Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 6/2015 - 9/2015
   
  Pogledi 6/2015 - 9/2015




September 2015

(Sub)kultura študentov, kakovosti, ministrov, rektorjev, dekanov, profesorjev…

Študentski dom Marxov bordel. Ž. Brdnik, 2000 let Emone, Dnevnik, 25.9.2015
Leta 1963 je v Ljubljani, za Bežigradom, takratna samostojna Visoka šola za politične vede (- kasneje FSPN, zdaj FDV UL, v novi stavbi, a brez doma, nekaj študentskih stolpičev je sicer blizu. B.M.). Zaradi politične usmerjenosti in mešanih sob je dobil omenjeno oznako.
»Večina študentov je prebivala v Rožni dolini, stran od svojih fakultet, mi pa smo bili bolj zase«, pravi Zoran Senekovič, zunanjepolitični urednik, prebivalec med 1972 in 1977. »Šolo smo imeli praktično pod seboj, da smo lahko v copatah hodili na predavanja. Obkrožali so nas polja in vrtički /…/ tudi skupno prebivanje je bilo dovoljeno.«
Bilo je skoraj kot komuna, veliko so se družili in se zabavali. »Življenje je bilo res bogato in burno. Menza je bila velik družabni prostor. Vsi smo bili seveda brez denarja, a smo združili sredstva in moči.« Sobo je imel odklenjeno, nič ni zmanjkalo. »Kvečjemu so si sposodili pivo ali skrili vzmetnice«, in jih je bilo treba »odkupiti«.
Sobe so imele balkon, kdaj je tam kdo visel z glavo navzdol ali padel iz nižjega nadstropja, marsikoga so »švercali«, saj so tudi drugi želeli biti del dogajanja. »Pravili smo jim »kuža pazi«, ker so lahko spali samo pod pisalno mizo«.
Vito Divac, novinar, se spominja teh »padalcev«, skupne prhe, nagcev v dvigalu, piva, Mance Košir z viskijem in skupnega spačka. Pijane je ustavil policist, 15 jih je bilo noter, šofer je bil najhujši. Vprašal je, če so s »politične« in če imajo podelitev diplom ter rekel »previdno naprej«. Pozneje so izvedeli, »da so imeli Bavčar in nekateri drugi, ki so še zraven delali za policijo, podelitev.«
Drago Mislej, glasbenik, se spominja znanih obrazov, Pavleta Gantarja, pozneje ministra, Ivana Svetlika, rektorja, /…/ Vinka Vasleta, ki je edini od druščine bival s punco. »Kasnejšega ministra Šešerka smo včasih namlatili, ker je razbijal jajca in se hotel učiti.« Četverica je igrala tarok vsak dan od 1. do 4. letnika.
Z. Senekovič se spominja prvih albanskih študentov, nasploh je bila skupnost nacionalno in regionalno pisana – Primorci, Štajerci, nekaj Prekmurcev.
V levičarskem intelektualnem vzdušju so potekale tudi politične debate. »Delili smo se na struje, prižigali svečke za RA in Rdeče brigade«. Sosed je bil Stane Dolanc (- politik, takrat že v ZKJ v Beogradu, v njegovi hiši je zdaj eden od raziskovalnih centrov FDV, B.M.), »ki smo mu hodili voščit za novo leto.«
Poleti je bil dom eden prvih hostlov v Lj., takrat so stanovalci šli v zgornja nadstropja.
Kulturno dogajanje je bilo pestro. Dve leti je v 10. nadstropju izhajal časopis Težka sapa. Imeli so športno ekipo Težka finta, svoj bend.
D. Mislej, glasbenik, je bil v domu med 1968 in 1973. Vadili so v majhni sobici, vsako soboto je bil v kletnem bifeju nastop, kjer so igrali tudi drugi glasbeniki. Bratko Bibič je po domu »kolovratil« s harmoniko.
Učenje ni bilo v ospredju, a nihče ni zabredel, pravi D. Mislej. »Takšno življenje je bilo posledica kolektivne želje, da se nekaj naredi in spremeni.« In »da se imamo pri tem fajn. Najmanj smo mislili na faks in delali ravno toliko, da smo končali letnik.«
S številnimi se skoraj vsak teden ali občasno srečuje. Tam je spoznal ženo. Ni nostalgičen, živi podobno kot prej. »Pred leti smo se želeli zbrati na obletnici, pa smo se vmes politično očitno preveč razdelili in nas je prišlo le pol.«
Dom so izselili leta 2011, stavbo so porušili in 2006 tam »zgradili nov dom«, piše pod staro fotografijo M. Povšeta (? Mišljena je nova stavba FDV in FU UL, zraven pa je Dom podiplomcev, B.M.)

Varčevanje na račun študentov. T.K., Delo, 22.9.2015
Na FDV UL je lani senat sklenil, da imajo profesorji lahko največ 180 ur neposredne pedagoške obveznosti, brez zakonsko možnih dodatnih 60 ur. Tako varčevanje se je nadaljevalo v 2015 in naj ne bi vplivalo na kakovost, zagotavljajo na FDV. V urnikih so za 15% zmanjšali ure za neposredni stik profesorjev s študenti. Namesto 720 ur bodo imeli od 613 do 689 ur, glede na program.
Na rektoratu UL menijo, da je to v skladu z zakonom, na agenciji NAKVIS pa pravijo, da bi jih fakulteta morala o tem obvestiti. Pač pa je bilo obveščeno ministrstvo, MIZŠ, ki je zadevo predalo v obravnavo agenciji.

Nekdanja ministra zatožila svojo fakulteto. R. Ivelja, M. Roglič, Dnevnik, 25.9.2015
Senat UL je obravnaval (- in nato zavrnil, B.M.) vlogo profesorjev Igorja Lukšiča in Jerneja Pikala (FDV UL). Ta dva sta obtožila fakulteto, da je s krčenjem t.i. kontaktnih ur kršila zakon in okrnila kakovost študija, ter avtonomijo učiteljev.
Igor Lukšič: »Plača rednega profesorja na FDV s 30 leti delovne dobe zdaj (po krčenju) znaša 2000 evrov neto, prej pa 2300 evrov. Ni sredstev za raziskovanje, niti za sodelovanje na znanstvenih konferencah.«
Vodstvo FDV (- dekan se je nedavno menjal, B.M.) pravi, da so najbolj obremenjenim profesorjem precej zmanjšali število ur in prejemke, in da si prizadeti ne morejo sprijazniti, ter da je »enačenje neposrednih kontaktnih obremenitev s kakovostjo študija /…/ manipulacija«.
Prorektor UL Goran Turk meni, da senat FDV ni kršil Zakona o visokem šolstvu. Števila kontaktnih ur niso zmanjšali pod zakonsko mero na nobenem študijskem programu. Varčevanje je bilo nujno, da so programe sploh izpeljali. Gre za manjše spremembe programov, zato ni potrebno soglasje senata UL, niti agencije NAKVIS.
Tatjana Debevc, NAKVIS, pa nasprotno meni, da bi FDV morala obvestiti o spremembi ur to agencijo, ki bi nato v postopku podaljšanja akreditacije odločila ali je prizadeto kakovostno izvajanje programov.

Boris Koprivnikar, minister za javno upravo. Dnevnik, 23.9.2015
»Težko je brzdati sindikalne apetite po povečanju stroškov… Četudi zahteve izhajajo iz različnih obljub ali normativnih podlag.«

Najprej priznala, nato pa ni sodelovala. Akademska nepoštenost. B. Petkovič, Dnevnik, 24.9.2015
Na FDV UL so pred 9 meseci posumili, da je profesorica K. Erjavc, (takrat) predstojnica novinarske katedre, potvarjala znanstvena dela, prirejala intervjuje, ankete ipd. (Imela je največ objav od vseh., B.M.). K. Erjavc je priznala določene napake in prosila za prekinitev zaposlitve.
Senat je februarja imenoval komisijo (V. Vehovar, M. Jogan, V. Bucik), ki je pregledala 16 člankov in ugotovila resne nekonsistentnosti in metodološke pomanjkljivosti. (Prejnji) dekan B. Bučar naj bi se nagibal k zaključku, da ne more ukrepati. Senat FDV še ni sprejel odločitve.
K. Erjavc nameravajo zaposliti na FERI UM , vendar čakajo mnenje s FDV U, pravi B. Žalik, dekan FERI.

Rektor izgublja potrpljenje z javnostjo. Afera Logožar. T. Klipšteter, Dnevnik, 23.9.2015
Minilo je 60 dni, odkar sta javnost in rektor UM izvedela, da je K. Logožar, profesor (danes tudi, še) dekan EPF UM leta 2008 prepisal in prodal diplomsko delo svoje študentske.
Nekaj profesorjev in študentov UL je 22.9. med sejo senata UM opozorilo na to, da rektor I. Tičar še ni sprožil odpoklica/odpovedi K. Logožarja. Njegovo razrešitev je 2.9. večinsko podprl akademski zbor EPF UM. Visokošolski sindikat Slovenije (VSS) trdi, da rektor načrtno zavlačuje. Ta pa pravi, da bodo postopki izpeljani pravočasno, v zakonskih okvirih.
(POSLANSTVO UNIVERZE NI BIZNIS, piše na kartonu, ki ga drži študent na fotografiji T.K.)

Docentura zavrla objava v plenilski reviji. T. Klipšteter, Dnevnik, 24.9.2015
Pred odločanjem o napredovanju asistenta M. Mariča, FOV Kranj UM so na rektoratu UM ugotovili, da je ena od njegovih objav sporna. Dekan M. Ferjan je odkril njegov članek l. 2013 v reviji TTEM, ki izhaja v BiH. Na to revijo, v kateri se objava praviloma plačuje, so nekateri opozorili na spletu, tudi univerza Harvard. M. Ferjan se je moral, zaradi asistentove pritožbe rektorju, zaradi domnevnega mobinga izločiti iz odločanja o njegovi docenturi.
Na ARRS so povedali, da so revijo TTEM (in HealthMed ter Amfiteater economic) pred dvema letoma izločili iz seznama indeksiranih. Problem pri t.i. plenilskih revijah in založbah je, da se ne držijo mednarodno standariziranih postopkov za uredniško ocenjevanje prispevkov. Plačevanje ni pomembno, saj je to praksa tudi pri drugih, uglednih, ki so uvrščene v bibliografske-citatne baze.

Preseljevanja, verovanja, trgovanja, vojskovanja

Nepreslišano. A. Ihan, zdravnik. (siol.net), Dnevnik, 23.9.2015
V biblijski Stari zavezi sta popisani, pravi Alojz Ihan, biologija in duša »človeških rodov, ki prečkajo puščave in mora, ter jih ne zanima, ali to traja 5 /…/ ali 50 let, ne zanimajo jih vojaki in še manj birokrati, ki bi želeli urejati življenje po papirnatih pravilih EU-resolucij.«
Ti bodo »na koncu, ne glede na lepe, čiste in etične namene njihovih duš, pripeljali do enakega klanja /…/ kot so ga izvajali Rimljani v /…/ poskusih, kako ustaviti barbare.« A Rim je propadel zaradi sebe in »bi se zgodil tudi brez enega samega barbara.«
(Op. B.M.: Biblija ne opisuje obdobja propada rimskega cesarstva, zlasti ne Stara zaveza. https://sl.wikipedia.org/wiki/Stara_zaveza . K propadu Rima so prispevala (njegova) zavezništva z vojskami t.i. barbarov iz severne in jugo-vzhodne Evrope (federati). Glej npr. http://rimljani.weebly.com/propad-rima.html..., https://sl.wikipedia.org/wiki/Rimski_imperij , https://sl.wikipedia.org/wiki/Foederati , http://www.siol.net/novice/svet/2015/09/selitev_narodov.aspx )

Nepreslišano. Romana Kocijančič. (Nedeljski dnevnik) Dnevnik, 24.9.2015
»Ne moremo enačiti Islamske države z islamom, ki narekuje spoštovanje človeka. V perspektivi nobenega boga ni širjenje vere z orožjem. To je zloraba religije za človeški egoizem /…/ Na Bližnjem vzhodu so žrtve tako kristjani kot muslimani. Tam so žrtve zaradi vojn, trgovine z orožjem. Ne trgujejo reveži, ampak bogati, trgujejo velesile. Bogati svet izkorišča tamkajšnja naravna bogastva, delovno silo, poteka trgovina z begunci. Papež pravi, da dolgoročna rešitev za begunce ni le, da jih sprejmemo v Evropi, ampak morajo velesile, ki krojijo svetovno politiko, ustvariti razmere za življenje v deželah, od koder prihajajo. /…/« »Mogoče pri Slovencih včasih želim več odprtosti, tolerance do drugačnih pogledov. Za kristjana ni dovolj, da je krščen. Kot kristjan mora tudi živeti.«

Tožilci ne vidijo in ne slišijo sovražnega govora. S. Merljak, Delo, 17.9.2015
Poziv k požigu džamije na tvitu izpolnjuje znake sovražnega govora, menita R. Čeferin in D. Petrovec. Gre za javno pozivanje k sovraštvu proti muslimanom. Ob takih izjavah bi se morali tožilci dogovoriti o znakih kaznivega dejanja in politiki pregona. A. Moti iz prijavne točke http://safe.si/spletno-oko pravi, da je treba to področje bolje pravno regulirati.

Berimo, obiščimo, glejmo, poslušajmo

Drugačni muzeji: Čebelarski muzej. J.Š.A., Delo, 17.9.2015
Sredi Radovljice so v baročni graščini na ogled različni panji in druga oprema čebelarjev, pa poslikane panjske končnice, slovenska posebnost, razvoj čebelarjenja s predstavitvijo dveh strokovnjakov Antona Janšo in Petra P. Glavarja, strokovna in poljudna literatura idr.
V biološki sobi se obiskovalci seznanijo s kranjsko sivko. (Apis melifera carnica, B.M.). http://www.ukom.gov.si/si/promocija_slovenije/publikacije/sinfo_informativno_promocijska_revija/arhiv_2015/sinfo_marecapril_2015_kranjska_sivka/ www.muzeji-radovljica.si B.M.)

P kot partizansko, B kot belogardstično. J. Grgič, Delo, 23.9.2015
V ljubljanskem NUKu je razstava (naše) propagande med 2.svetovno vojno, tako revolucionarne, kot protirevolucionarne. Z naslovom: Odloči se pravilno!
Avtorici Helena Janežič in Manja Gratalo (NUK) nazorno pokažeta, »da je odločanje za eno ali drugo stran zgolj na podlagi propagandnega gradiva sila težavno. Slogani in simboli niso vselej povsem jasni«, prav zato »se je z njimi mogoče hitro strinjati«, piše Jožica Grgič.
(Na dveh fotografijah gre(sta) rdeča oz. črna postava z ostrim rezilom nad žival oz. nad orače na njivi, zgoraj pa piše: »Rdeča armada kolje fašistično zver! /…/ oz. »Banditi pripravljajo pot boljševizmu. Proč od teh podljudi!« B.M.)
»Razstavljeni so medvojni plakati, časopisi, letaki, brošure, pesmarice, knjige /…/ tudi prava umetniška dela. /…/ Naslovnice časopisov so bile likovno zelo močne.« Avtorji so bili, na »pravi strani«, K. Destovnik Kajuh, Matej Bor, E. Kocbek, Vitomil Zupan, in (pogosto anonimni) ilustratorji Ive Šubic, N. Pirnat, F. Mihelič,…
Tovrstno digitalizirano gradivo je dostopno na www.dlib.si . Na razstavi je le majhen del. NUK je namreč med vojno verjetno edini v Evropi organizirano zbiral ilegalne publikacije, obeh strani. »Prinašali so jih študentje oz. obiskovalci čitalnice različnih političnih prepričanj /…/ Pozneje /…/ je knjižnica dobila nekakšne ilegalne obvezne primerke.« Zaradi velikosti poslopja in številnih skladišč je bil NUK (- tudi zaradi prizadevanj študentov UL zgrajen tik pred vojno, arhitekt Plečnik, B.M.) kot nalašč za skrivanje takega gradiva. »Nuk je bil sploh varno mesto in je do leta 1944 deloval nemoteno. /…/ Med vojno je bil v nacionalni knjižnici tudi /…/ bunker« za »ilegalce, za katere je bilo zaradi njihovega aktivizma spanje doma prenevarno. Tu je lahko prespalo tudi 30 ljudi hkrati /…/.
Leta 1944 je na knjižnico strmoglavilo poštno letalo, uničenih je bilo 60.000 knjig.
Medvojno propagandno gradivo – z oznakami »P« in »B« - je shranjeno v (dveh) kovinskih omarah, ki jim pravijo Mussolinijeve. Avgust Pirjevec je Italijane prosil za omare za rokopisno gradivo in leta 1942 so jih 25 pripeljali iz Milana. Ključavnice so še danes brezhibne.
Z zbiranjem gradiva je knjižnica nadaljevala po vojni, ljudje so ga, in ga še, spontano prinašali.
(Spomnim se, da so nekateri študenti okrog leta 1971 imeli stike z NUKom; verjetno je tam gradivo z zasedene FF, npr. ciklostirane številke glasila »SP«. B.M.)

Časovni stroj, ki o družbi govori skozi otroške oči. S. Bojc, Delo, 23.9.2015
Revija za otroke Ciciban v 770 številkah priča tudi o naši družbi, njenem odnosu do otrok, pa tudi o razvoju likovne umetnosti in literature, pa tudi poljudnoznanstvenega pisanja, piše Saša Bojc.
V eni prvi številk (1945) je pionir Milan Cimprič iz Drage pisal: »V Gonarsu je bila taka lakota, da se ne da povedati. Vse olupke, ki so jih kuharji zmetali v jamo, smo pojedli. /…/ Žalostno je bilo v Gonarsu.« Pionirka Marica Štimec iz Bosilje Loke je pisala, da ji fašisti v internaciji niso pustili k očetu; tam ji je umrla tudi mama. «Niso me pustili k njej, /…/ Le na pogreb sem šla. Iz Italije sem se vrnila sirota brez mamice.«
V začetku '50 let, v času mladinskih delovnih brigad, je Ciciban pisal tudi o gradnji ceste proti Igu in o cestnem valjarju.
Ko sta ZDA in SZ v '60 letih tekmovale v vesolju, je bilo veliko člankov o kozmonavtki (psički) Lajki. In o atomu, ki ga je ilustrator Božo Kos upodobil kot osebico in sploh vnesel pedagoški vidik in šaljivo prikazovanje naravoslovnih, tudi matematičnih vprašanj ter spodbudil izvajanje poskusov doma…
Med pismi bralcev je več imen znanih Slovencev. Radijec Jure Longyka je napisal šaljivo pesem Maškarada, filmski kritik Silvo Fatur o (podarjeni) maski za potapljanje, kulturni aktivist Miha Zadnikar o poimenovanju bežigrajske šole po Francetu Bevku, igralka Nina Ivanič o očetu pilotu in o letenju, televizijec Aleks Štakul je sestavil križanko, pesnik Tomaž Šalamun je s sestro Katarino (Biedriczyka) pisal iz Mostarja; iz drugih delov Jugoslavije in iz zamejstva so pisali še drugi.
V '80. letih je revijo bralo 100.000 slovenskih otrok.
Ko je umrl predsednik J.B. Tito, je bila to edina črno-bela številka, z njegovimi govori o pomenu učenja, besedila iz učbenikov in čustvena pisma bralcev.
Petja Grafenauer, avtorica razstave Ciciban, prvih 70 let, pravi: »Čeprav je bila politična indoktrinacija v tem času velika, je /…/ prinašala tudi nekaj pozitivnega: imeli smo nekaj, v kar smo verjeli, in česa podobnega danes ni. /…/ To so bili res drugačni časi.«
Ideologija in politika sta bili v reviji prisotni »še tja v '60. leta, v čas aktivne vloge Jugoslavije v gibanju neuvrščenih« vendar »je bil Ciciban podobno ideološki v času slovenske pomladi in osamosvojitve v začetku 90. let.«
Objavljal je nagovore »pomembnih Slovencev, osamosvojiteljev, od dr. Janeza Drnovška, tedanjega predsednika predsedstva SFRJ, do dr. Jožeta Pučnika v vlogi kandidata za predsednika Slovenije. Medtem ko je prvi zapisal, da odrasli, zlasti on kot predsednik, bremen sodobnega časa ne bodo pustili najmlajšim in bodo skušali storiti vse, da bi ustvarili čim boljše možnosti za delo, življenje, je dr. Pučnik nered v otroški sobi primerjal z neredom v državi.« Predlagal je: «Vi uredite vsak svojo sobo, jaz pa bom skupaj s sodelavci uredil državo. Imeli bomo red in bomo lahko hitreje in bolje vse naredili. Živeli bomo varno, lepo ni bogato«.
Čeprav se Ciciban ni postavljal ne na levo ne na desno, je to dokaz političnih obljub o lepših časih, v katere smo verjeli in bili zato v postsocializmu razočarani, pravi avtorica.
Ciciban je sledil tudi toku slovenske (likovne) umetnosti. P. Grafenauer, umetnostna zgodovinarka: »Morda se je /…/ nekoliko dlje obdržala le socialrealistična oz. realistična ilustracija, vendar je nato hitro prešla v visoki modernizem, ki je trajal do poznih 70. let. Ciciban vsekakor ni vztrajal pri eni smeri /…/ zato je seznam njegovih ustvarjalcev impresiven«.
V prvih letih se je poskušalo otroka prilagoditi svetu odraslih, nato pa se je svet odraslih začel približevati otroku, dokler ni v zadnjih 20 letih v ospredje stopil otroški vidik, otrokove potrebe in želje. A obdržale so se resne teme, spregovoril je »tako o alkoholizmu in aidsu kot o nasilju v družini in istospolni družini, kar pa je pred dvema letoma v javnosti dvignilo kar nekaj prahu. Na aktualna družbena vprašanja poskuša odgovarjati še danes«, pravi sogovornica.
(Glej o razstavi v Galeriji Vodnikova domačija Šiška v Lj., ki se bo po 11.10. selila še drugam: http://www.mladinska.com/ciciban/ciciban_-_ze_70_let .)

Osnovna šola manipulacije. Lutke. B. Mehle, Dnevnik, 23.5.2015
»Biti oče ali mama zahteva celega človeka. Poleg vsakodnevnega dela so tukaj še judo, klavir, kitajščina, plezanje, rojstni dnevi, delavnice idr.« piše Borut Mehle »In ves čas predvsem čakaš«, navaja mlado mamico, ki je bila s svojim na 104. predstavi uspešnice ljubljanskega Lutkovnega gledališča.
Zverjasec je mlad lik, angleška pisateljica Julia Donaldson ga je izmislila leta 1999. Knjigo so prodali že v 13 milijonih primerkov, pred njo je med otroškimi uspešnicami le Zelo lačna gosenica, za njo pa Tja, kjer so zverine doma in Medvedek Pu (*1926).
Zverjasec je mala šola manipulacije, piše B. Mehle. »Miš /…/ je najšibkejša v gozdu in večje živali bi jo pojedle. No, Miš se v stiski domisli Zverjasca, grdega, brdavsasto velikega mutanta med medvedom, zmajem in še čim«, ki menda najraje je »lisice na žaru, sladoled, namočen v sovinem soku in pražene kače. Na tak način jih prestraši dovolj, da jo pustijo pri miru. Vendar Miš potem dejansko sreča Zverjasca. Bitje, ki si ga je izmislila, postane realna grožnja. Tudi on jo hoče pojesti, čemur se Miš izogne tako,da /…/ Zverjasca prepriča«, da je ona, Miš, najmočnejša, »v njegovi družbi ponovno obišče Lisico, Sovo in Kačo«, ki se poskrijejo; Zverjasec misli, da zaradi Miši.
»Lutkovne predstave, ki jo vidiš pri štirih letih, ne pozabiš do konca življenja«, piše B. Mehle in dodaja, da se je otrokom najbolj vtisnila v spomin Sova.

O razmišljanju s svojo glavo. I. Štandohar, Sobotna priloga, 19.9.2015

Publicistka Irena Štaudohar, avtorica knjige esejev http://radioprvi.rtvslo.si/2015/06/irena-staudohar-magija-za-realiste/ , tudi že urednica Sobotne priloge, tokrat na njeni zadnji strani kritično piše o študentih in o univerzah (v ZDA).
Spomladi je tam zavel čuden mlačen veter, ko so skupine študentov »od profesorjev zahtevale, da morajo slušatelje vnaprej opozoriti, če bodo predavali o temah, ki bi mlade lahko pretresle.« Kot je menda je neko študentko navdušeno profesorjevo predavanje o Ovidovih Metamorfozah.
(- https://sl.wikipedia.org/wiki/Metamorfoze https://en.wikipedia.org/wiki/Philomela ; Valvasor je natisnil tudi odlično ilustriran povzetek Metamorfoz; v njem je prizor, (narisan) opisan takole:
Tereus Philomelam violavit et reculsit.
Tereus die Philomel entfurhrt, und sie in ungebuhr beruhrt.
Terej je Filomelo zaprl in posilil.
Terej tu Filomelo ugrabi in s silo se nad njo spozabi
.
(Bogenšperk 1680, MK,Lj. 1984, prev. Kajetan Gantar; B.M.)
Študentka, Kolumbijske univerze, »se nenadoma v predavalnica ni več počutila varno«. Kmalu so se tudi na drugih univerzah pojavile ideje, da bi bili občutljivi deli literature opremljeni z opozorili. Da bodo mladi vnaprej vedeli, ko/če bodo brali Shakespereovega Beneškega trgovca, da tam zadiši po antisemitizmu, Virginia Wolf piše tudi o samomorilnosti, v Velikem Gatsbyju je ritem mizoginosti, v Huckleberryu Finnu se ponavlja beseda črnuh…
Prevladalo je mnenje, piše I. Štaundohar, da bi te knjige »morda študente vodile do anksioznosti, k podoživljanju /…/ travm, k neprijetnim občutkom. Literatura lahko /…/ premakne čustva mladih. Ja in? To je bil vedno njen namen.«
Tudi na pravnih fakultetah »imajo profesorji težave, če želijo predavati o preveč nasilnih primerih. Študenti jih prosijo, naj te primere izpustijo iz učne snovi«, kot da bi kirurg prosil, da ne bi bil zraven pri operaciji. Revija The Atlantic http://www.theatlantic.com/magazine/archive/2015/09/the-coddling-of-the-american-mind/399356/ piše, da univerze t.i. politično korektnost spreminjajo v miselno otopelost. »Potuha, da o drugih ni treba premišljevati /…/ se je spremenila zgolj v varnostno ograjo (…), s katero si ljudje obdajo možgane.
Iz nekaterih kampusov v ZDA so odstranili kipe, ki spominjajo na seksizem ali rasizem. Znani komiki tja ne prihajajo več, saj so študenti »izgubili smisel za humor in so postali izjemno konzervativni««, piše I. Štaudohar. »Študentske organizacije zahtevajo, da komiki posebnim komisijam pred nastopom predajo svoje šale« (- šala=vic, ne modna muha, B.M.) v oceno, če žaljive, npr. do »žensk, starih, temnopoltih, homoseksualcev, otrok, vere, revnih, družinskih vrednot…«
Zveni kot zgodba, v kateri »človeštvo živi v popolnem sožitju, v krasnem novem svetu, v katerem so vsi dobri, prijazni, svetleči in srečni. V katerem lahko izbrišemo slabe spomine, negativna čustva, neprijetna srečanja in odnose. /…/ Družba brez bolečine in hkrati tudi brez pameti in sočutja.«
Pamet in sočutje, vedno bolj dvojec brez krmarja, piše avtorica, izginjata, »pa ne le z ameriških fakultet. /…/ Vedno manj se znamo vživeti v zgodbe drugih ljudi; knjige nas /…/ učijo prav to /…/ zorijo naša čustva.«
»Kaj pa razum? /…/ Kam so izginile razsvetljenske ideje o svobodomiselnem in neodvisnem posamezniku, /…/ ki sprejema odgovornost za svoja dejanja?« Morali bi se »spet več pogovarjati: o intelektualni avtonomiji, o predanosti analitični svobodi, o zavračanju tradicije in avtoritete kot nezmotljivih virov resnice, o preganjanju verskega in vsakršnega fanatizma. O razmišljanju s svojo glavo.« /…/

Visoko šolstvo, zakon, pogodbe, afere, akademska skupnost

Odprava neustavnosti v zakonu o visokem šolstvu. Kontrolna točka, Tina Kristan, Delo, 21.9.2015
Ustavno sodišče je aprila 2011 ugotovilo, da je Zakon o visokem šolstvu v neskladju z Ustavo RS. Financiranje državnih univerz bi moralo biti urejeno z zakonom, ne z uredbo. Državni zbor bi moral neskladje odpraviti v 9 mesecih, do začetka 2012.
Od 2011 so se zamenjale tri vlade in tudi zakon je doživel nekaj sprememb, pod ministroma I. Lukšičem in Ž. Turkom. Ekipa ministra J. Pikala je pripravila celovit predlog zakona, bila je javna razprava, pogajanja z deležniki, protesti na ulicah. Tudi ministtrica S. Setnikar Cankar je pripravila koncept zakona in tudi doživela upor. Zaradi afere s honorarji ji je zmanjkalo časa, K. Markež je bila ministrica le nekaj dni.
Ministrica Maja Makovec Brenčič pravi, da bodo najprej pripravili novelo za spremembo glede internacionalizacije, prehoda na institucionalno akreditacijo in odpravo neustavnosti (ureditve financiranja). Delovna skupina bo imenovana v kratkem.

Psi lajajo, karavana gre dalje. R. Bilosavo, Delo, 19.9.2015
Ob aferah v visokem šolstvu se oglasijo posamezniki, (akademske) skupnosti fakultet in univerz, s katerih prihajajo glavni akterji, pa molčijo, piše Roberto Biloslavo, FM UP.
Večina afer je povezana s pomanjkljivo transparentnostjo, preglednostjo, t.j. smotrno, namensko in učinkovito porabo javnega denarja. Afere »Logožar« (od 2008), »Ultra« (2009) idr. »nimajo resnejših posledic, ob njihovem ponovnem vzniku pa so to že zastarana dejanja.« Odgovorni organi ne ukrepajo, pričakovanega odziva akademske skupnosti ni.
Profesor, strokovnjak za upravljanje, (- tudi kandidat za rektorja UP, B.M.) piše, »odločevalcem znotraj različnih skupnosti motni/kalni ribniki še kako ustrezajo. V imenu »avtonomije« se ne odzovejo, v imenu višjih interesov pustijo stvari v predalih ali spravijo pod mizo.«
»Namesto, da bi z namenom ohranitve skupnosti, njenih norm in vrednot (npr. akademskih) »karavana« strnila vrste, taista obmolkne, medtem ko posamezniki /…/ opozarjajo na posamezna dogajanja. Razpad tega, kar se imenuje skupnost, je opazen na različnih področjih javnega sektorja, kjer se z javnimi sredstvi ravna kot z zasebnimi, kjer se upravlja javne institucije, kot da so zasebne in kjer posamezniki pozabljajo, da delujejo v imenu in za javno dobro /…/.«
»Nedavni dogodki na slovenskih univerzah postavljajo veliko vprašanj.« Npr. »zakaj akademska skupnost obmolkne in podeljuje ali ohrani mandat nekomu, ki deluje vsaj moralno etično sporno.« Eden od razlogov je v »problemu prekernih zaposlitev in skrbi, tudi strahu za ohranitev službe. Takrat ljudje prenehajo razmišljati kot del skupnosti in skrbijo predvsem za osebni in kratkoročni interes.«
Univerzam, zdravstvu in državi manjka dolgoročna strategija razvoja. Kratkoročnost spodbuja delovanje za osebne interese, medtem ko »dolgoročno razmišljanje potegne za seboj skupnost – akademsko, lokalno stanovsko, ki razume, hoče in zna urejati svoje področje skladno s skupnimi trajajočimi cilji.«
»To, da ni končnega dejanja po odkritju prodaje diplomskega dela, /…/, da upravni odbori javnih zavodov ne prevzemajo nobene odgovornosti za svoje odločitve, da prevlada »bom že« filozofija in to, da posamezniki brez učinka opozarjajo na sporna in kazniva dejanja, je za skupnost, ki hoče dolgoročno obstati, nesprejemljivo. Karavana /…/ potrebuje /…/ prečiščenje v svojih vrstah /…/ Vprašanje je le, katera bolečina je večja, tista, ki jo lahko občutimo danes ali tista na dolgi rok.«

Ekonomska fakulteta »Onstran zakona« in »Oviranje informacijskega pooblaščenca«. D. Vehovar Zajc, Delo, 16.9.2015
Predstavnica za odnose z javnostmi EF UL Dušica Vehovar Zajc v odzivu na članka v Delu 11.92015 »pojasnjuje, da EF ni onkraj zakona, ampak z Informacijskim pooblaščencem (IP) korektno in aktivno sodeluje /…/ in spoštuje pravni okvir svojega delovanja.«
»Dne 20.8.2015 je EF dobila poziv IP, da mora v roku 15 dni posredovati vsa poročila oz. gradiva, ki so bila podlaga za sklenitev oz. izplačilo avtorskih oz. podjemnih pogodb.« Gre za obsežno gradivo, saj so v »obravnavanem 10-letnem obdobju na fakulteti sklenili z zaposlenimi med 2000 in 3000 pogodb. /…/ Rok za posredovanje dokazil se izteče dne 24.9.2015. EF bo kot je najavila /…/ postopoma dostavila vso zahtevano dokumentacijo skladno s kadrovskimi in finančnimi zmogljivostmi in ob upoštevanju nemotenega izvajanja javne službe.« IP je ponudila, da zahtevano pregleduje v prostorih EF, da bi tako nastali čim manjši stroški, po načelu ekonomičnosti, »ki ga določa Zakon o splošnem upravnem postopku /…/«.

Svet in dom

»Rešitev begunstva je končanje vojn«. M. Grah, Delo, 14.9.2015
Nekdanji predsednik države Danilo Turk je v daljšem pogovoru, o beguncih, Evropi, vladi, arbitražnem sporazumu in kandidaturi za OZN dejal:
»Prebivalstvo Sirije šteje 20 milijonov, od tega je polovica razseljenih /…/. V Jordaniji« (- od tam se je nedavno vrnil) »je poldrugi milijon beguncev iz Sirije.« Večinoma živijo v taboriščih. Od 15-tih jih 14 »zatrjuje, da se hočejo vrniti /…/ Če bodo pred tem imeli ekonomsko prihodnost in osebno dostojanstvo, bo vračanje verjetnejše in lažje.« K temu bi pripomoglo vključevanje v delo, tudi v industrijske obrate, ki bi jih zgradili s tujimi investicijami, in izobraževanje. »Sirske učitelje med begunci bi lahko zaposlili s poučevanjem sirskih otrok /…/.«
(Zavračanje beguncev v vzhodnoevropskih državah?)
»Individualizem in skrb za materialne dobrine sta del zgodbe, a ko gre za solidarnost z begunci, se velikokrat pokaže, da ne prevladata.« Najpomembnejša okoliščina je, »da nobena od držav srednje in vzhodne Evrope nima tradicije imigracij. Vse so /…/države emigracije. Slovenija je v boljšem položaju. Živeli smo v okviru Jugoslavije, ki je bila multikulturna skupnost, imamo pa tudi neposredno izkušnjo z begunci iz BiH in Hrvaške pred 20 leti.« Smo torej bolj izkušeni od (višegrajskih) držav, ki so negativno naravnane proti priseljevanju.
(Vzporednice s preteklimi situacijami?)
»Po drugi svetovni vojni je bila Evropa preplavljena z begunci. Obstajali so projekti za pomoč beguncem npr. UNRA« usmerjanje »bodisi v repatriacijo ali v tretje države. Druga primerjava /…/ begunski val iz Madžarske po revoluciji leta 1956, ko je Evropa sprejela 200 tisoč Madžarov. Kulturna distanca /…/ sicer ni bila tako zelo velika, a ta primer vendarle kaže, da Evropa lahko reši tudi razmeroma veliko begunske populacije. Je pa vsaka situacija nova /…/.«
(Vsi se ne bodo vrnili…)
»EU bi naredila prav, če bi že prej /…/ postavila več dobro urejenih zbirnih centrov v najbolj izpostavljenih državah, vanje masovno investirala, poskrbela za zdravstveno zaščito, izobraževanje, preskrbo in potem skrbno pregledala vsak primer posebej. /…/ Potem bi tudi lažje vodila skupno politiko.« Samo z delitvijo beguncev na kvote, ne da bi vedelo koliko je pravih beguncev in koliko »delovnih migrantov, pravzaprav samo deli breme in povečuje strah, /…/ v ospredje pride predvsem varnostni vidik, vznikne sebičnost. /…/Dobite razpravo, ki povzroča težavo, ne da bi pomagala k rešitivi.«

Izjava dneva. S. Vrščaj, Delo, 21.9.2015
Nekdanja interniranka v Auschwitzu Sonja Vrščaj, o današnjih beguncih:
»Obsojam, da je begunce sploh kdo prisilil v tak položaj zaradi prekletega profita. Trpim z njimi in želim, da jim pomaga vsak, da zaživijo normalno življenje. Ne morem razumeti, zakaj toliko popisovanja in kaznovanja, vračanja nazaj v trpljenje zaradi »slavnega« schengena, to je zanje mučno.«

Nepreslišano. C. Zlobec, Dnevnik, 22.9.2015
»Dr. Ciril Zlobec, akademik« https://sl.wikipedia.org/wiki/Ciril_Zlobec je v nagovoru na srečanju taboriščnikov v Portorožu dejal:
»Slovenci bi morali biti ponosni, kajti ni ga naroda, tudi velikega naroda, /…/ ki bi imel tako veliko zakladnico partizanskih pesmi, ki govorijo o hrepenenju po svobodi, po pravičnosti, skratka po triadi francoske revolucije - svoboda, bratstvo, enakost. To je slovenska poezija… Človek pripada tako preteklosti kot sedanjosti. Vsakdo je dolžan živeti in biti odgovoren za to, kar živi on sam in živi njegova generacija.«

Hladne tehnokratske in »legalistične« izjave. S. Abram idr., Dnevnik, 22.9.2015
17 podpisnikov (intelektualcev) piše predsedniku vlade (M. Cerarju) o njegovem načinu »reševanja« humanitarnih razmer. Njegove izjave dehumanizirajo moške, ženske in otroke na begu iz vojnih žarišč in tudi prebivalce države, ki je »propadla na elementarni ravni odnosa do ljudi /…/ Odločili ste se za Orbanovo pot reševanja begunske krize z žičnato ograjo pendrekov, solzivca, robokopov in ravodušnosti. /…/ Pozivamo vas: nemudoma odprite meje in omogočite prost in varen prehod ljudi stiski čez Slovenijo.«

Podjetja imajo s tujimi delavci pozitivne rešitve. E. Repovž, Delo, 14.9.2015
Na vprašanje, ali so pripravljeni zaposliti begunce so predstavniki sedmih uspešnih podjetij odgovorili, da nimajo predsodkov kar zadeva tujih delavcev. Prvi pogoj ni barva kože ali veroizpoved, ampak usposobljenost in pripravljenost za delo.
Darko Gabrovec, Databox pravi, da imajo tudi delavce iz ZDA, Latvije, Avstralije… in da iščejo inženirje z znanjem mobilnih aplikacij, programerje…
Podatki zavoda za zaposlovanje (ZRSZ) kažejo, da je bilo letos največ izdanih delovnih dovoljenj (tujcem) za poklicne skupine: vozniki težkih tovornjakov, varilci, delavci v kmetijstvu, zidarji in drugi gradbeniki, inštalaterji, orodjarji, kuharji…. Podobna je tudi lestvica prostih delovnih mest, kjer so poleg teh še vzgojitelji predšolskih otrok in delavci za zdravstveno nego.

Iskrica. Horacij, Delo, 18.9.2015
»Stiska pogosto prebudi talente, ki bi v ugodnejših okoliščinah morda ostali skriti.«

Za podvig, kot je pot v Evropo, moraš biti podjeten in trdoživ. M. Šorli, Dnevnik, 21.9.2015
O beguncih in Slovencih govori Igor Pribac, »predavatelj politične filozofije na ljubljanski filozofski fakulteti« (FF UL).
Mihael Šorli, Dnevnik: Dve leti stara anketa inštituta Gallup je pokazala, da 75% Slovencev meni, da priseljenci zasedajo pretežno tista delovna mesta, ki jih državljani EU ne marajo. Na drugem mestu so bili Britanci, pa Skandinavci, Avstrijci, Nemci…
Igor Pribac je presenečen, da smo se uvrstili v vrh narodov, »ki priseljencev zunaj meja EU ne vidijo kot konkurentov na trgu dela.« Anketirani niso čutili ogroženosti zaradi prišlekov, so odprti do njih. Tezo o gostoljubnosti Slovencev potrjuje anketa, ki jo je Episcenter naredil pred dnevi (sept. 2015). Tretjina vprašanih je bila »pripravljena deliti svojo streho s sirsko družino«, polovica od teh vsaj mesec dni. Ti odgovori »razbijajo samopodobo stiskaških, ksenofobnih Slovencev. Morda včasih dajemo tak vtis, a ko je stiska velika, smo zelo srčni in brez velikega pompa pomagamo tudi neznanim tujcem.«
Povsem drugačno podobo bi dobili, če bi sklepali po objavah na forumih in drugje na spletu, pravi I. Pribac. »Poleti, ko se je ta naval pribežnikov kuhal in je bil nadzor na spletiščih manjši, se je v forumih zelo razmahnila odkrita sovražnost. /…/ Z ovadbo nekoč nagrajenega novinarja Erlaha, ki je pozival k obračunavanju pribežnikov s strelnim orožjem, se je ta trend ustavil. A očitno se je samo pritajil.«
Pravi, da sta spletna foruma (24 ur, MMC RTVS) začasno omejila komentiranje pribežnikov. »Vse težko obkladanje med partizani in domobranci v zadnjih 25 letih ni nikoli privedlo do česa takega Jasno je, da je /…/ med nami tudi agresivna pripravljenost, da bi v imenu obrambe svojega doma kršili človekove pravice.«
Za prihodnost Evrope je pomembna sedanja javna razprava o človekovih pravicah /…/ in multikulturalizmu – še posebej v vzhodnih članicah EU, ki so še vedno sredi nacionalističnega projekta. Tudi seznanjenost z dejstvi je osnova za trezno razmišljanje.«
(Katerimi dejstvi?)
Npr. da v Evropo prihaja le majhen del od sirskih beguncev, 90% so jih sprejele sosednje države. Prihajajo ljudje višjih slojev, revni ostajajo ujeti v vojno. In pripadniki srednjega razreda, podjetni, ki si želijo novega začetka. Če bi bili (islamski) tradicionalisti, ne bi pribežali. To so lahko zavezniki EU, most do arabskega sveta.
»Dejstvo je tudi,»da je Slovenija s podpisom vilenske izjave postala del koalicije, ki je napadla Irak in s tem sprožila deregulacijo regije.« Mnogi (pri nas) tudi ne poznajo temeljnih vrednot naše civilizacije.
(Mediji?)
Imajo pomembno vlogo. Dati morajo tudi priložnost povedati tudi tistim, ki so skeptični, ki imajo »do beguncev nenaklonjen odnos.« Brez javnega skepticizma, »bo v poljavnem in zasebnem krepil svoje povampirjene oblike.«
(V Nemčiji si velika podjetja prizadevajo zaposliti pribežnike. So pri nas možnosti za to?)
Prihajajo »šolani ljudje, z veščinami in znanji. Izziv jih je odkriti in vključiti v produkcijske procese.« Med begunci so taki s podjetniško žilico in trdoživi.

Mladi iz Južne Evrope. The generation on move. D. Grasso, J. Ottaviasni, VoxEurope, 10.8.2015
V projektu o migracijah mladih iz Južne Evrope so konec leta 2014 z anketo http://www.generatione.eu/ zbrali 1200 zgodb tistih, ki vsaj začasno zapuščajo Grčijo, Italijo, Španijo ali Portugalsko. Prve ugotovitve kažejo, da uradni viri podcenjujejo njihovo število, saj jih vsaj polovica ob prihodu ni registrirana. Glavni razlogi za odhod je delo, osebne ambicije in izobraževanje. Večina se namerava vrniti, a še ne vedo kdaj.
Op. B.M: Članku (preveden je v nekaj evropskih jezikov) v spletnem časniku http://www.voxeurop.eu/en/content/article/4965910-generation-move so dodane povezave na druge s podobno temo.

Učenje, tudi revnih in virtualno, umetna pamet ter študij športa

Otroci, ki pijejo revščino z materinim mlekom. H. Kocmur, Delo, 14.9.2015
Podatki kažejo, da revščina pri nas še ni dosegla povprečja EU, piše Helena Kocmur. Posledice revščine so pri otrocih lahko nepopravljive.
Navaja ugotovitve sociologa Sreča Dragoša (FSD UL), da se stiska najbolj ogroženih, najmlajših in najstarejših iz leta v leto poglablja. Če država ne bo odpravila svojega dela, se bo njihova ranljivost še povečala.
V mednarodni primerjalni raziskavi PISA so - od 2006 do 2012, vsaka tri leta – ugotavljali pri 15 letnih otrocih matematično, bralno in naravoslovno pismenost. Vplivu socialno-ekonomskega statusa lahko pripišemo 15% pojasnjene variance, pravi Mojca Štraus, PI. Drugi dejavniki so šibkejši – interes, vrste programa… Vendar imajo tudi revnejši otroci možnost za najboljše rezultate, če jim pomagajo učitelji, šola…

Ali obstaja tudi učni doping? O virtualnem pouku. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 18.9.2015
Dobro novico je ujela kolumnistka Jasna Kontler Salamon, novinarka, v medijih, da si otroci (tudi dijaki, študentje) tisto, kar zapišejo ročno bolje zapomnijo in da so računalniške tablice, namesto zvezkov, škodljive. Natanko to je slišala tudi na ljubljanski konferenci o spodbujanju nadarjenih. Morda zdaj naši informatiki ne bodo tako silili k ukinjanju »staromodnih« (delovnih) zvezkov.
Boljše delovanje možganov, boljše pomnjenje si v našem tekmovalnem svetu nekateri menda dosegajo s pomočjo zdravil za zaustavljanje demence. »Bo mogoče treba vpeljati še teste za učni doping?«
Še drobec iz visokošolskega dogajanja. »Ena od naših zasebnih izobraževalnih institucij mi je nedavno po spletu poslala sporočilo o tem, da je lahko študij na daljavo škodljiv – študentje vložijo veliko časa in denarja za klavrn izkupiček – , če ni dobro pripravljen in, seveda, ustrezno akreditiran. Neprimeren študij na daljavo naj bi se zgodil na celo tako slavni univerzi, kot je ameriški Stanford, ki je množico študentov vpisala na neakreditirani študij umetne inteligence na daljavo.« Po New York Timesu navaja(jo), da je 5-letna raziskava na 51.000 študentov študija na daljavo v Washingtonu, pokazala, »da so študenti manj uspešni, ker se jih veliko za študij odloči nepripravljenih za učenje, brez temeljnega znanja angleščine in matematike ter so časovno neorganizirani.«
Kolumnistka, »skeptična do virtualnega pouka« meni, da je ta »lahko zelo dober dodatek klasičnemu pouku. A morda tako sodim zgolj zato, ker nisem pripadnica prave generacije?« (A vseeno mlajše od moje, B.M.)

Umetna pamet. Z. Seneković, Dnevnik, 22.9.2015
V svoji glosi Zoran Senekovič piše o tem, kako »vas mora stisniti okrog srca, ko preberete resen znanstveni članek, /…/ da je človek ustvaril tako pametne »pločevinaste kante z umetnimi možgani«, ki bodo »do 2035 zamenjale več kot 25% zdaj znanih poklicev«.
Ogroženi so tudi /…/ profesorji, kajti, a je kakšen problem naučiti /…/ škatlo, /…/ da monotono odžlobudra v 7.b razredu ob 12 uri snov o enoceličarjih in 1. letniku pravnega faksa rimsko pravo? In /…/ brez bolniških, brez porodniških, breze najedanja zoprnih sindikatov, brez mobinga, brez dopustov, božičnice in regresov, brez dodatka za prehrano, brez stavk…«
V tolažbo je, »da med tehnološko ogroženimi poklici ni predsednikov uprav, menedžerjev, direktorjev bank, borznih mešetarjev, lastnikov slamnatih podjetij, politikov ter znanstvenikov, ki si /…/ prizadevajo iznajti umetno inteligenco, ki bo povsem nadomestila človekove roke in glave. /…/ ker je /…/ nemogoče izumiti tako pametnega robota.«

Filozofija športa. N. Slana, Šolski razgledi, 18.9.2015
Pisec kolumne Športni pogled Niko Slana je dobil pismo, ki mu ga je poslal Silvo Kristan njegov (nekdanji) profesor s FŠ UL, z njegovo »knjižico z naslovom Filozofija športa – prepovedana tema na Fakulteti za šport.
Poleg pa še nekaj besed: »Ne vi ne jaz nisva bila zadovoljna z delom najine fakultete. Moj odpor do cenzuriranja besedil Vam je znan. In prav zato je nastala ta knjižica. /…/ Zlasti starejše generacije športnih pedagogov bi morale vedeti, kako so bile pri študiju prikrajšane. Filozofije športa namreč ni v predmetniku, za kar sem se zavzemal dve desetletji. Žal sem bil le polovično uspešen. Tudi to je nekaj.«
Kristanova knjižica, piše N. Slana, govori o tem, »kako so avtorja skušali onemogočiti« z besedami: »Nimate prav, to je le vaše osebno mnenje.« Kakšno, če ne osebno, se sprašuje S. Kristan, »ki zatrjuje, da študij športa ne bo popoln, vse dokler njegovega pragmatičnega programa ne bo preverjala filozofija športa.«
Tudi N. Slana pripoveduje »mladim, ki so zastrupljeni s športom, da je študijska pot športa sicer lepa, da pa je cilj zelo prozaičen.« To ilustrira z zgodbo uspešne tekmovalke, ki končuje FŠ UL in se bo verjetno odselila k fantu v ZDA ter da bo tam nadgradila svoj študij. Zakaj pa ni izbrala kakega drugega študija?

Le vkup, le vkup…

Priključitev Primorske in Puntarji. Z. Mavrič, Pisma, Delo, 18.9.2015
Bralec Zdravko Mavrič iz Šempetra pri Gorici obžaluje, da je na proslavi praznika vrnitve Primorske »prišlo do neljubih protestov skupine Puntarji. Če je bilo petje puntarske himne in žvižgi najvišjim predstavnikom države /…/ le nekak grenak priokus, ki ga je slavnostni govornik« (M. Brglez) »tudi dostojanstveno sprejel, saj je počakal in nadaljeval govor, je bilo nadaljnje žvižganje in neubrano petje moteče za 5000 glavo množico. Kaj so si o tem mislili poslušalci, so pokazali z večkratnim vmesnim ploskanjem in na koncu govora.«
Sprašuje se, če se ne bodo še »pojavljale enkrat ene, drugič druge radikalne skupine, ki ne bodo zadovoljne s prisotnostjo najvišjih državnih predstavnikov, ne s slavnostnim govornikom? Torej ne pustimo, da nam nekdo /…/ pokvari praznični dan. Slavnostna prireditev ni primeren trenutek za politično obračunavanje.«

Medsebojno uničevanje kot nov slovenski šport. M. Zupanič, Delo, 18.9.2015
Pri nas je preveč negativizma, piše Milena Zupančič in navaja primer iz razprave poslancev o zdravstvu v za to odgovornem odboru DZ.
Čeprav je v ljubljanskem UKC v.d. generalnega direktorja A. Baričič tam šele mesec nji, strokovni direktor S. Hojker pa poldrugo leto, poslanec Marjan Pojbič, vidi ključni problem v hobotnicah in meni, da UKC ne morejo voditi ljudje, ki so kadarkoli imeli stik z vodjem hobotnice J. Zemljaričem. Res je bil ta nekoč prvi mož Službe državne varnosti, pa tudi predsednik IS (vlade) SRS in pozneje podjetnik. Zdaj je, 86 leten, hudo bolan in ne more voditi ničesar. »V stiku z Zemljaričem je bilo v času socializma in vse do pred kratkim /…/ ogromno ljudi.«
Realnost? Lani je UKC obravnaval 1,1 miljona bolnikov (100.000) hospitaliziranih in od njih se je pritožilo le 263. V anonimni anketi so dali UKCju povprečno oceno 4,8 (od 5). Zaradi dveh primerov (otroška kirurgija in zdravnik Radan), meni poslanec Janko Moderndorfer ni treba prikazovati zdravstva kot največjega problema v državi.
Nekaj dni pred razpravo v omenjenem odboru DZ sta bila v Ljubljani dva mednarodna zdravniška kongresa, o anasteziologiji in o demenci z nad 1800 udeleženci. »Prišli so zaradi visoke strokovnosti /…/ zaposlenih v UKC Ljubljana.« V razvitih državah, piše M. Zupanič, »ustvarijo tovrstni kongresi pomemben del BDP /…/ tudi pri nas bi ga lahko.«
Pa se raje »na zdravnike preusmerja splošno nezadovoljstvo ljudi in se jih izčrpava v brezplodnih debatah. Mediji jim v razpihovanju nestrpnosti sledijo. Politično spodbujanje sovraštva je krinka za nesposobnost vodenja države. V 11 letih se je zamenjalo 9 ministrov za zdravje. Niso sprejeli potrebnih večjih zakonskih sprememb. »Politiki se /…/ kot baletke vrtijo med problemi, namesto, da bi jih reševali.«

Aktivnega državljanstva se je treba priučiti. Monika Horvat, Delo, 19.9.2025
Na izobraževanjih za mentorje in koordinatorje otroških parlamentov (doslej jih je bilo 26) so ugotavljali, da se vzgoja za demokracijo prične doma, nadaljuje v šoli in izkaže na volitvah in drugih oblikah politične participacije.
V 7 in 8. razredu OŠ je predmet Domovinska in državljanska vzgoja, a te osnove teorije so premalo za aktivno državljanstvo. Lani so udeleženci konference o participaciji osnovnošolcev ugotovili, da v srednji šoli manjka nadgradnja teh znanj. Predlagali so uvajanje vsebin o človekovih pravicah, o delovanju družbe in države, o vključevanju v odločanje na lokalni, državni in evropski ravni.
Uroš Brezovšek, odbor za otroške parlamente meni, da je podlaga za aktivno državljanstvo medijska pismenost, saj je prav na družbenih omrežjih v zadnjih nekaj tednih nastalo gojišče ksenofobičnih komentarjev, pri čemer je avtorje najti tudi v vrhovih politike, brez moralnih in etičnih vrednot. Pisanje o koruptivnosti veljakov sporoča, »da če imaš dovolj pod palcem, lahko počneš karkoli«.
Glede predloga za nižanje starosti za volilno pravico pravi, da bi mladi (prej) potrebovali več znanja in informacij. Politične stranke bi lahko mlade zavajale. »Mladi ne vedo natančno, kaj bi radi v življenju počeli, zato so možnosti manipulacije z njimi zelo velike. Politični boji bi se lahko preselili na šolsko polje, kar bi bilo nesprejemljivo.«
Mitja Sardoč, soavtor priročnika za učitelje predmeta v OŠ pravi, da nas kar nekaj dela čaka za povečanje zaupanja v posamezne institucije in veje oblasti. To je »najpomembnejši pogoj, da se politična pasivnost državljanov oz. negativni trend spremeni v pozitivnega«.

Človekoljub. Radivoj Pahor, Pisma, Delo, 18.9.2015
Kaj bi z ljudmi, se vrli mož sprašuje.
Odgovora ne najde, a modruje:
brez njih hudo je, z njimi pa še huje!

Berimo, prisluhnimo, pojmo

Med knjigami. Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi, 18.9.2015
Bravničar, D. Pisma iz Moskve : študij violine z Davodom Ojstrahom na konservatoriju v Moskvi 1957-1960. Glasbeni atelje Tartini, Lj. 2015
Evropski muzikolog prof.dr. Primož Kuret – ob 80 letnici. Ur. E. Škulj, Celjska Mohorjeva družba, 2015
Komelj, M. Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj. Moderna galerija, Lj., 2015
Košir, M. Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem. Modrijan, Lj. 2015
Kriminologija. M. Ambrož, A. Šelih, K. Filipčič et al. GV Založba, Inštitut za kriminologijo pri PF, Lj. 2015
Max Weber in znanost kot poklic. Ur. G. gaber, FDV, LJ, 015
Nasilje vojnih in povojnih dni. Ur. N. Troha, Inštitut za novejšo zgodovino, Lj. 2014
O vzponu komunizma na Slovenskem : zbornik razprav. Ur. L. Šturm, Inštitut Nove revije, Lj. 2015
Pregl, S. Prerok na tankem ledu (eseji, pisma, mnenja o avtorjih in knjigah na Slovenskem), CZ, LJ.,2015
Repe, B. S puško in knjigo : narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941 – 1945. CZ, LJ. 2015
Sapač, I., F. Lazarini. Arhitektura 19. stoletja na Slovenskem. FA (UL), Lj. 2015
Slovenija v Jugoslaviji. Ur. Z. Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Lj. 2015
Štefančič, M. j.r. Kdor prej umre, bo dlje mrtev : eseji o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize. UMco, Lj. 2014
Uršič, M. Štirje letni čas : filozofski pogovori. Zima : četrti čas, preludij : o sencah. CZ, Lj. 2015
Zarnik, S. Politična filozofija uradništva : birokracija. FDV, Lj. 2015.

Pika bo za vedno živela v vili Čira Čara. T. Jaklič, Delo, 18.9.2015
Izšel je nov prevod knjige Astrid Lindgren Pika Nogavička.
Leta 1958 je izšel prevod (iz nemščine) Kristine Brenkove, z ilustracijami Marlenke Stupice. Zdaj je delo iz švedskega originala prevedla Nada Grošelj, prevajalka iz angleščine, latinščine in švedščine, Sovretova nagrajenka. Ilustratorka je ostala ista.
Imen glavnih oseb prevajalka ni spreminjala, tu so Tomaž in Anica, gospod Ficko, oče Evrazij - (- da o konju niti ne govorimo, B.M.). Jezik je bolj pogovoren. Nekaj besednih iger je pobrala iz gledališke priredbe Andreja Rozmana (poštekanka, splunk, vrvrti), lepše se bere verz: Ljubi dragi vrvrti, nikdar nočem zrasati. Pika ni več raziskovalka temveč iskarka.
Mladinska knjiga pripravlja še nove prevode Homerjeve Iliade, Stendalovega romana Rdeče in črno ter Dostojevskega Ponižani in razžaljeni.

Rožančeva nagrada Andreju Capudru. J. Grgič, Delo, 18.9.2015
Za knjigo Povest o knjigah je Andrej Capuder prejel nagrado za najboljši esej.
V njej skozi izbor knjig, ki jih je prebral, popisuje svoje življenje, umsko, čustveno in duhovno zorenje, v družbenem kontekstu. »Rekel bi, da sem se hkrati z branjem učil tudi brati«; za srečanje bralca in berila »moraš biti primerno buden.«
Za Delo je povedal, da je izbiral knjige »po srčnem ključu. Tu so knjige, ki sem jih najraje in največkrat bral. Knjige, ki so se me dotaknile v različnih obdobjih življenja /…/ Knjige, ob katerih sem sanjal in potem svoje sanje pretakal v resničnost.« Vojna in mir, Don Kihot
(Koliko je v njih domišljije?)
»Vloga domišljije je pri takem pisanju, tako kot pri branju, kajpak nepogrešljiva.« Težko »pa je, kadar dmišljija izgubi tla pod nogami in v njej avtorja ne prepoznaš več. Najboljše zdravilo zoper tako domišljavost je ironija.«
Med nominiranci je bil lanskoletni nagrajenec Marcel Štefančič (Hitler – kako je preživel), Irena Štandohar (Magija za realiste) in Uroš Zupan (Sto romanov in nekaj komadov).

Marsikaj smo doživeli, tako močne izkušnje kot pri Mamma Mii pa še ne. Helena Kocmur, Nedelo, 19.9.2015
Kar 17 krat je muzikal Mama mia letos napolnil Križanke. Producent je bil nekdanji smučar Jure Franko, v glavni vlogi pa je bila Simona Vodopivec Franko (*1964).
V kranjski gimnaziji je zaradi petja »pokasirala« marsikatero grenko od profesorjev, prav tako tudi med študijem v Ljubljani. »Študij resne glasbe in ukvarjanje s popularno glasbo nista bila združljiva. Mislim, da imajo mladi danes v šoli več podpore in razumevanja kot mi takrat.«
(Si dobil črno piko?)
»Ja, si jo. In treba se je bilo še bolj potruditi, da si prepričal profesorje, da tudi s študijem misliš resno.«
(Od študija k (Moped)šovbiznisu?)
»Ko sem prišla na pedagoško akademijo, kjer sem študirala glasbeni pouk in zborovodstvo, me je /…/ slišala profesorica solopetja Alenka Drnač Bunta in mi predlagala, da bi se po končani akademiji vpisala na glasbeno akademijo, solopetje.« (- torej s PeF na AG UL, B.M.)
O tem je razmišljala do trenutka, ko ji je profesorica »prijazno in iskreno pojasnila, kaj pomeni biti operna pevka, koncertna pevka klasične glasbe v Sloveniji. Po tem pogovoru sem se odločila, da nadaljujem pot v t.i. šovbiznisu. /…/ Z današnjimi izkušnjami in znanjem bi sicer verjetno /…/ odšla v tujino na študij muzikala, kar v Sloveniji takrat ni bilo mogoče. Še vedno ni.«

Diferencirana slika medvojne slovenske kolaboracije. M. Grah, Delo, 15.9.2015
Knjigo o medvojnem sodelovanju Slovencev, voditeljev, političnih strank in cerkve z italijanskim nemškim in madžarskim okupatorjem ocenjuje Matija Grah.
Kanadski zgodovinar Gregor Kranjc je osrednjo pozornost v (prevod A. Poznič, Ciceron, 2004) študiji Hoja s hudičem namenil vojaški in civilni kolaboraciji. Odlikujeta ga tenkočutnost in »zadržanost pri obravnavi moralno kočljivih vprašanj kolaboracije in odpora«. Uporablja vire »tako iz »emigrantske« kot iz »režimske« zgodovinske šole, hkrati pa /…/ procese in akterje vseskozi primerja s tistimi drugod in jih tako umešča v evropski in svetovni kontekst.«
Pod fotografijo skupine uniformirancev, pred zasneženo cerkvijo: »General Rupnik, škof Rožman in nemški oficirji po zaprisegi domobrancev /…/ pred Uršulinsko cerkvijo v Ljubljani.«
(Op.: To je bilo na Kongresnem trgu, 30.1.1945, http://www.rtvslo.si/blog/emonec/domobranska-prisega-drugo-dejanje/44149 B.M. )

Le če imamo notranji mir, ga lahko širimo na okolici. H. Peternel Pečauer, Delo, 15.9.2015
Že 10 let gori večni ogenj miru in ljubezni pri spomeniku padlim v NOB na Trnovem nad Gorico. Pobudnik je bil glasbenik Gianni Rijavec, ki je zasnoval (2002) tudi Mednarodno fundacijo Beli golob.
Leta 1999 je bil na festivali Forte v Sarajevu in tam srečal otroke, žrtve min. Ko se je vračal, je na radiju govoril Bill Clinton predsednik ZDA, ki je bil takrat v Sloveniji, pravi. »Na Kongresnem trgu je govoril o Prešernovi Zdravljici, kot pesmi, ki naj združi evropske narode.«
Doma je sedel za klavir in napisal pesem Beli golob z refrenom:
Ne vrag, le sosed bo mejak.
To je univerzalna mirovniška misel, gonilo vsega, kar še danes počnem. Poudarja povezovanje, sodelovanje, nikakor ne razdvajanja.«
K sodelovanju je povabil popularne evropske pevce (Toto Cotugno, Peter Grašo…., The Platters iz ZDA) in sestavili so Evropski band aid. Z nekaterimi umetniki je ustanovil fundacijo Beli golob in sklenili so nesti keramičnega golobčka ljudem, ki so nekaj naredili za mir, npr. dalajlami, papežu…
Na avdienci pri Janezu Pavlu II mu je ta rekel: »Mir je v naši notranjosti. Le če imamo notranji mir, ga lahko širimo na okolico. Tega je vedno manj. Ljudje so nemirni, spopad se lahko zgodi že zaradi enega človeka, umirajo pa nedolžni.«
Kiparka Patricija Simončič je izdelala Dečka miru, »malega Prešerna, s preširokimi hlačkami, ki naj bi simbolizirale odprtost in sproščenost. Prvega so aprila 2014 izročili papežu Frančišku.
»Želimo si, da bi ta kipec postal nacionalni spominek. Vsaka država ima nekaj, Češka Švejka, Francija Eiffelov stolp, Belgija Mannekena Pisa, zakaj ne bo Deček miru simboliziral Slovenije, kot dežele miru?«

Javni sektor, razvoj, plače

Razredni boj. M. Belovič, Delo, 10.9.20
Komentator Mario Belovič, novinar, po sedmih letih zniževanja izdatkov za zaposlene opaža, da je z vsakoletnimi pogajanji med vlado in sindikati opaža, da je z njimi nekaj narobe.
»Časi krize so minili.« Res so še vedno problemi, ki pa niso »rešljivi le z nadaljnjimi pritiski na zaposlene v javnem sektorju. O strateškem pristopu k politiki javnega sektorja ni namreč še vedno ne duha ne sluha. In takšna je že četrta vlada zapored. Ta trdovratnost /…/ je posledica vztrajne in dogmatične vere v ekonomsko doktrino, ki javni sektor razume kot sekundaren, potrošen in v bistvu odvečen.«
Nekatere države so v času krize celo povečale izdatke, »še posebno za izobraževanje, čimer so si postavile temelje za dolgoročno gospodarsko stabilnost. Pri nas pa politika raje izvaja povsem ideološke spopade in razredni boj s sindikati, namesto, da bi enkrat končno razumela.«

Ujeti v spiralo samoizčrpavanja. F. Drenovec, Delo, 12.9.2015
Plačilna bilanca je v velikem presežku, politika pa še kar govori o nujnem varčevanju, piše Franček Drenovec, ekonomist,
»Zaposlenost, ki se je v krizi zmanjšala za desetino, spet počasi raste, /…/ samo na račun radikalnega siromašenja kakovosti zaposlitev in kakovosti življenja večinskega prebivalstva.« Predkrizno raven so presegle le tri tehnološko najučinkovitejše panoge, avtomobilska in elektro industrija ter farmacija«, druge stagnirajo ali umirajo. Produktivnost dela, ki kaže na prispevek znanja, podjetništva in državnih politik k produktu ene ure dela, usiha; pred krizo je naraščala po 4% letno, lani le 2%. Konsolidira se »sistem« obrnjen stran od produktivnosti, »k navznoter obrnjenemu izčrpavanju družbe«, ki spodjeda razvojno perspektivo.
Potrebni so »hitri ukrepi za oživitev končne porabe, katere delež v BDP je že med najnižjimi v Evropi.« Po sprejemu Zujfa se je zmanjšal za 5 odstotnih točk! Skrajni čas za korekcijo tega zakona. Potrebna je boljša izterjava davkov, izločitev korupcije iz investicij in odprava prikritih dobičkov javnih podjetij. Potrebno je dvigniti minimalno plač. S poštenim plačilom je treba urediti prekarna delovna razmerja,
»Za naša neravnovesja je kriv predvsem izpad investiranja. Zmanjkalo je idej in motivacij /…/ zaradi naraščajoče zahtevnosti svetovnega, zlasti tehnološkega konkuriranja, ki smo mu vse manj dorasli zato, ker so razpadle državne razvojne politike.« Ne zadostujejo lepa občinska krožišča in »komunala

Začetek poti navzgor: kaj storiti. Konkurenčnost Slovenije. P. Stanovnik, S.Uršič, Sobotna priloga, Delo, 12.9.2015
O tem, kako izboljšati mesto Slovenije na lestvici konkurenčnosti pišeta Peter Stanovnik in Sonja Uršič, Inštitut za ekonomska raziskovanja (Ljubljana).
Na lestvici, ki jo sestavlja IMD iz Lausanne je Slovenija letos napredovala za 6 mest, na 49 mesto med 61 državami. IMD upošteva gospodarsko uspešnost, vladno učinkovitost, poslovno učinkovitost in infrastruktura. Izboljšanje je odraz okrevanja gospodarske aktivnosti, predvsem izvoza. Na drugih lestvicah (indeksa človekovega razvoja in človekovega kapitala, trajnostni vidiki) je Slovenija uvrščena višje.
Avtorja menita, da bodo za »trajnejše izboljšanje konkurenčnosti nujne nadaljnje strukturne reforme, vzdržne javne finance ter ukrepi za nadaljnje tehnološko prestrukturiranje gospodarstva in krepitev inovacijske dejavnosti.«
K temu bo prispevala tudi nedavno sprejeta strategija pametne specializacije. Ta poudarja tudi »posodobitev raziskovalnih in inovacijskih sistemov ter oblikovanje učinkovitega »trikotnika znanja« med podjetji ter raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami.« Povečati je treba »sposobnost učinkovitega izkoriščanja znanja z večjo stopnjo komercializacije znanja in novih tehnologij. Kljub vlaganjem v R&R dejavnost (z 2,6% BDP v 2013 smo v vrhu EU) je učinkovitost teh vlaganj nizka, malo je izboljšav, patentov in novih blagovnih znamk.
Človeški viri so eden ključnih elementov za konkurenčnost, za podporo inovativnosti in podjetništvo. »Pomembna je sposobnost države, da razvija, privablja /…/ ter zadrži strokovno usposobljene«. Potrebna sta »sodoben sistem izobraževanja na vseh ravneh, ki se lahko bolje odziva na potrebe gospodarstva« in »večja vključenost podjetij in socialnih akterjev v dolgoročen razvoj kadrov /…/ (štipendiranje, vajeništvo, izobraževanje in usposabljanje zaposlenih.« Izvedeni so bili nekateri projekti »(npr. kompetenčni centri, gospodarska razvojna središča, štipendijske in mentorske sheme, vseživljenska karierna usmeritev), vendar je treba zajeti izobraževanje po vsej vertikali. /…/krepiti ustvarjalnost, inovativnost in podjetnost mladih.«
Za konkurenčnost »je odločilno predvsem usklajeno delovanje vseh (pod)sistemov: gospodarstva, javne uprave, znanosti in izobraževanja, zdravstva… Zato je nujno potrebno, da vlada čim prej izvede strukturne reforme /…/ pri davkih (spremembe dohodninskih stopenj in uvedba davka na nepremičnine), zmanjšanje administrativnih bremen gospodarstva, poenostavitve v prostorskem načrtovanju, /…/ pridobivanja gradbenih in drugih dovoljenj, /…/ prenova raziskovalnih in inovacijskih sistemov, zniževanje prepletenosti države z gospodarstvom s premišljeno privatizacijo. /…/ ukrepi pri obvladovanju stroškov staranja. Zdravstvene zakonodaje in dolgotrajne oskrbe /…/.«

Učenje, delo, vzgoja, študenti, učitelji…

Na študenta osredinjeno učenje. Delo, 25.julija. Z. Jelenc, Sobotna priloga, Delo, 12.9.2015
V polemiko med Ireno Marinko in Barico Marentič Požarnik se vključuje Zoran Jelenc (andragog) z mnenjem, da razprava o »možnosti spreminjanja ustaljenega načina dela s študenti /…/ ni pomembna le za poučevanje na visokošolski ravni, temveč« za »poučevanje nasploh«.
Ob tem opozarja na rabo termina »na študenta osredotočeno učenje«,za angl. »student centered approach«. Podobno je zelo okorno prevesti tudi »client centered, learner centered« z »na klienta /…/, na učenca osredotočeno«. Prav tako ni kaj prida boljše uporabiti izraz »osredinjen« meni in predlaga rešitev.
Priporoča: »učenje po meri študenta« /…/ obravnava po meri klienta/svetovanca« itn. Bolje zveni in je »bolj pisana na kožo naravi slovenskega jezika« ter ga nekateri že uporabljajo.
»Pri prevodih se moramo izogibati poskusom dobesednega prevajanja, razmišljati moramo po naše.«

Iluzija dela. Delo, 22. avgusta. B. Novak, Sobotna priloga, Delo, 12.9.2015
Razmišljanje Renate Salecel (22.8.) je pritegnilo Bogomira Novaka (upok., prej PI), ker je leta 1993 na FDV UL doktoriral iz teme »Struktura dela in pojmovanje vzgoje«.
»Avtorica odpre psihološko-pedagoško vprašanje, kako študentje poslušajo predavanja on uporabi pametnih telefonov. Zadevni problem razširi na preverjanje kontrole učenja študentov, ki je podoben kontroli dela delavcev pri delodajalcu. Če se študent zaradi multifunkcionalnih tehnoloških učinkov uči, tako, da se ne uči, in delavec /…/ beli ovratnik, dela tako, da zapolnjuje predolg delovni čas z drugimi prostočasovnimi dejavnostmi, potem tudi kontrola poteka formalistično samo zato, ker je v tej funkciji. Očitno je, da je avtrica vzela iz zgodovine razvoja dela in visokošolske pedagogike nekatere anomalije in deviacije sedanjega stanja, ki ga doslej še ni bilo v tako izraziti obliki.«
Članek je zato aktualen, meni B. Novak, in zadeva tudi polemiko Barice Marentič Požarnik s člankom Irene Marinko (SP, Delo, 22.8.2015). »Če razumemo kontrolo« v funkciji »povratne informacije, ki vsebuje pozitivno in negativno oceno, potem vodi k izboljševanju učenja in dela, sicer pa ne. V polpreteklem obdobju smo vsaj nekateri verjeli, da pošteno učenje v šoli pomeni v poklicni prihodnosti tudi pošteno delo za pošteno plačilo.«
V industrijski družbi pa tayloristični fragmentaciji dela ustreza »mehansko učenje per partes. /…/ V dobi /…/ videzov je dobro vse, kar služi /…/ predstavi učinkovitosti.« Iz pridobitništva in potrošništva »sledi neznosna lahkost izpostavljanja reklamnih učnih in delovnih ciljev, obljube, kaj vse bodo pridobili udeleženci tečajev, usposabljanj, /…/ raziskovanje po birokratskih modelih komisij EU, pritisk eksternih dejavnikov (pogosto staršev) za najvišje ocene učencev in študentov«. To nas »navaja na premislek o iluziji kakovostnega znanja«. Kult osebnosti je »zamenjan za kult odličnosti«. Visoke vsote se plačujejo zdravilcem in farmacevtski industriji za iluzijo zdravja in pomlajevanja.
»Renata Salecl je že leta 1988 napisala provokativno knjigo Vzgoja kot »bistveno drugotno stanje«. Ob »naštetih izkrivljenih drugotnih stanjih /…/ dela, znanja in zdravja, se poraja vprašanje, katero je človekovo prvotno, spontano, avtentično stanje«? Da ne zdrsnemo v nihilizem »bi se morali opredeljevati za utopičnost solidarnosti s sočutjem«, meni B. Novak.
»Realne možnosti utopičnega upanje je še vedno bolje gojiti kot škodljive iluzije, ki razočarajo, ker vodijo v iluzije. » S tega vidika velja upoštevati, dodaja, spodbude za utopično mišljenje, o katerih je pisala Cvetka H. Toth v Delu 8..2015 ob prevodu Moorove Utopije.

Mladi naj spoznajo posledice korupcije. M. Albreht, Delo, 14.9.2015
Na konferenci Transparency International (TI) v Maleziji je bil tudi Vid Doria, TI Slovenia.
60 držav, tudi Slovenija, ima centre za zagovorništvo, informiranje in pravno svetovanje o korupciji. »S tem spodbujamo ljudi k prijavi neetičnih dejanj in korupcije.« Od novembra lani so dobili 220 takšnih prijav, ki nakazujejo na korupcijo. Na tej podlagi bodo pripravili tudi predlog spremembe zakona o dostopu do informacij javnega značaja, za bolj nemoten dostop do informacij o delovanju javnih institucij. Pomembno je delovanje centra med mladimi. Od 2013 vse bolj sodelujejo s srednjimi šolami in poskušali bodo znanje o korupciji vključiti v šolski sistem. Mladi »morajo na svoji koži občutiti, kako korupcija negativno vpliva na vse.«

Javno proti javnemu. A. Delić, Delo, 11.9.2015
Objava avtorskih prejemkov nekaterih profesorjev na Supervizorju je najprej odnesla šolsko ministrico (S. Setnikar Cankar, FU UL), sledil je boj interesnih lobijev za interpretacijo javnega in/ali tržnega denarja. Časnik Delo je vložil zahtevek za posredovanje kopij pogodb največjih zaslužkarjev na FU in EF, kar je podprl tudi informacijski pooblaščenec. Ker kopiranja ni mogla zaračunati se je razjezila dekanja EF UL (M. Tekavčič, s 360 pogodbami z EF!) in očitala pooblaščencu tratenje denarja. Po mnenju komentatorke Anuške Delić je dekanja ovirala uradni postopek, ki naj bi zagotavljal zakonsko določeno pravico javnosti do obveščenosti.
»Da je razkritje avtorskih pogodb, ki so v seštevkih znašale več sto tisoč evrov, v javnem interesu, je neizpodbitno.« Prav tako »tudi poročila o opravljenem delu« teh profesorjev, ki »večinoma prihajajo /…/ le z dveh fakultet.« Komentatorka je prepričana, »da v javnih izobraževalnih zavodih ni in ne more biti razlike med plačili iz javnega in tržnega denarja javnim uslužbencem, kar potrjujejo nekateri področji razpisi.«
Zaradi nasprotovanja EF UL je »interes javnosti za razkritje predavateljskih pogodb in poročil o delu toliko večji.« Raste z vsakim dnem in pritoževanjem »ker novinarji delamo skladno z zakonom in v imenu javnega interesa.«

Učitelj. Z. Baković, Delo, 14.9.2015
Ob praznovanju dneva učiteljev na Kitajskem piše dopisnica Zorana Baković:
»Učitelj je eden od tistih poklicev, ki niso le služba, ampak predvsem plemenito poslanstvo.« Oseba, ki širi najpomembnejšo vero, vero v znanje. »Učitelj nas je naučil, kako to znanje prenašati /…/ v vsakodnevno življenje. /…/ pokazal, kako prijatelju reči »oprosti« ali »prosim«, /…/ najdragocenejše znanje, ki iz nas dela boljše ljudi. Če nato seveda nismo pozabili nanj.«

Dom in svet

Nemški duh. S. Vidmajer, Delo, 11.9.2015
O spremembi Nemcev in Nemčije piše v komentarju Saša Vidmajer.
Tisti, ki jih je bil v grški krizi sam egoizem, zdaj vzklikajo dobrodošlico (sirskim) beguncem. Gre za demografijo/gospodarstvo in za vrednote. »Upadanje rojstev med vsemi v Evropi najbolj vznemirja bogati Nemčijo«, piše in dodaja, da kanclerka v tem prepoznava nemški zaton. (- In vabi tujo delovno silo, B.M.). Ljudje pa so se odzvali še bolje. »Spontanosti tolikšne razsežnosti ne pomnimo, povezana je s solidarnostjo in ideologijo univerzalizma o enakosti med ljudmi.
Markus Gabrijel je presenečen, ker so nad »novo Nemčijo«, kozmopolitsko »v Kantovem smislu«, presenečeni drugi.
O kateri Nemčiji govorimo, se sprašuje akademik Keith Botsford. »O tisti Tacita ali Karla Velikega, Lutra ali Goetheja, weimarski Nemčiji, Hitlerja ali Angele Merkel?«
Begunska kriza je pokazala najslabše, kar premore celina, postala je simbol politične krize Evrope, piše S. Vidmajer. Nemčija pričakuje letos 800.000 beguncev, po drugi strani pa je voditelje Anglije, Francije in Vzhodne Evrope zagrabil strah.
»Po ocenah Deutsche Bank bodo begunci stali več kot 7 milijard evrov. Najbrž je Nemčija edina, ki si to lahko privošči. Pravi izziv /…/ je integracija prišlekov: treba jih bo naučiti jezika, izšolati, jim omogočili zdravstvo, zaposlitev.« Ta fronta »pomeni ali zlom ali rešitev evropske ideje. Zato je pogled v evropsko Nemčijo edino upanje.«
(Na www.delo.si/video: Nemčija od četrtega rajha do obljubljene dežele.)

Kako si predstavljate Evropo čez pet let? Nedelovih sedem. Nedelo, 13.9.2015
Jure Apih, publicist: »napovedovanje prihodnosti je nehvaležen posel. Si je kdo ob spektakularnem Titovem pogrebu predstavljal skorajšnji krvavi razpad Jugoslavije? Je kdo ob Kučanovem odhodu z beograjskega kongresa ZKJ verjel, da bo čez nekaj let Slovenija z J. Janšo na čelu predsedovala EU? (1980; 1990; 1991-1995-; 2008. B.M.) /…/ Dogajajo se druga za drugo same še včeraj nepredstavljive stvari. Evropi, se zdi, grozi brutalen postcivilizacijski scenarij, če ne bodo njene elite, ki so svet obdarile/izzvale z demokracijo, humanizmom, fašizmom in komunizmom, zmogle alternativne vizije brezobzirnemu finančnemu neoliberalnemu globalizmu, ki nas stiska za vrat.«
N'Toko, glasbenik in kolumnist: »Evropa je zrasla na bogastvu svojih kolonij, z uvažanjem poceni delovne sile in nato z dobičkanosnimi vojnami na območjih, ki jih je ored tem pomagala izropati. Tako je ustvarila množico odrinjenih, obubožanih in obupanih na eni strani, na drugi pa množico dobro preskrbljenih, ki se na smrt bojijo njihovega obupa. Evropa /…/ lahko pomiri družbena trenja s prerazporeditvijo bogastva in aktivnim vključevanjem vseh narodov, ki so ji pomagali to bogastvo ustvariti, ali pa dovoli lokalnim šerifom postaviti zidove in v imenu varnosti pred »neciviliziranimi« kulturami vzpostaviti policijske države. Žal je precej težje zgraditi svet solidarnosti kot svet strahu.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Čez 5 let »bi rada doživela Evropo, v kateri bi socialna politika izboljšala življenje državljanov EU, tudi v novih članicah in skupaj z njimi milijoni beguncev /…/ torej povratek k evropskim humanističnim idealom. Ne bi pa rada doživela Evrope nacistične koalicije /…/ držav in uveljavljanja politike pokornosti in sokrivde pri uničevanju drugega.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Se bojim, da ne bo kaj dosti bolje, kot je danes. V vseh krizah bogati z redkimi izjemami še bolj bogatijo, revnih pa je vse več. To bo po eni strani spodbujalo nastanek socialnih gibanj (Podemos, Sirza), po drugi a nacionalistično fašističnih (Jobbik, Zlata zora.) /…/ Kakšna bo Evropa, je najbrž najbolj odvisno od Nemčije. Njene odločitve so v marsičem zelo kontrastne – ravnanje z Grčijo ali odnos do beguncev. Prav begunci bodo preizkusni kamen evropske prihodnosti.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Evropa čer 5 let ne bo prav nič drugačna kot je danes, begunski val se bo ustavil, žičnata ograja na Madžarskem bo odstranjena… Še več, celo boljša bo kot danes, ta naša stara celina. Ljudje ne bodo več nestrpni, levi in desni ekstremizem bosta izginila, še bolj bomo družba blaginje. /…/ Moja želja /…/ je, da svizec ne bi več zavijal čokolade in da bi počasi začeli razmišljati o novem družbenem sistemu. Ta mi ni več všeč.«

Glejmo, brskajmo, berimo, poslušajmo ….

Ustvarjalni nemir štirih devetdesetletnikov. J. Šutej Adamič, Delo, 10.10.2015
V Galeriji Društva likovnih umetnikov Ljubljane razstavljajo S. Batič, V. Makuc, Š. Planinc in K. Zelenko.
Stojan Batič, kipar, ki je imel letos retrospektivno razstavo v Jakopičevi galeriji Človek in mit, je nekoč dejal: »Vsakdo od nas ima svojo odisejado.« Njegova se je začela pred 70 leti, ko je postal prvi študent novoustanovljene ljubljanske akademije upodabljajočih umetnosti, zdaj ALUO (UL). Znan je po spomenikih oz. javni plastiki.
Vladimir Makuc je po študiju na ljubljanski akademiji začel s kopiranjem fresk, zdaj pa razstavlja poslikan keramiko v Galeriji ZDSLU.
Štefan Planinc izpoveduje podzavest, fantastiko, sanje, neverjetno in neresnično.
Karel Zelenko deluje kot svobodni umetnik v Ljubljani in Grožnjanu na Hrvaškem.

Bolj ali manj bistvene besede. A. Debeljak, Sobotna priloga, Delo, 12.9.2015
Zadnji julijsko nedeljo gre Aleš Debeljak od Trnovskega pristana proti Aškerčevi cesti (- nekoliko levo zgoraj je FF UL, kjer trenutno dela, B.M.) in pred stojnicami boljšega sejma zagleda CIZO.
»To je ročni voziček na dveh kolesih, s katerim so od konca AO cesarstva (-in kraljestva, k.u.k., B.M.) Krakovčanke in Trnovčanke vozile solato na ljubljansko tržnico. »Zelena solata, zeleni signal.« Nato si ogleduje »razstavljene stvari: očala s srebrnim okvirjem, tulci za svinčnike s porcelanastim robom, skodelice in čajnice iz fajanse, žičnate ptičje kletke in slamnati predpražniki, enciklopedije in priročniki, male slikanice iz zbirke Čebelica in skladovnice knjig iz zbirke Naša beseda, motno rdeče usnje, mošnjički s steklenimi frnikulami, pastirski pipci in lovski noži, gumbi sprhnelih plaščev in kovinska odlikovanja razpadlih armad, razglednice in planinske značke, črnilniki in nalivna peresa, šatulje z drobnimi zrcalci, brivski čopiči iz svinjske dlake, nalepke iz pivovarskih steklenic, pločevinaste ploščice ukinjenih železniških postaj in preimenovanih ulic, znamke, kovanci in bankovci dežel, oddaljenih v prostoru in času.«
Nikola Tesla! »Bankovec bledo rožnate barve z nominalno vrednostjo 10.000.000.000 dinarjev je Srbija v državni skupnosti izdala leta 1993, med vojnami za jugoslovansko dediščino.« /…/ obris Teslovega transformatorja. /…/ resni lik fizika, matematika, čudaškega elektroinženirja in izumiteljskega genija z družinskimi koreninami med hrvaškimi Srbi iz Like, s habsburškim šolanjemin ameriško ter svetovno slavo.«
Jesensko popoldne, druga polovica '90 let, ameriško-kanadska meja, Niagarski slapovi. Kip Nikole Tesle pred staro hidroelektrarno, ki ga je 1976 postavilo »jugoslovansko ljudstvo«, neizmerne količine vode, »bučeči hrum, Semzdin Mehmedinović in jaz /…/ prišli smo s pesniškega branja in okrogle mize na univerzi v bližnjem Buffalu, /…/ pozirava za fotko, ki jo je naredil Amiel Alkalay, ameriški pesnik, profesor bližnjevzhodnih študij in levičarski aktivist, stojnice s hitro hrano in kičastimi spominki /…/ prodajalca je izdal soroden slovanski naglas, Beograjčan je nedavno emigriral /…/ pokaže na točno tak bankovec, kakršnega sem pravkar videl ob Ljubljanici, /…/ komad dajem za dolar, /…/ navdušeni turisti v vrsti čakajo, /…/ naš smeh ob pretvorbi ništrca v kapital, /…/ muzanje ob grenki igri zgodovinske ironije.«
Ni ironije v življenjepisu Sema (*1960), »vrstnika in sopotnika iz davnih jugoslovanskih dni, ko smo iskreno verjeli v pomembno vlogo besed, s katerimi se ustvarjajo in uničujejo svetovi«, pesnika ki sodi med »kroniste duše, včasih imenovani tudi modreci. Iz Tuzle se je »kot študent preselil v Sarajevo, /…/ 1993 diplomiral iz primerjalne književnosti in bibliotekarstva«, bil urednik revij Lica in Valter ter (1991) Fantom svobode, dvakrat prepovedane. Že leta 1990 je objavil knjigo slutenj Emigrant, nato pričevanje »o peklu življenja brez elektrike, tekoče vode in zdravil ob pičli grani« Sarajevo blues (1992), ko je med obleganjem s prijatelji »ustanovil tednik BH Dani, v katerem so zagovarjali demokracijo in pluralizem sredi vladavine malih diktatorjev in velikega etničnega čiščenja /…/.« Leta 1996 je že pral avtomobile v Texasu, nato delal na radiu Voice of America v D.C, kjer danes živi.
V knjigi pesmi Devet Aleksandrija (2002, Zagreb, angl. V prev. A. Alkalaya pri City Light SF) potuje po 11. septembru prišlek z vlakom čez novo domovino, razkrivajoč strahove in preganjavice takrat šokirane ZDA. Sledile so knjige Transatlantik mail (2009, z Miljenkom Jergovićem), Ruski kompjuter (2011), /…/, Knjige prozora (2014).
Naslovnica Autoportreta s torbom (2013) je »značilna za sedanjo migrantsko krizo. Prikazuje moškega z zguljeno torbo na rami in pomečkano čepico na glavi. Gledamo ga v hrbet, kako odhaja izven okvira, se pravi, točno tja, kamor sodobna evropsko svetohlinstvo peha prišleke: nekam proč.«
»V tukajšnjem prostoru je ciza beseda za važno stvar kulturne dediščine, solidarnost pa je povsod beseda za bistven medčloveški odnos. /…/ je roka, ki roko drugega stisne, ne odrine. Drugi namreč postane jaz šele takrat, ko solidarnost knjižimo na strani skupnega upanja.
Če pozabimo na cizo, se prikrajšamo za košček posebne slovenske zgodovine. Če pozabimo na solidarnost in odvrnemo pogled od migrantov, beguncev in iskalcev azila, je škoda hujša, saj druge prikrajšamo za univerzalne človeške pravice, sebe pa oropamo za sposobnost vživetja, sočutja in sobivanja: to zmorejo le skopuški blagajniki, ozkosrčni politiki in kratkovidni diplomati.«

Kriza kot patologija, ki uničuje svet. M. Megla, Delo, 10.10.2015
V ljubljanski Stari elektrarne je bila premiera predstave Kapital režiserja Ivice Buljana. Izhaja iz knjige T. Pikettyja Kapital v 21. stoletju (prevod je izdala nedavno MK), režiser pa se je oprl tudi na druge avtorje: Shakespeare, Marx, Pasolini (potrošniška družba, kapitalistično razvrednotenje človeka), Foucault (neo-liberalizem), Bourdieu (socialni kapital), Baidou idr. V pripravi so se izvajalci srečali na posebni delavnici z mladimi (do 34 leta) iz 6 držav. Govorili so o tezi, da se finančna neenakost v tem stoletju povečuje.

V šolo, v šoli…

Nov začetek, novo upanje. S. Merljak, Delo, 1.9.2015
Šolanje najbolj zaznamuje naša življenja in celotno družbo, povzema v komentarju Sonja Merljak pristojno ministrico M. Makovec Brenčič, ki je »v svoji poslanici poudarila, da šola ni le hram znanja, ampak tudi prostor, kjer se krepijo medsebojno razumevanje, sodelovanje in prijateljstvo. In tudi zanjo je prvi šolski dan lahko priložnost za nov, drugačen, boljši začetek«, za »konceptualno reševanje problematičnih področij«, ki jih je preložila na jesen.
»Slovensko šolstvo je sicer dobro. Tako potrjujejo mednarodne raziskave in tako po anketi Dela meni tudi veliko Slovencev.« A lahko se še izboljša. Ministrica lahko k sodelovanju pritegne vse vpletene in »sedanje učinkovite rešitve prelije v celotni sistem.«

Izobraževanje v EU. Ni superminister, je pa komisar, ki meni, da bi morali za izobraževanje dati več denarja. Sonja Merljak, Sobotna priloga, Delo, 5.9.2015
Evropski komisar za izobraževanje, kulturo, mlade in šport je oktobra 2014 postal Tibor Navracsics, univerzitetni profesor, politik iz ožjega kroga (Orbanove) stranke Fidesz in nekdanji zunanji minister Madžarske.
V pogovoru ob začetku šolskega leta pravi, da je izobraževanje »ključni steber politik prihodnosti /…/ investicija /…/ temelj za konkurenčnost v prihodnosti in podlaga za družbeno kohezijo.« Izobraževanje nas lahko »uči osnovne socialne veščine /…/ daje temeljna znanja /…/ pomaga graditi solidarnost /…/« v državah zahodne, srednje in vzhodne Evrope, kjer imajo socialne konflikte, frustracije. »V prihodnosti potrebujemo bolj povezane družbe in izobraževanje lahko k temu morda najbolj pripomore.«
(Izobraževati za potrebe trga dela ali vzgajanje razmišljujočih državljanov?)
Tudi tu je treba najti ravnovesje »med teoretičnim znanjem in njegovo praktično uporabo. Nisem proti družboslovju, saj sem vendar politolog.« Moramo pa tudi v t.i. »teoretičnih znanostih razvijati bolj praktične profile, da pomagamo mladim na trgu dela. /…/ Politologija npr. je lahko zelo teoretična /…/ Ampak znanstvenik je lahko tudi zelo praktičen politični analitik, ki pri odločanju pomaga investitorjem, podjetjem in vladi.«
(Če država plača študij, mora tudi zagotoviti delovno mesto? Je to stvar posameznika?)
»V tržni ekonomiji država ne more sama poskrbeti za delovna mesta za univerzitetne diplomante. A to ne pomeni, da ima zvezane roke. Lahko, denimo, vpliva na delodajalce in trg dela ter na visokošolsko izobraževanje, da bo to bolj praktično in da bodo študenti pridobivali bolj uporabno znanje.«
(Lahko - ali bi morala?)
»Hm. To je večna politična debata. Seveda so politiki, ki pravijo, da je znanje del svobodnega trga, da je vlada zgolj podpora iz ozadja, ki skrbi za infrastrukturo in avtonomijo visokega šolstva. In /…/ so politiki, ki pravijo, da je naloga države, da /…/ zagotovi delovna mesta za mlade. /…/ Ne bi rekel, da imajo prav eni ali drugi«, v politiki pač »imamo take debate o odgovornosti.«
(Vaša vizija?)
»Država lahko ustrezno prilagodi visoko šolstvo le, če ima jasne prioritete v gospodarstvu«, vizijo »prihodnosti države« /…/ za industrijske in ekonomske politike.«
(Varčevanje?)
Navadno (izobraževalnim) »ministrom svetujem, da moramo skupaj prepričati kolege v vladah, finančne ministre in premierje, da je izobraževanje stvar prihodnosti.«
(Digitalna usposobljenost, mladih, žensk, starejših - v Evropi, Sloveniji?)
»Ravno smo sprejeli dogovor o enotnem digitalnem trgu.« (V EU). Odprta ostajajo vprašanja avtorskih pravic, tehničnih podrobnostih, »vse do izobraževalnih sistemov in njihove prenove. /…/ Med sestankom z (slovensko) ministrico smo se ogovarjali o tem, da so v šolah /…/ učenci bolj tehnološko izobraženi kot učitelji.« Ne govorimo več o tem, »kako učence učiti digitalnih spretnosti, ampak kako z njimi seznanjati učitelje. Tradicionalna vizija karierne poti učiteljev je, da se neha učiti, ko diplomira in samo poučuje učno snov, ne velja več. Osredotočiti se moramo na učenje učiteljev, da pridobijo digitalne veščine.«
(V mislih sem imela izobraževanje odraslih.)
»Seveda, danes šole niso le za otroke, temveč tudi za odrasle. V državah članicah eksperimentirajo s popoldanskimi in večernimi šolami, z dodatnim izobraževanjem v lokalni skupnosti. Take iniciative moramo finančno podpreti.«
(Slovenska šola? Kaj se lahko naučimo od drugih, npr. od Finske?)
»Vaš sistem je dober, eden najboljših v Evropi.«
»/…/ kopiranje rešitev ni pametno. Slovenija je družba visoke kakovosti, tako kot Finska, ampak ima druge izzive in izhaja iz drugačne kulturne in nacionalne tradicije. Poiskati morate svoje odgovore. Večji ugled učiteljev je prav gotovo lahko naslednji izziv. /…/ Res je, da so na Finskem učitelji najpomembnejši dejavnik za uspeh izobraževalnih reform /…/Njihova pripravljenost, motivacija, znanje in veščine so lahko ključni za intelektualni razvoj učencev. Treba jih je podpirati, /…/ da bo njihov položaj bolj močan.«
(Učiteljem avtonomijo, otrokom dobro izobrazbo, ampak kako? Naj merimo zadovoljstvo otrok?)
»Socialna frustriranost mladih je eden od ključnih izzivov na evropski ravni. /…/ V srednji Evropi je bolj mirno, ampak narediti moramo vse, da preprečimo naraščanje socialnih in kulturnih konfliktov.
Nisem prepričan, ali sploh lahko merimo srečo otrok. Ampak dobre šole in dobri učitelji jim lahko vzbujajo dobre občutke, in to je del sreče. Naše otroke moram zaščititi in poskrbeti, da bodo imeli svoj prostor v družbi, pa tudi, da bodo ohranili vrednote demokracije.«
(Je Navracsics slovanski priimek?)
»Ja, izhajamo iz Podravine, in tako kot vi govorite madžarsko, jaz govorim hrvaško. To je lepota srednje Evrope.«

Gorivo iz kanalizacije. G. Urankar, Nedelo, 6.9.2015
V šoli mu gre kar dobro, pravi Anže Lovše, dijak 4. letnika Gimnazije Vič. Vendar se mu zdi najpomembnejše, »da se lahko poglobim v kakšne težave in jih rešujem.«
Z raziskovanjem se je začel ukvarjati v 2. letniku, ko je šel na naravoslovno olimpijado Zdaj se ukvarja s sladkovodnimi algami, iz katerih namerava pridelovati bioplin. Njegov poskus je vzbudil zanimanje in letos je bil na mednarodnih tekmovanjih na Nizozemskem in v ZDA. Dobil je srebrno in zlato medaljo.
»V Ameriki, kjer se šola ogromno nadarjenih mladih ljudi z vseh kontinentov«, piše Gorazd Utenkar, so ga opazili in »takoj na tekmovanju je dobil dve ponudbi za štipendijo, če bi študiral pri njih«. Študij tam ga mika, a se še ni odločil kam bo šel prihodnjo jesen. Zagotovo na naravoslovje, ti predmeti so mu ljubši kot družboslovni.
Meni, da so zelo dobre možnosti za študij tudi v Sloveniji. »Vsekakor pa ga zanima, kaj poleg študija ponuja kakšna izobraževalna ustanova.
V domačih Domžalah se ukvarja tudi z ekstremnimi športi, kot so rolkanje, gorsko kolesarjenje in BMX, deskanje na snegu, pohodništvo in plezanje. Pri srcu mu je rock in metal glasba, znanstvenofantastični filmi; zanima ga, kako si drugi predstavljajo prihodnost.

Gospodarstvo, javni sektor, sindikati, plače, zaposlovanje

Mramor: rast BDP veselje in skrb. M. Jenko, Del, 2.9.2015
Ob podatkih o večji gospodarski rasti je finančni minister Dušan Mramor dejal, da smo pred odločitvijo, »ali si bomo zvišali plače /…/ ali pa bomo dopustili, da se del tega prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih.«
O pogajanjih s sindikati je minister dejal, da lanski dogovor vladi nalaga sprostitev napredovanj (v javnem sektorju). »Hkrati pa smo sprejeli socialni sporazum, ki je povečevanje plač v javnem sektorju vezal na povečanje produktivnosti v zasebnem sektorju, kjer se je produktivnost povečala za 1,7%. Toliko pričakujemo tudi v prihodnjih letih. S tem je omejeno tudi povečanje mase plač v javnem sektorju.«

Nepreslišano. S. Gole, (siol.net), Dnevnik, 7.9.2015
Generalna direktorica Adrie Mobila Sonja Gole, o premagovanju krize:
»Moje vodilo je vedno, da je treba zagotavljati finančno stabilno podjetje. Se pravi, vlaganja v obsegu, ki ga podjetje zmore« in »kleščenje stroškov in prilagajanje novim pogojem.«
Zmanjšali so »proizvodne kapacitete za 50%, kljub temu pa ohranili delovna mesta /…/ z zelo radikalnim posegom v kratkoročno poslovno nepotrebne stroške. Na drugi strani /…/ sredstva vložili v področja, ki dolgoročno prinašajo rezultate. Prepričana sem, da brez razvoja ni dolgoročnega napredka. Da brez vlaganja v trg, brez zagotavljanja zadovoljstva kupca /…/ iskanja novih poti, novih znanj, novih rešitev, brez vlaganj v ljudi tudi ni napredka.«

Ali menite, da bi vlada morala izpolniti obljubo o dvigu plač v javnem sektorju?
Nedelovih sedem, Nedelo, 6.9.2015
Jure Apih, publicist: »Dilema seveda ni preprosta /…/ poštenju zavezana vlada mora besedo, k jo je dala seveda držati /…/. Zapraviti vse učinke trdega varčevanja in ogroziti komaj doseženo pogojno vzdržnost državnega proračuna bi bilo nespametno. Če se okrevanje gospodarstva ustavi, bodo spet nezadovoljni volivci. Profesorji, birokrati, demagogi in šalabajzerji dileme ne bodo rešili. Potrebni so modrost, zaupanje in zgled, česar žal na Gregorčičevi ni prav veliko. /…/ Vsaj dodatke k minimalni plači /…/ priznajte za začetek!«
N'Toko, glasbenik in kolumnist: »Zadnja leta se je oblikovalo nenavadno razmišljanje o javnem sektorju. Po eni strani bi javnost rada, da je sodoben, učinkovit in prijazen, po drugi pa bi javnim uslužbencem za vedno zamrznila plače, jim onemogočila napredovanje in celotnemu sektorju prepovedala nove zaposlitve – vse recepti za ustvarjanje nefunkcionalnih institucij. Ideja, da se del zaposlenih okorišča z javnim denarjem je v medijih popolnoma preglasila dejstvo, da večina zaposlenih opravlja odgovorno in težko delo v obupnih razmerah za slab denar. Nehajmo se pretravrjati, da bo brezglavo varčevanje pri plačah čudežno uredilo razmere v javnem sektorju.« /…/ za začetek se /…/ nehamo obnašati, kot da smo še vedno v krizi.«
Dušan Jovanovič, režiser: »V bivši državi je oblast govorila, da moramo zdaj samo še malo potrpeti (zategniti pas) /…/ do trenutka, ko je država kratko in malo propadla. Obljuba Cerarjeve vlade o dvigu plač /…/ je bila Mramorjeva demagoška finta v pogajanju s sindikati: zdaj obljubimo /…/ potem bomo pa rekli, da dajmo ta denar rajši za naložbe v prihodnost mladih. /…/ Zdaj smo spet na razpotju: ali vrabec v roki ali golob na strehi. Sindikati bi rajši imeli vrabčka v roki. /…/ Ampak enkrat moramo nehati živeti iz rok v usta. V spopadu med Štrukljem in Mramorjem bom navijal za dejmo stisnt strategijo.
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Menim, da bi vlada morala izpolniti obljube, dane državljanom – tudi /…/ prejšnje vlade. /…/ Če se torej zdaj, ko se je kriza umirila, plače v javnem sektorju ne povečajo, bodo za našo vlado upravičeno veljali vsi epiteti, ki jih je /…/ naslavljala na grško… Kredibilnost te vlade je na robu sesutja.«
Dragan Petrovec, kriminolog, spomni na zgodbo o oslu, ki ga je gospodar vedno manj hranil, a je še vedno vlekel. In ko se je ravno navadil … »Če so zaveze vlade temeljile na jasnih izračunih, je vse drugo razen izpolnitve obljube goljufija.« Ampak »smo tega od mnogih vlad že vajeni«, postajamo podobni osličku. »Ne vem pa, koliko dni zdržimo.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Dana beseda mora nekaj veljati. /…/ ne glede na splošno naklonjenost javnosti do javnih uslužbencev, ki temelji na negativnih stereotipih o dobro plačanih in lenih delavcih, /…/ so plače v javnem sektorju glede na zahtevano stopnjo izobrazbe in zahtevnost dela nizke.«

»Skrbi me želja po privatizaciji vsega javnega.« L. Jakše, Delo, 7.5.2015
Veterinar, predsednik stranke SD in kmetijski minister Dejan Židan v pogovoru tudi o privatizaciji zdravstva, mladih in zaposlovanju.
»Privatizacija ni samo prodaja, ampak tudi javno-zasebno partnerstvo in podeljevanje koncesij /…/ Želje po privatizaciji javnega so povsod. Zelo me skrbi velika želja po privatizaciji javnega zdravstva. /…/ ko različni ljudje govorijo, kako je vse zanič in slabo, razumem kot obliko pritiska, da bi se zdravstveni sistem privatiziral. Slovensko zdravstvo je /…/ na zelo visoki ravni, občasne ekcese pa je pač treba sproti hitro reševati.«
(Finance?)
»Morda je v javnosti občutek, da smo si /SD/ in minister Mramor pogosto v laseh, pa /…/ se povsem strinjamo o tem, da država lahko troši samo toliko, kolikor ustvari. V preteklosti nismo tako živeli, zato imamo težave, toda takojšen prehod /…/ bi bil tako hud napad na javne blagajne in storitve, da bi ljudje izgubili velik del pravic, potrebnih za dostojno življenje.« Z ministrom so se v koaliciji hitro dogovorili o postopnosti.
»Zdaj prehajamo v obdobje, ko se bodo prilivi povečevali« in »bodo zrasla tudi pričakovanja, ker so potrebe zelo velike. Ne samo, da si želimo še boljših javnih storitev, da bodo pričakovanja po večjih plačah /…/«. Stroški za obnovo zanemarjenih cest bodo strahoviti, potrebno je vzdrževati kulturne spomenike, podpirati kulturne delavce. Minister Mramor opozarja na te želje, »ki jih bo treba še vedno brzdati.«
(Mladi?)
»Mladi potrebujejo delo, zato je pomembno, da se prekine praksa nezaposlovanja v javnem sektorju, da tudi mladi dobijo priložnost. Od gospodarske rasti bodo sicer imeli mladi največ tudi zato, ker so najbolj zažele pri tistih, ki jih bodo zaposlovali. Zavedam pa se, da je nemogoče stanje s prekarnim delom. /…/ Država jih je dolžna zaščititi in v SD pripravljamo projekt zajezitve in omejitve prekarnega dela. Ljudje enostavno potrebujejo pravice iz delovnega razmerja.«

Dom in svet

Abid Shaar, mojster falafla. Ž. Rokavec, Dnevnik, 5.9.2015
»V Ljubljano sem prišel mlad, tukaj sem preživel najlepše trenutke svojega življenja« pravi Palestinec Abid Shaar Njegov oče je želel, da bi študiral v Angliji, a se je pred več kot 40 leti odločil za Jugoslavijo. Dobro počutje in ljubezenska iskrica sta bila razlog, da je ostal v našem mestu.
Čeprav je študiral računalništvo (na UL), delal na tem področju v Iraku in na Dunaju ter se potem vpisal še na magistrski študij ekonomije, je bilo kuhanje vedno njegova strast. Pred 11 leti je na Trubarjevi v Ljubljani odprl lokal s tipično arabsko hrano. Ljudje so ponudb dobro sprejeli in se radi vračajo, zlasti na falafel, sendvič s polpeto iz čičerike, humusom, zelenjavo in začimbami ter…
Trdi, da je to palestinska jed, razširjena tudi v Libanonu, Siriji in Jordaniji.
(Palestina?)
S težkim srcem spremlja izraelsko okupacijo. »Težko je gledati, kako tujci diktirajo življenje v državi. Palestinci se doma počutijo kot tujci in ne poznajo svobode, ne morejo npr. niti v kino, saj so kinodvorane zaprte že vse od okupacije leta 1967.«
Čeprav je potovanje od tam v tujino zapleteno, so ga letos vendarle obiskali sorodniki in bili navdušeni nad Slovenijo. »Prevzeli so jih vse zelenje, številne reke in jezera, ki jih imamo, pa tudi, kako varno je mesto, kjer se lahko sam sprehajaš po ulicah tudi ob dveh zjutraj.«

Desa Muck, kolumnistka. Dnevnik, 5.9.2015
»Belili bomo! sem oznanila hčeram. Ena je takoj zaprosila za študentsko izmenjavo na Norveškem, druga si je čez poletje nemudoma poiskala službo, ena pa se je vrgla v pisanje diplome.«¸

Mreženje znanja in izkušenj, ohranjanja vezi. D. Bošnjak, Delo, 3.9.2015
V tujini izobraženi Slovenci želijo ohraniti stike tako med seboj kot z slovenskim okoljem. Med ustanovitelji Društva v tujini izobraženih Slovencev VTIS je bil (leta 2013) tudi Igor Cesarec, zdaj doktorski študent na univerzi v New Yorku (NYU).
Na bežigrajski gimnaziji je končal mednarodno maturo, nato diplomiral na London School of Economics, delal v banki v ZDA v času največje finančne krize, se vrnil na LSE, magistriral iz ekonomije in ekonometrije in nato dobil štipendijo na NYU. Tam končuje doktorat, hkrati dela kot asistent. »Univerza daje odlične možnosti za študij, raziskovalno in pedagoško delo /…/ saj je središče raziskovalne dejavnosti v ekonomiji še vedno v Ameriki«.
(Vrnitev?)
Slovenije ni »odpisal«. »Tu je kakovost življenja dobra, obstajajo tudi karierne priložnosti /…/ upam, da se mi bodo po končanem doktoratu ponudile zanimive možnosti za delo bodisi v ZDA ali kje drugje. Nikakor pa ne izključujem možnosti za vrnitev v Slovenijo, če bo za to dobra priložnost /…/ potem spet odšel v tujino in se nato spet vrnil v Slovenijo… Živimo v globalem svetu, kjer takšna mobilnost ni nič nenavadnega.«
(So res pri nas »priprta vrata na univerzah, nezaupanje, ovire v glavah«, kot menijo nekateri v VTIS?)
Res so plače v Sloveniji nekoliko nižje, a to ni glavna ovira za vrnitev, meni, je pa »težko najti priložnost za kakovostno strokovno delo, vsaj približno takšno kot v dobro opremljeni instituciji v tujini.«
Vzpostaviti bo treba »primerne razmere za različne načine sodelovanja, za gostujoče profesorje, raziskovalce, gospodarstvenike. Kolegi pogosto opozarjajo na administrativne ovire pri priznavanju diplom, nazivov, habilitacij itn. /…/ Stvari se precej razlikujejo med posameznimi vedami, a več odprtosti za sodelovanje s tujino bi bilo vsekakor dobrodošlo.«

Prišleki so priložnost. S.V., Delo, 2.9.2015
Na strateškem forumu na Bledu so govorili tudi o beguncih, ki so se od Sredozemskega morja preusmerili na Balkan.
W.L. Swing, Mednarodna organizacija za migracije je dejal, da je v EU nujen dialog – »če ljudje ne bodo razumeli, da prišleki lahko pomenijo pozitivno plat, nam bo spodletelo«.
A. El-Zoheiry, predsednik Evrosredozemske univerze (EMUNI) se je vprašal, ali smo begunce pripravljeni izobraziti in tudi T. Navracsics, EU komisar za izobraževanje je govoril o tem okviru za integracijo. Ministrica M. Makovec Brenčič je dejala, da je nujno spoštovanje in razumevanje različnosti in učenje medkulturnega dialoga v šolah. T. Peršak, ministrstvo za kulturo pa je poudaril pomen kulturne izmenjave, k širi pogled, saj šolski programi še vedno izražajo superiornost zahodne civilizacije.

Čez pet let bo RLS več kot dvakrat večji. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 7.9.2015
Podjetje RLS iz Komende, specializirano za izdelavo senzorjev, vodi Janez Novak, inženir elektrotehnike.
S partnerjem iz Danske, direktorjem podjetja Reishaw sta povsem soglasna, »da je pogoj za uspeh podjetja pravi produkt, ki je na trgu sprejet, zaželen in ima visoko dodatno vrednost v znanju.« Pogoj je »da ustvarimo toliko rezerve, da iz nje financiramo raziskave in sodelovanje z znanstvenimi ustanovami, razvoj, novo opremo in da tako vedno znova izboljšujemo svoje izdelke, /…/ da smo najboljši na svetu v tej niši.«
(Begunci, so lahko priložnost za Slovenijo?)
»Vsi tisti, ki prihajajo v Evropo, so dokazali, da so sposobni in zelo vztrajni, kajti za njimi je izjemno težka pot. Dokazali so, da imajo srce in željo, zato je rav, da jih /…/ poskušamo ustrezno uporabiti. Tujci so lahko obogatitev naše družbe. Je pa Evropa ob tej priložnosti pokazala vso svojo nesposobnost administrativnega nadzora svojih meja.« Nihče »ne uspe popisati, ne kdo so, ne kaj znajo. Med njimi je zagotovo veliko zelo sposobnih, /…/ tekoče govorijo angleško. Na države, od koder prihajajo, ne smemo gledati kot na zaostali del sveta, saj je svet med seboj povezan, znanje pa je z lahko to dosegljivo.«

Pedagoško delo v visokem šolstvu

Dora Jelenc (1945 – 2015). Egidija Novljan, Šolski razgledi, 4.9.2015
Pokojna profesorica PeF UL je končala študij specialne pedagogike na takratni Pedagoški akademiji v Ljubljani, nato pa magistrirala in doktorirala na Fakulteti za defektologijo v Zagrebu. Delala je z otroki in mladimi s psihičnimi in vedenjskimi težavami in svoje izkušnje povezovala in posredovala na Odd. Za specialno in rehabilaticijsko pedagogiko PeF UL, dodiplomskim in podiplomskim študentom ter udeležencem programov za strokovno izpopolnjevanje.
«Študenti so jo zaradi dinamičnosti, prepričljivosti ter suverenosti /…/ izredno cenili in jo pri evalvaciji skoraj vedno ocenili z najvišjo oceno. Resnično je bila uspešna in priljubljena profesorica številnih generacij študentov.« Za pedagoško delo je prejela tudi državno nagrado RS.
Svoje znanstvene prispevke je objavljala in jih predstavljala na strokovnih srečanjih, tudi mednarodnih.

Aktualno in izzivalno. Visokošolska didaktika. B. Marentič Požarnik, Šolski razgledi, 4.9.2015
Zaradi dobrega sodelovanja s CMEPIUS, UL in UM je mednarodno združenje IUT (Improving University Teaching) s sedežem v Harvardu izbralo Ljubljano za svoje 40. srečanje. Simbolično, piše Barica Marentič Požarnik, ki je pred 40 leti imela za učitelje BF UL prvi seminar iz visokošolske didaktike.
Na konferenci IUT (julija 2015) je bilo 150 strokovnjakov iz 17 držav. Nosilna tema je bila : Študentje kot partnerji v inovacijah.
Bila je »ob pravem času, saj tudi z evropske strani prihajajo vse jasnejši znaki da morajo univerze, tradicionalno usmerjene predvsem v razvijanje svoje znanstvene dejavnosti, mnogo več pozornosti, energije ni konkretnih ukrepov usmeriti v izboljšanje kakovosti pedagoškega dela, če naj bolj celovito uresničujejo svoje vse zahtevnejše poslanstvo.« To zahteva »vse kaj več kot množična enosmerna predavanja in rutinske vaje.« Ni dovolj le posredovati znanja, »pač pa usposobiti študente za domiselno uporabo in ustvarjanje novega znanja, za zastavljanje novih vprašanj in iskanje inovativnih rešitev za socialne, ekonomske, okoljske in še kakšne probleme, k se zgrinjajo na nas.«
Na štirih delavnicah je tekla razprava o partnerstvu s študenti v pedagoškem procesu. Si ga ti sploh želijo? Naj bo študij »prijaznejši«, še posebej če je plačljiv?
Maja Klemenčič , Harvard, ena od organizatork konference se je vprašala, koliko so študentje angažirani za večjo kakovost, ali pa se le individualistično prilagajajo razmeram.
Ray Land meni: »Nismo hotel, ampak telovadnica.« Do znanja se morajo študenti dokopati z lastno aktivnostjo, tudi prek stisk in frustracij. Pomembno znanje nas vznemiri in spremeni, »da začnemo gledati na probleme s popolnoma nove perspektive«.
Naši udeleženci so na konferenci predstavili: kreativni pristop poučevanja računalništva (Andrej Bauer), virtualne prosojnice (Munda, Prunk, Zdravkovič, MF UM), uporabo interneta in socialnih mrež (Kralj-Iglič, Pajnič, Krek, Zdravstvena f. UL, pridobivanje praktičnega znanja (Debevc, Marčič, Podjed), sodelovanja slovenskih univerz v Erazmus izmenjavi učiteljev (Mazi-Leskovar, UM), poučevanje otroške literature (I. Saksida, PeF UL), izobraževanje medicinskih sester (Slavko Cvetek, FZ UM), sodelovanje študentov pri sestavljanju učnih načrtov in vrednotenju kakovosti pedagoškega dela (K. Aškerc, A. Braček Lalić (CMEPIUS, NAKVIS). Zanimivo, piše avtorica, da je šele konferenca omogočila uvid v dosežke in ideje na področju izboljševanja poučevanja in učenja na naših univerzah. Potrebujemo več takih priložnosti, pravi. Konec septembra bo na FF UL srečanje na tem odličnosti v visokošolskem poučevanju.
B. Marentič Požarnik je predstavila odgovore (mednarodnih) udeležencev tečajev visokošolske didaktike. Pri delu jih spodbujajo predvsem pozitivni odzivi študentov na aktivnejše pristope, ovirajo pa prevelike skupine, delovna obremenitev pa tudi zanemarjanje pedagoškega vidika pri napredovanju.
James Wilkinson, predsednik IUT je ob koncu poudaril tri spodbude za inoviranje: razvoj informacijske tehnologije, ki pa ni čarobna paličica; nova dognanja o delovanju možganov; politični premik, ki postavlja kakovost poučevanja na univerzah v žarišče. Inoviranje poučevanja bo morala podpreti visokošolska politika z zakonodajo in ukrepi.

Dekani, (di)rektorji, takšni in drugačni, vodenje

Popočitniško. Begunci med nami. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 4.9.2015
Jesen je prenesla » kopico težkih tem, med njimi tudi na novo odkrite goljufije in druge nečednosti v našem akademskem okolju.«
Težko je razumeti, piše Jasna Kontler Salamon, da je univerzitetni profesor UM »prodal diplomo svoje študentke in da so se takrat, ko se je to zgodilo, v vodstvu omenjene univerze odzvali le z ukorom, profesor pa je nato postal celo dekan in, seveda, ni vrnil denarja, kaj šele, da bi se opeharjeni študentki vsaj opravičil. Zdaj, ko je z nekajletno zamudo le prišlo na dan, je vodstvo UM vendarle ravnalo ostreje, /…/ ker ji bil pritisk javnega mnenja česa drugačnega pač ne dopušča.«
Najbolj jo je razočaralo, da se profesorju še vedno zdi, »da je njegovo ravnanje normalno, saj ni zatajl študentkinega avtorstva. To, da je študentka verjetno zaslužila vsaj del denarja, profesorju očitno ne pride na misel.« Najbrž zato, ker je to »praksa pri nekaterih posameznikih na nekaterih fakultetah.«
»Očitno so bili akademski zaslužkarji, ki so nas opljusknili spomladi in odnesli tudi eno ministrico (ta je še vedno visoko cenjena na svoji fakulteti in tudi univerzi, saj jo je vodstvo te univerze /UL/ neomajno branilo, le vrh nečednosti polne akademske ledene gore.«
V tolažbo je bilo kolumnistki srečati profesorico UL, ki je med pogovorom o tem »vprašala, če menda ne mečem vseh profesorjev v en koš.«, saj »jih sama pozna veliko, k delajo vestno, prizadevno in zelo veliko naredijo tudi zastonj ter jim tudi na misel ne pride, da bi kakorkoli denarno oškodovali študente ali koga drugega. »Akademska čast za ni prazna beseda«, mi je zatrdila. Rekla sem ji, da ji verjamem.«

Visokošolska četica padlih na izpitu. (Skoraj) nedotakljivi. T. Kristan, Delo, 7.9.2015
Ob podrobnem opisu primera Klavdija Logožarja z EF UM, ki je prodal diplomsko delo svoje študentke objavlja Tina Kristan še mnenje dveh (mladih, naših) znanstvenikov, ki delata v tujini.
Kronologija:
Leta 2008: postane samostojni podjetnik; 2009: dobi opomin zaradi kršitve zakona; 2014: postane prvi mož fakultete; 24.7.2015: študija je prepis diplomskega dela; 29.7.2015: rektor ne začne postopka za razrešitev: 3.9.2015: podpora 22 članov akademskega zbora.
»Jutri: redni profesor, še naprej predstojnik? /…/ Kaj vse lahko nekdo krši, a klub temu ostane dekan? To je mogoče zato, ker rektorji, akademski zbor in študenti dolgo niso opravljali dolžnosti. Niti tistih, ki bi vodile k razrešitvi kršitelja z dekanskega položaja. O posledicah, ki bi jih moral nositi kot profesor, namreč sploh še nismo začeli razpravljati.«
Izkoriščanje za osebno korist.
Aljaž Ule, univ. v Amsterdamu (- in UP, B.M.) pravi, da se »slovenske univerze odmikajo od osnovnega poslanstva – proizvajanja ni prenašanja znanja«. Vsaj na nekaterih področjih je »postalo pomembnejše izrabiti moč akademskega položaja za osebno korist.« Na Nizozemskem profesorji ne izgubljajo veliko časa s privatnim delom in zelo nenavadno bi bilo, da bi »zaradi preobremenjenosti prenašali obveznosti na mlajše sodelavce.« Dodatno delo poteka preko univerze, izvajalcu se zmanjšajo pedagoške obveznosti in povečajo raziskovalna sredstva. Pri raziskovalnih projektih nizozemska agencija zahteva, da se »izvajalci projektov pedagoško razbremenijo v odstotku zaposlitve pri projektu. Zaposlitve nad 100% tako rekoč ne poznajo, z denarjem od projektov pa univerze raje odpirajo nova asistentska mesta.«
Obvezna odličnost v značaju.
Manja Klemenčič, univ. Harvard: »Primer prof.dr. Logožarja je hud prekršek, ki bi bil na Harvardu zagotovo kaznovan z umaknitvijo s položaja dekana /…/ Poleg tega akademska telesa sprejemajo različne ukrepe, med katerimi je odziv naziva možen, vendar dokaj redek. Na H. smo se 4 leta ukvarjali s spremembami univerzitetnih pravil in pripravo kodeksa akademske integritete, s katerimi želimo jasno pokazati akademski skupnosti, da je »odličnost v akademskem delu neločljiva od odličnosti v značaju«. Oblikovana so tudi telesa, ki spremljajo spoštovanje pravil in ukrepajo ob kršitvah, Vodstvo je poslalo akademskemu osebju in študentom jasna navodila, kakšna so pričakovanja«.
(Podnaslovi iz članka, B.M.)

Odprto pismo predsedniku DZ in ministrici za izobraževanje, znanost in šport.
Člani ZS UP ZRS in predstojniki /…/ enot UP ZRS, Delo, Sobotna priloga, 5.9.2015
Podpisniki (16) z Znanstvenoraziskovalnega središča UP pišejo, da od odgovornih doslej niso dobili odgovora na vprašanje o tem, če lahko rektor javne univerze (UP) samovoljno omejuje zaposlovanje in izvaja škodljive ukrepe »(omejevanje pri prijavah projektov in programov, samovoljni prenosi projektov, šikaniranje zaposlenih itd.).« Trdijo, da rektor UP prekoračuje pooblastila in spominjajo na vložene kazenske ovadbe proti njemu.
»Razmere na naši univerzi, posebej pa na UP ZRS, so dosegle kritično točko. Obstoj institucije /…/ je ogrožen zaradi enega človeka.« Zato pričakujejo, da bodo naslovniki nemudoma uvedli »proračunski nadzor nad delovanjem rektorja in univerze«, zaprosili Računsko sodišče, da pregleda poslovanje UP in zaščitili vse tiste, ki »že tri leta opozarjamo na te nedopustne prakse in ki smo zaradi tega s strani rektorja podvrženi avtokratskim metodam zastraševanja.«

Odprto pismo predsedniku DZ in ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Delo, 5.9.2015. G. Kos, Sobotna priloga, Delo, 12.9.2015
Pomočnik rektorja za komuniciranje UP Gregor Kos označuje odprto pismo članov ZS in predstojnikov UP ZRS kot »še eno ponovitev javnega blatenja aktualnega rektorja UP, ki ga že četrto leto zapored izvajajo vodilni UP ZRS /…/ prikrajšani za prej običajne visoke honorarje.« Njihove navedbe so v nasprotju z ugotovitvami revizorja in proračunskega inšpektorja, ki »nista odkrila nobenih nepravilnosti pri delu« Dragana Marušiča. https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragan_Maru%C5%A1i%C4%8D . Pač pa je bil leta 2012 zaradi suma oškodovanja odpuščen direktor ZRS, in nato izgubil vse tožbe proti UP.
UP ZRS www.upr.zrs.si izvaja zgolj raziskovalno dejavnost, ugotavlja G. Kos, druge članice UP, fakultete, izvajajo tudi izobraževalno delo. Po ocenah uspešnosti ARRS se po objavah v SICRIS med članicami UP uvršča v obdobju 2010 – 2015 šele na tretje mesto. V zadnjih letih število znanstvenih objav ZRS v indeksiranih revijah upada, medtem ko se je na celotni UP krepko povečalo.
Sredstva za raziskovanje so se v Sloveniji v zadnjih treh letih zmanjšala, zato rektor D. Marušič, piše G. Kos, »že nekaj let brez uspeha opozarja vodilne UP ZRS, da bi morali ustrezno prilagoditi poslovanje«. Zaradi ignoriranja je zdaj v »nezavidnem finančnem položaju« in mu morajo pomagati druge članice UP. Namesto sanacijskega načrta vodilni v javnih pismih za položaj krivijo rektorja.
Najbolj moti G. Kosa zavajanje s sklicevanjem na avtonomijo univerze. Ta pomeni, »da so edini organi, ki univerzo upravljajo /…/ rektor, senat, upravni odbor in študentski svet. Univerza mora biti neodvisna od oblastnih organov, pa tudi od stricev in tet iz ozadja, tudi če so si kdaj v politični karieri priborili mesto rektorice /…/«. Aktualni rektor »razume avtonomijo univerze predvsem kot odgovornost in zgolj kot podeljeno pravico.«

Narediti dobro bolnišnico je v interesu bolnikov, zaposlenih in ustanovitelja.
Milena Zupančič, Sobotna priloga, Delo, 5.9.2015
(Takrat le) v.d. direktorja UKC Ljubljana Andrej Baričič http://www.delo.si/sobotna/portret-tedna-andrej-baricic-novi-prvi-moz-najvecje-ustanove-v-drzavi.html na očitke, da je v času, ko je bil član sveta UKC, kot direktor Gea Collegea www.gea-college.si podpisal pogodbo za 11.000 evrov z direktorjem UKC odgovarja:
»Gea College je že v 90.letih razvil program zdravstvenega managementa, v katerem so se izpopolnjevali menedžerji slovenskih zdravstvenih zavodov, tudi iz UKC, in to že veliko prej, reden je postal Vrhunc direktor UKC in jaz direktor Gea Collegea. V mojem času je bilo to logično nadaljevanje sodelovanja. Ekonomska fakulteta (UL) je sicer imela magistrski program, ni pa ponujala usposabljanja. Tako, da drugih ponudnikov ni bilo.«

Nepreslišano. D. Rupel, (Mladina), Dnevnik, 5.9.2015
Razen dveh, treh članov vlade ne pozna nikogar, piše (- nekdanji profesor FSPN UL, politik, niso nič prispevali k postavitvi samostojne države s kater župan Ljubljane, zunanji minister in diplomat, zdaj le pisatelj in upokojenec, B.M.) Dimitrij Rupel.
»Cerar je uglajen človek. Mramor je kompetenten finančni minister. Kdo pa so ostali? Kaj so naši vladarji dosegli v življenju, razen tega, da so se pravočasno prijavili pri tej ali oni stranki, ni znano. Vsekakor niso nič prispevali k postavitvi samostojne države, s katero ravnajo precej neodgovorno, od infrastrukture do zdravstva in pravosodja, obrambe in zunanje politike. Predstavljajte si, da bi se v Nemčiji tako obnašali do Kohla /…/, kot se naši vladarji obnašajo do ljudi, ki so postavili državo… Janez Drnovšek je bil v primerjavi z drugimi prava zvezda.«

Znanost

Računalnik sodnika ne premaga, ampak mu pomaga. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 7.9.2015
Profesor računalništva v kalifornijski Silicijevi dolini Jure Leskovec se ukvarja z zelo velikimi količinami podatkov. Pravi, da zmogljivost računalnikov ni več problem, kmalu ji bo večina ljudi že govorila, kaj naj delajo namesto njih, ne bodo pa jih znali programirati.
»Pri nas na univerzi Stanford sociologi že pišejo računalniške programe, kadar hočejo obdelovati podatke v svojih raziskavah. Fiziki to počnejo že od nekdaj in ekonomisti prav tako. Programiranje je namreč edini način, da podatke, ki jih zbiramo z različnih področij naših življenj, analiziramo in osmislimo.«
(Opisati življenje z matematičnimi spremenljivkami?)
»O svojih fizičnih življenjih vemo zelo malo. V preteklosti so tovrstne študije delali na skupinah, ki so štele komaj nekaj sto ljudi /…/ No, mi delamo študije na 10 milijonih uporabnikov pametnih ur! Upamo, da bomo z teh podatkov kaj koristnega izvedeli in da bodo posledično ljudje bolj zdravi. /…/ Kakšen je najbolj zdrav režim gibanja? Ali režim spanja?«
(Na PF UL ste predstavili projekt, kako izboljšati sodniške odločitve na podlagi analize preteklih.)
Vprašanje za našo raziskovalno skupino je bilo, ali lahko sodniku pomagamo pri presoji, kako nevaren oz. begosumen je obtoženec. /…/ Mi smo dobili podatke o več kot milijon sodniških odločitvah in /…/ kako so se potem tisti, ki so bili izpuščeni na prostost, obnašali.«
(Ugotovili ste, da bi računalnik brez škode izpustil na prostost več ljudi. Kaj so rekli sodniki?)
»V zvezni državi New York se s sodniki že dogovarjamo, da bi začeli naš program uporabljati kot pomoč pri oblikovanju odločitev. Končna odločitev bo še vedno njihova /…/. Računalnik vsekakor ne more nadomestiti sodnika, lahko pa mu pomaga, da sprejema boljše odločitve. Ni vprašanje, ali bo stroj nadomestil človeka, ampak ali sta človek in stroj močnejša kot človek sam. /…/ Računalniki bodo zgolj obogatili naše odločanje tedaj, ko se odločamo bolj slabo. Poglavitno vprašanje za prihodnost je, kako ljudi naučiti, da bodo znali uporabiti računalnike za optimiranje svojega delovanja. Ravnanje pa bo še vedno človeško.«

Naša fizika, misticizem in tramvaj komanda. A. M. Volšek, Pisma, Delo, 10.9.2015
Bralka Ana Marija Volšek iz Ljubljane negoduje nad (pisanjem o) fiziki .
»Vsa čast visoko znanstvenim fizikalnim kongresom, a kaj ko je v nekaterih svojih osnovah naša fizika obtičala v misticizmu. V moji mladosti je po ljubljanskih ulicah vozil še tramvaj. In tramvaj komanda je bilo mesto, kamor naj bi se pritožili, če nikjer nisi našel posluha. Danes pa imamo v časopisih rubriko, kamor lahko nevešči interneta odložimo svoja razočaranja.«
Bralka meni, da je nerodno »za fiziko, ki naj bi bila realistična, eksaktna in logična veda«, če kak laik reče: »Ljubi fiziki to /…/ ne more držati. Saj pade zgradba, če ji porušite temelj.« Temelj neke teorije pa je predpostavka ali celo zakon. Npr., da vsa telesa padajo enako hitro, ne glede na težo.
V nedavno prevedeni knjigi A. Einsteina piše, (povzema A.M.V.), da se mu »je utrnila misel, ki jo opiše kot najbolj posrečeno v svojem življenju, da je dojemanje padanja pač odvisno od gledišča opazovalca. Tistega, ki opazuje padec s strehe in tistega ki pada. Če slednji med padcem izpusti orodje, vidi, kako to lepo, kot da je v breztežnosti, lebdi ob njem. Tla pa se mu usodno približujejo. Posledica ni odvisna od gledišča, prizna Einstein.«
Naši »mistiki«, piše A.M.V. pa pripišejo našemu gledišču zaostanek ure in upočasnjeno staranje. (Gre za znan primer potovanja po vesolju z veliko hitrostjo, B.M.). »In kaj naj si misli« razmišljujoči laik » o naši znanosti in njenih popularizatorjih, ki »ponavljajo mistično pravljico o podaljševanju človeškega življenja?« Preostane mu le tramvaj komanda.

Berimo, poslušajmo, pojmo, telovadimo…

Od sokolov je po vojni ostala le himna »Hej Slovani!«. M. Vogel, Delo, 8,9,2919
FŠ UL je izdala zbornik Naša pot, posvečen 150. letnici ustanovitve telovadne organizacije Južni Sokol. Ustanovljena je bila v času Avstro-Ogrske, po vzoru utemeljitelja češkega Sokola M. Tyrša in namenjena narodnobuditeljski in družabno (fiz)kulturni dejavnosti, kot odgovor na nemški (Laibacher) Turnverein. http://www.gasilec.net/uploads/datoteke/gasilci%20in%20telovadci(1).pdf Sprejem Slovenske sokolske zveze leta 1907 v Mednarodno gimnastično organizacijo je bilo prvo mednarodno priznanj Slovencev, poleg olimpijskih medalj seveda. https://sl.wikipedia.org/wiki/Sokol_(dru%C5%A1tvo)
Po prvi vojni so delovali Sokoli Kraljevine Jugoslavije, in do v začetku druge jih je bilo na Slovenskem 40.000. Pomembni Sokoli so bili: Viktor Murnik, Ivan Oražen (- tudi ustanovitelj doma za študente MF UL, na Wolfovi ulici, B.M.) in Engelbert Gangl. Levo krilo sokolov je bilo med ustanovitelji OF. Nemci so jih veliko izselili po pripravljenih seznamih. Večina sokolov se je pridružilo partizanom, nekaj tudi četnikom D. Mihajlovića in domobrancem. Po vojni so bila sokolska društva razpuščena in so jih nadomestila TD Partizan.
Njihova himna je bila »državna himna do osamosvojitve Slovenije«, piše Milan Vogel.
(- Mišljena je seveda himna FLRJ/SFRJ , medtem ko je bila od 1974 do 1991 himna SR Slovenije Naprej zastava Slave! S. in D. Jenka, ki je bila prej del himne kraljevine https://en.wikipedia.org/wiki/Naprej,_zastava_slave https://www.youtube.com/watch?v=09MD99kHqYU
https://en.wikipedia.org/wiki/National_Anthem_of_the_Kingdom_of_Yugoslavia , https://en.wikipedia.org/wiki/File:Himna_Kraljevine_Jugoslavije.ogg
zdaj pa je Naprej zastava Slave himna Slovenske vojske.
https://www.youtube.com/watch?v=ORcTcGuux48
https://sl.wikipedia.org/wiki/Hej_Slovani https://www.youtube.com/watch?v=-weuSzhwPS4
Državna himna RS je melodija
Stanka Premrla in – bolj miroljubna - 7. kitica Zdravljice F. Prešerna
https://sl.wikipedia.org/wiki/Zdravljica#Himna https://www.youtube.com/watch?v=w-WuhiuEOQc . Poskusite jo najti tudi na http://www.ukom.gov.si/si/kazalo/ in nato odgovoriti na vprašanje, kaj bo ostalo za tistimi, ki telovadimo danes… B.M.)

Svet svobodnega človeka. J. Hlebanja, Sobotna priloga, Delo, 5.9.2015
Ob obletnici osvoboditve taboriščnikov v Mauthausnu (5.5.1945) piše Jože Hlebanja (zaslužni profesor UL, FS, doma s Srednjega vrha v Zgornjesavski dolini, B.M.) o svojih spominih na to taborišče, o slovenskem odporu in spravi.
»Svoje pomnjenje iz mladih let naslavljam na mlade generacije. Aprila 1941 se je Hitler po zmagah na zahodnem bojišču stegnil proti Balkanu. Jugoslavija je z Nemčijo podpisala sporazum, /…/ proti katerem smo /…/ tudi v Ljubljani demonstrirali. Študentje, dijaki in drugi protestniki smo v kolonah hodili po ljubljanskih ulicah in vpili: »Bolje rat nego pakt«. /…/
6. aprila se je začela vojna, Jugoslavija je bila poražena v 14 dneh, Slovenija razkosana med tri zavojevalce.« Mnoge zavedne Slovence so izselili, (na Gorenjskem in Štajerskem, B.M.) so »organizirali nemško upravo /…/ pripeljali nemške učiteljice in uvedli nemški pouk v šolah. /…/ Še isto poletje so nastale prve prostovoljne ilegalne partizanske čete«, ki so organizirale »sabotažne akcije in napade na Nemce, ti pa so se odzvali z drastičnimi protiukrepi z zapiranjem upornikov in streljanjem talcev /…/ več tisoči pa so že od l. 1941 naprej pristali kot zaporniki v KL Mauthausnu in drugih nacističnih taboriščih. »
V taborišče (KLM) »sem prispel 5.8.1044 s transportom z 28 jetniki iz Begunj, kjer sem bil kot talec zaprt skoraj tri mesece.« https://en.wikipedia.org/wiki/Mauthausen-Gusen_concentration_camp
Do konca vojne je bilo v KLM interniranih 4150 Slovencev«, od tega 97,7% kot politični zaporniki. Podobno je bilo tudi v drugih taboriščih. »S tem želim povedati, da je bil /…/ upor proti okupatorjem usmerjen predvsem v ohranjanje slovenstva, organizatorji pa so bili razmeroma maloštevilni komunisti /…/.
V daljšem prispevku podrobno opisuje življenje in dogodke v taborišču, tudi osvoboditev in slovenske sojetnike. Med njimi sta bila tudi pisatelj Lovro Kuhar- Prežihov Voranc in Janez Batis, »ki je po vojni končal veterino in postal tajnik SAZU.« (- Bil je tudi profesor na VF/BF in prorektor UL, B.M.)
»Slovenci smo se iz Mauthausna, Dachaua http://www.skupnostdachau.si/ in številnih drugih koncentracijskih taborišč po vsej Evropi vračali svobodni, številni na osiromašele domove. Gospodarstvo je bilo popolnoma na tleh in vsak po svoje smo se vključili v obnovo porušene dežele, a spomin na koncentracijska taborišča ni zamrl /…/«. Na južni strani prelaza Ljubelj so ostanki podružnice Mauthausna, kjer stoji spomenik z napisom Obtožujem; tam je vsako leto komemoracija v spomin na žrtve v taboriščih. https://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De_Ljubelj
»Odbori internirancev pri ZZB NOB www.zzb-nob.si smo dolžni slediti vsebini mauthausenske prisege /… / Svet svobodnega človeka. To je svet, katerega smo si jetniki predstavljali, ko je nad nami vladal nečloveški teror. /…/ mir, svoboda, socialna pravičnost in medsebojna solidarnost.«
»Slovence že dolgo skeli rana zaradi poboja domobrancev leta 1945. To dejanje je boleča rana slovenskega naroda in bremeni vse Slovence. Poboji domobrancev so prav tako zločin, ki je vreden obsodbe, ne glede na vzroke /…/ https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_domobranstvo
Odbor KL Mauthausen je za slovensko spravo predlagal, da se v Podljubelju zgradi kostnica za po vojni pobite domobrance, kamor bi prenesli tudi njihove posmrtne ostanke iz Hude jame. Kot dolgoletni predsednik odbora, »dobitnik zlate plakete ZZB NOB in dobitnik avstrijskega odličja Grosses Ehrenzeihen fur Verdienste um die Republik Oestereich znoba predlagam, da se na Ljubelju v območju spomenika Obtožujem postavi kostnica z namenom, da bi se ob tem spomeniku poravnale krivice, prizadejane enim in drugim takrat, ko je slovenski narod krvavel pod terorjem okupatorjev in v obdobju po vojni.« Če bi po tem predlogu dosegli spravo, »bi nastal preporod slovenskega naroda in razcvetele bi se možnosti za razvoj mladih rodov.«

Slovenski mazohizem. J. Širec, Pisma, Delo, 10.9.2015
V odmevi na pismu Valentina Skubica (5.9.) pravi Jože Širec iz Laškega (- sicer strokovnjak za izobraževanje, B.M.) najprej predlaga (namesto mazohizma) za naslov tujko »suicidalnost, /…/ namerno uničevanje svojega življenja.«. Strinja se tudi z njegovo ugotovitvijo, da so nam vedno vladali drugi, zdaj pa si ne znamo sami. Upa, da »bomo prerasli svojo nacionalno puberteto« in navaja naslednji odlomek iz Bele krizanteme Ivana Cankarja:
»Stran malodušnost, stran dvomi! Ponos je v mojem srcu: kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje /…/ služilo najvišji ideji: resnici! Kar sem videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil; in bi ne zatajil za same zvezde nebeške. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja. Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni.«

Pridi domov. Andrej E. Skubic. Delo, 5.9.2015
V 40. nadaljevanju (podlistka) knjige Andreja E. Skubica Pridi domov je takole opisan – seveda izmišljen – dogodek s zaplembo študentskega časopisa in - seveda izmišljen - lik odvetnika, nekdanjega branilca disidentov:
»Pred 16 leti /…/ je dal notranji minister zaplenit študentski časopis, ker naj bi objavil ene njegove tajne zabeležke. /…/ Notranji minister, ki je bil v prejšnjem režimu huda disidentska zvezda. Plevšek je znorel.« /…/ Kdo je /…/ vodil /…/ disidentske primere? Še v prejšnjem režimu? Plevšek. /…/ Na ljubljanskem, pa na mariborskem sodišču. Že v začetku osemdesetih, ko tega noben drug ni hotel. Ko so vsi to delali samo po službeni dolžnosti, pa čisto presrano. On pa je sam okrog hodil. V Zagreb, v Beograd, na Kosovo… On je to delal. On je … lastoročno vrnil čast odvetniškemu poklicu, v tistih letih. /…/ Včasih bi bilo dobro kje, na kakšni točki, ustavit čas /…/ Preden se vse zjebe.«

Junij 2015

Družine, otroci, maturanti, študenti, tehniki, (pri)pravniki, intelektualci, psihologi …

Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja. Intervju. K. Košak, Mladina, 19.6.2015
Raziskovalka slovenske mladine Mirjana Ule (FDV UL) že 15 let opozarja, da življenje postaja vse bolj negotovo, država se ne zna odzvati in mladi iščejo varnost znotraj družin. Pogovor s Klemnom Košakom.
»S spremembami je družina postala ne samo vzgojna, ampak predvsem zaščitniška skupnost, za vse družinske člane.« Starši se čutijo zelo odgovorne za otrokov življenjski potek, hkrati pa skušajo preko otrok sebe razbremeniti. Otroci staršem zelo zaupajo in jih nočejo razočarati. To se pozna pri odločitvah. Starši rečejo, naj se otrok odloči sam, »vendar otrok nezavedno čuti, kaj starši pričakujejo. Velikokrat se odloči v nasprotju s svojimi željami, da bi ustregel staršem.«
(Starši se vpletajo v šolanje, zaposlovanje?)
»V Skandinaviji /…/ mladim države omogočajo, da si pridobijo stanovanje, /…/ da se mladostnik lahko čim prej osamosvoji ni skrbi zase.« Pri nas institucijam »ustreza, če družina rešuje probleme svojih članov« in razbremenjuje družbo/državo, »a ko problemov /…/ ni mogoče rešiti znotraj družine, posameznik ostane še bolj sam.«
»V Sloveniji se je v 70' letih prejšnjega stoletja zgodil množični vstop v izobraževanje, ne samo na srednje šole, ampak tudi na fakultete. Sistem je bil odprt za vse, a ni bilo pritiskov k či hitrejšemu zaključevanju šole. /…/ Veliko ljudi je študiralo in nikoli končalo, ampak so šli v službo, saj so jo lahko dobili. Danes se ljudje trudijo, da bi njihovi otroci šolanje končali, če ga že sami niso, in jim pri tem pomagajo.«
(Dolgo šolanje je za oblast zdaj nezaželeno?)
»Zapovedujeta se učinkovitost in tekmovalnost. Tak pri delu, kot izobraževanju. Ali si super uspešen ali pa si izločen.« Zaradi pritiskov staršev se je v OŠ zvišal povprečni učni uspeh. Štirica je že neuspeh.
(To so slišali od staršev?)
»Otroci ponotranjijo sporočila in priporočila staršev. To je velika sprememba. V moji generaciji«
(- 60' i neke…, B.M.) »so se otroci upirali. Velikokrat so odraščali tako, da so delali ravno nasprotno od zahtev staršev.« Ana Freud, hčerka »je trdila, da se otrok mora upirati. Če želi odrasti, mora biti nekakšen upornik brez razloga. Pri nas je obratno, v družinah se podaljšujejo »simbiotični odnosi /…/ ne partnerski, kjer bi otroci dobili besedo /…/ Pri nas starši podpirajo svoje otroke, otrok pa izpolnjuje njihove želje.«
(Šola?)
V mednarodni raziskavi »Upravljanje izobraževalnih potekov v evropskih družbah znanja« se je pokazalo, pravi raziskovalka, da se razen petih odstotkov otrok, v šoli vsi počutijo dobro. Tudi starši so ocenili šolsko delo kot dobro. Imajo smiselne pripombe: »da se išče neznanje namesto znanja, torej do načina ocenjevanja. Moti jih tudi /…/ tekmovalni pristop, ki se kaže v rangiranju učencev. Premalo je /…/ skupnostnega dela in solidarnosti.« Tak pristop je zelo problematičen za tiste otroke, ki ne dobijo podpore doma. Te bi morala zaščititi in podpirati šola. »Dela pa ravno nasprotno.«
(Učitelje moti vpletanje staršev v šolo?)
»To je tudi kazalnik splošnega nezaupanja v institucije v naši državi. Kaže se v šolstvu, v zdravstvu, da o politiki ne govorim.«
»Učitelji se pritožujejo nad tistimi starši, ki se preveč vpletajo, in tistimi, ki se premalo. Seveda je to problem učiteljev. Učitelji bi morali zgraditi avtonomnost šolskega prostora. Ta pa se je spremenil.«
»Šola ni več edina institucija, ki daje otrokom informacije in znanje.« Povečala se je tudi vloga družine v družbi, zrušila se je socialna mreža vrstnikov, njihova medsebojna solidarnost in avtonomnost.
(Kako spremeniti izobraževanje učiteljev?)
Učitelji so v raziskavi sami povedali, da niso pripravljeni na nove razmere.. M. Ule pozna tudi zdravstvo in pravi, da se tudi študenti medicine (MF UL?) »učijo veliko gradiva, ki je v vsakem trenutku dostopno na spletu, ne učijo pa se odnosov s pacienti. Kako vzpostaviti odnose, kako biti sočutni, kako razumeti, kako sodelovati v razmerah, ko pacienti želijo bolj partnerski in ne paternalistični odnos. Kot so se pacienti spremenili so se tudi otroci.« (- In študenti, B.M.)
Učitelji so v protislovju, pritožujejo se, da imajo premalo avtonomije, hkrati želijo več pravil in jasnejša navodila. »Učiteljski poklic mora biti, podobno kot zdravniški, predvsem poslanstvo.« Izobraževalna politika mora graditi spoštovanje in dostojanstvo učiteljskega poklica.
(Študenti so se spremenili?)
»Kot profesorica nikoli nisem marala pisnih izpitov na fakulteti, saj se moraš takrat spremeniti v paznika, ki nadzoruje, ali študenti prepisujejo drug od drugega. Nekje po letu 2000 mi jih ni bilo treba več paziti, saj nihče ne dovoli, da bi drug od njega prepisoval. Preprosto si ne pomagajo več.«
(- Značilno, da v izvlečku piše »nisem marala izpitov«. Je novinar K.K., diplomant FDV UL, opravljal izpite večinoma na pisni način, ne ustno? B.M.)
(Kako sodelujejo v družini?)
»S študenti sem se pogovarjala o preveč zaščitniški sodobni družini in /…/ tudi oni najbolj zaupajo mami. Zakaj je to slabo, je ogorčeno rekla ena od študentk. Vprašala sem jih, kakšna sporočila jim dajejo mame. /…/ otrokom govorijo, ti si najpomembnejši, brigaj se le zase. Staršem je pomemben njihov otrok.« Otroci nato »…vidijo le sebe in svoje uspehe in neuspehe…«
(Lastne izkušnje?)
»Do konca srednje šole je zame šolanje pomenilo predvsem druženje z vrstniki. Ta del oblikovanja identitete posameznika je današnja šola zanemarila. Čustveno stabilnost, dobro počutje, občutek za drugega, sodelovanje…«
»Kot profesorici mi največ pomeni, če mi nekdanji študenti po več letih povedo, da se z veseljem spominjajo našega skupnega dela. To je največ, kar lahko učitelj dobi.«

Če si v moji interpersonalni matrici, si človek, če nisi, nisi človek. Delo, 6. junija.
B. Zmazek in dr., PP 29, Sobotna priloga, Delo, 18.7.2015
Na intervju Boštjana M. Zupančiča (SP, 6.6.2015) se odzivajo predstavniki in sodelavci Državne komisije za splošno maturo (DK SM) in Državnega izpitnega centra Blaž Zmazek (predsednik DSM), Valentin Bucik, Alojz Pluško, Janez Žerovnik, Darko Zupanč(c), Slavica Černoša, Darko Friš, Vinko Logaj, Vladimir Milekšič, Sonja Starc, Hotimir Tivadar, Silvester Tratar in Robert Zorec (DK DS). Moti jih izjava B.M. Zupančiča, da je Jožko Budin, po osamosvojitvi storil kapitalno neumnost, ko naj bi dosegel, »da je matura postala bianco menica za vstop na katerokoli fakulteto«.
Profesor B.M. Zupančič ima pravico do prepričanja, pišejo, da je za stanje v pravosodju v Sloveniji kriva »odsotnost vhodne selekcije na študij prava«. Dodajajo, da (je) zakon o visokem šolstvu dopušča(l) fakultetam, da s študijskim programom določijo poleg splošne mature še druge pogoje za vpis.
J. Budin »ni kriv za uvedbo mature«, pišejo, to »je bila državna, strateška odločitev«, pomembna z vidika »evalvacije sistema ter poenotenja kakovosti dela v slovenskih gimnazijah, /…/ ki omogoča poenotenje standardov znanja in še edini korektiv v vsej šolski vertikali. Veliko poenostavljanje pa je, da je za »vse kriva« eksterna, za vse gimnazijce enotna, sodobna splošna matura.«
Neprimerno je, da B. M. Zupančič »prizadevanja in dolgoletno delo zaslužnega prof. dr. J. Budina - za ponovno uvedbo mature ob koncu usmerjenega izobraževanja v Sloveniji in kot dolgoletnega predsednika maturitetne komisije - proglasi za »kapitalno neumnost«. J. Budin je za te zasluge dobil Red za zasluge RS. »Predvsem pa posthumna kritika ni korektna, ker pokojni /…/ ne more več sam odgovoriti.
(Glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEko_Budin , kjer pa ni omenjeno delo J. Budina na področju mature! B.M.)
Op. B.M.
Dodajmo, da so si (pred osamosvojitvijo) za ponovno vzpostavitev mature kot instrumenta za zagotavljanje zaupanja v gimnazije in njihovo kakovost, pa tudi kot nadomestek za »nestandarizirane« sprejemne izpite na fakultetah prizadevali še drugi, npr. (pokojna) zasl. prof. UL Dragoš Jurišič (FGG), mag. Zdenko Lapajne (CRU, glej fond Z. Lapajne v: http://www.uni-lj.si/university_archives/archival_fonds/), idr. O maturi glej: http://www.ric.si/splosna_matura/splosne_informacije/ .

Študent naj ne bo. Delo 15.junija.
PP29, Sobotna priloga, Delo, 11.7.2015
V razpravo o (pre)velikem številu študentov in (ne)zaposljivosti diplomantov se vključujeta še I. Marinko in M. Cerovac.
Da bi »morale šole zagotavljati kadre, ki jih gospodarstvo potrebuje« se strinja tudi Irena Marinko, IBS Mednarodna poslovna šola Ljubljana . Zato so na tej šoli »že pred akreditacijo opravili študijo med delodajalci o potrebah po diplomantih in magistrih mednarodnega poslovanja, trajnostnega razvoja in tujih jezikov. Delodajalce vsako leto sprašujemo, kakšno mnenje imajo o naših diplomantih, katere vsebine bi morali še vključiti v študij, kako so zadovoljni z osebnostnim napredovanjem diplomantov itd. Te podatke objavljajo na spletni strani www.ibs.si.
Na IBS zasledujejo informacije o tem, kakšne bodo potrebe po delavcih v bodoče, doma in v tujini. Delo je 4.6.2015 pisalo, da Zavod RS za zaposlovanje napoveduje rast zaposlovanja v »predelovalni industriji, gradbeništvu, prometu, trgovini in drugim poslovnim dejavnostim.« Torej ne »zgolj zaposlovanja tehnično izobraženih, pač pa tudi družboslovno«, meni I. Marinko.
Zavod tudi ocenjuje, da so med najtežje zaposljivimi tisti z nizko izobrazbo, če bi imeli višjo izobrazbo, bi bili bolj zaposljivi. Kot »dolgoletna kadrovska delavka (opravila sem več kot 10.000 zaposlitvenih razgovorov)« meni, da je zaposljivost odvisna »tudi od osebnostnih lastnosti, ki se s študijem prav tako razvijajo: odgovornost, samostojnost, sposobnost načrtovanja, strpnost, samozavest, sposobnost reševanja sporov itd..«
Ti podatki kažejo, meni, I. Marinko, da visokošolsko izobraževanje »prispeva k boljši zaposlenosti« in se sprašuje: »Kakšen greh bi bil, če se vpišejo v visokošolski študij vsi, ki so končali srednjo šolo?« Prav tako meni, »da za visokošolski študij ni potrebna nikakršna genialnost. /…/ Kdo in na osnovi katerih raziskav ima pravico, da kategorizira študente na najboljše in na najslabše. Je to etično, dobro, pravično, pametno?«
Trditev, da se je »vrsta popolnoma običajnih srednjih in poklicnih šol /…/ preimenovala v gimnazije« ne drži, meni I. Marinko. «Srednje šole, ki so uvedle tudi gimnazijo, so morale dobiti akreditacijo – torej ministrstvu za izobraževanje jasno dokazati, da imajo ustrezen program, prostore, kadre itd. Prav tako smo morale pridobiti akreditacijo tudi zasebne visoke šole in ta proces je trajal leta. »(V okviru NAKVISa, www.nakvis.si , B.M.)
»Fiktivni vpis je bil sicer do zdaj na državnih fakultetah res zelo visok, vendar je stanje na zasebnih visokih šolah, katerih študenti plačujejo šolnino, popolnoma drugačno. Človek, ki mora plačati študij, se ne vpiše samo fiktivno.«
(Op.: Trditev ni dokazana. Še nekaj let nazaj so se fiktivno vpisovali na plačljiv izredni študij tudi zato, da so lahko delali preko ŠS. In pogledati bi morali tudi podatke o vpisu in osipu na zasebnih višjih/visokih šolah, pa tudi na doktorskem študiju državnih in zasebnih fakultet! B.M.)
I. Marinko poudarja, da trditev, »da so stroške študija nove visoke šole dobile pokrite iz proračuna, ne drži za vse. IBS /…/ ni dobila iz proračuna niti evra.«
Na koncu izraža upanje, »da objavljena mnenja v Slovencih ne bodo izkoreninila občutka, da je naša pravica, da se izobražujemo! Izobraževanje je naša pravica in velika priložnost, zato ne smemo dopustiti, da bi nam kdo to preprečil /…/ Po našem mnenj predstavlja omejevanje in preprečevanje visokošolskega študija prisilo. To ni pravi način za spodbujanje zaposlovanja, predvsem pa daleč od demokracije.«
Bralec Matjaž Cerovac (Šmartno ob Paki) se je pred leti v ZDA peljal s taksistom, ki je bil »doktor fizike, odpuščen kot tehnološki višek«. Meni, da je stanje pri nas bolj kritično, saj »po večini študirajo družboslovne smeri, inženirske vede pa v manjšini /…/ Če kdo misli, da bomo državo potegnili iz krize z bezplodnim filozofiranjem, ne pa resnim znanstvenim delom, je družbeni škodljivec«, žal so takšni na oblasti, »zato smo, kjer smo«.
»Razne fakultete za evropske (ne)uporabne študije so že vsepovsod, razen v /…/ Kašlju, zrasle na podlagi političnih kupčkanj, zaradi regrutiranja teh študentov za bodoče strankarske aparatčike.«

Izjava dneva. M. Buheji, Delo, 24.6.2015
»Vaša država je odlična za ustanavljanje mednarodnih raziskovalnih centrov. Pritegnite intelektualce, kajti to za seboj potegne druge. Imate lepo državo, kjer lahko počneš marsikaj, a je ne tržite dovolj.«
Tako ob načrtih za inštitut inspirativne ekonomije na Bledu pravi Mohamed Buheji, svetovalec in profesor univerze v Bahreinu.

Za manj espejev in več stabilnih zaposlitev.
M. Zabukovec, Delo, 26.6.2015
Aktivistka sindikata Mladi plus pri ZSSS Tea Jarc je članica komisije, ki bo dopolnila osnutek strategije (Ljubljana) Mesto mladih in za mlade. V njej zapisan tudi cilj: »znižati stopnjo brezposelnosti v MOL pod povprečje EU in pod slovensko povprečje«.
Komisija bo pripravila 10 prioritet, in T. Jarc pravi, da je sicer dobro, da mladim prisluhnejo, a bomo videli, koliko je možno dokument popraviti. Ni dovolj samo lep dokument, »tu so predvsem pomembne jasne zaveze, opremljene tudi s finančnimi podatki.«
Dokument nasprotuje prekarizaciji, volonterskemu pripravništvu ter zagovarja »dolgotrajne in stabilne zaposlitve za mlade.« A ukrepi so premalo konkretni, preveč so vezani samo na podjetništvo. »Smo proti spodbujanju podjetništva za vsako ceno, kajti zdaj se dogaja, da so mladi prisiljeni odpirati espeje, čeprav je jasno, da vsak ni in ne bo podjetnik in si tudi tega ne želi.«
Občina bi lahko dala dober zgled in bi »začela ustvarjati varne in trajne zaposlitve za mlade v lastnih strukturah in podjetjih«, ne zgolj neka projektna dela. Tudi mladinske organizacije bi lahko zaposlovale, zdaj pri njih večina dela kot prostovoljci. V nevladnem sektorju je pri nas zaposlenih 0,74%, evropsko povprečje je 8% vseh zaposlenih.
Pomemben ukrep za osamosvajanje mladih bi bila poleg zaposlovanja tudi možnost dobiti stanovanje. Ob podatku, da brezposelnost med tridesetletniki strmo narašča pravi, da »se obdobje mladosti ne konča pri tridesetih. Za veliko mladih takrat ni konec, ker še naprej živijo pri starših, morda nimajo niti prve zaposlitve, kdo tudi pri štiridesetih nima niti dneva delovne dobe.« Zato bi bilo dobro, da bi MOL »vse strategije, ki so ih doslej spisali, povezala v eno« za »kakovostno življenje za vse, ki živijo v občini, ne glede na starost.«

Brez razpisanih in plačanih pripravništev ne bo šlo.
S. Hanžič, Delo, 24.6.2015
Vlada je mladinskim organizacijam poslala analizo opravljanja pripravništev za diplomante terciarnega izobraževanja v javnem sektorju. Le-te imajo nanjo precej pripomb. »Dobili nismo ničesar, razen veliko idej v zraku, brez ključnih podatkov«, pišejo v izjavi MSS, SMP in ŠOS. Prizadevajo si, da bi sprejeli zakon o pripravništvu, ki ga zdaj ureja 20 zakonov, pravilnikov in kolektivnih pogodb.
Pripravništvo in strokovni izpiti je različno na področjih, za katero so pristojna ministrstva za pravosodje, za finance, za infrastrukturo, za kulturo, za zdravje, za zunanje zadeve, za obrambo in za delo. Ocene o potrebah po pripravnikih sta dali le ministrstev za šolstvo in za kulturo.
Nekateri so za ukinitev pripravnikov, in se sklicujejo na analizo: » Namen bolonjskega sistema izobraževanja je bil , da bi med študijem pridobili prakso, ki bi omogočala študentom spoznati delo na strokovnem področju, za katerega se usposablja.
Na finančnem in kmetijskem ministrstvu so za ohranitev pripravništva in predlagajo, da bi sredstva zanj dobili iz evropskega socialnega sklada.
(Na fotografiji J. Eržena mladi/e protestni/ki/ce, verjetno s FSD UL, ob železniškem podhodu, s plakati ZAHTEVA …ASNA! In ČAKAM NA EVROPSKA SREDSTVA, zgoraj lobanja.)
Ministrstvo za delo (MDDSZEM) bo pripombe proučilo in posredovalo ministrstvom, julija pa bo enoten dokument obravnavala vlada.

Psihologi po letih neuspešnega boja za zakon. B. Hočevar, Delo, 26.6.2015
Društvo psihologov Slovenije, ki je lani praznovalo 60-letnivo, že leta opozarja da bi bilo potrebno sprejeti zakon o psihološkem svetovanju in uporabi psiholoških instrumentov. Zdaj se s tem ukvarja marsikdo, brez ustrezne (univerzitetne) izobrazbe, tudi v škodo tistih, ki pričakujejo pomoč.
Na ministrstvu za delo pravijo, da poklic psihologa pri nas ni reguliran in predlagajo, da psihologi ustanovijo zbornico oz. združenje. Na zdravstvenem ministrstvu pravijo, da psihološko dejavnost v zdravstvu opravljata poklica psiholog in specialist klinične psihologije. Res pa je, da je ta specializacija pomanjkljivo urejena, zato pripravljajo spremembo podzakonskih predpisov.

Beseda na/d besedo

Neoliberalci s socialnim imenom. K. Košak, Mladina, 19.6.2015
O imenu Inštituta Janeza Evangelista Kreka piše Grega Košak. J. E. Krek, teolog in politik, začetnik krščanskega socializma pri nas, se je v začetku 20. stoletja zavzemal za socialno državo, inštitut pa počne ravno nasprotno.
Inštitut J. E. Kreka je povezan s stranko NSi, ki prav tako poudarja krščanske, hkrati pa tudi neoliberalne vrednote. Inštitut prireja predavanja in okrogle mize, na katerih zagovarja ekonomski liberalizem, prosti trg in je povezan z neoliberalnimi organizacijami vsega sveta v dogodkih Free market road show.
Rok Prešeren, predsednik inštituta meni, da bi se tega showa udeležil tudi J. E. Krek, ki je odgovornost razumel povsem individualno in ni zagovarjal socialne države.
G. Košak piše, da je J. E. Krek leta 19001 izdal knjigo Socijalizem, v kateri je trdil, da lahko pravičnost zagotovi le država, meni Srečo Dragoš. Njegovo delo je nadaljeval Andrej Gosar. Slovenski intelektualci so bili med prvimi ki so zagovarjali koncept socialne države. Idej, ki sta jih zagovarjala Krek in Gosar danes ne srečate na desnici, pa tudi na levici ne; so »ultralevičarske«. Nekaj jih je na svojo spletno stran vključila stranka ZL.
»Etika daje seveda prvo in najpomembnejše mesto delu. Kapitalistično gospodarsko načelo pa vlači v prvo vrsto denar. Denarju pripada največji del dobička. Tako se sprevrže ves red, ki naj bi na njem moralo sloneti gospodarstvo; vsa družba se zrahlja v svojih temeljih in se pričenja rušiti; brezštevilnim žrtvam pa se reži kruta, nenasitna stvar, ki ji gospoduje«, je pisal J. E. Krek pred več kot 100 leti.

Spopad verstev. B. Gorenc - Pižama, Svet kapitala, delo, 26.6.2015
Svoj komentar o stanju pri nas začenja Boštjan Gorenc – Pižama z BBC-jevem kvizu No such thing as a fish (www.qi.com podcast, 24.oddaja).
Ob nametanih podatkih o Sloveniji, vključno s presihajoči, Cerkniškim jezerom (- zaradi našega člana Royal Society J.V. Valvasorja najbrž, glej http://www.valvasor.org/ . B.M.) in lomljenju jezika z imenom gLJavnega mesta Stephen Fry ni mogel mimo »Čezvesoljske zombi cerkve blaženega zvonenja in njenega nenadnega vzpona priljubljenosti, ki je za sabo pustila precej starejših verskih skupnosti«, povzema B. G. – Pižama.
Nato navaja kot najbolj perečo temo (ne)prodajo Telekoma, »poleg predsednikovega vzklikanja desetletja starih besedil kranjskogorskih raperjev in bentenjem nad zapiranjem cest zaradi sto in ene kolesarske dirke.«
Diskurz javne debate se je že zdavnaj razkrojil »v zaslepljeno vojno s skrbnim /…/ izbiranje argumentov, ki ugajajo določeni strani. Namesto argumentirane razprave o ekonomskih vidikih državnega oz. zasebnega lastništva sta strani zapadli v skrajno polarizirano govorico, kakršna bolj pritiče dogmatskim verskim sporom med skupinami, ki morajo slepo slediti od izbranega božanstva zapisani besedi.« (Omenja brata Marxa…)
»Ključna mehanizma sta postala posploševanje in zastraševanje. Vsi tujci, ki so kupili slovenska podjetja, so jih izčrpali in pustili propasti. /…/ Če ne prodamo Telekoma, nas bo Angelca za ušesa in nam odnesla zbrana Friedmanova dela! Če prodamo /…/, bo Tito vstal od mrtvih in nam pobral pionirske rute.« Telekom hočejo ohraniti/prodati da ohranijo privilegije »svojih rentnikov«/«druge slovenske elite«.
»Kakofonija neomajnih stališč in pavšalnih ocen, ki jih ne bi zmogli preglasiti niti vsi čezvesoljski zombiji s pokrovkami, kozicami ni ajmarji. /…/ Tako se tehtni pomisleki porazgubijo v kaluži agresivnega nabijanja parol.«

Znanost, informiranje vode, vodenje, UL…

Strast do znanja, ne pohlep po denarju, je temelj za kakovostno znanost. Delo, 30.maja. PP29, Sobotna priloga, Delo, 11.7.2015
V razčiščevanju nejasnosti v postopku obravnave disertacije o »informirani vodi« na UL se na pisma U. Opara Kraševec in S. Pejovnika vključujeta M. Bešter Rogač in R. Jedlovčnik, zadnjič pa se je odzval še S. Pejovnik.
Marija Bešter Rogač (FKKT UL) piše, da jo je S. Pejovnik, takrat rektor UL prosil (s pismom M. Birka, pomočnika rektorja), da bi kot članica posebne komisije proučila gradivo v zadevi mag. Nade Verdel in pripravi poročilo do 19.10.2012. Poročilo je 16.10.2012 poslala M. Birku po e-pošti in v njem zapisala, da se je N. Verdel »v svoji disertaciji lotila teme, ki pri večini sodelujočih poraja dvome in nerazumevanje.«
Priložila je meritve električne prevodnosti vode in na njihovi podlagi zatrdila, »da so vse meritve električne prevodnosti vode in ekstremno razredčenih raztopin podvržene izredno visoki merilni negotovosti.« Na podlagi teh meritev je zaključila, »da parametrov, ki jih proučuje /…/ v okviru svojega doktorskega dela, z današnjim stanjem tehnike meritev električne prevodnosti ni mogoče zanesljivo določiti.«
Na to poročilo ni dobila z rektorata nobenega odgovora niti vabila.
Inž. Robert Jedlovčnik, univ. dipl.inž.C.Sc., iz Celja, piše o pozitivnih in negativnih plateh S. Pejovnika, bivšega dekana FKKT in rektorja.
Magistriral in doktoriral je zelo mlad, bil desetletje uspešen direktor Kemijskega inštituta (KI), nato v pedagoško-znanstvenem delu, tudi kot mentor, kot predavatelj »izredno priljubljen med študenti«. Najboljše njegovo delo na UL je »izgradnja nove Fakultete za kemijo« (FKKT) »katero je usmerjal, snoval in vodil /…/ kaj takega ne vidiš niti na najbolj uglednih tujih univerzah in koncernih na zahodu«.
In še »žalostni del /…/ Njegovi kolegi profesorji vedo povedati, da je to sprenevedanje«, ki se vidi »tudi v polemiki s svojima kolegoma iz BTF« (T. Turk, U.Opara Kraševec, BF UL).
Dodaja še svojo izkušnjo, ko je leta 2007 od fakultete (FKKT) »zahteval Potrdilo o študiju. PO petletnem deset semestrskem klasičnem študiju tehnične kemije sem se namreč leta 1956 vpisal na takratno Tehniško fakulteto, odsek za kemijo« in pridobil od UL »akademski naslov »inženir kemije«. 46 let kasneje je dobil od fakultete (zdaj FKKT) potrdilo, da sem prejel »strokovni naslov« »univerzitetni diplomirani kemik«, kar je druga smer in drug poklic., napačen je bil še datum in smer študija. Spremembe potrdila ni dočakal, čeprav se je obračal na tedanjega dekana S. Pejovnika prek e-pošte in tiska. (O akademskih/strokovnih naslovih se je večkrat oglašal v tisku. B.M.
»Nihče ni popoln.«
Prof. dr. Stane Pejovnik, FKKT UL se odziva na pisma T. Turka in U. Opara Kraševec (27.6.2015) in končuje svojo razpravo na to temo.
Sprašuje(T. Turka), zakaj je dispozicijo za doktorat sprejel senat BF in imenoval mentorja, čeprav je bila naloga »izrazito kemijsko-fizikalne narave«. »Vzrok je mentor, ki je bil zaposlen istočasno na BF in Inštitutu BION, ki je podpisal pogodbo s TIA. Kako je opravil delo mentorja je drugo vprašanje.« Somentor s FKKT je bil naprošen že po odobritvi na BF.
Senat UL je zadevo obravnaval, ker se je nanj pritožila doktorandka. Kot piše U. Opara Kraševec je 6.6.2012 imenoval komisijo (G. Anderluh, BF, M. Bešter Rogač, FKKT, J. Mavri, KI), »da skupaj z rektorjem prouči zadevo in poroča senatu«, pravni vidik pa bo proučil prorektor M. Juhart.
Torej »sem pred razpravo /…/ želel pridobiti strokovna in pravna mnenja. /…/ Prejel sem dve pisni mnenji; eno pozitivno in eno negativno, eden od imenovanih pa mnenja ni napisal. O tem sem poročal Senatu« (M. Juhant je poročal sam) »in odločil se je za ponovitev zagovora. Prepričan sem, da bi ponovitev zagovora pred prvotno komisijo ovrgla vsak sum v kakršnokoli pristranost«. »Končno odločitev je sprejel že v novi sestavi in pod novim vodstvom, saj je v vmesnem času meni in senatu mandat potekel.«. (Večina članov iz prvotne komisije ni želela sodelovati, v novi komisiji so sodelovali rektor I. Svetlik in dekana BF ter FKKT. B.M.)

Strast do znanja, ne pohlep po denarju, je temelj za kakovostno znanost. Delo, 30.maja. T. Turk, PP29, Sobotna priloga, Delo, 18.7.2015
Polemiko o spornem doktoratu s S. Pejovnikom zaključuje tudi Tom Turk, BF UL.
Dodaja le, da je iz zapisnikov senata UL razvidno, da le-ta »nikoli ni obravnaval poročila komisije /…/ki naj bi ponovno preučila vsebino doktorske naloge ». Dopušča možnost, da je rektor (S. Pejovnik) »o teh mnenjih senatu dejansko poročal, vendar uradne zabeležke /…/ o tem v zapisnikih senata UL ni. Kakor koli, pri dveh nasprotujočih si mnenjih /…/ in ob umiku tretjega poročevalca /…/ presoja o disertaciji spet ni bila pozitivna.« Takrat bi morali postopek zaključiti. Namesto tega je na pobudo rektorja senat ZL imenoval novo »komisijo za ponovni zagovor disertacije, ki jo je kandidatka potem na rektoratu tudi obranila.«
T. Turk vztraja pri mnenju, »da je bila podelitev doktorata o »informirani vodi« sramota za UL in da senat UL ter oba rektorja niso opravili svojega dela, kot bi ga morali.« Simptomatično je, končuje, da se v polemiki »nihče od vpletenih v zagovor spornega doktorata ni oglasil. Že vedo zakaj ne.«

Študenti, protesti, gibanja

Jugoslavija in svet leta 1968 B. Nežmah, Mladina, 2015
Knjigo hrvaškega zgodovinarja Hrvoja Klasića (založba Beletrina, Lj., 2015) »o turbolentnem letu, ki so ga zaznamovali študentske demonstracije in sovjetsko vojaški poseg na Čehoslovaškem« ocenjuje Bernard Nežmah.
Avtor analizira »duh časa, protislovnost gospodarskih reform v Jugoslaviji, posebno pozornost pa je namenil filozofski reviji Praxis in korčulanski« (filozofski poletni) »šoli, študentskim časopisom v Beogradu (Student je imel naklado 120.000 izvodov), pogumu in ostri misli skupine profesorjev beograjske in zagrebške univerze in kajpak študentskim zasedbam fakultet. Ljubljana je igrala le stransko vlogo, pretkani Stane Dolanc je študentsko gibanje pacifiziral s »off the record« informacijo, da bo v Slovenijo vkorakala srbska vojska.«
Op. B.M.: Ta s srbsko vojsko je bosa, vam rečem, prvič slišim oz. berem tako trditev.
Pa sem leta 1968 študiral na FF UL in bil zraven v zborovanju v ŠN, potem sem o tem veliko bral se pogovarjal ter tudi nekaj pisal (B.M.: Ključ je v naših rokah, glej tudi :B. Mihevc: Študenti v šoli zgodovine: Ljubljana, 1968- 1971 in druge članke v http://www.sistory.si/SISTORY:ID:9594 ) .
Leta 1968 v Ljubljani ni bila zase dena nobena fakulteta; pač pa 1971 FF UL. Bilo je burno zborovanje v začetku junija v Študentskem naselju. Danes vem, da je bilo organizirano ob sodelovanju študentskih predstavnikov (UO in skupine v domu na Gerbičevi) in takratne slovenske »vlade« (IS SRS, predsednik, Stane Kavčič). Tudi nekatera gesla na transparentih in plakatih kažejo na to, da so sicer kritični študenti podprli takratno usmeritev , npr. SLOVENSKA VLADA JE GARANT NAŠIH ZAHTEV. Na zborovanju so sodelovali predstavniki UL in vlade, s študenti se je največ pogovarjal podpredsednik Franc Hočevar. Seveda so za vsak slučaj pred zborovanjem zbrali na bližnjem Rožniku »največjo koncentracijo« miličnikov po trboveljskem štrajku, kot je zapisal (policist) Pavle Čelik v: Policija, demonstracije, oblast.
Stane Dolanc je bil takrat predsednik UK ZKS, t.j. partijske organizacije na UL . Bil je seveda v stiku s študentskimi organizatorji, saj so imeli pisarne v isti hiši, v Kazini, kjer je zaenkrat še Inštitut za novejšo zgodovino. O njegovi takratni vlogi bi morali proučiti arhive. Od raznih ljudi sem slišal, da je vročekrvne študente pravzaprav ščitil. Imel je tudi težave s svojim sinom, pa ne zaradi politike…
Glede »pacifiziranja« študentov z grožnjo nasilja se spomnim le vesti iz krogov, ki so bili blizu »notranji upravi«, aprila 1971, večer pred zborovanjem na Aškerčevi pred FF UL, da se v Ljubljano odpravlja skupina fašističnih teroristov iz sosednje države. Zato smo zjutraj, 14,4,1971, na FF pregledali garderobo, da ne bi bila v kaki torbi-ci bomba. A takrat je bil Dolanc že v Beogradu. Mi smo pa z Aškerčeve šli po Titovi do Kazine, se spogledali s kordonom milice in končali pohod pred skupščino SRS, no pravzaprav smo korakali dalje….)
B. Nežmah piše, da je »zanimivejši od teh danosti /…/ bil Tito.« (Josip Broz, takrat vodja ZKJ, predsednik SFRJ, poveljnik JLA.) Igral je dvojno vlogo: na televiziji je podprl študente, na partijskih sejah pa jih je napadal kot sovražne sile. Po koncu demonstracij je režim izvedel počasne čistke na univerzah.« (Zlasti v Beogradu, nekaj v Zagrebu, v Ljubljani je bilo nekaj tega po letu 1971, B.M.)
B. Nežmah ocenjuje, da so najboljši del knjige »nakazana vprašanja, ki pa se jih sam ne loti«. Tako H. Klasić navaja podatke o zahodnih kreditih, ki jih je kasneje dobila SFRJ, ne ugotavlja pa zakaj jih je dobila. Po avgustu leta 1968, ko Sovjeti (z zavezniki) intervenirajo v ČSSR in Jugoslavija to verbalno obsodi ter razglasi, »da pričakuje napad vzhodnega bloka, dobi obsežne ameriške in britanske kredite.« Že leta 1969 podpiše z vzhodnim blokom gospodarske pogodbe, Tito obiskuje Brežnjeva. »ki mu leta 1972 celo ponudi pomoč pri odstranjevanju liberalizma na Hrvaškem, Sloveniji in Srbiji.«
(Op. B.M.: Še ena domneva. Verjetno je takrat Tito grozil z nevarnostjo napada Varšavskega pakta. Zaradi te grožnje so v republikah, zlasti v Sloveniji, začeli ustanavljati Teritorialno obrambo, ki je kasneje igrala vlogo pri razpadu države in osamosvajanju Slovenije.)

Učinki ljudskih protestov. B. Nežmah, Mladina, 19.6.2015
Čeprav je Miro Cerar na zadnjih volitvah zmagal »z retoriko o etičnosti«, piše Bernard Nežmah, njegovi tudi kdaj »prisluhnejo glasu ljudstva«. Najprej je sklenila reducirati Erazmove štipendije, ko pa so najavili »demonstracije študenti« se je premislila.
Ni pa prisluhnila protestom domačinov v Braslovčah, ki skupaj z okoljevarstveniki zahtevajo, da speljejo hitro cesto mimo kmetijskih zemljišč. »Vlada sliši proteste, kadar so ti v Ljubljan, ko pa protestirajo na podeželju, to njenih planov ne premakne.
Podobno (dvolično, nenačelno) je ravnal »pokojni jugoslovanski vladar Tito«. Leta 1968 je nasprotoval vojaškemu posegu (Sovjetov) na Češkoslovaško, nekaj časa z vzhodnim blokom bil retorično vojno, a že leta 1969 podpisoval trgovinske sporazume s SZ in povezanimi državami. V ČSSR pa je delovala še naprej prosovjetska oblast, »pisatelji, režiserji, profesorji in drugi, ki so sodelovali v praški pomladi, so še naprej delali kot vratarji, skladiščniki, smetarji in šoferji, v deželi je vladala trdna cenzura.«
(Študent Jan Palach pa se je leta 1969 zažgal na Vaclavskih namestih, pod muzejem, kjer danes ob njegovem spomeniku lahko jeste McD/…/ hamburgerje in pijete C/…/o. B.M.)

Fašizem živi. J. Trampuš, Mladina, 19.6.2015
Fašistične ideje znova postajajo legitimne politične opcije v Evropi, piše Jure Trampuš in v daljšem članku navaja misel Umberta Eca (častnega doktorja UL, B.M.) o značilnostih izvornega fašizma:
»Omenja kult tradicije, zavračanje razsvetljenskih vrednot, napade na kritike, netenje strahu pred drugačnostjo, mobilizacijo frustriranega srednjega razreda, ki zaradi krize izgublja položaj, prepričanje, da so rešitve samo konflikt, izredne razmere, zagovarjanje izbranega naroda, stranke, pravih intelektualcev, prave elite, kult voditelja, zavračanje volilnega izida, smešenje parlamenta, demokracije, vzpostavljanje prenovljene države, novorek, s čimer lahko opišeš politične nasprotnike.«

Preberimo, prisluhnimo, poglejmo, premislimo..

Zig, Zig. Parada ljubezni. (2010) N'toko, Mladina, 19.6.2015

/…/
Občutek pripadnosti, razloži ga babici,
Rodila se je v Avstriji, odraščala v Jugoslaviji,
Pomagaj ji razumet, v kateri državi živi,
in kaj nam ostane, če odkorakajo okupatorji.
Naci skin z istimi znaki kot črni panterji,
Avsenik stoji na istem odru kakor Laibachi

/…/
Ni me strah nacistov s pobritimi glavami,
Rozastim pigmentom in temačnimi aurami,
Slovani, ki bi radi bli nekakšni mini (A)arijci,
In če bi Hitler zmagu, bi jih najbrž dal že sam pobit.

/…/
Od vrtca me učijo, da se ne splača razmišljat,
Ker gre vedno bolje tistim, ki se znajo dobro napiflat,
In če hočeš prit do šihta, bolš da se navadiš kimat,
Ker plavaš v oceanu, kjer nisi niti mala riba.
V zameno za tišino misli se nihče ne vtika
V zasebno življenje tvojga privatnga kotička,
Kar naenkrat živiš za kup udobnega pohištva,
Pocen tehnologije in plastičnega kiča.

/…/
Nihče ne spregovori, ker nihče o ničemer več ne razmišlja.
Vsak dan je volilni molk, vsako bitje je grožnja,
Nevarnost nam preti iz vseh smeri razen zahoda
In več kot si zaslužu, bolj se boš ponoči tresu,
Vsi ljudje so Židi, ki ogrožajo kraljestvo,
Udobje postane cilj, človek postane sredstvo,
Delo osvobaja, kje sem to slišu?

En narod, en vodja, ena vera, tri besede.
Varnost, zig,zig, udobje, zig, zig, zasebnost, zig, zig, heil.

(Spodaj fotografija rdečega napisa SMRT FAŠIZMU SVOBODA NARODU,
čez katerega je narisan čudno zlomljen križ, s številkami 14/88;
t
o je menda šifra za enega oh akterjev gornje pesmi, pa ne babice...)

Študentka, znanstvenik, šport

Vsakdo je sam svoj bog. S.P., Delo, 19.6.2015

Tina Maze, smučarka in študentka PEF UM je za Sobotno prilogo pojasnila svoje poglede na šport. Mesec dni po tem, ko je sporočila, da se za leto dni poslavlja od tekmovanj, nato bo sprejela svojo dokončno odločitev.
Tik pred pogovorom je opravila naporen izpit na fakulteti. Vesna Milek jo je vprašala za oceno.
»Z desetko«, je nasmejano odgovorila in samoironično dodala: »Piflarka…«.
Povedala je tudi, da raje piše na roko, to ji je ljubše kot tipkanje po telefonu.

Večina z mislimi na morju, znanstvenik pa »smuča«. R. Kozmos, Delo, 18.6.2015

Matej Supej, FŠ UL, je »po glavi fizik, po srcu pa smučar«. Diplomiral je na FMF, magistriral na FS, doktoriral pa na FŠ UL, kjer je izredni profesor za področje Znanost o športu – kineziologijo in vodja laboratorija za biomehaniko. Kot znanstvenik in smučar meni, da je za vrhunsko smučanje potrebno več stvari, pravi v pogovoru z Radovanom Kozmosom.
»Zagotovo je najpomembnejši človek /…/ ki zna smučati in je tudi dobro telesno pripravljen.« Če ni, »svojih sposobnosti ne more optimalno izkoristiti, ker na tekmovanju, kjer vladajo zelo težke razmere, njegovo telo preprosto ne vzdrži zahtevne vojne. Skratka nujni sta tako tehnična kot telesna pripravljenost. /…/ Zelo pomembna je tudi ustrezno pripravljena glava: za to najbolje poskrbi psiholog. Kajti zgodi se, da smučarju kakšnega dne, čeprav je /…/ sposoben vrhunske vožnje, preprosto ne gre in ne gre. Tudi vrhunska oprema je seveda pomembna, a šele takrat, ko so druge ključne lastnosti na dovolj visokem nivoju.«
(Na fotografiji – kolažu - smučar v veleslalomskem zavoju, z vrisanimi silami F upor, F tr in F din , z več grafikoni in shemami njegovega telesa ter skica proge. »Vsak mojstrski spust in zavoj ima številne merljive in nenehno merjene fizikalne zakonitosti.«)
V poletnem času je zanj glavna sezona, »zelo intenzivno obdobje. /…/ ponavadi 3 ali 5 dni izvajamo meritve, nato pa 3 do 4 mesece obdelujemo podatke. Poleg tega imamo ravno poleti, po koncu predavanj in izpitov, tudi največ časa za raziskovalno delo.«

Kaj svetuje dr. Viktor Murnik, oče slovenske telesne kulture, za poletni čas? I.Čuk, Šolski razgledi, 19.6.2015

V uvodniku časnika za prosvetne delavce nam Ivan Čuk priporoča tudi naslednje misli iz knjige Sokolstvo in življenje, Lj. 1932:
»Telovadba krepi in razvija inteligenco: inteligenca pa je potrebna ne samo za učenje, ampak za vsako delo, kajpada tudi gospodarsko delo in ne le vodnikom, ampak vsemu delavstvu… Kakor se moralne vrline ne dado naučiti iz knjig in predavanj, tako se tudi inteligence ne da dobiti iz knjig in predavanj. Inteligenca ni kup znanja, pa naj bo ta kup še tako velik. Inteligenca je zdrava pamet in te ima včasih nepismen človek več kot ta, ki se je mnogo šolal pa je malo prebavil… Narod potrebuje bogastvo tudi, da laže prenese neizogibne krize gospodarstva. /…/ dalej tudi za dvig svoje kulture tudi v drugih smereh nego gospodarskih. Znanost in umetnost ne procvitata v siromašnem bednem narodu.«

(Visoko) izobraževanje, tudi neformalno, zaposlovanje, upravljanje

Precenjena diploma, podcenjeno neformalno znanje.

J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 19.6.2015

Po pregledu visokošolskih aktualnosti kolumnistka Jasna Kontler Salamon piše o primeru neupoštevanja znanja, pridobljenega z uspešnim delom.
Maturante, ki so se prijavili na študijske programe z omejenim vpisom čaka običajna »ruleta« in krepi se število kritikov obstoječega načina vpisne selekcije. Predvsem za tiste študije, kjer so po zaposlitvi diplomantov pomembne tudi osebnostne lastnosti. Sprašuje se, če bodo tragični zapleti v zdravstvu »pospešili ponovno vpeljavo psiholoških testov pri vpisu« na MF?
Sveža ministrica M. Makovec Brenčič še ni potrdila pričakovanj, a »tudi ni naredila nič takega, kar bi ji bilo mogoče očitati«. Morda ji bo jeseni uspelo izpeljati tudi pripravo nove zakonodaje za področji visokega šolstva in znanosti?«
Ministrstvo (MIZŠ) ne bo črtalo finančnih spodbud za mobilne študente v programu Erasmus+ in bodo še naprej dobili 150 evrov mesečno med študijskim bivanjem v tujini.
Univerzitetni podjetniški inkubatorji (UM, UL, UP), ki vsak posebej uspešno delajo, so se sporazumeli o skupni podpori akademskemu (?, univerzitetnemu, B.M.) podjetništvu.
Kolumnistka, ki ceni izobrazbo in diplomo, se sprašuje, zakaj pri nas »ne znamo dopustiti izjem« in »priznati, da so nekateri /…/ lahko vrhunski strokovnjaki tudi brez formalne izobrazbe.«
Na srečanji s svojimi »nekdanjimi novinarskimi sodelavci« se je pogovor usmeril k temu vprašanju, ki ima za tiste, ki so »dolga leta sijajno delali« brez diplome » hude posledice. Vrniti bodo namreč morali razliko v plači, ker so bili na delovnih mestih z zahtevano univerzitetno izobrazbo.
»Pred desetletji /…/ so se v novinarstvu mnogi zaposlovali takoj po gimnaziji ali pa sredi študija. Nekaterim je pozneje uspelo pridobiti diplome, drugim ne. Med slednjimi je (bilo) »veliko zelo uspešnih in cenjenih novinarjev in celo urednikov«, ki so »vrzeli v znanju nadomestili z izkušnjami in /…/ neformalno izobrazbo. Morda bi lahko ob novi zakonodaji razmislili tudi o takšnih primerih.«

Aspirin za tegobe današnjega izobraževanja. Igor, Vi o ŠR, Šolski razgledi, 19.6.2015

Bralec Igor meni, da bi članek z gornjim naslovom Barice Marentič Požarnik (ŠR št.11., 2015, glej povzetek v Pogledih, B.M. »moral viseti v vsaki zbornici, kabinetu ali učilnici; uokvirjen in povečan pa v ministrovi pisarni« (- ministrice, MIZŠ, B.M.) »rektorjevi, dekanovi, ravnatelji ter pisarni direktorja ZRSŠ, CPI in RIC.«

Študent naj ne bo! A.Umek, Pisma, Delo, 18.6.2015

V članku (Delo, 15.6.) Zlata Tavčar ugotavlja dejstva, ki so tudi izhodišča za program Slovenske ljudske stranke, piše Andrej Umek, strokovni svet (izvenparlamentarne) SLS.
Stranka v svojem načrtu za izhod Slovenije iz krize ugotavlja, da izobraževalni sistem prispeva k naši gospodarski in socialni krizi. Ta sistem je neusklajen s trgom dela, kar vodi do nezaposlenosti mladih in pomanjkanja strokovnjakov na nekaterih področjih, menijo.
»Ocenjujemo, da 25% mlade generacije ne bo nikoli našlo dela na svojem izobraževalnem področju – so enostavno nezaposljivi.« Zato SLS predlaga:
1.Ponovno uvedbo vajeništva./…/
»2.Omejiti vpis v terciarno izobraževanje na cca 40% generacije.« Večjega števila diplomantov ne mre zaposliti niti tehnološko najrazvitejša družba. Z vpisno politiko naj se uravnoteži »vpis na naravoslovno-tehniške in družboslovno-humanistične programe«.
3. Nezaposljivim s srednjo in terciarno izobrazbo ponuditi možnost prekvalifikacije v poklice, za katere obstajajo prosta delovna mesta, tudi za dve stopnji nižje izobrazbe.
»V SLS menimo, da sta nezaposlenost in nezaposljivost mladih gospodarsko škodljivi in moralno etično nesprejemljivi.«

Študent/ke, diplomant/ke – univerza – gospodarstvo – država. K. Majerhold, pismo uredništvu www.nsdlu.si, 8.7.2015

V odmevu na povzetek članka Z. Tavčar (Delo, 15.6.2015) nam je Katarina Majerhold, mag. filozofije, sporočila, da je v svoji knjigi Ali univerza potrebuje socialno okolje?, Študentska založba, Lj. 2003, »za to, da bi diplomanti in diplomantke lažje dobile službe, pokazala, da so pomembne strukturne reforme znotraj vseh deležnikov, univerze, gospodarstva in ministrstev (boljša pravna regulacija, prilagojena davčna in finančna struktura, vizija države na ravni zaposlovanja, na ravni gospodarskega razvoja, na ravni izbranosti vodilnih panog in znanj, ter poglabljanja v določena bazična in aplikativna znanja) ter predvsem dobra usklajenost na ravni izmenjevanja informacij o ponudbi in povpraševanju po kadrih, pa spet vzpostavitev ter dobra podkrepljenost oddelkov za raziskave in razvoj v številnih podjetjih, ki so bili ukinjeni v divjih tajkunskih, privatizacijskih časih...Oddelki za raziskave in razvoj so bili v številnih slovenskih podjetjih po letu 1992 ukinjeni, a pogosto prav ti omogočajo razvoj novih produktov, kar zahteva tudi novo, sodobne izobražene kadre, kar pomeni, da vsi od tega profitirajo, univerze, gospodarstvo in diplomanti/ke…
(Glej še druge knjige avtorice, zlasti
Ali univerza pleše avtonomno? ŠZ, LJ. 1999 in Ali se univerza vrti v krogu svoje moči, ŠZ, Lj. 2001. Več:.https://sl.wikipedia.org/wiki/Katarina_Majerhold, B.M.)

Podjetništvo

Dobra praksa inkubatorjev naj se pretaka. L. Pavlovčič, Delo, 18.6.2015

V 10 letih smo realizirali 65 zagonskih podjetij, se pohvali Dorjan Marušič, direktor Univerzitetnega razvojnega centra in inkubatorja Primorske. To valilnico podjetij sta ustanovila UP in Gea College leta 2005. (Mariborski – UM - inkubator 2001, ljubljanski – UL - 2004).
Na uspešnost primorskega inkubatorja je vplivalo manjše število ljudi in »da so se spopadali s težavami, značilnimi za mlade univerze, in da so članice univerze usmerjene bolj družboslovno in manj naravoslovno«, piše Lidija Pavlovčič, ki je vodila pogovor.
(Kdo da največ podjetniških idej?)
Največ so jih prejeli od zunanjih podjetnikov, ki so se prijavili na natečaj Podjetna Primorska, pravi D. Marušič V natečaju je posebna študentska kategorija oz. nagrada za najboljšo študentsko poslovno idejo. Prejeli so celo spodbudne dijaške ideje.
(Povezovanje z mentorji iz gospodarstva?)
»Tudi to počnemo. Znanje z akademske ravni je potrebno, študentje ga dobijo v študijskem procesu, v nadaljevanju pa jih skozi naše delavnice omogočimo srečanja s praktiki iz različnih podjetij.«
(Kako pomagate?)
»V inkubatorju najprej ovrednotimo poslovno idejo in /…/ svetujemo, ali naj jo razvijajo, nadgradijo ali pa spremenijo. Večinoma prihajajo ljudje, ki nimajo podjetniških znanj, v inkubatorju pa jim je na voljo skupin strokovnjakov za marketing, tehnološki razvoj, za patentiranje oz. zaščito intelektualne lastnine.«
»Nekaterim podjetnikom oddajamo prostore za najemnino, študentom pa so dostopni brezplačno.«
Pomagajo tudi do finančnih virov, jih usmerijo na podjetniški sklad ali na tekmovanje Start-up Slovenija in k potencialnimi investitorji, tudi v tujini.
(Koliko delovnih mest ste ustvarili, kje?)
»Približno 70 delovnih mest je bilo ustanovljenih. Nekatera podjetja sicer delujejo, pa nimajo nobenega zaposlenega, druga zaposlujejo več ljudi. Največ zagonskih podjetij (od 65) je s področij informacijskih tehnologij, turističnega marketinga in marketinga za spletno trženje ter /…/ področja prehrane in kmetijstva.«
(Medsosedsko, mednarodno sodelovanje?)
Bili so partnerji v več projektih čezmejnega sodelovanja EU, npr. Mikrobiz s Furlanijo-Julijsko Krajino. V projektu Hint lab, s Hrvaško, za pospeševanje podjetništva v turizmu na podeželju so akterji z obeh strani (meje?, B.M.) »od akademskih ustanov, razvojnih regionalnih centrov, inkubatorjev in turističnih organizacij ter podjetij » razvili platformo sodelovanja v turizmu.«
(Sodelovanje v UP in z mariborskim in ljubljanskim inkubatorjem?)
Na UP so akterji sodelovanja predvsem univerzitetno znanstveno središče ter fakultete: FAMNIT, za varstvo zdravja in Turistica ter inštitut Andreja Marušiča. »Pričakujem pospešen razvoj aplikativnih raziskovanj na UP, kjer smo bili zdaj bolj usmerjeni v temeljno raziskovanje. Izkušnje mariborskega in ljubljanskega inkubatorja bi lahko prenesi v prakso UP ali vsaj našega inkubatorja.«

O kulinaričnem inkubatorju, joti in ranljivi generaciji. M. Zabukovec, Delo, 20.6.2015

Na ljubljanskem magistratu so (mladi) razpravljali o dokumentu Strategija MOL za mlade 2015-2024. Ljubljana mesto mladih in za mlade.
Nosilka certifikata Mladim prijazna občina, ima le petino prebivalcev starih od 15 do 29let. »Glede na to, da je Lj. univerzitetno, kulturno in gospodarsko središče, je mladih, ki v mestu začasno prebivajo, se izobražujejo ali delajo, še precej več, piše Mojca Zabukovec.
Skrb zbujajo številke o brezposelnih, saj je med njimi petima mladih. Zato je cilj MOL, da bi stopnjo brezposlenosti mladih znižali pod povprečje EU in Slovenije. Napovedujejo »sistemsko podporo razvoju podjetniških pobud mladih«, t.i. start-up ali zagonska podjetja, razvoj programa Podjetno v svet podjetništva in redna srečanja potencialnih podjetnikov.
V razpravi so nekateri opozorili, da gre za »pretirano podjetništvo«. Pred časom je Mladina zapisala, da inovatorji razvijejo le eno oprijemljivo novost izmed 3000 in da 90% zagonskih podjetij ne uspe spraviti izdelka na trg, kaj šele da bi postala dobičkonosna.
Sindikat Mladi plus pravi, naj občina raje spodbuja dolgotrajne zaposlitve, ne pa kratkotrajnega, ki vodi v prekarnost. Potencial vidijo v povezovanju mladih in vplivanju na oblikovanje politik, tudi v MOL, preko posebnega mladinskega telesa, kot že v nekaterih občinah.
Socialna akademija predlaga prehodni dom, s katerim bi olajšali prehod v osamosvojitev tistim, ki so končali šolanje in izgubili pravico do subvencioniranega bivanja.
Župan je razpravljavce pozdravil, občinarji pa so obljubili, da bodo 10 ključnih predlogov vključili v omenjeno strategijo MOLa.

Management v izobraževanju. (al), MFDPŠ, Oglasno sporočilo, Šolski razgledi, 19.6.2015

»Z družbenimi pojavi, kot so globalizacija, internacionalizacija, z vse večjo konkurenco in razvojem tehnologij narašča potreba po strokovnjakih, usposobljenih za iskanje novih virov znanja, novih načinov reševanja problemov ter za vodstvene vloge na različnih raveneh.«
Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije
www.mfdps.si izvaja enoletni magistrski program Vodenje in kakovost v izobraževanju (mag. managementa izobraževanja
»Študentje med študijem poglobijo znanje z vidika šol kot organizacij, usposabljajo se za iskanje novih virov znanja na področju m. izobraževanja, za uporabo znanstveno-raziskovalnih metod, v sklopu magistrske naloge pa poglobijo znanje na izbranem področju in ga praviloma povežejo s prakso.«
Študij je izredni in traja 1 leto (60 točk ESTS. Šolnina: 2.500 evrov (v slov.) oz. 4000 evrov (v angl.)
MFDPŠ izvaja še dvoletni magistrski program Management razvoja kadrov (mag. kadrovskega managementa) ter doktorski program management znanja.
(Oglas sta delno sofinancirala EU in MIZŠ.)

Karierni centri so stična točka. Oglasno sporočilo, EPF, Delo, 19.6.2015

Na pobudo študentov je Evropska pravna fakulteta www.evro-pf.si ustanovila (2012) karierni center za podporo zaposlovanju med študijem in pod njem. V pogovoru Marko Novak, dekan EPF govori o skrbi »za kakovost študijskega procesa in zadovoljstvo študentov.
Diplomiral in doktoriral je na PF UL, magistriral na na
Univ. Law School v Washinghtonu in bil tudi član sveta NAKVISa. Poučuje tudi na Fakulteti za državne in evropske študije in drugih.
Karierni center EPF ponuja študentom dodatna praktična znanja in veščine za zaposlitev, ki so pomembne zaradi nepredvidljivega trga dela in sodeluje s podjetji, ki iščejo kadre.
EPF se je v deetih letih »postavila ob bok drugima pravnima fakultetama v Slovenij, ima postala ebnakovredna« in ju ponekod presega, meni njen dekan. Ponuja tudi e-študij in nove študijske programe npr. Alternativno reševanje sporov in na področju prava in menedžmenta nepremičnin. Lani so dobili nove prostore v središču Ljubljane, zato se lahko povezujejo »z drugimi državnotvornimi institucijami.« Širi tudi svoja mednarodna partnerstva v programu EU Erasmus +.
(Oglas sta delno sofinacirala EU in MIZŠ.)

Delo, kapital, trgovanje

Ukiniti, ne »reformirati« (kvazi) trg dela. M. Gostiša, Delo, 19.6.2015

Pravnik in sociolog Mato Gostiša, Študijski center za industrijsko demokracijo se ne strinja z neoliberalistično neoklasično ekonomsko teorijo, po kateri je trg dela nepogrešljivi del tržnega gospodarstva.
Napačni sta predpostavki (1), da je delo tržno blago, ki se lahko prodaja ločeno od človeka in (2) da je za ustanovitev kapitalističnega podjetja dovolj zgolj kapital. Tudi delo je postalo neke vrste kapital, »človeški kapital (znanje in zmožnost, ustvarjalnost, delovna motivacija in organizacijska pripadnost), redka ekonomska dobrina, kot finančni kapital. Zato je zgrešeni koncept podjetja kot »pravno personificiranega kapitala.«
Mezdni kapitalizem je preživet, meni, treba je postopno graditi ekonomsko demokracijo kot novo paradigmo kapitalizma. Krepiti je treba s participacijo zaposlenih (»soupravljanje, udeležba pri dobičku, širše notranje lastništvo oz. delavsko delničarstvo in zadružništvo)« Z uvajanjem »novega modela produkcijskih in razdelitvenih razmerij med delom in kapitalom« je treba ekonomsko teorijo »začeti pisati povsem na novo«.

Varuh javnega interesa, ne kapitala. M. Grah, Delo, 22.6.2015

Nasprotnik prostotrgovinskih sporazumov Andrej Gnezda (30), filozof in teolog, govori o boju bibličnih razsežnosti, kjer so na eno strani korporacije s proračuni kot države, na drugi brezposelni aktivist.
Po otroštvu na posestvu v Litiji je maturiral na
Šubički v Lj. in se odločil za študij filozofije in tudi teologije, da bi pridobil čim širše znanje. Po diplomi (2012, naloga Albert Schweitzer: mistično in etika) je bil prostovoljec, okoljski aktivist (akcija Očistimo Slovenijo, Zeleni preboj).
Nato se je zaposlil pri (nevladni organizaciji) Umanotera, zdaj pa je »na zavodu za zaposlovanje«, saj se je financiranje projekta izteklo. Upa, da bo pridobil sredstva od kake tuje fundacije, da bi lahko spremljal problematiko prostotrgovinskih sporazumov.
Oktobra 2014 je soorganiziral vseslovenski protest
Obveščamo, protestiramo, zahtevamo!. V Ljubljani je nekaj sto demonstrantov s Prešerca šlo do EU hiše na Bregu do parlamenta, od koder je čez teden dni »na gospodarsko ministrstvo poromala zahteva za pojasnilo, kaj se pravzaprav dogaja«, pravi v pogovoru z Matijo Grahom.
»Osrednji cilj sporazumov TTIP, CETA in TISA je, kako bi večji postali še večji oz. kako bi tisto malo, kar 99% prebivalstva še ima, prešlo v roke enega odstotka.«
Pravi, da kar »dve študiji Slovenijo navajata kot /…/ največjo poraženko sporazuma TTIP.«
»Po študiji nekega avstrijskega inštituta naj bi v desetletju po uveljavitvi sporazuma v EU izgubilo delo od 400 tisoč do milijona ljudi .«
Pravi, da kljub alarmantnim analizam večina naših politikov o sporazumih molči, ali pa jih, kot SDS, celo odkrito podpira.
A.Gnezda je član Koalicije proti tajnim sporazumom, v kateri sta še stranki ZL in Piratska stranka, sindikati (ZSSS), društva, vstajniška gibanja in iniciative (skupina
Kazenska ovadba) in tudi Čezvesoljso zombi cerkev blaženega zvonenja.

Evropa in Grčija

Schengen je dokaz, da si zaupamo. mš, Dnevnik, 15.6.2015

Take svobode gibanja, kot jo omogoča schengenski sporazum še ni bilo v evropski zgodovini, pravo Tanja Fajon poslanka v Evropskem parlamentu. Odprte meje so najbolj otipljiv rezultat evropskega združevanja v zadnjih 60 letih.
(Je kriv za krizo migrantov?)
»Prav nič. Najnovejši val beguncev /…/ so povzročile vojne in nasilje v Afriki in na Bližnjem vzhodu. Za marsikatero tragedijo smo odgovorni tudi Evropejci, zato je je edini pravi odziv na pritisk migrantov, posebej beguncev, pomoč in solidarnost.« Evropa nima skupne migracijske in azilne politike, za to so potrebni dolgoročni ukrepi, »tako da ljudje ne bodo imeli razlogov, da bi zapuščali svoje domove.« Ne pristajamo na »nacionalizme in populizem«, ki poskuša spreminjati schengenska pravila.
»Migracije so zgodovinsko gledano vedno predstavljale priložnost.« ( Npr. naselitev obdonavskih ravnin po obdobju turške zasedbe, B.M.). »Evropsko prebivalstvo se stara, z dobrim upravljanjem migracij in naših meja so priseljenci prihodnost.«

Ali bi šli na dopust v Grčijo? Nedelovih sedem, Nedelo, 21.6.2015

Jure Apih, publicist: Zagotovo. Ne le ker je »prelepa dežela, polna čudovitih ljudi in spominov na začetke evropske civilizirane misli, na bogove, ki so se družili z ljudmi, in junake, ki so si jih lahko po svoje izbirali, ampak tudi zato, da bi jim /../ izkazal vsaj malo spoštovanja in solidarnosti, če jim že naš etični predsednik vlade in štrebarski vrhovni računovodja ne zmoreta.«
Dušan Jovanovič, režiser, je Grčijo, prekrižaril trikrat. »V barih Plake sva z Milanom Jesihom nepozabno popivala, plesala sirtaki in razbijala krožnike.« V pradomovini teatra je predvajal video svoje Antigone, hodil je po stopinjah Byrona. »Zibelka evropske kulture navdušuje« z »izkopaninami, muzeji, amfiteatri, zapeljivo glasbo, čarobnimi otoki, čudovitim morjem, dobro kuhinjo, sproščenostjo in gostoljubnostjo svojih ljudi.« Babica je bila Grkinja, »in kot otrok sem čebljal grško. Nekaj besed mi je še ostal v spominu.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica, odhaja tja od 1966, tudi večkrat letno, »zaradi svojega dela in ljubezni do Grčije.« Med 1993 in 2007 ni hodila, ni »prenašala političnih razmer in posebno nacionalizma. S krizo se je Grčija spet humanzirala… Upam, da ne bom še enkrat prenehala zaradi Zlate zore ali kakšne diktature, ki bi jo izzvala politika do Grčije. In upam, da tja ne bodo odhajali slovenski ksenofobi, ozkosrčneži in tisti, ki jih ni sram izjav ministra Mramorja /…«.

v javni spomin…

Družbi bodo nastavile ogledalo. J. Zupančič Grašič, Delo, 18.6.2015

V Škofji Loki imajo (ob poti na pokopališče, B.M.) kipe desetih znamenitih Ločanov, nedavno pa jih je umetniška instalacija opozorile na (tri) Ločanke, ki so prav tako pustile neizbrisen pečat, piše Jana Zupančič Grašič.
(- Na fotografiji M. Pivka tri dekleta s šali pred spomenikom književniku T. Debelaku, v ozadju sta še slikarja I. Šubic in A. Ažbe, kipar T. Logonder, zgodovinar P. Blaznik, geograf F. Planina, izumitelj znamk L. Košir, sociolog B. Ziherel, upornik v Judenburgu A. Hafner in zdravnik V. Kocijančič; kipe je izdelal M. Frlic. Opis instalacije: http://metinalista.si/aleja-znamenitih-locank/.B.M.)
Z raziskavo v okviru Zavoda Tri so Anka Pintar, filozofinja in sociologinja kulture, Mojca Selak in Nina Arnuš, kulturologinji, so, skupaj s Laro Fajfar, študentko FDV UL in ob podpori sodelavk Loškega muzeja, našle 24 Ločank , med katerimi bi mnoge zaslužile mesto v Aleji znamenitih meščanov:
Angela Bahovec (1894-1982) je na Balkan prinesla košarko in delovala v izobraževanju;
Marija Bračko (1914-2004), zdravnica, častna občanka 1993;
Franja Tavčar (1868-1938), aktivistka za pravice žensk, humanitarka, zavedna Slovenka;
Kdo je stal za moškimi, ki so dobili spomenik, sprašuje A. Pintar in ali »bi bil morebiti Ivan Tavčar brez svoje Franje le Ivanček? A naša družba pač določa, kaj je in kaj ni vredno obeležitve, in pri projektu smo /…/ sprejele ta merila, saj smo izbrale ženske, ki jih zaznamujejo javno priznani dosežki kot posledice njihovega dela. Tisto, kar se dogaja doma, očitno ni dovolj pomembno, kar dokazuje tudi slabo popisana zgodovina vsakdanjega življenja.«
Na odprtju začasne Aleje znamenitih Ločank bosta govorila Metka Roksandić, društvo Ženski lobi in Tomaž Deželan, FDV UL, raziskovalec spola v politiki.

Izjava intelektualcev: Podaljševanje iluzije. Delo, 20.6.2015 (Glej besedilo na www.delo.si )

Ob dogajanju ob (pre)imenovanju knjižnice v Kamniku po Francetu Balantiču, (pesniku in domobrancu) se je odzvala skupina več kot 70 intelektualcev, med njimi A. Berger, J. Dežman, M. Fink, K. Gantar, N. Grafenauer, J. Juhant, M. Knep, L. Lisjak Gabrijelčič, J. Kos, A. Maver, F. Pibernik, Alenka Puhar, A. Rebula, D. Rupel, B. Senegačnik, Z. Simčič, P. Simoniti, V. Simoniti, I. Štuhec in Ž. Turk.
»Da je ob tem samoumevnem civilizacijskem koraku sploh treba spregovoriti o pogumu, je pač posledica »folklornih« posebnosti prostora«, kamor sodijo »nesorazmerni žolčni odzivi na poimenovanje«, in (bodo) tudi taki odzivi na to izjavo v javnosti.
Nevzdržno je stanje, pišejo, »v katerem so ključi do pripuščanja posameznikov in pojavov v javni spomin slovenske skupnosti še vedno pridržani tistim, k so nad omenjenim javnim spominom gospodovali vse obdobje po drugi svetovni vojni.«
Žalostno in sprevrženo je, da se s takim odnosom obnavlja kalvarija pesnikovih svojcev, ki desetletja niso smeli žalovati in so trpeli zasramovanja, poudarjajo.
Literarni in kulturni krogi so že davno sprejeli, da so pesmi F. Balantiča vtisnile pečat slovenski literaturi. Z vsem tem, kar je bil je izpričeval tragedijo narodnega občestva, »ki je v labirintu /…/ vojne povsem odpovedalo, se predalo najnižjim strastem in si v najtemnejši uri zunanje agresije prizadejalo nepopisne, do danes nezaceljene rane«. Naj »ni mogoče gledati kot na vojaka katerekoli strani, marveč kot Slovenca, ki ga je pogoltnila in ugonobila največja narodova tragedija.«
Odklanjanje javnega spomina nanj nima nič opraviti z aprilom 1941, novembrom 1943 ali majem 1945, ampak »z našim tukaj in zdaj. /…/ z željo čim bolj podaljšati življenje neke politične mitologije, ki si prek po vojni pridobljene oblasti lasti pravico absolutnega razsodnika.«
Z razmerami med vojno nima nič opraviti misel, da so Balantič in »drugi uporniki zoper revolucijo sokrivi /…/nemškega kulturnega pogroma nad Slovenci /…/ pač pa služi samo podaljševanju neke za razmeroma ozek krog rentnikov zelo donosne iluzije.«

Aforizmi, afere…

S svojimi resnicami je zmagal tudi v prepiru z Bogom. F. Milošič, Delo, 22.4.2015

Ptujska in prekmurska legenda Rudi Ringbauer je poleg šestdesetih v Delu objavil še štiri knjige aforizmov o resnicah in še eno: Gole resnice, Preproste resnice, Moji prepiri z Bogom, Popolne resnice.
Pridejo še Večne resnice? Tako sprašuje Fran Milošič, v pogovoru z njim o tem in onem, o b/Bogu, ki ga je »zmagal s svojimi domišljenimi resnicami ter nemerljivim občutkom za pravičnost« je razkril tudi afero Bruc prekmurskih študentov leta 1963.
R. Ringbauer je začel delati v ključavničarski delavnici, leta 1955 končal tehniško srednjo šolo v Ljubljani in 1965 PF UL. Tri leta pozneje je postal sodnik na Ptuju.
No, v Radencih je bilo leta 1963 zborovanje prekmurskih študentov. Tam so delili poseben časopis Bruc, in je »z Brankom Šomnom in Ferijem Žerdinom s temi 16 listi glasila zakuhal /…/ politični bograč v Sloveniji.«, piše F. Milošič. (- bogracs, madž.= kotliček, tudi prekmurska narodna jed, B.M.)
V prekmurščini so kritizirali, na odru so pokopavali (politični) bas, se norčevali iz gospodov (loncev), motila jih je štafeta, ladjo Galeb so »hoteli predelati na cenejši premog« …
»Slovenski centralni komite je zasedal in vsi člani ZK, ki so bili v dvorani na brucovanju, so bili partijsko kaznovani. Avtorji pa poklicani v preiskovalni zapor in potem na sojenje v Mursko Soboto«, piše F. Milošič.
Op. B.M.: »cetralni komite« - CK ZKS, svet slovenske sekcije ZK, partije, takrat edine, najmočnejše, stranke v Jugoslaviji. Je o teh študentih in o M. Kučanu govoril Miki Muster v nedavnem intervjuju, ki smo ga povzeli v Pogledih?)
»Dva meseca pogojno sem dobil. A se mnogo bolj spomnim, kaj vse se je na tistega Bruca še prilepilo. Med hišno preiskavo so mi našli obremenilno papirnato servieto z neke vesele študentske druščine na Pohorju. Pridružila nam se je neka Ljubljančanka in jaz sem rad delil komplimente, tudi vsi drugi seveda. /…/ Nekdo me je predstavil kot bodočega pravosodnega ministra. Potem /…/ sem Ljubljančanki na servieto za šalo napisal, da bo moja tajnica, ko bom predsednik republike. Preiskovalci so hoteli od mene zvedeti, kako smo »prevratniki« razdelili še druge visoke republiške položaje. In ker mi je bil cimer nekoč v študentski sobi ljubljanskega a(A)kademskega kolegija na mizi pustil listek s sporočilom /…/ Čuvaj se senjske ruke. Tudi to so našli in hoteli na vsak način izvedeti, kdo vse je v tej tajni organizaciji in ali prav ta načrtuje državni udar, po katerem bom jaz predsednik.«
Takrat je poznejši resnični predsednik republike Milan Kučan nastop na brucovanju obsojal, vendar se je »prevratnikom« leta kasneje na Vanekovih« (- Vanek Šiftar) »dnevih v Murski Soboti opravičil in ugotovil, da takrat ni imel pravih stališč.
Po aferi Bruc se je Rudi vrnil v svojo študentsko sobo v kolegij, vendar svojega izvoda Bruca ni več našel. Nalepil ga je bil na dno omarice. »Čez precej časa pa grem po hodniku in vidim eno osamelo nočno omarico. Pogledam njeno dno in spodaj je bil nalepljen Bruc z mojim podpisom.« Še enkrat več je našel resnico, piše F. Milošič.
(Op. B.M. M. Kučan je bil takrat, v št. l. 1963/64, verjetno predsednik ljubljanskih študentov, UO ZŠJ, in je, podobno, v času uvajanja/ reforme t.i. stopenjskega študija, podobne »bolonjski«, najprej podprl uradne smernice, nato pa je spremenil stališče in nasprotoval uvajanju 1. stopnje na fakultete z argumentom, da je praksa ne potrebuje. Glej o tem - zlasti o protestu zoper reformo na EF UL - več v moji knjigi Ključ je v naših rokah.
Bil je to čas afere Perspektiv, ki jih ideološki šef CK ZK S. Kavčič toleriral in nazadnje represiral, vročih razprav v Študentskem naselju; dejanski začetek '68-tega, kultnega leta, ki pri nas pomeni obdobje 1963 – 1972. Sploh pa, kdor je v šestdesetih vedel, za kaj gre, ni bil zraven. In kdor danes o tem-i ve vse, ni obrnil Minervine omarice…)

Dom in svet - poglejmo, preberimo, prisluhnimo

Slovenski Van Gogh. Jožef Petkovšek. L. Štravs, Delo, 19.6.2015

Pod podnaslovom »Narodna galerija zbira denar za nakup Petkovškove mojstrovine Perice ob Ljubljanici« (zasebna last, na fotografiji), piše Lidija Štravs o kontraverznem slikarju Jožefu Petkovšku (1861-1998) in o njegovi drugi, še bolj znani sliki.
Mlademu fantu je sosed posestnik prigovarjal naj študira in najprej je bil pri slikarju S. Ogrinu na Vrhniki, nato se je odpravil v Benetke, kjer pa se ni vpisal na akademijo, pač pa je kasneje v Munchnu pri K. Rauppu končal dva letnika slikarstva. Sedemnajstleten se je leta 1878 prijavil za prostovoljca v okupacijsko vojsko v Bosni, kjer je bil tri leta. V Parizu je bil do konca 1884, zaradi nesrečne ljubezni (bolezni) so ga poslali na zdravljenje v Vojvodino, nato na Studenec pri Ljubljani, kjer je umrl.
Na fotografiji je njegova najbolj znana slika Doma (1888, zdaj v Narodni galeriji)., podoba tradicionalne družine za mizo. V njej je I. Cankar »leta 1914 prepoznal eksistenčno stisko tedanjega slovenskega intelektualca, ki je študiral v tujini v tujem jeziku in ki se, ko se vrne domov, znajde pri mizi kot tujec med svojimi ljudmi. Slika je nedokončana, kar kaže manjkajoča materina roka«, povzema L. Štraus.
Ferdinand Stabej, kustos: »To je prvi realistično prikazan kmečki interjer v slovenskem slikarstvu, ki odstopa od dotlej znanega romantičnega upodabljanja kmečkega življenja« v 19. stol. ki so ga »prikazovali kot nekaj vzvišenega, čistega in povezanega z naravo.« Družina sedi ob mizi v hiši in pod bohkovim kotom se s praznimi pogledi srečajo Jožef, ki se je vrnil s šolanja v tujini, v meščanski obleki, njegova mati, sestra in njen sin. »/…/ čudno molčijo, kot da bi se nekako odtujili«, pravi F. Stabej. Slika prikazuje klavstrofobično razpoloženje v družini, čeprav gre za slovesen trenutek, kar izkazuje pogrnjena miza«, piše L. Štravs.
Po mnenju Jureta Mikuža, umetnostnega zgodovinarja, slika predstavlja travmo umetnika, ki se mu je zalomilo v zasebnem življenju.
Andrej Smrekar, muzejski svetnik pravi, da je v Bosno pobegnil iz domačega okolja, kajti z mamo, ki je po očetovi smrti ostala sama z »gruntom« se nista dobro razumela.« Izvor Jožetovih težav je »v razliki v letih med staršema –mati je bila ob njegovem rojstvu stara 20 let, oče pa 68«, pravi.

Thejara dromava, mungrrije Tanja. R. Zlobec, Šolski razgledi, 19.6.2015

»Jutri grem na pot«, po romskem pesniku Trifunu Dimiću začenja Rut Zlobec svoje pismo iz Vojvodine.
Šla bo domov, v Slovenijo in tudi na sindikalni izlet na Krk, dom glagolice in bašćanske ploće . Tam je nekaj let služboval kot škof Anton Mahnič , ki ga poznamo bolj kot kritika; s stališča katoliške estetike je odklonil Prešerna zaradi »grešne ljubezni«. Izkazal se je kot branilec hrvaškega naroda proti Italijanom in bil preganjan, glej www.sl.wikipia.org.viki/Anton_Mahni .
V Novem Sadu so se v dnevih slovenske kulture spomnili pisatelja Louisa Adamiča , ki je večinoma živel pred 2.sv.vojno v ZDA. V novosadski knjižnici imajo njegovi (družbeno kritični) knjigi Dinamit in Smeh v džungli, knjigi The native's return in The eagle and the root (o domovini, o Jugoslaviji) pa je prevedel (iz angl. v srhr.) Milan Čuljak, knjigo My native land pa Laszlo Tot. Le-ta je povedal tudi,, kako je naš (slovenski) rojak prosil predsednika Hooverja, da pomaga obubožanemu Nikoli Tesli.
Na novosadski univerzi poteka 11. šola romologije. Zanimiva so srečanja z romskimi študenti. R. Zlobec bo predstavila film Martine Hudorovič o njeni babici (Čika, produkcija Luksuz iz Krškega.) Njena mentorica je Dženi Rostohar.
(Op. B.M. V bližini Krškega je bil rojen Mihajlo Rostohar, zaslužen za ustanovitev UL in odd. za psihologijo FF UL; o njegovem burnem življenju je par prispevkov v teh Pogledih.)
Ob tem, da je OZN razglasila 21.junij za mednarodni dan joge, na predlog indijske vlade, R. Zlobec ugotavlja, da imamo (Indijci, Romi, Slovenci…) skupne indoevropske korenine.

Avav, cikno kujbo,
te muktavma tuče,
dahtalo drom!

Zasuta usta. France Balantič, Delo, 20.6.2016

Nekje pokopališče je na hribu,
Brez križev, rož, grobovi sami
In prek razpadlega zidu rumena trta,
Ki išče luč z ugaslimi rokami.

Ležim v globini tiho, tiho,
V dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust!

Spomini na dekle, ki srka sladko pijačo. J. Krečič, Delo, 19.6.2015

O razstavi Stoletje plakatov, kustosinje Cvetke Požar (Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Fužine, Lj.) piše Jela Krečič, zraven pa so lepe barvne fotografije štirih plakatov iz novejše zgodovine Slovenije.
(1) Ilegalni partizanski plakat Nikolaja Pirnata, na katerem lačni okupatorski vojak s kljukastim križem grize lastno nogo, zgoraj je poziv: POSPRAVI! SKRIJ! spodaj pa besedilo:
Od nas niti zrna ne dobiš v roke!
Ob lastno kost si brusi – lačni pes- zobe!

(2) Uroš Vagaja (1953) - deklica s steklenico: COCKTA COCKTA, spodaj pa: Yugocta proizvodi, Ljubljana, Frankopanska 11.
(3) Radovan Jenko (1984) - dalijevski prizor z možakom za mizo pod napisom
NEMOGOČE JE MOGOČE in etiketo (imenom nekdanjega podjetja) »kovinotehna«.
(4) Jani Bavčer: DAN MLADOSTI 87 (SM Delo, 1987 – zelen list na rdeči podlagi, z rdečo zvezdo.
j. Krečič piše, da je oglas za Cockto del prve celostne oblikovalske akcije pri nas in je še med najboljšimi komercialnimi plakati pri nas. Nastal je v krogu arhitekta Edvarda Ravnikarja (FAGG UL), ki je prekinil s socrealistično tradicijo in ustvarjal v stilu modernizma.
»Od 60' let so nove generacije oblikovalcev, ki so prihajale z ljubljanske šole za arhitekturo« (- danes FA UL) »P. Skalar, J. Suhadolc, G. Košak, M. Dobravec« idr. » ali pa so se vračali s šolanja v tujini (O. Kogoj, T. Kržišnik, M. Vipotnik) prispevale številne dosežke, naj je bilo oglaševanje produktov modne, lesne, turistične industrije ali promoviranje športnih dogodkov.« Med te kulturne ustvarjalce sodijo J. Bavčer, M. Licul, R Novak in R. Jenko. Z njimi je plakat dobil večpomenskost, npr. na političnih plakatih »«denimo za kongres komunistične partije«.
K plakatni kulturi so prispevala tudi »gledališča in alternativna scena Pekarne in Gledališča Glej.« Zaradi plakata za Ujetnike svobode SMG v režiji J. Pipana (1982) je Tomaž Vipotnik prišel na sodišče v Zagrebu.
Znana je reklamna akcija Slovenija, moja dežela, Studia moderna.
»Največ političnega prahu je v 80' letih dvignil plakat skupina Novega kolektivizma za dan mladosti 87, ki je z mladcem v stilu nacistične estetike povzročil t.i. plakatno afero. Nadomestili so ga s plakatom (4), ki je z lipovim listom in zvezdo bodisi »utrdil razpadajočo socialistično ideologijo«, bodisi prikazal, kako »socialistična Jugoslavija zažira /…/ Slovenijo«.
Leta 1992 je proti ukinjanju kulturnega ministrstva ista skupina protestirala s plakatom No Fear, No Fuhrer.

Aforizmi Rudija Ringbauerja. Delo, 22.6.2015

Je Bog ustvaril po svoji podobi le lepe in dobre ali tudi one druge?
Če hočete vedeti, kako je s svobodo v neki državi, ne berite ustave, ampak poglejte v zapore.
Od kod za vraga toliko vojn, ko pa imajo vse države vendar le obrambne ministre?
Resnice so tako zelo preproste, da se vedno znova čudimo, da jih nismo sami že zdavnaj odkrili.

Ljubši so nam tuji avtorji knjig. Z. Potič, Delo, 22.6.2015

Pri nas redno bere tretjina, petina pa knjig sploh ne bere. Bralnost je tesno povezana s stopnjo izobrazbe, so ugotovili v anketi Dela Stik (N=400, junij 2015). Od teh jih 43% odgovorilo, da preberejo letno eno do 4 knjige. Podoben odstotek ne kupuje knjig, predvsem upokojenci in ljudje z OŠ.
Več kot 30 evrov bi za knjigo plačalo 8% respondentov. Na spletu jih kupuje 10%, v knjigarnah tretjina, petina jih dobi v knjižnicah. Priljubljeni so zgodovinski romani, sledijo romantični in kriminalni, nato priročniki, avtobiografije in enciklopedije.

Bill Gates priporoča. Svet so ljudje, Delo, 22.6.2015

Najbogatejši človek na svetu Bill Gates (52) je lani priporočil za poletno branje roman Učinek Rosie, G. Simsiona (prevod naslova po Delu) , letos pa knjige:

Hiperbola in pol, Allia Brosh
Čudoviti svet: od magije k resničnosti, R. Dawkins
Kaj če?
Resni znanstveni odgovori na obsurdno hipotetčna vprašanja
,. R. Munroe
XKCD, R. Munroe
O imunosti, Eula Biss
Kako lagati s pomočjo statistike, D. Huff, 1954
Naj jemo meso? Vaclav Smil

Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo M. Hočevar, Šolski razgledi, 19.6.2015

Iz daljšega seznama knjig, ki ga je pripravil Matjaž Hočevar smo izbrali:

Darovi minevanja. Spomini, izpovedi. Dopisovanja o minevanju. Košir, Manca, MK, LJ., 2015
Dialektika refleksijskega zagona. H. Toth, Cvetka, Društvo 2000, Lj. 2014
Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji. Ur. D. Cigale … et al., ZZ FF UL, Lj., 20914
Karierni ter osebnostni razvoj mladih. Ur. U. Štremferl, M. Lovšin, Pedagoški inštitut, Lj. 2015
Ko mrtvi uče : anatomija skozi čas : ob 50 letnici rojstva začetnika znanstvene anatomije A. Vesaliusa 1514-1564. Z. Zupanič Slavec in sod. (v slov. in angl.) NUK, LJ., 2015
Magija za realiste. Eseji objavljeni v Sobotni prilogi. Štaudohar, Irena, Beletrina, Lj., 2015
Ni druge. Krečič, Jela. Beletrina, Lj. 2015
Slovenski jezik med preteklostjo in sedanjostjo. Jesenšek, Marko, Praha, Verbum, 2015.
Zapiski.
Bob Dylan, prev. Matej Kranjc. MK, Lj. 2015

Izjava dneva. M. Hladnik, Delo, 18.6.2015

Ob predlogu, da se administrativno določi kvota/delež slovenskih popevk na radijskih postajah pravi Miran Hladnik, FF UL:
»Pevcev in poslušalcev, ki ne marajo svojega jezika, ker so /…/ zaradi njega prikrajšani /…/ ker se jim le to, kar diši po tujem, zdi nobel, v ljubeč odnos do materinščine pač ni mogoče prisiliti.«

Pesem nam vrača samozavest. B.R. Delo, 22.6.2015

V Šentvidu pri Stični, v deželi (Jurčičevega) Desetega brata je na tradicionalnem srečanju pevcev
Oj lepo je res na deželi tisoč pevcev vseh generacij zapelo 18 ljudskih in ponarodelih. Tudi Ipavčevo taborsko (ne taborniško, besedilo J. Razlog, B.M.) himno Slovenska dežela. www.sl.wikipedia.org/wiki/Benjamin_Ipavec
Minister za kulturo Julijana Bizjak Mlakar je v govoru poudarila, da je zborovsko petje pomembno za oblikovanje identitete in samozavest Slovencev.

Jaz vem za deželo, prelepo slovi,
vsak kdor jo pozna, jo visoko časti.
Slovensko deželo jaz mislit imam,
nikdar je visoko jaz čislat ne znam.
Zatorej resnično povem!
Slovenski deželi enake ne vem.

V tej lepi deželi prijat’le imam,
od lica in srca jih dobro poznam.
Njih srce je čisto prav kakor zlato,
prijatelja svoj’ga pozablo ne bo!
Zatorej resnično /…/

In pridem tedaj še sem k vam spet nazaj,
pogledat kako tu godi se nam kaj.
Zaupam da boste prijat’li mi še,
da ni še nobeden pozabil na me.
Zatorej resnično povem /…/ .

www.cuspajz.com/tekstovi-pjesama/pjesma/jakob-razlog-benjamin-ipavec/slovenska-dezela.html

Maturanti, študenti, diplomanti

Korošcem je gimnazija odprla okno v svet. Nekdanji maturanti. M. Celjan, Delo, 16.5.2015

Kaj imajo skupnega T. Maze, P. Suhadolčan, A, Smolar, I. Ban, M. Pikalo, S. Bobovnik, E. Boto, P. Zemljič, D. Dugonjić in »številni diplomati, pisatelji, in pesniki, akademiki, znanstveniki, umetniki, župani in politiki?« Gimnazijo Ravne, odgovarja Mateja Celin, in ob 70 letnici predstavi njen nastanek in uspehe.
Zamisel zanjo je leta 1945 »vzniknila pri znamenitem dr. Francu Sušniku«, podprl jo je sindikat ravenske železarne in pri ministrstvu za prosveto (LR Slovenije, B.M.) so si izborili ustanovitev nižje gimnazije.
(Nižje? Kdaj tudi višje? Takrat se je gimnazija, za tiste, ki so se odločili zanjo, začela po 4. razredu ljudske/osnovne šole, in je bila še 8. razredna še nekaj časa, tako kot preteklih sto let. B.M. )
Jeseni 1945 so imeli že sprejemne izpite in pouk. Dijaki so prišli »z vseh koncev, pravi poznejši kirurg Drago Plešivčnik, takrat 16letnik, (- torej so se vpisali v 5. razred, B.M.) » – nekateri iz nekdanjih meščanskih šol, iz pregnanstva v Srbiji, trije /…/ iz vojske, sam sem prej hodil v gimnazijo v Mariboru in Celovcu, eni so prišli iz ujetništva, pa iz prekomorske brigade, eno so se s starši vrnili iz tujine … /…/ Profesorjev ni bilo veliko na voljo, bili so učitelji meščanskih šol, pa ljubiteljski zgodovinar, profesorica ruščine se je z nami učila od lekcije do lekcije. Angleščino nas je učil Janko Messner, ki je bil še študent.« Profesorski zbor se je krepil, piše M. Celjan, »z dobrimi profesorji, šola je bila kakovostna in hitro pridobila ugled v državi.
Najprej je bila humanistično usmerjena, naravoslovje je bilo zapostavljeno. »Nismo imeli ustreznih pripomočkov, laboratorijev, šele na univerzi (-UL ?, B.M.) sem imel prvič epruveto v roki«, se spominja D. Plešivčnik.
Najprej je bil pouk v starem gradu in leseni brunarici, nato so se dijaki odločili, da zgradijo novo šolo. Z »udarniškim« (prostovoljnim, B.M.) delom, kajti denarja iz »centrale« (- ministrstva v Ljubljani…, B.M.) ni bilo. »Republiško mladinsko vodstvo nam je nasprotovalo, saj je bila takrat glavna gradnja Nove Gorice.« 20 najmočnejših mladink je moralo na Primorsko, 120 brigadirjev pa je začelo kopati gradbeno jamo.
Na fotografiji iz arhiva gimnazije je skupina moških, polovica v uniformah s titovkami, in eno dekle. Besedilo: »Gimnazijo so leta 1944« (?,1954) »začeli graditi z udarniškim delom dijaki sami, pomagali so jim učitelji, delavci, starši in tudi vojaki.«
Pod drugo fotografijo, z nekaj moškimi s samokolnicami in enim dekletom: »Tudi ravnatelj in partijski veljaki so ob nedeljah na gradbišču skupaj z dijaki vozili karjole.«
Pod tretjo fotografijo (z mešanim zborom in pihalno godbo pred šolo) pa piše: »Odprtje nove gimnazije leta 1952« (?) »je bil praznik za ves kraj.«
(Op. B.M.: Gradnja NG se je pričela 1954, http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-8JX5OMG1/ . So začeli z gradnjo gimnazije leta 1952 ali 1954?)
Zdaj na gimnaziji (GR) poteka matura generacije 2015. V vsaki so imeli zlate maturante in zmagovalce državnih, tudi svetovnih tekmovanj.
»Biti maturant GR je pomenilo in še pomeni znanje in človeško zanesljivost«, pravi ravnatelj Dragomir Benko«, maturant št. 1741, vseh je bilo nad 8200.) Številni »sooblikujejo slovenski, pa tudi širši kulturni, znanstveni, gospodarski in politični prostor. Šoli je uspelo ohraniti ponosen obraz in kakovostno delo, srčnost in dobroto. Solidarnost je bila že od Sušnikovih časov temeljno vodilo. »Sušnik je /…/ dejal, da morajo na goro priti vsi, ne le nekateri.«

Tina Maze, 6063.: »Vedno se rada spomnim sošolcev, profesorjev, okolja, možnosti, ki jih GR ponuja. Mislim, da na svetu ni take šole /…/, ki bi imela takšne možnosti športnih aktivnosti. Predvsem pa umik iz mesta in mir, ki ga lahko tam najdeš …, hkrati pa prijetno vzdušje, ki ga ustvarjajo profesorji in dijaki.

Matjaž Pikalo, 2628.:«Korošci so gimnazijo zgradili z lastnimi rokami«, to je nekaj enkratnega, osupljivega z današnje perspektive. »Ponosen sem, da sem bil dijak te gimnazije, da sem v tako imenitni družbi ljudi, umetnikov, znanstvenikov, profesorjev, zdravnikov, športnikov, gospodarstvenikov, ki jih je dala. Ne slovi zaman /…/ kot ena najboljših pri nas.« Lahko bi se takrat naučil še več, jezikov npr., razmere so (bile) idealne. Kljub vsemu »so me učitelji usmerili na pot, po kateri hodim danes, v poklic, ki ga opravljam (na FDV UL), za kar sem jim hvaležen. To je največ, kar lahko učitelj da. Ko razmišljam o gimnaziji, postanem sentimentalen in nostalgičen, to pa zato, ker sem bil takrat mlad, čeprav še nisem star.«

Študent naj ne bo! Z. Tavčar, Delo, 15.6.2015

Direktorica podjetja Tax-Fin-Lex Zlata Tavčar se sprašuje, ali naš sistem šolstva sploh zagotavlja kadre, ki jih gospodarstvo potrebuje.
Še vedno velja, »da s končano srednjo šolo nisi nič in se moraš vpisati na fakulteto, da si povečaš možnost zaposlitve ali tudi obratno: »ne ti ne bo treba delati«.
Od generacije 20.000 otrok jih nekaj izkoristi možnost fiktivnega vpisa zaradi statusa, nekaj je takih, ki jim starši plačujejo študij na novih fakultetah, za druge pa dobijo fakultete »iz proračuna glede na število vpisanih študentov«. »Na drugi strani imamo v svetu uveljavljeno ljubljansko univerzo, ki od svojih standardov v večini ne odstopa.«
»Čeprav je v zadnjih letih opazen porast vpisa na tehnične in naravoslovne smeri, saj je tu zaposljivost bistveno večja, še vedno manjka tisti pravi vzgib – povpraševanje delodajalcev.« Na medicino (MF UL ?) se jih prijavi 350, vpiše pa lahko le 150, 200 je razočaranih, odličnjakov. In med tistimi, ki končajo 6 letih študija in specializacijo ter sekundarij, kar stane 200.000 evrov, jih nekaj ostane brez dela, nekaj jih odide v tujino ali pa imajo (nizko) plačo po pravilih za javni sektor.
Imamo veliko nezaposljivih diplomantov, meni Z. Tavčar. Znanka ji je omenila, da so se za vzdrževalna dela prijavili tudi filozof in geograf. Znanec je streho raje popravil sam, ponudbe so bile predrage; njej pa bi okno popravili za 800 evrov, »pa brez računa, gospa«.
»Še težje je s svežimi diplomanti prava. Srečni so, če lahko brezplačno delajo pri odvetnikih«, nekaterim celo starši plačujejo, da lahko delajo, »saj vendar pridobivajo znanje.«
»Proizvajamo strukturo izobraženih ljudi, ki jih nihče ne potrebuje, po drugi strani pa imamo /…/ občutek, da je naša pravica, da se izobražujemo, da imamo sistem, ki nam večinoma brezplačno - /…/ na račun davkoplačevalcev – omogoča šolanje.«
Predlaga plačljivost študija, ki bi »povezala gospodarstvo in bodoče zaposlene. Kako? Plačljivost še ne pomeni, da lahko študirajo samo bogati. /…/ pomeni, da se na fakulteto lahko vpišejo /…/ najboljši /…/. In če plačila »talentirani, a ne najpremožnejši ne zmorejo, jim pomagajo. Kot Harward in vse elitne univerze. Nihče pa se ne more vpisati, če ima samo denar.«
(Op. B.M.: Na Harvard www.harvard.edu, Oxbridge in odstotek podobnih res ne, a marsikje so veseli tudi takih, in športnih talentov.)
Plačljivost in povezava z gospodarstvom? »Že med študijem bi bili študenti zainteresirani za kakovosten študij. Gospodarstvo pa bi bilo take strokovnjake pripravljeno plačati.« Strukturo diplomantov bi narekovalo gospodarstvo, ki potrebuje »podjetnike v prvi vrsti, ki bodo znali voditi posel, in šele v drugi vrsti odlične inženirje, geodete, računalnikarje, strojnike, pravnike.«
Javni sektor, kamor Z. Tavčar ne bi štela zdravnikov, učiteljev, policistov, sodnikov in inšpektorjev, pa naj bo »samo odraz gospodarstva in tega, koliko si to lahko privošči.«

Kariera, zaposljivost - tehniki, matematiki…

Hrošč bi bil lahko tudi sovjetski. A.Zupančič, Dnevnik, 13.6.2015

Mehanik (inženir ?) Ferdinand Porsche (*1875) je začel v podjetju, ki je izdelovalo avtomobile za habsburški dvor med prvo vojno konstruiral letalske in tankovske motorje, leta 1935 pa je po naročilu A. Hitlerja razvil ljudski avtomobil – volkswagen, kasneje pa še tank tiger idr. Leta 1932 ga je sovjetski voditelj J.V. Stalin povabil, da bi razvil avtomobilsko industrijo v SZ, pa je odklonil, ne zaradi politike ampak ker ni govoril rusko in bi težko razložil svoje ideje.
Nemški zgodovinar
Hans Momsen pravi, da ne vemo, ali je Porsche razumel kriminalni značaj Hitlerjevega režima. »A kolikor vemo, je deloval izključno na tehnološkem področju, ideologija ga ni zanimala.«.
Po drugi vojni je Porsche padel v nemilost pri (zmagovitih) zaveznikih, saj naj bi v svojih tovarnah toleriral tudi ujetniško delovno silo. Vendar so opustili obtožbe proti njemu in je kasneje projektiral več športnih avtomobilov. Hrošč pa je postal svetovna uspešnica in legenda.
Leta 2013 so v njegovem rojstnem mestu (Vratislavice nad Nisou, Češka) v muzeju poleg tehnologije prikazali tudi njegovo povezanost z nacisti. Njemu posvečen muzej je tudi v Gmundu na Koroškem, severno od Beljaka.

Ob strokovnem znanju nujne so nujne mehke veščine. Zaposljivost matematikov. Jpš, Dnevnik, 13.6.2015

Matematiki bodo tudi v prihodnje dobro zaposljivi, so ugotovili na podlagi odgovorov 150 podjetij (od 850 nagovorjenih) v spletni anketi, ki so jo marca 2015 opravili za Fakulteto za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije (FAMNIT UP).
V Sloveniji so se po letu 2010 matematiki zaposlovali predvsem v finančni in zavarovalniški dejavnosti, kot aktuarji, analitiki, IT programerji in informatiki ter tudi na vodilnih mestih. Njihova glavna prednost, pravijo v anketi, je analitično razmišljanje, pogrešajo pa znanja s področja ekonomije in financ, sposobnosti za komuniciranje, vodenje in delo v timu. Od matematikov pričakujejo tudi razumevanje tržne logike, sposobnost sintetiziranja in vodenja projektov. Podjetja fakultetam svetujejo, da naj matematiki osvojijo več praktičnega znanja, tudi znanja na področju ekonomije, IT, komunikacijske sposobnosti, drugačne načine razmišljanja, sposobnost iskanja novih informacij in njihovega umeščanja v stroko ter vodstvene kompetence.
Za matematike kažejo zanimanje predvsem v srednje velikih podjetjih, tudi v predelovalnih in proizvodnih dejavnostih ter na področju IKT, predvsem za delovna mesta razvojnikov, programerjev, informatikov, analitikov in na vodstvenih mestih.

Privatizacija, sindikalizacija, (neo)liberalizacija, ideologizacija

Če prodamo ali ne, zapravili smo že vse. B. Petkovič, Dnevnik, 12.6.2015

O (zaenkrat neuspešni) prodaji Telecoma se trije vprašani (z UL) strinjajo, »da nas takšno reševanje ekonomskih izzivov ne bo pripeljalo daleč«, kot povzema Blaž Petkovič.
Božo Repe, zgodovinar, FF UL: «Osnovni problem je v tem, da je Slovenija vse potenciale, ki jih je imela ob osamosvojitvi, že zapravila. Imela je bistveno boljšo izhodiščno točko kot vse vzhodnoevropske države, čeprav so nas hoteli tudi naši politiki iz ideoloških razlogov izenačevati z njimi. /…/ solidno industrijo, policentrični razvoj in delovno silo . /…/ Da zapraviš takšno izhodišče, moraš biti izjemno (ne)talentiran. Poleg tega se nam je žal zgodil še poskus privatizacije« na podlagi »t.i. osamosvojitvenih zaslug in zvez. Ko nas je ta logika pripeljala v krizo, smo se bili prisiljeni okleniti sistema« za »vzhodnoevropske države, ki so svoje premoženje z vsemi posledicami (vitka država, opustitev sociale, velika izseljevanja) razprodale v 90. letih./…/
Če želiš imeti državo, potem moraš obvladati vsaj glavne ekonomske in finančne tokove – v nasprotne primeru je vse, kar ti ostane, jezik.«
Mihael Kline, strokovnjak za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi, FDV UL, je ob prelaganju odločitve z vlade na Slovenski državni holding (SDH) dejal, da je vlada na tem testu padla: »Ne zna se odločati ne zmore prevzeti tveganj in si ne upa komunicirati negativnih tem. Nima ne voditeljskih in ne podjetniških sposobnosti.« Potreben bi bil, meni, »radikalni zasuk, ki bi ga izvedli pogumni, pametni in pokončni ljudje. Takšni, ki bodo vnaprej napovedali odrekali za ceno boljše prihodnosti in jim bodo državljani pripravljeni slediti.«
Primož Kraševec, sociolog, FF UL, prav tako meni, da gre za »poskus izogibanja negativnemu vplivu /…/ na priljubljenost vlade«; sporoča »ljudstvu, da nepriljubljenih odločitev ne sprejema sama, da jih sprejema »stroka«, hkrati pa ne popušča pri privatizaciji /…/«.

Dušan Semolič. Intervju. I.Dernovšek, Objektiv, Dnevnik, 13.6.2015

Na čelu Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) je že četrt stoletja Dušan Semolič. Sooblikovalec naše tranzicije govori o uspehih, o privatizaciji, plačah, zaposlovanju mladih in pokojninski reformi.
(Uspehi?)
»/…/ preprečitev pokojninske reforme po meri očeta neoliberalizma /…/ Friedmana. Ko je vlada zagovarjala stališče, da je treba prvi steber privatizirati, da bi imeli v njem samo 30% pokojnine, vse ostali pa bi predstavljalo drugi steber.« Tranzicijske države, ki so šle po tej poti, so se že obrnile nazaj.
»Nobena pokojninska reforma ne bo uspešna, če bo gradiva zgolj na zaostrovanju pogojev za upokojitev. Rezultat bo še večja revščina /…/«
»Pomemben dosežek je tudi minimalna plača«, ki bi brez zakona še zdaj znašala 300 evrov.
»Potem ohranitev večine kolektivnih pogodb, pa največja generalna stavka do zdaj, leta 1992, ko je zaradi zamrznitve plač prekinilo delo in blokiralo ceste 400.000 delavk in delavcev.«
Zagotovo »tudi demonstracije v hudem (? B.M.) mrazu in snegu leta 2005 za preprečitev enotne davčne stopnje«.
(Napake?)
Z današnjo pametjo bi lahko naredili kaj drugače, »zlasti pri prvem lastninjenju /…/ bi morali nasprotovati še bolj radikalno, spodbuditi še druge družbene skupine /…/. Nosilci sprememb so se odločili, da se namesto socializma uvede kapitalizem« in »poskušali priti do domačih kapitalistov preko lastninjenja. /…/ Ni bilo pomembno, da mora tisti, ki hoče biti kapitalist, tudi kaj znati, ampak je moral biti pokvarjen. (To se nam je zgodilo tudi v drugi fazi privatizacije, pravi na koncu Igor Dernovšek, novinar.)(Privatizacija minimalna plača, ?)
Pri privatizaciji ni kupnine, ki bi opravičevala izgubo delovnih mest.
Zaradi minimalne plače delodajalci grozijo s selitvijo proizvodnje. »A koga naj bi selili? Govorimo o trgovkah, varnostnikih, čistilkah, medicinskih sestrah, negovalcih v domovih za starejše.« med tistimi z minimalno plačo je 1-2% takšnih, ki delajo ponoči in ob praznikih – ti bi v povprečju zaslužili en evro več. 600 evrov bi zaščitilo delavce pred padcem v preveliko revščino.
(Socialna kapica, beg možganov ?)
»Socialni kapici nasprotujemo, ker bi to razgradilo temelje solidarnosti in bi bogatejši sloji, ki stojijo za tem predlogom, plačevali manj.«
»Beg možganov je problem, vendar socialna kapica ni rešitev. Kakovosten kader /…/ države ne bo zapuščal zaradi nekaj evrov. Drugače je pri tistih, ki so nezadovoljni, a ti odhajajo zaradi drugih motivov. Poznam veliko tehničnih kadrov, inženirjev, ki so brezposelni, pa četudi delodajalci govorijo, da takih kadrov primanjkuje.«
(So predragi?)
»Ne elektroinženir bi delal za tisoč evrov, ne sanjari o 4000 evrih.« Nemobilnost je lahko eden od razlogov.
(Odpuščanja?)
»Odpuščanja mladih je preveč, vendar delodajalci na cesto mečejo tudi starejše delavce, ker so mladi bolj fleksibilni, zdravi in imajo več znanja.« Pri starejših je problem izpolnjevanje pogojev za upokojevanje, nekateri ostanejo socialni podpiranci od 50 do 65 leta.
»težave pa imamo tudi pri srednji generaciji, tam med 30 in 40 let, do katerih je država prek aktivnih politik zaposlovanja zelo mačehovska.«
(Prekarni delavci?)
»To je ena naših osrednjih tem zadnjih 5, 6 let. Prekarne delavce želimo sindikalno povezati, vendar je to zaradi narave teh delavcev izredno težavno. /…/ Novinarji bi najlažje povedali, kje so težave. Poglejte npr. RTV Slovenija. /…/ Rešitev vidimo v dvigu pravic prekarnih delavcev na raven /…/ zaposlitve po zakonu o delovnih razmerjih, ali vsaj večino teh pravic. » Zakonodajo moramo spremeniti tako, da bo za delodajalca prekarništvo dražja oblika dela.«

Volilne niše. A.Nučič, Pisma, Delo, 13.6.2015

Slovenski volivci ob vsakih volitvah »iščemo nekontaminirano politično stranko in kandidate, da bi Slovenijo rešila gospodarskega propadanja«, piše bralec Alojz Nučič.
»Veliko razočarane je Luka Mesec z ekipo ZL. /…/ Tudi ti so se zadovoljili z dobro plačo /…/ Kot druge stranke so zadovoljni z doseženimi procenti glasov volilne niše. Zagotovo so izničili vsa pričakovanja protestnikov po večji poštenosti, tako najprej v Mariboru kot 9. marca 2013 na Kongresnem trgu v Ljubljani. Transparenti po večjih prispevkih visokih plač in pokojnin s protestov so prispevali le glasove za izbor reka /…/na letošnjem Bobu bob. Ta rek pa je še kako resničen, krut in aktualen.«
/Nekdo, ki zasluži 20 tisoč evrov, težko razume, kako se počuti nekdo, ki nima za kruh.”(M.Klančnik)/
Edina pot, da ne razprodajaš državnih podjetij, piše A. Nučič, je »kopiranje organiziranosti sistemov iz sosednjih uspešnih držav« in »da vplivneži dajo končno noge s pisalnih miz.«
»Protesti dobro situiranih so brez haska, vsebine, predlogov potrebnih ukrepov ter služijo samo za folkloro, druženje, zabavo in popestritev scene.«

Utrinki. Delo, 15.6.2015

Prepir o tem, kdo je neoliberalec je nesmiseln, meni Alojz Ihan, zdravnik in pisatelj
»In bi namesto svetovnih kapitalskih problemov raje družno reševali problem lastnih zaslužkov, ki so za enako delo polovico manjši kot pri sosedih na drugi strani hriba. In razrešili problem svojih otrok, ki dobijo spodobno delo samo na drugi strani hriba. In razrešili problem bolnišnic in šol ter univerz, ki na drugi strani hriba bolje delujejo.«

Urgentna soba z razgledom. L. J. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 13.6.2015

O javnem zdravstvu piše Lenart J. Kučič, potem, ko je na urgenco v ljubljanskem KC pripeljal sorodnico. Videl je neprimerne prostore in delovne razmere, zato se ni jezil na medicinske tehnike/sestre ter zdravnike, »ki so bili ves čas izjemno korektni. Kljub stresu in preobremenjenosti, ki ju niso doživljali samo tisti večer, ampak vsak delovni dan.«
Izkušnja na urgenci ga je zelo spominjala na eksperimente, ki jih je izvedel ameriški socialni psiholog Philip Zimerbad. Ta je s poskusi (- s študenti, ki so igrali vloge zapornikov in paznikov, glej: Socialna psihologija avtorice Mirjane Ule, FDV UL, B.M.) pokazal, kako v določenih situacijah ljudje postanejo slabi. Lani je L.J. Kučiču povedal: »V vojni, krizi, bolezni ali nesreči ljudje radi iščemo preproste razlage: hudobnega posameznika, zaroto ali sovražno družbeno skupino. Izvedeti hočemo, kam naj usmerimo jezo: kdo je kriv za naše težave in kako bi ga kaznovali. Vendar takšno razmišljanje še poglablja razdore med ljudmi, ki bi morali sodelovati in reševati skupne probleme.«
Neurejene razmere na urgenci in v zdravstvu - po mnenju L.J. Kučiča - povečujejo »umetna nasprotja: med bolniki in zdravniki, med zdravniki in osebjem, med različnimi oddelki KC in celo med samimi pacienti. » V »čakalnicah se vse pogosteje znajdejo učitelji in starši, študenti in upokojenci, državljani in javni uslužbenci ter vse druge družbene skupine, ki bi jih morali povezovati skupni cilji in naravna zavezništva. Za razpad teh zavezništev niso krive domnevne psihološke posebnosti Slovencev, ki jih medijski slovencologi« prikazujejo kot podvrsto, »ujeto v domačijskost in prikazni komunizma.« Čeprav so podobni drugim Evropejcem, »kadar živijo, delajo in ustvarjajo v urejenem okolju«.
Bolniki niso nič drugačni kot drugod, zdravstveno osebje je dobro izobraženo in se za poklic odloča zaradi idealizma, a vsi skupaj so »ujeti v ranjenem /…/ sistemu javnega zdravstva, ki vse težje opravlja svoje naloge.«
»V takšnem sistemu /…/ hitro prevladajo sebičnost, strah in občutek ogroženosti, ko ljudje /../ poskušajo sami poskrbeti zase in za svoje bližnje.« Ta prevlada »bi trajno onemogočila razvoj kakovosti in dostopnih javnih storitev, pri katerem morajo sodelovati vse plasti družbe: politika, gospodarstvo in stroka.« Takšna čustva, končuje L.J. Kučič, ustrezajo tistim politikom, ki »razbijajo družbo na nasprotnike, sovražnike in tekmece brez skupnega interesa in cilja.«

Varufakis: sužnji v svetu, ki mu vladajo bankirji. Ekonomija za najstnike. J. Grgič, Delo, 13.6.2015

Grški finančni minister Janis Varufakis je zbudil pozornost s knjigo Moji pogovori s hčerko o ekonomiji (izdala jo bo tudi CZ), v kateri je pojasnil osnovne ekonomske pojme in svoje poglede na svet. Želel je napisati berljivo in jasno knjigo, in tačas biti skupaj s hčerko.
J. Varufakis, ki je »študiral matematiko in ekonomijo, opustil akademsko kariero na Univ. v Sydneyju ter se po dolgih letih vrnil v Grčijo, ima kot ekonomist malo praktičnih izkušenj«, piše
Jožica Grgič.
V knjigi najprej analizira nastanek ekonomske neenakosti, preplet zgodovinskih in geografskih okoliščin, ki je pripeljal do tega, da nekateri narodi kolonizirajo in izkoriščajo druge. Z začetkom obdelovanja zemlje pred 12.000 leti je nastala možnost proizvajanja hrane, kar je privedlo do presežka vrednosti, osnovnega elementa ekonomije. Kmetijski presežek je spodbudil razvoj pisave, denarja, dolga, države, vojske, birokracije in tehnologije (parnega stroja, računalnikov…). Pa tudi neenakost med razvitimi in nerazvitimi družbami ter neenakost znotraj razvitih družb in koncentracijo oblasti ter bogastva v rokah majhnega števila ljudi. Povedano preprosto: nekdo, ki že ima več milijonov evrov, veliko lažje zasluži milijon evrov. Kdor nima nič, lahko le sanja o tem, da bo zaslužil tisoč evrov.
Glede prihodnosti pravi, povzema J. Grgič, da se je treba soočiti z realnostjo, in se ne predati lažni varnosti, ki jo ponuja ideologija. Poudarja, da v današnjem svetu prevladuje tržna vrednost, s katero merijo vse plati človekovega življenja. Verjame, da je svet mogoče izboljšati, tudi z razmišljanjem o teh stvareh.

Varstvo znanosti, potrošnikov, ljudi

Strast do znanja, ne pohlep po denarju, je temelj za kakovostno znanost. Delo, 30.maja. P. Maček, T. Turk, Sobotna priloga, Delo, 13.6.2015

Dva bralca se odzivata na odziv Staneta Pejovnika (6.6.2015), ki očita Urši Opara Kraševec, da je v zapisu (Delo, 30.5.2015) potvorila njegovo (rektorsko) vlogo pri ponovnem zagovoru spornega doktorata o »informirani« vodi.
Peter Maček (BF UL, nekdanji prorektor) piše, da gre za »šolski primer »slabe znanosti«, ki ga je kot takšnega spoznala komisija za zagovor doktorata na BF in Senat BF. Na pritožbo kandidatke je Senat UL dovolil ponovno opravljanje zagovora. »Kje je rektor našel pravno podlago za obravnavo pritožbe«« sprašuje P. Maček in trdi, da je iz zapisnikov Senata UL »mogoče razbrati, da pravna služba Rektorata UL ni ugotovila nepravilnosti v postopkih na fakulteti, niti ni videla možnosti za nadaljevanje postopka, tako kot si je zamislil rektor Pejovnik, »s ponovnim zagovorom pred drugo komisijo na rektoratu«. Dodaja, da je postopek, kljub opozorilom o spornosti, nadaljeval sedanji rektor I. Svetlik.
Tom Turk (prodekan BF UL) dodaja »nekaj dejstev, ki vso zgodbo prikazujejo nekoliko drugače« kot S. Pejovnik. Prvi zagovor (spornega) doktorata pred komisiji BF je bil neuspešen, vendar so kandidatki po pravilih BF dali možnost da s predsednikom komisije »soočita poglede na doktorsko delo in zagovor«. Po obeh predstavitvah je senat BF sklenil, da je bil zagovor neuspešen in postopek na BF končan. Kandidatka se je pritožila na senat UL oz. rektorju; ta je imenoval drugo oz. razširjeno komisijo za ponovni zagovor. Ker so trije člani prvotne komisije sodelovanje odklonili, je senat UL imenoval novo komisijo, v kateri sta bila dekana BF in FKKT, somentor (edini kemik v komisiji), profesorica BF in (novi) rektor. Ta »strokovna« komisija je odločila, da je kandidatka disertacijo uspešno obranila. BF je nato zahtevala pojasnila, a je rektor I. Svetlik dal le »dva lakonična odgovora, ki ničesar ne pojasnjujeta«.
»Doktorati, ki jih podeljuje UL /…/ ne bi smeli podpirati slabe znanosti, kar doktorat o informirani vodi vsekakor je«, vpleteni akterji pa »so s svojim dejanjem škodovali ugledu UL«, končuje T. Turk.

Breda Kutin. Upornica z razlogom. M. Pivk, Portret Tedna, Sobotna priloga, Delo, 13.6.2015

Zvezo potrošnikov Slovenije (ZPS) že 25 let vodi Breda Kutin. Podjetniška žilica jo je povlekla v študij ekonomije. S štipendijo Leka je nabirala tudi novinarske izkušnje in nato delala v (takratnem) komiteju za družbeno planiranje, v Sozd-u Kemija in Centru za napredek gospodinjstva (CZNG). Z raziskavo o mednarodni primerjavi ocenjevanja kakovosti je spletla mrežo poznanstev v tujini. Na CZNG je z Inštitutom za kakovost in meroslovje naredila metodologijo za testiranje gospodinjskih aparatov in zbudila pozornost s primerjavo mesa in mlečnih izdelkov v (takratni) Jugoslaviji. Raziskovalno enoto je želela spremeniti v inštitut, a jo je politika po prstih. Nato sta z Marto Turk ustanovili potrošniško organizacijo ZPS in začeli izdajati revijo VIP.
»Leta 1991 smo postali člani evropske potrošniške organizacije. Prva številka VIPa je izšla, ko so jugoslovanski generali napovedali izredno stanje, druga pa, ko se je začela vojna za Slovenijo.«
Zaradi politične naivnosti, piše Mavricij Pivk, »je prišla v konflikt z vladnim uradom za varstvo potrošnikov (ki je nastal na njeno pobudo) in V. Čadonič Špelič« (- direktorico uprave za veterino in hrano pred sindikalistom J. Posedijem. B.M.)
»Država ne dela tistega, kar bi morala /…/ Kakovosti ji ni mar, da se le naloga odkljuka. In da se dobi plačilo iz Bruslja, da ohranja dobre službice«, je tudi po 25 letih kritična B. Kutin.

Ali bi imeli begunca za najboljšega soseda? Nedelovih sedem, Nedelo, 14.6.2015

N'Toko, glasbenik, kolumnist, odgovarja, da je »sprejeti žrtve nehumanih vojn in revščine /…/ človeška dolžnost, o kateri se ne diskutira.« Sprašuje, »zakaj se Slovenci, ki velik del svojega življenja posvetimo sporom s sosedi, soobčani in sorodniki, /…/ bojimo prihoda tujcev v naše soseske?« /…/ ob grožnji, da bi v našo zatohlo etnično monotonijo prišel kak obraz drugačne barve, takoj pozabimo na spore in se združimo v eno veliko srečno družino. Kaj ko bi se /…/ združili za pomoč najbolj prizadetim, ne le da jih odženemo?«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Med vojno je 5 let z nami živel bosanski begunec in dve leti hrvaški, pa še nedoločeno število kratkoročnih z vseh vetrov. Zunaj Slovenije sem pogosto živela v zelo pisanih soseskah, doma pa je bilo večinoma enobarvno in tako manj zanimivo. Računam torej, da se bodo s prihodom beguncev iz Afrike in Azije povečale raznolikost, solidarnost, možnosti sodelovanja, kakovost /…/ in tudi veselje do življenja.«
Dušan Jovanović, režiser: »Naš najboljši sosed je bil, je in bo Mercator, Ali bo begunec imel prodajna mesta, akcije, ugodnosti, popuste? Najbrž ne, Zato mu odkrito povejmo: mesto, na katero konkuriraš, je že oddano!«
Dragan Petrovec, kriminolog – ne razume vprašanja in vpraša: »Bi imeli za najboljšega soseda nekoga, ki ima številko čevlja 42? /…/ Slovenci /…/ predobro razumemo taka vprašanja. Zato ne bi imeli za soseda muslimana, narkomana, južnjaka, otroka s posebnimi potrebami in še marsikoga ne. /…/ Zanimivo je, kako zlahka prenašamo sami sebe. Pomislimo, kako bi na to vprašanje odgovoril papež Frančišek.«

Osemsto let Magne carte. 1215-2015. R. Rizman, Sobotna priloga, Delo, 13.6.2015

Z Veliko listo svoboščin , ki je moral pod pritiskom upornih baronov podpisati angleški kralj Ivan se je moral strinjati, da bo spoštoval določene pravne postopke in da njegovo voljo in moč omejuje zakon. Že danes je aktualen člen, ki zagotavlja habeas corpus, da nihče ne sme biti »prijet, zaprt, oropan zemlje ali uničen brez /…/ veljavne sodbe ali zakona, ki bi to določal«, kot povzema Rudi Rizman, profesor sociologije na Univerzi v Bologni. Skupaj z Listino o gozdovih, sprejeto leta 1217, daje pravico ljudem pravico do uživanja skupne lastnine, saj določa, da so gozdovi družbena/skupna lastnina.
R. Rizman meni, da bi morali zdaj »k njim dodati še vodo, druge naravne resurse, intelektualno lastnino (patente, copyright) in druge ideje.« T. Jefferson, privrženec Magne carte , je »nasprotoval temu, da bi intelektualne dosežke in ideje obravnavali kot zasebno lastnino. Danes je komodifikacija« (- t.j. spreminjanje v blago, B.M.) » teh področij eno od /…/ obeležij neoliberalistične politike.«
Magna carta libertatum je predhodnica Splošne deklaracije o človekovih pravicah (- to je sprejela OZN po 2. sv. vojni, B.M.). Listina je za avtoritarne režime, tudi aktualne, ki »prisegajo na vsemogočni trg, korporacije, profit in vladavino finančnega kompleksa nad ljudmi, še vedno »nekaj subverzivnega«. Etos listine je »v zgodovini kot tudi danes bolj inspiriral tiste, ki so se upirali oblasti«, kot vsakokratno oblast, piše R. Rizman in končuje z upanjem:.
»Tri desetletja hegemonije neoliberalizma so ogrozila tri za /…/ demokracijo nepogrešljive vrednote Magne carte: svobodo, enakost in solidarnost. Upajmo, /…/ da nihalo zgodovine ne niha samo v eno smer.«

Ljubljana, Ljubljana…

Glasbena akademija bo v Kazini. D. Guštin, P. Svoljšak, Pisma, Dnevnik, 13.6.2015

Na članek (6.6.2015) o tem, da je vlada sklenila prenesti lastništvo stavbe Kazine na UL za reševanje prostorske stiske SG UL se odzivata predstavnika Inštituta za novejšo zgodovino
Damijan Guštin in Petra Svoljšak.
Pišeta, da inštituta (INZ) o tem prenosu niso niti obvestili, čeprav ima tam prostore že od ustanovitve pred 56 leti (- takrat je bil Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, B.M.). Selitev AG v Kazino naj bi bila zaključena do 2020 in ni jasno kakšno rešitev bodo našli za 30 kabinetov raziskovalcev in sodelavcev in veliko knjižnico .

Skoraj 500 projektov. Regionalni razvojni program. M. Jesenšek, Delo, 13.6.2015

Razvojni svet ljubljanske urbane regije (LUR) je dobil razvojni program 2014-2020, z vizijo:
zeleni motor razvoja – metropolitanska bioregija znanja, v kateri se bo krepilo zeleno gospodarstvo, množila zelena delovna mesta in razvijala napredna tehnologija. Prioritete, za katere so predvideli vlaganja:
(1) rast konkurenčnosti regionalnega gospodarstva (362 milijonov evrov),
(2) ohranjanje okolja in trajnostna raba virov (839 m. evrov),
(3) ljudem prijazna regija (636 m. evrov).
V dokumentu so našli mesto tudi projekti:
razvoj umetniških akademij in ljubljansko stičišče inovativnosti (kot povezovanje znanstvene sfere z gospodarstvom), center Rog kot kreativna industrija, muzej letalstva idr.

Tudi filozofi se radi vračajo k nam. J. Grmadnik, Delo, 16.6.2015

Filozof, pesnik, urednik, prevajalec Primož Repar, KUD Apokalipsa, organizira v Ljubljani in okolici 5. mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka.
»Imamo krasno mesto, ko naši gostje enkrat pridejo sem, jih je naslednjič veliko lažje privabiti. V zadnjih 20 letih smo v Slovenijo privabili kup glasbenikov, slikarjev, prevajalcev, pisateljev, imeli smo številne razstave, predavanja, simpozije in knjižne sejme.« To prispeva k promociji, saj so »ljudje, ki jih povabimo /../ mnenjski voditelji v svojih okoljih, in tako se dobro ime Lj. in Slovenije širi po vsem svetu.«
Blizu mu je
Soeren Kierkegaard, ki je »svojo filozofijo živel v dialogu z navadnimi ljudmi na ulicah in trgih.« V dijaških letih je Kocbekov esej o njem zbudil je zanimanje za tega danskega filozofa. Vplival je tudi na njegovo prvo knjigo poezije Križ in kladivo, ki je »neke vrste krščanski punk«.
Na majici pa ima
Che Guevaro v zen položaju na napisu EKSISTENCIALČNA REVOLUCIJA. O tem prevratu znotraj sebe je govoril Vaclav Havel, pravi P. Repar v pogovoru z Jernejo Grmadnik. Chejeva pozicija kaže, »da je edina revolucij, ki je lahko družbena, le mirovna«./…/ Govorimo o revoluciji znotraj sebe in prevzemanju lastne odgovornosti. Videti je naivno, a pomislite na vse debakle revolucionarnih aktivnosti, ki so /…/ prerasle v nasilje.«
(Inštitut S. Kierkgaarda?)
Leta 2013 so pokončanem simpoziju v Lj. o tem filozofu »pomembni učenjaki iz sveta filozofije« bili mnenja, da bi lahko v Lj. nastal center za proučevanje Kierkegaarda in tudi za povezovanje ustvarjalnih in raziskovalnih potencialov na drugih področjih. »Danes je inštitut organiziran v obliki sekcij /…/ ena se ukvarja z njegovo mislijo, druge pa segajo od filozofije, poezije, fotografije do stripa. Želimo si, da bi se inštitut bolj povezal z univerzo (UL), ker bi se s tem odprle možnosti za podiplomske študente.«
(Ljubljana?)
»Rad živim v Ljubljani, mesto je lepo in meni najljubši so kolesarski izleti /…/, s periferije do centra po opravkih ali sestankih. Kolo je v mestu najbolj enostavno za uporabo in zame tudi velika sprostitev.«

Berimo, poslušajmo

Prostozidarstvo. S šestilom nad humanizem in monarhijo. J. Markeš, Delo, 16.6.2015

Novinar, scenarist in prostozidar Branko Šomen je avtor trilogije Povijest slobodnog zidarstva u Hrvatskoj. V 1. delu – Mudrost/Modrost – je opisal humanistični (- v naslovu je napaka, B.M.) vrednostni sistem tega svobodomiselnega bratstva, ki je nastalo v času razsvetljenstva.
V 2. delu - Snaga/ Moč je prikazal tudi delovanje prostozidarjev in njihovih lož (-združenj, celic free masons, framazonov, B.M.) na Slovenskem in v Jugoslaviji.
V času (francoskih) Ilirskih provinc je v Kopru/Capodistria delovala loža Oliva iz Levanta (1806-1813), ki jo je obiskal tudi W. A. Mozart. V ljubljanski loži Prijatelji rimskega kralja in Napoleona so bili (po zapisu F. Kidriča) nadškof Mihael Brigido, Valentin Vodnik, Žiga Zois in J. Eisler ter F. Pesenegger, gimnazijska učitelja mladega F. Prešerna.
Prostozidar je bil, piše v prikazu knjige Janez Markeš, tudi romantični pisatelj Charles Nodier (1770-1845), knjižničar v licejski knjižnici in urednik uradnega lista Ilirski telegraf ( - pravilno: Telegraph Officiel, avtor romana Jean Sbogar (1818), ki se dogaja v Benetkah in na gradu Devin blizu mesta »Trieste, capital des provinces illirienne« (?) https://fr.wikipedia.org/wiki/Charles_Nodier B.M.).
Po vrnitvi Avstrije (1813) so prostozidarji postali nosilci narodnega preporoda. Delovali so tudi humanitarno. Prostozidar je bil zagrebški škof Maksimiljan Vrhovac, po katerem je bila imenovana loža, katere predsednik je bil Slovenec Davorin Trstenjak (- tudi pisec o narodnih starožitnostih, B.M. https://sl.wikipedia.org/wiki/Davorin_Trstenjak in dela na www.dlib.si ).
B. Šomen (Šoemen) povezuje prostozidarje z atentatoma na (avstrijskega) prestolonaslednika Franca Ferdinanda (1914). »Duhovni vodja gibanja Mlada Bosna Vladimir Gačinović, beograjski študent prava, je bil pod močnim vtisom T. Masaryka, leta 1911 se je v Švici sestal z ruskim revolucionarjem L. Trockim. Temu gibanju je pripadal tudi pisatelj, prostozidar in kasnejši Nobelov nagrajenec Ivo Andrič.« Leta 1914 je Avstrija napadla Srbijo, začela se je vojna. »Med evropskimi prostozidarji je močno oslabil koncept bratstva in ljubezni, pojavljati sta se začela šovinizem in nestrpnost.«
B. Šomen opisuje nastanek (prve) Jugoslavije, »pod vplivom francosko-jugoslovanskega prostozidarskega bratstva«. Atentat na (Hrvata) S. Radića (1928) je bil po mnenju nekaterih uvod v (ustaški) atentat na (v mladosti prostozidarja) kralja Aleksandra (1934) (Op. B.M. Po njem je bila, na predlog rektorja UL Milana Vidmarja https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Vidmar (- verjetno prostozidarja, B.M.), imenovana Univerza Kralja Aleksandra v Ljubljani, B.M.).
Zaradi dobrih odnosov vlade Cvetkovič-Maček z Nemčijo je pred vojno proti prostozidarjem ostro nastopal notranji minister A. Korošec. Velika loža Jugoslavije je 1.8.1940 sama prenehala delovati.
Med drugo vojno so ustaške oblasti v NDH v taborišče Jasenovac zapirale »Srbe, Jude, Rome, Hrvate, komuniste in muslimane« ter tudi prostozidarje. Kiparja Ivana Meštrovića so izpustili po posredovanju Vatikana. V (Nedićevem) Beogradu je bila (propagandna) antimasonska razstava.
Prostozidarji so se, povzema J. Markeš, »v razburljivih časih za Jugoslavijo, znašli na vseh straneh, tudi na političnih okopih. Bili so pri srbskih rojalistih /…/ v ali okoli kraljeve vlade, ki je pobegnila v London, bili so v komunistični partiji, Tita« (- B. Šomen trdni, da J.B.T. ni bil prostozidar) »je prostozidar opozoril, da ga Stalin namerava ubiti. V Sloveniji so bili /…/ usmerjeni proangleško, mnogi so delali za SOE /…/ pripadali liberalnim političnim usmeritvam. Na koncu /…/ je čedalje bolj slabela humanistična podstat družbe, bratovščine, načel, zaradi katerih so prostozidarji sloveli po toleranci, bratstvu in ljubezni do bližnjega«, končuje J. Markeš.
Kmalu bo izšel tretji del trilogije Ljepota / Lepota.

Tito. Pripovijest o državniku, saga o stoljeću. B. Pavelić, Glas Istre, 13.6.2015

Ivo in Slavko Goldstein sta v obsežni knjigi (Profil, Zagreb, 2015), prikazala panoramo življenja jugoslovanskega voditelja in čase v katerih je deloval. Zaradi ambicije, da ničesar ne prikriva in obsežne bibliografije utegne postati temeljni vir informacij o Josipu Brozu Titu. Vključuje tudi obsežen (200 strani) kritičen prikaz partizanskih borb v 2. sv. vojni.

Poraščena titovka največje živali. Izgubljeno s Predinom. G. Kališnik, Nedelo, 14.6.2015

Lačni Franz kantavtorja Zorana Predina je bil lačen metafor, ki jih večina ni razumela. Tako kot »smo poslušali Lucy in the Sky with Diamonds liverpulskih bitlsov«, a nismo uživali LSD-ja, se spominja Grega Kališnik. Če je bil Pero (Lovšin) «udaren, direkten, sem bil jaz teže razumljiv, tudi nesramen«, pravi Predin zase. V pesmih obravnava socialo, črni humor, čredništvo.
V času smučarske evforije in zbiranja denarja za Križaja je nastala Bela simfonija, o junakih planinskega čaja (»Rifle, Jure Franko in Rok Petrovič)«:

Nič nas ni strah,
če so smučarji z nami…«

Zaradi pesmi Vaterpolisti so ga nekoč povabili na Obalo na 40-letnico kluba, a v Beogradu so »mislili, da govori o Kosovarjih, zaradi kapic«.
»Vsak moj tekst v osemdesetih je imel dvojni pomen«, pravi, lahko erotični, ali politični. V pesmi Ne mi dihat za ovratnik, gre lahko »za režim ali odnos med človekoma«.
V pesmi Praslovan, so (1983) najprej peli o tem, kako so /…/ z./…/ »vse, kar se je zajebat dalo«, nato je (takratna) komisija za šund dejala, da je to nesprejemljivo in so na ploščo dali »zabelit«. Dva meseca pred nastopi so morali »na policiji prijaviti, pokazati vsa besedila komandirju«.
Tudi če je kdo razumel, za kaj gre v pesmi z najdaljšim naslovom Čustveno stanje mlade krave, druge največje slovenske živali, »o tem ni naprej govoril. Ne v Ljubljani, kaj šele v Gorenjesavski dolini ali v gobarskih društvih.« Bil/a je to »(živina) eden tedanjih trdoročnih, na Jugo naslonjenih politikov«.
(Op. B.M.)
V Gozd Martuljku je imel vikend Stane Dolanc(1995-1999, pokopan v G.M.) https://sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Dolanc .V 60' letih je bil dekan Visoke šole za politične vede (VŠPVN, FSPN, FDV) in partijski veljak na UL, ki je junija leta 1968 dovolil zborovanje v študentski menzi pod Rožnikom, in se nato z organizatorji veselil, da tam pripravljena velika koncentracija miličnikov - kot piše P. Čelik – ni imela (fizičnega) dela. Potem so ga povabili v Beograd, za sekretarja IB CK ZKJ, notranjega ministra, člana predsedstva SFRJ… Kot upokojenec je ostal v stikih s slovenskimi politiki, npr. v času četverice JBTZ.)
(Pre)zabeljena je tudi ona Tam bi rad bil pokopan, namreč na (nudistični) plaži, z galebi in dolgo svečo na grobu… In tista o brizgalni, ki brizga in o gasilcih, prostovoljnih…
Nerazumljena je ostala pesem Cigani v prahu, o svobodi, ki jo zavidamo drugim.
(Bolj star bolj nor? Konotacija z leti popušča?)
»Nikakor, še vedno vztrajam /…/ Metafore se spreminjajo z generacijami /…/ kvalitetne in tiste o človeških lastnostih bodo preživele.«

Hvalnica znanosti ali sodobni Montaigne. A.Tomažič, Delo, 16.6.2015

Izbor zanimivih besedil Irene Štaudohar, »novinarke Sobotne priloge«, je izšel v knjigi Magija za realiste (Beletrina, 2015), s podnaslovom: Življenje, nadaljevalni tečaj.
Po vzoru renesančnega pisca M. de Montaigna https://fr.wikipedia.org/wiki/Michel_de_Montaigne , ki ga I. Štaudohar imenuje »prvi blogger«, so poglavja naslovljena:

O dvomu,
O možganih,
O samoti,
O seksu,
O času,
O spominu,
O sočutju
/…/

Najprej obravnava pojave in pojme, ki »se vanje ni vtikati«, ker so »malone božji«, toda od razsvetljenstva (Montaigna) naprej »je božje moralo priznati prevlado razumu in znanosti«, povzema v prikazu knjige Agata Tomažič.
V drugem delu I. Štaudohar piše o družbenih fenomenih, npr. o selfijih, »avtoportretih«, o obsedenosti s hrano, recepti in restavracijami, o kosilih in dobrih večerjah.
A.Tomažič (se) sprašuje: Kaj ima novinarka skupnega z Montaignom?
Po 20 letih Interneta je jasno, da ne pomaga dosti pri samoizobraževanju. »Na spletu so resda dostopni zadnji dosežki znanosti, a v praksi je bolj orodje za brskanje za banalnostmi.« Mnoštvo dostopnih e- knjig marsikoga odvrne od branja. Bolj smo »dojemljivi za priporo, ki jih dobimo od soljudi.« To je ena od vlog novinarjev.
»Če kdo to počne s pretanjenim okusom, blagohotnim značajem in pozitivistično usmerjenostjo« (- pozitivno?, B.M.), kot I. Štaundohar, ga/jo je »mogoče primerjati z renesančnim filozofom, ki je s humanističnimi razmisleki /…/ budil sočutje in nov uvid v stanje stvari.«

Poezija je zdravilo. Svet so ljudje, Delo, 15.6.2015

Ameriški literarni zgodovinar Harold Bloom (85) je v pogovoru za www.huffington.post.com govoril o svojih 40 knjigah in predavanjih. Svojo 62. sezono bo jeseni začel na ameriški univerzi Yale, kjer je od leta 1955. http://english.yale.edu/people/tenured-and-tenure-track-faculty-professors/harold-bloom Ker se težko premika, prihajata k njemu domov dve skupini študentov, ki jih je izbral izmed 60-70 prijavljenih.
»Učenje, branje in pisanje – to so preprosto tri besede za isti fenomen. Moja naloga je naučiti študente in bralce le tega, kako ceniti res velike pisatelje.« Velik problem, pravi, je učiti v digitalni, vizualni dobi, ko večina odrašča ob TV ali računalniškem zaslonu in jih je težko naučiti pravega branja.
(Uporablja
www.google ?) Nikakor. »Berem. In si zapomnim. Ne potrebujem googla, vse imam v glavi.«
Prepričan je, da so profesorji literature še zadnja straža v izgubljeni vojni za branje; pomagajo peščici tistih, ki še verjamejo v humanistične vrednote in civilizacijski učinek velike literature.
Njegova knjiga
The Westeren Canon / Zahodni kanon , 1994, v kateri posebej obravnava 26 velikih pisateljev (- od W. Shakespeara do S. Becketa, B.M.), je zbudila veliko pripomb. Tudi sam meni, da bi vanjo moral vključiti vsaj še italijanskega lirika Guida Cavancaltija, ki je ključen za Danteja.
Obžaluje tudi, da zaradi šibkega zdravja ni mogel na večerjo s Sofio Loren…
Ko ne more zaspati, si recitira poezijo, po spominu. »Res, poezija je zdravilo.«
Op.
B.M. :
Glej tudi njegov obsežen seznam
http://www.interleaves.org/~rteeter/grtbloom.html (po: Westeren Canon) pisateljev, pesnikov in njihovih del v zgodovinskih obdobjih: teokratsko (2000 pr.Kr.-1321, aristokratsko (1321-1832), demokratično (1832-900) in kaotično 20. stoletje. Med avtorji mnogih narodov/dežel/držav so od jugoslovanskih navedeni le Ivo Andrič, Vasko Popa in Danilo Kis/Kiš, od drugih srednjeevropskih pa nekaj čeških, madžarskih in poljskih avtorjev.

10 najbolje prodajanih knjig v Sloveniji. M. Štamcar, Objektiv, Dnevnik, 13.6.2015

Knjigotržci http://www.gzs.si/zbornica_knjiznih_zaloznikov_in_knjigotrzcev so 27.5.2015 objavili, da se letos v knjigarnah najbolje prodajajo naslednje knjige (za odrasle):

Podivjana celina, K. Kowe
Življenje je tvoje, L.L. Hay
Darovi minevanja, M. Košir
Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, J. Jošar
Iskanje izgubljenega človeka, SD. Grosz
Smutiji, E. Payany
To noč sem jo videl, D. Jančar
Kar zagotovo vem, O. Winfrey
Divja, C. Strayed
Marija Terezija – velika Habsburžanka, F. Herre.

Izobraževanje in (ne)enakost

Enake možnosti: trojanski konj ali papirnati tiger? M. Sardoč, Delo, 11.6.2015

O ideji enakih možnostih za izobraževanje in socialni vzpon piše Mitja Sardoč, raziskovalec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani.
V svojem satiričnem in futurističnem romanu The Rise of Meritorcracy 1870-2033, je o izobraževanju in enakosti pisal Michael Joung, britanski sociolog in laburist. Njegov kontekst je čas železne zavese in hladne vojne (med socialističnim »Vzhodom« in kapitalističnim »Zahodom«), branja utopij G. Orwela in A. Huxleya.
M. Young je predvidel družbo, v kateri bo družbeni status posameznika odvisen od njegovih zaslug (merit), ki jih definira s formulo IQ+trud, torej talent in vloženi trud v procesu šolanja. »Šolanje tako postane osrednja institucija socialne mobilnosti«, ne pa npr. nepotizem, piše M. Sardoč in navaja M. Junga, da je »rast množičnih izobraževalnih sistemov v vseh industrijskih družbah /…/ eden pomembnejših pojavov /20./stoletja.
Enake možnosti so tudi del (liberalne) teorije »pravičnosti kot poštenosti« filozofa Johna Rawlsa, ki poudarja, po M. Sardoču, da bi morali imeti posamezniki »z enako stopnjo nadarjenosti in sposobnosti enake možnosti za uspeh, ne glede na izvor«. Vendar J. Rawls opozarja, da gre za »težko in ne popolnoma jasno idejo«
Na uveljavljanje te ideje v praksi je vplivala raziskava The Equality of Educational Opportunity Study (1966), ki jo je vodil ameriški sociolog James Coleman. Po tem »Colemanovem« poročilu je nastala večina emancipatoričnih projektov, npr. izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, enakost spolov, izobraževanje otrok migrantov, etničnih manjšin ipd.
Tudi Barack Obama je ob svoji (ponovni, 2013) prisegi kot predsednik ZDA poudaril, da so enake možnosti za uspeh ključ do uresničitve t.i. ameriških sanj.
Na drugo plat je nekaj tednov kasneje v New York Timesu opozoril Joseph Stiglitz, Nobelovec s Columbia Univ., da se namreč poglabljajo razlike med tistimi, ki imajo in deprivilegiranimi in da se socialna mobilnost navzgor manjša. Idejo enakih možnosti je označil za »nacionalni mit«.
Na razkorak med idealom in mitom o enakih možnostih je opozoril tudi Thomas Piketty v znanem delu Capital in the Twenty-First Century. Piše, da so ZDA »država egalitarne obljube« in priložnosti za priseljence, po drugi strani pa »dežela zelo brutalne neenakosti«.
Tako ga navaja M. Sardoč in dodaja, da ostaja »ideja enakih možnosti za nekatere kritike nekakšen »trojanski konj« neoliberalne ideologije«. Končuje z naštevanjem nesoglasij o tej ideji, »očitki o nepravičnosti ter neučinkovitosti politik, strategij in modelov zagotavljanja enakih možnosti«. Različna pojmovanja in modeli dokazujejo spornost iskanja »enopomenskih odgovorov na posamezne probleme /…/ Predlagani odgovori postanejo namreč vse prepogosto del problema.«

Univerza, UL

Prezrti del slovenske akademske zgodovine. M. Vizjak Pavšič, Del, 11.6.2015

Stoletnico Univerze v Ljubljani (*1919) je njena FF začela obeleževati z novo knjižno zbirko Historia Facultatis in knjigo zgodovinarja in sociologa Alojza Cindriča Od imatrikulacije do promocije: doktorandi profesorja Franceta Vebra na Odd. za filozofijo FF UL v luči arhivskega gradiva. V Zgodovinskem arhivu in muzeju UL ter arhivu FF je pregledal študijsko pot 23 doktorandov F. Vebra in osvetlil »intenzivno filozofsko dogajanje v Ljubljani med obema vojnama«, piše Mojca Vizjak Pavšič.
V uvodu knjige piše Andrej Ule (FF L), da je bil F. Veber, prvi predstojnik odd. za filozofijo FF UL, pomemben učitelj in vzor mlajšim slovenskim intelektualcem, ki so študirali pod njegovim mentorstvom ali so samo poslušali njegova predavanja. Pod njegovim mentorstvom so nastali dobro zastavljeni in natančno izpeljani doktorati, po metodi filozofsko-psihološke analize človekove zavesti in delovanja, ki jo je Veber povzel po učitelju A. Meinongu. Bil je vzor, ne pa neprizivna avtoriteta, ki jo je treba na vsak način posnemati. Vebrova učiteljska pot se je končala leta 1945.
(Op. B.M.: O možnih vzrokih za upokojitev piše podrobno:
Tanja Pihler: Iz zgodovine oddelka za filozofijo. Vebrova prisilna upokojitev, Anthropos, 2009/3-4. ww2.arnes.si/~anthropos/anthropos/2009/3_4/12_pihlar.pdf . O tem in podobnih primerih v tistem času glej: V. Simič: Odstranjevanje pedagoškega osebja z univerze. Objave UL, 2000, str. 35.)
Vebrovi doktorandi so po vojni nadaljevali svoje filozofsko-intelektualno delovanje, med njimi Alma Sodnik in Stanko Gogala (na FF, B.M.), Leon Žlebnik, Rudolf Trofenik, prav tako učenci, npr. Anton Trstenjak (TeoF) in Ludvik Bartelj.
V svoji knjigi A. Cindrič opiše najprej način pridobivanja doktorata na (stari) dunajski in (novi) ljubljanski univerzi, ustanovitev in delovanje UL, posebej FF od ustanovitve do 1945 nato pa predstavi vseh 23 doktorandov in tudi njihov dodiplomski študij. Njihovo življenje in delo analizirata Bojan Žalec in Tanja Pihlar, raziskovalca zapuščine F. Vebra in njegovih učencev.
(Na fotografiji je naslovnica knjige s staro slika deželnega dvorca, zdaj sedeža UL.)

Družbeni razvoj zahteva vključevanje v visokošolsko izobraževanje. Univerza v Ljubljani. Račič, Dnevnik, 11.6.2015

V oglasni prilogi Izobraževanje je objavljen (poleg prispevkov o možganih, učenju v 3. življenjskem obdobju in ljudskih univerzah Gorenjske, Maribora, Slovenske Bistrice in Postojne) tudi pogovor Irene Račič z Ivanom Svetlikom, rektorjem UL. Ta je kot največje težave UL izpostavil:
»Poleg zmanjševanja finančnih sredstev in nestabilnega financiranja redne dejavnosti nam na UL primanjkuje razvojnih sredstev.« Dodal je neprimerne prostore več fakultet in (treh) akademij, preveč administracije pri zadevah, ki bi jih morala univerza avtonomno urejati, kot je npr. akreditacija študijskih programov.
(Kaj pomeni za UL napoved finančnega ministra o zmanjševanju sredstev za izobraževanje?)
»Na UL že več le opozarjamo, da zmanjševanje /…/ predstavlja veliko grožnjo za razvoj družbe. /…/Dodatna zmanjševanja sredstev za visoko šolstvo lahko ogrozijo obseg izvajanja študijskih programov na univerzi.«
(Manj je tudi denarja za raziskovanje, kakšne so posledice?)
»Univerzitetno izobraževanje brez dobre raziskovalne podlage bistveno izgublja kakovost.« Če se bo nadaljevalo zmanjševanje financiranja raziskovanja (v zadnjih 5 letih za 20%)«bo z zemljevida svetovnih univerz izginila tudi UL«. Primanjkljaj UL zmanjšuje z sredstvi EU, a tudi za konkuriranje rabimo domače financiranje.
UL želi, da bi »najboljši mladi znanstveniki ostajali s Sloveniji in ne odhajali v tujino.«
Nefinanciranje doktorskega študija »že ogroža reprodukcijo vrhunskih kadrov /…/ na univerzah in inštitutih kot v gospodarstvu.«
(Predsednik GZS pogreša več povezovanja visokega šolstva z gospodarstvom in njegovo hitrejše prilagajanje spremembam.)
UL letno izvaja 650 projektov za gospodarstvo, v izvajanje izobraževalnih programov je vključenih 500 strokovnjakov iz prakse. To sodelovanje bi morali sistematično urediti. Z nekaterimi institucijami je UL ustanovila Slovensko inovacijsko stičišče (SIS), ki bo okrepilo vezi med inštituti, univerzami in gospodarstvom, z medsebojnim informiranjem o potrebnih in pridobljenih znanjih, mešanimi R&R skupinami za razvojne projekte.
(Ob 10 letnici bolonjske reforme?)
Njene pozitivne strani so »priložnost za prenovo programov /…/, prožnost študija in več mednarodne menjave /…/.
»Po drugi strani je nastalo preveč programov in zaradi prehoda na 1. stopnji študija s 4 na 3 leta je v programih pogosto preveč učne snovi. Posledica sistema financiranja je /…/premalo možnosti izbire predmetov med fakultetami.« Absolventska leta po vsaki stopnji so študij podaljšala. Nepotrebna je bil delitev obširnejših predmetov na enosemestrske. »V procesu akreditacije študijskih programov je /…/ preveč birokratskih postopkov.«
(Je študentov preveč?)
Slovenija ima manj ljudi z več kot srednješolsko izobrazbo, kot države s katerimi konkurira na svetovnem trgu, odgovarja I. Svetlik. Zato mora »z visokim deležem mlade generacije in tudi starejših« nadomestiti zaostanek. »Če so se pred desetletji mladi v glavnem odločali za srednje šole, še pred tem pa za poklicne, družbeni razvoj sedaj zahteva vključevanje v visokošolsko izobraževanje.«
Op. B.M.:
I. Svetlik, profesor FDV UL na kadrovskem področju, je bil pred leti tudi minister za delo.

Tribuna, radio študent(ov)

»Odgovor na krizo je vedno neki šouvinizem«. M. Burja, Prejeli smo, Delo, 12.6.2015

Na intervju novinarke Mojce Zabukovec (z gornjim naslovom), v katerem (dosedanje) uredništvo lista Tribuna napoveduje preselitev lista na spletno platformo 3buna, očita ŠOU nerazumevanje lastnih medijev in nasprotuje novi urednici in se odziva Maja Burja, predstavnica ŠOU v Ljubljani.
Piše, da je »Tribuna zaščitena blagovna znamka v lasti Študentske organizacije Univerze v Ljubljani«, zato navajanje njenega imena ni primerno in je zavajajoče. Tribuna je namreč še vedno na obstoječem spletnem naslovu.
ŠOU se trudi »obdržati pri življenju dva naša avtonomna študentska medija z burno zgodovino /…/ Čeprav se zaradi upada koncesijskih dajatev iz naslova študentskega dela proračun organizacije vztrajno niža iz leta v leto, delež sredstev iz proračuna, ki jih namenjamo zavodu radio Študent narašča.« Lansko leto so zagotovili tudi 35.000 za investicijo v prostore in opremo.
Pri imenovanju nove urednice Tribune Ane Pavlič ni bilo nepravilnosti.

Javna uprava, dela, delavci in delavke

»Ni res, da v javni upravi nihče nič ne dela.« E. Panjan, Dnevnik, 10.6.2015

Nekaj delavcev iz javnega in zasebnega sektorja so za en teden obiskali »nasprotnike« in opazovali delo ter nato izmenjali izkušnje. V pilotnem projekt Partnerstvo za spremembe so na pobudo Ameriške gospodarske zbornice v Sloveniji (AmCham) sodelovali uslužbenci ministrstva za upravo (MJU).
Mateja Arko Kosec, MJU: »V poslovnem svetu me je najbolj očarala skrb za dobro počutje zaposlenih. /…/ V podjetju sem začutila zavezanost k skupnim ciljem in vrednotam, kar bi morala postati tudi vsakdanja praksa v javni upravi.«
Anton Ujčič, MJU: »V javni upravi se ne ukvarjamo z ljudmi. /…/ gospodarstvo ne pozna kanalov za komuniciranje z državo. Projekt bi moral prerasti v proces nenehnega komuniciranja z gospodarstvom.«
Peter Merc, AmCham Young Professionals: »Na ministrstvo sem prišel s percepcijo, da je javna uprava velikokrat sama sebi namen, da je rigiden sistem, ki se /…/ trudi, da do sprememb ne bi prišlo. A spoznal sem ravno nasprotno.«
Ester Žigon, Bisonde: »Niti približno ni res, da je delo na ministrstvu ležerno. Ugotovila pa sem, da je država kot eno veliko podjetje. Mala podjetja so fleksibilna, odločitve sprejemajo hitro. Večja so že bolj rigidna /…/ država pa /…/ še bolj toga. Idej za spremembe je ogromno, ampak potrebnega je veliko usklajevanja, zato se stvari ne zgodijo tako hitro/…/.«
Boris Koprivnikar, minister: »V javnem sektorju se dela veliko, naredi pa bolj malo. /…/ Bolj se ukvarjamo s postopki, kot z doseganjem ciljev.« Javni sektor ima težave z organizacijo, meni.

Nepreslišano. Miha Mazzini, pisatelj. (siol.net), Dnevnik, 10.6.2015

»Administracija je razvila plemenito veščino formalizirane počasnosti: improviziranje, zavlačevanje, čakanje, dajanje z eno roko in jemanje z drug, izogibanje pomembnim vprašanjem, večno upanje, da bodo problemi kar izginili, če bo administracija bolj potrpežljiva kot zgodovina.«
/…/ Dobro so nas opisali, mar ne? Žal pa opis spada k delovanju avstro-ogrske birokracije (Bloom, 2008), na začetku 20. stoletja. /…/ Angleži so bili tista davna leta največji svetovni imperij in javna uprava je morala biti učinkovita. /…/ Avstro-ogrska birokracija pa je morala zavlačevati, saj je bila država le skupek dežel, nerazvitih, večinoma še srednjeveških in modernizacija bi pomenila propad. Naša javna uprava je le dedič rajnke Avstro-Ogrske.«

Kdo veliko dela, a malo naredi. M. Kralj, Dnevnik, 10.6.2015

Komentar o kadrovanju v javni upravi Marjeta Kralj začne z vprašanjem, ali gre že za predvolilne bombonke, ko je vlada našla denar za angleščino v 1. in 2. razredu OŠ in ko »si je vlada nenadoma premislila in bo izbrskala denar za študente, ki odhajajo v tujino.«
S tem ni nič narobe, a skrbi jo lahkotnost poigravanja s proračunskim denarjem. »Danes ga odvzame, a ga morda že jutri vrne, če je le odpor prizadete skupine dovolj velik in temperatura v javnosti naraste. O kakšnem premišljenem ukrepanju tu ni sledu.«
Vlada je gluha za tožbe »javnega sektorja nad pomanjkanjem kadrov, ki vse bolj izčrpava ljudi in ogroža kakovost njihovega dela. /…/ Izdatno varčevanje v javni upravi je k starim kadrovskim težavam prineslo nove. PO pojasnilih sindikatov bi recimo za normalno delo zdravstvu potrebovali 15 – 20 % dodatnih medicinskih sester, babic in negovalk.« Primanjkuje delavcev v socialnih zavodih in v policiji. Stisko so doslej ponekod reševali z zaposlovanjem preko sredstev EU, ki pa se iztekajo.
Nekontrolirano zaposlovanje seveda ni rešitev, meni komentatorka, a »je linearno rezanje /…/ načelo tudi bistvene dele javnega sektorja. Že vse od varčevalnega Zujfa iz leta 2012 se z dodatnimi varčevalnimi ukrepi stanje zgolj slabša.«
»Umiritev gospodarskih razmer, nepričakovana rast BDP in posledično višji davčni prilivi so priložnost za sanacijo /…/ v javnem sektorju.« Toda imeti je treba »načrt in ga nato tudi dosledno uresničevati. Žal se zdi, da bo vladi z njenimi bombončki pri zmanjkalo manevrskega prostora.«

Mitja Bervar, novi stari predsednik državnega sveta. B. Petkovič, Dnevnik, 11.6.2015

Državni svet (DS) bo še naprej vodil Mitja Bervar, potem ko je izkušnje nabiral z (kriznim) vodenjem na področju glasbe, nazadnje SNG Opera in balet Ljubljana. Na FM UP je leta 2009 končal študij z nalogo Model kriznega managementa v društvih.
Ob nastopu mandata je v DS, kjer je zaposlenih 24 ljudi, ukinil službo za odnose z javnostmi, promocijo in protokol. Vzpostavil je kabinet predsednika, kjer je zaposlil nekdanja sodelavca iz SNG. Po skoraj treh letih je prepričan, da se je izboljšala prepoznavnost in priznavanje DS kot drugega doma.
Dnevnik je maja poročal, da so se v DS seznanili z dognanji profesorja kemije A. Perdiha o tem, da je analiza DNK »pokazala, da so geni, značilni za Slovence, avtohtoni in stari več tisoč let«, končuje portret Blaž Petkovič.

Nobelovec v laboratoriju. Svet so ljudje, Delo, 11.6.2015

Biokemik Tim Hunt (72), je 2001 prejel Nobela za medicino jev Seulu na svetovni konferenci za novinarje, ki pišejo o znanosti, predavanje začel z besedami: »Naj vam povem nekaj o dekletih, ki delajo v laboratorijih. Tam se običajno zgodijo tri stvari: najprej se zaljubiš vanje, one se zaljubijo vate, a ko si kritičen do njihovega dela, začnejo jokati.« Tako delovno ozračje je neproduktivno za znanstvene dosežke je dejal.
C. St. Louis, novinarka je ogorčeno tvitnila, če misli, »da smo še vedno v viktorijanskih časih?«.
Nanj se je po omrežjih in medijih usul plaz obtožb, sploh znanstvenic, ki so izjavo označile za šovinistično in seksistično.
T. Hunt se je po radiu BBC opravičil in dejal, da je hotel samo pritegniti pozornost in biti duhovit oz. ironičen. A vztraja, da odnosi med znanstveniki in znanstvenicami v laboratorijih lahko otežujejo raziskave. Tudi sam je poročen z znanstvenico, imunologinjo M. Collins.

Dom in svet

Genetski izvor Slovencev. A.Rant, Pisma bralcev, Delo, 12.6.2015

Bralec Andrej Rant iz Ljubljane piše o predavanju Antona Perdiha z naslovom Genetski vidiki izvora in razvoja Evropejcev (6.5.2015 v Državnem svetu) in o odmevih nanj.
»Gre za predstavitev novih dognanj molekularne genetike /…/, da ni bilo nikakršne selitve slovenskih prednikov prek Karpatov.« A. Rant meni, da zgodovina, antropologija in etnologija, oz. »več generacij raziskovalcev in zapisovalcev /…/ dokazujejo kontinuiteto bivanja prednikov Slovencev na ozemlju Alp in Srednje Evrope od prazgodovine dalje /…/ Karni, Veneti, Norici ali Ambidravi, Ambilli (- Ambizilli? Ambisavi?, B.M.) ali Gorenjci, Štajerci, Korošci. Genetske izsledke evropskih raziskav /…/ ne bo mogoče kar tako zavreči, /…/ ker jih bodo podprli arheološki, jezikoslovni in etnološki dokazi.«
Meni, da komentar-ji na predavanje na POP TV 19.5.2015 zavajajo in predstavljajo le trditve nasprotnikov – »konservativni blok zgodovinarjev in arheologov, dobro plačanih univerzitetnih uslužbencev, ki še vedno gonijo svoj credo o »prihodu Slovencev na sedanje ozemlje v 6. stoletju««.
Zgodovinarja P. Štih in B. Repe ter arheolog P. Novaković si »zatiskajo oči pred dejstvi, ki jih prinašajo ti novi znanstveni izsledki v tujini. /…/ V oddaji so se zatekli k podtikanjem, neresnicam in neznanstvenemu norčevanju, kar je nevredno njihovim akademskim nazivom /…/: »Najprej Slovenec, potem Neandertalec«. Izpostavili so nekakšno »tekmovanje«, kateri narod ima starejše korenine /…/«. Tako so vse, »ki imajo drugačne poglede na etnogenezo evropskih staroselcev, zmetali v isti koš, tako pred javnostjo umazali tiste raziskovalce, ki na znanstven način iščejo resnico.«
A. Rant očita avtorju prispevka na POP TV Adi Omeroviću, da ni »v skladu z novinarsko etiko in kodeksom gledalcem objektivno predstavil predvsem dejstva zanimivega predavanja.«

Lili Novy: aristokratinja, ki je verze pisala na škrniclje. B. Smajila, Dnevnik, 12.6.2015

Ljubljančani so jo klicali »Nora grofica«. Lili Novy, ena najboljših slovenskih pesnic, se je rodila v avstrijskem Gradcu, se nato preselila v Ljubljano.
Barbara Smajla piše: »V klasični šolski sistem se samosvoja Lili ni mogla ukalupiti, iztirjale so jo menda tudi trapaste malomeščanske sošolke iz uglednih družin. Kljub temu –ali prav zato – je bila svetovljanka in izobraženka, ki je poleg nemščine odlično obvladala tudi angleščino in francoščino in ki je v času, ko za ženske v javni sferi ni bilo prostora, v razpravah prekašala marsikaterega moškega.«
Po pričevanju Josipa Vidmarja v Obrazih ji je slovenščina delala nekaj težav, a je vseeno v nemščino prevedla Prešernov Sonetni venec, prevajala je Cankarja, Ketteja, Murna in Gradnika, v slovenščino pa Goeteja. Pesmi je najprej pisal v nemščini, po nemški okupaciji Ljubljane (1943, B.M.) pa ne več.
Po vojni je stopila v OF in pomagala ljudem s težavami. Pri J. Vidmarju je posredovala za politične zapornike, tudi za E. Kocbeka.
Zaradi njenega kritičnega pisanja so se nad njo začeli zbirati črni oblaki.
Boris Pash Wallersberg, njen vnuk pravi, da je bila Lili pod nadzorom, zato je o politiki govorila samo z najbližjimi prijatelji.
Nadzorovanje si je prislužila z ustanovitvijo Lige lepe lenobe, v kateri je bila še M. Mihelič in drugi vidni literati. Menila je, »da za ustvarjalnost potrebuješ ure navideznega brezdelja, posvečene razmišljanju in zorenju«, je zapisala njena prijateljica Mira Mihelič v knjigi Ure mojih dni.
Želela se je včlaniti v zvezo komunistov, hkrati pa je vsako nedeljo šla v cerkev. Nacionalizme je sovražila, pravi njen vnuk, ki ga je v 50.letih prepričevala, da se bo Evropa nekega dne združila in bodo narodi živeli skupaj v sožitju.

»Slovenija je majhna, njena literatura pa ne«. V. Plahuta Simič, Delo, 11.6.2015

Američan, prevajalec Michael Biggins (*1954), Washingtonska univerza v Seatlu, dobitnik Lavrinove nagrade Društva slovenskih književnih prevajalcev je »osupljivo in pretresljivo« prevedel dela V. Bartola (Alamut), B. Pahorja (Nekropola), D. Jančarja(To noč sem jo videl), F. Lipuša, T. Šalamuna, A. Debeljaka, L. Kovačiča (Prišleki), K. Marinčič, B.A. Novaka, M. Dolenca, A. Ihana. D. Zajca, V. Tauferja in S. Makarovič ter pisal o slovenski literaturi za ameriške revije. S slovenščino se je seznanil leta 1979, kot podiplomski študent slavistike (v ZDA).
V pogovoru z Valentino Plahuta Simčič pripoveduje o nekaterih avtorjih in srečanjih z njimi in tudi o svojem obiskovanju Slovenije leta 1980 in danes.
»V Slovenijo sem prišel nekaj tednov po Titovi smrti. Živo se spomnim hrupnih povork enako oblečenih mladostnikov z jugoslovanskimi zastavami v rokah, ki so divjale po Ljubljani in skandirale »Mi smo Titovi, Tito je naš!« ali pa prepevale »Druže Tito, mi ti se kunemo««.
(Op. B.M.; So bili to morda maturanti, maja/junija leta 1980? Tako kot dandanes, uniformirani, plešejo četvorko za Guinessa? To mi deli…, jih spodbuja vsakokratna oblast…).
M. Biggins se spominja »vonja po kurjavi na premog in kmečkih dvoriščih, /…/ ko sem šel po Titovi cesti proti Ježici, kjer sem prvih nekaj tednov taboril /…/. In neskončno dolgih dolgočasnih rumenih pročelij kasarn JLA za Bežigradom in /…/, na Taboru« (- ob Metelkovi, B.M.), »mimo katerih sem hodil dvakrat na dan, na FF ali v staro mesto in nazaj. Tu pa tam sem /…/ naletel na kakšnega starejšega gospoda, ki je bridko godrnjal, kako so ga komunisti pred desetletji« (- po 1945, B.M.) »razlastninili ali mu storili kako drugo krivico. V glavnem pa so bili ljudje /…/ videti kar zadovoljni z življenjem, in celo ponosni na svojo deželo, kar je naredilo močan vtis.«
(Ljubljana danes?)
»Težko je primerjati /…/ saj so okoliščine mojih sedanjih obiskov čisto drugačne. Zdaj sem veliko bolj povezan s slovenskimi prijatelji, vsak nov obisk ima /…/ določene cilje, tako, da se moje bivanje v Sloveniji skorajda ne razlikuje od življenja v Seattlu.«
Letos tri mesece v rokopisni zbirki NUKa in arhivih raziskuje Vladimirja Bartola, predvsem njegova pisma, za literarizirano biografijo. Zanimiv je zato, ker je (v prvi polovici 20. stol.) »strmel k vrhunski ustvarjalnosti v svetovnem merilu, /…/ poskušal posredovati takratne intelektualne tokove slovenski javnosti, /…/ ustvarjal v zanimivi umetniški in bohemski srenji, /…/ zato, ker so Slovenci v njegovem času živeli pod kar štirimi ali petimi imperiji, od večkulturnega avstrijskega Trsta, prek prve Jugoslavije, fašizma in nacizma, do druge Jugoslavije.« Želi odstraniti jezikovno oviro za njegovo uvrstitev na »ugledno mesto v zahodnem modernističnem kanonu«.
(Šalamun?)
T. Šalamuna
je spoznal v ZDA v letih 1986 do 1988 in sodeloval pri prevodu njegovih pesmi. Med vzroki za njegov uspeh v ZDA je »Šalamunova duhovna sorodnost izročilu ameriške poezije, od W. Whitmana« do sodobnih pesnikov. »Ameriška poezija mu je dajala energijo, zrak in prostor, ki jih je nujno potreboval, da se je lahko razvijal kot slovenski pesnik, ki se ni hotel in mogel držati domačih zgledov. Hkrati je sam obdarjal ameriško poezijo z neko precejeno modrostjo zgodovinskih izkušenj, od katerih je ta najpogosteje odrezana. /…/ Na koncu je ravno toliko obogatil Ameriko, kot je Amerika njega.

Raziskovalec z veseljem do sočloveka. T. Keršmanec, Nedeljski, 10.6.2015

Za antropologa pomembna lastnost »veselje do sočloveka, potrpežljivost, odprtost za vse, kar se dogaja okli tebe, in tudi dobra fizična pripravljenost«, povzema Tanja Keršmanc antropologa z Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU Boruta Telbana (*1956), tudi gostujočega predavatelja Univerze St. Adrews, VB, in univerze v Marseillu.
(Pod fotografijo na ljubljanskem Novem trgu v lokalčku pred akademijo so njegove besede o domu:
»Vedno, ko se po daljšem bivanju v tujini vrnem domov, se prve dni počutim kot turist. Vse mi je super, potem pa pride soočenje z družbenopolitično, ekonomsko in še kakšno realnostjo.«
B. Telban ima zanimivo študijsko pot. Po diplomi (»magisteriju«) iz farmacije na (nekdanji) FNT UL je podiplomsko študiral botaniko na zagrebški Prirodoslovno-matematični fakulteti, bil leto in pol raziskovalec na Univerzi Papue Nove Gvineje, kjer je s terenskim delom pripravljal doktorat, ki ga je dosegel na avstralski nacionalni univerzi z nalogo Dancing through Time, ki je izšla kot knjiga pri Oxford Univ. Press.
»V antropologiji ne uporabljaš vprašalnikov, temveč si ves čas prisoten pri najrazličnejših dogodkih in o njih razpravljaš z domačini.« Tema »te ne sme omejevati in se lahko popolnoma spremeni, saj se prilagodiš dogajanju na terenu. /…/ Pripravljen moraš biti, da bo zaradi dolgotrajnega bivanja v družbeno in kulturno drugačnem okolju prišlo do tvoje osebne transformacije. To je lahko precej težka izkušnja.«
»Antropologija se je začela v času kolonializma kot antropologija neevropskih družb. Pozneje se je prilagodila sodobnemu svetu tudi z raziskavami v urbanih okoljih. Zato ne čudi, da imajo družbe, kot sta Mikrosoft in Google, zaposlenih precej antropologov, ga povzema T. Keršmanc.
Kot poznavalca številnih univerz ga moti prevelika tržna usmeritev univerz in inštitutov, v Avstraliji, ZDA in V. Britaniji: »Moji kolegi delajo tisto, kar jim naročijo menedžerji. » Nasprotuje »trži družbi, kjer tržna miselnost prodre v vse pore človekovega življenja. Imamo dominacijo tehnokratov in birokratov. Njihovo edino delo je, da si sproti izmišljujejo naloge za druge. Univerze so spremenili iz izobraževalnih v profitne ustanove, kjer so študentje potrošniki. Prav poudarek na dobičku je povzročil največje tegobe današnjega sveta: podnebne spremembe, /…/ povečevanje razlik med revnimi in bogatimi,/…/, izginjanje služb, razpad medsebojnih odnosov… Na britanski Univ. St. Andrews ljudje skoraj nimajo časa pisati znanstvenih del, po katerih so ocenjevani, ker ves čas dobivajo najrazličnejše administrativne naloge z nekajdnevnimi roki, hkrati pa morajo nenehno pisati prošnje za projekte. S tem, ko menedžerji profesorje preobremenijo, v bistvu zanikajo interese študentov. Tudi stalno vztrajanje pri inovativnosti, odličnosti in tekmovalnosti, kar radi ponavljajo predvsem birokrati in tehnokrati, je morda kratkoročno stimulativno, na dolgi rok pa ustvarja povprečne rezultate, akademsko korupcijo in vsesplošno nezadovoljstvo. Namesto družbe znanja se ustvarja družba nezaupanja. Vse skupaj je v nasprotju z neodvisnim razmišljanjem univerzitetnih učiteljev in raziskovalcev. Časa za poglobljeno razmišljanje praktično ni več.«

Nepreslišano. Dr. Borut Telban, antropolog. (Nedeljski dnevnik) Dnevnik, 11.6.2015

»Če se bomo ukvarjali le sami s sabo, se bomo stalno dušili. Omogočiti moramo, da bodo na naše univerze prišli tuji profesorji in se ne bomo več ukvarjali z begom možganov. Pomembnejše je kroženje možganov. To nam bo koristilo, saj bodo mlajše generacije, ki bodo veliko časa preživele v tujini, precej bolj mednarodne, kot je naša. Le prenašanje znanja iz tujine v Slovenijo ni dovolj. Raje sami ustvarjajmo stvari, nad katerimi bodo drugi dvignili obrvi in rekli: »Vau, tega pa še nisem videl.« Takrat bo Slovenija osvobojena.«

Nepreslišano. Dr. Alojz Ihan, zdravnik. (siol.net), Dnevnik, 12.6.2015

Če se Slovenci prepirajo, se zaradi mejnikov, pa čeprav ob tem kričijo o svetovnem neoliberalizmu. O tem, kaj tišči ta svet se ni kaj prepirati, meni A. Ihan. Vsem razumnim je jasno, , da je globalno kopičenje kapitala, ki ni več odvisno od proizvodnje, katastrofa.
»Njegovo prosto razlivanje po planetu v mrzličnem iskanju naložb unificira vso raznolikost človeških kultur v en sam obrazec industrijskega prekarca. /…/ verjetno ni nikogar, ki bi hotel zablodelo kapitalsko ekonomijo resetirati na klasičen način – z novo svetovno vojno.
Do vzpostavitve rešitve bodo seveda lastniki kapitala, od bodočih upokojencev do bogatašev, še naprej iskali vsaj papirnate garancije, da se jim vrednost kapitalskih številk ne bo v nekaj letih ali desetletjih razblinila v nič.«

Berimo, glejmo, poslušajmo

Dolga in zvezdniška zgodovina festivalskih poletij v Ljubljani. J. Šutej Adamič, Delo, 12.6.2015

Iz predstavitve festivala od 1954, 1965 do 2015 Jelke Šutej Adamič in pogovora z Darkom Brlekom, umetniškim vodjem festivala:
1954: ustanovljen zavod Ljubljanski festival. Prireditve so bile najprej na vrtu Doma JLA, nato na Trgu francoske revolucije in v letnem gledališču Križanke, ki jih je po naročilu mestne uprave (1956) prenovil J. Plečnik.
1965: baleta amsterdamskega Kraljevega gledališča in Akademskega gledališča iz Prage.
1968: Carmen, Opera Ljubljana.
1971: Ares-Eros, D. Božič; opere iz Leipziga in Lodža, Teatro Verdi iz Trsta.
1972: Spartak, balet, opera Ljubljana; črnski zbor iz Los Angeles, Varšavska in Moskovska simfonija, Goslač na strehi zagrebškega gledališča Komedija.
1977: Leningrajski in irski balet; gledališča iz ZDA, VB, Nemčije, zbor iz San Francisca, VB…
1978: Moskovska komorna opera, največ gledaliških predstav doslej.
1979: jugosl. baletne hiše; Madame Buterfly reške opere; liverpoolska in leningrajska filharmonija.
1980: Plesni teatri iz Londona in Finske, Ballet National Espaniol; Kneginja čardaša operete iz Budimpešte. Londonski simfonični orkester.
1981: zagrebški folklorni ansambel Lado; večje zanimanje za koncertne prireditve.
1982: jugoslov. gledališča, balet iz Los Angelesa, zbor iz Toronta, Prodana nevesta gledališča iz Brna.
1983: Hamlet, The New Shakespeare Company VB.
1986: Bratislavska, Krakovska in Moskovska filharmonija; Slovenski glasbeni dnevi.
1987: balet iz Montreala; Jezus Kristus superzvezda v brodwayski uprozoritvi; pantonime.
1988: Lasje, Broodway Musical Company; Moskovska filharmonija.
1989: Izraelski komorni orkester
1992: M. Lipovšek, S. Arnold, I. Grafenauer, Dunajski dečki.
1993: Sneguljčica, musical B. Adamiča; Litovski komorni orkestzer.
1994: Simfonični orkester RTV; Staatkapelle St. Petersburg; jazz; V. Kreslin.
1995: M. Rostropovič, J. Carreras.
1997: Evropski mesec kulture; G. Crumb, jazz.
1998: Sopranistka L. Aliberti; Litovski komorni orkester.
1999: Musicali West Enda; Kremerata Baltica; orkester iz Frankfurta, balet iz Sankt Peterburga.
2000: Gerontijeve sanje angleških zborov in simfonikov RTV, SF: Zgodba z zahodne strani.
2001: K. Penderecki s simfoničnim orkestrom iz Litve: Verdijev Requiem.
2002: Jevgenij Onjegin Bolšoj teatra; Hazarski slovar v režiji T.Pandurja.
2003: Milanska Scala, sanktpeterburško Marijino gledališče.
2004: Carmen opere Helikon iz Moskve; simfonični orkester iz Tokia.
2006: najstarejši simfonični orkester v ZDA; Arhitektura tišine: M. Rostropovič z Litovskim nacionalnim orkestrom; Tesla, Pandur.Theatres.
2007: 70 dogodkov, 3000 nastopajočih, 23 držav; Boris Godunov Bolšoj teatra, Knez Igor.
2008: Filharm. orkester milanske Scale, Pogovori karameličak zagrebške opere; muzikal Briljantina.
2010: Operni ansambel iz Sankt Peterburga; Paco de Lucia.
2012: 60.festival: gledališče, sodobna glasba, opera, balet, muzikal, komorni ansambli, solisti; Dunajski filharmoniki; M. Nyman.
2013: 200 letnica G. Verdija in R. Wagnerja; Bejart Ballet iz Londona; balet iz Lozane, solisti Scale; flamenko z Mario Pages.
2014: Requiem G. Verdija.
2015: Poljski requiem K. Pendereckega; Brucknerjeva Simfonija št.9; Romeo in Julija Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga, Turandot Kitajske nacionalne opere.

»Pesniški ogenj v meni je dogorel«. J. Šutej Adamič, Delo, 12.6.2015

Poletna noč, poklon Elzi Budau, je naslov prireditve v ljubljanskih Križankah 29.6.2015.Napisala več kot tisoč besedil za popevke. Med njimi so zimzelene tudi (- naslove priredil B.M.):

Ti si moja ljubezenpegasto dekle.
Ko ljubezen umre
brez besed.
Samo nasmeh
je bolj grenak.

Na isto temo sta romana:
Diagram neke ljubezni (1958)
Ljubezen v f-molu (1987 )

Sodobna džezovska glasba. nr, Dnevnik, 12.6.2015

»V zadnjem stoletju je džezovska glasba na Slovenskem doživela velik razvojni vzpon zahvaljujoč številnim glasbenikom, ki so se izobraževali na prestižnih ustanovah, njihovo umetniško delovanje pa je razpoznavno v širšem, mednarodnem prostoru.«
Koncert Big Band RTVS in solistov na ljubljanskem Kongresnem trgu (1.6.) odpira dva koncerta: Junij v Ljubljani in Poletje Imago Sloveniae – Poletje v Stari Ljubljani. (Fotografija večerne prireditve z odrom in publiko na Kongresnem trgu, v ozadju osvetljena stavba Univerze, UL. B.M.)

Borštnikovo srečanje. Večina gledališke produkcije je ljubljanska. P. Rak, Delo, 12..6.2015

50. festival slovenskih gledališč(nikov) je po besedah selektorice Amelie Kraigher posvečen 100 letnici izbruha prve svetovne vojne in 70 obletnica zmage nad fašizmom (konec 2.sv.vojne, B.M.).
V tekmovalnem programu so predstave:

Iliada, Homer, SNG Drama Lj.
Gospa Bovary, G. Flaubert, N.Pop Tasič, SNG Nova Gorica
Hedda Gabler, H. Ibsen, Drama SNG Maribor
Grad, F. Kafka, SNG Drama Lj.
Hlapci
, I. Cankar, SSG Trst
Trst, mesto v vojni, M. Sosič, C. Tolazzi, SSG Trst, Il Rosseti, Stalno gl. FJK, Casa del lavoratore teatrale
Čarobna gora
, T. Mann, SNG Drama, Ljubljana
George Kaplan, F. Sonntag, PG Kranj
Jugoslavija, moja dežela
, G. Vojnović, SNG Drama Lj.
Evropa, monolog za mater Korajžo in njene otroke, I. Sajko, Imaginarni in Cankarjev dom.

Kraj navdiha. N.N., Dnevnik, 12.6.2015

Na koncu časnika piše, da je Bine Kordež, privatizator Merkurja, predstavil svojo knjigo Kam je izginilo 10 milijard? V njej predstavlja gospodarska gibanja in privatizacijo v RS; spisal jo je v zaporu na Dobu.
Na istem mestu je »nastal tudi izjemni zgodovinski roman sploh najslavnejšega slovenskega zapornika« (J.J., B.M.). Če bo še Boško Šrot napisal knjigo o »logičnem povezovanju časopisne industrije in piva«, bo potrjena domneva N.N.-ja, da tam nastaja »alternativna celica slovenskega pisateljskega društva«.

Nenavadni priročniki. Bolšji trg, Nedeljski, 10.6.2015

Nekoč resne založbe »dandanes s prav neverjetno nesramnimi zvijačami prodajajo najrazličnejšo pogrošno literaturo. Obstaja vrsta različnih priročnikov, za vse mogoče reči /…/ Med njimi pa so tudi /…/nenavadni primerki /…/:

Vsakdo je lahko faca. L. Peterson
Kako biti papež?
P. Marchant
Kako se pogovarjati z mačkami? S. Whitehead
Kako se ljubiti v gozdu? L. Colom
Kako lulati stoje? A. Skinner
Kako zapeljati belko? A. Quan
Navodila za uporabo fanta. F. Huffman, P. Wolf
Kako ustanoviti svojo državo? Princesa Joan in princ Ruy
Kako se izogniti velikim ladjam? J.W. Trimmer
Izdelaj svojo krsto. D. Power.

Mladi, razvoj, študij v tujini

Na mladih razvoj sloni. J. Kontler Salamon, Delo, 4.6.2015

Med mnogimi dogodki, ki so v maju namenjeni mladim, Jasna Kontler Salamon opozarja na njihove dosežke in tudi probleme na raziskovalnem in študijskem področju.
V Murski Soboti so se mladi raziskovalci zbrali na 49. srečanju in se pomerili na 20 področjih. Na letošnjih regijskih predtekmovanjih jih je sodelovalo 2500, doslej pa skupaj najmanj 100.000.
Komentatorka meni, da je »tekmovanje prispevalo k temu, da je Slovenija /…/ dobro prebrodila desetletje krize naravoslovnih in tehniških študijev.«
Uspešni so mladi raziskovalci tudi v tujini. Na Intelovem tekmovanju v znanstvenih projektih sta mariborska dijaka Miha Gulič in Klemen Ducman v fiziki in astronomiji osvojila 4. mest.
Ob tem pa opozarja na usihanje sistemskih pobud za nadarjene. Navaja zmanjševanje dostopnosti Zoisovih štipendij, opustitev taborov za te štipendiste, ukinitev vzporednega študija in manjšanje spodbud za mednarodne študijske menjave.
Po (bolonjskih) ciljih naj bi petina študentov v EU izkusilo del študija v tujini, a jih je zdaj le 4,5% (na UL 2%). Komentatorka upa, da bo nova ministrica M. Makovec Brenčič uredila problem s finančno podporo našim študentom, ki so vključeni v izmenjavi programa Erasmus.

Ko šport izgubi svoj čarni krog. N. Slana, Šolski razgledi, 5.6.2015

V redni kolumni namenjeni predvsem športni vzgoji se Niko Slana ob čeških strokovnjakih pri nas, spomnil na nekdanje študijske poti naših študentov.
V Delovi Sobotni prilogi (23.5.2015) je namreč A. Debeljak zapisal, kako so Sokolski dom na ljubljanskem Taboru sezidali s pomočjo Čehov, po načrtih češkega arhitekta pa je bila zgrajena sedanja stavba sedeža (rektorata) UL.
V preteklih stoletjih je veliko naših študiralo na Dunaju (in Gradcu, B.M.), pa tudi v Pragi. Debeljak piše, da v Pragi zdaj študira približno 50 Slovencev.
N- Slana: »Hvala bogu, da naši mladeniči in mladenke ne hodijo samo na univerze v ZDA, kjer s šolnino pridobijo s svojim športnim statusom« in »marsikatera po študiju kar ostane v ZDA, se razume, kot mamica. Po svoje gre tudi za trojanske konje, ki /…/ po tem, ko se vrnejo /…/ zagovarjajo »vrednote« zahodnega sveta /…/.«
Meni, da bi »morali več narediti za študijsko propagando Dunaja in Prage«, kjer pa »si študenti ne morejo nič pomagati s svojim športnim mojstrstvom, zato bi morala država nameniti še več denarja za štipendije, kot to že počne. Za večjo samozavest dežele. Šport je pomemben, ni pa vse.«

Učitelji, izobraževanje

Nepreslišano. Andreas Schleicher, OECD. (Večer), Dnevnik. 1.6.2015

»Kvalitetnega izobraževanja ni brez kvalitetnih učiteljev. Učiteljem je treba poleg dela v razredu omogočiti profesionalni razvoj, to, da se učijo od drugih učiteljev, da sodelujejo med seboj in dvigujejo profesionalne standarde. Učitelje je treba videti kot nosilce znanja za prihodnost. Delo naj opravljajo z visoko stopnjo avtonomije, a sodelovanjem različnih deležnikov.
/…/ investicije v učitelje in poučevanje so pomembnejši od velikosti razreda, čeprav se sliši kontroverzno. Slovenci zavzemate stališče, da mora biti tudi nadaljevanje izobraževanja« (- t.j. srednje, visoko, B.M.) »javno, a če je že treba sprejemati odločitve, je javni denar pomembnejši v predšolskem in osnovnošolskem obdobju kot pozneje.«

Do kdaj še šolsko ministrstvo? Z. Jelenc, Šolski razgledi, 5.6.2015

Strokovnjak za področje izobraževanja odraslih opozarja na napačno poimenovanje (v medijih) ministrstva, ki je pristojno za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ).
Gre za netočno in zastarelo ime (nekdaj MŠŠ), ki odraža nerazumevanje za premike na tem področju – od poučevanja k izobraževanju, od izobraževanja k učenju, od šolanja (mladih) k izobraževanju vseh, tudi zunaj šol in neformalno, v širšem okolju, vseživljenjsko (life-long) in na vseh področjih življenja (life-wide).
»Za Slovenijo je (izhajajoč iz Avstro-Ogrske tradicije) značilna šolsko-institucionalna in pedagoško-didaktična kultura.«
Drugod in tudi pri nas se ministrstva »imenujejo po dejavnostih in ne po institucijah (denimo za gospodarstvo, kmetijstvo, kulturo, delo, notranje ni zunanje zadeve, obrambo, promet ipd.).
Z. Jelenc še opozarja, da se izraza »šolstvo« in »izobraževanje« pogosto uporabljata kot sinonima, kar je »neopravičeno poenostavljanje pojmov«.

Dekan

Za več tržne dejavnosti v javnem sektorju. T. Kristan, Delo, 4.6.2015

Senat FDV UL je sklenil predlagati rektorju UL, da oktobra postane dekan fakultete Rado Bohinc, FDV (- pred leti je bil rektor UP, še prej tudi minister, B.M.)
»Hočem postaviti čvrste finančne in kadrovske okvire, jih dogovoriti z univerzo in sprostiti ustvarjalnost za pripravo evropsko primerljivih in do študentov prijaznih programov.« Tako je odgovoril na vprašanje Tine Kristan, kaj bo drugače na FDV čez leto.
(Univerza je fakulteti naredila krivico?)
V zadnjih 5 letih so se prihodki FDV zmanjšali od 14,7 milijona evrov (2011) na 10,2 milijona letos, kar je bolj kot pri drugih visokošolskih institucijah, pravi. Zakaj, bo treba še analizirati.
(Honorarji nekaterih profesorjev?)
Način objave podatkov, s seštevkom 12-letnih zaslužkov, » je v javnosti ustvaril vtis o čezmernih zaslužkarjih«, motivi za to so »v okvirih antiintelektualizma in poskusa diskreditacije univerze, čemur se je treba upreti. /…/ Koliko vem, se korupcija ni še nikomur dokazala, Niti ministrici S. Setnikar Cankar /…/.
Fakultete imajo »zelo različne sisteme opravljanja tržne dejavnosti in izplačevanja honorarjev. Koristno bi bilo, da bi ta pravila poenotili. Bi pa morali biti v javnem sektorju več tržne dejavnosti. /…/ če obstajajo dodatne zmogljivosti /…/ To bi moral biti del reforme v javnem sektorju.. /…/ Določiti bi bilo treba tuid pravila nagrajevanja in standarde, koliko lahko kdo tega počne. So pa /…/ velike razlike, eni zmorejo komaj redna predavanja, drugi nekaj, kar si jaz niti ne predstavljam, da je to mogoče.«
(Odziv univerze?)
»Bil je pravilen. Univerza je pripomogla, da je bila javnost o teh stvareh bolje obveščena.
(Odziv profesorjev na družbene probleme?)
Fakulteta bi morala »močneje nastopati v javnem diskurzu in močneje vplesti svoje raziskovalne in znanstvene zmogljivosti b javno odločanje. Do zdaj nobeni vladi ni uspelo zajeti znanja iz velikanskega vodnjaka na univerzah in raziskovalnih institucijah, da bi tako sprejela najboljše upravljavske odločitve za družbo.
(Ureditev zaposlovanja za določen čas?)
»Hočem prekiniti diskriminacijo med pedagogi in raziskovalci. Za obje morajo veljati enaka pravila: da so zaposleni za nedoločen čas in da ima delodajalec, če ni več dela, možnost, da posamezniku iz poslovnih razlogov pogodbo prekine.«
(Upokojevanje po Zujfu?)
Zakon (Zujf) določa, da je v primeru, ko profesor izpolnjuje pogoje za upokojitev, »treba javno objaviti prosto delovno mesto. Če se na razpis prijavi primeren kandidat, se ga zaposli, če ne, se s profesorjem /…/sklene nova pogodba, ampak le za eno ali dve leti. Takšen postopek je bil izveden v mojem primeru.«
(Na UL jih je 80 izpolnilo pogoje, ali res ni mladih za nadomestitev? Se pravila izigravajo?)
»Ne poznam primera izigravanja. Bomo pa na FDV v 5-letni kadrovski projekciji na vsaki katedri načrtovali upokojitve in kadrovski razvoj mlajših.«

Knjižnica, narod, univerza

Ali še potrebujemo NUK 2, ki smo si ga goreče želeli? V. Plahuta Simčič, Delo, 1.6.2015

Po 30 letih gradnje stavbe nove narodne in univerzitetne knjižnice se zdaj nekateri sprašujejo, ali je sploh še potrebna, piše Valentina Plahuta Simčič.
Da je Plečnikov NUK premajhen, so opozarjali že sredi 60' let, a priprave za novogradnjo so se pričele leta 1987 in 1989 je bil na razpisu izbran projekt arhitekta M. Mušiča. Po zakonu iz srede 90' let »o gradnji Univerzitetne knjižnice Ljubljana 2« naj bi bila zgrajena 1989, med Križankami in FF UL. Leta 1995 sta se država in občina obvezali, da bosta uredila zemljiške zadeve. Lastništvo zemljišča so čez 11 let prenesli na ministrstvo, a so ga morali nato zaradi nepravilnega vpisa kupiti še enkrat. Gradnjo so zavlekla arheološka izkopavanja in denacionalizacija. Leta 1909 je ministrstvo prekinilo pogodbo z M. Mušičem in 2011 objavilo nov razpis, na katerem je zmagal biro Bevk Perović. Tam je zdaj parkirišče, NUK 2 pa ostaja prednostna kulturna investicija. Na MIZŠ ocenjujejo, da je bilo za projekt NUK 2 in za prenovo NUK1 porabljenih 30 milijonov.
Miha Kovač, FF UL, ima glede novogradnje tri vprašanja in odgovore:
(1) Je potrebna zaradi reprezentativne funkcije, poleg Plečnikove stavbe? Ne.
(2) Je potrebno hraniti tiskano gradivo sredi mesta? Ne
(3) Je v času digitalnega gradiva še potrebno imeti čitalnice za študij? »Tisto, kar študenti potrebujejo, so prostori za skupinsko delo in dostop do /…/ programske in strojne opreme. Sodobne univerzitetne knjižnice so /…/ odprte 24 ur, v njih je zelo veliko prostora za individualno in skupinsko študentsko delo, te prostore pa »dopolnjujejo« prostori za prehranjevanje in rekreacijo. » Zaradi tega je potrebno koncept NUK 2 temeljito premisliti, saj je zasnovo povozil čas. Dodaja, da bo v bližini še nekaj let prazna (bivša) stavba FKKT, saj FF nima denarja za njeno obnovo in bi bila gradnja »v sedanjih razmerah nepotrebno paradiranje«.
Martina Rozman Salobir, NUK, tudi meni, da digitalizacija zmanjšuje potrebo po fizičnem prostoru. Vendar pa knjižnica zaradi varstva avtorskih pravic lahko nekatera gradiva daje na voljo le v svojih prostorih, prav tako je tam mesto za kompleksne digitalne storitve. Poleg tega potrebuje prostor zaradi tradicionalnih storitev, usposabljanja uporabnikov ter »socializacije in druženja uporabnikov«.
Sabina Fras Popovič, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije, meni, da digitalizacija ne more nadomestiti vseh storitev kakovostne knjižnice, ki zato potrebuje prostor.
Tudi Ivan Kanič, Centralna ekonomska knjižnica (EF UL) meni, da stavbo nacionalne knjižnice še vedno zelo potrebujemo. Digitalno gradivo je le delček v delovanju knjižnice. Knjižnice so v novejšem času dobile še nove naloge. Prav zdaj gradijo nekaj velikih knjižnic, tudi »brez knjig«, v ZDA, Helsinkih ipd.
(Opomba B.M.: Tako kot v začetku avtorica v kratkem historiatu ne omenja institucije, za katero naj bi knjižnico tudi gradili, namreč UL; tudi ni objavila mnenja odgovornega predstavnika UL! )

Etika, (ne)morala, znanost, intelektualci, akademiki

Moralne avtoritet, kje se skrivate? T. Kristan, Delo, 1.6.2015

O vlogi intelektualcev in akademikov ter posebej SAZU piše Tina Kristan, ki je za mnenje zaprosila nekaj znanih osebnosti.
Kdo bo dvignil glas, ko je treba? Civilna družba je pri nas prešibka, zato bi del tega bremena morala prevzeti akademska sfera. Poleg kritičnih intelektualcev bi pomembno vlogo po mnenju naših sogovornikov morale imeti tudi institucije, ki jim zakon daje poseben pomen in finančno omogoča je delovanje. Ključna med njimi je SAZU, vendar, piše T. Kristan, ta svoje vloge »pri postavljanju etičnih in moralnih temeljev v visokem šolstvu in znanosti« doslej ni pripoznala.
Andrej Grafenauer, AG UL, član nekdanje Svobodne univerze, meni, da posamezni akademiki SAZUja večkrat tehtno družbeno kritično nastopajo, vendar bi morala biti akademija kot intelektualna elita bolj odzivna. Intelektualci bi morali opozarjati na etična načela, ki so temelj uspešne družbe, meni.
Barbara Rajgelj, FDV UL; aktivistka pravi, da v Sloveniji akademiki niso zelo aktivni v civilni družbi, ki je sicer šibka. Sliši se mnenja le nekaterih (A. Šelih, S, Splichal), SAZUja pa v javnem prostoru ne zazna. Sama razume, zakaj se (univerzitetni profesorji?, B.M.) nočejo angažirati izven predavalnic. »V znanosti si namreč lahko uspešen le, če te v javnem prostoru ni. Vse teme so politizirane, teren je umazan. Kar človeku jemlje nevtralnost in objektivnost, ki sta sestavni del tega biti znanstvenik. Če si angažiran, si videti kot nekdo, ki želi, ampak ne zna. Ljudje pa raje sebe vidijo kot nekoga, ki zna, ampak ne želi, razmišlja Rajgljeva«, piše T. Kristan .
Vodilni v teh institucijah so najbolj odgovorni za etičnost znanosti. Zdaj nameravajo ustanoviti častno razsodišče, v njem pa bodo tisti, ki so odgovorni za to, da »slovenski znanosti ne uspe počistiti svojih napak, stranpoti in goljufij«, pravi.
»Toda pogum je potreben, ne le kimanje«, je bil pred časom v Mladini kritičen France Bučar. Ne razume, »zakaj molk v t.i. intelektualnih krogih. To so ljudje, ki imajo svoje sedeže, titule, varno življenje – in pustijo, da tonemo dalje.«
Slavko Splichal, lani kandidat za predsednika SAZU, je prepričan, da akademija ne more prevzeti koordinacije pri iskanju odgovora na politične, socialne in ekonomske izzive. »Nenazadnje je filozofov, družboslovcev in zgodovinarjev, ki se teh problemov raziskovalno lotevajo med člani le prgišče.« Vseeno bi morala biti bolj aktivna pri razpravah o vprašanjih razvoju družbe, npr. posledicah novih tehnologij in ciljih razvoja Slovenije, o položaju znanosti in umetnosti, o prenosu znanstvenih dognanj v prakso. Lahko bi dajala tudi predloge za odpravo sistemskih nepravilnostih, ki so npr. pripeljale do afere s honorarji v visoke šolstvu, vendar ne tako, da bi SAZU »postal nekakšna protikorupcijska komisija za področje šolstva in znanosti, pa čeprav le v smislu moralne avtoritete.«
Tadej Bajd, SAZU, pravi, da glede tega hitijo počasi. Pravi, da akademija dobro opravlja svojo vlogo, da probleme znanosti in umetnosti zaznavajo red mediji in politiko. Pripravili so posvete o visokem šolstvu, ni pa njihova naloga, trdi, da se odzivajo na posamezne afere.
Urša Kraševec Opara, FRI UL, članica komisije za ženske v znanosti MIZŠ, pa meni, da je problem ravno pomanjkanje razpravljanja na načelni ravni den ključni problemov visokega šolstva in znanosti pri nas. O primerih, ki so prišli v zadnje času na dan, se ne sme govoriti na glas. To ni prav, meni, treba jih je proučiti, ji priti do dna, jasno povedati, kaj se ne sme in kaj ne ter kakšne bodo sankcije. Tudi finančne, in razrešitve. Kajti samo moralna in etična znanost je lahko odlična znanost.
Morda bo SAZU postala moralna avtoriteta, zapiše T. Kristan, ko bo skupaj z vlado ustanovila častno razsodišče za znanost, ki ga predvideva že resolucija o raziskovalno-inovacijski strategiji (RISS, 2012) K sodelovanju so povabili institucije, ki že leta krojijo visokošolsko-raziskovalni prostor pri nas, torej odgovorne za sedanje stanje. SAZU napoveduje posvetovanje o častnem razsodišču in povabila ministrstvo, ARRS, rektorsko konferenco, KORIS in inženirsko akademijo.

Vlada, optimizem

Lepota in beda normalizacije. A.Čar, Dnevnik, 1.6.2015

Leto dni po ustanovitvi (vladne) stranke SMC se Aleš Čar sprašuje, če je stanje že normalno in česa ne sme(mo) spregledati.
»Spomnimo se /../ konca leta 2012 in začetka leta 2013, ko je bil Janša na svojem zadnjem pohodu, ljudje pa na cestah. Ko so se /…/ razpirale bančne luknje, /…/ padali stečaji, ko je bila družba razbita, fragmentirana, ponižana in dotolčena, ko ni bilo jasno, ali prihaja trojka, ali smo na poti v stečaj, /…/ v nov krog spirale s sposojanjem izjemo dragega denarja, ali /…/ peta variacija iste bede. Normalnih, optimističnih scenarijev /…/ ni bilo. Diskurz je bil apokaliptičen, vzdušje naelektreno in skrajno negotovo. » Večina državljanov je želela, da se »spakira vso politično in gospodarsko elito na smetišče zgodovine in da se odpre povsem novo poglavje, /…/ s povsem novimi, deviškimi imeni.«
Prvi korak iz tega »kaotičnega s anja« je bila umiritev, normalizacija, »prekinitev neprestanega banalnega politikantstva« z ideologijami in dogodki »iz sredine prejšnjega stoletja, ne glede na to, ali je beseda tekla o povojnih grobiščih, bančni luknji ali pa o pašteti kekec
»Po dobrem letu vladanja A. Bratušek in slabem letu vladanja M. Cerarja je ne glede na vse zdrse /…/ prostor precej bolj umirjen«. In ne glede na to, da smo imeli «nad sabo – poleg kapitala in gravitacije zgolj simbolno raven s predsednikom države /…/ za bobni, /…/ na maturantski paradi /…/ In formalnopravni plafon v obliki ustavnega sodišča, ki je /…/postavljalo nove, veliko ostrejše pravne norme, s katerimi je reševalo nekega političnega mogočneža.«
V tem je bil »pojav SMC, s svojo absolutno korektnostjo, ki na trenutke deluje »aseptično /…/ prazno, verjetno ena manj slabih možnosti.« Bi zdaj šli in volili tako, da bi imeli drugačno vlado? (»Z Židanom? Erjavcem? Bratuškovo? Večnim Janezom? Bi imeli Ljudmilo? Ne, niti Luka nima še ekipe, ki bi jo človek mirne duše spustil, da se iz opozicijskega peskovnika presede za krmilo države.«

Demonstracije - 2012

Čigavi so zakrinkani fantje iz ozadja? T. Perič, Nedeljski, 27.5.2015

Državni zbor je minuli teden potrdil poročilo svoje komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb za leto 2014. Komisija je v zvezi z demonstracijami leta 2012 ugotovila, da ni indicev, da bi šlo takrat za delovanje organiziranih ekstremističnih skupin.
Poslanec Pater Vilfan se s tem ni strinjal in spomnil: »Preiskovalna komisija, ki je v prejšnjem mandatu obravnavala delovanje skrajnih skupin« je pridobila podatke o sodelovanju skrajnih skupin na demonstracijah.
Nedeljski - najbolj brani tednik že 53 let piše na naslovnici – je pred dobrim letom pisal o dogajanjih leta 2012. »Zlasti po nasilnih spopadih policije z vandalskimi skupinami je bila javnost vznemirjena zaradi »zakrinkanih fantom«. Med njimi so bili tudi neonacisti, sicer udeleženci srečanj ene od političnih strank.« Toni Perič povzema:
»Novembra in decembra 2012 je počilo najprej v Mariboru, potem pa še v Ljubljani. Sprva mirni protesti proti oblasti in politiki so se zaradi peščice nasilnežev sprevrgli v krvavo vojno.« (?, B.M.) »Komentatorji so se /…/ spraševali, ali je bil poglavitni cilj zakrinkane četice v Ljubljani diskreditirati mirne proteste ali je šlo morda zgolj za vandale in navijaške skupine, ki se pretepajo zaradi pretepanja samega /…/«.
Zakrinkanci so se zbrali v Tivoliju, v nahrbtnike zložili granitne kocke in petarde in kot polvojaška skupina pridrveli na Trg republike. Primož Cirman in Blaž Petkovič navajata očividce, da so se pred napadom pozdravili z iztegnjeno desnico in z »Sieg heil!« Policija je priznala, da so bili med njimi »stari znanci«, kršilci javnega reda. Poznajo desničarskih skupin so videli na trgu tudi tiste, »ki so napadli gejevski lokal ali razgrajali na okrogli mizi na filozofski fakulteti.« (FF UL, B.M.)
Dušan Frice, ki je dogajanje fotografiral (Nedeljski, 4.2.2015), pravi, da so imeli kapuce, obdali so se z daljšim transparentom. (.- s t.i. keltskim križem, B.M.) Malo pred 19 uro je eden dvignil baklo, skupina (posebnih) policistov je stekla izza Spomenika revolucije in skupino razgnala, da so se umaknili v množico. Nekdo je brcnil policista, nanj jih je skočilo 6-7 in protestniki, ki so ocenili, da so prekoračili uporabo sile, so začeli metati transparente in pločevinke. Počilo je nekaj »topovskih udarov«. Po polurnem zatišju so iz množice priletele na policiste granitne kocke. Ti so začeli metati bombe solzivca, nekaj ljudi je utrpelo poškodbe oči.
Vendar velika večina protestnikov ni nasedla provokacijam. Tako do večjega spopada ni prišlo, kljub številnim policistom, konjenici, vodnemu topu, oklepnim vozilom in velikemu številu rešilcev.
(- notranji minister je bil V. Gorenak, SDS, B.M.)
Nedeljski piše, pod podnaslovom: »po diktatu politike«, da »je bil namen policije in njenih ekstremističnih sodelavcev sprovocirati demonstrante, da bi se /…/ pridružili napadom organiziranih skrajnežev./…/ prikazati demonstrante kot podivjano drhal, ki skuša z organiziranim delovanjem ulice spodnesti takratno garnituro oblastnikov. Ker je poizkus /…/ spodletel, so vse naslednje demonstracije potekale mirno /…/ ob bistveno manjši prisotnosti posebnih policijskih enot.«

Proces

Najmanj izkrivljena podoba o veliki sodbi. D.F. Lu, Nedeljski, 27.5.2015

Knjigo Kazenski proces proti Črtomiru Nagodetu in soobtoženim sta napisali Jelka Melik in Mateja Jeraj, sodelavki Arhiva RS. V njej sta na podlagi dokumentov iz naših in angleških arhivov razkrili enega največjih povojnih sodnih procesov, v Ljubljani 1947. Damjan Franz Lu piše, da je bil prvi, ki so ga tedanje oblasti uprizorile proti osebam, ki so nekaj časa /…/ vsaj simpatizirale z Osvobodilno fronto. (Sledili so Dachauski procesi itd., B.M.)
»Na sodno klop so sedla nekatera znana imena tedanjega časa, med njimi Črtomir Nagode, Boris Furlan, Angela Vode, Franc Snoj in drugi /…/. Obtožili so jih protidržavne, vohunske dejavnosti v sodelovanju z emigracijo /…/ in s tujimi obveščevalnimi službami ter zaradi neresničnih prikazovanj domačih razmer v tuje tisku. Vsi so bili /obsojeni na dolge kazni. Trije na smrtno kazen. Nagodeta so tudi usmrtili.«
Smrtno kazen so nadomestili z zaporno tudi Borisu Furlanu, ki je bil občasni član jugoslovanske vlade v Londonu. Zanj so se zavzeli britanski diplomati, kar je pripomoglo k pomilostitvi.
(Op. B.M. Po vojni je bil B. Furlan dekan PF UL. Potem, ko so ga izpustili iz zapora, je bil v Radovljici napaden od nahujskane skupine in je nato kmalu umrl. O njem je bil posnet dokumentarec TVS, tako kot tudi o A. Vode. B.M.).
Raziskovalka Mateja Jeraj je iz dokumentov razbrala, da očitki niso bili povsem izmišljeni, vendar so dokaze napihnili in napačno interpretirali. Nekateri so res imeli stike z emigracijo, diplomati in politiki zahodnih držav. Nekateri so (prvega obtoženca) Nagodeta poznali zgolj površno.
Preiskovalci so dobili korespondenco med Nagodetovim krogom in centrom jugoslovanskih emigrantov v Avstriji s pomočjo »kurirja«, podtaknjenega nekdanjemu načelniku štaba domobrancev Ivanu Drčarju. Fizičnih mučenj se niso posluževali, pač pa odtegovanje spanja, močna zaslišanja, močne luči.
Sodni proces so prenašali preko zvočnikov na ulice, časopisi so pisali o strašnih zločincih, organizirane skupine so v pismih zahtevale najstrožjo obsodbo. To se je dogajalo v času, »ko so bili ljudje po eni strani polni novega upanja, ki naj bi ga uresničil mir, po drugi strani žalosti, jeze, zamer in maščevalnosti.« Jugoslovansko vodstvo je bilo odločeno obračunati s skupinami, ki bi lahko ogrozile oblast, »posebno z intelektualci, na drug strani obsedenost z iskanjem političnih sovražnikov, »špijonov« in saboterjev.«. Potekala je hladna vojna, tudi obveščevalnih služb.
J. Melik: »Ta doba, v kateri so se politični sodni procesi kar vrstili, je trajala nekako do začetka 50' let, ko se nova kazenska zakonodaja ni več /…/ zgledovala po sovjetskih vzorih, ampak so se njene določbe približale tistim /…/ v zahodnoevropskih državah.«
»Avtorici menita«, piše D.F. Lu, »da je Nagodetov proces in vse tisto, kar se je dogajalo okrog njega, še vedno zelo aktualno;: delovanje oblasti, sodni procesi, medijska propaganda, usode ljudi, človeški značaji – zavist, privoščljivost, maščevalnost, naslajanje nad tujo nesrečo. Vse te zgodbe se v nekih vzorcih še vedno pojavljajo. Ne glede na predznake in politično barvo, dodajata znanstvenici. Kako hitro lahko medijska beseda spremeni nastrojenost javnosti do določene osebe /…/ preteklost ni črno-bela, pač pa polna različnih odtenkov.«
(Op. B.M. : O usodi obtoženih glej tudi knjige in članke Vladimirja Sirca, Jerce Vodušek Starič, Mirjam Milharšič Hladnik, Jožeta Pirjevca, Petra Vodopivca, idr. pa tudi povzetke v Arhivu na www.nsdlu.si )

Evgenika, genetika

Tudi o tem, o čemer v intervjuju s strokovnjakinjo GSO ni bilo govora. F. Furland, Pisma, Dnevnik, 1.6.2015

Na besede J. Vozlič Štular pod naslovom: »Da so znanstvenike podkupile multinacionalke, je že stereotip« (Dnevnik, 19.5.2015) se odziva bralec, obramboslovec Franc Furland.
Piše, da se je »tragedija, imenovana GSO« začela vsaj leta 1913, ko je J.D. Rockefeller st. ustanovil družinski sklad iz katerega je nato financiral dejavnost t.i. evgenikov. »Obseden z redčenjem »ljudskih pasem« je leta 1923 na Princetonu ustanovil urad za raziskovanje populacije /…/ nato pa financiral še ameriško evgeniško društvo« (kasneje Ameriško društvo za človeško genetiko) in »Ameriško federacijo za načrtovanje starševstva. /…/ Bil je največji donator evgenikov tudi zunaj ZDA – nemške je začel financirati leta 1922.«
Z evgeniki je pred 1. vojno simpatiziral Churchil, v svojem Mojem boju jo je pohvalil A. Hitler.
(Op. B.M.: O evgeniki in načrtovanju zdrave družine so med obema vojnama razpravljali tudi študenti UL, glej Kremenšek S.: Slovensko študentovsko gibanje.)
Z Rockefellerjevim denarjem je bil ustanovljen Inštitut za psihiatrijo Kaiser Wilhelm, ki ga je vodil Rudin, arhitekt programa prisilne sterilizacije in predsednik svetovnega združenja evgenikov. Kasneje je bil direktor inštituta von Verschuer, njegov pomočnik pa Mengele. Že do leta 1940 je bilo na tisoče ostarelih in (mentalno) prizadetih Nemcev »ubitih s plinom, na način kakršnega je 20 let prej neuspešno zagovarjal ameriški evgenik Popenoe.«
»Rockefellerjev sklad še zdaj udejanja evgenične cilje«, piše F. Furland, v sodelovanju z vlado ZDA. Ustanovil je WTO, prvi predsednik je bil evgenik, brez njega ne bi bilo dvojne vijačnice. Z GSO služi tudi kemično podjetje Monsanto…
Bralec priporoča knjigo F.W. Egdahla, ki jo je, ker ni »hodil na Harvard, prebral v hrvaškem prevodu: Sjeme uništenja, geopolitika, gensko modificirane hrane i globalno carstvo

Berimo, poslušajmo

Misli. (iš), Nedeljski, 27.5.2017

Ada Lovelace (1815-1852), angleška matematičarka, začetnica računalništva:
»Nikoli nisem zadovoljna zgolj s tem, da nekaj razumem; kajti naj nekaj še tako dobro razumem, je to razumevanje zgolj neskončno majhen delček tistega, kar hočem razumeti o mnogih povezavah in razmerjih, ki se mi porodijo, in o tem, kako se je na začetku mislilo o teh rečeh, komu so prišle na misel itd.«
Charles Babage (1791-11871), angleški matematik in izumitelj računskega stroja:
»Da je stanje znanja v kaki državi neposredno povezano s sistemom izobraževanja je princip, ki je tak očiten, da ga ni treba raziskovati. Zatorej je povsem razumna domneva, da je zanemarjanje znanosti v Angliji neposreden rezultat izobraževalnega sistema, ki ga imamo.«

V prvi vlogi je bil na oprsju operne zvezde. F. Kek, Nedeljski, 27.5.2015

Pevec in igralec Lado Leskovar (*1942) je kot trileten otrok, januarja 1945, na odru ljubljanske Opere nastopil v predstavi Madame Butterfly, s pevko Valerijo Heybalovo. Leta 1951 je bil otrok v filmu Kekec, leta 1960 je v Pomorski šoli v Piranu, kamor je hodil, nastopil v predstavi Golobje Miru Miloša Mikelna. Statiral je v filmske studiu Piran, srečal zvezde, kot Jean Marais. Nastopil je v Mladinskem gledališču, v beograjskem Atelje 212.
(Zakaj ste se leta 1963 za 13 let preselili v Beograd?)
»Takrat eno leto na Radiu Ljubljana niso predvajali mojih pesmi. Bil sem zelo priljubljen. Verjetno preveč za takratni sistem.« Pel je pesmi: Bil sem mlajši kakor ti, Malokdaj se srečava, Poslednji vlak...
V Opatiji je leta 1964 za TV Zagreb zapel Potraži me u predgrađu.
Leta 1965 je v filmu Grajski biki igral v posteljnem prizoru, ki so ga posneli v cerkvi sv. Jožefa, kjer je bil Viba film. In nato še večkrat v filmih kot ljubimec. Leta 1967 ga je na Opatijskem festivalu opazila Vanessa Redgrave in bil je njen partner v filmu Isadora (Duncan, plesalka, B.M.). Moral bi igrati v še enem, snemali bi ga septembra 1968 v Pragi, a…
(Evrovizija?)
»Milan Lindič je videl prihodnost. Leto dni pred študentskimi demonstracijami in praško pomladjo je zame napisal pesem s stihi:

Le zakaj vse te rože
sredi polja leže in trohnijo.
Da bi vsi ti ljudje zaslutili
čas in pomlad,
ki za vse je
enkrat samo.«

S to pesmijo je leta 1967 zastopal jugoslovanske barve na Evroviziji na Dunaju in dosegel 8. mesto. Zmagala je Sandy Shaw. Na sprejemu v Hofburgu je dobil aplavz pevskih kolegov, ko je zapel Strangers in the night.
Trenutno pripravlja program Franka Sinatre z dvema kitaristoma. Gresta lažje v avto kot klavir
Franci Kek piše, da je Lado »eden tistih redkih gospodov, ki ženskam še vedno odpirajo vrata in pridržijo plašč.« Ob srečanju se »nikoli ne zmoti, da bi segel najprej v roko moškemu in nato ženski.«

Berem… Stojan Pelko, filozof. Del, 2.6.2015

Podoba-Čas G. Deleuza je v izvirniku izšla 1985, zdaj pa jo prevaja S. Pelko, prav tako kot je za Studia Humanitatis leta 1991 prevedel Podobo-Gibanje istega avtorja.
Te dni »berem predvsem poročila o dogodkih v Kumanovu 9. maja letos, pa o dogodkih na Kosovu in v Albaniji leta 1999, ki so pristali v poročilih Sveta Evrope 2011 in privedli do tega, da mora Kosovo ustanoviti posebno sodišče /…/ Branje je polno trupel, pokopanih in nepokopanih, obveščevalcev in protiobveščevalcev, posameznih organov in globalnih zarot, bolj napeto od vsake kriminalne serije, s čitljivimi sledmi, a brez jasno vidljivih podnapisov.« Vmes je prebral še neobjavljeno besedilo prištinskega filozofa A. Hamze na temo utopije F. Jamesona. »Razvija razmerje med državo in partijo, obračunava z neoliberalizmom in vidi pogoj resnično leve alternative v pokopu pojma levice.« S prispevkom bo sodeloval v ameriškem zborniku, ki ga ureja S. Žižek. Iz Žižkove Antigone, ki jo je odnesel A. Hamzi, mu odzvanja stavek: » /…/ bolni smo od zdravega razuma«.

10 najbolje prodajanih knjig maja v slovenskih knjigarnah.

Podivjana celina, K. Lowe
Življenje je tvoje, L.L. Hay
Darovi minevanja, M. Košir
Ekološko vrtnarjenje za vsakogar, J. Jošar
Iskanje izgubljenega človeka, S. Grosz
Smutiji, E. Payany
To noč sem jo videl, D. Jančar
Kar zagotovo vem, O. Winfrey
Divja, C. Strayed
Marija Terezija, F. Herre


NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE

 

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD