Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 5/2012 - 11/2012
   
  Arhiv pogledov 5/2012 - 11/2012




5. - 11. november

Mešetarjenje z visokim šolstvom
. T. Kristan, Delo, 5.11.2012
V predlogu proračuna za 2013 se sredstva za celotno visoko šolstvo zvišujejo za 17% (45 milijonov evrov), vendar pa se bodo hkrati sredstva univerzam zmanjšala za 8%!
Tina Kristan domneva, da na ministrstvu (MIZKŠ) razmišljajo tudi o odvzemu koncesije posameznim (javnim) študijskih programom in podelitvi koncesije drugim. Odvzeli bi jo programom s slabim vpisom in brezposelnimi diplomanti, podelili pa bi jo »zanimivejšim«, novim zasebnim fakultetam ali univerzam. Na ministrstvu sicer pravijo, da trenutno ni v postopku nobenega predloga za odvzem ali podelitev koncesije.
Več sredstev predvideva proračun tudi za NAKVIS, agenciji,katere glavna naloga je podeljevanje in podaljševanje akreditacij programom in visokošolskim zavodom. Na finančnem ministrstvu pravijo, da gre povečanje na račun sredstev EU in pripadajoče slovenske udeležbe. Predlagana novela visokošolskega zakona predvideva spremenjen način imenovanja članov njenega sveta in me drugim tudi možnost, da se zavod izogne zahtevnejšemu postopku za podaljšanje akreditacije. Agencija ima veliko dela s stotinami študijskih programov in desetinami zavodov. Med drugim so v postopku akreditacije vse 4 naše univerze, od katerih bi lahko postopek končali že letos za UP in UL. V mandatu te vlade so dobili 5 novih vlog za prvo akreditacijo, vložile so jih: akademija za vizualne umetnosti, fakulteta za psihoterapevtsko znanost Sigmund Freud University, univerza v Celju, visokošolski zavod Fizioterapevtika in fakulteta za finance.
Na ministrstvu pripravljajo tudi nove kriterije za delitev sredstev visokošolskim zavodom (javnih in koncesioniranih) v okviru nove zakonske ureditve, ki jo je pred časom zahtevalo Ustavno sodišče RS.

Resnica o pravljičnih zaslužkih na univerzah.
M. Javornik K. Objektiv, Dnevnik, 3.11.201
Članica predsedstva Visokošolskega sindikata Slovenije
Marija Javornik Krečič (FF UM) se odziva na objavljena mnenja, da delajo univerzitetni profesorji po 4 ure na teden, oz. da v visokem šolstvu delamo skoraj nič. Očitki, da si poleg »astronomskih plač izplačujemo tudi delovno uspešnost so objavljeni na www.siol.net, v Financah in Demokraciji. Na te očitke je odziv univerzitetnih vodstev pogosto slaboten.
M.J.K. ne zanika, da so tudi v naših vrstah posamezniki – zaslužkarji s solidnimi plačami, ki se ukvarjajo s svetovanjem v gospodarstvu in politiki, preko klientelističnih povezav – akademski podjetniki, ki jih ne skrbijo »navadni« zaposleni. Oni so velikokrat med promotorji medijske gonje proti visokošolskim učiteljev. Škoda bi bilo, »če bi jim univerzitetna skupnost dovolila, da javno univerzo spremenijo v skomercializirano skrpucalo in jo postopoma potopijo.«
V preglednici navaja osnovne (bruto) plače zaposlenih na univerzi, poleg tega pa še dodatek za t.i. nadobvezo, oz. »delovno uspešnost za povečan obseg dela«. Pedagoška obveznost za asistente in učitelje je v urah definirana v Zakonu o visokem šolstvu. Poleg neposrednega dela s študenti pa je treba opraviti še »priprave, izpite in pomoč študentom pri individualnem študijskem delu«, poleg tega pa še raziskovati, saj le tako lahko izpolnjujemo (vedno strožje) habilitacijske pogoje.
Asistent (30. razred) ima osnovno plačo (bruto) 13373 evrov, za 2 uri dodatnega obsega dela dobi še182 (bruto). Poleg tega pogosto sam plačuje doktorski študij, literaturo, računalnik ipd. Docent (48.) ima 2782 evrov plače in za dodatni dve uri še 417 evrov Redni profesor (55.) ima 3661 evrov plače in za dve uri 549 evrov dodatka (vse bruto).
Asistent (začetnik) ima torej manj kot 1000 evrov plače (neto), profesor pa večkrat manj kot njegov diplomant npr. učitelj v osnovni šoli. Na fakultetah že nekaj let ni napredovanja v višje plačilne razrede. Z zakonom o plačah leta 2008 smo bili zaposleni na univerzah v izhodišču diskriminirani v primerjavi z drugimi poklicnimi skupinami »(tudi zaradi neoobstoja profiliranega visokošolskega sindikata)«.
(Od leta 1999 je NSDLU, ustanovljen 1990 reprezentativni sindikat za področje visokega šolstva, glej
www.nsdlu.si/?sec=22 ; nekateri zaposleni na UL in drugje v visokem šolstvu so vključeni v druge sindikate. Op. B.M.)

Ko se profesor loti biznisa.
K. Koman, Manager, 11.11.2012
Peter Baloh je član uprave skupine Bisol Group (njen večinski lastnik je U. Merc,, ki ga revija uvršča na 27. mesto med najbogatejšimi Slovenci; na listi sicer nismo našli znanih imen zaposlenih v visokem šolstvu, op. B.M.).
P. Baloh ima »dve različni diplomi z ekonomske fakultete (eno iz managementa in eno iz poslovne informatike), dva magisterija in doktorat. Več let je kot docent poučeval na ljubljanski EF UL in kot gostujoči profesor na več tujih univerzah«. Profesorsko delo je obesil na klin pred dvema letoma, ko so ga povabili v gospodarstvo. Dela na področju inoviranja in razvijanja novih izdelkov, informacijski podpori poslovanju, pri poslovni strategiji in uvajanju poslovnih procesov v rastočem podjetju na področju fotovoltaike.
Kot docent je na različnih konferencah spoznal veliko ljudi in ti osebni stiku so mu v omogočili kasneje dobre poslovne priložnosti in navdih za članke. Mladim svetuje, da med študijem gradijo prijateljske vezi in jih kasneje ohranjajo, saj je taka sociala mreža zelo koristna. Še vedno je izredni profesor na IEDC – Poslovni šoli Bled, za področje managemet tehnologij in inovacij, kjer s študenti rešuje probleme iz poslovne prakse. Včasih reši s študenti tudi kak službeni problem, pravi, »saj v okviru poučevanja sliši veliko zanimivih idej in hkrati spoznava, kako se z inovacijskimi izzivi spopadajo v drugih podjetjih«. Po drugi strani teoretičnega znanja ne gre zanemariti, meni, daje širino razmišljanja, sistematiki in analitično reševanje problemov.
V času študija in poučevanja v tujini je videl, da je tam izmenjava kadra med univerzo in podjetji stalna praksa. Profesorji tako ostajajo v stiku z realnostjo v gospodarstvu in obenem podjetja na tak način spoznavajo perspektivni kader in sveže ideje.
Od mladih, ki jih zaposluje, pričakuje željo po osebni rasti in iznajdljivost. Tudi tega se je naučil na potovanjih v tujino. Pri kandidatih za službo preveri, kako znajo zanje uporabiti v praksi. Pogosto vpraša za projekt, ki je kandidatu propadel in kaj se je iz tega naučil. Od njega pričakuje, da se želi še naprej razvijati. Strokovno znanje namreč v dveh letih zastara.

Ključno je, da strah zamenjamo z optimizmom.
M.B., Delo, 5.11.2012
Veteran sindikalne scene (ZSSS) v pokoju
Brane Mišič razume prihajajoče sindikalne demonstracije (17.11.2012) predvsem kot zavračanje ekonomske politike vlade. Reforme sicer podpira. Vladajoča koalicija bi lahko varčevanje nadomestila z drugimi prijemi ekonomske politike, pravi.
»Ker je delo glavni način, da se ljudje lahko izkopljejo iz revščine in presežejo slabše življenjske razmere, je treba doseči gospodarsko rast, ustaviti upadanje pokojnin, povečati izdatke za raziskave in izobraževanje ter stimulirati zaposlitev mladih. Rešitev ne bo čez noč. Ključno pa je, da se trend obrne v pozitivno smer in da strah zamenjamo z optimizmom.«
Čudi ga, da se premalo govori o »izhodiščih za sprejem socialnega sporazuma, ki so bila načeloma sprejemljiva za vse partnerje«.

»Mladi ne bomo prijeli za puško, raje bomo kaj storili«. M.Č., Delo, 6.11.2012
Na Vegovi ulici 2 v Ljubljani sta
Marko Orel in Jurij Lozič do 18. novembra uredila dom za oblikovalce. Tam začasno živijo in ustvarjajo v t.i. pop up domu.
Želijo opozoriti na problem njihove generacije.
Kje se bodo zaposlili? Kje bodo stanovali? Zato odhajajo. Jih bo kdo podprl?
Pomoči države niti ne pričakujejo več.
»Trenutno ima naša država druge prioritete. /…/ Bomo pa mladi poskrbeli za revolucijo, sistemsko, ne tisto s puškami. Ne bomo šli na cesto, zasedali fakultet, ampak bomo poskusili kaj storiti. Poudarek je na storiti.«
V šoli jih nihče ni učil aktivnosti. »Nihče se ni spomnil, da bi nam svetoval: vzemite usodo v svoje roke. Smisel oblikovanja ni samo v tem, da dobiš idejo. Kdo jo bo pa kupil? O gospodarjenju nismo slišali ničesar. Potem pa končamo fakulteto in ugotovimo, da je oblikovanje zgolj 10% vsega delovnega procesa.«
Po Ljubljani poznata veliko ljudi, vest o dogodku se hitro širi. Nobene avtoritete ni treba prepričevati. »Ni centrov moči, a potrebuješ ljudi, ki resno delajo. Vznikne pa neformalni vodja, ki druge usmerja do skupnega cilja. Tako po naše deluje demokracija.«

Vprašanje prihodnosti demokracije
. Beg možganov. K. Vidmar H., Delo, 6.11.2012
V Delu je Jure Apih (25.10.2012, glej Pogledi, B.M.) podal diagnozo naše družbe in v duhu odgovornega patriota pozval k manifestu, tudi o dostojnosti družbe. K njegovemu pozivu dodaja
Ksenija Vidmar Horvat (FF UL), da ne pozabimo na ustavo, »kamor smo zapisali odgovornost do razsvetljene nacije, ki ne živi v strahu in čakanju na najhuje. Čas je za javno razpravo o »normah, vrednotah in pravičnosti«. V tej razpravi morajo – pred politiki in strankami – biti »tisti mladi patrioti, ki razmišljajo o odhodu«.
K.V.H. trdi, da je »beg možganov temeljna družbena stika, ki jo je proizvedla država v imenu domovine. /…/ Ljudje, predvsem mladi znanstveniki, ki bežijo drugam, sporočajo, da smo se kot družba pustili uspavati državi; da smo skrb za demokratične vrednote in družbo prihodnosti prepustili političnim elitam«, da smo pozabili na »obljube, ki smo jih dali sebi in prihajajočim generacijam: da bomo samostojna politična skupnost, v kateri bo vsakdo našel prostor za poln razvoj /…/ moralnih, duhovnih in družbenih potencialov; ter da bo pri tem sledil načelom pravičnosti, solidarnosti«, za skupno dobro, medsebojno spoštovanje različnosti pogledov in življenjskih praks.«
»… emigranti z doktorati in karierno vzpenjajočo se prihodnostjo sporočajo, da v tej deželi ni več prihodnosti. /…/ ker smo kot družba opustili dolg do demokracije«.

Prepovedane knjige so brali tudi cerkveni veljaki. M. Vogel, Delo, 6.11.2012
Semeniška knjižnica v Ljubljani je ena najbogatejših in najlepših knjižnic pri nas. Na pobudo Akademije operozov jo je ustanovila škofija leta 1701. Do odprtja Licejske knjižnice 1794 je bila edina javna knjižnica na Slovenskem. Predsednik akademije in stolni prošt Janez Krstnik Prešeren je sistematično zbiral prepovedane knjige in jih dajal v branje prijateljem. Njeni katalogi so omogočili raziskavo, katere knjige so bile prepovedane do konca 18. stoletja. Opravil jo je
Luka Vidmar (ZRC SAZU). Katoliška cerkev je imela Index librum prohibitorum, v katerem so bile knjige protestantskih »krivovercev (pogojno je bila dovoljena Dalmatinova Biblija), Rabelais, Machiaveli, zbirka pregovorov Erazma Roterdamskega, Voltairova Filozofska pisma, Boccacioev Dekameron.

Čas ni naklonjen improvizaciji in svobodi. G. Bauman, Dnevnik, 7.11.2012
Pisatelj, skladatelj in glasbenik
Jani Kovačič je izdal nov album pesmi Silikonski časi. »Od Kanta dalje je kritika temeljna dejavnost uma, v kateri je stalnica le um«, pravi. Svojo dejavnost razume kot novi humanizem in prosvetljenstvo. Danes hlastamo za včerajšnjimi vrednotami, negotovi smo v sedanjosti. »Ali ima sploh še kdo čas za spontanost?«
»Vedno se borimo za boljši jutri z bojem za staro pravdo. To velja tako za kmečke upore,kot za osamosvajanje in sedaj za socialne pravice. Očitno smo še vedno v obdobju tragedije – ali umre junak ali propade ideja.«

Dekle v laboratoriju. M. Holub, Delo, 6.11.2012
Prsti, pehota znanosti,
premikajo celice, mikrobe, molekule
po črno-beli šahovnici.
Ampak oči gledajo ves čas nekam drugam.
In v vsaki steklenički ksilena
se prikazuje obraz morja,
Na vsaki strani protokola
sladki nemir travnikov,
v centrifugi sapa veselih teličkov,
v celičnini voljnost ustnic,
v mikroskopu zvezde večernice,
v neskončnosti stisk roke
In v vsaki epruveti
Čisto majhen košček ljubezni,
ki je bila, ki je in ki bo.

Miroslav Holoub (1923-1998),
Kratko premišljevanje o človeku, MK, 2012
Glej tudi:
www.bukla.si/?action=books&book_id=14236

Novela Zakona o visokem šolstvu brez podpore Državnega sveta
  25.10.2012 ( povezava )
Komisija za kulturo, znanost, šolstvo in šport DS na seji 17.10.2012 ni podprla Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu ki ga je predlagala Vlada. Komisija je na podlagi razprave, v kateri so poleg njenih članov sodelovali tudi predstavniki visokošolskih institucij, študentske organizacije ŠOS, NAKVIS in sindikata, izpostavila vrsto dilem in vprašanj glede ustreznosti in smiselnosti navedenih sprememb.
Med predlagateljem, ministrstvom oz. Vlado, in visokošolskimi deležniki ni bil vzpostavljen dialog, v katerem bi si zagovorniki in nasprotniki sprememb enakopravno izmenjali stališča. Za predlagatelja naj bi bil temeljni razlog podaljšanje rokov za vložitev ponovnih akreditacij visokošolskih zavodov oz. podaljšanje veljavnosti njihovih programov. Komisija je prisluhnila pojasnilu tako univerz kot visokošolskih zavodov, da ni nikakršnih zamud pri reakreditacijah in da postopki evalvacij potekajo skladno s sprejetimi merili.
Glede spremembe sestave sveta NAKVIS komisija opozarja, da prenos imenovanja članov na Vlado omogoča vladni oz. politični nadzor nad odločitvami, kar lahko negativno vpliva na kakovost programov in avtonomijo zavodov. Komisija opozarja na prenos večje odgovornosti na vodstva zavodov pri povečevanju pedagoške obveznosti visokošolskim učiteljem in sodelavcem. Komisija na podlagi tega ugotovila, da je predlog nedorečen, pomanjkljiv in neusklajen, zato ne bo prispeval k kakovostnemu nadgrajevanju visokošolskega sistema. Predlagane rešitve odpirajo nova vprašanja in vnašajo nove sistemske pomanjkljivosti. (Glej poročilo komisije.

www.ds-rs.si/sites/default/files/file/dokumenti/komisije/KomisijaKZSS/655-61m(mnenje%20k%20pz%20o%20visokem%20solstvu,%20EPA%20651-VI)(1).pdf
.
Za primerjavo glej tudi zapis razprave na pristojnem odboru Državnega zbora za
http://grims.si/odbor-za-izobrazevanje-znanost-kulturo-sport-in-mladino ).

Vlada hoče univerzi odrezati nogo. R.I., Dnevnik, 29.10.2012
Rektor UL
Stanislav Pejovnik v pogovoru pravi, da bo leto 2012 UL prebrodila brez rdečih številk, s presežkom 10 milijonov. V letu 2013 pa ji grozi 16% manj sredstev za izobraževanje in 19% manj za raziskovanje. Rektorju ob izgubi grozi tudi 10.000 evrov kazni. »To pomeni, da bomo šolnine (izrednih, op. B.M.), zbrani denar za nakup opreme in druge prihodke, ki bi jih v normalnih razmerah porabili do prihodnjega 1. oktobra, porabili že letos. /…/ Proračun za prihodnje leto smo oblikovali na domnevi, da bomo dobili toliko denarja kot letos.. /…/ Dodatnega krčenja sredstev UL ne more preživeti, rezerv ni več.« Na AG, kjer UL solidarno pokriva plače, so odpustili pianistko D. Tomšič Srebotnjakovo. »Če bodo še krčili sredstva, naj ministri Turk, Pličanič, Šušteršič in premier Janša, ki na dve pismi rektorjev niti odgovoril ni, stopijo pred univerzo in pojasnijo novo strategijo visokega šolstva.« Če ne bo dialoga, ostanejo le še sredstva pritiska…
Odzval se je tudi na očitke, da profesorji izkoriščajo blagovno znamko univerze in fakultete za svoje privatne posle. Na MF in EF že delujejo zavodi, prek katerih so lahko profesorji plačani za storitve zunaj delovnih obveznosti, nekaj denarja ostane tudi UL. Podobne zavode načrtujejo na PF, PeF in še nekaterih.
Kot neodgovorno zavajanje označuje trditev, da so NAKVIS in visokošolske organizacije »pozabile pravočasno narediti korake, ki bi podaljšale akreditacijo«. To je namreč minister Ž. Turk v prvi obravnavi novele visokošolskega zakona navedel kot razlog za spremembe. Vsi programi UL so akreditirani, na tej osnovi je minister tudi odobril razpis vpisa. Obstaja možnost, da bo UL akreditirana do 31.12.2012, kar je minister navedel kot zadnji rok; verjetneje pa do februarja. UL bo 7. decembra obiskala 9-članska komisije evalvatojev, med katerimi bosta dva angleška in en avstrijski strokovnjak. Poleg rektorata bodo obiskali več fakultet in napisali poročilo.
Rektorja jezijo tudi očitki, da javne univerze v svetu NAKVISa kontrolirajo same sebe. Od 11 članov jih 3 imenuje rektorska konferenca, po dva študentje in vlada, po enega sindikati, združenje samostojnih zavodov, višje šole in delodajalci. »Ali res kdo misli, da se npr. dr. Andreja Kocijančič in dr. Rastko Močnik zlahka dogovorita o skupnem stališču ali da so sindikati vedno enakega mnenja kot študentje, še zlasti v primeru, če se nagibajo k SDS?« Prihajalo je do blokad zaradi nekompatibilnosti članov sveta. Zaradi očitkov o politizaciji je NAKVIS zapletel procedure, npr. z akreditacijo programov. »Bojim se, da minister zgolj išče pretvezo, da bi posegel v avtonomijo agencije in univerz«. Opozarja na predlog, po katerem bi lahko (zasebni) zavodi, ki se bojijo ponovne akreditacije, zamudijo rok in nato zaprosijo za prvo akreditacijo, ki je manj zahtevna.

Enosmerna ulica. Pomisleki. A. Debeljak, Sobotna priloga, Delo, 27.10.2012
O domovini in njenem odnosu do izobraževanja in do mladih, piše sociolog kulture, publicist
Aleš Debeljak (FF, FDV UL). »Diplomiral sem v poznem socializmu, sredi osemdesetih. Dobil sem nekaj nagrad, a se nihče ni svetohlinsko čudil, kaj sploh še delam tu in naj se vendar že izselim. Kritiziral sem tedanjo oblast, a me ni nihče ni zaslepljeno prepričeval, naj odidem, če mi tu ni všeč. V Ameriko sem odšel po lastni izbiri. Na podiplomski šoli sem se še naprej učil, kako postati človek, hkrati pa delal študijske izpite. Pridobil sem si doktorat in se v zgodnjih '90 vrnil, prav tako po lastni izbiri. /…/ potoval sem po dvosmerni ulici med domovino in tujino«.
»V poznem socializmu '80 let so javni intelektualci imeli ugled in stil«, oblast pa »moč in denar, ni pa imela ugleda in stila. A svoje kritike je vzela resno«. Najprej je oblast šla v dialog z intelektualci (S knjigo nad knjigo!), nato je kritičnim revijam in založbam dodelila denar.
V poznem kapitalizmu sta moč in denar cilj »oblast pa argumentov stroke in kritičnih mnenj« /…/ »ne jemlje resno« in jih »odpravi s ciničnim posmehom. /…/ Z leporečjem o varčevanju in racionalizaciji se vlada skuša znebiti političnih nasprotnikov in kritikov, juh ponižati in osramotiti«. Kratkovidno »razgrajuje solidarnostne družbene mreže«, doseči želi »prepletenost ene same stranke in državnih ustanov. Globoki posegi v samostojnost javnih kulturnih, izobraževalnih in zdravstvenih zavodov /…/ govorijo o načrtnem odporu do vsega skupnega dobrega in kvalitete skupnega življenja /…/ Namesto, da bi država okrepila zlasti izobraževalni sistem kot podlago za kvalitetno prihodnost skupnosti, raje vneto krči javne šolske (in druge) programe, mladini pa brez sramu daje na znanje: če vam ni všeč, odidite. Ne slepimo se: odhod brez možnosti vrnitve pomeni enosmerno ulico. /…/ Vlada, ki misli, da mora človek – bodisi s poslušnim kimanjem bodisi s tihim stradanjem – pravico do domovine šele zaslužiti, deluje v nasprotju z življenjskimi interesi, s tem pa izgublja svojo upravičenost.«

Turk uzakonja cenzuro. T. L. – P, Dnevnik, 30.10.2012
Dva dokumenta z »ministrstva proti šolstvu, znanosti, kulturi in športu«, piše kolumnistka
Tanja Lesničar – Pučko, dokazujeta, da je prišla »ura pospešene demontaže demokracije /…/, vrnitve v totalno obvladovanje družbe«.
Avtor prvega je
Borut Rončevič, vodja direktorata za visoko šolstvo, eden ustanoviteljev zasebne Fakultete za uporabne družbene študije (www.fudš.si ), ki je v času te vlade dobilo podporo za 8 projektov, t.j. tretjino denarja, čeprav z ministrom zavračata očitke o »ideološki« podpori zasebnim fakultetam. Pred mesecem je zapisal: »Slovenska pomlad je lahko močna le, če dela na sebi, če gradi lastni izobraževalno, kadrovsko in informacijsko infrastrukturo…«. Javno šolstvo torej ne ustreza, ker se izmika strankarskemu nadzoru, ker je pluralizem njen temelj, piše T.L.-P.. Zato si »visokega šolstva ni mogel povsem podrediti niti prejšnji režim in je tudi v nedrjih univerze rasel upor zoper komuniste. In ravno zato so komunisti potrebovali Kumrovec: izolirane politične šole«. Janša je študiran na »najbolj indoktriniranem oddelku za družboslovje /…/ tako SDS zdaj gradi svoje kumrovce, »uporabne« družboslovne šole za »naše«. Za SDS ni »obče relevantnega znanja /…/ je le naše in vaše znanje«, v tem je njihov »antiintelektualizem, zanikanje osnovnih raziskovalnih metod«. Velja le »naše« znanje, »lahko prebavljiv obrok (izpite lahko delajo študenti tudi kar po internetu, ob sodelovanju cele družinice), katerega glavni cilj je vzgajanje in opremljanje strankarskega kadra z diplomami za različne položaje, politične in ekonomske«.
Drugega je predstavil
Bojan Brezigar, ki je pojasnjeval napačno odločitev strokovne komisije za subvencijo filmu Jaz sem Janez Janša. B. Brezigar je dejal: »na ministrstvu mislimo, da je načrtno podeljevanje javnih sredstev za projekte, ki podpihujejo politični posmeh in sovraštvo in diskreditirajo posameznika neumestno.«
»Ko politika presoja umetnost in jo cenzurira, je cenzurirano mišljenje vseh nas«, meni T.L.-P.

Za socialno državo in pravičnejše reševanje krize, tokrat tudi s političnimi motivi. B.P., U.Š.K., Dnevnik, 30.10.2012
Ob napovedi demonstracij 17.11.2012 na Kongresnem trgu v Ljubljani je
Branimir Štrukelj dejal, da je socialne varnosti »vse manj, povečuje se revščina, ljudi se straši, znižuje se kupna moč, pritiska se na zaposlene, perspektive za mlade ni«. Ta pot iz krize ni prava. V večini evropskih držav bodo demonstracije 14.novembra. »Socialna država je največji dosežek evropske družbe«, pravi.
Urška Breznik (Infopeka) pravi, da mora civilna družba izraziti nasprotovanje neoliberalizmu in potrošniškemu kapitalizmu in oblikovati tudi lokalne zahteve. V Mariboru je bil protest že 29. oktobra tam so se uprli »alternativci, kulturniki, intelektualci, znanstveniki. Tisti, ki so najbolj na udaru, torej deprivilegirani mladi in migranti pa se doslej še niso aktivirali«, pravi.
Luka Omladič (FF UL) pravi, da imajo ljudje dovolj. Zelo je naraslo nezadovoljstvo z vlado. Tudi v Slovenijo se seli (univerzalni, evropski) duh odpora. V zavesti državljanov se spreminja podoba sindikatov, postaja (jim) jasno, da so »še ena redkih političnih struktur, ki se zavzema za socialne zadeve«.
Časnik (tudi s fotografijami) obija spomine na velike proteste v Ljubljani leta 2005, 2007 in 2009.
Novembra 2005 se je na Kongresnem trgu zbralo (po oceni organizatorjev) 40.000 delavcev, študentov, javnih uslužbencev, upokojencev…. ZA SOCIALNO SLOVENIJO. Nasprotovali smo (nameravanim) gospodarskim in socialnim reformam vlade (J. Janše).
17. novembra 2007 se je zbralo (po podatkih sindikalnih organizatorjev 70.000, policije do 17.000) ljudi, ki so protestirali zaradi visoke inflacije in socialnih razlik. ZAHTEVAMO VIŠJE PLAČE, SPOŠTUJTE NAŠPE DELO
Leta 2009 so bile demonstracije na Prešernovem trgu. Po podatkih sindikalnih organizatorjev je bilo 30.000 udeležencev. Zahtevali so minimalno plačo 600 evrov in umik pokojninske reforme.

Prgišče bede. J. Meden, Pošta, Dnevnik, 3.11.2012
Bralec
Josip Meden je kritičen do vladajočih, omenja predsednika parlamenta. Njegova stiska ob zahtevah za referenduma je »šolski primer, kam človeka prinese sprenevedanje« in iskanje poti, da se ne zameri Gospodarju. Ne ve, kaj se bo izcimilo iz referendumov, ve le, »da bo vladajoči razred storil vse, da se izogne neposrednemu odločanju ljudstva. O je to bilo v interesu njegovega politikantstva, so bili referendumi zanj sok demokracije. K presoji bodo pozvali ustavno sodišče. Če je to prisluhnilo zatohlim utemeljitvam za sklic referenduma o družinskem življenju /…/ zakaj nam ne bi odreklo še pravice, da neposredno odločamo o upravljanju državnega premoženja in bank, ki jih krmimo? /…/
Priznam, do zdaj nisem verjel vanje (v sindikate, B.M.), a počasi dojemam, da nas zmorejo povesti v miren a glasen protest zoper naš kmetavzarski in povampirjeni kapitalizem le sindikati. Zato bom novembra na cesti.«
Upa, da bodo znali organizirati dostojne proteste in se pripraviti na provokacije. »Prepričan sem, da delavci in upokojenci ne bomo metali granitnih kock v parlament!«

Nepreslišano. Miran Zupanič. (Mladina), Dnevnik, 3.11.2012
/…/ ključno vprašanje je, zakaj moramo varčevati«, pravi režiser in dekan AGRFT UL. »Dokler na to vprašanje ne dobimo odgovora, toliko časa sp aktivnosti, ki se dogajajo pod fasado varčevanja, dvomljive.« Je pred državljane stopil (katerikoli) predsednik vlade in na preglednici pokazal: »takšno je bilo družbeno premoženje leta 1990, takšni so bili mehanizmi, s katerimi se je to premoženje zmanjšalo, takšna je bila dejanska poraba javnega sektorja, ki servisira interese državljanov oz. davkoplačevalcev. Toliko javnega premoženja je šlo v te in toliko v one žepe. In storili bomo to in to, da se oškodovanja sankcionirajo in vsaj del javnega premoženja povrne. Ko bomo dobili odgovore na ta vprašanja, ko nas bodo prepričali, da zdaj moramo ostro varčevati, da stvari ne bi šle še bolj po zlu, bomo rekli, gospodje, hvala vam, prav delate, ponižno se opravičujemo, nismo vas razumeli, zdaj vas razumemo.«

Generacija izbrisanih. D. Slabe, Delo, 3.11.2012
V EU je brezposelen že skoraj vsak četrti v skupini do 29 let, v nekaterih državah vsak drugi. Če v Sloveniji brezposelnim mladim prištejemo še tiste, »ko po slovensko specifično »študirajo« zaradi statusa«, so pri nas razmere že »evropske«, piše
Damijan Slabe. Že 60% staršev vodi »hotel Mama«, za »tamlade« odrasle in izšolane in zanje najemamo posojila in se bojimo da se ne vrnejo domov, če jim delodajalec ne bo podaljšal »fleksibilnega delovnega razmerja«.
Razmere »potiskajo na socialno obrobje velik del mlade generacije, ki očitno nima svojega političnega lobija. /…/ Generacija, ki bo prvo zaresno službo (morda) dobila pri petintridesetih, otroke pri štiridesetih, stanovanje pri petdesetih, pokojnino pa pri osemdesetih« bi morala protestirati zaradi vse kaj drugega« kot zaradi vpisa fiskalnega pravila v ustavo, k čemur jih poziva premier.
Dosedanji socialni sistemi zaradi izpada vplačil polovice mlade generacije v prihodnje (čez 20-30 let) ne bodo vzdržni. Kljub nameravanim reformam pokojnin in trga dela. »Sistem« s prvo generacijo izbrisanih briše tudi vse prihodnje.

Ne štekate in nikol' ne boste. A.D., T.K., R.K., Delo, 29.10.2012
Na spletno anketo Dela o odnosu mladih do politike se je (sredi oktobra) odzvalo 518 mladih med 18 in 32 let. Prevladovala je aktivna populacija, študentov je bilo 37%. Tri četrtine jih živi v 2-4 članskem gospodinjstvu. Poleg odgovorov na postavljena vprašanja so dobro izkoristili možnost pod »drugo«.
Roman Zatler (Delo Stik) povzema odgovore takole: Mladi so »precej razočarani nad svojim položajem v Sloveniji, saj so skoraj vsi že razmišljali, da bi se preselili v tujino«. Zaradi boljših zaposlitvenih možnosti bi se jih preselilo 74%, 47% zaradi političnega stanja, 36% zaradi novih izkušenj in zabave, zaradi boljšega izobraževalnega sistema v tujini pa 27%.
Samo 23% jih je razmišljalo, da bi se vpisali na zasebno fakulteto, od njih polovica zaradi nezadovoljstva s študijem na javnih univerzah. Le 15% jih meni, da bi se z zasebno fakulteto lažje zaposlili.
Pred parlament bi šli predvsem v podporo človekovim pravicam in pravni državi (62%), proti izkoriščanju delavcev (52%), zaradi spodkopavanja javnih univerz (44%), višjega DDV na časopise (18%) in le 6% za zlato fiskalno pravilo ter 2% v podporo nekemu politiku ali stranki.
V DZ bi mladi prevladujoče podprli davek na luksuz (78%), manj občin, odpravo državnega sveta, prepolovitev števila poslancev in (31%) odpuščanje v javnem sektorju. Popularna je tudi ukinitev vojske in zmanjšanje obrambnega proračuna, reorganizacija javnega sektorja v korist šolstva in zdravstva, odprava financiranja zasebnih šol, tudi pokojninska reforma in reforma trga dela.
Prednostne naloge predsednika vlade naj bi bili ukrepi za spodbujanje gospodarstva (83%) in urejanje stanovanj in zaposlitev mladih (82%), omenjene reforme (70%), prodaja bank (32%), brezžični internet povsod (26%), omejitev vpisa na fakultete…
Po večinskem mnenju respondentov naj bi bila za veljavnost referenduma potrebna vsaj 51% udeležba…
Na volitvah ne bi kandidirali, ker je politika izgubila ugled (41%), ker jih ne za nima (30%), odvračajo jih umazane igrice, neprepričljivost strank, ker mladi med starimi ne uspejo, ker so politiki nepošteni… Na predsedniških volitvah bi (bodo?, B.M.) podprli kandidata, ki bi bil predsednik vseh (62%), ki bi se zavzel za mlade (39%), bil korektiv izvršne oblasti… Mladi bi izvolili sedanjega - D. Turka – (45%), na drugem mestu je B. Pahor (24%), nato M. Zver (7%) in 12 % jih še ne ve.

Slovenija, čas je za pogumne odločitve! A. Gurria, Delo, 27.10.2012
Generalni sekretar OECD
Angel Guria piše, da je Slovenija »že drugič po začetku globalne krize zabredla v recesijo«, brezposelnost je velika, gospodarske napovedi slabše kot za druge članice OECD. Javni dolg je nizek, se pa hitro povečuje.
Za »rast v prihodnje, bi morali čim prej izvesti temeljite reforme. Najprej /…/ zagotoviti stabilno delovanje bank in izboljšati javne finance«. Prednostna naloga je tudi reforma pokojnin in prilagoditev trga dela in izdelkov. Javne finance je treba utrditi, vendar ne »prehitro, da se recesija ne bi še poglobila. S fiskalnimi prilagoditvami bi morali omejiti strukturni primanjkljaj, in sicer tako, da bi zagotovili učinkovito javno upravo, izobraževanje, zdravstvo in socialne transferje.
Slovenija ima enega najmanj vzdržnih pokojninskih sistemov, »zaradi radodarnih pokojnin in hitro starajočega se prebivalstva.« Pokojninska reforma bi morala biti bolj ambiciozna od lani zavrnjene.
Pri trgu dela bi »morali podpreti ureditev, ki manj ščiti redno zaposlitev«, poenostaviti postopke odpuščanja in odpraviti neenakopravnost »tudi tako, da ne bi več dajali prednosti študentskemu delu«. Ljudje bi se morali izobraževati v vseh življenjskih obdobjih. Sprejeti bi morali »nov socialni sporazum, ki bi dolgoročno zagotavljal zmerne plače«.
Bolj bi morali sprejemati tuji kapital. Zagotoviti bi morali stabilno upravljanje državnih podjetij in prestrukturirati gospodarstvo.
OECD je s svojim znanjem pripravljen pomagati pri ukrepih, da bi Slovenija »krizo izkoristi za nov začetek«.

Predsednik Barroso, prosimo za pomoč treh komisarjev.
M. Gams, Sobotna priloga, Delo, 27.10.2012
Predsednik Konference visokega šolstva in znanosti SVIZ
Matjaž Gams v satiričnem pismu opozarja na pretirano krčenje sredstev za visoko šolstvo in znanost in protiintelektualno politiko vlade. Navaja izjave najvidnejših politikov in podatke.
Letos ni razpisov za raziskovalne projekte, za financiranje znanstvene literature in znanstvenih srečanj. Od 2002 do 2012 je v Sloveniji poprečna plača zrasla na 1,52 povprečne plače, v znanosti na 1,31 in v visokem šolstvu na 1,28. Ob inflaciji se je torej plača v znanosti in visokem šolstvu znižala za 10%. Že leta 2009 so plače v javne, sektorju padle pod tiste v zasebnem tudi pri najvišje izobraženim. Za naslednje leto se obeta znižanje sredstev za 10%), torej nadaljnje znižanje plač in odpuščanje 10% zaposlenih.
V Evropi nikjer niso toliko krčili sredstev za znanost in visoko šolstvo. To krčenje je v neskladju z usmeritvami EU. OECD ugotavlja, da je bilo visoko šolstvo pri nas že doslej podfinancirano v primerjavi z osnovnim in srednjim šolstvom.
KVŠZ SVIZ podpira strokovno podprte reforme, npr. pokojninsko. M. Gams ugotavlja, da se slovenska politika zapleta v ideološke konflikte in ne zna rešiti ekonomskih težav ter vleče poteze »v nasprotju s slovenskimi interesi«.

Zakaj se ne bi mogli iz dobrih praks česa naučiti tudi v Sloveniji?
L.J.K., Sobotna priloga, Delo, 27.10.2012
Inženir in izumitelj
Franc Rode je ob koncu študija (na FE UL) dobil potrditev, da je bila pravilna njegova odločitev za študij elektrotehnike in spodbudo za raziskovalno kariero. »To je bil verjetno najboljši absolventski izlet v zgodovini ljubljanske univerze. Obiskali smo tri največja evropska visokotehnološka podjetja: nemški Siemens, švedski Ericson in nizozemski Philips« in še je ostal denar za taborjenje in kosilo na ljubljanskem nebotičniku, se spominja.
Po diplomi je odšel v tujino, v Nemčijo, nato v ZDA, v Kalifornijo, kjer sta v HP z njim delala tudi Wozniak in Jobs. Po službi sta onadva sestavila prvi Apple, a so ga v njegovem oddelku »na sestanku zavrnili«, zato sta ustanovila svoje podjetje.
Za razvoj silicijeve doline ima po njegovem mnenju največ zaslug Frederick Terman, profesor na Stanfordu
www.stanford.edu . Ta je nagovarjal študente, naj ostanejo v Kaliforniji in ustanovijo podjetja. Vodstvo univerze pa je prepričal, naj podjetnim študentom oddajo univerzitetna zemljišča«. Univerzi so kasneje novi tehnološki velikani »podarili bogate donacije, gradili laboratorije in postavljali stavbe. Hkrati se je med univerzo in podjetnimi študenti spletla močna vez in se ohranila do danes. Profesorji so svetovali podjetjem ali jih celo ustanavljali, podjetniki in inženirji iz zasebnih raziskovalnih oddelkov pa so predavali študentom in sodelovali pri raziskavah.«
Kalifornijsko silicijevo dolino marsikje poskušajo kopirati. F. Rode je prepričan, da ima Slovenija danosti »za nastanek dobrega visokotehnološkega in inovacijskega središča, vendar mora prej izpolniti nekaj pogojev. V zadnjih letih je zraslo kar nekaj tehnoloških parkov« vendar »ne morejo zaživeti, če za njimi ne stoji močna domača in mednarodna industrija. Še bolj kritičen pa se mi zdi širok prepad, ki zija med univerzo in gospodarstvom. Profesorji, inženirji in podjetniki bi se končno morali naučiti sodelovati, saj bi se lahko drug od drugega veliko naučili, a se to ne zgodi.« Težko reče zakaj, saj je »predolgo živel v okolju, kjer je takšno sodelovanje samoumevno«, prav tako »da podjetja univerzam darujejo najnovejšo tehnologijo in izdelke, da se lahko mladi inženirji spoznavajo z njihovimi napravami, jih razvijajo, se učijo in spoznavajo orodja, ki jih bodo pozneje uporabljali pri delu. Hkrati je to najboljši način za širjenje trga.« Zakaj je A. podaril toliko računalnikov osnovnim šolam v ZDA? Ko se navadijo teh izdelkov, jih pričakujejo tudi na srednji šoli, univerzi in v službi.

Definicija resnega ekonomista, 2. , A. Cetinski, Objektiv, Dnevnik, 3.11.2012
V svoji kolumni (25.10.2012) je
Igor Masten med »resne« ekonomiste uvrstil Mencingerja, Ribnikarja, Gasparija in Boleta, med »neresne« pa sebe, Damijana, Polanca in Šušteršiča. Obe skupini je primerjal po številu objav, citiranosti in pridobljenih projektnih sredstvih. »Neresni« so bili bistveno boljši od »resnih«, torej »mi, ki naj bi bili neresni, vemo za prave rešitve«, izonizira bralec Andrej Cetinski.
Ekonomist A.C. deli v dve skupini, neoliberalce (desne) in njihove (leve) nasprotnike. Obe se pohvalita z raziskavami in Nobelovci. Obe razuumeta trg kot učinkovito obliko delovanja gospodarstva, razlikujeta se glede vloge države.
Oče neoliberalcev je M. Friedman. V prvem obdobju je zagovarjal privatizacijo, kar ponavljajo naši neoliberalci, v drugem pa vladavino prava, kar so slovenski oboževalci prezrli. Stavijo na »vitko« državo, ki naj bi prednostno zadovoljevala interese kapitala, šele posredno večine. Ta paradigma v ekonomski politiki držav prevladuje, pri nas od prve Janševe vlade (2004 – 2009). A.C. meni, da je v »razmerah hitrega tehnološkega razvoja in vse večje družbene soodvisnosti neprimerna« in je »vzrok krize, v katero je zabredel svet«.
»Levi se zavzemajo za etično in učinkovito upravljanje države – njena skrb naj bodo predvsem učinkovit pravi red, splošni gospodarski in družbeni razvoj ter skrb za enake možnosti državljanov.« Med leve šteje Mencingerja (profesor PF in 8 let rektor UL, op. B.M.), ki je bil podpredsednik prve vlade RS in po izkušnjah A.C. je zna poslušati in se ravnati po zdravi kmečki pameti. Tudi drugimi stari »resni« ekonomisti so veliko prispevali k zgodbi o uspehu Slovenije.

Nepreslišano. Boštjan M. Zupančič. (RTV SLO), Dnevnik, 30.10.2012
Sedanji sodnik evropskega sodišča za človeške pravice
Boštjan M. Zupančič se je iz ZDA vrnil 1986 in zato ni (jugo)nostalgik. Tako kot Rudi Rizman meni, da je večina »zahodnih ekonomistov, ki pišejo o makroekonomskih temah prodanih duš«, piše B.M.Z. »Plačani so iz sistema in morajo iznajti razloge, zakaj naj bi ta sistem preživel, čeprav za to ni nobenega razloga. Gre enostavno za dejstvo, da so proizvodna sredstva zdaj v rokah posameznikov. Da na njih ni družbene lastnine je os, okoli katere se vse obrne. » V ozadju je ameriška paranoja, komunizem kot bavbav. Vsi naši ekonomisti »se lahko skrijejo pred Bajtom (Aleksandrom)«.

O politiki, ki se ima za levo, a se pogreza v neoliberalizem in avtoritarnost.
M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 27.10.2012
(Intervju je v celoti objavljen v reviji Delo De Facto, november 2012.)
Francoski sociolog in filozof
Didier Eribon razmišlja v senci Foucaulta in Bourdieujevo kritiko družbenih razredov in šole. Kritičen je tudi do levih intelektualcev, ki hočejo misliti revolucionarno, a se pogrezajo v avtoritarni ideologiji.
Poslanstvo sodobnega filozofa ali sociologa je študirati, razmišljati, pisati in tudi pri študentih spodbuja ambicijo objavljanja knjig, ne pa pametovanja na TV. Tudi Slavoja Žižka ne jemlje resno, ima ga za »reakcionarnega misleca, ki se ves čas referira na psihoanalizo in Lacana, v njegovih besedilih je nemalo /…/ antifeminizma, homofobije. Iz njih veje totalitarizem zastarele, dogmatične in sektaške misli«. Opozarjati na besedila Lenina je neustvarjalno, misleci kot Žižek in Baidou so se po prepričanju D.E. zagozdili v '70 letih. Ljudje čutijo potrebo po radikalnosti in Žižek »lepo zapolnjuje ta prostor: z revolucijo, komunizmom«.
Ohranjati bo morali kritično levico, ki je na preži za novim, se na novo izumlja in načenja sveža vprašanja, je v stiku z ljudmi in analizira socialne mehanizme. V ospredje bi morali postaviti kritiko šolskega sistema in njegovo vlogo pri poglabljanju socialnih neenakosti. Ne da se prezreti sodobnih gibanj, antineoliberalističnih, gejevskih, priseljenskih. »Zato je čisto narobe razmišljati o komunistični revoluciji in celo trditi, da je to tisto, kar potrebujemo. Potrebujemo predvsem demokratično Evropo, ki se poskuša znova postaviti v razmerju do vsega, kar se svežega poraja v družbi. /…/ Moja kritika demokracije hoče biti demokratična, medtem ko je Baidujeva ali Žižkova antidemokratična«.
Potrebna bo množična mobilizacija, povezana med mesti in državami, sinhronizacija gibanj v Evropi, tako da bi združenja in sindikati prebili nacionalne okvire. Sinhronizacija je vedno »spontana, tudi leta 1968 je bila. /…/ maja 68 so se v Franciji problemi univerze, ekonomske težave … v določenem trenutku ubrali, zlepili skupaj in vodili v splošno krizo.« Danes bi se moralo tako zgoditi v Evropi, vendar zahteva skupni jezik boja, veliko konsenza, spretno logistiko in nemalo denarja. Evropejci bi morali demonstrirati pri IMF v Bruslju, ECB in pri Angeli Merkel, ki se odločajo nedemokratično. Strinja se z opozorili, da »je varčevanje najslabša pot, potrebovali bi politiko gospodarske rasti«.

Namesto berlinskega tržaški in karavanški zid. Bodice.
B. Jež, Sobotna priloga, Delo, 3.11.2012
Predsednik vlade je na mednarodni konferenci o preprečevanju genocida predlagal, da bi se civilna družba, ki deluje na tem področju povezala. Pri tem ni mislil na to, da se je populacija mladih pri nas po osamosvojitvi zmanjšala za 34.000. Tudi sicer je politika sedanje oblasti ljudomrzna, gre se nekakšen »kulturocid«, piše komentator
Boris Jež. Premiera ni bilo na proslavi ob dnevu reformacije v ljubljanskem CD, tam ni bilo niti ministra Ž. Turka (pač pa predsednik D. Turk). Prav tako v Trstu na praznovanju Tržaškega partizanskega pevskega zbora ni bilo konzula Dimitrija Rupla. Zaprli so veleposlaništvo b Dublinu in konzulat v New Yorku.
Viktor Žakelj, predsednik Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, ki je organizirala proslavo, je dejal, da so reformatorji opravljali »pionirsko kulturno-civilizacijsko delovanje« in »ljube Slovence« pripeljali v Gutenbergovo galaksijo. »Mišljenje na protestantski način, protestantska etika in morala slehrnika zahtevajo, da ta praznik je in mora postati praznik slovenske kulture in slovenske znanosti /…/ ker so bili Trubar, Dalmatin in Bohorič z delom na slovenskem jeziku in (protestantski) teologiji pravi znanstveniki«.
B.J. se sprašuje: »Nas bodo osamili, izolirali, kar je navsezadnje preizkušena metoda vsake totalitarne oblasti.«

Preti nam izgubljanje nacionalne zavesti. B.Š., Nedeljski, 4.11.2012
Predsedniški kandidat dr.
Milan Zver meni, da ima, kar se tiče povezovanja slovenske nacije, konkurenčno prednost pred preostalima kandidatoma. Rojen je bil v Ljubljani, na Štajerskem je obiskoval OŠ in srednjo šolo. Pravi da je Štajerec, doma je v Destrniku, stanuje v Kranju. Na FSPN (danes FDV UL) je končal dodiplomski študij, magisterij v Avstriji in doktorat na FDV z delom Avtonomizem pri Slovencih. Na Wikipediji o njem piše malo (www.sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Zver , le »akademsko delovanje, politično delovanje pa je vedno mogoče dopolniti iz mojega javno dostopnega življenjepisa«, pravi. (Glej www.milanzver.si/o-meni .)
Bilj je sodelavec Jožeta Pučnika, kasneje zaposlen v Mestni občini Ljubljana, mestni in državni svetnik »ter predavatelj družboslovja na fakultetah v Ljubljani in Mariboru«, piše Nedeljski. (Wikipedija navaja, da je bil nosilec predmeta sociologija na EPF UM, habilitiran 1999. Op. B.M.) Je avtor ali urednik več knjig in znanstvenih člankov, predvsem o razvoju demokracije in človekovih pravicah.
V času prve Janševe vlade, med 2004 in 2009 je bil minister za šolstvo in šport, nato izvoljen za evropskega poslanca. V stranki SDS vodi odbor za šolstvo, je član Zbora za republiko in Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Pravi, da danes pozabljamo na takratno enotnost. Tega obdobja sploh ni v učbenikih. Zato nam med mladimi preti izguba nacionalne identitete.
O vrednotah pravi: »Nikoli ni prostora brez vrednot. /…/ So obdobja v zgodovini, ko se vrednote /…/ hitreje spreminjajo. /…/ V krizi bi morali poudarjati societalne vrednote, zlasti solidarnost in prijateljstvo. Menim, da je prijateljstvo še vedno prva vrednota med mladimi. Bolj kot družba je treba opozarjati na dejstvo, da so določene elite padle v krizo.«
»Tudi slovenski šolski sistem ima probleme. Ima pa tudi kakovost, ki je mednarodno verificirana. Težave so bolj povezane z organizacijo in pa standardi. Ta naša storitev je kar draga, primerjalno gledano. V mojem mandatu smo veliko problemov rešili, verjamem, da bo enako tudi v tem mandatu. (T.j. vlade, minister je Ž. Turk, op. B.M.)
Glede ekonomistov in ekonomskih šol pa pravi: »Stara šola, t.i. gradualisti, doslej ni pokazala ustreznih rešitev, zato je zdaj čas za nove nastope. Ne pravim čisto neoliberalne, ampak za modernejše poglede, ki zavračajo nenehno davkoplačevalsko dokapitalizacijo bank, korupcijo, ki je najbolj prisotna v sistemih, kjer je država lastnik. Zato se zavzemajo za njen izhod… (T.j. odhod države iz bank, podjetij, op. B.M.).
Na koncu pogovora pravi, da verjame, da bodo volivci »znali prepoznati vrednost mojega programa«.

Spreminjanje slovenskega narodnega značaja.
S. Hribar, Sobotna priloga, Delo, 3.11.2012
V prispevku o treh predsedniških kandidatih
Spomenka Hribar navaja izjavo enega od njih na Pop TV, da bi z njegovo izvolitvijo ustvarili pogoje za »spremembo narodnega značaja«. Že Edvard Kocbek je govoril o tem in uspel vključiti kot 4.tč. OF. Mislil je predvsem na katoličane, ki naj bi ljubili bližnjika in preko tega Boga. Tako so mislili tudi (mladi) sodelavci revije Križ na gori v '20 letih 20.stol., »zdaj pa smo daleč pod to ravnijo«.
Ne glede na dober namen je spreminjanje narodnega značaja od vrha navzdol totalitarna ideja, kar smo doživeli v komunizmu, piše S.H. Enako, a s protikomunističnim predznakom počne današnja pozicija »z ukinjanjem ustanov oz. njihovim spreminjanjem. /…/ to kar počne s šolstvom, od osnovne šole do univerze, ki jih danes finančno onemogoča, da ne rečem ukinja – hkrati pa ustanavlja nove, privatne, ki se večinsko financirajo iz državnega proračuna. Če so privatne, naj se financirajo privatno. Da ob vsej tej raboti neverjetno hitro upada kakovost univerzitetnega študija oblasti seveda ne zanima – da se le poučuje prave stvari in da poučujejo pravi ljudje! S takšnim ravnanjem pozicija namerno onemogoča svobodno ustvarjanje in svobodne, ustvarjalne osebe; mladi ljudje zato ne vidijo in nimajo perspektive v lastni državi«.

Pajaci iz ospredja in prikazni iz ozadja.
I.Ž.Žagar, Sobotna priloga, Delo, 3.11.2012
Igor Ž. Žagar, predsednik znanstvenega sveta Pedagoškega inštituta (PI,
www.pei.si) piše, da so 9.10.2012 vlomilci odnesli s PI prenosnik sekretarke in fascikel. V njem so bili dokumenti, ki jih je na ministrstvo (MIZKŠ) naslavljal PI v zvezi z vladno namero združiti v enoten zavod: Zavod RS za šolstvo, Center za poklicno izobraževanje, Šolo za ravnatelje, Andragoški center Slovenije, PI, Šolo za ravnatelje, Zavod Planica in Muzej športa ter Slovenski šolski muzej. S tem novim javnim zavodom – poskusno ime je Inštitut Blaža Kumerdeja za razvoj vzgoje in izobraževanja – bi prihranili v dveh letih po 3,6 milijona evrov.
O združevanju omenjenih zavodov nihče ni nič vprašal. Med njimi je PI, ki je raziskovalni zavod, v katerem »javni uslužbenci« dobijo denar za plače s konkuriranjem na razpise za projekte in programe. So torej v »prekernem« položaju. Tega ne razumejo niti vsi v visokem šolstvu, ki mislijo, da so ti raziskovalci »pripeti na državne jasli«. Prav nasprotno, meni I.Ž.Ž, visokošolski učitelji so »plačani neposredno iz proračunskega denarja«.
Ker je ocena o prihranku (7,2 milijona v dveh letih) očitno narejena na pamet, je PI vprašal ministrstvo za izračun. Prosili so tudi urad informacijskega pooblaščenca, ki je zahteval od ministrstva dodatne podatke. Od ministrstva je PI dobil nenavadno »odločbo« neobstoječe »uradne osebe« (sicer odgovorne za javne razpise), ki pove, da analiz (finančne) smotrnosti združevanja ni.
I.Ž.Ž. domneva, da gre za pri tem združevanju za namen aktualne oblasti oz. »slovenske pomladi«, da »gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko infrastrukturo« (tako Borut Rončevič, direktorja za visoko šolstvo in znanost MIZKP). To potrjuje Rončevičeva kolumna iz predvolilnega časa (konec septembra 2012
www.brmagazin.blog.com/2011/09/25/politicna-tehnologija-za-drugo-republiko ). V njej piše, da je morajo spremembe ustave (za t.i. drugo republiko, B.M.) postati »del infrastrukture, vseh pomembnih materialnih in intelektualnih tehnologij.« Rončevič piše, da bo treba »prenehati vzdrževati drago infrastrukturo«, kot tipično navaja »rigidne slovenske univerze, ki s svojim delovanjem, kako ironično, močno prispevajo k temu, da Slovenija ne postane družba znanja. To tudi pomeni, da je bivša vlada z dvigom sredstev za visoko šolstvo in znanost cinično financirala ohranjanje neznanja«.
Za razumevanje aktualnega dogajanja, piše I.Ž.Ž, ne le omenjenega združevanja, temveč tudi kadrovskih posegov v Telekom, RTVS, NAKVIS, oblikovanje Slovenskega holdinga in t.i. slabe banke je priporočilo Rončeviča, da je »potrebno skrbeti za konstantno krepitev vrednot druge republike. In sistematično odstraniti vse, kar nasprotuje spremembi Slovenije v družbo znanja in odprtosti. Retrogradne prakse je treba izkoreniniti. /…/ Obstoj in moč druge republike bo odvisen predvsem od ljudi. Potrebno jo bo krepiti z zelo selektivnim rekrutiranjem. Na pomembne položaje je potrebno dovoliti izključni tistim posameznikom in predstavnikom skupin, ki so pripravljeni udejanjati te ideje. Ideje družbe znanja, svobode, kreativnosti.«(Cit. iz Rončevičeve kolumne po I.Ž.Ž.). So vlomilci na PI iskali odgovor na vprašanje, ali po tovrstnem »glajhšaltanju« sploh še kaj ostane od znanja, svobode in kreativnosti?

Nina Vodopivec. Intervju. K. Božič, E. Hladnik-M., Objektiv, Dnevnik, 3.11.2012
www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/nina-vodopivec- V daljšem pogovoru antropologinja Nina Hladnik govori tudi o tem, kako nas poskušajo z menežersko govorico in izobraževanji paternalistično oblikovati v nove subjekte, ki »ustrezajo novi tržni racionalnosti mobilnosti, večne prilagodljivosti, konkurenčneosti in učinkovitosti. Govori se o trdnih in mehkih veščinah. Trde so posameznikova strokovna znanja, ki naj bi se skozi vseživljnsko izobraževanje stalno nadgrajevalo. A te danes niso več v ospredju. Pomembne so mehke veščine: kakšen si kot človek. Ni več v ospredju, kako opravljaš svoje delo na delovnem mestu, ampak se govori o osebnem brandingu.
Pred kratkim je delala raziskavo o učenju v OŠ in srednji šoli. Izpostavilo se je vprašanje, kako nekaj predstavimo: » v soodvisnosti, medsebojni prepletenosti ali kot gola dejstva, ki jih samo nizamo in se jih učimo na pamet. Učitelji kot velik problem izpostavljajo premalo časa, ki bi ga lahko namenili za kritično razmišljanje. Na to jih opozarjajo tudi otroci sami. Preberejo neko novici, o kateri bi se radi pogovarjali, ker čutijo neko stisko in konflikt, a ni časa. Včasih učiteljem zmanjkuje tudi spretnosti, kako pogovor voditi, izpeljati. Tega se ne učimo.« Je to naključje? Je »državi danes v interesu, imeti kritične, razmišljujoče posameznike?«
»Danes je kapital pred človekom. /…/ Narobe naj bi bilo, »da so gospodarstveniki pod vplivom politikov. Nikomur pa se ne zdi problematično, da so politiki pod vplivom gospodarstvenikov in kapitalskih interesov.«

Kakšne čudeže bi šele delali, če bi pozitivno energijo prenesli v vsakdanjik.
J. Knez, Dnevnik, 5.11.2012
Strokovni direktor DEWESofta, zlate gazele 2012 Jure Knez verjame, »da se v vsakem človeku skriva potencial, ki ga lahko z malo poguma izkoristi. /…/ Vsak je lahko resnično uspešen samo tam, kjer zares uživa. Šolski sistem se mora spremeniti, rabimo zmagovalce. Vse večkrat se dogaja, da moramo mlade ljudi najprej prepričati, da so sposobni narediti vrhunske izdelke.« To ima korenine v OŠ. »namesto kopice enciklopedičnih informacij je potrebno učencem dati osnovno znanje in dober občutek, da stvari obvladajo. Potrebno je sprotno utrjevanje in preverjanje znanja. Srednje šole morajo dati praktično aplikativno znanje, univerze pa željo po osvajanju novega in neznanega.
Za uspešna podjetja ne potrebujemo zafrustriranih piflarjev z enciklopedičnim znanjem, ampak mlade ljudi polnih energije z nasmehom na obrazu. In tu lahko naredijo učitelji in profesorji čudeže. Nujno jim je vrniti avtoriteto in svobodo poučevanja, v zameno pa morajo mladim dati samozavest in samospoštovanje«.

Slovenščina v šoli ali kdo pozna besedo oklešček.
S. Merljak,
Sobotna priloga, Delo, 3.11.2012
V OŠ spoznavajo učenci jezik iz prejšnjega stoletja, piše
Sonja Merljak. Kdo jih bo navdušil za pravilno slovenščino? Kaj še ostane šolarjem, ki jih je iz domače vasi speljala »uka žeja« golfljiva kača? Omenja opozorilo SAZU, da ne moremo biti zadovoljni z jezikovno kulturo, znanjem in pismenostjo slovenskih izobražencev in nadaljuje: »Profesorji na fakultetah, kjer je poznavanje materinščine eno od ključnih orodij usposobljenih diplomantov, se čudijo, ko prebirajo seminarske naloge študentov, ki ne vedo, kako uporabiti veliko začetnico in kje v povedi postaviti vejico. Tudi sicer številni odrasli ne znajo napisati jezikovno izpiljenih poslovnih dokumentov, še prošnje za službo ne. In celo univerzitetni profesorji, ki si sicer upravičeno prizadevajo za ohranitev slovenščine na univerzi, pišejo znanstvene članke o emergentnih pojavih in v katerih ljudje lokalno komunicirajo.« (Glej www.druzboslovnerazprave.org/stevilka/2008/59 .) SAZU sicer poudarja, da večino znanja sposobnosti razumevanja in izražanja ter odnos do materinščine pridobimo že pred vstopom na univerzo.
Vesna Mikolič (UP) meni, da so mladi postali samozavestni govorniki, a knjižne norme ne obvladajo na enak način kot so jo starejše generacije.
David Crystal, britanski jezikoslovec pravi, da se ohranjajo le zapisani jeziki. Slovenščina sodi med 10% jezikov z najštevilnejšimi govorci. Čeprav v jeziku mladih mrgoli angleških besed, slovenščina ni ogrožena od angleščine. Lahko pa materinščino zasovražijo zaradi prizadevanj staršev in učiteljev za čistost jezika. Idealno bi bilo, če bi bili bilingualni, in bi poleg materinega obvladali še jezik okolja.
Ni nam torej treba preveč skrbeti, končuje S.Merljak, »vendar moramo poskrbeti, da bodo otroci imeli radi svoj jezik.«

Tudi jezikovna srenja je lahko dvolična. R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 3.11.2012
Slovenist
Miran Hladnik (FF UL), je med letošnjimi prejemniki državne nagrade za visoko šolstvo, za delo s študenti, ohranjanje literarne dediščine in izvirno proučevanje literature. Že petkrat je bil ponatisnjen njegov Praktični spisovnik ali Šola strokovnega ubesedovanja. (Njegov). Najljubši projekt je slovenska wikipedija www.si.wikipedia.org , ki jo polni skupaj s študenti s prispevki o literatih, literaturi…
Ker se profesorji pritožujejo nad mladino zaradi upadanja jezikovnega čuta že stoletja, bi morali kulturno že zdavnaj propasti. Spreminja se koncept pismenosti. Ne gre več za branje in recitiranje literarnih avtoritet (npr. Krsta pri Savici), ampak za »sposobnost samostojne produkcije informacije«, tudi v jeziku sms-ov. Jezikoslovec D. Cristal je na FF dejal, da bi morali biti prijazni tudi do dialektov in jezika subkultur, pa mu (dvoličneži) niso ploskali kot prej, ko je govoril o emancipaciji malih jezikov.
Glede slovenščine na univerzah priporoča Prešernov model: »pripoznavanje in odprtost do tujega, toda selektivno in kreativno, na način adaptacije. /…/ Na državnih univerzah morajo predavanja potekati v slovenščini.« Cilj države je ohraniti slovensko kulturo. Enkratna gostujoča predavanja so lahko celo brez prevajanja brez težav v tujem jeziku. Če slovenski predavatelj predava večinski slovenski publiki v angleščini je komično, žalostno in nevarno. Tujih predavateljev zaradi plačila ne bomo dobili. Če pride Umberto Eco za semester, naj organizator poskrbi za prevod.
O univerzi, vladi in njenih kritikih pa pravi:
»Slovenci smo, tudi kar zadeva univerzo, v zelo privilegeranem položaju v primerjavi z drugimi narodi. Kar dve imamo med nekaj sto najboljših na svetu. (UL in ?, op. B.M.) Sodimo med majčken odstotek ljudi, ki jim gre na svetu najbolje. Če smo količkaj humanistično usmerjeni, če imamo količkaj občutka za enakovrednost in enakopravnost ljudstev in ljudi, si moramo prizadevati, da tudi drugi pridejo do dobrin, ki so dostopne nam.
Rad bi povedal, da se moramo sprijazniti s tem, da bo, primerjalno z drugimi državami, gospodarsko in kulturno naš položaj vedno manj privilegiran. Vznemirja pa dejstvo, da s finančnimi rezi vlada zmanjšuje kakovost univerze. Namesto, da bi drugim pomagali, da bi jim šlo bolje, raje prostovoljno nazadujemo.«
Minister Ž. Turk je naklonjen Wikipediji in mu je dal nagrado, zato o njem nič slabega… Ministrski predsednik »pa je s svojim antiintelektualizmom jasno pokazal, kaj si o univerzi, izobraževanju, vednosti, znanju misli. Če cela vlada deluje v tem smislu, je to seveda skrajno slabo«.
Slavisti (na FF UL) so glede potrebnih sredstev med asketi, pravi. Sam sodi v kasto privilegiranih (rednih profesorjev), ki jih bo prizadelo nazadnje. Humanistične discipline v represivnih pogojih dajo največ od sebe. Je pa rezanje materialne osnove kontraproduktivno. Rektor UL je argumentirano pokazal nestrinjanje, a ni pomagalo.
M. Hladnik ni podprl protesta aktivistov Gibanja 15o in Mi smo univerza. Zakaj ne?
»Zahtev študentov na začetku sploh ni bilo, nekateri od njih so potem šli k stranki, ki zdaj univerzo stiska v kot.« (Najbrž misli na nekdanjo predsednico ŠOSa, op. B.M.) »V glavnem so le motili študijski proces, taka je bila moja izkušnja »na terenu«, v nasprotju s solidariziranjem nekaterih kolegov, ki je izhajalo iz nostalgičnih spominov na lastno revolucionarno mladost in iz teoretiziranja o socialno formativni vlogi družbenih konfliktov«. /Študentski upor je po definiciji motnja…/ »Ah, to je tako romantično. Kmečka povest trdi enako. To socialnoidarvinistično stališče si delijo ultrakonservativci in ultradesničarji. Pri tem uporu je bila simpatična le mladostna energija, ki jo revolucionarnim manekenom celo zavidam. /…/ Korakanje z megafoni po cesti je, upam, preživeta forma upora.«
Hudo mu je, ker se način razmišljanja, ki vidi samo konflikt med gospodarji, usmerjenimi v profit in izkoriščano množico dogaja ravno na FF. »Na naši fakulteti bi morali razvijati socialne utopije, imeti ideje, kako oblikovati socialno vzdržno prihodnost. Jesenski upor študentov ni ponudil ene same predstave, kaj hočemo v prihodnosti in kako priti tja«. Aktivisti so imeli le eno konkretno zahtevo: eno predavalnico kot avtonomni prostor za študente in avtomat za kavo v njem.
»V tem uporu je bilo preveč egoizma, zagovarjanja parcialnih socialnih in osebnih interesov in preveč neodgovornega veselja v agresivnem obnašanju, da bi bil lahko zraven. Trdno sem prepričan, da bomo preživeli, če bomo znali definirati skupnostni interes in skupnostne prioritete. Kreativno delo na intelektualnem področju, kot je npr. delo za Wikipedijo /…/ zagotovo prispeva več veselja kot paradiranje z megafoni in transparenti, zlasti pa navaja na življenje brez oblastnih in političnih avtoritet in ukinja potrebo po njihovi eksistenci«.
O humanistih in naravoslovcih:
»Fahidiotizem je v naravoslovnih in tehniških strokah večji kot v humanističnih. V teh vedah je študij zahtevnejši, več drila je potrebnega, vpisa imajo premalo glede na družbene potrebe in so morda zato agresivnejši. A tudi humanisti nismo brez greha. Zapredeni smo v svoja ekspertna znanja, ne povezujemo se dovolj. Vse preveč samo opisujemo, raziskujemo v slonokoščenem stolpu svoje znanosti, namesto da bi uzrli svoje konstruktivno mesto v družbi. Ljudje pričakujejo od humanistov, da bomo znali življenje osmišljati, usmerjati in servisirati, socialno, psihološko, kulturno, jezikovno … in ker tega ne počnemo, naše naloge prevzemajo privatne akademske in neakademske inštitucije in podjetnejši posamezniki. Smo ljudje, ki znamo probleme identificirati, ne pa reševati. »V Ameriki se je naučil, da se je treba »za svoj raziskovalni predmet tudi zavzeti«.

Slavni pisatelji za majhen denar. V. Klabus, Delo, 30.10.2012
V Ljubljani je vedno več antikvariatov, ugotavlja
Vital Klabus (prevajalec, kritik in urednik www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/vital-klabus-zmeraj-sem-bil-precej-samokriticen.html , B.M.). Trubarjev antikvariat na Mestnem trgu vodo Stanka Golob, V pasaži pod Maximarketom je Glavanov, Cunjak jih ima tri. Bogato je založen Torkarjev v Radovljici. Niso samo »nekakšna kramarija ali štacuna«, temveč pomembna kulturna ustanova. V njih je v času dragih novih knjig mogoče dobiti večino knjig za drobiž – zabavno literaturo za 2 do 5 evrov, bolj slavne pisce za 5 do 10. celo zbirko Dostojevskega npr. za 40 do 50 evrov, stari tiski pa so dražji. Glavni vir knjig so zapuščine izobražencev in ljubiteljev knjig, vedo več jih tudi ponujajo v odkup. Ne vzamejo vseh. »Knjig je namreč na trgu in v zasebni rabi toliko, da jih ponekod že uničujejo, ker ne vedo, kam z njimi. Seveda je to vredno obsojanja.«

Nepreslišano. (7D), Dnevnik, 29.10.2012
Predavateljica teoretične astrofizike na FMF UL dr.
Andreja Gomboc pravi:
»21. decembra 2012 se v astronomskem smislu ne bo zgodilo nič posebnega.

29. oktober - 4. november

V znanosti si je treba postaviti visoke cilje.  J. Kontler – Salamon, Delo, 25.10.2012
Dragan Mihailović, »vodja odseka kompleksnih snovi na Inštitutu Jožef Štefan (IJS) /…/ doktor fizikalnih znanosti, redni profesor ljubljanske univerze in prodekan Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana je tudi predsednik znanstvenega sveta in vodja centra odličnosti za nanoznanosti in nanotehnologijo« je dobil štipendijo evropskega ERC. Lahko bo pet let s sodelavci raziskoval fazne prehode.  Pred dvema letoma je na IJS uspelo zaznati Higgisove valove v trdi snovi. Lani se je prijavil na razpis ERC, a ni uspel, a recenzije so mu pomagale izboljšati projekt. »Zdaj bomo lahko poglobili raziskave. Ne bo nam treba »štancati« člankov«, je dejal v daljšem pogovoru z Jasno Kontler Salamon.
Že njegov oče Miodrag M. Mihailović je  odločilno prispeval k razvoju slovenske jedrske fizike. D. Mihailović je diplomiral (1979) in doktoriral (1983) na Oxfordu, kjer se je »nalezel tudi Slovencem precej tuje miselnosti, da si je treba tako v življenju kot v znanosti postavljati visoke cilje. Mojim oxfordskim sošolcem, ki sicer po sposobnostih niso ne vem kako odstopali od dobrih študentov naših univerz, se je zdelo, da morajo uspeti. Bojim se, da je naš šolski sistem čisto drugače naravnan, da preganja izvirne ideje in s tem odvrača od visokih ciljev.«
Morali bi motivirati in nagrajevati učitelje naravoslovja za čim boljše delo in nenehno izobraževanje, priporoča. Ohraniti je treba program mladih raziskovalcev, ki je prispeval tudi k učinkovitosti doktorskega študija. A »z uvedbo bolonjske tretje stopnje se je doktorski študij skrajšal na tri leta in pol, kar je premalo za poglobljeno raziskovalno delo.«
Priporoča tudi sodelovanje znanosti z gospodarstvom. K podjetništvu ga je usmeril mentor Alan Heeger na univerzi v Santa Barbari (ZDA), ki je ustanovil tri podjetja, a ni zanemaril raziskovalnega dela na univerzi. »Le podaljšal je svoj delavnik in malo manj poučeval«. Tudi on je poskusil z razvojem nanomateriala, uporabnega v elektroniki, a ni uspel dobiti sredstev za komercializacijo. »Znanstveno odkritje je skoraj vedno poceni, preverjanje njegove uporabne vrednosti stane veliko več, izdelava prototipa pa še več. V ZDA takšna podjetja 10 let financira država, pri nas pa še vedno ni denarja za to.
Verjame v svojo znanstveno intuicijo. »«Kot raziskovalec vedno skušam odluščiti nepomembne od pomembnih stvari. V znanosti je ključna identifikacija pomembnih stvari. Sicer je 90 % raziskovanja trdo in nič kaj zanimivo delo. Nato se pojavi neka ideja, tako kot bi zažarela iskra.« Znova in znova se vrača k njej. Seveda ne dela sam, »potrebni so zelo dobri sodelavci različnih kvalitet, ki jih na srečo imam. (Glej povezavo »people«, op. B.M.)
Skrbi ga beg možgan, neprecenljiva škoda, saj samo »vrednost izobrazbe teh, ki so se odločili za odhod, presega vrednost aktualnih varčevalnih ukrepov«. Sam se je s prestižne tuje univerze (v Angliji), kjer so mu ponujali asistentsko mesto, vrnil zaradi  (neoliberalnega, B.M.) tacherizma, ki je takrat odgnal ogromno sposobnih mladih, z zanemarjanjem industrijo in znanja oslabil ekonomsko moč in še zdaj imajo težave s financiranjem znanosti. Zato se je raje vrnil v Ljubljano, kjer mu je pokojni akademik R. Blinc »omogočil raziskovalno svobodo na IJS, kar je neprecenljiva dobrina«.
Nikoli ni bil optimist glede financiranja znanosti. Po osamosvojitvi je pričakoval, da bo znanost pridobila, a je bil kasneje razočaran  »tudi zaradi brezplodnih razprav o uporabni in neuporabni znanosti. Pred nekaj leti razmere niso bile tako slabe, zdelo se je da smo dosegli konsenz, da ji druge razvojne alternative kot znanje, izobraževanje, znanost. Prišlo je do naložb npr. v centre odličnosti. Zdaj politika paradoksalno varčuje pri znanosti  in si dela škodo, ljudje temu niso naklonjeni.
Meni, da je dolžnost znanstvenikov, »da se borimo za svoj resor in da ljudem, ki jih to zanima, skušamo predstaviti svoje delo«. Slovenski mediji o znanstvenih odkritjih pišejo bistveno manj kot tuji. Verjame, da je »pamet gibalo človekovega razvoja, da nam lahko samo ta prinese lepše življenje«. Za to si prizadeva, pri tem zanj ni pomembno, »kakšne barve je trenutna vlada«, je pa »kritičen do  tistih, ki zaničujejo znanje in izobraževanje«.

Kakšna Evropa prihodnosti bo to? S. Altman et al., Delo, 23.10.2012
(Glej v angl: Europe cannot afford to lose its best scientists.( povezava )
Odprto pismo predsednikom držav ali vlad in predsednikom institucij EU (o grozečem odhajanju najboljših raziskovalcev)  je podpisalo 41 Nobelovih nagrajencev in 5 prejemnikov Fieldsove medalje (za matematiko, op. B.M.).
Opominjajo jih, da so si leta 2000 postavili za cilj, do leta 2010 postati »najbolj dinamično, na znanju zasnovano gospodarstvo sveta.« ( Gre za t. lizbonsko strategijo, povezava )
V krizi sprejemamo tudi odločitve glede znanosti, ki nam lahko pomaga najti odgovore na najbolj pereče probleme sveta. Evropa je vodilna na številnih področjih. »Preobrazba  njenega znanja v inovativne izdelke, storitve in gospodarske panoje je edini način, da v nepredvidljivem času globalnih sprememb zagotovimo konkurenčno ostrino in dolgoročni razcvet.« Evropa si ne more privoščiti, da na visoko konkurenčnem globalnem trgu talentov izgubi »najboljše raziskovalce in učitelje« in veliko bi  pridobila s pritegnitvijo najboljših od zunaj. »V primeru resnega zmanjšanja proračuna EU za raziskovanje in inovacije tvegamo izgubo celotne generacije odličnih znanstvenikov prav v času, ko jih Evropa najbolj potrebuje.«
Evropski raziskovalni svet je uspešen pri podpiranju najboljših raziskovalcev. »Izjemni ljudje, izjemni projekti!« Podpisniki pozivajo naslovnike, da prisluhnejo glasu mladih raziskovalcev. Sprašujejo na koncu, kakšna bo Evropa po sprejemu proračuna EU za obdobje 2014-2020.

Zgodba o naravoslovnem tajkunu in družboslovnem hipiju. Komercializacija znanosti. B. Trpin, Tribuna, maj 2912
Znanost se mora prilagajati gospodarstvu, treba je zategniti pas, navaja aktualno mantro Borut Trpin. »Logika povezovanja znanosti in gospodarstva s seboj ne prinaša zgolj spremembe v smeri raziskovanja (iskanje tržno uspešnih znanj) ampak tudi otežuje razmere za družboslovje in humanistiko, ki naj bi jima bila tržna naravnanost bolj tuja kot naravoslovju in tehniki. Rečeno z besedami bivšega visokošolskega ministra Jureta Zupana: »V naravoslovju je pozitiven naboj.« /…/, vse ostalo so brezzvezni elektroni.
V prvem delu prispevka (Človek ustvari čudenje in znanje) pipe B.P. o razvoju filozofije, znanosti in naravoslovja. Ugotavlja, da je ločevanje med »koristnim« naravoslovjem in »nesmiselnim« družboslovjem nesmiselno, saj gre obema za širjenje znanja.
V drugem delu (Izgon iz državnih jasli) piše o trenutni situaciji pri nas. Država »se poteguje, da bi združila javno in zasebno financiranje /…/. Univerza naj se prilagodi potrebam gospodarstva – ravno to je temelj nove Slovenske tehnološke univerze, ki jo obljublja vladajoča stranka – kar implicitno pomeni, da je treba zmanjšati število študentov družboslovja in povečati vpis na naravoslovne in tehnične fakultete.« Logično je pričakovanje, »da bi iz gospodarskih vidikov spodbujali samo aplikativno znanost«. Vendar je le-ta prisotna na vseh področjih znanosti. Ne gre za favoriziranje naravoslovja, sklepa B.T., »ampak za favoriziranje tehnike nasproti znanosti. Raziskovalci so »za svoj trud poplačani s tem, da se jim pripiše prvenstvo pri novem spoznanju, tehnika na drugi strani pa je tržno izrabljeno znanje in ravno zaradi tržnega rivalstva svoj »recept« skriva oz. patentira. Znanost je treba spremeniti v tehniko, saj bo tako na trgu kovala dobičke in pomagala pri gospodarski rasti.« Vendar se tehnika lahko razvija le »vzporedno z znanostjo, ki mora biti javno in prosto dostopna ter podvržena kritiki kogarkoli, saj se le tako lahko ideje med seboj oplajajo in posledično omogočajo nove tehnološke rešitve. Gospodarska izraba tehnike naj ostane, ne sme pa se tudi znanost5 podrediti principom trga, saj ta z ekskluzivnostjo upočasnjuje njen razvoj in na dolgi rok požre tudi tehniko /…/«.

Razumen in razumljen javni sektor. S. Setnikar Cankar, Objektiv, Dnevnik, 27.10.2012
O težavah z izvedbo študijskih programov na UL in konkurenci v javnem sektorju piše Stanka Setnikar Cankar (FU UP).
Čeprav je napovedano zmanjšanje sredstev za 6-8% se bodo sredstva za nekatere nove študijske programe 2. stopnje na UL zmanjšala za 46%. Način financiranja je tak, da daje prednost starejšim programom, na slabšem so šole, ki so se kasneje preoblikovale v fakultete. UL je predvidena sredstva za 2. stopnjo po veljavnem načinu razdelila med programe in rezultat: »znižanje vrednosti na študenta v najslabše vrednoteni prvi skupini družboslovja je več kot 46%!« To bo FU UL onemogočilo izvedbo razpisanega programa 2.st. Uprava v slovenskem in angleškem jeziku.  In to potem, ko je fakulteta pridobila evropsko akreditacijo EAPAA in je tako program primerljiv s tistimi na najboljših univerzah v starih članicah EU. Z  varčevalnimi ukrepi v 2009 in 2010 je fakulteta uspela tudi sanirati svoje finance.
In kako je s t.i. »konkurenco« na področju poslovnih, pravnih in upravnih ved, kjer je v zadnjih let največ novih zavodov, tudi koncesionarjev? Teorija pravi, da je konkurenca odvisna od števila kupcev (študentov) in prodajalcev (zavodov), a zagotovljen mora biti enakopraven dostop, tudi do informacij, za kupce in prodajalce, da pride do racionalnih odločitev. So pa vsi kriteriji za čisto konkurenco redko izpolnjeni. Vzpostavljajo se monopoli, (nekateri zavajajo z obljubami študentom npr. o zaposljivosti, op. B.M.), v kriznem delu gospodarskega cikla so prisotni posegi države. S. Setnikar C. meni, da je potreben razmislek o možnostih za konkurenco.
»Politika, ki povečuje število ponudnikov, ne da bi zelo jasno postavila kriterije za doseganje kakovosti storitev, upošteva samo prvega od naštetih kriterijev /…/. Večje število zavodov /…/ povečuje število razpisanih mest, ki se financirajo iz proračuna, ne pomeni pa avtomatično večje kakovosti ali večje učinkovitosti pri porabi sredstev. Šele zahteva po pridobitvi mednarodnih akreditacij, ki bi jih zagovarjala resorni minister in agencija za kakovost v visokem šolstvu za obstoječe in novonastale institucije in programe bi imela pozitivne posledice na kakovost.«
V sedanjih razmerah je treba iskati nove možnosti za racionalizacijo in razvoj tudi v javnem sektorju. Odločitve v naglici, brez premisleka in predhodnih izračunov pa naredijo več škode, končuje S.S.-C.

Nič več romunizacija visokega šolstva. Delovanje univerz. L. Čok, Delo, 26.2012
O prizadevanjih za kakovost in boljše upravljanje v visokem šolstvu, zlasti v Zvezi evropskih univerz (EUA) in v Romuniji piše Lucija Čok (UP, evalvatorka EUA).
Visokošolske ustanove ponujajo v svojih promocijskih gradivih bodočim študentom precej več kot v obdobju študija, ugotavljajo različne raziskave. Raziskava  EUA o skrbi za kakovost univerz, končana na začetku 2012 ( povezava ) je pokazala nujnost uporabe ustreznih instrumentov za preverjanje kakovosti, prepričljivo sodelovanje vodstev univerz in vseh članov akademske skupnosti v tem procesu, vlaganje v razvoj in kader ter zaupanje v učinke zagotavljanja kakovosti. EUA  in strokovnjaki, ki spremljajo bolonjski proces (»B. follow-up group«) pripravljajo prenovo standardov in smernic za kakovost ( ESG, 2005 ). Priporočili bodo sodelovanje agencij za kakovost (Glej www.enqa.eu ) , tako, da bodo visokošolske institucije lahko naročile zunanjo evalvacijo tudi pri tujih agencijah, registriranih v EQAR.  .
L.Č. predstavlja še nekaj projektov za usmerjanje evropskega visokega šolstva. (Bolonjskega procesa ne omenja. Op. B.M.). Univerze bodo morale povečati učinkovitost, sodelovanje, konkurenčnost ter sprejeti odgovornost za razvoj in družbene spremembe. Pripravlja se evropska metodologija razvrščanja univerz po kakovosti s kazalniki avtonomije, kulture kakovosti, odličnosti izobraževanja in raziskovanja ter stabilnega upravljanja.
Vključenost Slovenije v ta gibanja bo odvisna od vseh deležnikov, visokošolske politike, rektorske konference, samostojnih zavodov  in študentske organizacije. Združiti bi morali znanje in pripraviti nova izhodišča za zakon o visokem šolstvu.
In Romunija? V zadnjih letih so se tam srednješolci množično vpisovali na tamkajšnjih 56 javnih in 52 zasebnih univerz. Drugačnih visokih šol nimajo. Z novim visokošolskim zakonom (2011) so postavili izhodišča za delovanje univerz in klasifikacijo po kazalnikih. Nato so jih razdelili na raziskovalne, izobraževalno-raziskovalne/umetniške in izobraževalne. Nekaj jih ni bilo uvrščenih. Postavili so nov model vodenja in upravljanja, organizacijsko strukturo, sistem kakovosti, vire financiranja in javno odgovornost. V prihodnjih treh letih bodo evalvatorji EUA v projektu FORHE (med njimi L.Čok, I. Leban, L. Lorber) ocenili 96 romunskih univerz; začeli bodo z raziskovalnimi.

Študentje za krizo prispevajo tretjino zaslužka. A.A., U.Š.K., Dnevnik, 27.10.2012
Marca lani je minister I. Svetlik napovedal, da bo po novem zakonu za štipendije namenjenih v 2011 več, 127 miljonov letos pa 148 milijonov. Nova vlada pa je začela klestiti tudi tu. V prihodnjem študijskem letu bo za štipendije 27 milijonov manj. Manjša se število prejemnikov štipendij, dijakov in študentov. Leta 2010 je bilo državnih štipendistov 41.500, junija letos le še 32.600. Zoisovih štipendistov je letos 10.000 manj kot pred dvema letoma. Bistveno manj denarja je tudi za prehrano in otroške dodatke.
Študentska organizacija (ŠOS) je izračunala, da so se prihodki javnih uslužbencev in upokojencev znižali za nekaj odstotkov, mladi pa bodo za reševanje krize prispevali 29% svojih prejemkov.
Mitja Urbanc (ŠOS) opaža, da se kljub njihovi pripravljenosti na dialog varčevalni pritiski stopnjujejo. »Mlade je udarila ukinitev subvencije za reševanje stanovanjskega problema, zdaj nam grozijo ukinitev oz. prepolovitev študentske olajšave /…/ Že poleti pa so z zvišanjem koncesijske dajatve dvignili obremenitev študentskega dela.« Vlada torej za mlade nima posluha, medtem ko K. Erjavec (DESUS) napoveduje odmrznitev pokojnin.
Tudi v proračunu EU za naslednje obdobje se napoveduje zmanjšanje sredstev za štipendije v programu Erasmus, ki mlade spodbuja k študiju v tujini. Iz Slovenije je lani v tujino za semester ali celo leto šlo 1480 študentov, prišlo pa jih je 1436. Med leti 2000 in 2011 je s pomočjo programa v tujini študirali 9500 slovenskih, sprejeli pa smo 6880 tujih študentov.

»Papir vse prenese, študent ne«. T. Kristan, Delo, 22.10.2012
Pogovor s predsednikom Študentske organizacije Slovenije (ŠOS).
Mitja Urbanc (25) je diplomirani obramboslovec in magistrski študent FDV UL. ŠOS združuje tri študentske organizacije in 25 študentskih klubov, ima 13 milijonov evrov proračuna, od tega 5% za ŠOS in 34 za ŠOUL.
V ponedeljek je na predstavitvi mnenj o noveli visokošolskega zakona opozoril, da mora ostati agencija za kakovost neodvisna in s kolegi v majicah z napisom Beg možganov zapustil parlament.
Popoldan je bil na prvi seji vladnega odbora za študentska vprašanja. ŠOS za svoj predlog zakona zbira podpise. Kljub obljubam ministra (I. Svetlika ?, B.M.) je (veljavni) zakon o štipendijah prinesel le 125 štipendij. »Papir /…/, zato je treba na položaj študentov gledati celovito; če je manj štipendij, ne moreš omejevati še študentskega dela«. Vse bodo storili za spremembo vladnega predloga spremembe zakona o dohodnini, ki bi prepolovila študentsko olajšavo. Spomladi jim je uspelo doseči manjše zmanjšanje dela koncesijske dajatve servisov, namenjenega ŠOSu. Priznava, da so imeli večjo odgovornost »zaradi študentskega imidža granitnih kock«. Si pa, pravi sogovornik, »vsakokrat hoče kdo podrediti študente in jih izkoristiti za dosego svojega cilja«, ampak temu se izogibajo in ne zdi se jim prav, da jih porivajo na eno ali drugo stran in jim pripisujejo takšne ali drugačne barve.
V sredo je bil (na svojo zahtevo) prvič povabljen na sejo socialno-ekonomskega sveta. Tako se bo nadaljevalo do konca mandata predsednika v decembru. Vidno utrujeni M. Urbanc pravi: »Nedvomno se približujemo obdobju, ko bomo morali vsi odločneje in bolj jasno nastopiti. Tudi mladi sami, ki so zadnja leta postali vedno bolj pasivni.« Med razlogi je tudi, da se čedalje bolj posvečajo družabnim omrežjem (npr.
www.facebook.com) in manj osebni komunikaciji.
A v tem trenutku ni kakšnega že sprejetega zakona zaradi katerega bi bilo treba razmišljati o protestih ali zbiranju podpisov za referendum. To sta »rešilni bilki, ki se ju oprimeš, če ti drugače ne uspe«, toda zdaj je čas za pogajanja in pripravo svojih predlogov. Če pa bo tehten razlog, bodo demonstracije podprli ali jih celo organizirani; »naš protest mora biti vsebinsko utemeljen, in ne zgolj v funkciji izvajanja političnega pritiska«.
Pri oblikovanju vseh vrst politike bi morali mlade obravnavati kot posebno skupino. A nimamo jasne strategije, prvi nacionalni reformni program za mlade se šele pripravlja. ŠOS je leta 2008 pripravila dokument o zaposlovanja mladih, ki ga nobena vlada ni prisvojila. (Glej
[PDF]  Strategija zaposlovanja mladih v družbi znanja - 1. knjiga  www.studentska-org.si/.../ - 2. knjiga ).
Študentom priporoča študijsko izmenjavo, naj v tujini pridobijo znanje. Sam bo mogoče šel v tujino, a na začetku bi želel dobiti službo doma. Delati namerava v nevladnih organizacijah. Politika ga, trdi, nikakor ne zanima, zato se vanjo zagotovo ne bo vključil. Ni se še odločil, koga bo podprl na novembrskih volitvah.
(Glej:
http://www.delo.si/zgodbe/ozadja .)To ste javno označili s +1. Razveljavi

Diploma nujna, a ne zadostuje več. Ž.R., Dnevnik, 24.10.2012
13. Študentska arena ponuja napotke za to, kako se že v času študija in po diplomi pripraviti na iskanje zaposlitve in delo.
Danilo Majcen, Karierni center UM, pravi, da stara pravila pri iskanju zaposlitve ne veljajo več. Že od drugega letnika študija naj študenti med počitnicami delajo na svojem področju in se neformalno izobražujejo. Najpogostejša vprašanja diplomantov so: »Kje poiskati delodajalce, kako jih nagovoriti, kako napisati življenjepis, kdaj poslati prošnje«.
Jure Kastelic, podiplomski študent ekonomije, je nekaj izkušenj že nabral prek študentskih del, a je delo na želenem področju težko najti. Ponudba na študentskih servisih je okrnjena.
Rok Pintar, prodekan FOV Kranj UM svetuje: »Študenti morajo tvegati in se predstaviti v podjetjih, ne pa zgolj čakati na razpise« in dodaja, da je diploma še vedno pomembna, a delodajalci želijo nekoga, ki bo pridobljeno znanje znal samostojno uporabljati.

Študentje spet zamočili. Pa še to. Delo, 22.10.2012
»Premier Janša je 6. oktobra letos v Piranu slovenskim študentom položil na srce, da bi on na njihovem mestu šel vsaj enkrat na teden pred slovenski parlament in zahteval, da se v ustavo vpiše zlato fiskalno pravilo, da sedanji politiki ne bi porabili vsega denarja, ki ga bodo študentje šele ustvarili.
Študentje ga niso poslušali, tako ni imel druge izbire in se je mimogrede zadolžil še on. Mastno obrestovano posojilo bodo današnji študenti za kazen vračali čez deset let. Kaj naj rečemo: naslednjič poslušajte premiera!«

Želite moralne poslance? Spremenite volilni sistem! A. Božič, Delo, 22.10.2012
Nekdanji poslanec Demosa in Demokratske stranke, (dramaturg in pisatelj)
Tone Peršak pravi, da je bilo v devetdesetih letih »med poslanci veliko ljudi z visoko izobrazbo ali ljudi s pomembnimi izkušnjami iz zdravstva, šolstva, gospodarstva in inženirstva. Zdaj pa se politični razred vedno bolj profilira na nekakšno povprečje«.
»Opažam, da je z vsakim sklicem slabše«, pravi
Pavel Gantar, sociolog, nekdanji predsednik Državnega zbora. »Ne zato, ker bi bilo v DZ manj intelektualcev. Izobrazba o moralnih kvalitetah ne pove ničesar. Dejstvo pa je, da za poslance kandidira vse več ljudi,ki pred neuspehi na drugih področjih bežijo v politiko. Cena za to je popolna lojalnost, kar pa nekatere stranke zelo cenijo«.
Časnik med največjimi poslanskimi ekscesi omenja primere :
Srečko Marinčič (SDS) – napeljevanje k ponarejanju listin, pogojno obsojen na prvi stopnji. (»Izpit« iz tujega jezika na FOV UM, B.M.
Ivan Simčič (Desus, zdaj nepovezan) – uporabljal ponarejeno srednješolsko spričevalo (Za vpis na FF UL, op. B.M.)
Mitja Meršol (PS) – sodeloval z nekdanjo SDV in kot diplomo uporabil lastno knjižno delo. (Na FDV UL., B.M.)
Borut Ambrožič (PS, zdaj nepovezan) – v postopku na UM zaradi domnevnega plagiata.
Alenka Koren Gomboc
(SDS) – dvomi o pristnosti spričevala.
(Glej tudi Arhiv na
www.nsdlu.si , B.M.)

Referendumi – službi legitimnosti. N. Kogovšek Šalamon, Dnevnik, 24.10.2012
Poslanci usklajujejo predlog sprememb določil ustave, ki ureja referendume. Obetata se dva referenduma, o državnem holdingu in šibki banki. Politiko k spremembam spodbuja strah, da bi volivci izpodbili njene varčevalne in privatizacijske namene, meni kolumnistka
Neža Kogovšek Šalamon.
Slabosti sedanje ureditve so_ preširok krog upravičenih predlagateljev referenduma, odločanje o nekaterih temah npr. človeških pravicah in svoboščinah, nizka udeležba, neinformiranost volivcev o temi, tako da na koncu zbegani glasujejo proti. Na 19 referendumih v RS, ki jih je največkrat zahtevalo vsaj 30 opozicijskih poslancev je bila udeležba povprečno 38%. Primerna so bila le tri vprašanja – v stop v EU, v Nato in odpiralni čas trgovin. V temeljne pravice so posegala tri vprašanja – o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, o izbrisanih in o družinskem zakoniku.
Namesto, da bi referendumi služili legitimizaciji ključnih državniških odločitev, »prevečkrat služijo politikantstvu, /…/ zato so omejitve dostopa političnim elitam do referenduma nujne«.

Nadzornik naj bo neodvisen in naj konstruktivno gleda upravi pod prste.
T.M., Dnevnik, 24.10.2012
Član nadzornega sveta Gorenja je tudi
Bernard C. Pasquier, ki je prej delal za Svetovno banko. Pravi, da je naš dvotirni sistem upravljanja (podjetij) podoben nemškemu, kjer »enemu od najpomembnejšem deležniku podjetja, njegovim zaposlenim, omogoča sodelovanje pri strateških, dolgoročnih odločitvah«. Nadzorni svet ne sme le potrjevati odločitev vodstva, niti ne sme preveč dvomiti v njegove odločitve. »Veliko tveganje so tudi nadzorniki, ki so imenovani zaradi svoje politične pripadnosti in ne kompetenc«.
Uprava Gorenja je odprta, razkrivanje informacij nadzornemu svetu je odlično in se še izboljšuje. Zoper zlorabljanje položaja menedžmenta so okrepili notranjo revizijo in z reorganizacijo razjasnili organizacijsko strukturo.
»Naslednji dve leti bosta za Evropo izredno težki, saj se bo nadaljevalo razdolževanje. Nekatere države se bodo srečale s problemom konkurenčnosti in vlade se reševanja v določenih primerih lotijo premalo odločno.
Glede težav Slovenije pravi, da bi morala biti zaradi majhnosti »okretna in fleksibilna ter raje osredotočena v prihodnost kot preteklost. Uveljavite zakonodajo in regulativo, ki bo spodbujala podjetništvo in omogočila vašim največjim podjetjem, da uspešno tekmujejo na svetovnem trgu.«

V Sloveniji se kopljemo v kopanju. M. Vogel, Delo, 25.10.2012
Arheologija je med humanističnimi vedami gotovo najbolj osovražena. Zaradi »žličkarjev« so se marsikje ustavili gradbeni stroji«. Nedavno je bila direktorica Celeparka je obsojena na leto zapora, ker je uničila rimsko-keltske grobove v Celju. Za predhodne arheološke raziskave (npr. na Ptuju, v Novem mestu, Divači, Ljubljani) se je v zadnjih treh letih namenjalo nad milijon evrov letno.
Arheologi so v jami nad Idrijo našli najstarejšo piščal na svetu, pri Sežani neolitske jamske poslikave, pri Leskovcu so ob Savi našli lesene palisade iz istih časov (5000 do 2800 pr. N.š.), dragocene najdbe so našli na Ljubljanskem barju in v Ljubljanici, na Kongresnem trgu so našli gomilsko grobišče starejše železne dobe (8. do 7. st. pr. n. š in prvo urbano naselje (Emona), grob keltskih konjev pri Kobaridu (3. st. pr.n.š.), svetovno odmevne halštatske najdbe na Kapiteljskih njivah v Novem mestu, v Kranju poselitve od bronaste dobe do srednjega veka, staroslovanske najdbe v Prekmurju, največjo trdnjavo v 11. stol. na mariborski Piramidi…
Nadaljuje se objava monografij »Arheologija na avtocestah Slovenije« o najdbah na vseh 169 najdiščih, kjer so se leta 2008 končala izkopavanja. Vodil jih je
Bojan Đurić, predsednik Slovenskega arheološkega društva (FF UL). Vse knjige so dostopne na spletni strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije www.zvkd.si .B. Đurić pravi, da se večina odkritij veže na urbane raziskave, ki prinašajo pomembne podatke o nastanku naselij, ki so ključni za razumevanje lokalne zgodovine. Te razsikave pa so odvisne od tega, kako lokalne oblasti spoštujejo zakonodajo. V Kopru npr. veliki gradbeni posegi niso prinesli spoznanj, saj arheoloških raziskav sploh ni bilo.

Veliko spominov, a skoraj nič raziskav. Slovensko-ruski zgodovinski simpozij.
P. Frelih, Delo, 25.10.2012
Na simpoziju v Moskvi »Slovenci v ognju velike vojne 1914-1998« je
Božo Repe (FF UL) dejal: »Ogromno slovenskih vojakov je padlo na ruski fronti /…/ nimamo pa konkretnih raziskav /…/ koliko«. Samo delno je raziskan vpliv Kominterne in Informbiroja na (naše) komunistično gibanje. Dodaja še nacionalno vprašanje, saj je po drugi vojni Jugoslavija oz. Slovenija obračunala z Nemci na podoben brutalen način kot Sovjetska zveza. Obstajajo možnosti sodelovanja pri raziskovanju gospodarske in kulturne zgodovine.
Olga Veličko, ruska zgodovinarka, meni, da je prihodnost v povezovanju. Navdušuje jo Avstro-Ogrska, SZ in EU. Slovenija je (bila) majhen narod v AO in tudi EU, ki temelji na enakopravnosti. »Nemčija in Francija pred tem tisoč let nista bili skupaj.«
Jože Pirjevec (FHŠ UP) je v ruskih arhivih našel veliko informacij za uspešnico Tito in tovariši. Lani je naletel na dosje o E. Kardelju, zdaj ga mika knjiga o njem. Sovjeti so ga imeli za ideološkega sovražnika. Diskusija z evropskimi socialdemokrati in Moskvo je zanimiva zaradi krize neoliberalnega kapitalizma. »Treba bo najti nove odgovore na vprašanje človeštva in sožitja med ljudmi«.

Andrej Medved o moderni poeziji. M. Komelj, Prejeli smo, Delo, 23.10.2012
O ocenah knjige Fantasma epohe Andreja Medveda piše
Miklavž Komelj.
Niso na mestu očitki M. Zlobca avtorju v zvezi z Dušanom Pirjevcem. (Glej
http://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Pirjevec ) Le-ta naj bi cenil zgodnja Medvedova teksta, ki ju omenja Zlobec. In »Medvedu na njuni podlagi omogočil študijsko bivanje na Dunaju«.
Tudi D. Poniž je v obrambi omenjene antologije presenetil s tezo o poeziji v »totalitarnem svetu« jugoslovanskega socializma. Ta reakcionarna teza blokira resno mišljenje o tem zgodovinskem obdobju.
Meni, da je nenavadna knjiga, sestavljena iz pesmi, esejev in podob, strastno osebna (npr. v prevodu nežne pesmi P. Passollinija) metapesnitev, labirint, ki jo je oblikoval kot pesnik, ne pa akademsko »nevtralen« projekt. Najbrž se mnogim ljudem, »ki imajo radi knjige, v sanjah večkrat prikazujejo nenavadne knjižnice, knjigarne in antikvariati, v katerih lahko listamo nenavadne in veličastne knjige, ki jih je natisnila in zvezala želja: pogosto nadnaravno debele, s čudovitimi in čudnimi ilustracijami, z labirintsko strukturacijo; pogosto se med listanjem spreminjajo.«
Tako knjigo je, v dveh delih materializiral A. Medved, ki je na začetku je napisal:
»Živeli smo v prelomni dobi.« Zavezan avantgardi pravi, da »beseda spremeni odnose le, če je v meji, v krču, če se dotika temeljnih vprašanj človeške eksistence; če bistveno zaniha kodeks in ustroj civilizacije in ustaljene zgodovine.«
Se pa Komelj sprašuje: Je pesniku pri izboru besedil res šlo za željo po soočenju z nemogočim, ali le za jezikovni hedonizem? Politično je to povezano z vprašanjem »revolucionarnosti generacije '68«, ki se Komelju zdi potrebna problematizacije. »(Kot je v nekem članku zapisala kolegica Lidija Radojević: najbrž ta generacija res bila revolucionarna, ampak vprašati se je treba, čigava je bila ta revolucija.)«

Definicija resnega ekonomista. I. Masten, Dnevnik, 26.10.2012
»Predsednik Turk«, piše
Igor Masten, je na TV dejal, da pri nas resni ekonomisti nasprotujejo ustanovitvi slabe banke. Iz konteksta I.M. ugotavlja, da so »neresni ekonomisti« tisti, ki so ustanovitev predlagali (I. Masten, J. Damijan in S. Polanec), tisti ko jo podpirajo in minister J. Šušteršič, ki jo ustanavljajo.
Po člankih v Dnevniku, Financah, Večeru in Mladini (- kaj pa Delo?, op. B.M.) je identificiral »resne ekonomiste«: V. Bole, J. Mencinger, I. Ribnikar, F. Štiblar, F. Križanič, A. Kešeljević, J. Prašnikar in M. Gaspari. Resnost I.M. definira kot strokovnost, to pa je izračunal iz podatkov registriranih raziskovalcev ARRS na
www.sicris.izum.si . Indikatorji so: objave v znanstvenih revijah indeksiranih od Thompson-Reuters, citiranost oz. priznanost v mednarodni literaturi in A-indeks, zbir »objav, citiranosti in uspešnosti pri pridobivanju projektnih sredstev«.
Rezultati kažejo, da imajo neresni ekonomisti v povprečju za 156 % več objav, za 354 % večjo citiranost in za 111% več projektov. Če upoštevamo še, da so resni starejši, potem je razlika očitna. »Resnost sovpada s slabimi znanstvenimi dosežki in slabo mednarodno uveljavljenostjo.« Izjema – J. Prašnikar – zgolj potrjuje pravilo, ugotavlja I.M.
Slovenske ekonomiste v splošnem (od leta 2000) delijo tudi vzdolž ideoloških dimenzij. Eni naj bi bili: keynsijanci, gradualisti in socialno čuteči, drugi podmladek čikaških dežkov, liberalni uničevalci socialne države. I.M. to delitev označuje za spretno PR-potezo. Njen namen je relativizacija argumentov. »Neke argumente, denimo o ekonomski politiki, najlažje ovržeš ali podkrepiš tako, da rečeš, da objektivna primerjava ni mogoča zaradi različnih ideoloških osnov«, piše I. Masten.
(Morda velja to tudi za definiranje ne/resnosti ali celo resnice po številu objav, citatov in projektov, op. B.M.)

Nepreslišano. D. Rupel, (www.Pogledi.si), Dnevnik, 25.10.2012
O vrednotah, preteklosti in praznem obzorju piše
Dimitrij Rupel, politik:
»Lahko rečemo, da je na Slovenskem preveč »levih« in premalo »desnih« vrednot«; razlogi so »propaganda, povojni poboji ideoloških nasprotnikov«. Glede »vrednot, zgledov, navdihov in navdihujočih osebnosti ni velike izbire. Temu je deloma vzrok skromen bazen talentov, ki je usoda majhnih narodov. Po uspešno premaganih etapah državnosti ni na obzorju nobenega pravega in dosegljivega cilja, nobene posebej navdihnjene in prepričljive osebnosti ali politike… Vztrajno se ponavljajo stare ponudbe, ki temeljijo na vrednotah revolucije in celo Jugoslavije. Te vrednote kvečjemu zavirajo razvoj in vlečejo nazaj, ne naprej. Ob retoriki, ki pravi, da preteklost ni pomembna in da niso pomembne zasluge oz. pretekli dosežki, je na dlani, da smo sredi vrednotne, pravzaprav sredi konceptualne krize.«

Nepreslišano. I. Svetina, (www.Pogledi.si ), Dnevnik, 26.10.2012
V povezavi s pisanjem D. Rupla in še koga (glej
www.nsdlu.si v tej rubriki, tudi v arhivu, B.M.) piše Ivo Svetina, pesnik in esejist:
»Takoj ko nekdo (ni nujno, da je doktor znanosti ali redni univerzitetni profesor) začne govoriti o »desnih« in »levih« vrednotah, si sam jemlje vso avtoriteto in verodostojnost. Desnica sploh ne zmore uveljavljati svojih »vrednot« /…/, ker nenehno išče in brska za vrednotami levice, ki naj bi bile: nostalgija po komunizmu/socializmu, /…/ po Jugoslaviji, ohranitev privilegijev /…/, slavljenje partizanskih (totalitarnih) simbolov itn. Dokler je predsednik vlade nekdanji član Zveze komunistov Slovenije, /…/ kot tudi eden najbolj razvpitih tajkunov Igor Bavčar je anatemiziranje t.i. vrednot levice /…/ le zamegljevanje pravih problemov /…/.
In nikakor ni res, da »na obzorju ni nobenega pravega in dosegljivega cilja«, kot piše Rupel. Ciljev je veliko: /…/ najpomembnejši je zagotoviti delo ljudem, še zlasti mladim! Ohraniti socialno državo na vseh ravneh! Spodbuditi in omogočati tehnološki razvoj Slovenije. Obuditi zavestno uničene gospodarske sisteme. Predvsem pa: vlada naj upravlja državo kot dober gospodar« /…/ brez ideoloških pripomočkov!« Sicer se bodo »začeli uresničevati Ruplovi strahovi pred »starimi ponudbami, ki temeljijo na vrednotah revolucije«! Še več, tudi v Sloveniji bo prišlo do vstaje ponižanih in razžaljenih!«

Kulturna revolucija. Boj za razmišljanje. J. Trampuš, Mladina, 26.10.2012
»Super minister« Žiga Turk je ob izvolitvi v parlamentu obljubil, »da bodo imeli državljani dobro izobraževanje«, navaja Jure Trampuš. Zdaj pa vlada ihtavo varčuje pri učiteljih, načrtuje za 7,5% manj za visoko šolstvo kot lani. Rektor UL ob tem pravi, da v je že v času univerzam manjkalo 20 milijonov, zdaj pa jim jemljejo še 40 milijonov. Na ministrstvu pravijo, da je varčevanja deležno tudi zasebno šolstvo. A temu lahko finančno pomaga ustanoviteljem, dodaten denar dobijo od izrednih študentov. Teh je na UL vedno manj, na samostojnih visokošolskih zavodih pa jih je bilo v lanskem šolskem letu kar 5751 od 10.151 vpisanih.
Razmišljanje, da je radikalno varčevanje edina alternativa, je napačno. Nobelovec P. Krugman meni, da ima kratkoročno majhen vpliv, dolgoročno pa je samouničujoče. Češki minister za šolstvo J. Dobeš je zaradi napovedanega varčevanja odstopil in vlada se je varčevanja v izobraževanju odrekla, prav tako spornim visokošolskim reformam.
Med temeljnimi problemi v kulturi in šolstvu je zavračanje dialoga. Šolski sindikat (SVIZ) očita ministrstvu, da si je namesto klasičnih pogajanj o spremembah kolektivnih pogodb izmislil »krizne koordinacije«. Grozi z »uvedbo drugih mehanizmov«.
Za varčevanjem se skrivajo politični cilji: »znižanje moči javnega sektorja, znižanje moči države, povečanje moči kapitala in vloge trga, želja po prenovi slovenske družbe. Napad na javni sektor, na šolstvo in univerze je refleks predmoderne družbe, je širjenje antiintelektualizma, je ustvarjanje razmer, kjer so intelektualci deležni posmeha.« Ta »tip /…/ politike reda in moči, ki jo vodi vlada J. Janše« je »bližja povprečno izobraženemu volivcu kot pa visoko izobraženemu skeptiku«. Želja po preoblikovanju slovenskega narodnega značaja obstaja. V dokumentih kongresa (nove stranke) SDZ je zapisana misel mladega J. Janše, da se mora slovenska družba premakniti na desno. Takrat so njegovi sopotniki zavrgli to totalitarno, avtoritarno prepričanje. Danes J. Janša razmišlja podobno kot nekoč, Turk, Šušteršič, Virant mu pori tem asistirajo. »S spotikanjem javnega šolstva, kulturnikov in vsega javnega sektorja se želi spremeniti narava slovenske družbe. Kdor obvladuje razmišljanje, obvladuje državo.« Finančna »kriza je samo izgovor za kulturno revolucijo«, ustvarjanje družbe, »kjer bo politika določala, kaj je prav in kaj je dovoljeno«, meni J.T.

Čas za angažirano državljanstvo. A. Črnič, Mladina, 26.10.2012
Kako ustaviti pogubni neoliberalni val in zastaviti temelje prihodnosti se sprašuje sociolog
Aleš Črnič (FDV UL).
»Že vse leto pred našimi očmi poteka sistematična razgradnja družbenega tkiva«. Oblast nam zateguje pas, čeprav celo direktorica Mednarodnega monetarnega sklada (IMF) svari pred varčevalno ideologijo. »Najbolj smo prisiljeni varčevati v znanosti, šolstvu od vrtca do univerz in kulturi.« Oblasti ni mar, če morda univerze ne bodo mogle izplačevati plač, če odhajajo mladi, zdravniki, odstopajo predstojniki klinik. Razgrajuje demokratične standarde in podpira prisvajanje javnega dobra.
»Je to pot do družbe znanja? Svetilnika sveta? V generaciji, ki je najbolj izobražena doslej, a hkrati tudi prva po vojni, ki mora računati s slabšim življenjem od svojih staršev« /…/ le redki »vztrajajo v »boju za domovino« in ostajajo doma, ker je »odpor mogoč le, če ostanemo.«
»Tako nam v jeseni revolucionarnega leta 2012 še zmeraj ne ostane veliko drugega kot boj za pravno državo in predvsem aktiven državljanski angažma /…/. Nastopil je čas, ko umiki v zasebnost ne prinesejo več varne odrešitve, saj zaostrene družbene razmere stiskajo za vrat tudi tiste, ki jih skušajo na vse pretege ignorirati. V takih časih je treba delovati, Argumentirano podpirati svojo politično opcijo, ali vsaj kulturno skupino, ki ti je blizu. Javno opozarjati. Zahtevati. Pozivati. Podpirati in prakticirati javno uporabo uma. /…/ Nameniti prostovoljno uro dejavnostim, ki izboljšujejo naš skupni svet. /…/ donirati evro ali dva /…/ storiti tudi kaj konkretnega. Vsak po svojih zmožnostih. /…/ od najpreprostejših državljanov do vrhunskih strokovnjakov. /…/ brez aktivnega angažmaja najboljših /…/ ne bo šlo.«
A.Č. priporoča politično angažiranje strokovnjakov kot so M. Mrak, J. Potočnik, C. Selšek, P. Kraljič, D. Mramor, B. Bugarič … Najmanj, kar lahko storimo, je aktivna udeležba na volitvah v prihodnjem mesecu.

V oropani deželi zaman čakamo mesijo. J. Apih, Delo, 25.10.2012
Začeti moramo pisati Manifest spodobne Slovenije, piše
Jure Apih, publicist. Piše o naši zgodovini, slabem rezultatu iskanja sprave Po osamosvojitvi smo dobili državo, glasovali smo za Krambergerja, Drnovška, Jelinčiča, Pukšiča…, si razdelili kupone (certifikate, op. B.M.), ki so jih pobrali finančni vedeži, tudi denar in ga poskrili v tujini, zasebna lastnina nam je zmešala glave, prvotna akumulacija kapitala se je začela kot pred 200 leti, lastniki so se pokazali kot sovražniki, cerkev kot pohlepnež, tajkuni so bankrotirali, po zlomu konjukture so se politične stranke pokazale kot plenilske, po petkratnem izbiranju je ostalo, da nas je sram. Čakamo, odrešitelja, tehnično vlado, trojko, mesijo. Ne bo ga.
Zabredli smo, pogrnili na etičnem polju. Potrebujemo soglasje o spodobnem, kot temelju poštene, optimistične države. »Poštenih in odgovornih, tudi spodobnih ljudi nam ne manjka, vendar jih tudi z biki ne bi zvlekli v politiko. /…/ Če smo poldrugo tisočletje čakali na svojo državo, si bomo pač vzeli čas, da zraste nova generacija neobremenjenih in spodobnih politikov, ki bodo sposobni in pripravljeni sprejeti odgovornost za državo, da bi jo vodili, in ne pokradli.«
Začnimo pisati Manifest, končuje J. Apih (tudi strokovnjak za marketing, glej
www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042515592 , op. B.M.). Nekaj prej pa napove: »Naš življenjski in družbeni standard se bo nehal zniževati, /…/ ko azijski delavec s tehnološko primerljivo industrijo ne bo slabše plačan od evropskega in ko globalna konkurenčna bitka ne bo več vojna, temveč tekma razvojnih, tehnoloških, produktivnih, marketinških in etičnih konceptov.«

Kako sem postal konservativec. B. Lešnik, Dnevnik, 27.10.2012
Celo življenje je poslušal progresivno glasbo, zdaj pa je postal konservativec, piše
Bogdan Lešnik, dekan FSD UL. »Ne želim si, da bi se svet okoli mene spreminjal neurejeno in da bi spremembe ogrozile prihodnost«.
Ugovarja »odvzemanju in zmanjševanju socialnih pravic«, ki »imajo neomejeno prednost pred ekonomskimi« in » »ideološkimi razmerami«. Ne bo nasprotoval »argumentiranim spremembam«, uprl pa se bo »divjemu spreminjanju stvari, ki nima pregleda niti nad svojimi dejanji, kaj šele nad kompleksnimi procesi, ki oblikujejo prihodnost«. To se zdaj dogaja v slovenski politiki, »scena spominja na kokošnjak«. Prvi žrtvi bosta »znanost in šolstvo. Neuki pač ne zastavljajo neprijetnih vprašanj.
Nasprotuje spreminjanju pridobitev delavskega boja in tudi socializma. »Ko so njegovi despotski obrazci razpadli, je bila sijajna priložnost, da zgradimo moderno socialno državo. Namesto tega smo dobili predmoderno plemensko oligarhijo. Levica in desnica sta zamenjali vloge. Zdaj mora levica obraniti pridobljeno pred revolucionarnim zanosom desnice, ki bi rada popravila preteklost tako, da uničuje prihodnost.« Zagon so novemu družbenemu redu »dali na prelomu režima mladi partijci, ki so se zavihteli na oblast in izkoristili tranzicijsko brezpravje«, pozneje neoliberalci, »mladoekonomisti«.
B.L. pritrjuje desnici ko gre za sodne krivice in zločine (najbrž misli na tiste po drugi vojni, op. B.M.), a iz istega razloga pritrjuje tudi izbrisanim (po osamosvojitvi, op. B.M.). Slovenska pravna država »pri težkih zadevah odpove. Ne zna niti zastaviti pravih vprašanj. » Reforme morajo biti »previdne, preudarne in transparentne. Kjer je možnost za napake velika, se bodo tudi dogajale.« Zato ne zaupajmo »strokovnjakom«, »ko govorijo s pozicije oblasti in kritično preverimo, kar koli izustijo.

Ivan Ivanušič, igralec. Nepreslišano. (Ona), Dnevnik, 24.10.2012
»V 20 letih samostojne Slovenije smo bili priča poblaznelosti skupine ljudi, ki so si skušali čim več nagrabiti. Na drugi strani so preostali, ki imajo zdaj vedno manj. Ti so ohromljeni od strahu, ki jim ga vcepljajo samo zato, da se družba dokončno razsloji in razkroji. Kot bi se poskušala izbrisati zavest, da je najbolj pomembna dostojna kakovost življenja, ki si jo zasluži vsak človek. Te pa ti ne dajo delnice, denar ali dobri avtomobili. Dajo ti jo pravi prijatelji, poštenost in spoštovanje sebe in drugih.«

Igor Samobor. Intervju. T. Lesničar – Pučko, Objektiv, Dnevnik, 27.10.2012
Letošnji dobitnik Borštnikovega prstana se je z igro srečal v ptujski gimnaziji. Med študijem na AGRFT UL (dobil je študentsko Prešernovo nagrado) je igral v Drami in se od velikih igralcev, kot v veliki družini, največ naučil. Na akademiji namreč le »naložiš osnovna znanja, odprejo se ti ventili, potem pa se učiš v praksi, med delom, od kolegov. Učiš se tudi na napakah in tako napreduješ. Glavni motiv za učenje je vsekakor radovednost in pa neka posebna občutljivost«, pravi
Igor Samobor.
Kot skrajno nevarno označuje staro težnjo kulturne politike, da bi vsi igralci, v javnih zavodih in ostali dobili enak, začasen, pogodben status. Tako bi razgradili gledališke družine, ki »obstajajo od vekomaj«.
»Kultura je temelj civilizacije, pa če nam je to prav ali ne. Pripovedovalci zgodb, pesniki, pevci, plesalci, slikarji, igralci … so od zmeraj. /…/ Očitno kapital izrablja to osnovno človeško potrebo po zgodbah, tako kot tudi mnoge druge človeške potrebe in strahove, ki jih napihuje, da bi zaslužil.«
Taka kulturna politika lahko pripelje v komercialni model, kot v ZDA. Gledališče je tam Brodway, še kaj je v New Yorku, preostala celita gledališča skorajda ne pozna. Je tam kvaliteta življenja dobra? Zakaj potem prihajajo v Evropo?Živijo tam ljudje lepo? Tam so »kulturo prepustili trgu in ljudje živijo le preko nakupovalnih središč in televizije«.

Dostojno življenje ne more biti odvisna spremenljivka. Dr. Barbara Rajgelj, docentka za civilno in gospodarsko pravo. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 27.10.2012

Barbara Rajgelj (FDV UL) pravi, da bi morali akademiki in intelektualci večkrat med ljudi, na ulice, v tovarne in podjetja. Trenutna politična situacija, kjer je dovoljeno vse, posledic zlorab pa ne nosi nihče, se ji zdi nevarna. Sistem postaja vse bolj negotov, kar ustreza »kapitalu, ki potrebuje prilagodljivo in razpoložljivo delovno silo. Ustreza tudi oblasti, saj lažje upravlja z ljudmi, ki jih skrbi eksistenca.
»Vzpostaviti moramo varen sistem, ki spodbuja inovativnost in ustvarjalnost. Varnost je predpogoj svobode«, pravi. Sedanje delovanje vlade »temelji na razdvajanju interesnih skupin, ki jih potiska v medsebojni konflikt« (upokojence, študente, javne uslužbence). Vlada nima sistemskih rešitev. Pri zaposlenih vidi le »dvojnost med zaposlenimi za določen in nedoločen čas«. To ni največji problem. Imamo segment ljudi, »ki so v celoti izključeni iz delovnopravne zakonodaje. Študente, honorarne delavce, tiste, ki delajo prek avtorskih pogodb, /…/ kot samostojni podjetniki, kulturnike«. Ustvarjalni del družbe. »Vsako delo bi moralo šteti enako. /…/ Zakaj je samoumevno, da je čistilkinih 100 evrov obremenjenih s 60%, honorar za moj članek v časopisu pa z manj kot 25 %?«
V politiki med levico in desnico ni velikih vsebinskih razlik, meni. Problem je nekvalificiran državni zbor. Zakonodajna in izvršna veja sta samo še formalno ločeni. »Nizko izobraženi poslanci so popolnoma odvisni od strank, samo potrjujejo predloge, ki jih pripravlja vlada«, »od ureditve visokega šolstva do bančništva in delovnopravne zakonodaje. /…/ Imajo sicer strokovne sodelavce, a tudi ti se povečini imenujejo po strankarskih ključih.« Po drugi strani v oblasti ni prostora za avtonomne ljudi »pravnike, sociologe, ki so vrhunsko izobraženi, s harvardskimi diplomami in doktorati«.
Zavzema se za zaposlovanje namesto najemanja zunanjih sodelavcev, npr. na ministrstvih. »To, da se mladih ne vključuje v sistem javnega sektorja, je nacionalna katastrofa. Ne vključuje se novih idej, novih tehnologij, ni medgeneracijske izmenjave, ni izkušenj iz tujine, kajti mnogi so študirali zunaj…«
Oblast zdaj deluje z delitvami, npr. »med zasebnim in javnim sektorjem«. Javni vidi v zasebnem »monopolizatorja dobičkov, zasebni pa v javnem nekoga, ki lenobno živi na račun zasebnega. S tem se da zelo lepo manipulirati. A v resnici ni jasnih mej. V javnem sektorju je veliko ljudi, ki jih zanima dobiček, in hkrati so v zasebnem sektorju mnogi, ki jim ne gre toliko za dobiček, ki jim veliko pomeni tudi skupno.«
»Dostojno življenje ne more biti odvisna spremenljivka. Družbeni in pravni sistem je stalno lovljenje ravnotežij. Interesne skupine, ki so močnejše, lahko dosežejo več. Zato je pomembno, da se zagotovi javni prostor, v katerem lahko sodelujejo, imajo glas in so vidni vsi. Tudi tisti, ki so drugače potisnjeni na rob. Ne želim revolucije, ki bi jo bili prisiljeni narediti tisti, ki bodo imeli še manj, kot imajo sedaj.«

Obsodba seizmologov kot udarec znanosti. U.Š.K., Dnevnik, 24.10.2012
Zaradi domnevne povzročitve smrti iz malomarnosti je italijansko sodišče obsodilo sedem znanstvenikov in strokovnjakov. Leta 2009 niso dovolj odločno opozorili prebivalcev mesta L'Aquile, da jim grozi potres.
Miloš Bavec, Geološki zavod Slovenije, pravi, da so bili to svetovno priznani seizmologi. Potresov se ne da napovedovati na podlagi predpotresnih sunkov, pravi. Seizmologije bo konec, »če bodo poslej javnost, pravniki, potrošniki zahtevali od seizmologije«, kar nakazuje obsodba.
Andrej Gosar, Agencija za okolje, pravi, da se »vsa svetovna stroka strinja, da potresov ni mogoče napovedovati.« Razen na zelo dolga obdobja. V Ljubljani bo npr. v naslednjih letih zanesljivo uničujoč potres. (Tako kot je bil tisti 1895, ki je razmajal stavbo Liceja na sedanjem Vodnikovem trgu in (prejšnjega) deželnega dvorca na Kongresnem, kjer je zdaj rektorat UL, op. B.M.)
Andrej Ule (FF UL) pa meni, da »ne gre za premišljen napad na znanost, ampak da je ozadje te zgodbe prav po italijansko zapleteno«. Obsojenci se bodo še pritožili. Res pa je, da teptanje racionalnih znanstvenih dognanj zaradi političnih ali gospodarskih interesov ni redkost, denimo pri segrevanju ozračja.

Maraton je zahtevnejši od pisanja knjig. S. Krkoč, Dnevnik, 26.10.2012
Njegov oče, psihiater, je populariziral tek kot psihološko zdravilo, pravi
Samo Rugelj, publicist, urednik in založnik. Priprave na maraton (v Ljubljani je tekel 21 km) popisuje v knjigi »Delaj, teci, živi!«
Tek je zanj meditacija, ki mu omogoča premlevanje dnevnih problemov, blaži stres in pomirja. Njegov dedek je lepo rekel, da ko si slabe volje, ne rini med ljudi. Vendar v knjigi opozarja, da zaradi teka ne smeš prikrajšati družine.
Če hočeš preteči maraton, je treba v ta projekt »vložiti več časa in mentalne energije kot v pisanje knjige. Maraton je bolj podoben pisanju diplome. Tako kot že med študijem spoznavaš določeno snov in pišeš seminarske naloge, a je za diplomo potreben nek presežek, tudi rekreativni tekači vseskozi po malem tečejo, vendar morajo za maratonsko preizkušnjo trenirati precej več. Čeprav je maratoncev manj kot diplomirancev (smeh)«. Knjiga začne živeti šele ko je napisana in izdana (in se bere, op. B.M.), medtem, ko se pri maratonu zadeva na cilju konča, čeprav tam lahko doživiš ovacije«.

Od branja boli glava, a pomaga. C. Brajer, Nedeljski, 28..10.2012
Naročnik popularnega tednika
Ciril Kraševec je naročen na Delo, Finance, Mladino, Global, Time in nedeljski dnevnik, dobiva še Žurnal in Science www.sil.si/novice.php , po njegovem najboljšo znanstveno revijo na svetu. Slovenske novice prelista v lokalu, pravi. Doma ima 3000 knjig, 100 si jih izposodi v knjižnici. O takšnem bralcu sanja vsak pisec, založnik, knjižničar.
Knjige in strokovno branje bere skrbno, »časopise pa, kot jih pišete, torej precej površno.« »Branje časopisov zato ob času zahteva tudi prav krepke živce«; a tisti, ki ne berejo so za veliko prikrajšani, pravi.
Bere o bankah, ki so denar metale z lopato …, njegovo izginjanje v davčnih oazah, koga so vse zaprli, kdo je bil »na pomembnem razpisu izbran za pomembne projekte, zaradi referenc in strokovnosti, kajpak, nato pa da ima podjetje z dvema zaposlenima, zato čaka, da bo odstopil kak minister, vlada, bere cele strani o nekakšnih poslih Z.J. in nekaj stolpcev o stokrat hujših krajah, o direktorju ki zapusti podjetje z izgubo in se, z nagrado, prestavi v drugo firmo…
»Ti pomembneži niso inovativni, le zviti so. Nove generacije menedžerjev tehnologije in stalnih izboljšav ne razumejo, raje se ukvarjajo z lastništvom, prevzemi, izčrpavanjem firm, korupcijo. /…/ Moje vodilo je kar se le da malo copy-paste elaboratov, študij. Ne krčenja programov, odpuščanja delavcev, prodaje premoženja, zato pa veliko sprememb ob nizkih naložbah, hitre in stalne nove rešitve, rast prodaje donosnejših izdelkov in uvajanje novih, boljših, inovativnih.«

Knjig ne mečemo v smeti, raje jih prodamo. Antikvariati.
S. Krkoč, Dnevnik, 23.10.2012
V krizi je zaradi interneta in popustov pri novih knjigah manj povpraševanja po starih, po zemljevidih, enciklopedijah in lahkotnih romanih.
Stanka Golob, Trubarjev antikvariat v Ljubljani pravi da bi zdaj vsi knjige prodajali, zato so trenutno ustavili nakup. 80% kupcev je stalnih, tudi iz tujine.
Pozna se tudi, da se je inštitucijam zmanjšal proračun in vse redkeje bogatijo svoje zbirke. Iskana roba pa so literarni klasiki, učbeniki, filozofska in sociološka dela, domoznansko čtivo, stare pravljice in kuharice s preprostimi recepti iz časa po 1. vojni, ko je bilo prav tako krizno obdobje. V osemdesetih so se najbolje prodajali molitveniki. Za kupce bi rada dobila »kaj od latinista iz Svečine, Bernarda Bergerja«. Najbolj je ponosna, da je nekoč v ZDA dobila knjigo o luninih menah Andreja Perlacha iz 1524.
Rok Glavan, Antikvariat Glavan, je najbolj ponosen, ko dobi redek primerek, ki pomaha »iztrgati drobec iz mozaika zgodovine«. Zanj je bolj od Erotike in Poezij radost najti redko otroško knjigo, zanimivo posvetilo, ki o avtorju lahko pove več kot knjiga sama, kakšno pismo ali redek letak.«
Dušan Cunjak, lastnik 12 antikvariatov po Sloveniji, se je za ta posel odločil v osemdesetih, ko je odkril, da nekatere založbe knjige mečejo v smeti. Pravi, da je najmanj povpraševanja po šundu. Najlažje je knjigo prodati na ulici in tako, da s kupcem poklepeta in mu ponudi kavico. Namerava prodajo knjig povezati s kavarniško obrtjo.

Črna je kot hudič, vroča kot pekel. Skodelica. M. Černoga, Nedeljski, 28.10.2012
Kahwa, kahve, kahva, kava, kafa, kawa, cafe, caffe, coffe, koffe, Kaffe – Kaffa, provinca v Etiopiji. Kava – čarobni napoj, knjiga antropologa s FF UL, ilustrirana z razglednicami, ki jih zbira avtor.

Božidar Jezernik
pravi, da si raziskovalci si niso enotni ali je zdrava ali ne, je ali ni afrodiziak. V 18. stoletju je prišla v prosto prodajo. Postala je pijača mislecev, razsvetljenci so jo razglasili za svojo. Z industrijsko revolucijo je kava postala razširjena, pili so jo, če so jo le imeli, tudi delavci, saj je bilo delo v treh izmenah, ohraniti je bilo treba budnost« . V drugi polovici 20.stol. je na Zahodu uveljavila običaj odmora (coffe break). Pojavile so se kavarne, od kave danes živi več milijonov ljudi. K nam ni prišla z balkanske strani ampak od Italijanov, ti pa z Dunaja, kjer so po naključju prišli do nje (Turki ?, B.M.), ji dodali sladkor in mleko, več kot v Italiji (npr. v Trstu). Med 2001 in 2010 se je poraba zvišala za 40%, cena pa je padla na pol dolarja za funt, zaradi izvoza iz Vietnama.
V času Jugoslavije smo jo tihotapili iz sosednjih držav. »Neverjetno, koliko ovir so postavili pred to pijačo, ko se je širila po svetu, a ni šlo.« Danes osvaja celo Kitajsko, tradicionalno deželo čaja, pravi B. Jezernik. Američani gredo v skrajnost, pijejo jo iz XXL skodelic, kakovost je zanje manj pomembna.
Za eno skodelico se porabi (v predelavi) 140 litrov vode!

Duh časa in duhovitost. Viva, avgust, 2012
»Živimo zdaj, zato ne gre čakati na boljše čase, ko bi lahko zaživeli. Pri tem nam lahko v veliki meri pomagata /…/ duhovitost in smeh«, pravi
Zoran Milojević, psihoterapevt.
»Duhovit človek se poigrava z različnimi predstavami tako, da jih poveže na nov, domiseln način. Da to lahko počne, mora biti sproščen in si dovoliti igranje z asociacijami. Zato duhovitost pogosto povezujemo s spontanostjo, kajti pri spontanih ljudeh »vse teče«. V družbi se ljudje sprostijo, spontani pa postanejo, ko ocenijo, da so sprejeti«.

Smejmo se, veselimo se in odženimo preklemansko krizo.
D.F.L., K.P., Nedeljski, 21.10.2012
Tudi glede smisla za humor pri Slovencih so mnenja različna.
Bolgar
Gančo Šavov je napisal študijo o ljudskem humorju, v kateri ugotavlja tudi tole: »Dolgo narodno tlačeni Slovenci so uspeli prav zaradi vedrega duha ohraniti svoj optimizem, pogum in prepričanje, se obvarovati in oblikovati kot duhovno visok, praktičen in organiziran narod. /…/ Folklora Slovencev izraža posebno slovensko zadržano veselje, svežino in bistrino, ki se prepletajo s satiro, sarkazmom in ironijo, kar neprestano ustvarja pogoje za dobro in privzdignjeno razpoloženje«. Po njegovem so središča besednega humorja: Ribnica, Lemberg pri Šmarju, Veržej, Šebrelje pri Cerknici, Tolmin in na Gorenjskem.
Frane Milčinski Ježek je dejal: »Motijo se tisti, ki morda mislijo, da Slovenci kot narod ne maramo smeha. Da pa ni v naši literaturi velikega humorista – tudi mnogo večji narodi ga nimajo … Na redko so posejani!« (Kot npr. njegov oče Frane M., z Butalci, op. B.M.)
Sašo Hribar, komik, pravi, da so zdaj pri mladih komikih moderne (stare) šale o blondinkah, Bosancih, župnikih. »Za tak pristop ne potrebuješ niti znanja niti kakšnih sposobnosti. » Uspe tisti, ki je »bolje organiziran /…/ da se trži«.
Gašper Tič pravi, da v krizi humorja primanjkuje. »Če molčiš, si sokriv«. Če ne veš, kaj in kako povedati, bodi raje tiho, dodaja časnik. S humorjem, s satiro je mogoče orisati aktualno stanje in sprostiti nekaj nabrane negativne energije, ki utegne sicer udariti po srcu ter po pameti.

Ne bi bil rad profesor s tišino. S. G. revija Študent, www.student.si sept, 2012
O svojih študentskih letih pripoveduje
Vlado Kreslin (*1953), pevec.
Po gimnaziji v Murski soboti se je odločil za študij v Ljubljani, »da odletim iz domačega gnezda, da vidim širni svet, predvsem pa da doživim novo muziko, ki je odmevala iz njega«. Najprej je nasedel očetu, naj gre študirat zunanjo trgovino, če želi videti svet, po nekaj mesecih je opustil ekonomijo Zanimal ga je samo rock glasba in potovanja. Delal je preko servisa in v Avstriji, poleti štopal po Evropi. Nato se je jeseni (1972 ?, B.M.) vpisal na FF UL
»Zelo težko je primerjati študentsko življenje moje generacije z današnjim, Ko sem se leta 1972 vselil v Akademski kolegij (op.: podpisani se je izselil 2071, B.M.), so iz sob ravno metali peči na premog, iz Prekmurja si se z avtobusom vozil v Ljubljano 4 ure in pol. V novejšem času je eden od večjih problemov študentskih naselij parkirni prostor, žal pa je to tudi čas, ko diploma še ne pomeni službe, ko je bolestna tekmovalnost iz učilnic izgnala še najbolj humano vezivno tkivo šolskega kolektiva – prišepetovanje.«
»Kakšen profesor bi bil, če bi bil? Haha, nekaj let sem bil učitelj na osnovni šoli, upam, da ne slab. Pred leti sem gostoval na univerzi Yale
www.yale.edu , kjer sem preživel nekaj dni. Odnosi med študenti so tam nepredstavljivo neposredni za naše razmere. Profesorji so študentom na razpolago praktično noč in dan in na predavanju nikdar ne zazija boleča tišina, ko predavatelj vpraša, a ima kdo še kakšno vprašanje. Usujejo se v obojestransko zadovoljstvo. Če bi bil profesor, ne bi bil rad profesor s tišino«.
O zabavah in nastopih pravi: »Ko smo žurali, smo s kitarami krožili med ŠN, Kolegijem, Ilirsko (medicinci) in FSPN-jem (današnji FDV), ob sobotah pa so se v nabito polni Menzi ŠN odvijali legendarni plesi. To so bili v resnici koncerti največjih jugoslovanskih rock bandov (Yu grupa, Time, Indexi…). Vsako soboto sem medlel pod odrom, čez nekaj let pa že na njem s skupino Horizont. In potem je šlo vzporedno – muzika in študij germanistike.«

Majhen svet. David Lodge, (prev. G. Pipenbaher), Študentska založba Litera, Maribor 2012, P.J. , Delo, 23.10.2012
»Svet je postal globalna univerza, statične ni več. Profesorji kot moderni potujoči vitezi predavajo en dan v Evropi, drugi dan v Ameriki, potem spet nekje drugje. Ves čas os na poti med domom, univerzami in konferencami. Na konferencah se njihovo delo spremeni v zabavo, profesionalizem in turizem se združita«, piše
P.J. v svoji oceni drugega romana Lodgove »akademske trilogije«.
Roman se začne na konferenci, kjer se prepletata ljubezen do literature in medsebojna naklonjenost literarnih teoretikov, Od Shakespeara, Jane Austen, de Sassurja, do prvih ljubezni in starih spominov in prešuštvovanj. »Uveljavljeni profesorji se borijo za objave recenzij, za čim boljše delovno mesto /…/ mlajše skrbi predvsem za srce.«

22. - 28. oktober

Kaj je naredila EU? A. Brstovšek, Objektiv, Dnevnik, 20.10.2012
O podelitvi Nobelove nagrade za mir Evropski uniji so med drugim dejali:
Ljubo Bavcon, zaslužni profesor UL PF, strokovnjak za človekove pravice: Nobelova nagrada EU je sporna. Drži, da je evropsko povezovanje naredila vojna na stari celini nepredstavljivo. Ni pa prispevala k širitvi demokracije v Vzhodni Evropi. Postala je neobčutljiva na pojave npr. »na Madžarskem, kjer je spoštovanje človekovih pravic zelo sporno. Pa tudi pri nas je geslo o vladavini prava tako povoženo, da bog pomagaj, pa se Evropa nič ne odzove.«. Problem je z vrednotami EU, npr. strpnostjo. Žižek je že pred leti opozoril, da se družben ureditev pred našimi očmi spreminja iz demokratične in strpne v avtokratsko, enoumno in izključujoče.«
Matjaž Hanžek, sociolog, nekdanji varuh človekovih pravic: Ekonomska politika EU služi kapitalu namesto ljudem. Širitev je bila namenjena  pridobitvi novih trgov, svobodnemu pretoku kapitala, ne pa tudi proizvodov in ljudi. Vzhodnoevropske države so zadolžili, postale so »nadomestek za kolonije in obenem vir izobraženih ljudi, zato da lahko stare članice v izobraževanje vlagajo manj.«
Boris Pahor, pisatelj: Idejo EU vodi ekonomija in prizadevanje proti vojni, »da se narodi kulturno sporazumevajo in seznanjajo«. A na Balkanu si je umila roke. Nagrada spodbuja ustvarjanje federacije.

Trkanje na odprta vrata. S. Modrijan, Pošta, Dnevnik, 22.10.2012
Tiskovni predstavnik SVIZa Sandi Modrijan odgovarja na pismo državne sekretarke na MIZKŠ Mojce Škrinjar, v katerem ona  ugotavlja, da je socialni dialog (s sindikati) končan in da sledijo »drugi mehanizmi«. Resnica je drugačna, pravi S.M.
Člani sindikalne skupine »Znanje in ustvarjalnost kot temelj razvoja« v okviru priprave socialnega sporazuma 2012-2016 so konec avgusta zaprosili ministrstvo za dodatne, obljubljene podatke. Nato je ministrstvo presenetilo z novelo zakona o visokem šolstvu, vladi se je začelo muditi z reformami in pogajanja v okviru socialnega sporazuma so se prekinila. Ministrstvo je želelo spremeniti standarde in normative v šolstvu in iskalo izgovor, da so socialni dialog prekinili sindikati, kar je očitno iz pisma državne sekretarke.

Dobronamernost. A. Čar, Dnevnik, 22.10.2012
»Prevzel sem vlogo tistega, ki (…) prevzema krivdo in trpi slabo voljo upravičeno zaskrbljenih učiteljev, znanstvenikov, umetnikov«, je minister Žiga Turk prebral z e-bralnika na otvoritvi Borštnikovega srečanja. »V življenju vsaka šola nekaj stane, vsaka igra ima svojo ceno, vsaka vloga terja svoj davek, zato tukaj ne bom igral«, je dejal in napovedal, da »stanje za slovensko izobraževanje, znanost in kulturo ni rožnato«. (Občinstvo je kašljalo.)
Komentator Aleš Čar je te izjave postavil v kontekst politike sedanje vlade. Njen predsednik  je obramboslovec, dober taktik z izkušnjo osamosvojitvene vojne. V pripravah na prevzem oblasti je blokiral pokojninsko reformo, zdaj je ustvaril atmosfero za skrajšane postopke. »Jasno mu je, da je kriza najbolj primeren trenutek za temeljito prestrukturiranje države.« Logiko finančno-gospodarske sfere je preslikal na celotno družbo. Vsi »problematični« podsistemi (univerza, mediji, kulturniki), pomembni za javno mnenje in kritično mišljenje so se znašli v »slabi banki« - superministrstvu. To deluje hitro. Vlada išče«situacije, ki prinaša možnost konflikta med  različnimi družbenimi skupinami oz. podsistemi. Ko bodo  sistemi notranje načeti (v 2013), vodilni preplašeni in nemočni, bodo nekateri ukinjeni, drugi se bodo sesuli, nekaj pa se jih bo zgradilo na novo, drugi bodo postali gnetljivi, pripravljeni na nove kadre in na preoblikovanje javnega mnenja na poti zmage na volitvah.
»Žiga Turk je žrtev, vendar veliko manj kulturnikov, šolnikov, znanstvenikov in medijev kot lastnih dobrih namenov /…/ ter predsednika vlade, ki je izkoristil njegovo naivnost.«

Ali bomo res samo kašljali? T. Lesničar-Pučko, Dnevnik, 22.10.2012
Na okrogli mizi Društva gledaliških režiserjev je  Matjaž Zupančič (AGRFT)  v uvodu dejal, da si ne moremo privoščiti strokovnih razprav v času, ko  predsednik vlad s pozivom, naj ljudje ne hodijo v gledališče, spodbuja poklicno  digniteto gledališčnikov. Ukinitev pogodb in razpisov je pot v cenzuro, je dejal, zato moralo gledališčniki  delovati solidarno.
Zvone Šedelbauer, režiser, je spomnil, da so se režiserji  nazadnje kolektivno uprli leta 1971 v Drami, ob političnem izgonu  treh kolegov. Opozoril je na antiintelektualizem te oblasti in minister Ž. Turk je kot Metternich, državni sekretar za kulturo A.  Zorn pa kot Alexander von Bach, liberalni odvetnik, ki je po marčni revoluciji (1848, neuspeli, B.M.) ukinil svobodo tiska…
Jure Novak, nekdanji vodja Gledališča Glej je menil, da nepovezanost v sindikate spravlja nevladni kulturni sektor pod minimalno plačo. Privatizacija umetniških akademij lahko pripelje do tega, da bodo študirali samo otroci bogatih, ki bodo tudi podpirali njihove projekte.
Boris Kobal je opozoril na »«notranjega sovražnika«, ki je gledališčnik sam, zapreden v svoj ego in svoje narcistične  boje, ob tem ko je oblasti umetnik le »nutzelose Esser«, prisklednik. Predlagal je kolegom, da »zaprejo štacuno« in podučil študenta AGRFT o sestavi molotovke (brez bencina), ki jo je ta poslušno vrgel v steno.

Vzporedni svet. J. Trampuš, Mladina, 19.10.2012
Ker slovenska desnica ne more prevzeti javnega šolstva, bi si rada zgradila vzporednega, meni Jure Trampuž.  Ta vlada »gradi svojo izobraževalno, kadrovsko, komunikacijsko strukturo«, rada bi medije, imenuje svoje v nadzorne svete podjetij, »v imenu varčevanja ter domnevnega zanikanja šolskega in visokošolskega prostora znižuje sredstva za javno šolstvo, hkrati pa spodbuja razvoj zasebnega šolstva z javnim denarjem. /…/ kaj pomeni prevelik vpliv politike na razvoj visokošolskega polja, smo lahko videli v času prejšnje Janševe vlade, ko se je namnožilo število samostojnih zasebnih visokošolskih zavodov sumljive kakovosti, ki jih posredno financira tudi država. V njih so sedeli in sedijo podporniki ter funkcionarji Janševe vlade.« V zvezi z nameravanimi spremembami načina imenovanja sveta NAKVISa in postopka akreditacije meni: »V ozadju novele o visokem šolstvu ni želja po izboljšanju univerz, fakultet, ni spodbujanje znanosti in kreativnosti. /…/ je ideološko prepričanje, želja po prevzemu in zgraditvi drugačne, politično prenovljene države.«
Na začetku komentarja navaja »lapsus«, iztrgan iz »konteksta« Boruta Rončeviča, (direktorat za visoko šolstvo MIZKŠ): »Slovenska pomlad je lahko močna le, če dela na sebi, če gradi lastno izobraževalno, kadrovsko in komunikacijsko strukturo, če je vpeta v mednarodna omrežja«. B. Rončevič pravi, da je imel v mislih strankarsko infrastrukturo.

Demontaža. A. Aristovnik, Mladina, 19.10.2012
O vprašanju velikosti javnega sektorja piše Aleksander Aristovnik (FU UL). V Sloveniji je bilo v 2010 v javnem sektorju 157.000 zaposlenih, t.j. 7,7% vseh. To je blizu povprečja EU (7 %). Na enega uslužbenca je tako pri nas prišlo 5 zaposlenih v zasebnem sektorju, na ravni povprečja EU. (Vir: ILO, Mednarodna organizacija za delo in lastni izračuni.) Sedanja kriza »ne bi smela postati alibi za demontažo socialne države, uničenje ključnih delov javnega sektorja in pripravo terena za nov val privatizacij na njihovem pogorišču«, meni.

Veternjaki. A. Kešeljević, Dnevnik, 19.10.2012
O (neo)liberalnih ekonomistih in njihovemu prilagajanju piše Aleksander Kešeljević (EF UL). Letošnja Nobelova nagrajenca za ekonomijo sta jih opozorila, da trga ne kaže razumeti poenostavljeno. Liberalni koncept (sedanje vlade) temelji na močni vlogi trga, nižjih davkih, večji odgovornosti posameznika za lastno usodo, individualna odgovornost za poslovne odločitve, depolitizacija gospodarstva. Vendar so vladni ekonomisti nedosledni, saj  zdaj zagovarjajo centralizacijo s slabo banko in državnim holdingom ter politizacijo gospodarstva. Njihovo »vetrnjaštvo pogosto nadgrajujeta tudi neomikan javni diskurz in pomanjkanje elementarne politične kulture«. Tudi na ekonomskem znanstvenem trgu bi potrebovali »manj izključevanja in več sodelovanja«.
Neoliberalci pozabljajo, da sta prav socialna država in javni sektor, kjer naj bi zdaj varčevali, mnogim od nas omogočila dolgoletno šolanje. »Še večja nedoslednost se kaže v dejstvu, da postanejo kritični do varčevalnih ukrepov sedanje vlade šele ob zmanjšanju sredstev za visoko šolstvo.«
Nauk: »Družbena odgovornost akademskih ekonomistov je zaradi močnega vpliva na sprejemanje ključnih odločitev v družbi in na javno mnenje izredno velika. Strokovni argumenti postajajo zato danes vse bolj politično blago.« Ob poskusih instrumentalizacije ekonomske stroke je treba biti čim manj vetrnjaški, potreben je strpen dialog med drugače mislečimi.

Ste si ogledali film Učitelj? J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 19. 10.2012
Prihaja čas, v katerem bodo učitelji vse pomembnejši, meni kolumnistka, ki so ji kot novinarki »znanstveniki svoje učitelje največkrat navajali kot tiste, ki so najbolj vplivali na njihove študijske in raziskovalne usmeritve«. Sprašuje se, koliko so se od učiteljev naučili politiki, moralnih vrednot, o svetovni zgodovini, o posledicah zgrešenih odločitev, ekonomije, tujih jezikov, o veljavnosti spričeval?
Zanimivo se ji zdi, da v slovenski literaturi in filmu skoraj ni opisov  dobrih učiteljev, ki delajo »skoraj čudeže«. »Obstajajo pa zato tuji filmi in romani, katerih junaki so dobri učitelji«. V kinematografih(ljubljanski Kinodvor) vrtijo francoski film  z originalnim naslovom Monsieur Lazhar.

Nataša Pirc Musar. Intervju. M. Roglič, Objektiv, Dnevnik, 20.10.2012
Pooblaščenka za dostop do informacij javnega značaja Nataša Pirc Musar je na tej funkciji od leta 2004. Začela je kot televizijska novinarka in voditeljica. Pogovor o zaščiti podatkov o posameznikih, tudi o konkretnih primerih.  V zvezi s predlogom vlade za spremembo zakona o elektronskih komunikacijah pravi, da ustava v 37. členu dovoljuje poseg v komunikacijsko zasebnost le z odredbo sodišča.
Pred leti je N. Pirc M. opozorila na kršitev Dimitrija Rupla, ki je analiziral telefonske klice vseh zaposlenih na zunanjem ministrstvu. V primeru besedilnega korpusa Nova beseda (ZRC SAZU, op. B.M.) je pristala na kompromis in zdaj ni mogoče po bazi besedil iskati po imenu in priimku hkrati. Pred meseci so študentje »fakultete za računalništva prišli k meni« s predlogom, da bi iz vsega, kar je o posameznikih objavljeno kjerkoli na svetu naredili enotno bazo.  »To je Veliki brat.« Ustavno sodišče je ocenilo kot protiustavno tudi namero, da bi na spletni strani www.prostor.gov kdorkoli dobil podatke o posamezniku iz štirih baz.
(Dodatek B.M.: Kot je poročala Mladina 15.5.2008 je Nataša P. Musarjeva glede študentskih anket o pedagoškem delu profesorjev menila, da zbrani podatki ne morejo biti informacije zasebne narave. »Javnost ima nedvomno upravičen interes izvedeti, katere so nepravilnosti ali pomanjkljivosti pri posameznem visokošolskem učitelju ali sodelavcu pri opravljanju dela. Javnost rezultatov študentskih anket bo povzročila pozitivno odpravljanje morebitnih pomanjkljivosti pri pedagoškem procesu, ustvarjanje pozitivne tekmovalne klime med visokošolskimi učitelji, omogočila bo splošno informacijo javnosti o kakovosti pedagoškega dela«. V konkretnem primeru (FDV UL) je dovolila objavo rezultatov anket v Mladini. Glej: www.mladina.si/43461/ocenjeni-profesorji in https://www.ip-rs.si/informacije-javnega-znacaja/iskalnik-po-odlocbah/odlocbe-informacije-javnega-znacaja/?tx_jzdecisions_pi1%5BshowUid%5D=656&cHash=9c43b41707dece6b000b15962c58bdba . Podpisani je temu v pismih bralcev v Mladini nasprotoval, proti takemu objavljanju je bila tudi UL. Kot mi je znano, doslej ni bil razveljavljeno določilo pravilnika UL, ki določa: »Posamezni študent /…/ v okviru ankete enkrat letno oceni pogoje študija, predmete ter visokošolske učitelje in sodelavce. /…/ Rezultate posebnega dela ankete o pedagoškem delu učiteljev posreduje dekan posameznim učiteljem ter za potrebe habilitacijskega postopka tudi študentskemu svetu in habilitacijski komisiji.  /…/ Rezultati posebnega dela ankete o pedagoškem delu učiteljev so uradna skrivnost.« Glej  www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/statut_in_pravilniki/pravilnik_o_studentski_anketi.aspx  
Pač pa naj bi bili javnosti, predvsem študentom dostopni rezultati ankete o izvajanju posameznih predmetov in pogojih študija na fakulteti, akademiji. Glej www.uni-lj.si/kakovost/samoevalvacijsko_porocilo.aspx )
  

Odlično, a ne zadošča. O razmišljanju. M.Z., Šolski razgledi, 19.10.2012
Učitelj učinkovitega in ustvarjalnega razmišljanja Edward de Bono je po srečanju v Ljubljani za časnik govoril o načinu razmišljanja v znanosti in šoli.
»Izvod težav je v tem, da so bile šole in univerze v srednjem veku v rokah cerkve, ne le v Italiji, tudi drugje. Cerkev je zanimalo le razmišljanje o resnici – da bi dokazala, da heretiki nimajo prav in da bi podprla celotno strukturo delovanja. Zato smo razvili zelo dobro razmišljanje za iskanje resnice. To nam dobro služi v znanosti. /…/ Šole imajo nalogo, »da poučijo otroke o tem, kakšen je svet, kakšno je stanje stvari. Podajamo samo informacije in pokažemo, da je nekaj dobro in drugo slabo. A to nikakor ne zadošča. Naučiti bi jih morali tudi to, kako razmišljati s svojo glavo in kako lahko nekaj naredijo, ustvarijo, spremenijo. Namesto, da njihove odgovore ocenjujemo samo kot pravilne ali napačne, bi morali kdaj reči tudi – to je zanimivo. /…/ Učitelj ga nato lahko spodbudi, da pove še kaj več.«   De Bono (glej www.edwdebono.com in  http://debono.si/edward-de-bono) je razvil tehnike, kako ustvariti nekaj koristnega. »Če smo usmerjeni v to, da ustvarimo nekaj koristnega zase in za človeštvo, presežemo razmišljanje, ki temelji  na vrednotenju, da je nekaj dobro ali slabo. Naučiti se moramo reči, da je nekaj odlično, a ne zadošča. Kritičnost je torej odlična, a ne zadošča!«

Za skupno dobro. Volilno glasilo. (ur. S. Gaber), oktober 2012
»Potrebujemo trezno glavo in razumne rešitve«, piše v uvodniku svojega glasila kandidat za predsednika RS, Danilo Turk, predsednik RS. Obuja spomin na čas osamosvojitve in meni, da je takratni optimizem »temeljil tudi na mednarodnih primerjavah kakovosti našega izobraževanja in raziskovanja, umetnosti  in športnih dosežkov«. Voditi nas mora občutek za skupnost, meni v zapisu pogovora, ki ga je vodil Igor Pribac. V času krize (po 2008) je »zaostajal odgovoren socialni in razvojni dialog. /…/ Videli smo veliko sestankov socialnih partnerjev, vendar smo na njih slišali veliko »dialoga gluhih«. Ponujeni sta bili dve različni razvojni viziji, a dialoga tudi med njunimi nosilci ni bilo. Vse to je spremljala obilica medijskih zgodb, resničnih in napihnjenih afer itd.« Kot družba smo se »odzvali na krizo pozno in s premalo zrelosti. /…/ Sedaj ni več časa za odlašanje, kriza je zaostrila potrebe po spremembah, pa tudi naša demografska situacija ni dobra. Vse več ambicioznih mladih ljudi se izseljuje. Zato moramo poiskati in podpreti vse tiste, ki so v zadnjih letih pokazali, da znajo in zmorejo« Tehnološke inovatorje, uspešna podjetja, centre odličnosti in ustvarjalnosti, ekološko pridelavo in socialno podjetništvo.
Mladim priporoča: »Organizirajte se in povejte svoje zahteve. Mislite z lastno glavo in upoštevajte, da že sedaj  bolje razumete izzive prihodnosti,kot jih razume starejša generacija. Zato oblikujte lastne poglede, za katere se boste borili. Politika naj mladim in njihovim organizacijam zagotovi  mesto v socialnem dialogu, zlasti ko gre za strukturne reforme, kot je trg dela, in naj mlade posluša«.
Tistim, ki se jih loteva malodušje sporoča: »Bodite kritični in povejte svoje mnenje. Uspeh demokratične države je odvisen od aktivnega angažiranja državljank in državljanov. Malodušje in pasivnost odpirata pot odmikom od demokracije. Zato se zavedajmo svojih državljanskih priložnosti in odgovornosti.«
S prispevki kandidaturo D. Turka podpirajo med drugimi: Renata Salecl, Dragica Wedam Lukić, Dušan Plut, Velimir Bole, Branimir Štrukelj, Slavko Gaber, Rajko Kenda,. Glej tudi www.daniloturk2012.si .

Ni milosti za levičarje. Jožica Grgič, Sobotna priloga, Delo, 20.10.2012
Od časov revije Mag se dogaja, da novinarji napadajo novinarje drugih časopisov. Zlasti letijo puščice na »levičarske« časopise (Delo, Dnevnik, Mladina), pri čemer so zastavonoše cerkveni mediji. V politizaciji prednjačijo trije kleriki, od katerih sta dva moralna teologa. Tudi v predsedniški kampaniji napadajo, novinarje kot »družbenopolitične agente«, zastrupljene s komunizmom, za katerimi stoji »udbomafija«, »kontinuiteta«, »tajkuni«, »strici iz ozadja«. Ne pokažejo pa socialnega čuta in ne zavzemajo se za delavske pravice.

Predlog stališča SAZU o slovenščini v znanosti in visokem šolstvu. Delo, 22. septembra. J. Orešnik, Sobotna priloga, Delo, 20.10.2012
K svojemu predlogu (22.9.2012) dodaja akademik Janez Orešnik nekaj pojasnil:
Že desetletja priporoča objavljanje znanstvenih del v tujih jezikih. Zaradi števila univerz pri nas in v večjih državah ni primerljivo, če ima del univerz  ves pouk v tujem jeziku. Ocena OECD o prevladujočem položaju slovenščine zahteva premislek.
Nasprotuje temu, da bi slovenski slušatelji poslušali predavanja slovenskih učiteljev v tujem jeziku. Za tuje slušatelje je treba urediti ločen pouk v tujem jeziku.
Preživetje slovenščine ni ogroženo, ogrožena sta znanstvena slovenščina in slovenščina visokošolskega pouka. Treba je razvijati načine slovenskega znanstvenega izražanja. Univerza ima obveznost, da razvija odnos do  materinščine med študijem. Glede jezika je podrejena zakonom (t.i. avtonomije) in »ne more slovenskemu predavatelju dovoliti, da bi Slovencem predaval v neslovenščini. Izjema je pouk tujih jezikov.«

Vlada direktorjem javnih zavodov lomi ude. P.M., Dnevnik, 19.10.2012
Predlog zakona o izvrševanju proračuna predvideva globo 10.000 evrov za direktorja javnega zavoda v primeru izgube in razrešitev iz krivdnih razlogov. Ima sicer možnost popravnega izpita, če ob polletnem poročilu z izgubo predloži tudi sanacijski načrt.
Danijel Rebolj, rektor UM meni, da želi vlada disciplinirati javne zavode, do katerih goji nezaupanje. Ne zanimajo jo vzroki za izgube, zato to vodi v konflikt. »Včasih smo na univerzi v brezizhodnem položaju. Kar koli bi ukrenili, bi s tem kršili enega od zakonov.« Zaradi take grožnje ne bo odstopil, ampak bo delal po najboljših močeh.
Stanislav Pejovnik, rektor UL pa bi se pridružil, če bi odstopili vsi direktorji javnih zavodov. »Univerza se ne bori za privilegije, ne pristaja na boj za preživetje. Koristna za družbo in državo je samo v primeru, da izobrazi kvalitetne in kompetentne diplomante In za to si bom vedno prizadeval z vsemi silami, da nihče ne bo uspel v smeri zniževanja kvalitete UL in drugih izobraževalnih in raziskovalnih zavodov.«

Skrivnost uspešnosti Harvarda. Š. R. Mehta, Delo, 18.10.2012
Sodelavec univerze Duke (ZDA) in profesor inštituta za management v Ahmedbadu (Indija)  Šailendra Raj Mehta piše o vlogi nekdanjih študentov pri vodenju  najboljših univerz v ZDA. Do srede 19. stol. so diplomanti te univerze v kraju Cambridge v Massachusettsu, imenovane po njenem prvem dobrotniku (glej 
John Harvard  in http://en.wikipedia.org/wiki/Harvard_University ) prevladovali v zakonodajnih telesih te zvezne države ZDA. Ko so oblast dobili populisti, so začeli univerzi očitati, da je preveč elitistična, ekskluzivna in predraga ter da ima neustrezen kurikulum (študijski program). Ovirali so njeno delovanje, tudi finančno, nasprotovali imenovanje profesorjev in imenovanju rektorja (1862). Leta 1965 so ob lobiranju nekdanjih študentov v vrhovnem sodišču države uspeli uveljaviti ureditev, da so lahko v upravnem odboru univerze Harvard le njeni nekdanji študenti. To sta posnemali tudi univerze Yale  in Columbia, Princeton in Stanford imata 90% svojih diplomantov v nadzornih svetih. V nadzornih svetih stotih najboljših univerz  ZDA (glej www.usnews.com/ranking )  je povprečno 63% nekdanjih študentov. Ti  (alumni) so najbolj zainteresirani za večji ugled in hitro prilagajanje spremembam, hkrati pa prispevajo dosti sredstev.

Adijo pamet. Beg možganov. U. Marn,Mladina, 12.10.2102
Zaradi gospodarske krize in varčevanja vlade, ta je drastično zmanjšala sredstva za izobraževanje in znanost, se najbolj nadarjeni in pametni Slovenci selijo v tujino. Gre jim tudi za intelektualno preživetje. »Slovenija jim je pretesna, preveč zatohla«.
V prvih osmih mesecih t.j. je 5734 državljanov odjavilo stalno bivališče, do konca leta jih bo šest tisoč. Vse več je odhajajočih izobražencev.
Janko Jamnik, Kemijski inštitut (KI): Pri begu možganov ni toliko pomembna količina, kot to, kdo odhaja. /…/ odhajajo najboljši, najbolj talentirani«.
Rok Keber (30), (mladi) raziskovalec: »Glavni problem je /…/ da prek programa Mladi raziskovalci usposobijo bistveno več doktorjev znanosti, kot jih je država sposobna zaposliti.  /…/ zato smo prisiljeni oditi v tujino.«
Aljaž Ule (39), matematik, univerza v Amsterdamu: Vrnil bi se, če bi v Sloveniji imel akademsko okolje brez birokratskih ovir in bi verjel, da lahko konkuriram za finančna sredstva po mednarodnih merilih. Predvsem pa bi želel odkrito povabilo. Prevečkrat sem se že začel pogovarjati o vrnitvi in potem ugotovil, da ima vabilo polno skritih pogojev in obljub, ki ne bodo izpolnjene. /…/Ne bi želel imeti občutka, da se pravila poljubno spreminjajo in se v moje možnosti vtika politika ali parcialni interesi. Želel bi manj pedagoških obveznosti in zanesljivo zaposlitev. /…/ Šele ko delaš v tujini vidiš, kaj pomeni akademsko okolje. Univerze so odlične, odnosi so korektni, okolje pa spodbudno. Merila za uspeh in napredovanje ter financiranje so povezana z raziskovalnim uspehom.«
Roman Jerala, KI je s 1500 izobražencev podpisal peticijo, v kateri so vlado pozvali, naj nikar ne zmanjša sredstev za znanost in tehnologijo, a zaman.
Boštjan gams, IJS: »Okolje je lahko produktivno, spodbujevalno ali pa depresivno. /…/ Nobena druga država ni šla tako drastično rezanje sredstev za raziskave kot Slovenija. 15% manj sredstev za raziskave pomeni 1500 ljudi manj, samo na IJS sto manj. »Politična usmeritev v neoliberalizem, kjer šteje le denar, znanje in kakovost pa ne štejeta nič, ne more peljati drugam kot navzdol.«
Luka Skansi (39) arhitekt, Fakulteta za arhitekturo IUAV, Benetke: »Slovenija nima resne raziskovalne politike. Obenem se na znanost gleda kot na nekaj odvečnega.« Menedžerji in politiki zavijajo z očmi, ko zaprosiš za financiranje programa. V tem ne vidijo dobička. »Slovenski raziskovalci in znanstveniki gredo v tujino /…/ ker c Sloveniji ne dobijo službe, in /…/ ker ne dobijo možnosti za opravljanje svojega dela – laboratorijev, asistentov, več denarja za raziskave in potovanja na simpozije in konference.«
Oliver Vodeb (37, univerza Grifith, Brisbane, Avstralija) je na ALUO vodil študijski program vizualnih komunikacij: Institucija,kjer sem poučeval, ni pokazala resnega zanimanja za moje delo. /…/ Področje raziskovanja se ni vzpostavilo kot raziskovalno, na področju sociologije, ki pa ima močno kritične refleksije družbenega dogajanja, pa je denar usahnil leta 2006, takoj, ko je Janša prišel na oblast.«
Kaj naj država stori, da zadrži visoko izobražene?
Metka Hercog (državni inštitut za tehnologijo v Lozani, Švica) pravi, da so najpomembnejše domače delovne razmere in možnost strokovnega razvoja. »Večina ljudi ne gre v tujino zato, ker bi si želela živeti v tujini, ampak zato, ker se doma ne morejo samouresničiti«. Negativne posledice imajo omejevalni ukrepi, kot npr. na madžarskem pogoj, da diplomanti državnih univerz ostanejo doma. »Življenje v domači državi ne more biti kazen. Če ljudje ne morejo zadovoljiti svojih želja doma, bodo našli pot drugam. /…/ Pomemben ukrep za zmanjševanje selitev je /…/ usklajevanje na trgu dela, da so ljudje izobraženi za delovna mesta, po katerih je povpraševanje in ki imajo perspektivo v domači državi«.

Beg možganov: tujih nočemo, svojih pa ne damo.
M. Crnkovič, Sobotna priloga, Delo, 20.10.2012
V svoji kolumni Marko Crnkovič piše, da ni razlog za paniko, če vse več mladih strokovnjakov, izobražencev odhaja v tujino. Katastrofični komentarji so primer »slovenskega nagnjenja k samodestruktivnosti in samoponiževanju« in »pavšalističnega obsojanja političnih razmer«. »Brain drain« (angl.) prevajamo z »beg možgan«, kar »implicira, da prihaja nevarnost utelešena v Žigi Turku«.
Statistične krivulje kažejo, da  so ljudje odhajali delat kariero v tujino že prej, še pred krizo in med konjunkturo. »Dojemanje izseljevanja kot grožnje je samo druga plat dojemanja prisiljevanja kot grožnje.« M. Crnkovič meni, da je prava grožnja v tem, za  kar ljudi v Sloveniji izobražujemo.  Kako uporabiti diplomante »vseh teh smeri, ki jih je vsak dan več in na katerih  je študentov marsikje preveč že danes? Kje bodo našli službe? /…/ - diplomanti, magistri, doktorji, če tistih z nižjo izobrazbo niti ne omenjam -, da preživijo kot ljudje, ki si pač morajo služiti kruh.«Predlaga »futuristično analizo, v katero znanje se nam sploh splača investirati. /…/ izračun/ati/, koliko ljudi v določenem poklicu rabimo v naslednjih dvajsetih, petdesetih letih glede na gospodarske in demografske trende in razvojno strategijo, in temu prilagoditi študijske programe. Verjetno se bo izkazalo, da nekaterih profilov preprosto ne rabimo ali pač kratko malo nočemo«.

Odgovor Borisu Pahorju. Obračunavanje z umrlimi ali uporaben prispevek predsedniški kampaniji. D. Rupel, Sobotna priloga, Delo, 20.10.2012
Borisa Pahorja je zmotilo imenovanje D. Rupla za slovenskega konzula v Trstu. Dimitrij Rupel mu je odgovoril v pismu 18.7.2012,  v katerem navaja nekaj zanimivih drobcev iz svoje in naše zgodovine.
Omenja množično selitev Slovencev iz Trsta po 1. vojni, ne pa tudi po drugi in kako so pripadniki »moje generacije« (1946), ki je živela za železno zaveso, z zavistjo gledali na Slovence, ki so živeli na Zahodu. »Priznam, da smo bili nekoč v študentovskih in »avantgardnih« krogih zelo zadržani do nacionalizmov«, piše in  meni, da  »smo bili nekoč prav neprijetni, čeprav nas nekdanje jugoslovanske »leve« oblasti seveda niso ravno razvajale.«  Že davno je  opustil zamere do (takratnega) pokroviteljskega odnosa starejše generacije kulturnikov.  Ni več zagrenjen zaradi dogodkov iz leta 1968, ko je  skupina kulturnikov objavila politično obsodbo avantgardne kulture. Stališča B. Pahorja do kulture ga spominjajo na tiste  J. Vidmarja, ki je bil tako kot Kardelj, Popit in drugi kalibri del  komunistične nomenklature, »ki je likvidirala prvo slovensko pomlad, to pa je med letoma 1967 in 1972 predstavljal Stane Kavčič. Arhiviral je že zamere do istih oblasti, ki so ga zaradi »prozahodnih« stališč leta 1973 vrgle iz Partije, kar mu je prineslo prepoved predavanj, ustavitev akademske kariere itn.  Bil je urednik Tribune, Problemov in Nove revije. Predvsem pa je prispeval k ustanovitvi slovenske države, piše v omenjenem pismu.
(Op. B.M.: O njegovi karieri do osamosvojitve (1991) lahko na spletu preberemo:
»
Rupel je 1970 diplomiral iz primerjalne književnosti in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter 1976 doktoriral iz sociologije na Univerzi Brandies v Walthamu (Massachusetts). Leta 1970 se je zaposlil na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani, od 1986 kot izredni in od leta 1992 kot redni profesor. »
»
After receiving a bachelor's degree in comparative literature and sociology from the University of Ljubljana, continued his studies at the University of Essex, and Brandeis University where he obtained a PhD in sociology in 1976.  /…/ From 1977 to 1978, he taught at Queen's University in Canada, then in 1985 at the New School for Social Research of New York and at Cleveland State University in 1989. “    Piporočam primerjavo besedil v virih: http://sl.wikipedia.org/wiki/Dimitrij_Rupel in http://en.wikipedia.org/wiki/Dimitrij_Rupel  )

EKV. Odmev izgubljene generacije. P. Matičetov, Delo De facto, oktober, 2012
Ekatrina  Velika (EKV) - težka zgodba o umrlem bendu (I. Vidović (1992), M. Mladenović (1994), B. Pečar (1998), Margita Stefanović - Maga (2002). “Hoteli so samo ustvarjati in nič več”.
“Umrl je Tito in napovedali so se hudi časi – kako to preprečiti? Politično so morali potiskati naprej tisto, kar je nadnacionalno” – to je bil roc’n’roll, je v filmu o EKV “Kao da je bilo nekad” povedal Milan Delić- Delča. Glasba EKV povezuje tisto “zlato dobo” preteklosti in grozote devetdesetih let, s poudarjenim vmesnim obdobjem, ko so začela vznikati medetična trenja. V sedmdesetih in osemdesetih smo “živeli  “skromno, z občutkom, da gredo stvari okrog nas na boljše”, je dejal pred leti Srđan Todorov – Žika..
EKV je bil “odmev neke izgubljene generacij, ujete v titoizem sedemdesetih in depresijo osemdesetih.” Na območju nekdanje Jugoslavije so odigrali nad 700 koncertov.
Povojna perspektiva devetdesetih ni veliko obetala – mrtvi prijatelji, masakri in zločini – človeku ne ostane ravno dosti. Droge so uničevele mlade generacije. Maga bi lahko napisala knjigo, “kako zajebati svoj lajf”, pravi I. Ranković – Rakac, bobnar EKV.
Jugonostalgija zanje ne velja, niso imeli domovinske zamisli, ki bi klicala ljudi k boju. Po M. Mladenoviću so lani v Beogradu poimenovali majhen trg pred Domom omladine. Priznanje nekemu načinu razmišljanja, ki je bil brutalno zatolčen v 90’ letih prejšnjega stoletja. Njihovo delo je danes sveže in na žalost še bolj aktualno, piše Patricija Matičetov.

Matevž Krivic, pravnik. M. Megla, A. Žerdin, Delo De facto, oktober, 2012
Pogovor z nekdanjim ustavnim sodnikom, ki se bori s krivicami, nezakonitostmi, malomarnostmi in kršenjem človekovih pravic, za pravno državo in bolj humano družbo.
Udba (politična policija v Jugoslaviji) je v njegov dosje zapisala, da je nasprotnik usmejenega izobraževanja in smrtne kazni podpisnik peticije za spremembo ustave in v podporo sojenim anarholiberalom v Beogradu, pravni svetovalec novinarjev, Mladine, Tribune, Radia Študent, Spomenke Hribar in drugih.
Na njegovo intelektualno dozorevanje je najbolj vplival Heli Modic, pravnik, po vojni sodnik na vojaškem sodišču, prvi dekan skupne pravno-ekonomske fakultete. Pri njem je začel kot asistent na Višji upravni šolu (danes FU UL, op. B.M.) Modic je znal pravo sijajno postaviti v zgodovinski kontekst, tudi  moralni in kulturni, v celoto je znal povezati razvoj prava skozi stoletja. Bolj kot  profesorji na PF UL, čeprav so bili sijajni – S. Pretnar, G. Kušej, L. Bavcon, A. Bajt, A. Finžgar, in S. Cigoj. Čeprav je H. Modic napisal samo eno knjigo Temeljni pojmi o državi in pravu.
Avstrijska tradicija v pravu je bila drobnjakarska in “črkobralska”, pri nas se je “nadgrajevala” še v socializmu. M. Krivic je bil je med prvimi ustavni sodniki v RS, ki so začrtali temelje ustavnega sodstva. Pravi, da je treba pri kompleksnih pojavih najprej poznati osnovno ogrodje dogajanja, nato sledijo podrobnosti. Zakonodajalci, sodniki in državna uprava dostikrat tega ogrodja nimajo, k problemom pristopajo površinsko.
“Izbrisani so  šolski primer tega, kako je mogoče /…/ 20 let voditi za nos velik del prebivalstva, ki je še danes prepričan, da je bilo prav, kar se je zgodilo izbrisanim.” Za to so odgovorni pravniki bolj kot politiki, “ker so svoje znanje – namesto, da bi ga uporabili za to, čemur bi pravo moralo biti namenjeno, za varstvo pravic šibkejših proti močnejšim, v tem primeru državi – zlorabili, da so opravičevali jasno nezakonita in nemoralna dejanja naše države.”
“Preveč ludi prehitro odneha zaradi težav, ignoriranja njihovih pritožb itd. Toda to malodušje, češ, saj se ne izplača, saj je vse bob ob steno, je uničujoče za neko splošno moralno zdravje te družbe.” Njega žene gorenjska trma.
Gutta cavat lapidem – non vi, sed saepe cadendo.” Kaplja dolbe kamen – ne s silo, ampak z nenehnim padanjem”.

Pravkar izšlo. Šolski razgledi, 19.10.2012
Harvey, D. Kratka zgodovina neoliberalizma. Studia humanitatis, Lj., 2012
Razumen in razumljen javni sektor v Sloveniji. (ur.) P. Pevcin, S. Setnikar Cankar, FU UL, LJ., 2012
Možina, T. et al. Razvijanje kakovosti izobraževanja odraslih. ACS, Lj., 2012
Zajc, B., Polajnar, J. Naši in vaši: iz zgodovine časopisnega diskurza v 19. in začetku 20. stoletja, Mirovni inštitut, Lj., 2012
Pesek, R. Osamosvojitvena vlada. Mohorjeva, Celovec, 2012
Mesec, L., Štromajer, A., Ranc, I. Kratek uvod v predstavniško demokracijo: priročnik o političnem sistemu za srednješolce in študente. Zveza ŠKIS, Lj., 2012


15. - 21. oktober

Izjava Skupnosti FDV, 10. oktober 2012
Na srečanju, ki sta ga 10. 10. 2012 organizirala NSDLU in Skupnost FDV, »smo se po diskusiji o stanju v visokem šolstvu in razgrajevanju države blaginje z že sprejetimi in napovedanimi varčevalnimi (uničevalnimi) ukrepi, zbrani zedinili okoli naslednjih točk:
1. Pozivamo k in izražamo podporo pluralizaciji boja proti razgradnji države blaginje, za znanje kot vključujoče javno in skupno dobro, javno, vsem dostopno, kvalitetno visoko šolstvo, in ohranitev javnega sektorja, s čimer začnemo ustvarjati atmosfero odpora zoper aktualne ukrepe (vprašanja varčevalnih ukrepov vpeljemo v predavanja, izvajamo belo državljansko stavko, odpiramo prostor iniciativam in gibanjem, ki so širše družbena, npr. #15o, itd.
2. Podpiramo in pozivamo k udeležbi na protestnem shodu zoper razgradnjo javnega šolstva in javnega sektorja nasploh, ki ga za november predlaga SVIZ.
3. Pozivamo k udeležbi na javni razpravi o spremembah oz. noveli Zakona o visokem šolstvu, 15. 10. 2012 v Državnem zboru.
4. Od sindikatov v visokem šolstvu zahtevamo, da storijo ustrezne korake za odprtje kolektivnih pogajanj, prenehanje sindikalnih delitev in demokratizacijo, v obliki odgovornosti bazi na način obveščanja o dogajanjih in prenosa ključnih odločitev, ki zadevajo organizacijo in potek boja nanjo.
5. V okviru Skupnosti FDV začnemo skozi dogodke odpirati ključna vprašanja, ki se dotikajo visokošolskega prostora (od reakreditacije do iskanja vzvodov odpora na več ravneh).
6. Pozivamo (tudi osebno) pedagoge, da se pridružijo grajenju skupne moči. Nevarnost razkolov, ki se že dogajajo, je velika.«
9. 15. 10.2012 oktobra bo na FDV Nova evropska perspektiva: Pomen e-znanj za vključenost in zaposlovanje, ki jo bosta med drugim nagovorila tudi ministra dr. Žiga Turk in mag. Andrej Vizjak. “Zdi se nam nesprejemljivo, da FDV, ki soorganizira to konferenco, omogoča javni nastop zagovornikoma politike, ki med drugim uničuje javno šolstvo, in s tem implicitno legitimira politiko, ki bi jo morala nedvoumno zavrniti. Da bi izrazili svoj protest zoper to politiko, bomo dogodek pospremili z začetkom zbiranja podpisov za odstop dr. Turka z ministrskega položaja, ministru pa izročili protestno pismo
.”

Odprto pismo visokošolski javnosti. M. Marinčič, Pisma, Delo, 13.10.2012, Dnevnik, 15.10.2012
Predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
Marko Marinčič ponovno opozarja na to, da je »februarja 2012 potekel rok , ki ga je ustavno sodišče postavilo za ureditev financiranja državnih univerz /…/«. Vlada ni pripravila ustrezne zakonodaje, skoraj brez javne razprave je sprejela Uredbo o financiranju visokošolske dejavnosti in predlagala spremembo Zakona o visokem šolstvu. V njem predvideva možnost povečanja pedagoških obremenitev zaposlenih. Nedavno je predlagala proračun, v katerem bo v 2013 za 8% manj sredstev za visoko šolstvo. Navaja škodljive posledice teh ukrepov in primere komercializacije in privatizacije. Velik del »akademskih vodstev v finančnih pritiskih vidi uporaben vzvod za uveljavitev interesov, ki z javnim poslanstvom univerze nimajo nobene zveze. Univerze lahko pred razkrojem obvarujemo samo zaposleni in študenti. /…/ Uprimo se samovolji politike in akademskih klik! Vrnimo univerzo univerzitetnim delavcem in študentom!«, poziva na koncu pisma. (Glej besedilo na www.sindikat-vss.si .)

Kritika predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu. Tomaž Sajovic, 15.10.2012
Prispevek na javni predstavitvi mnenj o spremembah Zakona o visokem šolstvu v Državnem zboru., ki ga je imel 15.10.2012 predsednik
Neodvisnega sindikata delavcev ljubljanske univerze (NSDLU). (Glej  povezavo ... )

Uprli se bomo. R.I., Dnevnik, 16.10.2012
O stanju v visokem šolstvu in napovedanih protestih so dejali:
Stanislav Pejovnik, rektor UL: »Uprli se bomo, v spremembe jih bodo prisilili zlepa ali zgrda.«. V 2012 smo imeli 25 milijonov izpada prihodka, v predlogu proračuna za 2013 bo 40 milijonov manj. Ker vpeljujemo peti bolonjski letnik »bomo morali močno zmanjšati število zaposlenih, ali pa prepričati vlado /…/ da se ta nerealen proračun za visoko šolstvo popravi.« Na UL bo ogroženih do 500 delovnih mest. Nasprotujemo šolninam, »vsaj dokler ne bo država imela sistema, po katerem bodo študirali tudi socialno ogroženi študentje.« če UL ne bo poslovala pozitivno, mu po Zakonu o izvrševanju proračuna grozi 10.000 evrov kazni in razrešitev.
Marko Marinčič (Visokošolski sindikat Slovenije, časnik napačno navaja NSDLU, op. B.M.) pravi, da je trenutni sistem financiranja v neskladju z ustavo. Omenjeno možnost kaznovanja rektorja označuje kot »bizarno potegavščino te vlade«, še eno obliko pritiska. Opaža »ubogljivost akademskih vodstev«, ki (ponekod) ne plačujejo že opravljenega dela, zmanjšujejo število mest za redni študij v korist izrednega, kar je neformalna oblika uvajanja šolnin; prihaja do pritiskov na zaposlene, zlasti slabše pozicionirane, uvaja se elektronski nadzor (na FF UL, op. B.M.), govori se o oblikah odpuščanja, zlasti prek ukinjanja programov.
Mitja Urbanc, predsednik ŠOS: »Protest je definitivno ena od možnosti, ki se bo zgodila v prihodnje. A pred tem bomo skušali z vlado vzpostaviti konstruktivno sodelovanje«. Pripravili so predlog zakona o štipendiranju. Vlada naj prisluhne in se odloči odgovorno, kajti »predvideni ukrepi bodo socialni položaj še dodatno ogrozili.« Poleg ukinitve davčne olajšave, dodatkov za štipendije, omejevanje koriščenja subvencionirane prehrane, subvencij za stanovanje vpliva na mlade še finančna kriza, predvsem pri iskanju prve zaposlitve. Vlado poziva, naj do mladih ravna odgovorno, saj so prihodnost, izobrazba pa način izhoda iz krize.

Nore ideje, ki lahko izboljšajo svet. D. Rebolj, Večer, 13.10.2012
V dnevniku s turneje v oviru Seminarja idej zunaj škatle https://sites.google.com/site/danijelrebolj/seminar-novih-idej  piše Dušan Rebolj, rektor UM, da se  zjutraj pogosto zbudi “z mislimi pri univerzi in njenih problemih. Finance seveda.” O tem se pogovarja tudi z rektorji v Ukrajini in Rusiji.
Številke nam kažejo na padanje. Faza krčenja, ki je naravna, je najtežja za vsakega rektorja. Omejevanje, padanje plače ni prijetno, zato “moramo  naenkrat iskati načine, kako svojo dejavnost prilagoditi nižjim prihodkom. /…/ lahko do neke mere optimiramo svoje programe, tudi manj jih razpišemo, odpravimo nadobremenitve. A /…/ brez večje škode le do neke mere.” Sistem lahko pade iz osi, razvoja. “Za univerzo bi to pomenilo konec konkurenčnosti, ki jo danes z velikimi napori še ohranjamo, konec sodelovanja z odličnimi univerzami, ker ne bi imeli več kaj prispevati. /…/ Od odpravljanja nadobremenitev bi prišli do nujnosti odpuščanja, ali še huje /…/ bodo najboljši odšli sami. Kaj pa bo ostalo? Obubožana in opešana univerza brez možnosti za uresničevanje svojega poslanstva, kaj šele svoje vizije!
Na tak scenarij kot rektor ne pristajam! Če namerava vlada vztrajati pri svoji odločitvi in v naslednjem letu še globlje zarezati v visoko šolstvo in znanost, s tem dokazuje, da se ne zaveda dolgoročnih negativnih posledic svojih dejanj za prihodnost naše države.” Zgolj varčevanje ne prinese vzpona, razvojnih ukrepov vlada ni prestvaila. “Svoje največje potenciale /…/ tudi univerze, pa izčrpava, namsto, da bi jih uporabila.” Bolje je, da bi oidstopila in prepustila mesto “drugim  idejam za rešitev iz krize. Če lahko Ciper zaprosi za finančno pomoč, hkrati pa se vključuje med članice CERN, zakaj potem to za Slovenijo ni mogoče?”

Politika in univerze ostro drug proti drugemu.
Javna predstavitev mnenj.
T.K., Delo, 16.10.2012
Na predstavitvi mnenj o noveli visokošolskega zakona 15.10.2012 je bilo veliko kritičnih pripomb na stanje v izobraževanju, na privatizacijo v visokem šolstvu in politizacijo agencije NAKVIS. Predstavniki umetniških akademij in fakultet so opozarjali na svoje težko stanje.
Minister
Žiga Turk glede imenovanja sveta NAKVIS dejal, da s spremembo želijo doseči neodvisnost od politike in tudi od deležnikov. (Predvsem od javnih visokošolskih zavodov, ki pa so le eden od njih, op. B.M.).
Lučka Lorber (UM) je dejala, da v svetu ne bo več predstavnikov višjih šol in strokovnjaka iz tujine.
Za
Ivana Svetlika (UL) pomeni diskreditacijo visokošolskega sistema rešitev, po kateri se zavod, ki je pozabil oddati vlogo za ponovno akreditacijo, lahko akreditira po blažjih kriterijih. To bi koristilo zasebnim šolam, nastalim v času prve vlade J. Janše. Matej Tomšič (FUDŠ), ki je podprl novelo meni: «Samostojni zasebni visokošolski zavodi so že nekaj časa dežurni krivec za skoraj vse težave, ki zadevajo visoko šolstvo. Andrej Kovačič, gospodarstvenik je raziskovanju očital majhno odgovornost do družbe, gospodarstva, ki želi tudi uporabnih študijskih programov.
Agata Šega (sindikat FF) je dejala, da večina zaposlenih niso akademski mandarini, z mastnimi honorarji zaradi zasebnih političnih in klanovskih povezav.
Miran Župančič (AGRFT) pa je kot posledico novele napovedal, da bodo politiki dobili intelektualce in državljane, ki ubogljivo hodijo ob njihovi nogi.
(Na fotografiji študenti pred FDV ob računalniku in napisu »Peticija za odstop dr. Žige Turka Ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport«., op. B.M.)

Slovensko visoko šolstvo krenilo po poti romunizacije. R. Ivelja, Dnevnik, 16.10.2012
Na javni predstavitvi mnenj o noveli zakona o visokem šolstvu v Državnem zboru (10.10.2012) je večina opozarjala na škodljive ukrepe varčevalnih ukrepov in nasprotovala sprejemu novele. Pristojni minister in predstavniki zasebnih visokošolskih zavodov in gospodarstva so tem opozorilom ugovarjali.
Peter Glavič je prikazal primerjalne podatke, ki razkrivajo, da gre našemu visokemu šolstvu slabo že dolgo vrsto let. Leta 2009 je bil delež financiranja visokega šolstva iz javnih sredstev globoko podpovprečen. Po številu študentov na učitelja sta slabši le Indonezija in Grčija. Plače že od 2005 padajo, nekoliko so se dvignile le v 2010 in 2011. Agata Šega (FF UL) je dejala, da po 20 letih dela v visokem šolstvu zasluži kot šofer mestnega avtobusa, pa še to ji želijo zmanjšati. Marija Javornik Krečič (UM) pravi, da vodstvo UM na fakultetah ne izplačuje več nadobremenitev in tako kršijo veljavne pogodbe.
Slišati je bilo, da na univerzah že odpuščajo honorarne sodelavce, povečujejo prispevke študentov, odslavljajo asistente, »prav ti pa vodijo vaje in tako skrbijo, da študenti kaj razumejo.« Predstavnik Visokošolskega sindikata Slovenije (
Marko Marinčič, op. B.M.) je dejal, da bi dekani še bolj odpuščali, a jih ovirajo odpovedni roki. In vendar naj bi dobili še celjsko in novomeško univerzo.
Najbolj dramatično so na slave pogoje za študij in posledice varčevanja opozarjali predstavniki umetniških akademij UL in njihovi študenti.
Miran Zupančič (dekan AGRFT) je dejal, da že 66 let delajo brez lastnih prostorov, zdaj bodo privarčevani denar za opremo v novogradnji akademij (gradnja se odmika, op. B.M.), porabili za preživetje. Zagotovil je:«Ne bomo tekali za vašimi palicami…«. Andrej Grafenauer (dekan AG) je predlagal ustanovitev sklada za nacionalno pomembne (študijske) programe. Minister Žiga Turk se je s tem strinjal, a sredstev ni in bo boj za definiranje takih programov.
Ivan Svetlik (FDV UL, nekdanji minister) je (v dogovoru z rektorjem UL, op. B.M.) poslance dramatično pozval, naj preprečijo »romunizacijo« visokega šolstva. Država že ogroža javne univerze in izvedbo bolonjske reforme. »Trditi, da zakonske spremembe koristijo univerzi, ker ji dajejo več avtonomije, je tako, kot da bi nekomu dali denar za opanke in mu naročili, naj si svobodno kupi najboljše čevlje«. Prepričan je, da je ministrstvo nekomu »na kožo« napisalo predlog spremembe zakona, po kateri bi visokošolski zavodi, ki so se »pozabili« ponovno akreditirati, lahko zaprosili za t.i. prvo akreditacijo. Tako bi se izognili ocenjevanju s strani agencije NAKVIS, kaj so delali sedem let (v postopku ponovne akreditacije, ki je strožji od prve, op. B.M.). Dejal je, da bo v mednarodni skupnosti negativno odmeval poskus vlade, da si podredi sestavo sveta te agencije.
Podobno je glede sveta NAKVIS menil
Mitja Urbanc (ŠOS): »Visokošolski zavodi so doslej imenovali 5 članov od 11, vlada bo zdaj imenovala 8 članov od 11. Nedvomno se oddaljujemo od evropskih standardov.«
Minister
Žiga Turk je odkrito povedal, da bo letos visoko šolstvo kljub 7% finančnemu rezu še preživelo, ni pa zelo prepričan, če bo ob 8% zmanjšanju sredstev v 2013. Glede NAKVISa je dejal, da predlog, da bi vlada imenovala večino članov sveta pomeni le to, da se je odločila za strokovne kriterije, doslej pa so prevladovali zavodi v svet delegirali svoje predstavnike, ti so ocenjevali svoje ustanove. Seveda se vlada ne bo vmešavala v ocenjevanje programov. (Ocenjevanje zavodov in programov izvajajo strokovnjaki, imenovani agencije, ki ne smejo biti interesno povezani z ocenjevanimi; odločitev o akreditaciji sprejme svet NAKVISa, v katerem so poleg predstavnikov zavodov, tudi višješolskih, še predstavniki študentov, gospodarstva, sindikatov in vlade, op. B.M.).
Za predstavnike zasebnih zavodov, zakonska novela ni sporna.
Matej Makarovič (Glej www.fuds.si in www.fis.unm.si) je dejal, da na člane sveta NAKVIS vlada ne bo smela pritiskati; sedanji način imenovanja pomeni korporativizem. Matjaž Tomšič pa je dejal, da so polemike okoli sestave sveta odraz prizadevanj lobijev, da bi »preprečili vstop novih igralcev« v visoko šolstvo.
Andrej Kovačič, absolvent doktorskega študija iz gospodarstva, je označil mnoge nastope za »prazen teater« in dejal, da nas lahko reši le »uporabno znanje«.
(Na fotografiji minister Ž. Turk in direktor direktorata B. Rončevič ter predsednik odbora za izobraževanje B. Grims.)

»Dovolite nam ustvarjalnost in prihodnost«. T.K., Delo, 16.10.2012
Glavni točki razprave o noveli visokošolskega zakona v državnem zboru sta bila imenovanje članov sveta NAKVISa in nesorazmerno varčevanje pri izobraževanju. Novelo so podprli predstavniki zasebnih fakultet in dva gospodarstvenika, ni pa sprejemljiva za številne predstavnike javnih visokošolskih zavodov in za študentske organizacije.
»Naše glave in srca so tukaj. Prosim, ne povzročajte, da bodo odšli drugam«, je dejal
Mitja Urbanc predsednik študentske organizacije (ŠOS) in s kolegi zapustil dvorano (na majicah so imeli napis: »BEG /…/« Agata Šega (sindikat FF UL) pa je zaskrbljeno opozorila, da nas odločitev o sprejemu novele lahko zelo drago stane. »Spoštovani, stane nas lahko univerzo.«
Maja Makovec Brenčič (predsednica sveta NAKVIS) je opozorila na netransparentnost predvidenega izbiranja in imenovanja (novega) sveta NAKVISa, za kar »ne bomo dobili kljukice, ko se bo agencija potegovala za mednarodno akreditacijo«. Na fotografiji študenti pred FDV UL s plakatoma:
ZASEBNEGA NOČEMO, JAVNEGA NE DAMO! ŽIGA ŽAGA VEN e-LIMINIRAJ SE!

»Z novelo bi izgubili bistvo«. T.K., Delo, 8.10.2012
Pogovoru z v.d. direktorico Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva (NAKVIS)
Tatjano Debevc (55, diplomirana slavistka in literarna komparativistka) o agenciji, novih zavodih in ukrepih vlade. Od leta 1996 je delala na ministrstvu za šolstvo, deset let kasneje je začela delati za svet za visoko šolstvo, leta 2010 je prešla na NAKVIS. Aprila 2012. jo je svet agencije zaprosil, da je prevzela v.d. jevstvo (po razrešitvi direktorice M. Novak, op. B.M.), da se stvari na agenciji umirijo. Konec oktobra naj bi bil v njeni pisarni njen naslednik.
Agencija je kot naslednica (vladnega) sveta za visoko šolstvo začela delovati aprila 2010. Do zdaj je izdala 3390 akreditacij študijskih programov in visokošolskih zavodov. Ni je podelila trem zavodom in 24 programom, z javnih in zasebnih zavodov. T. Debevc meni, da je javno šolstvo pri nas dobro, fakultete pa se razlikujejo, tudi med zasebnimi šolami so zelo kakovostne. Ali so vse zasebne šole opravičile svoj obstoj bo pokazala (zunanja) evalvacija. Postopki za podaljšanje akreditacije večine šol, ki so nastale v času prejšnje Janševe vlade bodo stekli v 2013 in 2014. Zaradi tega je zase lahko zavodi, ki so zamudili z vlogo za podaljšanje akreditacije, spet akreditirali po (blažjih) kriterijih za prvo evalvacijo. Pri njej zavodi dobijo licenco, »nič pa ne vemo, kaj se potem z njimi dogaja. In prav to je bistveno.« S spremembo bi se izognili preverjanju »kako deluje sam zavod, kako njegovi organi, ali so spoštovane pravice študentov in zaposlenih, kakšen je sam študijski proces, kakšen je sistem kakovosti zavoda.« ta sprememba zakona je v »nasprotju z evropskimi standardi«, pravi. (Misli na standard 2.7. ESG, glej
http://www.uni-mb.si/dokument.aspx?id=15549 .)
Novih zavodov, vsaj družboslovnih, ne potrebujemo, pravi. V zadnjem letu so zeleno luč dobili Visoka šola za upravljanje podeželja in Visoka šola za gradbeništvo Kranj. Za univerzo imajo le vlogo iz Celja. Boji se, da bodo varčevalni ukrepi pustili pečat na kakovosti visokega šolstva. Dobra novica zanjo je, da se bo predlog zakona obravnaval po rednem postopku.
Svet agencije, ki odloča (o ureditvi postopkov in o akreditacijah) bi po mnenju Debevčeve morali sestavljati vsi deležniki, vključno s predstavnikom višjih šol in strokovnjakov iz tujine. Vlada »ne bi smela izbirati članov sveta agencije«. Če bo to z novelo sprejeto, jo »izredno skrbi«, ali bo NAKVIS dobil mednarodno akreditacijo oz. članstvo v zvezi agencij ENQA. (Misli na standard 3.6. ESG,
http://www.uni-mb.si/dokument.aspx?id=15549 .)
V ENQA bi radi prihodnje leto, pravi, zdaj pišejo samoevalvacijsko poročilo agencije. Leta 2009 je bil (takratni svet za visoko šolstvo) že blizu članstva, a je takrat A. Hopbach (sedanji predsednik ENQAe) kot ključno pomanjkljivost navedel prav vladno imenovanje članov tedanjega sveta. (In tudi povezanost njegove strokovne službe z ministrstvom,če se prav spomnim, op. B.M.)
T. Debevc meni, da vlada podira tudi tisto, kar je dobro, namesto da popravlja kar ni v redu. Sprejema očitke, da so postopki agencije dolgotrajni in prezapleteni, a večino določa zakon. Sami bodo poskusili poenostaviti merila in obrazce za akreditacijo. Razmišljajo, da bi poenotili programsko in institucionalno evalvacijo. 19 zaposlenih naj bi v prihodnjih letih poskrbelo za reakreditiranje 800 programov. (Zunanje ocenjevanje izvajajo sicer skupine strokovnjakov iz visokega šolstva, tudi iz tujine, in študentov, op. B.M.

Kaj: zakonska ureditev financiranja državnih visokošolskih zavodov.
T.K., Delo, 15.10.2012
Na pobudo UL je
Ustavno sodišče aprila 2011 odločilo, da so posamezni členi Zakona o visokem šolstvu (ZVŠ ) in Uredbe o financiranju visokošolskih zavodov v neskladju z Ustavo. Ta v 58. členu določa, da so državne univerze in državne visoke šole avtonomne, njihovo financiranje pa ureja zakon. Državni zbor bi moral neskladje urediti do začetka maja 2012.
V ZVŠ piše, da se financiranje javnih visokošolskih zavodov in dejavnosti zasebnih fakultet podrobneje uredi s predpisom, ki ga sprejme vlada. Ta je avgusta 2012 sprejela omenjeno Uredbo, (Tako kot tudi prejšnje vlade, op. B.M.).
Minister
Žiga Turk pravi, da je omenjeni zakon »druga vsebinska prioriteta«, prva je proračun in zagotavljanje sistema v slabih materialnih razmerah. Zakon bo pripravljen predvidoma prihodnje leto, pravijo na ministrstvu.
(O tem glej v Pogledi, B.M.)

Nam je sploh še mar za ustavna načela? N. Kogovšek Šalamon, Dnevnik, 10.10.2012
Kolumnistka
Neža Kogovšek Šalamon meni, da smo »v položaju, ko poteka množično redefiniranje konceptov pravne in socialne države«. Izvršna veja oblasti pripravlja predpise, ki bistveno posegajo v družbeno ureditev, državni zbor jih sprejema po skrajšanih postopkih, v nasprotju z resolucijo (državnega zbora) o normativni dejavnosti. Tako je otežkočena javna razprava. Mar oblasti ne zanima, »kaj ima javnost povedati o njenih zakonskih predlogih /…/ in »znanje strokovnjakov in predstavnikov civilne družbe«? Znanje očitno ni več vrednota, čeprav so stranke zatrjevale, da moramo postati »družba znanja«. To ne bomo postali ob 16% zmanjšanju sredstev za visoko šolstvo in 19% za znanost. »Rezi v znanost seveda niso nikakršno naključje. Z neizobraženimi ljudmi je lažje manipulirati.«

Kdo bo grobar javnega visokega šolstva. R. Ivelja, Dnevnik, 16.10.2012
Drvimo v nacionalno katastrofo, povzema kolumnistka
Ranka Ivelja mnenja večine predstavnikov akademske skupnosti na predstavitvi mnenj o noveli visokošolskega zakona. Govorili so o »vegradizaciji zaposlenih na univerzi, ki jim po tekočem traku kršijo pogodbe, o odpuščanju /…/ asistentov in docentov, o krčenju programov in črtanju predavanj«, celo o možnosti, da bi zaprli akademijo za glasbo. »A za oblast in predstavnike nejavnega sektorja so zganjali le teater«. Oni vedo – rešilo nas bo »uporabo znanje /…/ ne pa univerza zavezana idealom razsvetljenstva in humanizma«. In »avtonomija« fakultet, ki so bodo izbrale način pokopa in »konkurenca«, čeprav imamo kadrov in sredstev za dva oddelka na Harwardu.
14 zasebnih visokošolskih zavodov dobi letno 11 milijonov, producirajo kadre, ki jih ne manjka. Dekan FIŠ je govoril o univerzi v NM, a minister ni rekel, da so to računi brez krčmarja. Sedanje »vpisnine« kažejo na šolnine, ki jih elita že lahko plačuje za otrok v tujini. (In na izrednem študiju, op. B.M.). Koliko fasad bodo stolkli študenti pred vdajo?
»Vladajoča klika /…/ je trdno odločena, da si bo javne univerze pokorila brez dialoga; temu početju pa se doslej ni uprl še nihče.« Akademska srenja je za razumnost, Janševa koalicija za blitzkrig, je dejal Ali Žerdin. Rektorjem grozi s kaznijo, če jim univerza zaide v rdeče številke. Pritisnili naj bi na dekane, ti na učitelje…
Visokošolski sindikat Slovenije
www.sindikat-vss.si je prvi napovedal, piše R. Ivelja, da bo treba k odgovornosti pozvati univerzitetna in fakultetna vodstva. Minister Turk »se bo moral odločiti. Ali bo ali ne bo grobar.« Na preizkušnji so akademske vrednote in osebni pogum.
Dobra novica: Na univerzi nastajajo nova jedra. Skupina Angažirani (
http://angart-etnograf.blogspot.com ) zahteva v slovensko-hrvaški resoluciji strogo ločitev javnega in zasebnega.

Tiho nastajanje novih univerz. Propadla pobuda za tehniško univerzo.
J. Kontler – Salamon, Delo, 10.10.2012
Minister
Žiga Turk pravi, da v tem mandatu vlade še ni bila sprejeta odločitev o ustanovitvi kake nove univerze. Vendar je v koalicijskem dogovoru vladajočih strank predvidena nova tehniška univerza, piše Jasna Kontler Salamon. Pobudo zanjo je dal že Jure Zupan, nekdanji visokošolski minister (v prvi vladi J.J., op. B.M.). Pred kratkim je so pobudo, da bi tehniška univerza nastala na podlagi Mednarodne podiplomske šole IJS, obravnavali na IJS in jo zavrnili, piše (dobro obveščena, B.M.) novinarka Dela.
O tem je
Jadran Lenarčič, direktor IJS, dejal: « Pobudo ali natančneje vprašanje, ali bi se s priključitvijo MPŠ naš inštitut statusno preoblikoval v univerzo, sem dal v premislek znanstvenemu svetu IJS in vodstvu MPŠ.« S tem je seznanil ministra in UL, »ki je naš največji partner« ter direktorja ARRS. V svetu IJS se zdaj »le pogovarjamo in nimamo prav nikakršnega sklepa«, pravi.
Predsednik Inženirske akademije Slovenije
Igor Emri podpira idejo o tehniški univerzi, ki bi nastala na osnovi fakultet UL. Sedanja univerza je prevelika, pravi.
Rektor UL
Stane Pejovnik pravi, »da bi se na univerzi odločno uprli vsakemu vmešavanju politike v sestavo univerze, glede morebitnih novih univerz pa meni, da bi morale predvsem prestati ustrezno zunanjo evalvacijo, da ne bi bilo dvomov o njihovi kakovosti«, piše J.K.S.
V zadnjih letih je tudi zaradi političnih pritiskov, to kažejo izkušnje z svetom za visoko šolstvo preoblikovanim v prejšnji Janševi vladi, prišlo do širitve visokošolske mreže , do inflacije šol za zdravstveno nego in do fakultet, ki do zadnjega prijavnega roka nimajo dovolj študentov.
Projekt Nove univerze takrat »ni uspel samo zato, ker je iz univerze izstopila fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ)«, glej
www.fuds.si Takrat je projekt (začasno?) izgubil svoje politične podpornike, piše J. Kontler - Salamon.
Zdaj svet NAKVISa, na polovici mandata, »z vso odgovornostjo obravnava vloge za nove institucije«, med njimi tudi za celjsko univerzo.
Hkrati teče postopek spremembe Zakona o visokem šolstvu, tudi tako, da bi v svetu te agencije, ki podobno kot prejšnji vladni Svet za visoko šolstvo, daje akreditacije za nove visokošolske institucije.

Javne univerze in samostojne fakultete. J. Justin, Delo, 8.10.2012
Predstavniki univerz kritizirajo oblast, ker izenačuje pogoje delovanja javnih in zasebnih visokošolskih zavodov, a del te kritike sloni na napačnih izhodiščih, piše Janez Justin, profesor na fakulteti za podiplomski humanistični študij ISH (in raziskovalec PI, op. B.M.). Zakaj bi bila država kot ustanovitelj slabša od zasebnikov? Zakaj bi oblast preprečevala nastanek novih zavodov, če izpolnjujejo zakonske pogoje? Meni, da bi morali pozornost »preusmeriti od pogojev delovanja, ki morajo načelno biti enaki, k delovanju samemu.«
S tega izhodišča »lahko zavzamemo kritično stališče tudi do nekaterih samostojnih fakultet kot do nekaterih članic univerz.« Navaja primere obljubljanja pestrih zaposlitvenih možnosti diplomantov z uporabnim znanjem, s »kompetencami«. Z odličnostjo se v svojih poslanstvih postavljajo tudi najboljše univerze na svetu, vendar ne obljubljajo, da bodo diplomanti »hitro dosegali cilje podjetij, ki jih bodo zaposlila«.
Ljubljanska ISH, prva zasebna fakulteta pri nas, je bližja »stari« univerzi po tem, da ne obljublja kompetentnosti in zaposljivosti. Nudi možnost študija ki preči različne discipline, ustvarjanje znanja z vključevanjem v razsikave. Avtor upa, da bo v novih »bolonjskih« magistrskih in doktorskih programih ISH razmerje med številom študentov in učiteljev podobno kot na novih elitnih tujih univerzah. Pri nas pa je pred časom nekdo podprl nove samostojne fakultete z argumentom, da tam profesor »poskrbi« za bistveno več študentov kot na javnih univerzah. Če bi sodili po tem in po zadnjih potezah oblasti, je »nevarnost za visokošolsko izobraževanje v tej družbi večja, kot se zdi«.

Žiga žaga, rom pom pom. F. Žist, Večer, 13.10.2012
Slovenija je še lani spadala med države, ki so končno začele povečevati sredstva za podhranjeno področje visokega šolstva in znanosti, piše
Franja Žist, novinarka. A v 2013 lahko univerze računajo na 16% manj sredstev, znanost celo 19% manj. Varčevanje je udarilo, ko so se univerze nadejale dodatne injekcije zaradi bolonjskega petega letnika. Izteka se inovativna shema financiranja doktorskega študija. Govori se o šolninah. Dobri učitelji in študenti že bežijo čez meje. Politični vsevedi rektorjem svetujejo recepte glede marmelade, čeprav so »pravzaprav že brez kruha«. Zdi se, da dolgoročne vizije nimamo, čeprav je državni zbor lani sprejel strategije na te področju. Financiranje znanosti in izobraževanja je naložba, ne odhodek. Želimo res biti družba znanja, za vse, ne le za elito? Nas je politika z grožnjami ohromila? Prihodnji mesec so napovedane množične demonstracije. Očitno je »edino preostalo orožje za obrambo možganov le še rom pom pom«.
Karikatura: Minister in predsednik vlade žagata palico, s katero blondinka (v »gown« in »mortar«, t.j. univerza) skače čez zid, na katerem piše: KRIZA. In še:
SLOVENIJA JE V KRIZI!
MANJ RAZVOJA, VEČ ŠPARANJA! REVEŽI, DAJTE BANKAM!
VARČEVATI JE TREBA, PA NAJ STANE KAR HOČE!
ŽIGA ŽAGA, JANŠA TANJŠA!

Ko bo bolje, bomo standarde spet višali. M.S., S.T., Večer, 13.10.2012
Evropski poslanec (SDS), kandidat za predsednika RS dr.
Milan Zver je v daljšem intervjuju dejal: »Vlada za investitorje uvaja olajšave. Le tako lahko pridemo do domačih in tujih investicij in z njimi do novih delovnih mest in gospodarske rasti. In ko bodo tukaj premiki – v realnem sektorju, bomo spet lahko uvajali nadstandarde tudi v šolstvu in kje drugje. Zato je treba imeti za ministra Žiga Turka, pa tudi za ostale, ustrezno mero razumevanja. Niso žleht, če morajo varčevati. Nam je bilo v prvi Janševi vladi veliko lažje.«

»Naredimo Evropo spet evropsko!«, T. Fajon, Delo, 5.10.2012
Poslanka Evropskega parlamenta
Tanja Fajon piše o poti iz krize. »Potrebujemo dogovor, ki bo stabiliziral gospodarsko rast, okrepil zaupanje med državami in socialnimi partnerji«. Evropa se mora ukvarjati z evrom in tudi z«s pojavom avtoritarnih politik in politikov.« Poleg financ mora nadzorovati tudi stanje demokracije. Čas je za več demokracije in za prevrednotenje vrednot.
»V Sloveniji imamo znanje, a ga ne znamo izkoristiti. Beg možganov je čedalje opaznejši, vse več mladih razmišlja o selitvi v obetavnejše dele sveta, kjer bodo politično manj obremenjeni. Svoje potenciale vlagamo v popolnoma napačne stvari. Mar res ne moremo več, kot le prelagati odgovornost in deliti narod? Se res ne zmoremo poslušati in dogovarjati? Pa ne o preimenovanju ulic in vojašnic, temveč o temeljih naše prihodnosti. » Postavimo na odgovorna mesta strokovno podkovane ljudi. »Tudi v Sloveniji potrebujemo revolucijo – revolucijo idej. /…/ čas, da ugotovimo, kaj želimo in po kakšni poti, se namreč vztrajno in hitro izteka. Krize bo nekoč konec. V Evropi in po svetu bodo tudi takrat glavni tisti, ki bodo ustvarili več za skupno dobro vseh nas.«

Nepreslišano. Rado Pezdir, ekonomist.
(Finance, 14.10.2012), Dnevnik, 16.10.2012
Rado Pezdir (
www.sl.wikipedia.org/wiki/Rado_Pezdir , Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije www.mfdps.si.htm ) piše o šokantni podobnosti »med visokim šolstvom in ekonomijo po slovensko«.
Visokošolski sistem je bil »v finančnem in moralnem kolapsu že davno pred gospodarsko krizo. Akademski tajkuni so počeli isto kot podjetniški, izčrpavali so lastne institucije, regulatorji so molčali, ko pa je prišla kriza, so institucije, ki so jih plenili akademski baroni, vanjo vstopile povsem izčrpane in brez zlatih rezerv.« Podobno kot »slovenski ekonomisti – vladni svetovalci« - so »odgovornost za svoja dejanja prenesli na nekoga tretjega. /…/ krčenju javnofinančnih sredstev so se uprli, ker se resno bojijo za svoje rente. Ko bodo na UP (R.P. je tudi sodelavec ene do njenih fakultet, glej
www.famnit.upr.si ) zapirali študijske programe, pedagoški delavci ostali brez služb, študenti pa brez možnosti študija, se bomo vsi skupaj spomnili primorske klike, ki je v svojem solidarnem pravičniškem pohlepu požrla javnofinančna sredstva, namenjena študiju. In da, za akademske barone se bodo še enkrat iskreno zavzeli mediji in sindikati. (Glej www.finance.si/plavi_komet_1_597687, op. B.M.)

/…/ in druge zgodbe s primorske univerze. Delo, 8.septembra.
R. Ivanc, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 13.10.2012
Bralec Robert Ivanc povzema zgodbo dogajanj okrog Znanstveno raziskovalnega središča (ZRS) UP takole:
Rektor UP Marušič je poleti ob pomoči v.d. dekana FHŠ UP G. Drevenška razkril javnosti (domnevno) nenamensko razdeljevanje javnih sredstev na ZRS, za kar naj bi bil kriv njegov direktor Darovec. Ko ga je rektor odstavil, se je sprožila medijska gonjo proti Marušiču in Drevenšku, ki je razkrila klientelistično mrežo okrog Darovca. V akcijo je le-ta vpregel tudi predsednika Študentskega sveta UP Semirja, medtem ko je njegova predhodnica študentka Olga Kaliada dejala, da gre »za borbo kralja – nekralja«. (Darovec in Marušič sta se potegovala za mesto rektorja UP, op. B.M.).
Bralec se sprašuje, kje so bili nadzorni mehanizmi, ko je Darovcu (sedel je tudi v upravnem odboru ARRS) uspelo »zvleči tolikšno maso denarja na FHŠ in ZRS?« Kje so mehanizmi, ki bi »točkovno bogatega Darovca tudi kvalitativno preverili?« Darovec je zavrnil je očitke z njemu »in podobnim patronom lastnim razumevanjem zakonskim določil in priznal nenamensko porabo desetine očitanega. Najel je drage odvetnike in dosegel, da ga je sodišče vrnilo na mesto direktorja.
R. Ivanc poziva svobodomiselne ljudi in akademike: »Ustavite Darovca!« Obstaja možnost možnosti uničenja dokazov (na FHŠ in ZRS). »Če bi sodišče dojelo širino nepotistično-klientelistične koruptivnosti slovenske akademske sfere, bi izdalo začasno odredbo, da Darovca zadržijo čim dlje od Kopra!« Namiguje na »znanega in prekaljenega »uporabnika« davkoplačevalskega denarja iz slovenske raziskovalno-akademske sfere« v ozadju.
Problem je sistemski, zato predlaga vladi, da »ukine ARRS /…/, ki je omogočala pogoje, da se je sistemska akademska lopovščina razrasla po vseh institucijah, kjer so si od javnih projektov prenakazovali visoke zneske«. Denar »za plače raziskovalcem in pedagogom po zavodih in fakultetah, ki so prav tako javni uslužbenci, pa naj Ministrstvo za znanost razdeljuje neposredno, brez škodljivih interferenc«.

Slovenija, kdo bo tebe ljubil, se sprašuje zdravnik. J.V., Delo, 16.10.2012
V knjigi Državljanski eseji (Študentska založba, Lj., 2012)
Alojz Ihan (MF UL) postavlja diagnozo naše družbe, izhajajoč iz biologistične analize (ne)zdravega posameznika. V spremni besedi Samo Pezdir piše o novokomponirani povampirjeni vaški morali oz. kolektivni kleptokratski morali, o nemoralnih moralnih odpustkih, ki si jih je podeljevala privilegirana peščica, v okolju, podkrepljenem z finančnimi in političnimi vzvodi. A. Ihan analizira posebej zdravstveni sistem, njegovo neproduktivno finančno logiko in zdravniške napake. Pojasnjuje stanovanja »po Jazbinšku«, neodgovorne in podplačane novinarje, dvomljive kredite, zavožene projekte. In izgorelost oz. stresno preobremenjenost, kot posledico pozabe lastnega zdravja in služenja družbenemu in družinskemu sistemu ter neučinkovitega zdravljenja. Razgrinja ne le »izvirni zločin oblasti, ampak tudi »izvirni zločin državljanov«, ki se kažeta predvsem v dejstvu, da slovenska tranzicijska zgodba o neuspehu temelji na manjku tranzicije v morali na eni strani in na pasivnem upanju na naključno padle drobtinice na drugi strani«, piše Jasna Vombek.

Srečko, Srečko, kako si vedel? T. Lesničar-Pučko, Dnevnik, 16.10.2012
Kolumnistka povzema pisanje o težkih časih, ko politika hazardira, ko je oblast na etični preizkušnji, ko »se meri človeka po strankarskem pripadništvu«, ko mladini z vseh strani grozijo stranke, ko jo gospodje politiki gledajo s kritičnim očesom, jo smatrajo za material, »dočim je mladina življenje samo«, ko bi bilo najbolje, da bi vladni pristaši prepovedali »sociologijo, ki ji je človek /…/ osrednje jedro« družbe, ko smo majhni, »ker hočemo služiti malenkostim, sebičnim idejam«, ko raje »hlapčujemo in sanjarimo, kakor da bi živeli in si vladali. Preveč smo ogledovali po Evropi, premalo po sebi. Kultura mora biti, na kateri mora sloneti naša politika, ne pa obratno. /…/ Zmaga resnice v kulturnem, humanizem v gospodarskem, pravičnost v socialnem življenju bo največji triumf sodobnega človeštva.«
Tako je pisal leta 1925 Srečko Kosovel (1904-1926). Kot ustvarjalec je stal med tradicijo in novim, bil je občutljiv »seizmograf človeške bolečine, ponižanja in neodtujljive vere v pravičnost«, piše T. Lesničar-. Odkod mu, otroku s Krasa, te informacije, slutnje, »od kod moč presoje, trdnost etike mlademu študentu?« Oblikovale so ga družina, šola, tržaška kultura, gledališče in koncerti. Ko je bil star 16 let so požgali Narodni dom v Trstu, kasneje je odšel v Ljubljano. (S. Kosovel je študiral na FF UL, glej
http://en.wikipedia.org/wiki/Sre%C4%8Dko_Kosovel#Student_years_and_early_literary_activity op. B.M.).

Dobri inženirji so žrtve slabe politike. J. Kontler-Salamon, Delo, 15.10.2012
Predsednik Slovenske inženirske zveze
Janvit Golob (FKKT, državni svetnik) pravi, da po številu in kakovosti inženirjev ne zaostajamo za drugimi evropskimi državami. Slab pa je odnos politike do inženirjev. Propada gradbeništvo, lesarstvo in druge industrijske panoge. V tovarnah v nadzornih svetih odločajo pravniki in ekonomisti, »ki na koncu prodajo tovarno skupaj z inženirji«. Na vodilnih mestih v gospodarstvu jih je malo, le diplomanti kemije so se dobro znašli tudi v politiki.
V SIZ, ki je 100.000 inženirjev, obstajata še Inženirska zbornica Slovenije in Inženirska akademija Slovenije. IAS ima le 54 članov, predsednik je J. Lenarčič (IJS).
J. Golob je kritičen do stališča, da je IAS namenjena podpori znanosti. »Inženir je realizator na trgu, tudi inženir raziskovalec z doktoratom znanosti bi moral biti prvenstveno usmerjen v razvoj gospodarstva, v nove izdelke in v izboljšanje tehnologij, ne pa v pisanje člankov.«

Nagrada za ekonomijo Rothu in Shapleyu. M.J., Delo, 16.10.2012
Nobelovo nagrado za ekonomijo sta prejela A. Roth in L. Shapley. Prvi kot matematik in ekonomist razvijal teorijo kooperativnih iger in pokazal zapleteno struktura moči udeležencev. Drugi je z eksperimentalno ekonomijo pokazal, kako se pravila iz teorije iger kažejo v splošnih življenjskih situacijah.
Bogomir Kovač, ekonomist, pravi, da so njune rešitve pomembne v negotovih časih, ko se zmanjšuje zaupanje v trg »ker ne razumemo medsebojne vzajemnosti igralcev, ki pri tem sodelujejo. /…/ Trg se ponavadi razlaga skozi »nevidno roko«. Teorija iger pa govori, da so v ozadju subjekti, njihove moči, interesi pa njihovo sodelovanje ali nasprotovanje. /…/ kako se med seboj sporazumevamo, odločamo, na temelju včasih nasprotnih, a vzajemnih interesov – zato so ravnotežja tako zapletena in je težko doseči končno soglasje«.
Takšna razlaga je bližja realnemu svetu kot abstraktna ideologija (finančnih) trgov kot odtujenih moči, ki delujejo v ozadju kot deus ex machina. »Poanta je v tem, da trgi lahko rešujejo stvari, a le s kooperativno igro. To pa je v nasprotju s sporočili, ki /…/ prihajajo po prevladujoči logiki finančnih trgov«, poudarja Kovač.

Omrežja, ki so omrežila Slovenijo. S.B., Delo, 12.10.2012
V svoji knjigi (doktorski disertaciji na FDV UL)
Ali Žerdin, publicist, urednik SP Dela piše o eliti oz. vladajočem narodu pri nas, o gospodarskem in o političnem omrežju. Z računalniško analizi podatkov ljudeh v vodstvih podjetij in nadzornih svetih je ovrgel domnevo, da kdor obvladuje gospodarsko sfero, obvladuje tudi politično.
»Pri nas je drugače: ko se zamenja politična oblast, se bistveno spremeni tudi omrežje ekonomske elite«, ugotavlja. Leta 2004 je bila središčna oseba Borut Jamnik (Kad), 2005 Adrijana Starina Kosem (kad), 2006 Tomaž Toplak (Kad) in 2009 Tomaž Kuntarič (Sod). Avtor pravi: »Ljudje, ki so v središču ekonomskih omrežij, so tam zato, ker jih je tja postavila politična elita.«

Koščki, spravljeni v red. Ali Žerdin: Omrežje. A. Kramberger, Večer, 13.10.2012
Avtor, ki ima »za sabo trd akademski študij in hkrati izdatno publicistično in uredniško kilometrino« tehtno in berljivo piše »o povezanih družbah, upravah in direktorjih pri nas«, piše ocenjevalec
Anton Kramberger (FDV UL). Opisuje »nastajanje slovenskega dvora, katerega prvi tranzicijski ešalon počasi že izginja s prizorišč, za sabo pa pušča nekaj usedlin in veliko pogorišč«.
Ali Žerdin na osnovi empirične analize zapiše: »Očitno je, da sprememba politične oblasti lahko močno vpliva na strukturo omrežja ekonomske elite. /…/ zmaga na volitvah ne prinese samo vzvodov politične oblasti, ampak tudi možnost prevzema pomembnih vzvodov ekonomske moči. /…/ Podjetja, ki so kontaminirana s političnimi kadri so /…/ manj učinkovita«. Naš tip kapitalizma avtor uvršča med tiste, kjer pomembno vlogo igra socialni kapital, tako kot npr. nekdaj v Firencah sorodstvena omrežja Medičejcev. V Benetkah je bila odločilen državni represivni aparat, v Genovi pa bančniki, piše A. Žerdin.
(Isti avtor je v knjigi Generali brez kape. Čas odbora za varstvo človekovih pravic, Krtina, Lj. 1977 opisal nastanek, delovanje in razhod tovarišije, ki je ob koncu 80' let spremenila Slovenijo. V njej so med najpogosteje omenjenimi: Igor Bavčar, Janez Janša, Milan Kučan, Janez Stanovnik, David Tasič, Franci Zavrl, Slavoj Žižek … Op. B.M.)

Nikoli nisem hotel biti dežurni revolucionar. U.Š. Kramberger, Dnevnik, 17.10.2012
V svojem novem albumu »Za spremembo«
Peter Lovšin pripoveduje poslušalcu, da se lahko upre velikim in močnim ter pri tem »enkrat za spremembo uspe«. Daljši pogovor o neideološki socialni angažiranosti, med ludizmom in anarhizmom ter utopijo, z malo božanske ljubezni.
Leta 1988 so Pankrti na Kongresnem trgu igrali, da bo J.J. spustili iz zapora. »danes pa ne bi več igral za nikogar. Ne da bi šel ven, ne noter /…/«. Po obdobju Pankrtov se je skušal umakniti pred aktualnimi dogodki. A nekaterim stvarem se ni mogoče izogniti, avtorji glasbe imajo »tudi kot ceh probleme, ki so zelo podobni problemom gradbenih delavcev. (Tudi univerzitetnih? Op. B.M.) Tudi mi smo čisto sami. Na naš račun privatizirajo medije, nemočno opazujemo, kdo vse dobiva licence za radijske postaje, opazujemo, kako propada poklic glasbenih urednikov. /…/ Ampak nikoli nisem hotel biti dežurni revolucionar. Večkrat so me že pozvali, naj napišem kakšno protestno skladbo, ampak…«
»Želim si, da bi bili ljudje aktivni, da bi se borili – za svoje delovno mesto, za svoje okolje. Vsi seveda čutimo, da je nekaj narobe. Nam, ki smo hoteli spreminjati prejšnji režim, ki se nam je zdel dolgočasen, siv, je že sama forma parlamentarne demokracije pomenila napredek. Kar dolgo je kazalo tudi, da je Slovenija zgodba o uspehu. Potem pa smo dobili odtujene gigante moči.«
Pravi, da lahko koga postane strah živeti v Sloveniji, »ko posluša, kako nanj z vrha sejejo paniko. /…/ Ampak če vemo, da so ljudje lahko našli smisel življenja celo v Dachauu, nikakor ne smemo izgubiti volje in postati dolgočasni, neseksi.«
Nihče od Pankrtov ni bil komunist. »Bandiera Rossa« ima dobro melodijo in je dober komad. Pojemo ga z veseljem in to je vse. Takšno možnost nam daje rokenrol. /…/ Če bo kdo pel Bandiero Rosso, ko bo začel revolucijo, mu ne bomo poslali zahteve za priznanje avtorskih pravic.«

Janez Šušteršič. Finančni minister, ki pomirja, a ne more pomiriti.
A. Žerdin, Sobotna priloga, Delo, 6.10.2012
V portretu ministra J. Šušteršiča piše
Ali Žerdin, da se le-ta s politiko že dolgo ukvarja. Kot dijak bežigrajske gimnazije je bil zagrizen kritik usmerjenega izobraževanja in vodja punk skupine. Kot sodelavec radia Študent je radikalno dvomil v državo. Bil je soavtor knjige Šolska reforma je papirnati tiger (Krt, 1986), član uredništva založbe Krt, kolumnist Razgledov. Kot študent ekonomije je prebiral F. Hayeka, liberalnega ekonomista in se udeležil srečanja Mont pelerin Society, v katerem so bili tudi kasnejši svetovalci predsednika Reagana. Nezaupanje v državo je v kontrastu z njegovo poklicno potjo. Po diplomi se je zaposlil na EF UL, nato na FM UP, bil uradnik in direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj. Sodeloval je sicer z zasebnimi fakultetami, a je bil zaposlen ves čas na institucijah, ki jih plačuje proračun. Z njim se zdaj ukvarja kot minister za finance, z zakonom o slabi banki, novih davkih, posegi v maso plač javnih uslužbencev. Bil je član skupine, ki se je zavzemala za resetiranje Slovenije. Zdaj z državno intervencijo uvaja liberalizem, zelo neliberalno in konspirativno.

Najslabše bi bilo, če sploh ne bi poskusil. M. Ketiš, Dnevnik, 17.10.2012
Akademski slikar
Rok Predin je letos v Londonu projiciral animacijo na kraljičino palačo in naredil video za novi sigle Roling Stonesov »Doom and Gloom«.
Skozi otroštvo v Mariboru so ga spremljali Lačni Franzi, poslušal je Boba Dylana, the Beatles, Buldožerje …
Po akademskih letih (ALU UL) se je odpravil v London, kjer se mu zdi čudovita multikulturnost. V ustvarjanju uživa. »Ne iščem nobenih resnic«. O svojem uspehu pravi: »Veliko pomeni, če si ob pravem času na pravem mestu, /…/ da znaš z ljudmi komunicirati in da v svojem delu ohraniš čim višjo stopnjo kakovosti. Projektu se moraš predati in vsaj za tisti čas pozabiti na vse drugo. /…/ če si dal vse od sebe, si že opravil svoje delo.«
V Slovenijo se vrača dvakrat letno. »Trenutno ne vidim možnosti, da bi lahko s svojim delom v Sloveniji preživel. Bi pa z velikim veseljem ustvaril nekaj za slovensko sceno«.

»Raziskujemo načine, kako zadovoljevati lastne potrebe in biti čim manj odvisen od države«. ŽND, Maribor 2012, št. 9., 2012
V projektu Urbane brazde, ki ga vodi
Marta Gregorčič, se ukvarjajo z vprašanji pridelave hrane, migrantov, prebežnikov, (mariborskih) Romov … Izhajajo iz koncepta »empowerment« polnomočlenje, kar pomeni krepitev ljudi, da naredijo nekaj zase. »Ljudje se morajo avtonomno odločati za sodelovanje, pokazati motivacijo, angažma /…/ kar od raziskovalca terja poslušanje, sposobnost opazovanja in uvida, spodbujanja, motiviranja, pa tudi zagovorništva, svetovanja«.
Kritična je do stanja v Sloveniji. »Država ne odgovarja več na realne potrebe družbe.. /…/ subvencioniramo izgon prebežnikov, odtegujemo sredstva za zdravstvo in izobraževanje, čistimo evidence zaposlenih. /…/ marginaliziramo tisto, kar bi naši družbi sploh lahko omogočilo družbeno delovanje, ukinjamo skupnost.«.
Gibanja na svetovnem Jugu gojijo alternativno produkcijo, v Bosni antinacionalistično gibanje Dosta! »odpira vprašanja, o katerih si v Sloveniji ne upamo govoriti naglas. V Sloveniji nočemo, NE UPAMO ODPRETI TOČKE KONFLIKTA (tako piše na naslovnici, B.M.), čeprav lahko situacijo rešiš samo skozi konflikt. /…/ s tem ne mislim nasilja.« Tako bi ustvarjali družbo, v kateri bi bil prostor za vsakogar, pravi aktivistka.
»Po eni strani smo se povsem instrumentalizirali, po drugi pa smo se v kapitalizmu /…/ prekleto zašolali, poneumili, pasivizirali in bi za vsakršne spremembe najprej potrebovali odšolanje«. (Po Descooling Society I. Ilicha). »Ne le v šolskem sistemu, tudi sicer smo se zašolali, tako poneumili, da vztrajamo v položaju žrtve, ki čaka na alternativo, ki naj bi padla z neba. Kot da ne vemo, da je edina alternativa v povezovanju, sodelovanju, organiziranju, v tem, da znamo detektirati lastne potrebe in jih na najbolj alternativen in ekološki način zadovoljevati, kolikor jih pač znamo.«

Andrej Medved o moderni poeziji. M. Zlobec, Prejeli smo, Delo, 16.10.2012
V polemiki o Medvedovi knjigi Fantasma epohe (pravzaprav zborniku pesmi in esejev slovenskih avtorjev)
Marijan Zlobec, novinar Dela ocenjuje tudi Medvedovo originalnost in njegov jezik. Dva Medvedova eseja sta v bistvu verzija »razmišljanja in univerzitetnih predavanj, ki jih je imel (na FF UL konec 60' let, op. B.M.) Dušan Pirjevec in delno objavil v svojih esejih Uvod v vprašanje o znanstvenem raziskovanju umetnosti ter Znanost in umetnost. Razlika je v tem, da Medved uporablja »lunin«, samo njemu razumljiv jezik, Pirjevec pa je moral »razumljivost vsega, o čemer je govoril in pisal, preverjati v izpitnem znanju študentov«, piše M.Zlobec.

O Slovencih za Madžare. K.R., Delo, 16.10.2012
V Pečuju (Pecs) je izšla knjiga Slovenai valtozatok (Slovenske variacije) avtorice
Orsolye Gallos. V njej znana prevajalka za omikanega madžarskega bralca piše o slovenski zgodovini, kulturi in literaturi. V ospredju so celjski grofi, Kocbek, Kovačič, Jančar, Nova revija, pa tudi Krleža, Gotovac, Bosna po zadnji vojni. Privlačno pisanje o pomembnih ljudeh in dogodkih, tudi potopisno in anekdotično.

Nazaj v prihodnost. M. Belovič, Delo, 11.10.2012
»Spopad vlade in sindikatov, ki se pravkar pripravlja v javnem sektorju, je skrb zbujajoč«, piše komentator
Mario Belovič. Strateška napaka vlade, zlasti ministra Šušteršiča je, da javnemu sektorju (npr. zdravstvena in socialna oskrba, javne šole in univerze) odreka družbeno funkcijo in ga skrči na »zajedavski korpus uradniških lenuhov«, ki ovirajo podjetništvo in mu je treba zategniti pasove in metati na cesto.
To ne pomeni, da v javnem sektorju ni rezerv in da varčevanje ni potrebno. To je problem: »celotna država je zbirokratizirana, za zdravstveno oskrbo so čakalne vrste, javne univerze so izobraževalni mastodonti, odvisni skoraj izključno od državnega financiranja, ki se kot vsi veliki sistemi počasi začnejo vesti kot država v državi.«
Zdaj potrebujemo družbeni dogovor o tem, kakšne javne storitve želimo po krizi. »nepremišljeno davljenje javnega sektorja« pa lahko pokaže, »da ne živimo več v državi, v kakršni bi radi«.

Nepreslišano. Jože P. Damijan, ekonomist. (damijan.blog), Dnevnik, 13.10.2012
Zaposlitev Bernarda Bršiča na mestu državnega sekretarja, kjer bo skrbel za področje reform v pristojnosti ministrstva za delo, družino in socialne zadeve je izvrstna kadrovska poteza, piše
Jože P. Damijan.
»Prvič, Bernard Bršič (diploma 1996, magisterij 2000, brez doktorata) je letos izgubil službo na ljubljanski univerzi, pri čemer je za njim ostala prazna bibliografija (ena sama objava v slovenski akademski reviji v zadnjih 5 letih; skupaj 0,25 točk po klasifikaciji Sicris). /…/ Drugič, Bršič je znan kot zagovornik »avstrijske ekonomske šole«, to je /…/ ekonomske smeri, ki se je /…/ postavila za ideološkega advokata laissez-faire politik /…/ prostega trga.« Tretjič /…/ Bršič je že šesti letos na novo zaposleni državni sekretar v kabinetu predsednika vlade«, ki s tem »daje najboljši zgled glede zaposlovanja težko zaposljivih kadrov.«

Teorija, loterija, birokracija. I. Grdina, Dnevnik, 13.10.2012
V kolumni o uradništvu navaja
Igor Grdina, zgodovinar (FF UL) nasvet (svojim ljudem na terenu), (avstrijskega) cesarja Franca: »Držite se starega, zakaj to je dobro.«
(Gre za v strokovni literaturi večkrat citiran odlomek iz govora, ki ga je imel Franc I. v času ljubljanskega kongresa (18821) pred vrati ljubljanskega liceja – zdaj tam stoji V. Vodnik in prodajajo solato. Takole je govoril profesorjem, ki so ga pozdravili:
»Med ljudstvom se širijo nove misli, ki jih ne bom nikdar odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši. Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujem učenjakov, temveč pridne državljane, in tako mi vzgajate mladino. Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem. Kdor pa tega ne more ali kdor se bavi z novotarijami, ta naj gre, kamur mu drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.« Cit. po Mal, J., 1929, Zgodovina slovenskega naroda. Op. B.M.)


8. - 14. oktober

Predsednik NSDLU o solidarnosti zaposlenih na univerzi in njihovih sindikatov.
T. S., B.M., 9.10.2012
Predsednik Neodvisnega sindikata delavcev ljubljanske univerze (NSDLU)
Tomaž Sajovic je v pismu poverjenikom NSDLU v zvezi z novonastalim Visokošolskim sindikatom Slovenije www.sindikat-vss.si in sedanjo situacijo najprej zapisal, da je »vsak sindikat močan toliko, kolikor so njegovi člani pripravljeni tvorno in produktivno sodelovati v njem. Razumljivo je, da vsi ne prispevajo enakega deleža, za univerzitetno sfero je določena pasivnost še sploh značilna.« V svojem prispevku Zakaj je treba podpreti gibanji Mi smo univerza http://mismouniverza.org in 15o www.15.o.si (januarja v Sobotni prilogi Dela, glej www.nsdlu.si, Pogledi, arhiv) je navedel tudi razloge za pasivnost in zakaj med zaposlenimi izginja toliko potrebna solidarnost. Zdaj piše prispevek o položaju univerze v času naše avtoritarne vlade, prav tako za SP Dela.
»V tem usodnem trenutku za univerzo in - prepričan sem - za vso državo je absolutno prednostna naloga vseh, da se solidarnostno uprejo uničujoči politiki vlade.« Sestanek na FDV 10.10.2012 ob 14. uri je namenjen vprašanju, kako zasnovati upor na univerzi.
Po dolžnosti in iz prepričanja (v času prve Janševe vlade, sic!) je sodeloval  pri »oblikovanju nesrečnega novega plačnega sistema, v katerem nismo (še) uspeli zagotoviti spodobnih plač asistentom, lektorjem, bibliotekarjem, skupini J in še komu, Smo pa uspeli do neke mere rešiti gmotni položaj visokošolskih učiteljev, ki je bil takrat tudi ogrožen.« Številne ure je presedel na pogajanjih s prejšnjo vlado pri reševanju gmotnega položaja v času krize. Letos pomladi »sva se skupaj s Štrukljem zavzeto bojevala proti uničujočem odnosu sedanje vlade do univerze, pravzaprav do izobraženosti v Sloveniji. Pri tem sva oba skušala opogumljati univerzo k odporu, kar lahko povesta tako rektor kot prof. Mramor.
Zdaj, jeseni, je čas še mnogo hujši in bolj zagaten. In prav zdaj je čas, da se moramo odločno upreti, in prav zdaj je čas, da to storimo vsi skupaj, solidarno, saj je naša družba ob vseh avtoritarnih ukrepih na izredno težki preizkušnji. Le če bomo solidarni in pozabili na take in drugačne zamere, na take ali drugačne parcialne račune in interese, bomo lahko uspeli. In uspeti zaradi vseh nas moramo.«

Minister ob začetku študijskega leta.
Šolski razgledi, 5.10.2012:
D r. Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, je ob začetku študijskega leta študentom zaželel uspešno študijsko leto. Brucem pa je ob pomembni življenjski prelomnici, kakršen je prehod iz srednje šole na fakulteto, izrekel tudi dobrodošlico.
Uspešno študijsko leto je zaželel tudi visokošolskim učiteljem in vsem zaposlenim v visokem šolstvu, ter se jim zahvalil za dozdajšnje delo, trud in sodelovanje.
Študente je ob tem pozval, naj v časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenijo, da jim država kljub hudim časom vendarle omogoča brezplačno šolanje. Zato naj zavzeto in hitro študirajo. Meni namreč, da moramo staviti na znanje in odličnost.
Dnevnik (1.10.2012) pa navaja odgovor ministra na vprašanje novinarjev takole:
»Zahvaljujem se učiteljem, ki jih vodi strast do raziskovanja, odkrivanja, poučevanja. In vem, da to ne more biti izgovor za to, da jih slabše plačujemo. Od študentov pa si želim, da bi v teh časih, ko ni več denarja za čisto vse, cenili, da jim država kljub hudim časom vendarle še omogoča brezplačno šolanje. Želim si tudi, da bi izkoristili socialne ugodnosti, ki veljajo zanje, ob tem pa trdo delali in hitro študirali.«

Hvaležni državljani. G. Repovž, Mladina, 5.102012
Besede ministra Ž. Turka, namenjene študentom ob začetku študijskega leta odgovorni urednik revije
Grega Repovž primerja z izjavami (ministrov), da je pokojnina darilo upokojencem, ne pa njihova privarčevana sredstva.
Enako velja za študente. »Njihovo šolanje ni nikakršno brezplačno darilo države, ampak je bilo pošteno plačano. Plačali so ga državljani preko davkov /…/.« In po ustavi šolanje ni privilegij, je pravica. … »kot je pravica popravilo avtomobila, ki izhaja iz avtomobilskega zavarovanja.«
Državljani ne plačujemo davkov, da bi imeli »Zdravljico in zastavo ter vojaško kramo«, ampak je država »šolanje, infrastruktura, javna zaščita /…/ socialno in zdravstveno zavarovanje«.
Ministra opozarja, da »celotno poklicno življenje« na javni fakulteti »živi na račun prebivalcev«; mi smo mu kupili terenca. Je v službi javnosti. »In ta javnost so tudi študentje in njihovi starši«. A javni sektor poleg njega črtijo tudi Janez Šušteršič in Gregor Virant, ki sta bila tudi profesorja na javnih fakultetah in poklicni politik Janez Janša. Drugi ne streljajo takih neumnosti o javnem sektorju in ne žalijo povprek, danes upokojence, jutri študente.

Visokošolski zavodi: nujna je optimalizacija. J. Kontler – Salamon, Delo, 1.10.2012
V.d. direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost
Borut Rončevič je v pogovoru na vprašanje o šolninah dejal: »Avtonomijo univerz spoštujemo in jemljemo zelo resno, toda univerze niso avtonomne od zakonodaje, ki jo morajo spoštovati. Pravilnik o šolninah in drugih prispevkih v visokem šolstvu v 2. in 3. členu določata, v katerem primeru je zaračunavanje šolnin dovoljeno. MIZKŠ ne načrtuje spremembe tega pravilnika. Glede na rezerve v visokem šolstvu ne bi bilo prav, da bi se breme prevalilo na študente. Visokošolski zavodi morajo najprej optimirati delovanje.«
Glej pravilnik:
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r01/predpis_PRAV821.html , B.M.).
Glede preoblikovanja podiplomske šole IJS v tehnološko univerzo pravi, da je ta šola zasebni visokošolski zavod, s katerim ministrstvo ne more imeti načrtov.
Glej www.mps.si/splet/page.asp?lang=slo&main=0&left=0&id=1 , B.M.)
Prav tako ne nameravajo širiti ali spreminjati obsega koncesij v visokem šolstvu.
Ne vidi kratkega stika med visokošolsko sfero in ministrstvom. Razumljiva so nestrinjanja zaradi nižanja sredstev, a tako je bilo tudi v letih, ko je bilo sredstev več. »Pomembno je, da se pogovarjamo o rešitvah, ki so v interesu študentov, gospodarstva, visokošolskih zavodov in države, in vidimo lahko, da komunikacija poteka. ».Glede sprememb zakona ponavlja: »Z novelo ne posegamo v sistem visokega šolstva, ampak urejamo zadeve, ki jih je treba nujno urediti, da ne bodo študenti ostali brez javno veljavnih diplom, zaposleni na univerzah brez zaposlitev in da bodo naše diplome imele večjo mednarodno veljavo. V naslednjem koraku bomo skupaj z deležniki v temeljiti javni razpravi iskali soglasje o ključnih strateških zadevah.«
Z ministrom Žigo Turkom se popolnoma strinja glede aktualnih ukrepov. Za razliko od ministra, ki na Ul dela samo eno uro tedensko, B. Rončevič sodeluje pri izvedbi 9 predmetov FUDŠ (pri dveh je nosilec). Nedavno je odstopil kot ustanovitelj te fakultete, ostaja pa zaposlen za poln delovni čas, prav tako na javni fakulteti za informacijske študije v Novem mestu. Z Univerzitetnim in raziskovalnim središčem NM pa od novembra 2011, ko mu je potekel mandat direktorja, nima več povezav.

Prva zmaga za razžaljene učitelje. J. Kontler Salamon, Delo, 7.10.2012
Novinarka Jasna Kontler Salamon je mnoge naše ugledne znanstvenike spraševala o tem, kdo so bili njihovi prvi vzori in kdo jih je usmeril v znanost, v kateri so v ponos domovini. To so bili pogosto njihovi učitelji, osnovnošolski, srednješolski in univerzitetni. Poudarjali so nalezljivost njihovega entuziazma, kako so svoji stroki znali vdahniti čar, ki je prešel tudi na njihove učence.
Vodja sindikata SVIZ Branimir Štrukelj, je ob svetovnem dnevu učiteljev - 5. oktobra razmere, v katerih zadnje mesece delujejo učitelji označil za katastrofalne. Med učitelji se je prvič po osamosvojitvi razširil strah za eksistenco, delovna mesta. Od njih se ob nižjih plačah zaradi varčevanja zahteva učenje, podprto z visoko tehnologijo, zaradi manj denarja pa se kakovost znižuje na raven table in krede. V boju za obstanek na delovnih mestih marsikje izgubljajo osebno dostojanstvo.
V zadnjih desetletjih so se političnim poskusom nadzora nad javnim šolstvom in (ali) njihovim siromašenjem ob podpori sindikatov, učencev in študentov ter javnosti uspešno upirali. Zdaj se bo, kot kaže »treba otresti dosedanjega šolskega luksuza in v praksi pokazati, da se da z manj narediti več«. Ali politika zavestno slabi učiteljstvo, da bi ga razparcelirala in si ga nato lažje podredila? Komentatorka upa, da je v učiteljstvu drugačen duh, kot ga je naslikal Cankar v svojih Hlapcih. Na to kaže tudi prva zmaga - novela visokošolskega zakona se bo v parlamentu obravnavala po normalnem in ne nujnem postopku.

O zakonih, ki jih nihče ne vidi, dokler jih ne potrdi vlada.
M.K., Dnevnik, 5.10.2012
Na škodljivo hitenje pri sprejemanju zakonov so opozorili predstavniki nevladnih organizacij
www.zdos.si , komisije za preprečevanje korupcije www.kpk-rs.si , varuhinja človekovih pravic www.varuh-rs.si in predsednik računskega sodišča www.rs-rs.si 30 protestnikov. Pred stavbo vlade so brali resolucijo o normativni dejavnosti, ki jo se sprejel Državni zbor. (19.11.2009, www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=200995&stevilka=4117 , op. B.M.)
Ugotavljali so, da so ministrstva resolucijo kršila v 84 primerih. Od decembra do julija 2012 je bilo 92% zakonov sprejetih po nujnem ali skrajšanem postopku. Primer je dvodnevna javna obravnava sprememb zakona o visokem šolstvu. Nekaterih osnutkov ne vidijo niti uslužbenci na ustreznih ministrstvih. Te bližnjice nas vodijo stran od socialne države.

Zakon o visokem šolstvu star kot letošnji bruci. J. Kontler Salamon, Delo, 1.10.2012
Leta 1988 sta UL in UM zahtevali zakon o univerzi. Takratna skupščina SRS je pobudo sprejela in univerzama naložila, naj pripravita strokovne podlage za zakon. Iz tega je leta 1989 izšla novela Zakona o usmerjenem izobraževanju, ki je upoštevala nekaj zahtev univerz. Nato se je v javni razpravi štiri leta pripravljal Zakon o visokem šolstvu, ki je bil uveljavljen leta 1994. Prinesel je vrsto sprememb, med drugim možnost ustanavljanja zasebnih visokošolskih zavodov in uvedbo visokošolskih strokovnih programov.
(Poleg teh triletnih programov so obstajali še večinoma 4 letni univerzitetni programi in programi dvoletnih višjih šol izven univerz. ZVŠ je bil sprejet decembra 1993, nato pa je bil do danes večkrat dopolnjen in spremenjen, glej
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r02/predpis_ZAKO172.html , B.M.). Poseben zakon je bil tudi eno od glavnih priporočil za nekatere sicer spornega projekta DRVŠ, op. B.M.)

Žalosten začetek. V novo študijsko leto. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 5.10.2012
Na prvi pogled bo na fakultetah in akademijah enako kot prejšnja leta, v resnici pa drugače, meni kolumnistka
Jasna Kontler - Salamon. Prizadeti kričijo, da ni denarja za čistila, za kartuše, za honorarne sodelavce na ZF UL, da so ponekod prisilno odpustili tudi tiste, ki jih ne morejo nadomestiti, da se zaposleni bojijo prekomernih obremenitev zaradi novele zakona… Nataša Vavpotič, dekanja FNT UM priznava, da je fakulteta brez denarja, brez zadostnega števila študentov. Umetniške akademije Ul bodo šle kmalu beračit na ulice. UP razpada, njen rektor ne reče nič proti visokošolski noveli. Študentje prinesejo peticijo s 2.500 podpisi v parlament, a roma v vložišče, ne k predsedniku odbora…
Minister Turk pa razlaga, da izpad sredstev ni kritičen, da ga lahko univerze premostijo s prerazporeditvami sredstev in varčevanjem. Pač ni denarja, ker ne moremo dobiti kreditov… Z B. Rončevičem svoje nelagodje stresa na blogih in Twitterju in vabi na kavo… Šolnin ne sme biti, ministrstvo jih ne predvideva, dopušča pa vse drugo, kar bo študente bolj prizadelo kot 100 ali 200 evrov letno. Rektorska pravica določanja pedagoških obveznosti nima namena olajšati odpuščanja… Obžaluje, da ne more neposredno financirati fakultet. Vlada se pri sprejemanju zakona odpove nujnemu postopku, zadostuje pospešeni. Odpove se imenovanju vseh članov sveta NAKVIS, ne pa tudi večini v njem. Minister verjame, da bo novi NAKVIS sprejet v evropsko mrežo. Ne moti ga, da se vladni Svet za visoko šolstvo ne sestaja, leto dni staro odstopno pismo predsednika SVŠ se je izgubilo…
Obeta se neobičajno šolsko leto. »Obubožane in v akademskem dostojanstvu ponižane univerze morajo brucem pripraviti lep sprejem. Zakaj bi jih zadelo že takoj na začetku? Res hudo bo menda šele v prihodnjem koledarskem letu.«

Z ministrstva javnim univerzam z ljubeznijo. J. Kontler Salamon, Sobotna priloga, Delo, 29.9.2012
Zapleten in delikaten odnos visokega šolstva in politik dobiva v zadnjem času nove razsežnosti, piše v uvodniku
Jasna Kontler Salamon. Ministrstvu - Žigi Turku in Borutu Rončeviču, oba sta iz visokega šolstva – se je zdelo, da bodo zlahka sprejeti argumenti za pospešen sprejem sprememb visokošolskega zakona. T.j. nedokazano zamujanje z akreditacijo in bruseljski opomini (glede možnosti delovanja tujih visokošolskih institucij, op. B.M.). Visoko šolstvo, bolj omamljeno od varčevalnih ukrepov kot od počitnic, je reagiralo drugače in se, v povezavi s sindikati, odločno uprlo. Razprava o krizi visokega šolstva 26.9.2012 je pokazala , da sta si obe strani povsem vsaksebi. Podobno je bilo v času prve Janševe vlade, ko je nasprotovanje privedlo do odstopa ministra Jureta Zupana (avgusta 2007, op. B.M.). Se bo ponovilo? »Bo moral zato odstopiti Rončevič?«
Nepoznavanje dejstev in samovšečnost tistih, ki so se (začasno?) preselili iz akademske sfere v politiko kaže izjava Ministra Žige Turka, ki je ustanavljanje tujih visokošolskih institucij primerjal s tujimi proizvajalci avtomobilov, ki pri nas prodajajo avtomobile.
(»Povedali vam bomo zgodbo. Zgodbo, ki živi čisto blizu med nami. Zgodbo, ki se dogaja danes.« Iz libreta V. Moderndorferja za opero J. Goloba: Ljubezen kapital. Oglas zanjo je objavljen nad komentarjem. Glej
www.opera.si . Op. B.M.)

Prazna vreča in »odličnost«. Tadej Troha, Dnevnik, 1.10.2012
V mesecih pred sprejemom prvega varčevalnega paketa, »ko se je sindikatom še ljubilo organizirati stavke, je predsednik vlade že znal opozoriti, da bo brez nujnih rezov jeseni zmanjkalo denarja za plače v javnem sektorju«. In sindikati so pristali na znižanje plač za 8% ob odpravi plačnih nesorazmerij, okleščenje regresov in na delovni 2. januar. »Ampak to naj bo to.« Brez odpuščanj.
Rebalans proračuna je zarezal v znanost in visoko šolstvo bolj kot v druga področja. Resorni minister ne nedavno za dnevnik predlagal rešitev: »Varčevati je mogoče tudi tako, da se v redno delo šteje tudi nekaj raziskovalnega dela, na evropskih projektih na primer.«
Problem: Tudi sredstva za raziskovalno delo so se skrčila za 13%, že odobrena za programe in projekte so se znižala, zanje konkurirajo tudi inštituti, tekoči razpisi so bili odloženi, npr. za raziskovalno opremo.
Za uspeh v evropskih projektih so potrebne reference, zanje pa projekti, oprema, ljudje. Slovenija je bila pri razpisu za mlade raziskovalce doslej uspela le z enim. »Odličen je kdor je odličen«, kdor je bil odličen prejšnja leta. Ob grozečem begu možgan mora reagirati tudi država.

Oblast brez posluha. Ukinili bi celo javne glasbene šole.
P.M., A.H., M.P., Dnevnik, 6.10.2012
Ob svetovnem dnevu učiteljev (5. oktobra) so zaposleni v izobraževanju dobili darilo – minister Turk je njihove predstavnike povabil na sestanek. Na njem jih je seznanil z varčevanjem v prihodnjih dveh letih. V izobraževanju vlada želi privarčevati še več kot drugje.
Žiga Turk je dejal, da se bo za več denarja boril do sprejema proračuna. Branimir Štrukelj (KSJS) dejal, naj minister sam presodi, če bo odstopil, o čemer menda razmišlja.

Janez Janša: ne greš na dopust, spustiš gledališče in ne greš na pivo.
T.T., Dnevnik, 8.10.2012
Na Akademiji aktivnega državljanstva v Piranu je stotim študentom in diplomantom govoril tudi predsednik vlade
Janez Janša.
»Ukrep z Zujfom je bil morda velik korak za nas, ampak majhen v primerjavi s tistim, kar so sprejele druge države.« Sindikate, ki zdaj nasprotujejo zmanjšanju sredstev v javnem sektorju je vprašal, kje so bili v zadnjih letih, ko je odpoved dobilo 60.000 ljudi v gospodarstvu, zaposlenost v javnem sektorju pa je naraščala. »Administracija, ki smo jo ob osamosvojitvi podedovali od bivšega sistema, je bila bolj učinkovita od administracije, ki jo imamo zdaj«, je pripomnil.
Pozval je mlade, naj vsak teden s transparenti pridejo pred parlament in zahtevajo vključitev zlatega fiskalnega pravila v ustavo.
»Morate biti glasni. V zadnjih treh letih je Slovenija amortizirala krizo na vaš račun, ne dovolite, da se to nadaljuje, sicer boste prišli do stanovanja šele pred pokojnino. Tisti, ki zagovarjajo obstoječe stanje, so glasni, bodite tudi vi«, je dejal in napovedal gospodarsko rast ob koncu mandata.
»Videli bomo tudi druge zvezde in se pogovarjali o vaši prihodnosti«.

Ko govorijo o nas, govorijo brez nas. Ž. Vavpotič, Dnevnik, 6.10.2012
Zavod Ypsilon, ki združuje mlade od 20 do 30 let je gostil mednarodno konferenco Youth for Common Future
http://ypsilon.si/uploads/ypsilon/public/document/198-programyfcf12_sl.pdf . Njegov strokovni direktor Žiga Vavpotič pravi, da je njegova vrednota povezovanje in sodelovanje. Tudi zato, »ker je razdvajanje pripeljalo Slovenijo do tu, kjer smo.« Trudimo se ločevati »zasebni in javni sektor, rdeče in bele, česar mladi sploh ne razumemo, mlajše od starejših, ženske od moških«. Zamenjati moramo to paradigmo, pravi.
»Ko se bodo otroci v šolah učili de Bonovih metod razmišljanja, ko bomo znali delati na inovativen način« bomo naredili dovolj. »Ta pot drugačnosti, pot k družbi sodelovanja, je še zelo dolga«.
»Izpostavlja nerazumevanje upravljanja države. »20 let /…/ je politična elita /…/ razumela, da ima državo v lasti, a je na srečo nima. Ima jo v upravljanju. Ampak tega za zdaj še ne razume. /…/ Napredek bo, že, če se bodo, ko se bodo pogovarjali o mladih, pogovarjali skupaj z njimi.
»Čim prej se dogovorite!« pravi glede delopravne in pokojninske reforme

Spoznavanje narave in družbe. A. Čar, Dnevnik, 8.10.2012
Pisatelj
Aleš Čar www.drustvo-dsp.si/si/pisatelji/239/detail.html komentira priporočilo revije The Economist, da bi v slovenski politični mitologiji »morala igrati osrednjo vlogo desetdnevna osamosvojitvena vojna in ne tragični dogodki leta 1945«.
(Glej www.economist.com/node/21563356?fsrc=scn/tw/te/pe/veryeuropean , in tudi www.economist.com/node/21560567 .)
»Generacije pred nami so morale zrušiti staro državo in postaviti novo, sesuti enopartijski sistem in vzpostaviti parlamentarno demokracijo, odpovedati se je bilo treba staremu simbolnemu redu in izoblikovati novega, zamenjati jezik, vrednote, vse«. Vse to preoblikovalo generacijo, njene junake spremenilo v mitološke figure, meni pisatelj. A mitologija ni »svet kompromisa, konsenza in dialoga«, pač pa »polje svete vojne«, daleč od pravne države s svojimi birokratskimi procedurami. Junaki tranzicije so svojo vojno logiko vzidali v temelje države in upravljanje in »državni podsistemi spominjajo na vojne poligone«. Angleško priporočilo pomeni zato »prehod iz kulturnega boja v mitološko vojno, iz enih izrednih razmer v druge«, vzorci razmišljanja in delovanja ostajajo enaki.
Pisatelj meni, da bo za premik »potrebna menjava generacij, ne samo politične garniture«. Vmes boste »spoštovani mladi /…/ vi, ki imate v svojih vrstah 50% vseh brezposelnih v državi, vi, ki niste bili deležni lastniških certifikatov, ugodnosti Jazbinškovega zakona in sindikalnih privilegijev, /…/ ki se z okleščenimi socialnimi transferji zaman razgledujete po neprožnem trgu dela delovne sile, vi, ki ste se zaradi brezizhodnosti situacije že v mladih letih spremenili v fetišiste materije, histerike, depresivce in globoke cinike /…/ za ohranitev trezne glave potrebovali nečloveško mero razumevanja. /…/ Mogoče ima prav Umberto Eco, ki trdi, da je vaša generacijska zgodba program Erasmus, da se boste iz vseh smeri razlili po celini in ustvarili prvo »generacijo mladih Evropejcev«. Zakoni ljubezni so podobni kot zakoni mitoloških vojn, le da imajo srečen konec.

Kdo želi biti večen? Maria Anselmi, Dnevnik, 5.10.2012
Tako v Sloveniji kot v Italiji, od koder je komentatorka, stari (»večni«) menedžerji zasedajo mesta mladim, stari politiki pa jim onemogočajo uveljavljanje. Gre za moške od 55 do 60 let, na vplivnih položajih že več kot 30 let, pogosto zelo premožne in inteligentne. Meni, da zavirajo »pretok novih pomembnih družbenih virov energije, ki lahko naše države popeljejo v pravo smer. Izobraževalni razlogi; ta generacija se je izoblikovala znotraj povojne ekonomske šole, za katero je ustvarjanje blaginje enako kot ustvarjanje bogastva« in vse človeško življenje meri z materialnimi kazalniki. Najbolj očiten primer je BDP kot kazalec razvoja držav.
»Pa vendar bruto nacionalni proizvod ne predvideva zdravja naših otrok, kvalitete njihovega izobraževanja ali veselja njihove igre. Ne vključuje lepote naše poezije ali trdnosti naših zakonov, inteligence naših javnih razprav ali integritete naših javnih uslužbencev. Ne meri niti našega razuma, /…/ poguma /…/ modrosti /…/ znanja /…/ sočutja /…/ predanosti naši državi, ampak meri vse na kratko – torej vse, le tistega ne, kar daje življenju vrednost /…/ zakaj smo ponosni, da smo Američani«, citira zadnji govor Roberta F. Kennedyja marca 1968.
V Italiji je 50% mladih brezposelnih. Ta generacija zasluži boljše obravnavanje. Naša generacija se bo morala umakniti, »nakazati pot in odgovornost prenesti na naslednje generacije«.

Postani sprememba. Oblikujte svet z nami! Delo, 3.10.2012
»THINK. CREATE.MOVE. Nova strokovna mesta so zdaj na voljo«, piše v oglasu MOLgroup, srednjeevropska energetska družba z 32.000 ljudmi v 40 državah. Glej
www.randstad.hu/bethechange , B.M.

Denar bankam, študij privilegiranim. Fotografija Tomaž Skale, Dnevnik, 3.10.2012
Ljubljana, začetek študijskega leta 1. oktobra. Na oknu Banke Slovenije visi plakat z besedilom:
»Nimaš denarja za ŠTUDIJ?!? – ni panike, država tudi NE? ŠTUDIJ je PRAVICA, ne PRIVILEGIJ. Hočemo znanje za SKUPNO PRIHODNOST. Kdo naj spoštuje USTAVO, če je še politika /…/?!?«
Zraven dve dekleti z nakupovalnim vozičkom z odpadki. (Ostanki s stojnice na Prešernovem trgu, na kateri je ŠOV zbirala podpise za svoj predlog zakona o štipendiranju? Op. B.M.)

Gaudeamus igitur ? Z. Kodelja, Šolski razgledi, 5.10.2012
Raziskovalec PI
Zdenko Kodelja piše o finančnem vidiku bega možgan. Univerze letos ne vodo, ali bodo lahko študentom omogočile normalne razmere za kakovosten študij. A tudi za odlične diplomante ni na voljo delovnih mest. Znašli smo se v paradoksalnem položaju: »boljša ko je kakovost študija in izobrazba diplomantov, slabše bo za državo, saj se bodo diplomanti lažje zaposlovali v drugih državah«, ki pa zanje ne bodo plačale niti centa - »revne države financirajo bogate«. Povečuje se socialna nepravičnost na globalni ravni, zato bo potrebno ukrepati mednarodno. Predlaga mednarodni dogovor, da država ali ustanova, ki želi zaposliti diplomanta iz druge države, kjer je bil študij brezplačen, povrne tej državi stroške študija. Brez takega dogovora utegnejo revnejše države zahtevati od diplomantov, ki odhajajo, da ji povrnejo stroške študija. (To je zahtevala socialistična Romunija od Nemcev, ki so se želeli izseliti, op. B.M.) .
Predlog je seveda le izziv za razmišljanje o sedanjem samoumevnem stanju.

»Študij je privilegij, študij je služba.« Nejka Golič, Dnevnik, 1.10.2012
»Vsak, ki se med predavanjem sprašuje, zakaj mora poslušati določeno snov, naj gre raje ven«, pravi
Benjamin Dobnikar (23) študent FMF UL. Zdi se mu, da je študij v Sloveniji postal preveč samoumeven, ni več zavedanja, da je brezplačna možnost izobraževanja redek privilegij, hkrati pa je služba vsakega študenta. V tujini se za študij več let načrtno varčuje. Študij na FMF je eden boljših na UL, pravi. PO diplomi se želi zaposliti. Izkušnje je nabiral s podjetništvom, opravil pa je še diplomo MBA na Hrvaškem. Mika ga tudi študirati v tujini, da je kvaliteta življenja pri nas tako velika, da marsikdo ostane doma. »Tu so ljudje normalni, v tujini vidiš marsikaj nenavadnega«.
Nataša Gjorek je s podporo staršev in državnega sklada Ad Futura odšla na študij v ZDA, na strojništvo na Embry-Riddle Aeronautical University. Tam so študijske obveznosti natančno določene na začetku semestra, npr. datumi oddaje nalog in testov. Študent se lahko odloči, koliko predmetov bo opravil v letu. V predavalnici je 15 študentov. »V Sloveniji se v predavalnici a 100 študenti hitro izgubiš v množici, tu pa takoj opazijo, če nisi zbran«, pravi. Veliko šteje sprotno delo. Odnosi so bližji kot pri nas. »Tu iščejo znanje, doma so večkrat iskali nasprotno. Tudi knjige in znanje, ki ga nudijo, nikoli nista starejša od dveh, treh let.« Profesorji so zaposleni v stroki.

Ko Žiga žaga, žaga vseživljenjsko. Pošta, Dnevnik 3.10.2012
Predsednik Andragoškega društva Slovenije
Zoran Jelenc predstavlja strokovne argumente proti združevanju sektorja za višje šolstvo in sektorja za izobraževanje odraslih MIZKŠ.

Vprašanje slovenščine na univerzi. Biti odprt tudi za herezijo. Vendar ne brez občega soglasja. Boris Paternu, Sobotna priloga, Delo, 29.9.2012
Večjezičnost sodi med osnovna načela znanosti in z njo univerze, meni akademik
Boris Paternu, literarni zgodovinar. »Veljavnost angleščine v znanosti ne more ostati brez njenega ustreznega prenosa v univerzitetni izobraževalni sistem, kjer sta učenje in znanost nekaj neločljivega. /…/ V sami naravi univerze je /…/ zavezanost univerzalizmu in regionalizmu hkrati, svetovljanstvu in zasidranosti v lastna zgodovinska in jezikovna tla.« Tako sta slovensko literarno kulturo utrdila že Matija Čop in France Prešeren.»Novodobna univerza je pri vsem svojem kozmopolitizmu znala odpirati poglede v lastni prostor in k svojemu ljudstvu ter znala odkrivati njene naravne zgodovinske, kulturne in jezikovne posebnosti.«
Globalistični pragmatizem posega v obstoj tako zasidrane univerze, jo omejuje in briše njeno identiteto. »Zato, ker je napoti univerzi, ki naj bi bila prirejena proizvodnji in trženju znanja za bolj ali manj takojšnjo profitno rabo.« Ob tem bodo prizadeti celi kompleksi strokovne izobrazbe, še posebej humanistične. »Začenja se odrivanje nacionalnih jezikov, ki niso angleščina, iz pedagoške prakse. /…/ gre za poangleženje univerze«.
Opozarja na italijanske izkušnje z zamenjavo italijanščine z angleščino, v želji k pritegniti tujih študentov. Enostranska jezikovna praksa povzroči negativne učinke v umski dinamiki študentov. »Na univerzi se učitelji in študenti srečujejo s poimenovanjem na novo odkritega, spoznanega in domišljenega na vseh področjih človekovega dela. Pa tudi z mišljenjskimi premiki v osebni biti. /…/ Umik slovenščine iz naše najvišje izobraževalne ustanove bi povzročil veliko okrnitev tega jezika, zlom njegove kompetentnosti. Pomenil bi pot slovenščine v domače copate /…/ celo hlevski jezik«, kot opisuje jezikovno stisko na Koroškem Peter Handke.
Hegel piše: »Govoriti in misliti v svojem jeziku, spada prav tako k obliki osvoboditve«.
B. Paternu se sprašuje: »mar nima naš človek pravice do lastnega jezika, torej do tega, da govori in misli in tudi piše na vseh stopnjah javnega izobraževalne sistema z univerzo vred? Ne glede na smotrno in dobro razvito mrežo predavanj in prakse v angleščini naj bi na slovenskih univerzah in vseh njenih stopnjah imela slovenščina veljavo dominantnega jezika«.

Zaradi medijev mladi spet pišejo, čeprav po svoje. B.Š., Delo, 2.10.2012
Letošnji kongres slavistov je gostila UP. V pogovoru je organizatorja
Vesna Mikolič , predstojnica odd. za slovenistiko FHŠ (nekdanja dekanja, glej Novice, op. B.M.) dejala, da je čas za razmislek »kako s slovenščino na univerzah, v gospodarstvu. Če opazujemo jezikovno rabo pri mladih, vidimo veliko samozavest. Včasih Slovenci sploh nismo bili samozavestni govorniki. Zdaj pa kaže, da imajo mladi veliko bolj pozitivno mnenje o svoji kompetenci, kot se pokaže v rezultatih. Ta samozavest je odraz jezikovne ozaveščenosti, zavedajo se, da morajo v različnih okoliščinah, z različnimi naslovniki in v različnih situacijah uporabljati različne kode. /…/ Mladi natančno vedo: ko gredo na določen forum, bodo pisali tako, ko bodo v družbi s prijatelji na ulici bo drugače, in ko bodo v šoli spet drugače /…/ Knjižne norme ne obvladajo na enak način kot so jo starejše generacije.«
Slovenščina bi bila ogrožena, če bi jo prepustili trgu, meni. »Če je usmeritev univerze internacionalizacija /…/ moramo jasno vedeti v kakšnem smislu. Kako bi ravnali s slovenskimi študenti in slovenščino, ko bi imeli vpisanih veliko več tujih študentov?« Na »naši univerzi«, na katedri za večjezičnost in medkulturnost so izdelali Prerez jezikovne politike za UP, prvo našo analizo položaja slovenščine v visokošolskem izobraževanju. Tako bi morale pristopiti vse univerze.
Glej: http://www.upr.si/fileadmin/user_upload/Novice/sporocila_za_javnost_2012/PREREZ_JEZIKOVNE_POLITIKE_UP_04092012.pdf

Umrl legendarni zgodovinar in marksist. Svet so ljudje. Delo, 2.10.2012
Čas revolucije: Evropa 1789-1848, Čas kapitala: 1848-1875, Nacije in nacionalizmi po letu 1970: program, mit in resničnost ter Čas skrajnosti: svetovna zgodovina 1914-1991 so najpomembnejše knjige, ki jih je napisal
Eric J. Hobesbaum. »Zgodovinar mora natančno razlikovati med njegovo funkcijo znanstvenika in politično aktivnega človeka, vendar to ne pomeni, da je povsem neopredeljen, tako rekoč prosto lebdeči intelektualec. To ne more biti«, je dejal pred dvema letoma.
(Glej
http://en.wikipedia.org/wiki/Eric_Hobsbawm , http://mismouniverza.org/memoriam-eric-hobsbawm-1917-2012 .)

Današnji kapitalizem bo usoden za kofetkanje. M.Č. , Delo, 2.10.2012
Avtor knjige Kava antropolog
Božidar Jezernik (FF UL) http://www.siol.net/kultura/dogodki/2012/10/v_skodelici_kave_je_zgodovina_vsega_sveta.aspx je v pogovoru o tem, ali je kava slovenska ljudska pijača dejal: »Slovenski etnologi so do pred kratkim svoj predmet bolj oblikovali kot raziskovali, torej so predvsem ustvarjali Slovence in njihove običaje. Nisem pa prepričan, da je Slovenec zgolj tisti, ki živi na vasi in je katolik« ( - in pije vino, op. B.M.). Dnevno spijemo na svetu 1,5 milijard skodelic kave. V majhni skodelici vidite preteklost zadnjih 500 let, prihodnost sveta in svojo usodo, če dobro pogledate.
O kavi piše že Valvasor. Prihod italijanskih espresso barov je pomenil smrt dunajskih kavarn v 60' letih. Pomagala je tudi TV. »Nenadoma ni bilo več nikogar, ki bi v kavarnah sedel, bral in razpravljal«. Zdaj so v teh kavarnah, ki jih je lani zaščitil Unesco, v glavnem turisti. Pri nas je »kultura sedenja, pogovarjanja ob kavi dediščina jugoslovanske dobe, saj je bilo časa vedno dovolj. Njeni nosilci so zdaj mladi, a ne za dolgo. 75% vse generacije študira.« (To je ena od ocen, statistika se bliža 50%, op. B.M.) »Med študijem preživljajo najlepša leta mladosti. Užitek ob kavi pa kot prežitek starih časov ne bo prenesel soočenja z današnjim kapitalizmom. Ker država iz šolstva jemlje denar, pomeni, da bo treba uvesti šolnine, kar bo delež študentov močno zmanjšalo. Po tem bodo verjetno sedeli na predavanjih /…/«
Zdaj na naša vrata trka pitje po ameriško, iz velikih skodelic, v Starbuckih.

1. - 7. oktober

Visoko šolstvo je menda vse bližje šolninam.
Vroča razprava v parlamentu.
J. Kontler-Salamon, Delo, 19.9.2012
Na nujni seji odbora za visoko šolstvo DZ je v razpravi poleg poslancev sodelovalo veliko predstavnikov visokošolske sfere. Minister Ž. Turk je bil v Parizu. Predsednik Branko Grims je sejo sklical na zahtevo opozicijskih poslancev. Razprave članov odbora so bile ostro polarizirane in na koncu predlaganih sklepov odbor ni podprl.
Janko Veber (SD) je dejal, da se je vlada z novelo zakona lotila prikrite reforme visokega šolstva, brez sodelovanja strokovne javnosti. Z dosedanjimi ukrepi odpira vrata šolninam. Pozval je predsednika vlade, da zamenja ministra Ž. Turka, saj ne spoštuje pravnih zavez o razvoju visokega šolstva, sprejeta v DZ.
Borut Rončevič (direktorat MIZKŠ za visoko šolstvo in znanost) je dejal, da bodo s tem, da svet NAKVISa imenuje vlada, to agencijo pravzaprav osvobodili, saj o sestavi ne bo več odločalo visoko šolstvo. Zanikal je povezavo ukrepov in šolnin in to označil za strašenje nepoučene javnosti. Njeni predstavniki so opozarjali, da osiromašeno visoko šolstvo nima drugega izhoda.
Janvit Golob, državni svetnik je napovedal, da bo DS pazljivo spremljal obravnavo novele in nasprotovali zmanjšanju avtonomiji univerz in širitvi njihove mreže.
Koalicijski poslanci so podprli ministra in vlado in kot argument navedli tudi, da rektorja UP in UNG podpirata novelo.
Enotno so nastopili vsi sindikati, ki zastopajo zaposlene v visokem šolstvu. Napovedali so preprečitev sprejema novele z vsemi sredstvi.
Skupina študentov pa je v parlament prinesla peticijo s podpisi proti noveli zakona. Pobudnik zanjo je bil Aleš Gabrič.

Peticija kot napoved aktivnega študentskega upora. Aleš Gabrič, študent.
J.K.-S., Sobotna priloga, Delo 22.9.2012
Študent pedagogike in sociologije FF UL
Aleš Gaber je bil pobudnik peticije
www.petitions24.com/peticija_proti_noveli_zakona_o_visokem_solstvu
Pred tem je bil aktiven v »gibanju« Mi smo univerza, a ga je motil način razpravljanja, čeprav se z večino stvari strinja. »Več bi morali razpravljati o nekvaliteti bolonjskega študija in o prihajajočih šolninah.« V bolonjskem študiju »ne ostane nič časa, ki pa ga potrebuješ, če želiš ostati kritičen študent in nato diplomant.« zato zagovarja absolventski staž. »Ne predstavljam si, kako bi lahko ob predavanjih in izpitih napisal kvalitetno diplomo. Preostane samo »štancanje« diplom«, to so potem seminarske naloge. Absolventski staž je »možnost, da v miru in počasi prebereš vse tiste knjige, ki jih prej nisi utegnil. (V gimnaziji je bil precej len, zdaj ima povprečje ocen 9,75).
»Študenti se moramo upirati slabim političnim odločitvam vlade. Katerekoli. /…/ Vlada je vrgla absolvente iz študentskih domov, absolventski staž je degradirala na raven pravice do ponavljanja letnika ali prepisa na drug program /…/ Absurdno je tudi to, da želi nadzorovati, kdaj se prehranjujemo, saj boni veljajo le do 20. ure.« Ko je »s predlogom novele izigrala vse visokošolske partnerje, nam je bilo dovolj.« S prijatelji so pripravili peticijo in preko (socialnega) omrežja v nekaj dneh zbrali nad 2500 podpisov. Nesli so jo v parlament, a jih B. Grims, predsednik odbora, ki je o noveli razpravljal, ni sprejel. »Spomnil bi ga, da je študente težko aktivirati, da so se politiki potrudili, da je zaspala«.
Za naprej načrtujejo kombinacijo politike in umetnosti; s študenti AGRFT pripravljajo predstavo o dogajanju v visokem šolstvu, v avli FF in še kje. In dva kratka filma.
»Vsekakor pa nameravamo vztrajati. To, kar ogroža naše visoko šolstvo, je tako resna stvar, da bi morala k ukrepanju prisiliti vsakogar, še posebno pa študente«.
Verjetno je res veliko študentov, ki bi radi le najlažje do diplome, a on si ne zna predstavljati bodočega intelektualca, ki na »ne bi zanimalo, kaj se dogaja z mojo univerzo, s celotnim visokim šolstvom in tudi našo državo.« So pa razlike med študenti različnih fakultet, tisti s FF in sosednje FS se težko pogovarjajo.
Ne spoštuje dekana FF A. Černeta, zaradi izjav o policijski preiskavi na FF o študentski akciji, v katero so se vmešali varnostniki. Prav tako ne premiera J. Janša. In B. Rončeviča, ki vodi direktorat za visoko šolstvo in znanost MIZKŠ »ter ob tem dela za svoje zasebne interese«. Politikov na splošno ne mara.

Dr. Stane Pejovnik, uporni rektor. Intervju. B. Mekina, Mladina 21.9.2012
Strokovnjak za baterije, z dolgo bibliografijo, vodja (nekdanjega) Gibanja za pravičnost in razvoj
Stane Pejovnik (1946) je rektor UL in na čelu odpora proti vladi, ki je varčevalni pohod začela z napadom na univerzo.
Pravi, da ga to spominja na obračun s profesorji na najbolj politični fakulteti UL leta 1970 (Op.: FSPN, leta 1972, op. B.M.) Tudi danes vlada poskuša razvrednotiti vlogo univerze in delo profesorjev. Univerza ni bila nikoli prijetna sogovornica politike, »je pa ravno zaradi tega zelo koristna in uporabna institucija. /…/ Univerza je v obdobju, v katerem je bolonjska reforma na prvi stopnji preverjanja.« To je čas iskanja rešitve sveta v krizi, ko se je neoliberalizem izpel. Preusmerjanje pozornosti od resničnih težav (z rdečo zvezdo, besedilom himne…) je enostavneje kot reševati gospodarstvo iz močvirja. Kot narod imamo nizko samopodobo, z njo težko razvijemo svoje potenciale.
(B. Mekina: Prva Janševa vlada je ustanavljala zasebne fakultete in vdirala v raziskovalne inštitute. To zdaj ponavlja, a je odpora več, politika bo izgubila javno podporo). »Drži«, a tudi prej nismo bili brezbrižni in tiho. Prva Janševa vlada je iz sveta za visoko šolstvo naredila institucijo za akreditacijo, z namenom vpeljati zasebne fakultete; nastala jih je cela vrsta. Mnoge še danes »nimajo primernega kadra, redno zaposlenih, nimajo knjižnic, nimajo prostorov«, z »intercity« profesorji. »Študent pa potrebuje profesorja na šoli. Mi smo univerza s 3000 redno zaposlenimi profesorji, s 1000 raziskovalci. To je normalno akademsko okolje«. Politika očitno želi ustanoviti nove univerze. V prvem mandatu so nam »malce znižali sredstva« in podprli zasebne fakultete. Sedaj smo izgubili 10« sredstev. Postavljajo se vprašanja ohranjanja kakovosti, delovnih mest in vtikanja v avtonomijo. Gre za diktat.
»Ponavljam, da nas preživetje ne zanima. Nas zanimata razvoj in kakovost. Če teh ni, univerza ne izpolnjuje svoje temeljne naloge«.
(Zakaj se spreminjajo pravila za akreditacijo?) Minilo je 7 let, ko bi morali reakreditirati večino visokošolskih zavodov. UL je že poslala 2300 strani vloge, ni nas strah mednarodnega preverjanja. Veliko zasebnih šol pa bi morala ob reakreditaciji izpolnjevati strožje pogoje kot ob ustanovitvi. Z možnostjo, da ponovno zaprosijo za prvo akreditacijo bi jim podaljšali delovanje. NAKVIS je postal nadležen tej politiki, zato ga želijo reformirati. Če se zato ne bo mogel vključiti v evropsko mrežo (ENQA, EQAR, op. B.M.) bo pomenilo, da naši programi ne bodo mednarodno akreditirani!
(B. Rončevič, direktor visokošolskega direktorata je solastnik zasebnih fakultet, npr. FUDŠ, ima tu neposredne interese?) »Ja, mogoče.« A bolj ga moti, da nastopa kot politik, čeprav je na strokovnem delovnem mestu.
Tudi UL je opozarjala na napake NAKVISa. Akreditacija programov predolgo traja, saj se striktno držijo procedure, ki jih je v bojazni pred očitki o političnimi pristranosti »strahovito zapletel«, tako da NAKVIS ni bil več učinkovit. Zdaj želi vlada v svetu agencije »politično imenovane predstavnike«, s čimer bi agencija »izgubila svojo neodvisnost«.
UL bo dobila v 2012 verjetno 300 milijonov državnega denarja, od tega za izobraževanje 163, od tega 80% za plače, ki jih tako določa država. Zasebne šole dobijo do 70% iz koncesije (proračuna), a ta denar uporabljajo svobodno, zanje ne velja zakon o plačah. Zato imajo lahko večino profesorjev na avtorskih pogodbah, kar je trikrat ceneje kot redna plača. Pri njih gre največkrat za »politično kupčkanje različnih regionalnih lobijev«. Zanje gre 4% visokošolskega financiranja, t.j. 20 milijonov.
UL si želi konkurence, a ne tako, da jo podpira iz denarja za svojo kakovost. »Univerza ne more biti dobra zato, ker je nizkocenovna«. Naj najde minister dodatni denar za šole, ki bogatijo slovenski visokošolski prostor… V svetu ni primera, da bi izboljšali visokošolski prostor samo z ustanavljanjem novih univerz, brez načrta. Na Slovaškem so ustanovili 4 ali 5 novih državnih univerz in imajo danes probleme. Pred leti so govorili, da je UL prevelika, da jo je treba razviti. V Evropi se zdaj univerze združujejo, npr. na Danskem. Pri nas bi bila najboljša rešitev slovenska univerza kot mreža univerz. Kot npr. Univ. of California, z 10 univerzami. V takem sistemu bi ob novih prometnih povezavah lahko zaprli podružnice (dislocirane enote, op. B.M.) fakultet UL.
UL je »toliko dobra, kolikor so zaposljivi naši diplomanti, kako dobro delajo in kako prispevajo k razvoju te družbe. To je kvaliteta univerze, ne pa koliko denarja je sposoben profesor prihraniti ali delati zastonj.« Od EU sredstev dobimo letno 15 milijonov. Lani smo imeli 400 EU projektov. Število se je začelo povečevati, še preden so politiki ugotovili, da je mogoče tako dobiti sredstva. Za povečanje teh projektov pa bodo potrebni novi raziskovalci in oprema.
Množični študij prinaša težave in ogroža kakovost. Vsilila ga nam je država, to je socialni korektiv, raje so imeli otroke v šoli kot na cesti. Res, da se je tudi vpisovalo na izredni (družboslovni) študij zaradi tržnih razlogov. UL se je že pod rektorjem Mencingerjem odločila ta študij postopno zmanjševati. Ta študij se je izrodil, ni bil več »ob delu«, ampak vzporedna plačljiva pot za tiste, ki se niso mogli vpisati redno. Pomenil je dodatni prihodek. A zmanjšanje vpisa na EF, FDV so izničile nove, družboslovne, zasebne fakultete, s podporo države. »In danes meni minister soli pamet, da mi vpisujemo preveč otrok na FDV!«
(Ministra je skrbela uvrstitev UL na nekaterih lestvicah.)
Tudi na nedavno objavljeni Timesovi lestvici je UL obdržala svoje mesto.
www.timeshighereducation.co.uk/world-university-rankings . Glej tudi http://en.wikipedia.org/wiki/Academic_Ranking_of_World_Universities
Na vseh lestvicah smo med 3% najboljših od 20 tisoč univerz. Imamo pa problem s številom tujih študentov in profesorjev. Minister bi lahko pomagal s štipendijami in predpisi o tujem jeziku in z obnovitvijo štipendij za tujce.
(Kako potem naprej?) »Je bila leta 1991, ko je Slovenija izgubila 70% trga, ko je imela planski sistem (?, op. B.M.), ko smo vsi imeli, kot pravijo nekateri, pokvarjene možgane, so bile tedaj razmere težje ali lažje od današnjih?« Treba je graditi na pameti in izvozu, kot Krka in Kolektor, s konkretnimi ljudmi, kot so (bili) Adrijanič, Kovačič, Colarič… »Ampak ljudje si morajo upati. Ustvariti bi morali razmere, v katerih veš, da boš nekaj dosegel, če boš trdo in pošteno delal, razmere, v katerih si upaš tvegati. /…/ Ker brez tveganja ne gre.«

Dr. Danilo Turk, predsednik Slovenije. Intervju. J.T., Mladina, 28.9.2012
V intervjuju
je Danilo Turk govoril tudi o reformah, predvsem o pokojninski. »Gre za preizkus politične zrelosti. Po lanskem letu, ki je bilo zelo neuspešno in je z zavrnitvijo predloga pokojninske reforme na referendumu in s političnimi problemi, ki so ji sledili, pomenilo nekakšno najnižjo točko v slovenski politiki, imamo sedaj za seboj izkušnjo in verjamem, da so vsi udeleženci dovolj odgovorni, da se lahko uspešno pogajajo. Pokojninska reforma je bistvena, tako strukturno kot politično. Nov poskus s pokojninsko reformo bo nov poskus zrelosti našega političnega prostora. /…/ Pokojninska reforma je sedaj na popravnem izpitu.«
» Posledice zavrnitve so se jasno pokazale in (predsednikovi) »pogovori z udeleženci kažejo, da je razumevanje pomena te reforme boljše, boljša je tudi pripravljenost na dialog. Lani so denimo sindikati vztrajali pri tem, da je namesto upokojitvene starosti treba doseči sporazum o pokojninski dobi 40 let. Letos je vlada vzela ta predlog sindikatov zares in ga dala v izhodišče. Lani vlada tega ni bila pripravljena storiti.«
Bonitetne hiše, meni predsednik, pri ukrepih za vzdržnost javnih financ »pričakujejo večjo politično enotnost znotraj vladajoče koalicije in v političnem prostoru.«
Po mednarodnih primerjavah javni sektor v Sloveniji ni pretiran in opozarja na previdnost pri varčevanju. V Latviji so pred tremi leti drastično zmanjšali javni sektor in čez dve leti ugotavljali eksodus 5% prebivalstva, zlasti mladih in produktivnih ljudi, pravi. »Katerih poklicev imamo pa preveč, je treba dovolj skrbno pogledati. /…/ prav gotovo nimamo preveč zdravnikov«.
Varčevanje pri plačah (v šolstvu) je bilo dogovorjeno. »Druga stvar pa so sedanji predlagani posegi v visoko šolstvo in rezi, ki jih je že ZUJF naredil za visoko šolstvo in raziskovalno sfero. To je zelo skrb zbujajoče« in o tem je treba »resno razpravljati. Vidite lahko, da je celotna visokošolska sfera mobilizirana proti vladnim ukrepom in da je ta novela zakona o visokem šolstvu sprožila veliko nezadovoljstva.«

Naprej v fevdalizem? T. Lesničar – Pučko, Dnevnik, 25.9.2012
»Slovenska vlada že od začetka leta spodjeda univerze in kulturo, intelektualni in ustvarjalni potencial, ki po definiciji nastavlja ogledalo vsaki oblasti. Minuli teden se je lotila še sindikatov. Najprej je SDS ustanovila še svoj »upokojenski« sindikat, katerega naloga je relativizirati obstoječe upokojenske organizacije in zagotoviti karikaturalni pluralizem, ki bo seveda služil vladni reformni gonji zoper za upokojence »neprave« ideologije. Nato je v zrak spustila bombico o dodatnem obdavčenju časopisov, ki so najpomembnejši portal informacij in predvsem obširnejših analiz politike, ki jih elektronski mediji nimajo. Si upajo iti na nož z vsemi?«, piše kolumnistka
Tanja Lesničar-Pučko.

Politike in univerze niti korak bliže. T. K,, Delo, 27.9.2012
Okrogle mize Akademije za demokracijo so se udeležili: minister Ž. Turk, M. Marinčič (FF UL, Visokošolski sindikat Slovenije), N. Vaupotič (FNM UM) in L. Škof (FHŠ UP). Glede spornega predloga sprememb visokošolskega zakona si niso prišli bliže, edini niso bili niti v tem, ali poteka javna razprava ali ne.
Žiga Turk je zavrnil možnost političnega posega v agencijo NAKVIS, a se mu zdi normalno, da ima država ustrezen vpliv na tem področju, t.j. imenovanje (vseh 11 ?, B.M.) članov sveta agencije. Stežaj javnih fakultet ni opcija, saj so od njih zahtevali, da načrte prilagodijo zmanjšanju sredstev. Prepričan je, da »zmerno« zmanjšanje sredstev ne bo prineslo bistvenega poslabšanja za učitelje in učence (?, B.M.)
Nataša Vaupotič je v zvezi z določanjem pedagoške obveznosti dejala:« Anomalije iz preteklosti je treba spremeniti. A sedanje spremembe vodijo zgolj v poglabljanje vseh težav.« Problem je zniževanje sredstev za stroške, ki so že nastali. Navodilo ministrstva dekanom, da ne smejo več plačevati povečanega obsega dela, tudi za že opravljeno delo, je po njenem nezakonito.
Nadaljujejo se torej nesoglasja med politiko in visokošolsko sfero: »najprej varčevalni zakon, ki je izobraževanju vzel nesorazmerno več kot drugim področjem, nato uredba o financiranju, pa tudi razpis, na katerem so zasebne fakultete dobile večino sredstev«, piše Tina Kristan.

»Luzerji« in zmagovalci. J. Kontler-S., Delo, 28.9.2012
Doslej smo visoko šolstvo v grobem delili na javno in zasebno, zdaj pa visokošolske inštitucije delimo še na »luzerje » in zmagovalce, piše v svojem komentarji
Jasna Kontler – Salamon. Novo definicijo je prispeval minister Žiga Turk na okrogli miza p gospodarski in univerzitetni krizi Akademije za demokracijo. »Luzerji« so po njegovem finančno najbolj načete fakultete in umetniške akademije, ki so že pod vodo in jim zmanjkuje zraka. Ministrstvo za to ni krivo, pa tudi sicer ne gre pri varčevanju za dramatično rezanje. Temu niti on očitno ne verjame, saj govori o plavanju pod vodo, meni komentatorka.
A na okrogli mizi je manjkal član omenjene Akademije finančni minister Janez Šušteršič, pred vstopom v vlado redni profesor FM UP. Njegovi fakulteti se godi bolje, kot večini na zgubarski strani UP. Tudi »zaradi financiranja nekaterih spornih bližnjic do diplom v ne prav oddaljeni preteklosti.«

Sinekura za bodoče bivše. J. Kontler Salamon, Delo, 25.9.2012
Ne da bi upoštevala še nikoli tako enotno »prevladujoče odklonilno mnenje o načrtovanih posegih v visokošolski sistem«, piše kolumnistka
Jasna Kontler _ Salamon, želi vlada z novelo ZVŠ onemogočiti »lenarjenje učiteljev v javnem visokem šolstvu«, olajšati ustanavljanje (podružnic) tujih visokošolskih institucij in preurediti agencijo NAKVIS »v podaljšek MIZKŠ«, ki bo z (»ustrezno«, op. B.M.) sestavo sveta agencije olajšala ustanavljanje novih visokošolskih inštitucij, tudi univerz. Še v času sedanje vlade, da bodo lahko »- v primeru politične zamenjave – tudi sinekura za bivše politike in valilnica kadrov za nove volilne zmage«.
Opomba B.M.:
Na preveliko vladno poseganje v (švedsko) agencijo za kakovost in neprimerno ocenjevanje študijskih programov opozarjajo zunanji ocenjevalci ENQAe v poročilu:
www.hsv.se/download/18.1c6d4396136bbbed2bd80002238/HSV_review-ENQA-Criteria-Report-April2012.pdf . Na osnovi tega poročila je bilo agenciji članstvo podaljšano za dve leti.
Glej članice ENQA:
www.enqa.eu/allagencies.lasso in www.enqa.eu/affil.lasso
Glej tudi:
www.universityworldnews.com/article.php?story=20120503164105608

Zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi. Delo, 8. septembra.
V. Nemanič, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 22.9.2012
Na prispevek Žige Turka, v katerem piše tudi o sodelovanju znanosti in gospodarstva, se odziva bralec
Vincenc Nemanič. Meni, da tega ne podpira sedanji način ocenjevanja raziskovalcev, programov in projektov s strani ARRS. »Številčna ocena raziskovalca izraža malo podatkov o usposobljenosti. Oba z Ž. Turkom sta bila ob zadnjem razpisu ARRS uvrščena v povprečnost. Nobeden od njiju ne bi dobil vodenja projekta ali mentorstva. Za pedagoško delo ni točk, niti rubrike. O krivičnem ocenjevanju malih skupin je letos pisal Ivan Leban v PP 29.
Bralec je bil vodja laboratorija (na IJS ?, B.M.) in je leta 2011 zaradi varčevanja vlade zgubil dodatek za vodenje (štirih, namesto petih sodelavcev), nato so laboratorij ukinili. Zdaj bosta morala oditi dva sodelavca, v času, ko delajo za industrijskega partnerja iz tujine. Pri sofinanciranju ARRS so izpadli »zaradi pomanjkanja denarja« oz. »neprimerne« usposobljenosti vodja (po SICRISu, ki ne točkuje sodelovanja z industrijo, glej
http://sicris.izum.si/search/rsr.aspx?lang=slv&id=4695 , za Ž.Turka http://sicris.izum.si/search/rsr.aspx?lang=slv&id=6392 ).
»Trenutni ukrepi vlade nakazujejo le drastično znižanje financiranja ARRS, kar v JRO ubogljivo izpolnijo z odpuščanjem obetavnih mladih kadrov. Bralec sprašuje ministra, kdo bi še iz industrije prišel med raziskovalce in ali bodo sedanji raziskovalci sposobni za zahtevno sodelovanje z industrijo.
»Trdim, da je napisati članek v visoko števno znanstveno revijo dosti lažje, kot z uspehom zaključiti industrijski projekt, ki bo morda odprl ali vsaj ohranil delovna mesta. Po navedbah direktorja ARRS so skupni SICRIS kazalci iz leta v leto odličnejši, a hkrati Slovenija gospodarsko zaostaja /…/«. Le Marko Kos in nekaj razumnikov javno rotijo k ukrepanju.

Seštevanje jabolk in hrušk. Nevzdržne razmere na akademiji za glasbo.
A. Grafenauer, Delo, 25.9.2012
AGL UL se v javnosti pogosto predstavlja s svojimi dosežki. O hudih finančnih problemih, ki so se v zadnjem času dramatično zaostrili, piše njen dekan
Andrej Grafenauer. Meni, da imamo »zgledno urejeno nižje in srednje glasbeno izobraževanje, visokošolsko pa je nerazumno zapostavljeno«. Of leta 2004 je razdeljevanje sredstev v visokem šolstvu vezano na število študentov in diplomantov, kar diskriminira umetniške akademije, zlasti AGL. Pouk je tam v 80% individualen, veliko je pogodbenih sodelavcev, s katerimi nadomeščajo tudi odhajajoče redno zaposlene. Z ZUIF je AGL dobila 18,8% manj sredstev. Dodatna sredstva UL (300.000 evrov posojila) bodo omogočila izvedbo študijskih programov do konca leta 2012, takoj po novem letu grozi ustavitev pouka. Težave so z nakupom instrumentov in s prostori. Jeseni 2012 se bodo vpisali študenti v 5. letnik bolonjskega študija, a za dodatno leto ni zagotovljenih sredstev. Napoveduje, da zato ne bodo vpisovali v 1. letniki. Minister Turk pravi, da so za 5. letnik krive univerze, čeprav je bila bolonjska reforma politično vsiljena rešitev. In študij glasbe je v tujini večinoma šestleten.
Rešitev bi bila v ločenem obravnavanju umetniških študijev. V večini visokega šolstva je namreč vseeno, ali v predavalnici sedi 30 ali 300 študentov. Ne glede na modele financiranja, ki jih izumlja »pristojno ministrstvo v sodelovanju z univerzitetnimi upravnimi elitami, se namreč jabolk in hrušk ne sešteva«, končuje dekan.

Pošiljka iz pozabljene preteklosti. Študent, ki e je uprl. E.H.-M., Dnevnik, 27.9.2012
Sorodniki igralca Draga Makuca (umrl 1962) so od potomcev njegovega prijatelja iz italijanskega zapora dobili kovček s pismi, italijansko knjigo o gledališki maski, pesmimi Prešerna, Aškerca, Gregorčiča in Murna, italijansko-slovenski slovar in izvod slovenskega časopisa, ki je objavil obsodbo »banditom zaradi banditizma«.
Drago Makuc je bil ob okupaciji Ljubljane študent. Skupaj z bratom Vladom (španskim borcem) in prijatelji iz Zelene jame se je upiral navzočnosti tuje vojske v mestu. /…/ Uprli so se in poskušali narediti čim več škode. (To je opisal Marjan Rožanc v knjigi Ljubezen). Zato so ga decembra 1941 obsodili na 20 let zapora. Po treh letih na jugu Italije je s prijateljem pobegnil v gozdove, se vrnil v Belo krajino, postal igralec in ustanovitelj partizanske gledališke skupine.
Polde Bibič je zapisal, da je bil D. Makuc briljanten v (Ionescovem) gledališču absurda.

Sedanji študentski trenutek. Mladina, št. 35. G. Perenk, Pisma, Mladina, 21.9.2012
Gašper Perenk (Ljubljana) je prebral članek I. Lebana (profesorja FKKT UL) in bil navdušen, da nekdo spodbuja mlade, da gredo v svet. Na isti fakulteti, ker tudi študira, pa se nekateri trudijo, da bi študentu onemogočili izmenjavo. Ni denarja, to podaljša študij za leto, da na domači fakulteti opraviš obveznosti, ki naj bi na tuji.
Opozarja na primere, ko izpit opravijo trije študenti od 29, pa »akademski kader ne odgovarja nikomur«. Fiktivni vpis ni v redu, se strinja. A študenti so izpostavljeni profesorjevi nejevolji, stopnjevanju težavnosti izpitov in ne napredujejo. Zdaj bi naša krasna vlada to reševala z zmanjšanjem financiranja.
Odgovorni bi se morali truditi za večji vpis na poklicne srednje šole in omogočiti študentom normalno opravljanje obveznosti. Tako bi zmanjšali vpis na gimnazije.
»Beg možgan« - pobegneš »nekam, kjer je tvoja zmožnost razmišljanja cenjena, kjer bodo imeli ljudje lepši odnos do tebe in tvojega znanja« in si boš ustvaril »boljše življenje«. Pri nas se še vedno (kot v AO) išče neznanje.
Če bodo uvedli šolnine, jih bo ogromno mladih raje plačevalo »univerzi tujini, kjer bodo dobili bolj kakovostno izobrazbo in lažje dobili štipendijo«. Na domačih univerzah bi se lahko »razvila debata o kakovosti, ne da bi trepetali, ali bodo morali vračati štipendije« in kako odplačati kredit. In ljudje bodo množično bežali.
Glavno da imamo superministra, ki tvita kot najstnica »namesto da bi poiskal rešitve za izboljšanje slovenskih šol, odpravo bolonjske reforme in poskrbel za dodaten dvig kakovosti slovenskega šolstva«.
Morda bodo prišli boljši časi, do takrat pa bo apatičnost in indiferentnost naroda naraščala. Ker nas požira ekonomija.

Predlog stališča SAZU o slovenščini v znanosti in visokem šolstvu.
J. Orešnik, Sobotna priloga, Delo, 22.9.2012
Akademik Janez Orešnik predlaga naslednje ukrepe v korist uporabe slovenščine v znanstvenih besedilih in v visokošolskem pouku:
- V znanosti mora slovenščina obstati, saj »zamrtje enega področja jezika« deluje kot padla domina na druga področja;
- znanstveni jezik je bistven del razvitega jezika, je najbolj dognan in edinstven; zato morajo biti najboljša besedila, objavljena v tujih jezikih, priobčena tudi v slovenščini;
zaradi mednarodne primerljivosti morajo biti v vedah, ki objavljajo pretežno v slovenščini, najboljša besedila objavljena tudi v (zahodnem) tujem jeziku;
- jezik visokošolskega pouka je knjižna slovenščina, tudi izpiti, diplomske, magistrske in doktorske naloge. Izjeme morajo biti posebej označene in utemeljene;
- tuji predavatelji lahko poučujejo v tujem jeziku;
- prav je, da se tujim slušateljem zagotovi ločen pouk v tujem jeziku;
- predavatelji Slovenci ne smejo slušateljem Slovencem predavati v tujem jeziku.
- »Predavatelj ne sme določiti jezika svojega pouka po lastni uvidevnosti – niti s soglasjem prizadetih slušateljev.« Prav tako ne vodstva visokošolskih ustanov. Določbe o jeziku pouka sme spreminjati samo zakonodajalec.

Vsaj 21 evropskim jezikom grozi digitalno izumrtje. G.P., Delo, 27.9.2012
V evropskem projektu META-NET so strokovnjaki iz 34 držav (tudi slovenskega IJS) ocenjevali podporo 30 evropskim jezikom s strojnim prevajanjem, govornimi tehnologijami, procesiranjem pisnega jezika in dostopnostjo jezikovnih virov. Skupaj so 21 jezikov uvrstili vsaj v eni od teh kategorij v »neobstoječo, nizko podporo«; v vseh kategorijah imajo najnižjo podporo islandščina, latovščina, litovščina in malteščina. Med ogrožene jezike, z »delno podporo« je uvrščena tudi slovenščina, z baskovščino, bolgarščino, katalonščino, grščino, madžarščino in poljščino. »Povprečno podporo« imajo nizozemščina, francoščina, nemščina, italijanščina in španščina, »dobro podporo« ima angleščina, »odlične« pa noben jezik.
Za slovenščino bi bilo potrebno digitalno podporo uvrstiti v resolucijo o jezikovni politiko 2012 – 2016, ki se pripravlja. Tako kot druge države bi morali izdelati dolgoročne programe za razvoj jezikovnih virov. Za uresničevanje načrtov se bodo morali bolj povezati glavni akterji: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, FF in FDV UL, IJS, FRI UL in FERI UM ter industrija, ki jezikovno tehnologijo lahko podpre. Žal ni bil ustanovljen center za odličnost za to področje, saj je MZT ocenil, da je premajhno, pravi
Simon Krek (IJS).

Izkoriščanje človeka po človeku in druge zgodbe s primorske univerze. Delo, 11. avgusta. G. Drevenšek, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 22.9.2012
V d. dekana FHŠ UP Gorazd Drevenšek nadaljuje polemiko z Vesno Mikolič, nekdanjo dekanjo te fakultete. (Glej SP Delo 8.9. in 15.9.2012.).
Pravi, da V. Mikolič z »zgodbarsko strategijo« izkrivlja dejstva in prelaga odgovornosti tudi na »politične interese«. Napačno navaja število vpisanih na FHŠ (prim.
www.vpis.uni-lj.si ). Podobno interpretira finančno poslovanje in se hvali z »uspešnostjo« sodelovanja FHŠ in ZRS UP. V »izredne razmere« je »FHŠ in tudi ZRS pripeljala politika nekdanjih vodstev«, meni G. Drevenšek. Poziva k urejanju stvari v zadovoljstvo študentov in zaposlenih. FHŠ ima mnoge edinstvene in napredne študijske programe in pozitivne potenciale. Pričakuje podporo vseh vpletenih.

Za depolitizacijo in dehisterizacijo družbe. S. Pezdir, Delo, 27.9.2012
Na okrogli mizi časnika Pogledi
www.pogledi.si so razpravljali o tem(i) »Zakaj ni resne debate o resnih stvareh?«
Andraž Teršek (FHŠ UP) ugotavlja, da mediji prepogosto o resnih temah poročajo neresno, nepoglobljeno in senzacionalistično, o neresnih pa resno. K temu jih vodijo bralci in vse bolj socialno ogroženi novinarji. Polje svobode je navidezno, saj tudi na najostrejše strokovne kritike v javnosti ni odziva in se nič ne spremeni. Kaj bi zamerili širši laični javnosti, če niti med strokovno in politično elito ni nikakršne odzivnosti in ustvarjalne polemičnosti. V obdobju kričanja nismo sposobni poslušati drugega. Mediji podpihujejo estradništvo in mačizem. Prav mediji in izobraževanje sta najpomembnejši področji za razvojni preboj v družbi.
Tudi
Miha Kosovel (goriška brezplačna revija razpotja) pravi, da je v razmerah apriornega zavračanja drugega vsak dialog onemogočen.
Dijana Matković, predstavnica mlajše izobražene generacije, ki razmišlja o begu na tuje, pa pravi, da »sranja ni več kot prej, le bolj pretočno je«. Kadar vsi govorimo, nihče nikogar ne posluša in smo vse bolj razpršeni.

Predvidljivost. Aleš Čar, Dnevnik, 24.9.2012
V svojem eseju Večni fašizem je leta 2009
Umberto Eco (častni doktor UL od 2007, op. B.M.) postavil 16 točk (»kazalcev«, op. B.M.) za ugotavljanje totalitarizma:
pripadnost kultu tradicije; zavračanje modernizma; iracionalnost, napad na kritično mišljenje; nestrinjanje je razumljeno kot izdaja; strah pred drugačnostjo, tujci…; frustracija kot motivacija za uniformiranje družbe; obsedenost z zaroto, mednarodno in domačo; življenje kot permanentna borba; prezir do šibkejših, pripadnost najboljšemu narodu, edino pravi stranki; kult herojev; mačizem, vojna spolov; novi jezik, preprost, jasen, nabit z emocijami.
Različni populizmi »Orbanov, Putinov ali Janšev« v »stari evropski omari« (
Peter Nadas) odpirajo različne predale, v katerih leži »rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev in žensk, homofobija, precejšnja mera nekrofilije, totemizma in poganstva, skupni proizvodi evropskega duha. Ostane samo še vprašanje kombinatorike in permuntacij. In glede na to, da sta do zdaj dekonstrukcija in osvobajanje podsistemov tekla tiho in mirno, brez upora, nam ostane le še, da počakamo in vidimo, kakšna je naša lastna, nova, izvirna oblika totalitarne človeške bede«, piše Aleš Čar.
(O avtorju glej
www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/ales-car-ob-tipkanju-romana-sem-bil-srecen-clovek.html , B.M.)

Slon in sadež. Jure Karas in Igor Bračič, v novem formatu Šank debat na Radiu Center. K.P., Pilot, 22.9.2012
Z glasbo in domislicami, ki največkrat temeljijo na kritiki družbenopolitičnih dogodkov, sta trn v peti takemu in drugačnemu oblastniku. Brez zadržkov povesta, kaj je prav in kaj ne, največkrat na hudo zabaven način, ki udari bolj kot resna kritika. V pogovoru sta namenila par bodic tudi politiki, gospodarstvu, medijem in faxom.
Igor: »Problem je, ker je postalo sedaj vse ista stvar. Politika in gospodarstvo sta se združila in počasi se temu pridružujejo mediji.«
Sta kdaj želela delati na področju, ki sta ga študirala?
Jure: (Filozofija) » in primerjalna književnost (FF UL, op. B.M.). /…/ Če mi lahko kdo odgovori, kaj ta poklic v praksi dela. Odgovora sicer ni, se pa lahko pogovarjamo.«
Igor: »Dokler ga (pravo, op. K.P.) nisem dovolj dobro spoznal, da. A bolj ko sem ga poznal, manj sem si želel delati tam in sedaj si ne želim več. Niti nisem bil razočaran nad faxom (PF UL, op. B.M.), ker sem vedel, da ni zelo dober, sem pa bil nad stroko. To je najbolj grozno, uvid v nespremenljivost«.
Opomba B.M..: Iz Mladine, 24.2.2003
www.mladina.si/104272/malce-nekorektna:
Igor je v Ljubljano prišel z glavnim razlogom, da bo raje študiral pravo v prestolnici kot v domačem Mariboru. "Če hočeš v Mariboru kaj narediti, ga moraš zapustiti in se vrniti čez recimo šest let. V Ljubljani sem imel tudi punco in sem bil veliko tam. Vsi so samo čakali, da pridem živet v Ljubljano. Faks je bil tisto dokončno."

Slovenija naj oblikuje narodni svet za ideje. J.P.-Š., Dnevnik, 22.9.2012
Svetovna avtoriteta na področju kreativnega razmišljanja, avtor mnogih knjig (npr. o metodi šest klobukov)
Edvard de Ono, pravi, da je razmišljanje človekova najbolj pomembna veščina. Ali ni nenavadno, da kljub temu ni fakultete, ki bi imela predmet razmišljanje, ni profesorjev, ki bi poučevali razmišljanje? Če se mladi nezaposleni samo 5 ur učijo ustvarjalno razmišljati, imajo 5 x več možnosti, da si najdejo zaposlitev, ugotavlja.
Na vprašanje, zakaj ne želimo bolj urejeno razmišljati, pravi: »Ker večino našega razmišljanja nadzorujejo akademiki, ki jih skrbi, da se ne bi pojavilo kaj novega, kar bi porušilo ustaljene standarde, pa tudi zato, ker je okoli nas polno neumnosti, in jih je strah tudi teh.« Že v šolah se še vedno učijo predvsem o preteklosti, ne pa o pomenu sedanjosti. /…/ Torej o tem, kako deluje družba, kako poteka posel, kako deluje politika. Vedo vse za 2000 let nazaj, ničesar pa o času, v katerem živijo.«
»Slovenija naj imenuje narodni svet za ideje. Njegova naloga naj bo zbiranje idej in predlogov državljanov. Najboljše ideje naj izpostavi, javno objavi in posreduje parlamentu.« Podobna njegova ideja je »palača razmišljanja«. Ta naj bi zbirala ideje in javno objavljala najboljše, organizirala bi srečanja na temo reševanja svetovnih problemov. Poudarja, da »ni pomembno, da zagrabimo določene ideje in jih vsilimo drugim, pomembno je, da jih naredimo čimbolj vidne.
Glej intervju na
www.dnevnik.si/zaposlitve_in-kariera .

Motivacija naj bo pomembnejša od EMŠO. M, Dnevnik, 27.9.2012
Strokovnjaki napovedujejo, da bo med aktivno populacijo vedno več seniorjev. Na določenih področjih je njihovo delo nepogrešljivo. Preseči moramo stereotip, da je upokojitev konec kariere in da delo starejših krade delovna mesta mlajšim.
V kasnejši odrasli dobi se v delo najlažje vključijo ljudje, ki so se sposobni prekvalificirati, se še naprej učiti, ki imajo hobije iz katerih se lahko razvije v posel, ustvarjalci (umetniki, obrtniki…), strokovnjaki (svetovalci, mentorji, raziskovalci), podjetni, tisti, ki se radi ukvarjajo z mladimi, s pedagoško žilico in tisti, ki jih veseli prostovoljni delo.
Kdor je pri svojem delu nekoč užival, lahko nadaljuje »staro« kariero, tisti ki niso, lahko začnejo na novo. Raziskovalci ugotavljajo, da so seniorji, ki ostajajo poklicno dejavni, bolj zdravi, mladostni in vitalni od svojih vrstnikov, ki svoje dneve preživljajo daleč od poklicnega sveta (strokovnih in poslovnih krogov).
Op.: V ljubljanskem Cankarjevem domu je od 1. do 3. 10. 2012 vrsta prireditev v okviru
Festivala za tretje življenjsko obdobje http://www.f3zo.si/o-festivalu/ . Letošnji poudarek je na solidarnosti in sodelovanju vseh generacij. B.M.

Kako upočasniti drsenje v popolno pozabo. Alzheimerjeva demenca.
H. Peternel Pečauer, Delo, 21.9.2012
Zvezdan Pirtovšek, nevrolog v UKC Ljubljana pravi, da demenca ni neizogibne del staranja. Z Alzheimerjevo boleznijo, s hudimi motnjami spomina, težavami pri branju, prostorsko dezorientacijo ipd. pri 60 letih zboli 2% ljudi, pri 65 letih 5%, pri 75 letih 10%, od starejših od 80 let pa ima to bolezen vsak tretji.
Intelektualna in fizična aktivnost deluje zaščitno, bolezen pri aktivnih nastopi kasneje kot bi sicer. »Možganska rekreacija«, npr. ugankarstvo pomaga ohranjati zdravje možgan. Pomaga tudi hrana z nenasičenimi maščobnimi kislinami, antioksidanti, zeleni čaj…
»Žalostno je, da je raziskavam možganov namenjenih bistveno manj sredstev kot drugim. Po drugi strani pa za to bolezen v EU porabimo 800 milijonov evrov, več kot za rakaste in srčno-žilne bolezni skupaj. Od raziskovanja demenc se odmika tudi farmacevtska industrija, saj je vložek prevelik, študije pa dolge. V svetu za odkrivanje te bolezni teče 17 študij in 17000 za zdravila za raka. Da o sredstvih za erekcijo, proti glavobolu in kozmetiki niti ne govorimo, pravi.

24. - 30. september

Minister deli drobtinice. J. Kontler, Salamon, Delo, 14.9.2012
Večina visokošolske sfere že dva tedna protestira proti predlogu novele visokošolskega zakona, o katerem naj bi (javno) razpravljali dva dni. Z močno podporo sindikatov nasprotujejo posegu v neodvisnost agencije NAKVIS. Kljub temu ga je vlada predlagala v sprejem državnemu zboru (20.9. septembra, op. B.M.). Kolumnistka
Jasna Kontler Salamon (o teh stvareh je že precej napisala, glej Arhiv) meni, da bo »NAKVIS skoraj zagotovo ostal brez evropske akreditacije«. Do nje je tudi vladi, saj je popravila osnutek zakona tako, da bi imeli v 13 članskem svetu NAKVISa po enega predstavnika rektorska konferenca, sindikati in gospodarstvo, študentje pa dva. A vlada bi jih še vedno izbrala sedem, večino. Ministrstvo in vlada že več mesecev samovšečno »pripravlja usodne odločitve za prihodnost visokega šolstva kar mimo ključnih akterjev«.
Te drobtinice ne bodo zadovoljile upornih visokošolskih partnerjev. Pač pa je bila »primorska univerza očitno utišana z (v novi uredbi predvideno) uvedbo rektorjevega prostega odrejanja obsega neposrednih pedagoških obveznosti«.
Vlada z novelo hiti zaradi (nedokazanih) prekoračenih akreditacijskih rokov. Največji univerzi pa sta jo opozorili, da sama zamuja z zakonom o financiranju visokega šolstva, ki ga zahteva ustavno sodišče (in Ustava RS v 58. členu, glej
http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r06/predpis_ODLU1416.html , op. B.M.)

Študij naj bo pravica, ne privilegij. P.M., Dnevnik, 21.9.2012
Na tiskovni konferenci sta Zveza civilno družbenih organizacij za pravičnost, enakopravnost in trajnostni razvoj in Visokošolski sindikat Slovenije opozorila na nesprejemljive posege z novelo Zakona o visokem šolstvu (predlog za spremembo je 20.9. potrdila vlada).
Marko Funkl (CoS) je dejal, da je ogroženo javno šolstvo, da vlada ne vidi življenja študentov. Le vsak četrti ima štipendijo okoli 180 evrov, potrebuje jih 400 zato »morajo nekateri študenti delati, da se lahko šolajo« in so neenakopravni s tistimi, ki jim tega ni treba. Na zasebnih univerzah študentje plačujejo storitve in so tisti, ki imajo na voljo več denarja v boljšem položaju. »Privatizacija visokega šolstva nas vodi v še večjo elitizacijo visokega šolstva. Treba je jasno povedati, kje so meje med javnim in zasebnim, študij pa mora ostati pravica in ne privilegij«, opozarja. Problematične niso le (grozeče) šolnine. Lahko bi se povišale vpisnine, tako kot v Nemčiji.
Marko Marinčič (VSS) pravi, da tik pred začetkom študijskega leta. Študentje ne vedo, katere predmete bodo imeli, profesorji ne vedo, kaj bodo predavali. Meni, da je cilj novega določila, da lahko obveznost učiteljev določajo rektorji, odpuščanje profesorjev. Z novo sestavo sveta NAKVISa pa želijo uničiti, kar se je dobrega na tem področju razvijalo več desetletij.
UL in UM, sindikati zaposlenih na univerzah (SVIZ, VIR, NSDLU, VSS) ter ŠOS so nedavno pozvali vlado in poslance, naj ustavijo »politično motivirane« ukrepe. Rektorja UP in UNG se pozivu nista pridružila.
Danilo Zavrtanik, rektor UNG glede določanja obveznosti zaposlenim meni, da bi jih morale določati univerze same, in ni treba da o tem kaj piše v zakonu. Glede NAKVISa pravi, da je najpomembneje izbrati v svet najboljše strokovnjake ne pa uradnike, ki bodo uresničevali interese tega ali onega lobija.
Gregor Golobič, nekdanji visokošolski minister pa meni, da je bistvo novele zakona napad na kakovost slovenskega visokega šolstva.

Turk: Univerze še vedno temeljijo na papirju. R. I., Dnevnik, 20.9.2012
V nastopu na konferenci OECD v Parizu o doseganju in ohranjanju množičnega visokošolskega izobraževanja je minister Žiga Turk dejal, da so univerze, kakršne poznamo danes, posledica »papirnate komunikacijske revolucije«, po pojavi tiska. Njihov razcvet se je začel s poceni knjigami, po 15. stoletju. Danes je znanje še vedno statično, »učitelj« in »učenec« sta strogo ločena, pedagoški model temelji na prenosu znanja. Vprašanje je, kako se bodo spremenile zaradi tehnološke revolucije, zaradi interneta, mobilne telefonije, digitalizacije, Googla in Wikipedije, predavanj na spletnih straneh, izmenjave znanja, informacij, tudi med vrstniki, facebooka, skypa itd., novih možnosti npr. učenja na daljavo. Glasbena industrija se na novo tehnologijo privaja, počasneje ustanove, ki temeljijo na zakonodaji, pravi.
Naloge univerz ostajajo v bistvu nespremenjene. Spremeniti se bo moral način, kako univerze izpolnjujejo naloge, način ustvarjanja, prenosa in ohranjanja znanja, saj podjetništvo hitro izpodkopava monopole, ki so jih imele (pri tehnologiji) nekoč univerze. »Interes politike je, da se ohranijo storitve, ki jih družba potrebuje, ne pa kdo storitve zagotavlja«, povzema novinarka Ž. Turka.
Univerze se bodo torej soočale z ostro konkurenco pri prenosu, ustvarjanju in ohranjanja znanja, kjer se bo njihova vloga zmanjševala. Nepogrešljiva pa bo ostala njihova vloga pri potrjevanju znanja, socializaciji elit, ohranjanju vrednot, razvoju civilne družbe in opore nacionalnim državam. To bi moral odražati tudi normativni okvir, je povedal minister. Glede socializacije elit pa opozarja, da univerzitetna diploma ni več tako »elitna«, pozornost se osredotoča na podiplomski študij.
Glej:
Minister dr. Turk na zasedanju OECD o izzivih sodobnega časa v visokem šolstvu. 19.9.2012 www.mizks.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/55/7649/cbc441bde80841ca077f166b4dc572bd

Avtonomija kot blagor in palica. R. Ivelja, Dnevnik, 21.9.2012
Vloga univerz se bo pri prenosu, ustvarjanju in ohranjanju znanja v prihodnje zmanjševala, je dejal minister
Žiga Turk na konferenci OECD. Univerze naj bi le še potrjevale znanje in socializirala (nacionalne) elite. In kolumnistka Ranka Ivelja je prepričana, da bo (minister) k uresničitvi svojih prerokb aktivno prispeval. Slovenskim univerzam tudi v času ideološke represije (v socializmu, op. B.M.) »ni nihče tako cinično odrekal njihove temeljne vloge – ustvarjanje novega znanja.« Za znanstvene in tehnološke preboje naj bi namesto univerz »v novem krasnem svetu očitno poskrbel kapital (podjetništvo)«.
Zato ni čudno, da se univerze in sindikati bojijo celo vladnih predlogov za spremembo zakona o visokem šolstvu, ki povečujejo univerzitetno avtonomijo. Možnost, da bi na univerzah (dekani?) sami določali pedagoško obremenitev učiteljev in asistentov glede na raziskovalno obremenitev je bila pri vodstvih univerz in sindikatov) sprejeta z nezaupanjem.
»Ali potemtakem učitelji ne zaupajo svojim dekanom?« se sprašuje R.I. in odgovarja z »da. /…/ na mnogih fakultetah vladajo kaste, katerih moč ni nujno premo sorazmerna z njihovimi akademskimi dosežki, novo znanje pa v veliki meri ustvarjajo prekerno zaposleni mladi sodelavci.« In tem grozi zaradi varčevanja odpuščanje. Tudi trije največji inštituti (IJS, kemijski, biološki) so opozorili, da nadarjeni mladi znanstveniki in študenti odhajajo v tujino.
Tudi drugačna sestava sveta NAKVISa ni tako uničujoča sama po sebi. Toda izkušnje iz časov obeh Janševih vlad potrjujejo nezaupanje do vladajoče stranke. Prejšnja vlada (?, B.M.) je v svet za visoko šolstvo kot predstavnika zaposlenih in delodajalcev imenovala svetovalca za zunanje razmere v Janševem kabinetu. Odpor zoper novelo je zato upravičen.

Sedem zapovedi za pokop visokega šolstva. A. Trnavčevič, Delo, 14.9.2012
Kritično-ironičen članek o izhodiščih (sedanjega) avtokratskega vodenja sistema, v času pomanjkanja »denarja, razprav, dogovarjanja in razvojne vizije v visokem šolstvu.
Anita Trnavčevič, FM UP, profesorica managementa v izobraževanju) piše, da jih je treba upoštevati kot zapovedi v »vsakem dihu« (visokošolske) institucije. (To je v svetu običajno univerza, pri nas »zavod«, t.j. fakulteta, op. B.M.).
1. Varčuj! Pri materialnih stroških, ljudeh, tudi pri študentih – »manj besed, kontaktov, ur v predavalnici«…
2. (Ne) odpuščaj! Saj ljudje odhajajo sami, zlasti perspektivni mladi, tudi v tujino…
3. Ne dvomi o avtoriteti! Država tako ali tako deluje v dobro zavodov, in njihovi vodilni tudi. Infantilizacija visokošolskega prostora se kaže v ravnanju »očetov«, ki bodo skrbno in pravično poskrbeli za nas.
4. Pritiskaj! Kot kolesar, »od zgoraj navzdol« poteka vodenje, z dajanjem navodil, zahtev, ukazov. Avtorica nasprotno meni, da mora biti značilnost visokega šolstva »dialog, dogovor in skupno pripravljanje strategij tako na nacionalni ravni, kot tudi na ravni zavodov«.
5. Uničuj! Pomanjkanje (nacionalne, javne) strategije je podpora interesni skupini »zasebnih univerz, ki bodo nastale kot jasna strategija razmaha privatizacije visokega šolstva« in slabitve javnega.
6. Demoniziraj visoko šolstvo! Celotni izobraževalni sistem, učitelje, ki delajo le par uric in nočejo razumeti položaja države! In da »zasebno šolstvo bogati visokošolski prostor in mu daje pridih tržne naravnanosti – vse v skrbi za večjo kakovost!«
7. Uporabi zdravo pamet! Tudi če pravi, da sonce kroži okrog zemlje. »Rešitve so vedno odvisne od izhodišč /…/ in interpretacije posameznika/ skupine«.
Primer: Imamo 145 študijskih programov poslovnih ved, od tega 55 zasebnih. Kar nekaj jih ima koncesijo in dobiva javna sredstva. A država bi morala »koncesionirati« le tiste programe, kjer je javnih kapacitet premalo in tako povečati raznovrstnost ponudbe. Redko slišimo za kak zavod, ki bi bil uspešen v mednarodnem prostoru. »Lepo je biti koncesionar, s prekarnim kadrom, ki je »strošek« drugje.« (Glej spet 5. in 6., op. B.M.)

Opreti se na javnost. Janez Markeš, Sobotna priloga, Delo, 15.9.2012
Kredibilnost vlade in opozicije je na preizkusu, meni komentator. Ustvarjanje nesporazumov med socialnimi partnerji ni naključje. Prav tako ne to, da se Janševa oblast zaletava v javno šolstvo in medije. »Medtem ko javne univerz z vlado bijejo bitko za preživetje fakultet, neprimerno nižjo kakovostne zasebne fakultete oglašujejo vpise v brezplačen doktorski študij.« Dva rektorja in predstavniki visokošolskih skupnosti so se (z javno izjavo) uprli logiki buldožerja, potem ko ne ministrstvo namenilo dva dneva za razpravo o osnutku sprememb Zakona o visokem šolstvu.
Vlada ima tristopenjsko strategijo: »najprej je SDS nasprotovala vsem reformam prejšnje vlade in jih skupaj s sindikati rušila. Potem predlaga identične sanacijske ukrepe prejšnjim, okrepljene s strategijo proti javnim medijem in javnemu šolstvu, in končno vodi v izsiljeno pozicijo izrednega stanja, v katerem odpovedo argumenti trezne racionalnosti in so v čustveno pregretem okolju pod alibijem zahtev EU mogoči hitri revolucionarni obrati«. Tu se zdajšnji premier kaže kot najboljši učenec nekdanje jugoslovanske oblasti.
Zdaj je na potezi javnost.. Kot leta 1988, ko se (javnost) ni postavila ne za J.J., ne za slovenske »sile kontinuitete« ki se same niso upale postaviti proti jugoslovanski oblasti. Pač pa zaradi načelnih razlogov, ko so omogočili samostojno državo. Tega duha niti Janša ne more preprečiti. Potrebna je tudi diferenciacija v koaliciji in »trdo racionalno delo«.

Sindikati odpirajo še referendumsko fronto. M.V., M.B., Delo, 15.9.2012
Predlogu, da bi bila za veljavnost izida referenduma potrebna vsaj 35% udeležba nasprotujejo v SVIZ in ZSSS.
Branimir Štrukelj pravi, da je tak prag usmerjen proti sindikatom, saj bi njihovi člani težje posegali v zakonodajni postopek. O tem bodo zahtevali razpravo v ekonomsko socialnem svetu.
Rajko Pirnat (PF) pravi, da sedanja ureditev preveč omejuje parlament, a je treba biti pri kvorumu previden. Bolj bi morali omejiti možnost vlaganja zahtev za referendum. Na referendumih naj ne bi glasovali o zakonih s protiustavnimi posledicami, tistih, od katerih je odvisna stabilnost javnih financ, o mednarodnih obveznosti, obrambi, varnosti ipd.

Vsakih nekaj mesecev nov šok. T. L. - P., Dnevnik, 19.9.2012
V pogovoru pravi gledališka režiserka
Ivana Djilas, da se njen sistem vrednot »ni zrušil, ko je razpadla Jugoslavija, niti s tranzicijo, ker je kultura ohranila svoj status tudi v najtežjih časih, ta sistem se ruši zdaj /…/, preko ustvarjanja občutka, da je kultura nepotreben parazit, izobrazba pa luksuz. Zdaj se pred našimi očmi sesuva nekaj, kar smo vse življenje gradili in za kar smo verjeli, da je vrednota, ki nikoli ne bo pod vprašajem./…/
In če je upravljanje posamezne kulturne ustanove postalo politično vprašanje, potem je čas, da se začnemo ukvarjati s politiko. /…/ ko smo se v Srbiji /…/ umikali Miloševiću, smo mu s tem dopustili, da je naredil vse, kar je naredil. Če ljudje danes mislijo, da bo kriza kar minila, se hudo motijo, temu ne bo konca. Zato se moramo začeti ukvarjati s politiko takoj. S tem v mislih nimam opredeljevanja, ali bodo v našem imenu odločali levi ali desni, treba je zbuditi zavest o odgovornosti zase in za državo.«

Svoje univerze ne pozabiš nikoli. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 21.9.2012
Vsaka univerza je tako dobra, kot so dobri njeni diplomanti, piše
Jasna Kontler – Salamon. Rektor Danijel Rebolj jo je nedavno povabil na srečanje z nekdanjimi študenti UM iz Dalmacije in Istre, ki so »znali našo tedanjo kulturo obogatiti s kulturo nam novega okolja«, piše v vabilu. Nekateri so se z diplomo vrnili domov, drugi so ostali. Predhodnice UM so bile Višja tehniška šola, VEKŠ, Višja stomatološka šola, Višja pravna šola, povezane v Združenje mariborskih visokošolskih zavodov. Večina jih je danes prerasla v fakultete. Leta 1975 je iz njih nastala UM.
Srečanja diplomantov so dober vir idej za racionalizacijo visokošolskih inštitucij in reševanje naše krize. A marsikje ni prave volje za racionalizacijo, za selekcijo, po kateri bo kakšen predmet manj. . Dolgoletne slabe prakse se je težko znebiti, proti njej se ni mogoče boriti z vladni dekreti in poseganja v avtonomijo.

NPU zaradi sprege gospodarskih in političnih elit potrebuje avtonomijo.
P.L., Dnevnik, 20.9.2012
Ob predlogu novega zakona Gorazd Meško (dekan FVV UM) razmišlja o hitrih spremembah, imenovanjih in avtonomiji institucij.
»Spremembe povzročajo dvome o integriteti in zbujajo sum o političnih interesih. Posegi v to področje vnašajo videz, da gre za področje, kjer se križajo različni interesi. /…/ je po svoji naravi konzervativna inštitucija in pogosto spreminjanje organizacije in pravil delovanja vodi tudi v slabljenje moči formalnega družbenega nadzorstva. Ukvarjanje s samim seboj vodi v ustvarjanje negotovosti in ljudje potrebujejo precej časa, da se navadijo na nova pravila igre. Avtonomija je na tem področju izredno pomembna, saj je sprega gospodarskih in političnih elit tista, ki zahteva, da obstaja tudi sistemski vidik možnosti kontrole. /…/ Avtonomijo /…/ pridobiva preko krepitve profesionalnih standardov delovanja, ob tem pa morajo biti razviti tudi jasni postopki ugotavljanja njene odgovornosti.«

Vid Pečjak, psiholog, univerzitetni profesor in pisatelj. Kako so se likali.
T. Žerdin, Šolski razgledi, 21.9.2012
Ljudje se učimo vse življenje, ve profesor
Vid Pečjak (84). Še vedno predava raznim interesentom ter piše strokovne in leposlovne knjige.
Oče in mati sta bila učitelja. V ljubljanski IV. Državni, sedaj bežigrajski se ni maral učiti, profesorji so se mu zdeli obupni. Pod vplivom profesorja biologije se je najprej vpisal tja, pustil, delal kot novinar in se vpisal na psihologijo (FF UL). Tam se je učil, dobival odlične ocene. Posebej je imel rad očetovskega Mihajla Rostoharja (ta ga je nato povabil za asistenta) in Zorana Bujasa, zaradi njegove znanstvene metode. Z ameriškimi študenti se je na potovanju po Jugoslaviji izuril v angleščini. Zato je kasneje navezal stike s tujimi univerzami in gostoval v Avstraliji, Avstriji, Nemčiji in ZDA, od koder ima najlepši spomin na Havaje. Objavil je več kot sto samostojnih publikacij in mnogo strokovnih člankov. V tisku je knjiga Psihologija ljubezni. (Tudi za univerzitetne profesorje je zanimiva knjiga V. Pečjaka: Psihologija staranja, samozaložba, 2007,
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=3205 op. B.M.)
V študijskih letih je začel resneje pisati (Živali v ukrivljenem zrcalu). Utopično zgodbo Drejček in trije marsovčki je napisal v časih hladne vojne – Zemljanom je želel raj, blagostanje, mir, strpnost do drugačnih in čisto okolje.

Kapitalizmu mora slediti do človeka bolj prijazen sistem. B.T., Delo, 14.9. 2012
Na ljubljanskem festivalu gledališča in plesa Mladi levi je bila okrogla miza o energiji.
Ekonomski sistem je napačno postavljen, voda in zrak sta omejena, Zemlja ne more zdržati sedmih milijard, je dejala
Lučka Kajfež, klimatologinja (BF). »S sedanjim sistemom ne bomo rešili niti okolja niti revščine.« BDP ni primero merilo za uspešnost držav. Človeštvo lahko najde rešitev, ko spozna težavo »Stopimo skupaj, politiki ne zmorejo videti iz škatle«, je dejala. »Sprememba ni socializem ali komunizem, je edina pot, o kateri se je zdaj nujno pogovarjati.«
Peter Novak (strojnik, FS UL, Visoka šola za tehnologije in sisteme NM) meni, da smo nekoč že imeli zametek sistema, kjer so vsi imeli delo in so lahko vsi obiskovali šolo. V kapitalizmu premoženje teče od revnih k bogatim. »Če potrošnja ne raste, kapitalizem propade.« Prepričan je, da je v Sloveniji znanja dovolj, ukradli so le osnovni kapital za razvojne oddelke. »Mi prodajamo roke«.

Prva obletnica okupacijskega gibanja. B.Č., M.B., Delo, 18.9.2012
Množični protesti po okupaciji Wall Streeta in podobnih krajev po vsem svetu so potihnili. Pred letom dni je bilo več tisoč predvsem mladih protestnikov tudi na ulicah Maribora, Kopra in Nove Gorice, v Ljubljani pa so nekaj mesecev tudi šotorili pred borzo. Želeli so opozoriti na sistemske vzroke krize, brezperspektivnost mladih in »ugrabljeno« demokracijo. Eden od organizatorjev
Andrej Kurnik (FDV) pravi, da konflikt med protestniki in politično in ekonomsko elito še obstaja. »Ne vem, ali se bo še enkrat izrazil na ulici, ali v samodestrukciji«. Ne opaža obrata v slovenski politiki – še vedno stara plošča zategovanja pasu, zaradi česar se bo gospodarstvo skrčilo. O spremembah se zdaj pogovarjajo socialni partnerji, kjer mladi nimajo svojih zastopnikov, zato lahko ostane problem negotovih oblik dela. Na ravni EU je gibanje izsililo kupovanje obveznic ECB in premike k federalizaciji, pravi.

Časi so dobri, ker bodo jutri slabši. C.B., Nedeljski, 16.9.2012
O tem, kaj vlada počne in kaj bi morala kritično govori
Andrej Zorko (ZSSS).
Mladi imajo vse manj možnosti, da se osamosvojijo in kakovostno zaživijo, pravi. Kljub obljubi vlade, da bo pripravila strategijo zaposlovanja mladih, o tem na Ekonomsko-socialnem svetu ni bilo govora. »Ponovni poskus uvedbe malega dela bo negativno vplival na gibanje BDP, saj ljudje v negotovih razmerah in vse globlji krizi ne bodo več proizvajali ne več trošili«.
Le sprememba pokojninskega sistema in reforma trga dela ne bosta bistveno vplivala na bonitetno oceno Slovenije, pač pa politika s svojim vedenjem. Če pokojninska reforma ne bo boljša kot tista Pahorjeve vlade, bo pač padla.
V ZSSS že dolgo vladi predlagamo »ukrepe, ki povečujejo zaposlovanje, povpraševanje in gospodarsko rast /…/ naložbe v energetsko obnovo hiš in stanovanj, ustvarjanje novih zelenih delovnih mest, vlaganje v zelene tehnologije ter usmeritev v javne in zasebne naložbe, ki temeljijo na energetski učinkovitosti /…/ posodobitev cestnega in železniškega omrežja /…/ obnova lesne in gradbene industrije…«

Reforma. Opazujem, razmišljam, spoznavam. Ž. Vavpotič, Šolski razgledi, 21.9.2012
Kdo si ne želi šolske reforme, (se) sprašuje Žiga Vavpotič. »MI, mladi? Vi, učitelji? Stroka? Ministri? /…/ vem, kup strokovnjakov me bo napadlo s statistiko, dejstvi, primerjavami. Hvala lepa! Vrnite jih v predal. Mene uči življenje. Dejstvo je, da ima Slovenija največji delež mladih, ki se udeležijo terciarnega izobraževanja«. Vendar, zakaj je tako z DBP, inovacijami, razvoju, povprečni plači?
»Danes je pot mladega človeka jasna – s faksa na Zavod za zaposlovanje. /…/ V zadnjem letu je odšlo vsaj pet mojih prijateljev v tujino. Za zmeraj. Z jasnim sporočilom: Gremo, ker tu nimamo kaj iskati, nihče nas ne upošteva, nimamo priložnosti.« Na razpis za vodjo pisarne je v eni uri 38 prošenj. Za študentsko delo se prijavljajo ljudje z magisteriji. Klemen Jaklič, doktor s Harvarda in Oxforda v intervjuju pravi, da se deset let trudi priti domov. Ob taki izjavi bi moral odstopiti dekan fakultete, na kateri ga niso vzeli in rektor, če je o tem kaj vedel.
Naj se za reformo skliče »medgeneracijsko, strokovno in inovativno družbo uglednih posameznikov«, ki naj v mesecu dni pripravijo predlog rešitve, reforme. Če nas je zgodovina kaj naučila, nas je to, kako se delajo revolucije. /…/ Tik, tak, tik, tak.«

Vdajanje iluzijam ima lahko za družbo zelo resne posledice. P.Ž., Delo, 17.9.2012
Evropski komisar za zaposlovanje
Laszlo Andor je na obisku pri nas za Delo povedal, da je ključno vprašanje v Sloveniji zaposlovanje mladih. Reforma trga dela naj bi prispevala k dostopom mladih do primernih služb tudi z enotno pogodbo o zaposlitvi. Opozoril je, da varnost zaposlitve ene skupine ne sme pomeniti ovire za druge skupine. Razume skrbi, da bi reforma lahko pomenila le lažje odpuščanje in več slabo plačanih služb z malim delom. Spodbujati je treba vseživljenjsko izboraževanje in nadaljnje usposabljanje delavcev. Tudi pri upokojevanju bi morali iskati ravnotežje med interesih različnih skupin, mlajših in tistih, ki so pred upokojitvijo. Posamezniki morajo bolj zgodaj sprejeti odločitve o izobraževanju ali usposabljanju, da si lahko z znanjem zagotovijo položaj.

Študentsko delo je lahko kandidatu v prid. S. Lokar, Dnevnik, 15.9.2012
Podatki izpred dveh let kažejo, da se je polovica študentov, ki so opravljali študentsko delo, nato tudi zaposlila pri istem delodajalcu, pravi
Tomo Pavlič (e-študentski servis). Zdaj je takih primerov vse manj. Zato so v sodelovanju z zavodom Nefiks vzpostavili storitev, s katero bo lahko delodajalec dobil vpogled v delovne izkušnje kandidata za zaposlitev.
Alenka Blazinšek (Nefiks) pravi, da si že dalj časa prizadevajo za beleženje neformalnega izobraževanja mladih. »Formalni šolski sistem se trudimo prepričati, da bi pri priznavanju izpitov ali kreditnih točk deloma upoštevali tudi neformalne izkušnje.« K beleženju in upoštevanju izkušenj je nedavno pozvala tudi Evropska komisija. Nekatere fakultete (npr. EF UL, FOV UM), ki se želijo povezovati z delodajalci, jih podpirajo in o tem obveščajo študente. Druge zaposljivost njihovih študentov ne skrbi in jih ne obveščajo, gre jim le »za čisto akademsko znanost«. Pravi, da so to predvsem družboslovne fakultete, s katerih prihajajo najmanj zaposljivi diplomanti. V Nefiksu želijo, da bi bile te fakultete bolj odprte za znanje iz prakse.

Izkoriščanje človeka po človeku in druge zgodbe s primorske univerze. Delo.11. avgusta. V. Mikolič, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 15.9.2012
Nekdanja dekanka FHŠ UP
Vesna Mikolič odgovarja na očitke Gorazda Drevenška, v.d. dekana FHŠ. Zanika, da bi zlorabila pooblastilo rektorja. Piše, da je FHŠ postala nelikvidna zate, ker ji je vodstvo UP v nasprotju s pravilnikom odvzela del sredstev. V zadnjih letih FHŠ ni več širila študijske ponudbe, pač pa le nadgradila vertikalo pedagoških in nepedagoških programov z njihovo akreditacijo. Zunanje sodelavce je zamenjala z notranjim kadrom, ob tesnem sodelovanju z ZRS UP. To se je odrazilo tudi v znanstvenih rezultatih, novih projektih in delovnih mestih za mlade raziskovalce. Le-ti so izjemoma, tik pred habilitacijo, sodelovali tudi pri izvedbi dela predavanj. Zakaj, s kakšnimi osebnimi in političnimi interesi rektor in v.d. dekana z demagoškimi zgodbami škodujeta FHŠ ZRC in UP? Zakaj »ustvarjati izredne razmere, ko bi morali v nujni javni razpravi na nacionalni ravni reševati težave« pereče za vse slovenske univerze?

Nedotakljiva Agencija za raziskovalno dejavnost. M. Kralj, Dnevnik, 17.9.2012
ARRS
www.arrs.gov.si bo letos med raziskovalce razdelila skoraj 10 milijonov evrov. Postopek delitve ureja pravilnik o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanje izvajanja raziskovalne dejavnosti http://www.arrs.gov.si/sl/akti/prav-sof-ocen-sprem-razisk-dej-jun-12.asp .
Leta 2009 je upravni inšpektor ugotovil (v teh postopkih) nejasnosti in kršitve Zakona o upravnem postopku (ZUP) in celo ustave. V zadnjem času je več pripomb na postopek delitve.
Igor Grdina (ZRC SAZU,http://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Grdina ), zgodovinar z največ bibliografskimi točkami pri nas, ne dobi sofinanciranega nobenega projekta. Pravi, da se lahko pritoži na odločitve ARRS le s podpisom direktorja svoje inštitucije, ki pa je lahko njegov tekmec. Rajko Pirnat (PF UL) meni, da bi morali v postopku upoštevati ZUP, tako, da bil na vsakem aktu ARRS tudi podpise osebe, ki je vodila postopek.
ARRS pripombe zavrača. Pristojno ministrstvo MIZKŠ pa nanje odgovarja, da je ARRS pač avtonomna.
V postopku na ARRS sicer prijave projektov vsebinsko ocenjujejo domači in tuji strokovnjaki. Tisti, ki so sorodstveno, zaposlitveno ali raziskovalno povezani z ocenjevanim raziskovalcem se iz postopka izločijo. Ocenjevani ne vedo za ocenjevalce. Glede anonimnosti recenzentov pravijo na MIZKŠ, da je tako tudi v postopkih za ocenjevane evropskih projektov. Zavzemajo se, da bi bilo čim več tujih ocenjevalcev. Zato nekateri postopki ARRS tečejo v angleščini, kar pa je v nasprotju z zakoni.

Sto let pozneje. I. Grdina, Dnevnik, 15.9.2012
V času Avstro-Ogrske so Slovenci veljali za vesel, zvest in kulturen narod, ki pa se rad prepira, piše
Igor Grdina (ZRC SAZU). Poslanci v dunajskem parlamentu so bili znani po pretepih in aferah, prav tako domači politiki.
Toliko let »po aferah naših dedov se je vse predrugačilo, malokaj pa spremenilo.« Očitno je spodletela revolucija, »ki se je leta 1941 namenila spremeniti slovenski narodni značaj. /…/ Slovenci smo še tam, kjer smo bili. Vse je afera. In afera je vse.«

Nepreslišano. 7DNI, Dnevnik, 20.9.2012
Filozof in sociolog
Igor Bahovec misli, da je za Slovenijo »velika težava, da ne zmoremo pristnega dialoga, ampak se komunikacija med ljudmi različnih pogledov prepogosto razvija v smeri medsebojne konfrontacije. Na vseh področjih: na političnem, kulturnem, šolskem… » Ne iščemo točke, na kateri se lahko srečamo, te točke niti ne iščemo, zato pridejo v ospredje razlike, ljudje skušajo uveljaviti svoj interes, ali pa pride do konfrontacije, monologa. »Kultura nezaupanja, negotovosti, fragmentarnosti… Preveč je nezmožnosti komuniciranja z drugim, ki je drugačen. Medsebojno zaupanje bomo najbrž našli takrat, ko bomo našli tisto jedro, ki je v neki družbi skupno, ki ne razdvaja, ampak povezuje«.

Pravkar izšlo. M.H., Šolski razgledi, 21.9.2012
Dewey, J. Šola in družba. PF UL, 2012
Jaspers, K. Vprašanje krivde. KUD Police Dubove, 2012
Kodelja, Z. Kritika in apologija. Kolumne objavljene v šolskih razgledih. PI, 2012
Michnik, A. Iskanje izgubljenega smisla. Znanstvena založba FF, 2012
Prihodnost znanosti: neoliberalizem, univerza in politika sodobnega znanstvenega raziskovanja. Ur. K. Kolšek, T. Gregorc, Goga, 2012
Ravbar, M. Kozina J. Geografski pogledi na družbo znanja v Sloveniji. Založba ZRC, 2012
Sloterdijk, P. Navidezna smrt v mišljenju: o filozofiji in znanosti kot vaji. TeoF UL, 2012.
Za kakovost javnih vrtcev in šol: primerjalne analize. Ž. Kos et al., PeF UL, SVIZ, 2012
Chartier, R. Red knjig: Bralci, avtorji in knjižnice v Evropi med 14. in 18. stoletjem. Založba Sophia, 2012
(Izbor B.M.)

17. - 23. september

Peticija proti noveli Zakona o visokem šolstvu in degradiranju visokega šolstva http://www.petitions24.com/peticija_proti_noveli_zakona_o_visokem_solstvu
sept. 2012
Vlada je z novelo ZVŠ prestopila vse meje dopustnega, piše v peticiji, ki jo je prvi podpisal
Aleš Gaber. Že z rebalansom proračuna je vzela UL dobrih 14 milijonov evrov. Rektor UL je zelo jasno povedal, da "univerza preprosto nima možnosti, da bi ta denar kompenzirala," obenem pa opozoril, da dodatnega denarja na slovenskem trgu ne bo mogoče dobiti, prav tako pa ne bo mogoče pridobiti dodatnega denarja iz evropskih sredstev, saj so že dosegli zgornjo mejo. Takšno zmanjšanje sredstev pomeni odpuščanje visokošolskih učiteljev, zapiranje fakultetnih oddelkov in veliko večjo obremenitev tistih, ki bodo službo obdržali. Vse to skupaj pomeni drastičen padec kvalitete študija. Poleg vsega tega UL za izvedbo druge bolonjske stopnje potrebuje več kot 10 milijonov evrov, ki ji, čeprav so bili z bolonjsko reformo predvideni, niso bili nakazani. Pod finančnimi pogoji, ki jih je vzpostavil letošnji rebalans proračuna, je izvedba študija na drugi bolonjski stopnji nemogoča brez uvedbe šolnin. Novela daje zakonsko podlago za izvedbo zgoraj omenjenih ukrepov, ki so posledica zmanjšanja državnih sredstev za javne univerze. Trenutno veljavni ZVŠ namreč preprečuje takšne ukrepe, saj določa zgornji obseg pedagoških obveznosti visokošolskih učiteljev in sodelavcev. Vlada želi prisiliti javne univerze v združevanje programov, odpuščanje učiteljev in sodelavcev ter povečevanje njihovih pedagoških obremenitev, čeprav je razmerje med številoma študentov in pedagoških delavcev na UL že zdaj tretje najslabše v OECD. Vlada želi degradirati javne univerze v nizkocenovne in napraviti prostor za zasebne visokošolske zavode, ki bi bili povezani z vladajočo stranko. Novela bi omogočila tudi vladni prevzem neodvisne NAKVIS, saj narekuje, da imenuje veliko večino članov te agencije kar vlada sama. Agencija je pomembna zlasti zato, ker določa merila za akreditacije (novih) študijskih programov, obenem pa presoja smotrnost ustanovitve novih fakultet in univerz. Potrditev novele v DZ bi določenim posameznikom, povezanim z vladajočo stranko, omogočila ustanovitev univerz v Novem mestu, na Savinjskem in Gorenjskem. Podpisniki pozivajo poslance, da zavrnejo novelo ZVŠ.
Borut Brezar piše, da je peticija »pred dnevi na pobudo študentov zaokrožila po internetu« in ob tem piše: »S prijatelji smo se /.../ odločili temu upreti in smo se povezali s sindikati ter že obstoječimi študentskimi organi. Začenjamo se pripravljati na vročo politično jesen. Peticija je samo del te zgodbe. Namenjena je predvsem informiranju ljudi s tem, kaj se dogaja.” Prosi, da bi ”povezavo do nje posredovali čim več zaposlenim na svoji fakulteti in širše prek objave na vaših spletnih straneh, preko elektronske pošte ali na kak drug način. Zaposleni na fakultetah in akademijah so se namreč izkazali za najtežje dosegljivo skupino na univerzi.  Skupna akcija je nujna, če želimo ohraniti slovensko visoko šolstvo kakovostno in dostopno za vse.”

Izredne razmere v visokem šolstvu? Aljaž Ule, Kvadrakadabra, 31.8.2012
http://blog.kvarkadabra.net/2012/08/.html
Konec avgusta je siol.net objavil novico (
tukaj), da so po mnenju pristojnega ministrstva nekatere naše univerze zamudile rok za podaljšanje akreditacije, zaradi česar naj bi njihove diplome v naslednjem letu izgubile javno veljavo. Informacijo sta demantirali tako UL kot NAKVIS, agencija, ki je pristojna za izdajo in podaljševanje akreditacij (tukaj in tukaj). Ministrstvo kljub temu meni, da je problem tako pereč, da potrebuje spremembo Zakona o visokem šolstvu. Zakon namerava spremeniti kar po nujnem postopku, ki omejuje možnost javne razprave. Za spremembe zakona nujen postopek vsekakor ni potreben, še manj pa je primeren. Bilo bi ironično, če tak zakon ne bo zasnovan na strokovnem premisleku in konsenzu.
Predlagane spremembe so objavljene na portalu e-demokracija (
tukaj). Vendar se omejujejo le na roke za ponovno akreditacijo visokošolskih zavodov, temveč posegajo v sistem upravljanja visokošolskega prostora. Odpravljajo dosedanjo sestavo sveta NAKVIS, kjer je vlada imenovala samo dva od 11 članov. V novi sestav naj bi s strani vlade bili imenovani kar vsi člani sveta. Te naj bi vlada izbrala izmed predlogov visokošolskih deležnikov. Postopek ne preprečuje zelo nereprezentativne sestave sveta in omogoča neuravnotežen vpliv na vodenje visokošolskega prostora. Aljaž Ule (Univerza v Amsterdamu, UP, član sveta NAKVIS, op. B.M.) opozarja, da je neodvisnost agencije eden najpomembnejših evropskih standardov in pogoj za članstvo agencije v evropskih združenjih ENQA in EQAR. Presoja neodvisnosti je močno odvisna od družbeno političnega konteksta posamezne države.
Avtor podrobneje pojasnjuje nesprejemljivost takega sprejemanje zakona in takega način imenovanja sveta NAKVIS v:
Resnični razlogi posega v NAKVIS (17.9.2012) http://blog.kvarkadabra.net/2012/09/resnicni-razlogi-posega-v-nakvis.html . Preberite tudi komentarje o tej temi na spletni strani Kvadrakadabra.

Okleščeni programi založb. M.P., Dnevnik, 14.9.2012
»Mediji so zasičeni z informacijami o težavah z ohranjanjem delovnih mest, odpuščanju in manjšanju plač v javnem sektorju. V tem strahu ljudje iz družinskega proračuna najprej črtajo kulturne izdatke«, pravi
Rudi Zaman (Didakta). Pač pa ljudje pogosteje obiskujejo knjižnice.
Zaradi padca prodaje knjig naše založbe krčijo program na bolj iskane priročnike ipd., manj načrtujejo literature. Negativno vplivajo tudi »igrice z Javno agencijo za knjige in negotovost, kaj bo s subvencijami«, pravi
Branimir Nešovič (Učila International).
Založniki bodo morali prisluhniti bralcem in jih navdušiti za kupovanje knjig, tudi v spletnih knjigarnah. Še vedno potrebujemo državna in evropska sredstva za promocijo branja, pravi
Tadeja Tuma (založba Tuma), kandidatka za direktorico JAK.

Eric Hobsbaum: Čas kapitala 1848 – 1875, Sophia, Lj., 2011. zv, Dnevnik, 14.9.2012
Po Času revolucije: Evropa 1989 – 1848 je britanski zgodovinar
Eric Hobsbaum obdelal še čas po umiku revolucij »pomladi narodov«, ko je z industrijsko revolucijo nastopil čas zmagoslavja kapitala »družbe, ki je verjela v gospodarsko rast, utemeljeno na konkurenčnem zasebnem podjetništvu, na uspešnem kupovanju vsega na najcenejšem trgu in prodajanja na najdražjem«, družbe, ki se je bala revolucije in je leta 1873 dočakala »veliko depresijo«. Prevedla Zdenka Erbežnik.

Desničarska morala: obveze in pretveze. Ž. Turk, pošta, Dnevnik, 14.9.2012
Na komentar (z zgornjim naslovom), ki ga je v časniku (12.9.2012 objavila Ranka Ivelja se odziva
Žiga Turk, minister za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Pravi, da R.I. v njem »prepričljivo ilustrira to, kar sem hotel v Dragi povedati: da v Sloveniji drug z drugim komaj shajamo, ker drug drugega niti ne poskušamo razumeti«.
V predavanju je s teorijo moralnih temeljev pojasnil različno mnenje »levice« in »desnice« do izbrisanih. Pri levičarjih je prišel do izraza »moralni temelj skrbnosti«, pri desničarjih pa tudi »občutek za lojalnost« naši državi.
Kolumnistki R.I. se zdi to, da ni agitiral za »pravo« mnenje »nevredno intelektualca, kaj šele ministra«. To ilustrira tezo, da ljudje na »levi« nimajo »intuitivnega občutka za nekatere moralne temelje« »desnih«. Kar pa še ne pomeni, da jih ne bi mogli razumeti, »tudi če se z njimi ne strinjajo«.

Igor Lukšič, predsednik SD. Nepreslišano. (Večer), Dnevnik, 13.9.2012
»Ta vlada je super eksponat tistih, ki mislijo, da se v Sloveniji da še kaj olastniniti«, je dejal za Večer
Igor Lukšič. Zato ima vlada podporo »tovrstne elite, po drugi strani pa imamo še naprej visoko stopnjo naivnosti na levem delu tudi pri intelektualcih, ki mislijo, da gre za normalne demokratične postopke.« Janez Janša bo »strukturno preoral Slovenijo. Če bo ostal štiri leta, bomo ostali brez premoženja, Janševi soborci bodo dobili nagrade, kdo od njih še kakšno univerzo. Na vsak način bi radi razformirali ljubljansko univerzo, ki je največja izpostava znanja pri nas.«

10. - 16. september

Skoraj brez premora. Od točk do upokojevanja. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 7.9.2012
Kolumnistka ugotavlja, da so tudi letos največ točk za zahtevali za vpis na študij medicine, farmacije, zdravstvenih ved, psihologije, biokemije. Na obeh medicinskih fakultetah je tudi največ zlatih maturantov. Sprašuje se, če se nam obetajo najboljši ali samo zelo pametni zdravniki.
Vodstva šol in univerz so morala poleti zaradi okleščenega proračuna veliko računati. Marsikje se bojijo, da bo pred koncem leta zmanjkalo celo za nujne stroške. Rezi v plače so določeni, dodatne pa bodo čutili predvsem študenti. Morda ne bodo niti (iz)vedeli, pri čem so prikrajšani.
Dobra novica je, da je UL tudi letos med najboljših 500 na »šanghajski« lestvici. Niso pa se uvrstile mnoge univerze z več denarja. Toda rektor S. Pejovnik se boji, da bi ob taki vladni politiki UL drugo leto izgubila trdo prigaran status.
Pri nas je bolj pomembno, da ima vsaka občina fakulteto, čeprav težko zberejo študente in (dobre) učitelje. Morda bodo zasebne visokošolske zavode obogatili profesorji, ki se bodo morali zaradi varčevanja upokojiti. Na UL so sklenili, da mlajših od 67 let ne bodo silili v pokoj, s starejšimi se bodo pogovorili, po 70 letu pa naj bi ne učili. Letos se je na UL upokojilo 67 zaposlenih, od tega 42 učiteljev. Večina se je za upokojitev odločila prostovoljno. Nekateri so z razgovorov »odšli globoko prizadeti«. S 170 (155 učitelji) so se dogovorili za način nadaljevanja dela. Rektor ocenjuje, da s tem niso dosegli večjih prihrankov. Kolumnistka meni, da bi v akademski sferi »za upokojevanje morali obstajati drugačna merila, ne le leta dela in starosti«.
A s temi merili je tako kot s točkami za vpis, meni. Najlažji je avtomatizem.

Ponovno javno vprašanje ministru dr. Žigi Turku. M. Marinčič, Delo, 6.9.2012
Odgovor dr. Marku Marinčiču. B. Rončevič, Delo, 11.9.2012
Predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije
Marko Marinčič je 4.9.2012 zastavil vprašanje: Ali je novela Zakona o visokem šolstvu ena od tem v pogajanjih o novem socialnem sporazumu. Minister Žiga Turk je istega dne odgovoril, da je to obrobna tema in da se spremembe ZVŠ ne nanašajo na socialne pravice. M. Marinčič je zastavil dodatna vprašanja na katera je odgovoril Borut Rončevič (MIZKŠ).
(1) Kakšne »racionalizacije« priporoča univerzam v primeru sprejetja novele?
Odgovor: Ministrstvo ne vidi razloga, da bi na univerzah zaradi spremembe ZVŠ prihajalo do racionalizacij.
(2) Kaj meni o term, da finančni pritiski na univerze potekajo v znamenju protiustavne Uredbe o javnem financiranju visokošolskih zavodov?
Odgovor: »Obseg denarja, ki ga je država namenila za visoko šolstvo v rebalansu proračuna ni protiustaven. Zakonsko rešitev, ki bi nadomestila dosedanjo uredbo, ki še vedno velja, pa pripravljamo«.
(3) Kaj meni o situaciji, ko ib krčenje javnega šolstva sovpadalo z ustanavljanjem zasebnih univerz in fakultet?
Odgovor: Ni potrebe, da bi se ministrstvo izrekalo o ustanavljanju zasebnih univerz. »Država ne sodeluje pri ustanavljanju zasebnih univerz /…/ Ta vlada ni podelila nobene nove koncesije in financiranju študijske dejavnosti na koncesioniranih zavodih namenja enak delež kot prejšnja vlada«.
(4) Ali se poseg v sestavo sveta NAKVIS ne nanaša na priporočilo evropske komisije, naj sistemi ocenjevanja kakovosti temeljijo na »udeležbi vseh prizadetih akterjev: učnega personala, vodstev, študentov, nekdanjih študentov, socialnih partnerjev, poklicnih združenj in tujih strokovnjakov«?
Odgovor: Na ministrstvu bomo poskrbeli, da bodo pri skrbi za kakovost še naprej sodelovali vsi deležniki. Zaradi neodvisnosti ocenjevanja je nujno poskrbeti, »da si ne bodo visokošolski zavodi sami izbirali ljudi, ki jih bodo ocenjevali«. Strokovnjaki v novem svetu NAKVIS bodo pokrivali vsa širša študijska področja, zagotovljeno bo predstavništvo vodstev, sindikatov, študentov in delodajalcev. Pričakujemo, da bo v ekspertnih skupinah vključeno »tudi čim več poklicnih združenj in tujih strokovnjakov«.
(5) Ali bo novela ZVŠ septembra tema razprave v delovni skupini za socialni sporazum? (M. Marinčič je član delovne skupine Znanje in ustvarjalnost kot temelj razvoja).
Odgovor: Socialni sporazum določa okvire politik, »posamični zakoni niso predmet« sporazuma, »razen če se ne dogovorimo drugače«. Sporazumevanje teče počasi, z zakonom ša se mudi.

Sedem let skomin, nekaj napak in dve kratkovidni vladi. J. Kontler – Salamon, Sobotna priloga, Delo, 8.9.2012
O nastajanju in mešetarjenju z Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva (NAKVIS
www.nakvis.si ) piše novinarka, ki je vseskozi spremljala to dolgo in zapleteno zgodbo.
(V članku je obravnavno le novejše obdobje. Vloge agencije sta pred tem opravljala (po zakonu iz leta 1993) dva organa: Svet za visoko šolstvo - podeljeval je akreditacije zavodov in programov vsaj od 1994, glej
www.uni-mb.si/dokument.aspx?id=12087 - in NKKVŠ (od 1996; za 2000 – 2007, ko je podpirala samoevalvacije in pripravljala zunanjo evalvacijo) glej www.uni-mb.si/podrocje.aspx?id=439, op. B.M.)
Zakon o visokem šolstvu je (leta 2004, op. B.M.) določil, da mora biti v letu 2005 ustanovljena neodvisna nacionalna visokošolska agencija. Takratni minister je predlagal njeno ustanovitev jeseni 2005, a je vlada (J. Janše) odgovorila, da za to ni denarja. Pač pa je bil leta 2006 z zakonom preoblikovan vladni svet za visoko šolstvo (SVŠ), ki je poleg akreditacij podeljeval tudi habilitacije profesorjem. SVŠ (njegov predsednik je bil nekaj časa Peter Jambrek, nato Tomaž Pisanski, op. B.M.) je podelil veliko akreditacij programov in visokošolskih zavodov.
Stane Pejovnik pravi, da so v njem različni lobiji in posamezniki »spretno uveljavljali parcialne interese«. Proti tovrstnemu odločanju je bilo veliko odpora. Janko Prunk je npr. iz senata za akreditacijo izstopil zaradi akreditacije ene od zasebnih fakultet.
Leta 2009 (v času vlade B. Pahorja) je novela ZVŠ omogočila ustanovitev agencije NAKVIS (30.12.2009, op. B.M.). Agencija je doslej opravila zunanje evalvacije treh samostojnih visokošolskih zavodov in 178 študijskih programov in jim podelila akreditacijo. Spremenjeni SVŠ je postal svetovalno telo vlade (glej
www.arhiv.mvzt.gov.si/si/o_ministrstvu/strokovni_sveti/svet_rs_za_visoko_solstvo/ ). Njegov predsednik Franci Pivec je letos poleti po neuspešnih poskusih povezave z (novim) ministrstvom odstopil. V pogovoru za Delo povedal, da je ob ustanavljanju zavrnil ponujeno mesto direktorja NAKVIS. Zdaj že bivša direktorica Mojca Novak je bila deležna očitkov sodelavcev. Pripomb in nezadovoljstva je agencija dobivala iz visokošolske sfere zaradi pretiranega normiranja, kompliciranih in dolgotrajnih postopkov; zdaj se zaradi političnih pritiskov bolj ukvarja sama s seboj kot s kakovostjo, pravi Stane Pejovnik (UL). Pravkar teče izbor novega direktorja in samoevalvacija agencije, v postopku mednarodnega priznanja oz. vključitve v evropsko zvezo agencij (European Association for Quality Assurance in Higher Education (ENQA).
Vlada je nedavno predlagala spremembo določil ZVŠ o sestavi sveta agencije in o rokih za akreditacijo. S strani univerz, študentov in same agencije je bil odziv odklonilen. Predlagano imenovanje članov sveta s strani vlade naj bi ogrožalo neodvisnost, ki jo za take agencije določajo evropski standardi (ESG:
www.uni-mb.si/dokument.aspx?id=15549 ). Spremembe nekateri povezujejo s pričakovanim ustanavljanjem novih (zasebnih) univerz. (tudi) komentatorka je prepričana, da je »neodvisna in kakovostna sestava sveta NAKVISa edina varovalka pred sprejemanjem odločitve za visokošolske institucije in programe, za katere razen lokalnih apetitov ni ustreznih pogojev.«

Subvencije so slovenskega kmeta malce uspavale. T. P., Dnevnik, 8.9.2012
Tudi o problemih visokega šolstva govori
Jernej Turk, nekdanji dekan Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede UM predsednik Društva agrarnih ekonomistov.
Naše kmetijstvo ni dovolj konkurenčno, je značilen primer, kaj povzročijo sicer nujne subvencije. Kar malo se je pozabilo na njegovo osnovno funkcijo, proizvodnjo hrane. Če kmet nima tržnega signala, kaj, kako in koliko proizvajati po tržnih cenah in se zadovolji z denarjem iz »nekega žaklja«, potem razmišlja drugače, kot želimo.
Imamo vedno več kmetijskih šol . Imamo dve veliki fakulteti (BF UL, FKBV UM), Visoko šolo za vinogradništvo in vinarstvo (UNG), FNMIT UM s programom sredozemskega kmetijstva in kopiti srednjih šol, ki prehajajo v višje oz. visoke. Nedavno je bila ustanovljena Visoka šola za upravljanje s podeželjem v NM.
J. Turk meni, da imamo premalo »kritične mase«, profesorjev, znanstvenikov s tega področja za toliko šol. Konkurenca je sicer zdrava, a trend bi morali ustaviti, »kajti le diplomanti najboljših šol pridobijo znanje, ki jim omogoča konkurenčnost tudi na trgu znanja«. Znanja počasi degradirajo. Ne samo praktično strokovna, tudi teoretična.
Število šol povzroča tudi finančne, proračunske težave. »Fakultete smo zaradi tega zelo prizadete. UM je tako zaradi finančne krize dobila 3,6 milijona evrov manj denarja, samo naša fakulteta /…/ 180.000 evrov. To je za nas izjemen finančni šok in udarec. Ne morem se zato strinjati s tezo, da so takšni prihranki potrebni ravno v visokošolskem izobraževanju in znanosti.«

Janez Šušteršič. Intervju. K.S., V.V., Objektiv, Dnevnik, 8.9.2012
Tudi o sindikatih govori finančni minister in i
zredni profesor za ekonomijo na Fakulteti za management Koper. Sodeluje tudi na zasebnih Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in Mednarodni fakulteti za poslovne in družbene študije v Celju. Bil je direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) med leti 2001 in 2007 in podpredsednik Odbora za reforme in nacionalni koordinator za Lizbonsko strategijo. Vir: ww.fm-kp.si/si/vizitka/146.html Glej tudi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_%C5%A0u%C5%A1ter%C5%A1i%C4%8D ).
Sistem socialnega partnerstva temelji na logiki industrijske družbe, meni Janez Šušteršič. V socialno-ekonomskem svetu (ESS) so predstavniki delodajalcev in delojemalcev (in vlade, op. B.M.). Vprašanje je tudi reprezentativnost sindikatov, pravi minister. Treba bi jo bilo preverjati vsakih nekaj let, pa se ne, čeprav to zahtevajo predpisi. Sindikati bi morali zagotoviti transparentnost svojega (finančnega) poslovanja.
Problem so tudi referendumi, saj so sindikati eni redkih, ki so sposobni zbrati dovolj podpisov in imajo tako moč veta na politične odločitve.
ESS je vplival na to, da so bile reforme milejše. Vendar je bil Zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) sprejet brez referenduma. Po pogajanjih s sindikati so bile potrebne prilagoditve, kar je stalo 130 milijonov evrov. »A tudi voditelji večine sindikatov so se zavedeli položaja, v katerem je država, in na koncu so bili pripravljeni iskati rešitev, da jim ne bo treba v konflikt. Imel sem občutek, da večni sindikatov ni bil cilj sesutje vladnih ukrepov. Verjetno so se nekaj naučili iz lanskih referendumskih zgodb. Pokojninski reformi je bilo mogoče marsikaj očitati, a ko je zakon padel na referendumu, zmagovalcev ni bilo. Uspelo jim je tudi s pomočjo takratne opozicije (danes na vladajoči poziciji, op. B.M.), a zdaj je pred njimi nova reforma, kjer so nekatere rešitve podobne, nekatere pa pomenijo tudi pomembne dodatne premike v smeri modernizacije pokojninskega sistema«.

Ekonomska kriza in kriza univerze. L. Škof, Odprta stran, Objektiv, Dnevnik, 8.9.2012
Lenart Škof (FH UP, glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Lenart_%C5%A0kof ) piše, da je slovenski visokošolski prostor sicer majhen in finančno vreden kot srednja velika zasebna univerza v ZDA, a po kulturnem in družbenem potencialu presega univerze v večjih državah. V slovenskih univerzah »akademiki vseh generacij vzpostavljajo nove temelje in hkrati iščejo alternativne in inovativne poti« k razvoju naše krhke države. Pri smo naslednjim trem medsebojno povezanim dogajanjem načelne, finančne in pravne narave:
(1) Izjava predsednika vlade o univerzitetnih profesorjih je pokazala na temeljno težavo odnosa politike do visokošolskega prostora v zadnjih letih. Od vzpostavitve bolonjskega sistema se namesto idealu »kakovosti« univerze pragmatično prilagajajo »vse dražjemu načinu študija, ki pa ga država že leta ne zmore, ne zna ali morda noče podpreti«. Največja žrtev so študentje. Rešitev bi bila morda »povratek v enovit štiriletni študij«. (Tudi v prejšnjem sistemu je bilo veliko krajših visokih strokovnih programov, zaradi »absolventa« pa je bil univerzitetni študij pravzaprav petleten, op. B.M.)
(2) Krči se obseg financiranja, kar vpliva na kvaliteto. Na fakultetah, ki so šle prve v »bolonjo« se je večanje števila predmetov in letnik več in zmanjševanju generacij izkazalo za katastrofo. Izvajanje druge stopnje, je v opevanem sistemu 3+2 postalo stvar znanstvene fantastike in improvizacije. Politika in akademska sfera polemizirata v medijih, kar je slabo. Politika bi morala razumeti, da je univerza eden od temeljev državnosti. »Dolžnost univerz je, da delajo kakovostno in v skladu z etičnimi in akademskimi normami. Oboji morajo skrbeti za prihodnost države.
(3) Ob ustanovitvi novega visokošolskega sindikata se je odprlo ključno vprašanje »vdora logike kriznega menedžmenta« v občutljiv visokošolski sistem. Z logiko »izgube« in »profita« oz. »finančne vzdržnosti« pri zaposlenih neprestano zbuja slabo vest, da so paraziti, in jih tako disciplinira. Ta logika je v ozadju razrešitve dekana na UP (T.j. dekanje FHŠ UP. Op. B.M.). Vse tri slovenske filozofske fakultete (FF UL, FF UM, FHŠ UP) so v nezavidljivem položaju in nobena od njih nima »po rednih volilnih procedurah postavljenega dekana«. Če bomo dovolili vdor logike korporativnega upravljanja fakultet, potem bo visoko šolstvo postalo plen interesnih skupin, opozarja avtor. Žrtev bodo prihodnje generacije študentov in prihodnost države.

Izkoriščanje človeka po človeku. Delo 11.avgusta. PP 29, G. Drevenšek, Sobotna priloga, Delo, 8.9.2012
Na pismo (Delo, 18.82012) Vesne Mikolič, nekdanje dekanje FHŠ UP in »skupine predavateljev in senatorjev« FHŠ odgovarja
Gorazd Drevenšek, v.d. dekana FHŠ. Pravi, da gre za neresnice in podtikanja. V. Mikolič je po njegovem zlorabila pooblastilo prejšnjega rektorja in s svojim poslovanjem (skupaj z Darkom Darovcem) ogrozila obstoj FHŠ in destabilizirala UP. Ob padanju vpisa je FHŠ širila programsko ponudbo, v korist peščice izbrancev in v škodo prekarno zaposlenih mlajših sodelavcev, ki so večkrat opravljali delo namesto profesorjev. Ti izbranci zdaj preko sodišč in medijev pritiskajo na njega in rektorja, ki je z ukrepi posegel v FHŠ.

Zakaj se nič ne zgodi in kaj bi se moralo zgoditi. Ž. Turk, Sobotna priloga, Delo, 8.9.2012
Daljši prispevek, ki ga je imel minister
Žiga Turk v Dragi, o iskanju izgubljenega moralnega kapitala. Rešitev naših težav vidi v okviru teorije šestih moralnih temeljev (po J. Haidtu): prvi trije (skrb, poštenost in svoboda) so univerzalni, ostali (pripadnost, spoštovanje avtoritete in svetost) pa so značilni za desni politični spekter. »Poštenost levi in desni razumejo vsak po svoje. Levičarjem se zdi prav, da imajo vsi enako, konzervativci, da imajo vsi proporcionalno, glede na svoj prispevek«. Levičarji (v NOB) niso razumeli desničarjev. »Žrtve revolucije so bile podjetne, delovne ustvarjalne, premožne. Imele so tisti proporcionalni občutek za poštenost, ki pravi, da je treba živeti na svoj in ne na tuj račun«. Zato je potrebna, poleg pietete do mrtvih, »zaradi prihodnosti /…/ jasna, nedvoumna, konsenzualna obsodba revolucije. Tako kot smo obsodili kolaboracijo«.
Citira Prešernovo Zdravljico, ki po njegovem »v različnih kiticah nagovarja različne moralne temelje« ( sedma bolj »leve«, druga bolj »desne« in četrta vse, da bi si lahko »segli v roke«: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«
»Komu /…/ bratje! čmo zapet! Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet, brate vse /…« »Edinost, sreča, sprava /…/ vsi naj si v roke sežejo, de oblast in z njo čast /…/ naša boste last!«

Delo, družina, domovina. T. Troha, Dnevnik, 10.9.2012
V Delu (9.9.2012) je
Žiga Turk (minister) zapisal, na katerih (šestih) moralnih temeljih bi morala sloneti naša rešitev Komentator Tadej Troha piše, da ga ti nazori spominjajo na Francijo v času Petaina (1940) ki so ga želeli posnemati slovenski katoliški politiki med drugo vojno.

Nova Žižkova »perverzija«: vodič po ideologiji. V.P.S., Nedelo, 9.9.2012
Na
filmskem festivalu v Torontu je bila svetovna premiera filma The Pervert's Guide to Ideology. V glavni vlogi Slavoj Žižek skozi interpretacije znanih filmov odgovarja na vprašanja: kaj nam psihoanaliza lahko pove o ideologiji, kakšne so pretekle in sedanje funkcije ideologije, katere ideologije prevladujejo v sodobnem svetu, kako ljudje oblikujejo svoja prepričanja itd. Zanj je ideologija drugo ime za podzavestne fantazme, ki strukturirajo naše vsakdanje življenje. »Vsi sprejemamo demokratični kapitalizem, in to kljub njegovi trenutni panevropski katastrofi. Sramežljivo prosimo za nekaj več manjšinskih pravic in malce boljše zdravstvo, nihče pa ne postavlja pod vprašaj širšega ideološkega okvira. To je res pravi triumf ideologije,« je povedal za Guardian www.guardian.co.uk ­.
»Je genij, norec, nenehna opozicija, senzacionalist, radikalni levičar, liberalna nadloga, odvisno iz katerega zornega kota ga gledaš, ali pa kar vse naenkrat. Vedno pa je zelo zabaven in provokativen. Neusmiljeno skače od enega filma do drugega, od ene ideje do druge /…/, raziskuje kapitalizem, fašizem, konzumerizem, stalinizem, religijo itd. Gledalec se počuti, kot da bi bil znotraj intelektualnega fliperja.« Govori sto na uro, in to z govorno napako, napačnimi izgovorjavami in ob norem gestikuliranju. Ideje producira še hitreje kot govori. (Vir:
spletna stran festivala )
(Leta
1971 je na ljubljanski FF diplomiral iz filozofije in sociologije, na isti ustanovi pa še magistriral in doktoriral (1981). Drugič je doktoriral na Universite Paris-VII. Je eden izmed filozofov z največjo publiciteto v svetovnem merilu, na področjih: (lacanovska) psihoanaliza, politična filozofija, nemški idealizem itd. Kot raziskovalec je zaposlen na FF UL, »vendar je njegova funkcija na tej ustanovi bolj častna, saj nima rednih predavanj«. Je redni profesor na »European Graduate School for Media & Communications« in kot gostujoči profesor posebno priljubljen v ZDA, na Japonskem, v Južni Ameriki. Vir: www.wikipedija.org: Op. B.M.)

Srečko Kosovel: #Pravica. Sanje, Ljubljana, 2012. kem, Dnevnik, 7.9.2012
V poletju pomanjkanja spoštovanja do kulture, naroda in Človeka je izšla knjižica divje aktualnega in današnjemu sprenevedanju smrtno nevarnega
Srečka Kosovela. Odlomke iz njegovih pesmi in esejev sta uredila R. Zavrtanik in T. Koprivec. Delujejo kot da so napisani danes in tukaj, npr. »Čas zahteva nove orientacije. /…/ Nobena doba še ni bila tako velika po svojih vprašanjih in tako bedna po svojih odgovorih, kakor je naša«, ugotavlja Kosovel.

Še vedno v iskanju smeri domov. G. Bauman, Dnevnik, 7.9.2012
Nov album »Tempest« (nevihta) je izdal
Bob Dylan, eden najvidnejših glasbenikov zadnjega pol stoletja. Njegov komad Like a Rollin' Stone je bil večkrat najboljši vseh časov, poleg Masters of War, A Hard Rain's Gonna Fall, With God on our Side (da o Blowing in the Wind niti ne govorimo, op. B.M.). Zanj je značilna odsotnost (pomena) materialnega (»ko nimaš ničesar ne moreš nič izgubiti«) in iskanje poti domov. Svoj svet (in kariero) je »gradil na nedotakljivosti uma in strasti, ki pa sta skupaj dosegla prav nasprotni učinek – usodno privlačnost«, piše Gregor Bauman. Iz krempljev te privlačnosti se je poskušal reševati s popotovanji in menjavo glasbene usmeritve. Zamerili so mu npr. prehod na električno kitaro, a vseeno je postal duhovni oče rockovske underground kulture.
Poslušanje Dylanovih pesmi je pogovor s samim seboj, piše G. Bauman. »Ta pogovor ima lahko filozofske razsežnosti, nostalgične primesi, lahko je prepoln žalovanj za izgubljenimi priložnostmi, beseda teče o ljubezenskih brodolomih, starih filmih, dobrih knjigah…« Iz teh pesmi smo se »naučili veliko več kakor v šoli ter v njih ponovno našli avtentičnost, izgubljeno med študiji na fakultetah.«

Naši in vaši, desni in levi skrajneži. J.P., Dnevnik, 12.9.2012
Komisija za nadzor tajnih služb Državnega zbora že par mesecev čaka na poročilo varnostnih služb o skrajnih skupinah in gibanjih v Sloveniji. Menda so doslej odkrili samo desne skrajneže, vlada pa želi pokazati, da obstajajo tudi levi.
Vinko Gorenak (SDS, danes notranji minister) je poskušal pred volitvami (decembra 2011) javnost prepričati, da na demonstracijah (19.5.2011) stavbe parlamenta niso obmetavali študentje in dijaki, ampak je bilo to delo znane levičarske oz. anarhistične skupine. Leva vlada (B. Pahorja) naj bi na ta način diskreditirala demonstracije študentske organizacije zoper predlog zakona o malem delu, ki jih je vodila Katja Šoba (ŠOS), kasnejša kandidatka SDS na volitvah.

R.E.M. na 15 slovenskih načinov. D.V. Dnevnik, 10.9.2012
Kongresni trg in park ob njem so zapolnili mladi obiskovalci brezplačnega koncerta, s katerim naj bi sporočili, da lahko vsakdo naredi nekaj za okolje. 20 slovenskih in hrvaških glasbenikov je igralo tudi priredbe ameriške skupine R.E.M. (Tako se imenuje tudi faza intenzivnega spanja, z »rapide eyes movement«, op. B.M.). Organizator koncerta
Joseph. A. Mussomeli (60, pravnik, veleposlanik ZDA) je dejal, da ga ležerno poležavanje na zelenici spominja na dogodek, ko je bil v mladosti skoraj aretiran za to dejanje. »Kje je smisel imeti travo in parke, če ne moreš uživati v njih?« se še vedno sprašuje. Meni, da so Slovenci glede čuvanja okolja pred Američani. »Kljub politični razklanosti ste enotni vsaj pri okolju in na ta svoj odnos, predanost bi mogli biti ponosni.«

3. - 9. september

Po hidrološki še vpisna suša. M. Mikoš, Delo, 3.9.2012
Na letošnjo sušo navezuje
Matjaž Mikoš (dekan FGG UL) svoj prispevek o težavah fakultete, ki izobražuje »strokovnjake, ki nam bodo v prihodnosti zagotavljali ustrezne količine vode in nas tudi znali obvarovati pred poplavami«.
Poleg akademske suše zaradi znižanja sredstev za izobraževanje in raziskovanje se ji dogaja tudi vpisna suša. FGG je od 1998 izvajala štiriletni univerzitetni program Vodarstvo in komunalno inženirstvo, z 70 vpisnimi mesti, ki je dal 190 diplomantov. Z bolonjsko prenovo so ga nadomestili s prvostopenjskim 3-letnim univerzitetnim programom, na drugi stopnji pa izvajajo2-letni program Okoljsko gradbeništvo. Zaradi zmanjšanja zanimanja za novi program in da ne bi zasitili trga dela s tem profilom so vpisna mesta zmanjšali na 50. Letos so dobili 8 prijav, za drugi vpisni rok je na voljo še 43 mest. Kaj naj storijo? Se tržno obnašati in neperspektiven študij odpraviti, strokovnjake za sušo pa bi šolali na Nizozemskem, v Avstriji? Bodo prišli nazaj? Razmišljajo, da bi prosili ministra, za zaradi vpisne suše razglasi naravno katastrofo in da državno pomoč. Ali pa sklenili zavarovanje za primer vpisne suše? Naj tožijo odgovorne, ki odvračajo študente od gradbeništva?
So bili krivi sami – slaba promocija, slab program, diplomanti?
So krivi objektivni dejavniki? »Zaradi širjenja visokošolskega prostora se je pred leti pojavil nov samostojni visokošolski zavod Visoka šola za varstvo okolja in na njem redni in izredni strokovni (!) študijski program Varstvo okolja in ekotehnologija. Tja se danes vpisujejo boljši dijaki«. Kot bi dragoceno vodo uporabili za ekstenzivno namakanje zelja, namesto za kapljično zalivanje paradižnika.
Še o problemu kakovosti. Na omenjeni program FGG se vpisujejo novinci z povprečno malo več kot 60 točk (za PF UL je bilo potrebno vsaj 64, glej
www.vpis.uni-lj.si ). Vpis je torej odvisen od socialnega imidža diplomantov. Tehnika in inženirstvo so zaradi načrtnega razvrednotenja precej nizko. Kriza v gradbeništvu ni nastala zaradi gradbenih strokovnjakov, a vpliva na vpisno sušo. Naj se odpovemo gradbeništvu na univerzitetni ravni?
Avtor prispevek končuje z optimizmom – po dežju posije sonce, po suši nastopi poplava. »Vrata fakultete so vam vedno odprta«.

Tarnajo samo nesposobni. P. Knez, Dnevnik, 4.9. 2012
Japec Jakopin, načrtovalec bark in podjetnik se namerava ukvarjati tudi s turizmom. Pravi, da je prodaja v navtiki od 2007 padla za dve tretjini. Ne gre za finančno krizo, pač pa za izgubo konkurenčnosti zahodnega sveta. »Gre za radikalne spremembe. Imperializma je konec in 7% svetovnega prebivalstva ne bo več živelo od preostalih 93%. To spremembo je povzročila Kitajska«. Njegovo podjetje ima naročila in ideje, a hkrati likvidnostne težave zaradi težav bank. Znižati so morali plače, ki pa so še vedno za tretjino nad slovenskim povprečjem.
Meni, da poslovno okolje pri nas še nikoli ni bilo tako dobro kot sedaj. Gre nam bolje kot 1992. »Mi v Sloveniji smo sami sebi ovira«.
»Slovenija lahko živi od razvoja in znanja, od odlične lege na stičišču sveta kot posredniki med zahodom in vzhodom, severom in jugom in od turizma zaradi prečudovitega okolja. /…/ Želim si, da bi moji otroci ostali tukaj /…/. Mi moramo postati zanimivi za druge in s tem bomo zadržali tudi naše talente. Država nista samo Pahor in Janša! /…/ Mi državljani moramo spremeniti Slovenijo in postati pravi državljani, ki bodo delali tukaj in plačevali davke. /…/ Veste, če imaš ti zaupanje vase, znanje in energijo, ti nihče nič ne more.«

»Pobegnili nam bodo najboljši profesorji«. R. Ivelja, Dnevnik, 4.9.2012
Predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije (v konfederaciji Pergam, op. B.M.)
Marko Marinčič (FF UL) meni, da je vlada z dvodnevnim rokom za javno razpravo o predlogu sprememb Zakona o visokem šolstvu ponižala univerze in socialne partnerje. Resolucija o normativni dejavnosti določa, da mora javna razprava trajati 30-60 dni. Visokošolski sindikat pripomb vladi ni posredoval.
Ob predlogu, da bi člane sveta agencije NAKVIS imenovala vlada, se Marinčič boji, da bo vlada imenovala svoje ljudi, s katerimi bo lažje uveljavljala svoje interese po političnih kriterijih.
Sprememba 63. člena zakona, po katerem bi imeli učitelji 6 do 8 ur asistenti pa 12 do 14 ur obveznosti neposrednega pedagoškega dela le »praviloma«, pomeni, da se te obveznosti lahko neomejeno povečujejo, meni. A to ni vse delo, saj obsega preostali čas do 40 ur učiteljev na univerzi raziskovalno delo in žal tudi vedno več administrativnega dela. Raziskovalno delo se preverja s habilitacijami na vsakih nekaj let; le redni profesorji, manjšina, imajo redno zaposlitev. Na vprašanje, zakaj ne bi v redno delo šteli tudi delo z doktorandi Marinčič odgovarja, da so sedanje obveznosti učiteljev primerljive s tistimi v tujini. Se pa povsod krepijo težnje po večji obremenitvi, kar vodi v več zaposlitev za določen čas in honorarnega dela. »Bojim se, da bodo vsi najboljši učitelji zbežali; če bodo šolnine, tudi študentje. Že zdaj se nam dogaja, da gredo nekateri po doktorat na avstrijske univerze, ker je tam brezplačen. Nekateri se vrnejo, nekateri ne. Je to dobro za razvoj te države?«
Predsednik sindikata je prepričan, da novela zakona uvaja liberalizacijo visokošolskega tržišča. Tuje univerze bodo lahko pri nas »brez pravega nadzora odpirale svoje filiale«.

Leto dni po tretjem referendumu. N.R., Delo, 5.6.2012
Junija 2011 so volivci zavrnili tri zakone – o pokojninski reformi, delu na črno in o arhivih. Po enem letu mirovanja je zdaj v DZ poslan nov predlog zakona o delu na črno. Večina rešitev, s katerimi bo preprečeno finančno izkoriščanje delavcev na črno, je enakih kot v zavrnjenem zakonu. Izpuščena je medsosedska pomoč in nadzor nad sivo ekonomijo. Tudi pri pokojninski reformi bo vlada izhajala iz padlega zakona.

Vsestransko uporabni diplomanti FDV. J.K.-S., Delo, 5.6.2012
Prvo srečanje diplomantov FDV (VŠPVN, FSPN UL, op. B.M.) je pripravilo alumni društvo FDV. Bojko Bučar, dekan, pravi, da so diplomanti na vseh ravneh, na vodilnih mestih v velikih sistemih, v svojih podjetjih, v občinah in državnem vrhu, od leve do desne. Izobražuje torej »profile ljudi, ki premorejo dovolj širine, in hkrati specialno znanje s posameznih področij. Službo jih 90% dobi približno v enem letu, kar je prej kot pri naravoslovcih. Aprila je bilo brezposelnih 557 diplomantov (od 10.075 dosedanjih diplomantov, Dnevnik 6.6.2012, glej Pogledi, op. B.M.) . Društvo diplomantov bo povezovalo politologe, komunikologe, sociologe in bo most do gospodarstva in drugih delov družbe. Želijo dobiti podatke o vseh diplomantih.

Do počitnic – spet kampanjsko »piflanje«. Slovensko šolstvo. B. Sosič, Delo, 2.6.2012
Branko Sosič, novinar, urednik in publicist kritično piše o našem šolskem sistemu. Njegovo bistvo je kampanjsko »piflanje, za ocene in papirnata potrdila. Ne znanje »globlje vedenje, povezano z otrokovim prvinskim hotenjem in sposobnostmi, ampak ocene in spričevala.« V sistemu prevladuje taktika zavlačevanja, oblast želi razvleči izobraževanje mladih in ga podaljševati. »Govorimo o družbi znanja, čedalje bolj pa imamo družbo spričeval in diplom, Zamešali smo pojma znanje in papirnato potrdilo. Sedanje šolanje pravzaprav v mladih razvija strah, da za tisto, za kar imajo talent in globoko željo, da bi to v življenju radi počeli, nimajo pa dovolj formalne izobrazbe, nimajo »papirja«, s katerim bi se lahko izkazovali. Zato se šolanje vztrajno podaljšuje in obdaja z različnim izobraževalnim balastom«. Naše šolstvo se organizacijsko skoraj ne razlikuje »od tovarne, vojašnice, bolnišnice ali, bolj trdo rečeno, popravnega doma ali zapora, kot je menil tudi M. Foucault. Izumitelj Peter Florjančič šole celo imenuje »klavnice duha«.

Zaposljivost visokošolskih diplomantov. Vstop na trg dela dramatična življenjska prelomnica. S. Pavlin, Sobotna priloga, Delo, 2.6.2012
Samo Pavlin (FDV UL, organizator dveh konferenc o zaposljivosti diplomatov, glej http://www.dehems-project.eu/en/druga-konferenca ) povzema (mednarodne) raziskave o zaposljivosti mladih. Te kažejo, da visokošolsko menedžerji pri modernizaciji študijskih programov le malo upoštevajo podatke o zaposlovanju svojih diplomantov in sploh slabo poznajo to problematiko.
Mnogi so še vedno prepričani, da ima klasično visokošolsko poučevanje največjo vlogo pri pripravi posameznika na delo. Raziskave pa kažejo, da so pomembni tudi dejavniki zunaj visokošolskega sistema: ekonomska gibanja, socialni izvor, mobilnost, ugled izobrazbe, delovne izkušnje in tip delovnega mesta. Poleg strokovnega znanja se od diplomantov pričakuje sposobnost dela pod stresom , učinkovito upravljanje časa, timsko delo in delo z računalnikom. Te splošne kompetence šele naredijo strokovno znanje uporabno.

Raziskava Visoko šolstvo kot generator strateških konferenc (glej www.fdv.uni-lj.si/zalozba/pdf-ji/439.pdf www.decowe.org/.../hegesco/Slovenski_rezultati_raziskave_Hegesco....) je v 19 evropskih državah zajela 50.000 diplomantov, tudi slovenskih. Tretjina od vseh je s svojim delom nezadovoljna, četrtina meni, da delovno mesto 5 let po koncu študija ponuja dobre karierne možnosti. Svoje delovno mesto opisujejo kot stresno in kompetitivno (tudi v javnem sektorju), dinamično, inovativno in usmerjeno v mednarodno okolje. Več kot pol jih je že doživelo reorganizacije in odpuščanja. »Vse to vpliva na izgorevanje na delovnem mestu in omejitve pri ustvarjanju družine«.
Slovenski diplomanti so v primerjavi z ostalimi »občutno manj zadovoljni s svobodo pri oblikovanju študijskih vsebin in imajo nizko mnenje o akademskem ugledu visokošolskih inštitucij. Svoj študij opisujejo kot manj zahteven /…/ povprečje študija v EU državah je 32,5 ur na teden, slovenski študent študira le 23,5 ur. Visokošolskemu sistemu očitajo izrazito nizko stopnjo spodbujanja timskega in praktičnega dela kot tudi problemskega učenja. To je morda eden od razlogov, da jih največ dela ob študiju, da z različnimi prekinitvami študirajo najdlje v Evropi in po zaključku študija dolgo časa iščejo delo.
Avtor priporoča, da tudi vlade, ministrstva in agencije (poleg visokošolskih inštitucij) spodbujajo pridobivanje relevantnih delovnih izkušenj, delovne prakse in pripravništva v času študija. Pri izbiri študija bi morali upoštevati lastni interes študentov. Skrbeti bi morali za to, da bi bil študij zahtevnejši in intenzivnejši, saj to vpliva na razvoj profesionalnega znanja in uspešnost na delovnem mestu. Spremembe, ki jih visokošolska politika sprejema danes, se bodo na trgu dela v povprečju pokazale 10 let potem, ko bodo diplomanti zasedli delovna mesta.

Antiintelektualizem slovenskega neoliberalizma. Znanost v času varčevalnih ukrepov. M. Gams, Sobotna priloga, Delo, 2.6.2012
Matjaž Gams (IJS, Sviz, www.uni-lj.si/aktualno_na.../dr_matjaz_gams_fri.aspx ) piše o dveh izvorih problemov, povezanih z varčevanjem – poleg evropskega neoliberalizma je to slovenski antiintelektualizem. Apel Stephana Hessla (93) ljudem, da se dvignejo proti izrojenosti sedanjega sistema, razlikam med bogatimi in odrinjenimi, proti ukinjanju javnega dobra, javnega sektorja in socialne države je prišel v času, ko v Sloveniji uslužbenci v javne sektorju veljajo za parazite in ko se poskuša obvladati intelektualce in ljudstvo. Največji udar varčevanja je po akademski sferi. V preteklem desetletju je denar iz gospodarstva namesto v razvoj poniknil v žepe elite, ceste pa so polne prestižnih limuzin.
Zakaj smo sindikati privolili v varčevanje?
(1) Hoteli smo dati zgled za varčevanje, a potrebni bodo tudi spodbujevalni ukrepi.
(2) Sočasno se je »vzpostavilo normalno razmerje med plačami profesorjev in raziskovalcev do drugih poklicev«. Po prvih dveh usklajevanjih plač je nastala absurdna situacija, »da so najboljši in najpametnejši asistenti in mladi raziskovalci dobili manjšo plačo kot učitelji v osnovni šoli« zato si je njegov sindikat (Sviz, nekateri drugi sindikati so bili proti), skupaj z vladnimi predstavniki prizadeval za sprejemljiva razmerja med poklici. »Pri tem smo imeli minimalno podporo pri študentih, vodstvih univerz, fakultet ali inštitutov in smo na lastno pest vztrajali pri primernem statusu zaposlenih v visokem šolstvu in znanosti. Vlada je v tej točki pokazala veliko posluha za stališča intelektualno zahtevnih poklicev«.
V prihodnje bo treba: »spremeniti sistem vrednot, povečati sredstva za znanost in visoko šolstvo, uveljavit več stroke in zdrave pameti v vodenju države«. Intelektualna usmeritev ne prinaša nič dobrega. Najboljši študenti ne bodo ostali v državi, kjer bodo veljali za parazite, šli bodo tja, kjer cenijo kreativnost in genialnost.
Kaj je mislil predsednik vlade, ko je dejal, da nekateri profesorji delajo le nekaj ur na teden? Izjava je bila dokaz antiintelektualizma, ki pravi, da akademsko znanje samo po sebi ničemur služi in ga je zato nesmiselno financirati. Svetovni neoliberalizem ni tako antiintelektualen. Egon Zakrajšek (ZDA) pravi: »Varčevanje pri visokem šolstvu, znanosti in razvoju ni najboljša ideja.«

Avtor kljub vsemu pričakuje, da bo vlada kmalu začela povečevati sredstva za znanost in visoko šolstvo. »Vsekakor prej, preden se začne akademska sfera sesuvati pod pritiski varčevanja in preden se naredi velika škoda Sloveniji. Želeli bi si, da pri tem (pri upiranju?, op. B.M.) sodelovali vsi člani akademske sfere, od študentov do rektorjev in direktorje.« nekaj antiintelektualnih politikov nas ne more ustaviti.

Nekatere zasebne šole z roko v roki s politiko. Financiranje visokega šolstva.
Tina Kristan, Delo, 4.6.2012
Nekateri varčevalne ukrepe v visokem šolstvu razumejo kot prikrito uvajanje šolnin: »spraviti javne univerze tako globoko, da jim ne bo preostalo drugega, kot uvesti šolnine«. Rektorji šolninam nasprotujejo. Minister
Žiga Turk je za Val 202 dejal, da varčevanje ne daje vzroka za šolnine. A to se lahko zgodi: vlada je v nacionalni reformni program 2012 – 2013 zapisala, da druga bolonjska stopnja ne bo več nujno javno financirana.
Ministrstvo je sklicalo posvet s predstavniki zasebnih koncesioniranih šol. Pri tem imata škarje in platno v rokah Borut Rončević, v.d. direktorja direktorata za visoko šolstvo in svetovalec ministra Dušan Lesjak, oba povezana s posameznimi zasebnimi šolami.
Leta 2002 smo imeli 50 visokošolskih zavodov (fakultet, visokih šol, op. B.M.) od tega 12 zasebnih, leta 2010 pa 91, od tega 37 zasebnih. Država zdaj financira tri javne univerze (UL, UM, UP) in zasebno UNG ter 12 zasebnih zavodov, od katerih jih je 10 dobilo koncesijo v 2006 ali 2007, v času vlade J. Janše. Med temi je bila prva pravna fakulteta v NG, katere solastnik je Peter Jambrek, takrat predsednik sveta za visoko šolstvo, ki je dajal akreditacije. Tretja je bila mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije, katere soustanovitelj je bil Dušan Lesjak, takrat državni sekretar na ministrstvu. Četrta je bila visoka šola za dizajn v Ljubljani, katere lastnica je Nada Rožmanec – njen sin je poročen s hčerko Milana Zvera.
Minister
Žiga Turk pravi, da bodo zasebne zavode obravnavali enakovredno kot javne, če bodo opravljale iste naloge in to enako kakovostno, saj prinašajo pestrost in možnost izbire, ob tem pa za državo ceneje. Za zdaj še ni analize, ali so zasebne šole oz. programi enako kakovostne kot javne. Jo pa agencija NAKVIS napoveduje za konec leta 2012.
V koalicijski pogodbi so vladne stranke zapisale, da bomo do 2014 imeli novo univerzo. Borut Rončevič je bil leta 2006 pobudnik ustanovitve (in njegov prvi direktor) Univerzitetnega in raziskovalnega središča Novo mesto (URS), ki naj bi se oblikoval v univerzo. Ena od članic URS je fakulteta za informacijske študije v Novem mestu, ki se financira iz proračuna. Dekan je Janez Povh, nekdanji predsednik študentske vlade, med predavatelji pa je Borut Rončevič. Z ustanovitvijo četrtega zavoda, visoke šole za upravljanje podeželja, ki je bil nedavno akreditirana, bodo izpolnili kriterij o številu članic.
Stane Pejovnik je dejal za Sobotno prilogo, da je potrebno za dobro dvajset let in pol milijarde. Ministrstvo načrtuje za konec jeseni razpise za evropska sredstva v obsegu 35,5 milijona evrov.

»Svojevrstno uvajanje nekakšnega madžarskega scenarija«. R. Kozmus, Delo, 4.6.2012
Darko Štrajn (znanstveni svetnik PI, podpredsednik slovenske komisije za Unesco, predsednik Liberalne akademije) v intervjuju govori o položaju inteligence. Kot nasledek družbenih gibaj v 60' letih so nastale kulturne skupine z različnimi identitetami in se nato artikulirale skozi civilno družbo. Nastale so ideje o enakopravnosti ras, žensk, gejev, priseljencev itd. Hkrati se je stopnjeval neoliberalizem in pripeljal do družbe z oligarhično nadvlado. V 80' letih se je povezal z novo desnico, kar je pripeljalo do režimov Reagana in Thacerjeve. Pri nas smo to povezavo dobili v času prve Janševe vlade (2004-2008, op. B.M.). »Pod pritiskom sindikatov se je SDS sicer delno odmaknila od neoliberalnih formul – ni jih pa opustila.« Takrat se je pokazalo, da takšno avtoritarno vladanje »od zgoraj navzdol«, ne more delovati. Zmanjšuje blaginjo srednjega (in nižjega) sloja. Od sedanjih zagotovil vlade: Najprej bomo »malo zategnili pas in varčevali (če bomo mimogrede pometli še z univerzo in raznimi institucijami, ki nam niso všeč, toliko boje!) potem bomo pa vsi skupaj od tega nekaj imeli – od teh zagotovil ne bo nič!«

Z varčevalnimi ukrepi se uveljavljajo tudi »grobe oblike ideološke dominacije« in ogroža krhko institucionalno strukturo, meni D. Štrajn. Desnica (SDS) uveljavlja t.i. madžarski scenarij. (Stranka V.Orbana je konec 2011 v parlamentu na hitro dosegla temeljito spremembo ustave in sprejem množice zakonov, op. B.M.). Varčevalni »superzakon« je nadomestek sprememb ustave. Spremembe temeljijo na voluntarizmu, ne na strokovnih ugotovitvah. Moti ukazovanje in pometanje z institucijami. V »svinčenih časih« v 70' letih so štirim profesorjem (na takratni FSPN) »vzeli predavanja, ne pa tudi službe«, danes se celotnim institucijam jemlje kompetence, raziskovalna področja, »tudi z univerzo se namerava početi zelo čudne reči«.
Opredeljenost intelektualcev je danes drugačna kot v 60' letih. Intelektualno delo je stvar množične produkcije in porabe. Intelektualci nimamo več edini privilegija do analitične govorice. Z branjem in pisanjem smo vključeni v pogon, smo izkoriščana delovna sila.
»Samo če pogledate, kako teče objavljanje znanstvenih člankov, vidite, da je to orjaška dejavnost, ki pa se je monopolizirala le v nekaj založbah, ki zato obračajo ogromno denarja. Samo /…/ Elsevir je lani z znanstvenim tiskom zaslužila skoraj 700 milijonov dobička. In vse to bogastvo temelji na brezplačnem delu univerzitetnikov: brezplačno urejajo revije, brezplačno recenzirajo članke, jih brez plačila tudi napišejo, včasih pa celo sami plačajo, da so objavljeni. In v akademskem svetu s takšnim življenjem nihče več ni zadovoljen. Inteligenca je v tem smislu že zelo proletarizirana. Sploh ker je eden od učinkov sedanjega sistema tudi ta, da je odrezana od javnosti. Teorije, ki jih proizvajamo, zlasti na družboslovnih in humanističnih področjih, kratko malo ne prodrejo v medije«.
»Intelektualci imamo vsekakor dolžnost, da v sedenjih razmerah povemo, kar vemo na osnovi številnih izdelanih analiz družbe. V 80' letih so takšna sporočila prodrla v širšo družbeno zavest; kako bo tokrat se ne da z gotovostjo reči. Toda brez te intelektualne investicije ne bo mogoče doseči tistega, čemur rečemo
nova paradigma.« Podobno je množica idej, ki so vzniknile v 60' letih vplivale na veliko družbenih sprememb.
Glavni problemi so staranje prebivalstva, negotovost glede zaposlitev, služb, zaradi novih tehnologih je spremenila narava dela, struktura družbe. Tudi prosti čas je postal produktivna kategorija.
Za spremembe potrebujemo tudi ustrezne politične akterje. Gibanja, kot je 15o so produkt apolitičnosti, ki jo proizvaja neoliberalizem. V Evropi od padca komunizma (1989-1991, op. B.M.) vlada večinoma desnica, malo je slišati o participativni demokraciji. Pri nas je potrebna rekonstrukcija levice, treh štirih strank, z liberalno komponento. »Razmišlja se o socialni državi z večjo družbeno enakostjo, z varovanjem demokracije in seveda s spoštovanjem človekovih pravic«.

Profesorji nimajo več časa za ukvarjanje z avantgardnimi idejami. B. Petkovič, Dnevnik, 6.6.2012
O zgodovini in sedanjosti FDV UL, njenih profesorjih in študentih.
Leta 1961 je bila ustanovljena Visoka šola za politične vede, ki se je 1970 kot FSPVN vključila v UL, ime FDV pa je dobila 1991. Od 1961 je imela 10.075 diplomantov

Zdaj je nanjo vpisanih 3684 študentov, ima 122 pedagogov, 34 raziskovalcev in 19 mladih raziskovalcev. Na leto »ima na voljo« 14 milijonov evrov.
Frane Adam (FDV UL) »pomemben član študentskega gibanja v 70.letih« pravi o njeni zgodovino tole: Za razliko od FF, ki je »nastala z univerzo, torej leta 1920« (pravzaprav 1919, op. B.M.) so bile njene predhodnice »del vzporednega partijskega izobraževalnega sistema« in tudi FSPN (članica UL) je bila njegov del, »zaradi česar je tudi prišlo do težav z nekaterimi kritičnimi predavatelji, ki so morali zapustiti fakulteto.« (Pravzaprav mesto predavateljev, nekateri so - leta 1975 - šli na Inštitut za sociologijo in filozofijo, drugi so ostali kot raziskovalci, op. B.M.). »Mentor Janševe diplomske naloge je bil npr. Milovan Zorc, ki je leta 1991 izstopil iz JLA in postal svetovalec (…) Milana Kučana.
Gregor Tomc, sociolog: »V času mojega študija je bila fakulteta znana kot »Marksova brada«, ekspozitura marksističnega družboslovja, ki je vse razlagal z nasprotjem med bazo in nadstavbo. V veliki meri po krivici, kajti veliko je bilo tudi »meščanske« sociologije /…/. Danes je fakulteta še vedno »leva«, ker je družboslovje pač takšno.«
Nekateri imajo do nje zaničevalen odnos. »Eni so novokomponirani desničarji, ki so na fakulteti študirali v času socializma. Ker niso premogli kritične distance, ki jo mora imeti vsak intelektualec, so s fakultete prišli kot samoupravni uradniki ali radikalni boljševiki, danes pa jim je zaradi tega nerodno. (»Naj živi proletarska revolucija!« je pisalo čez celo prvo stran študentske Tribune leta 1977, ko jo je urejal I. Bavčar, op. B.M.) Drugi so naravoslovci, ki trdijo, da družboslovje ni znanost in da v Sloveniji potrebujemo več študentov naravoslovnih ved.«
Jelica Jelušič (FDV) se spominja dvonadstropne zgradbe FSPN z stolpičem študentskega doma na Titovi 105. Tam so stanovali glavni revolucionarji, na balkonih je znal kdo gojiti tudi konopljo. V kletni menzi so bili zvečer koncerti radikalne glasbe. Z rušenjem tega doma (zdaj je tam veliko moderno poslopje FDV, op. B.M.) se je porazgubila radikalnost fakultete.
Usodna je bila bolonjska reforma, v času ko se je začela kriza zaposlovanja družboslovcev. Prišlo je do drobitve na preveliko število študijskih programov. »Namesto, da bi jih vzgojili v fleksibilne strokovnjake z veliko različnimi znanji, smo jih usmerjali na zelo ozka specialistična področja, delali smo neke vrste družboslovne »fahidiote«. To se nam zdaj maščuje tako, da so manj zaposljivi.« To je treba spremeniti, kar naj bi dojel najprej učiteljski zbor, ki se je v letih sicer uspešnega mednarodnega delovanja oddaljili od slovenske družbe. Profesorji so tisti, ki morajo biti vzor študentom. Sedanja narava dela raziskovalca in pedagoga pa je v tem, da iz dneva v dan drvi za objavami v vse bolj ugledne revije in se zaradi lastnega strokovnega preživetja nima več časa ukvarjati z učbeniki in utrjevanjem znanja študentov, pa seveda tudi z avantgardnimi idejami. Te niso zapisane v elitnih revijah in knjigah, temveč rastejo iz poznavanja realnosti«, meni Jelušičeva.
Študenti FDV so bili občasno kritični, tako kot tisti s FF UL, piše časnik.
Oktobra leta 2002, ko se je Slovenija vključevala v NATO, sta fakulteto obiskala dva člana te zveze. Študenti so se s peticijo obrnili na takratnega dekana Igorja Lukšiča (kasnejšega šolskega ministra, zdaj predsednika SD, op. B.M.). »Če FDV še nikdar ni bila avtonomna, to nikakor ne pomeni, da tudi v bodoče ne bi mogla biti. Ker nam ni vseeno, kakšna je kvaliteta študija, in ker menimo, da se s predavanji predstavnikov NATA na FDV znižuje kvaliteta študija, takim obiskom odločno nasprotujemo«, je vizionarsko opozorila takratna generacija.
Leta 2011 so primat študentske kritičnosti vnovič prevzeli študenti FF, ki so ponovili akcijo iz 1971 in zasedli nekaj predavalnic. Čeprav je gibanje 15o pri nas vodil Andrej Kurnik (FDV) so bili delavci in študenti FDV zanj manj zainteresirani.
Novinar B. Petkovič ugotavlja: »Opozorila, da postaja FDV vse bolj tržno naravnana in brez jasne strategije, da so študenti vse bolj nezainteresirani in imajo slabo znanje ter da je glasnih profesorjev vse manj« prihajajo predvsem »od znotraj«. Da vlada nekakšna miselna neodločnost se je pokazalo ob sprejemanju varčevalnih ukrepov. Medtem, ko je skupnost FDV, ki so jo delavci in študenti oblikovali v času splošne stavke javnega sektorja, zavrnila paket vladnih ukrepov, je le nekaj dni zatem vodstvo FDV obvestilo javnost, »da izjave, ki jo je sprejela samooklicana skupnost FDV, ni obravnaval noben organ FDV« in se je tako umaknila v varno zavetje pisarn.

Griči, posejani z literaturo. S. Krkoč, Dnevnik, 1.9.2012Na festivalu Sanje v Medani (Goriška brda) so brali tudi pesmi iz nedavno izšle knjige Srečka Kosovela »#Pravica« (Založba Sanje). Odlomka:
»Kultura mora biti, na kateri bo slonela naša politika in ne obratno!«
»Zmaga
resnice v kulturnem, humanizma v gospodarskem, pravičnosti v socialnem življenju bo največji triumf sodobnega človeštva«.
Rok Zavrtanik meni, da se je malo spremenilo od časa ko je ustvarjal.
(S. Kosovel je bil študent UL v letih 1922 do 1926, op. B.M.).

Recesija Slovenijo vrnila pet let nazaj. J.B., K.S., Dnevnik, 1.9.2012
V drugem četrtletju je BDP padel za 3,2% in se vrnil na raven leta 2007. Časnik se sprašuje, kako bomo dosegli znižanje proračunskega primanjkljaja na 3 % BDP.
Davorin Kračun (EPF UM) meni, da smo v depresijski spirali. Nižajo se prihodki ljudi, zato trošijo manj, znižuje se zaposlenost in s tem javnofinančni prihodki. Ni opaziti prizadevanj za pospeševanje povpraševanja.

Igor Masten (EF UL) opozarja, da prebivalstvo zaradi negotovosti varčuje in ne troši. Pri javnofinančni konsolidaciji je še manevrski prostor »saj ni prišlo ne do znižanja plač ne do odpuščanj«.

Žiga Turk. Intervju. R.Ivelja, T. Lesničar – Pučko. Objektiv, Dnevnik, 1.9. 2012
V daljšem pogovoru je »superminister«
Žiga Turk odgovarjal tudi na vprašanja o načrtovanih spremembah, o posledicah varčevanja in o razpršenosti visokega šolstva.
Na vprašanje o uvrstitvi UL med 500 najboljših na »šanghajski lestvici« je dejal, da je edina uvrščena (slovenska univerza); na njej ni napredovala, medtem ko se na lestvici časnika The Times počasi pomika navzdol. Lestvice je treba jemati z zadržki, zelo dobre univerze so med prvih sto. Je pa UL »dobra univerza, to dokazujejo mnogi diplomanti, ki se uspešno vključujejo v podiplomske programe na tujih univerzah. Seveda pa nisem za to, da se samozadovoljno trepljamo po ramenih, kot da ta univerza ne bi mogla biti boljša«.
Trend poslabševanja kakovosti se dogaja zadnjih nekaj let. »V tem času je delež BDP za visoko šolstvo celo rahlo naraščal. Odgovornosti za zaostajanje UL torej res ne moremo pripisati varčevalnim ukrepom te vlade… Kakovost je odvisna od številnih dejavnikov, denar je samo eden od njih.« Ministrstvo nima tiskarne denarja, ne more jemati drugim področjem, osnovnemu šolstvu in kulturi. Še »zelo daleč smo od cilja, da bi država porabila toliko, kot ima dohodkov.
Po uredbi o financiranju (vlada jo je sprejela 23.8.2012) bo res za univerze 6-8% manj denarja. To sledi iz proračuna, sprejetega maja.
Dekani javnih fakultet še niso izkoristili vseh možnosti za prihranek. »nekatere fakultete so izplačale regres po starem /…/ Vlada ni nikogar prisilno upokojila, je pa to možnost dala predstojnikom. Raziskovalce, ki pritegnejo sredstva iz EU ali gospodarstva sem dajal kot primer, ko upokojevanje ni smiselno. »
Na voljo so podatki »koliko imajo na univerzi presežka prihodkov nad odhodki, koliko je nadobremenitev učiteljev, se pravi plač iz javnih sredstev, ko so 120- ali 150%.« UL se pohvali, da slabo polovico prihodkov dobi iz neizobraževalnih virov. Padec prihodkov je torej manjši, kot se zdi na prvi pogled.
»Šolnina torej ni potrebna, poseganje v pravice tudi ne. Marsikaj je mogoče postoriti z optimalizacijo izvajanja študijskih programov. Te so na univerzah v precejšnji meri pripravljali tako, da so zagotavljali čim več nadobremenitev učiteljem, Mislim, da ne potrebujemo toliko različnih študijskih specializacij, programi so lahko tudi bolj splošni, podobni predmeti skupni več smerem. V današnjem času se bo tako ali tako treba učiti vse življenje. Varčevati je mogoče tudi tako, da se v redno delo šteje tudi nekaj raziskovalnega dela, na evropskih projektih npr.« Javni sektor je prvič v položaju, da mora, tako kot gospodarstvo, program izpeljati s sredstvi, ki so na voljo.
»Dekani se borijo za denar, normalno.« Na ministrstvu poskušamo najti dodatna sredstva, a ne jih more obljubiti.
»Strinjam se /…/, da je kvalitetno šolstvo eden od temeljev razvoja«, a tudi kultura, zdravstvo, upokojenci potrebujejo pokojnine, revni socialno varnost. Težko je reči, kaj je pomembnejše. V vseh mednarodnih študijah Sloveniji priporočajo konsolidacijo javnih financ. Potem šele pridejo na vrsto sektorske politike, ki vodijo k razvoju. Država si je doslej petino proračuna sposodila.
Drži, da je v minulih letih v visokemu šolstvu šlo slabše kot osnovnemu in srednjemu. Slovenija daje 5,7% BDP za izobraževanje (EU 5,0%). Ima enega največjih deležev BDP na osnovnošolca in je med državami, ki na študenta vlagajo najmanj; po sredstvih na diplomanta pa ne odstopamo. Veliko mladih se vpisuje le zaradi statusa; taki škodujejo tistim, ki s študijem mislijo resno. Vsem mladim, recimo do 25 leta bi morali podeliti zdravstveno zavarovanje, možnost dela itd. Tako bi lažje »prebrodili čas od šole do zaposlitve, pri tam pa ne bi po nepotrebnem obremenjevali visokošolskih zmogljivosti, če jim ni do študija, ali ga ne zmorejo«.
Na vprašanje o drobitvi programov v času »bologne« odgovarja, da »širitev programov in specializacij zagotovo ni bila cilj bolonjske reforme«, pač pa uskladitev trajanja študijskih programov po vsej Evropi, bolj primerljive kvalifikacije, večja prehodnost in bolj fleksibilen študij. »Cilj je bil tudi skrajšati čim več programov na tri leta. Ko se je delala bolonjska reforma sem bil učitelj na univerzi.« (Redni profesor na FGG UL, op. B.M. ). »Samokritično moram priznati, da smo učitelji tedaj bolonjsko reformo videli tudi kot priložnost za to, da smo svoje vsebine ponudili v večjem obsegu, zanje in za svojo katedro dobili več ur, več zaposlitev asistentov itd. To je bilo tudi v interesu stroke, a je hkrati prispevalo k temu, da se bolonjska reforma ni odvila tako, kot bi se morala. »Gradbenega inženirja smo prej izobrazili v osmih (»in diplomo«, t.j. z absolventskim letom stažem, op. B.M.), zdaj v desetih semestrih. Toda podaljšanje študija /…/ nikoli ni bil cilj bolonjske reforme. Vsaj večino poklicev bi morali na univerzi izobraziti na prvi stopnji«.
Na vprašanje o financiranju petega letnika pravi, da »univerza dobi za oblikovanje inženirja, pravnika, ekonomista, približno toliko denarja kot prej. Stvar univerze oz. fakultete je, kako študij organizira. /…/ ni pošteno, da za dodatne stroške račun izstavi državi. /…/ Sistemske spremembe bodo mogoče, ko »bo prodrlo spoznanje, da lahko z enako količino denarja naredimo enako ali več, če prečistimo študijske programe, racionaliziramo delovanje, se odpremo v svet, naredimo asistentska mesta bolj konkurenčna itd.

Na vprašanje o novih univerza pravi, da njegovo ministrstvo ni naredilo nobenega koraka v smer paradigme »univerza v vsako slovensko vas«.
Vprašanje: Za zasebne zavode gre sicer 4% od sredstev za visoko šolstvo, a je vlada sklenila sofinancirati doktorski študij tudi njim. Imamo toliko vrhunske pameti? Zakaj ustanavljati še dve šoli za upravljanje podeželja? Srednje šole združujete, zakaj to ne velja v visokem šolstvu?
Ž. Turk: »Če neki samostojni visokošolski zavod izpolnjuje za vse enake pogoje za izvajanje doktorskega študija, ne vidim razloga, da bi to prepovedal.« Poskrbeli smo le za enakopravnost, Nekateri bi »krizo izkoristili za to, da bi ukinili vse, kar je konkurenčnega nastalo na področju šolstva«, pa čeprav je tega zelo malo. Šol za upravljanje podeželja ne bo financirala država, tako programi so smiselni za kraje, ki želijo »intelektualno substanco«. »Glede razpršenosti: poglejte si kako so razporejene depandanse UL in UM…« S kritiko razpršenosti se »branijo monopolni položaji svoje inštitucije, ki je tudi razpršena. Prepričan sem, da samo število zavodov ni bistveno, bistvena je kvaliteta: dobri, sodobni programi.«
Kdo bo presojal, kateri programi so dobri?
»Študenti, gospodarstvo z ocenjevanjem diplomantov in prisojna inštitucija: Nakvis z evalvacijami. Ko bodo te opravljene, v nekaj letih, bi lahko spremenili financiranje programov, ne glede na to ali so javni ali zasebni in tudi med javnimi univerzami. Zdaj npr. UP dobi manj kot UL in UM, zaradi »dediščine«, izpogajana med rektorji, ne zaradi razlik v kvaliteti. Razmerij se bo ministrstvo lotilo v »zakonu o financiranju visokega šolstva, ki ga moramo spremeniti po razsodbi ustavnega sodišča«.
Na vprašanje o razmerah na UP pravi, da si želi, da bi profesorji svoje spore reševali »brez pomoči politike, akademsko, častno«. Ne želi se opredeljevati v tem sporu, a pogledi rektorja Marušiča na visoko šolstvo so mu blizu.

Tudi učenci od učiteljev danes zahtevajo več. P. Mlakar, Dnevnik, 1.9.2012
Marjana Dornik , upokojena učiteljica v pogovoru ugotavlja, da so učitelji danes bolj obremenjeni kot včasih. So pod stalnim pritiskom. »Vsako leto pristojno ministrstvo daje nova navodila, ki so si marsikdaj nasprotujoča.« Več časa potrebujejo za dodatna izobraževanja, zato potrebuje učitelj obdobje za razvoj. »Tega pa mu ne dajo«. Odnos države je bil včasih drugačen. »Ko se je sindikalni boj zaostril, ko so učitelji prek njega nekaj dosegli, je to dolgo časa držalo. Ni bilo, kot danes, neprestano podvrženo spremembam. Boj za normative in obveznosti je bil dolgotrajen. To so namreč osnovne stvari, ki jih šolstvo potrebuje.«

Učitelji naj razširijo svoje zaposlitvene cilje. B. Smajila, Dnevnik, 1.9. 2012
Učitelji v preteklih letih niso imeli težav pri iskanju službe, letos bo drugače. Letos je bilo za učitelje 851 delovnih mest učiteljev, manj kot prejšnja leta. Na zavodu za zaposlovanje pa je bilo junija prijavljenih 900 učiteljev, od tega 350 razrednega in 550 predmetnega pouka.
Brigita Vončina, poklicna svetovalka zavoda pravi, da so učitelji zaposljivi tudi v gospodarstvu saj imajo kompetence in veščine, ki predstavljajo prednost. Imajo razvite imajo sposobnosti za vodenje in koordinacijo skupin, obvladajo skupinsko dinamiko, so dobri timski igralci, saj delajo z ljudmi. So ekstravertirani, natančni, potrpežljivi in imajo predavateljske sposobnosti.

4. - 10. junij

Le malo dobrega. Majski prerez. J. K. S., Šolsko razgledi, 1.6. 2012
Letošnji maj je prinesel v visokem šolstvu malo lepega in dobrega, ugotavlja kolumnistka
Jasna Kontler Salamon. Tako kot druge javne dejavnosti ga je zadel varčevalni cunami. Najprej je kazalo še slabše, a tudi malo manj okleščeni rebalans proračuna pomeni, da bodo univerze lahko vesele, če bodo speljale študijsko leto do srečnega konca. Prizadeta bo kakovost izvajanja študijev. Šolnin ne bo, a visijo nad visokim šolstvom kot Damoklejev meč. Tudi sama se je (tako kot B.M., op.) nekoč »ogrevala za to, da bi študente z zmernim plačilom spodbujali k uspešnejšemu študiju, vendar bi zdaj vpeljava šolnin verjetno mnogim onemogočila študij«. Da mora »študij še naprej ostati javno dobro« je tudi »evropska bolonjska zaveza« (Tako so sklenili rektorji na nedavnem srečanju v Bukarešti, op. B.M.).
UM je zbrala v Mariboru nobelovce in pokazala, da je »univerza tudi – in predvsem – prostor za plemenitenje duha«.
Ljubljanski univerzitetni inkubator (LUI) – tudi v finančni stiski – je v nekaj letih delovanja ustvaril v novih podjetjih diplomantov UL 383 delovnih mest.
V Oražnovem domu – namenjen je bil siromašnim študentom MF UL – so razkrili primer sadističnega izživljanja posameznikov nad bruci.
Statistični urad je objavil podatke o vpisanih študentih – imamo jih več kot sto tisoč, vključno s tistimi na višjih šolah. Lani jih je bilo še nekaj tisoč več.. »Toliko jih menda ne bo več nikoli.«
Prihodnji maj bo morda še slabši, meni kolumnistka. Za oceno »pričakovanih tektonskih premikov v našem visokem šolstvu« bo še veliko časa in priložnosti.

Z manj več. A. Trnavčevič, Šolski razgledi 1.6. 2012
Argumenti o previdnosti pri rezih v visoko šolstvo so bili preslišani, piše
Anita Trnavčevič (FM UP). Izobraževanje, tudi visokošolsko, je storitvena dejavnost. Temelji na izvajalcu, torej učitelju, njegovo (pedagoško) delo je največji strošek v (visokošolskem) zavodu, med 70 in 80 %. Krčenje prihodkov »vodi v odpuščanje visokošolskih učiteljev in sodelavcev«, saj drugje ni moč veliko privarčevati. Avtorica se sprašuje, »kdaj se bomo zavedli, da je odpuščanje posledica odsotnosti dolgoročne strategije razvoja visokega šolstva, ki bo pokazalo učinke v zmanjševanju konkurenčne prednosti »na znanju temelječe družbe«. V akademsko sfero, ki potrebuje svobodo, avtonomijo in varnost kot pogoj ustvarjalnosti je »vpeljalo strah, skrb, prekarnost, morda celo ubogljivost. Saj veste – eni bodo odšli, drugi ostanejo, nekateri pa… če bodo dovolj ubogljivi, morda ostanejo?« Lahko pričakujemo odliv, »beg možganov«, tistih najboljših, mladih, perspektivnih, ki gospodarstvu lahko dajo največ«. Vanje je država vložila sredstva za šolanje, tujina pa jih bo z veseljem sprejela. »Mi pa bomo racionalizirali študijsko proces reorganizirali izvedbe, povečevali normative (če jih ni, jih bomo ustvarjali) in izgubljali razvojni potencial«.
Avtorica nasprotuje »radikalnosti posegov ob odsotnosti vizije in strategije o prihodnosti visokega šolstva v Sloveniji«.

Nimamo toliko denarja, da bi imeli (za državo) poceni zasebne univerze.
pe, Dnevnik, 30.5. 2012
Minister
Žiga Turk je za Radio Slovenija dejal, da je za državo zasebno visoko šolstvo cenejše od javnega. Zato ne namerava zatirati privatizacije visokega šolstva. Možnost izbire je namreč po njegovih besedah koristna. Glede varčevanja pravi, da naj rektorji najdejo rezerve.
R. Stanislav Pejovnik, rektor UL pa meni, da ni pravo vprašanje, kaj je cenejše, pač pa, kaj je bolj kakovostno, kakšno je razmerje cena napram kakovosti. UL je pravzaprav sofinancirala nastanek zasebnih visokih šol s koncesij, saj so se hkrati zmanjševala proračunska sredstva za UL in UM. »Če bo šlo tako naprej, bomo imeli nekakovostne ustanove«. Ni treba ponavljati napak vzhodnoevropskih držav.
Univerze se racionalno obnašajo že dolgo, presežkov UL nima, pravi. Od začetka bolonjske reforme visoko šolstvo ne dobiva primernih sredstev. UL že desetletja ne dobiva denarja za amortizacijo opreme in pasovnega financiranja (kot inštituti). Posodabljanje raziskovalne opreme mora zagotoviti z delom za trg in od tega državi plačuje davke. V pol leta UL ne bo mogla pridobiti 25 manjkajočih milijonov iz drugih virov. Če vlada meni, da bi morali denar za razvoj preusmeriti v plače zaposlenih, bi morala to zapisati v zakon.

Privatizacija visokega šolstva je v interesu lokalnih krokarjev. Delo. 26.maja. M. Hanžek, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 2.6. 2012
V odmevu na intervju z ustanoviteljem novega Visokošolskega sindikata Slovenije bralec opozarja na njegov »diskriminatorni govor, kjer je zaradi izjav posameznikov negativno označena celotna skupina«. Na vprašanje o žaljenju intelektualcev je
Marko Marinčič dejal: »Žal moram tudi opaziti, da take izjave vselej prihajajo od nekoristnih družboslovcev, zlasti od obramboslovcev in sociologov, od naravoslovcev in tehnikov pa zelo poredko«. (Delo, 26.5., glej povzetek v Pogledih, op. B.M.) . Morda bi sindikalist Marinčič prebrskal izjave resornega ministra, ki ni družboslovec, meni Matjaž Hanžek (prejšnji varuh človekovih pravic, op. B.M.). Pravi, da tako zaničevanje »ni dobra popotnica ustanavljanju novega sindikata«.
Tudi se ne strinja z M. Marinčičem, da stari sindikati in stranke nimajo pravih odgovorov na razvojna vprašanja. »Ne bom se ukvarjal s tem, ali je naloga sindikatov iskati rešitve razvoja ali ščititi interese svojih članov«, piše M. Hanžek (»Stranka TRS« je dodal podpisu, op. B.M.). Taka trditev ne velja za stranko TRS, ki je nastala, ker so bile oblasti gluhe za nove razvojne koncepte. In tudi novinarji, ki se redko udeležujejo njenih tiskovnih konferenc, mediji pa praviloma ne objavljajo njenih alternativnih konceptov razvoja Slovenije, se pritožuje bralec.

Krivica je ostala. L.L., Šolski razgledi, 1.6.2012
V daljšem pogovoru
Zdenko Kodelja, znanstveni svetnik ljubljanskega PI ocenjuje varčevalne ukrepe in odmeve nanje.
Za šolstvo in znanost je v proračunu namenjena petina sredstev, a sta prispevala kar polovico privarčevanih sredstev v rebalansu proračuna. To je bil »prav gotovo upravičen razlog za jezo vsaj tistih, ki delamo v šolstvu in znanosti«. Kljub popuščanju vlade je krivica ostala, »saj visoko šolstvo in znanost še vedno nosita nesorazmerno veliko breme varčevanja«. Z. Kodelja ni prepričan, da je do spremembe prišlo, ker je vlada popustila sindikatom. »Visoko šolstvo in znanost sploh nista bila predmet resnih pogajanj. To je bila po mojem mnenju velika napaka sindikatov.«
Dodatni razlog za jezo je bila tudi »laž, da univerzitetni učitelji delajo za polno plačo le 4 do 8 ur na teden«. Rezultati njihovega dela naj bi bili neuporabni – nezaposljivi diplomanti in razsikave, ki so samemu sebi namen. In aroganca ministra Ž. Turka, ki ni niti odgovoril na prošnjo vodstva PI v zvezi z združevanja inštituta z neraziskovalnimi ustanovami. In njegova izjava, da «lahko podeseterimo denar za visoko šolstvo in znanost, pa to ne bo rešilo Slovenije«.
Nekatere druge države, ki nam jih vlada daje za vzgled, so šolstvo in znanost izvzele iz varčevanja ali celo dale več denarja. Pri nas je delež proračuna za visoko šolstvo in znanost že tako pod povprečjem razvitih držav, zdaj pa ukrepi ogrožajo doseženo kakovost in celo obstoj nekaterih fakultet in inštitutov. Naše gospodarstvo znanja in visoko izobraženih skoraj ne potrebuje, zato ga bo treba prilagoditi tako, da bo temeljilo na znanju, »ne pa prilagajati šolskega sistema zastarelemu gospodarstvu«.
»Ali ni upravičen razlog za jezo vladno sprenevedanje, češ, da ne bo vpeljala šolnin v visokem šolstvu, ko pa dobro ve, da jih bodo zaradi odvzetih sredstev prej ali slej »avtonomno« vpeljale same univerze, če bodo hotele sploh preživeti? Ali nas ni upravičeno jeznih na tisoče učiteljev in raziskovalcev, ki se nam zaradi predvidenih varčevalnih ukrepov obeta izguba službe«?
Takšne jeze se nam ni treba sramovati. Že Aristotel je v Nikomahovi etiki opozoril, da se »tisti, ki se celo iz upravičenih razlogov ne jezijo« zdijo neumni in kažejo »hlapčevsko naravo«. Tiste pa, ki se jezijo »le iz upravičenih razlogov in le na ljudi, ki to zaslužijo, in le tako,kot je prav, kadar je prav in kolikor časa je prav, hvalimo«.
Na našo (slovensko) naravo nas je opomnilo tudi branje Cankarjevih Hlapcev pred parlamentom, ki so ga v protest proti varčevanju izpeljali profesorji in študenti AGRFT. Med kultivirane oblike protesta štejemo razna »javna protestna pisma, peticije, izjave, shode in nenazadnje množično učiteljsko stavko«.

Množica in falos. Aleš Debeljak, Sobotna priloga, 2.6. 2012
Kolumnist je bil v osemdesetih letih 20. stoletja še mlad. Jugoslavija je bila pred razpadom, komunistični režim se še ni umaknil a je finančno podpiral ZSMS, družbena gibanja, Mladino, Novo revijo – potencialne nasprotnik. V medijih, združenjih in društvih, dnevnih sobah in na trgih (npr. Kongresnem, op. B.M.), v gostilnah (npr. Pen klub) in kavarnah (npr. Union) je potekala debata o razvoju Slovenije. Union je bil »laboratorij za intelektualno vročico in pretok idej, stalno nezadovoljstvo z obstoječim stanjem«, mnenja so izmenjavali raznovrstni liki »od filozofov in igralcev, do radijskih napovedovalcev in akademskih slikarjev«, pesnikov, uradnikov do tovarniških delavcev. Potekala je vzgoja aktivnih državljanov, razvijala se je zavest upora proti potrošništvu, »čemur se danes ne upira več nihče, skoraj nihče. Upira se namreč preobrazbi državljana v potrošnika, ki ga »nekritično zanima zgolj in samo lastni jaz z vsemi pripadajočimi užitki«.
Prišla so devetdeseta, krvavo se je razkosala Jugoslavija, Slovenci smo izbrali smer: »Zahod, EU in Nato, kapitalizem in demokracija«. Slovenija je samostojna 20 let, v kapitalizmu so postali potrošniki, prežela nas je »miselnost, da se kvaliteta sleherne storitve ali izdelka, umetnine ali ideje meri po tem, kolikšen uspeh ima pri blagajni. Tržni zakoni nam gibljejo svet.
In vendar nimamo tega, kar smo hoteli. Nismo hoteli države, ki varčuje tako, da prodaja lastnino vse družbe, /…/ ki kulturo vidi kot nepotreben strošek, /…/ ki zdravstvo in šolstvo spreminja v dobičkonosno dejavnost, /…/ v kateri ni enakosti pred zakonom, /…/ v kateri vlada načrtna pozaba o skupnem dobrem. /…/
Vse je drugače. Edino kar je ostalo je pritajena moč ljudskih množic. V tem je iskra upanja.« Množica in falos imata nekaj skupnega: »ko sta dovolj vznemirjena se oba dvigneta po lastni volji, brez kontrole tistega, ki misli, da je gospodar v hiši«.

Antiintelektualizem slovenskega neoliberalizma. Znanost v času varčevalnih ukrepov. M. Gams, Sobotna priloga, Delo, 2.6.2012
Zakaj je vlada najbolj zarezala v znanost in visoko šolstvo, sprašuje
Matjaž Gams (Sviz, konferenca visokega šolstva in znanosti). Izvor problemov je v evropskem neoliberalizmu in slovenskem antiintelektualizmu. Družbeni red se tiho spreminja, zato je S. Hessel napisal knjižico Dvignite se. /…/ »proti izrojenost sedanjega sistema, /…/ rastočim razlikam med bogatimi elitami in odrinjenimi množicami, /…/ ukinjanju javnega dobrega, javnega sektorja in socialne države«.
»Ključno pri spremembi ekonomskega in družbenega reda je obvladati intelektualce in ljudstvo.« Največji udar je »po akademski sferi, unikum v Evropi in svetu«, davki bogatih pa se zmanjšujejo, značilno za neoliberalizem. Pri plačah naj bi privarčevali 130 milijonov, pri olajšavah za davke za 150 milijonov. Na cestah pa prestižne limuzine, ob shiranem gospodarstvu in nezaposlenih. »V preteklem desetletju je denar iz gospodarstva namesto v nov razvoj in nova delovna mesta poniknil v žepe elite, zato /…/ se sedaj ne bo nič bolje«.
»Zakaj so sindikati privolili v varčevanje?« En argument je bil, da damo zgled. Hkrati jasno povejmo: »če ne bo kmalu spodbujevalnih ukrepov« je čas za odhod sedanjih politikov. Drugi argument je bila vzpostavitev normalnega razmerja »med plačami profesorjev in raziskovalcev do drugih poklicev«. Po dveh Virantovih usklajevanjih so imeli asistenti in mladi raziskovalci manjšo plačo kot učitelji v OŠ. »Nekateri sindikati so v zadnjih pogajanjih zahtevali, naj ne pride do tretje in četrte odprave plačnih nesorazmerij, zato smo se (Sviz ?, op. B.M.) paradoksno znašli skupaj z vladnimi predstavniki v boju proti uravnilovki in degradaciji akademskega sveta. /…/ največji rezultat pogajanj našega sindikata z vlado je bil v tem, da so se spet vzpostavila za silo sprejemljiva razmerja med poklici. Pri tem smo imeli minimalno podporo pri študentih, vodstvih univerz, fakultet in inštitutov in smo na lastno pest vztrajali pri primernem statusu zaposlenih v visokem šolstvu in znanosti. Vlada je v tej točki pokazala veliko posluha za stališča intelektualno zahtevnih poklicev«.
Ključne naloge v prihodnje: »spremeniti sistem vrednot, povečati sredstva za znanost, razvoj in visoko šolstvo, uveljaviti več stroke in zdrave pameti v vodenju države.«
Sedanja antiintelektualna usmeritev ne more prinesti nič dobrega. Najboljši študenti »ne bodo ostali v državi, kjer bodo veljali za parazite«. Šli bodo tja, kjer cenijo pamet, kreativnost in genialnost. »Kolikor znaš toliko veljaš?« ali »veljaš le toliko kot imaš, ne glede na izvor denarja, znanje ali človeške lastnosti« ? Izjava, da nekateri profesorji delajo le nekaj ur na teden je odraz prepričanja da akademsko znanje ničemur ne služi in ga je zato nesmiselno financirati. Ruralna izvedba neoliberalizma. (Celo) ameriški bančnik E. Zakrajšek pravi: »Varčevanje pri visokem šolstvu, znanosti in razvoju ni najboljša ideja.«
Nedavno je naša doktorantka dokazala, »da je količina financiranja znanosti (pa tudi visokega šolstva) eden ključnih argumentov za blaginjo države. M. Gams piše, da pričakujemo, da bo kljub problemom vlada kmalu povečala sredstva za znanost in visoko šolstvo. Prej kot se začne akademska sfera sesuvati v škodo Slovenije. »Želeli bi si, da bi pri tem (pri čem?, op. B.M.) sodelovali vsi člani akademske sfere, od študentov do rektorjev in direktorjev.« Antiintelektualni politiki nas ne morejo ustaviti.

Celovit pogled za celovito rešitev. G. Žurga, Delo, 29.5. 2012
O brezposelnosti in obvladovanju zaposljivosti piše sekretarja na ministrstvu za pravosodje in občo upravo
Gordana Žurga, politologinja.
Določiti ob potrebno področja, kjer bo Slovenija povečevala konkurenčnost gospodarstva. Za vsako strateško panogo bo treba narediti analize in strategije, katere izobraževalne profile (poklicne srednješolske, univerzitetne) potrebujemo in koliko, njihovo šolanje in ukrepe za prestrukturiranje delovne sile. »Politiko na področju izobraževanja je torej treba vezati na načrtovane rezultate in učinke, jo povezati s politiko na področju razvoja in raziskav ter zagotoviti /…/ večjo povezanost »izobraževalnih in raziskovalnih institucij z gospodarstvom. /…/ najti ustrezno razmerje med interesom države, željami posameznika in sposobnostjo javnega financiranja ter /…/ povezanost s pokojninsko politiko«. Nujna bo tudi reorganizacija zavoda za zaposlovanje za spopadanje z brezposelnostjo.
Za financiranje javnega izobraževanja naj veljajo pravila, na primer:
- V celoti financirati izobraževanje za strateške sektorje/panoge, le delno pa programe ki so suficitarni ali niso povezani z razvojnimi cilji.
- Financiranje šolanje na fakulteti le za čas trajanja, + eno leto; daljši čas študent financira sam.
- Prehod z ene na drugo fakulteto le enkrat, večje število prehodov plača študent.
Pričakovati je da bodo javno financirani programi »lahko sprejemali študente z boljšim izhodiščnim znanjem, saj bodo vpisi verjetno morali biti omejeni«, tudi glede na stopnjo (ne) zaposlenosti.

Čez mejo zasluži natakar dvakrat več kot doma. R.Galun, Delo, 1.6. 2012
Na čezmejnem zaposlitvenem sejmu v Mariboru je Karierni center UM pripravil Dan za kariero, namenjen študentom in diplomantom.
Matej Kosi (KC UM) je govoril o poklicih prihodnosti, ki jih bodo mladi razvili sami, s povezovanjem lastnih veščin in želja. Za tak poklic je pomembno, kaj posameznik čuti, zaznava in v čem je zelo dober.
Gunte Prutsch z urada za delo v Lipnici je dejal, da so tudi v Avstriji deficitarni poklici, npr. varilci. Konkurenčni smo lahko z inovativnostjo in kakovostjo, kar dosežemo z izobraževanjem, tudi skupaj s Slovenijo.
V Avstriji sicer povprašujejo po kovinarjih, elektrotehnikih, gostincih in informacijskih tehnologih. V Avstriji dela nad 9000 Slovencev, 2300 se jih je zaposlilo v zadnjem letu. Dve tretjini se jih dnevno vozi na delo. Slovenci se zanimajo še za delo v Nemčiji, Švici, Franciji in F. Britaniji. Zelo iskan je zdravstveni kader.

Sprevrženci so med nami. Vlado Miheljak, Dnevnik, 30.5. 2012
Kolumnist se spominjam kako je še v prejšnjem režimu, v «herojskih časih« moje generacije«, kot mlad asistent (verjetno FSPN UL, op. B.M.) v debati prepričeval dekana, da prihaja nova generacija politikov. »Vprašal me je, v čem pa so novi ti mladeniči, ki so se že iz študentskih let spretno in glasno involvirali v politične strukture, pa sem mu zabrusil. Da so to nosilci nove politične morale, on pa mi je še bolj cinično pritrdil, da imam na žalost kar prav.«
Četrt stoletja kasneje ugotavlja, da je imel (dekan) na žalost prav. Novi (vladajoči) so prinesli novo, sprevrženo moralo. Danes obvladujejo Slovenijo enkrat z opozicije, drugič s pozicije. Veljajo za »ugledne tajkune, ponarejevalce, lažnivce, korupcijske prevarante z mednarodnimi referencami«.
Lani so prišli resetriranci z »novo moralo« in omogočili, da vlada človek, ki je volitve izgubil. Zdaj je prišla skupina »vizionarjev«, »ki med drugim kliče na odgovornost sindikate, ki da so premalo kooperativni in izkoriščajo permisivno referendumsko zakonodajo in s pozivi k stavki še zaostrujejo krizo.« Za Nobelovo nagrado – sindikati so krivi za krizo! Problem referendumov je bil, da je »izrazita, a motivirana manjšina vsilila svojo referendumsko odločitev«.

Superzakon kot revolucionarni dekret. I, Kristan, Delo, 20.5 2012
O sprejemu Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki ga je sprejel Državni zbor RS 11.5.2012 piše
Ivan Kristan, zaslužni profesor PF UL (tudi nekdanji rektor UL in nekdanji predsednik Državnega sveta RS, op. B.M.). Primerja ga z odlokom o razveljavitvi pravih predpisov bivše Jugoslavije, ki ga je sprejelo predsedstvo Avnoja 3.2.1945. Oba delujeta z logiko revolucionarnega dekreta. »Zakon, ki na en mah spreminja kar 45 zakonov, je svojevrsten državni udar!« Njegov način sprejemanja je pogreb pravne države. Meni, da bi bil zato upravičen ustavni spor.

Minister Turk in dan mladosti. Marjeta Čepič, Dnevnik, 30.5. 2012
Bralka se ob ministrovi okrožnici ob nostalgičnem praznovanju »dneva mladosti starih, upokojenih pedagoških delavcev na Ptuju« sprašuje:
»Kaj pa ponujate mladim? Njihovi spomini bodo le to, da pisarijo prošnje za zaposlitev, da se tisti, ki to že imajo za določen čas (to je pravilo, ne pa izjema) tresejo, ali jim bodo pogodbe o zaposlitvi podaljšane. Mladi so danes študirani, izobraženi /…/ željni dela, zaposlitve, ustvarjanja družine /…/ bi prispevali k skupnemu dobru. /…/ Ne jemljite starim spominov /…/ mladim upanja na boljše življenje /…/ pokažite vsaj malo razumevanja za nebogljene starce, za nezaposlene, za prevarane delavce, za matere samohranilke, za mlade /…/ Poskušajte biti vsaj malo prijazni in ne pehajte nas v neprestano malodušje, skrb, brezizhodnost.«

(Ne)sreča socialne demokracije s Slovenijo. Boj za Pahorjevo dediščino.
J. Prunk, Sobotna priloga, Delo, 2.6. 2012
Profesor FDV
Janko Prunk piše o razvoju socialne demokracije, ki je bila po 2. sv. vojni je bila v Evropi pomembna politična sila. Po godesberškem programu (1959) je bila zanjo demokracija osnova za mir, sodelovanje med narodi in idejni pluralizem; hotela je združiti vse sloje, ki živijo od dela, posebno kvalificiranega, ustvarjalnega. Na Slovenskem je socialna demokracija živa od 1896, pred 1. vojno je imela nejasno stališče do narodnega vprašanja, med vojnama se je krepila, med okupacijo se je zvečine upirala hegemoniji KPS, po 2. vojni je 45 let ni bilo, leta 198 se je spet ustanovila kot stranka F. Tomšiča in J. Pučnika, poleg nje pa s so začeli socialdemokratsko zastavo vihteti prenovljeni komunisti, do nedavnega »Pahorjeva« SD. B. Pahor je bil ob prevzemu stranke 1997 mlad, ideološko neobremenjen, kasneje kot predsednik vlade (2008-2011) je imel težave s koalicijskimi strankami in v stranki, opozicija mu je - v sodelovanju z nezrelo sindikalno birokracijo - uspela zrušiti vse referendume, ki so poskušali urejati krizo. Na volitvah 2011 so namesto Pahorja kot vodjo levice želeli postaviti Z. Jankoviča, po njih pa je vztrajal na kooperativni drži do (Janševe) vlade, mlajši del stranke pa se usmerja bolj na levo. Če bo (in je, op. B.M.) na volitvah vodstva SD zmagal Igor Lukšič (FDV), J. Prunk napoveduje, da se bo »spet oddaljila od evropskega socialdemokratskega temelja«.

Ne prezrimo širših vidikov krize. L.Gosar, Delo, 8.6.2012
O učinkoviti oblasti in o staranju prebivalstva v Sloveniji ter njegovih posledicah piše
Lojze Gosar, nekdanji direktor Urbanističnega inštituta.
Država mora delovati v korist splošne blaginje v kulturnem, gospodarskem in narodnem smislu. Posamezniki morajo imeti vpogled v delovanje oblasti in pravico ter možnost, da opozarja na nesmiselne birokratske zahteve oz. predpise. Vzpostavljati je treba učinkovito sodelovanje med ministrstvi in njihovimi službami. Ključno je, ali »delujejo v korist blaginje vseh slojev prebivalstva«. Potrebna bi bila posebna služba za opozarjanje (monitoring) na reševanje razvojnih problemov.
V razvitih državah narašča delež starih ljudi. Na podlagi podatkov statističnega urada ocenjuje, da se bo v Sloveniji leta 2060 število prebivalstva zmanjšalo za 656.000 ljudi, število starih ljudi pa se bo povečalo za 23.000. Delež starejših od 65 let se bo (z 16,5 % v 2010) povečal na 26%. Pričakujemo lahko pritiske na priseljevanje.
Sklene z ugotovitvijo, da je treba »ustvarjati življenju naklonjene razmere in s tem povezano upanje na prihodnost«, da se bo »naravni prirastek primerno povečal in omogočal obnavljanje prebivalstva«.

K izgorelosti so bolj nagnjeni perfekcionisti in vestni ljudje.
V.V., Dnevnik, 31.5.2012
Soavtorica priročnika Ko te strese stres
Helena Jeriček Klajnšček ugotavlja, da so v času krize in negotovosti na trgu dela pogostejša stanja popolne psihične in telesne izčrpanosti. Stresa in izgorelosti (»burn out«) je več v poklicih, kjer gre za zahtevna dela z ljudmi, časovne pritiske in (pre)hiter tempo dela z neodložljivimi termini, če je delo slabo organizirano, informacije pomanjkljive, če ne poznamo svoje vloge in odgovornosti na delovnem mestu, če ne moremo vplivati na organizacijo svojega dela, če je delo enolično, nočno in izolirano delo brez sodelavcev in nadrejenih.
K izgorelosti so bolj nagnjeni zelo vestni ljudje, z nizko samopodobo, introvertirani, ki težje izražajo občutja in prosijo za pomoč. Kaže se lahko v obliki depresije, v izčrpanosti, občutku osebne razvrednotenosti, cinizmu in upadu delovne učinkovitosti, v izostajanju z dela, nezbranosti, razdražljivosti, nezainteresiranosti, nespečnosti, negativni naravnanosti, bolečinah, zlorabi psihoaktivnih snovi, samomorilnem vedenju.
Izgorelost se razvija počasi, če se stresne situacije ponavljajo. Znaki stresa: pospešeno bitje srca, hitro dihanje, plitvo dihanje, povišan krvni tlak, napete mišice, mrzle dlani in stopala, povečana budnost, vznemirjen želodec, občutek strahu, nespečnost, občutek nemoči, tesnobe, žalosti, umikanje. Ko zaznamo, da smo v stresu je dobro poglobiti dihanje, pogledati na situacijo z drugega vidika, npr. humornega. Pomagajo sprostilne tehnike, dovolj gibanja in prostega časa. Potrebna je reorganizacija časa, uravnoteženost med delom, počitkom in aktivnim prostim časom. Pomembno je, da znamo reči tudi ne in vsak dan skrbeti zase.
Izgorelost ne sodi med duševne motnje ampak med težave, povezane z upravljanjem življenja. V hujših primerih se obrnemo na strokovnjake, zdravnika, svetovalca, psihologa, psihoterapevta.

27. maj - 3. junij

Aktualno je računanje. S koliko denarja lahko preživi univerza?
J.K.-S., Šolski razgledi 18.5.2012
»Iz dolgoletnega novinarskega spremljanja dogajanja v visokem šolstvu /…/ ne pomnim, da bi univerze kakšna vladna namera tako razburila, kot so jih /…/ varčevalni ukrepi«, piše kolumnistka
Jasna Kontler-Salamon. Tudi ne, da bi kak predstavnik univerze demonstrativno zapustil sestanek z ministrom, kot ga je nedavno Dušan Mramor. Rektorji so zahtevali sestanek s premierom, a so se dobili le z ministrom, profesorjem UL. Svoje kolege je skušal pomiriti z vračilom dela odvzetih sredstev in obeti še dodatnih vračil, kar mu očitno ni uspelo.
Univerze so avtonomne, vlada jim lahko vzame denar, ne more pa jih ustrahovati. Premieru zaposleni na univerzi ne bodo odpustili očitka, da delajo le nekaj ur na teden. Povečali naj bi pedagoške obveznosti in zmanjšali možnost raziskovalnega dela. »Če univerze postanejo le prenašalke znanja, niso več univerze«; če jih bo varčevanje prisililo v nižanje standardov, ne morejo sprejeti odgovornosti, je dejal
Mirko Pšunder, predsednik UO UM.
Prorektor – študent UM
Robert Presker pa pravi, da je »učinek varčevanja največji takrat, ko so dolgoročni učinki pozitivni«. Sedanji ukrepi so le kratkoročni prihranek, z daljnosežnimi negativnimi posledicami. Vlado je pozval k vlaganju v znanje, ki bo dolgoročno napolnilo državno blagajno.
Zaradi varčevanja je ogrožena bolonjska prenova, meni J.K.-S. Marsikatera fakulteta bi se zdaj rada vrnila v prejšnji sistem, z leto dni krajšim študijem, brez prve stopnje. A ta reforma je realnost in evropska prihodnost, zato je težko razumeti, zakaj je vlada univerzam odvzela tudi denar, izrecno namenjen bolonji.
Nekateri ukrepi lahko povzročijo – zaradi sporov okrog delitve sredstev – razkol med univerzami. Zaenkrat so vodstva univerz složna, kot verjetno še niso bila. V slogi je (njihova) moč.

Znanje in izobraževanje v tej državi nista prioriteta.
J. Kontler – Salamon, Sobotna priloga, Delo, 26. 5. 2012
V daljšem pogovoru s
Stanislavom Pejovnikom, rektorjem UL novinarka ni spregledala njegove zdelanosti. Vodenje univerze v teh časih ni prijetno, kljub obližu, kot je bil nedavni podpis pogodbe o začetku gradnje dveh fakultet (FKKT, FRI) in prejemu častnega doktorata na univerzi Clarkson (New York). Jezen je že dva meseca, pravi, saj je rebalans proračuna pokazal odločitev vlade, »da znanje in izobraževanje v tej državi nista prioriteti«. Rektorji še vedno pričakujejo sestanek z premierom, saj gre za stvari, ki presegajo resor enega ministrstva. Pogajanja z ministrom Ž. Turkom so omejena na vsoto, s katero razpolaga. Tudi sam bi zapustil prvi sestanek z ministrom, tako kot D. Mramor; takrat je bil na poti. Za tak proračun so odgovorni poslanci, zato si bo zapomnil, kdo je glasoval za »tako nesorazmerno visok odstotek zmanjšanja financiranja visokega šolstva«.
»Dodatnih« 25 milijonov bodo razdelili na polovico med visokim šolstvom (kako znotraj še ne vedo) in raziskovanjem (ARRS). Raziskovalni programi bodo dobili manj, nekateri bodo ukinjeni, npr. nova raziskovalna oprema.
UL ima minus 25 milijonov, mogoče bo na koncu leta malenkost manjši. Težave bodo zaradi 8% znižanja ob izplačilu plačnih nesorazmerij, »in bomo morali odpuščati ljudi. /…/ To me boli in jezi.«
»Vlada in sindikati so se dogovorili, da bodo odpravljena plačna nesorazmerja«, UL pa nima denarja za tretjo in četrto četrtino odprave. (Sindikati bodo jezni na vodstva univerze…) »Sem se jaz obvezal k tem izplačilom? Ali se je z menoj sploh kdo pogovarjal? Sam se s sindikati nisem zmenil nič. Dogovorili so se vlada in sindikati (omenja SVIZ, op. B.M.), pa še to ne vsi resorni sindikati. Neodvisni sindikati delavcev UL (sindikat NSDLU, op. B.M.) tega sporazuma niso podpisali. Naj torej tisti, ki so podpisali ta sporazum, zdaj zagotovijo denar, ki je potreben za njegovo uresničitev.«
Dodatna sredstva iz skladov EU lahko dobimo šele prihodnje leto. Vlada pravi: znajdite se, saj ste pametni. »Kot da tega nismo počeli ves čas. Univerzi nikoli niso cvetele rožice, vedno se je morala znajti in se tudi je. Ampak vse ima svoje meje in te meje je vlada zdaj prestopila.«
(Bodo letošnji maturanti žrtvovana generacija?) »Sam ne bi pristal na to, da bi bila žrtvovana katerakoli generacija v tej državi. Bi pa že raje, še preden bi se to zgodilo, iz protesta odstopil kot rektor.« Dobra država »potrebuje dobre šole, predvsem pa dobre univerze«. Nekateri ministri dvomijo, da je UL dobra, pravijo 25 milijonov ni tak problem, da ga UL ne bi mogla prenesti, naj si zaposleni pač izplačajo manj denarja, avtorskih honorarjev… Pričakuje opravičilo za izjavo (J. Janše, op. B.M.), da profesorji UL delajo nekaj ur na teden. Redni profesor gre skozi mukotrpno habilitacijsko proceduro dokazovanja znanstvene in pedagoške odličnosti – da pride na koncu kariere v 55. plačilni razred. Zdravnik specialist pa je v 56. razredu. Brez honorarnega dela profesorjev bi morali zaposliti 500 dodatnih ljudi, kar pomeni trikrat več denarja kot za dopolnilno delo.
Po mednarodnih merilih je UL dobra univerza, pravi. Študenti na (mednarodnih) tekmovanjih dosegajo dobre rezultate, in tudi dijaki pod mentorstvom profesorjev UL. Diplomanti imajo težave z zaposlitvijo kot vsi mladi. Zaposlovalci »jim ponujajo skoraj izključno dela za določen čas. Zato ne morejo ustvariti družine in kupiti stanovanja.« Univerza je tu nemočna, odgovorni so vlada in poslanci.
(Nadaljevanje bolonjske reforme). Jeseni bo startalo 88 novih drugostopenjskih programov UL. Za to bi morali dobiti dodatnih 12 milijonov, a vlada pravi, da je to naš problem… Eno leto bo še šlo, ko bo prišlo peto leto, ne več. »Šolnin pa ne bomo uvedli«. Bolonja prinaša več samostojnega učenja študentov, a smo odpovedali pri ustvarjanju razmer za to – prostorov v knjižnicah, seminarjih. V CTK je npr. premalo prostora. Študenti študirajo v svojih sobah, brez stika s kolegi iz letnika. A odgovornim se te razmere ne zdijo pomembne. Država tudi še ni dala poroštva za gradnjo umetniških akademij.
Na UL se je število študentov z 63.000 spustilo na 52.000, zaradi manjših generacij in manj izrednih, ki so šli tudi na zasebne zavode. Masovnost ne koristi kakovosti. Ponekod ožimo vpis. Na MF ni prostora za več študentov. Vseh akreditiranih programov ne bo mogoče izvajati. V prihodnosti bi radi ponudili diplomantom dodatna izobraževanja.
(Avtonomija?) »Mi smo še vedno neodvisni, sami volimo svoja vodstva… Je pa seveda prizadeta finančna avtonomija univerz«. Kršena je pravica mladih do brezplačne izobrazbe. »Nobene spremembe ne bom sprejel, ki bi univerzo spreminjala v trgovino ali tovarno.« Na rektorski konferenci v Bukarešti (2012) je bila razprava o šolninah. Na koncu večina ni bila za profitno visoko šolstvo in v resolucijo so zapisali, da je znanje, izobraževanje javno dobro in da si moramo prizadevati za državno financiranje visokošolskega izobraževanja.
Tudi UL si prizadeva pridobivanje talentiranih študentov, tudi tujih. Zanje je ustanovila poseben sklad za štipendije, zanj so prispevali zaposleni in študenti, a poleg države so odpovedale tudi podjetja.
(Nova univerza?) »Sam načeloma nimam nič proti novim univerzam. UL se ne boji konkurence. Mislim pa, da je narediti dobro novo univerzo dolgotrajen in težaški proces, da skoraj ne verjamem, da bi se pri nas danes tega kdo lotil To je 20-letni projekt, stane pa kakšne pol milijarde. Tisti, ki tega ne ve, ne ve ničesar.«

Od človeka, ki mora hujšati, ne zahtevajmo, naj shujša v glavo.

M. Jenko, Sobotna priloga, Delo 19.5. 2012
Slovenija mora varčevati, ustvariti razmere za začetek gospodarske rasti, pravi ekonomist
Mojmir Mrak (EF UL). Ukrepi so korak v pravo smer, a ni vzdržno, da krčimo izdatke za (visoko) šolstvo, raziskave in razvoj.
Zmanjšanje izdatkov za 800 milijonov je pomembno s stališča kredibilnosti do naših partnerjev v tujini, pravi. Ne verjame, da bodo davčne olajšave, tudi za investicije v raziskovanje in razvoj, bistveno vplivale na poganjanje gospodarske rasti. Ob tem se najbolj zmanjšujejo prav izdatki za te namene (izobraževanje, visoko šolstvo, raziskovanje). V teh področjih nismo imeli nadpovprečnih izdatkov v primerjavah EU in OECD, so pa pomembna za gospodarsko rast in vsestranski razvoj države, tudi po strategiji EU »Evropa 2020«.
To je tako, »kot če bi od človeka, ki sicer resnično mora shujšati, zahtevali naj hujša predvsem v glavo«. Žagamo si vejo, na kateri sedimo. Ključna primerjalna prednost je »prav kakovostna delovna sila na različnih nivoji«.
Odlašamo tudi z strateškimi infrastrukturnimi projekti.

»Minister za prihodnost« posluša in odgovarja. P. Kolšek, Delo, 26.5. 2012
Na vročem debatnem večeru Društva slovenskih pisateljev so mini za izboraževanje, znanost, kulturo in šport spraševali znani izobraženci.
Tone Peršak: Ali ni izbira področij, ki so največje žrtve varčevanja takšna, da bo škoda s stališča družbenega razvoja največja. Ivo Svetina (DSP) ocenjuje, da gre pri varčevanju v kulturi za zanemarljiv odstotek, kar kaže na politični interes.
Žiga Turk je zavrnil trditve, da bodo ukrepi bistveno poškodovali šolsko ali znanstveno sfero; tudi kulturi ne grozi podrejanje, ne obstaja uničevalni načrt, protihumanistična zarota. Rezerve so povsod. Ko kriza mine bo »vse bolj učinkovito, da ne bo hudih posledic, lahko pa so boljši premisleki«. Vlada ukrepa, ker so se »obresti na dolgove povečale bolj, kot so se zmanjšala sredstva za moj resor«.
Janez Justin (PI) je vprašal, kako naj v tako destruktivnih okoliščinah postanemo družba znanja. Dejal je, da inštitutu grozi utopitev v instituciji pod državnim nadzorstvom in s tem izguba znanstvene vloge. Šolsko ministrstvo se boji slabih novic, npr. o bralni pismenosti otrok. Tudi Lučka Kajfež Bogataj je omenila podcenjujoče izjave vlade (o univerzitetnih profesorjih, op. B.M.) in ministru očitala ukinitev agencije za vremenske spremembe.
Žiga Turk je odgovoril, da bomo »družba znanja tedaj, ko se bo znanje izplačalo, to bo takrat, ko bodo slovenska podjetja dosegala profit«. Glede agencije je dejal, da je pomembneje da za problem podnebnih sprememb obstaja politična volja.
Boris A. Novak (avtor sindikalne pesmice »Žiga žaga…«) je vladi očital »napačno ekonomsko politiko in dušenje kritične zavesti«, Veno Taufer pa »preobčutljivost na kritična mišljenja. Barbara Simoniti je opozorila, da je s pismenostjo med mladimi slabo tudi ker se glas humanistike »skoraj ne sliši več«. Vlado Žabot je govoril o potrebi po dialogu, partnerstvu.
Lučka Kajfež Bogataj se je na koncu vprašala, kakšno bo stanje po krizi, če bo uničena vsa mentalna infrastruktura – ampak ura je bila že pozna, občinstvo utrujeno, minister pa še ni izčrpal zaloge vedre volje…

Pri nas na oblasti niso politiki, ampak politikanti.
D. Jug, Žurnal24, 19.5.2012
Diplomant metalurgije UL, doktor naravoslovja (Nemčija), MBA (Francija), član sveta blejske šole IEDC, dolgoletni direktor svetovalne družbe McKinsey, ki je pomagal nemškemu kanclerju G. Schroederja uspešno prestrukturirati trg dela
Peter Kraljič govori o poteh iz krize.
Treba je sprejeti strukturne reforme - trga dela, zdravstveno in pokojninsko. Pahor je (pokojninsko) začel, a so ga Janša in sindikati ustavili. Če jo bodo izpeljali v 2013 smo izgubili dve leti. To je voda na mlin strankam, ne državi. »V tem času smo izgubili boniteto, brezposelnost in zadolževanje sta še narasla.« Hitreje bi morali »najti konsenz med vlado, sindikati in delodajalci. Pogrešam konstruktivno sodelovanje vseh vpletenih«. A prvi korak je narejen.
Gospodarstvo bi morali povezati v sektorske grozde (avtomobilski, logistični, turizem. Potrebujemo gospodarsko rast 3-4%, da začnemo dohitevati Evropo.
Vizije in koncepta razvoja doslej nobena vlada ni imela. »Dobre igralce imamo, nimamo pa dobrih trenerjev, če pri tem mislimo na vlado«. Ljudje, ki so na oblasti, morajo delati nevtralno. Pri nas je premalo odgovornih lastnikov, to niso bili managerji, ki so odkupovali podjetja. »Slovenija potrebuje dobro korporativno upravljanje: odgovorne lastnike, kompetentne vodje, nevtralne nadzorne svete ter dobro sodelovanje s sodelavci in sindikati.«

Referendumi.
Požrli so Pahorja, požrejo lahko Janšo, lačna pa je država.
M. Košir, Žurnal24, 19.5.2012
Lani so Janševi in Jelinčičevi poslanci sprožili referendum o preprečevanju dela na črno. Padla sta tudi pokojninska reforma in zakon o malem delu. »V prvem primeru so pomagali sindikati, v drugem študentje. Ti isti sindikati so danes pokleknili, študentov kot gibanja pa že zdavnaj ni več. Nova vlada je obljubila, da študentskim servisom denar ostane, bistveno višje pa bo očitno obdavčila študentsko delo. Čeprav bo enotna obremenitev vseh (pogodbenih) obveznosti bistveno hujši udarec za študente kot malo delo, glej glej… kocke ne letijo v parlament. Organizatorka demonstracij, ko so le te letele – bivša predsednica študentske organizacije Katja Šoba -, je danes članica SDS. Naključje? V veri v politiko ali v svoje stolčke ali denar so študentske organizacije tiho. /uspešno zgodbo /…/ p vendarle lahko zruši policijski sindikat. Referendum o varčevalnih ukrepih bi Janševo vlado spravil na kolena. A znova bi bila na kolenih država.«

Anketa Dela.
M.P., Delo, 28.5.2012
V telefonski raziskavi Dela Stik (N=503) je se je s 40% kvoruma (udeležbe) na referendumu strinjalo 72% vprašanih.
Glede financiranja zasebnih univerz iz javnih sredstev jih je 35 % menilo, da je preveliko, 25 % pa je zadostno, 17 % da je premajhno, 23 % pa ne ve odgovora.
Na predsedniških volitvah bi jih (to nedeljo) volilo Danila Turka 37%, Boruta Pahorja 19%, Milana Zvera 14 %...

Socialni demokrati bi morali bolj na levo.
L. Jakše, Delo, 21.5. 2012
V pogovoru dva ministra prejšnje vlade, ki tudi kandidirata za predsednika ene od opozicijskih strank, govorita tudi o (ne)uspelih referendumih in pogajanjih s sindikati v 2011 in 2012.
Patrik Vlačič (FPP UL) je o vladi B. Pahorja dejal: »Pripravili smo teren za spremembe, vendar ljudje najbrž niso verjeli, da so potrebne. Za to smo plačali visoko ceno. Morda bi lahko z daljšimi pogajanji dosegli manj, kot smo hoteli, in bi šle stvari skozi. Desus bi podprl pokojninsko reformo, če bi mi pri revalorizaciji privolili v polovičko, namesto v četrtinko. Priča smo bili tudi zavajanju opozicije, ki je rušila pomembne predpise, s katerimi bi bila Slovenija v veliko boljšem položaju. Po naši zaslugi se državljani zavedajo, da je treba veliko stvari v družbi spremeniti. /…/ Spremembe pa so nujne«.
Igor Lukšič
(FDV UL): »Naloga vlade je, da jih izpelje. /…/ Pokojninsko reformo bi morali izpeljati in bi jo lahko, če bi zamenjali pogajalca in pogajanja pripeljali do konca. /…/ Način dela naše vlade je bil tak, da je minister nekaj predlagal, predsednik vlade pa potem podprl ali ne. /…/ Pri vseh štirih zadevah na referendumu smo imeli problem kaprice. Nekdo, ali vsaj dva sta hotela nekaj več, kot je bilo mogoče. (Novinar: Zanimivo, levo vlado je zrušil sindikat.) Tako kot vsaka vlada je tudi leva vezana na oceno razmer. Sindikat pa mora braniti tudi svojo konsistenco. Nič nam ne pomaga, če kot vlada, ki je padla, vpijemo: zamočil je sindikat. Po drugi strani pa desni vladi uspeva dogovor s sindikati. Kot politolog lahko rečem, da se Janša zna pogajati in da zna voditi pogajanja v skladu z nalogo /…/ in vlada mora sprejeti odločitev. Ali je ta dokončna, pa je odvisno še od drugih akterjev. 8% znižanje plač je nekorektno. Obremenjuje se namreč samo en del ljudi. Kot socialni demokrati bi se morali temu. Sindikati so to izpogajali, ker smo dopustili, da se je en pogajalec sam boril proti celi fronti in mednarodno preverjeni strategiji. Enostavno ni mogel vzdržati. In to ni fer.«

Ministri profesorji.
Pahorjevi zmogli več. T.P., Žurnal24, 26.5. 2012
Ministri in državni sekretarji lahko ob soglasju vlade 8 ur na teden delajo na fakultetah. Nekateri imajo urejeno petinsko zaposlitev, drugi dodatno delo.
V času Pahorjeve vlade je na fakultetah delalo 8 ministrov in 6 državnih sekretarjev. V sedanji Janševi vladi le trije ministri.
Patrick Vlačič
(prejšnji minister za promet, FPP Piran UL) priznava, da je težko usklajeval delo na fakulteti in na ministrstvu.
Igor Lukšič, ki je učil še na FDV UL, pa pravi, da ni imel težav z usklajevanjem. »A to ni mogoče na vseh ministrstvih, še posebno ne tam, kjer je treba veliko potovati.«
Dejan Židan
(bivši kmetijski minister), ki profesorskega dela ni opravljal (na FK UM, op. B.M.) pravi:« Če si minister, moraš biti stoodstoten. Če tega ne moreš, je treba najti drugo funkcijo.«
Vinko Gorenak, sedanji notranji minister, opravlja dodatno delo na FVV in Fakulteti za logistiko UM.
Senko Pličanič, pravosodni minister poučuje na PF UL.
Žiga Turk, minister za /…/ poučuje na FGG ul. »Ta je del UL, ki bo po rebalansu izgubila toliko sredstev, da bo večina fakultet ostala brez denarja za plače«, piše novinarka brezplačnika.
Borut Pahor in trije doktorji.
Anita Anderšek, Dnevnik, 24.5. 2012
Na kongresu stranke SD bodo izbirali (novo) vodstvo. Kandidati za predsednika so poleg sedanjega še trije: Zlatko Jenko, Igor Lukšič in Patrick Vlačič. Prvi je doktor veterinarske medicine, druga dva doktorja znanosti (in profesorja FDV oz. FPP UL).
»Vsi pa imajo (vsaj) eno skupno lastnost – so doktorji znanosti.« (Ni čisto točno. Dr. vet. med. se dobi po končanem študiju veterine, ne pa dr. znanosti. Op. B.M.)

Odzvati se ali ne odzvati. Delo, 21. aprila.
Anamarija Slabe, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 19.5.2012
A. Slabe, Inštitut za trajnostni razvoj, se ne strinja z Branko Javornik (PP 29, 12.5.2012) glede gensko spremenjenih živil (GSO). Mikrobiološka in genetska stroka ni enotna glede njihove škodljivosti. Težave so celo pri fizikih, katerih veda velja za dokaj eksaktno. Navaja mnenje objavljeno v Nature Biotechnology, da so razsikave, kritične do GSO naletele na zrežirane in neutemeljene napade s strani zagovornikov GSO. »Kako naj potem verjamemo, da so oz. bodo dvomi o GSO strokovno nedvoumno ovrženi /…/?«

Gnila Evropa in pogumno srce.
I. Štandohar, Sobotna priloga, Delo 19.5. 2012
Na Subverzivnem forumu v Zagrebu so bile predavateljske zvezde: Tariq Ali, Slavoj Žižek, Renata Salecl idr. Poudarki: V iskanju prihodnosti demokracije in Evrope, ki je bila nekoč samostojna. Socializem je zdaj za bogate. Priča smo revoltu brez revolucije. Prihodnost bo polna eksplozij. Smo radi nevedni, se pretvarjamo, da ne opazimo ekonomskih neenakosti in ekoloških katastrof, se je spraševala
Renata Salecl. Kriza je »spodbudila le željo po zanikanju situacije in nadaljevanje brezobzirnega razslojevanja družbe, tudi kritika potrošništva ni prinesla drugega kot potrošništvo z novim obrazom. Pomoč revežem je le en način, kako ohraniti kapitalizem pri življenju«. Bati se je, da bo država v prihodnosti predvsem skrbela za preživetje »brezbrižnega kapitalizma in ne njegovega omejevanja.«

Čas krize in kriza časa.
Odločitev za periferijo. G. Golobič, Sobotna priloga, Delo 19.5. 2012
Nekdanji minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo
Gregor Golobič v članku navaja podatke (grafikon, o Evrostatu), kako je Slovenija med 2007 in 2010 dvignila bruto izdatke za raziskovanje in razvoj nad 2%. Presegla je celo evropsko povprečje (EU27). Kompenzirali smo prvi krizni šok in okrepili povezovanje med akademsko in gospodarsko sfero (centri odličnosti, kompetenčni centri, razvojni centri v gospodarstvu). Po podatkih EU (Innovation union scoreboard 2012) smo se uvrstili med tri države z največjo letno rastjo inovacijske zmogljivosti.
Sedanji vladini varčevalni rezi bodo posledice izkazali šele čez nekaj let. Vlada je dva strateška dokumenta visokega šolstva in raziskovanja (NPVŠ, RISS), sprejeta v državnem zboru »via facti suspendirala, na drugi strani pa nimata »zagovornika« niti v akademski ali gospodarski sferi. Stava na kratkoročni oportunizem za »ohranitev statusa quo«, ki očitno v sindikalistični maniri prevladuje v akademski sferi« je » nerazumna in samouničujoča.« Gre tudi za »izogibanje nujnim reformam v visokem šolstvu in znanosti, za problem mišljenja razlike med prekarizacijo in na podlagi meritokratskih kriterijev odprto akademsko svobodo, za ohranjanje nesmiselnega instituta raziskovalne ure, absurdne nediferenciranosti med strokovnimi in akademskimi programi, vztrajanje v enotnem plačnem sistemu javnih uslužbencev…«
Imamo »opravka z nenačelno koalicijo preživetja«. Namesto, da bi ohranjali tempo, »bomo ponovno pričeli padati v tranzicijsko povprečje«. Rebalans pomeni opustitev strateških usmeritev in neodgovorno slabitev Slovenije. Osamljena bodo podjetja, ki bodo vlagala v razvoj in izkoristila davčne olajšave. Več kot polovica podjetij je še vedno inovacijsko neaktivna. To ravnanje nas potiska na periferijo Evrope, odpovedujemo se temeljem »trajnostne rasti, kakršno lahko zagotavljajo samo ustvarjalni in inovativni ljudje«. Brez tega ni povezane družbe, novih delovnih mest, tehnološke prenove, dviga produktivnosti, zadostne dodane vrednosti in »ni odpornosti na krize. Rast v 21. stoletju bo pametna, ali pa je ne bo.«

Pravilnemu varčevanju morajo slediti razvojni ukrepi.
L. Sočan, Delo, 21.5. 2012
Po bitki za uravnoteženje javnih financ morajo vlada in družbeni partnerji najti pot iz razvojne krize, piše
Lojze Sočan (FDV UL, glej tudi www.dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/TiP20041-2Socan.pdf ).
Dvigniti je treba racionalnost države, preprečevati bankrote podjetij, povečevati pritok v proračun in zmanjševati odtoke, izvesti reforme za vitko državo, regije, občine, smotrno vlagati v infrastrukturo in transparentno izvajati javna naročila ter uveljavljati strategijo razvoja na celostnem znanju (izboraževanje, usposabljanje, R+R, IKT).
»Znižanje plač v javnem sektorju, socialne in zdravstvene varnosti ter financiranje šolstva in znanosti poleg negativnega vpliva takšnih ukrepov na povpraševanje in gospodarski rast jasno kaže, da rušitev socialne kohezije ter slabitev vzvodov razvoja na znanju, tehnološkem napredovanju in inovativnosti ogroža razvoj sodobnega gospodarstva in družbe.«

Naš poklic je način življenja.
J. Krek, Šolski razgledi, 18.5. 2012
»Vlada se je v preteklih tednih s sindikati pogajala o spremembah, kot so nižje plače, slabši standardi in normativi /…/ za vzgojitelje, učitelje, svetovalne delavce in knjižničarje« itd. Vsak od ukrepov je majhna sprememba. »Toda delovali bodo kot celota in kot celota radikalno znižali kakovost pedagoškega dela«, piše
Janez Krek, dekan PeF UL (in vodja piscev Bele knjige o vzgoji in izobraćevanju v Republiki Sloveniji 2011 - Bela knjiga 2011 ).
»Med pogajanji so
predstavniki vlade v javnosti ustvarjali vtis, da pedagoški delavci na vseh stopnjah šolskega sistema (pre)malo delamo in da je javni sektor področje, ki državi le jemlje denar.« Neposredna pedagoška obveznost je le del nalog – tu so še priprave, popravljanje nalog, branje literature, sestanki …Mnogi delajo več kot 40 ur na teden. »Pedagoški poklic se ne konča vsak dan ob 14 uri, nit ob petkih ali konec junija. Pedagoški poklic je način življenja.«
Ali vlada poskuša pod videzom varčevanja vpeljati tudi strokovne spremembe v šolstvo? (Pri tujem jeziki, izbirnih predmetih, otrocih s posebnimi potrebami). O spremembah se velja odločati premišljeno in po običajnih postopkih.
V visokem šolstvu zaradi varčevanja ne bo mogoče izpeljati programov, posledica bo slabša kakovost in manjša mednarodna primerljivost diplomantov. Zmanjševale se bodo pravice študentov. Vlada vi rada videla manj študentov, s katerimi bo (z manj denarja) mogoče delati bolj kakovostno. Tako rodovom dijakov zapiramo vstop v študij, tistim, ki imajo zmožnosti a ne dovolj bogatega družinskega okolja. Bodo kakovostno študirali, če se bodo morali vpisati v program, ki jih ne zanima, a ima prosta mesta? Hkrati se napoveduje več sredstev za ustanavljanje novih (zasebnih?) fakultet. »Z radikalnim krčenjem sredstev za obstoječe študijske programe bomo povzročili razsulo na ravni visokega šolstva.«

Privatizacija visokega šolstva je v interesu lokalnih krokarjev.

M.B., Sobotna priloga, Delo, 26.5. 2012
Marko Marinčič, klasični filolog, FF UL, govori o razlogih za ustanovitev novega Visokošolskega sindikata Slovenije, znotraj konfederacije Pergam.
Dogovor (večine) sindikatov javnega sektorja z vlado o varčevalnem paketu je »dober dosežek za osnovno in srednjo šolo 7…/ za univerzo pa je v vseh pogledih katastrofalen. Nismo se dovolj postavili za se in za študente.«
V Sloveniji je prisotnost sindikatov na univerzi po vseh merilih podpovprečno nizka. Atomizacija zaposlenih na oddelkih in fakultetah, univerzah je eden od razlogov, da je vpliv treh javnih univerz (UL, UM, UP, op. B.M.) v slovenski družbi veliko manjši od njihove realne moči. To se je pokazalo ob izidu zadnjih pogajanj z vlado. Sindikati javnega sektorja so nastopali preveč interesno, bolje bi bilo, »če bi več govorili o kakovosti in dostopnosti javnih storitev ter napadli ideje o privatizaciji«.
Vodja novega sindikata ne podpira referenduma o ukrepih, meni pa, da je poseganje v regres neustavno, zakon tudi posega v kolektivne pogodbe.
V pogajanjih za nov socialni sporazum med socialnimi partnerji bo sindikat prek Pergama zahteval »ustrezno financirano, vsebinsko avtonomno in splošno dostopno javno šolstvo«. Upa, da vlada ne bo kazala ideoloških in koristoljubnih privatizacijskih interesov, ampak državotvornost. Sindikalisti Pergama iz gospodarstva razumejo, da samo finančni pritisk ne bo prinesel boljšega zdravstva in šolstva, pač pa sprožil privatizacijo in boj za profit. »Brezplačno in dobro javno šolstvo je v življenjskem interesu prebivalcev te države. ». Poceni univerza in beg profesorjev v tujino nista v njihovem interesu.
V pogajanjih vlada ni skrivala ideje o privatizaciji šolstva. »Javno visoko šolstvo je v interesu vseh prebivalcev, privatizacija pa je v interesu starih znancev, lokalnih krokarjev, ki se že v jatah zbirajo na shirano almo mater.«
Vlada je nastopala s populističnimi izjavami o učiteljih, profesorjih lenuhih. Takega populizma je bilo celo v Grško-Rimskih časih malo. To ni bilo samo nekulturno žaljenje filozofov, sociologov in novinarjev ampak »predmestni napad /…/ proti celotnemu sloju izobražencev, proti akademski izobrazbi kot taki. In to najpogosteje s strani sociologov in obramboslovcev, poredko naravoslovcev. Nekdanji »desni« minister J. Zupan je bil do humanistike izrazito spoštljiv.
Utilitarna ideologija je rimska iznajdba. A vseeno so po zasedbi Grčije Rimljani razvili literaturo enakovredno grški. Vendar Cicero nikoli ni rekel tistega, kar mu je lani pripisal predsednik vlade : »Uravnotežiti je treba proračun, napolniti blagajno, zmanjšati javni dolg, omejiti in nadzorovati samovoljo uradnikov, skrčiti pomoč tujim državam, sicer bo Rim bankrotiral.« (J. Janša, op. B.M.) To je iz cenenega zgodovinskega roma iz šestdesetih let.
(Še o sindikatih.) »Ob zadnjih dogodkih se je pokazalo, da stavkajoča vodstva, rektorji in dekani niso imeli opore zaposlenih in študentov. Na kakšni fakulteti (npr. EF UL, op. B.M.) se je pokazalo, da je dekan posredno ali neposredno pozival k stavki, pa ni dobil večine.« Pravi, da bodo v novem sindikati pomagali »rektorjem in dekanom /…/, da se ne bodo prehitro vživeli v vlogo kriznih managerjev.«
Sindikati so del (sto let starega) sistema, organizirani so korporativno in hierarhično. Alternativne pobude, pogosto celo množične, lahko dajejo le diagnozo stanje, ne rešitev. O delovanju sindikata se bodo odločili na zboru jeseni. Sindikat ima spletni forum, namenjen zaposlenim na univerzah, podobni nastajajo na fakultetah. Zaposleni se organizirajo sami. V birokratskem aparatu univerz, ki je zapleten in nepregleden, do zaposlenih pogosto ne prodrejo niti osnovne informacije, kaj šele, da bi imeli možnost vpliva. Tako na FF UL niti člani senata niso mogli preprečiti zvišanja šolnin za podiplomski študij, češ, da gre za finance. Ne vemo, kdo si je izmislil elektronske ključavnice na FF. Spletne strani in »tržna identiteta« spominjajo na Benetton. Nekateri so pomotoma zašli v intelektualni poklic. Pri nas se še ni izvršila formalna preobrazba univerz v podjetja, proti čemer se krepi odpor v Evropi. »Univerza mora ostati in spet postati neprofitna ustanova«. A ne zaprta v sterilnosti. Normalno je sodelovati z industrijo, kulturo itd. »Vendar je glavni namen univerz ustvarjanje in posredovanje znanja, ne pa kratkoročni profit.«
Gre za to, »da znanje ne sme postati privilegij najbogatejših. Proces uničevanja se bo sčasoma zalomil. Škoda bo on je že zdaj velika.« V majhni Sloveniji »nikomur ne uspe dolgo skrivati koristoljubnih namenov. Finančni pritisk sam po sebi ne bo izboljšal ničesar. (Ali neoliberalci) /…/ zato »ustanavljajo zasebno univerzo v Kranju, Novem mestu ali v Podonavju« (?) (Oklepaji B.M.)


Bog jim odpusti, saj ne vedo kaj delajo. Z. Kodelja, Šolski razgledi, 18.5. 2012
Besede povzete po Lukovem evangeliju je uporabila kolegica (raziskovalka?, op. B.M.) ko je zvedela za namere šolske oblasti, da združi PI, ACS, Zavod za šolstvo, CPI, Šolski muzej itd.
Raziskovalci in univerzitetni učitelji imamo »moralno dolžnost, da takrat, ko na podlagi svojega znanja prepoznamo in ocenimo prve znake kake večje nevarnosti, na to opozorimo tako tiste, ki so odgovorni za sprejemanje odločitev, kakor tudi širšo javnost, preden je že prepozno«, povzema
Zdenko Kodelja (PI) belgijskega filozofa Parijsa. »Prav tako je naša moralna dolžnost, da javno spregovorimo /…/ tudi tedaj, ko mislimo, da lahko pomagamo z usmerjanjem pozornosti na bistvena dejstva, ki bi drugače lahko ostala neopažena, s pojasnjevanjem relevantnih povezav, ki bi jim mogoče drugače ne bi posvetili zadostne pozornosti, ali na kakšen drugačen način, ki lahko pripomore k temu, da se izognemo napakam ali zmešnjavam. Pri tem pa moramo /…/ vedno govoriti samo tisto, za kar verjamemo, da je resnica. In nasprotno, moralno nedopustno in sramotno za nas raziskovalce in univerzitetne učitelje je, če zagovarjamo nekaj, v kar ne verjamemo, ali pa če se odločimo, da ne bomo povedali tistega, kar res verjamemo, zaradi koristi, ki bi jih lahko od tega imeli, ali pa zaradi kazni, ki bi se ji lahko s tem izognili«.
Vse to druži tudi v primeru, ko opozarja/mo na negativne posledice načrtovanega združevanja.

Molk v slonokoščenih stolpih
. B. Vezjak, Delo, 19.5.2012
O intelektualcih v antiintelektualnem viharju piše
Boris Vezjak, filozof in publicist (FF UM). Naj profesorji zgolj berejo knjige in pišejo strokovne članke? Je sedanja kriza pri nas povezana s statusom in vplivom javnih intelektualcev? So soodgovorni za »dvig avtoritarnega sistema v neki državi, kršitve človekovih pravic, ogrožanje javnega šolstva in slabitev moči javne besede«? Ta vprašanja so aktualna, saj »so med prvimi žrtvami zadnjih radikalnih rezov v sredstva za visoko šolstvo in znanost prav oni sami. /…/ Ali bo intelektualec zinil vsaj takrat, ko mu stopiš na nogo?«
NSDLU in SVIZ sta v javnem pismu, zaradi ogrožanja (visokega) šolstva, znanosti in kulture spregovorila o »brezobzirnem antiintelektualizmu«, ki univerzam jemlje svobodo mišljenja in »krni njihovo osnovno poslanstvo: ustvarjati kritične in misleče ljudi« (Tako NSDLU in SVIZ, op. B.M.). Sindikati imajo prav, piše B. Vezjak, »kajti njihov nasprotnik je jasen: antiintelektualizem oblasti, ki napada svobodo mišljenja in ustvarja kritičnost mislečih ljudi.«
R. Posner v knjigi Javni intelektualce definira: »Intelektualec je nekdo, ki ustvarja mnenje izobražene javnosti glede vprašanj, ki so politične in ideološkega značaja«. Piše za splošno javnost, ki je širša od akademske, o »javnih zadevah«, torej političnih. To ni tisti, ki piše le za akademske namene in malo ali le poljudne članke o znanosti. Naredi se v civilni družbi ali akademski skupnosti, kadar le-ta pomaga vzpostavljati opisano funkcijo intelektualca. To lahko tudi umanjka, pravi B. Vezjak in zastavlja vprašanje »koliko etablirana akademska skupnost prispeva ali prepoznava težo in vlogo kritičnosti svojih posameznih članov, jih spodbuja in od njih ne zahteva le pehanja za strogo akademskimi rezultati«.
Za javnega intelektualca je značilna njegova odzivnost na (družbene) probleme in medijsko in družbeno prezentiranje idej, spoznanj in dejanj.
Kolikšna je bila odzivnost naših intelektualcev ob varčevalnih ukrepih, krčenju sredstev za (univerzitetno) izobraževanje? »Težko se je izviti z izgovorom, da je to naloga /…/ vodstev univerz in sindikatov, še zlasti, če z njihovim delovanjem nisi zadovoljen.«
Sedanji (akademski) sistem »ne spodbuja in nagrajuje družbenega delovanja profesorjev na univerzah in drugih delavcev«. Nekateri kolegi menijo, »da je intelektualna (!) naloga visokošolskega učitelja zgolj brati knjige in pisati dobre, visoko rangirane članke. Nekdo je dejal , »da javno ne bo deloval vse do trenutka, ko bo habilitiran za rednega profesorja /…/ drugi verjamejo da je vsako delovanje izven strokovnega področja »deplasirani aktivizem. Večina /…/ ne čuti niti najmanjše potrebe, da bi delovala javno /…/nezadovoljstvo in jezo omejuje le na priložnostni klepet ob kavi«.
Mediji izbirajo intelektualce, ki jim dopuščajo javno nastopanje, soustvarjajo njihovo javno podobo in vpliv. Izbira je domena novinarjev in njihovih urednikov. Ob razklanosti našega medijskega prostora ni intelektualca, ki bi enakomerno nastopal v »levih« in »desnih« medijih. Tako generirajo nova ideološka sovraštva med »razumniki« desne provenience in (levimi intelektualci ?, op. B.M.).
Avtor piše, da je v preteklih zapisih »kritiziral nenavadni molk slovenskih družboslovcev in humanistov ob ključnih družbenih procesih od leta 2004 (glej npr.
www.vezjak.blog.siol.net/2011/12/ Boris Vezjak , Sproščena ideologija Slovencev Mirovni inštitut, 2007, Somrak medijske avtonomije Sophia, 2009).T molk je povezal z »vzponom populizmom in neoliberalizma, ko akterji hitro postanejo tarča umazanih diskreditacij.
Pohvalne izjeme so akcije alternativnih gibanj in profesorjev in študentov AGRFT. Tudi šolski sistem prispeva k nastajanju antiintelektualne družbe; s kurikulumi in kulturnimi obrazci prispeva k antikritičnosti, konformnosti in egoističnemu karierizmu. »Dekani slovenskih fakultet svoje študente velikokrat nagovarjajo z »bodočimi intelektualci«, a tako vlogo so po diplomi pripravljeni sprejeti le maloštevilni.
Končuje z napovedjo performansa Intelektualne kurbe v programu EPK Maribor 2012, s katerim opozarjajo »na problem mladih intelektualk (sic!), ki po končanem študiju nimajo dohodkov, zaposlitve. Študentke (»intelektualke«) izbrane po naključju, se bodo pogovarjale s svojimi klienti o literaturi, filozofiji, psihoanalizi… Za plačilo. Aluzija.
Vprašanje: Smo že dosegli stanje, ko bomo (akademski, javni intelektualci, op. B.M.) ostali brez službe in se bomo morali neposredno prostituirati? Tragikomičen razplet »molčeče skupnosti intelektualcev.« Se bomo zbudili?

Naj se učijo kitajsko!
S. Krkoč, Objektiv, Dnevnik, 26.5. 2012
Vse več je zanimanja za vključitev kitajščine kot (izbirnega) predmeta v osnovne in srednje šole.
Danijela Voljč, direktorica Konfucijskega inštituta (Ljubljana) pravi, da pogosto prejema klice ravnateljev, učiteljev in staršev; tečaji za študente so zapolnjeni. Na EF UL je predmet »How to do Bussines with China« lani privabil 9 slušateljev, letos 40.
Mitja Saje
(odd.za azijske in afriške študije FF UL), začetnik študija kitajščine pri nas pravi: »Počasi se bomo morali začeti zavedati, da je kitajščina eden svetovnih jezikov in ne nekakšen eksotični bavbav za posebneže.«
Lingvist D. Crystal pravi, da je angleščina dobila status globalnega jezika zaradi gospodarske, znanstvene in popkulturne dominacije ZDA. Kitajščina je ne bo kar tako izpodrinila.

Preveč novinark, premalo natakaric?
J. Vogrinc, Mladina, 25.5.2012
»Družboslovcev preveč, tehnikov premalo« je naslovil novinar sporočilo Primorske obrtniško-podjetniške zbornice, piše komentator
Jože Vogrinc (FF UL). Da lahko dobijo delo maturanti šol za slaščičarje /…/ natakarje /…/ in komercialne zastopnike. In da je med brezposelnimi največ ekonomskih tehnikov, gimnazijskih maturantov, poslovnih sekretarjev, prodajalcev in pomožnih delavcev.
Naslov ne ustreza seznamu. Družboslovec je le tisti s končanim univerzitetnim študijem, ki ga usposablja za analizo družbenih odnosov. Na seznamu odvečnih so storitveni in proizvodni poklici. Zbornica sploh ne navaja potreb po poklicih z univerzitetno izobrazbo.
Take neumnosti pri nas nakazujejo (vladajočo ?, op. B.M.) zamisel o prihodnosti izobraževanja. Da izobražujemo preveč družboslovcev in premalo tehnikov in da je treba vprašati gospodarstvo, za katere poklice je treba prilagoditi šolstvo do doktorata. To so v Sloveniji (Jugoslaviji ? op. B.M.) poskušali uresničiti pred 30-40 leti; rekli so temu »usmerjeno izobraževanje«. Osnovna (fiksna) ideja je bila, da je treba gimnazije nadomestiti s šolami, ki usposobijo mladega človeka za poklic. Izračunali so, koliko slaščičarjem, rudarskih inženirjev ipd. bomo potrebovali.
Poskus je propadel, izračuni so se izkazali za zgrešene. Z njimi je pometla tehnološka revolucija, ki je zmanjšala zaposlenost v industriji in povečala v storitvah ter javne sektorju. Miselnost obrtnikov, da sodobna tehnologija potrebuje več tehnikov, ni (bila) primerna za kapitalizem, ki potrebuje za nenehne inovacije vedno nova področja vrhunskega znanja, nove oblike povezovanja med njimi in tudi »analizo družbenih posledic teh sprememb«. Tudi družboslovce, ne le večji delež študentov tehnike in naravoslovja. Tistim, ki »ne zmorejo, ali pa si ne morejo privoščiti študija na univerzi« so na voljo storitvena dela, za katera se maturant poljubne šole priuči v nekaj tednih: prodaja, strežba, nega, klicanje strank… »Družboslovke /…/ se zlahka priučujejo za natakarice«.
Sodobno izobraževanje na srednješolski, kaj šele na univerzitetni ravni ni več usposabljanje za poklic, ampak se morate naučiti, »da se sami izobražujete, da usklajujete svoje delo s sodelavci, da kritično razmišljate o tem, kako se vaše delo skupaj z delom drugih vklaplja v družbo«.
Če so potrebe sežanskih obrtnikov merilo za razvoj izobraževanja, »lahko vladi pomagamo varčevati tako, da univerzo zapremo. Trenutne možnosti in želje zaposlovalcev /…/ so napačen kompas za razvojno naravnano družbo.«

Inženirjev bo premalo vsaj še deset let.
J.P.Š., Dnevnik, 28.5. 2012
Gospodarstveniki opozarjajo na posledice nesorazmerja med število študentov družboslovja in naravoslovja.
Tomaž Savšek (TPV): »Imamo velike težave pri pridobivanju mladih inženirjev, ker jih na trgu enostavno ni. Dogaja se celo, da nam druga podjetja prevzemajo inženirski kader. Vzroki za pomanjkanje inženirjev so se kopičili 20 let, zato ni pričakovati, da se bo stanje spremenilo čez noč. Verjetno bo potrebno najmanj 5 – 10 let, da se bo stanje popravilo.«
Bogomir Strašek (KLS, Zlata gazela 2011) pravi, da je treba nemudoma »preusmeriti mlade v poklice, ki jih potrebujemo. Če bi mladi, ki se odločajo za študij nemudoma spremenili svojo odločitev /…/ bi lahko okoli leta 2020 že zaznali izboljšave«, pomembne za gospodarsko okrevanje.
Janez Koprivec (Siliko) bo del proizvodnje preselil na Vrhniko. Ker slovenske fakultete strokovnjakov za avtomobilsko industrijo ne izobražujejo, »zato ljudi usposabljamo sami. Čakamo na prve študente, ki bodo zaključili študij politehnike v Slovenj Gradcu.
Minister
Žiga Turk je »k napovedanih ukrepih za spodbujanje gospodarstva dodal reševanje problema upada vpisa na področju poklicnega šolstva ter prevetritve znanj, ki jih država podaja mladim«.

Igor Lukšič, intervju.
J.T., Mladina, 25.5. 2012
Daljši pogovor s prejšnjim šolskim ministrom (profesorjem FDV UL). Že v Pahorjevi vladi so bili pritiski na zmanjševanje sredstev za šolstvo in zvišanje normativov, a tega ni dopustil. Nižje plače učiteljev je pogojeval s tem, »da pri reševanju proračuna sodelujejo vsi poklici, vsi sloji«. Za varčevalnimi ukrepi sedanje vlade je politični cilj. »Zmanjšala bi vpis na univerze, zmanjšala je sredstva za inovacije in raziskovanje. V Sloveniji naj bi se izobraževalna struktura postopno spremenila na slabše. Udarili so po učiteljih, ki že tako trpijo zaradi premajhnega ugleda poklica. /…/ Konkurenčno prednost naj bi Slovenija /…/ zagotavljala z neizobraženo in poceni delovno silo. Imamo vlado, ki bi mladini ukradla še to perspektivo, ki jo obljublja vsaj izobraževalni sistem. Da je vsem sposobnim omogočeno, da doštudirajo.«
Zadaj je ideološki premislek. »Ta vlada je antiintelektualistična, napadla je ljudi, ki so glavni intelektualni potencial, v javnost je poslala jasno sporočilo, da izobrazba ne pomeni nič.« V taki družbi (19. stoletja) se socialna struktura oblikuje glede na premoženjsko stanje. »V sodobnih razvitih družbah so visokošolska izobrazba ljudi, varnost in civilizacijska raven glavna vaba za zaželene tuje investicije«. Janša pa bi jih vabil s poceni delovno silo s plačo, ki komaj zadošča za preživetje.
(Minister Ž. Turk pravi, da je študentov odločno preveč.) »Bolje je, da mladi študirajo, da imajo možnost končati fakulteto, kot da končajo izobraževalno pot na nižjih stopnjah. Državo največ stane to, da ljudje nimajo izobrazbe, omike in so nesrečni.«
Pri kleščenju izobraževanja gre za ideološki projekt. »Izobraževanje narediš težje dostopno, vzpostavi se segregacija in do najvišjih položajev v družbi dobijo dostop tisti, ki nimajo največ denarja, in ne tisti, ki so najsposobnejši. Pojavlja se reprodukcija sedanjega vladnega sloja in elit. /…/ Od Ž. Turka nisem slišal niti besede o tem, kaj bo naredil s svojim resorjem, razen da bo varčeval. To ni noben program, za to ne potrebuješ resornega ministra, dovolj je, da imaš finančnega.«

Sunek k novi identiteti.
A. Brvar, ŽnD. Življenje na dotik, št.3., 2012
V publikaciji EPK 2012 piše
Andrej Brvar (pesnik, založba Litera, op. B.M.) tudi o razvoju Maribora. Po prvi vojni je izgubil (malo)meščansko prepoznavnost, z začetkom druge je nehal biti delavsko mesto, po njej ga je opredeljeval socialistični proletariat, nazadnje lumpenproletariat, po 1991 se je v samostojni slovenski državi v tranzicijskem dogajanju ponovno spraševal, kdo in kaj je.
»V zadnjih dvajsetih letih se Maribor počasi, a vse jasneje prepoznava kot mesto kulture in visokega šolstva. K temu prispevajo predvsem izgradnji novega gledališča in nove univerzitetne knjižnice ter formiranje univerze s popolno filozofsko fakulteto na čelu. /…/ Krepek sunek v intenziviranje te zavesti pomeni nedvomno EPK /…/«.
(Op.: UM je bila ustanovljena 1975, že prej so delovali v Mariboru visokošolski zavodi; UKM se je selila v novo zgradbo 1988; stavbo UM na Slomškovem trgu so obnovili leta 2000; FF UM je bila ustanovljena 2006, prej je delovala (od 1961) PA/PeF UM; obnovo gledališča so po tridesetih letih končali 2003. B.M.)

Nepreslišano.
M. Kmecl, Dnevnik, 26.5.2012
Na slovesnosti v spomin na 22 otrok, žensk in starčkov, ki so jih Nemci leta 1944 žive zažgali v Goriških Brdih je
Matjaž Kmecl, akademik (FF UL, op. B.M.) dejal: »Med vojno so bile stvari tragično jasne«, ni se bilo mogoče z neumnim besedičenjem izogniti odgovornosti »za najbolj daljnosežne vrednote – za svobodo, za svet brez volkov in lažnivcev, za svet vsakdanje človeške sreče. /…/
Namesto srečne, sodobne, svobodne, sončne dežele se nam je izcimila zatohlost; z delom ustvarjena vrednost, pretekla in sprotna, nam skozi vse špranje odteka – na Ciper, v Dubaj, na različne otoke. Da bi nam ne ušla tudi pričakovanja, smo se pričeli na debelo zadolževati in s tem potiho razprodajali svojo suverenost, to je tisto, za kar so borci NOB svojčas potiho govorili, da smo na Slovenskem mi gospodar.«
Današnji voditelji - žalosten narod, ki ima take – se obnašajo, »kot da smo za ta narobe svet krivi vsi od kraja: bolj kot si reven in nebogljen, bolj naj bi bil kriv. Tako govorijo nekakšni varčevalni programi in projekti, s katerimi grozijo in mahajo po naših glavah in zadnjicah. Treba je samo pogledati, komu jemljejo in komu dajejo. Kulturi, izobraževanju, znanosti, to je naši nacionalni pameti, jemljejo tretjino. Parlamentu pa so za njegovo uradovanje dodali »varčevalnih 11 %, ohranili so ves proračun vladnemu centru za spravo, čeprav je bolj center za zdraho; vozijo se z drago najetimi letali celo na letovanja. Vzeti pa kar naprej hočejo upokojencem, čeprav so ti ves svoj delovni vek posojali državi vnaprej«.
Iz Evrope in Slovenije moramo izgnati neko novo nerazumno sovraštvo, obsedenost, »če hočemo prihodnost, ki se nam je ne bo treba sramovati; ne nam ne prihodnjim rodovom; da bo končno zavladal svet brez sovraštva.«

Minister svetuje: 25. maj škoduje zdravju
. Josip Meden, V.p, Dnevnik, 29.5 2012
V okrožnici (šolam, zaradi sindikalne zabave ob »dnevu mladosti« na Ptuju) nas minister »poučuje: slavite vrednote našega časa: So to: pohlep in pogoltnost, grabež, razprodaja in uničevanje nekdanje skupne lastnine, poneverjanje, sprenevedavost, zagovednost in samoočaranost politikov, strankarsko podrepništvo, brezdušno izkoriščanje delavcev, ropanje prihrankov vernikov, potuhnjenega lastninjeno javnega zdravstva in šolstva, sramotenje učiteljev, vzgojiteljev, medicinskih sester, upravnih delavcev, policistov, carinikov… kar po dolgem in počez, laž in korupcija, kjer je in se ne zdi možno, morda »Na zdravje« ali »Moja Slovenija ?« (Za konkretne primere pobrskajte po arhivu Pogledov, op. B.M.)
Ubogi megaminister /…/ s tovrstnimi nasveti še dodatno smešite in poglabljate razdore med nami in oživljate skorajda pozabljene spomine tudi na nekaj plemenitih vrednot /…/«

Po »resetirancih« je nastopil še čas za »odgovorne«.

B.P., A.A., M.K., Dnevnik, 29.5.2012
Nekaj znanih Slovencev z memorandumom poziva civilno družbo, sindikate, zakonodajno in izvršilno oblast k nujnim spremembam. T.i. resetiranci izpred volitev 2011 so danes že na položajih, npr. Ž. Turk in J. Šušteršič, zdaj pa želi pridobiti somišljenike gibanje Odgovornih. V njem med drugim piše, »da sindikati zadnja leta, pa naj bo vlada leva ali desna, izkoriščajo permisivno referendumsko zakonodajo in s pozivi k stavki še zaostrujejo krizo«.
Dejan Steibuch, publicist, pravi, da memorandum vsebuje izhodišča za novo družbeno pogodbo za odgovorno prihodnost Slovenije. »Nimamo več veliko časa za blokado, v kateri smo se znašli zaradi nesporazuma med socialnimi partnerji. Če kot država ne bomo naredili koraka naprej /…/ lahko pridemo v /…/ bankrot.« (Glej http://www.rtvslo.si/izjava-dneva/dejan-steinbuch/284072 ,op. B.M.)
Nina Zidar Klemenčič, odvetnica (tudi J. Janše, op. B.M.), pravi, da srednji generaciji ni vseeno za prihodnost Slovenije. Gre za poziv »kaj je treba storiti, da naredimo korak naprej«.
Jani Soršak (stranka DL), pravi, da je memorandum »nekaj, kar ni ne levo ne desno, temveč tisto, kar Slovenija potrebuje /…/ strateško vizijo«.
Urban Vehovar
(PeF UP) ga ocenjuje kot enega najboljših v zadnjih 10 letih.
Laris Glaser (Slovensko panevropsko gibanje, SLS) je prepričan, »da so igre, ki jih vodijo določeni sindikati, vodene od drugod. To ni dobro za državo«.
Mitja Čander (EPK 2012) pravi, da je med podpisniki veliko takih, ki jim položaj omogoča, da bi kaj spremenili, a za večji učinek bo treba spremeniti širše okoliščine in miselnost ter preseganje blokov, »namesto razmišljanja, kdo je za kaj kriv«..
Jure Košir (smučar, poslovnež) je tudi prepričan, da so varčevalni ukrepi države potrebni, tako kot so potrebne reforme, tudi že v prejšnji vladi predlagana pokojninska. »Zdaj, ko sem malo bolj v poslu in vidim, kaj se dogaja, mislim, da je počasi čas, da začnemo migati, drugače bomo krepnili«.

Revolucija kot poslovni model. Ervin Hladnik – Milharšič, Dnevnik, 24.5. 2012
»Stvari kažejo zelo dobro«, ironično piše kolumnist. »Še nekaj mesecev rezanja socialnih proračunov, krčenja prostorov javnega šolstva in privatizacije javnih servisov, pa bo položaj zrel za revolucijo. Kriza je čas za trženje radikalne levice«. Taka levica se krepi v Grčiji; socialisti in komunisti delujejo kot konservativna stranka.
Zdaj nimamo opravka z industrijskim kapitalizmom, ki je delavca izcuzal, a so mu po revoluciji lahko podržavili produkcijska sredstva, sam pa je pobegnil z denarjem. »Finančni kapitalizem deluje drugače. Za njim ne ostane nič. /…/ dobiva takrat, ko stavi na razvoj in takrat, ko stavi na propad.«
»Ta sistem bo v kratkem zletel v zrak. Evropski politični red se že seseda, tudi družbena elita mu bo sledila. /…/ Ni vprašanje kdo izgubi. To je že vnaprej jasno. Vprašanje je, kdo bo potegnil dobiček.«
V naslednji revoluciji se ne sme »zgoditi, da isti ljudje, ki so potegnili dobiček od propada socializma, tranzicije, privatizacije in krize, profitirajo še z revolucijo. To pot mora biti cena postavljena res visoko. Drugega ne razumejo.«

Nočem, da mi sledite!
U. Izgoršek, Nedelo, 20.5.2012
Zaradi elektronske revolucije se ravnokar dogaja tudi revolucija jezika, lingvistična, meni David Crystal, britanski profesor, soavtor 120 knjig, npr. Internet linguistic. Angleščina postaja globalni jezik. Po letu 2000 so se pojavili e-maili, sms-sporočila, facebook, blogi, twitter. Slovnica ostaja ista, pojavljajo se novi slogi, komuniciranje je bolj podobno časopisnemu, radijskemu, televizijskemu. Ekspresivnost jezika je večja.
Ne uporablja facebooka; ima sicer svoj profil, a ni aktiven. »razlog je preprost: življenje je prekratko. Pri mojih letih in ob vsem, kar moram še narediti, je misel na /…/ še eno, internetno, nepredstavljiva. Ko se pridružiš socialnim omrežjem, dobiš nenadoma gručo prijateljev, sledilcev. In do njih imaš dolžnost. Saj veste, kakor pravijo: moram objavljati, ker bodo drugače mislili, da sem mrtev. Zlasti mladi se jezijo: zakaj nisi na facebooku, radi bi ti sledili. Nočem, da mi sledite!«

21. - 27. maj

Javna izjava NSDLU in SVIZ (10.5.2012, objavljeno tudi v Dnevniku, 10.5.2012)
Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze – NSDLU in Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture Slovenije – SVIZ ostro nasprotujeta predlaganemu vladnemu radikalnemu znižanju sredstev za visoko šolstvo in znanost v državnem proračunu. Popolnoma podpiramo Rektorsko konferenco RS, ki je /…/ opozorila javnost, da slovenske univerze zaradi tako drastičnega krčenja sredstev nikakor ne bodo mogle izvršiti svojih zakonskih in pogodbenih obveznosti v letu 2012, da nikakor ne morejo prevzeti odgovornost za vseobsežne posledice in da bo zaradi vsega tega razvoj Slovenije močno ogrožen. Dodati pa moramo še nekaj skrajno zaskrbljujočega. Sedanja vlada bo s svojimi varčevalnimi ukrepi najbolj prizadela področja izobraževanja, visokega šolstva, znanosti in kulture - torej tista področja, ki so namenjena oblikovanju mislečih in kulturnih ljudi in misleče in kulturne družbo. Leta 1919 smo Slovenci prav iz teh nagibov zanosno ustanovili univerzo v Ljubljani, leta 2012 pa sedanja vlada v svojem brezobzirnem antiintelektualizmu in iz frustracij porojeni volji po moči skuša vzeti univerzam prav njihovo svobodo mišljenja in okrniti njihovo osnovno poslanstvo: ustvarjati kritične in misleče ljudi. Podrediti jih želi ideološkemu konstruktu tako imenovanega trga dela, ta trg dela pa naj bi – po Nacionalnem reformnem programu – celo narekoval, kako naj univerze »mislijo«. V resnici je ta ideološki konstrukt le krinka za ustanavljanje klientelističnih zasebnih visokošolskih zavodov, ki jih nikakor ne bo več mogoče imenovati univerze. Ko s pogajanj z vlado začnejo protestno odhajati predstavniki univerz (na včerajšnjih pogajanjih je s pogajanj tako odšla UL, največja in najstarejša slovenska univerza), je to zanesljivo znamenje, da je s politiko, ki jo vodi ta vlada, nekaj hudo narobe in tudi nekaj zelo nevarnega za družbo. NSDLU in SVIZ zato pozivata vse misleče ljudi na univerzah in v raziskovalnih inštitutih ter tudi vse ostale ljudi, ki jim ni vseeno, kakšna bo usoda Slovenije, da se takemu antiintelektualizmu in aroganci z vsem srcem uprejo.

Zbor proti varčevalnim ukrepom na FDV in pobuda za referendum (B.M.)
N
a Fakulteti za družbene vede UL je bil 14.5.2012 zbor, na katerega so bili vabljeni tudi predstavniki treh sindikatov, ki niso podpisali dogovora in stavkovnega sporazuma z vlado in rektor UL. Tema: »kako se upreti varčevalnim ukrepom, ki radikalno krčijo sredstva za univerzo in znanost in znižujejo plače, kar bo prizadelo vse, zlasti pa zaposlene z nižjimi dohodki? Če kdaj, moramo zdaj strniti svoje vrste. Čas nam sicer ni naklonjen, vendar nihče ne sme obupati. Nekaj moramo storiti«, je v povabilu zapisal predsednik NSDLU Tomaž Sajovic. Prepričan je, da bo zakon povzročil mnogo slabega, plače zaposlenih v nižjih plačnih razredih, zlasti skupina J (so pa še druge skupine, ki niso odpravile anomalij ...) se bodo znižale za 8% odstotkov, kar bo za marsikoga zelo hudo, so pa še druge slabe reči v njem. Morebitni uspešni referendum bi tudi ustavil izvajanje proračuna.
Na zboru so se predstavniki štirih sindikatov iz Konfederacije sindikatov javnega sektorja (tudi NSDLU), ki niso podpisali dogovora in stavkovnega sporazuma z vlado, zaposleni na FDV in še nekaj manjših skupin civilne družbe odločili, da začnejo zbirati
podpise za naknadni referendum o zakonu o uravnoteženju javnih financ. Odločili so se, da bodo med pobudniki referenduma posamezniki, ne institucije. 2.500 podpisov je bilo treba zbrati do petka 18.5.2012. Pri zbiranju so sodelovali aktivisti več sindikatov ter gibanj 15o in Mi smo univerza.  Po končanem zbiranju podpisanih izjav (na UL) se je izkazalo, da za pobudo za razpis ni glasovalo dovolj ljudi, kljub vsemu približno 1700.
Pač pa sta vložila pobudo za referendum policijska sindikata.  Skupina volivk in volivcev, ki je zbirala podpise, se je zaradi uspeha te pobude odločila, da svoje moči usmeri v zbiranje 40.000 podpisov. V s
poročilu za javnost so (18.5.) zapisali , da bodo ti podpisi omogočili » razpis referenduma in argumentirano ter demokratično razpravo brez zastraševanja in širjenja ozračja izrednih razmer. Tako imenovani varčevalni ukrepi korenito posegajo v pridobljene delavske in socialne pravice in dosežene standarde socialne države, zato je popolnoma nesprejemljivo, da so bili sprejeti po nujnem postopku. In to v času, ko v Evropi vse bolj prevladuje spoznanje, da so politike zategovanja pasov kontraproduktivne, pehajo vse več ljudi v revščino in brezperspektivnost in nižajo demokratične standarde. Zato popolnoma podpiramo včeraj vloženo pobudo za razpis referenduma in apeliramo na vlagatelje, da pobude ne umaknejo. Po svojih močeh bomo prispevali k zbiranju potrebnih 40.000 podpisov podpore zahtevi za razpis /naknadnega/ referenduma in pozivamo vse posameznike in posameznice, društva, organizacije, gibanja in sindikate ter konfederacije. da se pridružijo izvrševanju temeljne in neodtujljive pravice do referenduma Zbiranje 40.000 podpisov /…/ bo priložnost za razpravo o vseh razsežnostih tako imenovanih varčevalnih ukrepov /…/ za zavrnitev politik zategovanja pasov, ampak tudi priložnost za utemeljitev alternativnega gospodarskega, družbenega in političnega razvoja.«

O vladnih ukrepih v gibljivih slikah
Študenti FF in AGRFT UL so naredili filmček z igralcem Tomažem Gubenškom o vladnih ukrepih: http://youtu.be/WiLzdy_vuEU

V iskanju kolektivnega študentskega duha. D. Valenčič, Dnevnik, 10.5.2012
Medtem ko je pred parlamentom nekaj študentov bralo Hlapce in risalo portrete politikov se je kilometer stran kolona študentov vila proti telovadišču Ilirije na Škisovo tržnico. »Pobeg pred stojnice študentskih klubov, kjer vlada občutek, da je vse v najlepšem redu je krepko presegal podporo sovrstnikom« (študentov AGRFT, ALUO UL, aktivistov 15o, op. B.M.), »ki so želeli opozoriti ravno na to, kar v družbi ni v redu, za vse študente in navsezadnje za prihodnost slovenske družbe. V tem, ali še vedno na mladih svet stoji, so si tako bodoči intelektualci, akademiki in voditelji precej neenotni, mnogi od njih pa celo dajejo vtis, da so se pod taktirko vladajoče elite vdali v negotovo usodo«.
Študent sociologije Mirko: »Očitno je večini še vedno dovolj udobno v študentskem položaju. Saj pričakujemo, da takšne skupine delujejo, vendar ne, da bi se jim priključili. Lažje je priti na takšno prireditev in tako deluje princip kruha in iger.« Študentske iz doma A dvomijo v smiselnost takšnega protesta pred parlamentom, saj bo vlada tako ali tako naredila nasprotno. Bodoči ekonomist Igor se sprašuje, ali je krčenje sredstev nujno slabo, saj že tako preveč mladih študira.
Bodoča kiparka (ALU) pa meni, da je treba nekaj narediti, da si slišan in da večina študentov premalo gleda naprej: »Mogoče imajo na drugih fakultetah boljše razmere za študij, mi pa /…/ nimamo prostorov, ni materiala, puščajo nas v negotovosti glede magistrskega študija, pogoji so slabi in težko se na ta način razviješ«.
Bodoča politologinja (FDV UL): »Mlajše generacije so morda res pasivne, ampak /…/ zakaj. Če vlada ne daje nobenega upanja in se ne zaveda potenciala, ki ga ima znotraj univerz, je to posmeh študentom in akademski sferi.
Študenta FF, ki sta aktivna v njihovem študentskem svetu sta kritična do predstavnikov študentov (ŠOUL ?, op. B.M.). Ti se preveč osredotočajo na študentske bone in kolik bodo dobili od študentskega dela, namesto na kakovost izobraževalnega procesa v visokem šolstvu.

Študentje so preobremenjeni. J. Kontler – Salamon, Delo, 17.5.2012
ŠOUL je februarja in marca 2012 izvedla anketo med študenti 2. letnika prve (bolonjske) stopnje in prvega letnika druge stopnje in med pedagoškimi delavci UL. Povprašani študenti UL so povedali, da na 1. stopnji porabijo več kot 1000 ur za študijske obveznosti na semester, pri čemer so študenti naravoslovja za 284 ur bolj obremenjeni kot tisti na družboslovnih in umetniških programih. Na 2. stopnji je obremenitev manjša, razlika med področji pa večja. Najbolj so obremenjeni na BF in ZF (1218 ur), najmanj na EF in FDV (684 in 682 ur). Ob tem je še čas za študentsko delo, na 1. stopnji 8,6 ur na teden, na 2. stopnji skoraj 14 ur. Študenti večinoma ne »špricajo« predavanj; na 1. stopnji jih je 3/% povedala, da redno obiskujejo tudi neobvezna predavanja, še več jih je na vajah. Večina predavanja in vaje obiskuje, ker je to zanje koristno.
Pedagoški delavci UL (138 anketiranih) na teden delajo več kot 40 ur, 8 ur na dan.
Rezultate so predstavili na PF UL; tam je bilo malo študentov.
Stane Pejovnik, rektor UL je povedal, da UL končuje raziskavo študentskih mnenj o bolonjski prenovi. Potrdil je, da so na 1. stopnji študentje preobremenjeni in napovedal preverjanje ustreznosti kreditnih točk (ECTS). Za boljše študijske pogoje bi UL potrebovala več denarja.
Aljaž Gaber, odgovorni za anketo na ŠOUL je za časnik povedal, da so jo izvedli »zaradi izjav mnogih študentov, da so preobremenjeni in da je za to kriva bolonjska reforma«. V razpravi je pogrešal konkretnih predlogov za zmanjšanje obremenitev. V ŠOUL menijo, da bi lahko prestrukturirali programe, kjer je obremenitev največja. Nekaj predmetov bi iz 1. lahko prenesli na 2. stopnjo. Vodilni UL so dejali, da so si posamezne fakultete prizadevale čim več predmetov obdržati na 1. stopnji, ker je bila druga negotova. Zdaj imajo nekateri programi na prvi preveč, na drugi premalo ur. (A finančna negotovost je ostala, zlasti na 2. stopnji, op. B.M.).

Slovensko visoko šolstvo v konkurenci najboljših. J. Grgič, Delo, 17.5.2012
V raziskavi kakovosti visokošolskih sistemov v 48 državah je inštitut melbournske univerze Slovenijo uvrstil na 28 mesto. Med prvimi desetimi so ZDA (100 točk), skandinavske države, Kanada, Švica, Avstralija in Nizozemska ter V. Britanija. Slovenija je (z 55,8 točk) uvrščena za Češko in Poljsko ter pred Grčijo in Italijo. Na koncu lestvice so Hrvaška, Turčija, J. Afrika, Indonezija in Indija (34,4 točk).
Izhodišče raziskave je bilo, da je ekonomski razvoj države precej odvisen od izobraženosti delovne sile. Kakovost visokega izobraževanja so merili z naslednjimi parametri: (»resouces«, op. B.M.) viri financiranja (državni in zasebni, za izobraževanje in raziskovanje, 25 % točk), (»environment«) formalna urejenost razmer (državna regulativa, raznovrstnost tipov ustanov in financiranja, delež spolov med študenti in zaposlenimi, 25%), (»connectivity«) povezanost navznoter in s tujino (z družbo, objavljanje v domačih časopisih in vpliv objav, število soavtorstev tujih sodelavcev 10%), (»output«) rezultati (objave znanstvenih člankov na prebivalca, stopnja odličnosti raziskovanja, število raziskovalcev in stopnja ne/zaposlenosti izobražencev, 40%).
Najboljši sistem imajo države, ki so navedene med prvimi desetimi (zgoraj). Najboljše univerze so v ZDA in V. Britaniji, glede na število prebivalcev pa v Švici in na Švedskem, sledita Izrael in Danska. Vlada največ prispeva na Finskem, Norveškem in Danskem, največji delež BDP pa dajejo (tudi zaradi zasebnih vlaganj) v ZDA in Kanadi. Tujih študentov ima največ Avstralija, Singapur in Avstrija. Soavtorstev s tujci je največ v Švici in Indoneziji, mednarodno pa dobro sodelujejo tudi na Danskem, v Belgiji, Avstriji in Švedski. Največ objavljajo v ZDA, na prebivalca pa Švedi. Največji vpliv imajo znanstvene objave v Švici, na Nizozemskem in v ZDA.
Raziskovalci poudarjajo, da že sama udeležba na lestvici pomeni, da ima država nadpovprečno visoko šolstvo. Uvrstitev Slovenije je po mnenju časnika precej ugledna, saj držav v razvoju niso upoštevali. Posebej jo omenjajo med državami z velikim številom študirajočega prebivalstva.
(Op. B.M.: V poročilu o raziskavi
U21 Rankings of National Higher Education Systems 2012 ima Slovenija največ točk pri environment/razmere (81,2), pri resouces/viri jih ima 47,6, pri connectivity/povezanost 39,6 in pri output/rezultati 37,7 točk. Smo torej država z nadpovprečnim številom študentov, z dobro urejenim sistemom visokega izobraževanja in raziskovanja, za katerega so zagotovljeni povprečni viri in je podpovprečno povezan ter daje podpovprečne rezultate. Seveda če upoštevamo le tisto četrtino držav sveta, ki so na boljšem kot ostale. Glej tudi www.universitas21.com ).

Najbolj prizadeti bodo mladi raziskovalci. Odzivi na varčevanje v znanosti.
J. Kontler - Salamon, Delo, 10.5.2012
O vladnih varčevalnih ukrepih so zavzeli stališče v organih inštitutov in njihovi koordinaciji. KORIS je v pismu vlado pozval, da  ohrani lanski proračunski delež za raziskovanje  , saj bi »skokovito krčenje sredstev za dejavnost,ki temelji na dolgotrajnem izobraževanju, nabiranju mednarodnih izkušenj in sistematični primerjavi znanstvenih spoznanj usodno zmanjšala konkurenčnost slovenskih raziskovalnih skupin«. Zavzemajo se za preoblikovanje načina financiranja te dejavnosti, saj sedanji odvrača od sodelovanja z gospodarstvom in mednarodnih razpisov, nemotiviranost, preračunljivost, hierarhizacijo raziskovalnih skupin itd. Ministrstvo naj enakovredno obravnava slovenske raziskovalce na razpisih EU; priporočajo oblikovanje »kompetentnega predstavništva v Bruslju«.
KORIS vladi predlaga tudi zmanjšanje višine dnevnic, dodatka za prehrano, prejemkov za pot na delo in zmanjšanje investicij v nepremičnine in opremo, z izjemo nujne.
KORIS skupaj s sindikati zavrača tudi neracionalno združevanje zavodov, npr. PI, saj ta inštitutom jemlje avtonomijo in možnosti za raziskovalno delo. Ne nasprotujejo pa združevanja inštitutov s podobnimi ustanovami. Sprejeta raziskovalna in razvojna strategija napoveduje združevanje z univerzami, dodaja novinarka J.K.-S.
Znanstveni svet IJS ocenjuje, da ukrepi »zaustavljajo dolgoletna prizadevanja slovenskih raziskovalcev, da bi z vrhunskimi  znanstvenimi in razvojnimi raziskavami, izobraževanjem in uvajanjem novih tehnologij Slovenijo uvrstili med  tehnološko razvitejše države«. Ukrepi sporočajo, da »znanje ni vrednota«. Najbolj bodo prizadeti mladi perspektivni raziskovalci.
Urbanistični inštitut že dolgo varčuje, domačih projektov je vedno manj, za mednarodne projekte morajo zalagati svoja sredstva. Manj je udeležbe na strokovnih srečanjih v tujini, trpi strokovni razvoj raziskovalcev.
Inštitut za narodnostna vprašanja (INV) napoveduje zmanjšanje števila zaposlenih raziskovalcev. Tako se v nekaj mesecih razblini večletna naložba v raziskovalca obogatenega s specifičnimi znanji oz. kompetencami.
Tudi Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) bo prisiljen odpuščati zaposlene, predvsem iz generacije, ki je do zaposlitve (tudi pogodbene) prišla v zadnjih letih in mlade raziskovalce po končanem doktoratu.
Na Zavodu za gradbeništvo (ZAG) menijo, da področje tehnologije z izločitvijo iz (dosedanjega) ministrstva nima več ustrezne teže, prekinjene so celo nekatere mednarodne aktivnosti. Zaradi upada gradbeništva že dve leti varčujejo, tudi z odpuščanjem.
Predstavnik Geološkega zavoda Slovenje opozarja, da  se zmanjšuje sposobnost za črpanje evropskih strukturnih skladov, kar vodi v odvisnost od proračuna.
Kmetijski inštitut Slovenije bo prisiljen opustiti razvoj nekaterih novih dejavnosti, npr. prilagajanje kmetijstva klimatskim spremembam…

Inštituti in univerze na robu preživetja. Kaj visokemu šolstvu in raziskovalcem prinaša okleščeni rebalans in zakaj vodstva trepetajo pred znižanjem plač?  J.K.S. Delo,20.5.2012
Zaposleni v visokem šolstvu in znanosti napeto čakajo na uveljavitev varčevalnega superzakona. V ospredju je vprašanje, ali bodo ohranili sedanje plače in delovna mesta. Vodstva institucij napovedanega referenduma nočejo, čeprav se ne strinjajo z zakonom. Če se zakon ne uveljavi, proračunski rebalans pa ostane, in tudi nespremenjene plače ob  precej slabšem proračunskem financiranju.  Sledilo bi odpuščanje predvsem najmlajših sodelavcev.
Vlada je z rebalansom prav visokemu šolstvu in znanosti odvzela največji delež proračuna. Čeprav je pozneje na pritisk sindikatov in razjarjene akademske sfere izbrskala 25 milijonov evrov, zavodi še vedno opozarjajo na resne posledice. Pričakujejo dodatne popravke proračuna. Minister Ž. Turk se je z njimi o delitvi »dodatka« že dvakrat pogovarjal . S predzadnjega so predčasno protestni odšli predstavniki UL, zadnji 17.4. je minil mirno. Udeležili so se ga trije rektorji (manjkal je le D. Rebolj, direktorji inštitutov (IJS, KI in ZRC SAZU), direktor raziskovalne agencije (ARRS) F. Demšar, predstavniki področnih sindikatov ter svetovalec ministra  Dušan Lesjak in direktor direktorata za visoko šolstvo in znanost  B. Rončević. Minister pričakuje dodatnih 20 milijonov (19, pravi rektor S. Pejovnik) in obljubil še 5 – 10 milijonov. Ni še jasno, koliko dodatka bo dobila posamezni zavod.  Na UL letos manjka skupaj kar 25 milijonov ob napovedanem znižanju plač. Pogovarjali so se tudi o možnostih za dodatna evropska sredstva. Rektor pravi, da se UL ne bo mogla izogniti rdečim številkam in zmanjševanju števila zaposlenih, saj bodo dodatna sredstva dobili šele v 2013.
Raziskovalna sfera, ki bo dobila polovico dodatka, si več evropskega denarja na račun višje cene raziskovalnih ur pri evropskih projektih.  Glavni programi ARRS se bodo  financirali 15 % manj kot v 2011 - sprva je grozil 24% upad. Nacionalni projekti in mladi raziskovalci se letos sploh ne bodo financirali, prav tako ne nova raziskovalna oprema.

Bo naši raziskovalni sferi šlo še kdaj tako dobro kot leta 2010? Delo, 18.5.2012
Leta 2010 je bilo pri nas za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) skupaj porabljenih 745,9 milijona evrov oziroma 2,1 % BDP. To je bilo 14 % več kot v 2009. Največji delež sredstev so predlani prispevale poslovne družbe – 435,5 milijona evrov ali 58 %. Proračun je prispeval 217,9 milijona evrov ali 306,7 milijona, če upoštevamo še evropska sredstva. To pomeni, da je državni proračun v 2010 za RRD namenil 0,62 % BDP, z evropskim dodatkom pa 0,87 %.
V 2010 je bilo  v RRD 17.972 zaposlenih, od tega je bilo 62 % raziskovalcev. Med 11.056 raziskovalci je bilo 4018 žensk. Več kot tretjina vseh raziskovalcev (4696) je bila zaposlena v visokem šolstvu.

Dialog se vendarle izplača. Miha Jenko, Delo, 11.5.2012
Komentator pozdravlja dogovor med vlado in sindikati. Cena socialnega dialoga je tudi  varčevanje pri materialnih stroških investicijah. Morebitni dvig DDV bi dodatno prizadel socialno najšibkejše in izvozno gospodarstvo.
Zaradi rebalansa proračuna grozi ljubljanski univerzi  primanjkljaj 20 milijonov. »Tak odnos do najpomembnejše kreatorke znanja /…/ kaže, da se vlada premalo zaveda, da nas lahko – po izgubljenem desetletju – potegne iz stagnacije le veliko znanja, naprednih tehnologij in pametnih naložb, javnih in zasebnih. Potrebujemo varčevanje ni rast, predvsem pa več h konsenzu usmerjenega dialoga.

Zakaj je desni vladi uspelo, levi pa ne. Dogovor s sindikati. M. Belovič, Delo, 12.5.2012
Po mesecu dni je dosežen varčevalni dogovor s sindikati. Analitiki o tem, zakaj se je Janševi vladi uspelo izogniti referendumu, Pahorjevi pa ne.
Matej Makarovič (FUDŠ NG) meni, da je imela vlada dobre predloge, če bi bil čas, bi bili še boljši; tudi sindikati so se zavedali razmer, v katerih se ni mogoče več šaliti; pogajalska ekipa je bila sposobnejša, tudi v tihi diplomaciji. Izid referenduma je (bil) negotov. Če bo kak sindikat kljub temu sprožil referendumske postopke, bo to brez upanja na uspeh.
Tudi Igor Pribac (FF UL) meni, da so se vsi zavedali resnosti položaja, tudi po razmisleku o posledicah padca pokojninske zakonodaje. Sedanja vlada je bila pogajalsko sposobnejša od prejšnje. Sindikati javnega sektorja bi izgubili podporo javnosti, če bi privolili v nižanje osebnega standarda. Vplivale so tudi razmere v EU, naklonjene varčevanju; zdaj po zmagi socialistov v Franciji bi bilo težje.
Miroslav Stanojević (FDV UL) meni, da se je ta vlada dogovorila s sindikati, ker je menila, da je to pomembno, prejšnja pa ne. Referendum bi vsem povzročil  nevzdržne stroške.  V zgodovini so redki sindikati, ki dosežejo znižanje plač; to lahko vpliva na  gibanje članstva.

Jan Toporowski. Intervju. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 12.5.2012
Ekonomist, bankir, predavatelj marksistične kritike politične ekonomije na Fakulteti za orientalske in afriške študije na Univerzi v Londonu. Pred kratkim je napisal študijo Zakaj svetovna ekonomija potrebuje finančni zlom. Ocenjuje, da kriza na območju evra še ni zrela. Težko je Grkom, Portugalcem in Špancem, Italija se prebija, »ko bo udarilo Francijo, boste videli spremembe. /…/ Nacionalizem je v silovitem vzponu tako v Franciji kot na Nizozemskem. To je nevarno za Evropo.«
»Dokler je srednji razred zadovoljen, ni bilo videti velikih težav. Javno mnenje določa srednji razred. Nazadovanje družbe je bilo zakrito z blagostanjem srednjega razreda. /…/
Neoliberalne ode individualizmu, lizbonske agende, na znanju temelječe družbe ni podobne čenče nimajo smisla.. /…/ Dobra stran EU je, da imate mlado generacijo izobraženih ljudi, ki se počutijo doma kjerkoli v Evropi.«
Za krizo je kriv kapitalistični sistem, ne posamezni kapitalisti, bankirji in »ko sistem propade /…/ ljudje šele takrat zares začnejo razmišljati o alternativah. To se dogaja sedaj.«

Zdrava družba je stolček s tremi nogami – javnim, zasebnim in pluralnim.
M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 12.5.2012
V pogovoru Henry Mintzberg, profesor menedžmenta na Univerzi McGill (Montreal, Kanada), ob obisku na mednarodno znani blejski poslovni šoli IEDC, kritizira poslovne prakse korporacij. Najprestižnejše ameriške poslovne šole  po njegovem proizvajajo samozagledane MBA diplomante brez praktičnih izkušenj in stika z realnostjo, ekonomijo vidijo v oblakih, abstraktno.  Ponuja alternativen način izobraževanja menedžerjev. Kritičen je tudi do t.i. nobelove nagrade za ekonomijo. Meni, da »svet ubija malopridna aliansa ekonomskih dogem, ozko naravnana ekonomika, kamor je šlo veliko nagrad /…/ v spregi s korporacijami, ki mislijo, da lahko počnejo, kar se jim zahoče.« Globalno, ni več meja zanje, kot tudi ne za OECD, IMF, Svetovno banko, WTO. Na svoji spletni strani se zavzema za ponovno uravnoteženje družbe, radikalno prenovo onkraj levice, desnice ali centra, onkraj A. Smitha in K. Marksa.
Pravi, da je bilo ključno leto 1989, ko je padel komunizem v Vzhodni Evropi, kjer je imela država vso moč (Slovenija, Jugoslavija je bila delna izjema, imela je kooperative, zadruge, civilno družbo ipd.). Zahodne države pa so imele uravnotežen vpliv  trga, vlade, zasebnega sektorja in močne civilne družbe. »Zmaga kapitalizma« jih je vrgla iz ravnotežja, prevelik je vpliv trga, svobodnega podjetništva in zasebnega sektorja.
Zdrava družba ima uravnotežene tri P: public, private, plural. Tako je v Braziliji in Indiji, Kitajski manjka pluralno, v ZDA je javni sektor čedalje šibkejši.
Slovenskega gospodarstva ne pozna (še vedno je »najbogatejša postkomunistična država. Imate zdaj še toliko kooperativ, zadrug?« Spominja ga na Švico, ne le po pokrajini, ampak ker je vse tako dobro organizirano, »ljudje trdo delajo, so bistri, vedo kaj delajo, treba je dati tudi poklon podjetništvu«.
(Novinar M. Jenko pripomni, da smo v globoki recesiji. Zakaj? Zaradi slabih odločitev, slabih naložb, pregretega gradbeništva, politike bank, prociklične ekonomske politike v času konjukture … tajkunov, pohlepnih managerjev, ki so najemali posojila za prevzem podjetij…)
»Vaše upanje je podjetništvo. Imate zanimiva majhna in srednje velika podjetja./…/ ne bi smeli podcenjevati vloge pluralnega sektorja /…/ kooperativ. Poznate primer španske kooperative  Mondragon?«

Za solidarno in odgovorno vodenje sveta. (Mednarodni kolegij), Delo, 16.5.2012
»Naši skupni hiši grozi, da se bo podrla – rešitev je lahko edinole kolektivna«, piše v pozivu za reševanje svetovne politične krize, ki so ga podpisali E. Morin, M. Rocard, R. Weizsacker, M. Kučan, S. Hessel, P. Sloterdijk idr.
Vsi moramo prepoznati vzajemno soodvisnost in ponovno razmisliti o mednarodnih pravnih načelih: razviti pojem suverenosti (držav) v smeri deljene suverenosti, redefinirati teritorialne pristojnosti za globalno pravičnost in okrepiti mednarodno varnost ter jo razširiti v dolžnost do prihodnjih generacij in do biosfere. Uveljaviti moramo novo načelo planetarne intersolidarnosti in povezati solidarnost, odgovornost in upanje. Nujni so trije (gospodarski) ukrepi: odpraviti davčne oaze; ločiti hranilnice od bank, ki se ukvarjajo s špekulativnimi investicijami; obdavčiti finančne transakcije.
Ponovno je treba začeti pogajanja: za ohranitev biosfere; za odpravo orožij za množično uničevanje; za nadzor nad jedrsko energijo. Uveljavljanje intersolidarnosti predpostavlja: temeljne pravico prihodnjih rodov zunaj meja, v svetovni demokratični družbi, ob spoštovanju nacionalnih in nadnacionalnih pravil vedenja; globalna odgovornost za gospodarsko, znanstveno, medijsko, versko in kulturno oblast; nadnacionalna pravila za obrambo skupnih vrednot in interesov; pospeševanje predstavniških ustanov mednarodnih regionalnih skupnosti ter vznik globalnega državljanstva, skupna politika za preprečevanje tveganj in kaznovanje zločinov.
Pozivajo k ustanovitvi političnega foruma, v katerem bo mogoče konkretno določiti vrhovne interese človeštva, kjer bodo predstavniki civilne družbe, moralne, intelektualne in znanstvene avtoritete lahko izrazili vso različnost in modrost kultur.

Grčija je simptomatična točka Evrope. Filozof v Zagrebu. J. Grgič, Delo, 15.5.2012
Slavoj Žižek pravi: »Moj cilj je jasen. Spodbuditi ljudi, da začnejo razmišljati.«
Na 5. Subversive festivalu predstavil novo knjigo Živeti ob koncu časa, v kinu Evropa predaval na temo Znamenje prihodnosti in v nedeljo sodeloval na okrogli mizi Prihodnost Evrope. Na HRT (»oddaja /…/ v Ljubljani ne bi bila mogoča«) je v Nedeljo ob dveh (»u dva«, op. B.M.) govoril o svojem zvezdništvu, nepovezanosti z Lady Gaga, nevarnem neoliberalizmu, diktaturi finančnega sistema, proti neposredni demokraciji, vrnitvi k Heglovi državi, tudi transnacionalni, trgu, ki naj »opravi svoje, kjer lahko«, Schonbergu, Kandinskem, Kafki, Beckettu in Andreju Platonovu, kulturni globalizaciji kot priložnosti za manjše narode ter tudi o patriotizmu – to, da imaš do lastnega naroda strožje normative, tudi etične. Dobri oče zahteva od svojega sina več kot od drugih. In še o samokritiki kot modelu napredka, zato ob koncu pogovora ni bil zadovoljen, češ, da je bil premalo jasen.
Na mednarodni konferenci Svetovni socialni forum (v Zagrebu, do 19.5., prenašali so jo v dvorano Stare mestne elektrarne Ljubljana, poskrbljeno za prigrizek in druženje) so sodelovali tudi Tariq Ali, Samir Amin, Gayatri Spivak, Michael Hardt, Bernard Cassen, Saskia Sassen, Christian Marazzi idr. Na zaključni okrogli mizi o prihodnosti Balkana so bili Boris Budna, Dubravka Ugrešič in slovenska filozofinja Renata Salecl, ki je predavala o Strasti do neznanega ter prestavila knjigo Tiranija navidezne izbire. (R. Salecl in S. Žižek imata otroka, sta ločena, op. B.M.)

Še nikoli ni bilo nobene vojne v imenu izobrazbe. Dalajlama tretjič v Sloveniji.
M.M., B.H., Delo, 17.5.2012
V Mariboru so 16.5. se na konferenci »Out of the box«, na povabilo UM, pod veščim vodstvom Danijela Rebolja nastopali Tenzing Gyatso, Denis Noble (Oxford), Dirk Helbing (ETH Zurich) in Siegfrid Grossman (Univ. v Marburgu). Govorili so o inovativnih poteh za izboljšanje kulture bivanja.
Dalajlama Tenzing Gyatso je izhajal iz dejstva, da smo vsi isti, z inteligenco, a smo odvisni drug od drugega. Danes manjka moralnih vrednot, 20. stol. je bilo obdobje nasilja in uporabe moči. To ni ustvarilo boljšega sveta. Za povezanost planeta bo potrebno uporabiti inteligenco. Ob sodelovanju 7 milijard, vernikov vseh religij in nevernikov bo treba doseči mir, v sebi in skupnosti. »Naša generacija odhaja, a vi, mladi, vi imate odgovornost, da zgradite boljši svet, če imate vizijo.« Človeštvo se razvija, treba je ohraniti optimizem, človek ima vse možnosti, da odpravi težave, ki jih je ustvaril.
Tudi tokrat je njegovemu predavanju o etiki in sočutju prisluhnilo več tisoč ljudi. Pač pa se ni srečal z nobenim visokim vladnim predstavnikom.

Naš sistem je antisocialen, nehuman in egoističen. Maribor za mir.
Maja Megla, Delo, 18.5.2012
Na temo Zakaj dialog in solidarnost v globalni krizi so se v Mariboru pod vodstvom Rudija Rizmana (UL) pogovarjali štirje nobelovi nagrajenci.
Muhhamad Yunus, ekonomist (Bangladeš) je menil, da sistem v katerem živimo, ne deluje. V kapitalizmu ni rešitve, ker ne ustvarja novih delovnih mest, pač pa revščino.  »Mar res naša življenja vodi ekonomija, katere glavni cilj sta dobiček in posel za ustvarjanje denarja«, (se) je vprašal. Govoril je o bankah, ki posojajo denar revnim ljudem. Socialna pomoč brezposelnim ni dolgoročna rešitev. Ljudje morajo »uporabljati svoje talente in znanja, da živijo ustvarjalno«. Vsak bi moral imeti pogoje, da dela tisto, kar zna in zmore.
Rigobeta Menchu Tum (borka za človekove pravice, Gvatemala) je povedala, da Maji vidijo krizo kot globalno dekadenco – duhovno, materialno oz. sistemsko ter socialno. Dosegli smo dno, potrebna je globalna transformacija, vzpostavitev duhovnega, materialnega in socialnega ravnotežja. »Sistem, v katerem živimo, je antisocialen, nehuman in egoističen. Probleme moramo reševati ne samo zase, temveč za vse, za dobro planeta«. Solidarnost mora postati del človeške kulture in odgovor na monopolne sisteme.
Lučka Kajfež Bogataj (klimatologinja, Slovenija, BF, FMF, FA UL) meni, da so viri planeta omejeni, industrijska družba (je) pozna(la) le rast. Ljudje so navajeni lokalnih kriz, zdaj gre za globalno. Zato moramo sodelovati vsi. »Veliko tehnologije dela zlo planetu /…/ neustrezne so številne institucije, ne samo banke, tudi parlamenti in univerze.« V mestih je več denarja, ni pa kakovosti življenja. Ženske doma so izguba virov. Odgovoriti si moramo »kaj potrebujemo, in ne, kaj hočemo«.
(O predavanju Tenzinga Gyatso glej zgoraj in v rubriki Novice. Op. B.M.)

Pričevanja o poškodovanem vrednostnem sistemu. Pen 2012.
I. Bratož, Delo,  18.5.2012
Na 44. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu je bila okrogla miza Preobrazba – nove poti ali zaton zahodne racionalistične civilizacije?
Tone Peršak je uvodoma dejal, da je nacionalna država nastala v interakciji med kapitalom in kulturo. Danes postaja kultura ovira kapitalu; postavlja se vprašanje etosa.
Jože Trontelj (SAZU) meni, da je etičnost pomembnejša od demokracije; oceniti jo je možno po vedenju močnejših do šibkejših. Pri izdelavi konvencije o človekovih pravicah v uporabni biologiji in medicini je bil doseženo visoko soglasje. 15 let kasneje je utopično »upati, da nas bo znanost  potegnila iz krize in nam omogočila življenje v dosedanjem slogu še desetletja«. Morda si lahko pomagamo z našim vrednostnim sistemom, a je precej poškodovan. Etika koristi posameznika bo slaba opora družbi v času krize.
Janko Prunk (FDV UL)  ugotavlja moralno krizo na začetku 21. stoletja. Potrebna bo nova javna morala, a za etične vrednote se morajo odločiti ljudje sami. Lahko se pojavi »novo mišljenjsko, etično in socialno gibanje, ki bi zahodno družbo temeljito prenovilo« a vprašanje je, kje bi se pojavilo, na kakšnih temeljih in kdo bo/do v njem.
Kapital obvladuje evropsko politiko, je dejal J. P. Domecq, kar je ilustrirala E. Csicsery-Ronay z orisom odnosa EU do Orbanove Madžarske.

Odzvati se ali ne odzvati? Delo, 21.aprila. Branka Javornik, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 12.5.2012
Bralka se navezuje na prispevek fizika Janeza Strnada o tem, kaj storiti, če se v medijih pojavijo strokovno nevzdržne trditve. »… naravoslovca motijo in dražijo naravoslovno zgrešene trditve, ne da bi neposredno prizadele njegove osebne pravice ali interese«, piše J. Strnad in ugotavlja, da pravniki  oz. zakoni spodbujajo odziv, sociologi menijo, da različni pogledi niso nič nenavadnega, novinarji so pri navajanju trditev svobodni, a morajo navesti vir, fiziki pa menijo, da odziv vzame čas, večina ostane brez učinka ali sploh niso objavljeni. Strinja se z J. Strnadom, da »je v nekaterih primerih težko molčati«. Zato piše o »absurdnih strokovnih nesmislih o škodljivosti gensko spremenjenih organizmov (GSO). Navaja primer medijske propagande ob uvajanju oznake »brez GSO«, ki služi le večji prodaji izdelkov Mlekarne C. in povečanju poslov zasebnega inštituta IKC UM, povezanega z visoko državno uslužbenko v direktoratu za kmetijstvo. Ker meni, da so kršeni predpisi in želi urejeno področje prehrane je bralka predala primer inšpekciji.

Jogurtna revolucija po slovensko. Delo, 21.aprila. Franci Prettner, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 12.5.2012
Bralec se odziva na kolumno Marka Crnkoviča. V njej je le-ta uporabil izraze: percipirano, evfemizem, marginalizirano, glajhšaltana kakofonija, empatija. F. Prettner piše:
»Na  študiju strojništva nam je najzahtevnejši predmet – termodinamiko predaval profesor, ki nam je dejal: kdor napačno uporablja tujke, ta nič ne zna, kdor jih pravilno uporablja, ta nekaj zna, kdor pa vse uspe povedati v svojem jeziku, ta največ ve. Povedanega se je dosledno držal«.

Slovenija v nujno in bolečo sanacijo bank in gospodarstva. M. Jenko, Delo, 23.5.2012
Slovenija mora očistiti banke, reformirati trg dela, izpeljati pokojninsko reformo in zmanjšati javni sektor, svoje gospodarstvo pa mora odpreti za tuje ideje, pravi Egon Zakrajšek, iz v centralne banke ZDA (Fed). Brezposelnost na globalni ravni je dosegla zgodovinske razsežnosti. »Ne le za nas, za bodoče generacije je treba nekaj storiti, in to takoj, ker so razmere resnično skrb vzbujajoče!« je poudaril.
Sanacija bank in gospodarstva pri nas bo kratkoročno imela neprijetne posledice. »Če bo Evropa kot monetarna unija rešila svoje probleme in bi se začel globalni razvoj, bi to zelo pomagalo Sloveniji, ki je vezana na izvoz. A mi moramo najprej urediti notranje razmere, tako da bomo takrat, ko pride zagon, to lahko izkoristili.«
O sedanjem proračunskem varčevanju pri visokem šolstvu in znanosti je dejal: »Seveda bo potrebna tudi racionalizacija visokega šolstva. A pri varčevanju se je treba osredotočiti na stvari, ki so najbolj učinkovite, in rezanje investicij v visoko šolstvo, znanost in razvoj ni najboljša ideja.«
Odpuščanju v javnem sektorju se zelo verjetno ne bo mogoče izogniti, pravi. »Slovenski javni sektor je prevelik glede na velikost slovenskega gospodarstva in potrebna je njegova racionalizacija. Vprašanje pa je, koliko časa bo ta proces trajal.«

Po zgled k partizanom. Jožica Grgič, Delo, 10.5.2012
Na Kongresnem trgu se je ob Dnevu upora zbralo nepričakovano veliko ljudi na proslavi, ki so jo pripravili borci in prostovoljci. Zdaj je še vlada povabila umetnike, naj brezplačno nastopijo na proslavah za Dan državnosti in Dan samostojnosti. Scenaristom, scenografom, kostumografom, glasbenikom, recitatorjem, voditeljem, režiserjem bo to »čast, izziv in svojevrstna promocija«. Plačali pa bodo druge delavce – električarje, varnostnike, fizične delavce.
»Da intelektualno in umetniško delo ni pravo delo, je vlada že večkrat dala vedeti«, piše komentatorka. Cinizem je, da kulturnikom najprej vzame možnost sklepanja pogodb z javnimi ustanovami, »češ naj se dokažejo na trgu, nato pa te iste kulturnike nagovori, naj za državo delajo brezplačno«. Ker so na proslavi zaželene »regionalne« vsebine je pričakovati prijave ljubiteljskih kulturnikov, ki bodo pripravili poceni in vladi všečno predstavo.

Darovi Slovenije. S. Štraus, Delo, 14.5.2012
Oblikovalka Ljubica Čehovin – Suna je pripravila kolekcijo majic »So Slovenian« (Tako slovensko), ki jo je poimenovala »Zdravljica«. Motivi predstavljajo slovensko identiteto. Na fotografiji: Kekec, Aljažev stolp (na Triglavu), kozolec, lipicanec, človeška ribica, raketa (Herman Potočnik).
Poleg tega v besedilu navaja ostale darove kulturne dediščine (samo še ljubljanski nebotičnik, 1934, arhitekt V. Šubic) in ljudi, na katere bi bili lahko bolj ponosni: slovenski pesniki, npr. Srečko Kosovel, znanstveniki in drugi znameniti posamezniki, kot so Jožef Stefan (»fizik, matematik in pesnik, rojen 1835«, izmeril je toploto sonca in toplotno prevodnost plinov), Edvard Rusjan (rojen 1886, letalski konstruktor in prvi slovenski letalec), Herman Potočnik (raketni inženir in častnik, 1928 je izdal knjigo Problemi vožnje po vesolju) in Ivo Boscarol (letalec in ustanovitelj tovarne Pipistrel, ki je izdelalo energijsko najučinkovitejšo letalo na svetu).
Oblikovalka, rojena v Črni Gori, se čudi, zakaj je bilo pred leti izbrano geslo našega turizma: »I feel Slovenia«, s poudarkom »love«, saj je ljubezen globalen simbol vseh narodov. Ti se razlikujejo po tem, kar so ustvarili, kar imamo naravnega in materialnega.  Slovenci zanemarjajo dejstvo, da v zgodovini niso podjarmili nikogar, niso ustrahovali svojih sosedov, »zato mirno spijo in imajo čisto vest« (?, op. B.M.), ohranili so svojo kulturo in  jezik, znali so se prilagajati velikim. Zato so lahko ponosni nase, a vzgojiti jih je treba, da bi lastni deželo ljubili bolj, kot jo. O Slovencih gre glas, »da so  zadržani in suminčavi do tujcev /…/ trmasti in kljubovalni, v najboljšem pomenu besede in imajo izdelan občutek za ironijo /…/. Manjka jim le malo narodne samozavesti«, pravi.

Spoštovani!
V času mojih upokojenskih) počitnic bomo Poglede pripravili le enkrat mesečno. Priporočamo, da v tem času pobrskate po arhivu Pogledov in Novic.   Tudi vam želim vsaj nekaj sproščenega odmora!
Bogomir Mihevc

14. - 20. maj 2012

Predsednik NSDLU o stanju v visokem šolstvu. YouTube,18.4.2012
Tomaž Sajovic, predsednik Neodvisnega sindikata delavcev ljubljanske univerze
(NSDLU, www.nsdlu.si) o stavki v visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti ter o posledicah predlaganih ukrepov na teh področjih. Glej: www.youtube.com/watch?v=gWkL6bk17rI

Izjava Skupnosti FDV in NSDLU pred 10. majem.
(Sprejeta na skupščini Skupnosti FDV 8.5.2012.
Delavci in delavke, študenti in študentke FDV in UL zavračamo paket t.i. varčevalnih ukrepov, ki ga bodo v DZ po nujnem postopku sprejemali 10. maja.
Ugotavljamo, da pogajanja o /…/ ukrepih potekajo v ozračju ščuvanja javnosti proti delavcem /…/ javnega sektorja, zastraševanja, brezumnega hitenja, ultimatov,  sistematičnega manipuliranja po načelu deli in vladaj ter zakrivanja resničnih namenov /…/ ukrepov, ki so radikalna preobrazba družbe z razgradnjo socialne države. Vladna tehnika pogajanj širi občutek izrednih razmer in preprečuje argumentirano javno razpravo o vzrokih in izhodih iz krize. V ozračju strahu se ne da pogovarjati niti dogovoriti.
Paket /…/ bo najbolj prizadel najbolj negotove in najslabše plačane med nami. V javnem sektorju krize nismo povzročili in je ne nameravamo plačati, varčujemo pa že, od kar pomnimo. Poleg materialnega položaja delavcev /…/ v javnem sektorju bodo /…/ korenito prizadeli visoko šolstvo in znanost. Medtem ko potrebujemo na UL 20 milijonov dodatnih sredstev za izvedbo bolonjskih programov, nam vlada po nujnem postopku jemlje dodatnih 31 milijonov evrov in 36 milijonov evrov za raziskovanje. Po uveljavitvi /…/ na univerzi ne bomo mogli izvajati študijskih programov in številni učitelji in učiteljice, raziskovalci in raziskovalke bodo odpuščeni. Edini način, da izvedemo študijske programe, bo uvedba šolnin vsaj na drugi stopnji. Na FDV /…/ 9000 evrov letne šolnine za magistrski študij. Številne družine si zato ne bodo mogle privoščiti šolanja svojih otrok na višjih ravneh.
Žal opažamo, da je sindikalno gibanje v času pogajanj pokazalo preveliko razdeljenost po partikularnih interesih in da se premalo sprašuje o širših družbenih razsežnostih takšnega napada na delavske in socialne pravice ter javne storitve. /…/ nas ne zanimajo zgolj naše plače, ampak tudi razvoj znanja kot javne in skupne dobrine, njegova vključujočnost in vpliv na vsesplošen socialni in kulturni razvoj posameznikov in družbe. Pozivamo kolege /…/ v drugih segmentih javnega sektorja, da razmišljajo o kvaliteti in dostopnosti javnih storitev in se vprašajo, kaj konkretno pomenijo /…/ za tiste, katerim so naše storitve namenjene: bolnike, učence, študente, uporabnike socialnega varstva, medijskih in kulturnih vsebin /…/, da zgradimo družbeno nasprotovanje uničevalnim ukrepom.
Vlada RS z vsiljevanjem izrednih razmer in odrekanjem pravice do argumentirane javne razprave krši temelje demokratičnega vladanja. Zato zahtevamo njen odstop in še posebej /…/ ministra Ž.Turka. Nekdo, ki komunicira s hrbtom obrnjen proti sogovornikom, ne more biti minister v demokratični vladi. Prav tako podpiramo vse družbene in politične sile, ki v Evropi skušajo zaustaviti uničujoč val politik zategovanja pasov. Vodstvo UL ima vso našo podporo v nasprotovanju vsakršnim proračunskim rezom v škodo visokemu šolstvu in znanosti. Obenem pozivamo vse, da se v čim večjem številu udeležimo akcij nasprotovanja sprejetju zakona o uravnoteženju javnih financ in rebalansa proračuna v četrtek, 10. maja.

Nepremišljenost ali udar na visoko šolstvo in znanost? Ob rebalansu proračuna. Dušan Mramor, Sobotna priloga, Delo, 5.5.2012
Predsednik UO UL Dušan Mramor (EF UL) kritično piše o vladnih predlogih za krčenje proračunskih sredstev za šolstvo in znanost. Ti področji, z 20% deleža v proračunu bi prispevali skoraj polovico varčevanja v proračunu. Predvideva se 18% krčenje sredstev, s katerimi se financira UL, prihranek je treba doseči v drugi polovici leta 2012. Že 20 let se ukvarja z delovanjem visokega šolstva in znanosti, bil je tudi finančni minister v letih 2002-2004 in ne najde argumentov za takšno krčenje. V strateških dokumentih Slovenije, EU in OECD sta  ti dve področji postavljeni med prve prioritete. Zato je tudi predstavnik GZS podprl skupno izjavo senata, UO in Študentskega sveta UL o posledicah krčenja sredstev za UL in  kot predstavnik gospodarstva potrdil potrebo po visoko kakovostnih kadrih, inovacijah in raziskavah.
Na UL ocenjujejo, da se bo v drugi polovici 2012  mesečno financiranje zmanjšalo za 32,2%. Zaradi zmanjšanja plač idr.ukrepov se bodo sicer zmanjšali tudi izdatki, a še vedno bo ostalo nepokritih 22,4% izdatkov. In  to v letu, ko bo veliko bolonjskih študentov prišlo  do druge stopnje, kar zahteva dodatnih 10%.  »UL  ne bo mogla pokriti izdatkov za plače, tudi če bo nehala plačevati elektriko, vodo…« Grozi odpuščanje visokošolskih učiteljev in raziskovalcev, kar bo vplivalo na zmožnost izvedbe programov, v katere so že vpisani študenti ali so razpisani, prekinjeni bodo raziskovalni programi. »Najboljši /…/ se bodo z lahkoto preselili v tujino, saj jim ne manjka ponudb za delo in sledili jim bodo najboljši študentje. Raziskovalno delo bo zamrlo, naše univerze bodo izginile s svetovnih lestvic, fakultete pa bodo izgubile mednarodne akreditacije«. Povečalo se bo število študentov na učitelja.
Šolninam se ne bo mogoče izogniti, vladna koalicija jih v svojih dokumentih že navaja, ne da bi pripravila zakonske spremembe – naj to naredijo univerze same. Tako bodo izgubile podporo študentov. Njihov srd bo upravičen. Za bolonjski študij iste stopnje (prej univerzitetne) bodo morali študirati dlje in še plačevati šolnino.
Posledice rezov bodo dolgoročne. Oblikovanje učitelja ali raziskovalca  zahteva 10 let. Odtoka možgan ne bo mogoče nadomestiti v eni generaciji. Rezultati študija bodo slabši, kar bo vplivalo na zniževanje konkurenčnosti gospodarstva. Nosilno vlogo pri razvoju bodo prevzeli tujci.
Vlada argumentira krčenje z oceno, da imajo  visokošolske in raziskovalne inštitucije »presežke«, od tržnih dejavnosti npr. od izrednega študija. Te naj bi zdaj uporabili.  Univerze te presežke v skladu s predpisi namenjajo nadomeščanju odpisane opreme in obnovi stavb. Prihodke od izrednega študija morajo porabiti za izredne študente, po evropski direktivi in našem zakonu o preglednosti finančnih odnosov.
Na UL in inštitutih bodo v drugi polovice 2012 nastale izredne razmere. Neizplačilo plač in odhod najboljših bo ustavljalo delovni proces, nelikvidnost bo povzročala izpade vode, elektrike…, kar bo preusmerilo pozornost od pedagoškega in raziskovalnega dela.
Ironija je, da bo izkazovanje izgube UL in inštitutov povečevalo proračunski primanjkljaj države. »Izjemno negativne posledice za skoraj ničen proračunski rezultat«. Torej se pod krinko rebalansa želijo doseči drugi cilji. Tudi v obdobju 2005-2008, v času konjunkture s podobno vlado je bil »odnos do visokega šolstva jasno izražen v znižanju deleža javnega financiranja terciarnega izobraževanja v BDP za 12%. Tudi takrat je bila najbolj na udaru UL (znižanje za 16%). Javna sredstva za samostojne (praviloma zasebne) visokošolske zavode pa so se povečala za 155%.
Slišali smo lahko, da je UL prevelika, zastarela in okorela, da jo je treba razbiti in ji narediti konkurenco, z zasebnimi fakultetami in univerzami. Začeli so se pritiski na avtonomijo z nadzorom prek UO, pritiski na tehnične in naravoslovne fakultete, naj se odcepijo in s finančno podporo vlade združijo v svojo univerzo (tehnično, op. B.M.). »UL je takrat ostala enotna v svoji interdisciplinarnosti in kakovosti. Vzpenjala se je na mednarodnih lestvicah kakovosti in njeni diplomanti so petkrat bolj zaposljivi od tistih iz samostojnih visokošolskih zavodov. Ostala je tudi pluralna, neodvisna in avtonomna v razmišljanju«.
Isti namen, podrediti si univerze in znanost, kažejo tudi pozivi v stilu »deli in vladaj«: gospodarstvo proti javnemu sektorju, javni sektor : šolstvu, šolstvo : visokemu šolstvu in znanosti, naravoslovje in tehnika : družboslovju in humanistiki, zasebno : javnemu šolstvu. In nasprotovanje kulturi.
»/…/  gre za napad na intelektualno jedro slovenske družbe, ki pa ni nekaj novega. Iz zgodovine npr. bivših komunističnih držav to dobro poznamo, pa tudi posledice.«

Ob veliki stavki. Nespregledana stiska Pedagoškega inštituta. J. Kontler – Salamon, Šolski razgledi, 4.5.2012
“Čutim potrebo, da pišem o tem, kar je v naši akademski sferi, v visokem šolstvu in znanosti, kjer so bile doslej tavke skoraj nepredstavljive, privedlo do tega, da so bile tudi nekatere fakultete zaprte, da so delo ustavili tudi številni raziskovalci inštitutov”. (Tako piše
Jasna Kontler – Salamon, kolumnistka ŠR, ki že leta spremlja v Delu dogajanja in razprave v/o visokem šolstvu, raziskovanju in razvoju. Glej povzetke njenih prispevkov v arhivu rubrike Pogledi. Op. B.M.)
Kaj je ujezilo zaposlene na inštitutih in univerzah? Namreč poleg ukrepov, ki naj bi prizadele vse javne uslužbence. Pretresla jih je vladna napoved, da jim bo pobrala precejšen del sredstev, na katera so računali, saj sojim bila obljubljena z nacionalnima strategijama za visoko šolstvo in razsikovanje (2011). Namesto tega bodo letos univerze dobile 31 milijonov evrov manj za osnovno financiranje, jeseni pa prihajajo novi drugostopenjski bolonjski študiji. Zmanjšala se bo tudi vsota nacionalnega projektega financiranja in bodo tudi inštituti dobili precej manj.
Ironija je, da so si vodstva univerz in inštitutov prizadevala za to, da bi se (njihovi zaposleni, B.M.) otresli statusa javnih uslužbencev. Temu so nasprotovali sindikati, saj naj bi tako zmanjšali varnost.(To naj bi zagotavljala država, bolje kot univerze, op. B.M.)
Zdaj v inštitutih predvidevajo 400 odpuščenih, na univerzah o odpuščanju še ni slišati, ker naj bi bilo veliko zmanjšanje sredstev le v letu 2012. Koliko jih na univerzah verjame, da bo prihodnje lketo financiranje normalno?
Minister Ž. Turk, še pred pol leta redni profesor FGG UL ima že težave z uresničevanjem koalicijske pogodbe, kjer so stranke previdele ustanovitev tehnološke univerze. Ministewr je že povedal, da bi bila v Novem Mestu, od koder je prišel za direktorja direktorata za visoko šolstvo in znanost na MIZKŠ Borut Rončevič. Minister si bo še prizadeval dobiti državnega sekretarja za visoko šolstvo in znanost, ki sta očitno manj pomembni področji.
Verjetno si minister ne bo premislil glede združevanja petih (razvojnih, razsikovalnih) zavodov s področja šolstva, v enega, ki bi delal za ministrstvo. Ni logična izguba samostojnega Zavoda RS za šolstvo, še manj združitev PI z drugimi zavodi (zavod, ACS, CPI, da o sektorju za izobraževanje odraslih niti ne govorimo, op. B.M.). Mednarodno uveljavljen inštitut (PI) bi ostal brez raziskovalnega statusa, torej brez možnosti izvajanja večine projektov. Kolikšen bo prihranek od izgube “neodvisne razsikovalne ustanove, ki si lahko privošči tudi kritičnost do aktualne politike?
Janez Justin (PI) opozarja, da narašča število posplošenih, politično motiviranih sodb o rezultatih raziskav PI. Prejšnji minister (I. Lukšič, op. B.M.) je “ob slabših rezultatih raziskave Pisa poskusil rešiti eno od nalog, jo napačno rešil in ob tem izjavil, da so naloge marsovske, slovenska šola pa dobra.” Zakaj bi bil zdajšnji minister naklonjen inštitutu? (Če pa so njegovemu predpostavljenemu učiteljski sindikalisti padli z Lune? Op. B.M.)

Doktrina šoka. I. Srebotnik, Šolski razgledi, 4.5.2012 www.solski-razgledi.com
V knjigi Doktrina šoka piše Naomi Klein, kako so vlade v krizi storile to, kar v “normalnih okoliščinah” niso mogle. Uvodničarka učiteljskega tednika
Ida Srebotnik meni, da se to zdaj dogaja pri nas. Vlada dela to, kar si naši neoliberalci ves čas želijo: oklestiti javni sektor oz. socialno državo in kar loči revne države od tistih po meri človeka. Z argumentom, da rešujejo državo pred finančnim zlomom. Varčevati (v javnem sektorju) na ukaz, sicer kaj? Ljudi je treba preplašiti, šokirati. Zgodovina in J. Mencinger učita (po M. Keynesu, op. B.M.) da varčevanje slabi “povpraševanje”, z ukrepi nič ne privarčujemo. Prava pot je obratna: “v vlaganju v razvoj in izobraževanje”.
“Kdo pa potrebuje toliko svobodomiselnih in izobraženih ljudi, ki naj bi jih celo učili motivirani in dobro plačani učitelji v na pol praznih razredih? “ Neveden narod je ubogljivejši, množični pouk učinkovitejši… “In le kaj vendar mislijo univerzitetni učitelji, da je 8 ur v predavalnici dovolj za njihovo plačo? Koga briga njihovo raziskovalno delo? Razviti smo dovolj, zato bomo to do nadaljnega malce ustavili.Avtonomija univerze – kaj je že to? Rektorji vendar lepo prosijo gospode iz vlade, če jih sprejmejo na pogovor in v avdienco.” (O tem glej na tej spletni strani v arhivu Novic in Pogledov, op. B.M.).
“Kdo potrebuje za rešitev javnega doga nek ACS, CPI, PI … in kar je še podobnih /…/ če pa zadostuje nekaj čez noč ustanovljenih agencij, ki se ukvarjajo z zunanjim (beri: birokratskim preverjanjem kakovosti, povojnimi poboji, arhivi in drugimi /…/”, ki so bolj pomembni “kot pa neke izobraževalne razvojne institucije. (Glede agencije za kakovost
www.nakvis.si velja pripomniti, da je njeni ustanovitvi nasprotovala prva vlada J. Janše in je še ni ukinila ali s kom združila, čeprav je bila ustanovljena v času vlade G. Golobiča oz. B. Pahorja ob podpori univerz in študentov, op. B.M.).
“Razna društva, ugledni posamezniki, sindikati, vodilni iz javnih zavodov neutrudno pišemo, pojasnjujemo in argumentiramo. Vladni reformatorji pa /…/ ne vidim, ne slišim, ne govorim. Vsi novi, čez noč na ministrstvih nastavljeni uradniki in strokovnjaki dvomljivega slovesa, t.i. “kvazi rešitelji”, ne vedo ali nočejo vedeti” za “dialog, analize stanja, /…/ rešitve, ki jih poznajo (ne)pomembni drugi. Socialna država z razvitim šolstvom, napredno univerzo, razvojnimi inštitucijami, elitno kulturo, svobodnimi umetniki, dostopnim zdravstvom in predšolsko vzgojo, vse dostopno vsem” je le nedopustno breme za gospodarstvo, banke in politiko. Kdaj bo prišla na vrsto še svoboda govora, poleg “/…/, pravice do kakovostnega izobraževanja, /…/ razvoja”? Orwell? “Bomo šolniki zmogli toliko svobode misli in avtonomije, da bomo presegli vse to?”

Z majske fronte. Janez Markeš, Delo, 9.5.l2012
Komentator še ni izgubil upanja. Na eni strani velja, da je treba zmanjšati državne izdatke, na drugi strani je sindikatom in zainteresirani javnosti uspelo blokirati bližnjice čez socialno državo, šolstvo in znanost. V Evropi se zaradi strogega varčevanja že kažejo novi trendi (volitve v Franciji), pa tudi (neo)naci(onali)stični toni (v Grčiji). Slovenija ne želi radikalnih scenarijev. V finančno globel nas je pahnil pohlep. Zdaj moramo zastaviti prava vprašanja. Na predčasnih volitvah 2011 smo zamenjali parlament, da bi nova vlada vprašala in odgovorila bolje.
Vlada se bo morala odpovedati izsiljevanju javnega sektorja, sindikati pa se bodo morali zavedati meje, ki je ne smerjo prestopiti, če hočejo kaj iztržiti. Matjaž Nahtigal pravi, da Slovenija bolj kot varčevanje potrebuje razvojno zavezništvo, ki bo nad krizo šlo z gospodarsko rastjo. Tudi Evropa lahko obstane le kot socialnma država, sicer bo ob identiteto. Dobro bi bilo, če bi se vlada v the dneh dogovrila z vsemi sindikati o takšnem ravnotežju.

Izdatki države pri nas višji, drugje nižji. V.B.P., Delo, 8.5.2012
V Sloveniji je zaposlenih v sektorju država 16 %, več kot v Nemčiji in na Poljskem in manj kot na Danskem, v Litvi in Latviji. Plače v tem sektorju so za petino večje od povprečja, pri čemer imajo zaposleni višjo izobrazbo kot zaposleni drugje. Pri nas se začenjajo zmanjševati izdatki države in zniževati primanjkljaj v drugih članicah so to večinoma že storili.

Evropski varčevalni samomor. Jan Bratanič, Dnevnik, 4.5.2012
Slovenija ostaja zvesta Nemčiji pri pospravljanju financ, v času, ko varčevanje že prihaja iz dode. Kanclerka A. Merkel je začela govoriti o spodbujanju gospodarske rasti, za njo ponavljajo (drugi) politiki in ekonomisti. Evropske države so z različnimi ukrepi prihranile 490 miljard evrov in v večini primerov znižale proračunski primanjkljaj in javni dolg. Posledica pa je recesija in rekordna brezposelnost (10,9 %). Uspešni pa so bili varčevalni ukrepi na Irskem in v Estoniji. Prva je imela lani v proračunu celo presežek, druga je zmanjšala brezposelnost.
Evropa je dolgo zavračala keynesijanski pristop (dodatno zadolževanje za spodbujanje rasti), a visoka zadolženost ne dopušča prostora za novo zadolževanje. Ukrepi ECB niso sprostili kreditnega krča ali povečale zaupanja trgovcev z denarjem. Pokazalo se je, da “v večini držav zgolj varčevanje ne zadošča več”. Zadolženost držav ni povzročila krize, je njena posledica, kar kliče k ukrepom za spodbujanje gospodarske rasti. F. Holande je zagovornik “pakta rasti” in njegova zmaga bo premaknila evropsko politiko od varčevanja k spodbujanju rasti. Velikih sprememb ni pričakovati, živimo v Evropi.

Je ostro varčevanje res pravi načrt? I. Dernovšek, Dnevnik, 7.5.2012
Fiskalni svet, posvetovalno telo vlade RS ugotavlja, da je krčenje javne porabe povzročilo sedanjo recesijo. Zaradi zmanjšanja porabe za 3,5% bo realni BDP letos upadel za 0,9%.
Jože P. Damijan, EF UL, “liberalec z vestjo” pravi, da je varčevanje nujno zaradi javnih financ in vračanja dolga. Povečati bo treba upokojitveno starost in odpuščati v javnem sektorju ter zmanjšati socialne transferje. Vendar so potrebni tudi ukrepi za spodbujanje gospodarske rasti (za izboljšanje poslovnega okolja, kreditov) kot tudi “keynsianski” ukrepi za večje povpraševanje (naložbe v infrastrukturo). Znižanje plač v javnem sektorju za 10% (400 milijonov evrov) povzroči nižje prihodke proračuna za 200 milijonov. Zvišanje DDV je manj škodljivo kot dvigovanje davkov na dohodke. Če bo vlada pri varčevanju popuščala posameznim lobijem, bo padla kredibilnost in uspešnost fiskalne stabilizacije.
Bogomir Kovač, EF UL, “gradualist” (tako kot J. Mencinger, op. B.M.) pravi, da mora biti fiskalna konsolidacija dobro odmerjena. Ukrepi vlade “znižujejo rast in v ničemer ne umirjajo finančnih trgov in EU.”
Varčevanje lahko recesijo poglablja, to kažejo izkušnje Grčije, Španije in Slovenije od sredine 2011. Vlada je zgrešila, ko kr
či izdatke za načožbe, izobraževanje, infrastrukturo. Virantova plačna reforma je bila zaradi fiksnih razmerij in dogovorjenih izenačevanj problematična. Pahorjevi niso pravočasno zaustavili plač. Masa za plače je rasla zaradi dodatnih zaposlitev in ne toliko zaradi večjih plač. Bolje bi bilo plače zamrzniti in jih razvrednotiti z inflacijo in reformo plačnega sistema.
Ekonomija ne prenese šokov. “Logika institucij sta gradualizem in ravnotežje, čemur pa revolucionarni duh Janše in nekatere teoretske usmeritve Šušteršiča nasprotujejo.” Morali bi ukrepati pri davkih in pri izdatkih. Dvigniti bi morali DDV. Kot cilj bi bilo bolje postaviti primanjkljaj (v višini 0,5%) leta 1915 in ne 3% leta 2013. Varčevanje bi vezali na reforme javnih podsistemov. “Rezi vodijo v razredni boj in politični kaos /…/ spominjajo na stare komunistične beograjske metode stabilizacije.”

Odhajam v Nemčijo, v Španiji ni prihodnosti”. P. Cirman, Dnevnik, 4.5.2012
Poročevalec iz Madrida piše, da je v Španiji brezposelnost dosegla 24%. Nižja je v Kataloniji in Baskiji, višja v Andaluziji. Med temi 6 miljoni je polovica mlajših od 25 let. Posledice – revščina, beg možgan - bo čutija Španija še desetletja
.
P. Rodrigues
, 33, programski inženir, dela v multinacionalki v Nemčiji: “V Španiji je lepo živeti, a nima prihodnosti.”
Ta kriza je drugačna od ostalih. Nepovratno in celo trajno bo vplivala na vso generacijo mladih., pravi S. Ottigueira z Univerze Carlos III. “Vas zanima, zakaj v Španiji še ni prišlo do socialne revolucije?” Zaradi družine. “tridesetletniki brez dela in pravic živijo doma, vzdržujejo pa jih starši, ki so si na trgu dela izborili zelo dober položaj, saj jim delodajalec tako rekoč ne more poseči v pravice. Tudi zato ne razumem, zakaj mladi protestirajo skupaj s sindikati. Gre za medgeneracijsko vprašanje. Mladim ostane tako le beg v Nemčijo, Francijo ali ZDA.” Najbolj iskan poklic je učitelj nemščine.

Francozi so se odločili za Hollanda. M. Šorli, Dnevnik, 7.5.2012
Na volitvah v Franciji je socialistični kandidat dobil 52% glasov, desničarski dosedanji predsednik N. Sarkozy pa 48%. Takoj po izvolitvi je
Francois Holland dejal: »Vesel sem, da sem lahko obudil vaše upanje. Predvsem bo treba povečati našo proizvodnjo, zmanjšati proračunski primanjkljaj, ubraniti socialno državo, uveljaviti okoljevarstvene zahteve, preusmeriti Evropo v zaposlovanje in gospodarsko rast. Hočem, da me sodite predvsem po tem, ali sem pravičen in ali si prizadevam za interese mladih. Našim otrokom je treba dati boljše življenje kot je naše. Vem, da na nas danes gleda vsa Evropa. Marsikatera evropska država si je ob tem volilnem rezultatu oddahnila in začela upati. Usoda Evrope ne more biti zategovanje pasu. Hočem, da bi bila prihodnost Evrope gospodarska rast.«

Angela Merkel, nemška kanclerka. Intervju.
B. Wielinski, Prihodnost Evrope. Posebna številka. 14.4.2012
Železna kanclerka, gospa Bismark, govori o sebi, Nemčiji in Evropi.
»Ravnam po svoji vesti in kot najbolje morem. 35 let sem živela v državi (DDR ali Vzhodna Nemčija) op. B.), ki /…/ zaradi svoje gospodarske in politične nesposobnosti ni bila zmožna preživeti.« Evropa je naša sreča, ki jo moramo ohraniti. »Če ne bi imeli unije, bi se morda tudi naša generacija borila v vojni drug proti drugemu. Do padca berlinskega zidu sem trpela, ker nisem mogla preprosto oditi v Zahodno Evropo. To so bile moje sanje. /…/ To je celina, v kateri se zavzemamo za vse, kar zagotavlja prihodnost človeštva: človeško dostojanstvo in svobodo, svobodo tiska, pravico do demonstracij, trajnostno gospodarjenje, varovanje podnebja.« A to čustva ne bodo dovolj, »da bi ljudem zagotovili blaginjo in delo. Vsak dan moramo nekaj narediti za to.«
Krize še nismo premagali, pravi A. Merkel. Še se ukvarjamo s »skrajno zadolženostjo nekaterih držav, v katerih so se dolgovi večinoma kopičili leta, med finančno in gopodarsko krizo pa je breme postalo neznosno; pogosto jih spremljajo še visoka brezposelnost in strukturne težave. /../ Dobro je, da smo pri vprašanjih o proračunski disciplini in povečevanju dolgov dosegli enotno mnenje – vendar to še ni dovolj. EU potrebuje večjo rast in zaposlenost, v svetovni konkurenci se mora obdržati tudi v prihodnje. Želim si, da bi EU tudi čez 20 let slovela po svojih inovacijah in izdelkih. Znati se moramo uveljaviti tudi v času globalizacije. /…/ Dolgoročni vlagatelji, ki upravljajo denar številnih ljudi, bi radi videli, kakšna bo Evropa čez 20 let? Bo nemčija s svojimi demografskimi zasuki tudi takrat konkurenčna? Bomo še vedno prijazni do inovacij?«
Za rast je treba izkoristiti evrospek sklade, »za ukrepe, ki spodbujajo rast in zaposlovanje /…/ podporo srednjim podjetjem oz. tistim, ki zagotavljajo preživetje, programe zaposlovanja za mlade ter sredstva za raziskave in inovacije. Nemčija je take ključne namene pripravljena vložiti strukturna sredstva.« So še drugi, poceni možnosti za spodbujanje rasti, npr. delovno pravo; »postati mora prožnejše, in to prav tam, kjer so postavili previsoke ovire za mlade ljudi. Ne sme se dogajati, da bi nekateri poklici dostopni le majhnemu deležu prebivalstva. Storitveni sektor je mogoče razširiti zelo hitro. Potrebujemo več privatizacije.«
V tej krizi smo dosegli novo stopnjo sodelovanja v Evropi. Brez dlake na jeziku moramo spregovoriti o težavah in jih skupaj rešiti. Če smo se z enotno valuto – evrom – tako tesno povezali, moramo tesneje uskladiti tudi politiko naših držav. »Če kdo stokrat obljubi zmanjšanje dolga in zdrav proračun /…/ morajo biti tudi posledice, če tega ne izpolni. Fiskalni pakt naj bi služil ravno temu, da bo mogoče preverjati uresničevanje zavez.« »K tesnejši povezanosti sodi npr. da evroposko sodišče nadzira državne proračune«.
»V dolgotrajnem procesu bomo vse več pristojnosti prenesli na komisijo, ki bo delovala kot nekakšna evropska vlada. K temu sodi tudi vpliven parlament. Drugi dom bi predstavljal evropski svet s šefi vlad. In končno imamo še evropsko sodišče kot sodišče najvišje stopnje.«

Martin Schultz, predsednik evropskega parlamenta. Intervju.
B. Mekina, Mladina. Prihodnost Evrope. Posebna številka. 14.4.2012
Na vprašanje, kaj je narobe z levico, pravi M. Schulz: “Leva politika se v Evropi krepi. /…/ eni najglobljih kriz kapitalističnega gospodarskega sistema, v krizi špekulativnega kapitalizma, se, žal, ljudje niso naslonili na levico, ampak so se v številnih državah oprijeli desnice”. Mislili so, da jih bodo te vlade zavarovale, čeprav so pred tem propagirale tržni radikalizem, ki je pripeljal v krizo. “Ta faza se zdaj končuje, v Evropi se čuti preobrat.”
Glede Nemčije pravi, da je danes uspešna zaradi reform, ki so jih izpeljali socialni demokrati, A. Merkel pa im je v opoziciji nasprotovala.
Zdaj ne more vladati brez socialdemokratov. Konservativne stranke so zadnja leta prišle na dan z levo retoriko; N. Sarkozy je govoril kot K. Marx v izgnanstvu!
Potrebujemo skupno fiskalno politiko EU, da bi tisti, ki mastno zaslužijo tudi v krizi (banke idr.) končno plačali davke (na finančne transakcije). Le tako bomo zapolnili luknjo (v proračunih), ne pa da zategujemo pas malemu človeku. Če bi EU res hotela bi zaprli davčne oaze.
Evropa je selila delovna mesta na Vzhodu, zdaj se mora usmeriti na premišljeno narejene izdelke, za katere ne potrebujemo veliko energije. “V povezavi z vzdržno razvojno politiko, raziskavami in industrijskimi rešitvami lahko Evropa svoje težave z brezposelnostjo zelo elegantno reši.” “ZDA imajo višjo brezposelnost /…/ so s svojim nepremičninskim trgom glavni krivec za krizo /…/ niso boljše od Evrope./…/ Evropski socialni model, kjer obstaja zdravstveno zavarovanje za ljudi, /…/ pokojninsko zavarovanje /…/ zavarovanje pred brezposelnostjo, kjer so številna druga življenska tveganja razmeroma dobro zavarovana /…/, mi je veliko bolj simpatičen kot ameriški model.”
“Socialna država je levi projekt in ni projekt komunizma. Moje razumevanje levice vključuje strpnost, spoštovanje in svobodo.” Komunistični režimi niso bili takšni, niso bili levica. Socialdemokratska levica v Evropi se mora “boriti za to, da bo njen program za več socialne pravičnosti spet pridobil javno podporo; s komunizmom to nima nobene zveze.”
Cena socialne države je majhna v primerjavi z miljardami za reševanje bank.

Hans Magnus Enzensberger, nemški superintelektualec. Intervju.
B. Mekina,
Mladina. Prihodnost Evrope. Posebna številka. 14.4.2012
Vplivni intelektualec H. Magnus S. ne mara intervjujev, so neživljenjski. Prvič se je pogovarjal za Mladino leta 1989, ko je bil star 60 let. Rad bi se pogovarjal o partizanstvu, kulturi, o tem zakaj so mnogi v Sloveniji obsedeni z iskanje identitete, korenin. Leta 1945 je v času kolapsa Nemčije doživel občutek svobode – »ni bilo nobene vlade, nobene zunanje avtoritete, vsa prejšnja elita je bila deligitimirana /…/ ni vilo ukazovanja, kaj lahko in česa ne smeš«. Natančno je študiral komunizem, ga skušal praktivirati (v stanovanju je .gostil komuno), obiskal je skoraj vse socialistične dežele, a je ostal nekonformist. Bil je ena najpomembnejših figur študentskega gibanja 1968, študentje so ga imeli za duhovnega vodja. A je hitro spoznal, da je za revolucijo prestar (35 let). Sodeloval je v revoluciji na Portugalskem. Spoznal je, da zaradi takih dogodkov ni konec zgodovine. Ne smeš biti razočaran, ko po padlem diktatorju pride(jo) naslednji.
Tudi zanj je misterij, zakaj se ljudje ne upirajo prepovedim. »Živimo v svetu pedagogov, zdravjevarstvenikov, ki želijo iz vas narediti boljšega človeka, ki vedo, kaj je dobro za vas /…/ novodobni komisarji /…/ s permanentno vzgojo, ki se nikoli ne konča. Postali smo otroci.« Nadzora ni več kot nekdaj, »se pa spreminja oblika nadzora.« V majhni vasi je bil nadzor zelo močan, vsakdo opazovan, »kdo je s kom«, zlasti ženske,. V urbanem okolju je drugačen, »bolj organiziran in anonimiziran, kolektiven, birokratski nadzor. Živimo v kotlu /…/ pravil, ki jih izdelujejo neki uradi, uradniki, po možnosti tam, v Bruslju«. Še huje kot pri Orwellu, tehnično izpopolnjeno. Policija ne zapira, ni taborišč. Ljudje so se prostovoljno podredili. »Sistem je tako bolj vzdržen, cenejši, če policijo ponotranjiš.«
Kriza? »Nimamo denarja? /…/ saj to ni nič takšnega.« Včasih smo organizirali črni trg, ali posadili krompir. Kriza je «normalni pojav znotraj kapitalizma«.
Sodeloval je s člani t.i. frankfurtske šole (kritične teorije), npr. s T. Adornom. »Bili so prijetno inteligentni, sposobni so bili ironije in imeli nekakšen intelektualni humor, česar pri branju njihovih del takoj ne zaznaš.
Na vprašanje, ali ni kapitalizem usmerjen proti človekovi naravi, pravi, da imamo »biološko podlago, smo pa tudi zelo močno socializirani in določeni z okoljem«. Sistem mora odgovarjati na človekove potrebe, tudi na pohlep, brez tega ne bi bilo kapitalizma. Človek ima tudi druge značilnosti, na katerih bi lahko zgradili drug sistem. Pleše, piše pesmi, zapeljuje prijateljico, počne stvari, ki so metanje denarja skozi okno. Homo (o)economicus je konstrukt, profit ni cilj, je le ena od poti.
Maksima: Človek bi se »moral vedno obnašati tako, , da se bo število tvojih možnosti povečalo«. Z racionalnostjo, logiko, tehnologijo si ne moremo vedno pomagati. Ne verjame v napredek. Dosežeš neko stopnjo neodvisnosti in postaneš drugače odvisen.
EU je odlična zadeva, lahko se prosto pripelješ v Slovenijo, kupiš francosko knjigo. Po drugi strani EU vodijo ljudje, ki jih niso izvolili ljudje, niti jih ne nadzorujejo. Birokrati. Če ljudje na referendumu rečejo ne, organizirajo novega. Češ, napačno ste glasovali.
Na vprašanje o Evropi v globalni konkurenčnosti pravi: Zakaj bi se dokazovali, da smo velesila? »Zakaj bi se sekiral, ker je nekdo večji od mene?« Saj Slovenci ne boste nikoli velesila. B. Mekina: »Morda pa smo kulturna velesila? H.M.E. »Ja, seveda, pri tem vas absolutno podpiram. Vsakdo naj dela tisto, v čemer je boljši.«

Za Madžare tragedija, za Evropo farsa. G. M. Tamas, Mladina. Prihodnost Evrope. Posebna številka. 14.4.2012
Madžarski filozof
Gaspar Miklos Tamas kritično piše o sedanjih razmerah in razvoju Madžarske. S spomenika L. Kossutha pred parlamentom je G.M.T. 5.3.1988 pozival v svobodnim volitvam in sprejemu nove ustave, in prav tam je 31.12.2011 množici protestnikov govoril o pogrebu tretje madžarske republike. (Prva, Kossuthova, je nastala 1848, decembra 2011 pa je (desna) večina v parlamentu sprejela novo ustavo, ki ne omenja več republike, ampak le državo Madžarov (Magyarorszag); op. B.M.)
Režim pred letom 1989, naj je bil še tako zatiralski in omejevalen, je »zagotavljal večjo socialno varnost, zaposlenost, višje realne plače, boljše zdravje, higienske razmere, dejavnosti v prostem času, dostopno kulturo, večjo enakost, nobenega razlikovanja, malo kaznivih dejanj in napredek standarda, razen izbire v trgovinah. »Za vse to je bilo treba plačati visoko ceno dvoličnosti, cenzure in konformizma. Čeprav je sistem /…/ veljal za socialističnega oz. komunističnega /…/ je bila to moralno in kulturno konservativna socialna država, ki je v teh nekdaj zaostalih kmečkih družbah prvič uvedla razmeroma sodobne standarde življenja. /…/ Namesto kastne družbe je s t.i. socializmom prišla razredna družba, ki je nadomestila mistični nacionalizem in vero (kot uzakonjeni ideologiji) z znanostjo in tehnologijo /… in / filozofijo, napačno poimenovano marksizem«.
S prehodom v radikalno tržno ureditev (po 1989, op. B.M.) je Madžarska izgubila pol delovnih mest. »Z znižanjem davkov na kapital, liberalizacijo mednarodne trgovine in razvojem novih tehnologij« so se začele zmanjševati realne plače, usihati so začeli državni viri za izobraževanje in zdravstvo, za brezposelne, priseljence, otroke, starejše idr.
Sledil je silen ideološki napad (desnice) na dosežene človekove in socialne pravice. »Socialna pomoč oz. državna subvencija je ožigosana kot zloraba, značilna za lene priseljence, matere samohranilke, brezposelne /…/, upokojence, invalide, javne uslužbence, študente, umetnike, intelektualce itd.itd.«
Po (dveh mandatih, B.M.) »skrajno nepriljubljene, nemočne in skorumpirane socialistično-liberalne« vlade je z dvotretjinsko večino zmagala na volitvah desnica (stranka Fides) in vlado je prevzel Viktor Orban. Smelo in vztrajno je kritiziral prejšnjo vlado, podprl (sindikalni) referendum proti zdravstveni participaciji in šolninam. (Zdaj je uvedel oboje, ne da bi ljudje godrnjali).
Nova oblast je (decembra 2011) z vratolomno hitro spremembo ustave in 307 zakonov zmanjšala pristojnosti ustavnemu sodišču in narodni banki, uvedla nadzor nad mediji, nadomestila lokalno (samo)upravo z državno, podredila vse veje oblasti vladi, z volilno zakonodajo je otežila spremembe, določila 9-12 letni mandat (svojim) vodilnim funkcionarjem, z njimi napolnila sodišča, tožilstvo, revizijsko službo, medije, univerze, kulturne ustanove itd. Črtali so člen, ki zagotavlja enako plačilo za enako delo, stavke in referendumi so skoraj onemogočeni, uvedla je enotno obdavčitev. Podržavili so (zasebne) pokojninske sklade (in s tem okrepili proračun, op. B.M.), uvedli posebne davke tudi za tuje banke in trgovine in spremenili devizni dolg posameznikov v forinte ter sprožili bes zahodnih finančnikov.
Komunistične in socialistične organizacije je razglasila za kriminalne. »Javno izobraževanje je preobraženo v skrajno selektiven in razlikovalen sistem pod vodstvom katoliške reakcije. Preimenovali so ulice, postavili so spomenik Ronaldu Reaganu. »Orban bi rad dosegel nekakšen narodni preporod. Želi odpraviti negotovost, pomanjkanje smeri, spreminjajoče se cilje in očiten propad, ki poteka zadnji dve desetletji.« Želi vnovično vzpostaviti narodno veličino, gospodarsko uspešnost in obnovo države. Verjame v srednji sloj, kot hrbtenico naroda, »podjeten, smel, skromen in deloven.«. Davčne reforme so namenjene mladim podjetnikom, domoljubnim, zvestim, vernim in spoštljivim do tradicije in oblasti. Podobno kot M. Tacher.
Madžarska desnica, tako kot (srednje)evropska, nasprotuje večnacionalni družbi, mednarodnim ustanovam in »finančnemu kapitalu«, proletarcem, »komunistom«, nezaposljivim, socialnim podporam za revne, brezposelne, Rome… V neki vasi so uvedli »prisilno javno delo« za Rome, pod nadzorom policije in paramilitaristične enote ter desničarskih medijev, ki tem delavcem očitajo, da se branijo dela. Ti desničarji »niso preprosti, staromodni rasisti«.
Avtoritarna država potrebuje veliko denarja, skuša ga zbrati s krčenjem in še več krčenja. »Ni denarja za umetnost, arheologijo in konservatorstvo, za knjige, raziskave – vse to pa prinaša dodatno ugodnost, da tako slabijo levo obarvano ali liberalno inteligenco – in ni denarja za javni prevoz, okolje, bolnišnice in ambulante, za univerze, osnovne šole, za pomoč slepim, naglušnim, hromim in bolnim. Denar je za šport, ki krepi bojevniškega duha, duha skupnosti, pripadnosti, samodisciplino, garanje, ipd. (V. Orban je nogometaš, op. B.M.).
Vsi najpomembnejši akterji, ki zdaj odločajo o prihodnosti ljudi na Madžarskem – vlada, EU, IMF in ZDA, so trdno odločeni uvesti varčevalne ukrepe in še več varčevalnih ukrepov. Skrajno desni poslanci (stranka Jobbik) zažigajo zastave EU zahodni tisk in finančne institucije obsojajo madžarsko desnico.
G.M.T. končuje s priporočilom, da bi moralo v odločanje poseči kot najpomembnejši akter madžarsko volilno telo; s sedanjo vlado bi morali opraviti sami. »Prava in pristno demokratična opozicija /…/ bi morala nasprotovati tudi katastrofalni varčevalni politiki evropske komisije, centralne banke EU, MMS in ameriškega establišmenta, ne le kratkovidni madžarski desnici. Če se bo pojavila takšna opozicija, se vam ni treba bati za madžarsko.
(Vlada se je nedavno dogovorila s predstavniki, EU, vrnila nekaj pristojnosti ustavnemu sodišči in narodni banki. Mednarodne finančne institucije so na to dobro reagirale, forint se je okrepil. Op. B.M.)

MLADINA, PRIHODNOST EVROPE. Mladina, posebna številka, 24.4.2012
Gesla na plakatih, transparentih in grafitih s fotografij ob člankih o Evropi.
(Podnaslovi: uredništvo Mladine.)
NAZI – NAZI – MERKEL – SARKOZY (Oster odgovor iz Aten)
GENERATION DEGRADE. TRAVAILLEUR GRATUIT. PAYE 30% SMIC.
(Brez prihodnosti: demonstracije prekernih, mladih in jeznih v Parizu)
MAKE THE RICH PAY (Grafit v Dublinu)
VZEMITE VSE, PA BO GOSPODARSTVO CVETELO!
VIŠJI NORMATIVI? GOSPODJE, TO JE ŠOLA, NE FABRKA!
(Demonstracije v Ljubljani, 18. april 2012)
IL NOSTRO TEMPO E ADESO. LA VITA NON ASPETA. (Italija: Rim)
JUSTICIA! Huelga general, 29.marzo. (Španija: Madrid)
PUR UN FUTURO DIGNI /…/
PARA ALEM DO VOTO UMA VIDA PARA EXPLORAR
ENSIGNO SECUNDARIO A RASCA!

(Portugalska: Lizbona)
UJSAGSZABADSAGOT! (Protest madžarske civilne družbe proti omejevanju svobode medijev, Budimpešta, januar 2012)
/MAGYAR/ ORS (Duhovi preteklosti: 1500 pripadnikov nacionalistične organizacije Madžarska straža na shodu v Budimpešti leta 2011).
SCHAMT EUCH! 1 L BIER 0 5 E, 20 L MILCH = 5 E.
(Luksemburg, država z najvišjo minimalno plačo v Evropi: demonstracije kmetov pred srečanjem evropskih kmetijskih ministrov)

STOP CO 2 ! (Poljska termoelektrarna Belchatow: največji evrospki onesnaževalec)
NO ! (Francozi)
EURO 2012 WITHOUT PROSTITUTION
(Demonstracija skupine Femen v Kijevu decembra 2011)

 

Spoštovani!
Zaradi (upokojenskih) počitnic bomo naslednje Poglede pripravili sredi junija, prav tako julija in avgusta. Priporočamo, da v tem času pobrskate po arivu Pogledov in Novic. Tudi vam želim vsaj nekaj sproščenega odmora!
Bogomir Mihevc

7. - 13. maj 2012

»Smrt fašizmom, svoboda narodom!«, Delo, 27.4.2012
Na proslavi Dneva upora na Kongresnem trgu v Ljubljani (27.4.) je župan
Zoran Janković, zaradi množične udeležbe, vzhičeno dejal: »Če bo treba, bomo prihodnje leto Kongresni trg povečali.« Kritiziral je varčevalne ukrepe vlade, ki da uničujejo socialo, solidarnost, šolstvo, zdravstvo, kulturo, in ljudje so ga prekinjali z aplavzi. »Delo je treba zagotoviti vsem v tej državi,« je poudaril. »Tovariši in tovarišice, smrt fašizmom in svoboda narodom,« je ob koncu vzkliknil in zbrani so to v en glas ponovili.
Med govorom
Janeza Stanovnika je ozračje spominjalo na partizanski miting. Ljudje so ga med predolgim govorom, ko je sonce neusmiljeno grelo praporščake, prekinjali s ploskanjem. Govoril o uporu kot najbolj veličastnem dejanju naše zgodovine in dejal, da danes nekateri za upornike štejejo domobrance. Navdušil je s kritiko varčevalnih ukrepov. »Danes se samo jemlje in se to imenuje varčevanje. Po vojni se je tudi jemalo, le da smo tedaj temu rekli nacionalizacija.« Varčevanje mora biti prostovoljno, proporcionalno in pravično, je dejal, ne pa da se jemlje porodnicam in starim mamkam, ki se že tako komaj preživljajo.« Ljudje so bili zadovoljni, ko so slišali: »Tisti, ki jim je sreča dala več, naj tudi prispevajo več; tisti, ki imajo malo, naj v smislu socialne solidarnosti to tudi obdržijo.«
Na ožarjenih obrazih so se lesketale solze ob pesmih Partizanskega pevskega zbora in policijskega orkestra. Proslavo je pripravila Zveza združenj borcev in vsi nastopajoči so se odpovedali honorarju. Naslednje leto jo bodo ponovili – s sodelovanjem države ali brez.

Odprava praznikov je poseg v socialne pravice. U.Š.K., Dnevnik, 30.4.2012
V Sloveniji imamo 13 praznikov in dela prostih dni. Vlada zaradi varčevanja predlaga ukinitev prazničnih 2.1. in 2.5. Aleš Gabrič, Inštitut za novejšo zgodovino, pravi, da se skozi praznike uveljavljajo ideološka načela vsakokratne oblasti. Dušan Semolič, ZSSS, pravi, da bi zmanjšanje števila prostih dni odškrnilo del prostega časa že tako zelo obremenjenim delavcem. (Fotografija plakata ZSSS: ŽIVEL 2. MAJ! Z rdečo pestjo.)

Živel 2. maj. C. Brajer, Nedelo, 29.4.2012
Sindikati se vsake vlade najbolj bojijo prvo leto, ko ji rastejo krila, pravi
Dušan Semolič, pravnik, predsednik ZSSS s 300.000 člani.
»S težkimi številkami žuga vlada, za njimi pa revščina, stiske, obup, občutek, da ni drugega izhoda. In na drugi strani, hkrati, neizmerno bogatenje brez vsakega sramu«. Ali vlada s predlogom o ukinitvi dela prostega dneva (2.5.) izziva? Ali meni, da se pri nas premalo dela? Slovenci naredimo 18 milijonov ur nadur. Leve stranke nimamo, le nekaj levičarjev v več strankah. »Skušnjava po delavski stranki je velika, a pot strank je očitno hitro in močno pokvarljiva. Politika je preresna stvar, da bi jo zaupali le politikom in kredibilnost ter moč sindikatov je še vedno tolikšna, da imamo nekaj vpliva. /…/ Brez sindikatov bi bila socialna podoba te države še veliko bolj črna«.
Njegova plača je 1880 evrov neto. »Tri leta smo se bodli s Pahorjevo vlado, niti en novinar ni prišel vprašat, koliko zaslužim. Janša še ni dobro zavladal in že so mediji polni ugibanj o naših plačah, premoženju…«

Odprto pismo g. Branimirju Štruklju. Marija Burnik, pisma@delo.si , Delo, 25.4.2012
Bralka se ne strinja z mnenjem glavnega tajnika SVIZ in vodjem koordinacije stavkovnih odborov sindikatov javnega sektorja, da zelo majhno število otrok v vrtcih in šolah na dan stavke (18.4.2012) pomeni podporo prizadevanjem za ohranitev kakovostnega šolstva. Starši pač niso imeli izbire. Bi šel kdo v muzej, ko uradno ni odprt? Protestira proti zlorabi števila prisotnih/odsotnih otrok. Ob prihodnji stavki bodo njeni otroci tisti dan v vrtcu in šoli. Čeprav jo bodo varčevalni ukrepi prizadeli – »zaposlena v javnem sektorju, majhni otroci, velika družina … pa se vendarle s stavko ne strinjam! /…/ Vsi smo na iste! Ne samo gospodarstvo, tudi v javnem sektorju moramo biti pridruženi varčevanju. Pa če mi (nam) je to všeč ali ne! /…/ Zato vas prosim, da »odrastete« - majhen otrok trmasto vztraja /…/ večji pa že razume, da če (denarja) ni, ga pač ni! Raje se začnite resnično pogovarjati in pogajati, da boste vsi skupaj našli najboljšo rešitev za vse nas!«

Pogajajte se pošteno, pogajajte se odgovorno! (dko), Večer, 30.4.2012
Na Treh kraljih (28.4. je bila tam slovesnost za Pohorski bataljon, op. B.M.) je predsednik RS
Danilo Turk spregovoril tudi o pogajanjih o varčevalnih ukrepih. »Mir /…/ je tudi sposobnost sporazumevanja, skupnega reševanja problemov in sposobnost, da ohranimo socialno kohezivnost.« Danes je največ odvisno od »pogovorov med socialnimi partnerji, od tega, ali se bodo sindikati, delodajalci, politične stranke in predvsem vlada sposobni sporazumeti o dobrem, pravičnem in uravnoteženem paketu ukrepov, ki bodo pomagali doseči, da bomo imeli zadostno raven varčevanja in tudi potrebnega odrekanja, ampak hkrati tudi zadostno mero upanja in zaupanja v razvoj.«
D. Turk pravi, da nismo zadovoljni z vsako izjavo pogajalcev. »Toda glavni del, najpomembnejši, ključni in zaključni del pogajanj je še pred nami.« Sporoča jim: Pogajajte se odgovorno, pogajajte se spoštljivo, bodite odgovorni za dobre rešitve /…/, ki bodo pravične in uravnotežene! Samo to nas bo peljalo naprej.«

Slovenski muzeji v virtualnem svetu. M. Vogel, Delo, 25.4.2012
Skupnost muzejev Slovenije razvija osrednji osrednji slovenski muzejski portal, z vsemi pomembnimi informacijami, kaj je v določenem muzeju. Na portalu
www.museums.si je dostopnih nad 20.000 predmetov iz 50 ustanov. (Rubrike: Muzeji; Razstave; Zbirke; Dogodki; Priljubljeno; Zemljevidi; Izpostavljeno, Socialna omrežja.) Na voljo so aplikacije za iPhone, IPad in Windows Phone 7, v pripravi pa še za Android in Windows 8.

Dolgost spomina. Pa še to. Delo, 25.4.2012
»Moramo biti res vsi državljani ujetniki nekaj sto sindikalnih voditeljev?« so se ob zadnji množični stavki javno vprašali v obrtniško-podjetniški zbornici.
A kje so bili pred štirimi leti, ko so obrtniki kupovali mercedese, ko je Klobasa zapiral avtocesto, učiteljicam, medicinskim sestram in policistom pa se plače kako desetletje niso spremenile?

Nezadovoljni s sindikati, razdeljeni o njihovi vlogi. Ne nameravajo na proslave.
M. Pečauer, Delo, 30.4.2012
V telefonski anketi časnika (Delo Stik, 23.-25.4., N= 500) se je pokazalo, da je javnost glede sindikatov razdeljena. Pozitivno vlogi jim pripisuje 42% respondentov, prav toliko tudi negativno. Na vprašanje o uspešnosti sindikatov pri zaščiti delavskih pravic jih 22% meni, da so uspešni, 39 % da so neuspešni, 38% pa je menilo, da niso ne eno, ne drugo.
Če bi prišlo do protestov na ulicah bi se jim pridružilo 39%, 56% pa ne. Za prvi maj bo šlo le 14% anketiranih. Čeprav jih 42% označi odgovor, da ima praznik dela zanje osebno velik pomen; majhen ali nikakršen pomen ima za 23% anketiranih. Z ukinitvijo prazničnega 2. maja se strinja 28%, 68% pa ne. »A najverjetneje se pri sprejemanju ukrepov za uravnoteženje javnih financ na javno mnenje ne bodo prav dosti ozirali.«

Javnost: mediji naj bodo neodvisni od oblasti. A.D., K.Š., R.K., Delo, 3.5.2012
Ob svetovnem dnevi svobode medijev objavlja časnik rezultate telefonske ankete (Delo Stik, N = 500). Več kot pol anketiranih meni, da mora kakovostno novinarstvo raziskovati vzroke in ozadja perečih tem (63%) in uravnoteženo predstavljati leva in desna stališča (53%). Nalogo sodobnih medijev pa večina vidi v tem, da odpirajo teme, ki jih politika in drugi poskušajo prikriti (73%) in podajanje hitrih, kratkih in splošnih informacij (53%).
Ob tem časnik piše tudi o stanju glede lastništva medijev, saj so trenutno naprodaj Delo, Slovenske novice in Večer. V kuloarjih se sliši, da se pripravlja nova »državna televizija«. Oba temeljna zakona o medijih sta še iz časa prejšnje vlade J. Janše. To je slab branik pred populizmi, ki jih kriza naplavi na površje, pred poenostavitvami časa, ki zahteva »veliko tolerance, strpnosti, solidarnosti in razumevanja«.

Kriza je prava, manipulacija tudi. Sociologi pri pisateljih. P. Kolšek, Delo, 25.4.2012
Liberalna akademija (»levičarski debatni klub«, LA) je v društvu pisateljev pripravilo »aktualno debato na temo Izgubljena prihodnost Slovenije?« To je bil tudi »dan spomina na Jašo Zlobca in Slavka Ziherla«, preminula člana LA.
Pisateljev skoraj ni bilo, sedem govorcev je bilo univerzitetnih profesorjev. Uvodni »ekspoze« je imel
Darko Štrajn, predsednik LA (filozof, raziskovalec PI, op. B.M.).
Dejal je, »da sedanja vlada skuša v Sloveniji uresničiti madžarski scenarij, kljub temu, da nima 2/3 večine v parlamentu«./…/ Gotovo je samo to, da bo oslabila instrumente socialne države in povečala tveganje revščine. Še bolj gotovo je, da namerava zmanjšati in ukinjati avtonomijo znanstvenih, umetniških in izobraževalnih ustanov. /…/ Ni težko napovedati, da se bo kmalu lotila tudi medijev in novinarske svobode.«
Tine Stanovnik, ekonomist (EF UL) je naš neoliberalizem povezal z »neoprimitivizmom« in ocenil, da lahko (ljubljanska) univerza »čez nekaj mesecev zapre vrata«, če se bo »komisarsko poseganje« na univerzo nadaljevalo..
Božo Repe, zgodovinar (FF UL) »sesuvanju družbe« napoveduje dva možna izhoda: (1) sedanja politična garnitura se obdrži, ker mora pač »ščititi samo sebe« in (2), konsenz, po katerem bomo živeli »drug z drugim in ne drug proti drugemu«.
Barbara Rajgelj, pravnica (FDV UL) je govorila o neprimernosti referendumov, ko gre za pravice manjšin. Na fiskalnem področju se zdaj dogaja tisto, kar se pri človekovih pravicah že 20 let.
Srečo Dragoš, sociolog (FSD UL) je dejal, da se je redefinicija socialne države, k čemer prispevajo neoliberalni zvezdniki, začela že pred leti, stigmatizacija prejemnikov socialne pomoči leta 2005.
Luka Omladič, filozof (FF UL) je govoril o vplivu neoliberalnega varčevanja na okolje in opozoril na »okoljski zločin« TEŠ 6.
Vlado Miheljak (psiholog, FDV UL) je povzel, da se dogaja redefinicija družbe in države, »demontaža socialne države in obnova domačijske forme skupnosti /…/ sprega med totalitarnimi zametki in nekaterimi oblikami neoliberalizma«. Če obvelja, se nam slabo piše, ne toliko zaradi varčevanja ampak zaradi spremenjene podobe slovenske družbe.
Boris Vezjak (filozof, FF UM) je tudi govoril o javnem sektorju, ki se ga (po Miheljaku) drži imidž »družbenega zajedalca« in opozoril na »psihopolitiko paranoje«, ki ljudi deli na »požrtvovalne in parazite«; zanjo tisti v javnem sektorju niso pravi državljani. Povzel je debato takole: »Kriza je realna, ampak z njo se manipulira«.

»Slovenija je že na robu politične krize«. M.K., B.P., Dnevnik, 5.5.2012
V zvezi s pogajanji med sindikati javnega sektorja in vlado je minister
Andrej Vizjak izjavil, da so se sindikati pogajali s figo v žepu. Dejan Verčič (FDV UL) pa se boji, da »so se vladni pogajalci zaplezali in obviseli na skali, iz katere se ne znajo vrniti. /…/ Vladin glavni problem je, da poka od testosterona.« Z omalovaževanjem zaposlenih v javnem sektorju so si ministri začeli žagati vejo na kateri sedijo. Sindikati, ki so »ostali osamljena opozicija v državi, bodo kmalu primorani izreči, za kaj so.« Slovenija je na robu politične krize, pravi. Kmalu bo ljudem (spet) bolj pomembno nagnati vlado, kot sprejeti razumne reforme. Janša se bo moral odločiti – ali za vsako ceno poraziti Štruklja, ali pripeljati do večini sprejemljivega varčevalnega programa.
Urban Vehovar (PeF UP) meni, da so ta pogajanja racionalna, igra moči, in ne dajejo odgovora o prihodnosti Slovenije. Trenutni šok z varčevanjem bo treba nadgraditi z razvojnim razmišljanjem. Tega ne vidi na vladni in ne na sindikalni strani. Sindikati (Semolič, Štrukelj) so se v 20 letih izkazali kot »nesposobni za vsebinsko razpravo o razvojnih problemih družbe« in delujejo nekonstruktivno. Vlada pa se ni z ukrepi dotaknila korupcije, vdora javnih interesov v javni sektor, plenjenje javnega denarja in skupne lastnine. Slovenija je v razvojni blokadi, vključno z neobstoječimi povezavami med raziskovalno sfero in gospodarstvom. Imamo »socialističen« razvojni model, tak kot pred 50 leti. O tem problemu ne govorijo ne vlada, ne sindikati, pravi U. Vehovar.
Anja Kopač Mrak, nekdanja državna sekretarka na ministrstvu za delo se sprašuje, kaj je vlada želela doseči z megalomanskim varčevalnim zakonom. Jasno je, da vsaka stran pusti nekaj prostora za manevriranje, a je vlada na začetku ustvarila odpor, ki ga s približevalnimi predlogi ni mogoče zmanjšati. S posegom v 45 zakonov je odprla preveč front. V pogajanjih se je veliko stvari dogajalo pod mizo, brez javnosti. Predsednik vlade se drži v ozadju in bo spregovoril ko bo potrebno. Če ne bo dogovora in bo referendum, je do tehnične vlade le še korak.

Intervju. Dr. France Bučar. E. Milharšič Hladnik, Objektiv, Dnevnik, 28.4.2012
Pogovor s prvim predsednikom parlamenta osamosvojene Slovenije, ki je nedavno objavil novo knjigo Temelji naše državnosti, o njegovem življenju in današnjih razmerah.
V '30 letih 20. stoletja je kot veren mlad študent, bruc, vključil v društvo Zarja (»bili smo krščanski disidenti«, svobodomiselni), leta 1941 se je priključil OF, bil v italijanskem taborišču Gonars in nemškem zaporu, od tam zbežal v partizane, stopil v KP, kot veren katoličan (a komisarja nekajkrat »vprašal neprijetne reči«, zato ni smel na politične ure), delal za obveščevalno službo (OZNA, op. B.M.), bil jugoslovanski uradnik in svetovalec republiške skupščine ter popularen profesor na PF UL.
Na fakulteti so ga najprej vrgli iz partije, nato še iz službe. »Bil sem edini partizan na fakulteti, pa so vrgli ven ravno mene«. Kritično je bral Kardelja, npr. njegovo teorijo o samoupravnih interesnih skupnostih. Hitro je »videl, da stvari ne gredo skupaj. Moja predavanja na fakulteti pa so bila vedno polna, še iz drugih predavalnic so nosili stole«. »…hotel sem biti kritičen. Tak sem. Zato so me vrgli s fakultete.«
V '80 je pisal za Novo revijo in govoril v evropskem parlamentu, bil član dveh osamosvojitvenih strank. Ob osamosvojitvi (25.6.1991) je vodil parlament, ustavno komisijo in odbor za nadzor tajne policije ter kasneje končal parlamentarno kariero izven strank. »Danes se ne morem povezati ne z enimi ne z drugimi.«
Slovel je kot pravniški fundamentalist, ostal je kritičen. Življenje se je začelo »oddaljevati od osvobodilnih izhodišč«. Ustvarili smo pravno infrastrukturo države, ne pa nove vsebine. »V ustavo smo med drugim zapisali, da je Slovenija pravna in socialna država, da gospodarski sistem deluje na tržnih načelih« in da bomo popravili komunistične krivice lastnikom. O tem, kako to uresničiti ni bilo soglasja in tudi ne demokratične razprave.
Pravi, da je danes Slovenija »avtoritarna država v demokratični preobleki«. Stranke so prevzele vlogo nekdanje partije (ZKS), njihova vodstva vladajo na enak način. Razvijamo se v smeri fašizma. Slovenska država je »amalgam med vzhodnjaško despotijo in anarhizmom«. Imamo en center moči (vrh strank na oblasti, najprej DEMOS, zdaj koalicije) in atomizirano družbo brez moči, seštevek posameznikov. Družba se v tranziciji ni preobrazila. Tudi v strankah »odloča vrh, spodaj so disciplinirani izvajalci«.
Gospodarstvo se je razvijalo na robu zakona, »prepleteno s politiko«. Posamezniki so si prigoljufali obveznice (certifikate, op. B.M.), (direktorji) privatizirali podjetja in brezposelne prevalili na državo.
Ni razlike med levimi in desnimi, oboji npr. zagovarjajo zlato fiskalno pravilo zaradi Bruslja. Kopirajo zahodne trende, ki so izraz krize. Nekateri hočejo »uveljaviti poglede iz preteklosti«. Vlada pravi, da deluje za državljane, a dela v lastno korist. Hoče si podrediti vse, družbo podrediti tej podobi. »To je poskus orbanizacije Slovenije. (V. Orban je predsednik vlade Magyarorszag-a, op. B.M.) »Druga republika«.Najprej zlato pravilo v ustavo, potem drugačno oblikovanje vlade, ustavno sodišče, sodstvo...
»Res je, da je naša finančna odeja prekratka. /…/ Račune je treba urediti, ker ne moremo živeti preko zmožnosti. A ponujati varčevanje kot edino rešitev problema ni resno. Ne moreš istočasno siliti naprej gospodarstvo in stiskati ljudi. To delajo, ker nimajo predstave, kaj morajo narediti.«
Potrebna bi bila reforma družbe, zmanjšanje moči strank. A tega nočejo. V '80 so se ljudje mobilizirali zaradi enkratnih okoliščin, a so politiki civilno družbo hitro institucionalizirali. En del se je pretočil v politiko. »Moramo priznati, da je slovenski intelektualni eliti spodrsnilo. /…/ Elita gre od učiteljev in novinarjev do univerzitetnih profesorjev. /…/ Podbacili smo. Elita je 100% odpovedala.. /…/ Vsi ugotavljamo, da gremo v recidiv starega, Kdo lahko voz obrne? Kdo lahko naredi vsaj analizo? Naša intelektualna vrhuška je plačna in si ne upa niti zastaviti vprašanja. Jaz vam odgovora ne morem dati.«

Veliko starih znancev kresnika in nekaj novincev. P.K., Delo, 24.4.2012
Žirija za literarno nagrado Kresnik, ki jo vodi Miran Hladnik (FF UL), je med 10 nominirancev vključila tudi dva, ki v novih knjigah obravnavata teme študentov in šolnikov.
Milan Dekleva v knjigi Svoboda belega gumba (Cankarjeva založba) piše o poti novinarke Tajde na možev pogreb in v preteklost, otroštvo, mladost, novinarsko pot, intimne odnose z možem, lastne otroke in starše. V tem spominskem zrcalu odmevajo »znani družbeni dogodki in pojavi iz naše polpretekle zgodovine, kot so zametki neodvisnega novinarstva pri Mladini in Radiu Študent, pojav pankerskih skupin in obračun z nerežimskimi študenti. Slika, ki se kaže, je vse prej kot optimistična, toda kljub temu roman ni temen, temveč poln življenjske topline /…/ sveže besedne imaginacije in resigniranega dojemanja civilizacijske izkušnje« (Jani Virk).
Dušan Merc v novem romanu Pedagoški triptih (Študentska založba) piše o ravnatelju - že dve desetletji – osnovne šole s pogledom na Ljubljanico. »V tem času bije boj z učiteljicami, starši, sindikatom, pedagogiko in s samim seboj.« Skozi to (»ljudsko«) šolo gredo taki ko so življenje zavozili, in tako, ki bodo skozenj nekako zvozili in tisti, ki bodo upravljali državo. »Učenci v osnovni šoli so presek ljudstva, enako njihovi starši« (J. Grgič). V spremni besedi Eva Vrbnjak opozarja na vzporednice med šolo in cerkvijo v knjigi. Ravnateljeva pisarna je spovednica ali celica, risbe »konkretizacija tega, kar se pridiga izza katedra oz. pred oltarjem…«
(Kateder pomeni prvotno papežev (pre)stol, kasneje tudi nekoliko privzdignjen oder v učilnici; »ex cathedra« pomeni »s katedra«, torej uradno, nezmotljivo. Danes tudi »poimenovanje frontalnega pouka - ko učitelj govori, učenci pa morajo poslušati« . (Glej:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ex_cathedra ) Pridiga pa se z lece (prižnice), od grške besede za pomol, neolatinsko »lectrinum«, držalo za knjigo, od tod »lectio« za predavanje na (srednjeveških) univerzah, zdaj v ang. »lesson«. Op. B.M.)

Predvideni vladni ukrepi na področju vzgoje in izobraževanja.
Odprta stran. Objektiv, Dnevnik, 28.4.2012
Odprto pismo članic in članov Oddelka za pedagogiko in andragogiko FF UL.
Vladni ukrepi »razkrajajo socialno državo, v kateri imata znanje in izobrazba kot javno dobro posebej pomembno mesto«. Ne nasprotujejo »razumnemu selektivnemu znižanju plač« so pa »odločno proti večini sistemskih predlogov varčevalnih ukrepov v znanosti in sistemu vzgoje in izobraževanja«. Podrobno predstavijo ukrepe v vrtcih in osnovni šoli ter druge posege, ki bodo imeli »dolgoročno skrajne negatiovne posledice. Gre za povečanje števila otrok v skupinah in razredih, večjo neposredno obveznost učiteljev, njihovo daljšo prisotnost, višje normative za strokovne delavce in združevanje »strokovnih podpornih zavodov in raziskovalnega inštituta«. Svojo institucionalno razvojno podlagi bi izgubilo strokovno izobraževanje in izobraževanje odraslih (Center za poklicno izobraževanje CPI in Andragoški center Slovenije ACS). »Posebej odločno pa nasprotujemo ukinjanju Pedagoškega inštituta, ki je pri nas edini raziskovalni zavod na področju vzgoje in izobraževanja in ne zagotavlja le visokokakovostnega in neodvisnega raziskovanja izobraževanja, pač pa nastavlja tudi ogledalo vsakokratni šolski politiki in njenim ukrepom«.
V zadnjih 20 letih je sistem vzgoje in izobraževanja postal primerljiv za najboljšimi v svetu. Učitelji se usposabljamo za »soočanje z vzgojno vse zahtevnejšo populacijo učencev in dijakov. Na srednješolski in visokošolski ravni smo dosegli zavidljivo visok delež vključene populacije, ki je postala bolj heterogena in je zato težje voditi k zahtevnim ciljem. V izobraževanje odraslih se vključuje premalo ljudi iz ranljivih skupin. Kakovost in pravičnost sistema, njegova zmožnost, da prispeva k socialni integraciji prebivalstva, še ni dosegla zadostne ravni.«
Za reševanje teh težav znanost odgovore pozna: ugodni pogoji za delo (standardi in normativi), raziskovalno delo in prenos znanja v prakso, razvojna podpora učiteljem, spodbujanje reformnih procesov tudi od spodaj navzgor, timsko delo med učitelji in strokovnimi delavci, stalno izobraževanje učiteljev itd. »Ustrahovanje in poniževanje vzgojiteljev, učiteljev, svetovalnih delavcev in univerzitetnih učiteljev lahko povzročita apatijo in upor, večje kakovosti pa zagotovo ne.« Če bo življenjska raven padala, mora država vsem omogočiti »kvalitetno vzgojo in izobraževanje, ne glede na različne življenjske okoliščine«. Vladni ukrepi tega ne obetajo.

Je v ozadju privatizacija izobraževanja? Javna in laična šola – pridobitev socialne in pravične države. (jas), F. Žist, Večer, 30.4.2012
Sindikati opozarjajo, da se z varčevalnimi ukrepi slabi javno šolstvo, da bi se razvijalo zasebno, da se torej pripravlja privatizacija izobraževanja. Prva Janševa vlada je ustanovila komisijo za razvoj zasebnega šolstva, nato je potihnilo, ostale pa so nerealizirane želje. Na ministrstvu pravijo, da javno šolstvo ostaja hrbtenica slovenskega šolstva. Zasebnih osnovnih in srednjih šol je le za vzorec, so alternativna dopolnitev, pravi
Mojca Škrinjar. (Ne omenja višjih in visokih, op. B.M.).
»Ker bo raven izobraževanja padla, se bodo povečale potrebe po ustanavljanju zasebnih šol«, v katerih bo elita poskrbela za svoje otroke, meni
Branimir Štrukelj (Sviz).
Javna in laična šola je ena najpomembnejših pridobitev socialne in pravične države, opozarja
Valentin Bucik (psiholog, FF UL). Temeljna človekova pravica je »osnovno izobraževanje, ki je v enaki kakovosti na voljo vsakemu otroku v državi, ne glede na njegovo socialno okolje«, pravi. Ta pridobitev se z varčevanjem ruši. Privatne šole v tujini, ki imajo denar povečini iz žepov bogatih staršev ali cerkva, si privoščijo najboljše učitelje in infrastrukturo za otroke elit, ki tako dobijo najboljšo izobrazbo. Enako velja tudi za javno univerzo, meni V. Bucik. »ideja o uvedbi šolnin, ki ni pospremljena s pravičnim štipendijskim sistemom, in tokrat ni, ter pavšalno klestenje stroškov sta zanka okrog vratu državnim univerzam, ki posedujejo največ intelektualnega potenciala, Jih je zato treba oslabiti? UL je 90 let odličnega in požrtvovalnega dela pomagalo k uvrstitvi med 3% najboljših na svetu (Glej v rubriki Pogledi, op. B.M.). To je dosegla kot javna univerza, kjer doslej ni bilo treba plačevati šolnine (… rednim, pač pa izrednim in večjemu delu podiplomcev, op. B.M.) in je bila že pred drugo vojno – in je še danes – stičišče briljantnih umov, ki jih prinese s podeželja in iz mest, iz bogatih in siromašnih družin. Ali se oblast res ne zavedam kakšna je vrednost intelektualnega kapitala v državi in kaj početi z njim?«
Damjan Mandelc (sociolog kulture in filozof, FF UL) nima nič proti »zasebnim izobraževalnim institucijam, vse dokler jih ne skušajo po ovinkih in pod pretvezo ustanavljati in financirati z javnim denarjem in na račun kvalitete obstoječega javnega, vsem dostopnega izobraževalnega sistema.« varčevalni ukrepi ostro posegajo v sisteme, ki so jih generacije vzpostavljale desetletja in rušijo izhod iz krize in prihodnji razvoj Slovenije. »rezi v visoko šolstvo bodo imeli pogubne učinke na kakovost dela in izvajanje bolonjske prenove, nad študenti visi realna grožnja šolnin, kar bo socialno šibkejšim onemogočilo možnost izobraževanja«.

Varčevanje veča brezposelnost. A. von Boštic, Delo, 3.5.2012
Poročilo Mednarodne organizacije za delo (ILO,
www.ilo.org ) ugotavlja, da je na svetu 50 milijonov delovnih mest manj kot leta 2008, na začetku recesije. Brezposelnost v Evropi se povečuje. Najhuje je v državah z najostrejšimi varčevalnimi ukrepi. Namesto tega predlagajo zvišanje plač delavcev v skladu z njihovo produktivnostjo. Ta je v zadnjih letih rasla, kupna moč pa je padala. Brezposelnost je strukturni problem, veča tveganje za socialne nemire, opozarja ILO. Več bi morali vlagati v odpravo revščine in v socialno zaščito. Zagotoviti je treba več posojil in prijaznejše poslovno okolje manjšim podjetjem. Korporacije imajo najvišje denarne rezerve v zgodovini, manjša podjetja. Ki ustvarijo največ delovnih mest, pa se borijo za preživetje.

Z bolonjo smo podaljšali in podražili študij. J. Kontler – Salamon, Nedelo, 29.4.2012
Bolonjska deklaracija - leta 1999 jo je podpisalo 29 ministrov, zdaj sodeluje v bolonjskem procesu 47 držav – je predvidela zaključek (prenove študija oz. oblikovanja evropskega visokošolskega prostora, B.M.) leta 2012. Med našim predsedovanjem EU je komisija za spremljanje bolonjskega procesa predlagala podaljšanje, kar so ministri potrdili v Leuvnu.
Prejšnji teden so se (visoko)šolski ministri sestali v Bukarešti. Tam - za razliko od Dunaja leta 2010 – ni bilo protestov študentov. Ljudje se tu in drugje v Evropi v krizi bojujejo za preživetje in bolonja je »celo za študente postala manj pomembna tema«. V Romuniji so pred leti razvrednotili visoko šolstvo s poplavo novih institucij, kar zdaj vneto popravljajo.
Stojan Sorčan, član skupine za spremljanje bolonje je povedal, da je evropska komisija na konferenci predlagala, da bi države enostavneje priznavale diplome, saj so kljub lizbonski konvenciji postopki predolgi. Tako ib povečali mobilnost delovne sile in študentov, ki je še premajhna. Ministri so sprejeli strategijo za »globalno akademsko odprtost nacionalnih sistemov, ki jo bodo države in univerze dokazale v posebnih strategijah internacionalizacije«, z odpravo ovir, spodbujanjem programov izmenjav in skupnimi študijskimi programi in diplomami.
»Ta reforma je močno spremenila podobo Evrope«, pravi S. Sorčan. Za uresničevanje deklaracije bo treba še veliko naporov. Nove študijske strukture so večkrat izgovor za »vztrajanje pri akademski okostenelosti in premajhni prilagodljivosti novim kakovostnim standardom in tudi zahtevam trga delovne sile«, pravi.
Države precej različno uresničujejo bolonjsko prenovo. Slovenija je bila med prvimi pri uvedbi dodatka k diplomi, a je kasneje naredila nekaj posebnosti, ki niso v našo korist, piše novinarka
Jasna Kontler - Salamon, ki že dolgo spremlja dogajanja v našem visokem šolstvu (op. B.M.). Na pobudo visokošolskega ministra (v prvi vladi J. Janše, op. B.M.) smo z zakonom izenačili (novo, bolonjsko) 2. (magistrsko) stopnjo s staro univerzitetno izobrazbo. »S tem smo večino diplomantov prve stopnje prisilili še k vpisu na drugo stopnjo, ker po prvi, razen tehniških študijev, skoraj nimajo možnosti za zaposlitev. V resnici smo si sami podaljšali visokošolski študij in ga tudi krepko podražili.« Na vprašanje, zakaj naslednja (Pahorjeva) vlada tega ni odpravila, je J. Gyorkos, nekdanji državni sekretar MVZT povedal, da odprava ni mogoča, ker bi s tem posegli v dane pravice.

Turk: Denar ni bistven za kakovost študija. P. Mlakar, Dnevnik, 4.5. 2012
Visoko šolstvo in znanost bo dobila letos 8% manj denarja od lanske realizacije, je dejal minister
Žiga Turk na okrogli mizi Zbora za republiko. Največ bo prihranka pri plačah (5%), ostalih 3% pa bodo morale zagotoviti univerze, kar po njegovem ne bo težko. Treba bo razmisliti, ali naj v Sloveniji res študira tri četrtine generacije. (Na študij je vpisana približno polovica generacije, t.j. starostne skupine 19 do 24 let. Tričetrt devetnajstletnikov se vsaj enkrat v življenju vpiše na študij, vendar jih vsaj tretjina ne pride niti v 2. letnik. Op. B.M.)
Ž. Turk meni, da bi se profesorji morali bolj ukvarjati s tistimi, ki jih študij zanima, programi ne bi smeli biti tako razdrobljeni, učiti bi morali temeljna znanja. To so bolj bistvene stvari od financiranja.
Janez Posedi (sindikat Pergam, FV UL) je izpostavil, da je pri nas število študentov na enega profesorja »katastrofalno«. Nekdanjega ministra Jureta Zupana moti preveč diplomantov družboslovja in premalo diplomantov naravoslovja.
Rektor UL
Stanislav R. Pejovnik je dejal, da ne vidi kratkoročnih možnosti varčevanja. 80% sredstev UL porabi za stroške dela. Za izobraževanje bo UL dobila 20 milijonov manj in za raziskovanje 10 milijonov manj. Manjka še 12 milijonov za programe 2. bolonjske stopnje. Ne želimo si nizkocenovne univerze, pač pa morajo iz nje izhajati »kritično misleči drzni ljudje, ki so sposobni razumeti, kaj je kvalitetno življenje.«

Ne bomo pritlikavci ali kaj se dogaja na primorski univerzi.
Odprta stran. Objektiv, Dnevnik, 28.4.2012
Pismo 17 profesoric in profesorjev FHŠ UP s pozivom na zaščito koprske humanistike.
»Fakulteta se vse od bolonjske prenove z uvedbo absolventskega staža za diplomante 1. stopnje in uvedbo državnih razpisov za redno (!) študijsko dejavnost sooča s finančnimi problemi«.
Težavno obdobje se je začelo pred mesecem, ko je rektor Dragan Marušič odstavil dekanjo FHŠ Vesno Mikolič (med podpisniki, op. B.M.). Grozi izguba akademske avtonomije in humanističnega poslanstva fakultete, ustanovljene leta 2000. Rektor je za v.d. imenoval Gorazda Drevenška, biologa, delno zaposlenega na FMNIT UP. Ta je napovedal ustavitev postopka volitev senata in dekana, združevanje oddelkov, ukinjanje programov, selitev programov na druge članice itd. Popisani protestirajo proti kršitvam aktov in zakonodaje in poskusu destabilizacije in likvidacije FHŠ. Pozivajo rektorja da omogoči delovanje FHŠ v skladu s predpisi in neovirano izvajanje njenega poslanstva.
Univerza je »vredna toliko, kot so vredni njeni posamezniki. Na FHŠ trenutno vlada ozračje skrajnega nezaupanja med v.d. dekana in visokošolskimi učitelji.« Priča smo grožnjam z izgubo zaposlitve in neakademskih potez. »To se v akademskem okolju preprosto ne bi smelo dogajati. Univerza so prostori, kjer so se skozi zgodovino porajale nove ideje in paradigmatski premiki v znanosti, kjer se je humanost razvijala v višje in višje oblike. Ljudje so bili v preteklosti za načeli svobode duha in avtonomije univerze celo pripravljeni dati svoja življenja in na vseh nas je, da te vrednote ščitimo. Brez svobodne univerze ni svobodnega sveta. Kar se dogaja na primorski univerzi, predstavlja hudo regresijo akademskih vrednot in humanosti v slovenskem in mednarodnem prostoru.«
Podpisani so pripravljeni »v duhu medsebojnega spoštovanja in zaupanja« tudi z neprijetnimi ukrepi, še naprej graditi mlado univerzo, pomembno za lokalno, nacionalno in mednarodno okolje.

Vlada raziskovalce podi v tujino. P. Mlakar, Dnevnik, 28.4.2012
Predsednik Koordinacije samostojnih raziskovalnih inštitutov (Kosris)
Oto Luthar (ZRC SAZU) opozarja: Ko raziskovalni dejavnosti omejiš denar, traja zelo dolgo, da se, če sploh kdaj, ponovno postavi na noge. V krizi so druge države ohranile proračunski delež za raziskovanje, naša vlada pa bi ga zmanjšala za 20%. Omejili bi lahko materialne stroške, vendar bi s tem ogrozili mnoga majhna visokospecializirana podjetja, ki npr. vzdržujejo opremo inštitutov. Varčevalo bi se lahko pri raziskovalni opremi, kilometrinah, dnevnicah, plačah.
Zgrešeno je varčevanje z združevanjem zavodov in inštitutov. To je usodno zlasti za inštitute, ki se ukvarjajo z vzgojo, prav ti morajo ostati avtonomni.
Očitek, da raziskovalci delajo premalo Luthar odločno zavrača. Raziskovalci, kot tisti v kreativnih poklicih, delajo neprestano. Prebliske o novih rešitvah doživljajo kjerkoli, npr. na poti v službo. V zadnjih 20 letih so to dejavnost zapustili ljudje, ki vanjo ne sodijo. Raziskovalne skupine se ne ustvarijo čez noč, ukinejo pa lahko. Če so zaradi denarja raziskovalci prisiljeni skupino zapustiti gredo v tujino ali v gospodarstvo in se ne vrnejo. Posebej v naravoslovju, kjer se področja hitro razvijajo je škoda dolgoročna.
Zavrača tudi očitek, da ni sodelovanja z gospodarstvom. Tega je veliko, npr. med Gorenjem in IJS. Bolje bi bilo financirati programe, ne projektov. 80% denarja dobijo inštituti iz mednarodnih in slovenskih

Bodo najboljši raziskovalci za vedno odšli? P. Mlakar, Dnevnik, 5.5.2012
Sredstva za raziskovanje se bodo v letu 2012 zmanjšala za 33% in to v primeru, če bi po napovedih ministra Žige Turka ukrepe omilili za 20 milijonov evrov - univerzi (univerzam op.B.M.) 8 milijonov in raziskovanju 12 milijonov). Janez Slak (ARRS) meni, da bi taka omilitev omogočila raziskovalni dejavnosti prebroditi težave brez šokov. S tem se ne strinja
Igor Ž. Žagar (SVIZ, PI), saj se načrtuje 20% znižanje tudi v letu 2012.
Jadran Lenarčič (IJSD) ocenjuje, da bodo najbolj na udaru mlajši raziskovalci, z nestalno zaposlitvijo. Varčevati pri investicijah ni gospodarno.
Janko Jamnik (KI), z inštituta, ki veliko sodeluje z industrijo in v Evropi pravi, da je odločilnih 75% prihodkov, ki jih dobijo na javnih razpisih ARRS.
Frane Adam (IRSA) pravi, da je pri nas težava, ker je ARRSA edini vir financiranja. V tujini poznajo javne, zasebne in kombinirane fundacije, kar v krizi omili težave.

Najpomembnejše leto po osamosvojitvi. Čas za preobrat. Peter Glavič, Delo, 26.4.2012
»Prevlada naj tradicija poštenja, delavnosti, skromnosti in dobrega gospodarjenja«, piše
Peter Glavič, kemik, zaslužni profesor UM. Razmere v Evropi ga spominjajo na obdobje pred reformacijo, razkola med revnejšim severom in bolj zapravljivim jugom. Danes večina državljanov vidi izhod v skromnosti, podobno kot reformatorji pred petsto leti.
Po osamosvojitvi (1991) smo krenili v drugo smer: slabo gospodarjenje, razprodaja podjetij, tajkunstvo in korupcija, balkanske manire elite. Zadolževanje države in podjetij je omogočalo življenje nad možnostmi. Sedanja vlada mora popravljati napake iz obdobja 2004-2008, ko je v času konjunkture zadolžila državo za 5,6 milijonov evrov, ustanovila preveč občin, vračala premoženje, zavrnila pokojninsko reformo, s plačno reformo povečala javni dolg za 2 milijardi in ustvarila nove krivice, nižala davke za najbogatejše in tako spodrezala prihodke za javni sektor.
Reforme Pahorjeve vlade (po nemškem vzoru) so na referendumih doživele neuspeh; opozicija in sindikati so prepričali večino, da varčevanje še ni nujno. Zdaj so zaradi dodatnih obresti na dolgove reforme še bolj nujne. Vlada mora za milijardo zmanjšati trošenje, 500 evrov na vsakega prebivalca (ali 1200 na zaposlenega). Sindikati ukrepe spet »nerazumno zavračajo«. Pravično je, da bogati prispevajo več. »Sindikati, vlada in delodajalci morajo skleniti socialni sporazum v zelo kratkem času, če nočemo doživeti grškega scenarija«. Odgovornost nosijo tudi ljudje, čeprav večina to odklanja. Na referendumu so lahko odločali »za ali proti podaljšanju delovne dobe, delu na črno in delu študentov – zdaj morajo nositi posledice za (sebične) odločitve večine.«
»Z vzgojo svojih otrok in vnukov, z učenjem v šolah in na univerzah izobražujemo in osebnostno oblikujemo bodoče voditelje, sodnike, zdravnike, profesorje, finančnike, sindikaliste. Torej smo sokrivi za sedanjo finančno, ekonomsko, socialno in politično krizo. Imamo demokratične vzvode, ki jih moramo v prihodnje pametneje uporabljati. Nobena resna država v Evropi ne dovoljuje ljudskega glasovanja o davkih, proračunu, plačah in pokojninah.«
V podjetjih je gospodarjenje in kadrovanje slabše kot v samoupravnem socializmu (do 1990, op. B.M.) Po gospodarskih kazalnikih smo v zadnjih letih padali na lestvicah. »Dobro se držimo samo še na socialnih lestvicah zaradi dobrega izobraževanja in zdravstva ter enakosti«, kar vzdržujemo z zadolževanjem in prodajo državnega premoženja. Zdaj je treba poiskati rešitve za zmanjšanje zadolževanja. V 20. stoletju nam je uspelo prigospodariti premoženje, ki je omogočilo osamosvojitev. Ne smemo ga več zapravljati, misliti moramo na potomce. Čas je za soglasje, za prevlado stoletne tradicije.

Zmagoslavje razuma. Novosti na domačem knjižnem trgu. Sta, Večer, 30.4.2012
V knjigi Zmagoslavje razuma sociolog religije Rodney Stark dokazuje, da so se ideje razvoja, moderne znanosti, svobodnega odnosa do lastnine in kapitalizma, lahko razvile le v okviru krščanske kulture (
Robert Petkovšek). Avtor predstavi ključno vlogo katoliške cerkve v razvoju sodobnega sveta, k blaginji, svobodi in napredku ter spoštovanju človekovega dostojanstva. (Lovro Šturm). Knjiga (prevod Jerice Jerman) razbija stereotip o mračnem srednjem veku in nazadnjaškem krščanstvu. Le-to je bilo temelj spoštovanja posameznika, osebne svobode, kapitalizma in demokracije v krščanstvu. Razum za razumevanje Boga je postal orodje za razumevanje stvarstva. Obvezno branje v času, ko nas drugi dohitevajo z uporabo naših orodij, je knjigo ocenil gradbeni informatik Žiga Turk.

Dobro vidne Boškovićeve sledi v Ljubljani. Stanislav Južnič, Delo, 26.4.2012
Profesor matematike v Rimu, fizik in matematik Rudjer Bošković (* 1711 Dubrovnik, + 1787 v Milanu, glej
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ru%C4%91er_Josip_Bo%C5%A1kovi%C4%87 ) je opisoval atome, gravitacijo in proučeval vakuum, tudi eksperimentalno. »Kljub profesorskemu delu je našel čas za raziskovanje na mnogo področjih znanosti in objavil veliko razprav.« (!, op. B.M.) V letih 1757, 1758 in 1763 je obiskal Ljubljano. Tukajšnji jezuiti so z njegovimi knjigami in raziskovalno opremo (npr. zemljemersko, črpalke), ki jo je razvil, utemeljili fizikalno-matematični kabinet. (V Ljubljani je bil od 1597 – 1773 jezuitski kolegij, višja/visoka šola (še ne univerza), op. B.M., glej: http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/zgodovina_ul.aspx Po zamislih cesarice Marije Terezije so se tukajšnji študenti seznanjali z uporabno znanostjo (geodezijo idr.).
»Bošković je prvi odkril ljubljanskim in drugim jezuitom všečno pot, po kateri je mogoče vakuum in atome vcepiti v Aristotelov nauk /…/ kar je Boškovičeve dediče popeljalo k sodobnim idejam kvantne mehanike.« Njegovi ljubljanski sogovorniki in njihovi študenti so bili B. F. baron Erberg, G. Gruber, F.S. Karpe idr. Boškovića so upoštevali tudi na dunajski topniški šoli, kjer je učil baron Jurij Vega.

Odzvati se ali ne odzvati? Delo, 21. aprila. A. Gogala, Sobotna priloga, Delo, 28.4.2012
Bralka se odziva na vprašanje, ki ga je v PP 29 načel Janez Strnad – »odzvati se ali ne na strokovno nevzdržne trditve, ki se pojavljajo v časopisih, revijah in pismih bralcev.«
Alenka Gogala se nagiba k »stališču novinarjev, ki menijo, da ima strokovnjak pravico in dolžnost, da se odzove na zgrešene trditve.« K temu jo zavezuje Kodeks poklicne etike inženirjev (sprejel ga je občni zbor Slovenskega kemijskega društva, 1991), kjer piše:
»Inženirji si morajo prizadevati, da bodo seznanjali z dosežki tehnike javnost, in ne smejo sodelovati pri razširjanju netočnih, nepoštenih ali pretiranih ugotovitev v zvezi s tehniko«.
Bralka meni, da je problem strokovno spornih trditev »moč reševati z dialogom med zainteresiranimi stranmi, z argumenti splošno znanih in sprejetih zakonitosti, s ponovitvijo eksperimentov« in še »drugimi oprijemljivimi sredstvi«.
Opozarja na problem prodaje naprav, ki škodujejo naravi, npr. vodi. V oglaševanju se uporabljajo nesmiselne in netočne informacije, ki zavajajo javnost. Stroka samo nemočno strmi. Tu bi bilo treba zaščititi interes kupcev, ki imajo pravico do verodostojne informacije in do varovanja zdravja.

Na današnji dan. 3. maj. Delo, 3.5.2012
V Ljubljani se je leta 1913 rodil
Janez Milčinski, zdravnik, specialist za sodno medicino in pravnik. Bil je partizanski kirurg in organizator zdravstvene službe v NOB, po vojni je sodeloval pri ustanavljanju popolne MF UL (pred 2. vojno je imela le dva letnika, op. B.M.) in pridobil svetovni ugled z delom pri nesrečah z veliko žrtvami. (J. Milčinski je bil tudi rektor UL od 1973 do 1976. Bil je tudi predsednik SAZU. Umrl je leta 1993. Op. B.M.)

Imaginacija nepodložna klišeju. Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 24.4.2012
O francoskem filozofu Gastonu Bachelardu (1884 - 1962) pripoveduje
Vincent Bontems, filozof znanosti, ki dela v laboratoriju za jedrsko fiziko CEA.
Pri nas je prevedenih pet Bachelardovih knjig, ena o epistemologiji, ostale o imaginaciji.
»Bachelardove sledi najdemo na različnih koncih, saj je bil kot predavatelj izredno popularen, njegova predavanja na Sorboni so obiskovali zelo različni ljudje, ne le študenti, tja so zahajali pisatelji, kot sta P. Eluard in R. Quenau, matematiki in drugi.« Odkritje relativnostne teorije, ki je prelomila z Newtonovo fiziko so mu »pomagala razumeti, kako se v znanosti oblikujejo spoznanja, saj se je vse življenje ukvarjal s fiziko in kemijo.« Descartovski cogito se mu je zdel nezadosten, zato mu je dodal »poetski cogito, sanjarjenje pa je povzdignil v kognitivni proces«, kar je bilo takrat herezija. Bachelard je menil, da mora znanost »vzpostavljati razliko med zastarelim in veljavnim«. Knjižničarji se spominjajo, da je »s police vzel delo avtorja, ki ga je zanimal, potem pa še eno knjigo z leve in desne.« In pogosto je v teh naključnih knjigah našel kaj, kar je osvetljevalo njegovo temo z drugačno lučjo.
Bachelard se je zavzemal za enotnost levice, filozof Althusair ga je imel za »nekakšno znanstveno jamstvo za marksizem«. V 80. letih se je francoska filozofija obrnila k anglosaksonski analitični filozofiji in zanimanje za Bachelarda je zamrlo, po letu 2000 pa se je spet oživelo.

Kam so izginili ljubljanski štoparji? Tea Dečman, Delo, 26.4.2012
Tradicionalna metoda popotovanja s palcem desne roke, najugodnejši in najcenejši način zadovoljevanja potrebe po radovednosti in mobilnosti. »Vedno je obstajal predsodek, da je štopanje nevarno«, pravi Nada Kirn Špolar, ki je tako v študentskih letih naredila veliko kilometrov. Velikokrat je takrat potovala na Obalo, tako kot mnogo drugih, pogosteje kot današnja mladina. Prednost je v kratkočasnem druženju in sproščenem klepetu z voznikom med vožnjo. »Sposobnost navezovanja stikov kaže na človeško odprtost in pripravljenost na vsakodnevne izzive«. Neprijetnih spominov nima. Pogosto je potovala skupaj s kolegicami. Preseneča jo današnji upad avtoštoparstva, saj je mladih, ki iščejo izkušnje v tujini čedalje več. Očitno ljudje ne najdejo več pristnega stika med seboj. Štopar z voznikom. Ima pa avtoštop pridih avanturizma in tveganja. Marsikatera življenjska zgodba se je napisala ravno na štopu.

Je sistem študentske prehrane na krivih poteh? A. Hreščak, Dnevnik, 3.5. 2012
Po vladnem predlogu bi vsem študentom ukinili subvencijo za prehrambene bone v času med 15.7. in 15.8. Nekateri bodo to občutili bolj kot drugi, premožnejši. Vsi subvencije niti ne izkoristijo, revnejšim pa 2,36 evra za obrok pride še kako prav.
Jelena Štrbac iz študentske organizacije (ŠOS) pravi, da je subvencija prehrane pomembna »z vidika osamosvajanja študentov od družine«, zato ne bodo predlagali, da bi to omejili tistim iz bogatih družin. S subvencijo se želi zagotoviti tudi zdravo prehranjevanje študentov »varno, energijsko in hranilno uravnoteženo, varovalno in biološko sprejemljivo hrano«, kot piše v smernicah ministrstva za zdravje. Vendar na seznamu ponudnikov študentske prehrane najdemo vsaj polovico takih, ki ponujajo hamburgerje, hot doge, kebabe, pice, čevapčiče ipd. ter manjšino, ki ponuja zdrav obrok. Na bone se lahko dobi hrana tudi na bencinskih servisih in pri McD./…/. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, ki je pristojni za študentsko prehrano obljubljajo, da bodo pri razpisu za naslednji dve leti namenili več pozornosti zdravemu prehranjevanju.
(Fotografiji: Okrepčevalnica študent z napisom; STOP REZOM V VIS. ŠOLSTVO in tabla z napisom: OCVRT SIR, HAMBURGER, ŠTUDENTSKI BON 1,57 E.

Čas vesoljnega socialnega punta se bliža. Ervin Hladnik Milharšič, Dnevnik, 30.4.2012
Ljubljanska policija je zaplenila zaboj z letaki, namenjenimi sindikalnima voditeljema. V njih se poziva na boj proti oblastnikom, ki zmanjšujejo pravice ljudstvu in ovirajo napredek, uvajajo nove davke. Pisec letaka meni, da je ključni problem v povezavi s finančnim kapitalom . Od časa do časa nastopi t.i. krah. Izsesane delavce lastniki vržejo na cesto. Hčere so prisiljene prodajati svojo čast, »sami pa si nakladajo milijone na kupe«; prav tako na račun ljudi bogatijo farji in advokati, novinarji pa vse to hvalijo. »Marsikdo bo farizejsko rekel jaz imam delo in zaslužek, meni se ni treba za te reči brigati.« A ne pomisli, »da ga lahko gospodar že jutri na cesto vrže.«
To ni le analiza, to je poziv na mobilizacijo. »Torej organizirajte se kjer koli se morete, če ne očitno, pa skrivaj. Ljubimo in zedinimo se, da bomo /…/ v pravem času požgali in pobili te pijavke. Živel socalni punt! Živela socialna republika!«
Zaradi tega letaka sta šla F. Železnikar in F. Tuma leta 1883 v zapor.
Srečen prvi maj (2012, in najbrž vse naslednje, kot tudi B.M.), nam vošči kolumnist.
(Naslov je prevzel iz dokumenta objavljenega v knjigi: Jasna Fischer: Čas vesolniga socialnega punta se bliža. RK ZSMS, 1984. Glej
http://www.sistory.si/?urn=SISTORY:ID:2586 , op. B.M.)

Nepreslišano. M. Mazzini, www.Siol.net , Dnevnik, 26.4.2012
V Grčiji protestirajo na cestah, pri nas anonimno na spletnih forumih, piše
Miha Mazzini, pisatelj (in mojster za računalnikarstvo, glej knjigo 100 računalniških zvijač, op. B.M.). Ropotanje množic na internetu že dolgo napoveduje maščevanje malega človeka, ponižanega in razžaljenega, hlapca Jerneja, plamene, pred katerimi bodo »bežali tajkuni in politiki, lokalni mogočniki in funkcionarji.«
Primerjalne razsikave so pokazale, da Slovenci izstopamo po agresivnosti (Musek, J., Psihološki portret Slovencev, 1994). Skozi zgodovino pa so nas »zdresirali v varno agresivnost«, ki ni obrnjena v gospodarje, marveč proti sebi – »od večnega tožarjenja in divjaškega prometa prek sosedskih sporov in družinskega nasilja, alkoholizma in samomorov do depresij in vsega, s čimer lahko uničujemo samega sebe in svojega bližnjega. Spletno besnenje je lepo leglo v našo tradicijo: hkrati je agresivno in varno.«

Glej nadaljevanje v podrubriki: Pogledi 10/2011 - 5/2012

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD