Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 2/2016
   
  Pogledi 2/2016




 Februar 2016

Generacije 19., 20. in 21. stol., otroštvo, starši, vzgojiteljica, direktor, učenjak, predsednik, narcis-e

Največji privilegij v življenju je, da si, kdor si. Taja Zuccato, Ona, 16.2.2016
Vzgojiteljica v vrtcu Tončka Černilogar - izhaja s Šebrelj na Cerkljanskem, kjer so v jami Divje babe naši neandertalčevo piščal - je tudi učiteljica klekljanja, planinka in plezalk, lutkarica, pevka v zboru Pinko Tomažič, igralka v Šentjakobskem, mama dveh sinov…
Igralec je tudi sin Andrej, ki se je po nekajletnem študij vrnil iz Londona. Najprej je mislil v Prago, na odlično fakulteto za film, vendar so na 1.st. vzeli samo Čehe, potem si je čez noč uredil za London.
(Javno ste ga pohvalili, povsem mu zaupate, to ni ravno tipično slovensko…)
»Moje starše je zelo motilo, da imam svojo glavo, da sem neposredna, odkrita. To, da razmišljaš in delaš s svojo glavo, je na kratek rok morda sabo, na dolgi rok pa se vedno obrestuje. Ne znam se pretvarjati /…/ Moj moto se glasi:« (kot v naslovu).
(Spoštovati otroštvo, pravi Gabi Čačinovič Vogrinčič.) (FSD UL)
»Ravno zdaj berem Prvotno besedilo življenja Alenke Puhar https://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Puhar o zgodovini otroštva na Slovenskem v 19. stoletju
(- tudi dokumentarni TV film: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/nepocukran-pogled-na-cas-otrostva/228406 , B.M.) in /…/ večkrat odložim knjigo, /…/ potrebujem predah od vseh popisanih grozot. Otroci so bili vedno na dnu vseh stopnišč tepeni, omejevani in najmanj vredni. Dojenčke so zavijali kot klade. /…/ Z otroki se je delalo zelo grdo /…/ Spoštovanja otroštva še kasnejše generacije niso razumele, niti moji starši ne. Nista bila ponosna na to, ker sem delavna, samostojna, odkrita, ker sem jim takšna »povzročala težave«
(Vzgojiteljica…)
(… mora biti /…/ kot oseba čim bolj bogata, le tako bo lahko veliko dal tudi /…/ otrokom. Radovednosti nikoli ne sme zatreti, ne pri sebi, ne pri drugi.«
Pomembno je »da otrok spoštuješ, /…/ mu zaupaš, ga podpiraš in tudi zahtevaš od njega, kar e za njegovo starost in psihološko stopnjo primerno.«
(… imajo danes manj pravic, kot učitelji?)
»Niti vzgojiteljicam in vzgojiteljem ni lahko, postavljeni smo pred vedno večje zahteve, velikokrat tudi nerealne, in pred vedno večje izbire. Predvsem starši so selo, zelo različni.« Ne zdi se ji smiselno »izpostavljati slabih izkušenj, pridejo, ja kot tudi sicer v življenju.
Kar pa se tiče predšolske vzgoje v Sloveniji /…/ imamo eno boljših v Evropi. /…/ Vrtcu je uspelo ostati vrtec in naša prva skrb je, da se imamo v njem lepo ter da so starši v miru tam kjer so.« Pomembne stvari, ne več samoumevne.
(Se navežete na otroke?)
»Ja, se, seveda. Ampak /…/ jaz jih pripeljem do enega križišča in jim rečem srečno pot.«
(Tudi svoje?)
Enako je veljalo za njena otroka. Eden je pri 18 letih odletel s celovškega letališča v svet, mlajšemu je pri 20-tih napisala: »Želim ti lepo življenje. Srečno pot!« Oba je podprla pri vsaki ideji, nad katero sta se navdušila. Hodila je z njimi na izlete, dogodke, bila sta zraven, ko so imeli v šoli podelitev spričeval, ko je vodila odprtja razstav, lutkovne delavnice, »skupaj smo študirali«… vedno sta bila zraven.
»Starši smo na svet zato, da otroke pospremimo v njihovo življenje. Tudi sama sem šla z osemnajstimi v Lj., na svoje. Zdaj pa delam že 33-to leto.«

Generacija 1930 in naš parlament. A. Butala, Pisma, Delo, 19.2.2016
O generaciji, ki je bila »premlada za orožje, a dovolj stara za vse strahote 2.sv.vojne (1941-1945) in pretrese povojnega časa« piše bralec Ado Butala iz Izole.
Zdaj »leto prej ali pozneje, odhaja«, a stara sovraštva so še vedno prisotna. »Tudi v parlamentu, ko gre za izjemno pomembne odločitve za ves slovenski narod.«
»Prekletstvo starih staršev nas spremlja ves čas, od mladosti do danes.«
(- Torej tistih rojenih okoli 1880, ko se je začela politična delitev Slovencev, glej povzetek obdobja za srednješolce: http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_sno_slovenci_v_20_stoletju_01?r=1 B.M.)
»In ko danes spremljam nastope mnogih naših mladih parlamentarcev, me zajame globoka žalost.
Vedno sem upal, da bo prišel čas, ko bo mlada generacija, generacija novih dosežkov, novih razmišljanj, /…/ opustila stara sovraštva. Pa jih ni … Takšno stanje pelje narod, državo v pogubo. Ko narava vse bol propada, ko svet zajemajo bližnje vojne, ko je vse več revnih ljudi, so stara sovraštva, levo-desna razmerja, ki vnaprej zavračajo vse, kar predlaga nasprotna politična opcija, za slovenski narod brezmejno zlo.«
(- O levih/desnih pogledih glej: http://www.pogledi.si/druzba/identitete-slovenske-politike. O političnih strankah nasploh: https://sl.wikipedia.org/wiki/Politi%C4%8Dna_stranka O sestavi in delu našega parlamenta: https://www.dz-rs.si .B.M.)

Mlada dekleta. L. Kiar Avberšek, Dnevnik, 19.2.2016
Zgodbo o narcisah, s katerimi so zasule ženske in moške, ki so »korakali v vas«, nekje pod Nanosom, v »revnih uniformah /…/ z rdečimi zvezdami«, je Lev Kiar Avberšek nedavno slišal od ene, ki je bila pred 71 leti štirinajstletnica. »In čutili so veliko ljubezen, ljubezen do domovine.«
»Prešernov dan so prvič praznovali 8.2.1945 ko je bila slovenska zavest na vrhuncu /…/. »
https://www.youtube.com/watch?v=aFNqd3LMXBg
Od takrat zgodba o narcisah. Eno od tistih deklet je v spomine zapisalo:
»Po vsem tem, kar smo doživljali in preživeli moraš ljubiti svojo domovino.«
(Nedokončano) zgodbo avtor, dijak Gimnazije Velenje, končuje takole:
»Dekliška telesa so se postarala, večina borcev je tako ali drugače šla. Ostajamo pa mi, ki kot izgubljeni iščemo nekaj, v kar lahko verjamemo, kar lahko ljubimo.»
Na kulturni praznik 8.2. se je sprehodil skozi mesto in opazil tri hiše z izobešenimi zastavami. »V dveh živita profesorice slovenščine. V preostalih verjetno srečne družinice, s svojimi usklajenimi navadami in ljudje, ki gledajo po TV«(- smučarke) »Zlato lisico.«

Miloš Kovačič, dolgoletni predsednik uprave in generalni direktor Krke. D. Stanković, B. Velikonja, Dnevnik, 19.2.2016
Slovenski gospodarstvenih Miloš Kovačič (umrl je v 82. letu) je prišel v Krko, NM, ko je imela 200 zaposlenih; ko se je upokojil - 5000.
V dolenjskem Šentjerneju je preživel otroška leta, leta 1943 ob bombnem napadu izgubil očeta in bil ranjen. Po vojni se je preselil v Kranj, kjer je končal gimnazijo, nato z občinsko štipendijo študiral farmacijo v Zagrebu in se vmes večkrat ustavil pri prijateljih. (- Študija farmacije takrat v Lj. še ni bilo, glej http://www.ffa.uni-lj.si/o-fakulteti/osebna-izkaznica/zgodovina/ , B.M.)
Po diplomi se je zaposlil v lekarni v Kranju, nato Farmisu (predhodnik Leka in Krke do 1964) in v Krki. Bil je predsednik farmacevtov Slovenije in edini v Jugoslaviji, ki je izpolnjeval pogoje za delo v zunanji trgovini. Tlakoval je poti v države v razvoju, Azije, Afrike. Prvo naročilo za Rusijo (SZ) je bilo vredno 800.000 dolarjev, trikratni izvoz celotne jugoslovanske farmacije.
Posle j neredko sklepal v zidanici. »Pavi človek za takratne čase. 17 let je vodil marketinško-prodajno področje, leta 1985 je postal generalni direktor.« Krko je uvrstil med vodilna farmacevtska generična podjetja.
V intervjuju za Playboy http://www.playboy.si/branje/intervju/milos-kovacic/ so ga označili za »dolenjskega Tita«. »Dobro se je počutil tako v druži lepih deklet, holywoodskih igralcev in ruskih generalov kot tudi na križarjenju s Titom, safariju z zdravniki v Keniji /…/ ali pa pri svojih priljubljenih Šentjernejcih.«
Dobil je veliko priznanj, leta 2003 mi je predsednik V. Putin predal orden prijateljstva; bil je častni konzul Poljske, član Forum 21 in predsednik novomeške LDS, častni občan NM... Igral je vaterpolo, vodil košarkarje Olimpije, komite Planica, igral tenis z Z. Jankovičem, I. Danevom, I. Zidarjem. Med gospodarstveniki je najbolj pohvalil J. Škrabca, (Riko), U. Slavinca (Helios) in A. Polenca (Iskratel).
V knjigi M. Lužnik Pohar Trgovec z življenjem, se spominja:
»V življenju, kakršnega sem živel, iz leta v leto izgubljaš več zasebnosti. Ne razpolagaš več sam s sabo… Mašinerija te posrka vase. Požre. Za sprostitev in počitek moraš kdaj v popolnoma drugačna okolja. Zadnje čase sem jih spet našel v svoji šentjernejski dolini… /…/ Način življenja in službo si moraš organizirati tako, da vendarle ostajaš svoboden. To je večni problem. Na hierarhiji prilezeš visoko, imaš neki položaj in se kar naprej sprašuješ, kaj ti je še dovoljeno, kaj smeš in česa ne… Brez svobode, brez svobodnega načina razmišljanja, življenja in obnašanja življenje samo izgubi svoj smisel.«

Dr. Dušan Čop (1921-2016). In memoriam. D. Petrovec, Dnevnik, 24.2.2016
Profesor Dušan Čop (upok. FF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_%C4%8Cop ) je bil eden največjih učenjakov na področju jezikov, piše njegov Dragan Petrovec, ki mu je bil vsa leta razrednik na klasični gimnaziji v Lj.
»Ob srečanjih, ki jih je naša generacija – leta 1970 njegov zadnji razred na klasični gimnaziji /…/ se je spomnil vseh imen in priimkov, vedel je tudi za uspeh vsakogar /…/ ponosen na nas, ker je točno polovica razreda končala gimnazijo z odličnim uspehom.« Z blagim značajem je »spodbujal, kar je bilo dobrega v nas.« Na enem zadnjih srečanj je razkril čustva »povezana z veseljem do poučevanja« in se spomnil na začetke službovanja na Jesenicah. »Potem, ko je bilo konec pouka, je zvečer obsedel v praznem razredu in se razjokal.«,
Nikoli mu ni bilo za javno hvalo. Strastno je nabiral znanje, »leto za letom, preden ga je, le delček, v zrelih letih prelil v disertacijo. O njej je znameniti slovenski jezikoslovec dejal: »Čopovo delo je najboljše, kar sem kdaj prebral.«
Bil je skromen, kar dokazujejo njegove besede v ožjem krogu, po polemiki s priznanim akademikom, ki je trdil, da se moti. B. Čop, tudi pranečak »Prešernovega Čopa« (Matije), ga ni »hotel javno razvrednotiti. A ko bi on znal latinsko, bi vedel, da se je v tistem stoletju latinski »f« spremenil v španski »h«, zaradi česar je moj sklep povsem pravilen.«
Ob 90-letnici je Kristini Božič, za Dnevnikov Objektiv, dejal: «Naučil sem se 37 jezikov. Zase.«
Takrat je pisal in govoril v sanskrtu, v dokaz svoje trditve odrecitiral Oče naš v šestih jezikih.
Zbiral je iz vseh jezikov izreke in jih v pismu pred nekaj leti poslal svojim dijakom.
Enega je zapisal v sanskrtu in prevedel takole:
S krepostjo
postaneš poštenjak;
ne pa z bogastvom,
ne z učenostjo.

Izbira študija, starši, nadarjeni, poklicne poti, zaposlovanje

Življenje in copati. T. Jaklič, Delo, 26.2.2016
»Informativni dan je v življenju vsakega /…/ najstnika, dan, ko vstopi v nov svet /…/ ki mu bo pripadal naslednja 4 leta«, ali še več, , piše Tanja Jaklič.
Za starše pa je korak nazaj, ko se vprašaš, kje si ga polomil, »da ni vse tako, kot bi moralo biti«.
Mi premišljujemo o »dobri izobrazbi, dobri šolski družbi, varni lokaciji, delovnih navadah, vzgoji a življenje«, otroci pa »v kateri šoli nosijo copate, kje jim bodo za kosilo ponudili 5 menijev, všeč so jim obnovljene šolske omarice in /…/ kje je najdaljši odmor med poukom.«
Starši se že vnaprej najbolj bojijo, če (ne) bo »dovolj točk za želeno šolo«, »kamor si hotel poslati otroka«. Soočiti se bo treba z (ne)uspehom, »sposobnostmi in zmogljivostmi« ter delovnimi navadami, ki smo jih/nismo privzgojili.
Morda bo šel »samo na drugo najboljšo gimnazijo« ali prestopati bus.
Fiksna ideja staršev, katera je najboljša šolska pot je prerasla vse mej in tako obupani /…/ vsakega marca štejejo točke, klicarijo šolske psihologe in bledi strmijo v zaslone, kjer šole sporočajo svoje spodnje meje… Medtem »kandidati« buljijo v zaslone z najnovejšim filmom in se jim ne ljubi niti pogovarjati.«
Scenarijev je veliko. Najbolj grozno, ko ima otrok točke, »pa ne ve kam bi šel. Je družboslovec, o drugi strani tudi naravoslovec, vse obvlada,, vse mu je jasno, odličen učenec s potrjeno nadarjenostjo /…/ idealen otrok, na koncu pa pristane pri odločiti, na katero vplivajo /…/: bližina šole, družba« za na bus, ali so »tam sami piflarji«, je »rekel nekdo, ki je poznal nekoga, ki je poznal enega /…/.«
Podobno je s fakultetami, »ko te točke, uspeh, sposobnosti /…/ želje in interesi potisnejo /…/ v točno določene smeri? Ko pa je izbira preobilna, tavaš od medicine do finančne matematike, od AGRFT do mikrobiologije, in se odloči za tisto, kar je /…/ fensi. /…/ V tiraniji izbire (- glej zbrana dela Renate Salecl, B.M.) se namreč tudi najboljši dijaki ne znajdejo«, ker je tudu pomembna »čustvena zrelost, da veš, kdo si, kaj si želiš in kam greš. Zato so točke v tem našem šolskem sistemu veliko manj pomembne. Škoda le, da tega ne vemo« (- starši?) »leta, predno je treba izpolniti formular za vpis.«

Revne države nimajo nobelovcev. S. Merljak, Delo, 29.2.2016
Strokovnjaki so na nedavni konferenci o nadarjenih pozvali, naj se bolj potrudimo pri iskanju in podpiranju nadarjenih. Pri nas 60000 učencev prejema Zoisovo štipendijo. Bilo bi jih še več, če bi upoštevali vse dosežke na tekmovanjih mladostnikov in pri projektnih nalogah.
Norbert Jauševec, FF UM pa pravi, da je pri nas »nadarjenih 25% otrok – to je neobičajno veliko«, saj »velja, da je nadarjene 3% populacije. Povprečni inteligenčni kvocient (IQ) je 100, pri študentih 108 do 110, nadpovprečno sposobni pa imajo IQ nad 121. V šolah bi lahko »z učnimi načrti spodbujali razmišljanje, še prej pa bi morali učitelje usposobiti za drugačen način dela.«
Gordana Rostohar, psihologinja, Gimnazija Brežice, pravi, da bi se pri tem dalo narediti več. »Veliko šol razvija zelo dobre prakse dela z nadarjenimi dijaki, a so žal tudi take, kjer učitelji tega ne doživljaj kot izziv« ali pa se morajo več posvečati dijakom, ki zmorejo manj. Tako kot sosednji Avstrija in Madžarsk bi morali imeti nacionalno strategijo dela z nadarjenimi in temu namenjati več sredstev ter koordinirano delati »po vsej vertikali vzgoje in šolstva«, se povezovati z gospodarstvom, kjer bi nadarjeni udejanjali svoje ideje.
Mojca Juriševič, PeF UL, se že dolgo trudi za spremljanje nadarjenih otrok potem ko vstopijo na trg dela. S temi podatki bi lažje kaj spremenili v sistemu. Namesto tega se dogaja, da najboljši, denimo medicinci ali znanstveniki, odhajajo v tujino, kar opažajo tudi gospodarstveniki, ko iščejo najboljše kadre. V tujini univerze vrednotijo tudi po dosežkih njihovih diplomantov, pri nas pa je poročanje o dosežkih odvisno od dobre volje nekdanjih študentov.
Albert Ziegler, univ. Erlangen-Nurnberg meni, da bi se v Sloveniji morali osredotočiti na najboljše študente. »Revne države nimajo Nobelovih nagrajencev. Država mora poskrbeti za izobraževalni kapital /…/.« Slovenija bi morala razmisliti o svojem kulturnem kapitalu, nato pa investirati v najboljše učitelje na vseh ravneh izobraževanja.«
Na ministrstvu (MIZŠ) sicer pravijo, navaja Sonja Merljak, da bodo »v novi finančni perspektivi« krepili mentorstvo, ki »zametke nadarjenosti krepi v trdnejši, obstojnejši tok«. Mentorjem bodo pomagali, jih seznanjali z možnostmi z štipendije in z raziskovalnim razpisi ter s riložnostmi v inštitutih, univerzah in gospodarstvu.

S katero diplomo takoj do službe? D. Franz Lu, K. Petrovec, Nedeljski, 17.2.2016
Še vedno se splača študirati, saj so zahteve delodajalcev v svetovnem merilu vse višje. Ampak kaj?
Izbira študija, fakultete je za večino začetek poklicne poti in že skoraj izbor bodoče službe.
Do 5. marca je rok za prijave na študij, za katerega je pri nas letos na voljo 18.543 vpisnih mest. Število kandidatov, generacije, se zmanjšuje, zato je opaziti »intenzivno oglaševanje fakultet«, ki ponujajo »vse mogoče – od perspektivnosti, do tega, da študij »dopušča tudi neka časa zase«, kot oglašuje ena od fakultet.
Na drugi strani mladi, pred študijem in po njem.
Mojca (18), tipična najstnica, srednješolka na eni znanih šol v Lj. pravi, da v resnici sploh ne ve, »kaj bi rada v življenju. Na srednji šoli sem se pač učila tisto, kar so nam ponujali. Da bi zares izvedela, kaj me veseli, tega nam v 4-ih letih niso dali«, niti namignili, kam naj se vpiše.
Ko so ji (novinarji?) našteli perspektivne študijske programe, se je nasmehnila: »Saj za večino niti ne vem, za kaj gre. V šoli pa si tudi niče ni vzel časa, da bi nam morda kaj od tega predstavil.«
Alojz Šketa, ki s ukvarja z zaposlovanjem v Atami pravi tistim, ki se odpravljajo na študij: »Poslušajte svoje srce! Tisti, ki bo študiral nekaj, česar si želi, in bo študiral dobro, ima zagotovo boljše možnosti za študij kot nekdo, ki se študija loteva »luftarsko«. Tak bo imel tdi »luftarske« možnosti za zaposlitev.« Človek je najuspešnejši na področju, ki ga veseli. In vsakega zanima več poklicev. »Življenje na delovne mestu, ki nas prav nič ne veseli, pa tudi ni posebno srečno življenje.«
Lestvice (ne)perspektinih poklicev se spreminjajo.
Na zavodu za zaposlovanje imajo v evidenci brezposelnih diplomante, stare do vključno 29 let, ki so »končali kmetijstvo-zootehniko, geografijo, multimedije, varstvo pri delu in požarno varnost ter organiziranje socialne mreže« in še druge programe, vendar ne dobijo službe.
Hitreje so se zaposlili zdravniki splošne in dentalne medicine, profesorji magistri poučevanja, specialni in rehabilitacijski pedagogi, pa tudi tisti, ki so končali babištvo, fizioterapijo, gozdarstvo, predšolsko vzgojo, mehatroniko, socialno pedagogiko, razredni pouk, zdravstveno nego, delovno terapijo, športno vzgojo, ki so bili kot iskalci zaposlitve tudi nekaj časa brezposelni.
V zadnjih letih kaže, da so najperspektivnejši poklici predvsem s področja računalništva oz. programiranja – razvoj mobilnih aplikacij, sistemski inženir, strokovnjaki za družbena omrežja, razvijalci spletnih strani, tržniki, trži raziskovalci, zdravniki, medicinske sestre, psihiatri, psihoterapevti strojni inženirji, odvetniki, ne pa tudi pravniki na splošno, niti ekonomisti, borzni posredniki in analitiki.
Srednješolka Mojca naj gre torej na FRI UL (- ali FERI UM), če ji gre matematika. »Če ji gredo biologija ipd. potem medicina (MF L; MF UM) biokemija, farmacija ipd. In družboslovje? Tam je več odvisnega od vedeževalčevih kart.«
Na zavodu poudarjajo, da zaposlitev ni odvisna zgolj od dosežene izobrazbe. Močno vplivajo še »delovne izkušnje, druge sposobnosti, osebnostne lastnosti, morebitne zdravstvene omejitve pomembne so tudi veščine iskanja zaposlitve.«
Kakšne so izkušnje tisti, ki so nedavno končali študij? Ali lahko pomagajo tistim, ki iščejo odgovor?
Programer Goran (27) je sicer službo dobil hitro, a kot mnogi drugi le za določen čas, na projekt, pri podizvajalcu. »Saj gre, ne rečem, ampak tempo je zahteven, plača sicer solidna, a časa za družino /…/ nimam.«
Kako so zbirali študij Jernej, Damjan in Jerca, ki imajo zdaj diplome uni- in visokošolskih programov.
Inženir računalništva Jernej Rezec pravi, da zanj izbira ni bila težka, že od nekdaj so ga »zanimali računalniki, do njih sem imel dostop že zelo zgodaj. Kar nekaj mojih sorodnikov je /…/ programerjev, zato sem v tej smeri izbral že srednjo šolo, fakulteta je bila le nadgradnja, vprašane je bilo le ali »univerzitetni program« in je izbral »visokošolskega, (- krajšega, še predbolonjskega najbrž.).
Profesor geografije in zgodovine Damjan Komel se spominja, da sta mu bili ti stroki všeč že od OŠ. Na prvo mestno ni postavljal možnosti zaposlitev, »sem se pa vseeno odločil raje za pedagoško smer (-na FF)/…/ ker se mi je zdelo, da imam tako več možnosti dobiti delo.
Hispanistka in novinarka Jerca Novak: »Niti približno nisem vedela, kaj me veseli. Več let sem si želela študirati japonščino v povezavi s /…/ španščino. A so tej odločitvi doma zelo nasprotovali« in ko je bilo treba oddati prijave, »sem mela pripravljene 3 študije: dvopredmetna programa novinarstvo in španščina, geografija in slovenščina ter /…/ grafično oblikovanje. Vse me je po malem veselilo, novinarstvo mi je bolj kot veselje prestavljalo izziv zaradi dokaj visoke omejitve /…/ Ker sem bila sprejeta na novinarstvo in španščino, sem to pač študirala, ali bom po diplomi dobila službo ali ne, nisem niti najmanj razmišljala.« Tudi ni pomislila na pedagoški poklic. Delo v novinarstvu je nato ni pritegnilo in je na FF UL, ko se ji je ponudila priložnost, vpisala pedagoško-andragoško izobraževanje, potrebno za strokovni izpit za učitelje. Pozitivna izkušnja je bila enoletna izmenjava v Španiji.
»Tako sem do sedaj opravljala več del, prevajala, podnaslavljala in poučevala, sicer za zelo skrajšan delovni čas, a mi je to delo všeč.«
Še enkrat bi izbrala isto. »Študij je bil enostaven, ostajam v stiku z jezikom, po najboljših močeh nanje prenaša mladim, jezikovni predmeti na FDV UL so mi prišli prav pri lektoriranju, /…/ novinarstvo pa mi povsem zadostuje za vodenje krožka šolski radio.«
V času študija so jih nekateri profesorji (FF, FDV?) »spodbujali, da se delo že najde, a naj bom čim aktivnejši. Tisti študenti, ki so bili, so danes uspešni v poklic, ki so ga študirali /…/ drugi pa si že kaj najdemo.«
Avtorja končujeta takole: Kljub temu, »da v današnjem svetu diploma ne zagotavlja zaposlitve, svetovni trendi kažejo, da so zahteve delodajalcev vse višje in da lahko diploma prinese več možnosti višji zaslužek, prav tako pa je dodatni argument pri iskanju boljše ali pri zamenjavi zaposlitve.«
(Na fotografiji Thinkstock so navedeni okvirni zneski plač za nekatere zaposlene:
zdravnica specialistka – od 1600; odvetnica – od 1200; učiteljica – od 1050; kuharica- od 750; električarka – od 700; natakarica – od 650; snažilka – od 400 evrov, neto).

Prvi kolokvij. Konzum, Boštjan Napotnik, Mladina, 19.2.2016
Kulinarični ocenjevalec revije je na začetku poročila z ogleda restavracije Sedem, ki jo ima mariborska Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem dal »Titijev citat z naslovnice osnovnošolskega izkaza o uspehu in vedenju«:
Učiti se, učiti se in še enkrat učiti se.
Le kdor se uči, bo kaj znal,
in le kdor kaj znal, bo lahko koristil domovini.

(- Citat je pogost na spletu, npr. http://tinkara123.blogspot.hr/2007/09/zadnji-izpit.html , B.M.)
Pišejo, da ima šola state-of-the-art opremljene prostore http://www.vsgt-mb.si/, hotelske sobe, welness, kavarno in restavracijo.
Mladino je zanimalo, »kaj mladina kuha in kako streže« in »splošni vtis e super, fajn, super! Upati je pač, da bodo študentje od tu odnesli razliko med bistrojskim kosilom in resno večerjo /…/ in da je treba prazne kozarce bodisi polniti, bodisi odnašati z mize.
Sicer pa ja: narodu, ki ima tako dobro kuhajoče in strežeče mladenke in mladce, se pač ni treba bati za svetlo bodočnost.« Ocena: »Odlično.«

»Po duši sem štromarka«, prav Eva. S. Bandur, Delo, 19.2.2016
O štirih dekletih z ljubljanske FE UL, kjer je desetina študentk piše Simona Bandur.
Eva Pirc, študentska na tretji bolonjski stopnji, doktoratu, je tudi mlada raziskovalka. Na elektrotehniko je prišla po naključju, pravi. Na Tehniško gimnazijo – Vegova, Lj. se je vpisala, ker ji je za želeno gimnazijo zmanjkalo točk; najprej je hotela na računalništvo, a je slišala, da je elektrotehnika lažja – in se našla. V razredu je imela 4 sošolke, na fakulteti pa je bilo v generaciji 20 študentk in so se veliko družile.
Na koncu 2. bolonjske stopnje je bila pohvaljena za odličen uspeh, za kar je morala veliko delati. »Matematika in fizika sta mi bili vedno zanimivi, ampak tukaj zraven je še aplikativni del.« Dela v laboratoriju za biokibernetiko http://lbk.fe.uni-lj.si/index_si.html na razvoju naprav za spreminjanje propustnosti celične membrane. Cilji? »Najprej imam 4 leta doktorata.« stala bo na področju:
«Po duši sem vendarle štromarka.«
Ana Čepon se je vpisala na FE po Gimnaziji Želimlje. Izbor ni bil ni posebnega. «Preprosto«, pravi, »nekaj te zanima in hočeš o tem izvedeti kaj več. Tu ni razlik med deklet in fanti.« Razmišljal je o pedagoški fakultet, a je slišala, da je s tehniške prehod med učitelje lažji. Ni imela težav pri »štromarskih« predmetih saj so ji pri tem pomagali fantje iz elektro srednjih šol. Dobila je dekanovo pohvalo za uspeh v 2. letniku. Strahospoštovanje do tehnike je kmalu izgubila, in zdaj tudi kaj popravi. »Če kaj ne deluje, tega tako ali tako ne moreš še bolj pokvariti.«. Naučila se je, da je pomembo, kako si sposoben reševati probleme.
Zdaj razmišlja o zaposlitev, a tudi na nadaljnji študij. Najraje bi delala v razvoju, ko mnogi njeni kolegi.
Dori Domanjko si je z Informativnega dneva (FE UL) zapomnila besede študentke, da »na elektrofaksu punce skup' držimo.« Vsako leto je slišati, da bo vpis deklet večji, a se ne uresniči.
V otroštvu je trenirala kajak, igrala harmoniko, plezala, se potapljala plesala pri folklori, rada smuča in deska po vodi… Pri odločitvi so ji pomagala starša elektrotehnika. Bila je dobra v ma-fi, zato je razmišljala o študiju fizike, pa sta ji rekla, da je je na FE dovolj. Na začetku ji je manjkalo praktično znanje, ki so ga drugi prinesli iz strokovnih šol in domačih delavnic. Dobila je univerzitetno priznanje za najboljše študente.
Zanima jo energetika, mehatronika informatika: »Nimam začrtane poti za naprej, zato zagrabim, kar se mi ponudi in je videti zanimivo.« S senzoriko in simulacijami se ukvarja, kot štipendistka, pri podjetju RLS, ki sodeluje s fakulteto. Prihodnje leto gre na doktorski študij.
Pravi, da ženske »na nekatere stvari gledamo malo druga in lahko dobimo dobre ideje, ki bi jih moški koleg morda spregledali«, zato so pri projektih zaželene mešane ekipe. Ljudje so še vedno začudijo, ko pove, da hodi »na elektro faks. »Še vedno prevladuje predsodek, da je tehnika moško področje.«
Teodora Dimitrovska pravi da v Makedoniji pri vpisu na teniške fakultete ni bistvene razlike med spoloma; da elektroenergetiki je več kot pol žensk. Srednješolci tam izbirajo fakultete, ki zagotavljajo zaposlitev. Ona je v Lj. prišla zaradi dobrih izkušenj, ki jih imajo s študijem rojaki. Želela je dobiti diplomo v EU in Slovenija je bila najbližja. (- Precej Makedoncev študira tudi v Bolgariji…, B.M.)
Preselila se je leta 2010 in v prvem semestru je imela nekaj težav z jezikom, a soji sošolci pomagali. »Stereotip o zaprtosti slovenske družbe se ni potrdil.«
Magistrski študij je končala z desetico in priznanjem za najboljši študijski dosežek UL. Zdaj je mlada raziskovalka na FE UL, v okviru doktorskega študija raziskuje za tuje podjetje, s pomočjo računalnika. Ima visoke cilje – akademska pot ali industrija; najraje bi oboje združila. »Evropa je zdaj odprta in mamljiva…«

Motivacija in ljubezen še nista naprodaj. N. Golič, List iz dnevnika, Šolski razgledi, 19.2.2016
O svojih zadnjih dneh študija in odprti knjigi življenja ter o stiskah njene generacije piše Nejka Golič, »magistrska študentka tržnega komuniciranja« FDV UL, doma iz Prebolda.
»Zdaj sem pred koncem svojega študija, pred dobrim tednom sem odpisala zadnji izpit in z najtežjim srcem odložila pisalo ter oddala papir, na katerem so bile zapisane zadnje besede, ki mi bodo prinesle oceno.
Ocena, kaj bo to čez dober mesec? Vsaka ocena, izdelek in navsezadnje tudi magistrska naloga se bodo pretvorile v življenjepis, ki bo skupaj motivacijskim pismom romal v e- poštne predale marsikaterega bodočega delodajalca – ta se bo čisto sam odločal o tem, ali mu moje življenjske in delovne izkušnje predstavljajo dovolj dober »biznis« za njegovo podjetje. Tako pač je, se kdo še slepi?
Strah je neizbežen, zavrnitve še bolj. Me skrbi? Na vsakem koraku. A /…/ razmišljanje »včasih vam j bilo lažje, vi ste živeli v drugem sistemu« ne bo prineslo ničesar. /…/ Preveč se pustimo presenetiti, da nas pohodi korak časa in po desni prehitevajo vsi, ki so man motivirani, le upajo s več.
V moji generaciji se je naselila težka melanholija, ki jo /…/ spremljajo še stalno nerganje, neuspešni poskusi ter predvsem – obup.« In nezaupanje v vsakogar, tudi v sebe.
»Drugačni smo, /…/ srca bijejo hitreje, glava razmišlja elektronsko, medtem ko pišemo SMS sporočilo, že razmišljamo /…/ kje se bomo naslednji dan dobili s kolegico na kavi, kaj bomo danes jedli«, kaj dodati k e-mailu, ki smo ga zjutraj poslali prezgodaj. »A tako zelo smo podobni svojim staršem in starim staršem, ki so se /…/ borili za /…/ domači kruhek.
Ne bom obupala. Če boste čez dobro leto v ŠR spet brali moj list iz dnevnika« bo pomenilo »da še vedno vztrajam«. Ljubezen poganja svet in motivacija je »tista, ki riše poti do začrtanih ciljev. In verjemite, ljubezni in motivacij nam/vam nihče ne more vzeti. Niti odkupiti je ne more.«

Jeziki, posebej materinščina, kriza, domoljubje, sovražni govor, elite, otroci, pedagogi in Drugi

Materinščina večine in 50 materinščin. I. Bratož, Delo, 20.2.2016
Mednarodni dan materinega jezika – 21.2.- je določil Unesco v spomin na študente, ki so leta 1952 zahtevali (tudi) bengalščino kot uradni jezik, ko je oblast hotela vsiliti jezik urdu tudi v Vzhodnem Pakistanu, današnjem Bangladešu. https://en.wikipedia.org/wiki/Bengali_Language_Movement
Danes je na svetu 6-8000 jezikov; polovico od njih govori manj kot 10.000 ljudi in precej jih bo v tem stoletju izumrlo. Eden najbolj razširjenih je angleščina, ki se jo v šolah uči tretjina sveta in naj bi jo v bližnji prihodnosti govorila polovica, piše Igor Bratož.
»Angleščina je dominantni jezik akademskega sveta, že pred leti so sodelavci ene največjih svetovnih bibliografskih podatkovnih baz ugotavljali, da je 59% člankov, ki jih uporabljajo za tvorjenje citatnih indeksov, objavljenih v angleščini, čeprav le polovica avtorjev prihaja iz angleško govorečih držav. Angleščina je tudi /…/ jezik v pomorstvu, letalstvu, računalništvu, mednarodnem športu in turizmu.« Združeni narodi (OZN https://sl.wikipedia.org/wiki/Organizacija_zdru%C5%BEenih_narodov ) med 6 uradnih jezikov uvrščajo arabščino, kitajščino, angleščino, francoščino, ruščino in španščino.
EU http://europa.eu/index_sl.htm ima 24 uradnih jezikov; angleščine se uči 89% šolarjev.
V Sloveniji je leta 2011 angleščino govorilo 65% starih 18 - 65 let, nemščino 48% in italijanščino 14% (od tega 0,2% kot materinščino; za ostale glej www.nsdlu.si rubriko Novice, Delo.20.2.).
»Slovenščino na svetu govori pribl. 2,5 milijona govorcev, po podatkih Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik http://centerslo.si/ pa na tujih univerzah deluje 57 slovenističnih oddelkov. Na lektoratih in študijih slovenščine se je slovenščine učilo oz. jo je študiralo ve kot 2500 študentov.«
Bogdan Gradišnik, prevajalec: http://www.najdi.si/najdi/bogdan+gradi%C5%A1nik
»Stanje slovenščine v javni rabi se naglo slabša. /…/ Prav žalostna je okoliščina, da se tisti, ki bi resnično morali obvladati jezik – novinarji, profesorji, znanstveniki in politiki -, samo pomilovalno nasmihajo ob sugestijah, da je tudi kakšen jezikovni priročnik zelo napeto in razburljiv branje.«

Prebivalstvo po materinem jeziku. Surs, Delo, 20.2.2016
V popisih prebivalstva RS v letih 1991 in 2002 so popisani kot svoj materni jezik označili naslednje jezike:
albanski – 0,2 in 0,4%
bosanski - … in 1,6%
hrvaški, hr.-sr.- 2,8 in 2,8%
italijanski – 0,2 in 0,2%
madžarski – 0,5 in 0,4%
makedonski – 0,2 in 0,2%
romski – 0,1 in 0,2
slovenski – 1.690.388 t.j. 88,3% in 1.723.434 t.j. 87,7%;
srbski, sr.-hrv. – 5,1 in 3,4%

Ob svetovnem dnevu maternih jezikov 2016. S. Kristan, Pisma Dnevnik, 20.2.2016
Dan maternih jezikov je 1999 »razglasil Unesco, a bi zavrl hitro umiranje nekaterih jezikov«, med katere lahko pride tudi naš, glede na »anglo-ameriški jezikovni imperializem« in barbarizacijo slovenščine, piše Silvo Kristan, bralec iz Podkorena (upokojenec FŠ UL).
V letu in pol je v treh glasilihh, ki jih redno bere/gleda/posluša naletel na naslednje »nenavadne« izraze z njegovega strokovnega področja:
BIKE, bajk, biker, ajker, bajk park, bike festival;
BMK kolesarjenje, beemiksaji;
BMX (Bycicle Motor Cross);
BOARDing
, bordanje,
CARVING;
COACH;
ELITNA divizija (skupina A v hokeju);
FLAG FOOT-BALL;
FLOORBALL;
FOOT-GOLF;
FREE-STLE SKIING;
Half iron triatlon;
JUMPING, jumping fitness;

Obstacle Train Run (tek čez ovire v Ajdovščini);
PLAY-OFF, play off, off/playoff
POWER PLAY;
RAIL;
SKATE
, skejt, skateboarding, skejt park;
SKIKROS;
SNOWVOLEY (najbrž snowvally);
STREET SKATE BOARDING;
SURF, surfanje, srfanje; kajtanje (kitesurfing);
SUP (Stand Up Paddleboarding);
TAJMING;
TRAMPOLIN;
Tea Ball (mali bejzbol);
TEAM olymiad (prjateljsko srečanje avstrijskih ni slov. športnikov);
»The Eagle« (Peter Prevc);
TUBING;
UrbanRoof;
US Open;
WAKEBOARDING
, vejkanje;
Western Show Horses (klub).
»Ko gledam in preštevam na enem mestu zbrane tuje, žargonske ali slengovske izraze, se sprašujem, ali smo nemara že angleška kolonija. /…/ Najbrž zato slovenščina ne bo izumrla, je pa /…/ higiensko vprašanje posameznih piscev. Skrb za materni jezik je ena od vrlin, po katerih lahko sodimo narod ali državo« in »odlik vsakega pisca ali govorca, ki javno sporoča svoja stališča.«
»Toda če si že pisci in govorci ne prizadevajo najti domačih izrazov, se zdi nenavadno da lektorji spuščajo skozi svoje sito tuje /…/ izraze ter /…/ soustvarjajo spakedrano športno izrazje. Da o sili, ki jo delajo maternemu jezik njegovi šolani skrbniki, ne »filozofiram«.

Ali z glasbenimi kvotami ohranjamo slovenščino? Nedelovih sedem, Nedelo, 28.2.2016
V tedenski anketi je sedem bolj ali manj znanih izobražencev, uveljavljenih na svojem področju, takole odgovorilo:
Jure Apih, publicist: »Slovenščine kot beaux art najbrž ne, slovenstvo pa zagotovo. Če dodamo še narodno budilne /…/ večere /…/ slovenske televizije, žajfaste nadaljevanke in vse reality showe, da o spletnih klepetalnicah in parlamentu niti ne govorimo /…/ Problem smo tisti, ki se tega en veselimo in s strahom /…/ zremo v čase, ki prihajajo, in katerih nas bo, kot pravi (Janez) Markeš, nekoč sram.«
Nataša Pirc Musar, Instut Info hiša: »Moje razumevanje glasbenih kvot je, da se z njimi država trudi ohranjati slovensko glasbeno produkcij, v kateri pa je, resnici n ljubo, slovenščina kdaj tudi žrtev.« Spominja se velikana pisanja besedil popevk D. Velkavrha, ki so postala »del narodove kulture.« Blj bi žlela, »da bi imeli obvezno kvoto dobre glasbe. Ampak /…/ je pač lažje ugotoviti, katera sklaba je slovvenska, kot katera je dobra.«
Dušan Jovanović, režiser: »Nekateri pravijo da je zakon o glasbenih kvotah izsilil lobi glasbenikov, ki živijo od avtorskih pravic za radijsko izvajanje.« V demokraciji lahko tudi »poslanci avtohtonih manjšin v imenu enakopravnosti izborijo večji kos madžarske in italijanske glasbe/…/.« In kaj če bi še za migrante predvajali »sirsko in iraško narodnozabavno glasbo«, da jim polepša pot čez Slovenijo?
»Kdor poje, slabo ne misli.« https://www.youtube.com/watch?v=FAgL8ZmGhcI
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Ministrstvo, ki »resor in kulturo finančno duši /…/ potrjuje vtis nekomptentnosti in plehke nacionalne angažiranosti. Ve knjig več glasbe, /…/ več dostojnih razpisov skratka, ne pa amaterski posegi v tvegana razmerja, ki kulturi najbolj škodijo z nacionalnimi nebulozami.«
N'Toko, glasbenik kolumnist pravi o razvoju slovenske hiphop glasbe, da so »raperji od Prekmurja do Obale i domačih dialektov izeljali vse mogoče načine uporabe jezika.« Odraščali so pod vplivom ameriške hiphop glasbe, vendar ni bila njihove kreativnosti v slovenščini. /… Če bi bil jezik odvisen le od medijev, bi slovenščina že zdavnaj izumrla, saj so bili tukajšnji prebivalci večji del zgodovine izpostavljeni /…/ tisku in govoru v tujih jezikih.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Za slovenščino vneto srce mora vztrepetati ob naslednjih uglasbenih verzih:
Živjo, ciao in lep dober da -
aha, na, na, na sončen dan.
Veš nebi rad te zgubu,
mal sm vate se zalubu.

In malo ostreje:
Vse živali na planetu
ne serjejo po svetu
tak kot teroristi in ostali islamisti.
Pomagaj bog pomagaj
nad islamom prosim zmagaj.
Če ti bo ali nebo prav
te begunec iz hiše bo pregnal.
o bi jaz politik bil,
nebi se v pisarno skril
ampak liter žganja bi izpil
in vse begunce nazaj spodil.

»Ta slovenska glasba priča o prefinjenem občutku za lep in pravilen jezik in skrbnem izboru vrednot. Oboje potrjuje velika popularnost izvajalcev. Kakšna škoda, a bi bili prikrajšani za to lepoto.«
(- Res škoda, tudi ker ne bi videli lepih slik, če ne pogledate na: http://pesmi.si/milan-domajnko/umrla-bo-svoboda/ , B.M.)

Slovenskim ksenofobom v premislek. T. Delić, Pisma, Delo, 19.2.2016
Bralka Tajana Delić iz Lj. je v svojem pismu francoskemu besedilu pesmi (kot avtorja navaja Jacquesa Preverta) dodala tale svoj prosti prevod:
Tvoj Kristus je žid,
tvoje vozilo je japonsko,
tvoja piza je italijanska,
tvoj riž je kitajski,
tvoja demokracija je grška,
tvoja ura je švicarska,
tvoja srajca je indijska,
tvoj radio je korejski,
tvoje počitnice so ameriške,
tvoje številke so arabske,
tvoja pisava je latinica
in ti očitaš tvojemu sosedu, da je tujec?

(- Očito obstaja še zelo podobna, malo daljša pesem, z istim retoričnim vprašanjem: http://legrenierdebibiane.com/trouvailles/textes/etranger.html , avtor je (?) Julos Beaucarne (*1936) https://fr.wikipedia.org/wiki/Julos_Beaucarne . B.M.)

Mimogrede. Med knjigami. Matjaž Hočevar, Šolski razgledi, 19.2.2016
Štirinajstdnevnik za prosvetne delavce predstavlja knjige o pojmih, mišljenju, pravopisu in pravičnih.
Pojmovne prikazni (Studia humanitatis, Lj. 2015) so opisi novih »sodobnih« terminov na rešetu humanistike, ki so Jožeta Vogrinca zbodli kot družboslovca.
Pravopisna nasprotja (ZRC SAZU, Lj. 2015) s prispevki 27 avtorjev (urednici Helena Dobrovoljc in Tina Legar Verovnik) prinaša-jo »še več pravopisa«, kot ga je monografija Pravopisna stikanja.
Misleca 2 (MK, Lj. 2015), priročnik za »treniranje in razvijanje možganske mišice« s 150 nalogami, tudi za divergentno učenje, izvirnost in ustvarjalnost so napisali Nataša, Gregor in Valentin Bucik. V. Bucik, FF UL, v zadnjem delu razpravlja o inteligentnosti in ustvarjalnosti.
Slovenski pravični med narodi (ZC SAZU, Lj. 2015, uredila: Irena Šumi in Oto Luthar) predstavlja ljudi, ki so se uprli ideologiji antisemitizma in dobili ugledno priznanje. (- Nekateri še ne, npr. prekmurski pedagog Julij Kontler. Glej: http://www.mladina.si/173185/slovenski-schindlerji/ https://en.wikipedia.org/wiki/Righteous_Among_the_Nations , B.M.)

Zgodovinski preizkus. M. Belovič, Delo, 20.2.2016
O širjenju sovražnega govora, piše Mario Belovič (- novinar, tudi za sindikalne teme, B.M.) v času, ko je konec leta 2015 »mit o koncu zgodovine« (- O tem in o svetu 2014 glej: http://www.mladina.si/157777/kje-smo-25-let-po-koncu-zgodovine/, B.M.)
»/…/ porušila geopolitična realnost vojn na Bližnjem vzhodu /…/ zgodovina pa nam je začela z begunci in ekonomskimi migranti izdajati račune za intervencionistično in imperialno preteklost. Naše družbeno ozračje /…/ zastrupljajo globoke osebne in kolektivne zamere ter travme iz polpretekle zgodovine. V to /…/ je zdaj vstopil še strah pred velikim Tujim, ki ga poosebljajo begunci.«
Slovenci nismo bolj ksenofobni kot drugi, meni M. Belovič, zato nas ni preveč presenetilo »širjenje sovražnega govora, predvsem na socialnih omrežjih«. Skrbi povzroča preraščanj nestrpnosti v dejanja, npr. proti gradnji džamije v Lj. »Kaj se je zgodilo?«
»Ključni razlog za to družbeno nazadovanje je vzpon nacionalizma in ksenofobije, ki sta zajel vzhodno Evropo in se nevarno širita tudi v jedro »stare« Evrope. Po padcu levice (- socialističnega sistema?, B.M.) »leta 1989 se je kot edina politična filozofija na celini vzpostavila liberalna politika odrte družbe. (https://en.wikipedia.org/wiki/Open_society ?, B.M) Ker se je ta, skupaj s svojimi institucijami, popolnoma odtujila in /…/ osamosvojila od /…/ ljudi, hkrati a se je izkazala za nesposobno /…/ odgovoriti na socialne izzive globalizacije, so jo začele nadomeščati »neliberalne« politične sile, ki propagirajo zaprto družbo.«
(Glej: https://en.wikipedia.org/wiki/Illiberal_democracy, posebej za Madžarsko http://www.kormany.hu/en/the-prime-minister/the-prime-minister-s-speeches/ , B.M.)
»Odgovor liberalcev ni bil vztrajanje pri vrednotah odprtosti /…/ ampak pomik v desno in popuščanje populizmu, nacionalizmu, ksenofobij in homofobiji. S podobnimi izzivi se je liberalna demokracija že spopadala v obdobju med obema svetovna vojnama in preizkusa zgodovine ni prestala. Vse kaže, da nas je tudi tokrat zgodovina dohitela in ujela popolnoma nepripravljene.«

Nepreslišano. A. Korsika, (Pogledi.si), Dnevnik, 22.2.016
Ob spominjanju 2.sv. vojne in holokavsta, ko se zatrjujemo »nikoli več«, »se nam fašizem ponovno razrašča pred nosom, piše Anej Korzika, politolog in filozof.
»Kriza /…/ njeno »reševanje« in »rešitelji« /…/ spominjajo na tiste v 30-tih letih 20. stoletja.«
A »svet, ki bo izšel iz te krize, bo drugačen /…/ Evropa in ZDA ne bodo več središče«, prihajajo oz. se vračajo drugi igralci.
»Evropski obrat v fašizem ne more v svetovnem merilu ničesar več spremeniti, vsekakor pa mu /…/ uspeva greniti življenja ljudem doma in tistim iz /…/ soseščine.«

O vzrokih slovenskega primitivizma. F. Drenovec, Sobotna priloga, Delo, 20.2.2016
O tem, da se »naša družba demodernizira« piše Franček Drenovec in za to krivi predvsem elite.
Izhaja iz rezultatov decembrskega referenduma (o družinskem zakoniku), ki je pokazal »predmoderno« delitev mnenj glede na starost in stopnjo izobrazbe. O urbano-podeželski delitvi je v SP Dela nedavno pisal Jernej Tiran (- Glej nazaj v Pogledih www.nsdlu.si , B.M..)
Ljudje se pričakovano iracionalno odzivajo na krize, podobno kot drugod, njihova stališča se spreminjajo počasi. »V Jugoslaviji je kriza pred končnim izbruhom nacionalizmov, fašizmov in vojn trajala 10 let. V Sloveniji bo kmalu poteklo 10 let. /…/ Nobenega razloga nimamo, da bi mislili, da je odzivanje n krizo v Sloveniji neizogibno prav beg v fašistoidni idiotizem. Slovenska zgodovina zadnjih 100 let takšne nagnjenosti »ljudstva« ne potrjuje /…/ niti sedanjost. /…/ Novo vzpenjanje slovenske provincialne zagovednosti ni nič »ljudskega«. Na plano se prebija le zelo posebna manjšina – zato ker dobiva samo ta /…/ zadostno politično podporo /… / kapaciteto organizacije, financiranja in javnega nastopanja. Razmah destruktivne provincialne bebavosti je proces v sferi vodenja, v elitah.«
»Slovenski problem ni v ljudstvu, temveč v elitah«, poudarja F. Drenovec, v efektivni odsotnosti »sodobne elite: ekonomske, intelektualne, politične. Kdor krivi za sedanje stanje /…/ »slovensko« zaostalost, jo verjetno zato, da prikrije svojo lastno.« Zaradi te »izpraznjenosti elit /…/ lahko pričakujemo /…/ širjenje »slovenskega« arhaičnega primitivizma.«
»V Sloveniji, kjer dosegajo dohodki od dela komaj polovico tistih takoj čez mejo, ni nikogar, ki bi vabil in motiviral k napredku. /…/, ki bi se odzival na zahteve velike večine prebivalstva. Slovenske elite nam ponujajo vse mogoče, samo tega ne. /…/ Razočaranju in nezadovoljstvu ljudi strežejo danes le naši zaostali, zarukani napol fašisti. Čas bi že bil, da se nehamo obremenjevati z zanikrnostjo »Slovencev« in se raje z svojo lastno.«

Šenčurski protest odločilno poglablja protibegunsko nestrpnost. D. Štrajn, Pisma, Dnevnik, 22.2.2016
Darko Štrajn, društvo Alternativna akademija piše da niso edini, ki stalno opozarjajo na »podžiganje nestrpnosti poti beguncem, muslimanom in na razmah skrajne desničarske retorike«, pač pa »med redkimi v svojih svarilih o mlačnem odzivu političnih elit«, predsednikov države in vlade, ter strankarskih prvakov.
S sovraštvom in nacionalističnimi strastmi se poigrava in manipulira domača desnica (SDS), čeprav je »prosilcev za azil izjemno malo, begunci državo le prečkajo«, ter je so »reakcije množic, ki so jim priča« nesorazmerne. Tudi vlada je z »nesmiselnimi ukrepi«, žico, vojsko in retoriko »pospešila kolektivno histerijo in nestrpnost.
Ocenjuje, da smo »verjetno pred vdorom radikalnega protibegunskega gibanja«, in da bo (omenjena) desnica svojo politiko pohoda na oblast v letu 2016 gradila na »podpihovanj sovraštva in pregonu protislovenstva«. Ne gre za skrb za Slovence, ampak za osebne cilje, pri čemer doslej ni(so) izbiral(i) sredstev.

Protest proti migrantskemu centru v Šenčurju. N. Križnar, Pisma, Dnevnik, 24.2.2016
Bralec Naško Križnar iz Kranja (- http://www.gorenjci.si/osebe/kri%C5%BEnar-na%C5%A1ko/651/ na ZRC SAZU skrbnik in avtor in etnografskih dokumentarcev o Slovencih, ptičeslovec, pesnik, član slavne umetniške skupine OHO, B.M.) se oglaša ob protestu v Šenčurju (20.2.), o katerem so podrobno pisali mediji in na katerem so podpihovali sovraštvo, nestrpnost do tujcev ipd.
A želi »izpostaviti še nekaj drugega«, o čemer mediji niso poročali. Opiše dva dogodka, ki kažeta, »da tudi v Šenčurju vsi ne stojijo za skrajno politiko organizatorjev protesta.«
Dva dneva po protestu (ponedeljek) so se »zbrali učitelji in šolarji OŠ Šenčur« in govornik iz uprave šole je dejal, da ima vsak pravico do izjavljanja »zgolj do meje, ko bi s tem ogrožal pravico drugega. Obsodil e propagiranje sovraštva in otroke pozval /…/ naj še naprej pomagajo zbirati pomoč za begunce v stiski. Podaril je pomen znanja in izobrazbe« pri »zavračanju predsodkov in nestrpnosti.«
Pojasnil je, da geslo (povedal ga je enega slovenski politikov po protestu):«Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija« podobno nacističnemu: »Danes Nemčija, jutri cel svet«. Spomnil jih je na »Šenčurske dogodke« leta 1932, ko so se tam, »člani Ljudske stranke z župnikom na čelu dvignili v upor proti šestojanuarski diktaturi«, tj. centralizmu kraljevine Jugoslavije.
V Šenčurju se je po protestu (2015) zbrala tudi veroučna skupina in »predstavnik župnijskega urada« je otrokom pojasnil, da je upravičeno, če se državljani zbirajo na shode, piše N. Križnar in navaja:
»Ni pa primerno, da bi se združevali za sejanje nestrpnosti do tujcev. Spomnil jih je na »papeževo stališče do migrantov /../ in njegove pozive k usmiljenem ravnanju z njimi« ter na poziv uršulink Rimske univerze, ki so napisale: «Migranti in begunci so izziv za nas. /…/ Sprejeti drugega pomeni sprejeti Boga samega.« Tudi on je pozval k zbiranju pomoči.«
N. Križnar končuje s pohvalo in pričakovanjem: »Zdi se mi pohvalno, da tako pomembni stanovi, kot sta šola in župnišče, ne nasedata skrajni ulični politiki, temveč otroke odvračata od nje. To bi pričakoval od vseh šol in župnišč v Sloveniji.«

Gimnazija Kranj ni enako Gimnazija Franceta Prešerna. Franc Rozman, Pisma, Dnevnik, 26.2.2016
Ravnatelj Gimnazije Kranj ob ogorčenju v medijih zaradi begunski otrok piše, da ne gre za eno šolo.
Dodaja, da do dijaki Gimnazije Kranj od 20.10.2015 »pripravili javni recital /…/ Begunci niso pravi problem, so posledica pravega problema, ki so se ga udeležili vsi dijaki in meščani. Profesorji slovenščine so se »takoj ponudili za brezplačno poučevanje slovenskega jezika za begunce«.

Ime ji je bilo Maja. D. Štefanec, Delo, 26.2.2016
Več tisoč begunskih otrok je bilo v naših šolah v 90-tih letih, zdaj pa so protesti zaradi šestih, piše Damijan Štefanec, FF UL http://www.pedagogika-andragogika.com/ucitelj/17 , predsednik Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije (ZPDS).
Spomni se, ko so leta 1993 v Gimnaziji koper dobili sošolk iz Bosne. Samoumevno je bilo, da so jo dijaki sprejeli in jim ni bilo mar njenega jezika, narodnost in veroizpovedi. Čez četrt stoletja piše profesor pedagogike, »da je njen prihod, njena zgodba, njena prisotnost pomembno sooblikovala tudi moj pogled na svet in razumevanje temeljnih demokratičnih vrednot.«
»Ne spomnim se, da bi v tistem času katerakoli družbena skupina organizirala protibegunske proteste ali širila strah pred domnevno »islamizacijo« družbe. » Ne spomni se kakih protibegunski sporočil medijih. Takrat »nikomur ni padlo na misel, da bi v kakršnikoli obliki izrazil nasprotovanje vključevanju otrok beguncev v sistem javnega izobraževanja. /…/ Jasno je bilo, da je dolžnost države in politike, da poskrbi za uresničevaje temeljnih človekovih pravic, med katerimi je tudi pravica do izobraževanja /…/.«
»Ne le šolski politiki, tudi šolam se je zdelo samoumevno, da je treba« strokovno »poskrbeti za učence in dijak, ki kot begunci prihajajo iz drugega jezikovnega in kulturnega območja.« V to je bilo vloženega veliko delo ravnateljev, učiteljev, »pedagogov in drugih strokovnih delavcev«, kar je »imelo na učence in dijake še kako pomemben vzgojni učinek.«
Žalostno je, da je slovenska družba »postaja vse bolj ksenofobna, sovražno nastrojena do skoraj vsega, kar ni po meri večine, polna predsodkov in iracionalnih strahov. »
Ravnatelju ene od OŠ v Lj. je npr. ogled filma Zeleno kolo v okviru kulturnega dneva »bedarija«. V Kranju so nasprotovali nastanitvi 6 otrok od 10 do 14 let v dijaški dom, tudi 24 učiteljev ene od tamkajšnjih gimnazij, ki se ponaša z imenom pesnika, ki je upal, da »prepir iz sveta bo pregnan«. Na Vrhniki se bodo v šoli onemogočili, da bi »naši otroci« prišli v stik z begunskimi.
Kaj se je zgodilo z nami v 20 letih?
»Oblast in politika /…/ za pridobivanje političnih točk vse manj izbirata sredstva: podpihovanje sovraštva, /…/ sovražni govor v političnem prostoru že dolgo ni več tabu. Nekateri mediji pri tem dejavno sodelujejo /…/: netenj sovraštva, senzacionalni naslovi, ustvarjanje moralne panike pač prinaša denar.«
Vladajoča politika ne obsodi nedvomno teh nesprejemljivih in protizakonitih dejanj. Kompromisarskemu odzivi premiera je sledil »mlačen odziv šolske ministrice. Od /…/šolske oblasti bi pričakovali, da bo jasno povedala, kaj je /…/ v javni šoli nedopustno« in ravnateljem in učiteljem »dala oporo za bolj suvereno strokovno in odločanje«, tudi pri izpadih skupin staršev, in jih podprla pri zagotavljanju spoštovanja »temeljnih pravic in pravnega reda v državi.«
O tem je govorila izjava pedagoških društev (ZDPDS, DPS) in odd. za pedagogiko in andragogiko FF UL. Gre za vse - tudi naše – otroke in odgovorni smo za graditev sveta, v katerem ne bo otrok beguncev.

Odziv na dogajanje v zvezi z nastanitvijo 6-ih beguncev v kranjski dijaški dom. ZDPS, odd. za pedagogiko in andragogiko FF UL, SDP, Pisma, Dnevnik, 25.2.2016
D. Štefanec, S. Jelenc Kraševec in R. Kroflič izražajo, v imenu Zveze društev pedagoških delavcev Slovenije http://www.zdpds.si/ , Odd. za pedagogiko in andragogiko FF UL in Slovenskega društva pedagogov, zaskrbljenost zaradi nasprotovanja »nastanitvi mladoletnih beguncev v dijaškem domu v Kranju.«
Nastanitvi je nasprotovala večina staršev otrok v domu in celo 24 učiteljev, profesorjev, »torej pedagoških strokovnih delavcev, katerih poslanstvo je poučevanje n vzgoja mladih /…/ v duhu strpnosti in spoštovanja različnosti, /…/ solidarnosti sočutja, razumevanja. Humanosti.«
Nasprotovali so možnosti, da bi 6 otrok, ki bežijo, sami, bivalo v dijaškem domu, z nekaj upanja na prihodnost . »Ki nikomur v Sloveniji niso storili nič hudega, a jih vnaprej zavračamo, ker vanje projiciramo svoje iracionalne strahove«.
Ustava RS nalaga skrb tudi za otroke tujcev.
»Za otroke gre. Tokrat gre res zanje. /…/ Ker svet, kakršnega odrasli gradimo s takšnim zavržnim, nespoštljivim, zaničevalnim odnosom do tistih, ki so v njem najranljivejši, pa naj prihajajo iz katerega koli okolja ali kulture, je svet, v katere bodo tudi »naši« otroci slej ko prej – begunci. Več kot v enem pomenu besede.«

Poziv vsem: Zavarujte pravice otrok! Študentke FSD UL, Pisma, Dnevnik, 25.2.2016
Tudi L. Orel, Š. Selan, A. Šega, N. Križanič, N. Mustafić, K. Plavčak, T. Tušek, S. Urbančič, A. Stojnić,T. Kovačevič, študentke 4. letnika FSD UL http://www.fsd.uni-lj.si/ , pišejo v svojem pozivu, da gre tokrat res za otroke, ki pa marsikoga ne zanimajo, ker »niso prave barve /…/ vere /…/ narodnosti. /…/ Za rasizem gre.«
Kako (drugače) razumeti histerično nasprotovanje, ki so ga proti nastanitvi 6 otrok v dijaškem domu izrazili starši dijakov, polovica profesorjev gimnazije F. Prešerna -»…žive naj vsi narodi…« - , občina Kranj in Smučarska zveza Slovenije?
Pravno urejajo zadevo naši zakoni, ustava in konvencija o otrokovih pravicah, katere podpisnik je RS.
»Vsi otroci so upravičeni do zaščite in uživanja pravic e glede na raso, barvo kože, spol, jezik, veroizpoved, politično ali drugo prepričanje, narodno etnično ali družbeno oporeklo, premoženje, invalidnost, rojstvo ali kakršen koli drug položaj ali katero koli drugo osebno okoliščino«, pišejo.
Zato naprošajo vlado, odgovorna ministrstva in službe, župane občin, zlasti Lj., da za teh 6 otrok najdejo ustrezno namestitev in okolje, kjer se bodo dobro počutili in bodo deležni podpore.
»In jim izrazimo dobrodošlico. Ne pozabimo, kaj vse so morali /…/ ti otroci prestati. Sami. Pomoč smo pripravljeni nuditi tudi študenti Fakultete za socialno delo.«
Naša dolžnost je zaščititi te otroke »pred sovraštvom, nesprejemanjem, nerazumevanjem, diskriminacijami, krivicami, ki jih doživljajo tukaj, zdaj, med nami, v državi, kjer naj bi vladali mir, demokracija in človekove/otrokove pravice. /…/ pred ljudmi, ki z njimi sicer sočustvujejo, a jih ne želijo tukaj.« /…/ »Hvala vsem, ki sočustvujete tako, da pomagate.«

Smučarska zveza ni nasprotovala naselitvi migrantov. T. Trbovc, Pisma, Dnevnik, 26.2.2016
Predstavnik za odnose z javnostmi Smučarske zveze Slovenije (SZS) T. Trbovc zanika, da bi SZS »nasprotovala naselitvi migrantov v dijaški dom.« Nihče jih uradno ni vprašal z mnenje. Sicer je njeno poslanstvo jaso: »Skrbeti in vzgajati /…/šampione /…/«.
Ne funkcionarji, temveč trenerja. R.I., M.Š., Dnevnik, 26.2.2016
J. Nahtigal, ravnateljica kranjskega dijaškega doma je povedala, da sta z namestitvijo beguncev »nestrinjanje izrazila dva trenerja« mladih skakalcev, ki spadata pod nordijski center SZS.

Javni apel predsedniku vlade M. Cerarju in ministrici M. Makovec B., B.V., D.M. in več kot tisoč podpisnikov, Pisma, Dnevnik, 26.2.2016
Podpisani B. Vezjak, D. Matjašec in drugi so ob človeka nevrednem odzivu na mladoletne prosilce za azil v Kranju v apeli posebej opozorili na »nedopustno ravnanje 24 profesorjev Gimnazije F. Prešerna, ki so ostro nastopili proti njim«, kljub tem, da jim je direktorica (dijaškega) doma Judita Nahtigal govorila o vzgoji z strpnost in multikulturni prihodnosti.
Premieru in ministrici očitajo »podleganje diktatu posameznih staršev«, kar je »protizakonito in protiustavno, z umikanjem /…/ pa vlada daje najslabši možen zgled državljanom.« /…/
Podpisniki predlagajo, da premier in ministrica »zaradi nestrokovnega ravnanja v nasprotju s temelji poklicne etike obiščete omenjeno ustanovo in ustrezno ukrepate. /…/
V odgovornost učiteljev »spada tudi preprečevanje vseh vrst rasizma, predsodkov in diskriminacije v izobraževanju zaradi spola, zakonskega stanu, spolne usmerjenosti, starosti, veroizpovedi, političnega prepričanja, socialnega in ekonomskega statusa, nacionalnosti ali etične pripadnosti in izvora.« Delovali so proti konvenciji OZN o pravicah otrok, načelom demokracije in človekovih pravic v izobraževanju ter deklaraciji o poklicni etiki, ki jo je sprejela Izobraževalna internacionala.
Zato podpisniki od premiera in ministrice pričakujejo, da pokažeta »da v Sloveniji še delujemo /…/ v skladu s poklicnimi standardi, ustavo in zakoni.«

Skrivalnice na kranjski Prešernovi gimnaziji. R. Ivelja, M. Šubic, Dnevnik, 26.2.2016
Novinarki sta izvedeli, da je na sestanku s starši in predstavniki ministrstev o namestitvi migrantskih otrok - morda tudi pri zbiranju podpisov proti - sodelovala tudi Vesna Arh, profesorica nemščine, sicer sindikalna zastopnica SVIZ, ki je v nastopu dejala, da si je gimnazija s športniki zgradila sloves, ki bi ga namestitev azilantov spremenila.
Šolski sindikat SVIZ je sramotno dejanje zavrnil kot »v celoti nesprejemljivo«, podpisovanje izjave proti namestitvi pa v nasprotju z načelom medčloveške solidarnosti, ki so ga postavili leta 1989 za temelj svojega delovanja.
Ravnateljica gimnazije Mirjan Bizjak je v pojasnilu zapisala, , da »ne gre obtoževati ljudi zaradi strahu pred neznanim«, zaradi česar so na šoli s podpisi izrazili »skrb in strah za varnost dijakov«. Krivo je po njenem predvsem pomanjkanj informacij o namerah za namestitev.

Brez jezika ni debate. M. Šučur, Dnevni, 20.2.2016
Ob dnevu mater. jezika je Andrej Rozman Roza, vsestranski ustvarjalec, Maji Šučur dejal:
»Takemu maternemu jeziku, se pravi pogovorni slovenščini, se zaradi narave novih medijev v javnosti piše zmeraj bolje. Slabše se piše skupnemu pogovornemu jeziku, v katerem bi se začeli Slovenci pogovarjati med sabo. Tako pa je vse več monokulturnih monologov in tako rekoč nobenih pravih javni debat.«

Nihče na svetu ni brez problemov. Mankica Kranjec, Nedelo, 21.2.2016
»Ljudje imamo veliko strahov«, pravi Elena Kecman, diplomirana pedagoginja, psihoteraevtka. Otroštvo je preživela v Sloveniji, nato je - do 1999, ko se je začelo bombardiranje - živela v Beogradu, zdaj pa živi v Šiški, Lj. In »vsak človek ima drugačen um.«
»Obiskovala sem izjemno zahtevno srednjo šolo, kjer nisem bila zadovoljna z odnosom učiteljev.« Želela je vsaj malo popravila šolstvo se odločila »za študij pedagogike z namenom, da bi pomagala otrokom. Da bi verjeli vase, da bi se lažje učili…« »Učitelji, ki jih izobražujem, so strokovno zelo usposobljeni in hkrati željni novega znanja.«
Opaža, da se v Sloveniji premalokrat pohvalimo: »Nismo vajeni dajati ali sprejemati pohval. Premalo se pogovarjamo in poslušamo.« Tudi zato »ima veliko ljudi popačeno sliko o samem sebi.«
»Pričakovanja v družbi so zelo visoka in zato so judje pogosto nezadovoljni. Mnogi ne vidijo, kaj že imajo. Vidijo /…/ česar niso dosegli /…/«. Ko se zavejo pozitivnih lastnosti /…/ so zdravi, /…/ dokončali študij, našli zaposlitev ali partnerja … - se tudi odnos do sebe in drugih spremeni. Postavljati si začnejo realne cilje« in razumejo, »da imajo tudi drugi ljudje težave in da smo vsi zmotljivi.«

Globalizacija, kriza, turizem, vizija, kvaliteta življenja, Ljubljana, Slovenija, Švica, Evropa, Emirati, ZDA

Globalizacija – neustavljiva sila. Niko Čajić, Dnevnik, 19.2.2016
O domovini in svetu ter o državljanstvu so vprašali dve dekleti in dva fanta.
Špela Zlodej (18): »Domoljubje je v času globalizacije mogoče. Vidiš, da prihajaj novosti in želiš obdržati svojo domovino v dobrem stanju /…/. Slovenci smo takšni, da se večinoma bojimo novosti in jih ne maramo.» Domoljubje je oblika upora proti globalizaciji. Dosežki Slovencev po svetu ji dajejo »upanje, da lahko tudi mi mladi, kljub svoji majhnosti, uspemo po svetu. Raje bi bila državljanka sveta, /…/ tudi manj sporov bi bilo, saj noben narod ne bi bil nad drugim.«
Ana Brunčič (18): »Raje sem državljanka sveta. Meje so bolj odprte.« Domoljubje najbolj čuti, ko zmagajo športnik in zveni slovenska himna. »Sicer bi raje živela doma. Počutim se varneje in tudi nimam rada sprememb in novosti.«
David Vidmar Čeru (18): »Dober primer upora proti globalizaciji brez nasilja je /…/ ohranjanje slovenščine /…/. Domoljubje /…/ označuje človeka, ki ljubi svoje izročilo, kulturo, državo, narod, ga spoštuje in verjame vanj. Nacionalist pa se /…/ sklicuje /…/ na sovraštvo in idejo o večvrednosti lastnega naroda.« Kljub propadanju nacionalnih držav te še vedno ščitijo »svoje državljane, ljudi, ki imajo enake vrednote, ideale…«

Nepreslišano. J. Krnc, (Nedeljski), Dnevnik, 18.2.2016
»Ogrožajo nas brezposelnost, tveganje revščine, socialne izključenosti, nenehno padaje delavskih pravic, pravic v zdravstvu, šolstvu in na socialnem področju. Bruto zunanji dolg je /…/ narasel na 44,8 milijarde evrov, dolg državnega proračuna je 25,6 milijarde evrov. /…/ v porastu je kriminal, ki je posledica gospodarske krize, nizkega standarda in brezposelnosti. V tujino /…/ je izginilo od 52 do 73 milijarde evrov. V štirih letih se je izselilo skoraj 20.000 mladih, rodnost nevarno pada, 5000 otrok manj na leto /…/ Samooskrba je z 80% padla na 30%.«, pravi v pogovoru Janez Krnc, nekdanji družbeni pravobranilec. (- t.i. družbeni pravobranilec samoupravljanja, 1975 - 1994, glej http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D68075 , B.M.)

Slovenija je udobna, prijazna, optimistična. Bojan Glavič, Nedelo, 24.2.2016
Kanadčanka Kara Scott (40) https://en.wikipedia.org/wiki/Kara_Scott na svojem blogu, twiterju in instangramu ne skriva navdušenja nad Lj. in Slovenijo. Od maja lani živi tu in je ena redkih uspešnih žensk v svetu poklicnega pokra.
(Iz Kanade v Lj.?)
»V Kanadi, kjer sem živela do konca študija, se o tujem svetu ne naučimo skoraj nič, pa tudi o Evropi, kjer sem živela kasneje, nisem dosti slišala o Sloveniji.« Po poroki so ji Italijani priporočali obisk Lj., »da je čudovito mesto. /…/ Na Malti, kamor veliko potujem, /…/ kvaliteta življenja še zaleč ni tako dobra kot tu. Slovenija se zdi tako udobna, prijazna, optimistična.«
(Iz Italije v Slovenijo…)
V »Italiji vlada slabše razpoloženje in tudi ogromno birokracije je tam.« Veliko Italijanov se je preselilo sem, »ker so se doma počutili utesnjene in ovirane. Čeprav je tudi tu precej birokracije in papirjev, stvari dejansko delujejo. Zlahka sem si uredila prebivališče in zdravstveno zavarovanje /…/«.
(… v Ljubljano….)
»Nisem še živela v mestu, ki bi imelo toliko prijetnih dogodkov in tako prijetno vzdušje. Odkrila sem veliko ljubkih trgovinic, specializiranih /…/ denimo za stripe ali marmelado, in dobro jim gre. Vem, da tudi tu ni idealno, a /…/ vse veliko bolje deluje. Razpoloženje ljudi je naravnost osvežujoče v primerjavi s temačnim razpoloženjem, k zdaj vlada v Evropi. Tudi hrana in vino sta čudovita.«
(Podjetje, davki, država?)
»Gre za svetovalno podjetje povezano s pokrom. /…/ Kot Kanadčanka, kjer imamo nasprotno od ZDA poseben odnos do bolj socialne države, sem naklonjena emu, da vsak nekaj prispeva k delovanju države in plačuje davke. Zadovoljna sem, da spet živim v državi, kjer se bolj zavedajo pomena delovanja javnih služb in storitev kot drugod.«
(Kanada, London, ZDA, Italija, Slovenija…)
»Zdaj imam prvič res željo, da nekam pripadam in poženem korenine. Za začetek se učim slovenskega jezika. Zelo počasi.«
(… reče v dobri slovenščini.)
»Slovenščina je res težka. Ta dvojina in sklanjatve. A ljubim jezike.« Diplomirana lingvistika, govori šp., fr., it. »in zdaj nekaj malega slovenščine.« To je pomembno, »da res spoznaš državo in se vključiš v družbo /…/ In po mnogih leti potovanj se mi tu zdi najprimernejše okolje za življenje.«
(Kaj nesporazumov?)
V začetku težava s prostori v lokalu označenimi le s črkami M in Ž.
Da si ne moreš pomagati z google translate je ugotovila, ko je sosed že ob pol devetih začel vrtati v steno, pa so ji po spletu svetovali naj mu reče: » Ne seri!«, pa je bil prevod: »Nobenih mrhovinarjev«.
(Seveda, ser je vrsta jastreba…)
(- O pokru, blefu in lokalu, kjer sta se pogovarjala - poglejte v Nedeljca, B.M.)

Slovenci se le stežka odpravimo od doma. Brane Šalamon, Nedeljski, 24.2.2016
Ekonomistka Nataša Slak Valek (38) je na EF UL doktorirala iz športnega turizma, bila vodja marketinga v nekdanji Slovenski turistični organizaciji, delala blagovno znamko »I FEEL SLOVENIA, bila predavateljica in članica senata na Fakulteti za turizem UM, potem so jo povabili na mednarodno poslovno šolo univerze I-Shou, Tajvan in danes je v (emiratu) Abu Dabiju docentka na univerzi Zayed, na fakulteti za komunikacijske in medijske študije, ki je podobna FDV UL.
Iz kampusa v Abu Dabiju se občasno vozi predavat še v kampus v (emiratu) Dubaju.
(Univerze v Združenih arabskih emiratih (ZAE https://sl.wikipedia.org/wiki/Zdru%C5%BEeni_arabski_emirati )?)
»Univerza Zayed je samo za lokalne prebivalce, torej za tiste, ki živijo v ZAE, in študij je zanje brezplačen, so pa tam prisotne tudi druge tuje univerze, npr. newyorška univerza pariška Sorbona in še kakšna, kjer se /…/ vpiše proti visokemu plačilu. Hitro sem se privabila njihovim pričakovanjem da imam pokrita ramena i kolena, medtem, ko imajo njihova dekleta pokrit tudi obraz.«
(Kaj je za Slovence pri prilagajanju na nova okolja najtežje?)
»To je čisto odvisno od osebnosti«, vendar »se Slovenci stežka odpravimo od doma, pa tudi preveč pričakujemo, da bo država vse naredila za nas. Zato si tudi ne upamo v svet, ker so potem tu vprašanja, kako bomo zdravstveno zavarovani, kdo bo plačeval v pokojninski sklad itn. Kdo pa drugje za to poskrbi? Država? /…/ V Emiratih se dobi več stvari kot v Sloveniji in Tajvan ima /…/ najboljši zdravstveni sistem na svetu. Če razmišljaš tako, potem je doma še vedno najvarneje, /…/ če pa greš brez pričakovanj, zlahka sprejmeš, kar ti novi svet ponuja.«
(Pogreša Slovenijo ?)
Seveda, »predvsem družabno življenje, prijatelje, svoj golf klub in tudi način življenja. /…/ Vendar je iz Emiratov veliko lažje prileteti v Slovenijo«; iz Tajvana je »v tistem letu le enkrat /…/ si res zelo daleč od doma.«
(Slovenci kot turisti?)
So »takšni, kakršni so doma. Torej previdi, ne predaleč, ne za dolgo. Hrvaška je blizu /…/ se morda kaj zgodi, poleg tega pa prevladuje »pasivni dopust«, v tem »zmagam med evropskimi državami.«
Izjem se »odpravijo za mesec dni ali več po Južni Ameriki ipd. Take potrebujemo, saj bomo le tako res videli, kaj je svet, in se nehali smiliti sami sebi.«
(Tisti športno aktivni…)
»… zapravijo več. /…/ Imamo vsaj tri tipe športnega turizma, /…/ drugi je potovanje »na ogled športnih prireditev«, in »še nostalgični športni turizem, kar lahko dosežemo s Planico«.
(Kaj manjka našemu turizmu?)
»Umetnost uspešnega turističnega cilja je v tem, da mu je jasno, koga želi, ima natančno začrtane dejavnosti, koga bo privabil in ga potem tudi privabi. Prav to Sloveniji manjka.«

Ni res, da Slovenja nima vizije. F. Černe, Delo, 20.2.2016
Nekdanji vodja projekta, ki je leta 2003 pripravila dokument Vizija Slovenije Fedor Černe, pravi, da se od njega Slovenija vse bolj odmika.
Piše, da je bilo takrat (2003) na delavnicah v okviru OECD in ob sodelovanju vladnih služb ocenjeno, da je »Slovenija edinstvena zaradi svoje lege med štirimi civilizacijskimi krogi (germanskim, romanskim, slovanskim in ugrofinskim), pokrajinske pestrosti (alpski, dinarski, mediteranski in panonski tip pokrajine) ter kot naravni most med t.i. tradicionalno Evropo in nestabilno JV Evropo. /…/ Slovenija je bila prepoznana kot prostor srečevanja svetov.«
Dokument Vizija Slovenije (Brdo, 6.12.2003) se naslanja na »izjemno raznovrstnost in specifično lego. Predpostavlja prednostno vlaganje v ljudi, ki so prvi pogoj za aktiviranje slabo izkoriščenih potencialov lokalnega okolja /…/ Če želi postati prostor za srečevanje svetov, morajo temu slediti vlaganja v infrastrukturo« in v »zavarovanje pestrosti narave in kulture. In kot četrto vlaganje v raziskave in razvoj osredotočena seveda krepitve kompetenc.«
Iz dokumenta:
»Najpomembnejši so seveda ljudje. Vlagati je treba v njihovo znanje, in omogočiti nenehno učenje, osebnostni razvoj, samozavest Le tako bodo aktivni državljani, ki bodo znali in zmogli upravljati sebe, Slovenijo in Evropo. /…/
Z občutkom in smislom za okolje moramo razvijati potrebno infrastrukturo ter gradit prihodnost s pomočjo znanosti in raziskovanja, povezanih s prakso.«
F. Černe piše o nadaljevanju v projektu Vizija Slovenija ima mlade, o tem kje so dokument predstavili (tudi na UM v Out of box seminarju 2013) in o tem, da smo »vrgli skozi okno energijo, ki jo je prebudil proces vstopanja v EU.«
Meni, da je vizija še aktualna. Pri pisanju je sodelovalo 25 državljanov, ki ga po desetletju presenečeno sprašujejo, »zakaj je Vizija ostala spregledana.«
(Glej tudi http://www.mladina.si/49314/matjaz-hanzek-strateg/ http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/projekti/pcr01.pdf http://slovenija2050.si/ , B.M.)

Kje in kako želimo živeti leta 2050. S. Čeh, Delo, 25.2.2016
Od lanskega leta nastaja Vizija Slovenije 2050 http://slovenija2050.si/vizija-2050/ , ki postavlja v ospredje kakovost življenja, povzema Silva Čeh, »povezana tako z inovativno družbo kakor z izjamno pomembnim zaupanjem, katerega v Sloveniji ni na pretek. Poleg znan in veščin, ki jih imamo in jih moramo v času izjemno hitri sprememb tudi pridobivati in prilagajati, je zelo pomembna tudi naša identiteta in njeno utrjevanje skozi procese vzgoje in izobraževanja do delovanja /državljanov posameznikov.«
Matej Grošelj, EF UL, eden od udeležencev delavnic, ki pripravljajo vizijo (končana naj bi bila do maja 2016) pravi, da bodo cilji, ki bodo nastajali od spodaj navzgor realni in pripomogli k večji kakovosti državljanov Slovenije, k večjemu zaupanju, k opolnomočenju za aktivne državljane, kar vse bo gradilo našo prihodnost.
Dokument Strategija Slovenije 2050 pripravljajo skupaj Služba vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, Umar in ministrstvo za finance. Prihodnje leto bi naj prišli do 5-7 pioritet, z merlivimi cilji. Na tej osnovi bi akcijski načrt za uresničevanje strategije sprejeli pred proračunsko razpravo za 2018/2019.

Dokler je kakovost življenja visoka, ni težko biti domoljuben. Jan Vodušek, Dnevnik, 19.2.2016
Gimnazijo Velenje je Matic Hudovernik končal kot zlati maturant, na EF UL diplomiral, zdaj je absolvent magistrskega študija poslovnih ved, strategij in mednarodnega menedžmenta, v St. Gallenu, Švica https://www.unisg.ch/en/studium/master .
V okviru študija na EF UL je bil na izmenjavi na Dunaju, kasneje tudi v ZDA Nemčiji in Paragvaju.
(Švicarji o nas?)
»Slovenija je v Švici in na splošno v zahodnih državah precej slabo poznana« in jo »večinoma umeščajo med države vzhodne Evrope. Večina ljudi ve, da je /…/ nekdanja jugoslovanska republika. /…/ Profesorji /…/ prav tako nimajo veliko znanja o naši državi, saj kar se tiče znanih podjetij ali poslovnih praks, ne ponuja dovolj.
(In Amerikanci?)
»V Ameriki je prepoznavnost /../ še nekoliko slabša /…/, večina pomisli na stereotipe Vzhodne Evrope, turizem, športi navdušenci pa predvsem na Dušana Dragića. /…/ Nekateri so slišali za Bled ali Lj. in vedo, da gre za prelepo državo.«
(Domoljubje?)
/…/ navezanost na svojo domačo državo /…/ najbolj občutim skozi kulturni vidik. Težko se poistovetim z nekimi etničnimi, političnimi ali zgodovinskimi elementi Slovenije do te mere, da bi mi to krepilo ljubezen do domovine.«
(Kultura, vrednote, domotožje?)
»Navsezadnje sem vzgojen v Sloveniji, in čeprav sem ve leti preživel v tujini, sem navezan na določen sistem norm, vedenj, prepričanj in običajev, ki jih delimo Slovenci. /.../ Še najbolj se kulturne razlike občutil v ZDA, kjer imajo ljudje precej drugačen sistem vrednot in navad ter je potrebno malo več časa, da se privadiš. V takih trenutkih človek pogreša kaj slovenskega.«
Nima domotožja. S Slovenijo ga najbolj povezujejo najbližji.
(Globalna kultura?)
M. Hudournik pravi, da je ves čas v tujini »bil del neke mednarodne kulture, v kateri je mednarodna kariera in svetovljanski način življenja za večino nekaj normalnega.« Pomembno je »sprejemanje drugačnosti« in »domoljubje kot protiutež temu zbledi.«
Globalna kultura »olajša sprejemanje druge kulture, saj je lažje prepoznati več vzporednic z lastno kulturo.« večkrat opaža, da s sošolci z vsega sveta »delimo več skupnega, kot bi pričakoval.«
(Kakovost življena: domoljubje?)
»Dokler je kakovost življenja v določeni državi visoke, ni zelo težko biti domoljuben. Nezadovoljstvo nad tem, da imajo« v drugih državah »boljše pogoje za življenje /…/ razbija to utvaro domoljubja, ki se ustvari v času, k država prosperira. »Ne poznam veliko Slovencev, ki bi recimo zavrnili ponudbo za boljše življenje izključno zaradi ljubezni do domovine in slovenskega naroda.« Pač pa to »storijo zaradi soje družine, prijateljev, navezanosti na poznano okolje. Utopično je pričakovati, da se bo mlad perspektiven Slovenec odpovedal neprimerno boljšim kariernim možnostim /…/ zaradi tega, da bi pomagal državi, sploh če sam nima prav veliko od tega.«
(Odnos do tistih, ki so se šolali v tujini?)
Poseben odnos ni potreben, meni, pomembneje je, »da država vzpostavi produktivnejši odnos z nadarjenimi mladimi, ne glede na to, ali so se šolali doma ali v tujini. /…/ Je pa res, da slovenska podjetja /…/ ne znajo izkoristiti potenciala in prednosti, ki jih prinašaj v tujini izobraženi študentje.«
(Priložnost za mlade?)
V državah ki jih pozna, je bilo »neprimerno več priložnosti za mlade. Podjetja vložijo ogromno truda in denarja v iskanje, privabljanje in razvoj kakovostnih kadrov. Sploh med mednarodnimi podjetji je vse ostrejša bitka za talente«, kar se kaže v ponujanju izjemnih priložnosti za perspektivne.

Iz Silicijeve doline na Emo. Gorazd Suhadolnik, Dnevnik, 25.2.2016
Mlada glasbenica Anja Kotar (18) je v svojem »prejšnjem, ljubljanskem žvljenju« igrala filmu Gremo mi po svoje https://www.youtube.com/watch?v=gdCn0Ni9w0I , zadnja tri leta pa s starši in bratom živi v Kaliforniji in študira na Berklee College of Music.
Njen brat Klemen Kotar programira in razvija socialno omrežje, v šoli vodi skupino, ki izstreljuje lastne rakete in sodeluje z Naso i Mednarodno vesoljsko postajo.
»Moji starši močno verjamejo, da so izkušnje najboljši učitelj, zato smo se pri iskanju novih priložnosti preselili v Silicijevo dolino.«
A. Kotar je s kikstarterjem zbrala 20.000 dolarjev in posnela prvi album. Prijavila se je tudi Dneve slovenske zabavne glasbe; želi, da Slovenci vidijo, kaj ustvarja, da dobim povratne informacije.
»Na Berkeleeju sem izbrala interdisciplinarni študij, ki vključuje predmete z vseh področij glasbe, od posla, promocije in produkcije do poezije, zgodovine in petja. Poleg nastopov, avdicij in študija imam enkrat na teden tudi ure petja in klasičnega klavirja, najbolj pa me zanima pop glasba, ki jo rada mešam z rock, soul n jazz žanri«.

Znanstvenik, njegov mentor in znanstveni podvig stoletja; stanje slovenske znanosti; inovativnost

Gravitacijski valovi – spomini sopotnika. A. Čadež. Delo, 19.2.2016
http://www.delo.si/znanje/znanost/gravitacijski-valovi-ndash-spomini-sopotnika.html
Zaslužni profesor FMF UL Andrej Čadež piše o teoretičnih razmišljanjih in empiričnih raziskavah ene od glavnih sil v vesolju – gravitaciji, ki ji je bil
priča od 70-tih let 20.stoletja naprej. http://www.nationalgeographic.si/index.php?i=44.
(- Povzemamo njegov znanstveni razvoj, po diplomi iz fizike pri prof. Kuščerju l. na UL leta 1965. B.M.)
»Leta 1969 me je ameriški fizik prof. Bryce DeWitt vzel za svojega študenta in me povabil s seboj na konferenco /…/ kjer so bili gravitacijski valovi intriganta tema, glavna tema pa je bil neskončno dimenzionalni superprostor, ki naj bi reševal probleme kvantne gravitacije.
Prof. J. Wheeler in moj mentor sta bila glavna akterja teh razprav, ki so me povsem prevzele. Vendar DeWitt ni dovolil, da bi se takoj vrgel v njegove raziskave, ampak je kljub mojim prošnjam odlašal, da bi me konkretno zadolžil s kako nalogo, čeprav me je plačeval kot edinega študenta. Pričakoval je, da se naučim še več matematike, da pripravim več seminarskih nalog na teme, ki so ga zanimale, poslal me je na letno šolo in skrbel, da sem bil v stiku s številnimi znanimi fiziki.
Dobro leto po konferenci /…/ je bil prof. Wheeler spet na obisku in pogovor je nanesel na /…/ gravitacijske valove. Njegovi študenti so računali, kakšne signale bi dal padec majhnega telesa v veliko črno luknjo« in ugotovili, da teh valov ne bi zaznali.
»Tako smo nazadnje prišli do vprašanja, ali bi lahko trk dveh črnih lukenj povzročil bistveno močnejši signal. Naslednjega dne me je Bryce (- https://en.wikipedia.org/wiki/Bryce_DeWitt , glej tui fotografije, B.M.) poklical in rekel, da so se mi ob tej razpravi zasvetile oči, zato je to morda dober problem za doktorsko disertacijo- ki sem jo res končal v 9 mesecih do junija 1971.«
Tri leta pozneje sta J. Taylor in R. Hulse odkrila dve nevtronski zvezdi, ki ta se obkrožili v 8 urah in z meritvami ugotovila ujemanje z Einsteinovo teorijo gravitacije; leta 1993 sta za to dobila Nobelovo nagrado. Potem so na raznih koncih sveta zgradili detektorje za te signale, pri čemer je sodeloval tudi A. Čadež. Med seboj so povezani, kar bo prineslo nova odkritja, piše ob podrobnem opisu metod.
»/…/ več kot 30 let intenzivnega dela je bilo potrebno za dosego tokratnega prvega cilja. A je bilo vredno.«
(- Misli na zaznavo gravitacijskih valov nastalih s trkom veh črnih lukenj, septembra 2015https://www.ligo.caltech.edu/news/ligo20160211 , o čemer je s soavtorji objavil članek leta 1976,. O nedavnem »znanstvenem podvigu stoletja« glej v isti številki Dela: R. Kozmos: Gravitacija - vrhovna izvršna sila vesolja. B.M.)

Nepreslišano. D. Štrajn, (Večer), Dnevnik, 19.2.2016
»Medijski veter« o »slovenskem odkritju vzorčne povezave med okužbo nosečnic z virusom zika in mikrocefalijo /…/ ustvarja napačen vtis o moči slovenske znanosti«, pravi Darko Štrajn .
(- Kdo je D. Štrajn? "Lahko bi npr. malo prebrskala literaturo o študentskem gibanju, o gibanju civilne družbe, letnike
Mladine iz osemdesetih let itd.«. Takole (se) je pojasnil sam; glej različna mnenja o njem:  http://www.alter.si/tabla/showflat.php?Number=1674565 . B.M.)
Ob medijski evforiji (se) sprašuje »o tem, ali ni ravno takšno senzacionalistično pojavljanje znanosti /…/ simptomatično za bedo naše znanosti. Ne misli le na finance, ampak tudi na vednost, ki jo producira »znanost, /…/ vedno bolj organizirana po neoliberalnih shemah konkurenčnosti in kolonialne podrejenosti svetovnim centrom moči /…/ Nekdanje akademsko raziskovalno radovednost in kooperativnost je zamenjalo pehanje za uspehi in izključevalnost do kolegic in kolegov, kij jih iz različnih razlogov mogoče odriniti od virov financiranja. Nekdanji interes za resnico in proizvodnjo vednosti vse bolj zamenjuje kopičenje »točk« in videza spešnosti.«

Včasih je potrebna tudi sreča, da odkritje sovpada s trenutkom, ko je zadeva vroča.
L. Pavlovčič, Sobota priloga, Del, 20.2.2016
Novi, deseti, direktor Kemijskega inštituta (KI, Lj.
http://www.ki.si/ ) je Gregor Anderluh (46), doktor biokemije. Sodelavci so ga prepričali, da bo enako uspešen kot njegov predhodnik karizmatični (pokojni) Janko Jamnik.
V uvodu daljšega pogovora piše
Lidija Pavlovčič, da je začel »kot raziskovalec in predavatelj na BF UL, na odd. za biologijo, potem ga je J. Jamnik leta 20111 povabil na KI za vodenje laboratorija za molekularno biologijo in nanobiotehnologijo. Na področju genomike je sodeloval z britanskimi kolegi, ki so z raziskovalnimi dosežki pomagali podjetjem, zato L. Pavlovčič domneva, da bo to vplivalo na njegovo vodenje KI. Zaveda se, »da znanstveno delo šele čez leta pokaže rezultate in da je zato treba delati predano in vztrajno.«
(Razmere na KI po uboju direktorja l. 2014?)
Seveda je »dogodek pustil posledice pri zaposlenih«, pravi G. Anderluh. »Delovali smo kot v nekakšnem krču, po poletnih počitnicah (2014) pa so se razmere sprostile. Zahvaliti se moramo akad. prof.
Janezu Levcu, ki se je /…/ tik pred upokojitvijo odločil« prevzeti v.d-jevstvo v vmesnem obdobju.«
Zaradi morebitnih nepravilnosti v preteklosti je bilo opravljenih nekaj revizij, pravi,
»in sicer revizija evropske komisije glede evropskih projektov. Investicijo novega Preglovega centra sta vzela pod drobnogled evropsko računsko sodišče in urad za nadzor proračuna. Interne revizije so potekale na področju nabave blaga in storitev, na željo pokojnega direktorja pa /…/ izredna revizija posojil centru odličnosti CO NOT. Razen nekaj malenkosti nobena od revizij ni pokazala nepravilnosti.«
Pravi, »da so razmere na inštitutu urejene in da se pripravljamo na prihodnje izzive.«
(Kako vas ocenjujejo kolegi iz tujine?)
»Povabili bomo 5 vrhunskih evropskih znanstvenikov, da presodijo inštitut kot celoto in dosežke posameznih laboratorijev. Radi bi dobili njihovo mnenje, da bomo natančno vedeli, koliko smo resnično odlični in kaj moramo še izboljšati, da bomo dosegli vrhunskost v svetovnem merilu.«
(Vaša vizija delovanja inštituta?)
»Delati odlično znanost /…/ Želimo postati vrhunska znanstvenoraziskovalna institucija a področju kemijskih in sorodnih ved, ki bo prepoznavna tudi v svetu. Radi bi prispevali tudi k razvoju slovenske družbe, /…/ tako, da smo čim bolj navezani na gospodarstvo. Mladim raziskovalcem želimo ponuditi možnosti za izobraževanje in delo.«
(EU projekti?)
»Trenutno na inštitutu poteka 7 evropskih projektov iz programa Obzorje 2020.« V prihodnjih 5 letih želijo pridobiti projekte na zahtevnih razpisih ERC, ki »so pomembni tudi zaradi prestiža v znanstvenem svetu, ne samo zaradi denarja.« Mlade raziskovalce, tudi iz tujine, bodo s podporo mentorjev z KI pripravljali za uspeh na razpisih ERC.
(Prepoznavnost slovenske znanosti v svetu…)
»… se izboljšuje.« Odmev nedavnega odkritja »v povezavi z virusom zika, je v veliki meri posledica dejstva, da je ta virus zdaj svetovni problem.« Tudi KI se ukvarja z zanimivimi temami, npr. z materiali za baterije. »Decembra je
/…/ Robert Dominko, v /…/ Science objavil rezultate, ki so zelo odmevali. http://science.sciencemag.org/content/suppl/2015/12/16/350.6267.1516.DC1
Nagradila ga je tudi slovenska javnost, ki ga je izbrala za ime tedna na
Valu 202. http://val202.rtvslo.si/2016/01/robert-dominko/ »Zelo malo je namreč znanstvenikov, ki so zaradi uspeha ob boku športnikom.«
(… kot športniki?)
»Zgodba z virusom zika je /…/ primer, kaj moramo delati znanstveniki, da dosežemo /…./pozornost, kot jo športniki. Moramo se lotevati aktualnih problemov, znati hitro odreagirati in sodelovati /../.« Včasih je potrebna še sreča, »da znanstveno odkritje sovpada s pravim trenutkom, ko je zadeva najbolj vroča.« V Sloveniji bo še več podobnih zgodb.
(Prihodnje velike zgodbe?)
»… tudi na KI, denimo pri razvoju materialov, katalitskemu inženirstvu, strukturnih raziskavah, sintetski biologij in moderni biotehnologiji. /…/ Raziskave profesorja
Romana Jerale /…/ so priznane v svetovnem merilu. https://en.wikipedia.org/wiki/Roman_Jerala
Ti lepi uspehi v zadnjem času so rezultat dolgotrajnega dela.«
(Sodelovanje KI s tujino?)
»Ker so znanstveni problemi kompleksni, se jih lotevajo različni specialisti. To je podlaga za znanstveno sodelovanje. Če je nekdo strokovnjak za /…/, ga poiščejo«, ni pomembno kje živi.
KI sodeluje z »raziskovalnimi skupinami iz Evrope, Amerike, japonske, denimo z nemškim Inštitutom Maxa Plancka, francoskimi /…/ CNRS, z univerzama Oxford in Cambridge ter številnimi drugimi.«
(Raziskovalna oprema?)
»Po nakupu transmisijskega mikroskopa smo postali zanimivi tudi za tuje raziskovalce. Mladi znanstveniki iz tujine nas sprašujejo, ali smejo nadaljevati kariero pri nas, nekateri tuji znanstveniki pa se prijavljajo na evropske projekte z navedbo, da bi v izvedbo vključil naš /…/ mikroskop.«
»Posodabljanje opreme bomo nadaljevali. Želimo kupiti še krioelektronski mikroskop /…/«.
(Je znanost preveč odvisna od države?)
»Od 24,4 milijona evrov prihodkov KU lani smo na trgu zaslužili skoraj tretjino«. Sem štejejo prihodke iz sodelovanja z domačimi in tujimi podjetji in iz evropskih projektov.
Dve tretjini dobijo iz proračuna, od tega tretjino za raziskovalne programe ARRS, in 13% od ustanoviteljice (države), za osnovno delovanje. Stroški vzdrževanja so poskočili z odprtjem Preglovega centra, in še bodo, s prizidkom, tam kjer »so do pred kratkim bile predavalnice za študente FKKT UL.«
(Znanost: gospodarstvo, T. Lah Turnšek: S. Hribar Milič?)
»Članek direktorice Nacionalnega inštituta za biologijo je odlično zadel razmere, v katerih je slovenska znanost.« Vsi »smo upali da bo strategija pametne specializacije /…/ omogočila akademskim in raziskovalnim institucijam, da se bomo lahko vključili v raziskave« koristne gospodarstvu. Toda »prvi razpisi /…/ so bili pripravljeni tako, da bom imeli raziskovalni inštituti bolj obrobno vlogo.«
Včasih je »problem v tem, da v gospodarstvu ne vedo dovolj, kaj vse lahko podjetjem ponudi znanost.« Malo podjetij ima razvojne oddelke, /…/ posledica pa je, da je dialog z znanostjo na splošno slab. Navsezadnje morajo tudi podjetja razvijati inovativne izdelke, morda bi jih lažje /…/ z znanstveno sfero.«
(Pravilnik ARRS o financiranju?)
Predlog ARRS je »korak v pravo smer, ne rešuje pa vsega. Dobro je, da postaja bolj pomembna kakovost raziskovalni del in ne samo številčni kazalniki /…/, da bo manj birokratskih zahtev /…/«. Popraviti pa bo treba »razdelitev mladih raziskovalcev po programskih skupinah«. Morali bi tudi imeti »dodatna sredstva za nagrajevanje raziskovalnih skupin in institucij, ki dosegajo odlične rezultate.«
(Mladi raziskovalci, prekarci - kako jih zadržati doma?)
Glavni problem je, da je premalo denarja, ARRS je v 4 letih izgubil 130 milijonov. Zato je pol manj štipendij za mlade znanstvenike. Na KI je med 300 zaposlenimi 40% mlajših raziskovalcev; ob 70 letnici jim bo namenjenih nekaj prireditev. Oktobra 216 bo simpozij s predstavitvijo uspešnih. Posvečen bo pokojnemu J. Jamniku, ki je zelo podpiral mlade. »Enemu obetavnemu mlademu študentu bomo podelili štipendijo za doktorski študij.« Morda ga bomo zadržali v Sloveniji.

Izumitelj trirazsežega tiska. Pri zasnovi izdelkov nas bo omejevala samo še domišljija. L.J. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 20.2.2016
Patent o tiskanju predmetov je pred 50 leti prijavil
Igor Grabec, danes akademik in zaslužni profesor. http://www.sazu.si/o-sazu/clani/igor-grabec.html Njegov oče je bil slikar, njega je zamikala fizika, kasneje strojništvo.
V daljšem pogovoru z
Lenartom J. Kučičem podarja prepletanje umetnosti in tehnologije. Napoveduje velike spremembe za arhitekte, oblikovalce in umetnike.
(Študentom strojništva ste predavali o slikarstvu, na konferencah o naravi in umetnosti…)
»Še pred dobrimi 200 leti sta bili znanost in umetnost združeni.«
Leonardo, Michelangelo in drugi renesančni umetniki so bili vsestranski, »v svoj umetnosti so upoštevali znanstvena spoznanja ali pa so bili tudi sami tehnološki izumitelji. Na začetku 19.stol. sta se znanost in umetnost začeli ločevati. Industrijska in znanstvena revolucija sta proizvedli veliko novih znanstvenih disciplin in od strokovnjakov zahtevali zelo ozko specializacijo. Zdaj se področja spet povezujejo, saj je znanost trčila ob /…/ izziv za prihodnje tisočletje: ustvarjalnost.«
(Stroji, ki se učijo, kot živa bitja?)
Strojem je danes že mogoče vgraditi preprost algoritemski instinkt, s katerim se odzivajo na neznane okoliščine in se učijo. Prepričan sem, da bi bilo mogoče podobne mehanizme za učenje in spodbujanje inovacij vgraditi tudi v družbene sisteme: v šolo, podjetje ali javno upravo.
(Inovativnost?)
I. Grabec pove zgodbo o svojem patentu:
»V 60-tih letih prejšnjega stoletja so v razvojnih podjetjih in inštitutih začeli uporabljati prve rekorderje x-y, /…/ naprave ki upravljajo pisalo in na papir prenašajo elektromagnetne signale.
(… potresne sunke, EKG…)
»… risalniki v arhitekturnih birojih.« Pri delu z njimi se je spomnil, ko sta z bratom izrezovala stiropor z žarečo nitko. »Pri svojem patentu sem /…/ namesto pisala uporabil žarečo iglico«. Patent je prijavil 1969, priznali so ga 1973. Ponudil ga je korporacijam, npr. HP, a tedanja tehnologija še ni bila zrela, manjkali so zmogljivi osebni računalniki.
(Kdo vas je podpiral?)
»Mojo zagnanost je opazil tedanji direktor IJS https://www.ijs.si/ijsw/Zgodovina profesor Milan Osredkar in me vprašal, kako bi tudi druge raziskovalce spodbudili, naj prijavljajo patente. Takrat je na inštitutu delalo kakih 300 ljudi, a niso dovolj intenzivno razmišljali o patentih.«
I. Grabec je predlagal, da bi vsak prijavljen patent nagradili z dodatno plačo. »Vodstvo je poskrbelo za finance in podporo projektu, jaz sem začel po inštitutu spodbujati sodelavce in jim pomagati s prijavami patentov. /…/ V prvem letu smo uspešno prijavili okoli 15 patentov, danes jih na IJS prijavijo približno 30 na leto.«
(Ena plača?)
»Dodatna plača je imela zelo pomembno sporočilo« pokazala je, »da njihova ustanova spodbuja in nagrajuje inovativnost.«
Kasneje so ustanovili Center za prenos tehnologij in inovacij, v katerem četrtino sredstev dobijo iz EU skladov. »Brez inovativne dejavnosti bi mnogo raziskovalcev IJS ne imelo svoje službe.«
(Kako je z inovacijami v industriji?)
»Na žalost se vodilni politiki in direktorji v Sloveniji premalo zavedajo, kako pomembne so inovacije n v kakšnem okolju nastajajo. Prepričan sem, da je k slabim razmeram v naši industriji veliko pripomoglo ukinjanj raziskovanih laboratorijev« (- razvojnih centrov v podjetjih, B.M.) »po osamosvojitvi Slovenije.« Prav tako »se vodilni ne zavedajo potenciala trirazsežnostnega tiskanja.«
(3D tiskalniki?)
»Z njimi je mogoče hitro izdelati zelo zahtevne, natančne ali kompleksne predmete, denimo /…/ proteze, ki se natančno prilagajajo.« Izdelek se takoj preizkusi in postavi v prostor. Inženirje, oblikovalce in umetnike bo pri zasnovi novi izdelkov »dejansko kmalu omejevala samo še domišljija.«
(Program za napovedovanje prometnih zastojev ste poslali Darsu, a ni bilo odgovora…)
Nato pa, čez dve leti, po zastoju na Primorski avtocesti, so ga prosili za pomoč…
»Načrtovalci pri obnovitvenih delih sploh niso vedeli za naš program. Tako imate na eni strani IJS, ki je s preprosto spodbudo postal vodilna organizacija na področju patentov pri nas; na drugi strani pa veliko cestno podjetje
https://www.dars.si/ , kjer ne uporabijo za njih razvitega računalniškega programa /…/. Prvi inovacije spodbujajo, drugi pa jih zaradi neustrezne organiziranosti spravijo v predal.«
(Razlika v vodenju, vodilnih?)
»Vodenje, predvsem pa odnos vodilnih do inovacij in domačega znanja. Enaka razlika je tudi med Finsko in Slovenijo.« Ko se je njihov izvozni trg – Rusija (SZ) – sesul, so se usmerili v »inovativnost – edino področje, kjer so lahko konkurenčne tudi manjše države z omejenim proračunom. Razvoja inovativnosti niso prepustili naključju. Ogromno so stavili na šolstvo, ustanovili so zelo vplivno agencijo Sitra
http://www.sitra.fi/en , podpirali so razvoj Nokie…«
(Kako torej?)
»Kot sem že večkrat poudaril: inovacije ne smejo biti naključne, temveč jih je treba načrtno spodbujati in usmerjati. Začeti moramo v šoli. Toda ne samo z znanostjo, tehniko in podjetništvom. /…/ Kmalu se bomo morali odločiti, kakšna družb hočemo postati. Takšna, ki že v otroštvu spodbuja inovativnost? Ali taka, ki bo inovacije pospravila v predal?«

Prilagajanje gospodarstev. Za reforme so »zagreti« tisti, ki so vanje prisiljeni. D. Viršek, Delo, 29.2016
Organizacija OECD v analizi
Going for Growth 2016 ugotavlja, da je šibko okrevanje po krizi povezano s problem, ki jih poznamo od prej, nismo jih pa rešili. Okrevanje v razvitih deželah zavirajo šibke investicije, svetovna trgovina se upočasnjuje, gospodarstva v razvoju izgubljajo zagon. V večini držav OECD je med sredo 90-tih let in 2013 BDP rasel hitreje kot dohodek gospodinjstev, predvsem ker s se življenjske potrebščine bolj rasle kot proizvodne cene. Veliko držav je hkrati dobila manj (davkov) od dela in kapitala, »kar namiguje na /…/ večji delež dobičkov« podjetniškega sektorja.
(Glej to in druge analize OECD: http://www.oecd-ilibrary.org/economics/economic-policy-reforms_18132723 , B.M.)
OECD, ki svetuje državam, ugotavlja, da so le-te v zadnjih letih uresničile le pol priporočil za spremembe in reforme, ki so jih dobile po začetku krize 2008. Največ so jih v letih, ko je bilo najhuje in v najbolj prizadetih državah.
Najbolj problematična je upočasnitev rasti produktivnosti, razen v velikih multinacionalkah. Brezposelnost ostaja velika v južno- srednje – evropskih državah. Ponekod je brezposelna polovica mlade generacije.
Pač pa so dobri rezultati pri sprejemanju ukrepov za večji delež žensk med zaposlenim. Izboljšali so se tudi rezultati izobraževanja.
Manj aktivnosti opaža OECD v politiki inovacij, učinkovitosti javnega sektorja in ureditvi trga proizvodov in dela.
(- Iz tabele o uresničevanju reform se vidi, da je bilo največ popolnoma uresničenih reform pri obdavčitvi dela, najmanj pa pri učinkovitosti davčnega sistema in javnih izdatkov te v »RR, politika inovacij.«
B.M.)
Priporočila študije OECD povzema
Damijan Viršek takole:
»V razmerah, ko so se globalna pričakovanja o gospodarski rasti zmanjšala, je priporočljivo dajati prednost reformam, ki poleg povečanja zaposlenosti in produktivnosti gospodarsko aktivnost kratkoročno podpirajo /…/. Poleg povečanja investicij v javno infrastrukturo to vključuje odpravljanja ovir za vstop v sektor storitev z zmanjšanim povpraševanjem, reforma upravičenosti do nadomestil v zdravstvu in na področju pokojnin ter /…/ stanovanjske politike in programov pomoči pri iskanju zaposlitve za pospeševaje geografske in delovne mobilnosti.«
Potrebno bo tudi »izboljšanje kreditnega toka gospodinjstvom in podjetjem z omejenim dostopom do finančnih trgov.«

Pomembna je dobra ekipa, ne moreš krmariti sam. Vanja Tekavec, Delo, 24.2.2016
»Slovenija si želi boljše sodelovanje med izobraževanjem, znanostjo in podjetji, je na 4. italijanskem poslovnem forumu na IJS v Lj. dejala ministrica Maja Makovec Brenčič. Pomemben strateški cilj je ustvariti novo poslovno odličnost, podpirati inovacije in mlade talente. Te je treba odkrivati zgodaj, od vrtca navzgor, je dejala.
Paolo Trichilo, veleposlanik, je povedal, da s v Italiji trudijo povezati šole in podjetja; podjetništvo e pogosto manjkajoč člen med centri znanja in industrijo.
Ricardo Illy, italijanski (tržaški) podjetnik je poleg znanja izpostavil kakovost in jasno strategijo; vsi član njegove družine (- izvirajo iz Madžarske, B.M.) so študirali menežment, marketing, trženje, organizacijo, zdaj že četrta generacija.
Maks Pleško, slovenski podjetnik: Cosylab ima med 120 zaposlenimi 120 razvojnikov, matematikov, inženirjev. Uspeh ne pride čez noč. Slovenci smo enako podjetni kot drugi, le da nas je manj. »Tudi po znanju se lahko merimo z drugimi. »Naše šole in tehnične univerze« (- fakultete?) » so zelo dobre in Slovenci lahko vedno tekmujemo z Američani.«

Univerze, poslanstvo in položaj, komercializacija, dodatki, etika, plagiatorstvo

Od lestvic kakovosti do festivala strpnosti. Šola je lahko tudi zabavna. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 19.2.2016
Končno ena kolumna (skoraj) brez akademskih afer, piše
Jasna Kontler Salamon.
Težko sicer verjame, »da je afera o preplačani /…/ stalni pripravljenosti res izzvenela – navsezadnje so napovedali kazensko preiskavo«, a si je le malo oddahnila in še spor na UP (z ZRS UP) se je iztekel v napoved mediacije.
Želi si, da bi naše visokošolske institucije in njihovi profesorji vedno vzbujali tak vtis, kot so ga ob nedavnih informativnih dnevih, namreč »kot da jim nič ni pomembnejše od tega, da svojim študentom zagotovijo odlično izobrazbo.«
Upravičeno je zato »veselje ob novici, da je UM na eni od najuglednejših letvic /…/
Webometrics, ki vključuje 24.000 visokošolskih izobraževalnih ustanov« http://www.webometrics.info/en izboljšala položaj za 181 mest in prišla na 1.102 mesto. In presegla večino drugih naših univerz, razen UL (ta je na 208. mestu., UP na 1.102., UNG na 2.191.) . UM je »v zadnjih letih očitno vlekla prave poteze«, komentira in dodaja, da naše samostojne visokošolske institucije ne pridejo niti do 21.000. mesta in ne razkrije najslabših…
Pohvali Javni sklad za razvoj kadrov in štipendije
http://www.sklad-kadri.si/ , ker je še pred informativnim dnevom objavil ponudbo kadrovskih štipendij, ki so tudi kazalnik zaposlitvenih možnosti. Največ štipendij je za področja naravoslovja in tehnike, predvsem strojništva, elektrotehnike in mehatronike.
Ob tem se spomni časov izpred štirih desetletij – (tudi) »za mojo generacijo skoraj včeraj« - »ko so se mladi tako lahko zaposlovali, da so se na vse načine izmikali obveznosti zaposlitve po študiju s kadrovsko štipendijo. Ne vem, če bi danes mladi sploh verjeli, da se lahko kdo otepa službe!«
Potem poseže še nazaj, v leto 1950 v belokranjsko OŠ v Radovici, kjer je bilo »veliko zdravega smeha« n kjer je ravnatelj takrat ukazal govoriti »tovarišica učiteljica«.
Šolsko nostalgijo J. Kontler Salamon pojasni s tem, »da v vsakem od nas še tiči šolarček in da z leti« (- našega življenja, B.M.) »narašča zavest o pomenu izobrazbe in s tem tudi vrednosti šole. Morda celo pri tistih, ki šle nekoč niso marali.«
Konča z drobcem iz dokumentarnega filma, predvajanega na 2. Festivalu strpnosti v Lj.
v katerem Judinja, ki je preživela Auschwitz, pripoveduje, kako je v taborišču našla svinčnik in je na dno postelje pisala šolsko snov: »Vse so mi vzeli, do skrajnosti so me ponižali, a znanja mi niso mogli vzeti in zato sem se še lahko počutila kot človeško bitje.«
(- Poglejte okroglo mizo na tem festivalu: https://www.youtube.com/watch?v=Jw-TZB6DCLo .
Lahko preskočite aktualistično začetno nakladanje – ne brez ščepca soli - svetovno znanega filozofa in prisluhnite kar
Mladenu Dolarju in Udiju Aloneju… B.M.)

Izjave tedna. T. Vesel, (Dnevnik, 9.2.), Ona, 16.2.2016
»Tomaž Vesel, predsednik visokega šolstva«
(! - Tako piše v Oni; poglejte malo nazaj v teh Pogledih, za predsednika RSRS, B.M.)
»o tem, da nekateri »ambiciozni« profesorji tudi pozabljajo, a so plačani iz javnih sredstev«:
»Kjerkoli smo se dotaknili visokega šolstva, zaznavamo izrazito težnjo h komercializaciji. Kot da bi se pozabljalo na poslanstvo visokega šolstva.«

Sive glave opirajo vrata predavalnic. J. Pavlin Dvoršak, Nedeljski, 24.2.2016
O izobraževanju tistih 60+, po upokojitvi, piše Janja Pavlin Dvoršak in omenja tudi fakultete.
Vpogled v ponudbo daje nacionalna info točka pri Mreži Matija (tel.080 10 10).
V več drugih krajih so aktivni Dnevni centri aktivnosti za starejše, ki jih v Lj. organizira MOL, prav tako računalniško opismenjevanje.
Najmnožičnejša organizacija je Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje (SUTŽO) v Lj., »kjer je kopica študijski krožkov. Začetnica in duša tega hrama učenosti dr. Duša Findeisen« pravi, da tretjem obdobju človek potrebuje znanje za življenje, ki ga dobi v neformalnem izobraževanju, v SUTŽO, društvih upokojencev muzejih, centrih za socialno delo…
(»Tretjo univerza«?)
Prvo so ustanovili v Franciji sedi 70-tih. Pri nas pa so začeli (- s prof. Ano Kranjc, FF UL, B.M.) pred več kot 30 leti. Takrat so gostovali »v raznih ustanovah, kjer smo bili pač mentorji zaposleni, npr. na filozofski fakulteti. Takrat je zapisala neka jezna novinarka: »Sive glave odpirajo vrata, kukajo v predavalnice n jemljejo študijska mesta rednim študentom.«
»Takšen je bil takrat pogled, ko je formalno izobraževanje pripadalo zgolj mladim. Srečna okoliščina je, da so pri nas ustanovitelji andragogi, ki imajo znanje o izobraževanju odraslih, in zaradi tega ima slovenska univerza (- tj. SUTŽO), poleg slovaške, posebno mesto v Evropi.«
(Vedno več je starejših.)
Hitro narašča zlasti število starejših od 80, najstarejša je 94-letna študentska slikarstva, pravi D. Findeisen. »Več kot 21.000 starejših študentov je v vsej državi, univerz pa je 49.« Tja prihajajo »tudi zaradi ljudi, odnosov, pripadnosti, druženja.«
Žensk je precej več, moških največ par v vsaki skupini.
(Kje so moški?)
»/…/ ženske so poleg službe skrbele za dom, družino in zdaj želijo zamujeno nadoknaditi. Moški so večino časa preživeli v službi, /…/ in so bili t.i. vikend očetje. Tako zdaj niso preveč navdušeni niti nad raznimi izobraževanji niti nad potovanji. Udomačijo se, gledajo TV in se zadovoljno ukvarjajo s svojimi konjički.«
(Prihodnost izobraževanja odraslih?)
D. Findeisen navaja željo upokojene gruzijske zdravice, ki je dejala: »Upam, da bo neko nastopil čas, ko bo znanje starejših ljudi zaželeno.«
(Kaj pa redni študij?)
Starejši od 55 let in upokojenci se redko odločajo za študij na (pravi) univerzi.
Erika Černivec, Visokošolska prijavno informacijska služba UL pravi, da se je na 4 univerze in 13 samostojnih zavodov leta 2015 na redni študij vpisalo 12 takih študentov in na izredni 4, leta 2014 na redni študij 10, na izredni pa 2 in lani skupaj le 5 (4 in 1). Ostalih podatkov nimajo, »saj študentov ne spremljajo na njihovi študijski poti«.
(Kaj pravi študent?)
Rihard Bizjak, Lj.: »Po upokojitvi sem se vpisal na redni študij zgodovin na FF UL, nato pa sem se preusmeril na odd. za filozofijo. Zgodovina me je strastno zanimala že od šolskih let in sem znanje želel nadgraditi. /…/ Sem helenofil (ljubitelj starogrške kulture) in kljub 7 leti še vedno zvedav. Proučujem pretekle zgodovinske dogodke, svetovne in slovenske ter iščem vire, ki so še neodkriti in zamolčani. Spremljam raziskave dr. Andreja Perdiha o genetskem izvoru Slovencev /…/ vse do 40.000 let nazaj. Napisal sem tudi knjižico Kralj Matjaž – mit ali resničnost?«. Meni, da se Slovenci premalo zavedamo svojih korenin, avtohtonosti in svojih junakov, kraljev Matjažev.

Na fakultetah 1,6 milijona dodatka. Delo, 1. februarja. A. Krainer, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 20.2.2016
Bralec Aleš Krainer iz Lj. piše o izgovorih akterjev afere »za stalno pripravljenost« na UL. Meni, da za nekatere odločitve ni potreben noben zakon, na Univerzi bi morale biti odločitve »glede na nekatere nepisane standarde same po sebi umevne.«
»Bistveno je, da samoregulacijski mehanizmi /…/ sistema UL ne delujejo. Od neke intelektualne elite bi človek pričakoval bliskovito reakcijo in ne izgovarjanje na zakonodajo, ki si jo lahko razlaga vsak po svoje.«
Na vodstvenih položajih UL imamo očito »t.i. strukturo korporativnih psihopatov /…/ z osebnostnimi motnjami.« Med vodilnimi v gospodarstvu naj bi bilo takih 3-5%, na Wall Streetu pa 10%. O tem pše Ali Žerdin v knjigi Tretje od suhih krav, ki jo je uredil Boštjan M. Zupančič.
Omenja tudi razvrstite poklicev v prihodnosti Robeta Reicha http://robertreich.org/ v knjigi The Work of Nations: (1) poklici za »rutinsko proizvodnjo«, (2) »osebno preskrbo« in (3) »simbolne analitike, ki se ukvarjajo z učinkovitim razvrščanjem virov, iznajdbami in inovacijami, zabavajo ljudi z zvoki, besedami, slikami, nekateri pa grabijo denar od ljudi, ki so prepočasni ali preveč naivni, da bi se pred tem zaščitili.« Tu vključuje kreativne računovodje in »na koncu spiska omeni celo univerzitetne profesorje.«

Univerza vzor za (ne)nadzor? F. Muhič, Pisa, Dnevnik, 22.2.2016
»Če nadzora ni, se demokracija sprevrže v /…/ anarhijo, kjer vlada samo »moč« in prevladuje nepotizem« tistih, ki »skrbjo le za sebe, za svoje interese, seveda na račun ostalih«, piše bralec Franc Muhič iz Ribnice.
Zgrozi se, ko spet bere, »kako se leta dolgo vodilni bogato nagrajujejo na nekaterih, zlasti družboslovnih fakultetah«, celo »kadri«, ki postanejo ministri, tudi »za vzgojo in znanost«.
»Ni čudno, a nam je »ukradena država«, saj se te obrti učijo kar na avtonomni univerzi.
Osupel berem, da vodilni na univerzi nadzorujejo kar sebe, ne pristajajo na pravi nadzor, brez kolizije interesov /…/« in se «smehljajo na TV, ko nam zatrjujejo, da vse poteka normalno /…/«.
»Normalno je le za »nedotakljive nadzornike«, /…/ ki jih oblast že desetletja tolerira na univerzi, družbi, gospodarstvu.« Za udobje elite.
»Doklej še gospodje?«

Sum plagiatorstva. V Mariboru jih plagiatorstvo ne skrbi. T. Klipšteter, Dnevnik, 19.2.2016
Časnik je dobil – in posredoval odgovornim na dveh univerzah - računalniško analizo diplomske in dveh magistrskih naloge, v katerih se je besedilo od delno ujemalo z drugimi, pretežno diplomskimi deli. Magistrska naloga na FM UP se je v 40% ujemalo, avtorica drugih dveh nalog pake končala študij na EPF UM.
Na UP so v 9 dneh odgovorili, da so ugotovitve dodano preverili in sprožili postopek ugotavljanja plagiata.
Na UM so po treh mesecih odgovorili, da so besedila dveh nalog (v njih naj bi bilo 21-4% ujemanje) preverili, in najprej sporočili, da ne gre za naloge iste študentske. Kasneje so se za (to) pomoto opravičili, a niso začeli s postopkom preverjanja suma plagiatorstva.
Na rektoratu UM kljub temu vztrajajo: »Stopnja tolerance do neetičnega in neakademskega ravnanja ter kršenja avtorskih pavic je nična«. Njihovo zadnje sporočilo – po štirih mesecih - je, da je kolegij dekana EPF sklenil, da bodo na senatu fakultete (predvidoma 19.2.) imenovati komisijo, ki bo proučila zadevo.

UM. Senat se je izognil neprijetni temi. Peter Rak, Del, 24.2.2016
Nobenega pisma ni dobil s konkretnimi pritožbami zaposlenih na rektoratu, je dejal Igor Tičar, rekrtor UM; v poročilu jih je od 187 zaposlenih izrazilo le 7. Napovedal je zbor delavcev.
Samevalvacijsko poročilo rektorata z rezultati ankete med zaposlenimi so dali nazaj na splet, potem ko so ga obravnavali – vendar brez najspornejših obtožb za mobing, spono nadlegovanje, prostaško govorjenje - na senatu UM.
Franci Čuš, predsednik komisije za kakovost UM je predstavil zgolj splošnejše ugotovitve. »Najnegativnejši so, povzema Delo, »nenavadna dolgotrajnost študija in splošna apatičnost študentov, skromen delež tujih študentov in slaba kvalificiranost za delo z njimi, malo mariborskih profesorjev na izmenjavi s tujimi univerzami ter malo prijav za mednarodne raziskovalne projekte.«
Marija Javornik Krečič, Visokošolski sindikat Slovenije »poudarja, da je postopek samoevalvacije predolg in zbirokratiziran postopek, vodstvo univerze se skriva za formalizmi, namesto da bi «zaradi zaznavanja mobinga in spolnega nadlegovanja takoj sprejelo ukrepe«.
Izjava dneva. I. Tičar, Delo, 24.2.2016
»Upokojil se bom, ko se bom želel. Z ženo sem se dogovoril, da bom delal do leta 2019. Poglejte koliko je star ustavni sodnik Ernst Petrič
Tako je dejal Igor Tičar, rektor UM, ki zavrača možnosti za predčasno upokojitev.

Še več mobilnosti. Smeli načrt na področju kohezijske politike. MIZŠ, Šolski razgledi, 19.2.2016
Ministrstvo za izobraževanje, znanost in tehnologijo v svoji redni rubriki piše, da so v minulem programskem obdobju za projekte izkoristili 99,9% prejetih kohezijskih sredstev (EU). http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja
Smele načrte je ministrica M. Makovec Brenčič predstavila novinarjem 10.2.2016; med drugim:
»Spodbujati nameravamo obilnost slovenskega visokošolskega osebja. /…/ visokošolskih učiteljev na izmenjavah na tujih visokošolski institucijah, s katerimi se bo okrepilo mednarodne kompetence mladih, izboljšalo kakovost poučevanja in razvoj učnega okolja, ki spodbuja ustvarjalnost. Zagotoviti nameravamo podporo krajšim gostovanjem tujih strokovnjakov in /…/ visokošolskih učiteljev na slovenskih visokošolskih zavodi /…/ ter daljšim gostovanjem /…/ z namenom sodelovanja pri izvedbi posameznih delov predmeta oz. predmetnega področja. S tem bomo okrepili mednarodne kompetence mladih, zboljšali kakovost poučevanja in razvoj učnega okolja, ki spodbuja ustvarjalnost.«

Varnostne vede, migranti, delovna sila, Slovenija, Nemčija, ZDA, pravice, mediji, sovražni govor

Dr. Aleš Bučar Ručman, sociolog in politolog. K. Košak, Mladina, 19.2.2016
O temačni sliki na področjih, s katerimi se ukvarja - »s sodobno, potrošniško demokracijo, mediji in migracijami - pripoveduje Aleš Bučar Ručman, FVV UM, v pogovoru s Klemenom Košakom.
Tudi politik je bil do 2004, v podmladku (nekdanjih) Liberalnih demokratov, a je stranko zapustil, ker se ni strinjal z njeno »neoliberalno ideologijo«.
(Ob Fakulteti za varnostne vede, članici UM, sredi Lj. http://www.fvv.um.si/ bodo begunci?)
Da, zraven je tudi »samski dom policije«.
(Begunci, kriza, policija, vojska, ograja?)
»Kriza je umetno ustvarjena. Gre za primarno humanitarni problem, ki se je zaradi mnogih drugih dejavnikov spremenil v varnostno vprašanje. Zaradi našega strahu pred »drugimi«, tudi rasizma /…/ tega, da si teh ljudi /…/ ne želimo tukaj. Za nas niso več ljudje, ki bežijo pred vojno, temveč le nezaželena masa. Prvi stik z njimi so policisti, ob njih so posebne enote /…/ pa še vojaki s futurističnimi puškami. Sredi lanskega oktobra smo dodali še vojaška oklepna vozila.« To se ponavlja na TV in v časopisih, ljudje »začnejo razmišljati, da so /…/ res nevarni. Zato je tudi ta ograja tako nevarna, saj sporoča, da so prihajajoči /…/ barbari, pred katerimi se je treba braniti /…/. Vse to pa kriminalizira in viktimizira begunce.«
(To ne bi bilo potrebno?)
»Kršitev reda, napadov na policiste in nasilja praktično ni bilo, le nekaj obrobnih incidentov.«
Problematično je tudi sporočilo prihajajočim. »Bežijo pred puškami in vojno, pričakujemo pa jih ravno s puškami, na vagonih vlakov, ki so zaklenjeni /…/. Poslušamo nemško policijo, ki sporoča, da so kazniva dejanja storili ljudje določenega videza, severnoafriškega /…/ prihaja do /…/ pohodov »domoljubnih« mladeničev …/ Spominja na 30-ta leta prejšnjega stoletja. Oblast ne bi smela pasti v te pasti, zgodovinski spomin pa bi moral biti vodilo, kaj se nikakor ne sme narediti.«
(Politiki se želijo pokazati pred Evropo?)
»Prevzeli smo vlogo Martina Krpana, ki brani Evropo ped agresivnim Brdavsom. /…/ Strokovno se ta pojav opisuje kot sekuritizacija«, nujni ukrepi »domnevno zaradi zaščite varnosti države. Problem se pretvori v varnostni problem.« https://en.wikipedia.org/wiki/Securitization_(international_relations)
(Tudi javnost noče beguncev…)
»Begunci s demonizirani in del javnosti je padel na trik, ki sem ga prej opisal. /.../ V tej situaciji lokalni evropski oblastniki, ki izvajajo /…/ represijo nič ne izgubijo in samo nabirajo politične točke. Imamo v Sloveniji kakšno resno nasprotovanje militarizaciji meje /…/? Zgolj v delih civilne družbe, med političnimi strankami /…/ ena izraža pomisleke.« Politična sredina se je ob beguncih pomaknila v desno. »Levica je praktično izginila, desnica je že na desnem robu.«
(Priseljenci kot rezervna armada delovne sile?)
»Ja, v nasprotju s 60-imi leti prejšnjega stoletja, ko je morala Nemčija tuje delavce intenzivno novačiti. /…/ po Jugoslaviji in Turčiji /…/ ustanavljala agencije in preprečevala ljudi naj pridejo. /…/
(- Poglej v malo drugačne slovarju: http://razvezanijezik.org/?page=gastarbajter , B.M.)
(Begunci zdaj sami plačujejo stroške potovanja…)
»Perverzno je, da so ljudje prisiljeni na poti tvegati življenje in so posledično e bolj veseli, a hkrati podredljivi, ponižni. Verjamejo, da so dosegli nemške sanje, podobno kot so včasih ljudje hodili v ZDA uresničevat ameriške sanje.«
(- Poglej število in uspešnejše Slovence v ZDA https://sl.wikipedia.org/wiki/Ameri%C5%A1ki_Slovenci ter gradivo za učitelje o tem: http://www.zape.si/srd/pdf/ZGO_Izseljevanje_ZDA.pdf , B-M.)
(V 70-tih pa so k nam hodili delavci iz drugih republik. Dobro so se integrirali, ste ugotovili.)
Šlo je za migracijo znotraj države. »Ljudi so novačili v slovenskih podjetjih, saj je bilo slovenskih delavcev premalo.« Drugače je bilo »po letu 2000, ko je število tujih delavcev v Sloveniji celo preseglo število iz 70-tih let« 20.stol. Takrat je šlo za »ustvarjanje dobička na plečih tujih delavcev«, kar so pokazale »mnoge zgodbe izkoriščanja« kršitev »delavskih pavic«, trgovine z ljudmi. In »nobenega primera uspešno končnega pregona storilcev. Nezaslišana dejanja so ostala nekaznovana, delavci pogosto nepoplačani.«
(Med vojno v Jugoslaviji (1991-2001) je prišlo v Slovenijo več deset tisoč beguncev… )
»Takrat je šlo za razpad države, katere del smo bili tudi mi sami. https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojne_v_nekdanji_Jugoslaviji /…/ deležni vojaške agresije in smo razumeli, da begunci bežijo pred podobnim nasiljem. Številni so imeli ukaj sorodnike, prijatelje i znance.« Ko so se stvari umirile, so se številno vrnil domov.
»Iz tega se lahko naučimo, da se Slovenija ne bo sesula ob večjem številu ljudi…«
(Kaj se je spremenilo od lani, da se pojavlja nestrpnost do migrantov - odnos države?)
Na začetku ni bilo /…/ sovražnega govora. Prvi odziv javnosti je bil pozitiven, /…/ ljudje so pomagali redko kdo je bil proti… Država je začela /…/ z vojsko, z žico… In to se je zgodilo ar naenkrat, /…/ češ, /…/ ker je naenkrat prišlo preveč ljudi.«
(Nezaželenih?)
Države ločujejo tri kategorije. Prva so »zaželeni priseljenci, to so bogati in visoko kvalificirani. Druga so pogojno zaželeni, /…/ ki za določen čas zasedajo delovna mesta, ki jih lokalno prebivalstvo noče /…/ Tretja kategorija so nezaželeni /…/. Ti pa zdaj »tukaj nočejo ostati. In ob tem nekatere moti že samo to, da gredo skozi Slovenijo.«
(V Nemčijo…)
… ki »svojo politiko označuje za humanitarno, vendar je v ozadju pomembe tudi ekonomski interes.« Upoštevati je treba tudi spremembo ekonomskosocialnega modela v zadnjih desetletjih.
(Cilj ni več polna zaposlenost in socialna država?)
»Postopoma so neoliberalni ukrepi našo družbo spremenili tako, da je glavno merilo /…/ ekonomska /…/ računovodska uspešnost /…/, da prihodki presegajo stroške, človekove pravice pridejo šele z tem, delavske pravice pa padejo pod črto. Kdor ne prinaša dobička, je nezaželen.«
Vsi »delimo isto usodo, vsakdo se presoja na ta način tisti, ki prihajajo, in tisti, ki smo že tu.»
(Ljudje si moramo konkurirati…)
»To je v ozadju /…/ nasprotovanja prihajajočim.« Ljudje pač nočejo novih ljudi v tekmi za pogačo. »Če bi se rezalo drugače, bi bili kosi dovolj veliki, da bi zaposleni živeli bolje, a bi mladi prekarci in delavci migranti dobili dostojno plačilo, in dovolj bi bilo tudi za begunce.«
(Gospodarska rast, neenakost?)
»Neenakost se povečuje ne glede na to, ali ima država gospodarsko rast ali pa je v recesiji.« Takrat »se povečajo notranji pritiski, stopnjujejo se delitve na osnovi /…/ etničnega izvora.«
(Nekateri pozivajo, naj država z drugimi obračuna, kot so nacisti z Judi?
(… in s Slovani, Cigani/Romi…, https://sl.wikipedia.org/wiki/Holokavst , B.M.)
»Del javnosti ne razume /…/ in naseda manipulaciji, ki nevarnost kaže drugje«. Čeprav »je država s pretiranimi ukrepi prikazovala begune kot nevarnost, ne moremo mimo tega, da je bil sovražni govor na spletu res sramoten in strašljiv /…./ Praksa pregona sovražnega govora /…/ kaže, da posameznik nima nobene odgovornosti, če poziva k pobojem in genocidu na družbenih omrežjih.«
(Kaj storiti s priseljenci?)
»Ključnega pomena sta sobivanje in integracija. /…/ Raziskave v Nemčiji so ugotovile, da so nekoč mladi priseljenci storili več kaznivih dejanj, zlasti nasilnih, kot mladi nemškega rodu. Vendar se pogostost izenači, če so bilj vključeni v izobraževalni sistem in če se izboljšajo socialne razmere.

Skrbi nas, da bodo ob naraščanju nestrpnosti migrantje žrtve incidentov. Mitja Felc, Sobotna priloga, Delo, 27.2.2016
Generalni direktor policije Marjan Fank http://www.policija.si/ govori o migrantih in o stavki policistov, ki traja že nekaj mesecev.
(Situacija z migranti…)
»… je »težka, a je obvladljiva«. Ob prvem navalu »smo se soočali z 10-12.000 migranti na dan,/…/ danes se pogovarjamo o številkah tudi pod tisoč.« Skrb zbujale zapiranje meja posameznih držav in vračanje migrantov.
»Državljane sicer razumemo, da so se že ob pogledu na val migrantov počutili ogrožene, /…/ a skrbimo, da do varnostnih incidentov ne bi prihajalo, in doslej jih tudi ni bilo.« Ni napovedi, da bi migranti povzročali incidente, »skrbi pa nas /…/ naraščanje nestrpnosti, da lahko pride, /…/ da bodo migranti žrtve incidentov /.../ Odzvali se bomo podobno /…/«.
(Varnost v času stavke, na cestah?)
»Tudi v času stavke morajo biti policisti pozorni in ukrepati« zoper posameznike, ki sejejo nevarnost in smrt n naših cestah. Je pa varnost prometa v času stavke manjša, zaradi »naše manjše navzočnosti na terenu, bistvenega padca števila ukrepov v cestnem prometu.
(Kriminal?)
Stanje kriminalitete, na katero je javnost predvsem pozorna, je »zelo ugodno. Tolikšnega padca števila kaznivih dejanj /…/ ni bilo že leta.« In to na petih glavnih področjih: »Premoženjska kriminaliteta. Ropi, vlomi, tatvine, dejana, ki najbolj vplivajo na občutek ogroženosti /…/«.
Je pa to stvar za kriminologe.
(Plače policistov?)
Izhodiščna plača varuha meje je 700 evrov brez dodatkov, z njimi do 850 evrov. Dodatke zaslužijo. »Izpostavljeni so vegani varnostni in zdravstveni situaciji.
(Dodatki?)
(Policijski) sindikati primerjajo dodatke z drugimi in imajo tudi v vodstvu policije »negativne občutke. Mi smo /…/ dodatke skorajda ukinili, ker smo imeli /…/ omejena sredstva.« Niso jih prejemali niti upravičeni.
(Način stavke?)
»Z vsemi aktivnostmi, ki so bile načrtovane ali že izvedene, se ne morem strinjati.«
(Reforma policije?)
Za spremembe »ni pravi čas. Se pa stalno ukvarjamo s tem, kaj bi se dalo izboljšati. Govorimo o ukinjanju posameznih enot, združevanju, racionalizaciji. /…/ Vedno smo razpeti med racionalnostjo in učinkovitostjo. Ponavlja: »vsaka sprememba mora biti dobro premišljena.

Zanorevanje. J. Lorenci, Mladina, 19.2.2016
O oblikah neoliberalne indoktrinaciji piše v kolumni Janko Lorenci, dolga leta novinar in urednik pri Delu. (- Tudi avtor knjig: http://www.drustvopisateljev.si/si/pisatelji/1429/detail.html V kakšno družbo ga uvrščajo poglejte na: https://kavarnahayek.wordpress.com/tag/janko-lorenci/ , B.M.)
J. Lorenci piše o voditeljici TV oddaje Tarča, ki ima »odpor do vseh, ki so za /…/ socialno državo, ustrezne davke, sindikalizem ali celo socializem« in meni, da je »informativni program nacionalne TV /…/ eden izmed kanalov za širjenje neoliberalizma, tega po kolonializmu največjega prerazdeljevanja družbenega bogastva o revnih k bogatejšim. Da bi se odpor prikrajšanih zmanjšal, projekt /…/ uporablja indoktrinacijo.« Njena goljufija je v tem, da »zbuja lažni občutek svobode in uspešne individualnosti.«
Svoboda je za neoliberalce, »da jih država in družba ne nadlegujeta z davki, regulacijo, delavskimi pravicami in organizirano solidarnostjo.
Posamezniku dopovedujejo, »naj se disciplinira, aktivira, optimira – v poklicu, zasebnem življenju, seksualnosti, športu -… da bo čim popolnejši in primernejši za tekmovanje. /…/ da je sam svoje sreče kovač /…/ a tudi kriv zgolj posameznik, ne pa ureditev. To hromi odpor, sistem pa odvezuje krivde.«
Potencirajo »potrebo po tekmovanju. Posameznika sili, da se čim bolj prilagodi potrebam trga«, poudarja »njegovo ustvarjalnost in avtonomnost. /…/ Visoko šolstvo si tudi zato izmišlja bizarne študijske smeri, prekarci v kulturi in drugje a se sprijaznijo da z občutkom svobode tolčejo revščino.«
Mojstri indoktrinacije, podobno kot populisti ponavljajo fraze iz »žargona pravšnjosti – privatizacija, liberalizacija, nadaljevanje reform, odpravljanje birokracije, prepoved vtikanja države v gospodarstvo – » To je »resnica, preprosta in edina, potreba po znanju in argumentiranju odpade.«
»Učinkovita indoktrinacija je prikrita in deluje kot samoumevno dejstvo ali izraz zdrave pameti. Zato mora pronicati po mnogih kanalih v politiki, šolstvu, medijih, zabavni industriji, športu, družbenih omrežji, pri pridigarjih »pozitivnega mišljenja« itd. /…/ Toda neoliberalizem temelji na veliki laži: poveličuje svobodni trg, a je v resici odvisen od močne države, saj ga račun prebivalstva rešuje iz kriz, ki jih ustvarja /…/ Gre za velikanska prelivanja bogastva« za sistem, ki je nasprotnik demokracije, »gojišče nemira in skrajnežev.«
Pot iz te zanorelosti, začetek okrevanja, je tudi »jeza na indoktrinatorje /…/ Človek je nagnjen k ohranjanju statusa quo, toda če položaj postaja nevzdržen, ljudje spremembe hočejo; iz grožnje se spremenijo v upanje.«

Tu mora biti meja. J. Markež, Sobotna priloga, Del, 27.2.2016
O ozadju protestov proti beguncem (pri Kranju) piše Janez Markež http://www.mladina.si/92663/po-poklicu-politicni-konvertit/ v uvodniku priloge.
»V zaledju sproščanja ksenofobnih strasti je bilo zelo jasno politično sporočil, ki z begunci pravzaprav nima nič skupnega: »Danes Gorenjska, jutri vsa Slovenija.«
»Parole so vsebovale protivladna /…/, protitajkunska gesla, pa čustvovanje okoli matere, zemlje in domovin, seveda ni manjkalo žaljivk.«
»Šlo je za politični manever«, podoben metodi v 30-ti letih, »ki je Slovenijo vodila v krvavo, /…/ še nepreboleno državljansko vojno.«
»Zveza obtožb proti tajkunom, komunistom, liberalizmu, beguncem in vladi« je »pohod populistov na oblast.« Gre ta totalitarno politiko, »begunci, domovina, tajkuni, komunisti /…/ Judje itn. so sredstvo in ne cilj.«
Tomaž Mastnak http://fi.zrc-sazu.si/?q=node/13 v nov knjigi Liberalizem, fašizem, neoliberalizem pokaže na »zgodovinsko zvezo med ekonomizmom, neoliberalizmom in fašizmom oz. nacizmom.«
Janko Prunk v knjigi Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije navaja dva iz časa nacifašizma:
B. M….ini: »Mi igramo na vse strune /…/, od nasilja do religije, od umetnosti do politike.«
A. H…er: »Gonilna sila /…/ je v vseh časih temeljila na nekem duševnem fanatizmu /…/ Kdor hoče pridobiti široke nožice, mora poznati ključ, ki odpira rata do njihovih src. To pa« sta » volja in moč.«
In, pred B/…/xom, ob avtocesti, med parolami, plakat domobranca s pozivom: »TUDI Ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda! Kdor ne sodeluje v protikomunistični borbi, izdaja svoj narod!«
Tu zadeva postane resna, pravi komentator Janez M.
»Smo spregledali divjo privatizacijo osamosvojitvenega leta 1991?« Ali ni šlo za ustavno demokracijo in samostojno državo? Ali nam izbrani politiki »na novo pojasnjujejo elemente revolucije v 2. sv. vojni in da je spoštovanje temeljnih človekovih pravic beguncev enako izdaji slovenskega naroda? Tu obstaja meja, ki je ne smemo prestpiti.«

Znotraj je votel, okoli pa ga je veliko. I. Štanduhar, Sobotna priloga, delo, 27.2.2016
»Strah je eno glavnih čustev v 21. stoletju«, piše Irena Štandohar http://siol.net/trendi/kultura/zakaj-slovenci-iz-res-zanimivih-ljudi-ne-znamo-narediti-kaj-vec-397754 .
Desne stranke, SDS pri nas in Trump v ZDA ga znajo spodbujati in izkoriščati.
Ni težko, s pomočjo medijev, »treba je ujeti pravi trenutek, sledijo hujskanje, ponavljanje /…/ laži ali ali polresnic, dokazovanje, da spremembe niso možne, manipulacije«.
»Decembrski referendum o izenačitvi pravic homoseksualnih parov« je nakazal to »kar se zdaj dogaja z begunci. Širjenje neracionalnih strahov /…/ je bilo hitro nagrajeno«, tisti, ki so širili paranojo zdaj ustanavljajo stranko.
Vlada je glede beguncev, kot prej ob referendumu, slabo komunicirala z državljani. »Vsega se loteva tik pred zdajci in za hrbtom državljanov. /…/ Glas vladajočih v takšnih časih bi moral biti jasen, odločen in humanističen.« Druge stranke /…/ niso nič boljše. Kaj šele Pahor!«
Lenar Kučič, novinar, (se) je vprašal, »kaj bi se zgodilo s Slovenijo, če bi Jelko Kacin leta 1991 z javnostjo komuniciral tako«?
»In potem so šestim /…/ otrokom v kranjskem dijaškem domu odrekli gostoljubje, nasprotovali so starši, /…/ podpisovali profesorji, dijaki so bili prestrašeni. Zakaj natančno? O čem omenjeni profesorji učijo otroke? O zgodovini, geografiji, umetnosti, morali? Nekoč so tudi srednješolci veljali za odrasle osebe /…/ zdaj namesto njih govorijo starši? Glede na to, da so vsak dan na družabnih omrežjih /in internetu morda le več vedo o dogajanju po svetu«.
Racionalno se vprašajmo: »Koga bi lahko ogrozilo 6 otrok v dijaškem domu? Koga ogrožajo migranti na Kotnikovi v Lj.? Spomnimo se, /…/ kako je velika množica obupanih, utrujenih in prestrašenih ljudi zadnjih mesecih prepotovala Slovenijo in /…/ni bilo nobenega večjega incidenta.«
»Slovenci smo vedno veljali za izjemno solidaren narod. Zakaj bi zdaj moralo biti drugače? /…/ Najlažje je biti prestrašen.«
Hannah Arendt, https://sl.wikipedia.org/wiki/Hannah_Arendt nemška filozofinja judovskega rodu, je poudarjala, da je razmišljanje najpomembnejša človekova dejavnost in učila, da je treba razmišljati drugače kot množica. Edina ljubezen, ki jo je poznala, je dejala, »je ljubezen do oseb in ne do ideologije.« Politika je bila zanjo človeški čudež svobode, ki so ga sposobni izvesti ljudje, kadar skupaj delujejo; in da se humanost ne zgodi v izolaciji, jo povzema I. Štaudohar.

Strah pred otroci ni racionalen. J. Zupančič Grašič, Nedelo, 28.2.2016
Specialist klinične psihologije Aleksander Zadel https://www.youtube.com/watch?v=79QI41jRcAo govori o bojaznih ljudi v zvezi z begunci, o katerih nas nekateri prepričujejo, da so vsi teroristi.
»Današnji strah pred begunci temelji že na dogodkih 11. septembra 2001«. (- napadi na dvojčka – ne otroka - v NY in drugod v ZDA, B.M.) Od takrat se »sistematično zastruplja odnos do vzhodnjakov. /…/ Če toliko let ponavljaš, da iz tistega konca sveta prihajajo zgolj barbari, se mora to nekam vtisniti.«
Zahodni potrošniški del sveta je otopel pri doživljanju sveta, pravi, mantra je »imeti se dobro in udobno tukaj /…/ imamo svobodo, infrastrukturo, udobje…/…/ Potem pa pride nekdo, ki zbuja vtis, da je vse to lahko njegovo /…/ Vendar se globoko v sebi /…/zavedamo, da nič od tega ni naše, da imamo kredite, …/ da lahko vse to /…/ izgine. /…/ z begunci pa smo dobili tarčo, v katero lahko usmerjamo svoje strahove.«
vse to govori »tudi o odtujenosti do samih sebe in družbe, o majavi identiteti, ki jo imamo o samih sebi Naša identiteta je identiteta potrošnika. /../ največ, kar zmoremo kot Slovenci« je »navijanje za kakšnega našega športnika ali ekipo.«
(Kam, kako?)
»/…/ razmere pri nas vseeno niso tako grozljive, kot je videti. So izbruhi sovražnosti, velike netolerance, a se marsikaj potencira v politične namene. Izkušnje kažejo, da smo Slovenci lahko zelo solidarni, hitro priskočimo na pomoč, zavihamo rokave … V situaciji, v kakršni smo – gospodarska in begunska kria, teroristični napadi .. – pa je takšne strahove mogoče še bolj zlorabiti. /…/ Žal se premalo osredotočamo na medsebojno razumevanje, pomen duhovnosti, kar je nekdaj zaznamovalo človeštvo…«
Morali bi začeti pri temeljih, »spremeniti tudi šolske učbenike, za kar pa /…/ v zahodnem svetu ni interesa.«

(Javno) zdravstvo, zdravniki, zdravnik, dva ministra, antropologinja, Slovenija, Afrika, prva dama?

Nevedni, klečeplazni, pohlepni. D. Keber, Objektiv, Dnevnik, 20.2.2016
O dilemi javno: privatno zdravstvo in odnosu zdravnikov do tega piše Dušan Keber, MF UL, (nekdanji minister za zdravje, od junija predsednik RKS, glej npr. o čem je pisal in govoril maja 2014 http://www.publishwall.si/dusan.keber.pwp/search/-/posts/0/2014/05 ).
Poslušal je namreč »zaklinjaje predsednika Zdravniške zbornice, da morajo biti zdravstvene storitve dostopne vsem« in – ker »več javnega denarja ni mogoče pričakovati, /…/ ker imamo zdaj še begunce /…/ je možno iskati rešitev v zasebnih sredstvih«, češ, piše D. Keber, »državljani veliko denarja potrošijo za avtomobilska zavarovanja in bencin, pa za igre na srečo, pametne telefone in računalnike«, idr.
»Dojel sem sporočilo: isti z velikimi avtomobili naj za kakšen dan skrajšajo eksotične počitnice, tisti z majhnimi /…/ naj malo več hodijo peš, vsi pa naj mulcem ne kupujejo novega /…/ telefona vsakih 6 mesecev.« Lahko bi dodal-i: dopustovanje, oblačila, kozmetika, cigarete…
»Pozabil je svetovati, kaj naj storiti, ki pri naštetem potrošništvu ne sodelujejo: več 100.000 državljanov, ki se preživljajo z nekaj stotaki na mesec.«
»Kaj naj si mislim o /…/ funkcionarju zdravniške organizacije, ki spregleduje, da obstajata dve vrsti ljudi, tisti, ki mečejo kruh v kontejnerje, in tisti, ki ga iz njih pobirajo?«
»Kaj naj si mislim o ekonomistih ter vodstvih sindikata zdravnikov Fides, /…/ zbornice in političnih strank, ki predlagajo, plačujejo ali si pustijo plačevati predloge zdravstvenih reform, ki zmanjšujejo seznam pravic iz javnih sredstev /…/?
»Kaj naj si mislim o predstavnikih GZS in nekaterih delodajalcih, ki trdijo, da bi vrnitev /…/ v obvezno (solidarno zavarovanje) pomenila povečanje stroškov delodajalcev«?
»Kaj naj si mislim o ministru za finance in drugih državnih uradnikih, ki /…/ skušajo brati misli evropskih birokratov, ki trdijo, da bi /…/ premik k večji solidarnosti povzročil, da bi /…/ Slovenija prekoračila predpisane odstotke in prekršila pravila?«
»Kaj naj si mislim o zdravnikih, ki ne protestirajo, ko njihovi predstavniki v sindikatu in zbornici zagovarjajo siromašenje javnega zdravstva in krepitev zasebnega? Ali ne vedo, da na slabšem ne bo le večina državljanov« temveč tudi večina zdravnikov?
»Ali pa vsak posebej upa, da bo med /…/ izbranci, ki bodo zdravili tiste, ki lahko plačajo.«
Odgovor je D. Keber zapisal v naslovu.

Mrtvi se ne tresejo. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 20.2.2016
Doktorica socialne antropologinja Liza Debevc http://iaps.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/liza-debevec-sl#v je v pogovoru z novinarjem Ervinom Hladnikom Milharšičem med drugim povedala, kako je preživela noč 15/16.1.2016 v restavraciji v Quagadougouguju v Burkini Faso. Pomagale so ji dolgoletne raziskovalne izkušnje. Že od 1977 namreč raziskuje tamkajšnje vsakdanje življenje. In v Etiopiji, kjer živi zadnjih pet let.
(Zaljubljena v Afriko?)
»Na prvi pogled. Vedno sem se bala potovati in šele 1996 prvič šla /…/ v Argentino na absolventski izlet« in videla ljdi z vodičem v roki, kar se ji je (za)zdel »sijajen način življenja«. S sošolcem, ki je študiral medicino (MF UL?) je nato nameravala v Sudan, a je mama izvedela, da je meja iz Egipta zaprta. Prebrala je knjigo Črni angel varuh moj Sonje Porle in všeč ji je bila njena slika Afrike. Kupila je vodič Zahodne Afrike in se znašla v Beninu. »Usedla sem se red študentski dom /…/ in bila srečna. Gospa, k je na ulici prodajala hrano, mi je dala skledo fižola i trdo kuhan jajce.« Nato je odšla v Burkino Faso. /…/ Prime te in stisne in n moreš več.«
(Francozi pravijo »mal' d Afrique«…)
»In Angleži »Once you go black, you never go back
Dve leti je živela tam in kasneje redno hodila Afriko. »Na ZRC SAZU sem dobila raziskovalno nalogo o islamu v Afriki in delala na terenu.« Le leta 2004 je doma dokončevala doktorat.
(Razlike med afriškimi državami?)
»Etiopija ni tako odprta kot Burkina Faso. /…/ Etiopijci pred tebe postavijo /…/ ovire, kot bi te testirali /…/ potem pa so zelo dobri do tebe. Burkinci pa te vzamejo za »mon free« in te zajame toplina. /…/ Takoj te povabijo domov, če greš ven na pijačo, pa moraš vedno ti plačati za vse. /…/ V Etiopiji pa celo moji študenti vztrajajo, da bodo plačali oni /…/ Tako je v prvih stikih. /…/ Na človeški ravni so odnosi povsod enaki.«
(Kako vidijo Slovenjo?)
»Ko so prišli prvi posnetki beguncev so vsi moji znanci v Burkini vedeli, kje je Slovenija« /…/«Mislimo na vas. Slovenija je bila na TV«, so ji pisali študenti.
(V) Evropo?)
»Afriška predstava o Evropi je praktična. To je kraj, kjer lahko s pridnostjo in varčevanjem zaslužiš dovolj denarja, da ga pošlješ družini /…/ Znajo živeti skromno, trdo delati, pomagati družini /…/ in dostojanstveno živeti v Evropi. /…/ Afričani bi v Evropi delali, živeti pa hočejo v Afriki.« Tudi tisti npr. iz Eritreje, ki odhajaj, ker tam ni ve varno živeti, si želijo nazaj.
(Kako je bilo tisti večer v restavraciji?)
»Sedela sem na visoki klopi ob zidu /…/ Lokal je kar velik. Slišali so se poki in začele so leteti krogle. /…/ Videla nisem nič /…/ Vedela sem, da se moram skriti /…/ lezla za klop in se stisnila k steni /…/ dve uri in pol. /…/ Poslušala sem vojno. Eksplodirale so bombe, streljali so, prihajali in odhajali so, potem je bilo 10 minut zatišja, ponovno sem slišala strele od blizu in ljudi, ki so umirali. /…/ Napadalci niso govorili burkinskega jezika.« Detonacije so jo butale ob steno.
Skrbelo jo je, da bi kdo »opazil, kako se tresem in da sem živa. Mrtvi se ne tresejo.«
(Kako ste si pomagali?)
»Molila sem. /…/ Dolga leta sem raziskovala islam /…/ tako, da so edine molitve, ki jih poznam, muslimanske: Ista'far allah /…/ »Bog mi oprosti«, v arabščini.
(Zakaj, če ne verjamete v boga?)
»Tako sem razmišljala: oni govorijo, da so prišli v imenu Alaha. Če /…/ obstaja, me bo slišal in posredoval. Če pa ne obstaja, je vseeno. Srečko kupiš /…/.«
»Čakaš /…/. Nastane tišina. Mislila sem /…/ da nas bodo prišli rešit.« Vojska.
(So prišli?)
»Ne.« Začelo je goreti, slišala je razbijanje stekla, kako se ljudje premikajo. Zlezla je ven in se s še štirimi kakšno uro skrivala. Telefona ni našla. Potni list je bil prestreljen. Prišla je »še noseča Fantina hči«, ranjena. Je njena mama Fanta izdihnila nekaj metrov stran?
(Napada ni bilo konec?)
Ne. Sposodila si je telefon, poslala SMS znancu, ki je povedal, da (se) še streljajo.
Čez eno uro je prišel Burkinec, od žendarmerije.
Ca va aller, madame, stekli so čez obstreljevano cesto, in spomnila se je »na Sarajevo med vojno, na ljudi, ki so tekli po vodo, nanje pa so streljali ostrostrelci.«
(Rešeni?)
S (francoskim) rešilcem so jih odpeljali na urgenco.
»Tam je bil tudi minister za zdravje. Ker se bila z nosečo prijateljico, so naju poslali v porodnišnico. Tam pa je bilo hujše, kot sem si kdajkoli predstavljala. Ženke so rojevale na tleh in nihče ni vedel, kaj se dogaja.: »Tam je bil teroristični napad, midve pa sva bile notri.«
»Meni so dali čevlje in posodili telefon, da sem poklicala znanca, ki nama je kupil nočno posodo, ležalko in vodo. V državnih bolnišnicah je pač tako, da pacient plača vse, od joda in povoja do poroda. Če ne plačaš carskega reza, imaš pač tvegan porod. Če imaš denar, greš na zasebno kliniko kjer imajo vse. Nama oskrbe niso zaračunali, ker sva bili žrtve napada.«
(Ste pogled na Afriko spremenili?)
»Ne. Upam, a bo Burkina ostala takšna, kot jo poznam.« S Fanto bosta »ponovno hodili na fižol za 50 centov kot takrat, ko sva bili revni.«

Melanija iz Sevnice je spregovorila. Rumena novica. M. Rošini, Dnevni, 26.2.2016
Izšla je biografija, prva, neavtorizirana, Melanija Trump – iz komunistične vasi v Belo hišo, kot se glasi slovenski podnaslov sicer angleškega delo Bojana Požarja in Igorja Omerze.
Vas je Sevnica, kjer se je učiteljica »spominja ko marljivega dekleta, ki ni nikoli hotelo biti v središču pozornosti, a je izstopalo po svojih oblačilih, ki jih je z mamin pomočjo samo predelovalo.
(Za 11,42 dolarja morda izveste tudi, da je bila tudi nevpadljiva študentka arhitekture FA UL. B.M.)
Njen nekdanji fant, prenaša Manja Rošini, da jo je po 10 letih NY obiskal nekdanji fant in ugotovil, da se je kot gospa Trump zelo spremenila, saj se je z njim hotela pogovarjati angleško. Ameriški mediji so poleg njenega modnega sloga opazili še slovenski akcent, ko je parkrat ponovila »v smislu: rad vas ima in mi njega, ker bo odličen predsednik.«

Slovenija za začetnike v treh slikah. L. Magdalenc, Dnevnik, 27.2.2016
»Zdaj, ko je Melanija Trump spregovorila, se je Slovenija vpisala na svetovni zemljevid«, piše Leon Magdalenc. Nekateri so skočili na brskalnik in odtipkali SLOVENIJA.
»In recimo dobili kot top zadetek sobotni protest v Šenčurju« ter spoznali, da smo veseljaki, ki »ob sobotah hodimo v industrijske cone in se družimo /…/ na parkiriščih /…/ prepevamo, hodimo v krogih, zapiram lokalno cesto in nosimo neke plakate. /../ smo odprti, družabni in nasmejani. Kul.«
Tujec bo opazil veliko slovenskih zastav, tudi oversajz; mala država z velikimi simboli. Traktorji pomenijo, da »smo agrarna država« in imamo okus za modo »mešanico romunsko-češko-alpsko-športno-sproščenega stila.« V notranjosti pa nosimo »ljubezen, odprtost, razumevanje, sočutje in pripravljenost sosedu priskočiti na pomoč. Če traktor ne vžge v prvo, ga družno porinemo.«
Opazil bo našo izjemno komunikativnost, pred kamero se veseljaki napihujejo, ne skrivajo emocij. »Ni važno, kdo od koga kopira, Trump od Slovencev ali obratno, pomembno je, da smo in, z demokratičnimi državami.
Skratka, ko se bomo »čez leta spraševali, kje se je vse skupaj začelo, se bomo spomnili Šenčurja« in treh ključnih TV slik:
(1) Optimistična: pustna povorka. Pomešane zastave, »domiselne strukture na vozovih, ki jih vlečejo traktorji, bolj izvirne kot vsakoletne cerkniške pustne šeme, in razigrani protestniki, bolj divji kot ptujski kurenti.« Le den podtaknjen domobranski plakat…
(2) Realistična: »Traktorji, transparenti in specifična populacija. /…/ glasna in agresivna.« Instinktivni ljudje? »Pač ne drži, ker so bili protesti dobro organizirani. /…/ spominja na jogurt revolucijo pred skoraj 30 leti«. (- V Srbiji, i šire…, B.M.)
»Na mitingih resnice smo bili Slovenci tisti, ki ogrožajo enotno tkivo Jugoslavije, /…/ ki smo bili drugačni, /…/ ki rušimo /…/ tradicijo.« In nam morajo sporočiti pravo resnico, »kot so /…/ počeli protestniki na asfaltu zapuščenega trgovskega centra.«
(3) Pesimistično futuristična: Protestnik pred kamero, ki mu iz ust teče slina »v deželi steklih psov«, ki »lajajo na nezaželene migrante /…/ divje živali, ki jih je treba spraviti v rezervate. /…/ celo mladički ne vzbujajo nobenega sočutja. /…/ Tudi tistih z univerzitetno izobrazbo, ki učijo v šolah.«
Borut Pahor pa na zasluženem medijskem dopustu; le na TV arhivski posnetek, ko se vozi po Lj. s S. Dimic. »Morda o prihodnji teden v živalskem vrtu…«

Zoo, geografija, zgodovina, literatura, kultura, arhitektura, Dom, država, Slovenija, Hrvaška, Bavarska

Mat kurja. M. Ščur, A. Vesel, M. Plahuta, Objektiv, Dnevnik, 20.2.2016
Z računalniško analizo (Marko Plahuta) imen krajev, večinoma vasi, na Slovenskem so avtorji ugotovili in na kartah prikazali, da velikokrat odražajo reliefne značilnosti krajine in položaja kraja.
Matej Šekli (FF UL) pojasnjuje, da je večna slovenskih krajevnih imen nastala v času od slovanske naselitve našega prostora (6.-12. stol.). Jezikoslovci težje razložijo, zakaj se neka imena zgostijo na določenem območju. Avtorji prikaza pravijo, da bi morali analizirati še imena krajev na oni strani meje s Hrvaško, Italijo, Avstrijo in Madžarsko »za katero se jezik ne zmeni preveč.«
Največ Imen krajev se začne na GOR- (171), še 112 pa na ZGOR- .
Manj jih je (na) DOL- (161) oz. SPOD- (121). Takih na MAL – (124) je več kot onih na VELI- (99).
Končuje se jih največ s pripono - OVCI (101), manj na - INCI (46), na – OVA jih je 48, na - IČI pa 25.
Iz kart lahko razberemo, da so npr. SPOD-nji in ZGOR-nji pogostejši na severni polovici in sredi države, VELI- in - MALI v centralnem območju okoli Lj. in v Zasavju, - OVCI in -INCI so skoraj izključno v Prekmurju, - OVE med Celjem in Muro, - IČI pa na jugu, v Slovenski Istri, ob Kolpi, v Beli krajini.
(Tipičen slovenski kraj bi bil/i morda GORNJI MALI DOLOVCI …, Za likovno podobo Slovenije na spletu poglejte slike, ki jih pokaže »stric Googl« na »MAT KURJA« … B.M.)

Karantanski panter. V znamenju kastriranega mačka. A. Pleterski, Delo, 29.2.2016
Arheolog, zgodovinar Andrej Peterski, ZRC SAZU http://iza2.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/andrej-pleterski-sl# v članku s podobami http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/v-znamenju-kastriranega-macka.html , piše o živali, znamenju, ki so ga nosili nekateri med Šenčurjem in Kranjem.
Je »prazen in zavajujoč«, kot njihove besede, meni.
T.i. »karantanski panter«, ki ga danes večkrat vidimo upodobljenega s črno barvo na beli podlagi z rdečimi kremplji, rogovoma in jezikom, »se razblini že ob osnovnem dejstvu, da kneževina Karantanija ni imela protokolarnih simbolov, kot so dandanes grb, himna in zastav.«
Od kod podoba, ki ima »ptičje kremplje, kozlove noge, rogato glavo in silno kosmato telo ter rep«?
A. Pleterski piše: »V javnost jo je vpeljal pokojni Jožko Šavli (Črni panter – najstarejši karantanski grb. Glas Korotana, /…/ št.7/1981, 38-68 ) in ob njej zapisal, da se je ohranila v grbu dežele Štajerske v spremenjeni barvi ter da ima več razvojnih oblik.«
Kako se je torej razvijal?
Na najstarejšem štajerskem grbu (1340) bojeviti živali bruha ogenj iz gobca in iz - mednožja. Napis Stir in bikovski rogovi kažejo, da gre za bika. To je ostalo še v grbu Gradca/Graz, dokler štajerski politiki leta 1926 »dopustijo ogenj samo še iz gobca«, mednožje pa so pustili, le ohlajeno.
To obliko je prevzel Jožko Šavli, le mednožje je popravil, kastriral.
»Lik t.i. karantanskega panterja se je rodil v domišljiji J. Šavlija leta 1981«, ugotavlja A. Pleterski.
(- O avtorju del o pra(vem) izvoru Sloventev: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEko_%C5%A0avli ; malo več in drugače: http://www.hervardi.com/jozko_savli.php , glej tudi kritiko pogledov A. Pleterskega: http://www.hervardi.com/prikaz_novice.php?id=404 .B.M.) )
A. Pleterski satirično dodaja, da zelo podoben štirinožec stoji na stebru »v Skopju, pred razkošno palačo iz belega marmorja«, v kateri domuje Stranka (VMRO) in njen ljubljeni Vodja, »v opustošeni Makedoniji«. http://www.balkaninsight.com/en/gallery/skopje-2014
In se sprašuje, če bomo tudi v Lj. »na mestu Šumija«
(- http://www.delo.si/novice/ljubljana/sumi-lokal-velikih-emocij-in-stevilnih-spominov.html B.M.) »dočakali podobno /…/ palačo« in bo »pred njo na stebru čepel kastriran maček in vse skupaj bo varovala nacionalna garda, /… ne pred begunci, ampak pred neposlušnimi državljani /…/«.

Dan Žige Turka. B. Dežulović, Objektiv, Dnevnik, 13.2.2016
Znani hrvaški pisatelj Boris Dežulovć, stalni sodelavec Dnevnika, v satirični kolumni v svojem stilu http://hr.n1info.com/n177/Kolumne/Boris-Dezulovic piše o tem, kako je »grozno, če si Slovenec in ti je ime Žiga Turk« in si z družinskega debla padel ravno na »teh nekaj kvadratnih kilometrov puste zgodovinske ledine brez enega samega poštenega vojskovodje, brez osvajalcev, revolucionarjev vitezov ali vsaj kakšnega atentatorja.«
Ob vseh »stoletnih in tridesetletnih vojn«, je za »deželo /…/ najbolj slavna /…/ vojna za neodvisnost« trajala »kot malo počasnejša biatlonska tekma«, prvo »slovenski vojak« v enciklopedijah je »šele Rudolf Maister, general iz 1. sv. vojske« (- pravzaprav vojne z Deutshoesterreich l. 1920 https://de.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Maister , B.M.) »in osvoboditelj Maribora, /…/ najslavnejši zgodovinski junak s sabljo /…/ je pred 100 leti na olimpijskih igrah /…/ osvojil srebrno medaljo« https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_prejemnikov_olimpijskih_medalj in najslavnejša zračna bitka se/je bila v Saporu, ko so »smučarski letalci osvojili tri prva mesta«.
Mestne trge dežele zasedajo bronasti pisatelj in skladatelji. (- In en, že omenjeni pesnik - na konju - na Trgu OF…, - fronte? Obsoške? Obdravske? Obmurske? Obsoteljske? Obkolpske? Ob/…/?
Par skladateljev, z Vatroslavom Lisinskim in Stevanom Mokranjcem vred pa je postrojenih ob Vegovi, imenovani po najslavnejšem topničarju, med Napoleonom na trgu frrevolucije, NUK-om in Univerzo. http://www.glasbenamatica.si/wpcontent/uploads/2011/12/Glasna.pdf
Od vojskovodij je, upodobljen v betonu, Franc Rozman Stane, ob polepšani cesti, nekaj časa imenovani po njegovem nadrejenemu, ki je zdaj v muzeju http://www.mgml.si/ , tako kot zmagovalec na mare nostrum https://sl.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Tegetthoff ... B.M.),
Na koncu je postal pisatelj »celo oče njene državnosti SLO in DS – neustrašni Janez Janša«.
(- SLO in DS? Glej, za Grosuplje: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/rebolj-katarina.pdf , B.M.)
Narod »ima za državno himno gostilniško zdravico /…/ največji državni praznik je dan smrti /…/ nesrečno zaljubljenega pesnika, ki je /…/ jebem takšno zgodovino, sredi /…/ revolucije 1948-49 umrl zaradi /…/ ciroze jeter. (- 9. februarja 1848, 13.3. pa so protestirali dunajski študentje, delavci in meščani, revolucija je zato »marčna«, kot bavarsko/avstrijsko/češki ol: https://en.wikipedia.org/wiki/M%C3%A4rzen tu, pri sosedih žuja, od ožujakhttp://www.dijaski.net/gradivo/zgo_ref_habsburska_monarhija_01__revolucija?r=1. (B.M.)
Mesec kasneje je bil objavljen pesniški program Zedinjene Slovenje in sožitja vseh narodov: http://www2.arnes.si/~osljhism1/Zdravljica.htm B.M.)
O Prešernu še piše B. Dežulović, da je skril Julijino ime v začetke stihov, kot bi pisal za revijo Križanke in humor, sicer pa »melanholične in žalostne.« In če 200 let »postal osrednja osebnost /…/ naroda, države in zgodovine.«
»Žigu Turku je takšna slovenska zgodovina – namesto s krvjo /…/ napisana z gotico na papirju, oljem na platnu in akrostihom /…/, reformatorskimi eseji, prevodi Svetega pisma http://www.mladina.si/174295/ , ljubezenskimi soneti in zgodbami malih pastirčkov« (- npr. https://sl.wikipedia.org/wiki/Pastirci in https://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Vandot , B.M.)
»kočno presedla in je izlil svojo ranjeno dušo bojevnika na portalu Časnik.« ( http://www.casnik.si/ Glej tudi http://blog.zturk.com/ .)
B. Dežulovič nato navaja Ž. Turka:
»Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati nič drugega.«
A tudi mi imamo plemstvo in vojskovodje, »ki so Turke pometali v Kolpo« (- prim.: https://hr.wikipedia.org/wiki/Bitka_kod_Siska in https://sl.wikipedia.org/wiki/Bitka_pri_Sisku, B.M.),
in podjetnike, »ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst!«
( - glej, tudi o slabih straneh tega prvega tira: http://www.andros.si/doc/D16-juzna-proga.pdf , B.M.)
To je napisal, piše B. Dežulovič, »jezni Žiga, na rob z živci« ker so »ob dnevu Prešernove smrti, ko so namesto tankov /…/ po mestnih ulicah paradirali umetniki, namesto odlikovanj /…/ pa so se podeljevale nagrade za kiparstvo, slikarstvo in poezijo.« (- glavne pa piscu smešnih dram in še enemu skladatelju, poglejte nazaj v Poglede www.nsdlu.si B.M.)
Konec je/bi bil še bolj grozen, kajti »če bi bil Žiga France /…/ Moško bi pograbil Julijo in jo poljubil pred vsemi na /…/ trgu, ugrabil bi jo in preprečil, a se poroči s tistim gizdalinskim bavarskim fičfiričem /…/ zbral slovensko plemstvo in (s(silno vojsko /…/ zravnal z zemljo /…/ do Aschaffenburga. Pa naj bavarski fičfirič piše rebuse in sonete.« Zdaj bi praznovali, kot v naslovu.
(- Resnična zgodba dekleta, ki zdaj – v Dežmanovi glini z okna doli gleda čez Njegov trg na bronastega Zajca, - je na http://www.delo.si/kultura/ti-si-zivljenja-mojga-magistrale.html , B.M.)

Odgovor Borisu Džuloviću. Ž. Turk, Objektiv, dnevnik, 20.2.2016
Namesto odgovora na pisanje B.D. (Objektiv, 13.2.2016) ponuja Žiga Turk (FGG UL, nekdanji minister, https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDiga_Turk http://www.zturk.com/p/ziga-turk.html , B.M.) bralcem besedilo kolumne, na katero se sklicuje B. D., z naslovom: Ločitev kulture od države.
»Tako bo lahko vsak sam ocenil, ali gospod Dežulović piše o meni, ali o kom drugem.«
(- Preberite in ocenite, kdo je bolje razumel – ali B. Dežulović ali jaz (B.M), ko sem z daljšega besedila Ž. Turka: http://www.casnik.si/index.php/2016/02/08/locitev-kulture-od-drzave/ , objavljeno 8.2.2016, na Prešernov dan, za te Poglede – predno sem podrobneje prebral kolumno B. Dežulovića – izbral naslednje odlomke:
»Za državo se seveda lepo sliši, če je vzpostavljena na kulturi, ne pa npr. na truplih staroselcev, krvavih vojnah in krutih vladarjih. In za državo je slabo, če nima razen pesnikov in pisateljev pokazati ničesar drugega. Ni res, da Slovenci ne moremo pokazati svojega plemstva, vojskovodij, ki so Turke pometali v Kolpo, podjetnikov, ki so razvili kraje ob železnici Dunaj-Trst, znanstvenikov, ipd. /…/
Kako naj bo Slovenija utemeljena na plemstvu, meščanstvu, trdnih kmetih in sposobnih podjetnikih, če pa so razredni sovražniki? V zadnjih 25 letih smo naredili premalo, da bi temelje države razširiti še na kaj drugega in pustili kulturi nekaj svobodneje dihat, potem ko je dolgo igrala vlogo nadomestila državnosti.«
Ž. Turk piše o vlogi in stanju naše kulture ter seveda o kulturnikih:
»Bolj ko je kultura temelj naše države, bolje je to za materialno preživetje kulturnikov. Samozaposleni v kulturi imajo zato zagotovljen nekakšen univerzalen temeljni dohodek, ne pa npr. samozaposleni znanstveniki, inovatorji, humanitarci ipd.«
In pod podnaslovom Kulturni boj:
»Ker je kultura temeljih slovenske države, je kulturni boj boj za temelje slovenske države. In za temelje se je treba boriti, zato je ta boj tako neizprosen. Če bi država imela še kak drug temelj, recimo če bi bila utemeljena na svobodi in razumu, bi bil boj morda celo nepotreben.«
Položaj kulture primerja s »Cerkvijo. Ta je ločena od države in za vero je to samo dobro. Kultura malček razbremenjena svoje državotvorne vloge je lahko bolj kulturna in njena umetnost bolj žlahtna.«
Kot ilustracijo »te faustovske poroke /…/ med politiko in umetnostjo v glavah umetnikov« je »izjava avtorja Prešernove nagrade, ki smo jo gledali po koncu letošnje proslave.«
(- Tu bi verjetno moralo dvakrat pisati »proslave«…, Glej povzetek izjave režiserja Marka Bulca: http://nova24tv.si/slovenija/reziser-marko-bulc-proslava-je-bila-cenzurirana-strah-je-gonilna-sila-vodilnih-v-tej-drzavi/ .
Še paralela: Podobno - kot Ž. Turk o vlogi kulture kot nadomestilu državnosti - meni še en nekdanji minister, Pavle Zgaga, PeF UL, raziskovalec visokega šolstva in sicer o vlogi univerze v deželah, ki še niso imeli čisto lastne države. Glej njegove članke o visokem šolstvu v širši regiji na: http://ceps.pef.uni-lj.si/ , npr. : http://www.educationarena.com/pdf/sample/sample-essay-zgaga . Ali imajo pri nas tudi univerzitetniki podoben položaj - kot kulturniki in izbrani kadri Cerkve? Univerze, znanost? Pedagoško-raziskovalni prekariat? B.M.)

Škandal v slovenski arhitekturi. E. Hladnik – Milharšič. Subjektiv. Objektiv, Dnevnik 20.2.2016
O dveh največjih objektih, ki jih je zgradila Slovenija in o tretjem, ki bi ga lahko skupaj s Hrvaško, piše Ervin Hladnik – Milharšič, https://sl.wikipedia.org/wiki/Ervin_Hladnik_Milhar%C4%8Di%C4%8D z dolgoletnimi novinarskimi izkušnjami z mejami, sobojnik z Borisom Deželovićem v (prihodnji) vojni med temi in onimi…
Tam, na njuni meji, opazuje »viadukt na Črnem Kalu /…/ dosežek gradbeništva, arhitekturne elegance in ustvarjalne silovitosti. /…/ pa skrpucalo iz bodeče žice, ki se po tleh plazi kot nedokončan sonet brez ritma in kadence. Nacionalna meja kot kurnik.
Kje so slovenski arhitekti? /…/ njihovo društvo, ki skoči pokonci vsakič, ko so ogroženi namišljeni gabariti njihovih fantazijskih zgodb? Kdo je napisal tender za to zveriženo pokveko? /…/ je bil njen oblikovalec? /…/ sestavil urbanistični načrt /…/ katera strokovna komisija je izdala gradbeno dovoljenje?«
»/…/ strokovno društvo molči, na tleh ležijo Plečnikovi gabariti«, ni idejnega projekt in ni gradbenega načrta. »Noben /…/ krajinski arhitekt ni ljubeče z njim povezoval gričev.« Birokrat je izdal ukaz vojaški roki nevešči »umetelnega pletenja narodnih vzorcev z bodečo žico.«
Druga zamujena priložnost za strokovno javnost bi bila gradnja azilnih domov, tretja sistem »trdnjavske arhitekture za nadzor prehajanja meje«.
»Sramota ni samo akademska, ampak ima za narod hude strokovne in politične implikacije.«
(- Je pa še ena možnost, bi rekel Pero https://www.youtube.com/watch?v=ynEwp7CZF9s , B.M.)
V Benetkah bo 28.5. bienale arhitekture, z naslovom Poročanje s fronte, tudi o stiski, značilni za Slovenijo. Aleandro Aravena, kurator: «Vedno več ljudi išče spodoben kraj za življenje, pogoji za dosego cilja pa postajajo iz ure v uro bolj strogi.« http://www.labiennale.org/en/architecture/
Nemci, Finci, Danci in Nizozemci so »prijavili projekte intervencije arhitekture na področje azilantskega pritiska /…/ Meje, ograje, bodeča žica in nadzor« bodo na bienalu.
Edini naš tak gradbeni objekt je ograja na slovensko-hrvaški meji; uspešno smo jo prenesli na makedonsko grško, skupaj našimi specialci.
Ervin H-ik M-ič predlaga:
»Projekt skupnega-slovensko-hrvaškega schengenskega begunskega taborišča na Trdinovem vrhu in Sveti Geri« (Gorjanci https://hr.wikipedia.org/wiki/Sveta_Gera ), »nacionalni paviljon« ki bi nas dostojno predstavil »v središču evropskih tokov«.
Ob taborišču bi postavili skromno kapelico sv. Maksimiljana Kolbeja in sv. Apolonije.
Objekta »v duhu spiritualnega realizma Jožeta Plečnika«; begunski center iz betona, v »loku skozi nikogaršnjo zemljo /…/ mehka govorica kapelice. Sveti Maksimiljan v progasti obleki stoji za bodečo žico /…/ sveta Apolonija pa mu ljubeče podaja svoje klešče /…/«.
»Funkcionalen trdnjavski center, ki z bodečo žico povezuje dva velika naroda, soočen z begunskim valom, stoji na trdnih krščanskih temeljih Evrope.«

Zastave domljubja. B. Smajla, Devnik, 29.2.2016
Policija je v soboto v Lj. v polni bojni opremi stala med protestniki, ki so izrazili dobrodošlico beguncem in drugmi, ki »so se ujeli v mrežo strahu, ki jih spretno pletejo strukture moči /…/.«Ob tem dogodku se sprašuje Barbara Smajla, ali bi bilo v kakem drugem kraju drugih več?
»Poročila o shodih proti novim namestitvenim centrom in celo proti namestitvi šestih otrok kažejo podobo Slovenije, ki se jo marsikdo žal sramuje. Spet se počutimo kot v okupirani Lj., je dejal eden od protestnikov.«
»Kako je mogoče, da strpnost, humanost in sprejemanje postanejo politično vprašanje«, ena od izbir, druga pa so rasizem, ksenofobije in sovraštvo.
Medji in oblasti govorijo podoben jezik, ne prispevajo k pomirjanju.
»Sobotna manifestacija je jasno pokazala, da je nestrpnost, četudi manjšinska, veliko glasnejša in bolj strupena kot strpnost, ki /../ jo poskuša do neke mere celo razumeti. Filozof Boris Vezjak je /…/ dejal, da se a nestrpnost ne smemo odzvati s strpnostjo. A kaj ko nestrpnost postane večinska?
»Ko glas razuma ostane le še peščica ljudi, jih ni težko marginalizirati, stigmatizirati, ograditi z bodečo žico. /…/ Simbolno je žica očitno že tukaj.«
Kako misliti, delovati, v takih razmerah?
»Strah in sovraštvo načrtno širijo politične in druge interesne skupine, ki imajo od tega neposredno korist /…/ Predno se torej spravimo na 200glavo množico, ki ji ritem narekujejo navijaške skupine in poklicni provokatorji, je nujno brezkompromisno terjati odgovornost vladajočih. V Lj. ima namreč sedež tudi sistemska ksenofobija.«

Delavci, tudi tuji, (samo)upravljanje, kulturniki, politiki, vodilni, sociopati

Razčlovečeni delavec potrebuje le pižamo in delovno obleko. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 20.2.2016
Režiser Metod Pevec je v dokumentarcu Dom prikazal ljudi, »ki so zgradili naša mesta, s sta jim «razvoj« in privatizacija skupnih prostorov omejila dostop do mesta in življenja«.
O njih je pisal ameriški antropolog David Harvey, naš filmar pa jih je našel v Mostah, Lj.
»Kot proletarski otrok iz Zaloga (pri Lj.) je poznal delavski duh – a njegov oče je pole služb dobil tudi stanovanje, se spominja: »Nikoli ni bilo vse v redu. A obstajal je vsaj jasen družbeni dogovor. Če delaš, si plačan. /…/ imaš plačane prispevke in si zavarovan. Na neki način država bdi nad tabo. Ta družbeni dogovor je nato razpadel, ne da bi delavci za to izvedeli. /…/ Družba ne govori več o delavkah in delavcih, ampak o trgu delovne sile. Ki naj bo čim bolj fleksibilen.«
M. Pevec še pravi: »Najhujše je stanje med delavci, ki imajo delo, a ne morejo preživeti, četudi so zaposleni.«
Imaš delo, tiho bodi!
»To je najhuje. Ko nimaš besede. Ne govorim o soodločanju. Delavci nimajo niti pravice si vzeti besedo in govoriti o svojem položaju, kaj šele, da bi zahtevali pravice, ki jim jih zagotavlja zakon ali pogodba, če so jo mora dobili. Tudi sindikati so nemočni. V določenih okoljih je sindikaliziranost tako rekoč prepovedana, a se za to nihče ne zmeni. Boj za delavske pravice je prepuščen vsakemu delavcu posamezniku, a vsak posameznik zase je prešibak /…/ Država pa je prenehala financirati celo migrantsko svetovalnico /…/ To ni prav.«
(Kultura?)
M. Pevec se boji, piše Kristina Božič, da se je slovenska kultura v tem času nekje izgubila. Pozabila na svoj nalogo, biti družbeno kritična in angažirana.
»Nismo se ozrli naokoli, tja, kjer stvari ne gredo prav in dobro. Kot da se je kultura še ni zavedla, kaj se ji je zgodilo. Stoletja je živela kot nenadomestljiva znotraj družbe, v kateri je nadomeščala državotvornost. Zaspali smo in spregledali, da se je /…/ po osamosvojitvi, na noge postavila slovenska politika, ki je odločno zavzela položaj /…/ elitnega družbenega stebra. Politiki so jasno sporočil, da državotvornost razumejo kot nekaj, kar jim pripada. So edini zveličavni in kulture zdaj nič več e potrebujejo. Mi, kulturniki, pa kot mesečniki še vedno živimo s starimi idejami..«
(Država, državljani?)
»Nimamo države. Do nje nimamo odnosa. Slovenije nihče zares ne mara, ne ceni, niti ne spoštuje. Po 25 letih državnosti se vsi zatekajo v lokalpatriotizem. Vzhodna Šiška. To je to.«

Nepreslišano. B.M. Zupančič, (Siol.ne), Dnevnik, 26.2.2016
»Pravnik, filozof in publicist« Boštjan M. Zupančič pipe, da je bil v samoupravljanju vsak delavec »deležnik (angl. stakeholder)« svoje »organizacije združenega dela. Zjutraj »je imel upravičen občutek, da gre delat v »svoj« F./…/ »ni bil mezdni delavec v kapitalističnem smislu te besede.«
»Ljudje so s samoprispevki zbirali sredstva za gradnjo vrtcev, šol itd. vsi so prispevali k skupnemu družbenemu premoženju.«
»Osamosvojitev, zato tudi /…/ toliko grenkobe, je bila /…/ zgodovinska regresija na izkoriščevalsko /…/ miselnost. To je za seboj potegnilo /… negativno selekcijo. /…/danes na TV gledamo sociopate med ministri in na vrhu bank, /…/ v prejšnjem režimu kaj takega ne bi bilo mogoče!«

Odprto pismo mojemu predsedniku vlade. D. Hvala, Pisma, delo, 20.2.2016
O psihološkem tipu, ki so vedno pogostejši med vodilnimi tudi pri nas piše Dušan Hvala, dipl. inž. arh iz Lj. in se pri svoji oceni enega od njih sklicuje na strokovnjake.
Pred sedmimi leti je Slavko Zicherl, (v Delu, 10.2.2019) pod tem (zgornjim) naslovom opozoril tedanjega predsednika vlade B. Pahorja na predsednika stranke SDS J. Janše.
Verjetno je (pokojni) psihiater, profesor, član (nekdanje) LDS takrat vedel za delo Kultura narcisizma, ki ga je objavil Christopher Lasch leta 1978 (- 1979: https://en.wikipedia.org/wiki/The_Culture_of_Narcissism http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14692 B.M.) in je prevedena izšla leta 2012.
»Avtor obravnava vse bolj pogost pojav človeka, ki ne ve, kaj je prav in kaj ni, ki ljudi sicer ne mara, potrebuje pa njihov aplavz itn. Imenuje ga »narcisist« in pred njim svari zlasti, če bi se potegoval z pomembni družbeni položaj.«
Tudi psihoanalitik Matjaž Lunaček (Planet Siol.net, 2.1.2015 http://siol.net/novice/siol/psihoanalitik-matjaz-lunacek-najvecje-zlo-v-nasi-druzbi-sta-nekrivdnost-in-brezsramnost-242309 ) ugotavlja, povzema D. Hvala, »da družbena situacija v Sloveniji najbolj ustreza narcističnemu tipu pacienta, saj okolje to zahteva.«
Bralec se sprašuje, če bi B. Zicherl danes ponovil svarilo sedanjemu predsedniku RS, »bi koga svaril tudi pred njim, bi še koga posvari pred kom« in podobno kot C. Lasch svoje (ZDA) rojake »opozoril tudi vse Slovence, v kakšni godlji smo? Kaj pa, če kdo med kompetentnimi strokovnjaki že razmišlja o tem /…/?«

Nepreslišano. A. Zadel, (Siol.net), Dnevnik, 22.2.2016
O tem, da politiki ni brezmadežnih ljudi, a jih kot take vedno znova volimo, piše Aleksander Zabel, psiholog. Nasedli smo »moralni neomadeževanosti predsednika nove stranke«, ki je volivce razočaral.
»Zdaj komaj čakamo nove obraze. Nekoga čistega. Neobremenjenega. Nekontaminiranega. Kar bo seveda pomenilo tudi neizkušenega, morda nesposobnega voditi vlado. Ampak to nikogar ne zanima. Glavno je, da je »čist«. Da v njem vidimo zrcalno sliko namišljenega sebe.
Poštenega in modrega sebe, ki se zna hipno odločati na najbolj moder način, je iskren in pošten, ne sklepa kompromisov s kompromitiranimi ljudmi. Odpusti slabiče. Se obda najmodrejšimi sodelavci, ki so enako etični kot on. Ki jim je vodilo morala in jim ne pade na pamet, da bi v službi vzel svinčnik in ga odnesel domov.«

Popotovanje (z lublanskim busom) s Fužina na faks in v literaturo; čifuti raus! Pot domov.

Zgodba o trg sedežih. G. Vojnović, Dnevnik, 20.2.2016
Novi, »brezšumni, ekološko neoporečni«, bodo s cest z auspuhi lublanskih MAN-ovih busov, s sedeži iz Avtomontaže, »odnesli svoj proustovski vonj, ki me ne bo več spominjal na ure /…/ leta«, preživeta na njih. »Njihovi (novi) sedeži ne hranijo zgodb in vseeno je, na katerega se usedem. Na nobenem se mi nič ne zgodi.«
V OŠ je bilo »zasesti zadnji sedež na avtobusu /…/ enako pomembno kot zmagati v igri med dvema ognjema. /…/ Najbrž smo želeli biti čim bolj nadzorovani, kakor v zadnji klopi, kjer /…/ klepetaš, prepisuje ali celo zadremaš«, saj »lahko b primerni oddaljenosti od učiteljev ali šoferja postanemo nevidni in neslišni.« In skoki na ležečih policajih »so bili za nas Fužince edini adrenalinski šport.«
Srednješolcu so bile podaljšane noge izgovor, na se je presedel na prvi sedež v drugem delu avtobusa, da jih je iztegnil, kolikor je hotel. In »zato še danes večino stvari napišem leže«, piše pisatelj Goran Vojnović v svoji kolumni.(- Kar je naprej v oklepaju je tudi od B.M.)
Danes se čudi, da ga niso, ležečega na sedežu, zbrcali, ljudje, ki so se gnetli na poti v službo. »Morda je kdo mislil, to so ti čefurji s Fužin(a), a rekel mi nikdar niče nič.« Kot »ne reče niti voznikom avtomobilov, parkiranih na pločnikih in mestih za invalide. Ker smo strpni do pubertetnikov vseh starosti.«
Študenta »mine tudi strah pred tem, da boš obveljal za piflarja, če se usedeš v prvi del avtobusa.« A ni vseeno na kateri sedež.
»Na fakulteti (FF UL) sem namreč odkril čar branja na avtobusu. V srednji šoli sem bral kvečjemu zapiske svojih sošolk, zdaj pa so z menoj na avtobus vstopali Gabriel G. Marquez, Ivan Turgenjev in Lojze Kovačič. In bilo je pomembo, da /…/ nas ne zmotijo starejše gospe z vrečkami s tržnice, ali nosečnice, ki bi jim moral odstopiti prostor.« Zato je vedno sedel na zadnjega, privzdignjenega, v prvem delu. »Na njem sem prebral nekaj svojih najljubših knjig. /…/ vzljubil jutranje zastoje in železniško zapornico na Zaloški. Vsaka rdeča luč /…/ je pomenila prebrano stran več, gneča na Poljanski poglavje več«, branje in »že tako dolgo vožnjo« (si) je še »podaljšal čez Tromostovje po Wolfovi pa mimo Kongresnega trga vse do Pošte.«
(- Danes je treba skozi tunel, mimo Levstikovega trga in Križank (na filofaks, ali Drame, B.M.)
G. Vojnovič predlaga, da bi MAN SG 220 skupaj s tramvajem »in vsemi drugimi odsluženimi vladarji ljubljanskih ulic« postavili a enega »izmed gradbenih pogorišč«, da bi Ljubljančani na njih »obudili v sebi kakšno zgodo ali dve o ljubezni v čas izpušnih plinov. A Lj. je žal mesto, ki se rado pozablja. Kar v njej povozi čas, to izgine, kakor ne bi nikdar obstajalo.« Tu ne pustijo »dokončati zgodbe, ki se začne z »Nekoč je…«.«
(- Slovarček s s slikami s spleta; zlasti za Nelublančane:

Avtomontaža - http://www.delo.si/adijo-tovarna/adijo-tovarna-avtomontazo-je-resevala-jla-propadli-so-z-nlb.html
B.M. – urednik www.nsdlu.si
čefur
- https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Cefur
filofaks - http://www.ff.uni-lj.si/Portals/0/Dokumenti/FF-zgodovina/zbornik_web_.pdf
Fužine - https://sl.wikipedia.org/wiki/Nove_Fu%C5%BEine
Goran Vojnović - https://sl.wikipedia.org/wiki/Goran_Vojnovi%C4%87
Gabriel G. Marquez - https://es.wikipedia.org/wiki/Gabriel_Garc%C3%ADa_M%C3%A1rquez
Ivan Turgenjev - https://hr.wikipedia.org/wiki/O%C4%8Devi_i_djeca
Križanke - https://www.youtube.com/watch?v=eUqHjXUPJN4 (- Glejte slike, zlasti na začetku!)
Kongresni trg - glej več besedil in opomb B.M. v Pogledih www.nsdlu.si ; in starejše slike na http://www.europeana.eu/portal/record/2058602/object_Zavad_Jara_5290477.html ter posnetek govornika na balkonu UL: https://www.youtube.com/watch?v=r8F81Ku2Hhw
Levstikov trg - https://sl.wikipedia.org/wiki/Levstikov_trg,_Ljubljana
Levstik - https://sl.wikipedia.org/wiki/Popotovanje_iz_Litije_do_%C4%8Cate%C5%BEa
Lojze Kovačič - https://sl.wikipedia.org/wiki/Pri%C5%A1leki
Lublana - https://www.youtube.com/watch?v=kSgw8OSfhP0
mesto, ki (se) rado pozablja - http://www.rtvslo.si/moja-generacija/ni-ga-mesta-kjer-bi-imeli-spomeniki-tako-kratko-dobo-kot-v-ljubljani/358598
MAN SG 220 - https://sl.wikipedia.org/wiki/MAN_SG_220_(Avtomonta%C5%BEa)
piflar - http://bos.zrc-sazu.si/cgi/neva.exe?name=ssbsj&tch=14&expression=zs%3D50020
Poljanska - https://sl.wikipedia.org/wiki/Poljanska_cesta,_Ljubljana
tramvaj - https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubljanski_tramvaj
trola - ?
Tromostovje - https://www.youtube.com/watch?v=FmmwUJsy7Uw (Zaprite zvok!)
tržnica - http://www.ljubljana.si/si/mol/novice/72409,1/gallery.html
Wolfova - https://sl.wikipedia.org/wiki/Wolfova_ulica
Zaloška - https://sl.wikipedia.org/wiki/Zalo%C5%A1ka_cesta .)

Sramotna morija. Anže Kuharič, Nuša Štrajhar, Šolski razgledi, 19.2.2015
Iz poročila o razstavi Judovski spomeniki na Slovenskem, ki sta ga napisala dijaka 1.letnika Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo Lj. http://www.ssfkz.si/?p=8520 : »Judje so na Slovenskem bivali v številnih mestih, v katerih so nam zapustili svoje spomenike, stavbe, sinagoge:
Piran, kjer je Židovski trg;
Koper z Judovsko četrtjo;
Nova Gorica, kjer je judovsko pokopališče;
Dolga vas pri Lendavi, kjer sta judovsko pokopališče in pokopališka veža; (Hossu falu, Lendva, https://hu.wikipedia.org/wiki/Hossz%C3%BAfalu_(Szlov%C3%A9nia) https://hu.wikipedia.org/wiki/Lendva B.M.)
Lendava, kje so judovska šola, sinagoga in hiša Bodaga Weisza;
Murska Sobota, kjer sto bili pred 2.sv.v. največja skupnost in sinagoga« (- iz njenih kamnov so zgradili »židovski blok«, https://sl.wikipedia.org/wiki/Sinagoga_Murska_Sobota B.M.);
Ptuj, kjer stojijo nagrobniki, /…/tudi Judovska ulica;
Maribor s sinagogo in Židovskim stolpom;
Novo mesto, kjer stoji improvizirana sinagoga;
Ljubljana: Židovska ulica, (- in Židovska steza, https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDidovska_steza B.M.) židovska četrt, pokopališče na starih Žalah.
V šoli nam je profesorica povedala, da /…/ vsak, ki pride na pokopališče, prinese kamenček in ga položi na grob.«
Med navedenimi uporabljenimi viri so strani s spleta, zlasti https://sl.wikipedia.org/wiki/Judje in članek: Spominjamo se in ne pozabimo, Šolski razgledi, 22.1.2016

Zanje ni bilo poti domov. Ž. Leiler, Delo, 27.2.2016
O razstavi Pot domov v Muzeju novejše zgodovine v Lj. piše Ženja Leiler, na kateri so fotografije »eksodusa več kot 20.000 Slovencev, civilistov in domobrancev, ki so v zadnjih dneh pred koncem 2. sv. vojne zapustili svoje domove in se umaknili v Avstrijo, nekaj tudi v Italijo.«
Fotografije v MNZ (242, iz arhiva Rafaelove družbe) kažejo izjemno »organiziranost begunskega življenja« v Avstriji. Na Vetrinjskem polju, pri Celovcu, se je (maja 1941) zbralo 35.000 civilistov in razoroženih vojakov, raznih narodov. Slovenski begunci so začeli izdajati svoj list in vzpostavili šolo za otroke. Čez mesec dni je začela delovati begunska gimnazija, kasneje priznana za vpis na univerzo v Gradcu in druge. Konec junija so 2500 beguncev namestili v taborišče v Lienz, kjer so organizirali vrtce, gimnazijo in strokovne šole, razne tečaje, knjižnico, ambulanto, obrtne ambulante... Prirejali so kulturne, športne, verske, izobraževalne in razvedrilne dejavnosti. Taborišče je bilo tudi v Špitalu.
Fotografije dopolnjujejo citati iz knjige Beg pred svobodo Kajetana Gantarja (- FF UL), ki je il v Peggtzu in Špitalu z očetom. Fotografirali so begunci, zato, piše Ž. Leiler, »logično« prikazujejo »urejene, dostojanstvene, delovne, prešerne ljudi, vključene v vsakodnevno delovanje skupnosti«; nekatere slike so »umetniške, druge priložnostne, celo »zrežirane«, tudi ateljejske…
Le posnetki obrazov, ko so začeli beguni odhajati »v svoje nove domovine /…/ izražajo žalost, negotovost in stisko«, saj so šli na pot iskat nov dom.
Mnogi se niso vrnili na svoje domove.
»12.000 domobrancev, tudi nekaj sto civilov, so britanske okupacijske oblasti /…/ vrnile. Večina je bila okrutno pobitih. Preživeli iz begunskih taborišč, /…/ velik del takratne slovenske družbene elite, pa so svoje nove domove našli v Kanadi, ZDA, Avstraliji, Braziliji in predvsem Argentini /…/«.

Gledališče, od 50-tih let do danes, državne proslave, umetniki, narod, SFRJ, Slovenija, Srbija, Poljska,

Živahna eksperimentalna 60-ta leta. A. Jaklič, Delo, 23.2.2016
V knjigi Rob v središču (Slovenski gledališki institut, 2015) Primož Jesenko opisuje eksperimentalno gledališče v Sloveniji 1955 -1967.
Začelo se je v dvorani v Križankah, Lj., nekdanjem samostanu, ki so ga prenovili s pomočjo Jožeta Plečnika.
Ključna figura je bila Balbina Battelino Baranovič (1921-2015), režiserka, najprej vodja Prešernovega gledališča Kranj in celjskega gledališča, nato ustanoviteljica Eksperimentalnega gledališča (1955-1967 in nato Mladinskega gledališča (MGL), ki je v dvorani delovalo med 195 in 1958. Njeni projekti so bili programsko avtonomni, od občine in države je dobivala skromna sredstva. Režirala je še v Dram SNG, SNG Trst, MGL… Po študijskem izpopolnjevanju v ZDA je sodelovala s plesalci in koreografi, nato se je umaknila, ker vodstvene strukture niso podpiraje dviga ravni nacionalnega gledališča.
V dvorani Križank so igrale še gledališke skupine: Oder 57 (1957-1964), Gledališče ad hoc (1957-1965), Komorni in eksperimentalni oder (1963-1964) in mala drama (1964-1967).
»Skupine so se kasneje razcepile prostorsko in ustvarjalno. Študentsko aktualno gledališče, Gledališče Pupilije Ferkeverk, Eksperimentalno gledališče Glej … /…/ kot generator gledališke inovativnost«, ki »napajajo organizacijsko, kadrovsko, finančno močne(jše) institucije«.
P. Jesenko pojasnjuje tudi takratne družbenopolitične razmere, gledališke in širše umetnostne tokove, razliko med avantgardnim in eksperimentalnim, skicira ustvarjalce (Lojze Filipič, Herber Grun, Jurij Souček, Žarko Petan, Jože Javoršek…). Gre za »študijo duha takratnega časa in prostora, ki je il /…/ dinamičen, radoveden, živahen in niti slučajno odmaknjen od aktualnih (evropskih in ameriških, tudi ruskih ter jugoslovanskih) gledaliških tokov«, ocenjuje Andrej Jaklič.
Težave so bile takrat »kot danes praktično iste – finančna, tehnična in kadrovska podhranjenost, mačehovski odnos financerjev, pokroviteljski odnos repertoarnih gledališč, delovanje na robu izvedbene vzdržnosti… Še vedno »se po številnih odrih plazi /…/ duh poznih 50-tih in 60-tih. Živ, vitalen, radoveden, nekonformističen (no ja, včasih tudi) …/«.

V Sloveniji se javni napadi redko zgodijo, vse se izvede v tišini, molku. P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 20.2.2016
Gledališki režiser Goran Injac , novi umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča (SMG http://www.mladinsko.com/ je prej ustvarjal v Krakowu in študiral v Beogradu umetnostno zgodovino ter v Novem Sadu književnost in jezikoslovje.
»Rodil sem se v Vojvodini /…/ odrasel med zvoki različnih jezikov, madžarščine, slovaščine, nemščine, to mi je bilo blizu. Srbij mi je nenadoma postala premajhna, tako kot so /…/ te nove male kapitalistične platforme, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije.« Ni se mogel »identificirati z neonacionalnimi kulturami, ki so nastale /…/.
(Narod?)
»Identifikacija z narodom pomeni, da moram prevzeti odgovornost za najboljše in najslabše, kar ta narod premore, njegove največje uspehe in najstrašnejše zločine. Tega se večina ljudi /…/ ne zaveda.« Vedno je precej takšnih, ki jim je popolnoma vseeno ali pa v vsem naštetem vidijo osebne koristi.«
(V Sloveniji?)
Ni s predstavljal, da bo živel v Sloveniji, »a tudi to se je zgodilo« (smeh). Izbral je, da bo vedno tujec.
»Kako se počutim v Sloveniji? Podobno kot kje drugje, prostor se je dobro organiziral, vzpostavil »ekonomijo natančnega števila ljudi«, ki delajo pri gledališčih. Preseneča ga močan princip »zaslužnih državljanov«, razdelitev položajev v smislu »dajmo se zmenit med seboj«, in ti ljudje usmerjajo slovensko kulturo«; niče »ne postavlja vprašanj, kdo so ti ljudje, kaj so ustvarili v zadnjem desetletju /…/«
(Zaslužni?)
»Večinoma so to posamezniki, k so se uveljavili v estetiki 80-tih, ki jim je uspelo institucionalizirati svoje delo« in so »po razpadu Jugoslavije dobili zaslužne položaj. Povsod sedijo isti /…/ »absolutne avtoritete«, pojavijo se /…/ vsakokrat, ko mi kaj naredimo /…/.
Po drugi strani pa so strokovnjaki, /…/ ki predavajo na univerzah po vsem svet, dr. Bojana Kunst npr., iz tega diskurza popolnoma izključeni. Zakaj Kunstova ni predavateljica na ljubljanski AGRFT?«
(Institucionalna in neodvisna scena?)
»/…/ majhna skupina ljudi odloča o celotne prostoru t.i. institucionalne kulture: vzpostavljeni kriteriji so zelo nizki, produkcija povprečna, rezultat pa provincializacija /…/
Neodvisna scena deluje drugače in cenim precej stvari«, a vprašanje je koliko vpliva ima na t.i. uradno kulturo.
(Kaj vas je oblikovalo kot gledališčnika?)
»Radikalne umetniške prakse, ki so nastale v nekdanji Jugoslaviji v drugi polovici 20.stol in se končale z NSK.« Tadeus Kantor, Krystian Lup, Dragan Živadinov. Teoretični diskurz. »Artizem. Performans, konceptualna umetnost in vizualne umetnosti sploh /…/«.
(S čim se identificirate v SMG?)
Predvsem s projekti »Dragana Živadinova, Tomaža Pandurja in celo nekatere predstave Ljubiše Ristića.« Periferni položaj institucionalnega gledališča je SMG-ju v preteklosti omogočilo uspehe.
(Ristić?)
»Celo sem rekel zato, ker se ne strinjam s tem, v kar so prerasle ideje absolutne ideje L. Ristića. Gledališče je zamenjal s totalim gledališkim projektov, imenovanim JUL Mire Marković
(- por. Milošević, glej https://www.ekspres.net/politika/intervju-ljubisa-ristic-sluzba-je-jedina-domovina B.M.) »Z udeležbo v vladi S. Miloševića je negiral vse, kar je pred te deklariral.«
(Tujec v Sloveniji?)
Nekajkrat so mu počečkali avtomobil z »Hrvaška in BiH, Srbija ali pa Slovenija, /…/ večkrat posuli avto s smetmi, tako da imam zdaj avto /…/ na parkirišču SMG.«
(Mladinsko je (bilo) ZA zakon o zakonski zvezi, na referendumu o njem je bila večina proti.)
»Mladinsko je družba v malem«, v njem »živijo ljudje, ki bi jim ZA omogočil bolj dostojanstveno življenje /…/ naša obveza je, da se zavzemamo za enakopravnost in več pravic manjšin.«
Sicer meni, da je Slovenija »enako homofobna in ksenofobna kot druge države. /…/ daje vtis, da je bolje organizirana in civilizirana od BiH in preostalih sosed. /…/ Razlika je samo v mentaliteti. V Sloveniji redko kdo koga javno napade, zunaj se kregajo in delajo šund(er), v Slovenji pa se te stvari izvedel v tišini, molku.«

Le ob Kučanovih sanjah je šlo vse gladko. T. Keršmanc, Nedeljski, 24.2.2016
O proslavah državnih praznikov piše Tanja Keršmmanc in ugotavlja, da v četrt stoletja RS ni bilo leta, ko ne bi bilo zapletov in kritičnih odzivov, najpogosteje ob Prešernovi proslavi. Režiserji »vladnega gledališča« morajo imeti jeklene živce, saj pri izbor tem in načini proslavljanja ni samo njihova stvar.
Gladko je šlo »le na prvi proslavi (dneva) slovenske državnosti 25.6.1991, na večer, ko so bile po besedah tedanjega predsednika Milana Kučana dovoljene sanje. (- Poglejte video predstavitev, narejeno 20 let kasneje: https://www.youtube.com/watch?v=jkj0G43p4Tk , B.M.)
Kulturni antropolog Peter Simonič, FF UL, http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/peter-simonic-avtoriteta-in-granitne-kocke.html pravi, da je nezadovoljstvo s proslavami »del slovenske folklore«. Proslave se »dogajajo na odru, k nekomu daje možnost, da govori, drugemu to možnost odvzema«. Raziskal je naše proslave od 1991 do 2007 in o tem napisal knjigo: Kaj si bo narod mislil: Ritual slovenske državnosti.
Pravi, da ni pomembno le tisto na odru in scenosled, kot je temu rekel Aleš Jan, ki je režiral večino proslav doslej. Skozi različne vsebine se oblikuje koncept slovenstva, pravi P. Simonič, ki kaže teritorialno raznolikost, npr. Prekmurke s kruhom na glavi, vrhunski umetniki na odru povedo, da jih imamo, in da imamo dolgo zgodovino (naše kulture, oz. državnosti) kažejo Brižinski spomeniki, Linhart, Prešernovi verzi in Cankar.
T. Keršmanc piše, da so v socialističnih časih politiki z govori »vzgajali kulturnike«, letošnji nagrajenec Tone Partljič pa je na Prešernovi proslavi (2016) dejal, da danes kulturniki podržijo ogledala politikom.
Za proslave je pomemben vpliv »družbenopolitičnega prostora, kamor sodijo ideologija, politične stranke, medijska politika, kulturne menedžment, povzema P. Simoniča T. Keršmanc.
Od 1991 do 1993 smo imeli »čitalniške proslave«, z literati 19. stol. in oblikovalci prve podobe naroda. Leta 1994 je (junijska) proslava odpadla, zaradi odstavitve J. Janše po aferi Depala vas. Od takrat so njegovi somišljeniki začeli pripravljati paralelne proslave.
Leta 1995 je Kons5 Srečka Kosovela http://lit.ijs.si/kons5.html oz. režiserja Matjaža Bergerja razjezil »pomladnike«.
(- Kaj so to pomladne stranke, vam s prave strani razložijo na strani, namenjeni sicer zdravju: http://med.over.net/forum5/viewtopic.php?t=7407454 , B.M.)
V naslednjih letih, do 1999, so proslave s Trga republike umaknili v Cankarje dom in so bile bolj komorne. Letos bo (je bila) proslava (24.6.) pred dnevom državnosti na Kongresnem trgu, sledijo še 5.10., na dan suverenosti, v Kopru in 23.12. ob dnevu samostojnosti in enotnosti, saj mineva 25 let od plebiscita (1990).

Humanistika; ekspresno od imena rože do vrat pekla in nazaj

Božja znanost. Staš Zgonik, 8 dni, Mladina, 19.2.2016
Predrag Šustar, hrvaški minister za znanost (in izobraževanje, 2015-2016, http://vijesti.hrt.hr/324193/ministar-sustar-u-nedjeljom-u-dva ) je, kot je objavil portal www.Index.hr , leta 2015 zapisal, da »teorija evolucije doslej ni ponudila končnih rešitev«. Mnogi hrvatski znanstveniki menijo, da človek, ki zagovarja kreacionizem https://sl.wikipedia.org/wiki/Kreacionizem , ne bi smel biti minister za znanost. A ni edini v EU. Od lani vodi ministrstvo za visoko šolstvo in raziskovanje E. Lunde Larsen, s podobnimi nazori. http://cphpost.dk/news/science-minister-doubts-darwin-god-created-earth.html

Slovo velikega misleca. S. Mažgon, Sedem, 26.2.2017
Vsi (svetovni) časopisi so objavili članke o/b smrti
Umberta Eca (84) https://sl.wikipedia.org/wiki/Umberto_Eco »uglednega filozofa in profesorja, humanista in pisatelja«; tudi tednik Sedem (vol. 2, št.8).
»Strokovna javnost ga je cenila po teoretičnih delih s področja semiotike in filozofije«, piše
Stane Mažgon, širša javnost pa ja je poznala po romanih, npr. Ime rože (1980).
Leta 2007 je obiskal Slovenijo, ko mu je UL podelila častni doktorat. (- V CD je imel 27.11. predavanje
O zgodovini grdega. B.M.)
Pokopali so ga v Milanu. »Zaželel si je civilni pogreb in nanj je prišla velika množica sodelavcev, študentov in prijateljev, predvsem pa someščanov. Bil je sproščeno.
Vnuk
Emanuel (15) je požel na pogrebu aplavz, ko je o dedu dejal: »Hvala za vse zgodbe, ki si mi jih pripovedoval, za križanke, knjige in potovanja, za glasbo, ki sva jo skupaj poslušala.«
V njegov spomin so pripovedovali šale, pravijo. »Bil je človek s smislom za humor in ironijo.«
Bil je priljubljen profesor, več kot 40 let je predaval na univerzi v Bologni.
Ob slovesu so poudarjali, »s kakšnim navdušenjem je Eco predaval /…/. To ga je izpolnjevalo, in ko je po predavanjih s prijatelji šel na kosilo, je namesto utrujenosti prekipeval od energije.«
»Študenti, s katerimi se je rad zapletal v pogovore, ki so se preselili v bolonjske gostilne in trajali pozno v noč, so ga nekoč vprašali, kdo so klasiki:
»To so tisti pisci, ki jih mladi sovražijo, potem pa jih spet odkrijejo, k odrastejo in jih vzljubijo, ker jim podaljšujejo življenje«, jim je odgovoril«.
Tik pred smrtjo je korigiral besedilo knjige, ki bo/je izšla pri (njegovi) založbi Tezejeva ladja.
http://www.huffingtonpost.it/2016/02/26/umberto-eco-libro_n_9326394.html
»Pripovedno delo, dopolnjeno s komentarji o aktualnih temah današnjega časa, je povzetek« kolumn v reviji
L'Espresso http://espresso.repubblica.it/ricerca?tags=umberto+Eco od leta 2000 do 27.1.2016. Nanašajo se na »današnjo družbo in njene simptome«, kot je dejal, in ji dal naslov: Papa Satan Aleppe, https://it.wikipedia.org/wiki/Pape_Sat%C3%A0n,_pape_Sat%C3%A0n_aleppe to je verz, s katerim Dante Aleghieri začne 7. spev Božanske komedije https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEanska_komedija in označuje vstop v Pekel.

Preberimo, prevedimo, poiščimo, pobrskajmo, poigrajmo se, poslušajmo, poglejmo, pobrišimo prah…

5 predmetov Natalije Lapajne. S.Š., Delo, 19.2.2016
Že desetletje vodi na arhitekturne sprehode po Lj. in predstavlja dela Ivana Vurnika, Maksa Fabianija, Jožeta Plečnika, Edvarda Ravnikarja idr. Že peto leto vodi Malo šolo arhitekture v Muzeju za umetnost in oblikovanje www.mao.si .
Doma ima predmete, ki jo spominjajo na otroško igro, sorodnike, študij, potovanja…
Nemški dramatik Schiller je dejal, da je človek popoln takrat, ko se igra. Z igro in ustvarjalnostjo se otroci lahko naučijo arhitekture. Za konstrukcije se uporabljajo npr. lesene paličke za ražnjiče, zobotrebci, špageti, slamice, papirni zavitki… »Z njimi gradimo sestavljamo, razstavljamo mostove, kupol, stolpe, stolpnice…« In preverjamo statiko.
Stara ura jo spominja na pradedka, »na počitnice, preživete pri starih starših« in ji govori »o spremenljivosti in minljivosti življenja.«
»Ko smo začeli študijsko pot, se nam je zelo, da moramo videti, prebrati, slišati vse, kar je dobrega.« Blizu so ji bila dela Dostojevskega in predgovori literarnega komarativista Dušana Pirjevca (FF UL). »V Trubarjevem antikvariatu« (- Mestni trg, Lj. https://sl.wikipedia.org/wiki/Trubarjev_antikvariat) »sem kupila 4 zvezke Idiota iz leta 1926. Ker sem morala sproti rezati strani, sem bila očitno prva, ki sem jo brala.«
Slika v sliki je delo Arjana Pregla; na njej je tudi terapevtski kavč Sigmunda Freuda.
Rada prebira Knjigo o čaju, Okakure Kakozuja; s potovanja je prinesla japonski čajnik.

Vsi slovenski kulturni zadetki. Išči. V. Urbančič, Delo, 19.2.2016
O www.kulturnik.si , spletnem portalu, ki ima slogan kot v naslovu in je »vstopna točka v virtualna poslanstva slovenskih zapisov o kulturi« piše Vojko Urbančič.
»Slovenska kultura je veliko bogatejša in boj raznolika, ko t si predstavljaš«, pravi Alenka Pirman, ki je s Polono Torkar metaurednica. Kultura sicer v medijih izgublja položaj, a obstajajo številni blogi, polprofesionalni in ljubiteljski, npr. za knjige, filme, glasbo in domoznanstvo.
Po dveh letih delovanja so objavili nekaj statistike:
Med najbolj obiskanimi mediji so Delove (kulturne http://www.delo.si/kultura ) ocene, kritike in recenzije, Večer http://www.vecer.com , program radia Ars http://ars.rtvslo.si/ in Radio Študent http://radiostudent.si/ ter Delova vizualna umetnost.
najbolj priljubljeno kulturno področje je gledališč, najbolj priljubljen blog so cerkniške Stare slike https://stareslike.cerknica.org/ , naj revija je Poesis http://www.poiesis.si , najbolj iskano prizorišč mariborski Salon uporabne umetnosti.
Za brskanje po knjižničnem gradiv je 6 milijonov strani na Digitalni knjižnici Slovenije www.dli.si . Zaostaja pa digitalizacija umetnostnih zbirk, tudi ker nimamo veliko specializiranih muzejev s spletnimi zbirkami (npr. razvoja fotografije, umetne obrti, oblikovanja, grafike. Tudi muzejske zbirke v depojih niso dostopne ljubiteljem.

Knjiga, posvečena učiteljem. B. Smole, Šolski razgledi, 19.2.2016
Mesta postavijo na duhovni zemljevid umetniki, pisatelji, pesniki. Mlado obmejno, najmlajše univerzitetno mesto je postavila Marija Mercina v knjigi Je trden kaj most. Skice iz Nove Gorce. Goriški literarni klub idr., NG, 2015). Naslov je dobila zaradi odprtega vprašanja, ali sta NG in Gorica dve mesti, ali eno samo, piše v oceni Barica Smole.
»Spomni nas tudi na gradnjo NG in njeno zdajšnjo podobo. Na /…/ igrišča, vrtce, knjižnice in gledališče /…/spomenike /…/ največji je posvečen Francetu Bevku /…/«. Mitičnost, liričnost, avtobiografskost, celo znanstvena naracija (avtorica je magistrica jezikoslovja) so v romanu namenjeni temu, da bi bralka/bralec začutil to mesto kot pisateljica, ki »prisluškuje njegovemu začetku in sedanjosti, zgodovini in njegovim velikanom«, parkom in spominom.
»Avtorica vsem učiteljem izkazuje spoštovanje s posvetilom na začetku knjige. V času, ko bi nekateri radi iz njih naredili normirane sluge oblasti, je prav, da se nekdo pokloni tistim, ki bogatijo doživljane in razumevanje sveta. Pisateljico, ki je vrsto le na gimnaziji učila slovenščino, zaskrbi predvsem za mlade, tiste, ki so zamejeni v ozek, skoraj anemičen prostor med šolo in diskotekami.

pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo, M. Hočevar, Šolski razgledi, 19.2.2016
Fabiani, A. Mehka moč in voditeljstvo. Acta diplomatica, FDV UL, Lj., 2015
Herceg, J. Model organizacije pedagoške prakse na elementarni stopnji /…/ pri likovni umetnosti. PeF UM, Ma., 2015
Jesenko, P. Rob v središču : izbrana poglavja o eksperimentalnem gledališču v Sloveniji 1955-1967. Slovenski gledališki inštitut, lj. 2015
Komelj, M. Sveta brata Ciril in Metod : njuno izročilo v slovenski likovni ustvarjalnosti : kulturna pot z Vzhoda na Zahod, bližina in tujost. CMD, Celje, 2015
Koncilija, Ž. Politično sodstvo . sodni procesi n Slovenskem v dveh Jugoslavijah. Inštitut za novejšo zgodovino, Lj. 2015
Godina Golija, M. (ur.) Maribor in Mariborčani. ZRC SAZU LJ. 2015
Resnik Planinc,T., Ogrin, M. Ilc Klun, M. Trajnostna mobilnost v procesu izobraževanja. ZZ FF UL, LJ. 2015
Smolej, M. (ur.) Slovnica in slovar – aktualni jezikovni opis. ZZ FF UL, Lj. 2015 (na www.centerslo.net )
Smolej, T. »Kaj večega poskusiti in postati« : slovenski pisatelji dunajski študentje (1850-1926). ZRC SAZU, ZZ FF UL, Lj. 2015
Svetličič, M. Zamujene razvojne priložnosti Slovenije. FDV UL, Lj., 2015
Šubic Prislan J., Petruša Štrukelj E., Činč Juhant B. (ur.) Vodnik po slovenskih muzejih in galerijah, Skupnost muzejev Slovenije, Lj., 2015
Šolska kronika (tematska številka ob razstavi http://www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=248) Učilnica v naravi : šolski vrt včeraj, danes in jutri. Slovenski šolski muzej, Lj. 2015. https://plus.google.com/102410898425269932517
Zlatnar Moe M., Žigon T., Mikolič Južnič T. Center in periferija : razmerja moči v svetu prevajanja. ZZ FF UL, Lj. 2015
Šorn M., Vodopivec N., Lazarević Ž. (ur.) Žensko delo : delo žensk v zgodovinski perspektivi. Inštitut za novejšo zgodovino, Lj. 2015.

Ženska. Film. V mestu. Delo, 23.2.2016
V Kinoteki v Lj. so zavrteli »dokumentarni film Ženska, ki ga je posnela nekdanja ministrica za kulturo Majda Širca« in »prikaže angažirane posameznice in njihova društva.« Z njo je se je nato pogovarjala Milica Antič Gaber (FF UL). Film bo tudi na TVS.

Kratka zgodovina alpinizma. Slovenski bojevniki na vrhu sveta. M. Raztresen, Delo, 23.2.2016
Ob 40.letnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak je Delo izdalo knjigo 40 let mojih soočenj s Himalajo. V njej je Viki Grošelj https://sl.wikipedia.org/wiki/Viki_Gro%C5%A1elj , zbral svoje reportaže in intervjuje ( tudi Sobotni prilogi) udeleženca 21 odprav, zmagovalca – plezalca in smučarja – desetih gora nad 8000, od Himalaje do Antarktike.
V. Grošelj je v domovini Šerp srečal Edminda Hillaryja, Reinholda Messnerja in še veliko drugih velemož in veležena. To je kratka zgodovina plezanja na Himalajo, ocenjuje Marjan Raztresen, s poudarkom na slovenskem deležu.
Makalu, Everest, K2, Šiša Pangma, Kančendzenga, Gašenbrun, Mansalu, Lhotse, Čo Oju, Anapurna…
Alpinist sir Chris Bonington o njej pravi: »Fascinantna pripoved o izjemnih dosežkih alpinistov majhnega naroda, ki je dal nekaj najbolj talentiranih, barvitih, kontroverznih in inovativnih alpinistov /…/. Tudi alpinist Steve House (ZDA) pravi, da »ni dežele, ki bi na alpinizem vplivala tako močno in tko globoko kot Slovenija. Slovenski alpinizem je uvedel načine plezanja, po katerih lahko le hrepenimo.«
Kdor ne verjame, piše M. Raztresen, naj vzame knjigo Kanadčanke Bernardette McDonald Alpine Warriors (2015), ki je posvečena slovenskemu alpinizmu.
(- Naslovnica z oceno hrvaškega alpinista: http://www.stipebozic.com/novosti.php?p=12&s=151 , ocena v ameriški reviji: http://www.rockandice.com/lates-news/alpine-warriors-history-of-alpinists-in-yugoslavia B.M.)

Uspehi našega gospodarstva in znanosti, izumitelj

Krvna slika in padanje srčnega utripa – diagnoza in prognoza slovenske znanosti. S. Hribar Milič, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 13.22016
Članek s zgornjim naslovom (SP, Delo, 30.1., glej nazaj v teh Pogledih www.nsdlu.si), v katerem Tamara Lah Turnšek piše o odnosu gospodarstva do raziskovalne dejavnosti je Samo Hribar Milič prebral z razočaranjem.
»Avtorica ocenjuje slovensko gospodarstvo zelo pavšalno« in vodilne v njem krivi za na slab razvoj.
S. Hribar Milič piše, da se Gospodarska zbornica Slovenije https://www.gzs.si/ trudi, da bi z zakoni onemogočili anomalije v gospodarstvu in »z njim poveznih družbenih sferah.«. Navaja podatke (ponekod tudi vire) o dosežkih gospodarstva in druga dejstva, ki kažejo stanje drugače kot avtorica.
1. Gospodarstvo je med 2009 in 2015 povečalo izvoz za več kot 50%.
2. 400 podjetij z več kot 100 zaposlenimi letno ustvari 1,4 milijarde evrov dobička.
3. Ob manjših sredstvih za ARRA gospodarstvo zvišuje delež visokotehnološkega izvoza. (Vir: Umar)
4. Slovenija ni zaprta za priseljence. Število tujih državljanov pri nas je od 2008 do2015 naraslo z 58.000 na 106.000. »Res je škoda vsakega, predvsem mladega slovenskega raziskovalca, izobraženca, inovatorja, ki odide s trebuhom za kruhom. Toda /../ tudi Nemci pogosto odhajajo /…/ pa Američani, Britanci… Zelo pomembno je tudi, koliko razvojnih kadrov danes država tudi uvozi. Podajati splošne sklepe iz opisanih posamičnih zgodb slovenskih mladih raziskovalce, ki so odšli v tujino, ni objektivno.«
5. Glede uvrstitev Slovenije na lestvice konkurenčnosti piše S. Hribar M., da GZS opozarja na izboljšanje zakonov, poslovnega okolja in odpiranje novih delovnih mest, »kar je najboljši garant za zmanjšanje revščine in brezposelnosti med mladimi.«
»Na lestvici Doing Bussines 2016 http://www.doingbusiness.org/reports/global-reports/doing-business-2016 smo celo na zavidljivem 29 mestu med 189 državami, med Višegrajskimi tekmeci pa nas prehiteva Poljska.«
Na lestvici konkurenčnosti WEF https://www.weforum.org/reports smo v prvi tretjini, slabši tam, kjer gospodarstvo nima vpliva »(makroekonomsko okolje institucije razvitost finančnega trga, učinkovitost trga dela, majhnost trga)«. Pri razvojnih kriterijih smo visoko: 35. mesto: tehnološki razvoj, 33. inovacije. Slovenski poslovni sektor za R&R namenja 185% BDP, 40% več kot EU-28. »Naš izobraževalni sektor za R&R namenja zgolj četrtino odstotka«, polovico od EU-28.
Visoko smo uvrščeni na Innovation Union Scorecard 2015, kjer smo v družbi Avstrije, Belgije, Francije, Irske, Luksemburga in UK najhitreje napredovali. http://ec.europa.eu/growth/industry/innovation/facts-figures/scoreboards/index_en.htm
6. Avtorica neupravičeno piše, da on kot predstavnik GZS napada raziskovalno sfero, ki jo je »označil za prevzetno, ker hoče več denarja« in očita GZS »plenilsko taktiko«, ker hoče koordinirati razvojno inovativna partnerstva.
7. Avtorica je te teze (6.) »vzela iz konteksta« in »po svoje interpretirala«.
Njegova ocena o »prevzetni /…/ sferi« je bila odgovor na apel akademske sfere (SP, Delo, 14.11.2015), v katerem podpisniki, tudi T. Lah Turnšek, »neokusno in vzvišeno zahtevajo, da je »čas, da tudi slovenskim podjetjem (tako kot so to slovenske univerze in raziskovalni zavodi) omogočimo, da resno zakorakajo v smeri najboljših 500 podjetij na svetu.«
GZS nasprotuje ideji, »da bi strateško razvojna inovativna partnerstva postala paralelne ustanove« in zgolj ponuja storitve, ki jih že opravlja, in ni potrebno, da država ustvarja »novo paralelno infrastrukturo. Agencij, ki se financirajo z javnimi sredstvi, imamo že zdaj preveč.«

Izjava dneva. Spolno življenje proteusa. K. Dolenc Batagelj, Urban Červek, Delo, 16.2.2016
»Objava novice v New York Timesu je dokaz, kako lahko človeška ribica promovira Slovenijo.«, je izjavila Katja Dolenc Bogataj ob največjem številu všečkov na Facebooku tistega (lepega) dne, ko je o tem pisal NYT http://www.nytimes.com/2016/02/06/science/in-a-slovenian-cave-hoping-for-a-batch-of-baby-dragons.html?_r=0. O poslovnem kontekstu in o vodji marketinga v Postojnski jami glej http://m.slovenskenovice.si/novice/slovenija/v-postojnski-jami-poletje-rekordov .
Z raziskovanjem proteusa se sicer pri nas ukvarjata dve raziskovani skupini, piše Urban Červek, ki tudi piše Krasu kot ogroženem življenjskem okolju.
( - O turizmu na Krasu: http://www.visitkras.info/ , B.M.)
Peter Trontelj
, BF UL, ki se s skupino ukvarja s populacijo te živali, pravi, da lahko pri nas živita tri vrste človeških ribic, poleg običajne tudi črna (v Beli krajini). https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Clove%C5%A1ka_ribica
Liljana Bizjak-Mali, ki s skupino proučuje biologijo proteusa, pa pravi, da vsako odkritje prinese nove izzive za prihodnje raziskave.

Kamen v mozaiku boja proti ziki. Ali Žerdin, Sobotna priloga, Delo, 13.2.2016
Jernej Mlakar, /12 imen in priimkov/, Tanja Avšič Županc. To je ekipa podpisana pod članek o povezavi med virusom zika in mikroencefalijo v New England Journal of Medicine (NEJM). Zaradi pomembnosti je uredništvo dodalo še uvodnik o tem in ga dalo bralcem na voljo brezplačno.
Zadnjepodpisana soavtorica je vodja raziskovalne skupine UKC Lj. in MF UL (ginekologov, patologov, mikrobiologov, radiologov..). Ko je s kolegicami na tiskovni konferenci 11.2. predstavljala rezultate raziskave je bila prekinjana z aplavzi.
Rojena 1957, v Brežicah, 1976 tam maturirala, biologinja (1982, BF UL), magistrirala 1988 na MF UL pri mikrobiologu Mihi Likarju, 1991 na isti fakulteti doktorirala na področju virologije. Je redna članica SAZU.
Sodelovanja se je učila na številnih tjih institucijah, v Antwerpnu, Lyonu, v ZDA, kjer je raziskovala na medicinski fakulteti v Baltimoru. Avtorica nad 100 znanstvenih člankov, pol ducata v Lancet http://www.thelancet.com/ , drugo najpomembnejšo za http://www.nejm.org/ .
Kot pedagoginja sodeluje na MF, BF in FKKT UL.
Potem ko so »okrog božiča /…/ najrazličnejše analize – tako klasične kot najbolj sodobne, molekularne« potrdile povezavo med virusom in mikrocefalijo je sledilo pisanje članka, »neizprosni recenzijski postopki in objava- po 45 dneh.
»Z odkritjem ekipe dr. Tatjane Avšič Županc svet sicer ni postal boljši. Ga pa bolje razumemo.«

Izumitelj Jožef Ressel. Filatelija. Dnevnik, 16.2.2016
Izumitelja Josefa Ressla https://cs.wikipedia.org/wiki/Josef_Ressel štejejo za svojega Čehi, Avstrijci, Hrvati, Italijani in Slovenci, zaradi naslednjih dejstev:
»rojen …/ 1793 v Chrudinu, 15 let otroštva«, »7 let študija v Linzu in na Dunaju«, »7 let službovana v Motovunu« http://www.sumari.hr/ressel/ , »14 let službovanja v Benetkah«, »21 let službovanja v Pleterjah, Trstu in Lj, kjer je /…/1857 umrl, pokopan na Navju«. http://www.rtvslo.si/tureavanture/podobe-slovenije/navje-spominski-park-slovenske-zgodovine/200628
Avstrija ga je letos počastila z drugo poštno znamko, na kateri je ena od različic njegovega ladijskega vijaka. Tudi Slovenija je leta 2002 izdala njegovo znamko, vendar na njej ni njegov vijak!
V opravičilo (Pošti Slovenije), piše pisec rubrike J. Štamfl (?), da »ni predstavljen njegov značilen ladijski lijak /…/ tudi na skritem ni zapostavljenem spomeniku J. Resslu pred staro »tehniko« v Lj. (- ob Aškerčevi c.; zdaj je v njej FFA UL, po ustanovitvi UL so jo zgradili za TF UL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tehni%C5%A1ka_fakulteta_v_Ljubljani , načrti: J. Plečnik, glej v »Pedagog« na https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik , B.M.)
Spomenik je bil postavljen 1935, avtor je bil Tone Kralj https://museums.si/sl/author/details/6/tone-kralj glej tudi http://www.primorske.si/Priloge/Sobota/Hitler---in-Mussolini---v-primorskih-cerkvah.aspx .
(-Njegov brat France Kralj je avtor kipa Evrope - na Zeusu - na fontani pred Univerzo (UL), na Kongresnem trgu v Lj., http://spomeniki.blogspot.hr/2014/02/ljubljana-fontana-evropa.html . Postavljen je bil v času, ko je bil rektor Alojz Kralj (1995-1997), sorodnik kiparjev, elektrotehnik, akademik. B.M.)

Poslovnost, dobrodelnost, donacije, marketing

Vpisani ste, zdaj pa s »primernim darom izrazite hvaležnost usodi. T. Kristan, Delo, 15.2.2016
Študente, ki jim je komisija za študijske zadeve na FMF UL https://www.fmf.uni-lj.si odobrila izreden vpis (zamudili so regularni rok), je predsednik komisije Damjan Kobal »povabil na edukativno predavanje in jim sugeriral možnost donacije« fakulteti, kot je v pojasnilu zapisal dekan FMF Peter Pavešić.
D. Kobal je tem študentom (- navajam iz pisma, ki je ob članku Tine Kristan, pod naslovom: Profesor sporoča študentom) želel »vzgojno« in »jasno povedati«, da je bilo zaradi njihovih napak »ogromno nepotrebnega dela, saj je formalni sistem administriranja študentskega statusa vedno volj zahteven in zapleten. Včasih je bila navada, da so ljudje za ugoden izid sicer negotovih dogodkov /…/ izrazili hvaležnost usodi (Npr. ob srečnem povratku iz vojne so postavili kapelico ali posvojili siroto).« Povabil ji je na predavanje Jane Dular, ustanoviteljice humanitarnega društva ELA /…/ v okviru FMF seminarja za učitelje /…/ in strokovnega srečanja DMFA, ter ob tem s primernim dobrodelnim darom izrazite svojo »hvaležnost usodi.« Lahko tudi preko spleta: www.drustvoela.org . D. Kobal.
Marko Marinčič, Visokošolski sindikat Slovenije:
»To ni kakšna korupcijska afera, ampak primer majhne objestnosti, značilen za univerzitetno »avtonomijo«. /…/ V podzavesti tega sporočila študentom je »misel, da je brezplačen študij nekakšna škodljiva razvada. Če usoda ne bi bila tako muhasta, bi očitno že zdavnaj imeli 9000 evrov šolnine.«

Donirana usoda. T. Švajgelj, Pisma, Dnevnik, 17.2.2016
Primer pisma študentom FMF UL, v katere jih doc. Kobal prosi za donacijo, označuje bralec Tomaž Švajgelj, Štanjel, za nepotizem.
Ni klientelizem, še manj objestnost, kot meni sindikalist. »Doc. Kobal se je odločil nepotistično pomagati povezani osebni, t.j. predsednici natančno določenega humanitarnega društva«, piše T. Švajgelj.
To je zvijača, »enaka zvijačam telemarketingarjev, ki neutrudno kličejo vse telefonske številke. Glede na zakon o univerzi« (-verjetno Z. o visokem šolstvu, B.M.) »so kakršna koli darila prepovedana. To e-pismo »je primer izigravanja avtonomije univerze. Medtem ko je nam, tisočim brezposelnih kakršenkoli brezplačen študij onemogočen, se gredo na fakulteti za /…/ kravje kupčije. So študenti /…/ res krave?«

Štrajk, absentizem, prezentizem, egocentrinost, omnipotentnost, suicidalnost

Treba je štrajkati, čeprav nima smisla. T. Vrščaj, Delo, 16.2.2016
Po svojih rudarskih izkušnjah je Peter Rezman napisal roman Tekoči trak (Litera, Ma., 2015). V njem slika rudarje, delavke za tekočim trakom tovarne gospodinjskih aparatov, gradbince …egrada, izkoriščane in razžaljene neimenovanega mesta V…., ki jih uborna plača ali »opeharjenost za plačilo /…/ prisili, da gredo stavkat.«
»Rudarski šrajk iz 70-let, ki je edini« imel »učinek na zvišanje plač«. Ob njem se spomnimo na Zolajev roman Germinal, saj tudi »ponudi večplasten pogled na mehanizme delavskih uporov«. Poznavalsko upodobi »raperski nastop v odporo stavkajočim delavkam.« »Čeprav je vodstveni sloj v ozadju, postane jasno, da uprave podjetij, sindikate in delavsko inšpekcijo sestavljajo brezčutni in koristoljubni posamezniki.«
Rezman slika, piše Tina Vrščaj, kontrast »med nesebičnim junaštvom in klečeplazenjem«; »družbenokritične konotacije /…/ ne udušijo literarnih kvalitet«, ki jih krepi jezik, »dialogi, spisani v dialektu ali slengu« ponekod »knapovskem žargonu«.
Šibkejša plat so osebne zgodbe, npr. iz »življenja bosanske priseljenske družine«, s hčerjo, ki se zaljubi v Slovenca, borca »za pravice soljudi, ki je nenehno tarča neupravičene nestrpnosti, nazadnje zato, ker /…/ se je spreobrnil v muslimana, postane žrtev surove sovražnosti. /…/ Za njim pa izpuhtijo /…/ naprezanja njemu podobnih nepomembnih bitij, priklenjenih k tekočemu traku, ker nimajo sreče in pravih zvez.«

Ko jagenjčki obmolknejo. Vodje v javnem sektorju. R. Bilosavo, Delo, 13.2.2016
Za (ne)prisotnost delavcev na delovnem mestu je večkrat krivo slabo vodenje, tudi v javnem sektorju, ugotavlja Roberto Bilosavo, FM UP.
Pri absentizmu gre za (ne)upravičeno odsotnost, pri prezentizmu pa za prisotnost delavca, ki je zaradi bolezni ali drugega vzroka slabše učinkovit. Kako k temu prispevajo vodje?
»Na podlagi izplačil za stalno pripravljenost /…/ lahko sklepamo, da so vodje v javnem sektorju /…/ zelo motivirani, saj so pripravljeni kadarkoli /…/ razreševati probleme, s katerimi se spopadajo njihovi zaposleni. Vendar podoba pridnega, delovnega in poštenega vodje, kot je Slovence opisal pokojni Trstenjak, težko pojasni, zakaj zaposleni v javnem sektorju povedo, da jih je strah odgovarjati (raziskovalcem) na vprašanja /…/ povezana z njihovimi vodji in vodenjem.« Morda ob kavi ali v ožjem krogu.
R. Bilosavo http://www.fm-kp.si/predstavitev/sodelavci/vizitka/biloslavo_roberto/4 strokovnjak za menedžment, postavi in preveri nasprotno tezo, da gre pri vodjih (večkrat) za osebe s psihopatsko motnjo. Dušan Nolimal, IVZ je za Delo http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/dusan-nolimal-kjer-je-moc-denar-privilegiji-so-tudi-psihopati.html povedal, da je zanje »značilna uporaba laži, sprenevedanje, egocentričnost, aroganca, manipulativnost in težave z nadzorom lastnega vedenja«. Te lastnosti v zvezi z »intelektualno pronicljivostjo, samozavestjo, posebnim šarmom in pripravljenostjo za izzivanje obstoječega red, tudi moralnega, lahko te ljudi privedejo vse do ključnih vodstvenih položajev«, ga povzema R. Bilosavo. V prid tej tezi je:
(1) »da vodje psihopati pogost ustvarijo klimo v organizaciji, za katero sta značilni strahovlada in psihološko trpinčenje na delovnem mestu.« Raziskave absentizma in prezentizma kažejo, da je to temeljni vzrok.
In (2), na kar opozarjajo psihiatri, psihoanalitiki in sociologi, namreč »fenomen kastriranega slovenskega očeta in po drugi strani nevrotične matere, ki ni sposobna otrokom dati uravnovešene ljubezni. Zato »razvijejo občutek nemoči, na katerega se kot odrasli /…/ odzovejo z jezo, željo po maščevanju, lakoto po osebni moči in /…/ fantazijo vsemogočnosti.«
»Kaj pa zaposleni?« Zakaj ne zmorejo/nočejo prepoznati vodjo psihopata?
Ti so lahko kratkoročno uspešni, od njih imajo lahko osebno korist, če so dovolj uslužni. Je pa v taki organizaciji »nevarno ostati neodvisen, še bol pa kritičen«. V interesu zaposlenega je, da je »tih in ponižen in si tako ohrani delovno mesto ali svojo profesionalno avtoriteto.«
»Naj se še tako čudno sliši«, ljudje imajo lahko pozitivna čustva do svojih ječarje. To je ugotovil psiholog Bruno Bettelheim https://en.wikipedia.org/wiki/Bruno_Bettelheim na podlagi izkušnje v koncentracijskem taborišču, kjer so starejši taboriščniki postali otroško odvisni od SS-ovcev, jih sprejemali kot očete, pravične in prijazne.
Tudi »nekateri zaposleni v javne sektorju do svojih vodij psihopatov izkazujejo /…/ neverjetno mejo razumevanja« in jih »podpirajo, ko kršijo pravni red in splošna pravila družbenega vedenja.«
Vaclav Havel https://sl.wikipedia.org/wiki/V%C3%A1clav_Havel je v eseju Moč nemočnih (preveden kot Življenje v resnici) zapisal, da je v vsakem »nekaj pripravljenosti pridružiti se anonimni množici in udobno plavati z njeni tokom /…/. V prispodobi povedano, ko jagenjčki obmolknejo, se lahko začne volkova gostija.«

Z žalostjo odmerjene poti. D. Petrovec, Dnevnik, 15.2.2016
Slovenija je še vedno v svetovnem vrhu dežel, kjer si (mnogi) »prebivalci na življenjski zemljevid sami začrtajo, kje se pot konča.« In »kdo bi vedel, koliko bolečine, žalosti in trpljenja«, je pred zadnjim korakom, piše Dragan Petrovec (PF UL, glej tudi http://www.mladina.si/168239/dr-dragan-petrovec/.
Piše iz osebne izkušnje. Najprej o trpljenju, ki ga doživljano bližnji takega pokojnika, prej in potem. Nanje »pade marsikaj. Ne le izguba svojca ali prijatelja, tudi očitki, da niso /…/ dovolj naredili, da bi preprečili načrtovani odhod.« Potem o dilemi, ali dovoliti oditi razumnemu človeku, ko oceni, »kdaj se mu račun ne izide več«, ko »izgubi smisel življenja«, ko »izgubi, kar mu je drago«, ali pa vendarle »človeku pomagati mu ponuditi roko in z njim razmišljati drugačnih možnostih.«
»Težava utegne biti tudi v tem, da v pogosto odtujenem svetu /…/ ne opazimo stiske človeka, ki biva poleg nas. Če pa jo opazimo, še ni rečemo, da smo dovolj pogumni, da spregovorimo o njej. Kočljivi tem se radi izogibamo.«
Tako kot se on še ni odločil, da vpraša prijatelja, ki se je v zadnjem času zelo spremenil, kaj mu je.
Piše o kolegu, ki mu je videl »žalost v njegovih očeh. A opazil sem jo šele, ko je že prehodil svojo pot.«
Takole:
»Pred dnevi je televizija predvajala decembrski intervju z mojim stanovskim kolegom in kolegom po stališčih, s katerim se nikoli nisva srečala v pogovoru. Jaz sem bral njegove zapise,« (- nekaj sem jih povzel v teh Pogledih, npr. pod Preberimo…) »morda tudi on kakšnega mojega.« (- so tudi v Pogledih, npr. iz Nedela.)
»Ko sem gledal televizijski posnetek, sem videl njegov obraz, v katerem je bila zarisana stiska /…/. Nemogoče jo je bilo spregledati. Še vedno strasten govor, a oči polne žalosti. Potem je, čez nekaj tednov, najbrž sklenil, da je prehodil svojo pot. Mero korakov žalosti, bolečine, stiske in trpljenja je bila videti izpolnjena.
Nekdo je zanj zapisal, da je vsega dobrega, s čimer je obdaroval vse okrog sebe, morda na koncu zmanjkalo prav zanj. In /…/ da je morda dobil dovolj pozornosti v svoji stiski, pa tega ni mogel več sprejemati, ker je bilo v njem že preveč žalosti za eno človeško življenje.«
Žalost v njegovih očeh je on opazil »šele, ko je že prehodil svojo pot.«
(Glej tudi članek o telefonskih službah (01) 520 99 00 (ponoči) in (24 ur) 080 111 ter 080 223 za pogovor v duševni stiski: http://www.viva.si/Psihologija-in-odnosi/245/Klic-v-du%C5%A1evni-stiski . B.M.)

Pravice, (ne)enakost, desni in levi, mediji, delavci, migranti, tehnološki, družbeni razvoj, izobraževanje

Ta gola okna, gole, puste stene…Ženja Leiler, Delo, 17.2.2016
Nagrado Prešernovega sklada (v 2013) je dobil dokumentarni film režiserja Metoda Pevca Aleksandrinke, o ženskah z (nekoč) revne Goriške ki so bile v (takrat) bogatem Egiptu dojilje, varuške, hišne pomočnice ipd., da so preživele sorodni doma.
Tudi njegov dokumentarec Dom je dobil že več nagrad, npr. na Festivalu slovenskega filma. Prikazuje nekdanji samski dom gradbenih delavcev na Ulici Vide Pregarc v Mostah v Lj.
(Stanovali ste v sosednji ulici, nato ste v domu najeli sobo...)
Film se je »začel v Zalogu, kjer sem v delavskem predmestnem naselju preživel mladost. Tam so se bloki delili na tiste, v katerih so živeli otroci železničarjev« in tiste z družinami »z zaposlenimi v Saturnusu, itn. Vsaka tovarna je zgradila svoj blok. Bili smo proletarska mularija in v spominu mi je ostala predvsem izenačenost med nami.«
Potem je delavce opazoval »skozi to prizmo. Ko sem hodil mimo samskega doma na Ulici V. Pregarc, ter opazoval ta gola ona brez vsega, za njimi pa gole puste stene, je bil to jasen signal, a so se stvar v tem času bistveno spremenile.
Delo samo po sebi je dejansko izgubilo čast /…/ Razvrednoteno je. Ostal je le trg delovne sile. Zavedam se, da tudi v socializmu marsikdaj delo ni bilo tako visoko cenjeno, kot so sporočale parole, pa vendarle… Moja mama je bila snažilka, oče šofer, pa sta kljub temu dobila redite, gradil hišo in živela življenje, ki si ga danes neka snažilka ne more niti zamisliti. Zame je to preprosto merilo tega, kako živi družba.«
(V domu ste srečali brezpravne bosanske gradbene delavce, dekleta iz disfunkcionalnih družin…)
Tu »prebivajo zelo različni posamezniki«, dom je »prispodob vsega, kar se nam dogaja v družbi. /…/ privatizacije, ki je raztrgala družbeno lastnin, pa tudi enotnost.« Logično in žalostno je, da ima dom 19 lastnikov, pa 3 vhode, pa nešteto različnih najemnikov in podnajemnikov. /…/ Ko sem vstopil v dom, še nisem vedel za por /…/ med Vegradom v stečaju in njegovimi nekdanjim delavci.«
(Pri snemanju so bile težave z lastniki, hišnikom, i…)
»Z delavci ni bilo veliko težav, saj smo ista generacija /…/ imamo podoben odnos do življenja«, a je trajalo, da »sem od njih dobil intimno soglasje.
(Odziv delavcev, ko so videli film?)
»Bili so zelo ponosni /…/ da so predstavljeni kot ljudje, z dušo, srcem, družino, svojim življenjem.«

Poreferendumsko razmišljanje. Delo, 11. januarja. T. Rački, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 13.2.2016
Na članke g. Urbančiča (11.1.), Vinka Korošaka in Draga Vogrinčiča (30.1.) o homoseksualnih parih se odziva bralec Tone Rački, Lj. in zagovarja izenačenje njihovih pravic z ostalimi.
Meni, da se nasprotniki zakona (- o zakonski zvezi, B.M.) »upirajo razvoju demokracije, do česar imajo /…/ pravico. Sklicujejo se tudi na naravo. Dejstvo pa je, da je vsa človeška civilizacija in kultura protinaravna. /…/ Ko se npr. dva odločita za trajno spolno skupnost, ponavadi ustvarita tudi skupno ekonomijo«, se pred državo zavežeta dolžnostim in pridobita določene pravice. Paru se »praviloma rojevajo otroci, a niso pogoj, sicer bi bile nesmiselne poroke starejših v neplodni dobi. /…/ Heteroseksualna spolnost je samo najbolj pogosta oblika /…/«, homoseksualno pa T. Rački razume »kot le eno mnogih spolnih praks, ki ne služijo razplodu, ampak medčloveškemu čustvenemu povezovanju /…/«
Končuje s oceno »desnih nasprotnikov« (https://sl.wikipedia.org/wiki/Politi%C4%8Dna_desnica ) in piše, da je bilo po referendumu »v desnih in cerkvenih medijih mogoče zaslediti /…/ olajšanje /…/ nad tem, da so uspeli premagati levico. https://sl.wikipedia.org/wiki/Politi%C4%8Dna_levica
Žal je naša desnica po miselnost ujeta v 50-tih letih prejšnjega stoletja in v desnih medijih so še vedno živi Udba, KOS, Goli otok in boljševiki, kultni pa je Đilas
(- Za mlajše, na kratko: tajna policija, tudi vojaška »kontraobveščevalna«, taborišče za ideološke nasprotnike, vse v socialistični Jugoslaviji; poiščite na spletu, tako kot o komunistih sovjetskega tipa http://www.britannica.com/topic/Bolshevik ter o avtorju, (proti)komunističnem politiku: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milovan_%C4%90ilas B.M.)
»Beremo lahko članke in komentarje o zažganem škofu (20.1.1952) in preganjanih duhovnikih http://anton-vovk.rkc.si/u/Vovk_SI.pdf , nič pa o 60-tih in 70-tih, ko so škofje na proslavah /…/ sedeli ob komunističnih voditeljih. (- Vekoslav Grmič? http://www.mladina.si/44197/zamolcani-moz-dialoga/, B.M.)
Žal ne opazijo, da se je levica že zdavnaj otresla svoje komunistične preteklosti, sama pa še vedo živi v tej preteklosti in je zato za mlajše generacije volivcev nerazumljiva in nezanimiva.«

Slovenija kriči zaradi bolečine drugega. Mo.B., Delo, 1.2.2016
Zgodbe tistih, ki so zaradi vojne v Siriji zapustili domove je lansko jesen beležil Boštjan Videmšek v Delu. Njegova reportaža Sirska oda radosti http://www.delo.si/sobotna/oda-radosti-na-makedonsko-grski-meji.html (fotografije Jure Eržen) http://chronikler.com/middle-east/iraq-and-the-levant/refugees-violin/, je nominirana za Evropsko novinarsko nagrado/European Press Prize. http://www.europeanpressprize.com/winners/year-2015/
Zgodba o Ramiju Bashiasu (24), iz Homsa, ki je zaigral himno EU med čakanjem na vlak proti Srbiji. »Ironija? Dobra šala? Genialna politična analiza? Spontana psihoterapija?
Neprekinjena kolona človeške tragedije, ki jo Evropa pokuša nasilno zaustaviti, je po mnenju Boštjana Videmška tudi avtorja knjige o beguncih Na begu (2016) /…/ popolno ogledalo človeštva.«
(Kako pomembna je zgodba za Evropo?)
B. Videmšek: »V Evropi begunske krize ni. V EU je toliko sirskih beguncev kot v Istanbulu« manj kot v Libanonu«, kjer jih je več kot milijon. Evropa je »iz sebe naredila žrtev ob tragedij drugih. Tukaj prednjači Slovenija, skozi katero begunci le potujejo, se v njej ne ustavijo …«
(Vloga medijev…)
»Številni novinarji so svoje delo opravili fantastično, številni mediji pa katastrofalno.« Na teren pošiljajo novinarje brez »znanja o krajih, državah konfliktih iz katerih prihajajo ti ljudje. /…/ Najhuje je, da so novinarji sami spraševali begunce, zakaj bežijo, zakaj se ne borijo. Ta odgovor morajo najti sami – pojdite v Sirijo, prepričajte se o tem, /…/ potem neumnosti ne boste spraševali, potem th ljudi ne boste dodatno žalili.«
(… oblikujejo javno mnenje…)
»Tako mediji kot politiki so sledili odzivu ulice, namesto da bi /…/ pripomogli« k njenemu razsvetljevanju. /…/ Izkazale se je, da v resnici ni treba veliko, da sovraži govor in gostilniški diskurz postaneta uradna politika in uradni novinarski jezik. V trenutku, ko je bilo treba brezkompromisno nastopiti, se je večina medijev odločila slediti javnemu mnenju, z dopuščanjem in spodbujanjem so začeli ustvarjati ozračje sovražnega govora, ki smo mu priča zdaj.«

Elegantnih rešitev ni, manj elegantne pa že poznamo. B. Kremžar, Sobotna priloga, Delo, 13.2.2016
Nemški sociolog, ekonomist in demograf Gunnar Heisohn, se na univerz v Bremnu http://www.uni-bremen.de/ raziskovalno in pedagoško ukvarja z starodavno zgodovino, antisemitizmom, genocidom in umeščenostjo mlade generacije v demografsko sliko.
(Migranti sem, možgani ven?)
Evropske države, tudi Slovenija in ostale članice OECD, to je 50 najbolj razvitih na svetu si konkurirajo za »najbolj kvalificirane ljudi«, pravi G. Heison. Če pa sprejme npr. Nemčija milijon nekvalificiranih se njena konkurenčnost poslabša.
»Nemca ali Šveda, /…/ ki je kvalificiran ter mlajši od 44 let, v Kanadi, Avstraliji in na Novi Zelandiji pričakajo z rdečo preprogo. Te tri države bodo do leta 2050 iskale 20 milijonov ljudi z veseljem bodo sprejele Evropejce in tudi Slovence.«
(Pred poldrugim desetletjem se nemški šolarji niso izkazali v raziskavi Pisa, to je bil velik šok…)
Rezultati so (bili) posledica sprejemanja ljudi (na delo) »brez upoštevanja njihovih kvalifikacij. /…/ Od tisoč nemških otrok jih je najboljši matematični skupini 46, švicarskih pa 76.« Te razlike lahko razložimo le s tem da je Švica, ki ima v Evropi najvišji delež imigrantov, sprejemala le najbolj kvalificirane. »Nemčija pa veliko več nekvalificiranih. Problem torej niso migracije, ampak njihova kvaliteta.«
(Nemčija je nato šla skozi reforme, ki jih zdaj predlaga Grčiji…)
»Res lahko uvedemo nekaj reform, uredimo zemljiški register in postavimo na noge boljši bančni sistem /…/ Izboljšave so možne, a je tudi Grčija na mednarodni raziskavi šolske uspešnosti Pisa šele na 40. mestu /…/ Nadarjeni Grki se celo izseljujejo, prihajajo v Nemčijo, morda tudi v Slovenijo, a najbrž ne mnogi; država izgublja celo tiste talente, ki jih ima. Mladi odhajajo, to vidim tudi na Poljskem.«
(Težave so z migranti, ki niso kvalificirani, izobraženi. Ste tudi pedagog, kako ukrepati?)
Kot je največji poraz medicine, da ni mogoče izkoreniniti raka, pravi, tudi pedagogika »nima nobenih orodij za spreminjanj slabih učencev v dobre. /…/ Še posebej v Nemčiji smo močno upali, da se lahko vsak človek nauči vsega, če le gre skozi naš brezplačni šolski sistem od otroškega vrtca do univerze, v tem upanju pa smo močno razočarani. Zadnji testi so pokazali pomanjkljivo znanje matematike pri več kot polovici izseljenskih otrok in celo nemških – staronemških – je takšnih več kot 30%. /…/ Zame kot pedagoga je to zagotovo največji poraz v življenju. Ko sem začenjal, sem tudi jaz verjel, da moramo le vse otroke vključiti v vrtce in šole, pa bod vsi napredovali.«
(Tudi Nemčija ne potrebuje le akademikov (diplomiranih), tako kot Avstrija in Danska ima dober sistem učenja za delo. Za vsakega otroka najti tisto, v čemer je dober?)
»Prav imate, potrebujemo tudi izučene delavce, a teh je že dovolj. /…/ Seveda ne potrebujemo le akademikov, a samo teh primanjkuje, /…/ takšnih, s katerimi gospodarstvo lahko napreduje. T.i področja MINT – matematika, informatika, naravoslovje in tehnika -v Evropi od 100 študentov študira 17, v Avstraliji 30. Zelo močni smo v gledališčnih, komunikacijskih in psiholoških znanostih, pomanjkanje pa je na področjih MINT, ki jih bomo v Evropi najbolj potrebovali /…/. To je največji problem. Pilot lahko vedo vozi taksi, voznik taksija pa le v nekaj dnevih ne more pilotirati.«
(Ko bodo avti vozili sami, vozniki taksija ne bodo potrebni. Podobno bodo ostali brez dela v drugih poklicih. Kako to rešiti?)
»Nobene elegantne rešitve ni. Že t.i. prvi svet, prej omenjenih 50 najbolj razvitih držav, se bo razdelil dve skupini. Prva bo vzhodnoazijska /…/ z 1,7 milijarde ljudi in ta bo konkurirala /…/ belski skupini z 1,4 milijarde /…/. Ta dva bloka bosta lahko preskrbela tudi svoje manj sposobne in pomoči potrebne /…. Preostale 4,5 milijarde ljudi bodo poskušali priti na območji prej omenjenih treh milijard. Azijci ne spustijo nobenega, nekdanje kolonije Kanada, Avstralija in N. Zelandija samo kvalificirane, zato bodo vsi v prvi vrsti silili v Evropo. Tako bo tudi Evropa izgubljala konkurenčnost.«
(Ali politiki vidijo rešitve?)
»Ponavljam: elegantnih rešitev ni, manj elegantne pa seveda že poznamo, to že počnejo države od Kanade do Kitajske. Predavam na Natovi akademiji v Rimu, in ko mornariške častnike /…/ vprašam, kako to, da ne morejo zaščititi 3000 kilometrov morske meje, Avstralija pa lahko 25.000, seveda odgovorijo, da lahko to naredijo /…/, a bi za to potrebovali ukaz.«
(V intervjuju pred 14 leti ste še domnevali, da državam v razvoju lahko pomagajo jasna lastninska in pravna razmerja. Še velja?)
»To bi bil minimum /…/. A ne pozabite, da imamo mi in Azijci že te strukture /…/. Grčija /…/ delno že od antike, pa se ni povzpela na vrh. Odločilen dejavnik je še vedno kvalificiranost ljudi ki vstopajo v ta pravna razmerja. /…/ Celo Nemčija nima več fotografske, računalniške, telefonske in ladjedelniške industrije. Vse to se je preselilo v Azijo.«
(Pri šolskih sistemih in drugem posnemati Azijo?)
Nekateri menijo, da povprečni IQ 104 pri vzhodnih Azijcih »razložimo s Konfucijem. Bilo bi prelepo, če bi vse naše učitelje trenirali na konfucijanski način https://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucionizem in bi postali enako dobri«. Morda so zaslužni še drugi kriteriji (dejavniki). Vzhodnoazijski učenci so najboljši tudi v avstralskih, ameriških in kanadskih šolah, in čeprav se priseljujejo kot berači, jih najbolje preskrbljeni otroci tega sveta, potomci belega srednjega razreda, ne dosežejo.«
(Steve Jobs, otrok bližnjevzhodnega očeta je bil posvojen v tipično ameriško družino…)
»V ZA je veliko briljantnih Indijcev /…/ Tudi v Nemčiji imamo priseljenske otroke, ki so prav v vrhu matematičnega znanja, 50% pa vendarle spodleti.«
(Znanstveniki »krasnega novega tehnološkega sveta« bodo odkrili, kako okrepiti človeške možgane…)
Ja, utopije! Moja stara utopija, da se lahko vsakdo nauči vse, je v Nemčiji še vedno državna doktrina. /…/ Raziskave pa kažejo da obiskovanje nemškega vrtca prav nič ne poveča matematičnih sposobnosti. /…/ Bolj ko bomo raziskovali te možnosti, večje bo razočaranje v pedagoške prijeme.« Danska in Norveška, »ki imata najboljše izobraževalne sisteme sveta, že vse od leta 1998 beležita nazadovanje poprečnega IQ. To kažejo testiranja njihovih vojaških rekrutov.« Morda to lahko pripišemo (manjšemu) številu otrok v družini, saj se je IQ povečeval med 1930 in 1989 ko so »imele matere z 8 otroki za vsakega le malo časa.« V Afriki so glede tega še možnosti…
(Izboljšati položaj žensk?)
»Položaj žensk se izboljša /…/, ko moški postanejo mezdni delavci in ne morejo več sami preskrbeti družine V nuji se zaposlijo tudi ženske, ki ugotovijo, da se morajo za izboljšanje svojega in družinskega položaja izobraževati. Danes so dekleta že boljše učenke od fantov, a to je mogoče šele, ko ni več stare perspektive gospodinja-žena-mati. Tedaj je mogoče zmanjšati število prebivalstva.« V Indiji ima v visokotehnoloških mestih ženske komaj 1,7 otroka.

Preberimo, poglejmo, poslušajmo, pišimo

Ljubezenska skrivnost papeža Janeza Pavla II. M. Šorl, Dnevni, 16.2.2016
BBC je objavil pisma papeža, razglašenega za svetnika, zaslužnega za padec komunizma v zahodni Evropi pred četrt stoletja, s katerimi je 31 let vzdrževal stike sporočeno žensko in mati treh otrok.
E. Staurton, novinar BBC, http://www.bbc.com/news/magazine-35552997 pravi: »Šlo je za več kot prijateljstvo, a ne za ljubezensko zvezo« in K. Wojtyla ni prekršil zaobljube celibata.
Pisma so odkrili so jih v Poljski nacionalni knjižnici, kamor jih je prinesla A.-T. Tymiencika (1923-2014). S Karlom Wojtylo, (- takrat nadškofom v Krakowu, povezanim tudi s študentskimi protestniki, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pape%C5%BE_Janez_Pavel_II.) se je leta 1973 zbližala, ko mu je prevajala knjigo Oseba in dejanje.
Oba sta na Poljskem doživela težka leta okupacije. A.-T. Tymiencika je po vojni študirala filozofijo v Krakowu http://www.uj.edu.pl/ , se navdušila nad fenomenologijo E. Husserla in leta 1947 nadaljevala študij v Švici, nato v Belgiji. Leta 1956 se je poročila s H. Houthakerjem, profesorjem ekonomije na Stanfordu (ZDA, https://www.stanford.edu/), ki je postal svetovalec predsednika Nixona. Tudi sama je kot fenomenologinja predavala na ameriških univerzah.
Leta 1976 je Wojtyla kot član delegacije poljskih škofov v Vermontu z njeno družino preživel lepe trenutke; pozneje sta se srečevala a smučanju in izletih. Ona mu je priznala, da je vanj zaljubljena, on pa ji je pisal, da je zanj božji dar. Ko je leta 1978 on postal papež ji je pisal, da želi ohraniti stike z njo.
Kmalu zatem so v Vatikanu skritizirali njen prevod omenjene knjige, v katerem naj bi spreminjala pomen. Ni je branil, a sta vseeno nadaljevala dopisovanje. Ko so pri njem odkrili parkinsonovo bolezen ga je obiskovala, tudi dan pred smrtjo leta 2005. ( - K. Wojtyla je bil tudi pesnik:

Pesem o neizčrpanem soncu

Ko otožnost se splete z večerom
podobna sta si po barvah –
skupaj sta kot čarobni napoj,
ki ga z bojaznijo nesem k ustom.

Da me torej v tem nemiru
ne bi puščal samotnega,
si odvzel grozo večeru,
in večnosti dal okus po kruhu.
/…/
Vedel si, da tega hrepenenja
ki je enkrat pilo iz tvojih oči,
sončna zamaknjenost ne poteši,
temveč ga kot rožni breg pordeči.


 
Karol Wojtyła , 1944, Prev. Niko Jež. Glej: http://www.matejmetlikovic.si/ilustracije-karol-wojtila.html
Precej njegovih sta prevedla tudi pesnik Kajetan Kovič http://www.lyrikline.org/sl/pesmi/poletje-1246#.V2PHcPmLQ2w in slavist Tone Pretnar (1945-1992), FF UL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Pretnar .

Slovenski klasiki, sovražni govor in teorije zarote. I. Bratož, Delo, 16..2.2016
Knjigo, sLOL-venski klasiki, je pri Cankarjevi založbi objavil Boštjan Gorenc – Pižama, doslej raper, stand-up komik in prevajalec »najzabavnejši kandidat za kresnika«, kot piše na naslovnici.
»Smeha polna skleda«, tudi za spletno generacijo, ocenjuje Igor Bratož.
Vodniku je za Dramilo manjkal čustvenček ): za skakalca Krajnca;
(nekoč) Prešernov Povodni mož na omrežju oznani, da je v razmerju z Uršiko, v reviji Joker debatirajo staroslovanska ter krst-janska božanstva;
Levstik žigosa v zidanicah od Litije do Čateža;
Kersnikova Mačkova očeta, saj veste Ti očeta do praga, sin tebe čez prag, sta morda istospolna;
A.B. Jeglič pokupi pred nosom Cankarja vse vinjete;
Gregorčičeva (krasna) Soči je kratek twit;
Župančič
evo belo pismo iz daljne dežele je v črnem fontu;
google sprašuje za Martina Krpana Čedrmaca;
Z dogodkom v mestu Gogi avtor http://pizama.net/ ni čisto zadovoljen,
facebook event, kako to narediti;
Vandotov Kekec išče morilca Rožleta;
Mišku Kranjcu predlaga urednik, naj zamenja gučanje s grčanjem;
Menartov Croquis je instagram; http://gradiva.txt.si/m/slovenscina/janez-menart-croquis/Pesem.pdf
inšpektorica odredi, da se Pekarna Mišmaš zapre!
Andreja Predina Na zeleno vejo…
V pogovoru je (novopečeni) pisatelj povedal, da se rad igra z dediščino, jo postavlja v nove kontekste in da je za knjigo kupitil J. Kosov Pregled slovenskega slovstva in leksikon Slovenski literarni junaki.
Sicer pa od slovenskih bere Emila Filipčiča, Boruta Goloba (Smreka bukev lipa križ), Anjo Štefan (pravljičarko), npr. o dveh razrahljanih hrčkih, in občuduje pesmi Janeza Ramoveša, »preberite si Skuz okn streljam kurente in vse drugo.«

Kratek kurz rokenrola na Slovenskem. Borut Mehle, Dnevnik, 17.2.2016
Pevec Albatrosov, Mladih levov, Belih vran in skupine Sedem svetlobnih let, Bor Gostiša (*1941) prvi roker pri nas doma z Jesenic, nato Ljubljančan, zdaj Hvarčan.
(In končal elektrotehniko?)
»Samo zato, da bi potešil željo staršev, da bi bil tudi jaz inženir. Redno sem doštudiral, v štirih letih, vendar pa tega znanja nisem nikdar posebej vnovčil. Takoj po fakulteti sem šel v vojsko (JLA), kajt če nisi bil v vojski ali na delovni akciji (MDB), nisi dobil potnega lista.«
(Kdaj?)
»Leta 1963 smo že lahko hodili ven.«
(In takoj v Italijo, po… ?)
»Kavbojke in plošče.«

(Ste res mladci prej vedeli za Pata Boona kot za Little Richarda ali Fatsa Domina?)
»Absolutno, ker je bila na radiu cenzura in se ni smelo vrteti rokenrola. Boone je bil romantična varianta, čeprav mi je bil bolj všeč Harry Belafonte. Ko pa sem zaslišal Chucka Berryja sem vedel. Da je to moja glasba.«
(Na radiu pa pretežno slovenska glasba?)
»Da, in to popevke oz. pesmice. Dolgčas. Komaj smo čakali, da se je kaj zgodilo. Bendi so se rojevali počasi.«
(Prva električna kitara v Lj.?)
Imel jo je Božo Vider, danes živi na Švedskem. »Sam jo je naredil. Igral je pri Albatrosih skupaj z Mihom Jazbinškom, sam pa sem pel. Razpadli smo konec leta 1965 in šel sem v Nemčijo. /…/ delal v tovarni za tekočim trakom, si nabral denar, kupil kitaro, ojačevalec, mikrofone, kable in avto ter se opremljen vrnil v Lj. /…/ (Na fotografiji B. Gostiša v rožnati obleki v 60-tih letih. https://www.youtube.com/watch?v=fLehSAd90nE )
Z Jernejem Podbojem sva zorganizirala Mlade leve, vendar sem sam hotel igrati rokenrol, oni /… šolani glasbeniki /…/ prijetnejšo glasbo. Zato smo se razšli.«
(Besedila?)
»Večino tekstov je tedaj napisal Dušan Velkaverh, tudi Elza Budau in še kdo. Sicer so bili pa v tistem času teksti kar smiselni in vsebinski.« https://www.youtube.com/watch?v=dqo80MwBpXM
(Peli ste priredbe Massachusetts, San Francisco, California Dreaming…)
»Slednjo sem priredil že z Belimi vranami, /…/ s Tadejem Hruševarjem. /.. Potegnil je Ditko Haberl, zraven je prišla še Doca Marolt«, ki je imela nešolan, »rezek, karakteren glas.« https://www.youtube.com/watch?v=cqB7_9nXUKU
(Vedrina večglasja daje vtis, da je bila takrat v Lj. ves čas pomlad in sonce…)
»Tedaj se je pojavila hipijada.«
(Prvi hipiji v Lj.?)
»Okoli leta 1970. Tedaj sem bi še straight, sem se pa začel spoznavati s svobodnjaškimi glavami in spreminjati, kar je bila tudi posledica tedaj še neprepovedane marihuane.«
(Se šalite?)
»Ne, od leta 1973 si lahko imel hašiš, ki ga je bilo več kot trave, na gostinski mizi. Tudi zvijali smo lahko javno. Hašiš so kolegi nosili iz Afganistana (ganđa), kjer tedaj ni bilo vojne.«
(Od tod pregovor: »Dok je bilo Tita bilo je i šita«)
»Bržkone iz teh časov, da.«
(Kako velik je bil hipijevski krog?)
»Po vsej Lj. je bilo menda 30 ljudi.ki jih je zanimalo vse.«
(Kdaj se je začela gojiti doma?)
»Okoli leta 1974. Prej /../ je bilo dovolj uvožene robe. V Ferenta (- lokal, blizu FF UL, B.M.), kjer smo se družili, s hodili tudi varnostniki in policisti iz parlamenta in jih ni nič motilo.
(- O tem v zvezi s komuno v Tacnu piše tudi Pavle Čelik, v Policija, demonstracije, oblast. B.M.)
Potem pa je prišel neki dekret in policist (miličniki) so začeli popisovati. Po letu 1973 se je začelo spreminjati, leta 1976 in 1977 pa še bolj zaostrovati.«
(Kdaj se je v Lj. pojavil heroin, opij?)
»Približno takrat, v drugi polovici 70-ih.« Opij je bil prej (iz Panonije, Makedonije) redkokdo ga je užival. Bolj razširjen je bil LSD «in postal trn v peti oblasti, kajti pod njegovim učinkovanjem postaneš svojeglavec, ki je sledi več javnim navodilom.« To se je zgodilo njemu in se je »odločil, da ne bom sprejel življenjskih kalupov.«
(Vpliv hipijevske izkušnje na glasbeno kariero?)
Tako da je Vranam rekel, da grem svojo pot.
»Vedel sem, česa nočem, nisem pa vedel, kaj hočem. Zato sem šel po svetu. Najprej na Nizozemsko, /…/ na Finsko, kjer sem živel v komunah. Tri leta, /…/ da sem spoznal škodljivost civilizacije.«
(Najljubša njegova iz tistih časov?)
Žal, zaradi besedila, ki je poudarjalo socialne razlike, »teh pa v Jugoslaviji naj ne bi bilo«,
takrat ni izšla priredba If I Were a Carpenter:
Če reven bi bil
cesar, ti pa dama visoka,
bi me vzela za moža in mi dala otroka
.
(- Tako piše Delo; prisluhnite https://www.youtube.com/watch?v=Egp3tsxYghU , in slišali boste »tesar«, in še drugo. Zdaj ni več c/tesarjev? B.M.)

Slovenci skoraj rajši pišemo, kot pa drug drugega beremo. Ana Schnabl, Dnevnik, 16.2.2016
Pisatelj in prevajalec Andrej Skubic, dobitnik nagrade Prešernovega sklada, Župančičeve in Sovretove, se v novi knjigi Igre brez meja - presenetljivo - ukvarja s prebežniki.
(Glavni junak nakazuje prebežniško industrijo, ki se poraja?)
»V ospredju je Gorenjec /…/, ki na Lampeduzi iz morja pobira trupla beguncev. Za denar seveda. /…/ Tekst je zamišljen kot satirična futuristična groteska, miselni eksperiment. /…/ Zamišljal sem si, kako o čez nekaj let prebežniška industrija privatizirana v imenu vitke države in si bodo zasebni podjetniki sektor razdelili /…/. Groteskno je, da nekateri vzamejo to »kot banalno stvarnost. Srhljiv čas, torej.
Od čolnov pred Lampeduso https://www.theguardian.com/world/2013/oct/16/lampedusa-island-of-hope se je pozornost preusmerila na milijone Arabcev na balkanski poti. /…/ Zanimalo me je, koliko se Slovenci ko narod z lastno tradicijo izseljevanja lahko identificiramo s takimi lovci na srečo, ki so drugačne polti, mogoče še vere.«
(Pišete o družbeni resničnosti, a je ne komentirate…)
Naloga literature je v tem, »da odpira vprašana, nanje pa mora odgovoriti bralec, vsak sam zase.« Trpel je, kot kolumnist, ki »naj bi bil pameten, vzdignjen nad svet okoli sebe, jaz a nisem. Sem samo de sveta, pa še instinkt imam za hudičevega advokata – tudi v najboljših svetovnih idejah, v lastnih idejah vidim zametek sranja.«
(Je pisanje privilegij ali pravica?)
Privilegij je, »da se mi uspe preživljati s te, kar rad počnem s pisanjem in prevajanjem /…/ meni ljubih avtorjev. http://www.mladina.si/158006/andrej-e-skubic/
»Pravica pa – vsak ima pravico pisati. Je pa /…/ problem, da Slovenci /…/ rajši pišemo, kot pa drug drugega beremo.«
(Slovenci slavimo pesnike&pišoče…)
»Umetnike se povečini razume kot parazite, ker se subvencioniranju /…/ namenja smešno drobcen del javnega denarja. Recimo, da se že pri pouku slovenščine začne vcepljati določene predstave o književnikih, ki naj bi na eni strani častili na državnih proslavah, in ti pokojniki so dobri, čeprav se jih bere kot zamorjen molitveni obrazec. Po drugi strani pa naletiš na žive književnike, ki so videti enako pijani kot Prešeren ali Cankar http://www.domacebranje.com/avtor/ivan-cankar/ , torej po isti logiki enako zateženi /…/, samo manj simbolno koristni. Ker /…/ pišejo o tukaj in zdaj, na zelo posrečene načine? Ne vsi, ampak vsako leto izide nekaj odličnih slovenskih romanov in pesniških zbirk…
(- Glej revijo, ki je zastonj v knji/garn/žnic/ah… http://www.bukla.si/?action=clanki&cat_id=7 , B.M.)
A kdo bo to bral, če roman stane toliko kot kilogram rostbifa? No, pa vsaj na stara leta skoraj vsak Slovenec v sebi odkrije literata, ki ima kaj povedati, tudi, če ni prej prebral še nič drugega in potem s tisto svojo samozaložniško knjigo nadleguje najbližje.«

Medvedi, krava, Butalci, avtobus, deček… Jelka Šutej Adamič, Delo, 16.2.2016
V http://www.mklj.si/pionirska-knjiznica , kjer vsako leto izdajo Priročnik za brnje kakovostnih mladinskih knjig, so izbrali 10 najboljših slikanic, izvirnih in prevedenih (+ povezavi za odrasle, B.M.):
Lov na medveda, M. Rosn, MK;
O kravi, ki je lajala v luno, I. Mlakar, Miš;
O Butalskem policaju in Cefizlju, F. Milčinski, Sanje; http://www.barbarasimoniti.com/butalci
Avtobus Rose Parks, F.Sileia, MK; https://en.wikipedia.org/wiki/Rosa_Parks
Deček in hiša, M. Kastelic, MK;
Družinska skrivnost
, Isol, M., založba Malinc;
Mali modri in mali rumeni, L. Lionni, , Miš;
Kraca, Prap L., MK;
Volinist, K. Stinson, Zala;
Mesečinska struna, S. Makarovič, M.K.

Štud-e-nt naj bo…, poklici, tehnologija, delo, neenakost; Divide(nde) et impera!

Že pred vpisom na srednjo šolo sem razmišljala o fakulteti. M. Dolinar, Delo, 11.2.2016
Četrtošolka Mojca Dolinar, Gimnazija Vič, Lj.: »O vpisu na fakulteto sem začela razmišljati hkrati z vpisom na srednjo šolo. V štirih letih se marsikaj spremeni, vendar mi je to pomagalo, da sem ostala motivirana.
Že v prvih letih /…/ sem raziskovala, kakšne so moje študijske in poklicne možnosti. Informativnih dni sem se udeležila že lani /…/.« Zaveda se, da »ne bom mogla dobiti realne predstave o študiju, vendar bom lahko postavljala vprašanja in videla prostore. Informacij iz prve rok so najpomembnejše. O študiju se bom pogovarjala z znanci in prijatelji, ki že študirajo na izbrani fakulteti. Tako bom izvedela /…/ za vse plati študija in študentskega življenja.«
Na »poklicni maraton« na šolo »pridejo študenti in profesorji z večine fakultet UL predstavit študijske programe, način študija, poklicne možnosti. Sejma Infomativa http://www.informativa.si/ se nisem nikoli udeležila, ker lahko dovolj podatkov dobim na spletnih straneh fakultet, na informativnih dnevih in med kariernim svetovanjem.
(Svetovanje?)
»To je pravzaprav pogovor s šolsko psihologinjo. /…/ individualno in je zelo koristen tako za tiste, ki že vedo, kam se bodo vpisali, kot tudi za tiste, ki tega še ne vedo. Psihologinja zelo dobro svetovati tudi glede študija v tujini.
Vpis na fakulteto je velika odločitev, za katero se je treba odločiti tehtno, čeprav nas življenje potem privede do drugega poklica. Prav zato se mi leto pavziranja po končani gimnaziji sploh ne zdi neumna odločitev.«

Vedeti morate, kaj želite. Anketa. Oglasna priloga, Dnevnik, 11.2.2016
Nekaj uspešnih Slovencev (- in Slovenk. B.M.) o izbiri poklica in kaj je pomembno za uspeh:
Aleksander Zupančič, Komunala Brežice: »Vsem mladim, ki se šele odločajo, kaj bodo študirali, bi svetoval, naj najprej jasno opredelijo, kaj si želijo Nato naj preučijo realno stanje v družbi, denimo kako je določen poklic oz. delo videti v praksi. Šola nam sicer da neko podlago za našo izbrano karierno (poklicno) pot, a je vseeno le orodje, ki nam pomaga pri vstopu v poslovni svet, ne pa zagotovilo za uspeh. Mladim želim čim več kreativnosti, srčnosti in odprtega pogleda na svet./…/
Za študij prava sem se odločil, ker so me vedno zanimali ljudje in naši odnosi. Ker je pravo okvir vsega, kar se dogaja v družbi /…/.«
Silvestra Perčič, Plesna šola Kazina: »Vsekakor je izbira poklica nekaj najtežjega, s čimer si mora vsaka mlada oseba soočit, i ne bi smelo biti nekaj, kar se zgodi čez noč. Mladim zato svetujem dober premislek n jim želim, da se odločajo s srcem.
Moje šolanje j minilo v druženju sovrstniki, ves čas, tako v gimnaziji kot na fakulteti, pa me je spremljal ples. /…/ Sama sem že v otroštvu čutila željo po delu z ljudmi. Hkrati me je spremljalo veselje do plesa in gibanja nasploh. Kariera na tem področju je bil zato logičen naslednji korak. /…/ Ob uspehu najprej pomislim na strast. /…/ je v življenju najpomembnejša, saj nam daj moč za uresničitev naših sanj, tudi če so še tako velike. /…/ Ko opazujem mlade plesalce na /…/ odrih, jih neizmerno občudujem, saj se jim vidi, da plešejo s srcem.«
Tanja Skaza, Plastika Skaza: »Vsem, ki se šele odločajo o svoji študentski in karierni (poklicni) poti svetujem, naj se odločijo za nekaj, kar bodo počeli s srcem.«
Že od nekdaj me je zanimalo vse v povezavi naprednimi in inovativnimi produkti, ekonomijo in podjetništvom. Za študij ekonomije sem se odločila ravno zaradi te strasti do razvijanja in uresničevanja številnih poslovnih idej, ki so se mi porajale že v študentskih letih.«
Toni Pugelj, Citypark: »Za uspeh ta najpomembnejša vztrajnost in ciljna orientiranost. Če rečete, da boste nekaj dosegli, potem to tudi uresničite. Seveda je pred tem nujno, da so vaši cilji jasno zastavljeni. Pri mladih je včasih težava ravno v tem, da še niso povsem prepričani o svojih željah in ciljih.« Svetuje jim, »naj se čim več izobražujejo in srkajo vase najrazličnejše znanje.«
(- Priložnost za to so tudi ti Pogledi, www.nsdlu.si . B.M.)
»Izberejo naj študijsko smer, ki jim najbolj leži, največji poudarek pa naj dajo na jezike, saj te danes edino znanje jezikov lahko nekam pripelje.«
Na šolo ga vežejo lep spomini, vedno se je rad »učil novih stvari ter dobil neprecenljive izkušnje z druženjem s sošolci.«
Dobro je, pravi, da »se neprestano izobražujemo. Pogosto se odpravim v tujino /…/ zato, da kaj novega vidim oz. dobim kakšno idejo, ki bi jo lahko prenesel« k nam.

Katarina Stegnar. Igralka, performerka in avtorica. V. Pirc, Mldina12.2.2016
Letošnja nagrajenka Prešernovega sklada Katarina Stegnar že 15 let ustvarja na neodvisni odrski sceni, v katero jo je »še kot študentko posrkalo«, kjer je »brbotalo od svežih drznih, naprednih, subverzivnih idej, od eksperimentiranja in raziskovanja, a so jo vedno novi rezi in varčevanja v zadnjih nekaj letih dramatično opustošili«, piše Vanja Pirc.
Že kot otrok je bila radoživa, trenirala atletiko, karate in tenis, godla na violončelo. V (lj., bežigrajski) gimnaziji je začela igrati, vzporedno se je učila igre pri Barici Blenkuš in še pri GILŠ. Z odličnimi mentorji je spoznavala »vse plati gledališča, petja in plesa. Pa je kljub temu skoraj postala biologinja. Enako silovito jo je namreč vleklo v obe smeri. Biologijo je en leto celo študirala.« (BF UL?)
»Ko se je prepisala na AGRFT (UL), ni pričakovala, da bo študij igre prinesel tudi toliko frustracij. V konfliktu je bila sama s seboj, pa tudi s profesorji, ki so ji denimo težili, da govori prehitro in nerazumljivo.« Našla se je v plesnem gledališču Betontanc , http://www.bunker.si/eng/production/betontanc kjer ji je režiser Matevž Pograjc namenil veliko vlog, tudi v bolj klasičnih v Mladinskem (MGL). http://www.mladinsko.com/ansambel/igralci/katarina-stegnar/biografija/
V Pavli nad prepadom je igrala »prvo slovensko alpinistko Pavlo Jesih, ki je bila, ker se ni želela ukloniti sistemu, kaznovana z izbrisom iz zgodovine. https://www.youtube.com/watch?v=_Sxf-9XZthY K. Stegnar, tudi neupogljiva, neposredna, spremlja dogajanje in to, skupaj z dolgoletnim prekarnim delom, zaznamuje njeno ustvarjalnost.
Zaneslo jo je – enkrat - v aktivizem »tik pred vseslovenskimi vstajami« (2012, glej arhiv Novic in Pogledov, B.M.), ko je »v znak upora proti razglašanju umetnikov za zajedavce državnega proračuna /…/ iz rumene samolepilne folije izdelala Davidove zvezde z napisom »artist« in jih razdelila umetnikom. In ti so jo nosili.« http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/beton-ltd-porno-hotel-zajcice-utopija-in-igralec-v-casu.html
Sledili so performansi Via Negativa, Beton Ltd s Primožem Bezjakom in še drugo. S predstavo (Glej) o agresiji Katarina po naročilu https://vimeo.com/128070075 bo nastopila marca 2016 na tednu slovenske drame.
Njen opus je opazila tudi država, ona pa je priložnost izkoristila za opozorilo na mrcvarjenje kulture, ki se ji obetajo črni časi, piše V. Pirc. »Še veliko bolj črni od avbe, ki jo je imela na glavi ob prevzemu nagrade. Tudi v znak protesta.«

Pretresi na šolski vertikali. S. Merljak, Delo, 12.2.2016
O krpanju šolskega sistema in izobraževanju učiteljev, v času ko nekateri poklici izumirajo in nastajajo nov, piše v komentarju Sonja Merljak.
Nujne bi bile temeljite reforme, premislek o devetletki, srednjih šolah, zlasti gimnazijah, v visokem šolstvu pa »že nestrpno čakajo na novi zakon.« Premisliti je treba celotno vertikalo.
»Zakaj? Ker se poklicni interesi razvijajo od predšolskega obdobja«, ne samo konec OŠ, srednje šole in »ob informativnih dnevih in vpisu na višjo stopnjo.« A ne smemo pozabiti »razsvetljenske vloge šole«, ki ni samo priprava na poklic. Postavljajo se številna kompleksna vprašanja, npr.:
»Bodoči učitelji /…/ opozarjajo, da ne morejo opraviti pripravništva, ker ni razpisov,; vsako leto se na strokovni izpit prijavi okoli 2000 kandidatov. A šolah trenutno poučuje okoli 45.000 učiteljev. Ali potrebujemo 2000 novi učiteljev na leto? Je država dolžna zaposliti učitelje, v katere je vložila toliko denarja /…/?«
Seveda se ne da planirano na fakultetah »izdelati« toliko učiteljev, kot jih /…/ šole potrebujejo. »Zamisel, da mora izobraževanje slediti potrebam trga, izhaja iz podmene /…/, da je povezavo med enim in drugim sploh mogoče zagotoviti; in da obstaja nekdo, ki to nadzira.« Že dolgo »poklice namesto države ustvarjajo posamezniki, da bi sploh lahko delali in od svojega dela živeli. /…/ Strokovnjaki v izobraževalnem sistemu bodo zato morali temeljito premisliti, kakšna je njihova vloga pri usposabljanju za veščine, spretnosti in poklice prihodnosti. «
»Predvsem pa: kako spreminjati šolski sistem, ne da bi pri tem naredili več škode kot koristi. /…/ Pomembne odločitve v prihodnje čakaj celoten šolski sistem, ne le šolarjev.«

Misliti bi bilo koristneje kot imeti vizije. V. Flegar, Dnevnik, 10.2.2016
Kaj bi vašemu maturantu, če bi vas poslušal, nasvetovali ob informativnem dnevu? Tako, retorično, sprašuje Vojko Flegar v komentarju o poklicih, izobraževanju in/v prihodnosti.
»Prav, medicina, gotovo tudi biotehnološki ali kemijski inženiring, matematika in fizika, morda socialno delo in …« - počasi zmanjka. Po čem bo »povpraševal trg dela« čez 10, 30, 40 let?
Tehnološko gledano, meni, po »študiji Svetovalne banke z naslovom Digital dividende«(?), lahko v srednje razvitih državah, tudi Sloveniji, »manj kot polovica šolarjev pričakuje, da bo delala v poklicih, ki že obstajajo«. Nastali bodo novi poklici, nekateri bodo izginili, večina bo doživela preobrazbo.
Tehnološke spremembe bodo poglobile neenakosti, če odločevalci ne bodo zagotovili (bodočim) delavcem »možnosti, da izkoristijo ekonomske priložnosti, ki spremljajo rast digitalnih tehnologij«, piše V. Flega in navaja:
»Prizadela nas je nova bolezen /…/ tehnološka brezposelnost /…/ kot posledica dejstva, da sredstva za ekonomizacijo /…/ dela odkrivam hitreje kot nove oblike /…/ dela.«
Harvardski ekonomist Benjamin Friedman http://scholar.harvard.edu/bfriedman/home v komentarju k napovedim najvplivnejšega ekonomista 20. stol. J. M. Keynesa o družbi izobilja (Economic Possibilities for our Grandchilren) pravi, da je imel ta do leta 1970 prav »glede zniževanja potrebe po človeškem delu, saj se je delavnik nenehno skrajševal«, do 40 ur tedensko. Od takrat naprej pa »tehnološko dividendo« (-e) pobira »zgornja polovica«, pravzaprav njena smetana. Nevladna organizacija Oxfam https://www.oxfam.org v študiji ugotavlja, da 62 najpremožnejših poseduje toliko kot polovica Zemljanov, 3,6 milijarde najrevnejših. To/te dividendo/e pobira, od 70-tih let kapital. http://www.financnislovar.com/definicije/dividenda.html
V menjeni študiji http://www.worldbank.org/en/publication/wdr2016 Svetovna banka poudarja pomen znanja/izobraževanja. Kar 600 krat v njej omenja pojma skills/education. Poanta je, da je »od političnih odločitev, zlasti glede nevlaganja in nereformiranja izobraževalnega sistema /…/ odvisno, koliko ljudi bo imelo korist od tehnološkega napredka.«
Slovenska vlada se loteva prihodnosti z nekakšno delavnico, v kateri «od spodaj«, iz »aktivnega državljana« nastaja »vizija« 2050. (Glej http://slovenija2050.si/) .
Komentator meni, da so vizije in strategije delo za kvalificirano javnost, razgledano uradništvo in razsvetljene politike, ki naj predvsem odgovorijo na vprašanje o trgu dela čez 10, 20, 30 let in kaj storiti, za enakomerno delitev tehnoloških dividend.

Nepreslišano. C. Zlobec, (Večer), Dnevnik, 10.2.2016
Pesnik in akademik Ciril Zlobec (90) – v zvezi z »noro idejo« o narodni gardi, privatni vojski - pravi:
»Zdaj smo še zmeraj in še bolj kot včasih žrtve ideološkega spopada. /…/ Naša rakasta rana ta čas je strast, da pride do absolutizacije vsega, pa naj bo pogled na zgodovino, pogled na žgoče teme. Povsod se delimo. Da imamo različne poglede, je normalno, ampak, da bi se zedinili, poenotili za nekaj, kaj je najpametneje za ta čas in te razmere, tega koraka nismo zmožni narediti.«

Visoko šolstvo, umetnost, raziskovanje, komercializacija, dodatki, plače, kakovost, javni sektor

Likovna umetnost. Preteklost v odsevu sedanjosti. M. Colner, Dnevnik, 12.2.2016
V Galeriji Jakopič v Lj. je razstava ALUO LXX. Preteklost, sedanjost, prihodnost, na kateri se ob 70 letnici predstavlja Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, danes članica UL. www.aluo.uni-lj.si
»Umetniki so prej študirali v tujini, največ v Zagrebu Pragi, Munchnu in Dunaju«, kar je prineslo heterogenost, a za vzpostavitev »samonikle umetnostne infrastrukture je bla ustanovitev akademije logična, čeprav se z današnjimi očmi zdi v tem težkem povojnem obdobju, ko se je nova oblast soočala z drugimi prioritetami, nekoliko presenetljiva«, piše Miha Colner.
Temelje je postavila leta 1945 skupina umetnikov, ki je delovala med partizani, na osvobojenem ozemlju. Najbolj zaslužni zanjo so: Božidar Jakac, Nikolaj Pirnat, France Mihelič, Slavko Pengov, Zdenko Kalin in Anton G. Kos. Formalno je bila ustanovljena 27.10.1945, nato je Jakac doma sklical prvi sestanek , študija pa se je začel 14.1.1946.
»Pomembno je, da so pobudo dali umetniki, ki so pritisnil na politiko. /…/ Če je bila katedra za umetnostno zgodovino v okviru FF UL, ki pokriva umetniško zapuščino, ustanovljena vzporedno z UL leta 1919, se je študij, ki se ukvarja s tekočo produkcijo umetnost, začel šele četrt stoletja kasneje. /../ Po krajšem obdobju /…/ socialističnega realizma, se je v začetku 50-tih šola začela odpirati bolj heterogenim praksam visokega modernizma.
Akademija se je nato razvijala, nadgrajevala, selila, gradila in dopolnjevala. Med drugim je dobila oddelka za restavratorstvo in oblikovanje, katedri za video in fotografijo; neposredno je povzročila nastanek ljubljanske grafične šole« in »botrovala nastanku številnih gibanj in skupin.« V razstavo ni bilo »mogoče strpati vseh dosežkov študentov in profesorjev.« http://www.mgml.si/galerija-jakopic/
»V minulih 70 leti se je docela spremenil tudi družbeni kontekst in danes ALUO UL ni več edina /…/, kjer se poučuje likovno umetnost in vizualno kulturo. Poleg številnih domačih zasebnih šol se mnogi mladi ustvarjalci izobražujejo v tujini, kar zagotavlja prevetrenost in raznolikost /…/.
Če si je državna akademija nekoč lahko brez pretresov privoščila strukturno rigidnost, popolno oško prevlado profesorskega kadra in samozadostnost (večina profesorjev je diplomirala na ALU), je v spremenjenih razmerah prisiljen v večjo odprtost in povezovanje.«

Slovensko visoko šolstvo v svetu še vedno konkurenčno. UP., ir, Informativni dnevi, Dnevnik, 11.2.2916
»Trend kaže«, piše časnik v oglasni prilogi namenjeni mladim pred informativnimi dnevi, »da se zmanjšuje število diplomantov, ki končajo študij družbenih ved, poslovnih ved in prava, povečuje pa delež diplomantov /…/ s področja naravoslovja, tehnike in računalništva.«
Na Univerzi na Primorskem (UP http://www.upr.si/ ) pravijo: »Dosegamo povprečje zanimanja vseh evropskih držav za študij na programih področja humanistike in umetnosti ter izobraževalnih ved /…/, kakor tudi ustrezno uravnoteženost z drugimi izobraževalnimi področji.«
Opažajo, da se »dekleta najpogosteje odločajo za programe družbenih ved, poslovnih ved in prava, obenem pa so veliko uspešnejše pri končevanju študija.«
Zanimanje za študij se ne zmanjšuje, pravijo, »zmanjšuje pa se število v prvi letnik vpisanih /.../ na vseh slovenskih visokošolskih zavodih«, kar je povezano z manjšo generacijo, ki se vpisuje. Na UP se povečuje število študentov iz drugih držav.
Dragan Marušič, rektor UP, predsednik http://www.rkrs.si/ in član skupine za pripravo zakona (ZViS): »Slovensko visoko šolstvo je eden redkih družbenih sistemov, jer smo v svetu, kljub kronični podhranjenosti naše osnovne dejavnosti« (- izobraževalne, znanstvene?, B.M.) »še vedno vsaj približno konkurenčni; glede na to s kolikšnimi sredstvi razpolagamo, je to čudež.«
Zaradi menjav ministrov - šest v štirih letih – smo v zamudi s sprejetjem novele zakona o visokem šolstvu. Sprejeti jo moramo čim prej in »ustvariti stabilno okolje, ki bo omogočilo /…/ za preboj slovenskega visokega šolstva in znanosti v svet. Letošnje povečanje sredstev za znanost in visoko šolstvo je dober obet.«
(Izzivi za univerze v prihodnosti?)
Nujno bo treba staviti odhajanje mlajših kolegov v tujino, pravi D. Marušič »ter dodaja, da je tudi zato treba nameniti posebna sredstva za raziskovalne in predavateljske pozicije za mlajše kolege, še posebno za tiste, ki so ali doktorirali v tujini ali so tja odšli v zadnjih letih, ko se je slovenska znanost krčila.« Okrepiti je treba »dvosmerno povezovanje s tujino«, povečati število tujih študentov in profesorjev pri nas ter narediti iz slovenskega visokega šolstva in znanosti pomembno križišče v globalnem univerzitetnem prostoru. »Usmeriti moramo vse razpoložljiv sile v povezovanje temeljne in aplikativne znanosti, pomagati slovenskemu gospodarstvu ustvariti prepoznavne slovenske blagovne znamke ter s tem okrepiti strateško pozicijo slovenske države«, še dodaja »dekan« (?, sic!) UP.

Nepreslišano. A. Ihan, (Siol.net), Dnevnik, 13.2.2016
Ob odkritju virusa zika in uspehih našega smučarskega skakalca piše Aloj Ihan, zdravnik, pesnik, pisatelj, o kakovosti naših (raziskovalnih) institucij, »ki so dovolj opremljene in kjer je dovolj streniranih ljudi, da zagrabijo, ko je treba in ne le« ko gre za »projekt ali podobno enkratno akcijo.«
»Prevčevih refleksov v zraku tudi ne bi bilo brez na tisoče študijskih videoposnetkov /…/ letalnice in iz vetrovnikov ter brez na tisoče meritev, ki talentiranemu človeku dajo možnost za izboljšanje, česar njegovi /…/ kolegi ne zmorejo. Tako nastane razlika, ki v sodobnem svet pomeni razliko med uspehom in nezanesljivo povprečnostjo.«

Priče smo precejšnjemu potresu v sistemu vrednot. Suzana Kos, Manja Pušnik, Dnevnik, 9.2.2016
Predsednik računskega sodišča Tomaž Vesel v intervjuju govori tudi o financiranju visokega šolstva, plačah, dodatkih…
(So afere posledica varčevanja v javnem sektorju?)
»Povsem se strinjam z vami. /…/ odstopanja od pričakovanj so posledica tega, a so bila redefinirana plačna razmerja z ambicijo, da se odpravijo nesorazmerja. Obenem pa nismo odgovorili na vprašanja, kaj so pravzaprav pričakovana plačna razmerja.« (- O tem je pisal J. Mencinger, glej nazaj v teh Pogledih, B.M.)
(Slaba Virantova plačna reforma?)
»Da, prvič je bila nedokončana, drugič pa je vnesla nekaj elementov ne dovolj premišljenega, skoraj nenaravnega reda.« Stvari se popravljajo tako, »da se iščejo obvodi n zlorabe, kot je npr. prekomerna uporaba dodatkov /…/. Drugi način pa j, da si posamezne /…/ skupine znotraj javne uprave poskušajo pridobiti položaj, ki bi bil zaradi njihove specifične moči takšen, da bi odskočili navzgor od nekega zamišljenega plačnega reda in hierarhičnih lestvic, ki so bile postavljene.«
(Zgražali smo se nad Grki, v javni upravi so izplačevali dodatke…)
Da, a v Sloveniji smo bili v boljši finančni kondiciji.
»Tisti, ki delajo v gospodarstvu, /…/ težko sprejmejo svet dodatkov. Tudi sam imam nekaj težav s tem, zlasti v visokem šolstvu.« Njegovi predstavniki »poudarjajo, da imajo popolno avtonomijo, pri tem pa pozabljajo, da so plačani iz javnih sredstev. Dodatek za stalno pripravljenost in način njihovega dela, ki ga stalno poudarjajo, enostavno ne gresta skupaj.«
(Samostojno podjetništvo z javnim denarjem?)
»Da, predvsem v zadnjem času. Kjer koli smo se« (inšpektorji računskega sodišča http://www.rs-rs.si ) »dotaknili visokega šolstva, zaznavamo izrazito težnjo h komercializaciji. Kot da bi se pozabljalo na poslanstvo visokega šolstva.« (- Ki je? B.M.) »Če k temu dodamo še težnjo nekaterih fakultet po internacionalizaciji, pridemo do vprašanja, ali ne bi bilo bolje, da bi /…/ ti ambiciozni posamezniki« delali »v zasebnem sektorju.«
(Dodate so izplačevali tudi v občinah.)
»V zakonodaji obstaja možnost za ta dodatek /…/, ko gre za ljudi, ki so resnično stalno pripravljeni, da se odzovejo, ne le da dvignejo telefon, ampak dejansko tudi opravijo svoje delo. Še bol pa nas skrbi povečan obseg dela, ki se ga javni upravi večkrat /…/ zlorabi.«
(Več moralnosti ali korekcija plačnega sistema?)
»Oboje. Plačni sistem bi morali preveriti tudi zato, ker je to močno povezano z vprašanjem, kako kakovosten in motiviran kader še pridobiti za delo v državi.«
(Zaradi domnevnih napak v času, ko je bila tam predsednica sveta M. Makovec Bren

ič, ste preiskovali tudi agencijo NAKVIS, zakaj?)
O ugotovitvah pregleda T. Vesel ne more podrobneje govoriti, »ker imamo v delu že drugo revizijo NAKVIS www.nakvis.si , pregledali bomo sistem akreditacij v visokem šolstvu, torej njihovo poslanstvo. /… Če že pristajamo na to, da ima nekdo plačilo za sejnino, želimo tudi videti rezultate te agencije.« Ob pregledu prejemkov in sejnin so namreč odkrili »vrsto nepravilnosti, jih pozvali k njihovi odpravi in povrnitvi stroškov. Vendar so nas mirno ignorirali.«

Preiskave. I. Leban Pisma, Dnevnik, 13.2.2016
Zaradi svojih otrok piše bralec Ivan Leban s Škofljice, ki ga sprašujejo zakaj policija in komisija za preprečevanje korupcije (KPK) preiskuj agencijo, katere direktor je. O domnevnih sumih kaznivih dejanj je izvedel iz medijev (- verjetno tudi Dnevnika 9.2., glej zgoraj B.M.) , do.11. februarja nima v rokah uradnega dokumenta o tem.
»Moj domnevni greh je, da nisem izpolnil enega od treh popravljalnih ukrepov Računskega sodišča RS.« http://www.rs-rs.si/ Gre (verjetno) za dnevnice oz. plačilo za opravljeno delo predsednice in članov sveta agencije NAKVIS, ki sprejema odločitve o (re)akreditaciji študijskih programov, kar je obsežno in zahtevno delo. Kot direktor je prisoten na vseh sejah sveta.
»V proračunu 2016 je agencija uvrščena med institucije, kot so računsko sodišče, KPK, ustavno sodišče, javni pooblaščenec (za informacije), državna volilna komisija, SAZU… /…/ Nima svojega zakona, zanjo velja ZViS /…/Vsaka evropska država ima tako agencijo.« »Sklep o ustanovitvi agencije » je bil »slabo narejen pred 6 leti«, meni I. Leban.
Računsko sodišče je v 2014 zdelalo revizijsko mnenje o delovanju agencije v 2011 in predlagalo tri popravljalne ukrepe; on pa je direktor od 2013. »Ni res, da smo te ukrepe »mirno ignorirali« oz. »se nanje požvižgali«. Da od treh je izvedel, »zakaj tretjega nisem, sem obširno razložil računskemu sodišču«, ki je nato ugotovilo le »kršitev dobrega poslovanja. To sem tudi razlagal oboru državnega zbora za javne finance.«
Ukrepa izterjave (- vrnitve plačila 11 članov sveta NAKVISa, B.M.) ni izvedel, »ker bi s tem kršil ustano pravico svetnikov do plačila za pošteno opravljeno delo«. Na vsaki seji svetniki odločajo o akreditacijah študijskih programov, ki jih nato ministrstvo (MIZŠ) financira, torej »se odloča o milijonskih vsotah«.
Inšpektor »po ZSPS« ni ugotovil nepravilnosti glede izplačil. Delo svetnikov (in) agencije so ocenjevali mednarodni strokovnjaki( EQAR, ENQA) in takrat »izprašali pribl. 100 različnih deležnikov v slovenskem visokem šolstvu. (- Agencija je dvakrat »evropsko« akreditirana, glej www.nakvis.si B.M.)
Sedanji direktor agencije se v pismu pohvali, da je podpredsednik dveh (evropskih) združenj za zagotavljanje kakovosti v visokem šolstvu (ECA, CEENQA).
Na koncu ugotovi, da agencija sicer ne dobiva letno (6 milijonov evrov) iz proračuna kolikor je bilo leta 2015 določeno z resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva (ReNPVŠ), pač »pa varčno in skrbno deluje« z letnimi sredstvi od 1,2 do 1,4 milijona evrov.

Univerza vzor za (ne)nadzor? F. Mihič, Pisma, Delo, 11.2.2016
»Demokracija ne deluje brez nadzora, /…/ a le tam, jer poznajo odgovornost in moralo ter ne brijejo norcev iz državljanov«, piše bralec Franc Mihič iz Ribnice. Če ga ni, se »spremeni v svoje nasprotje, anarhijo, kjer vlada smo »moč« in prevladuje nepotizem.
»Zgrozim se, ko berem, kako se leta dolgo vodilni bogato nagrajujejo na nekaterih, zlasti družboslovnih fakultetah. In to »kadri, ki nato postanejo še ministri, zelo za vzgojo in znanost«, navaja neznanega avtorja.
Vodilni na univerzi »nadzorujejo kar sebe, ne pristajajo na pravi nadzor, brez kolizije interesov in nepotizma. »Samoupravljanje brez odgovornosti«, kot v enopartijskem sistemu! In s še prepričljivo smehljajo na TV.
»Normalno je le za «nedotakljive nadzornike«, ki so jih »ustvarili« na slovenski univerzi« (- kateri?), »in jih oblast že desetletja tolerira na univerzi, v družbi, gospodarstvu. Za napredek in udobje nenadzorovane elite, ne pa državljanov Do kdaj še, gospodje?«

Avtokracija, demokracija, partitkracija, cerkvena hierarhija, krščanski socialisti, dialog

Na pohodu je fašistoidna politika. F. Kek Nedeljski, 10.2.2016
Soustanovitelj in urednik (nekdanjega) krščansko socialnega glasila Peter Kovačič Peršin (teolog, slavist, pisatelj) je vse življenje ohranjal samosvojo držo, piše Franci Kek na začetku zapisa pogovora.
(Oporečnik?)
»Revija 2000 je bla prvi oporečniški samizdat v Sloveniji in mislim, da tudi Jugoslaviji. /…/ Že ob ustanavljanju /…/ smo doživljali grožnje Udbe. https://sl.wikipedia.org/wiki/UDBA Trajalo je kar dve leti, šele Kavčičeva vlada je dala dovoljenje.« (1969) Najprej je izhajala občasno, ciklostirana.
Leta 1971 je v št. 5. »objavila program gibanja 2000: zavzemanje za svobodo v Cerkvi n družbi, narodno orientacijo in opredelitev za krščanski socializem. Zaradi pritiskov partijskih in cerkvenih oblasti je sledil dveletni molk.
Leta 1973 so objavili intervju z Edvardom Kocbekom https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kocbek , s kritično oceno Cerkve in družbe »in revija je bila ukinjena«. Oblast je pogojeval izdajanje z obsodbo Kocbekovega intervjuja o povojnih pobojih, kar je kot urednik zavračal. Dovoljenje so dobili lonec 1977.
»Tista leta so bila zame težavna. Zaman sem iskal zaposlitev. Tudi s strani Cerkve odklanjanje.« Pisal je o kulturi v Družini www.druzina.si , a na pritisk Udbe so se uklonili in ga izločili.
»Revija desetletja ni imela redne subvencije, kot urednik sem prestajal zasliševanja n preiskave na domu. Po štirih desetletjih izhajanja je takratna t.i. leva vlada ukinila že tak pičlo subvencijo za revijo. Zadnja številka je izšla leta 2010. »
(- O zgodovini revije, ne pa tudi o ukinitvi, piše na: https://sl.wikipedia.org/wiki/Revija_2000, B.M.)
(Demokracija?)
To ni samo oblika vladanja v republikah, je »predvsem kultura upravljana javnih zadev. Samo formalna demokracija en zagotavlja, da oblast izvršuje voljo ljudstva in vodi državo v dobro državljanov.« Če si stranke zagotavljajo mesto v parlamentu »z obvladovanjem javnega menja in podporo kapitala«, se taka politika hitro »sprevrže v avtoritarno. /…/ To privede do partitokracije, ki je oblika diktature.« O krizi predstavniške demokracije so razpravljali že med vojnama, ko je nacizem prišel na oblast z volitvami.« Danes se govori o njeni neučinkovitosti; družboslovci se zavzemajo za neposredno demokracijo.
(Demokracija na Slovenskem?)
»Predvojni vodilni družboslovec Andrej Gosar https://www.youtube.com/watch?v=fA2fWd9wAIQ /…/ je predlagal demokracijo samoupravnega tipa.
E. Kardelj se je zgledoval po njem, ko je snoval samoupravni sistem. https://www.marxists.org/slovenian/teor_jug_soc/edvard_kardelj/poglavje_01.htm
Žal ta ni mogel zaživeti v pogojih enopartijskega režima«, ugotavlja P. Kovačč P.
»Ponuja pa oblika neposredne demokracije https://sl.wikipedia.org/wiki/Neposredna_demokracija rešitev za neučinkovito, avtoritarno upravljanje v EU in omogočil bi boljše gospodarstvo in socialni red.«
(Socialna, nacionalna država, EU?)
»Slabo kaže. Na pohodu je fašistoidna politika. Njen cilj je vzpostaviti avtoritarne režime /…/, kar bi male narode spet potisnilo v kolonialno odvisnost. Gospodarstvo in socialno smo male države vs bolj obubožane. To vodi v socialne in mednacionalne konflikte /…/ Le obramba svobode in demokracije ter socialna stabilnost lahko zagotovijo obstoj EU in ohranitev obstoječe suverenosti, čeprav omejene, majhnih evropskih narodov.
(Begunci, papež, slovenski kristjani?)
»Strah pred begunci je izraz človeške sebičnosti in občutka ogroženosti pred tujci. Nihče, k ni trden v svoji kulturi in religiji, n bo govoril, da prišlek lahko ogrožajo našo kulturo ali krščanstvo.« Skrajni desničarji s »sovražnim govorom o njih želijo mobilizirati suminčave in sebične ljudi. /…/ In papež Frančišek https://sl.wikipedia.org/wiki/Pape%C5%BE_Fran%C4%8Di%C5%A1ek poziva k smiljenju očitno moralno gluho Evropo.
Tudi del slovenske (cerkvene) hierarhije ga ne sliši. Kakšno je njihovo krščanstvo, so pokazali /…/ ko so gradili bogato in politično vplivno Cerkev. Malega človeka pa so pri tem opeharili za certifikate /…/ Delujejo proti koncilski viziji Cerkve https://sl.wikipedia.org/wiki/Drugi_vatikanski_koncil in proti papeževemu načelu, naj bo Cerkev revna, da bo lahko stala ob strani revnim množicam.«
(- Glej tudi intervju za Mladino, 19.4.2013: http://www.mladina.si/143211/peter-kovacic-persin-slovenski-katolicizem-se-je-ze-v-zacetku-tranzicije-odlocil-podpreti-re/ B.M.)

E..U..SI muove?

Evropa ima že 25 let nalogo zasnovati priseljensko politiko. G. Utenkar, Nedelo, 7.2.2016
Sociolog in politolog Rudi Rizman je bil zaposlen na FF UL do 2012, ko so ga po »varčevalnem« zakonu ZUJF upokojili, »zato je tam samo še mentor pri magisterijih in doktoratih. V Italiji, kjer nimajo takšnih pravil, nemoteno predava o globalizaciji na najstarejši univerzi na svetu, v Bologni« http://www.unibo.it/ , ga predstavi Gorazd Utenkar. .«
(2015?)
R. Rizman je kritičen do elite in do dogajanja. »Politična in intelektualna elita sta ob vprašanjih, ki nas ta hip vznemirjajo, odpovedali, oz. se z njim nista ukvarjali tako, kot bi se morali.« To vidimo pri globalizaciji, migrantih in beguncih ter okolju, to je pri vprašanjih povezanih s »preživetjem človeštva ali vsaj civilizacije«.
(Evrope?)
Vso smo »potencialni begunci ali migranti. Glede podnebnih sprememb /…/ prispevamo k temu, da ima čoln vedno več lukenj. EU namreč veliko pripomore k ustvarjanju revščine v svetu«, npr. v Afriki, ker subvencionira svoje kmetijstvo, (v tamkajšnjih morjih) je polovila vse ribe. Amerika je bila na B. Vzhodu je kot slon v trgovini s porcelanom, slon je odšel, domačini in Evropa se ukvarjajo s posledicami.
(Begunci?)
Evropa ne zna rešiti vprašanja milijona beguncev, čeprav bi predstavljalo tudi 5 milijonov samo 1% prebivalstva Evrope.
(Koliko jih lahko sprejmemo?)
»Po svetu je več kot 14 milijonov beguncev, v Evropi pa milijon pomeni neobvladljivo težavo«. 0,2% prebivalstva. Nekatere države »nočejo sprejeti niti sto drugačnih, predvsem v srednji in vzhodni Evropi« (SVE).
https://sl.wikipedia.org/wiki/Srednja_Evropa https://sl.wikipedia.org/wiki/Vzhodna_Evropa
(To območje je bilo narodnostno mešano…)
»Ja, v prvi polovici 20.stol. a so se oblikovale dokaj čiste nacionalne države.« V tem delu Evrope imajo ljudje »težave pri razumevanju in sprejemanju drugačnosti«, tu ni bil »Voltaira https://sl.wikipedia.org/wiki/Voltaire , ki je v Franciji uvedel pomembno etično načelo spoštovanja drugačnosti, toleranco. S tujcem so se na vzhodu Evrope srečevali pretežno kot s kolonizatorjem in z njim niso živeli enakopravno. Gre za neke vrste predmoderno zavoro.« Preseljevanje razumejo enosmerno: njihovi prebivalci lahko gredo v Nemčijo, Britanijo, Francijo, sami pa niso pripravljeni sprejeti nikogar.«
(Begunci in neoliberalizem …)
Ta je seveda »del težave, ne del rešitve. Izključuje demokracijo, etično dimenzijo.« Z logiko trga ne moremo pojasniti vsega. »Nekateri deli gospodarstva v nekaterih državah so zelo za prihod beguncev, veliko ljudi pa misli, da bodo s tem nekaj izgubili.«
(… ter politiki?)
»Ne ljudski ne socialdemokratski pol za te ljudi nista imela odgovorov, zato pa so jih ponujala razna skrajna gibanja in stranke.«
»Po 2. sv.vojni smo imeli keynesijanski, državni kapitalizem, v letih od 1989 do 2008 pa neoliberalizem. Krize po letu 2008 neoliberalizem, s prepričanostjo o moči trga, ni znal več rešiti.«
(Zato je vskočila država.)
»In za kakšno leto smo spet dobili državni kapitalizem. Ko so si banke opomogle, se je spet začelo po starem in zdaj čakamo novo krizo.
Neoliberalizem je danes v podobnem položaju, kot so bile komunistične države v 80.letih. Razlika med elito in državljani je bila tako velika, da se je zgodil upor prebivalcev.« (https://sl.wikipedia.org/wiki/1989 , 1990, 1991)
Danes /…/ je kriza za 99%, za odstotek pa ne.« Prodaja sodobnih tehnoloških pripomočkov se zmanjšuje, ker pada kupna moč. »Neoliberalizem pa temelji ravno na stalni rasti, da trg zmore vse in da je državo treba minimalizirati. Mislim, da neoliberalizmu bijejo zadnje ure.«
(Alternativa?)
»Ravno to je težava, danes ni alternative. Levice ni več« (- to pravi posebej za Poljsko) »in razmere so izkoristile populistične, nacionalistične, avtoritarne politične formacije. /…/ Bojim se, a bo svet nekaj časa gradil na upanju v rešitve avtoritarnih voditeljev. Ko se bo to upanje razblinilo, lahko zdrsnemo v kaos, kakršnega imajo na B+S Vzhod. Ne Davos https://www.weforum.org/ ne Bruselj ne bosta ponudila rešitev, saj sta prej del problema.«
(Nova levičarska gibanja?)
V Grčiji se je Siriza http://www.syriza.gr/ prodala, pravijo nekateri, a »vprašanje, kakšne možnosti je imela, ko so ji zaprli vse finančne pipe«; dolgove ji bodo morali odpisati.
»Pričakovanja, da se bodo spremembe razširile iz Grčije, Portugalske, Španije, so bila preveč optimistična. Mislim tudi, da so nova leva gibanja nekoliko preveč teoretično usmerjena.«
(Podemos, Die Linke, Združena levica?) https://es.wikipedia.org/wiki/Podemos , https://www.youtube.com/user/dielinke , http://zdruzena-levica.si/program
»Kot pravi stara levičarska teza, se mora najprej nekaj spremeniti v centru« (- kapitalističnega sistema) – »Franciji, Italiji, Nemčiji, V. Britaniji. V ZDA sta Corbyn in Bernie Sanders https://berniesanders.com prvi lastovki.
Eppur si muove. https://www.youtube.com/watch?v=Y6cYPxUbTD0
Očitno določen del politične elite spoznava, da po starem ni mogoče več naprej.«

Preberimo, poglejmo, poklikajmo, poslušajmo; prešerno proslavimo; od procesije do sprave

Kaj poslušajo dijaki. Siddartha in Big foot mama za zmeraj. Mitja Mandić, Dnevnik, 9.2.2016
V spletni anketi je od 187 slovenskih dijakinj (135) in dijakov 66% »priznalo«, da posluša slovensko (zabavno) glasbo. Našteti so morali tri izvajalce.
Največ glasov so dobil tisti, ki igrajo rock (139, od tega Siddartha 49, Big foot mama 46 in Mi2 23 https://www.youtube.com/watch?v=_u8CpQdZLMA ). Sledi pop glasba - 46 (Tabu 20 https://www.youtube.com/watch?v=tuOJUMDU3zE , V. Kreslin 8, J. Plestenjak 6…), nato narodno zabavna glasba- 35 (Modrijani 28 https://www.youtube.com/watch?v=cbanV5zSp0 , Gadi 10, Avseniki 5) in nazadnje rap – 25 (Zlatko 32 https://www.youtube.com/watch?v=yXCb8pzwOoI , Nipke 9, Vauks 4).
Splošno priljubljenost skupin iz 90-tih let komentira Aida Kurtović, radio Val 202:
»Skupini Siddartha https://www.youtube.com/watch?v=_FNGZT8-EPw in Big foot mama sta se konec 90-tih let znali pravilno, ustvarjalno odzvati na vseprisotni optimizem ob osamosvojitveni s preprostimi /…/ rimami, uglasbenimi a inovativen način, pridobili občudovanje mladih. Mnogi so z njimi ostali iz nostalgično-romantičnih razlogov.«
Miha Guštin Gušti, Big foot mama https://www.youtube.com/watch?v=Ndrh6hcVip8 , pravi, da so za uspeh skupine »potrebni talent, inovativnost in upornost. Bend mora nositi prepoznavnost v zgodbi in karizmi, biti mora samosvoj.« Za neuspeh današnjih skupin je kriva »neizraznost, razvajenost in dejstvo, da ne vztrajajo«.
Sodobna slovenska popularna glasba med mladimi ni priljubljena, ker »se ji ne uspe izviti iz oklepa 90-tih let« in žeje po svetovnem uspehu. Mladi bendi se bodo morali »preklopiti na slovensko realnost, /…/ tukajšnjim okusom, pričakovanje in željam.«

Laibach »pel in sanjal« v Bruslju. Jelka Šutej Adamič. Delo, 10.2.2016
Slovenska glasbena skupina https://www.youtube.com/watch?v=GOffk1G6OX8 se je (po gostovanju v S. Koreji, v ZDA, Kanadi, na Portugalskem, v Makedoniji, Srbiji, usw. ter v rodnih Trbovljah) »odpravila na novo turnejo po okupirani Evropi z naslovom Moje pesmi, moje sanje. S simfoničnim orkestrom RTV Slovenija so se predstavili v bruseljske kulturnem centru Bozar. https://www.youtube.com/watch?v=t7n9ruHJqKg Izvajali so pesmi, v katerih se že 35 let (umetniško) ukvarjajo s totalitarizmom (Now You Will Pay, Die Spiel ist aus! The Great Divide).. Podobno kot v Pjongjangu je tudi tu cenzorsko posegla (EUropska) komisija.
Sledili bodo koncerti v Zagrebu, Beogradu… Moderna galerija v Lj. je pripravila razstavo o (skupini katere del so Laibachi http://www.culture.si/en/Laibach ) Neue Slowenische Kunst: http://www.mg-lj.si/en/exhibitions/963/nsk-from-kapital-to-capital/ .

Ne vrag, le žica… M. Pišek, Dnevnik, 9.2.2016
»Položaj umetnikov v tej državi še nikoli ni bil tako klavrn v finančnem in statusnem smislu, piše Mojca Pišek. Letos s je oblast »ponovno vmešala v avtorski koncept državne proslave« ob 8. februarju, ki ga je pripravil režiser Mare Bulc. http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/se-zgodovina-ponavlja-cenzura-v-presernovem-casu-cenzura-na-presernovi-proslavi/385352
Prispevek Spoštovani! (Dnevnik, 9.2.) M. Bulc konča »z besedami pokojnega pesnika i (tudi mojega) profesorja, Aleša Debeljaka: »Umetnost predstavlja poslednje zatočišče svobode, in če se skrčijo meje svobode tudi za umetnost, potem smo samo še korak do tega, da bodo vsi mislili isto. Kjer vsi mislijo isto, ne misli nihče.«
V Upravnem odboru Prešernovega sklada (za nagrade kulturnikom), so »problematizirali načrtovani nastop N'toka https://sl.wikipedia.org/wiki/N%27toko , ki naj b nastopil z rap pesmijo o nastanku naroda, ki so se mu odpovedali, /../ odbor pa si je zaželel recitacije Zdravljice v celoti.
Janez Bogataj (FF UL), vodja odbora in ministrica za kulturo opravičuje(ta) poseg s tem, da so morali paziti na državne simbole. Državna proslava je državna proslava, druge režiserjeve »umetniškoizpovedne zadeve« pa sodijo v eksperimentalno gledališče ali na ulico. Prav tako na proslavo ne sodijo simboli (»žica, protestniki in podobne stvari«), ki nam že tako grenijo vsakdan. Zdravljica »interpretirana v arabščini, angleščini, japonščini, makedonščini, bosanščini in slovenščini« je poslala sporočilo, piše M. Pišek o tanki meji med »našim« in »vašim« ter »o bogastvu, ki nastaja, ko se mešajo pogledi, ideje, vrednote, kulture.«
Damir Avdić, ki so ga pred meseci izganjali iz države, je na odru nekaj časa visokim gostom kazal hrbet. Podobno so se odrezali nagrajenci v predvajanih razmišljanjih misli o državni himni.
Jozef Kica, ki je ko eden prvi tujcev dobil nagrado Prešernovega sklada, je dejal: »Srečna je dežela, v kateri želijo živeti tujci.« Posrečena je bila črna avba http://www.trigo.si/index.php/pokrivala/avba nagrajenke Katarine Stegnar.
J. Bogataj se je na koncu zahvalil tistim, ki so spekli potico za zakusko v avli Cankarjevega doma Lj.. https://www.youtube.com/watch?v=OMnts49uGM0

Bolje obvezna oddaja kot gostilna. M. Lesjak, Objektiv, Dnevnik, 13.2.2016
»Pri Prešernovih nagradah je zadaj kajpada vedno kuhinja. /…/ Ker gre tudi kultura skozi želodec, povabljence v Cankarju o proslavi tudi pogostijo.« Letos se je predsednik UO Prešernovega sklada ob koncu zahvalil »skupini Gostilna Slovenija in sekciji /…/ pri Obrtno podjetniški zbornici Slovenije, ker sta dobrohotno omogočili nekaj drobne prešernosti po proslavi.«
To bi hitro utonilo v pozabo, če ne bi na http://www.gostilnaslovenija.si/ pisalo, da so to blagovno znamko gostinci ustanovili »s pomočjo uglednega etnologa, profesorja Janeza Bogataja« (FF UL).
In med novicami, da so na Prešernovi proslavi sodelovali »s šmarnogorskim jabolčnim štrudlom, nabodalci z narezano suho klobaso, zaseko, kopunovo tlačenko, solato s koromačem, hobotnico v solati, šunko v testu, kraškim pršutom, poticami, krofi, koroškim grumpi ter /…/ vini. /…/
Dodana je »fotografija znane javne osebe. To je bila slavnostni govornik na decembrskem srečanju /…/ etnolog, promotor Gostilne Slovenije in promotor praznika slovenske kulture, predsednik UO Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj.«
Ta je (kasneje) v CD napovedal tudi spremembo statuta sklada, tako da bi sodila v proslavo tudi zakuska po njej. S tem ne bi kazalo hiteti, meni Miran Lesjak, odgovorni urednik (sobotne) priloge dnevnika Dnevnik. Nekaj zaradi možnega suma, da bi kdo prišel do denarja za »drobne prešernosti« »po zvezah in zaslugah«, zaradi javnofinančnih razlogov in zaradi kulture same, »saj ni Slovenca, ki ne bi znal zapeti tako Golice kot Zdravljice.
Namesto proračunskih virov bi se v CR za kulturni praznik lahko (dobro in zastonj) jedlo »z uvedbo obvezne oddaje, kakršna je nekoč že bila«. (- v težkih časih po 2.sv. in 1.domovinski vojni, B.M.) Leta 2014 je bilo pri nas 298 podjetij za proizvodnjo mesa ipd., 76 za morsko ribištvo, 152 mlekarskih, 802 za kruh in pecivo, 42 za vino in 21 za pivo, 81 za sadne sokove itd. Ti ne bi težko pogrešali za palico kranjskih klobas, zaboja brancinov (ali škampov), škafa rukole, nekaj kolutov sira, kosov potice itn.
Nahranili bi eminentno občinstvo na/po proslavi, vse slovenske umetnike in kulturnike s prekernimi vred, »pa še bi kaj ostalo«. Viške bi zamrznili za drugo leto.
»Bolje to, kot da nam KPK diha a ovratnik.« https://www.kpk-rs.si/sl/iskanje/?q=pogostitev&y=2016

Katero Prešernovo pesem znate na pamet? V.P.S., Delo, 9.2.2016
Ob kulturnem prazniku so znane Slovenke in Slovence vprašali, h katerim rimam poeta se vračajo.
Spomenka Hribar, publicistka (*1941): Najbolj ji je pri srcu Slovo od mladosti.
http://www.mojvideo.com/video-france-preseren-slovo-od-mladosti/bcbdd6e0f556fc78fbbe
Zamisli se ob Prešernovi veri:
Kar je beži.
Al' beg ni Bog,
ki vodi vekomaj v ne-bo,
kar je, kar je bilo in kar bo?
Manca Košir, publicistka prebira Prešerna vedno znova, najbolj Neiztrohnjeno srce.
Na pamet pa zna le tisto, ki so ji jo – na srečo - vcepili v šoli:
O Vrba, srečna, draga vas domača…
Desa Muck, pisateljica: Najbolj so ji šli kar Soneti. (…nesreče?). Kakšno družbo še prestraši z začetkom Uvoda v Krst pri Savici.
Barbara Jaki, direktorica Narodne galerije ima najraje Gazele in Zabavljive napise, celo zapeti zna Zdravljico, na pamet pa še: Povodni mož, »O vrba« (-sic), Pod oknom, Kam, Glosa, pri drugih pa prve verze.
Barbara Hieng Samobor, MGL: O, Vrba in Hrast, od Sonetov nesreče, sta ji najljubša. Na pamet zna še Povodnega moža in Turjaško Rozamundo. Pogosto prebira Krst pri Savici.
Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo: Krst pri Savici, na pamet zna dele, Zdravljica, Vrba, Slovo od mladosti, Povodnega moža. Pogosto se vrača k Prešernu, odkriva odtenke verzov.
Vlado Žabot, pisatelj: Od otroštva so mu ostale v spominu: Orglar, Slovo od mladosti, Nezakonska mati, O Vrba… V šoli se je naučil še: Kam, celo Povodnega moža; kot skoraj vsak Slovenec zna nekaj verzov Zdravljice. Pred leti je »ostrmel nad zbrano množico, kako v mrazu /…/ posluša čudovito petje podoknic nesrečni Juliji«. https://www.youtube.com/watch?v=-2Cu2G4vq5M https://www.youtube.com/watch?v=LaqyaHae5z8 Skupini tujcev je rekel: »Zdaj čutite Slovenijo.«
Matjaž Berger, ravnatelj Anton Podbevšek Teatra, se je v »dobrih starih časih gimnazije« naučil Sonetni venec. Razmišlja, kako bi 8. v vseh jezikih sveta multimedijsko artikulirali Krst pri Savici.
Borut Veselko, igralec zna v celoti Vrbo, druge kako kitico, bi se jih pa hitro naučil.
(- Pesmi lahko preberete na www.preseren.net.
Iz naslovov najbolj priljubljenih lahko zložimo haiku-verz, v čast njegove smrti. B.M.)
Pr' Sav' vrba.
Vod(enič)nega moža slovo od mladosti.
Kam?

Zdravljica
je v
obliki čaše.
M. Šučur, Dnevnik, 13.2.2016
Ob koncu razstave http://www.scca-ljubljana.si/besede-kot-barve-barve-kot-besede-2016.htm#2 v Vodnikovi domačiji v Šiški http://svet24.si/clanek/novice/kultura/5543134b5495c , Lj. je kurator sodobne umetnosti Dušan Dovč, literarni zgodovinar predaval o Poeziji v galeriji, o povezovanju med poezijo in vizualno umetnostjo.
Od domačih primerov je opozoril na Prešernovo Zdravljico, ki je likovna pesem, s kiticami v obliki čaš.
(- Tega ni ravno videti v rokopisnih verzijah, kar lahko vidite v: http://www.gorenjski-muzej.si/wp-content/uploads/2014/11/knjizica-kor3.pdf . Pač pa nekatere kitice, npr. tiste natisnjene v španščini, madžarščini in angleščini. Zanimiva je tudi vsebina prvotne šeste kitice, ki jo posebej izpostavijo v tej publikaciji Gorenjskega muzeja v Kranju. B.M.).
Tudi slovenska zgodovinska avantgarde je z manifesti in revijami, nr. Trije labodje in Rdeči pilot (Avgust Černigoj, Anton Podbevšek, Srečko Kosovel), prelomila s »tradicionalno slovensko poezijo in prešernovsko strukturo«. Kosovel je najprej ustvarjal lepljenke, kolaže iz časopisnih izrezkov, denimo Letečo ladjo. Kot pesnik je hitro začutil, da imajo pesmi več sporočilnosti; njegove konse http://www.pesnik.net/content/blogcategory/68/40/ pozna vsak slovenski šolar, piše Maja Šučur.
Prostor za »tovrstne pesniško-likovne eksperimente sta« (na prelomu 60-tih v 70-leta, v (): B.M.) ponujali predvsem (študentska) Tribuna (tudi 3buna) in Problemi (npr. Katalog).
»Dovč seveda ni mogel izpustiti del skupine OHO (Marko Pogačnik, Franci Zagoričnik, Matjaž Hanžek…(- Glej skoraj vse sodelujoče in njihova (zgodnja) dela na: http://www.avantgarde-museum.com/en/museum/collection/oho~pe4394/ , v angl. in hrv. In http://www.mg-lj.si/. B.M.)
»Kljub ugašanju pojava konkretne poezije po letu 1975 tovrstne pesmi še nastajajo« in M. Dovč omenja večmedijske projekte Primoža Čučnika, Žige Kariža in Valerie Wolf Gang.
Glede odnosa institucij je e-pesnik Jaka Železnikar dejal, da je za »svojo e-poezijo prej našel prostor v galeriji kot denimo društvu pisateljev.«

»Ko Prešeren razmišlja o kakšnih dobrih babah«. G. Babnik, Delo, 9.2.2016
Izbrana dela slovenskega klasika Andreja Rozmana Roze so izšla v zbirki Kondor pod naslovom Gleda kondor avion (Lj. 2015),.
Med najbolj reprezentančnimi teksti – z dodanimi stripovsko-dramskimi elementi - je Pasion de Presseren, vodnik »skozi labirint Rozmanove avtoepoetike, Prešernovo pritlehnost in genialnost hkrati«, piše Gabrijela Babnik.
Prešeren
ima, po Rozi, »raje od pisanja pesmi razmišljanje od kakšnih dobrih bab, medtem k mu Čop prigovarja, naj
ne pričakuje posmrtne slave,
če piše pesmi sam' zarad' zabave.
M. Čopa pa, povzema G. Babnik, »ni toliko strah smrti kot tega, da mu bo znanje, ki si ga je s trudom nabral, pomendrala primitivna lublanska drhal.
Počuti se opeharjenega za življenje, ko da bi brali mlado pesnico Urško Sterle (zgodovinarko),
https://sl.wikipedia.org/wiki/Ur%C5%A1ka_Strle https://www.youtube.com/watch?v=494JuIe_5IU .
K si mlad, še ne veš, kašn je svet,
Študiraš zato, k hočš uspet.
Pol pa naekrat spoznaš,
da z vsem tem, kr znaš, nimaš kej počet.

(Tudi v tej pesmi nam) A. R. Roza (po)kaže, »da smo Slovenci kot nacija in posamezniki pristali natanko na tisti točki, od katere smo ves čas bežali.«
Roza je bil najprej predvsem gledališčnik, ustanovitelj Gledališča Ane Monro http://www.anamonro.org/ , njegov odnos do pesništva je »sproščen, nezadrt, nepobožen, nesentimentalen, /…/ neumetnjakarski, a zato toliko bolj avtentičnokulturen«, je zapisal Milan Jesih https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Jesih v dopisovanju z njim leta 2012 v (nekdanjem, kulturniškem) časniku Pogledi, zdaj http://www.pogledi.si/ .
»Pripisovanje Rozmanove sproščenosti duha 70-tih, /…/ v katerem sta /…/ preživela mladost je seveda legitimno«, a dodati je treba misel Blaža Lukana, da »v osrčju Rozmanovega ludizma ni posmeh, temveč /…/ humanistična zavzetost za svet in človeka, posebej za tistega, ki prihaja iz slovenskih logov.«

Slomškov trg s cerkvijo. Maribor mimogrede. U.Č., Delo, 10.2.2016
»Trg omejujejo veličastne zgradbe: sedež UM, stavba SNG, sedež Pošte Slovenije in sedež mariborske nadškofije. Kip (škofa) Antona Martina Slomška opozarja, kdo je zaslužen za prenos sedeža …/ iz avstrijskega Šentandraža v Maribor. » (1859)
(- A.M. Slomšek https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Martin_Slom%C5%A1ek glej tudi škofijsko stran: http://am.slomsek.net/ je znan tudi kot Prešernov sošolec. Na http://www.preseren.net/ ni najti njegovih dveh satiričnih zabavljivk na škofovo knjigo Keršanko devištvo, drugi ima naslov Tempora mutantur; pač pa na http://lit.ijs.si/pres_ap.html z opombama št. 126 in 127.
Bil je tudi pisec poučnih pesmi in knjig za mladino, zlasti: Blaže in Nežica v nedeljski šoli: https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=12055 http://www.dlib.si/preview/URN:NBN:SI:DOC-D9ZZHKI0/0fb1da4d-bb2d-4fe2-8c65-b5d378dbdce4 .
In nenazadnje ustanovitelj (katoliškega) bogoslovja v tem mestu; blizu trga je tudi oddelek TeoF UL. http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-43-CerkevDoma-9 in https://sl.wikipedia.org/wiki/Visoka_bogoslovna_%C5%A1ola_v_Mariboru . B.M.)

Dokončno: adijo, Rio! B. Mehle, Dnevnik, 10.2.2016
Sameva nekoč najboljši gostinski vrt, v mestu z nazivom zelena prestolnica Evrope, za 500 ljudi, ob Knafljevem prehodu in (prenovljenim) Riom Momom ob (polepšani) Slovenski cesti, prej Titovi, v parku za Kazino. (- O njenem nastanku in drugih /…/ hišah glej verze pesnika-boema in stare slike: http://www.rtvslo.si/kultura/novice/s-presernom-po-hudicevih-hisah-v-ljubljani/326585 , B.M.)
(Fotografiji: Marjan Ciglič: Odprtje Ria 1960; Miha Lapajne: Nekdanji letni vrt Ria danes.)
Vasilij Polič, upokojeni sodnik, se spomni časov, ko se je tu družil z glasbenikom Tomažem Tozonom izvajalcu pesmi iz filma Kekec. »Govorim o času pred 50 leti, ko smo bili še mladi. Rio je bil izrazito obljuden vrt. Nekaj časa je bil tam tudi letni kino, predvsem pa se je igrala glasba v živo. Jazzovski jam sessioni so se iz« (zdaj propadlega, Tivolskega) »Bellevuea preselili na vrt Ria.« Tu je nastopil v amaterski postavitvi opere Prodana nevesta.
»Prednji notranji del je bil pa zbirališče boemov. Jelka Cvetežar, slavna pevka , je bila redna gostja. /…/.https://www.youtube.com/watch?v=9LKMsOL9prU Policijska marica je bila pred Riom v tistih časih parkirana malone redno in policisti so vsako jutro vozili goste na streznitev /…/.« Leta 1970, ko je bilo v Lj. svetovno prvenstvo v košarki, so bili nad Riom navdušeni Brazilci.
(- Tam s(m)o se v tistih letih – 1968-1972 – poleg APZjevcev in Maroltovcev - oddihovali od diskusij, UKaja in AOjev, tudi študentski aktivisti, ki s(m)o imeli sedež - IO SŠ LVZ - gor v Kazini, če nis(m)o ravno zasedali filozofskega faksa ali/in šli v proteste na ceste…, nato pa skozi inštitucije, itn. http://www.nsdlu.si/?sec=63 , B.M.)
Še tretja faza razvoja scene Ria: »V Riu sedim in pijem svoj pir«, poje Brane Bitenc z Otroci socializma. http://videozdes.ru/watch/SjC3GwgtvEU-otroci-socializma-pejt-ga-pogledat-brane.html
»Dolg socialističen pravokoten točilni pult z nerjavečo površino in visokimi stoli naokrog. Ob Medexu in Unionu osnova ljubljanskega punka./…/ Rio je bil v začetku odprt tudi do šeste zjutraj, potem so zapiralni čas pomaknili priti eni. /…/ Najprej so zahtevali, da moramo nujno naročiti pijačo. Potem /…/ hrano. /…/ In potem smo šli ven. Vrhunec Ria je bil …/ festival R.I.O. /…/ Ali imaš v Lj. boljši prostor za festival?« se sprašuje punkovski prvoborec.
»R.I.O. v Riu« je bil leta 1980, razlaga Branko Bibič, harmonikar; nastopili so Francozi, Belgijci, Italijani… Drugi R.I.O. (https://en.wikipedia.org/wiki/Rock_in_Opposition ) je bil 1982 v preddverju Križank, takrat je bilo rojeno tudi Gledališče Ane Monro.
(Zadnja faza, s srečnim koncem…:) Zdaj vrt s kostanjevim drevesi sameva, kot Plečnikov stadion se zarašča, čaka na pozidavo. UL bo zidala prizidek Kazini za akademijo (AGL UL, država pa morda spomenik spravi ob Kongresnem trgu…,

 

Maturirali so, zdaj pa…

O maturi. B. Marentič Požarnik, Šolski razgledi, 5.2.2016
Ob napovedanih razpravah o morebitni spremembi mature, predlaga Barica Marentič Požarnik, profesorica UL v pokoju, da se »spet razišče trajnost maturitetnega znanja in tudi napovedna vrednost maturitetnih rezultatov za uspeh v študiju«.
O tem bi lahko povprašali visokošolske učitelje in preverili, če še danes velja izjava: »Maturanti znajo veliko dejstev, /…/ imajo pa težave pri pripravi krajših ustnih in pisnih predstavitev, be znajo povzeti bistva in uporabljati različnih virov. Ne poznajo tehnik učenja, zato se poskusijo vse naučiti na pamet.« Na področju študija, ki ga avtorica pozna, pedagogike, »to še drži.«
V raziskavi, ki jo je opravila pred poldrugim desetletjem »eno leto po maturi študentje večinoma niso obvladali več niti najosnovnejših pojmov«, npr. »kaj vse potrebujejo rastline za življenje, razen vode svetlobe, mineralov«…
Ker način spraševanja vpliva na način učenja, predlaga v maturitetnih preizkusih »spoznavo manj zahtevnih« zaprtih vprašanj (izbirnega tipa) in več »kompleksnejših, veljavnejših odprtih vprašanj«, tudi taka, »ki terjajo povezovanje znanja iz raznih predmetov«.
»Študentje so se še kar dobro »odrezali« pri poznavanju posamičnih dejstev o razsvetljenstvu, vendar žal niče od »naravoslovcev« ni znal zapisati treh trditev o pomenu tega obdobja za Slovence, od družboslovcev pa le 1%«; nekaj jih je odgovorilo, da smo takrat dobili prevod Biblije – »prvo slovensko knjigo«.
»Čim smo se začeli pripravljati na maturo, smo nehali brati knjige in se o njih pogovarjati, pač pa nam je profesorica prinesla kup tekstov, k so jih drugi napisali o literarni delih, in tem smo se posvetili z vso energijo«, je izjavila svoj čas ena od njenih študentk.
Avtorica predlaga ukinitev maturitetnega eseja pri slovenščini iz vnaprej znanih literarnih del. Pred 50 leti so na klasični gimnaziji v Lj. imeli vprašanje: »Slovenska poezija od Vodnika do Vodnika«. Dijak bi lahko pisal esej iz literarnega dela (iz seznama) po svojem izboru, kot je npr. pri mednarodni maturi. Tudi to bi terjalo od ocenjevalcev več, a če zmorejo drugje… ( - Glej tudi http://www.ric.si/splosna_matura/splosne_informacije/ in http://www.dijaski.net/matura/, B.M.)

Začenja se veliki študijski sejem. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 5.2.2016
Pred informativnimi dnevi na univerzah, ki jih pretresajo afere, Jasna Kontler Salamon z veseljem piše o uvajanju enovitega, 5-letnega magistrskega programa za učitelje biologije, fizike, kemije matematike, računalništva in tehnike na FNM UM. http://fnm.um.si/ . »Ena bolonjska neumnost manj«, saj je drugje še vedno možen samo dvostopenjski magistrski študij za učitelje v OŠ in srednjih šolah.
Prejšnji teden je v kolumni pisala o aferi z dodatki a stalno pripravljenost, zdaj pa dodaja, da se L prizadeva, »da jo čim preje pomete pod preprogo«. Jasno zakaj, bližajo se informativni dnevi in npr. EF UL bo – namesto pojasnjevanja, kako je s tem, »raje poudarjali svojo uvrstitev na seznam najboljših tovrstnih šol na svetu.« (Glej: http://www.ef.uni-lj.si/priznanja_odlicnosti in poiščite EF UL: http://www.eduniversal-ranking.com/ . B.M.)
Razmišlja o tem, kako bodo afere vplivale na izbirne odločitve študijskih kandidatov. Domneva, da je »tistih, ki so jim pomembni etični standardi profesorjev, manj od tistih, ki pragmatično razmišljajo le o tem, da bodo profesorji, ki so znali dobro poskrbeti zase, morda tega naučili tudi svoje študente…«
Sicer pa imajo študenti možnost, da pogledajo kaj/kdo jih čaka na izbranih fakultetah/šolah. Na www.profesorji.net so »študentske /…/ ocene posamezni profesorjev. Čeprav …/ so nekatera mnenja očitno napisana /…/ z željo po maščevanju«, jih je »vredno prebrati.« Jasno kažejo, »kaj študentje najbolj cenijo pri svojih profesorjih«, piše J. Kontler S. in navaja nekaj ocen z BF UL:
»Profesor … spada med najboljše na fakulteti in taki /…/ zvišujejo kredibilnost fakultete. Njegovo podajanje snovi je zelo povezano, živahno in vživeto. Zapomniš si vse takoj, saj se vidi, da prof. uživa v predavanju :)«.
»Super predavateljica, predavanja so zanimiva in hitro minejo, trudi se čim bolj enostavno razložiti snov /…/ je poudarek tudi na povezovanje že osvojene snovi z novo in tako dobiš širši pogled na stvari in laže razumeš.«
»Neprimerna predavateljica za prve letnike, ker preprosto ve preveč stvari. /…/ Je pa zelo srčna, vedno pripravljena pomagati in je s srcem v svojem poklicu.«
Mnenje, da profesor, ki ogromno ve, ne sodi v prve letnike, je kolumnistko spomnilo na šalo, ko je mama rekla, da bi sinček, ki se sicer težko uči in je v posebni šoli, bil pa dober za učitelja v taki šoli… Končuje z mnenjem, »da bi morali povsod imeti same srčne, zelo pametne in zelo razgledane učitelje. Morda pa zdaj prihajajo časi zanje?«

Znanja, znanosti, družboslovcev preveč, tehnikov premalo…

(Ne)uporabno znanje. K. Košak, Mladina, 5.2.2016
Trud humanistike in družboslovja, da bi postala pomembna za gospodarstvo, je zgrešen, pravi profesor japonologije Andrej Bekeš, FF UL, ki je bil pred petimi leti gost na centru za mednarodne študente tokijskega tehnološkega inštituta http://www.tsukuba.ac.jp/en/.
V pogovoru pripoveduje o spremembah na Japonskem po jedrski katastrofi v Fukušimi, na katere oblasti niso bile pripravljene. Prej apolitični ljudje so postali kritični.
»Moji kolegi z univerze v Cukubi so eno leto vsak petek protestirali pred prostor predsedniku vlade. /…/ Lani sem spet obiskal nekdanje kolege« in naletel »na poklapane obraze«. Njihov center so ukinili. »Z enim rektorjevim dekretom so uničili nekaj, kar je delovalo res dobro.«
Takega zmanjševanja števila zaposlenih je na Japonskem še veliko, povzema Klemen Košak. »Vlada sredstva za visoko šolstvo zmanjšuje za 2% na leto, lani pa je dodala navodila univerzam, naj pri družboslovju in humanistiki varčujejo še bolj ter te prihranke namenijo naravoslovju in tehniki. V nasprotnem primeru jim grozi še večje zmanjševanje javnih sredstev. Japonska varčuje pri izobraževanju zaradi demografije« in »nikakor ne more doseči opaznejše gospodarske rasti.«
»Družboslovci in humanisti so bolj na udaru, ker so praviloma bolj kritični do oblasti, so Bekešu povedali kolegi.« Vlada pomaga zasebnim fakultetam tudi z zmanjševanjem študijskih mest na javnih fakultetah.
K. Košak nato piše o neoliberalnih pozivih, zlasti po finančni krizi, k »racionalnejši porabi javnih sredstev.« V Sloveniji je leta 2012, ki je vlado vodila SDS, takratni minister za izobraževanje (idr.) Žiga Turk pozval javne univerze, naj pretehtajo število vpisnih mest v družboslovju, kot »signal mladim, kje bo po mnenju vlade v prihodnje delo in kje ga ne bo«, je pojasnil.
V intervjuju za Delo je Turk dejal, da so »lahko pot do rešitev tehnološke, družboslovne ali humanistične«; vsa področja naj prispevajo h konkurenčnosti. Se je pa v 90% strinjal z dokumentoma, ki ju je v 2011 sprejela levosredinska (Pahorjeva) vlada: nacionalni program visokega šolstva in raziskovalnoinovacijsko strategijo.
Turku sta rektorja UL in UM – Stanislav Pejovnik, Danijel Rebolj – očitala dvoličnost, saj bi morali najprej zmanjšati javno financiranje zasebnih družboslovnih fakultet, če bi ga res skrbelo, da je bil študentov preveč.
S. Pejovnik je (aprila 2012) vladino varčevanje v visokem šolstvu napadel z argumentom, da »manj izobraženo prebivalstvo pomeni nižjo konkurenčnost« zato Sloveniji grozi, da »bomo še manj priznani kot kreativno, inovativno okolje, ki bi bilo privlačno za tuje investicije.«
(Na fotografiji B. Kranjca so mladi ljudje, študenti FF UL, 2012, z velikim napisom:
BODO NAŠI OTROCI SPET PASTIRCI?
Dekan PeF UL Janez Krek je v Turkovih potezah prepoznal »zgrešene poteze družbenega inženiringa, ki je podobna tisti iz nekaterih obdobij prejšnje države (SFRJ), ko je oblast želela preoblikovati družbeno tkivo.«
Skupina levičarskih intelektualcev se je takega odnosa do znanosti lotila v zborniku z naslovom:
Kaj po univerzi? (2013, http://www.zalozbacf.si/index.php/kaj-po-univerzi.html ).
V njem je sociolog Primož Kraševec (FF UL http://www.mladina.si/164581/dr-primoz-krasovec/ ) zapisal, da poudarjanje pomena – zlasti naravoslovnega - znanja za inovacije in gospodarstvo ni posebnost neoliberalizma, pač pa so že zagovorniki državne regulacije gospodarstva po M. Keynesu po 2. sv. vojni poudarjali tehnološke inovacije za večjo produktivnost. (- Glej razprave o tem znamenitem ekonomistu, npr. https://damijan.org/2014/09/11/kako-je-keynes-postala-psovka/ https://wmeworry.wordpress.com/tag/john-maynard-keynes/ , B.M.)
A tudi družboslovje je koristno, saj vodenje korporacij zahteva znanje družboslovcev, prav tako reševanje socialnih problemov, ki jh prinaša neoliberalizem.
»Družboslovje se je zato v zadnjih 30-ih letih reorganiziralo in danes konstruktivno prispeva k reprodukciji kapitalističnega sistema«, piše P. Kraševec.
Vendar primer z Japonske kaže, da je lahko še slabše. (- Tudi pri nas, v najbolj »uporabnih/lojalnih« strokah. B.M.)
»Logika učinkovitosti je lahko neusmiljena tudi s tistimi, ki ji najbolj zavzeto služijo«, pravi zgodovinarka kulture Maja Beznik in navaja rezultate empirične raziskave, »da so podjetja neredko vrgla ven tudi oddelke a upravljanje človeških virov.«
Mladi, ki se zdaj odločajo za študij to tako v težavah, saj je napovedovanje potreb - po delu, poklicih, znanjih, strokah, šolah – nezanesljivo. Zanesljivo pa je, piše K. Košak , potem ko je prelistal spletno stran https://kc.uni-lj.si/ »da bo večina ljudi v prihodnosti zamenjala več služb ali celo poklicev. Zato je zanje »pomembno, da razvijejo osebnostne lastnosti, kot so podjetniški duh, prilagodljivost, sprejemanje tveganj ter pozitivna naravnanost pri upravljanju polne karierne poti«.
Ti nasveti glede vloge znanosti v neoliberalnem kapitalizmu »vodijo do enakega sklepa kot levičarske razprave«, namreč, pesimistično zaključi K. Košak, da si večina ljudi »v prihodnosti ne more obetati veliko dobrega.«

Profesorji, dekani-ce, etika, morala

Univerzitetni učitelji in dekani v stalni pripravljenosti. Z. Kodelja, Šolski razgledi, 5.2.2016
Spet je (visoko) šolstvo zanimivo za medijev, zaradi škandalov, piše Zdenko Kodelja, PI http://www.pei.si/ . Na 9 fakultetah UL so bili nekateri profesorji plačani »za nekaj, za kar sploh ne bi smeli biti«, za stalno pripravljenost..
»Kaj je tisto, zaradi česa mora biti dekan ali profesor v stalni pripravljenosti?« Zdaj se neumno izgovarjajo – npr. dekanja EF UL.
»Le ena dekanica (FF UL) je kmalu po izbruhu škandala očitno spoznala, da je bilo izplačevanje /…/ napaka, za katero se je javno opravičila.« Podobno pozneje tudi nekdanji dekan EF - ni vedel, da je nezakonito in se je opravičil, premier pa ni sprejel njegovega odstopa kot finančnega ministra..
»Toda mnogi univerzitetni učitelji, pa tudi študenti in nekateri sindikati, predvsem visokošolski, niso bili tako razumevajoči /…/. Opozarjali so na škodo, ki jo je izplačevanje /…/ povzročilo ugledu univerze in univerzitetnih učiteljev. Od vodstva univerze so zato zahtevali, da nemudoma ukrepa«.
A rektor UL je poskušal braniti ugled Univerze in kršiteljev. Nato je komisija za etična vprašanja izrazila, kot navaja Z. Kodelja, »zaskrbljenost nad neetičnimi dejanji, ki krnijo ugled« UL in pozvala rektorja in senat k ukrepanju ter k spremembi statuta in ustreznih pravilnikov, in opozoril, da gre za etične zadeve, ki so zunaj predpisov. Zato bi »veljalo preveriti in povečati odgovornost vseh vodstvenih delavcev, ki morajo biti zgled«, je zapisala, saj »ne gre brez moralne zavesti in odgovornosti vseh univerzitetnih učiteljev in sodelavcev ter ponotranjenja temeljne postavke, da naj naj univerzi delajo le osebe z visoko strokovno in etično integriteto.
Sledil je sklep senata UL, naj dekani, ki so prejemali dodatek, le-tega »povrnejo v celoti in ne le za 10 mesecev, kot zahteva zakon«.
Z. Kodelja dopušča možnost, da bo kdo od njih »iskal pravico na sodišču«, saj je položaj »za okarane dekane zelo težak in neprijeten.« Če niso vedeli, da je izplačevanje dodatka nezakonito, potem niso kos nalogi varuha zakonitosti; enako velja, če so vedeli, a vseeno odobravali izplačevanje. Ostaja jim upanje, a jim bo sodišče dalo prav.

Generacija generaciji, generacije za generacijo

Sonja Vrščaj, interniranka v Auschwitzu. Marjan Horvat, Mladina, 5.2.2016
»Ko gledam begunce, me boli srce, samega sebe spet vidim v vagonu za taborišče«, pravi v pogovoru Sonja Vrščaj, (Ljubljančanka) rojena 1925 v Šepuljah na Krasu.
V času NOB so jo kot mladinsko aktivistko leta 1944 zajeli Nemci in poslali v taborišče, v katerem je grozote izkusilo 2300 Slovenk in Slovencev; številni se niso vrnili. O tem pripoveduje mladim, čeprav »samega trpljenja taboriščnikov Auschwitza ni mogoče opisati z besedami.« Polaga jim na srce, naj bodo »občutljivi za družbene pojave, ki lahko vodijo v različne oblike nestrpnosti.«
(Starši?)
Njen oče je bil (v AO, 1.sv.v.) avstrijski vojak, ujet v Rusiji, nato v Mariboru z generalom Maistrom, tako kot mnogi s Primorske, ki jo je zasedla Italija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Primorska
Kasneje se je pred fašizmom umaknil v (kraljevino) Jugoslavijo in se vrnil na kmetijo na Kras, »saj v Lj. Primorci niso bili ravno dobrodošli. Domačinom se je zdelo, da jim odžirajo kruh. Dobili so le najslabše službe. Bili so policisti, čuvaji ali cariniki.« Z mamo sta bila več lačna kot sita; stanovala sta v železniških vagonih, pravi hčerka.
(Fašizem?)
Italijani so takrat hoteli poitalijančiti Slovence in ker so »takoj po 1. sv. vojni naleteli na odpor«, so zganjali še hujši teror«. Ko se je rodila »je bila Italija že močno utrjena na Primorskem. Slovenske šole so bile odpravljene«, otroci niso so smeli govoriti slovensko. Če so jih zalotili, so jih tepli »doma pa so morali udi po 500-krat napisati, da se v šoli govori samo italijansko.« Italijanske oblasti so »organizirale šolske malice le za otroke tistih staršev, ki so bili člani fašistične stranke. V vasi so dekleta obiskovala zasebno šolo, a slovenske nune so tam morale učiti v italijanščini. Duhovnik v pa je imel verouk v slovenščini. Njeni starši so poskrbeli, za slovenske knjige, in iz njih so se učili jezika.
(- O svojem življenju govori za zgodovino: http://collections.ushmm.org/search/catalog/irn45164, B.M.)
(Osvobodilno gibanje?)
Oče se je s tovarišema dogovoril za njeno sodelovanje pri zbiranju prispevkov, hodila je na sestanke in o kapitulacije Italije so imeli že razvejano organizacijo. »Moški in fantje, ker jih je bilo zdravih, so odšli v partizane.« https://www.youtube.com/watch?v=aFNqd3LMXBg Ob prihodu Nemcev, ko so «posebej v Istri požgali nekaj vasi in pobili veliko ljudi« je šla v ilegalo.
»V vseh vaseh smo imeli mladinske aktive, ki so pod motom »vse za partizane«, skrbeli z obveščanje ljudi«, izvajali napisne in sabotažne akcije, »kurirke so peš ali na kolesu obveščale partizanske enote o premiku nemških«, za božič 1943 so »pripravile za vsakega partizana« (- O (slovenskih) partizanih, bolj/manj objektivno https://sl.wikipedia.org/wiki/Partizani idr., o vstali Primorski: https://www.youtube.com/watch?v=SPeV23ASONA B.M.) »paket s pecivom šalom ali toplimi rokavicami in nogavicami ter čestitko«, prirejali »mitinge s kulturnim programom« in govori. Lado Pohar je v »naši knjižici o Auschwitzu zapisal, da so na Primorskem mladinske organizacije in ženske držale tri vogale osvobodilnega boja.« (-S. Vrščaj et all: http://www.worldcat.org/title/nikoli-vec-auschwitza/oclc/439912048c , B.M.)
(Nemci so vas odpeljali v Trst, v zapor Coroneo, kjer je bil takrat tudi oče…)
Junija 1944 je diverzant Mihajlo https://sl.wikipedia.org/wiki/Mehdi_H%C3%BCseynzad%C9%99 postavil razstrelivo v (nemško) menzo in ubil veliko ljudi. »Prišli so v zapor in 28 deklet določili za talke. /…/ sredi noči smo slišali vojaške korake, odpiranje vrat njihove celice in za njimi je ostala moreča tišina.«
Nje niso mučili, le nekaj udarcev…, po 14 dneh so jo odpeljali na železniško postajo; vso pot so pele partizanske pesmi. https://www.youtube.com/watch?v=i2NUHNF7VJA
(Auschwitz! Glej v angl.: http://auschwitz.org/en/ , B.M.)
Zanj nismo vedele. »Šele v poljskih Katowicah /…/ smo slišale poljske železničarje govoriti, da se tam dogaja nekaj hudega. /…/ Naše skupne niso ločevali, saj smo bile vse sposobne za delo. Kasneje sem spoznala, da so odbirali /…/ tiste, ki niso bili sposobni za delo /…/ za krematorij. Najtežje je bilo Judom, saj so v taborišče pripeljali celotne družine« in odbrali sposobne za delo, »otroke in onemogle pa v smrt.«
Vse so jim pobrali, ostrigli na balin in razkužili ter dali obleko tistih, ki so bili tam pred njimi. Najprej so jih »umestili v romski lager, potem je paznica ugotovila, da nismo Rominje« in tako ubežale smrti, saj so ta lager izpraznili, »da za ljudmi ni ostala nobena sled.«
Dolgo in podrobno pripoveduje o delu, trpljenju, dolgih apelih, nečloveških razmerah v taborišču, solidarnosti… http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=tabor&hs=4 .«Le tisti, ki so preživeli ta pekel, lahko zares razumejo.«
(Preživela je, prišla domov, a se ni mogla več smejati…)
Čeprav so partizani (prvi) osvobodili Trst, ga je, skupaj delom Primorske (cona A) zasedla zavezniška (anglo-ameriška) vojska. »V naši lepi domovini so bili spet vojaki.« To je bilo hudo razočaranje.
»Zakopala sem se v delo«, v mladinski organizaciji. Primorci so (zaveznikom) dokazovali, da hočejo živeti v Jugoslaviji. http://www.primorske.si/Priloge/7--Val/Tu-smo-Slovenci!.aspx
Bila je drugačna od razigrane mladine. Ko so »na trgu plesali in peli« se je »spraševala, kako so lahko tko veseli«.
A čas naredi svoje. »Šla sem v šolo in sčasoma normalno zaživela, pozabiti pa gorja, ki sem ga videla in doživela, seveda ne morem.«
(In 71 let potem, težave, begunci, krepitev fašizma… Zakaj, kako razmišljati, da se ne bo ponovilo?)
»Vzroke /…/ je treba uvideti in odpraviti.« Težave je povzročil »pohlep ljudi, ki imajo v rokah neizmerno bogastvo. /…/ pohlep držav in želja njihovih vodstev, da bi gospodarila čim večjem delu sveta. Nikdar ji ni dovolj. Ne dotakne se jih trpljenje ljudi, ki so zanje le številke.
Zato pravim ljudem, naj ne bod pohlepni. Materialne dobrine so potrebne za lepo življenje, ampak vse, kar je čez mejo je uničevalno.
Kaj storiti z begunci, ki bežijo pred smrtjo? Naj jih potisnemo v morje?
Saj ti ljudje ne bi šli nikoli iz Sirije, /…/ če ne bi /…/ kot povsod na B. Vzhodu, zahodnjaki zaradi svojega pohlepa povzročili vojne in pobijanja. Islamska država je posledica njihove politike. Pohlep žene ljudi in države v takšna dejanja. Toda pohlep je v resnici gonilo kapitalizma, ki uničuje svet. Nad tem sistemom se je treba zamisliti!«

Množica, ki presiha. G. Vojnovič, Dnevnik, 6.2.2016
Pisatelj Goran Vojnovič v kolumni primerja pogrebe Tomaža Šalamun, Slavka Avsenika in Aleša Debeljaka ter razmišlja o svoji generaciji, iz katere že odhajajo…
Avsenikov pogreb https://www.youtube.com/watch?v=ETvGAE4akIg je bil »tako drugačen od Tomaževega, prišel in govoril je predsednik države, prišle so kamere državne televizije, prišle so množice« primerne izjemnosti umrlega.
Na Tomaževem, pred letom dni je »nekdo šepnil, da pogreša državni vrh, /…/ da ni tistih mladih pesnikov, ki jih je Tomaž Šalamun hodil poslušat na Metelkovo«, da »ne hodimo na pogrebe niti takrat, ko nas zapustijo naši največji pesniki.«
(- Poglejte njegovo Dumo (1964), o domovini, »deželi hlapcev, mitov in pedagogike«, , socializmu, množicah, doktorjih loških kruhkov, rektorjih, Slovencih, prehlajenem predmetu zgodovine, rožicah v kišticah… https://www.youtube.com/watch?v=-USFtAQBmQ8 , in še njegovo pripoved o poučevanju pesnik-a-ov v ZDA; uvod Matjaž Pungartnik - Pungi: https://www.youtube.com/watch?v=AKc9Z-gaHaY .T. Šalamun je omenjen – Avseniki ne - v info- paketu, ki so ga dobili šolarji v ZDA v prilogi Washinghton Timesa, 7.4.2016: http://www.nieteacher.org/nie2/_Social_Studies-Govt/slovenia.pdf , B.M.)
Na tistem pogrebu je G.V. zadnjič srečal Aleša Debeljaka. »Hvala, da si prišel«, je rekel. »Morda sem bil tudi jaz del neke njegove množice.« O sebi in tej množici, ki je ostala za Tomažem in za njim piše G.V. v nadaljevanju:
»Kot mladenič, še rokersko idealističen, sem bil prepričan, da bom nekoč, ko mi usoda preneha podtikati sošolce vseh vrst, živel obkrožen le z ljudmi, ki razmišljajo podobno, s soborci za vesoljno pravičnost.« Pozneje se mu je, mlademu, zazdelo pomembneje, »če z ljudmi enako čutiš, če najdeš sorodne duše /…/ Naposled sem se streznil /…/ da ni pomembno, kako nekdo razmišlja, temveč da razmišlja. Verjel sem v strpnost, v odprtost do drugačnih pogledov, zdelo se mi je koristneje in tudi zabavneje kregati z oporečniki kot ploskati tistim, ki zagovarjajo moje misli.
A ko so izkušnje z leti utišale mojo naivno mlado pamet, mi je postalo jasno, da me je življenje povezalo z določenimi ljudmi brez reda /…/ in da ima vsako prijateljstvo čisto svoje razloge, še najpogosteje nezavedne.« Sprejel je, da bo tako (enako)misleče/čuteče »srečeval po ulicah in lokalih, po gledališčih in galerijah svojega mesta, jo prebiral v časopisih in v knjigah, poslušal na koncertih. /…/ Njihove misli me potolažijo, ko se mi zdi, da se je že vsem zmešalo. /…/ so moja domovina. Duhovna, kulturna, /…/ ustvarjajo prosto, v katerem sem doma.
In ti ljudje so množica, ki počasi presiha. Vedno več je praznine /…/ Z vsakim odhodom je zato manj tudi mene. Aleš Debeljak je bil moja domovina in z njegovi odhodom me je veliko manj.«
Na koncu se zgrozi nad samoumevnostjo, »kako sprejemamo vse čudeže našega majhnega sveta«, kako samoumevno je bilo, »da je tu med nami nekdo«, ki »piše tako čuteče in silno, /…/ da govori tako strastno in hkrati preudarno, /…/ da bo Aleš vedno tu in da ne bo nikdar prenehal dajati.«

Aleš Debeljak (1961 – 2016). M. Štefančič jr., Mladina, 5.2.2016
»Generaciji ni pustil, da bi pozabila, da je generacija«, piše Marcel Štefančič, jr. v enem od mnogih nekrologov prijatelju, s katerim sta skupaj »igrala /…/ v bendih – v študentski Tribuni, Teleksovi Uri kulturne anatomije. /.../ na najbolj nepričakovanih mestih /…/ Delali smo vse, da bi se nam zgodilo čim več«, z nostalgijo po sedanjosti, ki jo je izumljal tudi Aleš Debeljak. »Le kaj bomo počeli popoldne in jutri in prihodnjih 30 let?«, bi rekla Gatsbyeva Daisy.
»Biti edini, ki bo preživel«, je zapisal v Imenih smrti, kot da bi iskal generacijo, s katero se bo lahko postaral, piše M.Š.,jr. (O tem, in o Teleksu, Marko Crnkovič, s sliko vseh treh: https://fokuspokus.si/article/1238?=adijo-ales-nabralo-se-je-in-zadosca , B.M.)
Tudi M.Š., jr. je bil prepričan, da »bo hotel videti, kako jo bo odnesla generacija /…/ balkanske brvi, »privilegirana generacija, ki se je rodila in odrasla v Jugoslaviji«. Ali so se ji udejanjile sanje. Ali je življenje dobro z njo. Ali je ostala zvesta stvarem, ki jih je izgubila. Ali svet še doživlja /…/ avtentično kot v mladosti, ko ga je doživljala najintenzivneje /…/ Ali je požrla vse solze. In ali je izpolnila pričakovanja.«
Kaj drugega so bili njegovi eseji in pesmi, če ne »recenzija generacije – njenega življenja, /…/ otroštva, njene mladosti, njenega (u)tripa, njenih uspehov, /…/ tavanja, /…/ gibčnega aganžmaja, njene osamljene multikulturnosti, njenih sentimentalnih potovanj, /…/ selitev, /…/ prebijanja skozi noč sveta, /…/ dohitevanj in prehitevanj vrtincev zgodovine, /…/ utopičnega soočanja z distopijam, vojnami, klavnicami, tragedijami, katastrofami, krizami, solzami, novimi in novimi eksodusi.«
Končuje s Fitzgeraldom, da se, generacija(e) namreč, »prebijamo naprej, čolni proti toku, a nas vseeno zanaša nazaj, v preteklost.« (- Poglejte nazaj v Poglede…, B.M.)

Prepovedana Generacija. M. Horvat, Mladina, 5.2.2016
Na premieri gledališke predstave (Gledališke šole, Prve gimnazije Maribor« so dijaki pogumno razgaljali »svoja čustva, opazke in mnenja o starejši generaciji, tudi o starših, politikih in učiteljih«, piše Marjan Horvat, kar je zmotilo učitelje. V enem od prizorov so se »brezkompromisno lotili njihovega pedagoškega dela in pri tem uporabili prave priimke. »Da bi bila predstava verodostojna in da bi neposredno nagovarjala«, to zagovarja Tin Grabnar, režiser, diplomant AGRFT.
Mentorica Gledališke šole Tjaša Klajnšček Bohinc pa, da »nič ni bilo narejeno osebno, želja je bila izpoved generacije.«
In dijakinja, igralka Ajda Godec: »Nam se /…/ ni zdelo nič narobe, morda gledalci to drugače dojemajo.« http://www.nd-mb.si/predstava/predstava/generacije/cHash/33b501f61fc9d08c246cdbcd199e08d1/
Uprava gimnazije je ponovitev predstave prepovedala, čeprav so bili ustvarjalci pripravljeni odstraniti priimke učiteljev. Lahko bi »obstajala prevelika korelacija med prvo in drugo izvedbo«, je pojasnil ravnatelj Herman Pušnik.
Sledili so protesti. Več kot 60 nekdanjih članov in mentorjev Gledališke šole je v javnem pismu zapisalo, da mora ta »ostati prostor svobodnega gledališkega ustvarjanja, razvijanja kritične misli«, saj je »postala ena najpomembnejših valilnic /…/ pronicljivih, angažiranih in uspešnih posameznikov.«
Še ostrejši je bil Jernej Lorenci, režiser, da je »sramotno uničujoče, nespoštljivo /…/ dati že v startu mladim v gledališču takšno popotnico... /…/ Vsaka oblast – tudi ravnatelj ali profesor – ki ne premore kritične distance bodisi ironije na svoj račun, si ne zasluži svoje pozicije.«
(- Zgodba naj opozarja na dilemo glede objavljanja študentskih mnenj o svojih profesorjih, iz študentskih anket , glej kako je glede tega določeno na UL: https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_porocila/predpisi_statut_ul_in_pravilniki/2014092609210542/ in kaj študentje pišejo na www.profesorji.net )

Preberimo, poglejmo, poklikajmo, poslušajmo

Gledališče je kot geto, v katerem nenehno brbota. G. Butala, Objektiv, Dnevnik, 6.2.2016
Pisatelj in dramatik Tone Partljič http://sigledal.org/geslo/Tone_Partlji%C4%8D , letošnji Prešernov nagrajenec, je poklicno pot začel kot učitelj, od 1971 je bil dramaturg v SNG Maribor, od 1987 umetniški vodja MGL, nato še v SNG Drama Lj. Po osamosvojitvi (1991) je bil dolgo poslanec v Državnem zboru, a je umetnosti dajal prednost pred političnimi prerekanji. Napisal je (doslej) 40 dram, večinoma komedij (npr. Moj ata socialistični kulak), 20 proznih del ipd.
(Nagrada za priljubljene komedije?)
Pisci komedij »ostajajo celo v gledališki zavesti nekako odrinjeni. Pa ne mislim na A.T. Linharta, ki je na vrhu našega Parnasa, ali pa na I. Cankarja, ki je /…/ še vedno nepreseženi vrhunec /…/, bolj na razne čitalniške komediografe, Vilharja, Alešovca in dr., ki sploh niso pisali tako slabih iger, vse do sodobnikov, kot so Franček Rudolf, Pavle Lužan ali Ervin Fritz, da ne govorimo Vinko Moderndorferju /…/.
Pri Prešernovih nagradah so bili komediografi doslej prezrti, pravi. Že pred leti sta ga predlagala A. Brvar in pokojni M. Kramberger s katerima, in z D. Jančarjem in F. Forstneričem je nekoč »sestavljal mariborsko peterico.«
(Mariborčan, Štajerec?)
Zadovoljen je, da je četrti Mariborčan, ki je dobil to nagrado (pred njim: Janko Glaser, Drago Jančar, Andrej Brvar). Ni med tistimi, ki se pritožujejo nad centralizmom, v Lj. je živel 20 let, »in jo imam rad, lokalpatriotizem v slogu »Hvala bogu, da sn Štajerc!« pa se mi zdi povsem absurden. V Sloveniji je res nepomembno, kje je kdo doma.« So pa zdaj Prešernovo »dobili vsi trije še živi člani peterice, ki nas imajo številni še zmeraj v želodcu,« češ, privilegiji ipd. Pridobili smo literarni ugled, a vskozi imeli težave. »Mene so klicali celo na Udbo (- tajna policija v času SFRJ, B.M.), naj se odpovem tem prijateljem, sicer ne bom mogel delati v gledališču.«
(Otroštvo?)
»… res sem dobesedno bil sin hlapca in dekle. Oče sicer ni bil iz revne družine, toda zgodaj je ostal brez staršev in je nato odšel k nekemu kmetu, kjer je pomagal pri hiši. Mati je bila nezakonska hči dninarice, skrajni kmečki proletariat, in je vseskozi živela pri tujih ljudeh.« Tik pred vojsko je oče dobi službo na železnici, kar je zanj pomenilo precejšen socialni vzpon – to je le bila varna državna služba, vedel si, da te ne bodo sredi zime nagnali iz hiše. /…/ Pozneje sem začel hoditi v službo v Maribor, postal sem učitelj, kar se tudi vidi v moji literaturi…«
(Izkušnje s satiro v prejšnjem režimu?)
»Še kot študent sem napisal dramo Reformirana Sneguljčica, kjer sem prepletel pravljico in gospodarsko reformo«, (1965) o čistilki na šoli. »In so jo prepovedali, mojo prvo igro. Pa naj bi se zaradi tega počutil kot nekakšen disident. Leta 1973 sem napisal Ščuke pa ni« https://www.youtube.com/watch?v=S-cGdM8ih7M , drama, ki se »dela norca iz samoupravnega socializma https://sl.wikipedia.org/wiki/Socializem - jaz sem pa v gledališču videl, da samoupravljanje ne more vzdržat, ko so razne komisije, sestavljene iz zaposlenih, določale osebne dohodke in pravilnike. Imeli smo vse manj vaj, vedno več pa smo plačevali za posebne priprave doma določeno je bilo tudi, da ima vsak pravico do ene velike vloge letno – vsak je torej lahko igral Hamleta /…/
Tudi s (Socialističnim) kulakom https://www.youtube.com/watch?v=72jto7gcGeY sem imel nekaj težav /…/: nekoč me je ustavila Lidija Šentjurc i http://www.v3krasne.si/lidija-sentjurc-110 n mi rekla: vi se iz vsega norčujete, ampak nam (- komunistom, B.M.) je šlo res za človeka, vi pa pišete, kot da nam je šlo le za funkcije.«
»Ko smo v ljubljanski Drami http://www.drama.si/ igrali Damo iz Maxima, je bila dvorana vsakokrat razprodana /…/ In so že prišli k meni, naj to stvar preprečim. Rekel sem: »Saj ste nori, samo takrat slišim smeh, ko grem mimo Drame!« Odgovorili so mi: kakšen smeh neki, takih gledalcev nočemo, želimo intelektualce! Jaz pa vseeno mislim, da se je treba v gledališču tudi smejati.«
(Poslanec?)
»Nihče ne sliši rad, kadar povem, da Slovenci najprej nekoga izvolijo, potem pa planejo po njem. Vsi so mi govorili: zakaj s šel tja, prej si bil tako v redu človek, zdaj pa si le še ena svinja pri koritu. Veliko simpatij sem izgubil, ne d bi kaj slabega naredil, samo zato, er sem bil poslanec. /…/ Pa saj niti nisem imel priložnosti, da bi se kaj umazal, mislim celo, da se poslanci težje okoristijo kot kdo drug, ker si v politiki bolj pod lupo.
Poglejte samo afero z dodatki za pripravljenost: prejemali so jih ljudje na najbolj uglednih položajih, vendar ne kot politiki, ampak kot profesorji na univerzi. Takšni primerov je v naši družbi ogromno, ljudje pa trdijo, da je bila Slovenija raj pod soncem, če le ne bi bilo teh smrdljivih politikov.«
(- Preberite še malo starejši intervju: http://www.mladina.si/158103/tone-partljic/ 1.72014, B.M.)

Kateri verzi in misli F. Prešerna so vam najbližji? Nedelovih sedem, Nedelo, 7.2.2016
Jure Apih, publicist:
Na tleh leže slovenstva stebri stari
/…/
ječe pod težkim jarmom sini Slave,
le tujcem svit se v Kranji žari,
ošabno nos'jo ti pokonci glave.
Al' da te jenja ta skeleti rana,
ne boš posnel Katona Utičana
.
http://lit.ijs.si/preseren.html#106
N'Toko, glasbenik, kolumnist, si predstavlja kako bi Prešeren, ki se spusti v rimani battle s svojimi nasprotniki, s cenzorjem J. Kopitarjem, in ga konča s punchline:
Le čevlje sodi naj Kopitar!
http://lit.ijs.si/preseren.html#94
zmagal na reperskem freestyle tekmovanju.
Svetla Slapšak, redna profesorica:
Itaka ni b'la bogata žita, vina, konj, ljudi,
tesna, majhena, gorata, vendar davno že slovi,
ker jo ljubil je do smrti, vsak ji sin ostal je zvest,
mimo Itake vse črti, kar je Odisej videl mest.
https://www.youtube.com/watch?v=7YSuoFgfRCQ
»Biti zvest kot osnova nomadizma. Biti odsoten, kote iščejo, biti prisoten, ko te nočejo: možnost za slovenske Odiseje?«
Karel Gržan, duhovnik:
Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č'mo zapet?
Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet,
brate vse, kar nas sinov sloveče matere!
/…/
Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!
Otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo,
de oblast in z njo čast, ko pred, spet naša bosta last!
/…/
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan,
da, koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan,
ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
/…/
http://lit.ijs.si/preseren.html#13
In aktualna misel:
Prišli bi že bili Slovencem zlati časi,
ak klasik bil bi vsak pisar, kdor nam kaj kvasi.
http://lit.ijs.si/preseren.html#43
Dragan Petrovec, krimnolog, (tudi) predlaga »najbolj uporabljeni, zlorabljni in prezrti«:
Žive naj vsi narodi /…/ http://www.vlada.si/o_sloveniji/politicni_sistem/drzavni_simboli/prevodi_besedila_himne_v_nekatere_jezike/
Zato, ker nasprotuje, da se kot nadljudje dvigamo nad tujce, razen nad tiste, »ki jim podarjamo premoženje«, nad tiste, ki so »južnjaki, begunci, narkomani, nedomoljubni Slovenci, »istospololjubni«. In ker Lj. Novak, »ki se bori za otroke in družine«, hkrati pravi: »Združevanje družin je treba preprečiti«, predlaga še verz:
Ne vedel bi, kako se v strup spreobrača…
http://lit.ijs.si/preseren.html#96
Nataša Pirc Musar, Ištitut Info hiša, piše
(- v redni nedeljski anketi, za kontekst pobrskajte po teh Pogledih, B.M.),
da ji zadnje dni hodi po glavi verz:
… tam vidi gnezditi strupene gade,
http://lit.ijs.si/preseren.html#97
in še
Hrast, ki vihar na tla ga zimski trešne,
ko topo sonce pomladansko sije,
spet ozelenil semtertje bo veje.
http://lit.ijs.si/preseren.html#98
Ljudem pa, ki so pripravljeni kaj narediti, velja:
S seboj povabim druge vas junake,
vas, kterih rama se ukloniti noče…
http://lit.ijs.si/preseren.html#105

Študent-ka naj bo, s podporo učitelja, aktiv-e-na, da bo zaposljiv-a, v družboslovju, znanosti…

Prazen stol in popisan list. R. Salecl, Sobotna priloga, Delo, 6.2.2016
S težavo piše Renata Salecl, filozofinja, http://www.mladina.si/171485/dr-renata-salecl/ o nedavno preminulem kolegu Alešu Debeljaku. http://www.mladina.si/172363/ales-debeljak-1961-2016/
Opisuje ga kot mladega študenta in kot priljubljenega profesorja, s katerim »bodo še dolgo imeli notranji dialog« njegovi študenti in bodo »pogledovali v smeri praznega stola. In morda bo »čez čas o njem kakšen študent objavil zgodbo, kako je v zadnjih trenutkih življenja profesor v roki stiskal prav njegovo nalogo«; tako kot zapisal Steward Lind, pariški študent, da je njegov profesor Roland Barhthes, v trenutku ko ga je povozil tovornjak »pod pazduho stiskal njegovo disertacijo«. Na temo smrti v literaturi. http://www.stewartlindh.com/resources/Deadline071127.pdf (Na koncu tega besedila) »Lidth pravi, da zaradi te izkušnje študentom vselej govori, naj ne poslušajo, ko jim kdo pravi, da nikoli ni prepozno. Vselej je prepozno – ampak zato je vseeno treba poskusiti. Zanimivo, piše R. Salecl, Lidth, ki je imel težave psi pisanju disertacije, je danes svetovalec ljudem, ki imajo blokado pri pisanju.«
Avtorica podrobno opisuje »precej tragičen« spomin na A. Debeljaka, iz časa, ko je bil njen »sošolec na oddelku za filozofijo na FF (UL) in sta »v 80-tih tam skupaj gulila šolske klopi«.
»Na začetku predavanj je profesor Anton Žvan pozval, naj napišemo kratek prispevek iz novoveške filozofije in ga predstavimo v razredu. Aleš je bil najbolj pogumen in se je predstavil prvi« najbrž, da kot že uveljavljen pesnik »čim prej odkljuka šolsko obveznost.«
»Predstavitev je začel zelo samozavesten. Retorično spretno je podal prve teze teksta /…/ subjekt, svoboda, bit, bistvo. Profesor Žvan https://bib.irb.hr/datoteka/817776.phainomena_FORUM.pdf je naenkrat vstal in zahteval, da preneha brati. S prijaznim, a vrtajočim glasom se je ustavil ob vsakem izrečenem pojmu« in »zahteval, naj razloži, kaj misli s pojmom subjekt, kako se ta pojem loči od pojma individuum in pojma človek; zahteval razlago, kaj mislimo s pojmom svoboda, kako definiramo bit in bistvo.
Študenti smo nemo opazovali to predstavo, gledali v tla, skoraj zlezli pod mizo, bili presrečni, da se sami nismo javili prvi /…/ medtem, ko se j Aleš boril kot lev, da bi se rešil iz težke situacije.«
Ko se je avtorica kasneje njim pogovarjala o tem, sta se »strinjala, da je bila to ena najbolj poučnih izkušenj med študijem. Profesor Žvan je veljal za nekoga, ki je imel izjemno znanje, a je na žalost objavil zelo malo in imel zato velike probleme pri napredovanju po univerzitetni hierarhiji. Paradoksno pa je ta profesor, ki je imel takšno blokado pisanja,« (- s svojo varianto sokratske metode, o njej npr.: http://zadialog.blogspot.hr/2014/12/dialog-kot-metoda.html , B.M.) »izjemno vplival na študente, ki smo se preizkušali v prvih poskusih oblikovanja misli na papirju. Njegovo preizpraševanje pojmov mi mnogokrat še danes odzvanja v glavi. Ko zapišem kakšen pojem, se hitro vprašam: Ali znaš ta pojem razložiti, zakaj si uporabila prav to besedo, kaj si pravzaprav želela z njo izreči? Predstavljam si, da je bil nastop pred profesorjem /…/ a Aleša nekakšen krst, ki je močno vplival na to, kako je kasneje uporabljal besede, kako se je brusil kot pesnik, teoretik in kolumnist.
Profesorja Žvana, ki je umrl lani, se ne bomo spominjali po zapisanih besedah – le po tistih, ki njegovim bivšim študentom ostajajo v spominu. Aleša se bo javnost spominjala po mnogih tekstih in pesmi«, njegovi študenti pa »tudi po besedah, ki so bile izrečene v predavalnici in ki nikoli niso bile zapisane na papirju ali posnete na magnetofonskem traku.« Posameznikom, »ki jih je zaznamoval v na žalost prekratkem življenju« se bodo » v spominu vračali trenutki, geste, nasveti, dogodki, ki gredo prek tega, kar je za njim ostalo zapisano v njegovih knjigah.«

Profesorji študentom: Bodite kritični do vsakogar in vsega. Tina Kristan, Delo, 5.6.2016
O študiju družboslovja, zaposljivosti in pomembnosti izkušenj v tujini ter lastni aktivnosti govorita družboslovec in naravoslovec:
Jernej A. Prodnik, FDV UL: Področje te mora zanimati, da se lotiš študija zavzeto in postaneš strokovnjak. (- O njegovi diplomi glej zapis spletnih kolegov: http://www.bajta.si/zgodilo-se-je/jernej-prodnik-bajti-prisluzil-prvo-diplomo-neposredna-demokracija-v-virtualnem-prostoru , B.M.) Nekdo, ki pozna svoje področje, bo »bolje vedel, kje so možnosti za zaposlitev, poznal bo specifike stroke in imel bo vzpostavljeno mrežo stikov, ki je pomembna pi iskanju dela.« Pomemben je uspeh med študijem, a tudi »široka razgledanost in izkoriščanje dodatnih možnosti, ki jih prinaša študentsko življenje.« To so »mednarodne menjave programa Erasmus, strokovne ekskurzije, sodelovanje v društvih in pridobivanje dodatnih znanj v okviru fakultet kot tudi drugod.«
(- Npr. z brskanjem po Pogledih na www.nsdlu.si … B.M.)
»Posebej družboslovje se v javnosti prevečkrat izpostavlja kot težava, a glede na raziskave o zaposljivosti je vse odvisno od fakultete: družboslovci z ene fakultete hitreje dobijo službe kot z druge.« Ker so »prvi bolj prilagodljivi in imajo širok spekter multidisciplinarnih znanj.« Bo pa za »težave na trgu dela, ki veljajo za vse poklice« treba najti politične rešitve, piše politolog.
Anže Župančič, inštitut Eawag, Švica http://www.eawag.ch: »Če bodo malce pobrskali o spletu ali se pozanimali na fakulteti, se jim bodo že med dodiplomskim študijem odprle priložnosti za izmenjave s tujino.« Tako bodo »spoznali kraje, kjer bi morda radi študij ali delo po diplomi nadaljevali. In ko so enkrat tam, aj delajo »na polno«.
Najpomembneje je, da kar najbolje izkoristijo okolje, v katerem so, pa naj bo doma ali v tujini. Na predavanjih profesorji podajajo samo del svojega znanja i izkušenj. Če želijo več, naj jih raje vprašajo, kaj so trenutno najpomembnejša odprta vprašanja na njihovem področju, in naj s vključijo v kakšen zanimiv raziskovalni ali razvojni projekt. Ali še bolje, domislijo naj se svojega velikega vprašanja in naj najdejo mentorja, ki jim lahko pomaga pri iskanju odgovora.
Naj bodo odprti do novih ljudi in do novih idej in kritični do vsakogar in vsega. In naj ne pozabijo, da je treba tudi odklopiti in uživati.«

Visoka strokovna šola ne sodi na univerzo. S. Zakrajšek, Delo, 3.2.2016
O (neustreznih) spremembah visokošolske zakonodaje piše Srečo Zakrajšek, »proučevalec izobraževalnih sistemov in publicist (http://www.fame.si/ ).
Meni, da želi ministrstvo (MIZŠ) v senci »škandalov v visokem šolstvu« z novelo zakona »še bolj zaostriti monopolno vlogo univerze« in čim bolj onemogočiti druge oblike terciarnega izobraževanja.
Ker zdaj »iščemo rešitve«, jih predlaga nekaj (6) za novo, »a po normalni poti sprejeto« zakonodajo:
1. Naj se ne uporablja le pojem »univerza«, (ta naj vključuje le univerzitetne programe), saj so del »tega sistema tudi samostojni visokošolski zavodi«. (- V terciarno stopnjo izobraževanja sodijo tudi višje šole, B.M.)
2. Ministrstvo naj pozove dekane, naj vpisujejo samo študente, ki bodo (njim) ustrezne v normalnem času študij tudi končali, ob pomoči tutorjev. Matura še ni zadosten pogoj za vse programe.
3. Na univerzitetne in magistrske programe naj se vpiše do 25% populacije, oz. tisti s vsaj 25 točkami na maturi. »Trenutno univerzitetne ustanove vpišejo 50% populacije, potem pa jih polovico izločijo«. (- Malo manj kot polovica populacije se vpisuje v celotno terciarno izobraževanje glej 1.; del tudi samo zaradi statusa. Tudi v srednje šole, maturitetne tečaje, više šole… B.M.)
4. »Ker je sistem višjega strokovnega šolstva /../ dobro razvit, mora država vanje usmeriti več študentov in hkrati spodbuditi razvoj visokega strokovnega šolstva, ki temelji na 3-letnemu prvostopenjskemu študiju.
5. Vlada mora zagotoviti »enake pogoje za pridobitev ustreznega izobraževanja ter uvesti osebne izobraževalne račune, iz katerih bodo študenti lahko namenili sredstva« ustanovam, akreditiranim v Sloveniji. (- t.i. vavčerji, B.M.) »Študenti bodo izbirali zanimivejše programe in ustanove, in če ih sedanje ustanove ne bodo ponudile, bodo morale živeti od česa drugega.« Nihče nima pravice trpati mlade v sistem, »da preživi nekaj okorelih in dosmrtno zaščitenih kadrov.«
6. (Visokošolski) učitelji naj delajo na svojem osnovnem strokovnem področju, »v izobraževalnem procesu pa le tam in toliko, kjer imajo ustrezna znanja. »Učitelji, ki so že dolgo iz prakse, za polno obveznost pa učijo neka predmetov« so »del zgrešene slovenske šolske zgodovine.
»V javni interes in sodobno univerzo /…/ sodijo le nekatere »klasične discipline, vse tehnične in pe posebej ekonomske pa na trg. Naj država proda ekonomsko fakulteto /…/ in s tem denarjem uredi pomembne nacionalne univerzitetne institucije.«
Ob koncu piše, da se moramo zavedati, »da imamo v Sloveniji le okoli 20% populacije oz. na leto okoli 4000 študentov, i so sposobni univerzitetnega študija, vrhunskih dosežkov pa še 10-krat manj. Višje- in visokošolsko strokovno izobraževanj pa sodi v konkretna okolja.
V tem smislu naj se pripravljajo usmeritve slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema v sodobnem svetu, kjer se učijo druge stvari na drugačen način«, s ciljem: »kompetentni diplomanti na določeni ravni in področju delovanja.«

Znanstveniki niso čudni in nedružabni. J. Germadnik, Delo, 5.2.2016
Postdoktorska raziskovalka na Stanfordu Marinka Žitnik (26) je doktorirala na FRI UL in se ukvarja s »tehnikami matematičnega modeliranja, umetne inteligence, strojnega učenja, odkrivanjem znanj iz podatkov in verjetnostno numeriko«, piše Jerneja Germadnik.
(Po OŠ na Vegovo, nato na študij…)
Najprej je mislila na medicino, a ne prenese krvi. Zanimala jo je »matematika in s tem povezano računalništvo.« Brat je imel dobre izkušnje s srednjo strokovno šolo in gimnazijo na Vegovi v Lj. Z gimnazijskim programom in odličnim uspehom se je »usmerila v bolj tehniško-naravoslovne vede.«
V OŠ in srednji šoli je bila na različnih tekmovanjih iz naravoslovnih predmetov.
Nato se je odločala »med računalništvom in matematiko ter na koncu izbrala interdiscipliarni študij na obeh fakultetah.« (UL) Strokovna gimnazija ji je koristila »v prvih letnikih študija, ker so se nekatere vsebine prekrivale s tem, kar smo se učili v sredni šoli. Predvsem pa sem imela dober vpogled v to, kaj vse obsega računalništvo kot znanstvena disciplina.«
(Kaj delate kot mlada raziskovalka?)
»Ukvarjam se s strojnim učenjem in z njegovo uporabo za reševanje zanimivih problemov na področju biologije in medicine.« Količina podatkov narašča, iščejo se nove rešitve »za obdelavo zbranih podatkov in iskanje značilnih vzorcev v njih. /…/ Moje področje je razvoj algoritmov, ki iščejo vzorce v velikih količinah podatkov in zgradijo napovedne modele, ki nam koristijo npr. pri napovedovanju najbolj učinkovitih metod zdravljenja ali pri načrtovanju nadaljnjih bioloških poskusov.«
(Bioinformatika?)
»Bioinformatika in računska biologija sta mladi področji, zato so tovrstna znanja zaželena in iskana tako v raziskovalnem kot poslovnem okolju.«
(Akademsko raziskovanje: poslovna uporaba?)
»Po srcu sem raziskovalka, a sem zelo vesela, če se nek računski postopek /…/ dejansko uporablja, in ne ostane le objavljen znanstveni članek.«
Raziskovalci težimo, »da z znanjem, ki ga imamo, vplivamo na okolico, rešujemo probleme, izboljšamo svet. Aplikativnost je pomembna tudi zato, da raziskovanje prizemljimo – da se zavedamo, kateri so aktualni problemi in izzivi.« Pušča odprte možnosti za sodelovanje s »podjetji, ki so bolj raziskovalno usmerjena.«
(Kako navdušiti dekleta za računalništvo?)
Veliko se dela »na tem, da b več deklet navdušili nad tehniko in računalništvo.« FRI UL se trudijo za popularizacijo računalništva, npr. z delavnico za izdelavo spletne aplikacije Django Girls. https://djangogirls.org/ Sodeluje v mednarodnem odboru za promocijo računalništva in inovacij med dekleti pri Googlu.
»Sama sem se v teh vodah vedno počutila enakovredno z moškimi in verjamem, da bo sčasoma v naravoslovju več žensk.«
(Življenje, prosti čas, raziskovalno delo?)
Raziskovanje, pravi, »poteši mojo radovednost po učenju in spoznavanju novega.« Treba je »razbiti stereotipe o nedružabnih in čudnih znanstvenikih, saj smo raziskovalci čisto navadni ljudje, ki nas« to delo »zelo zanima, zato ni omejeno na 8 ur na dan; nove ideje n zamisli pridejo lahko kadarkoli, tudi na sprehodu.«

Plače, dodatki, ure, študijski programi, kakovost

Varčevanje zrušilo plačni sistem. Dodatki v javne sektorju. I. Dernovšek, Dnevnik, 4.2.2016
Afera Mramor je razgalila posledice varčevanja piše Igor Dernovšek, in ugiba o korakih popravljanja plačnega sistema, ne le v visokem šolstvu.
»Ukinitev napredovanj, znižanje in sploščitev plačne lestvice in še zlasti zamrznitev nagrajevanja delovne uspešnosti so v nekaj letih povzročili vsesplošno plačno uravnilovko.« Nekateri, npr. zdravniki in policisti so zahtevali izstop iz enotnega plačnega sistema, drugi pa so, »npr. na ljubljanski univerzi (UL) in v občinah, potihoma našli obvode v sporni dodatkih za stano pripravljenost.«
Ključna cilja plačne reforme leta 2008, ki jo je »po 6 letih pogajanj med vlado in sindikati dokončal tedanji minister za javno upravo G. Virant« sta bila fleksibilnost in stimulativnost. Zamišljeno je bilo, da bi javni uslužbenec lahko zvišal osnovno plačo do 50% z redno delovno uspešnostjo, s povečanim obsegom dela in z uspešnostjo na trgu.
Teorija se ni izšla v času gospodarske krize, ki se je začela isti mesec. Varčevalni ukrepi so najbolj udarili na uspeš, omejitve so jo znižale na 2,2% mase plač, nato celo na zgolj 19.000 evrov v 2014. Problema sta se sicer zavedala tudi ministra I. Pavlinič Krebs in S. Pličanič, vendar je ob gospodarski otoplitvi priložnost za popravke dobil šele sedanji minister Boris Koprivnikar. Od njega je (omenjeni) Mramor zahteval nadaljevanje varčevanja, zato je B. Koprivnikar previden. »Po napornih pogajanjih s sindikati je sicer sprostil plačno lestvico in nekoliko zmanjšal omejitve pri regresu«, delovna spešnost pa bo ostala zamrznjena tudi letos.
Bolj odločen je pri načrtih. »Z novelo zakona javnih uslužbencih namerava uvesti karierni sistem«, popraviti zakon o plačah v javnem sektorju tako, da bi omogočil nagrajevanje po rezultatih dela in onemogočil avtomatična napredovanja. Predstojniki naj bi ocenjevali delo oddelkov in posameznikov, od njih pa bo zahteval osebno odgovornost.
Vprašanje je (spet), kako ob v praksi. »Merjenje učinkov dela zaposlenih je po mnenju tako sindikatov kot stroke preveč poenostavljeno in subjektivno /…/«.

Krčenje študijskih programov. Manj za študente, dodatki za vodilne FDV.
R. Ivelja, M. Roglič, Dnevnik, 4.2.2016
Denarja za napredovanja nekaterih zaposlenih in položajnih dodatkov vodjem kateder na FDV UL so na FDV UL zagotovili »z dodatno stroškovno optimizacijo na področju materialnih stroškov fakultete«, pravijo v vodstvu fakultete.
Profesorja in nekdanja ministra za izobraževanje Igor Lukšič in Jernej Pikalo menita prav nasprotno. V pismu, naslovljenem na agencijo za kakovost v visokem šolstvu NAKVIS sta zapisala:
»Jasno je, da gre za prerazporejanje sredstev iz študijskega procesa v administrativno-organizacijsko polje na fakulteti. Vse to iz zaloge zmanjšanega števila ur v vseh programih.«
Prepričana sta, da je bilo krčenje kontaktnih ur za študente protizakonito, saj spremembe ni potrdil senat UL, niti NAKVIS. Študenti nekaterih programov so v neenakopravnem položaju, ogrožena je kvaliteta študija, menita I. Lukšič in J. Pikalo. Da gre za arbitrarno odločitev, ki sta jo nato potrdila senata FDV in UL. »Kriterij je bil le politična večina v senatu«, pišeta.
(Glej tudi: http://www.nsdlu.si/?sec=107 , http://www.reporter.si/slovenija/elita-na-fdv-si-ba%C5%A1e-%C5%BEepe-na-ra%C4%8Dun-%C5%A1tudentov/58283 , B.M.)
Vodstvo FDV je priznalo, da so s krčenjem ur privarčevali 200 tisoč evrov, pri čemer so jih nekaterim rezali 5%, dvema pa nad 10%. To sta Analitska sociologija in Politologija – študije politike in države, kar je zlasti prizadelo – pri plači – oba profesorja.
Na njuno prijavo je ministrica M. Makovec Brenčič (MIZŠ) prosila agencijo NKVIS, naj prouči posledice krčenja ur na kakovost.
Na agenciji so najprej nameravali (ponovno) evalvirati 19 programov študija FDV, kasneje pa se je svet NAKVISa sprijaznil z zagotovili fakultete, da je spremembe sprejel senat FDV na podlagi pooblastila senata UL, da tako ali tako poteka prenova vseh programov« in je postopek ustavil. Le za program politologija obstaja sum na kršitve organizacije in izvedbe študija.
Tudi univerza(UL) je zagovarjala stališče, da je »prerazporeditev ur« le »manjša sprememba«, za katero soglasje sveta agencije ni potrebno.
Goran Turk, prorektor UL meni, da zakon ni bil kršen, saj FDV ni zmanjšala števila kreditnih točk:
«Če so ob krčenju ur dali študentom več dela doma in so o delo tudi pregledali, kakovost ni ogrožena. Priznava, da so nekaterim predmetom rezali preveč in pravi, da so na fakulteti to že popravili.
Da so bila opozorila deloma upravičena kaže (nedavni) sklep senata FDV, da bodo v št.l.2016/17 omilili varčevalne ukrepe in da bodo morali vse predmeti imeti vsaj 50 kontaktnih ur. Omenjena profesorja pa vztrajata na 60 urah pri predmetih s 5 kreditnimi točkami.

Financiranje raziskovanja, vrednotenje projektov

Sredstva za znanost – vse po starem? Delo, 25.1. J. Gyorkos, Pisma, Delo, 5.2.2016
V članku s tem naslovom (25.1., glej Poglede, arhiv, januar) sta avtorici pisali o pravilniku za financiranje in ocenjevanje raziskovalne dejavnosti agencije ARRS . https://www.arrs.gov.si . Njen direktor Josef Gyorkos odgovarja in pojasnjuje:
»Predlog pravilnika prinaša korenit odmik od kvantitativnih kriterijev in poudarek na kvalitativnem vrednotenju projektnih predlogov ter uvaja usklajeno poročilo recenzentov.« Upoštevna so evropska priporočila. Temelji projekti bodo ocenjevani po vzoru ERC, aplikativni pa kot pri Obzorju 2020. Pri pripravi predloga pravilnika so organi agencije, poleg tega in javne razprave v okviru Usmerjevalne skupine, upoštevali tudi izvedljivost postopkov glede na kadrovske in finančne zmogljivosti.
Dejstvo je, da bi brez sprememb pravilnika »agencija delovala po večkrat kritiziranih zatečenih načelih. Razprava o pravilniku je dobrodošla, ne bo pa rešila temeljnega problema stabilnega delovanja znanosti v RS, to je /…/ pomanjkanje sredstev.«

Preberimo, prehodimo, prisluhnimo, preglejmo, prepirajmo se

Pri Čopu, Prešernu, Finžgarju in Jalnu doma. S. Bandur, Delo, 3.2.2016
V občini Žirovnica lahko na 8-ih kilometrih obiščemo 4 rojstne hiše in čebelnjak, piše Simona Bandur, ki je tam hodila z domačinko Petro Kržan, turistično vodnico po poti kulturne dediščine.
(- Par kilometrov prej po avtocesti zdrsimo mimo romarskih Brezij http://www.brezje.si/ , proti Radovljici http://www.radolca.si/, čez most, kjer je nedavno umrl Aleš Debeljak http://www.zurnal24.si/umrl-ales-debeljak-clanek-264244 , pesnik, pisatelj, profesor FDV UL. Nedaleč na desno pred Drago https://www.youtube.com/watch?v=dAZNsOwEdo0 so Begunje https://sl.wikipedia.org/wiki/Begunje_na_Gorenjskem , naprej pa Jesenice https://sl.wikipedia.org/wiki/Jesenice. B.M.)
Na Breznici pred Žirovnico je pred cerkvijo Žalostne Matere božje Plečnikov spomenik padlim v 1.sv.vojni http://www.arzenal.si/spomeniki/11. Tu je glavna znamenitost čebelnjak Antona Janše (1734-1773). Panji imajo poslikane končnice, npr. z motivom mlina, »v katerega gre stara in pride ven mlada, in tista, na kateri hudič /…/ babi jezik brusi«, podobami slona, leva, nosoroga... Začetnik strokovnega čebelarstva, pri Mariji Tereziji, je sicer z brati na Dunaju študiral slikarstvo, njegovi knjigi o rojenju čebel in nauk o čebelarstvu pa sta še vedno uporabni. https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Jan%C5%A1a
V Žirovnici se je rodil Matija Čop (1797-1835) »najbolj izobražen Slovenec tistega časa, začetnik bibliotekarstva pri nas in mož, ki je naučil /…/ marsičesa o pesniških oblikah« talentiranega vrstnika iz bližnje vasi.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Matija_%C4%8Cop V njegovem domu – pred njim je vaška lipa - je zdaj Zavod za kulturo in turizem Žirovnica ter izobraževalno središče. http://www.zirovnica.eu/ . Nad njim je Stol, z Ajdno na pobočju, najdiščem iz časov pozne antike. https://sl.wikipedia.org/wiki/Ajdna , nanj je prislonjena Golica…
Pod staro lipo sredi vasi Vrba https://sl.wikipedia.org/wiki/Vrba,_%C5%BDirovnica je 16 kamnov, kjer so (premožni) kmeti »modrovali še v 60-ih letih prejšnjega stoletja«. Hiša št. 2 je bila gruntarska, tam je živel (od 1800) France Prešeren samo 8 let. 8 otrok je mama doma naučila obrti in pisati, le France je šel že prej v uk. Bil je menda mamin …/ »koštrunček«, ki je kasneje v znani pesmi obžaloval:
/…/ Deb' uka zheja me iz tvojga sveta,
Ne bla speljala, zapeliva kazha!
(Glej celotno besedilo: https://en.wikipedia.org/wiki/France_Pre%C5%A1eren .)
Hišo so uredili v muzej leta 1939, na pobudo znanega pisatelja, ki je bil takrat župnik v Trnovem v Lj., sosed J. Plečnika http://www.gorenjci.si/osebe/fin%C5%BEgar-fran-sale%C5%A1ki/1081/ :
Fran(c) S. Finžgar (1871-1962 ) je napisal Pod svobodnim soncem in veliko povesti iz kmečkega življenja, najbolj smešna je tista o gospodu Hudourniku… Rodil se je v Doslovčah, malo stran na hribčku, Pr'Dolenc' z razgledom na Triglav, blejski grad, Jelovico, Pokljuko… Za njo je Bohinj, kjer je (mladi, kaplan, župnik?) spočel deklico, ki je ni zatajil…
Naprej na Rod'nah je dom njegovega sodobnika, tudi duhovnika in pisatelja Janeza Jalna (1891-1966). V spominski sob so njegove knjige; npr. Bobri https://sl.wikipedia.org/wiki/Bobri_(roman) . Bil je družaben in duhovit; nekoč je imel najkrajšo pridigo:
Dragi farani!
Huda zima hud je mraz, zebe mene, tudi vas.
Hvaljen Jezus!

(- Na fotografiji M. Pivka: Kašarija , kot pravijo temu delu Gorenjske, blizo Bleda (- »srce Slovenije«, glej: http://www.hiddeneurope.co.uk/the-heart-of-slovenia ; panjske končnice http://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/panjske-koncnice na Janševem čebelnjaku; zibka dr.F.P. in učiteljica, zdaj vodnica, v »hiši« Pr'Dolen'c. Naslovi: http://www.potka.si/zirovnica/media/ponudniki_ob_poti.pdf B.M.),

Ne potrebujemo sprave, ampak prepir. P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 6.2.2016
Pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman Roza se je s Patricijo Maličev pogovarjal tudi o njegovem odnosu do slovenske literature, o Slovencih in Prešernu posebej ter o kantavtorjih, ki so še bolj vplivali na njegovo pisanje.
A. R. Roza je »tiste vrste lingvist, ki meni, da jezika ni mogoče pokvariti« in da je »od študija slovenščine pobegnil, ker se ni počutil dovolj velikega domoljuba zanj, in da se zdaj trudi slovenščini pomagati od zunaj.« Nedavno je na oder CD v Lj. postavil igro Šekijeva Šunkica ali Hamlet po slovensko. V njej išče »vzporednice med svojim svetom in Shakespearovo dramo ter najde razloge za težave človeške družbe /…/ v nastanku in razvoju življenja na Zemlji.«
(V zadnjih letih so vam mediji naklonjeni…)
»Kaj bi rekel, ves čas razvijam to, kar delam, in to je to. /…/ Na slovensko literarno tradicijo se ne oziram kot na nekaj /…/ kar mora nadaljevati. V svojih prvih pesmih, ki sem jih napisal v drugem razredu OŠ, sem posnemal partizanske pesmi, ki smo jih v mojem najzgodnejšem otroštvu (*1955) peli ob večerih pri starem stricu in teti na Dolenjskem, v zadnjih razredih OŠ sem oponašal Prešerna in pisal sonetni venec svoji skriti ljubezni, še preden sem v gimnaziji postal nekakšen humoristični modernist, pa me je prevzela pop kultura, ki me drži še danes. Lenon, Dylan, Zappa, Lou Red (- poišči o njih na: http://dangerousminds.net/tag/John-Lennon) so mi pomenili več od vseh domačih literatov. Glede na to, da sem se več angleščine naučil od njih kot od svojih profesorjev /…/ spadam v /…/ prvo globalizirano generacijo.
Pišem v slovenščini in o Slovencih, a se vse bolj počutim kot državljan sveta. /…/ In je pravzaprav grozno, da Slovenci sebe ne znamo videti kot enakopraven del planeta, ampak se večinoma ali poveličujemo ali pa ponižujemo. Ne znamo se sprijazniti s tem, kar smo. Razlog je v tem, da imamo tako ubogo narodno zgodovino, ki je bila razmeroma na hitro in na silo ustvarjena. A to ni moja identiteta in tudi ne identiteta večine Slovencev. Čas bi bil, da bi brez slabe vesti presegli svojo nacionalno ozkost. Ne samo mi, vsa Evropa. A pri nas je še posebej tragikomično, kako smo ujeti v to poveličevanje Prešerna. Prešeren je bil brez dvoma fenomen, a hkrati tudi omejen in ozek.
Ko so napadli predsednika Pahorja, ker je ob Zdravljico postavil Golico (- na pogrebu Slavka Avsenika, B.M.) , sem se vprašal, a se ti, ki prezirajo Golico https://www.youtube.com/watch?v=r7gFNaGYEs8 in poveličujejo Zdravljico, sploh zavedajo, da Zdravljci piše:
Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice;
ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle;
naj sinov, zarod nov iz vas bo strah sovražnikov!

Si predstavljate, kakšen plaz bi se iz teh istih krogov usul na Prešerna, če bi to napisal danes?«
(- Poglejte pesnikove variante besedila https://www.youtube.com/watch?v=v3jD7FWQUk0 in zborovsko verzijo, Stanka Premrla https://en.wikipedia.org/wiki/Stanko_Premrl :
https://www.youtube.com/watch?v=8s5OmjzSUTE . B.M.)
(Na odru in za njem, mi in oni, sprava ali prepir...)
»Vedno se več pomembnih stvari dogaja nevidno, kot na očeh. Tisto, kar se dogaja spredaj, pa je danes vse bolj razpršeno. Zgodb je preveč, zato smo vsak na svojem kanalu« (- spletni strani… B.M.) »zmeraj bolj ločeni. Javnost je danes ogrožena kategorija /…/ javnosti je vedno več /…/ družba vedno boj razpršena. Pa ne mislim, da bi se morali poenotiti, ampak da bi se začeli kregati o pomembnih rečeh. Ko se govori o Hudi jami, bi morali namesto o partizanih in domobrancih začeti govoriti o tem, koliko je možnosti, da se kaj takega ponovi..«
(Beli, modri, rdeči?)
Glede 2. sv. vojne bi morali »začeti razumeti, da ni šlo samo za /…/ dve strani, ki sta se vezali vsaka na svojo ideologijo in koncept sveta, ampak za borbo življenja s smrtjo. Zadaj so bili večji koncepti obvladovanja sveta, ki nemoteno tečejo naprej še danes.
O tem sem začel premišljevati med branjem Dylanovih zapiskov; zelo ga je zanimalo, kaj se e dogajalo md secesijsko vojno./…/ Dylan se je odpravil v knjižnico brat (ameriške) časopise med letoma 1850 in 1860 in opazil, da je sever meril čas na ure in minute, jug pa na zjutraj, popoldne in zvečer. /…/ mediteranski in alpski koncept. /…/ In zdi se, da pri nas zmeraj bolj velja za edini pravi način življenja tisti, ki poveličuje red, disciplino in natančnost. /…/ S tem nam, ki si želimo živeti in biti po svojih močeh koristni, kradejo vse več časa in predvsem potrpljenje. Hočemo morje, pa sploh ne znamo biti mediteranska država. S to žico, s katero smo zarezali v Istro, pa se itak sprašujem, a si to obalo sploh zaslužimo.«
(Humor pod Slovenci?)
Po Linhartu nismo stoletje imeli ne teatra ne humorja, zakaj? Dragotin Dežman je leta 1855 napisal pesem Proklete grablje /…/ o tipu, ki je s študija v Ljubljani prišel na vakance dom poskusit žgance in govoril samo še po nemško, pomeščanil se je. In prezira domače pavre. /…/ Nakar, ko je košnja, stopi na grablje, da ga usekajo po gobcu. »Proklete grablje!« je zakričal in se za Kranjca spričal.«
In ta Dežman https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragotin_De%C5%BEman je »nato prestopil v nemški tabor, ker ni prenesel slovenske ozkosti. Postal je Karl Deschmann, sinonim za nemškutarja. http://www.biographien.ac.at/oebl/oebl_D/Deschmann_Karl_1821_1889.xml Kot tak je odkril tako mostiščarje na Barju , kot pravljico o Zlatorogu, a je za Slovence veljal za izmeček.«
(Slovenska ozkost je marsikoga izločila?)
»Tisti ki so naredili kaj zabavnega, so Slovenci enostavno izrinili iz svojega narodnega telesa.«
Je pa zabavno, pravi A.R. Roza, da »je bil Fran Milčinski, naš prvi humorist, ki je bil prevelik, da bi ga lahko zatrli, katoličan. (Butalci, idr: https://sl.wikisource.org/wiki/Fran_Mil%C4%8Dinski ) Humorista bi pričakoval med liberalci, a so bili ti očitno preveč umetniško ambiciozni za te reči.
(- Trudil se je sicer nekaj prej Ivan Tavčar, s satirično utopijo z kvantitativnim naslovom: 4000 https://sl.wikipedia.org/wiki/4000_(roman); nič še ni zamujenega…
Še nekaj slik in zvokov (iz)(zdaj) naših krajev:
https://www.youtube.com/watch?v=m_3uXApIH1o
http://www.julijske-alpe.com/slovensko/zlatorog.php
https://www.youtube.com/watch?v=2hLDWrDiuEw . B.M.)

Nesorazmerja – socialna, politična, plačna, etična

Nepreslišano. H. Furlan, (Mladina), Dnevnik, 1.2.2016
Tožilec Harij Furlan pravi, da je na »problem neenakosti pred zakonom zaradi ekonomske razslojenosti /…/ opozarjala profesorica d. Alenka Šelih. To je /…/, da nekatere elite lahko zagotavljajo najboljšo obrambo, izvedence, medijsko ugodno poročanje /…/.«
Problem razslojevanja je viden tudi npr. v zdravstvu, pravi H. Furlan. »Če ste bogati, lahko uporabite storitve najboljših zasebnih medicinskih centrov; sicer pa boste na pregled čakali več let. Žal življenje malega človeka postaja vse težje in vse bolj krivično.«

Nepreslišano. T. Kuzmanič, (Večer), Dnevnik, 1.2.2016
»Evropa ni država«, je »antipolitična, ekonomska, menedžerska tvorba /…/ korporacija korporacij«, piše o EU Tonči Kuzmanič, sociolog in politični teoretik.
»V Evropi odločajo /…/ finančni gremiji in ne parlament. /…/ Saj dokler vse teče dobro in je vse v redu, ljudstvo ne protestira. Ko pa se kaj zafrclja, padejo plače ali pa pridejo begunci, se izkaže, da korporacija Evropa ne funkcionira več, ker se ji je postavilo politično vprašanje. Tedaj v prvi plan stopijo države, ki branijo svoje parcialne interese, svoje meje, teritorije, kulture, identitete.«

Biti javni uslužbenec. J. Mencinger, Delo, 1.2.2016
O starih temeljih »stalne pripravljenosti« (na fakultetah UL), »najbolj neumne oblike odpravljanja plačnih nesorazmerij«, piše Jože Mencinger, ekonomist (-rektor UL 1988-2005). http://www.pf.uni-lj.si/media/zivljenjepis.mencinger.joze.pdf
Argument o »stalni pripravljenost« univerzitetnih učiteljev (tudi dekanov), piše v svojem stilu, je »predvsem neumen«, saj je ena boljših strani tega poklica prav »stalna nepripravljenost«, to je »svoboda pri odločanju, kdaj boš kaj delal.« Sam v 46 letih »službe na univerzi nisem bil nikoli na bolniški«, če ni šlo drugače je predavana odpovedal in v zadnjih letih, »ko smo postali »javni uslužbenci« ni nikoli porabil polovice letnega dopusta.
»Zatekanje v razne dodatke »pod mizo« je ena od manj pomembnih stranskih posledic Virantove plačne reforme oz. njegovega odpravljanja »plačnih nesorazmerij«. (O tej plačni reformi: https://www.uradni-list.si/1/content?id=95460 https://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Virant http://www.mju.gov.si/si/novinarsko_sredisce/teme_in_programi/placna_reforma_kronologija_in_vsebina/ B.M.).
J. Mencinger je bil , kot piše sam, do te reforme (- in nato bolonjske ter je še drugih, B.M.) kritičen že leta 2008, zato v nadaljevanju navaja kar celoten svoj članek s/pod (pod)naslovom: »1 profesor = 063 poslanca = 1,03 sodnika = ? vojaka«.
Takrat, leta 2008, je glede sistemskih rešitve (plač) v zakonu zapisal, da je imel s takimi težave, saj »delujejo le zato, ker ne delujejo«, npr. »sovjetski centralnoplanski sistem«. »A časi so drugačni. (2008) Ni reda in ne Stalina, ki bi povedal, kakšna sploh je pravo razmerje med plačo zdravnika, učitelja, vojaka, sodnika, poslanca.« Kako odpraviti nesorazmerja, če ne vemo kakšna so prava razmerja? »Ta naj bi bila, če bi imeli konkurenčni trg dela, določena s ponudbo dela in povpraševanjem po delu oz. /…/ sposobnostmi, ki jih v veliki meri določa kar povprečna dolžina šolanja za poklic. /…/ Ker trg del seveda ni konkurenčen, je za določitev pravega razmerja odločilna družbena moč posameznega poklica ki se uveljavlja preko sindikata in /…/ vplivov posamezne skupine. Ta razmerja med plačami vrača približno tja, kjer so bila«
Kot primer navaja zdravnike, ki reformo «izkoristijo a povečanje svojih plač.« Učitelji so manj uspešni, saj njihova nekajdnevna stavka naredi »več veselja kakor škode, se lahko le približajo razmerju pred tem.« Nato se pojavijo, bolj ali manj uspešno še (poklini) vojaki, policisti in cariniki. In vsakemu je treba dati nekaj »pod mizo«, kar ne bi zrušilo »sistemske rešitve«.
»Kakorkoli, še preden se reforma konča, so relativna razmerja med plačami približno taka kakršna so bila /…/ vsota za plače potrebnega denarja pa je precej višja. /…/ Mnogo usodnejše /…/ je uničenje /…/ avtonomnih plačnih sistemov prilagojenih posameznim skupinam »državni uradnikov« z zelo različnimi sistemi napredovanj.« Saj so »napredovanja na univerzah urejena povsem drugače kot v vojski, policiji ali zdravstvu.« Novi rigidni sistem je treba stalno popravljati, kar pripelje »do novi prepirov med poklicnimi skupinami in znotraj njih. Sistem bo deloval le, če ne bo deloval.«
Februarja 2016 piše isti avtor: »Zgoraj napisano /…/ pomaga razumeti plačevane »stalne pripravljenosti« univerzitetnih učiteljev, ne opravičuje pa izbire najbolj neumne oblike »odpravljanja plačnih nesorazmerij.«
Oblast se leta 2008 ni zmenila za takšna opozorila, »marnje«.
(- Ta izraz je v svojih satiričnih prispevkih v časnikih, tudi o reformah, uporabljal legendarni profesor France Križanič, https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Kri%C5%BEani%C4%8D glej njegovo knjigo Splošno in posebno, SH, 2003, B.M.)
Žal kaže, končuje Mencinger, da oblast »stranskih učinkov svojih ukrepov, tudi če jih ne naredi v ihti, ni sposobna ugotoviti – ali pa je ne brigajo.«

Politika. Z nespremenjeno ministrsko ekipo naprej. M. Roglič, Dnevnik, 2.2.2016
Miro Cerar, predsednik vlade: »«Neetična ravnanja se dogajajo vsak dan v družinah, v gospodarstvu, v politiki. Neetičnih ravnanj ne bomo uspeli nikoli popolnoma odpraviti, si pa moramo prizadevati, da napak popravimo. Če je ta prehuda, pa se je treba posloviti.«

Utrinki. G. Golobič, Delo, 1.2.2016
»Brez težav se odločimo, da državo pilotira nekdo, ki nima nikakršnih izkušenj s politiko, bodisi parlamentarnih ali vladnih. Gotovo ne bi sedli v avtomobil z nekom, ki vozi prvič. Zato, ker to razumemo kot naše osebno tveganje, držav pa je nekaj, kar menda z nami nima zveze.«
Tako je dejal Gregor Golobič, nekdaj generalni sekretar stranke LDS iz časa premiera Janeza Drnovška.
»Gotovo je fascinantno, da je SMC dobil volitve /…/ brez kakršnegakoli progama. Človek je obračal prazne besede sem in tja, vsi smo proti korupciji, potrebno je več moralnih standardov, nov veter itn. (…) Iz vse te morale se je nazadnje izcimila bodeča žica.« Tako pa je dejal filozof Mladen Dolar »na temo, da je pot v pekel prepogosto tlakovana z dobrimi nameni«, dodaja uredništvo Delovih Utrinkov.

Črna kronika

Slovenci na avtocesti: premalo znanja, preveč telefonov. Jure Predanič, Delo, 11.2.2016
Inštruktor varne vožnje Brane Legan ob nedavnem verižnem trčenju v megli na primorski avtocesti pravi, da je za nesreče najpomembnejši dejavnik ravnanje voznikov.
Nobena signalizacija ne pomaga, če jo vozniki ignorirajo. Na avtocesti »vozniki večkrat zaidejo v težave, ker /…/ne razumejo, kako pomembna sta prilagajanje hitrosti in varnostna razdalja.« Če se mokri cesti vlaga pomeša z umazanijo, to »zavorno pot lahko poveča za 5% in več. Mnogi vozniki n2 vedo, v kakšnem stanju so njihove pnevmatike« pravi in doda, da lahko tudi na avtocesti vidimo, da je vsak drug voznik a telefonu, kar je izjemno nevarno.

Izjava dneva. B. Meško, Delo, 2.2.2016
Kristofer Bogdan Meško , http://www.emka.si/avtorji/bogdan-kristofer-mesko/1058215 http://za-misli.si/kolumne/bogdan-kristofer-mesko/1393-razlogi-za-sprejem-predloga-zakona-o-konoplji o prednostih legalizacije konoplje:
»Ker so legalizirali konopljo, se je zmanjšala poraba zdravil, zlasti proti bolečinam, zmanjšala se je tudi poraba alkohola, manj je nasilnih kaznivih dejanj, v Koloradu (ZDA, je čedalje manj prometnih nesreč. Več pa je študentov in turistov.« (- O tem glej tudi: http://goodtoknowcolorado.com/laws http://www.rmhidta.org/default.aspx/MenuItemID/687/MenuGroup/RMHIDTAHome.htm , B.M.)

Pričevalci generacij, mariborskih, slovenskih, (srednje)evropskih

Generacije sprožile spor med generacijami. P Rak, Delo, 2.2.2016
Predstava Generacije dijaške Gledališke šole Prve gimnazije Maribor (PGM http://pgmb.si/ ) je bila »umaknjena z repertoarja zaradi uporabe imen posameznih profesorjev«, ki so bila po mnenju ravnatelja Hermana Pušnika »umeščeni v provokativni in žaljivi kontekst«, piše Peter Rak. Vodstvo gimnazije se je uspelo dogovoriti z ustvarjalci, da predstave ne bodo več uprizarjali, tato »to ni prepove«, /…/ vendar se je treba zavedati, da obstajajo meje«, pravi ravnatelj.
Skupina mentorjev in članov Gledališke šole PGM pa v odprtem pismu pravijo, da mora ta šola »ostati prostor svobode gledališkega ustvarjanja, razvijanja kritične misli in celostnega gledališkega opismenjevanj mladih.«
Režiser Tin Grabnar, diplomant režije na AGFT UL, ki je bil asistent znanih režiserjev pri nagrajenih predstavah, zanika da bi bil dosežen dogovor. Dobili so zgolj sporočilo, da zaradi protestov nekaterih profesorjev nadaljnjih predstav več ne bo. Tudi kompromis, da bi izpustili imena, ni bil dosežen.
Niso hoteli biti žaljivi, pravi, ampak »odkritosrčni in verodostojni, zato smo uporabili dobesedne prepise izjav oz. ankete, ki smo jo opravili med dijaki PGM in na drugi mariborskih srednjih šolah.«
»Šlo je za misli dijakov ne samo o njihovih profesorjih, temveč tudi o starših, politikih in nenazadnje tudi o njih samih« predvsem o odsotnosti komunikacije, »sporen pa je bil pravzaprav samo en prizor«, ga navaja P. Rak.
Glede na odmeve v javnosti ni nevarnosti, da bi zamenjali vodjo gledališke šole Tjašo Klanjšček Bohinc, sicer profesoric PGM, prav tako se bodo nadaljevali študije za druge predstave.
(- Zadeva spominja na afero z predstavo podobnega gledališča v Mariboru v letih o 1. sv. vojni, . Nemoč, v kateri Bratko Kreft opisuje razmere dijaškega življenja. Tudi v njej so bili kritični do profesorjev gimnazije in položaja mladih. To/te je opisal v svoji (delno avtobiografski) knjigi Človek mrtvaških lobanj. Kronika razstrganih duš (1929). (- Poglejte, kaj naj bi o tem/njem vedel današnji dijak: http://www.dijaski.net/gradivo/slo_rfk_kreft_branko_01?r=1 , Za kontekst slovenske dramatike, tudi v 20-tih letih 20.stol. poglejte, kaj o B. Kreftu, njegovem romanu in Nemoči piše Taras Kermauner. http://www.kermauner.org/knjige/2005%201%20Konstrukt%20in%20resnica.pdf , str. 20-23. B.M.)

Slovenist. Jezikovni papež iz avstrijske Koroške. Tanja Jaklič, Delo, 1.2.2016
France Vrbinc (92) je prejel Tisclerjevo nagrado, priznanje dveh organizacij koroških Slovencev (NSKS, KKZ), za področje umetnosti, znanosti, kulture in politike. http://www.kkz.at/dejavnost/C14
»Ta nagrada mi je najdražji dokaz, da so me Korošci sprejeli za svojega« pravi. F. Vrbinc, ki je poleg drugega objavljal jezikovni kotiček v tedniku Nedelja http://www.kath-kirche-kaernten.at/nedelja/vzariscu_detail/za_lepoto_slovenske_besede#1 .
(Jezikovni papež?)
Tako so ga poimenoval časnikarji ob eni od okroglih obletnic, »menda zaradi nezmotljivosti«.
(Avtor slovarja… ?)
»Sloviti France Verbinc, avtor Slovarja tujk, ima v priimku e, jaz ga nimam. Veselil sem se njegove zavzetosti za slovenski jezik, odkar sem izvedel zanj.« (Poglejte, če je med slovarji, dostopnimi na spletu http://www.evroterm.gov.si/slovar/index.html , B.M.)
F. Vrbinc je bil rojen v Šmarju blizu Lj., med 2.sv.vojno izkusil različne vojske, po njej se je preselil na avstrijsko Koroško. »Kot je bila v mojem rojstnem Sapu navada reči, sem Bogu do komolca hvaležen za svojo življenjsko pot«, na kateri je v različnih funkcijah po svojih močeh prispeval »k napredku koroških Slovencev.«
(Šolanje, študij?)
»Julia 1947 smo na Slovenski begunski gimnaziji v Špitalu« (- O povojnih beguncih in njihovem šolstvu glej: http://isim.zrc-sazu.si/sl/publikacije/slovenski-begunci-v-avstriji-19451950#v http://www.ssolski-muzej.si/slo/news.php?item=34. B.M.) »opravili maturo /…/ 10 fantov in 3 dekleta, to je bil tretji roj maturantov na tej šoli, katere ravnatelj je bil Marko Bajuk, nekdanji ravnatelj klasične gimnazije v Lj. On je dosegel privolitev Univerze v Gradcu http://www.uni-graz.at/ , da smo se /…/ maturanti lahko vpisali na različne fakultete.
Angleži (- takrat začasna oblast na avstrijskem Štajerskem, B.M.) so v Gradcu uredili posebno študentsko taborišče, da so mogli begunski dijaki n visokošolci začeti ali nadaljevati univerzitetni študij, ki so ga začeli že doma; slovenskih visokošolcev nas je bilo v tem taborišču blizu 140. V tedanjih razmerah se nam je obetala izselitev preko morja. (- V Argentino?, B.M.) Nastopiti smo jo želeli z uradnimi avstrijskimi dokumenti, ne le z angleško-slovenskim maturitetnim spričevalom iz begunskega taborišča.
Za študij klasične filologije sem se odločil, ker me je v gimnaziji zanjo navdušil profesor Božidar Bajuk, oče Andreja Bajuka. ( http://www.mladina.si/95753/andrej-bajuk )
Ker je UNRRA http://www.muzej-nz.si/sl/news.php?id_news=94 kmalu prenehala podpirati begunske študente, čakanje na affidavit pa se je vleklo, sem iz finančnih razlogov moral prekiniti študij na univerzi – tujci smo morali plačevati trojno vpisnino za vsak semester. Zatočišče sem dobil pri prijatelju, salezijancu Francu Ciganu /…/ na dvojezični župniji na Kamnu blizu Klopinjskga jezera.« (Gimnazijo je začel v Škofovskih zavodih v Šentvidu nad Lj. , nadaljeval na klasični gimnaziji Lj. Doktoriral je v Gradcu. Glej daljši pogovor z F. Vrbincem o njegovem življenju za TVS: http://4d.rtvslo.si/!arhiv/pricevalci/174321736 B.M.)
(Služba?)
»Od leta 191 sem bil vodja Mohorjeve tiskarne v Celovcu.« V sodelovanju z založnikom Trofenikom https://de.wikipedia.org/wiki/Rudolf_Trofenik je tiskala tudi znanstvena dela v nemščini.
Od 1966 je bil stalni sodelavec radia ORF, od 1973 urednik slovenskih oddaj, ki so skušale »zapolniti vrzeli jezikovnega pouka v šoli.«
(Slovenci na Koroškem?)
»Skupnosti, ki živijo na obrobju, imajo v primerjavi z jedrom mnogo težje življenj. …/ Zaradi tujih vplivov potrebujejo /…/ veliko energije za vsakdanjo zavest o narodni pripadnosti in maternem jeziku. /…/ Uporaba prevladujočega jezika /…/ je neizogibna za mirno sožitje z narodom sosedom.«
(Jožko Tischler?)
»Doktor Tischler ni samo oče Slovenske gimnazije http://www.slog.at/home_sl/ , čeprav je njen nastanek eden njegovih najpomembnejših dosežkov. Vse življenje si je prizadeval za /…/ napredek koroških Slovencev, večkrat je bil deležen tudi nerazumevanja in zapostavljanja, ker so nekateri njegovi sodobniki imeli druge cilje. (Glej: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi701243/ in https://de.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%A1ko_Tischler , B.M.)
(Načrti?)
»… meni je bilo delo usojeno, in zdaj ne mirujem niti ob računalniku. Marsikaj bi še rad postoril – zdaj mora najprej iziti knjiga jezikovnih kotičkov. Pisanje spominov je odrinjeno v prihodnja leta. Ampak saj se človek v mojih letih (92) veseli vsakega novega dne, ki ga dočaka. Le kaj bi z načrti?«
(Delovni dan se mu je iztekel 1.4.2016: https://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/umrl-je-dr-franc-vrbinc , B.M.)

Dušan Benko (119-2016). Ali Žerdin, Delo, 2.2.2016
»Starosta slovenskega novinarstva«, se je rodil »v Zidanem Mostu, kjer je njegov oče, sicer filozof z doktoratom, delal na železnici«; nato seje družina preselila v Lj. »Ko se je odločal za študij, je presenetil in izbral beograjsko vojaško akademijo. Ko se je začela vojna (1941), so okupacijske sile vse gojence /…/ akademije zaprle v taborišče Stalag III A«, nekje pri Berlinu, kjer je 4 leta stradal. »In se vrnil.«
Po vojni je delal v vladnem tiskovnem uradu (v Lj.), na veleposlaništvu na Dunaju, bil Tanjugov dopisni iz Celovca in od 1950 v Ljubljani novinar pri Ljudski pravici, Slovenskem poročevalcu in Delu, ki je nastalo z združitvijo obeh leta 1959, ko je bil na študijski izmenjavi v Nemčiji.
Leta 1963 so ga novinarji (!) časnika izbrali za glavnega urednika. Delo je spremenil v »svetovljanski časopis«, uvedel Sobotno prilogo, na katero »je bil posebej ponosen«, piše njen današnji urednik Ali Žerdin. https://sl-si.facebook.com/ali.zerdin
D. Benko je bil umirjena osebnost,. »Poklicne avtoritete ni gradil s strogostjo ali silo, ampak z znanjem, izkušnjami, idejami in marljivostjo.« Pri svojih stališčih je vztrajal, »zato je bil leta 1970 tudi odstavljen«. NI se strinjal s poslovno politiko hiše. Med 1970 in 1974 je urejal tednika TT in ITD, nato do upokojitve na nacionalnem radiu (Ljubljana).
Pri 80-tih se je https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Benko naučil pisati na računalnik. »In je – kaj pa naj drugega počne človek, ki novinarstva ne jemlje kot službe, ampak kot poslanstvo – pisal.« Tudi kroniko njegove družine, ki jo je objavil v knjigi Hiša mojega očeta (samozal., 2014). V računalniku je ostalo 6000 strani o novinarskih dogodivščinah.
»Novinarja, ki ima profesijo v genih, prepoznaš po radovednosti«, končuje nekrolog A. Žerdin, ki se je z njim pogovarjal, ko je opešal vid, in ga je zanimalo, »ali so črke na tablici dovolj velike«, da bi lahko bral. Po pogrebu je njegov »časopis /…/ spet izšel.« http://www.delo.si/

Drnovšek me je opozoril: »Vas se bo lotila stara udba«. Urban Červek, Delo, 1.2.2016
V daljšem intervjuju Franc Kangler bivši župan Maribora, poslanec, državni svetnik, pravi: »Če si na desnici, si takoj na sodišču.« Tako pojasnjuje postopke proti njemu, tudi tiste povezane z radarji in vstajami.
(Kateri interesi so bili v ozadju protestov v Mariboru?) (2011, 2012, glej arhiv teh Pogledov, B.M.).
»Seveda so bile vstaje politično motivirane. Poglejmo, kod so bili glavni agitatorji: Vesna Vuk Godina, Tone Partljič, Stojan Pelko, Marko Kovačič, profesor Boris Vezjak, nekateri so bili aktivni člani (strank) Zaresa, LDS, nekateri simpatizerji, samo leva politična opcija. Ko so /…/ sežigali lutke z mojo podobo, pisatelj Partljič ni protestiral /…/. Ko pa so pred Kučanovo hišo samo prižgali knjigo (B. Repeta), so pisatelji protestirali. Kaj je bolj nevarno? Sežgati knjigo ali lutko z obrazom aktualnega župana? Slovenca, politika, bivšega policista, ki je bil leta 1991 pripravljen umreti za to državo.«
(Vzroki protestov, brezposelnost, brezperspektivnost?)
»Ljudje, ki so bili na ulicah, so najmanj krivi.« Tu niso protestirali samo Mariborčani, policija je priprla kršitelje »iz vse Slovenije./…/ Kranja, Ormoža …/. Nekdo je izkoristil to /…/, slabe gospodarske i socialne razmere za politični obračun /…/ z mano, pa tudi /…/ z vlado Janeza Janše. Tudi afera Patria in poročilo KPK, /…/ sta bili politični konstrukt, kako obrniti politično voljo ljudi v Sloveniji.«
(Kulturni boj med levico in desnico?)
»Ves čas so na levici iskali nove obraze/…/.In kam smo prišli? Zgodil se je G. Virant, ki tako ni nikoli spadal v desnico, bil je šolan na levici. /…/ Z. Jankovič /…/ M. Cerar. Imamo Združeno levico.« Zamenjala se je več kot tretjina poslancev. »Ker so ljudje verjeli novim obrazom. Vendar ti /…/, če pogledamo g. Cerarja, nimajo ne standardov ne vrednot. Obljubljali o pravne vrednote, pravno džavo, kaj imamo sedaj od tega? Dva ministra sta si izplačevala dodatke, ministrica si je obračunavala dvojene potne stroške. /…/ Ampak še nismo slišali, da bi policija obiskala ministrico in spisala kazensko ovadbo. Če si na desnici, si takoj na sodišču, na levici pa te branijo z vsemi topovi.«
(Bi bilo bolje, če bi bila na oblasti desnica?)
»Krepko bolje. Manj bi se zadolževali, statistični podatki so jasni. Kot župan sem obljube izpolnil. /…/ Moja ekipa /…/ je delala, dobili smo 53 evropskih projektov.« Povsod v Mariboru so bil žerjavi, danes
je le eden, »pri gradbišču verskega centra Don Bosco na Taboru. To je znak, da mesto stoji.«
(Maribor stagnira, prestolnica se razvija?)
Za te razmere mesto ni samo krivo. »Bilo je veliko industrijsko središče in po razpadu Jugoslavije je utrpelo veliko škodo zaradi izgube trga.« (- Tudi namenske proizvodnje, npr. tovornjakov za JLA, B.M.) Potrebno je 20 let, da se gospodarstvo pobere.
»Državna administracija v Lj. je tako prepletena, tako povezana, da drugim mestom ne pusti dihati, ne prideš zraven. Čakam, da bo nekdo končno oblikoval 5 ali 6 regij in večino administracije na ravni držav ukinil.«
(Denar za univerzijado so preusmerili v Planico?)
»Ne, tisti denar je šel za evropsko prvenstvo v košarki. Res sem bil glasen, a še zdaj grem lahko z I. Lukšičem na kavo. /…/ Mene sta sprejela (- med županovanjem) tako Pahor kot Janša in oba sta imela interes reševati problematiko. Bili pa so posamezni ministri, ki niso razumeli, kaj so to evropski projekti in kako se črpa evropski denar.«
(Ni bilo interesa?)
»Desnica je imela vedno interes.« Marjan Podobnik je odprl v Ma. Ministrstvo za malo gospodarstvo. »Pr azilu za živali je veliko pomagal minister a kmetijstvo Pogačnik« (- Milan, dolgo dekan VF in predsednik UO UL, B.M. »pa je član SD. Če ne bi bilo Milana Zvera in njegove ekipe, ne bi bila …/ obnovljena prva gimnazija, srednja ekonomska šola, zgrajen prizidek k drugi gimnaziji, srednješolski center, škofijska gimnazija. Imel je interes!« brez njega in minister za lokalno samoupravo Žagarja »ne bi bilo novega Ljudskega vrta. Mi smo (ta) stadion zgradili z lastnimi in evropskimi sredstvi. Poglejmo čez Trojane, Stožice (stadion v Lj.) smo zgradili vsi državljani, rek državnih bank.«
(Katere desne stranke so (bile) prave zaveznice SLS?)
V politiki »ni zamer. Danes se skregamo, jutri smo si dobri.. /…/ Ljudska stranka je bila v koaliciji z vsemi, z SD, SDS, LDS. Bila so trenja. Toda predzadnja vlada Janše je delovala 4 leta, in če Virant ne bi nastavil mine z zakonom o javnih uslužbencih, po katerem so medicinske sestre, policist, vojaki in drugi uslužbenci dobili za 50 ali 100 evrov nižje plače, bi Janša krepko zmagal na volitvah. Danes lahko trdim, da je bila to velika igra velikega strica ali botra iz ozadja. Ampak tako je pač v politiki.«
(Bili ste blizu obveščevalnim službam, tudi kot član parlamentarne komisije za to…)
»Ko sem bil župan, me je leta 2007 obiskal dr. J. Drnovšek« in »pred novinarji pohvalil, da se dober župan. Na pogovoru na štiri oči me je opozoril: g. K., vas se bo lotila stara udba. https://sl.wikipedia.org/wiki/UDBA /…/ Po tistem sem prejel poziv sodišča«, na ovadbo bivšega tajnega agenta jugoslovanske tajne službe. »Bivši udbaši, njihova mreža ima še danes podmladke povsod. /../ Takrat je dr. Drnovšek povedal, da ni problem aktualna Sova http://www.sova.gov.si/ , njeni agenti.« Največ težav je nekdanjih premier in predsednik imel z bivšo udbo. Parlamentarna komisija se je ukvarjala z vlomi pri 19 naših politikih. »In nikoli niso nič odnesli.« Z R. Mogetom, ki je bil tudi član komisije, sta policiji pisala pismo z imenoma dveh agentov (prej udbe, nato Sove), nato so vlomi prenehali.
(Vrnitev v politiko?)
»Z dušo in telesom sem politik. Skoraj vsak teden sem v Lj., imam nekaj funkcij. Sem v predsedstvu organizacije VSO http://www.vso.si , za vrednote slovenske osamosvojitve. /…/ Ne smemo pozabiti, da smo si državo priborili. /…/ Zanimivo je, da tisti, ki smo bili pripravljeni umreti, največ hodimo po sodiščih. Skrivači pa druge hujskajo proti nam. Ne želim nobenih privilegijev, le pošteno sojenje.«
(Kaj delate zdaj?)
»Žalostno je, da sem dve leti po Mariboru iskal novo službo.« Zdaj na Radiu Tednik Ptuj dela marketingu, organizaciji prireditev, nekaj tudi na evropskih projektih. »Malo kmetujem, tri dni na teden pa sem tako ali tako na sodišču /… prijateljem pomagam s traktorjem /…/nabiram psihofizično kondicijo. Jesen bo vroča, morda že poletje.«

Humanistika in družboslovje. Kako so podjetniki postali misleci. Manj denarja, strožji kriteriji. J. Krečič, Delo, 3.2.2016
O težavam manjših založb v pogojih konkurenčnosti in uporabnosti, o izgonu teorije iz javnosti in o potrebi po zahtevni teoriji, piše Jela Krečič, filozofinja in novinarka.
»V Sloveniji je imelo humanistično in družboslovno intelektualno delo močan družbeni vpliv predvsem od sredine 8-tih let.« O tem pričaj prevodi in originalna literatura ki jo je začel razvijati Studia humanitatis, potem pa od 90-let Krtina, Cf*, Sophia, Analecta… Naša produkcija humanistike in sociologije se tako lahko meri z veliko večjimi deželami z daljšo tradicijo.
Omenjene založbe so nastale, pravi Primož Kraševec, FF UL, Sophia, kot odgovor na vsebinsko toge programe večjih založb. Paradoks je, da so zasebne, ki delujejo v javne interesu.
V 80-tih letih je država teoretsko produkcijo finančno podpirala. »Danes je slika precej drugačna«, količina denarja (JAK) se zmanjšuje, kriteriji se zaostrujejo.
Zdravko Kobe, FF UL, Krtina, nas spomni, povzema J. Krečič, »da se je vsaj del politične elite, denimo (- mladinska) ZSMS, zavedal, da se je treba legitimirati s teorijo« in je pred 35 letu ustanovil zbirko Krt, Knjižnico revolucionarne teorije. »Socializem se je še poskušal utemeljiti na znanstven način. Teoretska dela so odmevala, ker so konkurirala njegovi resnici. Podobno je na Zahodu po 2.sv. vojni še obstajala vera v idej zgodovine, družbenega napredka, v režim vednosti.« Sredi 80-tih ga je zamenjal »režim mnenja, ki ni utemeljen na argumentu, ampak le na osebnem prepričanju. /…/ Trg je postal novo mesto resnice. Podjetniki so postali misleci, saj šteje tista ideja,, ki doživi komercialni uspeh.«
Zoja Skušek, *Cf , razmišlja podobno: »Pred 30 leti je teoretska produkcija še nekaj pomenila. Takratna oblast je pametno vedela, da ne sme nad njo z represijo, niti politično, niti tržno. Sedanja oblast je samo še indiferentna, da ne rečem sovražna – teorijo izganja tudi iz institucij, ki naj bi jo gojile, z univerz, inštitutov… Da nam ravno toliko, da ne crknemo«, preživimo »s prekarnim, zastonjskim delom«.
Jože Voginc, FF UL, SH, kljub prevladujočemu neoliberalizmu poudarja, da je poslanstvo takih založb, da omogočajo razvijanje mišljenja, ki dvomi o tej ideologiji. »Danes je glavna mantra državnih financerjev uporabnost znanja: to ne sme ostati v slonokoščenem stolpu, ampak mora služiti konkretnim družbenim potrebam, gospodarskim in nacionalnim«, ga povzema J. Krečič. Zanj je prevajanje »nadaljevanje razsvetljenskega projekta«, osvobajanja družbe. »Naloga intelektualcev je podvomiti o kriterijih in standardih kulturne politik: od nacionalističnih do tržnih.«
Mladen Dolar, FF UL, Analecta, ugotavlja, da so razmere za male založnike vse slabše, zato so se začeli povezovati »nasproti vedno bolj mačehovski politiki financerja (JK), nasproti preseganje na tržne zakonitosti«, saj čas zdaj potrebuje »teoretskih premislekov /…/ bolj kot kar koli drugega.« Ta potreba se kaže tako, »da so mnogi javni dogodki, predavanja, diskusije množično obiskani, knjižna produkcija pa se mora boriti na margini.«
(- O avtorici: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jela_Kre%C4%8Di%C4%8D , preberi iz družabne kronike http://www.delo.si/druzba/panorama/zizka-vzela-jela-z-dela.html in poglej (oceno) njenega moža/romana Ni druge: https://www.youtube.com/watch?v=sRgXijyrMIg, B.M.)

Aleš Debeljak (1961-2016). In memoriam. M. Velikonja, Dnevnik, 1.2.2016
Zanje dneve »mrakobnega in zdaj še črnega januarja« je Mitja Velikonja listal knjige, ki mu jih je (ob izidu) »podarjal v vseh letih /…/ akademskega tovarištva, zavezništva in prijateljstva.«
»Aleš Debeljak je v univerzialistični in enciklopedični maniri renesančnega mojstra nenehno združeval umetniške senzibilnost in znanstvene refleksije, mimesis in ratio, dionizičnost in apoliničnost. Slovenska humanistika u je lahko hvaležna, da je že na začetku svoje kariere vanjo zasejal nove premisleke – o postmodernizmu in o novih duhovnih gibanjih – in jih kasneje vseskozi kritično preverjal, nadgrajeval, širil. Iz brvi je postavljal mostove, da bi po njih hodil, pod njimi plaval in čeznje letal.« (- Smrt je našel na največjem gorenjskem cestnem mostu, pod tovornjakom. B.M.)
»Odgovornost do sveta m ni dopuščala, da bi se omejeval zolj na čedalje bolj zaprto, samozadosten in sterilno raziskovalno sfero, ampak je vseskozi nastopal kot javni intelektualec v najbolj plemenitem pomenu besede.« V vsaki diskusij je »jasno povedal svoje mnenje« in »s svojimi stališči ravno toliko očaroval kot navdihoval.«
Po njemu bo »ostala očitno izumirajoča lastnost predajanja in razdajanja vsem okoli sebe: ljudem, svetu, besedam, premislekom, čustvom, ljubezni! /…/ Morda je prav zato,, ker je /…/ najpomembnejše – strast, toplino, lepoto – tako širokogrudno razdajal z vsemi /…/ tega v tem volčjem času zmanjkalo prav njemu samemu.«

Preberimo, prisluhnimo, preglejmo, obiščimo

Slovenska država kot kulturni projekt. N. Zgonik, Dnevnik, 2.2.2016
Po prenovljeni in razširjeni Narodni galeriji v Lj. http://www.ng-slo.si/si/ se je sprehodila Nadja Zgonik in ob tem razmišljala o (ne)ideološkem branju zgodovine in (kulturni) orientaciji države.
Stavba je sestavljena iz treh, najstarejšega »neorenesančnega Narodnega doma arhitekta Františka Škrabouta iz leta 18896, postmodernističnega novega krila arhitekt Edvarda Ravnikarja iz let 1993 in high-tech steklene vhode avle Sadar Vuga Arhitektov iz leta 2001. V najstarejšem delu /…/ je umetnost od baroka, neoklasicizma in romanike, v novem krilu pa prek realizma vstopimo v moderni čas narodnega prebujenja in umetnosti prvih desetletij 20. stol.« V sredini je Robbov vodnjak.
»Odločitev, da bo postavitev kronološko sledila zgodovinskemu toku, se lahko tistim, ki se zavzemajo za preseganje ideološke konstruiranosti velike zgodovinske pripovedi, lahko zdi zastarela.« A je prostorsko prepričljiva, »saj prvič ponuja celovitejši pregled zgodovine slovenske umetnosti od srednjega veka do modernizma.«
(- Od tam naprej se pregled nadaljuje v bližnji Moderni galeriji, http://www.mg-lj.si/ B.M.)
V dvoranah NG se plastika izmenjuje s freskami, slikami, npr. neoklasicističnega Franca Kavčiča, porcelanom… Vključene so, poleg izpostavljene Ivane Kobilice, za poudarjanje »spolne vloge v umetnosti« tudi nove slikarke; pogrešamo pa kiparke npr. Karlo Bulovec Mrak. »S prepletom slovenske z evropsko zbirko so /…/ vidne vlog preteklih naročnikov in zbirateljev iz vrst plemstva in meščanstva, cerkvenih ustanov, Valvasorja in operozov
»Slovenska zgodovina umetnosti se sestavi kot pluralna zgodba« z »visoko« umetnostjo in »nizko« umetno obrtjo, z religioznimi in sekularnimi spomeniki, poljudnimi in poduhovljenimi izrazi, domačinov in drugih, od koder že prihajajo. Tako nas že ob vhodu pospremita (omenjeni) Francesco Robba in Mirsad Begić (- znan npr. po »škofovskih« vratih na stolnici v Lj. B.M.).
Avtorici se ob pregledovanj zbirke »zazdi, da smo se z zgodovinsko distanco končno uspeli otresti ideoloških branj zgodovine.« In »smo postali narod z zgodovino. Kar velja predvsem za področje umetnosti in manj za politiko. Navsezadnje je slovenska kulturna zgodovina daljša od politične. Ob ustanovitvi samostojne slovenske države se nam je zdelo, da je kultura opravila svoje politično poslanstvo in j nastopil čas, da se začne posvečati samo kulturni sferi. Kaže, da smo se zmotili. Mogoče bo izgubljeno državo v pravo smer spet pomagal obrniti le kulturni kompas?«

Pod plesno šolo Hitlerjevi akvareli in skoraj 500 let stare knjige. D. Valenčič, B. Velikonja, Dnevnik, 2.2.2016
V rdeči stavbi Kazine ob Kongresnem trgu v Lj.. (- blizu sidra, stavba je zdaj last UL, konec 60-tih in v 70-tih je bila tam tudi študentska organizacija - UO ŽŠJ, IO SŠ LVZ, UK ZSMS, B.M.) je (zaenkrat) poleg folklorne skupine France Marolt, plesne šole Urške tudi Inštitut za novejšo zgodovino, ki je naslednik Znanstvenega inštituta SNOS (1944, - takrat ko so bili v Kazini za Italijani Nemci) in Inštituta za zgodovino delavskega gibanja. Knjižnica inštituta se je (od 1944) selila iz Kočevskega roga v Belo Krajino in še kam, leta 1959 pa ustalila v kazini. Vanjo so o vojni shranili tudi tiske in drugo gradivo okupatorjev.
Tako zdaj Knjižnica INZ http://www.inz.si/ hrani poleg Plinijeve enciklopedije Della naturae historia iz 16.stoletja in Petrarkovih sonetov iz 1528, Valvasorjeve Slave vojvodine kranjske (1668), Bleiweisove Novize, Ljubljanskega zvona, Slovana, meščanskega Razgleda in publikacij pomembnih za oblikovanje narodne zavesti, madžarskega spominskega albuma o Francu Jožefu /Ferencz Joszef in podobnega italijanskega o B. Mussoliniju (1970), knjige Lenina in Stalina, (15.000) italijanskih in predvsem nemških propagandnih revij za vojake, Goebbelsa in Hitlerjevega »manifest« Mein kampf, tudi njegove akvareli porušenih vasi iz 1. sv. vojne (ponatisi), ki so jih dobili iz Kranja, kjer so z njimi poskusili Gorenjce navdušiti za Hitlerja. (- Morda so te podobe tudi na: http://www.snyderstreasures.com/pages/hartworks.htm . Z informacijo in dokumente o gorenjskih domobrancih glej: http://forum.axishistory.com/viewtopic.php?t=204917 in http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=27465 B.M.)

Gadža o Ciganih. A. Žižek, Delo, 2.2.2016
Zgodovinar Andrej Studen se je (tudi v naslovu) v knjigi Neprilagojeni in nevarni: podoba in status Ciganov v preteklosti, INZ, Lj., 2015 odločil za tako poimenovanje (indoevropskega) naroda »zaradi njegove zgodovinske rabe, sicer pa je tako samopoimenovanje pogosto tudi med Romi, piše v predstavitvi Aleksander Žižek.
Odnos »civilizirane« okolice (- civili, tako nam pravijo oni, B.M.) do tega stigmatiziranega naroda temelji na stoletja starih predsodkih. O njih so pisali v glavnem gadže, Necigani, pri nas Janez Trdina i Fran Miklošič, njuno pisanje odseva duh časa in izkušnje. A. Studen je preiskal negativni kontekst v arhivskem gradivu »upravnih in pravosodnih organov, »strokovnih« in »znanstveni« tekstov od 18. do sredine 19. stol. ter redkih modernih študijah in raziskavah« ter sodobne literature.
V poglavju Elementi gnusa opisuje teorije izvora ljudstva, ki pride v Evropo v 15. stoletju. »V svetu ljudi, vezanih na zemljo in omejenih s panoramo domačega zvonka, so bili tujek, v katerega so projicirali vse svoje strahove in mu pripisovali najodvratnejše lastnosti /.../ Kljub temu so jih imeli bolj za del narave kakor človeške družbe« jih je ta »skupaj z drugimi marginalnimi skupinami (berači, klateži, brezdelneži, delinkventi) sklenila »civilizirati« in »poboljšati« zlasti z delom – tudi prisilnim.«
Skozi zgodovino Cigane povezujejo s (pol)poštenimi dejavnostmi »(ulično muziciranje, zabavljaštvo, kovaštvo, brusaštvo in krpanje loncev) ali kriminalnimi posli (tatvine, mešetarjenje, zlasti s konji, vedeževanje in čaranje.)«
Dilema med« getoizacijo in integracijo je do danes stalnica odnosov družbe do Romov, vmes sta »ciganska nadloga« zaposlovala tudi »znanstvenike« - zlasti tiste, ki so se ukvarjal s svojčas konjukturno evgeniko – naukom o rasni čistosti, in režime, ki so njihove ideje uresničevali na najokrutnejše načine.«
Knjigo odlikuje »celovitost, izvirnost in poglobljeno poznavanje tematike, s /…/ tekočim slogom pisanja«. Mimo nje ne bo mogel nihče »ki se bo ukvarjal s Cigani/Romi na Slovenskem.«

Zasvojenka posebne vrste in njenih 90 let. Igor Bratož, Delo, 2.2.2016
Jezikoslovka, prevajalka, (jezična) polemičarka Jolka Milič iz Sežane je okroglo obletnico zasladila z (dvojezično) antologijo 20 slovenskih pesni-c-kov Poezija – bla, bla, bla od A do …? Poesia – bla, bla, bla dalla A alla…?
((Med)ulturna spletična?)
»Ja, prevajalka sem le po sili razmer«, ker je hotela, pionirsko, «spraviti čez domače planke vsaj nekaj naše poezije in njihove avtorje, kar mi je tudi uspelo.«
»Še vedno kaj prevedem iz španščine in francoščine, italijanščina« ima prednost, ker je zanjo malo prevajalcev poezije. To je njen prvi knjižni jezik in slovenščina drugi. »Sežansko narečje in triestinščna pa pred obema moji prvissimi narečni govorici. /…/ Če grem v Trst, za lučaj od Sežane, v vsaki malo večji knjigarni dobim /…/ vse knjige, ki si jih poželim /…/. Kar pa ne velja za francoske in španske knjige /…«. http://www.primorci.si/osebe/mili%C4%8D-jolka/1075/
(So razmere za prevajanje še- gluha loza in metanje vode v moje?)
Razmere so se v zadnjih letih še poslabšale, pravi. »Sredstva, kot mi provincialci izvemo iz časopisov, postajajo vedno bolj pičla nasploh, ne samo za izdajanje dvojezične poezije. /…/ Gluha loza je medtem še oslepela in čotala – postala šepava – in vsaj delno ohromela. Metanje vode v morje pa je pri nas na vseh področjih postalo že narodni šport.«
(Prva, 2013, dobitnica »mire«, za dosežke, ki ne podlegajo sterotipom spola. Koliko tega je doživela?)
Ni prepričana, da je vprašanje Igorja Bratoža razumela, je »namreč trdobučna«. Torej ti stereotipi so lahko zgolj predsodki, »lahko so krvavo resnični /…/ vsepovsod, še vedno naš vsakdanji kruh, ki ga dobimo serviranega na 100 načinov«. Pravi, da je »vztrajna podiralka predsodkov.
(Kdo najbolj kvari slovenščino?)
»Sami. Ki jo zapostavljamo. Ki jo pehamo na drugo ali tretje mesto. Ki ji ne dovolimo, da bi normalno zadihala in dihala.
Večinsko sodimo med izrazite esterofile, ki tuje kar non stop poveličujejo in svoje strašno radi, privatno in javno, omalovažujejo. Ki svojega jezika niti ne marajo, kaj šele, da bi ga ljubili. Ne poznam naroda s takim … odporom (disamore) do sebe, do sonarodnjakov in jezika. Že žaljivka slovencelj/slovenclji nas dovolj zgovorno označuje. Tisti Slovenci, ki z njo najbolj opletajo, nikoli n rabijo prve osebe ednine, niti dvojine in ne množine, pa bi morali, saj so Slovenci, slovenclji so vedno le drugi, sebe zmerom izključijo iz te slovenske nič kaj zavidljive kategorije loveka, kot da bi bili nekaj ekstra, imuni pred /…/ pritlikavostjo duha. Tujci pač pred poniglavci.«
(Zasvojena s poezijo?)
Se je ne rešiš, pravi, če »pa jo posadiš v gredico, jo zalivaš z deževnico in redno obrezuješ, rahljaš zemljo in ruvaš pepel okoli nje /…/ in j dodajaš, kot je napisala /…/ Veronika Dintinjana:
ljubezen, samo ljubezen in substral /
amore, solo amore e fertilizzante …
zlepa se je ne losaš, ti je napisana tako rekoč na kožo in se greš pač do svojih zadnjih dni zlasti … bla, bla, bla poezijo. In v par letih deloholično scimpraš ducatek dvojezičnih zbirk /…/
(- Preberite npr. prevode pesem v reviji Generazioni: . http://www.filidaquilone.it/num011milic.htm B.M.l

Umrl Dušan Velkaverh. im, Dnevnik, 2.2.2016
Pisec besedil (600) popevk, je bil rojen slovenskemu očetu kapitanu in materi Angležinji v Georgetownu (Gvajana), živel v NY (ZDA), Londonu, Beogradu, na Reki, v Portorožu in v Lj.
Zaposlen je bil na RTVS, najprej kot novinar, vodja ipd. Sodeloval z mnogimi skladatelji (J. Robežnk, M. Sepe, J. Privšek, T. Hrušovar), pevci in pevkami. Pisal je za Pepel in kri, Hazard, O. Pestnerja, A. Nipiča, Ditko Haberl, M. Sepe, V. Kreslina
Leta 1968 so Bele vrane zapele Presenečenja, znane so še njegova besedila: Med iskrenimi ljudmi, Danes mi je 16 let, Maja z biseri, Dan ljubezni, Ti si rekla sonce, Bisere imaš v očeh, Dan neskončnih sanj, Otroci pankrtov, Ljubljančanke, Zelene livade s teboj…

Naj tedaj zapoje ptica vrh Triglava. T.J., Delo, 2.2.2016
To je (tudi) naslov ene od mnogih pesmi, zimzelenih slovenskih popevk, Dušana Velkaverha (1943-2016).
Napisal je, piše T.J., nad 600 besedil, tri na teden, pesmi o tem,
kaj se nikoli ne zgodi med iskrenimi ljudmi in da je vsak sam (ko ostane sam).
Da so mlade oči svetle luči, ki dolge noči spreminjajo v jutra.
Da so najlepše pesmi že napisane.
Zaželel nam je mini bolezen in maksi ljubezen in v nas «zakopal« silvestrski poljub.
In:
Nad mestom se dani.
Presenečenja.
Danes mi je 16 let.
Ljubi, ljubi, ljubi.
Pridi, dala ti bom cvet.
Maja z biseri.
Bisere imaš v očeh.
Brez ljubezni mi živeti ni.
Dan ljubezni.
Dan neskončnih sanj.
V oglaševalski namen je bila napisana kultna Moja dežela. https://www.youtube.com/watch?v=mluKmCj_XXw&list=RDmluKmCj_XXw#t=7
»Pesmi o ljubezni, življenju, slovesu, Ljubljani, … tudi o smrti.
V en od njih poje Braco Koren https://www.youtube.com/watch?v=r_zRvFgkUv4:
Naj tedaj zapoje, ptica vrh Triglava,
ptica vrh Triglava,
pesem mi slovensko vsaj za slovo.
https://www.youtube.com/watch?v=W7m-jlDUrQI&index=1&list=PLCTa2X1A2bGiwNhcTzZ3FKc6j0DRKYt5E


 

 

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD