Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Priloge
Sajovic
Mihevc
Sajovic - Podpora
Sajovic - Kritika predloga
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Priloge
   
 




Somrak jezika – somrak človeka v času tehnoznanosti. Tomaž Sajovic, december 2011
Prebrano na 8. mednarodnem znanstvenem sestanku Učni in znanstveni jeziki v času globalizacije. Koper, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, 9. 12. 2011.

Pričujoči prispevek je nadaljevanje mojega prispevka z naslovom Problematizacija in odpiranje znanstvenega jezika, ki je bil napisan za zbornik simpozija o pismenosti. V obeh prispevkih razmišljam o mestu znanstvenega jezika v svetu in o njegovem problematičnem, posamostaljenem, torej popredmetovalnem odnosu do sveta. Razmišljanje je treba razumeti kot moj način bivanja v svetu in moje osebno izoblikovanje, Gadamer, ki je miselno izhajal iz Heideggerja, je zanj uporabil zgodovinski pojem Bildung. In če se spomnimo še Marxa: človekova zavest o predmetu – lahko pa mirno rečemo o svetu - je vedno človeška dejavnost in kot taka vedno spremeni predmet oziroma posplošeno svet, vendar se v tej človekovi dejavnosti spremeni, preoblikuje tudi človek sam. Človek je neločljiv del sveta. Kot bi dejal Heidegger, človek do sveta nima nobenega neposrednega dostopa, vedno vstopa vanj skozi sebe. Pri tem ima jezik odločilno vlogo. Gadamer je zapisal, da je naravni, ne znanstveni jezik, torej običajna govorica, tista sredina, v kateri se srečujeta človek in svet. Podobno sta mislila tudi kvantna fizika Bohr in Heisenberg, trdila sta namreč, da je običajni, naravni jezik najbližji resničnosti. Heisenberg je šel še dlje, pri oblikovanju harmonije med ljudmi ter med ljudmi in svetom je dajal prednost celo pesniški govorici, ne pa znanstvenemu jeziku. Vse povedano problematizira razmerje znanosti do sveta, zato je še posebej danes treba odpreti vsesplošni dialog o tem kočljivem razmerju. Gibanje Mi smo univerza ga poskuša prav v teh dneh.  

Gibanje je treba podpreti iz dveh razlogov: ker na neustaljen način zastavlja bistvena vprašanja nadaljnjega razvoja univerze in ker tako odpira in širi prepotrebni prostor ustvarjalnega dialoga na univerzi. Ta pa kljub temu, da marsikdo na univerzi misli podobno, nikakor ne bo potekal nekonfliktno. Zastavljanje bistvenih vprašanj je po eni strani vedno konflikten proces, saj ruši ustaljenost in samoumevnost mišljenja in ravnanja, po drugi strani pa se bistvena vprašanja lahko rojevajo in živijo le v dialogu. Bistvena vprašanja se kažejo kot bistvena le, če obstaja stalen in strpen dialog. Kjer dialoga ni, ni bistvenih vprašanj in tudi ne bistvenega mišljenja. Tam je samo »upravljanje s človeškimi viri«. Zato takega dialoga ne bi smel nihče zavrniti, pa tudi prekiniti ga ne bi smel nihče.

Katera so ta bistvena vprašanja? Zdi se, da sta najbolj bistveni dve, ki pa ju med seboj ni mogoče ločiti: kakovost študija in raziskovanja ter demokratizacija univerze, ali bolje, ustvarjanje odprtega vsebinskega dialoga na vseh ravneh univerze; pojem demokracije je danes namreč politično zlorabljen. Nič bolje se ne godi pojmu kakovost, ki ga politični novorek povrhu vsega današnjemu času »primerno« hiperbolično preimenuje tudi v odličnost. Preimenovanja pa nikoli niso nedolžna stvar. Čeprav je jasno, da kakovost kot nekaj novega lahko le ustvarjamo, in to le v medsebojnem sodelovanju v akademskem in širšem življenjskem okolju, je visokošolskim in znanstvenim politikam z različnimi birokratskimi merili uspelo kakovost »normirati«. Od zdaj naprej se morajo visokošolski učitelji in znanstveniki »normam« prilagajati, in to tako, da zbirajo točke z objavljanjem v tujih mednarodnih znanstvenih časopisih. Mehanizem takega »normiranja« in »birokratiziranja« kakovosti – ki ga marsikdo sploh ne pozna - je slikovito opisal Miha Kovač (intervju, Objektiv, 30. maja 2009): »Nekaj velikih založb je uspelo združiti ogromno mednarodnih znanstvenih časopisov pod svoje okrilje, nekatere tudi po več kot 1500. Situacija je skrajno iracionalna: znanstveniki smo odvisni od objavljanja v teh časopisih, saj potrebujemo točke za habilitacije, zato v njih objavljamo in recenziramo brezplačno. Potem pa te založbe našim univerzitetnim knjižnicam prodajajo pakete teh znanstvenih časopisov, pri čemer lahko letna naročnina za posamezen časopis niha od sto do več tisoč evrov! Še dodatna ironija je, da se kvaliteta znanstvenih časopisov in člankov meri s tem, kolikokrat je posamezen članek citiran v drugih člankih, zato se nekateri znanstveniki obsesivno citirajo. Tovrstno citiranost merijo različni bibliografski servisi, kot je denimo Science Citation Index, ki je v lasti Thomson Reuters Corporation, med drugim tudi ene najbogatejših založnic znanstvenih časopisov na svetu. S tem, ko ljubljanska univerza pri merjenju odmevnosti revij favorizira zgolj ta indeks citiranosti, se spreminja v podaljšek marketinškega oddelka te korporacije. Še večji absurd pa je, da postaja kriterij znanstvene odličnosti prostor, v katerem je bil neki znanstveni članek objavljen, ne pa njegova vsebina, pri čemer tak način vrednotenja znanja marginalizira objave v knjižnih oblikah.« Visokošolski učitelji in znanstveniki so tako dobesedno »izkoreninjeni« iz svojega konkretnega življenjskega okolja in svojega jezika ter »izgnani« v virtualno lebdeč mednarodni znanstveni prostor, v katerem se kopičijo znanstvene informacije skoraj izključno v – kot je zapisal norveški sociolog Thomas Hylland Eriksen (Mcdonaldizacija ali raznovrstnost?) – odtujeni, ogoleli in standardizirani mcdonaldizirani angleščini. Družbenokritična znanstvena misel, ki lahko zraste le iz konkretnih življenjskih okolij in bi morala tem okoljem biti tudi namenjena, je tako učinkovito utišana, virtualni mednarodni znanstveni prostor je ne potrebuje več.

Univerza se tako spreminja v tovarno že kar pri normiranju »kakovosti« akademskega osebja, tako »normirano« akademsko osebje pa mora potem le še izvajati bolonjske učne programe, ki od študirajočih zahtevajo – po Renati Salecl (intervju, Objektiv, 26. novembra 2011) - le osvajanje že »normiranih« kompetenc in hitro pomnenje vsebin na pamet.  Vse to baje potrebuje gospodarstvo - mladi z diplomami in brez zaposlitev pa po vsej Evropi množično protestirajo.

Vse povedano dokaj prepričljivo kaže, da je univerzitetna akademska skupnost – tako visokošolski učitelji, znanstveniki in drugo osebje kot študenti – postala bolj ali manj le še predmet nekega širšega in usodnejšega zgodovinskega procesa, ki ga je Martin Heidegger (O vprašanju določitve stvari mišljenja) zaslutil in analiziral že sredi dvajsetega stoletja. Ta zgodovinski proces zaznamuje kibernetika, tehnična znanost, ki enoti vse znanosti in vsa področja našega življenja in »je naravnana na to, da pripravi in postavi nadzor nad procesi, ki jih je moč tako rekoč brez izjeme krmiliti«. Kibernetika kot univerzalna znanost ima svoj izvor v zgodovinski spremembi razumevanja vsega, kar je, kar biva, torej zgodovinski spremembi razumevanja prisotnega. Če so se stari Grki še čudili, da prisotno sploh je, je danes prisotno izgubilo vse dostojanstvo. Vse, kar je, je »reducirano na sestav, ki mora biti nenehno dostavljiv in nadomestljiv, biti na razpolago kateremu koli smotru,« vse znanosti, ki raziskujejo različne vidike prisotnega, pa so zato postale – kot je zapisal Michel Freitag v knjigi Brodolom univerze – tehnoznanosti. In prav na tem mestu je treba navesti odlomek iz knjige, ki na najbolj zgoščen način opisuje tisto usodno, kar se na zahrbten in nepriziven način dogaja vsem nam danes: »In ker ne gre več za proučevanje človeške, družbene, zgodovinske realnosti, da bi jo spoznali in v njej normativno usmerjali svoja dejanja, temveč za njeno neposredno izdelovanje, družbene znanosti same postajajo nečloveške, asocialne in ahistorične, zgolj operativne in tehnicistične – če odmislimo tisto ostalino pokroviteljske »človeškosti«, s katero nas opozarjajo, naj se prilagodimo nečloveškemu svetu, ki ga proizvajajo, če hočemo v njem sploh še imeti mesto.«
Ko tehnoznanosti ne preučujejo več realnega sveta in se ne menijo več zanj, ampak delajo neki svoj novi nečloveški svet, kateremu se mora človek prilagoditi, če hoče sploh obstajati, je tudi konec vsakega dialoga. Dialog pa lahko vzdržujemo samo z jezikom. Kaj pravi o tem Eriksen v svojem že omenjenem besedilu, ki ga zlahka najdete na njegovi spletni strani?

Svoje razmišljanje začne s trditvijo: »Medtem ko se je James Joyce, da bi se lahko sporazumeval v svetu, naučil ducat evropskih jezikov, se danes zdi, da bi bil dovolj eden.« Ta jezik je danes angleščina, ki ima gospodujočo vlogo tudi in predvsem v akademskem sporazumevanju in ga visokošolske in znanstvene politike – pri nas v merilih – celo »uzakonjajo«. Ta vloga danes postaja vedno bolj izključujoča, izključuje namreč druge materne jezike. Posledica je, da postaja akademsko delo v neprevladujočih jezikih marginalizirano. Vendar pa je dobro znano, pravi Eriksen, da je nekatere stvari mogoče in treba povedati le v nekaterih jezikih. Nekatere ideje je mogoče najustrezneje izraziti le na primer v nemščini, in da je nekatere ideje, na primer o nemški družbi, treba zaradi koristi nemške javnosti izraziti v nemščini. Tudi na Norveškem, domovini Eriksena, ima zaradi visokošolske in znanstvene politike objavljanje v angleščini neprimerno večjo vrednost, kot objavljanje enakih ali istih besedil v norveščini. Eriksen ob tem zapiše zelo poučno zgodbo. Norveški zgodovinar ekonomije Einar Lie je leta 2005 objavil zadnji del skupinske zgodovine Hydra, norveškega najpomembnejšega industrijskega aluminijskega in naftnega giganta, ki se ukvarja tudi s proizvodnjo obnovljivih virov energije. Zgodovina je napisana v norveškem jeziku. To sijajno in občudovanja vredno delo je nedvomno dvignilo samozavest Norvežanov in pomembno vpliva tudi na norveško politiko. Če pa bi Einar Lie delo napisal v angleškem jeziku, bi to imelo zelo majhen vpliv, le avtor bi dobil – pripominja Eriksen sarkastično - točke za najpomembnejšo »mednarodno« publikacijo. Hegemonični angleški akademski jezik pa ima še eno skrajno nevarno posledico. Spreminjati je začela intelektualno prizorišče v mnogih državah, kjer angleščina ni materni jezik. Ker se univerzitetniki in znanstveniki vedno bolj obračajo na angleško govorečo javnost, to že negativno vpliva na intelektualne razprave in dialog o domačih problemih. Domača javnost tako ostaja brez pomembnih  miselnih orodij, s katerimi bi lahko kritično mislila svoje življenjsko okolje.

Kibernetsko upravljanje vsega pa se ni ustavilo niti pri hegemoničnem angleškem jeziku. Prav orwellovsko zveni Eriksonov odlomek o tečajih angleščine za Angleže, da bi se ti lahko sporazumevali s tujci. Angleščina kot tuji jezik tako ni več enak angleščini, ki jo govorijo domačini. Kaj jih v teh tečajih učijo? Uporabljajte kratke stavke, ne uporabljajte preveč členkov in mašil, izogibajte se značilnih angleških skladenjskih konstrukcij, zapletenih vprašanj, dvojnih zanikanj, ne uporabljajte stalnih besednih zvez, izogibajte se dvoumnosti, pogovornih oblik, stalnih besednih zvez, metafor ... Tudi angleščina kot akademski in konferenčni jezik je ogolela angleščina ... Je daleč od vsakdanje izkušnje, toda saj kibernetika izkušnje o svetu ne potrebuje več. Taka angleščina je zelo omejen kod, saj briše implicitno, metaforično in frazeološko izražanje. Taka angleščina je primerna samo še za prenos informacij, misliti pa z njo ni več mogoče. Saj kibernetsko upravljanje sveta razmišljanja ljudi tudi več ne potrebuje. Ljudjem tako ali tako preostaja, si mislijo, stalno prilagajanje na kibernetsko »krojeni« nečloveški svet.
Naj končam z bolj optimistično mislijo. Človek bo moral zopet najti pot do svojega življenjskega resničnega sveta, pri čemer bo moral in znal misliti, kako mu je poznokapitalistični kibernetski upravljalski stroj pred nosom in zahrbtno »ukradel« ta svet. Moral bo tudi v dialogu ustvarjati neko novo znanost, znanost, ki ji je začrtal pot že Marx. »Naravoslovje bo postalo pozneje prav tako znanost o človeku, kot bo znanost o človeku obsegala naravoslovje: bo ena znanost.« In to v jeziku, ki bo razumljiv vsem ljudem. Dialog je namreč tisto najpomembnejše v življenju človeka v svetu.    
   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD