Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 1/2015
   
  Pogledi 1/2015




Januar 2015

Memento ...

Uvodnik. T. Sajovic, Proteus, januar 2015
Urednik mesečnika za poljudno naravoslovje (in predsednik sindikata NSDLU) Tomaž Sajovic že več let v uvodniku revije piše o temeljnih vprašanjih znanosti, raziskovanja, izobraževanja, visokega šolstva in zlasti univerz. Izbira teme ki so aktualne pri nas in po svetu, svoja razmišljanja pa podpira z mislimi filozofov, znanstvenikov in angažiranih poznavalcev teh vprašanj.
Ob pregledovanju spletnega Dela (23.2.015) je postal pozoren na naslov Nočna mora sodobne znanosti – gonja za denarjem in objavami. To je (tudi) za T. Sajovica »problem, ki danes, v obdobju križarskega pohoda neoliberalne ideologije, spravlja v obup zaposlene na univerzah in inštitutih«. Obravnava grozljiv primer, ki se je zgodil na Imperial College v Londonu, ki je na Timesovi lestvici najboljših univerz na 9. mestu. Eden vodilnih raziskovalcev raka Stefan Grimm je v poslovilnem pismu kolegom ugotavljal, da njegova znanstvena odličnost in objave ne zadostujejo, institucija zahteva »predvsem denar, ki ga je posamezni profesor «sposoben« pridobiti prek raziskovalnih razpisov. /…/ To ni več znanost, to je posel. /…/ znanost postaja samo sredstvo. Če kdo utegne pomisliti, da je to smrtno nevarno, utegne imeti objektivno prav.«
Tako ga navaja T. Sajovic, ki meni, da je cinična misel, da gre pri tem samomoru za dejanje preobčutljivega posameznika.
Tudi filozof Sami Khatib (Freie Univ. Berlin, v Mladini 6.3. 2014) meni, da je najnevarnejše »ravno strinjanje s tem, da postane denar merilo za vse in da je mogoče v takem svetu živeti še naprej. To nas bo nazadnje vse ubilo.«
Angleška profesorica Mary Evans že z naslovom svoje knjige Killing Thinking. The Death of the Universities »namiguje na možnost smrti v slonokoščenem stolpu univerze«, kot pravi in pojasnjuje, da se bodo morda »nove generacije naveličale smrtonosnih možnosti birokratizirane univerze in se odločile, da /…/ začnejo razvijati svojo nadarjenost kje drugje«, zato »bodo univerze, kakršne smo poznali do sedaj, verjetno počasi izginile«.
(Op. B.M.: Podobno je bilo takrat, ko so razsvetljenci zapuščali degenerirane univerze pod dominacijo ideologije cerkva in sami ustanavljali »akademije«. Pri nas takrat prave univerze ni bilo, a je vseeno nastala »akademija delovnih«. V 19.stol. so se univerze, najprej nemške, nato tudi nizozemske, angleške idr. obnovile po t.i. humboltovskem modelu, ki povezuje svobodno raziskovanje, tudi naravoslovno, svobodno poučevanje in študij. Tega že nekaj časa ruši dominacija ideologije trga, denarja…)
M. Evans ponuja rešitev: »«Morda bi na začetku 21. stoletja spet morali poskusiti uživati v pristni akademski svobodi.«
Ameriški filozof Richard Rotry je leta 1989 zapisal, da humanističnih ved ni mogoče upravljati (s strani vladnih agencij npr.), saj se (pre)hitro spreminjajo. »Vse, kar potrebujemo, je dobra stara akademska svoboda«. (glej: Filozofija in družbeno upanja, 1999).
Norveški antropolog Thomas H. Eriksen pa je leta 2004 v besedilu O temeljni neuporabnosti univerz zatrdil: »Napaka politikov je v prepričanju, da je univerze mogoče rešiti tako, da postanejo čim bolj uporabne.«
Če nas zaradi pritiska neoliberalistične ideologije tare depresija, je le-ta ozdravljiva, meni T. Sajovic in navaja recept, ki ga je predpisal italijanski medijski teoretik Franco Bernardi. Potrebna je le »velikanska osvoboditev življenja od družbe kot tovarne«, meni kulturni aktivist.
T. Sajovic za svoj uvodnik od koncu zapiše, da je to njegova »osebna »terapija«, ki jo moramo razumeti kot obliko političnega boja. Mora bo njegovo branje olajšalo dušo še komu.«

Univerza in država
ter njuni študenti, učitelji, diplomanti in raziskovalci

Ko hujšajo možgani. Visokošolske primerjave. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 6.2.2015
V svoji kolumni v časniku za prosvetne delavce tokrat Jasna Kontler Salamon pravi na začetku, da je v šolstvu »marsikaj takšnega, kar bi že davno lahko uredili in pospravili, a se iz kdove kakšnih razlogov to ne dogaja.« (Op. B.M.: Nedvomno velja to tudi za visokošolske institucije.)
Problem statuta UL, o čemer je pisala v prejšnji številki, je še narasel, zaradi dejanskih težav in tistih zaradi interesov. Študente skrbi možnost manjšega števila ponavljanja izpitov in izenačevanje rednega in izrednega študija, kar bi vodilo v omejevanje rednega. Rektor I. Svetlik vztraja, da dobre univerze ne dovoljujejo toliko ponavljanj. In – korenček - študentski predstavniki bodo dobili večji vpliv v upravljanju univerze in članic.
Kolumnistka meni, da bi morali »izenačiti še marsikaj drugega«, ne le število ponavljanj izpitov, denimo število učiteljev in odvisnost njihove zaposlitve od kakovosti pedagoškega dela. Imamo nesorazmerno veliko rednih profesorjev, ki jih (po izvolitvi) nihče ne preverja.
Nejasno je, kaj bo prinesel predlog visokošolskega zakona, ki menda izhaja iz predloga ministra (Pikala, B.M.) v prejšnji vladi. Prinesel naj bi večje sodelovanje visokošolske in raziskovalne sfere (inštitutov), predvsem na študijskem področju. To bi lahko pripomoglo k odličnosti visokega šolstva, meni kolumnistka.
Žal sodelovanje in timsko delo ni med vidnejšimi slovenskimi značilnostmi; pač pa se že od vrtca naprej spodbuja individualno tekmovalnost.
Simon Grilc, razvojnik v (bavarskem) BMW-ju, nekoč eden od nekdanjih dijakov II. mariborske gimnazije, ki so si med seboj pomagali, pravi, da je pri zaposlovanju v Sloveniji več vredna odličnost zvez kot odličnost znanja. Zato je večini diplomantov pomembna le diploma. Manjšina, ki si prizadeva za boljše ocene, sodi med kandidate za odhod. Zdi se, da to politikom in kadrovikom to celo ustreza.
V znanosti razmišljajo drugače in tam imajo pri zaposlovanju prednost najboljši. Žal si naša država privošči podcenjevanje znanosti, kar je D. Mihailovič, IJS, označil za »hujšanje možganov«. Na čigav računa? V rebalansu proračuna je znanosti in informacijski družbi namenjenega 2/3 vsote, ki gre obrambi in zaščiti. J. Lenarčič, direktor IJS (ji) je dejal, da bi za spodobno financiranje naše znanosti dovolj, če bi vsak prebivalec dal toliko, kot znaša razlika v ceni črne kave in kapučina. Tisti, ki o tem odločajo, pa tako plačujejo kavo v parlamentarni restavraciji.

Sodelovanje, varčevanje

Zaznamek. (Socialni sporazum). M. Kralj, Dnevnik, 6.2.2015
Pet let je minilo od izteka socialnega sporazuma za obdobje 2007-2009. V njem so se socialni partnerji (vlada, delodajalci, sindikati, leta 2007) dogovorili za brzdanje rasti cen, realno rast plač v skladu z inflacijo in produktivnostjo. Sindikati so razumeli, piše Marjeta Kralj, da bo usklajevanje plač po dejavnostih, delodajalci pa da bo odvisno od poslovanja posameznega podjetja.
Takratni premier Janez Janša je ob tem dejal (Dnevnik, 3.10.2017): »Sporazum je odraz zrelosti in učinkovitosti socialnega dialoga v Sloveniji. (Glede plačilne politike pa je, op. p.) možno le za pogajalsko mizo doseči uravnotežen rezultat, s katerim bi uspešno odgovorili na inflacijske težave in še naprej izboljševali makroekonomsko okolje za gospodarsko rast in razvoj.«
Nov sporazum, za obdobje 2015 – 2016, so partnerji podpisali 5.2.2015. Ne predvideva novih obremenitev za gospodarstvo, možena sta davek na nepremičnine in davčna reforma z manjšimi prispevki iz dela, regresom … O izločitvi dodatkov iz minimalne plače se niso dogovorili.
Sedanji premier Miro Cerar je ob podpisu sporazuma dejal: »V Sloveniji skoraj nihče nikomur več ne verjame na besedo. /…/ Ne izvršujemo v zadostni meri vseh zakonov, ki smo jih sprejeli. Podpisujemo sporazume, ki včasih ostajajo mrtve črke na papirju. Danes smo dosegli enotnost, jutri pa je, kot rečeno, nov dan, k bomo morali odgovorno, vsi skupaj, vsak na svoj način, izpolnjevati zaveze iz tega socialnega sporazuma.«

Izjava dneva. M. Marinčič, Delo, 4.2.2015
»Upam, da vlada podpisa socialnega sporazuma v delu, ki zadeva izobraževanje, ne razume kot del nekega PR (»public relation«, B.M.) programa. Če teh zavez ne misli uresničiti, je bolje, da od sporazuma odstopi.«
Tako predsednik »visokošolskega sindikata dr. Marko Marinčič opozarja na neusklajenost ukrepov s socialnim sporazumom za leti 2015 in 2016.«

Raziskovanje in razvoj

Pozitiven virus. L. Pavlovčič, Delo, 6.2.215
V svojem komentarju k članku o raziskovanje piše Lidija Pavlovčič, da je v gospodarstvu že prišlo do preloma pri vlaganju v to dejavnost, država pa nadaljuje »šparanje«.
Krka in Lek sta zaradi vlaganj v raziskovanje in razvoj dala na trg nova zdravila, tudi Gorenje z vlaganji sporoča konkurenci, da ga kriza ni prizadela in celo Fotona z novim lastnikom ni skrčila raziskav. Izdatki za raziskave so v uspešnih podjetjih prehiteli marketinške in v Leku so kar trikrat večje. To naj posnemajo še druga, ne glede na lastništvo, »kajti edino trg bo pokazal, kaj je pravilno.«

Za črpanje imamo vsaj 700 »serviserjev«. S. Čeh, Delo, 5.2.2015
S postopki pri črpanju evropskih kohezijskih sredstev se pri nas ukvarja vsaj 700 ljudi, na ministrstvih, javnih skladih in zavodih ter agencijah. Vendar delajo predvsem formalno, birokratsko, ne vsebinsko, meni Alenka Avberšek, GZS. Z dosedanjim načinom dela se ne bi smeli lotiti nove finančne perspektive 2014 – 2020.
Z vsako vlado nastanejo zastoji v načrtovanju, opozarja.: »Problem sta znanje in odgovornost. Ne pri administraciji ne pri odgovornih se ne uveljavljata tudi takrat ne, ko so zadeve strokovno sporne«, npr. »s pravnega in inženirskega vidika«.
Načrtovanje, spremljanje, nadzor, spodbujanje zahteva visoko usposobljene kadre, ki razumejo razvojne procese in vsebinsko vodenje projektov, enostavnih in velikih, tudi čezmejnih.

Delo, dela, delni delavci…

Nepreslišano. Miha Mazzini, pisatelj.
(Siol.net), Dnevnik, 6.5.2015
»Ko berete o 50-60 odstotni brezposelnosti v Grčiji, Španiji itd., se najprej spomnite, da je nizka slovenska brezposelnost laž: ogromno ljudi so poslali sorazmerno mladih v upokojitev, cele generacije študirajo, precej le zaradi statusa, spet druge živijo doma itd. Spomnite se tudi getov, ki ste jih videli, /…/ vse tiste mladine, ki sedi na stopnicah in samo čaka, da se bo nekaj zgodilo.
In potem se zahvalite računalnikom in svetovnemu spletu. Ker zdaj ti ljudje sedijo doma in besnijo nad tipkovnico. S tem so postali nevidni, hkrati pa tudi očitno tudi nenevarni. Njega dni bi ob taki brezposlenosti izbruhnile revolucije, danes pa le internetne traparije.
Dragi internet, hvala, da (za zdaj) prelivamo samo črke, ne krvi.«

Prekarizacija. Osnovni problem je v državi, ker to dopušča. M. Belović, Delo, 6.2.1015
Kar četrt milijona ljudi pri nas dela prek avtorskih in podjemih pogodb, ima status samostojnega podjetnika ali pa dela na črno.
To so ugotovili v projektu Obrazi prekarnega dela, ki ga je pripravilo Gibanje za dostojno delo. Na nevarni globalni trend prekarizacije že dlje časa opozarja tudi Mednardona organizacija dela (ILO). »Vse več delavcev je prisiljenih v negotove in neporedvidljive delovne razmere, s pomanjkljivo socialno varnostjo«, piše Mario Belovič.
V projektu so ugotovili tudi, da je bil delež začasnega dela med 2009 in 2013 pri nas kar 20%, slabše je bilo le v Španiji in na Portugalskem.
Igor Guardiancich, raziskovalec iz Univerze južne Danske pravi, da se je »dualizacija delovne sile« dogajala v tranzicijskih deželah vzhodnega bloka, kjer so bili delavci nepripravljeni na tržne razmere. »V Sloveniji je bila ta kriza mogo blažja, a se je prekarizacija vzpostavila v obliki študentskega dela, ki je bilo do sedanje reforme, po definiciji nezaščiteno in prekarno. Celo takratni minister za evropske zadeve M. Gaspari je leta 2008 dejal, da je največja neformalna ekonomija v Sloveniji zakonita in to v obliki študentskega dela.«
Luka Tičar, PF UL, upa, da prekariat ne postaja nov družbeni razred. Razume delodajalce, da izbirajo zanje najugodnejše oblike dela. Država to dopušča »in daje napačni vzorec /…/ s tem, ko zelo liberalno širi ali formalizira oblike dela, ki niso delovno razmerje. Imamo začasno in občasno delo upokojencev, imamo študentsko delo, osebno dopolnilno delo. /…/ ki izpodrivajo osnovno obliko dela, to je delovno razmerje.« Opozarja, da se država ni sposobna odzivati na razmere, da se izgovarja na krizo, da ni denarja za inšpektorje, »dejansko pa gre za poskus biti všečen delodajalcem – tudi zaradi pritiskov OECD ali evropske komisije, ki gredo na rovaš malega človeka.«

Kar se dogaja zunaj Evrope, prihaja v Evropo. M: Zabukovec, Delo, 6.2.2015
Pred desetletjem je zagovarjal koncept varne prožnosti na trgu dela, zdaj pa Miroljub Ignjatović, FDV UL, pravi, da le-ta ni zaživel. »Namesto tega je v Evropi prevladala neoliberalni koncept. /…/ Državo blaginje, ki je pomenila visok življenjski standard, poskušajo razdreti.« Z globalizacij naši, evropski, delodajalci privzemajo prakse iz tujine. Konkurenčnost in primerljivost z drugimi deli sveta so prevladali nad sfero socialne varnosti. »Veliki kapital teži k zmanjševanju stroškov in povečevanju dobička.« Čikaška šola s Friedmanom propagira zmanjšanje vlogo države in povečanje fleksibilnosti. Ekonomist Stiglitz pravi, da je gospodarska rast pomembna, a ne smemo zanemariti, kam gre izkupiček – enemu odstotku ali 99%. Treba je »najti ravnovesje med ekonomskimi vidiki in socialno varnostjo v smeri večje enakosti v družbi«, pravi M. Ignjatović.

Ljudje ali profit?

Anti-Pikety. M. Klarič, Objektiv, Dnevnik, 7.2.2015
Na kritiko knjige Kapital v 21. stoletju, ki jo je pod zgornjim naslovom objavil dr. Marjan Lah (Objektiv, 10.1.2015) se odziva Matej Klarič, »doktorski študent na FDV« UL.
Pravi, da M. Lah povzema D. Mc Closkeyevo, ki piše na neoklasičnih izhodiščih. Osnova neoklasične ekonomije je »ideja o samoregulaciji trgov«, kar izključuje resne krize. Obstoječa kriza je tako pokazala njeno zgrešenost. Varčevanje se je pokazalo (v Grčiji) za zgrešen pristop, saj je »povzročilo še večje zadolževanje«.
Neoklasiki zanemarjajo zgodovino, prepričani so v večnost obstoječega načina; Fukujama je pisal o »koncu zgodovine«, po krizi pa se je tej tezi odrekel. M. Klarič povzema Žižka, da si lažje zamislimo konec sveta, kot pa konec kapitalizma. McCloskeyeva nasprotuje progresivni obdavčitvi, ki pa je bila v času zlate dobe kapitalizma v ZDA tudi nad 80%. Madžarska je leta 2011 uvedla enotno 16% davčno stopnjo na plače - delež revnih se je dvignil za 15%. V desetletju vzpona neoliberalizma se je povečala neenakost v ZDA, na Hrvaškem in tudi v Sloveniji. M. Klarič ocenjuje, da bi 1,5% (dodatna)obdavčitev milijarderjev omogočila izobraževalno in zdravstveno oskrbo prebivalcev najrevnejših držav. Ker imajo najbogatejši velik vpliv na politiko in mišljenje ljudi, bo zamejitev bogastva omogočila tudi , »da bomo obrnili trend in omogočili ponovni razvoj vse bolj ogroženih demokratičnih standardov.«
Kot rešitev se ponuja tudi podjetništvo; to »naj bi namreč poganjalo svet«. Njegova negativna stran je tekmovalnost in sebičnost v gonji za profit. Poleg tega ne rešuje problemov. »V Sloveniji imamo 120 tisoč uradno brezposelnih. Ali /…/ bi takšno število ljudi delalo kot podjetniki? » Tudi če bi po štirje ustanovili podjetje bi bilo teh 30.000 – »kaj bi vsa ta inovativna podjetja počela?« S povzdigovanjem podjetništva prenašamo problem z makro- na mikro- raven, »kjer naj bi bil vsak posameznik sam odgovoren za svoj položaj. Pozabljen je povojni »konsenz (desne in leve) politike polne zaposlenosti, kjer je država skrbela za /…/ polno zaposlitev.« Npr. s krajšanjem delovnega časa in drugimi sistemskimi rešitvami za zaposlitev mladih, za socialo in za okolje.
Namesto razprav o tem ali ima Piketty prav ali njegovi nasprotniki M. Klarič predlaga, da ekonomska veda predrugači svoje predpostavke. »Ne preseneča, da so se po svetu in tudi pri nas znotraj ekonomskih fakultet pojavila gibanja, ki zahtevajo spremembe študija ekonomije, ki naj bi bolj odražal dejansko dogajanje v družbi.« Začetek bi bil zavedanje o »povezanosti ekonomije in politike ter ponovna uporaba metode politične ekonomije« začetnikov »klasične ekonomije Smith in Ricardo«. In tudi marksistično kritiko politične ekonomije, ki (ne) verjame v (ne)možnost preprečitve krize kapitalizma. Vsevednim ekonomistom, ki so nas pripeljali v ta položaj, bi poglobljeno branje »Marksa in njegovih dedičev«, koristilo, da ne bi več »slepi vodili slepih v barbarski svet boja vseh proti vsem«.

Strogo ločiti javno in zasebno zdravstvo. J. Tršan, Delo, 3.5.2015
Osnove etike bi morale biti obvezno čtivo vseh, ki se ukvarjajo z javnim zdravstvom, meni ekonomist Janez Tršan, svetovalec za javni sektor.
Storitve v javne sektorju so nasprotje tržnega razmišljanja, meni. Navaja stališče Carla Schmidta, da je bistvo nedemokratične politike to, da je brez programa in da se ozira le na ločevanje med prijatelji in sovražniki. V primeru zdravstva med medicinsko stroko in drugimi, piše J. Tršan. To po njegovem potrjujejo stališča zdravnikov in strokovnjakov iz UKC Lj., ki o bila predstavljena v Delu konec leta 2014. Skupno točka jim je bila »ekonomsko banalno razumevanje javnega zdravstva.«
Zdravniška zbornica in sindikat Fides propagirata privatizacijo v javnem zdravstvu, piše J- Tršan, čeprav so v Angliji ugotovili, da je bil njihov javni zdravstveni sistem učinkovitejši pred uvedbo privatizacijske politike M. Tacher.
Zavzema se, »da bi v tezah za novo zdravstveno zakonodajo eksplicitno prepovedali tržno tekmovanje med javnim in zasebnim zdravstvom ter da bi ju strogo ločili.« Le tako bi javno zdravstvo organizirali v skladu z ustavo kot učinkovit sistem, »ki po načelu solidarnosti zagotavlja vsem državljanom enake pravice do zdravstvenega varstva«.
Meni, da bi morali imeti zdravniki primerne plače in da jim ne bi dodatno plačevali dela, ki ga opravijo ob prostih dnevih in ponoči. Tako bi se delovni proces organiziral racionalno, brez dodatnih nadur. Zaposliti bi morali ustrezno število zdravnikov in drugih izvajalcev. Če bi bilo denarja premalo, bi znižali program javnih zdravstvenih ustanov. »Brez reda in morale vsak sistem razpade.«
Dodaja, da od osamosvojitve ni bilo ministra za zdravje – razen D. Kebra – ki bi se zavedal družbene odgovornosti.

Čas in ljudje

Zgodovina Koprčanov stoletje skrita v zidu. B.Š., Delo, 4.2.2015
Ob prenovi hiše na Zadružni ulici v Kopru so našli besedilo, ki ga je dal zazidati Josip Ahtik, »naj priča našim naslednikom o duševnih in telesnih bojih, katere smo imeli, da priborimo naslednikom boljo bodočnost.« Avtor se je rodil 1867 v Vojniku na Štajerskem, služil (avstrijsko) vojsko na Bazovici nad Trstom, kamor se je vrnil po poroki in postal leta 1904 uradnik v Kopru. Zapisal je (7.5.1907) , da ima mesto 9000 duš, da je Slovencev 1200 in da vodilna liberalna stranka do njih ni pravična. Koper je imel čitalnico, posojilnico, pevsko društvo Zvezda, časopisa pa ne. »V uradu imamo električno luč, vodovod in telefon. Oh, kaj bodete imeli vi po tolikem času. Mogoče, da bo celo v resnici vladala bratovska ljubezen med vsemi narodi na svetu, ko se bo našlo to pismo v zidu.«
Nada Čibej, Pokrajinski muzej Koper pravi, da je takratna Avstro-Ogrska spodbujala dvojezičost in sožitje med trmi narodi, slovenščina je bila uradni jezik. Po prvi vojni so se stvari (pod Italijo) spremenile.
J. Ahtik je bil kasneje ravnatelj posojilnice in (1911) je imel tudi svoj kino. Leta 1922 so ga starega 55 let prisilno upokojili in fašistični režim je likvidiral posojilnico (1927). Z ženo in sinom je zbežal v Maribor. Premoženje so mu vzeli in prodali. Med drugo vojno je izgubil sina in takoj po vojni še vnuka. Leta 1951 mu je umrla žena, on pa verjetno leta 1953.

Sukanec ali tviti za zanamce. S. Krkoč, Dnevnik, 5.2.2014
Ob odkritju pisma iz leta 1907 J. Ahtika »naslednikom« z nekaj fotografijami piše Sandra Krkoč o pomenu in vsebini podobnih časovnih kapsul.
(Op. B.M.: So to tudi povzetki, Novice in Pogledi, ki jih pišem za tole spletno stran?)
Nada Čibej, Pokrajinski arhiv Koper: »Zgodovinarji se običajno srečujemo s tiso uradno zgodovino, ki je predvsem naštevanje dogodkov in krajev, medtem ko osebni pečat zgodovini dajo takšni osebni fondi in pisma, ki ponujajo vpogled v vsakdanje življenje nekega časa.«
V Bostonu se nedavno odprli škatlo, ki so jo zakopali leta 1795 in nato 1855 zabetonirali v temelje kongresa. V njej so stari časopisi, pečat Massachusettsa, kovanci in stran iz uradne kronike. Tudi kapsule s konca 19. in začetka 20. stoletja vsebujejo pogosto časopise, biblijo, kovance in žige. Prvo časovno kapsulo so (1936) zasnovali na univerzi Oglethrope (ZDA) in vanjo spravili nekaj sto predmetov, ki bodo počakali do leta 8113. Leta 1939 so pod Flusing Meadows v NY za pet tisoč let zakopali vsakdanje predmete (lutka, sukanec, mikroskop…). Nekje v Aspenu je v mladosti Steve Jobs zagrebel Applovo računalniško miško Lisa. Vesoljske sonde Pioneer 10 in 11 ter Voyager 1 in 2 imajo tudi zvoke in slike o življenju na Zemlji, za nezemeljska bitja. Letos bodo izstrelili kapsulo KEO, s sporočili Zemljanom čet 50.000 let. Nasino vozilo bo na ateroid Benn neslo 50 izbranih tvitov in fotografij, ki jih bo mogoče pogledati leta 2023. Britanci bodo na Luno poslali robot, ki bo – plačnikom – tam zakopal njihovo DNK, sporočila in fotografije.
Zgodovinar William Jarvis meni, da take kapsule večinoma ne vsebujejo pomembnih zgodovinskih informacij, pač pa šaro, ki ne pove dosti o ljudeh nekega časa. Izjema so osebne beležke, slike in dokumenti.
Arheologinja Maša S. Sukčević, Pokrajinski muzej Koper pa pravi: »Vsaka časovna kapsula, torej zaprt sklop dokumentov ali predmetov, ki so bili v nekem času odloženi /…/ za prihodnje rodove, je izjemno dragocena, ne glede na to, kaj hrani.«

Akad. Dr. Stane Gabrovec 1920 – 2015. Biba Teržan, Delo, 5.2.2015
Starosta slovenske arheologije Stane Gabrovec je leta 1939 »vpisal študij klasične filologije na FF UL«. Med vojno je bil interniran v Italiji, po njeni kapitulaciji se je prebil v Švico, kjer je študiral v Bernu in študij, tudi arheologijo, končal 1949 v Ljubljani. Delal je v Narodnem muzeju v Lj., od 1969 je bil – 20 let - profesor za prazgodovinsko arheologijo na FF UL, kamor ga je pripeljal predstojnik oddelka Jože Kastelic. Z njim je izkopaval (staroslovanske grobove) na Bledu leta 1951. V Stični je vodil izkopavanja železnodobne naselbine, pri katerih so sodelovali študenti iz Marburga ni Smithsonian Institute (Wasinghton). B. Teržan piše, da je bila to »dragocena šola modernih izkopavanj in odlična šola za študente arheologije«.
S. Gabrovec je uvajal študente v znanstvenoraziskovalno delo s »sistematičnimi in inspirativnimi predavanji ter poglobljenimi seminarji«. Pritegnil je številne študente, ki so se z diplomskimi, magistrskimi in doktorskimi deli tako izkazali, da je postala »Gabrovčeva ljubljanska šola« znana v evropskem prostoru.
Ker več kot polovico našega starega arheološkega gradiva hranijo tuji muzeji, na Dunaju, v Gradu, Trstu, Oxfordu, Harvardu, je skupaj z J. Šašlom o tem zasnoval projekt, v okviru katerega so njegovi študenti »zrisali, opisali in proučili« večino takih najdb na Dunaju in v Gradcu. Njegove objave so našo arheologijo dvignile na evropsko raven.

Rado Likon, direktor fotografije. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 5.2.2015
V zlati dobi za reklame slovenskih podjetij jih je, npr. za Fructal, snemal tudi Rado Likon, prvi slovenski diplomant slavne šole za film fotografijo in televizijo (Famu) v Pragi. Od tam je prišla generacija režiserjev, ki so spremenili jugoslovanski film: R. Grlić, L. Zafranović, G. Paskaljević, G. Marković, E. Kusturica; od Slovencev snemalci R. Likon, V. Filač in T.Perko.
Na Famu so prihajali, in še prihajajo iz vseh koncev sveta. Leta 1969 je bilo prijavljenih 1000, sprejeli so jih 10, tudi njega. S pomočjo staršev in sorodnikov mu je uspelo zbrati denar za študij. Vrnil se je z dilomo direktorja fotografije in češko ženo. Nato je je delal pri filmih Krč, Razseljena oseba, Trije prispevki k slovenski blaznosti, Leta odločitve, Christophoros, Poletje v školjki I. in II., pri nadaljevakah Julius Kugy in Alma Karlin: samotno potovanje, trenutno pa pri filmu o astronavtki Suniti Wiliams.
Zadnja leta R. Likon tudi predava na novogoriški Visoki šoli za umetnost (UNG).

Packanje z barvami mi ni všeč. B. Mehle, Objektiv, Dnevnik, 7.2.2015
Prešernov nagrajenec za leto 2015 je Miki Muster, avtor stripov o Zvitorepcu (in sod.), reklam za Jelovico (1970), Visoki C, pa Cik-Cak za RTV …
Njegov stari oče je bil evangelistični župnik. A vladalo je sožitje, vera v (takrat Ogrskem) Prekmurju nikdar ni bila problematična. »»Čigar je oblast, tega je tudi vera«, in če je grof katolik na kartah zašpilal celo vas in je prešla v roke protestantom se je morala vsa vas prekrstiti. In obratno.«
Miklavž – Miki kot rojen Prekmurec pravi: »Jes gučim, ka me nikši Slavi ne razmeju
Malodane iz iste vasi kot Milan Kučan. V Reporterju ga riše z (plavimi) očmi, »ob katerih ženske spreleti materinski čut«, kot pravi.
(Kakšen poba je bil?)
»Oče je padel na sremski fronti in vzgajali so ga za politika. Že v gimnaziji je bil predsednik mladine. Zelo je bil agresiven. Poznam par fantov iz Murske Sobote, ki so izdajali neki časopis in pisali neke sporne članke in so morali zaradi njega pustiti študij v Ljubljani oz. iti študirat v Zagreb.«
(Op. B.M.: O teh fantih bi bilo potrebno pobrskati po arhivih. M. Kučan je bil v času študija na PF UL predsednik ljubljanskih študentov (UO ZŠJ, 1963/1964); med drugim je najprej podprl, nato pa kritiziral stopenjsko reformo študija, podobno bolonjski.)
(Zveza komunistov?)
(Op. B.M.: ZKS, del jugoslovanske ZKJ, partija, vladajoča stranka od 1945 do 1990.)
»…novačili so me na akademiji (ALU Lj., »nisem slikar. Kipar sem.«), vendar sem se izgovoril, da sem veren. /…/ Imam svojo vero. /…/ to o veri je bil bolj izgovor, češ, še nisem dovolj zrel za partijo.«
(Kot študent je pel pri Veselih beračih, risal…)
»Ko sem začel risati Zvitorepca, je bilo vse, kar je dišalo po Ameriki, še prepovedano. Tudi v glasbi, s katero sem se v študentskih letih tudi preživljal in tako šolal tudi svojo bodočo soprogo, ker je njena mama ni mogla šolati, saj je bil njen oče zaprt v Kočevju (- tam je bilo takrat taborišče, B.M.), kar je spet ena taka reč.«
»Bil sem tudi plavalni trener, deloval sem v folklornem društvu, vendar sem imel najraje mir. In v Nemčiji sem ga našel. Od jutra do večera sem lahko samo delal. Do 16 ur na dan sem lahko risal.«
(Je bila po Zvitorepcu posneta risanka?)
»Nikdar.« Viba je nameravala, a bi ji moral švercati folije. Neka ekipa pri POP TV je začela snemati risani film, a ni (bilo) denarja.
(Politično prepričanje junakov Zvitorepca?)
»Enkrat so me stari borci stisnili, zakaj ne narišem Zvitorepca v partizanski verziji, da bi bilo bolj napredno. Dejal sem jim, da bi bil Zvitorepec verjetno komandir čete, Trdonja bi bil politkomisar, /…/ Lakotnik bržkone likvidator, in da takšnih stvari ne bom delal.«
(Leta 1961 ste narisali zgodbico o pastirčku, kurirčku Nejčku, ki umre zaradi domačega izdajstva…)
»Da. Želel sem si delati tudi pravljice, ne samo Cik-Cak, ki je bil anonimno delo.«
»/…/ zajčki so ostali v spominu /…/ in ko so jih ukinili, otroci niso več hoteli iti spat. Nastal je resen problem. Hoteli so gledati še kriminalko, ki je sledila.«
(Veljate za desničarja. Kakšne značilnosti imajo?)
»Zakaj sem moral februarja 1973 oditi delat v tujino? Ker sem bil preveč priden. Preganjali so me, ker sem imel preveč dela. /…/ Potem so pa uvedli progresivni davek, ki je pobral do 90% zaslužka. Danes moraš v tujino, č si sposoben, pa tukaj ne moreš dobiti službe, jaz pa sem šel, ker sem imel preveč dela /…/.«
(Konec leta 1972 je padla Kavčičeva vlada, konservativci v ZKS so porazili liberalce, začel se je pregon »tehnokratov, oportunistov in malomeščanov«. Začelo se je govoriti o korupciji, preganjati gospodarski kriminal ustanavljale so se komisije za ugotavljanje premoženja…)
»Da, tako je. Pa davke so uvedli. /…/ Oblast je določila limit, koliko sploh lahko zaslužim. Zato sem desničar. To, da te preženejo od družine, sem jim grozno zameril. Resda sem ob koncih tedna lahko prihajal nazaj, vendar to ni tisto.«
(Hrvati in Srbi so bili bolj odprti do stripov?)
»Tako je še iz časov pred drugo svetovno vojno. Srbi so imeli (- kasneje? B.M.) Politikin zabavnik, Hrvati pa Vjesnikov zabavnik. Mi smo čitali hrvaške in srbske stripe, slovenska oblast je bila pa vedno proti stripom. /…/ ker smo bolj papeški od papeža. Če so Srbi rekli, da nekaj ni dobro, so sami to vsaj tolerirali, Hrvati so itak delali po svoje, mi, Slovenci pa smo to vedno upoštevali 150-odstotno. Dolga leta sem imel v podzavesti strah, da bodo v sliki našli nekaj, kar bo narobe.«
(Stiki s politiki?)
»Od politikov sem poznal samo Kučana, ki sem ga, kot že rečeno, poznal še kot otroka.« Ko se srečava, »pogučiva«.

Nepreslišano. Tone Partljič, pisatelj. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 7.2.2015
»Naj zveni še tako tragično, je dobro, da je bila odločitev o kulturnem prazniku sprejeta leta 1944, ko Slovenija še ni bila svobodna. Odlično je tudi to, da so med drugo svetovno vojno partizani neprestano recitirali Prešernove pesmi in da so eno od brigad poimenovali Prešernova brigada. Ampak menda so tudi domobranci deklamirali Prešernove pesmi na predvečer prisege. /…/ so emigranti vsa leta 8. februarja praznovali kulturni praznik, čeprav sicer niso priznavali ne povojne države ne režima. Če drži, da se Slovenci ves čas prepiramo in so trije Slovenci štiri politične stranke, pa smo dosegli popolno soglasje o tem, da je Prešeren naš največji pesnik. /…/ ko se človek rodi, je /…/ tabula rasa, ko umre, pusti za seboj takšne ali drugačne dosežke. Zato /…/ ni čisto nič narobe, če imamo kulturni praznik na dan smrti. Z našim odnosom do smrti ali življenja se raje ukvarjajmo, ko gre za samomorilnost, depresivnost ipd., ne pa pri kulturi.«

Objestna vožnja. Vpliv ima tudi slaba družbena klima. Marija Terzič, Dnevnik, 7.2.2015
(Pre)hitra vožnja, (pre)kratka varnostna razdalja, vožnja na prehitevalnem pasu, obračanje na cesti, živčna vožnja in žuganje drugim, cik-cak prehitevanje, na avtocesti po desni strani, prehitevanje kolone, agresivna vožnja, nedajanje prednosti, sunkovito speljevanje, zanašanje vozila, drzna vožnja z motorjem, nepravilno razvrščanje v križišču, neupoštevanje znakov in semaforov …
Glede take, objestne vožnje, slovenski vozniki nismo kake izjeme. Po raziskavi Sartre 4 spadamo v evropsko povprečje, pravi psiholog Marko Polič (FF UL). Vozniki, ki vozijo objestno vedo kaj počnejo, a se ne zavedajo, da ogrožajo sebe in druge. »Mnogi vozniki, predvsem mlajši, precenjujejo svoje sposobnosti, menijo, da imajo razmere pod nadzorom /…/ Na sreo nima vsako nevarno vedenje tudi tragičnih posledic, kar storilca napeljuje k temu, da ga ponavlja, saj mu zvišan adrenalin in ploskanje pajdašev vlivata občutek moči in neupravičeno samozavest. Obenem pa je družba preveč tolerantna do storilcev, do vožnje v pijanosti, do prehitre vožnje…« meni Polič. Strinja se, da na ravnanje voznikov vplivata tudi splošna slaba družbena klima in kriza. »/…/ ljudje vozijo tako, kot živijo. Vožnja je del vsakdanjega življenja in živeli bi v iluzijah, če bi menili, da se življenske težave ne odražajo tudi v načinu vožnje.«

Pesništvo je delanje, veselje do delanja. T. Lesničar – Pučko, Objektiv, Dnevnik, 7.2.2015
Avtor desetih pesniških zbirk (izbor: Retrospektiva), esejev (Mesto spodrezanih korenin, izšlo pri Mariborski knjigi), urednik pri Založbi Obzorja, ki je izdajala Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev in nagrajenec Prešernovega sklada Andrej Brvar pravi v pogovoru s Tanjo Lesničar-Pučko:
»Nagrado bi moral dobiti mlad človek, pri 25 ali 30 letih; pri Slovencih pa je /…/ nagrada vedno krivična za vse razen za nagrajenca.«
Svoje pesništvo razdeli v dva dela. »Prvi sodi v 60' in 70' leta, v čas neoavandgarde, to je bila poezija, ki se je utemeljevala v volji do moči, nihilizmu, četudi se tega nismo zavedali.«

(Pojav med študenti D. Pirjevca – Ahaca, FF UL?)

»Drži. Pirjevec nas je bistveno zaznamoval, saj nam je odkrival aktualno evropsko misel in nam s tem preprečeval, da bi odkrivali toplo vodo. To je bilo blazno dragoceno in to je /../ prva pesniška faza: družbeno angažirane pesmi, reklame, pesmi- reportaže…« Ni šel, kot Šalamun, Svetina, »v nadrealistično jezikovno alkimijo, ampak sem ostal pri konstruktivizmu, pri montiranju pesniških slik.«
Šalamun je s Pokrom »odprl okna prihodnosti, ne preteklosti, kot /…/ Pesmi štirih, /…/ lažje smo zadihali, pesniška scena je manj zaudarjala po hlevu in gnoju na eni in po fabriki na drugi strani, ktramparsko poezijo je spodrinil evropski prostor, ki je vpeljal svetlobo in luč. Slovenska umetnost je torej imela v 20. stol. dve desetletji svobodnejših tendenc, prva so bila 20' leta s Kosovelom, Podbevškom, mladim Kocbekom, druga pa 60' leta, ki jih je začel Taufer /…/

(Prelom s Šalamunom, nihilizmom?)

Spomladi v leski, brezpogojno pojoč! Milan Dekleva, Objektiv, Dnevnik, 7.2.2015

Tomažu Pengovu, 11, januarja 2015.

Slavec ti, ultimativno!
Ob zori sem te videl v tivolskem grmu.
Spomladi, v leski brezpogojno pojočega!
Kljunil si v lepoto. Še dolgo sem poslušal,
kako poka led zgodovine.

/…/
Bil si močnejši od zobobola in eksistencialne
tesnobe,
pometal si Vrtačo in Trančo in Tabor,
dokler se niso svetili kot kvintni krog,
vrteč se v levo, v levo, v levo,
V svitek strune, ki se je razrasla skozi
vesolje,
iz popka sveta,
ki je izginil.
Da bi lahko zazvenela
večnost.

mori!

Dolgost življenja našiga je kratka.
Kaj znancev že zasula je lopata!
Odperte noč in dan so groba vrata,
Al dneva ne pove nobena pratka.
Pred smertjo ne obvarje koža gladka,
Od nje nas ne odkupjo kupi zlata,
Ne odpodi od nas življenja tata
Veselja hrup, ne pevcev pesem slatka.

/…/
(Prepisal B.M. iz fotografije rokopisa v: Sonetje nesreče, izdaja ob 180. letnici rojstva Franceta Prešerna, CZ, 1980.

Mladi - športniki, pevke, profesorice

Naše alpsko smučanje je dunajski zrezek. A. Rožman, Dnevnik, 3.2.2015
Svetovni prvak v smučarskem krosu
Filip Flisar govori o sebi, svojih oboževalcih in vzrokih za neuspehe smučarjev v alpskih disciplinah.
Svoj svobodnjaški duh izraža tudi z brki in s sproščenostjo, pripravljenostjo na nove izzive. »Rad imam nove stvari. /…/ Odidem nekam, pa sploh ne vem, kam grem. Pa vedno poskusim kakšno novo jed. Nisem človek, ki bi ugotovil, da sta mu všeč dunajski zrezek in pražen krompir in bi to jedel vse življenje. Raje poskusim kaj drugega in se včasih pač zafrknem, a si razširim obzorje.«
(Zakaj smučarski kros, kaj je z alpskimi smučanjem?)
»… ker se mi zdi bolj primerna disciplina zame. Moraš imeti širši spekter znanja. Moraš znati skakati, startati, psihično prenesti vse skupaj. Oni imajo dva teka, pa se že pritožujejo /…Naj imajo štiri /…/ pa bodo videli.«
Prenehal je z alpskim smučanjem, »ker mi trenerji in celoten sistem niso puščali svobode. /… /saj nismo roboti, ki bi vsi trenirali po istem sistemu. Ko sem želel trenirati drugače, npr. s kolesom, sem bil takoj /…/ baraba. Bili so sami Gorenjci, jaz kot Štajerec, sem bil avtomatsko bandit /…/«
(Zatiranje svobode je glavni problem?)
»Zagotovo. Tekmovalcev ne znajo naučiti, da so odvisni sami od sebe. Vsi se zanašajo na trenerje. /…/ Sistem jih je prisilil.« (V tak način razmišljanja.)«Ni jih vzgojil. Tekmovalec je kot otrok. /…/ Zaradi tega imamo toliko mladinskih svetovnih prvakov, ki med člani potem niso uspešni.«
(Sistem jih je usmeril …)
»… v dunajske zrezke.«
(Biosistemski inženiring – FKBI UM - ne zveni tako svobodnjaško… glej http://novice.najdi.si/predogled/novica/cf37497375bf9449528822bd4eef4208/Govori-se/Zanimivosti/Filip-Flisar-kon%C4%8Duje-zanimiv-%C5%A1tudij B.M. )
»Študirati moraš. Ta študij mi je všeč. Rad imam tehnologijo, naravo, to je idealen študij zame. Če ne bi študiral, bi se počutil kot kakšen drek. Neproduktiven in neumen. /…/ Za nekaj let sem podaljšal študij. Ampak ljudje ga podaljšajo tudi, če ničesar ne delajo poleg študija, jaz pa tu in tam malo treniram. Upam, da bom letos diplomiral.«
(Oboževalci?)
Niso preveč naporni, pravi, »dokler niso na kakšni študentski zabavi preveč pijani in me vlečejo za obleko. Resda sem svobodnjak, ampak če vsak od 2000 študentov pričakuje, da bom z njim spil pivo, bo to bolj težko.« Včasih jih mora odganjati njegovo dekle Indira.

Vsestransko na poti k vrhunskosti. I. Meger, Dnevnik, 3.2.2015

Sopranistka Liza Šparovec študira solopetje v Gradcu, na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost.
»Ves čas sem vedela, da bom študirala v tujini, o naši akademiji nisem niti razmišljala. Človek gre študirat tja, kjer ve, da bo lahko napredoval.« Želela je k profesorici A. Zeller, ki ima renome daleč naokrog, tudi med slovenskimi pevci. Obiskala jo je že kot dijakinja in profesorica ji je rekla, da ima talent in da jo bo vzela v svoj razred. Zdaj končuje petega od osmih semestrov.
Razmišlja, da bi študij nadaljevala v Berlinu, »slišala sem za odlično profesorici. Po podiplomskem študiju pa bi se zaposlila v kakšnem manjšem opernem studiu, v Nemčiji jih je kar nekaj in so odlična odskočna deska za resne operne angažmaje. »Vse je odvisno od tega, kako se znajdeš, kako znaš izkoristiti poznanstva.«
»Če bi ostala doma, morda ne bi bila tako optimistična: Slovenija ima dve operni hiši in omejene zmogljivosti, na svoje priložnosti čaka ogromno dobrih pevcev. Če ni vlog, priložnosti, se razvoj pevca ustavi.«
V prostem času piše pesmi, bere, posluša glasbo- preko
youtuba in aplikacije spotify - klasično, jazz; vsak četrtek imajo graški študenti jam sessione, saj si mora glasbenik širiti obzorja v več smeri.

Miti o tehnomladini. L.J. Kučič, Nedelo, 1.2.2015
O tehnološki generaciji pripovedujejo
Lenartu J. Kučiču vsakič, ko se odpravlja na predavanje v srednji šoli ali fakulteti.
»Današnji študenti in dijaki veljajo za »digitalne domorodce«, ki se ne spominjajo sveta pred
googlom, facebookom in wikipedijo.« Tam poiščejo vse informacije, se spoznavajo, suvereno uporabljajo mobilnike in računalnike. Jeziki in nacionalne pregrade jim ne omejujejo obzorja. »Zato razmišljajo o delu in študiju v tujini, v razredu pa vsako uro pričakujejo zanimive in navdihujoče nastope s spletnih predavanj TED.« (Glej: https://www.youtube.com/user/TEDtalksDirector , B.M.)
Hkrati je ta generacija ranljiva in nesamostojna. Google jih poneumlja, ne znajo se več učiti »in zbrano poslušati predavanj.« Površni so pri družabnih stikih in tudi osamljeni. Zasebnost so izgubili. Nanje prežijo oglaševalci, delodajalci in ideologi.
Obe podobi te generacije sta projekciji strahov staršev in učiteljev, ki so jih vzbujale tehnologije 20. stoletja – radio, TV, internet in družabna omrežja, meni L.J. Kuič.
»Pod zaletavostjo in muhavostjo mladih se še vedno skriva enaka potreba po varnosti in želja, da bi razumeli zapleteni svet odraslih.« In odrasli jih pri tem prevečkrat puščamo same.

Univerza in gospodarstvo

Podjetja so vključena v študijske vsebine. B. Pavlin, Delo, 2.2.2015
Prorektorica za področje prenosa znanja
Maja Makovec Brenčič (UL): »Številna so sodelovanja podjetij /…/ že v samih študijskih programih (pri predavanjih, skozi študijske raziskovalne projekte, kjer študentje rešujejo konkretne primere iz prakse, kot gostje iz prakse…)«. Predstavniki podjetij so člani strateških svetov, usmerjevalnih komisij programov. Podjetja so vključena tudi v aktivnosti Kariernih centrov UL, Ljubljanskega univerzitetnega inkubatorja ipd.
UL se vključuje v nacionalne projekte, npr. razpis Po kreativni poti, kjer se povezujejo študenti, podjetja in profesorji. Vsako leto UL pripravi več predstavitev študijskih programov in profilov diplomantov. V teh aktivnostih imajo podjetja »uvid v potenciale, talente in profile diplomantov, ki jih potrebujejo. S podjetji članice tudi vzpostavljajo in razvijajo nove študijske programe, eden takšnih je Multimedija«, pravi M. Makovec Brenčič.
Enkrat letno priredi UL karierni dogodek z naslovom »Univerza gre na trg«; takrat povabijo delodajalce na Kongresni trg, kjer se srečajo s študenti, ki so se prej udeležili delavnic o zaposlovanju. S podjetji sodelujejo tudi pri objavah »prostih delovnih mest, študentskih del študijskih praks, razpisov za kadrovske štipendije, seminarskimi, diplomskimi in drugimi nalogami, tudi raziskovalnimi. »
Podjetja so te aktivnosti dobro sprejela, njihovi predstavniki »na srečanjih tudi povedo, kaj vse je treba še razvijati, bodisi v študijskih programih, obštudijskih aktivnostih, kompetencah, veščinah, da bodo diplomanti lažje pridobivali zaposlitev«, poudarja prorektorica.
Storitve Kariernih centrov UL sofinancira Evropski socialni sklad. Podjetniško naravnanost študentov UL krepijo tudi s podjetniško naravnanimi predmeti. Sodelujejo tudi v mednarodni mreži teh centrov in skrbijo za »kroženje možganov«.

Ekonomist

Podjetja v tuji lasti so uspešnejša, ker so tujci kupili najboljša. G. Utenkar, Nedelo, 1.2.2015
O ekonomskih vprašanjih povezanih s privatizacijo govori pravnik in ekonomist (magistriral in doktoriral je v ZDA, pri Nobelovcih)
Franjo Štiblar, profesor PF UL in sodelavec EIPF.
Pred krizo ni nastopal v javnosti, po letu 2013, ki so se kazalci obrnili na boljše, mnogi pa še stresajo pesimizem, se je odločil »z optimizmom pregnati črne oblake«, piše v uvodu Gorazd Utenkar.
(Zakaj večina še ne občuti zasuka na bolje?)
»Ker je bil gospodarski padec po letu 2018 izjemno globok tudi zaradi lastnega zategovanja. Še vedno je naš domači BDP za 10% manjši kot pred krizo. Poleg tega se je /…/ zgodilo večje razslojevanje med ljudmi. Smetano pobirajo bogatejši. Kredite so med napihovanjem dobivali večinoma bogatejši, po poku« (kreditnega balona) »pa jih plačujemo vsi.«
(Nasankali so stari od 25 do 35 let, tu je največ »prekarnega« proletariata, bo ta prevladal?)
»Bo, če ne bo »upora«. Ne samo akademiki, ampak celo glasniki kapitala, kot sta revija
The Economist www.economist.com in časopis Financial Times www.ft.com , pišejo o negativnih zaposlitvenih posledicah tehnološke revolucije. Skupaj z globalizacijo deluje v korist elite, odstotka ljudi, in v škodo vseh drugih. En del posledic je izgubljanje delovnih mest.« Da to ne gre predaleč »so vsekakor nujno močni sindikati in poenotenje socialnih standardov po vsem svetu«, tudi na Kitajskem. »Po mojem mnenju je osnova naloga EU to. Da določi, da morajo vsi, ki prodajajo na naših trgih, spoštovati naše standarde.«
(Privatizacija?)
Bil je med prvimi podpisniki peticije proti privatizaciji državnih podjetij. Poleg Jožeta Mencingerja je na seznamu, pravi F. Štibler, »večina ključnih slovenskih mislecev iz neekonomskih strok. Družboslovci, humanisti in ljudje iz eksaktnih znanosti, inženirji. Med zagovorniki je ostala samo manjšina ekonomistov in neoliberalcev. Peticijo sem podpisal zato, ker je lastnina temelj suverenosti.«
»Pravijo, da so podjetja v tuji lasti uspešnejša.« Seveda, tujci so kupili najboljša. »Uspešna so bila že prej /…/ Težava je v ljudeh, ki vodijo podjetja. Zamenjati je treba vodstva, nastavljena po političnem kriteriju, ne pa prodati podjetij.«
(Demokratični socializem – rešitev ali limanice?)
Kot gradualist pravi: »Raje imam popravke sistema kot revolucijo. Moj ideal je klasična socialna demokracija, kapitalizem s človekovim obrazom. Ne trdim, da je demokratični socializem utopija ali da ga nikoli ne bo, vendar mislim, da ga bom težko doživel.«
»Upam, da bo
Sirizi uspelo in bo unija končala vsaj najhujše zategovanje pasu. Želim si, da bi dosegli zmerno rast, se vrnili na prejšnji standard in predvsem poskrbeli za reveže.«
(Optimist?)
Kot optimistični realist pravi da je »kozarec za Slovenijo napol poln, ne napol prazen.«

Pravnik

Socialna država je iztožljiva. C. Brajer, Nedeljski, 4.2.2015
Ustavni pravnik
Andraž Teršek (UP) bolj kot večina poklicnih kolegov utemeljuje pravo z moralo in razumnostjo. Lani je objavil literarno/esejski prvenec Brutalci. Zagovarja večjo odločnost sodnikov pri zagotavljanju socialnih pravic in drugačen študij prava.
Mnogo problemov na tem področju (mladih, delavcev, študentov, znanstvenikov, upokojencev…) bi po njegovem lahko rešili s spremenjenim odnosov uradnih oseb do ljudi in z manjšimi spremembami predpisov.
Brez veselja pove, da se na njegove ideje še ne odziva niti slovenska levica.
»V družbi, kjer se še premalo prevprašuje zatečena stanja in lastni položaj v družbi, nerado konstruktivno pogovarja in nerado sodeluje v občem interesu, imajo intelektualci, celo tisti najbolj prepoznavni, še bolj omejen družbeni vpliv, domet njihovih idej pa je malo več kot neznaten.«
(Na pravni fakulteti ne učijo več, da je najprej srce, zdrava pamet in nato paragrafi?)
»… kot veste, nimam več možnosti, da bi nagovarjal študentke in študente prava. Ne vem najbolje, kako danes poteka poučevanje prava na pravnih fakultetah. Vem pa, kako je bilo v času mojega študija.« (PF UL, B.M.)
»Paragrafi namesto kritičnega prevpraševanja, učenje na pamet namesto razumevanja, skromne skripte in isti učbeniki profesorjev namesto odličnih del pravniških mislecev, vzvišenost in oholost namesto diskusijske odprtosti in pristnega mentorstva, nedostopnost namesto sodelovanja ipd.«
http://www.fhs.upr.si/sl/o-fakulteti/zaposleni/pedagoski-sodelavci/andraz.%20tersek
http://www.tax-fin-lex.si/TflGlasnik.aspx?id=b8397220-8edb-4b2e-884a-faeb00326219#clanki
http://www.delo.si/druzba/panorama/andraz-tersek-kup-govna-mi-krati-spanec.html

Menedžerka, direktorica

Vsak dan se bom bojevala za prihodnost mladih. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 2.2.2015
Združenje manager je za mlado menedžerko leta 2014 izbrala
Tanjo Skaza iz istoimenske multinacionalke, ki je imela lani 30 milijonov evrov prihodkov.
V njenem podjetju pomembno skrb zaseda skrb za talentirane in zavzete ljudi.
»Časi so se spremenili, če smo se v preteklosti /…/ več posvečali tehnologiji in strojem« se danes pravi pristop prične »ob prehodu mladih ambicioznih posameznikov v gospodarstvo. Ko človeka vključiš in mu nato dovoliš, da lahko s svojim mnenjem vpliva na dogajanje v podjetjih, dela čudeže.«
Ob prejemu priznanja je povedala, »da se bom vsak dan trudila in borila za prihodnost mladih in za boljše pogoje dela v naši ljubi Sloveniji. /…/ Potrebujemo gospodarstvenike, ki si upajo javno povedati o naših težavah in država nas bo morala uslišati.« Za probleme predstavljamo tudi konkretne rešitve, dobre za državo in za gospodarstvo, pravi in trdi, »da so ključ do uspeha spremembe.«
Kritična je dosedanje plačne politike. »Kaj lahko omogočimo študentu, da bo ostal v Sloveniji, če mu ne moremo dati tolikšne plače, da z njo dokažemo, da spoštujemo njegovo formalno izobrazbo? Preveč govorimo in premalo naredimo za to, da pride do konkretnih sprememb. Tudi če je treba spremeniti zakone, pravilnike, začnimo z besedo odgovornost do dela.«
»Vsa politika plač je zgrešena. Še vedno ne razumem, kako bo naša država razumela, da če ne bomo povečevali dobičkonosnosti in dodane vrednosti, ne bomo imeli za naložbe v razvoj, kader opremo… Koga podpiramo s takšno zakonodajo?«

Anita Hrast, direktorica IRDO, Inštituta za razvoj družbene odgovornosti.
J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 4.2.2015
Slovenija potrebuje nacionalno strategijo družbene odgovornosti, opozarja
Anita Hrast. A od leta 2008, ko je inštitut IRDO dal pobudo zanjo, nobena vlada ni ustanovila delovne skupine, ki bi pogledala osnutek strategije, ki jo je pripravil. Inštitut je doslej podelil 45 podjetij in posameznikov, ki izstopajo po družbeno odgovornem ravnanju.
(Kakšna so taka podjetja?)
»Družbeno odgovorna podjetja naj bi se zavedala svojih vplivov na okolje, gospodarstvo in družbo ter v skladu s smernicami za družbeno odgovornost ISO 26000 upoštevala naslednja načela:
pristojnost /…/, preglednost, etično ravnanje, spoštovanje interesov deležnikov, /…/ vladavine prava, /…/ mednarodnih norm delovanja, /…/ človekovih pravic.«
Zavedajo se, »da je treba vlagati v zaposlene, skrbeti za okolje, varčevati z energijo, ločevati odpadke, spodbujati mlade in jim omogočati zaposlitve, imeti pošten odnos do kupcev in dobaviteljev, pravočasno plačat opravljeno delo in naročati storitve in izdelke ter ponujati kakovostne in nezavajajoče izdelke in storitve«.
Marca bo v Mariboru 1. mednarodna konferenca Družbena odgovornost in izzivi časa, na temo načrtovanja in poročanja o družbeni odgovornosti.
(Mladi, njihova socialna varnost, prihodnost?)
»Ko gledam sodobno mladino, vidim v njih veliko željo po pošteni in urejeni družbi, po zagotavljanju priložnosti za ustvarjanje družine in delo. Čutijo, da je nekaj narobe, nimajo pa še moči za spremembo, saj jim je odvzeta.«
V parlamentu bi morali poslanci sorazmerni zastopati vse : »moške in ženske, invalide, mlade in upokojence, aktivno prebivalstvo…«
Mlade bi morali v šolah in »v nadaljnjem študiju izobraževati za aktivno participacijo v družbi.«
»Zdi se mi, da bo kmalu prišel čas, ko bodo mladi rekli: dovolj je, tako neuravnoteženo v družbi ne smemo več delati. Upam pa, da jih mlinski kamni sedanjih vodilnih v javni upravi, gospodarstvu in drugod /…/ ne bodo zmleli oz. ukalupili v svoje modele in jim s tem odvzeli volje do pozitivnih sprememb v družbi. To si želim inn jih prosim, naj zdržijo, naj uveljavijo svojo voljo in naredijo tako, kot podzavestno čutijo, da je prav.«

Korupcija

Čas za revizijo in iskanje krivcev. B. Horvat, Delo, 2.2.2015
Publicist Boštjan Horvat meni, da so za korupcijo krivi tudi nekateri strokovnjaki, po drugi strani pa lahko strokovnjaki pomembno prispevajo k njeni odpravi.
Pri sprejemanju privatizacijske zakonodaje so t.i. neodvisni strokovnjaki »pripravljali izhodišča in podlage za predpise.« Treba je« ugotoviti morebitno kazensko, strokovno in politično odgovornost posameznikov in institucij, ki so naredile prostor koruptivnim dogajanjem.«
»Pomembno je, da o pojavih korupcije presojajo posamezniki z visoko stopnjo integritete in strokovnega znanja.«
Slovenija »potrebuje mrežo civilnodružbenih organizacij (društev, drugih oblik neprofitnih, nevladnih organizacij oz. skupin), ki naj bi ozaveščale javnost o posameznih pojavih korupcije.«

Dom in svet

Arabski temelj Evrope. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 3.1.2015

Filozofsko šolo v Atenah, kjer so po Platonu in Aristotlu učili kiniki in stoiki je leta 529 zaprl bizantinski cesar Justinijan, piše Zdenko Vrdlovec v uvodu v pregledni članek o arabskih učenjakih v času nastajanja evropskih univerz. Filozofija se je nato preselila v Aleksandrijo, nato pa klonila pred krščansko mislijo. Starogrško filozofijo so skupaj z takratno znanostjo nato v Evropo prinesli arabski učenjaki… Konec tisočletja so prevedli grške filozofe, pisali o matematiki, fiziki, medicini…
Averroes (Ibn Rušd, 1126-1198), pravnik, zdravnik in filozof, je deloval v (mavrski, Španski) Cordobi in je začetnik procesa, imenovanega
translatio studiorum, prenos ved(enja). Njegovi komentatorji Aristotla so bili osnova za kasnejša predavanja na novih univerzah v Bologni, pariški Sorboni, v Padovi (- tja so odhajali študirat tudi iz naših krajev, B.M.) in drugod. Učbenike s temi komentarji so tiskali v Benetkah in »karizmatični filozof iz Andaluzije« je še 400 let po smrti na krščanskih univerzah Zahoda utelešal filozofsko racionalnost, piše Z. Vrdlovec.
Srednjeveške univerze so bile protislovne institucije, meni. Odpirale so »vrata novim spoznanjem in vednostim, na drugi strani pa so delovale kot njihova kontrola in cenzura.« Averroes v knjigi »Soglasje filozofije in religije« piše o dveh načinih odkrivanja resnice, religioznem za množice in drugega, ki ga morajo »v luči razuma« odkriti misleci. »Latinci« so potrebovali Averroesovo vednost, da bi utemeljili krščansko teologijo, averoistom pa so očitali ateizem, izenačevanje vseh religij kot prevar.
(Glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Platon http://sl.wikipedia.org/wiki/Aristotel http://en.wikipedia.org/wiki/Cynicism_(philosophy) http://sl.wikipedia.org/wiki/Stoicizem http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Arab_scientists_and_scholars http://veraislam.si/muslimanski-prisprevek-znanosti/ , http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_ref_muslimanska_spanija_01?r=1 B.M.)

Od bosonoge cesarice do izgnancev. Prenovljeni Rajhenburg.
A. Podbevšek, Nedelo, 1.2.2015
Na skalah nad Savo pri Brestanici je grad Rajhenburg, prenovljen s sredstvi EU, države in občine. V gotski kapeli je na renesančni freski upodobljena sv. Kunigunda, cesarica, obtožena, da je bila nezvesta Henriku II. in je nedolžnost dokazovala s hojo po žerjavici… Kasneje je bil tu samostan trapistov, med 2. sv. vojno pa je prehodno taborišče za izgnance iz območij, kamor so preselili Nemce s Kočevskega. Vsaj 60.000 so jih od tu poslali v taborišča in na prisilno delo, o čemer priča stalna razstava.
(Op.
B.M.: Po vojni je bila tu nekaj časa ženska kaznilnica in tu je prestajala muke tudi Angela Vode, učiteljica, publicistka, borba za (ženske) pravice, ki so ji očitali nezvestobo tovarišem… http://sl.wikipedia.org/wiki/Angela_Vode .)

Zgodba o Igorju, Janezu in Metki. (dt), Hopla, oprostite!, Nedeljski, 4.2.2015
»Igor je zaslovel zaradi Bavčarjega odbora«, ki je bil ustanovljen leta 1988 »po zgodovinski aretaciji Janeza Janše, našega drugega velikega sina« piše v popularne tedniku kolumnist (Dore Tomažič), Metka Zorc pa se je zaradi Igorja »že v drugo zapisala v zgodovino«.
»Zelo prizadeven član kolegija odbora« (za varstvo človekovih pravic) »je bil tudi zdravnik dr.
Dušan Keber« (MF UL), ki je s strokovno profesorsko avtoriteto takrat rešil Janeza, z motnjo srčnega ritma, pred Dobom in je bil nato na Ižanskem, odprtega tipa.
(Glej in beri: http://www.mladina.si/91496/dr-dusan-keber/ , o podpori študentov J. Janši glej, za MF UL 16.5.1989: A. Žerdin: Generali brez kape, str. 372, za FF UL 11.5.1989 B.M. Ključ je v naših rokah, str.337, B.M. )
Metka se je prvikrat zapisala v zgodovino, ko je (revija)
Jana preštela glasovnice za Slovenko leta 2006 in »ni zmagala Vlasta Nusdorfer iz društva Beli obroč, dr. Danica Purg, slovita direktorica poslovne šole na Bledu /…/ marveč Metka Zorc. /…/ Poznali so jo študenti medicine, predvsem pa hvaležni bolniki, ki jim je pomagala do srčne operacije.« Leta 2002 je odprla center za srčno kirurgijo Medicor v Izoli.
(Na fotografiji Alenke Žavbi s kipcem dekleta z (gorenjsko?) avbo, glej http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/dekleta-pod-avbo-na-mosko-zalost-oddana in tudi http://medicor.si/o_nas/zaposleni/prof_dr_marjeta_zorc_dr_med/ B.M.)
Kolumnist tednika, ki ima zdaj 430.000 bralcev,
Jana pa 143.000, navaja pisanje takratnega »rumenega« časnika Direkt: »Na lestvici Nedeljskega, kjer bralci glasujejo brez poprejšnjih nominacij ni gospa Metka Zorc dobila niti enega glasu.«
No in leta 2015 se je Metka, podobno kot nekdaj Dušan, uspešno bojevala za Igorja. Če ne bi bilo nje, »bi ga zanesljivo že odvlekli na Dob.« (So ga pa operirali v Izoli; za zapor bo še čas, tudi s prostorom je manj težav, odkar je Janez spet na Šubičevi…, B.M.)

Nepreslišano. Prof. dr. Aleksandra Lobnik. (TFL Glasnik), Dnevnik, 2.2.22015
»Slovenci se premalo cenimo! Imamo znanje, smo dobri, smo pa malo bolj individualisti. Smo pridni, znamo delati, ne smemo pa biti nevoščljivi.
Moramo stopiti skupaj in se spodbujati /…/ ceniti drug drugega in ceniti, kar moremo in znamo. Bodimo ponosni na vse naše uspehe. Do zdaj smo delali kratkoročno in egoistično. Želim si, da začnemo razmišljati dolgoročno in vizionarstvo. Da ustvarimo okolje, kjer bodo mladi dobili svoje priložnosti, delovna mesta in pogoje za razvoj. Premalo se zavedamo, da je mladina naše bogastvo in prihodnost. Do nje se obnašamo popolnoma neodgovorno. Na nas je, da ji pomagamo ustvariti boljšo Slovenijo.«

Lov na čarovnico Uršulo, Butalce in Martina Krpana. Cerknica.
V. Levičnik, Dnevnik, 4.2.2015
Dnevnikovo izvidnic0 (Nagisa Moritoki Škof in Cecilia iz Indonezije) je v TIC-u sprejel Miha in jim odgovoril na vprašanje o znamenitostih Cerknice:
»Svojo zgodbo o čarovnici Uršuli je dopolnil tudi z zgodbami in usodami čarovnic po Evropi. Vprašali sva tudi za Martina Krpana in seveda p Butalcih, ki se že pripravljajo na veliki pustni festival, po katerem je Cerknica sploh znana.« Dodal je zgodbo o Janezu Valvasorju in filmček o Krasu. Prijazno jima je rezerviral ogled gradu Snežnik in Muzej Cerkniškega jezera in opozoril na spletne strani (http://www.cerknica.si/predstavitev-obcine-cerknica s filmom v angleščini:
http://www.cerknica.si/promocijski-film-obcina-cerknica-english
Gostji sta oceno 10 dali za: urejenost, videz kraja, čistočo; kulinarična ponudba; ponudbo kulturnih vsebin; turistično-informativni center, gostoljubnost, splošni vtis. Med doslej obiskanimi se kraj po točkah (87) uvršča pod vrh, za Celjem in pred Divačo.

(Pre)berimo, (pod)podpišimo, (spre)glejmo…

Duhovita pripadnica zateženega naroda. M. Dora, Nedeljski, 4.2.2015
S knjigami
Lažniva Suzi, Anica idr. je Desa Muck med najbolj popularnimi (mladinskimi) pisateljicami. Ko je začenjala pisati so rekli - pa ravno zdaj, ko knjiga izumira. »Pa saj ni. Tudi e-knjiga ni huda grožnja.«
Od knjig živi, čeprav bi lahko že počasi šla v pokoj »a ne morem, ker imam tri hčere, ki ne dobijo službe. Še naprej moram vleči ta voz kot pankrtska mati, kot Majda Potokar v
Samorastnikih (smeh). Ne živimo več skupaj, zato moram pomagati pri najemninah. Pridejo kdaj s fanti naokoli in tudi jaz imam fanta, a ne živiva skupaj, je pa vedno tu, ko potrebujem pomoč in oporo.« Moti jo mularija v kinu.
(Poljubljano se tam ne več?)
»Tudi zato se je takrat hodilo v kino. Svoje hčere sem usmerjala, naj se ukvarjajo s kakim športom, tam so gotovo v redu fantje. Pa niso /…/! (smeh) Naše so bile na Metelkovi in internetu ter v umetniških in gledaliških krogih se gibljejo.«
(Umetnice?)
»Upala sem, da bo ena zdravnica, ena veterinarka in ena davčna svetovalka. Vse to bi potrebovali pri nas doma. Vse so umetnice, ja.«
(Humor pod Slovenci?)
»Slovenci smo zelo zatežen narod. Slovenska samozavest je zdaj zelo na psu, ker smo tako daleč, da moramo vso državo prodati. In Slovenci se na žalost iz tega nismo sposobni delati norca. Imajo zelo nizek prag samoironije. Radi se režimo na račun seksa in drugih. Šale na svoj račun razumemo kot očitek, mislimo, da smo napadeni. Raje samomor kot smeh.«

Peticija proti vsesplošni blaznosti. Glosa. T. Gračanin, Dnevnik, 4.2.2015
V Dnevniku je 3.2.2015
Tomaž Gračanin prebral poučno 135. nadaljevanje zgodbe o parkirnih tegobah v ljubljanskem blokovskem naselju, kjer stanuje. Stisko rešujejo z zapornicami in karticami, a je prostora še vedno premalo. Stanovalci so razdeljeni. Prvi »čez dan občudujejo prazna parkirišča, ker na njih ni več študentov z bližnjih fakultet, drugi ponoči odstranjujejo zapornice. Prvi grozijo s tožbami zaradi vandalizma, drugi s tožbami zaradi motenja posesti.« Župan, ki je prvi postavil zapornice, je »hitro obupal in se raje lotil državne strankarske politike.«
»Ob teh silnih peticijah in sporih okoli oddajnikov, baznih postaj« /…/
(- začenja s razdeljenim Gornjim Cerovim v Brdih, kjer je zaradi nameravanega oddajnika na turnu, lahko bi bila tudi vetrna elektrarna, teleskop, opazovalnica ptic, pasje zavetišče… nastala množica okopov, (proti)peticij, (proti)civilnih iniciativ, pisem…) »parkirišč, zapornic, obvoznic, vetrnih elektrarn, B.M.)
/…/ »se zdita kar nekako nebogljeni peticija uglednih ekonomistov in njihovih somišljenikov proti privatizaciji in protipeticija drugih uglednih ekonomistov in njihovih somišljenikov za taisto privatizacijo. Želite dokaz, kako resno jemljemo privatizacijo: inšpektor za kulturo in medije žuga s kaznijo organizatorjem nedavne okrogle mize za tuje investitorje, ker je ta potekala v angleščini.«
Glosist/glosator (- ustrezno podčrtaj, B.M.) predlaga »peticijo proti vsesplošni blaznosti.« In napoveduje protipeticijo ter se sprašuje, »katera bi zbrala več podpisov.«

Knjiga: Andrej Detela: Sintropija v polifaznih zibelkah. Š. Kuhar, Nedelo, 1.2.2015
Arhitektka
Špela Kuhar, soustanoviteljica Centra kulture, priporoča bralcem knjigo, ki jo je močno pritegnila, čeprav polovice sploh ne razume, kot piše.
»Knjiga je preplet fizikalnih in matematičnih dokazov zakona sintropije, ki jih avtor z razširitvijo na področja umetnosti, zavesti, poezije in modrosti približa tudi nam laikom. Odpira nove smeri razmišljanja in delovanja v smeri sodelovanja, spoštljivosti do narave in drug do drugega, preseganja igre močni-šibki, o moči dejanja.«
(O avtorju in knjigi glej: http://www.sintropija.si/mnenja-o-knjigi , B.M.)

Umetniški kino ali oglaševalska mašinerija? Ž. Brdnik, Dnevnik, 4.2.2015
Filmski kritik
Matic Majcen pravi, da se ljubljanski Kinodvor nagiba v komercializacijo, saj je tam vedno več odmevnih filmov. Med 10 najbolj gledanih filmov v Kinodvoru so ameriški: Grand Budapest Hotel, Ni je več in Kako izuriti svojega zmaja 2 ter evropske uspešnice Dva dneva, ena noč in Jimminijev dom. Med filmi iz mreže Europa Cinemas, ki »še vedno poskušajo dajati vtis sofisticiranosti in intelektualnosti« in »romantiziran pogled v oddaljene kotičke sveta« ter v revnejši del Evrope sta Okus po ljubezni in Poti.
Profesor filmskih študij
Peter Stanković, FDV UL, pa meni, da program Kinodvora ostaja kakovosten, selekcija je stvar okusa, »a če je film bolj komunikativen, ni nujno, da je tudi manj kakovosten«.

Januar 2015

Ravnatelj

Jože Zupančič, upokojeni ravnatelj. R. Ivelja, Dnevnik, 30.1.2015
Staro 1. celjsko gimnazijo je
Jože Zupančič (79) vodil 30 let. Še vedno o šolsko-sistemskih »oslarijah« govori z strastjo kot v 80-tih, ko je bil proti usmerjenemu izobraževanju in za ponovno uvedbo gimnazij.
(Varčevanje?)
Strinja se s (sedanjo) vlado, da je v šolstvu veliko rezerv. »A kaj, ko jih išče na napačnih mestih. Reformirati bi morali celoten sistem upravljanja šolstva, ne pa brkati po malenkostih.« Ravnateljem bi morali vrniti svobodo pri razporejanju denarja. Šole zdaj dobijo vse natančno določeno in izmerjeno, kar je neumno. »Vodi v konflikte. Bitka, ki poteka med sindikati in ministrstvo glede plačevanja učne pomoči v šolah je nesmiselna. Učitelje je treba dobro izobraziti za delo z otroki, ki imajo težave,ravnatelj pa mora učne pomoči smiselno razporediti med učitelje ter najuspešnejše /…/ nagraditi, Kot v vsaki uspešni firmi. Prepiranje okoli tega, koliko ur naj učitelj uči, je navadna manipulacija. Učitelj je v šoli zato, da opravi vse, kar je treba opraviti.«
(Dobri in slabi učitelji, ravnatelji?)
Ravnatelj bi moral imeti možnost odpustiti slabega učitelja. »Nesmiselno je da zaradi 10% slabih uničujemo šolstvo. /…/
Tudi med ravnatelji je 90% dobrih.« A le redki se javno kritično oglašajo. »Ampak samo OŠ je v Sloveniji več kot 400! Se pravi, da je nekaj narobe s sistemom, da ta duši kritičnost.«
(Strokovna avtonomija?)
Avtonomija se začne »pri oblikovanju vsebin pri posameznih predmetih. Vse dosedanje reforme so bile pri tem neuspešne. Vsebine /…/ so določale stroke, ki so imele tudi svoje interese. Najbolj jih je /…/ zanimalo, koliko ur bodo dobile v predmetniku, da se bo lahko zaposlilo čim več diplomantov z njihovih fakultet. Zato so /…/ pritaknili kakšno novo vsebino, za katero je stal zadaj kakšen strokovnjak na univerzi. Vsebine se zato v učnih načrtih ponavljajo. Rep se nam vleče od reform ministra Gabra, ki je dajal več poudarka izobraževalnim vsebinam kot vzgoji. »
(Ste svetovali ministrom?)
Minister Lukšič je povabil 5 upokojenih in 5 dejavnih ravnateljev, »deloma smo bili uspešni. V OŠ je drugače uredil prehrano, ni izpeljal združevanja vrtcev /…/ A večino predlogov so povozili administratorji na ministrstvu, na zavodu za šolstvo, na Pedagoškem inštitutu, na vseh teh vzporednih inštitucijah, ki živijo od šolstva, ne pa tudi za šolstvo. Vsak predlog, ki je dregnil v njihove interese je bil povožen. Šole so tako postajali »programi«, namesto znanja smo dobili »kompetence«… Ena sama megla. Sistem upravljanja v šolstvu je kot letalonosilka /…/ Predmeti in vsebine so sveti. Zapovrh so učiteljem zapovedali, kaj morajo naučiti otroke. Sicer ti ne morejo opraviti eksternih preizkusov. Ampak neustvarjalen učitelj ne more bit dober učitelj.« (Matura?)
»Pred maturo smo na srednjih šolah imeli zaključne izpite, ki so jih opravljali dijaki na šolah. /…/ Razlike v znanju po šolah niso bile takšne, da s kakšne šole dijaki ne bi mogli uspešno študirati tistega, kar jih je veselilo. /…/ je težnja po preverjanju in nadzorovanju včasih sama sebi namen. Zame je bila uvedba eksterne mature slaba odločitev.«

Profesor, bivši predsednik…

Danilo Turk. Intervju. E, Hladnik – Milharšič. Objektiv, Dnevnik, 31.1.2015
Kaj naredi mednarodni pravnik, ko izgubi službo predsednika države? Kandidira za OZN. V tekmo za generalnega sekretarja je stopil tudi
Danilo Turk. »Približno 32 let od 62 sem na ta ali oni način preživel v praksi OZN. /…/ Tudi kot predsednik republike sem posvečal del svojega časa Združenim narodom.«
V daljšem pogovoru pove tudi svoja mnenja o islamofobiji, o pravičnosti in o študiju prava.
(Charlie Hebdo, muslimani, (ne)varnost?)
»Kaj hitro zaradi pretirane skrbi za varnost postanejo žrtev človekove pravice, islamofobija pa se nam vsili kot popolnoma legitimna politična orientacija, skoraj tako, kot je včasih bil antisemitizem. Temu se je treba izogniti na vsem kontinentu. Morda bi bilo dobro, če bi evropski politiki vzeli iz predala poročilo Sveta Evrope: »Živeti skupaj«, kjer so vse situacije opisane in vse orientacije za naprej podane. Tam se najdejo tudi sugestije, kako preprečevati frustracije, ponižanja in občutke izključenosti, ki pri marginalnih skupinah rojevajo kriminal, iz katerega nastanejo teroristične akcije. Napad na C.H. je bil kriminalno dejanje nekaj posameznikov. Res obstajajo povezave, vendar ne pretiravajmo.«
»V Sloveniji imamo muslimansko skupnost, ki je dobro integrirana. Kot profesor na PF (UL) sem na izpitih iz imen in priimkov v indeksih razbral, da so nekateri študenti po poreklu
iz Bosne in Hercegovine, iz Kosova ali od drugod. Njihovo jezikovno in siceršnje znanje pa je zelo dobro. To je integrirana skupnost slovenskih državljanov.
(Pravičnost?)
»Na Pravni fakulteti se ob vsaki večji slovesnosti citira enega od utemeljiteljev naše pravne znanosti in kulture, ki je rekel približno takole: »Prava ne bomo ustvarjali in pravice ne bomo delili, če pravičnosti ne bo v nas samih.«
V zgodovini Evrope je bil čas, »ko se je štelo, da so pravniki kot pripadniki pomembnega poklica dolžni zagotavljati pravično jurisprudenco. V središču je bil človek, ki odloča. To se je razblinilo s pojavom pozitivizma, z močjo zakonodajne oblasti in predpisovanja. V težkih trenutkih pa se spet pokaže, kako pomembna je vloga sodnika in pravne stroke v položaju, ko je treba instituciji vdihniti pravičnost. Vsakdo, ki sodeluje v sodnem odločanju, se mora zavedati misije, ki jo ima. To ni samo stvar študija prava ali reforme pravosodnih institucij. Generacija, ki sedaj odloča, se mora zavedati svoje odgovornosti in ravnati po najboljši etični in pravno strokovni kvaliteti.«

Dekanja, menedžerka

Danica Purg. Pod žarometom. S. Čeh, Delo, 30.1.2015
Priznanje Združenja manager za življenjsko je dobila
Danica Purg, direktorica in dekanja IEDC Poslovne šole Bled. http://www.iedc.si/alumni/alumni-news/lifetime-achievement-award-to-prof.-danica-purg http://www.gorenjci.si/osebe/purg-danica/937 Revija Bussines Horizons http://www.sciencedirect.com/science/journal/00076813 je Danico Purg (leta 2001) uvrstila med sodobne menedžerske guruje. Vplivala je na generacije tistih, ki so se šolali na Bledu. Dolgo je bila vodja združenja za razvoj menedžmenta v SS Evropi (CEEMAN), z 220 direktorskih šol iz 55 držav. Dobila je veliko priznanj, med drugim je častna doktorica Moskovske državne univerze za upravljanje.
Poudarja pomen moralnih vrednot za prave vodje, piše
Silva Čeh. D. Purg opozarja, da se preveč nagrajuje znanje, premalo domišljija in ustvarjalnost. »Izoblikovati moramo odgovorne voditelje – take, ki ne bodo mislili le na dobiček, ampak tudi na prihodnost.« Na njeni šoli se učijo tudi z izkušnjami in umetnostjo.
Predava tudi menedžment časa in rada navaja P. Druckerja, da je »čas najdragocenejše sredstvo, in če z njim ne znamo ravnati, tudi z ničemer drugim ne znamo«. Čas je zanjo vrednota, še bolj izziv.

Dekan

Pouk in vzgoja pod razpelom. Delo, 19. januarja.
Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 31.1.2015
Žiga Andoljšek, dekan Fakultete za poslovne vede (http://www.katoliski-institut.si ) odgovarja Matiji Grahu, ki je pisal o katoliškem šolstvu. »Med drugim je ocenil, da pri ustanavljanju katoliške univerze ne gre vse po načrtih«, piše Ž. Andoljšek in pripomni, da država ne podpira (takih) zasebnih pobud.
Katoliški inštitut, piše dekan, »danes načrtno izvaja svojo strategijo ustanavljanja katoliške univerze. Ta temelji na skupnosti profesorjev in študentov, ki je spletišče svobode in iskanja resnice v znanosti ter odgovorov na vprašanja sodobne družbe. Aktivno odpiramo nove oblike poglobljenega sodelovanja s tujino ter formiramo etiko profesorjev in mladih.
Majhnost nam pomaga pri izvajanju študija v tutorski obliki s poudarkom na individualnosti, prilagodljivosti na in samostojnem problemskem reševanju nalog.«
Študenti se učijo v stiku s prakso, z orodji, ki se uporabljajo v podjetjih, iščejo odgovore, »ki jih pred ekonomista postavlja poslovanje v odprtem gospodarstvu.« Od konvencionalnega načina poučevanja se zavestno premikajo k sodobnejšim načinom. Mladi dobijo tudi »globlji pogled skozi spoznavanja filozofije in antropologije. Ta spoznanja jim pomagajo spoznavati resnico in iskati odgovore, hkrati pa vstopajo v dialog z družbo ter postajajo bolj socialni in človeški.. /…/ Taki študenti se zavedajo, da ne samo s strokovnostjo ampak tudi s srcem lahko bolje koristijo ljudem in družbi.«

Akademiki

Bolj ko je država nerazvita, višje so nagrade.
A. Iglič, J. Jerovšek, Sobotna priloga, Delo, 31.1.2015
Na članek
T. Bajda: Bela krizantema ali osatov cvet? (SP, glej spodaj v rubriki Pogledi)
se odzivata z daljšim prispevkom
Aleš Iglič in Janez Jerovšek.
»Prejemanje mesečne nagrade članov SAZU je ena od »popkovin«, ki nas veže z nekaterimi (nekdanjimi) državami, ki so imele desetletja totalitarni sistem.« To dokazujeta z vrsto podatkov o akademijah znanosti za razne države, Od Češke, Prek Britanije, Švedske, Francije.
Za slovensko SAZU navajata podatek, da je leta 2012 od 3,5 proračunskih sredstev polovico porabila za mesečne nagrade akademikov.
Iz baze SICRIS navajata podatke, da je 50-60% rednih članov v razredih tehnike, naravoslovja, medicine, družboslovja in humanistike vključenih v programske skupine, ki jih financira raziskovalna agencija ARRA, tudi njihove potne in druge stroške, in v projekte EU. Svetovno priznani člani, npr. Vito Turk in Slavoj Žižek imajo prihodke tudi od vabljenih predavanj. »Člani SAZU s povprečnimi dosežki /…/ seveda teh možnosti nimajo.«
Predlagata, da se denar za SAZU po francoskem zgledu nameni za nagrade vrhunskih dosežkov na področju znanosti in umetnosti, »v prvi vrsti nečlanom SAZU in še posebej mladim slovenskim znanstvenikom, ki se vračajo s podiplomskega študija v tujini.«

Znanost, šolstvo

Spustite že enkrat Slovenijo v 21. stoletje! D. Turk, Delo, 29.1.2015
Ker država živi v preteklosti, je seveda razumljivo, da je prihodnost ne zanima, piše v daljšem članku
Dušan Turk, IJS. »Vendar niso odgovorni zgolj politiki. Večina prebivalstva noče sprejeti sprememb in se jih boji, ker ne razume prepletenosti sodobnega sveta, ne znanstvenega in tehnološkega napredka in ne vloge znanosti v njem. /…/ Tisti, za katere je takšna družba nesprejemljiva, odhajajo v tujino, politične stranke, ki so stavile na tehnološki in znanstveni razvoj, pa na smetišče zgodovine (najprej Demokratska stranka T. Peršaka, nato Zares s G. Golobičem, kot ministrom za resor znanosti, ki je edini zares poskusil spremeniti položaj znanosti pri nas in nazadnje PS z Z. Jankovičem, ki je na zadnjih volitvah edina nastopila s projektnim programom razvoja).«
»Kakšno vlogo imajo pri tem potencialni nosilci razvoja, družbe – intelektualci, raziskovalci, srednji sloj, mladina? /…/ - motijo.««Prehod iz dezintegracije sistema v njegovo integracijo zahteva vizijo razvoja in kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje ter strategije /…/. Za večanje integracije bi morali »prenehati s pogromom na državno administracijo in njene uslužbence« ter povečati njihovo kompetentnost.
»Torej, namesto znižanja predlagam 100% dvig sredstev za znanost v državnem proračunu za 2015 in nato prihodnjih 10 let 20% dvig sredstev na letni ravni. Poleg tega je treba sistem korenito reformirati. /…/ ne samo pri znanosti.«

Prodajmo vse šole! A. Teršek, Objektiv, Dnevnik, 31.1.2015
Ustavni pravnik in filozof
Andraž Teršek, UP, PeF, piše o tem, kaj s šolami in raziskovanjem. Meni, da je sistem vzgoje in izobraževanja prioriteta in da je nedostojno in pravno sporno varčevati pri pomoči, ki je namenjena otrokom s posebnimi potrebami.
»Vzgoja in izobraževanje bi morala biti izvzeta iz prevladujoče politične paradigme »kje se bo kaj vzelo in koliko.«

Dom in svet

Nove slovenske znamke. Filatelija, Dnevnik, 29.1.2015
Pošta Slovenije je počastila slovenskega arhitekta Maksa Fabianija (1865-1962) z znamko, prav tako zdravnika in etnologa Baltazarja Hacqueta.
(Op.
B.M. Na fotografiji znamke je poleg portreta M. Fabianija slika stavbe, ki stoji poleg njegove ob Prešernovi, slika Mladike, nekdaj dekliške šole, kasneje kasarne, bolnice in zdaj zunanjega ministrstva, ki pa jo je načrtoval drug arhitekt. O tem je bilo objavljenih kasneje več člankov in pisem bralcev. O usodi Mladike je pred desetletji pisal Zdenko Lapajne.)

Posebej črno leto 1944. I. Šumi, Nedeljski, 28.1.2015
O malo raziskani usodi ljubljanskih Judov piše
Irena Šumi, Inštitut za narodnostna vprašanja, http://www.inv.si/hesp/irena.pdf . Usoda prekmurskih in štajerskih Judov je že precej pojasnjena. O mariborskem industrialcu M. Rosnerju, ustanovnim donatorju SAZU in reševalcu beguncev, ki so po 1938 pribežali k nam, poteka simpozij v Mariboru (- januarja 2015, v času spominjanja na žrtve uničevalnih taborišč. B.M.)
Jugoslavija je leta 1040 uvedla protisemitske zakone, pod pritiskom A. Korošca, in ti zakoni so obveljali pod italijansko zasedbo Ljubljanske pokrajine (1941), piše avtorica: »novovpisani visokošolski študenti so npr. morali z dokumenti dokazati svoje arijstvo oz. nejudovstvo.
(Op.
B.M.: Študenti UL so se zavzeli za poljske židovske študente v št. letu 1933/34, glej Kremenšek, S. Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, MK, Lj. 1972, str. 186, povzeto v Mihevc, B. Ključ je v naših rokah, str. 144.)
Med 1941 in 1943 je bilo kar nekaj ljubljanskih Judov interniranih v Italiji, npr. družina Percy . Evgen Bolafio, trgovec, je sodeloval v reševanju 16 poljskih deklet, in bil kot zastopnik Judov sogovornik okupacijskih oblasti. Nemci so ga internirali v Dachau, preživel je in bil leta 1950 obtožen kot »sovražnik delovnega ljudstva«, na zapor in zaplembo premoženja. Ni pomagalo, da je njegov sin Renato, kot partizan padel v Kočevskem Rogu.
Leta 1944 »je bila Ljubljana z odločilno pomočjo domobranske policije očiščena vseh Judov«, piše avtorica in ocenjuje, da je bilo to »najbolj krvavo leto v vsej zgodovini slovenskih Judov«, saj je bila takrat pomorjena tudi večina Judov v (madžarskem) Prekmurju.
Malo ljubljanskih Judov je preživelo vojno, po njej jih je »čakala konfiskacija premoženja in dostikrat tudi politično preganjanje«, zaradi »nemške etničnosti«in podobnih ideoloških in pravnih trikov, piše avtorica. Na koncu ugotavlja, da 70 let kasneje RS ni »nagovorila te problematike in sistematično popravila krivice«.

Naša koncentracijska taborišča., Dnevnik, 28.1.2015
Ob obletnici osvoboditve uničevalnega taborišča (27.1.1945) piše
Ervin Hladnik Milharšič, novinar, v svojem komentarju: »V tej zgodbi je bolj malo nedolžnih. Večina jih je v taborišču končala v pečeh. Auschwitz je simbolno mesto, ki zaznamuje odločitev velikega evropskega naroda, da bo s pomočjo večine evropskih narodov z zemlje zbrisal celotno judovsko prebivalstvo vzhodne in zahodne Evrope. Ja, ja. Pri tem so sodelovali tako Francozi kot Slovenci. S tem je holokavst zaznamoval sodobno zgodovino in odločil o tako daljnosežnih procesih, kot je prisotnost ameriške vojske na evropskih tleh /…/ in današnjo odsotnost zunanje politike EU na Bližnjem vzhodu.« Tudi Rusi so z njim upravičili okupacijo Vzhodne Evrope do leta 1990 »in zasedbo njenih vzhodnih meja z argumentom, da so v Kijevu nacisti. Tako preprosto je to.«
»Kaj nas je Auschwitz naučil? Da tega pač ne počno pošasti. H. Arendt nas je v pisanju o procesu A. Eichmannu poučila, da največje grozote načrtujejo sivi uradniki z očali na nosu in kupom formularjev pred seboj. Ljudje, ki zjutraj pojejo zajtrk skupaj z otroki, ki pobožno molijo v vseh religijah tega sveta, potem pa gredo v službo, kjer /…/ sedijo za igralnimi konzolami robotskih letal/…/ brusijo nože in pihajo na objektive videokamer. Nič bolj strašni niso od vseh drugih, ki sedijo pred televizorji in jih prizori utopljencev pred obalo Sicilije že malo dolgočasijo /…/ Tega nas uči Auschwitz. Strašne cene brezbrižnosti. Komaj 70 let je minilo.«

Pri minus 25 je posteljo od jutra grel prižgani radio. S. Bojc, Delo, 29.1.2015
Na Ljubljanskem gradu je razstava »Mama, a bomo graščaki«, ki prikazuje spomine grajskih prebivalcev od 1905, ko je grad odkupil župan I. Hribar, do 1964, ko so izselili stanovalce.
Nekdanje prebivalce gradu so pomagali iskati študenti odd. za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL, z Nežo Hvale, ki je o tem pisala diplomsko so jih našli 24. Grad ni bil socialni geto, saj so podobno živeli tudi na drugih koncih Lj.
Apolonija Žbogar je pripovedovala o intelektualcih, ki so na gradu živeli pred 2. sv. vojno in po njej. Spomini stanovalcev so bili idealizirani, obarvani s spomini na otroštvo in mladost, pravi Sarah Lunaček Brumen, FF UL.
Petar Antonović, ki je kot 21-letni mladenič na grad prišel 1959 pravi, da so bili takrat povsem drugi časi, v Ljubljani ni bilo ne študentskih sob ne stanovanj; v študentskem naselju so bili le trije bloki. Na gradu se je stiskal v sobici pri neki družini. Tam je imel tudi zajtrk. Potem se je odpravil na predavanja na Vič, popoldne je študiral v tehniški knjižnici, ki je bila v vili na Prešernovi cesti. (Tam je danes veleposlaništvo ZDA, CTK pa je v stolpnici na Trgu republike 3, http://www.ctk.uni-lj.si , B.M.)
Kopali so se v javnih kopališčih na Miklošičevi in v Mali ulici, nekateri tudi v Meksiku.
(Op.
B.M.: Z gradu se vidi velika zgradba pri Polikliniki (UKC), na mestu, kjer so se zbirali konec 19. stol. prostovoljci, ki so šli s cesarjem Maksimiljanom nad mehiško revolucijo.)
Franc Novinc, pozneje profesor na ALUO UL je prijateljem posojal ključe sobe (kot J. Lemmon v filmu Stanovanje) in spal na tujem naslovu. Leta 1963 je bilo mrzlo, - 25'C. Kuriti s cimrom nista imela s čim, zjutraj sta pustila prižgan radio, čez dan sta bila na predavanju in v NUKu. PO večerji sta se ogrela s hojo na grad, zjutraj so bile nogavice in perilo zmrznjeno. Na zajtrk sta šla v mlečno restavracijo. Od takrat ni imel več angine. Posebej lepo je bilo poleti, fantje so plezali na Šancah in tekmovali v branju napisov v mestu. Po nekem pretepu je miličnikom ušel čez strehe gradu. Italijanskim turistom sta se pokazala kot zapornika, ki žagata rešetke.
(Op.
B.M.: Iz grajske ječe je s pomočjo mošnje cekinov menda nekdaj pobegnil Erazem Predjamski. V 19. stol. so bili tu zaprti italijanske karbonarji, in leta 1849 tudi grof Batthnyi, predsednik prve madžarske vlade, leta 1918 I. Cankar idr. Po ustanovitvi UL (1919) so bivšo jetnišnico namenili za študentski dom in slabe razmere so bile vzrok prvim javnim pritožbam študentov UL, glej S. Kremenšek v Slovensko študentovsko gibanje 1919 – 1941, str 45.)
Borut Bergant
, njegov kolega na strojništvu (FS UL), ki je diplomiral istega leta, je živel na gradu med 1960 in 1964. Najprej je bil pri neki gospe v tivolski Švicariji, nato mu je mestna oblast dala sobo na gradu. S štipendijo domače jeseniške železarne (3000 din) ni mogel preživeti, zato je štiri leta cepil drva šoli za sestre na Lončarski stezi. »S cimrom skupaj nisva imela za eno večerjo.«
O tistih časih pravi B. Bergant: »Živeli smo v nekem optimizmu, čeprav nismo imeli niti pol toliko, kot imamo danes. Radi smo si pomagali, druženje pa je bilo sploh enkratno. Vse mogoče se je dogajalo, a zgodovina o marsičem še vedno molči.« 24.12. 1964 so ga čez noč preselili z vso kramo na Ptujsko, kjer pa kljub centralni in tekoči vodi ni bilo več tako lepo. »Po letu dni, ko sem tudi diplomiral, sem se vrnil domov in se zaposlil v ž, ki sej jo pozneje 12 let vodil«, pravi kasnejši župan in državni svetnik. Namigne na grajsko streho iz jekla, enega metalurških uspehov železarne Jesenice.

Pri nas se vsi ne dojemajo kot zmagovalci. J. Grgič, Delo, 28.1.2015
Zgodovinar
Bojan Godeša (FF UL) v pogovoru ob 70. letnici osvoboditve Auschwitza pravi, da zanimanje za 2. sv. vojno še vedno traja. Omenja J. Lukasa, madžarsko-ameriškega zgodovinarja, ki pravi, da v Z. Evropi, ZDA in v Rusiji še vedno obstaja konsenz, da je bila to »a good war, da je zmaga zaveznikov pomenila poraz nacistične Nemčije. B. Godeša iz izkušenj z našim »kulturnim bojem in blokado konstruktivnega dialoga slepa, da se nekateri v Sloveniji ne počutijo kot del antihitlerjeve koalicije, kar/ker so bili partizani, zmagovalci. Čeprav so bili Slovenci med najbolj prizadetimi v času ustvarjanja totalitarnega, rasističnega »novega reda«. Trije okupatorji so Slovence obsodili na smrt, iztrebili so skoraj vse Jude. Poleg taborišč v Nemčiji in Italiji (vključno z Avstrijo in Rabom, B.M.) so (Prekmurci) trpeli tudi v taboriščih na Madžarskem. »Poudariti je treba, da je na slovenskem etničnem ozemlju obstajalo tudi uničevalno taborišče, in sicer v tržaški Rižarni.«
(Op.:
B.M.: Delovno taborišče, podružnica Mauthausna, je bilo tudi na Ljubelju pri Tržiču, kjer so Francozi, Rusi in drugi v hudih razmerah gradili tunel.)

Slovenka s sorcem. Milena Dora, Nedeljski, 28.1.2015
»Praviloma ljudje o Porabcih ne vedo nič«, pravi
Marijana Sukič, urednica tednika Porabje, ki izhaja v Monoštru/Szent Gothard. Zelo redki si /…/ kaj pogledajo po spletu, kje je to in koliko Slovencev tu živi.« http://sl.wikipedia.org/wiki/Porabski_Slovenci http://hu.wikipedia.org/wiki/Magyarorsz%C3%A1gi_szlov%C3%A9nek
http://en.wikipedia.org/wiki/Hungarian_Slovenes
Dolgo so nas gladko zamenjevali s prekmurskimi Madžari. /…/ ne vedo, kako velika je razlika med knjižno slovenščino in našim narečjem.« Pri izgovorjavi je največja težava polglasnik, npr. prt, krt, trs, srce…
Doma do govorili porabsko, slovensko se je učila 8 let v Sakalovcih in Monoštru, pa je ob obisku novinarja »zmrznila«. Zato je začela doma več brati. »Kasneje, na Visoki pedagoški šoli v Sombotelu« (- zdaj v Univ. Z. Madžarske,
http://sek.sek.nyme.hu/index.php?id=16951&L=4 »sem ugotovila, kako zelo se moraš potruditi, če hočeš biti del širšega slovenskega naroda in se približati kulturnim dobrinam matičnega roda. Navdušili sta me profesorici iz Slovenije na lektoratu za slovenski jezik«. »Teta Zlata« (Vokač) ji je povabila »na čaj in razgovore. Od nje sem se naučila veliko več kot na vseh predavanjih. Kar odprlo se mi je.«
»Že kot študentsko so me vrgli v globoko vodo – v prevajanje. /…/Iz slovenščine v madžarščino je še šlo, obratno je težje.« Na delovnih akcijah v »tedanji Jugoslaviji, na Primorskem in na Goriškem /…/ kjer sta bili tudi brigadi iz Madžarske in Slovaške« je bila kot prevajalka. »Naše študentke so bile težke 20 kilogramov, niti lopate niso zmogle pošteno dvigniti, a so bile lepotičke in so se rodile zaljubljenosti.«
Bivanje v Sloveniji ji je zelo pomagalo pri znanju slovenščine. Hodila je tudi na letovanja v Baško, ki jih je Slovenija ponudila porabskim otrokom, za plačilo. »Porabci pa denarja niso imeli in so zmeraj šli namesto njih gosposka deca županijskih voditeljev«. (- »z okraja«, B.M.)
(Jezik v Porabju danes?)
»Zelo slabo. Mladi ne obiskujejo knjižnic, tudi v madžarščini berejo malo. Praktično je prišlo do menjave jezikovne kode. To je posledica mešanih zakonov, vpliva spleta in pritiska nemškega in angleškega jezika.« Pri časopisu Porabje razmišljajo, ali ostati v narečju in knjižni slovenščini ali kaj dodati v madžarščini.
http://si.zveza.hu/bal_menu/casopis_porabje
»Nikoli nam naši učitelji niso razložili, zakaj smo mi porabski Slovenci, kaj je narečje, kaj knjižni jezik. Deca enostavno ne vejo. Rečeno jim je, da se je treba slovensko učiti. Kar je treba, tega pa otroci ne marajo.«
Želi, da bi »imeli slovenske učitelje iz Slovenije«, predvsem Prekmurce, »ki bi našli stik do babic in dedkov ter staršev, ki še govorijo porabsko, in bi skozi druženje vplivali na to, da bi se jezik prenašal že v družini.«
»Mi niti te sreče nimamo, da bi kot Primorski Slovenci mejili na razvitejšo slovensko regijo. Tudi Prekmurje je v težavah.« Čistilka v bližnji Avstriji zasluži dvakrat več kot urednica časnika v Monoštru. Mora »imeti fejst« (slovenske) »gene, ker je tako zelo slovensko čuteča«, je rekla njena mama, po babičini strani nemškega porekla.

Berimo, glejmo, poslušajmo…

Tomo Virk: Vebrov učenec. LUD Literatura, Lj. 2014. šum, Dnevnik, 31.1.2105
Znanstvena monografija literarnega zgodovinarja Toma Virka obravnava
Klementa Juga, filozofa in alpinista, ki ga poznajo bralci Vladimirja Bartola. (Bartolov članek o Jugu, takoj po nesreči: http://www.gore-ljudje.net/novosti/51395 , B.M.)
Jugov profesor in mentor
France Veber je bil najpomembnejši naš filozof med vojnama. J. Virk podrobno obdela Vebrovo zgodnjo filozofijo. (O Vebrovem delu na FF UL glej: http://wff1.ff.uni-lj.si/oddelki/filo/vsebina/zgodovina.htm , o nazorih in recepciji http://www.anthropos.si/anthropos/2011/3_4/06_zalec.pdf, B.M.)
T. Virk demitizira idealno Jungovo podobo v »alpinizmu, filozofiji in antifašističnem boju, zanimata ga njegova filozofija in samorazumevanje. Hkrati nudi vpogled v kulturno zgodovino slovenskega 20. stoletja in njegovih legend, piše (
šum).

Berem. Janez Lajovic, arhitekt. Delo, 27.1.2015
V skladovnici knjig ob postelji ima razpravo H. Arendt:
Izvori totalitarizma, na njej Spomine, sanje, misli C. G. Junga, nato L'economie des inegalites T. Pikettyja.
Njegov
Le Capitalisme nosi s seboj na ipadu, skupaj z Die Welt von Gestern S. Zweiga. Njegova rojakinja G. Strindsberg, ki je med vojnama živela v Sl. Gradcu, ga je prevzela s knjigo Mojih pet življenj, z opisi življenja v Kraljevini Jugoslaviji, Stalinovi Rusiji in Španiji v času državljanske vojne.
Prebral je tudi
88 stopnic do pekla I. Omerze, Padle maske Z. Roterja, Izgubljeno vest in druge pravljice Saltykov-Ščedrina, Kolimske zgodbe V. Šalamova…
Za pogled naprej je ključna študija
Small is beautiful E.F. Schumacherja, Pasti globalizacije H.P. Martina in H. Schumanna ter Empacic Civilisation J. Rifkina.

Govorica tretjega rajha. No potem ima naš firer vendarle prav… J. Markeš, Delo, 27.1.2015
Na osnovi neposrednega opazovanja je
Victor Klemperer analiziral govorico tretjega rajha (1933 – 1945). Knjiga LTI, Lingua Tertii Imperii je v prevodu Alenke Mercina izšla pri ljubljanski založbi *cf. Janez Markeš: »Cilj LTI je bil spremeniti posameznika v atom kotalečega se kamnitega bloka in govorico množičnega fanatizma.«
(Na fotografijah plakat iz protijudovske kampanje in A. Hitler s kameradi, ki pozdravlja (množico?) z dvignjeno roko. )

Ikonografija življenja in smrti. V. Urbančič, Delo, 28.1.2015
Arhitekt
Boris Kobe (1905-1981) je v taborišču Allach, podružnici Dachaua ilustriral komplet kart – Taboriščni tarok. http://www.chgs.umn.edu/museum/responses/kobe http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Kobe http://www.kz-gedenkstaette-dachau.de/vergangene-ausstellungen/articles/lager-tarock-boris-kobe.html
B. Kobe je študiral na UL pri Plečniku in v Parizu. Med vojno je bil sodelavec OF, v začetku 1945 so ga deprotirali v Dachau. Njegove karte prikazujejo, piše
Vojko Urbančič,»prihod v taborišče in razčlovečenje v njem, higienske pogoje in hrano, osem oblik krutosti, najmočnejša, škis pa prikazuje človeško moč in solidarnost«.
B. Kobe je znan kot urbanist, arhitekt prenove jedra Lj., soustvarjalec prvih slovenskih filmov, spomenikov itd.
(Op.
B.M. Bil je tudi profesor UL in od 1961 do 1963 dekan FAGG, ki se je 1965 razdružila na FA in FGG. Glej http://www3.fgg.uni-lj.si/o-fakulteti/zgodovina/rektorji-dekani-in-predstojniki Leta 1977 je dobil Prešernovo nagrado. http://www.fa.uni-lj.si/default.asp?id=2881 .)

Skrivnostne misije Voranca, Vauhnika in Pučnika. Šepet. A. Lucu, Nedeljski, 28.1.2015
Na svoji zelo brani strani piše
Aleksander Lucu o zamolčanih sledeh slovenske zgodovine, ki »jih znanstvena stroka še ni niti potrdila niti zavrgla«. Morda je še prezgodaj, pravi, »kajti pri zaključku bi morali strokovnjaki neizogibno poseči v največjo slovensko bolečino – spravo, ki ji je tudi stoletni akademik Anton Vratuša na Dražgošah namenil posebno pozornost«. A. Lucu niza zanimiva opažanja o podobnostih dvojic oseb, ki so imele podobne poglede na glavne slovenske zadeve in so se povezale pri njihovem uresničevanju.
Miloš Vauhnik v knjigi Pefau 20. stoletja (po »P(olitischen) V(erdacht)« omenja pisma, ki jih je pisal zgodovinarju Maksu Šnuderlu, avtorju knjige Fašistično-domobranski teror na d Slovenci, ta pa jih ni hotel raziskovati, ker bi se »Titovem režimu preveč zameril«, vmes je posegla »Udba in pisma pospravila v arhiv, od koder jih je izmaknil moder človek, ki je vedel, da bo zgodovina o njih nekoč še hudi razpravljala«.
Milošev brat
Vladimir Vauhnik, (predvojni) diplomat in (medvojni) obveščevalec je imel podobno usodo kot »teroristična« organizacija Primorcev TIGR in kot »ekstremni elementarni komunist Lovro Kuhar ali Prežihov Voranc, pisatelj. »Njuna življenjepisa lahko še vedno prebiramo samo v obliki, kot je dovoljevala jugo-partija«.
V začetku 40-tih let 20. stol. sta o slovenski marionetni državi (Ljubljanska pokrajina, Primorska, Gorenjska, Štajerska) in o njenem (možnem) voditelju podobno razmišljala, meni Lucu,
Josif V. Stalin in Adolf Hitler, »kajti nekje v Evropi bi morala obstajati formalna država za urejanje svetovnih razmerij (zato tudi srečanje Bush-Putin na Brdu pri Kranju ni bilo slučajno)«.
V novejšem času je bila ideja, da je protipartizansko »medvojno paktiranje z okupatorjem dalo osnove sedanji samostojni Sloveniji« skupna
Dušanu Lajovicu, »plavogardistu«, avtorju knjige Med svobodo in rdečo zvezdo in Janezu Janši (politiku, avtorju večih knjig).
O teh, takih in/ali drugačnih zadevah sta pisala tudi
Ivo Žajdela, publicist in Zdenko Roter, »udbaš« in profesor.
»(Prihodnjič: Stalin ukazal Tita spravno zamenjati s Slovencem.)«

Filmska osvežitev spomina na vstaje. Ž. Brdnik, Dnevnik, 27.1.2015
Študent (vizualne) antropologije
Milton Guillen iz Nikaragve je »v živo« posnel mariborske vstaje pred dvema letoma in jih predstavil v interaktivnem dokumentarnem filmu. Mentor je bil prof. Mapple Rasze. Sodelovali so številni fotografi, snemalci, slikarji, pesniki in teoretiki
S številnimi protestniki se prebijamo proti Trgu svobode, moramo se odločiti kako naprej; lahko za pogovor z Markom, ki pove, da se je za vstajo odločil zaradi razočaranja nad stanjem v mestu in državi. Spet smo sredi dogajanja, med transparenti, baklami, vzkliki »Gotof je!«. Odločiti se moramo med mirnim protestom ali pa se pridružimo skupini, ki pred občino privali in zažge balo sena. Itn.
»Kar 20.000 do 100.000 prebivalcev mesta je bilo na ulicah. Če bi zgodbo povedali na en, naš način, to ne bi bilo pravično do raznolikosti protestnikov in njihovih osebnih teženj«, opiše pristop ustvarjalec.
»Nihče teh vstaj ni pričakoval, sprožila jih je le in ena iskra in tako je tudi težko napovedati, če in v kakšni obliki se bodo ponovile.«
»Vstaje so se očitno iztekle zaradi kriminalizacije vstajnikov. /…/ Del ljudi se je medtem osredotočil na politično predstavništvo in je v tem videl rešitev. Tudi to za zdaj ni prineslo sprememb, zato se že nabirajo nove frustracije.«
M. Guillen pravi, da trenutno vre tudi v ZDA. »Izstopa veliko samoorganizacije, različne skupine in iniciative, ki želijo doseči spremembe, kar po samih protestih ne zamre zlepa. /…/ Preizkušanje različnih alternativ in načinov, kako se lotit zadev. To ni nič novega, ampak deluje ciklično, kar lahko vidimo v gibanjih iz 60-tih let.«

5 predmetov Maše Pirc. S.Š., Delo, 30.1.2015
Absolventka arhitekture Maša Pirc je ustanoviteljica blagovne znamke kvačkanih izdelkov
Štrikula. Ročno kvačka kape, šale, grelčke za roke, preproge, koške za časopise… Ima mačka Oskarja in Flo, s sabo nosi posodico z briketi. In ročno pleten šal.
S potovanja po Finski, ki ga je organizirala za študente fakulteta (FA UL?) ima lepi skodelici. Navdušena je nad znamenitim stolom
Rex (1952) profesorja Nika Kralja, kultnim izdelkom slovenskega industrijskega oblikovanja.
Kupuje rabljene obleke, iz druge roke, obiskuje mesečne izmenjave oblačil v Lj. Škornji
All Saints so prišli do nje s pomočjo spleta.

10 najbolj prodajanih knjig v slovenskih knjigarnah 2014. Delo, 27.1.2015
Ti povem zgodbo,
J. Bucay
Sapiens - Y.N. Harari
življenje je tvoje.
L.L. Hay
In v gorah odzvanja K. Hosseini
nferno.
D. Brown
Divja
C. Strayed
Ana kuha
, A. Žontar Kristanc
potepuški maček Bob J. Bowen
Rudolph kuha. R. van Veek
Ni je več.
G. Flynm
(Vrstni red, začetnice in ločila spremenil, za haiku efekt,
B.M.)

Dijaki, študenti

Dijak, ki najraje ustvarja v domači delavnici. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 24.1.2015
Dijak ljubljanske Gimnazije Vič
Jure Miklavčič (17) za svojo izpopolnjeno nagrajeno inovacijo – pasivni preklopni ventil išče poslovnega partnerja. Na dogodku Inženirji bomo je povedal, da pripravlja še druge inovacije. Glede študija se odloča med FE in FS, kasneje bi to nadgradil »še s študijem podjetništva, mednarodnih odnosov in financ. Zdi se mi, da je to odlična kombinacija – tehnika in podjetništvo.«
Postati inženir se mu zdi prava izbira, »saj imaš tako odprtih več možnosti. Poklic je univerzalen, uporaben po vsem svetu, poleg tega pa se ves čas spreminja in izboljšuje, kar ti omogoča še več možnosti za uveljavitev.«
Glede življenja in dela v Sloveniji je optimističen, lahko imamo več uspešnih globalnih podjetij.

Športniki, študenti, uslužbenci

Ob lekcijah s športne poti se vse več zvezdnikov vrača v šolske klopi.
T. Volarič, Sobotna priloga, Delo, 24.1.2015
O karieri športnic in športnikov in o njihovem šolanju in študiju piše
Tanja Volarič.
»Ko sta se Tina Maze in jaka Lakovič lani vrnila v študijske klopi, so ju pospremili začudeni pogledi, češ, kaj jima bo univerzitetne izobrazba pri milijonih na bančnem računu.«
Tini Maze želi končati študij razrednega pouka na PeF UM in pravi:« Poklic učitelja se mi zdi premalo spoštovan. Hvaležna pa sem za to izkušnjo in spoznanje, kaj lahko učitelj da in hkrati vzame otroku v razvoju.« Z vrnitvijo je imela ugodne izkušnje:
»Študij zahteva veliko časa, energije in samodiscipline. Zelo težko je biti vrhunski v športu in v šoli, je pa mogoče z nekim zmernim uspehom. Ko sem se denimo v nekem obdobju odločila prekiniti študij zaradi smučanja, mi je ostalo veliko več časa za treninge.« Poleti se spet namerava zakopati v knjige in študij pripeljati h koncu, piše T. Volarič.
Jaka Laković je pri vrnitvi na FŠ UL vodila odločnost, da bo košarkarski trener, za kar potrebuje formalno izobrazbo. »Ni se mi bilo težko vrniti v šolske klopi, ker sem doživel topel odziv okolice. /…/ profesorji znajo pomagati tudi športnikom, ki že dolgo nismo bili na fakulteti, takšen sprejem mi je precej olajšal prehod.«
Petra Majdič je po upokojitvi leta 2011 obudila status študenta kadrovsko-menedžerske smeri na FDV UL. »Nekaj izpitov sem takrat opravila razmeroma zlahka, potem pa so začeli cveteti moji številni poslovni projekti in to mi je pritegnilo veliko bolj kot študij, na katerem je bila v ospredju teorija. In to ne neke aktualne teme, preprosto sem izgubila motiv, ko sem videla, da je učbenik iz leta 1998, zdaj, 16 let pozneje, je namreč poslovanje povsem drugačno. /…/ Še vedno pa nameravam doštudirati, a ko se bom lotila knjig, se bom le zaradi sebe, ne zato, ker bi mi to dalo novo širino. /…/ v tujini, kot slišim, študij bolj prilagajajo spremembam v družbi.«
Iztok Čop
pravi: »Mene je pri vpisu na fakulteto (FŠ UL) vodila želja, da si razširim karierne možnosti, a se je potem na neki točki ustavilo, ker mi je ob poslu preprosto zmanjkalo časa. /…/ formalna stopnja izobrazbe, sploh univerzitetna, je vedno dodana vrednost. /…/ proti koncu kariere se ne glede na zaslužke začneš zavedati, da boš nekaj moral početi.«
Vrnitev v učni proces ni preprosta: »Dokler nisem možganov spet naučil na učenje, sem razmišljal, ali sem res tako zabit, a po treh tednih je steklo.«
Na seznamu športnikov, zaposlenih v javni upravi je več kot sto imen. Konec leta 2014 jih je bilo 54 gimnazijskih maturantov in 16 s končanim univerzitetnim študijem.
Rožle Prezelj, skakalec v višino je pravnik, triatlonka Mateja Šimenc je končala biokemijo, veslač Matej Rojc ekonomijo, veslač Gašper Fištravec je medijski komunikolog itd.
Vse več asov odhaja na študij na Dansko, med njimi rokometaš
Vid Kavtičnik, kolesar Matej Mohorič idr., skupaj 25. Tam imajo program športnega menedžmenta in državljanom EU ne zaračunavajo šolnine. Njihov uradni tutor v Sloveniji je Marko Levovnik, ki jim pomaga reševati težave, ki nastanejo pri študiju. Študij poteka na daljavo, po elektronski učilnici dobivajo gradiva in predavanja v obliki videa. Športniki si tako prilagajajo čas predavanj, vendar morajo redno opravljati svoje obveznosti. Za vpis morajo imeti maturo in opraviti dopisni test angleškega jezika. V kratkem pričakujejo prvega našega danskega diplomanta.

Šolstvo, javni sektor

Obrezovanje v šolstvu. P. Mlakar, Objektiv, Dnevnik, 24.1.2015
Varčevalni ukrepi prizadenejo učence in učitelje, piše
Petra Mlakar in (se) sprašuje, le so (dolgoročno) smotrni. Povzemamo nekaj odgovorov:
Damjan Štefanec, Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije, je zaskrbljen nad politiko, ki si za »ohranjanje kakovosti« javnega izobraževanja, prizadeva s krčenjem javnofinančnih sredstev. Argument ministrice, da tako skrbimo za nižjo kreditno obveznost prihodnjih generacij je odraz miselnosti, da sta izobrazba in znanje družbeni strošek. »Na ravni države bi morali sprejeti konsenz, da izobraževanja načeloma ne bomo podvrgli varčevalnim ukrepom. Vtis pa je, da je izobraževanje prvo v vrsti, ko se začne govoriti o varčevanju. /…/ V Sloveniji imamo razmeroma kakovosten način izobraževanja. Problem je, če ga politika in javnost začneta razumevati kot luksuz /…/« Izobraževanje nam dolgoročno prinese blaginjo, meni. Treba pa je gledati 50, 60, 1000 let naprej.
Tudi
Jože Mencinger, ekonomist (upokojenec, PF UL, nekdaj rektor UL) meni: »Varčevanje pri otrocih zagotovo ne bo dvignilo slovenskega gospodarskega izvoza v tujino. Državi se ni treba ne zadolževati, ne varčevati, saj je navsezadnje lani (brez decembra) zbrala 700 milijonov evrov več davkov kot v 2013, nove prihodke prinaša gospodarska rast, ki jo poganja povpraševanje, ne varčevanje. (Zakaj v izobraževanju?)»Najlažje je varčevati tam, kjer država pričakuje najmanj odpora.«
Gorazd Rajnar, nekdanji učitelj, Zavod log-um, pravi, da do otrok »pridejo le majhne vsote denarja, a med bilancami ministrstva so zneski milijonski. Imamo nešteto agencij, komisij, strokovnih služb…, ki v šole prihajajo z birokratskimi zahtevami. Te šolstvu jemljejo čas in denar, ki bi ha lahko porabili bolj koristno.«
Marta Zabret, profesorica v kamniški gimnaziji: »Varčevalnih in spodbujevalnih ukrepov se lahko loti vsak bister, razgledan in dobronameren človek, ki je pripravljen veliko in dobro študirati in delati ter ima sposobnega šefa. Preprosto načelo, ki je zaradi brezvestnih pijavk, ki se zalezejo v vse pore slovenskega proračuna, izjemno težko uresničljivo.«
Andreja Barle Lakota, MIZŠ, napoveduje analizo racionalnosti mreže šol, skupaj z občinami.
Združevanja šol, zavodov in drugih institucij se je pred dvema letoma lotil nekdanji šolski minister
Žiga Turk, omenja pa jo tudi sedanja ministrica, piše Petra Mlakar.
V članku našteva tudi napake, ki jih je pri reviziji v šolah opazilo
Računsko sodišče:
- nepravilnosti pri izračunu plač in dodatkov,
- določanje povečanje učne obveznosti brez sklepa o plačilu uspešnosti,
- zaposlenih več kot je potrjeno s sistemizacijo,
- nabave v nasprotju z zakonom o javnem naročanju,
- podjemne pogodbe za dela, ki sodijo v delovna razmerja,
- oddaja prostorov brez pogodbe,
- šola ni izdelala finančnega načrta.

(Sredozemska) univerza

Univerza brez študentov. K. Košak, Mladina, 23.1.2015
Za EMUNI, Evro-sredozemsko univerzo
www.emuni.si v Portorožu pravi Klemen Košak, da je politični projekt brez politične podpore.
Marko Pavliha, FPP UL si je (leta 2005, kasneje ni bil v organih EMUNI) zamislil kot »kakovostno valilnico novih intelektualcev, ki bodo vešči medkulturnega dialoga v evro-sredozemskem prostoru«.
Ustanovljena je bila s podporo EU in Arabske lige leta 2008 in je bila ena glavnih projektov našega zunanjega ministrstva. Takrat je zamisel imela podporo obalnih občin in vlade, ki jo je vodila SDS, na ustanovitev so prišli tudi predstavniki sredozemskih držav. (Na fotografiji STA : J.M. Barosso, H.G. Pottering, A. Musa in J. Janša.).
(Op.
B.M.: Vodja vladne skupine za ustanovitev EMUNI je bil Dušan Lesjak, prva direktorica pa Nada Trunk, glej: http://arhiv.emuni.si/en/novice/id_118 .)
Oto Luthar, član UO EMUNI pravi, da univerza po ustanovitvi ni imela prave politične podpore. Na svetu ni univerze, ki bi bila postavljena z zgolj 4 milijoni evrov. Sedež ima v Dijaškem domu v Portorožu, za najemnino plačuje MIZŠ mesečno 1324 evrov. (Načrti o ureditvi palače Rafut v Novi Gorici niso bili uresničeni, B.M.)
Prvi predsednik EMUNI, Maltežan Joseph Misfud, za katerega se je menda zavzemalo šolsko ministrstvo, se v Portorožu sploh ni oglasil in je odstopil leta 2015. Times of Malta je poročal, da je EMUNI od njega zahteval vračilo 39.000 evrov zaradi neupravičenih stroškov in nepravilnostih pri primopredaji.
Drugi predsednik
Elzoheiry A.H. Talat, egiptovski profesor medicine, ne ve nič o teh očitkih. Napoveduje, da bo je kot prioriteto postavil izvajanje lastnih programov in da bodo v kratkem vpisali prve študente.
(Op.
B.M.: To je magistrski program, glej: http://arhiv.emuni.si/en/strani/505/Intercultural-Business-Communication.html
Doslej so izvedli številne poletne šole, konference in druge prireditve.
Klemen Košak končuje z mnenjem, da bo morala vlada, če želi, »da EMUNI postane resna univerza, /…/ zanjo najti precej več denarja in vsestranske podpore.«

Štiri milijone za univerzo brez enega študenta. Emuni. B. Šuligoj, Nedelo, 25.1.2015
Slovenska država je v osmih letih za delovanje sredozemske univerze Emuni plačala 4 milijone evrov, a ni imela študentov. Novica je razburila davkoplačevalce, piše
Boris Šuligoj.
Emuni so formalno ustanovile UM, izraelska univerza Haifa, tunizijska Sousse in italijanska Carlo Bo iz Urbina. Zamisel je bila postati mednarodna mreža univerz, medkulturni most, priložnost za internacionalizacijo slovenskega visokega izobraževanja. Bila je ena prednostnih nalog Unije za Sredozemlje, sredozemske države so se dogovorile, da naj bo v Sloveniji, ker je nevtralna, odprta, varna, dostopna. »Če tega ne znamo izkoristiti …«, pravi
Patrick Vlačič (FPP UL), podpredsednik UO Emunija. »Ta univerza bi lahko izobraževala kader, ki bi zaposloval v diplomaciji, kulturi, politiki, na področju verskih vsebin pa tudi sredozemske agrikulture, logistike, varovanja morja, denimo«m pravu Vlačič.
Emuni je v program Poslovno komuniciranje v medkulturnem okolju vpisal prvih 6 študentov (iz Slovenije in še štirih držav). Program je akreditirala univerza Urbino, priglašen pa je tudi na NAKVIS. Šolnina je 6000 evrov na leto, za tri študente so na voljo štipendije.
Predsednik Emunija
A. El-Zoheiry pravi, da ne ve, zakaj NAKVIS doslej ni akreditiral programov. Poleg omenjenega še varstvoslovje, okoljsko analizo in menedžment, evromediteranske in medkulturne študije. »Ko smo po dolgotrajnem in mukotrpnem procesu ugodili vsem zahtevam NAKVIs, odgovorili na vsa njihova vprašanja in preoblikovali program dela glede na pričakovanja, so nam sporočili, da niso prepričani, ali so sploh pristojni za akreditacijo programov Emuni. Nakvis je to vprašanje postavil ministrstvu za izobraževanje, toda odgovora po 4 mesecih še nismo prejeli.«
Doslej so že izvajali en študijski program za izpopolnjevanje: Evrosredozemske študije, z 230 študenti iz 20 držav. Glede na svoje poslanstvo pa ne more postati še ena slovenska univerza.
Pravi, da bi za izvajanje dveh programov po 20 študentov letos potrebovali 427.000 evrov (minimalno 312.000), v proračunu načrtovanih 200.000 evrov ne bo dovolj.
Rektor UP in član UO Emuni
Dragan Marušič, ki si prizadeva, da bi Emuni povezal z UP meni, da bi lahko dobil prostore v nekdanjem Servitskem samostanu v Kopru.
Na ministrstvu za izobraževanje pravijo, da bodo financirali Emuni v okvirih proračuna 2015, manj kot v 2014, ko je dobil 380.000 evrov. MIZŠ pričakuje, da bodo začeli izvajati programe, za katere so bili ustanovljeni.

Znanstveniki, profesorji, akademiki,

Zdaj sem tudi uradno član ceha kurb. S. Dolenc, Objektiv, Dnevnik, 24.1.2015
O resničnem Albertu Einsteinu in njegovih zapletih z univerzami piše
Sašo Dolenc, (fizik in filozof ter publicist: http://www.bukla.si/?action=landscape&cat_id=7&author_id=4767
Piše, da se je Albert 16-leten želel vpisati na študij fizike in matematike v Zürichu.
(Op.
B.M.: Na gimnaziji v Nemčiji se je pritoževal nad učnimi metodami, nato je želel na švicarsko politehniko, danes ETH, glej http://en.wikipedia.org/wiki/Albert_Einstein .)
Na sprejemnem izpitu se je dobro odrezal pri matematiki in fiziki, slabše pri vprašanjih o literaturi, francoščini in zgodovini, zato so ga zavrnili. Eden od profesorjev v komisiji ga je povabil, da lahko hodi na njegova predavanja iz kemije, drugi mu je svetoval vpis v zadnji letnik katere od švicarskih gimnazij in opravi maturo. To je Albert storil in se leto kasneje – 1896 - vpisal. O njegovem študiju S. Dolenc (
http://www.kvarkadabra.net/urednistvo) piše:
»Sprva je z veseljem obiskoval predavanja in bil vzoren študent, a je kmalu spoznal, da se v okviru rednih učnih ur ne bo seznanil z najnovejšimi fizikalnimi teorijami, ki so ga najbolj zanimale. Zato se je odločil, da bo raje študiral sam iz knjig in člankov doma in v bližnji kavarni, na predavanja pa bo hodil le, kolikor bo nujno potrebno. Učitelji so s tem dobili napačen vtis, da gre za lenega študenta, ki bi rad prišel do diplome z najmanj truda, kar je privedlo do zapletov.«
Albert je bil samosvoj in ni priznaval nobene avtortete, piše S. Dolenc. »Zaupal je le lastnemu umu in sklepanju, kar je v nemškem hierarhičnem univerzitetnemu sistemu ni bila cenjena vrlina.« Tudi laboratorijske poskuse je izvajal po svoje, ne po natančnih navodilih. Nekoč je povzročil manjšo eksplozijo, bil disciplinsko kaznovan in žalosten, ker zaradi poškodovane roke ni mogel igrati violine.
Profesorji, ki jih je vse manj spoštoval, so se mu maščevali pri zagovoru diplome. Nalogo je tik pred zagovorom moral prepisati na drug papir, mentor jo je slabo ocenil in dobil je najslabše ocene izmed štirih študentov. Drugi trije so poslali asistenti, Einstein pa dolgo ni uspel priti na univerzo. Diplomo je takrat delala tudi Mileva Marić, a ni bila uspešna. Dobro sta se razumela, se preživljala s priložnostnimi deli in inštruiranjem. (- »prekarca«! B.M.). Njeni starši niso odobravali poroke (- 1903, imela sta dva sina, kasneje sta se ločila, B.M.)
Na univerzah po Evropi so ga odklanjali tudi ko je objavil znanstveni članek v
Annalen der Physik. Zato se je zaposlil na patentnem uradu v Bernu, ob delu raziskoval. Leta 1905 so mu sprejeli doktorsko disertacijo, kar mu je bilo pomembno zaradi dodatka 15%, ki ga je kot uradnik dobil k plači zaradi doktorata.
Znan je zaradi teorije relativnosti, v kateri je hitrost toka časa lahko različna (- le svetlobna hitrost je konstantna, B.M.). Na stara leta pa je največ premišljeval o kvantnih problemih in največjo težo je pripisoval razpravi o fotonih (1905), za katero je dobil Nobelovo nagrado.
Kot patentni uslužbenec je vseeno iskal akademsko službo, saj si je obetal več časa za raziskovanje. Kljub temu, da je bila njegova teorija o relativnosti v strokovnih krogih dobro sprejeta, je imel še vedno težave z univerzitetno birokracijo, piše S. Dolenc. Zavrnili so mu habilitacijo (1907), ker je preložil le članke, ne posebnega dela, kot je navada v nemškem prostoru.
(http://en.wikipedia.org/wiki/Habilitation#Germany ) Naslednje leto je predložil manj pomembno delo in uspel dobiti naziv privatnega docenta, lahko je brez plačila predaval in kandidiral za službe na univerze, »če se slučajno odprejo kaka vrata«.
Nekaj časa je minilo, da so mu ponudili profesorsko mesto, a ga je najprej zavrnil, ker je univerza (Zurich, ETH, B.M.) ponudila manjšo plačo od tiste v patentnem uradu. Odobrili so mu nato enako plačo in leta 1909 je sprejel mesto izrednega profesorja teoretične fizike. »Zdaj sem tudi uradno član ceha kurb«, je pisal prijatelju, navaja S. Dolenc ( - tudi znan publicist:
https://sites.google.com/site/sasodolenc http://val202.rtvslo.si/avtor/sasodolenc )
(Op.
B.M.: A. Einstein je po Zürichu delal na Karlovi univerzi v Pragi in Humboldtovi univerzi v Berlinu, se umaknil pred nacizmom v ZDA, kjer je raziskoval in predaval na Columbii, Princetonu, CIT, Caltechu idr. O tem delu akademske kariere S. Dolenc ne piše v tem članku. Dodajmo, da omenjene univerze zaradi tega in takega Nobelovca dobijo dodatne točke na raznih lestvicah...)

Bela krizantema ali osatov cvet? T. Bajd, Sobotna priloga, Delo, 24.1.2015
Ob vprašanju nagrad akademikom piše akademik
Tadej Bajd podpredsednik SAZU o izboru in plačah univerzitetnih profesorjev ter o pomenu in dejavnosti akademije.
Nagrade dobijo tudi še poljski, estonski, madžarski in hrvaški akademiki, francoski pa nadomestilo. Kot razlog za nagrade navajajo, da osebni dohodki znanstvenikov niso odvisni od kakovosti njihovega dela in naj ublažijo vpliv uravnilovke pri plačah.
Slovenski univerzitetni profesorji so »plačano bolj ali manj enako glede na število ur predavanj, čeprav se med seboj močno razlikujejo po raziskovalnih dosežkih.« Nekateri se pohvalijo z bibliografijo, drugi z mednarodnimi projekti. »V Sloveniji imamo zelo podrobno izdelan sistem ocenjevanja uspešnosti raziskovalcev, ki je osnovan na bibliometričnih podatkih.« Ocene se gibljejo za profesorje iste fakultete tudi v razmerju 1:10.
Take anomalije so tudi vzrok, da »nadarjeni študenti in mladi znanstveniki odhajajo na elitne univerze v tujini. Teh večinoma ne bo nazaj« in »bo zato na naših univerzah in inštitutih ostalo več povprečnežev.«
V zahodnih državah so razlike med plačo rednega profesorja in akademika, v ZDA lahko 1:2. Celo v egalitarni Franciji poznajo naziv
professeur exceptionnel . »Kmalu po osamosvojitvi so slovenske univerze« (- t.j. univerzi, B.M.) » razmišljale o posebnem nazivu »evropski profesor«, ki bi naj bil povezan z večjimi dohodki odličnih profesorjev. Ta predlog žal ni zaživel.« .
V /…/ zahodnih državah prinaša naziv zaslužni profesor pomembne ugodnosti /…/
»Upokojenim akademikom nagrade omogočajo nadaljevanje raziskovalnega dela«, izdajo knjig, potovanja, kotizacije, članstvo v strokovnih organizacijah, nakup računalnikov ipd.
Zaradi razmer v državi je SAZU že leta 2012 zmanjšala nagrade akademikom.
SAZU je še vedno
academia operosorum (delavnih), akademiki »niso uspešni zgolj na univerzah, inštitutih in v ateljejih doma in v tujini. Ampak so dejavni tudi v okviru same Akademije.« T. Bajd navaja vrsto posvetov npr. o etiki v znanosti, o podnebnih razmerah, o humanistiki, o gozdu, o otrokovih pravicah, pripravlja izmenjalni razstavni projekt Ljubljana – Budimpešta. Omenja obiske uglednih znanstvenikov, npr. Petra Jennija, Alexandra Nekipelova. Pripravili so »sestanek društva slovenskih študentov in raziskovalcev VTIS, ki delujejo v tujini. SAZU je zavzela tudi stališča o uporabi tujega jezika na naših univerzah, povabljena je k razpravi o novih zakonih o visokem šolstvu in o raziskovanju, sodelovala je na razpravi pri predsedniku republike o tehnološkem napredku in svetuje pri pripravi strategije o pametni specializaciji.
SAZU se ne ukvarja z dnevno politiko, končuje njen podpredsednik, a »nenehoma prispeva h krepitvi dostojanstva nacije in k njenemu enakopravnemu vključevanju v mednarodni prostor.«

Znanstvenice, raziskovalke, profesorica

Ženske in moški smo kot leva in desna roka – z eno zakrnelo smo vsi invalidi.
A. Kornhauser – Frazer, Sobotna priloga, Delo, 24.1.2015
Odgovor na očitke, da podcenjuje priznanja ženskam, da je »malodane izdajalka prizadevanj za žensko enakopravnost« so po intervjuju v
Nedelu (glej v rubriki Pogledi, arhiv, december) v daljšem prispevku zavrača Aleksandra Kornhauser – Frazer.
Zavrnila je kandidaturo za
L'Orealovo nagrado za znanstvenice, takim nagradam nasprotuje, »saj bi tedaj morali imeti tudi nagrade samo za moške – in vse skupaj bi postalo smešno«.
»V tekmah, za katere se prijavim, hočem tekmovati pod enakimi pogoji za vse.«
»Seveda je res, da po vseh statistikah ženske »potegnemo kratko«. Vendar ne potrebujemo pomoči, potrebujemo le pošteno opredelitev in merjenje dejanskih dosežkov in vrednot.«
zatekanje k ženskim kvotam niso prava rešitev, so bolj odraz obupa.
»Tako moški kot ženske ne smemo pričakovati, da nam bodo drugi pripogibali veje, zagotavljali olajšave. Prevzeti moramo polno odgovornost. Taka sem hodila vse življenje in taka ostajam tudi na stara leta – nočem razmišljati po predpisanih receptih in tudi ne odstopati od svojih pravic iz opravljenega dela, nočem posebne pomoči, pripravljena sem nositi polno breme, vendar v pošteno sojenih tekmah. »Sama!« Tudi za ceno bušk in magari skuštrana.«

Filozof in ekonomist

Pozor, Žižek na odru. J. Grgič, Sobotna priloga, Delo, 24.1.2015
Eden od najbolj branih, prevajanih in prodajanih filozofov
Slavoj Žižek je predaval v zagrebškem Narodnem gledališču (HNK), nabitem tudi z znamenitimi ljudmi. Spektakel, kot že v Londonu, NY… piše Jožica Grgič v daljšem prispevku o njem.
Kot guru je resno sedel na odru. »Filozofija je resna stvar in podobno kot religija ne mara, da bi se ji ljudje smejali.«
Spontanost je zaigrana, »Žižek ve, da je v igri več resnice, kot v resničnem življenju.«
Pove (navidez seksualno) šalo, nato galopira »k drugim temam – k islamu, krščanstvu, liberalnemu kapitalizmu,komunizmu, marksizmu, holokavstu, antisemitizmu, Hitlerju, feministkam, Palestini, Lacanu, Heglu… Blodnjak tem, ki jih povezuje s filmskimi referencami, anekdotami, vici. Niza paradokse, dvoumno se poigrava z grozotami totalitarizmov /…/ prežeto s humorjem in (pre)drznostjo /…/ ni abstraktno nakladanje, neprodušno zaprto v akademski slonokoščen stolp, temveč je usodno povezano z dogajanjem.«

(Glej posnetek, v hrvaščini: https://www.youtube.com/watch?v=P1BaWLxcvDM , B.M.)
Poslušalec ima mestoma vtis, da je desničar, kristjan, radikalni levičar… »Hoče biti protisloven in zapleten, /…/ nepredvidljivost /…/ ga dela eksotičnega.«
Seznam njegovih akademskih dosežkov je malone neskončen, ljudi zna spodbuditi k razmišljanju, »odgovorov pa, kakor sam pravi, tako nima.«

Neenakost lahko ogroža demokratično državo. D. Viršek, Delo, 26.1.2015
Pogovor o tem, da najbogatejši 10% prebivalcev držav OECD zasluži skoraj desetkrat več kot najrevnejših 9%, s
Tinetom Stanovnikom, EF UL in Inštitut za ekonomska raziskovanja IER.
Zadnja destletja dohodki prebivalstva v ZDA stagnirajo, »mediana realnega dohodka gospodinjstev se je v zadnjih 40 letih komajda rahlo premaknila navzgor, kar je seveda nezaslišano«, a treba je upoštevati še izkušnje drugih držav, pravi, dejavnikov neenakosti je več. »Pomembne so zakonodaja na področju delovnih mest, moč sindikatov, urejenost države, /…/ politična usmeritev vlad. Relativno majhno dohodkovno neenakost v Sloveniji pripišemo dejstvu, da se je po osamosvojitvi institucionalno okolje relativno hitro uredilo – tako z ustanovitvijo ekonomsko – socialnega sveta, kot tudi s sprejetjem ustrezne zakonodaje, npr. o minimalnih plačah.«
(Zakaj občutek da se razslojevanje veča?)
Inštitut v Kölnu je za Nemčijo in Francijo ugotovil, da ljudje mislijo, da so razlike veliko večje kot so v resnici. Tako je tudi v Sloveniji. »Statistični podatki lahko kažejo drugače, a te percepcije je nemogoče razbiti.«K temu prispevajo mediji, ki večinoma pišejo o slabih zgodbah, pravi. Pri nas je resnejši problem nezadovoljstvo ljudi z delovnimi razmerami kot dohodkovna neenakost.
O neenakosti so nedavno razpravljali na elitnem forumu v Davosu, tudi zaradi knjige T. Pikettyja, ki dokazuje, da je neenakost vgrajena v temelje kapitalizma. Problem nastane, ko finančna in gospodarska elita »začne obvladovati vse druge družbene tokove«, zato »neenakost ne ogroža samo gospodarskega razvoja, ampak postaja zelo nevarna za delovanje demokratičnih držav.«
(Se bo zaradi opozoril trend obrnil?)
»Problem, s katerim se srečujemo, je zelo lucidno definiral filozof Slavoj Žižek na pogovoru v Zagrebu. /…/ njegova teza je, da živimo v enem svetu in si težko predstavljamo »nov svet«, ki bi bil precej drugačen, kor je naš sedanji. Zdi pa se, da se je obstoječi kapitalizem s svojimi pojavnimi oblikami precej izčrpal. To vidimo v tem, da okoljskega problema enostavno ne more zadovoljivo reševati pa tudi gospodarskega ne. Seveda pa ne vemo, v kakšen nov svet bomo zajadrali.«
(Dogaja kaj konkretnega?)
Piketty predlaga »obdavčitev kapitala na globalni ravni«, pravi T. Stanovnik. Počasi se zateguje obroč okoli »davčnih oaz«, v razvitih državah je vse manj tolerance za izogibanje davkom Smer je »začrtana, vprašanje je kako hitro in kako daleč bomo prišli po tej poti.«

Dom in svet

Kdo nam je vzel zgodbo o uspehu? V. Starovič, Delo, 23.1.2015
Avtor knjig
Enoumje neoliberalizma Vojko Starovič piše o temeljih neoliberalizma in o njegovem pogubnem vplivu v času tranzicije pri nas.
Kratki zgodovinski pregled prične z obdobjem habsburške (… - 1918, kar je v oklepajih dodal
B.M.) in jugoslovanske monarhije (1918 – 1941/45), ko smo še »kot narod risali svojo zgodbo in vizijo. Iz 2. sv. vojne smo izšli kot zmagovalci, si priborili velik del narodnega ozemlja in si kot (socialistična) republika (1945-1990) ustvarili lastno ekonomsko bazo. Kulminacija vse teh prizadevanj je lastna suverena država.« (1991 - …)
Ob osamosvojitvi smo govorili, da bomo druga Švica, zdaj nas primerjajo z Estonijo in Latvijo. Takrat (1991) smo sprejeli tujo zgodbo., točneje »sprejela jo je naša vrhuška, nosilka politične on ekonomske moči, tudi velik del akademske srenje.« Gre za t.i. washingtonski konsenz, tržna neoliberalna načela, ki so jih pripravile ZDA in mednarodne institucije, po katerem si mednarodne korporacije podrejajo nacionalne ekonomije.
(Glej o tem:
http://en.wikipedia.org/wiki/Washington_Consensus , B.M.)
Mašinerija inštitutov, tiska, e-medijev in filma so nam vtisnili v glave »resnice, kot so:
- liberalizirajte trgovino in finance,
- pustite trgu, da določa cene /…/,
- zajezite inflacijo (makroekonomska stabilnost),
- privatizirajte,
- imejte vitko državo, ki naj se ne vmešava«.
»Naša nova elita je« (po 1991) »v revolucionarnem slogu najprej nacionalizirala celotno premoženje, ki je bilo do takrat v upravljanju zaposlenih /…/ Nekaj so nato zaposlenim in ljudstvu vrnili v obliki certifikatov, /…/ večji del pa v sklade« in ustanovili »zasebne družbe za upravljanje. Upravljanje podjetij je tako prešlo v roke nove elite in špekulantov.« Ker lastniški kapital ni več nosilec napredka, se je »moč selila k pohlepnim poslovnim elitam, ki obvladujejo /…/ vzvode sodobnega sveta.«
V. Starovič meni, da »parazitska narava finančnega kapitalizma prinaša krasne dobičke, vendar le ozkemu krogu, preostali svet pa je pahnila v nizko rast, nižanje plač, izginjanje srednjega sloja in skokovit porast revščine.«
V Sloveniji so po 1991 še prevladovala stara vodstva podjetij, »kar je skupaj s sprostitvijo podjetništva prineslo dobro desetletje zdravega delovanja gospodarstva /…/ Ko je tranzicijska elita /…/ prevladala in vzela vajeti gospodarstva v svoje roke, se je razbohotila korupcija, brezglavo špekuliranje in zadolževaje.« Račun neizbežnega poloma je bil izstavljen ljudstvu: »3x povečan javni dolg in več kot 100.000 brezposelnih.«
Čeprav so rezultati neoliberalizma tudi v drugih državah porazi in so uspešne le države s svojo zgodbo, mi še vztrajamo na teh mantrah, zdaj npr. pri razprodaji skupnega premoženja.
Ljudstvo pa čaka kralja Matjaža, t.j. Marijo Terezijo, Franca Jožefa in Tita. Zato je volilo sedanjega predsednika vlade, ki po mnenju V. Starčeviča ni »nosilec nove zgodbe in vizije«, pač pa se je izkazal kot figura kompradorske elite. »To opaža tudi civilna družba, ki se zbuja in krepi. Gre za preživetje.«

Skušnjava levice. S. Horvat, Mladina, 23.1.2015
Hrvaški filozof in aktivist
Srečko Horvat v komentarju piše, da se je v Evropi po »okupacijah« v letu 2011 in »pomladmi«, ki so prerasle v jesen, »po začetnem navdušenju iz vedno novih levičarskih zmag« rodila »nova politična volja.«
Nove in starejše »radikalne leve politične stranke« (Siriza, Podemos, Združena levica, hrvaška Delavska fronta) se po njegovem »zavedajo vseh skušnjav in pasti, povezane s prevzemom oblasti. Spomnite se samo Joschke Fischerja kot poosebljenja preobrazbe iz vodje 1968 v nemškega zunanjega ministra in Manuela Barossa, ki je bil eden vodij podtalne maoistične skupine, nato pa je postal predsednik Evropske komisije.«
Prav to zavedanje »skrbi za vztrajanje v smeri, ki bi se lahko končala s popolnim polomom«.
S. Horvat meni, da so razmere v skoraj vseh evropskih državah take, da »bi bil radikalen ukrep že ohranjanje ali reformiranje socialne države (brezplačnega zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti, dostojnih pokojnin itd.). Od T. Pikettyja vemo, da radikalen ukrep, kot je »visoka obdavčitev bogastva, ne pomeni komunizma«.
Za nove stranke je pomembno, da povežejo neposredno demokracijo in delovanje (politične) stranke. Odločilno bo vprašanje oblasti, meni. »Kako jo udejanjiti in kako se ji hkrati upreti? To je najlažja in najtežja naloga. To je največja skušnjava levice.«

Berimo, glejmo

Potovanje skozi zgodovino. Nr, Dnevnik, 24.1.2015
Gledališka priredba
Homerjeve Iliade popelje skozi celotno evropsko zgodovino, s Sovretovimi heksametri. Jernej Lorenci, režiser predstave pravi, da so nas v šoli učili, da je Iliada nekaj velikega, niso pa povedali, da je »ena sama klavnica, ki je napovedovala vse klavnice , ki so se zgodile in se dogajajo in se bodo dogajale kasneje«.
Predstava je koprodukcija SNG Drama, MGL in CD in
Uršula Cetinski, CD, pravi, da so se sodelujoči med seboj veliko naučili tako na področju finančnega menedžmenta kot tudi skupne promocije in marketinga.

Otroci, učitelji, (šolski) sistem

Pasje življenje in učna pomoč. R. Ivelja, Dnevnik, 22.1.2015
Selma iz Bosne, psička, je dobila potni list v nekaj dneh, nekoliko počasne somalijska deklica, za plačilo dodatne učne pomoči otrokom »inkluzivcem« pa zmanjkuje denarja, piše komentatorka
Ranka Ivelja.
Se pa z izdajo odločb za te otroke na zavodu za šolstvo ukvarja 23 ljudi in 400 zunanjih strokovnjakov, ki so letno za to porabili 2,5 milijona evrov, »toliko kot državo stane SAZU in toliko, kot namerava zdaj oblast vzeti učiteljem.«
(Pre)potratnosti tega sistema ni opazil noben minister, niti dolgoletni direktor zavoda, kjer so »šolski denar razmetavali tudi za domoljubne festivale in podobno šaro«, zdaj pa je Gregor Mohorič postal v.d. na direktoratu za vrtce in osnovno šolo.
Komentatorka men, da bodo zdaj to učno pomoč izvajali tisti učitelji, ki jim manjka ur. Ta pomoč pa lahko reši marsikaterega učenca s težavami, tudi pred tem, da kasneje pade v socialno izključenost in zaide v kriminal.»Naj zveni še tako noro: individualna strokovna pomoč v šolah, kot je zastavljena v Sloveniji, zaleže bolj kot 1500 policistov z opremo vred, ki naj bi se v prihodnosti ukvarjali s poraženci šolskega sistema.«

Opozarjamo. Nesprejemljivi in škodljivi varčevalni ukrepi.
ZDPDS, D. Štefanec, Šolski razgledi, 23.1.2015
Zveza društev pedagoških delavcev Slovenije je skupaj s sopodpisniki pripravila izjavo o varčevalnih ukrepih MIZŠ. Opozarjajo na nesprejemljivo politiko krčenja javnofinančnih sredstev za izobraževanje. Vlada naj te ukrepe umakne, racionalizacija naj se izvede po javni in strokovni razpravi. Sprejeti bi morali konsenz o tem, da je kakovostno javno izobraževanje od predšolske vzgoje do izobraževanja odraslih javna dobrina, strateškega pomena za razvoj in blaginjo. Iz varčevalnih ukrepov bi morali biti izvzeti vsi, ki vplivajo na kakovost javnega izobraževanja.
Poleg ZDPDS so izjavo podpisali še: Slovensko društvo pedagogov, Andragoško društvo Slovenije, Odd. za pedagogiko in andragogiko FF UL, odd. za temeljni pedagoški študij, odd. za socialno pedagogiko, odd. Za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko PeF UL, Visokošolski sindikat Slovenije, NSDLU ter SVIZ.

Visoko šolstvo

Neposrečeno. Kaj danes govori državni sekretar? K. Košak, Mladina 16.1.2015
Delovna skupina ministrstva za izobraževanje (MIZŠ) pripravlja predlog novega zakona o visokem šolstvu. Skupino vodi
Peter Maček, državni sekretar, ki je v intervjuju za Delo 22. decembra (- glej arhiv rubrike Pogledi, december 2014, B.M.) navedel še 3 člane in 4 zunanje sodelavce. Povedal je, da je svetovalec skupine Pavel Zgaga, strokovnjak za izobraževalno zakonodajo.
Klemen Košak: »Zgaga ni svetovalec te skupine. Pravi, da je bil konec novembra na zgolj enem sestanku pri ministrici /…/ in »od takrat nismo imeli nobenega stika, v katerem bi se izrekali o vsebini«.
Izjave državnega sekretarja kažejo, da Zgaga ni imel vpliv nanj-e. P. Maček poziva k sodelovanju z gospodarstvom, ker »se tako študenti privadijo podjetniškega razmišljanja«. Napovedal je povezavo števila vpisnih mest z zaposljivostjo diplomantov in se vprašal, »ali je za stopnjo razvitosti naše države potreben tolikšen delež mladih, ki gredo študirat«, po njegovem »gojimo neko prepričanje, da več ko imamo izobraženih, boljše bo«. Vprašal se je, »ali je smiselno /…/ da izobražujemo visoko usposobljene kadre, ki ne dobijo službe in gredo delat v Avstrijo in Italijo.«
P. maček se je zavzel se je za elitni plačljiv študij in fleksibilizacijo delavcev na zavodih, piše K. Košak.
Na ta stališča se je odzval Marko Marinčič, VSS, jih označil za »lahkomiselne retorične zdrse«, »neposrečene kavarniške izjave« in pozval ministrico, naj vključi v pogovor sindikate.
Obeta se ponovitev izkušnje iz 2013, meni K. Košak, ko je takratni predlog zakona šel v smeri komercializacije visokega šolstva in obravnavanja izobraževanja kot storitve, v skladu z Mačkovimi mnenji. Takrat so strokovnjaki in javnost odločno izrazili svoje nestrinjanje s predlogom in potem ni bil sprejet.

Kritični študentje, nemočna vlada. J. Kontler – Salamon, Šolski razgledi, 23.1.2015
V redni kolumni
Jasna Kontler – Salamon piše o varčevalnih ukrepih in o nekaterih načrtovanih spremembah statuta UL, ki so neprijazne do študentov.
»Prisilno in nedomišljeno varčevanje lahko tudi ogroža prav tiste interese in vrednote, ki bi morali biti nedotakljivi«, meni in piše, da so univerze ponovno opozorile na preskromno proračunsko financiranje. Na to sta premier in ministrica razmeroma hitro reagirala, saj sta, oba z UL, naklonjena univerzi, prav tako finančni minister D. Mramor. »A pravega učinka doslej kljub temu ni bilo /…/ Če ustreže visokemu šolstvu, se bodo po vrsti oglasili vsi drugi izobraževalni ter drugi javni resorji…«
Noveliran visokošolski zakon je napovedan za konec leta 2015. Lahko bi ga že imeli, če bi ga, skupaj z visokim šolstvom, uspela pripraviti že prejšnja vlada. Toda novela zanesljivo ne bo prinesla drugače (bolonjske) prve in druge (magistrske) stopnje, tako da bi bila prva omogočila zaposlitev, kot je nekdaj univerzitetna diploma. Tako bi pocenili in skrajšali študij. »Dokler bomo veliko večino študentov prisilili, da na univerzah prebijejo najmanj 6 let, so visokošolske finančne težave verjetno neizogibne.«
(Op.
B.M.: To bi bilo primerljivo in uresničljivo, če bi prva stopnja trajala 4 leta (letnike), druga eno (enega), za nameček pa bi dodali še absolventsko leto. In hkrati bi morali imeti več vzporednih dvo- in tri- letnih višje in visokih strokovnih programov, izven univerze.)
Komentatorka je vesela sporočila študentske organizacije ŠOS, ki ugotavlja da ministrstvo (MIZŠ) nima strategije financiranja izobraževanja. Če je v koalicijskem sporazumu med prioritetami dvig kvalitete javnega izobraževanja in njegova brezplačnost, pišejo študenti, bi morali za stabilno financiranje visokega šolstva zagotoviti 2% BDP, kolikor znaša povprečje v OECD. Tako bi izpolnili dano obljubo.
V ŠOSU dela na teh vprašanjih Jelena Štrbac Nemec, nekdanja študentska funkcionarka, organizatorka mednarodnih konferenc, ki »gotovo premore več znanja o visokem šolstvu, kot ga vsaj za zdaj kaže resorna ministrica in tudi večina iz njene ekipe«. Dobro za ŠOS, neracionalno za nacijo, meni komentatorka.
Še en dopis pohvali, študentskega društva Iskra, ki v njem kritizirajo osnutek statuta UL. Spomnijo se lanskih protestov proti osnutek visokošolskega zakona, ki je po njihovi oceni uvajal plačljivi redni študij. Zdaj se je le-ta »naselil v osnutek novega statuta« UL., saj, pišejo, »dovoljuje skupno izvajanje (plačljivega) izrednega in (brezplačnega) rednega študija ter ju izenačuje po obsegu«. Zaradi tega bodo, napovedujejo pri Iskri, fakultete zmanjšale vpisna mesta za redne in povečale za plačnike. Študij postaja tržno usmerjen in manj dostopen socialno ogroženim. Osnutek tudi dviga prag za izvedbo predavanj s 5 na 10 prisotnih študentov. Zato se bodo krčili izbirni predmeti, kar prizadene programe z manj študenti.
Komentatorka meni, da ne drži, da študij postaja nedostopen socialno ogroženim, saj »imamo enega najvišjih deležev vpisanih študentov v EU.« Vprašanje seveda, »kako uspešno lahko študirajo tisti, ki morajo med študijem delati za preživetje…#
»Morda se bodo študenti sami kdaj lotili tudi analize uspešnosti študija glede na socialni položaj študentov?« Tako se sprašuje J. Kontler S. in na koncu izrazi upanje, da vlada omenjena in druga študentska sporočila prebirajo. »Najbolj nespametno je vztrajati na lastnih napakah.«

Znanost, raziskovanje, tehnološki razvoj

Menjamo tisoč znanstvenikov za enega nogometaša.
U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 22.1.2015
Na posvetu o financiranju znanosti na IJS so se zbrali znanstveniki in profesorji, ogorčeni zaradi napovedanih dodatnih rezov v znanost in visoko šolstvo.
Jadran Lenarčič (IJS) je dejal, da pri nas namenimo za znanstveno raziskovanje toliko,kot v Španiji za enega nogometaša. Že 6 let se finance za znanost zmanjšujejo. Leta 2009 je bil proračun raziskovalne agencije ARRS 183 milijonov evrov, letos pa le 115 milijonov. 80% opreme je za odpis, zlasti mladi znanstveniki odhajajo.
Maja Ravnikar (Nacionalni inštitut za biologijo) je opozorila na povezanost znanosti z vsakdanjim življenjem in možne posledice rezov: »Lahko se zmanjšajo jedrska varnost, prehranska varnost, okoljska varnost. Znanost skrbi za pravilno uporabo pesticidov in za zaščito pred težkimi kovinami.«
Ivan Svetlik, rektor UL je dejal, da ima polovica članic »težave z zagotavljanjem osnovnega poslovanja«. Sprašuje, kakšna bo v prihodnosti kakovost študija. Ni vizije, »kaj na mehkih družbenih področjih, kot je znanost, sploh početi.« Politični odločevalci se osredotočajo na gradnjo infrastrukture, ceste in pločnike, premalo razvoju znanja.
Oto Luthar, ZRC SAZU je vprašal, kako lahko trije profesorji in znanstveniki v vladi (M. Cerar, D. Mramor, S. Setnika Cankar) dopuščajo opustošenje znanstveno-raziskovalne in visokošolske dejavnosti. Potrebno bi bilo zmanjšati birokratske postopke, ki bremenijo financiranje znanosti in prenoviti zakonodajo področja.
Dragan Marušič, rektor UP je dodal, da mora država razpisati 2000 štipendij za raziskovalce, da ne bodo odšli in prenehati z zmanjševanjem zaposlenih za 1% letno.
Dušan Turk, IJS je ocenil, da bi morala Slovenija za znanost nameniti milijardo evrov letno, če bi hotela postati konkurenčna.
Dragan Mihailovič je slikovito pripomnil, da politika krči proračun za znanost, tako kot bi poskusili shujšati v možgane.

Javni sektor, prekariat, menedžment

Balerina primerljiva s policistko? Ž. Leiler, Delo, 21.1.2015
V nadaljevanju serije člankov o novem kulturnem modelu, objavlja časnik izjave (dosedanjih) ministrov za kulturo o enotnem plačnem sistemu v javnem sektorju.
Majda Širca navaja podatke, da v bilo pred leti kulturnih dejavnostih zaposlenih 4,1% vseh zaposlenih, največ v dejavnostih RTV /2500), knjižnicah (1500), muzejih (922), arhivih (270), varstvu kulturne dediščine 370 itd. Od leta 2002 se število skoraj ni povečalo. Leta 2010 je bilo v kulturi samozaposlenih 2415 oseb, zdaj jih je manj. Ti prejemajo osnovno socialno zavarovanje, nove odobritve pa so zamrznjene. Meni, da enotni plačni sistem ni zadovoljiv, saj »ne dela razlik med policistom in novinarjem, med igralcem in državnim uradnikom, med baletnikom in inšpektorjem, med režiserjem in veterinarjem itd.«
Žiga Turk pa nasprotno meni, da je za večino zaposlenih v kulturi enako primeren »kot za druge uslužbence v javnem sektorju. Delo v muzeju, denimo, ni zelo drugačno od dela v raziskovalni organizaciji. Za majhno število vrhunskih umetnikov pa je smiselno, da delajo pogodbeno, ker je verjetno, da bodo angažirani v več javnih zavodih hkrati. /…/ Pogodbeno delo, freelancing, je v državi na splošno slabo urejeno.«
(Op. B.M. –
freelancerji so bili v srednjem veku vojščaki, ki so metali sulice po svoji presoji, ne po komandi. Pri nas nekateri uporabljajo tudi izraz freelanderji
Uroš Grilc meni, da bi bilo potrebno v kulturi povečati delež zaposlenih za določen čas. »Za večino 6300 zaposlenih v kulturi ni ključen problem status javnega uslužbenca. Nov model naj bi omogočil vsaj 20% zaposlitev izven sistema javnih uslužbencev.
Julijana Bizjak Mlakar pravi, da se mora vsak sistem plač prilagajati javnim financam, moral pa bi »omogočiti večji delež gibljivega dela plač. »Seveda pa zgolj zakonodajno rokohitrstvo /…/ ne bo rešilo kronične finančne podhranjenosti področja, kar je bistvena težava področja kulture.«

Vsakdo svoj kustos. J. Krečič, Delo, 21.1.2015
O zatonu avtoritete, ki bi odločala namesto posameznika piše na temo prekarcev
Jelka Krečič: »Smo v situaciji, ko ni več avtoritet: poleg televizij, spletnih ponudnikov zabavnih vsebin, poleg univerze, ki se je z bolonjsko reformo že uklonila avtoriteti potreb gospodarstva, tudi kulturne institucije v program vse bolj vključujejo občinstvo in /…/ akcije amaterjev«.
»Atomizacija posameznika, ki je dobil vlogo svojega lastnega kustosa, ne zadeva zgolj TV- serij ali ZV, vse bolj /…/ postaja prevladujoči način konzumiranja kulture /…/«.
«/…/ pametni telefon omogoča nenehno interakcijo, komunikacijo posameznika prek družabnih omrežij kar povečuje njegov občutek povezanosti s svetom /…/ Nič presenetljivega ni, da je veliko brezposelnih ali prekarno zaposlenih izobraženih mladih dobro tehnološko opremljenih (tudi če nimajo za hrano, posedujejo vsaj prenosni računalnik in pametni telefon). To jim omogoča stik s potencialnimi delodajalci in daje občutek, da »so notri«, a »na račun večne zadolženosti, negotovosti, slabe socialne in zdravstvene varnosti.«
Tragedija atomiziranega posameznika je, da uživa svobodo izbire, npr. glede intimnih stvari, vendar »zlahka spregleda tisto svobodo, ki bi jo mu lahko dajal javni prostor – », vsaj glede debate o tem, kaj je skupno.
»Še bolj pa spregleda, da je celo ves politični razred podrejen še edini avtoriteti – avtoriteti kapitala, čeprav« ta ne temelji »na ideji skupnega dobrega, še manj pa na ideji javnega uma.« (O javni rabi uma je pisal I. Kant:
http://shrani.si/f/2J/zM/1fBx7RPg/kant-razsvetljenstvo.pdf B.M.)

Nepreslišano. Dr. Alojz Ihan, zdravnik, specialist klinične mikrobiologije.
(Siol.net), Dnevnik, 23.1.2015
Ob primeru iz bolnišnice opozarja na posledice »politkomisarskega odnosa /…/ vodstev do podrejenih«. ( - ta je značilen tudi za nekatere druge javne zavode,
B.M.)
Zaradi sistemske slepote »za vsakdanje napake in nepričakovane dogodke«, se vodstva »takrat, ko pride do nenavadnih dogodkov preprosto ne znajdejo, ostanejo brez sape in z zamegljenim pogledom. Namesto, da bi skladno s kulturo sprejemanja napak kot priložnosti za izboljšave imeli veščino takojšnjega soočenja z dogodki. Namesto takojšnje komunikacije z vsemi udeleženimi in takojšnjega razčiščevanja okoliščin se vodstva predvsem ustrašijo za svoje položaje. Ustrašijo se, da bi ob razčiščevanjih tudi njih okužila »krivda« podrejenih /…/ Zato se distancirajo in kar z medijske razdalje obtožijo svoje podrejene, ne da bi kar koli konkretnega ugotovili o vzrokih in problemih. S tem /…/ se pri nas vsak dan zamujajo priložnosti za izboljšave. Organizirana in dokumentirana analiza vsakega izjemnega dogodka je namreč najbolj normalen način upravljanja vsakega kompleksnejšega procesa.«

Dom in svet

Vila Samassa v Ljubljani. Kot pogreznjena v čakanju na boljše čase.
B. Maselj, Delo, 20.1.2015
O neorenesančni vili na južnem pobočju grajskega griča, v kateri so živeli zanimivi ljudje piše
Brane Maselj. Skupaj s Šempetrskim, Poljanskim in Karlovškim predmestjem (Ljubljane…) je vila arhitekturni, kulturni in zgodovinski spomenik.
Postavil jo je 1871 Albert Samassa iz stare kranjske zvonarske dinastije. Ta je v 150 letih vlila 7200 zvonov, med 1. sv. vojno pa je v najsodobnejši livarni na Prulah izdelovala avstro-ogrske torpedne čolne in podmornice. Leta 1916 je nanjo padla bomba iz italijanskega letala, ki je priletelo s Soške fronte.
Po vojni je vilo kupila d.d. »trojne tovarne in livarne, , katere vodilni inženir in ravnatelj je postal Milan Vidmar starejši, znameniti elektrotehnik, šahist in filozof«, ki je menda nekaj časa stanoval v njej.
(Op.
B.M.: M. Vidmar je bil rektor UL v letih 1928/1929. O njegovih pogledih na (slovensko) univerzo priča citat na: http://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Vidmar .
Znana je resnična anekdota o tem, kako je kot šahist s pomočjo kralja rešil univerzo, takole:.
Finančni minister je bil pripravil varčevalni zakon, po katerem bi racionalizirali univerze v takratni mladi državi, tako da bi imeli za celo državo samo eno medicinsko fakulteto, npr. v Zagrebu, eno pravno, seveda v Beogradu itd. Grozila je vsaj resna okrnitev UL oz. »redukcija« fakultet. No, rektor je brez posvetovanja s senatom odpotoval v B. in na avdienci ponudil kralju, da UL dobi njegovo ime. Kar je le-ta seveda sprejel. Ko je rektor odhajal, je menda srečal ministra, ki je nesel (samo še) podpisat odlok o ukinitvi UL. »Univerze kralja Aleksandra?« - je vprašal kralj – »Ne, to pa ne!«. Tako je UL ostala, nereducirana. Kasneje se je nekaj podobnega drugič dogodilo z »UEK v Ljubljani«...
»Proti reduciranju fakultet« so leta 1927 protestirali študenti UL, glej naslovnico knjige: B.M. :
Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2008. Na problem so opozarjali študenti, rešil pa ga je rektor, v duhu tradicije univerzitetne avtonomije…)
Vilo je od tovarnarjev, pred 1933, kupila madžarska grofica C./K. Varda iz Ljutomera,. V njej je po ločiti stanovala (bivša) žena takrat uglednega profesorja M. Vidmarja. Po 2. sv. vojni je oblast vzela grofici vse imetje, razen vile, ki jo je prodala zdravnici A. Zalokar, ki je bila bolje zapisana in je tam načrtovala sanatorij, a je leta 1961 prešla v last zveznega zavoda za statistiko po osamosvojitvi pa v last Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), razen enega stanovanja, odkupljenega po »Jazbinškovem zakonu«.
B. Maselj piše, da zdaj »v njej domuje dober ducat društev in zvez s področij arhitekture, tehnike, inženirstva«.
»V socializmu, ki je prisegal na elektriko«, so kamine nadomestili s termoakumulacijskimi pečmi, »ki še danes ogrevajo prostore društev«. Vila na Karlovški 3 »s tiho dejavnostjo teh društev., kot pogreznjena v nekakšno čakanje, ki ga občasno zmotijo le koraki na stopnišču in cviljenje starih vrat.«

Slovenci smo preskromni. M. Slana – Miros, Nedeljski, 21.1.2015
Vinska kraljica Slovenije 2015 je
Sandra Martina Vučko, »predana prleški zemlji ter vrednotam slovenskih dedkov in babic«, kot notranjo lepoto lepotice označi Miroslav Slana – Miros.
Končuje študij prava v Mariboru (PF UM). Študijsko se je izpopolnjevala na pravni fakulteti univerze M. Romeris v Vilni (Litva).
(Priimek Vučko pride od srbskih ali hrvaških Uskokov?)
»Zgodbe z Uskoki ne poznam. Mamin dekliški priimek je bil Kolbl«, oče Vučko je bil rojen v Razkrižju. »Moja babica po mami je bila Bosanka. Zato imam malo bosanskega temperamenta.«
(Vinogradništvo?)
»Že od malega sem v goricah z dedkom /…/ sto metrov od hrvaške meje. /…/ Veliko me je naučil.« »Doma imamo izletniško kmetijo.«
(Slovenci ne znamo prodajati vina?)
»Slovenci smo dosti preskromni. Vsak preveč vleče na svojo stran, zato se mu nitke trgajo – če bi te nitke povezali in spletli, bi nastala močna vrv.«
(Ste imeli na promociji slovenskega kmetijstva v Berlinu prevajalca?)
»Govorim nemško. V Nemčiji dela moj brat. Tam sta dosti let delala tudi babica /…/ in dedek.«
(Svoboda?)
»/…/ prinaša veliko odgovornost. Na neki način je lahko svoboda tudi ujetništvo. Tudi v svobodi potrebuješ neke etične in moralne norme, širjenje obzorja, da se približaš svobodi. Včasih ni svoboden tisti, ki ima vse in je zunaj. Nekdo je lahko svobodnejši, čeprav je zaprt med štiri stene.«
(Pogled naprej?)
»Upam, da bo to leto prineslo veliko lepega, ko bom povezovala slovenske vinorodne dežele, vina, kulturno dediščino in turizem. V daljni prihodnosti bi rada prevzela vinograd in se posvetila vinogradništvu, čeprav moj študij prava, smer poslovno gospodarstvo, nima nič skupnega z vinogradništvom. V vinogradu rada delam in to je v življenju pomembno.«

»Nisem pričakoval, da bo tako lepo«, I. Račič, Dnevnik, 21.1.2015
V okviru »turistične izvidnice« je mesto Koper obiskal
Phillip Betten iz Nemčije, ki je z družino živel v Sloveniji 3 leta. Obiskal je že Bled, Bovec, Kranj, Škofjo Loko, Kamnik, Novo Gorico, Piran, Postojno, Novo mesto, Celje, Velenje in Maribor. Takole pravi:
»Slovenija je zelo čista in ima čudovito ter raznovrstno naravo. Ljudje so zelo prijazni in imajo pozitiven odnos do življenja. So visoko izobraženi in pri delu zelo spretni. Slovenija je tudi varna in /…/ idealna za družine z majhnimi otroki.«
V Kopru je bil navdušen nas starim mestnim jedrom. Opazil je naslednje pluse:
+ veliko mladih zaradi univerze
+ primerno za družinske izlete
+ privlačno mestno jedro in vznemirljive stare vasi
+ odlična hrana
+ prijazni ljudje
+ poteka veliko obnovitvenih del
… in minuse:
- zaprti muzeji in pretorijska palača
- zapiralni čas nekaterih restavracij
- prazne stavbe in trgovine
- preveč izstopajoč industrijski del oz. neskladnost starega in industrijskega dela mesta
- neprivlačna zunanja podoba nekaterih stavb, ki ponujajo turistične storitve
- obrabljeno, poškodovano pohištvo v hotelu.
(Fotografiran je pred Pretorijsko palačo, na Titovem trgu, takoj zraven rektorata UP.)

Berimo, igrajmo…

Križarske vojne, »vir naše modernosti«. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 21.1.2015
V daljši pregled dogajanja na začetku prejšnjega tisočletja, ki se je začelo z »osvajanjem Jeruzalema« in končalo s sovraštvom med muslimani in kristjani, je pripravil
Zdenko Vrdlovec, sicer bolj znan kot filmski kritik.
O potrebi po razumevanju tega obdobja navaja pisatelja
Umberta Eca (Častni doktor UL je o tem pisal v (prevedenem) romanu Baudolino http://en.wikipedia.org/wiki/Baudolino , B.M.)
da srednji vek »nenehno sanjamo kot prasceno naše modernosti« in zgodovinarja
Odilona Cabata: »Spoznati zgodovino križarskih vojn pomeni spoznati nas same.«
Ob koncu 11. stoletja je iz Francije odšlo na pohod v Sveto deželo 15.000 ljudi. Po poti so klali Jude dolini Rena in plenili bizantinska mesta. Leta 1099 so zavzeli Jeruzalem in poklali vse prebivalstvo, judovske in muslimanske vere.
Viljem Trnski v Zavzetju Jeruzalema poroča, da je bil judovski tempelj prepojen s krvjo. Arabski zgodovinar Ibn al Athir pa je dodal: «V mošeji Al Aksa so Franki pobili več kot 70.000 ljudi /…/ tudi veliko imamov in muslimanskih učenjakov.«
Središče odpora proti križarjem je postala Sirija, kjer so obudili idejo »svete vojne«, ki so jo širili »prek državnih šolskih ustanov, medres«, piše Z. Vrdlovec. Krščanski koncept svete vojne je zasnoval s
v. Bernard v knjigi De laude novae militae: »Kristusov vitez izvršuje božjo voljo /…/ Kadar ubije zlikovca ali nevernika, ni ubil človeka, temveč zlo samo.«
Križarske vojne so se po 200 letih končala z umikom križarjev; sovraštvo med kristjani in muslimani je ostalo dolga stoletja. »Razsvetljenstvo in francoska revolucija sta Zahodu pomagala, da se je otresel verskega fanatizma, a če je ta danes bolj muslimanska »stvar«, je to tudi posledica posegov ameriških »križarjev« na Bližnjem Vzhodu, končuje Z. Vrdlovec.
(Op. B.M. : Dodajmo, da so arabski učenjaki, ki so predavali na prvih srednjeveških univerzah, prinesli v Evropo besedila in teorije filozofov, medicincev in drugih učenjakov iz antične Grčije. Glej
http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_Arab_scientists_and_scholars .)

Od teme k svetlobi in modrosti. R. Zobec, Šolski razgledi, 23.1.2015
V svojem pismu Tanji Plevnik na straneh učiteljskega časnika
Rut Zobec (Novi Sad) citira iz knjige Brez besed – Reči bez reči Tanjino pesem Beogradska, s katero, piše Rut, je vrnila Beograd Beograjčanom, tistim, ki so se ga v sebi odrekli zaradi kaosa, revščine, propadanja, ker:
ono što boli ne boli više
ono što plaši više nije strašno
ono što postoji postaje dovoljno
a te pokrije baršunom zahvalnosti.
R. Zobec omenja knjigo What Does Europe Want? avtorjev S. Horvata in S. Žižka in piše, da je med pospravljanjem prostora (slovenskega) društva DS Kredarica (v Novem Sadu) našla malo rdečo knjižico S. Žižka: Čas konca časa, v kitajščini in slovenščini, natisnjeno v Šanghaju, Expo, 2010. Žižka bere grenko: » »Danes smo potencialno vsi HOMO SACER, in edini način je preventivno delovanje.« To potrjujejo nedavni dogodki v Parizu, piše.
In alternativa? Približevanje človeka človeku.
Na sejmu knjig v Beogradu je našla dva taka projekta:
Suočavanje, z mednarodnega festivala študentskih gledališč FIST: http://www-festivalfist.com/suocavanje/2014/10/29/kampanja-fist.suocavanje
Živa biblioteka: http://www.blic.rs/tag/107198/ZIva-biblioteka

So najslabši res vztrajno zagnani? S. Žižek, Mladina, 16.1.2015
»Sedaj, ko smo vsi v šoku zaradi morilskega pohoda v prostorih tednika Charlie Hebdo, je pravi trenutek, da si drznemo misliti. Sedaj in ne kasneje, ko se bodo stvari umirile, kot nas poskušajo prepričati zagovorniki cenene modrosti: najtežje je združiti razgretost situacije in dejanje mišljenja. Mišljenje s hladne distance ne proizvede bolj uravnovešene resnice, temveč normalizira položaj in nam omogoči, da se izognemo ostrini resnice.«
Tako piše filozof
Slavoj Žižek v tedniku, ki tudi objavlja provokativne naslovnice. Na sosednji strani je karikatura svetovnih voditeljev in ljudi različnih prepričanj, ki izjavljajo: »Je suis Charlie«, »Ich bi Charlie«, »Jaz sem Čarli«, »I am Charlie ipd., le nemrgodeni jezni bradač z (rdečim) svinčnikom ima napis «JE SUIS SLAVOJ«.
Pravi, da je potrebno razkrinkati demonični mit o teroristih. Meni, da se imajo sami prikrito za manjvredne in niso »rasistično« prepričani o lastni večvrednosti. Današnji »islamski fašizem«, kot pravi, po W. Benjaminu, priča o neuspeli revoluciji sekularne levice v muslimanskih državah. Vrednote liberalizma – svoboda, enakost, bratstvo – niso dovolj močne, da bi preprečile fundamentalistične napade. Zato liberalizem lahko reši le obnovljena levica. »Če naj ta dediščina preživi, bo liberalizem potreboval bratsko pomoč radikalne levice. To je edini način, kako premagati fundamentalizem in mu spodnesti tla pod nogami.«
S. Žižek meni, da sta liberalizem in fundamentalizem dva pola, ki se medsebojno porajata in predpostavljata. Podobno kot »M. Horkheimer že v 30-tih letih rekel glede fašizma in kapitalizma – kdor noče kritično govoriti o kapitalizmu, naj molči tudi o fašizmu – », pravi Žižek, da »kdor noče kritično govoriti o liberalni demokraciji, naj molči tudi o verskem fundamentalizmu.«
(Glej prvo verzija komentarja:
http://www.newstatesman.com/world-affairs/2015/01/slavoj-i-ek-charlie-hebdo-massacre-are-worst-really-full-passionate-intensity , B.M.)

Dr. Tomaž Mastnak, sociolog. Intervju. B. Mekina, Mladina, 16.1.2015
Pred 30 leti so oblasti zaplenjevale Mladino zaradi političnih analiz
Tomaža Mastnaka (*1953). Bil je med nosilci »t.i. civilnodružbenega gibanja, vseh tistih punkerjev, lezbijk in gejev, ekologov, mirovnikov in novinarjev, ki so Slovenijo dejansko osamosvojili.« A kot redki iz tiste generacije se ni dal podkupiti »in je ostal še naprej zvest kritik novega družbenega sistema – tokrat Združene Evrope.« Dela kot znanstveni svetnik na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU, je gostujoči raziskovalec na kalifornijski univerzi (UCI, Irvine).
Je poznavalec odnosa med Evropo in islamom. Glavne nevarnosti ne vidi »v terorizmu, , ki prihaja od zunaj, vidim jo v terorizmu znotraj naših zidov.« Neoliberalistični terorizem je pljusknil v Evropo, »vendar doslej ni mogel odstraniti vseh ovir, še zlasti ne kmetijske, prehrambene in naravovarstvene zakonodaje. Tudi delovno zakonodajo in socialno bi bilo mogoče še oklestiti.«
(Slovenija?)
»Slovenija je vse bolj podobna notranji evropski koloniji. /…/ sami sebe politično in ekonomsko razlaščamo ter servisiramo tuji kapital ali kar finančne špekulante. E. de la Boetie je pred skoraj 500 leti, ko je Evropa začela ponovno odkrivati antično pojmovanje svobode, pisal o prostovoljnem suženjstvu.«
»Prednost našega totalitarizma je v tem, da se veliko ljudi v njem dobro počuti, s pomočjo zabavne oz. razvedrilne industrije in psihofarmacije smo zadovoljni sužnji.«
(Ekonomisti pravijo, da se EU splača vsem? Alternativa je trava…)
»To, kar danes velja za ekonomijo, je vse bolj podobno verskemu kultu ali magičnemu mišljenju. /…/ prevladujoča ekonomija – je znanstveno diskreditirana, je ideologija, ki se opira na ritualna zaklinjanja /…/ To, da bomo jedli travo, je resnično znanstvena ugotovitev. V EU danes morda ne jemo trave. Se pa z nami dela kot z živino. Res pa je, da je enim, žal le redkim, standard zelo zrasel.«
(
Borut Mekina: Mnogi želijo, da bi podjetja prodali tujcem, da pride trojka, »da so uradniki paraziti, da intelektualci filozofirate, da svojih institucij ne bomo znali nikoli upravljati, ne svojih podjetij… Ali ni to destruktivno?«)
T. Mastnak: »Vem, tega vašega opisa duhovnega stanja ne bom izpodbijal. /…/ To je duhovni izraz in substrat totalitarizma, v katerega tonemo. N prav imate, /…/ da je to destruktivno. To je fundamentalistična destruktivnost, ki jo deloma zajame sicer slabo definiran pojem neoliberalizma.«
(Upanje?)
»Podpišem tisti Benjaminov izrek, da nam je upanje dano samo še zaradi tistih, ki nimajo več upanja. Časi so verjetno še bolj črni kot takrat, ko je Benjamin zapisal tiste besede, vendar jih razsvetljujemo z ognjemeti. Podpiram in novo levico v Sloveniji in Sirizo v Grčiji, sem kritično solidaren z njihovimi prizadevanji.«

Samo Rugelj: Izgubljeni bralec, Litera, Maribor, 2014. B. Nežmah, Mladina, 16.1.2015
Knjižni založnik, avtor in predavatelj Samo Rugelj je z empiričnim proučevanjem ugotovil, da so pri nas ljudje z nadpovprečnimi prihodki podpovprečni kupci knjig. Zbirko
Sto romanov so pred leti tiskali v 10.000 izvodih, zbirko XX. stoletje v 90-tih v tri tisoč izvodih, Moderne klasike pa danes izdajajo v 400 izvodih. O knjigah se vedno manj piše v medijih, od 1993 do 2008 je število člankov o knjigah padlo za 40%. Prihodki vseh, ki se ukvarjajo s knjigo, tudi avtorjem, padajo.
Te evidence morda napovedujejo smrt bralca, a Rugelj ohranja strast do knjig - kot načina preživetja. Mednarodna raziskava je pokazala: če vaši starši nimajo osnovne šole, a imajo doma 500 knjig, boste dosegli enako izobrazbo kot otroci fakultetno izobraženih staršev brez domače knjižnice!

Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo, M. Hočevar, Šolski razgledi, 23.1.2015
Izbor iz seznama novih publikacij, ki jih za učiteljski časni pripravlja Matjaž Hočevar:
Finska v vrhu znanja 2030: študija o prihodnosti izobraževanja : poročilo finskega sindikata vzgoje in izobraževanja OAJ. Lj. CEPS PeF, Lj. 2014. glej www.ceps.pef.uni-lj.si/images/stories/
Muršak, J. Javh, P., Kalin, J. Community and teachers professional development, Hamburg, 2015
Nehru, J. Očetova pisma hčerki, KUD Sodobnost International, Lj., 2014
Štefančič, M. jr. Kdor prej umre bo dlje mrtev: eseji o Sloveniji, Slovencih in svetu v času krize. Umco, Lj. 2014
Vrednote v prehodu IX : iz zakladnice socioloških raziskav migracij Slovencev (1973-1978) in socialne strukture jugoslovanske družbe (1983-1987),
ur. N. Toš, FDV, Lj., 2014
Žižek, S. Absolute recoil: towards a new foundation of dialectial socialism. Verso, London, NY, 2014.

Šah v vrtce, da bomo pametni. B. Šalamon, Nedeljski, 21.1.2015
Podpredsednik svetovne šahovske zveze (FIDE)
Boris Kutin o projektu uvajanja šaha v vrtce:
»Otroci se /…/ igraje naučijo pravil, ki so za šah pomembna. Ne samo, da si urijo spomin in logiko, ampak se z igro naučijo tudi mnogih drugih stvari. Izjemno pomembno je tudi to, da nikjer ne marajo, kot pravimo, piflarjev, v športu, še posebno v šahu, pa takšne cenimo.«
Za šah bi moralo biti zainteresirano šolstvo, pravi B. Kutin, saj je »igranje in poznavanje šaha najpreprostejši korak oz. pripomoček umetne inteligence. /…/igranje šaha se tej inteligenci približuje.«
V rojstnem mestu predsednika FIDA K. Iljumžinova, v ruski Kalmikiji, so uvedli šah v šole. Po 10 letih tamkajšnji otroci prehitevajo sovrstnike tudi v govorništvu, v jezikih ipd. »Spominjam se šahovskega razreda v Kočevju, ki je v vsem prehiteval vse druge vrstnike.«
Za začetno urjenje priporoča tudi igranje šaha z računalnikom. »V resnici pa mora nasproti vas za šahovsko desko sedeti človek.«
»Predvsem je šah kot šport izredno poceni, potrebujete šahovsko desko, figure in dva lahko začneta igro.«

Misli lokalno, smej se globalno. Satira v medijih. M. Šučur, Dnevnik, 23.1.2015
O smešni cenzuri in resnih bralcih neresnih medijev po svetu in pri nas, danes in nekdaj, piše
Maja Šučur.
Novico, da je
Oxford Univ. Press, največji univerzitetni založnik na svetu, svojim avtorjem prepovedal v svojih delih omenjati »pujse, klobase ali kar koli drugega, kar bi lahko štelo za svinjino«, sta objavila The Washington Times http://www.washingtontimes.com in The Guardian http://www.theguardian.com/uk . Zaradi politične korektnosti, da ne bi užalila »kakšnega juda ali muslimana, , ki bi se namenil kupiti kakšno njihovo knjigo«, piše M. Šučur.
Ob tem nas spomni na naš prvi satirični list Brencelj (1869) in zadnjega – Pavliho (+1991). Zdaj se trudi tednik
Mladina, v karikaturah in v rubrikah Mladinamit in Diareja.
Damir Globočnik, umetnostni zgodovinar in raziskovalec slovenskih satiričnih listov pravi, da je satira, ki »vedno hodi po robu dopustnega in dostojnega /…/ protest /…/ poziv, ki skozi posmeh razkriva neumne napake, še raje namerno zlorabo«. Skriva se tudi v aforizmih, ki so po besedah Dnevnikovega aforista
Evgena Juriča »prefinjena kritika na višji intelektualni ravni.«
Na Hrvaškem je pod težo obtožb ugasnil
Feral Tribune, pri nas ni na TV več Hri-Bara ne TV-popra, ostaja Radio Ga-ga in satirične rubrike v resnobnejših časnikih.
V svetu je znan (ameriški) satirični portal
The Onion in (hrvaški) News bar.

Učenci, šole, učitelji-ce

Kratki kurz iz povojne zgodovine izobraževanja. A. Vesel, Objektiv, Dnevnik, 17.1.2015
Po letu 1945 in do 1973 so zahodne družbe doživele obdobje gospodarske rasti in izobraževalno ekspanzijo, izobraževanje je postalo eden najmočnejših dejavnikov pri razvoju gospodarstva in socialnega položaja ljudi, piše
Aljaž Vesel.
V povojnem obdobju se je poudarjala potreba po enakih možnostih, sledilo je množično izobraževanje. V 60-tih letih se uveljavi tudi koncept izobraževanja kot ekonomske investicije. V 70-tih se pod vprašaj postavljajo vrednote socialne blaginje in enakost možnosti. »Vzpostavi se ideologija kompetitivnega individualizma in tržnega tekmovanja«, piše A. Vesel.
V 80-tih in 90-tih letih se na zahodi večajo socialne razlike, niža se standard tistih brez univerzitetne diplome in veča se stopnja revščine. Vzpostavi se mednarodni konsenz o tem, da je izobraževanje pomembno za gospodarstvo. Zaradi nove tehnologije se zmanjša zaposlenost v industriji, poveča v servisnih dejavnostih in pri delih, ki ne zahtevajo izobrazbe; povečuje se tudi brezposelnost.
Tudi v manj razvitih območjih si prizadevajo povečati kakovost in dostopnost izobraževanja, kar kaže grafikon. Eksperti korporacij svetujejo približevanje izobraževanja potrebam gospodarstva, zato se širijo tudi zasebne šole in vseživljenjsko izobraževanje za »globalno, na znanju temelječe gospodarstvo«.
»Izobraževanje je eden ključnih pogojev za gospodarsko rast države, saj dobro izobraženo prebivalstvo prinaša višjo delovno učinkovitost«, piše A. Vesel v uvodu v grafikon o izobrazbenih trendih v 12 državah, tudi v Sloveniji, med 1950 do 2010. (Glej rubriko Novice, Znanje je moč in celotni članek v:
http://www.dnevnik.si/svet/znanje-je-moc . B.M.)

Bojana Potočnik. Učiteljica. Nedeljski, 14.1.2015
Učiteljica na OŠ Franja Malgaja v Šentjurju Bojana Potočnik je leta 2014 pri Večeru dobila nagrado za »bob leta« za izjavo:
»Na začetku svoje učiteljske kariere sem učence učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo v klopi zraven njih.«
Nedavno je pisala ministrici za izobraževanje zaradi ukinitve strokovne učne pomoči, ki naj bi jo poslej učitelji opravljali brezplačno. Vprašala jo je med drugim, koliko ur bodo brezplačno delali na ministrstvu (MIZŠ).

Pismo dr. Stanislavi Setnikar Cankar, ministrici za izobraževanje.
N. Syed Mihelič, P. Škerlovnik, Dnevnik, 19.1.2015
Učiteljici Bojani Potočnik izražata v pismu ministrici vso podporo
Nives Syed Mihelič in Petra Škerlovnik iz osnovnih šol v Lj. in Šmartnem pri Sl.G.
Ogorčeni sta nad »ponižujočimi, nepremišljenimi in strokovnimi ter povsem birokratskimi odločitvami /…/ katerih edini /…/ cilj je doseči določeno številko /…/. Nedopustna je bila izjava ministrice, da verjame, da bodo ure za učno pomoč vseeno opravljene. »/… nismo pripravljeni zastonj opravljati ur DSP«.
Predlagata, da se ponovno odpre razprava o smiselnosti NPZ, ki jih učitelji OŠ popravljajo brezplačno. »Da o neplačanih nadomeščanjih ter /…/ dodatkih za razredništvo niti ne govorimo.

Dekanja

Branka Kalenić Ramšak. Intervju. T. Lesničar Pučko, Objektiv, Dnevnik, 17.1.2015
Sredi leta 2012, ko je varčevalni ZUJF pokazal svoje posledice, je postala dekanja FF UL.
Poleg te funkcije
Branka Kalenić Ramšak opravlja še 2/3 obveznosti kot redna profesorica španske književnosti.
(Študentov je več, »bologna«…)
»Univerza je nekoč fakultetam razdeljevala denar po številu študentov, zdaj pa ne več, po številu študentov je financirana samo druga stopnja.« Pričakuje se, da večina študentov po 3-letni prvi stopnji nadaljuje na drugi, ki traja še dve leti, skupaj 5 letnikov.
Država, ki se je brez premisleka odločila za bolonjsko reformo, ni zagotovila denarja za 5. letnik », in ni povečala proračuna zaradi novih univerz (- tudi visokih šol, fakultet, B.M.).
(…mlade poslala na študij, da bi zmanjšala pritisk na delovna mesta, breme preložila na univerze in študente, ki dobijo na 1. stopnji malo vredno diplomo?)
Visoko šolstvo je socialni korektiv, se strinja B. Kalenić Ramšak. Ni reforme v gospodarstvu, ukinili so vrsto poklicnih šol »in tako gre danes kar 80% srednješolske populacije študirat.«
(Op.
B.M.: To ne pomeni, da študira 80% generacije v starosti primerni za študij. Statistika poroča, da ima status polovica starih med 19 in 24 let, pa še med njimi precej le fiktivno.)
»Univerze praktično sprejemajo vse, le redki študijski programi /…/ vpis omejijo, ali pa selekcijo izvajajo s sprejemnimi izpiti, kot umetniške akademije.« In »možnost ponavljanja, prepisa in enoletnega absolventskega staža…« Po letu 2012 »ima študent na voljo le eno leto, ki ga lahko izkoristi za ponavljanje ali prepis ali za absolventa.« Prej, (ko je lahko nekdo redno študiral 7 let), »smo se upravičeno spraševali, kakšna reforma je to, da si star 28 let, pa brez enega delovnega dne!« »Statusa vsekakor ni več tako enostavno ohraniti kot nekoč«, pravi.
(Je znižala znanje množičnost, osnovna, srednja šola?)
Dekanja pritrdi in pravi, da »so že vstopna znanja nižja, ne glede na /…/ maturo, ki vendarle vzpostavlja neki skupni kriterij. Študenti so tudi drugačni, imajo drugačna znanja«, blizu so jim segmenti znanj, »nimajo pa občutka, kaj pomeni študij, kaj raziskovanje, odgovornost za lastno delo. Po vsakem semestru pričakujejo izpite, nenehne kontrole, enoletni predmet pa jih popolnoma zmede /…/ otroci so veliko bolj vodeni kot nekoč, od učiteljev, staršev. Inštruktorjev /…/ tudi kot odrasli ne znajo prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Tako hodijo celo na informativne ure s svojimi starši /…/ skratka zanje urejajo njihovo prihodnost.« Starši pridejo celo na govorilne ure, pravi.
(Še vedno predavateljevo branje
ex-chatedra in študent prvič spregovori med izpitom?)
»Pri jezikovnih predmetih tega ni, pri bolj teoretskih programih pa bi bilo dobro to odpraviti, a /…/ nimamo dovolj kadra.«
Pravi, da je fakulteta »v kadrovskem smislu v katastrofalnem stanju, v treh letih smo izgubili 7% pedagoškega kadra. Nalog imamo več, kadra manj, normativi so isti, denarja pa tudi ves čas manj. Pokamo po šivih«. Stalno se pogovarjajo le o preživetju, krčenju, o sanacijah, preobremenjenosti… Habilitacijska merila se še zaostrujejo, vse več je treba raziskovati«, manj je denarja za to, in »sta humanistika in družboslovje še posebej v slabem položaju /…/«.
(Zamrznitev napredovanj?)
Absurd, nekdo, ki je habilitiran docent, celo redni profesor, »ki je še vedno na asistentskem mestu, ima nekaj ur učiteljskih, nekaj asistentskih, ima torej neverjetno število ur, do maksimalne dovoljene nadobremenjenosti. Takih imamo pri nas čez 30. /…/ tem ljudem hkrati tečejo redna 5-letna habilitacijska obdobja, morajo raziskovati, objavljati, merila so vedno strožja, objave morajo biti odmevne in mednarodne. Od njih se zahteva znanstveno in pedagoško odličnost, plačani pa niso.« S FF so glede mednarodnih objav velikokrat opozarjali (»univerzo«, B.M.), »da zaradi specifik programov ne morejo veljati isti kriteriji za vso univerzo, a zaman.«
(Univerzitetni učitelji nezadovoljni, a vdani? Kaj je s kritičnimi izobraženci?)
Gotovo je kriza naredila svoje, meni dekanja. »No nekaj upora je vendarle bilo, akcija Znanje na cesti – predavanja zunaj in pred parlamentom, pa pred leti tista zasedba, ki je protestirala zoper takšno stanje.« (Študentska zasedba FF, ne prva ne zadnja? B.M.)
Ta upor »se je končal tako, da so zdaj nekateri uporniki v parlamentu. Kakšna je torej lekcija?«
»Lani smo /…/ z nekaterimi drugimi članicami UL, predvsem AGRFT in Svobodno univerzo izvedli več akcij, s katerimi smo vendarle ustavili sprejetje škodljivega zakona.«
(Profesorji ministri?)
Res so na ključnih položajih profesorji UL, od predsednika vlade, do ministrov finančnega in šolske/ga. »Komu naj se torej pritožimo? In tako nam res zmanjkuje energije, vsak skrbi za svojo kariero, izpostavljanje skoraj ničesar ne premakne in zato se profesorji umaknejo v svoje raziskovalne in ustvarjalne svetove. Tudi veliko dekanov UL.«
(Habilitacijski kriteriji, jezik?)
Dekanja se ukvarja s predlogom, da bi NAKVIS in UL spremenila pravila, ki diskriminirajo slovenščino, saj je treba za mednarodno odmevnost objavljati v tujem jeziku. Objave v domačih slovenističnih revijah se ne štejejo za mednarodne, članek v španščini v reviji, ki jo izdaja FF pa.
»Stalno tudi opozarjam, v kakšni spačeni angleščini nekateri predavajo in kako celo slovenščine ne znajo, kar je razvidno iz marsikaterega javnega dokumenta.« Zaradi majhnega števila govorcev »moramo zanjo še bolj skrbeti, tudi kot strokovni in znanstveni jezik. Kdo pa bo, če ne mi na univerzi?«
(Bodo zasebne šole, kjer študenti naredijo izpite preko interneta?)
»Te šole dobijo akreditacijo na podlagi nerealnih obljub in jih potem tudi izgubijo, ker pač ne zagotavljajo meril, ne kvalitativnih, ne prostorskih, ne kadrovskih, nimajo infrastrukture, knjižnic itn. In potem ugasnejo. Reakreditacija je namreč resna zadeva, tudi za nas, ki imamo dolgo tradicijo.«
In pri reakreditaciji so absurdi, predpisi zahtevajo »npr. spremljanje vseh odzivov študentov, primerno obremenitev kadrov, ki so /…/ vsi preobremenjeni… NAKVIS-a ne zanima finančna plat, zahtevajo le kvalitetno izvedbo študijskih programov, kadrovska ustreznost, skladnost zapisanih kompetenc in predmetnika itn. Če tega ni, moraš spremeniti program ali pa ga ukiniti.« (Glej :
http://test.nakvis.si/sl-SI/Content/Details/4 , B.M.)
(Bolonja je zahtevala nove programe?)
»Ja drobljenje programov in predmetov je bilo ena njenih anomalij«. Na FF »nismo bistveno širili programov« in čeprav je pedagoškega kadra zdaj manj, »zdaj s skrajnimi napori izvedemo vse razpisane programe.« Bolonja se je pripravljala v drugih časih, programe smo uvajali postopno, nato reformirali, od tod precejšen kaos, pravi dekanja.
(Kdo rabi filozofe, klasične filologe? Pa humanistiko, kot sol vednosti, kulturo?)
V zgodovini je »napredek slonel tako na tehnoloških in znanstvenih izumih« (- odkritjih, B.M.) »kot na humanistični podstati.« Antihumanistični trend je »vsaj med mladimi že v odhajanju«, »v mladih podjetjih vse bolj povezujejo tehnična, naravoslovna in humanistična znanja ter umetnost«, kar koristi človeku in kvaliteti življenja. Brez kulturne dimenzije pa ni mogoče živeti, pravi.
»Zdi se mi grozljivo, da mladim ustvarjalcem onemogočamo delovanje, da so samostojnim ustvarjalcem z davčnimi reformami potolkli honorarje /…/ No, na drugi strani /…/ si tudi univerza zelo prizadeva vzpostaviti sodelovanje med disciplinami, tudi znotraj evropskih projektov za izboljšanje kakovosti življenja s pomočjo kulture, razvijanja boljših odnosov, upoštevanja različnosti potreb, medgeneracijskega sodelovanja. In ravno zato se moramo na fakulteti izogibati vrtičkarstvu.«
(Vrtički?
Drži, »da je tudi na FF premalo sodelovanja med oddelki, premalo skupnih projektov, kaj šele med fakultetami, med družboslovjem in naravoslovjem. Ali sodelovanja s tujino. /…/ In govoriti, da bodo k nam drli tuji študenti, če bi imeli pouk v angleščini /…/ Drli bodo, ko bomo imeli bolj kakovosten študij.« Slovenščine se tujci lahko naučijo, kot so se trije tuji romanisti na FF.
(Študenti ocenjujejo profesorje strogo, nihče ne dobi petke?)
»Seveda, ob habilitaciji lahko profesor izgubi službo, če dobi negativno mnenje. Mi u damo možnost, da popravi svoje napake, ki so jih študenti zaznali. Ocena je namreč opisna, in tam vidi, ali je težava v komunikaciji, v slabi kakovosti predavanj, v obveščanju itn.«
(Večne profesure?)
»No, te niso tako večne, ker smo podvrženi stalnim evalvacijam. NAKVIS nadzira tudi kakovost profesorjev, to, kako smo se na kritiko študentov odzvali, predstojnik in dekan imata dolžnost, da se pogovorita z njimi… Res pa je, da so redni profesorji bolj nedotakljivi kot tisti, ki morajo še napredovati. /…/ Sicer pa študijski program glede kvalitete ni vezan le na rednega profesorja /…/ od docenta naprej /…/ izvajaš program in si nosilec predmetov.«
(Finančne restrikcije?)
»Visoko šolstvo je v primerjavi z osnovnim in srednjim že leta izrazito podhranjeno, (mesečne) dvanajstine so vsako leto nižje, 1% zmanjšanja zaposlenih nadomeščamo z nenadomeščanjem upokojitev, predvsem nepedagoških delavcev, ki pa so /…/ še dodatno ranljivi, napredovanja pa so zamrznjena.« Država je dolžna FF 620.000 evrov za izplačilo drugega obroka plačnih nesorazmerij. Letno daje 17,4 milijona evrov, za pedagoško delo porabijo 16,7 milijona, za ostale stroške ostane 700.000 evrov. Kje je tu razvoj, oprema? Asistent ima 1000 evrov neto osnovne plače, podobno lektor, docent od 1400 do 1600, redni profesor 1750 do 2000 evrov, po vseh napredovanjih. Denarja za nadobremenitve zmanjkuje. Imajo 10 milijonov lastnega zaslužka, z jezikovnimi tečaji, prek Centra za pedagoško izobraževanje, od mednarodnih konferenc, doktorskega študija. Izredni študij je upadel na zanemarljivo številko.
Dekanja je povedala tudi rektorju, »da odpuščali ne bomo /…/ če bodo to od nas zahtevali bom odstopila.«
Ne ve, če bo kandidirala za še en mandat. (Pre)večkrat se vpraša, »kaj mi je bilo tega treba, zlasti zaradi pogostega občutka nemoči in brezizhodnosti.«

Znanost in tehnika, raziskovalci, inovatorji in inženirji

Znanost na naslovnicah in v garažah. O. Luthar, Sobotna priloga, Delo, 17.1.2015
Raziskovalec in direktor ZRC SAZU Oto Luthar piše o financiranju naše znanosti. V grafikonu navaja podatke ARRS, da so pri nas letna sredstva za raziskovalno dejavnost od 183,9 milijonov evrov (2009) padla na 134,8 milijonov (2014).
Nemčija se je na krizo odzvala s širokopoteznimi investicijami v znanost, piše. Avstrija je v zadnjih 3 letih v univerze vložila dodatno milijardo evrov. Tudi slovenska politična elita sanjari, da bo nekje v državi zrasla nova silicijeva dolina. Vendar se je proračunski del za znanost v zadnjih treh letih skrčil za 20%.
Razlog za njegov pesimizem glede znanosti je tudi to, da odgovorno ministrstvo ni upoštevalo gradiva za predlog novega zakona o raziskovalni in inovacijski dejavnosti, ki ga po naročilu prejšnje vlade pripravila delovna skupina.
O. Luthar piše, da je predstavnik MIZŠ v prispevku Odmev (Delo, 8.1.2014) potvarjal dejstva, ko je zapisal, da delovna skupina za zakon ni »sledila resoluciji o raziskovalni in inovacijski strategiji Slovenije«. Ministrstvo tudi ni komentiralo ključnih predlogov iz omenjenega gradiva skupine. O. Luthar misli na »opredelitev pomena in vloge znanosti, na predlog za institucionalno financiranje raziskovalne dejavnosti, izenačenje pogojev zaposlovanja za vse starostne skupine, predlog pozitivne diferenciacije raziskovalk in raziskovalcev, izenačenje možnosti raziskovalnih skupin in inštitutih, univerzah in gospodarstvu ter vzpostavitev inovacijske agencije«.
Končuje z ugotovitvijo, da je strašljivo to, »da predstavniki ministrstva v pogajanjih za proračunska sredstva iz tedna v teden izgubljajo milijone.«

Kako smo pozabili na industrijski potencial. J. Vižintin, Sobotna priloga, Delo, 17.1.2015
Glavni tajnik Inženirske akademije Slovenije (IAS)
Jože Vižintin, v soglasju z vodstvom IAS piše o tem, kako brez inženirjev ne bo mogoče izpeljati trajnostnega razvoja. Inženirji morajo imeti možnost delati pri razvoju zrelih tehnologij.
Analizira preteklo in trenutno stanje inovacijskega procesa in ugotavlja, da je porazdelitev raziskovalcev v Sloveniji negospodarna. Na univerzah in inštitutih imamo 78% vseh raziskovalcev, premalo v podjetjih, razvojnih centrih in tehnoloških parkih.
»Sistem izobraževanja je razdrobljen in ne daje primernega števila praktičnih in samostojnih, kreativnih strokovnjakov za uporabno zaposlitev.« Pozabili smo na veliko prednost, ki smo jo imeli v kadrovskem potencialu in industrijski tradiciji. Posledica je, da imamo v izvozu 5,2% visokotehnoloških proizvodov, EU pa 15,6%.
IAS predlaga naslednje:
(1) Slovenija mora bit na področju inovacij konkurenčna predvsem v proizvodnji in storitvah na izvoznih trgih.
(2) Za hitrejši razvoj »so potrebni visoko izobraženi in kompetentni kadri, predvsem inženirji«.
(3) V pripravi strategije se moramo nasloniti na izvozna podjetja in kakovostna jedra v preostalih podjetjih, ki bodo proizvajali inovativne izdelke z visoko dodano vrednostjo.
(4) Večja podjetja je treba prestrukturirati in tehnološko prenoviti, tudi s kakovostnimi kadri.
(5) Brez izvoznega gospodarstva ne bo sredstev za izobraževanje in znanost, zdravstvo in druge družbene dejavnosti. »Znanost in šolstvo ne moreta biti sama sebi namen. Uspešna inovacijska dejavnost potrebuje usklajeno delo raziskovalcev in univerzitetnih profesorjev in podjetij ter razpoložljivost kapitala.
(6) Izkoristiti je treba prednosti: »človeški potencial, okolje, les in pitno vodo.« Rast samooskrbe s hrano.
(7) Financiranje »izobraževanja naj bo sorazmerno z dejansko potrebo po kadrih in kakovosti izobraževalnih programov. Mladi raziskovalci in doktorji se morajo po končanem študiju s spodbudami takoj vključiti«v podjetja.
Te predloge je IAS navedla v dokumentu:
Slovenija potrebuje novo vizijo razvoja gospodarstva in družbe ( www.ias.si ). Njihovo uresničevanje bo »spremenilo odnos državljanov do države in njenih institucij, /…/ stanje pesimizma /…/ v zaupanje v obnovo slovenskega gospodarstva z novo industrijsko politiko in s politiko zaposlovanja mladih.«

Prekarnost, prekariat

Malo pravic, a skrajno fleksibilni. Atipične oblike dela, izjeme, ki določajo pravilo.
M. Zabukovec M. Breznik, Delo, 17.1.2015
Časnik Delo v nadaljevanju serije prispevkov o prekarnem delu objavlja - iz analize Maje Breznik: Atipične oblike zaposlitve, Mirovni inštitut, Lj. – izjave takih delavk in delavcev, npr.:
Mojca, študentka:
»Študentsko delo je zame edini vir preživetja, saj mi štipendija, ker ponavljam letnik, ne pripada več. Tudi ko sem jo prejemala, sem z njo pokrila le majhen del stroškov. /…/ Večino časa sem delala v lokalih kot natakarica in večina mojih študentov je bilo prav tako študentov; ali so res študirali ali le imeli status študenta , ni pomembno. /…/ Ker smo eksistenčno odvisni in ker smo hitro zamenljivi, velikokrat privolimo v grozne delovne pogoje. Kar me najbolj skrbi je, da se sploh ne zavedamo, kako zelo smo izkoriščani. /…/ A moramo se zavedati, da je to, da moramo študenti tako veliko delati, samo zato, da lahko študiramo, pravzaprav pomeni, da pri nas nimamo brezplačnega študija oz. da študij ni za vse enako dostopen.«
V uvodu k izjavi Mojce časnik zapiše: Študentsko delo je najpomembnejši vzrok prekarizacije mladih. Vsak tretji študent (delavec) je na delovnem mestu več kot polovični delovni čas.
Tina, raziskovalka:
»Kot asistentka ene od fakultet preko avtorske pogodbe opravljam manjše število pedagoških ur, za manjši % pa sem zaposlena kot raziskovalka, hkrati pa sem v postopku pridobivanja statusa samozaposlenega v kulturi. /…/ Po izteku statusa mlade raziskovalke namreč ni bilo prostega delovnega mesta, na katerem bi me lahko polno zaposlili. Z minimalnimi urami so me vključili v raziskovalno skupino, kar mi zagotavlja redni, a minimalni mesečni dohodek. Pozitivna stran tega statusa je, da delam večinoma od doma, si sama določam urnik in način dela, a negativna stran /…/ neredni in nizki dohodki, občutek negotovosti in preobremenjenost. Predvsem mlajši kolegi okrog mene so v podobnem položaju.« O tem se pogovarjamo, a ostane pri »teoretiziranju«, saj tak status »med sodelavci ustvarja nezdravo konkurenco. /…/ vsakega skrbi, kako bo sam prišel čimprej do projekta, do financiranja, do štipendije.«

Napoveduje prekarnost konec kapitalizma? R. Močnik, Delo, 20.1.2015
Sociolog
Rastko Močnik (FF UL) piše o negotovih, nestandardnih oblikah dela, v katerih je zaposlenih pri nas že skoraj polovica delavcev. Prejemajo nižje mezde, navadno sami poskrbijo za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, nimajo plačanega dopusta.
»Skratka: s prekarnimi odnosi se povečuje izkoriščanje delavstva in krepi gospostvo lastnikov kapitala in njihovih menedžerjev.«
Značilnost kapitalizma je, da se spreminja, da bi preživel. »Informacijska tehnološka revolucija, investicijski skladi,korporativno upravljanje, organiziran prestop /…/ menedžerjev na stran kapitala, napad na mezde, socialno državo, javno šolstvo, javno zdravstvo… to in še marsikaj je bil odgovor kapitala /…/ Vendar ni kaj dosti pomagalo.«
»Vladajoči razredi v EU si zdaj ustvarjajo notranje kolonije«, npr. v sredozemskem območju./…/ EU se iz središča svetovnega sistema spreminja v polperiferijo, Slovenija postaja periferija polperiferije.«
V Sloveniji je bil v 90-tih sklenjen kompromis, delavstvo je v zameno za socialno državo privolilo v povečanje izkoriščanja, meni R. Močnik. Vladajoči so to »porabili za izpolnjevanje pogojev za vstop v EU, ne za tehnološko preobrazbo, za izboljšanje množične izobrazbe in razcvet znanosti.« V času konjukture 2004 – 2008 so poceni denar vladajoči porabili za prisvajanje podjetij, ne za tehnološki in družbeni preboj.
Že v 90-tih so se začele razvijati prekarne oblike dela, naprej med tujci, preko agencij, nato v vseh dejavnostih; zdaj je že 40% aktivnega prebivalstva v prekarnih zaposlitvah. Tudi v »javnem izobraževanju, od vrtcev do univerz.«.
Naš kapitalizem je torej zgrajen na izkoriščanju delavcev, ne na »permanentni tehnološki in organizacijski revoluciji. Zlomil se je, ko je država zasebne dolgove prenesla na celotno prebivalstvo in nas »postavila pred radikalno alternativo: prihodnost bo socializem ali barbarstvo.« (To je Marxovo, B.M.)

Dom in svet

Peticija razdvaja politiko in državljane. Prodaja državnih podjetij.
Z.P., M.G., Delo, 17.2.2015
Po peticiji proti privatizaciji smo dobili še peticijo za privatizacijo.
Prvo je napisal J. Mencinger, podprlo jo je več ljudi univerzitetnih krogov, revija Mladina in gibanje Državljani proti razprodaji (L. Mesec, E. Pintar, D. Semolič, M. Kožuh Novak).
Drugo je sprožilo pet civilnih gibanj (Mladi za spremembe, Evropska Slovenija, Svetilnik, IBEX – mladi za svobodno prihodnost in Misli svobodno), podpisala pa sta jo tudi nekdanja ministra J. Šušteršič in Ž. Turk.
Časnik v preglednici navaja glavne značilnosti obeh peticij:
(1) Proti privatizaciji:
- prodajamo ostanke gospodarske suverenosti
- gospodarskih razlogov za razprodajo ni
- razprodaja je vsiljena ideološka odtujitev
- državna podjetja bomo prodali državnim podjetjem drugih držav
(2) Za privatizacijo:
+ državna lastnina ne zagotavlja blaginje ljude
+ državno lastništvo preprečuje hitrejši izhod iz krize
+ zaradi državnega lastništva je gospodarstvo talec politike
+ težava niso ljudje, ampak sistem.

Berimo

Ep, ki se je zaključil, ni pa se iztekel. A. Schnabl, Dnevnik, 20.1.2015
lliada je skupaj z Odisejo osnovni tekst evropske kulture, pravi Svetlana Slapšak. Prikazuje svetovna nasprotja in družbene konflikte, tako kot Ahilov ščit – »med vojno in mirom, med delom in zabavo«. »V osnovi trojanske vojne leži pohlep, z ropanjem in nasiljem vred.«
Iz Homerjevih del se je razvila humanistika, temelj sodobne evropske zavesti in je še danes aktualna.
»Sodobnosti ne razumemo dobro prav zato, ker ne beremo preteklosti. Iliada govori o politiki, vojni, ljubezni, nasilju, maščevanju in o človekovemu zavedanju smrtnosti /…/ v sedanjost preseva na mnoge načine, /…/ npr. v stalnih besednih zvezah, kot so jabolko spora, trojanski konj ali ahilova peta.«

Slovenski pesniki kot prodajna uspešnica. V. Plahuta Simčič, Delo, 20.1.2015
Pri Mladinski knjigi so izdali pet klasikov slovenske poezij ker so na »terenu« zaznali potrebo po njih. Prešernove in Aškerčeve pesmi je izbral in komentiral I. Grdina (zgodovinar), Župančičevih I.J. Fridl, Gregorčičeve M. Glavan, Murnove pa P. Kolšek (filozof).

Umberto Eco. Misli. Nedeljski, 14.1.2015
»Na naših policah se kopičijo knjige, ki jih nismo prebrali in jih gotovo nikoli ne bomo, pa jih še vedno dajemo na kup v veri, da jih bomo kasneje enkrat prebrali, mogoče celo v naslednjem življenju.«
»Pogosto srečam znanstvenike, ki so zunaj svoje ozke specializacije povsem praznoverni.«
»Kot znanstvenik se zanimam za filozofijo jezika, semiotiko, kakor koli hočete temu reči, in ena glavnih lastnosti človekovega jezika je njegova zmožnost laganja.«
»Zaradi zmožnosti laganja lahko ustvarjamo in si izmišljamo verjetne svetove.«
»Imam se za resnega profesorja, ki med vikendi piše romane.«
(Op.
B.M.: O njem glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Umberto_Eco . Poleg zanimivih, tudi v slovenščino prevedenih romanov je napisal vrsto strokovnih del.
Je tudi častni doktor UL (2007), kar lahko preberemo na
češki wikipediji: http://cs.wikipedia.org/wiki/Umberto_Eco , ne pa tudi na slovenski in angleški…

Trg republike, Ljubljana. M. Škerjanec, Dnevnik, 20.1.2015
K pisanju Z. Vatovca (Dnevnik, 19.12.2014) dodaja
Metod Škerjanec iz Ljubljane, da bi morali zgodovinarji upoštevati tudi knjigo komandanta Franca Severja – Frante: Trenutki odločitev, Zal. Pivec Maribor 2014.
Bralec piše, da je bila njegova mama sokolica iz kroga J. Rusa, oče orel iz kroga E. Kocbeka; oba sta bila pripadnika OF. Vzgajala sta ga, v rdečih revirjih, »v domoljubju, človekoljubju in svobodoljubju«. Taka sta bila tudi onadva, »svobodomiselna in nasprotnika dvojne morale pri nekaterih ljudeh – ekstremističnih fanatikih. Zato sta imela oba probleme tako pred drugo svetovno vojno kot tudi po njej.«
Njegova hčerka, vzgojiteljica, je naredila samomor zaradi groženj nekaterih fanatikov, ki jim je bilo »v napoto samo to, ker je pela v cerkvenem pevskem zboru…«
»Veliko se govori o spravi, a bolj pravilno bi bilo, če bi govorili o poravnavi,kajti vsak ekstremizem je problem, zlasti pa fanatizem – verski in protiverski. Svojega rdečega srca ne tajim, a enoumja ne trpim. Sestre in bratje! Podajmo so roke – za lepšo prihodnost vseh nas, zlasti pa za naše otroke!.«

Berem… Slavko Šerc, prevajalec. Delo, 20.1.2015
Na dušek je prebral knjigo nemškega intelektualca H. M. Enzensbergerja
Tumult, o 60-tih letih, času osebnih in družbenih pretresov, potovanj v SZ, na Kubo, v Ameriko in Azijo.
Pritegnila ga je knjiga Nizozemca G. Buelensa
Europas Dichter und die erste Weltkrieg, o angleških vojnih pesnikih, nemških ekspresionistih, dadaistih, ruskih futuristih …Pripravlja se na prevod romana H. Keilsona Der Todt der Weidersachers in prebira Keilsonove dnevniške zapiske iz 1944 in reportaže D. Barnes, napisane v letih 1911-1918, s fotografijami.

EU ni več demokracija, ampak avtoritarna oligarhija.
Liza Japelj Carone, Sobotna priloga, Delo, 17.1.2015
Francoski zgodovinar in antropolog
Emanuel Todd proučuje globinske antropološke tokove, nataliteto, življenjsko dobo, pismenost in to interdisciplinarno, zgodovinsko, geografsko…, s statističnimi orodji.
Njegove ugotovitve in napovedi, potrjuje razvoj dogodkov. Padec SZ je napovedal v knjigi
Končni padec (1976). V knjigi Po imperiju (2002), prevedeni v slovenščino je napovedal zaton ZDA in finančno krizo, v Srečanju civilizacij (2007) arabsko pomlad.
Pri proučevanju družinskih struktur je prišel do dognanja, da prevladujoča oblika družine v neki regiji določa njen kasnejši družbeni sistem.
Tako tip zadruge v južnoslovanskem prostoru povezuje očeta z enakopravnimi sinovi, podobno je v Rusiji, na Kitajskem, v Toskani…
Pravi, da se je v Sloveniji, pod germanskim vplivom, po 16. stoletju, razvil avtoritarni tip družine. »Pri Nemcih/…/ vladata red in hierarhija.« Avtoritarno načelo se je »utrjevalo zlagoma. Rezultat je populacija, ki je , kljub svojemu slovanskemu poreklu zelo resna, delovna in disciplinirana.
Glede EU je pesimističen, »še posebej, ker Francija ne poskrbi za ravnotežje«, s svojim individualizmom, enakostjo, kreativnim neredom… »Evropa lahko deluje harmonično, če upošteva razlike med narodi.«
»Ko pa se vsa Evropa s Francijo vred klanja nemškemu modelu in vi se rada stlačila v isti kalup, zadeve postanejo nevarne. Če Nemčijo vzamete preveč resno in jo postavite za vzor, se zapre v svoj sistem, izgubi smisel za humor in znori. Nekoč bom izdelal zemljevid svetovnega humorja, humor je znak duševnega zdravja.«
(Op.
B.M.: O tem, kam lahko pripelje Nemce hierarhična podrejenost vodji, je daljnovidno napovedoval že J. Klapka J. v satiričnem potopisu Trije možje se klatijo (prev. MK, Lj. 1974. Še vic za močnejše želodce: Kakšna je razlika med firerjevo nacistično mašinerijo in pralnim strojem? Prva je imela še program za obešanje…
In še eden, menda iz knjige
Šalom za šalo: Prvi pravi, da bi bilo treba pobesiti vse žide in kolesarje. Drugi vpraša: Zakaj pa kolesarje?)

Iskrica. Robert Brault, Delo, 17.1.2015
»Človek velja za najvišjo živalsko vrsto – vsaj med tistimi, ki so izpolnile in oddale anketni vprašalnik o tem.«

Otroci in starši

Zlata Tavčar, prva slovenska podjetnica. Nepreslišano. Dnevnik, 16.1.2015
Koliko smo sploh pripravljeni na vlogo staršev? Kdo nas je o tem šolal in izobrazil? Vsi smo obiskovali 8 ali 9 let osnovne šole pa 4 leta srednje, zdaj se že več kot pol generacije ponaša tudi z diplomo.« (Op.
B.M. Zaenkrat se je polovica tistih med 19 in 24 letom»ponaša« z indeksom, lahko razberemo iz objav Statističnega urada RS.)
»Učimo se tujih jezikov, /…/ poklicna izobraževanja, pa vozniški izpit, /…/ v športnih dejavnostih, marsikdo se poda v ezoterične vode /…/ Če bi sešteli vse ure izobraževanja, ki jih je vsak imel, bi bila to izjemna številka. A starševstva, ki je najpomembnejše in življenjski projekt vsakega odraslega, ne poučuje nihče.«
(Op.
B.M.: Tudi to ne drži popolnoma – na spletu je vsaj 20 strani »šol za starše«, t.j. oblik izobraževanja za starševstvo, res pa je večina namenjena nosečnicam in bodočim očetom, precej pa je tudi krajših predavanj v vrtcih in šolah. Morda bi država podprla podjetnike, ki bi izvajali šolo za malo starejše starše?)

Študentsko, prekarno delo, zaposlovanje

Raznašanje steklenic mleka v hladnih zimskih dneh. Foto. M. Ciglič, Dnevnik, 16.1.2015
Pod naslovom »Porumenela fotografija – leto 1964« objavlja časnik sliko, ki jo je posnel
Marjan Ciglič, in jo hrani fototeka Muzeja starejše zgodovine, mladega fanta ki po sneženi ulici poriva trikolesnik, poln steklenic mleka.
»Starejši se še spomnimo, da so v 60-tih letih minulega stoletja pripeljali mleko na domove v steklenicah /…/ Tako so v mrzlih zimskih dneh dijaki in študentje vsako jutro prinašali Ljubljančanom mleko. Ceste so bile poledenele, ponekod celo nesplužene, tako da je bilo /…/ sila naporno in včasih celo nevarno. Vsako jutro je raznašalec med 6. in 8. uro dostavil /…/ 180 do 200 steklenic mleka.«

Ko dijak hrani vso družino. K. Sajovic. Dnevnik, 15.1.2015
Dijakinja II. gimnazije v Mariboru piše o tem, kako vse več mladostnikov ne more več preživeti brez dela na napotnico. Od tega so marsikdaj odvisni tudi starši.
V prvih 10 mesecih leta 2014 je preko študentskega servisa delalo 22.110 mladostnikov, starih od 15 do 29 let. Povprečen dohodek je bil 250 evrov, študent pa ima za 600 evrov stroškov mesečno.
Problem je tudi v tem, da študent (in dijak) lažje dobi delo (preko servisa) kot (službo, začasno delo) nekdo, ki je že diplomiral. Zato je prišlo tudi do 18.000 fiktivno vpisanih študentov. Zanje bi sicer moral poskrbeti zavod za zaposlovanje. Hkrati pa je bil v treh letih 18.000 dijakom onemogočen vpis na želeno fakulteto ali višjo šolo. Mlade vsakodnevno vabijo razpisi v tujino.
Bo oblast čakala, da se stvari uredijo same? Odgovorna je za situacijo, saj dopušča napake v sistemu.

Temni oblaki nad trgom delovne sile. Prekarno delo. M.B., Delo, 16.1.2015
Pri nas je bio na vrhuncu krize leta 2013 med mlajšimi od 23 let 23% brezposelnih, in še zdaj je glede tega med prvimi v EU. Tisti, ki dobijo delo, so pogosto obsojeni na negotove, prekarne oblike, za določen čas, preko agencije, študentskega servisa, kot samozaposleni. Širjenje teh (nekoč) perifernih oblik dela »kaže na drsenje našega gospodarstva n evropsko obrobje«, piše novinar
Marko Belovič, na prvi strani časnika, ki ima zgoraj zapisano DELO.
»V sedanjem gospodarskem modelu se vse več delodajalcev odziva z zmanjševanjem socialnih pravic, kar naj bi ga naredilo konkurenčnega. Posledice so očitne: država ni nič bolj konkurenčna, pod pragom revščine je vse več ljudi.«
V komentarju z naslovom »Pohojeni potencial« piše, da je za mlade osrednje vprašanje »rednih delovnih mest. Brezskrbni avtomatizem šola – služba – zasluženi pokoj, ki mogoče res ni dajal sreče, je pa dal kruh, je očitno postal relikt preteklega režima. Vojska brezposelnih mladih, ki so obsojeni na prekariat /…/ je za prihodnost družbe in države usodna. Ekonomski in družbeni potencial mladine se vse bolj izgublja v tujini, Slovenija še bolj postaja dežela starcev, razočarani mladi, ki ostajajo, pa zlahka postanejo plen populistične politike.«
Opozarja na še ne, evropski, fenomen: »Po kolapsu hladnovojnega socializma je nad zahodno socialno demokracijo prevladal interes kapitala, podrto ravnovesje v škodo delojemalcev pa tudi proletariat, ki si je svoje pravice po potrebi izboril z revolucijo, vse bolj spreminja v prekariat. Revolucija pravic se je upočasnila v domnevno evolucijo, ta pa se je sprevrgla v njihovo dejansko nazadovanje. Zato je interesni konflikt za službe med proletarci in prekarci danes /…/ bolj za drobtine, ki padajo z mize kapitala.«

Anton Stres, nekdanji ljubljanski nadškof. Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 17.1.2015
»Vsaka zahteva po družbeni pravičnosti še ni socializem. /…/ Za marksistična gibanja je značilno, da hočejo doseči večjo pravičnost z nasiljem. Z revolucijo. Pa tudi tukaj so bile razlike med socialisti in komunisti. Marksizem je /…/ trdil, da je razredni boj osnovno družbeno dejstvo in da je treba ta boj bojevati. Vsi socializmi niso bili taki.«
»/…/ utopični socializem, /…/ preko demokracije izboljšati družbeni položaj ljudi, ki so na slabšem. V Evropi se je to v socialni državi v veliki meri zgodilo.«

Konkurenca bo še večja. Napovedi zaposlovanja. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 17.1.2015
Po analizi, ki jo je na podlagi ankete med delodajalci decembra pripravil Adecco, bo 43% podjetij letos na novo zaposlovalo in še 33% morda, povzema
Jasna Petkovšek Štakul .
Najbolj bodo v Sloveniji iskani, tako kot doslej, strojni in elektro inženirji ter tehniki, CNC-operaterji, ključavničarji, viličaristi, varilci, delavci za zaključna dela v gradbeništvu, kuharji in natakarji, kemijski in farmacevtski tehniki, prodajni predstavniki ter finančni strokovnjaki.
V EU so perspektivni poklici strokovnjaki za informacijsko tehnologijo, za finance, za prodajo, osebni negovalci, medicinske sestre in elektrotehniki. Raslo bo zaposlovanje v farmaciji.
V nekaterih državah EU se bo letos prvič več ljudi – iz generacij rojenih med 1946 in 1950 - upokojilo, kot zaposlilo na novo.
Iskalci zaposlitve lahko računajo na veliko konkurenco. Več možnosti imajo tehnični strokovnjaki, manj družboslovni. Strokovnjaki napovedujejo nadaljevanje zaposlovanja v tujino.
Ksenija Štrekelj (Iskanje in selekcija) pravi, da podjetja povprašujejo po izoblikovanih kadrih, ki imajo znanje, veščine, motivacijo, poslovne kontakte ter take osebnostne lastnosti, ki bodo v podjetje vnesli spremembe. Podjetja še naprej zaposlujejo projektno, za začasna dela. Iskanje novih sodelavcev se seli na družbena omrežja.

Strategije in prioritete

Leto 2015 že teče, vlada pa še nima prioritet zanj.
M. Belovič, E. Repovž, S. Merljak, Delo, 15.1.2015
Novinarji Dela so pripravili pregled ključnih izzivov, ciljev in nalog vlade za letos.
Mario Belovič meni, da vlada v javnem sektorju za zdaj ne načrtuje ambicioznejših projektov. V razpravi je strategija razvoja javne uprave 2015-2020, ki naj bo do uporabnika prijaznejša, bolj kakovostna in transparentna. Meni, da se vlada ne loteva sistematično zdravstva in šolstva temveč resorsko, s ciljem nižanja izdatkov. Določiti bo morala, katere javne storitve bo financirala v prihodnje.
Sonja Merljak meni, da v šolstvu potrebujemo predvsem jasno vizijo, kakšen izobraževalni sistem želimo in dogovoriti bi se morali za ustrezno financiranje. Potreben bo konsenz s sindikatom SVIZ in ravnatelji o nujnih začasnih ukrepih. Opraviti bo treba evalvacijo šol in prevetriti učne načrte. »Prenoviti je treba poklicno izobraževanje in sprejeti zakon o visokem šolstvu ter zakon o raziskovalni in inovativni dejavnosti.« Med prednostnimi nalogami je »zagotavljanje večje interdisciplinarnosti študijskih programov, vzpostavitev kakovostnega sistema razdeljevanja sredstev za znanost, določanje evropsko primerljivih kriterijev za akreditacijo študijskih programov ter sistemsko rešitev financiranja doktorskega študija in mladih raziskovalcev.«
Erika Repovž
napoveduje, da bodo letos na ministrstvu začeli pisati strokovna izhodišča za novo pokojninsko reformo, Belo knjigo. P. Pogačar z direktorata za delovnega razmerja pravi, da pripravljajo šele analizo in da reforme še ne bo kmalu. Poenostaviti bo treba delovno zakonodajo, izenačiti različne oblike dela, reformirati študentsko delo, ustanoviti odpravninski sklad, reorganizirati centre za socialno delo in uvesti informativne izračune socialnih transferjev.

Univerzitetno izobraževanje

Na ljubljanski univerzi je prva doktorirala ženska. B. Smajla, Dnevnik, 17.1.2015
Do leta 1918 je končalo visokošolski študij le12 Slovenk; prva doktorica znanosti je bila Angela Piskernik,
http://www.inv.si/DocDir/Prispevki/JStergar_APiskernik.pdf na graški univerzi, botaničarka.
Na UL je bila leta 1920 prva promovirana
Ana Mayer, kemičarka (*1895). Iz Vipave se je preselila v Ljubljano, tam kot hospitantka (»izredna«) končala klasično gimnazijo. Denar za študij si je zaslužila z obiranjem in prodajo marelic. Študirala je na dunajski univerzi, ki jo je morala po razpadu AO zapustiti, nato na UL, kjer je hitro pripravila disertacijo o učinkovanju formalina na škrob. Zaposlila se je na kemijskem inštitutu, nato spoznala moža, profesorja. Evgen Kansky je bil Rus, ki ga je UL povabila v Ljubljano za profesorja MF; bil je pet mandatov njen dekan. Po poroki sta odprla prvo jugoslovansko tovarno za proizvodnjo etra, topil ipd., kasneje je bila to Tovarna kemičnih izdelkov Arbo.
Njena najstarejša vnukinja
Ženja Kansky – Rožman pravi: »Zavedati se moramo, da še pred dobrimi sto leti ženske niso imele pravice do izobrazbe, dela, dedovanja in še marsičesa drugega. Zato te pravice ne smejo biti samoumevne.«
(Na
http://www.dnevnik.si/slovenija/ljubljana/na-ljubljanski-univerzi-prva-doktorirala-zenska je podrobnejši opis njenega življenja, izjave o izobraževanju žensk, npr. zgodovinarke Ane Benedetič, ki je pisala o njej in fotografije doktorandke ter družine Kansky. B.M.)

Dr. Alice Kiger, strokovnjakinja za zdravstveno nego. N. Knavs, Dnevnik, 15.1.2015
Predavateljica na univerzi v Aberdeenu na Škotskem
Alice Kiger je pomagala pri vzpostavitvi študijskih programov za zdravstveno nego v evropskih državah. Sodeluje tudi z Fakulteto za zdravstvo na Jesenicah. Glede univerzitetnega izobraževanja na tem področju pravi:
»Ideja, da so medicinske sestre postale preveč akademske, v praksi pa ne vedo kaj početi, je pogosta. V V. Britaniji (UK) so že v času vlade T. Blaira npr. ves čas govorili o tem, da je treba medicinske sestre spraviti z univerz, namesto tega pa naj se učijo neposredno od bodočih kolegic v bolnišničnih oddelkih. Za tem stoji trapasta predstava, da se izobrazba in praktično znanje izključujeta, čeprav je pomembna kombinacija obojega. Raziskave so pokazale, da je izid za pacienta boljši, če je na oddelku več medicinskih sester, pa tudi, če zanje skrbijo medicinske sestre z univerzitetno diplomo.
Poleg tega je smiselno, da se medicinske sestre dodatno usposobijo. V V.Britaniji (UK) so se nekatere specializirale za astmo, druge za diabetes, tretje za dializo… Na Škotskem (- še del UK, B.M.) medicinske sestre npr. vodijo tudi dializne enote. V državah, kjer imajo pomembnejšo vlogo, so rezultati za paciente boljši kot v tistih, kjer o vsem odločajo zdravniki.«
»Delo medicinskih sester je vse zahtevnejše, hkrati pa so one tiste, ki večino časa skrbijo za pacienta. Zdravniki ob njem ne morejo biti ves čas, poleg tega so njihove naloge drugačne, saj postavljajo diagnoze, odrejajo zdravljenje, opravljajo posege…«
Odločitve o tem, kakšna naj bo zdravstvena nega morajo sprejemati medicinske sestre, ki se s tem ukvarjajo, temeljiti morajo na dokazih, poudarja. »Raziskave o zdravstveni negi so se začele v 50-tih letih 20.stol. , a jih niso opravljale medicinske sestre, ampak zdravniki, sociologi ali psihologi, ki o zdravstveni negi niso vedeli dovolj. Zdaj so, tudi zaradi zviševanja izobrazbe medicinskih sester, raziskave verodostojnejše.«
Pri pristopu k bolnikom je treba upoštevati, da niso enaki in se jim prilagajati. »Če en pristop pomaga 90% pacientom, je treba ugotoviti tudi, kako pomagati preostali desetini.« Pravi pristop je še pomembnejši, če ima bolnik več bolezni, npr. starejši s sladkorno in srčno boleznijo, ki si zlomi kolk. Za teke situacije morajo biti medicinske sestre »čim bolj izobražene in čim bolj izkušene.
(Etika, higiena?)
»Takoj po srednji šoli človek težko dojame etične dimenzije«, bolj izkušene so bolj odgovorne pri preprečevanju okužb, pri higieni. Za vožnjo z avtom ni dovolj samo vedeti, kako deluje in kako se vozi. »Da bi zmanjšali hitrost /…/ ko je to potrebno, nam mora to nekaj pomeniti. Enako je pri bolnišnični higieni. Če zaposleni ne ozavesti njenega pomena, bo, ko se mu bo mudilo, delal bližnjice. Pri učenju je zato vedno pomemben /…/ oseben vidik zavedanja in prevzemanja odgovornosti za profesionalno delo.«
(Hujšanje?)
»Naraščajoča debelost je v Evropi zelo hud problem. Nedavno sem opazovala mlade diplomante in veliko jih je bilo zelo debelih. V času, ko sem sama končevala šolanje je bil kdo sicer težji, a tako hude debelosti skoraj ni bilo. To ni bil rezultat kakšne večje ozaveščenosti, ampak drugačnih družbenih okoliščin, nezdravi prigrizki npr. niso bili nikoli tako dostopni.« Tu bi medicinske sestre lahko veliko naredile pri preventivi v šolah.

Znanost, raziskovanje

Slovensko znanost počasi, a zanesljivo pobira. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 16.1.2015
Zaposleni na inštitutih in univerzah se vse bolj povezujejo v odporu zoper varčevalno politiko.
»Izgubili smo že 5 čet, v katerih se je proračun za znanost skrčil do skrajnih meja. Če bomo zgubili še nekaj let, se ne bomo več pobrali. Pobrala se ne bo niti država. /…/ Mladi znanstveniki že zdaj odhajajo v tujino«, pravi
Dragan Mihailović, IJS.
Na izjavo ministrice
Stanke Setnikar Cankar o večmilijonskih rezervah pri materialnih stroških in naložbah v visokem šolstvu se je odzval Marko Marinčič, FF UL, sindikat (VSS): »Takšno govorjenje je /…/ napoved prikritega poseganja v prejemke in pravice iz delovnega razmerja. Na posege se bomo zaposleni v visokem šolstvu odzvali zelo odločno, po potrebi tudi s stavko.«
Peter Maček, državni sekretar MIZŠ, BF UL, se strinja, da so podatki o financiranju znanosti alarmantni. »Vendar ministrstvo za finance vztraja pri doseganju javnofinančnega primanjkljaja v višini 2,8% BDP.« Pri posegih v znanost so pod pritiskom zlasti materialni stroški. Na koncu »bo vlada odločila, kakšne so prioritete države, kje vzeti denar.«
Tamara Lah Turnšek, Svet za znanost in tehnologijo RS, NIB, pravi, da je to zmanjševanje »samomorilsko dejanje«, ki ogroža gospodarstvo in narod. Izgubili bomo tudi mlade, »ostali pa bodo starejši in tisti, ki niso dovolj dobri in ambiciozni.« »Potem lahko postanemo samo še sužnji velikih tehnološko razvitih sil.« Podpira iniciativo za povezovanje inštitutov in univerz za odpor.
Joszef Gyorkos, agencija ARRS pravi, da so bili izrazitejši rezi v znanost zlasti po letu 2012. Ministrstvu so posredovali podatke, s katerim bo argumentirano nastopalo v pogajanjih o proračunu.
Ivan Svetlik, rektor UL je spomnil, da so se o problemu na rektorski konferenci pogovarjali z premierom M. Cerarjem. Od vlade pričakuje določitev razvojnih prioritet. »Verjamemo, da nas lahko iz krize vodi le proizvajanje in uporaba več znanja.« Težave so (na UL) premoščali z rezervami in pretakanjem sredstev med postavkami. UL se bo pridružila raziskovalcem iz vse Slovenije.

Berimo, glejmo, poslušajmo…

Oblikovanje pisave in jezika. nr, Dnevnik, 16.1.2015
Drama
Iva Svetine ABC oder Krieg, režiserke Barbare Novakovič Kolenc, »tematizira strukturiranje tako slovenskega in srbskega kot evropskih jezikov v začetku 19. stoletja. Mrak, ki je poln neizgovorjenih besedi, skrivnosti, ki so jih šepetali hodniki knjižnic, hrepenenja, ljubezni in predvsem prijateljstva se prepletajo v odločnem boju proti cenzuri, boju za neodvisnost jezika. /…/ življenjske zgodbe posameznikov, prijateljstvo, ljubezen, neizpolnjena hrepenenja, potovanja in nenadne smrti..

Črkarska pravda v veliki sliki. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 16.1.2015
Novinarka
Tanja Lesničar Pučko se je pogovarjala z dramatikom in pesnikom Ivom Svetino, katerega drama ABC oder Krieg je na sporedu Prešernovega gledališča v Kranju.
Gre za črkarsko pravdo sredi 19. stoletja, ki je potekala, kot pravi avtor, na »razmejitvi med katolištvom in pravoslavjem, med cirilico in latinico, pa tudi med slovenščino in nemškim zapisom, Slovenci smo imeli kar nekaj avtonomije. V 18. stoletju smo dobili stanovsko gledališče in v letu francoske revolucije, 1789 smo v njem uprizorili prvo predstavo v slovenščini, Linhartovo
Županovo Micko. /…/ pri vzpostavitvi republikanskih načel smo torej sodelovali z »vedro revolucijo«, kot je ta dogodek poimenoval J. Vidmar. Matiček pa je bil prvič uprizorjen šele leta 1848, spet v prelomnem času. Republikansko idejo smo že v drugo slavili z gledališčem.«
Podnaslov je
Quasi una fantasia, saj uprizarja srečanje akterjev na Dunaju, leta 1834 ali 1935. V. Karadžić, J. Kopitar, M. Kopitar, F. Prešeren, M. Čop, A. pl. Hofferen (roj. Baraga)…
»Karadžić je pri reformi srbskega jezika na Kopitarjevo pobudo skušal jezik očistiti stare cerkvene slovanščine, v ozadju je bila ruska prevlada.«
(Kot danes…) »Ni bilo plina, ni bilo južnih tokov, interes pa vsekakor. Hkrati je nastajala metelčica, po kateri naj bi Slovenci 12 dodatnih črk vzeli iz cirilice. Kopitar je zato predlagal, da bi raje iz češčine vzeli šumnike in sičnike (razen za r); če ne bi ohranili sh.«
(Op.
B.M. Ta »r« je najbrž češki »rž«, za katerega v časnikovi tiskarni nimajo znaka… Sicer pa je na koncu, čez dobro desetletje, vmes je o tej kashi ali kaši pisal še F. Prešeren, zmagala gajica, »češko-ilirska« pisava, kot piše F. Petru v: Poskus ilirizma na Slovenskem, SM, Lj. 1939).
Poleg zgodbe o poroki Karadžića z Avstrijko, njegovi sifilitični nogi in ruski pokojnini, in izmišljenim srečanjem med Kopitarjevo hčerko Mino in našim pesnikom je zanimiva, prav tako internacionalna, zgodba o ljubezni med učenjakom M. Čopom in vdovo Antonio pl. Hofferen, sestro misijonarja Barage. Potem je šla za bratom v Ameriko, kjer je on spisal prvo slovnico (enega) indijanskega jezika, in ko se je »po dolgih letih vrnila v Ljubljano v indijanskih oblačilih, so ji rekli »poganka«. In tu so še Turki, Hrvati...
Dramatik, ki je pred leti napisal igro
Biljard na Capriju, o srečanju V.I. Lenina in M. Gorkega pravi, da ga je v ABC… zanimal »čas po deklaraciji o neodvisnosti Amerike, po ločitvi države in Cerkve, po deklaraciji o človekovih pravicah, v kateri je zapisano celo, da ima človek pravico biti srečen. Kar se danes sliši skoraj bogokletno.«
(Za konec prozaično vprašanje prioritetah DSP…)
»Zagotovo ureditev avtorskih pravic za fotokopiranje, potem status samozaposlenih, ki se ga da izenačiti s statusom zaposlenih v javnem sektorju. Predvsem pa bi orala ministrica za kulturo v parlamentu sprožiti vprašanje o nacionalnem programu za kulturo, ki je /…/ seznam nerealnih želja. Poslanci bi se tako morali opredeliti o prioritetah, ki so realno možne.«

Thomas Bauer: Kultura dvoumnosti. Krtina, Lj. 2014. pim, Dnevnik, 17.1.2015
Nemški profesor T. Bauer je raziskovalec arabske poezije in strokovnjak za kulturno zgodovino islama. Dokazuje, da je to »kulturo med 10. in 19. stoletjem odlikovala visoka stopnja strpnosti, poleg tega je zavestno gojila večpomenskost ter se veselila raznolikih diskurzov, interpretacij in stilov«, v religiji, pravu, administraciji, filozofiji, spolnosti, jeziku in poeziji, piše časnik v rubriki Na kratko.

Ddr. Nina. A. Žerdin, Delo, 16.1.2015
Poznavalec znanih ljudi
Ali Žerdin piše o pevka in pianistki, Nini Simone, divi, ki je zahtevala »šampanjec, kokain in klobase« ter žvečilni gumi prilepila kar na klavir. Želela je postati koncertna pianistka, a na filadelfijski Curtis Institut of Music so jo zavrnili. Zdaj so ji podelili častni doktorat v Massachusettsu in v Chicagu. Obliž na starodavne rane. »Doktorica bluesa, soula, rytm and bluesa.«
»Rock'n'roll in šola? /…/ Jazz in šola? Te stvari nekako niso sodile skupaj. Mick Jagger je sicer obiskoval
London School of Economics, a ostal faliran študent – z /../ veščinami, povezanimi z ekonomijo. Elvis Presley /…/ Rockerske zvezde, ki so se uspešno prebile čez fakulteto, so redkost.« Zvezde so »iz šol odpadale kot jesensko listje. O tem so radi tudi prepevali. A Pink Floydi in Ramonesi so leta 1979 z večnimi verzi, ki pravijo, da ne potrebujejo izobrazbe, da ne potrebujejo nadzora misli in da jih briga za zgodovino, prepričali množice navijačev /…/ Roger Walters, pisec besedila pesmi Another Bricks in the Wall, se je /…/ vpisal na politehniko«, a jo je zapustil. David Gilmor, skladatelj in kitarist je v »Cambridgeu študiral jezike. /…/ Spričevala pa ni dobil.«
»Potem so minevale leta. Fantje, ki so pripovedovali, da je šola nesmiselna, so odrasli. Se postarali. /…/ Naenkrat so začeli nekdanji uporniki postajati doktorji /…/ častni doktorji. Gilmour, mož, ki je misel, da izobrazba ni pomembna, je postal častni doktor na
Anglia Ruskin University, ki posluje v Cambridgeu. Mularija, ki na gimnazijskih zabavah vpije we don't need no education… mora ta dejstva poznati.«
»Bob Dylan je bil menda prvi med rockerji s častnim doktoratom«, leta 1970 mu ga je dala univerza Princeton »zelo resna akademska institucija«. Pred leti je dobil drugega, na škotski
Royal Academy of Music, kjer je v mladosti študiral, neuspešno. Ddr. Bob.
Berkley je dajal častne doktorate jazzovskim glasbenikom – prvi 1970-tega Duke Elington. V Bostonu je dobil dr. Jimmy Page, morda za
Stairway to Heaven.
»Največ častnih doktoratov so razdelili na
Berkeley College of Music. David Bowie, falirani študent oblikovanja, je dr. dobil leta 1999. Stingu so ga dali že leta 1995.« No, on je končal pedagoško fakulteto.
Slovenske univerze rokerjem niso dajale (častnih) doktoratov. Pač pa je, v imenu vseh, (drugih takrat, leta 1969 ni bilo, B.M.), UL dala častni doktorat metalcu, J.B. Titu, a je bil le kovinar, pa ne heavy… Rock'n'rolu se je med častnimi doktoricami UL najbolj približala flavtistka Irena Grafenauer.

Bob Dylan: Ni še mrak, MK, Lj. 2004. šum, Dnevnik, 17.1.2014
Ameriški pevec in pesnik je znan po mnogih pesmih, npr.
Like a Rolling Stone in Just Like a Woman. Navezuje se na velikane poezije Byrona, Rimbauda, Blaka, Whitmana in Ginsberga. Zbirko Dylanovih pesmi je izbral, prevedel in komentiral Matej Krajnc.

Otroci, šola, učitelji

Andreja Mikuž, psihologinja. P. Mlakar, Dnevnik, 14.1.2015
V vsej Sloveniji imamo le 41 kliničnih psihologov, ki delajo z otroki.
Andreja Mikuž
iz centra za duševno zdravje zdravstvenega doma Vič-Rudnik ocenjuje, da bi strokovno pomoč potrebovalo 20.-40.000 otrok. Na njihovo duševno zdravje zelo vplivajo socialne razmere, a za to ni dovolj posluha, pravi. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je leta 2012 ukinil socialnega delavca v timih centrov za duševno zdravje.
»Vemo, da je revščina eden najpomembnejših dejavnikov tveganja za depresivne in anksiozne motnje. Če človek živi v stiski, z danes na jutri, težko otroku omogoči osnovno varnost, gnezdo, v katerem se bo dobro počutil /…/«
Učitelji in drugi strokovni delavci so »vse bolj pod pritiskom podrobno izdelanega sistema, v katerem je treba vse pravilno zapisati in slediti številnim pravilnikom, okrožnicam in projektom, za strokovno delo pa ostane premalo časa in premalo ljudi. Neprestano smo priča pritiskom na normative in standarde, v /…/ oddelkih je vse več otrok, zanje skrbi vse manj strokovnih delavcev. /…/ V šoli, ki je storilnostno naravnana, npr. merimo veščine, znanje, kompetence … , malo pa sledimo temu, koliko so otroci zdravi, kako se počutijo sami s sabo in drug z drugim. Šolska in razredna klima sta za zdravje otrok zelo pomembni.«
Odrasli se tega ne zavedajo dovolj, saj so »sami kot otroci od sistema dobili veliko: javno šolstvo in javno zdravstvo, za večino osnovnih stvari je bilo poskrbljeno, hudega pomanjkanja in velikih socialnih razlik je bilo mnogo manj kot danes.«
»Učitelj bi moral imeti na voljo dovolj časa, da bi lahko svoje učence poznal in razumel, kar pa je v velikih oddelkih z zelo različnimi otroki težko, če ne celo nemogoče.«
(Op.
B.M.: Marsikaj od povedanega velja tudi za visoko šolstvo.)

Utrinki. (MMC), Delo, 12.1.2015
O šolskem sistemu pravi
Janez Bešter, FE UL , pobudnik projekta Inženirji bomo: »Danes bi morali učence, dijake in študente manj obremenjevati s faktografskimi podatki, ampak jih oborožiti z znanji in veščinami za prihodnost – ustvarjalnost, inovativnost, podjetnost, timsko delo, samomotiviranost…«

Visoko šolstvo, javni sektor

Slovensko visoko šolstvo in ZViS. I. Leban, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 10.1.205
Bralec Ivan Leban, Škofljica, se na začetku predstavi in piše, da je doktoriral v Angliji, bil profesor in prorektor UL, soavtor Alternativne resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva 2007-2010, že dolga leta piše o tem ministrom, politikom in v časopise, je zunanji ocenjevalec univerz pri EUA in IEP, deluje v organih združenj za akreditacijo in kakovost visokega šolstva ECA in CENQA, kot javni uslužbenec so ga prisilno upokojili (»zujfnili«), in si je poiskal novo zaposlitev, tudi v javnem sektorju, kot direktor NAKVIS-a, a piše v osebnem imenu, kot občan.
Tu se skoraj vsi poznamo, on dobro pozna P. Mačka, državnega sekretarja MIZŠ, zato ga je presenetil njegov intervju v Delu 22.12.2014. Na ministrstvu da so ugotovili, da bodo pripravili predlog celotnega Zakona o visokem šolstvu (ZViS), ustanovljena je bila delovna skupina. Od 1993 bo to 24. sprememba te zakonodaje.
I. Leban predstavi naše visoko šolstvo in ugotavlja, da ga je po številu študentov in programov ga je polovica v UL, v štirih univerzah pa 88%. Imamo več kot 900 študijskih programov in 95 zavodov, javnih in zasebnih. To je za 2 milijonski narod preveč (programov in zavodov). »Mnogi za to krivijo NAKVIS, ki deluje v taki obliki šele od leta 2010
www.nakvis.si . »Nikjer v ZviS pa ni definiranih kadrovskih in prostorskih normativov, ki bi jih morali izpolnjevati novonastali visokošolski zavodi«, zato jih je enostavno ustanoviti in tudi študijske programe.
(Op.: B.M.: Prej je dovoljenja zanje dajal svet za visoko šolstvo, od 1994, v taki ali drugačni obliki, na skrb za kvaliteto pa je opozarjala od 1996 posebna nacionalna komisija NKKVŠ. Glej za pionirsko obdobje
http://test.nakvis.si/sl-SI/Content/GetFile/106 za prva leta delovanja NAKVISa http://test.nakvis.si/sl-SI/News/Details/178 )
I. Leban meni, da bi bilo primerno, po zgledu Avstrije, imeti ločene zakone o visokem šolstvu in o akreditacijah ter evalvacijah, morda še o zasebnem šolstvu. Zagotavljati bi morali izobraževanje kot javno dobro, povezovanje izobraževanja in znanstvene dejavnosti, spodbujati združevanje institucij, dovoliti le dve zaposlitvi profesorja itd. To bi veljalo raziskati (a ministrstvo nima ustreznih služb, tudi zaradi kadrovskih vrtiljakov ob menjavah vlad) »in analizirati in šele potem ustrezno spremeniti zakon o visokem šolstvu in zakon o raziskovani in razvojni dejavnosti. /… potrebujemo dolgoročno, ne samo politični strukturi všečno rešitev.«

Bolniki, zdravniki, etika

Ali bi morali tudi v Sloveniji dovoliti evtanazijo? Nedelovih sedem, Nedelo, 11.1.2015
N'Toko, glasbenik, kolumnist: »Gre /…/ za težko vprašanje, kdaj nastopi tista točka, ko življenju ne moremo več reči življenje in kdo je tisti, ki je poklican sprejeti takšno odločitev. Verjamem, da ima bolnik sam pravico odločati o svoji smrti, se pa zavedam, da gre za občutljivo temo, ki jo je treba pravno zelo natančno urediti. Predvsem bi morali težiti k temu, da imajo umirajoči čim boljšo oskrbo in so vnaprej seznanjeni s svojimi pravicami.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Evtanazija je še ena komoditeta potrošniškega sveta. Etičnih pomislekov nimam /…/ Evtanazija bi morala biti odlično pravno urejena – kakšna poslastica za pravnike v sodelovanju z zdravniki, filozofi in psihologi. Morala bi biti zadnja v vrsti brezplačnih postopki zdravstvene oskrbe za vse prebivalce, s hospici vred.«
Dragan Petrovec, kriminolog: «Kdor lahko s problemom evtanazije opravi v nekaj stavkih, bodisi zelo malo ve bodisi skoraj vse. /…/ Zato bi morali biti v teh sodbah skrajno zadržani. Kot se običajno dogaja, nam zdaj ne gre za evtanazijo /…/, ampak za sodbo, ki jo izrekamo domnevno vpletenemu posamezniku. (- Zdravniku, ki je delal v intenzivni negi UKC. B.M.)
/…/ Zato ne pritiskajmo (spet in spet) na ljudi, ki jim je že brez našega mnenja dovolj težko, čeprav morda niso naredili ničesar narobe.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Ko bolnik umira, bi mu bilo primerno dati možnost odločitve, ali bo pustil naravi, da opravi svoje, ali pa bo čas odhoda izbral sam (tudi s »pomočjo« nekoga drugega.«

Etika na meji med življenjem in smrtjo. M. Zupanič, Delo, 10.1.2015
Komisija RS za medicinsko etiko je pripravila
Etična priporočila za odločanje o zdravljenju in paliativni oskrbi na koncu življenja.
Zdravnik
Urh Grošelj je skupaj z Štefanom Grozdkom, MF UL in Mihom Oražmom, absolventom MF UL, je motor prve raziskave o zdravljenju ob koncu življenja.
Pravi, da »komisija podpira »argumentirano javno razpravo o etičnih dilemah ob koncu življenja.«
»V intenzivni terapiji ne gre za golo podaljševanje življenja. Ko je čas, da bolnik odide, mu je treba pustiti oditi. To je najbolj etično. V komisiji /…/ nismo ljubitelji ekstremnih, v bistvu kriminalnih situacij, na kakršno smo naleteli zdaj, ko se je pojavil sum na evtanazijo. Smo proti njej.«
Komisija je poenotila izrazoslovje: »Govorimo o opustitvi in odtegnitvi zdravljenja, ki ni več v bolnikovo dobro, o upoštevanju vnaprejšnje volje, o potrebi po paliativni oskrbi, o zdravljenju z dvojnim učinkom itn. Nič od tega ni evtanazija. Evtanazija pomeni namerno skrajšanje življenja z določenim posegom.«

Zdravniki lahko le lajšajo bolečine ob izteku življenja. M. Zupanič, Nedelo, 11.1.2015
Ob sumu, da je zdravnik skrajšal življenje trem bolnikom, je v ospredje stopilo vprašanje evtanazije.
Milena Zupanič povzema članek o etičnih dilemah zdravnikov, ki so ga objavili v Zdravniškem vestniku (2013) U. Grošelj, M. Oražem, Š. Grosek in pokojni J. Trontelj. Navaja definicije naslednjih pojmov: Prenehanje aktivnega zdravljenja; opustitev zdravljenja; odtegnitev zdravljenja; vnaprejšnja volja zdravnika; paliativna nega, zdravljenje z dvojnim učinkom – to so etično dopustna sredstva – in »evtanazija, ki pomeni namerno skrajšanje človekovega življenja s smrtonosno injekcijo ali kako drugače. Po slovenski zakonodaji je izenačena z umorom in prepovedana. Zagrožena kazen je najmanj 15 let zapora. Tako je tudi po svetu«, razen na Nizozemskem, v Belgiji in Luksemburgu.«

Problem priprtih vrat: eutanasia. B.M. Zupančič, Delo, 13.1.2015
Sodnik ES za človekove pravice v Strasbourgu
Boštjan M. Zupančič piše o nevarnosti odpiranju vrat samomoru s pomočjo zdravnika, čeprav to natančno uredimo s predpisi.
Sta dve vrsti pravil, ena ki veljajo kot »kategorični imperativ«za vse ljudi, druga ki urejajo sodniško odločanje. Prva so zapisana v kazenskem zakonu (KZ) in predstavljajo minimalni moralni kodeks, druga pa so pravila odločanja za sodnike v konkretnih primerih. Eno je imperativ »prepovedi pomoči pri samomoru, ki preprečuje, da bi se malo priprta vrata na široko odprla - , drugo pa odločanje v konkretnem primeru, kjer pridejo v obzir /…/ olajševalne okoliščine zato, da bi bila kazen kar najmilejša.«
B. M. Zupančič poudarja, da govori le o primeru pomoči pri samomoru neozdravljivemu, trpečemu prištevnemu bolniku. Nikakor ne o uboju ali umoru, ki ga prepoveduje slovenska zakonodaja. »Ko zdravnik nezavestnemu bolniku injicira mešanico morfija in kalija, ki zaustavi srčni utrip, ni več razlik med pravili obnašanja in pravili odločanja. Ta anomalija se je razširila na Nizozemskem, delno celo pri nas. »Takim zdravnikom je treba kategorično povedati, da so tam zato, da zdravijo in lajšajo trpljenje. Ne pa zato, da ubijajo.«. »Prenehanje aktivnega zdravljenja, opustitev in odtegnitev zdravljenja, zdravljenje z dvojnim učinkom itd«, to so vmesni ukrepi o katerih javnost ne ve kaj dosti, prav tako ne o moralnih dilemah zdravnikov.
»V določeni točki pa problem iz medicinsko-etične sfere vendarle preide v pravno.« Avtor, sodnik, omeni na koncu zadevo Lambert vs. Francija, vprašanje odklopa bolnika v vegetativnem stanju, o čemer bo v nekaj mesecih razsodil veliki senat sodišča v Strasbourgu.

Intelektualci, intelektualke

Kdo še prevprašuje evropsko demokracijo? S. Vidmajer, Delo, 10.1.2015
O redkih javnih intelektualcih, ki so kritični do evropske demokracije, piše
Saša Vidmajer (zunanjepolitična novinarka). »Živimo v času, ki ga določajo javnomnenjske ankete, politiko poganjajo pragmatiki, bolj obsedeni z ratingi kakor ideje, TV programe polnijo šovi in časopise trači. Kritičnih glasov je malo, glede na resnost evropskih razmer je glasen njihov molk.«
Eden redkih, ki je opozarjal na oženje prostora za demokracijo in nemško hegemonijo je bil sociolog Ulrik Beck. To počne tudi J. Habermas (filozof), ki ga avtorica postavlja poleg Becka in Žižka.
Arhetip kritičnih mislecev je bil J. P. Sartre, ki ga z anti kapitalističnimi idejami navdihovala Simone de Beauvoir. Omenja še - prav tako Francoza - R. Arona in kozmopolita Edwarda Saida.
U. Beck je bil skupaj s šestdeseterico intelektualcev in evropolsancem D. Cohn-Benditom podpisnik peticije za »
Evropo državljanov«, v kateri podvomijo o tem ali je predstavniška demokracija skladna z ekonomizmom.
Na začetek krize so se s pozivom, da je treba rešiti Grčijo, odzvali francoski intelektualci, na čelu z filozofom A. Baidujem. Izstopal je tudi S. Hessel, avtor knjižice
Indignez-vous!, pozivom k angažmaju in odporu, k drži odgovornega državljana. Špansko gibanje Indignados je povzelo po tem naslovu svoje ime. Podobna so bila gibanja t.i. arabske pomladi, ameriško Occupy (Wall Street) in druga.
Odpor propagira Naomi Klein z novo knjigo:
This changes everything. Capitalism vs. The climate. Velike pozornosti je deležen T. Pikety s knjigo Capital in 21. centrury. Slavoj Žižek opozarja, da je (nereguliranega) kapitalizma čedalje več in da je demokracija ogrožena.
Nedavno »preminuli sociolog je bil tisti, ki je povedal, da je podrejenost sredozemskih držav varčevalnemu diktatu Nemčije oz. sama ekonomska politika EU ni več kompatibilna z demokracijo.«

Kakšne bo letošnje leto za Slovence? J. Ferme, Pisma, Delo, 12.1.2015
Bralec
Jože Ferme dodaja svoje mnenje k odgovorom, ki sta jih na zgornje vprašanje dali dve »gospe s hrbtenico«, kakor jih naslavljata novinarki – Vesna Vuk Godina in Spomenka Hribar, »antropologinja in filozofinja«.
Skupno jima je, »skrajno odklonilen, če ne že kar sovražen odnos do EU, kot glavnega krivca za krizo v Sloveniji, zaradi česar naj bi posledično postali tako hlapci kot kolonija ekonomije in politike zahoda.«
Ne povesta pa, »ali je Evropa kriva za propad tisoče slovenskih podjetij, ki so jih vodili slovenski direktorji, /…/ da so slovenske »barabe« zakonito odnesle v davčne oaze milijarde evrov /…/, da porabimo več kot ustvarimo in živimo preveč udobno na račun posojil, /…/ da niti hrane ne znamo več pridelovati sami, /…/ da še vedno nismo razčistili s preteklostjo itd. »
»Populizem in demagogija ter kazanje s prstom stran od dejanskih problemov je tisto, kar na resnično ne bo izkopalo iz krize /…/ Tega bi se morali /…/ zavedati ljudje, ki /…/ vplivajo na javno mnenje, še posebno pa tisti, ki jim je dana odgovornost poučevanja mladih.«

Dr. Alojz Ihan, zdravnik. Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 12.1.2015
»Problem je množični pojav prepričanj, ki zadevajo realno življenje, njihovi verniki pa ne vedo, da so verniki, ampak se imajo za strokovnjake. /…/ prepričani ekonomski amaterji, ki iz rokava stresajo svoje teorije privatizacij /…/ in družbenih sistemov, a se ne zavedajo, da /…/ izražajo pripadnost svoji sekti – levičarski ali desničarski /…/«
»Če združeni levičarji pridigajo o Venezueli in chavizmu, je to /…/ mantra za njihov obredni krog, ko pa v parlamentu govorijo o slovenski ekonomiji, so dolžni preklopiti na slovenske podatke, številke in argumente.«

Dom in svet

Še vedno drži: Ljubljana je vas, ki ji pravijo mesto. M. Čakarić, Delo, 13.1.2015
Filozof in glasbenik Branko Bibič je avtor knjige
Harmonika za Butalce
(Harmonika?)
Gre za urbani inštrumentu, pravi
Branko Bibič , ki je »produkt in sopotnik kapitalizma«. Na prehodu v 20. stoletje so jo izdelali na Dunaju in v Londonu, uporabljali najprej v visoki družbi, zaradi cenenosti jo je zagrabilo delavstvo, mladi, ki so prišli z dežele, »pozneje se zasidra v bolj ruralnih okoljih«, kjer je »hudičeva škatla« najprej naletela na odpor. Tradicionalne godce je ogrožala, v mestih pa je nekaterim zagotavljala preživetje.
(Stereotipni svet Slovenca,
piše
Maja Čakarić, nedeljsko družinsko kosilo: goveja juha, pražen krompir in pečenka, pa harmonika. Kasneje je, na ljubljanski kmečki ohceti, turistom pričarala neokrnjeno, neindustrijsko…)
(Ohcet? – iz nem.
Hochzeit, B.M.)
B. Bibič: »To je bil masoven žur, megaveselica /…/ Rock generacija je bila tedaj njena opozicija, ampak ne tako, kot trdijo danes, češ, da je bila zatirana. Darko Štrajn je v polemiki recimo pisal, da narodnozabavna glasba po nemškem vzorcu izpodriva belokranjsko in prekmursko«.
(Op.
B.M.: Spomnim se, da s/m/o študenti, zraven je bil tudi D. Štrajn, na zasedeni ljubljanski FF maja leta 1971 pisali »o pariški komuni in proti Kmečki ohceti« (Mihevc, B.: Ključ je v naših rokah, str. 243.)
(Lj., mesto ali podeželje?)
»Raje govorim o suburbiji brez urbusa. Ljubljana je vas, ki ji pravijo mesto, kar je definicija Butal po (Franu) Milčinskem. Meni ni premajhna po velikosti, ampak po strukturiranosti življenja. Imamo legendarni jazz festival, nimamo pa pravega jazz kluba. Če takrat (v 70, 80, 90-ih? B.M.) ne bi bilo Škuca, Metelkove, Kuda (F. Prešerna), kam bi se sploh dal? /…/
»Spomnim se, kako je bilo nekoč v Riu: malo smo popili in žurali, ko se je naenkrat pri sosednji mizi dvignilo večglasno petje. Še zdaj čutim kurjo polt. Lepo in diskretno.«
(Op.
B.M.: Morda so peli študenti, ki so prišli z vaje APZ-ja, izza vogala. V Kazini na vogalu Kongresnega trga je bilo v sedemdesetih središče študentskih organizacij, kot je - zaenkrat še - menda na Kersnikovi. V prenovljenem lokalu se dobe narodne jedi, sliši se harmonika…)

Slovenija je bila leta 1990 za osamosvojitev enostavno zrela. V. Drašček, Dnevnik, 12.1.2015
Bralec
Vid Drašček z Vrhnike ob 25-letnici preprečitve miloševićevskega mitinga v Ljubljani 1.12.1989 (- akcija Sever, tako se imenuje tudi združenje miličnikov veteranov, B.M.) piše o krepitvi obrambnih sposobnosti pri nas pred osamosvojitvijo, ključno z izobraževanjem delavcev notranjih zadev. Milica in TO sta bili, z narodom, uspešni v spopadu z JLA leta 1991.
Leto dni po padcu jugoslovanskega notranjega ministra A. Rankovića, je »leta 1967, Slovenija ustanovila kadetsko šolo za miličnike« v Tacnu; takrat je postal predsednik IS SRS S. Kavčič. Napad SZ na ČSSR je spodbudil ustanovitev Teritorialne obrambe RS. Ali »je bila ustanovitev TO in kadetske šole eden prvih osamosvojitvenih manevrov takratne republiške vlade«? S. Kavčič je začel liberalizacijo Slovenije, načrt za izgradnjo (avto)cest mu je prinesel popularnost. Zvezna oblast je gradnjo zavirala, JLA je zgradila v Vrhniki garnizijo, politika je zamenjala S. Kavčiča. Po vdoru (ustaških) teroristov 1972 je bila organizirana rezervna milica in Zaščitna enota milice, leta 1976 tudi oklepna enota. Se je uradna Slovenija pripravljala na osamosvojitev? Leta 1974 je bila sprejeta Ustava SFRJ, ki je dovoljevala odcepitev, s Hrvaško se je začela graditi jedrska elektrarna. Slovenija je dobila mlajše, izobražene politike, neobremenjenih z NOB.
Leta 1980 je notranji resor prevzel T. Ertl, kasneje, 1988 odgovoren za aretacijo četverice, a tudi za preprečitev omenjenega mitinga. Poudarjal je »demokratizacijo in izobraževanje kadra. Organiziral je močan izobraževalni center organov za notranje zadeve z višjo šolo, ki je postala del takratne univerze, kjer so predavali ugledni zunanji, priznani profesorji.
(Op.
B.M. VŠNZ je bila nekaj časa pridružena članica UL, sodelovala je zlasti s PF, leta 1993 iz višje postala visoka in postala kot fakulteta članica UM FVV, glej: http://www.fvv.uni-mb.si/40/40_let_ZBORNIK_WWW.pdf .)

Predsednik države. Kdo je prepričal največ državljanov? B.P., M.R., Dnevnik, 14.1.2015
Časnik v grafikonu prikazuje, koliko podpore so dobili zmagovalci na predsedniških volitvah. Največja volilna udeležba je bila leto dni po osamosvojitvi 1992, ko se je volitev od 1,4 milijona udeležilo 86%. Za M. Kučana jih je glasovalo 793.851, to je 64%.
Leta 1997 je bila udeležba manjša – 63%, za M. Kučana je bilo 56% udeležencev, kar je najmanjši odstotek podpore doslej.
J. Drnovšek je leta 2002 dobil skoraj enak delež glasov - 56,5%, ob le malo večji udeležbi. Volit je prišlo 65% upravičencev.
Na naslednjih volitvah leta 2007 je bila udeležba manjša – 58,5%. Zmagal je D. Turk 68%, z največjim odstotkom glasov doslej.
Zadnje volitve leta 2012 so izstopale po najmanjši udeležbi - le 42%, in najmanjšem številu glasov za izvoljenega. B. Pahorja je dobil 47.859 glasov od 1,7 milijona upravičencev, to je 67%.
(Odstotke zaokrožil B.M.)

Berimo

Peter Handke. Odločil se je za mater in slovensko dušo. V. Plahuta Simčič, Delo, 13.2.2014
O avstrijskem pisatelju in prevajalcu Petru Handkeju in njegovih delih piše
Valentina Plahuta Simčič. O njegovem izvoru in odnosu do slovenstva navaja poročila in mnenja večih avtorjev.
Fabjan Hafner v knjigi Ha, sivec!, Celovška Mohorjeva, 2014, piše, da se je Sivec pisal stari oče Petra Handkeja (roj. 1942, pri Grebinju na Koroškem). Ded je kot zaveden Slovenec ob (izgubljenem) plebiscitu 1920 glasoval za Jugoslavijo in Handke pravi, da po njem preklinja slovensko. Naj sta vplivala dva materina brata, oba padla v vojni (- prvi ali drugi, za koga? B.M.); eden je napisal knjigo o sadjarstvu in je bil prepričan Jugoslovan.
Sivec pa je tudi vlečni konj, podoben Handkeju, ki je ponesel slovensko literaturo v svet. Handke je prevedel (v nemščino, skupaj s H. Mračnikar)
Zmote dijaka Tjaža Florjana Lipuša, s katerem sta bila (dijaka) v malem lemenatu. Prevedel je tudi zajeten kup knjig Gustava Januša, ki mu je Handke v pismu zaupal: Slowenisch kann ih nicht schreiben. Es ist die Sprache meiner Mutter, doch meinne Mutter ist gestorben!
F. Hafner pravi, da sta temeljni smeri Handkejevega pisanja: odhod in vrnitev. Najprej je zapustil slovenščino svoje matere; doma so govorili nemško, kot oče… V šolskih letih je Handke pošiljal manjšince, naj se preselijo čez, v »deželo«. Kasneje se je po svojih besedah odločil »proti svojemu očetu« in našel svojo dušo. Handke ima rad dve slovenski besedi – hrepenenje in domotožje. V drami
Še vedno vihar, je Handke predstavil zgodbo svoje družine, v povezavi s partizanstvom in evropsko zgodovino.
Nedavno je izšel prevod Handkejeve knjige z naslovom:
Poskus o norem gobarju. V njem opisuje izginulega prijatelja, oz. sebe, ki gre stran, v gozdove (jezika). V. Plahuta Simčič piše, da tu »Handke s humorjem ubeseduje svojo povlečenost, introvertiranost /…/ in na koncu vrnitev med ljudi.«

Žarko Petan. Najbolj zanimiva drama je bilo njegovo življenje. V.P.S., Delo, 13.1.2013
Režiser in pisatelj Žarko Petan (*1929) je v avtobiografskem delu
Hotel Dubrovnik, MK, LJ. opisal svojo mladost v viharjih 20. stoletja. Od Ljubljane, Zagreba, kjer je imel oče hotel, on pa je moral v osovraženi internat, se je pred vojno preselil v Maribor, kjer so očetu po vojni vzeli kavarno Astorio, nato se je »podal na študij v Ljubljano. Bil je torej nekako izkoreninjen človek, brez mesta, ki bi mu res pripadal /…/ Po vojni pa se je znašel v vlogi razrednega sovražnika, saj je prihajal iz kapitalistične družine. Povojni komunizem ga je prizadel, saj so ga pri vojakih brez razloga, zaradi družinskega porekla pač, obsodili na 7 let zapora.«
Knjiga o,a tudi dokumentarno vrednost, meni V. Plahuta Simič, saj je kronika nekega časa, ki nam morda že malo kopni iz zavesti. Zanimivo pričevanje, nastalo »iz želje, da bi razumel svojo usodo.«

Slovenija ni Švica. G.K., Nedelo, 11.1.2015
V Mestni knjižnici Kranj so predstavili knjigo Bojana Grobovška
: Zakaj Slovenija ni Švica. V večletnem šolanju in delu v tujini je izoblikoval odnos do pojmov, kot so: mi, naše, nacionalni interes, naš prostor ter zaznavanje vzvišenega in podcenjujočega odnosa do pojmov: vi, oni, tisti.

Z lovkami nad lovke. Z. Matoz, Delo, 13.1.2015
Prevajalka in pisateljica
Jelka Ovaska je po (erotično obarvanega) romanu Severnica nad Olimpom pred štirimi leti napisala tajkunsko detektivko Lovke. O naslovu pravi: »Lovke pohlepa kapitala, politikov, ki mislijo samo nase. Na drugi strani pa lovke poštenosti in resnice, ki iščejo odgovore na vse to.«
»Kraja nekoč družbenega, kasneje pa državnega premoženja, prepletanje kriminalnih združb z gospodarstvom in političnimi strankami, predvsem pa nastajanje nove brezobzirne »elite«, ki si je prilastila gospodarsko in politično oblast in ki deluje le za lastno korist so bili med drugim dogodki«, zaradi katerih se je odločila za roman, piše
Zdenko Matoz. Njeno aktualno razmišljanje povzema takole:
»Glede na to, da je pred nami še zadnje lastninjenje /…/ uspešnih podjetij, potem ostane le še prodaja šolstva in zdravstva /…/ se je treba temu izogniti in ukrepati, zato potrebujemo politično spremembo. »Imam zaupanje v mlade ljudi in sem zato volila /…/ levico. Spremembe bomo dosegli počasi, z ozaveščanjem ljudi, z delom za splošno in ne za lastno korist. Treba bo spet vzgojiti ljudi, ki bodo videli ponos, čast in poštenost kot nekaj, kar je treba doseči pri sebi in v družbi«, pravi avtorica.
Po njenem se družba spreminja na bolje z refleksijo, zato si želi, da bo roman k temu prispeval: »Refleksijo na osebnem, čustvenem, duhovnem področju in spremembo v družbi. Predvsem poštenje in druge pozitivne vrednote morajo spet začeti nekaj veljati.«

Drži državo, sicer bo ona tebe. T. Meserko, Delo, 13.1.2015
V knjigi
Državljan v razmerju do države (založba FDV UL, Lj., 2014) je Tomaž Deželan najprej opredelil poglede politologije, prava in sociologije na državljanstvo, nato zgodovinski razvoj in problematizacijo sedanjosti. Poleg razkola med strogim podrejanjem državljana v Šparti in demokratično participacijo v Atenah obravnava vprašanja, ali naj država ureja dolžnosti in podeljuje pravice, ali je država nastala zaradi prisile močnejšega ali zaradi potreb državljanov, kako se prepleta narod in država, kaj je nacionalna država… V srednjem veku so bili npr. posamezniki »hkrati vezani na več kolektivnih entitet /…/(kraljestvo, k. cerkev, vas, mesto, ceh«, ki jih ni vezalo državljanstvo, sledili so prelomi »ameriška neodvisnost, francoska revolucija, marčna revolucija, pojavljanje socialne države«, povzema Tadej Meserko in zaključi:
»V sklepu se avtor osredotoči na naš prostor, t.j. nastanek EU in vključevanje posameznih nacionalnih pa tudi večnacionalnih držav v širšo skupnost. Razpirajo se vprašanja multikulturalizma, transnacionalizma, kozmopolitizma.«
Knjiga je strokovna, a razumljiva in jo T. Messerko priporoča bralcu, ki bi rad bolje razumel »enega osnovnih pogojev skupnega bivanja«.

Revija za kognitivno znanost. B.M. 6.2.2015
Z januarjem je začela izhajati nova slovenska revija
Črna škatla http://www.crnaskatla.si . V njej je objavljen pogovor s predsednico slovenskega društva za kognitivno znanost Olgo Markič, strokovni članek o kognitivni disonanci in recenzija knjige nevroznanstvenice z MIT o primeru izgube spomina. Mladi uredniki pravijo, da gre za obštudijski a resen projekt.

Nutricist – terorist. P. Knez, Dnevnik, 14.1.2015
Glosa o tem, kako si »ustvarite super kariero z najperspektivnejšim poklicem /…/ vsebuje: cinizem, sarkazem, zajedljivost, ironijo, humor, kritiko, posmehljivost, brezobzirnost, zlobo, negativizem in čisto jebo)«, kot na njenem koncu obvešča uživalce
Primož Knez, ki je napisal že 41 glos, kot pravi, »ob pojavu bedarij«.
Tokrat piše o spletnem oglasu, v katerem »
Svetovno priznana nutricistka«, za 540 evrov, v 4 (štirih) srečanjih, nauči na prvi stopnji »glavna superživila za razstrupljanje, hujšanje, krepitev imunskega sistema, za uravnavanje hormonov, odpravo stresa, sladko razvajanje, ki prinaša zdravje /…/ za lepoto in pomlajevanje.« »Izurili se boste tudi v diagnostiki obraza.«
Za mali denar boste dobili »licenco supernutricionist«.
Ponuja se tudi (beseda) »prehranski coaching«. »Vas morda zanima, kaj je asvaganda? Ali pa yacoon. Reishi, rodiola, šisandra? /…/ Gre za superživila.«/…/ In potem, pa kdo bi verjel, shujšate! In imajo tudi super ceno.«

Šolstvo, javno in zasebno

Politična odločitev. K. Košak, Mladina, 9.1.2015
Ustavno sodišče je leta 2001 sklenilo, da je odločitev o višini sredstev, ki jih država namenja zasebnim šolam, v pristojnosti države. Konec lanskega leta je na pobudo Zavoda Sv. Stanislava o tem ponovno sklepalo in sklenilo, da otrokom v zasebnih (npr. katoliških) šolah prav tako pripada financiranje javnega programa s strani države. To da zagotavlja 57. člen ustave. Stroški investicij pa so stvar zasebnikov.
V svojem (pritrdilnem) ločenem mnenju je sodnik
Jan Zobec zapisal, naj država javne šole prepusti zasebnikom, če je denarja premalo; to bo zanjo ceneje.
Zdenko Kodelja, Pedagoški inštitut je prepričan, da tako stališče vodi v uvedbo vavčerjev, ki jih je zagovarjal M. Friedman, neoliberalec. Svoboda izbire naj bi povečevala konkurenčnost med šolami na trgu izobraževalnih storitev, ta pa naj bi zagotavljala večjo kakovost, ga povzema Klemen Košak. Z. Kodelja opozarja: »Če bo zdajšnja razlaga ustave postala prevladujoča, bo to vodilo v korenite spremembe šolstva v Sloveniji.«

(Visoko) šolstvo, javni sektor

Varčevati – pa naj stane kolikor hoče. Univerza. R. Ivelja, Dnevnik, 10.1.2015
»Razumljivo. Kajti nekje je pač treba vzeti za zapolnitev lukenj na drugih področjih«, pravi komentatorka
Ranka Ivelja in ironično nadaljuje:
»Da je treba vzeti osnovnemu šolstvu, da bi rešili podhranjeno visoko šolstvo, so /…/ že v času ministra Lukšiča svetovali v OECD. Dosedanje vlade so očitno slišale le prvi del. Učiteljem – in vsem drugim javnim uslužbencem – so znižali plače, ustavile napredovanja… visoko šolstvo pa še vedno životari. Od leta 2011 je delež sredstev za to področje strmo upadel, čeprav so obveznosti fakultet s petim letnikom bolonje strmo narasle. Za petino več programov kot pred 10 leti so lani po besedah rektorja /…/ na univerzi izvajali s 6% manj zaposlenimi in 8% več sredstvi. Dekan FDV /…/ je konec lanskega leta povedal, da so skrčili predavanja in pri materialnih stroških privarčevali milijon evrov« in »bodo ob morebitnih novih rezih morali odpuščati… Podobno govorijo na vseh univerzah, manjka okoli 24 milijonov evrov. A letos bo velik dosežek« že ustavitev upadanja, »je po včerajšnjem srečanju rektorjev s premierjem Cerarjem dejal Svetlik.« Tudi sicer je bilo srečanje »uspešno«, »ustanovili bodo delovno skupino« za dialog med vlado in rektorsko konferenco ter iskala »sinergije«.
Že nekaj let poslušamo o zablodah z 9000 študijskimi programi. »fakultete so bile namreč v preteklosti financirane po glavi študenta, zato so množično ustvarjale nove programe. A število teh se znižuje po kapljicah; interesi so pač močnejši.« Privarčevali bi s skupno administracijo fakultet, je (le) ideja državnega sekretarja P. Mačka.
Sinergijo naj bi spodbujal novi visokošolski zakon, a vlada še nima osnutka, »čeprav ga je prejšnji minister Pikalo z deležniki uskladil do te mere, da so še sindikati utihnili.
Morda pa bi za začetek potrebovali sinergijo volje do sprememb in razvoja.«

Priložnost za optimizem. J. Kontler – Salamon, Šolski razgledi, 9.1.2015
Leto 2015 je bilo izredno stresno, piše kolumnistka Jasna Kontler _ Salamon. Natreslo je »dovolj političnih, okoljskih in gospodarskih kriz in afer doma in v svetu, vojnih spopadov in hladnovojnih napetosti /…/ nesreč in zločinov«, za konec pa še grozodejstvo v pakistanski šoli – 132 mrtvih otrok. Podobno je bilo nekaj let nazaj na Norveškem. Pri nas pa nedavno pretepeni bosanski deček v šoli in (samo)uničeno življenje nekoga in še koga, ki so ga posneli mladi z vprašljivo srčno kulturo. Za novo leto zato želi, naj učenci in študenti ne bodo več tarče in da tudi na cestah ne bodo več umirali mladi. Upa na drugačen potek tega leta, da bomo preživeli »stiske, povezane z naraščajočo revščino v domovih in šolah.« Nanjo so že opozorile univerze, čeprav kolumnistka ni prepričana, »če je univerzam res toliko slabše kot drugim izobraževalnim institucijam.« Upa, da ni razlog za glasnost dejstvo, da je med politiko toliko univerzitetnih profesorjev.
Višje šole manj opazno preživljajo težke čase. Ogroža jih proračun, vse manj je študentov, ki bi lahko plačevali šolnine, od katerih je večina odvisna. V 33 krajih imamo 44 višjih šol, od tega 17 zasebnih, koncesioniranih programov le za vzorec. V preteklih letih je nekaj zasebnih višjih šol zaprlo vrata.
Kljub temu, da so višješolski programi krajši, zato cenejši in le malo diplomantov ostane brez zaposlitve, pa je država bolj naklonjena razvoju visokošolskih programov. Že več let opozarja na težave pri prehodih iz teh šol na visoke, »ne glede na formalno obstoječe bolonjske kredite«.
Glavni problem visokošolskega študija je »finančno prezrto peto (dodatno) leto bolonjskega študija«, kjer se država obnaša kot da ga mora plačati nekdo drug. To so »lahko samo fakultete in akademije, ki tega denarja nimajo«. Že večkrat je pisala o napačni odločitvi v času bolonjske prenove, saj bi lahko dobili univerzitetno izobražene že »po štirih ali celo treh letih«. Priložnost ponuja spet novi visokošolski zakon, ki ga pripravlja ministrstvo skupaj z zakonom o raziskovalni in inovacijski dejavnosti.
Ob tem se spomni na umor direktorja KI Janka Jamnika , ki je sodeloval pri pripravi omenjenih zakonov. Smrt je »posegla po enem od najboljših slovenskih znanstvenikov, ki je bil tudi zelo sposoben menedžer.« Manjkal bo inštitutu in državi, najbolj pa družini.
Končuje z vedrejšim dogodkom, izidom romana Noriško Kraljestvo Janeza Janše, ki se je lotil zgodovinskega obdobja, ki ga »uradna slovenska zgodovina« nima za del slovenske zgodovine, tako kot tudi ne »venetske teorije, ki je – kot je dejal – navdihnila tudi pisca. Sicer pa naj o zanimivosti in vrednosti romana vsakdo presoja sam.«

Zaposlitve po sorodstvenih bližnjicah (po sledi neke anonimke).
I. Leban, Pisma, Dnevnik, 9.1.2015
Nerad odgovarja na anonimna pisma, tokrat »bi rad osvetlil položaj Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS
www.nakvis.si )« piše Ivan Leban, direktor te agencije v odmevu na članek v Dnevniku 5.1.2015 (- povzeli smo ga v Pogledih, B.M.).
Po anonimki (decembra) je direktor odgovoril novinarki, o pismu je razpravljal svet agencije 18.12.2014. I. Leban piše: «Očitki o nepotizmu so neprimerni.« Na razpisu sta bila izbrana najprimernejša kandidata, za določen čas do 31.8.2015.
Ne drži, da »imajo jasno prihodnost v agenciji« le direktor« (t.j. on) »in 9 uslužbencev s pogodbami za nedoločen čas«. Direktorja lahko svet NAKVISa kadar koli razreši in če ne bo denarja, bodo ogrožena delovna mesta vseh zaposlenih, piše. »Če NAKVIS po letu 2015 ne bo uspelo pridobiti vsaj 800.000 evrov dodatno na leto neposredno iz proračuna, bo ogroženo njeno celotno delovanje oz. poslanstvo /…/«.
Navaja ukrep iz Resolucije o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, da bo za agencijo od leta 2015 iz proračuna namenjeno 6 milijonov evrov letno. Državni zbor se je obvezal, da »bomo zagotovili ustrezen rast sredstev glede na obseg dela in zahtevnost delovanja«, navaja I. Leban.
Trenutno agencija posluje varčno, za delovanje porabi 1,3 milijona letno. V okviru zakonodaje (»ZviS, merila za evalvacije in akreditacije, ZUP…«) deluje dobro, izpolnjuje mednarodne standarde in je članica: ECA, EQAR, CEENQA in INQAAHE ter si prizadeva za včlanitev v ENQA. (Glej:
http://www.enqa.eu , http://www.eqar.eu/register.html )
Delovanje agencije pregleduje Računsko sodišče, obiskal jo je inšpektor za delo, pričakujejo še inšpektorja za javni sektor. Poročila bodo javno objavili, tako kot so poročila o treh mednarodnih evalvacijah. (Glej:,
http://test.nakvis.si/sl-SI/News/Details/163 in http://test.nakvis.si/sl-SI/News/Details/180 )

Raziskovanje in razvoj

Zeleni reakcijski sistemi z malo ali nič odpadki. L. Pavlovčič, Delo, 8.1.2015
Kemik Rok Prebil (28) je dobil za doktorsko nalogo, ki jo je izdelal na IJS, prejel Preglovo nagrado, ki jo podeljuje ljubljanski Kemijski inštitut.
Kot mladi raziskovalec je 4 mesece gostoval na Univ. Severne Floride in objavil članek v Organic Letters. Po doktoratu je 4 mesece delal na UNG, po prejemu nagrade decembra 2014 pa se je zaposlil v Leku.
(Zakaj v industrijo?)
»Med stažem mladega raziskovalca sem ugotovil, da se ne vidim na akademski poti, saj sem po duši bolj praktik, ki za svoje produkte želi, da ljudem služijo in ne ostanejo samo zapisani na papirju. Res je, dobil sem priložnost za zaposlitev v Leku.« Morda tudi zaradi nagrade.
Delovno mesto mu omogoča »sodelovanje z različnimi raziskovalnimi področji znotraj Leka, pri čemer bom lahko pobliže spoznal sam ustroj podjetja in njegovo delovanje. Za prihodnost pa je moja srčna želja preizkusiti se tudi v podjetništvu.«

Perfekcija. Pa še to. Delo, 9.1.2015
Na FERI UM so razvili najnatančnejši algoritem za prepoznavo objektov, ki smiselno združuje množico nepovezanih točk. Z laserskimi merilniki razpoznavajo stavbe, teren in posamezna drevesa. »Kak podoben algoritem bi prišel prav tudi domačim politikom, ki zaradi /…/ gozda ne ločijo posameznih dreves.«
(To uredništvo dodaja na koncu časnika, takoj pod grafikon o večanju deleža eko-kmetij med kmetijskimi gospodarstvi med 2009 in 2013.
B.M.)

Trg za poslovanje

Trg dela 2015. Rast zaposlovanja bo odvisna od kupne moči. E. Repovž, Delo, 9.1.2015
Podjetja bodo letos zaposlovala in iskala primerne med svojimi zaposlenimi, piše
Erika Repovž. Iskanje talentov poteka (tudi) globalno, pri tem se vedno bolj uporabljajo (spletna) socialna omrežja. Raziskava agencije Adecco kaže, da se širijo prožne, npr. projekte zaposlitve. Potrebe delodajalcev in iskalcev neusklajene. Iščejo se ljudje s tehnični poklici, manj taki z družboslovno izobrazbo.
Na ravni EU imajo perspektivo »visoko izobraženi delavci na področju informacijske tehnologije, finančni strokovnjaki, strokovnjaki za prodajo, osebni negovalci ,medicinske sestre ter elektrotehniki« in zaposleni v farmacevtski panogi.
V Sloveniji je v decembrski anketi 40% delodajalcev ocenilo, da bodo v 2015 na novo zaposlovali, 33% jih tega ne izključuje.
Potrebe po poklicih se pri nas bodo bistveno spremenile. Najbolj bodo iskani strojni in elektroinženirji in tehniki, CNC operaterji, ključavničarji, varilci, viličarji, (zaključevalni) gradbeniki, kuharji, natakarji, kemiki, farmacevti, prodajni predstavniki in finančni strokovnjaki.
»Priložnost za Slovenijo je v visokotehnoloških panogah /…/ imamo dobro šolstvo in veliko izumov na prebivalca, slovenski strojniki in elektroinženirji so v tujini zelo cenjeni zaradi dobre izobrazbe, ki jo ponujajo slovenske tehnične fakultete. Priložnost /…/ je tudi v turizmu in storitvah, /…/ npr. termalni izviri v kombinaciji z zdravstvenimi pregledi.«

Katja Štrekelj
, Adecco, pravi, da se nadaljuje povpraševanje po izoblikovanih kadrih, ki imajo znanje, veščine, kompetence in poslovne stike v povezavi s pravimi osebnostnimi lastnostmi. Podjetja iščejo ljudi, ki so motivirani in bodo v podjetje vnesli spremembe. Še vedno se pozna vpliv krize in podjetja lahko izbirajo med odličnimi profesionalci, in delajo selekcijo med najboljšimi. Predno se odločijo za novega sodelavca, iščejo med lastnimi zaposlenimi. Zato je pomembno, da kandidati poznajo svojo vrednost in da se znajo predstaviti.

Strah in pogum

Dr. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta. J. Trampuš, Mladina, 9.1.2915
Ne smuča več, še vedno pa piše in februarja bo
France Bučar (92) objavil novo knjigo Prelom. Nekoč partizan, kasneje disident, dolga leta profesor na PF UL, »od koder ga je leta 1976 odstranila partija«, politični samorastnik, predsednik parlamenta osamosvojene RS, ne levi, ne desni. Iz pogovora o tem, kako smo pozabili misliti državo, ostali na vlaku, ki nas je pripeljal iz komunizma, o moralni in ustavni spornosti (raz)prodaje državnega premoženja:
(Smo sposobni za novi preboj?)
»Če tega nismo sposobni, je najbolje, da črtamo državo in Slovence. /…/ lastnosti, na katere smo bili kot narod ponosni, niso državotvorne lastnosti. Torej ne le pridnost, uslužnost, delavnost, pač pa tudi pogum, pripravljenost na tveganje, prevzemanje odgovornosti, predanost etiki.«
»Ko sem bil star 18 let, sem bil v italijanskem zaporu, potem sem bil v partizanih, in ko ti enkrat okoli ušes pokajo dumdumarice, začneš na življenje gledati drugače. Že v gimnaziji so nas učili o državljanski in patriotski dolžnosti, ko pa se je začela vojna, so se vsi tisti, ki so nas učili, kako je treba biti patriot, skrili, vsi, od bana, škofa do rektorja, mi mladi pa smo šli v partizane. To veliko pove o življenju in politiki. Vojno v NOB sem moral izbojevati najprej v sebi, bil sem proti škofu, proti oblasti, to je bil hud čas.«
»Pogum je potreben, ne le kimanje. Preprosto ne razumem, zakaj ta molk v t.i. intelektualnih krogih. To so ljudje, ki imajo svoje sedeže, titule, varno življenje – in pustijo, da tonemo dalje.«

Dom in svet

Drago Mislej Mef, novinar in glasbenik. Nepreslišano. (Večer), Dnevnik, 9.1.2015
Z leti je začel pogrešati meščanstvo, je dejal
Drago Mislej za mariborski časnik, »zato, ker se je v deželo naselila sveta preproščina, ki je v enem zamahu opravila z vsemi družbenimi revolucijami in s frajtonarico na prsih izgnala svetovljanstvo, ki smo se ga ravno privajali. Ruralno je porazilo urbano v neenakopravnem spopadu mož na moža, posledice pa so vidne na vsakem koraku. Celo v našem največjem mestu, z največ meščani, nasledniki Prešerna, Pregla, Plečnika, Bloudka, Ressla, Valvazorja, Cankarja, Kardelja in Žižka« (- znajdite se z Wikipedijo, od kod in kdo je kdo, in zakaj, B.M.), »je bilo urbano poraženo. /…/ z urbanističnimi sredstvi so sicer vrnili Lj. na zemljevid pomembnih evropskih mest, toda na prenovljene fasade Hribarjevega mesta se vztrajno lepi priokus vasi v obliki ljubiteljskih jodlarjev in ljudi, ki se jim še sanja ne, kakšne zgodbe pripovedujejo hiše, ceste in drevoredi starega mesta. Urbano se je umaknilo v kulturno ilegalo in alternativo.«

Knjigarne tam, kjer bi jih najmanj pričakoval. Ž. Rokavec, Dnevnik, 10.1.2015
Berlinčana
Bernarda Hinza je v Ljubljano leta 1999 pripeljala ljubezen, tu se počuti domače. Le na Triglav mora še, in se bolje naučiti slovensko.
Ljubljana se spreminja, opaža, prenovljene hiše, središče, več je turistov. Prijetno presenečenje: »Knjigarne so povsod. Knjigo lahko kupiš v najbolj stranski ulici, kjer /…/ ne bi pričakoval. Bere slovenske avtorje: F. Lipuš, M. Krese, T. Šalamun našteje tiste, ki so se mu vtisnili v spomin.

Dr. Erik Brecelj. Nepreslišano. (Ona), Dnevnik, 8.1.2015
»V letu 2015 se bomo seveda ukvarjali z J. Janšo in njegovo poštenostjo. /…/ tudi z županom Jankovičem in vsemi kriminalisti in tožilci, ki se bodo ukvarjali z njegovo poštenostjo. Lahko pričakujemo kakšen domobransko-partizanski spopad, ki je seveda nujen. Na obrobju tega bodo opozorila Bruslja. Sem ter tja bo odstopil kakšen minister, kar /…/ne bo bistveno vplivalo na delovanje vlade. /…/ imeli bomo kakšno tiskovno konferenco, na kateri bo ministrica za zdravje – če bo še /…/ - povedala, da bomo imeli reformo zdravstva. Podpiral jo bo /…/ predsednik vlade. Predsednik Pahor pa nič.«

Iztok Mlakar, igralec. T. Kodre, Dnevnik, 8.1.2015
Igralec po zgledu
commedie dell'arte Iztok Mlakar na vprašanje, zakaj se ne zmoremo smejati na svoj račun in zakaj se novinar ne nasmeje politiku, ki izjavi bedarijo, odgovarja: »Ker nismo dovolj zreli. Smo v demokraciji, mi jih volimo, mi izbiramo… Naša elita je odslikava nas samih /…/ Ne poznamo ponosa, poznamo samo napuh in ponižnost; ne poznamo spoštovanja, ampak samo oboževanje in zaničevanje. Humor je stvar zrelosti in inteligence, učinkovita korekcija družbe./…/
»Verjetno je za to kriva naša zgodovina. Naša narodna elita je novejšega datuma, vse je bilo šolano na Dunaju«, (- no, nekaj tudi v Gradcu in drugje, po 1919 večinoma v Ljubljani, B.M.) »daleč ob mediteranske radoživosti. Poleg tega smo vedno gledali na oblast kot na nekaj, kar je onkraj našega vpliva. In zdaj imamo spet presvetlega carja v Bruslju, ki je krasen izgovor za tradicionalno klečeplazenje naše elite.«

Izdržljivost prazne nade. D. Mićunicić, vršnjak NiNa. T. Nikolić Đaković, NiN, 22.1.2015
Utopije so trpežne, je opozoril že I. Cankar. O tem govori tudi
Dragoljub Mićunovoć, profesor beograjske univerze in srbski politik, v številki posvečeni 70-letnici znanega tednika.
Tanja N. Đaković ga predstavi kot enega od največjih političnih nasprotnikov režima J.B. Tita, in Miloševićevega prav tako. »Da smo živeli u demokratiji, naša zemlja bi sada izgledala drugčije«, pravi (- v cirilici, prev. B.M.).
(Dogodek, ki je najbolj vplival na širjenje svobode?)
V Evropi je bila to francoska revolucija pred 225 leti, ki je razglasila tri vrednote: svoboda, enakost in bratstvo. Vznemirljivo je bilo nedavno gledati, pravi, kako so milijoni državljanov Francije premagali strah, prišli na ulice in izrazilo privrženost tem vrednostim.
»Što se nas tiče, poštovanje ovim vrednostim dešavalo se samo uz pritiske iznutra in spolja i to je brzo ugušeno, izigrano ili relativizovano. Mi nemamo demokratske tradicije, izgrađene nezavisne institucije, nema građana vaspitavanih u dialogu, u traženju kompromisnih rešenja.«
(Bil je odpor v filozofskih, književniških krogih, na korčulanski šoli…)
D. Mićunović spregovori o filozofih, zbranih okoli revij Praxis in Filozofija, centrih družbene kritike sredi 60-tih let. Pravi (prev.B.M.), da je takrat »intelektualce vse bolj motil primitivni policijski režim vsesplošne kontrole in zabitost parazitske birokracije. In ker je bila edina dovoljena ideologija dogmatični marksizem, smo uporabili metodo srednjeveških razumnikov in so diktaturo, ki se je sklicevala na Marxa, napadali s pomočjo Marxa. Afirmirali smo dela »mladega« Marxa z liberalnim etosom o svobodi tiska, kritiki birokracije, teoriji odtujitve. »Kritiko vsega obstoječega« smo razglasili za svojo metodo in stališče do stvarnosti.«
(Kako je reagiral Tito?
»Ko je Tito slišal za to krilatico, je vprašal svoje ideologe: »Šta im to znači? Rekli so mu: pa kritiku svega. /…/ Znači i mene? Kad su mu pritvrdili, bio je rezolutan: E, to neće moći!«.«
(Kako vidi današnji pomen protestov leta 1968, v katerih je bil udeležen?)
»Beograd je bil takrat v »družbi z zgodovino«. Protestiralo se je in pelo istočasno v Parizu, New Yorku, Berlinu, Pragi, Varšavi in Mexico Cityju. Razpadla je lažna slika harmonične družbe. Na eni strani je bila izobražena mladina, na drugi »batinaši« in demagogi. Bilo je veliko junaštvo vstati proti takšne policijske in vojne mašinerije.
Mnogi, ki se niso nikoli uprli so bili (takrat) razočarani, ker študenti niso zrušili oblasti, ker jih je Tito »prevaral« in so se razšli. S čim bi lahko nekaj tisoč študentov zrušilo policijsko državo, »do zob oboroženo«, podprto od zunaj? Kje je (še) to uspelo? Študentske demonstracije so bile nesprejemljive tako za kapitalistični vlade na Zahodu, kot tudi za komunistične vlade na Vzhodu. Vendar so študenti, kljub temu, da so bili ločeni od kakršnegakoli centra realne moči, resno zamajali avtoritarne vladajoče, ker so se pokazale kot vprašljive vse etablirane avtoritete.
(Op. :
B.M.: D. Mićunović, ne vem zakaj, med kraji, kjer so bili študentski protesti, ne omenja Zagreba, Ljubljane in drugih v tedanji Jugoslaviji. Za dogodke, akterje in ideje so med viri še vedno najboljša dva zbornika in knjiga napisana ob koncu gibanja v Ljubljani, leta 1971:
Jun – lipanj 1968. Dokumenti. Praxis. (brez letnice, verjetno 1970, Beograd?)
Študentsko gibanje 1968-72, skupina avtorjev, Krt, Lj., 1982.
Študentske pomladi. Pričevanja, december 1985. (I. Ilich, D. Štrajn, J. Zlobec, T. Stojko), Partizanska knjiga, Lj. 1986.
Oba zbornika in (Ilichovo) knjigo, v njej je tudi moj prispevek, sem uporabil tudi za knjigo: B.M. :
Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2008. )
Splet:
http://www.bgb.rs/download/izlozbe/BGB-izlozba-JUN-68.pdf http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_%C5%A1tudentsko_gibanje_(1968_-_1972)

Krasni novi svet. D. Bauk, Mladina, 9.1.2015
Pravnik in publicist
Dino Bauk se sprašuje, ali je po razpadu Jugoslavije »nastalo 6 manjših nacionalnih držav z vrhunskimi univerzami in gimnazijami, z brbotajočo kulturno sceno, delujočim zdravstvenim in pokojninskim sistemom«, držav, »v katerih se živi vsaj tako dobro kot se je v 70-, 80-tih v večnacionalni Jugoslaviji. Hm.« V nadaljevanju iz njegovega članka citiramo (njegov prevod) teksta, ki ga je o teh letih v The New York Rewiew of Books objavil Charles Simic: »70-ta in 80-ta leta prejšnjega stoletja so bila zlata leta za številne mlade v Jugoslaviji. Univerze in nekatere srednje šole so bile vrhunske. V mestih je brbotalo kulturno življenje. Lahko so gledali iste predstave in filme, kot sojih gledali njihovi vrstniki v zahodnih velemestih. Mladi so brali sodobno evropsko in ameriško književnost, poslušali rock in blues ter občasno tudi potovali v tujino. S podporo države so izhajali številni literarni časopisi, ki os objavljali veliko prevodne proze in poezije /…/ Nato pa se je vse spremenilo. Z razpadom Jugoslavije so se kulturna obzorja zožila. Zmagali so nacionalisti. Tisti, ki so se doživljali kot državljane sveta, so lahko le brezglavo pobegnili.«
D. Bajuk piše, da je za »potrditev Simiceve teze o zlatih letih kulturnega življenja« dovolj poslušati pesem M. Mladenovića, prebrati kaj od D. Kiša ali A. Debeljaka ali pogledati kako sliko skupine Irwin. Spomni se jesenskega večera 1988, ko je kot gimnazijec v Festivalni dvorani poslušal skupino Ekaterina Velika, »eksplozivno mešanico poezije, rokenrola in kozmopolitstva«, ne glede na »nedemokratični socialistični okvir /…/ ponterosso jeans na naših ritih ter ponarejene allstarke na nogah«
Potem pa Ahmići, Vukovar, Markala, Srebernica,, Lora, Podujevo, Nevihta nad Krajino!
»Krvavi rezultat nacionalistične snežne kepe, ki pa je niso začeli valiti ruralni pripadniki na tem območju živečih plemen, da ne rečem narodov, pač pa njihovi najbolj poduhovljeni pripadniki, akademiki in pisatelji.
V tistem času je bil Rade Šerbedžija« v Londonu, Mira Furlan je igrala v Zvezdnih stezah, Sonja Savić se je borila z revščino, Koja iz Discipline kičme v Londonu igral Yu rock uspešnice…
Zdaj ko je general Gotovina rekel, da je vojna preteklost je čas za pogled v sedanjost.
Nostalgično idealiziranje 70-tih, 80-tih ni smiselno, obujanje krvavih 90-tih nezaželeno, je čas za pogled v sedanjost:
Bosna: vlada prodaja Nemcem vile in od njih kupuje avtomobile; Srbija prodaja Telekom, Elektrogospodarstvo, letališče, da bi plačala dolg, kupila ogrevanje; Hrvaška: poleti gleda v nebo v skrbi, če bo s turizmom pokrila luknje v pokojninski in zdravstveni blagajni, Telekom je že prodala, otoke bo še, ceste so v koncesiji; Makedonija: V. Stefanoski, Albanci prodajajo španske lubenice, Toše Proeski je umrl na avtocesti Bratstva in enotnosti; Črna gora: ograjene plaže, Rusi in gliserji s cigaretami.
Slovenija: prodajamo državna podjetja, nižamo plače javnih uslužbencev, uvajamo šolnine, ki jih Nemčija odpravlja, težave s sodišči, drsimo z evropskega obrobja, ta nas
reunion bo »s trubači, pevaljkami, odojki, jagenjčki… Tišino bo presekal Haso: Neko nas je zajebao!
D. Bajuk je mislil še napisati kaj optimističnega: »o zasedbi kina Zvezda v Beogradu, FF v Zagrebu, slovenskih vstajah /…/ s parlamentarno stranko, čem svežem /…/ iz Sredozemlja, Grčije in Španije«, o združevanju generacij okoli 1991, »ki ne vedo, kaj je EKV, ki jih boli za /…/ Odpisane, Branka Kockico in profesorja Baltazarja, /…/ ko se srečajo ne govorijo pozabljene srbohrvaščine, ampak jasno, angleščino,
pa mu je v drugo lice priletela klofuta Bosanskega psiha, iz romana
Tiket za revoluciju: »/…/ Kako bolan Grci! /…/no ih samo što u more nisu upali. /…/ Đe će oni krenut…«
Še dobro, da sprememba sveta nikoli ni odvisna od ciničnih 40-letnikov.

Slovenska krajina Svetega rimskega imperija. Naši plemiči.
E. Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 10.1.2015
Zgodovinar
Miha Preinfalk (ZRC SAZU) je v knjigi Blagoslovljeni in prekleti nadaljeval pisanje o plemiških družinah na Slovenskem. O grofih, ki so imeli palačo tam kjer je danes NUK je napisal debelo knjigo: Auerspergi: Po sledeh mogočnega tura.
To področje, srednji vek, pravzaprav vse, kar je bilo pred sredino prejšnjega stoletja je v popularnem zgodovinopisju odrinjeno, čeprav se govori o tisočletnem senu o državi.
(Kaj se je dogajalo leta 987?)
Slovenije takrat še ni bilo. Cesarju Otonu je uspelo omejiti Madžare na Panonsko ravnino, oblast je razširil, njegovo Sveto rimsko cesarstvo je segalo od (juga) Italije do Severnega morja, »Slovenci, če smem uporabiti ta izraz smo bili takrat del države, ki je /…/ presenetljivo spominjala na današnjo EU, le da so bili Madžari še nekaj stoletij v pogajanjih o pristopu. Slovenska ozemlja so imela podoben status kot današnja Ukrajina.«
(Krajina?)
Oto je ozemlje današnje Slovenije »razdelil na posamezne mejne krajine, /…/ ustvari tamponsko cono pred novimi vpadi. Ustvari mejne grofije, ki so zametki kasnejših dežel. Imamo Kranjsko mejno krajino, Karantansko /…/, Savinjsko, Furlansko, Istrsko. /…/ Imamo tudi Koroško, ki leta 976 dobi naziv vojvodine /…/ Prebivalstvo je zelo mešano. Je pretežno slovansko, z drobci staroselskih keltskih in rimskih ostankov. Tukaj so tudi druge etnične skupine, ki so danes pozabljene. /…/ Tukaj primanjkuje ljudi, obdelana zemlja je bolj donosna /…/ pripeljejo koloniste od drugod«, dobimo »germanske otoke v okolici Škofje Loke in na Dravskem polju. »
Do srede 19. stoletja je bila močnejša od nacionalne deželna zavest. Za Kranjca je bil že Štajerec tujec (- tudi južni, severno od … so bili Nemci, B.M.) Z Linhartom in bolj dejavno od 1848 se koncipira ideja nacionalnosti, »delitev na Slovence in Nemce na drugi strani, ki so tujci.«
(Oblast pa so imeli fevdalci, plemstvo, torej tujci?)
»Stereotipi o našem plemstvu ne držijo«, pravi Preinfalk. Veliko rodbin je izšlo iz slovenskega okolja, kasneje so se poimenovali po nemško. »Če neka rodbina na slovenskem ozemlju živi tisoč let, je to res tuja rodbina? Kaj definira tujost? Da se ni vključila v slovenski narodni preporod.« (- proti koncu 19. stoletja in Avstro-Ogrske. B.M.) »S koncem monarhije smo vse plemstvo nagnali ven in s tem zgodbo končali.«
(Knezi, baroni?)
Poleg Auerspergov so bile v 19. stoletju knežje družine na Slovenskem še Eggenbergi in Windisch-Graetzi.
Turjaški so sponzorirali protestantske pisce, se borili s Turki, npr. Andrej pri Sisku, poveljnik Vojne krajine, ki je padel v eni od kasnejših bitk (- Iz odškodnine kranjskih rojakov za njegov skalp so zgradili džamijo v (zdaj) Banji Luki, Ferhadijo, ki so jo v, upam, zadnji balkanski vojni porušili in morda zdaj že nanovo zgradili, B.M.)
M. Preinfalk našteva še grofovske in podobne družine: Herbersteini, Attemsi, Lichtembergi, Blagaj, Lambergi, Turni, grofje Barbo, Coroniniji in Lanthieriji. Spanheimi so izumrli, Eppsteince so zamenjali Habsburžani…
Omenja še Valvasorja, baron da je bil njegov brat (!), pa Zoisa in Jožefa Kalasanca s konca 18. stol., ki ga danes nihče več ne pozna.
(Op. B.M.: Tu ne govori o Celjskih, ki so izumrli precej prej, tudi zaradi vmešavanja v spore fevdalcev in vladarjev na sosednjem Ogrskem.)

Ni preprostih odgovorov. E. Hladnik – Milharšič, Dnevnik, 10.1.2015
Pravnik iz Milana, analitik evropskega islama, svetovalec za varnost različnih institucij EU pojasnjuje pametne možnosti odziva na napad v Parizu, s primeri iz preteklosti.
»Evropa se ne sooča prvič s takim položajem. V 70-tih letih je bila /…/ soočena z napadi Rdečih brigad v Italiji in Frakcije rdeče armade v Nemčiji. To so bile komunistične oborožene skupine na skrajnem robu delavskih gibanj. Kdaj so Rdeče brigade izgubile privlačnost? Ko je komunizem propadel in njegova ideologija ni več prepričala nikogar. Danes jih ni nikjer več. Pa so bila to zelo močna in učinkovita gibanja s širokim zaledjem.«
»Mediji se te dni obnašajo, kot da je celina v vojni. Lepo vsa prosim. Te fenomene smo že videli in smo se znali soočiti z njimi na način, ki naredi več koristi kot škode.
Leta 1995 /…/ je bila v Franciji popolnoma ista situacija /…/ V /…/ metroju in na /…/ vlakih so eksplodirale bombe. Napadalci« so odrasli v »ogromnih spalnih naseljih /…/ alžirskih priseljencev. /…/ Končalo se je s prav tako spektakularnim lovom /…/ Storilca so ustrelili v neposrednem TV prenosu. To je povzročilo tri dni neredov v predmestjih«, morala je posredovati vojska.«
»Smo pozabili S. Rushdija« /…/ skandinavska časopisa, ki sta objavila karikature preroka?
»Po 11. septembru (2001, ZDA) je prišlo do ekcesov v uporabi vojaške moči predvsem v Iraku. Določena mera vojaške in policijske uporabe sile je neizogibna. Ljudi, ki streljajo z brzostrelkami, je težko aretirati. Ampak to so kratkoročne taktike. Dolgoročna strategija mora tem ideologijam odvzeti privlačnost. /…/ Islam je treba potisniti v ideološko konfrontacijo z zahodnimi ideologijami. /…/ Ko pride do soočenja, islamiste običajno prepričujejo slabo informirani in pogosto napačni ljudje, ki imajo zelo približno sliko o tem, kaj je islam. Dokler je tako, ne bo težko najti rekrutov.« (- t.j. prostovoljcev za vojne na B. Vzhodu in drugod, B.M.)
»Nezadovoljne ljudi je treba prepričati z inteligentnimi argumenti, ne pa s tekmovanjem, kdo glasneje kriči.«
Ne gre za »sveto vojno islama proti Evropi.« Nismo na »začetku tretje svetovne vojne islama proti Zahodu. Predvsem politiki bi se morali tega lotiti z zelo natančnim premislekom. Delati poceni politiko iz razgretih čustev lahko pripelje do posledic, ki jih bomo vsi obžalovali.«

Dr. Primož Šterbenc, docent UP. A. Brstovšek, Dnevnik, 9.1.2015
S konceptom kulturne obrambe je mogoče razložiti radikalizacijo dela muslimanov in z njihovim občutkom, da je islam v svetu šibak, pravi
Primož Šterbenc, UP. Je tudi avtor knjige Zahod in muslimanski svet: Akcije in reakcije.
»Če bo vojaška operacija proti ciljem Islamske države (ISIS) potekala še naprej, /…/ se zna zgoditi, da bodo napadeni še mehkejši cilji, /…/ šole, vrtci, najranljivejše skupine. Kajti v percepciji ljudi, ki razumejo neko bojevanje kot kozmično, je nasprotna stran demonizirana, vsi njeni člani, tudi ženske in otroci, pa legitimne tarče, kajti le-te se razosebi in razčloveči.«
»Gotovo vsi suniti ne razumejo napadov na Islamsko državo kot vojno. /…/ tudi zmerna islamistična gibanja, kot so Muslimansko bratstvo, že nekaj časa govorijo o križarski vojni. Vsaj del sunitskih muslimanov se torej je radikaliziral in meni, da se proti sunitskemu islamu vodi križarska vojna.«
(Karikature?)
Pred 26 leti muslimanov pri S. Rushdieju niso toliko motile blasfemije v njegovi knjigi, »kot to, da Zahod zaradi svoje prevlade ni bil pripravljen upoštevati njihove občutljivosti. /…/ Poleg tega zahodni mediji s svojimi karikaturami pogosto zgolj izražajo standardne teme protiislamskega diskurza, ki živi od 12. stoletja naprej.« Npr. da je islam agresivna in fanatična religija.
V svetu »muslimanski svet še vedno predstavlja zgolj neki drobiž v glavnih tokovih sodobnih mednarodnih odnosov. Glavne napetosti obstajajo med ZDA, Kitajsko, Rusijo in Indijo. Mnogi muslimani podpirajo Islamsko državo tudi zato,ker si želijo, da bi islam dobil večjo vlogo v svetu.«

Berimo, glejmo

Pravica do posmeha. E. Hladnik – Milharčič, Dnevnik, 9.1.2015
»
Charlie Hebdo ni kar tam en časopis, ki je objavil nekaj karikatur preroka Mohameda in za to plačal visoko ceno«, piše v komentarju Ervin Hladnik – Milharšič. (- Novinar z veliko kilometrino po puščavah Vzhoda in Zahoda in zlasti tistih vmes, B.M.)
»
Charlie je steber evropske civilizacije, ki stoji na trnih temeljih Voltaira in razsvetljenstva. Skupaj s svobodo, enakostjo in bouillabaisom /…/ so to najlepši francoski izumi.
/…/ je najbolj levičarski časopis v Evropi, ki se okrutno /…/ dela norca /…/ iz levičarjev in potem samega sebe, potem iz fašistov, rasistov, vseh politikov po vrsti, lastniške brezvestnosti, muslimanske, judovske in vseh denominacij krščanske vere /…/« Denimo karikatura treh rolic, z napisi
Biblija, Tora, Koran.
Nastal je »med tem, ko so v 60-tih v Parizu metali molotovke na policijo. /…/ ortodoksen je v obrambi pravic državljana in njegove svobode.«
»Verski blazneži so udarili v pravo tarčo. Ironija in sarkazem sta instrumenta racionalne analize družbe, pred katerima propadejo vse religije in ideologije. Tega duha je treba ohraniti pri življenju zdaj, ko bodo z ene strani vihteli križe in napovedali vojno islamu, na drugi strani /…/ zagotavljali, da je islam ljubezen, mreže laičnih civilnih družb pa zahtevale okrepljen policijski nadzor.«
»Se da proti temu kaj narediti? Morilcem se je treba smejati v obraz.«
»Ideja svobode je preprosta. Ni nujno, da nam bodo njeni učinki všeč. Vendar nam mora biti všeč tudi takrat, ko je v resnici ne maramo. Tako je pač svet narejen. /…/«

Knjižne uspešnice 2014. Slovensko bralsko leto je bilo precej »sivo«.
I. Bratož, Delo, 9.1.2015
Knjige, ki smo jih kupovali in izposojali v lanskem letu pregledno navaja
Igor Bratovž.
Na fotografiji so naslovnice osmih najznačilnejših:
»V šolah očitno še berejo klasike« (
Antigona, Kralj Ojdip, Zločin in kazen),«radi imamo kuharice« (L. Novak in V. Smej Novak: Zlahka), »navdihujejo nas tekači« (Videmšek, Rugelj, Gombač), »zanima zgodovina« (Harari: Sapiens), »Hosseini je že dolgo eden najbolj priljubljenih avtorjev pri nas » (In v gorah odzvanja), »najbolj prodajana pa je bila razvpita uspešnica E.L. James« (50 odtenkov sivine).
Na drugem mestu po izposoji v knjižnicah, za omenjeno klasiko, je D. Brown:
Inferno, za Zločinom in kaznijo sledijo Zgodbe Svetega pisma, Hosseini, za mlajše Zguba:dnevnik in Muca copatarica, Stare grške bajke, Shapespearov/a Romeo in Julija (- za malo starejše, pa ne preveč, B.M.) in (- logičen zaključek, bm) S. Brown: Nebeška vročica.
Knjigotržci so ugotovili, da so se najbolj prodajale:
Sapiens. Kratka zgodovina človeštva, roman G. Flyn: Ni je več, priročnik (za samoizboljšanje) L.L.Hay: Življenje je tvoje in seveda kuharice (in kuharji, npr. Luka Novak, Rudolph van Veen, Boštjan Napotnik). Poleg tega se je prodajal tekaški Uktrablues, pesniški Biti človek (C. Zlobec) in M. Širok Od Benedikta do Frančiška: revolucija v rimskokatoliški cerkvi.
Neubranljiv je bil roman C. Strayed:
Divja, psihoterapevta J. Bucaja Ti povem zgodbo?
In Hosseini, na obeh lestvicah.
Kupuje se M. Štefančič jr.
Kdor prej umre je dlje mrtev in J. Green Krive so zvezde.
In na vrhuncu, v kompletu, tudi v spletni knjigarni Felix, za odrasle samo:
50 odtenkov sivine.

Statisti in hkrati akterji. Tanja Plevnik, Šolski razgledi, 9.1.2015
Učiteljski časnik ŠR redno objavlja pisma, ki si jih pošiljata T. Plevnik in Rut Zlobec. Tokrat se
Tanja Plevnik pohvali z izidom svojih (prevedenih) pesmi v knjigi Besede brez besedi/Reči bez reči, založbe Grupe Kunsthaus. Ob opisu preteklosti beograjske Skadarlije, kjer je bila promocija, piše o stavki srbskih učiteljev zaradi plač, saj je tamkajšnja vlada »v proevropskem duhu začela klestiti v šolstvu«.
Tam je našla tudi v knjigo
What does Europe want? avtorjev S. Horvata in S. Žižka, prevedeno v srbščino – slovenskega prevoda še ni. »Ni debela knjiga in bi jo kot obvezno čtivo morali prebrati vsi brci družboslovnih faksov s profesorji vred. Politiki bi jo morali znati na pamet /…/ v TV dnevniku pa bi /…/ vsak večer prebrali odstavek /…/. Srečko Horvat je mladi karizmatični filozof, eden redkih predstavnikov prave levice, snovalec zagrebškega Subverzivnega festivala, ki svoje kolumne objavlja mdr. V The Guardian, Al Jazeera in The New York Times. Za srbsko izdajo je napisal odličen uvodnik z naslovom: Stiže li Srbija na after-party?« Spomni na N. Fergusona, ki je pisal, da je Hrvaška vstopila v EU kot zamudnica, ko so gostje že pijani, hrane zmanjkuje in so nekateri že na izhodu. »In after-party? Za revne budale z Balkana, neodvisno od nacionalnosti«, prevaja T.P. Horvata in končuje v stilu:
»Tak je ta naš svet, /…/ trd in protisloven kot kakšen konceptualni performans, v njem smo statisti in hkrati akterji, zbiralci,klovni, učitelji, ustvarjalci… Vloge niso napisane dokončno, /…/ lahko prehajamo med njimi in nam včasih celo uspe narediti kaj iskrenega in lepega, nekaj česar ne bomo pozabili in po čemer se nas bodo spominjali.«

Živi samo po svojih koordinatah. Ž. Brdnik, Dnevnik, 9.1.2015
Filmar in televizijec
Slavo Vajt (80) je strnil svoja razmišljanja in občutja o svetu, človeku in družbi v knjigi Poti in brezpotja.
Pravi, da mora človek igrati svojo življenjsko vlogo. »Tako preprosto je ne stopiti na ta oder. Sedeti v varnem zavetju /…/ staroveških resnic, podedovanih pravil in mišljenjskih obrazcev«, povzema srž zahodnega sveta, in obžaluje, da ni več pogumnih igralcev, ki bi lahko »ostvarili svet brez /…/ moralnih pošasti človeške zgodovine.«
Začel je kot fotograf Moderne galerije, nato je bil snemalec, režiser, scenarist na nacionalni televiziji. Znani in nagrajeni so bili njegovi dokumentarci:
Sagarmatha, Zmagujoča podoba narcisa, Opre Roma, TV drama Pasja pot, snemal je tudi Cvetje v jeseni, Pastirce in Povest o dobrih ljudeh. V potopisu po Andaluziji Zlomljeni jarem? Je pokazal bogastvo izraza.
Določa da želja po razumevanju življenja, družbe, ljudi, po dialogu.
»V okviru različnih resnic moraš najti svojo in živeti svobodno. /…/ Ne pravim, da so moje resnice svete, ampak so resnice tega trenutka mojega življenja.«
»Vprašati se moraš, ali si to, kar so te učili od rojstva naprej učitelji, profesorji, duhovniki, ti sam in kaj si? Ko si na to odgovoriš /…/ boš veliko svobodnejši in se ne boš spraševal, kaj bodo rekli drugi.«
»S svojimi dejanji ne smeš nikogar zadeti, če pa zadanem nekoga, ker mislim drugače kot on, pa je to njegov in ne moj problem. Odgovoren nisi nikomur, ampak samemu sebi.«
»Če si odprt in ljudje čutijo, da si človek, enak njim, ne pa napihnjen kakor žaba, te bodo vedno sprejeli in se boš povsod počutil kot doma.«


Učitelji, otroci, starši

Matjaž Lunaček, psihoanalitik. Nepreslišano.
(siol.net), Dnevnik, 5.1.2015
»Avtoritete, kot so učitelji, ki so nekoč nekaj pomenile, so danes v popolni defenzivi pred starši. Teh ne zanima, kaj bo dosegla skupina v razredu, temveč zgolj to, kaj bo /…/ dosegel njihov otrok. Ali bo znal odriniti sošolce, da bo sam na prvem mestu.«
Iz izkušnje s psihoanalitičnim vrtcem ugotavlja, koliko časa so starši potrebovali, »da so spoznali, da je pomembnejše, kako se bodo otroci čustveno zbližali s preostalimi v skupini /…/ kot pa to, kaj posameznik doseže na spoznavni ravni. Otrok, ki je čustveno usklajen, se bo tudi veliko hitreje učil. Obrnjeno pa žal ne drži.«
»Avtoritarna vzgoja v preteklosti je v bistvu naredila manj škode otroku, saj so ti natančno vedeli, kakšne sankcije bodo sledile. Današnji otrok pa nikdar ne ve, pri čem je. Vse je odvisno od razpoloženja starša in od njegovih potreb, ali se bo s svojim otrokom ukvarjal, ali ga bo zanemarjal.«

Javni sektor

Doslednost, kaj je to? T. Lesničar – Pučko, Dnevnik, 6.1.2015
Komentatorko v slovenskih razpravah bega »neverjetna količina nedoslednosti, na »osebni, poklicni, politični, medijski« ravni. Isti ljudje »izmenično zagovarjajo, zahtevajo ali odklanjajo diametralno nasprotne reči« in ne izhajajo »iz analize in sinteze dejstev, iz izkušenj, obstoječih argumentov«.
Med nekaj primeri nas
Tanja Lesničar – Pučko spomini tudi »dela na črno in študentskega dela, desetletja trajajoče anomalije, ki je koristila študentom, še bolj študentskim funkcionarjem, posebni, »mladinski« podvrsti tajkunov (ki se je še nihče ni dotaknil), še najbolj pa podjetjem. Vsi smo ves čas bentili, da je treba to področje urediti. In vendar je bil cel hudič, ko je vlada končno to uredila.«
»Ko je pred tremi leti minister Šušteršič vsilil nezakoniti Zujf, smo zgroženo opazovali, kako je vlada povozila opozorila sindikatov. Ko Cerarjeva vlada to jesen ni uporabila enake tankovske metode in je dosegla kompromis, finančno gotovo manj ugoden za proračun, a zakonit in ugodnejši za državljane, so isti ljudje, ki so prej bentili nad avtokratskostjo Janševe vlade, zdaj vpili, da je Cerarjeva premehka, kompromisarska in da s tem pelje državo v bankrot. Kaj hočemo? Ne biča ne kompromisa? Kaj torej?

Zaposlitve po sorodstvenih bližnjicah. P. Mlakar, Dnevnik, 5.1.2015
Nacionalna komisija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) ima 24 zaposlenih, od tega 9 za nedoločen čas. Za prihodnje leto še ni jasno kako bo s financiranjem s strani EU in kdo bo opravljal »vse obsežnejše delo pri akreditaciji starih in novih študijskih programov (- poleg tega še sedanjih in novih visokošolskih zavodov, B.M.)
Ivan Leban, direktor NAKVISa pravi, da 1,3 milijona evrov proračunskih sredstev ne bo dovolj, zato bi morali delo okrniti, kar bi lahko pripeljalo do izbrisa iz ustreznih evropskih registrov (EQAR) in povezav (CEENQA, ECA, INQAAHE…). Pomanjkanje denarja in negotova prihodnost polovice zaposlenih povzročata nezadovoljstvo.
Nedavno so v anonimnem pismu I. Lebanu očitali zaposlovanje po sorodniških povezavah in dodeljevanje dodatnega dela samo zaposlenim za določen čas. Direktor pravi, da to ne drži. V primeru dodatnih zaposlitev ni vedel za sorodstvene povezave s sekretarko agencije, kandidata sta se pri izbiri pokazala kot najustreznejša in sta že prej opravljala študentsko delo na NAKVISa . Na predobro plačane študente na agenciji je leta 2011 opozorilo Računsko sodišče.
Primer zaposlovanja je proučila tudi komisija za preprečevanje korupcije (KPK) in ni našla kršitev. Kljub temu je (anonimno) prijavo odstopilo inšpektoratu za delo.

Umetnik

Od grških tragedij do rudarjev in talcev. J. Šutej Adamič, Delo, 5.1.2015
V ljubljanski Jakopičevi galeriji spomladi razstavljal
Stojan Batič, kiparj. Pogovor o njegovem opusu in življenju, tudi študiju na ALU UL. (Ta je bila ob ustanovitvi 1945 samostojna, izven UL, s prostori v današnji gimnaziji na Poljanah. B.M.)
»Imam indeks številka ena. Učili so Jakac, Kos, Kalin, Smerdu, pozneje še Zdenko Kalin in Putrih.« Sošolci so bili J. Savinšek, S. Kržič, M. Keršič, K. Zelenko, S. Kotar, J. Renko in Sonja Rauter. Bili smo kot Sneguljčica in palčki. Ko smo šli mimo rektorata in prepevali hej hoj, hej hoj, je tajnica rekla, aha kiparji že gredo v Činkole.«
(So vas vabili v profesuro?)
»Ne, pa sem vedno rekel, zakaj bi »fahidiote« spravljal k slabemu kruhu. Raje sem študente povabil v atelje, da so mi pomagali. Spominjam se, da so se kar tepli za to delo.« M. Počivavšek, M. Vipotnik, D. Tršar, »veliko mladih kiparjev je delalo pri meni. Pomagali so mi pri odlivanju v mavec, pri gradnji /…/ ogrodja iz lesa, saj je bilo včasih veliko več tega dela.«
V pogovoru v ateljeju v Rožni dolini se je z nasmehom »spominjal dela v rudniku, partizanskih let, Pariza, Tita in drugih tovarišev ter ustvarjalnih dni«, ko se je - poleg gline, s katero se je igral kot otrok v Trbovljah - loteval tudi krhkega stekla, piše Jelka Šutej Adamič.
»Naredil sem 37 velikih spomenikov, 21 parkovnih plastik, več kot 500 skulptur male plastike, 60 javnih portretov…/…/ Dražgoše, poljane (raztreščena bomba, torej kombinacija vojne in miru)…«
(In dela o starejši zgodovini?)
»O Gilgamešu sem naredil ciklus skulptur /…/ se prek Egipta vrnil v Grčijo«, kiparsko upodobil tragedije – Ajshila, Sofokleja, Evripida.
V CD se je »prvič predstavil leta 1993 s ciklom
Slovenski miti in legende, /…/ pravljice od Lepe Vide do Šimna Sirotnika. Naredil sem tudi zgodovino Celjskih grofov, nato sem se lotil še evropskih legend od Tristana in Izolde do finskih sag. Prej sem delal pa rudarje…« In talce, stilizirano, moderno, da so iz Logatca prišli protestirat, da imajo prevelike oči…
(Za
Rudarje ste prejeli Prešernovo nagrado.)
»Pred tem je bilo kar hudo, saj so me zelo napadali. Še Stane Mikuž, ki je bil moj profesor, je napisal, da delam slabe menhirje in da pačim zgodovino NOB. Kasneje mi je povedal, da je moral tako pisati, a ljudje so se me začeli izogibati, ker se takrat ni bilo dobro družiti z nekom, ki je slabo zapisan v političnem vrhu. Po razstavi v Jakopičevem paviljonu in prejemu Prešernove nagrade so se napetosti umirile.«
(Ste veliko prodali?)
»Ja, precej, od tega sem živel.«
(Je bilo javnih naročil včasih več?)
»Seveda, danes je vse zamrlo. Med nami je vse več nekulturnih ljudi, bančnikov in drugih povzpetnikov, ki nimajo širine, včasih so bili ljudje, čeprav so »pod smrekami delali univerzo«, bolj kultivirani in imeli več smisla ali posluha za umetnost. Danes jih zanima samo denar. Redki so, ki namenijo denar tudi za kulturo.«
(Sodobne instalacije?)
»Sam pripadam obdobju, ko smo hoteli še nekaj povedati. Če hočejo biti danes umetniki sami sebi namen, naj bodo.« Nimajo ničesar povedati. »Filozofirajo in delajo instalacije, a komu na čast. Kiparstvo je bilo kiparstvo /…/ oni pa se od tega oddaljujejo. Tisti, ki bo znal zmodelirati dobro uho ali dobro roko, mu bom verjel.«

Sociolog

Ulrich Beck, nemški sociolog druge postmoderne, 1944-1.1.2015. Misli.
(iš), Nedeljski, 7.1.2015
»Znanost, politika, mediji, poslovni svet, pa tudi zakon in vojska danes niso v položaju, v katerem bi tveganja lahko definirali in obvladovali na racionalen način.«
»Na Harvardu sem imel konferenco, na kateri so Američani rekli, da ne verjamejo v moj koncept tvegane družbe. /…/ da je to samo evropska histerija. Potem so se zgodili teroristični napadi in v trenutku so se ti ljudje popolnoma spreobrnili. Nenadoma je bil terorizem osrednje tveganje.«
»Globalizacija ni nekaj /…/ v prihodnosti, temveč je tisto, kar se dogaja zdaj in kar moramo nujno spregledati.«
»Potrebujemo izobraževanje. /…/ zaščito temeljnih virov obstoja./…/ službe in socialno varnost. To so osnovni pogoji, ob katerih se bo morda mogoče spopasti s temi kompleksnimi okoliščinami.«

Raziskovalec

Dr. Niko Toš, raziskovalec in predavatelj. M. Roglič, Dnevnik, 6.1.2015
S preučevanjem javnega mnenja je
Niko Toš (80) povezan že 50 let. Leta 1964 je dal prvi predlog za sistematično raziskovanje, čez 4 leta je začel z raziskavo Slovensko javno mnenje (SJM) do konca 80-tih mu jo je uspelo vključiti v mednarodne primerjalne projekte. Trenutno sodeluje v evropski raziskavi o odnosu ljudi do družbeno-političnega sistema.
(Podpora našim vladam se spreminja…)
»V prvem desetletju po prehodu v nov sistem je /…/ prevladovalo podporno vzdušje; spremembe smo doživljali umirjeno in s pričakovanjem; nosilci oblasti so delovali legitimno.« Zato, ker »prelom s starim sistemom /…/ ni bil kataklizmičen« in ker je bil ta (samoupravni) sistem drugačen od tistega v V. Evropskih državah. Prehod smo doživljali »kot osamosvajanje, socialni sistem je še deloval, kapitalsko-tržne pretvorbe« so pokazale »čisti izraz« šele sredi naslednjega desetletja, kot roparska privatizacija.
»To je privedlo do razpadanja podjetij, stečajev, naraščanja brezposelnosti, /…/brezperspektivnosti mladih, poglabljanja finančne krize… Vse to oblast »rešuje« z nalaganjem bremen vsem /…/ Ljudje zavračajo razpadanje socialne države«, slaba podpora vladi je »posledica zavračanja politike, politikov, strankarskih prevlad in prilaščanj.«
(Kdaj se je prekinilo »podporno vzdušje«?)
Z V. Rusom sta leta 2005 s primerjavami ugotovila, »da smo Slovenci sorazmerno umirjeni in povprečni Evropejci, /…/ odprti in libertarni ter pripravljeni za vstop v EU.« Glede na vrednote in podporo demokraciji sodimo v zahodnoevropski vrednotni prostor.
Nekaj let za tem, po vključitvi v EU in nato se je podpora sistemu začela lomiti. Nastop desnokonzervativnih sil leta 2004 sta sprožila premike, prevladali so novi interesi in vrednote, uveljavljali so se »kapitalski koncepti razvoja družbe in gospodarstva.« Podpora taki vladi je bila sprva visoka, nato je padla, in ostala nizka do konca mandata.
(Sledil je levi trojček…)
Ob volitvah 2008 so bila najprej pričakovanja od leve vlade visoka, nato je zaradi politične konfrontacije in praznega govorjenja padla. Na predčasnih volitvah je dotedanje stranke izpodrinila prva z imenom (Zoran Jankovič, B.M.), a ji ni uspelo sestaviti vlade. Sledila je desna, nato leva vlada, ki sta zaradi konfrontacije in brez podpore volivcev razpadli. Na volitvah (2014) je stranka z imenom (SMC, B.M.) zmagala s ponudbo poštenja in novih obrazov. Po 3 mesecih ji podpora kopni, a ima »možnosti za vladanje v okvirih mandata«.
(Kaj je krivo za takšno stanje?)
V krizi je volilno telo zaostrilo razmerje do oblasti. »Vlade ne ponujajo – in ljudje seveda ne vidijo – perspektive izhodov, rešitev. /…/ vlada »novih obrazov« ne obvlada veščin in rutin vladanja.« Raziskave kažejo, da ljudje ne zaupajo v politike in politične stranke, ki naj bi bile generator demokracije. V zadnjih letih se Slovenija po zaupanju v politiko uvršča v skupino najmanj razvitih VEv. Držav. Gre za zastoj v razvoju demokracije, zaradi prevlade izključevanja. Odgovorni so strankarski »voditelji t.i. desnice in levice in še posebej« dva mandatarja, »ki nista bila kos svojim nalogam.« Eden od njih je bil obsojen zaradi korupcije in sedi v parlamentu, drugi je predsednik republike. (T.J. J.J. in B. Pahor. B.M.)
(Pojavlja se socializem kot odrešitev…)
»Tudi naše raziskave to potrjujejo«, pravi N. Toš. V glavnem ne gre za oživljanje starih modelov. »Gre za vrednotna opredeljevanja mladih, ki neposredne izkušnje s socialističnim sistemom niso imeli.«
(Se trenutno nakazujejo kakšne spremembe v dojemanju sistema in vrednot?)
Prvi podatki evropske raziskave kažejo, »da v naši javnosti /…/ izrazito prevlada kritična presoja družbenih in političnih razmer.« V družini pa se ljudje še naprej počutijo varne in srečne. Torej - »doživljanje sistema se še ne prevaja v intimno okolje ljudi.«
(Lahko ta vlada obrne trend?)
Obrat bi bil mogoč, meni N. Toš, »zgolj ob razgrnitvi jasnih izhodov iz krize, z odpiranjem dialoga med strankami namesto medsebojnega izključevanja in sovraštva, torej z uveljavljanjem nove demokratične politične kulture.«

Novinarka

Anuška Delić. Nedeljski, 7.1.2015
Novinarka časopisne hiše Delo Anuška Delič »je pred leti javno opozorila na skupino neonacistov oz. desničarskih skrajnežev, ki deluje na naših tleh, in njene povezave z eno največjih političnih strank«, pišejo v razširjenem tedniku konkurenčne hiše Dnevnik.
Informacije je dobila s klasičnimi novinarskimi sredstvi, s številnimi pričami in javno dostopnimi viri. Težava je, da je bilo isto zapisno tudi v tajnih dokumentih agencije Sova, ki jo je vodila (ne)omenjena stranka. Zdaj se je zaradi domnevne izdaje tajnih podatkov (v interesu javnosti) znašla pred sodiščem.
(Na fotografiji B. Velikonje dolgolaska z zmernim nasmehom in dvignjenim prstom.)

Gospodarstvo in profesorji

Če ministra ni, ne dela napak. B. Glavič, Nedeljski, 7.1.2015
Za ohranitev obetavnih trendov bo treba glavo uporabiti, ne le za kimanje Bruslju, povzema
Bojan Glavič mnenja poznavalcev o našem gospodarstvu v 2014 in 2015. Ugotavlja, da so za lani domači (Umar, BS) in tuji (IMF, OECD, EK) ocenjevalci napovedali nadaljevanje recesije pri nas, nato popravljali napovedi in na koncu leta ponudili zmeren optimizem.
Bogomir Kovač (EF UL) pravi, da je bilo 2014«zelo uspešno po ekonomskih kazalcih, v letu 2015 pa bo precej odvisno od dogajanja zunaj. Ugodno vpliva padec cen nafte, prej ali slej se bo umirila napetost (EU, ZDA) z Rusijo. Nova vlada še nima jasne strategije, denimo pri privatizaciji, je pa že zastavila fiskalno politiko.
Maks Tajnikar
(EF UL) za letošnje leto pravi, da je najhujše za podjetja mimo, a čas bi že bil, da se okrepi kreditiranje. Zadolženost države ni hud problem, v novi situaciji se lahko manj ugodna tuja posojila nadomesti z bolj ugodnimi. Ne razume, zakaj se gre EU z Rusijo sankcije, ne pa povezovanja. Glede privatizacije meni, da so na spisku – zaradi nekakšne zaveze EU - tudi podjetja, ki jih ne bi smeli prodati. Vlada naj se raje »večkrat posvetuje z domačimi strokovnjaki«.
»Čeprav mediji sindikate radi napadajo, imajo pomembno in koristno vlogo, saj bi brez sindikatov slovenske plače bile že vsaj tretjino nižje. Izkazalo se je, da sindikalni predstavniki celo bolje od vlade poznajo številke in trende, zato boj z njimi ni smiseln.« Pomembno je, da vlada ni zniževala javne porabe.
Jože Mencinger se tudi čudi sankcijam proti Rusiji in nasprotuje prodaji podjetij na horuk. Lani je bila koristna zadolžitev 15 milijard v ZDA, s čimer smo se izognili trojki.
Rudi Rizman (FF UL, Univ. v Bologni) meni, da je težko napovedovati, saj tudi krize 99% ekonomistov v svetu, ni niti slutilo, niti Nobelovci, pametnim pa so se ostali posmehovali. »Pa še zdaj kaže, da se iz krize ne ekonomisti, ne politiki niso ničesar naučili. Vsaj v EU /…ekonomsko politiko še vedno napajajo ideje in doktrina neoliberalizma /…/«
Bolj uspešni napovedovalci so večkrat manj ugledni »posebneži«, kot je bil angleški sindikalist N. Kinock, ki je napovedal, da bodo žrtve preprosti ljudje, mladi, bolni in starejši, če zmaga M. Tacher.
Najmanj tvegajo tisti, ki pravijo, da bo 2015 podobno 2014, da se bo nadaljevala dominacija in konflikti dosedanjih močnih igralcev, elite, 1% bogatih, ZDA, lobiji. Taka napoved naj spodbudi »globalno delujočo civilno družbo«, da se odzove in prepreči ukrepe in politike, ki škodujejo ljudem. Da nas »ne najde nepripravljene kot nebogljena bitja vsakokratnih zgodovinskih cunamijev, ki jih močne elite uprizarjajo nad nemočno večino.«

Dom in svet

Kratkih in dinamičnih 23 let. Statistika. M. Kotnik, Nedelo, 4.1.2015
Po osamosvojitvi Slovenije smo prestrukturirali državno ureditev, vstopili v EU in se spopadli z gospodarsko krizo. Nekaj podatkov o tem obdobju, ki jih je objavil statistični urad (
Surs):
(Prebivalci)
Največ prebivalcev ima rojstni dan 1. januarja. Najpogostejši slovenski imeni sta Marija in Franc. Število prebivalcev se je od 1991 do 1999 zmanjševalo, nato pa povečevalo, največ zaradi tujih delavcev, zlasti v 2008. Sredi leta 2014 nas je bilo v Sloveniji dva milijona,, 61.600 več kot ob osamosvojitvi. Naravni prirast je bil negativen med 1997 in 2005 in spet po 2011, pozitiven pa od 2006 do 2010.
(Povprečen dan v 2013)
Rojenih 58 otrok, 53 umrlih, 38 priseljenih in 37 odseljenih v tujino, 34 poročenih, 12 ločenih
(Delovni teden)
Obseg delovnega časa se je spreminjal. Leta 1993 so z anketo ugotovili, da je povprečni delovnik 43,5 ur tedensko, leta 2013 pa za delovno aktivne ugotovili, da so dejansko delali 34,5 ur na teden. Leta 2003 je bil uveden 40 urni delovni teden.
(Prevoz, komunikacije)
Imamo več avtocest in avtomobilov, pogosteje letimo. Leta 1971 se je začela graditi avtocesta od Vrhnike, zdaj jih imamo zgrajenih 675 kilometrov. Leta 1991 smo imeli 606.000 osebnih avtomobilov, konec 2013 že milijon. Potnikov na železnici je od 1991 do 2010 za 6,1% več, na letalih pa za 68% več.
Znancem in drugim smo v 2013 poslali dve milijardi SMS-ov in 40 milijonov MMS-ov. Dostop do interneta je imelo v 2014 kar 77% gospodinjstev.
(Denar)
Zamenjali smo več valut; najprej dinar (-v bone, B.M.), tolar (SIT) in evre (od 2009).
(Razvade)
Od leta 1993 se poraba alkohola ni zmanjšala, delež kadilce pa je od 1994 do 2007 padel za desetino, na 19% odraslih.
(Knjige)
Leta 1995 smo izdali 3194, deset let kasneje pa 4394 naslovov.
(Zadovoljstvo)
Surs je leta 2013 z anketo ugotovil, da smo na splošno zadovoljni s svojim življenjem. Še najbolj mladi, boljše izobraženi z višjimi dohodki. S finančnim stanjem gospodinjstva je večina srednje zadovoljna. Pod pragom revščine je bil leta 2013 vsak sedmi prebivalec.
Najslabše je bil ocenjen politični sistem, slabo policija in pravni sistem (sodišča ipd.).
Bolj zadovoljni smo z sorodniki, prijatelji, sodelavci na delovnem mestu.
V okolici, kjer živimo, se še vedno počutimo varni.

Zame je Slovenija dežela priložnosti. J. Grmadnik, Delo, 6.1.2015
Umetnostni zgodovinar in pisatelj
Noah Charney je pri nas ustvaril družino in napisal doktorsko nalogo o Plečniku, ki mu je namenil vlogo v svojem romanu.
Leta 2000 si je, kot mnogi mladi Američani vzel čas za potovanje po Evropi, pravi. Znanci so mu priporočili Slovenijo in obiskal je Bled. Kasneje je v Londonu spoznal Slovenko, današnjo ženo, začel je prihajati v Ljubljano. Dežela kot iz pravljice, za Američana eksotična, Navdušil ga je Plečnik.
V romanu doktorski študent iz ZDA proučuje cerkev sv. Janeza v Bohinju. Tam je naslikan bel hudič. Mentor izgine in bibliotekarka iz NUKa pomaga pri preiskavi. Nastopa J. Plečnik in njegova arhitektura. Dotakne se dogodkov med 2. sv. vojno. Srhljivka.
(Plečnik?)
»Všeč mi je mešanica katoliškega misticizma in modernistične estetike; nenavadna kombinacija, kot je bil nenavaden /…/ ni pripadal nobenemu arhitekturnemu gibanju /…/ Niti njegovi študenti ga niso izrazito posnemali. /…/ velik arhitekt, vendar v tujini ni dovolj prepoznaven. Poleg tega mi je všeč, kako je pustil pečat mestu, tako kot Gaudi v Barceloni.« Večina njegovih stvaritev leži na osi med njegovo hišo v Trnovem in Bežigrajskem stadionom. Prijateljem rad naredi »čevapčiči crawl«, od Trnovega do Most, s postajami s čevapčiči in ogledom arhitekture. Namerava predelati svojo disertacijo in predstaviti Plečnika v angleščini.

Kakšni smo? »K… te gleda« »Zakaj me pa gleda?«.
T. Keršmanc, M. Černoga, N. Huš, Nedeljski, 7.1.2015
»Kaj mislite o nas Slovencih?« To vprašanje so novinarji zastavili tujcem, ki živijo pri nas.
Michael Manske, novinar in urednik na Radiu SI pravi, »Slovenija in večina Evrope sledita principu jus sanguinis /…/ kar pomeni, da je lahko nekdo rojen v koči na Kredarici med koncertom Avsenikov na dan Rudolfa Maistra, pa ne bo samoumevno veljal za Slovenca. Pomembno je le, kdo so tvoji starši.«
Michael lepo govori slovensko, a ga še vedno preganja, kje je naglas pri besedah kot npr. »zahod« ali »Hajdina«. Obožuje smešno frazo »K. /…/« (iz naslova), ki je niti ne jemlje za žaljivko.
Noah Charney, umetnostni zgodovinar, pisatelj iz ZDA: »Slovenci se ne marajo samopromovirati in ne marajo izstopati. To je vidno tudi /…/ kako se ljudje oblačijo, kakšno pričesko imajo.«(- on ima dolge valovite lase, B.M.) Na seminarjih udeležence, bodoče pisatelje, uči, da lahko najbolje promovirajo svoje delo sami. Najbolj negativen rek, najbolj grozna lekcija, je v teh krajih: «Če gledaš v zvezde, padeš v drek.« (- Stars and stripes pravijo ameriški zastavi, zvezdice so tudi v evropski, mimogrede, kakšen je grb EU? B.M.)
Lena Arino, študentka iz Zaragoze je tu navdušena nad lepotami narave, neokrnjenostjo in pristnostjo, redko naseljenostjo in varnostjo. Preseneča jo pozni čas kosila med tednom in veliko pogovorov o hrani. Tu se meso je skoraj vsak dan, in krompir, pogreša več zelenjave. Čudi se, da ni sieste kot ponekod v Mediteranu. Po izkušnjah obstaja tu »telesna zadržanost med ljudmi, nekakšen strah pred dotikanjem. Skratka, nič poljubov, nič objemov!«
Sachin Yadava, študent ekonomije iz Indije pravi, da ga je najprej presenetilo dobro govorjenje angleščine. Ko je sogovornikom rekel, da so tu prijazni, le malo zaprti, so vsi rekli, češ, ja, to smo pa res – in zavistni, kajne. Kdo ve, morda pa ste prijazni do tujcev.« Všeč mu je, ko se na Prešernovem trgu prižigajo božične lučke.
Wiktoria Gsiorovska, Poljakinja, ki bo diplomirala slovenistiko: »/…/ res ste zelo športen narod – vsi tečete ali hodite v hribe.« Tudi ona omenja čudno navado obuvanja copat v predsobi. Čudi se solati s kisom. Tako kot Sachina jo preseneča vsakotedensko romanje študentov v rodne kraje. »Vse večje zabave so čez teden, konec tedna je Ljubljana prazna.«
Adele Gray www.AdeleinSlovenia.wordpress.com se je pred 7 leti priselila iz Londona in lepo govori slovensko, težave ima le z gorenjščino. Vsak teden odkrije kak nov lep kotiček. Opaža pa agresivno vožnjo na cestah, tudi čakanje v vrstah Slovence vrže iz tira. »In največ pomena dajete izobrazbi. /…/ nisi kaj dosti vreden, če nimaš diplome.« V Angliji je spraševati o tem nevljudno, tu pa je »eno prvih vprašanj /…/Pri vas je veliko mladih z diplomami, ki nimajo kaj dosti izkušenj. /…/ otroci študirajo in potujejo po svetu. Ne vem, od kod jim denar.« Počasi spoznava, da je tu življenje dražje kot v Londonu, davki in prispevki so višji; motita jo politika in birokracija. »Vsakič, ko dobite novo vlado, dobite še kakšen nov davek, namesto da bi spodbujali gospodarstvo in privabljali vlagatelje /…/«
Goran Blažič, Hrvaška turistična skupnost v Sloveniji je najprej opazil, da so tu bolj disciplinirani in organizirani, tudi pri porabljanju denarja. »V Sloveniji se med tednom dela do poznih ur, medtem ko je konec tedna namenjen počitku, navadno aktivnostim v naravi.« Zaznal je preveliko kritičnost do lepot in naravnih značilnosti. Neredko srečaš Slovenca, ki o svoji deželi govori z negativnim prizvokom in raje našteva vse pomanjkljivosti kot prednosti. Navdušilo ga je, da se v 12 letih nikoli ni počutil manjvrednega, kar po njegovem dokazuje visoko stopnjo tolerantnosti in civiliziranosti. Hitro se je naučil jezika in dobiva komplimente.
Michaela Haberl Houška, Avstrijka, ki tukaj trži turizem če poldrugo desetletje, ugotavlja, da je za Slovence pomemben šport, identificirajo se z uspešnimi športniki in se s športom tudi radi samodokazujejo. Zdi se ji, da vsak drugi Ljubljančan teče maraton; trenirajo tudi ponoči. Pri otrocih je pogost tekmovalni šport, ples, nogomet, smučanje, tenis… Ob prihodu v Slovenijo (- okrog leta 2000, B.M.) ji je padlo v oči, da »mladi Slovenci dalj časa živijo pri starših in se pozneje odselijo. Svoj dom si pogosto ustvarijo v neposredni bližini, uredijo si podstrešje v hiši staršev ali kaj podobnega. Po značaju se mi zdijo Slovenci dokaj zadržani, saj potrebujejo nekaj časa, da se ti odprejo. Povsem drugačna zgodba pa je, kadar so v skupini in skupaj zapojejo »mi se mamo radi« ter nazdravijo s kozarčkom /…/«.

Slovenski kulturni prispevek človeštvu. J. Grgič, Delo, 6.1.2015
Na lestvici
The good Country Index (www.good.country.org ) je med 125 državami Slovenija na 17. (sedemnajstem) mestu.
Na vrhu so: Belgija, Nizozemska, Malta, Avstrija, Nemčija, Estonija, Irska, Češka, Danska, Luksemburg, 16. sta Poljska in Latvija, za nami Finska, Portugalska in Kanada.
Upoštevali so naslednje statistične podatke: izvoz ustvarjalnih dobrin v primerjavi z BDP, svoboda gibanja - število držav, kamor vstopamo brez vizuma in svoboda tiska.
Slovenija ima pestro arhitekturo, piše
Jožica Grgič, ponaša se s Plečnikom, tako kot Praga. Pričakujemo, da se bodo njegova dela uvrstila na seznam Unesca, kjer so že »Škocjanske jame, prazgodovinska kolišča okoli Alp in dediščina živega srebra v Idriji.«

Množica težav pred prelomnim letom. Z. Potič, Nedelo, 4.1.2015
Predsednik vlade je decembra dejal, da bo 2015 prelomno leto. Zoran Potič je izbral izzive, s katerimi se bo vlada spopadala za izhod iz krize:
(1) Stabilizacija javnih financ (primanjkljaj pod 30%, centralizacija javnih naročil, državna informatika v oblaku, upravljanje javnega premoženja. Zmanjšanje stroškov dela v javnem sektorju, regres za upokojence …)
(2)Privatizacija 15 državnih podjetij (Metrika, Fotona, Helios, Aerodrom Lj. in še Telekom…); peticija proti in peticija za privatizacijo.
(3) Reforma zdravstva (finančna vzdržnost);
(4) Plačni sistem v javnem sektorju (večja fleksibilnost, stimulacija dobrih, specifike poklicev);
(5) Varčevalci LB (poplačilo po razsodbi sodišča v Strasbourgu – 250 milijonov evrov glavnice+obresti);
(6) Arbitraža o meji s Hrvaško (razsodba arbitražnega sodišča, sredi leta).

Teme, ki bodo krojile svet v 2015. Nedelo, 4.1.2015
Pri
Graphic News so izbrali 12 območij sveta, kjer se bo dogajalo:
Evropa (levičarska vlada v Grčiji, možen izstop iz evra, moratorij odplačevanja dolgov).
Baltik (prisotnost ruske manjšine in vojske); Ukrajina (napredovanje upornikov, protiruske sankcije);
Izrael (volitve 17.3.); Sirija in Irak (islamska država ISIS, državljanska/medverska vojna); Iran (jedrski program);
Nigerija (volitve, širitev islamističnega ozemlja);
Kitajska (zahteve največjega svetovnega gospodarstva za širjenje pomorskega in zračnega prostora); Indija (neposredno izplačevanje subvencij za hrano in gorivo z biometrično bazo podatkov); Pakistan (talibani+ISIS); ZDA (tehnološka start-up podjetja in svetovni trgi);
Arktika (teritorialne zahteve Danske in velesil);

Neprijetna dejstva o enotnem patentu EU. B. Pretnar, Delo, 5.1.2015
Nekdanji direktor Urada RS za intelektualno lastnino
Bojan Pretnar (EF, FDV, FS UL) opozarja na slabosti sporazuma o evropskem patentu. Pred ratifikacijo bi bilo treba dobro pretehtati, čeprav je sporazum vabljiv, saj Ljubljano predvideva kot možni sedež arbitražnega centra za reševanje sporov.
Sporazum določa namesto dosedanjih nacionalnih patentov le enega za vse države EU in eno patentno sodišče. Nacionalna sodišča bi tako izgubila pristojnost za spore o kršitvah klasičnih evropskih patentov. Pravdanje pred enotnim sodiščem bo drago.
B. Pretnar priporoča odlaganje ratifikacije in posvetovanje o predlaganem sporazumu pri raznih institucijah (EPO, akademske ustanove), kar bi zaupali »diplomatsko spretnim strokovnjakom za evropsko patentno pravo«.

Berimo

Kraj, kjer imajo knjige že 150 let svoj varni dom. K. Željan, Delo. 6.1.2015
Leta 1863 (za časa Avstrije, B.M.) so v Ajdovščini tedanje nemško društvo
Leserverein preimenovali v Čitalnico. Pobudnik je bil Karel Lavrič, ki je tam poučeval slovenščino dvakrat na teden. Leta 1984 pa odprli Slovensko Čitavnico v Ajdovšni, od katere se je odcepilo društvo, Sloga in združilo nazaj v Edinost in dobilo leta 1905 ime po K. Lavriču. Sredi dvajsetih let 20. stol. so knjižnico ukinili (italijanski) fašisti, skupaj z drugimi 450 (štiristopetdesetimi) na Primorskem. Nekaj knjig so skrivaj prenesli na Lokavec, po drugi sv. vojni so se vrnile v Vipavo in leta 1968 je bila ustanovljena v Ajdovščini Lavričeva knjižnica.
Od 1993 je knjižnica v prenovljenem domu JLA.
Knjižnica hrani nekaj redkih starih del
npr. 5 zvezkov pridig Janeza Svetokriškega Sacrum promptuarium in Kmetijsko kemijo, to je notorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke (prav tako) domačina Matije Vertovca, iz leta 1848. (V Pogledih lahko najdete, da je avtor, tudi poznavalec vinoreje, navdahnil Prešerna za Zdravljico, B.M.)
Artur Lipovž, direktor, pravi: »Naša knjižnica je luč, ki osvetljuje prelomni čas, ko se je slovensko in primorsko ljudstvo oblikovalo kot narod.«
Knjižnica ima pestro dejavnost, razne dogodke (113 v letu 2014). V
www.ajd.sik.si »skrbijo za podatkovne baze in pomagajo ljudem vstopati v digitalno dobo«, piše Katja Željan. Danes ima knjižnica 162.000 enot, nekaj tudi v krajevnih knjižnicah v Vipavi, Podnanosu, Dobrovljah in v potujoči knjižnici. Že nekaj let v gradivo uvrščajo diplomske in raziskovalne naloge domačinov in različnih ustanov. (V Ajdovščini in Vipavi ima nekaj prostorov UNG. Domačini seveda študirajo in delajo tudi na drugih univerzah ipd. B.M.)

V blodnjaku. V. Sruk, Pisma, Dnevnik, 5.1.2015
Na pomembno vprašanje politične in družboslovne vednosti ljudi opozarja
Vlado Sruk (filozof). Pred 20 leti je na naslovno stran Leksikona politike dal narisati zlat blodnjak.
»Da, v politični praksi in teoriji človek kar pogosto zaide, /…/ zato naj bi se ljudje študijsko poglabljali v sodobno /…/ družboslovno tematiko«. Ne le tisti, ki se s tem poklicno ukvarjajo«, pač pa kar vsi državljani. Zato, »da jim njihovi politični voditelji ne bi zapravili, razprodali ukradli države in /…/ kar sodi zraven.«
Pred dvema desetletjema je upal, »da bomo svojo državo vzeli do kraja resno, da se bomo potrudili za njeno uspešnost in varnost.« Toda polagoma so »prevladale nezdrave ambicije, vsakršne zlorabe, nestrokovnost, nediscipliniranost, razkroj normalnih nravstvenih vrednot, birokratske težnje ipd.« V novi evropski domovini smo »še zmeraj majhni in nerazgledani prišleki.«
Četudi se že 60 čet ukvarja z družboslovjem se počuti v tem velikem »ekonomsko-političnem prostoru pogosto nebogljen prav tako kot kak začetnik /…/ Pa še /…/ procesi globalizacije ter vzpon kultur /…/ Kitajska, Indija, Latinska Amerika … Svet in vsi vidiki politike v njem so vse bolj – blodnjak, ki je tudi vedno bolj konflikten. /…/ Vsak dan prinaša spremembe, inovacije, premike…«
»V našem šolstvu in drugih institucijah smo hudo zanemarili družboslovno in politično usposabljanje novih rodov, čeprav /…/ situacija še nikoli prej ni bila tako zahtevna, kompleksna in dinamična.«
Pri osemdesetih se je zalotil, da zaostaja pri umevanju dogajanja, »da ne znam več ustrezno misliti in spregovoriti o njem. Pomoč je poiskal pri mlajšem kolegu publicistu in prebral njegove knjige: «
Zakaj življenje zasluži, da ga izgubimo (2012), Zima našega nezadovoljstva (2013) in Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014). Avtor Marcel Štefančič ml. obravnava: »dandanašnje orgije sodobnega imperializma in neokolonializma, i se bohoti po vsej Evropi; oblastništvo institucij finančnega kapitala, njegova diktatura; neoliberalistične kljukaste finte…«. To bralno »budnico« še posebej priporoča t.i. levičarjem.
V. Sruk je prepričan, »da se učiti in spoznavati vendarle splača, če že ne zaradi drugega, pa zaradi potrjevanja lastne osebnosti. Kako žalostno je gledati ljudi, ki paradirajo v javnem življenju, ob tem pa razodevajo popolno intelektualno revščino.« Povsem so se udomačili v blodnjaku in ne opazijo, da so v njem.

Janez Janša pogleduje daleč v preteklost. I. Bratož, Delo, 6.1.2015ŽRoman Noriško kraljestvo – Beli panter Janeza Janše ocenjuje Igor Bratož kot korektno žanrsko delo, interpretacija, literarizacija nekaterih zgodovinskih dejstev, »poskus osvetlitve nekega časa, ki lahko pojasni sedanjost«, kot je dejal avtor na predstavitvi knjige. Za to tematiko se je začel zanimati po simpoziju o etnogenezi Slovencev leta 2009.
(Op.
B.M. Ni jasno, za kateri simpozij gre – morda 7. medn.konf.: Izvor Evropejcev, Lj. junij 2009. Glej literaturo v: http://www.korenine.si/knige/star_slov_etnogeneza.pdf. )
Igor Bratož piše v svojem prikazu romana, da bi sicer nekateri interpreti v delu hoteli videti več ideologije »krvi in zemlje«. V sklepnem zgodovinskem orisu, ob ugotovitvi o izgubi samostojnosti kraljestva »se je avtorju zapisalo«, da so viharji zgodovine »rjuli nad gorami in ravnicami Norika. Prihajala in odhajala so nova plemena in ljudstva. Nekatera so pustila večje, druga manjše sledi v brazdah, posvečenih s krvjo častilcev boginje Noreje…« (citat I.B. iz romana J.J.).
Zgodbo avtor začne dve stoletji pred Kristusom, piše I. Bratuž, ko je 13 (pred)keltskih plemen ustanovilo kraljestvo z redno vojsko in popisuje Karnijca Lana, njegovo otroštvo in mladost, tudi vojaško šolanje v kraljestvu s prestolnico na Štalenski gori nad Gosposvetskim poljem. I. Bratuž označuje pisanje kot »szinkiewiczevsko, finžgarjevsko ali jalnovsko«, »domačijsko prizemljeno«. Avtor se »s strastjo »posveča vojaškim rečem tistega časa«. Gre za zgodovinski roman, z zgodovinskimi pojasnili avtorja in slovarčkom na koncu, viri in literaturo ter »za dobro mero še zemljevid iz časa rimskih provinc«, ki ga je našel v Trubarjevem antikvariatu.
Beli panter je prva v napovedanem nizu knjig, »ki bo zahtevnejše bralce pustil hladne, povprečnemu bralstvu pa utegne biti lep bralski zalogaj.«
(Op.: Glej tudi
http://sl.wikipedia.org/wiki/Nori%C5%A1ko_kraljestvo , http://iza.zrc-sazu.si/pdf/MSK_Noreia_2010.pdf in http://en.wikipedia.org/wiki/Noricum ter - o panterju - http://www.hervardi.com/crni_panter_slovenski_grb.php .
Prim. prve knjige avtorja:
Premiki in Okopi ter druga njegova dela. B.M.)

Učitelji

Šola mora prevzeti polno odgovornost. R. Ivelja, P. Mlakar, Dnevnik, 3.1.2015
V zadnjem času je bilo nekaj odmevnih primerov konfliktov v šoli (nasilništvo, mednacionalna trenja, porušeni odnosi…). Novinarki zastavljata vprašanja, ali »so učitelji strokovno dovolj podkovani, da so vselej sposobni zagovarjati svoje odločitve« in ali »se vzrok za napačna ravnanja učiteljev skriva v izbiri kandidatov za učiteljski poklic«.
Težava je, pišeta, da se za ta študij ne odločajo dijaki z najboljšim učnim uspehom, nekateri tudi z zadostnim uspehom na maturi. Na UP se vpisujejo tudi dijaki s poklicno maturo. Odklonjeni na PeF UL pa najdejo prostor na PeF UP.
Francka Mravlje, ravnateljica OŠ Poljčane meni, da bi morale pedagoške fakultete preverjati »tudi osebnostne lastnosti kandidatov, zlasti njihove vrednote – strast do dela z ljudmi, sočutnost, sposobnost kritičnega razmišljanja. /…/ Tisti, ki za vsako rešitev potrebuje »recept od zunaj«, se kasneje zagotovo ne bo mogel ukvarjati z 20 različnimi otroki v razredu.«
Podobo meni
Zdenka Zalokar Divjak, psihologinja. Ko je delala na PeF UP, »sem študente najbolje spoznala med opravljanjem obvezne prakse na taborih za otroke. /…/ nekateri so raje brskali po telefonu ali posedali s kavo v roki.« Študentom največkrat manjka zrelosti in širine življenjskih izkušenj, »ne znajo sami poprijeti za delo, biti strpni in potrpežljivi z otroki.« Sedanji učitelji so v povprečju dobri, meni, težava je le, »da zakonodaja ne dopušča, da bi se ravnatelji znebili učiteljev, ki niso kos svojemu poklicu.«
Barbara Japelj Pavešič, raziskovalna na ljubljanskem PI: »Nekaterih pomembnih stvari jih na fakulteti ne naučijo, kljub temu pa vsi pričakujejo, da jih bodo obvladali, denimo poučevanje otrok s posebnimi potrebami. Ko /…/ uvedemo neko spremembo v šolski sistem zelo pogosto zmanjka denarja za usposabljanje učiteljev. Ti se morajo nato znajti po svoje.« En teden izobraževanja na leto ne zadošča.
Raziskovalka se strinja s (tistimi) tujimi strokovnjaki, ki nasprotujejo temu, da bi od učitelja (t.j. od kandidatov za ta študij,
B.M.) zahtevali določene osebnostne lastnosti. Učiteljem manjka predvsem določenih znanj, meni. »Razsikave kažejo, da imajo otroci pri zahtevnejših predmetih, kot je matematika, najraje tiste učitelje, ki so dobri v tradicionalnem smislu, /…/ so zahtevni, strogi, pravični, da znajo pohvali, pograjati.«
Janez Krek, dekan PeF UL glede spopadanja z nasiljem v šoli pravi, da šola svoje odgovornosti ne sme zvrniti na učence ali starše. Skupaj z obojimi se mora dogovoriti za vzgojni načrt in temeljna pravila ter pričakovanja do učencev in staršev.« Vsako leto bi morali dogajanja na šoli analizirati, pripraviti ustrezne odgovore in z njimi jasno seznaniti učitelje, starše in učence. Ko gre kaj narobe, pa se je treba odzvati takoj, preden se odnosi do kraja zapletejo.«
Pomembno je, da imajo učitelji podporo vodstva šole, sicer se umikajo v pasivnost. Meni, da so učitelji za ravnanje v tovrstnih situacijah dovolj usposobljeni, dostopna jim je tudi pomoč specialistov. »Škriplje pa pri usklajevanju ukrepov in stališč na ravni šole«, ga na koncu povzameta avtorici.

Mladi, zdravniki, bolniki

Urban Iglič, mladi zdravnik. R. Ivelja, Dnevnik, 2.1.2015
Pripravnik na UKC Lj.
Urban Iglič se je za študij na MF UL odločil, ko so zdravnike čakale zagotovljene službe. Zdaj ni več tako, nič hudega, če ima le 900 evrov plače, in je delo naporno, pravi. »Imam vsaj službo. /…/ grozno je le, če starejši kolegi zaradi preobremenjenosti nimajo dovolj časa zate, ker so specializanti razumljeni predvsem kot poceni delovna sila…«.
Novinarka Ranka Ivelja se je z njim pogovarjala predvsem o študentskih praksah v tujini, ki dajo neprecenljive izkušnje.
(Pred diplomo v Ameriko?)
»Slovenski študentje imamo izjemno srečo, da lahko del prakse opravimo pri« kardiologu dr. Gregoriču, »izjemnem strokovnjaku in človeku, ki ne glede na svoj status dela od jutra do večera.« »Ko smo prišli ob pol sedmih /…/ je že operiral. Ko smo ob devetih zvečer izčrpani odhajali, je moral on »še nekaj urediti««. Njegov oddelek presadi toliko src kot Slovenija. Pogoji dela so seveda sanjski. Zdravnik si »za bolnika vzame uro in več, ukvarja se lahko le z medicino.« A do dobrega specialista je težje priti kot pri nas, imeti moraš drago zavarovanje. Tumor na možganih si lahko »privoščijo« le redki. V Novi Mehiki so bili študenti na urgenci priča žalostnim zgodbam, npr. dilemi bolnika s sladkorno, ki se je moral odločiti, ali bo plačeval zdravila ali šolnino za otroka. Pri nas ni tako. »Upam, da bo tako tudi ostalo.«
(Po diplomi v Afriko?)
Pet jih je v okviru sekcije tropske medicine za 3 mesece odpotovalo na tromejo med Ugando, Kongom in Ruando. Za potrebni denar za pot, opremo in zdravila so najprej organizirali koncerte, pisali prošnje sponzorjem, žicali starše, prijatelje. Zbrali so 12.000 evrov, hvala.
»Prva dva tedna je bilo zelo hudo. /…/ človeka prizadene, ko vidi trpečega otroka, obupne razmere. A ob napornem delu – včasih smo pregledali 70 pacientov na dan – zmanjka časa za čustva, razmere in standarde začneš dojemati kot normalne. /…/ »privadiš« se, da so otroci podhranjeni, da mnogi ne bodo videli šole ali si obuli čevljev. /…/daš nekaj, da bodo manj podhranjeni, oskrbiš rano, naravnaš zlomljen ud…«
Vzroke za take razmere »gre iskati v interesih multinacionalk in dediščini kolonialistov. Ti so Afričanom vsilili svoja merila in koncepte, niso jim dopustili razvoja. Zdaj pa si blažimo vest s humanitarnimi akcijami…«
(Mladi zdravniki odhajajo v tujino?)
»Ogromno mojih kolegov razmišlja o odhodu v tujino. Predvsem zaradi pogojev dela. Ponekod morajo starejši kolegi pregledati tudi po 60 ali 70 bolnikov na dan. To ni človeško.«

Etika, znanost, novinarstvo

Več etike v znanost. Delo, 11. decembra,
J. Kontler – Salamon, PP29, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
Na pismo (Delo, 20.12.), v katerem so
R. Šribar, U. Kraševec Opara in M. Bešter Rogač (Komisija za ženske v znanosti pri MIZŠ) reagirali na komentar J. Kontler – Salamon (Delo, 11.12.), v katerem navaja primer (domnevnega, B.M.) neetičnega ravnanja P. Mačka, državnega sekretarja MIZŠ.
Jasna Kontler – Salamon piše, da je nekaj dni pred 11.12.2014 dobila sporočilo T. Lah Turnšek, predsednice sveta RS za znanost in tehnologijo (prejšnje predsednice omenjene komisije), da je P. Maček zavrnil predlog, da bi na svetu obravnavali osnutek »novega raziskovalnega zakona, ki ga je v mandatu prejšnje vlade pripravila delovna skupina /…/ O. Luthra.« Prejšnji minister osnutka ni poslal v javno razpravo. Predsednica sveta je zapisala, piše J. Kontler Salamon, »da se ji taka odločitev ne zdi korektna.«
Na seji sveta (istega 11.12.) je P. Maček predstavil »nova izhodišča za omenjeni zakon« in komentatorko, kot piše, »javno obtožil, da sem v svojem članku o njem pisala neresnico«, le-ta pa mu je »tudi javno povedala«, da je samo komentirala, kar je napisala
T. Lah Turnšek. Ta je nato, »na moje presenečenje« (J.K.-S.) takrat in še večkrat pisno kasneje, »da je bilo njeno sporočilo namenjeno samo članom KOsRIS-a« (- »koordinacije« inštitutov, B.M.). T. Lah Turnšek je dodala, »da je vmes spremenila mnenje in da je »sekretar ravnal prav, ko ni dovolil obravnave osnutka«.
Na komentar je »nato prišel (ne)pričakovani odziv«(J.K.-S.), da namreč, kot so zapisale avtorice
R. Šribar, U. Kraševec Opara in M. Bešter Rogač, »odpira vprašanje etike v novinarstvu«, z vprašanjema: »Kaj želijo ti, ki vodstvo ministrstva obtožujejo neetičnosti?« in »kje v tej igri so kapitalski in statusni interesi, na ravni vodenja javnih raziskovalnih ustanov ali na strani marginaliziranih znanstvenic, ki smo že v preteklem mandatu odprle poglavje etike v znanosti in znanstvene odgovornosti.«
Ob tem
J. Kontler – Salamon dodaja vprašanje, »kje vidijo podpisane« njeno »povezavo z omenjenimi interesi?« Tudi sama je »pisala o problemih in dosežkih žensk v znanosti« /…/, zdaj »pa naj bi bila del nekakšne zarote proti njim?«
Za novo leto želi, »da naj kameleoni vseh vrst ne delajo kariere prek hrbtov novinarke, ki je vedno podpirala znanost, nikoli pa ne (vsaj zavestno) laži in licemerja.«

Pedagog

Zlati medaljon z listino prof. dr. Francu Pedičku.
H. Berčič, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
O slovesnosti na Fakulteti za šport (FŠ UL) v počastitev pokojnega Franceta Pedička piše profesor v pokoju
Herman Berčič. Pokojniku so (posthumno) za njegovo strokovno, pedagoško in raziskovalno delo na področju telesne kulture (športa) podelili najvišje priznanje fakultete.
France Pediček je bil izjemen pedagog, piše njegov študent, »ki nas je s svojim bogatim znanjem in s širšimi pedagoškimi, psihološkimi, filozofskimi in etičnimi razgledi vodil na področju telesne kulture oz. športa. /…/ Ves čas je antropološko utemeljeval razvoj pedagogike in tudi drugih strokovnih ter znanstvenih področij. /…/ Kot izvrsten in hkrati kritičen pedagog /…/ je posredoval svoja bogata znanja /…/ tudi študentom takratne višje in pozneje visoke šole za telesno kulturo v Ljubljani (- zdaj FŠ UL; bil je tudi predavatelj na odd. za pedagogiko FF UL,
B.M.)
»S študenti se je zlival v akademsko celoto, ki je takrat polno živela. Vedel je, da daje več kot je bil v vlogi univerzitetnega učitelja po službeni dolžnosti obvezen dajati. /…/ nenehno je študiral, luščil probleme in iskal odgovore na številna vprašanja, ki si jih je zastavljal sam, ali pa smo mu jih zastavljali študenti, spodbujeni k ustvarjalnemu in samostojnemu razmišljanju. Prav zaradi ustvarjalnega dialoga s študenti je bil spoštovan in cenjen.« Postavljal je teze in antiteze in študente »vodil k sintezi znanj in spoznanj. To je bila njegova popotnica za našo pot v življenje.«
(Op.:
F. Pediček je bil
»terminolog, pedagog in utemeljitelj šolske svetovalne službe« , »ki je področje pedagogike sprejemal kot zelo široko vedo, a so ga v nekdanjem enobarvnem političnem sistemu na silo odmaknili na obrobje.« Tako ga je opisal njegov sodelavec s fakultete Silvo Kristan v: Zagrizeni borec za pravilno terminologijo. E. Sečen, Dnevnik, 15.1.2013, povzetek tudi v teh Pogledih.
Zaradi nasprotovanja takratni politiki je moral v začetku 70-tih prejšnjega stoletja s FF UL na Pedagoški inštitut
www.pei.si. Leta 2005 je dobil Red zasluge za narod RS Franc Pediček »za življenjski prispevek k pedagogiki in demokratizaciji slovenske družbe ter utemeljevanju razumevanja pomena narodne identitete.«
Med mnogimi objavami omenimo le knjige
Pedagogika danes, Obzorja, Maribor, 1992; Moja hoja za pedagogiko, samozaložba, Lj., 2006; Iz vodnjaka spominov: moj življenjepis v zgodah polokroglih - glej T. Hojan, Šolska kronika, 2005/1. Eden zadnjih njegovih člankov je na http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=269 .
Glej monografijo o njegovem življenju in delu, s spomini sodobnikov:
Franc Pediček, slovenski pedagog. Ur. S. Šinkovec, Inštitut F. Pedička, DKPS, Jutro, Lj., 2013; delno dostopno na: http://www.dkps.si/storage/images/Vzgoja/vsebine/Franc_Pedicek_slovenski_pedagog_-_PRELISTAJMO.pdf . B.M.).

Filozof

Dr. Mladen Dolar, filozof. B. Mekina, Mladina, 2.1.2015
Njegov prijatelj iz ljubljanske lakanovske šole
Slavoj Žižek pravi zanj - v svojem stilu - »on NI idiot«, tako tudi izgleda in tako deluje, »a ne pustite se prevarati«. (Tudi na sliki B. Kranjca, za razliko od S.Ž. B.M.)
Borut Mekina, novinar tednika piše, da se Mladen Dolar ukvarja z najtežjimi vprašanji, ki prihajajo v modo, saj sij jih zastavlja celo predsednik vlade, ki rad filozofira o krizi morale in etike. Izšla je tudi njegova čitanka, s prispevki o filozofiji in kulturi.
Na vprašanje o filozofskih resnicah in velikih zgodbah odgovarja
Mladen Dolar kot hegeljanec, tako se sam označuje, da namreč pridemo do absolutne vednosti »samo skozi premislek vsakokratnega časa. /…/ Vse velike zgodbe /…/ se danes seveda vračajo. /…/ Okvir kapitalizma in liberalne demokracije, ki je določal zgodovino v zadnjih 200 letih, je prišel do nekega roba. /…/ ideja napredka /…/ proizvaja poleg napredka tudi nove in nove katastrofe. Dobro je, da se spet postavljajo velika vprašanja.« Filozofi nimajo enoznačnih odgovorov.«Nimamo nobenih vitrihov. Gre za skupni premislek, za misel, ki izrašča iz gneva.«
(Slika sveta, rdeča nit ?)
»Filozofija se je dejansko začela z nekakšnim programom holistične slike sveta.« Parmenidovo »eno in vse«, Nietzschejeva »metafizična vera /…/ filozofije«.
»Moja rdeča nit je temu naravnost nasprotna: tisto, kar pogojuje »vse« je razcep, razkol, negativnost, vpisana v samo bit. Podobno kot v antiki atomizem, Heraklit, »Descartes z zarezo
cogita«, Hegel, »Marx z razrednim antagonizmom, psihoanaliza z realnim, ki je v razcepu z bivajočim. /…/ ta ideja razkola je opredeljevala moje delo na različnih ravneh.«
(Psihoanaliza?)
»Psihoanaliza je v 20. stoletju pustila veliko sled v socialnem življenju. /…/ da je tradicionalna morala zgubila svojo veljavo, /…/ da je prišlo do svetovne revolucije in splošne liberalizacije«, čeprav Freud »nikoli ni mislil, da bo liberalizacija prinesla dokončno rešitev.«
(Občutki krivde, samoobtoževanje?)
M. Lazzarat piše o (zadolženem) človeku, ki je sam svoj podjetnik,
enterpreneur de soi. »Danes si kar naprej postavljen v vlogo podjetnika samega sebe, tvoja lastna individualnost je tvoje podjetje. Moraš jo znati dobro upravljati, vanjo investiraš, izobrazba je poslovna priložnost, denimo. Zadolžiš se, da se izobraziš in se plasiraš na tržišče. Dejansko si upravljavec svojih dolgov. (Op. B.M.: To še zlasti velja za ZDA in druge države, kjer študenti vzamejo posojila, da plačajo šolnino, nato pa vračajooooo…).
»Države so zadolžene, podjetja so zadolžena, posamezniki so zadolženi. Dolg je postal osnovna socialnoekonomska kategorija nadzora.«
(Izbira?)
»/…/ individualna svoboda nastopa vedno v nekem okviru. Izbiraš lahko med različnimi produkti v trgovini, nimaš pa možnosti izbirati okvira /…/ izbiraš lahko med trivialnimi in relativno nepomembnimi zadevami.«
(Seksualna revolucija 60-tih?)
Freuda napačno razumejo, da je bil za sprostitev seksualnosti. Njegov učenec W. Reich je imel v 30-tih program, t.i. gibanje Sex-Pol, in verjel da se bo z olajšavo ločitve zakona, kontracepcijo, seksualno vzgojo v šolah, dovoljenim splavom, homoseksualnostjo itd. »kapitalizem sesul, saj naj bi /…/ temeljil na libidinalni strukturi potlačitve.« Te točke so se v zahodnih državah realizirale, kapitalizem pa je še tu.
(V 2014, je Slovenija naredila korak naprej, smo svobodnejši?)
Hegel je rekel, da napredek uma ni napredek sreče, povzema slavnejšega filozofa M. Dolar. »Napredek prir svobodi obenem tudi zaostruje napredovanje nesvobode, to protislovje smo živeli zadnjih 200 let. Kar zadeva Slovenijo, pa smo po tem, ko smo postali samostojni, v zadnjih 25 letih storili marsikaj, da bi pridobljeno samostojnost izgubili.«
(Nacionalni interes, podjetja?)
V času osovraženega socializma smo »širili svoje nacionalno bogastvo, ustanavljali velika podjetja in imeli ambiciozne projekte /…/ »s kapitalizmom, ki naj bi dal nov razmah ekonomskemu razvoju«, pa se je začelo ropanje, propad in razprodaja, /…/ zafrčkali smo velik del ekonomije.« Rešitve za te probleme, kot je »ukinitev davčnih oaz, /…/ progresivni, globalni davek na dobičke, so možne le na globalni ravni. Tako politično restrukturiranje pa je v sedanjih okvirih nezamisljivo. To je poanta Pikettyjeve knjige.
(Je napadena nacionalna država?)
»A nismo sami. To /…/ se dogaja /…/ s Ciprom, Grčijo, Španijo. /…/ oblika finančne kolonizacije dela evropskih dežel, /…/ simptom, širših razmerij.« Da ne znamo pogledati širše, je naša krivda. »Naši predniki so se lahko v nekaj desetletjih socializma lotevali velikih projektov, kot so IJS, UKC, CD itd., celo socializem, ki je bil domnevno postavljen na nerealne temelje, se je izkazal za veliko bolj realističnega, kar dokazuje, da je mogoča drugačna pot.«
(Privatizacija - kompradorstvo, kolaboracija elite?)
Naša elita »po osamosvojitvi ni bila zmožna strateškega premisleka«, pravi M. Dolar, in tudi brez omenjenih besed na k. naj bi »razumeli, zakaj je prva vlada J. Janše v zgolj 4 letih javni in zasebni dolg dvignila za 15 milijard«, in kasnejša ravnanja B. Pahorja in A. Bratušek, ki nista znala zastaviti drugačne politike. Do krize ni prišlo, ker je bila socialna država prevelika, meni.
»Socialna država ni povzročila krize, povzročilo jo je popolnoma neodgovorno delovanje neoliberalnega modela zasebnega kapitala, ki mu je uspelo po tem svoje izgube socializirati.«
(Neoliberalizem?)
»…je …zmagal…« z Blairom. Neoliberalizem je zmagal, ko je v V. Britaniji na oblast prišla levica, ki ni bila zmožna ponuditi druge paradigme, ampak je z milejšimi potezami delovala znotraj iste zgodbe. /…/ Bratuškova pa je nazadnje predstavljala le neoliberalizem s človeškim obrazom.«
(Cerar?)
Zmagal je na volitvah brez političnega programa, »zgolj s floskulami, moralo, načelnim obsojanjem korupcije, poudarjanjem etičnih vrednot ipd.« Dobro pa je, »da smo dobili nekaj politične stabilnosti, nekaj časa za razmislek /…/«.
(Desnica?)
»… bi se morala seveda nehati ukvarjati z osebo J. Janše in njegovimi fantazmami.« J.J. je »še zadnji preostanek prejšnjega režima. Spomnite se, kako je v času osamosvajanja delovala /…/ JLA. Ves čas je iskala, kdo stoji zadaj. Češ /…/ za tem stoji neka organizirana sila /…/je bila JLA prepričana, da za /…/Novo revijo, Mladino, za družbenimi gibanji, za množičnimi manifestacijami, dejansko stoji M. Kučan. In zdaj /…/ se Janša kot JLA sprašuje isto /…/ in ponuja isti odgovor, namreč /…/n.«
(Pohlep, skromnost, skopost?)
»Gibanje Zavzemimo Wall Street je bilo kratke sape mdr. zaradi naivnosti, veliko večje naivnosti, kot je bila v študentskih revoltih v 60-tih in 70-tih. /…/ veliko moraliziranja, pohlep je grozna stvar, 1% proti 99% itd., ni bilo ne političnega razmišljanja, ne organizacije. Nasproti /…/ je Marx vse čas vztrajal, da je kapitalist zanimiv le kot personifikacija.« To je M. Dolarja zanimalo v njegovi (ne Marxovi,
B.M.) knjigi o skoposti, kot »libidinalni ekonomiji« kapitalizma.
(Ekonomija?)
Aristotel je postavil nasproti dve vrsti ekonomije:
(1) »naravno« (
oikos), ekonomijo po meri človekovih potreb, v kateri ljudje proizvajajo, da zaslužijo denar in kupijo, kar potrebujejo za preživetje,
(2) bogatenje (krematistika), namenjeno samemu sebi, ko denar investiraš v blago, da bi dobil več denarja.
Skupaj s Platonom se je zavzemal za (1) in bil proti (2) »nenaravnim« izrastkom.
M. Dolar pravi, da smo »šele z buržoazno družbo /…/ dobili sistem, v katerem je postala tržna ekonomija merilo za vse. /…/ A politika /…/ si za izhodišče ne more jemati le trga.«
Kot je iluzija »nesprijena« tržna ekonomija, »tako je na drugi strani iluzija, da je trg neka avtonomna realnost, ki bo nazadnje pravično poskrbela za vse, če ji le pustimo prosti razmah. Zaostreno rečeno, trg ne obstaja, vedno je politično uokvirjen, zato Marx govori o politični ekonomiji.«
(Internet?
Res se z njim »vzpostavlja paralelna ekonomija, ki ni e. denarja, ampak e. deljenja
sharing«, a obenem »smo s tem privolili tudi v tako masivne sisteme nadzora kot nikoli prej.« Internetna skupnost še ni vrtiček komunizma.
(Komunizem?)
Ponovna »vzpostavitev tega horizonta« lahko »temelji le na neprizanesljivi kritiki režimov, ki so se z njim legitimirali v 20. stoletju. /…/moramo sami biti zmožni bolje kritizirati te režime, kot je bila kadarkoli tega zmožna desnica ali liberalci.«
(Moderna, razsvetljenstvo?)
»… je dediščina, ki se ji ne moremo odpovedati. /…/ je razcepljena in mnogolika. Liberalna demokracija, kapitalizem, parlamentarizem, človekove pravice /…/ tudi Marx in Freuda« (- Sigi. in Anna?, a bolj verjetno eden od tistih spodrsljajčkov…,
B.M.) »sta njegova dediča /…«. Treba je, naroča M. Dolar, »vztrajati pri tem, kar je Kant imenoval javna raba uma, /…/ ki presega okvire institucij, nacionalnosti, držav, interneta.« Seveda »potrebujemo institucije in državo, ki bi bila na ravni svojega pojma.«
Zmota levice je bila, »da ni imela teorije države, ampak jo je videla kot nasprotnika, ki ga je treba odpraviti. Potrebujemo univerzo, ki bi bila na ravni tega pojma, saj je to, kar je naredila bolonjska reforma z našimi univerzami, razgradnja vednosti v imenu t.i. družbe znanja. Po drugi strani pa javna raba uma pomeni, da delujemo še na ravni neke skupnosti, v kateri ni hierarhij in ki se povezuje
extra murus, prek zidov. Šele tako lahko govorimo o javnosti in politiki.«

Ekonomisti

Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo? Delo, 6. decembra.
F. Blaznik, PP29, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
Odziva na članek, v katerem
Jože P. Damijan niza ideje znanih ekonomistov, tudi nobelovca Eugena Fama. Čeprav piše ironično, pa »na trenutke ni povsem jasno, kakšen je avtorjev dejanski odnos do »sijajnih« zamisli novodobnih ekonomistov, meni Ferdinand Blaznik.
»Članek /…/ operira s kategorijo racionalnega posameznika z racionalnimi pričakovanju, ki /…/ vpliva na racionalne trge dobrin, /…/ makroekonomijo, ki se obnaša racionalno in predvidljivo.« Bralec nato kritično prikaže ideje in prakso t.i. neoliberalizma in navede dela naših drugače mislečih ekonomistov:
»Očitno je, da celotna filozofija varčevanja zgolj uničevalno skuša preferirati interes kapitala. Tisti, ki smo leta brali Denar in kredit dr. Pokorna, Uvod v politično ekonomijo in Alternativno ekonomsko politiko dr. Bajta, Razvoj ekonomske misli dr. Šoškića, kakšno knjigo dr. Černeta, Mencingerja in drugih naših nestorjev klasične ekonomske misli ter pronicljive članke Gospodarskih gibanj, pač ne verjamemo neznosno iracionalnim tezam o racionalnem posamezniku. Saj ga ni bilo nikjer, ko je vsa zahodna ekonomija zdrsnila v nenapovedano in globoko krizo; niti ko je naša neoliberalna makroekonomija mladoekonomistov utirala z močno podporo novopravnikov dolg nabor (po pritiskih EU) /…/ uničevalnih ukrepov, ki do /videli stabilizacijske možnosti v /…/ krčenju socialnih pravic in varčevanju znotraj javnega sektorja.«

Slavni francoski kritik sodobnega kapitalizma zavrnil odlikovanje.
M. Šorl, Dnevnik, 3.1.2015
Avtor uspešnice
Kapital v 21. stoletju Thomas Pikety je potem, ko ga je vlada predlagala za imenovanje za viteza legije časti dejal: »Zavračam to imenovanje, saj ne verjamem, da bi vlada lahko presojala, kdo je primeren za odlikovanje«, javlja France Press. »Za vlado bi bilo bolje, da bi se posvetila spodbujanju gospodarske rasti v Franciji in Evropi.«
Tako je pokazal, da se ne strinja z (improvizirano, kot pravi) gospodarsko politiko vlade v državi, kjer brezposelnost raste, proračunski primanjkljaj pa ostaja 4,5% BDP. T. Pikety v svoji knjigi svari pred večanjem socialnih razlik in zahteva večjo obdavčitev bogatih. Desničarji ga imajo za levičarja, vladajoči socialisti, ki jih je pred volitvami podpiral, pa ga ne marajo.

Politiki

Zgodovina leta 2014. T. Troha, Dnevnik, 5.1.2015
V svojem komentarju je
Tadej Troha med že pozabljene uvrstil nekaj naših politikov (in eno političarko). Koliko v političnem smislu pomenijo F. But, R. Žerjav ali D.S. Černjak? Kdo se še spomni prigode iz leta 2014, »ko je I. Lukšič A. Bratušek preprečil imenovanje I. Šoltesa za ministra za zdravje«. Res zadnja dva sedita v (slovenskem, evropskem) parlamentu, a politično štejeta toliko kot prvi trije, meni.
»Leta 2014 se sicer ni zgodila revolucija, še več, videti je, da se ni zgodilo prav nič bistvenega«, a vseeno se zadnji trije »zdijo kot prikazni iz davno minulega sveta: »tedanja preteklost (Lukšič) in sedanjost (Bratušek), /…/tedanja prihodnost (Šoltes)«. Nebistveno je, da si je »Lukšič svojo usodo skuhal sam«, da je A. Bratušek padla zaradi obračuna z Jankovičem in potonila na komisarskem zaslišanju, »verjamem-v-Šoltesa« pa se je razblinil na TV soočenjih za EU volitve.
Vtis je, da je pozaba politikov pri nas nekaj samoumevnega, meni.
»Pa ni. Dveh politikov se ne bomo znebili nikoli, pa naj počneta, kar želita.«
Prvi pridiga, da se je zgodovina začela leta '90, da takrat naši vojaki niso imeli zvezd in da še nimamo prave Slovenije, zato so edini pristni državljani »vztrajniki«.
Drugi »brez prvega ne more« in pridiga vsem, ki mislimo, da bi Slovenija lahko delovala tudi brez prvega. Ta, gre za »predsednika republike«, meni, da se bo leto merilo po tem »ali bomo naslednjega decembra zmožni dokončne sprave v Kočevski Reki«, piše komentator in sklene, da »se je, skratka, leto končalo z redukcijo države na odnos med Janšo in Pahorjem«.
Je pa še en akter, jasno, Miro Cerar. Na volitvah je »nastopil kot personifikacija apolitičnega volivca«, saj so volivci želeli »voliti nič politike«, zgolj tehničnega koordinatorja »med vsebinami, ki jih ponujajo zares bistvene, torej mednarodne finance – s čimer bomo /…/ odrešeni napornega /…/ izumljanja lastnih kurzov.«
»Ker imamo njega, lahko še malo meditiramo« v »državnopsihološki krizi, ki jo lahko ozdravimo zgolj s pridigarsko avtosugestijo«, ki ji moramo »pustiti ves čas, ki ga potrebuje.«
»Prepustimo pobudo njemu in njim«. Dejal je nedavno: »Politika mora /…/ kazati smer in dajati zgled. Drugi pa nas morate – seveda tudi kritično – spodbujati in z nami sodelovati.«
»In resnično«, končuje komentator, »dlje ko bomo pristajali na »morate«,/…/ bolj bo leto 2014 postajalo zgodovinsko.«

Dom in svet

Pesnikovo 40. nadstropje. B. Jež, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
Ob slovesu pesnika Tomaža Šalamuna piše
Boris Jež, da gre za »še en del pogreba od dobrih starih časov – od 60-tih let, ko smo imeli Beatle, Luno, Apollo, protestništvo, študentske revolte itd. /…/Moj pokojni oče, tedaj direktor Primorskih novic, je v 60-tih redno prinašal domov Mladino; zaprl je vhodna vrata, bruhnil v smeh, potem pa nam bral Šalamuna. Recimo Muca fuka. Oprostite, ampak v tem je bilo tedaj nekaj subverzivnega, čeprav nismo natančno doumevali, kaj. To je bil čas Beatlov in mrzličnih priprav za ekspedicijo na luno. Slovenija je bila v času Kavčiča in neke intelektualne modernosti, ki je močno prekašala sedanjo političnost, pravzaprav prazno spolitiziranost.
Op.
B.M.:
O dveh pesnikih in njunih različnih ocenah tistih časov:
T. Šalamun (1941-2014) je leta 1960 začel študirati na FF UL umetnostno zgodovino in zgodovino, leta 1963 je objavil prve pesmi v Perspektivah (Duma), po Pokru (1966) je skoraj vsako leto izdal pesniško zbirko. Sodeloval je v skupini OHO, skupaj z bratom Andražem idr. Leta 1969 se je zaposlil v ljubljanski Moderni galeriji, 1971 je postal asistent na ALU UL, 1970 je bil povabljeni na MoMa v New Yorku, bil tam tisto leto jugoslovanski kulturni ataše (B. Jež ga je verjetno obiskal takrat), nato delal na univ. v Iovi (1971-72 in kasneje na univ. Pittsburgh (2005-2007). Za člana SAZU je bil izvoljen 2005. Glej še par povzetkov v teh Pogledih. Viri: http://en.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0alamun in http://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_%C5%A0alamun .
T. Šalamon je »otrok« zgodnjih šestdesetih, udeležen torej v gibanjih kritičnih kulturnikov in študentov okoli 1963/1964, v časih, ki jih nekoliko odriva kasnejša generacija »šestdesetosmašev«, ki pa s/m/o doživeli svoje dni med 1969 in 1971, natančneje aprila in maja 1971, ko s/m/o se usedli na Aškerčevo, korakali po Titovi in konec maja zasedli še filofaks. Glej: Čelik, P. Policija, demonstracije, oblast, Lj. 1994; Študentsko gibanje 1968-1972, Krt, Lj., 1982; Mihevc; B.: Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2008; in tam navedeno literaturo.
A. Debeljak (*1961) je diplomiral primerjalno književnost na FF UL leta 1985, nato je bil do 1988 urednik Problemov, študiral na več univerzah v ZDA, doktoriral na Siracusi v NY (1989 ali 1993), se zaposlil na FDV UL, kjer je postal 1999 izredni profesor. Par povzetkov njegovih člankov je v teh Pogledih. Primerjaj delno različne podatke v: http://sl.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_Debeljak in http://en.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_Debeljak .
A. Debeljak je bil udeležen v gibanjih v osemdesetih letih 20. stol. in ima torej različne izkušnje kot T. Šalamun. Morda se zato njuni oceni stanja pri nas leta 1999 tako razlikujeta.

Nemo propheta in patria* na kvadrat. B. Šuligoj, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
»*Nihče ni prerok na domačih tleh« je naslovil
Boris Šuligoj pogovore z nekaj našimi ustvarjalci in poznavalci, ki so se uveljavili v tujini, »dokazali v svetu«.
Nekateri že skoraj milijarderji, športniki prvaki, »naši znanstveniki vse bliže nobelu«, kaplje slovenske krvi v vesolju, nekateri zdravniki bogovi. »Skratka zelo nadarjen in učinkovit narod. Samo nekaj mu manjka.«
Sreče, pameti, samozavesti, organiziranosti, širine, poguma, skromnosti, pokončnosti, vztrajnosti? »Krivec za neizkoriščen nadpovprečni kadrovski potencial je politika.«
»Kaj so nam o teh dilemah, o sojih izkušnjah in pogledih povedali povabljeni?«
Borut Pahor, pisatelj iz Trsta:
»Razdvojenost je največja slovenska hiba, je tisto, kar nas vsak dan pokopava. /…/ Danes je samo egoizem posameznika, /…/ strank, /…/ tistih, ki so si nagrabili dovolj, da lahko živijo. /…/ Če bi hoteli pomagati slovenskemu narodu pri reševanju države, bi to lahko dosegli samo z enim: s sporazumom o enotnosti. /…/ Da se zberejo odgovorni in rečejo: od danes se glede temeljnih državnih vprašanj ne bomo več ločevali.«
Igor Gregorič, zdravnik, Houston:
»Država je še mlada, potencial ima, smo pridni in delavni, ne znamo pa se organizirati in voditi. /…/ ker nam stoletja ni bilo treba, vodili so nas drugi. /…/ Tudi na področju medicine je /…/ učinek slabši zaradi neustrezne organiziranosti. /…/ Dolge čakalne vrste, dolgotrajne gradnje /…/ Aparature večinoma zastarele. /…/ niso izkoriščene, /…/ zaradi organizacije dela. Finančno je težko priti do novih investicij /…/Tu in tam se pojavi kak članek ali predavanje slovenskih zdravnikov. /…/
Slovenska medicina ni na evropski ravni, čeprav nekateri menijo, da je. /…/ Po eni strani manjka vsaj 400 zdravnikov, po drugi pa govorijo, da jih je 400 brezposelnih. /…/ Zdravniki so izobraženi in ambiciozni, vendar teh individualnih sposobnosti ne morejo v celoti izkoristiti /…/
Če bi dobil priložnost, bi /…/ poskrbel za privatizacijo medicine, ki bi postala konkurenčna državni, odpravil bi koncesije (ali si zasebnik, ali delaš v državnem zavodu)/…/ prestrukturiral zavod za zdravstveno varstvo in postavil vsaj par zavarovalnih družb /…/ V Sloveniji so človeški viri izjemen potencial, pomanjkanje denarja in politična atmosfera pa delujeta negativno.««
Joc Pečečnik, Interblock, dela v Las Vegasu:
»V Sloveniji nemalokrat živimo z utvaro, da /…/ se vsa evropska intelektualna kultura vrti okoli nas, /…/ čeprav nas v resnici nihče ne opazi. Mladi naredijo vse, kar se od njih zahteva, zgodi se pa nič. Družba jih enostavno zavrže, kot smeti. /…/ Bežijo v tujino, iz razočaranja. Nikoli več se ne bodo vrnili.
V Sloveniji je preveč tistih, ki mislijo, da imajo posebne pravice izkoriščati državo /…/ Veliko denarja se nekontrolirano porabi za zamegljene namene. /…/ Primerjajte finance, o katerih so se pogajali sindikati, z zneski, ki jih bomo zapravili za TEŠ. To je smešno. Mi imamo tako prijazne sindikate, da bi jim, če bi jaz vodil državo, lahko v eni minuti zaprl usta, saj bi jim lahko dal vse, kar zahtevajo – to je minimum človeške eksistence. Policisti, gasilci, zdravniki, medicinske sestre, učitelji … so stalno na tapeti, a prav oni predstavljajo ogledalo naše družbe, in merijo njeno socialno raven. /…/
»Arso je problem te države. /…/ gradi si novo stavbo, ker so zaposlili preveč ljudi /…/ Na tisoče projektov stoji./…/ Pri bežigrajskem stadionu so ubili sanje 800 mladim ljudem, ki bi tam dobili službo.«
»Slovenci vedno izbiramo nove barbike in verjamemo vsakemu /…/Nihče ni rekel, če me izvolite /…/ bom zvišal standard, takšno bo šolstvo, kultura, zdravstvo, takšne bodo javne službe in toliko bo denarja za socialne transfere.«
Robert Lešnik, Exterior Design Mercedez-Benz, Stuttgart:
»V tujino sem odšel, da bi študiral oblikovanje in kasneje z diplomo v žepu našel službo v avtomobilski industriji. Vseeno je bilo, kje. /…/ Velika prednost današnjega časa in okolja /…/ je, da so nam meje odprte in možnosti /…/ tako rekoč neomejene. Od vsakega posameznika je odvisno /…/ kako bo izkoristil te možnosti. V Sloveniji imam /…/ občutek, da se jih velika večina /…/ne upa pogledati čez rob krožnika oz. meje. /…/ Dokler se bom poklicno ukvarjal z oblikovanjem avtomobilov /…/ ne vidim možnosti za vrnitev v Slovenijo.«
Anže Slokar, astrofizik, Brookhaven, Upton, NY:
»Kje človek konča v znanstveni karieri, je odvisno od /…/ tega, kje so sploh odprta mesta na določenem področju, /…/ centri za izbrano področje, saj /…/ ni mogoče, da bi vse univerze pokrivale vsa področja, do osebnih razlogov, kot so jezikovne preference, partnerjeva služba ipd. V vsakem primeru je domovina faktor, ampak še zdaleč ne med najbolj važnimi.
Mislim, da se Slovenija po nepotrebnem obremenjuje z majhnostjo in nepomembnostjo, kar se odraža v nenehnem samoizpraševanju o svoji vrednosti. /…/ V grobem Sloveniji nič ne manjka. Življenjski standard je bistveno višji, kot si ljudje doma domišljajo in kot bi sklepali iz /…/ BDP«, ki »ne poda celostne slike dejanske kakovosti življenja.«
»Predvsem bi morali povečati neodvisnost treh vej oblasti, zmanjšati korupcijo, zmanjšati davke in hkrati utajo davkov, preprečiti dodaten razpad zdravstvenega sistema«, saj je izkusil ameriško zdravstvo, »izenačiti delovne razmere v javnem, in privatnem sektorju in odpreti vrata za imigracijo visoko kvalificirane delovne sile. In predvsem nehati jamrati. Ampak za to res ne potrebujete nasvetov iz tujine.«

Evropejci niso nezadovoljni z demokracijo, ampak z vladami, zato iščejo alternative.
Z. Potič, Sobotna priloga, Delo, 3.1.2015
Politolog
Hans-Dieter Klingemann, raziskovalni družboslovni center v Berlinu,častni senator UL, je obiskal svoje kolege na Centru za raziskovanje javnega mnenja FDV UL. V daljšem pogovoru je o tranziciji, administraciji, lustraciji in sodobni demokraciji dejal:
»«Razvoj vzhodnoevropskih držav potrjuje, da je mogoče preoblikovati ekonomski sistem v liberalno tržno gospodarstvo in da je enopartijski avtokratičen sistem mogoče razviti v demokratično soočanje političnih strank. Vse to je mogoče storiti, a je drago. Nemčija se je po 2. sv. vojni znašla pred velikim izzivom, kaj storiti s staro administracijo, ki je služila v nacistični Nemčiji. S podobnim problemom so se srečevale tudi druge države, ki so spremenili družbeni sistem. Administracije v avtarkičnih družbah so /…/ povsod podpirale režim. Če jih zamenjaš čez noč, tvegaš, da se ves sistem sesuje v prah. Zato izkušnje učijo, da traja cele generacije, preden se administrativni aparat na novo socializira. Popoln umik starih »kadrov« ni smiseln, saj se ljudje prilagajajo razmeram in političnim sistemom, ker si želijo preživeti. Če bi jaz odraščal v komunističnem sistemu, bi se zagotovo prilagodil, ker bi hotel preživeti, /…/ velika večina ljudi niso heroji, ampak se enostavno prilagodijo.«
V Turingiji (na vzhodu Nemčije) so nedavno oblast prevzeli Levi (Die Linke), socialdemokrati in Zeleni in sprožila se je debata, »ali je bilo mogoče spodobno živeti tudi v avtokratičnem političnem sistemu pod komunisti. Nekdanji komunistični funkcionarji in navadni ljudje enostavno pravijo, da so se trudili po svojih močeh živeti, da niso imeli vpliva na režim.«
(Je rešitev lustracija?)
»Splošnega in enostavnega odgovora na to ni. Lustracija mora biti zelo omejena, denimo na tiste, ki o zapirali nedolžne ljudi ali jim kako drugače kratili človekove pravice.« Z novimi generacijami se stvari spreminjajo, pravi H.D. Klingemann.
(Demokracija in digitalizacija?)
Vsekakor imajo komunikacijske prakse velik mobilizacijski potencial, pravi. Npr. »demonstracije, ko je mogoče določeno temo hitro spraviti na socialna omrežja, prek katerih se lahko mobilizira veliko ljudi. /…/ Novi komunikacijski kanali dopolnjujejo politične procese, ki obstajajo, jih ne nadomeščajo. /…/ Včasih so politične stranke ali sindikati sklicali demonstracije le ob določenih datumih, recimo 1. maja. Kot politični dejavnik imaš danes veliko več možnosti za mobilizacijo, seveda, če si pri tem spreten. Po eni strani imajo ljudje več možnosti za izražanje svojih stališč, po drugi pa digitalna doba predstavlja določeno oviro. /…/ Mobilizacija je res lahko hitra, a temu običajno ne sledi strukturirana organizacija, ki bi bila sposobna implementirati zahteve nezadovoljnih ljudi. To je lahko frustrirajoče, zato lahko zaupanje v nove obraze splahni. Na drugi strani tudi stare stranke uporabljajo nova komunikacijska sredstva, ki mobilizirajo, in lahko zaradi izkušenj določene stvari tudi izpeljejo, zato bi lahko pri ljudeh vzbujale več zaupanja.«

2014 v ospredju.
Ljubezen
. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 2.1.2015
Leto je bilo lepo in grdo obenem, meni novinar
Uroš Škerl Kramberger in začenja z lepim. Navaja pogovor v novem raziskovalnem centru F. Pregla, prvega Nobelovca naših korenin: »Zgradili smo hišo in kupili instrumente. /…/Slovenskega proračuna nismo obremenili, tako da smo mirni. Ali s slovenske perspektive kvarimo sliko brezupa? Najbrž jo.« Njegov inštitut (KI) ima mikroskop, s katerim proučujejo posamezne atome, iz živih celic so sestavili računalnik. Slovenska znanost nam odpira pot v prihodnost.
In nadaljuje z grdim: »Zaključek leta je
Janku Jamniku vzel pravico do prihodnosti. Človeško telo je zadnji branik naše človečnosti. Vsak umor družbi vzame dostojanstvo.«
Z vprašanjem, kam družba pada, ko pada, se je novinar obrnil na beograjskega filozofa profesorja
Aleksandra Fatića. Odgovor je starodaven:«Kriza in brezposelnost povzročita zoženje družbene zavesti. Ljudem postane vseeno, kaj se dogaja drugim, vse dokler to ni kdo, ki nam je osebno blizu. Tako se zmanjšuje raven medsebojnega zaupanja in družba drsi v tisto »naravno stanje«, ko je »človek človeku volk«, kot pravi T. Hobbes.
Novinar
Uroš Škerl Kramberger nadaljuje s temnimi barvami: »Deli družbe, ki so bili še pred nekaj leti izjemno perspektivni, čutijo fizično bolečino. /…/ Vsak četrti mladi človek med 20 in 30 letom starosti je v Sloveniji brez dela.« (Op.: Od teh jih menda polovica študira, med njimi mnogi delajo preko ŠS? B.M.) »Brezposelni so mladi brez dokončane izobrazbe, ki v izobraževanju ne vidijo perspektive. Brezposelni so namreč tudi diplomanti, magistri in mladi doktorji. Če že niso povsem brezposelni, pa niso zaposleni. Njihovo delo je podcenjeno in negotovo. Ne delajo tistega, za kar jih je država izšolala.«
»V Sloveniji so leto 2013 zaznamovali protesti, ki so se začeli z nasiljem. Kazalo je slabo, a iztekli so se srečno. Ljudje so ohranili človečnost. Letos se je »paradigma« z ulic prevedla v politiko. Retorika nove politike je milejša od prejšnjih«, a jo razgaljajo odgovori na vprašanja, katera podjetja smo/bomo prodali, piše ob koncu komentator. Nad »moralnimi zakoni stoji zakon močnejšega, ki se izvaja nad državami /…/ Nekoč je Slovenija govorila o politični suverenosti. Danes je suverenost le še v rokah ljudi. Ljudje so tisti, ki lahko pokvarijo sliko brezupa. To bo naše novo leto.«

Igor Grdina
, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
Lani so bile situacije protejske narave,
jutri bo nov dan (S.O'Hara in M. Kučan). Izgubljena vera preide »vedno v utvar polno praznoverje. Zato namesto morale vselej (za)vladajo moralisti – /…/ zmagoslavje nemorale.«
Tomaž Mastnak
, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»Zahod: totalitaristična prekretnica. Vseobsežni nadzor, ki ga sprejemamo. Politične alternative zaprte. Mediji:
Gleichschaltung. /…/nacisti v vladi evropske države« (Ukrajine? B.M.)«Transatlantski trgovinski sporazum največja grožnja. Slovenija: vse veje oblasti kompromitirane; obsojenec v parlamentu; politična justica (US); nova vlada poglablja naš kolonialni položaj; /…/ Slovenija v OZN noče obsoditi nacizma. Za konec abotni premierov govor.«
Tadej Troha, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»/…/ Ko je sedanjost prevzel žlahtni desničar, ki je v utelešenju prazne obljube nadomestil Šoltesa, ima prihodnost 3 možnosti: morda bo prihodnost on sam, /…/ morda tudi ZL, a bati se je, da bo prihodnost sestopila v še bolj daljno preteklost – v novo življenje Janše in Pahorja. /…/«
Črt Kostevc, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»/…/, ko je gospodarska rast našla nas, /…/Njen obisk je, poleg mednarodnih institucij, ki nam »blagohotno« posojajo denar, presenetil predvsem snovalce /…/ gospodarske politike. /…/ je šele postalo jasno, kakšno srečo smo imeli. Kriki navdušenja iz pilotske kabine /…/ pač ne vlivajo zaupanja.«
Aleš Čar, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»Izvolili smo nove evropske poslance, nov državni zbor (z zapornikom vred), nove župane, dočakali /…/ nadškofa. /…/ Smo zadovoljni z lastnim portretom v zrcalu /…/?« V njem se »skriva več naše lastne nemoči, kot krivde drugih.«
Janez Pipan, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»Slovenija nima več političnih elit, ki bi bile sposobne izreči besedo javnega slovesa ob smrti dveh velikih pesnikov, K. Kovača in T. Šalamuna, pa še koga /…/« (Dodajam vsaj J. Toporišiča, slovenista.
B.M.) Svoje življenje meri/m po »letih, dnevih ali samo trenutkih, ki mi jih je uspelo smiselno živeti. Takšnih trenutkov je bilo v letu 2014 kar veliko, zato kljub vsemu veselega srca kličem: Slava mu!«
Kultura 2014 skozi izjave
. Od navidezne svobode do ananasa na balkonu. Dnevnik, 2.1.2014
Nina Jan, konceptualna umetnica:
«Večina svobodnjakov še vedno živi v predstavi, da jim njihov način življenja omogoča določeno svobodo, saj si lahko vzamejo prosto, kadar si želijo. A v resnici to pomeni, da si prostega časa ne morejo vzeti.«
Mitja Rotovnik
, bivši direktor CD:
»Bistvo donacije ali mecenstva je v tem, da denar daš za stvar, /…/ in od tega ne pričakuješ nič drugega kot zahvalo in občutek sreče.«
Bojan Jablanovec
, gledališki režiser:
»/…/ni res, da se znotraj institucij ne da nič narediti. Problem« je »tudi v tem, kakšen odnos imamo do nje. Slovenski karakter je /…/ naravnan tako, da pred institucijo pokleka.«
Maja Milčinski, profesorica azijskih filozofij:
»Kadar Kitajci razmišljajo, pokažejo na srce in ne na možgane, kot to počnemo v zahodni kulturi.«
Jure Novak, gledališki režiser:
»Če se udeležujem vstaj ali si pogledam dokumentarec o delovanju bank, se dobro počutim, a od tega ni nujno pravega učinka.«
Janja Vidmar, pisateljica:
»Rudarji se lahko zaprejo v rudnik, tovornjakarji lahko blokirajo ceste, avtorji pa smo nemočni pri terjanju avtorskih nadomestil, ki nam pripadajo po zakonu.«
Primož Repar, filozof:
»Kierkegaard je na pojave potrošniške brezbrižnosti in medijske manipulacije opozarjal že sredi 19. stoletja, ko jih sploh še ni bilo.«
Marko Letonja, dirigent:
»Umetnost je bila pri nas do zdaj zmeraj javno dobro in pravica do nje pravzaprav ustavno določena. Če se to dejstvo postavlja pod vprašaj skupaj s pritiskom komercializacije, se začnejo majati tudi temelji razsvetljenstva in humanizma.«
Milan Tomašik, plesalec in koreograf:
»Opažam, da se izgublja pomen raziskovalnega procesa, opušča se raziskava sama, nekam bi radi prispeli, ne da bi opravili zahtevano pot.«
Amelia Kraigher, selektorica Borštnikovega srečanja:
»Neoliberalni model »čim več za čim manj denarja« je za gledališče enostavno škodljiv.«
Igor Bašin, publicist:
»/…/ posamezniki vrsto let prostovoljno in brez plačila hodijo v službo z upanjem, da bodo tako prišli do redne službe, ko bodo njihovi plačani starejši kolegi šli v pokoj. /…/ se postavi vprašanje, kdo je (bil) bolj naiven: socialistični udarniki, ki so videli prihodnost, ali prostovoljci, ki za prazen nič stojijo pred zaprtimi vrati.«
Janja Mazelj, igralka:
»Ne spoznam se na botaniko, ampak jasno mi je, da ananas na mojem balkonu ne bo zrasel.«

Berimo, glejmo…

Zgodovina Evrope – njenega barbarstva po drugi svetovni vojni.
B. Nežmah, Mladina, 2.1.2015
Keith Lowe v knjigi
Podivjana celina, Modrijan, Lj., 2014 piše o grozotah po maju 1945, ko sta marsikje nastopili la lakota in pomanjkanje, celo hujša kot med vojno. Uničene prometne povezave, razpad države in morale so povzročile stanje, ko so v Budimpešti konec 1945 dobili na karte 556 kalorij dnevno. Vojaki Rdeče armade so zagrešili mnogo posilstev (v Nemčiji in kolaborantskih, pa tudi zavezniških deželah, B.M.), v Nemčiji in Italiji se je razmahnila prostitucija. Huda je bila usoda vojnih ujetnikov, saj mnogi niso preživeli pobijanja in stradanja - v Jugoslaviji 41,1%, v SZ 35,8%, na Poljskem 5,7%, v Franciji 2,6%...
»Zakriti del so množični poboji Judov leta 1946 na Poljskem in Madžarskem«, piše Bernard Nežmah. Mnogi preživeli taboriščniki so postali žrtve sosedov, ki so si prilastili njihovo premoženje. Med okupacijo so v Ukrajini pronemški partizani pobili 50.000 poljskih civilistov, poljska vojska pa je januarja 1946 uprizorila pokol nad Ukrajinci pri vasi Morochovska. V Ukrajini je bila do 1950 protisovjetska državljanska vojna, litovski gverilci so vztrajali desetletja, državljanska vojna se je nadaljevala v Jugoslaviji in v Grčiji.
»Skratka, zgodovina, o kateri se ni pisalo.«

Retrospektiva NSK. M. Megla, Delo, 2.1.2015
Ljubljanska Moderna galerija in Muzej sodobne umetnosti Metelkova (MSUM) bo konec aprila odprlo razstavo:
NSK od Kapitala do kapitala: Neue Slowenische Kunst, dogodek zadnjega desetletja Jugoslavije. Gre za delovanje umetniškega kolektiva (NSK) treh skupin v zadnjem desetletju pred razpadom Jugoslavije in leta po njej.
Leta 1980 je bila ustanovljena glasbena skupina Laibach, nato še Irwin in Gledališče sester Scipion Nasice/Rdeči pilot, po osamosvojitvi pa še Novi kolektivizem in virtualna država NSK. Analizirali so odnos med ideologijo in kulturo in prakticirali provokacijo. Leta 1987 so naredili plakat za dan mladosti 25. maja, z »fašistično« (- nacistično,
B.M.) osnovo in jugoslovanskimi simboli. Leta 1996 so združili svoje moči v predstavi Krst pod Triglavom. Potne liste države NSK ima že 14.000 državljanov sveta. Razstavljali so v londonski Tate Modern (Laibach), MoMa (NY, Irwin). Svoje ideje so pojasnjevali v Novi reviji (Akcija v imenu ideje, 1983), Problemi 1985; o njih je doslej izšlo na kupe knjig in doktorskih disertacij.

Goran Vojnović, 2014 v ospredju, Dnevnik, 2.1.2015
»Leta 2014 smo na notranjepolitičnem prizorišču naposled dočakali zmagoslavje dolgčasa«, zunanjepolitično pa zanimive čase vojn, epidemij… Zapomnili si ga bomo po priznanjih pisatelju D. Jančarju (
To noč sem jo videl) in Roku Bičku (film Razredni sovražnik).

Branje za drugačen svet. I. Bratož, Delo, 2.1.2015
Kanadska raziskovalna novinarka in aktivistka Naomi Klein je znana po svojih antineoliberalističnih knjigah:
No logo in Doktrina šola.
Junija bo izšla njena knjiga:
To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju. V njej trdi, da bi na globalne spremembe lahko vplivalo le množično, zares globalno gibanje. Politika se je doslej na klimatske spremembe odzivala mlačno in neučinkovito, pripravljena je odpreti le prilagoditve, ki ne odpravljajo vzrokov in ohranjajo neenakost med razvitimi in nerazvitimi.


NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD