Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 2/2013 - 5/2013
   
 




8. - 14. april 2013

Razvojni potencial države. A. Trnavčević, Delo, 18.3.2013
Profesorica menedžmenta v izobraževanju
Anita Trnavčević, FM UP, ob visokošolski politiki pomisli na oglas: »Lupimo, strgamo, ribamo, sekljamo, pasirano na mizo vam damo.« (Prejšnja) vlada je s potrditvijo razpisa za vpis »na vrhunec pripeljala skuhano, stlačeno, pregneteno visoko šolstvo.«
Lupimo: V 2012 se je zgodil Zujf. Rebalans je zmanjšal sredstva za visoko šolstvo in raziskovanje in zaostril pogodbeno delo. Z obvestili in dekreti so regulirali javne zavode, hkrati pa govorili o deregulaciji in trgu. S tem je zatrla motivacijo in iniciativo javnih visokošolskih zavodov, npr. z birokratizacijo s pooblastili UO-jev rektorjem za odločanje o kadrovskih zadevah. Visokošolski zavodi (t.j. fakultete, B.M.) »so ostali – olupljeni sredstev, normalnih postopkov in seveda odločanja o temeljnih poslovnih aktivnostih.«
… s
trgamo: Visokošolskim zavodom, podhranjenim pri študijski dejavnosti, je v proračunu 2013 namenjeno »samo« 5,5% manj kot lani. Treba je postrgati materialne stroške, »dodatke« in tudi odpuščati in se ukvarjati z maso plač.
»O tem, da je država v ustavo zapisala, da je treba visokemu šolstvu in raziskovanju in raziskovanju zagotoviti stabilno financiranje, in da se država s potrditvijo razpisov »zaveže«, da bo takšen obseg, izražen v številu razpisanih mest, po vnaprej znanih kriterijih tudi financiranja, se pač ne razpravlja. Še bolj nedotakljivo je razpravljanje o financiranju zasebnega šolstva in zanimivih izidih razpisov.
(Opomba
B.M.: V ustavi je zapisano samo nekaj o avtonomiji univerz in da je treba njihovo financiranje urediti z zakonom. To je zahtevalo tudi ustavno sodišče, država pa se je zakona žeeee -e loooootilalaa… Tačas pa financiranje skoraj za vsako leto sproti določa (vladna) Uredba, kjer pa število (raz-) oz. v-pisanih ni (več) edini kriterij. O zasebnih zavodih in razpisih (koncesij?, projektov?) pa v arhivu Pogledov najdete kar nekaj primerov, ki sprožajo razprave, zaenkrat brez posledic.)
… r
ibamo: »Vlada (?, B.M.) je sprejela novelo zakona o visokem šolstvu, v kateri je določila visokošolskim učiteljem »fleksibilen« normativ, od 5 do 7 pedagoških ur na teden. Premik od mnenja, da delajo le štiri ure… , posebej z vidika »multifunkcijskih« posameznikov, ki v delovnik spravijo pridobljene projekte na razpisih, odlične raziskovalne rezultate, pedagoško delo in upravljanje na različnih položajih.
… s
ekljamo: Zaradi zmanjšanja vpisnih mest za 20% družboslovcem in humanistom, na počez, naj bi se dijaki raje vpisovali v naravoslovje in tehniko, pa zaposljivost, pa potrebe gospodarstva… Nevarno je ustvariti trenje med naravoslovci in družboslovci in regulirati to, »kar se ponosno imenuje izbira«. Zasebni družboslovni zavodi naj bi pripomogli h konkurenci in kakovosti… »V vso to retoriko trga, konkurence, kakovosti pa poseže država, ki linearno /…/ zmanjša število vpisnih mest.«
(Opomba
B.M.: Zmanjšanje je bilo na nekaterih programih bolj, na drugih manj linearno …Ponekod so mesta (za družbene vede) skrčili kar sami, ne toliko zaradi trga, ampak ker financiranje ni več odvisno le od (števila) glav študentov. Sicer pa so že v thaceristični Angliji prisegali na trg in konkurenco in hkrati ukinjali družbeno-humanistične oddelke, da o akreditacijah in »learning outocomes« niti ne govorimo.)
… p
asiramo: O begu kadrov, odhodu raziskovalci in učiteljev je govoril rektor UL, to se dogaja tudi na drugih fakultetah… »Ob vseh patetičnih klicih o zaposlovanju mladih, pa spet mladih …« (raziskovalcev ?, B.M.) /…/ »Odšli so potencialno najperspektivnejši ljudje, stari od 30 do 40 let. Tisti, ki so se ravno dobro vpeljali v svet raziskovanja, prijavljanja projektov, v predavalnice.«
Samo snovalci politik razumejo »mladost« kot »starost pod 30 let, z doktoratom, opravljenim podoktorskim študijem, nekajletnimi izkušnjami v predavalnici in seveda z nosilstvi nacionalnih in mednarodnih projektov. Ki naj bi bili jedro visokega šolstva?
V tem trenutku ni ključna starost, pač pa odhajanje ne glede na starost, česar ne uravnava noben zakon.
»V visokem šolstvu so ljudje. So mladi in stari ljudje. Je dejavnost, kjer so modrost, ugled, mednarodna vpetost povežejo z mladostno zagnanostjo, iskrenjem, navdušenjem za delo in ustvarjanje«. Zmanjševanje sredstev ruši to žlahtno »mešanico«, ki je »pogon visokega šolstva, znanosti, ki je v pravem pomenu akademska skupnost, temelječa na medgeneracijskem sodelovanju.
na mizo vam damo: Imamo novo visokošolsko jed, »termično obdelano, finančno olupljeno, kadrovsko stisnjeno, ki bo menda najbolje služila razvoju države.

Ministrska posredovalnica. Delo 9. marca.
Ž. Turk, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 16.3.2013
Minister
Žiga Turk piše, da T. Lah Turnšek (v Delu 9.3., Glej arhiv Pogledov, B.M.) ne navaja pravilnih podatkov
(1) o zmanjšanju sredstev za znanost (20-25%). »Proračunska postavka ARRS je bila v letu 2012 za dobrih 12% manjša in v letu 2013 ne bo dodatno bistveno padla.« Na ministrstvu so se zelo trudili za manjše zmanjšanje »in požrli marsikatero kritiko naših drugih proračunskih porabnikov«.
(2) o zmanjšanju sredstev za druga področja (5%). Verjetno navaja odstotek zmanjšanja plač v javnem sektorju v 2013 glede na rebalans. Vladi očita mačehovski odnos do znanosti, kar pa ne drži /…/ Znanosti je bilo v letu 2012 namenjenih 4% več sredstev kot v letu 2007.
(3) »Krivdo za te napihnjene spremembe pripiše meni, čeprav bi kot kandidatka za politične funkcije v stranki SD lahko vedela, /…/ da je stanje javnih financ, ki ga je zapustila prejšnja vlada, od države terjalo zmanjševanje izdatkov, /in/ da razred proračuna predlaga ministrstvo za finance in pri tem upravičeno upošteva, kako so se posamezni deli javnega sektorja racionalizirali v preteklosti.
Zaradi takih diskusij sredstev za znanost žal ne bo nič več.«

Bolj se splača zaposliti ministrovega bratranca kot dobrega raziskovalca.
L.J. Kučuć, Sobotna priloga, Delo, 16.3.2013

Alenka Stanič, izvedenka za zahtevne zaposlitve, v pogovoru položaju raziskovalcev pri nas in drugod meni, da Slovenijo vodijo »nekakšni vršilci dolžnosti, ki skrbijo za stabilnost sistema, zaradi česar nekateri najboljši raziskovalci odhajajo.
Pred leti je iskala kandidate za delo mednarodnih korporacijah in se je pogovarjala z več uspešnimi znanstveniki, ki so odšli na raziskovalno delo v tujino. Z njo so se seznanili že med izobraževanjem, na izmenjavah. Menijo, da je raziskovanje globalizirano. Motivira jih oprema laboratorija, motivirani sodelavci in učinkovito vodenje. Doma jih je motila »zaprtost raziskovalnega okolja, slabo vodenje in hudo nerazumevanje, kaj motivira nadarjenega raziskovalca. (Denar ni motivator, morda za mlajše, plača naj zagotavlja preživetje, najpomembnejša je svoboda, najnovejša oprema, možnost raziskovanja in izmenjava znanja ter »strokovni ugled in občutek koristnost za družbo.«
Kasneje je na UNG napisala doktorat o tem, ali raziskovalce v tujino privlačijo novi izzivi, ali pa bežijo pred razmerami. Ugotovila je, da velja oboje. Sogovorniki so o tujini začeli razmišljati že zgodaj, v srednji šoli. Nekateri so opravili mednarodno maturo. V tujini so bili med študijem, podiplomski v tujini je bil nekaj normalnega. Za vključitev v mednarodne tokove je nuno delo v tujem laboratoriju, objavljanje in povezovanje z drugimi fakultetami. Nekateri so se vrnili, po nekaj letih obupali in odšli. (Glej:
www.ung.si/~library/doktorati/interkulturni/22Stanic.pdf .)
»Slovensko raziskovalno okolje je zelo slabo pretočno. Akademske kariere so pogosto omejene na eno fakulteto ali en raziskovalni inštitut. /…/ Kot obetavnega študenta vas opazi profesor in postane vaš diplomski mentor. Po diplomi vas bo morda vzel v svoj laboratorij ali za asistenta in skoraj gotovo boste pri njem tudi doktorirali. (Je to slabo?)
»Če v vašem življenjepisu piše, da ste diplomirali, magistrirali, doktorirali in habilitirali na isti katedri ali celo pri istem mentorju, ste za tuje univerze takoj manj zanimivi /…/, ker vam manjkajo izkušnje in širina.« V našem sistemu »hitro postanete preveč odvisni od mentorja, /…/ prevzamete njegove navade, metode, poglede in načine vodenja ekipe«. Lahko postanete kvečjemu dober namestnik, mlajša kopija. Pridobivanje vodstvenih izkušenj ni možno, dokler se profesor ali vodja laboratorija ne upokoji. »Če iz tega sistema izstopite, pa nimate več možnosti vrnitve.«.
Tudi če se vrnete, »je vaše nekdanje mesto zasedel nekdo drug, ki je prehodil enako pot od študenta do asistenta.« Težko se vključite v kako drugo našo raziskovalno skupino, saj je verjetno podobno zaprta. (Zakaj?)
Odprtost/zaprtost je odvisna od »kulture, tradicije, sistema spodbud in varovalk, politične zrelosti…« Pri nas so najpomembnejše zveze in poznanstva. Koga bi vzeli v laboratorij, ki ga vodite – vrhunskega raziskovalca ali bratranca »državnega sekretarja, ki odloča o vašem financiranju«?
Znanstveni uspehi so vse bolj odvisni od dobrega vodenja. »Časi Galilejev, Newtonov in Einsteinov so že zdavnaj mimo. Znanstveni zvezdniki so pomembni za prepoznavnost, motivacijo in navdih, vendar za njimi stojijo vrhunsko organizirane ekipe raziskovalcev, raziskovalna infrastruktura in tudi ljudje, ki znajo pridobiti raziskovalni denar.« V urejenih okoljih so za to pomembni mednarodni projekti in delo za gospodarstvo, pri nas pa …
tako kot v medijih tudi v raziskovalnih ustanovah vodje oddelkov »podedujejo ekipe, ali so lahko dobre ali ne. Nimajo možnosti izbrati sodelavcev, odsloviti raziskovalcev brez rezultatov ali odločati o nakupu opreme, ker so finančno in birokratsko omejeni. »Tak sistem spodbuja nezaupanje, saj zaposleni ne verjamejo, da jih vodi kompetentna oseba – kar prevečkrat tudi drži -, vodilni pa se bojijo, da podrejeni ne bodo opravili dela in se držali dogovorov, zato pretiravajo z birokratskim nadzorom.«
(Kdo sprejema vodstvene funkcije, če so le v.d., šefi na vizitki?)
»Najboljši zagotovo ne.« (nasmešek). V.d.-ji, ki pri nas vodijo na vseh nivojih nimajo realnih pooblastil in odgovornosti za odločitve, skrbijo za stabilnost sistema. Drugačen vodja, celo tujec? »Vse bi se zamajalo!«
Naši raziskovalci se v tujini najbolj nalezejo svobode, (birokratski) nadzor je minimalen, močnejša je zavest odgovornosti do lastne kariere. Pri nas jih izjemno moti pretirana birokracija.
»Začne se že z zapletenimi pogodbami o zaposlitvi ali sofinanciranju študija, ki imajo ogromno določil, ki jih je v praksi telo težko nadzorovati /…/. Uvajanje novega predmeta je dolgotrajno in ga mora potrditi ogromno različnih ljudi, ki s predmetom sploh niso povezani.« Številni so ji povedali, »da so jih na fakultetah ubijali z birokratskim delom in prevelikimi pedagoškimi obveznostmi, zato jim je za raziskovanje ostajala manj kot tretjina delovnega časa. Birokracija in pomanjkanje raziskovalne svobode sta bila poleg intelektualne zaprtosti glavna razloga za slovo.«
(Lahko zgradimo nov vrhunski raziskovalni center, kot je
www.ist.ac.at pri Dunaju?)
»Težko, če se prej ne dogovorimo, kaj sploh hočemo . Bomo stavili na turizem, vodna bogastva in gozdove?« Biološko pridelano hrano?
»Imamo izobraženo prebivalstvo, govorimo tuje jezike, kulturno smo blizu zahodu in imamo imenitno geografsko lego. Naš sistem javnega šolstva je zelo dober in odlični diplomanti so popolnoma primerljivi z najboljšimi na svetu. A vsega tega ne znamo izkoristiti, ker nimamo strategije razvoja. Namesto tega drobimo raziskovalni denar na preveč področij in še vedno financiramo številne lokalne ustanove, čeprav morda že 20 let vztrajajo pri danes nepomembnih znanstvenih področjih.«
Ne bomo znanstvena velesila, lahko pa se povezujemo v omrežja in iščemo področja, kjer smo lahko prepoznavni. Hkrati lahko pritegnemo pametne in motivirane iz okolij, kjer so razmere za delo bistveno slabše in nadomestimo odhajajoče naše.
Tudi če želimo prepričati naše, da se vrnejo – so pripravljeni pomagati »pri preboju Slovenije« in »svoje znanje posredovati mlajšim« - moramo »odpreti raziskovalni prostor, prilagoditi zakonodajo in tujim raziskovalcem olajšati delo pri nas.«
A. Stanič je optimistična. Časi se spreminjajo. »veliko mladih razmišlja o študiju, delu in življenju v tujini, hkrati pa so tuje vrstnike pripravljeni sprejeti v prijateljski krog in jih imeti za sodelavce. V civilni družbi se dogaja zagon, kakršnega nismo videli že 20 let /…/ Nedavni protesti so pokazali, da o politiki, znanosti in prihodnosti Slovenije ne govorijo več samo politiki, sindikalisti in stare elite oz. klike /…/.Vse več nedavno pomembnih oseb iz gospodarstva in politike je v sodnih postopkih ali politično mrtvih, zato bodo počasi odmrli tudi tisti, ki jih je na položaje nastavila politika. V.d-ji /…/ bodo sicer skušali ohraniti svoje položaje in sedanji sistem, saj v drugačnem okolju nimajo prihodnosti. Mnogi med njimi so dejansko nezaposljivi /…/, kaj šele čez mejo. /…/ ne bodo mogli ustaviti sprememb.«

Frančkov turistični slovar in brezbrižna katatonija javne agencije.
Delo, 9. marca.
J. Slak, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 16.3.2013
V članku (Delo, 9.3.) je Igorja Ž. Žagar opisal ocenjevalne postopke agencije ARRS in zagrešil nekaj netočnosti, piše
Janez Slak, namestnik direktorja ARRS.
Prijave projektov v prvi fazi ocenjujeta dva tuja recenzenta, v drugi pa trije. Pri izbiri recenzentov se uporablja tudi računalniški program in svetovna baza raziskovalcev. Panel ne sme spreminjati ocene recenzentov. Vodje projektov pošiljajo poročila letno in na koncu. Ocenjujejo jih člani znanstvenih svetov ved. Rezultati raziskav so objavljeni v znanstvenih člankih in v SICRIS, ki zabeleži tudi, kolikokrat se citirajo.
Poročilo o rezultatih projekta turističnega slovarja (TTS) so predlagali strokovnjaki, zdaj pa jih bo ponovno še nova komisija. »V okviru pregleda UP se letos izvaja tudi nadzor nad ZRS Koper. Pregleduje se tudi projekt TTS.
I. Ž. Žagar je opravil pomembno kontrolno vlogo kot »strokovna in zainteresirana javnost«. J. Slak pa se sprašuje, »od kod taka vnema«, s tem področjem se ne ukvarja, V. Mikulić ni njegova konkurentka. »Je pa nekoč bila njegova delodajalka in mu pogodbe ni podaljšala.«

Ali lahko Slovenija prehiti Madžarsko?
M. Stanojević, Sobotna priloga, Delo, 16.3.2013
V primerjavi sosednjih držav ugotavlja
Miroslav Stanojević, FDV UL, podoben tok sprememb v zadnjih 20 letih, a osupljive razlike.
Dinamika neoliberalnih obratov je bila različna. Na Madžarskem se je veliki obrat – privatizacija v '90 letih – pojavil zgodaj kot reševanje problemov realnega socializma. Sledila je populistična zloraba keynsijanskega spodbujanja povpraševanja v prejšnjem desetletju, na koncu se je zgodil avtoritarni politični obrat. Ta je utrdil in nadgradil neoliberalni obrat: »vpeljavo enotne davčne stopnje, omejevanje delavskih in sindikalnih pravic in svoboščin ter množično varčevanje (in posledično privatizacijo) v javnem sektorju.«
V Sloveniji so se znaki neoliberalnega obrata javili kasneje, »v obliki demontaže neokorporativnih struktur sredi prejšnjega desetletja«, z vstopom v območje evra, »izključitev sindikatov z območja oblikovanja politik ter poskus izpeljave druge /…/ privatizacije. Ta poskus je, v kombinaciji z globalno krizo, povzročil probleme, ki odpiraj možnosti privatizacije oz. internacionalizacije, podobne madžarski v '90 letih.
Skupne poteze »strategije družbene spremembe« v obeh državah je dojemanje delavskih pravic in sindikatov, državnih/podjetij v javni lasti in javnih storitev kot poglavitnih ovir za svobodni trg. Ena od namer je tudi konstrukcija domače nacionalne ekonomske elite, kar se ne ujema z internacionalizacijo.
Slovenija je v primerjavi z Madžarsko, zamudnica, a drsi v isto smer. Drsenje upočasnjuje proporcionalni volilni sistem, »rezistenca močnega sindikalnega gibanja, ki ga je v novejšem obdobju nadgradilo veliko civilnodružbeno gibanje. Zdi se, da oblikovanje »avtoritarnega poldemokratičnega« režima pri nas (za zdaj) ni možna.
(Opomba
B.M.: Po temeljiti spremembi ustave države (Magyarorszag www.kormany.hu/en/hungary/the-constitution ) konec 2011 in omejevanju moči sodnikov, bank in medijev, so nedavno s popravkom ustave zmanjšali moč ustavnega sodišča, omejili politično oglaševanje, definirali (tradicionalno) družino, diplomanti, ki so študirali na stroške države nekaj let ne bi smeli na delo v tujino, idr. In – pred letom je odstopil predsednik M. zaradi plagiatorstva pri doktoratu.
Glej več:
www.bbc.co.uk/news/world-europe-21748878 , www.topics.nytimes.com/top/news/international/countriesandterritories/hungary/index.html . B.M.)

Dr. Putin – plagiator? P. Frelih, Delo, 18.3.2013
Tudi v Rusiji imajo korupcijo, zgodovinske debate, oligarhe z računi na Cipru in politične obtožbe o plagiatorstvu. Številni politiki in gospodarstveniki, so obogatili življenjepise z doktorati plagiati, menda tudi predsednik, obrambni minister, čečenski predsednik, kulturni minister, predsednik stranke Žirinovskega, (prejšnji) predsednik odbora Dume za izobraževanje…
»Naziv doktor znanosti je postal nepogrešljiv modni dodatek. Je kot ura prestižne blagovne znamke, manekenka v vlogi tajnice, nepremičnine v tujini ali luksuzni avtomobil«, komentira
A. Zaharov z Visoke šole ekonomike (moskovske).
Zdaj je premier D. Medvedjev napovedal plagiatorsko čistko, pravijo da v odgovor na napade Putinovih konservativcev nanj.
Na ministrstvu za izobraževanje in znanost (ruskem seveda) so pregledali 25 naključnih disertacij zgodovinskega oddelka moskovske univerze. Z izjemo ene so bile vse predpisane, 50 - 90%. Predsednika univerzitetnega odbora za disertacije so odpustili, zaradi domnevnega plagiatorstva je odstopil
A. Andrijanov, direktor MGU (Московский государственный университет имени М. В. Ломоносова http://en.wikipedia.org/wiki/Moscow_State_University , glej starejšo novico http://begin-online.ru/news/Andrei-Andrijanov-ne-nameren-otkazyvatsja-ot-dolzhnosti-direktora-SUNC-MGU-Dazhe-na-vremja-rassledovanija-skandala-s-somnitelnoi-uchenoi-stepenju

Brskamo po preteklosti in si grenimo sedanjost.
A. Varnava, Nedeljski, 20.3.2013
Franc Sever Franta (90), eden zadnjih partizanskih poveljnikov, avtor knjige spominov Trenutki odločitve, o domobrancih, partizanih, Slovencih… Po vojni je bil na vojaški akademiji v SZ, velika ljubezen in preizkušnja so mu bila/e letala in ženske, vodil je vojaška letališča, Aerodrom Ljubljana, Adrio Airways (do nesreče na Korziki 1881), vmes je končal študij ekonomije na zagrebški univerzi.
»Domobranstvo je travma ljubljanske pokrajine (in dela Gorenjske, op. B.M.) in nedopustno je, da se danes, 70 let kasneje, zastruplja celoten slovenski prostor, da se to izkorišča za nove delitve in s tem zastruplja mlade generacije. » V večini držav, celo v Franciji in Nemčiji (in med njima, op. B.M.), so dosegli pomiritev. Treba je imeti spoštljiv odnos do mrtvih, »ne glede na to, na kateri strani so padli. To so bili naši ljudje. Vendar dovolimo za božjo voljo mladi generaciji, da se nadiha življenja brez teh naših zgodovinskih travm in frustracij. Stroki in zgodovini pa prepustimo, naj dokončno presodi, kdo se je res boril za svobodo domovine proti tujcem, ki so nas hoteli izkoreniniti kot narod. Celo
Janez Janša je pred leti na domovinski proslavi na Nanosu dejal, da je temelj vsega zla na naših tleh tuja okupacija!«
»Tujcu smo v zgodovini prevečkrat le nastavljali hrbet. Zlu se je treba preprosto upreti in s tem odpreti vrata za dobro in pravično! /…/ Ne znamo in nočemo odpuščati, brskamo po grozi preteklosti in si grenimo sedanjost. Pa kakšna je to radost bivanja!«
»Trdim, da brez partizanstva danes ne bi imeli samostojne države. Zato mora biti naš odpor inspiracija tudi za internetno generacijo, ko se je treba upirati tiraniji potrošništva, pohlepa, izkoriščevalskih finančnih korporacij, razvrednotenju nekaterih temeljnih vrednot.

List iz dnevnika. M. Ivašič Kodrič, Šolski razgledi, 15.3.2013
»Jeseni sem spet je sedla v študijske klopi«, piše
Marta Ivašič Kodrič, profesorica na Državnem znanstvenem liceju Franceta Prešerna v Trstu.
Po Trstu in Ljubljani zdaj študira na UP v Kopru. »Z velikim zadovoljstvom obiskujem predavanja, sledim vajam, v miru prebiram poglavja iz novejše strokovne literature in urejam šolsko gradivo, ki se mi je nabralo v zadnjih letih.
Rada naredila nekaj trajnejšega iz tega gradiva. Zato je zaprosila za štipendijo, ki jo učiteljem manjšinskih šol omogočajo slovensko/jugoslovanski-italijanski sporazumi. Za celo leto je oproščena službenih obveznosti.
Na PeF UP so se predavanja slovenskega jezika pričela tam, kjer je '70 obstala – pri pragmalingvistiki; v drugem semestru bo slovnica, o tem kako gradi pomene v besedilih. »Da, besedila: tem namenjam pri pouku največ pozornosti.«
Na FHŠ UP so z vajami pri predmetu Nova Evropa pričeli pri letu 1789. »In skozi poglavja Hobsbawma, Lefebra, /…/, Repeta in Nećaka, Judta … smo s predavanji in seminarskimi nalogami prišli do našega časa.« V drugem semestru se bo prepustila »širokim zamahom in pomenljivim podrobnosti na predavanjih J. Pirjevca.
Ima tudi seminarje v Ljubljani, na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik. (FF UL). Vmes je več ur v knjižnicah in arhivih v Trstu, Kopru, Ljubljani, Novi Gorici.
Izšla je »velika slovenska izdaja Predsokratikov; česa naj si pri študiju še želim?«
»Hvaležna sem profesorjem in študentom, brucem, ki so me sprejeli medse.«
V začetku ni lahko v klopi »in se otresti vsega, ko si pač vajen sedeti za katedrom.«
Tak odmor, »ko za en čas stopiš iz šole in se vrneš na univerzo« bi bil potreben za vse. /…/ Odmakniti se moraš, da na stvari pogledaš na novo in se nato vrneš. Z novim elanom, a tudi bolj prost.«

Neža Maurer, učiteljica, novinarka, urednica, pesnica. Kako so se likali.
T. Žerdin, Šolski razgledi, 15.3.2013
Neža Maurer pripoveduje o tem, kako se je kot otrok kalila v revščini, kako ji je v šoli znanje vlivalo samozavest, o službah in tudi o študiju.
Po učiteljišču je delala v Črnem vrhu nad Idrijo, nato je študirala na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Tam ji je ogromno znanja dal profesor Blaž Tomaževič. »Bil je strog in ni nikoli nikogar pohvalil. Toda krasno je predaval.«
Po diplomi je šla poučevat slovenščino v Ilirsko Bistrico in kasneje izredno študirala na FF UL, slovenščino in ruščino. »Hudi Ocvirk« (Anton Ocvirk,
http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Ocvirk ) je bil zanjo naravnost lep, ker je znal literaturo tako približati. Študente je kar precej zafrkaval, a Neži je bil všeč, ker mu je z besedami znala in smela vrniti milo za drago. Vse leto je obravnaval le pesnika Prešerna, a ob tem so dobili čudovit vpogled v celotno literaturo, spoznali so tuje pesnike in pesniške oblike ter izoblikovali odnos do literature. Ko so šli po letu dni v delovno brigado, so se ob deževnih dneh »igrali« Prešernovo poezijo. Nekdo je povedal ali prebral prvi verz, kdor je znal, je povedal pesem dalje. Še po diplomi je raje hodila na Ocvirkova predavanja namesto v kino. Manj naklonjenosti je kazala do Leona Žlebnika, profesorja psihologije na učiteljišču (in VPŠ, pozneje PeF UL in na VŠOD oz. FOV Kranj http://sl.wikipedia.org/wiki/Leon_%C5%BDlebnik , op. B.M.) . Tudi njemu ni ostala ničesar dolžna. Ko so je nekoč vprašal, kaj misli o nečem v zvezi s svetovnim nazorom, mu je odgovorila: »Zakaj bi vam povedala, kaj mislim, in zato dobila slabo oceno, ko pa lahko povem, kar ste nas vi učili, in dobim odlično. Niso drzni otroci le danes, tudi mi smo bili.«

V šoli tako, v podjetništvu drugače. N. Žolnir, Delo, 15.3.2013
V svoji knjigi:
Česar nas niso naučili v šolah Petra Škarja (23) opisuje izkušnje z okorelo šolo in daje nasvete, kako uspeti na trgu dela. »Šolski model, ki povzdiguje obnašanje v slogu, bodi tiho in poslušaj, nato pa čim bolj dobesedno ponovi, kar je bilo povedano, je preživet. Otroci so odprti in inovativni, a v teh razmerah ne morejo polno razviti svojih zmožnosti. Ko kot mladi izobraženci nato pridejo v službo – če jo v teh časih sploh dobijo -, čakajo, da jim bo kdo povedal, kaj naj naredijo.«
Bila je odlična učenka, dobitnica priznanj, zlasti na matematičnih tekmovanjih, športnica, voditeljica šolskih prireditev. Ko se je po gimnaziji znašla med podjetniki, se ji je svet postavil na glavo. »Ugotovila sem, da mi šola ni prinesla dosti.«
Eno leto je študirala geodezijo, dve geografijo, nato je študij opustila in se posvetila podjetništvu. Že na začetku študija je imela podjetje za trženje, nato je prodajala oglasni prostor, delala v klicnih centrih, zdaj uči, kako narediti spletno stran.
Svoja spoznanja želi deliti z mladimi, ki že na pragu svoje poklicne poti s pesimizmom presojajo svoje zaposlitvene možnosti. Prepričanje, da je diploma največji dosežek v življenju, je napačno. Naši ljudje so premalo prodorni in inovativni, za kar je precej kriv šolski sistem, ki nagrajuje ubogljivost in povprečnost, nalaga strogo spoštovanje pravil, slabšim učencem sporoča, da nimajo možnosti, premalo spodbuja iskanje različnih odgovorov.
Ko posluša, kako mladi zaman iščejo službe in krivijo sistem, se ne strinja povsem. Večji problem je, da mnogi niso zaposljivi. To je ugotovila v pogovorih z 80 kandidati za zaposlitev v klicnem centru. »Večina ni znala ustvariti pozitivnega prvega vtisa in ni znala ugotoviti niti na vprašanje, kaj so tri vaše glavne prednosti in slabosti. Na vprašanje, zakaj ste tu, so odgovarjali, da jih je poslal zavod in so prišli le pogledat.
Med odmevi na knjigo, ki ji pritrjujejo so tudi iz šolstva.
Slava Suhač, profesorica športne vzgoje je spoznala, da je sistem le »izobraževalni z uniformiranimi vzgojnimi prijemi« in je zdaj trenerka razvoja socialnih kompetenc. Matija Pretnar, FMF, pravi, da je velik razkorak med tem, kar šola daje mladim in tem, kar potrebujejo.
Neka ravnateljica ji piše, da v šolo ne more uvesti sprememb, ker je sistem ne podpira. Zelo podpira učitelje, ki spodbujajo učence k razmišljanju in inovativnosti.

Marko Lotrič, direktor Lotrič meroslovja, dobitnik priznanja za poslovno odličnost. P. Knez, Dnevnik, 2.3.2013
Direktor gorenjskega 60-članskega družinskega podjetja, v katerem izdelujejo že 20 let tehtnice in druge inštrumente, ki merijo vodo, zrak, prehrano, embalažo, ogljični odtis, kakovost bivanja. Ob prejemu priznanja so izdali knjigo
Kultura odličnosti. V tem podjetju vsak »ve, kako se moramo obnašati v podjetju in kako do strank. Veliko damo na interno izobraževanje, vse znanje, ki ga pridobivamo prenašamo na vse zaposlene. » Bolj kot investicije je potrebno veliko znanja, le z njim lahko premagamo krizo. »Izjemno dobro sodelujemo s centri znanja, kot so IJS, kemijska, elektro fakulteta (UL ? B.M.).
Pravi, da je veliko priložnosti za podjetnike. »Samo voljo moraš imeti do tega. In pa seveda veliko znanja. Lahko gre za študente s teoretičnim znanjem, lahko pa za dobre obrtnike, ki obvladajo svojo obrt. Z vztrajanjem se da. Je pa tako, da se mora vsako podjetje po dveh, treh desetletjih odpreti in preseči meje domačega trga. »
(Kaj pričakuje od politike?)
Problem so neodgovorne izjave in akcije politikov, ki vznemirjajo tuje partnerje. Dober signal je bil sprejem dveh reformnih zakonov, zaradi česar je lažje priti do kreditov. Od države pričakuje predvsem stabilno poslovanje.

Padec na Ljubljanski borzi. D. Meliken, Dnevnik, 20.3.2013
Podpis koalicijske pogodbe za novo vlado A. Bratušek so mednarodni finančni krogi sprejeli z odobravanjem in donosnost 10-letne državne obveznice je padla pod 5% ter se približala italijanskim in španskim. Pač pa je indeks SBITOP padel za pol odstotka, tudi zaradi Krke, ki se ji zmanjšuje dobiček, prav tako Gorenju in Žitu. Na poslovanje vpliva slabša kupna moč prebivalstva; povečuje se nakup izdelkov z nižjo dodano vrednostjo.

Sume o plagiatorstvu naj presojajo fakultete. M. Grgič, Delo, 15.3.2013
Plagiati se ne smejo zlorabljati za politično obračunavanje, meni
Aljoša Valentinčič, prodekan EF UL. Ta fakulteta je 2011 odvzela magisterij (lekarnarju) M. Jakliču, poleg tega še enega, en sum je bil zavržen, en postopek še ni končan.
Plagiatorstvo se povsod povečuje, pravi, morda zato, ker ga je lažje odkriti. Študija objavljena 2012 v Procedings of the National Academy of Science je pri 2000 člankih, ki so bili umaknjeni po objavi ugotovila 10% plagiatov in še 14% avtoplagiatov (
http://www.pnas.org/content/early/2012/09/27/1212247109 )..
»Za plagiatorstvo gre, kadar si nekdo brez navedbe vira prisvoji misli, izraze, ugotovitve, kode, formule, strategije…« Pri nas smo kot družba pripravljeni nekoliko popustiti, v Nemčiji se plagiatorstvo ne tolerira, v akademskem svetu je najhujša možna kršitev. V znanosti je bilo ves čas nesprejemljivo, še posebej po 2.sv. vojni, ko je v člankih prevladal sistem dvojnega slepega preverjanja.
»Na Univ. v Glasgowu, kjer sem študiral, je bil to edini prekršek, pri katerem so nas že vnaprej opozorili, da nas bodo izključili /…/ brez zapletenih postopkov.«

To vprašanje je treba reševati znotraj akademskih institucij, ne pa o tem razpravljati v medijih. S programsko opremo ni mogoče vsega odkriti.«Na koncu mora tekst pregledati človek in komisija presoditi, ali gre za plagiat ali ne.«
Odgovoren je v prvi vrsti avtor (študent); mentor ne more natančno vedeti, kaj npr. piše v 200 revijah s članki, ki jih imajo na EF. Na EF vsak študent odda e-različico naloge in program
turnitin označi morebitno prepisovanje. Pomenijo se s študentom in po potrebi z mentorjem. Študent lahko »še enkrat napiše nalogo, tako da je pri nas obravnava mehkejša kot v tujini«. A posebej zviti se lahko izmuznejo.

Plagiatorstvo kot sablja za politično mečevanje. V. Skubic, Delo, 19.3.2013
Bralec, upokojeni profesor
Valentin Skubic pipe, da bi morale univerze oz. njene članice »hitro presoditi, kdaj gre pri diplomskih nalogah /…/ magistrskih in doktoratih za plagiatorstvo in kdaj ne. Znanstvena dela so /…/ tako strukturirana, da mora biti iz dela jasno razvidno, s čim se je raziskovalec ukvarjal /…/, kako in zakaj je to delo zastavil, kdo vse se je že ukvarjal s tem ali podobnimi vprašanji in kakšne rezultate je pri tem dosegel, s kakšnimi metodami se /…/ loteva svoje raziskave, kakšne rezultate je dobil /…/ in kakšne zaključke povzema /…/ ».
Bistveno je, »da avtor lahko navaja kot svoj prispevek samo tisto, kar je razvidno iz njegove zastavitve dela v uvodu in kar je ugotovil on sam s svojimi metodami dela, ki jih je uvodoma prav tako opisal.«
Presoje o plagiatu ne bi smeli prepuščati računalniki, to je le orodje, »ne pa razumna akademska bitja. Dogaja pa se, da se gibljemo pri tem kot muhe v močniku in politiki in celo novinarji vlačijo to vprašanje kot hijene mrhovino po puščavi.«

Nepreseženo kritično delo kapitalizma. V. Vogel, Delo, 15.3.2013
Ob novem prevodu kapitala (
Das Kapital) so v ljubljanskih Španskih borcih na okrogli mizi spregovorili o aktualnosti 15 let stare Marxove teorije.
Kakšen smisel ima prevesti to staro knjigo, se je spraševal
Primož Kraševec, saj je pogosto pavšalno zavrnjena kot ekonomski determinizem, pisan v Angliji 19. stoletja. Kraševec meni, da je bistven namen kritika ekonomskih razmerij v idealnih okoliščinah čistega kapitalizma. Marx ni imel v mislih političnih strank s korupcijo in klientelizmom spajdašenih s kapitalom in tudi dejstvo, da danes delavci pritiskajo na tipke ni argument proti Marxovi teoriji.
Lev Kreft očita kritiki marksizma zanemarjanje pomena (kritične) metode. Kapital ne ponuja čudežnih rešitev kapitalističnega sistema.
Lilijana Burcar je opozorila na veliko količino neplačanega dela žensk, v zasebnost potisnjeno reprodukcijo (delovne sile), slabitev pravic nosečnic, mater in otrok. To ženske sili v oblike prekarnega dela, dela od doma in podizvajalstvo, (del tega si prisvaja kapital), z omejenimi možnostmi napredovanja in varnosti.
Marko Kržan je dejal, da je s kapitalizmom rasel tudi socializem, ki je omogočil hiter prehod v industrijsko družbo, s spremembami na trgu hrane pa kmetijstvo stagnira, samooskrba pa se je zmanjšala.
Rastko Močnik je izpostavil, da je kapital vložen v produkcijska sredstva in v delovno silo;zgolj slednja proizvaja presežno vrednost, zato izkoriščanje. Ne moremo se izogniti krahu sistema, ki zažene nov cikel oz. injekcijam davkoplačevalskega denarja v sfero privatnega kapitala.

Naše stoletje v dobro dediščine. T. Jaklič, Delo, 15.3.2013
Pri nas se je organizirano ukvarjanje s kulturno dediščino pričelo z imenovanjem (2013) umetnostnega zgodovinarja Franceta Steleta za konservatorja v Spomeniškem uradu v Ljubljani. Leto prej je doktoriral (na Dunaju, glej
www.sl.wikipedia.org/wiki/France_Stele_B.M.) z disertacijo o srednjeveškem stenskem slikarstvu na Kranjskem. Pionirski projekt je bil predlog za ureditev Rimskega zidu, ki ga je nato preoblikoval Plečnik. Kasneje je bil med najzahtevnejšimi projekti Ljubljanski grad, pravi Steletova naslednica Jelka Pirkovič, med novejšimi navaja restavracijo poslikav v stolnici in frančiškanski Cerki, obnovo Opere in Viteške dvorane (v Križankah), pripravljajo se na obnovo dominikanskega samostana na Ptuju. Med neuspehe stroke šteje rušitev Kolizeja v Lj. Danes ima nad 300 spomenikov status državnega pomena.
S kulturno dediščino so se na UL ukvarjali že pred 2. sv. vojno v okviru študijske smeri umetnostne zgodovine, po 2. vojni tudi arheologije in etnologije, na tedanji TF tudi v okviru arhitekture. »Posebnega študija konservatorstva na univerzitetni ravni ni bilo in ga še vedno ni, izjema je študij restavratorstva na ALUO. Na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije so zaposleni umetnostni zgodovinarji, restavratorji, arheologi, etnologi, zgodovinarji, arhitekti, geografi, razni tehnični profili, želijo pa si več naravoslovcev, kemikov in geologov«, piše
Tanja Jaklič. UNG v sodelovanju z beneško univerzo IUAV izvaja magistrski in doktorski študij ekonomike in konservatorskih tehnik, na FF UL se je uveljavil doktorski študij heritologije.

Prvaki v reformah. N.R., Delo, 15.3.2013
Predsednik poslavljajoče se vlade
Janez Janša v Bruslju o dosežkih države: »Slovenija je zagotovo tista članica EU, ki je v zadnjem letu izvedla največ reform, ki je najbolj izboljšala svoj položaj, glede na leto prej.« Stanje je »bistveno boljše, in v letu, ki je pred nami, je treba zgolj držati smer, ki je določena.«

Civilna družba bo trd oreh za novo vlado. M.B., K.Š., Delo, 15.3.2013
Od nove vlade sindikati pričakujejo popravke reform in pogajanja o masi za plače, vstajniki pa napovedujejo, da pri svojih zahtevah ne bodo popuščali.
Dušan Semolič, ZSS, pričakuje od ministrice A. Kopač M., da bo zaveznica sindikatov v vladi; pričakujejo popravke treh zakonov: o uravnoteženju javnih financ, pokojninske reforme in reforme trga dela. »Varčevalni zakon je v nekatere pravice zarezal pregloboko, pokojninska reforma je bila sprejeta zelo na hitro, zato se bodo v praski zagotovo pokazale njene slabosti, pri reformi trga dela pa ostaja nerešeno vprašanje agencijskega in prekernega dela.«
Branimir Štrukelj, KSJS, o ministru za javno upravo (J. Virantu), da ima »rep, ki se vleče še iz časov, ko je inavguriral plačno reformo v javnem sektorju. O sistemu plač je že marsikaj rekel in ga marsikaj zavezuje.« Plačno maso je treba urediti, to bo njegova prioriteta, ker ima na mizi »stavkovne zahteve, ki jih je zakuhala vlada, v kateri je bil doslej«. B. Štrukelj pričakuje, da bo vlada sledila koalicijski zavezi o spremembi proračunskega zakona in se bo o plačni masi za letos res pogajala.
Uroš Lubej, predstavnik vstajnikov pravi, da bi se morebiti »pogovorili o datumu predčasnih volitev, sicer pa se gibanje je in se bo dogajalo na ulicah.« nasprotujejo varčevalnim ukrepom, zahtevajo večji vpliv ljudi na odločanje v DZ in več elementov neposredne demokracije.

»Novi obrazi v politiki so le poslušni vojščaki partije«.
T. Pueber, Žurnal24, 16.3.2013
Sociolog
Franc Trček (FDV UL) je bil med številnimi aretiranimi med protesti. Vztraja, da boj v Mariboru ni končan. (Na fotografiji S. Despota ob plakatu: »/…/ FRANCA JE SAMO ZAČETEK!«, s sliko F.K. z »Gotof je!«). Razlika z Ljubljano je, da gre v prestolnici ljudem še vedno bolje, jeze ne usmerjajo na mestno politiko.
(Kakšna je UL po Ž. Turku?)
»Vsi dihamo na škrge in smo tik pred tem, da kolapsiramo. Najbolj žalostno je, da se univerza temu ni uprla. Vodstvo je posnemalo njegov žargon, da smo vsi strošek. Tak pogled pa ježe smrt univerze. Tam (v Ljubljani…, B.M.) so tudi velike medgeneracijske razlike. Gospoda, ki vodi fakultete s, kot bi rekla Svetlana Makarovič, slinarji, obvladuje fakultete. Janšizem imamo tudi znotraj vsake fakultete.«
(Bo levica v vladi spremenila politiko J. Janše?)
V novi vladi ne vidi alternativ. »Mentalno shemo teh ljudi poznamo. V njih ne vidim preboja.« Navaja A. Zupančič, ki pravi, da »lahko po eni strani rečemo: vsi so enaki, bodimo apatični, pustimo jih, naj delajo naprej. Lahko pa tudi rečemo: res je, vsi so enaki, zdaj je čas, da zadeve spremenimo.« /…/ Novi obrazi so »prazni obrazi. So poslušni vojščaki partije. Potrebujemo nove obraze, z novimi zgodbami, pestrostmi pogledov in upravičeno kritičnostjo do tega, kar se je dogajalo zadnjih 20 let.« Potrebujemo tudi »novo desnico: konservativno katoliško stranko.«
(Kakšne so alternative?)
»Alternativ je več. Vstaje so raznovrstne, to ni ena zgodba. Nekdo mi je dejal, da je bila povojna generacija izigrana, mi pa smo zmedena generacija. Odgovoril sem, res je, svet je trenutno zmeden. Preprostih odgovorov ni /…/ Slovenija ni samotni planetek. /…/ Del vstajništva se mora preleviti in začeti delovati znotraj sistema politike v ožjem smislu. Sočasno je treba ta sistem razgrajevati, ga odpirati in kazati na njegove anomalije ter jih odpravljati.«/…/
»Če smo se iz teh vstaj kaj naučili, smo se tega, da imamo mehanizme upora, s katerimi lahko oblastnike, s katerimi nismo zadovoljni, vržemo z oblasti.« Pomembno je, ali bo »iz naboja vstaje vzniknila civilna družba, ki jo nujno potrebujemo.«

Vse za nič. I. Bašin, Dnevnik, 16.3.2013
O filmu
Lice revolucije na festivalu DORF dokumentarnega rock filma v Vinkovcih piše Igor Bašin. Režiser Vladimir Milovanović je prikazal posledice in (ne)rezultate 5. oktobrske revolucije v Srbiji (padec Miloševića, 2009, od tam slogan »Gotov je!« ;
Osrednja figura filma je
Branko Ilić, eden izmed liderjev študentskega gibanja Otpor.
Leta 2000 je dobil MTV nagrado
Free Your Mind. »Kmalu za te se je zlomljen, nemočen, obupan in razočaran nad razvojem dogodkov po Miloševičevem padcu in atentatu na Đinđića umaknil v rodni kraj Arilje.« V filmu se čez desetletje vrne v Beograd in nas sooči z ostanki revolucije. Soborce iz Odpora režiser karikira v igranem delu filma, v katerem se roga razprodaji revolucije in posebej parodira nekdanjega otporovca, danes »profesorja revolucije« Srdjana Popovića in njegov center CANVAS, /www.canvasopedia.org ki kot »univerza revolucije« promovira nenasilne akcije v boju za človekove pravice in demokracijo po svetu. Branko (33) je po psihičnem zlomu danes dobrega zdravja, po koncu študija se bo odselil v Kanado.
»Revolucija še vedno žre svoje lastne otroke./…/ S pastmi revolucije je film aktualen tudi za našo vstajniško posedanjost«, meni I. Bašin.
(Glej
www.dominomagazin.com/article/14750/film/vladimir-milovanovic-lice-revolucijeodlomke iz filma in intervju z režiserjem, ki pravi, da mu »je blisko mišljenje da 5. oktobar nije bio nikakva revolucija već puč izveden radi prevencije dešavanja “prave revolucije”. Taj simptom se može uočiti i u "Arapskom proleću". Sistem žrtvuje diktatora da bi preživeo. Diktatora više nema ali moć ostaje u rukama istih ljudi.« O S. Miloševiću glej npr. http://bs.wikipedia.org/wiki/Slobodan_Milo%C5%A1evi%C4%87 www.youtube.com/watch?v=BqnNxB8KDuA , B.M.).

Pomeni prostora. I. Vidmar, Dnevnik, 20.3.2013
»V mestu so razglasili kulturno vstajo«, piše
Ičo Vidmar na začetku komentarja o protestih na Kersnikovi zaradi zapiranja kluba K4 oz. »zdrah, ki so nastale zaradi spremembe oblasti v ljubljanski študentski organizaciji. Te niso nič novega. Tudi način, kako se študentske oblasti lotevajo ustanov /…/, ki jih imajo pod seboj.« Spominja se »mukotrpnih pogajanj o programskih vsebinah in financiranju Radia študent v '80 letih, ko je bilo vsakič znova treba založiti predstavnike tedanje UK ZSMS /…/ z argumenti o tem, kaj je obči interes študentskega, izobraženskega in mladega občinstva.« Brez nostalgije je videti, da so bili tedanji »poklicni mladinski in študentski funkcionarji bolj razsvetljeni od današnjih, čeprav so na dan zmerom prihajali s trdimi shemami.
Ta način upravljanja študentskega življa postaja čedalje bolj vulgaren, direktna preslikava sveta »odraslih« iz ta velikega parlamenta in umevanja izvršne oblasti, ki jo zmagovita stran jemlje kot svoj fevd«, z ekonomističnimi argumenti. Tem je težko ugovarjati, Zavod K6/4mkaterega ustanovitelj je ŠOUL je v izgubah. »Hakeljc je v tem, da K4 pač ni nekaj, kar bi bilo v organizacijski in upravljalski domeni raznih študentskih klik in mladih podjetnikov.«
Braco Rotar je (1981) v študiji o ideologijah v urbanizmu in arhitekturi opozoril na štiri teme, aktualne zaradi sedanjih urbanih vrenj in protislovij: »družbeno produkcijo prostora, pravico do mesta, kolektivno porabništvo mesta in urbana družbena gibanja«, povzema I. Vidmar. Mesto omogoča »storitve za vsakdanje življenje, kot so stanovanja, transport, zdravstvena oskrba in kulturna infrastruktura – česar si ni mogoče zamisliti brez posega države.« Zaostroval se je konflikt »med akumulacijo kapitala in družbeno redistribucijo, med državnim nadzorom nad mestom in avtonomijo ljudi«. Dosežek družbenih gibanj, tudi kulturnih scen, je bil v zahtevah po drugačni kolektivni porabi, tudi v samoupravni Sloveniji (op. v '80 letih, B.M.).
Podpisniki nedavne peticije proti zaprtju K4 si »niso pustili vzeti kolektivnega spomina na /…/ skupno ustvarjanje prostora, ki je bil pridobljen in oblikovan s konkretno družbeno akcijo konkretnih akterjev v konfliktu in pozneje v napetem sodelovanju s študentsko organizacijo. /…/
K4 je proizvod bojev za urbani prostor, tudi boja za izgubljeni disko Študent in programa FV v Študentskem naselju, katerega ekipa je po zaprtju diska napol zaskvotala prostore na Kersnikovi, oblikovala pester program, prostore opremila z lastno iznajdljivostjo in takoj postavila šank /pozneje v K4 stalen vir konflikta in zaslužkov pogodbenih najemnikov šanka.«
Marjetka Jeršek je v svojem romanu kot očividka opisala K4, kot drugačnega od drugih šminkerskih diskov v mestu. Tja je bežala tudi zaradi glasbe.
V K4 so e rojevale mitologije, urbane legende, množice obiskovalcev in plesalcev so »lahko zamišljale svojo urbano pripadnost svetu, širšem od (današnje) provincialnosti.

 

Malo južne sapice in kos bolečine. S. Krkoč, Dnevnik, 20.3.2013
Ob 50-letnici izida zbirke
Nekoga moraš imeti rad, ki jo je napisal Ivan Minatti (1924-2012) je MK izdala antologijo njegovih pesmi z istim naslovom. Uredila jo je njegova žena, pesnica Lojzka Špacapan.
Minatti je že v gimnaziji s sošolci izdal rokopisni almanah pesmi, piše
Sandra Krkoč. »Po maturi se je nato vpisal na medicino, a ko je med nekim dolgočasnim predavanjem v Študentskem listu prebral o literarnem večeru Ade Škerl, se je odločil opustiti študij. Mati, ki si je želela, da bi en njen sin postal zdravnik, drugi pa veterinar, menda ob tej potezi ni mogla skriti razočaranja in mu dejala, da »bo le še en ubog profesorček z zlizanimi hlačami na riti«. Toda ko je izdal svojo prvo zbirko, so bili doma potolaženi in ponosni nanj.
Še preden je vpisal študij slavistike (v
http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Minatti piše, da je diplomiral je na FF UL 1952, B.M.) je začela pustošiti vojna in pesnik je pri 20 letih odšel med partizane, kjer se ni odpovedal kovanju verzov.« Marsikomu »niso bili pogodu, saj so bili premalo buditeljski in optimistični ter preveč otožni. Širši javnosti jih je ponudil leta 1947 v svoji prvi zbirki S poti, ki je spajala kolektivno izkušnjo partizanskega boja z izrazito intimistično liriko.«
Leta 1955 je izdal zbirko
Pa bo pomlad prišla, osem let kasneje pa že omenjeno Nekoga moraš /…/. Za liriko v knjigi Prisluškujem tišini v sebi je 1985 dobil Prešernovo nagrado.
V najbolj produktivnih časih je napisal kakšnih 10 pesmi na leto. Lojzka Špacapan pravi, da je pesnil v samoti. »Verze je zapisoval na sprehodih na kuverto, pozabljeno v žepu, ali pa /…/ v kotu bifeja, za osamljeno mizico /…/«, zvečer, ko so vsi polegli, »je zaprl kuhinjska vrata, prižgal radio in ob kozarcu vrtovčana pilil in upogibal besedo do njene uporabnosti. Za pesem je potreboval malo južne sapice, kos bolečine in neprizemljenosti«.

 

Je ponudba izobraževanja ustrezna? J. Muršak, Šolski razgledi, 15.3.2013
Ob letošnjih razpisih se
Janko Muršak (FF UL) sprašuje »o smiselnosti poklicnega in strokovnega izobraževanja na srednji stopnji, če postaja njegova funkcija predvsem priprava za nadaljevanje izobraževanja. In da ne bo pomote,tako njegovo funkcijo spodbujajo tudi šole same, ki se v skrbi za finančno preživetje borijo za dijake in jih najprej usmerjajo v programe poklicnega tehniškega izobraževanja in potem v nadaljevanje na postsekundarno stopnjo, pri čemer, kot vemo, standardi znanja na obeh maturah z normalizacijo prilagajajo povprečju.«
Navaja podatke (SURS), s katerimi utemeljuje vprašanje o (prevelikem) številu vpisnih mest v visokem šolstvu. Leta 2011 je splošno ali strokovno maturo opravilo 18.123 kandidatov, vključno z odraslimi. V prvi letnik visokošolskega izobraževanja se je prvič vpisalo 13.702, poleg tega pa še na višje šole in na izredni študij. Torej se »dejansko vsi, ki opravijo eno od matur, nadaljujejo študij na višji oz. visoki stopnji./…/ Ali oz. kako dolgo bomo zmogli financirati izobraževanje praktično celotne generacije na terciarni stopnji iz javnih sredstev?«
Ni zagovornik šolnin. Zagovarja »kakovostno brezplačno izobraževanje na tretji (terciarni) stopnji – obstoj tega ni odvisen od števila študentov; nikoli ne bo moglo biti množično in hkrati zagotavljati visokih standardov znanja za vse.
Ali nam ne grozi eksplozija visoko izobraženih brezposelnih, ki so sledili svojim interesom in tudi z našo pomočjo gojili pričakovanja, ki so se izkazala za nerealna? In njihov upravičen revolt, sploh če v procesu niso bili izpostavljeni konkurenci in visokim standardom, pač pa obljubam o absolutni smiselnosti vlaganja v znanje, ne glede na njihovo dejansko vrednost, kakovost in smer.«
Kot del rešitve predlaga J. Muršak okrepljen razvoj višjih šol, ki bi prevzele del nalog srednjega strokovnega izobraževanja, za razvoj vrhunskega praktičnega znanja za potrebe dela, z usmeritvijo v prakso, povezano s podjetji, v katerih bi študenti preživeli 40% časa. Nasprotuje približevanju višjih šol akademskim standardom oz. visokošolskemu prostoru, kjer je »že zdaj značilen vprašljiv vzporeden sistem univerzitetnih in visokošolskih programov na istih ali sorodnih smereh na 1. stopnji.
Nekaj je gotovo: »rešitev iz zadreg izobraževanja na srednji stopnji ne bo mogoča, če ne bomo temeljito razmislili o strukturi in ustreznosti višješolskega in visokošolskega prostora.«
(
Opomba: Z ugotovitvami in predlogi avtorja se strinjamo, vendar argumentacija s podatki o vpisu ni najboljša. Ocena, da pri nas študirajo že skoraj vsi mladi se pogosto pojavlja v medijih, tudi s strani ministrov. SURS v publikaciji www.stat.si/doc/pub/Izobrazevanje_ANG.pdf (Education in Slovenia, 2012, str. 29), navaja, da se v terciarnem izobraževanju v zadnjem desetletju letih postopno veča delež tistih med 19 in 24 let; v št.l. 2998/2009 bilo 48%, v št.l. 2010/2011 pa skoraj polovica. To je sicer največ v EU, a še zdaleč ni celotna generacija. Med tistimi, starimi od 15 do 24 let se jih izobražuje 70,4%, od 24-64 let pa le 15%. Podatki (www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5351) za št.l. 2012/2013 kažejo precejšen delež študentov visokega izobraževanja (brez višjega), ki se v 1. letnik vpisujejo ponovno, Iz podatkov o številu diplomantov je videti, da mnogi študija ne končajo. Med starimi 30-34 let jih je imelo v 2011 diplomo 31,7%. Podatkov o fiktivnih pa nam že zdavnaj pričakovani visokošolski informacijski sistem še ni (iz)dal.
Menim, da ključni problem ni v obsegu vpisa generacije, pač pa v strukturi in načinu izobraževanja in dela ter v učiteljih in študentih. Na strani izobraževanja (tako nakazuje tudi J. Muršak) v zmedeni strukturi ponudbe programov, z binarnostjo, stopnjami in preveliko specializacijo ter v kakovosti študija, tudi t.i. akademskega, kjer nas prava bolonja šele čaka; in na strani »proizvodnje in javnega sektorja« v premajhni ponudbi »kakovostnih« delovnih mest za diplomante. Le-te z olajšanjem in zaradi finančnih razlogov vpisujemo oz. »parkiramo« v višje stopnje terciarnega izobraževanja, javnega in zasebnega, ter odpiramo (zanje) nove in nove programe, tudi »za podeželje«. Ko se pojavi višek diplomantov v neki stroki in (potreba po urah) njihovih učiteljev, brž pripravimo nov program zanje. Odhajanje doktorjev in raziskovalcev zavira pomlajevanje kateder in inštitutov, a vsaj najbolj ambicioznim omogoči raziskovalno in tudi pedagoško izpopolnjevanje; kar jim bo prišlo prav, če se bodo, rahlo osiveli, vrnili v okolje, kjer bodo od njih - za solidno plačo - pričakovali ustvarjalnih rešitev ter med študente ki bodo radi aktivno študirali. Glej o tem več prispevkov v arhivu Pogledov. B.M.)

Bolonjski programi za nekatere pretežki. J.K.S., Delo, 13.3.2013
Leta 2005 so se študenti vpisovali v (prve) bolonjske programe, lani pa je UL s spletno anketo dobila odgovore četrtine študentov bolonjskih programov.
Dvem petinam se programi zdijo neprimerni, in to zaradi neuporabnosti vsebine, preobsežnosti, zastarelosti, prevej vprašanim se zdijo pretežki (FMF, FKKT, AGRFT).
70% jih je zadovoljnih s profesorji, le desetina o njih nima dobrega mnenja.
Na 2. stopnjo se jih je 60% vpisalo zato, ker jo je pomembno imeti, drugi zaradi želje po ustrezni karieri ali ker po prvi niso našli zaposlitve. Dve petini jih meni, da je 2. stopnja nadgrajevanje prve (FKKT), desetina pa da ne (PF, FKKT). Večina študentov te stopnje meni, da tam študij zahteva več samostojnega dela in da jih profesorji jemljejo resneje. Samo petina opaža razliko pri obvezni praksi. Avtorji razsikave (
I. Svetlik, J. Kristl, M. Širok, J. Komljenovič) pravijo, da se programi druge stopnje šele uvajajo in bo primerjava zanimivejša kasneje. Glej e-publikacijo: : www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/o_univerzi_v_lj/univerzitetne_publikacije/BolonjaPoLjubljansko_listajocaKnjiga/Bolonja%20po%20ljubljansko.html#p=1

Študentski pogled. O bolonjski prenovi. J. Kontler S., Šolski razgledi, 15.3.2013
Očitno imamo preveč nezainteresiranih študentov, izpostavlja Jasna Kontler Salamon eno od ugotovitev iz poročila z mikavnim naslovom Bolonjska reforma po ljubljansko. V št.l. 2011/2012 so na UL po e-pošti anketirali skoraj deset tisoč študentov, ki so poleg odgovorov na vprašanja (o bolonji) lahko podali tudi pripombe.
Analizo bodo menda ponavljali in jo razširili na učitelje in diplomante.
Poročilo (UL, 2012) »bolonjski prenovi prav nič ne laska, a tudi raztrga je ne«; trojka.
Pred vpisom je bila s študijskim programom dobro seznanjena manj kot tretjina študentov 1. stopnje. Čeprav jih 90% trdi, da so študij izbrali po lastnem interesu, tretjina navaja, da imajo sošolce, ki so za študij nezainteresirani; takih je največ na EF, NTF in PF, najmanj na AGRFT in FFA.
Večina je zadovoljnih s svojimi programi, a tretjina jih meni, da je vsebina (zelo) neprimerna (največ na FGG, ZF in AG, na 2. stopnji PF pa jih tako meni polovica).
Za študij jih dnevno največ porabi do 8 ur, nekateri na enovitih magistrskih programih tudi več. A 15% jih za študij ne porabi več kot 4 ure. Največ študirajo tisti na AGRFT, FGG, ZF in PF, najmanj na FPP in EF.
Za odhod na izmenjavo v tujino sta največji oviri finance in – strah pred tujino. »Lepa reč. Vedno smo poslušali, kako vneti in iznajdljivi popotniki smo Slovenci!«
Kolumnistka piše tudi o krizi verodostojnosti diplom, ki je nastala po nekaj odkritih (poslanskih) goljufijah. Zdaj so posumili še v magistrsko nalogo mandatarke A. Bratušek. Ne ve se še, ali bodo na FDV UL sum potrdili ali ne. Zaradi tega je naraslo zanimanje za plagiate, ki so jih doslej najbrž odkrili le droben del vseh. Po političnem pretresu lahko pričakujemo še kak odmeven lov na plagiat. Kot v Nemčiji.
Naše univerze gradijo skupen sistem digitalnih knjižnic, ki bo vključeval tudi program za ugotavljanje plagiatov. Skozenj bodo šli od jeseni vsi izdelki študentov, še pred zagovori. A verjetno bodo še možnosti priti z malo truda do diplome, doktorata…
Na posvetu o plagiatorstvu v Mariboru (društva univerzitetnih učiteljev) je bilo slišati, da »si tudi mnogi učitelji pri pisanju svojih skript pomagajo s prepisovanjem. Kako naj ti od svojih študentov pričakujejo drugačen pristop?«

Ukinitev brezplačnega vzporednega in zaporednega študija.
N. Šičarov, E. Demšar, Mladina 15.3.2013
Študentki UL
Nadja Šičarov (ALUO) in Ema Demšar (FKKT UL) pišeta o razpisu vpisa, s katerim je MIZKŠ odvzel možnost brezplačnega vzporednega in zaporednega študija. Tistim z diplomo je omogočen le izredni študij, ki pa ga na nekaterih programih UL ni (mikrobiologija, politologija, kemija, matematika, elektrotehnika, gradbeništvo, zgodovina, anglistika, psihologija, veterinarstvo, medicina itd.). »Država torej študentom krati pravico do več kot ene izobrazbe, tudi če so zanjo pripravljeni plačati..« Podpisani sta »z izgubo možnosti dodatnega študija ostali prikrajšani za pridobivanje znanja in s tem povezanih življenjskih perspektiv.
Utemeljitev ministrstva, da naj bi tako onemogočili fiktivno vpisovanje je le krinka za odtegovanje sredstev javnim univerzam. Tako vpisovanje bi preprečili s preverjanjem kandidatov za vpis s poenotenim informacijskim sistemom. Vzporedni in zaporedni vpisovalci so praviloma najobetavnejši iz generacije, ambiciozni in vedoželjni.
»Gre za temeljit poseg v obstoječo strukturo javnega šolstva, za zmanjševanje dostopnosti brezplačnega študija in korak k privatizaciji znanja..« Zato se bo trend iskanja študija in zaposlitve v tujini povečeval.

»Zavarovali bomo vsakega prikrajšanega študenta«.
J. Kontler-Salamon, Delo, 14.3.2013
Novi predsednik ŠOS
Mitja Urbanc, študent 2.st. FDV UL pogovoru o absolventih in vzporednem vpisu pravi, da bodo »vsekakor zavarovali pravico slehernega študenta.
Spremenjen 70.čl. Zakona o visokem šolstvu je marsikateremu odvzel pravico do absolventskega staža. Vsak študent ima samo eno leto za ponavljanje, za prepis ali za absolventski staž. ŠOS je to predlagal zaradi očitkov o študentih lenuhih, ki študij zavlačujejo in izkoriščajo status. Predlog je zapisan v nacionalnem programu visokega šolstva, v veljavo je prišel lani v okviru Zujfa. »Tisti študenti, ki so že pred tekočim študijskim letom ponavljali ali menjali študij bodo vseeno lahko izkoristili študentski staž..« Nekatere fakultete spremembo napačno tolmačijo, a je jasno, da zakon ne more veljati za nazaj. Ko nekdo ne more pravočasno diplomirati ima še možnost izjemnega podaljšanja statusa.
(Kaj pa če je bil program prenatrpan in v zadnjem letniku ni mogoče diplomirati?)
M. Urbanc pravi, naj dajo odgovor »tisti, ki so bili dolžni pripraviti takšne programe, da lahko študent do konca zadnjega letnika opravi vse študijske obveznosti, skupaj z diplomo.« Prava rešitev je reforma reforme, zato je dobrodošla analiza izvajanja bolonje, ki jo je pripravila UL in jo bodo, upa, pripravile še druge visokošolske institucije. (Glej e-publikacijo: :
www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/o_univerzi_v_lj/univerzitetne_publikacije/BolonjaPoLjubljansko_listajocaKnjiga/Bolonja%20po%20ljubljansko.html#p=1 .)
ŠOS je nacionalni nosilec (spletne) raziskave Eurostudent o socialnih, študijskih in obštudijskih vprašanjih; rezultati bodo v letu 2014.
(ŠOS je protestirala proti ukinitvi brezplačnega vzporednega študija in vpisa diplomatov v letošnjem razpisu.)
Za to ukinitev ni razumne utemeljitve, pravi M. Urbanc. Na ta način so se vpisovali najboljši študenti, ne fiktivci kot meni MIZKŠ. Najprej bi morali narediti analizo, koliko tako vpisanih študij je končalo. Na ŠOS so presenečeni, da ni bilo reakcij iz visokošolskih institucij.

Tilen Kegl, študent z idejo, vredno širjenja. N. Golič, Dnevnik, 13.3. 2013
Preprost in kot vsak drug študent je videti
Tilen Kegl, bodoči komunikolog (FDV UL). Svoj uspeh je pojasnil na dogodku www.facebook.com/TeDxUniversityofLjubljana .
Ugotavlja, da je »velika težava c Sloveniji razkropljenost študentov po vsem mestu, tudi državi. V Ljubljani namreč ni kampusa,kjer bi bili študenti različnih smeri na kupu in bi lahko izmenjevali tako ideje kot tudi znanje.« V tujini se tam »ne dogajajo le nore zabave, temveč se rodijo tudi ideje z velikim potencialom. V Sloveniji pa fakulteta služi kot prostor, kjer s podobnimi študenti živimo naš vsakdan, ne upamo pa si pogledati ven in vseskozi tekmujemo z drugimi fakultetami, Najbolj krvav je seveda boj med tistimi, ki bi morali najbolj sodelovati, med družboslovci in naravoslovci. Žalostno je, da v teh »omarah« preveč radi tudi ostanemo.«
(Opomba B.M.: Že 1994 je
S. Kump v knjigi Akademska kultura www.zalozba-sophia.si/node/1769 na podlagi raziskav v CRU zapisala, da se študenti UL po področjih študija precej razlikujejo. Glej tudi B.M. (2008) Ključ je v naših rokah.)
Na razgovorih za zaposlitev in pri lotevanju vsakdanjih težav vsi »želimo biti najboljši, najpametnejši, najbolj kompetentni,po drugi strani pa si ne upamo biti drugačni. /…/ Drug drugemu podtikamo polena pod noge, ovire preskakujemo na isti način, ne znamo si predstavljati novih, drugačnih rešitev za probleme. Zato so naši življenjepisi zavrnjeni, ker so identični. Nekako nas je strah, kaj si bodo drugi mislili, če bomo naredili nekaj drugače, ob enakosti pa navsezadnje ostanemo še brez zaposlitve.«
(So družboslovci najbolj nezaposljivi?)
»Družboslovci dandanes nismo več tako zaposljivi, kot so bili nekoč. Ogromno nas je in za slovensko gospodarstvo je družboslovnega kadra občutno preveč. Ampak ti ljudje zdaj imajo diplome, želijo si delati in treba jim je ponuditi vsaj nekaj. Podjetništvo, honorarno delo in tujina so /…/ možnosti, ki jih imajo. Da pa bi »zavarovali« tiste, ki v družboslovje še prihajajo, je ena od možnosti zmanjšanje števila vpisnih mest ali pa bolj skoncentrirane smeri na določen poklic ali nišo, ki je še v razvoju /…/ Družboslovci smo še vedno preveč splošni. Vsi bi namreč lahko delali vse in nič hkrati.« Moramo »spremeniti miselnost in način dela«. Zdaj družbo »preučujemo do potankosti, kot tujek in kakor da ni del nas. A družba smo mi sami. »Še preden o tem napišemo knjigo, se družba ponovno spremeni. Knjige in teorija so seveda del učenja, ampak tisto, kar šteje danes in kar poganja stvari, je praksa.«
(Kdaj je dobil idejo?) (Oglaševanje s fotografijami preko e-pošte.)
»V 2. letniku na fakulteti med poslušanjem predavanj, ki me niso pretirano zanimala.« Brez izkušenj se je prijavil na delovno mesto, ki sploh ni bilo razpisano. Uspelo mu je in sodeloval je pri izvedbi projektov. Cenili so »sposobnost, da znaš povedati zgodbo in da si pri tem kreativen in inovativen.« Naučil se je, »da je idejo treba poskusiti spraviti v realnost in je ne le pustiti v svoji glavi.«
Zdaj načrtuje izmenjavo na Univ. of British Columbii, Vancouver (Kanada) in išče sponzorje za to. »Skušam se ne preveč obremenjevati s trenutno slabim stanjem v Sloveniji, tako na političnem, psihološkem kot gospodarskem področju.«
(Na fotografiji T.K. pred sliko s citatom: »Še vedno se učim.« F. Goya.)

Razgled na socialno državo v megli. N. S. Mankoč Borštnik, Delo, 13.3.2013
Potrebujemo analizo iskanja poti v urejeno državo, z realnimi cilji in jasni odgovornosti, piše
Norma Susana Mankoč Borštnik (FMF UL.).
Najti moramo pot do učinkovitega tržnega gospodarstva,obdržati solidno zdravstveno oskrbo, brezplačni študij ter socialno in pokojninsko varnost. »Naravoslovci vemo: kadar se sistemu z velikim številom teles v interakciji nenadzorovano spremenijo zunanji pogoji, je nemogoče napovedati, kako se bo sistem spreminjal.«
Podjetja so v težkem položaju. Že pred krizo so bili njihovi razvojni oddelki premajhni, predlogi raziskovalcev so redko našli pot v proizvodnjo. Potem so ukinili večino razvojnih oddelkov. Lastninjenje ni bilo dobro načrtovano. Finančna kriza je razkrila, da nismo imeli strategije razvoja. Banke so slabo poslovale. Gradbeništvo se je razmahnilo z gradnjo avtocest, potem je prišlo v težave.
»Kdor je lahko, si je izboril višjo plačo: uprave podjetij, zdravniki, sodniki, učitelji. Razslojevanje se je začelo; tudi mreženje na vseh področjih, vključno z izobraževanjem in raziskavami, je ostalo in se tudi nanovo oblikovalo.
Večina visokošolskih ustanov in raziskovalnih inštitutov, vsaj najboljši med njimi, so tranzicijo preživeli tako, da so nadaljevali tekmo za kakovost v mednarodnem merilu. Povečalo se je število mladih, ki so študirali /…/. »Bolonjska prenova« študijskega sistema ni spremenila na bolje.
UL, najuglednejša med visokošolskimi ustanovami ni ponudila državi v težavah pomoči pri iskanju poti k zaželenim ciljem in vendar ima /…/ najboljše strokovnjake na vseh področjih. Zato, da bi to zmogla, bi se morala primerno organizirati. Visokošolskih in raziskovalnih institucij ni /…/ zaskrbelo niti, da ostaja čedalje več visokošolsko izobraženih mladih nezaposlenih, da si niso pridobili ali pravega znanja ali samozaupanja v svoje sposobnosti in znanja ali obojega ali pa jim država ni ponudila učinkovite podpore pri začetnih težavah, da bi mladi začeli postavljati svoje temelje tehnološko, kulturno in družboslovno razviti državi, za kar so se tudi izšolali – ali vsaj tako bi moralo biti.«
Politiki in strokovnjaki niso našli rešitev za to,
- da bodo »mladi hoteli, znali, zmogli in imeli možnost prevzeti iniciativo in se korak za korakom učili, kako premagovati ovire« in da bi jim zagotovili potrebna sredstva;
- da bi jim seniorji pri tem znali in hoteli pomagati;
- vsi državljani sodelovali pri iskanju poti do dela, ki bi jim nudilo veselje in zaslužek;
- da bodo socialno pomoč potrebovali le redki in čim krajši čas.
»Univerza bi vsekakor morala prevzeti velik del bremena pri iskanju poti na podlagi analiz, ki bi jih opravila skupaj z obema zbornicama, sodstvom in sindikati. Svoje sindikate bi morali imeti vsi samozaposleni in vsi iskalci zaposlitve na trgu, mladi še posebno. Na poti iskanja bo morala univerza prilagoditi študije različnim sposobnostim študentov, najbolj sposobnim, ki od študija zdaj odnesejo veliko premalo, odličnim in povprečnim ter tistim, ki od študija zdaj nimajo veliko, in povsem drugačnimi zahtevami, ki jim bodo morali absolventi visokih in drugih šol biti v prihodnosti kos. Pri tem bi morali učinkovito sodelovati tudi raziskovalni inštituti.«

O preseganju političnega izključevanja. M. Cerar, Dnevnik, 13.3.2013
Pravni in politični način mišljenja se razlikujeta, ugotavlja
Miro Cerar (PF UL).
»Pravno mišljenje je normativno usmerjeno v ureditev družbenih razmerij na temelju določanja soodvisnih (korelativnih) pravic in dolžnosti posameznikov, politično /…/ pa je usmerjeno v določanje družbenih ciljev in poti do njih. /…/
Pri političnem načinu mišljenja, ki zajema poleg normativne tudi procesno razsežnost (angl.
politics), ki pomeni prizadevanje za pridobitev družbene moči in oblasti, smo soočeni že z zelo izrazitim dualističnim mišljenjem, ki deli ljudi in skupine na »naše« in »vaše«, pri čemer se ta delitev stopnjuje glede na intenzivnost političnega spopada. /…/«Kdor ni z nami, je proti nam«. /…/
»V razvitih demokracijah politiki takih misli praviloma ne razkrivajo, /…/ v avtoritarnih ali totalitarnih sistemih /…/ lahko s pozicije oblasti ljudstvu mirno povedo, da je vsakdo, ki ni z njimi /…/ tudi sovražnik ljudstva.«
Avtor dodaja, »da je tudi pravno mišljenje bipolarno, saj pravna razmerja tudi pravo vzpostavlja skozi dvojnosti, kot so npr. pravica – dolžnost, Upnik – dolžnik, tožnik – toženec ali oprostilna – obsodilna sodba. » A sodnik ravna politično, če diskriminacijo, željo po nadvladi ali čim večji družbeni moči »prekrije s pravno formo (npr. v obliki izdane sodbe), vendar s tem prekrši etično in pravno zavezanost svojemu poklicu in pravnemu načinu reševanja sporov, v skladu s katerim se razmerja med pravnimi subjekti presojajo po ustavi in zakonih.
Politika bo še dolgo slonela tudi na izključevanju, spopadanju in delitvi na prijatelje in sovražnike. »Toda ob tem ima vsaka generacija politikov in državljanov priložnost, /…/ da praktično omili delitev na naše in vaše ter prinese v politiko več občutka za spoštovanje političnih tekmecev in za sodelovanje z njimi v korist občega dobra. /…/
Zrelost in razvitost družbe je namreč treba meriti predvsem po količini ustvarjanja duhovnega in človeškega DOBREGA. /…/ Zato je vsak korak /…/ v smeri socialnega darvinizma, ustvarjanja strahu, zatiranja svobode in /…/ spodbujanja pretiranega ideološkega ločevanja /…/ osebno in družbeno destruktiven.«

Nepreslišano. Miha Mazzini, pisatelj. (www.siol.net ), Dnevnik, 14.3.2013
»Mit, da je dva milijona Slovencev premalo za kvaliteten kader, je seveda laž /…/. Pojdite prebirat priimke profesorjev dunajske univerze v Avstro-Ogrski in nabrali boste cel katalog Slovencev.
(
Opomba: Namesto AO bi bili pravilneje »v nekdanji Avstriji«. Glej seznam rektorjev te univerze (UW, tudi nekaj Slovencev) in znamenitih študentov in Nobelovcev: http://sl.wikipedia.org/wiki/Univerza_na_Dunaju ter znanih profesorjev (tudi Fran Miklošič in Josef Stefan) na http://en.wikipedia.org/wiki/University_of_Vienna#Alumni; pregled zgodovine www.univie.ac.at/universitaet . Seznami vseh nekdanjih profesorjev UW nam niso dostopni, B.M.)
»Lahko najdete vsaj eno vodilno univerzo brez Slovenca? Podjetja v Silicijevi dolini, v New Yorku itd? Ste kdaj pomislili, da tako majhen narod v tujini zaseda večinoma prava delovna mesta, doma pa so mu na voljo le napačna? /…/
To kar si Slovenci delamo, si delamo sami. Ni več razloga in izgovora o tuji oblasti, o Dunaju in Beogradu. Vse kar se nam zvrne na glavo, je naša lastna zasluga. In v naših glavah je edina možnost za spremembo.«

Poslednje plovba na Kreto. Matjažu Kocbeku v slovo. D. Poniž, Delo, 12.3.2013
Odpotoval je na kakšno od svojih potovanj in vzel s seboj del nečesa, kar niso samo spomini, je zapisal
Denis Poniž v daljšem nekrologu Matjažu Kocbeku (1946-2013).
»Poskušam razumeti vse tisto, kar je ostalo, kar ne bo nikdar izginilo, kar smo, prešerno svobodni, pričeli zapisovati v zavest divjih, neugnanih in tako vzviharjenih šestdesetih, od prvih skupnih literarnih dejanj, ki so družila nas, prvošolčke, na tedaj elitni Šubički, z njim, ki je bil dve leti starejši, legenda, neugnani in za mnoge tudi nevarni upornik brez razloga.«
Sin pesnika Edvarda
, »največkrat oblečen v črno /…/ nepristopen, /…/ topel, mehak, ironičen, nemalokrat poln melanholije ali divje jeze, a nič nevaren, /…/ netovariški. Res je, presenečal nas je z drznostjo, nespoštovanjem avtoritet, /…/ s poznavanjem poezije, slovenske kulture, zgodovine, ki jo je sooblikoval njegov karizmatični oče.«( www.sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kocbek ). »Zapletali smo se v neskončne debate, imeli smo svoje javne in privatne kotičke, bili smo že takrat pripravljeni na izzive in preizkušnje, ki so prišle v kasnejših dobah. Nič voditeljskega ni bilo na njem, a smo se mu /…/ podrejali, ko so se naša druženja spremenila v literarne in gledališke podvige, s katerimi smo šokirali /…//…/ bil je zelo načitan in razgledan mladenič, ki nas je pripeljal k svojemu očetu, postali smo, da sami nismo vedeli kdaj, del nekega drugačnega dogajanja, ki se je iz /…/ legendarne pesniške skupine 411 prelilo v gledališko Pupilijo in v še marsikaj drugega, zarisalo je podobo vsakega od nas /…/ /…/ povsem naravno je bilo, da so se kasneje naše poti pričele razhajati, saj smo bili preveč samosvoji, preveč dosledni, da bi lahko živeli v tropu, ki vedno nastane, kot je ponavljal Vitomil Zupan, zato, da imajo majhni občutek veličine, da nesposobni dobijo svoj del plena.«
Spomni se julija '68, ko sta se na Dunaju zabavala na račun pedantnega profesorja nemščine, in ko sta komentirala literarne nastope, ki so se končali v debatah, ki so jih poplavljale
besede, besede, besede in alkohol. In žalosti na Edvardovem pogrebu, ob partijskih floskulah njegove nekdanje tovarišije. »Takrat sem šele razumel, kaj je pomenila naša neugnana literarna tovarišija, ki je nikdar ni razkrojila nobena puhla ideologija, ampak je živela iz moči in osvobojenosti zaveze ustvarjanju, medsebojnemu spoštovanju in razumevanju.«
Srečevala sta se na predstaviti njegovih pesniških zbirk in na njegovih slikarskih razstavah. Na njegovo likovno nadarjenost ga spominja majhna slika Križanega, ki mu jo je podaril »v prvem letniku komparative, pred skoraj petimi desetletji«.
(Op.: Na odd. za primerjalno književnost in literarno teorijo FF UL, sredi '60 let. B.M.)
Tudi na »zadnjem srečanju je bil Koci, prijatelj, tovariš, sogovornik, /…/ »sam svoj, silovit, neukročen«.


1. - 7. april 2013

Modernizacija družbe. A. Čar, Dnevnik, 11.3.2013
Aleš Čar svoj komentar o poti do boljšega sistema začenja z ugotovitvijo P. Nadasa pisatelja, da v minulih 20 letih (tudi) Madžarski ni uspel modernizacijski skok. Ni ji uspel prehod v demokratični sistem in tržno gospodarstvo ter se je (pod Orbanom) spet naslonila na stare avtokratske vzorce iz socialističnega sistema. «Demokratična preobrazba (1989/1990, op. B.M.) se je zgodila tako, da dojemanje demokracije ni postalo predmet javnega diskurza. /…/ Brez prvega koraka, brez dokončne ločitve od prejšnjega sistema in njegovega načina delovanja, pa po Nadasu drug korak /…/ dejanska /…/ modernizacija družbe, sploh ni mogoč.«
P. Nadas je to napisal po izkušnjah sosedov in protestih proti eni (levi, B.M.) politični opciji v času, ko smo bili mi pod Pahorjem »v začetku zaključka tranzicijske agonije«. Potrošništvo je bilo v konjunkturi sinonim za demokracijo, o njej nismo razpravljali. Kriza je razgalila plenilsko logiko, korupcijo, ideološko razklanost, razsulo. Nato se je Janša zgledoval po Orbanu »v katero smer in s katerimi sistemskimi ukrepi reprogramirati družbo v avtokratski model, ki je nekako še sprejemljiv za Evropo.«
Potem so se zgodili protesti, vlada je padla in z njo nevarnost vrnitve v avtokratizem, meni A. Čar in upa, da je 4. vstaja 9.3 pokazala, da zagon protestov ni padel pod kritično mejo. Kaj zdaj?
A. Zupančič Žerdin je v Dnevniku 9.3. zapisala, da »še nihče ne ve, kako natančno naj bi bil videti novi, boljši politično-ekonomski sistem« a imamo izoblikovanih »nekaj jasnih načel, glede katerih ni popuščanja. (…) Ne vemo, kaj hočemo, vemo pa, kako bomo to dosegli.« Z drugačnim načinom odločanja, piše A. Čar, z odgovornostjo v vsaki konkretni situaciji, s čimer vzpostavljamo »temeljne pravne in civilizacijske norme in jih odlagamo v temelje te družbe.«

Peter Pogačar. En mož, dve reformi. M. Belović, Delo, Sobotna priloga, 9.3.2013
Pokojninsko reformo in reformo trga dela je za dva ministra za delo – I. Svetlika in A. Vizjaka pripravljal
Peter Pogačar (*1973). Visoki uradnik, ki rad bere zgodovinske knjige. Pravnik je postal po prijavil za sprejemni izpit na PF UL, ko ni vedel kam, pa je tja šla njegova žena. »Septembra, ko sem se vpisoval, še vedno nisem vedel, kaj bom študiral. Ko sem prišel do parka Zvezda, sem enostavno zavil na desno proti pravi fakulteti«. (Opomba B.M.: Zdaj tam ni več PF, sprejemne so zamenjale točke.)
Iz generacije tehnokratov iz časov ministra A. Ropa. »Moja prva služba po fakulteti je bila pri ministru Ropu. K njemu me je poslala profesorica A. Bubnov Škobrne. Minister Rop je imel namreč takšen način kadriranja, da je s fakultet v državno upravo povabi boljše študente.« Kot mlad uradnik je sodeloval pri prvi pokojninski reformi. Nato je delal na sodišču, opravil pravniki izpit, delal v Kapitalski družbi na pokojninske zavarovanju, kjer je dobil izkušnje uporabnika zakona, neprecenljive pri pisanju zakona. To bi moral doživeti vsak pisec zakonov.
Leta 2009 ga je povabil minister I. Svetlik. Prihod Janševe vlade je preživel zaradi strokovnosti in nepolitičnosti ter preudarnosti ministra, ki je vedel koga potrebuje, če želi reforme. Zdaj je generalni direktor na direktoratu za delovna razmerja in pravice iz dela. V delu uživa. Ekipa je mešanica izkušenih sodelavcev in mladih, ki so bolj aktivistični, energični.
V svoji funkciji predstavlja Slovenijo pred MMF, Svetom Evrope, Evropsko banko, OECD, svetoval je tudi evropski komisiji in ILO. Predavanja so njegovo veliko veselje. »In to ne na akademski ravni, ljudem poskušam plastično predstaviti, kaj in zakaj je sprejeto. To je zelo pomembno, da vzpostaviš dobre odnose. Ljudje na terenu ti povejo, kaj je zanje dejansko pomembno.«
Naši oblikovalci politike se premalo zavedajo, da »nismo osamljen otok, smo del mednarodnega okolja.« Problem je v tem, da so naše zdrahe zelo opazne navzven. »Mi smo znani p tem, da jih v tujini zelo radi predstavljamo, precej manj pa svoje uspehe.« Z obema reformama smo poslali sporočilo, pravi, da smo kljub zdraham sposobni doseči konsenz in rešitev. To je pomembnejše od finančnih učinkov reform.
Kaj bo delal po sprejetju obeh reform? »Izzivi na trgu dela ostajajo, prav tako na pokojninskem področju.« Kakšna stvar je tudi nedokončana, npr. študentsko delo, agencijsko posredovanje dela… Reforma je proces.
Politika? »Zelo dobro se razumem s poslanci vseh političnih strank. A preskok v politiko je pri nas velik korak. Če bi se res pojavil nekdo, ki bi dejansko služil državi potem – zakaj pa ne?«

Preprečiti rop svobode. B. Videmšek, Delo, Sobotna priloga, 9.3.2013
Po analizi trpke izkušnje postsocialistične tranzicije in egiptovskih revolucionarjev daje B. Videmšek priporočila domačemu protestniškemu gibanju.
»Deželi se slabo godi« (
Ill fares the Land) je naslovil svojo knjigo pokojni zgodovinar T. Judt, www.en.wikipedia.org/wiki/Tony_Judt , ki je študiral v Cambridgeu, Oxfordu in na francoski ENS ter na Univ. of California. Zapisal je: »Kjer je »kleptokratizem z alarmantno tranzicijsko lahkostjo nasledil skorumpirane socialistične režime, bo preživetje obdobja še nedoživete negotovosti velik izziv za šibke demokracije.«
Komentator
Boštjan Videmšek www.mfdps.si/si/strani/1166/Bostjan-Videmsek.html meni, da je za proteste največja grožnja stara, »zgodovinsko poražena tranzicijska levica, ki je že davno skočila v posteljo z neoliberalizmom in pokopala ideje socialne demokracije ter /…/ omogočila vzpon desnice in utrditev vladavine mednarodnih finančnih institucij«. Pri nas se njeni ostanki, »ki delujejo zunaj uradne politike /…/ pripravljajo zasedbo /…/ prostora svobode«, posledice prebujenja civilne družbe.
»Protestniško gibanje si preživetje – in uspeh - zasluži le s prevzemom polne odgovornosti za družbo in državo« v okvirih »rahlo modificiranega volilnega in parlamentarnega sistema. Karnevalsko ozračje in kulturni program (ki se utegne zelo kmalu vrniti nazaj v varne institucionalne okvire) sta v spopadu z arogantnimi in brezbrižnimi političnimi elitami /lahko le prijetna popestritev protestov, nikakor pa ne njihova substanca. /…/ Slovenski vstajniki bi zato morali čimprej /…/ povedati, kakšno prihodnost si želijo. » Že ustanavljajo »nekakšne krovne stranke«, s katerimi bodo šli na volitve, skupaj s stranko TRS.
»Kot državljani svobodne družbe imamo dolžnost, da svoj svet opazujemo s kritičnimi očmi. /…/ in reagirati v skladu s tem vedenjem. Filozof /…/ svet le interpretirajo na različne načine, bistvo pa je, da svet spremenimo« (T. Judt).

Ministrska posredovalnica. Delo, 17. januarja.
T. Lah Turnšek, Delo, Sobotna priloga, 9.3.2013
V odzivu na izjave Damjana Miklavčiča o tem, da MIZKŠ s posredovanjem razpisov tujih inštitucij vabi raziskovalce v tujino, ki jih je objavila novinarka J. Kontler Salamon meni
Tamara Lah Turnšek (Nacionalni inštitut za biologijo), da to ni glavni problem bega možgan. V tem trenutku lahko le želimo, da bi mladi raziskovalci šli v tujino, saj je znanost mednarodna, a tako, da »z njimi ostanemo v stiku« in jih v boljših časih povabimo nazaj.
Glavni problem je, da se naši raziskovalci ne vračajo in da tuji ne prihajajo. Vzrok je »vedno globlji prepad med pogoji dela v domačih raziskovalnih in akademskih institucijah in podobnih v tujini. Sredstva za opremo so zamrznjena že dve leti, razpisi za raziskovalni denar v letu 2011 enostavno izpuščen, na razpisu v začetku leta 2012 (ki se bo izvajal začenši konec 2013), pa je uspelo le 8-10% prijavljenih!« Večini je onemogočeno delovanje že dve leti.
Varčevalni ukrepi vlade so pokazali »najbolj uspešno delovanje ministra Ž. Turka, ki je stroške v znanosti uspel sklatiti kar za 20-25% (v primerjavi s cca 5% ostalimi ministrstvi!). /…/ Zaradi obilice dela, kot je pojasnil minister Turk, vlada ni uspela izvajati Resolucije o razvojni in inovacijski strategiji 2013-2020, ki jo je sprejel prejšnji parlament in ki je najbolj pospeševala investicije v razvoj, zmanjšala birokratske ovire sodelovanja med gospodarstvom in znanostjo in določila njegove prioritete – vse to pa očitno niso bile prioritete /…/ vlade. Slednje in demoralizacija družbe v celoti, je vzrok pospešenemu begu možgan, ne pa evropski razpisi, ki jih posreduje MIZKŠ. O tem pa seveda Jasna Kontler Salamon je in verjamem, da tudi v bodoče bo, korektno poročala!«

Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki. Delo, 23.februarja.
PP 29, Delo, Sobotna priloga, 9.3.2013
Robert Ivanc se odziva na članek V. Mikolič, ki se je v odgovoru na pisanje I. Ž. Žagarja »lotila diskreditacije tistih, ki razkrivajo lopovščine in nenamensko porabo projektnih sredstev, na primeru »Turističnega terminološkega slovarja«. Njeno početje ščiti agencija ARRS in sprašuje se, kdo v njej in kakšna je vloga direktorja in UO ARRS. »Ali gre za sum koruptivnih dejanj vezane trgovine?« R. Ivanc predlaga vladi, da agencijo razpusti in privarčevani denar porabi za koristnejše stvari.
Taja Kramberger in Drago B. Rotar (Pariz) pišeta, da se V. Mikolič, ki je že pisala »v evforiji fakultetne čistke« (gre za FHŠ UP, B.M.), spreneveda in izmišlja. Čeprav sta Slovenijo zapustila »zaradi politikantsko-kriminalnih pritiskov in groženj«, se oglašata, ker e ob »tem naskoku prostaške hinavščine »nove elite« na I.Ž. Žagarja ne oglasi (še) kdo drugi, »kakor, da ste v Sloveniji vsi izgubili etični kompas«. V njenem pisanju prepoznata obrekovanja, ki jih objavlja www.primorska.info »trobilo opresorjev iz časa fakultetne čistke (VM je bila dekanica, R. Bohinc pa rektor).«
Primeri iz omenjenega slovarja, ki jih navaja V.M. »so plagiati iz drugih slovarjev«.
Ponaredek (odvetniškega pooblastila) jo je tudi »snel z mesta dekanke FHŠ«. Reprodukcijske »podvige« očitata tudi pri g. Darovcu, soprogu V.M., »zadružnice pri pridobivanju točk«.
V.M. napoveduje vrnitev k dekanovanju, zato se »za osvežitev spomina« sprašujeta:
»kdo je pregnal IŽŽ z UP FHŠ, /…/ kršil, delovno zakonodajo s podaljševanjem začasnih zaposlitev na napačnem delovnem mestu v nedogled in s tem ropal mlajše sodelavce, /…/ s čistko odstranil tiste, ki se s tem niso strinjali, /…/ vse poletje 2010 lagal po medijih in svoje informacije sproti prilagajal kontekstu in okoliščinam, /…/ obrekoval po vsej deželi in zunaj nje in zasledoval odpuščene še v novih službah, kdo se je poskusil s protiustavnim krivdnim razlogom (zaradi peticije) znebiti rednega profesorja, /…/ po svojih željah krojil zasedenost in poskusil doseči, da bi sodelavcema banka zasegla stanovanje, in bi ju pregnal iz Kopra, /…/ poskušal tožiti založnika in avtorico literarnega dela /…/; /…/ bil nato skupaj z obrekljivim akademikom P. nagrajen z mestom v vodstvu nekega prismuknjenega odbora, ki naj bi s kuhlami in žnabli nasprotoval diktaturi; /…/ ni predaval, /…/ ni raziskoval, /…/ se je sleherno leto nagradil s kupom denarja za uničevanje »svoje« institucije?«

Frančkov turistični slovar in brezbrižna katatonija javne agencije.
I. Ž. Žagar, Delo, Sobotna priloga, 9.3.2013
O »znanstveno-raziskovalni projektih« in podrobneje o nekem »slovarju« ponovno piše
Igor Ž. Žagar (FF UL in nekdanji predstojnik odd. za slovenistiko FHŠ UP).
Začne z »afero Sokal«, ko je profesor fizike Univ. of NY v ugledni reviji
Social Text (1966, 46/47) objavil »članek« o fenomenu »znanstvenih vojn« med predstavniki »znanstvenega realizma« in njihovimi postmodernimi kritiki; izgledalo je, da se s slednjimi strinja. Nato je v reviji Lingua Franca (1966, maj-junij) razkril, da se je v prvem članku šalil na račun »postmodernistične kritike znanosti« in tako testiral intelektualne standarde akademske humanistike v ZDA. Dokazoval je, da je vodilna revija pripravljen a objaviti delno nesmiselen članek, če se »dobro sliši« in če »laska ideološkim predpostavkam urednikom«.
(O tem in podobnih škandalih glej
http://en.wikipedia.org/wiki/Sokal_affair .
O posledicah dominacije pravšnje ideologije na znanost in agrikulturo
v sovjetskih časih glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Trofim_Denisovi%C4%8D_Lisenko in http://en.wikipedia.org/wiki/Lysenkoism B.M.)
IŽŽ v prispevku osvetljuje kriterije, ki pri nas omogočajo znanstvene objave in »pridobitev znanstveno-raziskovalnih projektov, ki jih razpisuje« ARRS. Osnovni kriterij izbire so recenzije »znanstvenih kolegov z obravnavanega področja. Pri projektih gre za finančna sredstva, »za obdobje treh let, ponavadi tam okrog 100.000-200.000 evrov.« Piše, da že več let opozarja na zlorabe in prevare, »do kakršnih je prišlo pri Turistično terminološkem slovarju Vesne Mikolič /…/ in Narečne atlasu Slovenske Istre in Krasa Gorana Filipija«.
V nadaljevanju podrobno opisuje postopke od garaške poti pridobivanja projektov do neznosne lahkotnosti preverjanja projektnih rezultatov. Na primeru slovarja opisuje »projektne vratolomnosti in upravičevanje rezultata, ki ga ni. Pri tem »leva ne ve, kaj počenja desna«. To je »norčevanje, plagiatorstvo in pravopisna šlamastika«. Na koncu je (bil) »slovar« dostopen le na spletu, ustvarjalcem, a ne uporabnikom. Le-tem januarja 2011 (ob zaključku projekta) je bilo dostopno le nekakšno ogrodje za slovarska gesla.
http://www.zrs.upr.si/sl/In%C5%A1tituti/In%C5%A1titut+za+jezikoslovne+%C5%A1tudije/Projekti/Zaklju%C4%8Deni+projekti/id/147/title/Turisti%C4%8Dni+terminolo%C5%A1ki+slovar
Ker je avtorica objavila Leksikon turizma (800 strani) (Glej
www.termania.net/slovarji/78/turisticni-terminoloski-slovar , B.M.), za katerega ni dobila subvencije ARRS, so ji v polemiki dobronamerno svetovali, da delo na spornem slovarju (TURS) prekine in ga umakne s spletnih strani.
IŽŽ meni, da bi bilo nujno, da bi svojo nadzorno vlogo opravila ARRS.

Dr. Evgen Bavčar, filozof umetnik in svetovljan.
I. Mager, A. Čeferin, Dnevnik, 11.3.2013
Filozof, estet, umetnik, fotograf, filmski režiser, umetnostni kritik, svetovljan
Evgen Bavčar je (po diplomi iz zgodovine na FF UL ) doktoriral iz filozofije v Sorboni http://de.wikipedia.org/wiki/Evgen_Bav%C4%8Dar; živi v Parizu. Direktor Laboratorija za nevidno v Ciudad de Mexico. Častni doktor UNG. Pogovor (po Skypu) o slepoti, umetnosti in politiki.
Slovenci šele prihajamo v Evropo, v kateri (tako kot Slovani) zavzemamo več prostora kot v njeni zgodovini in zavesti, pravi po Herderju. Za prisotnost se moramo še vedno boriti. V krizi moramo ohraniti predvsem spraševanje. (Op. B.M.: Tako tudi Žižek, B.M.). »Vedno se moramo spraševati, ali smo že to, kar mislimo, ali nismo. Vprašanje je tista odrešilna bilka, ki lahko rešuje v trenutkih krize.«
E. Bavčar je tujini predstavil pisatelja B. Pahorja, naprej Francozom, nato so o njem in o njegovem etičnem sporočilu začeli govoriti Italijani, Nemci, Slovenci… »Odgovorni smo za slovensko identiteto, za spomin na tiste, ki skozi stoletja niso imeli pravice govoriti in so ostali anonimni. Še vrsto stvari nam mora priti v zavest. To je tudi vprašanje politične modrosti.«
Spremlja francoske politične analitike, še vedno se sprašujejo, raziskujejo. »Slovenci smo v tem začetniki, dostikrat improviziramo, se zadovoljimo s trenutnimi ocenami.« (Glej primer na koncu, op. B.M.) Razmišljati moramo, s čim se bomo integrirali v evropski duh. Tako kot ljudje s posebnimi potrebami, »ki nam je bila odvzeta svoboda, si lahko vsaj želimo, da bi bili bolj v zavesti drugih«. Potrebna je enakopravnost, poznavanje razlik. »Vznemirja me ravno človekova različnost /…/.«
(Kako nas vidijo drugi?) Na žalost smo še zmeraj opazovani »na način krivljenja in stereotipov. Navzeli smo se hlapčevske mentalitete, ker so nas vseskozi krivili, česar nismo bili odgovorni.« Veliko narodi imajo »še vedno nezaveden kolonialno-pokroviteljski odnos.«
Nekdo mu je v Münchnu rekel, saj smo vas Bavarci pokristjanili, pa je »odvrnil, da njih so pa Franki. Nismo imeli pravega plemstva, prvi čistokrvni plemič je cerkveni Stoletja smo čakali da smo dobili cerkvenega princa, kardinala Rodeta… Lahko ga kritiziramo, a »tudi s tem počasi vstopamo v nezaseden prostor evropske kulturne zavesti.«
Opomba B.M.: Stoletje pred F. Rodetom je bil kardinal (od 1899) Jakob Missia, knezoškof ljubljanski in nadškof goriški, 1884-1902, v času A. Mahniča, s katerim se je pogosto strinjal. http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_kardinalov in http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Mahni%C4%8D .

Je veliko bogastvo človeku v veselje ali breme? Nedelo, 10.3.2013
Na to vprašanje med sedmimi vprašani dva odgovarjata takole:
Dušan Jovanović, režiser (AGFTV UL): Materialno bogastvo je malokomu dostopno. »Lepota narave, športa, človeka in umetnosti pa je dostopna vsem. Bogastvo srca posameznika in njegove bližnje osrečuje, jim lepša dneve in lajša življenje. Bogastvo barv razveseljuje oko, bogastvo misli zaposluje razum, bogastvo jezika je glasba za uho. Čist, jasen, slikovit jezik je zaklad pisateljev. Z njim nas prevzamejo in očarajo. Glasba nas bogati, otroci nas razveseljujejo, humor nam izvablja nasmeške v oči. V bistvu smo bogati, a se tega redko zavedamo.«
Ivan Štuhec, teolog (TeoF UL): »Iz človeške zgodovine bi lahko sklepali, da bolj v breme kot v veselje. Oboje je breme, bogastvo in revščina. Najboljša je sredina, ko ni treba imeti prevelikih skrbi glede tega in imaš toliko, da se v življenju lahko posvečaš drugim stvarem, ne pa temu, kako boš preživel ali kako boš zavaroval bogastvo. /…/ Tak način življenja pa gre v prazno in po mojem ne prinaša nobenega zadovoljstva, kaj šele sreče.«

K novi kulturi skupnostnega sobivanja. L. Škof, Delo, 11.3.2013
o etiki od Sokrata do sedanje krize piše filozof
Lenart Škof (FHŠ UP)., http://sl.wikipedia.org/wiki/Lenart_%C5%A0kof Razsvetljenstvo je tlakovalo pot k novi etiki človeškega dostojanstva, ki je zaznamovala emancipatorične procese v 19. in 20. stol: »izkoreninjanje otroškega dela, izkoriščanje žensk in prizadevanje za njihove pravice, boj za dostojanstvo delavcev, ogroženih družbenih skupin, zatiranih ljudstev itd.. /…/ Vendar so institucionalizirane oblike religije in Marxovega humanizma prepogosto tudi same zapadle redu nasilja. 20. sto. Je tako hkrati z vrtincem revolucionarnih vrenj, totalitarizmov in vojn, ter strašnega trpljenja milijonov ljudi zaznalo novo potrebo po absolutnem zavarovanju človeštva« z etiko odgovornosti do drugega (E. Levinas) in do življenja (H. Jonas).
»Človeštvo se /…/ vse od pojava moderne ter njenih derivatov (razvoj znanosti ter spremljajoča industrializacija s silovitim vzponom kapitalizma) še nikoli ni tako oddaljilo od svojega bistva /…/.« In še nikoli ni bilo tako povezano – zaradi informacijskih tehnologij.
»Ljudje smo /…/ prepuščeni ideologiji gospostva nad naravo ter dobička«, naši odnosi se birokratizirajo, oddaljili smo se od narave.
Zarisuje se potreba po novi etiki, ki bo upanje za prihodnost.
»Razviti bomo morali novo ekološko utemeljeno /…/ zavedanje /…/ spiritualnosti ter novo obliko povezanosti skupnostnega življenja, nekakšno demokratično kulturo in spreminjajoče politike onstran nasilja, kulturo sobivanja, ki je danes še ne poznamo.« Posvetiti se bomo morali »gostoljubju, nežnosti, pozornosti, milosrčnosti, skrbi za sočloveka in vsa druga bitja sveta.«


18. - 24. marec 2013

Plusi in minusi skorajšnje reforme trga dela
. I.D., 2.3.2013
Z novo delovno zakonodajo, ki je v sprejemanju v DZ so nekaj dobili delodajalci, nekaj pa sindikati. Navajamo te ukrepe in komentarje
Andreja Zorka, www.ZSSS.si
+ za delodajalce: skrajšanje odpovednih rokov; skrajšanje časovnih razredov pri odpravninah; zvišanje starosti za varovane osebe s 55 ne 58 let - A.Z.: Velja samo za varstvo pred odpovedjo, glede drugih pravic, npr. nadurno delo ostaja 55 let;
uvedba začasnih in občasnih del za upokojence.
+ za sindikate: uvedba odpravnin in 5-kratnika prispevka delodajalca za brezposelnost pri zaposlitvah za določen čas – A.Z.: Pomemben ukrep proti zlorabam zaposlitev za določen čas in spodbujanje zaposlovanja za nedoločen čas; omejitev pogodb za določen čas za isto delo; uvedba kvot pri agencijskem delu; ohranitev višine in trajanje nadomestil za brezposelnost; ohranitev plačanega odmora za malico in dodatka za delovno dobo.

Polonca Končar, predstojnica katedre za delovno in socialno pravo. I. Dernovšek, Dnevnik, 6.3.2013
Ob novih zakonih o delovnih razmerjih in o urejanju trga dela pravi
Polonca Končar, PF UL, da o kakšni n«veliki reformi« ne moremo govoriti. Večina zadev je bila že doslej urejena primerljivo z drugimi državami. Narejen je bil napredek pri pogodbah za določen čas. Pogodba o zaposlitvi je potrebna vedno, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja . Reforma je bila preveč usmerjena v olajšanje odpuščanj, meni, premalo je bilo storjenega glede segmentacije med mladimi in starejšimi, vseživljenjskega izobraževanja, nič za odpravo študentskega dela…
Skrbi jo, »da se gospodarska kriza jemlje zgolj kot izgovor za zmanjševanje človekovih pravic in mednarodnih dogovorov.« Temeljne (evropske) vrednote so: človeško dostojanstvo, pravice pri delu, solidarnost, enakopravnost… Ker vlada nezaupanje med socialnimi partnerji, želijo »sindikati urediti v zakonu čim več vprašanj, tudi tistih, ki so drugod praviloma predmet kolektivnega pogajanja«, npr. odmor za malico. »S tem si v bistvu režejo vejo, na kateri sedijo.« Predvsem glede plač, ki so povsod v veliki meri prepuščene kolektivnemu pogajanju. »Če bi v zvezi s plačami vse urejal zakon, bi torej odpadlo pomembno področje, značilni za delovanje sindikatov.« Kolektivno pogajanje se je začelo prav pri plačah.
Pri reformi pogreša predvsem to, »da se niso lotili vprašanja izobraževanja. To je pomemben element zaposlenosti in zaposljivosti delavcev.
Sedanji zakon o delovnih razmerjih je »tudi rezultat strokovnih analiz, izdelanih še v času prejšnje vlade«. Vendar strokovna skupina pri ministrstvu za delo konec leta 2010 ni mogla končati dela, ker se je mudilo z zakonom na vlado. Skupina se je zavzemala za zagotovitev materialne varnosti delavcev. Plače pri nas so nizke in kršimo evropsko socialno listino. »Prenizke plače vodijo v prenizke pokojnine in druge dajatve iz naslova socialnega zavarovanja.«

»Dosedanje politike niso bile kos nalogi«. M. Polanič, Dnevnik, 6.3.2013
Sprejem reforme trga dela je po ocenah gospodarstvenikov le kamenček v mozaiku ukrepov, ki jih potrebujemo za zagon gospodarstva.
Samo Hribar Milič, GZS:«Dosedanje politike niso bile kos nalogi popeljati državo iz krize.« Imamo tudi težave »z oblikovanjem razvojne vizije«.
Stojan Petrič, Kolektor: »Država bi morala nujno zagnati investicijski ciklus in povečati naložbe v energetske objekte, z davčnimi olajšavami pa tudi v zelene tehnologije.«. Potrebna je tudi sanacija realnega sektorja. »Posojila prezadolženim, vendar perspektivnim podjetjem bi morali pretvoriti v kapital, razlastiti sedanje lastnike in zamenjati vodstva teh podjetij«
France Arhar, Združenje bank Slovenije: »Država bi morala čimprej sanirati zlasti državne banke«.
Andrej Repše, Armat Projekt, je politiko pozval naj »preklopi na frekvenco realnega gospodarstva in dokončno izkorenini problem korupcije.«

Težavi sta tesna prepletenost in nejasne ločnice. B. Šalamon, Nedeljski, 6.3.2013
Geopolitični analitik
Laris Gaiser je tudi predsednik Slovenskega panevropskega gibanja (po F. Bučarju). Zase pravi, da je »predstavnik srednje generacije, zato ne čutim zgodovinske obremenitve in tako spoštujem vse poglede. Zaradi tega želim delovati proti umetno ustvarjeni delitvi naroda, ki je v Sloveniji prisotna v zadnjih desetletjih. To je /…/ eden od pretanjenih načinov politike, da nas nadzira in usmerja naše delovanje z namenom doseganja njihovih /…/ interesov.«
V ZDA (na univerzi v Georgiji) in »povsod po svetu kjer predavam, uporabljam Slovenijo kot študijski primer težav, ki so vezane na tranzicijo države« in tudi na mednarodne tokove, vendar so drugačne kot sicer v EU. »Slovenijo namreč pestijo strukturni problemi, ki nam jih v 20 letih osamosvojitve ni uspelo rešiti. /…/ tesna prepletenost in nejasne ločnice med političnim, gospodarskim in finančnim sektorjem. Dejansko se ne ve, kdo pije in kdo plača. Nihče ne prevzame odgovornosti in posledice /…/ nosijo državljani.« Slovenija v 20 letih »ni uspela razviti učinkovitega gospodarskega sistema.« Ne morejo je »rešiti t.i. gasilski ukrepi, temveč le dolgoročna vizija in premišljena strategija razvoja, /…/ sveže ideje, ki bodo zasnovane na sposobnih mladih ljudeh.«
V Sloveniji »vedno iščejo ozadja. V mojem /…/« je le družina, »ki me podpira is spodbuja«. To nekatere moti in ga poskušajo stigmatizirati in popredalčkati (Janšev, Golobičev, Opus Dei, glej ). »Nekateri me blatijo s tem, da sem ponarejal svoje listine, kar je popoln absurd glede na dejstvo, da danes vodim mednarodno univerzo in predavam po svetu.« (Opomba: L. Gaiser je v.d. predsednika Evromediteranske univerze s sedežem v Portorožu glej
www.emuni.si/si/novice/id_888 in http://sl.wikipedia.org/wiki/Laris_Gaiser B.M..)

Za uspeh nujna jasna vizija prihodnosti. B. Pavlin, Delo, 4.3.2013
V krizi so podjetja (in druge organizacije) pred izzivom: zmanjšanje stroškov, plač ali celo odpuščanje na eni strani in ohranjanje motivacije (zaposlenih) na drugi.
Nenad Filipović, akademski direktor IEDC – Poslovne šole Bled www.iedc.si pravi, da imajo podjetja na voljo dva načina. (1) t.i. defenzivno prestrukturiranje (skrb za likvidnost, manjšanje stroškov, sprememba strukture financiranja in (2) t.i. strateško prestrukturiranje (značilno za podjetja, ki sledijo ambicioznim razvojnim ciljem).
»Pozitivna energija, doslednost, osredotočenje na razumevanje trenutnih razmer, sposobnost reševanja konfliktov, vključujoče komuniciranje, aktivne odnos do okolja /…/ so zaščitni znaki upravljanja človeških virov, ki je uspešen in gradi na zaupanju.«
Alain Wouters, belgijski strokovnjak za izboljševanje poslovanja pravi, da uspešno upravljanje človeških virov (HRM) pozitivno prispeva k procesu prestrukturiranja podjetij. http://en.wikipedia.org/wiki/Human_resource_management. Kriza to pogosto podcenjeno funkcijo (»kadrovsko«, z našim še ne zastarelim izrazom, B.M.) postavlja v ospredje. V času, ko marsikatero podjetje zmanjšuje stroške, znižuje plače ali celo odpušča, morajo strokovnjaki za človeške vire pomagati vodstvu ohranjati visoko raven motivacije, za kar so potrebne vodstvene kompetence. »Podjetje mora imeti kristalno jasno vizijo prihodnosti, saj se bo le tako energija združila in usmerila v skupne cilje«, pravi Wouters.

Tveganja je treba poznati, da jih lahko obvladamo. B. Ivanc, Delo, 5.3.2013
Samostojni analitik
Bojan Ivanc, CFA, CAIA, Abanka Vipava v članku namenjenem menedžerjem povzema napovedi s Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu. Med najverjetnejšimi so ekonomska tveganja zaradi fiskalnih neravnovesij in likvidnostnih kriz. Zaradi varčevanja in dvigovanja davkov napovedujejo za razvite države do 2017 zgolj 1,3% - 2,6% gospodarsko rast. Najbolj verjetno je povečanje dohodkovne neenakosti, cen kmetijskih pridelkov, nezaposlenost in okoljske težave. Povečana je nevarnost širjenja orožij množičnega uničevanja, neuspeh globalnega upravljanja in diplomatskega dogovarjanja.
V tabeli (vir
www.weforum.org ) so najpogostejša družbena tveganja: kriza preskrbe z vodo, pomanjkanje hrane, staranje prebivalstva, povečanje verskega fanatizma, nevzdržna rast prebivalstva, nalezljive in kronične bolezni, množične migracije in upor proti globalizaciji, ki prinaša čezmerno mobilnost dela, blaga in kapitala.
Tveganja so tudi takšna, za katere še ne vemo, ki jih (gospodarski in politični) voditelji niso omenjali. Revija
Nature www.nature.com/nature/index.html je izbrala pet netipičnih tvegan, ki še niso v zavesti ljudi, a so možna in nevarna: podnebne spremembe, geoinženiring s tehnologijami, ki vplivajo na podnebje, velika povečanja kognitivnih sposobnosti s pomočjo kemičnih poživil, podaljšanje življenja »z napredovanjem medicine, odkritje tujih bitij.

Vlado bodo spravili skupaj, kaj bo potem ni jasno. I. Puc, Reporter, 4.3.2013
Vodja zasebnega Inštituta za razvojne in strateške študije
www.institut-irsa.si in FDV UL ter zasebne FUDŠ, sociolog Frane Adam (*1948) govori o novi vladi, v kateri imajo malo skupnih stališč, o poročilu KPK, vstajništvu, renesansi marksizma…
O (mandatarki) A. Bratušek in njeni magistrski nalogi (
http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska/pdfs/mag_Bratusek-Alenka.PDF , FDV UL ,2006) pravi: Naloga je »površna, terminološko in konceptualno neizdelana ter metodološko neustrezna. /…/ Nisem pa prepričan, da gre za plagiat.« A. Bratušek je samouk. Mentor (V. Rus, op. B.M.) »najbrž naloge niti pogledal ni. /…/ Tudi na FDV in drugih fakultetah, celo tehniških, se bodo morali zamisliti nad tem, ali sploh preverjajo kakovost diplom in magisterijev izrednih študentov.«
Iz njenih v nalogi navrženih modrovanj in paberkovanj o socializmu, pravični družbi, naloga menedžmenta in o reformah javnega sektorja in gospodarstva, »lahko marsikaj sklepamo o idejnem profilu in horizontu avtorice, ki se je povzpela na prvo mesto v politični eliti in bo v naslednjih mesecih krojila usodo države«. »Ta /…/ pametovanja odsevajo zmedeno miselno in vrednotno ozračje v Sloveniji.«
Možne pa so tudi drugačne interpretacije, pravi F. Adam: »Npr. dobili smo mandatarko, ki ni rigidna osebnost, ki je fleksibilna, morda nestanovitna, toda zmožna sklepati kompromise.«
Njena vlada »bo skušala povleči nekaj všečnih potez, da bi s tem izboljšala pozicije na predčasnih volitvah, če ji pa to ne bo uspelo, bo skušala vladati naprej.«
F. Adam se ne strinja z (njeno) tezo, da je bila konsolidacija javnih financ radikalna (A.B.) oz. »brutalna. Glede zmanjševanja socialnih transferjev je treba poudariti, da je restriktivne ukrepe začel minister I. Svetlik. Janševa vlada ni k temu nič dodala. Poseg v pokojnine je vlada delno korigirala. Na področju vrtcev, osnovnih in srednjih šol ni bilo večjih problemov, kot je sprva kazalo; šlo je bolj za standarde /in/ normative. Nekoliko bolj sta prizadeta visoko šolstvo in znanost, kjer so bili rezi preveč linearni. Dalo bi se poseči tudi drugače in upoštevati, da imajo nekatere fakultete več rezerv kot druge. Velike razlike so tudi me fakultetami iste univerze. Prišlo je do frontalnega konflikta zaradi nekateri/h/ neprimernih izjav predsednika vlade Janše o tem, koliko (ne)delajo univerzitetni profesorji in o družboslovju. To so realni problemi, a je pomembno, kako jih ubesediš. Trditev premierja, da imajo profesorji le od 4 do 8 ur delovne obveznosti na teden seveda ne drži, a je tudi res, da imajo v Nemčiji visokošolski učitelji 9 ur obveznosti.
Realen problem je tudi prevelika ekspanzija družboslovja, vendar tega opozorila ne gre pospremiti z žolčnimi in sarkastičnimi pripombami. Bolj kot varčevalni ukrepi je bilo pomembno zastrupljeno ozračje. Vlada v komunikaciji z javnostjo nekako ni imela srečne roke. Doseči bi morala vsaj to, da bi se univerze ne odločile za totalno nasprotovanje. Reze v visoko šolstvo bi morala raztegniti na nekaj let. Toda, kot sem rekel, pri nas gre vse na nož. /…/ To izzove polarizacijo, oblikujejo se fronte, začne se obstreljevanje. Ko ni več možnosti za ubeseditev konfliktov, ljudje le kričijo in pljuvajo. Kolega Terček je krenil na sejo mariborskega mestnega sveta kričat«.
Na vprašanje o socialni državi pravi F. Adam, da je gospodarstvo izčrpano, »pod hudim pritiskom javnega sektorja, potrebne so pametne, selektivne in dolgoročne omejitve in racionalizacije v javnem sektorju in socialni državi«. Na zavodu »je - poleg diplomantov humanistike in večine družboslovnih smeri – vse več naravoslovcev in inženirjev. /…/ Padli smo v črno luknjo, podjetja so zelo zadolžena in obenem notranje izčrpana zaradi neustreznega poslovnega okolja, davčnega primeža in stroškov dela. Tudi če ne bi bilo tajkunskega plenjenja, bi bili v kaši. To je pravi razlog za brezposelnost mladih, zlasti tistih z visoko izobrazbo.«
(O protestih:) »Intelektualci, ki skušajo spremljati in voditi proteste, realnih razmer, o katerih sem govoril, ne poznajo kaj dosti. Za zdaj niso ponudili še ničesar, razen precej abstraktnih zamisli o demokratičnem socializmu, neposredni demokraciji in samoupravljanju. Pomagal naj bi nam /…/ celo Marx. Veliko je iluzij, zgodovinski spomin je opešal, nič boljši ni študij ne tako oddaljene zgodovine.«
»Je pa tudi v tem ideološkem miljeju nekaj zanimivih idej, tudi jaz verjamem v možnost kombinacije reprezentativne in participativne demokracije, /…/ socialno podjetništvo in delavsko delničarstvo /…/ umeščene v sistem parlamentarne demokracije in tržnega gospodarstva.«
Te skupine se zapirajo vase, se ne soočajo z kritiki. Omenja Delavsko-pankersko univerzo in M. Hanžka. »Vrsta ideoloških sekt, tesno povezanih ljudi, ima zelo malo stikov z drugimi, nima interesa, da bi svoja razmišljanja o neki drugačni družbi soočili z drugačnimi pogledi. Tega ni ne na osebni ravni niti ne na ravni medijev ali univerz. Pred dnevi je bila na FDV okrogla miza, na kateri so nastopali le akterji protestniškega gibanja. Povabili niso nikogar, ki bi jim lahko ugovarjal. Podobna omizja pripravlja pisateljsko društvo in na njih povabi izključno le somišljenike. Iz takšnega intelektualnega miljeja se ne more izkristalizirati nič produktivnega. Brez resne debate, razčiščevanj se ne morejo poroditi jasne ideje in programi in ni mogoče priti do spoznanja, katera so bil ali manj utemeljena.«
(Nimamo izkušenj z dialogom?)
»Vodenje družbenega dialoga je gotovo eden od kulturno in zgodovinsko povzročenih deficitov slovenske države in družbe. Vidimo ga lahko tudi na univerzi. Študente je izredno težko animirati, da bi postavljali vprašanja ali komentarje. Sektaško zapiranje vase je povezano z razvrščanjem ljudi, političnim etiketiranjem, nerazvitim oz. nekulturnim medijskim pluralizmom. /…/ Pravkar sem izdal knjižico, v kateri opozarjam na paradoks družbe znanja. Proizvaja sicer veliko znanja in informacij, ki pa ga ne zna smiselno uporabiti.«
F. Adam je diplomiral 1974 na FF UL, doktoriral 1981 na zagrebški univerzi,
http://sl.wikipedia.org/wiki/Frane_Adam ). Po mnogih objavah doma in v tujini s H. Westlundom izdal knjigo: Innovation in Socio-cultural context (Routlege, 2012
http://books.google.si/books?id=BMB3gEqCyYcC&printsec=frontcover&hl=sl#v=onepage&q&f=false . Objavil je tudi knjigo Stanje in trendi /inovacijske/ ter raziskovalno-razvojne dejavnosti v EU. www.institut-irsa.si/index.php/sl/projekti/zakljuceni
Opomba:
Ivan Puc je v predstavitvi F. Adama zapisal tudi:
»V času študentskega gibanja je bil med njegovimi najbolj izpostavljenimi aktivisti. Leta 1972 so ga kazensko preganjali in priprli.«
Prva trditev drži, druga deloma, letnica pa ne. V več knjigah s časa študentskega gibanja, običajno zamejenega med 1968 in 1972 je navedeno, da so kolega Franeta, takrat študenta filozofije primerjalne književnosti, 8.5.1971 miličniki prijeli in ovadili zaradi suma sovražne propagande. V avli FF UL je namreč obesil majhen plakat z besedilom: ŠTUDENTJE, NASTOPIL JE ČAS GVERILE, UPRIMO SE AVTORITARIZMU IN NASTOPAJOČEMU KAPITALIZMU. Vstop milice (LM, policija) v univerzitetne prostore, prvič po vojni (tako
Pavle Čelik, 1994, str. 120, 121) je sprožil znano zasedbo FF (26.5 - 3.6.1971). P. Čelik v o.d. str. na 125 (?) piše, da sta bila takrat na FF pridržana Frane in Darko Štrajn in da sta prav kmalu odšla z Rimske 24, pred katero se je zbrala skupina njunih kolegov, »svobodna kot ptiček na veji«. V preiskavi sta se za F. Adama zavzela profesorja F. Jerman in B. Debenjak, češ da »gverila« študentom pomeni nenasilno obliko protesta in sodišče je 1.6.1971 ustavilo preiskavo. O Franetu kot močnem zagovorniku študentske protikulture in »vodji« komune v Tacnu je pisal P. Čelik v zanimivi knjigi Policija, demonstracije, oblast, Lj. 1994). O teh dogodkih glej tudi več prispevkov in opomb v arhivu Pogledov. B.M.)

V prvi vrsti je odgovoren mentor. Plagiatorstvo. B. Petkovič, Dnevnik, 7.3.2013
Ob domnevnem plagiatorstvu A. Bratušek ugotavlja
Igor Ž. Žagar, profesor retorike in argumentacije, znanstveni svetnik PI, po hitrem pregledu njene magistrske naloge na FDV, da je nekaj tipkovnih napak, celo v navedeni temeljni literaturi, da iz temeljne literature ni razvidno, kdaj gre za knjigo in kdaj za revijalno objavo, da je seznam temeljne literature zapisan precej malomarno, pa tudi da je glede na število navedenih enot (34) v besedilu presenetljivo malo citatov. »Tem po pravilu manjka navedba strani /…/ kakor tudi navednice /…/ iz katerih bi bilo razvidno, kolikšen del besedila je sploh citiran,« (konec citata, B.M.).
Pravi, da to še ne pomeni, da je naloga (v določenem delu) prepisana. »Vsekakor pa navajanje virov ni vzorno, kakor tudi ne jezikovna podoba naloge. Za te in podobne pomanjkljivosti pa je /…/ v prvi vrsti odgovoren mentor, ki mora nalogo podrobno prebrati in pred oddajo zaključnega dela avtorja opozoriti na morebitne pomanjkljivosti.«
Časnik piše, da je bil mentor Veljko Rus
www.sazu.si/o-sazu/clani/veljko-rus.html , člane komisije pa na FDV varujejo osebne podatke. Pri informacijskem pooblaščencu (pooblaščenki) se s tem ne strinjajo in sklepajo, »da so bili člani komisije /…/ javni uslužbenci /…/ delo pa so opravili v okviru delovnega razmerja« in bi »jih fakulteta morala posredovati«.

Diskriminacija in izgubljeni talenti. Ženske v znanosti. M. Ule, Delo, 7.3.2013
Na UM je bil 7.3. mednarodni posvet o prikritih oblikah diskriminacije žensk v znanosti.
www.um.si/univerza/medijsko-sredisce/dogodki/Lists/test/Attachments/261/program%20in%20povzetki.doc .
Mirjana Ule, FDV UL, predsednica komisije za ženske v znanosti MIZKŠ piše, da so razpravljali o vzrokih za to, da je v akademski in raziskovalni sferi velik del žensk zaposlen v prekernih (nestalnih) oblikah. Tudi diskriminacijo žensk je težko zaslediti »v eksplicitnih uradnih izjavah ali pravnih dokumentih /…/ nanjo naletimo v implicitnih politikah in ravnanjih institucij, npr. v politiki zaposlovanja, napredovanja, nagrajevanja, podeljevanja priznanj in časti.«
Med diplomanti je že 60% žensk, največ v EU, med doktoranti 46% (tako kot EU), največ v izobraževanju, humanistiki, družbenih vedah in zdravstvu; v tehniki le 15%. Med asistenti jih je 51%, med docenti 46%, med izrednimi 31% in rednimi profesorji le 20%. Na področju naravoslovja je med doktoranti 50% žensk, med rednimi profesorji le 7%. Na (naj)višjih položajih je torej žensk manj. Med 92 člani SAZU so tri članice, v zao1 in 2002 ni bilo nobene, ki bi prejela nagrado za življenjsko delo. UL ima le 4 ženske, ki so prejela častni doktorat in 69 moških.
V raziskavi o delovnih pogojih v znanosti je 11% moških in 7% žensk zatrdilo, da pri nas ni diskriminacije v znanosti. Kar 64% jih meni, da se dogaja zaradi nepripadnosti interesnim skupinam, 41% zaradi nepotizma in 30% zaradi izjemne uspešnosti.
V dokumentu EU
Inovation flagship initiative http://ec.europa.eu/europe2020/europe-2020-in-a-nutshell/flagship-initiatives/index_en.htm so opozorila na oblike diskriminacije na začetku znanstvene kariere: netransparentnost pri odločanju, paternalizem do žensk, mladih, marginalnih skupin, pristranost pri habilitacijah, recenziranju… Majhen delež žensk na položajih odločanja omogoča nadaljevanje moške prevlade, pristranosti pri vodenju znanstvene politike, izboru raziskovalnih projektov, določanju pravil in kriterijev napredovanja itd.
Mlade ženske nimajo vzorov za identifikacijo za dosego najvišjih akademskih stopenj. »Znanost s tem izgublja talente in uvide, ki bi jih imela vsa družba, če bi ti talenti neomejeno sodelovali v razvoju znanosti.«

Ženske in stekleno nebo nad njimi. R. Ivelja, Dnevnik, 7.3.2013
Komentatorka
Ranka Ivelja si želi več »svežega zraka pod steklenim zvonom, ki se nad ženskim spolom dviguje« nad Evropo, več javnih izjav, ki ne bi bile seksistične in manj poslancev ki bi merili krila in hlačnice. Tako je npr. po slami udaril »poslanec SDS in direktor direktorata za medije Miro Petek«, ko je priznal, da je moški in da pri ženskah najprej pogleda obraz, ter da so srečne »tiste ženske, ki so zadele na genski loteriji«.
Tako folkloro »izobražena mlada (op. - imamo tudi stara?, B.M.) dekleta detektirajo veliko bolje kot starejše generacije«. Pomembnejše vprašanje pa je, »zakaj ženskam za enakopraven družbeni prodor ne zadoščajo niti dobitki na vseh genskih loterijah, skupaj z diplomami, magisteriji in diplomami.
Čeprav so ženske v Sloveniji v povprečju višje izobražene in se v vse večjem številu odločajo za akademske kariere – mnoge predavajo na najuglednejših svetovnih univerzah – so odločujoča in bolje plačana mesta na vseh ravneh v veliki večini moška.« Ženske dobivajo za četrtino nižje pokojnine od upokojencev, se v večji meri zaposlujejo prekarno, »v akademski in raziskovalni sferi celo v nesorazmerno velikem deležu.
Od leta 2000 je nagrade za znanstvenoraziskovalno delo »dobilo 205 ljudi, od tega 29 žensk ali 14%.« V ekskluzivno moški SAZU je »celih pet žensk«.
Prosto po Žižku: »tudi na področju spolov ženske razbijajo jajca, moški pa se gostijo z omleto. Težava je v tem, da ta čudna gostija vstajnikov – in vstajnic! – ne moti kaj prida: žensko vprašanje je skoraj na koncu vstajniških prioritet.«

Bolnica z rakom mora biti včasih glasna, da jo slišijo.
N.K., M.L., Dnevnik, 2.3.2013
Najpogostejše vrste raka v Sloveniji so: pri ženskah dojka, pri moških prostata, sledi (pri obeh spolih) koža, debelo črevo in danka ter pljuča.
Za oba spola so v programu Svit organizirani pregledi za raka na črevesju. Verjetnost za druge pogostejše vrste raka se zmanjša tako, da se izogibamo čezmernega sončenja, kajenja in alkohola.
Rebeka Potočnik pravi, po uspešnem zdravljenju raka dojk, za katerem je zbolela pri tridesetih, da morajo mlade bolnice biti vztrajne in potrkati na marsikatera vrata, da so deležne hitre diagnostike.
Mojca Senčar, Europa Donna www.europadonna-zdruzenje.si pravi, da jih večina zboli za rakom dojk po 50 letu, in se zdravniki redko srečajo z mlajšimi bolnicami. Pomembno je, da si mlajše ženske pretipajo dojke in si ob vsaki spremembi, ki ne izgine po mesecu dni, pridobijo napotnico za center za bolezni dojk.«Tam vse bolnice vzamejo resno«.
(
Opomba: Zaradi pogostosti raka na prostati je priporočljivo, da gredo moški, po 50 in zlasti 60 letu na letni pregled k specialistu. Moško vprašanje: Zakaj ni programa za zgodnejše ugotavljanje raka prostate? B.M.)

Nepreslišano. Miha Mazzini, pisatelj. (www.siol.net ), Dnevnik, 7.3.2013
Mnogo ver govori o pravičnikih, stebru zaradi katerega Bog ne sežge grešnikov.
»Kdo bi lahko bil steber prava in pravičnosti v Sloveniji?« (se) sprašuje
M. Mazzini.
»Obstaja človek, ki se je pognal v boj za pravico že mlad in je bil v svojih odločitvah vedno na strani šibkejših in pomoči potrebnih. Leta 1971 je kritiziral šefa partije (glej
www.slovenskapomlad.si/2?id=11 , B.M.), ko so današnji strašni protikomunisti še poljubljali svoje partijske knjižice pred spanjem. Ker je tak človek v opomin vsem oportunistom in konformistom, seveda povzroča nelagodje. V '80 je branil pisatelje in novinarje. Leta 1984 je izstopil iz partije. Branil je obtoženo četverico« (J+B+T+Z) »in prevzel boj za izbrisane, pri katerem sodeluje še letos. Kar pomeni, da si v moralnem ozračju Slovenije ni pridobil ne bogastva in tudi množičnega spoštovanja ne. Njegovo ime je pravzaprav redko omenjeno (glej npr. http://sl.wikipedia.org/wiki/Krivic , B.M.) in anonimni internetni plačanci političnih strank po spletnih forumih besnijo, ker mu ne morejo pripisati greha.
Evo, edini človek, pred katerim sklanjam glavo in se mu javno zahvaljujem za vse njegovo delo: Matevž Krivic.«
(Glej npr., tudi fotografije,
http://www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042542788 , B.M.)

Za Slovenca je vse bolje kot Slovenija, kajne? M. Čakarić, Delo, 5.3.2013
Bojan Keelevill (43) dela v laboratoriju BF UL. O sebi pravi, da je optimističen, »vendar rad premišljujem kritično, zato v meni pogosto prepoznavajo pesimista. Ne vedo pa, da napake iščem, ker bi se jim rad izognil. Se pravi, moram videti slabo, da najdem pravo pot.«
Štiri leta se je šolal v Ljubljani, družina pa se je selila med Anglijo in Slovenijo. »Mama je Slovenka, za Slovenca pa je vse bolje kot Slovenija, kajne? Ne strinjam se. Res sem srečen, da lahko živim tukaj.«
Prvič se je sem pripeljal pri 34 letih iz Amsterdama z motorjem, do tržnice, ki se je spomni iz otroštva, tudi Tivolija in tanka. (Tega so za 8. marec (lani?) pobarvali rožnato.) Bil je že na Triglavu.
Razočaran je nad BTC, »ker ameriška kultura zlahka okupira mesto« in gospodarstva povezana z ZDA imajo težave.
»Večkrat sem bral o rahli temačnosti slovenskega značaja, vendar ta gospodarski obrat navzdol ni izključno slovenski problem. Poleg tega se za marsikoga ni veliko spremenilo. Še vedno si lahko privoščite i-naprave, lepe obleke, uvožene čaje. /…/ (Posebnosti Ljubljančanov?) »Prepoznavam samokritiko, melanholijo, nostalgijo za socializmom. Bilo je bolje, pravijo starejši. Seveda, vsakemu se kolca po dobrih starih časih, verjamem, da je res bilo bolje. Mladi tega ne občutijo, vidim pa, da so se že prepojili z amerikanizacijo.«
»Vozite zelo agresivno. Kar počnete se ponekod kaznuje.«
(Smo nezaupljivi?) »Ljubljana ni prava metropola, je bolj vaška. Ampak to pomeni, da je zelo socialna, kar mi je všeč. Tkejo se trdne socialne niti. Ljubljančan te spusti blizu, ko ugotovi, da pripadaš skupnosti.«

Katja Perat, doktorandka in pesnica. T. Lesničar – P., Dnevnik, 8.3.2013
Študirala je filozofijo in primerjalno književnost, je doktorandka na FF UL, stara 25 let. Piše za Air Beletrino
www.airbeletrina.si in Poglede. www.pogledi.si (op. – ne zamenjati s Pogledi www.nsdlu.si , B.M.)
Na vprašanje o zamenjavi generacije v vodstvu DSP in predlogu za V. Žabota kot kulturnega ministra pravi: »Verjetno je problem v tem, da inteligentni ljudje bežijo od vsega, iz politike, iz društev… Od tod mnenje mladih: mi se tega ne gremo – izseljevanje iz države je v moji generaciji trenutno najbolj priljubljena rešitev. To željo »jaz raje ne bi bil Slovenec« povsem razumem, to je najbolj smiselna želja na svetu. Težava je v tem, da je druga plat te medalje izguba kulturnega spomina ali osebnih korenin /…/. Ne pravim, da so te korenine izvrstne, a vsaj meni, ki delam z jezikom in v jeziku, veliko pomenijo, so del moje naracije.«
(Zakaj je ob izidu pesniške zbirke dejala, da je poezija ne zanima pretirano?)
»Če si iz Ljubljane, študiraš književnost in te literatura zanima, si kaj hitro del tega literarnega micelija. Do poezije pa še vedno nimam kakega posebnega odnosa, čeprav sem diplomsko in bom doktorsko nalogo posvetila pesniku. To se mi ves čas dogaja: tako kot potujem v kraje, v katere si nisem zares želela, posvetim veliko časa stvarem, ki mi ne pomenijo preveč. Moje življenje je polno premestitev. (Smeh.)«
(Kritična je do intelektualcev, kaj pogreša pri njih?)
»Verjetno že samo to, da človek vidi stvari tako jasno, kot se le da, pomaga k spremembam, dejstvo pa je, da so intelektualci v tem stoletju, v primerjavi s prejšnjim vidno manj močni in vidno manj participirajo v javnem diskurzu. /…/ nimajo več prejšnje družbene vloge, ko pa to opazijo so pogosto le cepetavi. V 20. stol. so bili zelo dejavni tudi naravoslovni intelektualci, ki jih zdaj skoraj ni slišati.«
(Zaradi specializacije znanja, šolstva?)
»No zdaj sva pri moji priljubljeni temi, pri šolstvu, ki je nedvomno razlog, zakaj imamo tako šibko intelektualno zaledje. Naše univerze so šle v franže, razvrednotene so in polne profesorjev, ki ne predavajo radi, program se zdi popolnoma neuravnotežen, 6 specifičnih področij, ki jih ločeno bolj ali manj osvojiš, dobiš diplomo in adijo. Tisto, kar ti po študiju ostane, so ti dale izjeme – dobri profesorji, in samoizobraževanje, ki se ga loti peščica študentov.«
(In potem so starejši ukradli še vstajo, je zapisala ob dogodku v CD.)
»Mislim, da je razkol med onimi, ki še imajo relativno socialno varnost, pridobljeno v preteklosti in onimi, ki nimajo/nimamo nič od tega, veliko večji, kot se zdi na prvi pogled, to sta dve različni pripovedi. Tisti, ki do 35-ega leta delajo najprej na svojo, potem pa na tujo študentsko popotnico, in bodo kot starci prisiljeni umirati v revščini, so družbeno nevidni, ker svojega položaja niti sami ne znajo videti jasno. Zato ta zdaj izborjeni prostor razprave veliko pomeni, ker se slika razjasni. Učinek družbenih gibanj pa, hm, ali sploh obstaja?«
(Je za neposredno demokracijo?)
»Ne preveč, vsaj dokler imaš tu vaške skupnosti z desetimi ljudmi, ki drug drugega nadzirajo. Pomembneje bi bilo, da bi se politični razred prenovil in kultiviral, da bi v politiko namesto malih uradnikov, ki sanjajo o višji plači, šli pametni ljudje s širšimi horizonti. »
(Bi šli v politiko?) »Ne vem. Marsikaj me odvrača, ni mi do kompromisov, dogovarjanj, a se seveda zastavlja vprašanje, ali ni boljše, da grem jaz, kot kdo drug, ki bo slabše opravljal to delo. Mogoče potrebujemo novo stranko, iz ljudi, ki ne bi šli radi v politiko. (Smeh.)«

Revolt in alternative. Z Delom tudi tokrat iskali alternative.
M. Belovič, Delo, 8.3.2013
Na drugi javni tribuni časnika v Ljubljani so bile aktualne politične, ekonomske in socialne teme: neposredna demokracija, demokratični socializem, zamenjava političnih elit, socialna država.
Politolog
Nikola Jovanović z Delavsko-punkerske univerze www.dpu.mirovni-institut.si ocenjuje, da so protestniki predvsem nezadovoljni s politiki, zahtevajo več demokracije, kar bi okrepilo civilno družbo, ki bi se skupaj s stroko »vključila v politični, odločevalski proces.« Za to je več orodij: referendumi, zbori občanov, instrument ljudske nezaupnice, s katerim bi bilo mogoče odpoklicati funkcionarje, sodelovanje ljudi pri določanju prioritet proračuna in preferenčni glas na volitvah. Za spremembe se lahko bori tudi politična sila, »ki mora nastati kot protiutež sedanjim« in bo leva, antikapitalistična, delujoča v korist človeka.
Politolog
Luka Mesec, DPU, je prepričan, da moramo preseči kapitalizem kot sistem. »Čeprav se je socializem izkazal za neemancipatoren in nevzdržen sistem, je treba o njem spet spregovoriti, saj so morebitni popravki kapitalizma premalo.« V tem stoletju (op. – 19,20, 21…. ?) je doživel že tri. Regulacija kapitala ni dovolj, saj proizvaja zaradi logike dobička, ko zadene na ovire, nas sili da se odpovemo civilizacijskim pridobitvam. Kot alternativo in »za emancipacijo človeštva izpod kapitalizma« predlaga demokratični socializem s planskimi in kooperativnim upravljanjem lastnine.
Sociologinja
Ksenija Vidmar Horvat (FF UL) meni, da bo v Sloveniji najprej treba zamenjati elite. Levičarska in desničarska retorika izključuje javno dobro. Najtežje bo prevzemanje odgovornosti. »Vstajniki /…/ ne smemo svojih vizij prepustiti trenutni politični eliti«, ki že kanalizira njihove ideje v svoj(e) program(e). Težava je nizka politična kultura in mehanizem nadzora nad voditelji.
Sociologinja
Vesna Leskošek (FSD UL) meni, da je omenjanje socialne države na protestih znak, da ljudje razumejo, da je treba trg omejevati, da bi lahko vsi živeli človeka dostojno življenje. Ena od alternativ je univerzalni temeljni dohodek (UTD). Za pravično družbo je potreben sistem redistribucije od bogatih k revnim. »Brez tega ne bo nikoli blaginje za vse.«

Utopije etablirane politike. A. Zupančič Ž., Dnevnik, 9.3.2013
O izkušnjah protestnikov in izzivih, ki so pred njimi po odhodu Janševe vlade piše
Alenka Zupančič Žerdin in jasno zapiše, da »ta trenutek nikakor ni čas za utopije, temveč za konkretno politično organiziranje, za zelo neposreden in realen politični boj, začenši z vrsto možnih in zelo konkretnih reform obstoječega sistema.« Oz. kot je zapisal S. Žižek: utopija je danes na strani tistih, ki verjamejo, da se obstoječi sistem – z nekaj kozmetičnimi popravki – lahko kar nadaljuje in da je večen. Realizem pa je nasprotno na strani spreminjevalcev, ki zahtevajo in predlagajo boljše sistemske rešitve. Revolucionarji so danes realisti, reakcionarji so utopisti. Utopija je na strani elit, na strani etabliranih struktur moči in oblasti. In ta njihova utopija terja vse več žrtev.«
Skratka napočil je čas za slavni slogan: »Ne vemo, kaj hočemo, vemo pa kako bomo to dosegli.« Če to vemo, se bo izkazalo v prihodnjih mesecih.

Politična samovolja ne sme vplivati na izvedbo kulturnih programov.
Ž. Turk, Delo, 8.3.2013
Minister za /…/ kulturo in /…/ Žiga Turk v rubriki Prejeli smo odgovarja na pisanje J. Janše, J. Janše in J. Janše, ki ga sprašujejo od kod mu ugotovitve, da film »Jaz sem Janez Janša« (ki si ga je Ž.T. ogledal) diskreditira J. Janša. Pričakujejo, da minister ne zlorablja umetniških del in njihovih avtorjev za svoje politične ali karierne ambicije.
S tem se strinja, in obrne stavek, namreč, da umetnik ne zlorablja politikov za svoje umetniške in karierne ambicije. Prevzem imena politika je zanj »marketinška poteza«, s katero so avtorji postali znani. »Preprostemu inženirju tega pač ne morete prodajati kot umetniški akt. Pač ne razumem. Ali pa je cesar nag. Odkar čevlje lahko sodi samo kopitar, tudi samo krojači kvalificirano sodijo cesarjeva oblačila.«
Če ljudje razumejo, da umetniki (ali politiki) znižujejo raven javne govorice, potem v tej tekmi navzdol s še toliko manj zavorami sodelujejo tudi ostali.«

Enooki. V.U., Delo, 8.3. 2013
V koprski Meduzi bo do 7.4. fotografska razstava kluba Enooki: »Fotoreporterji med aktivnimi državljani na ulicah slovenskih mest od 2.11.2012 do 8.2.2013«. tema so protesti od mariborskega 2.11. zaradi radarjev do zbora in vstaje v Ljubljani 8.3.
www.obalne-galerije.si/index.php/si/article/450/1
Izmed 141 del 39 avtorjev (le tri fotoreporterke!) časnik objavlja sliko
Maja Pavčka : Ljubljana 11.1.2013, na kateri na čelu množice sredi (Slovenske?) ceste nekaj žensk nosi transparent: IVAN, NE BOM TEKLA ZA TVOJIM VOZOM!

11. - 17. marec 2013

List iz dnevnika. A. Šepec, Šolski razgledi, 1.3.2013
Maturantka
Alisa Šepec v petek zjutraj ni šla k pouku, »ker so nam višje sile odredile t.i. informativni dan. Spreletelo me je ob misli, da se moram odločiti, kaj bom s svojim življenjem. Kaj bom delala, kaj se bom učila in kam bom hodila po končani gimnaziji« (Piran). Opravila se je »na Famnit v Koper«, s strahom stopila v veliko predavalnico in na hitro preletela bodoče študente. Misel se ji je vrnila v brezbrižna leta osnovne šole. »Nikoli ni bilo nekega globokega razmišljanja, ni bilo usodnih odločitev.« V svet večje samostojnosti in odgovornosti je stopila, ko si je rekla: »Gimnazija naj bo«, in za štiri leta odrinila življenjsko odločitev.
Zdaj jo čaka odločitev o študiju in matura in nato še čas »ko bom morala sebe zares voditi skozi življenje. Zmrazi me, ko pomislim na besede staršev o tem, kako težko je danes uspeti v življenju, četudi končaš študij..«
Zanima jo narava, to je »področje, ki si ga v prihodnosti želim raziskovati. Fakulteta, ki mi bo podajala to znanje, in me, seveda, usmerjala na neodkrita področja, obstaja. Med predstavitvijo /…/ sem vedela, da je to prav to, kar iščem. Vsaj zdi se mi tako. Prepričal me je predmetnik, /…/ povezanost študentov s profesorji, /…/ še bolj pa možnosti zaposlitve, ki jim kar ni konca.« To ji je olajšalo dušo. »Čutim, da bom sebi in iz sebe naredila nekaj pomembnega.«

Novi bruci na pohodu. J. Kontler S., Šolski razgledi, 1.3.2013
Prihaja pomlad in mladi so »prišli na oglede izbranih šol«. Na informativnih dnevih so bila vprašanja in odgovori podobni kot v prejšnjih letih, piše
Jasna Kontler Salamon. Predstavniki fakultet jim niso govorili o denarnih težavah, vprašali pa tudi niso. Lahko sklepamo, da bodoči študentje ne spremljajo medijev, »ki so bili minule mesece med drugim polni novic o denarnih zagatah javnega visokega šolstva?« Jim ni mar, če bo njihovo izbrani študij denarno pokrit? Se na študij odpravljajo bolj brezglavo, kot na nakup prvega avtomobila?
Kolumnistk meni, da imajo prav, ko jim je samoumevno, da »dobilo svoje zaslužene študijske priložnosti«. Zakaj bi morali oni tuhtati o tem, da so lahko zaradi »denarja prikrajšani za kakovost; ali celo o možnosti, da bi se študij nenadoma prekinil.« Zanimivo – navadili smo se na zapiranje tovarn, zdaj to grozi bolnišnicam, »le pri šolah tega (še) ne jemljemo resno…«.
Samoumevnost pojasnjuje s tem, da je izobrazba za nas posebna vrednota in za izgubo pravice do brezplačnega šolanja menimo, da bi naredila največ škode. Letos so to pravico »mimo visokošolske zakonodaje že vzeli tistim, ki bi želeli doseči še drugo diplomo«. Odzvala se je le ŠOS, ne pa tudi prikrajšani.
Upa, da bruci ne bodo prikrajšani za tutorstvo, pomoč študentom prvih letnikov, ki je v zadnjih letih precej napredovala na naših univerzah. UM je pripravljala uvajalne seminarje za bruce, jih bodo tudi letos?
Na Visu (Op.: ne, to ni visokošolski informacijski sistem, B.M.) že cvetijo mandljevci, v Sloveniji znova naletava sneg (14.3.?). »Mora ga biti veliko, če hoče spodobno skriti vse nečednosti.«

Šolnine niso pametna rešitev. K. Košak, Mladina, 1.3.2013
OECD v svojem poročilu (glej
www.vlada.si/teme_in_projekti/slovenija_v_oecd B.M.) ugotavlja, da visoko šolstvo v Sloveniji ni dovolj financirano. Profesorji, asistenti in mladi raziskovalci so slabo plačani; v primerjavi z drugimi državami učijo napodpovprečno število študentov; pogosto delajo v dotrajanih stavbah z neustreznimi prostori.
«Slovenija je edina članica, kjer so izdatki na študenta manjši kot na dijaka ali na osnovnošolca.« Študij je dolgotrajen in majhen je delež tistih, ki ga končajo, so zapisali v lanskem poročilu o izobraževanju. (Glej
www.oecd.org/edu/eag2012.htm in tabele www.oecd.org/slovenia/EAG2012%20-%20Key%20Facts%20-%20Slovenia.pdf .) Kot rešitev nam OECD znova svetuje, naj uvedemo šolnine v povezavi s študentskimi posojili. S tem naj bi zagotovili zadostno financiranje visokošolskih ustanov in povečali delež diplomantov.
Jaka Bassanese (Zveza študentskih klubov Slovenije) pojasnjuje: »Razlog za majhen odstotek tistih, ki doštudirajo je, da se mnogi vpisujejo zaradi statusa in s tem odlagajo razmere, ki jih čakajo po izobraževanju.« Meni, da bi se uvedbo (oz. odplačevanjem) posojil povečale težave diplomantov (služba, stanovanje).
Klemen Košak se s tem ne strinja in meni, da bi to zmanjšalo vpis in nas oddaljilo od cilja, da bi v terciarno izobraževanje vključili tri četrtine starih od 19 do 24 let. Meni, da v Sloveniji »še nobena oblast vsaj javno ni razmišljala o uvedbi šolnin«, zato i ocen, koliko bi znašale. Verjetno ne bi vseh tisoč evrov, kolikor študent stane letno, v celoti naložili njemu. Prav tako ne verjame, da bi se s tem kakovost študija izboljšala.
(Opomba: O financiranju terciarnega izobraževanja in šolninah je pisala
Milena Bevc, glej: www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/projekti/projekti_do_2009/SSGR_07-08/SSGR_7_Bevc.pdf www.ef.uni-lj.si/content/static_slovene/zaloznistvo/publikacija.asp?id_pub=241 , B.M.)

Dr. Mirjana Ule, socialna psihologinja.
K. Košak, Mladina, 1.3.2013
Raziskovalka mladine, predstojnica Centra za socialno psihologiji FDV UL
Mirjana Ule govori o generaciji, ki se je v zadnjem času dvignila v protest. Pravi, da gre za tiste, ki so bili pred 10 leti stari 20 do 35 let, danes pa 30 do 45.
»Prej je bila ta generacija v čakalnici, zdaj pa je odrasla in ve, da je njeno mesto, da nekaj naredi«. Takrat je v intervjuju rekla, da »kljub vsem predsodkom in pritiskom na mladino raste nova, moralična generacija.« (Glej:
www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/kpk/787B7F38EA9BED4CC1256E940046C55E?OpenDocument .)
Maja 2012, pol leta pred slovenskimi ljudskimi vstajami je v uvod Kulturi narcizma C. Lascha zapisala, da ima (v času krize neoliberalizma) »postmoderni subjekt«, ki ne potrebuje »več nobenega centra ne v sebi ne zunaj sebe«, »mogoče šele zdaj priložnost, da se /…/ postavi na branike človečnosti priti vsem oblikam družbenih neenakosti /…/ za obrambo globalne družbene solidarnosti in socialne pravičnosti«.
www.emka.si/kultura-narcisizma/PR/1205854
»Značilnost neoliberalizma je, da temelji na osebni izbiri in svobodni tržni menjavi«. Zanimivo, da je »nekako zrasel iz teženj, ki so se izrazile v študentskih gibanjih s konca '60 let prejšnjega stoletja. Recimo iz težnje, da je preveč države, preveč institucij nadzora ter iz teženj po individualni iniciativi, po samoupravljanju življenja.« Mnogo se jih je »poistovetilo z njegovim programom individualne emancipacije, individualne izbire, vodenje lastnega življenjskega projekta ipd. Seveda, neoliberalizem potrebuje korektiv v socialni državi, sindikatih in civilni družbi.« Če tega ni, »kapital podivja, saj samega sebe ne regulira.«
Ta projekt je v Sloveniji do konca stoletja nekako funkcioniral, dokler ni neoliberalizem začel sekati socialno državo. Vladajoča politika je začela odrivati zdravstvo, šolstvo in medije v zasebno sfero.
V Sloveniji smo imeli zgrajeno socialno državo. »Dobro zdravstvo, razvito mrežo socialnih domov, odlično predšolsko vzgojo, velikodušen šolski sistem, ki je omogočil kakovostno izobražene posameznike, razmišljujoče ljudi, ki so znali voditi svoj življenjski projekt.« »V '90 leta smo prišli z dobro izobraženimi ljudmi, velikim srednjim slojem ter močnimi družinskimi, socialnimi omrežji, ki so skrbela za medgeneracijsko solidarnost.« Omogočili smo izobraževanje večjemu številu ljudi in s tem zavrli brezposelnost, hkrati pa ustregli ambicijam staršev iz srednjega sloja.
»Izkazalo se je, da je šlo bolj za vzdrževanje socialnega miru. V študentskem delu je bila idealna priložnost, da delodajalci prek spoznavanja študentov naredijo selekcijo in dajo dobrim možnost«. Študenti pa so, tudi npr. kot natakarji nekaj zaslužili in si omogočili druge projekte. »Nekaj časa je to delovalo. Če bi bil možen še prehod v zaposlitev…«
Zdaj izgubljamo potenciale zaradi neurejenih prehodov »iz mladosti v odraslost, iz izobraževanja v ekonomsko sfero, iz odraslosti v starosti«, potenciale izobraženih mladih in izkušnje in znanje starejših. Nimamo »vizije, kako uporabiti izobraženo delovno silo.« Še vedno smo patriarhalna družba, kar se kaže v tem, da podcenjujemo mlade in starejše. »Tudi če mladi dobijo zaposlitev, je ta za določen čas in za nizko plačilo.«
Sedanje proteste razume Mirjana Ule kot proteste »generacije, ki je izobražena, ki razvija /…/ etiko individualnega altruizma, ki gradi na moralnih občutjih enakopravnosti, pravičnosti, solidarnosti, ekologije.« To je tretji generacijski upor; prvi so bila študentska gibanja (v '60, B.M.), drugi v Sloveniji v '90 je bil upor nove generacije intelektualcev, kulturnikov, civilne družbe, proti takratnim starim elitam.
Zdaj se upirajo tisti med 25 in 45 let, »generacija novega znanja, novih pobud, iniciativ, novih vrednostnih predstav. Zato protestirajo proti stari politični in ekonomski eliti, ki je pripeljala državo do te stopnje.« Zahtevajo, da jih pripustijo k delanju države, ne k vladanju. Nimajo »potrebe po oblasti in moči, /…/ biti avtoriteta. Zato tudi ne izstopajo nobeni vodje, ampak gre za zelo razvejano demokratično gibanje raznovrstnih skupin ter posameznikov in posameznic.«
V Sloveniji je politična elita možna in zaprta vase. »Ne poslušajo stroke in znanja, le občasno ju zlorabljajo«. Državljane obravnava le kot davkoplačevalce. Doslej je še šlo, ko so se ljudje umikali v zasebne prostore, zdaj pa je politika začela posegati tudi tja. Zato gre zdaj za »politični upor, ne samo socialni /…/ za boj za pravno državo /…/ za državo.« »To so zgodovinski, prelomni dogodki. Stvar je postala preveč resna, da bi še vedno živeli svoja življenja mimo škodljivih procesov.«
Čeprav so med protestniki tudi starejši, vztraja, da gre za generacijski boj. »Tako kot smo se v '90 otresli patronaštva partije, je danes treba dati temu novemu
Demosu prostor, da se izoblikuje.
(Na tribuni v CD (31.1.2013, glej rubriko Pogledi) so imeli dolge govore V. Taufer, S. Hribar, F. Bučar in več mladih se je oglasilo, češ, vi niste naš glas.)
»Ti akterji so imeli doslej veliko možnosti in mogoče so tudi sami s svojim delovanjem pripomogli, da so nekatere stvari ušle izpod nadzora. Ne bi bilo prav, da bi /…/ stare strukture prevzele pobudo«.
Politična garnitura, ki je povzročila nezadovoljstvo se bo morala umakniti, oblikovala se bo nova. Na čelo stopajo mlajši, U. Lubej, A. Bratušek (43), »jih je pa še več«.
V gibanje se vključujejo raznovrstne skupine. Študentska gibanja '60 let so spodbudila antipsihiatrična gibanja, ženske, etnične skupine… Tudi gibanje v začetku '90 je bilo vključujoče, nato je prišlo do izključevanja, npr. »Neslovencev«.
Sedaj se upirajo tudi tisti, ki so »bili poraženi kot člani gibanj za izbrisane, biomedicinsko oploditev samskih, za družinski zakonik ipd., ki jih je zatrla politična elita. Gre za dve politični paradigmi: stara gradi na »delitvi naši-vaši, strankarski pripadnosti in izključevanju drugače mislečih«; nova želi biti vključujoča in demokratična, gradi na državljanstvu. Zaslužimo si, da bi šel razvoj v to smer.

Politično kadrovanje po črki zakona. M. Haček, Delo, 1.3.2013
(Vladin) osnutek sprememb zakona o javnih uslužbencih pomeni »zavestno uničevanje kariernega strokovnega sistema javnih uslužbencev«, piše
Miro Haček, FDV UL. Del tega sistema, »državna uprava je ključ za /…/ učinkovito delovanje države«, zagotavlja njeno »stabilnost v času političnih kriz«.
Pri nas zadnje desetletje namesto kariernega sistema izbira najvišje državne uslužbence vsakokratni minister. Leta 2008 je bil ukinjen državni izpit iz javne uprave. Zdaj načrtujejo še ukinitev uradniških nazivov, ki je omogočal napredovanje na delovnem mestu. Uslužbence v javnem sektorju bi izenačili z zaposlenimi v zasebnem sektorju, strokovnost uradnikov bi bila zadnja skrb, njihova motivacija za kakovostno delo neobstoječa.
Slovenija potrebuje »strokoven, apolitičen, karierni, profesionalni in visoko etični sistem, ki bo zmogel tako politiki kot državljanom zagotoviti najvišjo mogočo raven storitve.« Zato je treba zavrniti osnutek in »začeti resno strokovno in javno razpravo o tem, kakšen sistem javnih uslužbencev in kakšno državno upravo dejansko sploh hočemo, koliko smo pripravljeni zanjo plačati, kdo naj bodo najvišji javni uslužbenci in kako zagotoviti, da bodo na te položaje izbrani res najsposobnejši in najbolj izkušeni kadri, /…/ in kaj od uprave smemo in moramo pričakovati državljani, ki jo ne nazadnje tudi financiramo.«

»Otrok naj bo dvakrat na dan lačen«. S. Kos, Žurnal24, 2.3.2013
Pediater
Viljem Ščuka je psihoterapevt za mladino in raziskovalec zdravja duha in osebnosti. Je nasprotnik potrošništva. Stanje duha družbe ocenjuje kot mizerno, kakovost bivanja je slaba, upadla je kulturna raven. Naši politiki, levi in desni so se izkazali kot slabi gospodarji;»v naši politiki manjka strokovnost. /…/ Ljudje se ne znajdejo, so preveč razvajeni, preveč odvisni od države, služb, potrošništva, razmišljajo o tem, ali bodo dobili višjo plačo, kam bodo šli na dopust ipd., premalo pa razmišljajo o sebi, svojem življenju«. Ne vedo, kako malo je potrebno za srečo – sprehod z družino, prvi zvončki… »V bistvu so ljudje izpraznjeni, ne nesrečni.«
Krivdo za to vidi v načinu šolanja, tudi visokega. Staršev ni nihče nič naučil o vzgoji. Otroke razvajajo. Je proti kaznovanju. Če otok noče kosila, naj je šele zvečer. Nič ni narobe s tem. Naj sprejme odločitev in nosi posledice.
S posledicami slabega šolstva V. Ščuka srečuje kot zdravnik v novogoriškem Zdravstvenem domu. Kritičen je tudi do zaposlenih na univerzah.
»Na /…/ protestih bi se morala pojaviti akademska elita, ta pa molči, je ležerna, brezciljna, ne vidi možnosti napredka. In tudi ne ljubi se ji; lažje je brati knjige, pisati, nekaj raziskovati, pogosto tudi v prazno… Slovenci smo na robu kulturnega zloma. Stanje /…/ spominja na
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dogodek_v_mestu_Gogi .
»Naši intelektualci se oglašajo, ko so ogroženi njihovi statusi, bojujejo se za svoje plače – to pa je tako nizkotno! Zavzemati bi se morali za osebnostno zrelost, osebno svobodo, za to, da bi bilo njihovo poslanstvo resnično vzgoja otrok brez megle v glavi. Akademska elita večinoma ne zna usmerjati mladih..«
»Učitelj kot srednji razred in eden od stebrov izobraženstva je povsem propadel, ni ga več. Pa ne zato, ker ima nizko plačo, temveč ker ima malo znanja in je slabo ozaveščen. Nekateri učitelji so sicer zelo dobri, a ti gredo večinoma s šol, ker ne morejo sprejeti, da jim ne dovolijo svobode, jim ne dovolijo biti izobraženci, jim ne pustijo minute svobode, temveč jih nenehno zalagajo s programi, papirji, različnimi administrativnimi posli, tako da so povsem okupirani, ne mislijo s svojo glavo in nimajo časa za nič. V takšni družbi ne bi hotel biti učitelj, ne bi hotel biti prostitut nikogar. To, kar delajo ministri in politika z učitelji, je podlo.«
Učitelji mu pravijo, da je eden redkih, ki jih razume. »A hkrati ne bi naredili nič; strah jih je za položaj in službo.
Znanost »daje vtis, da je sama sebi namen«. Zastala je pri razumu, ki šele skupaj z izkušnjo da pamet. »Če tej dodamo zavest o sebi, pa dobimo modrost.«

Politični grabež skupnega premoženja. R. Kajzer, Delo, 2.3.2013
V projektu »Revolt in alternativa« časnika Delo je bila 1.3. javna tribuna o naši skupni prihodnosti. Udeleženci, člani protestnih gibanj in strokovnjaki so kritično razpravljali predvsem o omejitvi moči strank, tudi na gospodarskem področju in drugačnem volilnem sistemu. (Po enem od predlogom bi poslance žrebali.)
Ugotavljali so, da so stranke močne, ker je civilna družba zaspala, politiki pa so prepričani, da se na vse spoznajo. Govorili so o samoorganiziranju ljudi (npr. v mestnih četrtih Maribora), o referendumih in o grabežu skupnega premoženja.
Sociolog
Goran Kovačič je za delovanje »po pravilih sistema, hkrati pa sistem prevetriti in ga korigirati«. Predlaga prepoved delovanja politiku, ki mu je dokazana korupcija, omejitev mandatov v vladi ali parlamentu in okrepiti pravno državo.
Sociolog
Franc Terček je dodal, da je treba delovati, čeprav je zahtevno, na treh nivojih: znotraj sistema, ga spreminjati in iskati njegove alternative.
Igor Vuksanovič, ustavni pravnik: Ljudi je na ulice pognalo tudi slabšanje njihovega materialnega položaja. Nasprotuje vpisu zlatega fiskalnega pravila v ustavo in prevelikemu poseganju v referendum. Je za depolitizacijo vprašanj, ki bi morala biti predmet javne razprave. »Na ustavno raven spadajo zgolj najbolj družbeno enotno sprejete norme, in ne vprašanje, o katerem se ne strinjajo niti znanstveniki«.
Luka Omladič, filozof in bioetik meni, da bi morala biti zahteva po ohranitvi referendumskih pravic osrednja tema gibanj. Ekonomska in okoljska kriza sta »v srži istega problema, grabeža skupnega dobrega.«

Vlada je padla, zato se protesti nadaljujejo. U. Škerl K., Dnevnik, 2.3.2013
Janševa vlada je le prva od zmag, pravijo vstajniki, ki napovedujejo protest v Ljubljani 9.3. (na Kongresnem trgu). Zdaj je treba na oblast pritisniti še močneje, vrniti politiko ljudem in spremeniti življenjske razmere. Med protestniki se pojavljajo razhajanja, tudi okoli vprašanja nasilja nad ograjo pred parlamentom.
Politični filozof
Luka Omladič pravi, da bo na 4. vseslovenski vstaji udeležba slabša, saj se je na tretji 8.2. v Ljubljani zbralo 20.000 ljudi tudi zaradi provladnega zborovanja istega dne. Nova vlada ni nič bolj varna pred nezadovoljstvom kot prejšnja. Zdaj je oblasti mogoče postavljati zahteve.
Matej Jemec iz Gibanja za dostojno delo pravi, da so zahteve vstajnikov že ves čass »večja možnost vplivanja državljanov /…/ predvsem pa odmik od neoliberalizma k politiki, katere temelj je socialna država«.
Nekatera gibanja, predvsem Odbor za pravično in solidarno družbo, so se usmerila v ustavljanje »protestniške« stranke.
Za to bo treba več časa, pravi
Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta. Nezaupnica vladi je protestnikom ta čas podarila in se lahko pripravijo na volitve.
Nekatere skupine pa nastajanje stranke vidijo vključitev v državne institucije kot grožnjo ideji protestov. Tako so kulturniki v skupini
Asociacija zavrnili možnost, da bi postal minister za kulturo pisatelj Vladimir Žabot.
Andrej Pavlišič, poznavalec političnih gibanj, ki deluje v Antikapitalističnem bloku pravi, da politična elita dojema proteste kot realno politično moč in »levi« in »desni« del elite se počuti ogrožene. »Elita ve, da imajo vstajniki prav, ne razume pa, zakaj so ljudje na ulicah. Ne razume vzrokov družbenega opustošenja, nad katerim gospoduje že 20 let.« Zato je ponudba ministrstva kulturnikom le manever.
Asja Hrvatin, izkušena protestnica, ki je bila že 2011 v gibanju Okupirajmo pred Borzo opozarja, da je treba prenehati iskati rešitev znotraj nacionalnega okvira. Problematizirati je treba varčevalni diktat trojke (MMF, evropska komisija, evropska banka, B.M.). Tudi nova vlada bo imela »nove obraze, ki predstavljajo iste uničevalne politike finančnega kapitalizma.« Vstaje je treba internacionalizirati, odpreti »širša, sistemska in socialna vprašanja, na katera se do zdaj pozablja.«

Marsikaj je bilo zamolčano. M. Ivanič, Delo, 2.3.2013
Zgodovinar
Martin Ivanič kritično piše o mednarodni razstavi v Kranju: Totalitarizem v Evropi, ki jo je pripravil Študijski center za narodno spravo ( www.scnr.si/sl , glej zlasti www.scnr.si/sl/publikacije/totalitarizmi-vprasanja-in-izzivi in tudi starejšo dokumentacijo: www2.scnr.si , B.M.).
Razstava je omejena na 13 evropskih držav, od Jugoslavije le na Slovenijo. Gre za zgoščene tekstovne in slikovne prezentacije, brez strokovne tehtnosti.
M. Ivanič se ne strinja, da so »fašizem, nacizem in komunizem en sam, monoliten totalitarizem.« O fašizmu je zasledil le en stavek pri Sloveniji, da se je po prihodu Mussolinija 1922 na oblast začelo nasilje nad Slovenci v Trstu, Gorici in Istri. NI omenjen prvi (primorski) protifašistični upor v Evropi niti nasilje nad Slovenci po aprilu 1941. OF je označena le kot komunistična, nasprotniki pa so bili protikomunisti, ne kolaboranti. »Medvojno nasilje obeh strani je kratko malo zamolčano«, edino pri Sloveniji so omenjeni povojni »pomori«, ko naj bi slovenski partizani pobili 130.000 ljudi. Šlo je za različno vojaštvo, ki se je tu nagnetlo in domobrance, ki niso hoteli položiti orožja. Poboje so zagrešile posebne enote nove države, piše M. Ivanc.
O povojni oblasti daje razstava vtis, da gre za mednarodno nepriznano državo, izpostavljene so nasilne metode vladanja in to kar do leta 1990. Ničesar ne izvemo o tem »da je bil jugoslovanski komunizem vsaj od leta 1950 znosnejši od drugih in slovenski znosnejši od jugoslovanskega.«

Držite se starega! I. Grdina, Dnevnik, 2.3.2013
V svojih spominih je
Edvard Kardelj www.sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kardelj pisal o pogovoru z A.J. Višinskim, ki mu je dejal, da je sovjetska oblast v bistvu udejanjanje predstav o idealni državi: (www.sl.wikipedia.org/wiki/Država_(Platon) Zgodovinar Igor Grdina tezo Višinskega razume kot vladavino avantgarde delavskega razreda, »profesionalnih vodij, organizatorjev in propagandistov«. Zato je K. R. Popper imel Platona za sovražnika koncepcije odprte družbe, kot Hegla in Marxa. (Glej http://en.wikipedia.org/wiki/The_Open_Society_and_Its_Enemies .). Zadnji trije so imeli ljudi le za zastopnike idej, »skozi katere se razkrivata umni Svetovni duh oz. določen smisel izpolnjujoča zgodovina«, (njihova) avantgarda interpretov (tega smisla) pa naj bi imela zato mandat posegati v življenja drugih, piše zgodovinar s FF UL.
»Ob iztekanju napredek uveljavljujoče moderne dobe, ki je stavila na vednost, svet pa pripeljala v blodnjak nepredvidenih posledic dejanj in ravnanj, usmerjenih k povsem drugačnim ciljem /…/ je prišlo do pomenljivih sprememb.«
Znanilec nove stvarnosti,
D. H. Rumsfeld, obrambni minister ZDA, je 6.6. 2002 (na obletnico invazije v Normandiji) razložil, »da obstajajo dvojne stvari: takšne, ki jih vemo, in takšne, za katere ne vemo.« Tudi neznanosti so dvojne. »Za ene nam je jasno, da jih ne vemo, medtem ko za druge sploh ne vemo, da jih ne vemo. /…/ Odtlej je vsakomur jasno, da sveta ne vodi več le misel na znano, ampak da korake odločujočih faktorjev usmerja tudi zavest o tem, česar ne vedo.«
Podobno smo lahko v (nedavni) razpravi slovenskih intelektualcev slišali, da se bo modrost aktualnih demonstracij, šele izkazala. »Odsotnost izvirnih zamisli, pojavljanje starih simbolov ter /…/ drugod že slišanih parol za skandiranje, naj ne bi bilo končno stanje burnega dogajanja, ki je v teku. Filozofi pri nas (za)upajo ali celo verujejo, da dogajanja so in bodo umnejša od njihovih udeležencev – kar pomeni, da še kako računajo na stvari, ki jih ne vemo.«
Konkurenčna razlaga, da je odsotnost novosti »dejansko priseganje na že videno, ni pognala globljih korenin«. Slovenci so zavrgli vodilo cesarja
Franca I., ki je med ljubljanskim kongresom 1821 učnim močem na Kranjskem položil na srce: »Držite se starega, zakaj to je dobro.« Ne potrebuje učenjakov, je še dejal, marveč le vestne državljane in zagrozil, da bodo morali ljudje drugačnih nazorov vzeti pot pod noge. Ironija je, da takšne misli slišimo tudi zdaj.
Morda nam bo Minervina sova, v somraku vednosti zgodovine, nekoč povedala, da hkrati veljata obe razlagi tega kar živimo: Držite se starega, zakaj to je revolucionarno – se pravi najnovejše…«, končuje I. Grdina.
(
Opomba B.M. k cesarjevemu govoru, ki ga po (verjetno avstrijskem) časopisnem članku iz 1821 povzema poleg domačih in ameriških tudi britanski zgodovinar Macartney http://en.wikipedia.org/wiki/Carlile_Aylmer_Macartney .Ne zamenjati z http://en.wikipedia.org/wiki/Paul_McCartney ! Govoril je profesorjem, ki so ga pozdravili pred vrati liceja - predhodnice UL, glej Jože Ciperle Podoba velikega učilišča ljubljanskega. In Licej v Ljubljani 1800 - 1848
»Med ljudstvom se širijo nove misli, ki jih ne bom nikdar odobraval. Ostanite pri starem redu, ki je še vedno najboljši. Našim prednikom se je pri tem dobro godilo, zakaj se ne bi tudi vam? Ne potrebujem učenjakov, temveč le pridne državljane, in tako mi vzgajajte mladino. Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem. Kdor tega ne more ali kdor se mi bavi in nastopa z novotarijami, ta naj gre, kamor mu drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.« (Mal 1929, str. 192; po Mihevc B., Ključ je v naših rokah, UL, Lj., 2008, str. 97). Zgodovinar Mal še piše, da je cesar v tistem času osebo ukazal poslati v zapor M. Kuralta, nekdanjega profesorja v Lvovu in kustosa ljubljanske licejske knjižnice. Treba je bilo preprečiti, da bi »njegova zgovornost« in »izredna učenost« mladino okužila s prevratnimi nazori (Mal, o.d.).
Mimogrede, nekje sem bral, da stara vrata liceja, porušenega po potresu 1895, še vedno služijo namenu, preseljena na staroljubljanski Gornji trg 15. B.M.
Praktična vaja: Oglejte si ta vrata in jih primerjajte s tistimi na znani sliko Liceja na Vodnikovem trgu ter razmislite o današnjih vladarjih in profesorjih UL
www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/o_univerzi_v_lj/uni_arhiv/Razstave/Ustanovitev%20Univerze%20v%20Ljubljani%20v%20letu%201919/Razstavni%20katalog%20Ustanovitev%20Univerze_WEB.pdf , str. 19. B.M.)

1. - 10. marec 2013

Delavstvo nima razloga za slavje.
I. Dernovšek, 27.2.2013
Po petih mesecih so se vlada, delodajalci in sindikati uskladili glede sprememb zakona o delovnih razmerjih in zakona o urejanju trga dela. Te spremembe so predvsem politični kompromis, meni komentator, »ki po vsebinski plati ne prinaša kake pomembne reforme.
»Skrajšanje odpovednih rokov, znižanje odpravnin in nadomestil za brezposelnost vsekakor niso razlogi za slavje delavstva. /…/ PO mnenju stroke je /…/ glavna cilja, zagotovitev prožne varnosti in zmanjšanje segmentacije trga dela, dovolj kakovostno urejala že sedanja zakonodaja. Problem, ki ga tudi nova delovna zakonodaja ne more rešiti, je v tem, da številni delodajalci ne upoštevajo /…/ predpisov ter da država očitno ne zna izrabiti pravih orodij, ki so ji na voljo.«

Kaj lahko pričakujemo po padcu vlade. Odzivi. Dnevnik, 28.2,2013
Gospodarstvenik in vstajnik o padcu Janševe vlade.
Peter Kraljič: Politična in moralna kriza se mora zaključiti čim prej. Oblikovanje nove vlade je boljša rešitev od predčasnih volitev. Sedaj je vprašanje, kako se bo nova vlada lotila »strukturnih reform oz. projektov, ki so nujni, da pospešimo gospodarsko rast in znižamo brezposelnost«. Nadaljevati bi morali sanacijo bančnega sistema in javnofinančnega primanjkljaja. Odločitve mora nova koalicija »sprejemati v dialogu s sindikati in delodajalci. Upam, da bo prevladal razum. V ospredju mora biti reševanje gospodarske in finančne krize, ne pa ukvarjanje s politično in moralno krizo. »Izjava, da pri nas vlada levi fašizem, nam ni ravno dvignila ugleda v tujini«.
Uroš Lubej, »predstavnik vstajniškega gibanja« pravi, da je gibanje padec vlade uspeh, saj je zahtevalo njegov odstop. »Še vedno pa pričakujemo odstop celotnega parlamenta v najkrajšem možnem času. Od prehodne vlade /…/ zahtevamo, da ustavi uničevalne ukrepe njene predhodnice in pripelje državo čim prej do predčasnih volitev. /…/ Na naslednji vseslovenski ljudski vstaji (9.3.) tako pričakujem na eni strani slavje, da smo odstranili enega, na drugi pa jasno izraženo napoved, da bomo vztrajali pri odstopu vseh. /…/ Po celotni Evropi je na udaru socialna država /…/ Po predčasnih volitvah se bo gibanje morda umirilo in bodo protesti manj številčni, ni pa verjeti, da bodo izginili. Ob tem lahko samo upamo, da se bodo uspele organizirati tiste sile, ki bodo poskušale vsaj obdržati solidarnostno družbo, ki smo jo uspeli do neke mere zgraditi po 2. sv. vojni. Ne pa tisti, ki ni takšne razmere izkoristili za desničarski populizem ali kaj podobnega.«

Nepreslišano. Jože P. Damijan, ekonomist
(
www.damijan.org), Dnevnik, 20.2.2013
Jože P. Damijan (EF UL) analizira »levo in desno« bančno luknjo in ugotavlja, da (ob glavnini slabih posojil za gradbenike) prevladujejo desno »slabi dolžniki (655 milijonov) proti levimi (607 milijonov). Trditev, da je »tranzicijska levica« v času »pomladanske« desne vlade navrtala državne banke je mit. »Zdi se, da sta tako levica kot desnica družno vrtala luknje v državne banke v obdobju 2005-2008. Morda desnica celo nekoliko prednjači. /…/ v tej zgodbi so sodelovali vsi, ne glede na barve. Vse skupaj pa sta vodila čisto človeški pohlep in priložnost.«

Dr. Zora Konjajev, partizanka, zdravnica in znanstvenica.
M. Hostnik, Dnevnik, 23.2.2013
Razcepljenost na leve in desne, pravi
Zora Konjajev (MF UL http://sl.wikipedia.org/wiki/Zora_Konjajev ), se je začela s škofom Mahničem http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Mahni%C4%8D , »ki je ob koncu 19. stol. razdelil Slovence med poštene katolike klerikalce in svobodomiselne liberalce. Jaz sem to doživljala kot dijakinja in študentka, saj sem se rodila leta 1922 in moram priznati, da je bilo kar hudo. /…/ V naši družini so bile glavne vrednote poštenje, trdo delo in skromnost. Vseh pet otrok /…/ smo, ko smo začeli dozorevati, začeli spoznavati krivice. Jaz sem hodila na klasično gimnazijo www.sl.wikipedia.org/.../Klasična_gimnazija_v_... Ljubljani . V času klerikalne vlade nismo imeli prostih nedelj, ker smo morali k maši v Križanke. Vodili so zelo strogo evidenco. Ko smo začeli študirati, smo /…/ spontano obračunali z vero. Še bolj pa se je to odrazilo med vojno, ko sta poleg nas otrok tud starša, ki sta bila aktivista OF, obsojala ravnanje Katoliške cerkve in še posebej škofa Rožmana, ki je povzročilo bratomorni boj – ne državljanske vojne, saj se je partizan boril s SS vojakom, žal slovenskega rodu.«
Z. Konjajev je bila sodelavka OF
www.sl.wikipedia.org/wiki/Osvobodilna_fronta ter instrumentarka v partizanski bolnišnici Kanižarica, v Beli krajini. Tam je bila že med vojno vzpostavljena civilna oblast in ženske so prvič dobile volilno pravico. »Borili se nismo samo za svobodo, ampak tudi za pravičnejšo družbeno ureditev /…/ Rodoljubi smo se opredelili za boj proti okupatorju, preostali Slovenci pa so se pod krinko, da se borijo proti komunizmu, udinjali SS. Zato se je razcepljenost na leve in desne leta 1945 nadaljevala.«
»Slovenija je bila po vojni razrušena, menda je bilo požganih 37.000 hiš. Prebivalstvo je bilo zdesetkano.« Zdravstvena politika si je za prednostno nalogo zadala varstvo žena in otrok. Ustanovili so porodnišnice, otroške oddelke po bolnicah in ogromno dispanzerjev, s cepljenjem so zaščitili otroke. Potrebovali so pediatre, ginekologov je bilo dovolj. Ahčin« (Marij, takrat minister za zdravje) » me je, tako kot še nekaj mojih kolegov iz letnika, poslal na pediatrijo. Postala je pediatrinja in znanstvenica.
Pravi, da žensko vprašanje ni rešeno. »Statistike kažejo, da imamo v Sloveniji več izobraženih žensk kot moških, a to se ne odraža v vodilnih položajih, še manj pa v politiki. V vladi imamo eno samo ministrico« (februarja 2013, B.M.).
Le z ženskimi kvotami bi »premagali še zelo patriarhalno mentaliteto, pa tudi cerkev, ki ima svoje preste vmes. Kaj pa je politika? To je urejevanje našega celotnega življenja. Zato, ker smo ženske bolj izobražene in direktnejše, izkušnje vodenja in sklepanja kompromisov pa se priučimo v družini, bi bile skoraj gotovo bolj učinkovite kot moški.
(Čas za žensko premierko?) »Je in kot kaže, jo bomo kmalu tudi dobili. Na neki način me je vseeno strah, kako se bomo izkopali iz te ekonomsko-politične in moralne krize. Ljudje poleg svobode potrebujemo tudi občutek varnosti, ki pa je pri nas žal nimamo več.«
(Cenjenim bralkam priporočam:
www.sistory.si/SISTORY:ID:690 B.M.)

Nepreslišano. Katja Perat, pesnica, literarna kritičarka in publicistka.
(
www.Pogledi.si ), Dnevnik, 23.2.2012
Za vse bi bilo ugodno, »če bi se slovenska družbenopolitična razprava modernizirala. Dokler v njej ne bo novih akterjev, namreč ne bo prave priložnosti, da bi se razkadila megla in bomo prisiljeni v neskončnost ponavljati isto razpravo« z nejasnimi označevalci, kot so »ukradena država, strici iz ozadja in levi fašizem.«
Želela bi si, s Kantom po Mladenu Dolarju, »da bi si spet drznili misliti. Sicer se utegne zgoditi, da bo namesto nas mislil kdo drug.«

Kako se (od)rešiti totalitarizma. M. Cerar, Dnevnik, 27.2.2013
Demokratična kultura je nasprotje totalitarne družbene mentalitete. O demokratih, avtoritarnosti in totalitarizmu piše
Miro Cerar, PF UL.
»Demokrat je človek, ki ima dovolj pravega znanja, elementarne morale in zdrave pameti, da zavestno pristaja na demokratična pravila igre, po katerih se o javnih zadevah odloča tako, da se o njih najprej strpno javno razpravlja, nato pa se upošteva tiste odločitve, ki imajo ugotovljeno podporo večine udeležencev, pri čemer ne prizadenejo temeljnih pravic posameznikov in družbenih manjšin.« Demokrat mora spremljati družbeno dogajanje, prisluhniti tudi drugačnim stališčem in se tudi ukloniti odločitvam, s katerimi ne soglaša. »Demokracija zahteva veliko potrpljenja, znanja in občutka za človeka.«
Avtokratičnost in avtoritarnost sta predstopnji totalitarizma. Ko se avtokratična »vladavina enega« stopnjuje v smeri samovolje vladarja nastopi avtoritarnost; in ko se ta »razširi prav v vse pore družbe, /…/ tudi na področja ekonomije, znanosti, umetnosti, športa, v sfero družine, v šole, v cerkev itd. nastopi totalitarni sistem. Taki so bili fašizem, nacizem, komunizem.
»Totalitarizem je bil človeku vedno blizu.« po njem hrepenijo emocionalno in intelektualno nezreli, nedorasle, včasih tudi motene osebnosti. »Totalitarni postanemo /…/ kadar popolnost po svoji predstavi vsiljujemo drugim /…/ želimo ljudi okoli sebe popolnoma (totalitarno) podrediti svojim predstavam in željam. /…/ ko želimo druge celovito (totalno) prenoviti, preoblikovati ali preusmeriti zgolj po svojih predstavah, pri čemer smo v ta namen pripravljeni uporabiti tudi grožnjo ali silo.«
»Zametek totalitarnega mišljenja in ravnanja je, ko npr. učitelj od učencev zahteva, da morajo misliti tako kot on, ali ko nadrejeni od delavcev zahteva, da ga brezpogojno ubogajo, mu pritrjujejo ali ga poveličujejo.«
Ta hip je naša težava, da je precej totalitarizma v mišljenju »nekaterih politikov in javnih aktivistov, tudi nekaterih tistih, ki javno najbolj vneto zatrjujejo nasprotno /…«
Vsak dan (si) moramo dopovedovati, da je Totalitarizem ubijalec svobode pravičnosti in človečnosti, hkrati pa največji generator strahu.« Demokracija ugasne, ko umrejo navedene vrednote in se zakorenini strah pred oblastjo.
»Slovenci smo glede tega v prehodnem obdobju.« Ali se bomo rešili totalitarizmov ter ustvarili demokratično vzdušje, »ali pa bomo potonili v mlakuži svojih majhnih megalomanij«, ki še nikoli niso bile tako groteskne.

Politkomisarska prihodnost kulture. I. Bratož, Delo, 27.2.2013
Na razpravi o osnutku zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK, 26.2. v Kinu Šiška) je velika večina menila, da tako slabega gradiva z ministrstva, pristojnega za kulturo še ni bilo. Razpravljali so pod provokativnim napisom
NOVA OBLAST, STARA JAJCA. ZUJIK.
Miran Zupančič, AGRFT UL, je dejal, da je z njim »kulturna politika pokazala, da je v slepi ulici že 20 let, češ da si kulturo politika predstavlja kot obliko svoje dominacije. »Osnutek je presunljiva samoizpoved ljudi, ki ne morejo dojeti, da živimo v pluralni, demokratični družbi.«
Branimir Štrukelj, Sviz, je posvaril, da osnutek znižuje pravice iz zakona o delovnih razmerjih. »Tu je bila na delu skupina ljudi, ki hoče okrepiti položaj direktorjev javnih zavodov, o tem govori ukinjanje strokovnega sveta, svet zavoda izgublja pristojnost soglasja, zmanjšuje se število zaposlenih, ki sodelujejo v svetu. Osnutek ne razloži, kaj je javni interes, kaj zastopstvo civilne družbe, kaj kulturni prekariat, kaj upravljanje z javno kulturno infrastrukturo.
Uroš Grilc, MOL, je ugotovil, da je osnutek (»nezaupnica javnemu sektorju«) nastal brez analiz, v ozadju je »velika želja po kadriranju v javnih zavodih«, vpeljuje uslužbence z nadzorno funkcijo, (nekakšne nove politkomisarje, je priletelo iz dvorane), omogoča privatizacijo javnih objektov. »To je demonizacija sektorja, ki je krinka za privatizacijo.«

Prihodnost javnega sektorja
, Forum Mirovnega inštituta
8. marec 2013 ob 18. Cankarjev dom, Ljubljana.
Iz vabila:  Na predvečer protestov (9.3.) bomo govorili o analizi stanja in prihodnosti javnega sektorja. Prebivalci in prebivalke Slovenije smo imeli (in vsaj hipotetično še imamo) univerzalen dostop do zdravstva, šolstva, kulture in znanosti ter zagotovljeno socialno in pravno varnost. Razvitost javnega sektorja, splošni dostop do teh storitev in sorazmerna družbena egalitarnost nas uvrščajo visoko na seznamu poročila OZN o človekovem razvoju, ob bok najbolj razvitim državam. Če nas kaj povezuje, so verjetno ti skupni dosežki socialne države. Toda ali bomo lahko to dediščino predali tudi svojim otrokom?
Udeleženci foruma so pripravili krajše analize (zbornik prispevkov:
http://www.mirovni-institut.si/data/tinymce/Novice/priponka/2013/Prihodnost%20javnega%20sektorja1.pdf), v katerih ugotavljajo, da zaradi zmanjševanja sredstev vse naštete dejavnosti ne morejo več zagotavljati univerzalnega dostopa. V času krize, novih kolonialnih politik in »demokratičnega deficita« je za preživetje skupnosti ohranitev dostopa do vseh teh storitev nujna, da se ublažijo posledice gospodarske krize. Ali je zmanjševanje obsega storitev, ki jih zagotavlja javni sektor, primeren odgovor na krizo? Ali ni v času krize treba zavarovati eksistenčni minimum, ki vključuje tudi dostop do teh storitev, in poiskati primerno razvojno pot, ki ne bo vodila v revščino? Namen prispevkov je refleksija posledic varčevalnih ukrepov, hkrati pa tudi avtorefleksija, saj so se v preteklosti na vseh področjih nabrale usedline reform, ki so okrnile njihovo delovanje na škodo javnega interesa.
O posledicah krčenja javnega sektorja in o družbeni odgovornosti javnih storitev za blaginjo vseh prebivalk in prebivalcev bodo govorili:
šolstvo:
Ivan Ketiš; zdravstvo: Matjaž Veselko, sodstvo: Janja Roblek, socialno delo: Srečo Dragoš in Bojan Regvar, kultura: Aldo Milohnić, univerza: Marko Marinčič, znanost: Rastko Močnik. Razpravo bo povezovala dr. Maja Breznik.
Pri poročilih so sodelovali še
Božena Bratuž, Milan Rejc, Fani Al-Mansour, Sebastijan Horvat in Vesna Leskošek, ki bodo sodelovali v razpravi.

Študent naj ne bo, 3.
R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 23.2.2013
Na odgovor J. Tuška na njen uvodnik (Objektiv, 9.2.2012, glej arhiv rubrike Pogledi) se odziva
Ranka Ivelja. Je uvodnik sploh prebral, da jo je tako narobe razumel?
Nikjer se ni izrekla o tem, ali potrebujemo humanistični študij, redno in ob delu. Napisala je le, da poenostavljene »diagnoze družbenih problemov« dokazujejo, »kako zelo potrebujemo diplomante humanističnih in družbenih ved. Očitno le ti vedo, da je pravilnost rešitve odvisna najprej od pravilno prepoznanega problema, v vsej njegovi kompleksnosti.«
Neutemeljeno ji očita, da je mu pripisuje, da so zanj rešitve za probleme visokošolskega sistema »osupljivo« preproste. Ni uporabila besede »osupljivo«, a je sklepala, da podcenjuje kompleksnost problema iz njegovih besed: »Kje so torej rešitve? Zelo preprosto! Treba je narediti samo tri stvari!«. Kot primer rešitev, ki so lahko uničujoče in škodljive je navedla letošnji razpis vpisa.
Prav tako ji po nemarnem očita, da mu pripisuje, da zanj javna služba ni delo. Iz njegovega pisanja je sklepala, piše R.I. 23.2., da zanj »služba v javnem sektorju ni delo, s katerim bi mladi poskrbeli za svojo bodočnost in bodočnost družbe.«
Očitala mu je torej »podcenjujoč odnos do službovanja v javnem sektorju, ki je tako pogosto razumljen zgolj kot pijavka na koži shiranega gospodarstva. Sama sicer nimam prav nič proti temu, da mlade v šolah spodbujajo in učijo, kako ustanoviti in voditi lastno podjetje«.
Na njegovo vprašanje, ali je normalno, da »šolski oz. politični oblastniki /…/ ne znajo izračunati, koliko zdravnikov, /…/ itd. bomo v Sloveniji potrebovali /…/ čez pet let«, očitno odgovarjata različno, piše R.I. Ona meni, kot še nekateri strokovnjaki, da je v »nepredvidljivem, hitro se spreminjajočem svetu zelo težko pravilno napovedati, katere poklicne profile bomo potrebovali čez 4, 5 ali več let.« V preteklosti »se takšna načrtovanja praviloma niso izšla.«
Dobrodošla so njegova pojasnila, da je med brezposelnimi inženirji strojništva večina starejša od 50 let, in da mladih diplomantov strojništva skoraj ni med čakajočimi. »O tem kot profesor strojništva zagotovo veste več od mene. Zakaj sem ravnala nedobronamerno, ker sem predstavila nekaj svežih statističnih podatkov, veste le vi. . S podatki zavoda za zaposlovanje /…/ sem navsezadnje zgolj podkrepila misel, da ne drži »samoumevna« predpostavka, da nezaposlenih »tehnikov« ni.«
J. Tušek meni, da bi morala po »kodeksu novinarstva« objaviti njegovo besedilo v celoti, česar pa Kodeks novinarjev Slovenije
http://novinar.com/wordpress/kodeks ne zahteva. Navedla je vir (revijo Ventil) in korektno povzela njegove misli, piše R.I.
(Opomba: Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika, je tudi predsednica
www.razsodisce.org/razsodisce/razsodisce.php . B.M.)

Nepreslišano. Jernej Barbič. (Finance), Dnevnik, 28.2.2013
Profesor računalniške grafike na Univ. Južna Karolina (ZDA) pravi:
»Študij je vsekakor naložba. V Sloveniji jo plača država oz. davkoplačevalci. V ZDA pa gre za zasebno naložbo, in odločitev sprejme vsak posameznik. Kateri sistem je boljši, je težko reči, saj sta obe skrajnosti. Slovenski sistem mi je sicer bolj pri srcu. Omogoča, da lahko revnejši pridobijo znanje in ustvarijo kariero.
Ne bi pa rekel, da je študij pravica. Pravica vsakega posameznika je, da si ustvari dostojno življenje, da najde svoj položaj v družbi, kjer je najbolj koristen in tudi zadovoljen. Nisem pa prepričan, da mora prav vsak študirati. Vsi pač niso za to. V ZDA niso tako obsedeni z izobrazbo, kot smo na sončni strani Alp. V Sloveniji je močan psihološki pritisk na mlade, da če ne greš na fakulteto, ne bo nič iz tebe.«

Mlade raziskovalce grabita obup in tujina.
U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 27.2.2013
V letu 2013 končujeta doktorski študij dve generaciji mladih doktorjev znanosti, t.j. 400 v vsej Sloveniji, napoveduje
Jadran Lenarčič, IJS. »Ker jih javni zavodi ne bomo zaposlovali in ker je pričakovati, da se jih bo v gospodarstvu zaposlil le manjši del, jih bo verjetno večina iskala zaposlitev v tujini«. Vladno varčevanje v 2013 in 2014 (Zujf, zakon o proračunu) je občutno skrčilo možnost za zaposlovanje mladih v javnih raziskovalnih zavodih in na univerzah, pravi. Program mladih raziskovalcev je še vedno osrednji način vzgoje znanstvenikov, a podoktorskih projektov (ARRS) je bilo malo. »To, da bi pri nas kakšen mlajši raziskovalec zgradil svojo raziskovalno skupino na novem področju in pridobil ustrezno infrastrukturo, pa je skoraj iluzija ali pa srečno naključje.«
Martin Klajnšek
(36, IJS) je zaposlen za določen čas. V resnici je zaposlitev odvisna od projektov, pravi. »Raziskovalci se moramo med seboj boriti na razpisih. Zadnji razpis ARRS je bil objavljen z enoletnim zamikom, sredstva pa so bila še bistveno manjša od pričakovanih. Sprašujem se, kaj bo, če institut za nas ne bo imel več denarja.«

Roman Jerala
, Kemijski inštitut Lj., http://sl.wikipedia.org/wiki/Roman_Jerala pravi, da je odhod v tujino lahko tudi dobra stvar. »Mlajši raziskovalci morajo pridobiti izkušnje. A skrbi me, da bodo potem v tujini tudi ostali. Če pa ne bodo odšli, se lahko zgodi, da bodo vrgli puško v koruzo.« Eden od njegovih raziskovalcev ni več znanstvenik – odprl je otroški vrtec.
Profesor Jerala dosega velike uspehe z ekipami študentov na tekmovanjih v sintezni biologiji iGem v organizaciji MIT, ZDA
www.ige.org . Lani so ga zapustili štirje sodelavci, pred kolapsom jih je rešil projekt o vključevanju srednješolcev v raziskovanje. KI je lani prejel 13% manj sredstev kot v 2011, letos bo še milijon evrov manj. V njegovem laboratoriju so lani za temeljne projekte dobili 25% manj, letos jih bodo 35% manj, v dveh letih več kot pol manj. Za programe so dobili lani 20% manj, letos bo v primerjavi z 2011 30% manj sredstev. »Iz teh sredstev smo plačevali tako uveljavljene raziskovalce kot tudi mlajše znanstvenike, ki niso imeli uradnega statusa mladih raziskovalcev.
Znanstveno sfero grabi obup, piše
Uroš Škerl Kramberger po pogovorih z vrsto znanstvenikov. Nekateri pravijo, da je bilo 16 milijonov, ki so jih poslanci »vrnili« znanosti demagogija. Odobrili so jih decembra, ko so »tisoči profesorjev, znanstvenikov in študentov protestirali pred parlamentom«. Politiki so takrat zatrjevali, da bo polovica zneska (8 m.) namenjena mladim znanstvenikom, a še nihče ni povedal, kako.
Matija Milanič, IJS, odhaja na podoktorsko izpopolnjevanje na Norveško, ki je pogoj za napredovanje na institutu. »Vendar glede na to, da imam majhne otroke, še ne bi odšel iz Slovenije, če bi finančno stanje /…/ dovoljevalo, da bi ostal.« Pravi, da je v Sloveniji nemogoče dobiti raziskovalne projekte. »V tujino odhajam (za dve leti) z upanjem, da se bo situacija za raziskovalce v Sloveniji po tem času izboljšala, kar nam bi načeloma omogočilo vrnitev.«
(
Glej raziskavo: Milena Bevc: Migracijska politika in problem bega možganov IER, INV, 2004 www.slovenijajutri.gov.si/fileadmin/urednik/dokumenti/MBevc.pdf in disertacijo: Alenka Stanič: RELOCATION, FLOW OR ESCAPE OF RESEARCH POTENTIAL. The Case of Slovenia after the Act of Independence (UNG, 2012, www.ung.si/~library/doktorati/interkulturni/22Stanic.pdf . B.M.)

Deli in vladaj. Zakonske spremembe v visoke šolstvu.
J. Gyorkos, Objektiv, Dnevnik, 23.2.2013
Pri zadnji spremembi Zakona o visokem šolstvu - piše
Jozef Gjorkos (FERI UM in državni sekretar MVZT 2008-2011) - je predlagatelj (MIZKŠ in vlada), poslal spremembo v DZ »s popolnim prezrtjem nacionalnega programa visokega šolstva do leta 2020, ki ga je državni zbor potrdil maja 2011« www.drznaslovenija.mvzt.gov.si .
Piše tudi o »pravičniški« zahtevi po varčevanju v visokem šolstvu, s katero je »nemogoče ali celo nespodobno polemizirati«. »Pri visokem šolstvu je prišlo do negativne kulminacije učinka omejevalne finančne zakonodaje« (ZUJF in zakon o izvajanju proračuna za tekoče in prihodnje leto) in sprememb sistemskega zakona o visokem šolstvu. Pomemben vpliv ima tudi t.i. Virantov zakon o plačah v javnem sektorju. »Razprave, ki se sprevržejo v obtoževanje med različnimi družbenimi skupinami, so skrajno vsiljene, neproduktivne in zavajajoče.«
»Strateških sprememb se je treba lotevati sistematično in z javno razpravo«. MIZKŠ se je lansko jesen lotilo spreminjanja kriterija, koliko ur na teden mora visokošolski učitelj »predavati, da je upravičen do osnovne plače«. Obrazložitev spremembe 63. člena je bila kratka in je le ponovila, da o obremenitvi odloča odgovorna oseba visokošolskega zavoda. Akademska skupnost (ne vsa) je temu nasprotovala. V razpravi na pristojnem odboru DZ 3.12.2012 je J. Mencinger dejal, da bi bilo najbolje, če tega člena v zakonu sploh ne bi bilo in »da je stvar stroke in posamezne hiše, da /…/ uredi pedagoško (…) seveda tudi raziskovalno obremenitev«. To se ujema s 6. ukrepom iz omenjenega nacionalnega programa iz 2011.
Sledila je »amandmajska intervencija poslanca Grimsa tik pred sprejetjem zakona, ki je določila osnovno obremenitev v razponu od 5 do 7 ur, namesto dosedanjih 6.«
www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2012109&stevilka=4320 .
»Rektorji in dekani so morda pragmatično zadovoljni z novoopredeljenim razponom ur in z možnostjo, da predavatelje glede na slabo finančno stanje univerz in njenih članic v okviru redne obveze obremenijo z eno uro neposrednega pedagoškega dela več.« Argument, da bo lahko tako kdo delal več raziskovalno je neprepričljiv, saj je bilo to možno že doslej. Vladno gradivo spremembo opravičuje s tem, da bo tako lažje upoštevati strategije institucij in izvajati varčevanje, a zveni je »odtujeno od ciljev visokega šolstva, povezanih s kakovostjo in družbeno vlogo visokega šolstva«.
»Težnja po polni pedagoški obremenitvi in omejeni, vendar solidno plačani nadobremenitvi na univerzah je znana, toda dolgoročno se je že večkrat obrnila priti samim predavateljem.« Npr. »v času pogajanj za enotni plačni sistem (v mandatu 2004-2008), ko je akademska skupnost pristala na primerjalno nizke plačne razrede prav zaradi možnosti dopolnitve plač z nadobremenitvami in raziskovalno-razvojnim delom. Bolonjska reforma je bila z vidika pedagoških obremenitev marsikje uporabljena za osnovno pedagoško pokritost obstoječega osebja z možnostjo nadobremenitev /…/. Tako je v času konjukture in pretežno glavarinskega načina financiranja v prvi polovici prejšnjega desetletja nastala množica novih študijskih programov. S tem je problem plač učnega osebja kot še nikoli prej pritisnil na sistemski problem financiranja visokega šolstva.«
Po akreditaciji programa in vpisu v razvid študijskih programov »univerze upravičeno pričakujejo njihovo financiranje«. Edino možnost omejitve izvajanja programov ima ministrstvo prek vsakoletnega soglasja k vpisu. S poseganjem v vpisne kapacitete se minister oz. vlada izpostavi očitkom poseganja v avtonomijo univerz, ki upravičeno trdijo, da je to »brez ustreznih analiz strateško zgrešena poteza«. K temu je prispevala spremenjena (2011) uredba o financiranju, ki zagotavlja temeljni steber sredstev in razvojni steber. Če bi to prevedli v zakon, bi primerno odgovorili na odločbo Ustavnega sodišča (2011), da se financiranje vis. šolstva uredi z zakonom.
»Zadrega je »le« v tem, da so sredstva za visoko šolstvo padla globoko pod rob zahtev temeljnega (preživetvenega) financiranja. Ministru Golobiču je to v mandatu 2008-2011 uspelo prvo povečanje sredstev, drugo, ki bi zagotovilo sredstva za »5. letnik« in za razvojni steber pa ne - kljub obljubam - zaradi nasprotovanja finančnega ministrstva pri rebalansu 2011. Privolitev ministra Turka v dodatno znižanje je tako zgolj zaostrila položaj.
Polno kosovno financirane univerz, »brez želje po vplivanju na notranjo delitev sredstev«, po uredbi 2011, » je splošno sprejet način financiranja sodobnih visokošolskih sistemov«, piše J. Gjorkos. »Natančno normiranj dejavnosti visokošolskega osebja je udoben (navidezno) preprost pristop«, ki omogoča tudi (navidezno) pravičen nadzor. A ne more z lekarniško tehtnico »zajeti kompleksnosti predmeta, velikosti razreda, tehnične zahtevnosti izvedbe, obliko izvajanja, nujno raziskovano delo, prijavljanje na projekte in poročanje o njih, zagotavljanje mobilnosti ipd.« Transparentni kvalitativni kriteriji bi bili odlična dopolnitev prevladujoči kvantifikaciji. Tudi pojem »kontaktnih ur« je le groba orientacija in izhaja iz dojemanj '80 let prejšnjega stoletja. Nacionalni program predlaga ukrepe na tem področju. Krpanje 63. člena ZVŠ brez premisleka o posledicah na vsebino in kakovost dela opozarja na troje:
(1) Visokošolski aparati članic bodo vse bolj nagnjeni k administriranju na račun kakovosti (samo da preživimo in da se ure izidejo).
(2) Od administrativnega urejanja plač se je treba pomakniti k dogovarjanju o obveznostih posameznikov. To od univerz »terja več notranje avtonomije, izpostavljenost strokovnim ocenam, komunikacijo in zaupanje«;
(3) Princip deli in vladaj (žal) odlično deluje, saj je ministrstvo uspelo zamakniti pripravo zakona in zamotiti deležnike s preživetvenimi dejavnostmi.
J. Gjorkos navaja J. Trontlja, SAZU, ki je ob sprejemu nacionalnega programa pričakoval, da se bo ta strategija uresničevala, s prilagoditvami.
»Takšen pristop zahteva razpravo in ne spregled. Področji visokega šolstva in znanosti imata močan potencial, da bi lahko presegli vse hujšo družbeno, politično in nazorsko polarizacijo, namesto, da bi bili zgolj njihovi dodatni žrtvi.«

»Ko jagenjčki obmolknejo« ali v univerzo preoblečen volk.
R. Svetlič, Objektiv, Dnevnik, 23.2.2013
Na prispevek G. Drevenška »V jagnje preoblečen volk, ali tajkunizacija univerze«, Objektiv 16.2.2013) se odziva
Rok Svetlič (FF UL). Pravi, da G. Drevenšek piše, da je bilo prej na FHŠ UP vse narobe.
»Toda, ali to v čem spremeni nedopustnost nedemokratičnih praks na UP? /…/ Skratka, tudi če bi na fakulteti dejansko obstajalo leglo neštetih nezakonitosti, to ni legitimacija teptanja prava in demokracije, saj s tem ustvarjamo tisto, kar želimo napasti«.
G. Drevenšek za svoje trditve ne navaja dokazov, piše E. Svetlič.
»Izpostavljanje pravice rektorja, da intervenira v primeru suma nepravilnosti, je trkanje na odprta vrata. /…/ Toda težko je razumeti, zakaj odstavitvi sporne osebe sledi protizakonita nastavitev rektorju lojalnih oseb, ki blokirajo redno delovanje institucije. Na HŠ bi imeli novega dekana izvoljenega že 6.6.2012, če ne bi dal rektor preklicati volitev, meneč, da so »odvečne in same sebi namen«. Motiv je postal jasen, ko je G. Drevenšek kandidiral za dekana. In pogorel s plebiscitarnim rezultatom.
G. Drevenšek omenja odpuščanje »premalo vdanih« pod prejšnjo dekanico. To se je zgodilo tudi pod njegovim vodenjem. »Jeseni je bil odpuščen ugledni in mednarodno priznan profesor, ki je kot predsednik akademskega zbora zagotavljal edino mesto na fakulteti, kjer be bilo možno o razmerah na njej javno razpravljati.«
Hkrati se je G. Drevenšek odločil za zaposlitev predavatelja, ki je »pozival študente, naj se ne (!) vpišejo na fakulteto, na kateri je zaposlen. Tudi sicer je strategijo privabljanja novih študentov težko razumeti.« Ob informativnem dnevu je dekan zapisal na spletni strani, da fakulteta ne bo ukinjena. Kakšen učinek ima to na nekoga, ki razmišlja o vpisu?
G. Drevenšek obtožuje kritike, da smo želeli rektorja D. Marušiča »čim hitreje odstaviti«. Pripisuje jim večjo moč, kot jo ima lahko »skupina ljudi, ki se zavzema (za) zakonitost«. »Zato tudi njegovega odhoda ne moremo preprečiti. Nedavni dogodki so slovensko demokratično kulturo razklali na dvoje. Danes preprosto niso več sprejemljivi pojavi, ki so še včeraj bili. Dejstvo je, da vlada ničelna toleranca do kršitev načela pravne države, ki jo izreka ponarodeli GOTOF JE!«

Manj dela in več prostega časa. K. Petrovec, Nedeljski, 20.2.2013
V Sloveniji dobra polovica zaposlenih kaže znake izčrpanja, dobra tretjina od teh jih izgoreva, pravi
Andreja Pšeničny, www.burnout.si . Izčrpani imajo pomanjkljivo motivacijo, nizko samopodobo, tesnobo in si opomorejo po počitku. Izgorelost pa je posledica kroničnega deloholizma in jo je treba zdraviti s psihoterapijo.
Metoda Dodič Fikfak, KIMDPŠ UKC Lj. http://www2.izd.si/default-1000.html dodaja, da se bolniški stalež zaradi izgorelosti se piše običajno pod drugo diagnozo, npr. depresijo, anksioznost ipd. Poročilo o psihosocialnih tveganjih na delovnem mestu
www.ir-rs.si/f/docs/Razvojni_projekti/Studija_MSP.pdf je pokazalo, da slovenski delavci v primerjavi s povprečjem EU več delajo (zlasti ženske), so manj zadovoljni z delovnimi razmerami, doživljajo večjo zaposlitveno negotovost in imajo več bolniških. Večina jih pri delu doživlja stres, več kot 40% pa splošno utrujenost.
Charles B. Handy, ekonomist http://en.wikipedia.org/wiki/Charles_Handy je začetnik principa imenovanega downshifting (»v nižjo prestavo« http://en.wikipedia.org/wiki/Downshifting ), t.j. začeti živeti bolj preprosto, v ravnotežju med prostim časom in delom, za osebno zadovoljstvo in ne za ekonomski uspeh, profit. Gre za način življenja, ki pomeni manj dela in več življenja oz. poklicno spremembo, da lahko polno zaživimo. Veliko ljudi vidijo svoje delo kot tekmo, lov za nagrade. Če preveč delamo, vstopimo v podganjo dirko.
Problem podganje dirke je v tem, da četudi zmagaš, si še vedno podgana, kot je zapisala igralka
Lily Tomlin http://en.wikipedia.org/wiki/Lily_Tomlin . Zato ne delajmo cel dan, vzemimo si prosti čas, sprejmimo tudi službo z manj odgovornosti ali tisto, ki nam prinaša več zadovoljstva. Kupujmo le tisto, kaj je nujno potrebno, kar ne rabimo podarimo, uporabljamo stare stvari, naredimo kaj sami, imejmo vrt in pridelajmo nekaj hrane sami. Najpomembneje je kakovostno preživeti čas z najpomembnejšimi ljudmi v našem življenju, ne da bi po nepotrebnem zapravljali denar.

Poslušati in razumeti. D. Turk, Delo, 23.2.2013
Bivši predsednik RS
Danilo Turk ob peti obletnici smrti Janeza Drnovška (nekdanjega predsednika SFRJ, predsednika vlade RS in predsednika RS
www.sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Drnovšek ) - molčečega človeka, ki nam je zapustil veliko sporočil. Iz pogovorov z njim so se mu vtisnile v spomin tri stvari:
(1) Slovenija potrebuje strateške cilje. Kot predsednik RS je organiziral več posvetov o prihodnosti Slovenije, kjer ni prišlo do politične sinteze. Na publikacijah s posvetov se nabira prah,
www.prihodnosti-slovenije.si niti vlada niti drugi jih niso jemali resno.
(2) Predsednika republike si vlada ne sme podrediti.
(3) Treba je razumeti civilno družbo in z njo sodelovati. J. Drnovšek je ob koncu mandata ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj
www.gibanje.org . Menil je, da je predsednik naravni sogovornik civilne družbe.
D. Turk
piše: »Vse do pred kratkim je bila civilna družba pri nas uspavana in pomoč predsednika republike je bila temu primerno omejena. Prav v preteklih mesecih pa se je zgodilo silovito civilnodružbeno prebujenje. Pomembna naloga tega časa je poslušati in razumeti glasove tega prebujenja. Tako se bomo najbolj dostojno oddolžili političnemu izročilu dr. J. Drnovška.«

Vlasta Nussdorfer, nova varuhinja človekovih pravic. U.Š.K., Dnevnik, 22.2.2013
Njena predhodnica Z. Čebašek – Travnik se je v imenu človekovih pravic uprla diskriminacijskemu varčevanju z zahtevo za ustavno presojo ZUJF-a. Tudi nova varuhinja
Vlasta Nussdorfer se zaveda, da jo mora politika spoštovati, sicer bo otrok brezposelnih v Murski Soboti še naprej lačen. (Njen prvi teren bo med Romi v MS.) Če so pravice ljudi kršene v taki meri, »da nanje varuh intenzivno opozarja, mu je pač treba prisluhniti. Tu ni dileme. Zakaj ga sicer imamo?«
A ve, da ne bo lahko. Potem ko jo je predsednik Pahor povabil in predno jo je izvolil DZ »sem se veliko naučila«, pravi. »Mislila sem, da je za mesto varuhinje potrebna strokovnost, a je očitno pomembno marsikaj drugega.« Pomembna je trda koža.
Iz njenih prvih izjav kaže, da se pregloboko v politične dogajanje ne želi spuščati. A glede rastočega besa ulice pravi: »Vse, na kar opozarjajo protestniki, je vredno presoje, spoštovanja in upoštevanja. Gotovo je 20.000 ljudi, še zlasti če so se izpostavili s konkretnimi zahtevami, pokazalo, da je stvar resna. /…/ Množica vedno že sama po sebi predstavlja velik pritisk. Ljudje bi zdaj radi poštenje, etiko, moralo. To je učna ura za marsikoga.«
Časnik, po STA, objavlja tudi njeno izjavo, ki jo začenja z rekom: «Neizrečena beseda je tvoj suženj, iz izrečena gospodar.»To velja zlati pri znanih zgodovinskih pojmih, npr. fašizem. Za take besede »ni prostora na zborovanjih, javnih nastopih, v majhnem slovenskem prostoru, ki nikakor ne more pozabiti zgodovine, ne levih in ne desnih, pokopati sporov preteklosti in se spraviti med seboj.«

Strah in tesnoba v družbi tveganja. M. Vizjak Pavšič, Delo, 21.2.2013
Na mednarodni konferenci Kultura strahu v organizaciji TeoF UL
www.teof.uni-lj.si so predstavili tri aktualne knjige domačih in tujih avtorjev.
Zbornik »Kako iz kulture strahu. Tesnoba in upanje današnjega človeka«« (TeoF). V njem je 14 razprav, nastalih v okviru raziskovalnega programa: Etično-religiozni temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije. Sourednik
Janez Juhant, (TeoF) pravi, da napredek olajšuje bivanje, »na drugi strani pa prinaša nova velika tveganja«, strah in tesnobnost.
Branko Klun (TeoF) meni, da »tradicionalna etika ne ponuja več ustreznih odgovorov«. Pri moralnem presojanju ne gre več le za sedanjost, pač pa tudi za prihodnost, »kajti dejanja, ki jih s pomočjo tehnike izvajamo zdaj, lahko vplivajo na generacije zanamcev, ki bodo dobili drugačen svet, kot ga imamo danes.«
Tomaš Halik, avtor prevedenega dela »Blizu oddaljenim: Gorečnost in potrpežljivost v srečevanju vere z nevero« je dejal: »Rad imam provokativne kritike, kakršen je bil Nietzsche, www.sl.wikipedia.org/.../Friedrich_Wilhelm_Nietzsche... , poln izvirnih idej in zahtevajoč nov premislek vere; /…/ tiste, ki nam pokažejo zapletenost problemov v odnosu med vero in nevero, ki s svojimi pripombami veri ne pustijo zaspati; vesel sem, kadar me kdo spravi tako daleč, da mi zmanjka mojih dotedanjih argumentov in se moram znova skloniti nad vznemirljivo brezno skrivnosti. /…/ Šele srečanje med vprašanji in odgovori daje našim izjavam resnični smisel in življenjsko dinamiko: resnica se dogaja v dialogu.«
Pomen dialoga poudarjajo tudi avtorji zbornika
Reconciliation: The world of healing and growth (JAK in Lit Verlag), ki sta ga uredila Janez Juhant in Bojan Žalec (TeoF UL). 29 avtorjev razpravlja o doseganju sprave, saj je ustvarjalno in srečno življenje mogoče samo v okolju, ki ni polno strahu, sovraštva, zamer in drugih negativnih dejavnikov, ki ovirajo sočutje, empatijo, dialog, solidarnost in sodelovanje.
Bojan Žalec poudarja, da je cilj spravnega procesa doseči notranjo preobrazbo v ljudeh, ki je potrebna, da se spremenijo odnosi iz razdiralnih v graditeljske in da se namesto sovražnosti razvoja sodelovanje in medsebojno spoštovanje, kar omogoča zdravljenje ran in preprečuje prenos travme na naslednje generacije.

Megla nad cehovskim močvirjem. V. Malačič, Delo, 21.202013
O poštenju in etični drži članov različnih združenj piše
Vlado Malačič, Morska biološka postaja Piran.
Veliko je – v medijih in na ulicah - kritičnih opozoril glede integritete (poštenosti) politikov in vodilnih v gospodarstvu. A grešniki se najdejo tudi v civilni družbi, v poklicnih združenjih, zvezah, zbornicah in humanitarnih organizacijah.
Sem sodijo »tudi sindikati in njihova vodstva, stebri kreposti in zavzetosti za delavske pravice, ki najpogosteje skrivajo svoje dohodke pred javnostjo. Tudi ti bodo polagali račune slovenski družbi /…/«. Goreče se zavzemajo za en del družbe »na račun drugih delov, tudi večinoma sestavljenih iz brezposelnih«.
Med zbornicami omenja zdravniško, gospodarsko, obrtni in kmetijsko. »Komu so ti cehi namenjeni? /…/ Številni primeri /…/ kažejo, da združenja, zbornice ipd. /niso postavljeni zato, da bi ščitili ugled poklica, oz. dejavnosti, /…/ in bedi nad vedenjem članov /…/ kar bi morala biti njihova osnovna smernica«.
Treba je tiste, »ki so nevestni, neetični, nepošteni, skratka brez integritete, preprosto izključiti iz zbornice, združenja, stranke, parlamenta. Itd. /…/ Šele po tem, ko bodo sledile izključitve vrlih članov iz /…/ političnih strank, parlamenta, gospodarskih enot, cehovskih združenj, zbornic, zvez itd. bodo tudi drugi pravočasno odstopili.«

Plagiat je najprej huda sramota za mentorja. R. Ivelja, Dnevnik, 23.2.2013
Po odkritju večih plagiatov na univerzah pravijo, da tega ni veliko in da se s plagiatorstvom uspešno spopadajo. Vsi poudarjajo, da je plagiat sramoten.
Danilo Zavrtanik, rektor UNG: »Med mladimi se je zaradi lahkotnosti pridobivanja informacije nekako izgubil občutek, da je kraja tujega intelektualnega dela – kraja. Ključen je zato odnos med študentom in mentorjem. Ta ga mora dobro poučiti, kako naj pravilno navaja, povzema, označuje…«. Na UNG so odkrili doslej le en primer, pre 7 leti. Sankcionirali so tudi mentorja, študent pa je moral izbrati novo temo in novega mentorja.. Nimajo posebnih predpisov o plagiatorstvu, tudi računalniških programov ne uporabljajo.
D. Zavrtanik je prepričan, da je najbolj pomembno, da je postopek diplomiranja, magistriranja in doktoriranja pravilno postavljen in da vsak opravi svoje delo. »Če se za neko delo ugotovi, da je plagiat, je to največja sramota za mentorja, ki ni opravil svojega dela, nato za komisijo, ki ni ugotovila plagiata, za univerzo in čisto na koncu še za študenta.« Pravi, da prepisovanja ni težko odkriti, »hitro opaziš razliko med študentovim bolj okornim prispevkom in brezhibnimi, prepisanimi deli.«
Dnevnik www.dnevnik.si je decembra 2012 odkril, da je Marko Novak, profesor na (samostojni) EPF v Novi Gorici v svoji knjigi Pravna argumentacija prepisal ali povzel ducat odlomkov iz neke knjige, ne da bi na to opozoril. Branil se je, da je v priročniku dovoljen »lahkotnejši« način citiranja. Na fakulteti www.evro-pf.si ni bil deležen sankciji in še vedno je član sodnega sveta in sveta NAKVIS www.nakvis.si .
Dragan Marušič, rektor UP, matematik, pravi, da poskusi prisvajanja avtorstva v matematični skupnosti naletijo na tako veliko neodobravanja, da so zato bolj redki. Domneva, da je večji problem »nekaterih drugih znanstvenih disciplin«.
Na UP že tretje leto uporabljajo za preprečevanje plagiatov program Turnitin. Dejstvo, da doslej na UP še niso odkrili plagiata rektor pripisuje temu, da so njihovi študenti dobro seznanjeni s pojmom intelektualne lastnine oz. plagiatorstvom. Imajo natančen pravilnik o kršitvah v postopku preverjanja znanja. Za težje kršitve, tudi pri seminarskih, so jasne sankcije. Študenta, ki so ga ujeli pri plagiati, lahko novo temo seminarske ali zaključne naloge prijavi šele čez 6 mesecev.
Stanislav Pejovnik, rektor, pravi, da je na UL malo plagiatorstva (števila ni navedel), saj ga na članicah uspešno odkrivajo in preprečujejo. Uporabljajo tudi računalniški program Turnitin. V statutu so opredelili postopek odvzema diplome, magisterija in doktorata, tudi v primeru, če se je kdo vpisal s ponarejenimi listinami (primer M. Jakliča, glej arhiv). »Naloga univerzitetnih učiteljev je, da študente jasno seznanijo z razliko med navajanjem (citiranjem) del drugih avtorjev in plagiatom«, pravi in poudarja vlogo mentorja, ki »mora preprečiti plagiat«. Če mentor ugotovi namero plagiatorstva v zgodnji fazi, se pogovori s študentom in ukrepa po svoji presoji.
Na
rektoratu UM www.uni-mb.si priznavajo, da je plagiatorstvo problem. Zaznali so ga tudi zaradi uporabe računalniških programov. V zadnjem času so sprožili tri postopke pri zaključnih delih. Znanstveni naslov so odvzeli le Borutu Ambrožiči na PF UM. V statutu so določili postopek odvzema doktorata, ki ga uporabljajo tudi pri magisterijih in diplomah. Lani so sprejeli poseben dokument o preverjanju plagiatorstva, z opredelitvijo vloge mentorja in preverjaje izvirnosti, brez tehničnih pripomočkov ali z njimi. (Glej primer: www.epf.uni-mb.si/studenti/Dokumenti%20v%20skupni%20rabi/Porocilo.pdf ) . Program, ki so ga razvili na FERI in je na voljo vsem članicam, je zelo učinkovit. Pri disertacijah morajo kandidati opraviti poizvedbo po ključnih besedah v različnih bazah podatkov, npr. v Digital Disertationis. (Morda www.proquest.com/en-US/products/dissertations ? B.M.). Rezultate predložijo komisiji za oceno teme, ki preveri aktualnost in izvirnost.

Renesansa branja Marxa. M. Grah, Delo, 25.2.2013
V antikvariati v Kranju povprašuje po »MEID« v petih zvezkih predvsem mularija, do 40 let, ki so se rodili v prejšnji državi, a marksizma niso imeli v šoli, pravi prodajalka-svetovalka, bivša novinarka
Elena. V zadnjem času so prodali že dva kompleta, za 60 evrov. Bolj bi šli v promet posamič. »Sploh danes, ko je kriza«.
Mladen Dolar pravi, da je izbruh krize po letu 2008 razlog za aktualizacijo Marxa, zaradi pomislekov o neoliberalni politiki in cinizma, »ko se tisti, ki so krizo zakrivili, ponujajo kot njeni rešitelji. /…/ To zahteva postavljanje elementarnih vprašanj: kaj kapitalizem sploh je, zakaj je tak, kakršen je, kaj je tisto, ki ga poganja, kaj potrebuje, da bi se lahko obdržal pri življenju… Razmišljanje o alternativah, naj je videti še tako utopistično in naivno, je postalo nujno.« Dolar je že 2009 v Nemčiji opazil Kapital kot glavni hit v knjigarnah. Opozarja: »Levičarska iluzija je, da zadošča, da se naslonimo nazaj na velikega mojstra, in da bomo od tam dojeli /…/ kaj nam je storiti. Odgovor na to vprašanje je naše, ne Marxovo delo.«
Pri nas je 2009 izšel prevod Komunističnega manifesta (nov, B. Debenjaka, s spremno besedo M. Dolarja, J. Mencingerja, R. Muršiča, J. Ramoveša, S. Žižka). Sledil je ponatis.
Jože Mencinger je takrat samorefleksivno zapisal: »Če bi mi kdo pred 20 leti dejal, da bom kdaj kadarkoli sodeloval pri izdaji Manifesta v slov. jeziku, bi mislil, da se norčuje. Takrat sem se ponosno razglašal za nemarksista. A časi se spreminjajo; mnogi takrat najbolj vneti marksisti so, ne da bi vedeli, čez noč postali monetaristi. Sem sam nevede postal marksist. Morda?«
Te dni bo (ponovno) izšla prva knjiga Kapitala, tokrat v prevodu Mojce Dobnikar. Zmanjkalo ga je celo v mariborski Bukvarni.
Tudi
Ciril Oberstar, eden od urednikov, pravi, da se vračamo k Marxu dve desetletji potem, ko je kazalo, da je pokopan, zaradi krize. Omenja vlogo, ki so jo »Marx in razna marksistična branja njegovih del odigrala v študentskih revoltih leta 1968« in bralne krožke Marxa v '70 po Evropi. Je pa Marxov Kapital nedvomno ena najbolj resnih kritik kapitalizma, poleg moralističnih, ki biča pohlep, katoliški ali islamski.
Primož Kraševec, sociolog, doktoriral iz marksizma opozarja na plitvo recepcijo Marxa v medijih, npr. v New York Timesu, v stilu »I told you so!« Prevladuje levo krilo ekonomistov – keynsijancev, desno pa so neoklasiki, pravi. »Globina krize, dolgotrajnost recesije in okrutnost varčevalnih ukrepov, vse to bo mogoče pripeljalo do večje popularnosti in razširjenosti marksizma /…/ med ljudmi, ki obiskujejo antikvariate, si izmenjujejo literaturo po spletu, se sestajajo na neformalnih seminarjih ali so člani /…/ aktivističnih gibanj. V ideoloških aparatih države, konkretno na univerzi, pa kakih velikih zasukov ni bilo. Levo pozicijo še vedno zastopajo levoliberalne in keynsijanske interpretacije krize.«
V Delavsko-pankerski univerzi (od tam sta C. Oberstar in P. Kraševec) že vsaj sedem let poteka študij Marxovih del. Seminarje je spreva vodil Božidar Debenjak. Zdaj tečeta dva seminarja, eden o vrednostni formi v kapitalizmu, drugi o uvodu v Kapital.
(Pri veliki fotografiji bradatega obraza ni naveden vir in ne kdo je ta v bronu v Chemnitzu.Glej:
www.google.si/search?q=karl+marx,+spomenik&hl=sl&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=mNkwUaCnAYvKsgahoYGgDw&sqi=2&ved=0CCgQsAQ&biw=978&bih=528 B.M.)

Univerze. Enim gre dobro, drugi životarijo. P. Mlakar, Dnevnik, 22.2.2013
Vladno varčevanje je udarilo po žepih predvsem mlajše zaposlene, npr. asistente in strokovne delavce. Po drugi strani so na fakultetah tudi zaslužkarji, ki naj bi si izplačevali prek različnih pogodb, povzema P. Mlakar neuradne vire. Po teh gre najbolje fakultetam, ki so si ustvarile rezerve s tržno dejavnostjo, npr. s šolninami za izredni študij. A tudi rezerv bo zmanjkalo. Potencialne študente jim jemljejo zasebne šole, ki so domala v vseh večjih mestih.
Na UL pravijo, da je od vsake članice odvisno, koliko so zaposlenim oklestile plače. Poleg umetniških akademij, ki so na to opozarjale že lani, ima velike težave FDV UL.
Prodekan FDV
Klement Podnar pravi, da jim za izvajanje študija letno manjka 800.000 evrov. Za plače gre 82% denarja, a bodo morali poseči vanje, saj materialnih stroškov ni več mogoče krčiti. Oklestili so dodatke, v nove pa zaradi zakonov ne morejo posegati. Najslabše so jo odnesli v strokovnih službah, kjer so plače za 4% manjše, pri posameznikih tudi 12%, zlasti tistim, ki jim je ZUJF odpravil varovano plačo z minimalnim zneskom. Pedagoškim delavcem so plače zmanjšali za 1,4%, v posameznih primerih do 8%. Izplačujejo le do 10 dogovorjenih nadur. Ukinili so dodatek vodilnim za stalno pripravljenost, zmanjšali dodatek za povečan obseg dela in za predstojništvo.
Na UM nekateri prejemajo plačo v celoti, drugje ne. Na univerzi pravijo (t.j. rektoratu, B.M.), da je bilo znižanje različno po fakultetah, zaradi razlik v pedagoških (nad)obremenitvah. Največje težave so na FNM UM.
Dekanica FNM
Nataša Vaupotič pravi, da od oktobra ne izplačujejo povečanega obsega dela, čeprav kršijo delovnopravno zakonodajo. Po pogodbah izplačujejo samo zunanjim sodelavcem. »Vesela bi bila, če bi se končno povedalo, kdo so tisti zaslužkarji, /…/ predvsem pa, kolikšen je njihov delež glede na vse zaposlene v visokem šolstvu. Ali smo torej na FNM res entuziasti ali pa bedaki, ki se bomo raztrgali za osnovne plače, s številnimi, ki sploh niso na ustreznih (t.j. višjih, B.M.) delovnih mestih za svojo izobrazbo in naziv, ali pa je stanje na FNM resnica javnega visokega šolstva.«

0.1 odstotka. M. V., Pisma, Delo, 23.2.2013
Ob skromno objavljeni novici, da se bodo pokojnine povečale za 0,1% bralka sprašuje, kje je zdaj minister Erjavec, ki je ponujal formulo: % rasti plač + % inflacije? Čaka še podatek, da inflacije (v prejšnjem letu) ni bilo.

Minister Turk: Šolniki so stavkali na zalogo. T. Kristan, Delo, 22.2.2013
Interpelacija priti njemu (stranke SD) je »politično dejanje proti vladi« se je odzval
Žiga Turk, šolski minister, čeprav imajo druge možnosti. Očitno želijo, da vlada ostane in sanira stanje »v katerega so v treh letih potratnega in neodgovornega vladanja pahnili državo in državljane.«
Priznava, da je izgubil zaupanje dela zainteresirane javnosti, za kar krivi opozicijo. »Kulturniki so me opsovali, še preden sem nastopil mandat, šolniki so stavkali, preden se je spremenil en sam normativ, obe univerzi, ki ju vodita rektorja z levo politično preteklostjo, nista zamudili priložnosti, da ne bi ministra potegnili v kakšen spor.«
Če bi pravi čas priznali, da je denarja manj, kot bi si ga vsi želeli, bi se danes lahko pogovarjali o nujni modernizaciji institucij znanja. Da se ne bi lotili teh problemov, »kjer minister približno ve, kam se svet vrti, ga je bilo treba potlačiti na teren umazanih političnih in ideoloških igric, v katerem je kronski dokaz kakšen čivk ali kolumna na internetu.« (Glej več prispevkov v arhivu Pogledov. B.M.)

Od nove mandatarke pričakujemo… A.B., Z.P., Delo, 23.2.2013
Kaj ob imenovanju mandatarke za vlado pravijo ekonomist, protestnik in sindikalist?
Bogomir Kovač, EF UL: Najprej je potrebna rešitev politične situacije, nato sestava strokovne ekipe, ki pripravi gospodarski program in ga uskladi s partnerji v koaliciji. Potrebujemo »prelom v gospodarski politiki, ki se je že zgodil na evropski ravni«.
Uroš Lubej, član protestnega gibanja: Nova vlada podaljšuje življenjsko dobo politične elite, kar je sprejemljivo za nekaj mesecev, da se pripravijo predčasne volitve. »Množični protesti niso bili uperjeni le proti vladi J. Janše /…/ Ljudje na ulici zahtevajo odhod celotne aktualne politične garniture in predčasne volitve. Sicer se bodo protesti nadaljevali.«
Dušan Semolič, ZSSS: Bolj kot mandatar je pomembno, kdo bo imel dominantno vlogo pri pripravi reform in gospodarske politike. Za sindikate je »pomembno, da pri reformah ne bo prevladala neoliberalna logika s prevlado kapitala, ki zanemarja probleme ljudi in brezposelnost. Od nove vlade pričakujem spoznanje, da socialna država ni sovražnik gospodarstva in da je ekstremno varčevanje napačna pot za izhod iz krize.«

Posebnost šampionov je mit, ne resničnost. S. Verčič, Delo, 22.2.2013
Športni psiholog Aleš Vičič komentira uspehe naših športnikov in športnic v alpskem smučanju, smučarskih skokih, biatlonu, deskanju itd..
V magistrski nalogi je preverjal, ali so športni šampioni (T. Maze, P. Kozmus, P. Peterka, Z. Zahovič, S. Handanović, R. Kristan, S. Vujačić, B. Udrih, M. Petkovšek itd.) osebnostno zelo drugačni. Ugotovil da ne. Osebnost ne more nadomestiti telesnega potenciala.
»Pri nas imamo izjemno dober sistem šolskega in društvenega športa. /…/ V Sloveniji se otroci lahko ukvarjajo z marsikatero panogo in tu se začne širina, hkrati pa se slovenski trenerji zavedajo, da je treba posameznike, ki so ekstremni po telesnih značilnostih, »gojiti«, razvijati, več vlagati vanje. Prav tako mi je všeč, ker se pri nas mešajo južnjaška temperamentnost in improvizacija ter srednjeevropska delavnost in vključevanje znanosti v šport. Dvomim, da je še kakšna evropska država, ki tako dobro pozna oba sistema«, pravi o slovenski vsestranskosti.
Opaža spremembo miselnosti pri tekmovalci, ki pred nastopi ne govorijo več da »bodo dali vse od sebe«, ampak napovedujejo boj za zmago. »So najprej prišli rezultati in se je z njimi dvignila samozavest, ali nasprotno?« Pomembni so »izjemna storilnostna motivacija, nadzor čustev in seveda samozavest.« Vendar splošna in športna samozavest včasih ne gresta z roko v roki.
Včasih športnik doma ne more kakovostno trenirati, »če izstopa po telesnih sposobnostih in si želi uspeti /…/ razumljivo, da gredo na svoje, v tujino«, pravi in ne komentira »modela«
Team to aMaze.

Lokal velikih emocij in številnih spominov. N. Krajinović, Delo, 23.2.2013
V rubriki Ljubljansko ogledalo so se z nostalgijo spomnili, da bo marca minilo 6 let, odkar so na Slovenski (prej Titovi, B.M.) začeli rušiti legendarni bife. O njem je takrat pisal v Delu
Bogo Zupančič, potem še v knjigi »Usode ljubljanskih stavb in ljudi«, v poglavju »Šumi was here!«. Naslov posnema eksistencialni slogan »Chubby was here«, ki ga je pod strop zapisal dvometrski proletarski pesnik Voijin Kovač.
Marca 2008 je B. Zupančič napisal: »V Gradišču, na Slovenski 16, je bil nekoč bife z imenom Šumi.« Zdaj » z veliko vnemo rušijo« bidermajersko stavbo nekdanje tovarne bonbonov in peciva J. Schumi in nasl., kjer » v '70 pa vse do velikih družbenih spremembah v '90 domoval legendarni ljubljanski lokal velikih emocij in številnih spominov«. Legendarno shajališče ljubljanskih umetniških ustvarjalcev. Nasproti je eno od množice ljubljanskih parkirišč (Op.: Zdaj je nekaj nadstropij pod površino Kongresnega trga, B.M.).
Svoje vrhunce je, piše Zupančič, doživljal v '70 in '80 letih, v času hipijev in študentskih revolucij, potem se je »del plemena Šumi, kot so si pravili obiskovalci, oženili, drugi pa zapili«. Lokal med FF in nekdanjo PF (Op.: stavba na nekdanjem Trgu osvoboditve, znana tudi kot »univerza«…, nasproti baročnega spomenika kugi je bil v stari stavbi nekdanji CRU…, B.M.), v bližini Šubičeve (danes Plečnikove, B.M.) gimnazije, drame, filharmonije in uredništva mnogo revij, je bil preprosto rečeno, prava ljubljanska beznica. Notranjost je opisal
Zlatko Zajc: Lokal je bil precej majhen, z enim prostorom in s stranišči v kotu. V zidove, deloma oblečene v hrastov les, so bile vdelane ikonaste podobe. Na sredi je bila samostojna ozka in visoka miza, na kateri se je dalo fino sloneti. Točilni pult je bil dolg, vse do omenjenega kota; tam je bilo prav tako lepo sloneti. Dnevna svetloba je prihajala skozi dve izložbeni okni in tudi tam je bilo lepo sloneti, saj so bile hrastove police za kozarce na teh stenah lepo zaobljene.«
V Ljubljani kljub množici lokalov ni naslednika Šumija, kjer so v svojih in njegovih najlepših letih, kozarce drug za drugim vzdigovali Polde Bibič, Boris Cavazza, Karpo Godina, Ivo Svetina, idr.
(Na č.b. fotografiji Žare Veseliča s podnapisom: »Šumi v ozadju študentskih protestov v sedemdesetih« je znan prizor, posnet iz Kazine, kjer je bila študentska organizacija IO SŠ LVZ, ko je 14.4.1971 po zborovanju na Aškerčevi, pred FF, množica mladih nenapovedano korakala po Titovi, med Ferentom in Šubičko, se ustavila pred kordonom milice in po kratkih pogajanjih odšla pred Skupščino, na Trg revolucije (danes nekaj podobnega…), čez poldrugi mesec zasedla FF in odšla na pohod skozi inštitucije oz. v urbane legende…,
Glej par povzetkov v arhivu, fotografije z razstave AMSU
www.uni-lj.si/dogodki_iz_studentskega_gibanja/fotogalerija_razstave.aspx ), in eno, dve knjigi ter en pogovor o drugi: Božič, P. Chubby was here, Lj. 1987. www.rtvslo.si/odprtikop/knjiga_mene_briga/peter-bozic-sumi . B.M.)

25. - 28. februar 2013


»Apatičnega dijaka puščamo za seboj.«
M. Čakarić, Delo, 19.2.2013
Dijaki treh ljubljanskih gimnazij o glasilu Novi dijak
www.facebook.com/novidijak:
Jaka Gerčar
pravi, da so s prvo številko časopisa o uporu želeli sporočiti, da za seboj puščajo pasivnega in apatičnega dijaka. Žan Zupan dodaja: »Novi dijak je prototip družbenokritičnega najstnika. Stari dijaki pa so še vedno prisotni.«
(Ni prezgodaj prevzeti bremena sveta na svoja pleča?)
Jaka G.: »Ne gre drugače. Vpeti smo v izobraževalni sistem, ki vpliva na nas, nimam pa vtisa, da je prilagojen današnjemu času. Zgolj od sedenja, poslušanja in pisanja testov v štirih letih odneseš premalo. /…/ Vse se kar kopiči: podatki, hrana, smeti. Malo smo zašli.«
Žan Z.: Začarani krog je. Viri so nam na voljo, informacije lahko pridobimo v 5 minutah, ampak šola bi nas morala opremiti z orodji za njihovo učinkovito in kritično analizo in praktično uporabo v življenju. Tako poznamo letnice, kemične formule, značilnosti elementov, vendar nam življenje ne postavlja vedno enakih vprašanj, da bi lahko postregli z enakim odgovorom. Tu je šolstvo neučinkovito.«
(Sodelovanje? Vič, Poljane, Bežigrad…)
Jaka G.: »Morda je družba na sodelovanje že pozabila, dijaki pa ga še prepoznamo.
David Sotošek: Pri tem ni zanemarljiva vloga spleta. Tam smo vsi enaki, poleg tega pa se lažje povezujemo. (Na koga se lahko oprete?)
Žan Z.: Sveta nikoli ne moreš do konca razumeti. Po njem tavaš in iščeš možnosti, kako bi ga osmislil. Včasih pristopiš h komu, ki del poti pozna in ti jo pomaga osvetliti. To je lahko mentor, starš, prijatelj ali umetniško delo.« (Prihodnost?)
Jaka G. Ob predstavitvi številke smo govorili »o neoliberalizmu, smiselnosti kapitalizma in socializma, pa o demokratičnem socializmu kot o morebitni rešitvi.
Žan Z. »Pri čemer ne smemo pozabiti, kakšne so že bile posledice socializma. Naša mlada država je hotela vse prednosti socializma in tržnega gospodarstva, kombinacija pa se je izkazala za slabo. (Je tranzicijska generacija zaspala?)
»Narod je dobil, kar si je želel, imeli smo polne police in denar, da smo police praznili. Vztrajali smo po principu kruha in iger. Bilo je preveč dobro, da bi bilo res.«

»Ustvarite pogoje, da se bo splačalo biti pošten.«. M. Č., Nedeljski, 13.2.2013
Zbranim na Kongresnem trgu na shodu Zbora za republiko 8.2. dopoldan je (na ekranu, posneto nekaj dni prej v Ljubljani) predsednik vlade
Janez Janša dejal, »da so nas potisnili v čas, ko je treba odločno nastopiti proti levemu fašizmu, proti grožnjam, nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti.« Gre za »svobodo, ki sta jo prinesla osamosvojitev in demokratizacija Slovenije. In za obet pravičnosti, ki si ga ne bomo pustili vzeti. Želimo živeti v samostojni, svobodni in pravični zastavi slovenskega naroda, brez političnih stricev, brez strahu in brez nasilja. /…/ Danes je šele začetek. Še bodo plapolale slovenske in evropske zastave in vsak dan glasneje bo odmevala slovenska pesem. /…/ Bog našo nam deželo, bog živi ves slovenski svet!«
Te besede so razjezile mnoge popoldanske zborovalci in Trgu republike. »Da smo tisti, ki se z njim ne strinjamo »čisti levi fašisti« in da ustrahuje, da s protesti »ne boste uspeli« To je sramota! /…/ Smo samo ljudje, ki smo izgubili upanje, ki si želimo, da bi lahko dostojno živeli v naši državi«, je dejal eden starejših na Kongresnem Trgu. Stanko z Notranjskega je dvigal transparent: UKRADLI STE NAM DOMOVINO! SPREMENIMO POLITIČNI SISTEM!

Kdor seje ulico, žanje novo politično stranko. U.Š.K., Dnevnik, 16.1.2013
Protesti se bodo nadaljevali 9. 3. s 4. vseslovensko ljudsko vstajo (VLV).
(Po novembrskih protestih v Mariboru, Ljubljani in drugod, je bila 1. VLV 21.12. s 5000 protestniki, na drugi 11.1. jih je bilo 8000, na tretji 8.2. že 20.000, navaja časnik udeležbo, verjetno za Ljubljano. Glej arhiv Novic in Pogledov, op. B.M.).
Kaže, da se bo oblikovala stranko.
Uroš Lubej, odbor VLV: »Pojaviti se morajo nova, neobremenjena politična gibanja, strankarska ali nestrankarska. /…/ iz sil, ki so udeležene na protestih, iz vrst državljanov, ki nismo nikoli bili del politične elite.«
Novembra so zahtevali odstop politične elite, decembra ustanovitev prehodne vlade, po dveh mesecih pa se je pokazalo, da »politična elita ni sposobna obračunati sama s seboj.« Janša zmerja ljudi s fašisti in disciplinira stranko, samovoljno kadruje, sebe je imenoval za finančnega ministra. »Zato predčasne volitve zahtevamo čimprej.«
Rok Zavrtanik, Mreža za neposredno demokracijo in Protestival, si želi, da bi 9.3. »artikulirali novo paradigmo, s katero bi vseljudska zveza aktivnih državljanov začela osvajati parlament.« Uresničevati ustavo, »ki pravi, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo in da živimo v socialni državi«
Sociolog
Damijan Mandelc, FF UL, opozarja, da gre na protestih »za kritiko sistema, ki je pripeljal do sedanje situacije. /…/ potrebujemo novo osamosvojitev, tokrat od političnih in finančnih elit, ki os nam ukradle državo, ki so brezsramno razmetavale javni denar in so neodgovorno ter brez nadzora rušile sistem za sistemom.« (Najbrž misli na podsisteme, kot je npr. univerza, kultura… B.M.). Slovenija potrebuje koalicijo novih strank, ki bodo odražale pluralnost protestnikov in družbe. »Pri tem so najbolj izpostavljene vrednote solidarnost, pravičnost, svoboda, sekularnost, kultura in alternativni ekonomski modeli, ki bi omogočili dostojno življenje tudi najšibkejšim družbenim skupinam«.
Mariborska protestnica
Urška Brezovnik pravi: »Morali bi izstopiti iz kapitalizma in iz EU. Institucije EU so namreč reakcionarne, ustvarjajo odvisnost držav članic in deljenje na periferne ter centralne države. » Ustvariti bi morali levo, progresistično gibanje »s stranko, ki bi izhajala iz socialističnih načel«, Delavsko stranko, »saj smo danes delavci vsi. Delovala bi po principu neposredne demokracije.«
Ljubljanska protestnica
Barbara Vodopivec, društvo www.Humanitas.si jo dopolnjuje: »Čeprav je v ospredju protest proti slovenski politični korupciji in politični eliti, mnogo ljudi protestira tudi proti poblagovljenju človeka in proti privatizaciji družbenega in naravnega okolja. Zavzemamo se za vzpostavljanje novega sistema političnega in družbenega delovanja, kot sta neposredna demokracija in participativni proračun. Pa tudi participacija ni dovolj. Potrebujemo moč odločanja. Na to so opozarjali že francoski študentje v '60 letih, ko so zapisali: JAZ SODELUJEM, TI SODELUJEŠ, ONI PROFITIRAJO. Porazdelitev moči zahteva oblikovanje nove stranke, ki bi združila različne angažirane posameznike.« Včasih je sistem mogoče spreminjati le od znotraj. (Opomba: Temu smo nekoč rekli POHOD SKOZI INŠTITUCIJE, glej več prispevkov in opomb v arhivu Pogledov. B.M.)

Delavsko-punkerska univerza. Potomci delavcev so ostali delavci in pozabili na punk. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 16.2.2013
Na tribuni DSP v CD 31.1. (glej arhiv Pogledov) je demokratični socializem kot mogočo rešitev (ploskanje) omenil
Luka Mesec, član Delavsko-pankerske univerze www.dpu.mirovni-institut.si . DPU je nastala kot projekt ljubljanskega Mirovnega inštituta leta 1998. V štirih generacijah, ki so teoretsko kritično analizirale kapitalizem se je oblikovala platforma za premislek sedanjega družbenega trenutka. »Zanimata nas enakopravnost in egalitarnost, ne avantgarda«, pravi L. Mesec.
Andraž Mali, DPU: »Smo zanimiva zmes študentov, aktivistov, akademikov, različnih profilov ljudi, ki drug drugega dopolnjujemo in krepimo. /…/ Nismo izoliran otok avtonomnosti niti zgolj izobraževalen ali akademski projekt. Smo družbeno-politično angažirani. Zavedamo se, da je treba graditi tudi institucije, ki lahko na dolgi rok oblikujejo bolj levo družbeno zgodbo alternative«.
Brigita Gračner pravi, da je bil prelom v delu DPU zasedba FF UL leta 2011. Od tedaj so med študenti bolj prepoznavni, njihova predavanja vse bolj obiskana. »Sama sem tu našla vsebine, ki jih na fakulteti nisem dobila.«
Ana Štromajer prikima: »Hkrati se tu problemov lotevamo bolj celostno. Nismo več le študentje posameznih fakultet ali prekerci, ampak probleme analiziramo v okvirih celotne družbe.«
Primož Krašovec, z daljšim stažem opisuje, kako so vsebine, ki se jih obravnava v okviru avtonomne neformalne univerze, prerasle iz dodatnega študija k FF v alternativo univerzitetnim programom. To se je zgodilo ob premiku iz filozofskih študij v političnoekonomsko kritiko. »Teorija pove, česar ti spontana vsakdanja izkušnja ne more. Če izhajamo iz spontane izkušnje, je Zemlja ravna plošča. /…/ Tudi v družbi so procesi, ki niso dostopni vsakdanjemu zdravemu razumu. /…/ Potrebuješ teorijo, da vidiš notranja protislovja in zgodovinsko dinamiko kapitalizma.«
Za »Prvomajsko šolo« bodo povabili A. Klimana, M. Perelmana, W. Bonefelda in E. Gauthier; imeli bodo tudi kulturni program.
Če zavržemo definicijo proletariata v modrih kombinezonih, pravi, smo vsi del splošnega družbenega proletariata. Večina članic DPU se prepozna v imenu delavska, manj v punku. Tudi zaradi politik civilne družbe iz '80 let, osnovane na narodnjaškem liberalizmu. V DPU resno mislijo o internacionalnem socializmu.
Rok Kogej: »Ne vidimo, da bi delavci potrebovali našo pomoč teorije. Poskušamo sodelovati pri skupnem političnem projektu, katerega del so gotovo tudi delavci. A naše delo pokriva akademsko, intelektualno-izobraževalno krilo skupnega projekta. Nimamo želje vladati delavcem ali hoditi po tovarnah, intelektualnih ali industrijskih, in razlagati, kako in kaj naj kdo dela. Tudi če sem te procese študiral« jih bolje poznajo tisti, ki v njih »vsak dan delujejo in jih živijo«.
Saša Furlan: »Naša teorija zagotovo ne pristaja na to, da mora imeti neposredne praktične učinke ali uporabno vrednost. To je ideologija, ki se je na slovenskih univerzah in fakultetah institucionalizirala na podlagi bolonjske reforme. A hkrati ne pristajamo niti na ideologijo nezainteresirane, nevtralne znanosti, ki se proizvaja v vakuumu med znanstveniki, ki si sami postavljajo svoje lastne kriterije. Jasno se zavedamo, da ima vsaka teorija politične implikacije. To zavestno prakticiramo /…/. Želimo biti neposredno politični.« A resen politični program »ne more nastati v glavah nekaj razsvetljencev« in od zgoraj predstavljen »tistim, ki naj bi ga realizirali«.
Sašo Slaček: Demokratizirati se morajo delovna okolja in univerze. Demokratična mora postati ekonomija in potreben je nov razmislek o politični demokraciji. Nove stranke bodo morale biti drugačne od obstoječih. »Sedaj so stranke zaprte, hierarhične strukture, ki s svojimi člani in volivci komunicirajo kot s potrošniki ali materialom, ki ga mobilizirajo za shode in članarino. Potrebujemo neposredne demokratične načine odločanja tudi znotraj strank, ki bodo v stiku z ljudmi vseskozi in ne le enkrat na štiri leta.«
Dragan Nikčević pa opozarja na prehitro poenotenje in zajezitev političnega gibanja v strankarske okvire. Narodno spravaštvo in enotnost je ostanek 19. stoletja, pravi. Tudi demokracijo prehitro idealiziramo. Na ulicah so lahko tisti, »ki nimajo službe do petih in so pripravljeni še pol noči pisati zapisnike in vabila za naslednjič.« Neposredna demokracija se mora vezati na delovna mesta, lokalne in interesne skupnosti, v povezavi z novimi tehnologijami. Razvijajo »forme neposredne demokracije, samoorganizacije in soorganizacije, ki trajajo že leta.« Oba sistema, predstavniška in neposredna demokracija »bosta delovala, če bomo ljudje obveščeni, sposobni argumentacije in organiziranja. Če tega ni, ne bo deloval nobeden od teh sistemov.« (Na fotografiji B. Velikonje dekleta in fantje v knjižnici z napisi: DELAVCI VSEH DEŽEL, ZDRUŽIMO SE!
ZA DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM, PROTI DIKTATURI KAPITALA!
KAJ JE ROP BANKE V PRIMERJAVI Z USTANOVITVIJO (SLABE) BANKE?

Le še okrasek za reklamne namene? I. Kristan, Delo, 19.2.2013
Zaslužni profesor UL (in nekdanji rektor ter predsednik DS)
Ivan Kristan www.sl.wikipedia.org/.../Ivan_Kristan_(pravnik) meni, da predlagane spremembe ureditve referenduma v ustavi niso sprejemljive. »Ljudstvo, ki nosi posledice slabih davkov in proračuna, mora imeti možnost, da to zavrne«. Nasprotuje tudi ukinitvi državnega sveta, v katerem so zastopani nosilci »socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov«. Sestavljajo ga »predstavniki 6 interesnih skupin«. (Vključno s sindikati, visokim šolstvom in znanostjo, B.M.)

Vlada naj se zadolži pri javnih uslužbencih.
G. Kovačič, Sobotna priloga, Delo, 16.2.2013
Za odpravo proračunskega primanjkljaja predlaga sociolog
Gorazd Kovačič, da bi javnim uslužbencem del plače (2 – 10% glede na plačilni razred) izplačali z dolgoročno obveznico. Ker bo kriza morda še dolga, bi obveznice izplačali npr. čez 10 let. Obveznice bi imele npr. 5,5% donosnost.
Pravi, da bo »test demokratičnosti naslednje vlade /…/ ali bo socialnim partnerjem pripravljena prisluhniti pri tovrstnih alternativnih predlogih za premostitev krize.«

Za vlado »političnih amaterjev«. J. Mencinger, Delo, 20.2.2013
Ekonomist
Jože Mencinger, PF UL, piše, da smo zašli, »gospodarstvo se je ustavilo, vse več je brezposelnih, v politiki je popolna zmeda«. Potapljanje je treba zaustaviti, potrebna je začasna vlada. Zanjo ima 10 priporočil:
(1) Umiriti politične strasti, z »vlado političnih amaterjev«, ki ne bodo imeli misijonarskih in kariernih ambicij.
(2) Ni potrebno veliko novih zakonov; DZ naj ratificira pristop Hrvaške.
(3) Zaustaviti«strukturne reforme«, tudi trga dela, saj kratkoročno prinašajo le težave.
(4) »Nedržavnemu delu javnega sektorja (šolstvo, zdravstvo, kultura in znanost) je treba postopoma vrniti avtonomijo, ki jo je imel pred sprejemom plačne reforme.« Zmanjšati je treba želje ministrov po »preurejanju, ki izvira iz prepričanja, da se je svet pričel z njihovim prihodom na »oblast«.
(5) Preprečiti razprodajo preostalega državnega premoženja.
(6) Najbolj nujno je zaustaviti verižno propadanje podjetij, s sodelovanjem bank.
(7) Zamrzniti zakon o slabi banki, banke reševati z dokapitalizacijami.
(8) Proračun se mora zadolžiti za pokrivanje vsaj dveh letnih lukenj, pridobljena sredstva uporabiti kot rezervo. Ni razloga, da bi dosegli 3% primanjkljaj.
(9) Preprečiti stalne zamenjave nadzornih svetov in uprav v državnih podjetij.
(10) Vladi vrniti strukturo, kakršno je imela pred zdajšnjo.
Če bi DZ vzel resno te predloge, bo treba najti še 10 »političnih amaterjev«, ki bi verjeli v predloge in tvegali »izgubo ugleda v stroki, lagodno življenje in celo socialno varnost. Posebno še, ker biti »na oblasti« prinaša vse manjši ugled in je v slovenski družbi vse več »pravičnikov«, ki prvi vržejo kamen.«

OECD kritična do Janševih reform. I. Dernovšek, J. Bratanič, Dnevnik, 20.2.2013
Priporočila OECD
www.oecd.org/eco/growth/GfG-2013-summary-Slovenian.pdf so naletela na kritiko v sindikatih in strokovnih krogih.
Lučka Bohm, ZSSS, pravi, da je so priporočila nestrokovna. S pokojninsko reformo je bil narejen korak naprej, tudi z upokojitveno starostjo 65 let. Usklajevanje pokojnin z inflacijo bi pomenilo njihovo večje povečanje od nedavnega 0,1%.
Tine Stanovnik, EF UL, meni, da OECD ne pozna novega pokojninskega zakona.
Andrej Zorko, ZSS, meni, da OECD nedopustno posega v zaključno fazo pogajanj o trgu dela in delovnem pravu. Spremembe gredo v smeri prožnosti. Pri OECD so spregledali tudi ukrepe pri študentskem delu. Z ZUJF je vlada povišala koncesijsko dajatev na 23% in znižala prihodke študentskih organizacij oz. provizijo na 18%.
Bogomir Kovač, EF UL, meni, da OECD pri minimalni plači (783 evra bruto) zanemarja socialno kategorijo, podobno pri obravnavi javnega sektorja. Zanima jih le fiskalna konsolidacija, ne pa kako javni sektor deluje. Varčevalni napad na javni sektor (za 3% manjše plače) je zmanjšal potrošnjo in povzročil politični kaos.
Andreja Poje, ZSSS, ugotavlja, da je lani povprečna bruto plača ostala enaka, v javnem sektorju pa se je zmanjšala za 1%, ob 2,4% inflaciji pa se je realno bolj znižala. OECD hvali varčevalne ukrepe držav, ki so tik pred finančnim zlomom (Grčija, Španija) in imajo 26% brezposelnost.
Janez Malačič, EF UL, pa podpira uvajanje šolnin.«Po ekonomski vedi je izobraževanje naložba, ki mora koristiti tako posamezniku kot družbi. Iz tega vidika bi si morala deliti tudi stroške«. Iz izkušenj z rednimi in izrednimi študenti vidi razliko v pristopu do študija. »Če je nekaj zastonj, do tega nimaš odnosa«, opozarja.
Šolninam ostro nasprotujejo tako sindikati kot študenti (
ŠOS), Te naj bi poslabšale dostopnost do študija za otroke iz družin z nizkimi dohodki. Tudi če bi jih »pospremili« z dodatnimi štipendijami in posojili. Šolnine ne krijejo vseh stroškov in jih ne dobijo vsi, posojila pa je treba vrniti, kar oteži ustvarjanje družine. Opozarjajo na veliko zadolženost diplomantov v V. Britaniji, kjer se je za 2% zmanjšal vpis otrok iz socialno šibkejše populacije. Nizozemci se iz strahu pred plačevanjem za neuspešen študij raje vpisujejo na manj zahtevne študije.

Nepreslišano. Miša Gams, pesnica. (AirBeletrina), Dnevnik, 13.2.2013
»Treba bi bilo narediti red na vseh področjih, za začetek ukiniti študentske servise in zapreti zavode za zaposlovanje, denar, ki je namenjen njihovemu »vzdrževanju« pa vložiti v univerzalni temeljni dohodek (UTD, glej
www.inovum.si/ubi/sl/kaj_je_utd ), ki bi državljanom omogočil dostojno preživetje, če jim že nujno potrebnih delovnih mest ne more zagotoviti. Delo bi moralo postati osnovna temeljna pravica vsakega državljana in prav zato se bomo morali še naprej udeleževati demonstracij, ki so se nam do zdaj zdele samoumevne. Dovolj je bilo zatiskanja oči pred raznoraznimi krivicami in lažnega upanja, da se bo nekoč med nas naselila pravičnejša ureditev.«

Dr. Jure Leskovec, docent na univerzi Stanford. D. Žerdin, Dnevnik, 15.2.2013
Študij na FRI UL je končal leta 2004 in doktoriral na univerzi Carnegie Mellon (ZDA); od 2009 je docent na Stanfordu
http://cs.stanford.edu/people/jure . Ukvarja se s socialnimi omrežji (npr. www.facebook.com , B.M.) in analizo velikega števila podatkov. (Glej http://scholar.google.com/citations?user=Q_kKkIUAAAAJ&hl=en , B.M.) Njegova raziskovalna skupina šteje 15 ljudi. Zdaj razvijajo metodo za analizo 15 milijard člankov iz časnikov in blogov v ZDA v zadnjih štirih letih. Proračun skupine je 2 milijona dolarjev, pridobi jih na razpisih, polovico od državnih raziskovalnih agencij, polovico od privatnih fondacij, (spletnih) podjetij. Tretjino svoje plače mora pokriti s projekti, za 9 mesecev pa od univerze. Večino pridobljenih sredstev porabi za šolnine in štipendije doktorskih študentov.
Večino časa porabi »za raziskovanje, pisanje in mentoriranje doktorskih študentov. Uči »dva podiplomska predmeta, ki sem ju razvil sam. /…/ Ena od prednosti ameriškega sistema je, da je zelo enostavno ustanoviti nov predmet. Usoda predmeta je nato odvisna predvsem od števila vpisanih študentov ter študentske ocene profesorja. /…/ Prvi /predmet/ je v treh letih zrasel z nič na 160, drugi na več kot 300 študentov. »
Študijski sistem je precej drugačen od slovenskega. »V Ameriki je študij investicija za prihodnost, medtem ko je to v Sloveniji način življenja. Zdi se, kot da se v Sloveniji splača biti študent in tako rekoč vsi ne glede na svoje sposobnosti nekaj študirajo, hkrati pa se večini ne mudi tega študija dokončati. V Sloveniji je udobno biti študent. V Ameriki je študij trdo delo, ki ni za vsakega, zato hočejo študenti čim prej doštudirati, se zaposliti in začeti dobivati resno plačo.
Študenti zelo veliko delajo. Večkrat sploh ne gredo spat, da jim uspe do jutra dokončati domačo nalogo ali projekt. Študentje se študiju posvečajo 100%, profesorji se trudimo, saj vidimo, da študenti hočejo več znanja. Predvsem pa je ameriški visokošolski trg neprimerno večji in na njem vlada konkurenca. To poskrbi za tekmovalnost med univerzami, univerze se borijo za najboljše študente in profesorje, kar ima za posledico, da dajo vse od sebe.
V ZDA je okolje precej kompetitivno.« Na njegovi fakulteti sprejmejo le 5% prijavljenih, podobno na drugih. »Zanima nas študentov potencial in delavnost. Nikoli ne gledamo na narodnost ali finančne zmožnosti. Tisti, ki so sprejeti imajo zagotovljeno popolno financiranje študija«, t.j. plačano šolnino ter 2000 štipendije mesečno. »V Sloveniji imamo zelo zdravo selekcijo ob vstopu v srednjo šolo /…/ na univerzi pa resne selekcije tako rekoč ni.«
Priporoča, da bi »omogočili več študijskih možnosti ter bolj prožne študijske programe. Na UL je relativno malo sodelovanja med fakultetami. Na Stanfordu npr. moje predmete poslušajo študenti iz 7 različnih fakultet. » (90% študentov izbere vsaj en konkreten računalniški predmet.) »V Ljubljani pa enega profesorja poslušajo le študenti ene fakultete.« Vsaka fakulteta zaposli profesorja računalništva, »namesto, da bi profesorji z računalniške fakultete učili računalništvo za vso univerzo. Tako bi dvignili nivo študija, predmeti bi bili boljši, ekonomičnost bi se povečala, pa še študenti bi bili bolj zadovoljni.
Naslednja možnost je, da naredimo več fakultet in univerz, ki bodo med seboj tekmovale za študente in tudi profesorje. Kroženje študentov in profesorjev bi izboljšalo kvaliteto izvajanih programov. Možnost je tudi dvig pogojev vpisa in sprememba financiranja fakultet, ki so bile do nedavnega napačno nagrajevane. Spodbujali so jih, da so imele čim več študentov in čim večjo prepustnost.
Četrta stvar bi bila, da dovolimo študentom večjo svobodo pri izbiranju predmetov. Na Stanfordu si vsak študent izbere svoj urnik. Letnikov, kot tudi pogojev za napredovanje v naslednji letnik ne poznamo. To pomeni, da na Stanfordu obstaja več kot 9 milijard različnih predmetnikov, ki vodijo do diplome, univerza pa je glede na število študentov pribl. 10 krat manjša kot ljubljanska.«
(O družboslovju in naravoslovju.) »Družboslovna znanja so zelo pomembna« in ne bi delal razlike s katero koli drugo panogo. »Dobro pa bi bilo ob vpisu na fakultete študentom povedati, koliko časa bodo potrebovali do diplome pri posameznih smereh, koliko časa bodo iskali službo in kolikšna bo njihova plača. Zdi se, da tega v Sloveniji nihče ne pove dovolj na glas.« (Opomba: Ministrstvo je bilo kar glasno, a vprašanje je koliko argumentirano, glej tudi polemiko med R. Iveljo in J: Tuškom v Objektivu, B.M.) »Zaposlitev študentom ne pripada kar sama od sebe, ampak si jo mora z dobrim študijem pridobiti na trgu delovne sile.
Začeti je treba pri vzroku in ne pri posledici. Cilj univerze je ohranjanje znanja in raziskovanje. Ampak /…/ tudi, da vzame mlade ljudi, jih v štirih letih nekaj uporabnega nauči in pošlje v industrijo. /…/ da proizvaja kadre, ki jih industrija potrebuje.« Na Stanfordu sredi Silicijeve doline se zavedajo pomembnosti poučevanja tistega, »kar industrija rabi, tisto, kar prinaša zaposlitve.« Takorekoč vsi stanfordski študenti (zgodovinarji, geografi, matematiki, fiziki…) samoiniciativno izberejo vsaj en programerski predmet in so tako bolje pripravljeni za delo.

Študent naj ne bo, 2. J. Tušek, Objektiv, Dnevnik, 16.2.2013
Novinarka Ranka Ivelja se je v Objektivu 9.2. »obregnila« ob uvodnik, ki ga je v strokovni reviji Ventil (izdaja FS UL) napisal
Janez Tušek (FS). Presenečen je bil nad njeno hudo in ostro kritiko in trditvijo, da so zanj »rešitve našega visokošolskega sistema osupljivo preproste«. R. Ivelja mu pripisuje nekaj (svojih) predpostavk, ki jih ni zapisal. Nikjer ni zapisal da »javna služba ni delo«, kot ga obtožuje R.I.
Njegove izkušnje kažejo, da dijaki »premalo poznajo študije tehnike in naravoslovja, da ne poznajo programa študija /…/ katera dela bodo kot inženirji opravljali«, kje bodo dobili službe in v kakšnem položaju je strojna industrija.
R.I. mu očita, da meni, da je možno natančno izračunati potrebe po strokovnjakih čez pet let. »Nikjer nisem govoril o natančnem izračunu. Povsem jasno je, da ne moremo natančno izračunati števila potrebnih poklicev, ki delujejo na trgu v tržnem gospodarstvu, kot so inženirji, ekonomisti, pravniki, kozmetičarke, elektrotehniki itd. Za poklice kot so zdravnik in drugo medicinsko osebje, upravni delavci v javni upravi, učitelji ipd. pa se seveda da zelo natančno izračunati in oceniti potrebno število v naši državi. Pametni načrtovalci šolske politike bi tem potrebam prilagajali razpise. Ne vem, na osnovi česa ga Ivelja sklepa, da je to usmerjeno izobraževanje. Povod po svetu in tudi pri nas imamo poklicno svetovanje. Ali je zanjo to usmerjeno izobraževanje?«
R.I. piše o 148 diplomiranih inženirjev strojništva prijavljenih na zavodu za zaposlovanje. Če bi bila dobronamerna, bi povedala, da jih je »skoraj sto starih nad 50 let, ker so službo izgubili s propadom ali zaprtjem podjetij /…/ Mladih diplomantov FS pa skoraj ni na čakanju za zaposlitev.« neko podjetje 50 km od Ljubljane bi jih takoj zaposlilo 10. Njegov diplomant bi dobil službo na vseh šestih podjetjih, kjer je bil na pogovoru. Lahko bi naštel svetovne korporacije, ki so raziskovalne oddelke prenesli k nam. Zaradi dobrih novinarjev ali dobrih inženirjev in tehnikov, sprašuje na koncu J. Tušek.
Ali je (za R.I.) normalno, da smo imeli v 2012/2013 v Sloveniji 1200 mest za vpis na pravo. »Ali ni mnogo bolj normalno, da se mladim predstavi možnosti za zaposlitve in propagira tiste študije, ki so zaposljivi. Verjetno ni prav veliko mladih, ki študirajo zgolj zaradi svojega veselja, brez želje po zaposlitvi po končanem študiju.«
Je normalno, »da se na neko fakulteto septembra vpiše v prvi letnik 700 študentov, sredi novembra /…/ pa odpade 200 študentov in jih ni nikjer več na nobenem seznamu?« (Opomba: saj res, kako je z visokošolskim informacijskim sistemom ministrstva, ki bi jih prikazal med brezposelnimi ali morda na višjih šolah? B.M.)
»Kaj je spornega v pozivu, naj se na vseh nivojih propagira študij za poklice, ki so zaposljivi? Prepričan sem, da so mladi talentirani za številne poklice in da se odločijo za tistega, ki jim je najbolj všečno predstavljen.«

Iztok Lesjak, direktor Tehnološkega parka Ljubljana. S. Lokar,Dnevnik, 20.2.2013
Kam bodo šli vsi izobraženi, se sprašuje
Iztok Lesjak, TPL. Velika podjetja se ne bodo širila, možnosti so v novih podjetjih. V anketi TPL med študenti višjih letnikov UL jih je 5% odgovorilo, da razmišljajo o svojem podjetju. »Cvet naših izobražencev, ki jih družba izobražuje iz javnih sredstev, razmišlja o tem, da bodo zaposleni v velikih podjetjih in v javni upravi, jaz jih sprašujem, kje so ta podjetja. Trend gre v smer, da bodo zdajšnje generacije do 40. leta zamenjale 4 ali 5 poklicev. Če pogledamo nazaj, poklicev, ki so bili lani najbolj iskani, leta 2005 sploh še ni bilo. Ko sem jaz študiral »tehnologij«, ki smo se jih učili, ob zaključku fakultete že ni bilo več, in če ne bi imeli asistentov – ker profesor je še zmeraj predaval o starih operacijskih sistemih – ne bi bili seznanjeni z novostmi. Vsaki dve leti se večina tehnologij posodablja, s tem pa tudi cel spekter novih vsebin, ki jih velika podjetja nimajo. Priložnost za zagonska podjetja so torej aplikacije, igrice, dodatki za pametne telefone in tablične računalnike ali pa produkti, ki jih iščejo velika podjetja.«
Pri nas zaostajamo, pravi. Pred 5 ali 10 let smo se spraševali, ali sezidamo kilometer avtoceste ali inkubator za nova podjetja,ki je generator novega. Ko še vedno razpravljamo, kam vlagati, kje je perspektiva »se nam talenti enostavno odpeljejo.« Ne razumemo, »da imamo v vojni za konkurenčnost slovenskega gospodarstva velik vir talentov, to je UL, kjer sta 2/3 vseh študentov. Podjetniške vsebine je zato treba podpirati tudi in predvsem v Ljubljani.« Pravijo, da je najbolj razvita in ničesar ne potrebuje. »Tankovske divizije v boju za slovensko konkurenčnost tako sploh ne uporabljamo. Sredstva raje investiramo v manj razvita okolja, da bi podjetništvo zaživelo še tam. Saj lahko, ampak v drugi obliki in manjšem obsegu, izplen sredstev pa ni optimalen.«
(Ali je 5% podjetnih študentov dovolj?)
»Želimo si, da bi ta odstotek malo dvignili. Menim, da bi naravoslovne fakultete v študijske programe morale bolj vpeti podjetništvo, ne kako se ustanovi podjetje ali vodi računovodstvo, ampak reševanje določenega problema in preverjanje rešitve na trgu. Tisti, ki jim zdaj uspeva, delujejo na področju zabave, informacijske in mobilne tehnologije, informatike v zdravstvu. To so področja, ki blazno hitro rastejo.«
(Kampus?) »Mentaliteta ljudi je tista, ki šteje. Aktivni ljudje ideje zlagajo v kampusu, pivnicah ali gostilnah. Nekoč je neki podjetnik povedal, da so najboljše ideje dobivali v gostilnah. Ljudje se morajo nekje srečevati, morda bi bilo lažje tudi v kampusu. Prav tako so za oblikovanje ideje primerni podjetniški pospeševalniki, kamor se vključijo ekipe in ne nujno podjetja. Če se ideje ne razvijejo v podjetniško idejo, nič hudega, to je učni proces.«
Iz TPL je izšlo 127 startupov, 52 spinof podjetij iz raziskovalne sfere, nad 500 poslovnih pobud in več kot 250 poslovnih načrtov.

Odgovor gospe Mirelli Baruca. P. Fašun, Objektiv, Dnevnik, 16.2.2013
Odvetnik
Peter Fašun odgovarja na obtožbe (Objektiv, 9.2.), da je navedel (v Objektivu 26.1.) neresnične in žaljive obtožbe na račun UP in njenega rektorja. Vztraja pri trditvi, da ne obstoji niti en zaključen postopek zaposlenih na UP, ki bi bil zaključen v prid UP. V enem primeru je sodišče sicer zavrnilo pritožbo nekdanje dekanke, vendar le zato, ker je medtem že potekel štiriletni mandat, in ga zato ne more nastopiti. V eni zadevi, ki je še v toku je vrhovno sodišče odločilo, da je pristojno Delovno sodišče, ne pa Upravno sodišče.

Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki. Polemika o znanosti in javnih financah. V. Mikolič, Sobotna priloga, Delo, 16.2.2013
Na očitke Igorja Ž. Žagarja, da ni narejen Turistični terminološki slovar odgovarja
Vesna Mikolič, izredna profesorica FHŠ UP www.upr.fhs.si .
Piše, da slovar je, na
www.termania.net/slovarji/78/turistično-terminoloski-slovar in v knjižnici ZRS UP www.zrs.up.si na zgoščenki v HTML-formatu.
(Kaj vodi profesorja retorike?) Njegova (Žagarjeva) »skrbno načrtovana retorika se /…/ umešča v t.i. komunikacijske strategije UP, kot jo lahko razberemo iz različnih medijskih objav.« (Glej tudi arhiv Novic in Pogledov, B.M.) Gre za okvir manipulativne zgodbe o »lenih, izprijenih, pohlepnih univerzitetnih baronih, zbranih okoli ZRS in FHŠ, ki se okoriščajo na račun drugih članic univerze, mladih in prekarnih sodelavcev.« Navezuje se na realne probleme visokošolsko-znanstvene sfere, krivdo pa pripiše tistim, ki so moteči, jih etiketira in diskreditira. »Toda – kaj se zgodi, če te sodelavce, ki so s svojim delom in referencami v resnici oblikovali, ohranjali in razvijali stroko, študijske programe, oddelke, fakulteto, inštitut, univerzo, diskreditiraš in/ali vržeš na cesto? Skupaj s sodelavci odrežeš tudi institucijo.«
Komu je torej v interesu »uničenje koprske humanistike?«

»Cerkveni jezik je tako zastarel, da ga nihče ne razume. Pedofilija je absolutno kriminal.« T. Pureber, Žurnal24, 16.2.2013
Frančiškanski duhovnik
Christian Gostenčnik je lani postal dekan TeoF UL www.teof.ul-lj.si .Ima doktorat iz psihologije, teologije in klinične psihologije, deluje kot družinski in zakonski terapevt. Ker je vlada fakulteti vzela vpisna mesta, je kritičen do poskusov zmanjševanja sredstev za javni študij. Cerkev daje fakulteti le prostore. Pravi, da nam manjka predvsem optimizma. Odstop papeža je zanj drzno dejanje, zgled za druge.
TeoF UL ima tri programe; teologija je namenjena bodočim duhovnikom, v drugem študenti obravnavajo osnovne religiološke študije, pozneje lahko študirajo zakonsko-družinsko terapijo, tretji je dvopredmetni, s FF UL in PeF ter FF UM. Teologija »ni le znanost o Bogu, religiji in Kristusu. Študenti dobijo tudi osnove filozofske, psihološke in sociološke znanosti.«
(Imajo diplomanti imajo težave pri iskanju zaposlitve?) »Kot vsi drugi.« Duhovnikov primanjkuje, ostali »lahko na osnovi širokega znanja hitro pridobijo veščine. Med študijem se učijo razmišljati drugače kot preostali svet. Ne razmišljajo le ekonomsko, strateško, pragmatično in funkcionalno, ampak znajo v svet vstopati tudi s širino in optimizmom, ki ga daje ta študij.«
Imajo precej študentk, 4:1 »v korist žensk«. Tudi med profesorji jih je vse več. »Teologija nujno potrebuje žensko, ker drugače razmišlja, procesira, čuti. Šele v integraciji moškega in ženske lahko ustvarimo pravo znanost. Na moji katedri, kjer os zakonsko-družinske študije in terapija so trije moški in 10 žensk, gospa, ki so poročene.«
Med študenti so tudi ateisti. »To je študij na univerzi, ki je odprt, vsi so dobrodošli. Ugotavljamo, »da v boga, v katerega oni ne verujejo, tudi mi ne«.
Maša je njihov osrednji del tedna, pri njej »smo skupnost, ki moli. Med stavko javnega sektorja smo se pri nas organizirali okoli liturgije. To, da ljudje vpijejo in nosijo transparente je neke vrste liturgija. MI pa gremo z molitvijo globlje: meditiramo in molimo za brezposelne in ljudi, ki se jim dogajajo krivice tako kot našim študentom in uslužbencem«.
O profesorju TeoF UL I. Štuhecu pravi: »On je zelo kritičen do stanja, v katerem smo vsi. /…/ Vsak profesor na univerzi ima pravico, da razmišlja po svoje in to tudi pove. Vsak profesor je na univerzi predstavnik sebe, ne institucije.«
Glede oglašanja RKC pri aktualnih zadevah pravi: »Mislim, da je dolžna stvari povedati zelo direktno. So pa pri nas čudne razmere. Zelo različno se odzivamo, če nekaj pove škof ali politik, rektor. Vsakemu je pripisanih še in še predsodkov. Počasi se tega osvobajamo. Ljudje so kritični, razmišljajo. /…/ Konstruktivni kritiki hočejo nekaj spremeniti, opozarjajo na napake in pokažejo vizijo. Te spoštujem. Kritizirati vsepovprek – to lahko dela vsak.« Na protestih so oboji, pravi. »Zdi se, da se kot družba izčiščujemo skozi proteste«.
Bil je na protestu, »takrat, ko je šlo za univerzo. Za to se bomo vedno postavili. Če študij postane plačljiv, dobimo zahodni sistem, ki sem mu svoj čas pripadal in ga poznam. Če študij ni plačljiv, mora država študentom omogočiti, da lahko izvršujejo svojo dejavnost.«

Kam je (s)krenil slovenski katolicizem.
P. Kovačič P., Sobotna priloga, Delo, 16.2.2013
Publicist
Peter Kovačič Peršin piše o zgodovini katoliške politike (na Slovenskem) z vidika krščanskega socializma. www.sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Kovačič_Peršin www.sl.wikipedia.org/.../Krščanski_socialisti .
Ključni konflikt je nastal v drugi polovici 19. stol. ob vprašanju naroda in njegove emancipacije. V nasprotju z laično družbo je katoliški integrizem je takrat enačil katolištvo in slovenstvo, iz česar se je razvil klerikalizem, ki je prevladoval celo stoletje. Povzročil je t.i. ločitev duhov in v desetletju pred 2. vojno k razpadu katoliškega tabora ob okrožnici Quadregissimo anno Pija XI. , pa tudi »usodni razkol naroda med okupacijo in zablodo kvislinške kontrarevolucije, ki se je borila pod geslom borbe za vero«. Podrobneje obravnava odstopanja od koncilske usmeritve Cerkve http://sl.wikipedia.org/wiki/Drugi_vatikanski_koncil na Slovenskem.
Dokument
Gaudium et spes sprejet na koncilu (1965) določa, da sta država in Cerkev »druga od druge neodvisni in avtonomni«. Opredeljuje tudi odnos do kapitala in poudarja, »da človek ne sme biti le orodje za dobiček«. Pavel VI. je v Popularum progresio (1967) kritiziral neoliberalizem, »sistem, ki gleda v dobičku bistveno gibalo gospodarskega napredka, konkurenco kot najvišji zakon gospodarstva, zasebno lastništvo proizvajalnih sredstev kot absolutno pravico brez omejitev in ustreznih obveznosti do družbe.« V Octogesima adveniens (1971) poudarja kvaliteto življenja ljudi:«Kakovost in pristnost človeških odnosov, stopnja soodločanja in soodgovornost nista nič manj pomembne za prihodnost družbe kakor množina in pestrost izdelanih ter porabljenih dobrin.« Ta količinska merila naj bi nadomestili z »globljimi medsebojnimi stiki, s širjenjem znanja, razvijanjem mnogovrstnih oblik človeške družbe, s službo drug drugemu, s skupnim delom za skupni cilj.«
Škofovska sinoda je l. 1971 opozorila, da gospodarska rast ni prinesla napredka manj razvitim deželam in da »povpraševanje po surovinah in energiji« bogatejših grozi, da bo »nepopravljivo uničilo osnovne elemente življenja na zemlji, kot sta zrak in voda«.
Daljnovidnost teh pogledov je razvidna danes, piše
P. Kovačič P., ko se »zavedamo meja rasti in brezizhodnosti merkatokratskega kapitalizma. Naši »moralni« teologi pa so ob tem zavzeti z opravičevanjem gospodarskih finančnih malverzacij cerkve, s podporo obstoječi vladni politiki s prozornim namenom, da bi reševala zavoženo cerkveno gospodarstvo in utemeljevanjem nujnosti kapitalizma kot pogoja svobode, kar je s stališča evangelijskega dojemanja svobode absurdno. Slovenska katoliška »prenova«, ki je večino svojih sil vpregla v graditev gospodarske moči cerkve in v politično obvladovanje slovenske družbe, je torej glede človekovih pravic, predvsem pravice do dela in iz dela, avtonomije človeka in družbe ter pravične družbene ureditve prezrla koncilska načela.«

Čuvar kontinuitete in konzervativizma. M. Grah, Delo, 13.2.2013
O odstopu papeža Benedikta XVI. (J. Razinger, 85) pravi
Marko Kerševan, FF UL, da je človeško razumljiv, a za Cerkev presenečenje. Pred izvolitvijo (2005) je bil 24 let odgovoren za nauk cerkve pontifikat je bilo »umirjeno in konzervativno, a razmeroma kratko nadaljevanje dolgega pontifikata Janeza Pavla II. (K. Wojtyla), Od težkih vprašanj cerkve ni po mnenju Kerševana storil nič od tega, kar se je pričakovalo, nedotaknjen je pustil sklop pojmovanja spolnosti (celibata, kontracepcije, kondomov), ponovnih porok ločenih, skupnih obhajil s protestanti. Obdobje so pretresli škandali, delno povezani tudi s temi nerešeni vprašanji, npr. pedofilija. Najprej se je zapletel v spor z islamom, a ga kasneje zgladil, glede protestantov pa je afirmiral teološko-filozofska načela, ki so povzročala in napetosti.

Katja, Katarina. Nomen est omen. J. Keber, Nedeljski, 13.2.2013
Iz starogrškega pridevnika »
kathara«, čista, izhaja ime več svetnic, npr.
Katarina
Aleksandrijska (obglavljena leta 307), ki je zavetnica »devic, tiskarjev, knjižnic, frizerjev, strojarjev, učiteljev, mlinarjev, notarjev, filozofov itd.«;
Katarina
Sienska (+ 1380), italijanska redovnica in cerkvena učiteljica.

»Naredili smo Italijo, zdaj moramo še Italijane«.
E. Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 16.2.2013
Zgodovinarja Stefano Lusa in Peter Vodopivec govorita o knjigi
Pierra Milza Zgodovina Italije. Izšla je v zbirki Slovenske matice, kjer so doslej že izšle zgodovine Madžarov, Hrvatov, Srbov in Slovakov, pravi Peter Vodopivec , avtor zgodovine Slovenije: »Od Pohlinove slovnice do samostojne države«. Knjiga zajema 3000 letno obdobje od predrimske dobe, preko burnih časov do izjemne kulturne ustvarjalnosti in dveh zadnjih vojn, fašizma… do S. Berlusconija. Projekt oblikovanja italijanske nacije je bil »težaven, nasilen in je ostal do danes v bistvu nedokončan«. Naslov knjige je iz izjave M. D' Azzela ob razglasitvi italijanskega kraljestva (1861, B.M.). P. Milza, iz Francije, ne piše etnocentrično, kar je pogosta hiba zgodovinarjev. Pravi, da je bil italijanski vpliv na slovensko zgodovino močnejši, kot mislimo. Še v 17. stoletju so v Ljubljani govorili trgovci italijansko, obrtniki nemško, izobraženci in duhovniki latinsko siromašnejši in kmetje pa kranjsko. (Zakaj smo to pozabili?) Takole odgovarja Stefano Lusa, avtor zgodovine Slovenije: »Razkroj oblasti«:
»Z nacionalnimi preporodi in gibanji v 19. stol. so se dotedanji odnosi začeli krhati. In tedaj nastala nasprotja so zaznamovala nacionalne odnose in gledanja na medsebojno zgodovino vse do danes.« »Moderne nacionalne države nastanejo s šolskimi sistemi, upravno-političnimi ustanovami in sodobnimi vojskami. Nacije združijo instrumenti in ustanove, ki potrebujejo enotni jezik. Državna uprava, šola in vojska. Ob zedinjenju Italije so 3% prebivalstva govorili italijansko. /…/ Obstajali so regionalni jeziki, ki jih poznamo tudi v Sloveniji.«
(O fašizmu ter o tem, zakaj P. Milza piše o tržaškem vprašanju in o meji s Slovenijo v desetih vrsticah:) »Kritika fašizma je v Italiji v akademskih krogih odločna in večinska. Med ljudmi pa še vedno živi mit »Italijanov kot dobrih ljudi«. To podobo podpira tudi kinematografija. /…/ Dogodki na vzhodni meji so nekoliko bolj odločno v ospredje prišli pred kratkim kot stranski produkt dneva spomina.« Ta zgodba za Italijane ni centralna. Ukvarjali so se z fašizacijo družbe ipd.
»Do 16. stol. je bila Italija središče sveta.« Danes je »zelo lep zgodovinski spomenik.« (Kaj je ostalo?) »Veselje do lepega. V Italiji še pank ni mogel biti zares nemaren, ker so pankerji pazili, da je barva nogavic ustrezala barvi njihovih frizur. To so jih učile mame od malega.«

»Moje srce je seveda pri klasikih«. T. Jaklič, Delo, 19.2.2013
O zbirki »Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev« govori
Matija Ogrin, Inštitut za slovensko literaturo ZRC SAZU. Od leta 1946 je izšlo 250 knjig, 31 opusov slovenskih avtorjev je izšlo v celoti. Utemeljitelj zbirke in prvi urednik je bil Anton Ocvirk (FF UL), po 1980 jo je prevzel akademik France Bernik, leta 2009 je prišla pod okrilje Inštituta. Pri urejanju sodelujeta še T. Virk, M. Kos s FF. Leta 2000 so začeli z e-znanstvenokritičnimi izdajami, postavili so portal www.nl.ijs.si/e-zrc .
Sodelavci so »visokokvalificirani slovenisti in komparativisti z žilico za raziskovanje in neskončnim potrpljenjem.« (Kaj pa sodelovanje asistentov, profesorjev?)
»Gotovo so zelo zasedeni s pedagoškimi obveznostmi, ob tem ostane človeku le malo časa. Res pa je, da se vodilni slovenisti starejše generacije na univerzi tekstnokritičnemu delu kot metodi raziskovanja /…/ niso posvečali in te afinitete niso mogli posredovati mlajšim. Tako sta od vodilnih slovenistov sodelovala pri zbranih delih le Miran Hladnik in pokojni Tone Pretnar« /…/ in »Gregor Kocjan. Celo Jože Koruza je urejal Voranca v letih, ko je bil še asistent pri Ocvirku na komparativistiki.«
Nedavno so izdali 252. letnik, s štirimi knjigami: E. Kocbek Dnevnik 1933, monografija o A. Vodniku, prva knjiga Mirana Jarca in Vladimirja Bartola.

Pevcu letnih časov. O poslanici ob Prešernovem dnevu.
B. Gradišnik, Sobotna priloga, Delo, 16.2.2013
Predsednik vlade (
Janez Janša) je na uradnem portalu objavil poslanico z naslovom: pride dan, ko bodo »sinovi sloveče« matere znova postali »sinovi slovenske matere«. (Glej poslanico na uradnem portalu vlade, z delom Sdravize v originalu, in verzi:
»
Le malo vam jedila bratje hranim /…/
strahljivca v celem ni imel števili
« - kako je že bilo s Črtomirom? B.M. www.kpv.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/252/6534. B.M.)
Medtem, ko se »vsi« zgražajo nad »levim« fašizmom« z videoposnetka na
Znorovanju za republiko, se je Branko Gradišnik www.sl.wikipedia.org/wiki/Branko_Gradišnik odzval na poslanico in pojasnil ozadja ter predlagal nekaj inovacij v poeziji.
(Njegovo daljše pisanje o vremenu preskočimo; če že imate čas, poglejte
www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/kaj-je-zelel-predsednik-vlade-povedati.html : , Povzemimo tukaj le o treh (Dva omenja tudi predsednik vlade, in še Cankarja, pa Kopitarja. B.M.) izgubljenih sinovih »slovenske matere«, ki smo jih, kot še več takih, izgubili, tako Gradišnik »ker jim nismo mogli nuditi tistega, kar so za svojo duševno širino ali specialistično ožino potrebovali«. Do tistih, ki so obenem zavrgli slovenščino, nismo poznali milosti.
Karl Deschmann,1821-1889 www.sl.wikipedia.org/wiki/Dragotin_Dežman je najbolj razvpit . Rojen kot K. Deschmann se je najprej se je kot borec za slovensko stvar podpisoval kot D. Dežman, nato odpadel od slovenstva, da bi (kot arheolog, botanik, muzealec, B.M.) »pristopil v svobodni svet anacionalne znanosti«, oz. kot piše Dušan Kermauner (http://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Kermavner , tudi dedek Matjaža Hanžka, B.M.) mu je bilo dovolj narodnega nazadnjaštva, ki je spridilo »sveto svobodo« priborjeno 1848, uveljavilo koritarsko strahovlado, in ko se razmere gospodarsko zaostrile, začelo rožljati z jezikom in narodom. Zatekel se je zatekel k nemškim liberalcem, saj naj bi Nemci prinesli Kranjcem napredek.
»Glede
Friderika Pregla. /…/ Slovenci moža res ne poznamo.« Rojen 1869, očetu Slovencu, materi Nemki, www.sl.wikipedia.org/wiki/Friderik_Pregl v Ljubljani, tu hodil v nemško šolo (klasično gimnazijo), študiral v Gradcu (Avstro-Ogrska, www.uni-graz.at) bil tam večino kariere profesor kemije, za kar je dobil 1923 Nobelovo nagrado. Imel se je za Nemca, tako tudi SBL, www.nl.ijs.si/fedora/get/sbl:sbl/VIEW Avstrijci ga imajo za svojega, pri nas se (kot Nemec?) ni omenjal do osamosvojitve, ko smo je nekomu zazdelo, da »moramo pred svetom dokazovati svoj žlahtni rod«. (Doprsni kip so mu pritrdili na (bivši) lokal Pod Skalco, na Gosposki, sic! O tisti zastareli opremi, ki jo je Pregl podaril ljubljanski kemiji je zadnjič na TV govoril prof. B. Stanonik. Glej http://abra.fkkt.uni-lj.si/pihlar/FPregl.pdf B.M.)
Franz Ritter von Miklosich www.sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Miklošič iz Radomerščaka bo ob 200-letnici rojstva dočakal prevod svojih (lingvističnih) del (Napisanih na dunajski univerzi www.univie.ac.at , kjer je bil poldrugo leto tudi rektor. Glavo so mu postavili v marmorju na podstavek, s katerega so sneli F. Jožefa v (bivšem) Marksovem parku v Lj. B.M.). Miklošič je bil tisti cenzor, ki mu ni bilo treba dosti narediti z Zdravljico F. P., saj je pevec tisto gromovniško kitico že sam črtal, verz o (sinovih) »slovenske matere« pa je tudi že izpilil, tako da so bile bolj panslovansko »sloveče«. Cenzor J. Šporer je »potem vrgel vun še eno kitico o »sinovih Slave.« In potem Prešeren Zdravljice ni silil v Poezije, ker je vedel, da bi mu Miklošič zavrnil celotno zbirko, piše podrobno B. Gradišnik. Z necenzuriranimi kiticami jo je objavil 1848 šele Bleiweis. (V časniku, po katerem se tukaj nekolikaj vzorujemo: http://sl.wikipedia.org/wiki/Kmetijske_in_rokodelske_novice . B.M.)
Gradišnik po analizi inkriminirane pesmi razsoja: »Kdor bo /…/ »slovečo mater« spreminjal v »slovensko mater«, bo torej storil silo samemu F. Prešernu, ki počivajoč »v črne zemlje krili«, ne uživa več avtorskopravnega varstva.«
»Ej, pa res: zakaj pevec /…/ ne bi kar sam spremenil ključnih verzov? /…/ Potem 7. kitici ne bi bilo treba vun iz himne, ker bi se glasila recimo takole:

Shive naj vsi narodi,
ki hrepene dozhakat dan,
de, koder sonze hodi,
bo s kladvom Serb pregnan,
a Kuzan naj, v pekel nasaj,
se berzh pobere, janshotaj!

(Iz tehniških razlogov smo črkovje nekolikaj prilagodili. B.M.)

Gradišnik predlaga še pesem preroškega Otona Župančiča, za konec:

»Kam bi s to pomladjo? Nam je je preveč!
Naredimo ladjo, odpeljimo jo preč!.

In nobene več.«

18. - 24. februar 2013

Polka, valček, rokenrol… Protest in protest.
U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 9.2.2013
»Junija 1988 Janeza Janše ni bilo na Kongresnem trgu, tedaj Trgu revolucije. Bili so tam – med univerzo, filharmonijo in veličastnimi platanami – pankerji, ki so nažigali
Bandiero rosso za to, da bi Janeza (ter Ivana in Davida) iz zapora izpustili.«
(Opomba: Takrat je bil to Trg osvoboditve, in igrali so (posneti)
Laibachi – »Težka muzika za težke čase«. – pa Slovenski kvintet trobil himno (SRS) Naprej zastava slave) in Slovenski oktet (Domovini, B. Ipavca. Tako piše A.H. Žerdin (v) Generali brez kape, Krtina, Lj., 1997, str. 19 -21. Se non e vero, e bon trovato! B.M.).
Tudi (8.2.) »četrt stoletja kasneje, Janše ni bilo na Kongresnem trgu, saj je /…/ ostal ujet v Bruslju.« Na začetku kariere je imel možnosti, da postane rokenrol zvezda, piše
Uroš Škerl Kramberger. Idejo, ki jo je predstavljal, so podpirali Pankrti in tudi poeti, ki so sicer imeli težave z vojaškimi bobni. A Janša je »dozorel v ikono turbofolka«, ujet v dihotomijo valčka in polke. Na Zboru za republiko so mu, po videonagovoru, glasbeniki v narodnih nošah zaigrali venček poskočnih.
»Pankerji pa so, kako simbolično, Janši igrali med Cankarjevim domom za to, da bi šel nazaj v zapor.«
Razlika je med zborovanjem in protestom je bila v organizacijski strukturi. Na zborovanju je bil čisto zgoraj »velik ekran, od koder je v dominantnih tonih fašizem, kapitalizem, holokavst in povojne poboje prepletal vodja. Ljudje so bili spodaj in zadaj«. Na odru in spredaj za varnostno ograjo pa so bili strankarski veljaki.
Pred parlamentom nekaj ur pozneje: »Pank, harcore, rap, rokenrol, etno in kar je še protestnih glasbenih izrazov /…/ počasni ali hitri, oz. tihi, glasni in kričeči. /…/ Ljudje so bili na Trgu republike« (… revolucije, še pomnite tovariši ? B.M.) »povsod, spredaj, zadaj, zgoraj in spodaj.« Skoraj nisi videl »nastopajočih kulturnikov, igralcev, pesnikov, glasbenikov ter govornikov, hendikepiranih, izbrisanih, upokojenih, nevladnih, civilnodružbenih. Tam ni bilo odra in ne ekrana«. Le glas nastopajočih in množice »se je zaletaval v parlament«.
»Obe množici, dopoldanska in popoldanska, pojoči Zdravljico, sta bili na isti strani varnostne ograje. /…/ Govorili so podobno: »o državi, ki ni pravna in ne varna. A pred parlamentom so imeli govorniki v mislih ekonomsko in socialno varnost, na Kongresnem trgu pa varnost politične elite.
»Na drugi strani jeklenih rešetk pa so se le še utrjevali tisti, ki ne vedo, kam bi šli, če ograje nenadoma ne bi bilo več. Hm. Tu bi se prilegel Mozart. Rekviem.«

Slovenski premier odmeval kot egiptovski predsednik. B. P., Dnevnik, 12.2.2013
Na shodu Zbora za republiko 8.2. na Kongresnem trgu je predsednik SDS in vlade
Janez Janša v (video) nagovoru dejal med drugim »Ne bo vam uspelo! Prenehajte s tem! Demokratične institucije slovenske države, slovenska vojska in policija so dolžne varovati slehernega državljana brez razlike. In to bodo storile.«
Ljubica Jelušič, FDV UL, prejšnja obrambna ministrica, pravi, da je vojska pri nas namenjena varovanju pred zunanjimi nevarnostmi in ob večjih nesrečah, kar pa ljudsko nezadovoljstvo ni. Pravi, da je bil Janša sicer izjemen v osamosvojitveni vojni, da je hitro reagiral na težke situacije, vendar ta znanja niso primerna za današnjo pluralno družbo. »Pri tem ne pomaga nobena bistrina in sposobnost ravnanja v izrednih razmerah. Bolje je, da znaš poslušati ljudi in upoštevati različna mnenja, kot pa da misliš, da je samo eno pravo in še to tvoje.«
Anton Bebler, FDV UL pravi, da je taka retorika značilna za diktatorske režime (Mussolini, turški generali in grški polkovniki, H. Mubarak pred odstopom). Čeprav sta bila med poslušalci govora tudi notranji in obrambni minister (le-ta je napovedal novo Slovenijo), pa poslušalci se ne bi smeli počuti ustrahovani Najboljša reakcija ljudi je bila, da se je pomnožilo število udeležencev protesta 8.2. na Trgu republike. »Bili so izzvani in so reagirali tako, kot morajo reagirati državljani. Z jasnim, glasnim in javnim shodom.«
(
Opomba. J. Janša je 8.2. v zvezi s protesti omenil tudi pojave t.i. levega fašizma.
Tako je tudi nemški filozof je J. Habermas označil skrajneže v študentskem gibanju 1967/1968, glej
http://de.wikipedia.org/wiki/Linksfaschismus in http://de.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas#Professor_f.C3.BCr_Philosophie_und_Soziologie , B.M.)

Elita je izgubljena, ljudje gredo naprej. D. F. Lu, Nedeljski, 6.2.2013
Skupina Kričač je med najbolj dejavnimi v pripravi vseslovenskih vstaj. Pred tretjo, 8.2. njen član
Peter Petrovčič govori o delovanju, zahtevah in dosežkih protestnikov. Kričač www.facebook.com/kricac »izhaja iz vrst civilne družbe in se počasi formira v smeri boja proti politični samovolji /…/ oblastnikom na državni in lokalni ravni«. Uporablja »vsa legitimna pravna in demokratična sredstva za dosego ciljev.« V prvi izjavi 7.12. in manifestu so zahtevali odstop politične elite, s čim manj škode za stabilnost Slovenije (odstop in prehodna vlada, predčasne volitve).
Nimajo namena postati »politična opcija« (t.j. stranka, B.M.). »Se pa bodo zelo verjetno iz protestne organizacije vseslovenske ljudske vstaje /…/ oblikovala politična gibanja, morda celo stranke ali celo koalicija strank. /…/ morda celo nova zmagovita politična sila«.
»Slovenija vre od novih idej. To je dobro /…/ potrebujemo nove ideje in nove pristope. Stare so se izčrpale. Če pot, po kateri hodimo 20 let, ni bila uspešna« moramo »spremeniti razmišljanje in oditi v drugo smer.« Treba je prenehati z ideološkimi razpravami in umetno delitvijo naroda.«
»Gre za vpeljavo nekaterih elementov prvin neposredne demokracije, kot so ljudska nezaupnica, referendum, ki ni last strank, ampak ljudi, večja vključenost ljudi v sprejemanje zakonskih predlogov, nekateri zahtevajo tudi ekonomsko soupravljanje ipd.« Spoštuje tudi nekatere ideje anarhistov, ki se borijo »proti finančnim in političnim elitam, ki pod krinko demokracije upravljajo svet. /…/ proti tistemu kapitalizmu, ki uničuje skupno dobro.«
(Dogajanje v zakulisju, boj za prevlado, kdo bo glavni v vstaji?)
»Sam ne vidim kakšnega velikega boja za prevlado. Skupine so različne in tudi načini demonstriranja /…/. Agende? Mogoče prihaja zaradi tega do občasnih rahlih nesoglasij predvsem v smeri komunikacije med skupinami, vendar doslej ni prišlo do nikakršnih resnejših trenj. Smo dokaj poenoteni.«
(Je na protestih res premalo ljudi za vseljudsko vstajo?)
Uradne številke policije je treba pomnožiti vsaj dvakrat, pravi P. Petrovčič in navaja svoje ocene. Na 1. vstaji je bilo 12.000 ljudi, na drugi vsaj 15.000. Ogromno, »glede na to, da je Slovenija, če odmislimo sindikalna gibanja, spala.« Od prve do druge vstaje so se »pridružili kulturniki, delno tudi intelektualci«, demonstracije so dobile obliko nenasilnega odpora z »v svetovnem merilu zelo izvirno kulturno noto. Proti politični eliti se mobilizirajo skorajda vse skupine ljudi, od delavcev do intelektualcev in kulturnikov.« Javnomnenjske ankete kažejo, da 80% podpira proteste. »Vsekakor pa se nam ne sme ponavljati scenarij novembrskih izgredov.«
(Kaj se bo zgodilo po 3. vstaji, kaj pričakuje od političnih veljakov?)
»Vseslovenska ljudska vstaja aktivno dela pri še večji mobilizaciji skupin in ljudstva. Naše zahteve postajajo del splošne zavesti. Več kot bo ljudi, manj izgovora bo imela politična elita. Z vsako naslednjo vstajo bo politika postala bolj poslušna do ljudi in če bo prevladala modrost, bo izpolnila ljudske zahteve. /…/ Ljudstvo je tisto, ki jih postavlja, in ljudstvo je tisto, ki jih odstavlja.« (Na fotografiji L. Cjuha: portreti treh (V. Gorenak, B. Pahor, M. Kucler Dolinar) z napisom GOTOV/A in enega policista v specialni opremi pred osvetljenim parlamentom. B.M.)

Ustvarjalnost, ki jo iz ljudi izvablja ulica.
S. Bandur, S. Ivanc, Delo, 11.2.2013
Kako nastajajo gesla, ki jih ljudje nosijo na protestih?
Katera so in kdo ih shranjuje?
Gesli GOTOF JE! In LOPOVI!
ostajata rdeča nit protestov. Po zboru za republiko so aktualni:
SPOR ZA REPUBLIKO; POZOR, FAŠIZEM; DOBER DAN ZA ODSTOP;
NAŠA LAST (na banki); TA PLAKAT NI PONAREJEN.
Protestnik
Janez Turk, upokojenec je 8.2. na trg prišel s svežim transparentom:
ŽIVE NAJ VSI SLOVENCI, KI HREPENE DOČAKAT DAN, DA SKORUMPIRANA ELITA – SPOKA STRAN; na drugem je pisalo
(na prvi) BOLJE BRUSELJSKA TROJKA KOT JANŠA-PAHOR PERESTROJKA;
(in na drugi strani) VEŠ, JANŠA SVOJ DOLG? ODSTOP!
Skupina, v kateri je bila
Brigita Kirn je nosila napis:

KAJ NAM KORISTIJO ZAKONI, ČE NI MORALE?
In NAJ ODSTOPI JANŠA, NAJ ODSTOPI VLADA, ČE SE IMA NAROD RADA.
Vlasta Nikolič je v antikapitalističnem blogu snovala gesla, kot je:
PROTI KOZMETIČNIM SPREMEMBAM, ZA KORENITE DRUŽBENE SPREMEMBE.
(Na fotografiji L. Vidica nekaj protestnikov na Kongresnem trgu (8.2. popoldan):
NIČ NI SVETO, VSE JE BRUTO IN NETO;
S PATRIJAMI BOMO MOGOČNI, Z MASLOM BOMO DEBELI; J'ACCUSE!

Študent sociologije Klemen Polštajner, ki proučuje transparente in je tudi med ustanovitelji spletne strani http://danesjenovdan.si pravi o nastajanju gesel. »Včeraj je nekdo nekaj rekel, danes je že izdelan transparent«. Pomemben je tudi internet, ki ljudi povezuje. Med transparenti je tudi nekaj agresivnih, razumljivih le v določenem kontekstu, tudi humornem. Socialistični in komunistični so v manjšini. Žal so tudi izjeme, kot tisti, ki je politike gnal V HUDO JAMO in oni, ki je govoril, kako s/mo/bo/m/do KLALI KRISTJANE. Demokratična gibanja bi morala te ekscese samoizločevati, tisti, ki poziva k nasilju bi moral biti takoj diskreditiran, pravi Klemen.
Transparenti in drugo gradivo s protestov se zbirajo tudi v NUKu .
Vodja zbirke drobnega tiska in sive literature v NUKu
Veronika Potočnik pravi: »Transparenti in letaki z demonstracij prikazujejo del zgodovine, ki drugače ne bi bil povedan.« Njihova vrednost raste s časovno distanco. V zbirki imajo tudi gradivo iz časa osamosvajanja, npr. letake iz 1988 s pozivi, da JLA izpustitev četverico:
JANEZA JANŠE NE DAMO! Gradivo prinesejo običajni ljudje, nekateri ga pustijo v recepciji. Raje pa sprejemajo e-verzije, ki jih shranijo v bazo podatkov, dostopno na
www.nuk.uni-lj.si/nuk7.asp?id=229648989 .
(Opomba: Transparente zbira tudi Muzej novejše zgodovine
www.muzej-nz.si . Glej tudi fotografije B.M. s stavke javnega sektorja in protestov 8.3.2013 na facebook NSDLU.)

Na dveh bregovih Save. J. Markeš, Delo, 11.2.2013
Od dveh shodov na dan kulturnega praznika 8.2. Janez Markež prvega označuje kot posledico brezpogojne privrženosti vodji, drugega pa izraz nezadovoljstva z oblastjo. »Netenje sovraštva znižuje standarde politične kulture in družbene odnose poenostavlja na primitivne vzorce. Razveseljivo pa je, da se »kljub takšnemu tempiranju vzdušja, in ponovni eskalaciji psihičnega, ni zgodila eskalacija fizičnega nasilja. Novinarje je govornik na Kongresnem trgu označil za grešne kozle, kar si ne bi smeli dovoliti. »Dobra novinarska profesija je namreč najboljša preventiva pred nasiljem poklicnih revolucionarjev, ne glede na to, na katerem bregu Save stojijo njihove politične postojanke.«
Na fotografiji T. Lombarja množica večinoma mladih ljudi na (ljubljanski ulici) s transparenti in napisi:
OBLAST BO NAŠA LAST; VLADA NAJ SLUŽI LJUDEM; OČISTIMO SLOVENIJO; KOMU ZVONI? DOBER GOSPODAR OVCE STRIŽE, NE DAVI; DOL Z VLADO!!! Nočemo plačevati dolgov kapitalsko politične klike!! ZA DRUŽBENE SPREMEMBE!! NO FEAR, NO FUHREE; SEM STRIC IZ OZADJA (s sliko I. Cankarja); OROŽARSKI MEŠETAR SPOKAJ; LE KAKO NAS /…/;/…/ ŠTAJERCI! ; ZA SPODOBNO (Slovenijo?); (maske zombijev); WTF G?

Ali je varčevanje v državni upravi potrebno in mogoče?
M. Rismal, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 9.2.2013
»Ljudje, ki na ulicah demonstrirajo, nimajo političnega spomina, da kriza ni od danes, ampak je posledica 20 letnega vodenja te (ne)srečne države v vseh (ne)odvisnih vejah oblasti /…/ ne nazadnje od »intelektualne družbene elite« s civilno družbo vred«.
Mitja Rismal, r.uni. prof. v p. www.zveza-dgits.si/prof-dr-mitja-rismal-80-letnik piše: »Ne gre le za odgovornost državne uprave in politike ampak tudi stroke.«
Trditev dokazuje s primeri slabega in dragega strokovnega dela na področju gospodarjenja z vodami in s citati drugih profesorjev v prilogi Dela v zadnjih letih.
Kovač, /?/, Delo, 5.12.1998: »Za Slovenijo je veliko večji problem področje državnega proračuna in drugega dela javnih financ, kjer gre za vprašanje prerazdelitve družbenega bogastva. Trendi gredo navzdol in so trenutno prikriti, se pa bodo kazali na vse slabših kazalcih socialne blaginje. /…/ Naša država preprosto ne funkcionira. Nastala zmeda se najbolj odraža v velikih problemih pravosodnega sistema. Gre za element /… / pomemben z vidika stroškov, ki jih imajo davkoplačevalci pri proračunskem financiranju neučinkovite javne uprave.«
(Citirano tudi v:
http://vodnogospodarstvoslovenije.blogspot.com , B.M.)
Franc /
Frane/ Adam, Delo, 24.12.1998: »Zelo malo, skoraj nič ni dialoga, polemike, angažmaja strokovne javnosti, teamskega dela. Akademska kultura je komajda še opazna. /…/ Ni klime duhovne sproščenosti, pač pa imamo opravka z zadrtostjo, zavrtostjo in sprenevedanjem. Vrhunska stroka /…/ parafraziram dr. Sočana, naj najprej pomete pred svojim pragom in opravi inventuro.«
»Na neučinkovitost naše aplikativne znanosti pogosto opozarja v Delu prof.dr.
M.(arko) Kos.« (Glej arhiv Pogledov, B.M.)
V Delu je pod naslovom »Zaprtost univerzitetnih in raziskovalnih institucij« je povedal
Jože Mencinger, bivši rektor UM povedal: «Vedno pa je šlo in še gre za čisto kruhoborstvo, ki z znanostjo ni imelo in tudi zdaj nima veliko opraviti.« (Glej slavnostni rektorski nagovor www.uni-lj.si/novica.aspx?id=5134 , B.M.)
M. Rismal nadaljuje svojo kritiko stroke na podlagi lastnih izkušenj takole:
»Univ. učitelji aplikativnih inženirskih ved, ki so zrasli iz asistentov, brez da bi prej lastno znanje preverili na zahtevnih projektih, pa se« (premagovanju ovir v praksi in strokovni konfrontaciji) »zaradi pomanjkanja izkušenj izogibajo. Ko sem po več kot 20 letih prakse s podiplomskim študijem in doktoratom v tujini postal učitelj FGG, mi je starejši kolega dobronamerno svetoval, če si ne želim polomiti zob, naj opustim reševanje konkretnih problemov.«.
Kritičen je tudi do visokih državnih uradnikov in drugih, ki odločajo, saj »v nobeni urejeni državi /…/ brez potrebnega znanja in referenc, ne morejo odločati o 100 milijonskih investicijah. Univerzitetni profesorji pa morajo, po kodeksu zapriseženih doktorjev znanosti in inženirjev, spoštovati, da odločajo le na področju, ki ga formalno in empirično pokrivajo. V tej državi, pa se to pravilo /…/ že leta ne spoštuje.
Takšne razmere v stroki in znanosti se odražajo tudi v gospodarstvu ter na stopnjo demokratičnosti in politične kulture v državi, za kar nosi tudi znanost in stroka svoj del odgovornosti.«

Slovenska medicina je dobra, a bolniki bodo iskali samo odlične.
M. Zupančič, Sobotna priloga, Delo, 9.2.2013
Kirurg
Zoran Arnež je predstojnik oddelka univerzitetne bolnišnice v Trstu, kamor je odšel leta 2006, potem ko ni bil ponovno izvoljen za strokovnega direktorja UKC Ljubljana. Daljši pogovor tudi o varčevanju, sindikatih, MF UM in akreditaciji.
Pravi, da je v javnem sektorju (zdravstva?) marsikaj narobe. »Tisto bi bilo treba očistiti in javni sistem narediti bolj pregleden ter vzpostaviti učinkovitejši nadzor nad denarjem. Zato nam Evropa priporoča javno-zasebno partnerstvo.« Ne tako, »da bo zasebno parazitiralo na račun javnega, ampak /…/ da zasebnik investira v javno in poskuša imeti pregled nad tem, kako se sredstva porabljajo. Problem je tudi preveliko zaposlovanje in neučinkovito izkoriščanje delovnega časa.«
On ima v Trstu pogodbo z bolnišnico. Ob prihodu se identificira s kartico in se mora izpisati, ko odhaja v zasebno kliniko. Torej ne morem biti na dveh mestih hkrati.«
Slovenija mora »razmišljati, kako bomo prišli v nov razvojni cikel. Meni je jasno, da čim bolj stiskaš, tem slabše. Iz tega ni razvoja. Toda varčevanje je zdaj potrebno, da se spremeni mentaliteta. Zavedati se moramo, v kakšnem položaju smo.
Zelo smo zadovoljni z našimi sindikati, a veste, ti sindikati požrejo strašno veliko našega denarja. /…/ Sindikati nam ne prinesejo nič. Nikogar ne obvarujejo, da ne bi izgubil dela.«
»Bolnišnic ni treba zapirati, a je treba razdeliti delo in jih specializirati. /…/
Treba se je tudi odločiti, ali bomo imeli v Sloveniji en vrh medicine, dva ali tri. Problem je, da smo v Mariboru ustanovili novo fakulteto brez kadra. Takrat smo rekli, da moramo Mariboru nekaj dati, ker je izgubil vso industrijo. Tako ne gre.« Zdaj bi »potrebovali državni izpit na koncu fakultete, da bi lahko primerjali znanje vseh diplomantov. Prej smo imeli eno fakulteto in smo dobro vedeli, kaj prihaja z nje. Zdaj pa ne vemo.«
Ni gojil iluzij, »da se bo UKC zlahka akreditiral. Poznam sistem, tudi v Trstu sem šel dvakrat skozi akreditacijo in vem, kje tičijo problemi.« /…/
»Z akreditacijo imaš črno na belem, kaj je narobe. /…/ Akreditacija ti koristi predvsem za samorefleksijo. Povedo ti (zunanji ocenjevalci, B.M.), kako je v resnici. Ti plačaš zato, da dobiš informacijo o tem, kje nisi dober in kaj moraš spremeniti. In reči, ne, to ni res, saj je vse v redu, to ne gre. Ti si hotel vedeti, kaj ni v redu; zdaj si to dobil in nimaš druge, kot da se spremeniš.« (Govori vodilnim, tistim, ki odločajo, na ravni države, KC in kliniki, tudi MF… B.M.)
»Akreditacije ne moreš jemati z levo roko in ni samoumevna, kot bi izhajalo iz naziva inštitucije. Tu ne govorimo o strokovnem, delu zdravnikov, govorimo o organizaciji dela. Problem UKC je v tem, da je nastajal dolgo vrsto let v /…/ samoupravljanju, kar pomeni, da je vsaka klinika imela relativno samostojnost in se je po svoje organizirala.« Dobre so bile npr. rešitve z informacijskimi sistemi, »ki so zdaj, ko je treba pacientu slediti skozi različne klinike in oddelke iste bolnišnice popolnoma neuporabni. In to je eden ključnih problemov ne samo UKC, ampak celotnega slovenskega zdravstva. (Tudi UL, visokega šolstva? B.M.) Furlanija – Julijska krajina ima en računalniški sistem za celotno regijo.«

Dejstva in resnice o projektnem »delu« na UP ZRS (pa še o čemu).
I.Ž. Žagar, Sobotna priloga, Delo, 9.2.2013
Igor Ž. Žagar, redni prof. (UP) ima o »nenavadnih peripetijah na ZRS (UP)« podobno mnenje kot R. Ivanc (Srečni in po pameti, SP, Delo, 12.1.2013, glej arhiv Pogledov.). I.Ž.Ž. je že 25.6.2012 v SP Dela opozoril na neustrezne kazalce ARRS za ocenjevanje projektov in dodeljevanje denarja za raziskovanje.
Prepričan je, »da dosedanji sistem nadzora kvalitete v slovenski znanstveni sferi ni deloval tako, da bi iz znanosti izločeval vsaj najhujše anomalije.
Kot primer navaja podrobnosti o »aplikativnem raziskovalnem projektu Turistični terminološki slovar, katerega vodja je vila Vesna Mikolič. Trdi, da obljubljenega slovarja, »za katerega je bilo zapravljenih 150.000 evrov /…/ še vedno ni.« Na spletnem portalu Termania
www.termania.net je le »zbir slovarskih (835) gesel«, s kratkimi angleškimi glosami dodanimi slovenskemu geslu, brez obljubljene večjezičnosti. Omenja neujemanje med napovedanimi sodelavci in tistimi, ki so navedeni kot »slovaropisci«. O nedokončanosti projekta piše tudi B. Marsič na portalu www.regional.obala.si .
I.Ž.Ž. pravi, da »v času, ko večina slovenskih znanstvenikov zaradi neprizanesljivih varčevalnih ukrepov /…/ diha na škrge, ARRS pa deli projekte ljudem, ki se odlikujejo kvečjemu z iznajdljivostjo izogibanja delovnim dolžnostim«. Priporoča, da ARRS spremlja rezultate projektov, ne le poročil »na papirju«, da se ne ponovi zgodba z ZRS (UP), kjer je finančna revizija D. Darovcu odkrila nenamensko porabo 591.865 evrov, zaradi česar ga je rektor odpustil iz službe; zdaj bo spet dobil projekt…
(Glej odgovor: Dejstva in resnice o univerzitetni retoriki: V. Mikolič
www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga , 16.2.2013. B.M.)

Odgovor na odgovor. M. Baruca, Objektiv, Dnevnik, 9.2.2013
Odgovorna za odnose z javnostmi UP
Mirella Baruca trdi, da je odvetnik P. Fašun v »Odgovor(u) na članek »Brez vidnih izhodov«, Objektiv, 26.1.2013) »posegel v čast in dobro ime tako UP, kot tudi rektorja«.
Rektor
D. Marušič je pod naslovom »Brez vidnih izhodov« (Objektiv, 29.12.2012) navedel, da pravilnost njegovih odločitev »potrjuje serija sodnih odločb« v zvezi z zaposlenimi na FHŠ in ZRS.
P. Fašun pa trdi, da noben sodni postopek v zvezi z (tudi bivšimi) zaposlenimi na UP FHŠ in ZRC ni bil končan v prih UP.
To ne drži, pravi
M. Baruca in navaja primer, ko je Delovno sodišče v Kopru zavrnilo vrnitev na funkcijo, ki jo je zahtevala bivša dekanja FHŠ UP. Navaja še par primerov, ko je sodišče zavrnilo izdajo začasnih odredb.

Študent naj ne bo!
R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 9.2.2013
Iz uvodnika J.Tuška (FS UL) v reviji Ventil
www.revija-ventil.si je mogoče sklepati, piše komentatorka Ranka Ivelja, da so »rešitve za probleme našega visokega šolstva osupljivo preproste«.
Janez Tušek, povzema R. Ivelja, meni, da so temeljni problemi naslednji: 72% dijakov se po srednji šoli vpiše, nekateri tudi zaradi statusa; nesorazmerno povečan vpis na družbene in pravne fakultete, glede na tehniške; oblastniki ne znajo izračunati, koliko in katere poklicne profile bomo potrebovali.
J.T. predlaga tri stvari: (1) propagiranje študije za usmeritve, za katere so na voljo delovna mesta; (2) tehničnim fakultetam omogočiti večji vpis in boljše pogoje za študij in delo profesorjev; (3) uvesti pouk tehnike v OŠ in sr. Šole.
R. Ivelja navaja tudi (domnevne) napačne predpostavke J.T. za vsako od teh točk ter podatke, ki kažejo, da je ministrstvo skrčilo vpisna mesta tudi na nekatere smeri FF, kjer je malo diplomantov brezposelnih in da je na zavodu januarja prijavljenih »148 inženirjev strojništva, 150 /…/ elektrotehnike in 136 /…/ gradbeništva z univ. diplomo. »Poenostavljene diagnoze družbenih problemov, ki ne upoštevajo razlik med simptomi in vzroki, so pravzaprav kar najbolj nazoren dokaz, kako zelo potrebujemo diplomante humanističnih in družbenih ved..« Težava je v tem, »da družbenoinženirsko popreproščanje, ki spregleduje humus težav, kliče po represiji usmerjenega izobraževanja /…/ kar seveda ne more rešiti nobenega problema. Kaj šele vseh skozi desetletja nakopičenih v visokošolski sferi in zunaj nje .
(
Opomba O pojmu družbeno inženirstvo, t.j. o vsiljenem spreminjanju stališč in vedenja ljudi glej http://en.wikipedia.org/wiki/Social_engineering_(political_science) ; o podobnem pojmu socialni inženiring (v informatiki) pa www.ris.org/db/17/11807/.../
Za pojem »usmerjeno izobraževanje« glej arhiv Pogledov: Vrabci na krožniku in golobi na krožniku, R. Ivelja, Dnevnik, 27.12.2012. B.M. )
Glej
odgovor J. Tuška www.dnevnik.si/objektiv/odprta-stran/student-naj-ne-bo-2 v Objektivu 16.2.2013! B.M.)

Zadnja leta ne opažajo slabše zaposljivosti. T. Malenšek, Dnevnik, 11.2.2013
EF UL ima vsako leto okoli 1400 diplomantov. Vsaki dve leti izvedejo anketo o njihovem zadovoljstvu s študijem in zaposlitvi. Najprej so zajeli diplomante od 1995 do 2004, nato do 2010, lani pa so anketirali tiste iz 2009 in 2010.
Glej
www.ef.uni-lj.si/alumni/spremljanje_diplomantov . B.M.)
Zadnja raziskava je pokazala, da je 65% zadovoljna s študijem in 74% EF priporoča znancem. Zaposlitev v pol leta po diplomi jih je našlo 85%, kar 60% v enem mesecu.
Podatki ZZRS kažejo, da je bilo v letu 2012 za VS ekonomiste 1.221 prostih mest, za univ. dipl. ekonomiste pa 1.398.
www.ess.gov.si/trg_dela/trg_dela_v_stevilkah

Pozabili ste ustanoviti stranko! M. Štefančič, Mladina, 7.2.2013
Zgodovina je jasna, piše publicist
Marcel Štefančič, jr - »kadar protestno gibanje ni ustanovilo stranke, se je ujelo v začarani krog in razvodenelo, zlagoma pa se je začelo tudi vse bolj drobiti.«
Opisuje gibanje v V. Britaniji okrog leta 1958 za jedrsko razorožitev, protestno (mirovno) gibanje v Franciji konec 50' let in sočasno gibanje proti (ponovni) oborožitvi v Nemčiji. Vsa ta gibanja so bila usmerjena tudi protikapitalistično, opozarjala so na neenakost in tudi na zanemarjanje javnega zdravstva in šolstva. Sestavljali so ga aktivni državljani, ki so imeli občutek, da jih v parlamentu nihče ne predstavlja. A niso ustanovila stranke in po njihovi umiritvi se je okrepila avtoritarnost oblasti.
V šestdesetih so se ponovno dvignila (mladinska, študentska) gibanja – sredi '60 v ZDA, okrog 1968 v Franciji, Nemčiji, Italiji, Nizozemski, Jugoslaviji, pa na Japonskem, v Mehiki itd. V Franciji jih je sprožila prepoved obiskov (deklet, fantov) v študentskih naseljih, nato pa so zahtevali »tudi boljše študijske razmere, več demokracije, več politične svobode in več besede pri odločanju, zmanjšanje vpliva administracije, ki je vsiljevala svojo moralo in svoja pravila in ki jih je spreminjala v blago, v poslušne tehnokrate, dokler se ni njihova kritika univerze prelevila v kritiko družbe, /…/ represivne narave zapadnih demokracij, ki je prerasla v leto 1968, izraz nezadovoljstva z obstoječim, največje in najmnožičnejše protestno vrenje v dotedanji zgodovini. /…/ Po Evropi je spet hodila pošast, ki je vzklikala:
status quo ne pride več v poštev. Študentje, ki so jih politične elite – z vsiljevanjem vse težje prebavljive monotonije marljivosti, trošenja in prividov enakopravnosti- depolitizirale, uspavale, omrtvičile, osamile in odtujile kolektivnemu boju za skupno dobro, so se aktivirali. Spet so se čutili živi. Svet brez alternativ je dobil alternativo.
Študentje /…/ (oh in ne le študentje) - so odkrivali moč kolektivne akcije, ustanavljali komune, skvote in akcijske odbore, pisali manifeste, stavkali, agitirali in samoupravljali, prirejali demonstracije, seminarje in predavanja, sprejemali resolucije, kovali bojna gesla, zasedali univerze (da o fakultetah niti ne govorimo, op. B.M.) in tovarne, ustanavljali svobodne univerze in ljudske skupščine /…/ se ponekod /…/ povezali z delavci in sindikati /…/, zahtevali neposredno demokracijo, odstop vlade in odhod političnih elit.« Tudi »tedanje protestno gibanje se je zavedalo, da so reformistične zahteve, recimo /…/ po izboljšanju študijskih in delovnih razmer ali pa po dvigu plač, le slepa ulica in da je treba korenito spremeniti družbeni sistem /…/. Protestno gibanje ni imelo /…/ iluzij: parlament, shajališče političnih elit, ki so izgubile vso verodostojnost, ne more biti več središče političnega odločanja«, sploh pa odloča kapital. Ta, oz. oblast se je zbala za oblast, z izrednimi ukrepi so zavarovali interese vladajočih elit, protestna zunajparlamentarna gibanja pa označili za nasilje.
Gibanje ki »ni hotelo biti le gojišče novih, perspektivnih kadrov« ni ustanovilo politične stranke, ki bi izkoristila svoj silovit potencial in se borilo (v parlamentu) za spremembe ekonomskega in političnega življenja. Nastale pa so leninistično-marksistične, trockistične, maoistične, anarhistične »grupice«, sektaške, polne fraz, ki niso pritegnile ljudi. Gibanje se je drobilo, nekatere skupine so šle v ilegalo (Rdeče brigade v Italiji, Baader-Meinhof v Nemčiji).
M. Štefančič se vprašuje, če niso takratna gibanja ustanovitev politične stranke odložile v prihodnost: »Kaj če smo mi, ti in zdaj, tisti, od katerih so pretekla protestna gibanja pričakovala, da si bomo upali zmagati?«
(
Opomba: Oznaka pomena leta 1968 »v dotedanji zgodovini« je nekoliko pretirana. Gre za proteste močne študirajoče povojne generacije v času blokovsko razdeljenega sveta, ki so postali bolj znani kot tista v drugih obdobjih preko medijev, tudi TV, kasneje pa tudi preko »promocije« pripadnikov teh gibanj. Za Ljubljano glej zbornik dokumentov:»Študentsko gibanje 1968-1972, Krt, ZSMS, LJ. 1985: za Jugoslavijo: Jun-lipanj 1968. Dokumenti. Praxis (natis verjetno 1970). Zanesljivi opisi dogajanj so v Čelik, P. Policija, demonstracije, oblast, Lj. 1994. Nekoliko novejši prikaz obdobja 68-72 je v http://sistory.si/SISTORY:ID:9594 , v reviji Zgodovina v šoli, 2008, št. 3-4. Priporočam tudi (mojo) predstavitev prizadevanj študentov za (boljše univerze, zlasti UL), v B.M. Ključ je v naših rokah. UL, Lj., 2008 (skrajšano poglavje je v prilogi arhiva rubrike Pogledov. In seveda http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovensko_%C5%A1tudentsko_gibanje_(1968_-_1972) ter http://en.wikipedia.org/wiki/Student_activism .
O »zelenih«, eni od uspešnejših strank, ki so nastale po gibanjih okrog '68 npr. v Nemčiji in jih avtor ne omenja, glej:
http://en.wikipedia.org/wiki/Green_party B.M.)

Film, neposredna demokracija in Marx. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 9.2.2013
Filozof, sociolog in filmski režiser Igor Brezinović je spomladi 2009 dokumentiral zasedbo zagrebške FF in film Blokada
www.youtube.com/watch?v=2VT_LUmieLM predstavil nedavno v Kinodvoru.
V daljšem pogovoru www.dnevnik.si/.../film-neposredna-demokracija-in-marx je dejal, da še vedno deluje skupščina FF, ki odloča po načelu neposredne demokracije, prav tako www.slobodnifilozofski.com ; od 2009 se šolnine se ne zvišujejo več. Nastalo je več študentskih združenj, ki nadaljujejo borbo za brezplačni študij. »Najmočnejša skupina, ki je nastala kot posledica blokade, je Akademska solidarnost, novi sindikat zaposlenih v visokem šolstvu.« www.acasolid.com
Na vprašanje o sodelovanju s sindikati pravi: »Med študenti in delavskimi sindikati obstaja veliko povezav in znanstev. A glavni visokošolski sindikat, ki nastopi tudi v filmu in mu še danes predseduje Vilim Ribić, se je izkazal za popolnoma nedoraslega partnerja. Tega /…/ študentje še dolgo ne bodo pozabili in sindikalistom zlepa ne bodo zaupali. Kajti spomladi 2009 so se počutili preprosto izdane.« Napoveduje, da bo prišlo do sodelovanja z delavci, podobno kot leta 1968 v Franciji.
(Glej »priročnik« o blokadi www.anarhizam.hr/downloads/blokadna%20kuharica.pdf in več prispevkov v arhivu. B.M.)

Asja Hrvatin, aktivistka in mladinska pisateljica. K. Božič, Dnevnik, 11.2.2013
Študentka 3. letnika FSD
Asja Hrvatin (22) je bila konec 2011 in v začetku 2012 pred (ljubljansko borzo (BOJZA, je nad vhodom v pisalo takrat. B.M.). Danes snuje sporočila za vstaje po slovenskih mestih. (Plakate? B.M.) Nima Facebooka. Njen drugi roman: Lepe punce lepo bruhajo. www.bukla.si/?action=books&book_id=15261
Izkušnje jo prepričujejo, da je pravičnejša in bolj demokratična ureditev ne le mogoča, ampak nujna. Opisuje izkušnje z ljudmi, ki so sodelovali in se tudi razhajali, v gibanju 150. Zdaj je angažiranih več ljudi, ki so del večje zgodbe.
»Ljudje vedo in znajo reči, česa nočejo. Ne bomo varčevali. Zakaj? Ker varčevanje ni rešitev, ampak politični in ekonomski samomor. Spuščamo se po spirali, ki le pada in pada in s sabo prinaša represijo, fašizem. Pripelje do točke, ko se pojavi fašistična zora /…/ v Grčiji in tudi drugod v Evropi.«
Enako pomembno se je boriti proti deložaciji, spremembam v socialnem varstvu, za prekerne in nevidne, migrantske delavce. Zdaj prevladuje slogan GOTOV SI!. »Naj gredo vsi stran! A za trenutek, ko bodo prisiljeni iti, potrebujemo alternativo, ki jo moramo graditi že zdaj. Alternativa ni boljši menedžer, ampak delavci, ki sami upravljajo tovarno. Da začnemo študenti skupaj v sodelovanju s profesorji oblikovati učni proces. Brez tega ne bo šlo.«
»Nujno je, da začnemo misliti o afirmativnih dejanjih, kako se bomo politično organizirali. Ustvariti moramo trdno mrežo, na katero lahko pademo, tudi večkrat, skozi proces ustvarjanja novega sistema. Proces bo dolg.«
(Sindikati?) »Ne vem, če lahko delujemo skupaj s sindikati. Trenutno niso zmožni artikulirati, kar ljudje čutijo. Če bi bili, novembra ne bi imeli statične množice ljudi, ki jim govorijo govorci. (Glej fotoreportažo B.M. z sindikalnih demonstracij 17.11.2012
www.facebook.com/pages/Nsdlu/113240498764910#!/media/set/?set=a.377139319041692.91103.113240498764910&type=3 .) »To ni bazični sindikat, ki združuje delavce. Protest ni več odgovor. Niti enodnevna stavka. Potrebujemo generalno stavko, ki bo zamajala vlado. Nujno je, da se delavcem ne govori več, kaj morajo početi, ampak se jih samoorganizira, da bodo naredili, kar vidijo, da je treba. Ljudi je treba organizirati na delovnih mestih, da ustavijo pretok kapitala. To je bazični sindikalizem. /…/
Sindikati so premalo nepopustljivi, premalo predrzni v pogajanju. Nikjer ni slišati absolutnega zavračanja varčevanja, nikjer ne slišimo nič o nezastopanih oblikah dela (prekerno delo, študentsko itn.). Mladi si ne želimo biti prestrašeni, kaj bomo, ko končamo fakulteto. Možnosti in izbire, ki jih imamo, niso prave. Sindikati bodo lahko ponudili resnično opcijo, ko se bodo zradikalizirali in začeli delovati od spodaj navzgor. (Mar se to ne dogaja?) Če do radikalizacije ne bo prišlo, bodo sindikati izgubili vso podporo in legitimnost. Trenutno se bojim, da ima GOTOF JE! Več podpore kot sindikati. 15o
www.15o.si je imel večjo podporo javnega mnenja kot katera koli politična stranka. Maja 2012, ko so se sprejemali varčevalni ukrepi, sindikatov pred parlamentom ni bilo. Bili so aktivisti 15o in skupina z AGRFT, ki se je kreativno angažirala in brala Hlapce. Če ne bodo sindikati zaostrili svojih stališč, to ne bo imelo konkretnih posledic le v propadanju javnih institucij ene za drugo. Ljudje bodo pobesneli – kar pa ni nujno slabo.«
(Na fotografiji T. Zajelšnika je A. Hrvatin ob dveh grafitih: MILO ČEDO (v cirilici); DOBRA ELITA JE PEČENA ELITA .)

Po evforiji. A. Čar, Dnevnik, 11.2.2013
Po političnem samomoru J. Janše na Zboru za republiko in njegovem (nujnem) odstopu, piše pisatelj
Aleš Čar odpiramo »težje, bolj kompleksno in dolgotrajno delo na lastni nezrelosti« na ozaveščanju »nenačelnosti, ignorance, sprijaznjenosti, pragmatične računice, dvojnih meril, (ne)komunikacije /…/ (ne)dialoškosti. /…/, da smo dopuščali /…/ spregledovali /…/ pasivno ali aktivno soustvarjali odsotnost vseh pravnih in kulturnih norm.«
Borut Ošlaj (filozof, FF UL), je na TVS, Pogledi Slovenije dejal:
»Groteskni ples ne plešejo samo gospodarske in politične elite, ampak tudi intelektualne elite in vsi ostali zraven. Problem tega plesa je, da nihče znotraj tega plesa ne vidi plesati samega sebe, temveč vidi plesati samo druge. I dokler ne bomo videli /…/ sami sebe kot del tega grotesknega plesa, naše lastne ideološke, svetovnonazorske prtljage, ki bistveno soustvarja ritem, melodijo in takt tega plesa, tako dolgo govoriti o premiku, kaj šele razvija družbo.«
A. Čar pravi, da je to »edina pot, ki lahko prepriča kredibilne osebe, ki uživajo naše spoštovanje in zaupanje, da bodo tvegale vstop v javni prostor.« Ni prepričan, da je smiselno iskanje nove stranke, »ki bo prej ali slej prišla. Je pa nujno treba začeti z /…/ vzpostavljanjem osnovnih pravnih in kulturnih norm, treba se je začeti pogovarjati, torej ne samo govoriti ampak tudi poslušati /…/ predvsem pa se moramo premakniti z mrtve točke.« To pomeni, ne gledati k sosedu, »kjer smo do zdaj vedno srečevali probleme, razlage in izgovore. /…/ zaobjetje sebe in svojega mesta v širšem kontekstu, je /edino pravo odprtje novega poglavja.«

Levi in desni intelektualci. G. Podjed, Pisma, Dnevnik, 11.2.2013
/…/ »Janševi in Jankovičevi intelektualci! Ali res verjamete, da sta nasrkala dva najbolj poštena? /…/ Po vašem gre za uboga predsednika strank ter zlobnega Gorana. (Klemenčiča
www.KPK-rs.si , B.M.) /…/ Gre za »Kekca in Rožleta ter hribovca Bedanca? /…/ Bravo, levi in desni intelektualci. Postali ste pravi verniki.«
Tako piše bralec
Gašper Podjed. Pravi, da slovar SSKJ http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html slabo, definira intelektualca: »To je oseba, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo. Je umski delavec in razumnik.« Dopolni jo:
»Intelektualec je znanstvenik in je filozof. Je vitez. Je ljubitelj resnice. Ona je njegova žena, ljubica in muza hkrati. Je edina prijateljica in on je njen večni sluga. Resnica je zanj največji zakon. Je temelj njegovega obstoja in razlog za njegovo identiteto. Intelektualec ne sme nikdar postati eden njihovih ali eden naših. Ne sme imeti razloga za to. Biti mora samo njen in želeti si mora samo njo. /…/ Kljub temu, da je prava muka biti večni sodnik na finalnih turnirjih, intelektualec ne sme nikoli tuliti s skupino pijanih navijačev.« /…/
»Ljudje privoščimo zmago šibkejšemu, iskrenejšemu, bolj poštenemu.« Navijamo za grdega račka, ki želi postati labod. »Ko pa ljudstvo v grdem račku zazna našopirjenega pava, je z njim povsod po deželici konec. Je gotof in fertik.«

Nepreslišano. Boris Pleskovič, ekonomist
. (www.rtvslo.si ), Dnevnik, 11.2.2013
»Vodenje tehnične vlade v sedanji politični situaciji, ko se ne spoštujejo vrednote, kot so poštenost, etika, trdo delo in strokovnost, bi bil nehvaležen posel za kogar koli. /…/ Verjetno /…/ bi bilo precej težko najti več kot 10 ministrov, ki bi bili hkrati pošteni, dobri strokovnjaki na svojem področju in zaupanja vredni. /…/ Moje delovne in druge izkušnje kažejo, da če je nekdo na vrhu sistema, to je na odgovornih funkcijah, pošten, potem se drugi prilagodijo v dobrem smislu in obratno.«
(Glej:
www.slokongres.com in www.katoliski-institut.si/sl/dogodki/179-krozek-fpv-boris-pleskovic .

Duhovna skromnost vizije. I. Svetina, Delo, 12.2.2013
Pesnik in dramatik
Ivo Svetina piše, da je osnutek Nacionalnega programa za kulturo (glej: www.mizks.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/predlogi_predpisov) produkt duhovnega neoliberalizma. Nastal je v »ozračju samozadovoljstva in samozaverovanosti pripravljavcev« Kot temeljna listina slovenske kulture bi moral biti prežet z vizionarstvom in tudi utopizmom. Pomanjkanje vizije »skriva za t.i. gospodarsko in finančno krizo in ga bo DZ sprejel brez vsakršne razprave, saj kako pa bi poslanci, ki so neuspešno ponarejali spričevala o svoji izobrazbi lahko sodili o NPK.« Ker v osnutku »ni niti omenjena gradnja NUKa II, ker se ne ve, kdaj bomo imeli dovolj sredstev (in po tej logiki jih nikdar ne bomo imeli!) si pripravljavci osnutka, kot tudi minister Ž. Turk in njegov državni sekretar, zadolžen za kulturo, že samo zato zaslužijo nezadostno oceno.«

O družbeni odgovornosti. M. Mulej, Dnevnik, 11.2.2013
Zaslužni profesor UM EPF Matjaž Mulej (*1941)
www.epfip.uni-mb.si/o-institutu/tim/matjaz-mulej piše o podjetništvu.
(4. februar) »Izkušnje kažejo, da /…/ gre za sposobnost in voljo tvegati ter poskušati brez zaletavosti na eni in plašnost na drugi strani, ampak presojati in uravnovesiti jih.« Pomembno je sodelovanje. »Zlasti sposobnost in volja poslušati in v celoto povezovati, kar slišiš kot sodelavec ali vodja, sta bistveni, ne ukazovanje brez poslušanja in slišanja, sprejemanja, dojemanja in upoštevanja drugih. Kdor se ne strinja, tvoje ocene dopolnjuje: razmišljata z raznih vidikov, izpostavljata različne dele lastnosti iste obravnavane teme, dogajanja, dogodka, zato drug drugemu koristita, ne škodita. Tako spada med pogoje podjetnosti volja in sposobnost sinteze in bližanja k celovitosti, ne vsiljive enostranskosti.« Uspešni podjetniki so timski, ne individualisti, pravi M. Rebernik
www.epfip.uni-mb.si/o-institutu/tim/miroslav-rebernik . Svež slovenski zgled je tim Tine Mazej, svetovni zgledi so v knjigi Collinsa in Porrasa .
(7. februar) Pripravlja nagovor za razstavo budističnih relikvij v Mariboru. Povezal bo etiko budizma in načela družbene odgovornosti. »Muči me, da so tisočletja v vseh religijah, o katerih sem bral, pa tudi v pravi etiki, a s premalo vpliva na prakso.«
(8. februar). Pripravlja mednarodno konferenco o družbeni odgovornosti, v Mariboru 7.-9.3.2013
www.irdo.si
(9. februar) »Zaplet z inoviranjem kot bistvom podjetnosti je v kombinaciji pojmov:
Inoviranje
in oviranje
inoviranja
in oviranja
.
Podjetni naj se sami trudijo, pravi ironično. Vsaj v Sloveniji.
(10. februar) »Svetovni politični vrh in lokalne skupnosti vedno bolj razumejo, da so v svetu vidne težave v zvezi z naravo in ljudmi i z njimi povezane družbene odgovornosti ne težave narave same; so posledice premajhne družbene odgovornosti.«

Dalajlamova etika sočutja za ves planet. M. Pavliha, Delo, 12.2.2013
Duhovni in do pred kratkim tudi posvetni voditelj Tibetancev
Tenzin Gyatso, XIV. dalajlama, Nobelovec za mir, je izdal več knjig, med drugim: Etika za novo tisočletje (prev. Učila, 2000) in nedavno: Beyond religion: etics for a whole world (Mariner, 2012). Pravi, da sveta ne bomo spremenili čez noč, temveč z naraščajočo zavestjo, ki jo bomo dosegli z vzgojo srca in izobraževanjem uma. Etike in notranjih vrednot, ki odsevajo sočutje, željo do prenehanju trpljenja vseh ljudi in ustvarjanju njihove blaginje, ne moremo doseči zgolj z vero in verskimi skupnostmi, ker so nekatere zagrešile preveč zla v imenu svojega boga. Priporoča za tri načine etičnega obnašanja: obzirno, neškodljivo ravnanje z okolico, gojenje vrlin in altruizem.
(Glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Tenzin_Gyatso ; kot častni senator UL je imel T. Gyatso leta 2002 predavanje na PF UL, glej www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/26726 . Na povabilo rektorja UM in župana je lani obiskal tudi Maribor, glej: www.delo.si/novice/slovenija/tako-je-govoril-dalajlama.html B.M.)
Marko Pavliha v daljšem članku o budizmu www.m.delo.si/...listi/dalajlamova-etika-sočutja-za-ves-planet.html kritično omeni sodobno izobraževanje, ki je usmerjeno k »treniranju klasične linearne inteligence in kopičenju podatkov namesto k oblikovanju osebnosti, tudi študentov, kako naj postanejo boljši ljudje. V tibetanski tradiciji odlikujejo velikega učitelja tri lastnosti: akademska izvrstnost, moralna integriteta in prijaznost. Sprašuje se: »Kaj pa pri nas? Kitajski pregovor pravi, da kjer ni poštenosti, in kamor pogled drugih ne seže, tam je vse mogoče.«

Razum in vera. Tomaž Akvinski. M.Z., Delo, 12.2.2012
Pri celjski Mohorjevi so (v latinščini in slovenščini) izšli teksti znamenitega teologa o temeljnih vprašanjih »sveta, kozmosa, materije, spoja duše in telesa, razlike med ustrojem človeka in živali ali narave nasploh«. Tomaž Akvinski je dobil leta 1256 dovoljenje za samostojno učiteljski delovanje v Parizu in tako so nastale njegove prve razprave.
(Opomba: Sv. Tomaž je tudi zavetnik knjigarnarjev, katoliških visokih šol oz. univerz in študentov; zato vsako leto TeoF UL priredi Tomaževo proslavo, na kateri podeli diplome in nagrade. Glej
http://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Toma%C5%BE_Akvinski in http://svetniki.org/sveti-tomaz-akvinski-duhovnik-in-cerkveni-ucitelj . B.M.)

Pavza. Čas. G. Kocijančič, Delo, 12. 2. 2013

In čas mi ni uganka.
Prebral sem knjigo o ustroju zvezd.
Naturalis philosophia temu pravijo učeni.
Recimo, koliko ur je staro sonce,
če bi ves čas spočel ob dnevni zori & podobno.
Prav, da pišejo.
Take primerjave so nadvse koristne.
A sam postajam že senilen.
Vse pogosteje pozabljam navedke Pisma & imena.
Še primerjave mi niso v pomoč.
In kar se tiče…
Več ne vem, kaj sem hotel reči.
Glede sonca pa,
nekoč so svetnika vprašali, kako se je rodilo.
In je odvrnil:
»Če res želiš izvedeti, vprašaj tistega, ki ga je ustvaril.«
To je vsa znanost.
Je pa težka.
Ko sem poskusil
sem pozabil odgovor.


Iz zbirke
Primož Trubar zapušča Ljubljano , za katero je Gorazd Kocijančič dobil nagrado Prešernovega sklada.

Civilna družba v Cankarjevem domu. »V nenormalnih razmerah se normalno obnašanje ne obnese.« E. Hladnik Milharšič, Dnevnik, 1.2.2013
V ljubljanskem CD je bila 31.1. javna tribuna. Mitja Rotovnik je na vratih pozdravljal mnoge, ki so (tu) delali slovensko državo. »Slovenska demokracija se je začela tukaj«, je dejal in dodal, kot je zapisal publicist
Ervin Hladnik Milharšič da je CD kraj, čez katerega je šlo več, kot se ljudje spomnijo. Spomnil se je delavcev Litostroja, ki so »okoli leta 1990« (9.12.1987, glej B.M.) v prišli v delovnih halah in Simfonični orkester jim je prepustil prostor v Gallusovi, zborovanja solidarnosti z rudarji v Trepči na Kosovu, proslave vstopa v EU in ko smo dobili evro ter nedavne državne proslave, ko so dom vklenili jekleni ptiči (in se mu je zlomilo srce), v dvorani pa so slavili tisti, ki so jim oni za ograjo kričali, da so lopovi. Danes so bili v dvorani oni (»sive moške glave«, zapiše E.H.M.) tudi ustanovitelji Nove revije (*1980, B.M.) in še drugi protestniki, veterani osamosvojitvene vojne in političnih strank ter mladi, ki niso bili zadržani do komunizma, saj so »od kapitalizma doživeli predvsem izkoriščanje, socialne razlike in obljubo, da bodo po diplomi ostali brez dela.«
Povabil jih je predsednik Društva slovenskih pisateljev
Veno Taufer: »Mislili smo, da je civilna družba postavila stranke, zakone in državo ter da bo krasno delovalo«, čez kar nekaj časa pa so opazili, »kako je ta oblast skorumpirana«, vzvišena, arogantna do človekovih pravic, npr. skoraj 30.000 izbrisanih, še enkrat več kot so jih pobili po osvoboditvi. »Drugo je bilo mešetarjenje z orožjem.« Demonstracije so vedre, kulturne. »Namesto pretepov se pojejo pesmi.
Tudi v CD so z leve pele Kombinatke in s
Pesmijo upora prekinile monotone politične nastope, kasneje še Grad gori, grof beži… in Internacionalo.
Govorniki so ponavljali, kako je državi spodrsnilo pri oblikovanju demokracije, pozvali so k spremembi kulture obnašanja in k vzpostavitvi drugačnega državnega zbora.
France Bučar (90), prvi predsednik DZ RS in pisec ustave, je na odru ob ugotovitvi, da so v parlamentu tudi normalni ljudje dejal, kot je zapisano v naslovu. Udrihal je čez oblast, »od prve vlade naprej« je prevzela metodologijo vladanja komunistov v 50 letih vladavine: »Do zdaj ste vladali vi, zdaj bomo pa mi. To načelo velja še danes. Neizbežno je, da bomo s tako opredelitvijo zašli v totalitarizem.«
Matjaž Hanžek (TRS) je ob zadovoljnih obrazih dejal: »Angažiranost povzroči veselje in prinese srečo.« V primerjalni raziskavi je ugotovil, da so ljudje bolj srečni v državah, kjer imajo ljudje angažiran odnos do socialnega okolja. Že komunikacija povzroči zadovoljstvo. »V trenutku, ko lahko storiš korak skupaj z drugimi /…/ se že bolje počutiš. In zdaj to delamo. Delamo korak nekam drugam«.
Lana Zdravković (Mirovni inštitut) je imela zadržke do srečanja: »Eno najpomembnejših gesel demonstracij je: nihče nas ne predstavlja. To ne pomeni, da ljudje nočejo politike. Hočejo novo politiko, novo razumevanje politične participacije. Ta forum se mi zdi kot obujanje spomina. Gremo še enkrat v CD, tam se srečamo kot civilna družba in potem bo vse v redu. In tam se bomo dobro počutili. Kot da se ni vmes nič zgodilo.«
Elena Pečarič: »Potrebujemo nov politični subjekt, s katerim bomo popolnoma spremenili našo državo. Pika.«
E.H.M. končuje takole: »Ko so sive moške glave v štirih urah povedale svoje, se je v dvorani začel pogovor. Tega veselja še dolgo ne bo konec.

Slovencev se je treba lotiti nežno in z ljubeznijo. S. Bandur, Delo, 7.2.2013
Kanadski stand-up komik
Daniel-R. Spaudling o depresivnem, zategnjenem narodu:
»Pravzaprav se mi Slovenci ne zdite zategnjeni, morda malo zadržani, predvsem pa politično korektni. /…/ ste izvrstna publika, /…/ vem, kako vas osvojiti. Najbolj učinkovito je nežno zafrkavanje. Recimo, Slovenci imate zelo radi svojo državo, ampak tega nikakor ne priznate. Pogosto me kdo vpraša: »Kaj mislite o Sloveniji Vam je všeč?« Ko odgovorim: »Da, mislim, da je čudovita«, ponavadi doda: »Da, ampak je tako majhna…«. Kakor bi hoteli biti zelo skromni, a niste. Če bi rekel: »Ne, ni mi všeč«, bi takoj udarili z roko po mizi in vzkliknili: »Ne, Slovenija je zelo lepa dežela!« Slovencem se je treba približati nežno, z veliko ljubezni.«
(Kako bi definirali stand-up?)
»Kot deljenje perspektive na svet in ljudi,kot spoznavanje, da imamo vsi strahovi in dvome, da smo včasih ekscentrični … To je smeh, ki povezuje ljudi.«

V kropu protestnih zahtev. U- Lubej, Delo, 6.2.2013
Pobudnik ljudske nezaupnice in protestov Uroš Lubej
http://cuvar.si/author/uros-lubej pravi, da bi (na predčasnih volitvah) zunajparlamentarnega gibanja morala imeti možnost za uvrstitev v parlament. »Ljudje nočejo novih mask na prevarantskih obrazih politične oligarhije, ampak pravično in socialno Slovenijo.«
Pred volitvami bi morali spremeniti volilno in medijsko zakonodajo, ki bi izenačila parlamentarne stranke in zunajparlamentarna gibanja. Prehodna vlada bi morala dati strankam čas, da se spopadejo s korupcijo znotraj svojih vrst. Protestne skupine nimajo svojega kandidata za premierja.
»Če bodo razumno napovedane predčasne volitve, potem bodo /…/ začele nastajati sile, ki bodo nastopile na volitvah in poskušale premagati sedanje politične stranke.« Očitno je, »da je prostor v Sloveniji odprt in bi imelo alternativno politično gibanje velike možnosti za uspeh na volitvah.«

»Ljubljani vodje« doživeli nezaupnico kulture. M. Belovič, Delo, 1.2.2013
Izjave treh udeležencev javne tribune 31.1. v CD, ki so zaposleni na UL:
Vlado Miheljak, FDV UL:«Ro je repasaž civilnodružbenega, političnega boja. /…/ Po političnem procesu iz '80 let se vračamo na izhodiščno točko. Upam, da bomo drugič startali bolje. /…/ Parlament je in bo ostal središče političnega odločanja, če tega nisi osvojil, nisi osvojil nič.«
Božo Repe, zgodovinar, FF UL: »Po 20 letih se je spet nabrala energija, ki se še ni povsem izoblikovala. Glavna usmeritev je jasna, so pa razlike, kako doseči cilj in narediti boljši program za Slovenijo. Politika kot celota je popolnoma odpovedala /…/ najbolj /…/ vladajoča oblast, koalicija in stranka. V krizi je tudi opozicija /…/ Alternative se sploh ne sliši, pričakujem, da bo iz tega izšla vsaj ena stranka ali lista ljudi, ki bo šla na volitve.«
Ksenija Vidmar Horvat, sociologinja, FF UL: »Mi si želimo odprte in pluralne družbe s številnimi akterji in idejami, kako snovati boljšo prihodnost za nas. Druži nas samo en cilj: prihodnost skupnega dobrega, ne pa grabežljivost zakotnih domačih elit in pohlepa.«

Točka konflikta je nasilje države nad ljudmi. U. Škerl K., Dnevnik, 6.2.2013
Ob napovedi shoda Zbora za republiko 8.2. dopoldan na ljubljanskem Kongresnem trgu je
Lovro Šturm novinarjem povedal, da vabijo vse ljudi, ki »v srcu dobro mislijo«. Čakanje na predčasne volitve ni dobro, nujni so načrtovani vladni ukrepi: konsolidacija javnih financ, likvidnost proračuna, ustavna sprememba glede referendumov in fiskalnega pravila in reforme trga dela.
O zboru za republiko in o protestih je časnik vprašal nekaj aktivistov oz. protestnikov.
Vlasta Nikolič z Metelkove opozarja, da so protesti nastali »od spodaj«. »Predstavljajo pluralnost, udeležujejo se jih tisti, ki doslej niso bili nikoli na ulicah, pa tudi tisti, ki protestirajo že 10 let.« Shod Zbora za republiko ni nastal »od spodaj«, je izraz oblastniške politike.« Priznava, da je aktiviste napoved shoda na isti dan (8.2.) sprva presenetila, nastalo je »malo panike«. Zdaj aktiviste »bolj zanima, kaj bomo mi počeli om kaj hočemo sami sporočati. Naša točka konflikta je nasilje države nad ljudmi in zato smo na ulicah.«
Borut Osankar
iz Maribora sprašuje čemu so namenjene prorežimska »spontana« zborovanja. Bodo govorili o svežih načinih upravljanja, o socialni in pravi državi, o pravicah prikrajšanih, o ekonomskih in ekoloških alternativah, o moralni prenovi politike in Cerkve?
Andrej Pavlišič iz antikapitalističnega bloka meni, da je bolj pomembna za isti dan popoldan napovedana »tretja vseslovenska vstaja« na Kongresnem trgu in Trgu republike. »Vstaje so odprle politični prostor za nove diskurze, poglede in ideje« Ljudje so začutili, da želijo sodelovati v skupnih zadevah. »To je že od vsega začetka socialna vstaja in tudi t.i. nasilje je avtentičen izraz občutkov ljudi v pogojih totalno napredujoče krize. Kasneje pa so se začeli prvi poskusi, da se prostor spet nazaj zapre.« »Levičarski« in »desničarski« intelektualci se mu zdijo podobni. »Zborovanje v CD 31.1. in zborovanje Zbora za republiko imata podobna izhodišča, ki proizvajajo podoben oblastni govor. Spontana ocena mnogih ljudi, ki so bili v CD, je, da je bil tudi to poskus zapiranja prostora, da bi rekonfigurirali iste »leve« sile, od katerih si ni moč obetati nič, razen nadaljevanja obstoječega«.
Za udeležence shoda Zbora je pomembno, da se preštejejo in ocenijo svojo družbeno moč, pravi A. Pavlišič. Njihov shod je odraz šibkosti trenutne oblasti in stranke SDS. Represivna akcija policije v Mariboru 4.2. je podobno kot novembra potrdila, »da je oblastnike strah, saj vedo, da imajo vstajniki prav, in ker dvomijo, da bodo lahko še dolgo zdržali te pritiske.«

Slovenskim protestnikom manjka enotnosti. A. Hreščak, Dnevnik, 7.2.2013
Srđa Popović je bil eden ključnih aktivistov Otpora http://sl.wikipedia.org/wiki/Otpor! To nenasilno (študentsko) gibanje je pred desetletjem v Srbiji zrušilo Miloševiča. http://sl.wikipedia.org/wiki/Slobodan_Milo%C5%A1evi%C4%87
»Slovenskim protestom manjka enotnosti, pa tudi koordinacije in strategije, še vedno je problem apatija, toda to je značilno za vse demokratične republike«, je dejal ob nedavnem obisku. Podobnosti med njegovim in našim gibanjem je geslo »Gotov je/ Gotof je« in kontramitingi, ki jih prirejajo oblasti, da pokažejo svojo moč. »Ljudstvo zmaga le tako, da se od tega tem bolj distancira. Tako miselno kot fizično«, pravi.
Novi mediji, facebook, ne sprožajo revolucije so zgolj sredstvo – »potrebuješ načrt, strategijo, vizijo in ljudi na ulici. Morda marsikdo gre mirno spat, ko stisne »like« na facebooku, a to je kliktivizem«, pravi.
Pravi, da so ključni temelji nenasilne revolucije enotnost, načrtovanje in seveda nenasilje. »Če se proti režimu borite s silo /…/ ne morete zmagati.« Bolje se je boriti z entuziazmom in humorjem… Študije kažejo, da je 46% možnost, da bo sprememba sistema obstala, če se zgodi skozi nenasilno borbo. Po nasilni le 4%. Razlog je, da v nenasilni revoluciji sodeluje veliko več ljudi. Tako razlaga izkušeni aktivist, ki je kasneje svetoval protestnikom v V. Evropi in v arabskih deželah.
Glej:
http://sh.wikipedia.org/wiki/Sr%C4%91a_M._Popovi%C4%87

Profesor France Bučar, starosta slovenske politike.
J. Poglajen, Dnevnik, 2.2.2013
Leta 1990 je ob konstituiranju skupščine RS
France Bučar oznanil, da se je s tem »končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila pol stoletja«. Sodeč po njegovih zadnjih izjavah, piše Jože Poglajen, se je takrat zmotil. »Še več, današnje razmere ga spominjajo na tiste pred 71 leti. Tudi leta 1941 je bil narod podobno razdeljen, kot je danes. Ljudje so bili tedaj v veliki večini razpoloženi proti okupatorju, bili so enotni v odporu. A se je kmalu začela diferenciacija. Eni so si svojo moralno oporo skušali najti v trditvah, da so na drugi strani sami komunisti in barabe, s katerimi ne bodo sodelovali, pravi Bučar v januarja objavljenem intervjuju.«
http://www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/bucar-parlament-je-neke-vrste-uradniska-institucija-v-kateri-delujejo-birokrati-odvisni-od-svojih-strankarskih-sefov
Vzgojen je bil v krščanskem duhu, ves čas je ostal nekakšen krščanski socialist. Še danes v Bohinju ne zamudi nedeljske maše. Leta 41 se je pridružil OF, Italijani so ga 1942 zaprli v taborišče Gonars, nato v Nemčijo, od koder je 1944 pobegnil v partizane. Sprejeli so ga v partijo. Bil je politkomisar jurišne čete Kokrškega odreda; nato v vojski in Ozni, od koder je na svojo željo odšel – z oceno »nezanesljiv«. V knjigi Rojstvo države ideološko neobremenjeno analizira državljansko vojno.
Za analize je Bučar nabiral znanje na pravni fakulteti (PF UL), ki jo je končal že leta 1947, devet let kasneje pa doktoriral na temo Rast socialistične družbe v okviru države delovnega ljudstva. Vmes je bil 1952 šef kabineta ministra slovenske in jugoslovanske vlade M. Breclja. Po 9-mesečnem študiju v Philadelphii se je 1960 posvetil akademski karieri. (Privatni docent je bil od 1962, piše A. Gabrič. B.M.) »Med študenti so bila njegova predavanja o javni upravi precej popularna, toda leta 1976 ga na ukaz političnega vrha zaradi njegovih lucidnih in kritičnih stališč do aktualnih razmer odstranijo z univerze in upokojijo.« (Glej opombo v povzetku »Človek…«.)
Na politični oder se vrne preko Nove revije, postane svetovalec odbora za človekove pravice, član dveh pomladnih strank, predsednik skupščine, ustavne komisije…
Dvajset let kasneje pravi, da so se (nove) stranke zgolj polastile vzvodov stare socialistične države. (»Doslej ste vladali vi, zdaj bomo mi« - to je pot v totalitarizem, je dejal v CD 31.1.2013.) Zdaj vodstva strank vladajo na enak način. Janša je »največji komunist«, na oblast želi za vsako ceno. Zato je bil Bučar pred volitvami 2011 med »strici iz ozadja«, ki so podprli Jankovičevo PS. Zdaj pravi, da smo na žalost državo zgolj osamosvojili, nismo je pa zgradili. Nimamo koncepta razvoja, politična elita ne zna postaviti pravih razvojnih vprašanj.

Človek je ključ za funkcioniranje in razumevanje sistema.
I. Kovač, Sobotna priloga, Delo, 2.2.2013
Igor Kovač ob rojstnem dnevu, ki ga ima 2.2. dr. France Bučar (90) http://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Dar primerjaj http://en.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Dar
pravnik, profesor, disident, domoljub, osrednji lik osamosvajanja, prvega parlamenta RS, pisca ustave, dolgoletni predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, analitik in izjemna osebnost predstavlja njegovo intelektualno-akademsko razsežnost in njegov pravniški in humanistični opus. V njem se je (v treh obdobjih) dotikal številnih tem z vidika različnih akademskih disciplin.
Doktoriral je iz prava, bil Eisenhowerjev štipendist (v ZDA), objavljal dela iz upravnega in gospodarskega prava (Pot napredka, Uvod v javno upravo, Podjetje in družba). Zaradi zadnje oz. »pomanjkanja moralno-političnih kvalitet« je bil »po odločitvi CK ZKS odstranjen« z PF UL leta 1978.
Akademska izolacija ga je prizadela, saj »vsak intelektualec potrebuje povratno informacijo drugih intelektualcev, da lahko svojo misel še izpopolni, izbrusi in nagradi«, ga povzema I.K. Z bohinjsko trmo je premagal izolacijo, se poglobil v K. Deutscha
http://en.wikipedia.org/wiki/Karl_Deutsch in v drugem akademskem obdobju pisal predvsem o politologiji in etiki (Resničnost in utvara, Ujetniki preteklosti, Demokracija in kriza naših ustavnih institucij, Porušena harmonija sveta, Na novih razpotjih). Leta 1988 je govoril v Evropskem parlamentu in vodil »prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament« (Skupščino RS, 1990-1992, B.M.).
Pred vstopom v EU in Nato leta 2003 je z izjavo Zgodovinska pridobil k odločitvi tudi politično nasprotujoče si posameznike. Nato je nastopilo zadnje akademsko obdobje v katerem se je posvetil zgodovinski analizi razvoja slovenske nacije (Rojstvo države, Slovenci in prihodnost, Čas velikih sprememb, temelji naše državnosti).
Vsa tri obdobja povezuje t.i. kritično sistemsko razmišljanje. Bučarjeva sistemska teorija ima naslednje značilnosti: (1) dvom o dokončni rešitvi, distanca do virov, do lastne percepcije in interpretacije le-teh; (2) komplementarizem – upoštevanje različnih stališč, povezava v novo celoto, uporaba različnih metod. »Bučar govori o sistemski skladnosti. Če slednje nji, sistem razpade; če podsistemi nasprotujejo temeljnim vrednotam sistema, ta nima prihodnosti. Vendar je obenem velik personalist, saj meni, da sistem išče svojo utemeljitev v ljudeh, družbi, torej v samemu sebi«. Za Bučarja »je človek ključni dejavnik sistema.« (3) človeška emancipacija, optimiziranje njegovih potencialov. Človek je odgovoren za delovanje sistema, vsak posameznik in podsistem »si prizadeva za optimalno delovanje sistema kot celote«.V središču Bučarjeva sistema je »človek ki se s časom spreminja, kakor se spreminja tudi okolje sistema.« Drugače kot N. Luhman, ki poudarja pomen komunikacije med podsistemi a za ljudi nima interesa, je pri Bučarju človek »ključ za funkcioniranje in razumevanje sistema.« V zadnjih letih Bučar (v razgovoru z avtorjem) razmišlja tudi o vprašanjih (ne)racionalnosti živih akterjev znotraj sistemske strukture.
(
Opomba 1. .: J. Poglajen v Dnevniku piše, da je bil F. Bučar odpuščen z UL leta 1976. A Gabrič na osnovi arhivskih virov piše, da je 1976 CK ZKS negativno ocenili knjigo Podjetje in družba. Zato se je najprej moral posloviti od pedagoškega dela, ponudili so mu možnost raziskovanja, a na temi, ki je ni sprejel, zato je bil disciplinsko odpuščen v začetku leta 1978. (A. Gabrič: Odpuščanje profesorjev UL iz službe zaradi politično-ideoloških vzrokov. (v) Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z UL. UL, Objave št. 6 / 2000.)
Opomba 2. O sistemski teoriji in njeni recepciji pri nas glej:
http://en.wikipedia.org/wiki/Systems_theory in http://en.wikipedia.org/wiki/Niklas_Luhmann , bibliografijo domačih objav pa v http://druzboslovnerazprave.org/clanek/pdf/2001/37-38/1 , B.M.)

O prostodušnem privatnem umu. U. Tarman, Dnevnik, 5.2.2013
Na Nacionalnem svetu za kulturo so pripravili okroglo mizo o (zlo)rabi uma pri preobrazbi družbe. Za izhodišče je bila znana kolumna B. Rončeviča:
http://brmagazin.blog.com/2011/09/25/politicna-tehnologija-za-drugo-republiko .
Jože Vogrinc, FF UL, član NSK, pravi, da avtorjevo pisanje ne pove, »kaj je zanj znanje, umetnosti pa ne omenja. Zelo jasno pa je glede ukrepov, s katerimi pridemo v tako družbo.« Tudi kasnejši ukrepi vlade so razlog, da se vprašamo, kakšno vednost kot družba potrebujemo.
Mladen Dolar, je začel z ugotovitvijo, da nam pri tem tekstu ni potrebna veščina, ki smo se jo učili na fakulteti, namreč branje skritega, saj je napisan »s prostodušnostjo in pomanjkanjem minimalne spodobnosti«. Predlagani ukrepi za uvedbo »druge republike« so »kot na dlani«. Razložil je delitev uma na privatnega in javnega po filozofu I. Kantu (v spisu Spor fakultet, glej spodaj) Kot privatna oseba se mora človek podrediti oblasti države, kot »umni individuum« pa »imate pravico do javne uporabe uma, s katero lahko postavite pod vprašaj vse /…/ predpise, ki se jim kot privatniki pokoravate«, je M. Dolar navedel idejo razsvetljenca.
(Glej celotno besedilo M. Dolarja
www.drzavljanskaodgovornost.si/prejeli-smo-mladen-dolar-sapere-aude , in o I. Kantu, razsvetljenstvu in ideji univerze: www.sl.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant . http://www.korpora.org/Kant/aa07/Inhalt7.html ; http://ceps.pef.uni-lj.si/knjiznica/doc/zgaga-solsko-polje.pdf str. 40-47 , http://de.wikipedia.org/wiki/Sapere_aude B.M.).
Alenka Zupančič, filozofinja, je tudi označila Rončevičev način pisanja kot stil nove politike, ki naravnost povedo, npr. da je kriza priložnost za preobrazbo družbe, da se pomete z javnim šolstvom, podržavi sodišča in »kadruje« samo svoje ljudi. Naše stranke so postrojile svoje intelektualce, levica potrebuje desnico za zmago na volitvah. Vstajniško gibanje je presekalo te vzorce slovenskega kulturnega boja. Obeta vznik novega političnega subjekta.
Primož Kraševec, sociolog, je ugotavljal, da o potrebnosti družbe znanja vlada soglasje levice kot desnice; znanje se ne obrabi, postavlja pa pod vprašaj cikličnost kapitalizma.

Za vladavino ustvarjalne moči. Nova kulturna politika.
M. Zupančič, Dnevnik, 7.2.2013
Predsednik nacionalnega sveta za kulturo
Miran Zupančič (AGRFT UL) piše: »Živimo v diktaturi kulture, ki si prizadeva do konca zaposliti človekovo telo in hkrati uspavati njegovo zavest, jo privatizirati ter usmeriti v nakup in potrošnjo najširšega spektra produktov, vključno z ideologijami in njihovimi izvajalci. /…/ Kultura, ki ji pripadam jaz, je ogrožena. /…/ Protestiram, ker moja država te kraje človečnost ne ustavi. /…/ Če bi našemu političnemu razredu bilo do slovenskega duhovnega obstoja, bi ob vseh avtocestah in predorih zgradili tistih nekaj knjižnic, akademij, arhivov, gledališč in kar nam še manjka. /…/
Če ne želimo prezgodaj ugasniti, /…/ polno živeti, če si želimo dati duška, potem moramo sprostiti svoje ustvarjalne moči. Tudi tam, kjer smo jo doslej zadrževali in zatirali. /…/ Če umetnosti, kulturi, znanosti in izobraževanju ta možnost ne bo dana, bo naša zavest postajala manj misleča, manj čuteča, plitva, otrpla in ugašajoča. /…/
Iz komunizma podedovani kulturno-politični sistem, ki ga še nismo preoblikovali po meri demokratične družbe, vsebuje vrsto mehanizmov, s katerimi oblast upravlja kulturno sfero in ji onemogoča, da bi sama odločala o sebi./…/ Izhodišče »nove kulturne politike bi morala biti dialoškost in pripravljenost za partnersko sodelovanje me politično in kulturno sfero. Nabor nujnih ukrepov:
»1. Ponovno ustanoviti ministrstvo za kulturo. /…/
2. Urediti položaj Javne agencije za knjigo in Slov. filmskega centra /…/.
3. Izboljšati položaj mladih umetnikov in samozaposlenih. /…/
4. Akademijam in drugim ustanovam, ki izobražujejo za umetniške poklice, mora država zagotoviti primerne pogoje za izvajanje njihove javne službe. Skupaj z zagotovitvijo materialnih pogojev za delovanje, sme družba od njih pričakovati, da se odprejo, posodobijo in dinamizirajo svoje pedagoške in estetske koncepte.«
Ne ve, »kdo bodo nosilci nove politike, upam pa, da bodo prišli. Vendar ne prej, dokler hegemonije političnih kultur sovraštva, delitev in gospodovanja ne zamenja vladavina kultur dialoga, spoštovanja in sodelovanja. /…/«

Lakmus napačnega vodenja. Javni sektor. M. Gams, Delo, 2.2.2013
Posledice varčevanja je padec GDP, potrošnje, zaupanja, optimizma in porast nezaposlenosti, piše
Matjaž Gams, IJS. (Predsednik sindikalne konference znanosti in visokega šolstva SVIZ http://www2.sviz.si/SK_visokega_solstva_znanosti. B.M.)
Plače v javnem sektorju, kjer je nedavno večina od 160.000 zaposlenih glasovalo za stavko, od 2002 padajo glede na povprečno plačo. V visokem šolstvu za 25%, v znanosti in razvoju za 18%, v šolstvu za 16% in v kulturi za 9%. Plače višje in visoko izobraženih v zasebnem sektorju so leta 2009 presegle plače enako izobraženih v javnem sektorju. Razvitost javnega sektorja je na povprečju razvitega sveta.
V Evropi se je zaradi neuspeha pretrdega zategovanja pasu in grozečih uporov nekoliko ublažil pritisk, npr. v Nemčiji in Avstriji. V Sloveniji je zaradi zmanjšanega zadolževanja v 2012 padel GDP za 3%. Neoliberalna oblast želi zmanjšati pritisk na proračun z večanjem zasebnega zdravstva, šolstva in sploh javnega sektorja. Hujska en del državljanov proti drugemu, kar vodi v državljanski spopad.
Slovenija je med Scilo in Karibdo – mora zmanjšati zadolževanje, a če preveč zategne pas bo gospodarski padec prevelik in socialni protesti prehudi.
Avtor meni, da gre pri stavki javnega sektorja za nestrokovno delovanje na obeh straneh: sindikati bi morali biti pripravljeni nekoliko popustiti pri plačah ali pri možnostih odpuščanja delavcev, ki ne dosegajo norm. »Če vam je kaj do Slovenije, vlada in sindikati, se čim prej usedite za pogajalsko mizo.«

Iz začaranega v peklenski krog? Nevarna vladna politika.
M. Repovž, Nedelo, 3.2.2013
Vladna ekonomska politika je deležna čedalje hujših kritik. (Tudi strokovnjakov z UL.) A jih ne upošteva, kar lahko vodi v klasično tragedijo, piše
Mija Repovž.
Bogomir Kovač, EF UL, pravi, da strogemu varčevanju oporeka večina zahodnih ekonomistov. Zdaj sta IMF in ECB skritizirali vladin načrt za slabo banko.
Marko Jaklič, EF UL, vidi položaj Slovenije črno. Z rezi v javne izdatke se je zmanjšalo povpraševanje, doživeli smo padec gospodarske rasti. Pogreša vsebinski pristop in večjo podporo države delodajalcem oz. odpuščenim delavcem.
Tudi
Marjan Senjur, EF UL, prejšnji predsednik vladnega fiskalnega sveta se zavzema za bolj postopno zmanjševanje proračunskega primanjkljaja.
Vesna Leskošek, FSD UL, meni, da je vladna politika škodljiva. Ker se reforme izvajajo v kriznih časih, jih javnost dojema kot del varčevanja. A gre za neoliberalne spremembe: zmanjšanje javnega sektorja, rušenje socialne države, deregulacijo trga dela, privatizacijo in manjša možnost za referendume. Vlada je gluha na svarila, »da bodo finančne posledice histeričnega mesarjenja po javnem sektorju verjetno presegle znesek »privarčevanega«.
Barbara Rajgelj, FDV UL, je v CD 31.1. prosila oblast, »da spremeni nesocialno socialno zakonodajo«, ki jo je zastavila prejšnja vlada in jemlje varstveni dodatek in niža pokojnine.
Franček Drenovec, ekonomist, ki je že 2008 www.mladina.si/44586/leta-iluzije opozoril na pogubnost ekonomske politike – zadolževanja, zdaj pravi:
»Naglo se bliža čas, ko bo ekonomski in socialni razkroj ušel izpod nadzora. Takrat bodo govorili drugi jeziki!«

Vladne igre z merili za krčenje vpisa. R. Ivelja, Dnevnik, 5.2.2013
Poleg rektorjev UL in UM kritizirajo vladne odločitve o zmanjšanju vpisnih mest v razpisu za 2013/2014 tudi na prizadetih fakultetah.
Na ministrstvu (MIZKŠ) trdijo, da so pri krčenju upoštevali podatke o zaposljivosti diplomantov, uspešnost študija po področjih in koliko je zavod število skrčil sam.
Žiga Turk je za zgledno označil FDV UL, ki ji zato niso oklestili nobenega programa.
Andreja Cirman, prodekanja EF UL meni, da je samovoljno rezanje namerno. Že sami so lani in predlani zmanjšali število mest s 1000 na 850, ministrstvo pa letos še za 17%. Ob tem pa EF vsako leto napolni mesta, za razliko od ostalih poslovnih šol. Ni mesta za kasneje vpisane fiktivne študente. Imajo podatke, da je zaposljivost diplomantov dobra. EF ima dve mednarodni akreditaciji: EQUIS in AACB, torej je med 150 najboljših v svetu. Minister prikazuje povečanje mest, a ne pove, da »tudi zato, ker je pod vsako hruško zrasla ena zasebna šola, in da so javne univerze tovrstna mesta nasprotno krčile.«
Nika Pokorn, odd. za prevajalstvo FF UL pravi, da jim je ministrstvo zmanjšalo mesta tudi v programih, kjer ni nezaposlenih diplomantov (medjezikovno posredovanje, filozofija, kitajščina). Zato so »izjave »ministra, da bodo vpis omejevali le v programih, ki dajejo na trg nezaposljive diplomante, zgolj zavajanje javnosti.«

Sanja Lebar Trojar, direktorica zavoda Študentska svetovalnica.
N. Golič, Dnevnik, 4.2.2013
Začetki svetovalnice (
http://www.svetovalnica.com/index.php , del ŠOUL www.sou-lj.si/sl/o-nas/organiziranost/zavodi.html ) segajo v čas pred osamosvojitvijo (1989). Na Židovski stezi 6, Lj., sprejmejo letno do 18.000 študentov.
Sanja Lebar Trojar jo vodi od 2003. Pravi, da trenutno študente najbolj mučijo štipendije, ki zamujajo. Bolj na splošno gledano »vzgajamo generacijo mladih, ki ne verjame vase. Še pred 10, 15-imi leti smo vsi, ki smo šli na fakulteto, za seboj imeli sistem, v katerega smo verjeli. Danes nanj študenti ne morejo več računati.«
Od 9-letke naprej so poskusni zajčki sprememb sistemov in programov, »tudi pri štipendijah nihče več ne ve, ali je do nje upravičen ali ne. Tako so mladi bolj ali manj prepuščeni samim sebi in z vseh strani poslušajo samo to, kako se morajo znajti in prodajati svoje ideje. Če niso uspešni, izgubijo zaupanje in upanje. Vzgajamo generacije izgubljencev, ki so prepričani, da so nesposobni in nimajo potenciala.«
Žalostno je, pravi, da nimamo »aktualne raziskave o tem, koliko je študentov in kakšno je njihovo stanje. Pri podatkih o študentih UL nihče ne upošteva »ponavljavcev« in »pavzerjev«. Vsi samo posplošujejo, šele specifični primeri pa pokažejo, kakšno je realno stanje.« Od življenjskih zgodb izvedo, kakšen je socialni položaj študentov. »To niso samo izgubljeni študenti, ki za mesec ali dva potrebujejo pomoč, ker nimajo štipendije. Tu so žrtve nasilja ali pa posamezniki, ki so prisiljeni opravljati študentsko delo, da preživijo ne samo sebe, temveč tudi svojo matično družino. Ko govorimo o študentih, družba v resnici ne ve več, o kom govori. Mladi pa ne zaupajo nikomur več, ker sistemi okoli njih razpadajo.«
Med 9000 študenti, ki iščejo nasvete so najpogostejša vprašanja: pogoji za vpis in prepis, študij v tujini ipd. Čudi se včasih, zakaj pridejo, saj bi te odgovore hitreje našli v Googlu. (Npr. na
www.vpis.uni-lj.si , www.ccmepius.si . B.M.). Drugače je pri osebnih stvareh, ki so še vedno tabu, sramujejo se vprašanj pri težavah v družini, zlorabah, nasilju…. Pogosto se »za enostavnim vprašanjem skrivajo težke, presenetljive in hude zgodbe. Npr. kako napisati pritožbo za zavrnjeno štipendijo, če ne opraviš letnika, saj si bil v bolnici, ker te oče pretepa in rabiš »varno hišo«. To možnost daje njihov-a SRCe, ki je ima deset mest od ustanovitve vedno zasedena.
(Je svetovalnic, varnih hiš po Sloveniji dovolj?)
Na Obali se z mladimi ukvarja
www.ppcenter.si , v Mariboru se je pred leti s študenti ukvarjal www.zavodpip.si/dejavnosti/mladina , pravi. »Teh zavodov bi moralo biti veliko več, ker izven študijskega procesa študentov nihče ne obravnava.«
(Op.: No, temu so namenjeni tudi tutorji na fakultetah in
www.kc.uni-lj.si . Varne hiše: http://csd-slovenija.org/sl/center/center-za-socialno-delo/see.page/varna-hisa B.M.)

Odpravnine bodo izplačali iz rezerve. N.K., Delo, 6.2.2013
Konec leta je bil za predsednika ŠOUL izvoljen
Rok Likovič, študent 3. letnika EF UL. Novo vodstvo je prekinilo delovna razmerja z nekaj doslej zaposlenimi na ŠOUL, ki jim bodo skupaj 80.000 odpravnin izplačali iz rezerv. Zaradi zmanjšanja koncesijskih sredstev študentskih servisov so proporcionalno za 1/3 znižali sredstva za zavode in društva organizacije, razen v zdravstvu in kulturi. Funkcionarji so si za 10% zmanjšali honorarje in sejnine. Načrtujejo odprtje študentske menze, še naprej bodo podpirali študentske družine.
R. Likovič ocenjuje, da je položaj študenta v Ljubljani danes slabši kakor je bil včasih. Zaradi krize se varčuje tudi pri študentih, novi zakoni jim jemljejo pravice, ne vedo ali bodo po študiju sploh dobili delo.
»Posamezni politiki so se celo javno izrekli, da so nekatere študijske smeri pomembnejše od drugih. Take diskriminacije ne bi smelo biti, saj je vsak študij na svojem področju pomemben.« Javno šolstvo naj ostane nedotaknjeno.
Študenti niso zadovoljni s predlogom zakona o štipendiranju. V DZ so vložili svoj predlog z 7500 zbranimi podpisi. Predlogu ministrstva očitajo, da ne omogoča štipendij za 3. stopnjo, izključuje kombinacijo Zoisove in državne štipendije, dijaki nimajo pravice do štipendij. Predlagali bodo izboljšave in se zanje prizadevali kot pogajalski partner v dialogu.
O karieri v politiki še ni razmišljal. »Študij, opravljanje nalog predsednika ŠOUL« (40 ur na teden) in šport, s tem se trenutno ukvarjam.«
Politično je neopredeljen. »Vsaka stran ponuja dobre in slabe stvari.«

Daleč za Obzorjem. J. Kontler-Salamon, Delo, 7.2.2013
Slovenska znanstvena politika na ravni EU zmore to, česar doma ne zna (ali noče). V raziskovalni okvirni program EU Obzorje 2020, ki se začne izvajati prihodnje leto, ji je uspelo vključiti večji poudarek malim projektom in podjetjem, sprejemljiv dogovor o sistemu plač raziskovalcev idr.
Leto je že od sprejetja nacionalnega strateškega dokumenta RISS
www.uradni-list.si/1/content?id=103975 , ki je bil devet mesecev »v naftalinu«, tako kot Svet za znanost in tehnologijo. Za sejo SZT minister ni imel časa. »Šele ko se je pokazalo, da bodo pri delitvi evropskih sredstev lahko sodelovale samo države z urejenimi strategijami /…/ je ministrstvo SZT znova pognalo v tek. Minister Ž. Turk je na seji dejal, da pričakuje »podporo v smeri smotrnega varčevanja, torej pri definiranju perspektivnih področij«. Svet je dobil nalogo analizirati in prenoviti RISS in pripraviti dodatne strateške dokumente.
Komentatorka se sprašuje, če bodo ti dokumenti preživeli morebiten padec vlade in če bodo morda veljali samo v Bruslju, doma »ša se bo še naprej delalo mimo vseh strategij, zgolj v skladu s trenutno politiko?«

Dobrodošla podpora znanstvenicam. L'Oreal-Unescove štipendistke.
J. Kontler –S., Delo, 7.2.2013
Pogovor z dobitnicami štipendij v okviru programa Za ženske v znanosti.
(Zakaj naravoslovje in doktorski študij?)
Nataša Beranič je imela kemijo za najljubši predmet, v OŠ je govorila, da bo farmacevtka. Na vajah iz farmacevtske kemije (FFA UL) se je odločila za raziskovanje, v laboratoriju je uživala. Tudi če ne bi postala mlada raziskovalka, bi nadaljevala študij.
Tina Jermen Klemen: Naravoslovje jo je navdušilo v OŠ. Študij je nadaljevala na doktoratu iz osebnega veselja in ker je imela priložnost za mlado raziskovalko; sicer bi šla na magistrski študij.
Živa Pipan Tkalec: Zanimala jo je biologija, šla je študirat in ko se je pokazala možnost se je kot MR vpisala na podiplomski študij. Ob službi bi bilo to prenaporno.
(So ženske (de)privilegirane?)

N. Beranič
: Rivalstva z moškimi še ni občutila, delala je v ženski raziskovalni skupini.
T.J. Klemen: Smo v enakopravnem položaju pri študiju, raziskovalnem delu, iskanju zaposlitve. Pogoj za uspeh je trdo delo, ne spol.
Ž. Pipan T.: Smo enakovredne pri študiju in raziskovalnem delu, razlike so pri vodilnih položajih.
(Podpora delodajalca, partnerja pri znanstveni karieri?)
N. Beranič: Služba večkrat zahteva delovne popoldneve, vikende. Upa, da jo z delodajalcem našla skupni jezik v času materinstva. Partner jo vseskozi podpira.
T. Jerman K.: »Uskladitev kariere z materinstvom je mogoča, če imaš,kot jaz, podporo tako partnerja kot delodajalca.«
Ž. P. Tkalec: »Kariera mi ne pomeni vsega, kajti zelo rada sem z družino«. Če bi dobila možnost, bi se potegovala za vodilni položaj. Zaradi otrok bo kariera morala malo počakati.

Po duši pesnik in likovnik, po srcu tehnik in izumitelj.
E. Sečen, Dnevnik, 4.2.2013
Trdo življenje je
Marijan Mauko spoznaval kot dimnikar, rudar in varilec. Kot upokojenec je vsestranski kulturnik. V Mežici ga poznajo, piše Ernest Sečen, kot »pesnika, risarja, slikarja, kiparja, amaterskega dramskega igralca, plesalca v folklorni skupini, fotografa, založnika, urednika glasila, varuha kulturne dediščine, organizatorja literarnih večerov, ustanovitelja kulturnih društev, glasbenika, literarnega zgodovinarja, prevajalca, šahista, inštruktorja planinstva, alpinista. /…/ V študijski knjižnici je prebral ogromno knjig in ima stike z velikim številom ljudi.«
Piše in prevaja haiku. Vrt.
»Venomer je rad raziskoval in na veliko prebiral pesnike in pisatelje. Jovan Koseski /…/ je zanj največji slovenski pesnik. Ceni ga bolj kot njegovega sodobnika /…/ Franceta Prešerna. Zelo je kritičen do šolskih oblasti, ki Koseskemu /…/ v šolskih učbenikih nikoli niso dodelile ustreznega mesta.« (Glej opombo k »Nova himna«, Delo, 19.1., v arhivu pogledov 12/2012-1/2013.)
Leta 2006 je patentiral napravo za pridobivanje elektrike s stisnjenima zrakom in s pomočjo padca vode. Z izumom je seznanil okoljsko ministrstvo a ni bilo odziva. Razočarano pravi, da najbrž za njegov »izum še ni nastopil pravi čas ali pa je do blokade prišlo zaradi prevelike moči energetskega lobija«.

Boris A. Novak, pesnik, prevajalec in profesor književnosti.
M. Pišek, Dnevnik, 6.2.2013
»Zadnje leto sem čutil kot izrazito težko, naporno, mučno«, pravi
Boris A. Novak, FF UL. http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_A._Novak
Leto 2012 se je pričelo z ukinitvijo samostojnega ministrstva za kulturo, nadaljevalo z ukrepi, ki so bili ideološko motivirani. Pripada sferam, ki so doživele udar varčevanja, a sta pomembni za prihodnost – izobraževanje, znanost, kultura. Z blokiranjem javne agencije za knjigo so spravili literarno založništvo na družbeni rob; nihče ne ve, kdaj bodo prišle subvencije. Sodi med kulturnike, ki so vlado javno kritizirali in se nato soočili z ideološkim diskreditiranjem provladnih medijev.
Na njegovem delovnem mestu (FF) se posledice kažejo »na način nenehnih pritiskov, groženj, oktroiranih ukrepov, ki se jih potem vlada sama nikoli ne drži, ampak čez dva meseca pride na dan z novimi grožnjami in ukrepi. Na dolgi rok se to kaže v nezadržnem staranju strukture zaposlenih na univerzi, na mnogih programih smo samo še redni in tu pa tam kak izredni profesor. Že docentov skoraj ni več, a o asistentih ne govorim. Se pravi, da se pedagoška struktura ne pomlajuje.«
(Žrtev so tudi študentje.) »Štipendije zamujajo, število vpisnih mest se bo zmanjšalo. Imam slab občutek, da je posebej humanistika tarča kazenskih ukrepov v imenu gospodarske ideologije, po kateri je le naravoslovje prava znanost. Histerično vztrajanje te vlade, da oklešči stroške za izboraževanje, znanost in kulturo, je /…/ redukcija na /…/ družbene razmere 19.stoletja.«
Ena od posledic bodo tudi šolnine, žal, meni. To bo pomenilo nadaljnjo socialno diferenciacijo. Državljani bi se morali zavedati, da gre za prihodnost otrok. »Ali bodo ti otroci deležni spodobne izobrazbe, ki jim bo omogočila človeka dostojno življenje.« Precej je živčnosti na FF, ki letos prvič izvaja drugo bolonjsko stopnjo. Del študentov je odstopil od nadaljevanja študija. Padec vpisa je nevaren za manjše oddelke npr. primerjalno jezikoslovje in klasična filologija. Tudi usmerjeno izobraževanje '70 let 20.stol. je »kot tarčo vzelo natanko tovrstne discipline«. (Opomba: Kratek pregled zgodovine šolstva UI locira med 1981 in 1987.
www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=22 Res pa je, da je bila ideološka kritika npr. latinščine v šolah, gimnazije in humanistike močna v »svinčenih« '70 letih. B.M.)
»Vlada pri svojem tehnokratskem ekskluzivizmu sledi ideološki logiki, ki jo /…/ imenuje komunajzarska. /…/ Če bi primerjali argumentaciji »glajhšaltunge« nekdanjega usmerjenega izobraževanja in sedanjega ministrstva /…/ sta si nenavadno podobni in na enak način nesprejemljivi.«
(Gre za neumnost ali zlonamernost?) Oboje. »Po eni strani je na delu sistematičen načrt preoblikovanja celotne družbe po ideološkem modelu, na katerega prisegajo. Po drugi /…/za nevednost in nesposobnost.« Rezultat je »histerija in panično, skrajno agresivno uveljavljanje popolnoma dogmatskih rešitev.
B.A. Novak je doživel že več slabih vlad, tudi »nevarne situacije v času prejšnjega režima«, a tudi ta »režim /…/ uporablja metode zastraševanja, odpuščanja, celo kazenske inkriminacije.« Obsoja grožnje premierja I. Koršiču in skupini intelektualcev zaradi izjave o stanju v Sloveniji za tujino. Spomni. »da je bil podobnih očitkov in poskusov kazenske inkriminacije deležen F. Bučar, ko je v 80' letih o stanju v tedanji Jugoslaviji obvestil evropski parlament v Strasbourgu.« (Pravzaprav Svet Evrope,
www.zgodovinsko-drustvo-kovacic.si/node/2331, op. B.M.)
B.A. Novak podpira protestno gibanje, ki se je začelo s skupino 150, nadaljevalo pomladi 2012 z akcijami DSP in umetniških združenj v KOKS, aprilsko sindikalno stavko in kulminiralo v vstajniškem gibanju. S to novo kulturo se identificira, navdaja ga »z upanjem, ker se mi zdi svetlo, polno duha, duhovitosti in tudi nenavadno visokih etičnih standardov. Čudovita je inventivnost, s katero je bilo sposobno v par minutah iz žaljivke zombi narediti simbol nekega gibanja. To je gibanje, ki ni niti najmanj razbijaško, teroristično, komunajzarsko, talibansko, kot ga opredeljujejo medijska trobila vladajoče koalicije /…/ protestira proti njim najboljši segment, ki ga slovenska družba v tem trenutku premore.«
Vrniti se je treba k demokraciji, vladavini ljudstva, paziti, da ne pademo v »sektaštvo, politikantstvo, parcialnost. Zdaj je čas za vzpostavitev širše platforme, kjer mora prvo vlogo igrati solidarnost, socialni čut, skrb za bistvene vzvode družbe, kamor sodita tudi izobraževanje in kultura in seveda odprtost – tudi do drugih in drugačnih..«
Zaveda se, »da spopad z represivno logiko lahko pomeni reproduciranje iste logike«. Zato se gibanje izogiba institucionalizacije. »Gibanje najbrž čaka stresen proces, v katerem se mora dragocena energija spraviti tudi v organizacijsko obliko, ki bo omogočala resno pariranje sedanjim političnim strankam.«

»Prešeren je bil levičar«. Dan kulture drugače. I.K., Žurnal24, 2.2.2013
Proteste in državne proslave ob 8.2. bo/je spremljal »Prešerni protofestival«.
Eden od organizatorjev,
Rok Zavrtanik, citira Srečka Kosovela. (Iz uspešnice iste založbe Sanja, kjer je direktor. B.M.)

»Kultura mora biti,
na kateri mora sloneti naša politika,
ne pa obratno.«
/…/
»Zmaga resnice v kulturnem,
humanizma v gospodarskem
in pravičnosti v socialnem življenju
bo največji triumf sodobnega človeštva.«

Eden od podpornikov Protofestivala
Andrej Rozman – Roza, ki je F. Prešernu posvetil predstavo Passion de Pressheren, je prepričan, da je imel pesnik več levih kot desnih vrednot, ker je obsojal kapitalizem.

/…/
Kranj'c, ti le dobička išeš,
Bratov svojih ni ti mar,
Kar ti bereš, kar ti pišeš,
mora dati gotov d'nar
!
/…/
Lani je slepar starino
Še prodajal, nosil škatle,
meril platno, trak na vatle,
letos kupi si graščino.

/…/
Romanca je s tragedijo škodljiva,
teh in sonetov in zdravljic ne piši,
/…/

Poj rajši to, ker treba je pri hiši,
za hleve treba, treba je na polji,
/…/
gosen'ce kaj na repo varje;
kak' prideluje se krompir najbolji;
kako odpravljajo se ovcam garje,
preganjajo ušivim glavam gnide

/…/
Videl povsod si, kak' iščejo d'narje,
kak se le uklanjajo zlat'mu bogu,
kje bratoljubja si videl oltarje?

/…/
da le petica da ime sloveče,
da človek toliko velja, kar plača.
Sem videl čislati le to med nami,
kar um slepi z gol'fijami, ležami.

/…/

F. Prešeren: Srebrnina rosa trave. Izbral in uredil D. Rupel, MK, Lj. 1981.

11. - 17. februar 2013

Akreditirana kakovost ljubljanske strojne fakultete. J. Kontler-S., Delo, 31.1.2013
O akreditaciji FS UL s strani ASIIN in EUR-ACE govori njen dekan
Jože Duhovnik.
Agencija za kakovost
http://wwww.asiin-ev.de je soustanoviteljica mreže www.enqa.eu , status t.i. evropskih inženirjev pa podeljuje mreža
Za nemško agencijo so se odločili, ker je tam strojništvo najbolj razvito in ker naša
www.nakvis.si (še) ni evropsko priznana. Postopek ni bil enostaven, pravi dekan, vzel jim je več kot dve leti, »saj gre predvsem za premik v glavah.« Za stroške akreditacije so plačali 35.000 evrov. FS ni v takšni finančni stiski kot večina ostalih, saj so uspešni pri projektih. FS UL je prva naša fakulteta, ki je pridobila ti dve akreditaciji, ki zagotavljata, da so njene diplome in diplomanti enakovredni drugim odličnim evropskim šolam. Ko so na neki svetovni konferenci povedali, kakšno akreditacijo imajo, so 50 brošur FS razgrabili.
Prav tako jim dobre diplomante »razgrabijo še pred diplomo. Tako, da imamo velike težave, ko iščemo kakšnega primernega asistenta.«
Vpisnih mest niso zmanjševali, upoštevali so dosedanji odziv dijakov. 300 mest je na raziskovalno-razvojnem oz. univerzitetnem in 300 na projektno-aplikativnem oz. visokošolskem programu.
Iz leta v leto dobivajo boljše študente (za univerzitetni program najraje gimnazijce, so bolj razgledani). Vedno več je tudi študentk, ki niso »štrebarice«, ampak »premorejo izredno nadarjenost in logiko«. J. Duhovnik pravi, da je že večkrat predlagal, da bi pred vpisom preverjali tehniško nadarjenost, a je bilo to zavrnjeno. Zdi se mu nepojmljivo, da se preverja umetniška nadarjenost, tehniška pa ne, npr. s preverjanjem, če kandidat ve, kako deluje nek enostaven tehniški sistem.

»Hujšanje v glavo« s pomočjo antiintelektualizma in naivnosti.
M. Pišek, Dnevnik, 31.1.2013
Pred javno tribuno v CD je časnik vprašal predstavnike SAZU za odziv na varčevalne ukrepe vlade. Predsednik
Jože Trontelj je spomnil na odprto pismo ministru, ki sta ga poslala s podpredsednikom T. Bajdom. V njem sta sicer podprla prizadevanja za uravnoteženje javnih financ in predlagala, da varčevanje ne bi zajelo vseh disciplin (in fakultet) enako. »Na univerzah in inštitutih imamo raziskovalne skupine, ki so že doslej veliko storile za industrijo in gospodarstvo /…/. Te bi bilo prav nagraditi in spodbuditi z ustreznim financiranjem. /…/ Preveč imamo študijskih smeri, ki izobražujejo za področja, v katerih vlada visoka brezposelnost. Imamo pa več /…/ programov, na katerih je zaposljivost diplomantov razmeroma dobra, a se študenti zanje ne odločajo zaradi prezahtevnega študija in premalo vabljivih poznejših dohodkov.« Zavzela sta se tudi za preprečevanje bega možgan.
Slavko Splichal, www.sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Splichal , načelnik odd. za družbene vede meni, da ustava državi nalaga, da ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno izobrazbo, univerzam pa še posebej zagotavlja avtonomnost in z zakonom urejeno financiranje. Dostopnost do izobraževanja pa zagotavlja samo »javno šolstvo na vseh ravneh. Država pa nasprotno radikalno zmanjšuje sredstva za izobraževanje in znanost v javnem sektorju in s tem povzroča upad njune kakovosti, spodbuja marketizacijo in privatizacijo visokega šolstva«. Taki protiustavni, rokohitrski in ideološki ukrepi povzročajo škodo prihodnjim generacijam.
Oto Luthar, direktor ZRC SAZU, ki se je pridružil protestom inštitutske koordinacije KOsRIS, je prepričan, da je razlog za 17-20% znižanje sredstev za raziskovanje v nerazgledanosti predsednika vlade in finančnega ministra, v naivnosti resornega ministra (Turka) ter predvsem v antiintelektualizmu premierja, ki želi obračunati z liberalnim delom akademske javnosti. Nemška kanclerka, nekdanja raziskovalka, je nasprotno namenila univerzam in inštitutom dodatna sredstva.

V Cankarjevem domu znova za spremembe. U. Tarman, Dnevnik, 29.1.2013
Javne tribune 31.1. se bodo udeležili predstavniki 70 civilnodružbenih, stanovskih, sindikalnih, strankarskih, veteranskih in neformalnih organizacij, med njimi: KO kulture Slovenije, stranka TRS in Piratska stranka, zvezi veteranov, tudi policijskih, študentska in dijaška organizacija, sindikata ZSSS in SVIZ, nevladni organizacij Focus in Humanitas, gibanja Anonymus, 15o, Occupy Slovenija in protestni odbor Vseslovenske ljudske vstaje.
Predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP)
Veno Taufer je dejal, da bodo »povedali vse tisto, kar se na ulici ne da povedati, kar se med demonstracijami ne da artikulirati dovolj razumno, dovolj argumentirano, dovolj sporočilno«.
Drago Bajt je kritičen do pridružitve DSP gibanju. »Na tak način podpira zgolj stare oblastne strukture in podaljšuje pri življenju postsocialistično tradicijo«.
Uroš Lubej (OVLV) ni izključil možnosti, da se razvije nova stranka, ki bi konkurirala na predčasnih volitvah. »V nekaj mesecih bo prav gotovo nastalo nekaj novega«.
Katja Perat, pesnica in publicistka je za Dnevnik dejala, da jo veseli krepitev civilne družbe, po vsaj 10 letih, »v trenutku, ko nam je država zrasla čez glavo in ne pusti več zlahka, da bi se jo mislilo in korigiralo«. Država in narod sta »sestradana inteligentne javne razprave«, zato je pomembno, »da, kdor je intelektualno usposobljen in – kdor še ima voljo – poskuša prispevati k temu, da bomo svoj družbenopolitični položaj mislili razsodneje in z več intelektualne omike, kot se ga misli na Twitterju«.
Darko Štrajn, filozof, predsednik Liberalne akademije: »Slovenija je bila nekoč prav s pomočjo kritične inteligence v prvih vrstah enopartijskih držav, ki so zahtevale demokracijo. Zdaj se postavlja vprašanje o tem, koliko demokracije in socialne države je ostalo po »zmagi« neoliberalnega kapitalizma.«

Največja je kriza moralnih vrednot. I. Bratož, Delo, 29.1.2013
Na debatnem večeru v Slovenskem centru Pen so se spraševali o etičnem temelju, na katerem bi gradili družbo.
Edvard Kovač (filozof in teolog, http://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kova%C4%8D , B.M.) je v uvodu spomnil na trditev J. Ralstona Saula www.pen-international.org , da je naša civilizacija prvič v zgodovini človeštva izbrala za svoj temelj zgolj ekonomijo. Kot vidimo, to ne more uspeti.
Jože Trontelj (SAZU) je ugotovil, da smo zašli v materialno zasičenje; že pred krizo so ljudje začeli iskati drugačne vrednote, npr. svetost življenja (Tine Hribar) in dobrohotnost.
Miro Cerar, pravnik, meni, da je civilizacija ves čas turbulentna,kriza ni nič posebnega. »Smo pa mi, zdaj in tukaj, odgovorni prihodnjim generacijam, da v valovanju zgodovine naredimo /…/ nekaj dobrega ali /…/ slabega. Položaj moramo jemati resno, odgovorno, ne pa dramatično, sicer bomo drveli navzdol, v razčlovečenje družbe in zapravili neodvisnost, na individualni ravni pa bomo izgubili same sebe.«
Lenart Škof meni, da živimo v tekmovalni civilizaciji polni medijskih in drugačnih vtisov, zato izgubljamo občutljivost. Za civilizacijo je rešitev v drugačni senzibilnosti, občutljivosti za drugega. »Včasih je treba biti preprost, dati sočloveku roko, ga potrepljati, mu nameniti dobro besedo; gre za etiko ljubezni, čeprav je slišati naivno«.

Ali nam je sploh še kaj pod častjo. M. Cerar, Dnevnik, 30.1.2013
»/…/ Danes smo v javnem prostoru dnevno soočeni z neverjetno veliko količino neresničnih in žaljivih besed, pri čemer se vulgarnost javne besede ne dogaja le v sferi preplašenih ali zafrustriranih piscev anonimnih sporočil na tem ali onem forumu, pač pa jo lahko spremljamo tudi v številnih (rumenih) medijih, ki jim v prizadevanju po zaslužku in slavi ni prav nič pod častjo tudi do skrajnosti razvrednotiti novinarski poklic.«
Miro Cerar (PF UL) meni, da »bomo vse dotlej, dokler različnim vplivnim predstavnikom političnih, gospodarskih, finančnih ter celo intelektualnih, religioznih in drugih elit ni skorajda nič več pod častjo (izpod časti), še daleč od rešitve naših ključnih družbenih problemov. /…/
Časten človek je tisti, ki se iskreno trudi biti pošten, odgovoren, skromen in človečen. /…/ nekaj da na svojo besedo in če jo prelomi, se tega sramuje. Takrat to obžaluje, se za napako opraviči in jo skuša popraviti. /…/ odgovorno opravlja svoje delo in se ne pusti podkupiti. Ne skriva se in ne pošilja v boj za svoje cilje drugih ljudi; postavi se v prvo vrsto in daje z lastnimi dejani zgled drugim. /…/ je seveda ob vsem tem še vedno le človek, zato se seveda tudi (z)moti, kdaj pogreši ter morebiti v strahu, paniki ali obupu za hip celo zataji ali pozabi na svojo čast. Toda ko spozna svojo napako, jo prizna in skuša popraviti. /…/
Slovenska družba »ni (dovolj) častna. Takšna lahko postane le, ko bo v njenih vodilnih sferah bistveno več častnih in manj nečastnih, majhnih ljudi.«

Dovolj je dovolj. D. Kumer, Pisma. Dnevnik, 29.1.2013
»Kadar je razkorak med voljo ljudi in voljo oblasti tako velik, se v zrelih demokracijah odločijo za predčasne volitve. Zavedajo se, da v takih pogojih nič v družbi ne more dobro funkcionirati. /…/ Dovolj je dovolj. Dovolj imamo te koalicije.«
Tako je junija 2012 (po referendumu) zapisal dr.
Žiga Turk (SDS. O stališčih glede visokega šolstva glej npr. www.dnevnik.si/objektiv/intervjuji/1042549466 , B.M.)
Dušan Kumer (SD) dodaja, da imajo danes ljudje »dovolj tudi korupcije, klientelizma, nepotizma in drugih nečednosti v samih vrhovih politike. Zdaj se ni možno več izgovarjati na domovino, nacionalni interes,kot se je to počelo v orožarskih poslih. Nepošteno vedenje in bogatenje nimata alibija«.

Apel rektorju UM prof. dr. D. Rebolju. D. Radonjič, Pisma, Dnevnik, 30.1.2013
Ob imenovanju D. Lesjaka, pomočnika ministra Turka, za člana UO UM poziva
Dušan Radonjič (EPF UM) rektorja UM, da se temu imenovanju upre.
Povzema afere, v katere je bil vpleten D. Lesjak (kitajski »študenti« UM, »inovacija« s sporno študijsko smerjo znanstvenega magisterija in ovadba zaradi neposrednega vpisa v absolventski staž na FM UP.
»Nedvomno njegovo imenovanje pomeni navzkrižje interesov, saj kot lastnik zasebne fakultete (v Celju) nikoli ne bo mogel in zmogel razumeti potrebe javne univerze.«
»Univerza, če želi biti žarišče svobodne duhovne dejavnosti /…/ se mora dokončno odvrniti od ideoloških, političnih bremen in povezav. /…/ Prav izobraženci so bili v preteklosti pogosto tisti kažipot in zagotovilo odgovornosti, torej klic vesti etičnega, ozaveščenega, predvsem pa odgovornega človeka.«

Vsi grehi študentskih organizacij. A. Hreščak, 28.1.2013
O deviantnih pojavih v ŠOUL je pred kakšnim mesecem govoril
Rok Sotlar, ki je bil direktor te organizacije dve leti in nato odstavljen. Glavna značilnost krepitev t.i. botrov iz ozadja, ki brez odgovornosti komur koli, poskušajo usmerjati potek njenega dela, predvsem z vplivanjem na študentski zbor ŠOUL, povzema časnik njegovo izjavo in primere iz zgodovine.
Leta 2010 je Ž. Milanović, nekdanji funkcionar ŠOUL in svetovalec predsednika, poskušal z 10.000 evri podkupiti študentskega »poslanca« M. Hozjana, da bi povzročil nesklepčnost v ŠOSu. Drugemu je ponudil 1500 evrov in 10 dni jadranja z jahto, ki so jo kupili na zavodu ŠOLT za 105.000 evrov. V ŠOSU so za 85.000 evrov naročili analizo smotrnosti nakupa lokala, ki ga niso izvedli. Za svetovanje so lobistu S. Jeretiču plačali 40.000 evrov. Oddaji Hri-Bar so dali 50.000 evrov.
M. Hozjan je bil kasneje predsednik ŠOUL. Policija je preiskovala nakazila za 1500 evrov preko fiktivnih napotnic osebam, ki niso delale za organizacijo.
Poleti 2012 so preiskovali tudi sume kriminala v primorski študentski organizaciji ŠOUP. Njen direktor S. Kokl (tudi v SD) naj bi se okoriščal na račun ŠOUP.
Problem študentskih organizacij je njihov nedorečen status in da jih ne nadzoruje noben zunanji organ. Računsko sodišče in informacijska pooblaščenka menita, da gre za osebe javnega prava, ministrstvo za finance pa jih je v odločbi opredelilo za osebo zasebnega prava.. Zato jim ni treba delovati po zakonu o javnem naročanju.
V ŠOS so leta 2009 obljubili, da bodo ustrezno popravili svoj ustanovni akti, a njen predsednik
Mitja Urbanc pravi, da se je postopek »nekoliko zavlekel.«

Lepo je biti študentski funkcionar. Anja Hreščak, Dnevnik, 28.1.2013
V proračun študentskih organizacij se je v preteklih letih od koncesij za študentsko delo steklo 220 do 300 milijonov evrov. ŠOS dobi kakšnih 15 milijonov in jih razdeli med svoje članice, največ ŠOULu. Proračun ŠOUL – letos 4,5 milijona – razporedijo v »ministri« in »poslanci«, stari malo nad 20 let, s predsednikom (R. Likovič), ki je študent 3. letnika EF UL.
»O porabi sredstev jim ni treba poročati nobenemu zunanjemu nadzornemu organu«, prav tako doslej niso pripravljali poročila o izvrševanju proračuna, piše kolumnistka.
Pred leti je protikorupcijska komisija analizirala posel med ŠOS in Magento (del Ultre, solastnika nekdanjega visokošolskega ministra G. Golobiča) in ni ugotovilo korupcije. Tudi zato ne, ker je organizacija popolnoma avtonomna, kot je takrat dejal D. Kos.
In dodal: »Če bi za študentske organizacije veljal zakon o javnem naročanju, bi /…/ govorili o popolnoma drugačnem mnenju.«
V študentskih organizacijah tako lahko »po svoji vesti razdelijo milijone« prijateljem in so »študentski proračuni /…/ en sam žur« meni kolumnistka. »Da bi tako ostalo, so se študentske organizacije pred dvema letoma borile
feri et igni, ko je množica z granitnimi kockami razvila parlament.«
(Opomba: A. Hreščak je v diplomski analizirala medijsko manipuliranje s strani študentske organizacije v 2010:
http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/hrescak-anja.pdf .)
Takrat so se v študentskih organizacijah borili »za ohranitev lastnih privilegijev. Resnični namen študentskega organiziranja se je z leti izjalovil, izgubil nekje med Brucem na GR in preostalimi projekti, za katere povprečni študent še nikdar ni slišal.« Omenja strice iz ozadja, nekdanje študente, ki na hodnikih Kersnikove še vedno »usmerjajo potek dela v svoj prid.«

Preverjeno. POP TV, 29.1.2013 ob 20,00. Delo, 29.1.2013
»Zakaj starši, študenti, otroci čakajo mesece na odločbo o štipendiji, dodatku za pomoč, plačilu vrtca? Preverjali bomo, ali imamo lene državne uradnike, slabe računalnikarje ali nesposobne šefe.«

Vse več študentov pred vrati psihiatra in psihologinje.
D. Valenčič, Dnevnik, 29.1.2013
V Zdravstvenem dom za študente UL ob Aškerčevi cesti (pri FF
www.zdstudenti.si ) izvajajo (od lani prostovoljne) sistematične preglede. Ugotavljajo, da ima tretjina študentov težave z vidom, petina z gibali, tretjina je predebelih in petina ima duševne težave. Petina študentov ima tudi vsaj en dejavnik tveganja za kronične bolezni, npr. kajenje, premalo fizične aktivnosti, teža, alkohol.
Stiske študentov naraščajo, treba jih je vzeti resno, še preden prerastejo v duševne bolezni, pravi
Irena Kirar Fazarinc, direktorica doma. »Zaradi naraščajoče revščine, družinskih tragedij, stresa, prevelikih pričakovanj rastejo duševne stiske in naša psihologinja je imela v pol leta že 1000 obiskov«, pravi. »K sreči za mlade psihološka pomoč ni tabu in se še pravočasno obrnejo po podporo«.
Kritična je do omejevanja uporabe študentskih bonov po 8 uri zvečer, saj je nesmiselna. Kot mama študenta ve, da študij lahko traja do večera. Študentje so »ranljiva populacija, odvisna od ekonomsko aktivnih, in jih je treba zaščititi. /…/Nek ukrep mora dati določen rezultat in naj ne bo ta rezultat samo prihranek. Ne nazadnje so mladi naša prihodnost, bodoči voditelji, in se jim ne bi smelo odrekati to osnovno, kar jim zagotavlja dober študij, bivanje in zdravje.«

Ne morem verjeti, v kaj verjamemo. M. Čakarić, Delo, 29.1.2013
Angele, astrologijo, samoroge, vilinska bitja, NLP-je in telepatijo, »pretakanje energije« in »vibracije« mečeta na smetišče
Maja in Nejc Žorga Dulmin.
Urejata spletno stran
www.skeptik.si in se zavzemata za preverljivo znanost. Prirejata srečanja, na katerih se pogovarjajo o psevdoznanosti, o alternativni medicini, npr. o gibanju proti cepljenju otrok. Najbolje se je »osredotočiti na argument, na to, kaj so pokazale študije. /…/ Moraš pač paziti, da ti ne zavre kri, da se ne spustiš na osebno raven.« Z veseljem bosta priznala zmoto, če kdo dokaže, da homeopatija deluje ali da ima voda spomin.
Skepsa pomaga, »da ne nasedeš vsaki izjavi ali tudi prevari«. Na strani
www.whatsheharm.net so zbrali žrtve nekritičnega mišljenja in izračunali, da bi privarčevali 2,8 milijarde dolarjev. »Včasih sploh ne morem verjeti, v kaj vse ljudje verjamejo«, pravi Maja.
Glede krize pa pravi Maja, da bi »pomagalo že, če bi za nekaj časa dali na stran dogodke izpred 70 let. Sprejmimo napake in pojdimo dalje. Debata o rdečih, črnih, belih samo zastruplja naš prostor, ničemur ne koristi. Osredotočimo se na cilj in bodimo pravično strogi do sebe in drugih. Naj se goljufi kaznujejo, ne pa da jih na tihem podpiramo«.
Nejc pa doda: »To je vseslovenska kognitivna disonanca. Malo po malem dopuščamo, potem pa se vse zgrne nad nas. Verjamemo, da smo pridni in dobri, hkrati pa goljufamo.« To lahko presežemo, če bi poslušali argumente. »Če je dober, ni pomembno, kdo opozori nanj.« O predlogu naj bi debatirali, ne pa o tem, kdo ga je dal, pravi Nejc. Razmišlja, da bi v politiko uvedli znanstveno metodologijo.

Ameriški Karl Marx. M. Štefančič, Mladina, 1.2.2013
Ob filmu
Lincoln o predsedniku ZDA (1861-1865, v času državljanske vojne) publicist Marcel Štefančič jr opisuje Evropejce, ki so v ZDA pribežali po letu 1848. Ti »štiridesetosmaši«, pretežno nemški revolucionarji, socialisti, marksisti in komunisti so imeli velik vpliv na republikansko stranko in predsednika. Tako pišeta A. Benson in W. Donald Kennedy. Glej http://www.amazon.com/Lincolns-Marxists-Al-Benson-Jr/dp/158980905X#reader_B005WLHF1O . B.M.)
Brez izkušenih veteranov (neuspešnih, B.M.) evropskih revolucij Lincolnu ne bi uspelo mobilizirati vojske, s katero je porazil separatistične južne države. K. Marx je Lincolnu pisal, da je vojna proti suženjstvu naredila za delavski razred to, kar je vojna za neodvisnost (ZDA) naredila za srednji razred. Lincoln je v svojih govorih poudarjal, da kapital ne more biti nad delom, da kapital ne sme poveljevati delu, ampak delo kapitalu, da je kapital le sad dela in da ga brez dela ne bi bilo.
(Opomba: V ZDA je po revolucionarnem letu iz Avstrije pribežal tudi Anton Fister, Radovljičan, ki je bil profesor verouka in pedagogike na dunajski univerzi in ognjevit zaveznik revolucionarnih študentov. Seznanil se je tudi s K. Marksom. Več let je časa živel v ZDA, se pred smetjo vrni in na njegovem pogrebu so bili tudi študenti in vodilni avstromarksisti. (Glej
http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Fister , Fister, A. Izbrani spisi, DZS, LJ. 1987 in Mihevc, B. Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2008, 97-104 in 112-113. B.M.)

Dekle in svet, ujeta v svetlobno škatlo. G. Babnik, Delo, 29.1.2013.
Pisateljica in znanstvenica
Antonia Susan Byatt je v romanu Žvižgavke, Litera, Maribor, 2011, prev. A Whistling Woman) opisala vlogo žensk in (angleško) univerzitetno ter TV okolje '60 let. www.en.wikipedia.org/wiki/A._S._Byatt
Ena od junakinj romana je TV voditeljica ironična do »skupine akademikov, ki so se zapisali premišljevanju in doslednemu razmisleku« in »tudi do lastne ujetosti v svetlobno škatlo.« V oddaji »V ogledalu« se z znanstveniki, literati in šarlatani pogovarja »o moških zadnjicah, o ločevanju spolnosti in otrok, o sorodnosti med umskim in ustvarjalnim delom, o fetišizmu in androgenosti, o spancu in podzemlju, o modi dolgih las med hipiji in študenti in o javnem razkazovanju sramnih dlak«, kot piše Gabrijela Babnik www.pogledi.si/avtor/gabriela%20babnik .
Druga junakinja (romana A.S. Byatt) je mlada znanstvenica, ki raziskovalne sile vlaga v proučevanje populacijske genetike in biološke raznolikosti bitij, »ki so ustrežljivo nosila svojo zgodovino, vrezano kot hieroglifi, na zavitih krhkih hišicah na svojih hrbtih« /…/»ženska, ki je zlagoma prečkala naravno starostno mejo za brezskrbno rojevanje otrok«, s katero namigne pisateljica na hibridna bitja, pol ptiče, pol ženske, žvižgavke torej, ki vodijo popotnike.
Pisateljica opisuje »različna interesna polja /…/ od univerze, revolucionarnega študentskega protikulturnega in protiuniverzitetnega gibanja do religioznih sekt /…/ podobo angleške družbe v poznih '60«. Zadala si je nalogo opisati »določene strukture mišljenja in delovanja moči«, demistificirati status »znanja in akademskega sveta nasploh«, prikazati novi razsrediščeni, multicentrirani svet, »ki ni več ujet v neprodušne oddelke umetnosti, kulture, zgodovine in končno znanosti, temveč mešan in premešan«, piše ocenjevalka.
Pisateljica npr. za pripadnike Antiuniverze piše, da (v času demokratizacije angleških in zahodnih univerz v '60 in '70 letih) verjamejo »da je revolucija možna zdaj, to leto, ta mesec«, predvsem pa so prežeti z »nagonskim« odporom do pretiranega oxfordskega
www.ox.ac.uk blejanja ljudi, kakršen je junak Hodgkiss, preučevalec Wittgensteina.. V »Mao-Marxovem šotoru Antiuniverze« govorijo, da je ta (avstrijski filozof, sorodnik F. Hayeka in družabnik J.M. Keynesa…) http://sl.wikipedia.org/wiki/Ludwig_Wittgenstein in http://en.wikipedia.org/wiki/Ludwig_Wittgenstein , http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Hayek http://en.wikipedia.org/wiki/Cambridge_Apostles http://en.wikipedia.org/wiki/John_Maynard_Keynes
pobegnil iz viharne (srednje) Evrope, se udobno namestil na bogati univerzi (
www.cam.ac.uk ), kjer je uspel samo zaradi tamkajšnjega prepričanja o nespremenljivem korpusu idej in večno istem vzorcu družbenega konteksta. Hodgkiss pravi, da se pripadniki A. motijo, saj je tudi Wittgenstein težko prenašal življenjski slog v C., bil je asket in skrajnež in se je tudi zaljubljal v »zelo zelo bistre mladeniče, ki so razumeli, o čem je govoril«.
G. Babnik meni, da v tem romanu A.S. Byatt, prvem njenem prevodu v slovenščino, »najdemo temeljna filozofska in metafizična vprašanja ter znanstvene dileme«.

Plenilska doktrina. U. Marn, Mladina, 1.2.2013
O doktrini varčevanja, s katero naj bi se rešili iz krize in katere del je tudi privatizacija, kritično piše
Urša Marn. Kot primer privatizacije (v nasprotju z nacionalizacijo bank) obširno obravnava dilemo: voda – pravica ali tržno blago.
Na udaru so tudi »zdravstvo, šolstvo, vsa področja, ki so potencialni vir zaslužka.
Tony Clark www.polarisinstitute.org , ki pomaga civilnim gibanjem po svetu v boju za demokratične družbene spremembe, je o javnem in privatnem dejal:
»Javni sektor obstaja predvsem zato, da bi ohranil in zaščitil /…/ skupno dobro, /…/ tiste neprofitne prostore našega skupnega življenja, ki ne bi smeli biti predmet ponudbe in povpraševanja na trgu. /…/ zrak, ki ga dihamo, voda, ki jo pijemo, semena, iz katerih zrastejo hranljive in druge rastline ter genetski gradniki življenja samega. V mnogih državah mednje spadajo tudi zdravstveno varstvo, izobraževanje, transport in mnoge druge javne storitve. V imenu ekonomske globalizacije so nadnacionalne korporacije, ki jim pomagajo in jih podpirajo njihove vlade, aktivno vpletene v privatizacijo teh javnih prostorov in storitev, spreminjajo skupno dobro v tržno, kar /…/ pomeni, da se vse to nameni za prodajo. /…/ Ko javno postane privatno, mehanizem za razdelitev postane trg, ta pa seveda odloča na podlagi zmožnosti plačevanja: tisti, ki lahko plača storitev, mu je storitev omogočena, tisti pa, ki ne zmorejo, ostane brez nje.«
Tudi ekonomist
Bogomir Kovač (EF UL) opozarja: »Privatizacija ni rešiteljica krize. Številne težave se s privatizacijo nadaljujejo ali celo poglabljajo.« Glej tudi pogovor z Jožetom Mencingerjem: http://www.mladina.si/111553/joze-mencinger , B.M.)

Dr. Anton Kramberger, sociolog. J. Trampuš, Mladina,1.2.2013
Vedno je poskušal razmišljati drugače, kot se od njega pričakuje, pravi
Anton Kramberger, FDV UL http://works.bepress.com/anton_kramberger/cv.pdf . »Iskriv, inovativen, tudi po malem naporen, a predvsem zanimiv je v svoji analizi družbe, Slovenije, protestov in nesposobnosti politikov.« (Primerjaj intervjuja iz leta 2010 in 2013: www.mladina.si/52009/dr-anton-kramberger-sociolog in tukaj delno povzetega www.mladina.si/120102/dr-anton-kramberger-izvrsna-moc-politike-bi-se-morala-omejevati-z-organi-nadzora B.M.)
Po osamosvojitvi je najpomembnejša vrednota postal denar, pravi. »Za maksimimiziranje dobička in posledično povečevanje gospodarske rasti so se začeli žrtvovati ljudje.« Najprej je pritisk«nacionalne in mednarodne politike« ljudi »potisnil na cesto, potem stran od denarja, sedaj pa so se začeli upirati.«
»Vlada se ne zaveda, da se z njenimi reformami Slovenija spreminja nazaj v proizvodno družbo, v industrijsko družbo starega tipa«, ki pa ne more tekmovati z azijskimi družbami ki imajo »nižje stroške fizičnega dela in kapitala. Medtem pa na novem storitvenem trgu, na katerem je treba več znanja in komunikacije, neposrednih proizvodnih stroškov ni veliko. Nova ekonomija, ki sloni na znanju /…/ preboji so lahko številni, pomembna so lokalna vlaganja, institucije, šolstvo, podedovane vrline ipd. Tukaj bi lahko bila slovenska primerjalna prednost. A kaj dela vlada Janeza Janše? Uničuje znanje, izobraževanje, znanost in raziskave.«
(Zakaj?) Ozadje je prozaično, domneva A. Kramberger. Gre za »kulturni boj, v katerem so nekateri pripravljeni žrtvovati vse, kar se da, da bi le kadri iz njihovega polja zasegli vse pozicije. Želijo menjati, rušiti, delati paniko. Nič deliti s sovražniki. Za nadzor. Za postavljanje svojih ljudi.« Ni razumnega argumenta, zakaj na ravni visokega šolstva počenjajo take bedarije. In ta način, vse kar poznajo, so komandne depeše. » (Misli na zmanjševanje vpisa na družboslovje, B.M.) »Tudi v časih, ko smo vpisovali več inženirjev, se je /…/ večina inženirjev zaposlovala v storitvenih dejavnostih. /…/ danes se zdi, da si država želi, da bi slovenska družba zakorakala nazaj v čas industrijske proizvodnje in razmišljanja.«
Vprašanje, kako spremeniti delovanje politike v Sloveniji se postavlja ljudem na ulici in etablirani politiki. Njegov odgovor je, da je v politiki veliko igralcev, ki niso lojalni nikomur, (»razen želje po moči«, J.T.) in »želji po denarju. Tako ne bodo rešili očitnih družbenih problemov. Take bi bilo treba identificirati in odstraniti iz politike. V javno sfero, kjer se dela politika in so povsod neki budžeti« (Nekaj prej našteva korupcijske zgodbe z avtocestami, zemljišči, lokalne partnerske investicije, kamnolomi, peskokopi, gozdovi… B.M.) »se je namreč nateklo veliko posameznikov, ki samo prežijo, kje je še kak kupček nezavarovanega denarja.« Te kupčke je treba čuvati, pravi, tudi od tistih novih, ki jih ni težko prepoznati »preden prevzamejo funkcije so prijazni, leporečni, a potem /…/ se jim zasvetijo oči in marljivo vodijo dvojno knjigovodstvo, eno zase, eno za javnost.. Sam celo svojo moralo ne verjamem, pričakujem, da bo ta država tudi mene ustavila, če bom kršil zakon, in pričakujem, da bo vzpostavila nadzorne institucije, ki boo takšna dejanja preprečila posameznikom z veliko politično močjo.«
V raziskavi o etičnosti v vodenju organizacij je pred leti ugotovil , »da več ko je tržnega pritiska /…/ bolj so na udaru etične presoje. Kar /…/ pomeni, da je trg v načelu mehanizem, ki rad oddalji skrb za skupnost in poveča željo po egoizmu. /…/ Trg ne pozna meja etičnih pravil, zato bi morala druga stran – politika, država, skupnost – ta nagib k podivjanosti trga ustavljati. A odgovornost je tudi na strani tistih, ki imajo izvršno moč v politiki, na vladi, ministrih, poslancih, sodnikih. In če ti ob kršitvah ničesar ne ukrenejo, se trg sam po sebi ne bo obnašal etično. /…/ Izvršna moč bi se morala omejevati z organi nadzora. Plitka namreč hitro podivja, hitro se postavi kak komandant, ki je prepričan, da je edini poklican za rešitev vseh težav in da njegovi nasprotniki prej ali slej spadajo pred zid.« /…/
Razočaran je nad načinom, kako vodi stvari dvor J. Janše. Ne uporabljajo racionalnega pristopa, pač pa »emocije, ukaz in kadrovsko listo, zahtevajo se enotnost, vdanost, lojalnost, ubogljivost.«
(Zakaj si prizadevajo si za večinski volilni sistem?) Teža si želijo države, ki opuščajo korporativni način upravljanja, ki se je v Evropi razvil v zadnjih 300 letih, tudi mi smo na tej poti. »Izbrisali smo polje usklajevanja med različnimi skupinami, interesi, posamezniki, stroko, politiko, na prizorišču so ostale samo še stranke in država s težnjo po komandnem upravljanju. /…/ Sever celinske Evrope pa še uspešno vztraja v neokorporativnizmu, ki ne potrebuje individualnega trga dela.«
(ZDA so uspešne. J.T.)
Slovenci bi imeli radi ameriško uspešnost, neenakosti pa ne. »Tudi zato protestiramo. /…/ V slovenski kulturi je neenakost hitro sramotna.« Sprejemljivo razmerje med spodnjim in zgornjim slojem je 1:3, na Portugalskem 1:7.
/…/ želimo ameriško življenje, vendar odklanjamo ameriško različico kapitalizma. A če bomo nadaljevali v tej smeri, bomo dobili celoten paket, šibko državo, močne stranke, bipolarnost političnega sistema, bipolarnost medijev, totalno fleksibilen trg dela. In to je cilj nekaterih.«

Trdnjava slovenstva. Eni in drugi z Gorenjskega. M. Hanc, Delo, 31.1.2013
O dveh, treh gorenskih zborovanjih, v Škofji Loki in v Šenčurju, piše
Marjana Hanc.
V Loki na Placu so se zbrali stavkajoči zaposleni v vrtcih in šolah, šli do vodnjaka in nazaj do Marijinega znamenja iz 1751. Kužno znamenje, res pravi kraj, da povemo, kaj mislimo, je tam dejal sindikalist
Marko Špolad. Šole niso vzrejališča in pitališča trdobučnežev po meri te ali one ideologije. »Ne bomo vzgajali t.i. dobrih potrošnikov brez lastne volje samo zato, da bi jim peščica izbrancev lažje vladala. Za božjo voljo, ne prekrižajte jim prihodnosti! Če ne zmorete prevzeti zaupane odgovornosti bodite državotvorni in se samorazpustite z 90-timi podpisi.« 250 navzočih je zaploskalo.
Tri dni kasneje so v Šenčurju - kjer imajo na spomeniku krompirju Marijo Terezijo (glej
http://sl.wikipedia.org/wiki/Razsvetljeni_absolutizem , B.M.) , za poslanca pa Branka Grimsa, glej www.gorenjci.si - v domu krajanov imeli Zbor za republiko z naslovom Kdo nam je v resnici ukradel državo. Med 500 navzočimi je navdušenje požela Andreja Valič Zver, zgodovinarka, direktorica Študijskega centra za narodno spravo, ki je lani zagovarjala disertacijo o Vlogi Demosa v procesu osamosvojitve, soproga /…/. »Šenčur je bil vedno trdnjava slovenstva«, je dejala. Najbrž meni, da zato, ker so maja 1932 privrženci prepovedane SLS onemogočili shod Jugoslovanske radikalne kmetske demokracije; vzklikali so za samostojno slovenijo in republiko ter »dol s kraljem«. Dva poslanca in še deset obtožencev so nato v Beogradu obsodili na zaporno kazen. »Zborovanje in protizborovanje, letela so polena in kamenje, žandarji so streljali … Kako znano to zveni!«.
(Glej tudi
http://en.wikipedia.org/wiki/%C5%A0en%C4%8Dur .)

Iskanje črnega kozla. S totega konca. R. Galun, Delo, 31.1.2013
O županih in univerzijadi piše
Robert Galun.
Za sprostitev živcev je konec tedna na totem koncu poskrbela Tina Maze z zlato lisičko. Kandidatov za novega župana še ni, mestni svetniki še kar vztrajajo, za vladanje z manjšinsko podporo bi si zaslužili črnega kozla. Ta bi bil lahko maskota za zimsko univerzijado Maribor 2013, ki je ni (bilo), ker par strićkov iz Ljubljane ni nakazalo nekaj (milijonov) evrčkov. To pravi F.K., nekoč župan. (In (donedavni) diplomant Doba Fakultete. Menda za plagiat krivi svojega mentorja, B.M.).

Vstaja za politični preobrat in socialno državo. K.Ž., Nedelo, 27.1.2013
»Vstala, Primorska, si v novo življenje,
z dvignjeno glavo korakaj v nov čas!
V borbah, ponižanju, zmagah, trpljenju
našla si končno svoj pravi obraz…«
Tako je pelo 200 protestnikov na Bevkovem trgu v Novi Gorici 26.1.2013. Manj kot so pričakovali pobudniki. (Zbor je bil tudi v Kopru, to je bila »prva vseprimorska vstaja«.)
Slovenija potrebuje nove sile za politični in družbeni preobrat, so sporočali. Med njimi je bil tudi
Tone Poljšak, župan Ajdovščine: »Ne potrebujemo revolucije. V Sloveniji naj se spremeni zavest večine ljudi, na prvih naslednjih volitvah naj zmagajo nove politične sile za razvoj in obstoj slovenskega naroda oz. sile za ponovno vzpostavitev socialne države.« Pravi tudi, da večina ljudi še čaka. »Tisti, ki smo najbolj zavedni, razumemo, da razmere niso samo slabe, ampak, da je treba delati propagando za spremembe, ki jih nujno potrebujemo.« (Opomba: T. Poljšak, *1945, je bil kot študent UL v začetku '70 vodja skupine »4. blok«; kasneje poslanec (1992-1996), aktiven v stranki SNS in Nacionalni stranki dela, dolga leta župan. B.M.)
Na transparentih so bila gesla proti politikom in tudi proti cerkvi.: »Pahor je zaskrbljen, Janša ne razume. Zato še po kitajsko: Lopovi, izginite!«; »Janša, kjer si ti, je štala.«; »Ivan Štuhec + RKC, vrnite ljudem denar. In ne bomo imeli lačnih otrok!«
(Na fotografiji B. Samca govornik z megafonom, dva transparenta v obliki povečane osebne izkaznice, zastavi, ena s »karantanskim« panterjem in druga nekdanje SRS.)
Branko Filej je dejal: »Vsi se moramo boriti za pravično in pravno državo. /…/ ne želimo korupcije in klientelizma. /…/ Zmeraj več nas je, zmeraj bolj se združujemo.«

Vilko Brus je odločno sporočil državnemu zboru, vladi in vsem, ki trdijo, da zastopajo našo državo, »da zahtevamo državo, ki je ljudem prijazna, ki je po meri ljudi in ki varuje ljudi, ne pa dih ima le za molzne stroje. /…/ Menda nismo niti ljudje več. /…/ mi nismo zombiji. Mi smo državljani Slovenije. Mi smo narod«, ki »pravi vsem oblastnikom Končajte razdeljevanje naroda in začnite načrtovati, v kakšni domovini želimo živeti in potem začnimo to domovino graditi.« Ponovil je znano izjavo B. Repeta o banditih in zombijih. Prepričan je, »da bomo ustvarili novo državo, ki se je ne bomo sramovali.«

Za vse naše none, samohranilke, izbrisanke. I. Mager, Dnevnik, 29.1.2013
Kantavtorica in antropologinja
Katarina Juvančič je izdala cede Selivke s pesmimi: Pismo v Kanado, Spominčica, Aleksandrinke, Mene nema, Balada o Roziki in vrtnem palčku, Uej Uej (Magdalenca), Epitaf za lahkoživko, Češnjev cvet
»Kantavtorji smo pripovedovalci zgodb, reflektiramo družbena dogajanja in vrenja in povezujemo družbeno z intimnim«, pravi.
V
Uspavanki za Fride, poveže zgodbo o bolezni F. Kahlo s svojo. V več pesmih govori o borbi žensk, ki so »še vedno za svoje delo slabše plačane, medtem ko zgodovino pišejo moški«. To so »zgodbe o tem, kako se živi in preživi. Tega nas niso učile velike zgodbe vojskovanj, bojevanj, žrtvovanj za narod, domovino, cesarja. V teh ženskih zgodbah je življenje – humor, srčnost, humanost.«
Na protestih z D. Lapanjo pojeta komad
Na kateri strani si? http://www.youtube.com/watch?v=29v4az6W-8Y , prepesnitev ameriške sindikalistične Which side are you on? www.youtube.com/watch?v=vbddqXib814 http://en.wikipedia.org/wiki/Which_Side_Are_You_On%3F
»Želela bi, da bi vsak od nas, sploh generacija, ki smo imeli dedke in babice, ki jih je zaznamovala vojna, jih razklala in razdelila na partizane, domobrance, presegli to razklanost, ki nas še vedno deli in ki še vedno boli. /…/ Naša generacija se mora s to preteklostjo soočiti, jo reflektirati, razčistiti, razrešiti breme, ki nas desetletja duši.
Protestiranje proti ukinitvi socialne države, proti diktaturi kapitala in razčlovečenju na vseh nivojih je državljanska dolžnost in dolžnost vsakega umetnika.« /…/ Protestniške pesmi so /…/ žive /…/ nastajajo nove, so odsev absurdov, bolečine, grenkega, a hkrati zanimivega časa, ki ga živimo, imajo veliko naboja in zanosa. »

28. - 31. januar 2013

Žalostni dnevi. M. Belovič, Delo, 24.1.2013
Splošna stavka je žalostni praznik nesposobnosti dogovarjanja. Vlada ni pokazala resnega namena, da bi se ukrepih v občutljivih (pod)sistemih, kot sta (visoko) šolstvo in zdravstvo vsebinsko pogajala. »Zato so se sindikati radikalizirali«, v ozračju splošnega konflikta branijo »tudi določene plačne privilegije svojih članov, odvečne kadre in ustanove, ki ne delajo dobro in ki jih ne bi smeli braniti.« Komentator meni, da bi lahko javne izdatke brez škode zmanjšali za 10%. »A tega se ne dela na prestolu v Brdu, s katerega je Janša sindikatom že na začetku mandata napovedala vojno, ne z računovodskim zapiranjem proračunske pipice in s čivkaškim pogajanjem, temveč s trdim delom in dogovorom. Pogajalski uspehi ministra Vizjaka namreč dokazujejo, da sindikati – tudi v pregreti situaciji – niso tako nerazumni,kot meni republikansko jedro vlade.«
Zgodbe s ciničnem »socialnim dialogom« je bilo konec, ko so se ob ukrepih vlade, npr. preusmerjanju denarja v (vladi bližnje) zasebne ustanove, »začeli kazati obrisi ideološke preobrazbe državnih podsistemov. /…/ S tako grdo klientelistično packo /…/ je dogovor s sindikati nemogoč.« »Zdaj se vlada poslavlja, javni sektor je ponekod še vedno predimenzioniran, država pa še vedno nima /…/ mehanizma, s katerim bi javne izdatke, vrez politikantstva vsakokratne oblasti, lahko prilagajala gospodarski konjunkturi. Nasvidenje v naslednji vojni.«

»Azerbajdžan, Janšistan? No passaran!«, K.Š., dopisniki, STA, Delo, 24.1.2013
Okrog 20.000 stavkajočih se je 23.1. ob 12,05 zbralo na shodih v 14 mestih (Lj., Celje, Ravne, Maribor, N: Gorica, N. mesto, Koper, M. Sobota, Krško, Postojna, Ptuj, S. Konjice, Škofja Loka in Velenje).
Najprej se je zbralo več sto študentov in zaposlenih UL. »Ne stavkamo zato, ker smo lenuhi«, je (v mikrofon, pred stavbo UL, B.M.) govoril
Miran Zupančič, dekan AGRFTV. Čeprav delamo več, kot smo kadar koli, in zanemarjamo svoje družine, bolj kot smo kdaj prej, nam oblast vseskozi dopoveduje, je dejal, da smo »neučinkoviti, dragi in nepotrebni«.
Sodeč po transparentih so take misli prevevale tudi druge stavkajoče:
(Na fotografiji V. Vogla: ZA SOCIALNO DRŽAVO; PUSTITE OTRIKOM UČITELJE;
(v besedilu: PAMETNI VODJE VLAGAJO V IZOBRAŽEVANJE, NAŠI VLAGAJO V SVOJE ŽEPE; MEDICINSKE SESTRE NISMO DEKLICE ZA VSE!;
ZA ODGOVORNO DELO POŠTENO PLAČILO; NAJ VARČUJE, KDOR JE KRADEL!; MI VAM POKOJNINE, VI NAM ŠTUDIJ; SMRT JANŠIZMU, SVOBODA NARODU; AZERBAJDŽAN, JANŠISTAN, NO PASSARAN! …
V Mariboru je igralec
Bojan Maroševič množico na Trgu svobode vprašal, ali je res javni sektor spravil na kolena gospodarstvo: »Dokler ne bom videl za zapahi razne bavčarje, šrote, tovškove in zidarje, ne bom verjel v slovensko pravno državo«.
V Kopru so na Titovem trgu govorniki opozarjali na razmere v državi in peli uporniške pesmi, tudi Vstajenje Primorske.
V Škofji Loki je z Mestnega trga zaposleni v vrtcih in šolah krenili po mestu. Slišati je bilo pikre pripombe: »Glej, glej, koliko jih je!, Ali vas ni sram?«. Pred kužnim znamenjem je
Marko Špolad dejal, da je tistim, ki naj bi predstavljali narod, uspelo narod razklati in sicer na realni in nekakšen imaginarni, zajedavski javni sektor. »Da učitelji lahko razumemo stisko malega človeka je v naravi našega poklica. Tako kot je v naravi skorumpiranih in brezbrižnih politikov, da to stisko izkoristijo. Njihov manever prikazati učitelja kot grabežljivo zver je zgolj ena od neskončnih krink za hlapčevstvo, za kratkoročni osebni ali strankarski interes. Če šlo res za par fičnikov, nas danes tu ne bi bilo. Politične kreature niso vredne tega!« Tiho, kot na pogrebu, so zapeli: Stoji učilna zidana. (Op.: Nekdaj je bila to himna združenja katoliških učiteljev. Sic! B.M.

Sesutje države. Delavske pravice. M. Kralj, Dnevnik, 23.1.2013
S stavko 14.000 delavcev kovinske in elektro- industrije SKEI zahteva dvig plač, saj tudi tiste za bolj zahtevna dela ne dosegajo minimalne. Hkrati 23.1. stavka hrbtenica socialne države, 100.000 javnih uslužbencev.
»Čeprav so sindikati javnega in zasebnega sektorja med seboj javno podpirajo, je v ozadju mogoče slišati /…/, da gre za sodelovanje v maniri, če jim ne moreš pomagati, jim vsaj ne škoduj. Po tihem tako vsaj nekateri sindikalni predstavniki javnega sektorja pritrjujejo gospodarstvenikom, da morajo grmadi 70.000 brezposelnih, kolikor jih je od leta 2008 v zasebnem sektorju izgubljenih delovnih mest, slediti tudi določeni rezi v javnem sektorju.« GZS je opozorila, da se je število javnih uslužbencev v obdobju 2008-2012 povečalo za skoraj 6000.
»Toda sindikalisti pravijo, da ne nasprotujejo vsakršnemu krčenju javne uprave, temveč želijo predvsem doseči, da vlada odločitev o tem sprejme skupaj z njimi.«
Pri tem vlada je pokazala pomanjkanje posluha za dialog s sindikati, s tem pa tudi pomanjkanje sposobnosti političnega menedžmenta. To absurdno dokazuje »vladni pogajalec S. Pličanič, ki je potreboval cele tri mesece sindikalnih groženj, da je vendarle dojel, kaj želijo stavkajoči.«
Vlada je odgovorna tudi za stavko zasebnega sektorja »S tem, ko se usmerja le v zniževanje plač, ne pa tudi v povečanje produktivnosti podjetij, iz krize ne pomaga ne gospodarstvu ne delavcem. Le z zniževanjem stroškov dela in brez večje pravne države, učinkovitejše administracije, investicij v raziskave (tudi podjetij samih!)… bodo rezultat revni delavci. To pa res lahko sesuje državo«.

Al prav se piše elita ali elita. T. Kristan, Delo, 21.1.1013
V ozadju oblikovanja vladnih politik na področju visokega šolstva in znanosti poteka ideološki spopad in spopad elit, piše
Tina Kristan. Za mnenje o tem je vprašala poznavalce in odločevalce z obeh strani. Vladna stran, z ministrom Ž. Turkom je zlasti z varčevalnimi ukrepi, spreminjanjem zakona o visokem šolstvu in zmanjševanjem vpisnih mest izzvala proteste zaposlenih na univerzah in študentov ter izmenjavo pisem z rektorji. Člani sindikatov so izglasovali stavko na vseh treh državnih univerzah 23.1. Odprto je vprašanje komu bo MIZKŠ namenil 16 milijonov, ki so jih poslanci decembra dodali proračunu za visoko šolstvo.
Žiga Turk, minister, ne sprejema teze o vpletenosti ideologije pri oblikovanju visokošolskih politik. Vprašanje državnega financiranja zasebne UNG in 13 zasebnih visokošolskih zavodov, od katerih jih je 10 dobilo koncesijo v času prve Janšev vlade, se po mnenju Ž. Turka skuša predstaviti kot »ideološko, v resnici pa gre za ekonomske oz. finančne težave«. Skuša se ustvariti sovraštvo med zasebnimi in javnimi zavodi.
Tudi
Matej Makarovič (FUDŠ www.fudš.si) meni: »Bil bi skrajni čas, da politiki, sindikalisti in drugi vpleteni nehajo obravnavati visoko šolstvo kot ideološko bojišče in namesto tega zagotovijo ustrezne pogoje za visokošolske zavode.«
Ni problematično, meni
avtorica, če se posamezniki nagibajo k določeni politični opciji in to izražajo pred volitvami (npr. rektorja UL in UM sta bila za D. Turka, M. Makarovič za M. Zvera).
Težava pa je, meni
Frane Adam (www.institut-irsa.si in www.fdv.uni-lj.si), ko ljudje istih nazorskih usmeritev postanejo ekskluzivni, monopolni in omejujejo kritični način razmišljanja o novih strateških opredelitvah in reformah visokošolskega in znanstvenega področja, npr. v nekaterih institucijah v družboslovju in humanistiki. F. Adam meni, da so pri nas visokošolski in znanstveni sistemi močno politizirani in pluralni, kar se kaže tudi v njihovi kadrovski politiki.
Podobno razmišlja
Janez Povh www.fudš.si , saj se je za ustanovitev zasebne fakultete odločil, ker si je želel akademsko kariero nadaljevati v okolju, ki bo odprto, stimulativno in transparentno, česar prej na univerzi (UL?) ni bilo.
Pavle Zgaga (PeF UL, http://ceps.pef.uni-lj.si se strinja s tezo o ideološkem spopadu med elitami. Taki spopadi lahko potekajo ne glede na to ali gre za levo ali desno oblast. Lahko potekajo tudi v akademskem prostoru, ne le v političnem. Za dosego cilja, oblikovanje novih (njenih) elit, vladajoča opcija uporablja predvsem izčrpavanje javne univerze in finančna pomoč zasebnim zavodom – kar vodi v notranje razprtije in lasten klic po šolninah; rektorji sicer zatrjujejo, da jih ne bodo uvedli. Ob zmanjševanju vpisa na nekaterih smereh javnih univerz se sprašuje, zakaj se financirajo zasebni zavodi na istem področju. Bolezni vpisa se »lotevajo vrači, ne zdravniki«, poudarja. Kulturni kapital, ki ga imajo javne univerze in so ga v dolgih desetletjih razvijale gre po mnenju vodilnih (politikov) »lahko čez noč na smetišče. Bomo že postavili neki kontejner, v katerem bo nekdo prodajal indekse in diplome. Še zlasti politikom«, je aktualen Zgaga. Dogaja se nevarna igra, saj lahko stoletno institucijo zrušite v letu ali dveh, a težko jo bo spet postaviti. »Predstava, da boste s čisto novimi zasebnimi – ali javnimi – institucijami kar čez noč ustvarili neko super kreativno nacionalno znanstveno in strokovno elito, je trobezljanje neumnosti«. To kažejo zgodovinske izkušnje.
Raziskava CEPS je pokazala, da je v državah nekdanje Jugoslavije zadnjih 10 let hitro raslo število zasebnih visokošolskih ustanov, mnoge so profitno naravnane. Obstajajo močne povezave med privatizacijo in politizacijo visokega šolstva. V Sloveniji je drugače, pri nas poleg izrednih študentov nimamo samoplačnikov na rednem študiju in s koncesijami financiramo tudi zasebne zavode, ker javni sektor ni mogel zagotoviti dovolj vpisnih mest.
Klemen Miklavič (CEPS, PeF UL, glej povzetek intervjuja v arhivu te strani) pravi, da v nekaterih tranzicijskih državah in tudi pri nas prevladuje prepričanje, da javni sektor obvladuje stara elita in da lahko nova desnica generira lastno intelektualno osnovo le skozi zasebne ustanove, ki pa jih lahko sicer restriktiven sistem akreditacije omejuje.
Avtorica dodaja, da gre za 13 zasebnih zavodov iz proračuna 4% sredstev (brez šolnin, op. B.M.), v njih je vpisanih 11.000 študentov, na javnih zavodih pa 80.000, zato je njihova moč, tudi ideološka, veliko večja.
Sociolog
Jože Vogrinc, FF UL, meni, da je temeljni problem sodobnih družb, da kapital razume znanje le kot pripomoček za rast moči in bogastva. Raziskovalce potrebuje le za iznajdbo tehnologij, ki večajo produktivnost in bogastvo, menedžerje, politike, uradnike in piarovce. Široko izobražene intelektualne sile v velikih količinah pa kapital ne prenese, ker ga ogroža. »Zato se izobraženci spreminjajo v proletarce, družba pa je postala tako kompleksna, da je fahidiotski lastniki in upravljavci ne razumejo več; ne razumejo niti tega, da je ne obvladujejo več.«

Strašne zadrege. P. Mlakar, Dnevnik, 19.1.2013
V svojem komentarju
Petra Mlakar našteva zadrege, ki jih ima minister Ž. Turk pri pojasnjevanju odločitev v zvezi s standardih in normativih v vrtcih in šolah (bili so neusklajeni s sindikati, tik pred stavko jih je umaknil) in vpisnih mest v (javnih in zasebnih) gimnazijah. Avtorica namiguje na nesoglasja ministra s premierom zaradi predlogov za imenovanje direktorjev direktoratov.
»Željni ministrovih odgovorov pa so še vedno rektorji, dekani, profesorji in študenti, ki čakajo, kako bo med univerze razdelil 16 milijonov evrov, ki jih ima (dodatno, B.M.) na voljo v proračunu za letošnje in prihodnje leto«. Ni še jasno, kako bodo (za 20%) znižali število mest na nekaterih študijskih področjih na univerzah. Navaja enega od bralcev s spletne strani
www.delo.si : »Počasi jim bo zmanjkalo laži.«

Hvaležna za nasvete. (am), Šolski razgledi, 25.1.2013
Vedela je, da ima rada otroke in da bi delala z ljudmi, zato je
Mojca Debeljak izbrala PeF UL. Je v 4. letniku in je večkrat v šoli zaradi prakse, hospitacije ali samostojnih nastopov. Fakulteta ji nudi premalo informacij o vsakodnevnem dogajanju v razredu. »Gre za povsem nov svet, ki ti ga profesor na fakulteti ne more orisati«. Mnogo ne nepredvidljivega, na kar v predavalnici niti ne pomisli. Še sreča, da se pri peripetijah z (manj)pridnimi otroci lahko obrne po nasvet k mami, ki dela v vrtcu.
Kritična je do fakultete kot institucije. Šele zdaj, ko končuje prvo bolonjsko stopnjo je zvedela, da štiri leta študija ne bodo dovolj , da bi lahko poučevala, temveč bo pomočnica učiteljice v 1. razredu. V prvem letu 2. (magistrske) stopnje pa ne dovolj mest za vse, oz. fakulteta ne ve, kako bo.
O službi še ne razmišlja; upa, da se bodo razmere izboljšale in da bo nekoč našla delo v domačem kraju.

Janez Krek, filozof edukacije. K. Košak, Mladina, 18.1.2013
Dekan PeF UL
Janez Krek je v daljšem pogovoru povedal, da ima Slovenija kakovosten sistem vzgoje in izobraževanja in smernice, kako ga izboljšati. A to se zdi vladi nepomembno. Danes se je treba boriti,pravi, da javnih vrtcev, šol in univerz ne bi uničili. Z vpisom maturantov na PeF UL je zadovoljen, le na nekaj dvopredmetnih programih je vpisanih manj od mest. Pa tudi na teh kakovost »dokazujejo uspehi osnovnošolcev, ki jih ti diplomanti poučujejo v mednarodnih raziskavah znanja.«
Poznavalec šolstva (glej
www.belaknjiga2011.si/pdf/bela_knjiga_2011.pdf ) nima dobrega mnenja o varčevalni politiki vlade. Z njo utegne postati grobar kakovosti šolskega sistema. S politiko deli in vlado ustvarja grešne kozle iz različnih skupin javnega sektorja, jezo in razočaranje ljudi usmerja proti javnim službam. »Vrtce, šole in univerze v vulgarno marksistični maniri« prikazuje kot »porabnike«, lenuhe.
Veča obremenitev učiteljev, grozi z odpovedmi.
»Preobremenjen učitelj začne iskati izhod iz situacije,kako sploh preživeti. Takrat ne razmišlja o kakovosti. Celoten sistem se lahko približuje temu, da /…/ ne bodo več razmišljali o kakovosti, ampak kako bodo sploh speljali ure pouka. /…/. Sindikati, ki zastopajo interese učiteljev in vseh preostalih strokovnih delavcev v šolstvu, v tem trenutku zastopajo interese otrok in mladine. Ker zastopajo nekaj, kar je v prid ohranjanja kakovosti. /…/ Vsaka sprememba, ki zmanjšuje kakovost javnega šolstva, najbolj prizadene prav najbolj ranljive skupine otrok.«
»Tragika /…/ je, da je velika večina vzgojiteljev, učiteljev in profesorjev taka, da se bodo že samo zaradi samih otrok potrudili, tudi če se jim še nekaj naloži. Je pa vprašanje, do kod je mogoče ta lok napenjati.«
Dopušča možnost, o kateri govori N. Chomsky, da oblast slabšalno govori o učiteljih in sindikatih, kadar želi privatizirati šolstvo. Posebej »če upoštevamo krčenje oddelkov na gimnazijah ter zahteve, da se zmanjša vpis na družboslovje v visokem šolstvu. Lahko, da je v ozadju /…/ politika, ki želi zagotoviti dijake ali študente zasebnim gimnazijam ali visokošolskim institucijam.«
»V predlogih ministrstva za socialni sporazum je /…/ zapisano, naj se omeji število gimnazijskih mest« na 30%, »ostali pa se bodo vpisali na strokovne in poklicne srednje šole. Kje so dobili ta podatek, 30%, mi ni znano.«
To je politika »komunistične družbe« oz. stranke, ki bolje od posameznika ve, kakšna poklicna perspektiva je zanj najboljša. Z družbenim inženiringom (usmerjanjem) prisiljuje mlade, da bi se odločali za tehniške srednje šole. O tem, kakšen bo trg dela čez 5 let pa lahko samo ugibamo.

Izobraženih nikoli preveč. J.Kontler-S., Šolski razgledi, 25.1.2013
Morda nas bo stiska naučila bolj ceniti znanje, piše
Jasna Kontler Salamon ob dilemah okrog vpisa. Tako kot ceni znanje taksist, ki se ji je pohvalil, da je njegov sin eden najboljših študentov in da se namerava vpisati na doktorski študij. Pomagal mu je s skromnimi prihodki in za njegovo izobrazbo bi dal vse kar ima.
Minister Ž. Turk je od univerz zahteval zmanjšanje vpisnih mest na družboslovju in humanistiki in to utemelji s tem, da diplomanti s teh področij ne dobijo dela. V tem je nekaj resnice, meni novinarka, ki že vrsto let piše o visokem šolstvu. Obstaja inflacija nekaterih študijev, tudi npr. zdravstvene nege. »A težko si je zamisliti, da bi problem rešili z zapovedanim rezanjem v zadnjem trenutku, ki ne bi upoštevalo študijskih želja in dejanskih razlik v kakovosti med posameznimi programi.«
Dogajanja okoli razpisa so »dodaten dokaz, da trenutni slovenski oblastniki resnično mislijo, da imamo pri nas preveč izobražencev oz. da ti ne prihajajo iz pravih visokošolskih institucij – preveč jih menda diplomira na javnih /…/ in premalo na zasebnih.«
Razmisliti moramo, koliko izobražencev in še prej študentov potrebuje Slovenija. »Kam nas lahko pripelje ukinjanje gimnazijskih oddelkov? Še zlasti na območjih, kjer bi to tudi mnogim nadarjenim zmanjšalo možnosti vpisa na študije, ki terjajo splošno maturo.« Že dolgo se zaveda premajhnega vpisa na poklicne in strokovne srednje šole – toda »ali lahko ta vpis kar preusmerimo po dolgoletnem forsiranju gimnazij?
Dolga leta se je otrokom in staršem dopovedovalo, da le gimnazije dajo podlago za študij. In da samo srednja šola ni dovolj, zato naj se vsi, ki to zmorejo, vpišejo na študij. »Bomo šli zdaj v nasprotno smer?«
Odločiti se bomo morali, kaj je za naš skupni razvoj odločilno. Verjetno človeški kapital, zato ne smemo z omejevanjem vpisa prizadeti sposobnih. Treba je imeti »tak izobraževalni sistem, ki vsem omogoča kar se da optimalen razvoj sposobnosti«.
Paradoks je, da naš izobraževalni sistem slabi prav zdaj, ko v EU in v svetu gradijo sisteme za pomoč nadarjenim. V Bruslju je bil nedavno posvet o tem in predlog za pomoč nadarjenim sta v Evropski parlament vložili poslanki iz Madžarske in Slovenije. (
http://sl.wikipedia.org/wiki/Mojca_Kleva ).
Madžarski svet za pomoč nadarjenim je v parlamentu pred petimi leti dosegel sprejem 20 letnega programa za nadarjene, z državnim skladom.
www.tehetsegpont.hu/96-21953.php Gonilna sila je P. Csermely http://en.wikipedia.org/wiki/P%C3%A9ter_Csermely , predsednik Evropskega sveta za pomoč nadarjenim www.echa.info ; prihodnje leto bo pri nas konferenca ECHA.) Politike je pridobil s pojasnilom, da je lahko vsakdo nadarjen in nihče ne ve, kdaj in kako se bo ta nadarjenost razkrila. Ko je bil on v šoli je trpel zaradi neustreznega odnosa učiteljev, saj se je takrat podpiranje talentov smatralo za protisocialistično.
Kolumnistka razmišlja o tem, »kaj znajo delati drugje in /…/da nas bo morda zdajšnja stiska le izmodrila in bomo začeli drugače gledati na izobrazbo in vrednost znanja«.

Večdimenzionalni razpis. J. Kontler-Salamon, Delo, 26.1.2013
»Tresla se je gora, rodila se je miš«, piše komentatorka ob razpletu z razpisom treh javnih univerz. Vlada je »dala soglasje« v visokošolskemu razpisu, s petino manj mest na družboslovju in humanistiki in to ni zbudilo velikega odziva na UL, UM in UP.
Še pred tremi meseci so se univerze burno odzvale na ministrov »poseg v avtonomno odločitev senatov«. Domneva, da je »mehčanje univerz povezano s pričakovano razdelitvijo 16 proračunskih milijonov«, za katere se potegujeta visokošolska in raziskovalna sfera. In morda tudi z predčasno vrnitev ministra na UL.
Dodatna dimenzija je, da v se visokem šolstvu vpisna mesta zmanjšujejo od leta 2009 – do takrat so se povečevala, kar je povezano z manjšim vplivom števila študentov na finance. (Po Uredbi, B.M.) Tudi kandidatov je manj. Lani je bilo 62 programov brez prijav, predvsem izrednih. Visokošolske institucije imajo torej rezervo za zmanjševanje vpisa.
(Glej analizo prijav in vpisa:
www.vpis.uni-lj.si , razpis vpisa bo objavljen 1.2.. B.M.)
Ministru priznava, da se je vsaj naknadno oborožil s podatki o (ne)zaposlitvah diplomantov. Vendar je vsakršno usmerjanje vpisa problematično. Bolje bi bilo z akademsko sfero »končno pripraviti uresničljivo vpisno in z njo povezano razvojno strategij. Nekaj, kar smo doslej vedno sprejemali s figo v žepu.«

Odgovor na članek »Zakaj v Sloveniji potrebujemo raziskovalne univerze«,
K. Cvetko V.,
http://www.sindikat-vss.si/Osindikatu/Arhivnovic.aspx , 25.1.2013
Karin Cvetko Vah, predsednica Sindikata UL Visokošolskega sindikata Slovenije (VSS), se odziva na članek Aleša Igliča s FE UL »Zakaj v Sloveniji potrebujemo raziskovalne univerze« (Spletne Finance, 16. 1. 2013, http://www.finance.si .
Strinja se z avtorjem, da je Slovenija po 20 letih »precej deindustrializarana država, katere podjetja v večinski državni lasti so večinoma brez dobrih razvojnih oddelkov
(s svetlimi izjemami) in zato niso sposobna proizvajati visokotehnoloških izdelkov.« Sprašuje se o menedžerjih, ki ne vidijo, »da mora biti prednostna naloga podjetja ohraniti in razvijati razvojne oddelke kot temelj za dolgoročni obstoj podjetja.«
Predstavnica VSS meni, da je »vsa debata okoli obsega in (ne)potratnosti javnega sektorja /…/ odveč, dokler nam ne bo uspelo vzpostaviti evropsko primerljivega in razvojno naravnanega gospodarstva, saj bo za obubožano, zastarelo in zadolženo gospodarstvo še tako okleščen javni sektor vedno preobsežen. /…/ menimo, da kot država ne smemo pristati na to, da bo naše gospodarstvo lahko konkurenčno le s tem, da bo naš delavec cenejši od delavcev primerljivih držav, temveč moramo biti sposobni izdelovati nove, inovativne izdelke in biti konkurenčni s tem, da smo na določenem področju prvi in najboljši.«
Spričo navedenega je začudena, da avtor v tem kontekstu izpostavi nasprotovanje VSS spremembi minimalne neposredne pedagoške obveznosti za univerzitetne učitelje z dosedanjih 6 na variabilnih 5 do 7 ur tedensko. Avtor iz tega izpelje, da se VSS »ne zaveda, da univerze ne morejo biti /…/ predvsem socialne, in ne raziskovalne ustanove, tako za študente kakor tudi profesorje, ki ne ustrezajo mednarodnim merilom kakovosti.« In doda, da so take »poteze sindikata vzrok, da na FE UL /…/ večina zaposlenih ni glasovala za stavko 23.1. 2013«.
V VSS se zavedajo pomena raziskovalne dejavnosti za kakovost univerz, piše K. Cvetko Vah, »kakor tudi da kakovosti ne moremo v celoti doseči, če so zaposleni pedagoško preobremenjeni. Ravno zato smo nasprotovali spremembi 63. čl. ZVŠ in še vedno nasprotujemo zvišanju normativa na ravni univerz. Bojimo se namreč, da bo omenjena sprememba spričo varčevalnih ukrepov, ki smo jim priča in v kontekstu katerih je bila tudi sprejeta, vodila v to, da se bo minimalna pedagoška obveznost univerzitetnih učiteljev v praksi pomaknila z dosedanjih 6 proti 7 uram.« /…/
Končuje z željo, »da bi imeli slovenski univerzitetni učitelji v prihodnosti dovolj časa in sredstev, da se bodo lahko kar v največji meri posvetili raziskovanju, saj se bojim, da se brez tega prihodnosti naše mlade države ne moremo veseliti.«

Kako iz univerze nastane monouniverza. M. Pajnik, Objektiv, Dnevnik, 19.1.2013
O javnem (visokem) šolstvu, znanosti in neoliberalizmu piše
Mojca Pajnik, FDV UL.
(Glej
www.mirovni-institut.si/Oseba/Detail/si/oseba/Mojca-Pajnik .)
V (prejšnjem) času države evropske blaginje je imela znanost pomembno javno vlogo. Podrejanje znanosti se stopnjuje z neoliberalizmom od '70 let naprej, povezano s privatizacijo, marketizacijo, prekarizacijo. Danes so na EU težnje po centralizaciji odločanja, diktatu politično-ekonomskih elit z elementi totalitarizma. Nacionalne elite izvršujejo ukaze mednarodnih organizacij (STO, MDS, ECB) in korporacij. Pri nas se varčuje v izobraževanju in znanosti, tisti pa, ki so sproducirali mit o varčevanju (Nemčija) pa sredstva za izboraževanje povečujejo.
Avtorica razčlenjuje štiri korake izčrpavanja znanosti in izobraževanja pri nas:
(1) podfinanciranje, (2) marketizacija, komodifikacija, korporativizacija, (3) pavperoizacija pedagogov in raziskovalcev, (4) degradacija študija in študentov.
Na koncu daje nekaj priporočil za javnost v znanosti.
(1) »Klima skepticizma, ki se ustvarja okrog domnevno nepotrebnih in potratnih javnih šol, na eni strani odpira vrata za ustanavljanje privatnih zavodov in na drugi prinaša privatizacijo javnega šolstva skozi redefiniranje kurikulov, ki gredo na področju družboslovja in humanistike v največjo škodo ravno tistega dela izobraževanja, ki naj bi krepil um in polnomočil posameznika.«
Nastajajo visokošolske institucije z majhnim številom zaposlenih in programov za »družbeno koristnost in učinkovitost«, ki so »idealna okolja za reprodukcijo družbenega in prenašanje kanoničnega znanja«.
Opozarja na neiskrenost politik, ki znanost podfinancirajo in jo potiskajo v lov za privatnik kapitalom, češ, da bo znanost tako postala bolj praktična. Izkušnje iz V. Britanije kažejo, da se hkrati »izvaja prekanaliziranje javnih sredstev v roke interesnih skupin, da se torej ojača »pravo« znanost.
(2) Država uporablja tržne mehanizme in discipliniranje za povečanje učinkovitosti javnih institucij hkrati s komodifikacijo, t.j. pretvarjanjem javnega dobrega v blago. Poudarja se zaposljivost študentov in uporabne raziskave. S korporativizacijo univerze in inštitutov pa nastaja »monoverza«, »industrija znanja«. Fakultete in inštituti največ časa porabijo za optimiziranjem poslovanja oz. izčrpavanja: z odpuščanjem in nezaposlovanjem (mladih), prekarno zaposlovanje, outsorcing, delo za podjetja, učenje za zaposljivost, za trg dela, itn.
»Univerzitetna okolja niso več primarno namenjena študiju in poučevanju, ampak se usmerjajo k skrbi za zaposlenost. Znanje ni več prepoznano kot dobrina na sebi, javno dobro, ampak je marketizirano v funkciji pridobivanja veščin za delo.«
Korporativizacija, ki univerze in inštitute predrugači v smeri podjetij, »proizvaja sprta okolja in posameznike. Povečujejo se centralizacija upravljanja, hierarhizacija, tekmovalnost, nezaupanje med zaposlenimi. Zaostrujejo se pogoji dela, povečuje se količina dela.« Avtorica v nasprotju s tem meni, da znanost potrebuje »sodelovanje, povezovanje in stabilnost. »Zgolj avtonomna znanost, ki prepoznava in kritično analizira družbene procese, lahko služi gospodarstvu in »blaginji««.
(3) »Siromašenje pedagogov in raziskovalcev, ustvarjanje odvisnega prekariata in polmezdnih delavcev gre na univerzi skupaj z nižanjem kakovosti pedagoškega dela, na inštitutih pa s shizofreno in izčrpljujočo situacijo nenehnega lova na projekte.«. Leta 1988 smo imeli pri nas v znanosti 84% zaposlenih za poln delovni čas, 2008 le 48%. Vse več ljudi dela vse več za vse manj denarja. »raziskovalci postajajo vodje projektov, prevajalci, tajnice, evalvatorji, organizatorji dela ipd. Ob manj denarja se krepi menežiranje univerze in inštitutov, več denarja gre za administracijo. Najemajo se strokovnjaki za PR ali korporativno upravljanje na univerzi, od katere se pričakuje nagrajevanje akademske odličnosti.
»Devalvacija pedagoškega in raziskovalnega dela to iz javnega dobrega spreminja v industrijo. To povečuje resignacijo znanstvenih delavcev, krepi se strah namesto odgovornosti, cinizem in sprijaznjenje namesto upora, (samo)cenzura namesto javnih debat. »Ko poučevanje in raziskovanje izgubljata stik« s političnimi, socialnimi problemi, »se odmikata od javnosti in javnega kot skupnega dobrega«.
(4) Z usmerjanjem v kurikule za večjo produktivnost se širi antiintelektualizem, specializacija. Ker ne vemo, kaj bo čez 20 let, »ne moremo vnaprej določiti, kaj je praktično, uporabno /…/ zato je treba spodbujati odprtost v znanosti/znanju«.
»Krepitev poučevanja zaradi zaposljivosti in ne zaradi študija oz. mišljenja na sebi gre skupaj s krčenjem financiranja univerz in trendi korporativizacije. Kot vidimo pa izobraževanje za službo oz. raziskovanje za trg »prinašata manj služb oz. več slabših in slabo plačanih služb! /…/ S produciranjem kvaziizobraženih ,nožic se poglabljajo tudi socialne neenakosti in /…/ delovna sila, ki se izčrpava v prekatnem delu«. V vzponu je merjenje učinka študija na zaposljivost. Narašča »število odličnih študentov, ki jih /…/ okolje odvrača od teorije, ki posledično celo zavestno zanemarijo svoje akademske potenciale, češ, saj nima smisla.«
»Primarno poslanstvo javnega šolstva je v prispevanju javnega dobrega in k socialni pravičnosti.« S šolninami in krediti bo študij omogočen le bogatim. Izkušnje v ZDA in V. Britaniji kažejo, da bogati diktirajo vsebine in način poučevanja. Vsiljuje se prepričanje, da z izobraževanjem in raziskovanjem pridobiva posameznik, zato naj plača (s šolnino). »Za avtonomno javno univerzo je ključna tudi avtonomnost in neodvisnost študentov in raziskovalcev in ta se danes ruši.
(Raziskovanje kot ugodnost posameznika pa le-ta odsluži »z mezdnimi in prekatnimi zaposlitvami, s hiperprodukcijo raziskav« (M.P.), kar ogroža njegovo avtonomnost in neodvisnost, op. B.M.)
Avtorica se zavzema za obrambo znanosti kot javnega dobrega. Čim več državljanov naj bi se vključilo v raziskovanje in v zoperstavljanje aktualnim ideologijam učinkovitosti, varčevanja, vitke države. Prvi korak je »večja javna angažiranost znanosti«, ne pa zapiranje v (slono)koščene stolpe. To kar se danes dogaja na trgih in ulicah zahteva prebuditev (akademske) javnosti iz mrka, po J. Deweyu.
http://sl.wikipedia.org/wiki/John_Dewey . »Preživetje znanosti je odvisno od možnosti (povratka) refleksivnega mišljenja, izobraževanja, raziskovanja /…/ upora instrumentalnemu« (vedenju). Potrebujemo »vlaganje v znanost /…/ za omogočanje novih idej in alternativ za transformacijo družb« in novo paradigmo, »kjer znanost, na temeljih javnega dialoga, sodelovanja in solidarnosti, spodbuja (drugačno) ekonomijo.«

Za klavirjem v Mestu angelov. B.Š., Nedeljski, 23.1.2013
Pianistka Natalija Šaver (*1985) je po diplomi na AG UL pri d: Tomšič Srebotnjak odšla v ZDA. Tam je nadaljevala študij. O študiju v ZDA in pri nas pravi:
»Glavna razlika je v ceni študija. Je tudi ena glavnih skrbi, ki tare večino mladih, saj si študent medicine v svojih letih študija zlahka nakopiči 350 tisoč in tudi več dolarjev dolga. Pri nas se s takimi vprašanji sploh ne ukvarjamo, saj se praktično vsi lahko vpišemo na univerzo in jo včasih jemljemo kar kot samoumevno, kar pa v Ameriki vsekakor ni.«

Najboljše univerze v vaši dnevni sobi. B. Upelj, Objektiv, Dnevnik, 26.1.2013
O izobraževanju (na daljavo) po internetu piše
Boris Upelj (Dnevnik, glej njegovo diplomsko na FDV UL o odprtokodni informatizaciji javne uprave http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/upelj-boris.pdf , B.M.)
»Od ustanovitve prvih univerz pred skoraj tisoč leti se izobraževalni proces, ki so ga ukalupili na teh prestižnih ustanovah, praktično ni spreminjal.« Najboljši profesorji so bili na voljo ozkemu krogu ljudi. Njihov monopol nad specialnimi znanji je za kratek čas zamajala iznajdba tiska in doslej so »vzdržali pritisk vse hitrejšega pretakanja informacij.« Predlani pa je profesor umetne inteligence S. Thurn na Stanfordu svoj predmet dal na splet. (Za zgodovino študija na daljavo do 2011 glej »po internetu«
http://en.wikipedia.org/wiki/Distance_education , in bližje nam www.e-studij.net .B.M.)
S. Thurn se je zdaj s projektom
www.udacity.com posvetil »demokratizaciji izobraževanja« s podporo investitorjev iz Silicijeve doline.
Podoben projekt je tudi
www.coursera.org , v katerega za razliko od Udacity želijo pritegniti čimveč univerz; doslej se jih je pridružilo 33, večina iz ZDA, npr www.Duke.edu . Ima nad 200 različnih predavan (predmetov?, B.M.) do makroekonomije do farmakologije. V 4 mesecih je Coursera imel/a milijon uporabnikov, od 11 do 63 let, največ iz držav v razvoju, Indije, Brazilije, Kitajske.
Skupen projekt
www.edx.org imajo tudi Harvard, Berkeley in MTI.
Ena od uporabnic tega izobraževanja je
Janja Rakovec, ki ji je bilo že na začetku »jasno, da so to resna izobraževanja. Skrbno pripravljena predavanja, veliko literature in precej zahtevne tedenske naloge. Če želiš na konci izdelati predmet, si moraš vzeti čas«
Predavanja so krajša, na spletu redko študentje gledajo posnetke uro ali več. Interaktivnost spleta izkoriščajo s prekinitvenimi vprašanji in če je odgovor pravilen uporabnik lahko nadaljuje. Imajo tudi vaje in preizkuse znanja. V pomoč posameznim študentom so skupine in spletni forumi, preko katerih dobijo izvajalci tudi povratne informacije, kaj ljudje razumejo in česa ne.
Tudi
Anja Renko je navdušena, saj omogoča dostop do predavanj na specifičnih področjih, ki jih pri nas ni. »Kdaj prej ste se lahko usedli za računalnik, najboljši svetovni profesorji pa so vam začeli brezplačno razlagati stvari, ki vas zanimajo?«
Poznavalci pravijo, da so najboljši profesorji pripravljeni sodelovati zato, ker jim to dviga ugled in prinaša dodatno promocijo. Kljub množičnemu odpiranju predavanj zadeva še ni poslovno preizkušena. Nekateri, ki so vložili milijone dolarjev, se bojijo, da se bo zgodilo kot pri časopisih, ki so bili predolgo brezplačno dostopni na spletu.
Udacity in Coursera ustvarjata prihodek tako, da prodajata podatke o najboljših študentih potencialnim zaposlovalcem.
Ena od pomanjkljivost je tudi, da uporabnik ne dobi kredibilnega potrdila o opravljenem izobraževanju. Izvajalci iščejo načine, kako se zavarovati pred goljufanjem, npr. s kodeksom časi (Coursera).
J. Rakovec pravi, da je listina o zaključku je pravzaprav ne zanima, bi bilo pa koristno, če bi to priznavali tako kot neformalno pridobljena znanja.
Kako bo odpiranje univerz na spletu vplivalo na naše izobraževanje?
Franc Viktor Nekrep, BF UL, ki se na www.bfro-uni-lj.si/zoo/pers/fnekrep ukvarja tudi s prihodnostjo izobraževanja: »Z zamikom, ki ga je že mogoče zaznati, se bodo te rešitve gotovo selile tudi k nam. Mislim, da bodo morale naše univerze posvetiti več pozornosti tem možnostim, ki bodo /…/ našle svoje mesto v našem prostoru, tudi brez njihove aktivnejše udeležbe. Tudi zaradi ohranjanja slovenskega jezika bi morali brez odlašanja pričeti s pripravljanjem lastnih vsebin.«
B. Upelj meni, da je spletno izobraževanje primerno tudi za starejše, saj postavlja temelje za vseživljenjsko učenje. Vendar bodo morale visokošolske ustanove to priložnost znati izkoristiti.
(Glej domače ponudnike in iniciative ter vire na
www.e-studij.net; B.M.)
Kritiki opozarjajo na nevarnost homogenizacije in komercializacije učnih vsebin. To se je zgodilo tudi drugim družbenim podsistemom, ki se jih je dotaknil splet. »Trg šolstva postaja globalen. V dobrem in slabem.«

Ministrska posredovalnica. J. Kontler-S., Delo, 17.1.2013
Urednica tematske strani Na poti do diplome
Jasna Kontler Salamon piše, da je sodelavec MIZKŠ K. Turk K. posredoval FE UL (in morda še komu) pismo iz v katerem za center za raziskovanje raka DKFZ http://www.dkfz.de/en/index.html .
Išče talentirane in motivirane podoktorske študente, za dvoletno zaposlitev.
Damijan Miklavčič (FE UL http://lbk.fe.uni-lj.si/damijan_si.html o tem pravi: »Očitno je ministrstvo postalo posrednik za »odliv« možganov v tujino.«
Za nove doktorje je koristno, da se nekaj časa usposabljajo v tujini, po drugi strani pa je to pot najboljših h karieri v tujini. A (sedanji) minister Turk ima namen dati del od 16 milijonov evrov »vrnjenih« visokemu šolstvu za ustvarjanje delovnih mest za mlade raziskovalce oz. preprečevanje bega možgan. Ni še povedal kako.
Komentatorka ironično predlaga, da bi ta (ali naslednji) minister poslal »na izbrane evropske univerze poslali ponudbo, kako sijajne možnosti pri nas ponujamo tujim postdoktorjem.« Saj nekaj jih pride k nam, a premalo, da se ne bi bali bega možgan.

Slovenska diploma morda celo prednost. M. Vizjak Pavšič, Delo, 17.1.2013
Nizozemka
Nadine Uriot se je lani vpisala na magisterij urbane sociologije FDV UL, po končani 1. stopnji v Haagu. Po spletu je našla to, kar je želela, poleg tega ima mamo Slovenko. Naša diploma do na Nizozemskem enakovredna, morda bo imela celo prednost zaradi izkušenj v tujini.
Kako ocenjuje študij v Sloveniji? »Zelo dobro. Predavanja so izredno zanimiva in se popolnoma ujemajo z mojimi pričakovanji. Profesorji večinoma predavajo v angleščini, ki jo bolje razumem kot slovenščino, še posebej, če razpravljamo o strokovnih temah. » Upa, da bo izpopolnila tudi znanje slovenščine.
V primerjavi z Nizozemsko je dobra stran študija predvsem, da je brezplačen in da vse poteka nekoliko bolj zlahka in sproščeno. Tam je vse bolj strogo, več je pravil, ki se jih mora študent držati. »Tu pa roki niso tako strogo določeni, pomembno je predvsem, da neko nalogo ali izpit opraviš. Če na Nizozemskem izpita v predvidenem roku ne opraviš, imaš samo še eno možnost, in če ti tudi takrat spodleti, je študija konec.«
Slabo stran vidi v pomanjkanju študijske literature v angleščini, preštudirati mora veliko knjig v slovenščini. To je težko, kljub pomoči kolegov, zlasti če gre za zahtevno strokovno tematiko. Na Nizozemskem je vsa strokovna literatura v angleščini.

»Zaposlitev naj vsakdo išče sam.« J. Kontler S., Delo, 17.1.2013
Ljubljančan
Jaka Vadnjal se je po »Šubički« odločil za FS UL; Jugoslavija je imela močno strojno industrijo in mlada Zagrebčanka mu je rekla, da je strojna fakulteta za prave moške…. Po diplomi se je vpisal na podiplomski študij podjetništva na EF UL in 2005 doktoriral. Tam se je šele naučil, »kaj pomeni študirati, /…/ da se sam dokoplješ do novih rešitev. Seznanil sem se z raziskovalno metodologijo, predvsem pa sem pridobil pri širini svojih znanj.« Brez doktorata ne bi imel sedanje zaposlitve na fakulteti. A to ni bil njegov motiv za doktorski oz. podiplomski študij. (Trenutno je dekan Gea Collegea – F. za podjetništvo. http://www.gea-college.si/dr-jaka-vadnjal ).
Doktorski študij si je plačal sam. To je bilo 3« (do 4) »plače, ne pretirano veliko. »V tujini se ljudje zato, da lahko študirajo, tudi zadolžijo, to je nekaj čisto običajnega.«
V času (podiplomskega) študija je nabiral izkušnje v SCT, v industriji, bil direktor podjetja, član nadzornih svetov, sodelavec agencije za podjetništvo ipd.
Glede bolonjske reforme meni, da pri nas nismo izkoristili vseh njenih prednosti, »saj bi ta morala voditi k veliko bolj fleksibilnemu študiju«. Spoznal ga je v Angliji. »Naš študijski sistem pa je večinoma še naprej zelo tog, premalo upošteva neformalno znanje in zato tudi ni dovolj vpet v vseživljenjsko učenje.«
Nekoliko ga je razjezil članek o (ne)zaposlovanju doktorjev znanosti (v Delu, konec decembra). »Vedno znova sem razočaran nad našimi stalnimi velikimi pričakovanji, kaj vse bi za nas morala narediti država. Strinjam se, škoda je, da imamo pri nas 150 brezposelnih doktorjev znanosti, ampak res je tudi, da vseh teh doktorjev najbrž nihče ni prisilil, naj gredo na doktorski študij.«
Meni, da nimamo optimalne ponudbe doktorskih študijev po usmeritvah. Na ekonomiji je npr. preveč doktorjev znanosti. Se pa strinja, da »tudi naše gospodarstvo še ni dovolj odprto za doktorje znanosti. Njegov profesor Janez Možina je kot mlad doktor fizike delal v železarni v Nemčiji, kjer so imeli še več doktorjev, v naših železarnah pa ni bilo nobenega. V podjetjih se verjetno bojijo, da bodo »premalo uporabni, da bodo le posedali po pisarnah in čakali na delovna naročila. Od takih kadrov lahko upravičeno pričakujemo kreativnost, da bodo v podjetja prinesli nove podjetniške ideje in jih nato uspešno speljali.«
Opozarja, da »si morajo ljudje, ki premorejo dovolj znanja, sami najti svoje delovne in življenjske priložnosti.« Npr. v podjetništvu. Pozna vrsto doktorjev znanosti, ki so se odpovedali akademski karieri in postali uspešni podjetniki. Pove primer inženirja strojništva in doktorja znanosti, ki je ugotovil, da na fakulteti zanj ni prihodnosti in poslal ponudbe v nekaj podjetij ter hitro dobil ustrezno delovno mesto.
»Menim, da je treba vzeti usodo v svoje roke, ne pa samo čakati, da bo to zate naredil nekdo drug, npr. država.« Verjetno nimamo preveč doktorjev znanosti, pravi, »le mobilizirati /…/ jih ne znamo, oz. se ti sami ne znajo.« »Prednost brezposelnih doktorjev znanosti pa je verjetno v njihovem večjem znanju. S tem bi si lahko z večjo aktivnostjo vendar našli službo, hkrati pa prispevali k večji dodani vrednosti slovenskega gospodarstva.«
Žal pa v doktorskem študiju in celotnem šolskem sistemu »manjka podjetniških vsebin, čeprav mlade to zanima.« V zadnjem času je, tudi po zaslugi medijev, nekaj več podjetniške kulture, a premalo za večji preboj. Podjetništvo ni več vprašanje, temveč odgovor na družbene spremembe, navaja 20 let stare besede prof. Stevensona s Harvarda.

Jože Smole, generalni sekretar ZDS. M.K., Dnevnik, 25.1.2013
V pogajanjih za novo socialno zakonodajo predstavlja Združenje delodajalcev Slovenije
Jože Smole.
»Delodajalec se nenehno sprašuje /…/ zakaj je namesto njega izdelek prodal konkurent in zakaj ni zaslužil več. Siva ekonomija nenehno pritiska na znižanje njegove konkurenčnosti in ga sili, da jo uporabi tudi on, če želi preživeti. V gospodarstvu ni nič prijaznega ali podarjenega, praktično v vseh dejavnostih se odvija neke vrste vojna.
Vidimo delavce, ki morajo pridno delati, ne vidimo pa podjetnikov /…/, da delajo 14 ali 16 ur na dan in se bojijo za preživetje, saj imajo tudi višje plače.
Prekerno delo ni v redu. Je res bolje, da povečujemo število brezposelnih, da mladi nimajo zaposlitev? /…/ Slovenija ima /…/ dve prožni obliki dela: delo za določen čas, katerega delo je tudi agencijsko delo, in študentsko delo. /…/ Če bi pri delu za nedoločen čas res omogočili lažje odpuščanje, krajše odpovedne roke, notranjo fleksibilnost z omogočanjem prilagajanja delovnega časa in procesov dela, potem ne bi bilo razloga za omejevanje dela za določen čas, ker bi to postalo nezanimivo.« /…/
»Novih delovnih mest ne ustvarjajo niti država niti sindikati, temveč edino podjetniki.« Če bodo pri tem uspešni, bodo delavci lahko izbirali med (stalnimi) zaposlitvami.
»O novi nevarnosti, odlivu možganov, skoraj ne govorimo. Najboljši odhajajo v tujino, z obstoječimi pogoji pa jih ne privabljamo nazaj. Zato je težko reči, da sindikati zastopajo vse delavce. Vprašanje je, ali zastopajo mlade izobražence.«
(Direktorica zavoda za zaposlovanje Z. Srdoč M. svetuje mladim delo v tujini?)
»Naš cilj /…/ je rešiti problem zaposlovanja, ustvarjanja družine in nadaljnjega razvoja mladih. Naj gredo v tujino, toda med študijem oz. na prakso. Omogočiti jim moramo, da bodo /…/ ustvarjalni pri nas, torej da se vrnejo in prinesejo s seboj nova znanja.« Ker delovna mesta ustvarjajo delodajalci, potrebujejo takšne pogoje kot tuji konkurent. Ne Nemci, ker jih ne dosegamo, ampak Čehi, Slovaki, Madžari, Poljaki.

Konec nekega modela. A. Kešeljevič, Dnevnik, 25.1.2013
O izpeti tranziciji in javnem sektorju piše
Aleksandar Kešeljević, EF UL.
Izpet je tranzicijski razvojni model, ki je temeljil na povečevanju slabo plačanega srednje kvalificiranega dela s starimi stroji. Vlada je z varčevanjem pripeljala do krčenja rasti, tudi drugi ukrepi nimajo razvojnega učinka. Za okrevanje gospodarstva je nujna bančna sanacija. Nimamo pogumnih usmeritev industrijske politike, povečevanja konkurenčnosti. Vlada ima še vedno neoliberalni razvojni model. »Zniževanje davka na dobiček /…/, varčevanje na račun javnega sektorja lahko razumemo kot premik v tej smeri. Enako stanje duha prevladuje tudi med slovenskimi menedžerji. Kako sicer pojasniti stališče GZS do zaposlenih v javnem sektorju in molk /…/ ob ponudbi /…/ 327 evrov bruto plače v mariborskem Žitu? /…/
»Racionalizacija v javnem sektorju je potrebna. Toda postopna in vsebinsko argumentirana.«. Delež zaposlenih v javnem sektorju (7,7%) je blizu povprečja EU (7%), prav tako v razmerju do zasebnega sektorja (5:1). »Stigmatizacija javnega sektorja na račun zasebnega je popolnoma nepotrebna. /…/ inženirja v zasebnem podjetju povezujemo z ustvarjalnostjo in dodano vrednostjo. Učitelje, ki so skozi 15-letno izobraževalno obdobje poskrbeli za opremljenost inženirja z ustreznimi znanji, pa razumemo kot zajedavca na račun zasebnega sektorja.« Verjetno je, »da bo zniževanje plač v javnem sektorju dodatno povečalo brezposelnost v zasebnem zaradi manjšega povpraševanja po njihovih storitvah in produktih. Brez kakovostnega javnega sektorja tudi ne bo mogoče doseči višje rasti. Večje investicije v javni izobraževalni sistem mnogo bolj povečujejo produktivno bazo družbe kot dosedanje vlaganje v beton in asfalt. V majhni državi /…/ je za aktivizacijo človeških resursov ključen sistem javnega šolstva.«
V mnogih slovenskih podjetjih prevladujejo stroge hierarhične relacije in razumevanje delavca predvsem kot strošek. Manj kot nosilca človeškega kapitala z željo po soodločanju. Zaradi (tradicionalno velikega) kulturnega kapitala »neoliberalizem v Sloveniji preprosto ima domicilne pravice.«
Slovenija potrebuje dolgoročni razvojni model, »v preseganju tako neoliberalizma kot državnega kapitalizma. Za slednjega sta značilna visoka stopnja politizacije gospodarstva in močna plenilska logika. Potrebna je torej tretja pot /…/ antipod družbeno-ekonomskima modeloma razvoja, ki sta se pokazala kot neučinkovita.«
Tehnična vlada bi lahko izvedla nujne reforme (referendumska zakonodaja, banke) v času premirja pa bi razmislili kako naprej. Stroški s tem bodo manjši kot tisti »zaradi napačne ekonomske politike vlade ter izgube zaupanja v dosedanji (domačijski) in prihajajoči (neoliberalni) model.«

Znebimo se »Slovenčka« v sebi. P. Zalokar, Delo, 18.1.2013
Rokometaš
Uroš Zorman, kapetan reprezentance: »Imam svoje trenutke, še več pa je takšnih, ko nisem zadovoljen z igro. Zato pa so tukaj mlajši igralci, ki morajo dati svoje, da zmagujemo. /…/ Tudi Slovenija ne deluje najbolje. /…/ fantje moramo sesti skupaj in se malce pogovoriti. Preveč smo statični. /…/ Veliko težav imamo pri prebijanju postavljenih obramb /…/ Mislim, da imamo v sebi še vedno nekaj tistega »Slovenčka«, ki misli, da je že naredil kdovekaj in da se bodo tekmeci kar vdali v usodo, ko nas bodo zagledali. Spet jih bomo dobili po glavi, se med odmorom dogovorili, kako in kaj, ter nato pokazali pravi obraz. Ne moremo pa se vedno tako izvleči. Zato bi veljalo že od prve minute na polno.«
(Kaj bi sporočili rojakom, ki že ob polčasu izgubijo upanje?) »No tudi to je naša slovenska značilnost. /…/ sem že malo starejši in malo bolj izkušenj, (in) se ne obremenjujem več s tem. Pravi navijači so tisti, ki /…/ držijo pesti in verjamejo v nas. Drugi me niti ne zanimajo.«

»Z vaško mentaliteto države ni mogoče voditi.« D. Jug, Žurnal24, 26.1.2013
Pri rekrutiranju v slovensko politično elito se dogaja negativna selekcija, pravi v daljšem pogovoru
Boštjan M. Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice (od 1988, prej na PF UL in Harvardu).
»Slovenija deluje klientelistično; tudi zato, ker je majhna in ker se vsi med seboj poznajo. /…/ Situacija v Sloveniji je politično in medijsko pregreta.« K histerizaciji največ prispevajo mediji. Imamo etični problem. Tudi v politični sceni imamo »opravka skoraj izključno s tipi ljudi, ki so še včeraj živeli na vasi.« Tam pa »ima prav tisti, ki se kot trava v vetru ravna po večini drugih vaščanov«. To pa je »najnižja stopnja moralnega razvoja«, pravi B.M. Zupančič. (Po Kohlbergu, glej npr.
www.2.arnes.si/~jcurk/RAZVOJNA/kohlberg.html , B.M.)
Primer protikorupcijske komisije je »pokazal, kako se na vladavino prava odzivajo vaške matrice, ki jim je prav vseeno, kaj je res in kaj ne, dokler je tisti, ki je nečesa obtožen /…/ »eden od naših«, ki spadajo v matrico.«
Ne gre toliko za ideološko polarizacijo, kot za »sosledje dveh interesnih matric, dveh mafijskih mrež. Na eni strani imate omrežje »old boys«, ki je interesno povezano še iz prejšnjega režima in ima za nohti precej krvi, na drugi strani pa nove mafije, t.i. omrežje »young boys«, ki starega ne izpodriva in z njim ne konkurira.« Obe sta zlizani. »Nekateri od teh ljudi, ki jih poznam, so neverjetno pokvarjeni.«
(A na volitvah bi spet večino dobili tisti, proti katerim protestirajo?)
»To ravno potrjuje mojo tezo o pomanjkanju demokratične tradicije, zlasti pa o slovenskem kmečkem individualizmu.« B.M.Z. navaja primere skrajne brezobzirnosti, odmetavanja smeti, parkiranja na travi, pločniku…, pa bele nogavice…

Ljudje na volitvah izvolijo, kar je pač na voljo; tistim, ki bi morali zares vladati, zaradi individualizma ne kandidirajo. Tako imamo negativno selekcijo že od osamosvojitve. Takrat so samozvani osamosvojitelji poskrbeli, da niso konkurirali urbani obrazi, »a priori so jih izločili iz igre. Ni, tako je volilo tudi ljudstvo, ki so ga 50 let hujskali proti eliti. Z vaško mentaliteto države ni mogoče graditi niti voditi. Človeka lahko vzamete iz vasi, vasi pa iz človeka nikoli!«
B.M. Zupančič je proteste napovedal pred štirimi leti v knjigi Prva od suhih krav. Vaški individualizem se je odzval pri malem delu in pri mariborskih radarjih, tako kot na vsak poseg v osebni interes. »Tu seveda pretiravam, kajti nesporno je, da je kriza povzročila množično nezaposlenost in da je veliko ljudi, ki so resnično v stiski.«
(Kaj se bo izcimilo?)
Revolt še ni revolucija, pravi B.M.Z., »revolucija pa ne more biti brezidejna in brez resne ideologije. Domet raznih vseslovenskih vstaj je majhen in difuzen, pravzaprav tudi konfuzen – ljudje /…/ zavračajo točno tiste lokalne veljake, ki so jih sami izvolili« - sebi podobne:
Qualis rex, talix grex!
Ljudje so potrebovali 23 let, da so spoznali prevaro s t.i. demokracijo in kapitalizmom. Zdaj bo »potrebno moralno očiščenje«.
Ključna težava je gospodarski razvoj. Tega so preprečili »znani lastniki« z individualistično, vampirsko privatizacijo. Individualizem je »zavzel psihopatske razsežnosti tudi zato, ker se državni imunski sistem (pravosodje itd.) ni odzval.« (Je pa naš pravni sistem kadrovsko podhranjen, pravi B.M.Z.). Že od začetka »nismo obvladali tokov vaške pogoltnosti«, ko so v »ropu stoletja« razgrabili »presežno vrednost, ki so si jo delavci prigarali v 50 letih.«
Imunski sistem, policija, tožilstva in sodišča lovi »le majhne ribe«, kar je posledica tega, da »v komunizmu ni bil potreben, ker so delovali drugi imunski sistemi«, seveda (najprej) Ozna, (kasneje) Udba ipd., ki so v družbi vzdrževali raven preganjavice, paranoje. Ljudje, ki so bili s temi sistemi povezani, so bili pri nas profesorji prava. Se je potem čuditi, če cele generacije sodnikov in tožilcev vis-a-vis oportunističnim bakterijam nimajo prave imunske korajže?«
(Bo kriza človeštvo spametovala?) »Ne, nikakor ne« Po I. Wallersteinu pravi: »še slabše bo, predno bo – še slabše«. Pametnim svetuje z J.J. Rousseaujem: »Naj se vrnejo k svoji zemlji, aktivirajo naj do zdaj zanemarjene njive, travnike. Kdor ima denar, naj si kupi kmetijo in naj jo aktivira, kajti v krizi celo zlato ne bo zaleglo. Treba bo preskrbeti za osnovne potrebe, treba bo enostavno – preživeti.«
O tem, zakaj se veseli, da ga čez 20 let ne bo tukaj, piše v svojih knjigah.

Nepreslišano. U. Lubej, (Siol.net), Dnevnik, 18.1.2013
Član protestnega odbora slovenske ljudske vstaje
Uroš Lubej piše, »da če bo prišlo do predčasnih volitev po obstoječih pravilih, so to pravila, ki si jih je postavila politična oligarhija zato, da se obdrži na oblasti.« Volilna in medijska zakonodaja »privilegira obstoječe politične stranke.« Ena od možnosti je tudi bojkot volitev. »Potem ša bo politična oligarhija morala presoditi, ali lahko nadaljuje vladanje na takšen način.«
(Glej tudi
http://cuvar.si/komentar .)

Ustoličevanje nove politične kulture. K. Vidmar H., Delo, 19.1.2013
Sociologinja
Ksenija Vidmar Horvat, FF UL, predlaga, »da se izvede razprava o tem, kakšno družbo hočemo. Razprava postavi okvir, h kateremu se, v obliki volitev, priglasijo vsi, ki menijo, da v svoji skupini (ali stranki, ali gibanju) lahko zagotovijo spoštovanje z demokratično razpravo odločene volje ljudstva. Neke vrste demokratični razpis /…/ h kateremu se, kot v strokovno-znanstvenem protokolu, prijavijo kandidati z najboljšimi referencami in predlogi. Pravniki domislijo obliko demokratičnega sprotnega preverjanja izvedbe programov in obljub. Preverjanje na 4 leta v obliki volitev je v svetu /…/ pobeglega časa, nemogoč časovni načrt.«
Začasno naj nad vlado, ki opravlja najnujnejše zadeve, bdi Odbor za varstvo človekove pravice, ki nas je pripeljal v samostojnost, t.j. njegovi člani, ki se doslej niso odrekli njegovim principom. Ustvarijo naj »pogoje za sprejemanje dokumenta za novo družbeno vizijo – za novo družbeno pogodbo«.
Utopično? Prej razsvetljensko. »Navsezadnje se tam začenja tudi zgodovina Slovencev kot političnega naroda.«

Gregor Virant naj odstopi prvi. B. Jerman, Pisma, Delo, 19.1.2013
Bralec
Bojko Jerman piše, da smo pred projektom osamosvajanja od »nesposobnih in kompromitiranih politikov, ne glede na njihovo strankarsko pripadnost…«.
Prostor naj dobijo »mladi, sposobni in pošteni ljudje«, ki zdaj »nimajo možnosti ustvarjanja moderne, napredne, solidarne in transparentne družbe, politike, gospodarstva …«. Za prvo domino bi bil najboljši Gregor Virant, politik z lastnostmi ki jih ne želimo: spreminja stališča z aktualnimi vetrovi, »odloča se prehitro in prepovršno, nima dolgoročne vizije, ne vidi svoje diskreditacije, druge pa obsoja.«
»Kot minister za javno upravo ni kakovostno prestrukturiral in diferenciral javnega sektorja /…/ ampak ga je po nepotrebnem neznansko podražil » (S spremembo plačnega sistema? B.M.) Zahteval je ukinitev Državnega sveta, protikorupcijske komisije, nelegitimno je prejemal ministrsko plačo po opravljanju funkcije (poleg solidnih honorarjev, op. B.M.) in se želel odkupiti z vračilom denarja in zmanjšanjem tega privilegija (ministrom, poslancem, B.M.). Odstop je priložnost, da postavi nove politične standarde in priložnost za njegovo rehabilitacijo.

Integriteta in slovnica. A. Žerdin, Delo, 22.1.2013
Pismo SDS v tujino po poročilu protikorupcijske komisije (KPK) komentira
Ali Žerdin. Poročilo je pokazalo, da v politični eliti ni soglasja o pojmu integritete. Nekateri razumejo zakonsko določilo, da morajo politični funkcionarji ustrezno pojasniti svoj prihodke, le kot priporočilo.
Politično škodo v tujini zaradi poročila KPK je poslušala stranka SDS omejiti s pismo.:
»A political situation in Slovenia«. A pokazala je raven omikanosti politične elite, saj tisti, ki nas predstavlja(jo) tujini, ne poznajo osnov angleške slovnice, t.j. kdaj se uporablja ne/določni člen »a/the«. Če politični vrh ne spoštuje angleške slovnice od njega težko pričakujemo, da bo razumel koncept integritete, meni A.Ž.

Načini iskanja resnice. Poročilo KPK. M. Horvat, Delo, 24.1.2013
Akademik
Matija Horvat ima pripombe na poročilo protikorupc. komisije www.kpk-rs.si/upload/datoteke/Ugotovitve_nadzora_nad_PS_predsednikov_parlamentarnih_strank.pdf . Zaradi njegovega pomena za državo »bi pričakoval, da bi bilo napisano strogo objektivno, natančno in pregledno. Skratka, moralo bi biti enakovredno znanstvenem članku, ki bi recenziran izšel v znanstveni reviji najvišje kakovosti.«
Vsebovati bi moralo literaturo o tem, katere tuje izkušnje je komisija uporabila in citirati tudi lastne študije o tem, za ugotavljanje mednarodne primerljivosti dela KPK.
Treba bi bilo opisati »tehnologijo ugotavljanja sorazmernosti ali nesorazmernosti povečanja premoženja«. V poročilu v ključnem delu niso definirana »večja odstopanja« in neenako so obravnavane tri kategorije zavezancev (v drugi Jankovič, v tretji Janša). Komisija ni pri Z. Jankoviču ni opravila podrobnih analiz raznih stroškov, računov ipd., pri J. Janši pa ni angažirala sodnega cenilca za zemljišče, ki ga je (pre)prodal. Komisija bi morala dokazati sum korupcije; z izrazom »tveganje za korupcijo« se izmika svoji odgovornosti.
Glavni očitek je »pomanjkanje skrbnosti, natančnosti, metodologije in kategorizacija zavezancev. /…/ Metodologij preiskav premoženja, dohodkov in izdatkov visokih politikov je v poročilu nepregledna in celo prilagajana od primera do primera. »
Morda bo kdo ugovarjal, piše M. Horvat, da sem »samo zdravnik«. Odgovarja, da so »načini iskanja resnice na vseh področjih enaki« in končuje:
»Menim, da bi tako sestavljeno poročilo KPK padlo na vsaki resni recenziji. Tudi jaz bi svojega študenta takoj zavrnil, če bi mi poskušal na podoben način predstaviti delo iz medicinske etike.«

Sram tehta manj kot štirje tisočaki. M. Pišek, Dnevnik, 22.1.2013
Novinarka Dnevnika,
Mojca Pišek, literarna kritičarka,
(glej
www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/stritarjeva-nagrada-mojci-pisek.html , komentira (sprejeti) predlog ministra Ž. Turka za deset stalno zaposlenih vodij različnih služb MIZKŠ www.mizks.gov.si
Mediji so poročali o politično-ideoloških značilnostih nekaterih od njih, ne pa tudi o drugih njihovih referencah. Stric Google
www.google.si ji je povedal, da gre večinoma za dolgoletne uslužbence državne uprave. Torej pesronae icognitae, neškodljive osebe, kot jih je še 95% v državni upravi. Kje je problem?
»Delo problema »slabe države« so ministri, sekretarji in najožji oprode, ki jih uvozi vsakokratna garnitura, a na srečo izginejo z njo. Drugi del problema so oni, ki nikoli ne odidejo, in bi za to, da ostanejo, naredili praktično karkoli. Oni, pri katerih ne gre za neumorno željo po moči, pa tudi ne za željo po (so)tvorjenju javnih politik ter še najmanj za željo po služenju skupnosti. Oni, pri katerih gre za čisto navadno skrb za lastno socialo.« V 10 letih s štirimi tisočaki plače se nabere pol milijona. Reference?
»Težko je najti še kakšno delovno mesto, za katero vam za tak osebni dohodek ni treba znati praktično ničesar, razen biti dober v pletenju socialnih mrež. V državni upravi in v vodstvu (mnogih) javnih zavodov imamo verjetno strokovno najšibkejši, osebnostno pa najbolj oportunističen sloj predstavnikov vsakega področja. Zato je bilo tako simptomatično, ko je minister Turk razlagal, da kandidate podpira, ker so si položaje prislužili z dobim delom. Haha.«
Na Trg republike prihaja pomlad, sredi njega se topi snežna glava, piše M. Pišk. »Zato je čas, da privilegiran sloj kariernega uradništva v življenju najde še kakega drugega delodajalca poleg države.« V nekaterih državljanskih pobudah se glasijo tudi tako, da naj bi z zakoni omejili »kariere v zgornjih plasteh državne uprave« na največ 5 let. To bi v bodoče vleklo le kandidate z dobrimi nameni, ki so zase eksistenčno že poskrbeli in »ob katerih nas ne bo skrbelo, da pri državi službujejo iz napačnih razlogov.«

Oblast na prehodu iz nevroze v psihozo.
D. Petrovec, Objektiv, Dnevnik, 26.1.2013
Dragan Petrovec (Inštitut za kriminologijo pri PF UL) očita vladajočim, živčnim zaradi razmer, pretirano nagnjenje h kaznovanju. (Domnevnih) organizatorjev mirnih, kulturnih protestov, npr. »krog sklenjenih rok krog parlamenta«, Univerzo z rektorjem vred, organizacije veteranov, stranko TRS, kar poprek. Tega ni počela komunistična oblast leta 1988 na Roški, ki je zaprla Janšo.
»Kje je načelnost, ko Gorenaka že njegovi akademski kolegi (Lobnikar, Meško) opozarjajo na nelegitimnost policijskega ravnanja, akademik Virant pa tega ne opazi? Kaznovanje nenevarnih protestnikov je znak nelegitimnega razkazovanja moči, znak nasilja in popolnoma neustrezen odziv na resno kritiko, kakršne oblika in vsebina sta povsem sprejemljiva v demokratičnem okolju.«
»Kje je rob psihoze, ko del oblasti, zlasti represivni, izgubi razum? V preteklosti smo to mejo že izkusili. Do tja je vselej pripeljal Janša. Najprej leta 1991, ko bi bila Slovenija (Ljubljana, op. B.M.) razrušena, če nekateri komandanti enot (TO, op. B.M.) ne bi zavrnili izvršitve njegovega povelja.« Potem v času brionskih pogovorov (1991). »Nadalje leta 1994, ko smo bili na robu spopada, na katerega je bila pripravljena Krkovičeva enota /…/ In kaj je zdaj, leta 2913? Namesto umika, gre premier v napad. Gremo spet proti robu. Ali bomo zdržali do volitev in /…/ spet izbrali iste poštenjake, ki se nam /…/ in na naš račun smejijo že 20 let.«
Fotografija M.F.: Vozilo s kamero beleži doganaje na shodu profesorjev in študentov (23.1., Kongresni trg, Lj.). Transparenti (na črni podlagi): ZA /…/ JAVNO UNIVERZO; ISKRA; VARČEVANJE NE DELUJE; ZA SOCIALNO DRŽAVO.

Prej ali slej bodo potrebne predčasne volitve. B. Hočevar, Delo, 23.1.2013
Dva analitika – profesorja - o tem, kakšen bo izhod iz vladne krize.
Matevž Tomšič, politični sociolog www.fuds.si meni, da je neznank veliko http://www.siol.net/priloge/kolumne/matevz_tomsic.aspx , in napovedovanje nehvaležno. Ne verjame, da bo J. Janša sam odstopil. Vlada lahko deluje še nekaj časa, tudi če kaka stranka izstopi. Drugačna koalicija se bo vzpostavila. Tisti, ki zahtevajo odstop (DL), bi delovali neverodostojno, če bi se povezali s PS. Ta »pat položaj« lahko traja nekaj časa, tudi pol leta. Potem bodo volitve. Tehnična vlada bi težko dobila podporo večine, če jo bo to politična vlada. Tudi kandidati za premierja so profilirane politične osebe. V sedanji situaciji pridobiva (volivce) SD in manjše koalicijske stranke, a v nekaj tednih se lahko obrne. Do volitev se lahko še marsikaj odkrije, ne ve se, ali bo poročilo KPK še verodostojno ali ne. Na dolgi rok se bo pokazalo ali sta glavna igralca Janša in Jankovič res oslabljena. Dolgoročno obstanejo samo koalicije, vzpostavljene po parlamentarnih volitvah.
Luka Omladič, filozof, FF UL https://sites.google.com/site/lukaomladic pravi, da sta vladno krizo povzročila: padec legitimnosti premiera zaradi njegovega odziva na poročilo KPK in nezadovoljstvo z načinom, kako sta se pa in prejšnja vlada spopadali s krizo. Živimo vse slabše, vlade pa nam kot odgovor na to zakaj, kažejo na nekoga drugega, same pa niso sposobne upravljanja.
Odstopiti bi morala cela vlada, prisluhniti bi morali zahtevam ljudi z demonstracij:
(1) bolj demokratičen proces odločanja, z manjšim vplivom strank;
(2) namesto neoliberalnih varčevalnih ukrepov postavitev prioritet, ki bodo ščitile javni interes in skupno dobro.
Čudežnih rešitev ne bo. »Kaj drugega pa lahko zahtevamo kot predčasne volitve?« V najslabšem primeru bomo dobili iste stranke, a morda z boljšimi programi. Morebitni tehnični mandatar naj bi imel splošni družbeni ugled. Nova vlada naj do predčasnih volitev poskrbi za spremembo volilne zakonodaje, zaustaviti škodljive politične procese in zaščiti javni interes.

Varčevanje – nevarna ideja. R. Rizman, Delo, 21.1.2013
O neoliberalizmu kot zgrešenem političnem eksperimentu piše
Rudi Rizman (FF UL, univ. Bologna, glej več člankov: www.sociologija.si/rubrika/agregat/rudi-rizman).
Ekonomski komentatorji se strinjajo, da je »proračunski primanjkljaj izgovor in enkratna priložnost za zniževanje plač in krnitev socialne države. Politika varčevanja je povrh tega tisto sredstvo, ki omogoča prenos bogastva in politične moči k novim bogatašem /../ oz. v najboljšem primeru k 0,1% prebivalstva. Očeta neoliberalizma F. Hayek in M. Friedman (glej
http://en.wikipedia.org/wiki/Friedrich_Hayek http://en.wikipedia.org/wiki/Milton_Friedman , B.M.) sta svojo teorijo zasnovala na predpostavki, da bo za gospodarstvo bolje, če vlada manj obdavčuje bogate, manj upošteva sindikate in ne distribuira bogastva. Ta globalni eksperiment je v treh desetletjih pustil za sabo gospodarsko in socialno opustošenje. UNCTAD ugotavlja, da so stopnje rasti in zaposlenosti začele padati v '80 letih. W. Hutton (Oxford) meni, da je »neoliberalna obsedenost s svobodnim trgom pripeljala do tega, da je britanska ekonomija v najslabšem stanju v zadnjih sto letih.«
Neoliberalna doktrina nima nič skupnega z idejo dobre družbe in iskanjem skupnega dobrega. W. Hutton
http://en.wikipedia.org/wiki/Will_Hutton ugotavlja, da se je odvrnil od razsvetljencev, ki so »nasprotovali teokraciji, anarhiji in despotizmu in namesto njih predlagali družbeno pogodbo. Zamisel o »vojni vseh proti vsem« pomeni barbarstvo. »Zasluga« neoliberalizma je »obuditev razrednega boja, ki so ga na desnici in nemalo ljudi na levici imeli za preživelega«, piše R. Rizman. Postavlja vprašanje, kateri razred je dobil (prvo) bitko in kateri začenja in bo dobil naslednjo.

Sto najbogatejših ljudi bi lahko štirikrat končalo svetovno revščino.
P.J., Dnevnik, 22.1.2013
V poročilu
www.oxfam.org/sites/www.oxfam.org/files/cost-of-inequality-oxfam-mb180113.pdf namenjenem forumu v Davosu www.weforum.org avtorji ugotavljajo, da je med 60 milijonov najbogatejših na svetu (1% prebivalstva sveta) tudi 1200 dolarskih milijarderjev. Eden od njih, N. Hanauer, pravi, da taka akumulacija zavira povpraševanje in pospešuje revščino. Plače v mnogih državah se že leta niso dvignile. Na drugi strani je v davčnih oazah tretjina svetovnega premoženja, nad 32 bilijonov dolarjev. Neplačanih davkov od tega je za 189 milijard dolarjev. Če bi bil ta denar razpršen med ljudi, bi se povečala kupna moč, kar bi pognalo gospodarstvo.
(Opomba: O davčnih oazah glej:
http://sl.wikipedia.org/wiki/Dav%C4%8Dna_oaza , za nakazila iz Slovenije vanje (600 milijonov v 2012), največ na Ciper, www.siol.net/novice/gospodarstvo/2012/11/davcne_oaze.aspx . B.M.)

Iskanje pravičnih rešitev. P. Glavič, Delo, 23.1.2013
Zaslužni profesor UM
Peter Glavič je poznavalec visokega šolstva, raziskovanja in razvoja (glej: www.ias.si/prispevki-clanov ). V prispevku zagovarja stavko javnega sektorja s primerjalnimi podatki in opozarja na nastajanje delovno intenzivne družbe..
S primerjavo rasti plač po panogah dokazuje, da so plače v izobraževanju zaostajale. Najbolj so plače v zadnjih petih letih zrasle v predelovalni dejavnosti (24,6%), v strokovnih in znanstvenih dejavnostih za 10,3% v izobraževanju le ta 5,9%. Povprečna plača tistih z višjo in visoko izobrazbo v gospodarstvu v letu 2010 je bila
2383 evrov, enako izobraženi v javnem sektorju pa so dobili manj - 2334 evrov. Predlaga, da bi gibanje mase plač uskladili z gibanjem BDP – najlažje z odpravo Virantove (plačne) reforme iz leta 2008.
Podatki OECD za 2009 kažejo, da so celotni izdatki za terciarno izobraževanje so v Sloveniji 1,3% BDP, v državah OECD pa 1,6%; pred nami so Rusija, Poljska in Portugalska. Izdatki izobraževalnih ustanov v Sloveniji na učenca so bili nad povprečjem, izdatki na dijaka pod povprečjem nad povprečjem in »na študenta (9310 dolarjev) še bolj pod povprečjem (13.720)«. Če upoštevamo zgolj javne izdatke za visoko šolstvo je podobno: 7800 dolarjev (povprečje 10.910 dolarjev). Samo Indonezija ima več študentov na profesorja, pred nami so nove članice EU in Turčija.
»Revolt zaposlenih v javnem sektorju, predvsem v visokem šolstvu, je v marsičem upravičen. Z nacionalnimi in mednarodnimi primerjavami je treba iskati pravične rešitve, ki jih bodo ljudje razumno sprejeli. Neupravičeno je zniževati plače in pri tem še odpuščati res ne gre. Opuščati težnjo k razvojno in inovativno usmerjeni družbi ter se usmerjati v delovno intenzivno družbo, s slabo plačanimi delovnimi mesti še manj.«

Lažje je biti pošten kot pravičen. T. Jaklič, Delo, 22.1.2013
Dolgoletni predsednik komisije za medicinsko etiko, predsednik SAZU
Jože Trontelj www.sazu.si/o-sazu/clani/joze-trontelj.html je tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada. Pravi, da je običajno, da so laiki predsedniki komisij, ki sprejemajo odločitve povezane z etiko, umetnostjo… Saj »pesniki in pisatelji, slikarji in kiparji, gledališki igralci in plesalci, skladatelji in glasbeniki ne ustvarjajo niti za kritike ne za umetnostne zgodovinarje, ampak za lastno dušo in za svoje občinstvo.«
Je častilec kulture od gimnazijskih let, po zaslugi staršev in profesorjev. Zdravniški poklic združuje znanost z umetnostjo. »Na Akademiji se še posebej zavedamo, da brez dobre vrhunske kulture ni dobre, uspešne civilizacije. Tudi etike ni.«
(Eden od prejšnjih predsednikov odbora, ki izbira Prešernove nagrajence je delaj, da pri tem želijo biti pravični in pošteni do umetnikov. Jet to mogoče?)
»Lažje je biti pošten kot pravičen. Nepošteno bi bilo, če bi član komisije skušal povečati možnosti svojega favorita s kako neupravičeno negativno opazko o njegovem tekmecu. Česa takega letos nismo doživeli /…/.
O pravičnost bi lahko govorili, če bi bili umetniški dosežki primerljivi. A jih seveda ni mogoče točkovati in potem izbiro prepustiti knjigovodski matematiki. To brez korektivov tudi v znanosti ne deluje, npr. ko se deli državni denar za nove projekte. Pri ocenjevanju umetnin pravičnost lahko razumemo samo v tem, da ne uporabljamo neustreznih razmislekov ali meril, kot bi bila npr. količina dosežkov ali spretnost pri trženju. Ali da kako merilo uporabimo pri enem kandidatu, pri drugem pa ne. Za zmeraj bo veljalo staro spoznanje, da imajo vsake oči svojega umetnika. Toda samo štetje teh oči in ušes bi bilo problematično.«
Hvaležen je vladi in ministru Ž. Turku, da »nista zahtevala prehudih finančnih rezov« v osrednjo kulturno prireditev ob podelitvi nagrad v CD, umetnikom, CD in Gostilni Slovenija, da niso zahtevali plačila.

Jani Virk, pisatelj, prevajalec in odbornik slovenskega PEN. Dnevnik, 22.1.2013
PEN od leta 1926 združuje pisce iz 100 držav. Zavzema se za mir, spoštovanje med narodi, svobodo tiska in mišljenja. Slovenski center
www.penslovenia-združenje.si organizira serijo pogovorov kot prispevek k izoblikovanju soglasja o družbenem modelu, ki bo v interesu večine državljanov »in ne le ozkih političnih in ekonomskih elit«, pravi Jani Virk.
V Sloveniji vlada »bipolarna politika«, državljani smo »izmenično talci leve ali desne politike z njenimi partitokratskimi sistemi, odposlanci, komisarji in delegati, ki segajo v vse družbene pore, od ekonomskih do medijskih in rušijo osnovne standarde posameznih profesij. (O duhovnikih, pravnikih in novinarjih glej I. Svetlik:
www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/v-vozu-svojih-koristi-zaprezena-tudi-drzava.html)
Takšna politika razume državo kot svojo lastnino, ne kot skupno javno zadevo vseh državljanov, ki jo je treba upravljati v dobro vseh.
Pen želi obnoviti diskusije o »odprti in ustvarjalni družbi, v kateri imajo ljudje kljub svoji različnosti /…/ vsaj primerljive možnosti v participaciji pri skupnem dobrem, od šolstva in zdravstva do kulture, v kateri veljajo za vse ista pravila. V kateri imajo otroci revnejših in bogatih enake možnosti za šolanje in osebnostni razvoj in kjer socialne razlike, ki so posledica napačnih ali koruptivnih odločitev političnih ali gospodarskih elit, ne ponižujejo celih slojev prebivalstva.«
Za sedanje stanje je verjetno »razlog adolescentna doba države. Pač nimamo tradicije«, v kateri bi se »izoblikovala ustrezna raven politične kulture in zavesti, da je politika namenjena delovanju v smeri javnega dobrega in ne osebnih, družinskih, partijskih, klanovsko-korporativnih interesov..«
»V Sloveniji je vpliv intelektualcev in pisateljev na družbenopolitično rezoniranje v primerjavi z evropskimi razvitimi kulturami majhen, marginaliziran, ob tem pa ga korporativne strankarske in večinoma anonimne intervencije diskreditirajo«. »Vendar bi ravno pluralizem idej, ki jih lahko pisatelji in intelektualci spravijo v obtok, razumni politiki omogočil /…/ odpiranje nove družbene situacije in paradigme.«
Splošno je sprejeto dejstvo, da je politična in ekonomska kriza posledica moralne in etične. »Po dveh desetletjih samostojne države je zdaj čas, da pred naslednjimi volitvami /…/« nadstrankarske institucije (predsednik države, SAZU, Slovenska matica Univerza) »sprožijo javno debato /…/ in v nekaj mesecih najdejo konsenz za vzpostavitev nove družbene paradigme. V sodelovanju teh institucij in relevantnih posameznikov »ekologov, ekonomistov, intelektualcev humanistične provenience, socialnih delavcev, filozofov« bi kot družba »artikulirali vrednote, ki bodo podlaga za odločanje volivcev. Upoštevati bi morali, da živimo v relativno privilegiranem delu sveta in da je kriza odraz konca prevlade zahodnega ekonomskega modela, utemeljenega na izkoriščanju drugih celin.

Čas revolucije je bil fantastičen. E. Hladnik M., Objektiv, Delo, 26.1.2013
Arel Cudlin je fotografiral Prago brez avtomobilov in z vrstami pred trgovinami v monotonih '70 letih, sovjetsko okupacijo 1968 in odpor ljudi: »Hočemo svobodo!«, skrepeneli socializem v '80, proteste in žametno revolucijo 1989, padec rdeče zvezde in vzpon Vaclava Havla ter razpad sovjetskega imperija na Vzhodu, v Ukrajini…
Takrat so bili Čehi optimistični - v 5-10 letih bomo Švica. »Nihče ni pričakoval divjega kapitalizma, roparskih privatizacij, nizkih plač in razkroja socialne varnosti. Sanjalo se nam ni, kaj kapitalizem je. Mi smo hoteli svobodno potovati. /…/ Zadnje, kar smo pričakovali, je bilo, da ne bomo potovali, ker ne bomo imeli denarja.«
Okoli 1995 so se pojavili prvi kritiki tranzicije. »Zahtevali so jasne zakone privatizacije in transparentnost postopkov. Ampak v '90 niso imeli nobenih možnosti. Takoj so jih diskreditirali kot nekdanje komuniste /…/«. Pri velikih spremembah »na vrh ne priplavajo ravno džentelmeni. Najbolje se znajdejo ljudje, ki si od sprememb želijo samo zaslužiti veliko denarja.«
Zdaj spet slika demonstracije. »Dve leti poslušamo, da je svetovna kriza in da moramo varčevati. Imamo desnosredinsko vlado, ki izvaja reforme. Obljubljajo nam, da bomo morali plačevati šolanje. Napovedujejo, da bo treba plačevati zdravnika in bolnišnico. Investicije padajo, brezposelnost narašča.« (Od 2% v 1992 na 10%). »Podobno je kot pri vas. Sindikati protestirajo, študenti protestirajo, ljudje prihajajo izražat nezadovoljstvo na ulice. Nihče ne umira od lakote. Ampak, denimo, da ste stari 50 let in živite v industrijskem okolju. Izgubite službo, za vami še žena. V nekaj mesecih boste iz relativno spodobnega življenja zdrknili na raven socialnega primera. Ljudje so razdraženi zaradi visoke stopnje koruptivnosti oblasti. /…/ Izginjajo milijoni evrov iz evropskih skladov. Funkcionarji prodajajo lastnino za stokratno realno ceno, kupujejo pa po smešnih cenah. Politika in biznis sta sparjena in poslujeta skupaj. Vsi smo na istem.«

Zgodovinsko sporočilo. B. Repe, Mladina, 18.1.2013
Na slovesnosti v Dražgošah 13.1.2013 je slavnostni govornik zgodovinar
Božo Repe (FF UL, http://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEo_Repe ) dejal tudi: »Pripadam generaciji otrok, ki je zrasla ob radijskih oddajah Še pomnite, tovariši in se je od zgodnjih otroških let udeleževala partizanskih proslav. Za našo generacijo »iz petdeset i neke« je Đ. Balašević v pesmi
http://tekstovi.net/2,128,0.html , www.akordi.eu/163/Zaklonisce-prepeva/Racunajte-na-nas-v1 pel, da se nam v žilah pretaka kri partizanov. Takrat se tega morda nismo zavedali. Takrat so nam proslave pomenile del nekega preživetega rituala. Znova smo se pomena, vsebine in sporočil zavedeli /…/ v današnjih časih.« Govoril je o protestih. Obregnil se je ob »nekulturno« policijsko zavarovanje peščice politikov v Cankarjevem domu, in napovedal: »Prišel bo čas, ko bo ta dom spet dom kulturnikov. Tistih, ki zdaj na ulicah in v mrazu dokazujejo, kje je vitalnost slovenske kulture. Kulture, zaradi katere smo preživeli. /…/ In CD bo spet dom, v katerem nastajajo zamisli o naši prihodnosti.« Kot je bil leta 1997, 1989 …
Slovenski vladajoči politiki je očital, da želi zgraditi t.i. drugo republiko. »Mimo ustave, s permanentnimi izrednimi razmerami v DZ in državi, z izrednimi zakonodajnimi postopki, s pravnimi malverzacijami in tudi zlorabami /…/. Z umetnimi delitvami na javni in t.i. realni sektor. Z ustrahovanjem in podrejanjem učiteljev in uradnikov. V Sloveniji doživljamo konservativno revolucijo, ki se izvaja pod krinko ekonomske krize in varčevalnih ukrepov.«
Je pa vladajoči politični razred spregledal, da pri nas nastaja nova družba, kot je nastajala v '80 letih. »Sedanje gibanje lahko v ospredje pripelje novo generacijo, doseže soupravljanje ljudi v gospodarstvu in njihovo večjo neposredno vlogo v politiki, pomaga narediti Slovenijo prijaznejšo in bolj povezano. Nič se ne bo zgodilo čez noč. Proces bo dolg. /…/ Potrebna bodo zavezništva, temelječa na skupnih vrednotah in zaupanju, ne strankarskem kupčkanju. /…/ Imamo tradicijo krščanskega socializma, krekovstva. /…/ samoupravnega socializma. Prevladujoča politična misel v slovenski sodobni zgodovini nikoli ni bila velikoliberalna, temelječa na tenkem sloju bogatašev na eni strani in revnih nožicah na drugi. /…/ Zaradi njih sto tisoči Slovencev in njihovih potomcev živijo po vseh celinah sveta. Zaradi njih je izbruhnila revolucija. (Misli na 1941-1942, čas Poljanske vstaje in Dražgoške bitke, B.M.) /…/ Pri današnjih tehnologijah bi s socialnimi in ekološkimi programi, s socialnim podjetništvom in na druge načine lahko poskrbeli za prihodnost prav vsakega prebivalca. Ne dopustimo novih eksodusov, političnih in ekonomskih. Zlasti pa ne dopustimo, da našo skupno prihodnost spet omadežujeta sovraštvo in kri.«/…/ Glej:
www.siol.net/novice/slovenija/2013/01/slovesnost_v_drazgosah_ob_71_obletnici_znamenite_bitke.aspx )

Proslava dražgoške bitke. M. Zidar, Pisma, Delo, 22.1.2013
»To, kar si je dovolil zgodovinar dr. Božo Repe je nezaslišano. Tako primitiven in sovražen govor se za profesorja ne spodobi, še najmanj na tako pomembni in plemeniti prireditvi. Takšni govori so bili samo še v predvojni Nemčiji iz vrst nacionalsocialističnih hujskačev. Sramota! /…/ Tako se nihče, če je vsaj malo kulturen, enostavno ne sme obnašati, najmanj pa intelektualec.«

Evald Koren (1930-2013). V. Snoj, Delo, 22.1.2013
V govoru na žalni seji 14.1. je
Vid Snoj, predstojnik oddelka za primerjalno književnost FF UL zarisal podobo profesorja, ki je pustil življenje na oddelku. In delček zgodbe o njegovem študentu in sodelavcu, ki ga je poznal skoraj 30 let. In oddelka, FF, UL.
Evald Koren je bil na oddelku od '60 let prejšnjega stoletja, ves čas tesno povezan z njim. Čeprav je znal vešče pisati »je svoje najboljše moči namenjal poučevanju in je samega sebe videl predvsem kot pedagoga. »Bil je tak in drugačen, natančen in urejen, včasih in za koga tudi strog in pedanten. Bil je razpoloženjski, kot se blago reče, ali, če rečem bolj naravnost, tudi muhast.«
»Ko sem bil sem v 3. letniku, me je profesor Koren poklical k sebi in mi dejal, da bi po končanem študiju lahko postal asistent. To je držalo vse dotlej, ko sem absolviral, potem pa sem se, namesto da bi študij hitro končal, kot je bilo dogovorjeno, sicer naprej ukvarjal z literaturo, ampak ne tam, kjer bi se moral, na fakulteti. Preizkušal sem se drugje in drugače – mislil sem, da se moram preizkusiti – in ko sem se po nekaj letih vrnil na fakulteto, da bi vendarle diplomiral, vrnil s slabo vestjo in brez kakršnih koli pričakovanj, misleč, da sem zapravil priložnost, kar zadeva nastavitev na fakulteti, me je profesor Koren sprejel s pristnim ogorčenjem, kar si lahko mislite, pa vendar, kljub vsemu, z nezmanjšano podporo. In tako sem postal asistent.
Domnevam, da odločitev ni bila samo njegova, tako kot tudi ne prej, ampak soglasna, skladna z odličnim izročilom, ki sta ga oddelku zapustila skupaj s profesorjem Kosom. Vendar me je osupnila neomajna podpora, ki mi jo je izkazal prav on, profesor Koren, kljub moji nezanesljivosti. /…/ še zlasti zato, ker ni šlo za to, da bi profesor, kot se včasih dogaja, želel poskrbeti za svojo dediščino, za to, da si naredi naslednika, ki bo nekoč prevzel njegova področja in predmete te med prihodnjimi rodovi širil njegovo profesorsko slavo. Ni šlo za osebni interes in zagotavljanje zemeljske nesmrtnosti. Moj interes na področju literarne vede je bil precej drugačen od njegovega in imel sem vso svobodo, da ga uresničim. /…/ Izredno dragoceno je, če te nekdo prepozna in verjame vate, še zlasti tedaj, ko je, kar se dogaja, to vemo, tudi v zrelih letih, tvoje verjetje vase na dnu, ko se pri svojem delu in iskanju znajdeš brez kritja in brez orientacije na planem. To je bil zame profesor Koren – in je ostal in bo, upam, ostal.«
Kolega, njegov doktorand Boris Novak je profesorju za 80-letnico (Za Primerjalno književnost) napisal pesem z naslovom
Doktorvater. Ni pa bil samo Vater. »Včasih se je znal znebiti rezke pripombe na račun kake neprimernosti, nerodnosti ali malomarnosti v besedah, vedenju, v kretnji, celo pri obleki. Hočem reči, da je znal opomniti odraslega človeka kot mama.« Potem se je ovedel svojega posega, »se postavil v distanco do svoje pripombe in se nasmejal, češ, ne jemljite me preveč resno. V zadnjih letih /…/ je bil na naših oddelčnih druženjih sploh zmeraj duhovit in prijeten za družbo, in to ob vsej diskretnosti, v kateri je ohranjal svojo zasebnost, in skrbno varovani samoti.«
E. Koren je pred leti napisal članek o pesmi P. Celana: Mrtvaška fuga /
Todesfuge http://en.wikipedia.org/wiki/Death_Fugue , zaradi katere je Adorno zapisal, da je pisati pesmi po Auschwitzu (Poglej, vsaj fotografije: http://en.wikipedia.org/wiki/The_Holocaust , B.M.) barbarsko. V. Snoj citira ob koncu drugo, primernejšo Celanovo pesem, napisano ob smrti njegovega novorojenčka:

Die beiden Turen der Welt stehen offen:
geoffnet von dir in die Zweinacht.
Wir horen sie schlagen und schlagen
und tragen das ungewisse,
und tragen das Grund in dein Immer.

 

NA VRH STRANI  I  AKTUALNI POGLEDI  I  NOVICE
 

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD