Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 9/2016
   
  Pogledi 9/2016
Pogledi - zbrani letnik.




September 2016

Otroci, s posebnimi potrebami, tudi nadarjeni; mladi, starši, vzgoja, šola in umetnost; Ljubljana, 1988

Kristalni čas. Podlistek, 13, L. Kovačič, Delo, 29.9.2016
V nadaljevanju pisatelj Lojze Kovačič opiše pot mimo http://www.centerjanezalevca.si/default.aspx v službo https://www.pionirski-dom.si/ kjer dela z otroci, svoje razmišljanje o vzgoji ter svoj način poučevanja umetnosti.
»Avtobus se sveti med drevesi in ljudje urejeni, obriti, umiti, zlikani stopajo vanj kot v veliko izložbeno okno. Držim se za drog /…/ šolski nahrbtniki me pritiskajo ob steno, na postaji pred Posebno šolo izstopajo in vstopajo gluhi, nemi ali drugače 'telesno in duševno zavrti otroci' /…/ Vem kako je s tem. Sam sem bil pomožnik pol leta /…/« (Glej njegovo šolanje: http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/lojze-kovacic-vecni-prislek/155860 , B.M.)
»Tako je pač, da človeštvo nikoli ne bo našlo naravnega načina, kako urediti vzgojo svoje mladeži. Zmeraj le: ni časa, ni živcev. In venomer znova: otroci morajo spoštovati starše in starši morajo ljubiti svoje otroke.« To bi morali obrniti na glavo, meni, »mi stari naj bi bili tisti, ki bi morali spoštovati otroke … da bi spoštovali njihov svojevrstni svet /…/ in otroci bi starše in stare morali imeti samo radi … In tudi imeli bi jih, ko bi občutili spoštovanje do sebe. To vem, sam sem izkusil in delam na tem«./…/
Grem čez to sivo cesto https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_cesta,_Ljubljana - trodobno: Dunajsko, Tyrševo, Titovo – /…/ Samo da me ne bi kak znanec, umetnik zaustavil in me zapletel v pogovor – na svojo energijo moram paziti /…/«.
Nato »sledi 'hladno' delo, ki ga opravim hitro«, potem »najhujše: učna ura svobodne dejavnosti, otrplost pred izvedbo, zapleti s fabulo, gradacijo, /…/ klovnarije /…/, da bi ogrel otroke. Njihovi starši plačujejo visoko šolnino in ob vsakem dinarju izračunajo, koliko je otrok pridobil, za koliko sem ga /…/ sklesal /…/. To ni šala, ko otroke oblikuješ po svojih pravilih.«
Najprej je vnašal »v uro principe t.i. učnih enot šolskega pouka«, potem je odkril, da »se otrok znotraj sploh ne dotakne /…/. In tvegaš domišljijo /…«.
»A v zavodu, v katerem delam v Pionirskem domu https://www.pionirski-dom.si/ – 'instituciji posebnega pomena' – moraš s kolegi prislužiti najmanj 87% vsega denarja, kajti samo 13% daje 'zainteresirana družba' /…/. Tako si privatnik z 'izvirnimi zamislimi' v t.i. 'družbenem sektorju' in dobivaš ne glede na /…/ domet dela in vneme plačo v skladu z našim 'enotnim družbenim dogovorom'.
A v tejle hiši /…/ (1) otrok ne moreš ocenjevati ne kaznovati, /…/ kot to delajo po šolah in gimnazijah, da bi imeli mir /…/ in (2) »otrok se ne sme, kakor pri normalnem šolanju zanašati na /…/ slepomišenja ipd., kajti« tu naj otrok »pokaže najboljše, kar ima v sebi, četudi bi se /…/ izkazalo za žalost … ni boljšega, kot če v človeku /…/ odkriješ tisto, kar je najbolje in česar ni v življenju nikoli uporabljal, npr. tegobo. In narobe… Moja naloga je torej, da izbrskam iz otrokove nadarjene osnove najizrazitejših lastnosti, izkopljem najbolj osebno, to je tisto muziko /…/ po kateri živi, čuti in sprejema, odklanja svet, se reži, joka, dere. /…/ tako zdaj vsakemu otroku pripravljam na mizo dovolj umljivo gradivo in /…/pazim, da ima vsak /…/ soseda, ki ga prenaša /…/ in mu ne bo v napoto pri koncentraciji. /…/ Vsaka stvar /…/ mora biti urejena /…/ kot gredica, pač zato, ker otrok vsako reč jemlje z močjo realizma, ki je v odraslih že zaspala. /…/ stol je zanj živ in miza je živa in ogromna, zato otrok tudi veliko bolj uživa v svetu kakor stari…«

Cankar v stripu. Jupi! M. Makovec Brenčič, Svet kapitala, Delo, 30.9.2016
Pod naslovom Zaitgeist piše Maja Makovec Brenčič (ministrica http://www.mizs.gov.si/si/o_ministrstvu/ekipa_ministrice/zivljenjepis_ministrice/ ) o mladih, predvsem tistih, ki izstopajo v odličnosti ter o nas, ki naj bi jim prisluhnili. Oni pa stripu.
/…/ »Že nekaj časa v različnih vlogah opazujem, kaj vse nam sporočajo mladi, kaj nam kažejo kot odsev časa, družbenih sprememb in veliko dinamike, ki jo tudi zaradi komunikacijskega in tehnološkega napredka srkajo in poganjajo v vsakdan. Brez strahu, kot ga imamo« do »marsičesa novega starejši in z veliko raziskovalne radovednosti. Tista neokrnjena, otroško pristna. Pogosto se vprašam, koliko mlade v resnici razumemo v vseh njihovih razumevanjih sodobnega sveta. Še posebno tehnološkega.«
Slovenci verjamemo v zdrav življenjski slog. Tudi mladi. »Razumejo tudi, da odnosi - tisti pristni, človeški – še kako štejejo. Ne le brezžična komunikacija. Včasih jih je treba na to malce spomniti, spodbuditi«, dati pozornost. »Predvsem pa jim zaupati. Kajti zmorejo in znajo veliko. Mladi znanstveniki, nagrajenci številnih mednarodnih tekmovanj, od logike, matematike, tehnike, fizike… do umetnosti. Odlični športniki, glasbeniki, kreativni, umetniški ustvarjalci. Mladi podjetniki, start-upovci, inovatorji, prostovoljci, družbeno aktivni mladi. Vsako leto jih je več. Tudi tisti iz ranljivih skupin, ki v znanju najdejo svojo pot.
Mladi iščejo in ustvarjajo svoje poti, drugačne, kakršnih smo bili vajeni mi. Ne le doma, tudi v tujini. Ta jim je neprimerno bliže, kot je bila nam, saj jim komunikacije, tehnologija, znanje jezikov in njihova prodornost omogočajo, da je svet vedno z njimi. Soustvarjajo 'kroženje možganov' in iščejo svoje poti osebnega in profesionalnega razvoja. A obenem jim moramo omogočiti, da imajo priložnosti tudi doma. Še posebno takrat, ko želijo svoja znanja in izkušnje spet deliti z nami. Vse to je njihov zeitgeist
In kaj ima s tem Cankar? Letos je 140 let od njegovega rojstva, čez dve leti bo 100-letnica smrti.
Tri stripe, tri interpretacije njegovih del in življenja bodo »mladi lahko doživljali v svojem generacijske duhu in pogledu. Upa, da jih bodo »z veseljem brali. Pa tudi napisali kakšno črtico.«
http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/ivan-cankar-v-stripu-kriticen-provokativen-in-raziskovalen/402371

Nepreslišano. T. Dreu, (Siol.net), Dnevnik, 27.9.2016
Kulturologinja Tina Dreu piše o zaupanju med starši in otroci ter o uvajanju e-redovalnic v šole.
»Digitalizacija in napredek gor ali dol, mene kar zmrazi ob misli, da bi vsak dan /…/ prejela tri SMS, /…/ kaj so tisti dan v šoli počeli moji /…/«.
»Vem, da gre za širši sistem, ki poleg e-redovalnice vključuje tudi orodja za spletno dostopnost šolskega dnevnika, redovalnice, urnikov, jedilnikov in druge šolske dokumentacije, kar baje zelo olajša delo učiteljem in ostalim šolskim delavcem.«
Mešamo hruške in jabolka, meni. »Fino, da imajo učitelji lažje delo, ampak to /…/ ne bo vplivalo na to, kakšni ljudje bodo postali.« (- Učitelji ali njihovi učenci?, B.M.) »Nenehen nadzor nad šolskim delom otrok je druga zgodba«, po mnenju T. Dreu »popolna brca v temo.«
»Otroci se ne morejo več sami odločati, ali in kako se bodo spoprijeli s svojimi težavami in neuspehi. Ker vsi vse vejo, ti postanejo družinski projekt.«

Srednje šole; pedagoški delavci, mreža, vpis, matura; študij nižjih slojev

Gimnazije in hibernirani učitelji. R. Ivelja, Dnevnik, 27.9.2016
Za gimnazije je vedno manj kandidatov piše v komentarju Ranka Ivelja.
Evropska komisija priporoča 40% delež dijakov v (srednjih) splošnoizobraževalnih šolah. Pri nas se je v š.l. 2008/09, pred krizo, se je v gimnazijo prijavilo 42% devetošolcev, v š.l. 2015/16 pa le še 35%.
V javnosti tega nihče ne problematizira, ne starši, ne šolniki. Dokler se niso v (srednjih) šolah »zaradi 'kosovnega' financiranja – od l. 2003 po številu vpisanih dijakov – znašli pred rdečimi številkami in zahtevo da 'viške' odpustijo.« Odpuščajo seveda mlade. Učiteljski kader se stara, število otrok pa se veča in l. 2023 bomo presegli mejo 21.000 vpisanih v prvi letnik srednjih šol. Čez nekaj let se bodo morali postarani šolski kolektivi pomladiti, ugotavlja R. Ivelja in (ironično) predlaga, da bi morda »'odvečne' učitelje za nekaj let shranili v kakšno hladilnico…«
Komentatorka (se) vpraša, zakaj taki trendi in poišče odgovore v zgodovini.
»Gimnazije so vse od 80-tih let /…/ bojno polje ideologije in politike. Najprej so se križali meči elitistov in egalitarcev. Ko je prejšnja« (socialistična) »oblast odpravila gimnazijo in maturo, je tako razjezila izobražence, da je njihov odpor prerasel celo v pomemben vidik boja za demokratizacijo.«
(- Med 1982 in 1990 so obstajali v t.i. usmerjenem izobraževanju. – poleg strokovnih 'u-smer-jenih' – še naravoslovni, družboslovno-jezikovni in pedagoški splošnoizobraževalni programi. Primer: http://www.gimnazija-poljane.com/sl/skozi-cas/ . Na spletu je o tem nekaj različnih mnenj, predvsem o predmetniku, npr. https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=65&t=1723115 , wikipedija pa o usmerjenem izobraževanju molči. B.M)
»Gimnazijo so v začetku 90.tih vrnili« (- in tudi maturo, v podobni obliki kot je še sedaj, B.M.), elita si je oddahnila, vanje pa se je prva leta vpisovala približno petina generacije. Matura je bila takrat zamišljena kot zahtevna vstopnica za univerzo. A ambicioznih staršev, ki so vztrajali, da imajo njihovi otroci pravico študirati je bilo več kot gimnazijskih stolov.»
(- Dodajmo še ambiciozne lokalne politike in ravnatelje, ki so radi ustanavljali gimnazije in višje šole ter za proračun ugodno dejstvo, da so stoli v gimnazijah cenejši kot opremljene učilnice v srednjih strokovnih šolah; pa še težave z zaposlitvijo mladine, ki so jo odločujoči za par let parkirali na višje- in visokošolske programe ter 'zaposlili' preko ŠS in espe… B.M.)
»Gimnazije so pokale po vpisnih šivih, zahtevne pripravljalnice na /…/ študij pa tako velik delež populacije ni zmogel« in so »morale popuščati pri zahtevnosti. Problem so rešili tako, da so dijaki strokovnih šol dobili možnost, da se lahko s precej lažjo poklicno maturo in dodatnim petim predmetom /…/ vpišejo v univerzitetne programe.«
Nato je udarila kriza. »Za nižje sloje so se vrata gimnazij /…/ zapirala in s tem možnost, da se /…/ pretolčejo čez tiste študijske smeri, ki vodijo v dobro plačane službe in na pomembne položaje. Če bomo dopustili, da se bodo deleži gimnazijcev še krčili, bomo dopustili, da se bodo socialni razredi spremenili v kaste. Eliti za svoje otroke 20% stolov pač zadošča.«

UM; slovenski študenti, statistični kazalci OECD, pomen izobraževanja, sindikat

Novo študijsko leto. Kot dobro in slabo vino. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 30.9.2016
Pred prihodom študentov je UM, ki ima 15.000 vpisanih, proslavila 41. obletnico.
Kolumnistka Jasna Kontler Salamon se spomni, »kako se je l. 1975 6 mariborskih institucij povezalo v našo drugo univerzo. Zdel se je to logičen razvoj, a za tem je bilo »veliko lobiranja in premagovanja nasprotovanj«, kot vedno pri nas.
Danes je UM že stalnica, »ni pa prepričljivih argumentov, ki bi podkrepili zatrjevanje njenega rektorja /…/ Igorja Tičarja, da je UM odlična.« Bolj realistično bi jo »ocenili kot mešanosti odličnosti in slabosti«.
Tako kažejo tudi podatki OECD o izobraževanju pri nas v mednarodni primerjavi. https://www1.oecd.org/iceland/education-at-a-glance-2016-country-notes.htm
Najbolje se odrežemo, ugotavlja J. K. S. pri plačah tistih s srednjo izobrazbo in z višjo ali visokošolsko diplomo. OECD presegamo – za 10% - tudi pri deležu žensk novih doktoric.
Manj ugodna pa je struktura doktorskih študentov, saj jih je samo 8% iz tujine. To se ujema z dejstvom, da se je tujcem težko prebiti na naša delovna mesta v našem terciarnem izobraževanju.
Slabše je tudi glede nezaposleni 'terciarnih' diplomantov (viš., viso.), saj se je v minulem desetletju podvojil delež naših nezaposlenih od 25 do 34 let.
J.K.S. je bila najbolj pozorna na primerjavo med deleži študentov na drugi stopnji, t.j. magistrskem bolonjskem študiju. Pri nas to stopnjo konča kar polovica vseh študentov, v OECD (povprečno) le tretjina. Zakaj? Diploma 1. stopnje na mnogih študijih pri nas ne omogoča zaposlitve, npr. razrednega učitelja (PeF) »Torej se mladi vpisujejo naprej.«
Hujše težave imajo v Turčiji, kjer so po neuspelem vojaškem udaru zamenjali večino vodilnih na univerzah, pribl. 2.300 pedagoških sodelavcev pa so odpustili. Tako poroča zveza evropskih univetz EUAhttp://www.eua.be/. ki je turške oblasti pozvala k pošteni preiskavi in možnosti obrambe 'odpisanih'.
Ob tem dodaja, da se menda dolgo vlečejo postopki podeljevanja azila za prosilce iz Sirije in podobnih žarišč. Status azilanta je pogoj za spis na naše univerze, zato postopek lahko pomeni izgubo študijskega leta.
Kolumno sklene z bolj veselo (štajersko) temo. Ob dnevu UM je 11 univerz predstavilo 34 vzorcev svojih vin, 9 jih je bilo nagrajenih, le dve sta torej odšli praznih rok. »Lepo bi bilo če bi se po takšnem receptu dogajale tudi druge stvari. Na univerzah in tudi zunaj njih!«

Politika marginalizira pomen izobraževanja. B. Štrukelj, Šolski razgledi, 30.9.2016
Kaj še ostane Sloveniji, se sprašuje Branimir Štrukelj (Sviz, KSJS) – nima nafte, rudnikov zlata, večino podjetij in trgovin smo uničili, prodali… Meni, da je »bolje izobraženo prebivalstvo /…/ primerjalna prednost, ki bi jih lahko naša država /…/ razvila ter /…/ prebivalcev zagotavljala« boljšo prihodnost. Imeti bi morali ambicijo »o nadpovprečno izobraženem in usposobljenem prebivalstvu«! Vsaj od l. 2012, ko se je skušalo s skrajnim varčevanjem v izobraževanju, ki je bilo v nasprotju s politiko velike večine evropskih držav /…/ zmanjševati krizo« do danes je politika naših vladajočih elit drugače usmerjena.
Poročilo OECD (Ed at. a glance, 2016) je potrdilo, da se »sredstva za izobraževanje v Sloveniji sistematično znižujejo že od l. 2005, da je delež teh sredstev v proračunu od 2008 do 2015 padel z 19% na 15%, da v državah OECD namenjajo za izobraževanje /…/ 11,2% javnih sredstev, v Sloveniji pa le 75%! OECD opozarja »oblikovalce šolskih politik« na »pomen višine učiteljskih plač pri zagotavljanju dolgoročno kakovostnega javnega izobraževanja«, kar je povezano z odločanjem mladih za učiteljske poklice ter za ostajanje v njih. Slovenija je med državami, kjer se je v OECD delež srednješolskih učiteljev, starejših od 50 let najbolj povečal.
»Ko smo v SVIZ v začetku preteklega leta s peticijo za ohranitev kakovostnega javnega izobraževanja in odličnosti raziskovalnega dela, pod katero se je podpisalo kar 39.000 državljanov /…/, pozvali aktualnega premierja M. Cerarja), naj vlada preneha 'z uničujočo prakso zmanjševanja sredstev za javno izobraževanje', da ne gre za porabo, pač pa za investicijo v prihodnost, nam je uradnik iz njegovega kabineta odgovoril, da so zahtevo odstopili ministrstvu za šolstvo. Bil sem šokiran.
Ali politika res ne razume, da se z marginalizacijo pomena izobraževanja, ki se manifestira prek zniževanja proračunskih sredstev za to področje, že odloča za klavrno prihodnost nas vseh?«

Ekonomist, lastnina, kapital, delo; filozof; trg, svoboda, prekarci; neoliberalizem, leve teorije; upor…

Preveč kapitalizma in preveč »kapitalistov«. J. Mencinger, Mladina, 30.9.2016
O koncu zgodbe 'certifikatskega kapitalizma' in o razprodajo državnih podjetij piše ekonomist
Jože Mencinger (-zaslužni prof. PF UL, rektor UL 1998-2005: http://www.pf.uni-lj.si/media/zivljenjepis.mencinger.joze.pdf , https://en.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Mencinger.)
V času, ko naj bi postali vsi kapitalisti z razdelitvijo lastnine podjetij v delavski/družbeni lasti s pomočjo certifikatov, http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/dvajset-let-od-zacetka-privatizacije-druzbenega-premozenja/319465 so ga reklame za vlaganje teh »papirjev« v investicijske družbe spodbudile, kot piše, »k znani izjavi, da so certifikati ničvredni. Čeprav sem se opraviči tistim, ki so mi naseli in certifikate pustili v predalih ali pa darovali Karitasu /…/ sem z izjavo postal komunist in krivec za tajkunstvo. Po dveh desetletjih le kaže, da sem, žal, imel prav.«
V prepiru o donosnosti certifikatov sta imela prav oba zagovornika skrajnih trditev - Anton Rop in on.; »on https://en.wikipedia.org/wiki/Anton_Rop je trdil, da je donosnost certifikatov neskončna, jaz pa, da so ničvredni.«
Seveda so »nekateri imeli srečo /…/ v času hazardiranja, ko so npr. delnico Petrola /…/ lahko prodali za 1000 evrov. /…/ 'Vlaganje' je imelo eno napako. Manjkal je denar.« Certifikacijski kapitalisti in skladi »so v podjetja vložili 0 tolarjev.« »Vlaganje pa je po definiciji uporaba denarja za to, da se z njim pridobi več denarja.«
J. Mencinger je takrat dvomil o tem, da bi s certifikacijsko privatizacijo prišli do institucij – skladov, družb za upravljanje (DZU) , ki bi zagotovili učinkovitost zasebne lastnine. Dvom mu je krepilo »govorjenje o 'strateških partnerstvih' in podobna tranzicijska megla, ki so jo mešali strokovnjaki, ki so le nekaj let prej z enako ihto mešal samoupravno meglo o tem, kako bodo »delavci obvladovali celoto družbene reprodukcije.« (- Definicija n.n.: http://shrani.si/files/ekonomikaircfn.pdf, B.M.)
Dvomil je tudi o tem, da bi DZU »po 3% stroških upravljanja in 90% izplačilu dobičkov tudi v slabših časih ohranjale vrednost premoženja. Menil je, da »gre za nekakšno igralnico, v kateri bodo se prihranki spreminjali v tekočo porabo in ne v investicije, od nje pa bo živelo nekaj japijev, ki se bodo igrali monopoli.«
»Zato sem mislil, da je treba vsaj na začetku lastnike poiskati med zaposlenimi, ki so najbolj zagretimi za obstoj podjetja, v katerem so imeli delo, a jim nič dajati zastonj. Takoj bi pridobili le pravico upravljanja, premoženje pa bi z dokapitalizacijo iz dobička in z odpovedovanjem povečanju plač pridobivali vsaj desetletje /…/. A to je takrat veljalo za podaljševanje samoupravljanja, ki je v novih časih postalo psovka, podobno kot socializem. Po četrt stoletja se samoupravljanje sicer vrača z mantro o socialnem podjetništvu, vero v socializem pa sta nam vrnila /…/ papež Frančišek in ameriški Bernie Sanders. /…/ A žal sta oba že precej v letih.« (- Ne dosti mlajši je Slavoj Žižek, ki na glas in v takratnem dominantnem narečju razmišlja o zatonu samoupravno-socialističnih časov in tudi (o) današnjih: https://www.youtube.com/watch?v=mD8VzWM0LTg, 13 nadaljevanj. B.M.)
(Epilog, po Janezu M..)
»Certifikatski kapitalisti so počasi pozabili na leto, ko so delili družbeno premoženje; denar od morebitne prodaje delnic so porabili, za donose pa so lahko vsako leto kupili nov priročnik o borznem poslovanju. Del gospodarstva je privatizacijo preživel kot že veliko drugih pogruntavščin v zadnjih 70 letih, večina 'institucionalnih investitorjev' je /…/ izginila.« Pri tistih par, ki so ostale je »najdonosnejši posel posredovanje pri zdajšnjih razprodajah ostankov družbenega premoženja«, za katere se zdi, da so »namenjene zaslužkom pri posredovanju. Kakorkoli, nekaj veselja s slovenskim kapitalizmom pa smo le imeli.«
(- Vsebino članka ilustrira skupinska slika 'samoupravljavcev' – s papirji z narisanimi dolarji v rokah in z napisom SEM BOGAT, IMAM CERTIFIKAT na Grunfovih prsih – cvetličarne iz stripa Alan Ford, ki je bil najbolj priljubljen v Jugoslaviji. B.M.)

Zdravko Kobe, filozof. B. Mekina, Mladina, 30.9.2016
O profesorju nemške klasične filozofije na FF UL Zdravku Kobetu »študentje govorijo s strahospoštovanjem. Da je eden najstrožjih« je spoznal tudi Borut Mekina, ki je vodil intervju z njim.
(Nas je upravičeno strah, da bo našim otrokom šlo slabše kot je nam?)
»Seveda. /…/ Če pogledate tipično življenjsko pot 30-letnika pred pol stoletja, vidite, da je imel /…/ že svoje mesto v družbi.« Danes ni redko, da »živijo pri starših, se preživljajo s priložnostnimi deli in nimajo niti enega dneva delovne dobe. Še huje je, da si »ne znamo niti predstavljati, kakšna bo njihova prihodnost, kje bodo čez 10 let.. Položaj, v katerem je mladina, položaj odsotnosti možnosti za stabilno biografijo, je dokaz, da nas čaka najslabše. Družba, ki ne zna najti mesta za naslednjo generacijo, je že danes brez prihodnosti.«
(Zakaj se ljudje temu ne uprejo?)
Zaradi »samoumevnosti, s katero si razlagamo svet, torej neke ideologije. Spomnite se, da so se na začetku 20. stoletja pojavile podobne težave, /…/ brezposelnost in kriza /…/. A tedaj je večina pložaj razumela kot izraz družbenih protislovij, kot krivico, ki jo je sistem prizadel neki skupini posameznikov.«
Danes pa neuspeh razumemo »kot osebni poraz, kot izraz lastnih psiholoških slabosti in napačnih odločitev«. Smo »predvsem sami zaslužni za svoje uspehe in krivi za neuspehe.«
(Je iluzija prepričanje, da smo svoje sreče kovači?)
Ne. Človek »deluje v danih okoliščinah, kjer je polje /…/ svobode bistveno manjše, kot si radi predstavljamo. Poizkusi iz socialne psihologije kažejo, da so naša dejanja v /…/ veliki meri določena zunanje, /…/ z razmerji moči in družbenih pričakovanj, tako da je mogoče /…/ napovedati, kaj bomo v nekem položaju dejansko storili.«
(Kaj potem pomeni - biti svoboden?)
Uveljavila se je preprosta predstava, da je svoboda – svoboda izbire. Po tej »smo svobodni tedaj, ko se lahko /…/ odločamo, katero od ponujenih možnosti bomo izbrali.« Vendar »je polje svobode /…/ že vnaprej zamejeno z možnostmi«; na izbiro delujejo vzroki.
»Svobodni smo le toliko, kolikor lahko svoja dejanja upravičimo z razlogi. /…/ In verjetno je zato svoboda izbire danes tako razširjena: do subjekta je prizanesljiva.«
(Naš čas opisuje pojem neoliberalizem?)
Taka oznaka se »uporablja preveč povprek«, je nenatančna. Poleg desnega imamo tudi levi, celo prevladujoči neoliberalizem. Niti se ne zavzema za »šibko državo«.
Rekel bi, »da živimo v času avtokratskega neoliberalnega liberalizma.«
(Kako ga razumete?)
Ekonomski liberalizem je s 1. vojno in nato gospodarsko krizo doživel zgodovinski poraz. Novi poskus (tega liberalizma) ima tri poteze:
(1) Prepričanje, da je trg najboljši mehanizem za koordinacijo delovanja akterjev.
(2) Spoznanje, da trg ni nekaj naravnega, temveč deluje le pod »natančno določenimi okvirnimi pogoji, za katere je /…/ odgovorna država.«
(3) Meja med trgom in državo se premika, saj sta (1) in (2) v dinamičnem nasprotju.
V zadnjih 30 letih se »logika tržne menjave širi na področja, ki jih je prej zasedalo politično delovanje. Država je vedno bolj organizirana kot podjetje, vedno bolj postaja dekla gospodarstva in /…./ iam državljane za podjetnike samih sebe.«
(Vera v trg…)
»… spominja na pojave iz religioznega sveta. Nevidna roka je mit. /…/ trgi niso samoregulativni.«
S sedanjo krizo je postalo očitno, da je zgradba te ekonomske teorije napačna.
(… in ekonomska znanost?)
»Zato se pričakoval, da bo kriza v ekonomski znanosti sprožila resno preizpraševanje temeljnih postavk, morda celo spremembo paradigme.« To se , razen izjem, pri nas Jože P. Damijan, http://www.mladina.si/176142/joze-p-damijan/ ni zgodilo, kar kaže »v kako klavrnem stanju je ekonomska znanost. Opustila je znanstvene pretenzije in se podala po poti astronomije: dosti matematike, blizu oblasti in daleč od dejstev.
(Vse več ljudi ne verjame več v demokracijo.)
Drži, ljudstvo izginja kot politični subjekt. »To žal velja tudi za Slovenijo.«
Udarec demokraciji je bila prepoved referendumov o vprašanjih davkov in proračuna s strani Ustavnega sodišča RS. »Tudi tu se kaže, da liberalizem pomeni vladavina zasebne lastnine in ne ljudstva.« Če je ta ureditev res demokratična, bi se morali začuditi nad tem, da je stopnja odobravanja pravzaprav visoka.
(Mi, ljudje, to odobravamo?)
»Mi, pripadniki evroatlantskih demokracij, smo danes tisti, ki izvažamo vojne in terorizem – vsekakor več, kot ga prihaja k nam. Mi smo tisti, ki izvajamo izvensodne usmrtitve npr. z brezpilotnimi letali. /…/ k brez sodnega procesa zapiramo /…/ v Guantanamo. /…/ dopuščamo skrivno prisluškovanje, /…/ postavljamo žičnate ograje«.
Ta »opis sveta povsem ustreza najmračnejšim epizodam 20. stoletja. In vendar mi, evroatlanski demokrati, z vsem tem soglašamo brez pretiranega nasprotovanja, brez posebne javne razprave.«
(Včasih je razprava obstajala, celo majhne študentske skupine so s kritiko ogrožale režim.)
»Ne bi sicer pretiraval glede obsega in teže javne besede nekoč, a /…/ bilo je je več.«
Socializem je »sebe razumel kot projekt, ki je utemeljen v znanosti in resnici.«
(Glej več: http://www.kvarkadabra.net/2016/04/zdravko-kobe-o-novem-obskurantizmu/.
»Resnica in logika sta najmočnejše orožje delavskega razreda.« Tito.Cit.po spominu. B.M.)
Zato je bil socializem »strukturno ranljiv, en sam argument bi ga lahko ovrgel.« Od tod nekdanja nagnjenost v nenehnem »opravičevanju in utemeljevanju lastnih stališč.«
(Danes se politikom ni treba opravičevati?)
»Veliko manj. Neoliberalna demokracija ne pretendira na resnico. V tem smislu je do ljudi in politikov prijazen sistem, kjer ima vsakdo pravico do svojega mnenja. Katero je pravo se na koncu ugotovi preprosto s štetjem« (- glasov?) »ne s tehtanjem argumentov.«
(Zakaj ni več javne razprave?)
Ljudje »načeloma delujejo v skladu s svojim interesom in imajo potemtakem interes, da se sedanji sistem ohrani.« Po standardni marksistični analizi bi ugotovili »da se naš evroatlantski svet kot celota uvršča v globalni kapitalistični razred.«
(Kje pa je delavski razred?)
»Delavski razred ni izginil. Samo izselil se je /…/ v znojilnice tretjega sveta, zlasti v Azijo, kjer delavci v razmerah vrednih Engelsovih opisov, opravljajo delo, ki ga ni več treba opraviti nam.« (- O tem: http://www.mladina.si/147338/konec-spanja/, tudi slika. B.M.)
V 70-letih se je »delavski razred pustil podkupiti v zameno za sodelovanje pri delitvi presežne vrednosti, ki je bila plod skupnega izkoriščanja delavcev tretjega sveta..
»Največji dosežek neoliberalizma je, /…/ da mu je v prvem trenutku uspelo izvoziti delavski razred in s tem rešiti domače razredno protislovje. Razredno vprašanje je /…/ postalo stvar mednarodnih odnosov.« »Delavski razred, ki smo ga izvozili, se počasi vrača«, z imigranti.
Imamo tudi notranje imigrante.
(Prekariat?)
»Da. To je eno »najnevarnejših vprašanj sodobne družbe«, ker družbena organizacija, kariera, socialna varnost, »še vedno sloni na predpostavki redne zaposlitve za polni delovni čas.«
Tako velik del populacije izpade iz družbenih mrež; njegovih interesov ne zastopa nihče.
Gre za dve generaciji, razmerje med (starejšimi), »ki imajo razmeroma stabilne pogoje, biografijo, socialno varnost in redne službe« in (mlajšimi), »ki so prisiljeni delati pod vsakršnimi pogoji, brez socialnega varstva, na črno, v obliki s.p. ali prek študentskih napotnic«. https://www.rtvslo.si/slovenija/na-trgu-dela-imamo-postsocializem-za-starejse-generacije-in-divji-zahod-za-mlade/321428 »Tisti, ki jih izkoriščamo, so naši otroci. Medgeneracijski dogovor je prelomljen. Pomislite, kaj vse izhaja od tod.«
(Je rešitev v redistribuciji bogastva, med narodi, generacijami?)
Z razvojem tehnologij so »se vzpostavile razmere za drugačno, recimo solidarnostno ekonomijo.« Kapitalizem naj se prilagodi spremenjenim razmeram. Naj »deluje kot otok iskanja profita sredi okvira solidarnostne ekonomije. Pomembno je le, da tržna logika nima več dominantne vloge v javnem diskurzu in organizaciji družbe. To pa je mogoče doseči le s politično akcijo.«
(Kaj manjka, da ljudje ne vzamejo države nazaj?)
Manjka skupnega jezika za prevajanje osebnih frustracij v javne zahteve. »Manjka javna uporaba uma. Manjka /…/ idejna platforma«, ki bi oblikovala in usmerjala kolektivni subjekt.
S. Žižek ima prav, »da se je treba pogovoriti o tabujih levice.« Priznati bi morali poraz levice, tudi teoretske. »Radikalna leva teorija je /…/ živela v prepričanju o /…/ intelektualni superiornosti«, da so argumenti na njeni strani. Ob krizi je ostala brez besed. Verjela je v večnost kapitalizma in v emancipacijo z imaginarno revolucijo.
(Kako misliti družbeno preobrazbo?)
»Poglejte: tisti, ki danes na političnem prizorišču delujejo najbolj sveže – Sanders, Corbyn https://en.wikipedia.org/wiki/Bernie_Sanders https://en.wikipedia.org/wiki/Jeremy_Corbyn - , so dejansko sivolasi starci, ki so se idejno formirali v času prevlade marksizma in so /…/ ohranili spomin nanj.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Marksizem To priča o breznu, »v katero je padla leva politična misel.«
(Je to kriv za vzpon neoliberalizma?)
Redko kdo je tu brez krivde, meni Z. Kobe. »V javnosti neoliberalizem /…/ nima zagovornikov.« Večini od nas daje precej, ponuja »podobo subjekta, ki smo jo /…/ pripravljeni vzeti za svojo.«
Zgodilo se je, kot je dejala Margaret Tacher, z ekonomijo kot sredstvom »spremeniti človekovo srce in duha.«
(Krivda leva teorije?)
Paradoksalno je »tudi leva družbena kritika pripomogla k uveljavitvi neoliberalizma.«
»Opustila je »ekonomsko analizo in se usmerila k abstraktni kritiki meščanske družbe«. Vzpon neoliberalizma se »časovno in prostorsko ujema z družbeno uveljavitvijo idej, ki so vzniknile po l. 1968 v Franciji in so privedle do« poststrukturalizma. https://sl.wikipedia.org/wiki/Strukturalizem#Poststrukturalizem
Postmodernizem http://studentski.net/gradivo/ulj_fif_sl1_svk_sno_postmodernizem_01?r=1 in neoliberalizem se idejno prekrivata. »Oba nastopata proti velikim pripovedim in oba napadata lik vsebinsko določenega subjekta. Brez »velike emancipacijske pripovedi, ki pove, kakšni bi ljudje morali biti« ostanejo le »ljudje, kakršni so.« Ko »ni več enotnega polja vednosti« za koordinacijo »ostane samo še trg. Vsi drugačni, vsi enakopravni.«
(Se ruši tudi konsenz znotraj avtokratskega neoliberalnega kapitalizma?)
»Da, to /…/ kaže /…/ dogajanje v V. Britaniji in ZDA. Brexit /…/ Tudi Trump nastopa proti neoliberalnemu konsenzu. Sanders, ki je zagovarjal demokratični socializem, bi brez zakulisnih igric dobil demokratsko kandidaturo. Oba sta »antirežimska kandidata« zunaj sedanjih političnih elit.
(Kako kaže?)
»Kaže, da so pred nami zelo dinamični časi. V njih pa mora tudi teorija opraviti delo, ki v zadnjih 50 letih ni bilo narejeno; pomagati mora pri oblikovanju besednjaka, s katerim bo mogoče misliti svet, ki ga živimo.« Navsezadnje je to ena tradicionalnih nalog filozofije.
(- Kako jo opravlja Z. Kobe & comp. glej tudi: http://zofijini.net/avtor/zdravko-kobe/ , B.M.)

Nikomur več ne zaupamo, potrebna je vstaja? F. Muhič, Pisma, Dnevnik, 30.9.2016
Bralec Franc Muhič iz Ribnice je v tisku prebral mnenje Polone Marjan Štuhec, spec. klinične psihologinje o tem, da smo »dosegli točko, ko je upor naša nacionalna značilnost /…/. V taki fazi je z ljudmi zelo preprosto manipulirati. Samo močan /…/ narcističen politik mora priti /…/ Kriza avtoritete je povezana z menjavo političnega režima.« Različne skupine, stranke in novinarji pomagajo »razvrednotiti vse, kar je obstajalo in kar obstaja./…/ kontinuiteta je sinonim za nazadnjaštvo. /…/ in nikomur ne zaupamo.«
F. Muhič pa meni, da uporništvo ni naša značilnost, saj ga »nagon in odgovornost za preživetje« opozarjata na negativne posledice upora. Zakaj ne cenimo avtoritete?
Bere Boštjana M. Zupančiča, bivšega sodnika ESČP: »Slovenija nima elite, Komunizem je težil, da elite izreže. Genialni primitivci iz gozda so težili, da pravo odmre. Pravo je bilo pastorka univerze. (UL). Slovenija nima vodstva /…/. Kjer ni soglasja o tem, kaj je prav in kaj se spodobi, tam pride na vrsto sodnija. /…/ Neučinkovitost pravosodja najbolj prizadene ravno državljane«.
Mar ne poziva P. M. Štuhec k »'vstaji množic' s kockami, ki je destruktivna, saj razumni argumenti ne pridejo do nje? Čemu služi takšna paranoja o stanju v Sloveniji, kjer je življenje, kljub vsem težavam za vse ugodnejše kot pred 25 leti?«

Delavci v kulturi, njihovo izobraževanje in zaposlovanje

Žalostna kolumna. M. Pišek, Dnevnik, 27.9.2016
Po letih prekarnega dela Mojca Pišek (- piše npr. o literaturi http://www.ludliteratura.si/imena-avtorjev/mojca-pisek/ opaža, »da prekarnost ni najhujša stvar /…/ na karierni poti«.
Pa ne poziva k deregulaciji trga dela, zaradi česar bi se nanjo »usula pisma gorečih sindikalistov, /…/ da je mlado prekarno pamet zaslepil prazen blišč svobode, ki jo oznanja neoliberalizem.«
»Mnogo hujši /…/ je pristanek na službo, /…/ ki omogoča soliden življenjski standard.«
Ima dve vrsti vrstnikov, z desetletjem dela za sabo – »revne prekarce in /…/ bogate prekarce.«
Revni »počnejo, kar jih veseli, in se siloma prebijajo, pogosto ob pomoči staršev ali partnerjev«.
Bogati so si »izbrali kompromisov polne prekarne službice in nekateri« so »celo prišli do opevanih rednih služb..« Bolj kot jih vodi 'varnost' »manj izzivov in zadovoljstva jim delo prinaša. Ambicije, željo po spreminjanju /…/ in življenjsko iskro so zamenjali za sprejemljiv dohodek in udoben življenjski standard.«
Zmrazi jo, ko sliši revne »zavidati življenjski slog bogatim« in groza jo je, »ko nekdo išče prekarno službo za 8 ur ali več ter se /…/ veseli, da bo lahko v prostem času /…/ delal to, kar ga veseli.«
Na smeh in solze jo »silijo znanci, ki bi radi postali pisatelji«, a ničesar »posebnega ne želijo povedati, žene jih želja po ugledu pisatelja.«
»Podobni so jim bodoči doktorski študentje, ki bi radi« to postali, »ne vedo pa, kaj bi raziskovali, katera teza« (- tema, hipoteza?) «jih žuli, katero utvaro želijo znanstveno ovreči oz. katero pričarati. Ali pa do teme, ki so si jo izbrali, ne čutijo vidnejše strasti. Čustva v njih vnemajo obeti štipendije, subvencionirane prehrane, možnosti izmenjav, seminarjev in konferenc v tujini ter obet podarjenega časa, v katerem bodo lahko brezskrbno 'raziskovali' oz. se bodo brez eksistenčnega pritiska posvečali pomembnejšim stvarem« in popoldanskemu prekarnemu šihtu.
»Vse več ljudi na družabnih omrežjih /…/ omenja, da so filmarji/glasbeniki/slikarji«, ki pa – že dolgo – niso ničesar ustvarili. Pač, takšen profil »na facebooku in linkedinu. Ne duha ne sluha ni o notranjem gonilu, jasni ideji, kaj ustvariti in kako, kaj osmisliti, ženejo jih /…/ predstave o statusu in bonitetah«.
Kolumnistka razume, »da avra kulskosti, ki obdaja umetniške študijske programe, 18-letnika napelje, /../ da se vpiše na študij likovne umetnosti, režije ali književnosti« (ALUO, AGRFT, FF UL), težje pa »30-letnike, katerih pomembne odločitve še vedno usmerja fascinacija z življenjskim slogom drugih.«
Omenja še »zrele profesionalce«, ki bleste v nečem, pa postanejo nekaj drugega, ker jih »premami statusna utvara, eksistenčna nuja ali zgolj dolgčas. Pri tem pa postanejo le povprečni, če sploh«.
»Uredniki, ki postanejo pisatelji. Pisatelji, ki postanejo organizatorji. /…/ televizijski novinarji. /…/ Organizatorji, ki postanejo kritiki. Kritiki, ki postanejo pisatelji. /…/ TV novinarji, ki postanejo časopisni novinarji. Časopisni novinarji, ki postanejo državni uradniki. Državni uradniki, ki postanejo direktorji zavodov. Direktorji zavodov., ki postanejo županovi svetovalci. Županovi svetovalci, ki postanejo /…/ poslanci. /…/ poslanci, ki ostanejo /…/«.
Veliko je načinov, končuje M. Pišek, kako biti prekarec, pisatelj in kako postati karkoli. In načinov, »kako popolnoma narobe razumeti bistvo« prekarnosti, pisateljstva in »bistvo tega, da lahko postaneš kar koli.«

Akademskih petnajst. I. Bratož, Delo, 29.9.2016
O vprašanjih ob novi umetniški akademiji, ki se je prelevila iz Visoke šole za umetnost v AU UNG – piše Igor Bratož. Ob vzhičenju na novo institucijo se sicer veseli »akademske dinamičnosti«, piše pa predvsem o (ne)potrebnosti diplomantov umetniških študijev.
Namreč, »diplomantom nova akademija obljublja, da se bodo lahko zaposlovali marsikje, /…/ kjer se ukvarjajo s produkcijo in postprodukcijo videa, filma, fotografije, grafičnih uporabniških vmesnikov«, animacijo »filma in /…/ grafike, torej v medijskih in produkcijskih hišah, oglaševalskih agencijah, arhitekturnih birojih, galerijah, muzejih, arhivih idr., nekateri izmed profilov, pravijo v N. Gorici, sodijo tudi med deficitarne poklice.«/../
»A kaj je zmožna zagotoviti država, ki si želi več umetnikov nove vrste /…/? Bodo sploh zaposljivi? Ali pa bodo /…/ prispevali le nove številke k vse večji množici samozaposlenih v kulturi? Množice, katere pripadniki /…/ ne dosegajo niti minimalne /…/ slovenske plače? Je trditev, da imamo kreativnost – in revne umetnike -, ne pa kreativne industrije, res obupno resnična?
Ustanovitev nove akademije je še eno znamenje, da mora kulturna politika začrtati /…/ nov kulturni model. Takoj, ne smemo ji pustiti akademskih petnajst.«
(- T.j. 15 minut 'zamude' na začetku ure. Se je ta tradicija prevzeta od starejših univerz še obdržala tudi na naših fakultetah? https://www.studis-online.de/StudInfo/Glossar/Akademisches_Viertel.php https://de.wikipedia.org/wiki/Akademische_Zeitangabe
Dobra iztočnica za: http://radiostudent.si/dru%c5%beba/akademskih-15 B.M.)

Javni sektor, razvoj, digitalizacija, ekonomija delitve; prevoz, komunikacije;

Jani sektor in gospodarstvo. Kdo pije in kdo plača? Pija Kapitanovič, Svet kapitala, Delo, 29.9.2016
Sprašuje Samo Hribar Milič, GZS, odgovarja Boris Koprivnikar, minister za javno upravo:
(Javni in zasebni sektov, plače?)
S. Hribar Milič
: Bruto plača v sektorju država se je do maja povečala za 3,8%, v javni upravi za 6%, potrošnja države letos za 2,7% večja. Bruto plače so v javnem sektorju za 400 evrov večje kot v zasebnem. Kakšno je pošteno razmerje glede na to, »da je javni sektor v službi zasebnega, ki tudi financira te stroške dela?«
B. Koprivnikar: Lani so se plače povečale zaradi »sproščanja varčevalnih ukrepov«. Sproščanje je vezano na rast BDP in o polovici ukrepov še tečejo pogajanja s sindikati. Izdatki države so po deležu v BDP pod povprečjem EU. V krizi je povečanje izdatkov države povzročila prezadolženost podjetniškega sektorja, vlada je dokapitalizirala banke in ustanovila DUTB. Na rast plač za obrambo in policijo so vplivali begunci. Proračuni te vlade so uravnoteženi, »in prav obvladovanje stroškov javne porabe je omogočilo, da smo izvzeti iz ukrepov EU zaradi presežnega primanjkljaja.«
Ne privoli »na tezo, da je javni sektor podrejen zasebnemu, ampak je dolžan racionalno zagotavljati dejavnost javnih služb za državljane in podjetja v okviru finančnih možnosti.«
S. Hribar Milič: Izboljševanje javnega sektorja je zahtevno, a javna poraba je previsoka, apetiti so neupravičeni do tistih v gospodarstvu. S plačilnim balonom v javnem sektorju ga ne bomo izboljšali.
B. Koprivnikar: »Ključ uspešnost javnega sektorja je v zaposlenih«, vanje je treba več vlagati in zahtevati osebno odgovornost. Zato moramo prilagoditi nagrajevanje, odvisno od dela, ne toliko od delovnega mesta. Od tega je »odvisna naša skupna uspešnost.«
(Nagrajevanje po delu?)
S. Hribar Milič: Med dejavniki gospodarske uspešnosti »sodijo politike države, mobilnost, davčni sistem, diplomatski odnosi, infrastruktura in tudi učinkovitost javnega sektorja. »Kako zagotoviti sistem nagrajevanja, ki ne bo temeljil na delovnem stažu zaposlenega, temveč na njegovi učinkovitosti in uspešnosti? Kako pravice javnih uslužbencev povezati z sankcioniranjem kršitev? »Kako doseči večjo učinkovitost javnega sektorja z optimalnejšim številom zaposlenih?«
B. Koprivnikar: Pripravljene so dopolnitve zakonodaje za« večjo odvisnost plač javnih uslužbencev od rezultatov dela in manj od /…/ pravic iz senioritet, a sindikati, katerih soglasje je pogoj /…/ zavračajo začetek dialoga«. Izvajamo nekatere ukrepe, npr. ciljno vodenje, projektni način dela v nekaterih resorjih. Pripravljamo odpravo plačnih anomalij. Po funkcijski analizi v nekaterih delih javnega sektorja združujemo nekatere podporne dejavnosti. Načrtujemo »pregled obremenitve različnih organov lede rednih nalog.«
(Javna naročila?)
S. Hribar Milič: »Kako boste zagotovili večjo gospodarnost, učinkovitost in kakovost javnega naročanja /…/ pril. 3000 različnih javnih naročnikov in da za javne naročanje porabimo več kot 3 milijard evrov proračunskega denarja na leto?«
B. Koprivnikar: Tu je država v »dveh letih naredila velik korak naprej. »Uveden je bil katalog izdelkov in storitev ter e- podpora postopku javnega naročanja.« Pomembna je prenova zakonodaje na tem področju. Pripravljamo smernice za različna področja, za inženirske storitve so že in okrepljeno je izobraževanje za pripravo javnih razpisov.

Boris Koprivnikar, ministrant Vizije. V. Flegar, Dnevnik, 28.9.2016
Po ministrskem obisku v ZDA Vojko Flegar satirično opisuje, kaj je – vladi in nam - prinesel od tam.
Komentar prične z pravljico iz Hercegovine, kjer je »v davnih časih« (srečno) živel lokalni partijski funkcionar, dokler ni dobil iz prestolnice pisno direktivo še višjega, pristojnega za kulturo ipd., »Poroča naj mu, kaj se »pri njih dogaja na kulturnem polju. Uff!«
Domislil si je in odpisal »tovarišu sekretarju«, da je na zemljevidu kraja našel Gacko polje idr. polja, a »Kulturnega polja pri nas ni.«
»Silicijeva dolina je nekaj podobnega kot kulturno polje. /…/ Je le v glavah tistih, ki jo imajo na jeziku.« A nam, meni komentator, »v marsičem odreja način življenja« s svojimi algoritmi. Ni preprosto razumeti, kaj se v njej dogaja. »Ideološka koprena, v katero je zavita je gosta.«
Tam branijo zasebnost pred državo, a hkrati »kopičijo vaše osebne podatke, jih obdelujejo in izkoriščajo.« Govorijo o »ekonomiji delitve«, a hkrati pobirajo dobičke. Izmikajo se davkom in »obljubljajo tehnološko posredovani socializem« z UTD. S farmacevtsko industrijo napovedujejo zdravila za vse bolezni, ne povedo pa ,«da si vi večnega življenja z UTD ne boste mogli plačati«.
Minister za javno upravo, ki je od izobraževalnega MIZŠ nedavno prevzel tudi 'digitalno agendo', je doslej veljal za tehnokrata, ki svoje delo jemlje stvarno; ni slovel po vizijah. Zdaj pa se mu je v tisti dolini prikazal Uber, kot primeren za »razvojno sodelovanje« s Slovenijo, za njeno urbano mobilnost.
Vrnil se je z Vizijo. Vlada jo zdaj ima. »Z Uberjem, Googlom, Facebookom, Linkedinom, Teslo… si delimo Vizijo. Kot se ekonomiji delitve pač pritiče.«
(- Nekoč je bila reklamno geslo /…/, da si s pticami delimo nebo. Takole se gre s pomočjo tehnologije https://www.youtube.com/watch?v=iqOoDQpe6qA nad probleme javnega šolstva na Ptuju. B.M.)

Uberminister. K. Košak, Mladina, 30.9.2016
O navdušencu nad informacijsko dobo, ki nas pelje v prihodnost »ko ne bo več delovnih mest« piše Klemen Košak.
Minister za javno upravo Boris Koprivnikar je del obiska v ZDA namenil, kot pravi, »vpeljevanju sodobnih poslovnih modelov, ki temeljijo na digitalnih tehnologijah.«
Gre za ekonomijo delitve, souporabe, sodelovalno gospodarstvo… podjetja, za katera meni K. Košak, da »pobirajo provizijo za to, da ljudje prek njihovih spletnih strani drug od drugega kupujejo stvari in delovno silo.« Kot primer navaja Uber, ki prek spleta pomaga, da opravlja taksi storitve »kdorkoli, brez licence«, stroškov za delovno silo, za socialno državo in brez varstva potrošnikov.
B. Koprivnikar namerava Slovenijo na tem področju narediti 'referenčno', vendar: »Ne bomo kar slepo nekaj vpeljevali, ampak da poiščemo možnosti, ki bodo sprejemljive za našo zakonodajo.«
kako si predstavlja prihodnost novega modela je razložil pred obiskom, na posvetu Slovenija 2030:
»Ne boš več zaposlen, ampak boš delal. Ni pomembno delovno razmerje, ampak delo. Od dela boš dobil bonitete, plačila, pokojninsko dobo, plačal boš davke. Kako, kje, za koga boš delal, bo postalo nepomembno.«
K. Košak komentira, da nas mora B. Koprivnikar »samo še prepričati, da to niso sanje kapitalistov in mora delavcev.«

Znanost, domača in tuja, raziskovalci, znanstveni novinarji, (mladi) znanstveniki, agencija

Znanost so ljudje in zanimive zgodbe. Priloga Znanost. Delo, 29.9.2016
Ob 30 letnici izhajanja priloge http://www.delo.si/znanje/znanost so znanstveniki in vodilni povedali:
Ivan Svetlik, UL www.uni-lj.si : Priloga »opravlja neprecenljivo vlogo popularizacije znanosti, brez česar bi bil naš javni prostor še bolj banalen in osiromašen, kot je.» Zasluga gre »novinarjem, ki so prepoznali pomen popularizacije znanosti in so vztrajali na tej poti, kakor tudi urednikom.« Ne glede na spremembe je ostala priloga »odprta za predstavitve, ki jih pripravljajo raziskovalci sami, za pogovore z njimi, za polemične zapise in druge oblike sporočanja.«
Jadran Lenarčič, IJS https://www.ijs.si/ijsw : »Četrtek je dan za Znanost: vonj po kavi in sveže natiskanem časopisu«. In »ista misel – še smo tu! V dobičkarski družbi, ki izgublja občutek za vrednost znanja, ki ne prepoznava ustvarjalne kulture in je vse manj intelektualna, je /…/ majhen čudež.« Čestita »vztrajnim ustvarjalcem teh strani, urednikom in celo lastnikom časopisne hiše.«
Tamara Lah Turnšek, Svet za znanost in tehnologijo RS http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_znanost/sektor_za_znanost/:
»Znanstveniki svojega poslanstva marsikdaj ne znamo izraziti. Pri razlagi /…/ beseda ne steče v razumljivem slovenskem jeziku, in ko želimo prepričati politiko /…/ je večina raziskovalcev zelo neučinkovitih. Zato potrebujemo svoje prevajalce – znanstvene novinarje. Teh je v Sloveniji malo, med najbolj vidnimi pa so /…/ v dnevniku Delo«.
Edvard Kobal, Slovenska znanstvena fundacija http://www.u-szf.si/:
»Znanost potrebujemo, da bi razumeli svet, v katerem živimo.« Raziskovalna ustvarjalnost vpliva »na raven človečnosti posameznika in njegove odnose z drugimi.« Zato je pomembna ta stran v Delu, tam objavljeni sestavki nas »usposabljajo za trajno vseživljenjsko zanimanje za znanost.«
Gregor Anderluh, Kemijski inštitut http://www.ki.si/ : »Tematike, povezane z znanostjo, raziskovanjem in inovativnostjo« naslavljajo »najboljše v nas: radovednost, ukaželjnost, željo po napredku, po boljši družbi.« Nerazumljive so »uredniške politike, ki krčijo tovrstne vsebine«.
»Delova priloga /…/ prispeva tako k popularizaciji znanosti kot tudi k vzpostavljanju dobrega znanstvenega novinarstva v Sloveniji.«
Tadej Bajd, SAZU http://www.sazu.si/ : »«Članki, objavljeni v Znanosti, imajo občutno trajnejšo vrednost kot dnevne novice. Raziskovalci smo te priloge radi hranili.« V nekem obdobju so bile zvezane tako, da so se lahko ločile od ostalega časopisa; to bi lahko obudili.

Slovenski baroni v znanosti koncentrirajo moč. T. Vuga, Pisma, Delo, 29.9.2016
Na intervju Urše Opara Kraševec s tem naslovom (Delo, 15.9.2016, glej povzetek v teh Pogledih) se odziva Tina Vuga, predstavnica za odnose z javnostmi agencije ARRS. https://www.arrs.gov.si/sl/
Na očitke U. Opara K. glede pridobivanja sredstev EU za mlade znanstvenike pojasnjuje, da so na agenciji sicer načrtovali prijavo na razpis MSCA Cofound za 2017, vendar tega do roka 29.9.2016 »prijave ni bilo mogoče pripraviti dovolj kakovostno z »obstoječimi viri (osebje in lastna sredstva)«.
Sočasno se že pripravljajo »prijavo novega instrumenta v okviru razpisa ERC Fellowship to Visithttps://www.arrs.gov.si/en/medn/ERCFellowship/razpisi/16/razpis-ERC-2017.asp
Na del razpisa MCSA, za »mlade doktorande, pa bomo lahko sodelovali ob odprtju dela sheme tudi zunaj programskih skupin«. http://ec.europa.eu/research/mariecurieactions/
T. Vuga zavrača trditev v intervjuju 'zavajajo nas z izjavami, da je težko privabiti domov slovenske znanstvenike v tujini« in poudarja, »da je recenzija prijave MSCA iz l. 2012 očitala prav preveliko naravnanost k znanstvenikom iz Slovenije in Slovencem v tujini.«
Ne drži tudi trditev »intervjuvane, da je sredstva mogoče zagotoviti s preprosto prerazporeditvijo«.
Glede krovnega pravilnika (- ARRS, za ocenjevanje projektov ipd.) pa T. Vuga piše, da je bila v njegove spremembe »vključena tudi širša javnost, zato so pripravljene z visoko stopnji strokovnega konsenza.«
O drugih njenih trditvah in vprašanjih, ki so jih je agencija že pojasnila pa »ne nameravamo polemizirati.

Jutri. Sobotna priloga. J. Pirjevec, Delo, 30.9.2016
Zgodovinar Jože Pirjevec je v pogovoru za Sobotno prilogo Dela 1.10.2016 dejal:
»V 40-letni univerzitetni karieri nisem doživel nič podobnega kot v Kopru.«
http://www.delo.si/sobotna/joze-pirjevec-in-se-nekateri-zgodovinarji-ne-smejo-vec-poucevati.html

O tistih, ki opozarjajo na napake in gradijo novo, boljše; sistem, država; 1945- 1991, 1986-2016

Ni pomembno kdo koplje, važno je, da je skopano.
Franci Kek, Nedeljski, 28.9.2016
Pogovor z TV voditeljico Rosvito Pesek (51) je doktorirala na temo osamosvojitve na FF UL in napisala še knjigo o enem od »velikih Slovencev« brez katerih demokratizacije in »osamosvojitve v taki obliki in hitrosti ne bi bilo«. /…/ Eden od njih je tudi France Bučar
»Pri demokratizaciji je pomagal pri nastanku Kmečke zveze, bil je opazen član Odbora za varstvo človekovih pravic ter tisti, ki je /…/ poantiral Majniško izjavo, ki jo je potem /…/ na Kongresnem trgu prebral Tone Pavček.« (- 1989, https://www.youtube.com/watch?v=LmmV9U-4klE in naprej. B.M.).
»Bil je med zmagovalci prvih demokratičnih volitev in je kasneje pravno osmislil odklop Slovenije od Jugoslavije. /…/ Bolj primernega predsednika parlamenta, ki je /…/ obvladoval pasti tridomnega skupščinskega sistema, nismo mogli imeti.«
(V Skupščini SRS je delal že prej?)
Sredi 50-tih let je bil šef kabineta 'republiškega ministra« Marjana Breclja, ki je šel nato v Beograd in F. Bučar z njim, pa je prosil eno od 'partijskih glavešin', kot jim je rekel, Matija Mačka, da je postal sekretar odbora in nato zbora v skupščini SRS.
(Konec 80-tih let je bil eden najbolj nadziranih s strani SDV. Leta 1946 pa je bil v Ozni…)
»… od poleti 1945 do jeseni 1946« je bil tam 'pisun', kot je sam rekel. Vsi takratni priporniki, s katerimi je imel opravka, 37, večina je imela oznaka 'anglofili', so ostali živi. Rado Bordon, tržaški pisatelj, je pričal, da ga je Bučar spravil iz zapora.
Narobe je, pravi R. Pesek, »ko govorimo o tajni politični policiji /…/, da vse mečemo v isti koš. Ne ve se več, kdo je bil žrtev, ki ga je udba https://sl.wikipedia.org/wiki/UDBA zasledovala, kdo je bil sodelavec, kdo je bil tam zaposlen, kdo je bil vir… Nismo se še sistematično lotili analize arhivov /…/ in raziskali, na kakšen način je kdo deloval.«
(Bučar je zapustil Ozno, začele so se težave…)
»Nekaj časa so ga premetavali po različnih javnih službah. Obenem je študiral in je bil tik pred diplomo, ko so ga poklicali na delovno akcijo Šamac-Sarajevo. Od tam se je z lažjo, da se bo vrnil, pobegnil v Lj. in dokončal pravno fakulteto.« (PF UL).
(Pred vojno je bil 'škofov' dijak, med vojno taboriščnik, partizan.)
»Škofovi zavodi https://sl.wikipedia.org/wiki/Zavod_svetega_Stanislava so bili daleč najboljša izobraževalna ustanova zaprtega tipa. Vse je bilo namenjeno trdi /…/ vzgoji v kristjana, Slovenca, intelektualca, voditelja, skratka integralno osebnost.«
(Kdaj, zakaj je kasneje postal oponent sistema?)
»Mislim, da je bilo odločilno leto 1959, ki ga je preživel v Ameriki, ko je dobil elitno Eisenhoverjevo štipendijo za 'voditelje in potencialne voditelje'. Pa tudi pred tem si je že, ker je hotel misliti s svojo glavo, nakopal kar nekaj zamer.«
(Poldrugo desetletje je poučeval na PF UL.)
»Njegovi nekdanji študenti o profesorju Bučarju govorijo v presežnikih. Na predavanje se je miselno dobro pripravil, potem 3,4 ure predaval, zatem pa odhitel domov in si predavanje po spominu zapisal. A ko je prišlo pismo s CK (ZKS, l. 1970), je bilo njegove profesorske kariere v enem dnevu konec.« O tem ponižanju »razberemo iz njegove /…/ dveletne korespondence /…/ z vodstvom fakultete, dokler« ni bil na cesti »z izredno odpovedjo delovnega razmerja.« Sledil je »zbris iz javnega življenja. Prepoved pojavljanja v vseh sredstvih javnega življenja, konec znanstvene kariere, prepoved izdajanja knjig.« (- Med 1961 -1988 jih je objavil 6, od tega eno l. 1972 in 3 po l. 1986: https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Dar , B.M.)
(Katere so bile še druge pomembne osebnosti v času osamosvajanja?)
»Na najbolj pravem mestu je bil gotovo predsednik Demosa https://sl.wikipedia.org/wiki/DEMOS Jože Pučnik, večni priganjalec na poti k lastni državi, ki je držal koalicijo skupaj, dokler temeljni cilj ni bil dosežen.« (- Glej krajše: https://en.wikipedia.org/wiki/Democratic_Opposition_of_Slovenia, B.M.)
»Umirjeni predsednik vlade in krščanski demokrat Lojze Peterle« je s svojo 26-člansko ekipo, s četrtino ministrov izven Demosa, izgradil temelje nove države.
(- O tej vladi je R. Pesek napisala knjigo: http://www.rtvslo.si/slovenija/rosvita-pesek-osamosvojitvena-vlada-se-je-z-veliko-zlato-zacetnico-vpisala-v-zgodovino/283211 , B.M.)
»Pomembna sta bila tudi Igor Bavčar in Janez Janša zaradi /…/ operativnega Projekta osamosvojitve, prvi zaradi energije, ki jo je sprožil z Odborom za varstvo človekovih pravic, in drug zaradi vzpostavitve slovenske vojske, ki je bila /…/ ključna in /…/ najbolj tvegan projekt.
Milan Kučan s svojim manevriranjem in znanstvi z zveznimi oblastmi obvladoval relacije z Beogradom, ki jih nova politična ekipa ni.
Ivan Oman, zaradi trdnosti v podpori slovenski državi in /…./ p vsej Sloveniji razvejane mreže slovenske kmečke zveze«. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_kme%C4%8Dka_zveza
»Tudi Dimitrij Rupel s svojo brezkompromisnostjo, ko je /…/ potrkal na vsa vrata in če so mu jih zaprli, je trkal še na okno.«
»In seveda še mnogi, od strankarskih voditeljev, ministrov, vodij poslanskih klubov, poslancev« (-prej delegatov, B.M.), nekaterih ustavnih sodnikov, pisateljev in pesnikov, filozofov, nadškofa Šuštarja …Ne nazadnje /…/ tudi midva, če sva 23.12.1990 prispevala svoj glas za samostojno in neodvisno Slovenijo.«
(F. Bučarja je bilo težko ukalupiti; odmevala je njegova podpora Z. Jankoviču, za župana Lj.)
To je marsikoga od njega oddaljila, pravi R. Pesek. Ko je drezala s tem vprašanjem, »mi je odgovarjal, da je jarek treba skopati /…/ ter da Lj. potrebuje odločnega in sposobnega menedžerja. Pri tem /…/ ni važno, kdo ta jarek koplje, važno je, da je skopan.« Še jasneje je to odločitev argumentiral v pogovoru l. 2013 za knjigo Slovenija in pika; da »tretje možnosti ni bilo, in da se je med Janšo in Jankovičem odločil za slednjega.« (- F. Bučarja pa je nekaj prej na županskih volitvah v Lj. premagal D. Rupel še piše na http://siol.net/novice/slovenija/slovenija-in-pika-419037 B.M.)

Kdor opozarja na nepravilnosti in neetično ravnanje, pogosto plača visoko ceno.
A. M. Sedlar, Dnevnik, 29.6.2016
Raziskovalka žvižgaštva Alma Maruška Sedlar, članica senata protikorupcijske komisije (KPK https://www.kpk-rs.si/sl/ je nedavno doktorirala na to temo na ISH http://www.ish.si/ .
Pravi, da je potrebna celovita zakonska zaščita žvižgaštva.
(Žvižgač, etični upornik, piščalkar?)
V angleščini mu pravijo whistle blower, pri nas se je prijel žvižgač, nekateri so poskusili z izrazom etični upornik. Niso vsi žvižgači nujno upornik.
»Pogosto gre za običajne ljudi, ki opravljajo svoj posel in se za vodenje podjetja ali politiko niti ne zanimajo preveč. Žvižgači postanejo, ko naletijo na nepravilnosti, ob katerih ne morejo molčati.«
Primer: 5 inženirjev NASE je l. 1986 opozorilo na napake na vesoljskem plovilu, niso jih poslušali, Cahelenger je eksplodiral.
(Nič novega?)
»Novo je to, da se v zadnjih desetletjih veliko bolj zavedamo pomena žvižgačev in njihove zaščite.« Korupcijo je namreč izredno težko razkrivati.
(Zakaj je to tako težko?)
»Korupcijsko dejanje namreč ustreza vsem vpletenim. /…/ običajno ni nikogar, ki bi« ga razkril. Žvižgači so pomembni »tudi za razkrivanje številnih drugih nepravilnosti v javnem interesu.«
(Ko so ogroženi veliki, na ravni države, multinacionalke, se njihova zaščita neha?)
»Deloma je tako, res pa /…/ imajo številne multinacionalke vzpostavljene /…/ kanale za prijavljanje nepravilnosti«. K temu so pripomogle afere, npr. Enron, Worldcom. Kjer imajo te 'hot lines', prijavne točke, »ugotovijo več nepravilnosti in veliko prej. Podjetjem gre bolje.«
(Kdo so bili slovenski žvižgači?)
A.M. Sedlar je v disertaciji analizirala primere, o katerih je imela dovolj podatkov, npr.:
Valerija Lesjak je opozarjala na nepravilnosti pri gradnji doma za starejše v Sl. Konjicah;
Đorđe Perić, davčni inšpektor,
Miroslav Troha, ki je opozarjal na nepravilnosti v javnih službah,
anonimni 'jezni policist', ki je razkril 'policijsko zaroto' proti ministru za javno upravo,
Erik Brecelj, zdravnik, ki sam zanika, da bi bil žvižgač,
Marijan Zlobec, ki je kot nekdanji zaposleni razkrival nepravilnosti v Delu.
»Marsikateri je /…/ vir preiskovalnih novinarjev« npr. pri razkritju panamskih dokumentov.«
(Kakšno ceno so plačali za svoje žvižganje?)
»Praviloma visoko. Večina je bila deležna povračilnih ukrepov. Ko je Erik Brecelj opozarjal na nepravilnosti v javnem zdravstvu, se je moral soočati z obtožbami, da svojega dela ne opravlja dovolj vestno.«
(Kaj pa mediji?)
Značilno je, pravi, da »odmevne zgodbe ne dobijo epiloga. Pogosto ni mogoče izvedeti, kaj se je s temi ljudmi zgodilo pozneje in kako so se razpletle zgodbe njihovih razkritij. Mediji so običajno do žvižgačev /…/ precej odklonilni; pogosto sploh ne prepoznajo, da gre za žvižgače – tudi ko pišejo o njih.«

Od doma tja dol in nazaj; Avstralija, Slovenci, Slovenija, turizem, jezikovni tečaji

Izseljenci so lahko najboljši promotorji Slovenije. Zdenka Malenšek, Dnevnik, 28.9.2016
Izven RS živi 300.000 ljudi slovenskega izvora in mnogi potomci izseljencev v 4. in 5. generaciji se zavedajo, da so stari starši prišli iz daljne dežele…, pripoveduje Miha Koderman FH UP.
Za disertacijo je proučil izseljeništvo in v knjigi Nazaj v domači kraj http://www.zrs-kp.si/monografije/single/nazaj-v-domaci-kraj-prostorske-in-turisticne-razse-1922 opisal možnosti za tovrstno turistično ponudbo.
(Izseljevanje nekoč in danes?)
Naše izseljevanje ima večstoletno tradicijo, motivi tistih, ki so šli v tujino so različni.
V 20. stoletju so bili vzroki ekonomski, politični in turistični.
»Vsak človek je zgodba zase in ima svoje notranje vzgibe in vzroke, ki vplivajo na odločitev za selitev.«
V zadnjem desetletju se »izseljujejo relativno mladi in izobraženi prebivalce, /…/ zaradi ekonomskih, partnerskih, svetovnonazorskih, kariernih in drugih razlogov.«
Izseljevanje se danes predstavlja z vidika razvoja Slovenije z negativno konotacijo, pravi, »ne smemo pa pozabiti, da selitve potekajo v obeh smereh in da se državljani drugih držav zaradi podobnih razlogov odločajo za selitev v Slovenijo.«
(Analizirali ste obiske naših iz Avstralije. Zakaj?)
»Slovenska skupnost v Avstraliji je ena mlajših /…/ saj se je glavnina tja naselila po 2. sv. vojni.«
https://www.rtvslo.si/tureavanture/avstralija/slovenci-v-avstraliji/199839 Njihove zgodbe so se ga dotaknile, »saj so prve generacije morale prestati fizično in mentalno zahtevne preizkušnje, da so se sploh lahko naselile /…/ v podnebno, biotsko, kulturno in socialno povsem drugačnem okolju /…/. Prijetno sem bil presenečen nad njihovo odprtostjo in gostoljubnostjo.«
(Kako vidijo rodno grudo?)
Eden od njih je dejal: »Slovenija ima veliko naravnih lepot. Le premalo se zna predstaviti svetu.«
Kljub trudu nekaterih organizacij je poznavanje Slovenije »zunaj Evrope precej omejeno.«.
Izseljenci in njihovi potomci so pogosti obiskovalci Slovenije, zato velja »okrepiti promocijo in jim ponuditi tematsko usmerjene turistične intinerarje, kjer bi bil poudarek na predstavitvi geografskih, etnoloških, kulinaričnih, jezikoslovnih in drugih posebnosti«.
(Zakaj se vračajo, tudi njihovi potomci?)
Avstralski Slovenci so še dobro povezani s sorodniki doma. http://www.glasslovenije.com.au/ Drugo, tretjo generacijo so z etnično dediščino seznanili starši, zato si – potem ko si zagotovijo materialno blagostanje in osnujejo družino – »želita seznaniti z deželo, o kateri sta toliko poslušali v mladosti. Dodaten motiv je tudi osvežitev znanja slovenskega jezika«, ki pri teh generacijah hitro izginja in se »vedno pogosteje udeležujejo tudi poletnih šol slovenskega jezika.« http://centerslo.si/tecaji-za-odrasle/sole/poletna-sola/ http://m.slovenia.info/si/poletne-sole-slovenscine
(Koliko časa ostanejo, kam gredo?)
Ti 'Avstralci' ostanejo povprečno 50 dni, delno pri sorodnikih. Potrošijo polovico kot drugi tuji turisti. Obiščejo večinoma podeželje, kraje od koder izvirajo predniki. Globalna ekonomska nihanja ne vplivajo nanje, saj je motiv potovanja specifičen, emocionalen.
(Kaj jim ponudimo?)
Naša ponudba tem turistom je majhna. Nekaj pobud je oblikoval Urad Vlade RS za Slovence po svetu http://www.uszs.gov.si/si/ in Slovenska turistična organizacija http://m.slovenia.info/si/ .
Za povečanje ponudbe je potrebno »dobro poznavanje izbrane izseljenske skupnosti, /…/ z njenimi zgodovinskimi, demografskimi in ekonomskimi značilnostmi. Za nekatere /…/ so npr. pomembni sakralna dediščina, obisk slovenskih romarskih središč in udejstvovanje pri bogoslužju, https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_romarskih_sredi%C5%A1%C4%8D_v_Sloveniji drugi /…/ po arhivih http://www.arhivsko-drustvo.si/arhivi/ ter matičnih in rojstnih knjigah, saj se ukvarjajo z genealogijo.« http://rodoslovje.si/index.php/sl/maticne-knjige
(Iskanje korenin?)
»Turizem iskanja korenin označuje povratne tokove izseljencev in njihovih potomcev, ki potujejo v izvorno državo svojih staršev oz. prednikov. /…/ družabna in kulturna vez ki povezuje izvorno deželo z njenimi izseljenci.«

Srednje in visoko šolstvo, finaciranje, učitelji, vpis generacij, študij, zaposlovanje, OECD, sindikat

Za izobraževanje manj kot drugi. S. Merljak, Delo, 22.9.2016
Takole povzema Sonja Merljak izsledke organizacije (razvitih držav) OECD o Sloveniji v letnem poročilu Education at a glance / Pogled na izobraževanje http://www.oecd.org/edu/education-at-a-glance-19991487.htm: (Glej tudi rubriko Novice, povzetka iz Dela 22.9.)
»Po velikem deležu mladih, ki so vključeni v izobraževanje in tistih, ki so dosegli terciarno izobraževanje, je /…/ visoko nad povprečjem OECD, toda za izobraževanje namenja manj kot drugi.«
Dodaja interpretacije in podatke, ki so jih o(b) poročilu dali (šolski) sindikati in ministrstvo.
V sindikatu http://www.sviz.si/ so iz poročila razbrali »dramatično kleščenje proračuna za izobraževanje« in smo poleg Španije edina država (OECD), »ki je ob siceršnjem občutnem povečanju celotne javne porabe sredstva za izobraževanje zmanjšala«, povzema S. Merljak.
Tudi na ministrstvu http://www.mizs.gov.si/ priznavajo, da so bila v času krize 2008 in 2013 sredstva primerjalno manjša za 0,1%. »Javni izdatki za OŠ, srednješolsko višje in visokošolsko izobraževanje so v l. 2013 /…/ znašali 4,5% BDP, v državah OECD povprečno 4,8% in v državah EU /…/ 4,7%.«
Med poudarki v poročilu OECD na ministrstvu izpostavljajo »še ugotovitev o velikem deležu mladine v starosti od 15 do 19 let, ki so vključeni v izobraževanj in tistih, ki so dosegli terciarno izobrazbo druge stopnje.« (- bolonjske?)
( - Za delež vključenih v (srednje) izobraževanje med starimi 15 do 19 let je v OECD tabeli: https://data.oecd.org/eduatt/enrolment-rate.htm#indicator-chart navedeni podatek 93%, za nekoliko starejše, 20 do 29 l. vse vpisane 32%, za študentke 38%, za študente pa 26,5% . Zlasti drugi podatek se precej razlikuje od objavljenih v časnikih! Ocene so odvisne od uporabljene metodologije in interesa pisca. A tudi če se skoraj tri četrtine maturantov vsaj enkrat vpiše naprej, jih od teh, po dolgih ('sedmih'…) diplomira manj od polovice… Od tega jih večina nekaj mesecev išče zaposlitev, veliko jih kar nekaj let dela v negotovih razmerjih, desetina je prijavljenih kot nezaposlenih, nekaj odstotkov, vedno več pa jih odhaja v tujino. B.M.)
»Čeprav se je med l. 2005 in 2015 brezposelnost mladih /…/ med 25 in 34 leti z /…/ terciarno izobrazbo povečala s 5,1% na 10,5%« (- kaže, da se je v l. 2016 pa zmanjšala, B.M.) »ostaja Slovenija nad povprečjem OECD« po zaslužku tako izobraženih, ki je 72% višji kot pri tistih s srednjo šolo – povprečje OECD je 55%.
Terciarno izobraževanje konča pri nas več žensk kot moških, na ministrstvu pa dodajajo, da je bilo med doktoranti l. 2014 kar 57% žensk, kar je za desetino več od povprečja OECD:
»V sindikatu dodajajo, da je letošnje poročilo« (Ed. at a glance, 2016) »oblikovalce šolskih politik opozorilo na pomen višine učiteljskih plač pri zagotavljanju kakovostne javnega izobraževanja« in »vpliva /…/ na odločitve mladih« za učiteljski poklic, ki ga po njihovem izbere vse manj mladih, »učiteljska populacija pa se zato vse bolj stara, povzemajo ugotovitve OECD.«
( - Verjetno to velja za 'povprečje' OECD; pri nas je staranje pospešilo še omejevanje zaposlovanja in neurejeno pripravništvo, B.M.)
V sindikatu še ugotavljajo, da smo med štirimi državami, kjer se je od 2005 do 2013 najbolj povečal delež srednješolskih učiteljev starejših od 50 let.
Pred kratkim je SVIZ izdal knjižico Učinkovitost sistema izobraževanja v Sloveniji (V. Boleta in sod.: http://www.sviz.si/Brosure/media/Ucinkovitost-sistema-izobrazevanja.pdf, Lj. 2016, B.M.).
V njej je analiza »odvisnosti dosežkov na posameznih stopnjah izobraževanja od izdatkov oz. porabljenih sredstev.« V javnosti se »praviloma omenjajo le stroški«. Študija »ugotavlja, da je sistem (izobraževanja, glede porabe denarja, B.M.) »precej bolj učinkovit, kot morda kdo misli.«
Poročilo OECD opozarja na mednarodne primerjave PIAAC http://www.oecd.org/skills/piaac/ o kompetencah odraslih.
Zanimive so tudi ugotovitve analitikov OECD o (izobraževanju) ranljivih skupin(ah) prebivalstva, tudi migrantov. Dosežena stopnja izobrazbe ima družinsko ozadje, dokazujejo v publikaciji (Ed. at a glance, 2016).
S. Merljak povzema: »V Sloveniji je pribl. 17% odraslih, starih od 22 o 44 let, katerih starši so rojeni v tujini. Vendar je /…/ med odraslimi, ki niso dosegli srednješolske izobrazbe /…/ kar 33% takšnih, ki imajo oba starša rojena v tujini (povprečje OECD je 23%).«

Mladi, stari – različne generacije, ista pesem?

Me boš še ljubil, ko bom 64? I. Štaudohar, Pomisleki, Sobotna priloga, Delo, 24.9.2016
Kolumno o starejših - na 'trgu dela' – začenja Irena Štaudohar s poletnim koncertom v Berlinu Paula McCatneya (74), petdeset leto potem, ko je napisal Yesterday. (- Za Beatlese, http://www.musica.com/video.asp?video=909; no, pa še tale stara o modrosti dopuščanja biti: https://www.youtube.com/watch?v=kAQaX8CM6hc B.M.)
»Živimo v času, ki je obseden z mladostjo, ko starejši ženski obraz velja za nekaj tako nefotogeničnega, da celo na reklamah proti gubam nastopajo najstnice. Tako kot so nas prepričali, da so revni krivi za gospodarsko krizo, so nas prepričali tudi, da so starejši ljudje največje breme družbe, da odžirajo službe mladim in da so izkušnje in modrost le besede iz ruskih romanov.«
Ashton Appelewhite, pisateljica in aktivistka proti diskriminaciji starih v https://www.nytimes.com/ New York Timesu piše: »Kot dokazujejo raziskave, pa nobena od stvari, ki jih očitajo starejšim zaposlenim ne drži: so zanesljivi, dobro prenašajo stres, se hitro učijo, morda za kakšne naloge potrebujejo več časa kot mlajši kolegi, a zato naredijo veliko manj napak. Starostni predsodki v družbi niso dobri niti za stare niti za mlajše. Težava je v tem, da se bodo starostne meje le še zniževale, 40-ta leta bodo glede zaposlitve kmalu postala nova 50-ta. Stari ljudje smo mi v prihodnosti«.
Še posebej so starostni predsodki krivični do 'drugega spola', jo povzema I. Štaudohar, »saj lahko mnoge ženske, ki imajo družino,« (- moški je nimajo?, B.M.) »začnejo kariero razvijati šele po 40-tem letu, ko so otroci že večji in samostojnejši.«
Končuje s preprosto mislijo o starosti, ki jo je povedala Meta Hočevar, režiserka in scenografka v intervjuju za SP Dela:
»Tako gre to. Star, mlad, to so prehodna obdobja. Ne trajajo večno. Vsak je sam sebi mera. Tisti, rojeni pred mano so stari, tisti, rojeni za mano, so pa mladi. Jaz pa sem zmeraj ravno prav.«
http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/meta-hocevar-utemeljiteljica-sodobne-slovenske-gledaliske-scenografije.html ( - In še za kadrovike s personalnega segmenta HRM: https://www.youtube.com/watch?v=vAzaOZfgf0M . B.M.)

Javni sektor, izobraževanje, zaposlovanje, plače, sindikat

»Bojim se, daje vlada izgubila nadzor nad številom zaposlenih.«. Katarina Bulatović, Delo, 24.6.2016
Ključna izziva javnega sektorja sta debirokratizacija in popravki plačnega sistema, pravi v pogovoru Gregor Virant, https://en.wikipedia.org/wiki/Gregor_Virant nekdanji notranji minister in avtor plačne reforme.
(Je zaposlenih v javnem sektorju preveč?)
Trendi so »skrb vzbujajoči. Število zaposlenih se je od januarja lani povečalo za več kot 3000. /…/Tudi v državni upravi prvič po 10 letih opažamo rahlo povečanje, Od l. 2005 so vse vlade zmanjševale državno upravo, njen 'civilni' del« (- brez policije, vojske?) »je 'shujšal' za petino, zdaj pa se je ta trend ustavil. Zato se bojim, da je vlada izgubila nadzor nad številom zaposlenih v upravi, še bolj pa v širšem v javnem sektorju.«
»Plačna masa se je od januarja 2015 povečala za 20 milijonov na mesečni ravni,« brez septembrske odmrznitve varčevalnih ukrepov.
(Zastoj v pogajanjih s sindikati javnega sektorja?)
G. Virant tak način socialnega dialoga komentira kot absurden, saj vlada brez njihovega soglasja ne more popraviti napak plačnega sistema, npr. »avtomatizmov pri napredovanju javnih uslužbencev«. Prihranek bi »namenili nagrajevanju zaposlenih po uspešnosti, ki je še vedno zamrznjen zaradi varčevalnih ukrepov.«
(Kaj če ne bo dogovora s sindikati?)
Če ne bodo sprejeli »razumnega dogovora, je interventni zakon mogoč scenarij«, pravi. »Ker to ni nikomur v interesu, bi morali /…/ poskusiti z dogovorom.«

Država hujša, ampak v možgane. Sonja Merljak, Delo, 26.9.2016
V pogovoru za časnik je Branimir Štrukelj, generalni tajnik SVIZ-a (- in glavni predstavnik javnega sektorja – KSJS - na pogajanjih o plačah, B.M.) poudaril strateški pomen vlaganja v izobraževanje.
»Pri nas pa /…/. Odločili smo se, da bomo shujšali, vendar hujšamo v možgane. To je katastrofa.«
(Ste na nadaljevanju pogajanj z vlado o plačah pripravljeni na dialog?)
»Tu si je treba naliti čistega vina«, pravi in navede argumente za štiri kritične pripombe vladi:
(1) Stroški dela v našem javnem sektorju so se zmanjševali v primerjavi z EU, kjer so rasli. Ker so se stroški dela zmanjševali, se je tudi zaradi tega povečevala konkurenčnost. »Trditev, da stroški dela /…/ obremenjujejo gospodarstvo, je predsodek, s katerim se poskuša doseči druge cilje.«
(2) Nekredibilno je »vztrajanje pri varčevalnih ukrepih ob sočasnem hvaljenju v Bruslju, da smo povečali gospodarsko rast in zmanjšali zaposlenost«.
(3) V javnem sektorju smo še vedno »v napol obsednem stanju«; že 6 let smo brez sredstev za delovno uspešnost, s katero bi motivirali mlade učitelje, zdravnike, medicinske sestre. /…/ strokovnjaki na vseh področjih javnega sektorja, ki so zadnjih 6 let delali /…/ brez napredovanja« bi potrebovali dodatek na lojalnost, ne pa tisti v »DUTB, ki je državna institucija«, ki so si za lojalnost izplačali 150.000 evrov.
(4) Vlada pravi, da bo z davčno reformo razbremenila srednji sloj, toda to bo veljalo od 2600 evrov bruto plače navzgor. »Noben učitelj, vzgojiteljica, medicinska sestra, /…/ noben mladi raziskovalec, celo docent na univerzi, ne bo imel od tega nič. Srednji sloj smo mi, nas pa niso razbremenili.«
(Napovedujejo višjo gospodarsko rast od pričakovane; kaj to pomeni za pogajanja?)
»Nič dobrega.« Vlada se je zavezala, da se bomo dogovorili o postopni odpravi varčevalnih ukrepov, zdaj pa poskuša vrniti nekatere, ki smojih lani odpravili, npr. zamrznitev napredovanj in preložitev izplačil za še eno leto.
Vlada nas poskuša izsiljevati, pravi sindikalist. Odpravo še preostalih ukrepov »ho

e povezati s spremembami plačnega sistema. Nekdanji minister Dušan Mramor je lani napovedal, da želijo varčevalne ukrepe /…/ preoblikovati v /…/ dolgotrajne. Krizo bi torej izkoristili za to, da bi nas tudi prihodnjih 20 let slabše plačevali.«
(Do kod ste pripravljeni popustiti?)
Želimo le tisto, »kar je bilo dogovorjeno« in se približati le pri odgovoru »na vprašanje, kdaj bomo odpravili katerega od ukrepov.«
(Kako dobre delavce nagraditi, slabe kaznovati, ob nefleksibilnosti javnega sektorja?)
»Slabši delavci seveda so« tudi npr. »med zdravniki in učitelji.«
Toda delež »tistih, ki so nadpovprečno obremenjeni med učitelji rase. V šolah v zadnjih letih niso zaposlovali, hkrati pa se je število otrok povečevalo. /…/ Pouk ne more ostati enako kakovosten, če so učitelji bolj obremenjeni.«
(Manj so obremenjeni kot drugje v OECD…) https://data.oecd.org/eduresource/teaching-hours.htm
»Zdaj smo kar v povprečju /…/ smo se od spodnjega dela zelo pomaknili proti sredini.«
Novejše raziskave resda kažejo, pravi B. Štrukelj, »da je za kakovost pouka bolj pomembno, kako izobraženi so učitelji, kot /…/ število učencev, vendar /…/ začne njihovo število na neki točki hitro vplivati na kakovost.«
(Vsako leto se na strokovni izpit za učitelje prijavi 2000 kandidatov. Imamo 3 pedagoške (UL, UM, UP) in 2 filozofski fakulteti (UL, UM). Ne potrebujemo toliko učiteljev.)
»To drži. Res pa /…/ je naš izobraževalni sistem sposoben izobraziti ljudi, ki /…/ lahko gredo v službo tudi v tujino« in »se znajdejo v najbolj vrhunskih podjetjih in okoljih. Naše gospodarstvo pa jih ni sposobno vključiti, ker potrebuje ljudi s srednjo izobrazbo. /…/ Ni ključno, da imamo preveč izobraženih, ampak da jih gospodarstvo ne zna uporabiti.«
(Kako bi vključijo učitelje?)
»Presežek učiteljev ni /…/ dramatičen. Po drugi strani v tovarni lego kock znajo zaposliti celo arheologe /…/, ki oblikujejo nove produkte.«
Še vedno mislim, da je preveč enostaven očitek /…/, da je javni sektor zajedavec, ki uničuje gospodarstvo.« Razvojno »tacamo na mestu« zaradi pogleda na gospodarstvo, ki je »izrazito konservativen«.
(Na UP izobražujejo biopsihologa, za pametna podjetja, poklic prihodnosti…)
»… ampak nimamo delovnih mest zanj.«
Toda zaradi razmer se »ne bi smeli odreči ambiciji, da bi imeli bolje izobraženo prebivalstvo, kot ga imajo države, s katerimi konkuriramo«, to je »naša primerjalna prednost.«
napaka bi bila, če bi izobraževali »samo profile, ki jih nimamo /…/ instalaterje, varilce ipd.«
Pred krizo smo favorizirali gradbene inženirje, pa so potem ostali brez dela.
»Zaradi pomislekov staršev, ali je študij smiseln, se je delež otrok, ki se vpišejo v gimnazijo, v času krize izrazito zmanjšal. /…/ in preseneča me, da se o tem kot družba ne pogovarjamo.« Nastal je strateški premik. »Doslej je veljalo /…/ 'sine, bodi priden, uči se, ker boš potem dobro živel.? S krizo se je zgodila velika sprememba«, kar je veljalo 300 let, ne velja več. »Tu ima zahodna civilizacija velik problem.«

Univerze, UP, UM, raziskovalci, zaposleni, rektorja, sindikat

Quo vadis, Univerza na Primorskem. Delo, 22. avgusta.
J. Šturm Kocjan, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 24.9.2016
Na sklep vlade o odcepitvi Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) od UP se odziva bralka Jadranka Šturm Kocjan iz Ankarana. Pojasnjuje zgodovinske okoliščine nastanka ZRS (- in UP?) kot zavoda javnega pomena, ene od institucij, ki »niso last posameznikov, ki jih trenutno vodijo, temveč morajo delovati v interesu javnosti, ki jih za to tudi plačuje in pričakuje odgovorno vodenje.«
Bralka je kot poslanka iz Kopra v DZ RS (1992-1996) uspela v nacionalni program visokega šolstva vključiti amandma, na podlagi katerega je bil RS 1.12.1994 ustanovljen ZRS v Kopru. Ustanoviteljica je bila RS, soustanoviteljica Skupnost obalnih občin (naslednice so Koper, Izola, Piran).
Namen ZRS je bil, piše J. Šturm Kocjan »spodbuditi raziskovalno dejavnost na Primorskem, /…/ okrepiti slovenstvo ob zahodni meji ter postaviti temelje bodoči univerzi na Primorskem.«
Preseneča jo »lahkotna odločitev vlade RS, s katero je sprejela sklep o odcepitvi ZRC od UP, s čimer se je postavila na stran sprtih posameznikov in ne javnega-državnega interesa« in »na najlažji in neodgovoren način, za ceno 250.000 evrov, kolikor bo dala za nov raziskovalni zavod, rešila spor.«
Kako bo dokončno rešen, »bomo videli, ko bodo zaposleni na ZRS iskali možnosti za pridobitev raziskav, pedagoškega dela na UP ali drugod.«

 

Ozadja. M. Javornik Krečič, Delo, 26.9.2016
»Izrekanje opominov je na Univerzi v Mariboru (UM https://www.um.si/Strani/default.aspx ) postalo sredstvo za discipliniranje in zastraševanje« pravi Marija Javornik Krečič, predsednica sindikata VSS http://www.sindikat-vss.si/ na UM.

»Ne moremo pričakovati, da nas bo obiskal kak nobelovec.«, T. Kristan, Delo, 26.9.2016
Na vprašanje, zakaj je rektor UM https://www.um.si/Strani/default.aspx odpovedal napovedan pogovor z novinarko Tino Kristan je na začetku daljšega pogovora Marija Javornik Krečič, predsednica sindikata VSS na UM dejala,
da ima »rektor precej dela in skrbi. Niso namreč najbolj enostavni časi za UM in ne za visokošolski prostor. Smo pred pomembnimi prelomnicami. V obravnavi je novela zakona o visokem šolstvu, ki /…/ ne opredeljuje, kaj je javna služba, poleg tega odpira vprašanje tujega jezika. Hkrati smo na začetku pogovorov o skupnem visokošolskim in raziskovalnem zakonu« ter o pobudi rektorjev »o izstopu iz sistema javnih uslužbencev.«
(Sindikat?)
V 4 letih, odkar na UM deluje sindikat http://www.sindikat-vss.si/ , je prišel do »konkretnih pravnih zmag. Tako sodišče kot inšpektorat za javni sektor sta zaposlenim na UM priznala enakovrednost z zaposlenimi na drugih dveh« (javnih) »univerzah.«
Sindikat »pogreša pogovore z vodstvom univerze. Skupaj bi lahko našli marsikatero rešitev.«
(Vodstvo UM…)
»… še ni spoznalo, da je sindikat lahko njihov zaveznik v odnosu do države.« Pomembno je tudi, da »javnost s-pozna vsebinske opredelitve univerze, ki naj bi predstavljala moralno avtoriteto, pa tega ni zaznati, saj nas ljudje v zadnjem obdobju poznajo kvečjemu po aferah.)
(Afere, zakaj?)
»V precejšnjem delu je odpovedala tudi akademska skupnost.«
Pričakovali bim da so organi »ki tvorijo univerzo /…/ upravni odbor in senat« (UM) »prostor demokratične javne razprave«, pa je nasprotno, »vsebinskih opredelitev na teh organih ni.
Ne vemo, kaj si senat misli o glavarinah, o noveli ZVŠ ipd. temah, pa naj bi bilo prav to v luči avtonomije univerze bistvo teh organov.«
(Rektor išče način, kako se ne upokojiti. Je tako grozno pri 67 letih iti v pokoj?)
M. Javornik Krečič povezuje to vprašanje z »medgeneracijskim prepadom na UM, ki se odraža tudi v socialni razslojenosti zaposlenih. Na eni strani imamo bogato elito, na drugi strani pa množico praviloma mlajših zaposlenih in prekarcev /…/.
Ne gre za to, pravi, »da ne bi spoštovali uglednih starejših profesorjev, ampak zagovarjamo nediskriminacijo. Če se mora upokojiti čistilka potem se morajo enkrat tudi tisti na vrhu«.
Med tistimi, »ki se zavzemajo, da bi jim podaljševali pogodbo o zaposlitvi /… niso zaposleni na dnu univerzitetne hierarhije.«
Če nekdo doseže profesionalne cilje, lahko pomirjen uživa zasluženi pokoj.
(Je rektor že plačal 12.000 evrov za pravno mnenje o njegovi upokojitvi?)
»Račun je bil poravnan s sredstvi univerze, razkriva Erar« in tako je bilo povedano na UO UM.
Rektorju je sindikat postavil vprašanje, če lahko za vsakega zaposlenega naročijo pravno mnenje in ga plača univerza, a ni odgovoril.
(Je to vprašanje postavil UO UM, ministrstvo MIZŠ? Akademska skupnost?)
Kot že rečeno, »organi univerze ne opravljajo svojih nalog, kar še krepi vtis, da jih vodstvo dojema kot svoj /…/ glasovalni stroj«.
»Tudi akademska skupnost kot celota mora prevzeti del krivde za tako stanje, velikokrat namreč molči.« Ljudje se bojijo, imajo »izkušnje z različnim discipliniranjem /…/ gre za močno hierarhijo, kjer so tisti nižji odvisni od tistih višje.«
Dogajanje na UO in senatu »kaže na neko splošno stanje duha na univerzi, ki je povezano z institucionalno krizo vrednot.«
(Organi UM, senat?)
Pomembno je, kdo sedi v teh organih, pravi. »Vse teži h koncentraciji odločanja pri dekanih in rektorju. /../ Statutarno komisijo, ki odloča o aktih univerze od začetka mandata« (I. Tičarja) »sestavljajo dekani, medtem ko so bili v prejšnjem mandatu to izvoljeni predstavniki fakultet.«
Težje je doseči konsenz v organih, v katerih so »različni predstavniki » lažje je »obvladovati dekane, ki so tudi odvisni od tega, koliko sredstev univerza podeli njihovim fakultetam. /…/ Hkrati se pojavljajo ideje o korporativnem upravljanju, kar na univerzi seveda nima kaj iskati.«
(Na rektoratu je Teodor Lorenčič še vedno pomočnik glavnega tajnika?)
»Da.« Kaj še dodati? »Neprimerno obnašanje, seksizem in spolno nadlegovanje nimajo mesta ne le na univerzi, ampak v nobenem delovnem okolju.«
Nesprejemljivo je, da »ostane na vodstvenem položaju« človek, za katerega je rektorjeva komisija ugotovila, da so prijave zoper njega utemeljene. In »skrbi za promocijo in odnose z javnostmi. /…/ Škodo dela večini zaposlenih, saj navzven sporoča, da univerzo sestavljajo ljudje, ki nimajo nobenih zadržkov in lahko počnejo karkoli.«
(Je rektor odgovoril na poziv treh sindikatov, dveh (ženskih) skupin in študentske Iskre, naj o Lovrenčiču še enkrat premisli?)
Ne, pravi M. Javornik Krečič, v enem letu afere se ni načelno predelil do vprašanja odnosa do žensk.
Sodi pa to v »siceršnji kontekst neodzivnosti. /…/ Hkrati nas žalosti, da so tako pasivni tudi študenti.«
(Študentski svet UM, študentska organizacija ŠOUM?)
»Pasivnost na UM, tudi na strani študentov je odraz splošnega stanja.« Ker gre za »bodoče intelektualce«, je to nerazumljivo.
Sčasoma se bodo, upa, »študenti vendarle ozavestili, da na študentske funkcionarje ni mogoče računati in da je potrebna aktivacija /…/ kot jo predvsem v Lj. predstavlja Študentska Iskra. Ta aktivnost tako pri študentih kot pri zaposlenih mora potekati 'od znotraj', nerealno je pričakovati, da nas bo kdo 'od zgoraj' organiziral in aktiviral.«
(V Delu je novinar Peter Rak pisal o scenariju ob visokošolskih aferah: zanikanje, relativiziranje odgovornosti in zavlačevanje. Ne najbolj modro?)
Sindikalistka http://um.rdindustry.eu/_UserEditProject/MarijaJavornikKrecic se strinja in doda, da se odgovorni verjetno »zanašajo na to, da imajo ljudje kratkotrajen spomin /…/. Ampak na dolgi rok se preračunljivost z zavlačevanjem ne obnese. /…/ Šest let smo se borili«, pravi, da bi razveljavili člen pravilnika, ki je onemogočal napredovanje, na koncu je dobilo vodstvo UM »višji račun.«
»Egoizem oblastnikov j tako velik, da jih zanima samo trenutna situacija in ne korist univerze. Ko se sodni boj konča, pa jih na teh mestih /…/ žal ni več. /…/ Gre za ozek krog ljudi, ki se /…/ pojavljajo na različnih položajih, enkrat so dekani, drugič prorektorji /…/ ali celo rektorji. In se delajo, kot da niso odgovorni za nič, kar se je zgodilo na njihovi prejšnji funkciji.«
(Dodatna tedenska obveznost se na UM ni izplačevala. Kaj pa UL, UP?)
»Zdaj je inšpektorat odločil, da mora univerza poplačati vse, strošek je še enkrat večji. /…/ Tudi ta izplačevanja se pojavljajo drugod, a ne tako množično in sistemsko«.
Zdi se, da sta vodstvi UL in UP »bolj racionalni. Bolj se zavedajo, da morajo spoštovati zakonodajo, medtem ko si na UM avtonomijo razlagajo po svoje« tudi da ni potrebno spoštovati »zakonodaje in plačnega sistema.«
(Je bilo za mentoriranje pri diplomah v starih programih plačano?)
Zaposleni nismo dobili dodatnega plačila. UM v nasprotju z UL in UP študentom »zagovorov ne zaračunava. V tem času smo imeli vsi povečan obseg dela, pedagoški in predvsem nepedagoški delavci, na katere prevečkrat pozabljamo, pa so /…/ v šibkejšem položaju«.
(Ali kdo preverja, koliko posredne pedagoške obveznosti je (ne)opravljene?)
To je naloga delodajalca, a tudi sindikati opozarjajo, pravi, »da obstajajo delavci, ki svojih dolžnosti ne opravljajo. Stvar delodajalca je, da takšnega človeka sankcionira, da ga prisili, da svoje delo opravlja.« Takrat sindikat ne bo protestiral.
(Tudi na UL posamezniki delajo na mestu asistenta, z nazivom profesorja.)
Na UL so ga »v dogovoru z rektorjem počasi začeli odpravljati«.
(Kdo je plačal 30.000 evrov zaposleni na FF UM, ki ji je sodišče dalo prav glede višjega naziva?)
FF UM čeprav je bila tožena stranka univerza.
(Rektor je prej grozil dekanu in prodekanji FF z odpovedjo. Koliko opozoril imate vi?)
Prvo iz l. 2003, ko je protestirala proti temu, da se bodo zaposleni odpovedali plačilu, zato da bi lahko razpisali drugostopenjske programe in ker ni hotel sodelovati v sanacijski komisiji FF brez finančnih podatkov. Rektor Danijel Rebolj je menil, da je to »grozno kršenje delovnih nalog«, pravi M. J. K..
»Na FF UM je bilo dajanje opominov v nekem obdobju precej množičen pojav. Na UM je to postalo sredstvo za discipliniranje in zastraševanje ljudi.« Po drugi strani pa za rektor za spolno nadlegovanje izreče le opozorilo.
(Leta se borite za spoštovanje delovne zakonodaje – vam je ministrstvo MIZŠ kdaj pomagalo?)
Inšpektorat je ugotovil napake pri plačevanju nadobremenitev, neskladje z zakonom in kolektivno pogodbo, da UM ni dovoljevala napredovanja in tudi da sistemizacija ni v skladu z zakonom.
»Na UM smo bili tako izvzeti iz sistema javnih uslužbencev.« Na to smo opozarjali javno, ministrstvo ima predstavnike v UO UM in po zakonu o plačah v javnem sektorju »pristojnost nadzora nad izvajanjem zakona – ampak ni bilo odziva.«
(Hočete biti javni uslužbenci?)
»Zaradi teh izkušenj se »bojimo izstopa iz sistema javnih uslužbencev. UM že zdaj ni spoštovala minimalnih standardov pravic javnih uslužbencev /…/. Kaj bi šele bilo, če bi visoko šolstvo izstopilo iz tega sistema.«
Seveda je treba sistem popraviti, npr. »pretirano zbirokratiziranost in vključimo več demokratičnega (so)odločanja vseh poklicnih skupin na univerzi Ne želimo si, da bi rektorji in vodstva /…/ nad seboj ne bi imeli /…/ niti inšpekcije. To bi vodilo v še večjo razslojenost na univerzah«.
(Minister Koprivnikar je za Delo 19.9.2016 povedal – povzetek v Pogledih malo nazaj - , da kot javni uslužbenec nima težav, plača mu raste, javni sistemi delujejo…)
»Znotraj sistema javnih uslužbencev je zelo velika razslojenost. Žalosti me, da /…/ na položaju ministra, ni sposoben empatije in kritičnega pogleda.« Naj pogleda okoli sebe, npr. uslužbence v 19. plačnem razredu. Izjava je nezrela, »kaže pa njegov egoizem in aroganco.«
Ob reševanju prošenj »za pogojni vpis, ponavljanje letnika, ugotavljamo, da je socialna struktura naših študentov katastrofalna. Tu so družine, ki živijo z eno socialno podporo in eno štipendijo.«
(Spremembe zakona o visokem šolstvu?)
»Edino, kar je /…/ v noveli pozitivno, je demokratizacija sistema odločanja, v katere bodo /…/ vključeni tudi nepedagoški delavci. To je dosežek sindikatov.«
Novela »ne izpolnjuje odločbe ustavnega sodišča, ki zahteva definiranje javne službe«. Tem opozorilom ministrstvo ni prisluhnilo, potrdila pa jih je zakonodajno-pravna služba državnega zbora.
MIZŠ »je bilo osredotočeno le na internacionalizacijo«, kar »ne bi smela biti prioriteta novele, ampak očitno so v ozadju parcialni interesi posameznih fakultet po možnostih zaslužka na različne komercialne načine.«
(Povezovanje univerz s tujino je nujno…)
»Znanost in univerza se morata povezovati z mednarodnim prostorom. /…/ neopravičeno pa je, da se to zreducira na trženje študijskih programov.« Že zdaj so možnosti mednarodnih izmenjav, /…/ »pričakujemo, da bi ministrstvo sofinanciralo /…/ obiske in bivanja na tujih univerzah, konference… Te podpore ni.«
(Kako odpreti univerzo tujim profesorjem in študentom?)
»Univerza z vsem, kar počne, in z vsemi signali, ki jih daje navzven, kaže, kakšna je. Težko verjamem, da bi nekdo /…/ želel priti na univerzo, kjer se dogaja toliko afer.«
Zato je »pomembno, da ima univerza jasna stališča in da obsodi ravnanja, ki niso akademska ali so celo protizakonita. Dokler univerza ne bo postala kredibilna, tudi v moralnem smislu, težko pričakujemo, da nas bo obiskal kak nobelovec.«
»Bi pa morala UM razmisliti o svoji podobi.« Ob letošnjih prijavah za vpis je bila po zapolnjenosti mest na zadnjem mestu, kar je resen signal. »Brez študentov ni univerze.«
(Se v visokem šolstvu kaj premika? Se bomo čez dve leti pogovarjali o istih temah?)
»Premakniti neko stvar, ki je utečena, zakoreninjena, je mučno in težaško delo, to so skoraj nečloveške bitke.« Opažam, pravi, kot pesimistka, »majhne premike v zavesti ljudi« in tudi konkretne učinke. »Na UM je bilo včasih nepojmljivo, da bi si kdo sploh upal na senatu opozoriti na neki problem. Še vedno se to zatira, se pa vodstvo zaveda, da obstaja nekdo, ki mu gleda pod prste.«

Jezik - državni, znanstveni, slovenski, angleški?

Jezikovni imperializem. Zbudimo se iz prepričanja, da slovenščina ni ogrožena.
P. Toš, Sobotna priloga, Delo, 24.9.2016
Upokojeni diplomat Peter Toš v uvodnem delu prispevka ugotavlja, da je javna razprava o spremembah visokošolskega zakona razkrila tudi vprašanje odgovornosti za slovenščino. Tudi v samostojni državi je še vedno ogrožen ta »temelj narodnega in državnega obstoja.«
Spomni se 80-let prejšnjega stoletja, ko je bila (v SFRJ, s srbske strani) postavljena zahteva za »določanje t.i. 'skupnih jeder' obvezne literature v učnih načrtih OŠ in srednjih šol«, s skritim ciljem »zmanjšati pomen nacionalne kulture posameznega naroda«. Projekt teh jeder »je v naši republiki naletel na silovito javno in politično zavrnitev.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Skupna_jedra
V Sloveniji je bilo malo Slovencev, ki so podpirali poskus graditve t.i. jugoslovanske nacije.
»Slovenci smo še vedno bili najprej Slovenci in šele zatem tudi pripadniki skupnih držav. /…/ Tudi danes smo /…/ in šele zatem tudi Evropejci. /…/ Slovenščina je eden od uradnih jezikov EU.«
Na svetu je več tisoč jezikov; za kitajščino in španščino je po številu govorcev angleščina.
»Angleščina prerašča v osrednji jezik svetovne komunikacije. V zadnjih letih jo pospešujejo neoliberalni odnosi v gospodarstvu, ki /…/ vstopajo tudi na področje izobraževanja. Danes tudi v naš prostor prodira miselnost, da sta pomembna cilja izobraževalne in znanstvene dejavnosti dohodek in dobiček«, zato se morata »podrediti načelom konkurenčnosti na mednarodnem trgu.
Zato je vsakršno utemeljevanje /…/ uvajanja angleščine v učne programe, z namenom tržnega odpiranja, za pridobivanje plačljivih udeležencev« (- t.j. plačnikov šolnin) /…/ zasebnih zavodov in na javnih univerzah /…/, treba zavrniti.« To služi samo pridobitništvu lastnikov in zaposlenih.
Izobraževanje mora »ostati dostopno vsem, ne glede na njihove materialne možnosti.«
»Vse večjo prevlado angleščine v dnevni rabi, zlasti pa na področju izobraževanja in v znanosti, bi bilo treba omejiti. /…/ Ta proces bi lahko poimenovali tudi 'jezikovni imperializem', ki /…/ potiska vse druge jezike zgolj v okvir nacionalne države. To ima za posledico tudi spreminjanje učnega jezika v šolstvu in znanosti, njihovo terminološko siromašenje in začetek izumiranja nekaterih jezikov«.
Omeni tudi pismo bralca Janeza Orešnika, (- akademika, SP Delo 21.5.2016, glej te Poglede, B.M.), ki je pisal o izjavi nekega člana SAZU, o tem, kako meče v koš znanstvene članke v slovenščini. Ob tej kritiki enega od akademikov, verjetno zaradi razmer v njej, meni P. Toš, akademija, »ki ima dolžnost in čast braniti slovenski jezik«, ni objavila svojega stališča o tej zadevi.
»Svoj jezik /…/ pogosto zanemarjamo tudi v vsakodnevni rabi. Pri sporazumevanju mnogi uporabljajo tuje besede in ljubijo tujke zlasti v t.i. jeziku znanosti. V tehničnih znanstvenih vedah he ves več angleških terminov«. (- izrazov…) »Ta jezik brez strokovne razlage govorcu slovenščine ni razumljiv. Skrb za razvoj ustreznih slovenskih terminov je na številnih področjih popolnoma zanemarjen. Opuščene so nekdanje dobre prakse kot npr. na IJS, kjer so oblikovali skupine strokovnjakov za posamezna področja z nalogo oblikovati ustrezne slovenske besede za vse tuje termine.«
»Prav nasproten je odnos jezikoslovcev, zlasti slavistov, glede pravilne rabe in razvoja slovenskega jezika.« P. Toš dodaja, »da za privzgojo ljubezni do materinščine na najpomembnejši srednješolski stopnji /…/ pri mnogih profesorjih ni več nekdanje volje in zavzetosti. Kako drugače razumeti izjave dijakov /…/ pred maturo ob pripravi potiskanih majic v angleščini ter razlago, da je angleščina bolj 'kul' od 'bedne' slovenščine.«
Opozarja tudi na (podrejen) položaj slovenščine v gospodarstvu, npr. pri imenih firm, reklamah in pri prevajanju. »Liberalizacija tržnih razmerij, brez ustreznega nadzora države, vnaša v naš vsakdan vse večje število angleških besed /…/. Število podjetij, v katerih se v poslovodstvu uporablja angleščina, se povečuje. Znanje tujega jezika se pojavlja tudi kot zahteva za zaposlitev. Tako slovenščina izgublja lastnost uradnega jezika /…/, zaposlene pa postavlja v neenakopraven položaj.«
Glede sprememb visokošolskega zakona (2016) pa najprej navaja del obrazložitve novele,
»da je mednarodna odprtost visokošolskih zavodov v Sloveniji premajhna. Odprtost pa je bistveni element kakovosti …« zato bi morali »izvajati študijske procese tudi v tujih jezikih. Pri tem bi moral biti zagotovljen razvoj slovenskega jezika in terminologije /…/ tudi z dostopnostjo študijskih vsebin v slovenskem jeziku. Visokošolski zavodi bodo ponujali podporo svojim študentom in osebju za tuje jezike in osebju iz tujine za slovenski jezik.«
Polemiko so sprožili predlogi spremenjenega 8.čl. , t.j. 2. čl. ZVŠ, v katerih se določa, piše P. Toš, da zavodi lahko v tujem jeziku izvajajo: 'študijske programe, če se primerljivi programi na visokošolskem zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku, prav tako pa tudi deli št. programov, če se ustrezni in primerljivi deli št. Programov na v. zavodu izvajajo tudi v slovenskem jeziku.« in »programe ali dele /…/, če pri njihovemu izvajanju sodelujejo visokošolski učitelji iz tujine ali je vanje vpisano večje število tujih študentov.«
P. Toš navedene spremembe zavrača kot nedorečeni, saj preveč široko odpirata vrata tujim jezikom.
»Univerza, na kateri se predava v tujem jeziku, ni več slovenska univerza. Znanost in izvorni zapis raziskovalnih dosežkov ni več slovenska znanost.« Tako se utapljamo v »globalni svet, izgubljamo svojo identiteto, kar negativno vpliva tudi na suverenost države.«

Znanost se mora zavedati demokratičnega principa. V. Skubic, Pisma, Delo, 26.9.2016
»Razprava o slovenskem jeziku na univerzah« se končuje, piše bralec Valentin Skubic iz Lj.
»/…/ Rastko Močnik nam je /…/ razložil vso zgodovino tega problema. Škoda je le, da se SAZU obnaša tako /…/. Če je res, da je nekdanji« (- pokojni? http://www.sazu.si/predsednik , B.M.) »predsednik slovenske akademije izjavil, da on znanstvene razprave, ki niso /…/ v angleščini, meče v koš, ali ni /…/ za v koš, ko tako zastopa slovenski narod. Časi, ko so v akademijah in na univerzah pri nas kadrovali bolj po ideoloških kot po znanstvenih principih, so mimo.
Slovenska znanost in /…/ univerza« (UL?) »sta bili od nekdaj vpeti v mednarodno javnost in vsi izsledki slovenskih raziskovalcev so bili /…/ sporočeni /…/ v več svetovnih jezikih, kot so nemščina, ruščina, francoščina, in ne samo v angleščini. Kaj se hoče še več? Če kdo misli, da bo z obveznim uvajanjem angleščine na slovenske univerze zato kaj večji in pomembnejši, se moti. Veličina duha in znanstvene prodornosti« izvira »iz raziskovalčevega talenta in kulturne razgledanosti. Še v tistih eksaktnih znanostih, kjer se da vse izračunati in je matematika bolj ali manj dominantna (tehnične znanosti, astrologija ipd., je izračun dostikrat premalo za dojemanje prave resnice.
Vsaka stroka potrebuje tudi svojo /…/ kulturo, ta se pa ne da izpovedati v enem samem svetovnem jeziku«, pač pa »samo v nacionalnem jeziku. Upajmo vsaj, da bodo naši vodilni na univerzah« (UL, UM, UP, UNG) »in znanstvenih inštitutih dojeli to stvar in pravilno ukrepali.«

Pariz, l. 1968 in danes, Sirija, Turčija, religije, krščanstvo, islam, nasilje, mračnjaštvo

Brez laičnosti ni mogoče ustvariti resnično humane družbe.
Mimi Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 24.9.2016
Enemu od največjih pesnikov v arabskem jeziku, pravijo Adonis, po sumerskem, akadijskem in grškem (- pa še etruščanskem) bogu. https://hr.wikipedia.org/wiki/Adonis Ali Ahmed Said Esber (*1930), Sirijec, od l. 1982 živi v Evropi, v Parizu. Piše tudi eseje, o religiji, nasilju, državi, demokraciji, arabski pomladi, vojni…
(Pariz…)
»… sem spoznal že v 60-tih letih«, ko je bil zanj najlepši, »v času študentske revolucije. http://www.larousse.fr/encyclopedie/divers/%C3%A9v%C3%A9nements_de_mai_1968/131140
To je bilo zelo bogato obdobje na vseh ravneh, politično in filozofsko je bilo fantastično, mesto je bilo neverjetno središče tudi v odnosu do sveta, do drugega. Sčasoma se je vse spremenilo, /…/ močno se je amerikaniziral /…/ v najslabšem pomenu te besede. Če ga sodimo po turistične obrazu /…/ je postal precej nasilen. In spremenil se je tudi notranje /…/ Ne moremo več govoriti o nadaljevanju dediščine velikih filozofov, pesnikov in ustvarjalcev. Nekaj se je spremenilo, zdaj čakamo, da se bo morda spet povrnilo nekaj globokega in bistvenega. Upati je, da se odpirajo široka obzorja.«
(Izgubljen-i v plehkosti, praznini?)
»… ni več ničesar izjemnega. Tisto zelo posebno /…/ pa je od drugod. V Pariz še naprej prihajajo mnogi tujci, še vedno je /…/ središče za tuje ustvarjalce. In /…/ kar danes nastaja velikega v poeziji, slikarstvu, teatru, glasbi, plesu … (je) po večini tuje. V tem smislu je /…/ odprto in svetovljansko mesto; in ostaja stimulativno.«
(Pravite, da religija temelji na nasilju…)
»Da, najsi bo judovstvo, krščanstvo ali islam, predvsem islam. Nasilje je del njihovih struktur – in vizije. /…/ recimo budizem, taoizem… so bolj kulture, etike.«
V krščanstvu je treba »razlikovati med cerkvijo in Kristusom. Kristus je bil v svojem bistvu protinasilen /…/. Cerkev ni takšna, saj vemo za inkvizicijo.« Na drugega človeka ne smemo več gledati kot na pripadnika (druge) vere, »ampak je treba nanj gledati kot na človeka. Religija ni več faktor /…/ združevanja, zato pa predvsem ločuje.«
(… in da jo je treba ločiti od politike, države. https://www.youtube.com/watch?v=sB99SSpDQd8 )
»Absolutno, treba je spoštovati notranjo vero, vsak človek ima pravico, da veruje, v kar želi. /…/ Religija moa biti nekaj osebnega, intimnega.« Kot ljubezen.
»Družba pa je druga zgodba. Družba pomeni zakone, človekove pravice, svobodo, odprtost, drugega … Ločitev države od religije je bistvena. Po vseh koncih sveta. Religiozno mora biti ločeno od vsega, kar je kulturno, politično in socialno.«
(Ste zato proti nošnji naglavne rute, burke, burkiniju?)
»Absolutno sem proti. Saj spoštujem svobodo žensk, naj bo muslimanka, judinja ali kristjanka. /…/ V monoteističnih religijah https://sl.wikipedia.org/wiki/Monoteizem se bog postavlja nasproti ženskam. Ne vem, kako je mogoče to opravičevati. Kako je lahko bog, stvarnik vsega, proti ženskam? Zakaj?! /…/ Zato je nujno, da se ženska upre in da postane, kot je moški, na vseh ravneh in vseh področjih.«
(Zakaj vojne, tudi medverske, kljub racionalizmu, razvoju znanosti?)
Človek potrebuje neko rešitev, da obvladuje razmerje z neznanim s smrtjo, zato ima »pravico, da veruje. Nima pa pravice, da svojo vero vsiljuje družbi. Če verjame v svobodo, potem nora verjeti tudi v svobodo sočloveka. Drugače ni religija nič drugega kot nasilje. /…/ Brž ko se začnejo v vojnah sklicevati na svojega boga, potem so vojni tudi bogovi. Islamski bog proti judovskemu ali krščanskemu. /…/ Monoteistične religije zlorabljajo božjo besedo za vojno.«
(Islam ni eden, več jih je…)
»Besedilo je branje. /…/ Sveta besedila so prav tako branje. Če ima nekdo rad mir in mu je mar za ljudi, bo v tem smislu bral svojo sveto knjigo. Tisti pa, čigar življenje so predvsem trgovina, denar, oblast in nasilnost, jo dojema po svoje. Torej obstajata nasilni islam in nenasilni islam, tako kot je tudi krščanstvo lahko nasilno ali nenasilno, odvisno, kako čitamo Biblijo.
(- V teh Pogledih povzemamo podobna stališča Franca Rodeta, o (nasilni) Stari in (nenasilni) Novi zavezi J. Kristusa, iz Mladine. Intervjuji 2016, 1.7. 2016. B.M.)
Adonis pravi, da danes »prevladuje nasilno branje islama, takšno, ki temelji na materialnih interesih oblasti. Sedaj so islam Saudska Arabija, denar, drznost, nafta, trgovina, rg. In tovrstna branja je treba kritizirati. /…/ Islam, ki zdaj vlada, je nasilen in v resnici protičloveški. /…/ Poudarja, »da ne smemo nikoli kritizirati posameznikov.«
(Posamezniki niso krivi?)
»Kaj pa lahko naredijo? Npr. emigranti,: kaj je neki sirski emigrant naredil Francozom /…/ Hrvatom, Slovencem? Nanj je treba gledati kot na človeka, ki je v stiski, in mu je treba nujno pomagati.«
»Ameriško-evropska politika noče videti tega – zato, ker jo zanimajo samo lastni interesi. /…/ podpira režime,« - S. Arabija in Katar – »ki so proti človeštvu in temeljijo na obskurantizmu.«
( - o.: mračnjaštvo, 'protirazsvetljenstvo', glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Obscurantism , B.M.)
(Sirija?)
»Moje najpomembnejše korenine so v Siriji /…/ mnogih obrazov /…/ zgodovin: sumerske, babilonske, grške, rimske. /…/ abeceda je bila ustvarjena v Siriji, in /…/ celina je dobila ime po libanonski boginji, ki ji je bilo ime Evropa /…/ Korenine mnogih bogov so sirske. Ta sirsko-grško-romanski svet, ta civilizacijski temelj sveta, so tudi moje korenine- Iz njega črpam vse.« http://www.babelio.com/auteur/-Adonis/9786
(V sirskih šolah poučujejo v arabščini, begunci, strokovnjaki ne obvladajo angleščine…)
»Kriv je režim, saj so vse arabizirali.« Morali bi poznati druge jezike, da bi bili lahko vsestransko ustvarjalni in bi skrbeli tudi za svoj jezik. »Načeloma nisem proti arabiziranju, če le ne bi ubili jezika in s tem kulture, znanja.« (- Poleg arabščine je tam še 5 manjših jezikov, https://sl.wikipedia.org/wiki/Sirija B.M.)
(Turčija…) https://sl.wikipedia.org/wiki/Tur%C4%8Dija
»… je mešanica vsega. Le Ataturk je poskrbel za nekaj svetlobe in zdaj jo hočejo ugasniti. Stopajo v obdobje obskurantizma, militarizma, fundamentalizma in nevednosti. Ves intelektualni mlje v Turčiji je proti Erdoganu in režimu. Zdaj so tiho, ker se bojijo. In čeprav je delo izgubilo že 12.000 univerzitetnikov, ni svobodna Evropa doslej rekla ničesar.«

Ljubljana, 19. in 20. stol; 1821, 1952, 1988…; izobraženci, oblast; prevoz

Kristalni čas. Lojze Kovačič, Podlistek 7, Delo, 22.9.2016
»Banka Slavija /…/ leta 1938 /…/ nova, ogromna, bela, je zdaj sedež Državne varnosti,«
(- SDV, naslednica Udbe https://sl.wikipedia.org/wiki/UDBA , B.M.) «hiša strahu s 375 okni, preštel sem jih, ko sem hodil okrog nje l. 1952 in se obotavljal /…/ prosit ministra za potni list.
Kavarna Emona, kjer je nekoč igral ženski orkester, je samopostrežna restavracija.
Nasproti stara Pošta (1895), brezbrižna renesansa, dekoracija aristokracije z vdelanimi grbi deželnih grbov in poštnih emblemov.
To mesto (Lj.) je bilo nekoč, čeprav veliko manjše, mnogo večje. Nemci, Židje, lumenproletarci, pivovarji, goslači, oštirji z biljardnimi mizami in orkestioni, prodajalci orglic, glavnikov in prerokb v tulcih. Na Aleksandrovi« (- prej Franc Jožefova, nato promenada, zdaj Ivana Cankarja, sic..., B.M.) so stali /…/ taksiji z visokimi oglatimi strehami in čedno opravljene trume so se sprehajale gor in dol, od Batine palače ( - https://sl.wikipedia.org/wiki/NAMA) v Tivolski park do podturenske graščine in nazaj. /…/ Na zemljišču ozke Šelenburgove, polne prodajaln, je zdaj široka cesta« (- takrat Titova, zdaj Slovenska…, B.M.) »in na mestu nedanjih frizerij, fotografa /…/ klobučarne /…/ in Kozlerjeve vrtne palače stoji ogromno poslopje Konzorcija z založbo. L. 1961, ko je bila palača nova, so se po zdaj http://www.mladinska.com/knjigarna_konzorcij/o_nas/zgodovina shojenih tepihih sprehajali direktorji, povzpetniki, člani ideoloških komisij, redaktorji, težki partijci s strupeno zmrdo dolgočasja in ohole zgodovinske nujnosti na svojih obrazih, podrepniki, stari in mladi… /…/ Zdaj je /…/ vse izrabljeno iz zguljeno, ko so šefi po milijardni škodi, ki so jo zagrešili, pobegnili v pokoj in druge službe /…/.«

Čemu daste prednost: avtu, hoji, kolesu ali javnemu prevozu? Nedelovih 7, Nedelo, 25.9.2016
Jure Apih, publicist (*1941 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1000710/):
»Generacija, ki ji pripadam, je življenje brez avtomobila že izkusila. »Pomikajte se naprej, je bil jutranji pozdrav hripavega sprevodnika, ki je v kot konzerva sardin natlačenemu avtobusu« (- tudi trolejbusu, po troli, veste sploh kaj je to…, B.M.) »poskušal znova štiri trojke stlačiti v desetico. Z vlakom smo praviloma potovali stoje, brez zraka in upanja, da bo muke kdaj konec. Na kolo sem bil leta priraščen v dežju in soncu, ko sem sam sebe lovil med delom, šolo in posteljo. Nakup avtomobila, dvotaktnega wartburga /…/
(- Ime te vzhodne limuzine, izdelane v bivši DDR, pride od W., kraja oz. gradu sredi Nemčije, kjer je bilo l. 1817 https://de.wikipedia.org/wiki/Wartburg#Wartburgfeste protestno zborovanje 500 študentov nasprotnikov absolutizma; bilo je povod za kasnejšo represijo nad študentskim gibanjem in profesorji, ter z uvedbo stroge cenzure tiska ipd. ne le v nemških deželah z Metternichovimi dekreti iz Karlovih varov l. 1819 https://en.wikipedia.org/wiki/Carlsbad_Decrees. Na kratko jih je povzel naš takratni cesar Franc I, v nagovoru profesorjem liceja v času kongresa l. 1821, v zakotju http://www.theslovenian.com/articles/2008/kozak.pdf avstrijske province.
(- Glej sliko s Kongresnega trga: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanski_kongres .
O tem pišem v: B.M: Ključ je v naših rokah, UL, 2008, s. 78-79 in s. 97. B.M.)
»… je bil praznični dogodek, okus svobode in dokaz, da gremo vsi skupaj naprej v boljše čase. Pustite mi še malo udobja osebnega avtomobila /…/! Naj tekajo in biciklirajo mladi in lepi, ki so za svoje kolo dali več kot jaz za rabljen avtomobil.«
N'toko, glasbenik, se proti svojim ciljem, če je le mogoče, podaja peš. »Ideje za skoraj vsa besedila, ki sem jih kdaj napisal http://www.ntoko.si/ , so nastale med hojo.« Kolo zahteva preveč pozornosti, avto je nujno zlo, javni prevoz prepočasen in predrag. »Med hojo se mi moje okolje ponavadi zdi lepše, saj ga sestavljajo živi ljudje, zvoki in vonjave vsakdanjega življenja, ne le hitro premikajoče kulise /…/«.
Dušan Jovanović, režiser: »Na prvem mestu je avto. Na drugem taksi. Na tretjem javni prevoz. Kolesa nimam, hodim pa zelo nerad.«
Dragan Petrovec, kriminolog sicer »spoštuje okolje in je dosti v naravi« a se v Lj. vozi na delo z avtom. »Omogoča prevoz marsičesa, znatno skrajša porabljeni čas /…/ in še koga lahko kj vzamem s seboj /…/. Kadar sem v mestu, piloma pešačim /…/, če ni dlje kot pol ur hitre hoj. /../ Javni prevoz /…/ redko pride v poštev.«
Vesna Vuk Godina, socialna in kulturna antropologinja: »Teoretično dajem prednost javnemu prevozu in kolesom /…/. V praksi pa se povsod vozim s svojim avtom. Razlogi /…/: kolesa ne vozim dovolj dobro /…/, večino kilometrov 30-50.000 letno naredim na medkrajevnih /…/ vožnjah, kjer pa javni promet« zanjo ni »racionalna rešitev. Sploh to velja za Slovenijo, kjer je javni prevoz slabo urej. Tako sem obsojena na vožnjo z avtomobilom.« Sebi v bran pove, ima avto plinski pogon, električni so ji trenutno še nedosegljivi.
Svetlana Slapšak, redna profesorica, si želi mobilnosti, električni voziček ali skuter, a staneta kot rabljen avto. Zato v nuji uporablja voziček na potisk, še njene matere. Ko je pred leti poskusila pridobiti status invalida, se ji je komisija posmehovala, »saj z artrozo kolka, obeh kolen, rekonstruirano ramo in stenozo hrbtenice nikakor ne moreš biti invalid.«

Preberite, pobrskajte, prehodite, preplezajte, poglobite se, preveslajte, poglejte, premislite

'Bivak' pod Triglavom. Blaž Pačič, Delo, 23.9.2016
Slovenski planinski muzej (Mojstrana, http://planinskimuzej.si/ ), je dobil nagrado švicarske fundacije kralja Alberta I.
Miro Eržen, ki ga je gradil in ga zdaj vodi pravi, da so ocenjevalci »v Triglavu prepoznali veliko moč za povezovanje Slovencev«, ki je npr. za Švicarje znameniti Matterhorn nima. Pravi, da »nam tujci zavidajo, ker nam je gorski svet uspelo razmeroma dobro ohraniti in tamkaj nismo zgradili toliko infrastrukture, kakršne so žičnice ali gorske proge, kot v sosednjih državah. Tujci cenijo tudi slovenski alpinizem«.
Ogled tega muzeja je »zasnovan kot planinska tura, ki se začne z motivom za obisk gora in se nadaljuje s predstavitvijo planinskih organizacij, pripravam na poti v gore sledi obisk planinskega in gorskega sveta, prenočevanje v gorah, del razstave so namenili tudi nesrečam v gorah.«
O poteh v gore so številne zgodbe »v knjigah, /…/ v glasbi, /…/ v filmih, /…/ v likovnih delih itn.«
(- Poslušajte: http://4d.rtvslo.si/arhiv/sledi-casa/174362066 , B.M.)

Ribiči in Trst. Čupa kot dokaz slovenskega ribištva. B.Š., Delo, 26.9.2016
V Križu so odprli Ribiški muzej Tržaškega primorja. Na tem delu obale so več kot 1000 let slovenski ribiči uporabljali čoln debelak, čupo; pred 400 leti so pričeli s tunolovom. Pred 100 leti so imeli med Trstom in Devinom 450 ribiških plovil, danes pa je ribištvo tu skoraj propadlo.
V muzeju http://www.ribiski-muzej.it/muzej/ so dokumenti, ribolovno orodje in modeli, ki dokazujejo pomorsko naravnanost naroda.

Angleški mornar, ki je vrgel sidro na Krasu. Brane Maselj, Nedelo, 25.9.2016
Strokovnjak za zgodovino raziskovanja Krasa Trevor Shaw, Anglež je za zasluge dobil naše državljanstvo in je od 1992 častni sodelavec Inštituta za raziskovanje Krasa SAZU.
Najprej je bil mornar in njegova akademska kariera se je pričela, ko je bil zasidran v Singapurju in je v tamkajšnjih angleških knjižnicah, dobro založenimi z zgodovinskimi knjigami, poiskal vse o Krasu. Na to temo je doktoriral in spletel močno mednarodno mrežo poznavalcev. Doslej je zbral in analiziral ter delno objavil 123 pričevanj , kart ipd. tujih raziskovalcev kraškega sveta, zlasti jam. Pri nas je 10.200 registriranih kraških jam, jamarji vsako leto odkrijejo 100 novih.
Lani je tudi v slovenščini izšla knjiga, ki jo je napisal z zgodovinarko Alenko Čuk Slovene Karst and caves in the past / Slovenski kras in jame v preteklosti. V njej so zanimiva poročila »pesnikov, svetovnih popotnikov, kronanih glav, znanstvenikov, pa tudi vojakov, ki so v Trstu čakali na vkrcanje.«
Tudi Sigmunda Freuda, psihoanalitika z Dunaja, ki je bil za velikonočne počitnice l. 1898 v Gorici, Ogleju in Gradežu. Ogledal si je tudi Divaško in Škocjansko jamo z vodnikom Gregorjem Žiberno. V pismu prijatelju Freud piše o njem in o kapnikih »od takšnih, ki spominjajo na drevesa ali na piramide pa na zavese ali zobovje, /…/ kot obešene šunke ali perutnina.« Najbolj zanimiv je bil »vodnik, precej okajen, a trden v nogah, vesel in dobre volje, /…/ genij v razkroju; kar naprej je govoril o svoji smrti, konfliktih z duhovščino in o osvajanju tega podzemskega sveta. Ko je omenil, da je bil že v 36 kraških 'luknjah' se mi je posvetilo, da je nevrotik in da so /…/ osvajanja erotično nadomestilo.« To je potrdil z odgovorom na »vprašanje, kako daleč se lahko prodre v jamo /…/. Dal sem mu visoko napitnino … da se bo lahko čim prej zapil do smrti.«
(-Dodajmo, da je slavni raziskovalec podzavesti imel izkušnjo še z drugim Slovencem, Kranjcem, ki mu s svojim znanjem in spretnostmi ni prišel do konca, saj ga ni mogel psihoanalizirati. O Freudu v Trstu in psihoanalizi v tem prostoru glej: http://www.psihoanalitiki-ipa.si/o_pa/razvoj.html in http://www.psihoanalitiki-ipa.si/files/fonda-ocena-knjige-rita-corsa.pdf . B.M.)

Ulica bratov Tuma. Ljubljanske ulice. M.A. Hrastar, Dnevnik, 26.9.2016
V Ljubljani http://gis1.ljubljana.si/LjubljanskeUlice/ je mnogo ulic z malo prometa, z družinskimi hišami in z zelenimi vrtovi, kjer je prijetno živeti, piše Mateja A. Hrastar. Pod (gozdnatim) Golovcem, ob blokih Štepanjskega naselja, v Mostah, je Ulica bratov Tuma. http://www.ljubljana.info/map/
Aleš Dakić, četrtna skupnost Center https://www.youtube.com/watch?v=ss-yP9OtFLs je zatrdil, da z imenom ulice ni bilo težav. »Ena redkih ljubljanskih ulic torej, ki živi svoje mirno ulično življenje.«
Poimenovali so jo namreč (1978) po Borisu, Zoranu in Ostoju Tumi, treh aktivistih osvobodilne fronte iz ljubljanske rodbine Tuma http://www.tuma.si/Strani/HenrikTuma.html Bili so sinovi dr. Henrika Tume, »zgodovinarja, publicista, pravnika, gornika in politika«.
H. Tuma https://sl.wikipedia.org/wiki/Henrik_Tuma v rodni Lj. nima ulice… Pač pa v Gorici, kjer je živel, https://it.wikipedia.org/wiki/Gorizia in v Novi Gorici, v Tolminu ima drevored, na Slavniku planinsko kočo http://www.pespoti.si/tocka.php?id=61 in v Andih Torre Tuma.
Štirje bratje – od 10 otrok so l. 1936 v Lj. ustanovili podjetje Bratje Tuma, kjer so nato med 2. sv. vojno 4 leta imeli ilegalno tiskarno, tako rekoč državno tiskarno OF. (- Glej povz. disertacije Eve Maly, FF UL, tudi v angl.: http://www.inz.si/publikacije/povzetki/razpoznavanja-14-mally-demo.pdf , B.M.)
Tiskali so »vse od letakov, žigov, ponarejenih prepustnic, osebnih izkaznic in celo obveznice OF, katerih osnutke je naredil Edo (Edvard) Ravnikar. »V začetku l. 1945 so jih izdali, brate aretirali, dva – Branimirja in Ostojo poslali v taborišče na Jezerskem, Boris in Zoran pa sta ostala v zaporu v Lj, od koder so ju 4.5.1945 odpeljali na Turjak in ustrelili. Preživela /…/ sta podjetje likvidirala ter premoženje darovala dobrodelnim ustanovam.«
(-Tradicijo nadaljuje http://www.zalozba-tuma.si/o_podjetju.html , ki jo vodi http://tanjatuma.com/sl/index.html , tudi avtorica knjige s pomenljivim naslovom Češnje, bele in rdeče: http://tanjatuma.com/sl/cbr_sl.html , http://www.slomedia.it/roman-o-spravi-tanje-tuma-cesnje-bele-in-rdece . Vsaj trije iz te družine so povezani s slovensko univerzo:
Henrik Tuma, ki je bil na začetku 20. stol., v času razprav o ustanovitvi univerze med tistimi, ki so menili, da bi bil zanjo najprimernejši Trst, takrat cvetoče (avstrijsko) mesto z veliko Slovencev in njihovih ustanov. O tem piše Ana Benedetič, Pot do univerze, SH, Lj. 1999, s. 135-140, 216, 261-266,
(Njegov vnuk) Matija Tuma, FS UL, tudi avtor knjige: http://www.sanje.si/knjigarna/moje-zivljenje.html in (sin) Tadej Tuma , FE UL, http://fides.fe.uni-lj.si/~tuma/welcome-S.html . B.M.)

Med filozofijo in uprizarjanjem. P. Brezavšček, Dnevnik, 26.9.2016
Mednarodno konferenca Repetition/s http://repetitions2016.org/ v Lj., med FF UL in Mestnim muzejem, je organiziralo heglovsko društvo Aufhebung http://www.aufhebung.si/povezave/ , z mrežo Performance Philosophy in dr.
Njen namen je bil, kot pišejo organizatorji, »povečati vpliv ljubljanske filozofske šole« na razvijajočo se filozofijo performansa http://performancephilosophy.ning.com/. Zato je bilo veliko »predavateljev iz vrst ljubljanske lakanovske šole« (teoretskopsihoanalitične) – manjkal je Samo Slavoj Žižek.
Za otvoritev so uprizorili performans Aktuator::2016 Dragana Živadinova , Mihe Turšiča in Dunje Zupančič v Moderni galeriji, ki je povezan s 50 letnim projektom Noordung:: 1995-2024 (gledališča) D. Živadinova. https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragan_%C5%BDivadinov
Teoretski del se je pričel Mladen Dolar http://www.mladina.si/163249/dr-mladen-dolar/ - botrer' Aufhebung-a in konference – s spektakularnim predavanjem. Uprizarjanje konceptov je nujno »za obstoj idej« in njihovo predrugačenje. Filozofije so od Platona, Hegla do Deluzeja potrebovale nekaj gledališča Za (Deluzeovo) metodo dramatizacije »je bolj kot učinek gospodarjevih 'resnic' ključno branje didaskalij, ki gospodarja« (šele) »vzpostavljajo.«
(- Za 'didaskalije' glej http://www2.arnes.si/~osostrolj4/didaskalije.htm , B.M.)
M. Dolar je govoril o tem, kako filozofija potrebuje igro, maske in se postavil proti 'postmodernemu brezobzirnemu množenju mask' in tako namignil na protideluzeusko linijo, piše Pia Brezavšček.
(- Primer didaskalije: Poiščite o tej liniji in njenih nasprotnikih: http://www.iep.utm.edu/deleuze/ in http://www.iep.utm.edu/zizek/ , B.M.)

Mračne fantazije so v nas. P. Rak, Nedelo, 25.9.2016
Med mnogimi festivali v Sloveniji je tudi festival Alibi, posvečen krimi in noir literaturi, na Tinjski Gori pri Slovenski Bistrici. https://sl.wikipedia.org/wiki/Ob%C4%8Dina_Slovenska_Bistrica
Tam je bil tudi Renato Brajković, pisec, ki »mu je všeč noir, v katerem ne manjka bizarnosti, vulgarnosti in nasilja«, sicer pa prijazen človek. Pravi, je očitno »takšno pisanje tudi svojevrsten ventil, skozi katerega se sprostijo najrazličnejše fantazije, ki tičijo skoraj v vsakem izmed nas, pa čeprav živimo v /…/ diktatu lepotnih, modnih in družbeno sprejemljivih in toleriranih norm.«
Priznava, da je »literatura v obdobju prevlade vizualnih komunikacij potisnjena v ozadje zanimanja, vendar bralcev zlepa ne bo zmanjkalo.« Včasih tudi na podlagi filma nastanejo literarna dela.
Peter Rak se je z njim pogovarjal tudi o naši deželi.
»Slovenija se na prvi pogled ne zdi ravno preveč stimulativno okolje za takšno pisanje, umorov je malo, zapletih in skrivnostnih še manj, večinoma so omejeni na precej banalne spore, družinsko nasilje in uboje iz afekta. Vendar se po Bratkovićevem mnenju za navidezni mirom in idilo skrivajo najrazličnejši dogodki, stvarnost je res precej bolj nenavadna kot fikcija, na področju gospodarskega kriminala smo /…/ med vodilnimi v svetu in te teme kar kličejo po književni interpretaciji, seveda pa je neizčrpen navdih tudi domišljija.«
Iz Slovenije je na festival na idilični kmetiji http://www.gorapodlipo.com/sl prišel Avgust Demšar, »prvo domače pero slovenske kriminalke, njegova dela pa so zaradi izpiljenega sloga, celovitih izrisov karakterjev ter razkrivanja družbene problematike cenjena tudi v resnejših literarnih krogih, nenazadnje je bil nominiran za različne nagrade, trikrat /…/ za nagrado kresnik.«
Janez Grm, ki je pred 4 leti izdal zbirko Sinice, sablje, sladoled pa je eksperimentator, v opusu se »prepletajo klasične kriminalne in ljubezenske zgodbe, grozljivka in triler, vse do fantazijskih štorij z bajeslovnimi in prazgodovinskimi bitji.«
Zavrteli so tudi slovenski film Psi brezčasja https://www.youtube.com/watch?v=47dAAhUKHbc po romanu Zorana Benčiča« (- poslušajte (1) https://www.youtube.com/watch?v=VR2o16noV0Y, z Metelkove: (2) pa o filmu noir nasploh in posebej, zlasti o slovenskem in še o malo naprej omenjenem https://www.youtube.com/watch?v=UDcdQlv_scs , B.M.)
»v pričakovanju filma Damjana Kozoleta https://www.youtube.com/watch?v=En0vTV9I3iQ, Nočno življenje, ki je nov dokaz, da imamo Slovenci /…/ afiniteto do noir vsebin, pravi Bratković, ki nima rad srečnih koncev.«

Srednje šolstvo, gimnazija; vzgoja; matura; vpis; zaposlitev po bolonjsko, cene zaključka študija; 'kdo je mar' za boljšo univerzo

Preveč je balasta, preveč je faktografije
. Sonja Merljak, Delo, 19.9.2016
V srednjem šolstvu je treba marsikaj urediti pravi Anton Šepetavec, ravnatelj 1. celjske gimnazije.
(Za letos ni napovedanih večjih sprememb. Kaj naj bi uredili?)
Poenotiti 40-urni delovni teden in letne dopuste zaposlenih v šolstvu. Saj smo državni uslužbenci?
Potem predmetnike in učne načrte. Že leta spreminjamo, a nič ne spremenimo, posodobimo, prilagodimo času in prostoru. Čas je npr. povozil učni načrt za informatiko v gimnazijah. Tudi slovenščino je treba prevetriti, pravi A. Šepetavec.
(Vsebino predmetov?)
»Preveč je balasta, preveč faktografije, preveč nepotrebnega in neživljenjskega. Preveč takega, kar se z enim klikom da /…/ najti na internetu, mi pa razglašamo za 'veliko znanost'.« Živimo »v času drugačnih medijev /…/ šola že dolgo ni več edini posrednik znanja. Mladi so danes drugačni kot pred 50 ali 20 leti.«
(Največji izzivi?)
»Prisluhniti potrebam realnosti. S programi in zgrešenimi vpisi ne zavajati celih generacij mladih. Razumeti tisto francosko misel /…/: Treba je živeti z mladostjo svojega časa in ne s časom svoje mladosti. Ne pasti na kolena in pod popoln vpliv neoliberalnega kapitalizma, ki ga izobrazba pravzaprav sploh ne zanima, išče pa – seveda po najkrajši možni poti, saj je izobraževanje strošek – ozko specializirane kadre, ki se jih za ustvarjanje profita da dobro izkoristiti. Šola mora biti in ostati, kar je v svojem bistvu vedno bila: vzgojna in izobraževalna ustanova. Šola smo ljudje.«
(Vloga srednjih šol v osebnostnem in poklicnem oblikovanju mladih?)
»Med 15. in 19. letom človek v glavnem postane, kar je pozneje v življenju. V tem času – sploh v gimnazijah, ki smo splošnoizobraževalne šole – res ne mislimo kar naprej na delodajalce, /…/ mislimo na mlade, ki bodo nekoč imeli delodajalce.« Da bi odšli »s čim boljšim znanjem, /…/ da bi ob odhodu bili vzgojeni, kulturni ljudje, ki bi vrednote /…/ resnično vzeli za svoje. /…/, da bi bili dobri delavci /…/ karkoli že bodo počeli: delavni, prizadevni, požrtvovalni, pripadni, odgovorni, spoštljivi…«
(Šola ne izobražuje za trenutne potrebe delovnih mest, pač pa …)
»… naj izobražuje in vzgaja človeka, ki bo nekoč dober mehanik, inženir ali zdravnik, ne pa /…/ brez osebnosti. Znameniti dr. Janez Milčinski je nekoč svojim študentom na medicini podal /…/ najboljšo definicijo, kaj da je zdravnik /…/:«Zdravnik je dober človek, ki se spozna tudi na medicino.«
(Fakultete torej…)
… naj, pravi A. Šepetavec, »ustvarja ljudi, ki se spoznajo na medicino, ne pa zdravnike, ki pozabljajo, da so najprej ljudje, ki delajo z ljudmi. Enako velja tudi za srednje šole.«

Gmota paragrafov. S. Merljak, Delo, 20.9.2016
O srednjem šolstvu, ki da se izgublja v birokraciji in razslojevanju, piše Sonja Merljak.
Ravnatelji pravijo, da bi bilo treba urediti marsikaj, a se o tem malo razpravlja. V zadnjem letu še največ o maturi, ki je dober pokazatelj zagat. Dijaki se bojijo eseja iz materinščine »in se nanj temeljito pripravijo, kljub temu pa na fakultete prihajajo študenti, ki ne poznajo velike začetnice in ne znajo postavljati vejic«,.
Ministrstvo http://www.mizs.gov.si/ se hvali z dosežki maturantov – splošno jih opravi 90%.
A Zoran Božič, državni svetnik pravi, da prag za oceno zadostno določijo šele po računalniškemu izpisku rezultatov; dovolj je 10 od 34 točk. »Včasih so se na fakulteto vpisali le gimnazijci, maturanti strokovnih šol prek višje šole in z diferencialnimi izpitim dijaki poklicnih šol pa sploh ne, zdaj pa gredo lahko študirat vsi. Ali nima to pogubnih posledic za kakovost«?
S. Merljak piše, da je slika »vendarle bolj kompleksna«. Raziskave (- ne navede katere, B.M.) »kažejo, da sov gimnazijah predvsem otroci iz družin z boljšimi socialno-ekonomskim položajem, v poklicne šole pa so vpisani dijaki, ki so« glede tega in po kulturnem statusu izrazito prikrajšani. Morebitno omejevanje vpisa na fakultete bi tako v praksi pomenilo, bi bila pot na univerzo zaprta bistrim, a revnim učencem.«
Vendar si država pred ugotovitvami raziskav zatiska oči, piše S. Merljak. »V direktoratu za srednje šole« (MIZŠ) »zatrjujejo, da je naš izobraževalni sistem demokratičen, dostopen, odprt /…/ na vseh ravneh in na vseh strokovnih področjih«, kaj je zapisano, pravijo, v 2.čl. krovnega zakona o vzgoji in izobraževanju. (- Najbrž gre za t.i. ZOFI: http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO445 in njegov 2. čl., kjer pa v 1., 11. cilju o 'ravneh' in 'strokovnih področjih' ne piše nič; pač, o 'ravneh' piše v cilju 8. le: 'uveljavljanje možnosti izbire na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja'. B.M.)
»Če tako piše v zakonu, bo najbrž držalo«, je pikra komentatorka.
Darko Zupanc, Državni izpitni center http://www.ric.si/ je že večkrat poudaril: »Šola ni družbeno nevtralna prenašalka znanja in kulture. Priznanje in analiziranje neupravičenih neenakosti je prvi krak k njihovemu zmanjševanju in obvladovanju.«
Gregor Deleja, Gimnazija Celje Center, pravi, da sola kot okorna ladja izgublja stik s svetilniki »na obali zdrave pameti, trdnega znanja, spoštljivih medsebojnih odnosov, strpnosti, odgovornosti in razumevanja«, ga povzema komentatorka. Toda poslanstvo šole se, opozarja G. Deleja, izgublja v gmoti birokratskih paragrafov, skrb zbujajočega razslojevanja, nestrokovnosti in tržnih zakonitosti.

Še en akademski škandal? J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 16.9.2016
Septembra so se z morja vrnile družine s šoloobveznimi otroki, zamenjali »so jih upokojenci in študentje«, začenja kolumno Jasna Kontler Salamon. Domneva da predvsem tisti, »ki so že spomladi opravili svoje študijske obveznosti in nato čez poletje delali« ter zaslužili za (zaslužene) počitnice. Vsaj začasno nima pomislekov o študentskem delu, o katerem sicer še vedno misli, da »spodjeda zaposlovanje mladih z diplomami.«
Toda to zaposlovanje spodjeda tudi marsikaj drugega, piše, in navede primer, za katerim sluti afero.
Dekle, ki bo oktobra začela na eni od fakultet UL »dvoletni bolonjski magistrski študij«, (- 2. stopnjo) pravi, da bi rada »delala, ne le kot študentka. A so mi že kot kolegi povedali, da s prvostopenjsko diplomo ne morem računati na zaposlitev. Zato se pač vpisujem naprej. Prav nič se ne veselim študija, ki mi bo skupaj z diplomo vzel še najmanj 3 leta« - skupaj 7 ali 8 let. »In ves ta čas bom v stiski z denarjem in odvisna od staršev.«
Sprašuje (se) »zakaj so nas pred leti, ko smo kot dijaki prišli na informativni dan univerze, vsi prepričevali, da nam bo že prvostopenjska /…/ diploma zagotovila zaposlitev.« Takrat se ji je zdelo sijajno, po dobrih treh letih bo samostojna. Saj je to, »da si prej zaposljiv, tudi glavna prednost bolonjskega študija.« (!?) »Zdaj pa se mi zdi, da je bilo to samo 'ena fora', s katero so univerze prišle do denarja za svoje zaposlene.«
»Študentska ima seveda prav«, meni (tudi) kolumnistka. »Žal se je /…/ reforma /…/ izneverila svojemu glavnemu cilju skrajšanja študija in tudi zakonski popravki« (- novela 2016) ne prinašajo kaj boljšega prihodnjim generacijam.
»Mladi bodo še naprej 'obsojeni' na nezaželeni predolgi študij. Res /../so si ga pri nas mnogi čez vse meje podaljševali tudi po svoji krivdi; mnogi /…/ hitijo s starimi diplomami, saj se jim izteka zadnji rok za dokončanje študija.« To je tudi dodatna obremenitev za študijske ustanove.
Prav v velikih razlikah – tudi desetkratnih - med cenami za dokončanje 'starega' študija na UL in UM sluti J. Kontler S. nov akademski škandal. V Mariboru dokončanje starega programa stane manj kot 100 evrov, v Ljubljani pa celo več kot 900. Napovedujejo preverjanje s strani Računskega sodišča.
To – po vseh aferah - krepi dvome, »da na univerzah delajo za javno dobro in po etičnih merilih.
Z nostalgijo se spominja ne preveč oddaljenih let, »ko je bila v središču razprav univerzitetna avtonomija in se je zdelo kar samoumevno, da se ne dvomi v dobre namene univerzitetnih profesorjev in vodstev visokošolskih ustanov.«
Zdaj se študentje in ostali »oglašajo samo takrat, ko so /…/ ogroženi njihovi neposredni interesi.« Tudi v kritikah aktualne ministrice pogreša »tiste, ki bi se resnično borile za boljšo univerzo in /…/ popravke bolonjske reforme.« Zdaj je jasno, »da evropski enotni visokošolski sistem razpada /…/ in da imajo /…/ perspektivo države z zelo fleksibilnimi izobraževalnimi možnostmi«, kjer »je mogoče na trg dela izstopiti na vsaki postaji.« (- t.j. stopnji študija).
Šolski ministrici v interpelaciji očitajo počasno uresničevanje odločbe Ustavnega sodišča o enakovrednem financiranje zasebnih osnovnih šol. »Tudi odločba US o financiranju univerz je bila dolgo vrsto let v čakalnici.« Nihče pa ni preveril, koliko državnega denarja se je odlilo v nove visokošolske programe, katerih ustanovitev je temeljila na neresničnih podatkih o možnosti zaposlovanja diplomantov. Najbrž veliko več, kot je razlika zaradi (podfinanciranja) zasebnih OŠ.
»A je pač tako, da OŠ področje zanima skoraj vse, visokošolsko pa le tiste, ki posledice njegovih zdrsov doživljajo na svoji koži.«

Neenakost, revščina, humanitarnost, zdravstvo; bivši : sedanji minister; javna uprava, država

Predsednik Rdečega križa Slovenije: Ne moremo in ne maramo biti kozmetika na grdem obrazu sebične družbe. Barbara Hočevar, Sobotna priloga, Delo, 17.9.2016
Od junija je predsednik RKS www.rks.si Dušan Keber, zdravnik, bivši minister (MF UL). Govori o neenakosti, revščini in vlogi te največje humanitarne organizacije pri nas. Lani je razdelila 53.000 prehranskih paketov in poskrbela za šolske potrebščine 6000 učencev.
(Ste bili že prej povezani z RKS?)
Ne, pravi, v.d. predsednice Irene Nečemer, ki ga je povabila za (neprofesionalnega) predsednika RKS, prej ni poznal. Sprejel je kandidaturo, »saj je ta funkcija v duhu tega, kar počnem vse življenje – tako poklicno kot v prostem času. Blizu je tistemu, kar sem imel za poslanstvo zdravnika v javnem zdravstvu, in /…/ kar sem se trudil opravljati na drugih položajih v javnem zdravstvu. /…/ z novo nalogo še naprej izpolnjujem svoje življenjsko poslanstvo.«
Bil je med ustanoviteljev društev koronarnih bolnikov, ki imajo 4000 članov, na rehabilitaciji po srčnem infarktu. Tudi pisal je največ o socialni varnosti in socialni državi.
(Vas bo to, da ste bili v politiki oviralo?)
Ne, »moja nekdanja politična dejavnost RKS ne bo škodila. /…/ Mnogi politiki, desni bolj kot levi, me ne marajo, ob čemer zal dobro spim. Svojih poznanstev ne uporabljam za lobiranje«, a nihče ga ne bo pustil čakati, če ga poklice, pravi. http://svet24.si/clanek/novice/slovenija/52693e5b8091e/dusan-keber-in-politika-v-krempljih-kapitala
(Zbirate denar za ljudi v stiski: http://www.rks.si/#donation-box Kako je z neenakostjo pri nas?)
Uradne statistike http://www.umar.gov.si/publikacije/porocilo_o_razvoju/?no_cache=1 kasnijo za dve leti in treba jih je preudarno interpretirati.
Podatki kažejo, da se je položaj najrevnejših »med krizo močno poslabšal in vsaj do l. 2014 ni bilo zaznati preobrata.«
Rast BDP, »ki ga v zadnjem letu politiki navajajo kot dokaz, da je kriza minila, ne pove ničesar o neenakosti«. Pogosto uporabljen kazalec neenakosti – Ginijev koeficient – sicer kaže, da »spadamo med države z najmanjšo neenakostjo na svetu«, vendar kaže poslabšanje v zadnjih letih, in to hitreje od povprečja EU, »kar pomeni, da tudi pri nas poteka premik bogastva od revnih k bogatim.«
Torej - »potrebujemo boljše kazalce za spremljanje družbene neenakosti, vendar si ne znam razložiti, zakaj nobena država ni navdušena, da bi svojim državljanom na tem področju nalila čistega vina.«
(V stikih z ljudmi vidite več?)
»Tu gre za subjektivno presojo. Celo v času vsesplošnega razcveta deprivilegirani ljudje izjavljajo, da jim gre vsako leto slabše, v času krize pa to izjavlja večina.«
Prostovoljci RK pravijo, »da se razmere za revne nikakor ne izboljšujejo. Povpraševanje po prehranskih paketih ostaja najmanj enako /…/. Na naših vratih se pojavljajo sestradani posamezniki, ki se ponujene hrane lotijo tako, kot da niso jedli mesec dni. /…/ Grozljivo je, da prihajajo po prehranske pakete celo ljudje, ki so redno zaposleni, ker jim mizerni prejemki ne omogočajo dostojnega preživetja.«
(Slovenija…)
»… je postala tipična kapitalistična država, ki se boji, da so visoki prejemki premalo visoki, dohodki najrevnejših pa jo skrbijo bistveno manj. /…/ Nisem krivičen do svoje države, če rečem, da je revščina njen resen problem. Dejavnost RK in drugih humanitarnih organizacij« (- kasneje omeni Karitas http://www.karitas.si/ in Društvo prijateljev mladine http://www.zpms.si/ZPMS/) »tega problema ne more rešiti in tudi ni namenjena temu, da bi ga.
Ne moremo in ne maramo biti kozmetika na grdem obrazu sebične družbe.«

Moje življenje v tej državi je lepo, stabilno, javni sistemi delujejo.
Tina Kristan, Brigite Ferlič Žgajnar, Delo, 19.9.2016
S stanjem v državi je zadovoljen, vlada se trudi, uganka mu je, zakaj državljani niso, pravi v daljšem pogovoru njen podpredsednik Boris Koprivnikar, minister za javno upravo, tudi pogajalec s sindikati.
(Vi živite bolje kot pred 5 leti?)
»Živim bolje. Kot minister imam resda nižjo plačo kot prej« (- kot diplomirani organizator dela s FOV Kranj UM je strokovnjak za informacijske sisteme; zadnjih 10 let je delal v Skupnosti socialnih zavodov Slovenije http://www.gorenjci.si/osebe/koprivnikar-boris/1223/, B.M.), »saj zaradi funkcije ne morem opravljati nobenega dodatnega dela. Prej sem bil zelo aktiven na številnih raziskovalnih in drugih področjih. Pogosto sem predaval, vabljen sem bil na različne konce, kar zdaj /…/ odpade. Živim pa lepo življenje. Nimam nobenih težav. Plača mi kot javnemu uslužbencu postopno raste /…/. Nimam težav s povečanimi obdavčitvami.« Živi lepo, stabilno pravi. »Ko sem bolan, grem k zdravniku in me sprejmejo, otroci hodijo v šolo, ki je brezplačna, ceste se urejajo…«
(Ste po dveh letih v vladi dosegli začrtane cilje?)
»Ko spremljam stanje v državi, sem izjemno zadovoljen.«
(Kaj pa državljani?)
»Ko dejstva o dosežkih primerjam z zadovoljstvom državljanov, je razlika očitna.
Brezposelnost se zmanjšuje, gospodarska rast je stabilna, prihajajo novi projekti, stabilno ohranjamo socialne sisteme, vlagamo v zdravstvo, odprli smo mrežo urgentnih centrov, sodni zaostanki so se /…/ prepolovili. /…/ Učinkovitost države se je po oceni švicarskega inštituta povečala za 10 mest.«
(Zakaj razlika v zadovoljstvu?)
»Uganka je, zakaj ob tako spodbudnih kazalcih v državi ne vlada izjemno spodbudna klima.«
Kot primer navaja, da so leto in pol »potrebovali, da smo podjetja spodbudili k bolj aktivnemu sodelovanju« na področju digitalne preobrazbe.
»Ključna je komunikacija in /…/ kot vlada ne znamo dovolj učinkovito /…/ komunicirati. Velikanski problem pa je tudi v slovenski naravi« (- t.j. državljanov RS, ne v lepi pokrajini, B.M.),«da vedno išče slabe stvari in se noče pohvaliti z dobrim.«
Za večje zadovoljstvo »bo pač potrebno nekaj časa, da ta pozitivna dejstva vsi začnemo prepoznavati kot nekaj, kar se dejansko dogaja in je tudi rezultat skupnega dela.«
(Bo vlada spremenila način komuniciranja?)
Naučiti se moramo, pravi minister, »jasno in enostavno komunicirati z dejstvi, tako bomo tudi pridobili zaupanje medijev in javnosti, da bodo bolj pozorni na pozitivne novice in ne samo na iskanje slabosti.«
(Je M. Cerar pri delu dovolj odločen?)
Ministru se zdi »odličen predsednik vlade, ki ima jasno vizijo in jasno izpolnjuje že pred volitvami obljubljene smeri delovanja vlade: zavzemanje za pravno državo, urejene in stabilne javne finance, zaupanje, spremembo političnega dialoga. Cerar, kar kažejo tudi rezultati, to vlado odlično vodi.«
(Nadaljujejo se pogajanja s sindikati javnega sektorja. Boste res popuščali le pri regresu?)
»Smo v veliki stiski, ker imamo premalo razumevanja na sindikalni strani. Njihove zahteve ostajajo izjemno velike, kljub povečanju stroškov dela v zadnjih dveh letih za več kot 200 milijonov evrov. /…/ Iščemo možnosti finančnega približevanja, čeprav /…/ so te izjemno majhne.«
Pričakujemo, »da bodo sindikati pripravljeni na izboljšave v sistemu nagrajevanja javnih uslužbencev.«
(Kaj pa varčevalni ukrepi?)
»Dejstvo je, da plače zaposlenih v javnem sektorju rastejo. Vendar /…/ v naši državi več porabimo kot ustvarimo« in temu moramo prilagoditi »dinamiko sproščanja ukrepov. Če bi se sprostili vsi ukrepi naenkrat, bi nas to prisililo v novo zadolževanje«.
(Kako do izboljšav v sistemu nagrajevanja uslužbencev?)
Poleg denarja »potrebujemo tudi minimalne popravke v zakonodaji, ki jih po sedanji ureditvi ne moremo storiti brez soglasja sindikatov. Zato tako vztrajno apeliramo na sindikate, da se začnemo pogovarjati o učinkovitosti nagrajevanja.«
»Naša ideja je, da se postopno zmanjšuje število avtomatičnih napredovanj in /…/ povečujejo sredstva za nagrajevanje uspešnosti.«
(In druga stran?)
»Sindikati se sploh nočejo pogovarjati o /…/ spremembah plačnega zakona«, kar onemogoča izboljšave v javnem sektorju, ki so jih vladne stranke obljubile volivcem.
(Sindikati so proti nadaljevanju varčevanja…)
Minister pravi, da ne razume, »kako lahko govorimo o ultimatih in celo stavki v času, ko se je v dveh letih povprečna plača javnega uslužbenca dvignila za več kot 1000 evrov letno in še raste. Pogajanja tečejo. Iščemo rešitve, ki so dobre za to državo, ne pa za posameznega sindikalnega vodjo in posamezen sindikat.«
(1000 evrov letno, je 83 evrov mesečno. Bruto ali neto?)
»Pri plačah vedno govorimo o bruto zneskih.«
(Je to povečanje predvsem zaradi višjih nadpovprečnih plač?)
Vsak si lahko pogleda delitev sredstev »na spletni strani Portal plač http://www.pportal.gov.si/ , kjer smo pred kratkim objavili vse plače v javnem sektorju v depersonalizirani obliki.«
(Na portalu ni podatkov po starostnih razredih…)
»Tam so vse bruto plače, vsi dodatki po posameznih organih in resorjih.«
Problem plačnega sistema je »senioritetno naravnan način nagrajevanja. /…/ javni uslužbenci dobivajo dodatek na delovno dobo, nekateri tudi dodatek na stalnost /…/ imamo /…/ avtomatizirana napredovanja, ki precej prispevajo k plači.
Takšen sistem je krivičen do mlajših delavcev in ne odraža /…/ rezultatov dela.«
(Napovedan je shod zaradi plač pomočnikov vzgojiteljic. Sodelujete s šolsko ministrico?)
Lani, pravi minister, »smo se zavezali, da bomo sistematično pregledali anomalije v plačnem sistemu in jih odpravili. /…/ Delovna skupina je imela že 15 srečanj«, tudi o pomočnikih vzgojiteljic. »Vztrajam pa, da se te anomalije odpravljajo skupaj z vsemi drugimi. /…/ govorimo o stotinah delovnih mest«.
(Sodelujete pri tem s sindikati?)
Sindikati so se zavezali, da bodo v delovni skupini aktivno sodelovali, a še niso imenovali predstavnikov. Predlog odprave plačnih nepravilnosti jim je že bil posredovan.
(Policistom ste plače povišali, bodo zdaj pritiski drugih poklicnih skupin?)
Da, to uvrščamo »v okvir odprave plačnih anomalij«. V dogovoru za lansko leto so se sindikati strinjali, da se anomalija pri policistih odpravi prej, »zaradi preteklih zavez«.
(Ste za enoten plačni sistem, proti parcialnim rešitvam?)
Ta sistem imamo, »ima dobre in slabe strani« in »omogoča stabilno obvladovanje največjega javnofinančnega izdatka, izdatka za stroške dela v javnem sektorju, ki znašajo 4,2 milijarde evrov.«
Ne sme pa biti rigiden, »ne pomeni, da imamo vsi isto plačo, ampak da vsi po istih načelih urejamo nagrajevanje.«
»Številne poklicne skupine in področja želijo izstopiti iz enotnega plačnega sistema z enim ciljem – da bodo imeli več denarja.« Tega pa v razdrobljenem sistemu ne bo več.
(Afera s honorarji – je kaj sprememb?)
»Kdo je odgovoren za neopravičeno dodeljevanje honorarjev? /…/ Vsak predstojnik javnega zavoda mora v okviru zakona poskrbeti, da preprečuje navzkrižje interesov ter da modro in zakonito porablja javna sredstva.«
»Pri omenjeni aferi sem predvsem zadovoljen z reakcijo inšpekcijskih organov, ki so profesionalno in nepristransko nepravilnosti ugotovili in vztrajali, da se odpravijo.
(Je prav, če nekdo poleg redne plače dobiva še po 4.000 evrov po avtorskih in podjemnih pogodbah?)
Ni problema, če »ne škoduje svojemu delu« in to dela »v obsegu, ki je še lahko dodatno delo«. Težko verjame, da lahko dodatno dela za 4.000 evrov. »te pomisleke imamo /…/ pri izobraževanju, znanosti, zdravstvu, šolstvu, športu in še kje.«
(Je šlo pri dodatku za stalno pripravljenost za nesporazum?)
»Ni bil nesporazum. Šlo je za napako, ki jo je ugotovil inšpektorat za javni sektor. Temu stališču so univerze odločno nasprotovale, kljub temu smo pri tem vztrajali. Napaka je bila odpravljena – zaposleni so dodatke vrnili in stalne pripravljenosti fakultete ne izplačujejo več.«
(Univerza noče vrniti sredstev šolskemu ministrstvu…)
»Problema /…/ ne poznam dovolj.«
(Odhajate v ZDA, že drugič, obiskat podjetja Facebook, Linkedin, Gogle, univerzo Stanford…)
Želimo, da Slovenijo prepoznajo kot državo, kjer je mogoče testirati uporabo digitalnih rešitev, da bi postala »primer države, ki z svojimi podsistemi aktivno vpeljuje sodobne digitalne rešitve«.
»Imamo čudovito ponudbo Oracla za sodelovanje, delamo z družbo IBM, /…/ za uspešno zagotovitev državnega računalniškega oblaka smo kot prva javna institucija na svetu prejeli Ciscov certifikat.« https://learningnetwork.cisco.com/community/certifications
Minister je optimist glede »organiziranega razvoja teh korporacij na slovenskih tleh«.

Strokovni jezik na pedagoškem področju; pedagogika, edukacija

Jezikovne zadrege. Z. Kodelja, Šolski razgledi, 16.9.2016
Tudi pri nas se »angleščina uveljavlja kot sodobna lingua franca tudi v znanosti in visokem šolstvu«; krepijo se spori med njenimi zagovorniki in »branilci nacionalnih jezikov«, piše Zdenko Kodelja (PI Lj.)
Objavljanje v angleščini je »za raziskovalce in univerzitetne učitelje nuja.« Ne samo zaradi večjega dosega objav, »temveč tudi zaradi že pred leti uveljavljenih metodologij vrednotenja znanstvenih člankov, ki dajejo prednost objavam v indeksiranih revijah, z visokimi faktorji vpliva, te pa so večinoma v angleškem jeziku. Take objave prinašajo več točk število točk pa je pomembno merilo pri habilitacijah in pridobivanju raziskovalnih projektov.«
»A objavljanje v angleščini ni brez težav«. Ne misli le na tiste zaradi pisanja v tujem jeziku, »temveč tudi na terminološke probleme« predvsem v družboslovju in humanistiki. Kako prevesti za stroko bistvene izraze?
Eden takšnih je 'pedagogika' in njegove izpeljanke.
V kontinentalni Evropi (- t.j. brez VB/UK) se je izraz 'pedagogika' uveljavil pod vplivom nemških avtorjev. Ti s Paedagogik https://de.wikipedia.org/wiki/P%C3%A4dagogik »označujejo posebno filozofsko ali znanstveno vedo o vzgoji in izobraževanju, ki se kot ena od akademskih disciplin poučuje na univerzah.« Isti izvir in pomen ima tudi v drugih (romanskih, slovanskih) jezikih, npr. pedagoia, pedagogie, pedagogija.
V angleškem jeziku je drugače, tam prav tako iz grščine izvirajoči izraz pedagogy pomeni »metodo ali teorijo poučevanja (- metodiko, didaktiko, B.M.). Podobno je z izrazom pedagics http://www.thefreedictionary.com/pedagogics .
Kljub svojemu (angleškemu) pomenu pa pedagogy in pedagogics nekateri »celo v strokovnih slovarjih uporabljajo kot angleški prevod besede 'pedagogika'«, piše Z. Kodelja. To je napačno, zato nastane terminološka zmeda.
Kontinentalnemu (nemškemu) konceptu in izrazu za 'pedagogiko' »v angleško govorečih deželah« ustrezajo drugi izrazi. »V ZDA /…/ fondation of education, v Angliji pa educational theory
V obeh primerih gre za »teorije ali doktrine, ki utemeljujejo praktično delo učiteljev in vzgojiteljev.« ne gre za strogo »znanstvene teorije, kakor jih opredeljuje pozitivistična znanost«, meni Z. Kodelja.
(- Tudi z 'znanostjo' / science so težave, zlasti izven kontinenta večkrat pomeni naravoslovje, B.M.)
Znanost-i o vzgoji in izobraževanju se običajno imenujejo 'science of education', la science de l'education, Erziehungwissenschaft , sem spadajo npr. »sociologija izobraževanja, ekonomika izobraževanja, zgodovina šolstva in druge pedagoške vede, torej znanstvene discipline, ki jim ni mogoče zreducirati zgolj na /…/ empirične vede.« Včasih je med te znanosti, »ki jim pri nas pravimo edukacijske vede, uvrščena tudi filozofija vzgoje /…/. V vsakem primeru pa se edukacijske vede razlikujejo od pedagogike.«
Z. Kodelja, ki torej pojmuje 'pedagogiko' kot ožjo, teoretsko, vedo, navede par primerov.
Pedagoški inštitut (PI http://www.pei.si/ ) ob ustanovitvi »zamišljen kot raziskovalna ustanova, ki se ukvarja z empiričnimi pedagoškimi raziskavami, pozneje pa je začenjal razvijati raziskovanje v kontekstu širše pojmovanih edukacijskih ved. Zato angleški »Educational Research Institute« celo ustrezneje označuje njegovo zdajšnjo dejavnost kot slovenski izraz« (PI).
Tudi naše pedagoške fakultete so ubrale podobno pot in se v angl. imenujejo »Faculty of Education«. (PeF UL, PeF UP, http://www.pef.uni-lj.si/index.php?id=12 , http://www.pef.upr.si/eng/ , najbrž tudi PeF UM: http://www.pef.um.si/... , B.M.)
Z. Kodelja poudarja, »da ne gre zgolj za terminološke zagate, temveč /…/ za konceptualne, ki jih ni mogoče razrešiti na ravni jezika, če jih nismo prej na ravni teorije« (- teorij?, B.M.) »in z njimi povezanih konceptov.«

;Znanost, tudi lažna, ideologija; odnos do strokovnjakov

Ideologija napoveduje vojno znanosti. M. Gams, Delo, 17.9.2016
O današnji družbeni klimi, kjer se dejstva zamolči, izkrivi in se strokovnjakom posmehujejo, piše Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije (IJS, LJ.) Postalo je »družbeno sprejemljivo, da so se svetovni in slovenski strokovnjaki začeli prodajati ideologiji /…/.
Na rastočo ideologizacijo znanosti, piše, je lani opozoril National Geografics in izpostavil trditve:
»Podnebne spremembe ne obstajajo. Evolucija se nikoli ni zgodila. Ljudje nismo pristali na Luni. Cepljenje lahko povzroči avtizem. Genetsko spremenjena hrana je škodljiva.«
(- http://www.nationalgeographic.com/ ; poglej tudi 'risanko': https://www.youtube.com/watch?v=8e1XX-ngJcc , B.M..)
Pri nas je Mišo Alkalaj, IJS, nasprotnik teorije o globalnem segrevanju, o tem pisal v reviji ŽIT http://www.tzs.si/e-knjigarna/revija-zit/letnik-2016 , objavil pa je tudi knjigo: Podnebna prevara, znanost in politika podnebnih sprememb; dostopna je na spletu.
Čeprav je danes pravilnost trditev preprosto preveriti – z »angleško ali slovensko Wikipedijo, največjo in najkakovostnejšo strokovno enciklopedijo« najdemo veliko trditev, ki nasprotujejo tistim o škodljivosti cepljenja, podnebni prevari, ne-evoluciji ( t.i. kreacionizem).
(- Pojem 'ideologija' npr. pojasnjuje 'slovenska': https://sl.wikipedia.org/wiki/Ideologija in obširneje 'angleška' https://en.wikipedia.org/wiki/Ideology , B.M.)
»Zakaj vseeno pol Američanov meni, da obstajajo angeli in jih 40% meni, da je Zemlja stara 10.000 let? Najbrž gre za spoznanje /…/, da bodo z uveljavljanjem svoje miselnosti bolje živeli. Znanost in dejstva so nepomembna, gre za prevlado ene skupine nad drugo. Verjetno /…/ tudi mediji /…/ sužnji elit /…/ uspešno manipulirajo z množicami. /…/ Rubrike, kakršna je ta v Delu (Gostujoče pero), so bele vrane, zadnji ostanki svobodne misli.« (- No, ta trditev je nekoliko pretirana, če pa drži, in če (se) že hvalimo, prištejmo sem vsaj še te Poglede na www.nsdlu.si …, B.M.)
»Zakaj veliko ljudi /…/ ne cepi svojih otrok, tudi pametni in izobraženi posamezniki? /…/ da gre za propagando multinacionalk, /…/ da je veliko stranskih učinkov itd.
Franc Strle, predstojnik infekcijske klinike (UKC, Lj., tudi akademik: http://www.sazu.si/clani/franc-strle ): »Če je v prometnih nesrečah v 9 od 10 primerov bolje imeti pripet varnostni pas, je bolje cepiti v 99 od 100 primerov.«
Zakaj imamo, (se) sprašuje M. Gams, »obvezno zapenjanje varnostnih pasov, obvezno osnovno šolo, starši pa /… ne dajo cepiti svoji otrok in jim s tem stokrat verjetneje škodijo kot koristijo, pa še drugim /…/ kako lahko popolnoma v nasprotju z medicinsko stroko /…/ zmaga ideologija, ki škodi otrokom z utemeljitvijo, da je ta dobra za otroke?«
M. Gams http://dis.ijs.si/mezi/ navaja še nekaj domačih in tujih primerov, npr. demografski upad, privatizacija/ prodaja podjetij in dokazana škodljivost kajenja ter sklene:
»Stroka in znanost sta ali bi vsaj morala biti sinonim za resnico in napredek. Zaradi vse večje ideologizacije in zato, ker elite vse bolj obvladujejo kapitalski in medijski prostor, se pojavljajo čedalje večje etične dileme tudi v znanosti.« Zato bi bilo »dobrodošlo, da damo /…/ stroki osrednje mesto /…/ tudi v vsakdanjem življenju« in »se ne pustimo zavesti rastoči ideologiji in spletkarjenju, ampak damo prednost dejstvom, poštenju in dobrim medčloveškim odnosom.«

Kroženje znanstvenikov; ocenjevanje projektov, v EU in doma; ARRS

Slovenski baroni znanosti koncentrirajo moč. Lidija Pavlovčič, Delo, 15.6.2016
Že več let opozarja Urša Opara Krašovec (FE UL) na absurde ocenjevanja projektov v agenciji ARRS.
V tem pogovoru očita https://www.arrs.gov.si/sl/, da »se ne prijavlja na razpise« EU in »ne prerazporedi sredstev tako, da bi omogočili kroženje znanstvenikov in tudi vrnitev domov.«
»Zavajajo nas z izjavami, da je težko privabiti domov slovenske znanstvenike v tujini«, pravi.
L. 2001 je bila podoktorska štipendistka programa M. Skladovske Curie v Nemčiji in ima izkušnje z vračanjem v domači raziskovalni prostor. Zato jo razburilo razkritje, da se ARRS že 5 let ni prijavila na razpis EU za program MSCA Cofond, ki spodbuja kroženje znanstvenikov. Smo edina država, ki v zadnjih letih ni pridobila sredstev iz te sheme.
(- Glej njen članek: http://www.kvarkadabra.net/2016/08/arrs-cofund-msca/ , B.M.)
(Zakaj ARRS tega ne naredi?)
Problem razpisov za mlade raziskovalce in podoktorande je v pravilniku agencije.
Denar se »ne deli mladim raziskovalcem, ampak njihovim mentorjem. ARRS od l. 2015 po nenavadni formuli dodeli določeno število mest kar programski skupini /…/ za nekaj let vnaprej«. To je odvisno od ocene, ki jo dobi programska skupina. »Vodja skupine pa določi, komu bo dal mentorstvo.« Sebe lahko določi za mentorja (samo) vsako drugo leto. Pri »določanju mentorjev ni niti pomembna njihova sposobnost za vodenje študentov, ampak zgolj prijateljsko dodeljevanje mentorstev. Pomembneje je, kdo bo mentor, kot pa vsebina programa. Pri vsem tem mladi raziskovalci nimajo nobene besede in tega na agenciji nočejo odpraviti.«
(Pravilnik…)
Novi pravilnik je glede ocenjevanja v nasprotju s pravili, ki veljajo za izbor projektov v programih EU Obzorje 2020 in Evropskega raziskovalnega sveta. Problem je v dvofaznem postopku (po 91.čl.), pri čemer se lahko vodja skupine odloči, da se nek projekt neposredno uvrsti v 2. fazo. Tako »imamo izbrance«, ki jih imenujejo vodje programskih skupin. »To so slovenski baroni v znanosti, ki koncentrirajo moč, kar je naš osnovni problem.«
(.. ustreza interesom določenih omrežij?)
»Njegov namen je ohraniti moč programskih skupin. Tak sistem ustavlja ideje in konkurenco.«
»Drug absurd je določilo, da lahko znanstveni svet agencije do 5% sredstev na kateremkoli razpisu agencije oblikuje po svoje. Svet mora sicer obrazložiti zakaj nekdo nujno potrebuje projekt, a kljub temu je takšen privilegij nenavaden.«
(Opozarjate, ali vas poslušajo?)
»Na absurde našega sistema opozarjam ARRS že več let, pa se nič ne spremeni. Znanstveni svet agencije bi moral voditi znanstveno politiko, med drugim tudi to, kako pridobiti čim več evropskih sredstev.« Tudi iz MSCA Cofund-a. https://www.euresearch.ch/en/european-programmes/horizon-2020/excellent-science/marie-sklodowska-curie-actions/
(Že 13 let ste med ocenjevalci EU projektov. Kje se zapleta pri nas?)
»Bruselj zahteva, da se ocenjevalci uskladimo in napišemo skupno mnenje oz. oceno.« Vsak mora svojo oceno utemeljiti, npr. zakaj je prebojen, zakaj ne prinaša nič novega. »Sledi kresanje mnenj in argumentov« osredotočeno »na presojo idej v projektu. V Sloveniji pa ocenjevalci ne vedo, ka se zgodi z njihovo oceno, potem ko jo oddajo agenciji.«
»Nesmisel starega pravilnika, po katerem /…/ še letos ocenjujejo projekte, je v tem, da dva ali celo trije ocenjevalci zapišejo vsak svojo oceno in jo posredujejo panelu. Ta pa, čeprav ni prebral projekta, odloča o oceni. Lahko se odloči za visoko, nizko ali povprečno.«
Novi pravilnik ARRS je ta nesmisel odpravil, prihodnje leto bo potrebno »usklajeno poročilo ocenjevalcev projekta«.
(So tudi pri evropskih projektih pomembne točke za objave?)
V Obzorju 2020 ne. https://ec.europa.eu/programmes/horizon2020/
»V Bruslju ocenjujejo najprej idejo, /…/ pa še znanje in izkušnje raziskovalca ter to ali ima na voljo opremo /…/ za izvedbo projekta.«
Tudi »pri evropskih projektih ni vse prav enostavno«, poudarja, »toda /…/ ni toliko nepotrebnega formalizma kot pri nas.«

Izobraženci, pisatelji, kulturniki; kristalni čas in prostor, njihov in naš; za slovensko besedo; minevanja

Kristalni čas. Preprosta izpoved o osnovnih stvareh življenja. V.P.S., Delo, 15.9.2016
Časnik je začel v podlistku objavljati roman Kristalni čas (Beletrina, 2. izd., 2016), ki ga je žirija literarnih kritikov razglasila za najboljši slovenski roman v zadnjih 25 letih.
Gre za literarizirano avtobiografijo Lojzeta Kovačiča, ki v njem obsesivno opisuje različne časovne izseke, tematike, aspekte svojega življenja, ki se zlivajo v pripoved o človeški eksistenci in usodi.
Pisan je v obliki dnevnika (1988, 1990) a se »neprestano vrača v otroštvo, v rodni Basel (Švica), razmišlja o selitvi v Jugoslavijo, o svojem delu v Pionirskem domu, o bolezni /…/, smrti, Bogu«, o svojem ljubezenskem življenju. O svojem romanu je dejal po podelitvi nagrade Kresnik https://sl.wikipedia.org/wiki/Kresnik_%28nagrada%29 :
»Človek med naključjem in nujnostjo. Naključje, da smo prišli na svet, ko pa vdihnemo /…/, nas že vključijo v nujnost: v graditev civilizirane družbe, zakonov, predpisov.«
V Intervjuju za Delo pa, da je »nekakšna preprosta izpoved o osnovnih stvareh življenja, v katerem je glavno vlogo imela ljubezen.«
Njegova mama je bila Nemka, oče Slovenec. L. 1938 so bili iz Švice izgnani v Jugoslavijo kjer so živeli v revščini, najprej na Dolenjskem, nato v Lj. L. 1944 je umrl oče, nato še mati v begunskem taborišču. V Lj. je Kovačič »obiskoval osnovno šolo, gimnazijo in pedagoško akademijo. Bil je sumljiva oseba; zaprt 3 mesece l. 1945 in še pol leta v JLA l. 1947. Nato je delal kot dopisnik pri Mladini, kot urednik, podjetniškega časopisa, od 1963 kot umetnostni pedagog v Pionirskem domu. Imel je težave z oblastjo tudi v 50-tih letih, konec 60-tih pa je postal cenjen avtor.
Njegova pomembnejša dela: Ljubljanske razglednice (1956), Ključi mesta (1967), Deček in smrt (1968), Sporočila v spanju – resničnost (1972), Pet fragmentov (1981), Prišleki (1983-85), Basel (1986), Prah (1988), Kristalni čas (1990), Zgodbe s panjskih končnic (1992), Vzemljohod (1993), Književna delavnica – šola pisanja (1997), Otroške stvari (2003) in Tri ljubezni (2004).
(- Mateja Komel Snoj avtorica knjige Fragmenti prišleka je o romanu in o pisatelju (https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Kova%C4%8Di%C4%8D 1928-2004) povedala: http://www.delo.si/kultura/knjiga/kresnik-25-kristalni-cas-kot-obracun-s-samim-seboj.html , B.M.).
- V teh Pogledih bomo objavljali izbrane povzetke nadaljevanj, objavljene do konca decembra. Z njimi želim nakazati kontekst ob-likovanja (mladih) izobražencev sredi 20. stoletja in razmišljanja (par desetletij starejših) v kristalnih časih tiste slovenske pomladi. B.M.)

Kristalni čas
. Lojze Kovačič. Podlistek. 1., Delo, 15.9.2016
https://sl.wikipedia.org/wiki/Kristalni_%C4%8Das
»'Spoznavam sebe, da bi spoznaval tebe. Sv. Avguštin. /…/
23. julij 1988.
Kašelj in tema. /…/ Ko se prebujam, okolica najprej dobi sive oboke, nato posameznosti /…/ zažvenketa kot slabo vstavljena šipa v oknu mestnega avtobusa, ki se pelje nekje zunaj, kdove kje po Hošiminhovi cesti. Nato pridejo sedeži iz plastificiranega lesa /…/ žarnica v senčilu na stropu /…/ nato se oglasijo zvočni predmeti, ki jih kot branjevci na trgu od daleč kričijo vame /…/.
Vrnitev med stvari, barve, oblike pojavov /…/ mi poveča grozo kakor prvi dan v šoli, vstop v razred s klopmi, tablo, računalom, zemljevidi in kraljevo sliko za katedrom, s strašnimi, v učitelje preoblečenimi orožniki. /…/
Kot rojstvo je /…/ zdaj vem, kam sem prišel in kako se bo odvijalo vse v tej hali sveta, v kateri že pospravljajo, kar so ravnokar naredili in delajo drugo, kar bodo takoj spet odvrgli v smeti. /…/
Je utrujenost, zmeraj z novo energijo osvežena /…/ najbrž po starših, katerim sem se rodil pozno in tako prišel na svet z dvojnimi izkušnjami njune eksistence.«

Kristalni čas
. Lojze Kovačič. Podlistek. 2., Delo, 15.9.2016
»Da bi umiril svoje, grem na pregled v ambulanto. /…/'Mislite, da bo izbruhnila državljanska vojna?' me vpraša zdravnica – to zaradi množic, ki se zbirajo okrog« (- nekdanje avstrijske, na Roški c.) »Domobranske kasarne, v kateri poteka vojaški proces proti trem civilistom in enemu podoficirju. /…/
(- https://sl.wikipedia.org/wiki/Proces_proti_%C4%8Detverici , tudi 'JBTZ', B.M.)
Komaj čakam, da pridem na cesto in da se bom doma vrgel na posteljo. Veliko ljudi /…/ leži takole popoldne ali vse sobote ali nedelje, ker jih izčrpava živčna brezdelnost v službi ali moralna neobveznost do dela oz. jim to komodnost /…/ omogočajo še zadnji difuzni konci socializma. Kakšen tempo v New Yorku /…/ in kakšna počasnost tule. Na ulici, po trgovinah, v političnih pričkanjih na TV… Zvečer, ko ležim pred minivizorjem, se hčerka nagne skozi okno /…/ v meglo, v katero je zavito vse Ljubljansko polje, delovišče z žerjavi, drčam, kesoni v gramozni jami. /…/ v 6. nadstropju železobetonske stolpnice. Zrak /…/ je veliko boljši kot dve nadstropji nižje.
K hišici*pride veliko ljudi. *počitniška hišica Društva slovenskih pisateljev.«(- nad Portorožem?, B.M.)
A. , inž. za turbine, je dolginast suh 60-letnik izbritega obraza /…/ ves čas se giblje, to mu je usojeno.
/…/ Povsod /…/ najde ali si naredi delo. /…/ Ko ni nobene zaposlitve več, načne eno od vprašanj, ki jih ima že dolgo na zalogi. /…/ Npr. 'Ali marksizem v današnjem času še lahko jemljemo resno. Ali: 'Mi lahko kdo razloži, kaj je pravzaprav abstrakcija in kaj ni?'
R. , komercialist osivelih senc, v obleki iz /…/ platna, sedi na štoru, ko se meso peče na žaru. Je prilagodljiv človek. Vse življenje že govori kot časopis: hudim rečem seka glave, trpnim jih zvečuje. /…/ Časopis je zanj objektivno ogledalo. Večno sem v sporu z njim. Zmeraj vlači ugovore iz tiskanih virov.«

Kristalni čas
. Lojze Kovačič. Podlistek. 3., Delo, 15.9.2016
(O R., komercialist, s katerim se pisec pogovarja o sojenju JBTZ, B.M.)
»Zdaj ob vojaškem procesu proti trem civilistom in enemu vojaku rezonira /…/ natanko kakor vsi; na isti način kot oni /…/ gleda proti temu 'našemu obzorju' – kakšen horizont neki je to? /…/ Moji ugovori /…/ izhajajo splošnega /…/ jedra te pravde. Kdor je /…/ stal pred vojaškim sodiščem /…/'pred 38 leti' – danes ne prenese nobene lopovščine pred sodnim stolom. /…/ R. hočem spomniti na spore, ki sva jih imela, ko so bili podobni /…/ primeri /…/ pred javnostjo že v kali zadušeni /…/. Njegov ugovor je: 'Ampak zdaj je lonec prekipel!'«
»B. je literarni zgodovinar, počasen, staromoden, zlagoma govori in deluje, zlagoma utemeljuje; /…/ Radi ga poslušajo, /…/ kako se ves čas trudi /…/ sestaviti resnico, kako menjava in obrača pojme /…/ Ljudem je pri srcu zaradi analiziranja, ne sinteze.«
»E., mlad, suh, strasten kot pajek, je po poklicu fizik; ko odpre usta – v restavraciji pred nunsko gimnazijo – samo še govori. NI mogoče poseči vmes. Njegovo izhodišče je, da se mora človek seznaniti z vsemi rečmi, kar jih je, z vsemi vedami, znanostmi, tehnikami, če hoče obvladati življenje in razlagati svet z vehemenco, s kakršno so se odlikovali v renesansi. Govori, govori, govori. /…/ Tu in tam citira nekaj, kar je že povedal drugje /…/ ali si zapisal doma /…/ pavza /…/ ter pasažo dokonča z neučinkovito intonacijo. To ga jezi.«

Novo pisateljsko društvo. 'Kulturniški sindikalizem prepuščamo drugim'.
Valentina Plahuta Simič, Delo, 211.9.206
Združenje za slovensko besedo (ZSB) je po mnenju njegovega predsednika Staneta Grande, zgodovinarja: » Skupina ljudi katerih glavni način javnega dela je pisana beseda« (- o njih glej npr. http://www.politikis.si/?p=173233 B.M.) , ki »je že dolgo iskala način, kako bi bila bolj navzoča v javnosti. Intenzivneje /…/ ob spoznanju, da slovenska kriza ni predvsem ekonomska, ampak vsesplošna, posebno v zadnjem času, ko hočejo izriniti slovensko besedo z univerze, ukinjajo šole v obmejnem prostoru, drastično zmanjšujejo skrb za Slovence v zamejstvu…«
(Je za članstvo pomembna ideološka usmerjenost?)
S. Granda: »Ideološke in druge orientacije so /…/ stvar preteklosti. Slovenstvu v vseh pojavah in oblikah dajemo prednost pred ideološkimi opredelitvami. /…/ Smo za odprtost, proti ekskluzivizmu in elitizmu ter drugim nečednostim v medčloveških odnosih. Osebno mislim, da bi morale biti demokratičnost, strpnost in pripadnost slovenstvu temeljne vrednotenja ZSB oz. kriterij za članstvo.«
(Nekateri so za, drugi proti novemu združenju.)
Ifigenija Zagoričnik, pesnica meni, da naj bi za slovensko besedo literati, prevajalci in publicisti »skrbeli tudi brez posebnih društev. Nisem šla /…/ ker se mi to združenje zdi nepotrebno.«
Milček Komelj, akademik, umetnostni zgodovinar, pesnik, deluje tudi v gibanju 'Zagovor slovenščine'. (- glej objave na to temo: http://www.zagovor-slovenscine.si/objave/ , B.M.)
»Slovenščina nas kot narod usodno določa, zato si moramo /…/ prizadevati za ohranitev njene veljave na vseh področjih javnega življenja.« Ta čas najbolj »v nasprotovanju predlagani noveli zakona o visokem šolstvu. »V svetu za visoko šolstvo sem zaradi nesprejemljivega uvajanja predavanj za slovenske študente v angleščini na javni univerzi celo edini glasoval proti tej noveli. Zato ne čutim potrebe, da bi se vključeval še v novonastalo društvo«, o katerem je izvedel iz medijev.
Božidar Novak, publicist: Glede na to, da se je /…/ v prvih dneh v združenje vključilo več kot 100 slovenskih literatov, prevajalcev iz publicistov, iz Italije, Argentine, Avstrije in Slovenije, je očitno, da je bilo potrebno. /…/ V združenju morami čimprej začeti pomagati mladim literatom, saj jih je veliko na robu eksistence. Prav tako /…/ v uresničevanje avtorskih pravic pisateljev, pesnikov, prevajalcev in publicistov.«
Janko Kos, literarni zgodovinar, akademik, pozdravlja »vsako društvo, ki se zavzema za obrambo slovenščine in sem tudi pripravljen biti njegov član«; to ni stanovsko, pisateljsko, pač pa »družbeno-civilno združenje.«
Niko Grafenauer, pesnik, urednik, ki sicer nima slabih izkušenj z Društvom slovenskih pisateljev http://www.drustvo-dsp.si/ vendar opaža, da »so se v mnogih institucijah, tudi v kulturi, ohranili stari vzorci delovanja«; čedalje večja je vloga »klik in lobijev«. Zato je pobudo o ustanovitvi še enega društva sprejel z odobravanjem, a ni prepričan, da bo »kaj bistveno pripomoglo k izboljšanju položaja pisateljev v družbi. Bojim se, da bo prispevalo k še večjemu preklanju in sporom, ki so v pisateljskem občevanju povsem običajen pojav. Ampak vseeno: dajmo se presenetiti. Zato sem za novo društvo.«
Tamara Geiser Pečar, zgodovinarka: »V Sloveniji ni ravno običajno, da ljudje različnih svetovnonazorskih prepričanj in drugačnih mnenj izmenjajo svoje argumente, ne da bi si stali nasproti kot sovražniki. Pogrešam odprt dialog. Zato od novega društva pričakujem, da bodo tisti, ki so ga vajeni, kulturo dialoga vnesli v naš prostor. Pomemben cilj bo izmenjava mnenj o družbenih vprašanjih.

Pisanje esejev je pot v neznano. V. Plahuta Simčič, Delo, 20.9.2016
Filozof Robert Simonišek (*1977 http://www.ludliteratura.si/avtor/robert-simonisek/ ) je doktoriral iz umetnostne zgodovine (FF UL) in doslej izdal tri pesniške zbirke je za zbirko esejev Trk prostorov, Litera dobil Rožančevo nagrado https://sl.wikipedia.org/wiki/Ro%C5%BEan%C4%8Deva_nagrada
V esejih npr. piše o lovu na živali in na pojme; za obojnega je pomembna »osredotočenost, pozornost in intuicija«; imata pa tudi podoben kontekst nasilja.
(Lov, t.j. ustvarjanje se dogaja na določenem ozemlju, prostoru, času..)
V esejih, pravi, med drugim spregovori »o tem, kako domišljija zapolnjuje praznino, kako smo ujeti v nasilje časa, o stereotipih med narodih ipd. /…/ o prostorih, v katerih sem bil ali sem še vedno fizično navzoč, o svojem doživljanju evropskih mest, o dojemanju slovenske mentalitete, o nasprotjih med urbanim in ruralnim ipd.«
Zaradi »digitalizacije konkretni prostor v literaturi izgublja svojo 'vrednost. /…/ Vsak individuum je edinstven presek tovrstnih realnih in 'imaginarnih', seveda tudi sanjskih prostorov.«
(Potujete, da razmišljate?)
»Naša življenja so vedno bolj nadzorovana in 'izleti', ki bolj odpirajo vprašanja kot ponujajo enoznačne odgovore, so vedno bolj potrebni. Premalo se sprašujemo. Ne znamo izraziti lastne volje. Fizični premiki po Evropi so bili del moje realnosti in hotel sem jih vplesti v premišljevanja.«
(Kot pisec potuješ…)
»… skozi zgodovino, umetnostna obdobja, literarne svetove, emocije, nezavedno ipd. /…/ Sicer pa premikanje v oddaljene kraje /…/ ni nujen pogoj za ustvarjanje. /…/ Če potujemo dovolj daleč, najdemo, kar je blizu, pri roki. Ta 'daleč' lahko dosežemo tudi v gozdu blizu doma.«
(Ste v Celju odrinjeni od prestolnice?)
»Tudi ko sem živel v Lj. nisem imel občutka, da sem del kulturnega establišmenta. /…/ Ves ta cirkus z uveljavljanjem, promocijo in bojem za točke mi je bil nekako tuj.« Pomembna so srečanja z osebnostmi.
Rad se vrača v prestolnico, a distanca, pogled od zunaj, mu je pomagala, se je osamosvojil.
»Sicer pa se svojega doživljanja urbanega, razlik med mestom in metropolo, ki je v Sloveniji nimamo, dotaknem tudi v eseju Mesto in jaz.« (- In v pogovoru: https://www.dnevnik.si/1042659797, B.M.)

Na obisku. Zlato srce življenja. Mankica Kranjec, Nedelo, 18.9.2016
Pisateljica in publicistka Manca Košir, avtorica stotin novinarskih prispevkov, poljudnoznanstvenih knjig in znanstvenih člankov ter 18 knjig https://www.blogger.com/profile/08707529989081888611, ima v stanovanju v Šiški, nasproti Plečnikove cerkve, bogato knjižnico, sicer brez kuharskih knjig.
Na policah (- čez celo steno do stropa) obiskovalka opazi »Malega princa, pa knjigo Jorgeja Bucaya, Globalnega miinotavra Janisa Varufakisa, Stečka Kosovela pa knjigi o Fridi Kahlo in Zoranu Mušiču, /…/ kup poezije na mizi, Vojnovićev roman Figa ter Kronosovo žetev Mojce Kumerdej
To je »petina knjižnice, ki sem jo imela v prejšnjem domovanju«, pravi. »Štiri petine knjig sem oddala. Nobelovce sem podarila Domu Janeza Krsnika /…/, Veliko knjig sem podarila škofijski gimnaziji. Nekatere sem podarila prijateljem filozofom. Takoj po upokojitvi pred več kot 10 leti (- delala je na FDV UL) pa sem oddala tudi vso svojo strokovno knjižnico«, pripoveduje.
Ob selitvi je podarila tudi veliko oblačil in predmetov.
»Človek s selitvijo sklene nek cikel svojega življenja. Za /…/ življenje potrebujemo malo stvari in veliko ljubezni«, razloži in na mizico položi zlato srce, ki ga je ustvaril Oskar Kogoj. http://galerijaoskarkogoj-sp.si/kamen_kovina.php »To je spomin na mojo mamo, ki je bila srce naše družine.«
Z očetom jo je, tudi v pismih, spodbujala na njeni poti.
»Včasih je veliko potovala v tuje kraje, danes pa raziskuje zlasti svoj notranji svet«, piše M. Kranjec.
Na zgornji polici je njena knjiga Darovi minevanja. »Več kot 10 let sem že prostovoljka Slovenskega društva Hospic. Spremljala sem veliko umirajočih. V knjigi so zapisane moje izkušnje in misli, pa tudi pisma sedmih posameznikov, s katerimi sem se dopisovala o smrti in umiranju« pove in razkrije, da je ravnokar končala svojo 19. knjigo.
»Predvčerajšnjim sem oddala zadnje strani Človeške ljubezni. V njej si dopisujem s psihoterapevti«. Hvaležna jim je, »da so se mi odprli in z mano delili pripovedi o ranah, strahovih, travmah, žalostih, osebnostni rasti in upanju«, razkrije nekaj utrinkov.
Danes si dopisuje po e-pošti, a ji je še vedno lepo dobiti klasično pismo /…/«videti pisavo in razpoloženje /…/.«

Preberite, poglejte, pobrskajte, premislite

Pod Marijo Magdaleno 'skrita' Primičeva Julija? Vojko Urbančič, Delo, 21.9.2016
http://www.delo.si/ozadja/julija-si-to-ti.html
V Dolenjskem muzeju v Novem mestu http://www.dolenjskimuzej.si/si/ je slika portretista Matevža Langusa (1792-2855), ki sicer predstavlja sv. Marijo Magdaleno, http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/marija-magdalena-manjkajoca-boginja-v-krscanskem-panteonu.html vendar je izvedenec ugotovil, da je pod njo slika Julije Primic, por. Scheuchenstuel, L. 1938 se je poročila z njim in živela v Novem mestu, kjer je pokopana na šmihelskem pokopališču.
(- Kot najstnica je bila muza pesnika Prešerna, ki je v https://sl.wikisource.org/wiki/Sonetni_venec , vpletel njeno ime. Glej več o tem zakaj, in kaj je od tega ostalo na v Lj. in na papirju: http://www.rtvslo.si/mmc-priporoca/180-letnica-sonetnega-venca-in-se-neki-pozabljeni-jubilej/330018 . B.M.)

Rimljani, lokostrelci, partizani in Nemci. Sara Zupan, Delo, 19.9.2016
V Parku vojaške zgodovine http://parkvojaskezgodovine.si/ v Pivki so praznovali 10. obletnico s Festivalom vojaške zgodovine.
Ponazorili so življenje v vojaških taborih iz različnih obdobij, tu so bili »Rimljani, srednjeveški lokostrelci, avstro-ogrski vojaki iz 1. sv. vojne, partizani Nemci, vojaki Rdeče armade in ameriške vojske.« Vozili so tanki, spustil se je helikopter, bil je sejem militarij, delavnice za otroke in vojaška kuhinja. (- Na fotografiji L. Vidica šolsko letalo soko 522, ki so ga proizvajali med 1955 in 1978 v Zemunu. Glej vojaško zgodovino: https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_militaries_by_country, B.M.)

'Kar ustvariš ostane. Svetu svet. Tebi rane'. K.R., Delo, 20.9.2016
Knjigo s podnaslovom: V. Moderndorfer – učitelj, politik in raziskovalec sta uredila I. Slavec Gradišnik i J. Hudales, po simpoziju, ki je bil l. 2014 na odd. za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL.
V. Moderndorfer (1894-1958 http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi372887/ ) je bil »šolnik, pisatelj, zbiralec narodnega gradiva in etnograf, tudi zaveden Slovenec in pedagog.«
Vita Mavrič, njegova vnukinja: »Bil je strastno predan svoji poti. Verodostojen v vsem, kar je počel. Perfekcionist, /…/ ki i toleriral akademske arogance, angažiran ljudski buditelj, /…/ vzgojitelj mlajše generacije učiteljev. /…/ http://www.delo.si/kultura/razno/vinko-moderndorfer-narodopisec-z-izrazitim-socialnim-cutom.html »zanesenjak, zelo načelen in neskončno trmast Korošec /…/ idealist in altruist /…/ zelo karizmatična osebnost. Človek z 'napačnimi' lastnostmi za tiste in današnje čase'.

pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo. Matjaž Hočevar, Šolski razgledi, 16.9.2016
Boyd, B. O izviru zgodb : evolucija, mišljenje in fikcija. ZZ FF, Lj., 2016
Bauman
, Z. Postmoderna etika. ZZ FF, Lj. 2016
Čolak, A. Razpad Jugoslavije – agonija ZKJ in zadnji dnevi socialistične države. Ciceron, Mengeš, 2015.
Dawkins, R. Kratka luč v temi : moje življenje z znanostjo. Modrijan, Lj. 2016
Feigl, J. Tako mlad, pa že psihoterapevt : empirična raziskava o neposrednem akademskem študiju psihoterapije. S. Freud Univ. Press, Lj.,Vienna, 2016
Ferfila, B. Zgodovinske lepote Sirije, Irana in Bližnjega vzhoda. Demat, Lj. 2016
Humanizem in humanistika : simpozij. Adam, F. et al. Ur. N. Grafenauer, SAZU, LJ. 2016
Kos, J. Sociologija slovenske literature. Slovenska matica, Lj. 2016
Pozabljena generacija filozofov : zbornik razprav s simpozija 'O življenju in delu doktorandov F. Vebra' na FF v Lj., 2015. Ur. M. Uršič, ZZ FF, Lj. 2916
Toporišičevo leto. Ur. M. Jesenšek. FF UM, Maribor, 2016
Zasebno šolstvo za skupno dobro (Katoliško šolstvo). Ur. T. Rifel, R. Globokar, Inštitut za raziskovanje in evalvacijo, Lj. 2016

Ki pozvonklja in počohlja. Saša Bojc, Delo, 16.9.2016
Uvodu v ilustrirani antologiji Čoharije je pesmica – uganka:
Po možganih pozvonklja,
domišljijo počohlja
in nas zvabi na svoj čoln,
da nam pokaže,
da je svet lep prav zato,
ker ni popoln.

To so glavne poteze ilustratorja za mlade in otroke Zdravka Čoha, kot ga je predstavil Andrej R. Roza.
Njegovi so barvito upodobljeni (Obuti) maček, Kekec z Bedancem na vrvi, Medvedja šola, pa Rozini junaki: gospod Šilček, čofli in grdavši pa tudi škratje. »Rad rišem tudi zmaje, medvede, zverinice, živali pa karikature«, pravi.
Začel je že v zgodnje otroštvu, »po položnicah, molitvenih bukvicah svoje tete nune«, učbenikih in nemški ilustrirani leksikon starega očeta mu je bil eden od glavnih virov navdiha.
»Ko je začel študirati na ljubljanski ALU (dipl. . 1981 pri prof. Berniku), je še vladalo prepričanje, da če ne bodo slikali kot je treba, bodo postali ilustratorji, torej umetniki nižjega ranga. A tuje bil profesor Tone Rački, ki ju je s sošolcem Milanom Eričem v 3. letniku vpeljal v svet animacije in /…/ ju je tako prevzelo, da sta se sredi 80-tih let lotila prvega slovenskega celovečernega filma Socializacija bika. (1998, https://www.youtube.com/watch?v=VyGpLuWA20g, ne spreglejte, nastopa tudi znanstvenik, profesor! B.M.) Risala sta ga 10 let«, po 50.000 ročno narisanih sličicah« sta ostala »marmeladna kozarca ostankov svinčnikov, ki sta jih hodila kupovat v Avstrijo.«
Objavljal je v Cicibanu in Cicidoju, opremljal knjige z ilustracijami, npr. rezijanske pravljice Zverinice.
V 61. letu je vsako jutro malo na trampolinu, za intermezzo kitara. Ob izidu antologije se zahvaljuje »času, ki mi je bil naklonjen, ter naravi in letnim časom, ki so barvno in svetlobno tako zelo različni.« Prijatelj Erič pravi temu Čohov življenjeizem.

Triglavski narodni park med deseterico najboljših. www.theGuardian.com Delo, 21.9.2016
http://www.gore-ljudje.net/novosti/129320/
Med evropske narodne parke, »za katere verjetno še niste slišali«, je časnik Guardian uvrstil tudi Triglavski narodni park http://www.tnp.si/national_park/. Posebej je opozoril na Bohinjsko jezero http://www.slotrips.si/slo/naravne-znamenitosti/trip/1018/Bohinjsko-jezero , ki je mirnejše kot Blejsko… z otočkom. http://www.kuriositas.com/2010/12/bled-island-slovenias-fairy-tale-isle.html Priporoča planinske pohode, kolesarjenje in vožnjo s kanujem.

Poklicno izobraževanje, študij tekstila – nova moda?

Poklicno šolanje je lahko perspektivno. Milka Bizovičar, Delo, 9.9.2016
O (visokem) izobraževanju na področju tekstila govorijo predstavniki podjetij in fakultet:
Marjan Trobiš, Boxmark Leather:
»Slovenski šolski sistem na splošno v poklicnem izobraževanju ne vidi priložnosti za zaposlovanje, saj se večina /…/ usmerja v družboslovje. Tako smo priča zapiranju posameznih programov in šol, mdr. Tudi za nekatere poklice iz tekstilne dejavnosti. Kadre /…/ tako moramo izšolati sami, kar je povezano s stroški. /…/ Želimo si, da bi mladi pripoznali perspektivnost poklicnega izobraževanja ter se zanj v večji meri odločali; ne samo v tekstilni panogi, temveč povsod, kjer razpoložljivost kvalificiranega kadra zaostaja za potrebami.« (-T.j. v panogah, kjer ne dobijo usposobljenih delavcev, B.M.)
»V Sloveniji ni trenutnega zanimanja za tekstilno dejavnost zato, ker v nekaterih podjetjih niso pravočasno prilagodili ponudbe željam kupcev« in so sprejemali dodelovalne posle, kjer se dobiček seli k (tujemu) naročniku. »Nasprotno pa izstopajo podjetja, ki dokazujejo, da je uspeh z obilico inovativnosti in poguma možen, tudi v konkurenci najboljših v Evropi« in na svetovnem trgu.
Majda Sfiligoj Smole, katedra za tekstilne materiale in oblikovanje, FS UM http://www.fs.um.si/ :
»V zadnjih dveh desetletjih smo priča velikim spremembam na področju«. Evropska in slovenska tekstilna industrija ni mogla slediti tisti na Daljnem vzhodu (DV), posledica so bila zapiranja številnih tekstilnih obratov. »Z leti so prednosti DV počasi izginjale. Manjše razlike v ceni dela, zanesljivost evropske proizvodnje, /…/tehnološko zahtevnih produktov« ipd. tekstilno proizvodnjo vračajo v razviti svet. »Za to pa je potreben drugače usposobljen kader, kar zahteva tudi prilagoditev izobraževalnega sistema /…/.«
»Na FS UM na programih Oblikovanje in tekstilni materiali izobraževanje temelji na najnovejših spoznanjih na področju«, zajema »poleg potrebnih teoretičnih osnov tudi vsa strokovna znanja, ki so potrebna za /…/ inženirsko delo /…/ Študenti poglabljajo svoje znanje s področja ekologije, biotehnologije, nanotehnologije, naprednih materialov, oblačilnega inženirstva, modnega oblikovanja ter modeliranja in vizualizacije oblačil.
Opažamo, da so prav ta znanja, usposobljenost za timsko delo in interdisciplinarnost povečali zaposlitve naših študentov.« Študenti se podajajo tudi v samostojno podjetništvo predvsem na področju oblikovanja.
Andrej Demšar, odd. za tekstilstvo, grafiko in oblikovanje NTF UL https://www.ntf.uni-lj.si/ :
»Tekstil je material prihodnosti! /…/ panoga je ena največjih /…/ po številu zaposlenih kot po kapitalu, ki se v njej obrne. Tega se v Sloveniji premalo zavedamo.«
Za proizvodnjo izdelkov z visoko dodano vrednostjo podjetja »potrebujejo strokovnjake s sodobnim tekstilnim in oblikovalskim znanjem, poznavanjem materialov, samozavestjo in inovativnostjo. Takšne strokovnjake mi izobražujemo in vzgajamo /…/ na študijskih programih s področja tekstilstva, oblačilstva, oblikovanja tekstilij in oblačil ter grafike /…/ na dodiplomski, magistrski in doktorski stopnji. Sodelujemo z gospodarstvom /…/ na področjih razvoja izdelkov in tehnologij, izobraževanja ter izmenjave in prenosa znanja.
Organizacija študija v manjših skupinah, sodobna IK tehnologija, /…/ laboratorijska in strojna oprema ter odlično založena knjižnica omogočajo kreativen in projekten pristop k učenju.«

Kariera, ministrica za zdravstvo in denar; reforma, tudi trga dela

Potnica na sobnem kolesu. M. Zupanič, Sobotna priloga, Delo, 10.9.2016
Interpelacija grozi ministrici za zdravstvo Milojki Kolar Celarc (65, 39 let delovne dobe.)
Zase pravi, da je »občutljiva za socialne krivice, revščino«, piše Milena Zupanič, ki pa v starih časopisih najde drugačno podobo. Ugotavlja, daje bila vedno »del elite, ki s svojimi potezami kroji življenje ljudi. Kot ekonomistka je delala večji del v državnih službah, pa tudi v gospodarstvu. Nikoli v zdravstvu«, katerega težave so se zdaj zgrnile nanjo, potem ko sistem od. l. 1992 ni bil spremenjen.
Glavna težava je, da je denarja za zdravstvo premalo. In M. Kolar Celec se na denar spozna.
»Prvih 11 let je bila zaposlena v nekdanji Službi družbenega knjigovodstva (SDK), ki je nadzirala vse finančne tokove v državi.« (SRS) »Zatem v Slovenijalesu, /…/ l. 1993 je za 6 let postala državna sekretarka, pristojna za davke in carinski sistem.« Je »mati« davka na dodano vrednost (DDV) zaradi katerega je »zdravstvo finančno potonilo«. Ni poslušala opozoril ekspertov, da se bo denar »zbran s prispevki za zdravljenje prelival v državni proračun, kjer ga porabijo za ceste, šole, vojsko.« Zdravstvenima ministroma Dušanu Kebru in Tomažu Gantarju je sicer uspelo malo dvigniti prispevne stopnje vendar je M. Kolar Celec pred dvema letoma »pričakalo pribl. 200 milijonov kumulativnih izgub, čakalne dobe se povišujejo, bolniki in zaposleni izgubljajo potrpljenje.«
Pred leti, ko je D. Keber pripravil zdravstveno reformo – kasneje še Dorijan Marušič -, tudi z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja je bila državna sekretarka pri finančnem ministru Dušanu Mramorju. Le-ta je reformo zavrnil. Zdaj kot ministrica namerava to ukinitev izpeljati.
Vmes je - za izsiljeno visoko plačo - vodila Vzajemno zdravstveno zavarovalnico (ta živi od dopolnilnega zavarovanja) a so jo odstavili, ker je preveč povečala premije. Upokojila se je in kasneje sprejela povabilo M. Cerarja za ministrico.
Zdaj se »že dve leti uči, kako deluje zdravstvo« in ima težave s sodelovanjem z zdravniki, ki jih ne posluša…
Znanci »jo opisujejo kot vztrajno, delovno in trmasto, a hkrati neodločno in neučinkovito. Kot da bi /…/ kolesarila na sobnem kolesu, ki se ne bo /…/ premaknilo. Tipičen birokrat, ki dela vse, da ostane tam, kjer je. /…/ Z neurejanjem javnega zdravstva« uničuje, kar pravi, da ji je sveto – »javno zdravstvo za vse.«

Dostojno delo, strah in prožnost. M. Stanojevič, Sobotna priloga, Delo, 10.9.2016
Ali je nedavna reforma trga dela regulirala približala dostojno delo vsem? O tem piše profesor Miroslav Stanojevič, FDV UL. Takole ugotavlja:
»Reforma trga dela iz l. 2013 je bila rezultat socialnega dialoga« socialnih partnerjev (- vlada, delodajalci, sindikati). Šlo je za politično menjavo: »v zamenjavo za omejevanje nekaterih oblik prekarnega dela so delodajalci dobili liberalizacijo režima odpuščanja; delojemalci so soglašali z liberalizacijo režima odpuščanja v zamenjavo za omejevanje nekaterih oblik prekarnega dela.«
Meni, da so delodajalci dobili več – »močno orodje discipliniranja delavcev ('če ti ni všeč, lahko greš /…/'), ki ga kombinirajo z novimi oblikami prekarnega dela.« Delavci so namesto »učinkovitosti, utemeljeni na avtonomiji in varnosti /…/ dobili učinkovitost, utemeljeno na strahu /…/«.
Procedura socialnega partnerstva, dialoga, je legitimirala »nadaljnjo liberalizacija režima odpuščanja.« Reforma l.2013 ni dosegla deklariranega/deklarativnega cilja – dostojnega dela za vse. Te politike so bile vpete v »zgodbo opuščanja evropske povojne 'togosti' – polne zaposlitve in varovanja zaposlitev«. S podrejanjem delavcev »neusmiljeni medsebojni konkurenci« demontira sindikate, kolektivna pogajanja in socialno sporazumevanje.
Prekariat (delavstvo v nestalnih delovnih razmerjih) je po njegovem »rezultat procesa nadomeščanja povojnega (- po 1945) reda z osvobojenimi trgi. Nazadnje bi bili vsi prekarci.
Prva polovica 20. stol je »pokazala /…/, da je ta scenarij nevzdržen /…/(in Karl Polanyi dokazal)«
V https://www.zalozbacf.si/index.php/velika-preobrazba.html piše, da je tržna družba destruktivna za ljudi in naravo. https://en.wikipedia.org/wiki/Karl_Polanyi , B.M)
Gre za paradoks, piše M. Stanojevič: brez kolektivnih pogajanj in socialnega dialoga »trenutno dominantni neoliberalni tok v Evropi sploh ni možen. Če pa ta tok dokončno zmelje temelje institucij kolektivnih delovnih razmeri, ne bo več evropski. Če se dokončno uveljavi, Evrope ni več.«

Služba nad oblaki, pod vodo; študij pa…; arheologi; antropologinja, antične študije; hrana; Grčija

V službi visoko nad oblaki. Mankica Kranjec, Nedelo, 11.9.2016
Že kot študentka se je Dušanka Prelc Premate pridružila Adrijini ekipi kabinskega osebja, zdaj pa je vodja in inštrukturica.
»Takrat sem bila še absolventka ekonomije. Vsi, ki smo tukaj delali kot študentje, smo nameravali ostati le eno, dve ali tri sezone. Toda to delo ima svoj čar in človeka povsem prevzame. Zato smo nogi tukaj ostali dlje«.
»Poleg vsakodnevnih komercialnih letov« je bila večkrat »na protokolarnih letih« in »skrbela za mnoge državnike in gospodarstvenike«, kot so bili »papež Janez Pavel II, pa nemški filharmoniki in številni znani posamezniki….«
Še vedno gre včasih na letalo. Pri delu uživa, čeprav je naporno. »Neenakomeren delavnik je povezan tudi z neenakomernim počitkom, spanjem in prehranjevanjem. Zgodi se, da naš delavnik raja tudi 10 ali 12 ur. /…/ kabinsko osebje mora biti vedno prijazno, nasmejano in vljudno.«
Pravi, da letalstvo ostaja magična beseda, delo pa je še vedno enako vabljivo in zanimivo kot nekoč.
»Danes /…/ letimo na več destinacij, organiziranost dela je drugačna, varnost se je nadgradila, več je predpisov, bol celovito in vrhunsko je tudi šolanje /…/ osebja.»
Še vedno se veliko mladih odloči za poklic stevardese ali stevarda.
»Mnogo posameznikov še vedno začenja v času študija. Toda danes študij skoraj ne omogoča udeležbe na našem več kot enomesečnem intenzivnem šolanju. Fakultete pogosto ne tolerirajo odsotnosti«.
Iščejo dinamične, samoiniciativne, iznajdljive, komunikativne in razgledane ljudi s širokim pogledom na svet.

Zaljubljen v Ljubljanico. Tina Lesničar, Delo, 13.9.2016
Nekdanji miličnik, potapljač Miro Potočnik se je več kot 500-krat potopil v Ljubljanico, od Vrhnike do Plečnikovih zapornic, in je iz nje potegnil 2500 kosov kulturno-zgodovinske dediščine.
(Miličnik..)
»Bil sem prvi policist potapljač. L. 1979 je bilo na Bledu svetovno prvenstvo v veslanju in zaščitna enota (ZEM) me je rekrutirala, da bi pregledal progo.« Potem je v specialni enoti (SEP) vodil potapljaški oddelek, ki je /…/ izvajal varnostne preglede pomolov, kjer so pristajale pomembne osebe /…/ tudi iskali utopljence in ugotavljali okoliščine kaznivih dejanj.
Pomagal sem pri izdelovanju arheološke topografije slovenske obale, Blejskega jezera in Ljubljanice.«
(… v kulturo?)
»Zanimanja za kulturno dediščino sem se nalezel od očeta, učitelja, ki je v Prlekiji, /…/ uredil majhen etnografski muzej.« ( http://www.etnotrzec.si/ ?, B.M.) Ko se je v Ljubljanico potopil po službeni dolžnosti, za ukradenimi motorji, ga je »nekaj gnalo naprej, začel sem brskati po dnu in odkril starinski meč. Nič več nisem hodil na morje na dopust, poletja sem preživljal v Ljubljanici.«
(Študirali ste arheologijo, dokler…)
»Dva letnika sem uspešno opravil, potem pa so prišla 90-ta, posebej za policiste precej naporno obdobje. Ni mi ostalo veliko časa za študij in potapljanje. Ko mi je nek profesor po opravljenem izpitu rekel, da najbrž nisem prišel na študij zato, ker bi me zanimala arheologija, ampak, ker so me poslali po 'službeni dolžnosti', sem bil res razočaran. B arheologijo sem bil zaljubljen. Vse noči sem požiral zgodovinske knjige in študiral, potem pa tak učinek. Prizadelo me je.«
(Kateri del reke je najzanimivejši?)
Okoli Vrhnike, kjer je zdaj tudi zbirka »Vrhnika je bila pristaniško naselje Nauportus in je /…/ na tem delu bogato arheološko najdišče predmetov iz antike in bronaste dobe do srednjega veka. . http://www.dedi.si/dediscina/327-arheoloske-najdbe-iz-ljubljanice Toliko keltskih mečev, kot so jih našli v B., so jih malokje. /…/ Našel sem tudi kipec Apolona, razno orodje in orožje, ki je bilo najbrž namenjeno obredju, ne delu in boju.« Njegova najstarejša najdba je koščena ost iz 16. stoletja p.n.š. in roženo orodje iz časa mostiščarjev. Najmodernejša pa je /…/ iphone
(Kaj ste našli v čistilnih akcijah, iz 3. tisočletja?)
V letošnji akciji je 60 potapljačev izvleklo 4 tone smeti, kolesa, prometne znake, zabojnike, »pa damski vložki, najbrž priplavajo s kanalizacijo.« Reka pa je manj onesnažena, zaradi ukinitve vrhniške usnjarne.

Zgodbe, ki delajo hrano bolj zabavno. K. Cunder Rešič, Nedelo, 11.9.2016
Profesorica Svetlana Slapšak (*1948) večkrat kaj napiše za rubriki Nedlovih sedem (- pametnega, kratkega, da je kar težko še povzeti za tele Poglede, B.M.).
Ukvarja se »z antropologijo in lingvistiko antike, balkanologijo in študijem spola.« Poleg 100 akademskih člankov in del, vrsto člankov in kolumen za časopise piše še romane .
Nedavno je izšla njen knjiga Kuhinja z razgledom, v kateri so antropološki eseji o sestavinah vsakodnevne prehrane, ki pripovedujejo o kulturah in običajih povezanih s hrano; tudi z recepti. Pri pisanju je po mnenju Karina Cunder Rešič »strokovno dosledna, hkrati pa literarno sproščena, osebna, duhovita«.
S. Slapšak stanuje v Lj. ob eni največjih ulic. Soba s knjižnimi policami, stara omara, klobki volje, računalnik, maček, revije, Elle od 1964. »Ljubeznivi soprog Božidar, seveda, ugleden arheolog.«
(Zakaj ste začeli pisati o hrani?)
»Ko sem bila stara 20 let, mi je umrla babica in ostala sem sama v njenem stanovanju, /…/ v skladu z njeno idejo, da mora biti ženska samostojna. Kakšna poroka! Študij in kariera, je govorila /…/. Spontana feministka. Kuhati sem začela, ko je zbolela, kajti prej me /…/ ni spuščala v kuhinjo. Še jajca nisem znala speči in preostala mi je, da sem postala samouk.: učila sem se iz http://www.elle.fr/ /…/ Ko sem ostala sama, sem najprej kuhala za svoje prijatelje.«
(S soprogom sta imela podobno, pustolovsko življenje, raziskovala sta…)
Božidar Slapšak: »V Grčiji sva bila kot štipendista res zelo revna in sva tako tudi jedla. Običajno kako solato iz leče s paradižnikom. Sva pa to pripravila skupaj.« Svetlana je vse pripravila estetsko, čeprav skromno. »To je tudi tisto, kar sva v Grčiji tako cenila: estetika revščine Če greš v še tako skromno gostilno, ješ perfektno – in se tudi imenitno počutiš – med ljudmi, ki niso izgubili dostojanstva v revščini.«
Svetlana S.: »Najina zgodba je bilo predvsem raziskovanje človekovega obnašanja v prostoru, ki ga je sooblikoval – razen političnih in družbenih akcij, ki sva jih delila, denimo /…/ za bosanske begunske najstnike. Pri tem se srečuješ predvsem z reveži, z zadnjimi v vrsti. V takih primerih je dobro poznati načine komuniciranja in zato sva /…/ delala v paru: on se pogovarja z moškimi, jaz z ženskami. Posebno na Balkanu /…/ sem stike navezovala tako, da sem izvlekla kakšno ročno delo… Ne bom menda začela s tem, da sem profesorica! (smeh)
Drug dober način, da vzpostaviš stik z ljudmi, pa je, da se razdeli kakšna hrana. Ko delaš intervju, je dobro, da sogovornik o tebi ve, da si normalen človek, da znaš kuhati na primer. Tako to delamo antropologi in arheologi, kaj 'čmo.
Z Božidarjem z akademije izhajava in tu tudi končujeva« (- t.j. z univerze, on FF UL,
ona na ISH http://test.nakvis.si/en-GB/Content/Details/238 oz. Alma Mater Auropea Ma., prim. http://www.almamater.si/upload/courses/izvedbeni_nacrt_hz_14826.pdf), »nikoli pa nisva bila niti blizu temu, kar bi danes pojmovali kot družbeni uspeh. Moja srečevanja z visokimi sloji: da, bila sem na večerji pri nizozemski kraljici…«
(Vajin skupen akademski dosežek, projekt?)
»Na začetku sva skupaj raziskovala mitologijo na Krasu, zdaj misliva na raziskovanje prostora antičnih demokracij. /…/ če najdeva denar, bi raziskala zgodbo o slikarju Juriju Šubicu. http://www2.arnes.si/~skapus/02%20Clanki/Jurij%20v%20Parizu.html V Atenah je poslikal hišo arheologa Heinricha Schliemanna«, o katerem je Šubic od tam pisal, da je bil prostak, prirejal je zabave, imel je denar (- v Troji je našel zaklad…, B.M.) , vabil je intelektualce v Atene in delal vtis s trakuljo v kozarcu…
(Knjiga o slikarju?)
S. Slapšak omeni svojo knjigo, ki ji je »najbolj pri srcu, o Francu Kavčiču, slovenskemu slikarju s konca 18. in začetka 19. stoletja.« Z analizo njegovih slik na temo antike je, kot pravi sama, »dokazala, da je bil prvi slovenski feminist.« http://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/1800-1820/franc-kavcic-caucig?tab=collections&authorId=599
(Stari časi so vam ljubi, sodobni ne…)
»Sploh ne! Na živce mi gre samo ignoranca sodobnega časa: znanje je majhno, nadutost pa velika.«
(Kaj je najbolj arhetipsko za Slovence - potica ?)
Za slovensko dušo je arhetipski predvsem pojem prehoda.
»Ljubljana je zame mesto, skozi katero se gre na druga mesta.« (- Prešerno je zapisal pesnik:
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor ptiček poletim
http://www.preseren.net/slo/3_poezije/16_od_zelezne.asp , B.M.)
Ljubljano ima kot nomadsko točko Svetlana S. res rada. »Toliko raznolikosti, /…/ mešanja kultur na majhnem prostoru.«
»Slovenija je gastronomska točka, ki je tudi v evropskem prostoru čisto neverjetna. Krompir, kranjska klobasa sta zares mogoče malo mitska, ampak vtis je omejujoč. Sama sem potico, v 'zgodnjem' obdobju, poskušala narediti, pa je izpadla kot nekakšna okrogla baklava. Zame je prekmurska gibanica veliko bolj zanimiva. http://okusno.je/recept/prekmurska-gibanica
Ko mislim na slovensko hrano, mislim na meni, ki bi ga začeli na Obali in končali v Prekmurju, recimo od pljukancev z jastogom in tartufi do gibanice.
(Ste akademskih krogih redkost v kuhinji?)
»Nikakor! Ogromno profesorjev poznam, ki odlično kuhajo. Poznam pa tudi nekaj takih, ki so tolerantni, celo feministično usmerjeni – ko pridejo v kuhinjo, pa iz njih izbruhne patriarhat (smeh).«
(- S. Slapšak piše od. 1999 za Večer http://www.vecer.com/ , kolumne, daje intervjuje: https://www.facebook.com/svetlana.slapsak/posts/10153720450598773 ,
https://www.laguna.rs/zn992_zanimljivost_intervju_sa_svetlanom_slapsak_cast_srba_u_ratu_branile_su_zene_laguna.html http://radioprvi.rtvslo.si/2016/04/intervju-40/ , B.M.)

Slovenščina, angleščina in visoko šolstvo; revije; zgodovina univerz; ideološki aparati; 50+

Internacionalizacija, nova kvaliteta visokega šolstva z odpovedovanjem slovenščini? Delo, 13. avgusta. D. Krnel, PP29, Sobotna priloga, Delo, 10.9.2016
Bralec Dušan Krnel (PeF UL) iz Portoroža zasleduje »razprave o predlogu izvajanja visokošolskih programov v angleščini«. Meni, da so nasprotniki in zagovorniki »zgrešili cilj ali se ob tem izognili resničnim problemom.«
Pri poudarjanju internacionalizacijo z širjenjem angleščine, kar naj bi doprineslo »h kakovosti, ugledu, dvigu univerz na lestvicah uspešnosti itd. /…/ je v ozadju skrit namen komercializacije«. Če to drži, je »ta težnja sprejemljiva«, saj je teh programov »malo in če bodo izvajalci uspeli pritegniti dovolj veliko število tujih študentov, to /…/ ne bo ogrožalo izvajanja programov v slovenščini ali celo /…/ obstoj slovenskega jezika v izbranem področju znanosti.«
Tudi sklicevanje na pomen poučevanja v angleščini za Erasmus študente ni trden argument za spremembo, saj je to že zdaj dobro urejeno; del pa »lahko sledi pouku v slovenščini«.
»Resnična težava /…/ za uporabo slovenščine kot znanstvenega jezika so objave /…/ v angleščini /…/ in tu lahko le malo spremenimo. Drugo področje pa so strokovne objave v slovenščini, ki prav tako vzdržujejo raven slovenskega jezika na /…/ strokovnem področju.«
Dobro pozna, kot avtor in urednik, delovanje revij, ki so namenjene učiteljem. »Pred 10 leti« je bilo še »dovolj naročnikov /…/ revije pa je sofinanciralo tudi eno od ministrstev. /…/ V zadnjih nekaj letih so revije začele usihati. /…/ zaradi finančne stiske /…/ in zadnja leta tudi sofinanciranja ministrstev ni več. /…/ Ko iz naročnin ni mogoče kriti niti tiska in papirja, tudi skrb za razvoj stroke in jezika zamre. Rešitev je morda popolna selitev na internet, vendar je tudi tu brez sofinanciranja države preživeti skoraj nemogoče.«

Znanost in naravni jezik. 2., R. Močnik, Sobotna priloga, Delo, 10.9.2016
V nadaljevanju prispevka o jezika v znanosti in visokem šolstvu, o angleščini kot svetovnem jeziku -gospostva piše Rastko Močnik (FF UL) najprej o latinščini, ki je v 16. stoletju našla mesto v humanističnih akademijah, v lepi književnosti. Nadaljuje s prelomom, ki ga je povzročil protestantski (Lutrov) prevod biblije v nemščino l. 1522, ki so mu sledili še prevodi v druge jezike, v slovenskega 1583. »Potem ko je bog spregovoril v ljudskih jezikih, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se mu bo pridružil še Aristotel« (- t.j. univerzitetniki, B.M.).
Oblikovanje centralizirane moderne države, npr. v Franciji, je zahtevalo enoten (uradni) jezik. R. Močnik posebej obravnava dogajanje v (kasnejši) Italiji, kjer se je ljudski jezik »uveljavljal v razmerah politične razdrobljenosti ter proti pritisku latinske« (rimokatoliške) »cerkve in konservativnih univerz«. (- Bologna, Padova…, B.M.)
L. 1542 je S. Speroni v spisu Dialog o jeziku https://www.youtube.com/watch?v=GFtwajefsF0 zagovarjal uporabo sodobnega (toskanskega) jezika. Učenje latinščine in grščine je zguba časa. Mladi ljudje na vrhuncu intelektualnih moči zapravljajo čas z učenjem mrtvih jezikov, namesto da bi v sodobnem jeziku ustvarjali nova dela v filozofiji in znanosti. Ko se naposled naučijo starih jezikov, ne zmorejo več drugega, kakor da komentirajo stare pisce in prežvekujejo njihove modrosti. Edino smiselno je prevesti stare mojstre /…/ in se takoj lotiti proizvodnje filozofije in znanosti v jeziku, ki ga govorimo vsak dan – kakor so v svojem času delali prav ti nekdanji učenjaki. Le tako se bomo rešili iz sedanje dekadence /…/«.
S. Speroni je jasno poudaril: «lingua alcuna /…/ non possa aver /…/ privilegio /…/ v vseh jezikih je mogoče izraziti vse, /…/ do znanstvenih resnic in filozofskih modrosti. Zato je treba prevajati.«
Seveda prevajanje prinese težave. Bi se jih znebili, če bi (spet) »izbrali privilegiran jezik, namesto nekdanje latinščine, /…/ angleščino«?
»A »vse te težave«, zavrača tako rešitev R. Močnik, »niso nič drugega kakor prakticiranje materinega jezika. Če bi se jim odrekli, bi se odrekli materinemu jeziku. /…/ bi ostali brez jezika, papagaji v angleščini in momljavci v slovenščini.«
Sedanji spopad o jeziku v znanosti in visokem šolstvu ga »spominja na jezikove boje v preteklosti. Nasprotje je /…/ isto: ali jezik gospostva, /…/ gospodarskih, političnih, vojaških in ideoloških aparatov »zahoda« - ali slovenščina, ljudska govorica. Tudi igralci so podobni: /…/ ljudske jezike so uveljavljali tisti, ki so prakticirali novo znanost, novo filozofijo, novo poezijo. Zdaj jezik svetovnega gospostva uveljavljajo ministrice, rektorji in menedžerji – nosilci lokalnih gospostev.«
Privrženci angleščine skušajo predstaviti spor kot »spopad med svetovljani /…/ in provincialci, ki da branijo svoj nekonkurenčni zapeček.« Kakor da tisti »ki predavajo in pišejo v slovenščini, ne bi mogli /…/ tudi v angleščini«, kakor da se tuji študenti ne bi mogli naučiti slovenščine.
R. Močnik iz »jezika v družboslovnih in humanističnih revijah« sklepa, »da tisti, ki jim je glavna skrb pisanja v angleščini, pišejo slabo slovenščino« in domneva, da »nemara ne predavajo nič takega, zaradi česar bi bilo vredno naučiti se slovenščine«, saj lahko »isto šolsko učenost« dobijo drugje. Tako je naša »konkurenčna prednost /…/ morebitna cenenost življenja v Sloveniji.«
Zakaj bi rektorji ministrice in menedžerji »hoteli, da se univerze uveljavljajo zaradi nižjih življenjskih stroškov /…/ ne pa s kakovostjo študijskega procesa«?
Z geslom »internacionalizacija znanosti« (zahodne) institucije prinašajo malim nacijam: »podrejenost, obrobnost, omalovaževanje, diskriminacijo. Poglejte statistiko, kako majhen delež evropskih raziskovalnih projektov koordinirajo v postsocialističnih deželah.«
Lokalni oblastniki so vključeni v pohod »zahodnih« imperijev, ki poskušajo »svoj gospodarski zaton nadomestiti /…/ tudi z ideološkim gospostvom. K temu pohodu sodi uničevanje javnega šolstva, ponižanje visokega šolstva v dobavitelje cenene strokovne delovne sile 'tržnih profilov', vpeljava korporativnega upravljanja na univerze, ideološki nadzor nad družboslovnim in humanističnim raziskovanjem, izgon teorije z univerze, naposled seveda tudi bolonjska reforma.«
R. Močnik piše tudi, kako se to odraža na revije, »ki hočejo biti 'indeksirane'.« Prisilno se uvaja 'peer rewiew', kot da bi bile doslej »tukajšnje znanstvene revije zgolj mafijaške bande /…/ političnih komisarjev. »V času, ko dve kolegialni oceni še nista nadomeščali uredniške politike, so bile kulturne, znanstvene, teoretske, politične, kritične revije eno izmed žarišč kulturnega, intelektualnega in političnega življenja. Zdaj revialnega prizorišča ni več…«
Glede univerz pa R. Močnik spet poseže za argumente v zgodovino, saj so bile že od nekdaj 'internacionalne': »Na srednjeveških univerzah so se študenti organizirali po 'nationes'« t.j. združenjih po zemljepisnem območju, od koder so prihajali. (- So bili naši med Germani ali Transmontani? https://de.wikipedia.org/wiki/Nationes , https://en.wikipedia.org/wiki/University , B.M.)
Takrat se je vsaka univerza »trudila, da bi ponudila nekaj, česar ni mogoče dobiti drugod.
Zdaj pa je težnja nasprotna: univerze se homogenizirajo. Če hočete akreditirati študijski program /…/ morate navesti vsaj tri podobne 'tuje' programe, od teh dva iz EU.«
(- Na to se R. Močnik spozna, saj je bil član sveta agencije za to, NAKVISa, predstavnik sindikatov. http://www.nakvis.si/sl-SI/Content/Details/34. B.M.)
»Homogeniziranje /…/ študija je kompleksen proces, ki se ne omejuje na bolonjsko reformo. Zlasti močna je na obrobju«, v Sredozemlju, postsocialistični Evropi in tudi v Franciji. Sodi med poskuse 'evroatlantske' politike, da bi /…/ ustvarila 'notranje kolonije' , »tretji svet kar tukaj«, kot pravi ekonomist Franček Drenovec. »Na kratko rečeno: angleščino vsiljujejo /…/ iz istih razlogov« kakor TTIP.« http://ec.europa.eu/trade/policy/in-focus/ttip/
»Za geslom o 'internacionalizaciji' je /…/ verovanje, da bosta znanost in študij boljša, če bosta v angleščini. /…/ Zgodovina govori drugače. V časih, ko še ni bilo obsedenosti z angleščino, so bila v Jugoslaviji tri žarišča svetovnega družboslovja in filozofije: Korčulanska poletna šola http://www.kulturpunkt.hr/content/praxis-i-korculanska-ljetna-skola /…/ tribuna 'Socializem v svetu v Cavtatu /…/ Meduniverzitetni center v Dubrovniku. http://www.iuc.hr/
»Internacionalizacija« »kakor si jo predstavlja državna in univerzitetna birokracija ter gospodarska tehnokracija« zanemarja »akademske in znanstvene tradicije v nemščini, ruščini in drugih slovanskih jezikih, francoščini, italijanščini, španščini…«,kjer je, vsaj v humanistiki in družboslovju, več pluralizma kot »je ta čas produkcija v angleščini.«
Nato R. Močnik piše še o akademski latovščini, ki jo »že od nekdaj močno pritiska empiristična ideologija«, v družboslovju »različice pozitivizma /…/ v humanistiki razni 'poststrukturalizmi« /…/ v obeh pa 'studies', študiji«, »iz druge roke«. Navezava na angleško polje »omejuje problematike in teoretska polja, ki jih prakticirajo /…/ akademske ustanove«, njihovi delavci pa »prevzemajo iz druge ali tretje roke modne in ideološko sprevržene problematike /…/«.
V 60-tih letih je John Galtung http://journals.sagepub.com/doi/abs/10.1177/053901848102000601 pisal o intelektualnih slogih družbenih ved v V. Britaniji in ZDA, v nemškem krogu in francoskem ter na Japonskem.
Saksonski, empiricistični, se npr. drži 'dejstev', beži pred teorijami, dobro opisuje posameznosti in jih ne povezuje. Kasneje se je pokazalo, da »empirizem še zlasti omogoča uvoz ideologije v družboslovje.« n univerzah se razni priljubljeni 'študiji' napajajo iz anglofonske proizvodnje, in si s pozitivizmom nadevajo 'znanstveni' kostum.
»Sedanja akademska /…/ angleščina ima številne lastnosti nekdanje univerzitetne in cerkvene latinščine«, je »žargon, ki prenaša vladajočo ideologijo /…/ fabricira mehanizme podrejanja, nadzorovanja, zatiranja.« Zato bi poangleženje »še okrepilo pritisk vladajoče ideologije na družboslovje in humanistiko, pomagalo bi pregnati teorijo, kolikor je je sploh še ostalo na univerzi in v inštitutih«, te ustanove bi »predelalo v transmisije ideološkega obvladovanja.« (- Po Althusserju seveda. http://zofijini.net/online_althusser/ . BM.)
Anglifikacija bi slovenščini odvzela vrsto »najpomembnejših govornih praks«, tako da bi »prenehala biti moderni jezik«, Slovencem bi odtujila »znanstvene in visokošolske ustanove /…/ opore, ki mu omogočajo, da se ohranja in obnavlja kot družbeni kolektiv.«
R. Močnik to primerja s procesom razprodaje nacionalnega bogastva. »Ali potujčenje nacionalne kulture ne bi bilo logično dopolnilo potujčenja nacionalnega bogastva?«
Vse to se dogaja v širšem okviru spreminjanja nacionalne države, nacij, ki postajajo »nestrpne navznoter, napadalne navzven«, kar prizadene tudi nacionalne jezike.
Države skrbijo le še za »akumulacijo kapitala, kompenzirajo iracionalnost kapitalizma« Za »kulturni in intelektualni standard prebivalstva /…/ skrbijo alternativne ustanove in prakse«, delavci z nejasnimi statusi. Tudi »humanistična in družboslovna teorija se zdaj proizvaja in prenaša zunaj univerz in inštitutov, v alternativnih okoljih, na obrobjih, v socialnih centrih, malih založbah, v subkulturnih kolektivih.«
Na koncu (se) avtor retorično vpraša:
»Se torej v velikem zgodovinskem spopadu /…/ soočajo angleška latovščina evrobirokratov, država in njeni ideološki aparati (univerze, inštituti)« (- drugih, šol, itd. R.M. ne omenja, B.M.) »na eni strani – na drugi strani pa teorija, žive ljudske govorice in alternativne oblike družbenosti?«

Sodelovanje.com; Slovenija - inkubator 'Evropini'; njene pesmi…

Krožna sprememba. Človek ni le tekmovalen, ima domišljijo in zna ljubiti.
Borut Tavčar, Delo, 9.9.2016
Zgodovinarka Josephine Green, članica slovenskega odbora Circular Change, ki mu predseduje Janez Potočnik http://www.sloveniatimes.com/circular-change-conference , pravi, da bi bila Slovenija lahko laboratorij za krožno gospodarstvo, ki z manj viri dosega večje koristi.
»Pri krožnem gospodarstvu je pomembno zmanjšanje porabe energije in virov, manj odpadkov, pri tem pa več prihranka in končnega iztržka.« http://wachstumimwandel.at/wp-content/uploads/05-Green.pdf
(Gospodarske spremembe…)
… morajo »spremljati tudi družbene. Ljudje po svetu to že množično zahtevajo./…/ 21. stoletje ne more biti stoletje industrije, ki proizvaja čedalje več stvari«, potrebne so »socialne in kulturne spremembe.«
(Družbene inovacije?)
Z njimi lahko, meni J. Greeen, »rešimo vse največje težave, denimo povečanje števila upokojencev«, a ne s »podaljševanjem delovne dobe.«, rešitve za »otroke, hiše in drugo. Popravljati je, denimo, bolje kot kupovati in odmetavati.«
Imamo čudovite priložnosti, ne »v proizvodnji potrošnih stvari, temveč v domišljiji in inovativnosti.«
(Kako, kdo?)
»To ne morejo biti odločitve od zgoraj navzdol«, v bistvu gre pri teh inovacijah za »dajanje moči odločanja ljudem /…/, da več ljudi sodeluje, zato imajo vsi več, to pa povečuje blaginjo.«
(V šolah …)
»… morajo otroci opravljati čedalje več preverjanj znanja in izpitov. Ne spodbujajo sodelovanja, kolektivne ustvarjalnosti, inovativnosti. Po drugi strani imajo mladi ogromno znanja na spletu. Tudi zato že obstaja nekaj odprtih univerz,« (- primer http://www.open.edu/openlearn/, B.M.) »ki so bližje ustvarjalnosti človeka. Vse šole bi se morale odpreti.«
(Slovenija, inkubator EU?)
»Zakaj pa ne? /…/ ima, vsaj glede na ohranjenost narave, zelo okoljevarstveno zgodovino pa tudi ljudi, ki jih družbene razmere precej skrbijo. » (- Podobno vlogo ji je namenil Vodnik, gl. zadnjo kitico http://www.ukom.gov.si/si/projekti/arhiv_200_let_ilirskih_provinc/ilirske_province_1809_1813/vojne_s_francozi_in_ilirske_province/ilirija_ozivljena/vvodnik_ilirija_ozivljena/ in spomenik N. v Lj.. B.M.) »Odločila se je tudi za prehod v krožno gospodarstvo, kar ni zgolj cilj, temveč je bolj pot.«

Kdo smo in od kod prihajamo. Branko Matoz, Delo, 9.9.2016
Album Pesmi mojih krajev, posvečen 25. letnici samostojne države, sta predstavila Manca Izmajlov in Benjamin Imajlov. http://www.mancaizmajlova.com/?subpageid=5&contid=708
(Kakšne pesmi so to?)
V prvem albumu Slovensko srce so bile popevke, nastale po l. 1950. http://www.mancaizmajlova.com/?subpageid=40
»Tokrat sva šla v 19. stoletje in še dlje, /…/ ena zveni kot šolska pesem, druga kot uspavanka, tretja kot šaljiva pesem, nekatere zvenijo celo himnično. To so pesmi, ki imajo za slovenski narod globlji pomen. Zdaj so prvič izvedene v simfonični izvedbi.« https://www.youtube.com/watch?v=2bvTBFuDj88
(Zveni pompozno, saj smo Slovenci nekoliko zadržani…)
»Eno je plehkost domoljubnega kiča, na drugi strani /…/ pesmi pristnega domoljubja.« Domoljubnost je včasih vsiljena, ali za lase privlečena. Je pa »ljubezen do rodne zemlje /…/ v nas prisotna močneje, kot smo si pripravljeni priznati.
Nekatere pesmi iz 19. stoletja veljajo za narodne, pravi Manca I. in pove dva primera.
»Miroslav Vilhar je napisal /…/ Po jezeru https://www.youtube.com/watch?v=wNJB82P7GnI in
Lipa /…/, ki jo praviloma povezujemo s pogrebi.«
(…zelenela je…)
»Ta pesem je bila med 2. sv. vojno izvedena na nekem festivalu zborov (?, B.M.) v okupirani Ljubljani in vsa dvorana je gromko vstala in jo pela na ves glas, čeprav so bile slovenske domoljubne pesmi prepovedane. To so očitno spregledali, saj navsezadnje poje le o lipi… Zame je to himnična pesem.«
(- Na to izjavo se je 6.10.2016 odzval http://www.apz-tt.si/page/2/ zbor, naslednik tistega, ki je pel Lipo na svojem koncertu l. 1941 https://www.youtube.com/watch?v=JY-2Th14exI. Manca I. pa jo je zapela na Festivalu Lj. 10.9.2016 takole: https://www.youtube.com/watch?v=OJ5It8YyU-A , B.M.)
(Se za naše pesmi zanimajo drugje?)
M. Izmajlova: » V Rusiji https://www.youtube.com/watch?v=bgS4pPwg3H0 je veliko zanimanja.
Ker sva v Moskvi velikokrat izvajala slovensko glasbo so ljudje znali celo jokati.« Sicer pa pesem v tujini tudi obrazložita, da jo resnično začutijo. Album (bo)sta predstaviti tudi Slovencem po svetu. https://www.youtube.com/watch?v=sSa3yzuMojc »Dostikrat druga ali tretja generacija slabše govori slovensko, zato so pesmice v spremni knjižici /…/ prevedene v angleščino. Predvidevam, da vsakega posameznika zanimajo lastne korenine, kdo je in od kod prihaja.«

Avstrijska Ljubljana, slovenski Dunaj, tudi študentovski

Mestni sprehod med spomini na Dunaj. K. Fidermuc, Nedelo, 11.9.2016
Po dveh prestolnicah, sedanji in nekdanji, se je sprehodila Katarina Fidermuc in obujala spomine.
Sredi septembra so v Lj. gostovali dunajski filharmoniki in zborovali gospodarstveniki pod geslo: Mesti prihodnosti - Dunaj in Ljubljana. Obiskovalci so se lahko z vodnikom sprehodili »po poti spominov na Avstrijo« iz časov AO. (- Ni je na: https://www.visitljubljana.com/sl/obiskovalci/ogledi-in-izleti/, B.M.)
S Čopove v središču Lj. so se izpred stare pošte (1896) sprehodili proti Tivoliju, mimo Narodnega muzeja Slovenije (1883) in Mladike do Tivolskega gradu, ki ga je naš takratni cesar FJII podaril (1853) feldmaršalu Radetzkemu. (- poveljniku v bitkah z Italijani, B.M.)
Vrnili so se do Kongresnega trga https://sl.wikipedia.org/wiki/Kongresni_trg, ki spominja na kongres Svete alijanse (- da deželnega dvorca - od 1919 univerza, UL - niti ne omenjamo…, B.M.) in naprej do Mestnega muzeja in mimo Križank na Breg ob Ljubljanici, kjer je Zoisova palača http://www.dedi.si/dediscina/335-zoisova-palaca-v-ljubljani , v kateri je bil (l. 1821) nastanjen glavni na kongresu vladarjev Evrope Meternich.
(- Da o Žigi Z. niti ne govorimo, http://www.kam.si/veliki_slovenci/baron_ziga_zois.html .
Čez reko je na Levstikovem trgu, tam kjer je nekdaj stal in pogorel (1774) višješolski jezuitski kolegij je še vedno kip https://sl.wikipedia.org/wiki/Marijin_steber,_Ljubljana , ki ga je postavil (1682) J.V. Valvazor z stanovi dežele Kranjske v čast odvrnitve turške nevarnosti od Dunaja. Blizu Zoisove hiše sta predstavništvo komisije EU http://ec.europa.eu/slovenia/about-us_sl in spomenik Ivanu Hribarju, ki je »poslovenil« prestolnico Kranjske na prelomu 19. in 20. stoletja. (- I. Hribar, katerega kip je tudi pred Univerzo, se še zanima za mestne zadeve: https://www.facebook.com/ivhribar …, B.M.)
Dunaj je bil več stoletij naša prestolnica in izobraževalno središče, ki je vplival tudi na naš kulturni razvoj, Slovenci pa so »prispevali k tamkajšnjemu intelektualnemu in umetnostnemu utripu«.
Slovenske sledi na Dunaju https://sl.wikipedia.org/wiki/Dunaj je K. Fidermuc opisala po zapiskih s cikla predavanj odd. za umetnostno zgodovino FF UL o naših tamkajšnjih ustvarjalcih okoli l. 1900 .
Zgodovinar Peter Vodopivec piše: »Okoli l. 1900 sta skoraj dve tretjini slovenskih univerzitetnih študentov študirali na Dunaju, kjer so bile po vsesplošnem prepričanju za študij in študentsko življenje najboljše razmere.«
(- Ostali so študirali v Gradcu/Graz https://sl.wikipedia.org/wiki/Licej_v_Gradcu, v Pragi, nekateri v Padovi in na drugih univerzah. O tem je že nekaj študij, npr. Alojza Cindriča http://www.sociologija.si/osebje/alojz-cindric/, Simone Lesjak: http://www.academia.edu/4378713/SLOVENSKI_STUDENTJE_NA_DUNAJU_IN_V_GRADCU_MED_LETOMA_1848_IN_1918 , B.M.)
Tone Smolej
(FF UL) se je v študiji Kaj večjega poskusiti in postati osredotočil na 50 umetnikov, ki so v drugi polovici 19. stoletja in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja tam »študirali na filozofski, pravni ali medicinski fakulteti dunajske univerze« (*1365).
(- Pa tudi na tehniški visoki šoli, poslušajte o tem zanimivo pripoved T. Smoleja, zlasti o študentovski plati Dunaja in o odnosu do Judov ter do žensk http://4d.rtvslo.si/arhiv/profil/174403474 , B.M.)
Na Dunaju sta v začetku 20. stoletja postavila znamenite zgradbe Jože Plečnik in Maks Fabiani.
(- Zdaj tam ustvarja Boris Podrecca: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/slovenski-arhitekturni-dunaj-plecnik-fabiani-in-nic-vec/155681 , http://www.delo.si/kultura/razno/maks-fabiani-veliki-arhitekt-monarhije.html .
O slovenskem Dunaju piše tudi Drago Medved, gl. http://www.zdruzenje-sim.si/novice-in-projekti-sim/2013071113005647/Slovenski-Dunaj/, B.M.)

Sosed/szomsed; migracije; Slovenija, Evropa, EU, Madžarska, Rusija, Bosna, BiH

Hočemo ostati to, kar smo. Nočemo se spremeniti. Ervin Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 10.9.2016
Zunanji minister Peter Szijarto https://en.wikipedia.org/wiki/P%C3%A9ter_Szijj%C3%A1rt%C3%B3 je v pogovoru razložil politiko madžarske vlade, predvsem glede migracij in EU.
(Varnost je ključno vprašanje EU?)
»Za nas to pomeni, da moramo biti sposobni braniti sami sebe, /…/ naše zunanje meje. /…/ Schengen je eden največjih evropskih dosežkov. Nemožnost nadzora zunanjih meja (EU) ogroža idejo schengena«, ki temelji na svobodnem gibanju znotraj in zavarovanju zunanjih meja.
(Če Nemčija begunce sprejema, zakaj je to za Madžarsko problem?)
Lahko se »suvereno odloči, da sprejme vse«, a to »nikomur ne daje dovoljenja, da nezakonito prestopa naše meje«, ne da bi se držal pravil. »Ne sme nelegalno čez mejo, napasti policije, okupirati železniških postaj in avtocest.« Nemčija jih lahko »sprejme neskončno število ljudi, vendar naših meja ne bodo ilegalno prestopali.«
(EU je vedno sprejemala begunce; milijon Jugoslovanov je zbežalo v zahodno Evropo. Ali ni bilo to v pogodbi, ko smo vstopali?)
»Da bomo morali nenadzorovano spuščati čez naše meje? Ne tega nismo vedeli. Ljudje, ki prihajajo, po naših standardih niso begunci«, so migranti.
»Mi mislimo, da moramo najprej ščititi same sebe. Ljudem, ki bežijo pred vojno moramo omogočiti, da so čim bližje svojim domovom« in »da se vrnejo takoj, ko se vojna konča« ter »jim pomagamo, da si tam ponovno zgradijo življenja.«
(Ali ne obstaja humanitarno vprašanje?)
Da. Zato bi »morala EU prevzeti nase velik del financiranja begunskih taborišč v Turčiji, Libiji, Jordaniji in na kurdskih ozemljih. /…/ Mi mislimo, da migracije niso dober odgovor« na demografske probleme in potrebe trga delovne sile. »Povsod je veliko brezposelnih, tudi na Madžarskem. Demografske probleme pa je treba reševati z družinsko zakonodajo.«
(Se oblikuje skupna evropska politika glede migracij?)
»Ne. Obvezne kvote niso politika. To je neumna ideja /…/. Žal nimamo skupne migracijske politike«, nič »se ni zgodilo na področju zaščite naših zunanjih meja. /…/ Zadnje leto so nas evropske politične elite zelo ostro napadale. /…/ Hkrati pa smo videli, da imamo med ljudmi v Evropi kar nekaj podpore.«
(Odnosi med Slovenijo in Madžarsko so čudna zgodba. Slovensko javno mnenje je opazilo Madžarsko šele, ko je postavila žico na meji in se začela zanimati za koprsko železnico.)
»Odnosi med državama so bili v preteklosti na nizki ravni, /…/ ker smo imeli različne prioritete. Preprosto se nismo ukvarjali drug z drugim, ker med nami ni bilo problemov in smo pozornost usmerjali drugam. /…/ Izboljšanje odnosov ima tudi čisto osebno ozadje. /…/ Naša predsednika vlade imata zelo dobre osebne stike, jaz sem prijatelj s Karlom« (Erjavcem).
Političnih sporov ni bilo, dogovorili smo se o gradnji mejnih prehodov, »ravnokar smo odprli generalni konzulat v Lendavi.« http://www.lendava.si/hu/objave/lendvai-f%C5%91konzul%C3%A1tus-megnyit%C3%A1sa
»V zadnjih dveh letih se je med državama zgodilo več kot prej v 20-tih«; tudi zaradi poslabšanja odnosov Madžarske s Hrvaško – zaradi Mola (INA), migracij… Zaradi energetske varnosti in »logističnih potreb moramo izboljšati železniško povezavo med Koprom in Budimpešto«.
(Kaj pa Rusija?)
»Slovenija je imela do Rusije vedno razumno politiko, Madžarska pa tudi.« Evropa mora »obnoviti pragmatične odnose z Rusijo«, če hoče biti kompetitivna. Rusija ima surovine, zahod tehnologijo. V srednji Evropi to vemo, pa nam očitajo pogovore z Rusijo. Nihče resno ne kritizira nemških, francoskih, italijanskih energetskih družb, ki sklepajo posle z Gazpromom.«
(- Madžarski mediji malo pišejo o nas; npr: http://www.budapost.eu/2015/11/slovenia-erects-a-border-fence/, glej tag-e. Tudi uradna http://www.mtva.hu/hu/hungary-matters je imela v l. 2016 le dve vesti o Sloveniji. Več novic, o migracijah in tudi o Melaniji ter turistične informacije: http://www.hirstart.hu/keres/szlovenia . B.M.)

Ali je Slovenija pripravljena na morebitni novi val beguncev? Nedelovih 7. Nedelo, 11.9.2016
Dušan Jovanović, režiser: »Kakorkoli se bo že obrnilo, moramo ostati ljudje. To je edina stvar, na katero moramo biti pripravljeni.«
Jure Apih
, publicist: »Nič nas ne sme presenetiti, so nas učili v državi, ki je več ni, pa so bili sami povsem nepripravljeni na popolno sesutje socialistične federativne republike. (SFRJ)
So pa današnji sledilci »pripravljeni na vse. Policijska ministrica je že naročila nov vodni top, njena obrambna kolegica obnavlja zaloge municije, minister za infrastrukturo lahko po Orbanovem vzoru https://hu.wikipedia.org/wiki/D%C3%A9li_hat%C3%A1rz%C3%A1r_Magyarorsz%C3%A1gon razmišlja o zidani /…/ ograji, prvi« (- premier) je »frontno črto že prestavil na makedonsko-grško mejo, /…/ prvak opozicije se še ni izjasnil, kakšen bo kroj njegovih vaških straž. Praslovan, ki je
preplaval tisto rusko reko
in se v naših genih naselil,
v njih pač ni pustil spomina na eksodus naših daljnih prednikov, ki so nekdaj pribežali pred Huni in lakoto.« (- Poslušajte http://lyricstranslate.com/en/praslovan-praslaven.html, happy end z: zabelit'.
Pred Huni so se iz V. Evrope umikali Germani, kar so izkoristili Slovani in prišli sem, z Avari. Če se že niso sočili ob zeleni reki… https://sl.wikipedia.org/wiki/Naselitev_Slovanov_v_Vzhodne_Alpe. B.M.),
Svetlana Slapšak, redna profesorica piše, da je premier »spomladi izzval humanitarno begunsko katastrofo /…/ v Makedoniji, bil je nesposoben dogovarjanja s Hrvaško pa odprt za /…/ neumnosti, ki so si jih omislili evropski veljaki … V takšnih okoliščinah bo histerija z 'valom beguncev' nujna in odrešilna: drugačnih idej /…/ ni videti ne pri koaliciji ne pri opoziciji /…/ vlada se bo spet držala najslabše možne rešitve – ograja + vojska, prostovoljci bodo reševali čast države /…/. Kakorkoli že, državljani, ki premorejo človečnost, bodo pomagali.«
N'Toko, glasbenik: »Vse države se poskušajo izogniti neprijetnim prizorom množičnih taborišč na svojih tleh /…/ tako, da otežujejo prehod in zaostrujejo azilantsko politiko.« Slovenija bo poskrbela »za ogrevane šotore in hrano, ni pa pripravljena problema razumeti onkraj kratkoročnih rešitev in prelaganja neprijetnih prizorov na južne sosede.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Treba pa je priznati, da je po začetni Sloveniji – tudi po zaslugi prostovoljcev – uspelo popraviti vtis, in si je le želeti, da bi steklo tako, kot je človeka vredno.«
Vesna Vuk Godina, socialna in kulturna antropologinja: »Slovenija je sposobna ponoviti neustrezne ukrepe zoper begunce in jih celo stopnjevati. /…/ Če pa s pripravljenostjo mislimo na socialno, kulturno, individualno in človeško smiselne ukrepe za begunce, potem je odgovor Ne. Slovenija ne zna poskrbeti niti za tistih nekaj beguncev, ki so pri nas ostali iz prvega begunskega vala. Kako drugače razumeti npr. zahtevo, da morajo mladi begunci od prvega dneva opravljati šolo v slovenskem jeziku /…/?«
(- O šolanju beguncev iz BIH po vojnah v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH glej diplomsko nalogo: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Knez-Marjeta.PDF, B.M.)

»Na Balkanu je preveč zgodovine.« Vili Einspiler, Delo, 13.9.2016
V pogovoru o politični situaciji v BiH, posebej v Republiki Srpski je Valentin Inzko, https://sl.wikipedia.org/wiki/Valentin_Inzko visoki predstavnik za BiH (mednarodne skupnosti, v bosansko-hercegovskem protektoratu) dejal:
»Politiki prevečkrat usmerjajo energijo v vprašanja, povezana s preteklostjo. Zaradi tega se pojavljajo notranjepolitična nasprotja v BiH, ki zavirajo napredovanje države na poti v EU. Rezultat /…/ je stagnacija v BiH in ponekod celo nazadovanje.
Vtis imam, da je na Balkanu preveč zgodovine in premalo politikov, kot v Nemčiji in Franciji, ki bi se s to zgodovino ukvarjali spravljivo, v interesu prihodnjih generacij.«

Zakrito, razkrito. S. Merljak, Delo, 15.9.2016
O oblačilu hidžab https://sl.wikipedia.org/wiki/Hid%C5%BEab med Slovenci in o drugačnih piše Sonja Merljak. In o dialogu https://en.wikipedia.org/wiki/Dialogue (- Gesla ne najdem v slovenščini!, B.M.)
»Tudi v slovenskih šolah, zdravstvenih domovih in drugih javnih prostorih je vse več žensk v hidžabu /…/. V nekaterih mimoidočih vzbujajo nelagodje, toda svoje /…/ občutke /…/ si večinoma dovolijo izpovedovati le v zaupnih prijateljskih krogih.«
»Znano je, da je treba občutja izraziti. /…/ če jih bomo tlačili, bodo /…/ izbruhnila na dan. Temno plat moramo ozavestiti, ne zanikati. Enako velja za strahove.«
V »demokratični družbi« bi pričakovali, da »ljudje smejo izraziti tudi svoje dvome, pomisleke in bojazni. A ni tako. Področje dialoga je zaprto.« (- Glej zgoraj za https://sl.wikipedia.org/, B.M.)
»Levica je izžvižgala celo 'svojega' filozofa Slavoja Žižka, ko je dejal, da ne smemo romantizirati beguncev. »http://www.mladina.si/172737/zizek-prava-umetnost-je-odkrito-se-spoprijeti-s-problemom-beguncev-a-ne-na-rasisticen-nacin/ »(P)ostal je eden redkih, ki si upa na glas govoriti o razlikah med nami in njimi.« V najnovejši (sept.2016) knjigi Begunci, teror in druge težave s sosedi poudarja, da je levica, s svojim zavračanjem spopadanja s kulturnimi razlikami, med begunci in Evropejci, spodbuja nestrpnost. http://siol.net/novice/slovenija/slavoja-zizka-bolj-skrbi-levica-kot-skrajna-desnica-425603 O razlikah »govorijo protibegunski desničarji«, ga povzema S. Merljak.
»Žižek poziva evropsko levico, naj zbere pogum in odkrito razpravlja o razlikami med vrednotami Evropejcev in Neevropejcev. A pogum potrebujemo tudi zato, da brez strahu pristopimo k drugačnim /…/. Če si bomo dovolili občutiti tudi svoja neprijetna občutja, bom zmogli pristopiti k drugačnim in jih nagovoriti.
Prvi pogoj za sobivanje je dialog. Med nami in drugačnimi.«

Preberite, prehodite, poglejte, pobrskajte, prisluhnite, prevedite, premislite…

Zbrana dela praznujejo 70 let. STA, Delo, 13.9.2016
Zbirka https://sl.wikipedia.org/wiki/Zbrana_dela_slovenskih_pesnikov_in_pisateljev je začela izhajati l. 1946. Sprva je bil urednik Anton Ocvirk, nato France Bernik, zdaj je Matija Ogrin z ZRC SAZU, ki je od 2009 izdajatelj zbirke.
Začelo se je »z razsvetljenima književnikoma Valentinom Vodnikom in Tomažem Linhartom, sledi Prešeren, nato Levstik idr. /…/ Največjo naklado je imelo zbrano delo Ivana Cankarja – 8.000. Danes je naklada zbirke 300 izvodov in še to je na knjižnem trgu težko prodati.« Včasih so »zbirko kupovali šole in izobraženci«… , pravi M. Ogrin. »Te knjige berejo le še študentje slovenistike in tisti, ki se ukvarjajo s književnostjo /…/ strokovno.«
Pripravljajo podzbirko s kritičnimi izdajami starejših slovenskih besedil, denimo srednjeveških, npr. Brižinskih spomenikov, »do protestantistike, del iz časa baroka, kot sta Janez Svetokriški in Rogerij Ljubljanski http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_001/VIEW/ , do razsvetljenskih avtorjev, kot je Jurij Japelj. /…/ Prva knjiga bo Kapelski pasijon, http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_018/VIEW/ ki so ga odkrili v odmaknjeni gorski vasi, igra iz Železne kaple (- prav: Kapla ob Dravi/Kappel an der Drau!, B.M.), primerljiva s Škofjeloškim pasijonom
Urednik pravi, da je danes glavna naloga »zapolniti vrzeli /…/ Denimo Zofka Kveder, Vladimir Bartol, Izidor Cankar, Karel V. Truhlar, Božo Vodušek, iz poznega 19. stoletja pa Fran Detela in Franc K. Meško.« Letos bodo izdali poleg nadaljevanja del V. Bartola in Z. Kveder še 10. zvezek Edvarda Kocbeka in monografiji Franceta Pibernika o V. Truhlarju http://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/vladimir-truhlar#v in Jožetu Udoviču.

Festivalsko poletje. Kot ustreza kulturnemu okusu naroda? Tanja Jaklič, Delo, 14.6.2016
Po končanem Ljubljana Festival http://www.ljubljanafestival.si/ meni glasbeni kritik Gregor Pompe, da je potekal v znanem slogu. Najprej dogodki za širšo javnost, sledi komorno zatišje, z domačimi glasbeniki, septembra pa veliki orkestralni dogodki. Tak »ustreza siceršnjemu kulturnemu okusu Lj.; ta včasih ni izbirčen, drugič pa je snobovski. Direktor LF, ki ima proračun 2,6 milijona evrov, Darko Brlek je zadovoljen, le nekaj odpovedi je bilo zaradi finančne stiske.
Mariborski Lent http://www.festival-lent.si/ ima proračun 800.000 evrov in vsako leto je »bo ali ne«. Z nostalgijo gledajo na Maribor 2012, ko je bil Evropska prestolnica kulture. Letos sta izstopala opera in balet 'pod zvezdami' s Turandot in Per Gynt.
Poznavalci hvalijo glasbeni festival Arsana na Ptuju. http://festivalarsana.com/ . Z 320 nastopajočimi in 15.000 obiskovalci je presegel prejšnja leta.
Tudi prireditelji 34. festivala stare glasbe Radovljica so zadovoljni. http://festival-radovljica.si/ . Tu je bilo več svetovno znanih izvajalcev. »Kje se torej pozna varčevanje na Gorenjskem?«
Posebnost je bil nemi film Trpljenje Ivane orleanske z živo glasbo vokalcev The Orlando Consort. https://www.youtube.com/watch?v=8e2IHtEgSrk .
Največji festival pa je bil na sotočju Tolminke in Soče: MetalDays http://www.metaldays.net/ - razprodan, 12.000 obiskovalcev, številne družine, sodelovanje lokalcev, biorazgradljiva embalaža za tekočine… In skupine z (signifikantnimi) naslovi: Blind Guardian, At the Gates, Electrix Wizzard, Testament … Prihodnje leto bo še zimska edicija, v Bohinju: Winter days of Metal.
(- Pravzaprav spomladi, a takrat 'tajati led naš šele začne se'. Minogrede, tam so davno nazaj kurili Zoisove fužine, pa lazili okrog za minerali in na Triglav. B.M.)

AKC Metelkova. 23. letnica. V mestu, Delo, 9.9.2016
Avtonomna kulturna cona Metelkova mesto, Lj. http://www.metelkovamesto.org/ je nastala l. 1993, ko so »aktivisti zasedli prostore nekdanje vojašnice in jih začeli polniti z novimi vsebinami.« Proslavljanje bodo pričeli s protikapitalistično akcijo Hrana, ne orožje. Zbirali bodo tudi sredstva za obnovo strehe ene od stavb. https://www.si21.com/Glasba/23._obletnica_AKC_Metelkova_mesto/

Bosanski psiho. J. Jež Furlan, Objektiv, Dnevnik, 10.9.2016
O svojevrstnemu umetniku, ki živi in dela v Lj. ter je imel težave s podaljšanjem statusa umetnika in ga je država pošiljala nazaj v … B.i.H, piše Jedrt Jež Furlan.
Damir Avdić je glasbenik https://www.youtube.com/watch?v=NNIx76Pmq_k in avtor romanov: Na krvi ćuprija, Enter Džehenem (2009), Tiket za revoluciju (2012), in Ne želim, da pobedim (2014).
»Bosna, vojna, posledice, zajebancija, neposredno.« https://www.youtube.com/watch?v=K8oOWe3z9Xk
Nenehno 'šamara', ne prizanese. Njegovi junaki »ne opisujejo svoje bede, depresije razmer, ne plavajo v samopomilovanju.« Ne obremenjujejo se z malenkostmi, k čemer »pripomore njihova izkušnja vojne, izgube, selitve… /…/ tak si, tak se rodiš.« https://www.youtube.com/watch?v=7xyyPmBrY-Y
Njegovo pisanje je odličen »opomnik za nas, ki smo se /…/ rodili v pravi, dobri državi in ki še vedno, kljub noro požirajočemu vrtincu kvazikapitalisičnih zablod, živimo normalno. /…/
Da vemo, čemu smo se izognili in v kakšne pasti padamo kar naprej.«

Imam petdeset i jednu Enainpetdeset jih imam.
pada snjeg Sneg naletava,
miriše kafa kavica diši;
dobro je dobro mi je.
pišu, da će rat Da bo vojna pišejo,
da se vrača fašizam fašizem, da se vrača.
to zvuči isto ko da je negdje bio Kot da je nekam odšel se sliši,
kao da nikad niko kot da nikoli niso
nije gino ljudje padali
za zastave koje ne vijore više za zastave, ki več ne vihrajo,
za himne što se ne pjevaju himne, ki se več ne pojo,
i zemlje kojih se ne sećaju. in dežele iz spomina izbrisane.
/…/ /…/

(D. Avdić, 51, 2016) (Prev. B.M. /70/, 2017)
(Celotno besedilo je v komentarju CrniPan1 na: https://www.youtube.com/watch?v=-Jqi774vcUc.)

»Prav vesel iz šole grem…«
http://www.priprave.net/priprave/ogled/prav-vesel-iz-sole-grem

Če imaš pedagoški eros, je poučevanje lahko najboljša služba na svetu. Sonja Merljak, Del, 1.9.2016
Slovenistka Polonca Šurca Gerdina je ravnateljica OŠ Ivana Cankarja na Vrhniki. Takole pravi:
»Če si učitelj po srcu, če imaš v sebi pedagoški eros in če te to delo zadovoljuje, /…/ je to najboljša služba na svetu. Takšen učitelj tudi ve, kaj vse mora poleg poučevanja postoriti – ne da bi ga na to opozarjal nadrejeni. Ve, da je tega dela veliko, in ve, da dela v korist otroka in ne nazadnje za ugled šole. Ravnatelj pa mora znati takega učitelja prepoznati in ga pohvaliti. takšna je večina /…/ v slovenskih šolah.«
(Kako bi lahko pomagalo ministrstvo? Manj papirologije?)
»Učitelji še niso tako zasuti s papirji. Še največ birokratskih opravil imajo učitelji začetniki, kise morajo pripravljati na pouk, iskati ustrezne učne pripomočke in so tudi najbolj motivirani za sodelovanje v /../ projektih.«
(Kaj predlagate glede učiteljev?)
»/…/, da se spremeni sistem izobraževanja učiteljev. Bodoči učitelji potrebujejo več prakse, stika z učenci. Mnogi smo, ko smo prišli s fakultete, razmišljali, kako bomo spremenili svet, pa to žal ne gre. V OŠ so različni otroci, od najboljših o najslabših, in tudi njihovi starši so zelo različni. Učitelji, ki ne znajo razvrstiti otroka od 1 do 5, bi morali poučevati v gimnazijah.«
(Kaj pa staršem?)
»Starši se morajo zavedati, da mora vsak otrok sam dokončati šolo; da se mora učiti sam in sam delati naloge. Tudi če zanje ne dobijo petice, ampak /…/ celo trojko, naj naslednjič ne naredijo namesto njih, ampak naj se z njimi pogovorijo, kaj je šlo narobe in kaj se da izboljšati.«
(In ravnatelji?)
»Pravi izziv je vzpostavitev ustrezne komunikacije med učenci, učitelji in starši. Marsikatero konfliktno situacijo lahko reši primeren pogovor.«

Svet se zaradi tega ne bo podrl. N. Slana, Šolski razgledi, 2.9.2016
V kolumni Športni pogled Niko Slana piše o športnikih, ki zaradi tekmovanj opustijo šolanje in zato kasneje težje dobijo službo. Staršem svetuje, da naj otrokom ne dovolijo v vrhunski šport, saj se svet ne bo podrl, če jim bo »na poti do medalje spodrsnilo«.
Zakaj judoistka z olimpijsko medaljo Tina Trstenjak ni dobila zaposlitve v »športnem oddelku« Policije? (Glej: http://www.rtvslo.si/sport/novice/tina-trstenjak/368458 , tudi komentarje. B.M.)
N. Slana meni, da se njen primer »lepo sklada z neoliberalističnimi pogledi na šolstvo«.
O teh pogledih je nedavno predaval na PeF UL »ameriški strokovnjak za šolstvo« Michael W. Apple. http://nepc.colorado.edu/author/apple-michael-w http://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/23265507.2015.1010174
»Po njegovem se nam obetajo časi, ko mladi v resnici ne bodo potrebovali izobrazbe, naučiti se bodo morali samo nekega banalnega dela, denimo judoističnih prijemov, in to bo dovolj, da bodo za kratko obdobje opremljeni za življenje. Ko bodo zgubili delo, se bodo za novega delodajalca naučili toliko, da bodo lahko znova nekaj delali. Govorim o srednjem razredu, iz katerega se šport napaja, univerze za najbogatejše, za elito, ostajajo nedotakljive.«

Talenti, ustvarjalnost, inovativnost, poslovanje

Podcenjena ustvarjalnost – nič novega. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 2.9.2016
V svoji kolumni se Jasna Kontler Salamon sprašuje: »Zakaj namesto talentov brusimo nevoščljivost in predsodke?«
Med poznopoletnimi šolskimi novicami je našla dokaze o tem, »da se ukoreninjene slabosti tudi na tem področju popravljajo z neverjetno težavo.«
»Denimo neverjetna zamuda reforme Zoisovih štipendij, ki bodo še naprej polovičarsko opravljale svojo vlogo podpornika nadarjenih dijakov in študentov. Se sploh še kdo spomni nekdanjih sijajnih ustvarjalnih taborov za Zoisove štipendiste? Pred leti so bili – tako se je /…/ zdelo – začasno ukinjeni, zdaj pa /…/ diši po trajnem odhodu taborov.«
Vrzel blažijo nekateri počitniški tabori »s področja naravoslovja in tehnike, ki jih skoraj pol stoletja organizira Zveza za tehnično kulturo (ZOTKS)«. https://www.zotks.si/ ).
Prav področje tehnične ustvarjalnosti je po mnenju »strokovnjakov med najbolj zanemarjenimi področji našega šolskega sistema (v naravoslovju je precej bolje). Že na pedagoške študije s tega področja je vsako leto premalo študentov, od tovrstnih diplomantov pa mnogi presedlajo v nepedagoške službe./…/«.
Dragoceno je zato spodbujanje pedagogov za delo na področju tehnične ustvarjalnosti. Mednarodni simpoziji Zveze pedagogov tehnične ustvarjalnosti (ZPTU) so priložnost za izmenjavo izkušenj na področju projektnega dela. http://www.zptu.si/project-learning/default.html .
Vendar se je zapletlo s priznavanjem te oblike izpopolnjevanja učiteljev, najprej tistih iz OŠ.
»Po letošnji odmrznitvi visokošolskih napredovanj so namreč nekateri udeleženci prejšnjih simpozijev /…/ želeli za napredovanje uveljaviti prispevke na simpozijih, a so bili zavrnjeni.« Na ministrstvu (MIZŠ) jim niso verjeli, da so naa simpozijih res predstavili rezultate svojih projektov. Nekateri so bili zato »besni in razočarani«, saj so bili nekateri projekti s simpozijev kasneje uspešni na mednarodnih olimpijadah. Neka učiteljica je dejala, da je do tega prišlo zaradi 'tipične slovenske nevoščljivosti', s katero se ubija voljo delavnih in uspešnih.
Drug primer je (ne)spodbujanje tistih entuziastov, ki se ukvarjajo z nadarjenimi.
»Pred enim letom se je tudi resorna ministrica javno veselila akreditacije Centra za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti (CRSN) na PeF UL. http://www.pef.uni-lj.si/index.php?id=790 . Večina drugih takih centrov v Evropi imajo več finančne podpore države. Gre tudi »pri tem za nevoščljivost ali pa bolj za ogrožene apetite nekaterih institucij«?
Kolumnistka tudi komentira kritiko napovedanega zakona, ki bo vrnil vajeništvo, s strani študentske in dijaške organizacije (ŠOS http://studentska-org.si/ , DOS). Menijo namreč, »da je zakon o vajeništvu narejen p nareku delodajalcev in nekritičnem posnemanju tujih vzorov brez ustreznih domačih analiz in da prinaša novo obliko izkoriščanja delovne sile« ter da znanje mladih omejuje v »ozka poklicna področja«.
Je bolje imeti priučene »mojstre« in dolgotrajno nezaposlene?

Inovirajo tisti, ki so izvozniki in gledajo na širši trg. D. Viršek, Delo, 6.9.2016
Inovativnost je ključ poslovne uspešnosti, pravi Marko Derča https://www.atkearney.com/ljubljana Zato bo treba pri nas izboljšati okolje zanjo. »Brez boljšega upravljanja inoviranja bomo /…/ nekdo, ki bo delal v dobavni verigi za tiste, ki so inovirali.«
(Slovenija je na 32.mestu indeksa inovativnosti, nižje kot lani.)
»Smo /…/ v spodnjem povprečju Evrope.« Slovenska podjetja »ne izkoriščajo dovolj sodobnih pristopov v inoviranju in partnerstev. Vse znamo sami, namesto da bi sodelovali.«
(S kom sodelovati?)
»… s kupci in dobavitelji.« Podjetja je »pogosto strah da bi kdo njihove inovacije prevzel, ukradel.«
(Kako?)
»Obstajajo novi, poceni, digitalni pristopi, »inovacijske platforme, globalni crowd-sourcing, hackathoni (krajša intenzivna srečanja kreativnih ekip /…/ namenjena iskanju rešitev za konkretne probleme)«. Za vikend npr. povabijo izbrane ekipe malih in srednjih podjetij. V Sloveniji jih organizirajo redko.
(Bi se morali hitreje odzvati na prehod v digitalno dobo?)
»Ja seveda. Prav zato, ker je Slovenija majhen trg, ima malo investicij, in to je treba nadomestiti prav z večjo inovativnostjo. Imamo izobražene ljudi, kar je super, ampak zakaj nam pobegnejo v tujino, zakaj njihovega raziskovanja niso bolj uporabna?«
(Kaj spremeniti?)
(1) Država bi »lahko bolje kanalizirala investicije v razvoj. Projekti so preveč razpršeni – sredstva za financiranje raziskav in inovacij deli veliko agencij.« Z man večjih investicij bi bil učinek večji.
(2) Boljše upravljanje raziskav. »Koristno bi bilo, da bi bila dodelitev sredstev projektu povezana s tem, kako dobra je njegova povezanost z gospodarstvom, kjer bo mogoča aplikacija rezultatov. Tudi bazične raziskave seveda morajo biti, a mogoče je Slovenija premajhna za tako velik obseg vlaganj v bazične raziskave v primerjavi z aplikativnimi.
(3) V podjetjih mora postati »inoviranje osrednja tema vodstev, saj so inovacije edino sredstvo za vzdržno rast.«

Visoko šolstvo, novela, internacionalizacija; ples, institucionalizacija, teorija, terminologija; kulturniki;
jezik (moderne) znanosti, visokega izobraževanja;

Z novimi izzivi v šolsko leto. M. Makovec Brenčič, Šolski razgledi, 2.9.2016
V članku ob začetku šolskega leta ministrica Maja Makovec Brenčič med napovedmi »aktivnosti na vseh ravneh izobraževanja« takole povzema glavne na področju visokega šolstva:
Vlada je »julija sprejela Strategijo internacionalizacije visokega šolstva« http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/razpisi/Visoko_solstvo/Internacionalizacija_VS_2013/Strategija_internacionalizacije_VS_2016_2020.pdf in »o noveli Zakona o visokem šolstvu je že razpravljal pristojni državnozborski odbor.
Novela prinaša: vzpostavitev predvidljivega in stabilnega sistema financiranja visokega šolstva, odprtost visokošolskih institucij v mednarodno okolje, prilagodljivost sistema oz. povečanje fleksibilnosti študijskih programov, vzpostavitev inkluzivnega sistema upravljanja visokošolskih zavodov, spremljanje zaposljivosti diplomantov, zmanjševanje osipništva, hitro vključevanje na trg delovne sile in skrajševanje časa študija.« (Glej besedilo zakona, k vključuje tudi spremembe sprejete 30.11.2016: http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO172 , B.M.)

Za institucionalizacijo plesne izobrazbe. J. Juvan, Večer, 6.9.2016
Na festivalu Performa in Platforma v Mariboru so se zavzeli za boljše možnosti za pridobitev formalne izobrazbe na področju sodobnega plesa, piše Jana Juvan.
Mojca Dimec, umetniška gimnazija (SVŠGL http://www.svsgl.si/ ) Lj. je povedala, da je to edina nacionalna institucija sodobnega plesa, a le na srednješolskem nivoju. Nekateri dijaki nadaljujejo z izobraževanjem v tujini ali na drugih področjih.
Z institucionalizacijo (visokega) izobraževanja bi tudi razvijali stroko in strokovno terminologijo. »V slovenščini ni enotne plesne terminologije, vsaka skupina ima praktično svoj jezik.«
Po drugi strani jo pogosto režiserji in igralci sprašujejo, ali ples sploh potrebuje teorijo. »Igralca tega nihče ne bo vprašal, ko ima teorijo v formalni izobrazbi za sabo.«
Mojca Kasjak, I. gimnazija Maribor, je povedala, da je bil pred leti v Lj. poskus ustanovitve zasebne Akademije za ples, do l. 2011, po smrti ustanovitelja in lastnika Tomaža Ambroža pa jo je kupil Ludvik Toplak, lastnik Alma Mater Europea (AME http://www.almamater.si/ Maribor), na kateri bo jeseni l. 2016 ta akademija znova zaživela. Po njenem mnenju pa bi morala sodobni ples vzeti pod okrilje AGRFT UL; tako bi veljala za nacionalno izobraževalno institucijo.
Vprašala se je, »zakaj ples ne prodre v izobraževanje v šolah tako kot likovna in glasbena šola.« Razlog je tudi v trenjih in razdrobljenosti plesalcev in koreografov
Magdalena Reiter, plesalka in koreografinja, ki je diplomirala iz plesa v Gdansku in v Bruslju se je strinjala, da pri nas manjka plesna akademija. »Formalna izobrazba je nujna iz več razlogov. Za sodobni ples je pomembno teoretično predznanje, tudi izobraževanje publike. /…/ če je formalno izobraževanje, je tudi podpora države. In potem tudi gledalci to področje bolj cenijo.«

Brez samonikle kulture bi padli v luknjo. Mojca Zabukovec, Delo, 6.9.2016
Aktivistka in umetnica Sonja Žmavec končuje študij etnologije (FF UL). Bila je v skupini, ki je nekdanjo tovarno Rog l. 2006 odprla za javnost. http://tovarna.org/
Tovrstne samoorganizirane prostore opisuje kot »poskus dostojnega preživetja v današnji družbi, tudi v intelektualnem smislu. Kam bi se ljudje na robu družbe ali tisti, ki so pred svojim časom vključili, če teh prostorov ne bi bilo?«
(Ali taki prostori vplivajo tudi na institucionalno produkcijo?)
»Seveda, gre za /…/ povezanost 'nizke' in 'visoke' umetnosti. Neformalni prostori opravljajo funkcijo svojevrstne talilnice vsebin in kadrov, ki so potrebni za izvajanje te vsebine. Omogočajo pogoje, da vsakdo, ki ima voljo, lahko deluje. /…/ večina sodobne slovenske kulturne produkcije /…/ izvira prav iz samoniklih prostorov.«
(Primeri?)
»Center kulture Španski borci http://spanskiborci.si/ ponuja boljše pogoje sodobnim plesalcem, ki so včasih vadili v Rogu. V Kinu Šiška http://www.kinosiska.si/ najdejo zaposlitev številni profesionalci, ki so pridobivali znanje npr. na Metelkovi http://www.metelkovamesto.org/ , v Muzeju sodobne umetnosti je stalna razstava o zasedb Metelkove./…/ da tega, kako se trži kulturna izvirnost samoniklih prostorov v turističnih panogah, niti ne omenjam, ker se s tem hvalisajo prav tisti, ki bi takšne prostore zatrli.«
(Kdo bi zatrl Rog?)
Občina. (MOL) »Prostorom, kot sta Metelkova in Rog očitajo protidržavno delovanje, v bistvu pa sama oblast deluje protidržavno.«
(Država?)
Rogovcem zdaj grozi denarna kazen. To »kaže, kaj je s to družbo bistveno narobe. Pravna država ne funkcionira. To potrjuje tudi napad na Metelkovo pred tednom dni. Kako je mogoče, da skupina okoli 20 moških pride in na javnem prostoru kar tako počez tepe kogarkoli, ki ga sreča. /…/ pridejo na ciljno lokacijo iz sovraštva. /…/ Morda jih policija še lovi, a dvomim.«
(Poškodovani v napadu ni podal prijave…)
Na žrtev napada hočejo zvaliti odgovornost. »Kaj je potem naloga javnega tožilca? /…/ Če je razlog za nasilje spolna, religijska, rasna ali nacionalna pripadnost, je to kaznivo dejanje, toda policija se s tem ne ukvarja /…/. Po drugi strani pa po ulicah deli prekrškovne kazni«, tudi neupravičeno.
(Kako razumete samonikle prostore?)
»Združujejo ljudi različnih generacij, ki bi radi nekaj naredili in ustvarjali. /…/ Tak način življenja /…/ ne gre z roko v roki s kapitalističnimi težnjami, da bi bilo čim več površnosti, strahu, kupovanja v trgovinah, nezainteresiranosti«, da se lahko v zaodrju aktualne politične predstave »dogaja prost pretok kapitala v žepe tistih, ki jim nikoli ne bo dovolj.«

Znanost in naravni jezik. Angleščina vs. slovenščina 1., R. Močnik, Sobotna priloga, Delo, 3.6.2016
Sociolog Rastko Močnik (FF UL http://www.sociologija.si/rubrika/agregat/rastko-mocnik/ ) se z daljšim besedilom (1. del) vključuje v razpravo o jeziku v visokem šolstvu in znanosti.
V njej se »soočajo zagovorniki uporabe angleščine /…/ ter branilci slovenščine.«
Meni, da bi s povzdignjenim angleščine v privilegiran položaj spremenili jezikovno politiko v visokem šolstvu, okrepili njeno dosedanjo nesorazmerno zastopanost in škodovali razvoju slovenske znanosti.
»V sedanji ureditvi je učni jezik slovenski, v posebnih primerih /…/ lahko študijski proces poteka v kakšnem tujem jeziku..« Velika večina predavanj v tujem jeziku je (bila) v angleščini, prav tako neslovenska študijska literatura.
Prvi predlog ministrstva (MIZŠ, novele visokošolskega zakona, 4.5.2016) je bil do tujega jezika - angleščine širokosrčen, naslednji (25.5.2016) pa ohranja sedanje stanje in »ne kaže, da bi angleščini uzakonili kakšen poseben status«.
R. Močnik navaja kot primer škodljivih učinkov (do)sedanje jezikovne politike na tem področju istem 'točkovanja' znanstvenih objav. Ta »je razvrednotil objavljanje znanstvenih besedil v slovenščini in sploh v neangleških jezikih.« Povzdignil je objave v 'indeksiranih' revijah v angleščini, ki jih je http://ip-science.thomsonreuters.com/mjl/ nadzoroval Thompson Reuters, predno je ta posel prodal skladoma Onex in Baring Asia.
Po dveh desetletjih takega 'točkovanja', meni R. Močnik, se je v družboslovju in humanistiki – pri nas – »zmanjšalo število znanstvenih problematik (paradigem, raziskovalnih programov) /…/ vlada bolj ali manj ideološko enoumje, na visokošolskih zavodih kakovost ni več merilo, kakovost v visokem šolstvu in raziskovanju je strmo upadla, o čemer so analitične ocene »že pred časom izšle v revijalnih in knjižnih objavah.«
Sistem točkovanj je deloval v »družbenopolitičnem okviru« politike »slovenskih meščanskih vlad in parlamentov, /…/ univerzitetnih vodstev, pritiski EU ipd. organizacij svetovnega kapitala.« Taki učinki niso bili namera tistih, ki so ga vpeljali. Navaja le svet agencije NAKVIS, ki je določil »merila za visokošolske /…/ učitelje« in ni hotel »narediti iz tukajšnjega visokega šolstva intelektualne province, prav narobe. A skupaj z vladami, parlamenti, vodstvi univerz so povzročili prav ta učinek.«
Pri sedanji razpravi o jeziku avtor opaža, da govorijo razpravljavci o različnih stvareh, problemih. Zagovorniki angleščine navajajo, da je angleščina danes jezik znanosti in mednarodnega občevanja sploh. Zagovorniki slovenščine pa opozarjajo na posledice opustitve slovenščine.
Mnogi razpravljavci menijo, da bi vpeljava angleščine rešila en problem, onemogočila pa rešitev drugega. »Zagovorniki angleščine še niso dokazali /…/, da bi razvijanje slovenščine v vseh razsežnostih njenega prakticiranja, tudi v znanosti in na univerzi, lahko ogrozilo uveljavljanje tukajšnje znanosti v svetu.«
Vpeljavo angleščine »zagovarjajo ekonomisti, naravoslovci, biokemiki…, ljudje, ki se ne ukvarjajo z jezikoslovjem« in tudi ne s sociologijo. Zato ne pomislijo na posledice, da bi namreč tako »slovensko govoreča družba potonila v novo kolonialno odvisnost«, piše R. Močnik.
Piše, da gre za staro razpravo, o (privlačnem) gospostvu in njegovem (tujem) jeziku.
Ko sta »pisala Čop in Prešeren, je bil v tukajšnjih krajih jezik gospostva nemščina«, prav tako »prevladujoča znanstvena govorica«. Onadva sta se s kolegi odločila iracionalno za slovenščino, ki pa mora »dobiti pravo omikanost« (M. Čop, 1833 https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_%C4%8Cop ) Drugače kot Jernej Kopitar, ki je menil, da je le-ta dobra le za preprostejšo rabo. In kasneje »soliden /…/ znanstvenik in menedžer Dragotin Dežman – Karel Deschmann« https://en.wikipedia.org/wiki/Karel_De%C5%BEman , ki je »povezoval slovenščino s provincializmom«, nemščino pa s kozmopolitsko omiko. Prav »kakor sedanji ministri, rektorji in menedžerji«. Šlo je za ideologijo: »nemščina = liberalizem; slovenščina = mračnjaštvo«. »Ni upošteval, da je iz vsakega jezika, tudi iz jezika podrejenih, mogoče narediti 'kulturo' – ki bo nemara bolj emancipacijska kakor kultura gospostva.«
Drugačen primer je Ivan Prijatelj http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi469364/ , ki ni poslušal svojih učiteljev »in odšel na nemške univerze predavat slovanske književnosti« in je za 70 let »prehitel književno vedo svojega časa«, ko je pisal o Vstajenju Leva Tolstoja http://www.srl.si/arhiv/2005-03/pdf/zadravec.pdf »v duhu /…/ postkolonialnih študij«. Odločil se je »iz jezika podrejenih narediti jezik kulture«, za slovensko univerzo (UL), »a naivno ni upošteval, da je kultura, skupaj z univerzo, navsezadnje ideološki aparat gospostva tudi pri podrejenih jezikih.« Po 1.sv. vojni je bil »le profesor na že ob ustanovitvi zastareli humboldtovski univerzi v kulturni provinci obrobja evropske polperiferije.«
Potem R. Močnik obširno obravnava jezikovno vprašanje ob začetkih moderne znanosti in filozofije na primerih Galileja, Descartesa in Danteja, ki so zavrgli latinščino in pisali v ljudskem jeziku.
Latinščina je bil zanje jezik (papeške) cerkve in univerz, (takratnih) ideoloških aparatov, mednarodne učene skupnosti in pismene elite ter se odločili za materinščine, žive, ljudske jezike (toskanščino, francoščino). Ustvarjalca moderne znanosti (- G. Galileo, il padre della scienza moderna: https://it.wikipedia.org/wiki/Galileo_Galilei) in moderne filozofije (R. Descartes un des fondateurs de la philosophie moderne: https://fr.wikipedia.org/wiki/Ren%C3%A9_Descartes ) sta se odločila proti institucinaliziranemu jeziku cerkve in univerze, v katerih sta obstajali »prava vera in šolska učenost«.
Dante (- il padre della lingua italianna: https://fr.wikipedia.org/wiki/Ren%C3%A9_Descartes pa je s svojim zavzemanjem za jezik, ki bi bil skupen vsem, »izdelal načrt za nacionalni jezik« kasnejše (združene) Italije.
»O tem velja natančneje razmisliti, ko državna, univerzitetna in gospodarska oblast zahtevajo od znanstvenic /…/, visokošolskih učiteljic /…/, da v znanosti in pri pouku /…/ prevzamejo angleščino, jezik mednarodne učene skupnosti.«

Slovenija prvi kitajski kanton v Evropi? A. Pleterski, Delo, 7.9.2016
V prispevku o jeziku v visokem šolstvu in noveli zakona, pa tudi o položaju raziskovalcev in univerzitetnih učiteljev piše Andrej Pleterski, ZRC SAZU, zgodovinar. http://www.zrc-sazu.si/sl/publikacije?isk&avtor=Andrej%20Pleterski
Izhaja iz trditve, da na »začetku države Slovenije stoji slovenščina, brez nje lahko država izgine«.
Na koncu (za miselni poskus) predlaga, da »uvedemo kot jetik pouka kitajščino«, kar bo omogočilo Kitajcem študij v Evropi, kulturno zbližanje z njimi in nazadnje lahko postanemo kitajski kanton, mostišče. Prvi v Evropi. »Pa si to res želimo? Majhna sprememba v zakonu je danes res samo utrip metuljevega krila, čez čas pa lahko žanjemo vihar.«
Takole opisuje nastanek naše države, kot »posledico vzročne verige, ki /.../ še ni raziskana v celoti:
»Državo /…/ je rodila politična volja, ta pa se je oblikovala v družbeni skupnosti, ki se je začutila kot politična celota najpozneje l. 1848 s političnim programom Zedinjene Slovenije.« Ta »občutek politične celote Slovencev« je »tudi tedaj temeljil na skupnem jeziku, slovenščini.«
Za razvoj knjižne slovenščine so seveda zaslužni Trubar in sotrudniki, a v zgodovinskem spominu je po mnenju A. Pleterskega ostala prikrita ključna oseba – baron Žiga Zois (1747-1819).
»Sestavil je skupino sodelavcev« in jim poveril »področja na katerih naj uveljavijo slovenščino«.
(- O tem je pisal Jože Pogačnik: J. Kopitar /…/ 1977. Glej tudi pogl. Razsvetljenec, mentor in mecen v: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi872726/ , B.M.)
Dal jim je »delovne naloge: dela s področja zemljepisa, naravoslovja in poezije, najprej pa /…/ kritično slovnico in slovar. In to so tudi storili. Jernej Kopitar z znanstveno slovnico, Anton T. Linhart z dramo in /…/ zgodovino.« In še veliko drugih, tudi Prešeren (1800-1848). S tem je bila pot do skupnega narodnega občutenja odprta.«
Ta zgodovinski dokaz, izkušnja »je tudi napotek, kaj se lahko zgodi«, če »slovenščino kakorkoli zanemarimo /…/ se ji sčasoma tudi odrečemo«, nazadnje bo logično (prinesla) »velik prihranek ukinitev samostojne države.« Biti Slovenec pač ni »poceni in enostavno«.
O tem je pisal rojak, fizik Jožef Stefan, »ki je l. 1858 malodušno odnehal s slovenščino«, rekoč, »da naša ljuba deželica /…/ ne zgubi ničesar, /…/ da je le tolarjev dosti, naj se štejejo nemški ali slovenski!«. (- Navedba v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Pogovor:Jo%C5%BEef_Stefan, B.M.)
Avtor torej v polemiki daje prav slovenistom. Zavrača tudi trditev »druge strani«, da je »nujen pogoj za napredek visokega šolstva in znanosti /…/, da predavateljem, ki pridejo iz tujine, organiziramo pouk v angleščini.«
Ne, sem »bodo prišli, če že bodo /…/ zaradi delovnih pogojev /…/ in se naučili slovenščine. Stalno, dostojno plačano delovno mesto, ustrezen delovni prostor in delovna pomagala /…/. Za začetek bi zadoščalo že to, da bi se potem vrnil vsaj del slovenskih znanstvenikov, ki delujejo po svetu /…/. Tako je dobila pred stoletjem svoje prve profesorje« UL ob ustanovitvi (- 1919 https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/, B.M.).
Takih pogojev pri nas zdaj ni. Raziskovalci (- in pedagoški delavci tudi, B.M.) imajo »status javnih uslužbencev, dobivamo denar za plače in delo z enoletnimi ali največ nekajletnimi pogodbami ali programi. Če si ne pridobimo projekta ali programa, nimamo službe, naše znanje gre v nič.«
Naša država financira znanost na nestabilen, tekmovalen način, kot Romunija ali Estonija. Zato peša »obnova raziskovalnih skupin, mladi nimajo pogojev za redno delo in sistematično razvijanje znanja.«
Zato poziva zakonodajalce, naj se (- namesto kritiziranega urejanja učnega jezika v noveli visokošolskega zakona, B.M.) »raje zavzamejo za stalna /…/ delovna mesta raziskovalcev ter za pravo združitev raziskovalnih in pedagoških institucij« in za ustrezne delovne pogoje.

Deutsch, /…/ uber alles; jezik in trg dela

Evropski »annus horribilis 2016«. B. Kramžar, Delo, 3.9.2016
Po terorističnem napadu v Nemčiji se kanclerka Angela Merkel zavzema za skupni e- nadzor EU nad priseljevanjem. Skrbi jo napredovanje skrajne nacionalistične desnice na deželnih volitvah. https://de.wikipedia.org/wiki/Alternative_f%C3%BCr_Deutschland .
Nekdanji nemški zunanji minister (https://de.wikipedia.org/wiki/Joschka_Fischer (- še prej študentski aktivist in vodilni v stranki zelenih, B.M.) Joschka Fischer o Evropi pravi, da je bila stoletja celina vojn, izgubila je suverenost do ZDA in SZ ob koncu 2. sv. vojne, tretja vojna je ostala na srečo hladna, z EU je premagala delitve, dobila blaginjo in vladavino prava; a po zmagi demokracije in trga je prišlo »grozno leto« 2016, brexit, teroristični napadi, udar v Turčiji, vojne v Ukrajini, Siriji, begunska kriza, ZDA so utrujene od vloge varuha… Krepiti bi morali EU, namesto vračanja k nacionalni državi 19.stol., s sovražnostjo do tujcev in rasizma; ne tiščati glave v pesek, razmišljati in ukrepati na nov način.

Volivci z nogami. B. Kramžar, Delo, 2.9.2016
O kroženju možganov piše v komentarju Barbara Kramžar ob ugotovitvi, da tudi »mnoge Slovence žene na tuje zdrava radovednost, želja po pridobivanju novih znanj in izkušenj«.
»Poleg tega je Evropa naša druga domovina in veličine njenih mest in kultur ter /…/ svoboščin ne uživa rada le generacija Erasmus.« Meni, da so migracije, kroženje, ne izvoz možganov, »dobrodošle, saj vsem prinašajo večje svetovljanstvo. Mnogi Slovenci, ki so se izselili /…/ pripovedujejo o grenkih domačih izkušnjah.«
Po podatkih OECD se je največ naših ljudi izselilo v ZDA, na drugem mestu je Nemčija. Razen tistih, ki jih »privlači boemski sloves nemške prestolnice« pa k priseljevanju /…/ navaja gospodarska uspešnost osrednje evropske države.« To je »na razvalinah 2. sv. vojne spodbudil t.i. gastarbajterski val priseljevanja« in uspešna reforma pred začetkom nedavne krize.
Liberalno-konservativna ekonomska šola to krizo, »ki je k izselitvi navedla toliko Slovencev, pripisuje prevelikemu zapravljanju in zadolževanju nekaterih držav /…/. Levo usmerjeni ekonomisti«, menijo, da bi Nemčija »morala poskrbeti za prelivanje sredstev v druge države.«
Iskalcem lepšega življenja pa »zadostuje, da je Nemčija pretekla leta ustvarila veliko novih delovnih mest. /…/ Položaj se lahko spremeni, saj Nemčija /…/ povečuje stroške dela in pripadniki tradicionalne nemške ekonomske šole se bojijo težav.«
Medtem tudi Slovenja dosega dobre gospodarske rezultate, tudi v povezavi z nemškim trgom. Če bi pri nas še bolj spodbujali domače gospodarjenje in odpiranje delovnih mest, je upati, da »bodo to z nekaj zamika opazili tudi volivci z nogami.«

Splošni jezik še gre, strokovni pač ne. Milka Bizovičar, Delo, 2.6.2016
V analizi zaposlitveni oglasov za zadnjih 10 let (glej povzetek iz Dela 2.6.2016 v Novicah) so na zavodu za zaposlovanje ugotovili, da so največje potrebe po tehničnih kadrih z znanjem tujih jezikov, zlasti nemščine, zaradi prisotnosti podjetij na trgu v Avstriji in Nemčiji. Takole pravijo poznavalci:
Brigita Juhart, Impol: »Najpomembnejša sta angleščina in nemščina, na nekaterih delovnih mestih tudi italijanščina. Prav tako /…/ znanje hrvaščine in srbščine.« Tudi med mladimi so težave »pri iskanju kadra, ki tekoče govori oba jezika – angleško in nemško. Na fakultetah dajo premalo poudarka tujim jezikom, na številnih celo maternemu jeziku. Mnogi inženirji imajo zelo velike težave s pisanjem in slovensko slovnico. Prav tako se zdi nesmiselno, , da npr. ekonomisti, specializirani za prodajo, podjetništvo in marketing, končajo študij z znanjem samo enega tujega jezika, pri čemer je še to pogosto pomanjkljivo.«
Marjan Pogačnik, Iskra Mehanizmi pravi, da že četrtina njihovih delavcev potrebuje znanje tujega jezika. »Angleščina večinoma zadostuje /…/ potrebujejo pa veliko prakse zaradi tehničnega jezika. Smiselno bi bilo že v času študija povečevati /…/ sposobnost študirati iz tuje literature, imeti tuje profesorje. /…/ Med študijem študenti dobijo predvsem osnovna znanja /…/ ne pa usmerjenih, npr. poslovni ali tehniški jezik. Tega pa s sedanjim konceptom 'tujega jezika' brez mednarodnih izmenjav, izkušenj, študija iz tuje literature … ni mogoče doseči.«
Viviana Žorž, Adecco: »V podjetjih, ki delujejo na mednarodnih trgih, je znanje tujega jezika skoraj nepogrešljivo. /…/ angleščine /…/ In to dobro, da smo v pogovoru s sodelavci iz tujine suvereni.«
Znanje nemščine je, sploh v osrednji Sloveniji »in v kombinaciji z drugimi znanji, velika konkurenčna prednost. /…/ Italijanščina je zanimiva, ker podjetja iz te države pri nas odpirajo klicne centre. Poudarila bi še hrvaščino in srbščino ter ruščino.«
Podjetja pogosto iščejo delavce s tehnično izobrazbo in prodajnimi veščinami ter znanjem tujih jezikov, je dodala na podlagi izkušenj v zaposlitveni agenciji.

Hvala učenja. Bertold Brecht, Šolski razgledi, 2.9.2016
http://www.el-jott.de/Lernen2.htm
/…/
Uči se, možak v zavetišču.
Uči se, možak v zaporu.
Uči se, ženska v kuhinji.
Uči se, šestdesetletnik.
/…/
Poišči si šolo, brezdomec.
Pridobi si znanje, ti, ki prezebaš.
Ti, ki si lačen, zgrabi knjigo:
knjiga je orožje.
/…/
Naj ti ne bo nerodno vprašati, tovariš.
V nič se ne pusti prepričati, sam se prepričaj.
Česar ne veš sam, tega ne veš.
Preglej račun, ti ga boš plačal.
Zapiči prst v vsak strošek, vprašaj:
od kod pa to?
Prevzeti moraš vodstvo
.

(- Še druge podobne Brechtove pesmi: http://www.el-jott.de/brecht.htm.
Nemško? Učite se, učite se … , ne le matematike, francoščine, zgodovine… B.M.)

Vodilni in drugi kadri; zdravstvo; plače, tudi v visokem šolstvu

Kadri. Od slabega k odličnemu. A. Korošak, Delo, 1.9.2016
Psiholog Andrej Korošak piše o škodi, tudi finančni, zaradi neustrezne kadrovske selekcije in razvoja kadrov. Za to so najbolj odgovorni vodstveni delavci, ki bi morali imeti primerne osebnostne lastnosti in veščine dela z ljudmi.
Znan je slogan: »Ne obstajajo slabi delavci obstajajo samo slabi menedžerji.«
Piše, da »so mediji polni škandalov in afer o krizi vodenja, predvsem v javnem sektorju, o nezaslišanem mobingu,/…/ kratenju najosnovnejših pravic zaposlenih.« Meni, da gre tu »za nekompetenten menedžment, ki svoje primanjkljaje kompenzira z izživljanjem nad delavci. /…/ O psihopatih, sociopatih in narcistično motenih osebah v sodobnem menedžmentu je v literaturi veliko govora.«
R. Lubit http://www.eiconsortium.org/members/lubit.htm piše o »toksičnih managerjih, ki v svojem delovnem okolju širijo obup, depresivnost, sovraštvo.« Jean Twenge in drugi menijo, da je bila »finančna kriza 2008 vsaj delno posledica narcističnih motenj korporativnega menedžmenta.«
V medkulturni študiji Potential Evaluation Program, piše A. Korošak, so vzorec slovenskih menedžerje primerjali s tistimi iz Avstrije, Švice in Nemčije. Naši so bili bistveno slabši pri t.i. »mehkih veščinah«, kot so »spodbujanje zaposlenih, motivacijsko vodenje, medsebojno sodelovanje, reševanje konfliktov.«
»Neoliberalna paradigma bo zanesljivo prinašala nenehne konflikte in dolgoročno družbeno neuspešnost. /…/ V resnično demokratičnih družbah se ne postopa z ljudmi kot svinja z mehom. Ne le iz humanih razlogov, ampak ker /…/škodijo javnim financam. Kaj torej storiti?«
Mobilizirati bi se morala civilna družba, strokovna javnost, meni A. Korošak
»Drži, da se bodo za delavske pravice v prvi vrsti borili sindikati in radikalna leva politična opcija.« A v široki fronti se morajo »strniti kritični intelektualci, stanovska združenja, društva in druge institucije«, ki naj pomagajo pri razvijanju »kadrovskih virov, še posebej voditeljstva« predpogoja »za odlično upravljanje organizacij.«

Zdravstvo med presežki in porazi. P. Glavič, Delo, 5.9.2016
Strokovnjak za procesno sistemsko tehniko Peter Glavič, zaslužni profesor UM piše o pritiskih na proračun s strani zdravnikov.
»Rast plač v zdravstvu je bila v obdobju 2007-2015 z 20,7% nadpovprečna (v izobraževanju le 4,7%, v kulturi 5,8% itd.
Med 50 najvišje plačanimi v javnem sektorju so zdravniki, večinoma direktorji zdravstvenih domov, s 7.000 do 11.000 evri bruto na mesec, kakšen predsednik sodišča in direktor javne agencije. /…/ Virantova odprava plačnih nesorazmerij je direktorjem zdravstvenih domov omogočila opravljati dve službi in zaslužiti dve plači /…/.« Znižanje teh plač bi omogočilo zaposlitev 100 mladih zdravnikov.
»Rektorjev in dekanov na spisku« (- tistih z visokimi plačami) »ni. Plača dekana bi bila po pravilih nižja kot plača profesorja, zato raje ostanejo profesorji in prejemajo dodatek za dekansko funkcijo.
Ker so plače v zdravstvu bistveno višje kot one v visokem šolstvu, so profesorji medicine zaposleni v kliničnem centru (UKC Lj., UKC Maribor) in honorarno predavajo na univerzi; nočejo biti profesorji na univerzi s honorarnim delom v KC.
In ob tem sindikat zdravnikov zahteva tretjin višje plače. Ne upošteva /…/ dodatnih obremenitev proračuna« in boljše uvrstitve našega zdravstva glede financ med državami OECD in EU.
P. Glavič predlaga nekatere strukturne ukrepe za povečanje učinkovitosti zdravstva:
»Namesto izsiljevanj je treba uvesti plačilo po uspehu, izboljševati kakovost, zaposlovati mlade zdravnike/…/, iskati donacije, dodatne projekte in bolnike v tujini. /../ iskati skrite rezerve v organizaciji, izboljševati učinkovitost in pospeševati preventivo.« Proračunska sredstva za zdravstvo naj rastejo z BDP, »zasebna bi iz vzgojnih razlogov lahko povečali /…/. Odseljeni zdravniki naj po pogodbi vrnejo sredstva za študij in specilizacijo.«

Arhitekt-i, študent-i, diplomant-i, profesorji

Ignac Gregorač (1916-2016). B. Zupančič, Delo, 1.9.2016
Zadnjega študenta arhitekta Vurnika iz obdobja med obema vojnama Ignaca Gregorača so »pokopali z vojaškimi častmi zaradi zaslug, povezanih z ilegalnim delom v narodnoosvobodilnem boju« (NOB, 1941-1945). Med vojno je bil v Centralni tehniki (CT), po njej pa v odgovornih službah v Beogradu.
O I. Vurniku in ilegalnem tisku v NOB se je pred leti pogovarjal z Bogom Zupančičem, avtorjem nekrologa. http://www.mladina.si/176488/bogo-zupancic-zgodovinar-arhitekture/ .
I. Gregorač je »cenil profesorja Vurnika http://www.gorenjci.si/osebe/vurnik-ivan/456/, pri katerem je diplomiral 13.12.1940 (na TF UL) s temo bolnišnice v Radovljici«. Menil je, da je zapostavljen v primerjavi z J. Plečnikom »in dodal, da so po 2. sv. vojni na odd. za arhitekturo Tehniške fakultete (TF UL) prevzeli vsa mesta Plečnikovi diplomanti, kar kaže na 'odnos' do ustanovitelja oddelka. Vurnik se je upiral nastavitvi nekaterih od njih, zato ga novi oblastniki niso marali.« Oba arhitekta bi morali obravnavati »enakovredno, saj sta delovala na isti šoli in v istem času ter se ukvarjala z istim mestom in arhitekturnimi temami, je poudaril« I. Gregorač. (- O teh dveh, o Fabianiju in slikarki Heleni Kottler: http://4d.rtvslo.si/spored-4d/tvs1/2017-01-19/812911 , B.M.)
Za razliko od tekmovalnosti teh dveh profesorjev pred 2. sv. vojno »je bilo sodelovanje med njunimi študenti med vojno primer povezanosti, čeprav /…/ tega sprva niso vedeli. Od arhitektov (študentov, diplomantov TF UL) sta se ob I. Gregoraču z oblikovanjem štampiljk ukvarjala še Plečnikova diplomanta Vlasto Kopač http://www.mladina.si/98002/vlasto-kopac-1913-2006/ in Marko Župančič, z oblikovanjem propagandnega gradiva pa /…/ Marjan Tepina, Edvard Ravnikar in Mira Ružič ter Vurnikov študent Branko Simčič
»Ponarejanje dokumentov, izdelovanje štampiljk in tiskanje denarja je bilo za ilegalno in partizansko gibanje neprecenljivo«. J. Gregorač, ki je bil odličen risar, je to opisal v knjigi Štampiljke osvobodilne fronte slovenskega naroda 1941-1945«.
I. Gregorač je nato delal v partizanskih tiskarnah, od oktobra 1944 je bil v Beogradu na raznih dolžnostih, l. 1947 se bil na tehnični pomoči v Albaniji, nato je bil projektant; njegov je šolski center na Batajnici v Beogradu in veleposlaništvo SFRJ v Washingtonu, ki »nastopa« v filmu 'Huston, imamo problem'. Pisal je za revijo Borec in skupaj z Alenko Gerlovič knjigo Likovna vzgoja otrok (1967).

Zvok, performans, skladatelj-ic-a; akademije

»Vsi so govorili, da si bom naredila sramoto«. Tanja jaklič, Delo, 7.9.2016
V Križevniški cerkvi v Lj. je Tina Mauko, skladateljica, predstavila svoj glasbeni performans Snežna kraljica, po znani Andersonovi pravljici. http://www2.arnes.si/~dhauko/DARJA/bralna/snezna.htm
V njem pripoveduje »zgodbo z improvizacijo na klavirju ob sintetičnih zvočnih efektih /…/ npr. odpiranje kljuke, veter, hoja, molitev, dihanje…« https://www.youtube.com/watch?v=4uuIV0_FpK4
(Kaj ste – skladateljica, performerka, igralka, pianistka, glasbenica, režiserka, improvizatorka?)
https://www.youtube.com/watch?v=dpjQ3Ir-YQA
»Študiram in poglabljam se v skladateljstvo in klavirsko improvizacijo. V performansu /…/ pa uporabljam še druge prvine, ki spadajo v kontekst zgodbe in dogajanja.«
(Performans?)
»Sporočam novo smer, /…/ kar še nima svojega imena. /…/ trkam na ozkoglednost in zakrnelost glasbenih menedžerjev. Kje so ljubljenci najnovejših stvaritev? So se postarali /…/ zaobljubljenci zastarele modernistične, več kot 100 let stare glasbe, ki se nikamor več ne razvija? Tudi slovenski kritiki se še ne upajo izreči o mojih stvaritvah. Je pa Darko Brlek daleč najbolj drzen vodja festivala.« http://www.ljubljanafestival.si/
(Kako iz Gornje Radgone v Lj. in do tu?)
»Izhajam iz družine, ki ima rada umetnost. /…/ ko so mi starši kupili klavir, sem kar obsedela za njim. Hotela sem igrati vse, kar mi je bilo lepo. /…/ Ker sem hotela takoj izraziti navdušenje, sem začela iskati, kaj se lepo sliši na klavirju. Tako sem začela improvizirati. Potem sem končala AG UL iz klavirja, nato še iz kompozicije. Zdaj sem v službi v SNG Maribor kot operna korepetitorka.«
To je »tretji, najtežji študij. Poglabljam se v operna dela, spoznavam pevski glas, gledam delo režiserja, dirigenta, scenografa, kostumografa, lučkarja in pridobivam podlago za svojo stvaritev. Vedno še malo improviziram /…/ in pišem skladbe po naročilu.«
(Navdihujejo vas zgodbe iz literature…)
Tisti, ki poznajo zgodbo »bodo drugače doživeli performans kot tisti, ki je ne /…/.
V Magdaleni sem zapisala svojo različico zgodbe, zaradi česar je poslušalec imel večjo domišljijsko izbiro, saj ni točno vedel, kaj si predstavljam jaz.« https://www.youtube.com/watch?v=zjpO9za4BcI
(- Takole (si) jo predstavlja Vesna Milek: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/marija-magdalena-manjkajoca-boginja-v-krscanskem-panteonu.html, B.M.)
(… Ana Ahmatova, ruska pesnica…)
Na A. Akhmatovo je naletela, ko je iskala primerno poezijo za orkester in zbor. »Pri Slovencih me tako moti, da se stalno žalostijo nad politiko, boleznijo, vojno in revščino. Ne pridejo ven iz tega. Iskala sem močan lik, ki jasno pokaže luč, kam je treba iti.« V knjigarni je odprla knjigo in prebrala:
Toliko kamnov ste vame zmetali,
da ni več strašen niti eden od njih…
naredila sem si stolp,
visoko blesteč se nad drugimi stolpovi.

(- Glej prev. Solitude: http://poetsofmodernity.xyz/POMBR/Russian/Akhmatova.htm#contents; poslušajte pesnico: https://www.youtube.com/watch?v=LTDZU49xWSk . B.M.)
(Vašo bujno glasbeno domišljijo je težko izvajati…)
»V moji Judovski rapsodiji je izpisan basso continuo in violinist bi moral improvizirati čez to. Pri takih detajlih vsi odpovejo. Pa je to šele začetek, predpriprava za to, kar dejansko hočem.«

Zvočna pustolovščina. Inštrument na katerega se lahko močno udari.
Helena P. Pečauer, Delo, 6.9.2016
Skladatelj Pavel Mihelčič (AGL UL http://www.ag.uni-lj.si ) je z dvema kiparkama, slikarjem in toklalcem pripravil koncert, na katerem so igrali na kamnite in glinaste inštrumente. Svoje občutke je spremenil v note. Poslušalcu govori narava, /…/ kamen in zemlja«, voda. https://www.youtube.com/watch?v=LpfTtySZ-pY .
Za Alenko Vidergar je bilo klesanje kamnitih instrumentov, s fleksarico, zanimiv eksperiment. Kamne so dobili v Sežani. (- Tam je tudi višja šola za obdelavo materialov http://www.vss-sezana.si/ , B.M.) Po koncertu so instrumente razstavili v Križankah v Lj., kjer so lahko obiskovalci preizkušali njihovo zvočnost.
Tudi Dragico Čadež Lapajne je eksperimentiranje presenetilo. »Gre za neke vrste fiziko, ki je umetniki nismo študirali.«
Njenega sin, slikar Boštjan Lapajne je preizkusil, kakšen zvok povzroči voda, ki pade na pločevino. »Uporabil sem izum Ivana Krambergerja, ki ga je razvil za potrebe infuzije«, na področju medicine.
(- Glej nastop v Sevnici, 1990: https://www.youtube.com/watch?v=LvXZdg93sVA , B.M.)
B. Lapajne, ki se ukvarja z ustvarjanjem videov, je z veseljem združil moči z drugimi umetniki. »Mislim, da bi morali že izvorno združiti vse akademije, likovno, arhitekturo, oblikovalsko, glasbeno, (- ALUO, AG, FA UL, ni omenil AGRFT, B.M.) da bi študenti sodelovali med seboj, ne pa da se prvič najdemo šele pri projektih, kakršen je Zeleno polje, rdeča prst. Večkrat bi morali sodelovati.«
(- Tri akademije UL so se povezale pri triadi, ne le l.2013: http://www.triada-akademij.si/ , B.M.)

Pisateljica proti pozabi; Hrvaška, postjugoslovanska, evropska?

Treniranje spomina. S. Slapšak, Delo, 6.9.2016
Na mednarodnem festivali Vilenica 2016 je bila nagrajena pisateljica Dubravka Ugrešič, avtorica romanov, prevedenih v slovenščino: Štefica Cvek v krempljih življenja, Forsiranje romana reke, Ministrstvo za bolečino, Jaga baba je znesla jajce.
Svetlana Slapšak piše, da so njeni študenti na FF UL med l. 1996 in 2012 »napisali na desetine seminarskih nalog, pa diplomske, magistrske in doktorske naloge, v katerih so raziskovali njeno delo.« S podelitvijo nagrade »pisateljici, ki je strastno antinacionalistična« je Vilenica http://vilenica.si/ prerasla sebe, meni S. Slapšak.
V prvem romanu (- Štefica…, tudi TV serija in film: http://mojtv.hr/film/12319/u-raljama-zivota.aspx ) – se je lotila »uveljavljenih etičnih klišejev in splošnega strahu pred žensko, emancipacijo, novostmi in tveganji drugačne partnerske zveze«, v drugem – Forsiranje …»zoper književne konvencije in laži, patriarhat, zahodno-vzhodne stereotipe.«
Kot članica raziskovalne skupine je objavila serijo knjig Pojmovnik, o ruski književni avantgardi. »Kot znanstvenica in pisateljica je D. Ugrešič v kratkem času, od 80-tih let prejšnjega stoletja postala slavna – in ostala duhovita.«
Potem se je zgodila vojna. Jasno je povedala svoje mnenje. »/…/ ni privolila v patriotsko enoumje. Njeni kolegi in tudi profesorji so kar tekmovali, kdo si bo več prigrabil z javnim denunciranjem Dubravke U. kot izdajalke, nepatriotinje …/ ne prave Hrvatice. Izgubila je delo, postala 'neobjavljiva'.
/…/ V aferi 'hrvaških čarovnic' /…/ je bilo 7 hrvaških pisateljic, novinark in profesoric /…/ obtoženih izdaje in v časopisu Globus so objavili njihova imena, naslove, telefone imena soprogov in partnerjev, kako so dobile stanovanja itd.« Pri tem je sodelovalo »kar nekaj znanih hrvaških intelektualcev, tudi hrvaški Pen. Skoraj vse napadene /…/ so zapustile Hrvaško. Pozneje so vložile tožbo na sodišču in jo dobile /…«.
Kot begunka je na Nizozemskem nadaljevala s pisanjem, tokrat esejev, grenkih, kritičnih, neusmiljeno jasnih, tako kot v Kulturi laži. Niso bili priljubljeni, a postala je »pomembna svetovna, še posebej evropska pisateljica«. http://www.dubravkaugresic.com/ Objavljati so jo začeli tudi v domovini; obiskala je Hrvaško. Ni »opustila pisanja grenkih esejev in je iz pekla begunstva, napadov in agresivnega pozabljanja izšla še prisotnejša in večja«. https://hr.wikipedia.org/wiki/Dubravka_Ugre%C5%A1i%C4%87
D. Ugrešič ne dopušča pozabe, poudarja S. Slapšak. http://www.mladina.si/173977/dr-svetlana-slapsak/
»Ne gre ne za nostalgijo, ne za osebno ogorčenost: njeno obsojanje pozabe govori o strah, da bo pozaba še enkrat udarila in izzvala nasilje. Tak je svet, »/…/ jugoslovanski primer je postal globalna paradigma. Ni boljše avtoritete, ki o tem lahko pove nekaj smiselnega, kot je D. Ugrešič. https://radiogornjigrad.wordpress.com/2016/03/20/dubravka-ugresic-evropa-ocigledno-ne-vidi-uspon-fasizma-u-hrvatskoj/
»Zato, da razumemo, kako smo iz rafinmaja, iger z znanjem in upanjem na spremembe prišli v obdobje poneumljanja in nasilja, potrebujemo« take vrhunske pisatelj/ic/e kot je ona.

Preberite, poglejte, pobrskajte, prisluhnite, premislite

Tunel. Podlistek, T. B. Napotnik. (68), Delo, 3.9.2016
V svojem romanu Tina Batista Napotnik opisuje stanovanje umetnostne zgodovinarke F. v Gradcu/Graz. Na wall of fame v WC so bile vstopnice koncertov, razstav in predstav, ki jih je obiskala:
»A. Kapor, Yo Yo Ma, Marina Abramović, The Clash, Rothko, predavanje Umberta Ecca, Massive Attack, Gursky, Yehudi Menuhin, Moby, All About Eve, Hyeronimus Bosch, Sigur Ross« in trije veliki jazzisti: Miles Davies (1984), Joe Henderson in Sonny Rolins.

Jože Hlebš. Filozofija narave. K.R., Delo, 6.9.2016
Avtor knjige, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju, 2016, http://www.mohorjeva.org/joze-hlebs/filozofija-narave je filozof in naravoslovec, biolog in antropolog, ki je študiral na univerzah v Lj. in Salzburgu, kjer deluje od l. 1970. Z odločnim poznavanjem klasične filozofije »vzpostavi pogovor med staro in novo mislijo, pa tudi med filozofijo in znanostjo«, piše ocenjevalec K.R. Pri tem sledi svojemu vzorniku Antonu Trstenjaku. https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Trstenjak

Nočno življenje slovenskega filma. Ženja Leiler, Delo, 8.9.2016
Festival slovenskega filma je odprl celovečerec Damjana Kozoleta Nočno življenje. Obravnava vprašanje medijskega linča, »kateremu smo bili priča ob primeru Baričevič, ko so po režiserjevem mnenju slovenski mediji dokončno izgubili nedolžnost.
»Ob lj. vpadnici najdejo napol nezavestnega znanega /…/ (Jernej Šugman), ki ima po telesu številne pasje ugrize. Ko se v lj. KC borijo za njegovo življenje, se njegova žena (Pia Zemljič) po začetnem šolu /…/ začne odstranjevati indice, ki bi kazali na sporno spolno življenje njenega moža. Pri tem prestopi /…/ moralne in etične meje.« https://www.youtube.com/watch?v=En0vTV9I3iQ

Melania Trump v boju z mediji. S. Kopušar, Delo, 3.9. 2016
Iz New Yorka piše Sebastijan Kopušar o ženi, ki se »izogiba medijski pozornost, toda hiter politični vzpon njenega moža je v ZDA in po svetu sprožil silovito brskanje po njeni preteklosti.«
Čez rob naj bi šel (britanski) časnik Daily Mail ter bloger W. Tarpley, »da naj bi bila v 90-tih, preden je v NY spoznala D. Trumpa, ne le manekenka, ampak plačana spremljevalka, ali z drugimi besedami p/…/. Daily Mail http://www.dailymail.co.uk/home/index.html je kot vir navedel knjigo A. Schlechterja From the whore house to the White house; isti je napisal še eno njeno »biografijo«: A communist in the White house. Proti obema je vložila tožbo in oba sta sporne zapise umaknila in se ji opravičila.
Drugi vir je revija Suzy (Slovenske novice http://www.slovenskenovice.si/tags/suzy ), ki je pisala o dekletih z dvojno moralo, ki so se pretvarjale da so manekenke, »v bistvu pa so zaslužile glavnico kot elitne spremljevalke.« Odvetniška družba Pirc Musar & partnerji so sprožili postopke proti reviji, Bojanu Požarju, Igorju Omerzi in A. Schlechterju. Slovenski, angleški in ameriški pravniki pregledujejo še druge članke za morebitne tožbe.

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD