Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 5/2016
   
  Pogledi 5/2016




Maj 2016

Mladi; iz šole v delo; od doma; dom(ovina); v tujini; podjetnost; izumitelj; vseživljensko učenje naroda

Kako vidite položaj mladih v primerjavi s perspektivami vaše mladosti
? Nedelovih 7, Nedelo, 29.5.2016
Jure Apih, publicist http://www.apih.si/ : »Moja generacija je /…/ živela na drugem planetu. Proletariat je bil na oblasti in v mercedesih se je po svojih predstavnikih prevažal naokoli. Kapitalistov nismo imeli. Partija, služba družbenega računovodstva (SDK) in samoupravna delavska kontrola pa so pazile, da si tehnokrati, birokrati in/…/ direktorji /…/ ne bi prevelikega kosa odrezali zase. Mlade smo ujčkali. /…/ ne za prekarnost, ne za brezposelnost, e za globoko razdvojenost še slišali niso. /…/ Zdaj imamo, kar smo pogrešali, le perspektive mladim in dovolj parkirnih mest pred fakultetami ne znamo ponuditi.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica, iz družine nižje-srednjega sloja pravi, da bi danes težje prišla do akademskih nazivov. »Sem pa takrat ostala brez univerzitetne kariere iz političnih razlogov – kot udeleženka študentskega upora sem bila po letu 1968 nespremenljiva.« https://www.youtube.com/watch?v=t4ST_oRlfIw https://www.youtube.com/watch?v=Nne2feNUEu8 https://www.youtube.com/watch?v=Swk7MvnqLm0
To »se danes mladostnikom ne dogaja, potlačeni so pa veliko bolj množično /…/. Slovenski šolski sistem še ohranja okvir enakih možnosti v srednji šoli, potem pa prevlada neenakost. Problem nista samo /…/ nepravičnost in brezup prekarnosti, temveč tudi posledice, ki jih ta položaj pušča v psihi mladih.«
Dragan Petrovec, kriminolog (PF UL): »V 70-tih letih /…/ sem se po diplomi na fakulteti (PF ?), kamor sem se vpisal brez seštevkov vseh mogočih točk, brez težav zaposlil in po letu dni dobil pripravništvo na sodišču. V povprečno plačani državni službi sem dobil v najem stanovanje /…/ po številu članov. Počitnice z otroki so bile /…/ sindikalne, dostopne vsakomur. Tako /…/ je živel velik del moje generacije /…/. Danes mi je nerodno, omenjati te stvari, ki so mladim, če zanje ne morejo poskrbeti starši, /…/ nedosegljive. Perspektive zanje v tem sistemu ne vidim.«
Karel Gržan, duhovnik: »Položaj je bistveno slabši. V času mojega izobraževanja (TeoF UL, https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Gr%C5%BEan ) je bila /…/ samoumevna zaposlitev z dohodkom, ki je omogočal osamosvojitev. /…/ Zdaj se v Sloveniji 85% mladih /…/ ne more osamosvojiti. Poznam mnoge mlade, ki neuspešno iščejo zaposlitev ali pa delajo pod sramotnimi, celo suženjskimi pogoji.« Tako kot je napovedala M. Tacher, da bo tretjina prebivalstva na robu ali izključena. Ob dejstvih neoliberalnega kapitalizma se spomni izjave papeža Frančiška: »Kapitalizem ubija!«. Pri večini »sanje, ki jih moraš uresničevati v mladosti.
N'Toko (Miha Blažič, https://sl.wikipedia.org/wiki/N%27toko), glasbenik in kolumnist:
»Pri govorjenju o generacijskem konfliktu poskušam biti previden«, saj so bile »debate o izključenosti mladih« politikom izgovor da starejšim, »delavcem in upokojencem, še malo oklestijo prihodke.«
Niso vsi mladi v slabem položaju in vsi starejši privilegirani. Vseeno so »žrtve naraščajoče neenakosti na evropski periferiji predvsem mladi.« Sprejeti morajo vsako prekerno delo, države jih silijo v tujino, ne morejo »razmišljati o prihodnosti, o hiši ali družini. Velik del moje generacije je še ujel kakšno tranzicijsko službo in veselo oddaja svoja podedovana stanovanja nekaj let mlajšim, ki o podobni varnosti lahko le sanjajo.«
Dušan Jovanović
, režiser: »Delo, stanovanje, lastna družina. To so osnovni pogoji za življenje mladih. /…/ V socializmu skoraj ni bilo nezaposlenih. /…/ Moja hči se z magisterijem z univ. J. Hopkinsa (https://www.jhu.edu/, ZDA) v Sloveniji že dve leti ne more zaposliti. Poslala je že skoraj 50 prijav na razpise /…/ je depresivna, njena mati in jaz sva globoko nesrečna. Kaj bo z njo, ko naju več ne bo? Demokracija je lepa beseda, a od besede se ne da živeti.«
Nataša Pirc Musar, Institut Info hiša: »Hčerka mojih prijateljev, inženirka in magistrica /…/ ima zelo zanimivo, dobro plačano in perspektivno zaposlitev. V Munchnu http://www.muenchen.de/ .
Zdaj mnogi mladi čutijo vso Evropo https://sl.wikipedia.org/wiki/Evropa kot svojo domovino /…/. Po drugi strani pa Slovenija očitno ni sposobna zagotoviti okolja, v katerem bi najbolj sposobni mladi lahko uporabljali znanje, ki jim ga je dal naš zelo soliden izobraževalni sistem. Kaj šele, da bi /…/ privabili razvojne oddelke evropskih in svetovnih podjetij ter mlade strokovnjake iz drugih držav. Ampak kaj, ko se slovenska politika veliko raje ukvarja s preteklostjo kot s prihodnostjo.«

 

Problemi mladih. Kariera in delo, Delo, 25.5.2016
Na trgu dela:
- velika brezposelnost: 22.870 mladih išče službo, število pada, a veliko je dolgotrajno brezposelnih;
- negotove zaposlitve in prekarnost: 60% mladih, ki ima službo, dela v prekarnih oblikah;
- prepoved zaposlovanja v javnem sektorju;
- neurejena pripravništva;
- premalo kadrovskih štipendij;
- neformalne delovne izkušnje nepriznane;
- neskladje med izobrazbo in trgom dela.
Demografski problemi:
- neskladje med daljšanjem delovne dobe in visoko brezposelnostjo mladih;
- beg možganov;
- zmanjšanje števila mladih.
Stanovanjski problemi:
- visoke najemnine in cene stanovanj;
- kreditna nesposobnost;
- 175.000 praznih stanovanj;
- pomanjkanje neprofitnih stanovanj;
- (pre)pozno odseljevanje od staršev: 85% mladih živi pri starših.
Lenart Zore, 19, dijak:
»Mislim, da bom zaposlitev dobil hitro, saj bom študiral jezike, zato se glede tega ne obremenjujem preveč. Do iskanja zaposlitve bo kriza že minila in delovna mesta bodo za vse, ki bomo študirali. /…/ Veliko mojih sošolcev si bo vzelo prosto leto, da razmislijo, kaj si v življenju sploh želijo delati. V šolah nas namreč strašijo, da ni zaposlitev. Trenutno se osredotočam na maturo /…/.«
Ajda Bergant
, 22, študentka: »Slovensko družbeno okolje mladim pogosto narekuje, da je služba zagotovljena, če se le vpišeš na naravoslovno ali zdravstveno smer, kar pa ne drži popolnoma. Kot študentka delovne terapije lahko povem, da nas že na fakulteti opozarjajo, da služb in prostih delovnih mest ni. Novi diplomiranci pa težko tekmujemo z nekom, ki ima več izkušenj in referenc.« Pri nas manjka »študentsko delo v zdravstvu, kjer bi /…/ pridobivali izkušnje. /…/ vem, da mi v tujini v mojem poklicu lahko ponudijo veliko več. Ne le finančno, tudi izkustveno.«
Petra Jarm, 24, študentka na Danskem: »Študijski program v Sloveniji mi ni omogočal želene prakse, zdi pa se mi tudi, da ne spodbuja pridobivanja delovnih izkušenj in je v primerjavi s skandinavskim /…/ precej zastarel ter temelji bolj na teoretičnem učenju. Na Danskem imam več možnosti za poklicni razvoj, stimulativno delovno okolje, /…/ boljši sistem nagrajevanja in napredovanja, /…/ vlada večja enakovrednost med zaposlenimi, saj nimaš občutka, da si nadomestljiv študent /…/«.

 

Položaj mladih. Boljši jutri si bodo morali izboriti sami. Mlade z obrobja v center politične pozornosti. N.R., S. Hanžič, J. Verbič, J. Bergant, Delo, 25.5.2016
V diagramih s podatki Sursa o demografskih gibanjih v Sloveniji je videti, da bo delež prebivalcev starih do 19 let do l. 2060 stagniral pri 20%, delež tistih med 20 in 64 let bo s 60% padel na 50% (z 1,3 milijona na milijon), delež starejših od 65 let pa se bo z 20% povzpel na 30%.
Za prihodnost mladih bodo ključni trije stebri: izobraževanje, zaposlovanje in stanovanjska politika. Verjetno najslabši položaj mladih od osamosvojitve je poskušala vlada rešiti z 300 milijonov evrov vrednim programom Jamstva za mlade. Število brezposelnih res upada, a še vedno je brez dela 22.870 mladih. Ni usklajenosti med izobraževanjem in trgom dela. Starejši živijo v prevelikih hišah, mladi nimajo stanovanj. 85% jih živi pri starših – največ v EU.
Boštjan Vasle, Umar, ugotavlja, da se razprava o demografiji preveč usmerja na upokojence, mladi pa so pri tem premalo zastopani. Meni, da bi se mladi morali bolj samoiniciativno spopasti z tremi izzivi:
»(1) Trend v naši državi v zadnjem desetletju je bil odpiranje novih in novih izobraževalnih institucij, predvsem visokošolskih. Te so nominalno izboljšale naše izobraževalne kazalnike, a so hkrati znižale relevantnost veščinskih znanj, sploh tistih, ki jih potrebujejo delodajalci.«
(Diagram s podatki Sursa od 2011 do 2015 kaže povečan delež tistih z višjo/visoko izobrazbo med vsem prebivalstvom – od 17,5% na 21,3%; pri mladih 15-19 let pa od 12% na 17,7%.)
(2) Nove generacije se bodo morale v večji meri same osredotočiti na trg dela. Visoka zaščita rednih oblik dela, ki trenutno velja, koristi tistim, ki so že zaposleni, hkrati pa delodajalce odvrača od tega, da bi zaposlovali na novo. In tu so mladi kot iskalci prve zaposlitve nadpovprečno prizadeti.
(Diagrami kaže povečanje brezposelnosti od l. 2011 do 2014 pri vseh delovno aktivnih od 11,5% na 13,6%, za 2015 pa upad na 12,9%; pri mladih 15-20 let pa s 16,9% na 22,9%; lani pa zmanjšanje na 21,3%. V l. 20111 se je iz Slovenije odselilo 875 mladih, od tega 147 z višjo/visoko izobr., l. 2014 pa že 2044, od tega z višjo/visoko izobr. 527.)
(3) Sistem sprotnega plačevanja pokojnin se vse bolj kaže kot nevzdržen. Ena od rešitev /…/ je sistem dodatnih, prostovoljnih zavarovanj. Mlada generacija se bo po tem bistveno razlikovala od tistih, ki delamo zdaj. Prvi pokojninski steber jim ne bo zagotovil preživetja v starosti.«

 

Kje se izgublja podjetniški potencial mladih? J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 21.5.2016
Večina mladih (57%, 16 – 30 let) državljanov EU se počuti izključena iz gospodarskega in družbenega življenja, ugotavlja raziskava Eurobarometer. http://ec.europa.eu/public_opinion/index_en.htm
Pri nas se zapostavljenih počuti 69% vprašanih mladih.
Mitja Ruzzler, FM UP, meni, da so odgovori odziv generacije, izpostavljene krizi: Čeprav je naklonjenost podjetništvu med mladimi velika in študentje mnogokrat govorijo, da nimajo priložnosti za delo na praktičnih primerih, pa »mnogo mladih, ki skoraj do 30. leta samo študirajo in so navajeni na svoj ritem, ugodnosti in pravice, težko preklopi na zahtevne pogoje, nepredvidljivost in tekmovalnost na trgu dela. To /…/ vodi v občutke nemoči, zapostavljenosti, neuspeha in celo depresije… /…/ Iz lastnih izkušenj v predavalnici lahko povem, da se vse prevečkrat konča na točki, ko je treba dati rezultate, vložiti napor, se odrekati.«
»Rigiden trg dela daje mladim zelo malo možnosti za normalen vstop na trg dela, začetek razvoja kariere, /…/ družine in ekonomsko neodvisnost od staršev. /…/ Prave gotovosti ni več. Zelo težko je kar koli načrtovati.«
Pri odločevalcih pa: »Manjka odločnosti, drznosti in vztrajnosti, predvsem pa vizija, kaj hočemo in kam želimo.« Imamo »precej socialno državo, ki ne spodbuja samoiniciativnosti, drugačnosti, razlik in ne nagrajuje uspešnosti, z eno besedo podjetnosti. To pa vpliva na motivacijo za spremembe in trdo delo, ki ga spremembe zahtevajo«, poudarja M. Ruzzler.
J. P. Štakul meni, da uspe prehod iz šole v delo ublažiti razvitim državam, ki imajo študij sistemsko bolje urejen, imajo pa tudi večji trg dela in večje možnosti zaposlovanja.

 

Mladi diplomanti. M.B. Kariera in delo, Delo, 27.5.2016
Slovenski diplomanti so vedno mlajši. To je posledica bolonjske reforme in strožjih pravil pri hitrosti študija, meni Milka Bizovičar, ki ureja stran s prispevki o izobraževanju in delu.

 

Mladi najemniki. Papir in realnost. D. Valenčič, Dnevnik, 26.5.2016
L. 2011 j bilo pri nas vsako peto stanovanje prazno, a je evidenca pomanjkljiva, piše Darja Valenčič.
Kdor stanuje v bloku v Lj. se bo strinjal, da »vsako peto /…/ stanovanje naseljujejo mladi najemniki, ki se med študijem ali po njem krčevito trudijo, da bi se postavili na noge.« Primer:
»Dvosobno stanovanje v pritličju je že nekaj let dom treh študentk.« Lastnik ga je je kupil od tistih, ki so ga odkupili po Jazbinškovem zakonu, https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanovanjski_zakon_(1991) ga zasilno uredil in zanj pobere mesečno eno minimalno plačo.
»Eno izmed deklet bi se rado preselilo na svoje s fantom, a /…/ bosta zelo težko vsak mesec napraskala za polno najemnino in stroške. Tako on, ki je Ljubljančan, živi doma pri mami, ona pa v času podaljšanega absolventskega staža daje skoraj polovico zaslužka preko študentskega servisa za bivanje v sobi. Kaj pa bosta, ko bo konec študentskega statusa? /…/ začasna namestitev v njegovi srednješolski sobi.«
»V drugem nadstropju /…/ par, ki je že končal študij. On ima pogodbo za določen čas, ona dela preko podjemne pogodbe.« Ne vesta, kaj namerava najemodajalka s stanovanjem. Ga bo preuredila in se vselila, prodala ali še naprej oddajala? Razmišljata, da bi se preselila v domači kraj.
»Ker najemodajalci večinoma oddajajo stanovanja na črno, so doma prijavljeni tudi njuni prijatelji, sodelavci in znanci« ter »študentke iz pritličja in soseda nad njima«.
V bloku ali soseščini imate »takšnih primerov mladih v /…/ negotovem položaju premnogo; podatek, da 85% mladih /…/ živi pri starših« je »le na papirju. V realnosti si mladi najemniki z vsemi močmi ustvarjamo domove v tujih stanovanjih, naše stalno bivališče na papirju pa kaže na to, da v teh negotovih razmerah preprosto ne smemo pretrgati popkovine. Ne zaradi posojil, poroštva, hipoteke, dedovanja ipd., ampak zaradi vprašanj preživetja: kam, ko te najemodajalec nenadoma postavi pred vrata, /…/ ko nenadoma ni več denarja za plačilo najemnine?«
Stanovanjski položaj mladih je »odvisen od gmotnega položaja naših staršev«, ki »varujejo mlade odrasle pred brezdomstvom.« Srečni tisti, ki »imajo varno zavetje.«
»Prihodnje generacije bodo, če država ne bo prepoznala teh stisk kot resen problem, verjetno tudi brez tega.«

 

Mladi in profesionalni. P. Kovič, Kapital, Delo, 27.5.2016
Med superfinalisti programa http://www.amcham.si/sl/amcham-young-professionalstm.html 2016, o katerih piše - pod nadnaslovom Zeitgeist - Petra Kovič, je tudi pravnik Boštjan Koritnik, tajnik PF UL http://www.pf.uni-lj.si/oglasna-deska/ , ki pravi o investiranju časa in denarja ter o novem svetu:
»Čas. Najbolj koristno je čas vlagati v pridobivanje znanja in odnose; najprej do sebe, saj če se sam ne spoštuješ /…/. Vsaka investicija je odložena potrošnja«, odpovedovanje »užitku zato, da bom bolj užival v prihodnje.
Denar. Svojo prvo plačo, ki sem jo prislužil /…/ z obrezovanjem hrenovk, sem vložil v delnice. Večina tistih pidov je propadla. Lek sem prodal ob prevzemu, si povrnil začetni vložek /…/ a oborožen z veliko večjim znanjem o investiranju /…/. Naučil sem se, da pozitivne objave še niso jamstvo za propad. Trenutno (ga) držim v vrednostnih papirjih /…/ predvsem zaradi davčne spodbude.«
Novi svet. Profesorji na fakulteti so večkrat dejali, da je treba poskrbeti za čim več blažilcev stresa; omenjali so tudi da rože na vrtu delavcem na poti v tovarno sproščajo edorfin ter zato lažje in bolj zadovoljno pristopajo k delu.«
(- O tem in zeitgeistu novega sveta glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Endorphins in http://www.joker.si/article.php?rubrika=9&articleid=1576 ter https://www.youtube.com/watch?v=KIViy7L_lo8 , B.M.)

 

Veliko jih je, ki bi Slovenijo lahko spremenili. Klara Škrinjar, Delo, 25.5.2016
Svetovalka za ključne kadre Alenka Stanič se je pred leti v doktoratu ukvarjala s pretočnostjo slovenskega znanja v tujino. http://www.ung.si/~library/doktorati/interkulturni/22Stanic.pdf
Velik problem je, pravi, da se mladi iskalci zaposlitve ne znajo profilirati in delodajalcu ne znajo povedati, kaj bi lahko prispevali.
»Če iščeš delo, moraš znati povedati, kaj znaj in si želiš delati.« Če rečeš, da iščeš službo, ne narediš dobrega vtisa. Poudarja, da »če nimaš ideje, kaj bi delal, in če ne znaš ničesar res dobro narediti, potem ti nobena diploma ne pomaga. Delodajalci ne iščejo nazivov, ampak znanje in pripravljenost za delo.«
Mladi so bili zapeljani »v situacijo, češ, če boš hodil v šolo, če boš priden, potem se ti bo dobro godilo. Šol je veliko, v resnici pa se delodajalci že izogibajo diplomantom nekaterih institucij /…/.«
(Potencial slovenskih mladih možganov?)
»Nekatere naše šole so očitno še vedno tako dobre, da so absolutno konkurenčni, nekatere pa niso. Študijski programi izmenjave so tudi zelo povečali pretočnost, a /…/ se je žal zgodila bolj 'odtočnost'. Tuji študentje Slovenije ne prepoznavajo kot želene destinacije /… ne znamo pritegniti mladih pametnih ljudi in jim ustvariti okoliščin, da bi tu ostali.
Ko /…/ prvič odidejo v tujino imajo v glavi scenarij, da gredo za nekaj časa, za leto dni … da dobijo vpogled v neko drugo okolje. A velika večina se jih namerava vrniti.«
(V Slovenijo…)
… ki »izgubi pametne ljudi takrat, ko se ne morejo vrniti, ne takrat, ko prvič odidejo.«
(… bi lahko prišli drugi…)
»Zelo zaprta družba smo. Tujci se zelo težko zaposlijo, zelo težko jih sprejmemo za sosede, zelo težko govorimo v njihovem jeziku, čeprav se marsikdo od njih zelo hitro nauči slovensko in se trudi integrirati, v naših očeh ostane nedobrodošel prišlek.«
(Ne vemo natančno kaj bi radi bili – Silicijeva dolina, turistična (M)meka…)
Sploh ne vemo. Obstajajo tudi drugi scenariji. Majhnost je lahko prednost. »Vse je stvar ideje, odločitve in poguma.«
(Kaj bi lahko naredili mladi sami?)
»Všeč bi mi bilo, če bi med študenti nastal nek naboj, pogled v prihodnost, in to ne le na individualni ravni, pač pa na skupni ravni, in bi se mladi odločno oglasili, mogoče tudi o temah, povezanih s pokojninsko reformo. To njih /…/ zadeva bolj kot zdajšnje upokojence.«
Razprave tistih, ki »vsevprek kritizirajo /…/ ter generirajo slabo premišljene ideje, so se iz gostiln preselile na družbena omrežja - /…/ virtualni šank /…/, ne morejo prenesti nič pametnega /…/.
Dobre strategije lahko nastanejo samo na podlagi znanja, širokega razumevanja sveta ter na odgovorni in častni drži. Ljudi, ki bi to zmogli, je v Sloveniji veliko.«

 

Zdrahe izganjajo potencial. S. Hadžič, Delo, 25.5.2016
Rojstni dan »nekdanjega avtoritarnega voditelja« (25. maj) slavimo z objavo »skrb zbujajočih podatkov o položaju mladih« in »slabih napovedih« zanje, bi lahko rekli tisti, »ki so ostali v preteklosti«, piše komentatorka Sandra Hadžič.
Prav tu se skriva problem našega stagniranja, mladih, namreč »ukvarjanje s preteklostjo, namesto s prihodnostjo«.
Zato nismo opazili, da se jih je odselilo že 13.000, od njih tretjina visoko izobraženih. K padanju brezposelnih je pripomogla vlada in izboljšanje širših gospodarskih razmer. A dve tretjini mladih je zaposlenih nestalno, prekarno, največ v Evropi. Direktor urada za mladino je slikovito opozoril, da imamo postsocializem za starejše in divji zahod za mlajše. 85% jih živi pri starših.
Slišimo floskule, da na mladih svet stoji, naj gredo mladi v svet se kaj naučit, redkeje naj se vrnejo v »okolje, ki bo cenilo in uporabilo njihovo znanje.« Kaj bo, ko bo zmanjkalo delovne sile in vplačnikov v pokojninsko blagajno?
Politične stranke odrivajo probleme mladih. Reforme blokirajo za odločevalce bolj zanimive družbene skupine. Stranka mladih (SMS) je bila v parlamentu med 200 in 2004; kdo jo je potisnil ven? »Kdaj ste namreč na volišču srečali mladega volivca«? Za(radi) nezainteresiranost(i) za politiko nosijo del odgovornosti.
»Zaprli so se v svoj svet, za javne zadeve se ne zanimajo, na ulicah (?...) jih večinoma ni. Šele pritisk večjega števila bi kaj spremenil, upor elitam že četrt stoletja kolobarijo na svojih vrtičkih, meni komentatorka. Kod se bo boril zanje, če se sami ne?
Kaj če bi se (skupaj) borili za mlade, ki morajo bežati z enega »najbolj zelenih in mirnih koškov sveta« in ne proti tistim »mladim, ki so ostali brez domovine«?

 

Drugi za Stenmarka, on za Križaja. Brane Šalamon, Nedeljski, 25.5.2016
V Malmoju na Švedskem se je slovenskim staršem rodil Darijo Križ, 51, biokemik, profesor v Lundu http://www.lunduniversity.lu.se/ in častni konzul Slovenije.
Je izumitelj, ima 15 patentov in 150 manjših izumov.
«Vedno sta me zanimala naravoslovje in tehnologija. Ko sem bil mlad, sem veliko časa preživel v očetovi mehanični delavnici, kjer sem mu pomagal pri delu. To mi je omogočilo združiti moje znanje na področju biokemije s precizno mehaniko in izdelavo prototipov, česar sem se naučil od očeta.«
(Šolanje na Švedskem…)
… počitnice pa pri babici na Orehku, ki ga je naučila ljudske pesmi in mu pripovedovala stare zgodbe iz 1. in 2. sv. vojne. Doma so govorili slovensko in poslušali Radio Lj.
V šoli so jih zbrali pred TV, da so gledali nastop švedskega smučarja, pa je tiho navijal za Bojana Križaja. (- Oba sta tekmovala na Elankah…, B.M.)
(Med Jugoslovani…)
»… smo bili Slovenci le manjšina vendar smo vsi poznali drug drugega in se srečevali s pomočjo slovenskega kluba Planika v Malmoju. https://www.youtube.com/watch?v=gFKdl9Jt9do
Pozneje l. 1984, sem tako kot vsi slovenski fantje služil vojaški rok v JLA in tako celo leto bival v Sarajevu. /…/ preživel veliko lepega in delil sanje o prihodnosti.«
(… in na Švedskem v času osamosvajanja.)
»Za majhen narod /…/ je dosežena neodvisnost izjemen zgodovinski dogodek. Ko je politično vodstvo v Sloveniji aktivno začelo spodbujati idejo o referendumu (- plebiscitu, 1990, B.M.) je neodvisnost postala« tudi »žarišče moje misli«. Bil je vznemirjen zaradi stopnjevanja konflikta l. 1991 in po telefonu komuniciral s prijatelji in sorodniki v domovini.
V Malmoju, Lundu in drugih mestih je organiziral javne govore v prid osamosvojitve.
(- Na fotografiji iz njegovega arhiva mladi D.K. l. 1991 na trgu, pod spomenikom, pod narodno zastavo, zadaj napis /…/ FRITT SLOVENIEN«. B.M.)
Na njegovo pobudo je kar nekaj mladih Slovencev protestno vrnilo jugoslovanske potne liste na konzulat SFRJ. O tem so poročali mediji in povabljen je bil, da govori v Landskronu in v Helsinkboru.
(Slovenija danes?)
Vzpostavitev države je »kompleksen proces« in 25 let ni dolgo obdobje. »Vse gotovo ni črno, /…/ med pozitivne dosežke štejemo vzpostavitev demokratičnih procesov ter razvoj državne infrastrukture, kot je gradnja avtocest in razvoj pristanišča /…/, izboljšanje življenjskega standarda za številne državljane.«
(Izzivi?)
»Glavni cilji države morajo biti izboljšanje življenjske ravni za vse državljane, spodbujanje ustvarjanja novih delovnih mest in ustavitev trenutnega bega mladih akademikov iz naše domovine. /…/ z ustvarjanjem prijazne klime v podjetništvu« s strani državnih in lokalnih oblasti.
(Ste vedeli, kam bo šel razvoj, ko ste se odločili za biokemijo? Mlade privlači družboslovje…)
»Učenje me še vedno privlači. V zadnjih 10 letih sem se strastno lotil prebiranja starih rokopisov, /…/ od l. 500 n.š. do 200 let pr.n.š in so prevedeni v angleščino«, ki » obravnavajo tako socialne probleme, ustave kot vladne sisteme in druga področja, ki so aktualna še danes.«

Jezik na Univerzi; angleščina, Slovenščina

 

Rektor naj bo varuh, ne grobar slovenščine. S. Borovnik, Delo, 23.5.2016
Na »razmišljanje o vlogi slovenščine v znanosti« Ivana Svetlika, rektorja UL (Delo, 15.5.2016) o vlogi se odziva Silvija Borovnik, FF UM http://www.ff.um.si/zaposleni/imenik-zaposlenih/ . Uvršča ga med zagovornike »horuk uvajanja slovenščine na slovenske univerze« in našteva njihove floskule, »npr. 'da mora biti znanost internacionalna««. Znanost ne postane univerzalna z zanikovanjem maternega in državnega jezika!
»Univerzalna postane z mednarodno primerljivimi znanstvenimi deli /…/«
Saj »znanost, ki ni internacionalna, vendar sploh ni znanost«, ga zavrača in sprašuje, če doslej »v Sloveniji sploh nismo imeli internacionalne znanosti?«
Z angleščino naj bi »tako znanost končno le dobili, z njo pa še privabljali tuje študente!«
Po njenem mnenju naj bi prihajali sem študirat »predvsem takrat, kadar imajo pri nas kaj poslušati« (- ?, B.M.), »kar pomeni, da moramo imeti odlične profesorje, strokovnjake in znanstvenike s kakovostnimi objavami, obenem pa tudi take, ki se svojim študentom požrtvovalno pedagoško posvečajo. V Sloveniji pa žal prepogosto vidimo, da se nekateri zaslužkarsko podijo s fakultete na fakulteto, z ene visoke šole na drugo, pri tem pa še z ene politične funkcije na drugo. Objavljajo komaj kaj, pa še to ponavadi v soavtorstvu, da nabirajo sicris točke.« S takimi ljudmi »nikoli ne bomo imeli znanosti, kaj šele internacionalne, pa če bomo še tako uslužno zavijali po angleško.«
»V tujini sem videla, da gredo študenti študirat tja, kjer dober profesor predava zanimive predmete in kjer ponujajo privlačne študijske programe.« S. Borovnik rektorju UL https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_porocila/vodstvo/rektor/ očita, da pozablja na to, da na slovenskih univerzah že imamo »izobraževanje v tujih jezikih« na jezikoslovnih študijih, a tudi drugje ni bilo zadržkov, »kadar so k nam prihajali gostujoči profesorji iz tujine, saj so lahko vselej predavali v tujih jezikih, študentom pa ni nihče branil stika z njimi«.
Ali hoče, da bi slovenskimi profesorji slovenskim študentom predavali v angleščini? In čakali na tujce, šolnine? Ne le predavali (-!, B.M.) »tudi vodili vaje, usmerjali zapletene diskusije, izvajali izpite, mentorirali diplomska, magistrska in doktorska dela na različnih področjih, na najrazličnejše teme, tako družboslovne kot humanistične in naravoslovne … pri čemer pa nihče ne bi preverjal, ali /…/ imajo ustrezna spričevala« da »angleško sploh dovolj dobro znajo«.
Internacionalizacija ne pomeni predavanj v angleščini, »študenti naj bi se učili različnih jezikov ter z njimi povezanih kultur. S tako podstavo je bil osnovan tudi program Erasmus. http://erasmus.si/
Očita mu tudi, se moti glede dvojezičnosti, ko pravi da »morajo biti raziskovalci najmanj dvojezični«.
S. Borovnik: »Dvojezični so ljudje, ki so ponavadi od otroštva dalje doraščali z dvema jezikoma, z dvema kulturama.« Ne pa tisti, ki se je angleško »naučil dodatno v šoli (na univerzi, v tujini). Tak človek je še vedno enojezičen, /…/ zna materin jezik boljše od tujega.« Trdi, da »večina slovenskih raziskovalcev ni dvojezičnih.«
Končuje takole:
»Slovenščina je jezik, v katerem govorimo, molimo, sanjamo, ljubimo, se prepiramo, pišemo znanstvene, publicistične in literarne tekste. To je jezik, v katerem se je oblikovalo naše mišljenje, je izkaznica naše osebne in nacionalne identitete. /…/ je tudi eden od uradnih jezikov EU.
zato vas prosim, g. rektor, da nas nehate posiljevati z angleščino. Kot rektor slovenske univerze bi morali biti varuh slovenščine, /…/«.

 

Gospa Univerza in smrklja Slovenščina, Delo, 21.maja . V. Skubic, PP29, Sobotna priloga, Delo, 27.5.2016
Bralec Valentin Skubic, Lj. ob izjavi rektorja UL, ki so je zapisal Peter Kolšek, »da se za slovenščino na slovenskih univerzah pomotoma zavzemajo samo preveč zaskrbljeni in prestrašeni nekaterniki«, piše:
»Nismo nekaterniki, ampak smo člani slovenskih univerz, ki se zavedamo pomena slovenskega jezika tudi na znanstvenem nivoju /…/. G. rektor, našo univerzo ste pripeljali na isti moralni nivo, kot se je spustil vrh RK cerkve pri nas, kot /…/ naše bančništvo, gospodarsko in družbeno obnašanje nasploh. Cerkev in gospodarstvo sta vsaj ukrepali /…/ naša univerza pa nič. Imate pač debelo kožo, kar ste dokazali že nekajkrat. /…/ Zdaj ste si naložili, da preganjate še slovenščino iz univerze. Pa vam ne bo uspelo /…/.«
Bralec Janez Orešnik, Lj. pa se spominja, kako so se na SAZU http://www.sazu.si/clani/janez-oresnik lotili odpravljanja znanstvene slovenščine. Neki spoštovani akademik je dejal: »Če dobim v roke znanstveni članek v slovenščini, ga vržem v koš.« (- To omenja Peter Toš, tudi brez avtorja govorca: http://www.delo.si/sobotna/zbudimo-se-iz-prepricanja-da-slovenscina-ni-vec-ogrozena.html . B.M.)
Kot da bi (bralec J.O.), uporabnik matematike/računanja, predaval o tem ali je 2+2 bliže 3 ali 5. Akademikovo izjavo je skupščina SAZU sprejela na znanje z molkom. To razume kot strinjanje. To je dokazalo nadaljevanje, ko je »prejšnji predsednik SAZU javno podprl odhajanje slovenščine iz visokega šolstva«.
J.O. trdi, da je bilo v 90-tih letih »v širokih znanstvenih krogih odločen, da se mora začeti slovenščina začeti umikati iz znanstvenih besedil in iz visokega šolstva.« Takrat - kot ve se temu nihče ni uprl - se to še ni povezovalo z internacionalizacijo in financami, temveč da »o slovenščini /…/ želijo odločati strokovno nepristojni – in pika.«

El sueno de la razon… https://es.wikipedia.org/wiki/El_sue%C3%B1o_de_la_raz%C3%B3n_produce_monstruos

 

Luna in filozofija. Za določen čas. J. Pipan, Objektiv, Dnevnik, 21.5.2016
Branje zbornika Utopije – še vedno, Studia humanitatis, Lj. 2016 spomni Janeza Pipana na to, »kako močno intelektualno zaledje ima na voljo današnja slovenska družba.«
Npr. »ljubljanska filozofska šola« z udarno trojko Žižek, Zupančič, Dolar na čelu je cenjena v akademskih, intelektualnih krogih po vsem svetu, http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zizek-dolar-in-zupanciceva-berlinu-vrnejo-zaupanje-v-hegla-in-dialekticno-misljenje/254376 nekateri misleči potujejo v Lj. zaradi njih, tuje založbe poleg Jančarja http://www.pogledi.si/ljudje/si-nas-ali-njihov-rdec-ali-crn-levi-ali-desni-vmes-ni-nic in Žižka tiskajo tudi druge slovenske avtorje/avtorice – filozofe, znanstvenike, družboslovce in književnike. Slovenska misel je dosegla enega od zenitov, ocenjuje J. Pipan. In nove generacije »prebijajo vsakršne zamejitve«.
Proces sovpada z osamosvajanjem, s »teoretsko kritiko (jugoslovanskega) stalinizma« pred tremi desetletji, na temelju preučevanja klasične filozofske tradicije in »še posebej strukturalizma in psihoanalize«. Navezava »malega« lokalnega žarišča na velike »miselne sisteme /…/ je slovensko teoretsko produkcijo potisnila na raven najvplivnejših refleksij današnjega časa.« Teorija je v slovenski kulturi prevzela tradicionalno mesto poezije; preberemo več družboslovja kot poezije.
»Če kaj, je Slovenija danes dežela /…/ karizmatičnih teoretikov, filozofov in humanističnih intelektualcev.« Nekakšna Platonova akademija. http://nova-akropola.com/lijepe-umjetnosti/umjetnost/atenska-skola/ Ta freska pa je, meni J. Pipan, v »neskladju s sodobno slovensko stvarnostjo, z njeno družbeno prakso, z vrednostnimi izhodišči vsakdanjega življenja«, s 'smermi razvoja', naši političnih elit. Politična »nomenklatura pri svojem delu sploh ne uporablja več znanja in vednosti«, intelektualcem je »obrnila hrbet in jih /…/ odrinila«, da se lahko petelini brez sodelovanja ljudi odprtega uma in suverenega razuma«; za vladanje ji zadostujejo »poulična prišepetavanja in lastna oholost« ter »'mnenja'« pravnih strokovnjakov. Deluje v coni antiintelektualizma, tako vladajoče naveze kot opozicije.
»Cerarjeva ekipa« http://www.vlada.si/ se izogiba »intelektualnim kapacitetam /…/, ki o posameznih stvareh nemara vedo več« in pri odločitvah ignorira »kritično mišljenje, empirične raziskave« in 'spekulacije' »žive teoretske produkcije.« Dokaz je njeno ravnanje ob krizah, od grške do begunske, v katerih smo se postavili »na napačno stran zgodovine, vlada pa je pri tem preslišala pomisleke, ljudski odpor in strokovne analize. »Vlada očitno ve, kar je vedeti treba, zato lahko še naprej vlada /…/ brez slabe vesti.«
Ni treba, da bi morali »filozofi in pesniki sedeti v posvetovalnih telesih kot nekoč v centralnih komitejih« (- CK ZKS ?) ali da bi bili njihove knjige obvezni priročniki. »Odnos do znanja in intelektualnega dela pa vendarle kaže, da se slovenska postdemokracija /…/ razvija v tiranstvo ošabne ne-vednosti, ki postopoma izloča kritično mišljenje iz javnega prostora in ga prepušča množičnemu poneumljanju.
Zbornik http://www.studia-humanitatis.si/content/zbornik-o-utopijah-v-21-stoletju , meni na koncu J. Pipan http://sigledal.org/geslo/Janez_Pipan vsebuje tudi predloge za izboljšavo (slovenskega) sveta, za »izhod iz naše nedoletnosti http://shrani.si/f/2J/zM/1fBx7RPg/kant-razsvetljenstvo.pdf in iz banalnosti, v katero smo globoko zabredli. Stanje duha kaže, da bodo tudi ti predlogi »preslišani ali posmehljivo zavrnjeni, da bodo tudi te besede /…/ kričanje v luno.«

 

Bo kdaj konec leta 2013? J. Mencinger, Delo, 30.5.2016
O nerazumljivih postopkih slovenskih in evropskih oblasti piše Jože Mencinger, ekonomist.
Gospodarsko zgodovino Slovenije razdeli v 4 obdobja:
(1) kratka tranzicija, v kateri smo po nepotrebnem zgubili dele gospodarstva;
(2) desetletje uspešnega razvoja, s 4% rastjo, z ohranjanjem socialne države;
(3) obdobje hazardiranja z visoko gospodarsko rastjo zaradi kreditov med 2005 in 2008; pregrevanje, ob podpori evropske komisije in dela ekonomske »znanosti«, ki se je norčeval iz opozoril »fiziokratov« in »domačijskih ekonomistov«;
(4) kriza po koncu leta 2008; napačne odločitve vseh vej oblasti, banke so zaradi »pogroma proti tajkunom« zaustavile kreditiranje, l. 2013 »sanacija« bank na napačnih številkah.
»Velik del dogajanja v l. 2013 je mogoče opravičiti s paniko, ki so jo namerno podpihovali takratna opozicija ter mednarodne finančne institucije«.
Vprašanja ostajajo, piše J. Mencinger. Zakaj je bilo treba z zakonom razlastiti domače varčevalce? Zakaj je bilo treba kriti obseg poslovanja NLB in NKBM? Kako je mogoče, da se je kapital v naših bankah naenkrat skrčil za 2,9 milijarde? Zakaj 1,5 milijardna razlika v oceni finančne luknje? (itd.)
Velimir Bole je ocenil, »da so /…/ocene evropske komisije (EK) /…/ povsem zgrešene«. ('Potencial' potencialnega produkta, GG, april 2016 http://www.eipf.si/publikacije/gospodarska-gibanja/) »Problem je, da EK z njimi vsili zgrešeno gospodarsko politiko in da na njih temelji sicer povsem nesmiselno zlato pravilo.« http://www.mladina.si/111218/zlato-pravilo/
Leto 2013 se žal ni končalo. Zakaj krediti po sanaciji bank še naprej padajo, ob gospodarski rasti?
EK dodaja nove nesmiselne ocene – zdaj je odkrila presežek v zdravstveni blagajni; zato je trošenje za zdravstvo treba zmanjšati za četrtino, ob tem pa za to namenjamo (6,6%) manj kot povprečno v EU (7,2%).
»Zakaj naše oblasti /…/ uničujejo banke, razprodajajo podjetja in domačim vlagateljem jemljejo prihranke? In zakaj jim pri tem pomaga velik del ekonomske »znanosti«, ki se nikoli ne zmoti biti na pravi strani? Iz ubogljivosti ali iz preračunljivosti?«

 

Nepreslišano. J. Šušteršič, (siol.net), Dnevnik, 23.5.2016
»Pokojninski zakon, v katerem so ustavno sporne določbe, je predlagala vlada, v kateri sem bil minister za finance«, piše Janez Šušteršič,(http://mfdps.si ) ekonomist, kolumnist. http://siol.net/siol-plus/kolumne/janez-sustersic
Sprejet je bil v DZ »z glasovi vseh poslancev in aplavzom. Nekatere slabe določbe nam je /… uspelo omiliti, večine pač ne. Želja po doseganju širokega političnega soglasja in finančnih ciljev« ter uradniško manipuliranje s podrobnostmi »sta bila močnejši od zdravega razuma in trezne presoje.«
V spominu mu je ostala poslanka, ki jo je cenil po človeški in strokovni plati.. Po glasovanju mu je dejala, da je »glasovala za zakon, ker ve, da je nujen, ni pa ploskala /…/ takšnemu skrpucalu /…«. V tem je »vsa beda politike« - »sodelovanje ali pristajanje na odločitve, za katere veš, da so slabe, ampak se ti zdijo nujne /…/ po drugi strani pa reševanje lastne slabe vesti, da kdaj pa kdaj ne zaploskaš skupaj s političnim krdelom.«

 

Nepreslišano. V. Samec, (Večer), Dnevnik, 25.6.2017
Inženirka gradbeništva in geodezije Vanja Samec pravi, da se »politika razgalja pred državljani z umazanimi detajli«. Prenašanje parlamentarnih debat po posebnem TV kanalu je neumnost.
»Če pereš umazano perilo pred ljudmi, pred katerimi naj bi nastopal kot avtoriteta, ne moreš pričakovati, da te bodo spoštovali.«
Slovenija ni več pravna država; nekateri so »kar izvzeti iz pravnega sistema, zakoni zanje ne veljajo /…/. Namesto, da bi bili za svoje početje kaznovani, samo rotirajo iz funkcije v funkcijo. Ljudje, ki so takšen pravni sistem naredili, bi morali odgovarjati.«
»/…/ kako je mogoče, da neko podjetje ne plačuje prispevka delavcem, da se vrstijo pritožbe in se nič ne zgodi.« V Avstriji morajo takšna podjetja najaviti stečaj. »Ne vem, zakaj tega pri nas ni mogoče urediti.«

 

Je bila odločitev o delni ukinitvi subvencioniranih najemnin dobro premišljena? Nedelovih 7, Nedelo, 22.5.2016
Jure Apih, publicist, meni, da gre za logiko prekratke odeje: »«Če nimamo dovolj denarja za NATO, za štrajkajoče policiste in grozeče zdravnike, za zdravstveno reformo, za drugi tir, za tretjo os, za razbremenitev najbogatejših, za stimuliranje kapitala, za vse obljube, ki smo jih tako zlahka dali, nekje pač moramo vzeti. /…/ beda po Zujfu in Zupjsu najbolj prizadetih do etično premišljujočih vrhov očitno ne seže.«
N'toko, glasbenik, kolumnist meni, da »prav dostopnost strehe nad glavo usodno vpliva na naše poklicne, študijske in družinske razmere.« Neurejen trg nepremičnin je »ob pomanjkanju neprofitnih stanovanj še posebno paraliziral mlade, katerih težko prisluženi zaslužki se takoj prelijejo v roke bolje situiranih najemodajalcev /…/. V takih razmerah je ukinitev najemniških subvencij« še en slab odziv države.
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Tacit v Analih pravi, da je v pokvarjeni državi največ zakonov. Duh tega zakona je »usmerjen v stiskanje najbolj revnih«, katerih število narašča, njihova številčnost pa zagotavlja dobiček. »In potem stari prej umirajo, mladi bežijo iz države, pa še ubije se kakšen.«
Karel Gržan, duhovnik: »Odločitev je premišljena po brutalnih načelih neoliberalnega kapitalizma, ki /…/ stiska nemočne, da razbremeni močne(jše).«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Sistem socialnih pomoči« je » (pre)zapleten in nepregleden, kljub združitvi različnih baz podatkov v e-socialo pred nekaj leti. Imamo obsežen aparat za razdeljevanje, /…/ zlorabam pa se še vedno ne da izogniti. Zanimivo se mi zdi razmišljanje v smeri univerzalnega temeljnega dohodka«. (UTD, glej http://utd.zofijini.net/ , B.M. )

 

Ne duši nas pomanjkanje denarja … J. Zeni, Delo, 25.5.2016
… ampak birokracija, neodgovornost, nemotiviranost, škodeželjnost, nepovezanost, revanšizem … meni Janez Zeni, svetovalec za organiziranost in plačne sisteme.
Odločanje je nerazumno dolgo, prav tako izvedba projekta državnega pomena.
Manjka inovativnosti. Zato je propadel samoupravni socializem.
Pred desetletji je Vid Pečjak zapisal, da je zaradi neinovativnosti države njenim organom in ljudstvu enostavno zmanjkalo idej.
Stimulacijo smo črtali iz plačnega sistema. Ostale so gole plače po lestvici z 65 razredi, v kateri je nogo anomalij, v škodo npr. pri medicinskih sester, policistov, vrhunskih strokovnjakov.
»Že dolgo je znano, da imajo pri nas boljše pozicije in plače tisti delavci, ki imajo učinkovitejši, bolj napadalen in včasih tudi nesramen in ne pretirano državotvoren sindikat. To je zlasti sindikat državnih organov ter izobraževanja.« Stremijo le za višje osnovne plače, za stimulacije jim ni dosti mar.
Če bi odpravili opisane in druge neumnosti, bi postali druga Švica, ki so jo nekateri napovedovali.
»In nazadnje bi izpostavil znano slovensko ideološko razklanost, ki je dobila poseben zagon po osamosvojitvi in jo nekateri še zelo uspešno 'zalivajo'.«

 

Somrak strokovnih (stanovskih) zbornic. B. Jerman, Pisma, Dnevnik, 31.5.2016
Bralec Bojko Jerman, Dolsko, ob aktualnih dogodkih piše, da »stanovska združenja, društva, zbornice … ne delajo tistega, kar se v prvi vrsti od njih pričakuje, ampak /…/ ščitijo neposobne /…/ posameznike«. Našteva primere »iz zdravniških vrst, kjer nihče ne more preprečiti delovanja mazača mednarodnih razsežnosti« (- za krčne žile, B.M.), iz gradbeništva, kjer ni še noben inženir zgubil licence in med sodnimi izvedenci.
»Seveda zbornice počenjajo tudi veliko koristnega in dobrega, /…/ ni pa normalno, da ne morejo preprečiti škodljivega /…/ početja svojih članov, in ravno po tem jih bomo sodili.«
Stroka pa mora sama soditi svoje člane. Imajo »nekakšne moralne, stanovske kodekse, ki narekujejo ščitenje 'kolegov', namesto da bi /…/ v prvi vrsti ščitenje uporabnikov. Torej so moralno gledano kodeksi zbornic objektivno gledano nemoralni«

Miti, zgod-b-ovina, zgodovinarji

 

Enega mita ni mogoče zamenjati z drugim. Ženja Leiler, Delo, 27.5.2016
»Čas okupacije (1941-1945) /…/ kljub napredku v raziskovanju nima ne enoznačne ne dokončne podobe«, pravi v pogovoru Bojan Godeša, zgodovinar (INZ, UNG).
Nase je opozoril že s prvo monografijo: Kdor ni z nami, je proti nam: slovenski izobraženci med okupatorji, OF in protirevolucionarnim taborom. Zgodovinarsko priznanje klio je dobil za svojo monografijo: Čas odločitev: katoliški tabor in začetek okupacije (2011)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/podobe-znanja/174436889
(Je skupni spomin na 2.sv. vojno sploh mogoč?)
Ne, glede na »protislovne in specifične razmere – in /…/ izkušnje – v posameznih slovenskih pokrajinah /…/ niti ne vidim potrebe. Težavo vidim predvsem v /…/ nestrpnem družbenem ozračju, v katerem spoštovanje drugačnosti in različnosti, /…/ sobivanje z razlikami še ni dovolj razvito.«
(Za nekatere je edina verodostojna interpretacija tista, ki so jo oblikovali nasprotniki partizanstva…)
»… že med vojno, nato vzdrževali v emigraciji ter s prevlado interpretativnega pluralizma presadili v domovino. /…/ Emigrantska razlaga se je dejansko uveljavila tudi v delu slovenskega zgodovinopisja.«
»Za to razlago je značilno prikazovanje protikomunistov kot medvojnih pristašev zahodne orientacije in zagovornikov načela legalnosti, ki povsem ustrezajo današnjim družbenim normam. Skladno z načelom antikomunizem=demokracija so zagovorniki /…/ prepričani, da so dokončni moralni zmagovalci medvojnega notranjega spopada.«
»Gre za obravnavo sporne preteklosti po načelu 'z miti nad mite', ki naj bi med vojno poraženim, s kolaboracijo obremenjenim silam, zagotovila interpretativno prevlado v slovenski družbi.«
(- O tovrstnem raziskovanju totalitarizmov pri nas glej: http://www.scnr.si/sl/publikacije/ , B.M.)
(Kdo, kdaj, zakaj je bil povezan z ustvarjalci totalitarnega, rasističnega 'novega reda'?)
»Za takšno opredelitev pretežnega dela predvojne politične elite je bilo ključno predvsem njihovo prepričanje o Hitlerjevi zmagi v vojni, medtem ko /…/ ideološki motivi v smislu naklonjenosti fašizmu niso bili v ospredju, čeprav v pretežnem delu katoliškega tabora« niso zelo nasprotovali »družbeni ureditvi, ki je vladala v totalitarnih režimih nacistične Nemčije in fašistične Italije, če se pri tem pusti neokrnjen vpliv katoliške cerkve.«
Predvojna slovenska družbena elita »v prvih mesecih okupacije (1941) je iskala »rešitve v okviru /…/ 'novega reda' ter je s priznanjem aneksije Ljubljanske pokrajine« pomenilo nepriznavanje državne kontinuitete Jugoslavije.
»Takšno ravnanje je bilo« v »nasprotju s stališčem vlad zavezniških držav, vključno z jugoslovansko begunsko vlado. /…/ z vidika predvojne jugoslovanske zakonodaje /…/ v nasprotju z mednarodnim pravom /…/ nedopustno ravnanje.«
»Potrditev legitimnega razkosanja slovenskega ozemlja /…/ z vidika slovenskih nacionalnih interesov so sodobniki opredelili kot največjo katastrofo za slovenski narod.«
Politično »delovanje škofa Rožmana v prvih mesecih okupacije« je B. G. pisal v Zgodovinskem časopisu. http://zgodovinskicasopis.si/_pdf/letno_kazalo_zgodovinski_casopis_2013.pdf
(Dokazi? Sodba škofu Rožmanu je razveljavljena.)
Po razveljavitvi so se pojavili novi dokazi »predvsem nekateri objavljeni diplomatski in vojaški dokumenti nemškega, italijanskega in vatikanskega izvora«, ki v podlagi za obnovo postopka niso upoštevani (T. Griesser Pečar, F.M. Dolinar: Rožmanov proces, 1996). http://nszaveza.github.io/articles/23-tamara-griesserpecar-france-martin-dolinar-rozmanov-proces/
(- O stroki pri nas (od 1947): www.zgodovinskicasopis.si in pri sosedih (od 1992): http://www.c3.hu/~klio/angol.html; o politični uporabi zgodovine pri nas tudi: http://www.academia.edu/10156546/LO_SVILIMENTO_DELLA_MEMORIA_E_L_USO_POLITICO_DELLA_STORIA_IN_SLOVENIA in tam navedeno literaturo. B.M.)

 

Na levi in desni nič dobrega

 

Miha Brejc, politik in profesor. »Kot šef Visa sem videl v jetra družbe.«, Dejan Karba, Delo, 24.5.2016
Ob osamosvojitvi je bil (- nekdaj predavatelj SLO in DS, nato profesor Višje/Visoke upravne šole UL ) Miha Brejc v vrhu politike. Potem je bil 17 let podpredsednik stranke SDS, po izstopu iz nje politiko le še kritično spremlja. https://sl.wikipedia.org/wiki/Mihael_Brejc
(Kako je Slovenija?)
Slabo, pričakovali smo, »da nam bo v samostojni državi bolje, pozabili pa smo, da se je za uspeh treba potruditi. Uspavala nas je uspešna jugoslovanska Slovenija«, nato pa nismo znali izkoristiti »vzdušja in energije ob osamosvojitvi.«
(Politika, Demos?) https://sl.wikipedia.org/wiki/DEMOS
»Politika potrebuje politično moč, ki jo dobi z zmago na volitvah, ekonomsko moč iz kapitala in informacijsko moč iz državne uprave. Demos je imel samo politično moč, zato je bilo jasno, da bo propadel.«
(Privatizacija?)
»Doživeli smo divjo privatizacijo, krajo družbenega premoženja, ki so jo izvedli /…/ večinoma člani zveze komunistov« (ZKS). Ti so delovne organizacije »čez noč spravili na boben in jih potem kupili za drobiž. V tistih časih sem bil šef varnostno-informativne službe VIS in ugotovili smo ogromno primerov kraje družbenega premoženja. L. 1992 smo /…/ posredovali več kot 600 ovadb, a kaj dosti se potem ni zgodilo.«
(Zakaj ne?)
»Ker je bilo to v interesu nekdanjih oblastnikov. /…/ Tako je partija uresničila svoj cilj – obdržati oblast tudi v drugačni družbeni ureditvi.« Največjo krajo družbenega premoženja je »izvedla levica, desnica pa je v obdobju 2004-2008 poskušala še sama nadomestiti primanjkljaj. /…/ a je pri izbiri nosilcev tega projekta izbrala napačne ljudi.
Je pa zanimivo, da se v javnosti neprestano omenjajo nepoštena ravnanja na desnici, na levici pa malo ali nič.«
(Mediji?)
»Večina medijev je bila leta 1991 na strani osamosvojitve, a kmalu zatem so začeli rušiti Demos /…/ mediji so se, ekonomsko odvisni od kapitala, vrnili v svojo pozicijo.«
(Slovenska politična scena danes?)
»Trenutno imamo v državi šibko in neenotno levico /…/ pa prav tako nehomogeno desnico, katere sinonim je bil doslej Janez Janša, ki /…/ svojo politično agendo usmerja v polpreteklo zgodovino.
(Levica…)
»… je svojevrsten paradoks: namesto da bi se zavzemala za klasične vrednote levice, se kapitalu poslušno uklanja, hkrati pa ima polna usta delavskih pravic in socialne države. O SD ne kaže izgubljati besed, SMC in ZL pa sta nastali kot posledica levičarske paradigme o novih obrazih, ki so ji volivci nasedli. /…/ Novi obrazi v politiki so bili potrebni le zato, da bi zapolnili prostor klasične levice, ki je imajo ljudje že poln želodec.«
(ZL?)
»Menim, da /…/ demokratični socializem ni v skladu z ustavo in ni legitimen. /…/ Morda ti mladi ljudje iskreno verjamejo v socialistično idejo,, toda če bi imeli malo več znanja o politiki in izkušenj, bi najbrž ravnali drugače.«
(Desus?)
Anomalija, paradoks, »ogroža prihodnost države. Tvorijo jo upokojenci, ki volijo levico, a prav ta levica je upokojence oropala spodobnih pokojnin.«
(Zakaj ste se pridružili desnici, kot človek leve provinience?) https://sl.wikipedia.org/wiki/Tomo_Brejc
»Pučniku https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Pu%C4%8Dnik in Janši sem se pridružil zato, ker sem kot šef Visa videl v jetra te družbe in zaznal močno prevlado levice na vseh področjih, kar ni dobro za demokracijo. Menil sem, da Slovenija potrebuje močno levico in močno desnico, ki se bosta izmenjavali na oblasti in druga drugi gledali pod prste.« Ta motiv je »potem, ko smo l. 2004 zmagali na volitvah, nekoliko upadel.«
(SDS - v vlado, v razkroj?)
»V SDS je vrsta sijajnih posameznikov/…/ V začetnem obdobju je imela tudi zelo močno intelektualno jedro, izvrstne politične razprave /…/ postopoma pa so se začeli ugledni intelektualci umikati«, ni bilo več »nobene kritične distance in samostojnega mišljenja, ampak zgolj pritrjevanje predsedniku. /…/ Brez politične debate pa stranka ni več politična stranka v demokratični, pluralni državi, ampak je bolj podobna zvezi komunistov.«
»V Sloveniji je toliko krivic, brezpravja, nevestnega in nedostojnega ravnanja delodajalcev, neperspektivnost mladih itd. Tem vprašanjem bi morala SDS dati prednost pred prerekanjem okoli dogodkov pred osamosvojitvijo, pred debatami o udbomafiji.«
(Se desnica postavlja na noge?)
SLS praktično ni več, NSi nima dovolj političnega naboja. »Težava političnih strank v Sloveniji in Evropi je pomanjkanje /…/ osebnosti, ki bi pritegnile volivce. Velikih /…/ karizmatičnih voditeljev ni več. /…/
Če Janša »gre, lahko SDS razpade, če ostane in ne spremeni svojega ravnanja, tudi ni dobro.«
(Dobri nočejo v politiko?)
»In kdo od sposobnih ljudi bo pustil svoje dobro plačano in ugledno mesto ter šel v politiko, kjer ga bodo poskušali mediji že na začetku raztrgati. Kdo se bo odločil za poklic, ki je tako zaničevan? Že Sokrat https://sl.wikipedia.org/wiki/Sokrat je dejal, da je največja kazen, ki lahko doleti državo, to, da vladajo slabi, ker dobri nočejo.«
(Prava politika?)
»Glavna težava tako na /…/ desnici kot na levici je odsotnost prave politike. Prave teme se ne postavljajo na prava mesta. /…/ z roko v roki hodijo ambicija, neumnost in neizkušenost, nekateri poslanci pa imajo precejšnje težave že pri razumevanju pomena besed.«
A tudi predsednika republike (B. Pahor) »nismo izvolili zato, da bi kosil travo /…/« ipd. Biti bi moral moralna avtoriteta. »A morala danes nikogar več ne zanima.«
(Janša in Cerar veliko govorita o morali…)
»Saj, to je težava. V politiki je prevelik razkorak med besedami in stvarnostjo, najpomembnejša vrednota v našem času pa je žal denar.«

 

Eni in drugi; drugačni; Maribor, Slovenija; naprej!

»Kot da imamo Slovenci radi, da nekdo ne spada med nas.« T. Kristan, Delo, 23.5.2016
Zavod 13 http://portal13.org/ , ki je namenjen drugačnim otrokom, je ustanovila Petra Greiner (38), Mariborčanka.
S Tino Kristan najprej govori o svojih razstavah, o ljudeh, ki jim manjka del telesa, o starejših od 80 let, ki še opravljajo poklic in o ljubezni.
»Slovenija se stara, to je dejstvo, toda mi bi starostnike potisnili nekam na stran.« Morali bi »naše posebne otroke in starostnike bolj povezati«, npr. »v eni hiši. To bi bila motivacija za boje.«
(Kako drugačni smo Slovenci?)
»Na zadnji razstavi http://www.novimaribor.com/koledar/2015/12/1/univerzitetna-knjinica-maribor-fotografska-razstava-ljubezen-je-ena-sama , ki je sovpadala ravno s tistim neumnim referendumom, pa smo predstavili enospolne ljubezni, torej ljudi, ki ne sprejemajo definicije družine v klasičnem smislu: mama, oče in otrok.
Kot da imamo Slovenci radi, da nekdo ne spada med nas. Zdaj so to npr. begunci.«
(Zloženka 'Upanje je tukaj' http://www.zavod13.org/blog/wp-content/uploads/2014/02/upanje.pdf je namenjena materam, ki rodijo otroka s posebnimi potrebami.)
»Ko sem rodila Sofio, me je zelo zmotilo, zakaj zelo prizadeti otroci, ki so se ves čas rojevali in se ves čas bodo, niso že vpleteni v družbo.«
Rada gre z njo (na UM, UL?) »k študentkam psihologije, medicinske ali zdravstvene fakultete, študentom predšolske vzgoje ali socialne pedagogike. Govorim jim o tistem vidiku njihovega dela, ki /…/ v procesu, odkar imam Sofio, ni deloval. Te študente bi bilo treba bolj povezati.«
(Povabijo fakultete ali sami?)
»Dogovorimo se individualno. Včasih me povabi tudi kateri od profesorjev, ki me pozna. Študenti medicinske fakultete« (UM, UL?) »so denimo sami ponudili delavnico za samopregledovanje dojk za naše matere, dogovorili smo se za delavnico o prvi pomoči dojenčku oz. otroku, kar bi moral poznati vsak starš, ne le mi, ki imamo precej bolne otroke. Ker imajo študenti 4. letnika predmet Pediatrijo http://www.mf.uni-mb.si/si/studij , sem se ponudila sama, da pridem /.../.
Sama sem končala srednjo zdravstveno šolo. Sestre so ključne. Povem jim, česa bi si jaz ob rojstvu Sofie želela. /…/ dodatni kromosom ne bo izginil, lahko pa pomagaj blažiti stisko staršev.«
(- Pred 2. sv. vojno so študenti in študentke UL ljudi na podeželju poučevali/e o zdravstvenem varstvu, negi otrok ipd., ob podpori higienskega zavoda takratne države – banovine. O teh »narodnoobrambnih in delovnih taborih« glej: Kremenšek, Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, s. 315-320, B.M., Ključ je v naših rokah, s. 153-154. B.M.)
(Kako je v Mariboru?)
»Trenutno dihamo na škrge /…/. V našem parku imamo eno gugalnico za invalidne otroke, ki je ves čas pod ključem /…./. kavarna v parku ni mogoča, /…/ zaradi zaščite ptic. Naša bolnišnica /…/ nima pogodbe s Slovensko filantropijo http://www.filantropija.org/ glede prostovoljcev. Po Dravi pluje ena ladjica, medtem ko Ljubljanica prav zares živi. Da je ožji center v soboto in nedeljo popoldne kot mesto duhov in se pozimi trgovine zapirajo ob 17. uri, medtem pa živijo le trgovski centri /…/. Ko začnejo trgovine zapirati še Kitajci, potem vemo, da smo vlak sanacije in reaktivacije /…/ zamudili. Upanje mi dajeta dve izjemni ženski, /…/ direktorica zavoda za turizem Janja Viher https://maribor-pohorje.si/o-zavodu-za-turizem-maribor---pohorje.aspx in direktorica muzeja narodne osvoboditve Aleksandra Berberih Slana http://mnom.si/sl-si/, ki kot svetli izjemi delata čez svojih 100%. Znova opažam, da smo pri prizadetih otrocih, kar Maribor ta hip je, ključne prav ženske.«

 

Solidno, a daleč od let pred krizo. Konkurenčnost. Manja Pušnik, Dnevnik, 31.5.2016
Uvrstitev Slovenije na 43. mesto na listi konkurenčnosti švicarskega inštituta IMD http://www.imd.org/wcc/news-wcy-ranking/ komentirata ekonomisai:
Matej Lahovnik: »Na področju telekomunikacijske, informacijske (npr. internetni priključki) in socialne infrastrukture so stvari pri nas urejene. Imamo prevelik delež državne lastnine podjetij. Slabo je na cestah, železnicah, počasni smo s tretjo razvojno osjo, z drugim tirom. Ni čudno, da smo imeli težave pri črpanju sredstev EU za infrastrukturo.
»Solidni smo v primerjavi s tem kako smo na drugih področjih zanič.«
Peter Stanovnik
, Inštitut za ekonomska raziskovanja:
»Napredek je opazen na področju vladne učinkovitosti, čeprav je Slovenija še vedno pod ravnijo pred krizo. Najšibkejši vidik /…/ ostajajo odnosi in vrednote v družbi, ki ostaja zaprta za tuje ideje, neprilagojena za izzive in nenaklonjena reformam.« Šibkosti so tudi »na trgu dela, kjer je navzoč beg možganov, zaradi staranja prebivalstva pa se obseg delovne sile zmanjšuje.« Slabe se menedžerske in etične prakse ter kadrovanje, npr. v nadzorni svet NLB. V bančno-finančnem sektorju so problem nabor storitev, posojila vprašanje je lastništvo oz. privatizacija.«

 

Dovolj je ukvarjanja z zgodovino, glejmo naprej. Poslanec Čuš pomahal Janši v slovo. Zoran Potić, Delo, 23.5.2016
Poslanec Andrej Čuš, nekdanji predsednik podmladka SDS http://www.sdm.si/ , je izstopil iz stranke ker ne more delovati v nasprotju s prepričanjem, je dejal v intervjuju.
Po štirih letih v DZ je »spoznal, da je Slovenija vkopana na dveh bregovih, s katerih se strelja z vsemi topovi na nasprotnika, pri tem pa se vse preveč vračamo v preteklost. Mojo politično odločitev lahko razumete tudi kot protest zaradi položaja mladih v Sl., kjer tako rekoč nimajo nobene prihodnosti.
(Ustanavljate stranko…)
»Izhajam iz tega, da vsak drugi volivec v tej državi bojkotira volitve, zato je treba ljudi zbuditi, ne le, da bi ponovno verjeli v politiko, ampak tudi, da je mogoče marsikaj storiti in popraviti.
(… po vzoru Alternative za Nemčijo?) https://www.facebook.com/alternativefuerde
»Razmišljam o politični sili, ki bi presegla obstreljevanja z dveh bregov in se bolj ukvarjala s prihodnostjo.
(Izpostavili ste se z antiimigratsko retoriko?) http://nova24.si/oznaka/andrej-cus/
»Varnostni vidiki te tematike so zelo pomembni. Ne strinjam se s politiko, da bomo najprej poskrbeli za tujce, potem pa za naše ljudi, ker to pomeni, da bomo imeli nižji standard življenja. A naša prihodnost mora biti usmerjena v /…/ preseganje ideoloških tem in povezovanje, ker ne znamo sodelovati in nismo strpni.«
(Sodelovanje z NSi?)
»Želim si, da nova stranka ali gibanje ne bi imela nobenega botra. Jaz nimam nobenega, ne Milana (Kučana) ne Janeza (Janša), ampak razmišljam s svojo glavo in usmerjam pogled naprej.« https://www.facebook.com/andrejcusfanpage

 

Preberite, pobrskajte, prisluhnite, pošljite, premislite

 

Nove znamke. Filatelija. J. Štampel, Dnevnik, 24.5.2016
Med 14 znamkami je PS https://www.posta.si/ dve izdala skupaj s hrvaško oz. z rusko pošto:
Prvo - v počastitev 150. obletnice bitke pri Visu, v kateri je v Mariboru rojeni (avstro-ogrski) viceadmiral W. von Tegethoff porazil italijansko ladjevje in drugo
- v počastitev stoletnice Ruske kapelice pod Vršičem.
Izšle so tudi znamke ob olimpijskih igrah v Riu in znamke Europe, z motivom ciprskega avtorja; v seriji motivov slovenskih ladij je ladja Piran; na petih znamkah o mlinih so: plavajoči mlin na Muri pri Ižakovcih, Žagerski mlin pri Podvolovjeku, Soržev mlin pri Novi Cerkvi, Modrijanov mlin pri Postojnski jami in Ferležev mlin pri Šentjurju; na znamkah s pticami pa so: zelena žolna, sršenar, gozdni jereb, rdečeglavi kraljiček, čebelar, veliki žagar in južna postovka.

 

Najbolj pomembna astronomska odkritja. Mračni šarm vesoljskih globin privlači Slovence. B. Maselj, Nedelo, 29.5.2016
Po zaslugi naših znanstvenikov (P. Kunaver, M. Prosen, B. Kham…), društev (Javornik, Kmica, Orion) in observatorijev na Golovcu, Črnem vrhu in pri Kamniku imamo precej ljubiteljskih astronomov, premalo pa profesionalnih. Nekaj je priznanih v svetu; ena od njih, Andreja Gomboc (FMF UL, https://www.dmfa.si/ODrustvu/.) https://sl.wikipedia.org/wiki/Andreja_Gomboc našteva pomembna dosedanja odkritja:
- Zemlja ni v središču vesolja; naše Osončje ni v središču naše galaksije; naša Galaksija ni celotno vesolje, le ena od nekaj sto milijard galaksij; vesolje ima svoj začetek, v glavnih potezah razumemo njegov razvoj od prvih trenutkov do danes. http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnologija/andreja-gomboc-zalosten-razplet-vesolje-caka-toplotna-smrt/365608

 

Upokojevanje, reforme, vlada

 

Da bi delali do 67 leta starosti? Nemogoče! Manja Pušnik, Dnevnik, 19.5.2016
V anketi sta o morebitnem podaljševanju delovne dobe dejali:
Ana Šček, študentka: »Mislim, da bom delala še dlje kot do 67. leta. Študiram notranjo opremo na fakulteti za dizajn. Vem, da je treba za starost varčevati, ampak me to ne skrbi, ker vem, da bom ustvarjala in delala celo življenje«.
Andreja Klemenc, učiteljica: »Absolutno si ne predstavljam, da bi v svojem poklicu delala do67.leta. Mogoče je do nekaterih poklicev ta starost bolj prijazna, v šolstvu, oz. tam, kjer imamo opravka z ljudmi, pa ne.« O prekvalifikaciji ne razmišlja. »Čeprav sem stara 42 let, nimam dovolj delovne dobe /…/ Tudi za starost ne varčujem. Vse skupaj se mi zdi še tako daleč«.

 

Pravi preizkus. M. Belovič, Delo, 21.5.2016
O reformah, na katere nas je spet opozorila komisija EU, posebej pokojninski, piše Mario Belovič, novinar ki spremlja plačna pogajanja, sindikalne zadeve, upokojevanje ipd.
Razmere so zdaj ugodnejše kot so bile l. 2012, ko je začela veljati zadnja pokojninska reforma. Ni več presežnega primanjkljaja, dobro nam kaže na finančnih trgih. Zunanji igralci so nam sicer sneli »varčevalno zanko z vratu, to pa ne bo bistveno vplivalo na /…/ razmerja moči v državi. Predsednik stranke upokojencev (Desus, K. Erjavc), ki je pomagal sesuvati pokojninsko reformo lastne koalicije v času Pahorjeve vlade, se že oglaša, čeprav o reformi ni še sluha ne duha. /…/ Če z reformami misli resno, se Cerarjeva vlada lahko pripravi na resne politične in interesne preizkuse.«
Priprava pokojninske reforme bo skupaj s pripravo zdravstvene sovpadla s predvolilnim časom. »Uveljaviti kar dve nepriljubljeni reformi tik pred volilno kampanjo je lahko dokaz politične »doslednosti ali pa politični samomor.«
Dosedanji poskusi posegov v državne sisteme »se pri tej vladi niso dobro končali.« Spremembe davčne ureditve »je po protestih interesnih skupin vlada umaknila«. Ta teden je minister B. Koprivnikar »odprl še fronto s sindikati javnega sektorja, ki so mu v zameno obljubili vročo jesen.«
Vladi (koaliciji) pa je uspelo omejiti možnost vlaganja referendumskih pobud, ki so jih v preteklih letih uporabljali sindikati in opozicija. »Ustavno sodišče je prav pri odločanju, ali je referendum o pokojninski reformi dopusten« spremenilo stališče. »Dovolilo ga je v času Pahorjeve vlade, v času Janševe pa ne.« (- Reforma »praktično enaka«, meni M.B., je takrat padla na referendumu. B.M.)
Referendumskega orožja res ni več, a sindikalne centrale imajo še druga, »ki so jih tudi že s pridom uporabili. Recimo serijo uličnih protestov in splošnih stavk, ki imajo lahko večji učinek kot referendum. Vroča jesen nas torej čaka v vsakem primeru.«

 

Alma mater in jezik nam materni

 

Gospa Univerza in smrklja Slovenščina. P. Kolšek, Sobotna priloga, Delo, 21.5.2016
O slovenščini na slovenskih univerzah in kot jezik znanosti piše Peter Kolšek. Slabo kaže, meni http://www.ludliteratura.si/avtor/peter-kolsek/ v zvezi z novelo visokošolskega zakona glede tega »strateškega vprašanja slovenstva.«
»Položaj slovenskega jezika v univerzitetnem izobraževanju se je zamajal pred pribl. 10 leti z nastopom bolonjske reforme«, katere bistvo sta internacionalizacija in (evropsko) poenotenje ter konkurenčnost. P. Kolšek opozarja na razlike med interesi EU in posameznih držav. Za manjše je pomembno, v katerem jeziku naj poteka (pri nas) visokošolski pouk.
»Seveda v slovenščini.« To zahteva ustava, zakon o javni rabi slovenščine in nacionalni program jezikovne politike. »Zalomi se, ko nastopi univerza v vlogi načrtovalke in izvajalke študijskih programov«, ki je po evropski tradiciji avtonomna. »Nekakšna visokorodna, spoštovanja vredna gospa torej.« Ki postaja zaradi bolonje koketna, t.j. fleksibilna oz. internacionalizirana.
»Univerze morajo v globaliziranem svetu namesto miselne discipline in znanstvene kreposti, značilnih za čas rojstva v poznem srednjem veku, izkazovati določen eksibicionizem /…/ ker pač delujejo kot del neoliberalnega trga. Razlike med Sorbono, Oxfordom ali pa Jagelonsko v Krakovu https://pl.wikipedia.org/wiki/Uniwersytet_Jagiello%C5%84ski ter UL »ni v usposobljenosti učiteljev, ampak v tem, da je vodilna slovenska univerza zaradi šibkejše tradicije manj privlačna za trume tujih študentov.« Predvsem ti namreč prinašajo denar, na programih izrednega, plačljivega študija; v angleščini seveda.
Če bi bilo naših izrednih študentov premalo, domneva P. Kolšek, bi jih priključili rednim, kar pomeni, »da bi bili paketa v angleščini posredovanega znanja deležni tudi slovensko govoreči slušatelji.«
To se na nekaterih fakultetah, da ne govorimo o kongresih, že dogaja, ugotavlja.
»Zdaj gre za to, da morajo univerze to neustavno in nezakonito stanje pokriti z ustrezno novelo zakona«. Tri leta star predlog novele, ki je v usklajevanju, »uzakonja tuj jezik kot učni jezik /…/ tudi v primerih, ko bi bilo tuji slušateljev le peščica.« Formulirana je tako, da jo je mogoče zlorabiti.
»In tako smo se znašli na fronti. Na eni strani univerze z ljubljansko (UL) na čelu in njihovi lobiji, povezani s politiko, /…/ na drugi stroka /…/ slovenisti in slavisti, nekateri humanisti npr. filozof Dean Komel, univerzitetni sindikat (Goran Kovačič), akademiki (2. filološki razred) /…/ ministrstvo za kulturo«.
Slavisti so se začeli oglašati že leta 2007 (Ada Vidovič Muha), poprijeli pa so v zadnjih mesecih s polemičnimi ugovori na Delovi mnenjski strani. Najbolj jih skrbi, »kaj se bo zgodilo s slovenskim znanstvenim jezikom. Bo ta po stotih letih od mukotrpne ustanovitve slovenske univerze (1919) naposled opuščen, in to zaradi nekaj evropskega drobiža?« Bo to povzročilo erozijo na višjih funkcijah jezika? Bo taka internacionalizacija univerze prinesla usihanje njene kvalitete?
Kajti, kot piše jezikoslovka Anja Žele, se lahko študijske programe »uspešno internacionalizira le z vsebinsko kakovostnimi vsebinami, ki so rezultat dobre nacionalne raziskovalne politike, in nikakor ne z uvajanjem angleščine.« Marko Jesenšek, mariborski slovenist: »Trend po svetu je, da se univerze vračajo k nacionalnim jezikom.« Bo res, kot satirično predvideva literarna zgodovinarka Alojzija Z. Sosič, čez tri leta slavnostni govornik ob 100 letnici UL goste ponosno nagovoril: Dear guests
Gospa Univerza argumentira svojo stališče s floskulami, da ji bo novela omogočila »bolj dinamično poučevanje«, »večjo odprtost, kajti znanost je »ne pozna nacionalnih meja«…
Ivan Svetlik, rektor UL je pred tednom v Delu očitke razglasil za pomoto, ga povzema P. Kolšek, »preveč zaskrbljenih in prestrašenih«; o noveli pa nič.
Ni čudno, končuje P. Kolšek, če se pojavljajo izjave, kot je naslednja literarne zgodovinarke Silvije Borovnik: »V samostojni in svobodni Sloveniji se dogaja brezsramno jezikovno odpadništvo.« Ta tesnoba pa je po P. Kolšku »večja od zgodbe z nesrečno novelo o visokem šolstvu.«

 

O slovenščini kot jeziku znanosti. Delo, 31. marca. V. Skubic, PP 9, Sobotna priloga, Delo, 21.5.2016
Na prispevka s tem naslovom o slovenskem jeziku na univerzah (Silvije Borovnik, 31.3. in Andreja Šaleharja, 6.4.) se odziva bralec Valentin Skubic, Lj.. Strinja se z njima.
»Že dalj časa se daje prednost angleščini kot edinemu zveličavnemu jeziku v znanosti.«
Vsaka znanost, stroka nosi nacionalno obeležje zato mora skrbeti za svojo terminologijo.
(Primer 1:) »Na veterini (VF UL) smo imeli ambiciozno diplomantko, ki je načenjala razmeroma nova področja« in ker doma ni bilo ustreznega mentorja je bila poslana v V. Britanijo. Doktorat je napisala v angleščini in ga doma v tem jeziku tudi zagovarjala. »Pri nostrifikaciji /…/ smo zahtevali, da tekst prevede v slovenščino /…/. Težko smo ji dopovedali, da je dolžna načeti tudi domačo, slovensko strokovno terminologijo na svojem področju.«
(Primer 2:) Spominja se, da smo od štipendistov na UL iz Afrike, zahtevali, da »najprej obvladajo slovenski jezik in šele potem vpišejo študij.« Tako se je zgodilo, da je slovenskega popotnika v Sudanu v odlični slovenščini ogovoril črni živinozdravnik.
Celo tujci (bolj) cenijo naš jezik.
(Primer 3:) Ko smo se približevali EU, so nas prosili, da za Evropsko farmakopejo »posredujemo nacionalno izrazoslovje iz področja veterinarskih zdravil in njihove uporabe.« Pri EU »morajo obstajati slovarji strokovnih izrazov na nacionalnih osnovah.«
Nujno je, »da gojimo domačo znanstveno in strokovno terminologijo, ker bomo sicer tudi na področju znanosti samo še majlali. /…/ Gre tudi za naš vsakodnevni občevalni jezik. Vse preveč je /…/ tuje navlake v naših javnih napisih, celo po naših vaseh.«

Lipa zeleni; pesem, duša, čas

 

Mladi pevci pišejo zgodovino. Ingrid Mager, Dnevnik, 20.5.2016
Akademski pevski zbor (APZ) Toneta Tomšiča UL http://www.apz-tt.si/ je z nastopom v CD praznoval 90 let. V tem najboljšem amaterskem zboru pojejo študenti in mladi iz vse Slovenije, v povprečju 5 let, na profesionalen način. Poslušalcev jim zaradi tradicije zborovstva ne manjka. Pri vodja zbora je bil France Marolt, letos je pevce prevzela Jerica Gregor Bukovec. O zboru se je za časnik pogovarjala skupaj z Andrejem Kerinom, ki je vodja zbora Lipa zelenela je, nekdanjih apezejevcev. https://www.youtube.com/watch?v=R7HWnxkvsYk
(Lipa zelenela je?)
A. Kerin: To je ena od pesmi, ohranjena na zvočnem zapisu legendarnega koncerta 12.12.1941 v Unionski dvorani v Lj., ki ga je z mikrofonom v lestencu naredil Rudi Omota. Na posnetku pesmi Davorina Jenka »se čuti napetost in groza okupacije, a hkrati upor in gnev ter ječanje v dvorani, eni celo jokajo. Ko je zbor odpel to pesem https://www.youtube.com/watch?v=JY-2Th14exI, so italijanski veljaki demonstrativno zapustili dvorano, potem pa se je Lj. zavila v kulturni molk.«
(Kdo je pel/kdo poje pri APZ?)
A. Kerin: »Maroltov prevojni APZ je bil moški zbor, ki se je šele po vojni oblikoval kot mešani zbor APZ Toneta Tomšiča. /…/ V mojem času smo ravno tako prepevali večinoma študenti, kar nekaj jih je imelo tudi glasbeno izobrazbo, denimo Majdka Hercog, Alenka Dernač, Marinka Grajzer, pa Marjana Lipovšek, ki takrat še ni študirala solo petja. Tudi Uroš Lajovic je bil z nami, danes šef dirigent orkestra Slovenske filharmonije.
J. Gregorc Bukovec: »Veliko pevcev bere note, ostali se hitro učijo, So inteligentni in zagotovo jim je učenje bližje, ker so še v intenzivnem izobraževalnem procesu.«
»Številni pevci, pa tudi skladatelji so se profilirali prav skozi ta zbor.«
(APZ je znan po krstih svojih brucov…)
A. Kerin: Ko so hodili še v Premanturo na intenzivne vaje so imeli tudi krst za novince. Ponavadi v obliki gledališke igre ali skeča, »zvezali smo jih denimo v kolono, v kateri so morali korakati, tudi po blatu, na koncu pa smo jih zmetali v morje.«
J. Gregorc Bukovec: »APZ krsti še vedno obstajajo in so /…/ zelo zabavni, čeprav za same bruce najbrž malo manj.« Brucevanje je v avgustu, in »bruci že zdaj vedo, da bodo podrejeni starejšim.« V začetku je sočustovala z njimi, potem so ji pojasnili, da s tem postanejo del skupine. »Vzpostavi se močna skupinska vez. Letos se temu niti sama ne bom mogla izogniti.«
(Kako dirigentka pritegne pozornost 45-članskega zbora?)
»Ko sem še študirala v Stockholmu, smo štirje /…/ dirigirali isto skladbo 7…/ istemu pevskemu sestavu, pa smo dobili ven povsem drugačen zvok«. Pomembna je osebnost dirigenta. »Zase vem, da /…/ vnašam na vaje tudi sproščenost«, ker jih »lahko bolje motiviram. In ko delamo, potem res delamo. Voditi neko skupino zahteva tudi poznavanje psihologije. /…/ denimo, kako ravnati z ljudmi, ki pridejo na vajo različno razpoloženi /…/. Ključno je, da pri tem ne izgubiš svojega cilja /…/ in da spoštuješ pevce in pevke. Pri delu z ljudmi se lahko veliko naučiš o sebi, ponuja priložnost za osebno rast.«
(Kaj trenutno pojete?)
J. Gregorc Bukovec: Na koncertu v CD bodo peli Pavčičevo Če rdeče rože zapade sneg, Lebičevi Visoki rej in Kako kratek je ta čas, pa še 6 novitet slovenskih skladateljev.

 

Z geslom Pesem, duša, čas, APZ in jaz v nove zmage. H. Peternel Pečauer, Delo, 21.5.2016
APZhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Akademski_pevski_zbor_Tone_Tom%C5%A1i%C4%8D_Univerze_v_Ljubljani deluje že 90 let. Ob fotografiji M. Pivka piše: »Mladost na stopnicah, ki v stavbi Univerze vodijo do dvorane za vaje /…/.« Pred vajo so o duši zbora povedale/i:
Urša Šetina »je z dušo in srcem še vedno apezejevka«, čeprav je »zaradi razvoja življenjskega scenarija«, kot pravi, zbor zapustila pred dvema letoma. 8 let je pela, eno leto tajnica, dve leti predsednica in še dve leti predsednica nadzornega odbora. »Organizacijo imajo že od nekdaj temeljito razdelano in vsakdo mora prevzeti svoj del odgovornosti«, piše Helena Peternel Pečauer.
U. Šetina: »Kar precej študentskega časa je šlo za te dejavnosti, včasih je bilo precej naporno usklajevati /… obveznosti, a niti za trenutek mi ga ni bilo žal.«
K zboru je prišla ko so l. 2006 praznovali 80-letnico, s koncertom v Unionski dvorani. Potem so prepotovali Evropo, bili v Braziliji… http://blog.apz-tt.si/2014/12/zgodi-se-zivljenje-ali-tudi.html
»Priznam, da je delo na fakulteti kar malo trpelo, a s pridnostjo smo vse nadoknadili. Sčasoma smo, s posredovanjem univerze« (- UL, t.j. rektorata, B.M.) »in ministrstva za kulturo dosegli, da so na mnogih fakultetah pevcem priznali status umetnika, potem je bilo mnogo lažje.«
Zbor ima dušo, pravi. »Ni naključje, da smo za geslo jubilejnega leta sestavili verze:
Pesem, duša, čas,
APZ in jaz.
«
Z zborom je videla veliko sveta, spoznala »veliko izjemnih ljudi. Ustvarili smo mrežo poznanstev, stkali prava prijateljstva. Pri mnogih so prerasla še v kaj več. Od začetka je bilo v zboru menda tako. /…/ Mnogi so še danes srečno poročeni, čeprav je od začetka njihove zveze minilo že ohoho let.«
https://www.facebook.com/apztt/?fref=nf
Člani zbora ostanejo približno 10 let. Slovesa so žalostna.
Vesna: »Navadno se poslovijo po zadnjem koncertu v sezoni. Zapojemo himno našega zbora, Lipa zelenela je, ob pomenljivem besedilu pa solze tečejo v potokih.« Mimogrede, tudi ona je v zboru ujela partnerja, tenorja. »…dekleta sicer bolj padajo na base.«
Miha Jejčič je bil lani izvoljen za predsednika APZ TT. »Bil sem že absolvent, ko sem se l. 2008 pridružil zboru. Takoj sem se znašel v njem. Med pevci in na Pivski ulici, hahaha. To je neformalna organizacija druženja na pijači po vajah, ki se ga načeloma udeležimo vsi. Vaje so zelo resna zadeva, po njih pa se je treba sprostiti. No, /…/ vaje znajo biti tudi zabavne. Zadnje čase nas Jerica včasih spravi v smeh. Pri nas pojejo tudi erazmusi, študenti na izmenjavi http://erasmus.si/ , in ko jim skuša dirigentka kaj dopovedati po angleško /…/ zna biti prav smešno.«
Jerica Gregorc, po videzu komaj kaj starejša od pevcev: »Prepričana sem, da je ključ do dobre vaje sproščenost. Tudi mene oni zabavajo z duhovitimi izjavami. Včasih jim dovolim, da gredo po svoje, potem jih znova ujamem in gremo resno naprej. /…/ Najbolj me je presenetilo, ker so tako zagrizeni. Trudimo se po najboljših močeh in smo odraz tega trenutka.«
Zborovodkinja je zamahnila z rokami, »iz njihovih grl pa se je razlilo tako ubrano petje, da so se dvignile kocine. Pa je bila le vaja.«

 

Gimnazija L.; jugoslovanska ekskurzija/Atlantida; ulice, mesta; svet (drugih) ljudi; pesnik

Zakaj se dovoljuje, da Ledina hodi po svetu. R. Pečečnik, Pisma, Delo, 20.5.2016
Na prispevek »z dne 21.4.2016 na portalu Nova24: Dijaki ljubljanske gimnazije po poteh komunistične Jugoslavije« (- http://nova24tv.si/slovenija/ljudje/pranje-mozgan-z-jugonostalgijo-dijaki-ljubljanske-gimnazije-po-poteh-komunisticne-jugoslavije/ , B.M.) se odziva Rok Pečečnik, Židovska steza, Lj.
Kot maturant je »šel na omenjeno neobvezno ekskurzijo, za katero smo se prerivali /…/, da bi si zagotovili mesto na avtobusu. Tako sem šel prvič v BiH , videl Sarajevo, Travnik, Jajce, Mostar, veličastno Baščaršijo, Andrićevo rojstno hišo, dvorano zasedanja v Jajcu.«
(- AVNOJ, še pomnite…? http://www.rtvslo.si/blog/jodlzi/bil-sem-mlad-komunist-vesel/59279 , B.M.)
»Spoznal sem veliko novih ljudi, prisluhnil njihovim mukam v 90-tih https://www.youtube.com/watch?v=723wG0RKPSE , bil presunjen, ko sem videl sarajevski tunel /…/. Videl sem grozote nacionalističnega vala 90-tih, kakor tudi tiste v 40-tih v Jasenovcu.«
Bil je tudi na drugih ekskurzijah z Ledino in videl »nekaj prečudovitih katedral, romarsko središče Fatimske M.B.«. Pel je v zboru Gimnazije Ledina
(- https://www.ledina.si/o-gl ; dolgo je bilo tam učiteljišče, kasneje pedagoška gimnazija http://www.ssolski-muzej.si/sprehod/ljubljana/g_ledina/zgodovina.htm , B.M.)
in toplo mu je, ko se spomni »božičnih koncertov v Šentjakobski cerkvi, v cerkvi na Rakovniku.«
https://www.youtube.com/watch?v=ASzWs8ktyxo
(- R. Pečečnik omeni tudi primer na neki drugi gimnaziji in predavanje o osamosvojitvi: http://siol.net/novice/slovenija/kdo-tonetu-krkovicu-preprecuje-nastop-pred-dijaki-subiceve-gimnazije-415425 B.M.)
»Zakaj T. Krkoviču ne pustijo hoditi po gimnazijah ne vem. Se pa dobro spominjam, da smo bili deležni obveznega predavanja dr. Rosvite Pesek, ki nam je izčrpno predstavila slovensko osamosvojitev.« https://www.skavt.net/vase-drobtinice/INTERVJU-Rosvita-Pesek-in-osamosvojitev-Slovenije
Bralec, nekdanji ledinski dijak https://www.youtube.com/watch?v=4_cWRe8MB4M , se zahvali, da je lahko, »poleg znanja, videl tudi nekaj sveta, ki v učilnice ne more priti« in zaželel ravnatelju R. Vogrincu »čim manj tovrstnih absurdnih problemov in obtožb ter veliko moči pri vodenju in čuvanju naše apolitične Ledine, na kateri nikoli ni bilo prostora za radikalne ideologije, saj tega že sami Ledinci ne bi nikdar pustili.«

 

Ulice je bral kakor enciklopedijo. Spomin na Aleša Debeljaka C. Keulmans, Sobotna priloga, Delo, 21.5.2016
Na Poljskem je združenje Cafe Europa počastilo spomin na preminulega pesnika Aleša Debeljaka. Tam je nizozemski pisatelj Chris Keulmans prebral besedilo (- http://www.rtvslo.si/news-in-english/blogs/ales-debeljak-at-the-cafe-europa/396740, prev. ni naveden, ki ga povzemam B.M.:)
Bila sta v Barceloni, našla bar, knjige, kozarce in cigarete odložila na pult ter pila liker.
»Aleš se je smehljal. Barcelonske ulice so mu bile všeč. Mestne ulice so ga nagovorile, učenega človeka z zgodbami o revoluciji, znanosti, umetnosti in trenutkih žrtvovanja posameznikov. Ulice je bral kot enciklopedijo.« In bolj kot so gesla kazala v nasprotne smeri, bolj se je počutil doma. »Na zgodovino je gledal kakor na dolgo in zavito cesto. /…/ nekaj, kar je bilo povezano s stičišči, križišči, prometno gnečo in uličnimi zabavami.«
Govorila sta o poeziji in o področju, ki sta ga oba poznala – o jugoslovanski Atlantidi.
»Glasov izgubljene države, v kateri so rasli nesoglasja, pa tudi bratstvo in enotnost; glasov, ki so iskali ravnotežje med uporniško samostojnostjo in nostalgijo po skupnosti, ki se je zdela na dosegu roke; glasov, ki so se zdaj klatili po različnih celinah.«
Čez nekaj let je A. Debeljak »predstavil vse tiste raztresene ulice, jezike in želje« v enem odstavku:
»Član velike družine sem, otrok »jugoslovanske Atlantide, ki sestavlja koščke za portret izginule civilizacije: vogal zagrebške Trešnjevke v Seattlu in šank sarajevskega bifeja Mudrac v Washingtonu, skodelica iz zemunske kavarne v Calgaryju in odsevi Ljubljanice pod mostovi čez amsterdamske kanale, mehka pobočja Fruške gore v črnskem getu Chicaga in svetloba sonca, ki zaide nad Šibenikom, huškne čez podnožje Eifflovega stolpa, nato pa ponikne v razpoko med pričevanjem in vizijo.« (- Bukla, feb.mar. 2011: http://www.bukla.si/?action=clanki&limit=12&article_id=1205, B.M.)
Poslovila sta se, a Aleševe zgodbe so ostale; med vožnjo po tihih ulicah, sredi »temne noči so zgodbe razkrivale raztresena življenja, o katerih mi je pripovedoval Aleš. Bral sem o ljudeh, ki so jih ustrelili v globokem snegu, ko so poskušali pobegniti iz Sarajeva čez Igman; o množicah ljudi na vročem soncu med Kosovom in Makedonijo; o afganistanskih družinah /…/ in neskončnih sprehodih po ulicah tujih mest.«
Prav takrat, ko so se zgodbe priplazile v taksi, je zagledal »Kolumba na stebru visoko nad nami – z dvignjeno roko, usmerjeno proti Ameriki. /…/ Kaj mi je Kolumb poskušal povedati? In zakaj je taksist /…/ krožil okoli njegovega kipa?« (- Oglejte si Mirador de Colon z Google map Street view! B.M.)
Drugo jutro so bili časniki polni slabih novic.
»Aleš je imel prav: zgodovina je vedno bila in vedno bo pripoved o križiščih in stičiščih. Medtem je Bosansko nasledila sirska generacija. Klateži spet postopajo po ulicah tujih mest.«
Denimo Gajet Almadhun, palestinsko-sirski izgnanec, pesnik svoje generacije, ironično začne pesem
Mi:
Mi, ki smo raztreseni v drobce,
katerih meso leti po zraku kakor deževne kaplje,
se globoko opravičujemo
vsem v tem civiliziranem svetu,
moškim, ženskam in otrokom,
ker smo se nenamerno pojavili
v njihovih mirnih domovih,
ne da bi jih vprašali za dovoljenje.

Na prvi pomladni dan zvečer, ko je Gajat moral sporočiti svoji mami, da so brata zjutraj ustrelili med napadom na /…/ vojake, so v Amsterdamu »začele okrog nas utripati mestne luči. Pripovedovale so nam zgodbe o brezdomcih in klatežih, žrtvah in preživelih. Spomnil sem se verzov, ki jih je Aleš, https://en.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_Debeljak pesnik, ki ga ni več med nami, zapisal po zadnji« (- jugoslovanski?, B.M.) »vojni, ki je raztresla ljudi v vse smeri:
Skoraj fizično občutim,
da ni zaman,
ko prisege deliričnih neznancev
in dušo in telo stoletja
usmerjam v akvedukt jezika.«

 

Poslanka; EU, Avstrija, Koroška

 

Stabilnost Avstrije razpada, koraka v avtoritarno smer. Saša Vidmajer, Sobotna priloga, Delo, 21.5.2016
Poslanka v Evropskem parlamentu Angelika Mlinar (*1970 ), pravnica, pred volitvami predsednika Avstrije govori o tamkajšnji in globalni politiki, posebej o desničarjih in o beguncih ter o odnosu Slovenije do manjšine.
(Podoba 'male, ljubke Avstrije' se spreminja?)
»Kot Koroška Slovenka https://de.wikipedia.org/wiki/Angelika_Mlinar seveda vidim A. s posebne perspektive. Vse življenje sem se borila proti desničarjem, zame ljubkost /…/ ni obstajala.«
Pravi da je to »zelo stabilna država. Je gospodarsko in /…/ tudi politično stabilna. Stabilnost pa iz različnih razlogov razpada, največji razlog je v tem, da je pojav globalen. Demokracija se spreminja, čeprav ne vemo, v katero smer se gre.«
(Demokracija, strankokracija…)
»Avstrija ima v bistvu demokracijo konsenza in socialnega partnerstva.«
Habsburžani so bili najdolgotrajnejša monarhija, zaradi stabilnosti. »Zagotavljali so trdnost – nobenih revolucij, nobenih izboljšav, izpopolnitev, /…/ nič zanimivega, samo golo ohranjanje. In očitno se to nadaljuje; vladajoče stranke /…/ niso počele nič drugega kot to. A časi se spreminjajo. Če se sam ne reformiraš, te pač okolje reformira. /…/ le da gre reforma v neko čudno smer.«
Stranke so se polastile vsega. »Nobene objektivne /…/ politike, samo še klientelizem skupine, ki te je postavila. Šlo je tako daleč, da ne samo, da so bili na šolah paritetno imenovani ravnatelji, ampak tudi vsi učitelji in čistilke; da ne govorim o kakšnih veleposlanikih ipd.«
(Se je po vstopu v EU kaj spremenilo?)
»Ne bistveno, krogi so ostali zelo zaprti. To je tudi razlog, zakaj sama v A. nisem nikoli nič postala. Nisem imela strankarske knjižice. Kariero sem naredila prek evropske komisije. Znotraj A., kjerkoli si se za kaj potegoval, je bilo to popolno brezupno, da o Koroški niti ne govorim, tam je stvar še enkrat hujša.«
(Kdo je zdaj v politiki?)
»Avstrijo je dolgo reševal zelo visok nivo izobrazbe. Vendar se je tudi ta zrušil.« Na eni strani protekcionizem za »ljudi iz svoje skupine/…/ na drugi strani pa kadrovanje ljudi, ki niso dobro izobraženi, kar pomeni slabo kvaliteto. /…/ ne velja samo za A., enako je drugod. Intelektualni sloj se je večinoma poslovil od politike. Več denarja in prestiža je drugje. Ni pa vse samo krivda mediokritet, ampak tudi tistih drugih, ki se ne udejstvujejo.«
Pravi, da je »iz politike odšel intelektualni državljanski sloj. To ima /…/ posledice. Politika potrebuje mešanico vsega, potrebuje velemeščane, potrebuje Grossburgertum /…/ Tipičen primer je bil Bruno Kreisky /…/. Teh ljudi ni več, ker so se umaknili v zasebni sektor«, »odgovornost za razvoj družbe« so dobili drugi.
»Poglejte, nekdanji kancler Werner Faymann ni imel niti zaključenega študija. Največja zvezda avstrijske vlade je Sebastian Kurz, ki je star 29 let in prav tako nima končane univerze. To je /…/ kazalnik, da lahko postaneš vse, zadošča samo strankarska pripadnost. In tu je še blazna zaljubljenost v mlado moško energijo: to je obstajalo od Jorga Haiderja prek K.-H- Grasserja, sedaj Kurz. Gre za pomemben simbol. Oni so Scheigersohne der Nation, zeti, ki bi si jih želel vsakdo. V resnici so stvari infantilne in neresne, še posebej v kombinaciji z medijskim pristopom, ko gre politika samo še v smer zabavljaštva. Razprave so včasih povsem brezpredmetne, /…/ ne sežejo onkraj plitkih sloganov, /…/ ni mogoče pričakovati, da bi si kdo vzel čas za kake vizije in teze. Zapadli smo v hitro konzumacijo kvaziresnic /…/ Za gradnjo politike je potreben neki drug tip človeka, ki se ga /…/ v medijih niti ne da več enostavno prodati.«
(Napoved za predsedniške volitve v A.? Desničarski predsednik, ki se ne bo samoomejeval?)
»Seveda sem se močno zavzela za podporo Van den Bellenu, z našo stranko vred, vendar /…/.«
»Bomo videli, kaj bo. Saj veste, nekaj so obljube, drugo je politična realnost. /…/ To je isti problem kakor s Trumpom. Ravno tako enostavno tudi vse ni, to je vendarle predsednik države (A.) in ne totalni avtoritarni vodja.«
(- A. Mlinar je članica stranke NEOS https://europa.neos.eu/neos-personen/angelika-mlinar/, v EP liberalka (ALDE) in članica Narodnega sveta koroških Slovencev NSKS. Na (ponovljenih) volitvah je v A. zmagal https://de.wikipedia.org/wiki/Alexander_Van_der_Bellen , kandidat stranke Zelenih . V ZDA pa D. Trump… B.M.)
(V A. je 60% prebivalstva konservativnih.)
»To je največji problem.«
(Veliki stranki flirtata s svobodnjaki…)
Nič novega, pravi, koalicije, »tja, kjer sije sonce, hočejo vsi. Poglejte, tako socialdemokracija kot konzervativci« v A. in v Evropi, »so se nekako izgubili. Kake vizije ni. Edini, ki imajo zagon, so skrajni levičarji, teh v A. ni, in skrajni desničarji, ki imajo jasen cilj. Gre jim za uničenje EU, popolni tržni protekcionizem, sanjarijo o vračanju v 50-ta leta, /…/ ki da so bila tako zelo lepa. /…/ to je neka čudna nostalgija, ki je povsem brez veze.«
(Zeleni?)
»In odkrito rečeno /…/ jo gojijo tudi Zeleni. Gre za /…/ idealiziranje bidermajerja: vsi bomo doma samo še gojili biokorenčke, potem pa bo svet v redu.. Ni mi jasno, kje ti ljudje živijo. Navaden človek potrebuje službo, ponavadi v podjetju, vsi najbrž ne bodo delali za državo. Opažam popolno nerazumevanje /…/ gospodarstva, znake neverjetne saturiranosti, v kateri živimo v zadnjih desetletjih.«
(Begunska kriza in volivci?)
A. Mlinar pripoveduje o vzdušju na prireditvi na Koroškem, kjer sta bila dva evo-poslanca.
»V občinstvu je bilo razpoloženje zelo agresivno, podobno sem doživela tudi v Sloveniji. Ljudje so shisterizirani, in to glede vsake teme, postajajo napadalno, smo tik pred tem, da postanemo vsi skupaj fizično agresivni. S tem je treba nehati. Politika dela hudo napako, zapravili bomo demokracijo. Ne gre samo za begunce /…/. Naloga politike je, da ljudem da občutzek, da se svet ne bo jutri podrl. Svobodnjaki (FPO) od tega živijo, to je popolni populizem, prišel je že v vsako družino.
(Vlada je najprej kritizirala Orbana, nato je sama zaprla mejo…)
To je slaba politika, pravi. Strinja se z Angelo Merkel, da gre (pri beguncih) »vendar za 0,2% evropskega prebivalstva . V Libanonu npr. je 25-30% beguncev, torej so evropske reakcije absurdne, brez /…/ povezave z realnostjo. Ste v zadnjih dveh tednih kje videli kakega begunca? /…/ Zadnjič sem sedela v Muenchnu z nekimi znankami, pripadnicami najvišjega sloja družbe: univerzitetne profesorice, odvetnice… In so začele razlagati, kako se počutijo ogrožene. Živijo v najbogatejšem okraju Muenchna, v 150 kv.m. velikih stanovanjih. Rekla sem jim, drage moje, ve nimate niti pravice, da bi se bale, kje pa ste kdaj koga sploh srečale.«
(A. je sprejela 100 tisoč ljudi, to ni malo.)
»Uradno…90.000, vendar ne vemo, koliko jih je zares. V času madžarske krize (1956) je prišlo v A. 180 tisoč ljudi.«
(Rasizem v A.?)
Prepričana je, da so ljudje povsod na planetu enako (ne)rasistični. »Avstrijcev nimam za posebne rasiste, res ne. /…/ Ljudje so naposled velikodušni, vem, da jih je ogromno /…/ ponudilo svoje hiše, hotele /…/«
(V A. se povečuje število stečajev, brezposelnost raste, investicij je malo?)
»To so posledice nereformiranja /…/države«, ki solidno funkcionira, »a v bistvu nas stane preveč denarja. A. ima 9 zveznih dežel in za tako majhno državo z 8,5 milijona prebivalcev je to čisto preveč.«
Za ekonomijo pa ni dobro, če imajo podjetniki utemeljen »občutek, da imajo preveč dajatev«, davkov. Potem ne investirajo in se ne naseljujejo tu. A. ima v % več podjetnikov kot Nemčija, podjetništvo je naša hrbtenica. 52% vseh ki delajo, je odvisnih od državnega proračuna. »Ostali moraj zaslužiti denar. To je problem.«
(Slovenska manjšina na Koroškem, se asimilira ali upira?)
Nedavno so jo vprašali, ali se bodo https://sl.wikipedia.org/wiki/Koro%C5%A1ki_Slovenci bolj upirali, če bo predsednik desni. Nefer dilema. Ali potrebujemo Slovenci še več pritiska? Potrebovali bi »konstruktivno podporo in ne še enega pritiska z leve ali desne, grožnje s fizičnem uničenjem. Od zrele države bi si želela strategije do zamejskih Slovencev.« Potrebujemo »skupno zastopstvo in ne treh organizacij, organiziranih po načelu društev kot v 19. stoletju. /…/ Manjšina ima pravico do legitimnega sogovornika. Če bi se Slovenija jasno izrekla za to, bi A. to takoj priznala.« A. si je za svojo manjšino na J. Tirolskem (Italija) poiskala zaveznike, enako bi jih morala Slovenija.
(Dvojezične table?)
»Haha, 70 let je malce dolga doba za to, da imamo 200 tabel.« Država bi morala imeti neko strategijo. »Se moram /…/ pogajat s Heimatdienstom? Toda odločitev o te je politična.« https://en.wikipedia.org/wiki/K%C3%A4rntner_Heimatdienst
(Slovenska politika se je poistovetila z avstrijsko?)
Gre za razumevanje lastne državnosti, pravi. Strinja se z Borisom Pahorjem. (- Morda misli na izjavo: http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/ljubljana-nima-narodne-zavesti-razen-ko-je-kaksna-nogometna-tekma/360910 . B.M.)
»Sem zavedna koroška Slovenka /…/ pravico imam, da se zavzemam za lastni interes. /…/ Spoštujejo te samo takrat, ko vidijo, da se postaviš za svoje pravice na čisto osebni ravni, v družbenem, političnem življenju so vedno isti mehanizmi.«
(- Glej še intervju z A.M., B.Mekina (2014): http://www.mladina.si/158090/dr-angelika-mlinar/ B.M.)

 

Pesnik, akademik; (likovna) umetnost, literatura in trg; klasika, teorija, humanistika

 

»Sanjski svet je v resnici tiranski«. Mojca Zabukovec, Delo, 20.5.2016
Človek mora najprej spoznati samega sebe, bombardiran z informacijami izgublja avtonomnost, meni Ciril Zlobec (91) »pesnik, primorski partizan, urednik, prevajalec, politik in akademik«.
(In časni meščan Ljubljane 2016.)
Zdi se mu demonstrativno, da so naziv letos podelili dvema kulturnikoma (- tudi Jelki Raichman: https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C4%8Dastnih_me%C5%A1%C4%8Danov_Ljubljane , https://sl.wikipedia.org/wiki/Jelka_Reichman B.M.)
»Tako se javnost opozori, , da je tudi kultura tu, ker je sicer /…/ nekako izrinjena /…/. Civilizacija gre namreč v nasprotno smer. Vse teži k perfekciji, vse je tekmovalno, se srečuje na 'svobodnem' trgu, in tako kultura nima avtonomne denarne moči. Pri majhnem narodu tudi ne more biti kapitalsko akumulativna, zato mora imeti ozaveščeno podporo družbe, države, vlade, /…/ vkomponirana v procese življenja, in ne prepuščena trgu kot razni mehanski artikli.«
(Stran https://www.facebook.com/cirilzlobec ima 900 sledilcev...)
C. Zlobec pravi, da ne ve, kdo upravlja to stran.
»Zame je pomembno, da je bila moja zadnja pesniška zbirka prodana v več kot 7000 izvodih. To so pravi sledilci, dialoganti, ki se pogovarjajo z mojo poezijo.« (- Ljubezen – sadež duše in telesa, 2015 http://www.rtvslo.si/moja-generacija/ciril-zlobec-to-je-moja-dusevna-avtobiografija/366663 B.M..)
(Pomen kulture danes?)
»Zavladala je nečloveka naglica, vse naj bi bilo presenečenje in senzacija, opremljeno z ustrezno priporočilno reklamo. To pa ni kultura. Kultura je rezultat kontinuiranega, poglobljenega in tudi tveganega dela«. Ne moreš vnaprej vedeti ali boš zadel »raven dialoga z zainteresirano javnostjo. Pomen kulture /…/ posebej umetnosti, ni zgolj to, da denimo bereš, pišeš in objavljaš knjige. Vrednost kulture in še zlasti literature je, da spodbudi bralca, da razmišlja o sebi.«
(Vloga umetnika v svetu? Uporništvo?)
»Ko sem bil mlad, so Sartre, Camus https://fr.wikipedia.org/wiki/Jean-Paul_Sartre https://fr.wikipedia.org/wiki/Albert_Camus in drugi pomenili nekaj s svojim pogledom na svet, in ni nujno, da so se konkretno upirali. Gre za /…/ odkrivanje vsega tistega, kar je v življenju, a večina ljudi ne opazi /…/.
(Svoboda?)
»Danes je svoboda ena najbolj zlorabljenih besed vseh časov. /…/ pravijo, da se vse svobodno oblikuje na prostem trgu /…/ prodaja, nakupovanje, tekmovanje, konkurenca, vse je svoboda. To je videti naravnost fantastično! Sanjski svet /…/. Toda v resnici je tiranski, ker je ta svoboda /…/ odvisna od moči, ki jo ima posameznik. Milijarder lahko usmerja trg, brezposelni tega ne more. Žrtev te svobode je tisti, ki ne more.«
(Vloga SAZU http://www.sazu.si/ , akademika?)
»… da se ne pusti zapeljati v konkretnost vsakdanjega življenja. Na akademiji smo ljudje različnih nazorov, okusov, njen smisel je /…/, da nikoli ne odpiramo tem, ki bi nas ločevale ali ustvarjale neke konkurenčne tabore, ampak da se ukvarjamo samo s tistim, kar nas združuje.«
»…da /…/ zbere ljudi, ki s svojo človeško in kreativno kakovostjo predstavljajo nekaj pozitivnega v družbi. Skrbijo me napadi na akademijo, češ, zakaj se ni opredelila, toda hkrati se je družba okrog nekega vprašanja že na smrt razdelila /…/ In /…/ zaman pozivaš k soglasju, dogovoru. Zato pravim, da se mora akademija še naprej otresati vseh teh vsiljivosti, da ne bo postala vsakdanja borilnica.«
(Le 5 žensk je bilo med rednimi člani l. 2014…)
Kontraproduktivno bi bilo, meni C. Zlobec, če bi čez noč uveljavili t.i. žensko kvoto.
»Problem je drugje V strokovni in širši javnosti je premalo navzoča zavest o nesporni vrhunskosti v znanosti in umetnosti pri drugem spolu. A v naši civilizaciji se vse zelo hitro spreminja, pa se bodo /…/ uredila tudi ta nesorazmerja. Znotraj SAZU ta proces že poteka.« http://www.sazu.si/clani-sazu

 

Trg umetnosti ob njeni krizi in utopiji. A. Bassin, Delo, 21.5.2016
O razstavljanju sodobne umetnosti in trgu piše Aleksander Bassin, muzejski svetnik, likovni kritik.
Dve razstavi v Lj. sta ovrednotili našo likovno umetnost v 80-tih letih in v zadnjem desetletju:
Nova slovenska umetnost (NSK) in https://museums.si/sl/museum/details/4/moderna-galerija-ljubljana in Kriza in novi začetki – Umetnost v Sloveniji 2005 in-2015 v Muzeju sodobne umetnosti http://www.mg-lj.si/.
Glede skupine/kolektiva NSK (- glej npr.:http://www.irwin.si/) se opira na misel Rastka Močnika o posebnem skepticizmu v umetnosti, ki omogoča reprodukcijo »institucije umetnostnega trga /…/ skozi ideologijo /…/«prave« nasproti »lažne« umetnosti in »proizvodnjo kulta (umetnika)«. A. Bassin navaja oceno o obratu »NSK od splošnega skepticizma (dvoma o instituciji in njeni ideologiji) /…/ k posebnemu skepticizmu, s katerim (p)ostaja /…/ zgolj še prazna institucija«. Tako Marina Gržinič in Jasmina Založnik, Dialogi 10/2015.
A. Bassin se sprašuje, kako naj »iščemo nove rešitve, če v Sloveniji ni umetnostnega trga, razen /…/ sivega, /…/ kjer na žalost sledimo posledicam prekarnega dela.«
Izdelek (umetnosti) slika, grafika, kip, fotografija /…/ mora najti pot – preko nakupa – v /…/ galerijsko-muzejske, javne institucije in /…/ zasebne zbirateljske kroge.«
Navaja primere novih razstavno-prodajnih prostorov v Lj.:
Kino Šiška, je obiskovalcem večinoma najmlajše generacije, praviloma visoko izobražene namenil neustrezne prostore v 1. nadstropju http://www.kinosiska.si/category/razstave . V bližini so v 6. nadstropju nekdanje občine Šiška zasebniki – V. Bernik, Ž. Kariž ALUO in J. Vogrič – s pomočjo mestne občine odprli GalerijaGalery, z nizkocenovnimi deli 30 slovenskih sodobnih umetnikov.
Za umetniško prodaj(aln)o se ponuja še nezaseden del ribarnice Jožeta Plečnika ob Ljubljanici.
A. Basin piše še o predlogih, da bi za likovne umetnine (umetnike) namenili obvezen odstotek pri izgradnji javnih institucij, da bi z davčnimi olajšavami olajšali odkup umetnin v prodajnih galerijah, pri donacijah in sponzorstvi. Tako »bi lahko umetnosti /…/ mimo proračunskih državnih in občinskih jasli odprli tudi novo /…/ pot.«

 

Studia humanitatis. Izumljanje jezika za prebojne misli. Jela Krečič, Delo, 20.5.2016
Dosedanja in novi urednik založbe SH http://www.studia-humanitatis.si/ Neda Pagon in Jože Vogrinc (FF UL) sta kritična do države, ki se je odpovedala možnosti avtonomnega razvoja.
(O 30-letni zgodovini SH.)
N. Pagon: To je bil dober projekt, vedno z neizmernimi težavami. Tedaj »ni bilo založbe, specializirane za humanistiko, pa tudi dostop do tuje literature je bil omejen.« Takratni odločevalci (SZDL) so razumeli, da je taka založba družbeno potrebna. »Tedaj smo to sarkastično pripisali temu, da ima socialistična država slabo vest, v našem projektu pa je videla tržno nišo, s katero se je ponašala kot razsvetljen vladar.«
»Imeli smo odlične stike s francoskimi založniki, generacijsko smo bili pod vplivom francoske nove zgodovine in francoske teorije nasploh, ki je imela tedaj svetovni vpliv. Naša uredniška politika je /…/ vplivala tudi na študijske programe na univerzi (- UL?), ko so npr. prevladujočo nemško zgodovinopisje dopolnili Francozi.«
Izhodišče je bilo »vselej teorija, analiza, ki ne tiči v nacionalnih mejah, lahko pa jih premika, širi.
J. Vogrinc: V nacionalnem programu izdajanja literarne in humanistične klasike je sodelovalo veliko ljudi; njegovi dediči so poleg SH še »druge založbe, ki še danes izdajajo teorijo, humanistiko in družboslovne. /…/ SH je prevzela predvsem historično usmerjene discipline pa tudi delež klasike.«
(Danes? Kulturne revije so na obrobju, propadajo…)
J. Vogrinc: »In status teorije je padel, na kar opozarja filozof Zdravko Kobe, ko pravi, da smo prišli pod vladavino mnenja. /…/ Družboslovje, ki ga danes priznava neoliberalni svet, služi tehnikam gospostva. Tu merim na tehnike političnega, ekonomskega in celo mentalnega upravljanja. Takemu svetu je teorija kot kritična zavest o alternativnih razvojnih možnostih odveč.« Na veliko se izdajajo priročniki za preživetje.
(Kriza vednosti, izobraževanja, raziskovanja?)
J. Vogrinc: »Zame je kriza pozno-kapitalistične družbe v tem, da se dela, kot da ne potrebuje teorije. Ta družba deluje po tehnikah gospostva, zaradi katerih je status vednosti upadel. Visoka izobrazba je postala splošno dostopna, kar je sicer zgodovinski dosežek, a dosegli smo ga z bistvenim znižanjem kakovosti, predvsem kritičnega znanja. Prevladujoč odnos do vednosti je, da imam te ravno toliko, kolikor jo potrebujem, če pa se pokaže, da je potrebujem več, grem na internet. Zdi se, da je ni treba usvojiti in ponotranjiti, ampak prideš do nje z nekaj kliki. Dejanska vednost je toliko bolj vednost o tem, kaj sploh je vednost in kaj ne.«
N. Pagon: »Dodala bi, da družboslovne in sociološke raziskave potekajo pretežno z javnomnenjskimi anketami in ne s teorijo in analizo, imamo veliko dobrih političnih komentarjev in sprotnih analiz političnega stanja, nimamo pa poglobljenega študijskega pristopa k velikim družbenim prelomom, ki smo jih doživeli v lastnem 'družbenem laboratoriju'.«

Zgodovina(rja) umetnosti; publicistika, diplomacija

 

»Najinteligentnejši Slovenec«. Izidor Cankar. I. Štaudohar, Sobotna priloga, Delo, 21.5.2016
»Za mnoge sodobnike je Izidor Cankar (1886-1958) veljal za najinteligentnejšega, svetovljanskega in izobraženega Slovenca: Bil je kritik, pisatelj, urednik, novinar, umetnostni zgodovinar, prevajalec, diplomat….«, ga predstavi Irena Štaudohar v svojem obširnem povzetku knjige Izidor Cankar, mojster dobro zasukanih stavkov. Zasnovala jo je Alenka Puhar, ki je zbrala tudi slike in eseje.
Najbolj znana je njegova knjiga S poti, potopisno-esejistični roman, o tem, »kako ljudje, ki ljubijo umetnost dojemajo svet /…/ za katerega je sam dejal, da je nič v psihološki omaki.«
»Na ljubljanski univerzi (UL FF) je zasnoval študij umetnostne zgodovine, bil je urednik Slovenca in revije Dom in svet, sodeloval je pri ustanavljanju Narodne galerije, dal je pobudo in pridobil mecenski denar za gradnjo Moderne galerije, bil je soustanovitelj slovenskega Pena /…/ diplomat v Argentini, Londonu, Kanadi in Grčiji. Ambicioznež, za katerega so že, ko je bil mlad, verjeli in ga pripravljali, da bo nekoč postal pomemben slovenski politični voditelj.«
To se ni zgodilo, v pokrajini slovenstva, polni spominskih lukenj je ostal precej pozabljena figura.
A. Puhar piše v uvodnem eseju, da je Izidor, rojen (1886) krojaču in Nemki pod Fruško goro, takrat v avstrijski vojni krajini, prišel v Lj. pri 11 letih. Že kot si je mladostnik prizadeval, da bi »iz blata naredil slovenski narod.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Izidor_Cankar
Odločil se je, da bo duhovnik, živel v Alojzijevišču, danes je tam TeoF UL. Družba pobožnih sošolcev mu je šla na živce, »zdelo se mu je, da živijo pusto, suhoparno življenje, saj jih nič ne zanima in veseli«, piše I. Štaudohar.
Družil se je z bratrancem Ivanom Cankarjem in nekoč so ga zalotili z Ivanovo knjigo – smrtni greh. Izidor je takrat zapisal: »Kaj pomaga tem ljudem vsa filozofija, če še ene knjige, ki je v nasprotnem duhu pisana, ne mrejo brez smrtnega greha prebrati?«
Pri dvajsetih je začel objavljati v Naši moči, reviji, ki jo je ustanovil Janez Evangelist Krek. Po diplomi
(- na bogoslovju, TeoF UL takrat še ni bilo, je šel na študij estetike v Belgijo na https://en.wikipedia.org/wiki/Catholic_University_of_Leuven_(1834%E2%80%931968) , pozneje je v Gradcu in na Dunaju študiral umetnostno zgodovino. Po vrnitvi v Lj. je iz revije Dom in svet ustvaril »ambiciozno, svetovljansko in kvalitetno revijo https://sl.wikipedia.org/wiki/Dom_in_svet /…/ postal mentor mladim publicistom in pisateljem« in tudi starejšim npr. F. Bevku in F. S. Finžgarju; pri njem je tudi stanoval, v nekakšnem salonu slovenske inteligence.
»Čeprav je bil kritičen do komunizma in alkoholizma Ivana Cankarja, ga je ves čas materialno podpiral« in se 20 let ukvarjal z njegovo zapuščino.
Med 1. sv. vojno se je spopadal z dvema cenzurama, državno in konzervativno-cerkveno. Kot urednik je »izzival z aforizmi in polemikami.«
Prvi pri nas je začel z intervjuji. V Domu in svetu je od 1909 objavljal portrete umetnikov (Cankar, Finžgar, Župančič, Tavčar, Jakopič…, ki jih je obiskal na domu. »Pregledal je knjižne police, /…/ jih spraševal kaj berejo, kakšne so njihove delovne navade /…/ ter skušal ujeti njihove značaje.«
Bernard Nežmah ob njegovi knjigi Obiski (2011) ugotavlja, da se ta forma pri nas ni obdržala in se znova pojavila veliko kasneje.
Morda zato, piše na koncu prispevka I. Štaudohar, »ker ni v slovenski naravi izpostavljati velike osebnosti, ker nas je strah individualnosti, ker se zdi banalno popisovati vsakdan umetnika, se spraševati, od kod prihaja ustvarjalnost -lažje je narediti mit /…/ ustvarjalca opisovati z visokimi puhlimi besedami, ga oddaljiti od življenja. Biografski filmi /…/ o slovenskih umetnikih so še danes taki. Svetovljani so še posebej na udaru.«
Čeprav je bil Izidor C. duhovnik, se je lepo oblačil in bil zapeljivec. »Prijateljeval je z Angelo Piskernik, http://www.inv.si/DocDir/Prispevki/JStergar_APiskernik.pdf botaničarko in naravovarstvenico, prvo Slovenko z akademskim nazivom.« Bil je menda ljubosumen na njeno prijateljevanjem z generalom Maistrom. Povezan je bil skrivaj z bolgarsko pesnico in prevajalko Jelisaveto Bagrjano, o kateri je pri Študentski založbi izšla knjiga: Bagrjana in Slovenija. Poročil se je z Ano Hribar – Ničo, hčerko premožnih tovarnarjev.
Po tragični nesreči hčerke, l. 1934 je družina začela razpadati. (Ločil se je 1954.) I. Cankar se je vrgel v delo. »Prevajal je Kanta in kot diplomat odpotoval v Argentino, kjer je /…/ organiziral prvo šolo v slovenščini.« Premeščen je bil v Kanado, nato v New York in London. V Evropi je dišalo po vojni.
Po njenem začetku pri nas l. 1941 mu je nekdo prinesel program OF in Cankar je ob njem https://en.wikipedia.org/wiki/Liberation_Front_of_the_Slovene_Nation#Programme
pripomnil, piše I.Š., »da ti fantje sicer ne znajo slovnice, bodo pa zmagali.«
V svojih (Londonskih) dnevnikih opisuje burno diplomatsko dejavnost. L. 1944 – se je, kljub temu, da je izvedel, da so ženina starša zakonca Hribar ubili (- pri njunem gradu Strmol, B.M) sestal s Titom na Visu in nato pisal škofu Gregoriju Rožmanu, naj pomaga razpustiti (protirevolucionarne) domobrance. Vrnil se je v Lj.
»Ker je bil kritičen do novega sistema, je padel v nemilost. Več njegovih prijateljev so zaprli zaradi anglofilstva.«
»Vračal se je v Slovenijo z bogato valuto, ki pa ni bila več v obtoku. Odpisali mu niso dolgov, ki jih do naroda ni imel, pač pa kapital, ki ga je vse življenje zanj nabiral, a mu ga je inflacija vojne vihre in njenih pretresov razvrednotila« je o njem zapisal Anton Trstenjak (- duhovnik, psiholog https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Trstenjak , B.M.)
»Na stara leta je bil I. Cankar v Lj. zelo osamljen«, piše I.Š. Njegova hčerka Veronika je šla v ZDA študirat medicino. Bil je svetovalec v Moderni galeriji, prevajal je in bil pod nadzorom Udbe, piše I.Š. Prijateljeval je z operno pevko Anito Meze in F.S. Finžgarjem. Umrl je (1958) v sanatoriju Emona.

Varovati najboljše in tisto, kar to oblikuje. Tanja Jaklič, Delo, 20.5.2016
Steletovo nagrado Slovenskega konservatorskega društva http://www.s-kd.si/ je dobil Stane Bernik, umetnostni zgodovinar, ki je s svojim raziskovalnim delom vplival na zaščito in ohranjanju dediščine. Deloval je na področju arhitekture, urbanizma, likovne umetnosti, oblikovanja, fotografije, filma in spomeniškega varstva. V pokoj je odšel z mesta dekana ALUO UL. http://www.aluo.uni-lj.si/
(Izidor Cankar, France Stele – komu ste bližji?)
»Steleta, pionirja in ustanovitelja spomeniškega varstva v Sloveniji sem kot študent (FF UL) po sreči ujel z zadnjo generacijo. Bil je izredno aktiven, strokovno in teoretično izbrušen, vsestransko in angažirano je utemeljeval kulturno dediščino v sodobnem smislu. Izidor Cankar je bil seveda tisti pedagog, ki je bil na najvišji ravni v sodobnem smislu. Ustvarjalec stroke in univerzitetnega študija umetnostne zgodovine. To so bili moji – in naši – izstopajoči vzori. Pridružujem jim tudi profesorja Naceta Šumija, l. 1963 je prišel na odd. za umetnostno zgodovino (FF) in nas zavzeto motiviral s polnim zagonom, poglobljenim študijem in terenskim delom.«
(Stroka, študij…)
»Umetnostno zgodovino, študij in delo sem vedno pojmoval kot kompleksno disciplino /…/. Umetnostna zgodovina, konservatorstvo, muzeologija … to je zame bila celota /…/ Sprva sem študiral arhitekturo, po dveh letih sem imel zdravstvene težave in sem se prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo umetnosti, kot smo jo takrat odkrili. Začela me je zanimati vizualna teorija, saj se o vedi takrat ni veliko pisalo in raziskovalo«.
(Pionir na področju vrednotenja naselbinske krajine…)
»… celostne obravnave mest in ambientov. Takšno je bilo moje diplomsko delo Organizem slovenskih mest – Koper, Izola, Piran, malo zatem sem se na predlog profesorja Šumija lotil obravnave /…/ Trubarjeve ceste, ljubljanskega predmestja s specifikami«, in s kolegi mu je »uspelo ohraniti ta del mesta. /…/ Veliko sem študiral urbanizem, arhitekturo, hodil po Evropi /…/.«
(60-ta, zlata leta za stroko…)
Ukvarjal se je s publicistiko, saj tudi velikih projektov »ne more biti brez dokumentaričnega in raziskovalnega dela. Ker sem bil od začetkov nekakšen kulturni funkcionar in postavljen za urednika Sinteze (revije) takoj po diplomi, sem predlagal sklic vrha umetnostnozgodovinskih strok, da postavimo moderen sistem dokumentacije. /…/ Sam sem takrat začel delati na sistematični obdelavi sodobne arhitekture, čez dve desetletji sem ga prestavil še v digitalno obliko.«
(Ob vaši 70-letnici je kolega Gojko Zupan omenil ameriški, skoraj očetovski odnos do študentov…)
Znana jugoslovanska umetnostna kritičarka Vera Horvat Pintarič »mi je nekoč rekla:
'Študentje naj se učijo. Jaz jim govorim o relevantnih problemih, ki mene zanimajo, ki jih jaz raziskujem, knjige pa naj berejo sami.'
Ta njen refren mi je ostal. Tudi sam sem rekel, začenjamo to temo, literatura je ta in ta, iz tega pa sem izvlekel najpomembnejše teme. Moj princip je bil vedno enak. Konfrontirati se kritično z umetnostno dediščino, gradivom, ga analizirati razčlenjevati.«
(Kaj varovati, zaščititi?)
»Ko vrednotiš spomeniškovarstveno gradivo, ga postaviš v neke smiselne principe, ga dokumentiraš, vsega sicer ne moreš varovati, a najpomembnejše moraš. Varovati je treba najboljšo arhitekturo in vse tisto, kar jo pomensko in organsko sooblikuje.«
(Veliko se spreminja, veliko tudi propada… Kaj lahko naredi stroka?)
Pred leti je kritično pisal o rušenju hotela Prisank v Kranjski gori arhitekta Janeza Lajovca, a ga niso upoštevali. Pač pa je na sodišču uspel rešiti Miheličev paviljon C Gospodarskega razstavišča v Lj.
Lahko bi naredili »idealno pravno zaščito, a še vedno bi novi lastnik pač pustil propasti objekt, da bi se zrušil sam. Tako kot Kolizej ali Plečnikov stadion

Preberite, pobrskajte, poglejte, poslušajte, premislit

 

Arhitektura po meri človeka. Razstava. nr, Dnevnik, 20.5.2016
V Plečnikovi hiši v Lj so odprli razstavo Plečnik in reka: ureditev nabrežij in mostov v Ljubljani. https://www.youtube.com/watch?v=kBPKmMb-uZI
Ljubljanico so regulirali že konec 18. stol. z izkopom Gruberjevega kanala https://sl.wikipedia.org/wiki/Gabriel_Gruber , v začetku 20. stol. so z delom nadaljevali, a šele l. 1930 je dobil Jože Plečnik https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik naročilo za ureditev Gradaščice, gradnjo mostov na Ljubljanici, Trnovskega nabrežja in pokrite tržnice.
Ana Porok, avtorica razstave o tem Plečnikovem delu: »Prostor ob reki je uredil po meri človeka, odprl je nove poglede in poti proti vodi, tako da je danes to najprijetnejši in najbolj obiskani del mesta«. V Trnovskem pristanu »vijuge kamnitih stopnic, ki se spuščajo do reke, lirično dopolnjujejo dolge veje vrb žalujk, ki so zasajene na zgornji terasi.

 

Lepo je /…/ biti mlad…

 

Lepo je v naši domovini biti mlad. Rutarjeve lekcije. D. Rutar, Šolski razgledi, 20.5.2016
Z napevom https://www.youtube.com/watch?v=tEodqMzjJQ0 , ki smo ga »prepevali kot mladi otroci socializma«, z Antigono in Hamletom začenja Dušan Rutar svojo (25.) kolumno o idealih in mladosti.
Še pred par stoletji so pridigarji prepričevali ljudi, da je Bog ustvaril Zemljo in na njej »nujen in dober red«, na vrhu »klaji, princi in drugi vladarji, vsi drugi pa /…/ morajo ubogati /../ podrejeni višjim silam.
In višje sile delujejo še danes /…/ kapitalistične. V naši domovini tako mladost ni povezana le s pomanjkanjem delovnih mest, temveč je povezana tudi z odločanjem za ništrc /…/. Nevarnih misli zato /…/ ni niti za vzorec, normalnosti je kolikor hočete, alkohola, depresije in antidepresivov tudi. /…/ Danes so posamezniki samo zase, medtem ko je tiranija Kapitala vir zla, represije, neenakosti in krivic, za katere krivijo prav posameznike, češ da premalo delajo na sebi in se napačno odločajo.«
Antigona je pokazala, da je vir zla on sam, kralj, »ker verjame, da bi morali vsi poslušati kralja in biti /…/ tiho.«
»Tirani nimajo posebnih težav z vladanjem, ker jim podložniki to tudi dopuščajo. A nikoli vsi.
Živijo namreč mladi ljudje, ki bodo vselej mladi. Tudi ko bodo stari, bodo še vedno mladi«, tak kot je še Antigona, že 2000 let. (- Takole naj bi jo (spo)znali naši dijaki: http://www.dijaski.net/gradivo/slo_dob_sofoklej_antigona_37__vprasanja?r=1 . B.M.)

 

Ne kovinar, gimnazijec je statusni simbol. Mateja Kotnik, Delo, 19.5.2016
Srednja šola Ravne je v 70 letih izšolala večino tehničnega kadra na Koroškem. Že 20 let ja tam ravnateljica Ivanka Stopar.
(Se nadarjeni odločajo za tehnične poklice?)
»Vedno bolj, čeprav je v družbi gimnazijec še vedno statusni simbol. Zadnjih 5 let pa se nam dogaja, da se za tehnične poklice odločajo tudi dijaki, ki so blesteli v OŠ in so jih šolske svetovalne delavke prepričevale, naj se vpišejo na gimnazijo.«
(O katerih dijakih veste največ?)
»O tistih, ki štrlijo ven v plus ali minus, o tistih 60, ki jih vsako leto poučujem in o vseh tistih, ki se znajdejo v stiskah. Otrok, ki /../ ima hude probleme s seboj ali v družini, to kaže na način, da ne da miru- Išče pozornost, kakorkoli, samo, da bi se ljudje z njim ukvarjali.«
(Znajo dijaki ceniti učitelje?)
»Pa še kako. A cenijo tiste, ki so vredni, da jih cenijo in jih gledajo z občudovanjem in so jim naklonjeni. Učiteljski poklic je degradiran samo zato, ker se je v njem znašlo vse, kar se je lahko. Če z dijaki delaš korektno, če nanje ne gledaš zviška, ker /../ se bodo vsega še morali naučiti, ker odraščajo, potem so ti izjemno hvaležni. Poslušajo in ti verjamejo. Pohvalite jih za dobro, na napake pa jih opozarjate. In nikar jih brez veze ne naderite, kot se mnogim dogaja doma.«
(Kaj je pomembno za kariero mladega človeka?)
»Znanje je prvi pogoj, a poskušamo jih oborožiti z veščinami /…/ za preživetje v turbulentnem svetu: da zaupajo vase, da znajo javno nastopati, komunicirati, reševati konflikte, delovati v skupinah in se povezovati. Učimo jih vztrajnosti, prilagodljivosti in da se bodo na področju tehnike učili vse življenje.«

 

Stebri boljše družbe. Prostovoljstvo. D. Valentinčič, T. Skale, Dnevnik, 18.5.2016
Ob tednu prostovoljstva govorijo tisti, ki »nesebično žrtvujejo svoj čas, trud, znanje, izkušnje…«:
Zakaj postati prostovoljec?:
Klara Tomažič, 21. »Ker tako pripomoreš k boljšemu življenju drugih in na tak način gradiš tudi sebe.« Zdaj študentka politologije (FDV UL) je srednji šoli, pri 16 letih, kot obvezno izbirno vsebino izbrala prostovoljstvo. Začela je z učenjem socialno ogroženih in z delom na svetovalnem telefonu prek http://misss.si/ , nato je izvajala učno pomoč za begunce prek Slovenske filantropije in se družila s starostniki v društvu http://www.modrasova-utzo.si/ . Trenutno je prostovoljka Unicefa https://www.bing.com/news/search?q=unicef&FORM=HDRSC4 .
Rada bi pridobila čim več izkušenj na različnih področjih. Preizkuša, kaj ji bolj odgovarja in opaža, da »in je vse prijetno delati«.
David Jan, 28, Ljubljančan, je nekaj mesecev pred diplomo, pred 3 leti na spletu našel http://www.filantropija.org/ oz. njen portal http://www.prostovoljstvo.org/. Najprej je delal v OŠ, nato z mladimi, zdaj v azilnem domu na Kotnikov uči jogo in vodi delavnice o zeliščih ter pomaga beguncem pri učenju slovenščine. Vsem polaga na srce:« Postanite prostovoljci, da se boste nekaj novega naučili, nekaj svojih talentov predali, da bo nastalo novo sodelovanje, čas bo izkoriščen…«.
Helena Črnič, 32, Kranjčanka, se je odzvala na povabilo LU Kranj http://www.luniverza.si/ za prostovoljno delo v medgeneracijskem centru. Vodi delavnice in sodeluje pri kulinaričnih druženjih različnih generacij in je del ekipe, ki gosti parado učenja.
Zanjo je prostovoljstvo dober način soočanja z brezposelnostjo; tako je med ljudmi. »Počutiš se spet živega«, pravi. Znebila se je strahu pred javnim nastopanjem, izboljšala zaposlitvene možnosti. Ugotovila je, da ni nujno, da delaš v poklicu, za katerega si se izobraževal.

 

Pokojninski stebri so trhli, sindikati sporočajo mladim. Barbara Hočevar, Delo, 18.5.2016
Ob razsodbi ustavnega sodišča, da se dokupljenih let ne šteje v pokojninsko dobo je Ladislav Lesar, Sindikat delavcev trgovine, opozoril na njene posledice. Kot eden od pobudnikov za spremembo tega določila zakona poudarja, da je bila večina od 25.000 prizadetih, ki so vplačevali prostovoljno pokojninsko zavarovanje brezposelnih ali zaposlenih za določen čas. To je »sporočilo mladim, naj ne plačujejo, ne v prvi, ne v drugi, ne v tretji steber« pokojninskega zavarovanja.
Ker sindikatom očitajo, da so sodelovali pri nastajanju Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 https://zakonodaja.com/zakon/zpiz-2 se L. Lesar brani: »Ko se je sprejemala pokojninska reforma tega nismo videli. Preprosto je bilo spregledano.«

 

Pisateljica, profesorice, rektorici, izumitelj, nadarjeni

 

Berta Golob, nekoč deklica z okroglim obrazom. Kako so se likali. Terezija Žerdin, Šolski razgledi, 20.5.2016
V življenju je Berta Golob počela veliko stvari, bila je »učiteljica, lektorica, prevajalka, knjižnjičarka, je (so)avtorica učbenikov in učnega gradiva, pisateljica in pesnica /…/ V knjižni omari je skoraj meter njenih avtorskih del, knjig in knjižic, kaset in zgoščenk.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Berta_Golob
V gimnaziji jo je slovenščino poučeval Vilko Rus, ki je lepo pel, tudi Prešernove med poukom. »Ko me je nekoč kasneje prišel obiskat, je bilo tako, kot da bi nebesa dol padla.« (- Sodobnejša verzija takega petja: https://www.youtube.com/watch?v=NdhIOUbg8Jg , B.M.)
»Leta 1957 je pri 25 letih diplomirala na FF UL z nekaj zamude, ker si je profesor Slodnjak zlomil nogo. Dobila je dekret za poučevanje v Pivki, a /…/ se je takratna šolska oblast odločila, da učiteljev ne bodo več pošiljali z dekreti stran od doma.« Tako je začela v Preddvoru, ker je kolega odhajal na služenje JLA.
V preddvorski OŠ je imela v 6. razredu par vaških otrok, drugi so bili iz vzgojnega zavoda. Ni imela težav z njimi. Opustila je vse naučeno, ker je spoznala, da v praski ne deluje.
»Pred njih sem stopila kot jaz. /…/ Predvsem pa sem jih pustila govoriti. In pripovedovali so o svojih lumparijah in bridkostih. Strogega pouka je bilo velikokrat le po dobrih 10 minut v šolski uri. Takrat sem jim zabičala, naj nabrusijo možgane, hitro razložila snov po svoji metodi, se prepričala, ali so jo res razumeli in jih po malem učila knjižnega jezika.«
Po 14 letih se je zaposlila v kranjski knjižnici, po 4 letih kot lektorica na RTV v Lj. Pisala je zgodbe, radijske igre, za otroke in odrasle, objavljala v Cicibanu, Kekcu, Mladem rodu, v Družini, Prosvetnem delavcu idr. Na Radiu Ognjišče se še slišita njeni Tu smo doma in Domovina kot ljubezen. (- Iz ene od njenih knjig: https://sl.wikisource.org/wiki/Preprosto_pismo_v_raj , B.M.)
Po osmih letih lektoriranja jepostala pedagoška svetovalka na kranjski enoti Zavoda za šolstvo, zbirala gradiva za učbenike in berila in napisala upesnjeno slovnico: Vejica, nagajiva smejica.
»Ko je dopolnila starost za upokojitev, je v podhodu zagledala grafit DOST MAM. /…/ Rada je hodila v službo, dobro se je počutila, a nostalgije po službi ni imela. Sem in tja je še komu pomagala izplavati na suho, rešiti se slabe ocene, narediti izpit, predvsem pa dati korajžo. Kako malo je včasih treba, da nekomu pomagaš. Le nekaj korakov, pa ga rešiš.«

 

O duši sintropije. Učitelji ali čarovniki? (iza), Šolski razgledi,20.5.2016
Fizik in izumitelj Aleš Detela je bil - z Violeto Bulc - http://www.cd-cc.si/sl/literatura-humanistika/vceraj-danes-tesla-6408/?arhiv gost večera v ciklu Žarenje novih energij v CD Lj., v času, ko je bila tam razstava o Nikoli Tesli .
Za pedagoški časnik pripoveduje o tem, zakaj komu ne gre matematika, o učiteljih, šoli…
Ve, da je dober mentor za formiranje značaja neprecenljiv: »Že v OŠ sem imel nekaj krasnih učiteljic, predvsem predano in metodično za matematiko, na gimnazijo pa sta me zaznamovali dve odlični: ena za francoščino« (- Marija Saje http://seniorji.info/jq_natisni.php?l=PRAKTICNI_NASVETI_Ali_je_starost_lahko_cas_za_nove_zacetke, B.M.) »druga za matematiko in fiziko«. Slednja je znala pogumno podpreti njegov talent, zaupala, da zmore večje izzive. Sledili so uspehi na tekmovanjih iz fizike, tudi mednarodnih.
Njegova prva služba je bilo poučevanje, v š.l. 1976/1977. Na 'Šubički' je nekaj let pred tem maturiral, tako da je vedel kam prihaja. http://dajana-piramide.blogspot.si/2006/09/kje-je-e-naa-ubika.html
A. Detela: »Uvedel sem sodobne metode poučevanja, dijaki so bili navdušeni, prava revolucija na šoli! Razumeli so, da bo 'eksperiment' s svobodo uspel le, če demokracije ne bodo zlorabljali./…/ Cela šola je šla pokonci, bil je neznanski cirkus.«
A ravnatelj je to po letu dni prekinil, očitno sistem takrat ni bil goden za njegovo 'reformo', »vrata za institucionalno poučevanje so se izumitelju zaprla«, piše avtor/ica.
Veliko je inštruiral in na podlagi izkušenj ustvaril tipologijo, zakaj komu ne gre matematika:
»Prvi so žrtve lenobe, predvsem fantje, ki se ne ustavijo, da bi se zbrali in razmislili, raje oddrvijo, recimo k nogometu. Drugi se prestrašijo, ker nikoli niso imeli dobrega učitelja, to so predvsem punce. In tretji tip, pri katerih je odpovedal oče, ni privzgojil občutka za disciplino, pozornost in tempo, da se držiš nekega reda.«
Torej matematika »niso samo sinusi in kosinusi, aritmetika in geometrija, z njo oživijo genetika, sinovi in starši« (- hčere in očetje…), »duh cele družbe«, piše avtor-ica.
A. Detela: »Na fakulteti pa človek že išče nekakšnega guruja, ki te bo uvedel v svet stroke. Imel sem enega, pravzaprav sem si ga izbral, toda pozneje sem bil nad njim zelo razočaran. Ta odlični znanstvenik je namreč pogrnil na etiki in elementarnih človekovih vrednotah! Tudi od kakšnih drugih sem se veliko naučil, ampak ta ki me je najbolj zaznamoval – tudi glede naukov o tem, na kaj moram biti občutljiv, poleg tistih formalnih, vidnejših zadev.«
Guruje je imel A. Detela tudi na potovanjih. O tem piše v knjigi Sanje v vzhodni sobi. http://videolectures.net/celica08_detela_svvs/ V Indijo, na Japonsko, kjer so odkupili v njegove elektromotorje. Najbolj znana je njegova znanstvena monografija Sintropija. http://www.aktualno.biz/2014_06_01_archive.html
Lani je napisal je novo knjigo, ki jo sam označuje za »biografsko delo o duši sintropije«.
Zdi se, da ga nič ne more razsvetliti tako kot »sposobnost narave, da se spontano in brez škode za okolico samoorganizira k vse višji stopnji notranje urejenosti«; tako definira sintropijo, ki jo je prvi na svetu matematično utemeljil in za katero si izumiteljsko prizadeva, da bi jo prinesel v življenje vseh nas.

 

Nerazumljena ali nezaželena strategija izobraževanja nadarjenih?
M. Juriševič, Šolski razgledi, 20.5.2016
O bogati zgodovini ukvarjanja z nadarjenimi pri nas in nerazumevanju zanj piše v uvodniku Mojca Juriševič (PeF UL).
Nenazadnje je aprila 2016 na fakultetnemu Centru za raziskovanje in spodbujanje nadarjenosti http://www.pef.uni-lj.si/crsn.html promovirala European Talent Support Network. Prireditve so se udeležili »raziskovalci, univerzitetni profesorji, vzgojitelji, učitelji, študenti in drugi strokovnjaki«; manjkali pa so povabljeni predstavniki »politične javnosti«.
Ali šolski politiki sploh razumejo pomen takšnega dogodka? Zdi se, da ne, meni M. Juriševič. In tudi ne sporočila o delu z nadarjenimi v Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju v RS 2011. http://pefprints.pef.uni-lj.si/1195/1/bela_knjiga_2011.pdf . In tudi ne »resnega dela Medresorske strateške skupine za pripravo nacionalne strategije za delo z nadarjenimi, ki se je eno leto prostovoljno srečevala v prostorih ministrstva (MIZŠ) in pripravila osnutek, nato pa od junija 2015 do februarja 2016 čakala, da predstavi ministrstvu svoje rezultate. Pa so ji sporočili, da je skupini potekel mandat. Mesec dni zatem je MIZŠ napovedalo razpis za nove projekte iz ESS (EU) sredstev, tudi na področju nadarjenih.
»Politična javnost torej ne razume, kar in kakor razume stroka. Zato je treba vztrajati, pojasnjevati in ne nasedati drobtinicam usmiljenja, ki imajo namen le ohranjati status quo v smisli nadaljevanja vrtičkanja brez /…/ vizije ali pa celo zamegliti daljnosežni pogled v prihodnost.«

 

Um zlate ribice ali requiem za Gutenbergom. R. Ivelja, Dnevnik, 19.5.2016
O kopipejst generaciji v času digitalizacije in možganih piše Ranka Ivelja. Da nima treninga volje, »potrebne za to, da dvigneš rit s stola in jo /…/ odneseš do prelepih stavb, ki jih pravimo NUK, muzej, arhiv…«.
Navaja mnenje raziskovalca možganov Manfreda Spitzerja, da bi morali naprave z zaslonom otrokom prepovedati, doma in v šoli ter dovoliti le upokojencem. http://www.delo.si/kultura/knjiga/kot-otroski-cucelj-napojen-z-vinom.html
R. Ivelja priporoča previdnost pri uvajanju digitalnih gradiv v šole. Koristijo le podjetjem, ki jih prodajajo, so ugotovili v Texasu, ZDA.

Univerze, nobelovci, predsedniki ZDA, prve dame, rektorice

 

Najboljše univerze sveta. Bolšji trg, Nedeljski, 18.5.2016
Popularni tednik predstavlja 9 univerz, ki so najvišje na lestvici »združenja Times Higher Education https://www.timeshighereducation.com/world-university-rankings /…/ po kakovosti poučevanja, raziskovalnega dela, prenosa znanja in mednarodnega ugleda«:
California Institut of Technology. Privatna univ. v Passadeni (ZDA, http://www.caltech.edu/) za tehnične znanosti in uporabne vede; kljub majhnosti je 33 njihovih študentov prejelo 34 Nobelovih nagrad.
Oxford. http://www.ox.ac.uk/ Nastala 1167, ko je Henrik II. prepovedal Angležem študirati v Parizu; najstarejša v angleško govorečem svetu. 64 Nobelovih nagrad.
Stanford. S to kalifornijsko univerzo http://www.stanford.edu/ je povezanih 60 Nobelovcev, 17 astronavtov in 20 Turingovih nagrajencev; obiskovali so jo ustanovitelji podjetij Googgle, HP, Nike, Yahoo, Instangram, Snapchat…
Cambridge. *1209 http://www.cam.ac.uk/ Med njenimi diplomanti in profesorji je bilo doslej 92 Nobelovcev.
MTI. http://web.mit.edu/ Ust. 1861 kot posledica velike industrializacije ZDA. 85 nobelovcev, 34 astronavtov.
Harvard. *1636, Mass. ZDA http://www.harvard.edu/ . »Med njenimi gojenci najdemo 8 predsednikov ZDA in 150 nobelovcev.
Princeton. Privatna univ. v New Yerseyu, * 1747 http://www.princeton.edu/main/ . Dva predsednika ZDA in 41 nobelovcev.
Imperial Colege London. http://www.imperial.ac.uk/ * 1907, plačal ga je princ Albert, temeljni kamen položila njegova žena kraljica Viktorija. 16 nobelovcev.
ETH Zurich. https://www.ethz.ch/de.html »Univerza za inženiring, znanost (- t.j. naravoslovje), tehnologijo, matematiko in menedžment. 32 nobelovcev, med njimi A. Einstein
(- http://www.library.ethz.ch/en/Resources/Digital-library/Einstein-Online/Einstein-s-Studies-at-the-Polytechnic-Institute-in-Zurich-1896-1900 , primerjaj: https://sl.wikipedia.org/wiki/Albert_Einstein Mladost. B.M.)

 

Kardelj je bil kot Kučan, Maček kot Janša. M. Jevnikar, (Pisma), Nedeljski, 18.5.2016
Bralec Marko Jevnikar iz Maribora piše o odločanju in/ob kulinariki pomembnežev v naši polpretekli zgodovini.
»Veliki poslovneži in politiki se dobro spoznajo na /…/ na hrano in pijačo, zato so pomembni pogovori brez konkretnih dogovorov (pogodb) navadno v dobrih gostilnah in v Sloveniji jih je kar nekaj. Za polpreteklo zgodovino je značilno, da je bil Kardelj kot Kučan, Matija Maček pa kot Janez Janša. Vsi (- oba?) so radi hodili v uniformah, da se je vedelo, kateri oblasti pripadajo. Na veliko se je jedlo in pilo na račun oblasti, plačalo iz svojega žepa pa bolj poredko.
Znani gostinski lokali so bili hotel Bellevue pri /…/ hali Tivoli« (- hotel po seriji preprodaj, tudi enemu od študentskih servisov, propada…, a kaj je steklenica viskija proti propadu hotela …, B.M.)
»Šestica, kamor so radi hodili udbovci, ker so imeli službene prostore čez cesto.« (- v Slaviji, zdaj http://www.mju.gov.si/, v tamkajšnji sejni sobi se pogajajo sindikati z vlado, B.M.) »Pri Kovaču v Tomačevem, balkanska gostilna Moma pri Fužinah« (- no, tam je Portal, Moma je v Vodmatu, postaja busa (Vojaška)Bolnica, B.M.) »gostilna Grad v Tacnu, da o gostilni Dobnikar v vasici Topol pod Katarino sploh ne govorimo. Dobra gostilna je tudi na Šmarni gori, kamor pa poslovneži in politiki neradi hodijo peš. Tipične /…/ so še gostilna pri Žabarju na Viču in gostilna Gorjanc na Tržaški cesti 330 v Lj., kjer je maršal (J.B.T.) noge stegnil.«
(In v Mariboru?)
Najboljšo štajersko meščansko kuhinjo so ponujali: »Velika kavarna, Grajska klet, hotel Orel, gostilne Emeršič, Povodnik in Šiker
(Nauk, morala?)
»Danes je situacija povsem drugačna. Direktorji se nekaj gredo, kar ne sodi v socialistično pojmovanje morale, ker danes samoupravne delavske kontrole ne poznamo več. Da o kontroli političnih elit sploh ne govorimo.« (- Literatura:
Za E. Kardelja: http://www.mladina.si/108247/pri-tovarisu-bevcu/ ; za M. Mačka in udbo:
http://www.leljak.si/index.php?option=com_content&view=article&id=52&Itemid=65;
za J. Janšo: http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/oseb_stran/zgo_si_osebnipogled.html fotografija iz l. 1991 , v kontekstu celotne naše zgodovine, od jarih Karnov do (Plečnikovega) parlamenta ….

 

Nikoli niso držale govorice, da je Melanija pozabila na svoje korenine.
T. Klipšteter, A. Žavbi, Dnevnik, 19.5.2016
Nekdanji veleposlanik v ZDA Davorin Kračun, v.d. dekana EPF UM https://www.linkedin.com/in/davorin-kracun-60b4a352, je na fotografiji z Donaldom Trumpom (- tudi z kodri in metuljčkom, B.M.) na njegovem posestvu v Palm Beachu, Florida, l. 2001.
(Zakaj ste bili tam?)
Na dobrodelno prireditev ga je s soprogo povabil D. Trump. »Tam je njegova partnerica Melanija poudarila, da je Slovenka in da sem jaz ambasador njene države. Nikoli namreč niso držale govorice, da je pozabila na svoje slovenske korenine. Zmeraj je bila v rednih stikih s slovenskim veleposlaništvom, s soprogo pa sva se štiri januarje zapored udeležila dogodka v elitnem floridskem hotelu /…/ kot gosta Donalda in Melanije. /…/ Najbrž naju je na seznam dala Melanija.«
(Ste se z milijarderjem pogovarjali o ekonomiji?)
»Žal ne, /…/ zgolj stisk rok, kramljanje in nekaj vljudnostnih vprašanj o tem, kaj se dogaja v Sloveniji.«
(Ste prebrali katero od njegovih knjig, prevedenih tudi v slovenščino? Kako obogateti. Misli na veliko in zmagaj v poslu in življenju…)
D. Kračun: »Nisem. Po naslovih sodeč so to priročniki za upravljanje osebnih financ. Upam, da sem to že absolviral v času študija. Obogateti pa mi še ni uspelo.«
(Bo v ZDA zmagal D. Trump ali B. Sanders ali H. Clinton?)
»Hillary Clinton je predstavnica elite, nekdanja prva dama, državna sekretarka.« (- za zunanje zadeve ). »Del esteblišmenta je že 30 let. Berie Sanders je neke vrste demokratski Trump, je tudi ekstrem za ameriške okvire, a naslavlja drugi (levi) pol. Zmerjajo ga s socialistom. /…/ Verjetnost, da bi bila Slovenka prva dama v Beli hiši, je vsekakor večja, če bi demokrati prišli na volitve s Sandersom.
»Demokrati bolj ustrezajo evropskemu intelektualnemu okusu, /…/ republikanci dostikrat izražajo precej grobo silo in aroganco. /…/ Trump je politični nastopač.« Že 30 let je »med najbolj zanimivimi imeni jet seta.
/…/ Republikanci so izgubili dvoje volitev zapored«, zato »mora najti nove prijeme, nove ideje in tudi pozornost mora vzbujati. /…/ Trump se je odločil /…/ odkrito nagovarjati neizobraženi del belopoltega volilnega telesa, ki je prestrašen, jezen in frustriran ter se identificira s /…/ skrajnimi stališči.«
Se pa zaveda, da mora pritegniti tudi politično sredino Poskuša »potegniti nazaj svoje najbolj ostre izjave zoper priseljence, muslimane in ženske. Proces pridobivanja sredine se je že začel.«
(Trumpov socialni program?)
»Izjavil je, da je pripravljen zaostriti davčno progresijo in bolj obdavčiti bogate, a to je potem vzel nazaj, še vedno pa se spogleduje z idejo o poenotenju in povišanjem minimalne plače, kar ni zelo republikansko.«
(Kakšen vtis sta pustila zakonca Trump?)
»Simpatičnega. Marsikdo je v javnem nastopu bistveno drugačen kot v zasebnem druženju.«
G.W. Bush je zasebno »zelo prijazen in topel človek. /…/ Clintonova je zmeraj delovala veliko bolj hladno.«

 

Rektorice na pohodu. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 20.5.2016
Svojo tokratno kolumno o novosti v (evropskem, visokem) šolstvu začenja Jasna Kontler Salamon z maturitetnimi dilemami in težavami.
Zakaj gojimo razliko med splošno in strokovno maturo? Zakaj morajo tisti iz strokovnih srednjih šol, ki bi šli na študij razrednega pouka (PeF), še eno leto na maturitetni tečaj? Saj se je včasih dalo najti »kakšno bližnjico«, z inštrukcijami ipd.
Dijaki si ne pomagajo več s 'švingl' listki (- plonk cedlc, B.M.), zdaj pa »slušalka v uho, mikrofon v rokav, nekoga pred učilnico z učbenikom ali pa na googlu in to je to.«
Težave se pojavijo tudi po uspešni maturi, ko je »znan seznam študijev, ki bodo omejili vpis«.
Njeni znanki je sin takole zavozil študij: »Vpisal se je najprej na pravo, nato na ekonomijo, a mu i šlo, čeprav smo mu nudili vso možno pomoč. Zdaj, pri skoraj 30 letih, pa ždi doma in edino, kar ga zanima, je delo na /…/ vrtu.« Zakaj ne gre na vrtnarstvo? »To ni resen študij. Z možem še vedno upava, da bo prišel k pameti.« Pri teh letih bi bil lahko bolj odločen, meni J.K.S. A 'hotel mama' je očitno preudoben, kar je ugotovila raziskava evro-študentov, o čemer je pisala prejšnjič.
Iz Evropskega združenja univerz http://www.eua.be/ prihaja novica, da se zvišuše delež žensk v vodstvih univerz. Že 15% jih ima rektorice! L. 2008 jih je bilo 8%, pred dvema letoma 11%. So pa razlike po deželah. V Skandinaviji je rektoric tretjina, v velik državah jih je manj kot 10%, pri nas zdaj ni nobene, prej pa sta bile - po 1919, v prejšnjem desetletju – samo dve. (https://sl.wikipedia.org/wiki/Lucija_%C4%8Cok , https://sl.wikipedia.org/wiki/Andreja_Kocijan%C4%8Di%C4%8D , B.M.)
»Kdaj bo čas za naslednjo rektorico slovenske univerze?«
Bo takrat boljše? Tega kolumnistka ne upa napovedati, »saj je bilo samo v zadnjem letu kar nekaj visokošolskih profesoric na visokih položajih vmešanih v afere, skupni imenovalec vseh afer pa je bil – pohlep.« Tudi v »akademskem svetu želijo ženske enakopravnost v prav vsem.« A »vsaj profesorice bi morale ostati moralni vzgled mladim, ki na univerze, tako mislim, ne prihajajo samo odprtih glav, temveč tudi odprtih src.«

 

Transparentnost, viski, znanost, razvoj, dobre gostilne

 

/…/ nekdanji minister, direktor, raziskovalec. Za ministrove 80 steklenic viskija na mesec. C. Brajer, Nedeljski, 18.5.2016
Tudi na podlagi svojih izkušenj je Franci Demšar, znanstveni svetnik na UP, je napisal knjigo o transparentnosti (- MK, 2013, glej oceno: http://www.bukla.si/?action=books&book_id=16547. B.M.)
(Kako ste prišli v politiko?)
»Diplomiral sem iz fizike v Lj., magistriral iz biofizike v Zagrebu, doktoriral spet na UL. Objavil sem 60 člankov v znanstvenih revijah /…/ in 3 monografske publikacije: Slikanje z magnetno resonanco, Znanstveno raziskovanje v Sloveniji in Transparentnost…«
(Sledijo funkcije, nazivi, projekti, predavanja doma in po svetu, dve leti na univerzah v ZDA, službe v znanosti, zdravstvu…)
»Rad sem imel kavarniške debate, tudi o politiki, pa me je med eno znanec povabil in začasno sem se pridružil SLS. (- Stranka, ki je trenutno brez poslanca v DZ, a ima precej županov http://www.sls.si/ .) . Verjel sem, da je ključne stvari mogoče urediti /…/ s politiko. Tako je ta družba urejena. Kaj sem videl /…/? To, da ureditev naše družbe ni dobra, uspešne družbe so vključujoče, na odločujoča mesta se povzpneš zaradi profesionalnih dosežkov, ne pa samo zaradi politike.«
(Kako to spremeniti?)
Morali bi spremeniti zakone o javnih uslužbencih, o javnih agencijah in skladih ter o zavodih tako, »da bi kadrovanje v celotnem javnem sektorju povsem vzeli iz rok politike – v nobenem upravnem odboru kavne ustanove država ne bi imela večine. /…/ Narediš pregledno kadrovanje in odločanje, pa je.«
(Bili ste veleposlanik v Rusiji, direktor ARRS in obrambni minister. Kako je s bilo transparentnostjo?)
Na MO http://www.mo.gov.si/ ga je po mesecu dni vodja kabineta seznanil s stroški reprezentance; vili so nenavadno visoki, vsak mesec je kabinet naročil 80 steklenic viskija. Vodja ni vedel nič, upravni aparat MO je ogromen. Lahko bi vse »poslal na disciplinsko in bi izgubili službo, namesto njih bi zaposlil študente prvega letnika komunikologije.« (- FDV UL. Mimogrede - večino pomožnih del za slovensko predsedovanje EU http://www.eu2008.si/si/index.html so opravili študenti! B.M.)
(Disciplina se zdi dobra rešitev …)
»Ampak ljudje so po službah že leta, družine imajo in /…/ tudi znanje in izkušnje. Zato sem trezno razmislil /…/ sestavil preprost obrazec«, v katerega so vsi šefi lastnoročno napisali »kaj reprezentančnega potrebujejo naslednji mesec« in so vsi lahko videli kaj kdo. Prvi mesec se je končal »z nič naročenimi steklenicami«, naslednji prav tako. »Nihče ni nikoli niti omenil, da se je karkoli spremenilo.« Uporabil »sem le mehanizem transparentnosti, a učinek je bil neverjeten. Ko ljudje dojamejo, da niso več sami, /…/ se začnejo obnašati povsem drugače.«
(… a transparentnost je boljša?)
Supervizor http://erar.si/ »je korak naprej, /…/ je majhen, omejen, saj ne gre za državni projekt. Tok denarja, ki mora biti sledljiv od proračuna do zadnjega porabnika bi morali pregledno povezati s postopki, ki so pripeljali do tega. Na koncu morajo nastati poročila, kakšni rezultati so doseženi. Vse med seboj povezano, enostavno.«
(Kako pa je to v agenciji, ki ima letni proračun 150 milijonov evrov?)
Se da, pravi F. Demšar. V 10 letih, ko je vodil https://www.arrs.gov.si/sl/ je slovenska znanost »v glavnih znanstvenih indikatorjih napredovala s 70% povprečja EU na 177%«, piše Ciril Brajer, ki je vodil pogovor.
(Je naša znanost učinkovita?)
»Slovenska znanost dobiva od sredstev le 60% evropskega povprečja, rezultati so 177% /…/. Država daje 120% evropskega povprečja za razvoj, njene inovacijske sposobnosti pa so le 80%-ne. Prenos znanja ne teče, napredek je, a prepočasen.«
(Vzrok za počasen razvoj?)
»Zdel sem vam bo banalen, a je tehten. – pri nas so plače doktorjev znanosti v akademskem svetu in gospodarstvu primerljive, zunaj pa so v gospodarstvu pomembno višje. Potem je tu propad slovenske industrije. Tehnološko in inovacijsko smo visoko, vsi drugi elementi konkurenčnosti zaostajajo in naš BDP je le 66% povprečja EU. Tu je še dobiček, ki sicer raste, a teče v davčne oaze, namesto v razvoj.«
(… industrije, podjetij?)
»Ključni proces /…/ obdobja slovenske države (- po 1991) je bil privatizacija gospodarstva.«
V knjigi »zapornika Bineta Kordeža z naslovom Kam je izginilo deset milijard avtor »ob desetinah grafov« (- tudi na: http://kordez.blog.drugisvet.com/, B.M.) »razlaga dogajanje v slovenskem gospodarstvu /…/ - mislim, da nikjer ne omeni razvoja. Večinoma se vse vrti okrog privatizacije, investicij v finančne instrumente. In to se še kar nadaljuje. Pravo čudo je, da smo /…/ sploh še pri 66% BDP glede na EU. Z roko v roko s težnjo po delitvi gospodarskega plena gre tudi slabo upravljanje države.«

 

Duhovnik, zamejci, vojaki

 

Slovenske škofe je Sveti duh zaobšel. Franci Kek, Nedeljski, 18.5.2016
Duhovnik v Doberdobu (Italija) - že 20 let - Ambrož Kodelja (* 1939) govori o položaju in pomenu zamejskih Slovencev ter o tragičnih dogajanjih na tem delu Krasa.
Rojen v Soški dolini, v Zagorju pri Plaveh, je obiskoval (po 1946) »najprej angloameriško šolo, odšel na srednjo kmetijsko šolo v Maribor, poučeval /…/ se po vojaščini vpisal na teološko fakulteto« (Teo F UL?) bil nato kaplan in župnik na Primorskem, po odločitvi škofa »premeščen v Števerjan in pristal v Doberdobu«.
(Kako je s šolo?)
»Vas ima osnovno šolo s slovenskim učnim jezikom.« (- OŠ Prežihov Voranc: http://www.vzdoberdob.it/osnovna-sola-doberdob/; o avtorju znanega romana glej zanimiv dokumentarni film: http://belafilm.si/seznam-filmi/2015-doberdob-roman-upornika-2/. B.M.)
»Program je podoben kot v Sloveniji, z dodatkom verouka in istim številom ur italijanščine kot slovenščine. Učenci nadaljujejo šolanje na slovenskih srednjih šolah v (italijanski) Gorici ali Trstu. Nekateri tudi na italijanskih šolah. Veliko mladih gre zadnje čase na fakulteto v Slovenijo, predvsem v Lj. (UL).«
(In s cerkvijo?)
»V župniji imamo priprave na zakaramente v slovenskem jeziku. /…/ Pet ur smo oddaljeni od Rima in uro od Ljubljane, a ravnati se moramo po italijanskih zakonih, saj je tu Italija. /…/ Pogrešamo to, da bi imeli slovenski škofje, ki birmajo Slovence po svetu, ta obred tudi pri nas med zamejskimi Slovenci. Kaže, da /…/ jih je Sveti duh s tem problemom zaobšel. /…/ Živimo v upanju, da bo /…/ potrkal tudi na njihove mitre in jih opomnil, da tudi tik čez mejo žive Slovenci, ki imajo v ohranjevanju narodnosti in vere večjo vlogo od onih v Ameriki, Avstraliji ali po Evropi. /…/ Versko čustvovanje je zelo povezano z narodnostjo in obrnjeno. Zato ne bi bila odveč pastirska pomoč iz matične Slovenije za daljše obdobje.«
(Je tu čutiti trenje med Slovenci, levo, desno usmerjenimi?)
»Kaj dosti tega ni opaziti. Imaš pa povsod kakšne prenapeteže Tudi med Italijani in Slovenci ni nestrpnosti. Razen nekaj posebnežev. Prav je, da se zavedaš svojih korenin, jih neguješ, vendar ne na račun druge narodnosti.«
(Pravijo, da gre vam zasluga za složnost…)
»Morda tudi. Duhovnik je v župniji za vse in ne samo za 'svoje'. /…/ Pri nas je kulturno življenje zelo živo.« Imajo godbo na pihala, ki jim »polepša praznike: 1. maj, sveto Rešnje telo, sv. Martina«, dve prosvetni društvi, http://www.comune.doberdo.go.it/portale/cms/Cultura/Associazioni/ enega najboljših zborov https://www.youtube.com/watch?v=DbE739fmvoI , vsakoletno proslavo slovenskega jezika, gledališko skupino za malčke, glasbeni šoli, skavte, pritrkovalce…
(Iz teh krajev prihaja rek: 'Rana ura, slovenskih fantov grob'…)
»Verjetno imate v mislih 'Doberdob, slovenskih fantov grob'. https://www.youtube.com/watch?v=kxMJ2Gmy7xo
»Na dobredobski planoti je bila znana fronta v 1. sv. vojni, kjer je bilo ogromno žrtev, klanja.«
Po vojni, ko »je bilo treba nekaj jesti, so ljudje sadili krompir kar med grobove./…/ Naš Kras je bil eno samo pokopališče.« Italijanska pisateljica https://it.wikipedia.org/wiki/Susanna_Tamaro je v eni od knjig zapisala: »Tukaj živi narod, ki je srkal mrliče, da je preživel.«
(V cerkvi imaš občutek, da si sredi Slovenije…)
Slike križevega pota je naredila Aleksa Ivanc – Olivieri, v Sloveniji prezrta
https://kodelja.wordpress.com/2015/11/29/dane-zajc-in-aleksa-ivanc-olivieri/ . Slovenski napisi so tudi na pročelju in na mozaiku:
Sv. Ciril in sv. Metod,
varujta Slovencev rod!
.
Na Kraški apokalipsi http://www2.arnes.si/~jlakov1/galerija.htm Vladimirja Lakoviča imajo štirje jezdeci imajo barve italijanske zastave, saj so Doberdob porušili Italijani. Na modernem križu https://kodelja.wordpress.com/2008/06/15/spominski-kriz-1915-1917/, ki ga je izdelal slovenjegraški kirurg dr. Lojze Pogorelc je napis v /…/ slovenskem, nemškem, madžarskem in italijanskem:
Nekdaj tujci, zdaj bratje ste postali,
odkar ste v kraški zemlji zakopani.

(- Tu so se med 1915 in 1918 borili in padali, na obeh straneh, poleg Slovencev tudi drugi, Avstrijci, Bosanci http://arhiv.bosnjak.si/index.php?option=com_content&task=view&id=26&Itemid=34, Čehi, Dalmatinci, Furlani, Italijani, Istrani, Hrvati, Madžari, https://www.youtube.com/watch?v=W-7ymSPq1bE , http://nemfelejtjuk.blog.hu/2010/07/12/visintini_magyar_kapolna ,Nemci https://de.wikipedia.org/wiki/Isonzoschlachten …, Slovaki… B.M.)
Svojim je Italija že pred 2. sv. vojno https://it.wikipedia.org/wiki/Sacrario_militare_di_Redipuglia postavila spomenik. Urejenih je več grobišč vojakov Avstro-Ogrske in Nemčije. Letos je bil postavljen spomenik na tej fronti padlim Slovencem: http://origin.24ur.com/novice/slovenija/slovenskih-fantov-grob-koncno-dobil-tudi-slovensko-obelezje.html . Zgodovinarji o teh dogajanjih v zadnjem času več pišejo: http://ojs.inz.si/pnz/article/view/116/115 . B.M.)

 

Puntarji, zaporniki, študenti, turisti

 

Ljubljanski grad in njegova zgodovina. Od puntarjev, Turkov do Ivana Cankarja. D. Nograšek, Nedeljski, 18.5.2016
Zgodovino simbola prestolnice začne Dušan Nograšek z Ilirskimi provincami, ko so (Francozi, 1809-1813) »srednjeveško trdnjavo spremenili v vojašnico in vojaško bolnišnico, kasneje pa v kaznilnico. Za rešetkami /…/ so se znašli« (-seveda precej prej ali kasneje, B.M.) »kmečki puntarji, ujeti Turki (- z enim se je o islamu pogovarjal P. Trubar, B.M.), »protestanti in tudi znane zgodovinske in kulturne osebnosti, med njimi Erazem Predjamski« (- na http://skerazem.org/Erazem-Predjamski.html ne piše, da je z grajske ječe pobegnil; podkupil je čuvaja pripovedujejo danes turistom; l. 1849 so cesarski v jetnišnico https://hu.wikipedia.org/wiki/Ljubljana zaprli Lajosa Batthyanyija, https://hu.wikipedia.org/wiki/Minisztereln%C3%B6k , B.M.), »karikaturist Hinko Smrekar, pisatelj Ivan Cankar… (- Na https://sl.wikipedia.org/wiki/Hinko_Smrekar#/media/File:Hinko_Smrekar_-_Slovenski_literati.jpg je Cankar s krono..., B.M.)
Z razgledne točke nad mestom je bil l. 1899 posnet prvi film pri nas - Johan Blaser: Razgled po Ljubljani. (- Sodobna verzija: http://www.burger.si/Ljubljana/2007/07_Ljubljana.html.)
Po l. 1905 je država »grad prepustila mestu« in v njem se je naselilo okrog sto družin, ki so živeli v nemogočih razmerah.« (- Država je bila AO, glej http://nova24tv.si/sprosceno/izdelali-interaktivni-zemljevid-avstro-ogrske-najdete-svoj-domaci-kraj/ ; avtor A.Ž. na kratko opiše to monarhijo in omeni nastanek - 29.10.1918 - države SHS, ki da se je 1.12.1918 »spremenila v kraljevino«. B.M.).
Grad pa je »bil že tedaj magnet za meščane in turiste«, zato so ga kasneje, od 1960 naprej, »obnavljali kar 35 let«.
(- Dodajmo, da so bili med 1. sv. vojno na gradu vojni ujetniki Italijani; po vojni je študentom nove UL (*1919, https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/univerza_v_ljubljani_–_ustanovitev_in_razvoj_do_konca_20%20_stoletja/ ) mestna uprava »z novim šolskim letom dala /…/ na voljo bivše jetnišnične prostore /…/«Akademski dom« v skrajno neustreznih grajskih prostorih«, kar je povzročalo »pogoste študentske pritožbe«. V treh sobah je bilo 60 študentov; »govorili so tudi o zamreženih oknih in podganah. Tudi sicer je dobršen del študentov živel v bedi«, piše S. Kremenšek v knjigi Slovensko študentovsko gibanje 1919 – 1941, MK., 1972, s. 45. Navaja (s. 368) tudi članek iz časnika Jutro, da je bilo l. 1921 »na Gradu pribl. 80 študentov /…/polovica »napredno« usmerjenih, med njimi precej Primorcev.« Ostali so bili »brezbrižni za vse, skrajni skeptiki, ubita mladost… Kar jim niso ubila vojaška leta, jim je naglo uničevalo bedno študentsko življenje v jetnišničnih prostorih.« B.M.)

 

Preberite, poglejte, prisluhnite, premislite

 

Med knjigami. prakarizšlopravkarizšloprakkarizšlo, Matjaž Hočevar, Šolski razgledi
Branly, S. Leonardo da Vinci -: umetnik, izumitelj, filozof. Modrijan, Lj. 2015
Burcar, L. Restavracija kapitalizma : repatriarhilizacija družbe. Sophia, Lj. 2015
Deak, I. Evropa na zatožni klopi : kolaboracija, odpor in povračilni ukrepi med 2. sv. vojno. Ciceron, Mengeš, 2015
Gadamer H.-G. Kdo sem jaz in kdo si ti? KUD Apokalisa, Lj. 2015.
Hmelak, M. Lepičnik Vodopivec, J. Izbrane teme predšolske pedagogike : izzivi /…/ na začetku 21.stol. Anales, UP ZRS, Koper, 2015
Makarovič, S. Sapramiška. MK., Lj. 2015
Menart, J. Zadnja pomlad. CZ, LJ. 2015
Mihelič, B., Pirkovič, J., Zupan, G. Fabianijeva Lj. : portret mesta = Fabiani'sLjubljana portrait od a city. MOL, Lj., 2015
Patriae et obi : essays on Central European art and architectute – festschrift in honour of Damjan Prelovšek. Ur. A. Lavrič, F. Lazarini, B. Murovec, ZRC SAZU, LJ. 2015
Protestantizem včeraj, danes in jutri: zbornik referatov z mednarodnega simpozija, Radenci /…/ ZRC SAZU, Prekmurska akademska znanstvena unija, Petanjci, 2015.
Slovenska matica : 150 let dela za slovensko kulturo /…/ ur. D. Jančar, SM, Lj. 2015
Studia humanitatis : 1985-2015 : trideset let. Anotirana bibliografija. Ur. B. Baskar et al. SH, Lj. 2015
Puhar, A. et al. Izidor Cankar – mojster dobro zasukanih stavkov. CZ, Lj. 2015
Saureau, F. Inigo : roman o sv. I. Lojolskem. Družina, Celjska Mohorjeva, Celje, 2015
Vodeb, G. Informacijsko vedenje na slovenskem podeželju : študija primera. Zveza bibl.dr. Sl., Lj., 2015
Zakrajšek, S. Kako do sodobne gimnazije. Vega, Lj., 2015.

 

Veseli maturanti

 

Maturanti naprodaj! V. Rebolj, Pisma, Delo, 14.5.2016
Bralka Vanda Rebolj iz Kamnika ob nesporazumih okoli maturantske parade piše o njenih začetkih.
»Ples maturantov na ulicah v obliki parade« si je zamislila pred 23 letu, ko je vodila kamniški šolski center. Želela je približati meščanom šolo, ki je na leto »proizvedla« 330 izobražencev, ki so tako (pred maturo) pokazali, »da so tu z znanjem in s svobodo duha«. Oblečeni kot so sami hoteli, »nekateri v večernih toaletah, drugi vsakdanje«. Najtežje je bilo ozvočenje za okoli 600 plesalcev.
Pomagala ji je plesna šola Bolero. Tretje leto so »za izvedbeni koncept prosile še nekatere gimnazije«, nato ga je »uplenila PŠ Urška«.
»Seveda ima ples maturantov za prestolnico (Lj.) čar in pomen. https://www.youtube.com/watch?v=c1t5RA7wOfQ
Marsikdo na tako prireditev, s tisoč udeležencev, kaj pritakne: majice, dežnike, rutice… /…/ posledica umika izvornega koncepta komercializaciji je uniformiranost. /…/ Enotna podoba usklajeno se gibajočih teles spominja na prireditve iz kulta osebnosti, npr. za Tita v S. Koreji.
(- https://www.youtube.com/watch?v=3_s4WK_ofyo ; podoben bratski sprejem je prikazan tudi nadaljevanju. B.M.) /…/ Čudno je, da maturanti priznavajo 'velikega brata' iz sveta kapitala in se uklanjajo lakomnim posameznikom.«
Ker se je parada razširila po Evropi, je »občutek, da so maturanti del velikega sveta /…/lahko veličasten. A za 'evropskost' ni treba, da so izobraženci ovce pod pastirji iz preživelih časov.« https://www.youtube.com/watch?v=zkkq8BpJqx0 V. Rebolj omeni še našega predsednika, »ki, kadar je kulturen, predstavlja odprto napredno družbo«.
(- Predstavitev nastopa B. Pahorja ob maturantski paradi 2015: https://www.youtube.com/watch?v=OaJSVzbi2hg . B.M.)
Končuje s predlogom za oživitev prvotnega koncepta te parade:
»Bolje bi bilo, če bi se iz prestolnice pregnana prireditev namesto na portoroško plažo vrnila v domače kraje šol kot igrivo srečanje mlade in stare zrelosti.« Izvorne načrte (kamniške) »lahko dobi, kdor je pripravljen slediti tej ideji.«

Tuji jezik v visokem šolstvu, na UL, jezik znanosti

 

Jezikovno vključevanje, ne izključevanje. I. Svetlik, Delo, 14.5.2016
V polemiki o jezikovnem členu v noveli zakona o visokem šolstvu je svoje mnenje v daljšem prispevku povedal tudi Ivan Svetlik, rektor UL.
Piše, da je dobro, da se razpravlja o slovenščini kot jeziku znanosti, vendar žal nekateri menijo, da »uporaba tujega jezika in vključevanje tujih študentov izključuje možnost skrbi univerze za slovenski jezik«. Meni, da predlog novele »omogoča, da bomo odgovornost za kulturno in jezikovno poslanstvo laže in bolje izpolnili.« UL http://www.uni-lj.si/ bo zato pripravila svojo jezikovno strategijo.
»Temeljno poslanstvo sodobnih univerz je ustvarjanje novega znanja, prenos znanja na študente z izobraževanjem in služenje skupnosti. /…/ Ustvarjanje novega znanja oz. znanstveno raziskovanje je temelj dejavnosti vsake univerze. Znanost je od vsega začetka univerzalna, ne pozna nacionalnih meja; tudi ne po tistem, ko so bile vzpostavljene nacionalne države in se je začelo raziskovanje začelo izvajati v nacionalnih jezikih.«
I. Svetlik piše, da je »vrednost raziskovalnih izsledkov preverljiva le na mednarodni ravni«, kar je danes možno predvsem z objavljanjem v angleščini. Od raziskovalcev se pričakuje najmanj dvojezičnost, saj tako izpolnjujejo »obe poslanstvi, nacionalno-identitetno in univerzalno znanstveno«. Zato UL za akademsko napredovanje kot pogoj postavljanje »objavljanje v najboljših svetovnih revijah« in tudi objavljanje v slovenskem jeziku«.
»Učni jezik na naših univerzah je slovenski. Vendar izobraževanje, če naj dosega cilje kakovosti, ne more potekati zgolj znotraj nacionalnih meja in v maternem jeziku. Z izobraževanjem v slovenščini se krepita jezikovna zmožnost in kulturna identiteta mlade generacije. Z izobraževanjem v tujem jeziku in opravljanjem dela študijskih obveznosti na tujih univerzah« se krepi njen občutek »za kulturno pestrost, njena zmožnost za /…/ komuniciranje v različnih kulturnih okoljih ter /…/ delo pri domačih in tujih delodajalcih.« Zato je koristno del izobraževanja izvajati v tujem jeziku.
»Zmotna je argumentacija, da se (slovenske) univerze zavzemamo za tuje študente predvsem zaradi finančnih učinkov.« Študenti iz EU, iz držav nekdanje Jugoslavije in drugih, s katerih imajo sporazume, študirajo brez dodatnih plačil.
Študij tujih študentov pri nas in naših v tujini (v izmenjavah) razvija njihov občutek za druge kulture, jezikovne veščine, omogoča primerjavo univerzitetnih okolij in tudi nadomešča del najboljših domačih študentov, ki odhajajo na tuje univerze.
UL je v l. 2015 sprejela »1600 študentov tujih univerz in nanje poslala več kot 1300 svojih študentov. Število študentov na izmenjavi se povečuje.
Za študente na izmenjavi, ki so na drugi univerzi le semester ali dva »uporaba nacionalnih jezikov praviloma ne pride v poštev. /…/ Večina univerz po svetu zato posamezne programe, dele programov in posamezne predmete tem študentom ponuja v angleščini.« Tujim študentom UL ponuja tudi možnost spoznavanja s slovenščino – interes zanjo je izjemen.
Nad 2000 tujih študentov pa se na UL vpisuje za celotno obdobje študija. Od njih se pričakuje znanje slovenščine, zato UL pripravlja zanje »pripravljalno leto« za učenje jezika in spoznavanje okolja.
Podobno kot s študenti je tudi s tujimi učitelji na UL. Če pridejo predavat za krajši čas (takšnih je 400-500 letno), »ne moremo pričakovati, da bodo to storili v slovenščini«.
Dobrih 30 pa z UL trajneje sodeluje – »premalo, glede na mednarodne standarde. Da bi jih pridobili več, smo iz pogojev izločili vnaprejšnjo habilitacijo in znanje slovenščine.« V dveh leti pa mora zadostiti habilitacijskim pogojem in se naučiti jezika.
I. Svetlik https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_porocila/vodstvo/rektor/
zagovarja tako skrb za slovenski jezik kot potrebo po internacionalizaciji. Če bi prišlo do zapiranja, bi »kakovost in mednarodni ugled /…/ padla do te mere, da bi tudi /…/ vse več domačih študentov« študiralo na tujih univerzah »in slovenščina ne bi imela komu služiti. /…/ Sodobne razmere narekujejo odprtost do okolja. /…/ Zgodovina /…/ nas uči, da so bila obdobja« razcveta nacionalne kulture »povezana z veliko odprtostjo do drugih ter s proaktivnim soočanjem z njimi.«

 

Piar…, narcisisti, policisti, sindikalisti, …

 

Prihodnji kulturni ataše se še usposablja. M. Pišek, Dnevnik, 14.5.2016
V Berlinu bodo odprli Slovenski kulturni center; njegov vodja naj bi na predlog kulturnega ministrstva (MK) »postal Gregor Jagodič, nekdanji svetovalec premierja M. Cerarja za področje kulturnih vprašanj, šolstva in športa (še pred tem piarovec UL), ki je nase opozoril z vmešavanjem v koncept ene od državnih proslav l. 2014.« http://www.mediaspeed.net/skupine/prikazi/11324-drzavna-proslava-ob-dnevu-samostojnosti-in-enotnosti-2014
G. Jagodič je bil potem v službi za mednarodno sodelovanje na MK. Zdaj se pospešeno uči nemščine (opravil je že preizkus na Goetejevem inštitutu) in se usposablja po programu sektorja za javno diplomacijo in mednarodno sodelovanje v kulturi.

 

Miro Cerar in problem velikih osebnosti. V. Flegar, Objektiv, Dnevnik, 14.6.2016
O narcisistični osebnostni motnji, s primeri, domačimi in tujimi, piše Vojko Flegar.
V zadnjih letih je epidemija narcisizma (vsaj v ZDA) tako obsežna kot epidemija debelosti, sta l 2009 zapisala ameriška profesorja J. Twenge in K. Campell v knjigi The narcissism. Living in the age of entitelment. http://www.narcissismepidemic.com/
Glavne značilnosti (vsaj 5) ljudi s to duševno motnjo so po klasifikaciji ameriškega psihiatričnega združenja (- psihološkega, APA http://www.apa.org/, B.M.):
- zaljubljenost vase,
- velikanski občutek lastne pomembnosti in posebnosti,
- obsedenost s fantazijami o uspešnosti, moči in lepoti,
- potreba, da jim drugi izražajo občudovanje in nesposobnost prenesti tudi blago kritiko,
- občutek samoupravičenja (self-entitlement, prev. B.M. Zupančiča), da jim pripada, česar si domislijo,
- odsotnost empatije, razumevanja, čustvene povezanosti z drugimi,
- zavist drugim, potreba, da drugi zavidajo njim,
- oholost in vzvišenost,
- manipuliranje in izkoriščanje ljudi okoli sebe.
Iz raznih študij V. Flegar povzema vzroke za nastanek te motnje, ki so predvsem v socialnem (družbenem) »okolju: v permisivni vzgoji doma in v šoli, v poudarjanju individualnosti, tekmovalnosti in konkurenčnosti, v tehnološkem razvoju in krizi tradicionalnih vrednost, , v naraščanju socialnih razlik in razpadu družbenih vezi oz. »desolidarizaciji« družbe, v vse hujši plitkosti in plehkosti tradicionalnih medijev in vse večjem občutkom nemoči posameznika v družbi.. Narcisizem naj bi bil bolj prisoten v višjih sloji, zahodne kulture naj bi bile nanj manj odporne, ženske glede tega dohitevajo moške, študenti poslovnih ved naj bi mu bili bolj podvrženi, s to motnjo naj bi bile povezane paranoidne psihoze, teorije zarote in množične histerije.
Študija nizozemskega profesorja E. Brummelmana (- o vzgoji za dobro samopodobo in za narcisizem http://www.pnas.org/content/112/12/3659 , B.M.) je pokazala da se obe lastnosti pojavita pri otrocih z vstopom v šolo oz. pri 7 letih.
Dobra samopodoba pomeni, »da se človek zaveda svoje vrednosti in osebnih sposobnosti v družbi drugih, ki so prav tako vredni, čeprav morda sposobni na drugih področjih«, se primerja z drugimi, je sposoben enakovredne komunikacije in empatije. Vzgojijo ga »starši, ki otroka ne vrednotijo in ne primerjajo, temveč mu nudijo naklonjenost, toplino, spoštovanje in čustveno povezanost«.
Narcis pa sebe postavlja na piedestal, se ima /…/ za nekaj boljšega in si domišlja, da mu pripada nekaj več.« Teži k dominaciji in ga osebne vezi ne zanimajo. »Starši, ki imajo svojega otroka za bolj pametnega (lepšega ipd.) od drugih, ki pretirano hvalijo njegove dosežke« vzgojijo narcisa.
V. Flegar omenja raziskave šolske uspešnosti, ki kažejo, da je vedno več odličnjakov. Tweeng in Campell ugotavljata, da je v ZDA od 1976 do 2006 delež odličnjakov v srednjih šolah »poskočil za 83%, čeprav tamkajšnja Pisa, 'objektivno' merjenje znanja v istem obdobju kaže komaj zaznaven napredek pri matematiki in nikakršen pri bralnosti. Torej otrokom in tudi odraslim ni več dovoljeno »pasti« ter se učiti iz napak in neuspehov.
Ali možica »simptomov (kulturnega) narcisizma /…/ pomeni, da je v resnici več tudi patološkega narcisizma«? Za Slovenijo je treba le pomisliti na »razpaslost samo-upravičevanja, /…/, da ti pripada (del davkoplačevalskega denarja iz javnih naročil, položaj ali služba za sorodnika ali znanca, preskočena čakalna vrsta pri zdravniku, pravica do prehitevanja po odstavnem pasu ali parkiranja na prostoru za invalide). Tudi vztrajanje 'na položaju' z utemeljitvijo, da v tvojem primeru ne gre za zlorabo položaja, plagiat, poneverbo, podkupnino itd., ker si ti pač nekaj drugega, boljšega (zato gre za zaroto proti tebi) spada sem, skupaj s samorazglašanjem za politično žrtev. Pa popolna izguba stika z realnostjo in megalomanstvo, /…/ da je vsak občinski uradnik ali mali podjetnik ali doktorand sumljive univerze, ki mu je ponujena poslanstva, državnosekretarska al ministrska funkcija, prepričan, da je to sposoben opravljati. Itd.«
V. Flegar nato navaja primerke iz politike.
Odločitev predsednika državnega zbora, da zavrne pobude za referendum (- sindikata migrantskih delavcev v Avstriji, B.M.) je premier Miro Cerar kritike koalicijskih partnerjev – Desus, SD -komentiral z besedami, da gre za izjave male ljudi. S tem, meni V.F., »posredno opredeli sebe kot velikega človeka/osebnost in če izpričuje 'tanko kožo' za kritike, to lahko razumemo kvečjemu kot simptom narcisizma /…/ ne pa osebnostno motno. Isto velja za samovšečnost Boruta Pahorja, govorjenje Alenke Bratušek (in še koga) o sebi v tretji osebi ali prepričanje Janeza Janše, da se vsa 'druga' Slovenija ukvarja zgolj s tem, kako bi onemogočila njega.«
Patološkega narcisizma ni mogoče diagnosticirati na daljavo, meni. A že simptomi niso razveseljivi, čeprav »je menda nekaj narcisizma potrebnega slehernemu politiku, znanstveniku menedžerju… umetniku, ki hoče uspeti, še zlasti, če ima radikalno zamisel.
Pri nekaterih politikih pa je skušnjava, da bi jim diagnosticirali to motnjo, »vse hujša: V. Putin, D. Trump (s svojim »vzornikom« S. Berlusconijem), R.T. Erdogan, V. Orban, H.-C. Strache, R. Duterte…/…/ »Vsi imenovani so bili /…/ ali bodo /…/ izvoljeni na valu /…/ nezadovoljstva /…/ morda tudi čedalje večjega števila narcisističnih volilcev.«

 

Četa komandanta Petroviča. Policija. P. Lovšin, Dnevnik, 14.5.2016
Na kongresu Sindikata policistov Slovenije (SPS http://www.sindikat-policistov.si/ ) je predsednik Zoran Petrovič dobil zaupnico; tudi po razkritju, da so (- v času stavke policistov) »vodini sindikalisti /…/ patruljo po šerifovsko napotili nad ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja«.
Peter Lovšin v komentarju zapiše, da »gre za lepo četico policistov, ki se ji očitno ne zdi prav nič narobe, da policija naklepno zlorablja svoja pooblastila. /…/ Da 300 Petrovičevih policistov tega ne razume (preostalih 2000 pa to pasivno sprejema) je skrb zbujajoče /…/ kaže na porušen sistem vrednot, ki meče slabo luč na vso policijo.«
Čeprav so člani SPS v manjšini med »več kot 8000 zaposlenih v policiji, se bo cena Petrovičeve sindikalne arogance /…/ porazdelila tudi na vse tiste, ki delajo pošteno, kakovostno«.
Policija za svoje delo potrebuje zaupanje, »javnost pa se ne sme bati, da ji /…/ nasproti prijezdi četa komandanta Petroviča.«

 

Kapital, delo, nepremičnine, ekonomisti, pravična trgovina

 

Zmota za zmoto – katastrofa. Delo, 23. aprila. V. Merhar, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 14.5.2016
Bralec Viljem Merhar, Lj. (- upok., EF UL) piše o odmevih na članek Maksa Tajnikarja (EF UL) o delitvi na novo ustvarjene vrednosti, v katerih avtorji »s tezo o učinkovitejšem kapitalističnem gospodarjenju« opravičujejo dohodke »sodobnih finančnih oligarhij«.
Treba je reformirati monopolni kapitalizem pravi, in pri »reformi neoliberalistične paradigme /…/ izhajati iz opredelitve nosilcev v razvoju produktivnih sil dela«.
»V začetnem liberalnem kapitalizmu so bili namreč nosilci razvoja /…/ lastniki kot podjetniki, ki so delovali v razmerah proste konkurence – A. Smithove nevidne roke.« Podjetniška funkcija kapitala je bila združena z lastniško. Z akumulacijo, koncentracijo in centralizacijo, s tem pa monopolizacijo kapitala je prišlo s skupinsko lastno do ločevanja teh dveh funkcij. V sodobnih korporacijah z lastninsko funkcijo upravljajo delničarji, s podjetniško pa nosilci znanja. Hkrati se je »iz produktivnega kapitala osamosvojil finančni kapital, ki ga upravljajo /…/ finančne oligarhije, ki so prenehale biti nosilke razvoja. Zato so njihovi rentni dohodki vprašljivi in neproduktivni. To je »fevdalizacija kapitalizma«, ki ga zagovarjajo neoliberalci in je »zaostrila krizo kapitalizma kot sistema.«
(Glej več: http://zofijini.net/cenzurirano_financni/, http://www.sinteza.co/wp-content/uploads/2013/01/Umiranje-Viljem-Merhar-kriza-sistema.pdf, B.M.)

 

Nepreslišano. P. Frankl, (Manager), Dnevnik, 14.5.2016
Urednik dnevnika Finance https://www.finance.si/ Peter Frankl piše, ironično, o davku na premoženje in o tistih, ki mu nasprotujejo.
»Ampak premoženje pa moramo pustiti pri miru – to očitno zagovarja tudi levica«, sicer bi ga doslej večinoma leve vlade bolj obdavčile. Ker da bi se »uboge stare mame morale izseljevati iz svojih hiš.« A stvar ni v teh ženicah.
»Premoženja pri nas, tudi v obliki nepremičnin, imajo namreč ljudje, rojeni kmalu po 2. sv. vojni – tja do leta 1962, denimo, ko so bili politično primerni, ki so znali izkoristiti vse prednosti socializma (ki) so se znašli, dobili poceni posojila za hiše… in so bili pozneje deležni vseh koristi tranzicije – Jazbinškove stanovanjske reforme« (- s poceni odkupom stanovanj, B.M.), privatizacije družbenega premoženja« (- tudi inštitutov…, B.M.) »in zametkov podjetniške svobode« (- tudi v visokem izobraževanju, B.M.).
»Personifikacije teh ljudi so zame recimo Zoran Janković, Dušan Semolič in Jože Mencinger in ne recimo Igor Akrapovič.« (- Župan Lj., vodja ZSSS, nekdanji rektor UL in uspešni podjetnik, B.M.)

 

Ali verjamete v alternativne načine trgovanja, kot je pravična trgovina? Nedelovih sedem, Nedelo, 15.5.2016
Nataša Pirc Musar, Institut Info hiša meni, da je 10 načel pravične trgovine »samoumevno pozitivnih /…/: transparentnost in odgovornost pri poslovanju, spoštovanje nediskriminacije, /…/ okolja, zagotavljanje ustreznih delovnih razmer«. Namen je »ranljivim v deželah v razvoju v poslovanju zagotoviti pravičnost, poštenje in dostojanstvo.« Lastnosti, ki jih pogosto manjka, pri nas, posebno kadar je zraven politika.
Dragan Petrovec
, kriminolog: »Pravična trgovina je eden nujnih odgovorov na vsesplošno izkoriščanje ljudi.« Obujamo jo tako kot »nekatere v preteklosti nepremišljeno zavržene sisteme. Ljudje se združujejo in vlagajo v podjetja, pri tem pa velja načelo solidarnosti in pravične porazdelitve.«
Karel Gržan, duhovnik meni, da se iz 'edinih možnih rešitev' neolibralnega kapitalizma lahko izvijemo. Alternativa v trgovanju je dobrodošla, »saj je izraz razmišljanja, ki se osvobaja pohlepnega primeža elite /…/. Množico bo interes globalnega kapitala še nekaj časa uspešno manipuliral«, je pa »vedno več ozaveščenih posameznikov na različnih področjih«. Ko bo prebujenost »dosegla kritično maso /…/ bo samoumevno, da bo načelo pravičnosti obveljalo tako v trgovanju /…/ kot na drugih področjih človekovega življenja.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Alternativni načini trgovanja so nastali prezgodaj in zavzeli nišo med komoditetami ozaveščenih in relativno finančno preskrbljenih urbanih slojev. Zdaj bi morali prevzeti drugačno vlogo, bolj odgovorno, /…/ sistem trgovanja večine prebivalstva, osvobojen od 'svobodnega trga'. /…/ Bolj pametna država bi prav v alternativnih načinih trgovanja iskala pot iz kriz /…/«.
N'Toko, glasbenik in kolumnist meni, da je sicer »pohvalno, da se vse več potrošnikov zaveda izkoriščanja /…/. Žal pa ideja pravične trgovine ponuja poenostavljen izhod /…/. Življenja delavcev pač ne izboljšujejo pametni nakupi razsvetljenih potrošnikov, ampak strogi zakoni, učinkovite inšpekcije in glasni sindikati /…/«.
(- O pravični trgovini, tudi v Sloveniji, glej: http://www.humanitas.si/?subpageid=27, B.M.)

 

Naš pesimizem, priložnosti Slovenije in vizija prihodnosti; nova renesansa EU?

 

Zgodba o prihodnosti Evrope so vaši mladi, ki se lotevajo zagonskih podjetij. M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 14.5.2016
Predavateljica fizike z Oxforda Angela Wilkinson sodeluje pri pripravi vizije Slovenije kot strokovnjakinja OECD za predvidevanja prihodnosti.
(Kako naj Slovenija postane boljša do 2050?)
V Sloveniji je, pravi A. Wilkinson v pogovoru z Mihom Jenkom, »običajen pesimistični oz. skeptični način razmišljanja, zato moramo začeti z ugotovitvijo, da razmere v vaši državi niso ravno strašne. Če /…/ ste mogoče relativno zdrsnili v primerjavi z nekaterimi drugimi, a (so) vaši rezultati še vedno dobri, prav tako kvaliteta življenja, ljudje se pri vas počutijo zelo varne. Ljubljana je bila po neki raziskavi uvrščena med 4 najbolj varna mesta za ustanovitev zagonskega podjetja – to velja tudi za državo. Zato ne začenjajte s šibke pozicije, imate sicer nekaj pomanjkljivosti, a v veliko stvareh ste zelo močni. To so /…/inovacije, podjetniška kultura, zagonska podjetja – pri vas se dogaja veliko stvari, ki obetajo. V vseh družbah se skušajo izogniti ekstremom, da vsi razmišljajo povsem enako ali povsem različno. Vizija bi morala potegniti ljudi skupaj in jim omogočiti, da stvari počnejo različno, da bi dosegli skupne cilje. Inovacije so zato velika zgodba, so ključne za doseganje vaše vizije.«
Prepričana je, »da tako razmišlja veliko lokalnih skupnosti, gospodarstveniki, politiki in ljudje po Sloveniji Slišala sem, da se celo med upokojenci spreminja razmišljanje o pokojninah in aktivnem staranju. /…/ Nova smer, nova mantra zdaj postaja povezljivost, ki ponuja velike nove priložnosti.«
(Prednosti Slovenije: lokacija sredi Evrope, izurjeni delavci, znanje jezikov, delovne navade…)
»Imate 3 glavne prednosti: prva je lokacija. Tukaj je res čudovito«, govorijo o »zeleni oazi sredi Evrope«, posebnem kraju »na križišču Vzhoda in Zahoda, ki bi z novo ekonomsko geografijo lahko postal še bolj fenomenalen.«
Imate »zelo močan občutek pripadnosti in biti, identitete jezika, globoko cenite naravo, to je zagotovo prednost, če želite biti hkrati globalni državljani sveta.«
Tu so še »veščine, naložbe v izobrazbo, tudi ko gre za Slovence, živeče v tujini. Ti ostanejo Slovenci, ne glede na nacionalne meje, tako je bilo v večini zgodovine. Taka družba mora biti neverjetno odporna. In zdaj organizirate drugačno družbo in ekonomijo« jo »neposredno povežete s svetom, ne da bi jo ovirale meje in pregrade. Slovenija ima res priložnost, da se povzpne nad svojo ozko lokacijo in postane bolj prisotna v svetu.«
(Naše priložnosti?)
»Ni treba biti velik proizvajalec, da ste uspešni v svetu. Tu so še storitve, oblikovanje, inovacije, intuicija – vse to zahteva le izobrazbo in veščine. Ste fenomenalno dobro locirani, zato še naprej vlagajte v učenje – ne le v izobrazbo - , pa v podjetništvo, oblikovanje, svetovanje, ustvarjanje.«
»Pomembno je tudi, kako pravično vlada upravlja družbo, ki se pomika od stare ekonomije, kjer se dela od devetih do petih« (- v Sloveniji? B.M.) »in imajo vsi stalne službe in prihodke« (- v Sloveniji?) »- v svet, kjer so vse večje priložnosti za zaposlitve, ki jih generiramo sami. Tu so spet skrbi, saj svet free-lancer (- prostostrelske, B.M.) ekonomije ustvarja več prekarnih razmerij. Vedeti moramo, kako upravljati s tem /…/ To je prvi korak do novih rešitev. Zato pa potrebujemo vizijo /…/.« http://slovenija2050.si/
(V OECD poznate 5 megatrendov, 5P: people, productivity, planet, (geo)polity, progress. Zakaj?)
Ti megatrendi »govorijo o novih vzorcih, ki prihajajo«.
Recimo starajoče se družbe in urbanizacija, ki potekata v družbah različno, hitro ali počasi – »že tu imamo 4 različne vzorce. In še migracije. Najpomembnejša pa je povezljivost, »saj so ljudje vse bolj povezani med sabo na vse več načinov.«
(Kaj pa ciklična narava kapitalizma, finančne krize? IMF opozarja na možnost ponovitve, upada svetovnega BDP za 4%.)
Finančni sistem ni tako ranljiv kot l. 2008, a je še vedno krhek. Kar je dejal W. Churchil za demokracijo - najslabši sistem, razen v primerjavi z drugimi - , velja tudi za kapitalizem. Zaznamuje ga financializacija, po drugi strani pa se »vedno znova na novo odkriva. Vprašanje je torej, kakšna je nova oblika ustvarjanja nove vrednosti, h kateri se družbe gibljejo. Tu vidimo premike tudi v OECD, kjer ne govorimo zgolj o rasti, temveč o blaginji. /…/ Zato preoblikujemo svoje metodologije, način razmišljanja.« http://www.oecd.org/
(Kakšen bo globalni kapitalizem l. 2050?)
A. Wilkinson vidi »njegove signale, ko ljudje govorijo o krožnem gospodarstvu, zeleni rasti, vključujoči rasti, /…/ izboljšani produktivnosti za večjo vključenost ljudi.« Morda bi potrebovali nov slogan, »recimo kapitalizem 5.0« ali »družba aktivacije in inovacij«. Gre za vprašanje, ali »je kapitalizem okvir za družbo ali je družba okvir za kapitalizem?«
(Kaj pa tehnologije prihodnosti?)
Obstaja citat, pravi, »da smo nagnjeni k podcenjevanju vpliva tehnologije na kratek rok in k precenjevanju njenega vpliva na kratek rok. Nagnjeni smo k tehnološkemu determiniranim pogledom, da je tehnologija tista, ki šteje. A tisto, kar v resnici šteje, so možne alternative, izbire, ki nam jih omogočajo tehnologije.«

 

Kako ustvariti novo renesanso? S. Prešeren, Delo, 16.5.2016
Renesansa pomeni Saši Prešernu, raziskovalcu »novo rojstvo družbe, novo miselnost in kulturo«.
Ker ne nastane s kopiranjem vzorcev iz preteklosti, »mora EU za svoj ponovni vzpon poiskati nove vzvode in ustvariti razmere, ki ustrezajo svetu sedanjosti.«
Ali je, se sprašuje S.P. »potreben »karizmatični vodja, prosvetljeni diktator ali več neposredne demokracije?« Mora dozoreti inteligenca (pamet) množice, da lahko preide v novo razvojno fazo?
Avtor (- fizik https://sl.wikipedia.org/wiki/Sa%C5%A1a_Pre%C5%A1ern) našteva nerešena vprašanja, ki dušijo EU, »od bančne krize, solidarnosti, neuravnotežene globalizacije, do nejasne geopolitike, izničevanja socialne države, premajhnih vlaganj v znanost in umetnost ter še kaj«.
Se bo »Evropa le sposobna uskladiti, da:
(1) je solidarnost temeljna usmeritev EU, cilj pa je zmanjšati socialne razlike« za «stabilnejšo in varnejšo Evropo;
(2) /…/ zagotovi brezplačno šolstvo in zdravstvo, omogoči visoko stopnjo zaposlenosti, zagotovi infrastrukturo, /…/ z železnico in spletom za vse, ter zavaruje naravne vire, kot so vode, /…/ brezplačen dostop do obale in otokov, tudi Blejskega /…/;
(3) /…/ loči med bankami, ki služijo varčevanju, plačilnim storitvam, /…/ posojilom ter med tveganim investicijskim finančnim poslovanjem /…/ pod močnim vplivom različnih lobijev:
(4) /…/ razmisli o tem, kdo so strateški partnerji EU, ali pa je /…/ Washington/…/;
(5) vzpostavi »drugačen odnos do globalizacije, i /…/ zastruplja revne države, izvaja neosuženjstvo /…/ in dolgoročno siromaši tudi EU;
(6) nameni višja »vlaganja v raziskave in razvoj« ter spodbuja vlaganja v RR iz gospodarstva;
(7) zagotovi imuniteto »žvižgačem, ki razkrivajo panamske dokumente, luksemburške davčne optimalizacije, globalno prisluškovanje idr. nepravilnosti.
Bomo našli nove vzvode, ki bodo zagnali novo renesanso?
Renesansa je v 15. stol. »vzniknila v majhnih mestnih državicah v Toskani. https://it.wikipedia.org/wiki/Toscana Morda lahko nekatere poteze za razcvet EU http://europa.eu/ sproži celo Slovenija« https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenija , npr.
(1) »z uvedbo politike priseljevanja, ki bi privabljala vrhunske znanstvenike, umetnike in inovatorje. Kakovost življenja /…/ in dobi pogoji za raziskovalno delo /…/ bi privabljali vrhunske strokovnjake in mlade uveljavljene znanstvenike /…/.«
(2) »Z davčno politiko, ki bi bila /…/ naklonjena investiranju zasebnega sektorja v znanost in umetnost«.
(3) »Ali ne bi bilo lepo, če bi Slovenija uvedla novo prestižno nagrado za najzaslužnejšega žvižgača«, podobno Nobelovi za mir?
(4) »Ali ni bolje imeti manj pridno in ubogljivo vlado, ki pa je predvsem iznajdljiva ter inovativna?«
»Dokler pa novih vzvodov EU ne najde, naj nekdo pove /…/ tistim s panamskega seznama, kam dati denar, da bo njihovo ime, kot ime družine Medici https://it.wikipedia.org/wiki/Medici , prišlo v zgodovino, in ne samo v tabloide.« http://www.history.com/topics/medici-family

 

Kultura, umetnost(na) zgodovina, Pariz, Dunaj, avantgarda, trgovina, Mušič, Slovenija

 

Francoski akademik. Če bi hoteli resnično demokratizirati umetnost, bi jo morali najprej začeti poučevati. M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 14.5.2016
Član Francoske akademije Jean Clair (*1940), pisatelj, umetnostni zgodovinar, je predaval v Lj. ob odprtju stalne razstave Zoran Mušič (1909-2005). v Narodni galeriji. Pred tem se je z njim v Parizu pogovarjala Mimi Podkrižnik.
(Bili ste direktor Picassovega muzeja v Parizu http://www.museepicassoparis.fr/en/, kaj pravite o sodobnih muzejih, npr. http://www.centrepompidou-metz.fr/ ?)
»To ni muzej, to je kunsthalle, prazna lupina, ki jo redno polnijo s sposojenimi umetninami iz louvra ali drugod.«
(Tako so želeli decentralizirati, demokratizirati umetnost…)
J. Clair ni za to. Laže je pritegovati ljudi v Pariz, kot seliti krhke umetnine, pravi. »Če si želimo ogledati določena umetniška dela, se moramo vsaj toliko potruditi, da se odpravimo k njim.«
»Če bi hoteli resnično demokratizirati umetnost, bi jo najprej morali začeti poučevati.« (- Govori o šolah v Franciji.) »Umetnostno zgodovino poučujejo v Nemčiji in Ameriki, /…/ ali v Italiji, ne pa tudi v Franciji. Američani, Nemci in Italijani vsaj približno vedo, kaj gledajo, ko obiskujejo muzeje, Francozi ne. Na fakulteti je resda tudi pri nas mogoče študirati umetnostno zgodovino, medtem ko na nižjih ravneh ne obstaja kot predmet.«
(Vaše povezave s Slovenijo? Omenjate jo tudi v knjigi L'Hiver de la culture. )
Spomni se anekdote, ob razstavi o Dunaju Vienne, Naissance d'un siecle, 1880-1938. (L'acopalypse joyeuse https://www.centrepompidou.fr/cpv/resource/cBAA9xp/r8EognL ) l. 1986 v Centru G. Pompidu. V Franciji je izzvala kulturni šok, saj Dunaj zanjo prej ni obstajal, prav tako ne AO ali Mitteleuropa. Dunaj je bil mesto na koncu Evrope, dunajska moderna ni imela mesta v francoski misli. »Poznali smo S. Freuda ali A. Schonberga, vedeli smo, kdo je R. Musil ali G. Klimt ali A. Loos, ne pa tudi, da pripadajo isti kulturi.« Šok, ker je pokazala, »da srce evropske kulture niso London, Paris in Berlin, ampak Dunaj. /…/ Očitali so mi, da sem v hram umetnosti pripeljal dekadenco.«
Aprila ali maja 1986 ga je poklicala tajnica, češ da ga v pisarni čaka »slovenski minister za kulturo« in še trije člani njegovega kabineta. 'Slovenije ni', sem jim rekel. 'Ne še', je odgovoril minister, 'vendar pa se že pripravljamo na čas, ko bomo postali samostojna država. Prišli smo pogledat razstavo, kajti lučaj stran od Dunaja smo mi, naša kultura, naša družba, naš svet.«
(Slovenija?)
»Majhna je. V sebi ima določeno prefinjenost, nežnost.«
(Ki se izgublja…)
»Kakor se izgublja povsod. Pojdite v Prago, pa boste videli Američane, ne Čehov…«
Slovenijo je spoznal preko slikarja Zorana Mušiča, prijatelja sta bila 40 let. »Bil je moj drugi, duhovni oče. /…/ O Sloveniji mi je govoril res veliko, ni bilo vedno preprosto razumeti /…/«.
Pripovedoval mu je, kako ni Hrvaška, ne Srbija, kako ima vsako od teh okolij svojo kulturo, tradicijo. Govoril je rusko, srbsko oz. srhrv., a zavedal se je, da je Slovenec. https://sl.wikipedia.org/wiki/Zoran_Mu%C5%A1i%C4%8D
Bolje ga je spoznal, ko je revija La Nouvelle Revie francaise nekoč objavila Mušičeve zapiske o Dachauu. Presunili so ga, kajti zanj je bi predvsem »umetnik, ki je slikal konjičke na Krasu. http://canotage-strap.com/pas-les-derniers /…/ Potem sem videl risbe, ki jih je ustvaril v Dachauu /…/ odkril sem drugega človeka.«
http://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/zoran-music .
(- Kaj pa avantgarda - nekdaj, zima kulture - zdaj?)
»Ne maram tistega, kar imamo danes za avantgardo.« To je bilo »gibanje idej in oblik/…/ v letih 1905 in 1906 in so izginile po letu 1918. Bile so del takratne evforije po novem tehnološkem svetu, dokler niso izginile v pekli 1. sv. vojne. /…/ Pozneje so se /…/ po vsej demokratični Evropi in ZDA porodila neoklasična gibanja, ki so spet klicala k redu.« V ospredje »so se prebili novi voditelji, nove dogme, npr. socrealizem v SZ /…/. In vendar smo avantgarda poimenovali tudi povsem umetno gibanje po 2. sv. vojni, ki« je bilo »merkantilistična iznajdba. Avantgardo je mogoče kupiti, tako kot so danes naprodaj izdelki Prade ali Guccija.
(Danes je vse trgovina…)
Ko je beseda avantgarda izgubila pomen, smo »izumili nov pojem: sodobno umetnost«, ki »zveni kot blagovna znamka.« Gre za merkantilistično prevaro, ki temelji na »močnem bančnem sistemu« in »omogoča, da umetniški trg obvladuje samo 5 ali 6 svetovnih galerij in ne več kot 2 ali 3 dražbene hiše.« Omenja še prostocarinske cone, »ki so neke vrste sefi, v katerih so shranjene umetnine, vredne na milijone in milijarde evrov«, ki so tam »zaradi svoje finančne vrednosti.«
»Kultura je lep univerzum, v njem se vedno nekaj pripravlja, a danes ni v kulturi ničesar. Zmrzal je absolutna.«
(Kako naj se umetniki upirajo temu?)
Ni treba nasprotovati, biti proti pomeni vstopiti v igro. »Umetniki, naj bodo pisatelji ali slikarji« naj se umaknejo in delajo in v »odmiku najdejo smisel, zakaj ustvarjati.«
»Ustvarjanje, pisanje, slikanje je za umetnika nuja.«
»Pisatelj mora čutiti skorajda fizično potrebo, da bi pisal /…/ Pri slikarjih je podobno. Čutijo potrebo, da bi pričali o realnosti /…/ okoli nas, o kateri je treba govoriti /…/ jo predstavljati.«
Zoran Mušič je – po izkušnji Dachaua – »da bi lahko preživel in ne bi umrl – poklic slikarja uporabljal predvsem zato, da je pričal o realnosti, ki jo je bil doživel. … V samem osrčju njegovega slikarskega ustvarjanja se je nekaj spremenilo, tako kot se zgodi prenekaterim pisateljem.«
Včasih je »to neizmerno silo prepoznavalo vsaj določeno okolje, elite, politične in religiozne oblasti, danes pa tega ni več. Zdaj se vse dogaja za čisto majhnimi obzidji, skorajda na skrivaj, a še vedno se dogaja, k sreči.« (- Misli na umetniško ustvarjanje. B.M.)
(Politične elite?)
»Sodobne politične elite so najbolj neumne, kar jih je kdaj bilo.«
(Cerkev?)
Katoliška cerkev »ni več sposobna razumeti, čemu v resnici služijo slikarstvo, glasba in prav tako sveti teksti. Osupel sem, kajti« ona je v Evropi »postavila temelje te 'kulture', danes pa je med prvimi, ki zavračajo, denimo slikarstvo. Cerkve so postale tako gole kot protestantske, ampak v teh »je vsaj še glasba, v katoliških pa niti te ni. Obredje je neumno in bedasto…«.
(Mediokriteta…)
»Mislim, da je ni bilo še nikoli toliko, kot je je danes.«
(Kako se izvleči iz tega?)
J. Clair https://fr.wikipedia.org/wiki/Jean_Clair verjame, kot je že dejal, da »nasprotovanje ni prava pot, saj pomeni vstopiti v igro. Lahko povemo, kaj si mislimo in kaj čutimo, vse to je treba povedati s čim več zvestobe samemu sebi in tudi čim odločneje. Toda brez pričakovanj, da bi nas poslušali ali objavili.«
(- Torej tudi pisati brez pričakovanja, da bo kdo bral? B.M.)

 

Režiser, komparativist, asistent, pisatelj, župan, politik…

 

Atlet, pisatelj, režiser, predavatelj, politik. A. Žerdin, Objektiv, Dnevnik, 14.5.2016
Novega (kulturnega) ministra za kulturo Toneta Peršaka je poznal Ali Žerdin kot »režiserja, predavatelja na AGRFTV in civilnodružbenega aktivista, kot poslanca in župana Trzina. T. Peršaku lahko pripisujemo – na prvi pogled - »skromnost, korektnost, tudi politično /…/, marljivost, pripravljenost na dialog«, ne pa tudi tekmovalnosti. Bi pa občina, ki jo je dolgo vodil, zmagala na tekmovanju v povečanju delovnih mest, povečanju prihodkov podjetij in gospodarski rasti, čeprav jo je vodil »pisatelj, ki v gospodarstvu ni delal niti pet minut.«
Pred nekaj leti ga je v trzinskem gozdu srečal, kako je mlel »kilometre po hribčkih in dolinah tekaške steze«. Spomnil se je pripovedi Blaža Ogorevca, pisatelja, novinarja Mladine in tudi tekača, da je imel njegov tekmec T. Peršak na tekaških tekmah na srednje proge »obute najboljše šprintarice«.
»Peršak, po izobrazbi gledališki in radijski režiser ter komparativist, je po diplomi« (- pravzaprav dveh, na AGRFT in FF UL, B.M) »nekaj let delal kot svobodni umetnik. Med l. 1980 in 1990 je bil /…/ asistent na AGRFTV.« https://www.agrft.uni-lj.si/
Za njegovo politično profiliranje je bila ključna druga polovica 80-tih let . Po izidu 57. številke Nove revije je v Društvu slovenskih pisateljev (DSP, 1987) predaval France Bučar. Profesor (- bivši, PF UL) je »maloštevilno poslušalstvo /…/ opozoril na ustavna dopolnila, ki so nastajala v Beogradu.« Sledila je politična akcija, ustanovili so ustavno komisijo DSP, v kateri so sodelovali še kolegi z Slovenskega sociološkega društva, pravnika F. Bučar in Matevž Krivic ter filozof Tine Hribar.
(Glej sodelujoče, več kot polovica je bila z UL: http://slovenska-pomlad.si/1?id=27. B.M.)
Predsednik komisije je bil T. Peršak, asistent. (- Kasneje so mu pravili »mali Kardelj«, čeprav bi bil tudi naš Havel. https://cs.wikipedia.org/wiki/Václav_Havel B.M.)
»Kot režiser in pisatelj ni zbujal vtisa, da, da razume umetnost pisanja ustave«, a je DSP pripravilo »temelje za ustavo, ki je bila /…/ sprejeta decembra 1991. http://www.us-rs.si/o-sodiscu/pravna-podlaga/ustava/ .
»Hkrati pa je Peršak l. 1989 sodil med ključne pogajalce nastajajoče politične opozicije. Pogajalci tedanjih družbenopolitičnih organizacij« (- ZKS, SZDL, ZSMS, morda tudi »režimski sindikati in zveza borcev«, glej https://www.sds.si/o-stranki/zgodovina , B.M.) »so namreč leta 1989 sedli za okroglo mizo in razpravljali /…/ kako organizirati prve parlamentarne volitve.« V pogajanjih je imel pomembno vlogo, njegovi »nastopi niso bili gromoviti, za demagogijo ni imel nobenega talenta«, a »je bil toliko spretnejši v dialogu« in je »kot pogajalec dosegel veliko.«
Od 1990 do 1992 je bil poslanec (skupščine RS), na parlamentarnih in predsedniških volitvah l. 1996 in 1997 pa je prepričljivo pogorel.
Zdaj se je po 20-tih letih »vrnil v središče nacionalne politike« kjer je že bil l. 1991. Takrat, ob razglasitvi samostojnosti RS, sta »delovala le še dva politika /…/ tudi danes vidna na slovenski politični sceni /…/ Janez Janša in /…/ Borut Pahor«; no in »še evropski poslanec Lojze Peterle. /…/ Sedanji premier Miro Cerar je imel v tistem času status strokovnega sodelavca. (- V skupščini RS in že prej pri pripravi ustave l. 1990, glej http://www.mladina.si/162814/miro-cerar-mlajsi/. B.M.)
T. Peršak je dolgo delal v kulturnem resorju in bil tudi predsednik DSP, izvoljen l. 2001. (- Glej konflikt med literati-politiki: http://www.politikis.si/?p=87398. B.M.).
A. Žerdin piše, da je Peršak ohranil »talent za racionalen dialog.« Ko so se pojavile kritike (prihodnjega) ministra (- po odstopu ministrice, 2016), se ni odzval užaljeno, »temveč se je najprej sestal s kulturniki, ki so do njegove nominacije pokazali zadržke.«
(- O trenutnemu delu T. Peršaka sledite: http://www.mk.gov.si/ , B.M.)

 

Preberite, pobrskajte, poglejte, poslušajte, poženite…

 

Povojna arhitekturna stroka. Razstava. nr, Dnevnik, 17.5.2016
Soseske in ulice se imenuje razstava v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO http://www.mao.si/ , Grad Fužine, Lj.), ki prikazuje delo »arhitekta in intelektualca Vladimirja Braca Mušiča, ključne osebnosti povojnega urbanizma v Jugoslaviji.« (- O njegovem otroštvu in tudi delu s študenti: http://www.goga.si/sl/knjige/otrostvo-v-znamenju-vojne/ ; o urbanizmu glej slovar http://isjfr.zrc-sazu.si/sl/terminologisce/slovarji/urbanisticni#v , 2015. B.M.)
V muzeju pravijo, da je bil »večstranski teoretik in strokovnjak, pobudnik mnogih raziskav na področju urbanizma in arhitekture, /…/ kulturni ambasador in 'uvoznik' številnih mednarodnih urbanističnih teorij«, tipična figura »povojne arhitekturne stroke /…/ orodje v preoblikovanju urbane in socialne realnosti.«
Med 1967 in 1975 so v Urbanističnem inštitutu SRS (Lj.) načrtovali in realizirali več sodobnih stanovanjskih sosesk, brp. V Lj. BS-7 http://www.mao.si/Dogodek/BS-7-Ljubljana.aspx in Maribor-Jug http://www.mao.si/Dogodek/Maribor-Jug.aspx , rezultat mešanice »teoretičnih modelov in urbanističnih vizij izbirajočih iz domačih in zahodnih kulturnih in profesionalnih izkušenj.«
Kustosi razstave: Luka Skansi, Bogo Zupančič in Martina Malešič; izšel je tudi katalog.
(-Glej tudi: http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/hommage-za-urbanisticno-nacrtovanje.html.)

 

V Ljubljano, v Lj. gremo mi! Na kolesih! R.N., Nedelo, 15.5.2016
O urejenih kolesarskih poteh, ki (- jih konec 60-tih še ni bilo https://www.youtube.com/watch?v=AEFyWFKP60Q&list=RDAEFyWFKP60Q#t=19, B.M.) jih je uredila občina (MOL http://www.ljubljana.si/ ) piše Delov tednik Nedelo, lažji od Sobotne priloge
Pot ob Savi: Tekaška in kolesarska pot, primerna tudi za začetnike in otroke teče po obrežju reke Save. Lahko jo začnete ob kampu Lj. Resort, pred mostom, proti Črnučam in Tomačevem, pod Dunajsko cesto proti Snebrjam in nazaj (12 km.). Ima klopi , trim naprave, plezalno steno ipd. http://www.kolopot.com/kolesarska-pot-ob-savi/
Gozdna pot po obrobju Rožnika povezuje Tivoli z Mostecem, dolžina 7 km. (- Več goznih učnih poti: http://www.zgs.si/slo/obmocne_enote/ljubljana/gozdne_ucne_poti/index.html#c1870, B.M.)
Obvodna kolesarska pot poteka ob bregovih Ljubljanice id gradu Fužine do Špice. http://www.kolopot.com/obvodna-kolesarska-pot/
Pot spominov, http://www.zeleniprstan.si/o-poti.html prizorišče tradicionalnega pohoda (- primerna večinoma tudi za kolesarjenje, 30 km. B.M.).
Plečnikova kolesarska pot, povezuje arhitektovo dediščino v Trnovem, žalah in v Tivoliju. http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/103270/detail.html
(- Kolesarske poti po Sloveniji poišči na: www.bikemap.net, B.M.)

 

Vesele maturantke

 

»Celo med kopanjem jarkov smo se znale zabavati.« Helena Peternel Pečauer, Delo, 13.5.2016
Take so bile dijakinje II. ženske realne gimnazije v Lj. med 2. sv. vojno. Takrat vsakdanja dekleta, kasneje »eminentne zdravnice, profesorice, menedžerke«, so praznovale 70-to obletnico mature.
Tatjana Vomer, organizatorka njihovih vsakoletnih srečanj, pripoveduje o tem, kako so se selili. Vpisale so se v licej, realno gimnazijo, bile najprej v »Mladiki, potem so jo zasedli Italijani in tam uredili bolnico.«
(- Po vojni je bila tam bolnica JLA, po njenem odhodu vrnitev šolstvu ni uspela, zdaj je tam zunanje ministrstvo https://sl.m.wikipedia.org/wiki/Mladika_(stavbni_kompleks), B.M.)
Vseh osem razredov so imele šolo le popoldan.
(- Toliko razredov je imela gimnazija takrat, od avstrijskih časov do 1958, glej mednarodni pregled: https://en.wikipedia.org/wiki/Gymnasium_%28school%29 . B.M.)
Pouk so imele nato na Viču v OŠ in gimnaziji http://www.gimvic.org/ , v učiteljišču (na Komenskega https://www.ledina.si/o-gl/zgodovina ), na koncu s sedanji gimnaziji za Bežigradom http://www.gimb.org/ .
T. Vomer (takrat Gričar) je delala 6. in 7. razred izredno, »ker ni dobila nravstvenega spričevala, potem pa so jo, še skoraj otroka, na komemoraciji ob prvi obletnici smrti Vide Pregarčeve ulovili in vtaknili v zapor. (- L. 1943, http://www.rtvslo.si/blog/haloo/pozabljeni-spomin-vida-pregarc/17328.)
»Prepočasi sem tekla. Več so nas nalovili. Branka Jurca npr. mi je bila v zaporu kot mama.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Branka_Jurca
Silva Podgornik: »Zelo smo si pomagale, nobene tekmovalnosti ni bilo med nami. In profesorje smo spoštovale.« Po maturi je študirala kemijo, a je svojo kariero podredila moževi, se selila po Jugoslaviji, bla več let profesorica na srednji tehniški šoli, nazadnje je delala v Julonu.
Vida Košmelj (Beravs), ginekologinja, je že kot triletna vedela, da bo zdravnica in je zato šla v gimnazijo. »Ne morem razumeti, da danes mladi še ob maturi ne vedo, kam bi se vpisali. Me smo preživele marsikaj. Ko smo bile na Viču, npr. smo morale namesto fizkulture kopati jarke. Italijani so prišli v razred, nam v roke porinili krampe, lopate, samokolnice, pa smo šle. Tam so potem postavili žico. Si predstavljate drobne, krhke deklice?« http://www.travel-slovenia.si/slo/okupirana-ljubljana/
Ivanka Noč ima večinoma lepe spomine na šolo, »čeprav se nam je primerilo vse mogoče, a smo se celo med kopanjem jarkov znale zabavati. Najbolj mi je ostala v spominu neka Italijanka, ki nas je med okupacijo učila tega jezika.« Študirala je geografijo in zgodovino (FF UL) in nato znanje posredovala generacijam srednješolcev.
Breda Poznič, zdravnica medicine dela: »Oče me je vtaknil v uršulinsko gimnazijo in ta me je zelo zagrenila /…/ ker so nas nune tako gnale. http://www.cvek123.com/ursulinski-samostan.html
/…/ Po osvoboditvi (1945) sem prišla na realko, zame so bila to nebesa. /…/ Bila sem odličnjakinja in od ravnateljice Vodnikove dobila Prešernove Poezije. Vesele smo bile, da nam je nova oblast prinesla možnost študija. Čeprav je bil moj oče bančni uradnik, si ga sicer ne bi mogla privoščiti. Sama matura pa ni bila nič posebnega. Če takratne zahteve primerjam z današnjimi /…/ ne bi bila zrela niti za prvi razred.«
Cecilija Avanzo se spominja, kako so si dekleta pred maturo privoščile končni izlet. S tovornjakom na Bled. »Takrat ni bilo avtobusov, veste. » Prespale so v hotelu na Jelovici. (- V hotelu Jelovica?) »To je bil velik dogodek, saj smo bile precej otročje in neizkušene. Danes dekleta veliko prej dozorijo.« Ko so skakale v jezero ji je postalo slabo, na pomoč pa ji «je priskočil neki nemški vojak. Ne vem, od kod se je vzel.« (- Morda je bil vojni ujetnik, l. 1946., B.M.)
Sonja Ritberger (Rebec) je na šolo prišla v zadnjem letniku, ko se je s starši vrnila iz Srbije. Na maturi je bilo hecno, pravi. Razrednik Rudolf Kolarič je vedel, da ne znamo matematike, ker jih je učil neki filozof. Na dlani si je napisal rešitve nalog, se naslanjal na klopi, »me pa smo vse prepisale in naredile izpit. Ko so čakale na ustni del, so se med dekleta »pomešali fantje, ki so bili med vojno na silo rekrutirani v nemško vojsko. Ker smo bili vsi malo nervozni, sem v avli sedla za klavir in igrala same partizanske pesmi. Vsi so bili navdušeni.« https://www.youtube.com/watch?v=AiOrN9rvTbM
Po maturi je šla na konservatorij, a ni dosegla kar je želela, a je kasneje rada poučevala.
Irena Zidar se spominja tovarištva, enotnosti, prijateljstva, »bile smo sošolke z veliko začetnico. Maturitetnega plesa ni bilo. Ključ na blazini so predale nižjemu letniku, nato so šle h Katrci v Rožni dolini in zvečer s profesorjem Ferdom Gestrinom, ki nas je učil zgodovino in zemljepis, lezle na Rožnik, hahaha.« (- http://www.katrca.si/ je še zdaj, pri študentskem naselju, Rožnik pa tudi. B.M.)
Na agronomijo se je morala vpisati »v Zagrebu, ker v Lj. še ni bilo tega programa.« http://www.unizg.hr/o-sveucilistu/sastavnice-sveucilista/fakulteti/ ; (UL) http://www.bf.uni-lj.si/dekanat/o-fakulteti/ . B.M.)
S sošolkami je ohranila stik. »Z nekaterimi še vedno skupaj potujemo, z drugimi se srečujem na tretji univerzi http://www.utzo.si/ … ja seveda, me še vedno študiramo. Vse mogoče. Od zgodovine, arheologije, naravne dediščine, prava, hortikulture, vse, kar nas zanima«.

 

Študentov naj bo…

 

Več študentov, več denarja – in manj kakovosti. R. Ivelja, Dnevnik, 11.5.2016
Predlagana uredba o financiranju visokošolskih zavodov spet uvaja glavarino - proračunska sredstva bodo odvisna tudi od števila študentov, kar zbuja kritike s strani fakultet in sindikatov.
Na ministrstvu (MIZŠ) pravijo, da so uredbo morali pri(po)praviti, sicer sredstva za študijsko dejavnosti ne bi dohajala rasti BDP in stroškov dela ter sprostitve napredovanj. FF UL, ki zdaj dobi 18 milijonov evrov, bi bila ob milijon.
Martin Germ, prodekan FF UL, pravi da je bilo zmanjševanje vpisnih mest zadnjih 5 let državna strategija, fakultete so se trudile, da bi študirali le resni študenti, uredba zdaj to postavlja na glavo. Po deležu mladih, ki gredo študirat smo pri vrhu Evrope. »A to ne velja tudi za število diplomantov, kar kaže, da je študij ori nas v veliki meri socialni korektiv.«
Branka Kalenič Ramšak
, dekanka FF UL, meni, da model glavarine spodbuja k zniževanju kriterijev, da »dosežejo čim večjo prehodnost v višji letnik«. Pravi, da ministrstvo »med vrsticami uredbe sporoča: /…/ uvedite neko obliko šolnine ali pa »racionalizirajte« ponudbo«.
Tudi Marko Marinčič, sindikat VSS meni, da so v ozadju principa glavarin šolnine, t.j. »zmanjševanje rednih vpisnih mest in vedno večja odvisnost od izrednega študija. Marsikateri program sploh ne bi bil rentabilen. Na vrhu seznama so umetniške akademije.«

 

Na twitterju so povedali. S šalo na stran. F. Kek, Nedeljski, 11.5.2016
Pod sliko (Diagnostik, na twitterju) parka z ostanki embalaže ipd. s podnaslovom Novi dokazi o škodljive vplivu migrantov… navaja Franci Kek v priljubljenem tedniku tale čivk:
»#Savič Domen: Ko študenti userjejo prostor po žuru, ljudje rečejo »eh, to so pač študenti«. Ko begunci naredijo isto stvar, je pa konec civilizacije.«
(- Glej tudi Novice, www.nsdlu.si : Foto tedna. B. S., Mladina, 13.5.2016, B.M.)

 

Problematična mladina. T. Rački, Objektiv, Dnevnik, 14.5.2016
Bralec Tone Rački, Lj., se odziva na kolumno Gorazda Vojnovića (Objektiv, 7.5.2016, glej. Povzetek v Pogledih www.nsdlu.si , B.M.). G.V. se huduje nad mladino, ki ne kaže uporništva in na prireditev povabi Čuke, saj mu (G.V.-u) prišepetava kmečka pamet, da se »morajo normalni ljudje /…/ v času odraščanja upirati svetu.«
T. Rački meni, da »zdrava kmečka pamet seveda nima prav. Če Vojnović pod normalne ljudi misli večino, bi moral vedeti, da se večina v mladosti nikoli ne upira /…/ Kot humanistični izobraženec /…/ upošteva samo tiste posameznike ali gibanja, ki se mu zdijo dovolj pomembni, vseh ostalih /…/ preprosto ni /.../«.
»Zgodovinarji in sociologi zadnjih 50 let /…/ preučujejo tudi življenje navadnih ljudi, a to na imaginarij izobraženca kaj dosti ne vpliva.« Ne ve / ga ne zanima, da je »v časih uporniške in angažirane glasbe, zasedbe filozofske fakultete« (- FF UL, 1971, glej npr. B.M. Ključ je v naših rokah, s. 237-245. B.M.)) »in drugih podobnih dogajanj« najvišjo naklado imel »cerkveni časopis Družina. Tudi največ bralcev. Študentje v tem času niso največ brali slovite študentske Tribune https://sl.wikipedia.org/wiki/Tribuna_(%C4%8Dasopis) , ampak revije, kot sta bili Antena in Ognjišče http://revija.ognjisce.si/ , ki sta obravnavali teme, ki so takrat zanima mlade. Če bi takrat upoštevali želje večine, bi na študentskih prireditvah nastopal Rafko Irgolič in ne Domicelj ali kaka rokovska skupina.« (- Takrat niso imeli razloga poslušati R. Irgoliča: https://www.youtube.com/watch?v=RMVKNRqNpEU; pač pa Tomaža Domicelja https://www.youtube.com/watch?v=9T4pYjC4yOo&index=7&list=PLjtO57LucEOQ_sbVR-wMLcVPd3S1vn8Mk na Šubički in malo kasneje (1977) na rdečem FSPN-ju.
Prisluhni/poglej še T.D. o ameriški/domači povojni sceni: https://www.youtube.com/watch?v=nHhW9nHT6Zw&index=35&list=PLjtO57LucEOQ_sbVR-wMLcVPd3S1vn8Mk . B.M.)
»Razlika med tistimi in današnjimi časi /…/ je v tem, da so takrat mladinske in študentske organizacije« (ZSMS, IO ZŠ LVZ) »vodili /…/ mladi marksisti in anarhisti, ponekod celo maoisti, tako pri nas, kot tudi drugod po svetu, danes pa jih vodijo mladi povzpetniki /…/ in je njihovo obzorje temu primerno. Ravno to ustreza večini mladine in jim je hvaležna, da za študentsko zabavo zrihtajo Čuke.« (- Tu je ena na temo socialnega dialoga…, https://www.youtube.com/watch?v=WU8_nDi5bdg , B.M.)
»Tudi danes je dovolj uporne in kreativne mladine, a deluje v svojih alternativnih okoljih brez večje medijske podpore. Spremenili se niso mladi, spremenila se je družbena paradigma. /…/ fokus družbene pozornosti.« Potrošništvo je preneslo pozornost »od kreativne manjšine /…/ na pasivno večino in njene vrednote. /…/ Nekoč je obstajal vzporedni, nevidni svet tihe večine, danes pa se vzpostavlja vzporedni svet kreativnosti in uporništva.«
Kolumnisti, in še kdo drug, bi se morali ukvarjati s tem, končuje bralec, ki sicer veliko dela z mladino. Glej npr. https://www.videomanija.org/vloga-mentorja-v-mladinski-filmski-ustvarjalnosti/ , B.M.)

 

Dolenjci, vesela znanost, zgodovine

 

Od japonske sviloprejke do nadzvočne hitrosti. D. Stanković, Dnevnik, 12.5.2016
V Velikem Slatniku pri Novem mestu je bila nekdaj graščina. V njej je živel oče s hčerkami in ženo, sin pa je ja prihajal na počitnice z Dunaja. Oče in sin sta zaslužna za razvoj kmetijstva, svilogojstva, fizike in filozofije.
Johann Mach, humanist in naravoslovec, češki Nemec, je bil naprej profesor na gimnaziji v Pragi, nato je poučeval v Novem mestu, kupil l. 1862 graščino pod Gorjanci. Ljudi je poučeval čebelarstva, vinarstva, in poljedelstva. Z Japonske je prinesel jajčeca sviloprejke, jih gojil na hrastovem listju in še danes letajo jamamaji po naših in Evropskih gozdovih. Iz njegove zapuščine je bila l. 1892 zgrajena v Šmihelu ena prvih dekliških šol na Dolenjskem.
Svojega sina Ernesta Macha (1838-1916) je Johann zaradi šibkega zdravja učil do 17. leta kar doma. (- Po drugem viru do 15 leta: https://de.wikipedia.org/wiki/Ernst_Mach , B.M.)
Ernest se je odpravil na študij fizike, matematike in filozofije na Dunaj. Med študijem je prihajal na počitnice na graščino, kjer sta z očetom razpravljala o zvoku in nadzvočni hitrosti. Na posestvu je izvajal poskuse fotografiranja (izstrelka) nadzvočne hitrosti, vendar je prave pogoje za poskuse dobil v vojaški tovarni Torpedo na Reki.
Ernest je postal svetovno znani fizik in filozof. (- Njegov empiriokriticizem je kritiziral V. I. Lenin, kot fizik je vplival na A. Einsteina. https://plato.stanford.edu/entries/ernst-mach/ B.M.)
Še danes označujejo (nadzvočno) hitrost letal z Machovim številom. »Gre za razmerje med hitrostjo telesa, ki se giblje skozi neko sredstvo in hitrostjo zvoka v tem sredstvu« piše Dragana Stanković.
(- Glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Machovo_%C5%A1tevilo; primerjaj podatek o hitrosti zvoka na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Hitrost_zvoka - v zraku je 343 m/sek, v morski vodi 1531 m/sek. Na internetu težko najdemo zapise o bivanju in dejavnosti Machovih, očeta in sina, na Dolenjskem. Glej družinske spomine: http://boards.ancestry.com/thread.aspx?mv=flat&m=27&p=surnames.mach in zapis o poskusih http://www.rijeka.hr/Default.aspx?art=210. Več zapisov je povezano z knjigo Marjana Hrena o Slatenski dolini in Machovih: http://znanost.sta.si/2262555/pod-gorjanci-ponosni-na-znanstvenika-ernsta-macha-in-njegovo-druzino . Na sliki graščina, ki so jo podrli l. 1999, foto Klub za nadarjene učence NM http://www2.arnes.si/~knunm/.
Ni raziskano morebitno sodelovanje med E. Machom in Mihaelom Markičem, filologom, filozofom, logikom in matematikom, ki je poučeval na novomeški gimnaziji. Glej: http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_M/Markic_Mihael_1864_1939.xml http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi348567/; M. Markič je bil tudi pesnik in vodja novomeških preporodovcev. http://www.nm.sik.si/si/eknjiznica/bioleks/?bid=1185. B.M.)

 

Po poti rastline, ki raste le v Ljubljani. Darja Valenčič, Dnevnik, 12.5.2016
Naravoslovna pot Fleischmennovega rebrinca vodi od Botaničnega vrta UL mimo Marmontove lipe, ki je bila zasajena ob otvoritvi botaničnega vrta http://www.botanicni-vrt.si/ l. 1810, času Ilirskih provinc na Grad, do vinograda, kjer so nedavno zasadili sadik najstarejše trte na svetu – Mariborske. Tam je nekoč rasel rebrinec, užitna vrtnina, ki je imenovan po Andreju Fleischmannu, ki ga je prvi vodja Botaničnega vrta Franc Hladnik kot otroka vzel za vajenca. Preživel je v semenski banki BF UL in l. 2011 so ga ponovno zasadili na Gradu, pravi Jože Bavcon, sedanji vodja vrta. https://www.dnevnik.si/tag/Jo%C5%BEe%20Bavcon

 

O slabi znanosti. Svet so ljudje, Delo, 11.5.2016
V mediji znanost pomen marsikaj – od resnih prispevkov o raziskovalnem delu do neumnosti, ki jih uredniki po nemarnem uvrščajo v to rubriko… Npr. novice o čudežnih zdravilih, teorije zarote, vraževerje, preoblečeno v znanost…
Časnik navaja nekaj navodil, kako se izogniti takim »zablodam, strašenjem in manipulacijam«:
(1) Ena študija ponavadi ne dokazuje ničesar;
(2) če na Googlu najdemo nekaj zapisov, ki potrjujejo naše trditve to še ni »znanstveni konsenz«;
(3) za konsenz so potrebne preverjene hipoteze, ki so jih v več letih potrdili/ovrgli različni raziskovalci po vsem svetu;
(4) mogoče je – hote ali nehote – lagati s statistiko.
Sedanji sistem znanstvenih objav in financiranja raziskav »pogosto spodbuja slabo znanost, saj od raziskovalcev pričakuje nerealne rezultate kratkem času, ki bodo zadovoljili nadrejene in jim prinesli medijsko slavo.«
Mediji (nekateri, včasih) poročajo o znanosti kot otroci v igri (pokvarjen telefon – »premalo izobraženi novinarji slabo razumejo rezultate, jih narobe prepišejo in napačno povzemajo iz drugih medijev.«
Slabi znanosti se je mogoče izogniti, takole:
»Nehajte spremljati medije, ki vas prepričujejo, da A povzroča B, ali znanost želijo prikazati kot novice iz sveta zabave. Preslišite velike obljube in katastrofične strahove.«
Upoštevaje, »da mnenja »znanstvenih skeptikov« niso odgovor na »znanstveno zaroto«. Čeprav jih objavljajo vaši najboljši prijatelji na družabnih omrežjih.«
Takole je časnik povzel 20 minutni prispevek britanskega komika (ne kemika) Johna Oliverja v satirični oddaji Last Week Tonight.
(Oglejte si ga: https://www.youtube.com/watch?v=0Rnq1NpHdmw, v angl.; za domačo nalogo poiščite v teh Pogledih www.nsdlu.si povzetke o informirani vodi, H20. B.M.)

 

Kam se obračajo zgodovinarji (?), R. Zupančič, Pisma, Delo, 12.52016
Bralec Rafael Zupančič iz Novih Fužin, Lj., takole piše o(b) predavanju Bojana Godeša na ZRC SAZU http://www.zrc-sazu.si/ : »Ob uvodni predstavi, ki se glasi:
»Padec berlinskega zid je pomenil tudi konec bipolarne svetovne ureditve. Kljub globalnim spremembam zanimane za 2. sv. vojno še kar traja. V Z. Evropi, ZDA in Rusiji še vedno obstaja konsenz, da je bila to 'dobra vojna'. Na drugi strani je postalo med državami in narodi, ki so se bili v svetovnem spopadu znašli med poraženci ter imeli različne izkušnje, opaznejše tudi drugačno razumevanje njenega pomena, Sicer pa je splošna značilnost tranzicijskih družb v V. Evropi iskanje nove identitete in ustvarjanje novega sistema vrednot v okvirih vzpostavljenega interpretativnega pluralizma. Zaradi medvojnih razmer v Jugoslaviji, v katerih je uspelo komunistom uskladiti nacionalne in ideološke spodbude s cilji protihitlerjevske koalicije, zaznamujejo ta prostor posebnosti. Po vojni smo bil ujeti v pristransko prikazovanje obdobja okupacije na Slovenskem. Po letu 1990 pa se je zastavilo vprašanje, kako to podobo uravnovesiti z drugo, ki je imela enake značilnosti, vendar je nastala v emigraciji. Zadnjih 25 let je /…/ minilo v znamenju kulturnega boja. Prizadevanja za narodno spravo so se sprevrgla v njeno nasprotje, z vsako deklaracijo so se nasprotja samo poglobila. Pri interpretiranju oz. reviziji 2. sv. vojne na Slovenskem gre v precejšnji meri za rušenje mitov z vzpostavljanjem novih. V javnosti je zato v veliki meri prisotna izkrivljen podoba tedanjega dogajanja, ki ima škodljive posledice,« se sprašujem, kam se obračajo zgodovinarji ki bi morali spoštovati zgodovinska dejstva, pa jih očitno ne.
Nobena vojna ni dobra /…/. In ne nazadnje so poraženci samo povečevali žrtve in trajanje vojne, torej če kolaboracije ne bi bilo, niti toliko žrtev ne bi bilo in /…/ ne bi trajalo tako dolgo. Res ne vem, od kod in zakaj toliko revizionizma, da bi /…/ rehabilitirali kolaboracijo /…/ kot spremembe v vrednotenju 2. sv. vojne na Slovenskem o padcu berlinskega zidu.«
(- Poslušajte to predavanje B. Godeše: https://www.youtube.com/watch?v=KkpyJ2GKuI8 , B.M.)

 

Odvetnik…i, pri…pravniki, ustavni sodni…i

Bodoči odvetniki predolgo čakajo na pripravništvo. T. Keršmanc, Nedeljski, 11.5.2016
»Bistveni pogoj za pravilno opravljanje odvetniškega poklica je njegova poklicna neodvisnost«, pravi Peter Čeferin, ki je odvetnik že pol stoletja. Nedavno je objavil knjigo Odvetništvo na Slovenskem od habsburške monarhije do neodvisne države.
Ko je Odvetnika zbornica Slovenije http://www.odv-zb.si/ nameravala dvigniti vpisnino v imenik odvetnikov je temu nasprotoval, vendar meni, da je glavna ovira za dostop v ta poklic pomanjkanje pripravniških mest.
V prvi polovici 19. stoletja so bile ovire za podelitev advokature drugačne. P. Čeferin v svoji knjigi navaja primer moralno politične ocene kandidata dr. F.P., ki je bil petkrat zavrnjen. Takole je napisal (avstrijski) policijski ravnatelj v Lj.: »Spretnost in poštenost /.../ se v polni meri priznavat; toda zaradi njegovega nagnjenja do pijače in poltenosti, zaradi njegovih ekscentričnih načel in zaradi njegove grajavosti, ki lastnim napakam prizanaša, vse drugo po mili volji biča, mu javno mnenje ni naklonjeno.«
In danes?
»Univerzitetni diplomirani pravniki, po novem tudi magister prava, lahko opravlja poklic sodnika, državnega tožilca, odvetnika, pravobranilca samo, če ima opravljen pravniški državni izpit«, glavni pogoj za pripustitev k opravljanju pa je opravljena pripravniška praksa, navaja Čeferina Tanja Keršmanc.
Ker je pripravniških mest pri odvetnikih malo in ker volonterskega pripravništva na sodiščih praktično ni več »preostane le še sodno pripravništvo v delovnem razmerju«. Zanj sta dva kriterija: »povprečna ocena v času študija in prednostni seznam«, ki je tudi narejen na osnovi te ocene. Ker je na prednostni listi npr. 1113 dipl. pravnikov oz. magistrov lahko kandidat na sodno pripravništvo čaka 10 let.
»Je takšnih razmerah v Sloveniji sploh še smiselno študirati pravo, se sprašuje dolgoletni odvetnik in avtor številnih strokovnih člankov ter knjig.« http://www.emka.si/avtorji/peter-ceferin/766412

 

Dragica Wedam Lukič, nekdanja predsednica ustavnega sodišča. Peter Petrovčič, Mladina, 13.5.2016
(Profesorica PF UL) Dragica Wedam Lukič je bila ustavna sodnica v obdobju, ko so »razvijali varovanje človekovih pravic na temeljih, ki jih je postavila prva, legendarna zasedba.« http://www.us-rs.si/o-sodiscu/sodniki/vsi-sodniki/
(Je bilo prav, da predsednik DZ ni dovolil referendumov, ki jih je predlagal eden od sindikatov? http://www.rtvslo.si/slovenija/brglez-ne-bo-dolocil-roka-za-zbiranje-podpisov-pod-pobude-delavcev-migrantov/392021 )
Prav, ta referendumska pobude je bila zloraba pravice do referenduma, meni D. Wedam Lukić. Strinja se z »opozorili nekdanjega ustavnega sodnika mag. Matevža Krivica, da lahko pridemo v položaj, ko bi vsakdo lahko zbral potrebnih 2500 podpisov za začetek referendumskega postopka, s čimer bi nasprotoval prav vsakemu zakonu.«
(Del politike je odločitev označil za zlorabo položaja.)
»Da je politika razdeljena je logično. Mene pa zanima, ali bi politiki, ki predsedniku državnega zbora zdaj očitajo zlorabo položaja in nezakonito ravnanje, bili tako glasni, če bi se recimo zbrali istospolno usmerjeni in se odločili, da bodo na ta način nasprotovali vsakemu zakonu, dokler njihove pravice ne bodo urejene v skladu z njihovimi interesi. /…/ V primeru referendumskih pobud delavcev migrantov pa ti ne nasprotujejo zakonom, a so kljub temu vložili referendumsko pobudo.«
Je pa Ustavno sodišče RS (US) nekoč že preprečilo referendum o gradnji džamije v Lj., saj je ocenilo, da »gre za omejevanje neke pravice, ne da bi se pri tem varovale druge pravice.«
(Nekateri sodniki se odločajo po političnem prepričanju ali delajo napake zaradi nepoznavanja sodne prakse US.)
»Pri množici odločitev in ob tem, da so se tudi strokovni delavci na US v veliki meri zamenjali, se tudi to lahko zgodi. Edini živi spomin na odločanje v prejšnjih sestavah je dr. Sovdatova, ki je bila prej, preden je postala ustavna sodnica na US, strokovna sodelavka in nato generalna sekretarka.« http://www.pf.uni-lj.si/fakulteta/pedagogi-in-raziskovalci/as-dr-jadranka-sovdat-univ-dipl-prav/
(Jadranka Sovdat je med tistimi tremi sodnicami, ki so pogosto preglasovane in v ločenih mnenjih očitata premajhen poslu za ljudi in preveč za politiko.)
D. Wedam Lukić pravi, da »dr. Sovdatova v svojem odklonilnem ločenem mnenju včasih opozori na /…/ šibke točke obrazložitve«, kar pomeni, da v postopku odločanja »s svojimi argumenti ni uspela« in da se »nekateri ustavni sodniki premalo poglobijo v temo, o kateri odločajo.«
Navaja mnenje nekdanjega ustavnega sodnika Cirila Ribičiča, da so najboljša tista ločena mnenja, ki morda niti niso zapisana, ki druge sodnike prisilijo k razmisleku, spremembi ali dopolnitvi odločitve.
(Doživeli ste – l. 2012 - negativno politično kampanjo zaradi Beneške komisije Sveta Evrope.)
http://www.svetevrope.si/sl/dejavnosti/pravno_sodelovanje/beneska_komisija/index.html
»Tedaj je mene in kolega Ribičiča v Beneško komisijo imenovala Pahorjeva vlada, njena naslednica, Janševa vlada, pa je imenovanje razveljavila, ker naj bi /…/ imenovanje opravila v času, ko je lahko opravljala le tekoče posle. /…/ Beneška komisija naju je tedaj potrdila«.
(Za izbor slovenskega sodnika v evropskem sodišču za človekove pravice teče politična kampanja…)
»Negativna kampanja proti celotni listi kandidatov za evropskega sodnika samo zato, ker med njimi ni bilo kandidata ene politične stranke, je sramota.«
(Kdor kandidira na najvišje funkcije mora take težave pač vzeti v zakup…)
»Morda kadar gre za političnega funkcionarja. Ko pa kdo kandidira na sodno funkcijo, pa kandidira po strokovni plati na strokovno funkcijo in to ni primerno. Vprašanje je namreč, kakšne kandidate za najvišja mesta v pravosodju bomo v prihodnje sploh dobivali. /…/ Že ob prejšnji zamenjavi je bila večina kandidatov za ustavne sodnike sodnikov, z ljubljanske PF recimo ni bilo niti enega. Verjetno ni nekega navdušenja, če že vnaprej veš, da te bodo žalili in zmerjali. /…/ Posledica vsega tega je lahko, da na najvišje in najodgovornejše sodne funkcije niso imenovani najboljši posamezniki, pač pa tisti z najbolj trdo kožo.«

 

Različni v prihodkih, enaki pred kapitalom

 

Kdo je tu pijavka? Navkreber. D. Keber, Objektiv, Dnevnik, 14.5.2016
Podatek, da se »med vsemi državljani EU med seboj najmanj razlikujemo po svojih dohodkih« je povzročil gnev »med gospodarstveniki, neoliberalnimi ekonomisti in desnimi politiki«, piše Dušan Keber, nekdanji zdravstveni minister, MF UL.
»Kričijo o /…/ socialističnem egalitarizmu zaradi katerega je propadel prejšnji družbeni sistem«, saj zavira »tekmovalnost, inovativnost in produktivnost /…/. Zakaj bi se posameznik trudil /…/,če pa mu država ¾ pobere in jih v obliki socialnih podpor pokloni lenim in nesposobnim sodržavljanom? Potrebno bi bilo več neenakosti, to rešilno strategijo pa zavirajo sindikati, /…/ pijavke, ki nenehno pijejo kri svojemu gostitelju (gospodarstvu)«.
D. Keber navaja drugačne podatke. Ginijev indeks (GI) dohodkovne neenakosti je po Eurostatu l. 2014 v EU znašal 30,9%; najvišji je bil v Estoniji – 35,6%, najnižji v Sloveniji - 25%. Blizu so nam Češka, Švedska, Finska, Belgija in Slovaška. Izven EU pa Islandija in Norveška. V ZDA znaša med 38 in 41%, v Makedoniji je 35,2% v Rusiji pa je najvišji – 41,6%. https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_countries_by_income_equality
Še dva kazalca – o razliki v prihodkih zgornje in spodnje petine državljanov in delež ljudi, ki živijo v revščini - kažeta, da je »slovenski tip uravnilovke prisoten v celi vrsti držav EU in da se mednje uvršča večina gospodarsko uspešnih evropskih držav.«
»Celo v bogati državi ni mogoče /…/ povečati dohodka zgornjih slojev brez dodatnega osiromašenja revnejših in uničevanja srednjega sloja.«
»Slovenija se je ob prehodu v kapitalizem odločila, da bo s socialnimi transferji blažila neenakost«.
Največja neenakost je v večini ex-socialističnih držav, ki s slabim položajem dokazujejo, da neenakost ne koristi gospodarstvu. Nove elite so v teh državah vzpostavile neenakost sebi v prid.
»To roji po glavi gospodom /…/ iz prvega odstavka, /…/ češ dajte nam zahodne dohodke, pa bomo pokazali večjo inovativnost /…/. Večina strokovnjakov se danes strinja, da povečanje neenakosti zavira gospodarstvo – pa tudi, da sposobni in podjetni ljudje ne skrivajo svojih sposobnosti, pa čeprav« niso 10-krat bolje plačani od svojih sodelavcev.
Kdo je tu pijavka?«

Zakaj so begunci nosilci slabe vesti? Z. Vrdlovec, Dnevnik, 13.5.2016
Tako (se) je vprašal Zigmunt Bauman https://en.wikipedia.org/wiki/Zygmunt_Bauman poljsko angleški sociolog na razpravi v Lj. o beguncih in evropskih vrednotah. http://www.rtvslo.si/kultura/citat/zygmunt-bauman/394603
Z. Bauman (*1925) je 15 let predaval sociologijo na univerzi v Varšavi, do 1969 ko je v antisemitski čistki zgubil službo in zapustil Poljsko. Nato je učil na univerzi v Tel Avivu (Izrael) in v Leedsu (V. Britanija).
Za 91-letnika, ki je »stoje govoril uro in pol«, kot piše Zdenko Vrdlovec, »na svetu ni več veliko /…/ takega, česar ne bi poznali že iz zgodovine.
Z. Bauman: »Nobena zmaga nad nečlovečnostjo sveta ni naredila varnejšega«, je zapisal v knjigi Postmoderna etika (1993, zdaj je ZZ FF UL izdala prevod Urbana Tarmana).
Vsak obet boljšega sveta se je spremenil v svoje nasprotje, ga povzema Z. Vrdlovec. Po padcu berlinskega zidu so nekateri pisali o »koncu zgodovine«, raju, v katerem ne bo treba drugega kot hoditi v trgovine. Temu je naredila konec kriza l. 2008, ki pa se od t.i. velike krize pomembno razlikuje. Tedaj (1929) je obstajalo upanje na boljše čase in New Deal (v ZDA) je pomen program reševanja krize. Danes rešitve ne moreta ponuditi ne »nevidna roka« trga ne »previdna roka« države. Ta je nemočna pred transnacionalnim kapitalom.
Če se je utopija hranila s prihodnostjo, se v današnji »retrotopiji« prihodnosti bojimo.
Prav zato se, povzema Z. Vrdlovec, »tako bojimo beguncev, Tujcev, Drugih. Bauman je spomnil na Brechtovo definicijo beguncev kot nosilcev slabe vesti.« (- Slabih novic? , B.M.) /…/ Kakšne? (Kakšnih?) Da »sami lahko postanemo takšni kot oni, saj nikoli ne vemo, kdaj nas bo 'nevidna roka' naredila /…/ odvečne in izvržene, kot je vojna naredila z begunci.«

Preberite, poglejte, prisluhnite, pobrskajte, premislite

 

Tisočdevetstoenainosemdeset. Gledališče, Peter Rak, Delo, 13.5.2016
Predstava Drame SNG Maribor (besedilo Simona Semenič, režija Selma Spahić) »obravnava percepcijo med domnevno skoraj idilično preteklostjo in prozaično sedanjostjo /…/ nostalgijo po otroškem in mladostnem obdobju, ki ima svoje čare ne glede na družbene okoliščine, nenazadnje bi se zagotovo našli ljudje, ki z nostalgijo gledajo na svoja mlada leta v /…/ Hitlerjevi Nemčiji, Mussolinijevi Italiji /…/.«

 

Če občutljivost zgubiš, si mrtev kot igralec in človek. Tanja Lesničar Pučko, Objektiv, Dnevnik, 14.5.2016
Igralka Milena Zupančič je zaslovela že v 70-letih (v filmih Matjaža Klopčiča, v Cvetju v jeseni https://www.youtube.com/watch?v=VvPFEvrpCWg , v Vdovstvu Karoline Žašler) zadnji film pa je bil l. 2013 Srečen za umret https://www.youtube.com/watch?v=oiO7RoYYJoo .
(V Lj. ste prišli študirat iz Bohinjske Bele…) http://4d.rtvslo.si/arhiv/sopotnik/174331523
»A veste, da se je tudi tam ves čas nekaj dogajalo. To je bil čas druženj, kmetje so potrebovali prireditve, ne pozabite, da je bil to čas pred televizijo.« Z gledališčem se je srečala v gimnaziji, na Jesenicah, tam se je prebudila. »Je pa res, da je bila razlika med mano in mojimi ljubljanskimi sošolkami na akademiji gromozanska, bila sem polna kompleksov že na sprejemnem izpitu, že tam sem slišala, kateri slavni igralec je inštruiral katerega kandidata… /…/ Pravi teater sem videla le dvakrat, ko so nas srednješolce pripeljali v Ljubljano.
A verjetno sem imela ravno zaradi tega občutka manjvrednosti šestkrat bolj odprte oči kot drugi, vse sem poslušala, vse gledala, vse mi je bilo oddaljeno, a strašno zanimivo.«
(Ste na sprejemnem izpitu prepričali z naivnostjo?)
»To je bilo pa zelo smešno! (smeh) /…/ Prebrati sem morala Menartovo Cigu cig https://sl.wikisource.org/wiki/Pesnik_se_predstavi#VA.C5.A0KE_KLEPETULJE in pismo Tatjane Onjegin, a to ni bilo odločilno, mislim, da bi me vrgli, če ne bi bilo Pina Mlakarja, pri katerem je bilo treba opraviti še preizkus giba. /…/ bila sem en štor! /…/ Mama mi je dala za sprejemni izpit sešit kostimček, pariško modre barve, ozka jaknica, zapeta z dvema vrstoma gumbov, ozko krilo … spodaj pa le kombinežica. No in potem mi gospod Mlakar reče:
»Dajte, pique, pique, pas de bourgee!
Nisem imela pojma, kaj govori, še nikoli slišala, no, pa sem vseeno nekaj zacopotala in je bilo kar v redu. Potem pa reče, naj se sprehodim čez oder in /…/razširim roke. /…/ Sem imela tako ozek kostimček, da nisem mogla rok razširiti.« In je rekel, če ga en more sleči.
»In še danes ne vem, od kod mi, takrat še tako sramežljivi, pogum, da sem rekla: Lahko! Slekla zgornji del in v kombineži zamahljala z rokami!
(Je prepričala kombinežica?)
»Dvomim, je bil zelo resen gospod. Ki nas je kasneje /…/ naučil biti na odru, kar je izjemno pomembno.« http://revija.ognjisce.si/revija-ognjisce/67-pricevanje/1719-pino-mlakar
(Kdaj ste začeli igrati?)
»V tretjem letniku (AGRFT) sem že igrala v MGL, pa tudi nekaj majhnih vlogic na televiziji, po diplomi sem imela možnost iti v Dramo in v MGL. In ker je bila Drama sen vseh nas, sem šla tja; takrat je bil direktor Taras Kermauner. A po par dneh sem dala odpoved« in »v MGL takoj dobila tudi prave vloge, ki so mi omogočile rast.« Za to priložnost je hvaležna Lojzetu Filipiču. »Biti mlad igralec je /…/ težko, takrat se boriš zase, v dvomih, ali te bodo sprejeli ali ne, ko pa se tega z izkušnjami osvobodiš, lahko zares uživaš v delu.«
»V MGL sem bila 11 let, bili smo krasna ekipa, Radko Polič, Zlatko Šugman.« Odšla je v Dramo, nato v »SMG, a tam je prišlo do znanih sporov, in smo Polič, Cavazza, Jovanovič in jaz odšli. Potem sem bila leto dni na svobodi, /…/ po drugih gledališčih, tudi po Jugoslaviji, pote sem se spet vrnila v Dramo, kjer sem ostala do upokojitve.«
(Prešernovo in Borštnikov prstan ste hitro, precej pred upokojitvijo…)
Ko je prejela Prešernovo nagrado (1993) jih še ni imela 50, »vsekakor preden sem dvignila diplomo! Jaz sem namreč zelo pozno diplomirala, ker sem tako hitro začela delati. No seveda so bili nekateri takrat kritični do te moje nagrade, ampak /…/ kritike so del poklica.«
(Več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milena_Zupan%C4%8Di%C4%8D . Za kulturo se je zavzela, skupaj z drugimi, na Protofestivalu 7.2.2013: https://www.youtube.com/watch?v=nCSeZkNjnSE. B.M.)

 

Študenti, rektorji, zasebniki, pravniki, nadzorniki

 

Pred desetletjem neustrašni. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 6.5.2016
O tem, kakšna so bila mnenja naših študentov leta 2005, tik po vstopu v EU in kakšna so stališča njihove organizacije danes piše v svoji rubriki Jasna Kontler Salamon. In še o tem kaj menijo rektorji o vpisnih pogojih, o svojem upokojevanju…
V raziskavi Evroštudent 2005 je bila »preprečljiva večina naših študentov zadovoljna s svojimi življenjskimi razmerami. Takrat smo imeli »enega najvišjih evropskih deležev študentov, ki so že bili starši.« Torej »se slovenski študentje takrat niso bali prihodnosti.«
Kaj bo letos pokazala mednarodna primerjava - Evroštudent 2016 ? Njen cilj je »ugotavljati socialno-ekonomski položaj, življenjske razmere in mednarodno mobilnost evropskih študentov«, tudi naših. (Glej: http://www.eurostudent.eu/results/reports B.M.)
Trenutno so naši študenti vsaj na enem področju optimistični, meni J.K.S. Upajo, da bo novela visokošolskega zakona »študentom izboljšala položaj, med drugim bodo kljub diplomi ohranili študentski status do konca študijskega leta in bodo lahko neposredno volili rektorja in dekane.«
V eni od prejšnjih kolumn (- glej arhiv Pogledov www.nsdlu.si ) je J.KS pisala o nezadovoljstvu študentske organizacije ŠOS http://studentska-org.si/ z osnutkom novele glede financiranja visokega šolstva. »Z javno protestno izjavo so opozorili, da namerava finančni minister Dušan Mramor z novelo služiti na račun študentov in vpeljati šolnine.«
Očitno se je nekaj spremenilo, meni, saj zdaj ŠOS ne nasprotuje predlogu novele, a še vedno opozarja a možne pasti, npr. plačevanje »nadstandarda« in v zvezi s prenosom akreditacije programov z agencije NAKVIS na univerze.
Tudi rektorji ne prepuščajo visokošolske prenove samo ministrstvu. Na nedavni rektorski konferenci so ustanovili skupino za reformo visokošolskega vpisa. Dragan Marušič, UP, predsednik www.rks.si meni, da zato ker zdajšnji vpis ni dovolj usklajen s sposobnostmi in željami kandidatov.
J.K.S piše, da tudi letos kandidati za vpis trepetajo »najmanj do maturitetnih rezultatov, verjetno pa še precej dlje«. Bodo rektorji predlagali več vpisnih mest na najbolj obleganih programih? »Malo verjetno. Bodo /…/ odslej sprejemali samo tiste, ki /…/ res želijo študirati in to tudi zmorejo?« Kdo in kako bi opravil selekcijo?
Kolumnistka se sprašuje: Ali so na rektorski konferenci govorili tudi o upokojevanju – rektorjev? Njen najstarejši član Igor Tičar (67, UM) je izpolnil starostne pogoje in bi se moral »kot delodajalec upokojiti kar sam.« Izpolnjeval jih je že ob izvolitvi lani in zdaj bo očitno odločalo sodišče.
»Res je nenavadno, da naše univerze očitno ne morejo shajati brez škandalov.« (- Mediji pa tudi ne…, B.M.) »Še zlasti na mariborski univerzi (UM) jim ni videti konca.« Rojstva letnica njenega prvega moža ni pravi razlog, meni J.K.S.
Njen zaključek o vzrokih teh afer ni v čast Univerzi https://www.um.si/Strani/default.aspx:
»Najbrž javnost resničnega razloga nikoli ne bo izvedela.«

 

Iskrica. George Orwel, Delo, 10.5.2016
»Kdor nadzira preteklost, ta nadzira sedanjost. In kdor nadzira sedanjost, ima nadzor nad preteklostjo.«
(- Glej: http://inktank.fi/13-quotes-from-george-orwells-1984-that-resonate-more-than-ever/ in tudi: https://en.wikipedia.org/wiki/Orwellian , B.M.)

 

Kam ponika denar? S. Merljak, Delo, 7.1.2016
Tako se sprašuje Sonja Merljak v komentarju ob novi aferi z zasebnimi lastniki visokošolskih (in raziskovalnih) zavodov.
»Vrsta afer v zadnjem letu – od honorarjev« na UL in UM »dodatkov na UL in neizplačevanje honorarjev za opravljeno delo na UP« je pokazala, da nadzora nad uporabo javnih sredstev v praksi skorajda ni.
Ministrstvo (MIZŠ) je npr. sporne dodatke opazilo šele med pregledovanjem lanskega letnega poročila (UL), ne pa že prej. Visoke honorarje je odkril šele nadgrajen Supervizor, čeprav je nanje opozarjalo Računsko sodišče in tudi (interna) revizija UL. Ob neizplačevanju honorarjev na UP se je ministerstvo izgovarjalo na avtonomijo univerze, na uradu za nadzor proračuna pa problema niso zaznali. Podobno je bilo na inšpektoratih za delo in za javni sektor. Na računskem sodišču so se ob prijavah sami odločali, katere revizije bodo izvedli.
Komentatorka se ob tem sprašuje, ali se bodo pristojni kaj bolj »pomudili ob vprašanju, kako bodo presežek prihodkov nad odhodki porabili na nekem zasebnem visokošolskem zavodu.
(http://www.evro-pf.si/) Ovadbo sta vložila manjšinska lastnika fakultete proti večinskima lastnikoma, ki imata v UO EPF večino glasov. Do zdaj so korektno sodelovali, zataknilo se je »ko je bilo treba razdeliti za l. 2016 predvideno razliko med prihodki in odhodki« – 190.000 evrov. Večino sredstev je UO namenil projektov inštituta zakoncev Jambrek, večinskih lastnikov EPF.
»Nad poslovanjem zasebnega zavoda s koncesijo« (- t.j. državnim sofinanciranjem, B.M.) »bedita pristojno ministrstvo in računsko sodišče« in komentatorka upa, – ob tem, da so se zainteresirani zasebniki odzvali takoj – da bo »tudi država pri nadzoru svojih sredstev tokrat hitrejša in učinkovitejša.«

 

Nerazumevanje prava. M. Krivic, Pisma, Delo, 10.5.2016
Bralec Matevž Krivic iz Sp. Pirnič piše o zmoti Uroša Blatnika, ki meni, da pravo samo «nosi v sebi definicijo da mora biti vse prej zapisano« - tipično za »črkobralsko«, formalistčno razumevanje prava. To naj bi jih učili 4 leta na (pravni) fakulteti.
Čeprav M. Krivic ni povsem zadovoljen s kvaliteto študija (- on je bil učitelj na predhodnici FU UL, nato ustavni sodnik, B.M.) nadaljuje takole: »Na fakultetah učijo študente ravno nasprotno: da poleg pisanega obstaja tudi nepisano npr. običajno pravo, da so nad pravnimi pravili pravna načela (zapisna in nezapisana), da so nad zakoni ustave in ustavna načela, da so nad vsem včasih še mednarodne konvencije itd. To seveda pomeni, da pravo ni matematika /…/ ni »suho pravo«, /…/ ampak »sočno«, napolnjeno z življenjskimi izkušnjami mnogih generacij /…/. Tudi z zdravim razumom, seveda./…/ Recta ratio.
»Ali razum in pravo znajo vsi /…/ vedno tudi dobro uporabljati, je pa seveda drugo vprašanje.«

 

Svet in dom

Slovence na obeh straneh Atlantika povezuje stereotip o klobasah in harmonikah. B. Maselj, Nedelo, 8.5.2016
Ameriški Slovenci so – odkar so začeli prihajati okrog 1880 čez lužo - veliko prispevali k razvoju ZDA. Dobro se vključevali v tamkajšnjo družbo, piše o njih Brane Maselj.
Joe Valenčič iz Clevelanda kot Indiana Jones odkriva njihove zgodbe in ugotavlja, da niso znani le po polki in kranjski klobasi/slovenian sausage. https://en.wikipedia.org/wiki/Carniolan_sausage . »Kulturo ameriških Slovencev V Clevelandu (Ohio, tam je 58.000 Slovencev) imajo 8 kulturnih domov, dve župniji, dom za ostarele in še muzej polke. Frank Yankovič je dobil naziv ameriškega kralja polke. ( https://www.youtube.com/watch?v=o_SEsiAfiCo http://www.rodnagruda.si/znani_slovenci/2013080110261444/ (- O zgodovini slovenske muzike: http://www.oxfordmusiconline.com/public/page/slovenia_country_europe , B.M.)
J. Valentinčič je v arhivu studia Fox našel prve slovenske besede na filmskem traku. Filmček prikazuje Kmečko ohcet na blejskem otoku l. 1929.
Kol'kr kapl'c,
tol'ko let
(B/bog nam dej na svet živet'!

(Na https://www.youtube.com/watch?v=H9LDikhCLvg je tudi znana ameriško-slovenska:
Ta glažek je prazen,
mi gremo pa narazen /…/.
In še enkrat, B&W mowie: https://www.youtube.com/watch?v=0nnam_3JRoI – The Vadnals!
In še pivska alternativa: https://www.youtube.com/watch?v=AgkmTRG0FqQ . Za happy end: https://www.youtube.com/watch?v=5hsUiEsr6LQ .The Hobos. B.M. )
B. Maselj piše o znamenitih ljudeh slovenskega rodu ZDA: džezovski klarinetist Irving Fazola https://www.youtube.com/watch?v=us4CV-9sDV8 ; izumitelj kalkulatorja HP; trije astronavti in trije strokovnjaki NASA, npr. fizik Dušan Petrač https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Petra%C4%8D glavni inženir za boeing 747; TV voditelj Charles Kuralt https://en.wikipedia.org/wiki/Charles_Kuralt; štirje senatorji, 7 kongresnikov; 7 admiralov, 10 generalov…
»Čeprav smo res samo kapljica v ameriškem talilnem loncu, naši dosežki večkratno presegajo naše število.« J. Valenčič pravi, da se je prvi val naseljencev (35 tisoč) hitro »poamerikančil«, dobro se je asimiliral tudi drugi val do 2. sv. vojne.
(- O ZDA in tudi o Jugoslaviji je po svojih izkušnja pisal Louis Adamič (1898-1951), poslušajte pripoved Janje Ž. Serafin, ZRC SAZU: http://zgodbe.zrc-sazu.si/louis-adamic.html .
O naših v NY, s slikami in petjem: http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/newyorski-delcek-slovenske-domovine/316606 . Izseljenci na pikniku v Škofji loki, zgodnja 70-a: https://www.youtube.com/watch?v=gjyXF7OOyfc .
Glej tudi: http://www.everyculture.com/multi/Pa-Sp/Slovenian-Americans.html . B.M)
Tretja skupina, večinoma »politični« izseljenci pa se ne tali s tako lahkoto. »Sestavljali so ga večinoma bolj izobraženi, /…/ ki so v Sloveniji«
(- nekateri so v kraljevini in »komunistični«/socialistični Jugoslaviji študirali ali delali na UL, npr. Rado Lenček http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/lencek.html , Ciril Žebot http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893138/ B.M.)
»pustili službe in kariere in so se bolj kot predhodniki počutili izgnance in avtentične Slovence, ki tudi v eksilu čuvajo svoje slovensko jedro /…/ zato so včasih razvijali tudi vzporedne inštitucije družnega življenja, denimo lastne pevske zbore.«
Kljub razlikam so vsi stopili skupaj l. 1991; »po napadu JLA na Slovenijo so /../ 1. julija ustanovili odbor United Americans for Slovenia /…/. Pisali so peticije in z organiziranimi/…/ telefonskimi klici /…/ zahtevali, da predsednik Bush prizna samostojno Slovenijo.«
(- O asimilaciji in nekaterih bolj ali manj znanih Slovencih v ZDA glej: Edi Gobec, univ. v Kentu, Ohio: http://radio.ognjisce.si/sl/103/utrip/820/ . O naših izseljencih, tudi o 5.000 povojnih beguncih v ZDA, piše Matjaž Klemenčič, FF UM, glej npr. http://www.zgodovinskicasopis.si/_pdf/Digital-archive/ZC_1998_2.pdf , str. 175. B.M.)
»Čeprav se imamo tipično slovensko, za pogosto nespravljivo sprte, smo v očeh drugih dobro organizirani«, pravi J. Valenčič.
B. Maselj dodaja: »«Morda je ta naša povezanost – na tujih tleh tako drugačna kot v matični domovini – posledica našega egalitarizma, kmečkega kolektivizma, tisti kulturni element, ki je držal Slovencev ZDA skupaj.« Podpirali so tiste posameznike, ki jim je uspelo.
Tako so podpirali Franka J. Luscheta, ki je bil rojen staršem iz Hinj in je bil župan Clevelanda ter senator https://en.wikipedia.org/wiki/Frank_Lausche (- V Hinjah pa očitno ne vedo zanj, čeprav na spletni strani pišejo o izseljencih: http://www.hinje.si/index.php/o-hinjah, B.M.)
»Ko se nekdo dvigne iz povprečja, takrat prestopi kulturne in narodnostne meje in postane del ameriške kulture.«, pravi J. Valenčič.
»Zavist je v ZDA brezvezen koncept.« (- O fovšiji v enem od blogov iz domačih logov: https://www.had.si/blog/2014/11/06/ce-bi-fovsija-gorela/ (Roni Kordiš). B.M.)

 

Slovenija, moja češka dežela. V. Flegar, Dnevnik, 10.5.2016
Ob Dnevu Evrope (9.5.) ugotavlja Vojko Flegar, da je »EU kot celota navzlic občutnim padcem nekaterih držav zaradi finančne krize l. 2008, lani presegla predkrizni BDP; z izjemo Grčije so bile gospodarske krize krajše kot v Sloveniji, poleg tega pa so nekatere države /…/ rasle. Ne le Nemčija, tudi Poljska /…/.«
Ko smo se pred »četrt stoletja s štirimi milijoni pridnih rok odpravili na lov za Švico /../ večina, ki je sanjala Evropo zdaj« (- Preberite, kaj meni samozavestni diplomant FSPN UL, 1987: http://www.up-rs.si/up-rs/uprs.nsf/objave/FD495A5F691B9CA1C12580180039064D?OpenDocument, B.M.), »verjetno ni imela predstave, kako bo l. 2041.« Takrat bomo namreč morda dosegli povprečje EU. »Da torej tudi čez 25 let še ne bomo niti Švica /…/ ali pa celo /…/ Češka, Poljska, Slovaška ali Estonija /…/.«
»Za ljudstvo, ki je imelo svojo republiko za Švico v Jugoslaviji /…/ (za katero smo mislili, da nas izkorišča, zato smo jo zapustili), mora biti to /…/ udarec /…/ nacionalnemu ponosu /…/ napuhu, ki se je hranil s prodajo /…/ licenčnih in za produkcijo /…/ nezahtevnih izdelkov široke porabe /…/ na tgu, dobro zaščitenem s carinami /…/.« Tudi komunisti so se izkazali z Luko Koper, decentraliziranim razvojem, artikulirali so vizije (Slovenija 2000).« (- Čeprav vodja tega projekta, sociolog Stane Saksida ni bil trd marksist: http://www.sociolosko-drustvo.si/stane-saksida/, B.M.)
Nič posebnega nismo bili, meni V. Flegar, »- in smo – eni taki čehi, in takšna, češka, kot v svoji vzvišenosti pravim neprivlačnim in bolj slabo delujočim rečem, je tudi država.«
Še vedno je važna »strankarska pripadnost, le da je strank več kot nekoč, še vedno je posameznik brez zvez in poznanstev nič«, ne maramo nekonformistov in tujcev, »še vedno imammo za tuje znanje zaprte univerze, še vedno« (zavistno) »gledamo drug drugemu v krožnik in – še vedno drug drugega raje onemogočamo, kot da bi z njim sodelovali. In /…/ so vedno krivi drugi, tisti iz sosednje doline, iz Lj., iz one stranke ali omrežja, iz Bruslja, drugi kar tako.« Mi, kenede, bi dejal France Bučar, smo sijajni. »Mi ne moremo biti krivi.«
Presplošen očitek? V. F. »zlovešče« zagotavlja, da bomo čez četrt stoletja tukaj »kot danes«.

Delo, stan, vodenje

 

Kje ste, močna stanovska organizacija in močni neodvisni ravnatelji? T. Žerdin, Šolski razgledi, 6.5.2016
V svoji rubriki Tereza Žerdin odgovarja na pismo učiteljice, ki toži o občutku nemoči:
»Čedalje bolj črnogleda sem. Počutim se nemočno, nezadostno, nesposobno. Zdi se mi, da učenci obvladujejo mene in ne jaz njih. V kolektivu ne najdem več podpore, nimam več kom zaupati. In starši, ti šele mi pijejo živce!«
T. Žerdin: »Vaš občutek nemoči ni brez podlage. Morda se tudi vaši sodelavci čutijo nemočne in nesposobne, /…/ nimajo moči, da bi drugim nudili oporo.«
Rešitev vidi v boljšem organiziranju učiteljstva: »Že dolgo razmišljam o vlogi sindikata, o dokaj uspešnem boju za plače.« Zgolj za plače, čeprav »bi morala biti njihova vloga širša. Braniti bi morali učiteljevo neodvisnost, preprečevati nenehne birokratske posege, pomagati učiteljem, da bo lahko opravljali osnovno poslanstvo, vzgajati in izobraževati. Vračati učiteljem samozavest, da se ne bi bali ne otrok ne staršev ne odvetnikov, kadar opravljajo svoje delo tako, kot je treba.
Ne rečem, da plača ni pomembna. Je. Toda kaj pomaga denar, če te razmere privedejo v stanje, ko delo »opravljaš z občutkom nezadostnosti?! Ali imenujemo to stanje izgorelost ali depresivnost /…/ niti ni pomembno. /…/ Stanje bi lahko spremenili le močna stanovska organizacija in močni neodvisni ravnatelji ki se ne ustrašijo /…/ predstavnikov šolske oblasti /…/«.

 

O duhovnih voditeljih. T. Rode, Družina,, 8.5.2016
Uvodničar v slovenskem katoliškem tedniku www.družina.si Tone Rode piše, da je sicer osnovna naloga krščanstva »proizvajati svetnike – priče večnega«, vendar je pomembna naloga tudi »vzgajati voditelje«. Tako je menil »oče koncila Henri de Lubac https://es.wikipedia.org/wiki/Henri_de_Lubac .
»Če hočemo boljšo Slovenijo čez 25 let, moramo dane začeti vzgajati tovrstne krščanske vzgojitelje. In to je ena bistvenih nalog Cerkve.« ( http://www.rkc.si/ , glej tudi http://skam.si/ , B.M.)
»Do nedavnega sem menil, da bodo preobrazbo družbe dosegle katoliške šole, univerza http://www.katoliski-institut.si/ , vzgojne in izobraževalne ustanove. Danes sem vse bolj prepričan, da bosta potrebna preobrazba k dobremu in spreobrnjenj k resnici prišla od znotraj.«
»/…/ naš narod in naša Cerkev potrebujeta novih oblik duhovno formativnih gibanj mladi, kot st v 30-letih preteklega stoletja delala laik Ernest Tomc ter duhovnik Lambert Erlich«. (- Oba profesorja TeoF UL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Ernest_Tomec , https://sl.wikipedia.org/wiki/Lambert_Ehrlich, http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B827BABEBA5C958FC1257460002C7294?OpenDocument ; o odnosu med Tomcem in Erichom: http://nszaveza.github.io/articles/69-sindrom-ehrlichtomec/ , v 70-tih in 80-tih pa duhovnik Vinko Kobalhttp://www.primorci.si/osebe/kobal-vinko/1085/ .
Iz vrst tako vzgojenih kristjanov »bo Bog izbral resnične voditelje po Jezusovem zgledu«, ki bod ljudi spodbujali k delu, /…/, ki bodo »prepričljivi« - tako Henri Nouwen http://henrinouwen.org/ – »ki bodo vedeli za pot, nanjo kazali in jo tudi prehodili.«

 

Religije niso logične tvorbe. Z. Vrdlovec Dnevnik 105.2016
O knjigi Maxa Webra Izbrani spisi iz sociologije religije (prev. Štefan Vevar, Studia Hmanitatis, 2016) se je s piscem uvoda Markom Kerševanom, FF UL, pogovarjal Zdenko Vrdlovec.
(»Evropska birokracija se /…/ čuti v interesu krotitve množic primorana javno spoštovati obstoječo cerkveno religioznost.«)
M. Kerševan: S tem https://www.youtube.com/watch?v=frPk0z6Mt_Q je Weber (pred stoletjem) »mislil birokracijo tedanjih vodilnih evropskih držav /…/, ki jo zanima red in mir«, kar so »»prehitri« prevajalci Marxa prevedli kot »religija je opij z ljudstvo«.
(V pogl. Stanovi, razredi in religija trdi, da deprivilegirani niso nosilci religioznosti, so le »podaniki«.)
»Socialno in ekonomsko deprivilegirani« iščejo spremembo, »so naklonjeni odrešenjskim religijam«. Privilegirani pa »v religiji iščejo »legitimiranje« svojega položaja«, želijo »dokazati, da imajo do njega pravico«.
(Odrešenje, od česa, s čigavo pomočjo?)
»Za formuliranje religioznih teženj /…/ je potrebna neka podoba sveta, od katere je odvisno, česa se je hotel človek odrešiti /…/. Morda političnega ali socialnega hlapčevstva v mesijanstvo prihodnosti. /…/ človeških strasti /…/ radikalnega zla«, navaja Weber.
»Za to podobo sveta pa so potrebni intelektualci ali religijski profesionalci, oni so tisti, ki jo oblikujejo.«
(Kaj še danes ostane intelektualcem, odrinjenim od vpliva, odrešenjski nauki pa so izčrpani?)
Weber »razlikuje med intelektualci, ki so del državne in cerkvene oblasti in tistimi, ki ne sodelujejo pri oblasti.« Intelektualci so »v igri pri oblikovanju odrešenjskih naukov«, iskanju smisla, »obenem ponujajo rešitve tudi drugim«.
(- V tem smislu je zanimiv njegov nagovor študentom: http://www.sociologija.si/viri/nagovor-novim-studentkam-in-studentom-filozofske-fakultete-ul-v-krizankah-1-oktobra-2009/ , B.M)
»Intelektualci torej ponujajo odgovor na nesmisel z oblikovanjem neke smiselne podobe sveta ali z odvračanjem /…/ v neki drugače smiseln ali religiozen svet.«
»Tudi v krščanstvo /…/ so se kmalu vključili intelektualci, že s prvimi teologi, cerkvenimi očeti in z meništvom.« Tudi tu je obstajala napetost med prvimi nosilci religij in tistimi, ki so jo predelovali.«
(Napetosti v religijah?)
Weber »poudarja, da religije niso logične tvorbe, ampak so zgodovinski pojavi, ki združujejo različne /…/ elemente, ki ostajajo v napetosti«, kar »omogoča velikim religijam preživeti v zelo različnih /…/ kontekstih.«
(V knjigi »Religija in sodobna družba« ste zapisali, da je fundamentalizem obramba pred modernizmom. Danes velja to za islamskega…)
»Prave svete vojne ima krščanstvo v Evropi res za seboj«, a ne gre pozabiti, da so še konec 19. stol v Franciji katoliški »integralisti« grozili »liberalcem« z Bogom in Resnico… Tako kot danes Islamska država. Zgodovina pa je lahko tudi vir optimizma, meni M.K. - »če je bilo krščanstvo zmožno preseči tako usmerjenost, jo lahko tudi islam.«
A »ne gre pozabiti: tudi po koncu verkih vojn /…/ ni manjkalo zelo krvavih vojn, ko se je razglašalo boj »za Boga in cesarja«, »fur Gott, Fuhrer und Vaterland«, za »nation under God«. Pa čeprav je bil zraven /…/ eden od tisti bogov, ki – kot je zapisal Weber /…/ - vedno znova »vstajajo iz grobo in si prizadevajo za oblast nad našim življenjem.««

Kaj bi morale biti glavne odlike novega ministrstva za kulturo? Nedelovih sedem, 8.3.2016
N'Toko glasbenik in kolumnist: »Sama beseda kultura vedno s seboj prinese težnjo, da začnemo trositi grandiozne izjave o nacionalni identiteti, src slovenstva, 1000-letnih sanjah Kranjcev…« Težave nastanejo, ko jo začnemo »vlačiti v banalne bitke za moč in denar«, ki jih bijejo sicer »razsvetljeni borci za slovenski narod. Teh podob bi se bilo dobro otresti. Minister za kulturo bi moral imeti enake odlike kot vsi drugi ministri: poznavanje svojega področja, diplomatske spretnosti in smisel za skupno dobro.«
Nataša Pirc Musar (pravnica): »Kultura je pogosto pastorka v političnih preigravanjih /…/. Zadeva z denarjem za idrijski rudnik, ki je bila uporabljena kot povod za zamenjavo ministrice /../ že spada med takšne poskuse.« Novi minister bo moral odločno braniti sredstva za kulturo in nadaljevati »prepotrebno prenovo medijske zakonodaje«.
Jure Apih, publicist: »Tone Peršak je eden redkih pravih osamosvojiteljev, ki si v dolgi politični karieri ni naložil prepoznavnega nahrbtnika. /…/ Ima ugled /…/ poštenega politika in čistokrvnega kulturnika.«

 

Organizacijska psihologija od danes do jutri. Ž. Valentič, Bukla, april-maj 2016
Zbornik s tem naslovom je izdala FF UL; uredniki: E. Boštjančič, A. Potočnik, K. Šavrič.
K zahtevnosti te mlade vede pri nas prispeva naša specifična pot, meni Žiga Valenčič – »od socializma prek tranzicije do današnjega kaoti

 

nega stanja v gospodarstvu«. (- Da o javnem sektorju niti ne govorim…, B.M.). Sodelavci FF v 18 poglavjih »v nov čas postavijo delovanje različnih tipov organizacije, zaposlenih, vodenja in tehnološke podpore.«
Knjiga cilja na »kadrovske strokovnjake, pa tudi na vodilne v /…/ podjetjih, v državnih ustanovah ali v nevladnem sektorju…«.

 

Preberite, pobrskajte, prisluhnite, premislite

 

Iz nevidne strani neba. Razkrite skrivnosti staroverstva. I. Ilich, Bukla, april-maj 2016
V uvodu knjige (avtor Pavel Medvešček – Klančar, ZRC SAZU, 2015) razloži arheolog in zgodovinar Andrej Pleterski temeljne pojme staroverstva. Stara vera, po krščansko »poganstvo«, »je način življenja z različnimi, neposvečenim nerazumljivimi /… oblikami.«
Staroverstvo se je v ostankih ohranilo v Posočju https://sl.wikipedia.org/wiki/Poso%C4%8Dje , glej kraje: http://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/iz-nevidne-strani-neba#v ).
P. Medvešček »pisatelj, likovnik in raziskovalec ljudskega izročila https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavel_Medve%C5%A1%C4%8Dek /…/ predstavlja s staroverstvom povezane svete prostore in obredne praznike s osebnimi jedmi in pijačami ter različne čare /…/. Zaslužen je, da kljub spretnem skrivanju in zavajanju ter zaroti moka o smrti zadnjega /…/ svečenika starovercev /…/ niso zamrle brez sledu.«
(- O starovercih in drugem glej dokumentarne filme Jadrana Strleta (1949 – 2014), vpisan na FF UL l. 1968… http://www.primorci.si/?id=1387; prisluhnite http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/zavedanje-zgodovine-omogoca-dostojanstvo-in-svobodo/289729 , B.M.)

 

Sveta brata Ciril in Metod. Njuno izročilo v slovensko likovni ustvarjalnosti. Maša Ogrizek, Bukla, april-maj 2016
Knjiga (Celjska Mohorjeva družba, 2015) umetnostnega zgodovinarja Milčka Komelja predstavlja »češčenje sv. Cirila in Metoda https://sl.wikipedia.org/wiki/Sveti_Ciril_in_Metod v 19. in 20. stol., povezano z narodnoobrambnim sklicevanjem na pripadnost slovanstvu«, nato »oživitev glagolice in cirilice v slovenskem slikarstvu in grafiki v desetletjih po 2. sv. vojni« ter »tudi teološko-likovnem prenovitvenem poskusu slikarja patra Marka Ivana Rupnika

 

Rdeča na zlatem trgu. Ž. Valentič, Bukla, april-maj 2016
Nataša Govekar v knjigi (Družina, 2015) o patru Marku Ivanu Rupniku, prejemniku Prešernove nagrade za poslikavo kapele v Vatikanu (l. 2000) »prinaša preplet duhovnega in stvarnega, podobo, simbol, besedo in poklicanost pa združi s strokovno razpravo o slikarskih orodjih, tehnikah in pristopih. Nit knjige je bogoslužna umetnost v vseh razsežnosti, zlasti v odtujitvi vere od posvetne umetnosti in znanosti današnjega časa.«
M. I. Rupnik https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Ivan_Rupnik je vodja Centra Aletti (Italija). Glej tudi njegova dela v Slovenji, Lj.: http://www.centroaletti.com/slo/opere/slovenia/slovenia.htm in njegovo predavanje o teologu Valentinu Truhlarju https://www.youtube.com/watch?v=cDgpMRsC19U. B.M.)

 

Stoletje pred prvo svetovno vojno res čas miru? Ž. Valentič, Bukla, april-maj 2016
Ivan Vogrič v knjigi, ki jo je izdala Slovenska matica http://www.slovenska-matica.si/ zgoščeno prikazal »slovenski prostor pred izbuhom 1. sv. vojne, stoletje od Napoleonovega padca(1815) do sarajevskega atentata (1914). Vstaje in revolucionarna vrenja /…/ vsenaokrog, tudi v Italiji, /…/ era kolere in črnih koz, bolezni, ki so jih tuje vojske prinašale v naše kraje (tudi z železnico) in /…./ kosile še bolj neusmiljeno od pušk. Leta 1848 /…/ pomlad narodov, sledili so ji krimska vojna, vojna za neodvisnost Italije« (- od Avstrije, in njena združitev, B.M.), »slovenski notranji razkoli« (- mlado: staro- Slovenci, liberalci: klerikalci…, B.M.), »pa meksikajnarji in vse bolj izrazite balkanske napetosti. Anton Aškerc je /…/ v Ljubljanskem zvonu objavil seznam kar 25 vojn 19. stoletja in Evropa je bila vpletena v večino njih. Danes je jasna tudi zgodovina 20. stoletja, vprašanje pa je, ali lahko v 21. stol. ravnamo še kako drugače.« Tako končuje svojo oceno Žiga Valenčič.

 

»Primož Premzl - mariborski zgodovinarski genius loci.« I. Ilich, Bukla, april-maj 2016
Tako je fizika, založnika, publicista, galerista in domoznanskega zbiralca Primoža Premzla označil Braco Zavrnik (http://www.vecer.com/ 25.8.2012). Z njim se je pogovarjal Iztok Ilich http://www.emka.si/avtorji/iztok-ilich/biografija/3205 .
P. Premzl ima zbirko zemljevidov Štajerske, starih vedut, risb, fotografij, razglednic itn., ki jo koristijo tudi raziskovalci. Z zbiranjem je začel že kot študent l. 1983, najprej stare fotografije Maribora, nato poštno zgodovino, drobne tiske, plakate, knjige…
Precej gradiva ima o zgodovinskih osebnostih, viceadmiralu W. Tegetthofu, generalu Rudolfu Maistru… Raziskoval je življenje raketnega inženirja Hermana Potočnika Noordunga in odkril je njegov dotlej neznani grob. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/herman-potocnik-dobil-na-dunaju-nagrobnik-z-dvojezicnim-napisom/334348

 

Od poraza do poraza kot princip. Igor Bratož, Delo, 10.5.2016
Ob 110. letnici rojstva Srečka Kosovela je izšel izbor 110 njegovih pesmi v knjigi Barž = kons: besede v prostoru (ur. Igor Saksida, Damijan Stepančič,, založba Miš).
Uvod v knjigo je napisal – Srečko Kosovel (!) in sicer l. 1925 za knjigo Zlati čoln, ki ni nikoli izšla. Takrat se je, piše, pravkar poslavljal od sentimentalnega mladeniča in mu/si želel, da postane mož.
»Še drhti moja roka v njegovi, še se izmika, da bi se izmaknila svetu, a ne more se. In tega mladeniča bo povozilo in strlo kolo življenja. Žal mi je, če pojde kolo čez obraz, /…/ žal mi bo zanj, ki sem ga ljubil. A moje srce in vse moje življenje in moja ljubezen je vse premajhno, da bi to preprečilo. Vem, da so te pesmi veliko prešibke, premalo mogočne, da bi kdo v sedanji zmedi začutil njih zvok, toda naj bodo nagrobnik in opozorilo.«
I. Saksida pravi, da je pesnik takrat iz baržunastega obdobja prešel v konstruktivistično, od lirike »o bolečinah srca in o tesnobah predsmrtnih slutenj« k pesmim o vprašanjih življenja in družbe. To so »pesmi upora, socialne pesmi, prividi evropskega propada, /…/ o novem človeku in novi družbi, /…/ kriki v dno duše ranjenega človek, ki išče rešitve iz kaosa sveta zase in za vse ljudi.«
V knjigi je tudi več zapisov iz Kosovelovih dnevnikov, včasih čudovito svežih, npr.:
»Topoumna slovenska javnost in slovenstvo. Slovenci še nikoli nismo bili tako brez misli kakor sedaj, nikoli bolj omejeni kakor sedaj, nikoli bolj kratkovidni.«
(- Tisočdevetstšestindvajset. B.M.)

 

O vzponu komunizma na Slovenskem. Ž. Valentič, Bukla, april-maj 2016
Zbornih razprav je uredil Lovro Šturm, izdal pa Inštitut Nove revije, Lj. 2015.
njem so prispevki zgodovinarjev, »ki na celotno obdobje 1941-1991 gledajo s kritično in pravnoformalno distanco.«
Slovencem je 2. sv. vojna »prinesla nepričakovan državljansko vojno. Poleg treh okupatorskih sil je v ta prostor vstopila tudi ideja komunizma«. Tamara Geiser – Pečar piše, da so komunisti »boj proti okupatorju povezovali z bojem za /…/ nov družbeni red.« Jerca Vodušek Starič dodaja, piše Ž. Valentič, »da je bila posebnost slovenske revolucije njena avtohtonost i samostojni vzpon na oblast, vendar narava in cilj odporništva (še tako demokratični) niso vplivali na naravo sistema, ki ga je komunistična partija načrtovala in nato vpeljala /…/.«

 

K vragu levi in desni. Tina Bernik, Dnevnik, 10.5.2016
Zabavljač Tone Fornezzi – Tof (82) je lani prijatelje povabil prijatelje na večerjo čez 19 let v gostilno, http://www.sestica.si/ , ki nima stopnic in bodo lahko prišli z vozički.
L. 1966 je vodil kabaret Larifary v Viteški dvorani Križank.
Ker je takrat še »kraljevala zveza komunistov (ZKJ/ZKS), ki ni dovoljevala nobenih dvomov in kritik na račun socializma« mu je treba priznati, »da Tofu ne manjka jajc«. Skupina Metla 66 (Alenka Vipotnik oz. Majda Sepe, Mirko Bogataj, Marjan Kralj, Lovro Srnič, Endi Goršič) je »stepala na odru, češ uprizarjamo kongres, tako da »klofamo« jajca.« Pred premiero so ga opozorili na možnost zapora, a je vseeno nastopil. Morda zaradi Staneta Dolanca, ki je rekel, da ga je treba pustiti pri miru in Bogdana Pogačnika, novinarja, ki ga je pohvalil v Delu.
(- Prisluhnite Povprečnemu Slovencu, l. 1972,: https://www.youtube.com/watch?v=9SlvqtdQrqw; Francu Koširju, maskoti Avsenikov (1988): https://www.youtube.com/watch?v=HzRTQpMXF9E ; jugoslovanskim, l. 1989: https://www.youtube.com/watch?v=AmiKKwjPrno . B.M..)
»20 let sem pisal Moped Show, ki je ob sobotah, /…/ izpraznil ulice«. https://www.youtube.com/watch?v=NcQuiAuE8bo (in napolnil Cankarev dom, 2012): https://www.youtube.com/watch?v=2zur54FHa-0 B.M.)
Za petdesetletnico nastopa bo v Križankah spet »ostra političnosatirična predstava.« http://www.publishwall.si/tof Obljublja, da brez cenzure, tudi mimo Janeza Janše ne bo mogel. https://www.youtube.com/watch?v=AmiKKwjPrno
»Drugače pa jebem leve in desne, ker me moti kot Slovenca, da smo vsi skregani med seboj.«
(- Vendar: http://svet24.si/clanek/zabava/estrada/534902ec1ed09/tone-fornezzi-tof-ob-jubileju-s-smehom-se-da-preziveti-vse-rezime , B.M.)

 

Maribor in Mariborčani. I. Ilich, Bukla, april-maj 2016
Pred šestimi leti je Maribor dobil Raziskovalno postajo ZRC SAZU, ki je pripravila več monografij o tem (univerzitetnem) mestu in okolici. Vodja te ustanove Maja Godina Golja je uredila tudi zbornik (ZRC SAZU, 2015), v katerem je 13 sodelavcev osvetlilo vpliv Judov, valov priseljencev in izjemnih posameznikov na družben in kulturno podobo mesta. Pišejo o »gospodarstvu, trgovini, gradbenem razvoju, gasilstvu id drugih dejavnostih« do 2. sv. vojne. V zadnjem delu so prispevki »o kulturnem življenju in stvaritvah, povezanih s preteklostjo Maribora. Peter Simonič pa piše o političnih n družbenih pretresih zadnjih let.«
(- Precej člankov o Mariboru med 2011 do 2016 smo povzeli tudi v teh Pogledih www.nsdlu.si. B.M.)

 

Prevarana Slovenija. Domoljubje zapisano z ničlami. Ž. Valentič, Bukla, april-maj 2016
V nadaljevanju trilogije V imenu države: Odprodaja, Preprodaja, Prikrivanje (2011) Matej Šurc in Blaž Zgaga v novi knjigi (Sanje, 2016) pišeta »o temnejših plateh slovenske osamosvojitve.« Skrbno dokumentirana kronologija »se bere kot napeta kriminalka«, o času – april 1990 – december 1992 – ko so se »o operativno političnih funkcij /…/ dokopali mladeniči v sojih 30-tih letih, v shizmi dveh sistemov, na ramenih vojne. Glavna nit je nelegalna trgovina z orožjem, za mnoge izvirni greh današnjega stanja«. Vidimo, »da e bila Slovenija, ki je /…/ vedno želela dajati vtis /…/ poštene države, izjemno močno vpletena v balkansko vojno zgodbo /…/. Nekatere zgodbe, npr. »o pilotu helikopterja Toniju Mrlaku, pa se nadaljujejo na sodiščih.«

 

Figa. Goran Vojnović. Intervju. K. Sluga, Bukla, april-maj 2016
»Svoboda posameznika je v resnici nemogoča, mogoče je le hrepenenje po njej«, je dejal pisatelj, režiser in kolumnist Goran Vojnović v pogovoru s Kristino Sluga.
(Knjige - Čefuji raus, Jugoslavija moja dežela in zdaj Figa – so družinske zgodbe iz 20. stol., p/o 2. sv. vojni, jugoslovanski moriji (po 1991), izbrisanih…)
»Pišem o meni bližnjem svetu, o Sloveniji, o Istri, o Bosni, o vsakdanjih stiskah vsakdanjih ljudi.«
V tem »našem svetu zgodovina vselej dira v intimo, da ni mogoče /…/ pisati o ljubezni, ne d bi pisali tudi o vojnah, o razpadih držav, begunstvu. /…/ Ker so vse naše zgodbe, zgodbe naših staršev, starih staršev, vedno postavljene v kontekst časa. /…/ Vse so razumljive le ob poznavanju časa, v katerem so se odvile. Tudi zato je tujcem včasih težko razumeti naše zgodbe, razumeti nas.«
(Čefurji, stari, novi…)
G. Vojnović piše v znanem romanu »o tretji, četrti generaciji priseljencev, ki je povsem integrirana, nihovo ćefurstvo je le še njihov pubertetniški upor in kot takšno ni obremenjujoče. Ne za njih ne za družbo. Nestrpnost do drugega, drugačnost pa je seveda ostala.«
»Na to, da bodo prišli novi čefurji in bo naša družba pokazal svoj pravi obraz, sem v preteklih letih večkrat opozarjal. /…/ da je strpnost do čefurjev, /…/ le navidezna, da gre v resnici za strpnost do enakih. Ker čefurji iz mojega romana imajo danes biti možnost Slovenci, če si to želijo.«
(V teh knjigah so značaji Slovencev, čefurjev… nekoliko pretirani…)
»Naši spomini so tisti, ki ljudi karikirajo, poudarjajo njihove najbolj značilne, izstopajoče lastnosti, ponavljajoča se dejanja. In poštirkani Slovenec in komični (impulzivni) čefur v romanu (Figa) nastopata v pripovedovalčevih otroških spominih. Pa še ti so polni podedovanih spominov njegovih staršev, družinskih zgodb.« Zato vidi predvsem njune nasprotujoče si lastnosti, a lahko zaslutimo, da si nista tako različna. http://www.vijesti.me/caffe/goran-vojnovic-slovenci-vole-balkan-kao-sto-se-voli-ljubavnica-104802
(Figa je knjiga o odhajanju, osamljenosti…)
»Roman je zrastel iz /…/ želje o pobegu o vseh in vsega, /…/ po popolni svobodi, po pretrganju z vsem, kar nas veže. Vsak odnos nas namreč omejuje /…/. Svoboda /…/« Mogoče je le hrepenenje po njej. Piše o tem, kako si ljudje »ne znajo upreti temu hrepenenju, kako jih zapelje želja po svobodi, /…/ pa o razočaranju, ki sledi begom v svobodo, o porazih neosvobojenih.«
(Ne)svoboda…)
»Današnji svet je tako obseden s svobodo, da ne zmoremo več sprejemati lastne nesvobode, četudi je ta plod ljubezni. /…/ Svoboda je le drugo ime za osamljenost.«
Svobodo »radi povezujemo s časom. Svobodne se počutimo takrat, ko imamo dovolj prostega časa, ko imamo občutek, da lahko počnemo, kar si želimo. Da izkoriščamo življenje.« V današnjem čas gre za »izkoriščanje omejenega časa«, /…/ čeprav nihče zares ne ve, kako ga izkoristiti.« Neizkoriščanje časa nas navdaja s tesnobo, nič nas ne more potolažiti. »Ne uspešna kariera, ne otroci, ne ljubezen, ne prijateljstvo, ne potovanja v eksotične kraje, nič ni dovolj dobro.«
(Kako narodno zavedni smo, Slovenci?)
G. Vojnovič verjame, »da imamo vsi v Sloveniji zelo močan občutek pripadnosti slovenskemu prostoru in kulturi, čeprav jo doživljamo na zlo različne načine.« Tudi razočaranje nad Slovenijo je »možno le ob predhodni navezanosti nanjo.« Nikomur ni vseeno.
Želi, da bi spoznali »tudi tisti, ki so uzurpirali domoljubje, da je Slovenijo možno doživljati in tudi imeti rad na dva milijona različnih načinov. /…/ Ko rečete Slovenija /…/ pomislim ravno na našo raznolikost, ki me še vedno fascinira.«
(Generacija rojena okoli 1980?)
G. Vojnovič se ne čuti »del neke določene generacije, vsaj v literarnem smislu ne.«
»Občutek imam, da moje generacije čas, v katerem je odraščala, ni usodno zaznamoval. Konec 90-tih let, začetek novega tisočletja, to so bili dobri časi in je bilo možno ubirati različne življenjske poti Več generacijskega občutka sem zasledil pri nekoliko mlajših avtorjih, že Nejc Gazvoda /… v svojih deli lovi neko skupno generacijsko občutje«.
Rad bere Garijelo Babnnik, blizu mu je pisanje Marka Sosiča ali Dušana Šarotarja, bližje kot pisanje »nekoliko mlajih avtorjev«.
»Tematsko so moji romani najbrž bližje delom mladih pisateljev iz Hrvaške, Bosne in Srbije, zato ni čudno, da jih je (romane) v slovenskem prostoru teže uvrstiti«.
(Tudi kot kolumnist https://www.dnevnik.si/tag/Goran%20Vojnović ste kritični do polpretekle zgodovine in sodobnosti. Pisatelji so bili med osamosvajanjem na prvi liniji, ali danes dovolj sodelujejo v razpravah?)
»Da so lahko pisatelji v 80-tih letih odigrali tako pomembno vlogo, se moramo zahvaliti naravi jugoslovanske družbe, znotraj katere so bili /…/ umetniki izjemno spoštovani, ljudje so cenili njihovo mnenje. Ta ugled so slovenski pisatelji izkoristili za nekaj, kar danes prepoznavamo kot pozitivno, v primeru srbskih pisateljev Dobrice Ćosića , https://sr.wikipedia.org/sr-el/%D0%94%D0%BE%D0%B1%D1%80%D0%B8%D1%86%D0%B0_%D0%8B%D0%BE%D1%81%D0%B8%D1%9B Moma Kaporja https://sh.wikipedia.org/wiki/Momo_Kapor idr. pa se je njihova politična angažiranost končala z genocidom.« (- Srebrnica itd., B.M.) »Tako da sam ne bi jokal za časi, ko so pisatelji pisali ustave« ipd. »Ra(dovan)vno pred nekaj dnevi so v Haagu na 40 let obsodili nekega pesnika http://www.icty.org/case/karadzic/4 . Nič tragičnega ne vidi v tem, če pisatelji ostanejo pri literaturi.«

 

Modrijanova knjigarna, pogledi in Peter Prevc. S. Rugelj, Bukla, april-maj, 2016
V uredniškem uvodniku piše Samo Rugelj o marcu 2015, ko so napovedali zaprtje Modrijanove knjigarne v Lj., konec izhajanja kulturnega časopisa Pogledi in ko je skakalec Peter P. v Planici končal veličastno serijo zmag.
Velika neodvisna knjigarna (mu) je spremenila »običajno sprehajanje po našem glavnem mestu«, tam je »našel knjige, ki jih drugod sploh ni/…/ opazil.« Trudili so se s predstavitvami, a »niso uspeli aktivirati dovolj velike kritične mase kupcev.«
»Zgodba o Pogledih http://www.pogledi.si/ je podobna /…/ Ni imel dovolj kupcev, da bi, skupaj z javno podporo, ki jo je dobivala 6 let, lahko živel naprej.« Čeprav je za njim stala največja časopisnozaložniška hiša.
»Pred tremi leti si najbrž nihče ni mislil, da bomo zgubili Modrijanovo knjigarno in Poglede
Za rešitev usihajočega knjižnega založništva S Rugelj, (- poznavalec z doktoratom na FF UL iz založništva, http://www.emka.si/avtorji/samo-rugelj/3358 ), predlaga »da vsi, ki delujejo na področju knjige /…/ delujejo z roko v roki ter poskušajo ohraniti in nadgraditi obstoječe stanje.« Domači avtorji, bralci in kupci knjig, mediji, tiskani in e-, knjigarne in knjižnice.
Imeti je treba tudi odprt pogled na novince, ki lahko okrepijo področje.
»Pred tremi leti /…/ nihče ni mislil, da lahko samo v dveh tednih prodajo toliko izvodov biografije 24-letnega slovenskega skakalca.«

 

Imajo redne strank, ki kupujejo časopis pri njih. M. Zabukovec, Delo, 10.5.2016
V rubriki Vprašalnik Ljubljanopolisa e zapis pogovora Mojce Zabukovec z Mirjam Gostinčar, ki pomaga brezdomcem pripravljati časopis Kralji ulice. http://www.kraljiulice.org/
M. Gostinčar: »To je bil projekt raziskovalcev socialne pedagogike (PeF UL) in socialnih delavcev, ki so najprej šli na ulice, da bi navezali stik z brezdomci, potem pa so organizirali literarne delavnice. /…/ Tak cestni časopis je pravzaprav praksa iz tujine in pomeni alternativo beračenju«. Redno jih časopis prodaja v j. 150 na mesec, kadarkoli pa jih je Kralje ulice prodajalo 625 brezdomcev.
(Bredomstvo…)
»… je odraz družbe, odraz tega, koliko imamo občutka in sočutja do sočloveka.« Ljudje so »vse bolj usmerjeni v to, da morajo poskrbeti za lastne življenjske razmere, v kar jih žene vsesplošna negotovost. In to se širi tudi na odnose med ljudmi, vsak dejansko skrbi samo zase. Toda to ni zdravo, ker je to egoizem preživetja.«

 

Vse, kar morate vedeti o letnem dopustu in regresu. Katja Cingerle, Bukla, april-maj 2016
Pri Uradnem listu v Lj. je izšel priročnik, ki odgovarja na vprašanja iz Zakona o delovnih razmerjih v zvezi z letnim dopustom, kako določiti dolžino, »kako določiti višino regresa, kdaj ga izplačati, kako ravnati v posebnih primerih«; dodani so primeri obrazcev.

 

Talent naj bo

 

Bi Nikoli Tesli uspelo v Sloveniji? R. Ivelja, Dnevnik, 7.5.2016
Ob razstavi o znamenitem geniju iz revne Like (- nekdaj avstrijski vojni krajini, B.M.) in primeru mladega azilanta iz Afrike, ki se je v 14 dneh naučil slovenščine in nato končal 1. letnik srednje šole piše Ranka Ivelja, da sta »talent in želja po znanju – doma povsod, v vseh družbenih slojih«.
»Zgodovina je polna zgodb izjemnih ljudeh, ki so iz neznosne revščine napredovali v največje duhove sveta ker je nekdo ob njih v pravem trenutku razumel, kaj potrebujejo.«
Sprašuje pa se, »koliko otrok, zlasti deklic /…/ bistrih, odprtih, učljivi, je intelektualno in /…/ čustveno shiralo v neizprosnih okoliščinah«; kot žrtve zatiranja ustvarjalnosti.
Tudi danes pravico do izobrazbe v nerazvitem svetu delijo multinacionalke in (neavtonomne) vlade, meni R.I. Prvim »zadoščajo pridne roke in ubogljiv duh«, vladajočemu razredu pa so nevarni izobraženi, ki se zavejo izkoriščanja, zato poskrbi(ta), »da je najboljša izobrazba dostopna le eliti. » Kot dokaz navaja izjavo T. Pikettya, za enega od slovenskih časnikov, »da povprečni prejemki staršev študentov z univerze Harvard ustrezajo prejemkov najbogatejših 2% ljudi«, ga povzema R.I. (Glej tudi povzetek intervjuja s T.Pikettyem: http://www.nsdlu.si/?sec=46 , B.M.)
Kakšne možnosti imajo naše male Nikole (- in Nike, Nicole…, B.M.), »ki ta hip v Halozah ali Brkinih s svetlečimi očmi berejo /…/ ali /…/ razstavljajo odslužen računalnik«, »inteligentni, učljivi, zvedavi otroci, ki /…/ bi ob dejanskih enakih možnostih lahko študirali na vsaki slovenski fakulteti? Na prvi pogled dobre.«
Po enakosti v dohodkih smo med prvimi v svetu in ministrica Maja Makovec Brenčič zatrjuje, po R.I., da imamo »dober, kakovosten, dostopen, vse vključujoč izobraževalni sistem.«
Toda dostopnost ni več dovolj, zanjo je poskrbela že Marija Terezija. (- In Franc Jožef, B.M.) »Gre za to, ali imajo vsi možnosti, da gredo v skladu s svojimi sposobnostmi študirat tudi na najprestižnejše šole, ker te odpirajo pot do /…/ najvplivnejših položajev«. Pri nas jih nimajo, trdi R.I.
Raziskava OECD (2009) ugotavlja, da je verjetnost, da bodo šli študirat (naši) otroci staršev z nizko izobrazbo študirat, zelo majhna. Manjše možnosti imajo le še otroci v ZDA, Kanadi in v N. Zelandiji. Raziskava PISA pa odkriva, da najvišje dosežke dosega skromen delež (naših) otrok iz revnejših okolij, v primerjavi z skandinavskimi in azijskimi.
Psiholog Janez Bečaj (1943-2012, http://psy.ff.uni-lj.si/slo/ljudje/Janez.Be%C4%8Daj ) ob ob rezultatih ekstercev v osnovnih šolah opozarjal na velike razlike med revnejšo vzhodno Slovenijo in razvitejšimi regijami, piše R.I.
»Tudi opažanja Državnega izpitnega centra, da o tem, kdo se bo vpisal na gimnazijo in kdo na poklicno ali strokovno šolo, ne odločajo le ocene temveč tudi /…/ socialni status staršev niso nikogar posebej vznemirila. (- Tako kot tudi ne rezultati empiričnih raziskav slovenskih študentov, ki jih je v 80-tih letih prejšnjega stoletja izvajal Center za razvoj univerze in so kazali podobno povezanost med izvorom in vpisom na študij, glej npr. Stergar E., Lapajne Z. A Follow up of students in Slovenia: The 1976 generation. http://link.springer.com/article/10.1007%2FBF00143701 . Danes takšnih raziskav ne delajo/naročajo več… B.M.)
»Za slovensko vladajočo politiko, pretežno levo« (- LDS, SD ?, B.M.) »v resnici to nikoli niso bila res ključna vprašanja vzgoje in izobraževanja. In še vedno niso.«
Elita se bo še naprej tolažila z dostopnostjo izobraževanja, grenko končuje R.I., bodoči Niko pa naj »opravi poklicno maturo in gre na kakšno (višjo) visoko strokovno šolo, lahko pa gre tudi kar delat. Študirali pa bodo »naši« otroci.«

 

Poklic v razvoju; srečno!

 

Podatkovni rudar je za uspešno prodajo neprecenljiv strokovnjak. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 7.5.2016
V večjih korporacijah je vse bolj iskan interdisciplinarni strokovnjak s področja računalništva, ki je sposoben urejati ogromne količine digitaliziranih podatkov glede na potrebe, ali pa samo poiskati določeno besedilo, sliko ali borzni tečaj na spletu. Tak strokovnjak, piše Jana Petkovšek Štakul, potrebuje »sposobnosti navigiranja v oceanu podatkov /…/ na področju analiziranja in sinteze, /…/ prepoznati in določiti strukturo ogromnim količinam brezobličnih podatkov ter ji pripraviti za nadaljnjo analizo«.
Za ta poklic pri nas ni posebnega programa piše J.P.Š., glede na smer študija pa je poklic najbližji »računalničarjem, analitikom, matematikom, fizikom, elektrotehnikom, strojnikom«, lahko si zamisli npr. »šolanega filozofa, ki mu je kibernetični svet domače dvorišče.« Ne gre le za strokovno, tehnično znanje, »pomemben je način razmišljanja, holističen (celovit) pristop k reševanju problemov in izzivov.«
Luka Petrović, ki je študiral na FRI UL in zase pravi, da je glavnino potrebnega znanja pridobil z delom na projektih takole opiše primer dela podatkovnih rudarjev na področju podjetništva:
»Iz baze zajetih podatkov /…/ smo dobili odgovore na vsa ključna vprašanja, ki smo jih potrebovali pred začetkom kampanje: kako naj bo videti uspešna kickstarter kampanja, kdaj naj se začne in kako dolga naj bo, kaj potrebuje uporabnik oz. /…/ podpornik kampanje, kakšen dizajn in barva izdelka bosta prodajno najuspešnejša, kakšna je optimalna cena.«
Gregor Pipan, Xlab o podatkovnih rudarjih v svoji ekipi pravi, da vedno iščejo »kadre, ki so sposobni in so se pripravljeni učiti. /…/ Način razvoja, testiranja, namestitve in vzdrževanja aplikacij se je v zadnjem času bistveni spremenil, zato bo v prihodnje večja potreba po razvijalcih s širokim domenskim znanjem.«
Avtorica končuje s trditvijo, »da je izobraževanje le za določen poklic del minulega, industrijskega sveta in da smo vstopili drugačne, manj karierno zamejene in z izhodiščno izobrazbo določene poklice.«

25. leto in dan - države, prekarne, novinarke, politika, brezposelne raziskovalke

 

Spodleteti bolje. J.J. Furlan, Objektiv, Dnevnik, 7.5. 2016
O nastajanju države leta 1991 in njenem današnjem stanju, o njenem takratnem in kasnejšem študiju in delu ter današnji borbi z revščino piše Jedrt Jež Furlan (46), prekarna novinarka.
»Stara sem bila 21 let. Učila sem se za enega težjih izpitov na faksu.« (- FF UL, vir: https://fokuspokus.si/user/jedrtjezfurlan , B.M.)
Ob alarmu je z mamo in drugimi stekla v klet in upala, da bodo piškoti v vrečki zadostovali do konca vojne. Vsebina druge vrečke - zlato in marke (DEM) - ne bi bila dobra za prebavo. Na TV je občudovala jeklenega Jelka Kacina na novinarskih konferencah. Stric bi šel v Italijo, če bi se vojna razplamtela. (- Pa se tukaj ni, glej: http://www.slovenija2001.gov.si/10let/pot/vojna/ , https://sites.google.com/site/vojnenabalkanu11/vojne/vojne-v-bivsi-jugoslaviji B.M.)
»Začela sem delati na Radiu Študent.« Urednik jo je opozarjal, da piše – ocene predstav - za radio, ne za seminarsko na faksu. Zastonj. »Ves svet je bil moj oder. Skratka, dogajalo se mi je na polno.« Kot študentka je prodajala rože po barih in restavracijah in dobro zaslužila.
»Potem sem postala novinarka, kasneje tudi urednica na RŠ http://radiostudent.si/ . Izpit sem naredila kasneje, faksa še vedno ne. /…/ Ujela sem prvi val buma sodobnega plesa in gledališča. Bilo je vznemirljivo. Od RŠ sem napredovala do kritičarke v dnevnikih, pisala sem za tedenske revije in časopise.« Prve dve leti je živela od pisanja kritik, kar je danes nepredstavljivo. Povabili so jo k Razgledom; honorarji so naraščali. Le Črna vdova Dela je bila nedosegljiva.
»S Soroševimi štipendijami https://en.wikipedia.org/wiki/Open_Society_Foundations sem videla precejšen del Evrope, pomembne festivale, /…/ bila v kontakstih s kolegi kritiki /…/. Danes /…/ nimam pojma, kje so in kaj delajo. Včasih pobrskam po starih zapisih, /…/ kakšen zapis me ponovno navduši, ostrina in vsevednost sta neznano kam splavali.«
Ponudila se je za TV Studio City https://www.rtvslo.si/studiocity/ . Splavala je, prišla v »višje nadstropje nacionalke, kulturni in informativni program. Spet uvajanja, /…/ vaje iz nastopanja. Urila je mlade kritičarke, predavala, tudi v tujini. Po 10 letih so jo prosili, da odide. Vmes je bila še dopisnica za tujo televizijo.
»Skratka, prehodila sem pot od začetnice, /…/ do boljše plačanih del.« Honorarji so omogočali normalno življenje; tudi v dvoje, nič pretirano razkošnega, le kak vikend z avtom v Italijo. In službene poti v Rusijo, J. Ameriko… Če ni bilo denarja, je lahko dobila kredit. »Nisem razsipavala z denarjem, celo varčevala sem. Ni me skrbela za prihodnost, bila sem utrjena, dokazala sem se z delom.« Zdelo se (- ji, nam?) je, da ne more iti nič narobe.
»In je šlo v maloro.« Sprašuje se, ob 25 letnici države, koga zanima »luzerska zgodba neke gospe, ki ni skrbela za redno službo, in se ponoči ni piflala na pamet srednješolske snovi, da spaca neki faks?« »Preden sem kolapsnila na rob revščine, sem opravljala delo producentke koordinatorice, sedela po raznoraznih strokovnih komisijah«.
Zdaj občasno dela, s plačilom primerljivim nekdanjemu na RŠ. Dela tudi zastonj, da si je strga film. »Saj bi stregla po barih, toda prednost imajo tiste s študentskimi napotnicami«. Kredit sodi med mokre sanje. Na morje gre zahvaljujoč prijateljici. »Zaenkrat še imam dom in plačane prispevke.«
Prilagodila se je, lahko napiše učbenik o tem kako preživeti in se pri tem zabavati. Čaka jo dolgo obdobje, piše, ko se bo urila v tem, »kako ponovno in še bolje spodleteti. Kako pa je vam uspelo v 25 letih spodleteti?«
(- Naježena avtorica ob koncu jedrnato namiguje na dve kultni knjigi naše polpreteklosti:
S. Drakulič: http://najknjiga.blogspot.si/2008/06/slavenka-drakuli-kako-smo-preiveli.html in
S. Žižka: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/razsirjena-citanka-slavoja-zizka-presenecenje-misljenja.html . B.M.)

 

Meni je pogajanje šport. Zoran Janković. Vanja Alić, Vanja Brkić, Objektiv, Dnevnik, 7.5.2016
V intervjuju ob dnevu (osvoboditve) Ljubljane pripoveduje njen župan https://en.wikipedia.org/wiki/Zoran_Jankovi%C4%87_(politician) tudi o viziji, ki jo je imel leta 2011, ko je šel (s stranko Pozitivna Slovenija) na državnozborske volitve. Takrat je bil prepričan, »da lahko Slovenija postane laboratorij razvoja za Evropo.«
Ker je »majhna in nikomur nevarna« bi lahko pokazala »v katero smer se mora sveto obrniti. Komunizem je propadel, ker ni bil pravi. Propadel je tudi samoupravni socializem, ki je bil po ideji /…/ najbližje tistemu, kar si želimo. Torej, da imajo ljudje možnost biti različni, ampak da razlike niso prevelike. Tudi kapitalizmu ne kaže dobro.« Ameriški demokratsko kandidat Bernie Sanders ima pravo idejo, meni Z. Janković. http://inthesetimes.com/article/19701/bernie-sanders-new-book-offers-a-roadmap-to-challenge-the-establishment/
»Ne more nekdo imeti 100 kopalnic, drug pa niti 5 metrov strehe nad glavo. Tako ne gre. Resda znajo eni delati več kot drugi, zato bodo eni imeli vedno višje plače, toda ne more biti razlika ena proti nekaj milijonov, kar se dogaja danes. Ljudje v Afriki, Aziji, ki nimajo vode in koščka kruha za v usta, se bodo dvignili. Obstajajo pametni telefoni in vejo, kaj se dogaja v svetu.«
(Spremenjen prometni režim v Lj.)
»Ljudje so se v središču mesta navadili iti peš, s kolesom, uporabljajo kavalirje«. (- brezplačen prevoz, B.M.). »Po uporabi sistema Bicikelj http://www.bicikelj.si/ smo evropski rekorderji«.
»Naš cilj je, da promet do leta 2020 razporedimo na tretjine. Torej tretjina /…/ s kolesom ali peš, tretjina z avtobusom in /…/ zmanjšamo potovanja z avtomobili na tretjino.«
(Center mesta za domačine ali za turiste?)
»Ta dilema, za koga se dela… /…/ Ja, kam pa hodijo Ljubljančani? V center! Prej so hodili na Bled ali v Portorož.« Goste sprejmete v dnevni sobi. »Center pa je dnevna soba Lj.«
(Upokojitev?)
»O tem še ne razmišljam. Enostavno mi je vsak dan lepo in uživam. Kje pa je lepše kot v Lj. in na tem delovnem mestu?«

 

En dan imaš vse, naslednji dan nič. Biologinja in pisateljica. P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 7.5.2016
Pri Mladinski knjigi je izšel generacijski roman Tunel. Napisala ga je Tina Batista Napotnik, doktorica medicinskih znanosti, raziskovalka biokibernetike na FE UL, potem ko se je pred dvema letoma za nekaj mesecev ostala brez projektov, službe, dohodkov. Patricija Maličetov pravi, da je to »refleksija ženske o sebi in svojem poklicu, vpeti v današnjik«.
(Kako razmišlja generacija 40-letnikov?)
»Predvsem je to odvisno, ali imajo otroke ali ne. Tipična 40-letnica ima otroke in njeno vodilo sta tako multitasking in multiswitching, ogromno stvari jim zapolnjuje življenje. V službi /…/ doseže svoj maksimum: imamo ideje in se nam ljudi delati, po drugi strani imamo dovolj izkušenj /…/«.
Ko pride popoldne domov je njena prioriteta skrb za družino. »Sto na uro drvi skozi življenje. Zvčer od 40-letnice ne ostane kaj veliko. Njeno socialno življenje je bolj na psu. Poskuša še kaj prebrati, sem ter tja gre v gledališče, na koncert, navadno skupin, ki jih je poslušala pri 20-tih letih, Morrisey https://www.youtube.com/watch?v=rc6uxmplsi8 ali pa Nick Cave, https://www.youtube.com/user/NickCaveTV čigar poezija spremlja eno ključnih točk v romanu. Sodobne glasbe ne pozna ravno dobro.« Trudi se ukvarjati s športom, ampak kaj več od joge ne gre. Naenkrat ugotovi, »da v desetih letih zase ni kaj prida naredila, izbruhne kriza srednjih let, razmišljati začne, da je svoj vrh doživela in da je počasi v zatonu.«
Potem pridejo srečanja nekdanjih srednješolcev, primerjave… »Nekateri so ostali isti, nekateri so popolnoma drugi ljudje.« Štiri skupna srednješolska leta, desetina življenja, so tista, »ko človek odraste in najbolj intenzivno spoznava življenje.« Odvisno od razreda in kako se s sošolci razumeš. »Mi smo se imeli super.«
(Junakinja romana je med študijem razmišljala, kako bo tako dobra, da bo dobila Nobelovo nagrado.)
»Takrat je bila mlada študentka. Ko si mlad, imaš ogromna pričakovanja, megalomanske načrte, vse imaš pred sabo in zdi se ti, da lahko spreminjaš sebe in svet. Potem pa te sčasoma življenje postavi na realna tla in ugotoviš, kaj je v resnici mogoče v danem časovnem in prostorskem okviru tvojega življenja. Vendar z načrti mladih ni nič narobe – kdaj boš pa imel visoke cilje, če ne takrat, ko si mlad? Če bi bili mladi pesimistični in vdani v usodo, ne bi nihče ničesar dosegel. /…/ Nekateri od teh mladih kasneje zares dobijo Nobelove nagrade.«
(Krista, Mila, Leon, Uroš – biologinji, računalnikar in glasbenik – vaša generacija…)
»Kristo sem postavila v vlogo brezposelne znanstvenice«, ki je tudi mati. Ob tem piše o odnosih z otroci, »brezpogojni materinski ljubezni in vpetosti matere v divji tempo današnjega življenja«.
(Pisanje vam je rešilo življenje…)
»Ko ostaneš brez zaposlitve, imaš kar naenkrat ogromno časa na razpolago. Zelo hitro sem spoznala, da z brezdelnim postopanjem drvim v mentalni prepad in depresijo, in začela razmišljati, kaj ustvarjalnega naj počnem /…/. Glede na to, da sem bila vse življenje biologinja, znanstvenica, brez izrazitih hobijev, sem morala najprej ugotoviti, česa naj se sploh lotim /…/. In tako sem se lotila pisanja romana.«
(Mati s šoloobveznimi otroci ostane brez zaposlitve. Kaj spoznaš takrat?)
»Da se zelo hitro vse obrne: en dan imaš vse, naslednji dan nič.
Da moraš vedno imeti neko nalogo, delo ali cilj, h kateremu stremiš: če ga nimaš v službi, si ga moraš sam naložiti, da zaposliš svoje možgane.
Da je družina tista, ki te podpira tudi v težkih časih, /…/ kljub temu pa z izgubo službe izgubiš del svoje osebne neodvisnosti, zaradi česar se počutiš nelagodno.
Da so čudna pota usode – ko se ti zdi, da v izgubi zaposlitve ne more biti nič dobrega, pa vendar odkriješ nekaj novega, presenetljivega v sebi.«
(Kako človek dojema svet med pisanjem?)
»Predvsem sem bila veliko bolj senzibilna do vsega, kar se mi je dogajalo. Postaneš bolj pozoren opazovalec okolice, dogodke in utrinke bolj razčlenjuješ v sebi, analiziraš, jih poskušaš /…/ očistiti, jih sam sebi opisati ali celo naplesti zgodbico okoli njih /…/ shraniti v spomin. Podobno kot ima fotograf izostreno oko za iskanje zanimivih motivov.« Ta občutljivost drži še nekaj časa po pisanju, potem začne usihati.
(Ko je delo končano…)
»… se ti res zdi, da se je neka tvoja življenjska zgodba končala.«
Seveda vsak, »ki napiše prvo knjigo /…/ naivno misli, da je takrat, ko je /…/ dal rokopis na založbo, svoje delo zaključil.« A po sprejemu gre še skozi popravke, lektoriranje, dobiva zunanjo podobo…
»Pri pisanju sem izjemno uživala.«
(Od kod veščina in talent za dobro pisanje?)
»Že v osnovni šoli sem veliko brala, v srednji šoli pa sploh, saj smo šli skozi vsa obdobja in smo iz lastne iniciative ogromno brali /…/. Nismo brali samo zaradi domačih branj. Potem sem prišla na faks, na biologijo (BF UL), kjer seveda ni bilo književnosti, in sem bila malo zgubljena. Takrat ni bilo (- na spletu, B.M.) forumov in književnih blogov (omenja https://www.goodreads.com/), kjer bi dobila namige, kaj brati /…/. K sreči je bil v naši knjižnici knjižničar, ki mi je dal sijajne nasvete, kaj brati, in mi pokazal številne še neodkrite biserčke, kot sta npr. R. Queneau http://ars.rtvslo.si/2016/03/humoreska-tega-tedna-raymond-queneau-cica-v-metroju/ in K. Vonnegut. http://www.vonnegut.com/ .
Ključno za pisanje je pač branje, pravi. »Pri branju si krepiš besedni zaklad, spoznavaš različne stile pisanja in načine podajanja zgodb, kar ti pomaga, da izoblikuješ svoj lasten slog. Na koncu vsi želimo napisati tako knjigo, ki bi jo tudi sami radi brali.
(Zakaj biologija, raziskovanje?)
»Za odločitev /…/ je predvsem zaslužna moja mama, ki je tudi biologinja in mi je že v otroštvu pokazala, kako je živi svet okoli nas zanimiv.« Na fotografijah je Tinka v živalskem vrtu, opazuje morske vetrnice, bogomolko.
»Vedno sem si želela postati biologinja in sem srečna da sem /…/. Biti raziskovalec je res vznemirljivo, ves čas odkrivaš kaj novega, si detektiv, ki razkrivaš skrivnosti narave. Ko pridem do kakega novega odkritja /…/, se veselim kot otrok in o tem razmišljam tudi, ko zapustim prostore fakultete. Trenutno /…/ proučujem možnosti vgrajevanja membranskih proteinov /…/ z uporabo elektroporacije.«

 

Lepo je … biti mlad!

 

Hubba Bubba mladina. G. Vojnović, Objektiv, Dnevnik, 7.5.2016
Pisatelj Goran Vojnović se sprašuje »kaj je narobe s študentarijo, ki si na Škisovo http://www.skis-zveza.si/ tržnico naroči Čuke.
Narod, ki ima takšen podmladek, se pač mora bati za svojo prihodnost, se zdi.«
»Normalni ljudje /…/ prišepetava /…/ kmečka pamet, se morajo namreč v času odraščanja upirati /…/ poslušati uporniško glasbo, kakor smo mi poslušali /…/ in kakor so tisti pred nami«:
https://www.youtube.com/watch?v=374_UFvwhyg&index=28&list=RDjlv8kN2lKk0
https://www.youtube.com/watch?v=bWXazVhlyxQ https://www.youtube.com/watch?v=w1b6kreME3M&list=RDfiu6DFXeF9A&index=29 in https://www.youtube.com/watch?v=jNtWyq8G5VE .
»Zato bi bilo edino logično, da današnji študentje prisluhnejo /…/ https://damiravdic.bandcamp.com/ in http://www.ntoko.si/ . Če ne že /…/ https://www.youtube.com/watch?v=100ORqbb1bY ».
»Kaj naj mi jutri počnemo z ljudmi, ki so imeli na fakulteti krokodilčke v očeh? https://www.youtube.com/watch?v=C24_drkqGPU
Kako takšnim mladcem nekoč zaupati vodilne položaje v http://www.sdh.si/ , članstvo v programskem svetu http://www.rtvslo.si/ in /…/ nogometnih prvoligašev ? In /…/ bodo znali vzgajati svoje otroke tako, da ne bodo /…/ leta 2036 /…/ metali plišastih medvedkov v Tomaža Domicelja?« (- Če jim bo zapel tisto prastaro, avtorja besedila, škofa A. M. Slomška, nekdaj himno njemu sledečih učiteljev: https://www.youtube.com/watch?v=xVEaWDNIYTg&index=17&list=PLjtO57LucEOQ_sbVR-wMLcVPd3S1vn8Mk , B.M.)
»Težko je razumeti, da 20-letniki nimajo želje po osamosvajanju, po uporu zoper kulturo razvedrilnega programa javne televizije.« So sploh mladi, se sprašuje G.V., tudi kolumnist. http://www.knjigarna-beletrina.com/knjigarna/posebne-izdaje/ko-jimmy-choo-sreca-fidela-castra/2897
Verjetno razlago je lahko najti, piše, kot za vse, »kar se nam dogaja, vključno s potresi in poplavami, porazi na volitvah, begunsko krizo in zavoženimi otroki /…/ chemtrailisi, tu so cepiva, /…/ resničnostni šovi, tu je http://internet.com/ , tu je udba«, JJ, »islam /…/neoliberalizem, /…/ židovski, gejevski, šaleški in murgeljski lobi, /…/ globalno segrevanje, /…/ vlada« M.C., »Bilderbergi in je Opus dei«, (nogometni) sodniki, Rusi, Kitajci, in še vedno https://www.cia.gov/index.html , »je pač na delu nekaj strahotnega.«
Tako razmišljamo, »četudi je bilo z mladimi vedno vse narobe in /…/ so na koncu /…/ zrasli v normalne ljudi, ki so zvesto nadaljevali tradicijo /…/, se čudili zavoženi mladini, medtem, ko so sami svet uspešno vodili v nove svetovne vojne, kolonializme, suženjstva, revščino in lakoto.« Namesto da vas skrbijo http://www.gramofon.si/modrijani https://www.youtube.com/watch?v=Mi41aPUDJCA »raje pomislite, da je njihov narodnozabavni svet ustvarila prav generacija nekdanjih pankerjev, /…/ progresivne, uporniške in svobodomiselne mladosti« in se vprašajte, če bi nam bilo bolje, če bi »mladi v 80-tih poslušali ansambel https://www.youtube.com/watch?v=eiUO3ikUWS0 in https://www.youtube.com/watch?v=r7gFNaGYEs8 namesto da so sanjali in živeli svoje revolucije.«
Kaj pa, domneva G.V., »če je današnja mladina končno ustvarila /…/ svoj vzporedni svet« in jo vet odraslih »sploh več ne zanima«. Kaj če so mladi v svojem fejsbukovskem https://www.facebook.com/ vesolju odplavali /…/ neobremenjeni z nami, našimi vrednotami in zablodami« in ne vidijo »smisla v tem, da bi se nam upirali?« Je to bolj revolucionarno »kot vsi tisti panki«, ki so jebali »mater vsem svetostim tega sveta https://www.youtube.com/watch?v=lqlRLpadZuw /…/ do druga Tita
Mladim se morda zdimo dolgočasni in tisti, ki prepevajo o družbenih problemih se »zdijo enako bedasti, kot se nam zdijo tisti, ki igrajo https://www.youtube.com/watch?v=8V9g5HGEIX0 /…/ in so že zgodaj spoznali, da ne bo svet nič manj /…/ pokvarjen, če bo bebec na odru namesto antifašističnih parol pel https://www.youtube.com/watch?v=W5T3j2zSQcE .
Sploh pa je, ko pade noč, /…/ pomembno le to, da se ga poceni napije in da spravi kakšno /…/ v svojo študentsko sobico. In ji tam zapoje Ša la la la la la la.« (- Dodajam eno tako, mednarodno, za happy end: https://www.youtube.com/watch?v=Obi4iELWJ3Y, B.M.

 

Sovražni govor

 

Beseda je lahko tempirana bomba. L. Bavcon, Objektiv, Dnevnik, 7.5. 2016
Svoj komentar o sovražnem govor začne Ljubo Bavcon (90) http://www.mladina.si/154377/dr-ljubo-bavcon/pisma@mladina.si ) z mislijo novinarja Ervina Hladnika – Milharšiča, o Afganistanu sicer, a z univerzalnim pomenom:
»Družba je propadla, ko so oblast dobili ljudje, ki so začeli sosedu vsiljevati svoje nazore. Najprej z besedami, potem z uličnim nasiljem in na koncu s topovi.« Spomni (se) na Jugoslavijo, »ko so oblast pograbili ljudje, ki so sosedu druge narodnosti ali prepričanja začeli vsiljevati svoje nazore, nadaljevalo pa se je s topovi in genocidom.« Pri tem so »pomembno vlogo odigrala nekatera sredstva množične komunikacije /…/ javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti.« Takrat je profesor (PF UL), v razpravi o verbalnem političnem deliktu, »opozoril preveč goreče borce za svobodo govora na to, da je beseda lahko tudi tempirana bomba.« To zdaj, po izkušnjah z Jugoslavijo in spričo aktualnih zlorab, ponavlja.
Ko je leta 1986 prebiral tuje knjige o političnem deliktu, je naletel na še vedno aktualno misel, »da je demokracija silno krhka družbena ureditev, ki je v nenehni nevarnosti, da stori samomor zaradi strahu pred smrtjo«, če »nasede zahtevam skrajnežev po pretirani uporabi /…/ represije.«
Za primer navaja ukrepanje po 11. septembru 2001, ki je »zdaj doseglo višek z milijoni beguncev. /…/ Na Madžarskem je Orban odpravil svobodo medijev, podredil sodstvo, zlasti ustavno sodišče« ob blagi reakciji evropskih varuhov vrednot demokracije; nekaj podobnega se dogaja na Poljskem in Slovaškem.
Zaslužnemu profesorju (kazenskega prava, PF UL) se zdi značilno, da je v razpravi o sovražnem govoru poudarek na pravnih, torej racionalnih vprašanjih. Ljudje pa se na tak govor »odzivamo iracionalno, z jezo, ogorčenjem, povračilno maščevalnostjo, v bistvu represivno /…/ še zlasti, če smo napadeni osebno ali družbena skupina, ki ji pripadamo, ali naše vrednote.« Po drugi strani pa se odzivamo opravičevalno, če tak govor leti na »nam nasprotnega«.
Njegovo stališče do sovražnega govora kakršnekoli barve je odklonilno, tako kot tudi domala vseh avtorjev, kar jih pozna. Ta zavrnilen odnos do sovražnega govora »ima svoje izhodišče v spoštovanju človekovega dostojanstva, ki sta mi ha /…/ vsadila moja starša, ko sta ogorčeno nasprotovala nacistični rasni teoriji.«
Le redko je naletel na drugačno stališče do tega govora, ko je šlo za »obrambo strankinega vodje z zlorabo gesla o svobodi govora in z danes irelevantnim zbujanjem spomina na zatiranje te svoboščine v zgodnejših obdobjih prejšnjega družbenega sistema.«
Omenja žaljivo označitev dveh novinark nacionalne televizije in oprostitev V. Šešelja (v Haagu).
Meni, da bi bil koristen »sproten in odločno zavrnilen odziv /…/ na vsak pojav sovražnega govora«, predvsem s strani vodilnih politikov.
»Če pa vodilni /…/ ne reagirajo ali reagirajo opravičevalno, sklicujoč se na svobodo govora ali na /…/ politično ravnotežje, potem je racionalna razprava o pravnih /…/ vprašanjih sovražnega govora nadvse potrebna.«
»Po 297. členu kazenskega zakonika je kaznivo javno spodbujanje ali razpihovanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali katerikoli osebni okoliščini.« To je dobesedno prepisal iz https://www.uradni-list.si/1/content?id=109161 (čl. 297 (1) odstavek) in tudi opis dejanja, da ga je namreč mogoče storiti tudi »z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev.«
Končuje z opozorilom, »da je prava mera represivnega odgovora na sovražni govor /…/ tudi eden od ukrepov za rešitev demokratične družbene ureditve, ki temelji na strpnosti in pluralizmu, a tudi na vladavini prava, vse pa zaradi spoštovanja človekovega dostojanstva in učinkovitega pravnega varstva njegovih pravic in svoboščin.«

Znanje, vedenje - in/je moč

 

Michael Foucault. Družbo je treba braniti. B. Nežmah, Mladina, 6.5. 2016
»Zakaj prevesti 40 let stara predavanja«, se sprašuje Bernard Nežmah ob knjigi francoskega družboslovnega klasika, kar je naredila A. M. Habjan - za Studia Humanitatis, Lj. 2015.
»Predavatelji običajno predavajo že objavljena znanja.
Foucault https://fr.wikipedia.org/wiki/Michel_Foucault pa je publiki na College de France (1970-1984) https://fr.wikipedia.org/wiki/Coll%C3%A8ge_de_France predstavljal mišljenje kot tako.«
Govoril je http://www.lib.berkeley.edu/MRC/foucault/ds.html o prihodu Frankov v Galijo na primerih zgodovinopisja iz 19. stol., o idejah Shakespearea in Racina v povezavi z aktualnimi monarhijami in dramatično produciral napetost »skozi pot spoznanja.«
Ni predaval o tem »kaj se je zgodilo in kateri kralj je storilo to in to«, ampak »kako je delovala družba«, npr. kako so lahko nekultivirani maloštevilni barbari uničiti imperij, kako so kasneje Rimljani razlastili galsko plemstvo in kako se je le-to s pomočjo zavedanja lastnega spomina na novo vzpostavilo; in o tem, kaj se je dogajalo doma, ko so bili plemiči na križarskih vojnah.
Preteklost niso (le) dogodki, ampak »razmerja v /…/ spopadih, ki /…/ producirajo /…/ spreminjanje družbenih struktur.«
M. Foucault, piše B. N., »pripelje do pojmov svoboda in oblast«, oblast je razmerje, ki jo »najde v delovanju države, ki si je prilastila vednost« in jo centralizirala.
»Disciplinarizacija vednosti je uničila lik učenjaka amaterja« in (kraljeva) oblast je »disciplinirala zgodovinsko vednost«, povzema B. N. (- O tem, kako je M.F. v zgodovinski kontekst postavil razumevanje zgodovine: http://plato.stanford.edu/entries/foucault/#3 , B.M.)

 

Nepreslišano. (Rtvslo) Dnevnik, 6.6. 2016
Psihiater Miran Pustoslemšek, o nekaterih gospodarstvenikih in politikih:
»Nekdo, ki /…/ na povsem brezobziren način izkorišča delavce, lahko pri tem celo uživa«; tu govori »o socialno prilagojenem psihopatu. Lahko pa je konformist in v tem ne uživa, ampak se zgolj prilagodi. Spet tretji tega ne bo počel, ker je to zanj povsem nesprejemljivo. Vendar se lahko /…/ v neki gospodarski panogi zaostrijo razmere, kot /…/ pred leti v tekstilni in gradbeni /…/ Takrat lahko tisti, /../ ki je na meji /…/ postane brezobzirnejši, vendar ga pri tem žene želja po preživetju.
Glede laganja, kraj in sprenevedanja pri slovenskih politikih in gospodarstvenikih /…/ imamo nekaj izbornih primerkov socialno prilagojenih psihopatov. Je pa narobe deliti tovrstne označbe nekritično in vsevprek.
V Sloveniji imamo dve resničnosti. Pravno resničnost, ko nekdo zaradi procesne napake /…/ ni obsojen in po drugi strani se /…/ za nekatere osebe /…/ ve, kaj v resnici so. Kako to vpliva na vse druge, pa vemo.«

 

Gledanja, gibanja…

 

Čas javkanja. A vedno več je tudi jeze. J. Lorenci, Mladina, 6.5. 2016
»Smo Slovenci preveč črnogledi? Smo in nismo«, je jasen Janjo Lorenci in piše, da se »družba, ki si kar naprej dopoveduje, da je taka /…/ že s tem spravlja v takšno stanje.« Podobni smo drugim; a ne delimo optimizma z Amerikanci, po drugi strani pa se tudi Nemci nagibajo k pesimizmu. Ne gre za nacionalni karakter. Ti dve lastnosti »se izmenjujeta glede na okoliščine«, ne le od gmotnega položaja, »ampak še bolj od (ne) zaupanja v elite, ureditev, prihodnost.«
Po osamosvojitvi »se nam je godilo bistveno slabše kot danes, počutili pa smo se neprimerno bolje. /…/ Ta čas črnogledost prevladuje /…/. Ljudstvo tlači /…/ brezposelnost, /…/ prekarstvo, zaradi pretiranega varčevanja životarjenje zdravstva, znanosti, kulture, športa«, ker ni stanovanj zanje, »imajo mladi manj otrok, se izseljujejo. Slabi so tudi trendi in večini se »zdi, da so čedalje manj varni. /…/ Črnogledo kritikastrstvo /…/ vsebuje tudi slabo poučenost o stvareh in hitro pozabljanje naukov preteklosti«, zato smo nesamozavestni, tuje sugestije jemljemo za ukaze, varčujemo v našo škodo.
In zakaj smo zašli v to mazohistično razpoloženje?
J. Lorenci, časniški komentator z dolgoletnimi izkušnjami (- glej zbrane kolumne v Mladini iz let 2008 do 2013: http://www.fdv.uni-lj.si/docs/default-source/zalozba/lorenci-knjiga-16-strani.pdf?sfvrsn=2 in knjige https://www.goodreads.com/author/show/4411310.Janko_Lorenci B.M.)
omenja: »/…/ ideološko, politično in vsakršno zmedo v glavah, za katero so v marsičem krivi akademski krogi in mediji, krizo, globok politični razkol, iluzije, da bo bolje samo od sebe, oportunizem, dolgotrajno odsotnost resnične politične alternative, občutek nemoči, tesno povezan z naravnim odporom množic, da bi posegle po drastičnem odporu ali celo nasilju.«
Družbeno razpoloženje se lahko spreminja, in zdaj se. Avtor to vidi v »drobnih znamenjih, npr. v tem, da nekateri ekonomisti previdno opuščajo neoliberalno trobentanje. Najbrž tudi zato, ker je v zraku poleg javkanja vedno več jeze.« Ta je dvorezna, mogoče jo je zlorabiti, a lahko vlije strah v »vplivno, bogato in egoistično manjšino, ki po besedah W. Buffeta http://www.warrenbuffett.com/history/ /…/ vodi razredni boj proti revnim. Samo če bo prestrašena, bo kaj storila za večino.«
J. Lorenci se sprašuje, «ali bo to jezo bolje izkoristila skrajna desnica ali (nova) levica. In kam se bo nagnila /…/ sredina, ko s svojo jalovostjo jezo producira. Oboje zdaj pretresa večino Evrope, tudi nas.«

 

Rast populizmov. Stari politični sistem umira, rojeva se novi. Jure Kosec, Delo, 6.5. 2016
V ciklusu Razumevanje sveta Francoskega inštituta http://www.institutfrance.si/?lang=sl in Mestnega muzeja Lj. http://www.mestnimuzej.si/ sta predavala politolog Pascal Perrineau (univ. Sci. pol. Pariz http://www.cevipof.com/fr/l-equipe/les-chercheurs/chercheurs/bdd/equipe/20 in filozof Matej T. Vatovec, poslanec ZL.
P. Perinau na podlagi analize volilnih navad trdi, da v Evropi čutimo »nelagodje v modernosti«. Industrijska družba razpada, tradicionalne stranke – desne, leve – nimajo aktualnih rešitev. Odnos do politike se je spremenil, ljudje agresivnost izražajo skozi politiko, glasujejo za nacionalne populiste. Parlamentarni sistem se je izčrpal, to ustreza skrajno desnim, ki so vedno kritizirali republiko, pluralizem. »Ne vemo, kaj se bo iz tega rodilo /…/. Nastaja nov svet, sprejeti bomo morali nove vrste državljanov, ki ne bodo imeli enakega odnosa do družine, vere, politike.« Tradicionalne zmerne stranke se bodo morale spremeniti, sicer jim grozijo razočaranja.
M T. Vatovec meni, da so se spremenile pričakovanja ljudi. Delavski razred še vedno obstaja, a to je predvsem prekariat, ki živi v vedno večji negotovosti. Tudi v Sloveniji so se po krizi razširila nova gibanja, narašča demagogija. Stranke, ki nimajo odgovora na gospodarsko krizo pozornost preusmerjajo na begunsko. »Napake prejšnjih oblasti so torej podlaga, da skrajna desnica znova zgradi svoj politični kapital.«

 

Kako bi se počutili, če bi Evropa za vas postavila bodečo žico? M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 7.5.2016
V Parizu se je Mimi Podkrižnik pogovarjala z dvema zagovornikoma Evrope, predvsem o nekdanjih in sodobnih političnih gibanjih.
Daniel Cohn Bendit, Nemec in Francoz, je bil vodja pariškega študentskega gibanja leta 1968, kasneje zeleni politik in poslanec v Evropskem parlamentu. http://www.cohn-bendit.eu/fr/dany/bio
Guillame Klossa je avtor knjige Evropska mladost in ustanovitelj think tanka EuropaNova. http://www.europanova.eu/ http://www.delo.si/sobotna/ce-bomo-pomagali-bliznjemu-vzhodu-bomo-pridobili-tudi-na-stari-celini.html .
(Kakšno je protestniško gibanje Nuit debout/Pokonci ponoč, ki se je pojavilo marca v Parizu?)
D. Cohn.Bendit: »Bomo videli, kaj lahko prinese.« Gre za 500 do 1500 judi, protestirajo pa tudi v drugih mestih. https://nuitdebout.fr/ Gibanje »ima potencial predvsem na levici, ali na levi levici, in tako je v Franciji od nekdaj. Izraža se na ulici, za zdaj predvsem proti zakonu El Khomri /…/ (- o delovnih razmerjih, http://www.gouvernement.fr/ministre/myriam-el-khomri , B.M.) Ulični protesti so le odraz nezadovoljstva določenega dela prebivalstva, študentov in drugih mladih in manj mladih ljudi, ki imajo dovolj sedanjega političnega sistema. Gibanje je simptom nečesa, kar se dogaja v družbi. Zato je takšna uspešnica film Demain/Jutri /…/ http://www.demain-lefilm.com/ Kaže, da je mogoče živeti drugače, razbrati je željo po nečem drugem.«
A ta del družbe je »manjši od tistega, ki ga uspe nagovarjati skrajni desnici… /…/ Marie Le Pen, ki priteguje med 25 in 30% prebivalstva /…/«. https://fr.wikipedia.org/wiki/Marine_Le_Pen
(Torej gibanje Nuit debout ni pomembno?)
G. Klossa: »Za dvoje gre. Po eni strani opažamo manifestacije, ki so zelo omejene, saj ne pritegujejo več kot nekaj sto ljudi zdaj tukaj zdaj tam. In nič ne kaže na širše gibanje, ki bi bilo podobno tistemu iz leta 1968 denimo. Po drugi strani ne gre spregledati splošnega nezadovoljstva Francozov nad inštitucijami, političnimi in medijskimi. Prepoznati je željo po novi svežini, /…/ tudi znotraj političnih strank. A problem je, da za spremembe ne najdemo prave energije.«
(Je množično gibanje kot 1968 danes mogoče?)
D. Cohn Bendit: »Res ne vem. Izgubil sem kristalno kroglo.«
(Ampak vi ste živeli študentsko revolucijo…)
http://www.serge-hambourg.com/?portfolio=mai-68 http://www.npr.org/templates/story/story.php?storyId=90330162
»A živel sem v popolnoma drugačnem svetu, vmes je minilo pol stoletja… Leta 1968 so nas spraševali, ali je naše gibanje podobno tistemu iz leta 1938, Ljudski fronti.« http://www.larousse.fr/encyclopedie/divers/Front_populaire/120463
(Ampak človek se ne spreminja kaj dosti…)
»Seveda se ljudje spreminjajo. Leta 1968 nismo vedeli za klimatske spremembe, tudi krize nismo poznali, niti ekologije, ne aidsa. Treba je opazovati upore in jim dovoliti, da obstajajo vsak v svojem času. Bila je revolucija 1789 (- francoska https://fr.wikipedia.org/wiki/1789 ), bila je Ljudska fronta (1938), bilo je leto 1968.
Danes https://fr.wikipedia.org/wiki/Mai_2016 je očitno, da se del družbe ne znajde več, zato se ljudje bodisi nagibajo k skrajni desnici, bodisi se prepoznavajo v novih gibanjih. Primerjave z letom 1968 niso smiselne.«
(V Evropi ali vsaj pri nas govorimo le še o krizi priseljevanja…)
»… pa saj ste rešili problem, zaprli ste meje in postavili žično ograjo. Želel sem vas spomniti, kako bi se počutili, če bi Evropa postavili bodečo žico za vas in bi bili še vedno s komunisti in bi se smejali.«
(- D.C.-B- najbrž misli na knjigo esejev, o kateri govori avtorica Slavenka Drakulić: http://slobodnadalmacija.hr/scena/kultura/clanak/id/233673/kako-smo-prezivjele--zenska-predstava-za-svakoga , glej varianti na to temo: Majda Lampič http://nszaveza.github.io/articles/87-kako-smo-preziveli-komunizem-in-se-celo-smejali-slavenka-drakulic/ in Ciril Brajer: https://www.dnevnik.si/289813 , B.M.)
(… ne nujno na spodbuden način.)
»Ko sta se v evropskem svetu besedno spopadla Angela Merkel (Nemčija) in Viktor Orban (Madžarska), je Orban rekel, kako bomo na koncu vsi postavili žičnate ograje, da bi ustavili barbare. Merklova mu je odgovorila, da je predolgo živela za bodečo žico, (- v NDR/DDR https://de.wikipedia.org/wiki/Geschichte_der_Deutschen_Demokratischen_Republik#Krise_und_Ende_1981.E2.80.931990 ) zato je okrog Nemčije ne bo, vse dokler bo kanclerka. Na žalost niti Orban, niti Slovenija, ne Slovaška, ne razmišljajo o svoji preteklosti. A to se ne dogaja samo v vzhodnih državah ali državah srednje Evrope, ampak so v isti situaciji Danci, Finci in Poljaki.« Njihove države so na konferenci v Evianu 1938 https://www.ushmm.org/outreach/en/article.php?ModuleId=10007698 zavrnile Jude. /…/ tudi leta 1938 ni nihče vedel, da bo prišlo do holokavsta. Nihče. Bilo je nepredstavljivo. Naj mi ne govorijo, da je danes drugače. V določenem trenutku se države zaprejo vase, iz strahu, kaj vse bi lahko migracija spremenila v njihovih okoljih. Takšna je naša realnost. Žalostno.«
(Je razlikovanje med desnico in levico preživeto?)
Zapleteno vprašanje, D.C.-B. želi biti natančnejši:
»Pri socialni problematiki /…/ je še smiselno govoriti o razkolu med levico in desnico. Levica si naprej prizadeva za več socialne pravičnosti.
Če pa razmišljamo o Evropi /…/ desno in levo ne pomeni ničesar več /…/ Tudi pri ekologiji je podobno: za jedrsko energijo so tako nekateri na desnici kot nekateri na levici. /…/ pri temeljnih svoboščinah: Putin ima podpornike na obeh političnih polih.
(Kdo je med današnjimi politiki na svetu najbolj na levici?)
(Jeremy Corbyn?) http://www.jeremycorbyn.org.uk/
»Ne… Justin Trudeau. Liberalec. /…/ Kanadski premier /…/ je zagotovo najbolj modern. Je politik levice, ki je popolnoma prenovljena. Noro je, kako levica v Franciji in /…/ po Evropi ne želi razpravljati o pravih stvareh. In potem govorimo o starih tepcih, kakršna sta Corbyn in Sanders. https://en.wikipedia.org/wiki/Bernie_Sanders
G. Klossa: »Trudeau https://en.wikipedia.org/wiki/Justin_Trudeau je /…/ po eni strani človek politične kulture, po drugi strani pa si vzame čas za premislek. /…/ Prinaša drugačen pogled na družbo. Družba, kakršno želi, je raznolika, v njej šteje talent. In takšna bi morala biti sodobna republika.«

 

Preberite, poglejte, pobrskajte, poslušajte, premislite

 

Utopija? Samo da ni uresničena! Z. Verdlovec, Dnevnik, 6.5. 2016
O knjigi Utopije – še vedno, zbornik o utopijah v 21. stoletju (Studia Humanitatis, Lj.) piše Zdenko Verdlovec. In o razpravi o tem v CD Lj. v kateri je sodelovala večina od 36 domačih soavtorjev.
Neda Pagon, urednica zbornika piše, po Z. Vrdlovcu, da utopisti zaradi »slabih družbenih razmer« iščejo rešitve, »ki opuščajo uveljavljeni red in uveljavljene vrednote« in so tudi dvoumne. Že v Utopiji (Th. Moore, 1515 http://www.bl.uk/learning/histcitizen/21cc/utopia/more1/moreutopia.html ), pravi N. Pagon, so »nastavki za totalitarizem kot tisti za družbeni utilitarizem.«
Podobno pravu Rok Svetličič, da je utopistika »nepogrešljiv vir hrepenenja in intelektualnega zagona, toda uresničevanje utopij je doslej prineslo le eno: uničevanje«, kot ga navaja Z.V.
»Ena takšnih utopij, ki se je sprevrnila v distopijo, je po Rudiju Rizmanu tudi neoliberalizem. Leta 1989 je razglašal konec zgodovine in obljubljal materialno blagostanje, neomejeno svobodo izbire, potrošniški raj in optimalno skupno dobro, z izbruhom krize 2008 pa so se /…/ sanje spremenile v neoliberalno moro.« Posledice neoliberalnih reform, ga povzema Z.V. , se kažejo v povečanju neenakosti, brezposelnosti, korumpiranju politike od korporacij, tržni miselnosti in morali ter v izginjanju demokracije. Po Rizmanu prav zapoved »ni alternative« daje priložnost »alternativnega zamišljanja«, »spremembe politične paradigme«.
Primož Kraševec pripominja: »Če alternative gradijo nove sisteme, so nujno reakcionarne.«
Miklavž Komelj pa »formulo utopičnih sistemov« prepoznava s filozofom Emilom Cioranom https://fr.wikipedia.org/wiki/Emil_Cioran v Apokalipsi http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Raz&id0=1&pos=0&set=2&l=sl v povezavi z – (anti)komunizmom. »Vse se dogaja, kot bi duhove od renesanse naprej pritegoval liberalizem, v globinah pa komunizem.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Komunizem
E. Cioran preroško pravi še: »Kako je mogoče prezreti, da je antikomunizem pravzaprav besna, zgrožena vera v prihodnost komunizma?«
(- O tej pošasti iz našega močvirja in tudi o pisanju zgodovine piše Boris Jež, SP, Delo, 30.4.2016: http://www.delo.si/sobotna/kaj-je-hujsega-od-komunizma-antikomunizem.html , B.M.)

 

Figa ne bo še en grafit. Mojca Pišek, Dnevnik, 6.5. 2016
V svoji novi knjigi Goran Vojnović (*1980) ponovno zajema iz jugoslovanskega kulturnega konteksta. V prejšnjih dveh je pisal o čefurjih (2008) in vojnih zločincih (2012), v tej – Figahttps://fokuspokus.si/article/1420?=goran-vojnovic-figa-odlomek-iz-knjige
pa pripoveduje o mladem Jadranu, ki »sebe osmišlja skozi življenjske zgodbe starih staršev in staršev. V povojnem času (- po 1945? B.M.) poveže Istro, Ljubljano in Egipt.
(Intimno angažirano delo?)
»Ko so na Balkanu vsi mislili, da je vojna (- 1945, 1991-1995? B.M.) preživeta tema, se je pojavil cel kup romanov o vojni, ki so jih napisali ljudje, ki so bili /…/ v času vojne otroci. Enostavno so morali spregovoriti o stvareh, ki so se jim zgodile.« Tudi o izbrisu.
(Pišete o priseljenstvu, tujstvu, multikulturnosti… Begunci?)
»Na begunsko krizo težko gledam kot pisatelj. Tu je namreč življenje spet nadigralo domišljijo. Zgodbe, ki jih beremo zdaj že mesece, so povsem nedoumljive in vse bolj to dojemamo kot fikcijo, kakor ne bi šlo za /…/ resnične tragedije. Sam se predvsem zavedam strahu, ki ga te zgodbe ustvarjajo v Evropi, strahu do tujcev nezaupljivih ljudi /…/ za povrh muslimanov, Afričanov in Azijcev, ob tem pa svet, ki ga ti ljudje vidijo skozi okno, ostaja nespremenjen. Begunski val se bo morda ustavil, strah pa bo ostal. In /…/ za našo prihodnost veliko nevarnejši od milijona ali dveh beguncev.«
(- G. Vojnović o temah te dežele in sosednjih: http://www.telegram.hr/autor/goranvojnovic/, B.M.)

 

Kaj študirati, delati, kako, s kom…; odpornost družbe; kakovost bolnic…

 

Glive in glivice. Kolumna. M. Prijatelj, Nedelo, 1.5. 2016
O zoprnih glivicah, ki so se razlezle »v vse pore družbe in vzdržujejo kulturo onemogočanja«, ki so izpodrinile koristne glive piše Maja Prijatelj. Primerjavo je prevzela iz članka (v Sobotni prilogi Dela) slovenske zdravnice na začasnem delu in izobraževanju v tujini, ki je tako opisala »problem slovenske razvojne zgodbe«.
M. Prijatelj piše, da te glivice ogrožajo tudi nevidne delavce. (- Prekarne?)
»Usoda nevidnih delavcev je vse bolj negotova, negotovost je njihova usoda. Še toliko bolj, če so izbrali poklic, za katerega je premalo služb – takšnih poklicev pa je vse več. Dijake, ki končujejo srednjo šolo in se nameravajo vpisati na fakulteto že na informativnih dnevih strašijo, naj opustijo vsako upanje, ker službe, kakršno si željo, tako ne bodo dobili. /…/ študijskih programov je preveč ali pa sprejemajo preveč študentov. Iskalci prve zaposlitve delo iščejo tako dolgo, da medtem že obupajo, ne nemalokrat psihično zlomijo in pridružijo /…/ vojski dolgotrajno brezposelnih. Tisti, ki so dobili delovno priložnost, pa na napredovanje čakajo /…/ naposled /…/ močno omejijo svoje ambicije.«
»Ker ne mladi ne stari ne dobijo tistega, za kar so se »borili«, se je zlomila tudi medgeneracijska solidarnost.« Navaja primer, ko starejša, upokojena kolegica ni priskočila na pomoč mlajši in jo je rajši diskreditirala, da nima pojma. »Takšen odziv razkriva /…/ vzorec delovanja na vseh ravneh družbe.«
Za rešitev problema (onemogočanja) predlaga »povečanje imunske odpornosti posameznika in družbe«; tudi branje.
Slovenci v povprečju preberemo 15 knjig na leto. »Koliko modrosti in idej lahko najdemo v njih! Pa vseeno bo treba malo manj jamrati /…/.«

 

Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 4.5.2016
Psiholog Aleksander Zadel o naših bolnišnicah in zdravnikih:
»Če bi vprašali naključnega posameznika, kako bi /…/ opredelil UKC Lj.« bi se ljudje »spomnili primera Radan, /…/ mednarodnega uspeha raziskovalcev« virusa zike, ali »sago z imenovanjem direktorja zavoda.«
Malokdo bi rekel, da bi se »najraje zdravil, če bi bilo z njegovim zdravjem kaj hudo narobe« v tej instituciji – v UKC. Pri osebnem interesu za zdravje »nas ne zanima, ali je zdravnik diplomiral z odliko ali s šestko.« (- Sicer pa na MF diplome nimajo, le vse izpite mora bodoči zdravniki narediti za dr. med., B.M.) »ne zanimajo nas afere, niti znanstvena zagnanost zaposlenih ali kdo je direktor. Hočemo ozdraveti. Hočemo zdravje. Zanima nas rezultat.«

 

Delavni vseh dežel: Praznujte! Delajte manj! Posvetite se družini!

 

Brez česa si ne predstavljate 1. maja? Nedelovih sedem, Nedelo, 1.5. 2016
N'Toko, glasbenik in kolumnist piše, kako na ta dan njegov FB preplavijo fotografije iz časov, »ko je proletariat stopil na prizorišče kot politična sila. http://www.mladina.si/46930/boj-za-delavske-pravice/ Pogosto jih objavljajo mladi prekarci, ki niso bili nikoli del kakega političnega ali sindikalnega gibanja.« N'Toko ima pred očmi prepad med bojevitostjo organiziranega »delavstva v preteklosti in njegovo današnjo razkropljeno, digitalno brezzobostjo« in pomisli »kaj vse bo treba storiti v prihodnjih letih« pri naši samoorganizaciji. Ob slikah se naleze »optimističnega sporočila: navadni ljudje so sposobni vzeti svojo usodo v lastne roke in doseči neverjetne stvari.« https://www.youtube.com/watch?v=Ly5ZKjjxMNM&list=RDLy5ZKjjxMNM#t=47 https://www.youtube.com/watch?v=N43Cm6ra0hY&index=1&list=RDN43Cm6ra0hY
Jure Apih, publicist: »Najprej je bila parada. Telovadci, gasilci, planinci, včasih tudi vojaki so strumno korakali v dolgi koloni, šivilje, učiteljice, zdravniki, delovni kolektivi so /…/ demonstrirali svoje delovne zmage in dosežke. http://www.mojvideo.com/video-zbudi-me-za-1-maj-mi2/d386e1a69aaeae43b061 https://sl.wikipedia.org/wiki/Praznik_dela#/media/File:Prvomajski_sprevod_v_Ljubljani_1961_(2).jpg /…/ Lačni nismo bili, siti pa tudi ne. Potem smo dobili fičke in spačke ter /…/ izlete na morje in v Trst. Cariniki pretirano niso težili, a smo se jih vendarle bali. Imeli smo samoupravljanje, a smo se mu odrekli. Dobili smo lastnike, prekarno delo. Imamo še »tazelenega« na Rožniku (- Lj.), godbo na pihala /…/, piknik na vrtu, prijatelje ter rdečo zvezdo na pločevinki /…/«.
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: V njenih otroških letih se je maj začel »z budnico, ki jo je nažigala /https://www.youtube.com/watch?v=u2tN91N2qY8/ godba na pihala. /…/ Večer prej /…/ s prijatelji na kres. /…/ In danes? Glede na poklic, ki ga opravljam, žal /…/ z grenkobo razmišljam o delavskih pravicah in pravni državi nasploh.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Sicer prvomajsko folkloro prepuščam drugim /…/, jaz bom uživala v delu in v delavskih pesmih Brucea Springsteena, https://www.youtube.com/watch?v=4hXJamFm8fY&list=RD4hXJamFm8fY#t=33 pa v spominih na /…/ prvomajske praznike – v New Yorku na Union Squaru in v Parizu na grobu skladatelja Internacionale. http://www.dutempsdescerisesauxfeuillesmortes.net/paroles/internationale_l.htm
Dušan Jovanović, režiser: »Prvega maja ni brez delavcev, delavcev pa ni brez dela. Ali so delavci, ki delajo, pa ne dobijo plače še delavci? Ali so brezposelni /…/? /…/ Prvi maj je danes neki bivši praznik nekih bivših delavcev. Kakšen smisel ima, da mi danes /…/ vzklikamo: Živel prvi maj?«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Svoj čas smo peli: »Vstanite v suženjstvo zakleti«, pa mnogim ni bilo tako hudo kot danes. Koliko prvih majev potrebujemo, da se kaj spremeni.« https://www.youtube.com/watch?v=lo7wFpJRfDE
(- Takole se je pelo 8.2.2013 v Lj.: http://www.rtvslo.si/zabava/glasba/koncert-zpz-kombinat-uporniska-glasba-razvnela-dvorano-union/302039 , B.M.)

 

V prihodnosti bomo zagotovo delali manj. G. Utenkar, Nedelo, 1.5. 2016
Ob prehodu v postindustrijsko družbo bo treba izboljšati delovne razmere, uvesti univerzalni dohodek (UTD) in skrajšati delovni čas, meni Gorazd Utenkar.
Argument za krajši delavnik je zmanjševanje brezposelnosti; delo bi imelo več ljudi, meni Valerija Korošec, sociologinja. Povečala bi se produktivnost, plače se zato ne bi znižale. Bilo bi manj utrujenosti, manj stresa, imeli bi bolj zdravo življenje, tudi družinsko.
V preteklosti se je delovni čas zmanjšal s 70 urnega delovnega tedna na današnjih 40. Kritiki so nekdaj videli problem v prostem času najbrž pijančevali. V. Korošec meni, da bo krajši delavnik potreben zaradi tehnološkega razvoja in socialnega miru. Razprave o njem bi bilo treba povezati s pripravo nove pokojninske zakonodaje in uvajanjem UTD.

 

Delo in družina sta v Sloveniji nasprotnika. Služba je posrkala družinsko življenje.
Igor Drnovšek, Dnevnik, 3.5. 2016
Sonja Šmuc, Združenje Manager pravi, da ji pri družinskih zadevah veliko pomagajo stari starši in soprog. »Pred pribl. 20 leti si nismo niti predstavljali, da bo tempo življenja takšen, da bo služba posrkala večji del našega časa.« Če delaš z veseljem, to ni muka, ampak priložnost, da ustvarjaš. »To je danes tako, kot da vstopiš v vrtinec. In tudi če ti je všeč ta igra v vrtincu, te vse to posrka in iz tega težko izstopiš.«
Mateja Šabec
, zaposlena v šoli, kjer so tudi otroci, pravi, da pri otrocih veliko pomaga mož, ki dela v isti šoli. Če ne more, priskočijo na pomoč dedki in babice. Pravi da je usklajevanje med službo in družino delavca/delavke odvisno »od tega, kje so zaposleni in kako na to gledajo njihovi nadrejeni.
Barbara Kresal, FSD in EF UL, raziskovalka na Inštitutu za delo: Usklajevanje poklicnih in družinskih obveznosti prispeva k boljšemu delu zaposlenih, k zmanjšanju stresa, izčrpanosti in izgorelosti. Vodi projekt Gequal http://www.institut-delo.com/S40300/GEQUAL , v katerem iščejo tudi rešitve za boljšo organizacijo dela in dopolnitev kolektivnih pogodb, v korist tako delodajalcev kot tudi delavcev. Analiza kolektivnih pogodb je pokazala, da je v njih bistveno premalo ukrepov na tem področju. Kar 90% pogodb nima niti tretjine potrebnih ukrepov. Skoraj nič pozornosti ni posvečene skrbi za starejše družinske člane, vodilnim ženskam, skrajševanju delovnega časa in omejevanju nadur.
V sodelovanju s sindikatom ZSSS in Združenjem delodajalcev so izvedli ankete, ki so pokazale, da ukrepe za usklajevanje teh dveh področij kot pozitivne ocenjuje 77% anketiranih delodajalcev in 91% članov sindikatov. Delodajalci pa predvsem želijo, da bi pri teh ukrepih imeli proste roke, bojijo pa se omejitev zaradi organizacija in narave dela ter stroškov.

Mladi, vodilni, naša prihodnost

 

Združenje Yes. »Bilo je naključje, da smo bili pač tam.« B. Maselj, Nedelo, 1.5.2016
Združenje Yes http://www.yes.si/ Young Executive Society , društvo za »razvoj nove generacije odgovornih poslovnežev«, sta ustanovila leta 2003 Jan Pinterič in Andrej Nabergoj. Zdaj ima več kot 200 članov, v svoje vrste sprejema prodorne posameznike, ki niso starejši od 45 let.
Mladi yesovci, za nekatere japiji, http://www.urbandictionary.com/define.php?term=yuppie , so na gospodarsko prizorišče stopili leta 2004: B. Jamnik v Kad, M. Kryžanovsky, nato T. Berločnik v Petrol, Ž. Debeljak v Mercator, K. Kresal na notranje ministrstvo, B. Auer v Vzajemno, B. Trebušak v Aerodrom… Nato pa so z razpadom stranke LDS poniknili izven medijskega fokusa, piše Brane Maselj.
Jan Pinterič: »Mislim, da je šlo preprosto za generacijsko menjavo vplivnih kadrov, ki se je končala zdaj, ko stare generacije ni več. /…/ Okoli nas je bilo res veliko hrupa, a zelo malo tega, kar so nam pripisovali. /…/ v Sloveniji, kjer vsakdo pozna vsakega, prek vseh mogočih omrežij pride v stik s komer koli«. Ko je ustanavljal Yes je bil star 24 let, bil je novinar Gospodarskega vestnika, zdaj je internetni podjetnik, privlačila sta ga podjetništvo in posel. »Danes ga, pravi, zanimajo tudi družbena odgovornost, univerzalni temeljni dohodek (UTD) ter dvig človekove in poslovne zavesti, da bi pozitivne spodbude nadomestile eksistenčni strah, ki poganja današnji sistem.«
Til Lajovic, filozof, ki je magistriral iz ekonomije, direktor združenja, med menedžerji še vedno pogreša več žensk; v Yes je samo petina članic. Ob ustanavljanju podjetnikov skoraj ni bilo med člani, zdaj jih je polovica. Pred desetletjem se je govorilo, da »sloni prihodnost Slovenije na velikih podjetjih. Zdaj /…/ kaže, da bodo generatorji razvoja mala in srednja podjetja«.
Osnovna dejavnost združenja je, pravi, povezovanje, izobraževanje, razprava, pluralnost:
»Še svetovno znani ekonomisti se ne morejo zediniti, kako odgovarjati na današnje izziv gospodarstva, zakaj bi si to pravico jemali mi.«
Povezali so se s Svetovnim gospodarskim forumom (WEF) https://www.weforum.org/ in začeli izobraževalni projekt Yes junior za mlade. V programu Yes start pa pomagajo »posameznikom z idejami skrajšati pot do realizacije poslovne ideje. Letno se jih prijavi skoraj 100, a sprejmejo jih od 30 do 50. »Če pride nekdo z nedokončano OŠ, želi pa izdelovati rakete, ga pač težko resno obravnavaš.« Več kot polovica udeležencev delavnic je že odprla svoja podjetja, nekateri že zaposlujejo druge.

Profesor, umetnica; zgodovina, gospodarstvo, kultura; Kitajci, Slovenci; Slovenka, Koroška, Avstrija

 

Zgradila sta most drug do drugega, odtlej jih tudi med državama. Eva Senčar, Nedelo, 1.5.2016
Mostove med kitajskim in slovenskim gradita življenjska sopotnika:
Mitja Saje 中国研究 研究室 , makroekonomist, poliglot, pionir slovenske sinologije in Huiqin Wang 中国研究 研究室 , slikarka, vizualna umetnica.
M. Sajeta je že med študijem na EF UL zanimal razvoj nerazvitega dela sveta, Azija. O Kitajski s/m/o takrat vedeli toliko kot je dovoljevala režimska propaganda (- naša, njihova? B.M.). Z Andrejem Bekešem, (japonologom http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1003920/ ), sta se začela uči japonsko in po letu ugotovila, da bi bila zanimiva tudi kitajščina.
Nabral si je učbenike, piše Eva Senčar, ruske in ameriške, ter magnetofonske trake, kar je bilo v začetku 70-tih na razpolago. Diplomat Vlado Šestan mu je odstopil slovarje. »Po prvem let študija v Nanjingu je doma prek Slovenskega orientalističnega društva začel širiti jezik in hkrati navezal stike s FF UL, kjer je ustanovil najprej lektorat, nato pa se /…/ 1980 še enkrat vrnil na Kitajsko, da bi zbral gradivo za doktorat.« A mentor iz Beograda je umrl; našel je primernega profesorja na praški (Karlovi) univerzi, ki je razumel slovensko in končal doktorski študij šele, ko se je že začel na FF ustanavljati odd. (-katedra) za sinologijo. (- O zgodovini odd.za azijske študije FF UL piše Jana Roškar: http://as.ff.uni-lj.si/predstavitev-oddelka/predstavitev-oddelka , B.M. )
»Zagovor o ekonomski zgodovini dinastije Ming je opravil kar iz studia RTV v Lj. v studio v Pragi /…/ takega zagovora doktorata do takrat še ni bilo.«
Kot profesor je M. Saje http://val202.rtvslo.si/2016/04/mitja-saje-sinolog/ »prepletel svoje znanje zgodovine in makroekonomije; študentom je približal vidik kultur in verstev, ki dopolnjujejo klasičen pristop k zgodovini in jo pojasnjujejo bolj kompleksno.«
»Makroekonomija je kot podaljšek moje splošne izobrazbe, ki pa v tem svetu pride še kako prav«, pravi. Od l. 1980 sodeluje na konferencah Evropske zveze za kitajske študije, avgusta bo v Sankt Petersburgu govoril o cikličnih gospodarskih gibanjih na Kitajskem, nepredvidljivem in zapletenem dogajanju, kot pravi. http://www.eacs2016.spbu.ru/more/?cell=6 .
Wang Huiqin https://sl.wikipedia.org/wiki/Wang_Huiqin (*1955) je imela srečo, pravi njen mož; maturirala je v letih proti koncu (velike, proletarske) https://sl.wikipedia.org/wiki/Kulturne_revolucije, ko je Deng Xiaoping v dveh letih sprostil trdoto režima. »Vplival je na razvoj šolstva in dal priložnost sposobnim kadrom.« Huiqin je po maturi lahko ostala na srednji šoli kot učiteljica. Pred ponovnim političnim preobratom se ji je uspelo vpisati na pedagoško univerzo v Nankingu. Pred tem je bil dolga le »študij humanističnih in družbenih ved zaprt, potekali so le tehnični študiji. Sprejemni izpit za likovno umetnost je z njo na tej nekdaj protestantski šoli opravljalo 8000 kandidatov, toliko (10) generacij se je nabralo. In sprejeli so jih 30. »Huiqin je postala združevalka dveh kultur, dveh umetnostnih sistemov«. http://www.obalne-galerije.si/index.php/si/article/439/9 Še preden je prišla sem, ji je mož l. 1983 omogočil, da je razstavila lesorez na Grafičnem bienalu v Lj. Pomagal ji je premagati odpor tamkajšnje birokracije ter preživeti kulturni šok ob prihodu. O tistem obdobju kitajske zgodovine govori njena izjava: »Bala sem se, da bodo moji domači čutili posledice, kar je bilo tako značilno v času kulturne revolucije. Mama je jokala in rekla: misli na brata in sestro.«
Z njim se je učila angleščino, slovenščino na tečajih od otrok, saj sta med sabo govorila kitajsko. Huiqin W.: »Slovenščina je težka, še danes ponoči sem sanjal v kitajščini. Brati mi ni problem, zlasti časopise vsak dan pregledam in sledim kulturnim stranem. Vaše Nedelo http://www.delo.si/nedelo je zelo sočno branje.«
M. Saje pravi, »jaz poznam kitajsko kulturo, ona se poskuša vživeti v slovensko; tako vzpostavljava mostove. Huiqin v Slovenijo vabi kitajske slikarje in omogoča našim razstavljati na Kitajskem.« Teden kitajske kulture - Mestna knjižnica Ljubljana.
http://www.delo.si/kultura/razstave/huiqin-wang-umetnost-je-moja-politika.html je W. W. Huiqin prejela nagrado za ilustracije v knjigi o Hallersteinu, slovenskemu astronomu, ki je tam deloval v 18. stol.:, katere soavtor je tudi M. Saje http://efnet.si/2014/05/hallerstein-slovenec-v-prepovedanem-mestu-2/ . Pravi, da tudi sama išče svojo identiteto Kitajke v Sloveniji. Umetnost ji je pomagala prebroditi kulturni šok; svet umetnosti je univerzalen.«

 

Sem, kar sem, nekakšen zaraščen dvojček. Igor Bratož, Delo, 3.5. 2016
Pesniško zbirko – o tujstvu in vračanju – Dolgo prehajanje je objavila Majda Haderlap http://www.slolit.at/leposlovje/autor/maja_haderlap. Najbolj znana v (nemškem, francoskem) svetu in pri nas je po romanu Angel pozabe – o Slovenkah in Slovencih na Koroškem v času vojne. ( - Primerjaj oznako tega obdobja v: https://de.wikipedia.org/wiki/Maja_Haderlap in https://en.wikipedia.org/wiki/Maja_Haderlap. Pogovor o romanu: http://www.pogledi.si/ljudje/angel-pozabe-je-postal-moja-pripoved. B.M.)
(Spomini…)… so »moja identiteta. S pesmimi sem skušala zaznamovati svojo notranjo kulturno topografijo, prostore, v katerih se gibam, v katere miselno zahajam.«
(Jezik?) Pesmi so prevedene v slovenščino, zdaj »imam vse bolj občutek, da so to slovenske pesmi. /…/ pišem oz. ustvarjam v nemščini. Ker sem vključena v nemški kulturni prostor, zase ne vidim druge poti /…/. Prostor, v katerem sem odraščala, je bil do nedavnega obseden z željo po razmejitvi. Toda jaz se nočem deliti na dva kosa. Sem, kar sem /…/.«
(Kakšen obraz ima slovenska literatura v avstrijski kulturi?)
/…/ še precej nejasen. Ve se za Draga Jančarja, Tomaža Šalamuna, Borisa Pahorja, Aleša Štegra http://alessteger.com/biografija/, a manjka tista zgodovinska, kulturna podoba slovenske literature. Avstrijska kulturna javnost se dolgo ni hotela soočati z literaturo dežel AO monarhije. /…/ nemški prostor se ni pretirano zanimal za slovenskega. Zdaj je pozornost veliko večja kot je bila pred leti.« Število prevodov je naraslo, pozna se trud institucij, »Javne agencije za knjige in drugih za nastop na frankfurtskem sejmu, saj ni boljše investicije kot je investicija v kulturo. Slovenija je v evropskem prostoru prepoznavna le skozi literaturo in kulturo. Ti ji dajeta pečat.«

Umetniki, politika, publika v vetrovih časa; Sodobnost *1933; povojna dramatika; likovniki v 80.tih

 

Jubilej revije Sodobnost. »Dokler je država, bomo tudi mi.« V. Plahuta Simič, Delo, 5.5. 2016
O naši najstarejši reviji https://sl.wikipedia.org/wiki/Sodobnost_(revija) se je Valentina Plahuta Simič pogovarjala z odgovornim urednikom Evaldom Flisarjem, pisateljem.
»Sodobnost je začela izhajati leta 1933, utihnila med 2. sv. vojno in se obnovila leta 1946 kot Novi svet«, ki se je 1953 preimenoval v Našo sodobnost, 1963 pa nazaj v Sodobnost, pripoveduje. Prva urednika sta bila Juš - in po vojni – Ferdo Kozak, nato Boris Ziherl, Drago Šega, Niko Grafenauer, Edvard Kocbek, Kajetan Kovič, Janez Menart, Vitomil Zupan, Dušan Pirjevec
(Najbolj burna obdobja?)
Leta 1964 je uredništvo D. Pirjevca s podpisi 64 književnikov in publicistov nasprotovalo ukinitvi revije Perspektive, zaradi česar je bil D. Pirjevec odstavljen«.
(- Preberite kaj o ukinitvi piše Delo 22.4.2014 http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/rast-in-pozeba-revije-perspektive.html in kaj Veljko Rus: http://dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/TiP20041-2Rus.pdf. Dodajmo, da je revija Perspektive pred ukinitvijo (1963-64, št. 33-34, 36-37) pisala tudi o protestu študentov EF UL proti uvajanju stopenjskega (!) študija, glej B.M: Ključ je v naših rokah!, UL, 2008, str. 176. B.M.)
Leta 1970 je revija »pod taktirko Cirila Zlobca, sprožila sporno debato o uvedbi slovenskega jezika v JLA.«
(Lahko revija (še) naredi družbeni preobrat?)
»Takrat je napredna skupina intelektualcev lahko našla pogum za disidentsko držo in postopoma zbrala dovolj privržencev, da se je sprožil plaz sprememb.
Danes, ko je vse dovoljeno in niti največji lopovi niso v zaporu, ko je beseda razumnik postala izraz posmeha, bi se poskusu Sodobnosti, da sproži družbeni preobrat, vsi smejali. Prej /…/ se utegne družbeni preobrat sprožiti na spletnih družabnih omrežjih. Tudi to se ne bo zgodilo. Kapitalizem nam je nataknil /…/ »verige svobode«, ki se jih ne bomo zlahka znebili.«
(Revija ima subvencijo JAK http://www.jakrs.si/ , kaj pa naročniki…)
»80.000 evrov /…/ pomeni zgolj 67% /…/ programa /…/ preostanek moramo napraskati sami«. Tretjina individualnih naročnikov ne plačuje 49 evrov letno, knjižnice in drugi pa redno. Naročnina »ne pokrije stroškov tiska in razpošiljanje 10 zvezkov na leto, še posebej ne več kot 30 tujim univerzam, ki so med naročniki.« Primanjkljaj krijejo s prodajo knjig, ki jih izdaja (neprofitno) društvo.
(Specifika revije?)
»Posebnost Sodobnosti http://www.sodobnost.com/ je, da združuje večino stvari, ki sodijo v širše področje književnosti in kulture: literarno in gledališko kritiko in dramatiko, eseje, prozo poezijo, refleksije vseh vrst, predstavitve tujih pomembnih avtorjev in /…/ tudi mladinsko književnost.« Skušajo biti široki in hkrati osredotočeni na »aktualne vidike literarne in družbene stvarnosti. Po propadu Nove revije http://www.thefullwiki.org/Nova_revija in Revije 2000 http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/revija-2000-ne-more-vec-izhajati/225600 smo še edina takšna revija pri nas.«
(Prihodnost?)
»Prevzeli jo bodo nadarjeni mladi ljudje, ki jih postopoma uvajamo v uredniške posle. Ti bodo prilagodili vsebinski koncept svoji »sodobnosti« /…/ Revija bo živela naprej, dokler ne bo država ukinila subvencij ali dokler ne bo država sama propadla. To se, žal, lahko zgodi hitreje, kot si predstavljamo.«

 

Ujetniki svobode. Gledališče, instrument v rokah politike? A. Jakšič, Delo, 3.5.2016
O tem, kako gledališče krmari med pričakovanji občinstva in zahtevami ustanovitelja, npr. države piše Gašper Troha v knjigi Ujetniki svobode: slovenska dramatika in družba med letoma 1943 in 1990 (Z. Aristej, Lj. 2015).
Andrej Jakšič piše v svoji oceni, da je G. Troha z analizo dramskih besedil prišel do štirih povojnih tokov, ki so se prepletali, in posamezni avtorji se pojavljajo v več obdobjih (Dušan Jovanović, Vitomil Zupan, Rudi Šeligo…).
(1) V prvem obdobju (1943-1960) soobstajata tokova socialnega realizma in agitke (- 1955: Bratko Kreft, Edvard Kocbek, Matej Bor…) ter iskanje alternativ, eksistencializma (- 1960: Igor Torkar, Ferdo Kozak). V vzpostavljanje dominantne politično-družbene strukture je vpreženo tudi gledališče, poskusi kritične distance so zaustavljeni. Po Informbiroju (1948) je razpuščen agitprop.
(- Organizacija za promocijo političnih idej glej: http://en.mind-control.wikia.com/wiki/Propaganda, pri nas sta jo vodila tudi – do padca: M. Djilas, v Beogradu in D. Pirjevec, v Lj. ; B.M.). Razcvetijo se gledališča, tudi eksperimentalna (Oder 57 idr.). Višek obiska doživi Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (režija Mile Klopčič) in Topla greda (Oder 57). Sledi streznitev s prepovedjo Tople grede in Perspektiv (1964). Oblast dopušča kritiko, dokler ji to koristi.
(- Velja tudi za takratne študentske kritike študija, npr. na EF UL, glej B.M. Ključ je v naših rokah, 173-180. B.M.)
(2) Obdobje poetične in eksistencialistične drame (- 1970: Dominik Smole, Marjan Rožanc, Gregor Strniša, Jože Javoršek).
(3) Dramatika absurda (1970-1980: Dušan Jovanović, Rudi Šeligo, Milan Jesih, Pavel Lužan…).
V 70.letih je kulturna politika spet konservativnejša, poveča se nadzor, končan je »proces evropeizacije« Lj. Drame, ukinjena so stara eksperimentalna gledališča, nastanejo nova: Pekarna, Glej.
(4) Postmodernizem, družbena kritika (1980-1990: Emil Filipčič, Dane Zajc, Drago Jančar, Ivo Svetina…). V 80.letih se nadzor politike spet rahlja, (slovenska) oblast tolerira »najedanje« sistema za pot k samostojnosti. Politično praznino, pravi G. Troha, zapolnjujejo angažirani projekti v SMG, Gledališče sester Scipion nasice, Rdeči pilot, Koreodrama
Študija G. Trohe, piše A. Jaklič, »potrjuje dejstvo, da je bilo politično gledališče /…/ najpopularnejše. /…/ prava tržna niša v času, ko o t.i. komercialnem gledališču še nihče ni razmišljal.« Gledališče je bilo razumljeno »kot eden ključnih elementov nagovarjanja državljanov in zato učinkovito orodje nadzora ali (po potrebi) tudi sredstvo političnega aktivizma.«
To zavezništvo (umetnikov in politikov) je bilo posebej očitno v 60.letih (- v drugi polovici je bil predsednik »slovenske vlade« popularni Stane Kavčič, B.M.), »ko si je slovenska oblast prizadevala za večjo liberalizacijo gospodarstva in političnega odločanja, pa tudi v 80.tih, ko je vedno bolj kazalo na sesuvanje takratne« (- »jugoslovanske«, »komunistične«, B.M.) »oblasti, povečevale so se tudi težnje po večji samostojnosti.« Gledališče je v javnosti ohranjalo »družbenokritično noto, čeprav je bilo za svoje delovanje /…/ pripravljeno tudi na kompromise.«
Danes se je vpliv ideologije aktualne oblasti umaknil iz gledališča, končuje oceno A. Jaklič, »nadomestila pa jo je logika kapitala /…/, na katero se (ne)hote odziva tudi /…/ dramska in gledališka produkcija.«

Kaj so nam zakuhala osemdeseta leta. J. Krečič, Delo, 3.5.2016
O kontekstu in interpretaciji novejše zgodovine piše Jela Krečič ob razstavi v muzeju Van Abbe v Eindhovnu: 80.leta. Začetki današnjega dne? Razstavo je postavil direktor muzeja Charles Esche: https://vanabbemuseum.nl/en/programme/programme/the-1980s/
O (umetnosti v) konec 80.let pravi C. Esche, da se je takrat pod zastavo »konca ideologij«, zgodovine, »na oblasti utrdil vladajoči razred. »Stara opozicija, ki se je opirala na Marxa, je /…/ ošibila« in do izraza so prišla nova gibanja, ne le umetniška. »Ni jih več zanimal razredni boj, saj boj za delavske pravice ni več vključeval drugih izključenih delov prebivalstva« (po etnični pripadnosti, spolnosti ipd.).
Po njegovem so se sindikati in druga gibanja za pravice delavcev »utemeljevali na rasizmu, seksizmu in homofobiji, kar je omogočilo neoliberalnemu sistemu, da je vzpostavil nov ideološki okvir. V njem »družbene razlike niso bile več razumljene kot sistemski problem, ampak kot problem posameznikovega življenjskega sloga«, ga povzema J. Krečič. Umetniška gibanja tega premika niso zaznala, levica ni bila sposobna odgovoriti in s to »dediščino spremenjene politične paradigme se soočamo še danes«, navaja C. Escha.
Na ogled je dana nizozemska subkultura s skvoterskim gibanjem, črnska umetnost v VB/UK, in NSK (Slovenska) NSK: od Kapitala do kapitala (Moderna g., Lj. http://nsk.mg-lj.si/si/ ) .
(NSK?)
»Predstavljam si, da je bil tudi NSK odgovor na propad jugoslovanske levice, njene nefleksibilnosti in dogmatizma«. Njihov odgovor ni bil vezan na etnično ali spolno identiteto, ampak je bil ideološki, saj je bila takrat ideologija »v Jugoslaviji še očitna«, pravi C. Esche. V VB in ZDA se je ideologija skrila za sloganom, da »ni alternative« prostemu trgu, ki je »naravni fenomen«.
»Po mojem NSK /…/ naslavlja problem novega konservativizma«, ne da bi se zatekla k nacionalni identiteti. Zato še »nagovarja sedanjost«, ostala gibanja po bo treba oživiti v novem kontekstu. Dodaja, da je »trg v 90.letih zavestno izključil politično umetnost v prid relacijski estetiki.
J. Krećič https://sl.wikipedia.org/wiki/Jela_Kre%C4%8Di%C4%8D piše še o proslavljanju 80.letnice muzeja Van Abbe, s prerezom »tega, kako so se umetniška gibanja soočala s problemi svojega časa« v okviru evropskega projekta Rabe umetnosti – dediščina 1948 in 1989.
(Glej tudi domačo razstavo o umetnosti v 80.letih http://www.mg-lj.si/si/razstave/1816/razstava-novi-prostori-nove-podobe/ , B.M.).

 

Preberite, prisluhnite, poslušajte, poglejte, pobrskajte, premislite

V kinu. Kaj pa če je vse res? Ž. Leiler, Delo, 5.5. 2016
Ženja Leiler povzema eno od »različic vzrokov razpada Jugoslavije in obenem vzpostavljanja mita o njej /…/ nekako takole: v prelomnem političnem obdobju hladne vojne in vesoljske tekme je Jugoslavija na podlagi načrtov za vesoljsko plovilo H. Potočnika Noordunga http://epizodsspace.no-ip.org/bibl/inostr-yazyki/noordung.pdf zagnala vesoljski program, ki ga je v 60.letih letih drago prodala Američanom.« V mitično Casablanco (Maroko http://www.imdb.com/title/tt0034583/videoplayer/vi6095897?ref_=tt_ov_vi ) je z Galebom priplul J. B. Tito, sledila mu je tovorna ladja s skrivno vesoljsko tehnologijo. »Predsednik J.F. Kennedy je le dva meseca po skrivnostni kupčiji napovedal, da bodo poslali na Luno prvo človeško posadko in s tem končno prehiteli Sovjete.«
A Američani so ugotovili, da so jim prodali »navadno sranje« in pobesneli. »A še preden je Kennedy lahko ukrepal, so ga ustrelili. L.B. Johnson je prevaro spremenil v dolg. Tito ga je poskušal odplačati z izvozom jugov /…/. Logično torej, da so Američani /…/ po razpadu Jugoslavije bombardirali prav tovarno Zastavo /…/.« https://www.youtube.com/watch?v=cpgO1QSaLgY
V filmu Houston, imamo problem! Žige Virca nas filozof Slavoj Žižek https://prezi.com/5nlnbgvgy4nn/slavoj-zizek/ opozori, piše Ž. Leiler, »da ni nič tako, kot se morda zdi, in spet, vse je natančno takšno, kot je videti.«
Film je »zabavna parodija mita o napredni socialistični Jugoslaviji https://www.youtube.com/watch?v=iVSLbg4KKnQ ter predvsem njenega šefa https://www.youtube.com/watch?v=NmRIyKQ2mNQ, ki je delovnemu ljudstvu vladal iz aristokratskega dvora«, ki v podtonu sugerira, »kaj pa, če je vse res«, le na koncu postane dokumentarec o sklepnih akordih Tita, ki mu srbski »raketni inženir«, deportiran v ZDA, »pljune na grob«.

Frekvence v vsakdanjem ritmu življenja. M. Kranjec, Nedelo, 1.5.2016
Glasbi se je diplomirani fizik Janez Dovč povsem posvetil pred 12 leti, ko se je pridružil skupini Terrafolk https://www.youtube.com/watch?v=dJbfR9YrWTU, piše Mankica Kranjec.
»Pred tem je delal na IJS (Lj.) in bil eden od ustanoviteljev visokotehnološkega podjetja Cosylab. http://www.tp-lj.si/node/1119 ./…/ Mladi glasbenik pravi, da sta si glasba in fizika zelo sorodni, saj je osnova obeh frekvenca.« https://www.youtube.com/watch?v=qqB5lNBJlCI https://www.youtube.com/watch?v=XwNIsfrGBpo.
J. Dovč: »Kot fizika me zelo zanimajo tehnološki izumi, zato bom v predstavo« - Tesla, oktobra v CD, Lj. http://www.cd-cc.si/sl/za-otroke-in-mladino/tesla-8678/ – »vključil nekaj Teslovih izumov ter jih ljudem predstavil z glasbo. /…/ skupna točka …/ je resonanca. Pojavlja se na skoraj vseh področjih našega življenja. Ko kolesariš, si poješ pod prho, se gugaš na gugalnici…«.

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD