Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 10/2014 - 11/2014
   
  Oktober - november 2014




November 2014

Otroci in učitelji

Pogoltni, izpljuni, pozabi. R. Ivelja, Dnevnik, 27.11.2014

Vprašanje kaznovanja v šoli in mentaliteto učiteljev ilustrira primer iz knjige danskega terapevta Jesperja Juula Šolski infarkt. »Problematičnega« 14-letnika, s »problematičnimi« starši so (v Nemčiji) učitelji kaznovali tako, da dva tedna ni smel v šolo. Ko je ravnateljici in učiteljem svetoval, naj gredo k njemu domov in se mu opravičijo, jih je razbesnel.
Domač odziv, meni komentatorka
Ranka Ivelja. »Kdor krši pravila, je kaznovan; zakaj jih krši, nas ne zanima. Temeljno je itak znanje, ki ga je treba pravilno vliti v prazne posode. V tem smislu je razmeroma veliko govora o strokovni (ne)podkovanosti učiteljev in o didaktičnih metodah. Malo ali nič pa o upoštevanju konkretnega učenca kot individua s svojimi pričakovanji, stiskami, strahovi… /…/ Še vedno velja, da se mora učenec šolskemu »redu« podrediti, sicer je ogrožen sistem sam. Mi smo tu zato, da (na)učimo, nismo ne starši, ne socialni delavci /…/«
Učitelji ne vedo, kako naj se odzovejo na »problematične« učence. Edino obvezni so učni načrti, znanje, ki ga je treba posredovati in sprejeti. J. Juul pravi temu »bulimično« učenje. »Pogoltneš, izpljuneš, pozabiš.« Tega (- koncepta posredovanja znanja,
B.M.) nihče več ne problematizira, javnost debatira o drugih vprašanjih.
»Ta hip je, npr. najpomembnejše, ali je prav, da generalni tajnik Sviza zasluži toliko kot direktor srednješolskega centra, to pa je neverjetnih 3500 evrov brutto na mesec…«
Kaj storiti? Nobena reforma ni potrebna.
Mathias Voechert (Familylab): »Za poučevanje so potrebni /…/ zaupni odnosi, potrebna sta opogumljanje in spoštovanje. Tedaj vzklije veselje do učenja, to pa je potrebno, da se otroci naučijo delati tudi stvari, ki jih ne marajo«.
Če v šoli vladajo pritisk, kontrola, v rezultate usmerjene zahteve, se veselje do učenja spremeni v odpor, sovraštvo do vsega šolskega.
Te čustvene in socialne razsežnosti šolskega dela ne razumejo niti na ministrstvih, meni komentatorka. Pri nas in drugod krčijo svetovalne službe, krožke in sredstva za izobraževanje učiteljev. Izjema je Finska, kjer so v času krize zvišali delež BDP za izobraževanje na 6,5%. Tamkajšnji učitelji so napisali načrt: Finska v vrhu znanja 2030. Predlagajo več ur umetnosti, še večji delež BDP za izobraževanje, spremembo vloge učiteljev, ki »bodo vse pogosteje v vlogi oseb, ki svetujejo in mentorirajo, učenci pa bodo bolj intenzivno sodelovali pri načrtovanju poučevanja«, navaja R. Ivelja.

Znanstveniki, intelektualci, raziskovalci, profesorji…

Žiga Zois: Italijanski avstrofil, ki je ubranil samostojen razvoj slovenščine.
D. Valenčič, Dnevnik, 28.11.2014
Plemič, zemljiški gospod in industrialec Žiga Zois (1747-1819) je bil tudi naravoslovec in mecen naših intelektualcev.
Rojen je bil v Trstu, mami Ljubljančanki. V Reggiu Emilii je študiral matematiko, fiziko in druge vede pomembne za rudarstvo in fužinarstvo. Od očeta je prevzel trgovino, rudnike in fužine na Gorenjskem in Štajerskem. Na potovanjih po Evropi je obiskoval naravoslovce in si z njimi izmenjeval rastline, živali in minerale. Njegova zbirka mineralov je zdaj v Prirodoslovnem muzeju v Lj. Dokazal je, da apnenec okrog Triglava ni vulkanskega izvora. Edini objavljeni njegov članek je o človeški ribici. Zase je skonstruiral izviren invalidski voziček. Bil je član več znanstvenih akademij.
Imel se je za Kranjca, Avstrijca in Slovana, kasneje je razvil slovensko identiteto, pravi avtor knjige: Zoisova literarna republika
Luka Vidmar, ZRC SAZU. Izhajal je iz razsvetljenstva, podpiral je jožefizem in zavračal francosko revolucijo ter želel izboljšave znotraj takratnega sistema. V njegovi palači (ob Ljubljanici) so se med 1780 in 1819 zbirali najpomembnejši intelektualci Kranjske: J. Japelj, B. Kumerdej, A.T. Linhart, V. Vodnik, J. Kopitar, F. Metelko. Trudili so se za to, da slovenski jezik dobi slovnico, slovar in v domači abecedi pisane knjige. Zois je zaslužen za izid Kopitarjeve slovenske slovnice, Vodnikove Velike in Male pratike, Linhartov Poskus zgodovine Kranjske in tako postavil temelje za Prešernovo dobo.
Kljub poudarjanju slovenščine in kulturnemu nacionalizmi, pravi L. Vidmar, ni bil politični nacionalist. »Ni zahteval, da bi se narodi postavili drug proti drugemu«, saj bi to »ogrozilo mir in blagostanje ljudi.« V času (francoskih) Ilirskih provinc je ubranil slovenščino v šolah, ko so nekateri predlagali srbohrvaščino.
»V 20. stoletju, ko se je slovenski nacionalizem iztegnil v zadnjo fazo, se nekako ni spodobilo poudarjati, da je bil Zois del avstrijske elite in da je prav zato lahko veliko naredil za Slovence. Poenostavljeno smo si predstavljali, da je bilo slovenstvo povezano s kmeti, plemstvo pa s protislovenstvom«, pojasnjuje L. Vidmar.

Je sledenje sledilcem lahko ključ do uspeha? Ć. Kostevc, Dnevnik, 28.11.2014
V poročilu Evropske komisije o inovacijski dejavnosti članic EU (Innovation Union Scoreboard 2014) je Slovenija na lestvici uvrščena 13. mesto. Naš indeks inovativnosti je pod povprečjem 28 članic. Uvrščeni smo v (drugo) skupino inovacijskih sledilk, kjer sta za nami le Estonija in Ciper. A celo vodilna skupina inovacijsko progresivnih držav EU (Skandinavija, Nemčija) zaostaja za J. Korejo, ZDA, Japonsko, Švico. Kitajska hitro zmanjšuje zaostanek.
Pogled v tabele pokaže, da smo pri človeških virih (število doktorjev, srednje in terciarno izobraženih) na 5. mestu, po mednarodni odmevnosti raziskovanja (vrhunske objave, sodelovanje raziskovalcev, doktorski študenti iz dežel zunaj EU) smo daleč pod povprečjem, med državami nekdanjega vzhodnega bloka. Tako je tudi naše financiranje raziskovanja, skoraj v celoti od države, ki zdaj varčuje, skladov tveganega kapitala za razsikave pa sploh nimamo.
Le redka podjetja podpirajo raziskovalne institucije, večina pa od njih pričakuje aplikativnost. Zato imamo malo patentov, zaščitenih znamk in dizajna, zaostajamo pri izvozu proizvodov z znanjem, licenčninah in nadomestilih za rabo patentov.
Naša raziskovalna infrastruktura je bila ocenjena spodbudno, manjka pa mednarodno odmevnih objav in naš doktorski študij je za tujce nezanimiv. Slaba je povezava z gospodarstvom in prenos znanja v »prodajlive invencije«, piše
Črt Kostevc . (In pozabi na vlogo države, B.M.) »Težav/e ne povzroča zgolj samozadovoljna raziskovalna sfera, temveč tudi dejstvo, da podjetja ne znajo, nočejo ali ne zmorejo izkoriščati obstoječega raziskovalnega potenciala.«

Trgovanje pri profesorskih nazivih. Delo, 14. julija.
A. Krainer, PP29, Sobotna priloga, Delo, 29.11.2014
Navezujoč na članek z zgornjim naslovom je
Aleš Dobnikar v PP29 2.8.2014 pisal o nekorektnem sodelovanju med učitelji na fakultetah, konkretno na FGG UL, pri potrjevanju teme diplomske naloge. Na te »insinuacije in obtožbe« se takole odziva Aleš Krainer (FGG):
Pri obravnavi teme naloge študenta JD na Študijskem odboru Odd. za gradbeništvo (FGG) je A. Krainer kot predstojnik katedre podal pripombo, da mentor (Rok Žarnič, takratni minister) nima primernih kompetenc, saj ni deloval in bil habilitiran na področju teme. Prav tako se predhodno ni pogovoril z njim, predstojnikom. Tako je študenta zavedel in z nekorektnim ravnanjem povzročil neprijetne posledice za študenta.
Odbor je predlagal mediacijo in zamenjavo mentorja, ki naj bo s te katedre. Na mediaciji se je pokazalo, da mentor vsebine teme ne pozna, zato je bilo predlagano, da naj predlaga študentu drugo temo.
Nadaljnji postopki so razvidni iz zapisnikov odbora in senata FGG.
Glede na to, da ima A. Dobnikar »tudi akademski naziv profesor s področja »sinteze govora, identifikacije govorca, varovanja podatkov in kriptografije«, bi moral vedeti, kako se ravna v postopkih potrjevanja tem diplomskih nalog in kdo je lahko mentor, piše A. Krainer.

Inženirji, oblikovalci, astronavti, klimatologinja…

Penzionist tisočerih obrazov. V. Povše Krasnik, Nedeljski, 26.11.2014
Inženir elektrotehnike, športnik in fotograf
Silvin Erman (79) živi v Hrastniku v soseski, ki je poznana po izobraženih ljudeh. Spominja se preteklosti, spremlja sedanjost in je zaskrbljen za prihodnje generacije.
Odločil se je za študij elektrotehnike, bil rudniški štipendist in je ves čas v Ljubljani živel v internatu. Po diplomi se je zaposlil pri rudniku, bil nato varnostni inženir RTH in tudi inšpektor za elektrostrojne naprave v jamah.
V nekdanjem Sokolskem, nato Mladinskem domu v Hrastniku je začel telovaditi. Med študijem je spoznal Mira Cerarja, ki je bil kasneje najboljši v jugoslovanski reprezentanci, on pa je tekmoval v republiški. Kasneje je bil predsednik telesnokulturne skupnosti v Hrastniku in deloval v krajevni (takratni) socialistični zvezi. (Kaj je bilo to smo poskusili pojasniti v drugem prispevku v Pogledih.
B.M.)
Dvakrat je nastopal pred Titom. Njegova soba je polna maršalovih slik. Po osamosvojitvi so jih metali med odpadke, on pa jih je iz »fabrike« prinesel domov. Takole pravi o njem in njegovem času:
»Brez Tita in naše nekdanje socialistične države in samoupravljanja ne bi dosegli tega, kar smo imeli. Brezskrbno sem lahko doštudiral, se zaposlil in delal. Pri naših vnukih pa vidim, da so diplomirali in so brez zaposlitve. To je danes žalostno. Kakršenkoli sistem je že bil, imenovali smo ga demokratični centralizem, jaz sem ga preimenoval v centralistični demokratizem. Vse odločitve so prišle »iz centrale«, a smo se z njimi strinjali.«
»Tito je bil osebnost, ki jo je občudoval svet, bil je vodja neuvrščenih dežel, zavzemal se je za mir, za napredek in odpravo revščine.«

»Malo več reda potrebujemo. In patriotizma!« T. Keber, Delo, 25.11.2014
Izkušeni oblikovalec
Miha Jamšek, ki sodeluje z Rašico, govori o težavah tekstilne industrije in kulturi oblačenja. Strinja se, da dajejo Slovenke prednost praktičnosti, ne eleganci. »Pri nas tudi v gledališče hodimo v kavbojkah, tako kot k mesarju. In samo v Lj. lahko srečaš žensko v trenirki in z 10 cm petkami.«
(Delo za mlade oblikovalce, diplomante?)
»Sprašujem se, kaj se plete po glavi odgovornim, ki podeljujejo koncesije za vse te šole. So to samo delovna mesta za profesorje, ki se nimajo več kje zaposliti? /…/
Mladim oblikovalcem je treba omogočiti srečanje z industrijo, »da dobi občutek, kako je, ko nekaj nastane po njegovih idejah. Mladim primanjkuje podjetij, kjer bi lahko pridobili izkušnje.« (Tekstilna industrija?)
Težava je »naša majhnost in s tem majhnost trga. /…/ Trg je preveč zaprt, manjka podpore podjetjem, da bi se prebila.« »Razmere seveda niso idealne, ampak kje v svetu pa so? Malo več reda, pa bi šlo.. /…/ Slovenska oblačila bodo vedno dražja, ker nikoli ne bo masovne proizvodnje. Kakovost imamo, manjka nam malo patriotizma. /…/ je malo dražje, ampak je iz Rašice in bo dlje zdržalo. Premalo ljudi tako razmišlja.«
(Kaj svetuje mladim, ki želijo postati oblikovalci?)
»Kdor čuti, da bi rad to počel, mora skrbeti samo še za strokovno plat. Priskrbeti si mora znanje, da bo čim bolj odvisen od sebe v celotnem procesu, od ideje do obešalnika. Še čim več preizkušenj in biti izjemno potrpežljiv. Nobena uspešna znamka ni nastala v nekaj letih.«

Obisk rojaka, vojaka, znanstvenika in politika. Ra.K., Delo, 25.11.2014
Fizik, inženir in nekdanji astronavt Nase ter generalmajor letalstva
Ronald. M. Šega, se je rodil leta 1952 v Clevelandu izseljencem iz Loškega potoka. Študiral je matematiko in fiziko na akademiji ameriškega vojnega letalstva, na univerzi v Ohiu in doktoriral iz elektrotehnike na Koloradu, kjer je več let predaval sistemski inženiring, nato fiziko univ. v Houstonu, vmes delal v različnih aeronavtičnih laboratorijih in bil med razvijalci space shuttla. Leta 1994 je poletel v vesolje z Discovery STS-60, nato je treniral astronavte in se leta 1994 z Atlatisom združil z rusko postajo Mir. V vesolju je skupaj preživel 420 ur, na vojaških letalih pa 4000 ur. Bil je še med vodilnimi na univerzah v Ohiu in Koloradu ter med 2005 in 2007 namestnik državnega sekretarja za vojaško letalstvo. Je (so)avtor več sto znanstvenih razprav.
Na ponovnem obisku pri nas (na povabilo Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji) se je spet pogovarjal o sodelovanju z vodstvom UL in IJS.
Prednosti Slovenije so po njegovem »močan izobraževalni sistem, bogat človeški kapital ter kulturni in naravni viri.«

Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja. Nepreslišano. (Večer), Dnevnik, 25.11.2014
»A kaj, ko znanje in razumevanje ne pomaga tistim odločevalcem, ki nimajo osnovne človeške etike. Znanstveniki poučujemo tiste, ki so že dolga leta pripravljeni z milijardami milijard podpirati oboroževanje. Svetujemo tistim, ki jih že dolga leta ne moti, da je milijarda ljudi lačna, vsak peti Zemljan pa brez elektrike. /…/ A odločevalci in politiki, pa če še toliko slabega napišemo o njih, so le odraz nas samih. Mnogi po svetu so bili v zadnjih 20-tih letih, ko se podnebna politika ni premaknila z mesta, demokratično izvoljeni, torej smo jih izbrali sami.« V predvolilnih kampanjah niso omenjali okolja, ko pa so prišle poplave so si »nadeli škornje, zakorakali v vodo, še prej pa poklicali zadostno število TV kamer /…/«

Kriminologinja

Alenka Šelih. Intervju. Objektiv, Dnevnik, 29.11.2014
Inštitut za kriminologijo pri PF UL deluje že 60 let in je eden najstarejših v Evropi. Z njim je vso svojo akademsko kariero povezana
Alenka Šelih.
Že med študijem (na PF UL) je pripravila nagrajeno nalogo o otrocih kot pričah v kazenskem postopku. Po diplomi je delala kot sodnica, nato se je s profesorico Katjo Vodopivec dogovorila za empirično doktorsko disertacijo. Na inštitut je prišla kot asistentka leta 1959, nato je delala kot raziskovalka (in profesorica PF), med 1993 in 2004 je bila njegova direktorica.
Ob inštitutovi 50 letnici je zapisala, da mu je »vselej uspelo ohraniti strokovnost, treznost in distanco do dnevnih politikantstev.« Z raziskavami je vplival na razumevanje pomena zaščite obsojencev pa tudi žrtev in obravnavanje mladoletnih storilcev. Ima bogato strokovno knjižnico.
»To, da je v zadnjem času vse manj razpisov za ciljane, empirične razsikave in da se poskuša relativizirati pomen strokovnega znanja in znanstvenih dognanj, škoduje vsem. Inštitut /…/ je pomemben branik /…/ znanosti in strokovnosti na področju, kjer se z najhujšimi posegi določa družbena razmerja.«
»To, kako družba ravna s kriminaliteto, je pogosto znak širše družbene klime. /…/ Stopnja represije, ki jo država uporablja zoper storilce kaznivih dejanja, odraža deloma tudi stopnjo nasilnosti in agresivnosti celotne družbe.« Na inštitutu odločno zagovarjajo, naj bo represivnost omejena na minimum, da se v času zapora uporablja rehabilitacijske ukrepe in pri tem izhajajo iz spoštovanja človekovih pravic. Te ideje so bile dominantne v Evropi do sredine 70. let, v zadnjem desetletju, dveh, ko se je spremenila družbena klima, pa se pojavlja »nova penologija«, ki le »upravlja« z zaporniki.
Med drugim je s kolegi že pred leti strokovno nasprotovala t.i. uklonilnemu zaporu, npr. zaradi neplačila glob za prekrške, saj gre za nesorazmerno kazen, ki prizadene predvsem revnejše in jih označi za kriminalce.
Ob prednostih, ki jih je prinesla EU, opozori na to, da so »evropski organi podlegli sirenam o represivnem odzivu /…/, ki ne spoštuje /…/ včasih tudi evropske konvencije o človekovih pravicah, npr. v evropskih direktivah o terorizmu. Zanjo je neverjetno, kako je »11.9.« spremenil pogled na človekove pravice. Morda to odločevalci delajo pod pritiskom, a zavestno se odločajo posegati v svobodo posameznika zaradi varnosti.
»Študentom je Eu prinesla ogromno. Niti primerljivo ni s pogoji, v katerih sem sama študirala. V tujino sem se šla učit jezikov, a sem morala zato delati. Študentje imajo danes edinstveno priložnost in žal mi je, da gre večina, ker najbolj obvladajo angleščino, najraje na univerze, kjer so programi v angleščini. Pri nas sta v mnogočem pomembnejša nemški in francoski sistem.« (Od angleškega in ameriškega načina vodenja sodnih postopkov,
B.M.)
(Vladavina prava, sprejemljivost oblasti na kritiko?)
»Ideja vladavine prava se vzpostavlja vsak dan znova. /…/ Dejanja vsakega od nas in vseh vzpostavljajo to pravno državo, ki je dejansko pravna varnost..«
»V prejšnji državi je sistem zahteval, da si moral izbrati način, ki je bil še sprejemljiv, če si se proti njemu postavil kritično. Danes skorajda ni treba izbirati besed. Prejšnja oblast je bila mnogo bolj občutljiva na kritike, saj so želeli imeti idealno družbo. Danes, se bojim, ima tudi strokovna kritika le majhen učinek. Vse je odvisno od sogovornika, ki ga imaš na drugi strani.«
Kot primer navaja odločanje v parlamentu o višini kazni za spolna kazniva dejanja. »Pred 30, 40 leti si ne bi upali tako odločati. Ne glede na vse, se je tedaj razumelo, kaj je prostor strokovnosti. /…/ Sedaj pa se jemlje stvari mnogo preveč lahkotno, v resnici pa ni nič preprosto.« Kazni je treba »urediti sistematično in sorazmerno logično.«
(Iz krize pravnega, gospodarskega in socialnega sistema sta dve poti, je zapisala lani, (1) večja represija s krčenjem človeških pravic ali (2) zagotovitev vsaj temeljnih pravic in splošna varnost celotne družbe. Kaj pelje na drugo pot?)
»Zlasti taka pravna sredstva ali zakoni, ki bi odpravili najhujše napake še vedno obstoječega neoliberalnega sistema, ki nas je pripeljal v krizo.« T. Pikety opozarja, »da so razlike med najbogatejšimi in najrevnejšimi v zadnjih desetletjih tako naraščale, da dosegajo raven pred 1. sv. vojno. Te razlike moramo nujno zmanjšati. /…/ Potrebujemo ekonomske ukrepe, ki bodo dejansko spremenili /…/ nesorazmerja v bogastvu. Gre za ekonomski in pravni problem. Kajti ekonomski pogoji so definirani s pravom.«
Trg ni vzpostavil ureditve, ki bi bila dobra za večino ljudi, pravi A. Šelih. Zmanjšati je treba premoženjske razlike. »Raziskave nenazadnje kažejo, da družbe z manj neenakosti bolj uspevajo in bolje delujejo.«

Ekonomija, javni sektor, socialni dialog, zdravstvo…

Trgi niso vse, svoboda šteje več. Češki ekonomist Tomaš Sedlaček.
S. Vidmajer. Sobotna priloga, Delo, 29.11.2014
Pogovor o šibkostih modernih ekonomij, sistemu, ki se je zlomil, BDP kot modernem paradižu zahodnih družb in o novih paradigmah. Knjiga, ki jo je napisal nekdanji svetovalec V. Havla, profesor in strateg nacionalne banke
Tomaš Sedlaček: Economics of Good and Evil . Po sledeh človekovega spraševanja od Gilgameša do finančne krize. (Oxford Univ. Press, 2011) j bila prevedena v 15 jezikov.
(Ekonomija kot vera?)
»Ekonomija je postala najbolj ekumenska religija, ima svoje fundamentaliste, zmerneže, dvomljivce in kritike. /…/ obstaja ena sama ekonomija, globalna in enaka za vse. Nekatere dimenzije pa ji manjkajo: naša tisočletna vzgoja je širša, treba je odkrito sledi ekonomskega mišljenja v starih mitih in prepoznati mite v današnji ekonomiji. /…/ Naši moderni miti /…/ so matematični modeli v učbenikih /…/ zgodba, ki smo se jo izmislili.«
»Nevtralnosti ni, to je pomembna teza Slavoja Žižka, a ekonomiji je uspelo, da se ne prikazuje kot ideologija, temveč kot resnica /…/ Če pri ekonomiji pozabite na regulativo in moralo, demokratični kapitalizem ne bo samodejno deloval. /…/
Ne vidim krize demokratičnega kapitalizma per se, temveč krizo kapitalizma rasti. Mineva 25 let od padca zidu in med komunizmom smo imeli krize, a drugačne: vsi so hoteli sladkor, ponudbe ni bilo. Zdaj imamo tone sladkorja in avtomobilov, ki jih nihče noče.«
Še vedno verjame, da je »tržno gospodarstvo za Vzhod najplodnejši humus, ne samo gospodarsko, tudi za človeškega duha, kulturo svobodo govora. /…/ Pred 25 leti, ko smo šli iz komunizma v kapitalizem, dilem ni bilo veliko. Na drugi strani so bili svoboda govora, volitve, potovanja in hkrati blaginja. Zlahka smo kupili kapitalizem. Kaj pa če bi izbirali med svobodo in revščino? Izbral bi svobodo, četudi bi jo moral plačati z nižjim BDP.«
»Spraševali ste o demokraciji: veliko ljudi misli, da demokracija izvoli najboljše voditelje. Narobe. Največja moč demokracije je, da se znebiš slabih. /…/ Nikoli ni obljubila najboljših voditeljev, tako kot ekonomija ne pravične družbe. Samo bogate družbe, ne pravičnosti. To je tipična napaka marksizma. Marx je mislil, da kritizira kapitalizem, dejansko je kritiziral človeško nrav. Kritiziral je industrializacijo, ki je vodila v alienacijo posameznika od družine, družbe, proizvodov človeškega dela, a to ni značilnost kapitalizma, temveč industrializacije. Masovna industrializacija je bila bolj značilna za sovjetski blok kot za svobodni svet. Tudi ideja rasti je zelo komunistična, gotovo se spominjate, kot se jaz, vsega tistega planiranja. »
»Ob besedi zatiranje si mitsko predstavljamo zatiranje od zgoraj /…/ Marx je videl zatiranje od zgoraj, sam trdim, da večinoma prihaja iz nas samih, od spodaj, iz nezavednega ida.« (Id=ono, po Freudu,
B.M.)

Pogajanja. Kdo bo koga preglasil v dialogu o razvoju družbe.
M. Belovič, Delo, 27.11.2014
Pred zaključkom pogajanj o morebitnem zmanjšanju mase za plače v javnem sektorju časnik v pregledni sliki prikazuje področja socialnega konflikta, kjer si nasprotujta vladna in sindikalna stran ter delodajalci.
Konflikt št. 1: Varčevanje v javnem sektorju:
Vlada hoče uvesti ukrepe za dodatnih 127 milijonov prihrankov.
Sindikati zavračajo kakršnekoli dodatne varčevalne ukrepe.
Konflikt št. 2: Privatizacija državnih podjetij.
Vladajoča stranka SMC je za hitro privatizacijo 15 podjetij, po zahtevi Bruslja. (Vladna) SD nasprotuje hitri privatizaciji brez strategije državnega lastništva. Desus je nevtralen in se bo opredelil glede na javno mnenje.
Konflikt št. 3: Socialni sporazum.
Delodajalci zahtevajo sporazum, ki ne bo davčno obremenjeval gospodarstva, in večjo konkurenčnost.
Sindikati hočejo celovit sporazum, ki bo zajel tudi trajnostne teme.

Visoko izobraženi Slovenijo obidejo zaradi uravnilovke. R. Močnik, Dnevnik, 28.11.2014
(Odziv na članek z istim naslovom v Dnevniku 24.11.2014,
B.M.)
Pri nas je dohodkovna neenakost najmanjša med članicami OECD, podobna je na Danskem, Norveškem, Finskem Češkem, Slovaškem in v Belgiji. »Uravnilovka«, navaja Dnevnik
Rastko Močnik (FF UL) velja torej v uspešnih postsocialističnih deželah in v Skandinaviji. Neenakost, ki jo časnik reklamira je velika v ZDA in obrobnih izkoriščanih deželah.
»Dnevnik napačno sklepa, da bi bilo slovensko gospodarstvo učinkovitejše, če bi se povečale razlike v dohodkih. Med višino dohodka in uspešnostjo ni povezave.« Dokaz so mu plače bančnikov in njihovi rezultati.
»Izobraženi in mladi se izseljujejo iz Slovenije, zato ker jih tukajšnje gospodarstvo ni sposobno zaposliti /…/ ker je Slovenija že pred desetletji zamudila prehod v sodobno organizacijo družbe in gospodarstva« O tem je pisal F. Drenovec, tudi v knjigi Kolaps elite.
»Ni verjetno, da bi se elita kaj bolje odrezala, če bi jo bolje plačevali.« M. Stanojevič je pokazal, da je elita znala »samo priganjati delovne ljudi k vse hujšim (in slabo plačanim) naporom, da so izpolnili pogoje, da je država prišla v EU« in sem, kjer smo zdaj.
R. Močnik napoveduje, da če se bo neenakost povečevala, »se bodo družbeni spopadi zaostrili, ljudi bo prevzel obup, družba se bo razkrojila in ne bo več sposobna /…/ za uspešno delovanje.«
Enakost je ena prednosti, ki jih še imamo, meni R. Močnik. »Občila bi lahko prispevala k pozitivnemu razvoju, če bi razširjala dognanja znanosti in teorije in se ne bi udinjala liberalni propagandi.«

Bolnikom več možnosti, ne manj. M. Zupanič, Delo, 25.11.2014
Pri nas čaka na zdravnike toliko bolnikov, kot še nikoli doslej, piše
Milena Zupanič, hkrati pa je v zdravstvu »veliko omejitev: pri zaposlovanju, plačah, glede dodatnega in zasebnega dela, samoplačništva. In, seveda, pri denarju.« Zakaj mora biti zdravstvo v javnem sektorju?
Težave zdravstvene blagajne so povezane predvsem s staranjem prebivalstva. Letni proračun zdravstva je 2,8 milijarde (javna in dopolnilna zasebna sredstva), kar je na prebivalca manj kot drugje v razvitih delih sveta.
Ključ do rešitve zdravstva je odprava korupcije, brez katere zdaj sistem ne bi deloval, meni M. Zupanič. Primeri so donacije za opremo, megalomanske cene gradenj in zdravstvenih materialov. Domače samoplačnike ponekod preganjajo, zanimivi pa so tujci.
zaposlovanje je omejeno, za vsakega novega zdravnika in tudi čistilke se mora podpisati minister. »Ali je normalno, da so zdravniki brezposelni, bolniki pa čakajo nanje? Zdravnikom je treba nasploh omogočiti, da delajo, in to za javni ali zasebni denar.«
Anglež E. Ernst je po 15 letih raziskovanja ugotovil, da (bolnikom) najbolj pomaga (alternativna) metoda, »ki je sodobna, ki jo priporoči zaupanja vredna oseba in ki jo bolnik občuti tudi v lastnem žepu. /…/ Nad medicino, ki je »brezplačna«, ker jo plačujejo javna sredstva, pa se vsi pritožujejo.«
Premier M. Cerar je (v Sobotni prilogi) napovedal zdravstveno reformo in racionalizacijo zdravstva. Če je mislil, da ga je treba »urediti bolj razumno«, je to smiselno, a v političnem žargonu to pomeni »varčevanje, zmanjšanje«. To do zdaj ni obrodilo sadov.
Čas je, meni M. Zupanič, komentatorka Dela, da se zdravstvo izloči iz javnega sektorja, »i ga dušijo vse mogoče omejitve. Navsezadnje ima zdravstvo svojo blagajno, in ni pripeto na državni proračun. Le tako bo več zdravja, manj bolniške odsotnosti, višji BDP.«

Rop vsem na očeh. Delo, 22.novembra.
M. Pavliha, PP29, Sobotna priloga, Delo, 29.11.2014
V odličnem uvodniku v SP 22.11.2014 je Milena Zupanič »povedala to, kar mnogi Slovenci občutimo kot krivico: restrikcije zadevajo predvsem operativni del javnega sektorja (šolstvo, policija, zdravstvo, vrtci…)« piše bralec
Milan Pavliha in sprašuje: »Zakaj se vlada ne loti birokratov državne uprave, prijateljčkov svojih prijateljev, podjetij in bank v državni lasti in tam zagotovi primerljive plače z obubožanim šolstvom, zdravstvom… Mrgoli komisij in svetovalnih teles države, ki so nepotrebna.«
Bralec priporoča da premier v isti številki prebere še »Odprto pismo predsedniku vlade RS«, kjer bo izvedel več koristnega, kot od svojih svetovalcev.

Papež, politiki,tajkuni, uredniki, kolumnisti …

Papež Frančišek jih spodbuja k dialogu z vsakim. F. Kek. Nedeljski, 26.11.2014
Urednik (katoliškega) Radia Ognjišče
Franci Terstenjak pripoveduje o hujskaštvu in dialogu, o papežu in o naših elitah.
Nedavno so pri Radiu Ognjišče prekinili sodelovanje s Sebastijanom Erlahom, za katerega
Franci Kek piše, da na družabnih omrežjih hujska in poziva k nasilju, in je dobitnik Meškovega priznanja Združenja novinarjev in publicistov, novejšega od dveh novinarskih društev.
Franci Terstenjak pravi, da je na njihovem radiu več sodelavcev, ki bi »to priznanje resnično zaslužili. Ljudje, ki netijo nemir, niso konstruktivni, in to je za državo nekaj slabega. Biti moramo pozorni in ustrezno reagirati. Eno je spoštovanje pravice do govora, drugo je, če se v tem skrivajo pozivi k ločevanju, delitvi, zaničevanju. Družba bi morala obsoditi vsakogar, ki počne kaj takega, ne glede na to, s katere strani prihaja. Papež Frančišek nas spodbuja k dialogu z vsakim. Z dialogom se izključuje sovraštvo. Odpre ti nek nov pogled, ki ga poprej morda nisi videl.«
(Kakšen je papež?)
»Preprost. Mašuje kot najbolj pobožen vaški župnik /…/. Na obrazu se mu vidi, da globoko doživlja svete skrivnosti. Pri rokovanju je njegov stisk topel, pogleda te v oči in ti nameni nekaj besed. Prosil me je, in menim, da to reče mnogim, naj molim za njega.«
(Kdo obvladuje Slovenijo, kdo je kriv za Zvon 1 in Zvon 2? Zemljarič, Rotnik, Bavčar, Šrot, Kordež, B.Šuštar, D.Zavrl, Časar, Prijatelj?)
»Nekdanje elite se dobro držijo. Še najbolj opazen je njihov vpliv v sodstvu. Čas je, da /…/prepustijo prostor mlajšim.«
Meni, da se je »pri cerkvenem primeru dvigovalo preveč krivičnega prahu«. Seveda se ne bi smelo zgoditi« (Finančni polom mariborske nadškofije,
B.M.). »Vendar – cilj partije je bil od nekdaj uničiti Cerkev.«
(Partija? Danes?)
O Cerkvi se začne govoriti, »ko se želi preusmeriti pozornost iz nekih večjih, usodnejših stvari«. Mediji širijo »posredovano, nepreverjeno sporočilo. Slišanih in naučenih parol se držijo kot klopi.«

Slovenec leta 2014. Od Kurdistana do Velike Polane. T. Bukovec, Nedeljski, 26.11.2014
Med predlogi za naslov, ki ga izbirajo bralci razširjenega tednika, so tudi Anton Lisec, vodja stavkovnega odbora Rudnika Trbovlje-Hrastnik, Andrej Pečjak, ki se je s svojim električnim avtom pripeljal do Dubrovnika, Andrej Detela, izumitelj z IJS, Zdravko Likar, ustanovitelj Kobariškega muzeja, Andrej Ferlinc, javni tožilec, Anica Mikuž Kos, psihiatrinja, predsednica Slovenske filantropije, Mitja Rotovnik, bivši kulturni manager iz CD itd.
Bralka
Tanja predlaga, naj bo to N'Toko, reporter, pisec angažiranih kolumen v Mladini, ki »genialno opisuje vse, kar se dogaja nam vsem, še posebej pa tistim, ki so na dnu socialne lestvice. Ne vem, ali je tako mlad človek za vas premlad za Slovenca leta, ampak njegov vpliv na mularijo se mi zdi izjemno pomemben ob vseh teh njegovih kretenskih vrstnikih, ki prepevajo o motorjih, pičkah in plažah na Maldivih.«

Dom in svet

Domoljubje pika.si. M. Pišek, Dnevnik, 25.11.2014
V polemičnem besedilu
Mojca Pišek www.dnevnik.si/tag/Mojca%20Pi%C5%A1ek odgovarja tistim, ki ji po Facebook-u sporočajo, da sovraži Slovence in Slovenijo ter da ni domoljubna.
Imajo prav, meni. Toliko Slovenij, kolikor je okusov. Njena nima zveze s kranjsko čebelo in potico, njena glavna karakteristika je strpnost.
»Odprta je do tujosti, drugosti in drugačnosti, ceni pisanost in raznolikost. /…/ ne krši nikogaršnjih pravic, sploh pa ne pravic tistih, ki vanjo prihajajo od zunaj, bodisi duhovno, bodisi geografsko. Navdušuje se nad nekonvencionalnimi pogledi in svežimi idejami, prostor ima za vsakogar, od koder se lahko česa nauči. Največja bojazen je, da bi ostala v ječi lastnega duhovnega obzorja.«
Njena Slovenija »je sproščena. /…/ je zmerna in prizemljena. Ne domišlja si, da je /…/ popek sveta. /…/ Narodotvorne mite in legende tolerira kot neposrečene šale: zaveda se, da je njena zgodovina veličastna točno toliko, kolikor je znosna njena sedanjost. Jasno vidi širšo sliko, v kateri igra obrobno in verjetno le začasno vlogo. Razume, da je zgodovina, kar zadeva narode vseh oblik in velikosti, muhasta in še ni rekla zadnje besede.«
Taka Slovenija »se ne boji«, nima »občutka, da je ogrožena«, ne čuti potrebe, »da bi ljudi pozivala k enotnosti /…/ in svoj obstoj pogojevala s sivim enoumjem. /…/ ni drobnjakarsko zatrta v preteklost. Iz zgodovine se uči, a je ne uporablja za transhistorično izživljanje /…/
Je »racionalna. Razume, zakaj je tu in s kakšnim poslanstvom.« Ve, da je neuporabna, »če državljani iz nje bežijo, ali pa jim je zaradi nje tako nerodno, da jo tajijo«.
»Ne zlorablja kulture« za lastno legitimnost.
»Opravičilo svoji eksistenci išče v tem, koliko temeljnih človekovih pravic zagotavlja in kako dobro se v tem trenutku godi njenim državljanom.«
Je kreativna, »odgovore na svoje težave išče onkraj začrtanih miselnih okvirjev. Ceni ljudi, ki razmišljajo ustvarjalno in omogoča take pogoje življenja, ki zagotavljajo maksimalen izkoristek človeških potencialov. /…/ Preizkuša nove perspektive in zavrača instantne rešitve, ki jih ponujajo politično-gospodarski botri od zunaj.«
Najbolj od vsega »ceni kritiko. Ve, da ne ve in ne zna vsega. Kritike ne jemlje osebno, s pridom jo izrablja, od nje se uči, zaradi kritike je boljša. Najraje od kritik prakticira samokritiko. Lastnih šeg, navad, razvad, čudaških posebnosti in odsluženih folklor. /…/ institucij in okljukov v mentaliteti, ki onemogočajo zložen napredek.«
»Moja Slovenija ima /…/dobre manire in srčnost.« Se »opraviči, /…/ pridrži vrata, kavo naroča z nasmehom, solato na tržnici pa z neobveznim klepetom.« Je »malo boemska, razpuščena in uživaška«, konec tedna nameni športu.
Mnogi pa »živijo v čisto drugačnih Slovenijah. Eno teh krojijo skrajnosti vseh vrst in profilov. Protestniki za pravice zapornikov pred vrhovnim sodiščem. Neprijaznost do tujcev, /…/ varovanje pravic svete družine. Državljanska vzgoja v osnovnih šolah. Pesmi T. Krkoviča. Borčevski in domovinski shodi. Lokalpatriotizem. Sindikati, ki za naše starše skrbijo zares, za nas pa s figami v žepih. Politika, ki se ne uči na napakah. Volčji politiki v ovčjih kožuhih. Lakajstvo /…/ do velikih. Apatični državljani. Skorumpiran /…/ državni aparat. Neučinkovita javna uprava. Nesorazmerna davčna bremena. Onemogočanje vzdržnega gospodarstva. Šikaniranje talentiranih in sposobnih. Norčevanje iz ustvarjalnosti in umetnosti. Žalostno nedomiselno upravljanje skupnega življenja in javnega dobrega.«
»/…/ neprijazen svet, /…/ Tako rekoč tujina.«
»Meni ni problem biti slovenski nacionalist, če se pod tistim, kar razumem kot nacionalno, skriva urbana, odprta, kozmopolitska kultura.« M. Pišek se strinja s to izjavo J. Janše na nedavnem debatnem omizju in ugotavlja, da v sebi skriva »radikalnega slovenskega nacionalista, po potrebi šovinista in fašista.«

Fašizem kot predmet političnih kalkulacij. T. Mastnak, Dnevnik, 26.11.2014
Naš predstavnik v OZN se je vzdržal, ko so v generalni skupščini glasovali o resoluciji proti poveličevanju fašizma, rasizma ipd. je ogorčen
Tomaž Mastnak.
Resolucija A/C.3/69/L.56
http://www.un.org/press/en/2014/ga11604.doc.htm , je izrazila, navaja, »globoko zaskrbljenost nad poveličevanjem, v kakršnikoli obliki, nacističnega gibanja, neonacizma in nekdanjih članov organizacije Waffen SS, vključno s postavljanjem spomenikov /…/ ter javnimi manifestacijami v imenu poveličevanja nacistične preteklosti,/…/kakor tudi z razglašanjem ali poskusi razglasitve članov teh organizacij ter drugih, ki so se bojevali proti antihitlerjevski koaliciji ter kolaborirali z nacističnim gibanjem, za udeležence narodnoosvobodilnih gibanj.«
Resolucija opozarja, piše komentator, na povezavo med poveličevanjem historičnega nacizma in naraščanjem rasističnih ekstremizmov, nestrpnosti in izgredov, ter poziva na nasprotovanje tem pojavom.
Proti resoluciji so glasovale ZDA, Kanada in Ukrajina, piše Mastnak. (Ne omenja pa predlagatelja, verjetno je bila to Rusija.
B.M.)
»Ko fašizem postane predmet političnih kalkulacij, /…/ preneha biti tisto nedopustno v politiki /…/ je poglavitni politični sovražnik postal nekdo drugi. V tem trenutku fašizem postane zaveznik v boju proti skupnemu sovražniku in integralni del našega političnega življenja.«
»To je /…/ politični škandal«, po »četrt stoletja historičnega revizonizma« je »pokopan protifašistični politični konsenz, na katerem je bila zgrajena Evropa po koncu 2.sv. vojne /…) S podporo majdansko-civilnodružbeno-pučistični vladi v Ukrajini /…/ v OZN, o kateri pišem, se je uradno začela refašizacija Evrope. Če bomo politikom dopuščali, da še naprej delajo tako, kot so si v letih po padcu Berlinskega zidu vzeli pravico in se navadili delati, se bo začeti proces fašizacije dopolnil. »
Janševo vlado je »odneslo ogorčenje nad premierovo aroganco. Bo to pokopal gnus, ki ga začenjamo čutiti do nje?«

Seme zarot in rodovitna slovenska prst. Kaj pa, če je vse res?
S. Merljak, Delo, 26.11.2014
Zakaj je Slovenija tako primerna za razmah teorij zarot, se sprašuje
Sonja Merljak. Primer so koprenasti sledovi na nebu, o katerih so na agenciji za okolje (Arso) in obrambnem ministrstvu že večkrat povedali, da ni razloga za preplah. Podobno je z domnevno nevarnostjo cepljenja.
»Zakaj dvomimo v avtoriteto in ne verjamemo strokovnjakom? Zakaj ne govorimo več le o bančnem lobiju, nemara farmacevtskem, ampak celo o pediatričnem?«
Filozofinja
Olga Markič (FF UL) pravi, da smo avtoritete že prevečkrat ujeli na laži, za nekredibilne so se izkazali tako politiki kot gospodarstveniki, pa tudi posamezni znanstveniki. »Ko človeka nekdo okrog prinese, mu pač ne verjame več.« Znanost ima to prednost, da lahko drugi ponovijo postopek in preverijo trditve kolegov.
»Potrebujemo več znanja statistike in verjetnosti. Samo tako bomo lahko znali razumeti in uporabljati sporočila, ki so nam posredovana.«
»Znanost je bila vedno kritična. Ravno zato so ljudje lahko verjeli vanjo. Res pa je, da je danes morda bolj kot kdajkoli povezana s kapitalom«.
Novinar
Marcel Štefančič meni, da so teorije zarot priročne in bolj logične od uradnih verzij. »Trik je v tem, da konspirolog upošteva samo to, kar potrjuje njegovo teorijo, in v tem je podoben Slovencem. Oba se rada strinjata sama s sabo. Slovenci radi krivdo prelagamo na druge. Teorije zarot nam potrjujejo, da nismo krivi za neuspeh, ampak da je razlog v silah, ki so zunaj nas.« Poleg tega je družba zelo zapletena, o vsem lahko dvomimo, nič ni 100% zanesljivega.
Imunolog
Alojz Ihan (MF UL) pravi, da smo (bili) Slovenci revna, kmečka družba, odvisna do gospodarjev in sistemov. »V odnosu do države in institucij nimamo občutka participacije. Država ni naša, ampak od politikov. Bolnišnice /…/ od zdravnikov, /…/ sodišča od sodnikov, mediji pa od novinarjev. Tako nastane slovenska državljanska paranoja. Če nečesa, kar je za življenje pomembno, ne poznamo in nimamo občutka, da pri tem lahko participiramo, postane tisto avtomatsko ogrožajoče.«
Glede »teorij« o cepljenju meni, da je v »alternativi« marsikaj še manj podprto z dokazi. Gre za »iracionalni diskurz, ki smo ga uvozili od marginalnih, zahodnjaških skupinic, ki zganjajo družbeno paranojo glede vsega – hrane, cepiv, zdravil, vesoljcev.«
To je isto, kot če bi on (zdravnik) »zahteval, naj vsem letalom dodajo vsaj še en rezervni motor, da se bom v zraku bolje počutil. Še bolje pa dva.« A pri nas bi tudi ta predlog kdo jemal resno, meni A. Ihan.

Nekoč prisilni kolektivizem, zdaj samo jaz, jaz in še enkrat jaz.
L. J. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 29.11.2014
Klinični psiholog in psihoterapevt
Peter Praper (FF UM) govori o značaju Slovencev. Smo res delovni, pridni in pošteni? Zasvojenosti, alkoholizem, veliko samomorov. Meni, da so za to krive globoke zgodovinske travme, ki jih kot narod in posamezniki nismo rešili. Zato ne znamo sodelovati on oblikovati skupne prihodnosti.
O svojem poklicu pravi, da mora psihoterapevt poleg Freudove psihoanalize dobro poznati klinično psihologijo, psihiatrijo in druge vede o človeku, humanistiko, biologijo, fiziologijo, nevroznanost in kognitivne znanosti.
Nevroznanost npr. uči, pravi, da travmatizirani ljudje nimajo vzpostavljenih pravih povezav v možganih med spominom, čustvovanjem in ravnanjem, zato poznajo le napad ali beg, niso sposobni sodelovanja. Podoben učinek »ima tudi permisivna vzgoja, kjer otrok sicer odrašča v blaginji in ljubečem družinskem okolju, a se ne more razviti v zrelega individualiziranega posameznika, ker ostane ujet na stopnji nesocializiranega otroškega ega.«
»Tuji kolegi se pogosto pritožijo, da smo Slovenci pretirani individualisti /…/ in ne znamo delati v skupini.« Miri jih, »da morajo z nami malo potrpeti, saj smo preživeli več desetletij prisilnega kolektivizma, zato se /…/ nismo mogli individualizirati. Zdaj je nihalo zanihalo v drugo skrajnost /…/ v skoraj patološki narcisizem, kjer sem pomemben jaz, jaz in še enkrat jaz.. /…/ Zelo pogoste lastnosti so trma, kljubovalnost in težave s samopodobo. Zato veliko Slovencev nenehno niha med občutkoma večvrednosti in manjvrednosti. Na eni stran kompleks zaradi majhnosti, na drugi prepričanje, da smo nekaj posebnega.«
»Čisto premalo se zavedamo, kako globoke travme sta v ljudeh in celo narodih pustili obe svetovni vojni. /…/ večinoma govorimo le o civilnih žrtvah in o holokavstu nad Judi, ne povemo pa, da so bili travmatizirani vsi, ki so jo preživeli. Skoraj v vsaki družini obstaja vez s temi dogodki – z vojnimi in povojnimi poboji, pomanjkanjem, strahom pred okupatorjem ali žalostjo zaradi izgube bližnjega. S temi travmami v Evropi nismo opravili ali jih poskušamo celo zanikati.«
Travme se prenesejo tudi na otroke, pravi, ne zavestno, »ampak v vašem obnašanju bo vedno navzoč strah, zamera ali tesnoba zaradi vašega trpljenja. Ti psihološki vzorci /…/ so še danes navzoči v velikem delu populacije, ker jih nismo prekinili ali spremenili.«
»Identiteta Slovencev je bila dolgo vezana na kmečki stan. /…/ kdor se je hotel povzpeti po družbeni lestvici, se je moral odreči kmetstvu in s tem slovenstvu, a kljub temu ni postal enakopraven avstrijskemu, nemškemu, italijanskemu ali madžarskemu meščanu. Po 2. sv. vojni so se razmere nekoliko spremenile /…/ Močna kmečka tradicija pa je obstala« fevdalnih vrednot »ni bilo mogoče zlahka nadomestiti s proletarskimi. Ko so odrasle prve generacije s proletarskimi vrednotami, pa se je Slovenija /…/ osamosvojila, kar je njene prebivalce vrglo v nov identitetni vrtinec.«
»Ko smo začutili samostojnost, pa smo takoj iskali zavetje v Bruslju, saj smo se ustrašili samostojnosti in vseh odgovornosti, ki jih prinaša. Enak vzorec lahko prepoznamo tudi na slovenskih volitvah in protestih. Upiramo se starim obrazom in volimo novince samo zato, ker niso stari – ne glede na to, kakšna je njihova politika.«
»Dober popotnik ste lahko šele takrat, ko zelo dobro veste, kje ste doma. /…/ V podjetju, vladi, športni ekipi ali družini ste uspešni samo takrat, ko prepoznate svojo družbeno vlog in razumete, kako jo igrate skupaj z drugimi. Če trdne identitete nimate, ste izgubljeni, prestrašeni in se čutite ogrožene, kar je najbolj zanesljiva pot v ekstremizem in razdor.« Osebam brez trdne identitete njihovo samopodobo »določa nasprotovanje drugemu partnerju. Podobno je v politiki.. »Vlada in opozicija se trpinčita v patološkem soodvisnem odnosu, namesto da bi se kljub ideološkim razlikam naučili sodelovati. Ni čudno, da se državljani vse bolj izogibajo vseh oblik javnega delovanja in se umikajo v zasebnost in internet.«
(Kaj z alternativci v psihoterapiji, ki ne verjamejo v znanost?)
Pri znanosti »ne gre za vero, saj znanost ni religija. Bistvo znanosti je dvom, nenehno preverjanje hipotez in zavračanje dogmatičnega razmišljanja. Znanstvenik mora biti pripravljen sprejeti možnost, da sedanje znanstvene resnice /…/ čez nekaj let ne bodo več držale.«
Z razlikami med religijo in znanostjo se je ukvarjal v knjigah:
Skupinska psihoterapija od mitologije do teorije (in) Skupinska terapija od teorije do znanosti. Človek, primitivno bitje, mora vložiti precej truda, da »preseže svojo biološko naravo in ozavesti mite, po katerih živi. Tega pa nihče ne more storiti sam, zato je izjemno pomembno okolje, v katerem odraščamo, se šolamo in prevzemamo družbene vloge.«

Berimo, poslušajmo!

Pisatelj Vandot in njegova deška malha dobre volje. P.K., Delo, 25.11.2014
Na 38. slovenskem knjižnem sejmu v CD so ob 130. obletnici rojstva Josipu Vandotu (1884-1944) in njegovemu Kekcu posvetili razstavo, del tiste, ki je na ogled v njegovi Kranjski gori. Nagradili so tudi najboljša literarna in likovna dela na temo Kekca.
Peter Kolšek piše, da je Kekec svetal otroški lik, veder, pogumen in srčen. Ne boji se avtoritet, je sočuten do revnih in bolnih, njegova »dobra volja je najbolja« je pri nas redka in dragocena dobrina.
Berem … Ciril Zlobec, častni gost sejma
. Delo, 25.11.2014
S čustveno prizadetostjo ob smrti prijatelja prebira poezijo Kajetana Koviča, uživa v zbirki Iva Svetine (Strašni delavci), je pretresen z avtobiografsko zgodbo Danaje Lorenčič (Ana v meni. Moje življenje z anoreksijo), z radovednostjo bere eseje Silve Matos (Ustvarjalni ogenj je v vsakem človeku), s kritično distanco prebira tudi svoje pesmi v jubilejni izdaji MK ob 90-letnici (Ljubezen – čudež duše in telesa).
V Delu rad bere kolumniste Janeza Markeša, Borisa ježa, Petra Kolška, Alija Žerdina in še koga ter marsikatero »gostujoče pero«. (Nekaj od tega povzemamo v teh Pogledih,
B.M.)

Tisti pisatelj s hudičevim repom in pištolo v žepu. P. Kolšek, Delo, 25.11.2014
Na fotografiji iz knjige Važno je priti na grič (MK, 2014) je »gizdalinsko napravljeni in postavni« Vitomil Zupan, leta 1940 ali 1041, na sprehodu s prijateljico po Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju. Tak vtis je naredil na
tete Mance Košir, ki je o tem pisatelju govorila v dokumentarcu TVS (scenarij M. Čander, režija J. Burger). O svojem druženju z njim so v njem pripovedovali še: Dušan Jovanovič, Boris Cavazza, Saša Vuga in Ifigenija Simonović in njegova dva sinova Dim (fotografija je iz njegovega arhiva) in Martel ter manj neposredno vpleteni: Marcel Štefančič (da si Slovenci Zupana ne bi mogli izmisliti), Alenka Puhar, Aleš Gabrič, Aleš Berger, Metod Pevec, Tina Košir, Janko Kos in Miha Mazzini.
Peter Kolšek piše, da je po dokumentarcu jasno, »kar mo vedeli že prej«, da je bil Zupan »največji razvratnik vseh slovenskih časov«, ki je »vznemirjal predvojno meščansko in povojno »komunistično« Ljubljano«, s svojo pojavo in »dejanji poosebljal demonskega posameznika, kakršnega je slovenska kulturna srenja dotlej poznala samo iz literature. Bil je partizanski domoljub in vendar nasprotnik povojnih zmagovalcev, bil je literat in vendar je preziral tipične literarne rituale, a tudi ljubimec svobode in brezkompromisnega individualizma, ki se ni pomišljal uporabiti nasilja«, pištole, zlasti »če bi naletel na …«
(Svojo stran te zgodbe opisuje Jože Javoršek v knjigah/polemikah z V. Zupanom,
B.M..)
Ta »anarhoidna /…/ dimenzija njegove osebnosti« je prepletena z njegovo (biografsko) literaturo, tisto za otroke, drame in ljubezenske pesmi napisane v zaporu (objavila jih je Ifigenija S.,
B.M.) ter seveda romane: »Menuet za kitaro (partizanščina in Leviatan (zapor), ki jih izmed 60 enot njegovega opusa omeni P. Kolšek.

N. Ferguson: Civilizacija. Knjiga s sejma. J. Grgič, Delo, 25.11.2014
Britanec
Nail Ferguson je profesor politične in ekonomske zgodovine na Harvardu, Stanfordu in Oxfordu. V člankih in knjigah piše o odnosu med kulturo in politično močjo.
V knjigi Civilizacija (Umco, Lj., 2014, prev. S. Kodrič) pojasnjuje, zakaj so (po 15. stol.) majhni evropski, krščanski narodi zavladali svetu in nadvladali prej močne vzhodne, muslimanske imperije.
Poleg parlamentarizma so imeli zakone domišljene z razumom in uvajali so spremembe, kljub upiranju interesnih skupin. »Bistvo je torej v institucijah oz. aplikacijah /…/ (konkurencah, znanstvena revolucija, vladavina prava in predstavniška oblast, sodobna medicina, potrošniška družba, delovna etika), ki oblikujejo institucije. Finančne težave so poleg vojn najpogostejši vzrok propadanja družb. Če so institucije naravnane tako, da družba zapravlja na račun prihodnjih generacij, je to slab obet«, povzema
Jožica Grgič. Na francosko revolucijo je odločilno vplivalo dejstvo, da je 62% davčnih prihodkov šlo za odplačilo dolgov.
Ali sedanje finančne težave na Zahodu pomenijo, da se bliža konec njegove poltisočletne prevlade? Povsem mogoče, če Zahod ne bo spremenil nekaterih stvari in premagal krize.
N. Ferguson, tudi avtor (še neprevedene) knjige Vzpon denarja je za nekatere zagovornik kolonializma, a bralec ta očitek ob bogastvu podatkov in zgodbi, ki jo z njimi tvori, zlahka odmisli.

Polona Glavan: Kakorkoli, Beletrina, Lj. 2014. as, Dnevnik, 29.11.2014
Zgodba o dijakinji in študentki, ki ima poleg ljubezenske udi politično dimenzijo. Ena spozna Senada iz Bosne, druga fanta, ki zaradi priseljenca izgubi službo. Poti obeh junakinj trčita na protestnem shodu. Roman »ne bi mogel iziti ob boljšem (?) času: času, kose v Evropi krepijo nacionalizmi in ksenofobija ter ekonomsko neravnovesje razkraja skupnost.

Brina Svit: Slovenski obraz. CZ, Lj., 2014. šum, Dnevnik, 29.11.2014
Slovenska pisateljica je za francoske bralce zbrala zapise, portrete, tudi fotografske, o Slovencih iz druge ali tretje generacije v Argentini. V Buenos Airesu jih je danes 30.000. Iz slovenske verzije ni izbrisala »pojasnil o partizanih, domobrancih in preostalih slovenskih posebnostih, temveč je objektivna dejstva in nevtralni ton /…/ brez ideoloških razlikovanj obdržala tudi za slovenske bralce.«

Rokenrol, ki ponuja rešitev, ni več rokenrol. M. Pišek, Dnevnik, 28.11.2014
V bližini gimnazije v ljubljanskih Mostah (- tudi mojih, se spomnim hrupa iz zaklonišča pod igriščem….,
B.M.), kjer se je vse začelo, pripoveduje Peter Lovšin, nekdanji Pankrt o 40 letih svojega/njihovega pisanja in igranja komadov. Nedavno je izdal zbirko pesmi: Moj pogled na svet, v kateri je po njegovem najbolj revolucionarna: Greva punca v južne kraje.
Branje mu je poleg športa glavni konjiček in branje ne bo izumrlo, tako kot ne revolveraši. Na nove bralnike se ne more navaditi, knjiga bo obstala, pravi.
Svojo knjigo prodaja tudi na koncertih.
(Se občinstvo stara?) »Res je zelo široko, od študentov do srednje generacije. /…/ ko igram na rojstnih dnevih, so to 30-, 40-, 50- letnice, več pa ne.«
(Nekdanji panker?)
»Nikoli nisem bil kompleten panker, ker ne bi hotel pozabiti rokenrola, roka 60. let, Stonesov, pa folka in bluza, vse to je bilo vedno del moje glasbene kulture.«
(Zasluge za pomladna 80. leta?)
»Haha, danes samo čakamo, kdaj nas bodo, Pankrte, obtožili za ta huliganstva, ki se zdaj dogajajo. Ta država zdaj ni tisto, kar smo mislili, da bo, ampak še vedno mislim, da je bil upor v 70. letih potreben. Na eni strani simfonični rok, na drugi pritiski na vsakogar, ki je hotel povedati kaj drugačnega. Naš družinski prijatelj, zdaj tako cenjeni pisatelj Marjan Rožanc, je to skusil na lastni koži. Prav zato še vedno ne glorificiramo prejšnjega sistema, kot ga mnogi. V redu, za določene stvari je bilo takrat dobro preskrbljeno – socialni mir, varnost, medsebojni odnosi. A državna represija je lahko včasih še bolj naporna kot Wagner.« V primerjavi s Sex pistolsi ali Ramonesom ali Clashi »mi gotovo nismo imeli delavskega naboja, bili smo študentje, ki nam je šlo bolj za punce in zabavo kot za revolucijo.«
(Glasba ne more več sprožiti revolucije?)
»Nekateri vedno želijo verjeti v spremembe in ideale, kar vidim na koncertih, ko igramo komade, ki so mogoče že »pase«, a ljudi še vedno dvignejo. (Še pomnite tovariši-ce
Bandiero rosso!? B.M.) Ta občutek je bil blazno močan v 60., se potenciral v 70.; v 80. letih pa se je začel umirjati, ki se je začel »disko šturm«. Zato danes ¾ Slovenije posluša »zlata osemdeseta«, ko se ni nič več dogajalo.«
(V koga bi Pankrti danes uperili svojo jezo?)
»Rokenrol, ki ponuja rešitev, ni več rokenrol. Zato mi več ne snemamo. Vse nam je preveč jasno.«

Otroci in starši

Sara in Drago Jerebic, zakonska in družinska terapevta. M. Grušovnik, Dnevnik, 24.11.2014
Za opijanje med mladimi so krivi tudi njihovi starši. »Po izsledkih raziskav je od tega, kako boš preživel najstništvo, v veliki meri odvisno, kako kakovostno boš živel pozneje. Prej ko mlad človek poseže po alkoholu, večja je verjetnost, da bo postal odvisen«, pravi Sara Jerebic.
Tri takih najstnikih je zelo pomembna vloga očeta, pravi
Drago Jerebic. O prezgodnjih spolnih odnosih pravi:
»Danes je problem v tem, da mora biti vse intenzivno, oz. da morajo biti možgani neprestano vznemirjeni, kar omogočajo prenosni telefoni, tablice, televizija. Hkrati pa ne znajo vzpostavljati medosebnih odnosov, ki jih sicer zelo želijo, zaradi česar vedno potrebujejo nekega animatorja ali posrednika. Na rojstnih dnevih v trgovskih centrih so to animatorji, na veseljačenjih pa alkohol, marihuana ali pa prezgodnji spolni odnosi. Iz telesa želijo iztisniti tisto, kar jim ni uspelo na čustveni ravni.«
Starše bo treba za njihovo vlogo izobraževati, pravi
Sara Jerebic .«Ko smo se s študenti na TeoF UL pogovarjali o težavah v mladostništvu«, so predlagali, da bi se morali »starši petošolcev udeležiti predavanj, na katerih bi jim strokovnjaki pojasnili, v kakšno obdobje vstopa njihov otrok, kaj se dogaja z njegovimi možgani, kakšne so škodljive posledice drog in kako se odzvati.«

Šola

V žarišču – učbeniki. (šr), Šolski razgledi, 21.11.2014
Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo je ob petletnici delovanja (11.11 na MIZŠ) priredila javno tribuno o učbenikih in delovnih zvezkih.
V uvodu je
Jožica Frigelj, učiteljica, dejala: »Idealno bi bilo delati z učbenikom, ki bi vseboval tudi nekaj vaj, preostalo učno gradivo pa bi si zbrala sama. In ne da sem primorana uporabljati učbenik, delovni zvezek, interaktivno tablo in še kaj, premalo časa pa ostaja za izkušenjsko in sodelovalno učenje. /…/ Učbenik naj bi bil otrokova prva strokovna knjiga, zato ni vseeno, kakšen je ne le po vsebini, temveč tudi po izgledu.«
Anton Meden, predstavnik staršev je učbenikom očital, da so preštevilni, preobsežni, predragi, prezahtevni in pretežki, torej »5P«.
Ranka Ivelja, novinarka, pa je poudarila, da se kljub časopisnim opozorilom nič ne premakne.
Ministrica
Stanka Setnikar Cankar je govorila o pripravljenosti za sodelovanje, tudi sodelavcev z ministrstva in z Zavoda za šolstvo.
Miha Kovač (FF UL), predstavnik založnikov pa o improvizacijah in potrjevanju učbenikov ter njihov pomen ilustriral z odgovorom študenta na vprašanje, kdo je bil Gutenberg – avtor Svetega pisma… Pravi, da so poti za izboljšave, ki ne stanejo veliko. Le bolj po pameti bi delovati in nekoliko spremeniti način dela.

Kaj počnemo na Šmarni gori. Odziv. V. Štemberger, Šolski razgledi, 21.11.2014
Na vprašanje N. Slane (Športni pogledi, ŠR 17.11.2014), kaj so odnesli študenti PeF UL s terenskih vaj, odgovarja
Vesna Štemberger (PeF UL).
Na fakulteti se zavedajo pomena medpredmetnega povezovanja in zato imajo na 2. stopnji v predmetniku ustrezen predmet, ki se delno izvaja v naravi. Za študente, ki morajo v šoli izpeljati projekt povezovanja predmetov Družba (spoznavanje okolja) in Šport so pripravili vaje z naslednjo vsebino: »merjenje srčnega utripa pred začetkom hoje, pred odmorom; spremljanje dihanja med naporom, med mirovanjem; pravilna uporaba palic pri hoji; hoja v skupini (kdo hodi v skupini spredaj, kdo zadaj); načela termoregulacije; orientacija v naravi; bonton pri pohodništvu; varovanje okolja (uporaba bližnjic, ravnanje z odpadki, človekovi posegi v prostor, posledice žledoloma…); ustrezna oprema; prva pomoč (piki žuželk, zaščita pred klopi, kako ukrepati ob nesreči – kdo po pomoč, kaj z drugimi učenci…); prst (sestava, globina); relief; orientacija; sestava rastlinstva; razlike med vznožjem in vrhom v sestavi prsti, rastlinstvu; določanje prisojne in osojne lege; promet; turizem; zgodovina (Turki na Šmarni gori; cerkev z značilnimi freskami; bajke in legende povezane s Šmarno goro)…«
Namen je »pripraviti študente za izvajanje medpredmetno naravnanih dni dejavnosti v šoli.« Šmarna gora s svojo raznolikostjo, zgodovinsko, geografsko in športno noto omogoča izpeljavo teh vaj. Te vaje torej niso bile namenjene rekreaciji študentov.

Inovacije, študenti, univerze, znanstveniki, pridne roke, konkurenčnost

Prihaja naše dolina inovacij. Razmislek o študentskih stroških in razvrščanju univerz.
J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 21.11.2014
V preteklih letih je kolumnistka
Jasna Kontler Salamon po Evropi videla več zgledov silicijevih dolin in pozdravlja pobudo za Slovensko inovacijsko središče (na »Brdu pri Lj.«).
Študente zdaj bolj skrbijo stroški življenja in študija ter študentsko delo, ki je za marsikoga nuja. Stroški so mesečno 600 evrov, redke štipendije le 180, povprečno. Država subvencionira vsem študentom prehrano in nekaterim tudi stanovanje. Se pa J. Kontler S. sprašuje, ali niso v te stroške všteto tudi vzdrževanje avtomobilov in obiskovanje lokalov. Ko bodo prisiljeni prestopili v realnost, jih bo udarilo, meni. »Ne more biti normalno, da pri nas študenti še vedno uspešno konkurirajo diplomantom, ki že tako zelo težko najdejo delo.« Tudi ta vlada se »študentske zamere boji bolj kot zamere nezaposlenih.« Ugiba, »da izvira ta refleks popuščanja študentom še iz tistih let, ko so bili študenti še intelektualna elita in so njihovi protesti res prinašali spremembe.«
Ne želi delati krivice tistim, ki jim je študij na prvem mestu in nekateri celo »hočejo študirati na najboljših univerzah.« Tudi UL zaenkrat na različnih lestvicah ostaja »na kar solidnih mestih«. Na ameriški lestvici raziskovalnih univerz je na 348. mestu.
Združenje evropskih univerz (EUA) je analiziralo tovrstne lestvice in ugotovilo, da 60% univerz uvrstitve upošteva pri svojih strategijah in prioritetah, nekaj manj tudi pri menedžerskih in akademskih aktivnostih. Seveda jih uporabljajo za promocijo, tudi UL.
Če bi le imeli pri nas tudi podjetja, ki bi bila tako visoko uvrščena na lestvicah. Potem bi našli diplomanti delo tu in ne v zunaj meja. Zato želi srečo inovacijskemu stičišču – in »da ga ne bo še pred rojstvom uničila slovenska vrtičkarska zavist.«

Dajmo nekaj premaknit. L. Pavlovčič, Nedelo, 23.11.2014
Premiki v slovenski znanosti se dogajajo hitreje, kot je videti, meni kolumnistka
Lidija Pavlovčič. Dokaz nove samozavesti je odprto pismo mladih znanstvenikov ministrici (MIZŠ) in novemu direktorju ARRS. V njem jasno povedo, kaj je treba spremeniti, da mladi raziskovalci ne bi odhajali v tujino.
Ne zahtevajo nemogočega, »le večjo pravičnost pri delitvi sredstev za raziskave med mladimi /…/ in uveljavljenimi znanstveniki.« Zdaj imajo status prekarnih delavcev, še 10 let po doktoratu, pri 40. letu, na vrhuncu ustvarjalnosti imajo pogodbe za določen čas, dokler trajajo projekti.
Zahtevajo spremembo togih pravil, tako da bi dobili karierno priložnost najboljši, »tudi pri zasedanju izpraznjenih profesorskih mest«. Zdaj največkrat ta mesta zasedejo tisti, ki so čakali najdlje, ne najboljši.
Primer boljše prakse je iskanje profesorja na FKKT UM, kjer je dekan namesto čakajočega poiskal najboljšega z mednarodnim razpisom. Prijavil se je mladi slovenski znanstvenik, ki je 5 let delal v tujini. »Njegov prihod /…/ je vlil pogum drugim mladim znanstvenikom, da so si prvič doslej drznili napisati odprti poziv za spremembe znotraj same znanosti in tudi v odnosu med generacijami«, v smislu »dajmo nekaj skupaj premaknit«.«

Zoisove nagrade. Uspešni, a premalo cenjeni. U. Škerl, Kramberger, Dnevnik, 22.11.2014
Leta 1988 sem na vrhuncu raziskovalne kariere dobil (takratno) Kidričevo nagrado, letos pa Zoisovo, po 40 letih raziskovalnega dela, pravi akademik
Janez Levec. »Hkrati je to tudi priznanje vsem sodelavcem, zlasti pa doktorskim študentom, s pomočjo katerih sem dosegel visoke znanstvene dosežke. /…/ Odkrili smo način, kako čistiti odpadne vode s pomočjo snovi, ki pospešujejo izgorevajo nezaželenih organskih spojin.«
Tudi drugi Zoisov nagrajenec za življenjsko delo, akademik
Vito Turk poudarja zaslugo sodelavcev in timskega dela. »Odkrivali smo encime /…/ tudi snovi, ki delovanje teh encimov zavirajo, /…/ ki so pomembne za nastanek ali zdravljenje različnih obolenj«.
Tamara Lah Turnšek, predsednica odbora za nagrade pa je povedala: »Znanstveniki si prizadevamo, da bi Zoisove nagrade v družbi imele enako težo kot jo imajo kulturniške Prešernove nagrade. Obe področji sta pomembni za naš obstoj, znanost tudi zaradi prenašanja novih idej v gospodarstvo.« Ponosna je, da je med nagrajenci 40% žensk; med prijavljenimi jih je bila četrtina.

»Situacija je takšna,kot v kakšnem Cankarjevem romanu«. T. Kristan, Delo, 24.11.2014
Daljši pogovor s prejemnika državnega priznanja za promocijo znanosti – ambasador znanosti – Juretom Leskovcem, računalničarjem, (Stanford Univ.) in Urško Vrhovšek, živilsko kemičarko, (Fundacija E. Muncha, Avstrija). Delno po skypu, nekaj tudi na kolesu.
(O tehnologiji in delu ter etiki znanstvenika, profesorja.)
Jure Leskovec: »Tehnologija izjemno pomaga znanstvenikom pri sodelovanju in deljenju« (- najbrž sharing, kako je to po slovensko? B.M.) »podatkov, rezultatov in računalniške opreme«. Po drugi strani pa se z njo težko nadomesti človeški stik. »Biti v isti sobi« (- ali na hodniku, B.M.) »pred tablo s flomastrom v roki je za znanstveno sodelovanje neprecenljivo.«
V predavalnici je drugače, pravi. »Na moja predavanja pri podiplomskem predmetu, ki si ga je izbralo 200 študentov, hodi okoli 50 ljudi. Začne se ob pol desetih, kar je menda prezgodaj. Preostalih 150 pa si predavanja, ki jih na Stanfordu snemamo, pogleda na spletu.
Frontalna predavanja niti niso nujno najboljši način, kako osebni stik najbolje izkoristiti. Zato se danes že govori o obrnjeni učilnici, kjer si študenti vnaprej posneta predavanja pogledajo doma, v učilnici pa se rešuje konkretne probleme in diskutira.
Urška Vrhovšek: »Za raziskovalce je pomembno, da se dobimo osebno in da čutimo, kaj kdo čuti. /…/ V znanosti postaja problem tudi pomanjkanje etike, ker se vsi ženemo le za rezultati, pozabljamo pa na stvari, o katerih bi bilo treba premišljevati.«
Jure Leskovec: »Odličen odgovor. Hiperprodukcija znanstvenike večkrat sili, da postanemo majhne mravljice, medtem ko izgubljamo veliko sliko. /…/ Znanost je po definiciji nekaj neodkritega in nikoli prej videnega, zato se etične dileme pojavljajo na vsakem koraku. Torej je še toliko bolj pomembno, da imajo znanstveniki trdno osebnost in etično podstat, na podlagi katere sprejemajo odločitve, ki imajo daljnosežne posledice ne le zanje, ampak za celotno družbo in človeštvo.«
(Silicijeva dolina, sodelovanje z industrijo?)
Jure Leskovec: »Nisem vedel čisto zares, kam prihajam, ampak sem zelo pozitivno presenečen. Super je /…/ eden najbolj inovativnih in unikatnih delov na Zemlji. Tudi zaradi ljudi, ki se stekajo sem, kot zaradi odprtosti za sprejemanje inovacij.« Tam podjetje Tesla izdeluje električne avtomobile, Googlovi vozijo okoli brez voznika, Apple, Intel, Facebook in Cisco skrbijo za računalnike in internet ter še nebroj malih podjetij, na 50 kv. Kilometrih.
Profesorji se učijo od industrije in obratno. Industrija »pove, katere stvari, ki prihajajo, jih žulijo, da lahko o njih razmišljamo. /…/ da vemo, kakšna znanja industrija išče in kaj moramo naučiti študente, da bodo lahko po diplomi dobro delali v podjetjih.«
Urška Vrhovšek: «Če si kot znanstvenik zaprt v laboratorij, zlahka izgubiš stik z realnostjo, zato je zelo pomembno, da gremo /…/ do nekoga in ga vprašamo o njegovih problemih.«
(Možnosti za delo raziskovalca, profesorja tam in v Sloveniji?)
Jure Leskovec: V ZDA sem zato »ker lahko tu veliko in dobro delam. /…/ To ni zaslužek, udobno življenje, ampak možnost, da lahko dobro delaš in da se tvoje delo na koncu nekje pozna.« Uči en predmet na semester, tri ure na teden. Profesorji v ZDA dobijo plačo za 9 mesecev, »čez poletje se pokrijemo iz raziskovalnih projektov. Če teh profesor nima, je poleti brez plače. /…/ Nagrajevanje in napredovanje je možno samo iz raziskovalnega dela, zato skušamo učiti dobro, po drugi strani pa za to ne porabiti preveč časa, ker se osredotočamo na razsikave. Pri nas sicer imamo učiteljske profesorje, ki so odlični pedagogi, a ne raziskujejo. Njihova služba je manj stabilna, ker se vpis spreminja, zato je treba včasih koga odpustiti, včasih pa koga tudi najeti.«
»Tujina je veliko manj popustljiva glede napak. Akademsko in raziskovalno življenje na Stanfordu je po svoje težje, po drugi strani pa prej dobiš večjo odgovornost in se res lahko izkažeš. Pri 28 letih lahko začneš graditi svojo raziskovalno skupino /…/ Univerza ti nič ne pomaga, samo proste roke ti da.« V Sloveniji »se je zelo težko prebiti, ker je vse zelo statično.«
»Na Stanfordu ne poznamo točkovnikov in pravilnikov. /…/ Naloga je, če poenostavim, da dobro raziskovalno delaš in da zaslužiš za svojo plačo /…/ tako, da napišeš dober projekt, ki ga bodo drugi znanstveniki pozitivno ocenili in da bo raziskovalna agencija vanj vložila nekaj sto tisoč ali milijon evrov.« Raziskovalni rezultati so merilo uspešnosti. »V Sloveniji bi morali bolj razmisliti, kako narediti sistem vzvodov, ki bo spodbujal odličnost.«
Urška Vrhovšek
: V tujini je 20 let, tam ostaja zaradi pogojev za delo, razmišlja tudi o vrnitvi.
«Toda ustvariš si dobre odnose in povezave z ljudmi in potem se je vedno težje vrniti. /…/ Pri raziskovalcih je najpomembnejše, da pridobivaš projekte, pišeš dobre članke in prijavljaš patente.«
(Odnosi, komunikacija, odločanje?)
Jure Leskovec: »Na naši fakulteti se profesorski zbor dobi vsak torek na skupnem kosilu, kjer se vidimo in pogovorimo, kam gredo stvari. Enkrat na leto se konec tedna umaknemo v kakšno letovišče ter se pogovarjamo o prihodnosti fakultete. Zelo smo povezani in vse skrbi, kam pljuje naša barka. /…/ Ljudje se spoštujejo, so kolegialni, predvsem pa se ne vtikajo drug v drugega.«
Urška Vrhovšek: »Veliko se pogovarjamo med seboj, celotna raziskovalna skupina se vsaj enkrat na pol leta sreča z direktorjem. Informacije dobro potujejo. Ves čas iščemo feedback, če morda kaj ne deluje. To je pomembno, ker se tako počutimo del institucije.«
(Zakaj so pri nas spremembe težke?)
Jure Leskovec: Sistem je zelo tog in zaprt. »Nikomur se nič ne zgodi, ne na boljše, ne na slabše. Točkovniki in pravilniki so vladarji. Ljudje se specializirajo na točkovnike in ne vedno na tisto, kar je resnični namen.«Zameri tistim, ki so tak sistem ustvarili. Ti bi se morali vprašati, kako ga (tudi finančno) naravnati »da bo spodbujal tisto, kar želimo.« Kdor se ga je navadil, nima interesa za spremembe. Imate »goro mladih, ki zelo težko pridejo zraven. Nedavno sem bil potrjen za docenta na UL, kar je bila kalvarija«, trajalo je eno leto. Dobiti šifro raziskovalca, knjižničarka vpiše objave v Cobiss, seštevaš točke, izpolnjuješ obrazce…
V Sloveniji bi lahko uvedli mednarodne razpise za delovna mesta in poenostavili postopke
Urška Vrhovšek: »Tisti, ki bi želeli kaj spremeniti, nimajo moči. Zato ali ostaneš ali greš v tujino.« To so večkrat mladi, ki vidijo v tujini, da je sistem lahko bolj fleksibilen. Težko je reči, kje začeti.
(Stimulacija, plače, pomlajevanje?)
Jure Leskovec: »V Sloveniji se stiska vse akademike z enakim znižanjem plač, čeprav so med njimi velike razlike v uspešnosti. Kdor ima možnosti, gre na boljše, drugi ostanejo. Tako se nivo niža. Ogromno dobrih stvari in ljudi, ki se trudijo, ampak ka ko tudi ti počasi izgubljajo upanje.«
»Celotna situacija v Sloveniji, ne samo v šolstvu in znanosti, se mi zdi /…/ kot v kakšnem romanu I. Cankarja, kjer ima stari oče, gruntar, kmetijo, ki jo noče prepustiti sinovom, ti gredo po svetu, /…/ zboli in ne more več, toda takrat so si sinovi že ustvarili novo življenje drugje. Mnogi /…/ si želijo, da se nič ne bi spremenilo. /…/ delajo medvedjo uslugo za prihodnost.«
»Na Stanfordu ne poznamo asistenta z doktoratom /…/ imamo dekana, pod njim pa 30 enakovrednih profesorjev. Mlajši in starejši imajo enake možnosti. Sistem je zelo nehierarhičen /…/ je treba veliko delati in se izkazati.«
Urška Vrhovšek: Pri nas (inštitut v Avstriji, B.M.) je podobno. »Podoktorski študent dobi pogodbo za 3 leta, če dela dobro mu jo podaljšajo še za 3 leta«, nato se institucija odloči, ali ga bo zaposlila za nedoločen čas, ali bo odšel. Najboljši lahko ostanejo. Je pa v Sloveniji manj raziskovalnega denarja, manj možnosti.
Morali bi biti bolj odprti, razpisi naj bi bili ugodni tudi za tujce. Za ocenjevanje projektov ni dovolj kritične mase ocenjevalcev. Bolj bi morali spoštovati navzkrižje interesov. Ni dobro, da se veliko denarja vnaprej razdeli za velike programske skupine.
(Pedagoško delo, študenti, študijski programi?)
Jure Leskovec: »Diplomanti so naš glavni »proizvod« naša kvaliteta. Na Stanfordu 95% študentov reši anketni vprašalnik in iz teh anket se profesorji veliko naučimo, kako izboljšati predavanja. Pri nas profesor zelo lahko začne predavati nov predmet, napišeš predlog na dveh straneh, potrdijo ga pribl. V 2 mesecih. Potem je vse odvisno od tega, ali se študenti nanj vpisujejo ali ne. Tudi študijske smeri so veliko manj rigidne kot slovenske«, kjer so »predmeti večinoma strogo določeni /…/ vsi so poslušali iste predmete, vsi imajo ista znanja. Na Stanfordu si študenti svobodno izbirajo predmetnik« in »se hitro vidi, kateri predmeti so dobri in kateri ne. Tisti, ki nimajo vpisa, so slabi. Študentom je treba zaupati, kajti zelo dobro vedo, kaj jim bo koristilo v nadaljnjem življenju /…/«
Zdi se, da se tudi slovenski študentje prebujajo.« V ZDA ogromno delajo, so zahtevni, »sprašujejo in jasno povedo, kaj jim je všeč in kaj ne.«
»Študij ni nekaj, kar malo poskusiš, potem pa vidiš, ali ti je všeč ali ne. /…/ to je trdo delo, /…/ o ga je treba /…/ tudi odgovorno dokončati.«
Urška Vrhovšek: Študenti v tujini so bolj motivirani, ne vpišejo se zgolj za radi diplome. (Pri nas se nekateri niti zaradi tega, pač pa zaradi statusa, možnosti študentskega dela, ipd. B.M.)
»Želijo znanje, saj se zavedajo, da jim bo študij le tako pomagal v življenju.«

Kult pridnih rok. T. Zgaga, Dnevnik, 22.11.2014
Komentator ob katastrofalnih poročilih na TV in v rumenem tisku omeni tudi vrhunske rezultate naše (poplavljene) dežele.
»Na vrhu je moraliziranje. /…/ Branje kozjih molitvic neodgovornim. /…/ na druge mestu so bili gumijasti škornji /…/ Na tretjem so junaki. Tisti, ki so z golimi rokami pomagali: gasilci, civilna zaščita in vojaki. Ta kult pridnih rok, to glorificiranje dela z rokami, ki edini štejejo, sta to deželo pripeljala tja, kjer smo. Glava ne šteje več. Znanje še manj. Razmislek in strategija pa so navadna megla. Vsi, ki nič ne naredijo z rokami, so navadni družbeni zajedavci.«

Nezaupanja vredni indeksi. R. Spruk, Dnevnik, 22.11.2014
Komentator
Rok Sruk meni, da imajo različni indeksi in razvrščanje držav ter institucij, ki jih objavljajo mediji veliko metodoloških pomanjkljivosti.
IMD lestvica, (inštituta iz Lozane, Švica) na kateri je Slovenija nizko uvrščena, se pripravlja na osnovi štirih skupin kriterijev: gospodarska uspešnost, učinkovitost javnega sektorja, učinkovitost zasebnega sektorja in razvoj infrastrukture. Mešajo se dejavniki uspešnosti (infrastruktura, kakovost vladanja) in ekonomska uspešnost sama. Upoštevajo se tudi subjektivne zaznave institucij in politik. Na to zaznavo »v največji meri vplivajo medijske novice, ki /…/ ne dajejo celostne in nepristranske informacije o institucijah.
Podobne napake so tudi v Fraserjevi lestvici oz. poročilu kanadskega inštituta F. (Economic Freedom of the World) . Slovenijo letos uvršča na 105 mesto med 152 državami. Upošteva koliko država podpira »svobodno izbiro, vladavino prava, zaščito lastninskih pravic in omejitev države pri poseganju v življenje posameznika. Merjenje je pristransko, saj za nekatere države, tudi Slovenijo, že 10 let niso posodobili podatkov. Večina spremenljivk je subjektivne narave, odraža samopodobo, mnenja in izobraženost anketirancev. Pri kazalcu korupcije upoštevajo % anketirancev v državi, ki menijo, da je to problem, torej »stopnjo ozaveščenosti o škodljivosti korupcije«. Pri nas je ta visoka, v V. Britaniji pa večina ne vidi korupcije kot problem, torej je ni…
»Libertarna politična struja /…/ predlaga deregulacijo podjetništva in trga dela kot /…/ rešitev za višjo gospodarsko rast.« Analiza L. Brandsteterja (2013) je za Portugalsko pokazala, da je znižanje vstopnih ovir za zasebna podjetja »povzročila poplavo podjetij, ki so jih vodili neizobraženi podjetniki v tehnološko nezahtevnih dejavnostih in ki so izplačevala nizke plače in so imela nizko verjetnost preživetja v dveh letih.
Rešitev je v rigorozni ekonomski in institucionalni analizi, ki naj jo izvajajo kvalificirani ekonomisti in drugi strokovnjaki namesto medijskih histerikov, političnih plačancev in neizobražencev.«

Vladna telesa, javni sektor…

Aleksander Aristovnik, ekonomist. Intervju. U. Marn, Mladina, 21.11.2014
Sedanja gospodarska rast je kratkoročne narave, za premagovanje krize bo treba več vlagati v človeški kapital in tehnološki razvoj, meni Aleksander Aristovnik (EF UL). Doslej smo evropska sredstva vlagali v vodovode, kanalizacije in krožišča, »tudi v kontekstu lokalnih volitev«. Če bi vlagali v tehnološki razvoj in človeški kapital, namesto v drobno infrastrukturo, bi »to na daljši rok prineslo večjo korist.« Morali bi gledati širše, a problem so kratkoročne vlade in to, da nimamo krovne strategije države, zato so varčevalni ukrepi dvorezen meč.
(Javne finance?)
»V javni sektor se posega brez kakršnih koli strokovnih podlag, pač zato, ker je vlada v časovni stiski in je prisiljena upoštevati evropska fiskalna pravila.« Bruselj nam naroča, »naj privatiziramo, znižamo stroške mase za plače in odpuščamo javne uslužbence. Napako je naredil predsednik vlade M. Cerar, ker poleti ni podprl dogovora s sindikati.« Zdaj je vladi uspelo, kar ni še nobeni: »združila je sindikate javnega in zasebnega sektorja.« Javni uslužbenci žal v vladi nimajo predstavnika, kot ga imajo upokojenci.
Vlada bi lahko prihranke in nove prihodke našla z uvedbo davčnih blagajn, izboljšanjem javnega naročanja, krčenjem občin, (15) agencij, (9) skladov in pri subvencijah podjetjem. »V teh agencijah in skladih je zaposlen odslužen politični kader, perspektivni mladi pa v javni upravi ne dobijo služb!«
(Rezanje plač in kakovost javnih storitev?)
»Po Herzbergovi teoriji motivacije
http://daisydoren.blogspot.com/2011/05/herzbergova-teorija-motivacije.html vemo, da zniževanje plač ubija motivacijo. /…/ Vemo pa, kaj v šolstvu ali zdravstvu pomeni biti znatno manj motiviran - /…/ slabšo kakovost storitve. Žal tega pri rezanju plač ne upoštevajo. Na javne uslužbence se gleda zgolj kot na strošek.«
»Statistika kaže, da visokošolsko izobraženi v javnem sektorju v povprečju dobijo nižjo plačo kot v zasebnem, so pa srednješolsko izobraženi bolje nagrajeni v javnem sektorju.« Torej se »kakovostnem, visokošolsko izobraženemu« ne splača biti v javne, sektorju. »Če hočemo biti na dolgi rok uspešna in konkurenčna država, bomo morali bistveno več vlagati v človeški kapital in manj v beton«.
(Ste na fakulteti občutili krizo?)
»Če v času krize ne bi napredoval iz naziva docenta v izrednega profesorja, bi bil še zdaj v istem plačilnem razredu kot leta 2008. Mladi že vsa leta krize nimajo možnosti rednega napredovanja /…/. S tako plačo si težko privoščijo najem posojila za nakup stanovanja. Je potemtakem čudno, da bežijo v tujino ali da še vedno živijo doma in nimajo otrok? Se res splača delati, če ne vidiš stopničk naprej? To, da se onemogoča napredovanje in zaposlovanje mladih, hkrati pa se realno znižujejo plače, ljudi demoralizira. Posledice v šolstvu in raziskovalni sferi bodo daljnosežne. Nastal bo generacijski prepad. Pa še nekaj«: tako se oslabi javni sektor in »olajša nastajanje zasebnih bolnišnic, vrtcev, šol…«

258. Subjektiv. M. Lesjak, Objektiv, Dnevnik, 22.11.2014
Urednik časnikove priloge
Miran Lesjak priporoča vpogled v 258 vladnih teles na portalu
www.e-uprava.gov.si/ispo/delovna telesa/zacetna.ispo .
Vlada ima 4 delovna telesa, 9 svetov, 40 delovnih skupin (d.s.), 85 delovnih teles po zakonu, 30 po podzakonskem aktu, 16 po mednarodni pogodbi in 35 drugih oblik. Med njimi so tudi: medresorska d.s. za Emuni univerzo, d.s. za pripravo socialnega sporazuma za izhod iz krize in »najrazličnejše vladne pogajalske skupine za pogajanja s sindikati«, idr.
Po drugi strani si vlada prizadeva za »optimalizacijo javnih storitev«, v zadnjem času s predlogi za krčenje števila (malih) javnih zavodov s področja kulture, za novo zdravstveno in šolsko mrežo, privatizacijo državnega premoženja ipd. Namesto da bi se »prestrukturiranja« javnega servisa lotila s pripravo strategije in nato sektorskih zakonov, že leta sprejema interventne »decembrske fiskalne zakone. Razvpit je »Zujf, torej zakon o počeznem rezanju vsega«. Tudi sedanja vlada nadaljuje »paradigmo interventne države«.
»Odsotnost sistemskih zakonskih rešitev je posledica primanjkljaja sektorskih razvojnih strategij, tako kot je interventna država zgolj posledica tega, da nimamo strategije upravljanja države.«
Rahlo nestrpni urednik predlaga ustanovitev medresorske delovne skupine predsednikov države, vlade in parlamenta, ki naj »že napišejo to strategijo! Do 1.1.2015 prosim!«

Zapleti pri imenovanju direktorjev zavodov. B. Hočevar, Delo, 24.11.2014
V 200 socialnih zavodih je kakšnih 800 članov svetov, ki vsako leto imenujejo pribl. 40 direktorjev.
Potem ko ni bil izbran na razpisu za direktorja zavoda Hrastovec, je
Vito Flaker (FSD UL) na tiskovni konferenci opozoril na vprašljivo sestavo sveta tega in podobnih zavodov. Podobno V medijih je odmevalo, ko svet CSD Sl. Gradec za direktorja izbral kandidata, ki edini nima izkušenj iz socialnega dela. Ministrstvo (MDSDS) zavrača očitke o političnem kupčkanju pri sestavi sveta tega zavoda. Ministrstvo ni dalo soglasja k imenovanju direktorice Inštituta za socialno varstvo, ki jo je izbral upravni odbor.
Bojan Regvar (Socialna zbornica Slovenije) meni, da je imenovanje članov svetov »zastarelo in politično«, večino imajo predstavniki vlade, malo je v njih zaposlenih. Pred 2008 so imenovali predstavniki vlade kar generalni sekretarji političnih strank. Nekdanji Kadrovsko-akreditacijski svet je za člane takih svetov zahteval vsaj višjo šolo in izkušnje iz socialnega varstva. V času zadnje (?) Janševe vlade so ponovno prišli v te svete lokalni »ljudje s politično zgodovino, med njimi nižje izobraženi, brezposelni ali pa že dalj časa upokojeni. Vlada A. Bratušek v to ni izrazito posegala.«
»Javni sektor bo potreboval neko novo paradigmo upravljanja, politično imenovanje članov svetov pa je škodljivo in odvečno«, končuje prispevek
Barbara Hočevar.

Odvetniki, ustavne sodnice, sodniki, veleposlaniki…

Ljuba Prenner: jeklena odvetnica, ki je pogumno nosila hlače.
B. Smajla, Dnevnik, 21.11.2014
Po razburljivem poklicnem, političnem in zasebnem življenju je Ljuba Prenner v 50-tih letih postala najbolj cenjeni odvetnik v Ljubljani.
Rojena v Slovenj Gradcu, je po »dolgem in težavnem študiju, ki so ga oteževale bedne življenjske razmere in revščina, prigarala celo doktorski naziv«, piše Barbara Smalja.
Pred 2. sv. vojno je bila samosvoja izobraženka, razmišljala je z lastno glavo, imela je težave z oblastjo. Nikoli ni bila članica nobene stranke, sodelovala je le s tistimi, ki so delali v dobri veri in pošteno.
Med vojno je kot odvetnica z nezakonitimi odločbami rešila številne Slovence iz zaporov in taborišč. Pripravljena je bila rešiti tudi komunista Toneta Tomšiča, a ji vodstvo partije tega ni dovolilo. Njo je iz nemškega zapora rešil nemški advokat.
Po vojni so ji zaradi domnevnega sodelovanja z nasprotniki komunistov odvzeli licenco (za 7 let) in vtaknili v preiskovalni zapor in nato v žensko taborišče Ferdreng pri Kočevju. Zaradi domnevnega kršenja kulturnega molka med vojno, so jo vrgli iz Društva slovenskih pisateljev. Napisala je prvi slovenski kriminalni roman: Neznani storilec.
Počutila se je kot moški in se tako tudi oblačila.
Jelica Mrzel, ki ji je bila Ljuba Prenner nadomestni oče pravi, da so ljudi, kakršna je bila Ljuba, »takrat običajno »skrili« v samostan, kjer so postali redovniki in redovnice. Ona je imela na srečo ljubeče starše, ki so jo sprejemali takšno, kakršna je bila.«
Alenka Šelih, urednica zbornika Pozabljena polovica, meni, da je »s svojim delovanjem in nekonvencionalnim načinom življenja gotovo močno pripomogla k uveljavitvi žensk v svojem času«, ko so se ženske v javnem in poklicnem življenju komaj začele uveljavljati. Za to je morala vložiti neprimerno več energije in vztrajnosti kot njeni kolegi.
Etelka Korpič – Horvat. Intervju
. Objektiv, Dnevnik, 22.11.2014
Strokovnjakinja za delovno pravo (PF UM) in ustavna sodnica
Etelka Korpič – Horvat je delala v gospodarstvu, SDK (nekdanja nadzorna finančna služba, B.M.) in na računskem sodišču.
Pri vprašanju, kako uravnotežiti delo in kapital, opozori, »da v delovnih razmerjih velja lojalnost«, ki pomeni, »da delavec in delodajalec živita soodvisno. /…/ Večino časa preživimo na delovnem mestu in težko ločimo profesionalno in zasebno življenje. Prisilne norme ne morejo nadomestiti poštenih, dobrih odnosov med delavcem in delodajalcem. Komunikacija /…/ se nam je v številnih delovnih okoljih pretrgala in na dolgi rok brez nje ne more biti uspehov.«
Spoštovanje človeka morajo odražati »tako pravne norem kot konkretna dejanja. Mislite, da je delo nekoga, ki čisti, manj vredno od mojega? Ni. Drugačno je.«
Smoter dela je, pravi, »da si zaslužim za dostojno življenje sebe in svoje družine. Država je dolžna za to ustvarjati pogoje«, opozarja na 66.čl. Ustave RS. »Če v ustavi piše, da je država socialna, bi to moralo pomeniti, da ko ne bom zmogla /…/ sama dostojno preživeti, mi bo to zagotovila država.«
Opozarja na hipertrofijo, preveliko število pravnih aktov, ki »povzroči ravno nasprotno od namena zakonov, da posameznika zaščitijo. /…/ Najškodljivejši so zakoni, kot je ZUJF, ki naenkrat spremenijo 40 zakonov«. V zakonodajnem rokohitrstvu »pozabimo na preudarnost in kakovostno proučitev posledic zakona.«
(Upokojevanje, varčevanje ali ustavne pravice?)
»Sedaj, v času varčevalnih ukrepov, bi lahko bil primeren čas za prečiščenje zaposlitvenih razmerij v državnih organih in v celotnem javnem sektorju.« A potrebovali bi »ravno obratne ukrepe od teh, ki jih imamo. Prisilnemu varčevanju sem nasprotovala« /…/«Potrebujemo nagrajevanje uspešnih, tisti, ki dosegajo rezultate, bi zaposlitev morali ohraniti.«
Zaposleni v javnem sektorju bi se morali truditi, da z sredstvi, ki jih zanje namenja proračun, dosegajo čim boljše rezultate pri doseganju ciljev sistema. »Mi pa odslavljamo ljudi, če so dosegli določeno starost, četudi imajo pomembno znanje in so uspešni javni uslužbenci. Ohranjamo pa morda tiste, ki ne dosegajo primernih rezultatov /…/ so torej nesposobni za izvajanje nalog, ki so jih sprejeli s pogodbo o zaposlitvi.«
Opozarja na razliko med pravicami delavcev v javnem sektorju in v gospodarstvu. »Če bi danes naredili analitično primerjavo med zakonom o javnih uslužbencih in zakonom o delovnih razmerjih, bi videli, da imajo /…/ v javnem sektorju manj pravic«, denimo »pri odpravnini ob odpovedi zaposlitve iz razloga nesposobnosti, ki je pri javnih uslužbencih ni. Za javne uslužbence tudi ne velja načelo in favorem«, saj je delodajalcu prepovedano javnemu uslužbencu »v korist« priznat »večji obseg pravic,kot je določen v zakonu. S tem ubijamo motivacijo boljšega dela in boljšega poslovanja države.«
(Sindikalist je dobil odpoved, brez možnosti zagovora v pritožbenem postopku? )
»To, da država krši lastne norme, je nesprejemljivo. Morala bi biti vzor varovanja pravne države. Tudi, ko je v vlogi delodajalca. Nesprejemljivo je brezplačno pripravništvo, ko se ureditev dejansko zlorablja in krši. (Tudi v šolstvu,
B.M.) /…/ Še posebej«, če se pripravnikom naloži delo uslužbenca v rednem delovnem razmerju. Gre za izkoriščanje, ki je nesprejemljivo, če trdimo, da živimo v pravni državi.«
»Podobno je s prekarnim delom. Gre za negotova, nestalna dela. Na dolgi rok to šibi socialno državo. Pogodbe za določen čas dajejo stabilnost v dohodku in zaposlitvi«, delodajalec več vlaga v take delavce, v njihovo znanje, jih usposablja, kar se povrne.
»Dela, ki se opravljajo kot civilnopravna razmerja ne zajemajo socialnih zavarovanj«, pogodb za določen čas je pri nas že desetletje največ v EU. Ti delavci ne morejo dobiti npr. posojila, ne izobražuje se jih. »ta situacija je katastrofalna, če mislimo resno s tem, da želimo biti konkurenčni in v koraku z razvojem.«
(Opozarjate na zaostrovanje pogojev za vlaganje sindikalnih zahtev na Ustavno sodišče (US).
»US sprejme zahtevo sindikata v presojo, če sta izpolnjena dva pogoja. Sindikat mora biti reprezentativen«, kar mu potrdi ministrstvo za delo. Drugo, sindikat mora izkazati, da gre za ogrožanje pravic delavcev. »dane velja stališče US, da le znižanje višine nekih pravic ali krčenje pravic, ki niso ključne, še ne predstavlja zadostne ogroženosti«. In še drugi razlogi, da se zavrže zahteva sindikata za presojo US.
E. Korpič – Horvat meni, da je US preveč zožilo dostop sindikatov do US, saj zastopajo tisoče delavcev in zahtev ni treba vlagati posameznikom. Upanje na izboljšanje kaže odločitev US, da je sprejelo v obravnavo zahtevo sindikatov, da presodi, ali pravice delavcev, zapisane v kolektivni pogodbi, veljajo samo za člane sindikata, ali za vse delavce. »Kolektivno dogovarjanje je danes temeljni element sindikalne svobode. Gre za dogovor med delodajalci in sindikati, dogovor, ki ga spoštujeta obe strani in ustvarja socialni mir.«
Pri presojanju US ljudje »prepoznajo kakovost argumentov, doslednost odločb in pravičnost. To je to. Kajti zaradi ljudi obstaja pravičnost /…/ in naša naloga je zagotoviti, da se bodo ljudje v Sloveniji dobro počutili, da ne bodo iskali rešitve v odhodu iz države. Ljudje pa imajo tudi moč. Moč je v ljudstvu.«

Morali bi odstraniti sodnika, ne samo napako. M. Krivic, Objektiv, Dnevnik, 22.11.2014
Matevž Krivic (nekdanji ustavni sodnik, B.M.). pozdravlja temeljno idejo o pomenu dobrega in ugled uživajočega sodstva za gospodarstvo in obstoj družbe sploh, ki jo je zapisal Mitja Kovač (EF UL) v Objektivu 15.11.2014. Ne strinja pa se z obreganjem ob »akademske kolege in ugledne pravnike«, katerih sodbe o pravosodju ne temeljijo na nobeni »pravno-ekonomski ali ekonometrični študiji«, ampak »ostajajo na ravni gostilniškega kvantanja«, kot jim očita M.K.
M. Krivic ugotavlja, da so ob odmevnejših »sojenjih (balkanski bojevnik, tajkunska sojenja, patria)« prišle na dan večje slabosti. »Ker so se daleč najhujše strokovne /…/ napake zgodile ravno pri sojenju Janši, seveda ni čudno, če so njegovi politični somišljeniki izgubili glavo in v obrambo svojega voditelja začeli početi stvari, ki ne njemu, ne njim, ne državi /…/ ne koristijo, ampak močno škodijo.«
Priporoča svoj članek v strokovni reviji Pravna praksa: Ne z ognjem in mečem. Kako se lotiti hudih slabost v pravosodju. Zavzema se za večjo vlogo in ustreznejšo sestavo sodnega sveta, ki izbira sodnike. M. Krivic meni, da so med sedanjimi tudi taki, ki ne obvladajo osnov zakonitega sojenja in taki, ki svoje napake ponavljajo. »Politična lustracija ne rešuje ničesar – nujno izboljšanje kvalitete sojenja je mnogo bolj zapletena naloga.«

Funkcionar. Mladina, št.46. Ivan Kristan, Mladina, 21.11.2014
Na novico, da je vlada podprla kandidaturo Ernesta Petriča za člana komisije OZN za mednarodno pravo, se odziva bralec
Ivan Kristan (ustavni pravnik, nekdaj predsednik Državnega sveta in rektor UL, B.M.). Kandidaturi nasprotuje, ker E. Petrič kot naš veleposlanik v Avstriji ni podpiral naše zahteve po notifikaciji Avstrijske državne pogodbe, (ADP, 1955), ki jo je podpisala tudi Jugoslavija. Strinjal se je z avstrijsko razlago, da pri ADP ni mogoče uveljaviti nasledstva novih držav, kar je Slovenija.
To stališče sta zavrnila, piše I. Kristan, profesorja mednarodnega prava na PF UL Borut Bohte in Mirjam Škrk (Pravnik, 11-12/1977). Potrebno je upoštevati načelo kontinuitete mednarodnih pogodb, po katerem te pogodbe veljajo tudi za države naslednice.

Zadnji govor Mussomelija. Slovenija-ZDA. A. Brstovšek, Dnevnik, 21.11.2014
Januarja 2014 bo odšel veleposlanik ZDA
Joseph Mussomeli. Na Slovenskem društvu za mednarodne odnose je imel »zadnji uradni govor«: »ZDA in Slovenija 2010-2014«. Omenil je kritike in očitke, ki so leteli v tem času nanj. Eden najbolj bizarnih, je dejal, »da s Slovenijo ravnam kot z banana republiko«. Resnica je nasprotna, tako ravnajo tisti, ki »omenjajo le lepe gore in očarljive ljudi«, pijejo vino na sprejemih in Slovence »obravnavajo kot dete, ki je preslabotno za odkrit pogovor ali za to, da bi slišalo resnico«.
Dejal je, da sta državi zaveznici, kljub občasnim razhajanjem. Ponovil je stališče, naj se državna podjetja proda, ker država ni najboljši gospodar. Birokracija je pri pridobivanju soglasij odgnala mnoge vlagatelje. Glede sprave (Slovencev) meni, da za večino mladih to ni v ospredju, da pa je preveč drugih obtičalo v preteklosti, kar povzroča strese in delitve: »Da se 70 let kasneje govori o tem, kdo je (v vojni) stopil na katero stran, je noro. Večina teh ljudi je mrtva, zdaj pa se v to vpleta njihove otroke ali vnuke. To je kot bolezen.«
To mnenje med diplomati ni osamljeno. Andrew Page, bivši veleposlanik V. Britanije (UK) je lani v poslovilnem intervjuju dejal, da ga je v Sloveniji najbolj šokiral razkol, ki se pojavlja od druge svetovne vojne naprej. Tudi on se je zavzel za privatizacijo. Ni pa opazil, da bi britanska podjetja pri nas naletela na veliko ovir.

Gospodarstveniki, politiki, novinarji,nadškofi…

Preprosto več za vas! A. Pregl, Objektiv, Dnevnik, 22.11.2014
Znana trgovina zaposluje vse prodajalce za krajši delovni čas, v njihovo dobro, pravi uprava, »da lažje usklajujejo poklicno in zasebno življenje«.
Takšna razlaga,
Arjan Pregl, se ujema z ideologijo gledanja na reči s »pozitivne plati«. Podoben (novorek, B.M.) »govor slišimo od gospodarstvenikov, politikov, novinarjev… Torej, temu, kar je za delavca »vsakodnevna možnost izgube službe« se po novem reče »fleksibilnost trga dela«. /…/ Namesto »zmanjšanje obsega zdravstvenih pravic« se reče »razbremenitev proračuna«. »Neplačano pripravništvo« postane »nabiranje dragocenih izkušenj« itd. itd.«
Ob tem nas komentator spomni, da so to trgovino poimenovali »družini prijazno podjetje«, ustrezen certifikat, ki predstavlja zavezo »podjetja k boljšemu upravljanju človeških virov«, pa so mu skupaj podelili Ekvilib inštitut, ministrstvo za delo in /…/ ter Evropski socialni sklad.

Manj bo učiteljev, bolje bo. Kontrolna točka, Delo, 24.11.2014
Gospodarska zbornica (GZ) protestira zaradi vladne odločitve, da bo ublažila interventni zakon, s katerim želi privarčevati v javnem sektorju. Ne strinjajo se z umikom ukrepov, ki bi povzročili odpuščanje na področju vzgoje in izobraževanja.
Takšno stališče lahko pomeni samo dvoje, ironično komentira časnik: »bodisi predstavniki slovenskega gospodarstva sami pač nimajo otrok, tako da jih za vzgojo in izobraževanje malo briga, ali pa svoj podmladek šolajo na zasebnih šolah.«

Kje je kaj vakantnega? I. Grdina, Dnevnik, 21.11.2014
Malo zapleteno, a s primeri, piše
Igor Grdina (FF UL) o kariernih vzponih in padcih.
Sreče se kolo obrača,
nikdar kroženje ne jenja;
kdor gor sili,
k dnu se vrača,
kdor je spodaj bil,
se vzpenja.

S tem verzom iz Osmana Dubrovčana
Gundulića začenja, končuje pa s prigodo podanika turškega sultana, ki je bil obsojen na smrt, pa je pregovoril suverena in mu je dal še leto dni življenja, da nauči govoriti kamelo. Tačas se lahko zgodi marsikaj… navsezadnje lahko spregovori, z Alahovo pomočjo…
I. Grdina, zgodovinar, piše, da »nekaterniki« znajo zmeraj poskrbeti zase. Spretno poskakujejo po Fortuninem kolesu, zaupajo v »nepotopljivost« in ob »ob kariernih padcih« ravnajo kot omenjeni sultanov podanik. Trije sodobni pedagoško-znanstveno-politični primeri:
»Martin Heidegger je veljal za preroka tako v (nemški,
B.M.) Weimarski republiki kot v tretjem rajhu – čeprav ni postal njegov uradni filozofski ali univerzitetni vodja,« »je vestno plačeval članarino nacionalsocialistični stranki – pa tudi v povojnem svetu.
(M. Heidegger je bil leto dni (1933-1934) rektor v Freiburgu, znan je njegov nastopni govor. Vodja stranke pa je bil pač glavni tudi glede ide(ologi)j.
B.M.)
Njegov intelektualni in »biografski« antipod Karl Huber, ki so ga hitlerjanci kot najpomembnejšega navdihovalca odporniške študentske organizacije Bela roža sredi julija 1943 obglavili, je dandanes skoraj že pozabljen.«
(Glej
http://en.wikipedia.org/wiki/Kurt_Huber . Poleg profesorja so bili obglavljeni njegovi študenti na univerzi v Muenchnu, brat in sestra Scholl, A. Schmorel, C. Probst, člani skupine Weisse Rose, po romanu pisatelja s psevdonimom B. Traven , www.ask.com/wiki/B._Traven?o=2802&qsrc=999&ad=doubleDown&an=apn&ap=ask.com .)
Borut Pahor ne zagreši nobene napake, nekaj tudi zato, ker ga mediji ignorirajo, prejšnjemu šefu države Danilu Turku (PF UL) pa so škodovali s spremljali slehernega njegovega koraka. Zdaj se je D. Turk nameril na poglavarsko funkcijo v OZN, a začel na napačnem koncu. Tja zlezeš, če se ne prepiraš z zastopniki velikih sil, »tam pa ostaneš,, če ne narediš nič – a si hkrati prizadevaš za vse. Za ljudi, ki ne upoštevajo delikat(es)ne konstrukcije realnosti ni nič vakantnega. Za tiste, ki jo, pa so odprta sleherna vrata. Franci Demšar, ki je bil zaradi najbolj črne politične nehvaležnosti pred časom izgnan s položaja direktorja« ARRS, lahko kariero nadaljuje kot prva palica Akademskega golf kluba. Postati utegne šef svoje stranke (SLS). Prav tako more okrepiti vodilno strukturo tega ali onega inštituta.«
(Op.: Vakantno? Najbrž pomeni nekaj praznega, prostega, v tem primeru nezaseden stolček, kot je bilo npr. vakantno mesto nadškofa ljubljanskega V starih časih je bila vakantna stolica na univerzi/fakulteti nezasedeno delovno mesto profesorja, vakance pa študentske počitnice.
B.M.

Hvaležen Frančišku, ki ga je imenoval za nadškofa. J. Grgič, Delo, 24. 11.2014
Ob imenovanju Staneta Zoreta (56) za ljubljanskega nadškofa časnik odkriva nekatere podrobnosti iz njegovega dosedanjega življenja.
Menih – frančiškan je postal duhoven po diplomi na TeoF UL. V diplomskem delu je obravnaval pisanje o cerkvi Zdenka Roterja, ki je predaval o zgodovini religije na tedanji FSPN (FDV UL). V zvezi s to nalogo ga je zdaj novinar Družine vprašal, ali mu bodo takratne ugotovitve koristile.
Stane Zore je odgovoril: »Sloneti na razmišljanjih in analizah študenta iz sredine 80. let prejšnjega stoletja ne bi bil dokaz kakšne posebne prodornosti. Razmere in ljudje so se v tem času spremenili. /…/ Ljudi, stvari in razmere je treba videti danes in ravnati na podlagi današnjega spoznanja, ne pa na podlagi zaprašenih diplom.«
Dejal je, da sta imela takrat s profesorjem, mentorjem F. Perkom različne poglede. Perko se je takrat v marsičem strinjal z Roterjem, dodaja Jožica Grgič.
Kasneje je poleg duhovniških opravil prevedel več del iz različnih jezikov, o svetništvu in duhovnosti. Izstopa delo: Frančiškansko upravljanje ekonomije, priročnik o pregledni, solidarni in etični rabi ekonomskih virov.
(V Pogledih na tej spletni strani smo objavili tudi eno od pesmi iz njegove pesniške zbirke.
B.M.)

Dom in svet

Rimljani. Abeceda otroštva. A. Debeljak, Šolski razgledi, 21.11.2014
V zgoščenih besedah opisuje
Aleš Debeljak (FF UL) svoja doživljanja (v študentskih dneh in sedanja razmišljanja? B.M.) v bližini fakultete, na ozemlju, kjer se je nekoč širila oblast države Rimljanov, »ki so ga potem, ko je propadla, naselili naši predniki.«
(No, tu so bili še ostanki romaniziranih ilirsko-keltskih staroselcev, nato so prišli in odšli Huni, Goti, Langobardi, okupartnerski Avari/Obri…,
B.M.)
»Človek noče razumeti, da se na koncu ne izplača in zgodovina pravi, da ni računa, ki bi se izšel, človek dneve troši v upanju na zmago, sanja o disciplini brez tekmecev in sodnikov, ker ni udobnejše poti od tiste, ki jo zgladi lastna roka in shodi noga v topli nogavici, na potovanjih do skrajne meje, kamor si še upa brez drgetanja, s prostim očesom vidnega s terase nebotičnika, strah na dlani kot male hiše v Ljubljani, a nekaj drugega je duša, ki utripa v stisnjenih pesteh, potlačenih globoko v žepe spranih kavbojk s Ponte Rossa, tesnoba spada zraven, nujna oprema za testiranje robov in natlačenih zemljevidov, od ulice do ulice, od vogala do vogala, vsak dan napredujem malo dlje« nikogar ne pozna »na oni strani Žabjeka, kaj šele na Mirju«, a trgovina »z bifejem za stoječe pivce /…/ spada v naš kvartir, tako kot intimisti in drugi pesniki, prislonjeni na šank. Ivan Minatti je bil tukaj popularen, še preden ga je vzljubilo delovno ljudstvo, nekoga moraš imeti rad, pa čeprav sem raje tiho, priselili smo se lansko leto, za novinca je najbolje, da spoštuje ustno izročilo in verjame v naključno srečo /…/ danes bom mejo prečkal na pohodu od parka ob faksu za kemijo,« (- zdaj faksa FKKT UL ni več tu, je na Brdu,
B.M.) »stopil bom ob zid, ki tam vztraja še iz rimskih časov, beli prodniki, razvrščeni v prekinjeno črto pol metra od travnatih tal, brez sence dvoma pravijo: oni so do sem prišli, naprej gremo sami.«

O moči, zlorabi in ženski zgodbi. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 21.11.2014
Potem ko je roman koroške pisateljice
Majde Haderlap Engel des Vergesens/Angel pozabe (o vojnem dogajanju na južnem Koroškem) dobil priznanja v germanskem prostoru, je dobil še nagrado Mira slovenskega PEN-a.
Barbara Simoniti (PEN) pravi, da »je velik evropski roman« in »eden največjih slovenskih romanov sploh«. Presega »toliko predalčkov: tematskih, zgodovinskih, koroških avstrijskih, pa tudi družbenih, jezikovnih, slovenskih. Skrajni čas je, da se domačijsko slovenstvo razpre v nekaj svetovljansko modernega.«
V obrazložitvi je zapisano, da gre za pripoved »o moči, oblasti in njunih najhujših zlorabah v vojni ter o ženski zgodbi preživetja«, ki »dokazuje, kako samo umetnost pomiri najhujše zgodovinske bolečine in začrtuje pot naprej.«

Berimo!

Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi, 21.11.2014
Blake, J., Stopar, A. 102
English tips: another quick guide to avoid Slovenglish. ZZ FF, Lj. 2014
De Bono, E.
Naučiti svojega otroka razmišljati: pomagajte otroku preživeti in se razcveteti. Rotis, Ma., 2014
Dolgan, M.
Literarni atlas Ljubljane: zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Lj., Založba ZRC SAZU, Lj. 2014
Ferfila, B.
Popotniške stopinje Vzhodne, Osrednje, Severovzhodne in Jugovzhodne Evrope. Založba FDV, Lj., 2014
Grdina, F.
Proti nezgodovini, Inštitut za civilizacijo in kulturo, Lj., 2014
Plut, D.
Sonaravni razvoj Slovenije – priložnosti in pasti. ZZ FF, Lj., 2014
Potrč, M.
Klic k razumi: spomini. Modrijan, Lj., 2014
Rutar, D.
Psihologija v kapitalizmu: o srečnem sužnju v neoliberalnem svetu. Za-misli, Škofije, 2014
Simič, M.
Preden listje odpade bomo doma: Slovenci v prvi svetovni vojni (1914-1918), Buča, Lj. 2014
Slovenski jezik na stičišču več kultur. Ur. M. Jesenšek. Mednardona založba Odd. za slov.jez. in knj., FF, Maribor, 2014
Virk, T.
Vebrov učenec: primer Klement Jug: osebnost, diskurz, legenda. Literatura, Lj. 2014
Znanstveni posvet Vodenje v vzgoji in izobraževanju (2014, Portorož). Ur. M. Brejc, T. Prelog., Šola za ravnatelje, Kranj, 2014 (Dostopno na: www.solazaravnatelje.si/wp-content/uploads/2014/Gradivo.pdf .)

Mladina

Hibridna generacija. G. Veber, Objektiv, Dnevnik, 22.11.2014
»Če ne o apatični, o kakšni generaciji pravzaprav govorimo?«
Tri analize o naši mladini (do 2013) povzema
Glorjana Veber.
Meni, da je za sedanjo generacijo značilna »mešanica idealizma in pragmatizma«. Za oba koncepta je zgodovina pokazala, da nista bila uspešna. »Še nedolgo nazaj smo videli, da niti protesti, umetnost na ulicah ali hiperbolična retorika ne morejo prinesti sprememb za boljšo prihodnost.«
Aktivizem mladih se zdaj dogaja »prek interneta, med individualnimi srečanji in s pomočjo ustanavljanja skupin in organizacij. Aktivizem je postal manj viden, a je bolj praktičen in učinkovitejši.« Mladi se vse manj prilagajajo abstraktnim vrednotam in »postajajo čedalje bolj aktivni« /…/ mladina že ustvarja novo družbeno realnost«.
Generacijo, ki je »nosilka pragmatičnega idealizma« imenuje »hibridna generacija«. Zaveda se, da je treba za spremembe pripraviti plan in delovanje v organizacijah. Meni, da bo »do sprememb, kot so se zgodile leta '68 ali '88 prišlo na drugačen način«, ne z masovnimi protesti in postavljanjem radikalnih zahtev.
Meni, da bi bilo potrebno spremeniti izobraževalni sistem, tako da bi bili mladi zmožni hitreje in bolje vnašati spremembe v družbene procese. A raziskave so pokazale, »da ga sami ocenjujejo za prijaznega in nezahtevnega?. Če dodamo še, da je delež mladih v izobraževalnem sistemu zadnjih 13 let pri nas naraščal hitreje kot drugje v EU, dobimo »družbeni proizvod« v obliki »t.i. ultraprijazne izobražene študentske populacije. In večina tistih, ki imajo vendarle delo«, dela zunaj svoje stroke.
»Delež mladih, ki sebe dojemajo kot brezposelne je še pred 13 leti znašal manj kot 20%, medtem ko je danes skoraj 40%«, po Eurostatu 30%. Od leta 2005 »narašča pripravljenost mladih za sprejemanje začasnih in mizernih zaposlitev«, največ v EU. A le četrtina bi migrirala znotraj Slovenije in kar tretjina bi šla v tujino, a je takih, ki res gredo še vedno malo, manj od povprečja EU. Statistika pravi, piše G. Veber, da mladi ne odhajajo v tujino, »zaradi pomanjkanja finančnih sredstev.«
Ugotavlja tudi, na podlagi podatkov, da so mladi »z materialnim položajem relativno zadovoljni in stopnja tveganja revščine je med mladimi v Sloveniji opazno nižja« kot v povprečju EU. Vzrok je »dobro delovanje družin, ki mladim ponujajo podporo.«
V družbi so stvari očitno pokrite s sivim plaščem. Vladajoči eliti je »lažje, če se mladi poistovetijo z apatijo in nemočjo.« V vladnih dokumentih ležijo dokumenti o nacionalnem programu za mlade 2013-2022, jamstvo za mlade,… in mladi utegnejo pripraviti še kakšno resolucijo, posvete in zahteve. Čas je, da vladajoča generacija mladih ne zavaja več s kratkotrajnimi zaposlitvami, ter da spozna, da so »mladi, ki so rojeni v starem sistemu, živijo pa v novem, angažirani, aktivni, sposobni in optimistični, četudi menijo, da se državi brez korenitih sprememb obeta pesimistična prihodnost.«
Mladim se odmika doseganje »mejnikov odraslosti, kot so redna zaposlitev, odselitev od staršev in ustvarjanje lastne družine«. Zato se bo morala vladajoča generacija približati mladim, da jim »dolgoročno odpre prostor, v katerem bodo položaji« in denar »na voljo najboljšim mladim vizionarjem in operativcem«, samozavestnim in inovativnim.
Mladi so naša najboljša motivacija, »so pravzaprav edini, na katere lahko računamo.«

Profesorji, predsedniki, Slovenke leta, ministri...

Trpimo posledice problematične politike EU. F. Kek, Nedeljski, 19.11.2014
Nekdanji veleposlanik pri OZN in prejšnji predsednik RS
Danilo Turk, profesor (PF UL), se je rodil 1952 v Mariboru. Tam so nekoč imeli razvito industrijo in največ televizorjev na prebivalca, saj so lahko gledali avstrijsko TV. Iz OŠ se spomni novic o krizi v Kongu, Alžiriji, komentarjev Draga Košmrlja, obiska Jackie in Kennedyja v Evropi (»Ich bin ein Berliner«). V srednji šoli je bil v klubu OZN, med študijem (PF UL) je postal predsednik slovenske organizacije klubov OZN, hodil na mednarodne konference. Leta 1974 so potekali protesti proti podiranju dvojezičnih napisov na Koroškem. Kasneje je bil sekretar komisije za manjšinska vprašanja na SZDL.
(Op.: Težko razložiti, ne le mlajšim, kaj je bila szdl, kaj je to »socialistična«, kako »delavnega« in katerega »ljudstva«. Je bila to agencija za organizacijo sestankov, okroglih miz in zborovanj na teme, ki jih je največkrat določala vladajoča skupina, t.i. ZK, zeka, to pa je bil, bilo, bila »zveza«, khm »komunistov«(?) ?
B.M.)
»Leta 1982 sem se zaposlil na pravni fakulteti.« (PF UL) »V tem času sem deloval tudi kot ekspert za človekove pravice v raznih organih OZN.« Od 1992 je bil v New Yorku naš veleposlanik pri OZN, leta 1999 ga je povabil za pomočnika generalni sekretar K. Anan. (Zdaj D Turka omenjajo kot možnega kandidata za to ugledno funkcijo.) Leta 2005 se je vrnil na PF UL »deloval kot profesor in napisal prvi izvirni slovenski učbenik za mednarodno pravo«. Nato je, po večerjah s strici iz ozadja, kot povzema govorice F. Kek, kandidiral za predsednika RS in bil to od 2007 do 2012, ko ga je na volitvah premagal B. Pahor.
»Seveda obstajajo razne neformalne mreže, ki so v Sloveniji zelo razpršene. O tem lepo piše novinar Ali Žerdin v svoji knjigi Omrežje moči« v gospodarstvu »povezave med upravami, nadzornimi sveti, sorodstvene zveze, prijateljstva ...«...zagotovo pa ne gre za neko zarotniško organizirano skupino ljudi, ki bi z enega mesta vodila vse skupaj.«
(Slovenija danes?)
»Na površje so prišle slabosti, ki so bile v lepših časih neopazne. Gospodarstvo je šibko, imamo malo uspešnih menedžerjev. Obenem smo del EU in trpimo posledice njene problematične politike.« (Kakšne?) »da bi le zanašanje na proračunsko disciplino in zmanjšanje javnih izdatkov zadoščalo za izhod iz krize. Treba je spodbuditi povpraševanje.«
(Kaj počnete?)
»Pišem drugo izdajo učbenika mednarodnega prava. Izšla naj bi prihodnje leto Predavam v glavnem po svetu. Pojutrišnjem grem v New York. Tam bom dva tedna na Univerzi Columbia. Večkrat sem v Parizu, predaval sem na Kitajskem in Japonskem ter v več evropskih državah. Različne teme s področja mednarodnega prava - suverenost držav, funkcioniranje OZN in mednarodna pravna zaščita človekovih pravic.« Dva tedna je že dedek.

Slovenec leta 2014. Izbor – sporočilo bralcev Nedeljskega. tb, Nedeljski, 19.11.2014
Popularni tednik že 27 let izbira naj osebnost. Včasih so na lestvici kraljevali politiki, zadnja leta je druga zgodba, naslov so osvojili boksar Dejan Zavec, gospodarstvenik Rudi Colarič, humanitarca Anita Ogulin, lani zdravnik Aleksander Doplihar, idr.
Pisatelj in upokojeni politik
Tone Partljič je nedavno v Odmevih na RTVSLO dejal:
»Moramo se postaviti bolj ambiciozno, se zavesti, kaj sami zmoremo, ne pa da samo čakamo in se smilimo sami sebi... Za našo samozavest je bila tekma« (vijoličastega Maribora,
B.M.) »z nogometaši Chelseaja balzam za dušo«. Omenil je še uspehe baleta SNG Maribor, Draga Jančarja (pisatelja) nagrajenega v Parizu, kandidata za Nobelovo nagrado...
Do konca novembra so zbirali predloge na uredništvu tednika.

Koprivnikar kot Turk. K. Košak, Mladina 14.11.2014
Včasih je kritiziral Janševo vlado, zdaj ponavlja njene napake, piše Klemen Košak.
Boris Koprivnikar, zdaj minister, je pred leti, ko je bil direktor skupnosti socialnih zavodov, dejal za TVS: »Volili smo ljudi, ki so nam obljubljali lepšo prihodnost, sedaj pa se nad nami izživljajo z nemogočimi političnimi akrobacijami in mazohizem Slovencev je v tem, da to mirno gledamo.«
Konec oktobra 2014 je minister za javno upravo sindikate označil za nedržavotvorne in jim pripisal odgovornost za stanje v državi. Kasneje se je za to opravičil.
Napovedal je nekaj ukrepov v vzgoji in izobraževanju, npr. z zvišanjem obremenitev zaposlenih v vrtcih, podobno kot je leta 2012 predlagal takratni šolski minister
Žiga Turk. Takrat je Božena Bratuš, predsednica skupnosti vrtcev dejala: »Zamisel, da bi bila nekakšna predmetna vzgojiteljica, ki pride v prostor, odpredava in gre drugam… To je najmanj zmedeno.«
Če je verjeti ministrici
Stanki Setnikar Cankar, potem zmanjševanje zaposlenih in posega v normative ne bo. A ideja je še vedno aktualna.

Dr. Anja Kopač Mrak. Ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti.
K. Košak, Mladina, 14.11.2014
V politiko je vstopila potem, ko je 10 let na FDV UL preučevala teorijo družbene blaginje. Na začetku krize je postala državna sekretarka (minister je bil I. Svetlik,
B.M.), med vlado J. Janše je imela eno leto odmor, vrnila se je kot ministrica v vladi A. Bratušek. Pričakuje, da se bo čas izbiranja med slabimi in manj slabimi rešitvami končal leta 2016. Govori o aktualnih vprašanjih socialne politike, zaposlovanja, študentskega dela…
»Evropski socialni model je na preizkušnji. Med krizo EU ni našla pravega odgovora, kako opraviti nujno varčevanje in prestrukturiranje zaradi novodobnih potreb, ampak je varčevala brez solidarnosti. Dve leti smo se trudili, da se v strategijo Evropa 2020 zapiše cilj o zmanjševanju revščine. /…/ Naši sindikati pogosto rečejo, da mi upoštevamo Bruselj, ne pa ljudi, ki tu živijo. Enako govorijo drugje.«
»Socialna politika res ne sme biti podrejena ekonomski, a kljub temu ostaja v nekem širšem kontekstu.«
»V Sloveniji je delavec večinoma obravnavan le kot strošek, ne pa kot ključni človeški vir, na podlagi katerega lahko ustvarjaš svojo konkurenčno prednost. Veliko pričakujem od uresničevanja ideje ekonomske demokracije, saj menim, da je eden od korakov, kako premostiti nezaupanje med socialnimi partnerji, ki je velika slabost našega sistema. /…/ Socialni partnerji se celo lahko dogovorimo o cilju, glede poti tja pa veliko težje.« Če ugotovimo, pravi, da je treba »znižati stroške zaposlitve, se moramo dogovoriti, kako to narediti, ne da bi povečali prekarnost in da bi še vedno zagotavljali sredstva za socialno varstvo, zdravstvo, šolstvo…«
»Zato smo resno pristopili k izenačevanju stroškov različnih oblik dela. Dokler so brutto stroški pri pogodbi o zaposlitvi toliko višji kot pri študentskem delu, pri sp.-ju, popoldanskem sp.-ju… Ko so se dvignili stroški za avtorske in podjemne pogodbe, se je povečalo število sp.-jev…« (In delo na črno.) »Ja.«
zato se je »lotila nujne sistemske spremembe študentskega dela. To delo je za delodajalca tako ugodno, da pomeni anomalijo na trgu. Vsakemu škodi, takoj ko se neha šolati. Razumem, da je hkrati tudi socialni kolektiv, ki mnogim omogoča, da študirajo. /…/ Študentsko delo je privlačno tudi za to, čer če pokličeš študentski servis, čez eno uro dobiš študenta. Razumem, da podjetja potrebujejo tudi tako fleksibilnost.«
»Slovenska delovna sila je zelo dobro usposobljena, ampak to nam ne koristi, če imamo gospodarstvo, ki je podizvajalsko in tekmuje na podlagi stroškov. Omamo veliko neujemanje med delovno silo in potrebami gospodarstva.«
»V časih gospodarske rasti smo sredstva, ki so bila na voljo, porabili za lastninjenje podjetij. Kaj bi bilo, če bi šel ta denar za razvoj podjetij, za posodabljanje tehnologije?«

Zdravniki, novinarji, znanstveniki…

Medijsko ogledalo. Delo, 21.11.2014
Erik Brecelj (Onkološki inštitut), o vlogi novinarjev v zdravstvu:
»Če ne bi bilo novinarjev, bi bilo zdravstvo bistveno slabše. Vprašanje, koliko javnega zdravstva bi sploh še imeli.«
Matjaž Ličer (Nac. Inštitut za biologijo), o komuniciranju strokovnjakov z mediji:
»Če je znanstveniku težko komunicirati na njegovem področju s komerkoli, potem ima problem z razumevanjem tega področja.«

Alternativne diagnoze in strategije

Alternative. Zima 2014. Prispevki k razumevanju časa
.
Posebna izdaja tednika Mladina, 29.11.2014
Urednik
Grega Repovž v uvodu ironično pravi, da je »vse v najlepšem redu /…/: vrednost in cena dela se zmanjšujeta in omogočata rast dobičkov, nadaljuje se globalna privatizacija javnih storitev in dobrin, nadaljuje se zmanjševanje deleža, i ga mora kapital prispevati za delovanje držav in družb. /…/ obdobje debelih krav.«
Vladajoče skupine drži skupaj ideologija, vera v neizogibnost kapitalizma.
Zahteve po drugačni – socialni družbi in suvereni državi je tudi ideološka. »Ni drugačne družbe brez ideološkega in političnega boja.« Kdor tega ne vidi, je prevzel govorico »tistega, ki naj bi se mu postavljal po robu /…/ in s tem sam ohranja družbena razmerja«.
Povzemamo večino prispevkov in fotografij, s katerimi jih je opremilo uredništvo.
Thomas Pikety: Kapital v 21. stoletju.
Prevod (Vesna Malovrh) odlomkov iz prvega dela uspešnice francoskega ekonomista (*1971), za nekatere nadaljevanje Marxovega Kapitala, v kateri avtor dokazuje, da neenakost v kapitalizmu ni naključje, ampak ga prav ta poganja. Podnaslovi: Obdobja gospodarske rasti. Stopnja rasti 1% na leto= temeljna prenova družbe. Čas po »30 veličastnih letih« (1950 - 1970): medcelinsko križanje poti. Dvojna zvonasta krivuljna svetovne rasti. Velika monetarna stabilnost 18. in 19. stoletja. 20. stoletje: konec denarne stabilnosti.
(Fotografija J. Žnidaršič: Demonstracije v Parizu 1971, mladi s čeladami pod rdečo (?) zastavo s transparenti. SOLIDARITE!
Foto: Profimedia. Demonstracije v Londonu 1994: Dekle s kartonom pod Bigbenom: GOVERNEMENTS LIE, CHAT & KILL FOR PROFIT TO MANTAIN WEALTH & POWER FOR THE CORPORATE MASTERS.)
Rastko Močnik: Razredna dinamika postsocialistične EU.
Sociolog in soustanovitelj ljubljanske šole teoretske psihoanalize (FF UL, *1944) nasprotuje pravljici, ki jo širijo politiki kompradorske buržoazije, da bi bilo s kapitalizmom vse v redu, če bi bili njegovi nosilci »etični« in »moralni«. Tako disciplinirajo svoje in uspavajo izkoriščane množice. Pojasnjuje razredno dinamiko procesov po restavraciji kapitalizma, t.i. »gradualistično« pot. Sindikati so na začetku 90. let zaustavili neoliberalni udar in rast plač je pospešilo povpraševanje in rast gospodarstva. Prišlo je do zavezništva delavcev z nacionalno buržoazijo z ustanovitvijo Ekonomsko-socialnega sveta 1994 zaradi obljube o ohranitvi socialne države. V (neo)fordističnih podjetjih je management zmanjševal moč sindikatov, od katerih so se odtujevali tudi delavci. Z vstopom v EU (2004) in evrom (2007) je bilo zavezništva konec, prišlo je do privatizacije in zadolževanja, tudi bank. Manever se ni posrečil, ostali smo »s kompradorsko buržoazijo, razbitim delavstvom in šibkimi sindikati.« Vladajoči niso bili sposobni postaviti nacionalnega programa, enotnost zdaj poskušajo zagotoviti z moralno ideologijo. Njihova šibkost mudi možnost za boj delovnih množic proti pravemu nasprotniku – kapitalu, a »samo s transnacionalnim političnim delovanjem«.
(Protest proti korupciji in za javni interes decembra 2013, na Prešernovem trgu.
STRIC IZ OZADJA JE KAPITAL! KORUPCIJA, KLIENTELIZEM, KATASTROFA.
SOCIALIZIRAJMO BANKE, NE IZGUBE! Foto: Borut Kranjc).
Jože Mencinger: O gospodarski suverenosti nekdaj in zdaj.
Ekonomist (*1941), podpredsednik za gospodarstvo v Peterletovi (osamosvojitveni) vladi objavlja elaborat o lastnem denarju (1990) in pisma, ki jih je takrat pošiljal v zvezni vladi (v Beogradu). Pravi, da je imela takrat Slovenija več suverenosti, in da Junckerju zdaj takih pisem ne bodo pošiljali.
(Na fotografijah J. Žnidaršiča: Skupina z zastava (brez grba) na Triglavu 12.6.1990,; glasovanje skupščine RS za plebiscit leta 1990; štab Demosa, D. Rupel, J. Snoj, I. Urbančič, J. Pučnik idr., v gostilni, 23.12.1990.
Miha Blažič – N'Toko: Prepisovalci.
Glasbenik, aktivist in kolumnist Mladine (*1970) povzema svoje razmišljanja od l. 2011, ki jih je tudi objavljal. Pri tem izhaja iz strupenih komentarjev, s katerimi je G. Flaubert v romanu Bouvard et Pecuchet obračunal z romantičnimi idejami o družbenem napredku.
Leta 2011 se je N'Toko (v Alternativah) odzval na newage in zmedenost svoje generacije z besedilom: Nevera je opij za ljudstvo in priporočal podjetnost, za neuspehe pa je krivil ljudi: »Svet je lep, samo folk je glup.«
Konec 2012 je zagnal portal Državljanska odgovornost in se nato zaradi prve Mariborske vstaje zavedel, da je med tistimi, ki samo tarna iz svojega naslanjača. Napisal je tekst Politika cinizma, o aktivnem državljanstvu; nato se je zgodila prve izmed ljubljanskih vstaj.
Leta 2013 je postal vizionar, tako kot stotina reformatorjev, »pokazali bomo starim prdcem, da mladi zmoremo popeljati Slovenijo«, ne levo ne desno, »e-demokracija, UTD, zeleno podjetništvo, ekonomija delitve«. Takrat so nekateri policajem »na oklepe pripenjali vrtnice«, drugi vanj metali petarde »in mahali z nekimi /…/ prazastavami«. Mi karieristi, oni barbari. »Na srečo so se vstaje izpele in sprte strani smo se morale gledati le še na Facebooku.«
Nato je zagovarjal je organiziranje vstajnikov v stranko, k udeležbi na volitvah, brez ideološke navlake. Z zahtevami p moralni prenovi je bil v vlogi »PR-službe za nove politične odrešenike.« Presenečen je bil nad rekordno podporo Cerarju, »tehnokratu, polnem moralističnih naukov«. Podoben je tudi ekonomist Pikety: »Nobenega boja, nobenih grdih besed, samo sodelovanje in podjetnost«, nič o tem, kako prisiliti močne, da razdelijo svoje bogastvo.»Politične težave smo tako začeli reševati na ravni osebnih kariernih ambicij, revolucijo pa za potrebe svojih nežnih duš preoblikovali v samozdravljenje. Ukvarjali smo se z računalniki, z duhovnostjo, z umetnostjo, ne pa z umazano politiko.«
»Tako smo naredili cel vstajniški krog, od visokoletečega navdušenja do bridkega razočaranja in nazaj do mainstreamovske ideologije. /…/ Preprosto si ne znamo zamisliti družbe, v kateri bi ljudje počeli karkoli drugega, kot kopičili bogastvo za lastnike proizvajalnih sredstev.«
»Odkar se trudim razmišljati o družbi zunaj okvirov kapitalizma, vse manj ljudi pohvali pronicljivost mojega pisanja. /…/ Zanima me le, zakaj ljudje delajo vse več za vse manj denarja in varnosti. Družim se z nekul ljudmi, kot so sindikalisti, anarhisti, feministi, politični filozofi in antropologi. /…/ Moj bog, saj ni mogoče … spreminjam se v marksista!«
Bil je med tistimi, ki so na volilnih lističih »obkrožili nekaj, kar vsebuje besedo socializem. Ne delajmo si utvar, da se mladi Slovenci množično prekrščujejo v marksiste, a vseeno je bil uspeh Združene levice znak nekakšne spremembe razpoloženja. /…/ Leta 2014, ko vsi po vrsti soglašamo s plačami in pogoji dela, kakršnim bi se morali smejati, beseda na S začenja dobivati drugačen zven.« Loteva se vprašaja: »Zakaj smo tako nemočni?«<
Flaubert nas sili k ponovnemu preučevanju naših idej in svari pred odrešeniki. Čaka nas »vedno isti boj za pravice, ne glede na to, ali nas obdajajo parni stroji /…/ ali kiberprostor«.
(Na fotografiji B. Kranjca maske svinj pri koritu, pred parlamentom v Lj. decembra 2013.
Luka Mesec:«Novi obrazi« in socialistična opozicija
.
Koordinator Iniciative za demokratični socializem, vodja poslanske skupine Združene levice pravi, po L. Pantichu, da moramo najti upanje in kreativnost ter zgraditi nove politične institucije. Kot pravi B. Riexine: »Bistvo politike je vključevanje ljudi.«
»Levica, ki jo gradimo danes, nastaja na pogorišču socialne demokracije (reformizma) in komunizma (revolucionarnih gibanj in strank), ki sta skušala preseči kapitalizem v zadnjih 150 letih. Oba neuspešno«. Socialna demokracija je razvodenela v parlamentarizmu, komunisti so pogoreli z »realnim socializmom«.
Levica zdaj vidi svoj horizont zunaj kapitalizma. Zato bo organizirano delovala tudi zunaj parlamenta, imela svoje komunikacijske kanale, angažirala množice in vzpostavila »politični antipod kapitalu«. Če nam spodleti, piše L. Mesec, bomo – ob Cerarjevih – na naslednjih volitvah tudi sami zgolj stari »novi obrazi«.
(Na fotografiji B. Kranjca mlad fant z brki (*1987) in dvignjeno pestjo, novembra 2014, pred protestniki ob stavbi vlade v (rdeči) sindikalni opremi, s transparenti:
PROTI PRIVATIZACIJI. NOBENA RESNA DRŽAVA NE PRODAJA SVOJE N/…/. DELATE ZA BRUSELJ, NE PA ZA NAS. Na drugi zamaskiranec z napisom: C(m)erar, veleIZDAJALEC!)
Franček Drenovec: Dealerji, pusherji in usherji.
Ekonomist opozarja, da bo zgledovanje po družbah, ki jih poganja začetna industrializacija in kjer so plače pol manjše kot pri nas, ubilo Slovenijo. Opisuje dolžniški zlom Jugoslavije, osamosvojeno tranzicijsko Slovenijo, njen dolžniški zlom in kaže tudi na tiste, ki so dolgove najemali (userji). Velike finančne korporacije jim vsiljujejo kredite in varčevanja, neoliberalizem je ohranil liberalizem le še za trg dela, novi model ne poganja več kapitalistične blaginje ampak ohranja ZDA kot velesilo v času, ko se je tam gospodarski in družbeni napredek že ustavil. Začasna rešitev je usmerjanje k manj razvitim, od koder dobiva ljudi in kamor izvaža stvari in kapital. Finančni sektor se napihuje, ko poči, da rešuje emisija denarja. Borzniki zdaj kupujejo realno imetje, podjetja, zato tudi naš program »privatizacije«.
V svoji knjigi D. Graeber: Dolg (prevod *cf, Lj.) napoveduje konec bodisi v »izničenju nakopičenega dolga (in nanj prisesanih finančnikov) ali v /…/ zlomu celotnih družb«.
(Na fotografiji J. Žnidaršiča študentske demonstracije v Lj. leta 1971.
Natančneje 14.4.1971, ko se je po protestnem shodu pred FF, organiziranem zaradi hrupa na Aškerčevi, množica nenapovedano podala proti centru mesta. V široki vrsti, ki koraka objeta po Titovi, znani obrazi, Vuk, Zlobec, Medved, Rogelj, Jesih, še nekaj bradatih in lasatih, pet lepo odetih deklet, v drugi vrsti R. Pahor, prof. Vojan Rus idr. Pred kazino s(m)o se protestniki soočili z vrsto neoboroženih miličnikov, se nekako dogovorili, odšli pred skupščino, po sposojenem megafonu prebrali zahteve in razšli. Ostale so slike za zgodovino in pripovedovanje. Še pomnite tovariši?
B.M.)
Samo Tomšič: Lekcije krize in aktualnost Marxove kritike politične ekonomije.
Filozof (*1997) s Humboldtove univerze v Berlinu piše o tem, kako gresta totalitarizem in kapitalizem z roko v roki, anarhija je ideološka fantazija, predmet političnega boja je tretja možnost – komunizem.
(Na fotografiji AP skupina mladih sedi v parku, med velikimi slikami in napisom: Karl Marx n'est pas mort.)
Hans Magnis Enzensberger: Čim prej proč od tod.
Nemški filozof, pisatelj, pesnik, prevajalec, revolucionar (*1929) se spominja upornih šestdesetih let, ko je bil eden najpomembnejših študentskih voditeljev, urednik časnika Kursbuch. V novi knjigi opisuje in dokumentira zlasti burno obdobje med 1963 in 1970. Kaos. »Vietnamska vojna, študentsko gibanje Ausparlamentarische Oposition, rdeči Kmeri, Nixon na Kitajskem, praška pomlad.« Delal je na univerzi v Connecticutu (ZDA), »v univerzitetnem raju«, po svetu vojne, ni zdržal v »zlati kletki«, pisal rektorju da se počutu kot kolaborant novega fašizma in odšel. Po nekem »revolucionarnem« nastopu leta 1966 je bil na tleh, razdvojen:
»Bilo je grozno. Nisem dober govornik, vendar sem opazil, kako je mogoče razgreto množico voditi kot teličke, če igraš na prave strune. To se lahko stopnjuje do hujskanja. Nenadoma se človek spremeni v propagandista. (Op.: Podobne občutke je po shodu na Aškerčevi 14.4.1971 v Tribuni opisal Radivoj Pahor, ki se je nato umaknil iz aktivizma, se zaposlil, poročil, začel objavljati pesmi...
B.M.)
H.M. Enzensberger se je poročil, ločil, noro zaljubil in ločil od lepe Rusinje, ki ji je kasneje vzela življenje… In veliko potoval: Bolgarija, Kitajska, Kuba...
V sedemdesetih ga je minilo, študentskemu gibanju je pošla sapa, marsikdo je začel spet razmišljati s svojo glavo. V gibanju so voditeljem pripisali pretirano vlogo, nekateri so trpeli »zaradi izgube stika z realnostjo«, hoteli so kitajske razmere prenesti v Evropo. »Kup zmešanih se je čisto resno imenovalo Frakcija rdeče armade.« Pri takšnih gibanjih so »vedno ljudje, ki jih povozi«.
(Nacizem, rasizem, Nemci?)
Pravi, da je bilo takoj po vojni, »največji zgodovinski katastrofi,ki so si jo nakopali sami«, še veliko nacistov in esesovcev med sodniki, profesorji, uredniki, kasneje se je začelo razstrupljanje, nekaj tudi zaradi biologije in preobrazba Nemčije v civilizirano državo. »Nemcev ne gre podcenjevati. Nekaj je v njih, kar jim omogoča, da se poberejo«.
(Filozofinjo H. Arendt je razburil s trditvijo, da Auschwitz ni nemška posebnost in da je človek zmožen vsega ter megasmrt zaradi atomske bombe primerjali z iztrebljenjem Judov.)
»Česa takega Nemec ne sme reči«, je menila H. Arendt, on pa ji je odgovoril, da je to »zelo slab argument /…/ ad personam.« Genocid se lahko ponovi drugje, tudi atomsko bombo je mogoče uporabiti zanj.
(Nemčija je danes prijetna dežela, tudi zaradi aktivistov iz 1968.)
»To potrjuje neverjetno učno zmožnost sodobnih sistemov, ki lahko absorbirajo upor, neubogljivost, /…/ da zagotavljajo lastno preživetje.«
Dino Bauk: Letu inkontinenčnega perila za odrasle naproti.
Pravnik (*1972), odvetnik, komentator Mladine meni, da bo svet prihodnosti podoben tistemu, ki ga v romanu opisuje D. Foster Wallace. Za to bomo odgovorni tudi mi, z današnjim fatalističnim prilagajanju novi podobi sveta, ki omogoča njeno vzpostavitev.
Tisti, ki vneto zagovarjajo varčevanje pri plačah učiteljev, pri tem ne mislijo na plače tistih, ki učijo njihove otroke. Uradniki v evropski komisiji si niso zamrznili plač in napredovanja.
(Na fotografiji B. Krajnca svetlolase demonstrantke proti rezanju stroškov v javnem šolstvu, januarja 2o13 pred Univerzo, z napisoma:
MOKRE SANJE SLO. VLADE – JAVNA DELAVKA NA KOLENIH.
ZA JAVNO ŠOLSTVO.)
Cvetka Hedžet Toth: Proti tiraniji vrednot.
Redna profesorica na FF UL se sprašuje od kod se je pritepla demagoška zgodba o »krizi vrednot«. Piše, da je leta 1982 v nemškem (ZRN) parlamentu poznejši kancler H. Kohl dejal, da gre »za duhovno-moralno krizo«. Vrsta počitkov, tudi naših to ponavljajo.
»Kot da bi se demokracija sesuvala sama v sebi, ker so ji njene lastne vrednote odveč, saj njihove načelnosti ne prenese več, še sami temelji našega humanizma so na udaru.« Prispevek končuje s prepričanjem (vrednoto), »da smo na svetu zato, da v njem z organizirano solidarnostjo na vseh ravneh ustvarjamo mir, skratka da svet mirimo, ne pa da ga merimo v milijonih dobička in kapitala. Miru brez socialnega miru pa nikdar ne bo.«
(Na dveh fotografijah B. Krajnca shod proti tajnim sporazumom, septembra in oktobra 2014, na Prešernovem trgu
(MAKE LOVE NOT TRADE) in (maska) pred stavbo parlamenta v Lj.)
Jože Vogrinc: Vsaj nekaj namesto nič.
Sociolog in filozof (FF UL) je pri Studia Humanitatis izdal knjigo Transverzala. Fragmenti historičnega materializma. V (bolj) razumljivo in slovensko napisanem prispevku »vmes med pridigo in navodilom za uporabo«, oz. »kakor so nas učili v socializmu, pa nismo hoteli poslušati: bodi konstruktiven, kritika mora graditi, ne samo rušiti, predlagaj kaj!« najprej pove zgodbo o premraženem vrabčku, na katerega se podela krava, ko ogret začivka, pride lisica, itd. s tremi nauki, zadnji se konča, da »vsaj ne čivkaj«.
Predlogi, kako vi vlada in ministrstva znižala stroške:
(1) Vlada naj naroči analizo (ne)uspešnosti spodbud gospodarstvu (poroštva za TEŠ6, »sanacija« bank), najde in kaznuje odgovorne, tudi politike, ter taka početja opusti.
(2) Ministr(i)ce naj odpustijo tiste, ki so tam ostali varno »parkirani« od prejšnj(e)ga, in naj ne zaposlijo vedno novih, svojih, na projekte za en mandat.
(Op.
B.M. Vprašanje za ekspert(k)e za racionalizacijsko restrukturalizacijo sistemov: Kaj naj storim, če sem s pokvarjenim avtom na servisu, pa lastnik mirno gleda, kako zaposlenci(ke) ždijo v parkiranih avtomobilih, svojih, namesto da bi popravljali, mojega?!)
J. Vogrinc: »Nauk te basni: denar, delovna vnema in zaposlovanje so usmerjeni v ukvarjanje uradništva s samim seboj, namesto, da bi bilo servis družbenega področja, za katero je pristojno.«
Navede dva primera iz svojih izkušenj z mediji in faksi.
(1) Imenovan je bil v komisijo za razdeljevanje denarja za »uravnoteževanje medijev«, po zakonu prve Janševe vlade.
(Zainteresirani naj nadaljevanje te zgodbe preberejo v Mladinih Alternativah. B.M
.)
(2) Pred leti so na univerzah izumili varčevanje pri malicah. Zdaj vsak mesec pošilja računovodstvu formular, kamor vpisuje, kateri dan je opravljal delo »na fakulteti«, da dobi za tiste dni za malico. Ni važno, ali je bil na simpoziju ali na predavanjih in da »večino dejanskega delovnega časa« porabi »za študij, raziskovanje in pripravo predavanj in vse to praviloma »izven fakultete«, tudi v petek. »Rubrike ne zanima, da imam v sredo predavanje zjutraj in bom že pred poldnevom doma, v četrtek pa potrebujem kosilo, ker bom na fakulteti od zgodnjega jutra do popoldneva. /…/ Najbolj zagreti za tistih nekaj fičnikov so /…/ vsak dan »na fakulteti«, pa četudi so na konferenci v tujini. /…/ Krčenje sredstev zahteva od vodstev fakultet ustvarjalno izmišljanje pravil, kako naj se uklanjamo tem posegom, da bo škoda omejena. /…/ da dobimo vsaj nekaj namesto nič.«
»Predvsem je treba javno povedati, da iracionalnega trošenja denarja ni mogoče izkoreniniti s prepovedmi, z jemanjem še teh sredstev, ki jih dobivamo, ali s pridigami o pravilnih vrednotah. /…/ Prav tako /…/, da tiho strinjanje z vedno bolj represivnimi notranjimi ukrepi v delovnih kolektivih /…/ ne more ohraniti statusa quo v njih. Kolektivi se notranje razkrajajo in razslojujejo glede na mesto zaposlenega v hierarhiji in glede na pripadnost tej ali oni interesni skupini. /…/ Oblast ima mir, če se podložniki žrejo med seboj.«
Pove še bolj sociološko: Posledica dolgoletnega varčevanja so »zaostreni notranji spori v javnem sektorju. Zaradi krčenja se vedno bolj ukvarjamo sami s seboj, z bojem za status ali vsaj za preživetje. Na fakultetah si razbijamo glave, kako bi skrčili študijske programe, ne da bi ti zgubili vsak smisel, pri čemer moramo predvsem poskrbeti, da bodo zaposleni imeli preveč ali premalo ur. Vsebina programov in usode vseh potencialnih asistentov, učiteljev in drugih, ki jim dela ne moremo plačati, so drugotnega pomena – čeprav so vrez njih programi bistveno slabši, če že ne zastareli ali vsebinsko nelogični.«
»Dejanski družbeni učinki politike, ki z »varčevanjem« vnaša družbene konflikte v delovne kolektive, so demoralizacija delavcev, zdravstvene težave, slabo delo. Razsipnejšo politiko bi si težko zamislili.«
(Kaj storiti? Happy end?)
Jasno je, Jožetu, ki na sliki sedi pred filofaksom na Aškerčevi (Še pomnite tovariši?
B.M.)
»da morajo družbene spremembe priti od spodaj. Začeti se morajo s spreminjanjem odnosov v kolektivih samih: z medsebojno solidarnostjo in z doslednim zavračanjem vsiljenih ukrepov oblasti«, ki jih je »treba z notranjimi ukrepi /…/ nevtralizirati«, ne pa z njimi ojačevati »notranjih sporov«.
Podobno zgodbo je pred 2000 leti opisal Jožef Flavij, piše v svojem prispevku Jože.
Judje so se upirali Rimljanom in ko so le-ti v letih 66-70 oblegali Jeruzalem, so se v njem spopadli med seboj. Mesto so okupatorji požgali, Judje pa so se razselili.
»Ne verjamem, da se zgodovina ponavlja. Iz zgodovine se ne naučimo niti tega, da se iz zgodovine /…/ ničesar ne nauči.«
(Na fotografiji Uroša Abrama množica mladih obeh spolov koraka s transparenti po Trgu OF, med postajo in SPIZom, proti MIZŠ, na protestu proti komercializaciji šolstva, Lj. 2014.
(Belo-rdeče na črnem: ŠTUDENTJE, DELAVCI, UPOKOJENCI, PROTI ŠOLNINAM!
ŠTUDENTJE PROTI RAZGRADNJI /…/CIALNE DRŽAVE. TRG, PUF, ŠTUDENT PLAČA. 14.4.2014.
ZVIS. /…/NOST! NAJ VEDNOST /…/ TRG IN /…/NANOSTI. ZVIS. /…/ZVIŠEK. /…/ZVISL /…/
(Nad njimi velika slika stavbe Univerze, iz katere se vali rumen dim. Prepisal
B.M.)

Dom in svet

Dajte nam pištole in zagotavljamo vam red. G. Kranjc, Nedeljski, 19.11.2014
Zgodovinar
Gregor Kranjc, profesor na Univerzi v Torontu v svoji knjigi (Hoja s hudičem, Ciceron, Lj. 2014) piše tudi o začetkih sodelovanja z okupatorjem v 2. svetovni vojni.
Leta 1942 se oblikovale enote prostovoljcev, nasprotnikov Osvobodilne fronte (OF), ki so jih Italijani poimenovali MVAC (Milizia voluntaria anticommunista, avtor omenja izraz »vaške straže«, »belogardisti«, še danes je slišati:»ta beli«, v arhivih najdemo »BeGa« ipd.,
B.M.) Nekateri avtorji menijo, piše G. Kranjc, da so Slovence k vstopu v te enote »motivirali najčistejši ideali – domoljubje in obramba slovenskih katoliških vrednot«. Nekdanji vaški stražar R. Hirschegger in Polja je pisal , da je OF ljudi »potisnila prav na rob, do najbolj grenkih odločitev: od okupatorja, svojega sovražnika smo sprejeli orožje, da bi lahko zavarovali svoja življenja in domove.« (cit. po G. Kranjc)
Vplivni v katoliški cerkvi so javno pozivali na boj proti ateizmu, komunizmu in OF. Pozivi so imeli vpliv na katoliške mladinske skupine in z »vključevanjem članov akademskega kluba Straža in mladinskih skupin Katoliške akcije je prišlo v MVAC do nove radikalizacije, za katero je morda še najbolj značilen pojav vere v mučeništvo.«
G. Kranjc navaja pogovor med mladim »
Jaroslavom Kikljem in njegovim vodjem dr. Tomcem« (vodja stražarjev, TeoF UL) le uro preden so »vosovci« (VOS, Varnostno obveščevalna služba OF, za nekatere le jeklena pest KPJ, B.M.) ubili njega in »njegovega mentorja monsinjorja Lamberta Erlicha« (TeoF UL).
»Tomec: Pazite, da vas ne bodo ubili.
Kikelj: Bom šel pa v nebesa.
Tomec (presenečen): A kar naravnost v nebesa?
Kikelj: Da, profesor, kar naravnost v nebesa.«
(Opomba
B.M.: C. Žebot v svoji knjigi Neminljiva Slovenija opisuje okoliščine likvidacije L. Erlicha in študenta J. Kiklja. Avtor, takrat neke vrste tajnik pri profesorju Erlichu, je bil tisti dan zadržan in je profesorja spremljal J. Kikelj. V prvih sporočilih OF o dogodku je bil C. Žebot naveden kot drugi likvidirani. Nekaj o tem, kako so se med 2. sv. vojno držali študenti UL, pišem v knjigi Ključ je v naših rokah, UL, 2003, str. )
V šoku po uboju Erlicha, piše G. Kranjc, je stališča do OF zaostroval tudi škof
G. Rožman. V spomenici generalu Robottiju je 12.9.1942 je med drugim predlagal, da dovoli »ustanoviti v vseh krajih zaščitne enote«, v Ljubljani pa »enoto tajne policije, ki bo štela 500 mož, oboroženih s pištolami«, ki bi v 6 tednih »aretirali in pristojnim oblastem izročili vse nevarne elemente« in v Ljubljani »ne bo več komunistov.« Ljudje se morajo zdaj »odločati med redom in boljševizmom. Mi smo izbrali red ...«
(Na fotografiji je postroj čet v (pol)vojaški opremi s čeladami in puškami na Kongresnem trgu pred Univerzo, z oficirji v italijanskih uniformah. Besedilo: »Pripadniki vaških straž se urijo pod nadzorom italijanske vojske.«)

Zaradi njega se počutijo bolj doma. L. Dvoršak, Dnevnik, 19.11.2014
Koroški Slovenci, ki so študirali v Gradcu (Avstrija) so leta 1963 tam ustanovili pevski zbor. Iz njega je nastal 1974 Klub slovenskih študentov (in študentk) v Gradcu, po vzoru kolegov na Dunaju; leta 1995 so v naziv dali tudi punce, pravi predsednica
Marcella Slugove Sternad.
Letos praznujejo štiridesetletnico. Na začetku bili zelo politično aktivni, zavzemali so se za pravice Slovencev na Koroškem, v boju za dvojezične napise v času (nemškonacionalnega) Orttafelsturma leta 1974.
Klub še vedno deluje na Mondschein gasse 9, tam pojejo, plešejo, igrajo igre, organizirajo razstave in druge dogodke. Vsako leto je brucovanje za nove študente in kulturna prireditev Utrinki. Finančno jih podpirata deželi Štajerska in Koroška, naše ministrstvo za Slovence po svetu in donatorji.
V klubu imajo študenti vedno nekoga, ki ga lahko prosijo za pomoč pri študiju, življenju v novem mestu ali zgolj za druženje.
Toni Smrtnik (iz Sel?, B.M) pravi, da si Gradca brez kluba ne zna predstavljati, je pomembna povezava z domačo deželo. »ta klub je razlog, da se Slovenci v Gradcu počutijo bolj domače.«

Berimo, poslušajmo!

Marko Radmilović, kolumnist. Nedeljski, 19.11.2014
Scenarist in režiser Marko Radmilović (1964) od leta 1997 ob torkih na radiu Val 202 »s svojimi satiričnimi ostmi ljudstvo prebuja iz ravnodušnosti. S svojo izjemno priljubljeno satirično gloso Sedim v močvirju in razmišljam je popolnoma neprizanesljiv do politike sistema, sprenevedanj, očitnih neumnosti in tistih, ki jim primanjkuje samokritičnosti.« S tem si je prislužil letošnjo Ježkovo nagrado.



November 2014

Učenje, študij in delo

Za učbenike se »nihče ne briga«. Učbeniški skladi. P. Mlakar, Dnevnik, 17.11.2014
Na učbenike in učbeniške sklade je veliko pripomb. Zgodovinar
Peter Vodopivec pravi, da je treba določiti jasne smernice razvoja učbenikov in oskrbe z njimi. Danes je vse prepuščeno založbam. Učni načrti sicer določajo vsebino, nihče pa ne preverja, ali je predstavljena na otrokom razumljiv način.
Na
Zavodu za šolstvo pravijo, da imajo le recenzentsko vlogo. Učitelji se pritožujejo, da zaradi omejenih nabav ne morejo izbirati učbenikov. Otroci jih morajo konec leta v sklade vrniti nepoškodovane, zato ne smejo podčrtavati ipd.
Skupina na ministrstvu MIZŠ pripravlja spremembe. Njen član
Miha Kovač (FF UL), tudi predstavnik založnikov pravi, da bo treba finančno breme razdeliti med državo in starše in določiti, pri katerih predmetih bodo učenci dobili učbenike v trajno last.

»Danes je drugače biti mlad kot nekoč.« S.M., Delo, 17.11.2014
V pogovoru za
www.delo.si je Žiga Schmidt, predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) govoril o varčevanju, študentskem delu, vplivu študentov in o pripravi za delo.
ŠOS ugotavlja, da je država v preteklih letih za en mesec skrčila subvencijo za prehrano, za dva meseca za prevoz, za 124% podražila zdravstveno zavarovanje za starejše od 26 let, znižala študentsko davčno olajšavo za 25%, ukinila subvencije mladim družinam za stanovanja, znižala subvencije za bivanje pri zasebnikih na 36%, povišala koncesijsko dajatev za študentsko delo na 23% in zaostrila pogoje za Zoisove štipendije, zato se je število novih štipendistov prepolovilo.
Ž. Schmidt pravi, da bo treba poleg večje obdavčitve študentskega dela uvesti tudi minimalno urno postavko, večjo davčno olajšavo in nuditi več štipendij.
Za večji vpliv študentov morajo dobiti mesto v Ekonomsko socialnem svetu (ESS), čemur drugi partnerji nasprotujejo. Mladi ne voljo, zato nimajo stranke v parlamentu. »Mladi so apatični, mislijo, da se ničesar ne da spremeniti, vdani so v usodo, za kar pa moram priznati, da niso krivi sami. Če gledaš en (TV) dnevnik na teden ali pa prebereš dva časopisa na teden, postaneš apatičen. Misliš si, kaj je meni tega treba. Obupaš nad to državo. Pa to ni mišljeno kot kritika novinarjev. Samodejno postaneš otopel in imaš nek svoj svet, paš na službo, družino, partnerja, prijatelje in misliš, da se ne splača aktivirati.«
Pasivnost vodi v stagnacijo. Da se marsikaj spremeniti. »Ali na silo ali pa tudi na lep način. Glavni problem je resnično velika razlika, ko primerjamo generacijo mojih staršev ali pa starih staršev. Takrat so bile neke utečene poti: če si diplomiral, si dobil službo posledično kredit, lahko si imel družino, zamenjal si mogoče tri službe v življenju in imel si pokojnino. To je bila jasna »špura«. Zdaj pa se nimaš česa veseliti. Tudi če dobiš službo, nisi kreditno sposoben, ne moreš imeti stanovanja in družine.«
Mladim priporoča, naj razmišljajo, kaj po študiju, »o kompetencah, poznanstvih, izkušnjah, ki jih bodo pridobili; gradijo naj svoj življenjepis.« Več kot očitno je, da «bomo morali sami poskrbeti zase«.

Kandidat naj ponuja rešitve. Življenjepis. Prave besede. S. Lokar, Dnevnik, 15.11.2014
Na portalu
www.mojeDelo.com svetovalci naštevajo katere ključne besede najbolj pritegnejo kadrovike, oz. računalnike, ki jim pomagajo, v življenjepisih kandidatov za zaposlitev. Po izkušnjah svetovalcev so to:
marketing, usposabljati, določati,
sodelovati, klicati, stremeti,
pomagati, dosegati, oblikovati,
izvajati, implementacija, reševati,
zmagovati, prodajati, vključevati,
razvijati, uporabljati, voditi, rasti,
graditi, svetovati in pogajati se.

Študij gradbeništva v znamenju sodobnih tehnologij. Delo, 18.oktobra.
B. Maselj, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Na očitke Aleša Krainerja o napačno predstavljenem študiju na FGG UL odgovarja
Brane Maselj. »Kvadrokopter, laserski skener, 3D tiskalnik, čiščenje odpadnih voda, model onesnaževanja podtalnice, model stoječega vala za surfanje itd. Predstavljajo širino študija na FGG in ne njegovo temeljno vsebino, kot želi brati« A.K.

Nepreslišano. Jaka Vadnjal, direktor GEA Collegea. (Finance) Dnevnik, 15.11.2014
»Sindikati so minuli teden spet pokazali, da se želijo ukvarjati s politiko. Predvsem so proti vsakemu ukrepu, ki ga predlaga država in bi lahko pomenil zmanjšanje dozdajšnjih pravic, pa čeprav smo v nekaterih vidikih regulacije trga dela obstali tako rekoč tam, kjer smo formalno končali zgodbo o socialistični družbeni ureditvi. Sindikati se le medlo odzivajo na v nebo vpijoče zgodbe o zaposlovanju na črno, neplačevanju davkov in prispevkov, pa čeprav zaradi tega izgubljajo njihovi varovanci. Sindikati so proti spremembam zakonodaje, ki bi omogočala enostavnejše odpuščanje in bolj prožno pojmovanje naše legendarne zaposlitve za nedoločen čas, pa čeprav veliko študij potrjuje, da prav možnost bolj prožnega odpuščanja že v kratkem času pozitivno pripomore k novemu zaposlovanju.«
»So sindikati kdaj vprašali množice »prekarcev«, torej tistih, ki so danes, da bi preživeli, prisiljeni delati kot svobodni novinarji, kulturniki, umetniki al espeji brez kakršnih koli pravic iz delovnega razmerja, ali bi bili pripravljeni podpisati nekoliko manj varno pogodbo za zaposlitev, tako, ki ne bi obljubljala zaposlitve do smeti?«

Pisatelji, novinarji, poslanci, predsedniki, ministri

Strašljivi zadah zgodovine. UO DSP, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Društvo slovenskih pisateljev opozarja na dva podobna zakona, ki v različnih obdobjih omogočata sodno preganjanje piscev in novinarjev.
Leta 1958 je sodišče v Lj. zaplenilo številko Revije 57, ki je bila kasneje ukinjena aretirali so J. Pučnika in sprožili preiskavo proti štirim sodelavcem revija, po 118.čl. KZ zaradi sovražne propagande, v povezavi z 133,čl. KZ in 156. čl. ZKP.
Državni zbor RS je leta 2004 sprejet Kazenski zakon KZ, ki je bil sicer kasneje v času ministra L. Šturma spremenjen, a še vedno z zaporom grozi tistemu, ki »na protipraven način pridobi podatek, za katerega se ve, da je tajen, z namenom, da¸ga neupravičeno uporabi, ali kdor tak podatek uporabi«, cit. po UO DSP. Nedavno se je začelo sojenje novinarki A. Delič, ki ji očitajo omenjeno kaznivo dejanje.
Tak zakonski člen je bil sprejet, ko je bil predsednik DZ B. Pahor, zato ga UO poziva, da odstopi kot predsednik RS, tudi ker je razsul protikorupcijsko komisijo. Objavijo naj se mena poslancev, ki so glasovali za tak zakon.

Anže Voh Boštic, ustanovitelj spletnega portala www.podcrto.si .
V. Flegar, Dnevnik,19.11.2014
Diplomant mednarodnih odnosov in bolonjski magister mednarodnega poslovanja
Anže Voh Boštic novinarstvo drugače razume kot »šolani« novinarji, piše Vojko Flegar. »S podobnim raziskovalnim delom bi se lahko ukvarjal na univerzi ali v kakšni drugi javni ustanovi. In se tudi je. Za kratek čas. Tako kot ni dolgo zdržal v tradicionalnih medijih. Počutil se je utesnjenega«.
Na njegovi spletni strani piše: »V slovenskem medijskem prostoru smo pogrešali prostor za prispevke z dovolj dobrimi in poglobljenimi informacijami o problemih, s katerimi se dnevno sooča naša družba.« Tam ne piše samo o kakem problemu ali nepravilnosti, »ampak tudi, kako se ga da rešiti in kdo je odgovoren za rešitev. ... pišemo redna nadaljevanja naših zgodb. Začetki zgodb so bolj brani od konca, ko se nek problem reši, »morda tudi zato, ker smo o njem pisali«.
Zbirajo pa donacije bralcev, oglasov nimajo; vsebina je prosto dostopna. »Tudi po tem se razlikujemo od, recimo, Dela ali Dnevnika, ki praviloma zakleneta vse družbeno relevantne članke. (Op. B.M.: Na spletnih straneh časnikov običajno tudi niso dostopne »manjše« novice, npr. o visokem šolstvu ipd.. Na naši spletni strani
www.nsdlu.si jih povzemamo iz »papirnatih« izdaj časnikov in revij, tako kot tovrstne prispevke bralcev in gostujočih piscev, ki niso vedno dostopni preko spletnih izdaj.)

Koga za ministra? M. Lesjak, Dnevnik, 1.11.2014
V svoji kozeriji objavlja
Miran Lesjak, Dnevnik, izjave z ljubljanskih ulic, kdo bi bil najprimernejši gospodarski minister, npr.
Pia C., študentka organizacije: »Slovenci si moramo priznati, da smo majhni in zato nimamo neizčrpnega spiska kandidatov za v vlado. Treba je izbirati med tistim, kar je preverjeno. Jaz mislim, da bi se premier moral obrniti na gospo Bulčevo, ki je že bila ministrica in je sedaj evropska komisarka za promet, to je tudi gospodarstvo. Ona ima veliko izkušenj in se hitro uči.«
Amalia H., upokojena učiteljica: »Janeza Janšo! Ker je pošten, ima izkušnje iz velikih sistemov in dobre zveze. Naj ga dajo za ministra, takoj ko pride iz zapora.«

Prebliski. Marjan Weisseisen. Dnevnik, 19.11.2014
»Slovenija je lepa! Polna uspešnih ljudi! Odlični dijaki, kulturniki, Bled, Tina Maze, zdravniki, mlini na Muri, mladi znanstveniki, pridni delavci, Leon Štukelj...
A doslej niti ene prave vlade! Politiki bodo (so) zajebali čisto vse! Le škofi so še slabši!

Trg dela­? Sindikati?

Režim EU cefra trg dela in povzroča splošno negotovost.
M. Stanojević, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Ob vladni pobudi za večletni socialni sporazum
Miroslav Stanojević (FDV UL) piše o dosedanjih sporazumih in pogojih za reševanje teža s trgom dela.
»V 90. letih, v obdobju gospodarske rasti in približevanja EU, se je v Sloveniji izoblikoval režim partnerskega sooblikovanja javnih politik.« Od 1994 do vstopa v EU (2004) je bil institucializiran v dogovorih o plačni politiki in širših socialnih sporazumih. Plače so se omejevale, v podjetjih se je delo intenziviralo in fleksibiliziralo. Sindikati so zameno dobili stabilnost zaposlitev. Omejevanje plač je spodbujalo izvoz, zniževanje inflacije in brezposelnosti. To je omogočilo vstop v EU, a tudi prerazporejanje v korist kapitala.
Po vstopu v EU je bil sprejet le en socialni sporazum (2007 2009). Po sprejemu evra je (Janševa) vlada predlagala enotno davčno stopnjo. Sledil je upor sindikata, z množičnim revoltom novembra 2005. Vlada je predlog umaknila, sklenila omenjeni sporazum in nadaljevala s privatizacijo. Kljub temu je volitve izgubila. Sindikati pa so izgubljali članstvo.
Po izbruhu krize 2008 so se zamenjale 4 vlade. Leta 2009 podjetja niso mogla več odplačevati kreditov, sledilo je reševanje »bančne luknje«. To je poglobilo fiskalno krizo in vlade so jo reševale z omejevanjem stroškov v javnem sektorju, zlasti plač, zadolževanjem, novih davkih in privatizacijo državnih podjetij.
(Pahorjeva) vlada se je odpovedala sodelovanja s socialnimi partnerji in poskusila s strukturnimi reformami, ki pa so padale na referendumih, npr. pokojninska.
Naslednja (Janševa) vlada je z ideološko usmerjenim radikalnim omejevanjem stroškov javnega sektorja (»zujf«) izzvala splošno stavko tega sektorja.
Pred potekom mandata jo je zamenjala vlada A. Bratušek, ki je reševala finančni sistem, sprejela »zlato fiskalno pravilo« (proračunski primanjkljaj le do 3%) in omejila referendume.
Najnovejša vlada je v teh omejitvah soočena z rastočim javnim dolgom, zato se ne sme zadolževati. Če bo »zujfovsko« omejevala bo prišlo do novega upora. Preostaja le prodaja podjetij, da¸zmanjša javni dolg in si povrne ekonomsko suverenost, ki bolj kilava, kot kažejo izkušnje Madžarske. Sindikati obrambo javnega sektorja potiskajo v to smer.
V taki situaciji je Sveta EU julija 2014 Sloveniji priporočil, da vlada po posvetovanju s socialnimi partnerji »do konca leta pripravi celosten socialni sporazum, s katerim bi zagotovila, da gibanje plač, vključno z minimalno plačo, podpira konkurenčnost, povpraševanje in ustvarjanje delovnih mest.«
M. Stanojevič meni, da bi bilo to priporočilo smiselno v začetku 90. let, zdaj pa ga bo težko uresničiti v kontekstu »evropskega sistema permanentnega varčevanja in notranje slovenskih konstelacijah«. Za plače priporočilo pomeni bodisi zamrznitev ali znižanje, kar je nadomestilo za izgubljeno možnost devalviranja nacionalne valute. Novih delovnih mest ne moremo ustvarjati v pogojih varčevanja, prav tako ne večje socialne varnosti. V teh pogojih je rebus nerešljiv, interesi delodajalcev in delavcev so preveč različni, socialni sporazum ni možen.
Vendar ga potrebujemo. Temeljiti bi moral na ugotovitvi, da je varčevalni režim EU »skregan z demokracijo in logiko socialno tržnega gospodarstva«. Na periferiji Evrope povzroča cefranje trga dela in negotovost, eksistencialno ogroženi posamezniki pa postajajo plen populističnih politik.
»Novi socialni sporazum bi moral temeljiti na soglasno sprejetem projektu (prenove in ohranitve) socialnega tržnega gospodarstva, torej demokracije in njenega temelja, eksistencialne varnosti in stabilnosti lastnih državljanov.«

Izjava dneva. Delo 11.11.2014
Nič ne vemo,
zgolj to,
da se bo zgodil vesoljni potop,
če ne bomo prodali.

Branimir Štrukelj

o tem, da vlada ne pojasni koristi od prodaje državnega premoženja.
Čaka nas veliko dela, da bodo spremembe na bolje občutili še državljani
.
M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Finančni minister
Dušan Mramor je bil v pogovoru bolj optimističen kot septembra ob nastopu mandata. EU nam napoveduje gospodarsko rast 2,4%, bolje gre gradbeništvu, po izvozu smo med prvim v EU, raste industrija in trgovina na drobno. Rastejo plače, v realnem sektorju, manj je brezposelnih. Prebivalstvo je med najmanj zadolženimi v EU.
A čaka nas veliko dela, da bodo državljani opazili spremembe na bolje. Potrebna bo politična stabilnost. D. Mramor verjame, da bo koalicija zdržala 4 leta.
V pogajanjih s sindikati bi radi maso plač v javnem sektorju zmanjšali za 3%. »Bil bi zelo vesel, če bi prišlo do dogovora, da se zmanjša le masa plač, ne pa število zaposlenih v javnem sektorju.« Ima dobre izkušnje »s temi sindikati«, saj so razumeli razmere »in tvorno sodelovali«.
S spremembo ustave smo sprejeli evropsko pravilo o uravnoteženem proračunu na srednji rok, »moramo zmanjševati primanjkljaj«, v 2015 pod 3%. Moramo prodajati podjetja. Ne smemo se zadolževati, zdaj za obresti plačamo več kot za visoko šolstvo, desetino proračuna.
(Zaposlovanje mladih?)
»Za mlade bomo največ naredili, če bomo naredili vse za gospodarsko ras, rast zaposlenosti in zmanjševanje njihovih prihodnjih bremen.« To je na področju pokojnin, državnega dolga, zdravstva. »Problem mladih bo rešen, če bo gospodarstvo dobro raslo, če bodo imeli prihodnost doma na visoko intelektualnih področjih, v raziskavah, razvoju in v povezavi s podjetji, raziskovalnimi inštituti in univerzami.«
(Vaši svetovalci?) »Imam zelo širok krog kolegov na ekonomski fakulteti (EF UL) in drugih fakultetah po Sloveniji ter drugih strokovnjakov, s katerimi se lahko posvetujem.«

Razprodaja podjetij nova katastrofalna poteza slovenske politike.
M. Gams, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Matjaž Gams
, Inženirska akademija Slovenije, svari pred prodajo Telekoma in drugih podjetij. »Namesto, da bi Slovenija čimprej počistila svoje pravne, ekonomske in druge nekvalitetne podsisteme, bo s prodajo dobila potuho, da se še ne mudi, da lahko še nekaj časa delujemo nekvalitetno, marsikdaj tudi slepo ideološko in popustljivo do<goljufov in kriminalcev.«
S prodajo bomo dobili denar, pogosto meni javnost, to ni nič narobe. »Menim, da gre za popolno odsotnost poznavanja poslovnih osnov, predmet poslovne inteligence predavam desetletja, in za oprane možgane s strani naročnikov, ki želijo zaslužiti na račun naše nevednosti.« Če bomo razprodali družinsko srebrnino bomo »izgubili precejšen del gospodarske in vsebinske samostojnosti, lastnemu znanju in narodni zavesti bomo zadali hud udarec.«Ž»Slovenci se ne smemo prepustiti malodušju in nesposobnosti naših politikov, ekonomistov in pravnikov. Najti moramo moč, da te podsisteme spravimo v red.«

Ali podpirate sindikalne proteste zaradi varčevanja? Nedelo, 16.11.2014
Izmed sedmih smo izbrali 4 odgovore publicista, režiserja, publicistke, brezposelne redne profesorice in kriminologa.
Jure Apih pravi, da bi bilo najlažje, »če bi sindikati državotvorno počepnili, zategnili pasove š za luknjo ali dve in pustili ministrom, da se posvetijo pomembnejšim in usodnejšim zadevam.« Pa jim ne verjamejo, ministrom, da bodo prej postorili vse, kar je mogoče, da ne bo treba trgati od ust, »saj tudi naša PSEV (prva slovenska etična vlada) tako kot vse pred njo, najraje reže tam, kjer je najlažje. Zato je sindikalni odpor nujen, brez njega bi jim še gate slekli.« Bi bilo pa bolje, »če bi se resneje pogajali, in ne le nastavljali kameram in vnaprej blokirali mogoče dogovore.«
Dušan Jovanović: »Ko poslušam vlado in sindikate se počutim kot mulec, ki v duši trpi zaradi prepirov atija in mame. Oba imam rad in ne vem, kom bi dal prav. Tudi zdaj sem razdvojen. Obujanje razrednega boja je v sedanjih razmerah nedopustno. Napenjanje mišic ene ali druge strani ne more biti produktivno. Sindikati so v preteklosti pomagali preprečiti pokojninsko reformo, pa vsi vemo, da to ni bilo modro. Takrat se nisem strinjal s sindikalnimi voditelji. Upiranje pretiranemu varčevanju načelno podpiram, misli pa, da bi na pogajanjih morali doseči dogovor . Vlada mora prisluhniti alternativnim sindikalnim predlogom. V tej zadevi ne sme biti poražencev in zmagovalcev. Ata in mama se morata imeti rada.«
Svetlana Slapšak: »Podpiram vsako razumno pobudo zoper nepremišljeno varčevanje in nadaljnje siromašenje siromašnih. Delodajalci, bankirji in oblast (tudi o pomoči medijev) izkoristijo vsako priložnost, da sindikate prikažejo kot strašilo družbe. Gotovo niso popolni, ampak sindikat ostaja najmočnejši kanal prenosa signalov o položaju in razpoloženju delavcev in je odvisen od kritike spodaj. In sindikalni vodje govorijo v glavnem razumno in sprejemajo argumentacijo, osnovni tip delovanja sindikata pa so zavezništva in sodelovanje. Kaj pa »visoka« politika?«
Dragan Petrovec: »Varčevanje je potrebno, a se mi zdi prej mogoče kje drugje, kot pri dohodkih tistih, ki že tako slabo živijo. Dovolj je spomniti na 4 milijone evrov, ki jih je zgolj za svetovalne storitve dala »slaba banka« oz. njeno vodstvo svoji svetovalni firmi.«
Nesprejemljiva se mi zdi tudi ministrova (D. Mramorja) zahteva po zvišanju plač svojih sekretarjev. S tako popotnico je težko pritiskati na sindikate.«

Vladni ukrepi uničujejo zaposlene. M. Zupančič, Delo, 17.11.2014
Računsko sodišče je ugotovilo, da so v Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) leta 2008 po navodilih ministra G. Viranta narobe prevedli plače. Zdaj bodo morali nekateri vračati.
Evita Leskošek (NIJZ) v imenu sindikata pravi, da bo nekatere znižanje plač pahnilo v finančno stisko in so obupani. »Ljudje, ki se v svojem okolju dobro počutijo so bolj zdravi. Ukrepi v naši državi so zakoniti, a niso logični in ne človeški.«
Specialist socialne medicine
Dušan Nolimal, (NIJZ) pravi da nepremišljeni in nepravični ukrepi vplivajo na zdravje. Porasel je akutni stresni sindrom in motnje kot so anksioznost, depresija, nespečnost, nesposobnost za delo, srčni infarkt. Raziskava je v 2012 pokazala da je imelo 26% prebivalstva pogosto težave s stresom. Večje imajo bolj senzibilni, z večjo osebno integriteto in bolj lojalni javnemu sektorju; »tisti, ki imajo svoje mnenje, svoje vizije, ki predlagajo rešitve za izboljšanje, ki uporabljajo z dokazi podprte argumente, so najbolj šikanirani. Krivičnost pri plačilu za delo privede do uničevanja zaposlenih, ljudje se odrečejo svojemu dostojanstvu, da bi ohranili plače. Vlada javne uslužbence s plačnimi ukrepi utiša, intelektualce »kastrira«, ne soodločajo, podvržejo se samocenzuri, nekateri zapustijo službo. Sprejetje škodljive zakonodaje za zdravje ljudi škodi tudi gospodarstvu, Javni sektor je bil voden z ideologijo, ne pa strokovno, zato imamo zdaj razmere, ko so posamezne stroke povsem tiho. Neopravičeno omejevanje se kaže tudi drugače. Imeli smo kolegico, ki je hotela opraviti novo raziskavo o zgodnjem umiranju zdravnic, a to ni bilo zaželeno in so jo ustavili.«

Sindikati, Slovenija je kolonija Bruslja? F. Muhič, Pisma bralcev, Dnevnik, 17.11.2014
Na mnenje Branimirja Štruklja (SVIZ), da moramo državna podjetja prodajati ker smo tako obljubili Bruslju, se odziva bralec
Franc Muhič.
Ugotavlja, da so bili v nadzornih svetih bank, ki so povzročile težave sedeli tudi »univerzitetni profesorji in podobni javni strokovni delavci«. Za slabe rezultate v gospodarstvu so krivi tudi tisti, od katerih »dobiva osnovno temeljno znanje za delo« t.j. »od javnega sektorja, univerz, visokega šolstva, javnih inštitutov ipd.« Meni, da bi morali del odgovornosti za stanje prevzeti tudi sindikati javnih delavcev. Naj »počistijo svoje birokrate«, brez nepotizma in hinavščine.

Utrinki. Delo, 17.11.2014
»Manjka strategije, manjka določenosti, manjka volje, da se na tem področju nekaj spremeni, manjka zavedanja, da ima takšna pasivnost posledice«, je dejal Tomaž Vesel, predsednik računskega sodišča glede slabega delovanja državnih institucij proti poplavam.
Uredništvo rubrike dodaja, da manjka tudi pameti; nesposobnosti in lenobe na ministrstvu in agenciji še 10 revizij računskega sodišča ne more spremeniti.

(Ne)kulturniki, javni sektor, inovacije

Le kakovostno je lahko državotvorno. Politika. Kultura. M. Pišek, Dnevnik, 18.11.2014
Nacionalni svet za kulturo (NSK) je na okrogli mizi, ki jo je vodil predsednik M. Pevec obravnaval vedno manj bolj nejasen odnos med politiko in kulturo.
Vuk Ćosić, spletni umetnik, meni, da se kulturniki v skrbi za denar naslanjajo na koncept državotvorne kulture, kar je značilno za Z. Evropo. Ločili naj bi vprašanje nacionalnega in finančnega.
Uršula Cetinski, CD: »Dejansko se počutiš kot del slovenske kulture šele, ko prideš zunaj njenih meja. In ko prideš iz EU, si predstavnik EU.«
Janez Janša, gledališčnik, pravi, da mu ni problem biti slovenski nacionalist, če se pod »nacionalno« »skriva urbana, odprta in kozmopolitska kultura.« Do reforme kulturnega sistema ni prišlo zaradi prekomernega povezovanja kulture z nacionalnim, meni Janša, »medtem ko smo v času samostojnosti izvedli vse druge, na prvi pogled zahtevnejše: pokojninsko, davčno, šolsko. »Naša kultura je zasnovana na vzgajanju majhnosti, ki v javnem življenju ustvarja atmosfero ogroženosti.
Sklep je ponudil
Jože Vogrinc (FF UL), ki meni da je sporno, če se danes država in kultura utemeljujeta kot nacionalni. Namen države je uresničevanje človekovih pravic, med katere sodi kultura. Nacionalnega ne moremo iskati v posebnih vsebinah, pač pa v kvaliteti. »Med drugimi narodi smo enakopravni, če imamo znanost in umetnost na enaki ravni kot drugod v Evropi.« »Vse nacije so se začele kot kulturni projekti, ne samo naša. S sklicevanjem na nacionalno konstitutivno vlogo si je umetniška ustvarjalnost v Sloveniji obesila za vrat kamen i Trubarjevega mlina.« Postala je privesek oblasti in proračunska postavka, za politike uporabna le pri državnih proslavah.
Predsedujoči
Metod Pevc je povzel, da je sklicevanje na nacionalno v kulturi nepotrebno, a izhaja iz strahu, da kultura državi ni dovolj pomembna. Merilo nacionalne kulture je lahko samo kakovost.

Ena gordijska z kulture. Delo, 30.oktobra.
V. Rebolj, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Na ocene dr. Grilca o težavah svetov kulturnih in strokovnih zavodov se odziva
Vanda Rebolj.
Meni, da je bistvo težav »v kadrovanju za te svete, zlasti tistih članov, ki ih imenuje ustanovitelj, za državne zavode vlada. » Za svete javnih zavodov se zdi, da je vsak dober«.
»Ljudje z visokimi akademskim in umetniškimi referencami, ki sodijo v te svete, od uradnikov ne potrebujejo tolmačenja kulture, morda obratno«.
Na vmešavanje politike v upravljanje zavodov v javnem interesu nas je EU vsaj trikrat opozorila. Vlada dobi predloge za člane svetov od političnih strank, člani od strank dobivajo navodila. Cilj je »čimprej politično namestiti svojega direktorja. Politično omračeni člani sveta, levi nič boljši kot desni, na sejah kažejo politične mišice, podirajo dosežke, zakuhavajo zdrahe v kolektivih in potencirajo umišljene probleme.«
Po volitvah se je stanje ponovilo. »Morda je čas za modernizacijo upravljanja, depolitizacijo< in intelektualizacijo zavodov ter za višjo kulturo v kulturi in drugje v javnem sektorju.«

Igra o Antikristu. G. Vojnović. Objektiv, Dnevnik, 15.11.2014
Slabo prenašamo kritiko, razkriva kolumnist pisatelj
Goran Vojnović ob izpadu Sebastjana Horvata, režiserja (neuspele) igre, zaradi slabe kritike na Radiu Študent.
»Pisatelji s kritikami obračunavajo kar na straneh svojih romanov, politiki kritične novinarje vlačijo po sodiščih, trenerji se gredo silencio stampa, gospodarstveniki ob vsaki priložnosti pojasnjujejo edino pravo resnico, javni uslužbenci pa užaljeni celo odstopajo. Ni ga v državi junaka, ki bi znal sprejeti kritiko kot neizbežni del poklicnega vsakdana.«
» Čeprav ste za svoje delo dokaj solidno plačani in ker plačilo, le ste morda pozabili, vključuje tudi sprejemanje kritik.«
Kritika je zato pri nas nujno neosnovana, porojena iz osebnih zamer in žlehtnobe, je zarota stricev iz ozadja ali plod skritih interesov.«
Če smo vsi hitro užaljeni, ali ni »nekaj narobe z našim šolskim sistemom, če iz šol prihajajo sami preobčutljivi geniji, ki ne prenesejo niti najmanjšega dvoma v svojo nezmotljivost.«
»In če ni šolski sistem, ki otrok ne navadi na kritiko, so lahko krivi le starši«. Morali bi razmisliti o kolektivni spremembi vzgoje.
Naporno je živeti v družbi, kjer so vsi »zaradi nečesa užaljeni in vneto dokazujejo svoj prav. /…/Vsem se v tej državi godi krivica, ker nihče ni ničesar kriv in se nihče ni zmotil in ni nihče ničesar zavozil. Švica pa še vedno nismo.«

Strategija finančnega uma. Javni sektor. J. Tršan, Delo, 18.11.2014
Napačno je, da »rezanje« pravic iz dela za javni sektor določa minister za finance, meni
Janez Tršan, »ekonomist, svetovalec za javni sektor.«
Zmanjševanje stroškov, dodatkov za plače ipd. varčevanje je »primer finančnega uma, da bodo potrebne za izravnavo proračuna le manjše aktivnosti, nič večjega. Prav te manjše korekcije pa so usodno pomembne za veliko poklicev javnega sektorja. » »Ideološko je to nadaljevanje neoliberalne politike, ki je tudi način za uveljavljanje različnih lobijev in mrež.«
Na TV tarči 6.11. je vodja občinske uprave, ki jo je uspešno racionaliziral, dejal, da je sedanja razprava med vlado in sindikati o plačah v javnem sektorju zgrešena. Vlada bi morala najprej postaviti cilje, npr. zmanjšanje čakalnih vrst v zdravstvu, racionalizacijo javnih naročil, boljše upravljanje državnih podjetij, pa tudi kako priti do večjih prihodkov v proračun.

Utrinki. Delo, 17.11.2014
»Slovensko visoko šolstvo je glede na denar, ki se vlaga vanj, odlično«, je dejal
Ivan Leban (FKKT UL) in direktor Nacionalne agencije za kakovost visokega šolstva (NAKVIS). Še več, vse javne univerze imajo kakovost »dejansko vraščeno v svoj sistem«, ocenjuje.
Uredništvo rubrike dodaja vprašanje, kako kakovostno bi šele bilo javno visoko šolstvo, če se vodilni na univerzah ne bi sovražili, ovajali, odpuščali, vlačili po časopisih, zlorabljali položajev ipd. To naj bi bilo značilno za akademsko srenjo.

Slovensko inovacijsko središče. Za globalni preboj je treba združiti sile.
J. Kontler Salamon, Delo, 17.11.2014
O bodočem Slovenskem inovacijskem stičišču na Brdu v Ljubljani se je
Jasna Kontler Salamon pogovarjala s predstavniki inštitucij, ki so podpisali pismo o nameri za njegovo vzpostavitev. To so: UL, IJS, Tehnološki park Ljubljana, ljubljanska občina (MOL) in regija, ministrstvo (MIZŠ), Krka in Fotona. Povabili bodo še druge univerze in inštitute, centre odličnosti in kompetenčne centre ter industrijo.
Stane Pejovnik (FKKT UL, prejšnji rektor, koordinator projekta stičišče) pravi, da stičišče ne bo kopija Silicijeve doline saj ne bo povezano le z UL, kot je tam (v ZDA) z Stanfordom. Najprej se je govorilo o medicinski dolini, saj smo v teh vedah močni, a je to preozko. Zamišljeno stičišče bo zagotovilo zadostno kritično maso s povezavo raziskovalnih vrtičkov, saj je razdrobljenost naša posebnost, ki nam onemogoča večje »tržno perspektivne raziskave«.
Maja Makovec Brenčič, prorektorica UL, pravi, da bo stičišče povezalo celo Slovenijo in delovalo v prostoru širše regije, kjer je razvita raziskovalna dejavnost na področjih zdravja, novih materialov in tehnologij. Odmevi iz Gradca in Trsta so ugodni, pritegniti nameravajo še Zagreb, in seveda UM in UP.
Tudi
Iztok Lesjak (Tehnološki park Ljubljana) vidi priložnost za globalni preboj s povezovanjem na osi Gradec_Trst. Spomni, da se je že pred desetletjem govorilo o politehniki na Brdu, o tehnološkem parku in novih stanovanjih. Poudarja pomen ureditve intelektualne lastnine in razvoj odcepljenih podjetij.

Jadran Lenarčič (IJS) se zavzema za to, da bi imelo stičišče dva centra, na Viču okrog IJS, kjer je tudi več fakultet in na Brdu, kjer so zdaj BF, FKKT, FRI, Nacionalni inštitut za biologijo in Tehnološki park.
Boris Cizelj (Slovensko gospodarsko in razvojno združenje v Bruslju) pravi, da bo stičišče možnost za povezovanje navznoter in navzven, tudi s poslovno sfero ter za pridobivanje sredstev EU. Zamisel središča bo predstavljena 25.11. v Lj. na forumu globalne mreže ekonomije znanja in skupina mednarodnih izvedencev bo dala svoja priporočila.

Dom in svet

Pesem o Ljubljani v bluzovski različici. J. Grmadnik, Delo, 18.11.2014
Bruno Subiotto je Istran, rojen na Švedskem in že 20 let je doma v Ljubljani. S starši je govoril Italijansko, kot otrok se je naučil hrvaščine nato slovenščine, švedščino pa je pozabil. Bil je pevec v rock in blues skupinah. V sedanji glasbi pogreša ščepec drznosti. Z duom Incurabili (Nepoboljšljivi) je predelal skladbe Otrokov socializma, tudi pesem Lublana.
(Ljubljana?) »Da, to je moje mesto, ravno prav veliko in ravno prav majhno. Rad imam videz, dimenzije in »mood«. Ima seveda prednosti majhnega mesta, a hkrati tudi pomanjkljivosti. Krogi ljudi so majhni, vsi delamo z vsemi in se na koncu poznamo. Gre za incestuozen krog, a tako to deluje in prav je, da se ideje oplajajo.«

Nepreslišano. Dr. Alojz Uhan, zdravnik. (siol.net) Dnevnik, 19.11.2014
»Kadar se ljudje počutijo brezmočno ujete v tradicionalne družbene mehanizme, se kot obrambna pojavi praznoverje« » odločitev za osamo v lastni glavi, je poskus ohranjanja lastne varnosti in normalnosti in integritete tako, da se človek počuti edinega na svetu.«
Praznoveren človek mimogrede obrne tisoč let »družbenih tradicij brez poslušanja argumentov, zakaj bi bilo napak. V glavi je pač vse preprosto.«
Družba s »svojo konsistentnostjo vsakodnevno prepričuje posameznike, da je resnični svet tisti, ki ga dogovorimo, in ne tisti, ki ga sanjamo v glavi.«

Ljubezen, zavist, sovraštvo, enaki povsod po svetu. N. Vistropski, Ona, november 2014
Večino življenja je politolog
Bogomir Ferfila (FDV UL) posvetil potovanjem. Dolgo, 10 do 15 let je študiral ekonomijo, politologijo, sociologijo, obramboslovje, nabral kup diplom, magisterijev in doktorat ter nabrano znanje nato koristno uporabil na poteh po vseh petih celinah. O deželah, ki jih je obiskal v 35 letih je napisal kup knjig, v povprečju eno letno. Zadnjih 30 poletij je bil ves čas doma.
»Potovanje je tudi žrtvovanje«. Zaradi potovanj je trpela družina, najbolj hčerka, ki je odraščala v letih, ko je bil Fulbrightov štipendist v ZDA. »Občudujem ljudi, ki zmorejo ohranjati družino nedotaknjeno in hkrati dosegati dobre akademske rezultate«.
Pogosto se srečuje z zdomci, ki dlje živijo v tujini in vedno v sebi čutijo praznino.
»Danes številni mladi odhajajo v svet s trebuhom za kruhom, šla je tudi moja hčerka. Zanimivo je, da se iz tega dela nacionalna tragedija, a je to prav tako množična usoda Srbije, Ukrajine... Poglejmo Poljsko. Milijoni so odšli v svet! »
»Zapustiti domovino je v mladih letih gotovo laže, a vsak to doživlja tudi kot tragično izkušnjo. Če pogledamo zgodovino Slovenije od konca 2. svetovne vojne _ emigracija je bila izsiljena _ vidimo, da se Slovenci zelo neradi selimo, kar je verjetno posledica kakovostnega okolja, ki nas obdaja. Fama, da je Slovenija dežela čudes pa je seveda napačna. Pri Unescu sta zabeležena le dva slovenska kraja naravne in kulturne dediščine! Nimamo ničesar podobnega Dubrovniku ali Tadž Mahalu. Je pa kljub temu Slovenija izjemno primerna za kakovostno življenje. Sozvočje z naravo, majhni kraji. To, da si lahko v 15 minutah v hribih, ob morju, reki, je kakovost življenja, ki jo dosega redko katera država. Morda se zato Slovenci težko odločimo za odselitev.«
(Kaj vas je gnalo na potovanja? A. von Humboldt je prepešačil celine, se izpostavljal nevarnostim, C.F. Gauss je svet opazoval iz spalnice s teleskopom, s pomočjo statistike. Kdo je pridobil več modrosti?)
»Sem pridobil modrost? /…/ Na profesorski ravni ta moja modrost ne šteje nič, štejejo zgolj članki in točke. Moja dognanja so pomembnejša v moji zasebni sferi, zadovoljstvu, ki ga čutim, če dobro opravim.«

Vsega po vrsti ni mogoče bojkotirati. Maja Megla, Sobotna priloga, Delo, 15.11.2014
Umetnostna zgodovinarka
Ekaterina Degot je dobila nagrado Igorja Zabela avstrijske fundacije Este za študijo o Rusiji in Vzhodni Evropi. Pozornost je zbudila z nasprotovanjem bojkota Manifeste 10, razstave v St.Peterburgu. V teh časih bi bilo usodno izključiti ruske umetnike iz mednarodne izmenjave.
Tudi filozofi, pisatelji in teoretiki se srečujejo z lastno vestjo, pravi E. Degot. »Mar lahko jemljemo denar od države, ki vodi odprto vojno s sosednjo državo«, se sprašuje. »Kar vsega po vrsti ni mogoče bojkotirati Zato intelektualci seveda ¸razmišljamo o tem, kaj lahko spremenimo, kje so niše javne sfere, ki jih lahko uporabimo. Mnogo ljudi se je usmerilo v izobraževanje, ker je to področje, ki ni popolnoma pod nadzorom, tudi to ne, kaj predavamo svojim študentom. Ljudje vzpostavljajo tudi alternativne, vzporedne izobraževalne sisteme. O vsem tem razpravljamo vsak dan«.
(Del nagrade ste kot štipendijo dodelili K. Medvedjevu, ki ima založbo Svobodni marksistični tisk, torej levičarski teoriji, ki je v Rusiji 20 let izbrisana.)
Izbris je prišel od zunaj, pravi. »V 90 letih smo imeli množično ideološko pranje možganov iz Amerike.« ) Kako »S knjigami, ki so bile tiskane in jih je na prvem mestu financirala Soroševa fundacija ter tudi druge tuje fundacije.« Na intelektualni trg je stopila mistična tradicija, Jung in H. Blavatsky.«
V provincialnih univerzah so oddelke za marksizem in leninizem nemudoma preimenovali v kulturologijo«, iz nje izločili tradicije marksizma in dodali ezoteriko. V »bolj središčnih univerzah pa so dodali kakšno literaturo Karla Popperja, Carla Schmidta ni drugo antimarksistično tradicijo.« Male založbe so še vedno tiskale Adorna ai W. Benjamina, množična izobrazba je bila od tega izolirana.
Pred nekaj leti je učila na moskovski univerzi. Študenti na umetnostni zgodovini so imeli o zgodovini umetnosti podobna znanja kot v časih sovjetskega režima, »popolnoma nič pa niso vedeli o marksizmu. Kot da ga ni bil. Pojma niso imeli, kaj je to delavski razred, prvič so slišali za alienacijo. Porabila sem celo uro, da sem jim vse t pojasnila. Kako lahko razumejo mnoge umetnike 20. stoletja, če ne poznamo vseh teh temeljnih pojmov.«
Mlajši zdaj ponovno odkrivajo marksizem. »javnost pa še vedno misli, da je bil Marx šarlatan« in so ga »nadomestili z nekakšno nacionalistično religijsko ezoterično fantazmo.«
(Neodvisna kuratorka je postala zaradi političnih stališč.)
»Učila sem na moskovski univerzi. Imela sem serijo predavanj o socialni zgodovini umetnosti, o področju, ki je bila v študiju popolna siva lisa. Večina se je nanašala na umetnost 19.stoletja. Po končanem ciklu predavanj moje pogodbe niso več podaljšali. Neuradno sem izvedela, da naj bi bila nevaren socialni demokrat.«
»Mnoge univerze so namreč zasedli konzervativni liberalci, ki zelo ščitijo kapitalistični način razmišljanja.«
(Delitev Vzhod Zahod.) »Množična kultura je enaka vsepovsod, prav tako neoliberalne vrednote. Kar se dogaja v Rusiji s tem pohlepnim, nasilnim, oligarhičnim kapitalizmom, se začenja drugod po Evropi. Kultura in umetnost sta organizirani s tem denarjem.«
Še vedno govorimo o posledicah blokov, pozabljamo pa na kolonializem in postkolonializem.
»Menim, da je osrednja zgodba 20. stoletja zgodba o dekolonizaciji. Vsi ti procesi, razpad socializma in blokovske ureditve, so njen zelo kompleksen, sestavni del. Rusija je hkrati kolonizirajoča sila in tudi kolonizirana.« Debata nacionalizma ima podton, da se mora Rusija končno osvoboditi zahodnega kolonializma. A osvoboditi se mora tudi od lastnega kolonializma, »saj smo mi sami kolonizirali druge nacije. Ta vprašanja se nikoli niso načela.«
Bolj odločilno od zgodbe dveh blokov je, kako se bomo prilagodili kompleksni situaciji, v kateri se srečujejo evropski in azijski vplivi.

50 dogodkov, ki so spremenili svet. Izobraževanje skozi čas.
Nepozabna zgodovina, oktober 2014

 

Prihod kmetijstva, 9000 pr.n.š.

Sumerci izumijo pisavo, 3200 pr.n.št.

 

Prve olimpijske igre, 776 pr.n.št.

Skovani prvi zlati kovanci, 546 pr.n.št.

Demokratična vlada, ki jo je volilo ljudstvo, Grčija, 508 p. n.

Prva obramba demokracije, Maraton 490 p.n.š.

Padec perzijskega imperija, 330 pr.n.š.

 

Rim postane krščanski 312

Zadnji rimski cesar Romul August 476

 

 

 

Začetek svetovne vojne, križarji na Jeruzalem 1096
Izum kompasa 1117

 

 

Krištof Kolumb odkrije Novi svet 1492

Zaton azteške civilizacije 1521

Sonce središče sončnega sistema, Kopernik 1543

Romarji naselijo Novi svet, Ameriko, 21.11. 1620

Newton definira težnost 1687

Bostonska čajanka, Amerika, 16.12. 1773

Rojstvo velesile, osn.dekl. o neodvis. ZDA, 4.7. 1776

Prisega na teniškem igrišču, franc. revolucija, 20.6. 1789

Prvo cepivo, 14.5. 1796

Watt izpopolnil parni stroj, 1796

Napoleonova predaja, 1815

Darwinov skok čez lužo, teor evolucije, 1831 1836

»Proletarci vseh dežel, združite se!« Kom. manifest 1848

Odprava suženjstva v ZDA, 31.1. 1865

Izum telefona 1876

Benz izumi avtomobil 1885
Einsteinovi teoriji relativnosti, 1905

Prvi proizvodni trak, Henry Ford, 1908

Atentat v Sarajevu, 28.6.1914

Oktobrska revolucija, 26. ok. po julij. koledarju, 1917

Ženske izborijo volilno pravico. V. Britanija, ZDA, 1918
Leninova smrt, 21.1.1924

Predstavitev televizije 1924

Petdnevni delovni teden, Ford MC, maj 1926

Iznajdba Turingovega stroja, računalnika 1936

Nafta v Savdski Arabiji 1938

Dan D. Ključno izkrcanje, 6.6. 1944

Hirošima in Nagasaki. 6.8. 1945
Mao razglasi republiko, Kitajska, 1949

Rosa Parks se upre rasni segregaciji v ZDA, 1955
Atentat na Kennedyja, 22.11. 1963

Ofenziva Tet omaja ameriški pogum, Vietnam, 20.1. 1968

Prvi pristanek na Luni. 20.7. 1969

Rojstvo spleta, T. Berners L. predstavi koncept, CERN 1989

Padec Berlinskega zidu 1989

Madiba, N. Mandela na prostosti 1990

Odprava apartheida v J. Afriki 1994
Dan, ko so napadli Ameriko. 9­­­ 11. 2011

 

 

6000 pr.n.š., ustno izročilo

3500 pr.n.št., razvoj simbolizma, hieroglifi, Egipt

2600 pr.n.št., knjižnice s klinopisi, Sumerija

2000 pr.n.št., prva abeceda

 

 

420 pr.n.št. Sokratova metoda

387 pr.n.št. ustanovitev Platonove akademije

200 pr.n.št. Arhimedova matematika

95 pr.n.št. Kvintiljan predlaga javno šolstvo

 

500 javno izobraževanje nazaduje, zaradi propada Rima in nadvlade verskih dogm

780 Alkuinove reforme izobr. v kralj. Karla Velikega

1046 pr.n.št., Kitajska uvede šolski sistem

11. do 13.stol. prve evropske univerze,

1088 Bologna, 1096 Oxford, Cambridge sto let kasneje

1300 renesansa, razum in upor

1450 Gutenbergov tisk

1490 azteška trda roka, kaznovanje v šoli

1560 izum svinčnika

 

1636 Harvard, nato drugi ameriški templji znanja

17., 18. stol. razsvetljenstvo, obdobje razuma, Evropa

1700 začetek japonskega šolstva

18. stol. Reforme razsvetljenega absolutizma,

M. Terezija uvede šolsko obveznost,

1774 licejska knjižnica v Lj., sedanji NUK

 

1801 Amerika uvede šolsko tablo

 

 

 

1876 decimalna klasifikacija v bibliotekarstvu

1870 učiteljski sindikat v Angliji

 

 

 

 

 

1919 Waldorfska šola R. Steinerja

1919 ustanovitev UL

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

1980 mreženje znanja, digitalizacija, internet (T. Berners Lee)

1981 osebni računalnik postane dostopen

 

 

1992 vlada RS ustanovi ARNES www.arnes.si

2000 reforma visokega šolstva,

slovenske fak. razpišejo prve bolonjske programe

(Opomba B.M.: Izbor dogodkov v novi »rumene« revije za zgodovino kaže na vire (in)terpretacije. »West side story« je uredništvo (glavna in odgovorna urednica Barbara Kregar) dopolnilo z našimi zgodbami o uspehu... Glej www.nepozabnazgodovina.si in www.adriamedia.si . Posamezne pojme in osebnosti si lahko približate tudi z Wikipedijo. Če berete tole na tablici, pritisnite na besedo, ki vas zanima!)

Berimo, pišimo, gibajmo, glejmo!

V knjige ujeta zgodovina. Nepozabna zgodovina, oktober 2014.
»Revolucija, vojne, tehnološki dosežki, odkritja, vladarji in diktatorji na dosegu roke«, v treh izbranih knjigah:
Zgodovina Evrope (N. Davies). Modrijan, Lj.
www.modrijan.si
Tragedija Ljudstva. Ruska revolucija 1891 1924. (O. Figes), Modrijan, Lj.
Ljudje in dogodki na današnji dan. CZ, Lj.
www.emka.si

10 najpomembnejših znanstvenih del po reviji Discover. Delo, 18.1.2014
1. Potovanje na ladji Beagle. 2. O nastanku vrst. C. Darvin
Philosophia Naturalis Principia Matematica. I. Newton
Dialog o dveh glavnih sistemih sveta. G. Galilei
O revolucijah nebesnih sfer. N. Kopernik
Fizika. Aristotel
De Humani Corporis Fabrica. A. Vesalius
O posebni in splošni teoriji relativnosti. A. Einstein
Sebični gen. R. Dawkins
One Twoo Three ... Infinity. G. Gamov

Inkunabule, Zimske urice in celo Galilejeve študije. Škrabčeva knjižnica.
K. Željan, Delo, 17.11.2014
V samostanu Kostanjevica nad Novo Gorico hranijo 30 knjig iz prvih 50 let tiskarstva, od Gutenberga, ki je prvo, slovnico, natisnil leta 1451. Do leta 1500 je izšlo 40.000 različnih tiskov iz najmanj 300 tiskarn »v mestnih središčih, v katerih so se zbirali filozofi, znanstveniki, kleriki, pravniki, plemiči in drugi. V knjigah so večinoma tiskali spise antičnih in srednjeveških avtorjev, ki so jih prej razmnoževali le s prepisovanjem in so bile zato v redkih izvodih dostopne manjšemu številu bralcev.«
Knjižnica je imenovana po frančiškanu patru Stanislavu Škrabcu, jezikoslovcu iz 19. stoletja, ki je na platnicah (zaradi zaobljube uboštvu se mu je zdelo škoda papirja) nabožne revije objavljal jezikoslovne razprave glasoslovju, pravopisu, naglasu in stavčni fonetiki.
Mijam Brecelj, knjižničarka, pravi, da je njihova najstarejša knjiga iz leta 1476. Leta 1785 so 5000 knjig so prinesli menihi iz samostana na Sveti Gori (ukinil ga je cesar Jožef II) v Gorico, nato 1811 v Kostanjevico 2000 knjig. Pravi, da je največja vrednost prva slovnica slovenskega jezika Zimske urice (1584), s posvetilom avtorja A. Bohoriča. Napisal jo je, da bi se učenci ljubljanske stolne šole bolje učili latinščino; zdaj je dostopna na svetovnem spletu.
Sicer imajo največ teoloških del, med katerimi je tudi najmanjša knjig Duhovna pravila sv. Frančiška in pesmaric. Imajo tudi faksimile 18 knjig Iconotece Valvasoriane, tudi z odličnimi grafikami »živalstva, mrčesa in rastlinstva v naravni velikosti«.

Berem. Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo. Delo, 11.11.2014
Vedno je rada brala, časa zanj pa ima vedno premalo. K izbiri knjig jo spodbudijo (literarni) dogodki. Zaradi nastopa M. Houellebecqua je prebrala Zemljevid in ozemlje, zaradi filma Kozmopolis D. DeLilla.
Zgodbe mojega očeta B. Kravosa prikazujejo antifašizem v Trstu, prizadevanja za slovenščino zavednih ljudi, soustvarjalcev tržaške preteklosti. Vsi moji božiči narišejo življenjsko zgodbo avtorice M. Krese.
Zdaj bere roman Na pol nominiranca za kresnika J.B. Freliha. Med prazniki se bo spet lotila Neznosne lahkotnosti bivanja M. Kundere.
Branje gradiv o kulturni politiki in zakonih bi si želela popestriti z romanom Nobelovca P. Modianoja Ulica Boutiques, Izbrisana M. Mazzinija, Samo pridi domov A.E. Skubica in pesmi Eh, srce ti moje T. Pavčka.

Zdaj bi rada samo živela. P. Maličev, Nedelo, 16.11.2014
Sociologinja
Danaja Lorenčič je v knjigi Ana v meni (MK, Lj.) razkrila svoj boj z anoreksijo, ju je trajal 10 let. V zadnjih petih letih je vložila ogromno truda v magistrsko nalogo o isti temi. Zagovarjala ga je 11. julija ob 14 uri popoldan, čeprav je prej mislila, da se takrat »ne more zagovarjati znanstvenega magisterija na fakulteti«. Med študijem o motnjah hranjenja se je morala soočiti sama s sabo. Hvaležna je mentorici V. Vuk Godina, ki jo je naučila, da lahko puško vržeš v koruzo tudi jutri.
»Vsak dan pišem in berem. Živim zato, da pišem in si vsak dan prizadevam, da bom nekoč lahko od pisanja tudi živela.« Vsak dan tudi teče.
A viroza ji je poklonila rojstnodnevno darilo, »ker sem se umirila. In za teden dni tek zamenjala za spanje, knjige za filme, facebook za telefonske pogovore. Odkrila sem, da ni nič narobe, če si vzamem čas zase. Nasprotno, to dolgujem sama sebi.«
Prijateljice na Dunaju, kjer je pisala knjigo, so ji dokazale, »da je imel Pavček prav: človek je kakor svet, čuden, svetal in lep.«

Refleksija stotih let. 14. Koreografija Didier Theron. nr, Dnevnik, 17.11.2014
V ljubljanskih Španskih borcih je bila plesna predstava o obdobju med letoma 1914 in 2014. D. Theron se na političen način »sprašuje o skupini, solidarnosti, zemlji, terorizmu, republiki«, o vlogi države v našem življenju, pa tudi o čustvih in pojmih kot so nacija, identiteta, Evropa, njenem rojstvu n trganju, o žrtvovanju, dolžnosti, spoštovanju, vojni, bojnih poljih, smrti, o tem, od kod prihajamo in kaj smo pretrpeli, strahovih in upanjih.

Kritična refleksija družbe. A. Mutandis: Nasilje iger. nr, Dnevnik, 17.11.2014
Na razstavi v ljubljanski galeriji P74 so predstavili projekt konceptualnega umetnika, v katerem raziskuje teme kot so množični dogodek, kontrola, spektakel, nasilje, šport ali nogomet.
A. Mutandisa (1942, Barcelona) zanimajo množične komunikacije, javni mediji, socialno in politično, medijska cenzura, informacijski kanali, zasebno:javno. Z refleksijo »dekodira globalne mehanizme kontrole in moči«, pri čemer imajo javni mediji tudi vlogo socialne kontrole. Na fotografiji slika napisa: KJE?

Jesenski kroki. N.N., Dnevnik, 15.11.2014
V rubriki na koncu časnika piše N.N. o megličastem novembrskem petku (7. ali 14.11.2014?).
Na televiziji komentator CNN resno razlaga, do od so ruski tupoljevi vdrli v ameriški zračni prostor, najhujši incident od konca hladne vojne. (1989?,
B.M.)
Na ljubljanskem Trgu Ajdovščina se prevzetno šalita dva modno oblečena Rusa.
Malo naprej sodišče obdane s trakom stoppolicijastoppolicijastop... Menda bomba v palači.
Paranoja? Apokalipsa?
»Že jezdijo kuga, lakota, vojna in smrt? Ah, ne, le dan je kratek in dopust je daleč...«

Mladina, študij, delo

Nomi Hrast, predsednica otroškega parlamenta. D. Valenčič, Dnevnik, 14.11.2014
Leta 1990 je Zveza prijateljev mladine Slovenije organizirala prvi otroški parlament. Letošnjega, na temo participacije mladih, je v dvorani Državnega zbora vodila
Nomi Hrast (15).
O želji po spremembah in možnostih mladih, da pri njih sodelujejo pravi med drugim:
»Mladi lahko s svojimi idejami marsikaj spremenimo. Kolikor opažam, nam starejše generacije niso v veliko pomoč, zato bi si morali mi izboriti izkušnje, s katerimi bi pomagali mlajšim, ki še prihajajo. Da bi bila naša država tista, kjer bi mladi radi ostajali oz. kamor bi se radi vračali in bi tukaj z veseljem ostajali.«
»Pomembno je, da mladi že zgodaj vidijo priložnosti, da lahko tudi oni nekaj predlagajo in da lahko /…/ tudi nekaj spremenimo. Tega zavedanja danes med osnovnošolci ni. Vdani so v usodo, da tako, kot je, pač je. /…/ Že v osnovni šoli ni mogoče spremeniti niti hišnega reda, kaj šele, da bi se mnenje učencev upoštevalo na državni ravni.«
»Če pogledamo urnik v srednji šoli, 33 ur pouka na teden, poleg tega pa je treba v popoldanskem času najti še čas za treninge, domače naloge in učenje, družino, hišna opravila, za branje dobrih knjig, /…/ na koncu ne ostane nič časa za prijatelje. Enostavno druge možnosti za druženje kot na spletu ni.«
(Prihodnost, izbira študija?)
»Zelo me zanimajo sociološke teme, tako da bom verjetno izbrala družboslovje.« Letos bo »na temo kariernega svetovanja naredila inovacijski predlog, da se nekaj spremeni na tem področju, da se zmanjša brezposelnost mladih po srednji šoli ali študiju. Morda bo to še en stran vržen papir, ampak to delam tudi za dušo, ker me ta tema zelo zanima, četudi tega ne bo nihče prebral. Ko delam to, se mi zdijo druge stvari v življenju lažje.«
(Op. Dobrodošla v klubu, vso srečo! B.M.)

Poziv ministru za finance. IO Društva klavirskih pedagogov, /…/, Dnevnik, 13.11.2014
Sedem društev glasbenikov protestira proti nameravanem krčenju sredstev za glasbene šole. Ne strinjajo se s tem, da se tako »generacijam onemogoči dostop do javne osnovne glasbene izobrazbe«, saj le-ta »predstavlja dolgoročno korist družbe«. Odločilno »vpliva na razvoj komunikacijskih sposobnosti /…/ značaja i delovnih navad, vztrajnosti pri delu ter na razvoj zdrave samokritičnosti. Raziskave dokazujejo, da so številni uspešni zdravniki, pravniki, ekonomisti in podjetniki svoje potenciale razvijali tudi skozi osnovno glasbeno šolanje. /…/ Krpanje državnega proračuna se ne sme narediti na plečih otrok, staršev in kulture. /…/& in sicer zato, ker bi glavni del stroškov šolanja morali plačati starši – lahko celo do 300 evrov mesečno.«

Kakšno je bilo sporočilo? Športni pogled. N. Slana, Šolski razgledi, 7.11.2014
»Nič ni lepšega od dela športnega pedagoga na šoli«, se je spomnil besed svojega kolega kolumnist ŠR
Niko Slana lepega dne v oktobru na vrhu Šmarne gore. Tam je srečal »študentke Pef UL, z ugledno profesorico in profesorjem.«
Sprašuje se: Kaj so lahko študentske zvedele na Šmarni?
»Najbrž mnogo stvari, saj je planinsko-kineziološka (gibalna) znanost iznajdljiva in najbrž ji zlepa ne zmanjka vprašanj in zapletenih odgovorov, od teorije in fiziologije napora, do etike in psihologije itd. Zunaj šolskih športnih dni množica deklet z brezhibno maskaro na Šmarni vsak dan krepi svoj (i)zgled, zavedajoč se, da je na trgu dela velika gneča in da bo (je) pomembna vsaka malenkost. Fantje so do sebe bolj neusmiljeni, na hrib prihajajo tudi v starih cunjah in so na vrhu veseli, če kaplja z njihovih čel. Kakšno sporočilo so torej dobile študentke PF?Ne vem. Morda spodbudo, da je treba hoditi, dokler je hoja še zastonj.«

Dražji študentje. (kk) Mladina, 7.11.2014
Študentsko delo bo obremenjeno s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. To je del projekta Vsako delo šteje, s katerim želi vlada pravičneje urediti plačevanje prispevkov. Mnogi študentje so ogorčeni, saj se je ob podobnih projektih pokazalo, da delodajalci nove stroške prevalijo na delavce, oz. na »cenejše« oblike dela. Ali pa plačujejo kar na roko.

V
lada, javni uslužbenci, poplave, sindikati …

Hiter konec medenih tednov. J. Trampuš, Mladina 7.11.2014
Zakaj je Miro Cerar izgubil zaupanje toliko volivcev, se sprašuje
Jure Trampuš. Julija je njegovo stranka (SMC) volilo 35% udeležencev volitev, Ninamedia pa je z anketo pred volitvami namerila 30% - avgusta 28%, septembra 23% in oktobra le 18,5%. M. Cerar in njegova priljubljenost sta »kolateralna škoda nerealnih volilnih pričakovanj. Podobno menijo štirje družboslovci z UL:
Vlado Miheljak (FDV UL, psiholog) pravi, da so bila pričakovanja od M. Cerarja ogromna, a se je »v prvih tednih vladanja pokazalo, da je /…/ nedosleden, kadruje /…/ na enak način kot pred njim.« Komentator javnomnenjskih anket meni, da so volivci (spet) razočarani, »v zadnjih letih hitro zavržejo nekaj, kar so izvolili, politiki so postali kot hit tedna. Danes ta, kmalu naslednji. » Ko »lepa podoba postane predsednik, se stvari vedno spremenijo. /…/ »Tudi če bi /…/ delal bolje, bi bilo podobno.« Slovenije »ni mogoče rešiti v enem mesecu«.
Sociolog
Jože Vogrinc (FF UL) pravi, da je vladajoča stranka nastala hitro, je raznorodna. Ljudje so volili tiste »ki naj bi bili predvsem pošteni in novi«, ne po programih. SMC je volil »srednji sloj, ti mali povprečni ljudje, ki ne želijo izstopati«, zdaj pa so razočarani, »ker se mora nova oblast ukvarjati z resnimi zadevami, ki jih bodo neposredno prizadele.. »Znova dobivamo različico neoliberalizma. /…/ Novi politiki so predvsem neizkušeni, delajo napake, vsak dan znova se premislijo.« Kako naj se volivci zanesejo nanj-e?
Slavko Gaber (PeF UL, sociolog), nekdaj politik velike LDS (in dolgo šolski minister, B.M.) pravi, da je naša politika bolj bruseljska od Bruslja, saj ponuja še manjši proračunski primanjkljaj kot se (v EU) zahteva. »na teh volitvah smo znova pričakovali odrešitelja, ki je soočen z realnostjo«. Znano je, da imamo le za vlado in pol sposobnih posameznikov. »Dokler ne bodo volivci spregledali, da glavno merilo ne more biti to, da si nov, ampak da si sposoben, potem ta država ne bo naredila zrelostnega izpita. /…/država potrebuje svoj aparat, /…/ uradnike in žalibog tudi politike.
(Še en) sociolog
Anton Kramberger (FDV UL) pravi, da pri rušenju države sodelujejo volivci: »ne delajo se politiki norca iz ljudi, ampak se ljudje delajo norca iz voditeljev.« /…/ strumni in častihlepni posamezniki, iz katerih se potem lahko norčujemo in nad njimi obupujemo.

Gospodarji in hlapci. Prekarnost. K. Košak, Mladina 7.11.2014
»Slovensko delovno silo so fleksibilizirali delodajalci«, meni
Klemen Košak in našteva uveljavljene oblike delovnega razmerja, ki naj bi bile izjema: »delo za določen čas, delo prek civilnopravnih pogodb, študentsko delo, vajeništvo in pripravništvo /…/ samostojno podjetništvo«. Ti prekarni delavci so vedno bolj revni.
Anton Kramberger (FDV UL) po tridesetih letih raziskovanja (trga) delovne sile ugotavlja, se je pri nas število delovnih mest za določen čas prepolovilo, »danes jih je pol milijona, preostalo so brezposelni in prekarni delavci. Razočaran je nad delodajalci: »Oni so kmečki gospodarji, ki potrebujejo hlapce, ne delavcev. /…/ Ustavi jih lahko le kontrapolitika, ki bi bila tako groba, kot so oni.«
Sindikalist
Goran Lukić (ZSSS) za stanje krivi tudi državo. »S prekratkimi roki in ceno kot edinim kriterijem pri javnih razpisih spodbujajo /…/ prekarnost. /…/ Življenje od projekta do projekta pelje po poti do dna.«
Ministrica za delo
Anja Kopač Mrak pozna problem: »Moji prijatelji, ki so samozaposleni /…/, si ne upajo na bolniško, tudi če imajo pljučnico. /…/ če ne bodo delali, ne bodo imeli dovolj denarja, da si plačajo /…/ prispevke.« Problema se je lotila tako, da je prekinila program spodbujanja samozaposlovanja na zavodu za zaposlovanje. Zanj je država med 2007 in 2013 namenila 100 milijonov, tudi za subvencije delodajalcem. Tako je bilo ustvarjenih 2600 delovnih mest. A le 15% samozaposlenih je imelo svojo podjetniško idejo, šlo je večinoma za izhod v sili, tudi kot »prikrito« delovno razmerje, ki bi ustrezalo redni zaposlitvi.
»Gre za svetovne procese«, pojasnjuje
Anton Kramberger. »Od prve svetovne je delež kapitala pri razdeljevanju dohodkov padal, saj smo družbo naravnali tako, da je delavec pridobil pravice, ki jih prej ni imel.« (Na Zahodu tudi iz strahu pred revolucijo, ki se je zgodila na Vzhodu, B.M.) »Od leta 1970 to napadajo in delež kapitala v dohodku spet raste. /…/ počasneje tam, kjer tradicionalni kulturni vzorci niso gospodar-hlapec, ampak gospodar-delavec ali gospodar-sodelavec. Take so verjetno samo skandinavske države.«
Preprosta razlaga, spremembe ne bodo, končuje
Klemen Košak.

Uravnilovka ni dobra, saj demotivira nadpovprečne
. S. Merljak, Delo, 12.11.2014
Nova šolska ministrica
Stanka Setnikar Cankar je govorila o svojih načrtih in tudi o varčevanju v šolstvu.
V osnovni šoli namerava omogočiti uvedbo novih pristopov in metod, prenoviti gimnazije, uveljaviti nov koncept poklicnega izobraževanja in spremeniti zakona o visokem šolstvu in o raziskovalni ter inovacijski dejavnosti. Pri spremembah bodo iskali konsenz s predstavniki učiteljev, staršev in strokovnjakov.
Za proračunsko leto 2015 so od ministrstva zahtevali zmanjšanje za 100 milijonov, a je z argumenti dokazala, da se lahko prihrani le desetino tega. Sredstva za glasbene šole bodo zmanjšali za 20%. V rebalansu za 2014 bodo predvsem zmanjšali investicije. Odprto vprašanje neizplačanih dveh četrtin plačnih nesorazmerij pa bi ministrstvo za finance reševalo enotno za vse javne uslužbence. Za pripravnike v srednjih, višjih in visokih šolah si bodo prizadevali dobiti sredstva EU.
Nasprotuje uravnilovki pri plačah. Prizadevala si bo »za nagrajevanje nadpovprečnega dela. Od tako pomembnega sektorja ni mogoče zahtevati dodatnih naporov, dodatnega dela, ne da bi zaposlenih ponudili možnost nagrajevanja.«
Zgraditi želi »sistem notranje in zunanje evalvacije«, za boljše vodenje izobraževalne politike in za omenjeno nagrajevanje. »Z evalvacijo bi lahko spodbujali prenos dobrih praks tudi na druge šole«. Pri tem – in za pohvale ter informiranje staršev in učencev - bi uporabljali tudi rezultate zunanjega preverjanja in mature.

Dr. Stanislav Zarnik, javni uslužbenec. M. Kralj, J. Gasar, Dnevnik, 12.11.2014
Upokojil se bo Stanislav Zarnik (Agencija RS za okolje), ki je doktoriral iz politične filozofije uradništva (FDV UL, 2011,
http://dk.fdv.uni-lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_zarnik-stanislav.PDF, mentor I. Lukšič).
(Zakaj?) »Imel sem malo manj delovnih nalog in torej malo več časa /…/nisem želel čakati le na to, da tistih 8 ur v službi vsak dan mine.«
(V javni upravi marsikdo nič ne dela?)
Zagotovo, pravi. »Ob vsaki menjavi oblasti prihaja do reorganizacij, do umeščanja zaposlenih, ki so kompatibilni z novo vodstveno ekipo. /…/ tiste, ki niso dovolj vešči prilagajanja /…/, lahko doleti, da za določen čas ostanejo brez dela..« V državni upravi je treba »poleg opravljanja javnih storitev oz. oblikovanja politik treba delati tudi s političnimi nameščenci, ki imajo morda manj vedenja in znanja o državni upravi, zaradi česar prihaja do nepotrebnih konfliktov.«
(Kateri so še vzroki za neučinkovitost državne uprave?)
S. Zarnik nakaže vzroke na treh primerih, kako neučinkovito je razdrobljeno upravljanje.
Za ukrepe zoper poplave sta odgovorna agencije za okolje in ministrstvo, imamo tudi vodni sklad. Samo na agenciji je vsaj 10 uradnikov, ki samostojno odločajo o teh zadevah. »Če bi imeli centralizirano državno upravo in hierarhijo, znotraj nje pa spoštovanje, bi prišli tudi do odgovornosti /…/ recimo do tistega, ki je kriv za nevzdrževanje vodotokov.
Država je imela v 20 letih »veliko projektov, ki so še vedno v fazi projektiranja. Preveč očiten primer je »NUKK 2« (nova narodna in univerzitetna knjižnica, op. M.K.)
Ne premakne se tudi stavba agencije, v kateri dela. »Bil sem prvi predsednik odbora iz leta 2002 za gradnjo teh novih laboratorijev /…/ recimo na področju analiz kvalitete vode /…/. Ko smo želeli dobiti evropska sredstva, je naše ministrstvo zahtevalo, da se razširi«. Zato so v projekt (za vodni laboratorij, vreden 5,5 milijona) vključili še monitoring podtalnih voda in vodotokov, radar na Pasji ravni in novo informacijsko tehnologijo, skupaj za 30 milijonov. Denar bi lahko dala evropska banka, morda tudi vodni sklad (po zakonu je sofinanciral tudi hidrocentralam na sp. Savi), »vendar je treba stvari izpeljati, treba je imeti ljudi, ki imajo tudi organizacijske in vodstvene sposobnosti.«
(Zmanjšati plače ali reorganizirati?)
»Kar je novi-stari finančni minister (D. Mramor, B.M.) ponudil za zmanjšanje odhodkov proračuna je
deja vue, že videno. Njegovi predlogi niso pravi. Od osamosvojitve dalje je slovenska birokracija rasla in zdaj imamo številne agencije in urade, ki niso več obvladljivi. Narediti bi morali analizo od začetka leta 1992 do danes, zakaj kaj potrebujemo. Za primer, brez agencije za turizem naj ne bi bilo turizma«.
»Zame je povsem neetičen predlog ministra, da najprej vzame tistim, ki delajo, da se jemlje poklicem, ki so bili v plačni reformi najbolj prizadeti, torej policistom, medicinskim sestram. Če je treba varčevati, je treba začeti pri rentništvu, ki ne izhaja iz dela. To je vrsta dodatkov za pretekle zasluge. Tudi pri različnih poklicnih skupinah v javnem sektorju imamo vrsto stvari, ki jih je treba dati na mizo, analizirati in brez ideološkega naboja, ki ga je bilo zaznati pri Zujfu, ukrepati.«

Poplavna neodgovornost. Stroka ponuja rešitve – jih bo vlada sprejela?
J. Zore, Delo, 13.11.2014
Vlada bo v 2015 pripravila načrt poplavne varnosti. Poplavno ogroženih je 10,4 km, 130.000 prebivalcev, 23.000 stavb in 17.000 poslovnih subjektov. Od 61 območij so najbolj ogroženi: Ljubljana – jug, Celje, Koper, Prevalje – Ravne na Koroškem in Laško.
Ministrstvo za okolje je preveč pasivno, škoda se povečuje, povzema B. Tavčar
mnenje računskega sodišča. .
Rok Fazarinc (FGG UL), član vladne krizne ekipe pravi, da doslej politika ni hotela poslušati strokovnjakov. Teh je premalo. »Most na poplavnem območju zna ustrezno projektirati morda 20 oseb.« Denar ni zagotovljen, organa za upravljanje voda pa sploh ni.
Joško Knez (Agencija RS za okolje) meni, da bi moral denar zagotoviti iz vodnega sklada, nujno pa bi morali ustanoviti posebno agencijo ali javno podjetje. Uradniki ministrstva težko vodijo projekte. »Določeni projekti so pripravljeni /…/ a izvedbe ni. Biti v tako okorelem sistemu je težko.

Dežela izrednih ukrepov in metod. Komisije, zakoni, pravilniki.
P. Cirman, Dnevnik, 13.11.2014
»Če nečesa nočeš ali ne moreš narediti, ustanovi komisijo«, naj bi nekoč dejal W. Churchill. Naša nova vlada pa se je TEŠ6 lotila z zakonom, poplav pa z akcijskim načrtom, piše v komentarju
Primož Cirman.
Načrt za vode razkriva vladino podcenjevanje problematike, ki presega zgolj čiščenje vodotokov. »Gre namreč za gordijski vozel zavoženih prostorskih politik, spreg med ministri in privilegiranimi gradbinci, lobijev, ki so ugrabili vodni sklad, lokalnih interesov in (pre)močnih uradnikov na ministrstvih. Tega je domala nemogoče presekati brez jasne politične volje.«

Sindikati, Slovenija je kolonija Bruslja? F. Mihič, Pisma@delo.si , Delo. 12.11.2014
Sindikate, zlasti SVIZ (in KSJS), sprašuje bralec
Franc Muhič, zlasti »profesorja g. Branimirja Štruklja!« Ta namreč trdi, ga povzema, da prodajamo državna podjetja, ker smo to obljubili Bruslju, s katerim da smo v polkolonialnem razmerju.
»Ali sindikalist profesor Štrukelj res ne razume osnovne gospodinjske ekonomije in hujska in natolcuje? Kdo je povzročil bančno luknjo? Najbolj banke same in njihovi nadzorni sveti. Kaj je počela akademska stroka? Kdo pa je in sedi v nadzornih svetih državnih bank? Najpogosteje univerzitetni profesorji in podobni javni strokovni delavci. To je vprašanje posebno za g. Štruklja. Od kod dobiva osnovno temeljno znanje /…/ gospodarstvo? Od javnega sektorja, univerz, visokega šolstva, inštitutov itd. Kdo pa za zelo slabe rezultate tega »znanja« v realnem gospodarstvu odgovarja in nosi posledice? Samo gospodarstvo in brezposelni ter tisti z minimalno plačo in penzijo?
Proizvajalci in prodajalci znanja pa nič. Pošteno? /…/ Sindikat javnih delavcev oz. njegovi člani, v številnih javnih strokovnih institucijah naj končno tudi prevzamejo svoj del odgovornosti za stanje v državi, gospodarstvu, pri brezposelnosti, naši nekonkurenčnosti in odsotnosti strategije pametne specializacije države Slovenije. Kreativni kadri v javni upravi naj počistijo svoje birokrate, če jim je za pravo stvar in obstoj kaj mar.«

Vsi proti sindikatom. K. Košak, Mladina 7.11.2014
Ker sindikati nasprotujejo varčevanju jim nekateri (podjetniki, ekonomisti, stranke, ministri) pripisujejo krivdo za naše težave.
Marjan Batagelj (Postojnska jama) je npr. za Siol dejal, da je Slovenija »talec sindikatov.«
Med strankami komentator omenja
SDS, od ekonomistov nobenega.
Boris Koprivnikar (minister) je potem, ko so se bili sindikati javnega sektorja pripravljeni pogajati le o nadaljevanju dosedanjih ukrepov dejal, da je taka drža »nedržavotvorna«, pogajanja pa »kontraproduktivna«. Treba se je vprašati »kdo nosi odgovornost za stanje v katerem smo.«
Tudi profesorji javnih fakultet se najdejo med kritiki sindikatov, javnega sektorja in prevelikih pravic delavcev.
Bogomir Ferfila (FDV UL) je za Večer dejal, da je treba začeti razpravo o ustavnem položaju sindikatov, saj naj bi bili premočni. »Z blokiranjem gospodarskih reform dveh Janševih vlad, Pahorjeve vlade in vlade A. Bratušek nosijo sindikati velik del odgovornosti za sedanje stanje.«
Ferfili je odgovoril
Miroslav Stanojevič (FDV UL), ki se je ironično strinjal s tem, da so težave zakrivili sindikati. »Če bi sindikati učinkovito blokirali ključno reformo prve Janševe vlade – drugi val privatizacije – bi bile poznejše radikalne reforme (in blokade) odveč.«
(Na fotografiji B. Peterlina poln Kongresni trg sindikalistov v rdečem in z napisom SKUPAJ ZA VEČJE PLAČE. )

Za žalitve naj se minister opraviči! S. Modrijan, Šolski razgledi, 7.11.2014
Na
http://www.solski-razgledi.com/e-sr.asp# piše Sandi Modrijan (Sviz):
»Minister Koprivnikar naj se poduči, kdo je kdo, čemu so se doslej že odrekli javni uslužbenci in tudi kdaj in zakaj je prihajalo do protestov in stavk v javnem sektorju.«
(Op.: Za začetek lahko prelista rubriko Arhiv na tej spletni strani.
B.M.)

Nepreslišano. Dr. Marko Jaklič, ekonomist. Dnevnik, 13.11.2014
»Vprašanje je, koliko davkov naši bogataši res plačajo in pustijo v Sloveniji /…/ kjer so na poti do uspeha zastonj uporabljali šolstvo in zdravstvo. A mnogi so taki, da zamenjajo tudi državljanstvo, če se jim splača. /…/ če je okolje urejeno in mikavno, bogati ostajajo tudi ob visokih davkih, kot pričajo skandinavske države. /…/ Pri nas se govori le o nižanju plač in krčenju javnega sektorja, ampak boljše je, če se skuša storitve tega sektorja poboljšati.«

Dom in svet

To je pa tista gospa, ki si vse zapiše. Ernest Sečen, Dnevnik, 12.11.2014
Prejemnica Murkove nagrade Slovenskega etnološkega društva
Ivanka Počkar, Posavski muzej Brežice odgovori »na vprašanje, kaj imamo od te vede« takole:
»Etnologija nam pove, kako smo živeli in kako moramo živeti, da ne bi ponavljali stare napake« (…starih napak, tudi pri rodilniku? B.M.) »čeprav je res, da jih kljub temu vseeno ponavljamo.«
Kot otroka je, nenavadno, hotela postati kmetica. A staršem ni bilo po volji, da bi 14-letnica šla iz Ljubljane v oddaljeno kmetijsko šolo in so jo vpisali v Šubičevo. Po gimnaziji je spet želela na agronomijo, pa na psihologijo, »a ko sem videla predmetnik, sem si premislila. Ker je na naslednjih vratih (v 1.nadstr. FF UL, B.M.) pisalo etnologija, me je nekaj postavilo pred ta vrata. Pričakovala sem, da se bomo učili o Indijancih, a so pred nas najprej postavili Vuka Karadžića in cirilico.« No kasneje so tudi »proučevali življenje ljudstev izven Evrope«, se spominja 70-tih let 20.stol. Poleg etnologije je končala (1967) tudi angleški jezik s književnostjo. Kam potem? Nekoč jo je starejši kolega Janez Bogataj odpeljal z avtom v Brežice na študentsko prakso. Spala je v splavarski gostilni Lukež, ki jo je pozneje strokovno raziskala; leta 1980 se je v posavskem muzeju redno zaposlila. Ni imela pisalnega stroja, fotoaparata, v službo je prinesla svoja.
Šla je med okoliške ljudi poslušat njihove življenjske zgodbe. Vedno znova je poslušala: »Vi pa niste od tod!« Ljubljanščine ni nikoli skrivala; zdaj odgovarja, da res ni od tod, »pa tudi od ondot ne.«
Je velika preganjalka tujk: »Eni se počutijo bolj izobraženi, če uporabljajo tujke. Traparija je, ko pred slovenskim poslušalstvom nekaj najprej povedo po angleško in zatem prevedejo v slovenščino.«
Posnela je nič koliko življenjepisov preprostih ljudi. Odkrila je bizeljske slivarje, zasavske kolnarje in opisala Štajerce in Kranjce med Krko, Savo in Sotlo v knjigi Iz časov ječmenove kave. Leta 2000 je z raziskavo o brežiških obrtnikih doktorirala na odd. za etnologijo in kulturno etnologijo FF UL.
Ne mika je, da bi živela v preteklosti. »Je kar v redu tako, kot je. Za določene reči so mi pretekla obdobja res bolj všeč, a jih preveč dobro poznam /…/ ne bi hotela biti /…/ v kakem srednjem veku niti v poznejših zgodovinskih obdobjih, sploh če gledam takratni položaj žensk. Tudi nikjer drugje ne kot tu v Sloveniji.«

Svet se ne konča na dosegu lastne riti. G. Suhadolnik, Plus 50, Delo, november 2014
»Ljudje bi morali delati le tri dni na teden, delamo preveč, okolje tega preprosto ne prenese«. Kljub temu: »Teh nekaj ljudi /…/ 7 milijard, bo težko spravilo svet s tečajev«, pravi
Matevž Lenarčič, biolog, fotograf in letalec. »Planeta ne moremo uničiti, lahko pa uničimo naše življenjsko okolje, izginemo s površja. Zavest ega in njegova inteligenca torej nista evolucijska pridobitev človeške vrste, temveč mehanizem za lastno destrukcijo.«
V knjigi (prodaje se le na Petrolu)
Preko modrega planeta opiše in pokaže, kaj je videl in doživel, ko je leta 2012 je s Pipistrelovim ultralahkim letalom obletel (90.000 km) Zemljo. Med letom je opravljal meritve povezane z vodo. To je simbol žeje, zrcalo osnovnih problemov sveta, legalizacije nečloveških nagibov in dehumanizacije človeštva.
med letom je »začel drugače razmišljati o problemih na svetu, ki jih pri nas izpostavljajo le redki, Tomo Križnar, Boštjan Videmšek idr. Globalizacija družbenoekonomskih razmer je prehitela globalizacijo etike, zato je danes težko soditi, kaj je prav in kaj narobe za sleherni kotiček sveta. V takšni nepregledni, zmanipulirani in skozlani situaciji je globalni vpliv posameznika zanemarljiv. Kljub temu prav posamezniki z razvito empatijo do svojega okolja ohranjajo humanistične stebre družbe.«
(Rešitev?)
»Obrniti se malo navznoter in se umiriti. Svet je podivjal /…/ ljudje so stvari /…/ legalizirali do točke, ko nimajo več zveze s humanostjo. Neznosna tekmovalnost, poveličevanje vsakršne zmage, nenasitna pogoltnost ljudi in podjetij.« Delati bo treba manj ur na teden, ukiniti upokojevanje in izboljšati zdravstveno-socialni sistem.
»Ljudje že pri 20-tih začnejo razmišljati, kako bodo šli pri 40-tih v pokoj« - to je razvrednotenje prizadevanj, da človek postane »neodvisno bitje z lastno glavo in sposobnostjo empatije. Moja vizija prihodnosti je vzgoja ljudi za preživetje z minimalnim delom, brez potrebe po pretirani akumulaciji materialnega bogastva. Deloholizem pa bi uvrstil med hude psihološke motnje. Trenutno je to videti kot velika utopija, saj večina prebivalstva sprejema suženjski odnos do svetovnih korporacij, katerih interes je čim več dela za čim manjše plačilo.«
(Znanost, iskanje novega, podjetništvo?)
»Marsikaj, kar se dogaja v znanosti in podjetništvu, je daleč od pozitivnega, meni se zdi to, kar se dogaja z Googlom, umetno inteligenco in robotiziranjem človeštva, izjemno negativno. Veselilo bi me, če bi ljudje malo manj razmišljali in proizvajali in se poskušali obrniti malo nazaj, v stanje ravnotežja. Navsezadnje tudi znanstveniki s svojim početjem hranijo lastni ego in bi bilo povsem v redu, da zmanjšajo obrate in malo upočasnijo.«

Slovenščini znova zaslužena čast. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 7.11.2014
O jezikih in jezikoslovcih ter o šolninah piše kolumnistka
Jasna Kontler Salamon.
Razveselila se je, ko je na TVS
Marko Snoj (Inštitut Frana Ramovša na ZRC SAZU) – tudi zabaven retorik - govoril o tem, kako bi angleščina kot študijski jezik na naših univerzah ogrozila slovenščino. Bolj kot pred več kot sto leti študij v nemščini, takrat ko še nismo imeli slovenske univerze.
Ni ji všeč, da izid prenovljenega slovarja slovenskega knjižnega jezika ni bil deležen večje pozornosti. In da »za povprečnega Slovenca mlajše generacije jezikoslovje verjetno ni posebno privlačno«. Na primerjalno jezikoslovje na FF UL je že vrsto let zelo malo zanimanja. Letos je bilo za 15 mest za redni študij v prvem roku le 6 prijav.
Piše še o šolninah in štipendijah v 33 državah Evrope, o čemer je bila oktobra objavljena raziskava. Za redni študij ni treba plačevati v devetih državah »– poleg Slovenije so to še Ciper,, Danska, Finska, Grčija, Malta, Norveška, Švedska in Turčija« ter Škotska (VB/UK).
Štipendije prejema le malo evropskih študentov, a v nekaterih kar vsi ali večina. Vse svoje študente štipendirajo Ciper, Finska, Danska in Malta, večino pa Luksemburg, Nizozemska, Norveška, Švedska in Škotska. Islandija nima državnih štipendij. Slovenija? Je v zlati sredini in kolumnistka (nas) sprašuje: Ali je to dovolj dobro ali je prej slabo?

Berimo! Glejmo!

Literarni atlas Ljubljane. Marjan Dolgan et.al. ZRC SAZU, Lj. 2014.
B. Nežmah, Mladina, 7.11.2014
Lepo se berejo resnične dogodivščine stoterice naših književnikov, ki jih je zbral avtor.
»S kom je književnik drugoval, kako se je prebijal skozi šole, v katere kavarne je zahajal, kje vse je pustil otroke, kako so njegova dela sprejemali sodobniki, kam je potoval, kako se je udinjal oblasti ali pa je bil preganjan od nje, še posebej komunistične, s kakšnim pogrebom so ga na koncu pospremili.« In še človeška veselja, socialne intrige, osebne krize, vzponi in padci, iz biografij, arhivov in ustnega izročila.
Npr. : Kako je Cankar živčno čakal na obvestilo, kako se je publika odzvala na prvo dejanje njegove drame. Zakaj je osvoboditelje (leta 1945, B.M.) s pesmijo pričakal Župančič in ne Gradnik, ki se je pred vojno zameril partijskemu vrhu.

Plaktivat. Aktivator kolektivne zavesti. Mladina, 7.11.2014
V projektu družbe TAM-TAM (
http://tam-tam.si/slo/plaktivat ) se prodajajo štirje plakati na katerih so ob fotografijah - Prešerna, Kosovela in Cankarja ter gasilca - oglasna besedila, npr.

KDO BI USTVARJAL SLOVENSKO ZGODOVINO,
ČE BI ODŠLI NAJBOLJŠI?


Od nekdaj lepe so Parižanke slovele,
al' lepše od Louise bilo ni nobene.

Mati, podaljšan macciato bi.

Bull shit = zlato
in zlato je bull shit.

Špricaj raje po šoli!

 

Učenje, študij

Možganski fitnes za spomin. E. Senčar, Nedelo 9.11.2014
O izboljšanju načina študija govori
Jasmina Lombergar, trenerka spomina. Za uspešno učenje je pomembna pozornosti in dober spomina.
Vse več je študentov, ki pridejo k njej, ker imajo pri študiju težave. Poskrbijo za okolje, ki jih motivira, odstranijo motilce, npr telefon. Kakovosten študij je povezan z gibanjem in sproščanjem, tako se povrne koncentracija. Tistim, ki ponavljajo izpite svetuje, naj nikar znova ne predelujejo ničkolikokrat podčrtanega učbenika ampak naj začnejo na novo: knjigo naj si ogledajo od zunaj, pregledajo kazalo in vsebino, nato podrobnosti.
Primeren je način, pri katerem 90 minut študija razdelimo na tri dele. Zadnjih pet minut vsakih 30 minut ponovimo in povzamemo, kar smo prebrali. Koncentrirani smo le 20 minut, s ponavljanjem pa tudi preizkusimo, ali smo prebrali dovolj pozorno.
»Poleg težav s pozornostjo imajo študenti največkrat težave z razumevanjem snovi. Besedo, ki je ne razumejo, bi si morali takoj razjasniti. Na koncu mora vedno biti obnova in povzetek prebranega. Lastne zabeležke, izpisovanje ključnih besed in organizacija časa, prostora in sebe je ključ do učinkovitega študija«, pravi nekdanja asistentka na TEOF UL, ki je dobila certifikat za vaditeljico pomnjenja pri EURAG, evropskem združenju za starejše.

Predsedniki, bogataši, artilekti …

Ta družba ne more funkcionirati tako, da bi lomili drug drugega.

M. Jenko, A. Žerdin, Sobotna priloga, Delo, 8.11.2014
Pred poldrugim mesecem je
Miro Cerar prevzel vlado, prvi pravnik, ki mora govoriti kot ekonomist; v času pogovora se je ukvarjal z vprašanjem, kako sestaviti proračun, a da ne bi prišlo do izbruha socialnega nezadovoljstva.
»Retorika je res ostra, še posebej na strani sindikatov«, pravi. Verjame, da bo v teh težkih časih varčevanja prišlo do rešitve, sprejemljive za obe strani in za fiskalno konsolidacijo. S socialnimi parterji vlada išče sporazum o prihodnjih reformah. Prvi kazalniki obrata na bolje so tu – gospodarska rast, manjša brezposelnost.
Vlada ima v mislih tudi druge zadeve, projekte in politike za spodbujanje gospodarstva.
Vlada bo ustanovila skupino za vprašanje odtekanja denarja v davčne oaze. Z 51 državami smo se zavezali za izmenjavo informacij o tem.
Ustvarili bomo boljše poslovno okolje in pravosodje. Projekt za prenovo stavb bo zagnal gradbeništvo.
Uvedba socialne kapice ni predvidena, saj spodbuja visoko kvalificirano delovno silo.
Vladajoča koalicija se je poenotila glede proračuna in ključnih razvojnih projektih; zdaj si prizadeva prepričati socialne partnerje. »Niso toliko pomembne zdajšnje izjave sindikatov in politikov, pomembneje je, kaj bo čez en mesec, ali bomo tedaj prišli do sporazuma.« (Glede plač javnega sektorja so, 1.12.
B.M.)
(Tri reforme?)
Prva je zdravstvena, s spremembo javnih naročil in boljšim upravljanjem ter racionalizacijo mreže. C«Cilj je ohranitev kakovostnega javnega zdravstva, ob tem pa bomo seveda dopuščali razvoj zasebnih storitev.«
Za pokojninsko reformo bomo v tem mandatu pripravili temeljni okvir »vzdržne pokojninske blagajne zaradi demografskih trendov«.
V javnem sektorju predvidevamo številne izboljšave »racionalizacije, optimalizacije, /…/ pravično nagrajevanje«, a ni potrebe strašiti delavcev »z napovedmi o obračanju vsega na glavo«.

Bi želeli biti med najbogatejšimi Slovenci? Nedelo, 9.11.2014
V redni rubriki Nedelovih sedem so tudi tokrat sodelovali J. Apih,publicist, N'Toko,glasbenik in kolumnist, D..Jovanovič, režiser, S. Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna, K. Geržan, duhovnik, D. Petrovec, kriminolog in N. Pirc Musar, Inštitut info hiša.
Na zgornje vprašanje sta odgovorila:
Svetlana Slapšak: 1.«Kje? Vsi najbogatejši Slovenci živijo in plačujejo davke v tujini. 2. »Zakaj? Sodeč po javnih izjavah in dejanjih, najbogatejši z redkimi izjemami delujejo neotesano, sebično, ozkosrčno, neelegantno, neizobraženo: zakaj bi človek sploh želel biti med njimi? Moj odgovor je: /…/ želim si, da bi vsi prebivalci te države /…/ živeli človeka dostojno življenje, z zagotovljenim bivališčem, prehrano, zdravstvenim varstvom, izobraževanjem in dostopom do kulturnih dobrin za vse – denimo s sistemom UTD. Potem pa novi socializem…«
Dragan Petrovec: Mi bodo bralci verjeli, »da zame denar ni najmočnejši motiv? Kar se mene tiče, bi rad živel v družbi, kakršno je kot idealno opisal neki politik, seveda ne naš, kjer bi vilo zelo malo hudo bogatih in še manj revnih. Čisto dobro bi se počutil na sredini. Že vidim, kako pada po meni, da sem za socialistično uravnilovko. A ne prezrite – vsaj 300.000 revnih Slovencev bi jo podprlo in to bi bila daleč najmočnejša stranka. Na žalost stranka revežev.«

Bogati odhajajo, revni plačujejo. B. Glavič, Nedeljski, 12.11.2014
revija Manager je objavila lestvico najbogatejših Slovencev. Vsi živijo v tujini ali pa so tja prenesli večji del premoženja.
Ekonomist
Marko Jaklič (EF UL) meni, da lestvica kaže, da postajamo podobni razvitejšim državam. Ljudje na vrhu takih lestvic gradijo bogastvo v mednarodnem okolju in niso tajkuni, ki bi na sporen način prišli do lokalnih monopolov.
Maks Tajnikar (EF UL) se s tem strinja in dodaja: »Naše podjetniško okolje ni toliko neprijazno, kot se govori, tudi drugje imajo birokracijo, ponekod še strožjo. Pomembneje za odhod v tujino je, da so naši podjetniki na tak način takoj v svetu, kjer obstaja kritična masa ljudi, brez katere se je teže razvijati – tam so blizu konkurenci, kupcem, univerzam, znanju…«
(Kaj pa njihova solidarnost, zakaj ne kupijo velikih domačih podjetij?)
M. Tajnikar:« Bojim se, da je solidarnosti in občutka pripadnosti res vse manj. Starejši so bili svojčas vzgajani v tej smeri, a zdaj je drugače.« Ameriški kapitalisti so večji filantropi kot naši. »Tisti, ki obogatijo pri nas, se mnogokrat trudijo čim manj plačati tako delavcem kot davkariji, vlaganja v šport, kulturo ali celo univerze skoraj ni. Mnogi mladi bogataši niti ne vedo, kaj bi z denarjem, in ga zgolj kopičijo za otroke, podpiranje kakšne družbene dejavnosti ali nakup laserja za zdravstvo jim ne pride niti na misel. /…/ Taka sebična filozofija je nevarna. Vse večje razlike v bogastvu /…/ ogroža prihodnost družbe še veliko bolj od ekoloških nevarnosti«.

Umetna inteligenca. Bo človeštvo kos nevarnosti? E. Panjan, Dnevnik, 10.11.2014
Računalniki mislijo, (njihovo) umetno inteligenco uporabljamo na spletu, pri omrežjih, nakupovanju, igricah, šahu.
Simon Dobovišek (FE UL) meni, da lahko »nova, umetnointeligentna bitja« (artilekti) človeka prehitijo v stvareh, ki jih mi z našo inteligenco ne bomo razumeli. Čez kako stoletje se bodo ta bitja lahko sami izboljševali in razmnoževali. Izraža tudi bojazen, kakšne bodo naslednje generacije, če jim bodo inteligentni sistemi »sproti reševali vse potrebe in zadovoljevali osnovne potrebe«.
Pogovoriti se bomo morali tudi o tem, meni Dobovišek, »kakšne so temeljne pravice artilektov, ali bodo morali imeti tudi roboti sindikalne pravice, pravico do počitka in od drugih pravicah in dolžnosti »nove vrste«.
»Nadaljnji razvoj umetne inteligence bo porušil današnji družbeni model. Ključno bo postalo lastništvo nad temi sistemi, saj bodo dali malemu številu ljudi izjemno moč in prevlado nad večino.« Slabo se nam bo pisalo, če bo to lastništvo v napačnih rokah.

Dom in svet

Zbogom Lenin! Dober dan, Friedman! Z. Vrdlovec, Dnevnik, 8.11.2014
Ob 25. letnici padca berlinskega zidu (9.11.1989), simbola hladne vojne na komunistični Vzhod in kapitalistični Zahod piše
Zdenko Vrdlovec o filmu Zbogom Lenin! W. Beckerja.
V zgodbi, ki se dogaja po padcu zidu, sin bolni materi, privrženki (padlega) režima poskuša prikazati, da je (vzhodnonemška) stvarnost še vedno taka, npr. da pozna le eno vrsto kumaric.
Filmski kritik nas spomni na prispodobo o
Platonovi votlini, v kateri ljudje gledajo sence na stenah, ki so zanje edina realnost. In na predavanje mesec dni po padcu zidu (1989), ki ga je imel na univerzi v Chicagu Francis Fukujama, politik in publicist. Naslov je bil: »Ali se bližamo koncu zgodovine?
Ne, je odgovoril Fukujama, sesutje komunizma ne pomeni konca zgodovine, ampak »brezsramno zmago ekonomskega in političnega liberalizma«, ki je »končna točka ideološke evolucije človeštva in končna oblika človeške vladavine« Cit. po Z. Vrdlovcu, ki to razume kot pritrjevanje neoliberalistični doktrini
Miltona Friedmana, po kateri »kapitalizem in svoboda« pomenita privatizacijo, deregulirane trge in okleščeno socialno državo. In doda naslovu filma ustrezno nadaljevanje zgodbe. (O uspehu? B.M.)

Berimo!

Ni važno, ali južni otok je, dokler ga iščemo. Ob smrti Kajetana Koviča.
M. Pišek, Nedelo, 10.11.2014
»Kajetan Kovič je bil od nekdaj moja majhna pesniška skrivnost«, piše
Mojca Pišek. »Med ljubitelji literature, sploh pa med študenti književnosti je bilo vedno nekako bolj »ugledno« občudovati temačnega Daneta Zajca, prisegati na avantgardnega Srečka Kosovela, se zaklinjati na kozmično zavest Gregorja Strniše, zapadati visokemu postmodernizmu Milana Jesiha in še prej hermetičnemu modernizmu Vena Tauferja ali pa se vsaj istovetiti s stisko jezika Nika Grafenauerja.« A prav Kovič jo je »edini skozi vse življenje nagovarjal z enako jasnostjo in močjo.«
Otroci imajo radi Pikija Jakoba in Mačka Murija, tudi z Neco Falk. Med odraščanjem so ji ljubezen do poezije zbudile njegove: Bela pravljica, Južni otok in Labrador. V zgodnjih 50.letih je bil eden štirih, z Menartom, Pavčkom in Zlobcem. Bil je »uporniški: medtem, ko so mnogi /…/ v pesmih intelektualizirali in se jezikovno izživljali, je on /…/ zaupal v /…/ učinek besed. Izkušnjo je znal ubesediti tako, da jo bralec podoživi na koži.«
Pred petimi leti je Beletrina priredila simpozij o njegovem ustvarjanju. Bila je pisana druščina, Boris. A. Novak, Milan Dekleva, Ciril Zlobec… Čeprav je Koviču zdravje komaj dopuščalo na literarnomaratonsko sedenje, je poslušal udeležence vse do zadnjega.

Butnskalovec: Če življenja ne jemlješ resno, si zdrav.
J. Šutej Adamič, Sobotna priloga, Delo 8.11.2014
O kontekstih radijske igre
Butnskala in stripu s tem naslovom ter o sebi govori Marko Derganc.
(Na fotografiji J. Eržena s kolesom in cekarjem na sveže praznem Trgu republike,/prej T. revolucije, v ozadju skupina z E. Kardeljem.)
Pravi, da življenja nikoli ni »jemal preveč resno, saj nisem bil obremenjen z lažno moralo in zapovedano etiko«. Da je imel srečo in odraščal v ozračju zdravega lumpenproletariata in je imel svobodo za igriv odnos do življenja.
Oče mu je bil prijatelj v igri in vodnik v spoznavanju veselih plati življenja. Govoril mu je: »Ne prisili me, da s tabo postopam kot oče … kot partijec partijcu…« pa ni bil nikoli član partije.
(Op.: Cit. po M.D. Pojasnilo za mala mlajše: »Partija« (ZK, ze-ka) je bila edina, odločujoča stranka, od 1945 do 1989. Nadzorovala je tudi moralni profil članov, s kritiko in samokritiko na sestankih osnovnih organizacijah - OO ZK.
B.M.)
»Življenje je jemal lahkotno, neobremenjeno, radostno. Čeprav so ga imeli radi v svoji družbi, je bil za marsikoga neodgovorna in nepredvidljiva oseba. Zato je imel kasneje težave s sistemom, ki tako kot vsak sistem ni imel posluha in tolerance za samosvoje, svobodnjaške posameznike, ki jim je bilo malo mar za predpisano moralno-etično držo, ki življenje in družbo v njem jemlje odgovorno /beri: ubogljivo/ in smrtno resno. Resnobnost, resnost je huda in nevarna bolezen, ki izvira iz strahu pred kaznijo in pohlepa po nagradi.«
M. Derganc pojasnjuje razvoj posameznika in/v skalo, v katero se zaletavamo, kot junaki igre. Naša prava, prva narava je praznina, nedolžnost, nato se začnemo zavedati telesa, pojavlja se ego, kar megli čisti pogled na svet, faza čudenja izginja, oblikujejo se »prvi kamenčki, ki bodo skozi odraščanje, z vzgojo, prepovedmi, nagrajevanjem, kaznijo in skozi ves izobraževalni sistem prerasli v skale, »ki predstavljajo našo pogojenost s prepričanji, verovanji, vzorci, idejami, pripadanjem, informacijami idr, kar se z leti nakopiči v našem umu. In te skale nam preprečujejo, da bi videli stvari takšne, kakršne v resnici so.« Izhod nam v Butnskali ponuja Eminenca, v tem, da prebijemo »ta simbol trdnosti« in smo spet v svetu nedolžnega otroka.
Idejo je dobil Blaž Ogorevc, ki je (iz)vedel, da je v '60 letih podobne stvari počela skupina častilcev nagrobnih spomenikov. Ali pa Emil Filipčič, je zapisal B. Ogorevc v Mladini, ki je bil z njim na pokopališču 1.11. 1972 tam videl duhove to početi. A »pri Blažu se nikoli ne ve, kaj je res in kaj ne«, tako kot se je tudi »o razvpitem klubu samomorilcev, imenovanem črne mačke, ki je dejansko obstajal takisto v '60 letih, vedelo le v določenih umetniško filozofskih krogih.«
M. Derganc je na AGRFT UL študiral filmsko režijo »in po treh letih študija malo pavziral«, šel 1977 za 3 mesece v vojsko, potem končal 4. letnik. Emil (Filipčič) je imel na Radiu Študent oddajo, pa ga je poklical. Malo sva se zafrkavala, pravi, nikogar nisva oponašala. Ego trip. »iz čistega veselja do snemanja, brez vzroka in cilja, tako kot to počno otroci. /…/ Ko te ni, ko si v fazi navdiha, ko se um ne vmešava, nastanejo najboljša dela, se pojavijo rešitve znanstvenih problemov«. Edison je hodil v krogih, Einstein je gledal oblake in popolnoma izklopil um.«
Nadaljevanko Butnskala so predvajali ob sobotah in takrat je bila Ljubljana prazna. Nato so jo ponovili na Valu 202, leta 1981 pa posneli kaseto za Helidon. Radijska igra je bila nato posneta tudi na film. Nike Records je 2002 izdal tri CDje.
Zdaj je Butnskalo narisal in izdal v stripu. Pravi, da je bil pri tem »le v vlogi zapisnikarja, arhivarja«, pravi.
(To se bere kot uredniški koncept Novic in Pogledov na
www.nsdlu.si - namreč ujeti in ubesediti duhove časa iz zgodb v časnikih…, B.M.)

Mladi, mladina…

Naša dolžnost je prepoznati skrite potenciale. M. Grušovnik, Dnevnik, 3.11.2014
Mladinski center Celje je znova pripravil festival neformalnega učenja mladih.
Gloriana Veber (MCC) v intervjuju pravi, da poskušajo z delavnicami, predavanji in usposabljanjem mladim ponuditi bogato učno izkustvo, tudi npr. na področju filozofije in literature. Njihovi inštruktorji morajo prepoznati pri mladih »skrite potenciale in ideje, ki zrastejo v projekte. »Dober inštruktor je /…/ senzibilen, odprt, izkušen, po duši raziskovalec.« V Celju se moramo odločiti, kje smo najmočnejši in tam ponuditi mladim, da razvijejo svoje potenciale.
(So mladi zaradi krize financ in vrednot postali apatični?)
»Apatični? Ne. To je /…/ zguljena in že prav dolgočasna tema«, ni ne sloni na znanstvenih ugotovitvah, ampak na osebnem mnenju. Raziskave »vrednot slovenske mladine so pokazale /…/ paradoksalno kombinacijo: mladi so izredno kritični do družbe, do elit, ampak izredno zadovoljni z lastnim življenjem. /…/ Glede osebne prihodnosti so optimistični, kar pa ne velja za njihovo mnenje glede prihodnosti družbe. Niso zadovoljni z družbenimi razmerami, /…/ ozračjem. Zaradi tega se bolj umikajo vase. Kar je seveda veliko bolj logično v primerjavi s posplošitvami, da so mladi nezainteresirani in apatični.« Res pa med njimi »vlada večja stopnja strahu« zaradi pomanjkanja denarja, zaposljivosti, stanovanja. »Vendar /…/ ne izgubljajo smisla, so celo pretirano tekmovalni /…/. Bolj od makrosveta jim je »pomemben mikrosvet, njihovo vsakdanje življenje. Politika jih ne zanima, odmikajo se od nje.«

Olimpijade znanja. Nekaj vidiš in te začne zanimati, kako deluje. R. Ivelja, Dnevnik, 5.11.2014
Na sprejemu 52 najuspešnejših na olimpijadah znanja (lingvistični, računalniški, fizikalni, astronomsko-astrofizični) je
Stanka Setnikar Cankar, ministrica, dejala:
»Ministrstvo je ponosno na vaše rezultate, predstavljate sam vrh slovenskega izobraževalnega sistema.«
A na skupinski fotografiji so v ospredju politiki in organizatorji olimpijad, nosilci medalj, pretežno visoki mladi fantje, pa v ozadju.
Tudi denarja je za te olimpijade vsako leto manj, pravi
Mija Kordež, Zveza za tehnično kulturo (ZOTKS), ki vodi tekmovanja v znanju. Učitelji in mentorji s fakultet, ki mlade pripravljajo na tekmovanja, dobijo le potne stroške in dnevnice. Za kotizacije čarajo.
Vid Kocijan, študent FRI in FMF UL je kot gimnazijec dobil srebro na računalniški olimpijadi. Programiranje ga je zanimalo že v OŠ, hodil je na poletne tečaje, ki jih je prirejal Zavod za računalniško izobraževanje. V srednji šoli je bil na tem zavodu vsak teden. Na Srednjeevropski olimpijadi v informatiki je ugotovil, koliko v resnici zna. »Doma se nisem imel s kom primerjati.« Še naprej se je udeleževal tekmovanj. Pomagali so mu učitelji, mentorji s fakultet ter bivši tekmovalci. Letos mu je uspelo.
Olimpijada je bila tudi priložnost za širjenje stikov in obzorij. »Ugotovil sem, kako zelo smo si ljudje podobni. Prav vseeno je, ali si Azijec, Afričan, Arabec … Odlično smo se razumeli. Kar zadeva uspeh, pa povsod velja, koliko si delal in koliko podpore imaš za seboj.«
(Kaj bi spremenil v šoli?)
»Informacije so danes neznansko hitro dostopne na spletu. Nesmiselno se je učiti toliko letnic in podatkov. Po drugi strani pa v šoli ne naučijo, kako hitro poiskati želeno. Načini iskanja so še vedno zelo primitivni.« V. Kocjanu se zdi zelo narobe, »da se na področju informatike poučujejo plačljivi programi. Tako učence privezujejo na določene proizvajalce, za kar ni prav nobene potrebe…«

Ponudniki trajnostnega turizma – združite se. Nagrajena doktorica znanosti.
M. Prijatelj, Videmšek, Delo, 7.11.2014
Mlada znanstvenica
Mojca Stubelj Ars je na podiplomskem študiju znanosti o okolju na UNG pripravila doktorsko delo Podpora odločanja pri implementaciji trajnostnega razvoja v zavarovanih okoljih na področju okoljske vzgoje in ekoturizma. Zanj je dobila glavno nagrado sekretariata Alpske konvencije.
Pravi, da ji doktorat ni prinesel službe. »Doktorat ti da širino in te usposobi, da se sistematično in preudarno lotiš katerega koli problema«.
Prijavila se je na razpis Podjetno v svet podjetništva 2014 in v okviru Regionalne razvojne agencije severne Primorske začela razvijati večjezične otroške knjige Mini Poligloti. Te bodo, skupaj z didaktičnim gradivom, otroke, ki učile kritičnega mišljenja in tujih jezikov. Prva bo kombinirala slovenščino, italijanščino in angleščino.
Tekoče govori več jezikov. Je mojstrica karateja, kinološka sodnica, vzrediteljica nemških bokserjev, igra kitaro, poje belkanto, je žena in mama, predvsem pa raziskovalka in inovatorka.
Sanja, da bi delala v šoli, priložnosti išče tudi v tujini a z možem bi rada ostala v Sloveniji.

(Uporabno) raziskovanje, razvoj, spremembe, migracije, aktivizem, sodelovanje

Barbara Hobson, sociologinja z univerze v Stockholmu. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 5.11.2014
Američanka, ki poučuje na Švedskem pravi, da je bila ob prihodu v Evropo presenečena, kako samoumevna je bila tu socialna varnost. Od '80-ih naprej se stvari spreminjajo, pravi
Barbara Hobson. Kakovost življenja se razlikuje glede na državo, spol, starost, izobrazbo in (vašo) socialno mrežo. Država (blaginje) ne more več vključiti vseh v sistem, nuditi dela, zato nekatere potiska v deregulirani sektor (črno, sivo ekonomijo), tja, kjer iščejo poceni delovno silo, npr. priseljence. Politična debata kaže na pomanjkanje solidarnosti. Tudi sindikati ne dosežejo vseh.
(Kako sociologi in sindikalisti dobijo informacije, kaj se dogaja z migranti in v politiki?)
Veliko jih noče sodelovati z raziskovalci, pravi B. Hobson. Najtežje je dobiti migrante, ki bi spregovorili o razmerah. »Nekateri sociologi proučujejo svet politikov, a težko je z njimi vzpostaviti stik«, dobiti več podatkov, »saj se večina politikov ne posvetuje z akademiki, vsaj ne s sociologi. Zanima jih mnenje ekonomistov, predvsem ortodoksnih. Res pa je, da so v zadnjih letih tudi politiki prisluhnili opozorilom aktivistov, predvsem gibanja Okupirajmo, da se velik prepad med bogatimi in revnimi še poglablja. Opozorila, da tako ne gre naprej so vplivna. Tudi T. Piketty je s svojo knjigo Kapital v 21. stoletju pritegnil veliko pozornost vseh.«
(Kaj se dogaja s srednjim slojem?)
Med politiki in večino, t.j. srednjim slojem, nastaja prepad, pravi B. Hobson. »Politiki velikokrat ne upoštevajo tega, kar zahteva večina. Očiten primer je privatizacija storitev v javnem sektorju.« Na Švedskem se dogaja privatizacija šol in bolnišnic, a javnomnenjske raziskave kažejo, da 96% ljudi tega ne odobrava.
(Možnosti za spremembe?)
»Ljudi je težko mobilizirati. Komunikacija poteka na blogih in socialnih omrežjih, a je večina političnih odločevalcev ne spremlja. /…/ Dokler ljudje ne gredo na ulice, so pozivi k spremembam nevidni. Na ulice pa gredo ljudje vedno bolj poredko.« B. Hobson ni prepričana, »ali je to še primerna metoda za spreminjanje sveta. Ne smemo namreč pozabiti na volitve. Ljudje volijo, ker so še vedno prepričani, da lahko s tem vplivajo na politiko.
»Družbo moramo zelo pozorno opazovati. Razumeti moramo vsakdanje življenje, vpliv politik na življenje družin, razumeti strah in negotovost, ki ju politične odločitve prinašajo ljudem. Zakaj imajo ljudje dve službi? Da lahko preživijo. /…/ Kako politike varčevanja vplivajo na družbene odnose, kako na občutek solidarnosti v družbi? Soočamo se z družbenim kolapsom. V ZDA so se ljudje na takšno stanje že navadili. Ne pričakujejo, da bo družba, v kateri živijo, pravična. Slovenija in Švedska /…/ še nista na tej točki. Še vedno se lahko borimo za spodobno družbo in spodobno življenje. Nočemo, da bi kdorkoli pri nas živel v revščini. Skrbi nas za druge. To moramo ohraniti.«

Oblasti ustreza nepovezanost ljudi, saj slabi odpor. M. Čakarić, Delo, 4.11.2014
»Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« Zakaj te besede deklaracije o človekovih pravicah ostanejo črka na papirju, je na predavanju v CD pojasnjevala
Jelka Zorn, socialna delavka (FSD UL). Na primeru migrantov in izbrisanih je govorila o pravici do bivanja, (ne)strpnosti in prostorih avtonomije. Najslabši primer je izbris (po osamosvojitvi, B.M.) in deportiranje iskalcev zatočišča. »Ko si izbrisan, izgubiš vse. In tudi tako je nastala Slovenija. Zelo slab začetek državnosti, kajne?«
»Dokler nismo svobodni vsi, ni svoboden nihče. Kako ste lahko svobodni, če vas obkroža sovraštvo ali če je okrog vas represija?«
Vendar: »Glasovi teh, ki promovirajo politiko izključevanja, so pogosto skladni z družbeno klimo in se zato zdijo glasnejši.«
Treba se je povezati. To je možno v prostorih kot sta Metelkova in Rog, kjer si ljudje »izmenjujejo informacije, izostrijo zahteve, jih argumentirajo. Vsak posameznik zase, v izolaciji, tega ne more storiti. Če ponovim besede aktivista
Irfana Beširovića: Proti sistemu ne moreš sam.«

SZI na Dunaju. Vlada podpira tisto, česar ni več. J. Kontler – Salamon, Delo, 6.11.2014
Začel se je nadzorovani stečaj Slovenskega znanstvenega inštituta na Dunaju, ki je deloval 16 let, piše
Jasna Kontler – Salamon. Soustanoviteljici UL in UM sta inštitutu namenili poslanstvo širjenja slovenske znanosti in kulture, a se je pred leti zapletlo zaradi financ, plačevanja najemnine v Knafljevi ustanovi. Univerzi sta prenesli soustanoviteljstvo na SAZU, člani so ostali še UP, IJS INZ, KI, SM, UKF ter univerze v Gradcu in Celovcu. Odločitev o likvidaciji je bila sprejeta na sestanku na ministrstvu, ki ga je sklical Peter Maček (MIZŠ).
Služba MIZŠ za odnose z javnostmi: »Vlada še naprej podpira izvajanje kulturnih, znanstvenih in promocijskih aktivnosti na Dunaju. V kakšni obliki bo to storila /…/ še ni odločeno. /…/ MIZŠ ni ustanovitelj SZI, je pa zavezano ravnati v skladi s sklepom vlade.«
Več je povedal v pogovoru zgodovinar
Oto Luthar (ZRC SAZU, tudi član skupine za ureditev statusa slovenskih inštitutov na Dunaju in predsednik sveta SZI). Pravi, da je Peter Maček na sestanku ugotovil, da denarja za SZI tudi ministrstvo nima. Ocenjuje, da je bil ta inštitut dolga leta za zglede ni da ga je direktor Vinko Rajšp dobro vodil in da bi lahko imel SZI še naprej status društva. Direktorju so očitali previsoko plačo, a je bila na ravni docenta, nizka za tako delo. Pri reševanju položaja v zadnjih letih SZI ni imel podpore (vsaj dveh) ministrov (in ene ministrice) pristojnih za znanost in kulturo, (vsaj dveh) rektorjev UL, predsednice vlade in njenega državnega sekretarja ter vodstva Mohorjeve v Celovcu. Nesoglasje je bilo tudi glede kulturne vloge SZU. Nekdanji Minister za kulturo V. Simoniti te vloge ni podpiral, ministrica M. Širca pa je ustanovila za to drugo ustanovo Skico. Tudi minister Pikalo, ki je imenoval skupino za status, je avgusta 2014 sporočil na »ministrstvo ne udejanja sklepov medresorskih skupin«. Vsi ti so odgovorni za propad SZI, meni Oto Luthar.
(
Jasna Kontler Salamon: Vlada je 6.2.2014 sklenila poravnati zapadle stroške prostorov, ne pa tudi novih in tudi ne uslužbencev SZI, »dokler ne bo v roku 3 mesecev sprejeta sistemska rešitev za celoten sklop financiranja slovenskih institucij na Dunaju«. Je bil to sklep vaše skupine za status slovenskih inštitutov in kulturnih ustanov na Dunaju?)
Oto Luthar odgovarja, da je skupina maja 2014 predlagala le nov način upravljanja in nadzora SZI, ki naj ima sedež v Knafljevi hiši, direktorja pa naj upravni odbor izbere z javnim razpisom. Zdaj je žalosten in razočaran.
Akademik
Tadej Bajd (predsednik SAZU) pravi, da se je že njegov predhodnik akademik Trontelj boril z mlini na veter za SZI. Uspel je le toliko, da je bil SZI nekaj časa financiran preko SAZU, a to mnogim akademikom ni bil po godu.
Jadran Lenarčič (IJS) o odločitvi ni obveščen in obžaluje, da takih organizacij bolje ne izkoristimo.
Peter Vodopivec, zgodovinar, pravi, da očitno »Slovencem nič ne pomaga: neodgovornost in uničevanje sta kot zakleto močnejša kot vse drugo.
Gabrijel Wutti, pravni zastopnik SZI se boji, da bodo »dajatelji javnih subvencij v Avstriji in Sloveniji v prihodnje gojili vse večje nezaupanje« do slovenskih institucij in manjšinskih organizacij.

Podjetja in univerza stopili skupaj v zavezništvo znanja. J. P.Š., Dnevnik, 8.11.2014
Na nagradnem natečaju Partnerstva za zelena delovna mesta (Umanotera) je bilo od 18 prijav za najboljše partnerstvo izbrano Zavezništvo znanja za celovito energijsko obnovo javnih zgradb.
http://www.projekt310.si/modre-prakse-2014/IRI%20UL
Pripravil ga je Inovacijsko-razvojni inštitut UL (vodi ga Stanko Dolinšek) skupaj s »sedmimi univerzami in 25 podjetji. Eno od njih je Metronik, v katerem dela tudi
Saša Sokolić, ki pravi, da smo na področju varčevanja z energijo počasni. »Če pogledamo samo UL, je veliko njenih stavb energetsko neučinkovitih. Zaradi kompleksnosti je interdisciplinarno (morda večdisciplinarno?, B.M.) sodelovanje strokovnjakov nujno, če želimo, da gre slovenska družba v smeri trajnostnega razvoja«.
Od partnerstva ima univerza tudi druge koristi: »Oblikovano zavezništvo znanja razvija nove, inovativne in multidisciplinarne metode učenja in poučevanja, spodbuja podjetništvo in razvija podjetniške veščine različnih ciljnih skupin, pospešuje soustvarjanje, izmenjavo in prenos znanja. Partnerstvo je v visokošolsko okolje vneslo spremembe v razumevanju povezovanja in pristopov k reševanju konkretnih problemov iz gospodarstva. /…/ Študentje, ki aktivno sodelujejo, razvijajo kompetence, kar jim izboljša lastno zaposljivost. Raziskovalci in študentje s fakultet se učijo razumeti potrebe gospodarstva in načina, kako probleme v gospodarstvu reševati. Na tak način si univerzitetne ekipe in posamezne fakultete izboljšujejo ugled pri podjetjih kot zanesljiv partner.«

Delo, pripravništvo, varčevanje, vizija, upokojevanje…

Neplačana pripravništva. Žaljivo in nedostojno. I. Dernovšek, Dnevnik, 4.11.2014
Med pripravniki je pri nas kar 61% neplačanih (volonterskih) so ugotovili z anketo v sindikatu Mladi plus.
Zala Turšič, predsednica sindikata pravi, da so neplačana pripravništva večinoma v javnem sektorju in da vladajoča koalicija ne izpolnjuje obljube, da bodo to uredili.
»Da po 5 letih na fakulteti s 7. stopnjo izobrazbe opravljaš neplačano pripravništvo, je poniževalno in nedostojno. Med tem časom te morajo preživljati starši ali pa moraš služiti denar na črno, pravi
Martina (28), ki je delala 10 mesecev kot pedagoginja na srednji šoli.
Nenaklonjena je volonterskemu pripravništvu tudi
Anja Kopač Mrak, ministrica za delo. O tem se je pogovorila S Stanko Setnikar Cankar, šolsko ministrico, a ni zaleglo. Na ministrstvu ne poznajo zaveze iz koalicijske pogodbe o pripravništvu. Pravijo, da gre za utemeljen način za pridobivanje delovnih izkušenj, v skladu z zakonom. Na septembrski razpis 247 volonterskih mest v šolah in vrtcih je ministrstvo dobilo 725 vlog. (Volontersko pripravništvo dopušča zakon o delovnih razmerjih (ZDR-!) v primeru, ko to določa posebni zakon, kot so npr. zakon o javnih uslužbencih, zakon o financiranju izobraževanja (ZOFI) in zakon o pravniškem državnem izpitu.)

»Trenutna praksa na trgu dela je pogosto nezakonita. T. Kristan, Delo, 3.11.2014
V daljšem pogovoru je
Barbara Kresal (FSD in EF UL) opozorila na številne kršitve delovne zakonodaje. Ob tem je (retorično) vprašala: Zakaj ni več inšpektorjev za delo?
Država npr. dovoljuje volontersko pripravništvo in spodbuja samozaposlovanje, čeprav se tudi zlorablja, namesto da bi odpirala delovna mesta in mladim omogočala urejena delovna razmerja. Ne gre samo za delo v gospodarstvu, ampak tudi v zdravstvu, visokem šolstvu in še kje. »Potrebe so, delo je, ampak delovna mesta se ne odpirajo. Linearno zniževanje števila zaposlenih v celotnem javnem sektorju ne glede na dejavnost in potrebe ni smiselno.«
»Če bomo razvrednotili delo in dopustili, da se nanj gleda le kot na strošek, bomo degradirali samo življenje ljudi.«
(Brez upokojevanja bodo mladi težko prišli do zaposlitve. Hkrati imamo, (meni novinarka
Tina Kristan) »na fakultetah številne privilegirane redne profesorje, na drugi strani asistente, zaposlene za določen čas, ki opravljajo predavateljsko delo za nižje plačilo. Kje je tu solidarnosti?«)
Barbara Kresal: »Solidarnost mora biti splošna in čez vse družbene skupine«. Vse morajo »nositi enako breme težavnih obdobij in biti deležne koristi razvojnih obdobij. Redno zaposleni delavci morajo bolj glasno podpreti svoje kolege v manj kakovostnih oblikah zaposlitve, saj gre za skupne interese.«
(T. Kristan: Pojavila se je pobuda, da bi »lahko bili profesorji zgolj 100% zaposleni in ne bi smeli prejemati iz javnih sredstev več kot eno plačo. Tudi zaradi nadobremenitev profesorjev mladi ostajajo nezaposleni.«)
Barbara Kresal: » Ta sistem vse sili v pretirano intenzivnost dela. Na drugi strani pa imamo armado brezposelnih. Zato se mi zdi smiseln vsak ukrep, usmerjen v omejevanje delovnega časa, /…/ tako omejitev oz. odprava nadobremenitve,kot tudi zmanjšanje in bolj učinkovito omejevanje nadurnega dela ipd.«
(Ali sindikati pozabljajo na tiste brez pravic?
»Redno zaposleni in prekerni delavci bi morali dojeti, da imajo vsi skupne interese. » Po drugi strani pa bi »tudi od prekercev pričakovali večjo sindikalno organiziranost.«

Želijo si ljudi, ki ne iščejo le službe, ampak hočejo delati. K. Željan, Delo, 7.11.2014
V zavodu za zaposlovanje Nova Gorica (ZZ NG) so v devetih mesecih 2014 delodajalci iskali 2373 delavcev; v evidenco brezposelnih pa se je prijavilo na novo 3137 oseb. Med njimi je 456 iskalcev prve zaposlitve, kar je 17% več kot lani.
Vesna Petric Uran (ZZ NG) poudarja, da se mladi, tudi z visokošolsko izobrazbo, danes pripravljeni priučiti različnih poklicev, če imajo le dovolj talenta in volje. Tako področje je gostinstvo in turizem.
Saša Golob (Ošterija Žogica) pravi, da od bodočih sodelavcev pričakujejo izkušnje, saj časa za izobraževanje novega kadra nimajo.
Boža Loverčič Špacapan, območna obrtna zbornica pravi, da je ena od možnosti tudi espe, kar ponuja fleksibilnost na trgu dela, saj lahko tako delajo za več delodajalcev. »Za dobre kadre je tudi to ena od možnosti.«.

Konkurenčnost. Slovenski pesimizem sprožil plaz drsenja na lestvicah. J.B., Dnevnik, 3.11.2014
Na lestvicah raznih inštitutov in agencij, ki merijo konkurenčnost gospodarstev in ekonomsko svobodo v državah se Slovenija uvršča nizko. Najnižje na tistih, ki dajejo večjo težo (anketnim) ocenam menežerjev, podjetnikov in strokovnjakom, manjšo težo pa statističnim podatkom.
Miro Kline, psiholog (FDV IL) pravi da imajo mnogi managerji, zaradi svojih izkušenj in občutkov, napačne implicitne teorije, ki pa so manj argumentirane kot so napovedi na osnovi modelov in statističnih podatkov. Ko zmagujejo, to pripišejo sebi, ko se položaj pokvari, odgovornost pripišejo drugim. »Ko je bila Slovenija tranzicijski šampion, je večina menedžerjev optimistično opisovala stanje v gospodarstvu, čeprav je bilo vse prej kot idealno.« Podobno je danes v afriških državah, ki jih nekateri na lestvicah postavljajo pred Slovenijo, npr. Sierra Leone. Tam kljub mizernim razmeram (BDP 30-krat manjši kot pri nas) gospodarstvo raste in menedžerji so (pre)optimistični, kar vpliva na ocene in uvrstitev na lestvice.

Javna uprava. Posegi brez vizije in političnega poguma. M. Čehovin, M. Haček, Delo, 5.11.2014
Slovenske vlade razgrajujejo sistem javne uprave, menita
Marko Čehovin, politolog, državni uradnik in Miro Haček (FDV UL).
Sedanja s podaljševanjem varčevanja »razgrajuje karierni sistem javnih uslužbencev, breme varčevanja nepravično razporeja pretežno na mlade in onemogoča pomlajevanje javne uprave«. To uničuje uradniški sistem, ki je bil pod pritiski iz tujine uveden 2002 ob vstopanju v EU in Nato. Namesto tega bi morala krizo izkoristiti za temeljito prenovo tega sistema. Postaviti bi morala ambiciozni cilj: povečati učinkovitost javne uprave in se lotiti reform:
1. »Sprostiti zaposlovanje v javnem sektorju« in omogočiti pomlajevanje.
2. Vzpostaviti in prenoviti redno napredovanje na podlagi letnega ocenjevanja in sistem nagrajevanja delovne uspešnosti.
3. Povečati samostojnost in politično neodvisnost vodstvenih delavcev ob večji vlogi uradniškega sveta pri njihovem imenovanju.
4. Če je potrebno varčevanje, naj se linearno zmanjšajo plače vsem javnim uslužbencem, s korektivom za najslabše plačane.
»Vlada za zagotovitev tega verjetno ne bo mogla slediti volji sindikatov, ki zagovarjajo predvsem pravice in privilegije svojega članstva, ne pa sistema kot celote«, ki mora zagotoviti najvišjo raven storitev. »Za spremembo vsakega sistema je vedno treba imeti vizijo, s katero sta povezana volja in pogum za njeno uresničitev.«

Pokojninski sistem je treba spremeniti, ne reformirati. R. Sprunk, Dnevnik, 7.11.2014
Staranje prebivalstva odpira vprašanje pokojninske reforme.
Rok Sprunk meni, da je bilo primerno višino pokojnin mogoče zagotoviti, v t.i. Bismarckovem sistemu, le ob dovolj visoki gospodarski rasti in velikem številu zaposlenih v primerjavi z upokojenci.
Pretekle pokojninske reforme so temeljile na podaljševanju upokojitvene starosti in znižanju % plače posameznika, ki ga dobi kot pokojnino. Meni, da bi bilo edino smotrno preiti na investicijski način/sistem, t.i. tretjega pokojninskega stebra, kjer bi posameznik v času zaposlitve vlagal v pokojninski sklad. Ta bi se krepil z naložbami v delnice podjetij. Dviganje pokojninskih prihrankov bi preprečili z visoko obdavčitvijo takih predčasnih dvigov. Seveda bi o novi sistem morale podpreti vse politične stranke. »Dohodkovno varna starost, fiskalno vzdržen pokojninski sistem in dober ekonomski položaj mladih so navsezadnje del javnega interesa.«

Sindikalna solidarnost. F. Planinc, Pisma bralcev, Delo, 7.11.2014
Bralec
Franc Planinc iz Velenja se odziva na pojasnilo sindikalista Zorka, zakaj ZSSS podpira sindikate javnega sektorja pri uporu zoper znižanja plač. Zorko ugotavlja, da bi znižanje v tem sektorju zmanjšalo kupno moč, kar bi bilo negativno tudi za privatni sektor. /…/
»Razumem, da morajo sindikalni funkcionarji, če hočejo obdržati nemajhne prihodke in druge privilegije, »dokazovati pred svojim članstvo z zastopanjem stališč, ki niso vedno racionalna. Da pa se pretirano napihujejo /…/ je pa za celotno družbo zelo škodljivo.«

Varčevanje, javni sektor, vojna napoved. D. Krečič, Dnevnik, 8.11.2014
Navodila za uporabo »prestrukturiranja« javnega sektorja bralca
Dušana Krečiča, na kratko:
1. Vsi zaposleni v javnem sektorju gredo na cesto.
2. Za zadnjim zakleniti vrata.
3. Vrnejo se lahko, z dodatki, »operativci« (policisti, gasilci, reševalci, varuške in vzgojiteljice, učiteljice in profesorji, sestre in zdravniki, delavke za okenci, snažilke itd.) če podpišejo izjavo, da pristanejo na vse organizacijske ukrepe za izboljšanje sektorja.
4. Od preostalih (z ministrstev, direktoratov, sekretariatov, agencij, zavodov, podjetij v javni lasti) odpustiti 30% »medvedov in medvedk«. Pri odpovedih dati prednost »našim in vašim« politikom na čakanju, sorodnikom, članom komisij za razpise in koncesije, vsem, ki le prihajajo v službo, ki se ne spomnijo, kdaj so zadnjič razmišljali, ki jahajo na več stolih, slepim in gluhim inšpektorjem, svetovalcem brez izkušenj, »senilnim, ki pri vseh predmetih predavajo zgodovino« (glej npr.
http://profesorji.net ) , skleroznim bankirjem, strokovnim delavcem z nedokončano OŠ, zmedenim organizatorjem, planerjem porabe, itd.
5. Preostali še pripravljeni delati podpišejo zavezo, da bo javni sektor »funkcioniral« 30% učinkoviteje in prijazneje.
6.Za uresničitev navodil so zadolženi vodilni, razen iz tč.4.
7. Angažirati preizkušene (krizne) menedžerje in uspešne iz gospodarstva.
8. Dovoljeno prepisovanje od dežel z uspešnejšim javnim sektorjem.
9. Nagrade zunanjim sodelavcem kot v podjetjih.
10. Angažirati tuje pravnike za tolmačenje zakonodaje. Določiti: »Lopov ne more kandidirati za poslanca in biti izvoljen v parlament.«
11. Kršitve 1.-9. kaznovati z odpovedjo.
12. Pripreti vse, ki bi se v tem procesu okoristili in »spis« založiti.

Minister superhik in asocialni kapitalizem. B. Lešnik, Dnevnik, 8.11.2014
Naslov je komentatorju Dušanu Lešniku (FSD UL) prišel na misel, ko je poslušal finančnega ministra in se spomnil stripa Alan Ford, ki opisuje filozofijo neoliberalizma in zgodbo razvoja asocialnega kapitalizma v deželah za (bivšo) železno zaveso.
»Je mogoče plenjenje zaustaviti?« Navaja prof. Bavcona, ki je nedavno v Dnevniku pisal o interpretacijah in interpretih zakonov pri nas. Presenečen je, da slovenskemu pravu marsikaj ni samo po sebi umevno, npr. glede mandata (zaprtega) poslanca. Potrebne so eksplicitne formulacije v zakonih in ustrezne ustavne spremembe. »S tem bi naslovili tudi druge probleme sedanje ustave: protislovja socialne države, zastareli koncept človekovih pravic in temeljnih svoboščin in splošno ozkost duha. Kar se vse – tudi nesoglasje o temeljnih predpostavkah – izraža v sodbah ustavnega sodišča«, povzema B. Lešnik.
Plenjenje je svetovni trend, meni in da »mu v Sloveniji še nismo povsem podlegli, ni zasluga politike – ta večinsko sledi trendu – temveč sindikatov in koncepta socialnega partnerstva. Zato lahko pričakujemo okrepljene dejavnosti razdiranja in onesposabljanja sindikatov. V ta kontekst sodijo napadi na javni sektor, katerega sindikati imajo največ moči.«

Direktorji, novinarji, novinarke, svečeniki…

Vrane letajo nad Sovinim gnezdom
. T. Perić, Nedeljski, 3.11.2014
O vplivu političnih strank na zaposlovanje v državotvornih ministrstvih (obramba, notranje zadeve…) je
Andrej Anžič, leta 1998 kot »predavatelj na visoki policijski šoli« (danes FVV UM, B.M.) dejal: Tako so ministrstva in obveščevalne službe postali pravi mali zavodi za zaposlovanje, kjer se je zaposlovalo mimo predpisov, brez izpolnjevanja formalnih pogojev za konkretno delovno mesto, po strankarski pripadnosti ali strankarski naklonjenosti. /…/ Vsekakor je bila stroki tako povzročena tudi škoda.«
Pred časom je v Dnevniku novinarka Meta Rogljič objavila pregled direktorjev naše obveščevalne agencije. Novembra 1990 je postal direktor SDV, nato VIS (zdaj Sova)
Miha Brejc (nekdaj predavatelj SLO in DS na FF UL, nato predavatelj na VUŠ UL, B.M.). Znan je po prisluškovanju C. Zlobca in P. Riglu in po dveh kovčkih dokumentov, ki jih je odnesel iz službe in pozneje, ko ga je nasledil Janez Sirše, ki mu ni zaupal, prinesel poslancem. Takrat je poslanec Jaša Zlobec (LDS, pokojni, B.M.) izjavil: «Pizdarija je popolna, kri bo tekla v potokih.«
Sledili so, skoraj vsak s svojo afero, Silvan Jaklin, Drago Ferš, Tomaž Lovrenčič in
Tomaž Podbregar. Ta je opozoril, da «je objava tajnih podatkov lahko tudi smrtno nevarna za tajnega sodelavca«. V času direktorovanja Matjaža Šinkovca je bilo razkrito sodelovanje z nemško služBNDo. Sledil je kriminalistični analitik Andrej Rupnik, nato Sebastjan Selan (trenutno pred sodiščem skupaj z novinarko Anuško Delić), ki niti parlamentarni komisiji ni dovolil dostopa do arhivskih dokumentov. Vladi pred Cerarjevo sta že na ustanovni seji postavili nove direktorje Sove. Sedanja vlada je imenovala Andreja Očka. (Zaradi očitkov o nepravilnostih pri izbiri in o slabih ocenah, ki jih je dobil pred leti za analitsko delo v Sovi, je kmalu odstopil. B.M.)

Alenka Leskovic 1946 – 2014. U. Šoštarič, Delo, 6.11.2014
Odšla je velika dama slovenskega novinarstva, piše
Uroš Šoštarič. Po maturi na poljanski gimnaziji (Lj.) je Helena Alenka Leskovic začela v desku na Dnevniku, študirala na PF UL in v 4. letniku dobila štipendijo Dela, kjer jo je po diplomi čakalo garanje – pisanje o ustavnem sistemu in pravosodju. Zaradi strokovnosti je od leta 1988 vodila službo za informiranje v Skupščini (S)RS in odšla leta 1991, ko je, kot piše Ervin Hladnik Milharšič, ko jel (predsednik) F. Bučar »pravniški fundamentalist« nezadovoljen s poročanjem novinarke M. Vukelič zahteval, da se ji odvzame akreditacija.
Spet je študirala, opravila pravosodni izpit in se zaposlila na Uradnem listu, kjer je bila, nazadnje kot odgovorna urednica, do upokojitve. Ostala bi še nekaj časa, če se ne bi v UL »začela vtikati politika. Tega pa ni prenesla«, piše U. Šuštaršič.
Njena zgodba bi morala biti svetilnik za mlade novinarje. »Tiste, ki mislijo, da se je zgodovina začela šele z njihovim prihodom. …/ posredujejo misli drugih z interneta in zagovarjajo mnenje politikov in gospodarstvenikov, ki povsod vidijo le lastno rit. In nas prodajajo.« Ona je imela »hrbtenico in svoj ponos. Nikoli ni bila naprodaj.«
Bila je tudi športnica in velika dobrodelnica. Pomagala je pribežnikom iz Bosne in »mnogim dijakom, študentom, prijateljem in sodelavcem.

Vihar v kozarcu ali osel v Troji. Državna proslava. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 7.11.2014
Nekdanji TV novinar
Gregor Jagodič, svetovalec za kulturo v kabinetu premiera, je bil nekdaj sodelavec D. Voduška in kasneje odgovoren za stike z javnostmi UL in (hkrati, poleti 2014) član volilnega štaba stranke SMC. To njegovo delovanje v službenem času je zbudilo javno zanimanje, zato je sporazumno prekinil delovno razmerje z UL. Komentatorka, novinarka Dnevnika Tanja Lesničar Pučko nadaljuje pikro: »V parlament mu ni uspelo priti, službe na UL, ki bi ga sicer po koncu politične kariere čakala, tako kot vse srečneže iz javnega sektorja, ki se podajo v politiko, ni več imel in tako je pristal v predsednikovem kabinetu. Je bil vesel, /…/ zadovoljen, da je na tem položaju, četudi mu mora biti jasno, da zanj nima kompetenc? Zdi se da ne.«
Pred dnevi je G. Jagodič službo za državne proslave obvestil, da predsednik vlade (takrat je bil v Bruslju) ni zadovoljen s konceptom proslave ob dnevu samostojnosti. (Kdaj bo že to? B.M.) Pripravili so ga, po dogovoru z UL, predstavniki treh fakultet. (Pravzaprav akademij, B.M.) Po dveh pogovorih Mira Cerarja z »enim od dekanov UL« (morda rektorjem?, B.M.) in drugem z avtorji koncepta je sledil demanti; predsednik nima pripomb.
»Cerar seveda ni prvi predsednik vlade, ki je iz taktičnih, načelnih ali nenačelnih razlogov v svojo bližino spustil nekoga, ki ne po strokovnih ne po političnih kriterijih tja ne sodi.« Komentatorka omenja Pahorja (z Ruplom) in Bratuškovo (z Mišičem). Ker sta Cerar in SMC politično neizkušena je zadeva toliko hujša: »tri četrt nepremišljenih, slabo formuliranih in napačno pozicioniranih izjav, ki« jima »delajo škodo ne bi nikoli ugledalo mikrofona, če bi imeli ob sebi strokovnjake za komuniciranje strokovnjake za komuniciranje z javnostmi.« (Za Univerzo je/bi bil pa dober? B.M.)

Cerkev lahko naredi marsikaj dobrega. L. Dvoršak, Dnevnik, 7.11.2014
»Število naših vernikov se izjemno povečuje /…/ Na splošno imam občutek, da v teh težkih časih ljudje potrebujejo vero. Lahko samo kot pogovor o njej ali kot uteho. V vsakem primeru pa lahko sleherna cerkev naredi marsikaj dobrega za ljudi.«
»Oblika našega verskega obreda ni strogo določena. /…/ Če vernik tako želi lahko v molitvi tudi meditira ali globoko premišljuje. /…/ In tudi sam notranji ustroj naše cerkve smo povzeli po drugih, ker je po našem mnenju najboljši možen. Prilagodili smo le nekatere malenkosti, uvedli javnost delovanja in čim večjo demokratičnost pri odločanju.«
(V vašo sveto knjigo ste vključili tale predgovor: Najprej so prišli po komuniste – nisem protestiral, saj nisem komunist. Potem so prišli po Jude – nisem protestiral, saj nisem Jud. Potem /…/ po katoličane – nisem protestiral, saj sem protestant. /…/ po sindikaliste – nisem protestiral, saj nisem bil sindikalist. Potem so prišli pome. In nikogar več ni bilo, da bi protestiral.«
Pastor M. Niemoler.) (Glej http://en.wikiquote.org/wiki/Martin_Niem%C3%B6ller , B.M.)
Citat sporoča, pravi
Rok Gros, nadsvečenik Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonjenja, glej http://cezvesoljskacerkev.weebly.com/sveta-knjiga.html , »da na svetu nihče ni sam. Vsi smo del celote in prav je, da skrbimo za druge.« Drugi razlog je, da »je dolžnost naših vernikov, da protestirajo proti vsem krivicam na tem svetu. Tretji pa, da ignoriranje problema ne bo rešilo ničesar.«

Dom in svet

Nepreslišano. Tomo Križnar, letošnji dobitnik nagrade ethecon. (TRV SLO), Dnevnik, 4.11.2014
Med afriškimi staroselci, kot so Nube, je samomor neznan, pravi
Tomo Križnar, (popotnik z velikim srcem, B.M.). »Kako se lahko pri nas ljudje ubijajo, saj nam nič ne manjka.« Večina obiskovalcev Afrike opazi, da so ljudje tam »kljub tegobam še vedno radostni in polni življenja. Sem za sodelovanje vsega človeštva /…/ Razvijati bi morali človekoljubje in ne orožja. Kaj nam daje pravico, da smo svetovni policisti. Nič nismo dosegli s temi vojaškimi avanturami. Glasni bi morali biti tisti, ki dobro mislimo« (v srcu, B.M.) /…/ ampak nas skoraj ni slišati. Gledam svoje vrstnike, ki samo še čakajo na pokojnino. To je tragedija za mojo generacijo, ki je toliko obljubljala. Bili smo prvi, ki smo imeli možnosti, da smo lahko šli v svet in sami izkusili druge kulture, kjer smo iskali odgovore na temeljna vprašanja.«

Hoja po vrvi: med preteklostjo in sedanjostjo. G. Babnik, Delo, 4.11.2014
Knjigo z naslovom O nevšečnosti biti Slovenec: zgodovina, kultura, ideologija (ZZ FF, LJ. 2013) je objavil
Matevž Kos (FF UL). V 50 »neliterarnih« kritikah piše (iz »angažiranega nelagodja«) o vzrokih današnje »duhovne« razpuščenosti. Slovenci smo le pogojno zgodovinski narod, ugotavlja, saj je »slovenska zgodovina nemalokrat ravno zgodba o spodletelih srečanjih Slovencev s Slovenci«.
M. Kos meni, da odgovor na vprašanje, kje je naša kulturna elita najdemo v esejističnih prispevkih klasikov, kot so: J. Vidmar, E. Kocbek, B. Vodušek, D. Jančar, J. Pučnik, T. Hribar, S. Žižek, G. Kocijančič. Gabriela Babnik razlaga to sugestijo, da so duhovni očetje pripovedovali o iluzijah, vzponih in padcih ter spodletelih srečanjih. D. Jančar npr. hvali slovenske esejiste, a je tudi skeptičen, češ, da je »morda vse zaman /in/ da je v dobi vseenosti neodmevnost /…/ usoda intelektualčevega angažmaja«.
M. Kosu se tradicionalno razumevanje slovenske literature kot instrumenta rojstva naroda zdijo rahlo obskurne, čeprav ne dovolj, opazi G. Babnik, da ne bi na naslovnico dal T. Pavčka, ko bere Majniško deklaracijo 8.5.1989 na Kongresnem trgu. Na katerem ideološkem bregu je avtor namigne G. Babnik, ko omeni omembo M. Komelja, avtorja esejev: Kako misliti partizansko umetnost. V knjigi se piše le o moških avtorjih, čeprav bi, meni G.B., lahko vključil Natašo Velikonjo in Ifigenijo Simonović.
M. Kos knjigo sklene z komentarjem dela Slavoja Žižka Najprej kot tragedija, nato kot farsa, ki preiskuje tipične slovenske karakteristike in se konča »z odpiranjem v postkolonialni, pluralni, večperspektivični diskurz«. Avtorjeva knjiga odpira možnost dialoga »kulturnikove preteklosti z njegovo sedanjostjo«, končuje G. Babnik.

Nepreslišano. Prof. dr. Bogomil Ferfila, politolog. (Ona) Dnevnik, 8.11.2014
»Slovenci smo dolga leta menili, da smo nekaj posebnega, se primerjali s Švico, Skandinavijo, menedžerji po razponih plač pa celo z ZDA, a danes spoznavamo, da bi se v resnici lahko primerjali zgolj z regijo, ki ji pripadamo. /…/ Pred 20 leti je bila Slovenija za Vzhodno Evropo Amerika. Pred 30 leti so ljudje iz vse V. Evrope, ki je bila pod sovjetsko prevlado, potrebovali enak vizum za Jugoslavijo kot za ZDA. Zdaj pa se nam dobršen del V. Evrope /…/ lahko »posmehuje«. /…/ Videti je, da Slovenci nismo sposobni doumeti, kako globoko je potonila slovenska ladja in kako globoko še vedno tone. Kako rešiti državo? Možnosti so. A neoliberalni koncept je sam po sebi tragičen, ker zahteva ustvarjanje podjetniškega okolja, ki pa je zelo težko socialno darežljivo.«

Govorništvo

Ponos in sramota. N.N., Dnevnik, 4.11.2014
Redko se zgodi, piše
N.N. (uredništvo?) da razpravljavci tako dobro govorijo v javnosti, kot so nedavno v TV Tarči poznavalci interneta oz. informacijske tehnologije. »Govorili so kratko in jedrnato, tvorili tekoče povedi, so resnični strokovnjaki svojega področja, široko razgledani inteligentni.« Takšni nas navdušijo, a nam »nenehno delajo silo »visoki« politiki, ekonomisti, bančniki ipd. /…/ ki ne znajo sestaviti dveh ali treh tekočih povedi, ne obvladajo »svojega« področja /…/ Slovenci tega ne zaslužimo, zlasti če »nastopajo« v tujini.

Ne krili z rokami, ne momljaj in nikar ne govori bedarij. T. Keršmanc, Nedeljski, 3.11.2014
Retorika, govorništvo, debatiranje so pomembne za uspeh, a pri nas zapostavljene, meni
Tanja Keršmanc . Strokovnjaki menijo, da večina naših politikov ne obvlada govorništva (retorike).
Pred desetletji je
Stane Južnič (FSPN/FDV UL) na svojih predavanjih poudarjal, da bi morala biti retorika obvezen predmet v šolah. Le dober govornik in človek z občutkom za debatiranje je lahko kolikor toliko dober v politiki in na splošno pri delu.
Državni svet je v 2009 pripravil posvet o argumentaciji in retoriki v politiki in javnem prostoru. V zborniku posveta je
Janja Žmavc zapisala, povzema T. Keršmanc, da družboslovje in humanistika v slovenskem prostoru retoriki pogosto namenjata vlogo priveska v okviru »resnejših« znanosti (kot so filozofija, literarne vede, komunikologija idr.), manjka pa v šolah. Tudi zato, ker retoriko v duhu 19. stoletja štejejo med leporečje ali manipulativne tehnike, goljufanje. »Obenem rastejo kot gobe po dežju najrazličnejše »govorniške šole«, tečaji, delavnice »učinkovitega komuniciranja in javnega nastopanja, ki marsikaj obljubljajo«, a večinoma z retoriko nimajo veliko skupnega, je zapisala J. Žmavc.
Zdravko Zupančič, ki ima z ženo šolo retorike, po nastopih dveh kandidatk za komisarja EU,opozarja in svetuje:
»Če govorec ne obvlada predmeta svojega nastopa do potankosti, naj ne sprejme vloge govorca (tako o tem stari mojstri).« Če ga, je rešitev iz (nepričakovanega) ledenega vzdušja popolna iskrenost govornika. »Spontanost. Sproščenost. Humor z nekaj kapljicami samoironije.« Ne togost, trd, visok slog, ki se ga je oprijela prva kandidatka.
Druga »pa je svojo arijo zapela z radostnim glasom, nasmejanim obrazom in hkrati s 100% spoštljivostjo do /…/ glav velike evropske družine« in drugih, /…/ z ravno prav znanja, ki ga je znala oznanjati.«
Javno govorjenje, pravi Z. Zupančič, je »boj za pozornost enega človeka, dveh, polne dvorane ljudi« in tiste, ki spremljajo prenos. Nekateri imajo smolo in niso imeli v okolju »odličnih zgledov in kakovostnih učiteljev. Športniki (razen Tine Maze) govorijo preveč stereotipno, »politike spodnese gnev, ki se meša z diabetičnim laskanjem; poslovneži so velikokrat v svojem okolju prepričljivi in vešči, v javnosti pa manj…« (Kaj pa univerzitetni profesorji? B.M.)
Andreja Jernejčič Vizjak, trenerka javnega nastopanja, pravi da je za dobro javno nastopanje potrebna vaja. Z njim umirimo tudi tremo, čeprav je malo ne škodi.
»Problem v Sloveniji je, da mnogi mislijo, pa ustrezne priprave na nastop ne potrebujejo, »češ, nastopati pa že znamo. A tisti, ki prevzame določeno funkcijo, mora poznati pravila dobrega nastopanja in ga vaditi. /…/ Nihče se denimo ne udeleži teniškega turnirja, ne da bi vadil tenis. /…/ Ko ljudi vprašamo, koliko ur namenijo za vajo, v večini rečejo, da so enkrat ali dvakrat prebrali besedilo ali ga preleteli. To preprosto ni dovolj. /…/ Zelo pogosta napaka je, da ljudje pridejo na oder in začnejo igrati, da bi izpadli boljši, kot so v resnici. Potem postanejo »pametni« z dolgimi stavki. In napake se kar vrstijo. Bodite na odru kar ste, seveda ob tem, da osvojite /…/ osnove nastopanja.«
Opozarja tudi na pomen »neverbalne komunikacije. Z njo velikokrat sporočamo več kot želimo ali se sploh zavedamo, da sporočamo. Se počutimo prijetno, uživamo, smo prepričljivi, zaupanja vredni?« Pri prvi omenjeni kandidatki je govorica telesa kazala na nesuverenost in neprepričljivost, pri drugi pa samozavest.
Bojana Skrk, Zavod za kulturo dialoga, se ukvarja z usposabljanjem za debatiranje, predvsem učencev, dijakov in študentov. Na mednarodnih tekmovanjih v debatiranju so naši mladi izredno dobri. Vendar niso vsi talentirani, a lahko izboljšajo sposobnosti in s tem samozavest, kar je važno npr. pri pogovoru za službo. Izboljšajo ne le formo, ampak tudi vsebino govora. Naučijo se poslušanja, kar je ključno pri debatiranju.
V osnovnih šolah je retorika izbirni predmet, a se zanjo odloči le malo učencev. Morda je najstnike sram nastopanja, povzema (dfl)
Vesno Žagar Gabrovšek (OŠ Valentina Vodnika Lj.) »napaka, zaradi katere je bilo bržkone govorništvo v Sloveniji več generacij tako močno potisnjeno vstran.«

Berimo!

»Brez prevajalke ne bi bilo nič«. To noč sem jo videl. V. Plahuta Simič, Delo, 4.11.2014
Uredniki in recenzenti hvalijo Andree Luck-Gaye, pravi pisatelj
Drago Jančar. »Brez nje ne bi bilo nič, vsaj v Franciji ne«. Knjiga D. Jančarja (v njenem prevodu Cette nuit, je l'ai vue), je dobila nagrado francoskih založnikov za najboljšo tujo knjigo in je velik uspeh našega leposlovja na tujem. Roman To noč sem jo videl je izšel 2010 pri Modrijanu in dobil Delovega kersnika. Govori o Slovencih, zapletenih v 2. svetovno vojno in med seboj. Avtor je proučil gradivo o resnični zgodbi zakoncev Hribar, lastnika gradu Strmol in piše o Nemcih, partizanih in ljudeh, ki niso hoteli biti niti eno niti drugo, a so bili deležni nasilja okupacije in nasilja narodnega odpora.

Otroci, učitelji…,

Nepreslišano. Vlasta Nusdorfer, varuhinja človekovih pravic. (Ius-info), Dnevnik, 20.10.2014
»Materialni položaj staršev ne sme krojiti usode otrok«. Ni prav, da nadarjeni ostajajo brez možnosti za določene prostočasovne dejavnosti, ker starši ne zmorejo plačila. »Na potezi je država, da v okviru šolskih dejavnosti ugotovi, kateri so tisti otroci, ki na določenih področjih zmorejo več /…/ ter jim to omogoči, če starši ne zmorejo plačila.« Zato podpira »aktivnosti društev in ustanov, ki štipendirajo posebej nadarjene in jim botrsko stojijo ob strani.«

Za manj denarja učiteljem bo prej ali slej tudi manj znanja v otroških glavah. R. Ivelja, Dnevnik, 23.10.2014
Kljub temu, da število otrok raste, bi vlada znižala plače učiteljem. Finančni minister
Dušam Mramor vztraja, da bo v primeru, da sindikati v to ne bi privolili, zahteval zmanjšanje števila zaposlenih.
Sindikalist
Branimir Štrukelj se ogorčeno sprašuje, kako to storiti, če smo v OŠ »letos dobili dodatnih 1300 učencev, enak trend pa se bo nadaljeval tudi v prihodnjih letih? Obenem pa je število zaposlenih v izobraževanju v enem letu upadlo za 2,5%.«
Na posvetu o etiki v vzgoji in izobraževanju (septembra na Brdu pri Kr.) je premier
Miro Cerar enega od strokovnjakov vprašal, kakšna je vloga učiteljev pri tem. Dodal je, da se učitelji pritožujejo, da nimajo dovolj avtonomije, da so preobremenjeni z regulativami, pa tudi starši se vse bolj vpletajo v strokovne odločitve, posegajo v učne načrte, šolsko prehrano, zaradi ocen pridejo na govorilne ure z odvetniki...
»Ključnega pomena so sindikati, ki se morajo boriti za boljše plače, te učiteljem zagotavljajo boljši položaj, ta pa jim zagotavlja več avtonomije. Drugačnih rešitev ni.« Tako je odgovoril strokovnjak –
Goran Hermeren, švedski profesor filozofije in teorije znanosti, soavtor konvencije o človekovih pravicah i biomedicini Sveta Evrope.
Slovenski učitelji so podpovprečno plačani, glede na dosežke učencev pa nadpovprečno učinkoviti, povzema primerjalne analize
Ranka Ivelja, novinarka, ki piše o šolstvu.
Po podatkih OECD so plače naših učiteljev pod povprečjem držav članic OECD.
Eurydice (EU) pa ugotavlja, da so v tem šolskem letu plače učiteljev zvišale v večini od 33 evropskih držav, razen v Sloveniji.
Analiza EIPF (Lj.) razkriva, da so stroški dela v izobraževanju od 2008 do 2013 izrazito upadli. Slovenija se v raziskavah znanja PISA in TIMS uvršča solidno (podpovprečni so učenci le v bralni pismenosti). V sindikatu SVIZ opozarjajo, da je le vprašanje časa, kdaj se bo finančni položaj učiteljstva odrazil v slabših rezultatih teh raziskav.
Edukometrična analiza podjetja GEMS Education uvršča Slovenijo na 7. mesto med 30 po indeksu učinkovitosti; ta upošteva učiteljske plače, število otrok v razredu, sredstva za izobraževanje in uvrstitev PISA. Pokazala je tudi, da ima povečanje plač učiteljev večji vpliv na učne dosežke kot zmanjšanje števila otrok v razredih.

Možgani, raziskovanje…

Dr. Blaž Koritnik, nevroznanstvenik. N. Knavs, J. Gasar, Dnevnik, 22.10.2014
Star mit o ogromnih neporabljenih kapacitetah v naših glavah ne drži, pravi
Blaž Koritnik (Nevrološka klinika Lj. in društvo Sinapsa). »Že pri najmanjših nalogah uporabljamo cele možgane. Na srečo pa drži, da se možgani lahko spreminjajo na bolje, kar imenujemo plastičnost možganov.« Zlasti je pomemben čas otroštva. »nekatere povezave, ki so pomembne pri odločanju, dozorijo šele v tretjem desetletju življenja.« Tudi pozneje se lahko možgani »izboljšujejo na podlagi izkušenj. To je lahko učenje jezika, potovanje, igranje inštrumenta. Možgani imajo radi izzive, za to, da se nečesa naučimo, pa je ključno ponavljanje.«
(Nekateri, ki ničesar ne pozabijo, imajo težave s prepoznavanjem bistva, zakaj?)
»tako kot pomnjenje je pomembno tudi pozabljanje. Naši možgani morajo iz številnih informacij, ki pridejo do njih skozi čutila, izluščiti bistvo. Manj pomembne je dobro prepustiti pozabi /…/«. Težave imamo npr.«pri branju in pomnjenju podatkov z interneta. Nekdanje iskanje po katalogih v knjižnici se morda zdi zamudno, a včasih je zadostovalo branje nekaj sodobnih knjig, danes pa se z enim iskanjem odpre na desettisoče virov brez pravega filtra pomembnosti.«
(S. Hawking z diagnozo ALS, boleznijo motoričnega nevrona, je pri 72 letih še vedno vpliven znanstvenik.)
B. Koritnik: Ne gre za čudež, ima podtip bolezni, ki traja dlje; nekateri z ALS preživijo le nekaj mesecev.
(Zdravljenje alzheimerjeve bolezni v slepi ulici?)
»Farmacevtska industrija se je iz raziskav, pri katerih kratkoročno ni videti prebojev, umikala. Tistemu, ki bo izumil učinkovito zdravilo za demenco, seveda ne bo šlo slabo, a se je zdelo industriji to področje preveč tvegano. Tudi državna financiranja vse bolj poudarjajo neposredno uporabnost raziskav. Ta je pomembna, a družba bi morala vzdrževati tudi raziskovalno kulturo, s katero se širi polje znanja. Tam bo nekoč nekaj vzklilo, pri čemer pa ne bi smeli biti preveč neučakani. Veliki evropski projekti pri možganskih boleznih obetajo premike v približno desetletju.«

Delovanje ARRS. Mladi raziskovalci ne morejo biti le zbiralci točk. J. Kontler – Salamon, Delo, 23.10.2014
Po zamenjavi na vrhu javne raziskovalne agencije ARRS (namesto F. Demšarja je direktor postal J. Gyorkos) se je J. Kontler-Salamon pogovarjala z R. Bohincem predsednikom upravnega odbora agencije.
(Kakšen je položaj slovenske znanosti, financiranje, organizacija?)
Rado Bohinc (FDV UL, nekdaj rektor UP), pravi, da je slovenska znanost »dobra, vendar premalo povezana z gospodarstvom in drugimi uporabniki /…/ podfinancirana, lahko bi bila bolje organizirana.« Denarja ni dovolj za uresničevanje strategije raziskovalne in inovacijske dejavnosti.
»Sedanja organiziranost še posebno prizadeva raziskovalce na univerzah.« razdelila jih je »na manjšino, ki dobi zatočišče v programskih skupinah, in na večino drugih visokošolskih učiteljev, ki postanejo raziskovalci za določen čas, takrat, ko si izborijo raziskovalni projekt. Prekerni položaj visokošolskih raziskovalcev preprečuje dolgoročnost, ki je
sine qua non kakovostnega raziskovanja. Ustanoviteljsko financiranje raziskovalne dejavnosti univerze ni urejeno.«
(Zakaj zamenjava dolgoletnega direktorja ARRS?)
»Dr. Demšar je prispeval pomemben del k postavitvi uveljavljenega sistema ocenjevanja raziskovalne produkcije in raziskovalcev, t.i. ekspertnega sistema ter bibliometrike nasploh in tudi k razmahu znanstvene publicistike v Sloveniji.
Vendar je očitno prevladalo nakopičeno nezadovoljstvo z ekspertnim sistemom, njegovo vse večjo zapletenostjo in nepreglednostjo, češ da del raziskovalnih organizacij spravlja v odvisnost od zgolj numerično izmerjene uspešnosti njihovih raziskovalcev pri nabiranju točk, drugim pa zapira pot oz. jih izključuje od možnosti javnega raziskovanja. Sistem ne presoja niti vsebine niti pomena raziskovalnega dosežka, temveč vrednoti raziskovalce zgolj po številu njihovih člankov in citatov; kritike so tudi na račun tega, da se ne spregledajo zlorabe, kot je objavljanje in prijavljanje na razpise na drugih, manj konkurenčnih strokovnih področjih… Prevladalo je stališče, da je tako normativni kot metodološki okvir ocenjevalnega (točkovnega) sistema treba ponovno premisliti v temeljih, predvsem kar zadeva njegov vpliv na odločitve o financiranju projektov in programov.« Številne so pritožbe na izbor in ocene recenzentov.
Sistem je treba postaviti na novo, na evropsko primerljiv način, tudi evalvacijo raziskovalnih dosežkov, pravi R. Bohinc. »V sistemu ocenjevanja je veliko dobrega, toda po drugi strani je nenehno krpanje prineslo nepreglednost in zapletenost.«
Okrepiti je treba vlogo članov znanstvenih svetov pri določanju recenzentov in ocenjevanju vsebine prijav.
(Kaj je najbolj moteče pri upoštevanju objav?)
»Poglablja se prepad med odlično znanostjo in obubožanim gospodarstvom, ki je samo vse bolj nezmožno razvojnega preboja…« Spodbujati bi oralo uresničevanje strategije RISS 2011-2020 in industrijske politike SIP 2014-2020. Npr. na področju pametne specializacije, pri dejavnostih kjer imamo komparativne prednosti, za načrtno vlaganju v znanost.
Točkovni izbor projektov in mentorjev ARRS je zgrešen, meni
Stanislav Pejovnik (FKKT, prejšnji rektor UL). Škoda je za slovensko znanost, »če mladi ljudje delajo kariero na podlagi zbiranja točk. Njihovo napredovanje /…/ bi moralo temeljiti izključno na kakovosti. Točke bi morale biti le pomožno orodje. Na to sem opozarjal ves čas delovanja agencije, torej 10 let.«

Statistični podatki. Delu priznanje za poročanje o statistiki. E. Repovž, Delo, 23.10.2014
Na srečanju ob 70-letnici državnega statističnega urada
www.surs.si so podelili Blejčevo priznanje profesorju Janezu Staretu (MF UL), za odlično poročanje pa tudi uredništvu Dela.
Andrej Blejec (Statistično društvo Slovenije) je dejal: »Svet zahteva rešitve, ki temeljijo na številnih podatkih«. Podatkovna analitika zahteva tudi visoko strokovne statistične pristope in veliko znanja. Borut Pahor, predsednik RS: »Statistika pomaga tistim, ki sprejemajo pomembne odločitve v družbi, da razumejo svet in ga spreminjajo na bolje.«
Na dveh okroglih mizah o mladih je
Genovefa Ružič, direktorica Surs povedala, da mladi, posebno moški dlje časa ostajajo v skupnem gospodinjstvu s starši. Zato med njimi revščina ni tako razširjena, vendar se pozneje ekonomsko osamosvojijo in težje postajajo avtonomni. Šola se nadpovprečno veliko mladih, z več kot 90% v srednjih šolah smo v evropskem vrhu. Prav tako smo v EU prvi po deležu študentov med mlado populacijo. Leta 2000 je bil njihov delež 23%, leta 2011 pa že 37%. (Op.: Ni jasno, za katero starostno obdobje to velja. V tisku se pojavljajo precej višje ocene, ki temeljijo na podatkih o tem, koliko mladih se vsaj enkrat poskuša vpisati na študij. Drugi ocenjujejo, po mednarodno uveljavljeni metodologiji, da je med ustreznimi generacijami mladih okrog polovica študentov. Težave pri oceni povzroča delež fiktivnih študentov in tistih, ki se vpisujejo večkrat, tudi izredno. B.M.)
Največji problem mladih je zaposlovanje. Med brezposelnimi je že 25% mladih, je dejala, vendar je tako tudi v drugih evropskih državah. Slovenci smo bili v preteklosti vajeni visoke zaposljivosti mladih po koncu šolanja. Na opozorilo/vprašanje mladih o povprečni starosti ob prvi zaposlitvi je Ružičeva povedala, da Surs podatka o tem nima, bo pa to ena od njegovih prioritet v prihodnje.

Varčujmo!

Javna uprava. »Manjša odrekanja« za veliki cilj. I. Dernovšek, Dnevnik, 20.10.21040
Če želi vlada ustreči zahtevam Bruslja mora podaljšati varčevalne ukrepe in dodatno zmanjšati maso plač v javnem sektorju za 115 milijonov evrov, t.j. za 35 evrov pri plači posameznika. Druga možnost je, da bi odpustili 1% zaposlenih v javnem sektorju in za 2% znižati plače. V tem primeru bi se plače zmanjšale za povprečno 23 evrov mesečno, piše
Igor Dernovšek.
Povzema lani sklenjen plačni dogovor: Znižanje plač od 0,5% do 4,9%; zamrznitev napredovanj; 50% znižanje dodatkov za specializacijo, mag. znanosti in doktorat; omejitev regresa na 692 evrov; znižanje nadomestil za bolniške.

Nepreslišano. Franjo Štiblar, redni profesor na pravni fakulteti (UL) (Jana), Dnevnik, 21.10.2014
Pretiravanje pri zategovalnih ukrepih, ki jih pričakuje Bruselj prispeva k »največjemu kreditnemu krču v Sloveniji med vsemi državami« EU. S »strukturnimi reformami in z zmanjševanjem izdatkov javnega sektorja bi dosegli primanjkljaj -2,7%«, evropska komisija pa zahteva le »minus 3%, torej smo spet še bolj pridni«. /…/ In še bolj kritično: strukturne reforme pomenijo v preprostem jeziku odpuščanje ljudi!«

Nepreslišano. Maks Tajnikar, ekonomist. (EF UL) (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 23.10.2014
»Za Slovenijo je zdaj pomembna modra politika, pri kateri se je treba izogniti povečevanju dolga, hkrati pa se zavedati, da je rast še vedno šibka in da je ne smemo zavreti, kar je z nespametnim zakonom /…/ ZUJF storil minister Šušteršič in se nam je gospodarstvo takoj močno skrčilo. Zdaj, ko je prihodek od izvoza spet okrepil porabo, je nastala lepa rast /…/. V prvih 6 mesecih letos so nam javnofinančni prihodki zrasli za 9%, odhodki pa skoraj nič, zato nam je /…/ primanjkljaj padel za več kot 40%. To je neverjeten dosežek, če vemo, da v tem času sploh nismo imeli ministrov in gospodarske politike. Zdaj, ko smo na vrhu vala, je treba poskušati ostati na njem, čeprav se val v EU že zmanjšuje.«

Res edini recept? Javne finance. U. Marn, Mladina, 24.10.2014
Je v krizi res smiselno vztrajati pri pravilih, tudi če ta vodijo v katastrofo? Tako se sprašuje
Urša Marn v analizi (Mramorjevega) varčevalnega načrta.
Finančni minister ni naklonjen odpuščanju v javnem sektorju, meni, to bi imelo večji negativni učinek na gospodarsko rast kot morebitno zniževanje plač. Slovenija ima že zdaj manj javnih uslužbencev kot je povprečje v perifernih članicah EU. Vlada J.J. je z ZUJF-om prepovedala nadomeščanje upokojenih, zato mladi nimajo dostopa do javnih služb. »Težava je, da v Sloveniji za plače javnih uslužbencev namenjamo večji delež BDP-ja kot znaša povprečje v evroobmočju«, torej so previsoke glede na to, kar ustvarimo, meni U. Marn.
»S tem argumentom namerava Mramor prepričevati sindikate v pogajanjih. Za zdaj se zdi, da se bo vse končalo na ulici. Sindikati so že zagrozili s stavko.«
Mramor namerava rezati tudi pri pokojninah in celo pri socialnih prejemkih. Edino področje, kjer ne bo rezal so investicije, a bo s posebno skupino nadzoroval njihovo smotrnost.
Težava njegovega načrta je, da preveč stavi na varčevalne ukrepe; lahko bi poiskal alternativen, inovativen pristop. Zakaj ne bi tako kot zdaj Francija (in pred leti Nemčija), prekršil fiskalna pravila (za primanjkljaj in dolg), saj »niso sveta krava«.

Poslanci, stranke…

Najstarejši poslanec: Denar ne proizvaja vrednot. A. Glaube, Dnevnik, 20.10.2014
Poslanec Evropskega parlamenta
Manolis Glezos (92, Siriza, Grčija) je maja 1941 z Akropole strgal zastavo nemških okupatorjev. Zaprli so ga, mučili, obsodili na smrt, 16 let je bil v zaporu in izgnanstvu po drugi vojni.
Zaradi varčevalnih ukrepov je protestiral pred parlamentom v Atenah. Rešitev Grčije vidi v tem, da od Nemčije izterja vojno odškodnino, da banke vrnejo denar, zmanjša javno porabo, zlasti za obrambo, uvede pravičnejše davke in posojila najrevnejšim. Nova posojila, nov denar ne more rešiti Grčije pravi in se sprašuje, do ustvarja vrednote – denar ali ljudje.
»Denar samo odraža vrednote, a jih ne ustvarja. Vrednote ustvarjajo delavci. Rešitev je v torej, da se delavcem omogoči ustvarjati vrednote.« (Op.: Vrednote ali (novo, dodano) vrednost? B.M.)

Razvoj nove krščanske socialne politike. Geopolitika. B. Horvat, Delo, 24.10.2014
Prenova slovenskih političnih strank mora upoštevati premike v sosednjih evropskih regijah, meni
Boštjan Horvat, publicist.
Različne evropske regije postavljajo do nacionalnih držav zahteve za »nov gospodarski in socialni razvoj ter nova delovna mesta za mlade«. Teh gibanj ne vodijo več desna, ampak levičarska gibanja. Pri nas je edino izvirno gibanje na levici krščanski socializem.
Oblikovati je treba »lasten razvojni program, ki ne temelji na potrošništvu«, ampak na krepitvi socialne države, pri čemer naj upošteva tudi njene omejitve in odgovornost prejemnikov. Reform (trga dela, uravnotežene javne finance, pokojnin, zdravstva, dokončanje privatizacije) ne potrebujemo zaradi Bruslja, ampak zaradi nas samih. Pot za njihovo uveljavitev je socialni dialog z vsemi sloji prebivalstva, ne le s privilegiranimi, npr. upokojenci.
Tak razvojni program lahko gradimo le s sosednjimi regijami (Trentino, Veneto, Furlanija, Koroška, Istra, ključno mesto je Trst. Pomemben je »tudi skupni razvoj javnega sektorja /…/ zdravstvo in šolstvo«. Razvoj pa nas lahko obide, če »ne bomo znali obvladovati svojih javnih dolgov, ustvarjati novih delovnih mest za mlade in zagotoviti delovanja socialne države.«

Inovatorji, inženirji, menedžerji, vojaki, podjetniki, športniki…

»Bonbončki slovenske elektronike«. L. Pavlovčič, Delo, 23.10.2014
Pet desetletij dosežkov baše elektronike in sodelovanja med raziskovalci in industrijo je v pogovoru (ob mednarodni konferenci o mikroelektroniki v Lj.) obudil
Marko Topič (FE UL). Je predstojnik laboratorija za fotovoltaiko in optoelektroniko z 25 raziskovalci, profesor FE UL in univ. v Koloradu.
Elektronika in elektroindustrija je bila že v 60. letih močna izvozna panoga Jugoslavije. V 60. in 70.letih so na FE razvili hibridna integrirana vezja, ki so bila del laserskega daljinomera, glavne uspešnice Iskre Elektrooptike. Razvili so mikročip, vgrajen v Iskrin telefon Eta.
(Ki so ga pozabili patentno zaščititi!)
Podobnih zgodb je bilo več, pravi M. Topič, »ker sta tako industrija kot univerzitetno okolje namenjala premalo pozornosti zaščiti intelektualne lastnine. Premalo je strokovnjakov, ki bi znali zaščititi intelektualno lastnino in to prenesti v neko obliko licenčnine, recimo po zgledu slavnih univerz Cambridge in Oxford.«
(S čim se danes pohvalite?)
FE UL uspešno sodeluje s številnimi podjetji, npr. z Lektriko pri elektromotorjih, z Eti Elektroelement pri pridobivanju vetrne in sončne energije. Uroš Merc, podjetnik (Biosol) je prej delal kot mladi raziskovalec na FE. V panogi elektronike je več kot 500 večinoma manjših podjetij, med katerimi je »veliko takih,ki so nastala kot odcepljena podjetja fakultet ali pa kot realizacija inovativnih poslovnih idej, ki jih imajo predvsem mladi. Tudi na FE tako inovativnost podpiramo. Res pa je, da vsakemu majhnemu in mlademu podjetju ne uspe.«

Miro Cerar. Naredil, kar so vsi pričakovali od njega. S. Verčič, Delo, 22.10.2014
Pred pol stoletja je na olimpijadi v Tokiu Jugoslovan Miro Cerar osvojil zlato kolajno na konju z ročaji in še bronasto na drogu. J. Kocijančič, predsednik OKS pravi, da je M. Cerar morda najboljši športnik v slovenski zgodovini, pomemben tudi pri osamosvajanju slovenskega športa in ustanavljanju OKS. Legenda, ki jo poznajo daleč čez naše meje, je zapisal D. Turk v posvetilu knjigi o njem, ki je izšla ob njegovi 70-letnici, pred petimi leti. (Na slikah M. Cerar z Olimpijskim Delom (OLIMPIJSKO ZLATO ZA MIRA) in z enoletnim sinom, Mirom ml., dan pred odhodom v Tokio.)

Nepreslišano. Tone Vogrinec, smučarski funkcionar. (Večer), Dnevnik, 22.10.2014
»Žal mi je, da ni prišlo do univerzijade Maribor 2013, kajti če bi bili odgovorni pametnejši in bolj spretni, do odpovedi ne bi prišlo in na Pohorju ter pod njim bi se dogradilo vse, kar zimskošportni center potrebuje. Ob tem je seveda treba omeniti, da bi večina za to potrebnih sredstev prišla od drugod. V Mariboru pač ne znamo!«

Piflarček ne bo (dober) podjetnik. Milena Dora, Nedeljski, 22.10.2014
Ekonomistka in sociologinja
Nastja Mulej ima licenco za treniranje razmišljanja po de Bonu. V šolah vodi krožke za razmišljanje, izbirnega predmeta o tem pa po štiriletnem dogovarjanju z ministrstvom še ni.
Pravi, da predšolski otroci povedo »ogromno rešitev na zastavljeno vprašanje. /…/ S socializacijo in šolanjem se kreativnost ustavi. /…/ Če mislimo, da že vse vemo, ali če menimo, da je sedanje stanje dobro in ne potrebujemo sprememb, ne bomo motivirani za kreativno razmišljanje, ki se ga da izpopolniti z metodami razmišljanja.«
(Kaj če se znajdemo v temi, brez idej?)
»Pri kreativnem razmišljanju gre za discipliniranost. Tudi Magnifico pravi, da gre vsak dan na delo. Moj mentor de Bono je napisal 84 knjig, vsako leto dve.«
(Ne bi zaposlili nekoga, ki je briljiral na študiju?)
Tudi sama sem končala tri fakultete in 15 let delala v podjetju, preden sem šla na svoje. Pomembno je, da imajo končano fakulteto, saj to pomeni, da so vztrajni in da znajo tudi končati, kar so začeli. Same desetke ali prezgodnji magisterij pa lahko pomeni, da gre za človeka, ki so mu knjige bližje kot ljudje in projekti in se ne bo znašel v življenju
(Kaj je rekel de Bono o slovenskem parlamentu?)
»Menil je, da manjkajo raziskovalne seje, kjer bi zbrali informacije o tematiki, upoštevali prednosti in slabosti, skupaj razmislili in se odločali kakovostneje. Mi se odločamo čustveno, na podlagi privzgojenih vrednot, tudi trenutnega razpoloženja, in mislimo, da so to trdni argumenti.

Vojak pred varnostnimi izzivi. B. Videmšek, Delo, 20.10.2014
Novi načelnik generalštaba Slovenske vojske
Andrej Osterman za oborožene sile napoveduje nove naloge, kot so boj proti eboli in podnebnim spremembam, kibernetsko grožnjo in povezavo s sistemom (civilne) zaščite in reševanja. Smo del NATA in EU in odgovarjati moramo na globalne varnostne izzive, pravi v »skoraj akademskem tonu«, piše B. Videmšek.
A. Osterman je po izobrazbi pravnik; leta 2001 je doktoriral na Fakulteti za logistiko (Celje). Gorenjec, veteran osamosvojitvene vojne, karierni vojak, gorski vodnik. Zavzemal se bo za sodelovanje SV v mednarodnih misijah in tudi za javno razpravo o teh stvareh.

Ženske v okolju, kjer je zapovedano moško petelinjenje. L.J. Kaučič, Sobotna priloga, Delo, 25.10.2014
Nizka zastopanost žensk v računalniških poklicih je danes običajna, a zgodovinarji so dokazali, da je bilo po včasih drugače. Hčerka pesnika Byrona (
Ada Lovelace, *1815) se je zanimala za naravoslovje in matematiko in je (na spodbudo C. Babbagea napisala (1842, prvi) članek o mehaničnem analitičnem računskem stroju in njegovem programiranju. Njeni zapisi so pomagali A. Turingu med 2. vojno izdelati Babbageov stroj. Po njej se imenuje programski jezik ada obrambnega ministrstva ZDA. Moški so po drugi vojni raje sestavljali mogočne računalnike, programiranje, dolgočasno, skoraj tajniško opravilo pa so prepuščali ženskam. Programe za ENIAC je pripravila skupina 6 matematičark. V '60 in '70 letih je bilo na programe računalništva vpisanih do 40% deklet, od 1984 pa je začel njihov delež padati, v 20 letih na 10%.
V '80 so računalniki postali »fantovska igrača«, ki so jih starši kupovali sinovom. Oglasi z znanstvenicami in inženirkami so izginili iz zaslonov in časopisov.
Mikro Ada pa se je imenovalo (računalniško) podjetje, ki sta ga ustanovila J. Janša in I. Omerza in kjer se je 1988 začela afera JBTZ.
Ellen Ullman j v knjigi Close to the machine (2012) zapisala, da je (bil) vzrok odrivanja žensk iz računalništva v tem, da »ženske težko zdržijo v okolju, kjer so zapovedani moško petelinjenje, nekritična samozavest in brezkompromisna tekmovalnost, česar v '70 letih še ni bilo«, povzema Lenart J. Kučič.
V zadnjih 10 letih so se razmere izboljšale. Računalniki, tablice in mobilniki niso več samo fantovske naprave.
Mateja Verlič in Erika Pogorelc, programerki, potrjujeta, da ženske, ki študirajo računalništvo ali delajo na tem področju ne opažajo več toliko odpora med moškimi kolegi. Veliko je ustvarjalk – oblikovalk, fotografinj in drugih umetnic, ki bi rade same postavile svojo spletno stran. Vse več je profesionalk, ki pri delu nočejo biti ves čas odvisne od informatikov. Vendar je večja družbena naklonjenost programerkam šele prvi korak, pravita. Prikrite spolne delitve so še vedno navzoče v številnih tehnoloških podjetjih. Delovne razmere v ustvarjalnih industrijah diskriminirajo tiste, ki se odločijo za družino in tako jih prehitijo mlajši brez družinskih obveznosti. Dijakinji, ki blesti v matematiki, pa šolski svetovalci prej svetujejo študij matematike in učiteljski poklic, kot da bi jo usmerili v znanost (naravoslovje? B.M.) ali tehnologijo.
Za mlada dekleta so pomembne vzornice, kot so programerke, ki so pred desetletji programirale prve računalnike, upravljale telefonske centrale, skrbele za prometno signalizacijo in postavljale prve javne informacijske sisteme in se jih spominjajo redki računalniški zgodovinarji.

Dom in svet

Spoštovanje zasluži vsak verski ali nazorski pogled na svet. N. Petrič, M. M. Hren, pisma@dnevnik.si , Dnevnik, 22.10.2014
»V zadnjih dneh smo bili priča mnogim primerom medijskega norčevanja iz neformalne izobrazbe ministrice Violete Bulc na »šamanski univerzi« in iz njenih svetovnih nazorov.«, pišeta
Nejc Petrič (Društvo slovenski staroverci NVVZ) in Marko Hren.
Pravita, da ne želita »podajati sodb o verodostojnosti certifikatov posamičnih duhovnih akademij ali drugih ustanov«, želita pa opozoriti na ponižujoč odnos medijev. »S tem, ko ustvarjalci javnega mnenja zasmehujejo šamanstvo /…/ izraz za mnogo širše duhovno gibanje kot zgolj za duhovnosti /…/ eksotičnih ljudstev«, »kažejo na nepoznavanje lastne zgodovine, v kateri smo veliko večino časa živeli kot staroverci in zaradi tega bili krivično opredeljeni kot »krivoverci« in »pogani«./…/«Ta stara verovanja so se kljub pokristjanjevanju ohranila vse do današnjih dni..«
»Javnost opozarjamo v zagovor naravoverstvu in naravnemu zdravilstvu, šamanstvu in staroverstvu /…/ Veseli nas dočakati dan, ko bode kaka javna oseba v Sloveniji s ponosom izpovedala pripadnost in certifikate (iniciacije) starovedskih, naravoverskih izročil in žive tradicije /…/. Šamanstvo ni senzacija, /…/ je in bo del človeške zakladnice znanja. /…/ tako vsakdanje kot vegetarijanstvo, obisk pri homeopatu, prakticiranje biodinamičnega kmetijstva ali šolanje otroka v katerem od etično angažiranih vrtcev ali osnovnih šol.«

Naša realnost je drugačna od samopodobe, v katero smo verjeli. B. Kramžar, Sobotna priloga, Delo, 25.10.2014
Knjiga
Zakaj Slovenija ni Švica, katere avtor je Bojan Grobovšek je aktualni učbenik »o slovenskih iluzijah, neumestnih nostalgijah in zavorah, ki nas ovirajo pri razvoju«, piše Barbara Kramžar, dopisnica iz Berlina.
Švica je nastala iz »edine uspešne liberalne revolucije iz leta 1948. Takrat so švicarski protestantski mestni kantoni premagali katoliške kmečke«, pravi v pogovoru Bojan Grobovšek. Miselnost protestantskih, v svet obrnjenih meščanov se je uveljavila po vsej konfederaciji.
V Sloveniji pa je »vas, s svojo majhnostjo, prepirljivostjo, pritlehno zavistjo ipd. žal še vedno temeljni vrednostni referenčni okvir. Narodni junak je »še vedno delomrzni, mačistični, kmetavzarski tihotapec Martin Krpan, ki se boji vsega zunanjega« (razen Brdavsa, B.M.) »in je srečen samo na svojem vrhu pri Sv. Trojici«. Drugače kot Švica je bila »udeležena v dveh svetovnih vojnah« in je »skozi dala marsikaj, vključno s samoupravnim socializmom in tranzicijo, ki pri nas še vedno poteka z ogromno napačnimi odločitvami. Poljski oporečnik
Adam Michnik je napisal, povzema B. Grobovšek, »da je še hujše od komunizma tisto, kar pride po njem: razvrednotenje vrednot in pomanjkanje vrednostnega sistema.«
V majhni državi (pri nas) je »človeških virov malo, elite so v celoti maloštevilne« in težko dobiti dovolj kompetentnih oseb za vlado, parlament, tudi evropskega komisarja, pravi B. Grobovšek. Spomni se ugotovitve nekdanjega zunanjega ministra
Dimitrija Rupla, da bo imela Slovenija vedno le za poldrugo vlado sposobnih ljudi.
»Majhni morajo skratka držati skupaj in biti povprečno veliko boljši, bolj izobraženi, bolj inovativnih od večjih. To dokazujejo skandinavske države, Nizozemska. Majhni morajo biti še bolj racionalni od velikih, tako pri opredeljevanju svojih prioritet kot svojih nacionalnih ciljev. Politika univerze v vsako vas ne vodi nikamor, niti ne pelje nikamor politika predsedovanja levo in desno samo zato, da si za en dan na prvih straneh časopisov, naslednji dan pa te vsi pozabijo, ker prej nisi naredil načrta, kaj boš poskusil doseči dolgoročno.«
Tako
B. Grobovšek, ki ob koncu pravi: »Slovenija je danes /…/ dualna družba. Imamo zelo uspešna podjetja, tudi takšna, ki so nastala po spremembi sistema /…/; ta podjetja se poslovno obnašajo povsem moderno, evropsko. So izvozno orientirana, kar nas rešuje. Žal pa imamo na drugi strani še vedno zelo veliko mentalitete ugodja, ki temelji na vrednotah prejšnjega časa in okoliščinah, ki jih ni več. /… tudi obrambnega nacionalizma iz 19. in 20. stoletja, ki so ga /…/ zlorabljali le za interese posameznikov in skupin, ki se ne želijo soočiti s tuji konkurenco in tujim znanjem. Sloveniji bi to še kako koristilo.«

Berimo!

Poštenje in delavnost namesto kraje in laži. Z. Matoz, Delo, 21.10.2014
Prevajalka (iz finščine) in pisateljica
Jelka Ovaska je izdala drugo knjigo Lovke (MK, Lj.).
Triler, tajkunska detektivka, ki naj bi »napeljala ljudi k razmišljanju, kaj je bilo ozadje dogodkov v naši tranziciji«, pravi. Gre za slabe in dobre lovke, za boj med destruktivnim in konstruktivnim. »Lovke pohlepa kapitala, politikov, ki mislijo samo nase. Na drugi strani pa lovke poštenosti in resnice, ki iščejo odgovor na vse to. /…/ Jezi me, ker je družba omogočila vzpon tega destruktivnega egoizma, na drugi strani sem si želela poudariti, da so v vsakem človeku moč in želja po resnici, pogum, poštenost, iskrenost. Če posameznik to v sebi udejanji, lahko naredi veliko konstruktivnega.« Vidi prve znake sprememb, po demokratični poti. »Dobro je, da so del teh sprememb predvsem mladi.«
(So nam kapitalizem podtaknili?)
»Lahko smo izrazili ljudsko voljo glede osamosvojitve Slovenije, vstopa v EU in nato, nikoli pa nas ni nihče vprašal, ali smo za spremembo družbenega, predvsem gospodarskega sistema, torej, ali hočemo kapitalizem. Ta se je na koncu izkazal za roparskega in uničujočega za družbo v celoti in številne posameznike.«
(Zdravilo proti korupciji?)
»Na konkretni ravni moramo poskrbeti, da bodo tisti, ki to počno, prekleto dobro premislili, preden se bodo lotili kriminalnih dejanj. Potem je pomembna takšna vzgoja otrok, da bodo spremenili vrednote. Slovenci moramo spet postati ponosni na to, da smo pošteni,« (op.: za A. Trstenjaka je bila to glavna značilnost, B.M.) »delovni in iskreni ljudje. Nesprejemljivo je, da sta v družbi temeljni vrednoti kraja in laž.«
(Vloga umetnosti?) Umetnost mora družbo reflektirati in »tudi spreminjati na bolje.«


Oktober 2014

Otroci, učitelji…,

Ko nam bodo vzeli še dostojanstvo, bodo res zmagali. J. Frigelj, Šolski razgledi, 17.10.2014
Članica odbora za nagrade RS za šolstvo Jožica Frigelj piše v uvodniku ŠR, da tudi letos na podelitvi ni bilo predsednika države. Seveda je sprejel zlate maturante. Seveda so izjemni, vendar: »Šola raste in pade z učiteljem! In ko pade šola, pade celotna družba.« /…/
»A to še ni vse Ob svetovnem dnevu učiteljev (?, B.M.) se o njih v medijih skorajda ne piše in ne govori«. Simpatična zahvala ministrice v ŠR, »in to je to. SE je zahvalil SVIZ, ki živi od učiteljskih članarin? (Morda le svojim članom, drugi niso pomembni.)« Se je zahvalil Zavod RS za šolstvo, RIC, Šola za ravnatelje?
Uvodničarka je nedavno odkrila Priporočila o statusu učiteljev, sprejeta na konferenci Unesca in ILO davnega 1966. Med načeli piše: 5. »Status učiteljev v družbi mora odsevati vlogo, ki mu jo družba pripisuje: ustrezen status učiteljev v družbi je prvi pogoj za učinkovito uresničevanje ciljev na področju izobraževanja«.
Ob sedanjem odnosu do učiteljev – da so breme za proračun, da naj vzgojijo ubogljive – se z učitelji »ukvarjajo le še različni strokovnjaki, ki so izza svojih raziskovalnih projektov polni nasvetov za vsako priložnost«.
Kaj naj naredi učiteljica, ko proti njej leti stol? »Naučiti se mora, da se hitro skloni!«, smo nedavno prebrali v Sobotni prilogi Dela. Odgovor je žaljiv, je strpen do metanja stolov. Tako kot večina se ukvarja s posledicami, ne vzroki.
»Zato ni presenetljivo, da se med učitelje vztrajno zajeda apatija, pedagoški optimizem se izgublja nekje med evidencami, zapisniki in poročili, med doprinosi (op. kaj je to vedo le učitelji-ce, B.M.) in pritiski ter samovoljo predpostavljenih. Ko nam bodo vzeli še dostojanstvo /…/«

Od razreda do identitete. D. Štrajn, Šolski razgledi, 17.10.2014
O ideološkem kiču, zgodovini in o vlogi šole piše
Darko Štrajn (PI). Navaja (in prevaja) ugotovitve o jugoslovanskem šolskem sistemu iz ene od redih novejših knjig o tem: Jana Bacic: From class to identity, CEU Press, (Budapest), 2014.
Jana Baćić piše: »Dejstvo, da je dežela z visokimi ravnmi izobraževanja razpadla v nasilnem konfliktu, zelo izpostavlja dvomu prepričanje o preventivni naravi izobraževanja glede na uravnavanje družbenih razcepov.«. D. Štrajn iz njenega pisanja razbere, da se je »nekdanja osredotočenost na »razredni vidik« premaknila k »identitetnemu vidiku«, pri čemer smo v obeh primerih ujeti v logiko ideologij in gospodarstva«.
Avtorica piše tudi o reformi »usmerjenega izobraževanja, kar je za mednarodne bralce poimenovala
vocationalizating (»popoklicnjenje«, D.Š.) (Op.: Lepše se bere »poklicno usmerjeno izobraževanje«, »osmerjeno«, kjer vse smeri vodijo v poklic, delo. B.M.)
Jugoslavija je s svojim tržnim socializmom »težila k zbliževanju med šolstvom in gospodarstvom«, piše Štrajn. Vendar je bilo gonilo te reforme, piše avtorica, »prej ideologija kot ekonomija«, in je takrat zbudila odpor kritikov, ki so trdili, da preveč razgrajuje samo znanje.
Zdaj se v ostalih nekdanjih republikah uvaja verska in (tudi v Sloveniji) nacionalistična domovinska vzgoja, »se hkrati s tem dogajajo pozivi k »popoklicnjenju« izobraževanja, v visokem šolstvu pa je že bolj ali manj povsod implementirana bolonjska reforma. Ideološki konstrukti se kar kopičijo«, piše Štrajn in meni, da bi se »kazalo kaj naučiti tudi iz napak nekdanje socialistične domovine bratskih narodov«.

Univerza, kakovost

V interesu študentov … ali zakaj ministrice in rektorjev ne moti popuščanje pri akreditacijah? J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 17.10.2014
Grozečo neveljavnost diplom z neakreditiranih študijskih programov (UP, UL) bodo rešili s popravkom zakona, tako da bodo ti programi ohranili veljavo do sprejema novega zakona o visokem šolstvu, piše v svoji redni kolumni
Jasna Kontler Salamon. To je lep razplet za študente, a predsednik študentske organizacije Žiga Schmidt (ŠOS) je to upravičeno ocenil za grob poseg v sistem zagotavljanja kakovosti visokega šolstva.
Dolga leta smo se jezili, »da nimamo mednarodno primerljive visokošolske agencije, ko pa smo končno dobili /…/ NAKVIS, bi ji očitno radi zmanjšali vlogo in bi jo , kot je lepo dejala ministrica, radi razbremenili.« Kolumnistka je prepričana, da je imel J. Pikalo v sicer kratkem ministrskem mandatu dovolj časa za spremembo zakona, seveda če bi ostal pri najnujnejših popravkih. (Glede financiranja, akreditacije in še kaj, B.M.) Kdo jamči, da bo imela ministrica več sreče z zakonom? Za odličnost v visokem šolstvu se očitno zdaj »bolj borijo študentje kot vodstva univerz« in ministrica, ki je, ne pozabimo, bila dekanja (FU) in članica senata UL.
Gre za širši problem, meni kolumnistka, ki trdi, »da so zadnje desetletje reforme v visokem šolstvu povzročile več škode kot koristi«. Pri nas smo »bolonjski sistem zmanipulirali. Nobenega smisla nima delitev na prvo in drugo stopnjo, dokler je bolonjski magisterij enakovreden prejšnji univerzitetni izobrazbi.« Prvostopenjske bolonjske diplome (po 3 letih študija) smo tako degradirali.
Omenja še eno afero, ko se je vladni funkcionar J. Leben neupravičeno predstavljal kot magister znanosti, čeprav je v V. Britaniji dobil naziv »
master of science«. (Če smo natančni, gre za magisterij iz naravoslovja, saj science ne pomeni le znanosti. B.M.)
Pri nas imamo zmedo nazivov je kolumnistki pisala Darja Mihelič (ZRC SAZU).Tako so naši diplomanti (pred bolonjo) še dve leti študirali v tujini in pridobili naziv »
master of science«, ki je bil potem nekaterim priznan kot magisterij znanosti. A ta vlak je zdaj odpeljal.
Čudno je, meni J. Kontler S., »da nikogar ne moti, da je bolonjska reforma pri nas krepko podaljšala pot do univerzitetne diplome. Univerze ali fakultete tudi ne bodo nikdar javno priznale, kar je slišati od posameznih profesorjev /…/ da so po zaslugi takšne bolonjske reforme ohranili oz. povečali obseg dela. Težko bi trdili, da je to v korist študentov. Prej profesorjev.«
(Op.: Podaljšanje študija je nekoliko prispevalo k ublažitvi brezposelnosti, saj so diplomanti »dostavljeni na trg« vsaj leto kasneje kot nekdaj. In še na doktorsko izobraževanje je lažje priti. B.M.)
Na koncu kolumnistka ponovno opozori (študente), da naj se ob pripravi novega zakona ponovno uvede možnost vzporednega in zaporednega študija.

Črna luknja psihoterapevtskih storitev in njene žrtve. B. Hočevar, Nedelo, 12.10.2014
Strokovna združenja psihoterapevtov opozarjajo, da ta poklic uradno ne obstaja, dejavnost pa opravljajo tako strokovnjaki kot tisti, ki so končali krajši tečaj.
Milena Srpak (Združenje psihoterapevtov Slovenije) pravi, da se pri nas ta to delo usposabljajo psihiatri (z MF: dr.med, spec.psihiater) in klinični psihologi (s FF: spec.klin.psiholog, univ. dipl. psih.) od leta 1968. »V zadnjih letih smo priča ponudbi hitrih izobraževanj, tečajev, celo fakultet, ki rastejo kot gobe /…/ Veliko denarja se obrača, žrtve so seveda uporabniki.«
V nasprotju z njo
Miran Možina, psihiater, (soustanovitelj in direktor Fakultete za psihoterapevtsko dejavnost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani) ne vidi ovir, da mladi po koncu srednje šole začnejo študij psihoterapije. Prvo generacijo so vpisali že 2006, maja 2013 pa so dobili akreditacijo NAKVIS. (Dve tretjini od takrat vpisanih je že imelo osnovni poklic, tretjina je bila maturantov.) Šolnina je od 2500 do 4900 evrov za letnik, odvisno od smeri.
Na fakulteti z 2. stopnjo dobijo naziv magister psihoterapevtske znanosti. V programu imajo poleg teoretičnega dela tudi veliko praktičnega. »Vsaj 120 ur prakse s pacienti morajo študenti opraviti v ambulanti, ki so jo lani septembra odprli v okviru fakultete.« M. Možina meni, da bi moral tudi druge fakultete skrbeti za osebno zorenje študentov, »npr. medicinska, pedagoška, teološka, pravna, za socialno delo, ne nazadnje policijska. Pri učiteljih in zdravnikih se osebnostna zrelost ne preverja. Mi pa imamo to vgrajeno.« Študent gre skozi tri sita, najprej z osebno izkušnjo v manjši skupini, nato dve leti študija in tretje, »supervidirano psihoterapevtsko delo«. Večina diplomantov se samozaposli, »kot samostojni podjetniki, d.o.o., kot zavod ali društvo.«
M. Možina je član skupine za pripravo zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Ko bo sprejet, bo poklic registriran, podeljevale se bodo licence, delovala bo etična komisija.
To bo, kar bo, upajo mnogi, piše B. Hočevar, pristriglo peruti samooklicanim (psiho)terapevtom z »vikend tečajev«.

Kako do poklica, dela, stanovanja…

Pomoč pri odločitvi za nadaljnjo pot. Dan odprtih vrat na FGG.
Ž. Rokavec, Dnevnik, 17.10.2014
Na FGG UL so (250) dijakom predstavili 10 študijskih programov, projekte in poklice, do katerih si s študijem tlakujejo pot.
Pred stavbo fakultete je letal kvadrokopter, ki sicer pomaga zbirati podatke o prostoru, na strehi so merili geodeti in pekli palačinke, v velikem laboratoriju so dijaki videli model stoječega vala za vodni šport, ki so ga izdelali študenti FGG in FS UL, v sosednjem so se tresla tla kot ob potresu…
Dijaki številnih študijskih smeri ne poznajo, meni
Domen Dolšak, študent gradbeništva (FGG UL). »Ko sem se jaz vpisoval na fakulteto, so na gimnaziji poudarjali predvsem možnost študija prava, ekonomije, medicine, manj pa smo izvedeli o drugih študijskih smereh. Morda je obveščenost dijakov odvisna tudi od tistega, ki je na šoli zadolžen za predstavitev študijskih možnosti. Zato je priprava takšnega dneva še en korak k lažji odločitvi dijakov o nadaljnjem izobraževanju.«
Pri izbiri študija je razmišljal tudi o zaposlitvenih možnostih. »A takrat je bilo gradbeništvo v razcvetu. V avli smo imeli tablo z razpisi, zdaj te table ni več. Vendar sem prepričan, da, če si priden, se službo še da dobiti.«
Bodočim študentom svetuje, naj jih ne skrbi le težka matematika. »Bolj bi jih moralo zanimati, kakšno znanje bodo dobili in kako ga bodo lahko uporabili.«
Dijakinja
Nina (novomeška srednja gradbena in lesarska šola): »Dobre gradbenike bomo vedno potrebovali. /…/ Diploma je še vedno pomembna, saj zgolj s srednješolsko izobrazbo ne prideš ravno daleč. Čeprav je trenutno v gradbeništvu kriza /…/ se bodo stvari zagotovo obrnile na bolje«, je pojasnila svojo odločitev.

Maja Dizdarević, koordinatorica kariernih centrov Univerze v Ljubljani.
E. Panjan, T. Skale, Dnevnik, 15.10.2014
Karierni centri UL ozaveščajo študente o pravočasnem načrtovanju poklicne poti, pravi
Maja Dizdarević, sociologinja (KC UL). Izvajajo individualna svetovanja in delavnice ter srečanja z delodajalci. Študente navajajo, da se vključijo v obštudijske dejavnosti in projekte, da si pridobijo poznanstva in praktične izkušnje. Delodajalci namreč »ocenjujejo, da imajo naši študentje dobro strokovno znanje, pogrešajo pa nekoliko več praktičnega znanja« in »samoiniciativnost, prilagodljivost, željo po učenju in novih izzivih ter sposobnost teamskega dela.«
(Kateri študenti/diplomanti imajo pri iskanju zaposlitve največ težav?)
»Nerada izpostavljam konkretne študijske programe«, s tem obnavljamo »stereotipe o določenih poklicih in njihovi težki zaposljivosti. Študenti potem to miselnost posvojijo in rečejo »itak ni služb«, še preden se sploh aktivno lotijo iskanja zaposlitve. Celotna situacija na trgu dela trenutno ni lahka. Ne samo za mlade diplomante, temveč za vse.« Tako npr. politika zaposlovanja pozablja na tridesetletnike.
(Je dobro, da se mladi odločajo glede na trenutno razpoložljiva delovna mesta?)
Velikokrat se zgodi, pravi M. Dizdarević, da se vpišejo na fakulteto zaradi tega, kmalu pa spoznajo, da »to ni tisto, česar si želijo. /…/ študija ne končajo, zaradi ponavljanj izgubijo pravico do rednega, izrednega študija pa si ne morejo privoščiti. Vsak mora prevzeti odgovornost za svoje odločitve, ne pa slediti željam in pričakovanjem drugih.«
(Kakšne bodo posledice težav zaposlovanja?)
»Te generacije se težje osamosvojijo, če nimajo urejenih rednih virov prihodkov, kar pa je tesno povezano z zaposlitvijo. Posledično se lahko mladi pozneje odločajo za partnerstvo ali starševstvo. To ni neka modna muha ali egoizem mladih /…/«.
V št.l. 20013/14 je bilo v aktivnosti KC UL vključenih nad 5000 študentov. Omogočajo tudi delodajalcem, da spoznavajo bodoče sodelavce. »Ne podpiram pa tega, da nekdo študentsko delo izkorišča zato, da namesto diplomanta zaposli študenta. Študentova primarna naloga je da študira, diplomanti pa naj dobijo priložnost za redno zaposlitev.«

Dolgotrajna brezposelnost. Začarani krog, iz katerega je vse težje izstopiti.
M. Zabukovec, Delo, 15.10.2014
Zavod za zaposlovanje ugotavlja, da je v ljubljanski občini (30.9.2014) registrirana brezposelnost 13,1%, in je že presegla stopnjo na državni ravni. Brezposelnih je več kot 16 000 in sicer največ v starostnih skupinah 50-59 let (2840) in 30-39 let (2264). Po stopnji šolske izobrazbe jih je največ takih z (tudi nepopolno) OŠ (5269), tistih z poklicno je 2139, s srednjo 2503, s 1. stopnjo 790, z 2. st. 799, s 3. st. pa 101. Delež nezaposlenih s terciarno izobrazbo (1.,2.,3.,st.) se veča, prav tako delež prvih iskalcev zaposlitve.
Eva Boštjančič (katedra za psihologijo dela, FF UL): »Delo prinaša človeku ne samo denar, ampak tudi možnost za osebno potrditev, tako osebni kot strokovni razvoj, prinaša mu ugled v družbi, /…/ medsebojne stike in /…/ dinamiko v življenju. Ko izgubi zaposlitev, mu je vse to naenkrat odvzeto. Če smo se še pred 10 leti o brezposelnosti pogovarjali zgolj teoretično, danes vsak od nas pozna nekoga, ki je brez dela.«

Več optimizma, ukrepajmo, varčujmo!

Denar ni ovira, nujni sta volja in ambicioznost. Zahteve gospodarstva.
N. Gole, M.J., Delo, 15.10.2014
Na Brdu (pri Kranju) je bilo na letošnjem Vrhu gospodarstva slišati več optimističnih besed. Ponovili so predloge ukrepov za uspešnejšo Slovenijo, zlasti za zmanjšanje administrativnih ovir, tudi za gradnjo in državno odločitev za pomembnejše infrastrukturne projekte, za prožnejši trg dela in razbremenitev stroškov dela. Med drugim zahtevajo tudi: Pravno državo (davčne blagajne, država naj plačuje v rokih, osebna odgovornost uradnikov, etično poslovanje), boljše poslovno okolje (fleksibilnejše zaposlovanje in odpuščanje, javna naročila), nov razvojni zagon (izobraževanje menedžmenta za krizno vodenje, prenos znanja iz akademske sfere v podjetja) ter podporo izvozu.
V GZS pričakujejo, da bo vlada predloge upoštevala pri pripravi ekonomske politike.

Dr. Aleksander Aristovnik, izr.prof. ekonomike javnega sektorja na FU UL.
Dnevnik, 16.10.2014
»Zdaj, po lokalnih volitvah in z novo vlado je idealni čas, da bi se lotili plačnega sistema in drugih segmentov javnega sektorja. Recimo pri občinah, kjer porabimo več kot dve milijardi evrov na leto.«
Vlada in sindikati so začeli pogajanja o podaljšanju 340 milijonov vrednih varčevalnih ukrepov.
Aleksander Aristovnik se sprašuje v kolikšni meri in na kakšen način varčevati v javnem sektorju. Glede zniževanja plač smo prišli do spodnje meje, pravi. Zaposleni že 5-6 let niso napredovali, ne prejemajo dodatkov za uspešnost. »Zaradi prenizkih plač se najsposobnejši ljudje ne odločajo za zaposlitev v javnem sektorju, obenem pa so nizke plače tudi spodbuda za korupcijo.« Slovenija je nizko na lestvicah konkurenčnosti zaradi birokratiziranosti in neučinkovitosti javne uprave. Ljudje bi morali napredovati na osnovi rezultatov.
Število zaposlenih v ožji državni upravi se je od 2009 zmanjšalo za skoraj 4000, narašča pa v šolstvu, zdravstvu, sociali. Nekdo mora skrbeti za dodatnih 115.000 upokojencev v zadnjih 10 letih. Če to ne bo javni sektor bodo zasebniki, kar pomeni manjšo dostopnost, večje razlike, dražje storitve, revščino.
Potrebna bo reorganizacija množice agencij, skladov in vladnih služb, ki so postale odlagališče zaslužnih. Tu bi iskal rezerve, ne pri plačah. In pri centralizaciji javnih naročil, revizij subvencij gospodarstvu. Ter na prihodkovni strani, z davčnimi blagajnami, boljšem upravljanju javnega premoženja, v nepremičninskem davku in evropskih sredstvih.
Upa, da bodo sindikati državotvorni, saj se zavedajo da bodo zamrznitve nujne. »Bo pa problem, /…/ zmanjšanje plač in socialnih pravic.« Zdi se mu pametno, da »vlada ni šla takoj v frontalni napad /…/ in da išče rezerve najprej drugje.«

Zgodovinski NE! Fiskalna disciplina. U. Marn, Mladina, 17.10.2014
V kriznih razmerah je hitro zmanjševanje javnih izdatkov škodljivo, saj zmanjšuje povpraševanje, s tem gospodarsko aktivnost in prilive v državno blagajno, meni ekonomist
Jože Mencinger (upokojeni prof. PF UL).
25 članic EU je podpisalo t.i. fiskalni pakt, da bi uravnotežili proračune – primanjkljaj letno ne bi smel preseči po odstotka BDP. Nekatere močnejše in bolj samozavestne države (Francija, Italija) fiskalnega pakta ne upoštevajo. Slovenija je v skladu z njim dopolnila ustavo s t.i. fiskalnim pravilom. J. Mencinger meni, da ne bi bilo nič škodljivo, če bi ga črtali, saj ne odpravlja problemov. »Gre za neumnost. Kriza ni nastala v javnem sektorju in nima nič opraviti z deležem javnega sektorja v BDP-ju in celo ne z višino javnega dolga. Kriza je nastala v zasebnem finančnem sektorju, z njegovim reševanjem pa so jo prenesli v javni sektor.«
Niso pa vsi ekonomisti tako radikalni.
Bogomir Kovač meni, da bi izbris fiskalnega pravila izpeljali v dveh letih, saj je možno, da se politika EU spremeni. To tudi pojasnjuje zadržanost ministra Mramorja »glede spektakularnih rezov in načrtovanja proračunskega rebalansa za letošnje in prihodnje leto«, pravi Kovač.

Odprto pismo finančnemu ministru. Z. Markuža, Sobotna priloga, Delo, 18.10.2014
Bralec
Zoran Markuža ob rebalansu proračuna svetuje zmanjšanje porabe, a tako, da ne bi prizadeli upokojencev, bolnikov, otrok, mladine, brezposelnih, pač pa bogat in privilegiran sloj.
»1. Ukinil bi financiranje privatnih institucij. Privatne univerze, šole in ostale privatne institucije naj se financirajo iz privatnih virov.«
Ukinil bi financiranje (2) verskih skupnosti in (3) političnih strank. Ukinil bi (4) plačevanje kazni evropskim sodišč zaradi nedejavnosti naših. (5) Prevetriti dejavnost »mnogoštevilnih agencij, institutov in zbornic. »Mnogi svetovalci samo služijo denar, kako so nam svetovali, pa vidimo sami.« (6.) Ukiniti plače in odpravnine direktorjem, katerih podjetja poslujejo z izgubo. (7.) Visoke kazni za neplačevanje prispevkov in plač.
S tako privarčevanimi sredstvi bi bil naš proračun rešen.

Strah in pogum

Naomi Klein: Rešitev so množična družbena gibanja
. J. Grgič, Delo, 14.10.2014
Avtorica uspešnic
No Logo in Doktrina šoka je zbudila veliko pozornost z novo knjigo: This changes everything: Capitalism vs. The climate.
Naomi Klein (40) v knjigi – posvetila jo je dvoletnemu sinu - opozarja, da kapitalizem uničuje Zemljo, katere viri ne bodo preživeli nenehnih zahtev po gospodarski rasti. Prepričana je, da lahko skupina organiziranih aktivistov naredi klimatske spremembe za glavno politično temo, Tako kot pred desetletji rasno in nato spolno diskriminacijo. Vsi zaskrbljeni zaradi klime naj se borijo za prerazporeditev politične in ekonomske moči, za nov način vladanja.
Opozarja na zavezništvo med korporacijami (npr. B. Gatesa) in nekaterimi ekološkimi skupinami. Nesmiselno je pričakovati, da bo milijarderjem planet pomembnejši od dobička.
Kleinova optimistično napoveduje, da se bližamo združitvi gibanj za ekonomsko pravičnost in za čisto podnebje v množična gibanja, ki nas edina lahko rešijo.

Svoboda je odločitev, ki jo sprejemam s srcem. Režiserka, dekanica in rektorica.
P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 18.10.2014
V ljubljanskem CD in mariborski Drami je gostovalo črnogorsko narodno gledališče z dramo
Evryman Đilas, ki jo je režirala Radmila Vojvodić. O sebi pravi, da je otrok kokakola socializma; v času odraščanja je imela ideale, vero v boljši svet in v Jugoslavijo. Ni zgodovine, umetnosti brez osebnega stališča. Med študijem v Beogradu se je družila z Vukico Đilas, hčerko Milovana Đ. Njen oče in Đilas sta skupaj lovila ribe, njuni tovariši pa vepre in zajce… Pravi, da je tudi pri njenem »ukvarjanju s preteklostjo, z Đilasom, z levico če hočete, tudi nekaj samoironičnega.«
Levice v teh prostorih ni več, ostala je ikonografija. »Vse kar najdemo v kapitalizmu. Smo morda v malce drugačni obliki že našli in živeli v socializmu. /…/ Svet gre naprej, seveda. A /…/ mi še vedno razmišljamo v okvirih nekdanjih idej.«
Milovan Đilas je bil disident, niso ga tiskali, pred 20 leti nam ni bil dostopen njegov
Novi razred. V ksenofobičnih devetdesetih je v zadnjih tekstih govoril »o slutnji postkomunističnega kaosa /…/ in nas je zares tudi doletel.« Preroško je prepoznal razpad Jugoslavije, ki se mi nismo znali izogniti, kljub nenasitnim željam po neodvisnosti. Za provincializem majhnih narodov je (bil v '90 letih) značilno, da se ni dajalo »dovolj besede javnosti, civilnim iniciativam, da bi lahko prispevale k reševanju problemov.«
Glede na to, da javno deluje, zagovarja vključevanje (ČG) v EU, vendar si kot rektorica črnogorske univerz, kar je postala nedavno, dovoljuje nekaj skepticizma. »Kako si je tudi ne bi, ko pa je v tej združeni Evropi 50% mladih brezposelnih?! Kako v takšnem politično-ekonomskem sistemu, ki obstaja, ne naglas iskati ideje demokratične levice?!«
Dela kot režiserka, v poklicu, v katerem so vedno dominirali moški. Nikoli ji ni bilo mar na zakoreninjene tradicionalne delitve ko gre za moško-ženske odnose. Že 30 let tako misli, odkar predava na fakultetah. »Pri projektih, pedagoškem delu, nastopih v javnostih sem vedno vso odgovornost prevzemala nase. Vedno je pripravljena vse spremeniti, svobodo sprejema s srcem. Tako se je odločila za poklic, da rodi, da zapusti akademsko kariero in gledališče v Beogradu in gre v ČG, ko je razpadala na kose, težko je bilo kupiti bencin, moko, olje. Leta 1992 Podgorica (Titograd, B.M.) še ni imelo fakultete za gledališče, nacionalni teater je zgorel, ljudje so prihajali z vseh koncev ČG v Cetinje v gledališče. V svoji drami
Princeza Ksenija govori o suverenosti in identiteti neke države.
Je prva ženska v ČG, ki je postala rektorica univerze. »Pa še umetnica povrh (smeh). Zato sem v javnosti deležna precej predsodkov. Prepričana sem, da nobene inštitucije ne sme zapustiti njen duh – ko ga (jo?, B.M.) zapusti, ko inštitucija postane stroj, takrat se je, vsaj ko je govor o visokošolskem izobraževanju, treba po zgledu Derridaja vprašati: kako v teh časih ne govoriti o univerzi? Visoko izobraževanje je postalo del poslovne kulture in to je velika težava na globalni ravni. Širitev trgov in dobička, nove tehnologije so prispevali svoje: namesto znanja študente učimo kompetenc, ki niso potrebne stroki, ampak sistemom. Ogroženi ugled splošnega akademskega izobraževanja govori o splošni akademski krizi. Generacije, ki prihajajo, so drugačne od vseh doslej. Treba jih je podpirati pri njihovem ustvarjanju – brez predsodkov. Mislim, da moramo uvesti pogumne spremembe fakultet, a ne za vsako ceno. Vsi vemo, da BDP v kapitalizmu raste po zaslugi neka finančnih centrov. In to bi nas moralo skrbeti, kajti to se pozna tudi v zdravstvu, vzgoji in izobraževanju ter kulturi – nobeden od njih namreč ni profitabilen, mi smo t.i. strošek. In tukaj naj bi posredovala demokratična levica.«

Župani, poslanci, ministrice, komisarke…

Kako komentirate neuspeh Alenke Bratušek na zaslišanju za evropsko komisarko? Nedelovih sedem. Nedelo, 12.10.2014
Dušan Jovanovič, režiser (AGRFT): Vemo, da nekdanja predsednica vlade ni ekspert za energetiko, ni doktorica govorništva, »je pa pridna /…/ ambiciozna /…/ dobro zgleda /…/ ni lenoba.« Lahko pa bi se temeljiteje pripravila na zaslišanje v evropskem parlamentu /…/ prebrala dve knjigi in nekaj ključnih člankov iz strokovne literature in se pogovorila s slovenskimi eksperti za to področje. Politična vizija prihodnosti pač ni mogoča brez kritičnega vpogleda v tehnološke in varnostne dileme, ki jih imamo danes.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna: »Država, kjer v glavnih mestih vladajo legalno izvoljeni ljudje, proti katerim tečejo sodni postopki (da glavnega sploh ne omenjamo) naj raje molči. Res ne vidim, kako bi lahkomiselnost, pomanjkanje uglajenosti in ambicioznost A. Bratušek lahko bili hujši od tega.«
Nataša Pirc Musar, (univ.) dipl. pravnica: »Predlagatelj (Juncker, B.M.) in kandidatka sta precenila objektivne zmožnosti poznavanja tako kompleksnega in novega področja, kot je energetska unija, še bolj pa sposobnost uspešne predstavitve izhodišč in stališč o njem. Na splošno javnost in poslanci niso bili impresionirani. Rezultat je znan. Ob tem pa se je še enkrat pokazala pritlehnost domače politike. Velika Slovenka, profesorica Aleksandra Kornhauser, je nekoč citirala nemškega znanstvenika, ki je pred več kot sto leti dejal, da univerzo skupaj držijo zloba, zavist in zahrbtnost. Bojim se, da s slovensko (in evropsko) politiko ni dosti drugače.«

Ministrica je vrgla kopje do Bruslja. B. Šalamon, Nedeljski, 15.10.2014
Violeta Bulc, ki je iz vlade prestopila v Evropsko komisijo pravi, da ima »rada izzive, razvoj inovativnih sistemskih pristopov pa je jedro mojega profesionalnega raziskovanja in delovanja.« Vedno je želela biti koristna, oz. sebi in drugim soustvarjati »pogoje za razvoj, za razumevanje okolja in pogojev delovanja onkraj meje znanega. Kmalu sem ugotovila, da je za razumevanje kompleksnosti in dinamike našega časa treba uravnoteženo razvijati vse človeške dimenzije: fizično, intelektualno, emocionalno, socialno duhovno in energijsko raven. Pri razvoju svojih sposobnosti pa grem vedno rada k izvoru, k najboljšim učiteljem.«
Bila je košarkarica pri Ježici, a se je po poškodbi odločila za študij. Po končani FE UL je šla na Golden Gate University (GGU) v San Franciscu, o kateri pravi: »Univerzo so ustanovila podjetja iz Silicijeve doline iz podobnega razloga kot je bila pri nas ustanovljena poslovna šola na Bledu: da bi razvijala kompetence, ki jih prostor potrebuje.« Tja jo le poslala (nekdanja) Metalka. Po magisteriju (znanosti…, t.j.
science, po naše naravoslovja!, B.M.) je delala v Silicijevi dolini.
Te izkušnje so ji omogočile »spoznanje, da mi je v okviru našega izobraževalnega in socialnega okvira uspelo razviti povsem enakovredne, če ne celo bolj razvite sposobnosti, kot jih imajo sošolci z drugih koncev sveta – torej razvoj nacionalne zavesti v luči globalnih vrednot in /…/ praktične izkušnje delovanja v izjemno dinamičnih, hitro se spreminjajočih se razmerah, kjer je neuspeh del poslovne prakse in se cenijo lastnosti kot so volja, vizija, sodelovanje, radovednost in drznost, a hkrati vse usmerjeno v doseganje konkretnih rezultatov. Ta nemir in spoznanje, da se lahko zgodi vse, kar si človek zada za cilj, če je čas pravi – ljudje, volja, kritična stopnja zavesti – me še danes spremlja.«

Inovatorji, inženirji, menedžerji…

Nogomet je imel rad, vino pa še rajši. E. Sečen, Dnevnik, 16.10.2014
Bizeljčan
Janez Istenič je bil kot diplomant BF UL na 6-mesečnem študijskem obisku v Franciji, v Šampaniji. Doma je izdelal prve steklenice. Njegova mentorica pri magisteriju Slavica Šinkovec, enologinja, zaslužna profesorica UL gaje »razgledanega, nadarjenega in vedno željnega novih znanj /…/ skušala zvabiti na BF za svojega naslednika. Uspešno je prestal poskusno predavanje in čeprav ni imel doktorata, mi je bila zagotovljena služba. Odločati se je moral med kariero na BF in v Slovinu, kjer je že postal glavni enolog in podpredsednik SOZD-a. Bil je tudi vratar Olimpije. Na koncu je za 5 let šel v Nemčijo in postal zastopnik vseh jugoslovanskih izvoznikov vin. Zdaj se 40 let ukvarja s proizvajanjem penin. V zorilnici ima 350.000 steklenic, na leto jih proda do 130.000.

Vedno sanjam podnevi, torej sem realist. Lastnik in direktor Pipistrela.
M. Zupanič, Sobotna priloga, Delo, 18,10.2014
V 25 letih - odkar je začel v garaži - je
Ivo Boscarol z ekipo konstruiral 11 tipov letal, jih prodal 1000 in še 300 zmajev. Trikrat je zmagal na natečaju Nase, dobil številna druga priznanja, tudi za let okoli sveta M. Lenarčiča.
(Od kod uspeh?) »Imamo izjemno razvojno ekipo. Več kot polovica zaposlenih v Pipistrelu ima univerzitetno izobrazbo, 11 je doktorjev znanosti ali magistrov.« Velikani, kot so Nasa ali Google jim ponujajo petkrat višjo plačo, pa ni odšel niti eden. »danes mladih ne moreš kupiti samo z denarjem. Pomemben jim je izziv, to, da delajo, kar jim je všeč, da lahko s ponosom povedo kaj delajo, kje so v službi in da jih ne omejuješ. Mladi se bojijo velikih sistemov, kjer so omejeni. Na tisoče prošenj z vsega sveta imamo za zaposlitev. Mladi iščejo take propulzivne male firme, kjer še lahko rastejo. /…/ Danes moraš mlade pustiti, da razmišljajo in delajo o svoje. Že mi smo preveliki, začenjamo biti togi, pa imamo le 85 zaposlenih. Idealna je firmica s 15 do 20 ljudmi, to je za mlade. /…/ Imamo tudi 400 kooperantov, večinoma v Sloveniji. /…/ Pri naših letalih je strošek dela manj kot 20% končne cene, zato se proizvodnje ne splača preseliti na Kitajsko.«
(Plače?) »Če je delavec zadovoljen, lahko pričakuješ, da bo produkt dober, če je motiviran, lahko pričakuješ, da bo produkt inovativen. /…/ Moja filozofija je, da imamo vsi normalne plače, da so redne in da se jih ne sramujemo. Vsi, ki imajo višjo izobrazbo kot jaz, imajo tudi višjo plačo od mene. Če se delavec ne počuti ogroženega tudi drugače dojema odgovornost do svojega posla in pripadnost podjetju. /…/ Če jaz zaupam njim, vem, da tudi oni meni. Ta filozofija poštenosti do zaposlenega bi morala biti standard. V Sloveniji pa večji lopov ko si, bolj si uspešen na volitvah«, saj smo »vrednote v podjetništvu pokopali, car si, če si lopov…«
(Zakaj?) »Težko je biti pošten, če imamo za največjega narodnega junaka tihotapca Martina Krpana, utajevalca davkov. Nimamo niti enega realnega junaka, vsi so imaginarni –Peter Klepec, kralj Matjaž, Kekec … Mi smo bili vedno narod hlapcev. Vsi bi nekaj imeli, samo ne doma. Imeli bi delovna mesta, a ne bi postavili tovarne, ker bo mogoče smrdelo. Najbolje, da bi denar dobili domov, ne da bi bilo treba v službo… Zaradi takega razmišljanja bomo imeli še večje težave,kot jih imamo.«
(Ste nad politiko obupali?) »Ja. V politiko sem šel z velikim entuziazmom. Mislil sem, da lahko vpeljem podjetniško razmišljanje. Razočaranje je bilo veliko. Spoznal sem, da ima država vedno dva premiera: enega, ki ga ljudje izvolijo (?, B.M.), drugi pa je Semolič s sindikati, ki dejansko peljejo državo, odkar obstaja. /…/ škoda moje energije, rajši jo dam v svoje podjetje.« Politika je izgubljena zgodba.
(Izselitev?) »Zelo rad živim v Sloveniji, ker je res varna /…/ ker tu poznam ljudi in jih imam rad, ker imam tukaj 400 ali 500 let stare korenine, ker mi dobiček ni bil nikoli prioriteta. Če bo le mogoče, bom ostal tu /…/ čim bolj uspešen.«

Spretni krmar v politični in kulturni realnosti. J. Krečič, Sobotna priloga, Delo, 18.10.2014
Konec '70 je dal
Mitja Rotovnik (*1942) pobudo za gradnjo Cankarjevega doma, navdahnjen z vizijo A. Malrauxa. Nato je več desetletij vodil CD, največjo kulturno umetniško institucijo pri nas.
Njegova mama je v vojni izgubila moža, po njej je bila učiteljica v Črnučah pri Lj. Tam je tudi sin igral v kulturno-prosvetnem domu. Na učetljišču (na Resljevi, v Lj.) je bil lutkar.
Diplomirani filozof in sociolog se je na fakulteto (FF UL) vpisal 1962. Kolegi so bili I. Urbančič, S. in T. Hribar ter T. Kermauner. Ko je umrla mama je moral začasno pustiti študij. Zaposlil se je v okrajnem komiteju ZSMS (Op. takrat je bila to morda LMS, »mladina«. Glej tudi
http://www.mladina.si/91513/mitja-rotovnik , B.M.).
Leta 1968, ko so nekdanji perspektivaši prevladali v reviji
Problemi, je kot odgovorni urednik /…/vzdrževal ravnotežje med revijo in politiko. V tem času so pri Problemih delovali tudi D. Pirjevec, T. Šalamun, N. Grafenauer in M. Rožanc. Kasneje je deloval v raznih kulturnih partijskih (ZKS) organih. V CK ZSMS (»mladina«) je bil njegov šef M. Kučan. S tega položaja je tudi sprožil projekt CD. Partija je idejo podprla, z mislijo na lastne proslave in kongrese. Rotovniku je uspelo v '80-tih poudarek prenesti na umetniški program. Eden od ključnih je bila predstava Krst pod Triglavom (D. Živadinov in NSK). CD je postal prostor družbenih gibanj in zahtev po demokratizaciji, tam se je zbirala civilna družba, tam (v »cankarovem domu«, B.M.) so podprli kosovske rudarje, zboroval je odbor za človekove pravice (»četverice«, JJ idr., B.M.), tam je bil med 10-dnevno vojno (1991) slovenski politični in vojaški vrh.
Po osamosvojitvi je pod različnimi vladami uspešno izvajal umetniški program, kot sorodne institucije v svetu. V zadnjih letih je čutil krizo, upadanje donacij, krčenje kongresov, državne reze; program je bil vedno bolj netvegan. Naslednica Rotovnika je U. Cetinski. On bo tudi v pokoju »ostal strasten polemik in kritik, trn v peti mnogim in odločen analitik slovenske realnosti.«

Dom in svet

Ti zaupam? D. Thomas, Reader's digest, Slovenija. Oktober 2014
Kaj Evropejci mislimo drug o drugem? In zakaj?
Pogoste so ankete o tem, katerim blagovnim znamkam (Porsche, McDonald's…) najbolj zaupamo. Narod je največja blagovna znamka.
V raziskavi RD (
www.rdtrustedbrand.com ) je letos sodelovalo 17.676 izpraševancev iz 10 evropskih držav (tudi Slovenije, Švice, Rusije). Vprašali so jih, ali zaupajo ljudem iz 20 evropskih držav. Odgovorili so, da najbolj zaupajo Švedski in Švici, ker je tam življenje kakovostno in prijetno, imata malo prebivalcev, manj težav z rasno ali religiozno integracijo, sta med najbogatejšimi na svetu, s konkurenčnim gospodarstvom in demokracijo. Nobena ni sodelovala v vojnah prejšnjega stoletja in v času hladne vojne (1945-1990, B.M.) ni bila član katerega od dveh blokov. Tretja je Nemčija, kljub sencam vojn in nacizma. Nemce vidijo izprašanci kot dobro izobražene, disciplinirane, marljive in poštene.
Slovenci (iz vzorca) najbolj zaupamo Švicarjem, Nemcem, Švedom, Avstrijcem, Fincem, Nizozemcem…Poleg gospodarstva je pomembna tudi dobro vodenje države, (ne)koruptivnost…
Švica je tudi na čelu držav, po deležu državljanov (iz vzorca), ki zaupajo lastni državi. Sledijo: Avstrija, Finska, Nemčija, Portugalska in Slovenija (!). Gospodarstvo je dober napovedovalec zaupanja, meni
Tim Reeskens, ki proučuje socialno kohezijo v Evropi. http://scholar.google.com/citations?user=LwvZcWoAAAAJ&hl=en . Gospodarstvo pa je le del zgodbe. Tudi Slovenijo je v zadnjih letih gospodarska kriza močno prizadela, vendar jih/nas 52% še vedno zaupa sodržavljanom.

Nepreslišano. Bojan Grobovšek, nekdanji novinar in diplomat.
(Finance), Dnevnik, 15.10.2014
»Dobro znanje ne enega, temveč več tujih jezikov, s tem pa čim večja odprtost v svet je za majhne eden od prvih pogojev za gospodarsko uspešnost. Gospodarska uspešnost pa je temeljni pogoj za to, da bomo v Sloveniji in v tem globaliziranem svetu /…/ ohranili /…/ kulturne ustanove /…/ z založbami in časopisi vred.«
Jeremijade, da bomo z učenjem tujih jezikov okrnili slovenščino so floskule, za katerimi se skrivajo osebni ali skupinski interesi. »Ti ožji interesi se /…/ utemeljujejo z zanosnim, vendar meglenim razglašanjem t.i. nacionalnega interesa. V obrambnem nacionalizmu 19. in 20. stol. vzgojeno ljudstvo temu rado prisluhne. Dejansko pa je dobro znanje tujih jezikov /…/ eden najpomembnejših nacionalnih interesov.«

Pivo bi lahko bilo cenejše. D. Valenčič, Dnevnik, Dnevnik, 17.10.2014
O Ljubljani pripoveduje
Tereza Letalova iz Češke.
Pred 4 leti se je s kolegico iz Brna odločila študirati slovenščino. Prvo leto je imela (v Brnu) veliko dela, dve službi hkrati in končevala je študij razrednega pouka, med katerim je prišla v okviru Erasmusa za semester v Ljubljano. Dejali so ji, da je zima tukaj mila, a je bilo januarja ogromno snega in si je morala kupiti zimsko obleko in čevlje. Tu se je zaljubila v študenta – Hrvata, in ostala z njim tukaj, po magisteriju iz razrednega pouka in diplomo iz slovenščine. Takoj po diplomi je dobila službo prevajalke v mednarodnem podjetju.
Najbolj jo je presenetilo, da je vse tako zapleteno. »Veliko stvari je prav neumno zastavljenih, zahtevajo preveč birokracije. Narediti moraš zelo veliko, da urediš eno majhno stvar«, se jezi. Doma je preprosto imeti študentsko samostojno podjetje, tukaj pa popoldanski espe terja veliko več energije.
Življenje je v Ljubljani podobno kot v Brnu, malo se le čuti vpliv Balkana. Od Slovencev je prevzela solato ob kosilu. Vsak dan uporablja kolo.
Čehi so bolj zaprti in nezaupljivi. (Pravi, da naš stereotip o Čehih, ki smo si ga ustvari na hrvaški obali, da privlečejo s seboj hrano in pijačo, ni več upravičen.) Slovenijo veliko Čehov pozna samo zato, ker gredo na Hrvaško in da imamo drage avtoceste. Vedno več prijateljev prihaja sem v hribe.
Še vedno se ne more navaditi na številne polne kavarne, »ob Ljubljanici je kavarna zraven kavarne in vse so polne«; zato je dobra kava poceni. Sama hodi na pivo, ali vino, slovensko klasiko. Ponudba čeških piv se je v zadnjih treh letih v Lj. izboljšala, lahko bi se še.

Zlahka lahko dobi boljšo zgodbo kot CNN. U. Izgoršek, Nedelo, 19.10.2014
S turško-sirske meje, iz mesta Kobani je nedavno poročala
Karmen W. Švegl, za TVS. Še prej je s kriznih žarišč poročala za Pop tv. Zlahka konkurira velikim medijskim hišam, kot so CNN, BBC. Tudi zato, ker dela le s snemalcem, ki je njen mož Gunnar Willum. Spoznala sta se v Berlinu, kjer je študirala primerjalno književnost, on pa je bil dopisnik. Nato mu je na Balkanu pomagala s prevodi in se odločila, da je lahko tudi ona novinarka. »Vedno vztrajam, da sva skupaj: če se bo kaj zgodilo, se bo obema ali nobenemu. Čez 5 minut je bomba raznesla prvi avto«, v katerem bi lahko sedela, pripoveduje zgodbo iz Iraka.
Ne verjame na bo Islamska država tam obstala. »Skrajne skupine nastajajo ves čas, leve, desne, pomislite na terorizem v Nemčiji v 70. letih«. Dokler so take skupine močne, uživajo podporo, sčasoma, »ko ljudje spoznajo, za kaj gre, pa oslabijo«.

Berimo…

Herman Pivk: fotografija + Dane Zajc: poezija. S.G., Delo, 14.10.2014
Razstava fotografa H. Pivka in pesnika D. Zajca (1929-2005) v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC, Lj.). Pivkove fotografije so v letih 2000 do 2004 pesnika napeljale k ustvarjanju v njegovih zadnjih letih.
Na fotografiji: H.P.
Da – Ne, jezik iz zemlje, 2000.
(Opomba: Pesniška zbirka
Jezik iz zemlje je izšla 1961. Njen avtor http://sl.wikipedia.org/wiki/Dane_Zajc je nastopal v Študentskem naselju Lj. v nemirnem času 1963/1964. http://www.hermanpivk-foto.si/eng/ pa je kot študent ALU UL delal na Centru za razvoj univerze (CRU, UL) v začetku '80-ih. B.M.)

Pravkar izšlo. Šolski razgledi, 17.10.2014
Grant, R.
1. Svetovna vojna: veliki ilustriran vodnik. MK, LJ. 2014
Harari, Y.N.
Sapiens: kratka zgodovina človeštva. MK, LJ. 2014
Klemenčič, M., Flander, A.
Evalvacija učinkov programa Erasmus na visoko šolstvo v Sloveniji. CMEPIUS, Lj. 2013. Ponatis 2014.
Petdeset 50 let študija novinarstva na Slovenskem. Ur. K. Erjavec M. Poler Kovačič, Založba FDV, LJ. 2014
Zaključevanje kariere – od teorije k praksi. Ur. E. Boštjančič, L. Delić, Znanstvena založba FF, Lj. 2014
Ženske v znanosti, ženske za znanost : znanstvene perspektive žensk v Sloveniji in dejavniki sprememb. Ur. M. Ule, R. Šribar, A. Umek Venturini. Založba FDV, Lj. 2014

Guinness World Records 2015. Učila International, Tržič, 2014
Med svetovnimi rekordi je v letošnji v Guninnesovi knjigi tudi 23 slovenskih, poleg (športnikov) Tine Maze in Tomaža Humarja tudi Predjamski grad, bujta repa, tekmovanje harmonik idr.

Slovenski egocentrizem. Knjiga o Mariboru. J. Grgič, Delo, 14.10.2014
Upokojeni ravnatelj srednje elektro-računalniške šole Ivan Ketiš v svoji knjigi
V mojem slogu (Subkulturni azil, 2014) piše o sebi, Mariborčanih oz. Slovencih, ki »zavistno poveličujejo svoje interese /…/ poveličevalno, vase zazrto /z neizčrpnimi rafali sarkazma, burkaštva, humorja, obrekovanja /…/ mitraljira kulturo, politiko,šolstvo, medicino ali soseda, /…/ ker je on glavni, zato naj mu čim prej koza crkne«, kot v njegovem slogu ocenjuje Jožica Grgič.
Ivan Ketiš piše o času druge vojne in po njem, ko so Mariborčani s humorjem premagovali težke čase s slabim standardom, a kasneje s preobiljem hrane in pijače. Obdela sodobnike,svojega zobarja, inšpektorje, znance, farje, policiste. Sprošča preobremenjeno dušo; pristni Slovenec na samozdravljenju tukaj in zdaj. Kot da so se namerno strgale vajeti urednikom in avtorju, ki »prikaže tudi egocentričnost današnjih Slovencev, ko nekateri napišejo več knjig, kot jih preberejo.«

Brutalci. To ni ta roman o nas. Andraž Teršek. UMco. 2014.
B. Videmšek, Bukla, oktober 2014
Angažiran mladi slovenski intelektualec
Andraž Teršek, ustavni sodnik in profesor v svoji knjigi Brutalci govori »izključno in samo o nas«. To je neizprosna družbeno-politično-ekonomska psihoanaliza Slovenije in slovenstva ter sebe. Mešanica žanrov: Strokovni eseji, lirika, znanstvena fantastika, roman, gledališka igra. Opozarja na ključna vprašanja z nekaj konkretnimi odgovor, »ki bodo verjetno izzveneli v prazno«.

Prebujanje. M. Hafner, A. Ihan, Aplha center, 2014. S. Rugelj, Bukla, oktober 2014
»Slovenci ne znamo pristno izražati svojega jaza!« tako meni
Alojz Ihan z neprofitnega Inštituta za preventivno medicino, soavtor knjige Prebujanje . Naslov usmerja pozornost na zavedanje, čustveno potovanje do sebe. »Najprej moramo biti to, kar smo in iz tega delovati, da imamo lahko to, kar želimo v življenju. Večina žal vozi vzvratno.«
»Zgodovinsko in kulturološko Slovence določa statičnost življenjskega prostora ter provincialnost brez lastne države, vojske in ekspanzionističnih vladarjev. Življenjski položaj Slovenca je bil večinoma določen s krajem rojstva in socialnim statusom ob rojstvu. Ravno ta kombinacija zgodovinske statičnosti in hribovite pokrajine je povzročila, da Slovenci ne znamo pristno izražati svojega jaza, ampak se boječe in simbiotično identificiramo z mikroskupinami – zlasti z družino. Zato je za Slovence značilen občutek podrejenosti mnenju neposrednega okolja. Slovenec v težavah se zaradi odstopanja njegovih težav od norm okolice raje samoizloči, kot bi prosil za pomoč.«
V obsežni knjigi – A. Ihan pravi da sodi v strokovno literaturo na področju psihonevroimunologije - je veliko napisanega o hormonskem neravnotežju, socialnem zdravju, stresu, izgorelosti. Tudi o življenjskem slogu in prehrani ter o gibanju. »Gibanje je najbolj učinkovita veščina za premagovanje dnevno nakopičenih skrbi in razreševanje akutnega stresa.« Za soočenje s kroničnim stresom pa le gibanje ni zadosten način soočanja, meni A. Ihan.

Razno

Čista j***. P. Knez, Dnevnik, 16.10.2014
Takle je naslov komada skupine Mi2, pesmice tedna na Valu 202. Je »odraz stanja v naši družbi«, meni
Primož Knez. Refren ga spominja na zbližanje A.B. z Jeanom-Claudom.
»Ko sta hkrati čisto blizu, pa tak daleč proč od vsega.«
Zdaj prepeva:
»Ko bi vedla, ko bi znala, tisto noč bi raje spala.«
Minister za finance »j*** nadaljuje in grozi z novimi varčevalnimi ukrepi in nižanjem mase plač javnim uslužbencem, zaradi luknje v proračunu. Milijoni, milijarde so šle v drugo luknjo tam v šošT6njskem kotlu.
V parlamentu, v politiki pa se zadnje mesece ukvarjajo le s tem »ali najbolj znani zapornik še lahko hodi v službo na Šubičevo. Naj že nehajo s to j***!«


NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE

 

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD