Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 10/2015
   
  Pogledi 10/2015




Oktober 2015

Z otroke gre…

Inkluzija ni le za otroke s posebnimi potrebami. Pri nas vsi neradi hodijo v šolo. Sonja Merljak, Sobotna priloga, Delo, 30.10.2015
Državna nagrajenka za življenjsko delo na področju visokega šolstva Marija Kavkler, PeF UL, se zavzema za to, da se (šolsko) okolje prilagodi otrokom s posebnimi potrebami, za inkluzijo. Šola, ki vključuje vse, je koristna za vse otroke, saj je v njej poleg uspešnosti pomembno tudi dobro počutje.
(Inkluzija ali integracija?)
Trenutno smo v šolah glede »posebnih« otrok še pri integraciji, ko se jih vključuje »do tiste mere, ko lahko dosegajo standarde«. V rednih šolah je le »možnost prilagojenega izvajanja z dodatno strokovno pomočjo«, druge oblike pomoči pa izvajajo specializirane ustanove.
Glede tega nimamo »jasne politične usmeritve«, vizije, podzakonskih aktov, »predvsem pa smo zelo storilnostno usmerjeni. Tisti, ki zelo poudarjajo samo znanje, ne pa tudi pomena socialnega vključevanja ali /…/ da se otrok uči od drugih otrok, se bolj nagibajo k temu, da je samo integracija tista, ki jo finančno in strokovno zmoremo.« Ampak. »Če bi sredstva razporedili tja, kjer so otroci, inkluzija ne bi bila toliko večji finančni zalogaj kot integracija.«
(Izkušnje z inkluzijo? Zakaj, kako?)
»Navdušeni niso ne ravnatelji ne učitelji in tudi starši nekaterih otrok ne. Ključna ideja inkluzije je, da postane poučevanje boljše za vse otroke. Učitelj, ki je pozitivno naravnan na potrebe otrok, ki obvlada strategije dobre poučevalne prakse, bo /…/ boljše učil vse otroke. /…/ Obenem učitelji, ki uvajajo neko novost, potrebujejo oporo pri tem početju, da visijo, ali gredo v pravo smer /…/ ne pa zgolj preverjanja, kako učinkovito poteka vključevanje v praksi.«
(Bi učitelji lahko naredili več?)
»Vedno rečem, da so učitelji ključne osebe. Če bi izvajali dobro poučevalno prakso in potem še dopolnilni pouk, bi lahko za 80% otrok ustrezno prilagodili proces poučevanja, za tistih 20% drugih, pa imamo druge vire.«
(Zakaj učitelji s PeF tega znanja ne prenesejo v prakso?)
»Odkar imamo bolonjsko prenovo, usposabljamo nove učitelje za delo z otroki s posebnimi potrebami. Temu je namenjen predmet v četrtem letniku. /…/ v tem času poskušamo pri študentih razviti vsaj občutek za te otroke, pozitivna stališča, osnovne strategije odkrivanja, kajti učitelji so tisti, ki jih odkrijejo, in potem obravnave osnovnih prilagoditev. So učitelji ki naredijo vse; /…/ več, kot bi si mislili, da lahko. So tudi učitelji, ki pouka nočejo prilagoditi tem otrokom in so jim ti velika obremenitev.«
(?)
»Veste pri nas ni tako kot drugod /…/ stvari ne morejo zaživeti«, pravi. Ko kolegom iz tujine razlaga, ne morejo verjeti. »Pri njih je tako, da če kak zakon sprejmejo, potem to velja in ga uresničujejo. Pri nas pa ni vedno tako. Ni zagotovljeno, da bo učitelj ali svetovalni delavec naredil točno to, kar se od njega pričakuje glede na zakonodajo.«
(Sankcije?)
»Imamo inšpekcijo, ki pa ne hodi preveč naokrog. Tudi sankcij ni. /…/ v tujini ocenjujejo šole tudi po tem, kako delajo z otroki s posebnimi potrebami. /…/ pri nas ni evalvacije šol. Poznamo samo evalvacijo dela otrok, nikjer pa ni napisano, da je treba evalvirati npr. kakovost dodatne strokovne pomoči.«
(Evalvirati tudi celoten šolski sistem?)
»Seveda, tudi učitelje bi bilo treba evalvirati. /…/ poznate dobre učitelje, ki znajo prilagajati pouk in imajo občutek za otroke ter za svoje delo ter za svoje delo niso nagrajeni bolj kot drugi, ki tega ne delajo oz. nimajo. /…/ Marsikaj se da. /…/ Vire /…/ lahko ekonomično uporabimo.«
(Ampak…)
»Ampak problem je, da nismo vajeni sodelovanja. Saj veste, da je pri nas sodelovanje nasploh problem. Skupaj delati, skupaj iskati rešitve, to je zelo zahtevno, ampak ključni za inkluzijo. Mi pa nismo vajeni niti pripravljeni vzeti časa za pogovor s starši in skupno načrtovanje.«
(Računamo na sodelovanje s starši, tak je model…)
»Seveda, razvili smo ga z dobrimi nameni. Če pogledate nazaj /…/ je bila naša šola v 60-, 70- in še 80-tih letih prejšnjega stoletja zelo storilnostno naravnana. Otroci so imeli nizke dosežke, osip je bil 10%, 3,4% otrok je bilo v posebni šolah. Danes je osip 1,5% v OŠ, v srednji šoli pa nekaj več kot 4%. V posebnih šolah je 2,3% otrok. /…/ V 80-tih so se lotili izjemne reforme. Uvedli so malo šolo in različna testiranja otrok, zato so hitreje odkrivali motnje branja in pisanja. V šolo so vključili svetovalne delavce. Določeni problemi so se zmanjšali, ampak začelo se je poudarjati sodelovanje s starši. Bolj ko se je poudarjalo zahtevnost in visoke dosežke, več se je pričakovalo, da bodo naredili starši.«
(Kako omiliti pričakovanja do staršev; vse dlje so v službi, delo je negotovo?)
»Šola in dom bi morala biti vsak zase, križati pa bi se morala le na določenih mestih. Nekaj staršev res pretirava , a večina se jih drži nazaj. Med šolo in starši ni dobre komunikacije. /…/ Sodelovaje je ključno.«

Stoji učilna…

Učilna dozidana. B. Gorenc – Pižama, Svet kapitala, Delo, 30.10.2015
O pomenu (osnovnih) šol piše stand up komik Boštjan Gorenc – Pižama, v gospodarski prilogi, pod nadnaslovom Kapitaln(ski) tepec.
MMS (IMF) piše, »da imamo v Sloveniji potratno visoko in osnovno šolstvo in da bi morali zmanjšati porabo zanju, saj je delež BDP za ta namen četrti najvišji med članicami EU. /…/ da ima kar polovica OŠ manj kot 200 učencev in pozivajo k racionalizaciji razporeditve otrok.« Po izkušnjah se ne bi čudil če bi se spremenili zakonodajo, da »bi ukinjala šole s premajhnim številom učencev« in omogočala premeščanje otrok iz odročnih vasic. In čez nekaj let spet, ko bo MMF ponovno povzdignil glas.
Lahko se zgodi, da bi »odločevalcem na ministrstvu« padlo na pamet, da bi za prerazporejanje (v večje kraje) zgradili internate, oz., da jih ne bi ločevali od staršev, stanovanja za družine. In dali tudi zagon gradbeni industriji.
»Z izboljšanjem položaja v gradbeništvu se počasi krepijo še druge gospodarske panoge in še preden se gradnje končajo, zaradi razcveta IMF umakne napotek o prestrukturiranju šol, saj za varčevanje ni več potrebe. Učenci lahko ostanejo v svojih matičnih hramih učenosti, plonkanja in medvrstniškega nasilja, neopremljene in prazne stavbe pa stojijo kot spomenik neznanemu birokratskemu junaku, ki je pod Alpe vrnil med in mleko.«

Industrija, renesansa…

Gospodarski razvoj ogrožajo nizke cene energentov in VW afera. Nejc Gole, Svet kapitala, Delo, 30.10.2015
V pogovoru za prilogo časnika pravi Marjan Mačkošek, Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), da vlada v prvem letu ni poslabšala poslovnega okolja. Gospodarstvo plačuje višje prispevke npr. pri ekologiji kot Danci, Nemci, Francozi idr., zato je manj konkurenčno.
»V družbi ni zavedanja, da smo vsi odvisni drug od drugega. Cena izdelka vsebuje tudi učinkovitost družbene nadgradnje, denimo šolstva, politike, zdravstva itd. Danes na globalni ravni ne tekmujejo sam podjetja, ampak države.«
(Vizija?)
»Prepričati hočemo še druge deležnike, da je industrija generator delovnih mest, socialne varnosti in nadaljnje rasti družbe /…/. Nekatere sisteme je zato treba prilagoditi. Šolski istem verjetno ni namenjen samemu sebi, zato mora izobraževati zaposljive kadre. Globoko spoštujem družboslovje, a moramo biti realni: koliko kadra z družboslovnim znanjem potrebujemo in koliko z naravoslovjem. Zadnje potrebujemo ne le v industriji in gospodarstvu, ampak tudi v državni upravi za lažje razumevanje problematike proizvodnega sektorja. V Sloveniji izvažajo podjetja, ki so v dolinah, denimo v Idriji, na Kozjanskem, pod Pohorjem, pod gorenjskimi vršaci. Tam so ljudje, ki imajo znanja, tradicijo, vizijo in po vsem svetu sklepajo posle. Posel se ne dela v Ljubljani. Ta bo morala z vso družbeno nadgradnjo, ki sprejema odločitve, morala bolj razumeti in bo bolje razumela, če bo imela v svojih strukturah zaposlenih veči delež naravoslovcev.«
(Znanost, univerze?)
»Tudi Evropa je ugotovila, da nujno potrebuje industrijo« - C. Juncker. »V industriji bomo svojo nalogo opravili, /…/ govorimo o avtomatizaciji in robotiki. Rezultate znanstveno-raziskovalne in univerzitetne sfere je treba oceniti skozi meter, kaj so naredili za nove produkte, ki smo jih prodali na svetovnem trgu. Zagovarjamo drugačno financiranje razvoja in raziskav, in sicer da smo mi tisti, ki poiščemo ustanove, strokovnjake, razvojnike in univerze, ki nam tako znanje lahko ponudijo. Potem bo konkurenčnost v teh ustanovah veliko večja in ne bo cilj pisanje člankov, ampak ustvarjanje konkretnih produktov, ki bodo unovčljivi na trgu.

Univerza, akademija; odlični, avtonomni…

Ena sama odličnost. Pomisleki. J. Grgič, Sobotna priloga, Delo, 30.10.2015
Novinarka Dela Jožica Grgič v kritičnem komentarju, skoraj pamfletu, povzema (lepe) vizije in (manj lepe) razmere na naši univerzi posebej na (njeni) FF, in širše v raziskovalnih sferah.
»Ljubljansko univerza (UL) se bo internacionalizirala. /…/ Končuje se obdobje domačijskosti, nepotizma, dednih pravic, vazalstva. Štele bodo le sposobnost, strokovnost, pamet, delavnost. Univerza se zaveda, da lahko najde najboljše kadre le z mednarodnimi razpisi. Resda pri nas temu niso vsi naklonjeni, ampak rektor dr. Ivan Svetlik se je zavezal kadrovski odprtosti in pretočnosti. Javno. Zamislil si je torej odlično univerzo, ki bo uvrščena visoko na mednarodnih lestvicah, rad bi univerzo s svetovljanskim duhom, saj znanje in znanost nimata meja. Čeprav je univerza avtonomna, v več pogledih posvečena in nedotakljiva ustanova, je pomembno, da ima na svoji strani državo /…/ Predsednik vlade je prišel iz univerzitetne službe pa še več drugih oblastnikov se je kalilo tam /…/
Predsednik države Borut Pahor /…/, kdaj je že govoril, da bo Slovenija postala Švica. Tam znanje in strokovnost cenijo, imajo nekaj najboljših univerz na svetu./…/
Zgledu UL, najčastitljivejše, bodo v odličnosti zlagoma sledile tudi druge, vse do zadnje zasebne fakultete v zadnji slovenski vasi z državno akreditacijo, pa tudi /…/ ZRS SAZU, drugi največji raziskovalni inštitut v Sloveniji«, ki »ga že 23 let vodi en in isti človek.«
Potem opiše znani primer (- glej malo nazaj naše Poglede; tam so tudi primeri z drugih univerz in parlamenta, B.M.) mednarodnega razpisa na FF, s katerim so iskali in našli že znanega kandidata za predmet Filozofija znanosti, takega, ki se ukvarja z mistiko, tudi na Inštitutu za preučevanje krščanskega izročila, ne pa znanega dr. Saša Dolenca, fizika in filozofa, ki je veliko naredil za popularizacijo znanosti. Njegova pisma »dekanji fakultete Branki Kalenić Ramšak in rektorju ne bodo pomagali. Univerza je – avtonomna.«
»Mistika se zdi nasploh v Sloveniji cenjena znanstvena disciplina. Po doktoratu iz spomina vode (H2O) na UL, ki je vznemiril kemike, fizike in biologe, je agencija za raziskovalno dejavnost odobrila sofinanciranje 9 astroloških knjig kot znanstvenih monografij istega avtorja. /…/ ARRS bi najbrž že odobreni denar tudi izplačal, če ne bi po njem planili mediji in javnost.« ( - Po ARRSu namreč, po denarju pa drugi…, B.M.)
»Mistična pa je tudi znanstvena disciplina, s katero je dr. Marjan Dolgan z ZRC SAZU sestavil in spisal Literarni atlas Ljubljane, z le pet ženskami med stotnijo literratov in mnogo komunizma »v negativnih konotacijah«, piše Jožica G. Atlas je izšel je lani, denar zanj je dala poleg že omenjene še Javna agencija za knjigo in Mestna občina Ljubljana. Vihar se je dvignil pred dnevi, ko je zaokrožilo protestno pismo.
»Kdo v takih ustanovah prevzema odgovornost za napake? Na univerzi rektor, dekan ali predstojnik oddelka? Rektor predvsem zato, ker obljublja nekaj, kar se ne more zgoditi, ker ne računa s svojevoljnostjo povprečnih predstojnikov in dekanov, ki jih zanimajo zgolj majhni osebni fevdi, ne pa prosperiteta ustanove.«
Tu se J. Grgič vrne k primeru »mednarodnega« razpisa in kako počnejo »to tuje ugledne univerze.«
»Naši pa ne marajo ne povratnikov ne tujcev, nikogar, ki ne pripada nekemu domačijskemu krogu. Najraje imajo tiste, ki so diplomirali in doktorirali na isti fakulteti in pri istem mentorju, dolga leta ponižno sklanjali glavo in kot prekarci opravljali vsa nadležna dela namesto redno zaposlenih profesorjev.«
(- Končuje še huje, kot bi bral M. Krležo, ali moj prikaz študentskih idej z zasedene FF 1971… Zadnja točka je »internacionallna«! B.M.)
»V naših profesorskih kabinetih, predavalnicah in inštitutih se plazi globoko provincialen, samozadosten duh. Ideja o univerzi kot avantgardnem delu družbe, prostoru generiranja inovacij ter kozmopolitskega duha je iluzija. Važno je, da je univerza, kakršna koli že je – naša. Če imamo še nekaj inštitutov in znanstvenoraziskovalnih centrov, toliko bolje. Dokler bo denar za zalivanje vase zaverovanih samozadostnosti in dokler množica ponižanih ne bo dosegla kritične točke.«

Evrazija, naša dežela

Konec, pa ne le Evrope. Navkreber. D. Keber, Objektiv, Dnevnik, 30.10.2015
V času navdušenja ob padcu berlinskega zidu (1989), piše Dušan Keber (MF UL), ga je »prešinila misel, da bo nekoč tak zid stal na Uralu«. Pred tem mu je v Nepalu, po gledanju TV nadaljevanke o ameriški Dinastiji bogatih, bosonogi šerpa zaupal, da bi šel v Ameriko, Evropo; čez nekaj dni pa je v prenaseljenem Bangladeši začutil krivdo. Strahovite razlike med bogatim in revnim svetom je videl že prej in še kasneje.
Revščina in preganjanje, boljša obveščenost o boljšem življenju drugje, »vojne, lakota, poplave in suše« bodo v gibanje prisilile stotine milijonov ljudi, napoveduje.
»Kot vedno se na beg odpravijo tisti, ki so zanj fizično, ekonomsko in izobrazbeno najbolj sposobni. Med odhajajočimi je večji delež zdravnikov, učiteljev, umetnikov in tehnične inteligence, kot jih ostaja doma; njihove države ostajajo izpraznjene lupine, ki bodo v prihodnosti do konca izropane. Bogate ciljne države bodo med njimi izbrale predvsem tiste, ki jim jih za delo najmanj primanjkuje ali s katerimi boo zajezile socialne pritiske lastnih delavcev, ostale pa bodo odložile nekje ob poti ali jih vrnile domov. /…/ Ob tem migracija ne sproža gneva proti vladajočemu svetovnemu odstotku, ki jo je zakrivil, temveč gnev domačih višjih hlapcev proti prihajajočim nižjim, ki bodo morda ogrozili njihova delovna mesta – tudi tista v bogatih državah, na katera so računali sami.
/…/ In kar je najhuje, če ne bo pravih rešitev in se bo migrantski val nadaljeval in povečal, se bodo (bomo) prisiljeni zateči k retoriki zavračanja tudi tisti, ki jo danes odločno obsojajo. Se že dogaja. Ta moralni zlom, ki ga utegnemo doživeti in v katerega nas potiska nepripravljenost bogatega sveta na prave ukrepe, bo pomenil konec Evrope. Pa ne le Evrope. Pravi ukrep je seveda začetek procesa pravičnega prerazporejanja svetovnega bogastva. /…/.«

Sprava… z/a resnico… o zgodovini

Če bi bila Antigona klerikalka, ne bi nikoli pokopala Polinejka. T. Hribar, Sobotna priloga, Delo, 30.10.2015
Sprava je mogoča, piše filozof Tine Hribar na koncu prispevka o slovenski delitvi iz 2. sv. vojne med »partizani« in »domobranci« in poti iz nje.
Začne z zgodbo o Antigoni, ki je želela le pokopati svojega brata, ne pa razčiščevati, kdo je kriv za državljansko vojno. Nadaljuje z razpravami o pietetni »spravni slovesnosti v Kočevskem rogu 8.7.1990«, pred in po njej, med »levimi« in »desnimi«.
»Za mnoge levičarje, kajpada predvsem za /…/ Zvezo borcev (ZB NOB), je bila že sama slovesnost odveč. Za precej desničarjev, /…/ Novo slovensko zaveto, /…/ ljudi iz cerkvene hierarhije, pa je bila slovesnost kot taka premalo. Začel se je ideološki boj za prestiž. /…/ v katerem je levica /…/ hotela ohraniti slavo partizanstva in revolucije, predvsem pa svoje stare privilegije; desnica pa jim je te privilegije hotela odvzeti, si pridobiti svoje«, Slovence pa prisiliti, da priznajo častno ime domobrancem, češ, da je šlo za antikomunistično slovensko vojsko.
T. Hribar dokazuje, da »domobranci, kot kolaborantska združba /…/ niso nikoli imeli dobrega imena«, in jim ga ni mogoče vrniti. T. Hribar meni, da imajo dobro ime le tisti (domobranci), ki so vztrajali pri antikomunizmu in odporu »revolucionarnemu nasilju, ne da bi podlegli vojaškemu sodelovanju nacističnim okupatorjem.«
Domobrancem naklonjeni »zgodovinarji se še danes delajo, kakor da je bila nacistična Nemčija normalna evropska država«, njene vojaške enote, SS-oddelki in gestapo pa ne pod neposrednim vodstvom Vodje, Hitlerja. Domobranci so bili »pomožni sestav SS, vključeni v »izobraževalni sistem« gestapa« piše in navaja mnenje dveh poznavalcev (- z desne strani, B.M.):
Jože Pučnik je v Novi reviji št. 156/1995 obsodil proslavljanje revolucije, hkrati pa rehabilitiranje kolaboracije, z besedami: »Vojaških operacij, ki so potekale z ramo ob rami z okupatorskimi enotami, /…/ ni mogoče zagovarjati. Razumeti je mogoče motive in razloge, /…/ dejanja samega pa ni mogoče sprejeti. Kolikor je prihajalo do pobud ali informiranja, ki je vodilo do represalij proti Slovencem, ni pa služilo zaščiti večine našega prebivalca, je bila prekoračena dovoljena meja. Tam se je začenjala zavržena oblika kolaboracje z okupatorjem.«
Janez Janša je v Demokraciji št. 21/2015 takole povzel Pučnika: »Kolaboracija z okupatorjem je bila zavrženo dejanje.« (Cit.po T.H.)
T. Hribar nadaljuje: »To pa ne pomeni, da zaradi kolaboracije lahko domobrancem kot ljudem vzamemo ime samo. Zlasti ne mrtvim/pomorjenim. Kajti posvečenost mrtvih je neodvisna od tega, kar so delali/storili kot živi.« (- Tu povzema moralo Antigone. B.M.)
Tudi ni dopustno vseh razglašati za zločince. »Večina od njih, vključno z mojim očetom, je bila nedolžnih. Ne samo zavedenih, ampak so bili tudi prisiljeni služiti v domobranskih enotah. Nosili so orožje, toda večina od njih namenoma ni nikogar ubila. Tudi v neposrednih /…/ spopadih so mnogi streljali mimo bratov na drugi strani.«
Potrebno je ugotavljati individualno odgovornost in iskati zločince, oz. jih posmrtno evidentirati, tako med kolaboranti kot med »nosilci revolucionarnega nasilja.« »Le tako se bomo končno izvili iz območja zločinov brez zločincev.« Ni pa mogoča sprava med zločinci.
»Kljub temu je sprava mogoča. Najprej sprava z mrtvimi, ki se je /…/ začela s spravno slovesnostjo /…/ a ne končala. Dovršen bo, ko bodo morišča ne samo odkrita, ampak bodo pomorjeni obredno pokopani, /…/ z imeni in letnicami rojstva. Zato pa najprej potrebujemo mrliške liste.« Neverjetno je, piše (nekdaj) vplivni razumnik, da se izdaje teh listov ni lotila nobena vlada, »ne leva ne desna.« Morda bi se to že zgodilo, če bi se desnica in cerkev »doumela, da je najprej treba vztrajati pri imenih in se šele potem« zavzemati za dobro ime žrtev. Če bi se Antigona najprej borila za bratovo dobro ime, ga ne bi nikoli pokopala.
»Resnica nas bo osvobodila, toda ne presekana na pol.« Novo upanje prebuja, končuje T. Hribar, sprejem zakona o moriščih/grobiščih, ki ga cerkvena hierarhija pozdravlja, pa tudi »glasovi /…/ prav iz središča Vatikana /…/ proti vse preveč razraščenemu klerikalizmu.«

Poznavanje zgodovine med mladimi. Delo, 20. maja. PP 29, Sobotna priloga, Delo, 30.10.2015
Na pisanje (20.5.) o tem, da so učitelji krivi, da mladina premalo ve o zgodovini, se odziva bralec iz Ljubljane, Boris Sket, upokojenec (- nekdaj dekan BF in rektor UL, B.M.).
Vendarle je največ krivo nezanimanje (učencev), tudi zaradi učiteljev, meni, a najboljših je s temi plačami težko dobiti v učiteljski poklic. Ob primeru se sprašuje o (njihovem) poznavanju zgodovine.
Pred kratkim je »ljubljanska založba izdala knjižici, ki naj bi najmlajše /…/ seznanila z razvojem naše ljube slovenščine. Beseda teče lepo, krasijo jo barvite sličice.«
Dokler – presenečenje: »Naš dedek ne govori slovenščine? Seveda ne – ker je ne sme. Takrat smo bili namreč Slovenci še v SFRJ in denimo v vojski /…/ nismo smeli govoriti slovensko.« Laž ali nevednost?
»Čeprav je knjižico pisal akademski raziskovalec in na neki univerzi habilitiran učitelj /…/ poglejmo« kako je s tem na spletu. V članku Wikipedije piše, da je šolanje in poveljevanje v JLA potekalo v srbohrvaščini, v prostem času so vojaki govorili katerikoli (nacionalni) jezik, je pa primitivizem oficirjev oviral njihovo rabo.
B. Sket piše, da kot nabornik JLA in rezervist, na Vrhniki, ni naletel na primer takega oviranja in dodaja, da avtor ni omenjal usode slovenščine v zgodovini Primorske in Koroške.
»Ni pošteno delati hudiča bolj črnega kot je (bil) in tudi ne bolj »rdečega«. Generacija, ki raste ob takšnemu »informiranju«, najbrž niti ne pomisli več, da smo tudi pred« (1991) »imeli Slovenci »nekakšno« državo. Res je bila njena suverenost omejena z ustavo federacije, pa vendar državo s svojim imenom (SRS), svojo zastavo in lastno ustavo, napisan v domačem uradnem (!) jeziku. /…/ lastno vlado, lastno kulturno politiko in do neke mere celo lastno gospodarsko politiko. Res pa ni imela Slovenske vojske.«
(-Seveda je imela republika tudi svoj vzgojno-izobraževalni sistem, podvržen sicer reformiranjem, a se je prvič zalomilo prav pri vsiljevanju jugo- jeder vsebin predmetov. Da o himni SRS ne govorimo, Naprej zastava slave! In imeli smo Teritorialno obrambo, ki je na koncu pomagala prisiliti k umiku JLA! Še iz mojih izkušenj: TO je imela inštruktorje, oficirje JLA, in ko smo v 80-tih ob tabornem ognju navdušeno prepevali Našo Lidijo, smo drug dan morali bolj natančno čistiti cevi. Pa smo se pritožili »po liniji ZK«, in drugič zoprneža ni bilo več k nam. B.M.)
B. Sket »patriotsko« konča: »In naši politiki so v Beogradu nedvomno v večji meri soodločali podobo skupne države, kot jo današnji v Bruslju. Zadovoljni pa itak nismo mogli biti – ne z eno, ne z drugo.«

Predsednik, njegove močne in šibke točke ter drugi…

Vem za pričakovanja, da bom odkril skrivnosti murgelskih kleti. Matija Grah, Sobotna priloga, Delo, 30.10.2015
Pogovor z zgodovinarjem Božom Repetom, FF UL, avtorjem knjige Milan Kučan, prvi predsednik.
(Kaj ga je oblikovalo, njegov vrednostni sistem, kakšen je?)
»Odraščal je v versko mešanem, protestantsko-katoliškem in v nacionalno mešanem slovensko-madžarskem okolju, istočasno pa v nekem racionalnem, učiteljskem, ateističnem svetovnonazorskem miljeju; predvsem to ga je oblikovalo.«
M. Kučan, pravnik, (PF UL), bi lahko naredil kariero še drugje, v pravosodju, diplomaciji, gospodarstvu, pravi B. Repe, »a se je odločil za politiko«, ki jo je »razumel v prvinskem smislu dela za dobro skupnosti. Zato je tudi eden redkih politikov, ki si nikoli ni prilaščal osamosvojitvenih zaslug, iz njih ni koval kapitala, ni izstavljal računa narodu /.../.«
»Spoznal sem ga že v 80-tih letih, ko sem delal v strokovnem aparatu CK ZKS oz. v njegovem Marksističnemu centru. Tedaj sem ob delu vpisal doktorsko disertacijo o (S.) Kavčiču in liberalizmu in Kučan ter tedanji sekretar Miloš Prosenc sta mi dovolila pregled partijskih arhivov – najprej za knjigo o obračunu z opozicijsko revijo Perspektive, potem pa tudi tiste o cestni aferi in obračunu s Kavčičem. Sodeloval sem z Ljerko Bizilj pri pripravi dokumentarnega filma o liberalizmu. To je bil velik premik na področju zgodovine.«
»Zasebno je izjemno duhovit človek. Zaradi smisla za humor, tako redkega v slovenski politiki, tudi ni zlopamtilo in politike ne gradi na zamerah. /…/ noče se opredeljevati do ljudi, opredeljuje se do problemov. To je za biografa zelo težek položaj.« Bolj zanimive ocene daje o ljudeh v svojem dnevniku, katerega deli so objavljeni v tej novi knjigi.
(Podoben S. Kavčiču?)
»Poleg liberalistične usmeritve in reformizma ju povezujejo še širina v razmišljanjih, vnašanje filozofskih premislekov v politiko in zlasti stalno napajanje iz literature, ki je bila, in je pri Kučanu še vedno, strast obeh.«
(Kritike Kučana?)
»Zelo so iskali njegove šibke točke iz časa socializma /…/ tri ali štiri prva je afera Bruc, ko je bil Kučan še študent in je šlo za politični obračun s skupino prekmurskih študentov, ki so izdajali satirično glasilo Bruc
(- Kot študent PF UL je bil leta 1963/1964 M. Kučan član UO ZŠJ in tudi univerzitetnega sveta UL. V takratni reformi, podobni bolonjski, je najprej zagovarjal, nato pa kritiziral stopenjski študij, o čemer pišem v: Ključ je v naših rokah, str. 173-174. Klub prekmurskih študentov (KPŠ) je ob vsakoletnih brucovanjih izdajal glasilo Bruc. Leta 1963 naj bi (v Murski Soboti) na brucovanju smešili nekega politika. M. Kučan je na zahtevo komiteja ZKS v MS nepripravljeno reagiral, na kar kasneje ni bil ponosen. Glej B. Repe, o.d. str. 55-56. Takrat sta »kratek konec potegnila dva /…/ znanca in prijatelja, eden celo s fakultete« (PF UL) Rudi Ringbauer in Branko Šomen, ki je o tem pisal v romanu Panonski mornar. Pri glasilu sta sodelovala še Feri Žerdin in Martin Balažic, predsednik KPŠ. O aferi je v intervjujih ob podelitvi Prešernove nagrade govoril tudi Miki Muster, v Dnevnikovem Objektivu 7.2.2015, glej Poglede http://www.nsdlu.si/?sec=102 in http://www.delo.si/clanek/340040 pogovor z R. Ringbauerjem, da je dobil 2 meseca pogojno in da se jim je Kučan kasneje opravičil . B.M.)
»V odnosu do Kavčiča pa mu očitajo, da se ni postavil na njegovo stran, a to bi seveda pomenilo, da bi moral zapustiti politiko. /…/ Iz 70-tih let mu očitajo, da se je v razpravah, ali naj ima Slovenija ideološko nevtralno ali marksistično razredno šolstvo, opredelil za slednje (učitelj kot vojak revolucije), te razprave pa so bile podlaga procesa proti« (gimnazijskemu) »profesorju Otu Vilčniku.
(- O takratnih dilemah in polemikah v pedagoški stroki ter odzivih politike – pomemben posvet je bil na Bledu leta 1971 prav v času zasedbe FF UL, glej Ključ je v naših rokah, 237-245 – je pisal Zdenko Medveš v Sodobni pedagogiki, št. 3/2015 www.sodobna-pedagogika.net , B.M.)
Tretji očitek zadeva« (afero, 1988) »JBTZ, češ da je dal aretirati Janšo.«
(Njegova vloga pri procesu proti četverici JBTZ?)
»Proces je del /…/ sklopa odnosov z JLA, ki so ga /…/ odprli ZSMS, revija Mladina in Nova revija.« Mladinci so na enem od sestankov »odkrito dejali, da je JLA glavni branik starega establishmenta« in da dokler ne bo pod civilnim nadzorom ne bo demokratizacije.
»Bistvo je sicer množično gibanje, ki ga je proces sprožil. Dogajanje je /…/ dobro popisal že Ali Žerdin v knjigi Generali brez kape. Preiskovale so ga tudi kar štiri parlamentarne komisije.«
B. Repe k temu dodaja pričevanja Tomaža Ertla in Ivana Eržena, vodilna v takratnih organih varnosti (SDV).
Začelo se je z magnetogramom (zapisnikom) predsedstva CK ZKJ 29.3.1988, ki je prišel na Mladino, nato je Vlado Miheljak (publicist, danes FDV UL) objavil članek Noč dolgih nožev in SDV je raziskovala, kako je zaupni dokument prišel v javnost, pa so našli kopijo na Mikroadi, kjer je delal Janez Janša. Stane Dolanc (vodilni »trdoroki« politik, B.M.) je nekoga iz JLA (20.5.1988) neprevidno vprašal, kaj je z dokumentom in vojaški tožilec je zahteval aretacijo »četverice«, poleg J. Janše še D. Tasiča in (podoficirja) Borštnerja ter F. Zavrla. O tem, kdo je takrat koga informiral, se ne govori veliko, pravi B. Repe. »No, ni moj namen, da bi se ukvarjal z njihovimi medsebojnimi odnosi /…/, je pa le treba reči, da Kučan s tem nima zveze.«
(Je Kučan ukazal aretacijo?)
»Ne. Po tedanji zakonodaji je SDV morala aretirati Janšo in ga izročiti armadi. /…/ bil pa je o njej obveščen. /…/ Tudi Janša sam je v javnem pismu novembra 1988 Kučanu napisal, da so se bali, /…/ da bodo odstavili Kučana, Stanovnika in predsedstvo CK ZKS. /…/ Kučan je v tistem obdobju vodil notranje reformistične procese v ZK hkrati pa je dopuščal sprva kulturniško, zatem politično opozicijo, ki jo je /…/ tudi branil. /…/ Seveda je slovenska politika s tem branila tudi sebe – kajti jasno bilo, da če pade opozicija, bo padla tudi ona.«
(Kučanov spor z JLA?)

»Konflikt z JLA je Kučan zavestno sprožil leta 1987, v govoru v Dražgošah, ko je podprl pravico ZSMS, da odpira vprašanje civilnega služenja vojaškega roka in druge dile v zvezi z vojsko.« Od takrat je bila prepričana, »da je Kučan nosilec nacionalističnih teženj v Sloveniji.«
(Njegova vloga v osamosvajanju?)
Na volitvah 1990 je zmagala demokratična opozicija (Demos), v predsedstvo RS pa so bili izvoljeni: M. Kučan, ki je »h kandidaturi nagovoril Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla, dva ugledna in v javnosti znana kulturnika«, druga dva pa sta pripadala različnim političnim opcijam: Dušan Plut, ju je vodil močne Zelene in Ivan Oman, (kmečka zveza).
»Demosovi politiki so bili prepričani, da bodo vse projekte izpeljali sami, tudi osamosvojitev /…/ Šele ko so se zadeve začele lomiti, ko je postalo očitno, da je potreben nacionalni konsenz, je Kučan dobil ključno vlogo koordinatorja, ki jo je izpeljal izvrstno.« Kasneje »sta mu predvsem Kmecl in Zlobec zamerila, da je stvari najprej koordiniral z Bavčarjem in Janšo« (- v 1990 -1992 notranji in obrambni minister, B.M.).
Kučan je koordiniral »golobe« in jastrebe«, v prepričanju, »da je treba osamosvojitev izpeljati čim bolj mirno, s čim manj žrtvami«.
(Razlike in očitki po osamosvojitvi?)
/…/ odcepitev od Jugoslavije takoj in za vsako ceno, /…/ koncept suverenosti, zasnovan na naciji in ne na pravicah državljana; koncept ideološke privatizacije« s katero bi »prelili politično moč v ekonomsko; denacionalizacija v naravi, vključno z vračanjem premoženja okupatorjevim sodelavcem in Katoliški cerkvi; lustracija in revanšizem. /…/ patološki del kritike začne nastajati po 1992, ko se je tedanja socialdemokratska stranka (SDS) komajda prebila v parlament« kar »povzroči razočaranje in razvitje teze, da se je osamosvojitveni kapital nepravilno porazdelil. Po vzoru nemškega izraza stasimafija je nastala skovanka udbomafija /…/ organizacija, Kučanov klan, Hobotnica itn.
(Kje mu ni uspelo?)
»Ko se je leta 2002 upokojil, je bila Slovenija mednarodno priznana, vstop v EU in Nato sta bila samo še vprašanje časa. Ker je čutil«, da je treba dati državi vsebino, si je prizadeval za dosego soglasja »o tem, kaj z državo sploh narediti. (J.) Drnovšek, ki je bil kot premier izrazit pragmatik je temu nasprotoval« in Kučan je »ustanovil Forum 21. – kot prostor razprave o tehtnih vprašanjih razvoja in prihodnosti Slovenije. Tu ni bil uspešen, bil je celo predmet posmeha; a Slovenija se bo prej ali slej morala odločiti, kaj hoče sama s seboj.
Zelo se je zavzemal za pravno državo, a s številnimi pozivi, tudi na dnevih pravnikov, ni bil uspešen. Podpiral je nacionalno gospodarstvo« in bil za transparentno privatizacijo. »Veliko energije je vložil v vprašanje sprave /…/ prav tako z majhnim uspehom.«
(Kje je ostal-a enigma, česa (si) ne znate odgovoriti?)
»Za slovensko politiko, ki je /…/ dve stoletji izraziti izključujoča, je Kučan izrazito premehak človek. /…/ kako mu je sploh uspelo preživeti v politiki in zraven še doseči cilje, o katerih sem govoril.«
Enigma je »tudi antagonistična percepcija Kučana. Na eni strani je bil od konca 80-tih let in še dolgo po upokojitvi najbolj priljubljen slovenski politik, na drugi strani pa so se vrstili napadi nanj, ki imajo povsem groteskne razsežnosti. /…/ zakaj se nadaljujejo še dandanes, pa si ne znam razložiti.«

Berite, pišite, lubi Slovenci…

Mihael Glavan. Intervju. T. Lesničar-Pučko, Objektiv, Dnevnik, 30.10.2015
Dolgoletni vodja rokopisnega oddelka NUK-a Mihael Glavan je poznavalec Primoža Tubarja (*1509), o katerem se je pogovarjal s Tanjo Lesničar-Pučko. Poskrbel je za odkup novoodkritega Noviga testamenta in v Lj. leta 2004 pripeljal Brižinske spomenike. Upokojen ne miruje, pripravlja novo knjigo Zbranega dela Edvarda Kocbeka.
Čas protestantizma in reformacije, prva polovica 16. stol. , piše novinarka, »po odkritju Amerike, tiska, Zemlja ni več nepremična plošča s privatnim soncem, tu so vpadi turkov… Hkrati Erazem Roterdamski napiše Hvalnico norosti, Thomas More pa Utopijo
(Ko se v dolenjski vasici rodi …)
»Gre za prelomen, prehoden čas evropskega srednjega veka v renesanso, ko se spoznanja o svetu začnejo bolj temeljito širiti med ljudmi, države se močneje povezujejo, odnos med cerkveno in državno oblastjo pa se intenzivno spreminja. /…/ odločitve /…/ prehajajo na posvetno oblast /…/. Na drugi strani je to čas tehničnih odkritij, denimo Gutenberga in Kopernika. Na tretji strani /…/ humanistično-misleni obrat /…/ renesansa /…/.«
(Premik …)
»Najbolj se stvari premikajo takrat, kadar se sme premikati človek. To se dogaja ravno v 16. stol., do takrat /…/ se človek brez dovoljenja plemiškega gospoda ne sme preseliti, ne sme iz vasi v mesto, ne sme menjati države.«
(Trubarjeva zgodba…)
»- od kmečkega otroka do evropskega reformatorja – je primerljiva s tem časom. /…/ Ko sem nizal njegove življenjske postaje, sem uvidel, kako pleza po tej lestvici – kako se mu od osnovnega do srednjega šolanja s pomočjo cerkvenih in posvetnih mogočnežev, pa tudi duhovnih in znanstvenih umov tistega časa postopno odpirajo svetovi.« A se » prek evropskega intelektualnega nivoja« zmeraj vrača k preprostemu ljudstvu, »spet nazaj na tla, kot župnik, pastoralni delavec, tako doma kot na Nemškem. Njegove knjige so sredstvo za širjenje vere, izobrazbe in odprte misli.
Njegov sodobnik, istrski teolog Flacius Illirycus je /…/ izšel iz skromnih življenjskih razmer, a je pristal izključno v protestantskih akademskih teoloških sferah in do smrti pisal predvsem teoretske spise in disputacije, nikoli ni zmogel poti nazaj k ljudem.«
(Trubar želi dati (božjo) besedo ljudem?)
»Drži, trdno je zagovarjal stališče, da lahko slovenski vernik samo skozi slovensko besedo pride do resnice« zato ga moramo »izobraziti, da ne bo samo poslušal« in »seveda, da čim širše plasti ljudi sežejo do same besede tako, da se naučijo brati in pisati.« To je bil »njegov veliki projekt – opismenjevanje Slovencev.«
(Razsvetljenstvo, 200 let pred razsvetljenstvom?)
»Res je in razsvetljenstvo /…/ naslednja doba« ga je na novo odkrila, »čas, v katerem se poudarja, da je treba človeka pripeljati do tega, da bo znal uporabljati svoj razum, da bo razumel sile, ki vladajo svetu, da bo znal brati, pisati in razmišljati v svojem jeziku…
Razsvetljenski projekt, meni T. Glavan, na Slovenskem ni bil tako »enciklopedično-znanstven, strokoven, političen« (kot v Franciji); »že Zois, še bolj pa Linhart, Japelj in njegov krog, pa so segli tudi do šolskega področja.«
(Trubar včeraj, danes…)
»- ikona slovenstva, ikona krščanstva, ki se je takrat /…/ stabiliziralo, /…/ začetni nacionalne osveščenosti, saj vendar govori že o Slovencih /…/ Hkrati nima nobenih kompleksov pred Evropo, postavlja se ob bok nemškim cesarjem. Izjemno korajžo ima, da piše cesarju Maksimiljanu osebno pismo – to je tako, kot b danes en ljubljanski župnik pisal Putinu

Študent naj bo…

Iz revnih otrok revni odrasli. B. Hren, N. Bucik Ozebek, Dnevnik, 26.10.2015
Slovenija je med državami z najnižjo dohodkovno neenakostjo, vendar se tudi tu dogaja, da »otroci revnih staršev pogosto odrastejo v revne odrasle«, pišeta Barbara Hren in Nataša Bucik Ozebek.
»Še posebej zaradi nižje dosežene izobrazbe, kar vliva na možnost zaposlitve in višino dohodka.«
Po deležu otrok od 0 – 17 let glede na dohodek družine je Slovenija takoj za Dansko, Finsko, Norveško in Islandijo. Slabše pa smo uvrščeni po deležu otrok, ki imajo vsaj enega od staršev nezaposlenega; takih je bilo 2012 10%, za nami so le Grčija, Slovaška, Španija, Portugalska in Irska. Ima pa večina 15- letnih otrok zagotovljene osnovne pogoje za učenje (pisalna miza, mir za učenje, računalnik in splet, knjige, slovar, kar Slovenijo uvršča na vrh lestvice držav, piše v poročilu OECD Kakšno je življenje? (2015, http://www.oecd.org/statistics/how-s-life-23089679.htm ). Slaba slika počutja naših otrok, saj desetina revnejših otrok poroča, da so bili v zadnjih dveh mesecih najmanj 2x deležni vrstniškega nasilja; med premožnejšemi o tem poroča le 6,1% otrok.
Tamara Narat in Urban Boljka, Inštitut RS za socialno varstvo navajata podatke SURSa iz 20111, da je 36% oseb, ki živijo pod pragom revščine menilo, da so v mladosti zelo težko ali težko finančno shajali, 46% pa jih je bilo resno materialno prikrajšano. Prvi rezultati inštitutove raziskave o revščini družin »kažejo, da velik del staršev poudarja pomen visoke izobrazbe pri svojih otrocih.« Ne glede na svojo nizko izobrazbo. »Vidijo jo kot eno od možnih strategij za izhod iz depriviranega položaja«. Ti otroci imajo (v družini) vsaj dve oviri: nizek kulturni kapital, zato težje pomagajo pri učenju in finance. Poleg tega so še druge težave, nasilje, alkohol, nekaterih pa starši ne podpirajo dovolj pri izobraževanju.
Mojca Štraus, Pedagoški inštitut Lj., projekt PISA, pravi, da je povezavo med socialnim statusom družine in šolskim uspehom zaznavajo v vseh državah, a v različni meri. Slovenija glede tega sodi v povprečje OECD. Vendar to ne bi smelo biti samoumevno. Nekatere azijske države in Nemčija si prizadevajo ta pojav omiliti, tudi z usposabljanjem učiteljev, in jim to uspeva, pravi.

Mladi, naša prihodnost…

Mladim gre slabše, starejšim pa bolje. B. Kramžar, Delo, 28.10.2015
Raziskovalci socialne neenakosti so že opozarjali na prepad med bogatim severom in revnim jugom Evrope, zdaj pa še na razlike med mladimi in starimi, piše Barbara Kramžar.
Revščina grozi 28% mlajših od 18 let v EU, ugotavlja Bertelsman Stiftung v poročilu o socialni pravičnosti za 2015 https://www.bertelsmann-stiftung.de/en/publications/publication/did/social-justice-in-the-eu-index-report-2015/ . Revnih mladih je odstotek več kot v 2007, delež revnejših starejših od 65 let pa se je zmanjšal na 18%.
»Med /…/ krizo se pokojnine in drugi dohodki starejših niso tako krčili kot dohodek mladih, /…/ številni mladi med 20 in 24 letom so se znašli v slabšem /…/ položaju«, povzema dopisnica iz Nemčije.
Slovenija se je po socialni pravičnosti uvrstila na 9. mesto, za skandinavskimi državami, Nizozemsko, Češko, Avstrijo, Nemčijo, Luksemburgom. Lestvica kaže podobnost med socialnimi razlikami po starosti in geografskem položaju.
Med razlogi raziskovalci »navajajo naraščanje javnega dolga, zaradi katerega se /…/ zmanjšujejo investicije v izobraževanje, raziskovanje in razvoj ter omenjajo hitro starajočo se družbo in pokojninske reforme, ki pomagajo starejšim.« Reševanje gospodarskih težav, tudi s »poceni denarjem« centralnih bank, koristi starejšim, ki že nekaj imajo, in prizadene »ustvarjalce delovnih mest, te pa /…/ zasedajo mladi, namesto, da bi /…/ sledili reformnim vzorom »severnih« držav.«
Mladim gre posebno slabo v državah, ki jim očitajo, da so živele prek svojih zmožnosti (Grčija, Španija, Portugalska…), bolje pa tam, kjer so reševali svoje institucije (banke) na račun reševanja teh držav.
A tudi v Nemčiji, kjer je le 7,7% brezposelnih mladih, jih 8% živi težko, starejših od 65 pa le 3,2%.
So pa, po nedavni Shellovi raziskavi , »mladi Nemci optimistični in pripravljeni na prihodnje napore ter celo spoštujejo starejše glede na to, da so se ti v kriznih časih bolje znašli od njih. /…/ Mladi Nemci so velikodušni celo do priseljencev« - oktobra 2015 jih je le 35% zagovarjalo omejevanje priseljevanja, »cenili so raznovrstnost in se hkrati niso bali za svojo državo. /…/ Prihodnje leto (2016) bo jasno, ali je sedanji gigantski pritok beguncev /…/ prestrašil tudi mlade /…/, ki so odrasli v združeni državi in so doslej poznali zidove /…/ le iz filmov in pripovedovanja starejših. Pri vsem idealizmu sta se dve tretjini že v začetku leta (2015) bali islamskega terorizma.« (Glej: http://www.shell.de/aboutshell/our-commitment/shell-youth-study-2015.html, B.M.)

Penzije. Gospod, vi pa drug teden še ne greste v penzijon. T. Keršmanec, Nedeljski, 28.10.2015
Septembra 2015 je bilo 610.888 prejemnikov pokojnin, od tega 71% starostnih; te so bile povprečno 610 evrov. Tanja Keršmanc v daljšem članku navaja primere napak pri izračunih višine pokojnin, ki se zgodijo strokovnim delavcem ZPIZa www.zpiz.si in težave z dokazovanjem let in neplačevanjem prispevkov s strani delodajalcev.
Število upokojencev se še povečuje. Na ZPIZu ugotavljajo, da se učinki pokojninske reforme, ki velja od 1.1.2013 že poznajo. Leta 2015 se je prvič po 2019 znižalo razmerje med številom upokojencev in zavarovancev/zaposlenih, na 1,37. Zmanjšalo se je tudi padanje razmerja med višino pokojnin in plač - s 61% na 60,8%.
Boris Majcen, Inštitut za ekonomska raziskovanja je za Sobotno prilogo Dela povedal, povzema T. Keršmanc, da vzdržnost pokojninskega sistema lahko zagotovimo s prilagajanjem števila let dobivanjem pokojnine, zviševanjem prispevkov za pokojninsko in invalidsko varstvo, znižanjem pokojnin ali kombinacijo. »Čudi me, da ljudje razumejo, da če kupijo nov avto, ne morejo trikrat na leto na dopust«, ne pa da ne more biti denarja za penzije, če ni vplačil. »Tako številni še danes ne razumejo, da aktivne generacije plačujejo prispevke za izplačilo pokojnin sedanjim upokojencem. In da bodo njihovi otroci in vnuki v prihodnosti plačevali prispevke za izplačilo pokojnin sedanjim generacijam /…/.« Zato številni ne razumejo, zakaj imajo nizko penzijo.
Premier Miro Cerar je maja »razkril, da vlada že snuje reforme v skladu s priporočili OECD in da razpravlja tudi o pokojninski reformi, ki jo narekuje demografski dejavnik«, končuje T. Keršmanc.

Študij za delo, pred delom, z delom …

Kako študij in prve zaposlitvene izkušnje vplivajo na razvoj kompetenc visokošolskih diplomantov. S. Pavlin, Sodobna pedagogika, 4, 2015 http://www.sodobna-pedagogika.net
Kaj in koliko vpliva na kompetence diplomantov je Samo Pavlin, FDV UL, analiziral na osnovi podatkov iz 17 evropskih, tudi Sloveniji, držav zbranih v projektih REFLEX in HEGESCO.
Izhajali so iz učenja kot razvoja kompetenc, ki ga lahko opredelimo kot informacijsko-procesni (prenos znanja, pomnenje) ali/in situacijski (učenje i izkušnjami) procesa in poteka v določenem kontekstu, t.j. v visokošolski instituciji (načini poučevanja in učenja, značilnosti št. programa) in v zvezi z delodajalcem (značilnosti organizacije, okolja, delovnega mesta.
Izmed množice (v navedeni strokovni literaturi) priporočenih kompetenc/sposobnosti so z anketo med delodajalci izbrali 5 skupin: strokovnost na področju; sposobnost dela pod pritiskom; učinkovita raba časa; produktivno sodelovanje z drugimi; uporaba računalnika in spleta.
Ugotovitve: Pri (zaposlenih) diplomantih pet let po zaključku študija je bil »najpomembnejši dejavnik pri razvoju kompetenc narava dela, povezana z obveščanjem sodelavcev na določenem področju. Ta /…/ še posebno močno vpliva na razvoj strokovnosti.«
Na strokovnost (diplomantov) je vplivala tudi avtonomija na delovnem mestu, med značilnostmi visokošolske institucije pa zahtevnost programa.
Na sposobnost dela pod pritiskom poleg omenjene avtonomije vpliva konkurenčnost organizacije, sodelovanje s strokovnjaki zunaj organizacije, med študijem pa spodbujanje k visokim ocenam. To spodbujanje/prizadevanje za visoke ocene in vključevanje v raziskovalne projekte v času študija vpliva na sposobnost učinkovite uporabe časa,; na delovnem mestu pa avtonomija in konkurenčnost.
Sposobnost dela z drugimi se seveda krepi s skupinskimi oblikami študija, praktičnega učenja in prizadevanji za visoke ocene ter na delovnem mestu.
Sposobnost uporabe računalnika in spleta se najbolj krepi v mednarodno usmerjenih delovnih organizacijah ter konkurenčnost, med študijem pa s skupinskimi nalogami, projektnim in problemskim učenjem.
Avtor priporoča, da naj visoko šolstvo razvija »pedagoške pristope« glede na »zapleteno logiko povezovanja informacijsko-procesnih in situacijskih oblik učenja«. Opozarja, da določeni »načini učenja in poučevanja lahko razvijajo čisto druge kompetence, kot bi pričakovali. Posebej poudarja pomen krepitve »kakovosti delovne prakse in pripravništev«, saj zdaj glede na analizo bistveno manj prispevajo k razvoju kompetenc, kot bi pričakovali.
Posebno pozornost je treba posvetiti tudi preverjanju znanja, ne le »standardnih oblik testiranja znanja, temveč tudi priznavanja »učnih in delovnih izkušenj, /…/ ocenjevanja skupinskega dela in sistema ocenjevanja več predmetov hkrati, možnosti ocenjevanja izbranih generičnih kompetenc« in celo »akreditacij nekaterih kompetenc nekaj let po« diplomi (- t.j. po opravljenem pripravništvu in par letih službe, B.M.)
Ker se dogaja, da študenti zanemarjajo nekatere predmete na račun drugih, pri katerih se bolj angažirajo je pomembna koordinacija med predmeti in tudi da se »te posebne napore /…/ nagradi in sistematsko spremlja«.
Za razvoj kompetenc je »smiselno okrepiti zahtevnost programa«, z upoštevanjem dejavnikov, ki vplivajo nanje«, a se morajo (»visokošolski sistemi«) »zavedati omejenosti svoje vloge, saj jo bodo le tako lahko okrepili.« Podpirat morajo »inkubacijsko« obdobje razvoja kompetenc po koncu študija in med prehodom na delovno mesto«. (- Z dodatnim usposabljanjem po diplomi in pred zaposlitvijo in med pripravništvom? B.M.)
Glede uspeha reformiranja (visokega) šolstva s pomočjo koncepta kompetenc S. Pavlin povzema ugotovitev Zdenka Medveša (SP, št.4. 2010), da je njegova vpeljava pri nas »stremela k povezovanju teorije s prakso, kar pa dejansko /…/ ni bilo doseženo niti na področju sekundarnega niti /…/ terciarnega izobraževanja«. Končuje (leta 2015) s podobno ugotovitvijo, da kljub »zasidranju koncepta kompetenc«, učnih izidov in kvalifikacijskega ogrodja »ključni izzivi »modernizacije« (visoko)šolskih sistemov ostajajo aktualni«, tudi glede »vloge trga dela pri učenju in profesionalnemu razvoju« diplomantov (- tudi delodajalcev, gospodarstva. B.M.)

Želite pomagati industriji? Gospodarstvo. P. Cirman, Dnevnik, 30.10.2015
Vrh gospodarstva, ki ga vsako jesen priredi GZS, je kazalnik duha časa, meni Primož Cirman.
Po izgubi (YU) trgov so paradne dele industrije v divjih 90-tih razgrabili dobičkarji, ki še niso bili v obratu, sledila je moda »storitev in finančnih balonov«, »finančne industrije«, z rekordnimi donosi.
Pred štirimi leti, ko je »žezlo levice iz rok B. Pahorja že prevzel Z. Jankovič, je zbornica politika pozivala k zadolžitvi«; ko je 2012 vladala »varčevalna naveza Janša-Šušteršič« je GZS podpirala zmanjševanje javnega dolga; v somraku reševalcev bank Bratušek-Čufer je zbornica keynsijansko zahtevala »new deal« za 118.000 delovnih mest.
Letos GZD daje poudarek industriji, poraženki tranzicijie. Potem, ko so baloni v krizi počili, smo ugotovili, »da nam kronično primanjkuje tehnične inteligence – po tem, ko se je generacije najboljših možganov usmerjalo v ekonomijo in finančni sektor.« Razmišljamo, zakaj so propadli velikani lesne industrije s povezani obrati, zakaj so na cesti ostale množice.
Kolumnist predlaga, da se usmerjenost v »industrijski preporod« dokaže z rešitvijo Cimosa, slovenskega GM, ki zaposluje 7000 ljudi. A v času propada Preventa G. in afere WV očitno to ne zanima nikogar. »Ne sindikatov, ki (ne)taktično čakajo na razplet zgodbe, ne Obale, ki se raje ukvarja z lovom na čarovnice pri drugem tiru« (v Koper)« in ne vlade, ki jo bolj /…/ skrbi za usodo projektnega menedžerja slabe banke.« Rešite Cimos!

Študenti bi center Stožice spremenili v kemping. Vanka Brkić, Dnevnik, 30.10.2015
Študenti arhitekture in krajinske arhitekture (UL, univ. v Munstru) so na delavnici pokazali ideje za dokončanje (trgovskega središča) športnega parka na severu Ljubljane.
Tam bi lahko uredili galerijo, prostore za plezalski šport, robotizirano proizvodnjo velikih izdelkov oz. prototipov, otroško igrišče, rolarski park, bazar in celo prostor za kampiranje.
»Ideja o kampiranju se tudi dobro navezuje na obstoječo infrastrukturo, /…/ možnost parkiranja, blizu je tudi avtobusna povezava«, komentira krajinska arhitektka Ana Kučan, BF UL.
Župan Zoran Janković je ideje označil kot izjemne, a brez soglasja lastnika na je Grep, kupovelnega središča posegi ne bodo mogoči. »Vse ideje študentov bomo prenesli lastniku, a /…/ mislim da bo njegova želja dobiti najemnike in programe, ki bodo prinesli čimprejšnjo vračilo kupnine in bodo zanimivi za čim večje število obiskovalcev.«
Arhitekt Boštjan Vuga je pojasnil, da študentov z lastniškimi problemi niso obremenjevali, naj »najprej pripravijo nekaj oprijemljivega /…/ Študenti so dobro pokazali, kaj vse je mogoče že danes /…/ storiti z minimalnimi sredstvi.«
Trenutni lastnik je »Grep, a ker ta družbi za upravljanje terjatev bank (DUTB, »slaba banka) dolguje več kot 83 milijonov evrov, slednja že nekaj časa išče kupca /…/.«

Evropa, moja dežela

Kako bi lahko razpadla EU? Aleš Glaube, Dnevnik, 28.10.2015
Premier Miro Cerar je na srečanju evropskih voditeljev posvaril pred razpadom EU, če ne bodo našli rešitve za begunsko krizo. Ali se zaradi nasprotujočih interesov držav vezi lahko toliko razrahljajo, da EU ne bi bila več smiselna so povedali svoja mnenja poznavalci:
Matjaž Nahtigal, FM UP: »Morebitni razpad schengenskega sistema bi /…/ lahko vodil do razpada drugih delov ureditve in do /…/ dezintegracije«. »To bi se lahko zgodilo zaradi nakopičenih ekonomskih, finančnih in socialnih neravnotežij v EU in /…/ izgube perspektivnosti v evropski soseščini. /…/ zaradi pomanjkanja vizije voditeljev /…/ tehnokratskega pristopa ter /…/ prešibko organizirane evropske civilne družbe.«
Matej Accetto, PF UL: EU bi se morala zamisliti nad neuspehom pri odzivu »na krizo na zahodnem Balkanu v 90-tih letih in nad težavnim izzivom »na tistem koncu celine, ki /…/ zibelko Evrope kot civilizacijskega in kulturnega pojava.«
Iztok Prezelj, FDV UL: Lahko razpade mejni sistem, ne pa vsa EU. »Če pa bi razpadla, bi se vrnili v zgodovino« z manj skupnega nastopanja glede varnosti, bila bi »še bolj razcepljena, /…/ še večji talec ZDA in Rusije v medsebojnih obračunavanjih.«
Rudi Rizman, FF UL: »Begunsko vprašanje samo po sebi ne bo pripeljalo do razpada EU, lahko pa k njemu prispeva.« Omenja »zgodovinsko diskreditirane primere /…/ postavljanje novih zidov znotraj EU, /…/ (za)vračanja beguncev«, sodelovanje z avtoritarnimi režimi… Z način reševanja bo EU »veliko povedala o tem, v kaj se spreminja«, kakšen bo »njen odnos do državljanov EU«.
»To, da ne zmore več skupnega dogovarjanja in da ji postaja demokracija /…/ čedalje bolj tuja« utegne spodkopati vrednote, na katerih je EU utemeljena.
Lizbonska pogodba, http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=URISERV%3Aai0033 , 2.čl.:
»Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, vključno s pravicami pripadnikov manjšin. Te vrednote so skupne vsem državam članicam v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost in enakost žensk in moških.«

»Balkanski del Vzhodne Evrope je v zelo slabem gospodarskem stanju.« S. Rogelj, Bukla, oktober 2015
V svoji knjigi Vzhodna Evropa. Lokomotiva ali cokla Evrope Bogomil Ferfila (FDV UL, 2015)analizira regijo, v katero šteje tudi Slovenijo. Z 22 državami je najbolj številčna regija sveta.
Balkanski del je v slabem gospodarskem stanju, pravi. »Hrvaška in Slovenija za zdaj polzita bolj proti romunsko-bolgarski strani /…/ Velika Poljska je pravočasno izvedla /…/ gospodarske reforme in hiti z veliki koraki proti vodilni vlogi v EU.«
(Katera prehiteva Slovenijo, kdo je lahko vzor?)
»Poleg Poljske so z reformami uspeli tudi v baltskih državah, Češki, Slovaški. V njih so bile reforme nujne in zaželene, saj njihov sistem komunistične ekonomije in politike ni deloval. V Sloveniji smo imeli /…/ bolj učinkovit sistem, ki so ga v veliki meri obdržali (javni sektor, socialna država). Pripravljenost na globlje reforme pa ni in Slovenija počasi tone in zaostaja za konkurenčnimi državami SV in Srednje nekdaj komunistične Evrope. Zmeraj manjši del prebivalcev tako še uživa relativno visok življenjski standard, vse večjemu številu gre slabše in slabše.«
Tam (tu?) je tudi (Putinova) Rusija, ki so se ji pred desetletjem posmehovali, a je nedavno priključila Krim, v vzhodni Ukrajini so njeni «zeleni možiclji«, tam so sestrelili malezijsko letalo, zdaj posreduje v Siriji, povrnila si bo status velesile, s Kitajsko stopa na »svetovno multipolarno prizorišče«.

Srbija je Kosovo 2. N. Čaluković, Nedeljnik, 22.10. 2015
Predsednik SANU Vladimir Kostić je za http://www.nedeljnik.co.rs dejal, da mora nekdo tamkajšnjim ljudem povedati, da Kosovo ni več srbsko, ne de fakto ne de jure. Nekateri zato zahtevajo, da odstopi. Podobno kot V. Kostić je dejal v zadnjem intervjuju za Nedeljnik tudi (akademik) Dobrica Cosić.
V. Kostić vidi v odhajanju mladih večji problem, kot ta »naša velika i tragična rana, ali se u Srbiji odigrava »Kosovo 2« gde desetine hiljada mladih polednjih 30 godina u tihom egzodusu odlazi /…/. Kako je moguće, da u svesti čitavih generacija S./…/ više nije mesto u kome ima budučnosti, da to nije država u kojoj je normalno živeti, nego se mora iči /…/. Srbija je možda umorna, možda čak i pomalo uplašena. Naša budučnost je u genetracijama koje moraju da se oslobode ideoloških naslaga, kojih imam i ja.«

Nepreslišano. Dr. Vlasta Jalušič, politologinja. (Večer), Dnevnik, 26.10.201
»/…/ smo v položaju, ko moramo razmišljati o teh (ne)človeških katastrofah in o tem, kaj so nam menda zakuhali Evropa in drugi. Majhna Slovenija ne more obvladati situacije. Vse opcije so odprte, tudi gradnja zidu. /…/ Tega ne morem razumeti drugače kot napihovanje realnosti.
Spomnim se podobne situacije iz 90-tih, ko je Demosova vlada napihovala situacijo glede beguncev iz BiH, medtem ko se danes hvalimo, kako dobro smo jih sprejeli. V ospredju kvazihumanitarnih nacionalnih TV-debat niso ljudje /…/ Prikazani so »en masse«, kot del nevarne množice, ne slišimo zgodb posameznikov, moških, žensk in otrok, ki so zbežali pred vojno. Na drugi strani konstantna viktimizacija Nas, Ubogih, Trpečih; kako zavarovati suverenost, meje, premoženje in varnost Naših ljudi. Kot da smo mi žrtve. Evropa nismo mi, Evropa je tam, v Bruslju.«

Pravico imamo sovražiti, ne pa sovraštva razpihovati. S. Merljak, Delo, 29.10.2015
O sovražnem govoru, ki se širi z begunsko krizo piše Sonja Merljak. Navaja primere, ki so jih javno izpostavili nasprotniki takega govora.
«Ker so posamezniki prepričani, da Hitlerja ne vi bilo brez pomagačev, so postavili spletno stran Zlovenija. http://zlovenija.tumblr.com/ Za en dan se je preselila tudi v realni svet. Drog pred ljubljansko pravno fakulteto (PF UL) je postal sramotilni steber, ko se je na njem pojavila fotografija mladenke z imenom in priimkom.« Objava plakata je spodbudila vprašanja (ne)odzivanja na sovražni govor, »med drugim, do česa lahko privede izpostavljanje posameznih nestrpnežev.«
»Ko so se pred dvema mesecema mnogi odzvali na nedopustno pisanje Sebastjana Erlaha, nekateri so ga celo ovadili, nismo slutili, da je njegov tvit le nedolžna uvertura v vsesplošne klice k linču beguncev, k množičnemu pozivanju, da potrebujemo Dolfija in Auschwitz«, pravi Boris Vezjak, FF UM.
»Sovražni govor ne bi bil uspešen, če ne bi bil javno objavljen. Mediji so ventili za sovražni govor /…/ živijo od klikov in dopuščajo veliko več, kot je treba.« Ko bodo nehali objavljati, meni Gojko Brvar, novinarsko častno razsodišče, se bo »vrnil tja, kjer je vedno bil, to je v gostilno.«
(- Kaj se že zgodi, po Miroslavu Krleži, v »balkanski krčmi«, ko razbijejo luč? B.M.)

Kaj nas uči desnica
. E. Hladnik – Milharšič, Dnevnik, 29.10.2015
Konzervativni desnici gre dobro, napreduje, prevzela je oblast na Bližnjem vzhodu, piše Ervin Hladnik – Milharšič. Tamkajšnja versko navdahnjena politična gibanja imajo sorodnike v liberalni Evropi, meni in našteva Fidesz in Jobbik, Zakon in pravičnost na Poljskem, Pegida v Nemčiji, slovensko ustavno sodišče (US)… »Po stališčih o ženskah, modi, razmerju med klerom in državo, pravicah istospolnih in ustreznem položaju moških /../ med njimi ni velikih razlik. /…/Arabci so v Evropi postali Judi.« »Dovolj je nekaj drugačnosti in slovensko US razvije do istospolno usmerjenih državljanov enako logiko kot Pegida do migrantov. Človekove pravice niso univerzalna vrednota, ampak nekaj okrog česar se bomo mi dogovorili z dvigovanjem rok.«
Skrbi pa ga »za levico in /…/ tudi za center.« Na velike teme, ki jih »odpira desnica, odgovarjajo z bledim jamranjem in vljudnim sklicevanjem na proceduro. /…/ Okoli ljudi, ki zdaj bežijo, /…/ se bodo med seboj dogovorili Nemci, to /…/ pa bo obveljalo kot evropska politika. Ljudje, ki si za tarčo svojega sovraštva izberejo šibke, so v dialogu z močnejšimi zelo pohlevna bitja. Okoli tega, da po mnenju US »zakon ni enak za vse in je podvržen večini« bi se morale mobilizirati leve stranke. Leta 2012 so se ob referendumu o družinskem zakoniku stisnile rep med noge »in polje prepustile nevladnim organizacijam. /…/ Rdeči križ proti wermachtu«, piše kolumnist z zgodovinsko aluzijo (na 1933, B.M.). »Levičarji se raje obesijo na vrv, ki so jim jo ponudili anarhisti, kot da bi se s socialdemokrati dogovorili o skupni strategiji. Po porazu pa dobijo veselje do neskončnih akademskih razprav o tem, kaj je šlo narobe.«
Poznavalec http://www.mladina.si/47587/ervin-hladnik-milharcic-pot-na-orient/ poučno končuje s staro zgodbo iz teh dežel o mirovnem aktivistu, ki je »razvijal samostojno socialno mrežo in zahteval zamenjavo režima desnih /…/ z nečim bolj socialdemokratskim, ki bi ljudem dalo enake pravice. Konzervativci so v egalitarizmu videli grožnjo redu in zakonitosti. Zatožili so ga zmernemu /…/ konzulu, ki je njegovo usodo prepustil referendumu, in si potem /…/ kot sredinski politik umil roke. Levica je molčala. Zgodba se je končala zelo nesrečno.«
(Glej npr. http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Jn&id13=1&pos=0&set=2&l=sl , B.M.)

Nepreslišano. Edvard Kovač, doktor filozofije in magister teologije. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 29.10.2015
»Profesor Bučar je pokazal, da je prihodnost Slovencev v tem, da spravo med mrtvimi prenesemo v spravo med živimi. On, partizan, ne v nastajanju slovenske države in potem v demokratični družbi prijateljeval tudi z domobranci.«
(- Naj spomnim tu na enega od prijateljev F. Bučarja, Mitjo Kamušiča, s katerim sem sodeloval v 80-tih letih v projektih CRU. Glej: http://www1.fov.uni-mb.si/Predstavitev/zacviskadr.htm http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=9964544 https://www.google.si/search?q=mitja+kau%C5%A1i%C4%8D&ie=utf-8&oe=utf-8&gws_rd=cr&ei=eu-UVsrXMMHgPerZvKAH#q=mitja+kamu%C5%A1i%C4%8D%2C+dolgoro%C4%8Dni . Še danes so aktualna priporočila, ki so jih zapisali M. Kamušič in drugi za dolgoročni razvoj visokega šolstva!.B.M.)
»Njegova (E. Kovač misli na F. Bučarja… B.M.) veličina je bila v zmožnosti odpuščanja. Vedel je, da si bom lažje odpustili, če bomo imeli skupni ideal. Takšen /…/ je bila zanj slovenska država /…/ V zadnjem pogovoru /…/ je dejal: »Nekaj morate /…/ narediti, da ob usihanju rodnosti v Sloveniji poglobimo poznavanje naše literature, jezika in kulture. Naučiti se moramo s temi vrednotami obogatiti tujce, ki bodo prišli k nam. Kolikšna jasnovidnost, saj še nihče ni govoril o prihodu prebežnikov, ki so zdaj med nami.«

Junaki južne meje. Begunci od blizu. M. Melovič, Delo, 29.10.2015
Novinar Dela Mario Belovič je šel konec tedna v begunski center pomagat kot prostovoljec.
»Naj vam, dragi kolegi, povem kar takoj: nekajurni obiski, opazovanje od daleč, ne da bi si dobesedno umazali roke s posledicami begunske krize, in lovljenje najbolj dramatične fotografije, posnetka in srce parajoče zgodbe, nato pa nazaj v svoje tople domove, se opazovalcu z druge strani res zdijo kot navadno mrhovinarstvo.«
O standardih, sanitarnih in človeških: »Razmere na terenu res niso nobena idila, a so daleč od tega, da bi bile katastrofalne.« Begunci se po dolgi poti nimajo kje umiti; begunski pritisk je tako velik, da ni ustrezne infrastrukture in ljudi, ki bi jo primerno vzdrževali. »Težav s hrano in oblačili trenutno ni. /…/ Izjemna koordinacija vseh, ki se iz prve roke spopadajo s krizo. /…/ Policisti in vojaki /…/ profesionalno rešujejo celotno zadevo, sicer bi sistem preprosto razpadel. /…/ ista vlada, ki jih po medijih hvali, hoče še ta mesec znižati plače. Tudi delovanje gasilcev in civilne zaščite je na vrhunski ravni.«
»In begunci? /…/ Ljudje kot vsi, pač. Dobri, slabi, dobri-slabi. Kot mi vsi.« zato to piše, da prekine dehumanizacijo beguncev s strani ksenofobnega dela javnosti, »ki jih slika kot živali«, pozablja pa, da jih zapiramo v ograje in »po cesti gonimo kot živino.« Ni pa jih treba slikati kot idealne.
O odzivu držav EU, »ne bi izgubljal besed. Niti o naših nestrpnih politikih in županih s sumljivo davčno napovedjo, ki so zavohali strah ljudi in si z razpihovanjem sovraštva želijo zaslužiti plačo.«
Begunci »so cena, ki jo plačujemo za globalno ekonomijo, ki temelji na kolonializmu in imperializmu velesil.« Če imajo »dobrine in surovine prost pretok, ljudje pa ne, so nove oblike apartheida /…/ neizogibne.«

Al' pamet' imajo po svetu kaj več…

S Slovenci greš v vesolje in v žep. Naša pamet. Š. Kek, Nedeljski, 28.10.2015
Zaslužni profesor kentske državne univerze v Ohiu, ravnatelj slovenskega raziskovalnega središča v Clevelandu Edi Gobec je v knjigi Slovenski ameriški izumitelji in inovatorji (Družina, 2015) opisal sto Slovencev v ZDA.
Naši ljudje so bili tam »dejavni na številnih področjih – od avtomobilske, avtobusne, ladjedelniške, letalske in vesoljske industrije do izumov v računalništvu, kriogenični mikrovalovni, metalurški in tekstilni industriji, zaslužni so tudi za pomembne dosežke v medicini in farmakologiji«, piše Špela Kek.
Kljub temu o njih ne vemo veliko. Poleg astronavtov (Ronald Šega, Kerry Klinenger, Sunita Williams) sta najbolj poznana oče letala boeing 747 Joseph Sutter in izumitelja kalkulatorja HP-35 France Rode.
»Le znanje je tisto, kar človeštvo potrebuje za razvoj«, je dejal Joseph Sutter (*1921) pred 10 leti ob prvem obisku Slovenije in Pipistrela. Njegov oče Franc Suhadolc je bil mesar v Seatlu, tik ob tovarni Boeing, kjer je Joseph nato delal 67 let kot vodja inženirjev, ki so razvili takrat največje letalo.
France Rode je sredi 60.tih z nekaj dolarji v žepu odšel v Ameriko in nato pri HP vodil skupino, ki je razvila žepni kalkulator, ki ga je R. Nixon kazal na Kitajskem kot dokaz tehnološke razvitosti ZDA. Rode je sodeloval tudi pri razvoju navigacije GPS, ki je danes vsakdanja stvar.
Pionirji vesoljske tehnologije so bili med drugimi: Franklin Puhek, snovalec medcelinskih raket in usmerjevalnega sistema raketoplana in učitelj astronavta J. Glenna. Edward Repič je sodeloval pri Apolu 11, zdaj pa išče poti na Mars. Slovenske korenine ima Dušan Petrač, strokovnjak za vesoljsko kriogeniko. John Repar je izumil gumo za vesoljske ladje, Albert Volk je pri GM izdelal kolesa vozila po Luni. Saša Bajt je strokovnjakinja za kometni prah.
Uspešni znanstveniki so bili: Gordon Vehar, biomedicina, pri zdravljenju hemofilije, srčnih in rakastih bolezni, s 30 patenti, ki je bil 2x ameriški izumitelj leta. V prvi polovici 20. stol. se je priselil Miloš Kroft, ki je izboljšal recikliranje vode v papirništvu. Clevelandski Slovenec Edvard Stokel je za GM načrtoval avtobuse, s katerimi se vozijo milijoni. Tržaški Slovenec Hilarij Rolih je načrtoval trajekte v NY. Danijel F. Gerber je 1927 začel proizvajati pakirano otroško hrano (Peas), ki je imela 83% tržni delež v ZDA.
Edi Gobec meni, da ni pravila, v kateri generaciji priseljencev je več izumiteljev, zdi se da v drugi, pri sinovih. »Izjema so tisti, ki pridejo /…/ na študij in tam tudi ostanejo«, ga povzema Špela Kek. »Slovenskih priseljencev in njihovih potomcev je v ZDA 0,1 - 0,2% /…/ Ta neznatni slovenski drobec je dal /…/ kar 3%« zveznih senatorjev in 3% aktivnih astronavtov, je zapisal E. Gobec. »Slovenska iznajdljivost in ustvarjalnost sta pustili neizbrisen pečat napredka, ne le v Ameriki, ampak po vsem svetu«.

O kandidaturi ddr. Jakliča za sodnika ESČP. M. krivic, Prejeli smo, Delo, 30.10.2015
Kandidat za evropskega sodnika Marko Jaklič je po mnenju bralca iz Pirnič Matevža Krivica (tudi pravnika) v polemiki o sojenju v zadevi Patria z »nestrokovnimi trditvami naredil madež na svojem strokovnem ugledu«. Potem, ko ga je morda prevelika samozavest zanesla v neresnično trditev (Delo, 7.6.), kaj 165. člen ustave zahteva od sodnikov, »bi odgovoren znanstvenik moral najti v sebi moč, da zmoto prizna, saj se kdaj zmotijo tudi pametnejši od njega.«
»Če ima Harvard, kjer ddr. Jaklič predava pravo in etiko,« (glej opombo B.M.) »kakšno etično komisijo ali kaj podobnega /…/, bi ji bilo primerno predložiti v presojo tu opisana Jakličeva ravnanja. Je morda to pripravljen narediti /…/ ddr. Jaklič sam – ali naj naredi kdo drug. Kakšne so že zahteve za sodnika v Strasbourgu?«
(- Klemen Jaklič je gostujoči predavatelj »visiting fellow« v letih 2013-2015, na šoli/fakulteti za upravljanje, ki je del Univ. Harvard http://www.harvard.edu/ , Cambridge, Boston, Mass. ZDA. Glej: http://ash.harvard.edu/people/klemen-jaklic . Nejasno je, zakaj ga ni najti - 9.1.2015 - na seznamu zaposlenih. Nadzorni »board of oversees« ima več komisij, ki na spletni strani niso navedene. B.M.)

Poiščimo, preberimo, premislimo

Usode prve svetovne vojne. I. Ilich, Bukla, oktober 2015
V tej knjigi (ur. Mateja Ratej, ZRC SAZU, Lj. 2015) so biografske študije 12 avtorjev/avtoric o znamenitih osebnostih tistega časa (Ivan Cankar, Fanny S. Copeland, Vekoslav Kukovec, Fran Milčinski, Avgust Reisman, Đorđe Roš, Bogumil Vošnjak, Vladimir Semjonovič Žoltenko in Marcel Žorga.)

Dr. Andrej Gosar (1887-1970). Ž. Valenčič, Bukla, oktober 2015
Po znanstvenem simpoziju (2004, Krščanstvo in socialno gibanje) je izšla knjiga (ur. J. Gašparšič, A. Veber, Celjska MD, 2015) o življenjski poti Andreja Gosarja, »sredinskega politika, ki je v času 2.sv.vojne zavračal komunizem, razšel pa se je tudi z SLS. https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Gosar
V knjigi Za krščanski socializem (1923) je pisal o novem družbenem redu, krizi demokracije, socialni ekonomiji… »Kasneje je postal profesor ekonomije in sociologije, s predavateljskim poklicem pa je nadaljeval tudi po 2.sv.vojni.« ( TF UL, B.M.) Napade in spodtikanja je doživljal z levih in z desnih (klerikalnih) vrst, zato sodi v krog Edvarda Kocbeka, revije Dom in svet.
»Monografija je zanimiva /…/ v luči socialnih, antipotrošniških potez, ki jih vleče aktualni papež Frančišek, s čimer se RKC /…/ odmika od predanosti demokratičnemu kapitalizmu, ki zadnjega četrt stoletja na Zahodu povsem prevladuje«, meni Žiga Valentič.

Bivši panker s časovnim strojem. Maja Šučur, Dnevnik, 26.10.2015
»Pisatelj, predavatelj, umetnostni zgodovinar in filozof« Vladimir P. Štefanec (Visoka šola za storitve, Lj. www.vist.si ) je prejel nagrado za mladinsko delo Sem pank čarovnica. Debela lezbijka in ne maram vampov. Z njim je želel spremeniti ozkogledost v naši družbi, pravi.
»Po eno strani se je v 80-tih, ki so bila kar najbolj kreativna in vsestransko plodna, zdelo, da /…/ bomo ustvarili odprto, kompleksno družbo, v kateri bo veselje živeti in ustvarjati. Pozneje so se stvari hitro zaprle, do izraza je prišla sebičnost, neumnost prehiteva neumnost, mi pa tičimo v ozkem lijaku, ki se še oži.« Molk, tudi molk kulturnikov, ne bo prinesel izboljšanja.
»Po drugi strani /…/ manira, kjer smo do vsega kritični, hkrati pa marsikdo ravna v popolnem nasprotju s svojimi besedami.« Očitno večina živi »dvojno življenje – na eni strani /…/ deklarirane vrednote /…/ garderoba za posebne priložnosti, na drugi pa vsakdanja blatna oblačila /…/.«
(Avtobiografski roman?)
Vedno se je trudil, pravi, »da ne bi pozabil, kako je biti mlad človek« in so se »združile moje lastne izkušnje iz tega obdobja življenja in doživetja moje hčere, ko je prišla v najstniška leta.« Hči je namreč tako kot oče želela nositi isto verigo na enak način kot on (v času panka).
»V. P. Štefanec pa se niti slučajno nima več za pankerja, ampak nekoč se je zelo resno imel. Zdaj gleda na svet na rahlo, a res zgolj na rahlo modificiran način.«
(… lezbijka, medvrstniško nasilje, kritika šole?)
Pokazalo se je, pravi, da naslov (v knjigi FB) deluje provokativno in mu dalo misliti, »da se naša družba, če primerjamo /…/ s časom, ko sem sam odraščal, /…/ ne odpira in da nekateri rigidni vzorci čudno dolgo vztrajajo.« Ali je obstoj lezbijk sporna zadeva? »Čudim se temu, da se v celotni družbi kaže vpliv različnih ozkoglednih civilnih iniciativ, ki dvigajo svoj glas ob stvareh, ki jim niso všeč, in da to celotno družbo potiska v napačno smer.«
(Hči, mama, oče?)
»/…/ je, kot večina najstnikov, praktično usmerjena. S starši se ne ukvarja veliko, poišče jih le takrat, ko jih potrebuje – očeta /…/ vpraša po časovnem stroju, ko si želi živeti v nekem drugem času. Mama /…/ dobronamerna zaveznica svoje hčere in njena zaupnica. Oče je na začetku v ozadju /…/ sredstvo za doseganje hčerinih ciljev, npr. obisk koncerta. Pomembnejšo vlogo prevzame kasneje /…«.
(Predavatelj fotografije, teoretik, a govori konkretno?)
»Tako ugotovitev sem slišal že med študijem filozofije, ko smo se pogovarjali o kakšnih zelo kompleksnih vprašanjih.« Pri pisanju o umetnosti se je treba vživeti v ustvarjalca in tudi »stvari povedati na razumljiv način. Od visokoletečih učenih fraz lahko profitira le ozek krog ljudi, ki pa si navadno že sami stvarijo mnenje o delu. Mislim, da se komunikativnost in strokovnost nikakor ne izključujeta, za nerazumljivo frazeologijo se pogosto skrivajo stvari, ki jih avtor teksta sam pri sebi še ni domislil. Obenem mora človek svoje izrazje seveda prilagoditi publiki in mediju, za katerega piše.«
(Hic Rhodos…, B.M.!)

Slovenske knjige med najboljšimi knjigami s celega sveta. Bukla, oktober 2015
Knjige Živalska kmetija Andreja Rozmana Roze z ilustracijami Damijana Stepančiča; Fino kolo Tanje Komadine in Deček in hiša Maje Kastelic so bile uvrščene v katalog Bele vrane 2015 Internationale Jugendbibliotek Munchen www.ijbdr v kateri je 200 izbranih iz 55 držav, v 36 jezikih.

Dobre zgodbe berejo mladi in stari. K. Sluga, Bukla, oktober 2015
V intervjuju Vinko Modrndorfer pravi o/b svojem romanu Kit na plaži, MK, Lj. 2015:
»O strpnosti do drugačnosti je treba kar naprej govoriti in pisati. Nikoli ni preveč. Ljudje so nestrpni. Drugačnosti ne marajo in se je bojijo. Do nestrpnosti lahko pride tudi znotraj družine, ki ima drugačnega (kurziv v orig.) člana. Pa ne samo to. Zaradi pritiska okolja se družina z drugačnim članom izolira, živi pod hudim pritiskom, ki jo na koncu lahko tudi razbije. O vsem tem govori roman /…/ Mnogo družin je, ki se spopadajo prav s takimi problemi.«
(Najstniki v spletnem času?)
»Sem pristaš napredka. Mislim, da je sedanjost lepša od preteklosti. Vedno. Računalniki so super, filmi so super, računalniške igre so super, pametni telefoni so super. Vse to so orodja današnjega sveta. Obožujem jih, dokler so orodja, /…/ pomagajo živeti in ustvarjati. Nekaj drugega je, če človek postane z njimi zasvojen. /…/ Ampak /…/ svet je poln zasvojenosti.«, Moraš voziti slalom med pastmi, ki jih razvoj postavlja na pot. Literatura opisuje takšne pasti.
(Avtorji, knjige za mladino in ostale?)
»Ko sem bil najstnik, sem veliko bral. /…/ Odraščal sem s Karlom Mayem /…/. Strip se mi zdi sploh zakon. Prvi korak do filma. /…/ Zelo cenim dela Johna Greena, Kdo si Aljaska?«, roman za najstnike in vse, ki so pozabili, da so to bili. Izjemen je roman Suzane Tratnik Ime mi je Damijan, ob boku vsem t.i. velikim zgodbam.

Korporacije bolj kot planet zanima dobiček. Jožica Grgič, Delo, 27.10.2015
Kanadska novinarka, publicistka in aktivistka Naomi Klein (45 ) je znana po knjigi No logo, v kateri napada potrošništvo in marketinško industrijo in pomaga razumeti delovanje sveta ter kako ga izboljšati. V knjigi Doktrina šoka brezkompromisno »razkriva, kako bogati izkoriščajo revne države z uveljavljanjem prostega trga /…/ nobelovca Miltona Friedmana.
Angleški Guardian http://www.theguardian.com jo je označil za »zvezdo nove ameriške levice, med njenimi privrženci so univerzitetni profesorji, zvezdniki, tovarniški delavci in ulični protestniki«, piše Jožica Grgič. (Na fotografiji N. Klein med demonstracijami 2010 v Torontu.)
New Yorker http://www.newyorker.com/ jo je označil za najvplivnejšo predstavnico severnoameriške levice, moderno verzijo vplivnih intelektualcev, kot sta bila aktivista Noam Chomsky, jezikoslovec in Howard Zinn, zgodovinar
V novi knjigi To vse spremeni N. Klein https://en.wikipedia.org/wiki/Naomi_Klein pojasnjuje, kako grabežljivi kapitalizem vpliva na okoljske spremembe.

Strah pred starostjo. Svet so ljudje, Delo, 29.2015
Slavna je Erika Jong postala, ko je - 29 letna - objavila knjigo Strah pred letenjem (1973); v mnogih ženskah je zbudila - ob dolgočasnih soprogih - pozabljeno strast…
Nedavno je – pri 73 letih – v knjigi Strah pred smrtjo na satiričen način razložila, zakaj na TV ne vabijo radi starejših (žensk), norčuje se iz tistih, ki želijo ostati for ever mlade, kot iz korporacij, ki jim to obljubljajo, in se jezi na dvoličen odnos do spolnosti.
»Starost, oz. strah pred starostjo je še eden zadnjih tabujev, ki jih mora preseči feminizem. /…/ pozabljamo, da so ženske v srednjih letih najbolj zanimive, mar jim je, kaj si kdo misli o njih, pametne so, samozavestne, polne domišljije in na vrhuncu kariere. Ampak v tej potrošniški orgiji smo spregledane.« Nad feminizmom je razočarana, »saj se ji zdi, da v ZDA ženske nimajo socialnih pravic, kot jih imajo v Evropi, je glasna podpornica H. Clinton ( - prihodnje predsednice? B.M.). Trilogijo 50 odtenkov sivine je poimenovala »lena knjiga«. »kako naj se mlade ženske, ki jo berejo, kaj naučijo o samozavesti, v tej knjigi« je ženska »pasivna dolgočasnica.«

Zdoma…

Slovenci, ki so morali bežati ali oditi. A. Rožman, Objektiv, Dnevnik, 24.10.2015
Veliko naših ljudi je odhajalo na tuje skozi celo zgodovino. Mnogi se niso vrnili. Andraž Rožman v uvodu piše, da jih je lani odšlo v Nemčijo 8000 z diplomami v žepu.
Matevž Košir, Arhiv RS začne s 5. in 6. stoletjem, ko so se z »našega« (?) »zemlja odselili Langobardi in del romaniziranega prebivalstva, na bolje, v (današnjo) Italijo. Po priselitvi slovanskih ljudstev v 6.st. in naselitvi Madžarov v Panonijo v 9. st., so nato prihajali nemški kolonisti, plemiči, menihi, trgovci… Sredi tisočletja je cesar iz Koroške, Štajerske in Kranjske izgnal Jude, nato so morali oditi protestanti in voditelji kmečkega upora 1515. Zaradi osmanskih vpadov so se ljudje odseljevali, npr. iz Istre; priseljevali so se Uskoki, v Belo krajino. ( - prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Bela_krajina B.M.)
Pred dobrimi sto leti se je veliko prebivalstva selilo v S. Ameriko, v Z. Evropo in drugam.
Največ naših beguncev je bilo zaradi dveh svetovnih vojn.
V prvi so z ozemlja Soške fronte 80.000 Slovencev izselili v Avstrijo, 12.000 pa v Italijo.
V drugi pa so okupatorji izgnali 80.000 ljudi, v Srbijo in NDH. »V tistih časih so nacisti ljudi vozili v taborišča, obdana z bodečo žico«. (- Ne samo zaradi oni in v Nemčijo, saj so bila taborišča tudi v Avstriji, na Ljubelju, na Rabu, v Italiji, na Madžarskem, v okupirani Poljski, Češki in drugje. Glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Koncentracijsko_tabori%C5%A1%C4%8De ter na Madžarskem. Število interniranih ni natančno ugotovljeno; bili so še izseljeni, begunci, vojaki na obeh straneh…. Glej: http://www.skupnostdachau.si/index.php?page=slovenci-v-dachauu . B.M.)
Od znanih in bolj ali manj znamenitih Slovencev A. Rožman predstavlja naslednje:
Primož Trubar (1508 – 1586) https://sl.wikipedia.org/wiki/Primo%C5%BE_Trubar se je šolal na Reki, v Salzburgu, se v Trstu seznanil z luteranstvom, tamkajšnji škof ga je poslal študirat teologijo na Dunaj, nato je bil duhovnik v Laškem, v Ljubljani, kjer je pridigal proti takratni cerkvi, pobegnil v Trst in se 1548 zatekel na Nemško, kjer je objavil prve slovenske knjige.
Jurij Vega (1754 – 1802) je imel v jezuitskem kolegiju v Ljubljani (- pri sv. Jakobu) učitelja fizike G. Schottla, ki je »pomembno vplival tudi na njegova znanstvena dela«, na področju matematike. »V letih 1774 in 1775 je obiskoval višje študije, kjer je študiral filozofijo.« (- Na kolegiju v Lj. so bile tudi stolice za matematiko in fiziko, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Jurij_Vega , B.M.)
Po študiju je najprej delal kot inženir za rečno plovbo, na to je šel »s trebuhom za kruhom na Dunaj), k topničarjem, postal na vojaški šoli učitelj matematike, fizike in balistike. Kot profesor topničarjev se je udeležil tudi bitk, npr. v Beogradu, v Franciji idr. Z daljnometnimi možnarji je npr. ubranil Mainz pred Francozi. Pisal je znanstvena dela, število pi je izračunal na 140 decimalk. Dobil je naslov barona in umrl v nepojasnjenih okoliščinah. Njegovo najpomembnejše delo - logaritemske tablice na deset decimalk – se je uporabljalo skoraj dvesto let. (- Tudi mi smo v gimnaziji, v šestdesetih, pred kalkulatorji in računalniki, smo jih uporabljali, B.M.)
Marie Prisland (1890 – 1979 je bila sirota; njeni starši so odšli v Brazilijo, ko je bila stara 5 letin - je želela postati učiteljica, piše A- Rožman. »Želja po študiju jo je gnala v ZDA, kamor je odšla pri 15 letih na povabilo slovenskih znancev. O kulturnih razlikah, npr. o položaju žensk, je pisala v knjigi From Slovenia to America. Po poroki s Slovencem je ustanovila Slovenian Women's Union (s 15.000 članic sredi 50-tih). Pomagale so migrantkam, jih izobraževale, izdajale so knjige, organizirale izlete v Evropo, ustanovile študijski sklad in v glasilu Zarja zagovarjale pravice žensk, kot piše Mirjam Milharšič Hladnik v knjigi o njej. (- glej http://www.sistory.si/SISTORY:ID:26990 ).
Louis Adamič (1898 – 1951) http://www.britannica.com/biography/Louis-Adamic se je za pot v svet odločil, ko ni končal 3. letnika gimnazije (v Lj., takrat, 1913, je bila gimnazija v A.O. osemletna). V drugi - ameriški - domovini je delal, služil vojsko in se bojeval v Franciji ter postal državljan ZDA. Začel je pisati, prevedel je Hlapca Jerneja, leta 1931 analiziral razredni boj in ZDA v knjigi Dinamit, podobno v knjigi z značilnim naslovom Smeh v džungli. Najbolj znana je Vrnitev v rojstni kraj, doma v kraljevini prepovedana. Veliko je pisal o priseljencih in prispeval k razvoju strategij kulturnega pluralizma, pravi Janja Žitnik Serafim, SAZU. Med 2.sv. vojno je (- poleg akcij za podporo Jugoslaviji, partizanom B.M.) kritično pisal o Churchillu. Nato je »nasprotoval hladni vojni, se boril proti omejevanju politične svobode v ZDA, nasprotoval je informbiroju, /…/protikomunistični propagandi v ZDA, se zavzemal za sožitje med različnimi ideologijami in narodi, napisal knjigo o Titovi odcepitvi od Stalina«.(Orel in korenine , glej http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/adamic-vznemirljivo-zivljenje-in-nepojasnjena-smrt.html in http://isim.zrc-sazu.si/sl/publikacije/orel-in-korenine-med-brusenjem-in-cenzuro#v . B.M.).
Lovro Kuhar – Prežihov Voranc (1893 – 1950) je bil z dela Koroške, ki je po propadu cesarstva pripadel kraljevini. »Ker mu je oče prepovedal, da bi se vpisal v gimnazijo, se je izobraževal sam, njegova mentorica je bila Zofka Kvedrova«, bil je »delavec v rudniki in uradnik v jeklarni« ter član prepovedane KPJ. Zato je leta 1930 pobegnil na Dunaj in nato kot potoval po Evropi kot agent komuniterne. https://sl.wikipedia.org/wiki/Kominterna . Leta 1934 je v Parizu spoznal Josipa Broza, s katerem je imel kasneje nekaj nesoglasij, v stiku je bil tudi z Louisom Adamičem. V (jugoslovanskem) zaporu je od 1963 do 1973 napisal romana Požganico in Doberdob. 1939 se je vrnil v Lj., živel v ilegali. Aprila 1943 so ga aretirali Italijani, nato zasliševali gestapovci, tudi v Berlinu in ga poslali v taborišče, kjer so ga tovariši rešili smrti. Z družino je nato živel v Lj. in objavil številne novele, črtice ter nekaj romanov. (Glej http://www.prezih.net/ , B.M.)
Ciril Žebot (1914 – 1989) je bil (kot študent PF UL, B.M.) že pred 2. sv. vojno nasprotnik komunizma, aktiven v krogu Lambreta Erlicha (TeoF UL) in akademskega društva Straža v viharju. Potem, ko je VOS likvidiral L. Erlicha ( - in še študenta, ki ga je tisti dan spremljal namesto C. Žebota, o čemer piše v svojih spominih. B.M.) je postal vodja Stražarjev in organiziral vaške straže (protipartizanske enote, MVAC, B.M.). Po kapitulaciji je 1943 šel v Rim in sodeloval z emigrantskimi politiki.
Od 1945 je vodil »iniciativni odbor za suvereno in neodvisno državo Slovenijo.« Leta 1947 se je preselil v ZDA, kjer je bil na univ. v Pittsburgu profesor politične ekonomije. Nato je na katoliški univerzi Georgetown »predaval o reformah gospodarskih sistemov v vzhodni Evropi«, pisal v strokovna in (e)migrantska glasila. Čeprav je bil nasprotnik komunistov je 1968 prišel na kratek obisk; načrtovano je bilo tudi srečanje s premierom Stanetom Kavčičem, ki so mu kasneje (zato) očitali sodelovanje z emigracijo. C. Žebot se je »približal ideji jugoslovanske konfederacije« v članku v listi Slovenska država (1970). (Glej: - http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893138/ .
Svoje spomine in spoznanja je objavil v knjigi Neminljiva Slovenija (Magellan, Lj., 1990), ki jo je posvetil »trem izrednim Slovencem« povezanim z majniško deklaracijo (1917): očetu Franju Ž., , Antonu Korošcu, »največjemu državniku« in »profesorju Lambertu Erlichu, duhovnemu velikanu« /…/.« Poglavje: »Na univerzi v letih 1935 – 1941« velja primerjati z ugotovitvami zgodovinarja S. Kremenška: Slovensko študentsko gibanje 1919 – 1941, MK: LJ. 1972. B.M.)
Jože Pučnik (1932 – 2003) je že v srednješolskem glasilu kritiziral družbenopolitične razmere, zato je moral namesto na zaključni izpit v JLA. Študiral je filozofijo in primerjalno književnost in diplomiral 1958 (FF UL). »Postal je asistent na fakulteti, objavljal je v Reviji 57. V brbotajočih študentskih letih je prostor za izražanje svojih pogledov našel v skupini mladih intelektualcev«, ki so svoje kritične misli širili v javnost. Leta 1958 za ga zaprli, po 5 letih izpustili pogojno, a je nadaljeval s kritiko v Perspektivah.
(- O povezavah med sodelavci te revije in kritičnimi študenti, zlasti z EF UL, glej tudi v B.M.: Ključ je v naših rokah, str. 175-176. O njegovem življenju in sotovariših ter o biografiji Rosvite Pesek o J. Pučniku glej članek J. Prunka: http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/joze-pucnik-najbolj-primeren-za-kaznovanje.html B.M.)
»Potem ko je leta 1964 kritično pisal o kmetijski politiki je bil« J. Pučnik »obsojen na dveletno zaporno kazen.« D. Smole mu je posvetil dramo Antigona, je glavni junak v Aferi Primoža Kozaka.
(- ? Najbrž gre za dramo Kongres (1968), kjer gre za »afero« na univerzi, podobno tisti z odpuščenimi (Ziherlovimi) asistenti FF UL in dogajanji v času študentskega gibanja 1963/1964. Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Kongres_%28drama%29 »Kozak je igro napisal v času popuščanja vladajočih ideologij in tik pred znamenitimi študentskimi nemiri leta 1968, ko je bilo treba na novo ovrednotiti etično in filozofsko držo intelektualcev v sodobni družbi. Vendar se zdi nadvse primerna tudi za današnji čas, ki ga obvladujeta samo še ideologija svobodnega trga in teorija rentabilnosti. Vprašanja o namenu univerze, o njeni družbeni odgovornosti, o svobodi in zavezanosti lastnim idealom na eni strani in o nuji po koristnosti in uporabnosti, po služenju tehnološkemu napredku in kapitalu na drugi strani so morda danes bolj pereča kot kdajkoli prej.« Cit iz: http://www.drama.si/repertoar/delo?id=1840 . B.M.)
J. Pučnik se je v zaporu (v odsotnosti) poročil in dobil sina. Ko je prišel ven, ni dobil službe, šel v Nemčijo, dobil politični azil in fizično delal v Hamburgu. »Želel se je vpisati na podiplomski študij« a mu (z UL) niso poslali kopije diplome. Še enkrat se je vpisal »na dodiplomski študij filozofije in sociologije. Leta 1971 je doktoriral, nato je delal kot profesor na univerzah v Hamburgu in Luneburgu. Leta 1987 je sodeloval pri 57. številki Nove revije. Čez dve leti se je vrnil, postal vodja opozicijske koalicije Demos, ki je zmagala na volitvah leta 1990, a na predsedniških volitvah ni uspel premagati M. Kučana. Na čelu koalicije je ostal do 1993, tri leta kasneje zapustil politiko in umrl v Nemčiji. (Glej tudi: http://www.ijpucnik.si/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=02 . B.M.)

Pomen begunske krize. G.M. Tamas, (Klassenkampen, 19.9.2015), Mladina, 23.10.2015
»Zgodba se seveda začne leta 1898. https://sl.wikipedia.org/wiki/1989 »Realni socializem« - katerega nasprotnik sem bil – se je sesul«, piše filozof Gaspar M. Tamas . https://hu.wikipedia.org/wiki/Tam%C3%A1s_G%C3%A1sp%C3%A1r_Mikl%C3%B3s »Kar se je zdela zmaga za mojo generacijo odpadnikov, je večini prebivalstva pomenilo nekaj čisto drugega.«
Iz stoletne kmečke zaostalosti se je Vzhodna Evropa v času (k.u.k) absolutizma in avtokratskega socializma razvila v urbano in industrijsko, tudi s tujim kapitalom. Od 60. let 20. stol. je režim (po)stajal konservativen in nacionalističen. Glavna sovražnika sta bila, meni G. Tamas, »leto 1968 in Nova levica, ki sta ljudi morda spominjala na socializem, ki je bil takrat že zakopan pod drugorazrednim potrošništvom. Uradni mediji so se norčevali iz gibanja za državljanske pravice.« /Idol državne inteligence ni bil Marx, temveč Max Weber. https://sl.wikipedia.org/wiki/Max_Weber Zagovarjanje pomena upora je veljalo za »boljševistični fanatizem«. Predsodki so bili slavljeni kot tradicija, teorija pa kot sovražna do »pristnega izražanja narodnega duha«. Po spremembi režima https://hu.wikipedia.org/wiki/Rendszerv%C3%A1lt%C3%A1s_Magyarorsz%C3%A1gon so v vzhodni Evropi »urbane družbe, v katerih večina ljudi /…/ živi v ogromnih naseljih, povsod zgrajenih po istih načrtih, od Šanghaja do Ljubljane in Prage. /…/ le da so se tovarne zaprle, stanovalci pa so večinoma brezposelni ali upokojeni. Ni mogoče zgrešiti vonja po porazu. Preostali donosni odseki državnega gospodarstva so »privatizirani«, t.j. »da so jih preprosto predali oligarhom z dobrimi političnimi zvezami. Sedanji madžarski premier, ki je bil leta 1968 študent brez prebite pare, je danes vodja velikega /…/ konglomerata, ki ga upravljajo njegovi nekdanji družinski člani in politični lakaji. Njegov predhodnik /…/ je danes večkratni milijarder. Razen oligarhov, ki jih ni mogoče ločiti od države /…/ vso dejavnost /…/ financirajo tuji kapital tuja posojila in tuja pomoč.«
»Nekoč so bili nepismenost, nacionalizem, antisemitizem, militarizem in represivna psevdokrščanska vera. Pozneje, v »realnem socializmu«, mešanica državne blaginje in policijske države. /…/ Kljub temu /…/ občutek enakosti in nekakšnega dostojanstva delovnega človeka« ter »postopnega izboljševanja, napredka.« »Zdaj je seveda rasizem.«
Obstaja »nekaj, kar se imenuje tekmovalno priseljenstvo. Vzhodnoevropske države ne bi mogle preživeti brez izseljevanja svoje odvečne delovne sile v zahodno Evropo. Pred nekaj leti je v Romuniji živelo 23 milijonov ljudi, danes jih 18 milijonov. V zadnjih dveh letih je državo zapustilo 600.000 Madžarov (od skupaj 9 milijonov prebivalcev« (- precej jih je še v sosednjih državah, v Romuniji, Srbiji, Ukrajini in drugje, kjer položaj ni dosti boljši, B.M.) »in se preselilo v V. Britanijo in Nemčijo, večinoma izobraženi delavci in ljudje z diplomo.« Primanjkuje zdravnikov in medicinskih sester.
»V ključnem interesu držav, kot je Madžarska, je zato onemogočiti begunce v tekmi za zahodne vire. /…/ ne le, da nočejo sprejeti beguncev, /…/ temveč hočejo, da bi v tekmi zmagali naši »izseljenci, s čimer bi olajšali breme /…/ proračuna. /…/ to skušajo pojasniti z željo po ohranjanju naše t.i. zahodne krščanske dediščine /…/ Evrope«.
Konec razsvetljenstva. »Vse od leta 1968, ki ga razlagajo kot dokončni zaključek razsvetljenskega projekta, se zdi nemogoče razviti moralno kritiko politike, saj takšna kritika v naših antifilozofskih, romantično reakcionarnih družbah velja za grozljivo kantovsko in marksistično.« (Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant in https://sl.wikipedia.org/wiki/Marksizem , B.M.)
»Odrekanje človeških pravic beguncem /…/ postavljanjem bodeče mreže na srbski, romunski (in morda hrvaški) meji (- …, B.M.), /…/ je sicer sprožilo nekaj protesta, v glavnem so bili to liberalni odvetniki in peščica sociologov, a jedro javnega mnenja molči. /…/ Svetovno znani duhovi, kot sta Imre Krtesz https://sl.wikipedia.org/wiki/Imre_Kert%C3%A9sz in Gyorgy Konrad http://www.nytimes.com/2015/12/21/world/europe/ , bolj ali manj previdno podpirajo lažno protiislamsko histerijo, ki jo razpihuje desnica. /…/ Moralno vzdušje je nepovratno okuženo.«
Avtor opomni na poletje 1944, ko so deset tisoči Judov korakali po cestah Budimpešte v smrt, ljudje pa so se zabavali, siti novic s fronte, glasba se je širila iz restavracij ob Donavi, »tako kot danes. /…/ Konca sveta sploh ne bodo opazili, ali pa bodo /…/ zamahnili z roko, češ, saj ni nič.«
https://www.google.si/search?q=budapest,+1944&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwi20sqUzpjKAhWBJBoKHetbCBwQ7AkIJA&biw=1920&bih=947

Najhujše nas še čaka. U. Červek, Delo, 26.102015
Begunska kriza je Slovenijo in celotno EU ujela nepripravljeno, meni v pogovoru obramboslovec Klemen Grošelj, FDV UL.
»To ni naravna nesreča /…/ Mi smo vedeli, da se bo zgodilo in približno daj se bo zgodilo. /../ Ko je slovenska oblast izvedela, da madžarska razmišlja o zaprtju meje s Hrvaško, je bilo jasno /…/.Pripravljenost /…/ ni bila optimalna. /…/ ampak bodisi nismo pričakovali tako velike nožice ali pa strukture /…/ niso več tako zmogljive« kot »še pred 20 leti.«
(EU, bruseljski aparat?)
»Begunska kriza je razkrila vse pomanjkljivosti in slabosti EU, predvsem /…/ zunanje in varnostne politike. Države v dobrih časih niso hotele prenesti še dodatnega dela svoje suverenosti na skupnost, posledica pa je, da /…/ zdaj ne more uspešno ukrepati. /…/ Ali je evropski ali pa ni nobenega odgovora.«
(Nemčija?)
»Mislim, da bo Nemčija na neki točki ustavila ta dotok beguncev, ker se že pojavljajo konflikti« in »bodo države na balkanski poti, tudi Slovenija prisiljene zapreti meje. Bo pa to naporno, morda se bodo dogajale tudi zelo tragične stvari. Menim, da nas najhuje še čaka.«
(Begunci kot varnostni problem?)
»Seveda so problem, predvsem ker so prišli z nerealnimi predstavami in pričakovanji. /…/ Večje ko bo razočaranje, večja bodo tveganja za različne incidente /…/. Begunci /…/ prihajajo iz različnih okolij in tudi med njimi lahko nastanejo napetosti /…/ predvsem če bi se bi sev množici začelo sistematično novačenje za radikalna gibanja.« Osebno za to ne vidi veliko možnosti, ker so to »ljudje, ki so ta radikalizem občutili na lastni koži in so zato zbežali. Problem bo postalo socialno nezadovoljstvo s položajem v tej obljubljeni deželi.«
(Kaj narediti?)
»Mednarodna skupnost ima dve izbiri.« Ena je usklajena akcija vseh globalnih sil, da »bodo prisilile najbolj izstopajoče skupine h kompromisu in popuščanju. »Druga /…/ krvava, pa je, da se razvoj prepusti naravnemu toku, da se vzpostavi sanitarni kordon okoli tega območja, ki bo prestrezal begunce in preprečeval širjenje konflikta /…/.«
(V tem delu sveta umira država?)
»Ko se zgodijo tako nasilna dejanja, se ljudje vrnejo v svoje primarne /…/ identifikacijske kroge. Procesu smo bili priča že na Balkanu. Ko država ne deluje več, ko razpade, se ljudje oprimejo teh /…/ V tem primeru je to religija in delitev na šiitsko in sunitsko ločino.« Ko se bodo razmere umirile, konflikt zamrznil, bodo frontne črte postale meje. Formalno bodo še države, npr. Sirija , Irak, dejansko pa bo tako kot v vzhodni Ukrajini, Moldaviji, Pridnjesterju, Gorskem Karabahu.

Lojtrica domačih…

Lestvice uspešnosti in Slovenija. Tragedije ni, evforija je nepotrebna. J. Mencinger, Objektiv, Dnevnik, 24.10.2015
Malo je držav, »kjer bi bilo toliko črnogledosti ali slabih mnenj o lastni državi kot pri nas«, piše ekonomist Jože Mencinger (upokojenec PF UL, nekdanji rektor). Prešla je že v »mazohizem: tuja dobra mnenja /…/ so spregledanja, domača pa proglašena za komunistično zavajanje.« J. Mencinger, predstavi najvplivnejše lestvice in uvrstitev Slovenije (SI) in večino oceni kritično.
ECI indeks ekonomske kompleksnosti, CID, Harvard, ugotavlja sposobnost za produkcijo kompleksnih produktov in blaginjo, merjeno z BDP: Japonska, Švica, Nemčija …, 11. Sl.
HDI i. človeškega razvoja, UNDP OZN: Norveška, Avstralija, Švica…, 25. SI.
LPI i. naprednosti, Legatum Institut, London: Norveška, Švica, N. Zelandija…, 26. SI.
HFI i. ekonomske svobode, Heritage Foundation, ZDA: Hongkong, Singapur, Avstralija…, 88. SI.
FFI i. ekonomske svobode sveta, Fraser institut, razvil M. Friedman: Hongkong, Singapur, Nova Zelandija…,111. SI.
GCI i. globalne konurenčnosti, Worl Economic Forum: Švica, Singapur, ZDA…, 59. SI.
CMI i. kreditnega tveganja, CMA agencija, London: na koncu so Norveška, Švedska, Finska, med prvimi: Argentina, Venezuela, Ciper…, 26. SI.
S&P bonitetne ocene, Standard&Poor, bonitetna hiša, … SI: A+, 32. mesto.
(Mencingerjeva) korelacijska analiza pokaže, »veliko statistično skladnost med indeksi ECI, HDI in LPI, ki naj bi kazali produktivno znanje, blaginjo in naprednost držav, ter negativno ali /…/ zanemarljivo povezanost« med temi tremi in obema indeksoma ekonomske svobode, HFI in FFI ter konkurenčnosti GCI. /…/ Vzpenjanje na prvih treh lestvicah implicira drsenje na drugih treh.«
»Indeksi ECI, HDI in LPI prav tako dobro odražajo razvitost, zunanje ravnotežje, socialno kohezijo in inovativnost družbe (število patentov/…/), medtem ko sta oba indeksa ekonomske svobode povsem irelevantna za pojasnitev« BDP na prebivalca, inflacije, zaposlenosti, proračunske uravnoteženosti. Analiza tudi potrjuje dejstvo, da prizadevanja za zmanjševanje stroškov dela ali za znižanje davkov na dobiček »ne zagotavljajo gospodarske uspešnosti«, ponovno piše J. Mencinger.
Poudarja, da je najboljše, 11. mesto SI na lestvicah ECI (produktivno znanje) in HDI (splošna blaginja) ter tudi LPI (naprednosti). Zelo nizko je na lestvicah ekonomske svobode, na FFI smo zadnji v Evropi, čeprav ima Slovenija med »novimi«(ex-socialističnimi) članicami najvišji BDP na prebivalca, največ zaposlenih in patentov ter skupaj s Češko najnižji Ginijev koeficient (revščine) http://data.worldbank.org/indicator/SI.POV.GINI .
»Zdrsov Slovenije na svetovnih lestvicah uspešnost držav ne gre jemati za tragedijo, dvigov pa ne sprejemati evforično. /…/ Še posebej si ne gre beliti glave lestvicami institucij, katerih kriteriji so »tradicionalne ameriške vrednote«.

 
Žive naj vsi narodi…

Nova arhitektura globalne vladavine. R. Rizman, Delo, 24.10.2015
Profesor sociologije na Univerzi v Bologni Rudi Rizman piše od 70.letnici OZN (https://sl.wikipedia.org/wiki/Organizacija_zdru%C5%BEenih_narodov ) o paradoksu velike odgovornosti tega »kluba držav« in njeni/njegovi premajhni odgovornosti in upoštevanju.
Primer je leta 2005 sprejeta mednarodna norma »Odgovornost zaščititi/ Responsibility to protect, R2P, po kateri suverenost držav ni absolutna pravica, kadar te niso pripravljene ali zmožne zavarovati svojih državljanov pred množičnimi zločin in hudimi kršitvami človekovih pravic.«
To normo so, piše R. Rizman, »ugledne politične in akademske avtoritete označile za najpomembnejši premik v razumevanju nacionalne suverenosti po vestfalski pogodbi (1648)«. Kljub temu »velike države ne zmanjšujejo stare politike interesnih sfer, temveč jo celo razširjajo.«
Med izzivi 21. stoletja omenja ustreznejšo zastopanost in delo Generalne skupščin, Varnostnega sveta, Ekonomsko socialnega sveta (Ecosoc) pri nadzoru »nad globalnimi javnimi dobrinami (voda, energija, zrak idr.), okoljskimi problemi, problemi razvoja in zadolženosti, migracijami idr.« Skupni imenovalec je vzpostavljanje »razmer za mednarodno socialno solidarnost, ki je najboljše zagotovilo za mir in varnost ljudi in narodov na svetu.«

Kaj menite o odločitvi, da Slovenija na mejo pošlje vojake? Nedelovih sedem. Nedelo, 2510.2015
N'toko, glasbenik in kolumnist: »Nismo v vojni in nihče nas ne napada – edini, ki so ogroženi, so begunci. Takšna obravnava humanitarne krize ustvarja paniko in podpihuje sovraštvo, ne pomaga pa reševati situacije. Seveda je zaželeno, da vojska pomaga pri vzpostavitvi infrastrukture za sprejem ljudi. popolnoma noro pa je, da ji parlament /…/ brez javne obravnave daje pooblastila, da opravlja naloge, za katera ni usposobljena in ki posegajo v temeljne svoboščine /…/«.
Svetlana Slapšak, redna profesorica: /…/ sprejemanje zakona, ki ogroža demokracijo, namesto preprostega ukaza, da /…/ poskrbi za prevoze, vojaške kuhinje, šotore idr., za kar je izurjena. /…/ ceneno vzbujanje pučističih sanj. /…/ histerizacija prebivalstva, da potrebuje zaščito. /…/ še ena klofuta armadi brezposelnih, ki bi z veseljem za dobro plačo pomagali pri servisiranju beguncev /…/«.
Dragan Petrovec, kriminolog: »ta misija je kombinacija humanitarnosti in vzdrževanja reda, zato upam, da bo vojska delovala tudi v drugi funkciji podobno kot policija, ki ji doslej ni mogoče ničesar očitati /…/. Upam, da je strah, da bi se ponovila interpretacija pooblastil vojske iz primera Depala vas, odveč. https://sl.wikipedia.org/wiki/Afera_Depala_vas
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Glede na to, da imamo pribl. 5300 uniformiranih policistov, sem se že večkrat vprašala, zakaj vojakov še ni na terenu. /…/ Če bodo imeli policijska pooblastila za omejeno obdobje, v tem ne vidim težav.«

Javnost, strokovnjaki in GSO


Odgovor na zahtevo za prepoved predavanja v MKL. J. Gazvoda, Pisma, Dnevnik, 24.10.2015
Na zahtevo Boža Žabjeka (Dnevnik, 20.10.) za »prepoved predavanja o koristnosti GSO« v Mestni knjižnici Ljubljana se odziva direktorica MKL Jelka Gazvoda.
Piše, da so v knjižnici že gostili tudi strokovnjake in organizacije, ki imajo nasprotna mnenja o uporabi gensko spremenjenih organizmov (GSO). MKL izobraževalnem programu oblikuje »neodvisno od vsakršnih pritiskov lobističnih skupin ali celo korporacij ali kapitala /…/ Edini kriterij /…/ je strokovnost in /…/ predstavimo posamezne teme kompleksno in večplastno. Zato sodelujejo tudi s številnimi »društvi, iniciativami, posamezniki /…/ seveda tudi s fakultetami, javnimi zavodi /…/ itd.
Strinja se z B. Žabjekom, »da je javnost o tako pomembnem družbenem vprašanju premalo in slabo obveščena /…/ Prav je, da spregovorijo strokovnjaki, znanstveniki in stroka, prek katerih /…/ javnost sploh lahko doseže neki konsenz /…/. Če pa bi upoštevali vsako neformalno skupino, ki /…/ bi želela /…/ preprečiti predstavitev določene teme, potem lahko /…/ podležemo različnim pritiskom in logiki enoumja.«
»Dr. Bohanec, čigar nastop problematizirate, je mednarodno prepoznaven profesor BF (UL, glej npr. https://twitter.com/borutbohanec ). Je del svetovne stroke na te področju in kot tak podaja stališča biotehniške stroke (ki niso nujno enovita) ter seveda tudi svoja osebna stališča, do katerih je prišel na podlagi svojih dognanj in raziskav. Če sam učni program (in z njim nosilci učnega procesa) na BF ni sporen in poteka v skladu s smernicami ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, potem ni /…/razloga, da našim uporabnikom ne bi omogočali slišati mnenja domače stroke. Tudi vaša iniciativa ima« možnost argumentirane predstavitve svojih stališč v okviru MKL, »ob korektnosti do mnenj, ki so drugačna.« (Prim. http://www.uvhvvr.gov.si/si/delovna_podrocja/zivila/ in http://www.skrivnosti-sveta.com/gensko-spremenjeni-organizmi-gso-v-kmetijstvu-in-prehrani/ , B.M.)

 

Poiščimo, preberimo,

Imenitno pribežališče. Nedeljski izlet. Nedelo, 25.10.2015
Iz knjige Pravljične poti v zgodovino Irene Cerar (Sidarta, 2009) povzema časnik izročilo o a/A/jdih (po nem. Heide, pogan), bajnih prebivalcih velike rasti, ki so domnevno zgradili mesta in utrdbe, na katerih ruševine so naleteli Slovani, ko so prišli v deželo pod gorami.
Tudi Ajdovski gradec, pri Sevnici, nad vasjo Vranje pri S. http://www.ajdovski-gradec.com/ , pripoveduje o »nemirnih časih zatona antike in preseljevanju ljudstev pred več kot 1400 let. Zaton antičnega sveta se je začel z vdori različnih barbarskih ljudstev prek meja oslabljenega zahodnorimskega cesarstva. Ozemlje današnje Slovenije so tedaj naseljevali staroselski prebivalci« (- najbrž romanizirani Kelti in drugi, B.M.), »ki so živeli v utrjenih višinskih naselbinah.« Skrit v stranski dolini Save, je bil imenitno pribežališče.
Na hribu so (v arheološkem park) ostanki dveh (krščanskih) cerkvic, okrog njih gruča bajt z vodnjakom ter udobno, verjetno škofovo, hišo. Lončene in druge ostanke predmetov, npr. bronasto utež v obliki boginje Lune si lahko ogledate v bližnjem sevniškem gradu, ki je že sam vreden ogleda.

 

Češnje, bele in rdeče. pim, Dnevnik, 24.10. 2015
Roman o spravi Tanje Tuma (Karantanija, Lj., 2015) je zgodba o prijateljicah, ki se v vojni znajdeta na nasprotnih straneh, 70.-let kasneje pa se s preteklostjo soočajo njuni potomci. »Spomenka Hribar je o romanu, ki se odvija v Brkinih, Partizanski bolnici Franji in medvojni Ljubljani, zapisala, da postavlja merila etike.«

Javno pismo ob gladovni stavki Mihe Turšiča. A. Čibej, Mladina, 23.10.2015
Ob težavah »vesoljskega centra« Ksevt v Vitanjah piše učiteljica glasbe iz Ljubljane, Alenka Čibej (80) o svojih učiteljih Kunaverjih.
Oče je, njej in bratu, za lahko noč prebiral Pavla Kunaverja http://www.pzs.si/novice.php?pid=7828 knjigo »Potovanje po vesolju«. Oče je umrl leta 1954 v Dachauu, ko mi je bilo 10 let. Seveda sem imela težave s sošolkami, ki mi niso verjele, da je zemlja okrogla in pleše okoli sonca. V gimnaziji me je učil prof. Pavel Kunaver, ki je vodil tudi številne krožke, med njimi astronomskega. Vse življenje sem prebirala in poslušala novice iz vesolja. »
Pred dvema leta je šla na izlet v Vitanje www.ksevt.eu , ki ja je vodil prof. Jurij Kunaver, razlagal pa je, nepozabno, gospod Živadinov. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jurij_Kunaver
Ko prebira zaplete okrog Ksevt ima občutek, da gospa (kulturna) ministrica ni imela take sreče – »ne z očetom, ne s profesorji. Pa najbrž še marsikateri član vlade. /…/ mogoče pa še vedno verjamejo, da je zemlja ploščata /…/.«

Ponovno izumljanje socialnega. pim, Dnevnik, 24.10. 2015
Nemški sociolog Stephan Lessnich postavlja v knjigi diagnozo krize socialne države. Razumevanje take države se je »spremenilo z nastopom prožnega kapitalizma«. Presenetljivo »ugotavlja, da so kritike neoliberalne socialne države zgrešene, saj se njen obseg za zdaj ni zmanjšal.« Spremenila se je »njena notranja logika: vedno bolj spodbuja k samoaktivaciji, ki naj posameznika čim prej vključi v svet dela.«


Mož, profesor, intelektualec

Mož, ki je tvegal, da bi lahko svobodno mislil. A. Žerdin, Delo, 22.10.2015
Partizan, birokrat, profesor, disident, oče države, pisec kritičnih knjig France Bučar (1923-2015) »je bil klasično izobražen intelektualec«, piše Ali Žerdin (- avtor knjige http://livestream.com/zivo/FRANCE-BUCAR ).
Šolanje mladega krščanskega socialista in aktivista OF je prekinila internacija v Gonars. Leta 1944 se je pridružil partizanom, se šele na tretje vabilo pridružil KP, ko so mu zagotovili, »da se vera in članstvo v partiji ne izključujeta«, piše A. Žerdin. Kot politkomisar Kokrškega odreda je prišel maja 1945 v Celovec. Nato je bil 15 let v organih oblasti, najprej v organih za notranje zadeve, v kabinetih, tudi M. Mačka, a si »ni dovolil, da bi se odrekel avtonomnemu razmisleku. /…/ V času centralnega plana je razmišljal o trgu in pozitivnih vidikih svobodnega gospodarskega tekmovanja.«
Nato je bil nekaj mesecev kot Fulbrightov štipendist v ZDA, doktoriral leta 1952 na PF UL bil tam najprej honorarni docent, nato od 1965 izredni profesor. Nehal je plačevati partijsko članarino, bral o kibernetiki in predaval sistemsko teorijo ter sredi 70-tih »med čistko na univerzi izgubil profesuro.«
Nato mu je bil »deloma onemogočen tudi dostop do javne sfere«, bil je »izpostavljen natančnemu nadzoru slovenske službe državne varnosti.« Objavljal je v revijah povezanih s cerkvijo, »hkrati pa je vzdrževal distanco tudi do cerkvene hierarhije«.
Pridružil se je krogu Nove revije in v 57. številki objavil članek »Pravna ureditev Slovencev kot naroda«. Konec 80-tih je veljal za eno ključnih osebnosti civilne družbe, soavtor »pisateljske ustave«.
V času osamosvajanja je vodil »slovenski parlament« (- DPZ skupščine RS ?, B.M.). V pisarni se ni dobro počutil, »ostal je samosvoj«, govoril je, dobro, »iz glave« in delal red v parlamentarni dvorani, piše A. Žerdin.
V resnici so »profesorja zanimale ideje. Njegova zadnja knjiga nosi letnico 2015. Prelom, do katerega ni prišlo /…/ Besedilo je kritično. /…/ kaj je šlo narobe. Kaj se je dogajalo s premoženjem, politično oblastjo, kaj z intelektualci. /…/ Drznil si je misliti z lastno glavo.« Do zadnjega.

Ekonomija, gospodarstvo, konkurenčnost, razvoj

Ali vlada ve, kam pelje Slovenijo? suk, mpu, Dnevnik, 21.10.2015
Državljani ne verjamejo, da je krize konec, čeprav je potrošnja po velikem padcu v minulih letih letos skromno zrasla. Gospodarstveniki opozarjajo na odsotnost razvojne strategije države. Kdo je kriv za takšno stanje so novinarji časnika vprašali udeležence srečanja gospodarstvenikov na Brdu pri Kranju.
Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo: »Definitivno zasebna potrošnja zdaj raste in je rezultat zaupanja državljanov v politiko, ki jo vodi vlada. /…/ po poti gospodarskega razvoja, ob tem, da smo jasno in glasno povedali, da bo vse podrejeno gospodarstvu, od katerega Slovenija živi. Zato moramo in bomo nadaljevali strukturne reforme, ki bodo gospodarstvu omogočile večjo konkurenčnost na svetovnih trgih /…/.«
Radovan Bolka, Kolektor: Splošno klimo v Sloveniji »soustvarjate tudi mediji in je bolj negativna, kot je realno stanje«. Res ni strateškega razmisleka in »je odsotnost strategije razvoja na ravni države slaba«. V koncernu imajo strategijo za 5 let, »z natančno določenimi cilji, ki so razdeljeni med odgovorne osebe in z natančno določenimi roki /…/«.
Vojko Urlep, Lek: »Potrošnja se zelo počasi prebuja, ker ni zaupanja v nič in v nikogar v našem slovenskem prostoru in ne samo v politiko. /…/ Glede odsotnosti strategije – imamo strategijo pametne specializacije /…/ za hitrejši gospodarski razvoj in preboj na tistih področjih, ki so opredeljena v njej.« Poleg nje bo morala Slovenija imeti »strateške usmeritve tudi za tiste panoge, ki /…/ niso zajete v tej strategiji.«
Dušan Šešok, Iskra Sistemi: »Osebno bi potreboval strategijo npr. o prožnosti zaposlovanja ali pa o davkih. Ne potrebujem sektorskih usmeritev.« Močni smo tam, »kjer imamo močne izvoznike in turizem. /…/ Slišal sem, da naj bi bilo dobro, da ima javni sektor dobre plače, ker jih potem posledično tudi zapravi. Pa jim dajmo še višje plače, še več jih zaposlimo in dobo več zapravljali in bodo tako poganjali gospodarstvo. Proračunski primanjkljaj je nedopusten /…/. Od tu izvirajo vse težave: ko smo se v gospodarstvu morali ves čas prilagajati, pa se v javnem sektorju ni zgodilo nič.«
Otmar Zorn, podjetnik: Določene strategije industrija pripravlja. »Mi v gospodarstvu najbolj vemo, kam je treba iti, je pa /…/ premalo slišano.« Zaupanje v politiko je »zdaj malo večje, imamo politični mor in to je zelo dobra popotnica, da so ljudje in podjetja sproščeni. Slovenci pa smo že pregovorno malo bolj varčni /…/ treba je precej vlagati v industrijo, treba je varčevati.« Pomembna so tudi stanovanja, z gradnjami se vse dviga.

Svet in dom

V Siriji se dogaja balkanizacija. M. Belovič, Delo, 21.10.2015
O vzrokih za vse bolj nestabilni Bližnji vzhod govori antropolog Peter Simončič, odd. Za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL.
»V Siriji se dogaja t.i. balkanizacija, razbitje države, ki nikoli ni bila homogena«, prav. Tam je veliko majhnih skupin ljudstev, pripadnikov različnih ver, krščanskih in muslimanskih, sunitov, šiitov... V letih 2002 do 2008 je Sirijo zadela velika suša, ljudje so se selili v mesta. Takrat je država »po diktatu Mednarodnega denarnega sklada izvajala strukturne reforme, kar je prineslo privatizacijo, »racionalizacijo« in zmanjševanje števila zaposlenih, zmanjšale so se tudi potrebe po delovni sili Iz sosednjega Iraka je prišlo, (po napadu ZDA, B.M.) 1,5 do 2 milijona beguncev. Sosednja Turčija je zgradila jezove na Evfratu in zmanjšala pretok vode v Sirijo. Območja, ki so bila najbolj prizadeto, v vojnem in ekološkem kaosu, so dovzetna za radikalne ideologije in jih danes zaseda Islamska država (ISIS).
»Kar je videti kot ideološki, verski spopad, ima v ozadju zelo preračunljivo ekonomsko logiko, pravi P. Simončič. Zaradi nafte in geopolitike so tam vpletene še ZDA, Rusija, Saudska Arabija, Turčija…

Nepreslišano. Dr. Vesna V. Godina. (Večer), Dnevnik, 21.10.2015
»Nikjer ne vidim nobene nevarnosti pred islamizacijo Evrope. /…/ Enako je s strahom, da bodo begunci ogrozili red in mir, varnost državljanov ipd. /…/ To je namišljen strah, ki ga nekateri politično podpihujejo«, cilj je »legitimizacija represivnih ukrepov. Najprej proti beguncem. Nato morda proti lastnim državljanov. Spomnimo se /…/ ZDSA pri sprejemanju protiteroristične zakonodaje. /…/ So pa procesi, ki jih sprožajo begunci, gotovo začetek resnih socialnih sprememb. Evropa se bo morala naučiti živeti drugače. Navaditi se bo morala na obstoj paralelnih poddružb v eni družbi. Tako kot smo se morali mi v Jugoslaviji.«

Turizem je posel z ljudmi. V. Levičnik, Dnevnik, 21.10.2015
Časnik je v 16 slovenskih krajev poslal turiste iz petih celin in jih nato vprašal za mnenje, poleg tega pa še strokovnjake za komentar. Med najbolj prijazne kraje so se uvrstili: Kostanjevica na Krki, Vrhnika, Radovljica, Velike Lašče… Posebno priznanje je dobila Ljubljana, »kjer so doma leteči žganci in zmaji« in bo zelena prestolnica Evrope 2016.
Petra Stušek, Turizem Lj.:«Slovenija je ena sama destinacija. /…/ če bomo gosta poslali ven iz Ljubljane do Vrhnike ali tudi v kraj, ki je 70 km oddaljen od prestolnice, ga bomo v Lj. zadržali dlje.«
Bojan Petan, Dnevnik: »Članki v tujih medijih, ki nam pojejo slavo, nas ne presenetijo več – zavedamo se lastne vrednosti in postopoma gradimo samozavest, ki ne bo več zaostajala za lepoto naše dežele.« Pozdravlja obljube ministra za gospodarstvo, da bo za promocijo turizma več - 20 milijonov - evrov, a to »ne more nadomestiti prijazne besede tujcu, izgubljenem v našem domačem mestu /…/ Da je turizem predvsem v zgodbi, ki jo znamo povedati o sebi, je glavno sporočilo Dnevnikove izvidnice.«
Največ slabih ocen so dobili turistični informacijski centri (TIC), ki se ravnajo po urniku javne uprave, od ponedeljka do petka. A vedno več tujcev prihaja ob koncu tedna in tudi domači gostje svojo deželo radi na novo odkrivajo.

Odnosi, med ljudmi

Ego v beli halji. Hopla oprostite! (dt), Nedeljski, 21.10.2015
V svoji kolumni dt. (Dore Tomažič) piše o različnih mnenjih o zdravnikih in odnosih med njimi.
Tednik (z največjo naklado) je v prejšnji številki objavil intervju s profesorjem Pavletom Kornhauserjem (1924-2015, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavle_Kornhauser , ki ga d.t. povzema takole: »«Ljudje, ki imajo etiko in kodeks ves čas na jeziku, tožarijo svoje kolege, telefonarijo novinarkam in jim narekujejo vprašanja, s katerimi naj napadejo zdravnika iz nasprotnega tabora ipd. /…/ Za vsako afero stoji e-pismo ali telefonski klic. Direktorji oz. menedžerji si v glavo mečejo bilance, zdravniki pa smrti.«
Odnosov med zdravniki se je lotil, eden redkih, prof. dr. Andrej Robida, v Mladini. Omenil je tekmovalnost, pomanjkanje timskega dela ter dejstvo, da vsak ustvarja svoj vrtiček, tudi vsaka klinika ali oddelek. Drugi problem je zdravniški ego, če je premočan. »Zdravniki smo ponosni na svoje veščine in svoje znanje. In nekateri delajo celo tako, da drugega ne pustijo zraven, tako da je on tisti edini, ki to zna, četudi mora kdaj prit z dopusta«, razlaga A. Robida. In vpraša, »a veste, kdo gre študirat medicino? Odličnjaki. /…/ frajer že v razredu« in »te mamica ves čas hvali. Potem prideš na medicinsko fakulteto, kamor tudi ne more vsak. Tam ti v glav vtepejo, da je medicina najpomembnejša stvar na svetu – pusti pilote in inženirje. In ko si v 5. ali 6. letniku, že plavaš v oblakih. Nato greš za specializanta, kjer se začne mobing. 70% mladih zdravnikov, kažejo razsikave, doživi mobing starejših kolegov. Seveda se je specialistom težko učiti od starejših kolegov /…/ Tisto, česar se naučijo, pa so ti vzorci vedenja.«
Znanec je pripovedoval, piše dt. o »predstojniku klinike, ki je neznansko grenil življenje mlademu zdravniku. Mladenič bi rad doktoriral, a mu je šef postopek odlagal v nedogled.« In glej – tudi ko je nekoč »doktorat pisal omenjeni predstojnik, je takisto imel mentorja, ki ga je kar nekaj let cvrl in mu ni pustil dihati. Če jaz nisem mogel, tudi ti ne boš /…/ In tako se vrti svet maščevalnosti in nagajanja naprej /…/«
»Nekoč je medicine o etiki učil profesor Janez Milčinski (1911-1992). Očitno je njegov sloviti rek že zdavnaj pozabljen.« (J. Milčinski je bil profesor MF UL; tudi njen dekan in rektor UL, 1973-1976. Za zdravnika je dejal, da je to dober človek, ki zna medicino. http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23582 B.M.)

Imena za zabavo, zmerjanje ali ljubkovanje. Štefan Kocijančič, Nedeljski, 21.10.2015
Mladi se pogovarjajo: »Ti ali si pripravljen? Pehta bo spraševala, pri Zokiju pa verjetno fasali test«. Vzdevki, »partizanska imena« ipd. nastanejo zaradi šale in so včasih tudi žaljiva.
O tem je naredila študijo Mateja Pšunder, FF UM, kot obliko verbalnega nasilja učiteljev nad učenci. Pokazalo se je, da večina vzdevkov učiteljev OŠ nima negativnega predznaka. Motiv zanje sta zabava in naslavljanje učitelja v odsotnosti. Četrtina učencev pa vzdevke učiteljev vseeno označuje kot žaljive. Dobri odnosi so osnova vzgojno-izobraževalnega procesa, meni M. Pšunder, vendar tudi med učenci in učitelji pride do konfliktov in napetosti, ki izzovejo negativna čustva. Ta čustva učenci, ki so šibkejši člen, izražajo tudi prikrito, npr. z dajanjem vzdevkov.
Vzdevke imajo pogosto tudi politiki. Tako je npr. v rubriki Mladine Pahor Barbika, Janša general Glanzkopf, Cerar Cmerar itd. Nekdanji politik Marjan Orožen, »stasit možakar, nasršenih obrvi /…/ sicer čisto ljudomil šef sindikata, tja je prišel kot sekretar za notranje zadeve (t.j. »minister«, v SRS), je bil Urko, po generalu iz serije Planet opic, ki je bil »jeklena pest, trdoroka gorila«. Zgodilo se je, da je na veselici Delavske enotnosti (časnik, glej www.sindikat-zsss.si) nekdo potrepljal Orožna po ramenu in mu rekel: »Zdravo Urko, bova kaj spila?«). Šef ni vedel, povprašal je in izvedel ter se mu je dobro zdelo; in sta spila, ne le enega.

Obiščimo, preberimo, poglejmo, poslušajmo

Vipavski križ: 25.000 knjig. Delo, 21.10.2015
Samostanska (kapucinska) knjižnica, pri Ajdovščini, je utrpela škodo v času Soške fronte, ko se je morala preseliti v Krško. Ohranilo se je desetina knjig. Med njimi jih je okrog 2000 tiskanih med 1510 in 1800. Najstarejši je rokopisni molitvenik, okrašeni kodeks iz 15. stoletja. Imajo Sveti priročnik v petih knjigah Janeza Svetokriškega, dela sv. Avguština v 18. knjigah, Schonlebnovo Carniolia antiqua et nova (1681) idr. V kraju ni gostilne, urejajo prenočišča in razmišljajo o prodaji spominkov, saj je bilo tu veliko rokodelcev.

Skrivnostna šifra profesorja, ki je preganjal »zmot oblake«. V. Plahuta Simčič, Delo, 20.10.2015
Lani je umrl jezikoslovec Jože Toporišič (*11.10.1926), ki je bi tudi odličen matematik. Sinova Andrej in Tomaž zdaj urejata očetova gradiva, ki jih je shranjeval zelo sistematično. Poskušata odkriti algoritem, »podobno kot pri vprašanjih na fakultetnih izpitih«.
J. Toporišič https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Topori%C5%A1i%C4%8D je imel dve knjižnici, v Ljubljani in v Bohinju. Sinova sta se odločila, da je pravo mesto za zapuščino Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK www.nuk.uni-lj.si ) v Lj., saj je »v njegovi čitalnici kot študent rad študiral – tu je bilo bolj prijetno kot v neogrevanih sobah. Poleg tega je tu /…/ shranjena tudi zapuščina drugih slovenskih strokovnjakov s področja humanistike in pisateljev«, pravi vodja oddelka za rokopise in redke tiske Marijan Rupert. Hranijo tudi zapuščine jezikoslovcev J. Kopitarja, F. Metelka idr. Kmalu se bodo skupaj s Toporišičem znašli na razstavi: Slovenske slovnice in slovarju, v Nuku.
»V akademikovi zapuščini so slovarski listki, rokopisi, tipkopisi s korekturami, njegova korespondenca z vsem svetom, knjige, zborniki s simpozijev, fotografije, avdio posnetki itd.« piše Valentina Plahuta Simčič.
Irena Orel, FF UL pravi, da je bil Toporišič ustvarjalno aktiven 50 let. Ustvaril je tri temeljna dela (Slovenska slovnica, Slovenski pravopis in Enciklopedija slovenskega jezika) v njegovi bibliografiji pa je 1200 do 2000 znanstvenih in strokovnih prispevkov, 20 avtorskih in 50 soavtorskih knjig.
Ukvarjal se je s fonologijo in fonetiko, naglasoslovjem, besedotvorjem, oblikoslovjem, sintakso, zgodovinskim jezikoslovjem, narečjeslovjem, pisal je učbenike, opozarjal na jezikovne slabosti in »preganjal zmot oblake«. Zavzemal se je za slovenski jezik v znanosti, stroki in javni rabi ter zanj ustvarjal, »po vseh svojih močeh«, kot je sam zapisal.
Osrednjo prireditev Toporišičevega leta 2016 bo poseben odbor pripravil ob kulturnem prazniku. Prizadevali si bodo da bi mu postavili spominsko obeležje na Vegovi ulici v Lj. in še kje, da bi poimenovali po njem kako ulico in predavalnico FF UL ter za Toporišičevo nagrado za študente slovenistike.

Izjemen sem, ker se zbujam dobre volje. M. Kranjec, Nedeljski, 21.10.2015
Mariborčan, upokojenec, pisatelj Tone Partljič, med pogovorom v sobi polni knjig, za branje, s pogledom na mariborske ulice. https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D Zaljubljen v svojo domovino in v svet, ki ga obdaja in opredeljuje, piše Matjaž Kranjec.
»Pri 75 letih sem, pa nimam nobenega časa. Včeraj dopoldne sem bil na eni od šol. Sem tudi podpredsednik bralne značke.« Slavistka ga je povabila na Otlico nad Ajdovščino. »Dane sem bil v Kopru /…/ Najina vnukinja Urška, ki je lani končala akademijo« (- AGRFT UL?) «je postavila dramo. /…/ Jutri grem v Prekmurje. /…/ tudi na Šiftarjevo domačijo, v Park spominov na padle med vojno. Vanek Šiftar je sadil drevesa njim v spomin. Povabil me je Anton Vratuša. Letos bo tam zasajeno drevo iz Ljubljane, iz Zelenega prstana, kjer je Pot tovarištva. Kmecl bo prispeval svojo novo vrtnico,/…/ jaz pa naj bi delil nagrade dijakom in imel slavnostni govor. Poslušala me bosta dva akademika.«
(Starši?)
Tudi v rojstno vas Pesnico gre rad. Ko je šel ata v vojsko je bil star tri leta, bili so revni, ko se je vrnil so dobili agrarno (posest). »Za ateja je bila družina vse, tu je bil močan, ljubeč in čuten, mama pa razumska. Bila je nezakonska hči, kot hlapca sta se srečala pri kmetu. /…/ Mama je hodila samo 6 let v šolo, več ji gospodarji niso pustili. /…/ Brala je vse /…/ Pri 80 letih mi je deklamirala pesem Soči. /…/ Bili smo reveži, ampak poštenost je bila z nami. Kot tihi moralni korektiv je mama še vedno z mano: kaj bi mama rekla.«
(Maribor?)
»Ljudi vodim po Mariboru. Nisem noben strokovnjak /…/ Napisal sem knjigo o mostu, to je res zgodovina. Vem vse, kaj je v Mariboru.« Blizu je hiša, kjer je mladost preživljal Polde Bibič; mama šivilja, ata se je obesil poleg triletnega. /…/ Vem kje se je ubil Anton Tomšič, ki je skupaj z Jurčičem urejal Slovenski narod v nekem nemškutarskem mestu«, od 1868. Maribor je bil popolnoma nemškutarsko mesto. /…/ General Maister. /…/ v mestu, kjer je bilo 25.000 ljudi, 4000 Slovencev, 21.000 Nemcev in nemškutarjev, zasede Maribor.«
»Maribor ima tako malo samozavesti, ker ima to nesrečno lastnost, da je vsega kriva Ljubljana, povsod. /…/ hodim med potrtimi ljudmi. /…/ Neki razlogi so, prej so bila podjetja, industrija. Ampak tudi takrat so ljudje bentili, isti kot zdaj. Ni res, da je samo ta kriza to naredila. Bojim se, da je neko splošno malodušje. /…/ Letos sem bil v Ukrajini in imel enak občutek. Neka jeza, napetost je, slaba volja. To je žalostno.«
Hodi na nogomet. »Nisem fanatičen navijač Maribora. /…/ Alojz Ihan je /…/ razlagal inteligenco, tudi športno /…/. Nogometaši so zanj strašno inteligentni. V trenutku je treba najti najboljšo rešitev.« Kub je napredoval. »Tudi raven občinstva se je dvignila, celo Viole so boljše kot pred leti. Pa se je občinstvo šovinistično izražalo, celo v loži za povabljene so posnemali opico. Ketler« (- Viktor, predsednik Beltinec, NK) »je rekel, da vas ni sram, univerzo imate in mesto ste, pa ste rasisti. Danes je Tavares (- Marcos) najbolj priljubljena oseba, kapetan in nam je v ponos. To je napredek.«
(Pisanje?)
»Pravkar sem oddal roman z naslovom Nebesa pod Pohorjem, ki bo izšel spomladi. Gre za kmečki turizem, zgodba pa se seveda dela norca iz nebes pod Triglavom. Raj pod Triglavom. Cankar je rekel, tod bodo veseli ljudje, to bodo nebesa pod Triglavom. Ljudje pa hodijo naokoli, kot da so vsi v peklu. To me zanima, to me provocira.«
(»Ali sem srečen človek?«)
»Ker sem zdrav pri teh letih, ker mi še glava dela, obdan sem z ljubečimi ljudmi. /…/ Tudi kultura bo preživela. Saj je vedno preživela. In tudi Slovenec bo vse preživel. Lahko se sami poškodujemo, tu vidim nevarnosti.«

Mislec z debelo beležnico. I. Mager, Dnevnik, 21.10.2015
Umetnostni zgodovinar, teoretik in kritik Miklavž Komelj http://www.pranger.si/biografije/miklavz-komelj/ prevajalec in pesnik je dobil Jenkovo nagrado za zbirko Noč je abstraktnejša kot n.
Vedno z beležnico, zatopljen »med svetovi likovne umetnosti, zgodovine, literature, filozofije in poezije«, piše Ingrid Mager. Doktoriral je (na FF UL) iz renesančnega toskanskega slikarstva. Raziskoval je upodabljanje narave kot ideološkega konstrukta.
»Izhodišče vsega mišljenja je bilo, da je človekov izvirni greh poškodoval celotno naravo. Tako je razumljena tudi smrt.« Slikarstvo naj se ozira na »intelekt modrih«, pravi M. Komelj o mišljenju in slikarstvu v tistih časih.
Njegova knjiga Kako misliti partizansko umetnost je berljivo in duhovito napisana refleksija o odnosu med umetnostjo in politiko, piše I. Mager.
(Toskana v 14. stoletju, partizanstvo?)
»/…/ v obeh primerih gre za čas, ko se temeljna vloga umetnosti v družbi postavlja na novo in preizprašuje« pravi M. Komelj.
»Danes lahko vidimo nekatere stvari, ki jih generacija partizanskih otrok, ki se je upirala svojim staršem in je mislila, da je revolucionarna, v resnici pa je privedla do restavracije kapitalizma, ni mogla videti.«
(- Na katero generacijo je mislil? Na tisto okrog Perspektiv sredi 60-tih, ali na našo konec 60-tih na začetku 70-tih? Za našo se strinjam le, da smo se šli »revolucionarne« misli in akcije, a smo opozarjali na socialne razlike, se zavzemali za boljši položaj študentov in tudi za kvalitetnejši študij; bolj radikalni so pozivali proti »avtoritarizmu in nastopajočemu kapitalizmu«. Primer iz (zaplenjenega) letaka na proslavi OF 27.4.1971: «Medtem, ko si rdeči buržuji gradijo razkošne vile /…/ si je 16.000 fakultetno izobraženih Slovencev moralo poiskati službe v inozemstvu /…« Za oba citata glej B.M: Ključ je v naših rokah, str. 234 idr. ter še več podobnih v zborniku: Študentsko gibanje 1968-1972 (Krt, Lj. 1982.) B.M.)
M. Komelj je talentiran predavatelj in govornik npr. na razstavah, piše I. Mager. »Takrat natresa misli drugo na drugo, ponuja asociacije, pa tudi zabava. Ta hip ždi v NUK, z neuklonljivo energijo zakopan v literarno zapuščino po njegovem mnenju genialnega pesnika Jureta Detele.
(Glej o tem pesniku, ki je leta 1971, kot parodijo na Gibanje 13. novembra Jaše Z. ustanovil študentsko cerkev: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jure_Detela, manifest, katerega soavtor je bil: http://www.indija.si/podrealizem/podrealisticni-manifest.pdf in mnenje M. Komelja o njem: http://www.pogledi.si/ljudje/kadar-govorim-o-komunizmu-imam-pred-ocmi-roso-luxemburg , B.M.)

Protestno pismo direktorju ZRC SAZU Otu Lutharju. I. Šorli, Pisma, Dnevnik, 21.10.215
Predsednik Društva za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita aciva Iztok Šorli in še 100 drugih podpisnikov pišejo, da je v knjigi Literarni atlas Ljubljane (avtor Marjan Dolgan, ZRC SAZU, 2015) med 94 osebnostmi le 5 (pet) avtoric. Poleg tega je med vodenjem po Lj. 7.10. avtor izražal žaljiva, podcenjevalna stališča do žensk.
Taka stališča so v sramoto ZRC SAZU, katerega direktor O.Luthar, sodeluje v mednarodnem projektu »Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi: boj proti karierni nestabilnosti in asimetriji GARCIA« http://garciaproject.eu/ .
Direktorja pozivajo, da nadgradi projekt »Prostor slovenske literarne kulture« in izda dopolnjeno knjigo. https://sl.wikiversity.org/wiki/Prostor_slovenske_literarne_kulture

Visoko šolstvo, univerza, kariera

Le čevlje sodi naj kopitar – ali morda ne? R. Biloslavo, Delo, 17.10.2015
Kakšno visoko šolstvo si želimo, in koliko smo pripravljeni zanj plačati? Vprašanji si je zastavil in nanju odgovoril Roberto Biloslavo, FM UP (- Oktobra 2015 tudi kandidat za rektorja UP, glej tudi http://www.fm-kp.si/predstavitev/sodelavci/vizitka/biloslavo_roberto/4 . B.M.)
Medijo povzemajo poročilo IMF in priporočila za krčenje mreže šol, odpuščanje učiteljev in povečanje obveznosti. Odziv stroke je skromen, meni R. Biloslavo. Sprašuje se, ali so ugotovitve smiselne.
(Glej npr. http://www.rtvslo.si/slovenija/imf-slovenija-ima-potratno-visoko-in-osnovno-solstvo/375882 in http://www.pei.si/Sifranti/NewsPublic.aspx?id=110 , B.M.)
Od tujih kolegov sliši, da države podpirajo decentralizacijo visokega šolstva in t.i. univerze uporabnih znanosti. Kakšna bi morala biti naša strategija, se sprašuje »ob dnevu učiteljev, ko se mnogi, tudi visokošolski učitelji sprašujejo, kako se odzvati na sedanje družbene spremembe.
Ne kako dati šolstvu manj denarja, da bo gospodarstvu bolje, ampak »tiste širši javnosti manj znane spremembe, ki se kažejo skozi absurdno aktualno stanje na fakultetah, ko starši pridejo na govorilne ure, ali po e-pošti in telefonu sprašujejo, katere obveznosti mora otrok še opraviti, ali huje, kako mora njihov otrok, doktorski kandidat, izpolniti obrazec, da bi se lahko vpisal v študijski program.«
In »opažanje, da je »študij prezahteven«, hkrati pa po mnenju delodajalcev ne usposablja diplomantov za uspešno delo.«
»Kakšno visoko šolstvo si torej želijo politiki, učitelji, raziskovalci, študenti, starši? Koliko smo za to pripravljeni plačati? Kakšne bodo družbene posledice ukrepov v šolstvu?
Znano je, da nimamo »meril o financiranju univerz, ki bi izražala razvojne cilje te države« in nekateri menijo, da zato, ker se nobena vlada ni izjasnila glede ciljev. Usmeritev v »sodobno in kakovostno visoko šolstvo« so »v stroki« že dolgo sprejete, tudi resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 https://www.uradni-list.si/1/content?id=103885 imamo, a je ostala v predalih ministrstva.
Bolj bistveno je, da smo bili »do nedavnega priča željam, da se ustanovi še nekaj novih univerz, ki bi bile financirane z javnimi sredstvi.« To je bilo podprto z argumenti regionalizacije, a ne z »dejanskimi potrebami v slovenskem prostoru. Imamo za to zadosti denarja?
Država še v času »debelih krav« ni bila »širokogrudna do visokega šolstva, v zadnjih nekaj letih pa nenehno ponavlja, da je treba javni sektor, torej tudi visoko šolstvo omejiti« oz. »prilagoditi potrebam gospodarstva. /…/ Nenehno poslušamo, kako se ukinjajo ali krčijo izvedbe študijskih programov, /…/ študijska področja«, kmalu bodu ukinjene (nekatere) članice univerz, pravijo.
Če premoremo dovolj denarja za ustanavljanje in hkrati krčimo in ukinjamo, »potem ima IMF morda prav«, da je (tudi) visoko šolstvo potratno.
R. Biloslavo zastavlja alternativno vprašanje, »kako učinkovito in smotrno upravljamo slovenske javne univerze in visoko šolstvo nasploh. Kako dober skrbnik je »država«? Kakšne zakone postavlja, kakšen je nadzor?
Prvi skrbniki porabe denarja na univerzah so upravni odbori. Njihovi člani za odločitve niso materialno odgovorni, delujejo kot »glasovalni stroji«. V medijih beremo, da pomanjkanje odgovornega nadzora »dovoljuje odpuščanje učiteljev in raziskovalcev na eni strani in hkrati zaposlovanje novih, tudi administrativnih delavcev na drugi strani. Če gre pri odpuščanju le za racionalizacijo, potem to škoduje kakovosti delovanja univerze, fakultet in uveljavljanju v mednarodnem okviru. Po drugi strani pa v primeru novega zaposlovanja kršimo veljavni »zloglasni« ZUJF, »čigar namen je omejevanje zaposlitev. Tistega, kar zapišemo, torej ne upoštevamo, medtem ko je tisto, česar se držimo, škodljivo za večino.«
Torej drži rek v naslovu, »le zdi se, da nihče ne ve, do je kopitar.«
(- V prispevku, objavljenem v času pred volitvami rektorja UP www.upr.si , se namiguje na odpuščanje na enih članicah in zaposlovanje na drugih, kar sedanjemu rektorju me drugim v zadnjem času očitajo nekateri raziskovalci in učitelji UP. Glej npr. https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/rektor-marusic-dobil-klofuto-od-zaposlenih-in-studentov/334872 B.M.)

V somraku univerzitetne avtonomije. R. Svetličič, Delo, 21.10.2015
Čeprav je zapisana v predpisih, je zaradi stranpoti v praksi treba odpreti diskusijo tudi o univerzitetni avtonomiji, piše Rok Svetličič, Inštitut za filozofske študije, UP. Avtonomno mišljenje, akademski diskurz je namreč pot iskanja odgovorov na temeljna vprašanja.
»Zato je neavtonomna univerza leseno železo. Pri delu ji je treba pustiti proste roke, četudi se na prvi pogled zdi, da bi bolj disciplinirana lahko več prispevala l (gospodarski, družbeni) učinkovitosti.«
»Toda, kje so meje te avtonomije? Univerza si predvsem (1) sama izbira področja, »ki jih želi raziskovati in poučevati« in ima tudi (2) »svobodo pri oblikovanju kadrovske politike«.
»Toda kako se odzvati, če pri tem začnemo hoditi po robu zakonodaje? Ali ko prestopimo pravice iz delovnih razmerij«, »ustavno pravico do enakosti pred zakonom«?
Avtorja so k pisanju spodbudili dogodki na UP: Odpustili so nekaj kolegov, ki so s zato znašli v socialni stiski. Hkrati pa potrdili »več kot 40 zaposlitev v neki drugi instituciji« (fakulteti, morda FMF UP, B.M.). Odločitvi je sprejel Upravni odbor UP, ki ima veliko moč, saj se mora vsako leto odločiti o (ne)potrditvi podaljšanja zaposlitev ljudi zaposlenih za določen čas. Motijo predvsem razlike v obravnavi zaposlenih na članicah UP in da ni nobene zaščite odpuščenih.
»V eni instituciji gre pri podaljševanju vse gladko, število sodelavcev celo narašča. V drugi pa se zapleta, vse do odpuščanja.« In ta druga institucija »je v zadnje čase v sporu z vodstvom univerze.
Ko so se nekateri odpuščeni pritožili na vrhovno sodišče, le.to ni moglo ugotoviti kakšne narave je akt, ki je bil podlaga za odpustitve. /…/ Zato žal ni mogoče varstvo pravic.« Kafka bi bil navdušen.
»Jasno je marsikaj. Da mora država univerzi zagotavljati davkoplačevalski denar. Da s svojimi akti univerza lahko poseže v pravice zaposlenih. Da so nekateri (akti) od njih nekorektni. /…/ Zdi se, da je univerzitetna avtonomija postala nekakšna pravna eksteritorijalnost, kraj, kjer se sicer čisto jasna razmerja pogreznejo v nerešljivo zagonetko.«
Položaju posameznikom ni v prid »splošno razpoloženje /…/, ki je univerzitetnemu delu nenaklonjeno. V času krize so nekateri zaposlene na univerzah označevali »kot osebe z lagodnim življenjem ali celo kot soodgovorne za krizo samo. Z zaslonov in časopisov dolgo ni izginilo premlevanje števila brezposelnih visoko izobrazbo – zlasti med diplomanti humanističnih in družboslovnih smeri, čeprav njihov delež ni bil nikoli večji od odstotka, dveh. (- Res, med vsemi je delež diplomantov teh smeri manjši, a med brezposelnimi je precej večji. Glej: dve uradni analizi: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Visoko_solstvo/Statistika_in_analize/Analiza_trga_dela_jan2013.pdf http://www.ess.gov.si/_files/7755/Analiza_Mladi_in_trg_dela_2015.pdf B.M.)
Razvrednotenje akademskega dela kaže »predlog, da bi doktorski študij na eni od univerz zaposleni izvajali brezplačno.« Če bi na upravni enoti predlagali, za zaposleni po dvanajsti delajo zastonj, ali to (tudi…) »ne bi izzvalo nikakršnega revolta?«
Avtor ob ugotovitvi, da je možnost odpuščanja/zaposlovanja povezana s pripadnostjo neki inštituciji (t.j. članice UL) in njeni odnosi z vodstvom (te) univerze, postavlja vprašanje, zakaj se to dogaja »ravno zdaj /…/ pred skorajšnjimi volitvami za rektorja UP.« Na koncu strne ugotovitve v opozorilo:
»vsa kritika, ki smo jo razgrnili zgoraj – opozarjanje na krivice, na arbitrarno odpuščanje, na volilne mahinacije – je bila izrečena na podlagi moralnega normativnega sistema. In ne pravnega. V pravnem in družbenem smislu je vse brezhibno. Prav v tem je problem razumevanja univerzitetne avtonomije. Če želimo kaj spremeniti, je na potezi prav akademska skupnost sama.«

Kariera, kaj je to? Dobro jutro, J. Šutej Adamič, Delo, 19.10.2015
V kolumni na prvi strani se Jelka Šutej Adamič ob primeru hčere in njene matere sprašuje, ali je treba kariero zgraditi, ali pa se, kot življenje, »preprosto zgodi«. Danes pastir, jutri minister, borzni posrednik z beemvejem? Hči je slišala na kariernem sejmu, da je treba kariero stalno izpopolnjevati, kot z zidaki, njena mati pa ima drugačne izkušnje.
»Ko je bila še majhna /…/, je hotela postati učiteljica /…/ Da bi otrokom povedala zakaj sije sonce in zakaj je rumeno. /…/ Kasneje je hotela nastopati – igralka bom, se je odločila. A gre na FSPN (danes fakulteta za družbene vede« (UL), »kjer izve vse o tem, česar več ni, in iz tega ničesar diplomira. Torej iz samoupravljanja, družbenopolitičnih skupnosti in neuvrščenosti. Nerodna reč. Tolaži se, da je pomembno sodelovati in dokončati začeto. Zametki karierizma? /…/ dobi tudi štipendijo pri /…/ časopisu. Kariera se ji je kar dogajala. Mimogrede, včasih /…/ so štipendisti dobili službo. /…/ Potovanja, pogovori z uglednimi in zanimivimi ljudmi, raziskovanja umetniškega sveta, kaj lepšega.« Bilo je »veliko prostora za radovedne in ukaželjne. Zdaj pa čaka na smrt države, ker še ni dementna in se spominja, da so jo o tem učili na fakulteti na predavanju o marksizmu. /../ je na pravi poti, namreč država. Zase še ne ve.«

Iskanje najboljših po slovensko. T. Kristan, Delo, 19.10.2015
»Slovenske univerze niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi«, navaja Tina Kristan mnenje enega od naših znanstvenikov v tujini in to ilustrira s primerom s FF UL.
Fakulteta je poleti objavila mednarodni razpis za delovno mesto visokošolskega učitelja. Izbrali so enega, ne da bi prej z vsemi opravili intervju. Dekanja Branka Kalenič Ramšak in predstojnik oddelka za filozofijo Marko Uršič pravita, da je to na FF običajno, saj komisije za izbor, po navodilih rektorja UL, same presodijo, ali bodo opravili intervjuje ali ne.
V pogovoru so trije Slovenci, ki predavajo v tujini povedali, da so tam obvezna priporočilna pisma, predstavitev raziskav in predavateljskih izkušenj.
Grega Smrkolj, univ. Newcastle, je prijavi moral priložiti življenjepis, osnutek raziskovalnega članka in 3 priporočilna pisma. Izbrani v ožji krog so bili povabljeni na predstavitev in intervju. »Na predstavitvi sem opisal svoj raziskovalni članek in na kratko opisal svojo prihodnjo raziskovalno pot. Predstavitvi članom oddelka je sledil formalni intervju z vodilnimi ter dvema zunanjima članoma, ki jih imenuje univerza. Zvečer mu je po telefonu veselo novico sporočil direktor šole.
»Nobena pravila, ampak preživetje nas sili, da izberemo najboljše«, pravi Jure Leskovec, Stanford (ZDA). Univerze decembra objavijo prosta delovna mesta. »Pri prijavi predložiš življenjepis, na 4 straneh razložiš, kaj si raziskoval, zakaj in kaj si želiš v prihodnje, ter /…/ predstaviš svoje predavateljske izkušnje in /…/ katere predmete bi želel razviti. Hkrati zaprosiš 4 profesorje, da napišejo poglobljeno priporočilno pismo.« Komisija oceni vsako prijavo, do nekaj sto jih npr. 10 povabijo na intervju, »dvodnevni obisk, med katerim ima kandidat 45-minutne sestanke z 10-15-timi profesorji, tudi z drugih področij. /…/ Naslednji dan imaš še predavanje o svojih raziskavah, na katero je vabljen celotni profesorski zbor.« Vsakega kandidata peljejo na večerjo, da vidijo, »kakšen je kot človek. Komisija pripravi seznam izbranih, profesorski zbor z glasovanjem izbere dva. Kandidati, ki običajno dobijo ponudbe več univerz, nato spet obiščejo univerzo, kjer jih prepričujejo, naj se odločijo zanjo. Tako zaposlujejo mlade profesorje, po 7 letih pa se odločajo o stalni zaposlitvi. Veliko Slovencev, ki so v tujini doktorirali, bi se, meni, vrnilo domov, a sistem tega ne podpira.
Aljaž Ule, univ. v Amsterdamu, je za mesto na podoktorskem študiju izvedel po e-pošti za stroko; prijav je bilo 20, priložili so življenjepis, bibliografijo in priporočilna pisma. Štiri so povabili in celoten oddelek je spraševal o njegovem članku, sledil je še intervju. Kandidate iščejo tudi s poizvedbami po dobrih oddelkih v tujini. »Če hočeš res dobre ljudi, jih moraš včasih osebno povabiti. Naše finance so delno odvisne od tega, kako raziskovalno prepoznavni smo glede na konkurenco v tujini in glede na druge oddelke, zato je pomembno, da za naše akademske službe izve čim več ljudi. /…/ Slovenske univerze preprosto niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi, ker od tega niso odvisne njihove finance. Ljubljanska univerza bo v Sloveniji vedno najboljša in dokler je kriterij majhno slovensko okolje, res nima razloga za iskanje ljudi, ki bodo prepoznavni v tujini.«

Brezposelni le za čas razpisa. Delo, 9. oktobra. A. Pegan, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2105
Na članek T. Kristan o razpisu ARRS za zaposlovanje mladih doktorjev se odziva Andreja Pegan,
»99. kvalificirana prijaviteljica na razpisu«, s sporno zahtevo o prijavi v evidenco brezposelnih.
Opozarja še na druge pogoje, ki otežujejo prijave. V slabšem položaju so tisti, ki so bili nezaposleni že od leta 2013 in tisti, ki morajo raziskovati v laboratoriju.
Končni izbor temelji na kazalcih SICRIS (COBISS), delo in način objavljanja pa se razlikuje od stroke do stroke. »V družboslovju je npr. veliko lažje nadaljevati raziskovalno delo in objavljati rezultate pridobljene še v času doktorskega študija tudi kot brezposelna oseba, saj je obseg dela v laboratoriju ali v timu raziskovalcev manjši v primerjavi z naravoslovjem.« SICRISs točkovanje tudi diskriminira tudi take kandidate /…/, ki so doktorirali na tuji univerzi in iščejo delo v Sloveniji. Tako kandidati nimamo niti t.i. raziskovalne številke niti vpisanih publikacij v bazi COBBIS, za kar je, mimogrede, potrebno plačati.«
Snovalci razpisa bi morali »oblikovati kriterije, ki bi ovrednotili dosežke mladega doktorja znanosti glede na njegovo stopnjo v karieri in starost.« ARRS bi moral »delovati transparentno, vse svoje razpise napovedati čim prej ter strmeti k čim večji stopnji informiranosti, ki bi zagotavljala enake pogoje za prijavitelje.«

Po kolajni še diploma? Dnevnik, 20.10.2015
Naši odbojkarji so na evropskem prvenstvu dobili srebrno kolajno. Oče enega od njih Tineta, Adi Urnaut je vesel kolajne in da je prišel v nov klub, Trentino. »Zdaj je postal zrel odbojkar.«
»Toda najbolj bom vesel, ko bo imel Tine zagovor diplome. Potem bova starša zadovoljna, saj sva mu pomagala, da se je poleg športa tudi izobraževal.«

Javni sektor, učinkovitost, počitnice

Čas je za razmislek o ukinitvi Lahovnikovega zakona. Maja Pušnik, Dnevnik, 20.10.2015
Brez industrijskega razvoja ni delovnih mest in prihodnosti, pravi Marjan Mačkošek, Gospodarska zbornica Slovenije. V GZS so kritični do predloga proračuna in do javnega sektorja.
»BDP je še vedno pod ravnijo iz leta 2008. Res je, da je izvoz višji, kot je bil leta 2008. Realni sektor je torej naredil domačo nalogo, javni sektor pa še vedno ne. /…/, da le javni sektor zateguje pas je debela laž. Poglejmo podatke: masa plač v javnem sektorju se je od 2008 do danes povečala za 9%, v zasebnem gospodarstvu pa le za 2,7%. /…/ v javnem sektorju je danes zaposlenih 3000 ljudi več, v zasebnem pa 67.000 manj. Iz tega je jasno, kdo je nosil največje breme krize. In smešno je govoriti, da smo že prišli iz krize, saj smo prišli do točke, ko smo krivuljo padanja ustavili in jo začeli rahlo potiskati navzgor.« Tako bomo »po optimističnem scenariji šele leta 2017 realno na isti ravni BDP na prebivalca kot leta 2008.«
»V javnosti je zaznati zmoten pogled na to, zakaj se je kapital selil in našel priložnosti na Poljskem, Češkem in Slovaškem. Ne zaradi poceni delovne sile, ampak zati, ker njihov šolski sistem producira kadre z znanji in sposobnostmi, ki jih potrebuje industrija.«

Obsedenost z učinkovitostjo. R. Salecl, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
»Učinkovitost je postala mantra sodobnega časa«, piše Renata Salecl (filozofinja, sociologinja, glej https://en.wikipedia.org/wiki/Renata_Salecl B.M.)
»Nekoč je bil čas počitnic namenjen počivanju, danes pa /…/ so vse bolj namenjene delu. Ne le, da morajo biti mnogi judje med dopustom dosegljivi po telefonu in e-pošti, ampak se morajo ukvarjati tudi s sabo, s svojim telesom, družinskimi odnosi ipd.«
»Nenehno poslušamo o nevarnosti lenobe. Trenutno so v Sloveniji na tapeti leni birokrati, katerih učinkovitost bi aktualni minister rad nadzoroval z različnimi načini ocenjevanja. Pred tem smo se ukvarjali z lenimi sodniki, zdravniki, znanstveniki in učitelji. /…/ Obsedenost z učinkovitostjo je oblikovala nov diskurz morale, ki zajema pravila obnašanja, oblačenja, odnosa do hrane in predvsem odnosa do lastnega telesa. /…/ Namesto, da bi govorili o tem, da so ljudje premalo plačani, se ukvarjamo s tem ali so debeli in da ne telovadijo dovolj.«
»V času neoliberalizma se razredne razlike vse bolj dojemajo kot razlike življenjskih slogov. Uspešnost je vezana na to, da si videti mlad, fit in da se zdravo prehranjuješ. To moralo uspešnosti še posebej spodbujajo mediji. Katero koli revijo odpremo /…/ članki: kako shujšati, trenirati za maraton ali kako si z obleko spremeniti podobo. /…/ Razredne razlike so prepakirane v razliko med zdravim in nezdravim življenjskim slogom.«
»Chantal Mouffe http://www.jyu.fi/yhtfil/redescriptions/Yearbook%202006/Engel_review_06.pdf v knjigi On the Political poudarja, da danes politični diskurz vse bolj zamenjuje moralni /…/. Govorimo o nemoralnosti velikih menedžerskih zaslužkov, in ne o politiki, ki je do njih privedla. Moraliziranje o življenjskem slogu, občutki krivde, ki se pri ljudeh porajajo, da se ne ukvarjajo dovolj s seboj, in zgražanje nad lenuhi pomembno podpirajo ideologijo učinkovitosti, ki služi predvsem interesom kapitala.«
Ob koncu se R. Salecl vrne k počitnicam. »V zgodovini kapitalizma dopust ni bil izumljen zato, da bi ljudje imeli nekaj več užitka v življenju, ampak zato, da bi lahko učinkoviteje delali. Ideja je bila, da le občasno lenarjenje da ljudem energijo, da lahko potem dolge ure delajo. Danes pa verjamemo, da moramo biti v nenehnem pogonu. In kam nas je ta gonja za učinkovitostjo pripeljala? V finančno luknjo.« Prvi Healeyev zakon lukenj pravi: »Ko si v luknji, nehaj kopati.«

Pravnik in profesor, poštenost in odgovornost

Pet naukov US RS brez družbene odgovornosti. M. Krivic, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
Bralec Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, še vedno misli, »da je moralna in profesionalna dolžnost pravnika in intelektualca, še posebej strankarsko neodvisnega, da se javno zoperstavi tako politično orkestriranim napadom na »krivosodje« z ene strani, kakor tudi medijski diskreditaciji ustavnega sodišča (US) z druge strani, ki že celo leto poteka tudi ob zgovornem molku tako politikov kot pretežnega dela pravne stroke. Da prva, dokaj ozko politično opredeljena stran ni sposobna resnega razmisleka o problematičnosti svojega poletja, me ne preseneča, ker to stran in njene metode pač že dobro poznam. Precej bolj pa me preseneča in žalosti to, da tudi na dosti širši, politično »moji« ali »antijanševski« strani (od nazorske levice do sredine) doslej ni bilo pripravljenosti za razmislek o družbeni razdiralnosti in iz nje prihajajočih pravno nevednih /…/ tudi od ddr. Muleja in še nekaterih /…/ in celo žaljivih napadov na US. Pojasnil sem, poljudno, ne »učenjaško«, že vse, kar sem pojasniti znal – ponavljati nima več nobenega smisla.« (Glej: http://www.reporter.si/slovenija/matev%C5%BE-krivic-deset-zmot-ali-zavajanj-ob-zadevi-patria/52045 , B.M.)
Biti v »manjšini enega«, piše M. Krivic (- nekdaj je delal na VUŠ/FU UL in US RS, B.M.) »sem se navadil še globoko v prejšnjem sistemu. Še vem, kako to gre. Tam sem potem iz tistega kroga (iz ZK) 1984 tudi izstopil, a ostal do danes v krogu nazorske levice. /…/ Kadar se začnejo sprenevedati vsi okrog tebe ali pa previdno molčijo – od kod pa naj izstopiš ali kam naj potem stopiš takrat? Jaz bom ostal kar tam, kjer sem bil doslej. Če bom svojim pogledom na pomen US in prava za družbeno kohezijo tam še dolgo ostal /…/ manjšina /…/ pote v tem seveda ne vidim nič dobrega.«
O moralnosti očitkov »človeku, ki zadnjih 15 let brezplačno pomaga ljudem, ki za odvetnika nimajo /…/ da ga zanima le »ozko, dobesedno pravo«, ne pa človek /…/ naj raje razmislijo tisti, ki jih dajejo. /…/ pa morda še kdo drug.«

Citat naj obudi spomin. M. Mulej, Pisma, Dnevnik, 20.10.2015
V polemiki o sodiščih in pravu se na pismo (»Mlatenje prazne slame, Dnevnik 15.novembra (?, verjetno oktobra, B.M.) 2015 Matevža Krivica« ) odziva Matjaž Mulej (EPF UM http://www.epfip.uni-mb.si/o-institutu/tim/matjaz-mulej/). Najprej poudari, da Krivica zelo ceni »kot zelo poštenega borca za pravico«.
Ker mu M. Krivic očita površnost, ga spomni na njegovo trditev, da »celoten spis bere samo prvostopenjsko sodišče«. M. Mulej navaja primer, ko pritožbeno in vrhovno sodišče nista vzela »v postopek nobenega strokovnega dokaza zunaj prava«.
»Pravo ne zadeva samo pravnikov, ampak celotno družbo, saj vpliva na vse. Zato bi bilo treba upoštevati tudi mnenja nas, ki nismo pravniki, ne pa šteti pravnike za nekaj nedotakljivega /…/.« Pravi, da ni kritiziral US RS, »ampak opozoril na posledice, ki sežejo daleč zunaj prava /…/ Spoštovanje prava je važno, a samo eno od 7 načel družbene odgovornosti«, ki je »pot iz sedanje krize, ki ima svoje vzroke v gospodarski, pravni in vsakdanji enostranskosti namesto celovitosti odločanja in delovanja.«
»Ne mlatimo prazne slame, ampak odpiramo druge vidike kot (nekateri) pravniki.«

Dom in svet

Nepreslišano. Pedro Opeka, misijonar. (www.časnik.si ), Dnevnik, 20.10.2015
»Jaz sem bil zgrožen, kosem videl, kako so begunce pred mejami pustili na mrazu, na dežju. Ko so enkrat prišli v Evropo, jim je treba pomagati, zdaj jim je treba pomagati. Na takšen način, da bodo razumeli, da so naši bratje, da soljudje kot mi. Ne moremo gledati otroka, mame, očeta, ki trpijo na dežju, lačni. Ne moremo ljudi pustiti tako!
Zakaj smo premišljevali in pustili ljudi, da se je število večalo? /…/ Hitreje bi morali reševati, saj so oblasti vedele, da so begunci v Grčiji in da bodo čez teden v Sloveniji. Morali bi se pripraviti. Dovolj je prostora. A z evropsko skupnostjo ni bilo povezave, /…/ da bi bili bolj učinkoviti pri pomoči beguncem.«

Kaj preostane Sloveniji, da si poveča ugled v svetu? Nedelovih sedem, Nedelo, 18.10.2015
N'toko, glasbenik in kolumnist: »Negativna podoba Slovenije /…/ je koristen as v rokavu pri notranjepolitičnih bojih. Tako dobre kot slabe statistike imajo seveda več plati in jih je treba obravnavati celovito /…/ kdor senzacionalistično širi slabe novice, ima verjetno druge namene kot reševanje našega ugleda.«
Dušan Jovanović, režiser: »Za začetek bi bilo hvalevredno, če bi plagiate diplom, magisterijev in doktoratov vseh naših pomembnežev vrgli na velik kres, ki bi ga enkrat na leto zakurili na Kongresnem trgu. Bilo bi dobro, če bi si namesto več sto tisoč evrov visokih postranskih zaslužkov naši visokošolski profesorji s svojo akademsko odličnostjo prislužili kakšno prestižno nagrado. Toplo bi pozdravili dekane, ki se preživljajo s prodajo diplomskih nalog svojih študentk, če bi /…/ pri etičnem padcu sami odstopili z visokega položaja. In rektor, ki svoje rojstne dneve praznuje z javnim denarjem, namenjenim za znanstvene raziskave? Če je naš akademski vrh na tako nizkih moralnih vejah, kako visoko je lahko politični in ekonomski?«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Kar zadeva evropske standarde, preprosto: urediti sodstvo tako, da ne zamuja, plačati izbrisanim, uveljaviti pravice Romov in ne dopustiti protičloveškega referenduma. /…/ morda bi Slovenija pridobila več ugleda, če bi se uprla neoliberalnim standardom? Popolnoma brezplačno šolanje, dobro financirana kultura in znanost, ki razvijata državljanski razum in sočutje; zdravstveno varstvo, /…/ kompleten »check-up« za vsakega prebivalca enkrat na leto; brezpogojna zaščita medvedov, čebel in lipicancev oz. okolja /…/ se pravi tudi vseh drugih, ljudi in živali.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Vse je odvisno od tega, kdo sestavlja lestvice in po kakšnih kriterijih. /…/ Če inštitucije, katerih temeljna naloga je finančno ropanje, tožijo, da se Slovenija upira popolni predaji vsega premoženja v skrbne tuje roke, je to dovolj zgovorno. To sicer ne pomeni, da je pri nas vse dobro. Bi bilo pa še slabše, če bi se prilagajali takim opozorilom kar počez.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Ni glavni problem Slovenije, kako jo vidijo tujci, ampak kako jo doživljamo mi, njeni prebivalci.« Ni npr. dovolj rešiti nek »primer korupcije pri javnem naročanju /…/ ljudje morajo v to tudi verjeti. Tega pa brez zaupanja v sposobnost in dobronamernost najvišjih odločevalcev v politiki in sodstvu ni mogoče doseči. Kadrovske polomije, ki vodijo v zmanjševanje že tako načetega ugleda institucij, pri tem gotovo niso v pomoč.«

Ljubezen je že dolgo izraz slabosti. Nina Krajčinović, Delo, 21.10.2015
Bosanski glasbenik na delu v Ljubljani – od 2009 - Damir Avdić je v Kinu Šiška predstavil nov album Manjina. Po desetih letih po izidu prvega albuma s pesmijo Bosanski psiho pravi, da »je v resnici vse ostalo isto. Razen teh rezov v kulturi, ki se dogajajo povsod, posebej na območju nekdanje Jugoslavije. Splošna klima je »- povsod po svetu, ne samo pri nas – slabša, ampak stvari se slabšajo odkar sem se rodil. /…/ v 70-tih, npr. je bil v Evropi seveda že prisoten terorizem. Toda prva novica v poročilih je bila še vedno o rudarjih, ki so presegli normo« ipd. /…/ Jasno pa je, da bodo negativne novice pritegnile večjo pozornost kot recimo, da so nekje zaposlili 10 ljudi. Temu bi lahko rekli tudi linija najmanjšega odpora.«
(Album Manjina?)
Pozornost bodo pritegnile, pravi »t.i. družbenokritične pesmi, čeprav je polovica skladb na plošči ljubezenskih ali vsaj samo življenjskih. /…/ dandanes je lažje streljati s pištolo, kot nekomu izpovedati ljubezen.«
(Bosna-Slovenija, Bosanci-Slovenci?)
»Kar se tiče politike /…/ je bolj ali manj povsod isto, sploh ko so na sporedu volitve.« Na Hrvaškem vsi igrajo na karto domoljubja, »v Sloveniji se prerekajo o domobrancih in partizanih. /…/ Je pa res, da je Slovenija neprimerno bolj urejena od drugih držav nekdanje Jugoslavije«, čeprav se aktivisti zgražajo ko to reče. »Ni pa seveda popolno«, a ni treba vedno primerjati s Švedsko in Norveško, »so tudi države, kjer je veliko slabše.«

Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile Delo, 22. avgusta.V. Merhar, PP 25, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
Na ugotovitve Frančka Drenovca o kolapsu starih elit in zanemarjanju države kot oviri za razvojni premik se navezuje Viljem Merhar iz Ljubljane (- upokojeni profesor EF UL, B.M.).
Kvalitativni razvojni premik zahteva novo elito, meni, ki »se bo morala obrniti proti neoliberalističnemu fundamentalizmu«. Treba bo tudi prevrednotiti »ekonomsko vlogo države« in jo nadgraditi z »intervencijsko vlogo /…/ v ustavno predeljenem socialno-tržnem gospodarskem sistemu.« Že A. Smith je pisal o področjih, ki jih ni mogoče upravljati z »nevidno roko« trga. Ta infrastrukturna področja javnega gospodarjenja, tudi storitve, zanemarjajo liberalistični fundamentalisti. Nova elita bo morala definirati tudi planiranje na teh področjih. Pred nas in pred EU se postavlja vprašanje ali so »stranke v težnji po oblasti brez odgovornosti za razvoj kos tem nalogam«.

Preberimo, poglejmo, poslušajmo

Drama o prvi komediji. nr, Dnevnik, 19.10.2015
Romantično dramo o prvi slovenski komediji in njenem avtorju ter nastajanju narodne identitete ATL 220 ali neznani Linhart je napisal, režiral in v njej v CD zaigral Andrej Rozman Roza. https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Toma%C5%BE_Linhart https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Rozman_-_Roza
Začne se ob smrti Marije Terezije, izteče pa s krvavo francosko revolucijo. V tem času Linhart ustvari družino, prevede v »kranjski deželni jezik« nekaj italijanskih arij, organizira javno knjižnico, priredi dve popularni tuji komediji in prvo postavi na oder ter objavi prvo slovensko zgodovino. http://www.dedi.si/dediscina/131-poskus-zgodovine-kranjske-in-ostalih-dezel-juznih-slovanov-avstrije

Dolgovi in spregledi slovenske literarne zgodovine. V. Plahuta Simčič, Delo, 21.10.2015
»Obujanje avtorjev iz pozabe spada med redna literarnozgodovinska opravila«, piše na: https://sl.wikiversity.org/wiki/Spregledani_avtorji v: https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran .
Časnik Delo je zaprosil nekaj strokovnjakov, da navedejo pisce, ki pri nas niso dovolj priznani, avtorje/avtorice, ki so po krivici spregledani.
Marijan Dovč: Prevrednotimo Pavla Knobla (1765-1830) in Žigo Zoisa (1747-1819).
Katja Mihurko-Poniž: Premalo cenjena pesnica Ljudmila Poljanec (*1874). Končala je učiteljišče v Lj. in od 1908 do 1911 poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike. Leta 1906 je objavila zbirko Poezije. Veliko je potovala, tako je dobila navdih za cikel Carigrajske vizije. V člankih se je »zavzemala za ženske pravice, drugačno vzgojo deklet, boljše delovne pogoje in odpravo celibata za učiteljice.«
Igor Grdina: Mara pl. Berks je bila vse, kar klasik mora biti (1858-1910). Proslavila jo je knjiga o jugoslovanskih ženskah. Bila je sorodnica Matije Čopa, v pisanje iger jo je uvedel »cesar slavistov« Fran Miklošič.
Alja Adam: Zakaj vse te besede – literarna zapuščina Saše Vegri (1934-2010).
Miran Štuhec: Avtentičnost in drugačnost Marjana Krambergerja (1938-2015).
Barbara Pregelj: Literatura Brede Smolnikar (*1941).
Irena Avsenik Nabregoj: Marija Sreš (1943) in zgodbe, ki se nikoli ne zaključijo.

Prihodnosti ni, ostajajo šlagerji. Gregor Bauman, Dnevnik, 20.10.2015
Iz (sedmih knjig, 2000) Pesmi iz zapora Vitomila Zupana sta jih Jani Kovačič z Vito Mavrič izbrala nekaj in izdala album Šlagerji in pesmi. https://sl.wikipedia.org/wiki/Vitomil_Zupan
»Vitomil ni bil mučenik niti žrtev komunističnega sistema – je bil le eden v nizov obrazov večnega spora posameznika in družbe ter kaže, kako družba brani svojo utvaro skupnosti«, pravi Jani Kovačič, kantavtor, učitelj filozofije. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jani_Kova%C4%8Di%C4%8D
»Vitomil je bil »bon vivant in je hotel užiti čim več življenja. Pri tem je nemalokrat pretiraval, kar ga je tudi spravilo v zapor. Šlagerji tistega časa so neobvezen kič svobode /…/«.
(Šlagerji?)
»Po vojni je bil urednik na radiu in rad je zahajal v lokale, tako da mu šlagerji niso bili tuji. Predstavljali so mu neznosno lahkost svobode. V Pesmih iz zapora nemalokrat navede, po kateri pesmi/šlagerju se zapisana pesem zgleduje.« Najdemo npr. »z akordi opremljeno Besame mucho, z notami zapisano Poinziano in še nekatere.«
(Danes?)
»Šlagerji, popevke, popkultura so prevzeli klasično kulturo in skupaj s potrošništvom je vse vkup postalo turbokultura. Elita je poražena, vse kognitivne vsebine so odveč. /…/ Prihodnosti ni, ostajajo pa šlagerji, ki kot sesti koščki spomina tvorijo preperelo mrežo preteklosti /…/ orientir v času /…/
(Kantavtorstvo?)
Slovencem je blizu, »je individualno, poceni in gospodarno. Prevladuje klasični obrazec pevca s kitaro«. Na Kantfestu poskušajo dobiti take z še drugimi instrumenti ali na računalnik. »Raperji so prevzeli družbeni angažma in so danes najpristnejši odraz časa, kantavtorji pa se večinoma zatekaj v intimo in romantiziranje.« Pojavljajo se novi, zanimivi avtorji: Ksenija Jus, Tadej Vesenjak, Dani Kavaš, Viki Brisli, Natriletno kolobarjenje s praho

Ljubljana v 30 slikah. http://www.siol.net/multimedia/ljubljana-v-30-slikah/
Besedilo: Jaka Elkan, fotografije in video: Matej Leskošek. Podatki: www.ljubljana.si .
»Saga o lepih ljubljanskih hišah, s katerimi je majhno mesto postalo prestolnica /…/. Tudi o primerih, ki dokazujejo, kako je usoda lahko klavrna ali zgodovina kruta.«

Pred javno TV je težko delo. J.Z.G., Nedelo, 18.10.2015
Sociolog Rastko Močnik je napisal peticijo Za javno televizijo, ki jo je podpisalo še 217 ljudi, kar »zbuja optimizem«, tudi »številni novinarji in novinarke«, pravi, akademik Janko Kos pa jih je označil kot »neznane, nepomembne osebe«.
(O tem in onih glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnik in https://twitter.com/zdruzenalevica/status/641587545709617152 https://sl.wikipedia.org/wiki/Janko_Kos_%28literarni_zgodovinar%29 . B.M.)
(Kakovost javne TV pada?)
Dnevnik in Odmevi (TVS) poročajo predvsem o strankarski politiki, o Sloveniji izvemo več v Slovenski kroniki in drugih informativnih oddajah. EU je za TVS le »bruseljska birokracija, nemški diktat in Nato.« Iz sveta pa le o vojnah, katastrofah, pohodih EU in ZDA, »žal navijaško«. Iz »problemskih« in kulturnih« oddaj »dobite vtis, da je Slovenija dežela napihnjenih bleferjev, vase zaverovanih univerzitetnih mandarinov in senilnih akademikov.«
(Kaj bi morala ponujati?)
Biti bi morala nasprotna komercialni TV, »varovati našo civilizacijsko in kulturno raven in jo razvijati. /…/ Zdaj ne informira o tem, kaj tukaj ustvarjajo kulturniki, umetniki /…/ znanstveniki. Pa je veliko bolj zabavno in spodbudno kakor uvoženi škart.«
»A dobrega programa tudi ni mogoče delati, če so delavke in delavci v življenjski negotovosti, kot številni na javni TV so, saj jih tam že leta zadržujejo zunaj redne zaposlitve.« Kljub temu je kar dosti novinarjev, ki preštudirajo snov, znajo poiskati sogovornike, »sežejo v temelje vprašanj – in znajo problematiko predstaviti občinstvu.«
(Kako povzdigniti njeno raven?)
»Glavna težava je v tem, da se danes skoraj vsa intelektualna proizvodnja, kulturna ustvarjalnost v humanistiki in družboslovju pa celo znanstvena produkcija dogajajo zunaj »establishmenta«.« Zato mora podreti svoje zidove, se »osvoboditi spon politične in kulturniške birokracije«, česar sedanja TV oblast ne bo zmogla.
(Kako boste ukrepali? Kdo?)
»Pritiskali bomo naprej. Izmišljali si bomo nove in nove načine, kritizirali, predlagali, zahtevali.«
Podpisniki peticije so »ustvarjalna in intelektualna moč sedanjosti. Pripadajo množicam, ki delajo zgodovino.«

Znanje, učitelj-ice, šole, države in kako (jih) ocenjevati

Nagrajenci RS na področju šolstva za leto 2015. Šolski razgledi, 16.10.2015 (Primerjaj www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/nagrade_in_priznanja/nagrade_rs_na_podrocju_solstva/)
Na podelitvi državnih nagrad je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič med drugim dejala: »Učiteljeva vloga v današnjem spremenjenem okolju, vse hitrejšem ritmu življenja in ob nenehnih spremembah, od družbenih do tehnoloških, predvsem pa ob uveljavljenih pogledih in vrednotah, vse zahtevnejša.« Zato je pomembno, »da usposobimo učitelja ne le za danes, temveč tudi za prihodnost. Če ne drugače, nam bodo ogledalo prihodnosti že danes postavili kar otroci in mladi sami. Zato naj bosta izobraževanje in pomen znanja v središču družbenega in gospodarskega razvoja, da vsem omogočimo priložnost skupaj soustvarjati prihodnost. Pri tem imate prav vi, učiteljice in učitelji, osrednjo vlogo. /…/
»Slovenska šola je dobra šola«, je ob obisku Slovenije /…/ dejal evropski komisar Tibor Navracics. http://www.budapost.eu/tag/navracsics/ Hvala /…/ da ustvarjate in zagotavljate to kakovost«, je dejala navzočim ministrica, in dodala:
»Ali kot bi dejal Konfucij: »Človek, ki skrbi za svoje staro znanje in hkrati nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugih.« (Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucij in par njegovih izrekov v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucionizem . B.M.)
Odbor za nagrade RS na področju šolstva se je odločil za 2015 podeliti »tri nagrade za visoko šolstvo«, je dejala Ljubica Marjanovič Umek (FF UL), in sicer dve za življenjsko delo in eno za izjemne dosežke.
Delovanje Alenke Kobolt (PeF UL) nagrajenke za življenjsko delo, je v obrazložitvi strnjeno »z naslednjimi besedami: oblikovanje izvirnih znanstvenih spoznanj in njihovo prenašanje v vzgojno-izobraževalno prakso, senzibilnost za potrebe vseh udeležencev vzgojno-izobraževalnega procesa ter strokovna pomoč tistim, ki jo potrebujejo, zlasti najranljivejšim. Med drugim vodila tudi prenovo vzgojnih zavodov. »Je ena od utemeljiteljic socialne pedagogike kot znanstvene discipline v Sloveniji.« Bila je pionirka pri uvajanju supervizije na tem področju. Pomembna je njena raziskava »Problemi inkluzivne obravnave vedenjsko izstopajočih, socialno in kulturno depriveligiranih učencev in dijakov.«
Marija Kavkler (PeF UL), nagrajenka za življenjsko delo, je pred 40 leti pričela s proučevanjem otrok s posebnimi potrebami. Delala je v različnih zavodih in svetovalnem centru in se 1990 zaposlila na (takratnem) oddelku za defektologijo PeF UL. Strokovne izkušnje je »uokvirjala tudi v teoretske koncepte«, posebej glede inkluzije na področju vzgoje in izobraževanja. Ukvarjala se je z učnimi težavami otrok s posebnimi potrebami pri matematiki v osnovni in srednji šoli. Poleg pisanja strokovnih in znanstvenih člankov jo odlikuje tudi »močna socialna odgovornost in družbena angažiranost. Leta 2002 je s sodelavci ustanovila neprofitno društvo Bravo za otroke in mladostnike s specifičnimi učnimi težavami.«
Marija Cenčič (PeF UP) je »s kakovostnim pedagoškim in raziskovalnim delom zaznamovala« področje didaktike in pedagoške metodologije »v smislu razvoja kakovostne raziskovalne paradigme.« Je avtorica visokošolskih učbenikov, člankov in monografij na področju »ocenjevanja znanja, evalvacije ter učiteljeve refleksije. Ukvarja se z zgodovino slovenskega učiteljskega izobraževanja, z ustvarjalnostjo v poučevanju in vprašanjem etike.« Deluje v mednarodnem prostoru, pri nas pa je postavila temelje študijskemu programu Edukacijske vede in sodelovala pri programih Inkluzivna pedagogika ter Izobraževanje odraslih in razvoj kariere. Z »ustvarjalnostjo, inovativnostjo, avtonomnostjo, kritičnostjo in znanstveno odličnostjo je pripravila /…/ program doktorskega študija.«

PISA. Mati vseh preverjanj.
K. Robinson, Šolski razgledi, 16.10.2015
Odlomek iz knjige Kreativne šole, ki sta jo napisala Ken Robinson in Lou Aronica (prev. Vera Čertalič, Zal. Eno., 2015), o mednarodnih primerjavah dosežkov učencev,.
V programu PISA so bili najboljši v znanju matematike, jezika in naravoslovja iz azijskih dežel. Na vrhu je (velemesto) Šanghaj, visoko je (država) Singapur, peta je Finska medtem ko so ZDA, V. Britanija in Francija nekje v sredini, piše K. Robinson.
(Splošno o programu glej: http://www.oecd.org/pisa/ , o sodelovanju Slovenije (Pedagoški inštitut, Lj.) http://www.pei.si/Sifranti/InternationalProject.aspx?id=18 o mednarodnih rezultatih za 2012 : http://www.oecd.org/pisa/keyfindings/pisa-2012-results.htm . B.M.)
V organizaciji OECD, ki podpira izvajanje PISE z namenom dviganja standarda znanja v šolah, se zavedajo težav takšnih mednarodnih preverjanj.
Andreas Schhleicher, svetovalec gen. sekretarja OECD pravi, da ni dovolj znati (- imeti znanje, B.M.), »kajti Google zna vse. Svetovno gospodarstvo te plačuje za to, kar lahko narediš s tistim, kar znaš. Če želiš izvedeti, ali zna kdo znanstveno« (- naravoslovno?, B.M.) »razmišljati ali prevesti stvarno težavo v matematični okvir, je te stvari težje oceniti, a so v današnjem svetu tudi pomembnejše. Priča smo strmemu upadu povpraševanja po rutinskih kognitivnih veščinah /…/ in stvari, ki jih je mogoče zlahka preverjati in zlahka naučiti, so tudi stvari, ki jih je mogoče zlahka digitalizirati, avtomatizirati in naročati.«
A. Schleicher priznava, piše K. Robinson, da je znanje, ki ga je mogoče oceniti z izbirnimi testi, inherentno omejeno, zato se trudijo za izboljšanje kakovosti ocenjevanja. Dodajajo naloge (z odgovori) odprtega tipa ter poskušajo uravnotežiti, kaj je potrebno in izvedljivo ocenjevali. pravi.
»Leta 2000 smo začeli z jezikovnim, matematičnim in naravoslovnim znanjem. Leta 2003 smo začeli dodajati družbene in čustvene vsebine. Leta 2012 imamo /…/ ocenjevanje ustvarjalnih veščin za reševanje težav«, za katere so razvili ustrezna računalniška orodja, simulacije, pravi A. Schleicher..
»Naloge odprtega tipa so manj zanesljive. Potrebujete jih več, potrebujete človeške ocenjevalce, /…/ več ocenjevalcev. Imate težavo z zanesljivostjo soglasja ocenjevalcev. /…/ je dražje in malo bolj sporno, vendar dobite veliko več verodostojnih podatkov.«
Problem pa niso podatki, ampak kaj narediti z njimi, piše K. Robinson in navaja mnenje velike skupine akademikov iz vsega sveta, ki so maja 2014 poslali odprto pismo A. Schleicherju. (OECD and PISA tests are damaging the education worldwide – academics. Guardian, 6.5.2014, glej v: http://unescochair.blogs.uoc.edu/blog/2014/05/08/academics-call-to-stop-pisa/ , B.M.)
Predlagali so da pri PISI razmislijo o teh letvicah držav in da naredijo premor pri teh primerjavah, da bi šolski sistemi vsrkali, kar so se naučili. Ministri in časopisi uporabljajo rezultate PISE za politična poročila in rezultati so začeli vplivati »na izobraževalne prakse v mnogih deželah. Zaradi PISE popravljajo svoje izobraževalne sisteme v upanju, da bodo tako izboljšale uvrstitve.« Izvali so »PISA šoke« sledijo »daljnosežne reforme v skladu s smernicami PISE.«
Avtorje pisma najbolj skrbi, povzema K. Robinson, da bodo te lestvice »povzročile vse več standariziranega preverjanja v državah in /…/ nagnjenje k uvajanju kratkoročnih popravkov, namenjenih višjemu uvrščanju, namesto, da bi dejansko izboljšale pogoje za učence.«
K. Robinson omenja, da v Šanghaju, kjer je veliko takšnih preverjanj, razmišljajo, da ne bi več sodelovali v PISI. Tudi v Vietnamu eksperimentirajo z drugačnimi načini preverjanja (učencev), z večjo uporabo presoje učiteljev.

Normalnost neenakosti kot realnost. D. Štrajn, Šolski razgledi, 16.10.2015
V vsakdanjem življenju je vse bolj sprejeto dejstvo, da so nekateri »bolj enaki kot drugi«, pravi Darko Štrajn http://www.pei.si/sifranti/PersonalPage.aspx?id=45 po G. Orwelu.
(- Ker Štrajn? Glej http://www.alter.si/tabla/showflat.php?Number=1674565&page=7 , za njegove ocene gibanj konec 60-tih glej več navedb in zlasti povzetek njegove diplome na FF UL v B.M. Ključ je v naših rokah, str. 269-272. O tistih in nedavnih časih glej tudi njegove izjave v: http://www.delo.si/novice/slovenija/od-gorece-ameriske-zastave-do-gorecih-portretov.html?search=%20Kranj (Delo 15.1.2013).
D. Štrajn (v Šolskih razgledih, 16.12.) navede kot glavni razlog – za sprejetost neenakosti - ekonomijo, prepleteno z ideologijo (neoliberalizma), po K. Marxsu in T. Pikettyju.
»Neoliberalizem se je oblikoval v agresivnem nasprotovanju socialni državi, ki je po 2. sv. vojni edinokrat v zgodovini kapitalizma nekoliko bolj porazdelila bogastvo« in omogočila dostop do »vrste javnih uslug. »Med njimi je bilo vsekakor tudi šolstvo, ki so ga nosile vrednote enakih možnosti, pravice do izobraževanja in ideali univerzalne dostopnosti kulturnih dobrin, med katere sodi tudi znanje.«
»Argumenti za poglabljanje neenakosti so argumenti moči, argumenti za krepitev neenakosti pa argumenti nemoči. To se izraža tudi v znanstvenem raziskovanju na področju /…/ družboslovja in humanistike, za katera /…/ »zmanjkuje denarja«. Ker pa so tudi v znanstveni srenji /…/ zagovorniki ali pasivni sprejemalci neoliberalnih dogem, se prek mehanizmov recenzij« in »kriterijev« vse bolj zmanjšuje proizvodnja kritičnega, »nepotrebnega znanja ter vednosti, kopiči pa se delež »kvantitativnih matematiziranih »dejstev«, podatkov in statističnih iluzij.«
»V luči tega dogajanja /…/ si lahko razložimo, zakaj v Sloveniji /…/ doktorski študij ni več vsem enako dostopen.« Odkar ni več evropskega denarja zanj je razen »pičlega programa mladih raziskovalcev« za ta študij treba plačevati za (to) »tržno dejavnost« univerz in drugih visokošolskih zavodov na področju teh »nekoristnih« form znanja.
Še napoved: »Sprejemljivost /…/ neenakosti se bo /…/ vse bolj zajedala v sistem izobraževanja, ki se zdaj /…/ dozdeva kot trdnjava javnega interesa in koncepta socialne države.«

Častni doktorati privilegiji politikov. Š. Furlan, Pisma, Delo, 16.4.2015
Nekdanja svetovalka predsednika RS 1993-2002 Špela Furlan je v članku s tem naslovom (M. Albreht, Delo 8.10), ob navedbi dveh doktoratov M. Kučanu zaznala očitke o njegovem skrivaštvu.
Doktorat iz 1993 »naj bi se zamolčalo«, saj na njegovi spletni strani »ni omenjen«. Novinar spregleduje, piše, »da je urad predsednika svojo spletno stran postavil leta 1999« in za začetna leta mandata »objavil le nekaj dokumentov /…/ iz časa osamosvajanja.«
Za doktorat iz 2011 »novinar omenja protest pred Clevelandsko univerzo«, ki ga nismo videli na TVS. Š. Furlan piše, da je urednik TVS takrat odrekel snemanje, saj ni naloga TVS »delati promocijo predsednika«; tako je bila javnost prikrajšana »tudi za posnetek skupinice protestnikov okrog dr. Edija Gobca«.
(- O E. Gobcu in njegovem mnenju o M. Kučanu: http://radio.ognjisce.si/sl/119/ssd/4626/ B.M.)

Častni doktorati privilegij politikov. M Albreht, Delo, 17.10.2015
Avtor članka (Delo, 8.10.) s tem naslovom Matjaž Albreht se odziva na pojasnilo Špele Furlan v Pismih bralcev 15.10 (pravilno 16.10, B.M.). Nekdanja svetovalka predsednika republike je »čutila podton« o skrivaštvu, piše M. Albreht, ob dejstvu, da »na predsednikovi spletni strani ni omenjenega prvega doktorata, ki ga je Kučan prejel leta 1993 od domnevno neobstoječe Southern International Univ. iz New Orleansa« (ZDA). Objavljeno pa je tam, da je istega leta prejel »odlikovanje od Papeža Janeza Pavla II.« in celo fotografija. http://www2.gov.si/up-rs/1992-2002/mk.nsf/predmkcv.htm
Piše, da je ga. Furlan »zamudila priložnost, da bi bralcem pojasnila »podton« tega zamolčanega doktorata.« (- O tem doktoratu je verjetno poročala STA 5.6.1993: https://www.sta.si/13004/rektor-univerzitetnega-centra-v-luganu-o-podelitvi-castnega-doktorata-kucanu B.M.)

Dijaki, študenti, diplomanti – kri, pot in nebo

O humanih študentih in uspešnih dijakih. Skoraj samo dobre novice. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 16.10.2015
Dobra novica je, da se je krvodajalske akcije že v prvih dneh udeležilo 650 študentov, piše v kolumni Jasna Kontler Salamon. Res je to le drobec od 90.000 naših študentov. A pozitivno je že to, »da se študentje sploh odzovejo na nekaj, kar jim ne prinaša nobenih očitnih bonusov«.
Razveselilo jo je tudi, da so se Slovenci prvič, zelo uspešno, z zlato medaljo, udeležili tudi srednješolskega mednarodnega tekmovanja iz sintezne biologije (na MIT) v Bostonu. Tam so bili vrsto let med najboljši naši študenti pod vodstvom mentorja Romana Jerala (KI, Lj.). Zdaj ne sodelujejo več, piše in namigne, da »je to povezano z znamenito slovensko zavistjo in univerzitetnim in fakultetnim varčevanjem na napačnem koncu.«
Dobra novica je tudi sporočilo ŠOS, da pričakuje sistemsko ureditev visokega šolstva in povečanje sredstev zanj ter da je pripravljen zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij, o stopnjah izobraževanja.
Kolumnistka meni, da nam bo ogrodje zakoličilo »obvezno« drugo bolonjsko stopnjo, »saj je prva razvrednotena« in bodo tisti s prvo prisiljeni »vpisati še magistrski bolonjski študij.«
A kaj, ko ŠOS ob tem opozarja, da je štipendij premalo in da so prenizke – povprečna je 220 evrov, življenjski stroški študenta pa 470.

Če bi bila omejitev nebo… Sandra Hanžić, Delo, 16.10.2015
V anketi so nekaj mladih vprašali, kako drzno si upajo razmišljati o svoji poklicni poti.
Nina Habjan, 23, študentka japonologije in primerjalne književnosti (FF UL): »Rada bi imela svojo knjigarno s svetovno literaturo – lahko tudi antikvariat /…/ - na Japonskem, najraje na Okinavi.«
Vesna Škrlj, 19, študentka strojništva: »Najraje bi delala v švicarskem Cernu, zanimiva se mi zdi tudi Nasa. Nagibam se k bolj raziskovalnemu delu. /…/ Na magistrski študij nameravam v tujino, zanima me tudi življenje v Avstraliji.«
Rudi Kraševec, 20, študent biologije (BF UL): »Rad bi se zaposlil v katerem od podjetij /…/ npr. National Geografic. Delati želim kot raziskovalni biolog. /…/ kakršen je bil Charles Darwin.«
Jerneja Mavrič, študentka socialne pedagogike (PeF UL): »Zelo rada bi bila vzgojiteljica v dijaškem domu ali pa socialna pedagoginja v šoli.«
Neža Vrečar, 24, študentka farmacije (FFA UL): »rada bi imela svojo zeliščno lekarno. /…/ Druga bolj realna želja pa je delo kliničnega farmacevta.«

Ekonomska izobrazba še kako šteje. V službi skok v bazen in fitnes. Mojca Finc, Delo, 16.10.2015
Dve leti in pol je delal Lina Gantar pri Googlu, kjer spodbujajo napredek kadra. Vseeno je s kolegi šla po svoje.
Na začetku je poskusila študirat mednarodne odnose (FDV UL), a ji ni ustrezalo, odprla s.p., sledil je vpis na ekonomijo (EF UL), šla na izmenjavo v Pariz, magistrirala v Monaku, pripravništvo opravila v Londonu in se zaposlila v Dublinu. V tujini je spoznala, da večina delovnih mest izhaja prav iz ekonomije.
Mladim svetuje: Pojdite v tujino in videli boste, koliko je tam možnosti. Zlata so vredne izmenjave. Bodite proaktivni, čim več se mrežite in pozanimajte se, kaj je treba narediti, da dobite zaposlitev, prisluhnite izkušnjam drugih.

Odhajajo zaradi predstojnikov in medijev. Dejan Karba, Delo, 17.10.2015
Mladi zdravniki so na 152. skupščini slovenskega zdravniškega društva spregovorili o tem, zakaj se raje odločajo za tujino.
Po podatkih zdravniške zbornice (ZZS) je pri nas aktivnih 5816 zdravnikov in 1427 zobozdravnikov; za odhod v tujino (tudi samo začasno) so med 2009 in 2011 letno izdali okrog 50 potrdil, v letih 2013 in 2014 pa nekaj nad 200. Zbornica ocenjuje, da jih je trajno odšlo okrog 50, tudi specialistov »v najbolj produktivnih letih«.
Med vzroki za odhod ni samo plačilo. (V Avstriji in Nemčiji je plača zdravnika začetnika dvakrat višja, izkušeni dobijo v evropskih državah do 100.000 evrov letno, v arabskih še več.)
Janez Dolinar (34), komisija za mlade zdravnike pri ZZS omenja tudi negativni odnos medijev do zdravnikov, zato družba »zdravnike vidi kot bogataše«. Vzrok za odhode so tudi slabe delovne razmere, saj npr. nimajo prostora za počitek ko dežurajo. Slabo deluje mentorski sistem. »Marsikje se specializant in mentor spoznata šele ob koncu specializacije«. Mlade specializante na tujem prejemajo z odprtimi rokami, poskrbijo za kroženje po medicinskih ustanovah, pri nas pa to otežuje delovna obremenitev.
Milan Korošec, anasteziolog, je v Avstriji zadovoljen. Čeprav so stroški bivanja višji. Še kot študent je primerjal razmere tam in pri nas. O tem je govoril z direktorjem ene od naših bolnic, pa mu je rekel, naj gre tja, »če je tam vse tako lepo in v redu.« M. Korošec sodi v generacijo, ki ima rada svoj prosti čas in ne bo več hotela »delati cele dneve.«
Peter Kiraly, oftalmolog, opozarja na zaviranje strokovnega napredovanja. »Mladi zdravniki bi radi delali, polni so entuziazma /…/ A pri starejših zdravnikih pogosto naletimo na gluha ušesa /…/namesto pomoči in pametnega nasveta ponudijo internet, k delu pa nas ne pustijo z izgovorom, da bomo lahko delali, ko bodo oni odšli.«
Vsaj trije mladi zdravniki so na skupščini društva omenjali apatijo in dejali, da je imajo le dve možnosti: »ali postanejo še sami enaki ali pa se odločijo za karierno pot v tujini«, končuje članek Dejan Karba.

Zdravnik, profesor

Danes spoštovani kirurg, jutri kriminalec. Pogovor. M. Vončina, Nedeljski, 14.10.2015
Na ljubljanskem UKC je temelje otroške srčne kirurgije postavil Pavle Kornhauser (91, upok. prof. MF UL). Za dobro počutje otrok med zdravljenjem je naredil več kot vsi psihologi in psihiatri, pravi zanj pedopsihiatrinja Anica Kos Mikuž, piše Marjana Vončina v zapisu pogovora z njim.
Klavir v njegovi sobi govori o njegovi ljubezni do glasbe, knjige »o razsežnosti njegovega zanimanja, najnovejše revije in časopisi pa o /…/ spremljanju dogodkov.
»Dogodki v družbi se me še vedno dotaknejo«, pravi P. Kornhauser. »Če me kaj razjezi, ali če vidim, da gre kaj narobe, sedem, napišem in dam v javnost.« Npr. o podtikanjih in zdrahah med zdravniki.
(Na UKC ukiniti srčne operacije otrok…)
Namesto da bi dr. Mishaly »dobil državno odlikovanje, ker je nekaj let hodil v Ljubljano in reševal ogroženo življenje otrok, je doživel oznako, da je kriminalec. Nihče ga ni rehabilitiral ali se potegnil zanj, ampak so dopustili madež nedokazanih napak.«
Na TV zagovornik bolnikov navaja, da letno »umre tisoč bolnikov zaradi zdravniških napak. Grozljivka! Brez konkretnih dokazov, kaj se dogaja v UKC /…/ ali kje drugje. Kako lahko potem kdo pričakuje, da bodo ljudje zaupali našemu zdravstvu.«
(Slabi odnosi, solidarnost, varčevanje?)
»Glavna sestra /…/ mi je potožila, da si je 14 dni prizadevala, da bi prišla do predstojnika in se pogovorila o stvareh, ki zadevajo bolnike in kliniko. Ni imel časa zanjo. To ni osamljen primer.«
»Beremo o /…/ slabih odnosih med zaposlenimi v UKC. To ne nastane čez noč. /…/ Bil sem predsednik za gradnjo KC, poznal sem vsako vtičnico, skrbelo pa me je, kako bomo razvili solidarnost v tako veliki ustanovi. Naredili smo otroški vrtec, da so šle medicinske sestre mirno v službo /…/, subvencionirano hrano za zaposlene«, možnost letovanja na morju, »službe za šport, kulturo in druge dejavnosti /…/. Potem je šlo vse v maloro. Pod geslom varčevanja in racionalizacije se je postopoma vse ukinjalo in sindikat se danes zanima samo za denar. Solidarnost in dobre odnose pa je treba gojiti, da se ljudje dobro počutijo in da dobijo občutek, da jim UKC nekaj ponuja.«
(Vodenje, usposabljanje?)
»Ko klinični center menja predstojnike, naj nikar ne gleda na to, ali imajo doktorat znanosti, koliko strokovnih člankov in publikacij imajo objavljenih, ampak naj se vpraša, kakšen odnos imajo d sodelavcev, kakšne organizacijske sposobnosti in kaj je njihov glavni interes: da bodo napredovali in objavljali prispevke, ali da bodo skrbeli za mlajše sodelavce in tisto, kar sem imenoval »humanizacija hospitalizacije«. To je naloga predstojnika.
Mladi zdravniki zdaj v času specializacije namesto tega, da bi se poglabljali v stroko delajo doktorat, ker jim daje prednost pri napredovanju. Zato je kadrovska politika tako pomembna.«
Dnevnik, 18.12.2015, osmrtnice:
UKC, KK, K. odd. za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. Lj. 16.dec.2015:
»Sporočamo /…/, da je odšel prof. Pavle Kornhauser, dr. med. Oblikoval je koncept multidisciplinarne pediatrične intenzivne terapije, centraliziranega prevoza kritično bolnih novorojenčkov in tesnega sodelovanja pediatrov in kirurgov na področju otroške kirurgije.«

Energetika, tehnološki razvoj, podnebje, politika, stroka

Politika naj posluša stroko, ne obratno. O jedrski energiji. C. Brajer, Nedeljski, 14.10.2015
Nekdanji politik Andrej Marinc, inženir agronomije, je vodil izvršni svet (»vlado« SRS), ko je zrasla v Krškem jedrska elektrarna. (Deluje od 1981, www.nek.si .)
Pripoveduje o tem, kako je pomembna vizija v energetiki. Leta 1973, ko je vodil IS SRS, je razpadel elektroenergetski sistem. »Tovarne, šole, bolnišnice, vasi, mesta, mrk. Tema.«
(Vzrok razpada? Kaj ste ukrenili?)
»Obnašanje kot vsa ta leta po osamosvojitvi (- 1991, B.M.), zanemarjanje strategije, načrtovanja razvoja. /…/Takoj sem zahteval /…/ strokovno oceno najboljših s tega področja. /…/ Če ugasnemo Kidričevo, gredo k vragu vse peči… Stroka je potrebovala le dve uri, vključili smo seveda bolnišnice in druge bolj vitalne objekte, tudi za ceno peči.«
(Pa dolgoročno?)
»Ocenili smo, koliko premalo smo /…/ vlagali v energetiko, ki ni sledila razvoju industrije. Mobilizirali smo vso intelektualno elito, vso znanost, z vseh področij. Tako smo dobili koncept.«
(Politika je poslušala stroko?)
»Popolnoma, dosledno smo sledili stroki. Ena od njenih rešite je bila nuklearka. Ma Jožefu Stefanu je bil velik strokovnjak, dr. (Milan) Osredkar http://www.djs.si/public/jedrce/2003-3.pdf , za sekretarja področja sem imenoval pa ekonomista Draga Petroviča. On je vodil in usklajeval celoten koncept razvoja energetike. Odločitve resorja smo spoštovali. Na tem »špehu« živimo že 20 let, nič se ni naredilo.«
(NEK so gradili Američani… Nič lobijev?)
»Lobijev gotovo ne. Bil je mednaroden razpis, jasen in kakovostno pripravljen.« Na koncu je zmagal Westinghouse, »z odločitvijo naših znanstvenih struktur. Zmagal je vidik varnosti.«
»Seveda pa je res, da je zadnjo besedo imel (Josip Broz) Tito. Dal pa jo je brez pomislekov v odločitev naše stroke.«
(Šlo je gladko, brez pritožb, aneksov…)
»V Jugoslaviji je bilo 5 podobnih projektov, zmagal je slovenski, ker je bil strokovno najboljši. Dobro daje, veliko vrhunskih fizikov in drugih strokovnjakov bi odšlo v svet, ostali so prav zaradi nuklearke, z njimi znanje in druge razvoje možnosti.«
En aneks pa je bil – zaradi potresa v Litiji so okrepili varnost zgradbe.
(- V Sloveniji je bilo takrat večje število strokovnjakov za jedrsko fiziko tudi zato, ker so v prejšnjih desetletjih pa nalogu jugoslovanskega vodstva razvijali uporabo jedrske tehnike v miroljubne in tudi vojaške namene. Poleg nuklearnih inštitutov v Beogradu in Zagrebu je v Ljubljani deloval IJS.
O izdelavi »naše« atomske bombe nam je na zasedeni FF UL maja 1971 »predaval« fizik Stevan Dedijer, kar omenjam v: Ključ je v naših rokah (2008, str. 240.) Poznavalci pravijo, da JLA ni imela atomske bombe, bila pa je pripravljena na nuklearni napad. Vojaki smo imeli (1973) opremo za osebno zaščito, zgrajena so bila zaklonišča ipd. Glej Marijan Kranjc http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/TEHTEH-01-atomska.pdf in http://www.playboy.si/branje/clanki/a-bomba-v-jugoslaviji/ ter https://sh.wikipedia.org/wiki/Stevan_Dedijer. B.M.)
(Zdaj so pri gradnji teh elektrarn Rusi boljši, mi pa naj bi že obljubili Američanom…)
»Lahko le ponovim, vsaj pri tako pomembnih stvareh mora politika poslušati stroko in ne obratno. Sicer je poguba neizbežna. Mi smo stroko res poslušali, prednosti pa so bile večplastne. Razprava o hlajenju so prinesle prvo analizo slovenskih vodnih virov sploh. /…/ Želeli smo biti tudi energijsko neodvisni, Žirovski vrh je imel dovolj surovine za nekaj desetletij obratovanja. /…/ Rudnik je z osamosvojitvijo zaprla skrb za okolje.«
(Gospodarstvenikom ste nekoč dejali:)
»V Novem mest ste v preteklosti najprej gradili industrijo in ob tem zavestno zanemarjali vzporedne dejavnosti, kar se zdaj maščuje. Računajte predvsem z lastnimi silami in z lastno organiziranostjo /…/. Čim manj se bomo mi vtikali, tem boljše rešitve in zdrave osnove sodelovanja in povezovanja boste sami našli.«
(Kaj bi dodali?)
»Komaj kaj, le ponovim lahko.«
(Kaj pa kmetijstvo, takrat smo bili samozadostni , pridelali smo 100% hrane, zdaj 30%. Zakaj?)
»Denacionalizacija, privatizacija, pokop velikih kombinatov, nič usmerjanja kmetijstva, konec kooperacij. Nam je proizvodnja rasla tudi v zasebnem kmetijstvu.«
(Gozd zarašča že 60% površine?)
»Brez kmetijstva, brez skrbi za kulturno krajino nam podivja in nas zaraste. /…/ izkoriščati ga ne znamo. Kot bi nam vse znanje izpuhtelo, kot bi bila politika res povsem brez posluha za stroko.«
(Takrat ste imeli o znanju partijsko konferenco?)
»Ker smo vedeli, da je za Slovenijo prav znanje najpomembnejši razvojni dejavnik. Iz Švice sem povabil Janeza Stanovnika, da je imel referat o inovativni družbi.«
(- 1984, glej v Matjaž Mulej: http://www.inovativnost.net/materiali/clanki/08-dtsim-vsebina.pdf http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/janez-stanovnik-mdash-90-letnik-borec-za-zmeraj.html . B.M.)

Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja. S. Zgonik, Mladina, 16.10.2015
»Ne bo vse v povezavi s podnebnimi spremembami slabo. A za dobre stvari se bo treba potruditi, slabe pa bodo prišle same od sebe«, pravi Lučka Kajfež Bogataj, (BF UL http://web.bf.uni-lj.si/agromet/agromet_osebje.html) članica Mednarodnega odbora za podnebne spremembe pri OZN (IP CC), pravi v pogovoru s Stašom Zgonikom.
(Edina javnosti znana klimatologinja…)
Ni čisto res, pravi, v medijih se pojavljajo: »Mojca Dolinar in Gregor Vrtačnik, pa Klement Bergant in še kdo. Skoraj polovico klicev novinarjev /…/ preusmerim nanje. Veliko dobrih naslednikov mi je tudi ušlo.« Nekaj jih »danes dela v Italiji in na Danskem, ker so pač tam zlahka dobili službo.«
(Vas kolegi na fakulteti zaradi medijske izpostavljenosti gledajo postrani?)
»Malo že. Pa ne /…/, da se pojavljanje /…/ za znanstvenika ne bi spodobilo. Takih pripomb sem bila včasih deležna /…/ na FMF. /…/ se vsi začenjajo zavedati, da nismo samo znanstveniki, temveč tudi profesorji, ki moramo sovje znanje posredovati naprej, večja medijska izpostavljenost znanstvenega področja /…/ tudi pripomore k povečanemu vpisu na fakulteto. Čutim pa kdaj nekakšno zavist kolegov, ki imajo občutek, da je njihovo področje mnogo pomembnejše kot klimatologija, pa javno ni tako izpostavljeno. Ne morem pa reči, da je t moteče.«
(Kaj trenutno raziskujete?)
»Po duši sem človek, ki raje raziskuje posledice podnebnih sprememb, sami vzroki me ne pritegnejo toliko. Doslej smo se največ ukvarjali s kompleksnostjo pojavljanja suš, nedavno pa smo postali partner v evropskem projektu« o zmanjšanju »produktivnosti dela zaradi vročinskih valov.« Ko je temperatura več dni nad 30*C produktivnost upade za 20%, so ugotovili delodajalci in nastala je panika.
(Sestava IP CC?)
Novi predsednik je iz Južne Koreje, ima »naftno preteklost«, ko se pogovarjajo »o hobijih, otrocih in psu« kot »večina Azijcev ne pove nič.«
Skrbi jo dejstvo, »da je bil IP CC včasih v 90% sestavljen iz fizikov in naravoslovcev, danes pa se je odstotek močno zmanjšal v korist družboslovnih ved« in »ne bo več šlo za klasično podnebno znanost, temveč bolj za premagovanje družbenih in ekonomskih ovir. /…/ Fizika je svoje povedala«, osnovno poslanstvo IP CC je izpolnjeno, ne bo več »dolgo obstajal v zdajšnji obliki.«
(Ženske v IP CC?)
»Katastrofalno, žensk nas je le nekaj več kot 10%. /…/ n ženske kvote so vedno zadnje v vrsti pomembnosti, vedno je treba najprej uskladiti razmerja med razvitimi in nerazvitimi državami, pa med vzhodom in zahodom, severom in jugom, levimi in desnimi, zelenimi in rumenimi… Pa so ženske danes med najboljšimi razvijalcu podnebnih modelov. Moškim je bolj do funkcij. Ženske niso pripravljene na dodatne napore v kandidaturo, lobiranje in barantanje. »Tudi v politiki je to /…/ ključni problem. Ženskam se pač v neki točki začne vse skupaj zdeti neumno in umazano, pa bi morale iti do konca.«
(IP CC in naša politika?)
»V IP CC si močan toliko, kolikor tvoja država stoji za teboj in kakšno prioriteto daje problemu podnebnih sprememb doma. Pri nas elitne politike žal ne zanima, kaj v IP CC-ju pravzaprav počnemo. Že 20 let.« Zanimanje je pokazal edino Iztok Jarc, kmetijski minister (nekaj mesecev), ki je prej v Izraelu videl, kaj je suša in kaj voda za kmetijstvo. Naročil je »izdelavo strategije za prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu«, ki ni nikoli zaživela.
(Kaj storiti in zakaj?)
»Podnebna politika se ne ustvarja iz ljubezni do okolja, ampak iz zavedanja o potrebi po prilagajanju strukture gospodarstva času, ki prihaja. /…/ Okoljska ozaveščenost in podpora znanstvenikom sta marginalna dejavnika pri zgodbi o podnebnih spremembah. Ključno je prestrukturiranje gospodarstva. Dejstvo, ki zbuja skrb, je, kako slabo poučeni so vodilni slovenski politiki in gospodarstveniki o podnebnih spremembah. /…/ nanje pomislijo izključno ob poplavah in vročinskih valovih.«
(Varčevanje…)
Pri »zahtevah po varčevanju v javnem sektorju« se zatekajo »k najbolj banalnim ukrepom, kot je zmanjševanje mase plač.« Zakaj ne bi »začeli zmanjševati stroškov za energijo v javnih stavbah. Zniževanje plač nima pozitivnega učinka na BDP, vlaganje v energetsko prenovo javnih zgradb pač.
(Energetika, domači viri, plin v Prekmurju, GSO?)
»Potrebovali bi skupino strokovnjakov, ki bi na zadeve gledala dolgoročno in pravočasno ustavljala take neumnosti, kot je bil TEŠ 6. /…/ Bila sem proti predimenzioniranemu šestemu bloku.« Lahko bi imeli majhno elektrarno na domači premog. Raziskovanje »lastnih virov energije« je »absolutno nujno«. Ne rabimo gensko spremenjenih organizmov, saj pol hrane vržemo proč.
Ne nasprotuje »temu, da bi se s pomočjo znanosti pripravili na morebitne prihodnje šole«.
(Podnebne spremembe so krive za vojno, npr. v Siriji?)
»Saj veste, profesionalna deformiranost«, če se imaš za kladivo, »potem se ti vse zdi kot žebelj. Razmere v globalnem svetu so tako prepletene, da je /…/ težko jasno določiti vzroke«, ki »se kopičijo v daljšem časovne obdobju in podnebne spremembe so eden od dejavnikov /…/ Seveda pa so medijsko bol izpostavljene kaplje čez rob.«

Jezik, njihov in naš…

Kolonializem v treh slikah. M. Novak, Mladina, 16.10.2015
V svoji ihtavi kolumni piše Maja Novak, pisateljica, o žargonu generalov, gen.sekretarjev, bankirjev in (drugih, lepo oblečenih) jezikovno koloniziranih.
Ko je končala šolo se je nekaj let tolažil, da ji »vsaj k telovadbi ni predvojaški vzgoji« ne bo treba nikoli več iti. Japajade. Postala je prevajalka, morala je nekoč prevesti »besedilo o soški fronti: o brigadah (?) in polkih in četah in vodih, pa razliko med bojem in bitko je bilo treba poznati.« Zares se je namučila s spomini Konrada Konjška, ki je kot slovenski general pisal seveda v srbski generalščini – »delal, deloval in dejstvoval« /…/ in vsak drugi stavek je bil v trpniku. Že na fakulteti (- konec 70-tih, PF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Maja_Novak , B.M.) sem iz dna duše zasovražila soldaško špraho, zato »se je trpelo« od prve do zadnje strani prevajanja.«
»Med predvojaško na faksu pa pri vseh predmetih, ki so imeli količkaj opraviti z legendarnim STM«
(- v »usmerjenih« srednjih šolah je bil to predmet Samoupravljanje s temelji marksizma, na faksu verjetno Temelji marksizma (filozofija, politična ekonomija, sociologija, verjetno o (is)tem govori Peter Jambrek v: http://www.mladina.si/162993/dr-peter-jambrek/ B.M.)
je bila M. Novak «prepričana, da snov, ki mi jo na silo tlačijo v možgane, nima ne repa ne glave, a danes vem, da je bil mojega odpora večinoma kriv samo obupen jezik, pri katerem samoupravni pisci in birokrati pač niso zaostajali za generali.«
Vsebina ni vedno kriva, meni kolumnistka, jezo zbuja »neroden način, na katero je podana; in to se mi je posvetilo pri prevajanju Titove« (J.B.T.) »biografije hrvaških zgodovinarjev Iva in Slavka Goldsteinahttp://www.vecernji.hr/tag/ivo-goldstein-6209 »Odlična knjiga. Z njeno vsebino ni nič narobe, Tita ne poveličuje, a vseeno ne pljuva po njem, pa čeprav je danes to moderno. Bere se kot kriminalka, toda celo dober pisec, kot je I. Goldstein, se ni mogel izogniti občani okužbi s komunističnim novorekom, ker je v takih časih pač živel in javno deloval. Pa I.G »ni bil zagrizen komunist, nasprotno«, a je prevzel nekaj k. žargona. »Tega so Hrvati tako kot slovenski generali najbrž uvozili od Srbov, ti pa od Rusije«. I.G. poroča, »kako rad je po prihodu iz Moskve Tito opletal z zanj takrat še novo besedo »monolit«.
In »se človek vpraša: kaj je narobe z nami, da se s takim navdušenjem pustimo kolonizirati celo v jeziku?«
(- O tem, kako v življenje posega sistem in o težavah s komuniciranjem (se prepričajte) z Jurgenom Habermasom v: https://de.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0038-0318/2010/0038-03181001001I.pdf ... B.M.)
»Druga slika /…/ svinčeni časi so za nami /…/ Japajade. /…/ Gledam ti zadnjikrat (TV) Tarčo, nekaj o slabi banki in Kosovem detektivskem delu v NLB, ko Simona Toplak«: »Ne vem, ali compliance sodi v piar, zdaj pa v banki čez compliance poskušajo delati damege control Kosa; to me navdaja s strahom, da ne vedo, kaj je corporate govenment…« http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/nova-odgovorna-urednica-financ-simona-toplak.html
»Alenka Goljevšček, https://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Goljev%C5%A1%C4%8Dek_Kermauner ena mojih najljubših gimnazijskih profesoric, je dijakom, ki smo med izpraševanjem stokali, da snov sicer znajo, vendar »ne znajo povedat«, kar znajo, večkrat zabrusila, da to pač ne more držati; če kaj veš, je pribila, znaš to tudi ubesediti. /…/ v maternem jeziku bi dodala jaz. Ampak kaj, ko Slovenci uživamo, če nas kolonizirajo tudi na jezikovnem področju, zato smo po osamosvojitvi iz naročja srbsko-ruskega kolonizatorja pri priči navdušeno planili naravnost v objem anglosaškega.«
»Tretja slika. Jezik vpliva na način razmišljanja.« Zdaj, ko prihajajo migranti in smo iz slabe banke (DUTB) znebili L. Nyberga in T. Manssona, stokajo desnosučni podjetniki, politiki in publicisti: »Kaj bomo brez tujcev? /…/ noben drug tujec ne bo hotel več k nam? /…/ Nič hudega, če nas sleparijo, samo pridejo naj? Kakšna kolonialna dežela smo, nekakšna banana republika, in brez gospodarja ne znamo živeti.«
»Sama bi raje premišljevala drugače. V tujcih, ki k nam skoraj bosi pripešačijo iz Sirije, vidim dosti manj nevarnosti, kot v tistih, ki nam pridejo solit pamet v Armanijevih oblekah.«
Še se bo trudila premišljevati v jeziku babice, ki je bila izvrstna pripovedovalka, »pa čeprav ni znala besedice ruščine ali angleščine.«

Preberimo, analizirajmo (se)

Jegličev dnevnik. B. Nežmah, Mladina, 16.10.2015
Dnevniške zapise (1899-1930) škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki jih je izdala Mohorjeva družba, Celje, 2015, ocenjuje Bernard Nežmah.
Pokupil je Cankarjevo Erotiko, protestiral proti goloprsi muzi nad Prešernom, podpiral zadružništvo, sezidal gimnazijo v Šentividu (nad Lj.), podprl Majsko deklaracijo 1917, na volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti, se upiral branju kraljevih okrožnic s prižnic, zagovarjal (od kralja prepovedane) Orle…
V zapiskih škof »razkriva duh časa, /…/ zakulisja medijskih spopadov, njegovo skrb za reševanje cerkvenih dolgov«, pogovore »z župani, ministri, monarhi, njegove intrige, njegova pikra pisma«, naklade »naših« in »njihovih« časopisov, tožbe časopisov, polemike, osebne spopade v SLS, cerkvene zadeve, kako je grešne duhovnike pošiljal na duhovne vaje, jim jemal župnije, pomagal ruskim beguncem iz SZ…
Dnevnik je »oblika, skozi katero zgodovina najbolj plastično zaživi«, ohranja tudi dogodke, »ki bi se lahko zgodili, a se zaradi teže nasprotovanj niso«, končuje ocenjevalec.
(- Velja primerjati škofov dnevnik s tistim, ki ga je pisal Ljubljančan, visoki državni uradnik in pisatelj Fran Milčinski med 1.sv.vojno; stanoval je na Wolfovi, nedaleč od škofije. (Dnevnik, 1914-1920, Slovenska matica, Lj. 2000; zanimivo, ni omenjen v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Mil%C4%8Dinski , niti v virih, ki jih geslo navaja...
Milčinski objavlja nekaj odlomkov iz besedila škofa, ki je sicer pred vojno napisal priročnik za mladoporočence, med vojno pa ga je namenil ženam, ki so imele može na fronti, pa so prišli na dopust in tudi vdovam, kako naj (se) ravnajo za ohranitev številčnosti naroda…. Knjižico je (vojna K und K ) cenzura že v tiskarni zaplenila; besedilo se ne omenja prav pogosto… B.M.)

Zapeljivost norosti. Tina Lesničar, Delo, 17.10.2015
Ob 140 letnici rojstva Carla G. Junga https://sl.wikipedia.org/wiki/Carl_Gustav_Jung
je izšel prevod njegove Rdeče knjige (Beletrina, Lj. 2015). V njej je znani psihoanalitik (Jungove smeri…) analiziral samega sebe, v »ilustriranih dnevniških zapisih sanj, vizij, spominov, fantazij in fantazem«.
Na razpravi o knjigi v Cankarjevem domu so eno večjih dvoran napolnili »psihiatri, psihologi, filozofi, analitiki, jungovci, freudovci, platoniki, heglovci, lacanovci, šamani, šarlatani, profesionalci in samoiskalci«, da bi slišali kaj novega, s čimer bi pomagali drugim – in sebi. Uvodničarja sta bila filozof in psihiater, prevajalca knjige.
Jan Ciglenečki je odkrival podobnosti med Platonovo teorijo o idejah in Jungovim kolektivnim nezavednim in našel skupni imenovalec v mistiki. »Halucinacijah, transu, ekstazi, paranormalnih doživetjih, vnebovzetju in šamanskih potovanjih in podobnih pojavih, ki jih je Jung, »opirajoč se na antične mislece, gnosticizem in vzhodnjaške filozofije /…/ jemal precej resno.« Mistike v knjigi sicer ne omenja, so se mu pa v sanjah prikazovale mandale, s katerimi je tudi ilustriral samospoznave.
Borut Škodlar je govoril o psihotičnem pri Jungu in spomnil, kako se psihoza začne. Najprej posameznike »prešine občutek, da so drugačni od drugih, odtujeni od sveta, lahko jih zajamejo blodnje o lastni superiornosti in pomembnosti, začnejo trpeti za preganjavico…«, a je »vsaka podobnost s simptomi, ki jih kažejo posamezniki na vodilnih položajih zgolj naključna«, vključno s tem da se v tem opisu ne prepoznajo, povzema psihiatra Tina Lesničar.
Omenil je še »zapeljivost norosti« in Parmenida: »Kobile me nosijo, kamor seže moja želja.« Vse je v aktivnem usmerjanju, interpretaciji in elaboraciji izkustva, v tem, da posameznik izkustva umesti v svoje življenje, da se v teh zgodbah in občutjih izgubi in spet najde.
A ta faza pri tistih na položajih pogosto manjka. »In njihove kobile jih odnesejo predaleč«, piše na koncu še enega članka v rubriki Ljubljansko ogledalo.

Med knjigami. Pravkarizšloravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi, 16..10.2015
Dekleva, T. Maks Samec (1881-1964) : življenje in delo : zbornik, ur. B. Stanovnik, Slovensko kemijsko društvo, Lj. 2015
Premk, F. Premk Bogataj. E. Prof. dr. Marja Borštnik : prva dama slovenske slavistike. MO Kranj, Gorenjski muzej, 2015
Truhlar, V. Zbrano delo, knjiga 3. ur. F. Pibernik, ZRC SAZU, Lj. 2015
Kreft, S. et al. Znanstveno-kritičen pogled na komplementarno in alternativno medicino. Ur. N. Kočevar Glavič, FFA UL, Lj., 2015
Prepoznavanje nadarjenih in delo z njimi v vrtcu in šoli : zbornik /…/ mednarodna strokovna konferenca, PeF UL, 2015
Fritz Kunc, M. Mladi upi, Mladika, Lj. 2015
»/…/ o mladih, ki po opravljenem študiju iščejo delo, kruh, želijo naprej v življenje po svoji samostojni poti. /…/ o razkolu med predstavami o življenju, ob kakršnih so odraščali in bili vzgajani, in stvarnostjo, v kateri za preživetje vladajo druga merila. /…/ njihov svet, njihove stiske, občutja, sanje, prigode.« Zgodba je stvarna in optimistična. »Obudi vrednote (zaupanje v mlade, spoštovanje starejših, medgeneracijsko sodelovanje…)«
Filipovič Hrast, M. Hlebec, V. Staranje prebivalstva : oskrba, blaginja in solidarnost. FDV, Lj. 2015
Piketty, T. Kapital v 21. stoletju. MK, Lj, 2015

... pa po lojtrci ...

V službi globalne tekme za študente. K. Miklavčič, Delo, 14.10.2014
O lestvicah univerz in trendih na globalnem visokošolskem trgu piše Klemen Miklavič, raziskovalec na PeF UL in Univ. Deusto (Španija). http://ceps.pef.uni-lj.si/index.php/o-nas/sodelavci/94-klemen-miklavic
Mediji so poročali, da se je Slovenija, kot ugodna destinacija za študij, uvrstila na vrh ene od lestvic, ki naj bi »mlade usmerjale pri izbiri študija«. Raziskovalec in poznavalec visokega šolstva meni, da »takšna lestvica sloni na trhli podlagi«, zaradi razlik med državami po ugodnostih in stroških za študente, opremljenosti univerz ipd.
O uvrstitvi Slovenije (- kjer za redne študente ni šolnin, B.M.) je pisalo v članku, ki je bil posvečen kritiki financiranja angleških univerz, kjer so šolnine visoke, dodatna posojila pa mlade silijo v iskanje alternativ. »Visoko šolstvo se v Angliji obravnava tudi kot donosno izvozno industrijo na globalnem trgu storitev. Razvoj /.../ je že več desetletij usmerjen v pridobivanje tujih študentov.« Leta 2010 je V. Britanija imela 15% študentov, iz izven EU, ki so plačevali polno šolnino (vir: OECD) in v 2011/12 so tuji študenti prinesli 10,2 milijarde funtov prihodka (vir Times Higher Education, glej tudi https://www.timeshighereducation.com/world-university-rankings ).
Nič čudnega, če so tam časniki zaskrbljeni ob morebitnem zmanjšanju zanimanja tujih študentov. Tržni mehanizmi so z visokimi donosi privedli do sprememb v odnosu do univerz, izobraževanje je postala gospodarska panoga.
Za uveljavitev na visokošolskem trgu se borijo države in univerze. Oxford, Harvard (ZDA) in TU Munchen uporabljajo svoj sloves, druge morajo »(tudi slovenske) svoj položaj v globalni strukturi visokega šolstva pridobiti drugače. Ena od poti /.../ je uvrstitev na vse popularnejše rangirne lestvice.« Lestvice so popularne zaradi množičnosti študija, s povečanjem deleža generacije, ki se vpiše, »se je povečalo tudi zanimanje javnosti za visoko šolstvo.«
(- Namen ene od prvih lestvic »šanghajske« je bil pomagati kitajskim družinam pri odločitvi, kam vložiti denar za študij svojega otroka, v času ko so bile univerze na Kitajskem še »na tleh« zaradi posledic kulturne revolucije konec 60.let. http://www.shanghairanking.com/ARWU2015.html B.M.)
Lestvice so tudi »v službi utrjevanja globalne hierarhije univerz in držav«, meni K. Miklavič. Rangiranje oblikuje »podobo visokega šolstva, definira smoter, zaželene rezultate in tako interpretira visoko šolstvo zainteresirani javnosti, predvsem bodočim študentom in njihovim družinam.« Sloves univerz je postal njihov najpomembnejši »kapital«, ki se »prodaja kot prestiž, ki naj bi diplomantom omogočal višji družbeni status in plačo ter uresničevanje različnih osebnih aspiracij«.
Avtor trdi, da »lestvice favorizirajo univerze, ki so že veljale kot prestižne, predvsem britanske in ameriške. Tako nastane globalna hierarhija univerz in z njo nova oblika neenakosti in socialne diskriminacije. /.../ V poplavi diplom« si »študija v tujin /.../ ne more privoščiti vsakdo.«
Povzema ugotovitve novejših raziskav, »da uveljavljene rang lestvice učinkujejo tudi na sistemsko preobrazbo visokega šolstva. Namesto da bi univerze in visokošolski sistemi zasledovali lastne strategije in standarde, maksimizirajo prizadevanja za zadovoljitev meril najpopularnejših lestvic.
(- Npr. pridobitev Nobelovcev, objavljanje v tujini... http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/08/sanghajska_lestvica.aspx B.M.)
Pogosto jih v to spodbujajo vlade npr. v Franciji.
K. Miklavič meni, da lestvice nudijo nezanesljive informacije o univerzah. Osredotočene so na par kazalnikov in »favorizirajo univerze z vrhunskimi raziskovalnimi dosežki in Nobelovimi nagrajenci«. Tako »ne povedo veliko o kakovosti študija na prvi stopnji.« Iz njih »malo izvemo o študentskem življenju, možnostih za zunajkurikularne« (obštudijske) »aktivnosti ipd.« Zanemarjajo sodobne vloge univerz, »kot so prostor družbene kritike, socialna emancipacija, razvojna vloga v lokalnem okolju, duhovna plat posameznikovega razvoja itn..«
Omenja tudi razlike v usmeritvah naših univerz. »UNG je na nekaterih znanstvenih področjih že presegla druge slovenske univerze in se v določenih raziskavah usmerja v svetovni vrh, medtem ko morajo mladi« (- Goričani, Primorci? B.M.) »večino študijskih področij na 1. In 2. stopnji ter živahno obštudijsko življenje iskati v Lj. in Mariboru.«
Obetavna pa je pobuda evropske komisije, ki financira projekt U-Multirank. http://www.umultirank.org Univerze razvršča po različnih razsežnostih, »uporabnik sam izbere merila, ki so mu najpomembnejša«, ne daje pa univerzalne rang lestvice univerz. Pomenljivo je, da projekt kritizirajo britanske vladne službe in prestižne raziskovalne univerze (LERU http://www.leru.org ).
Pri lestvicah je treba biti previden in skeptičen, priporoča avtor. Predvsem ko gre za rangiranje »v režiji zasebnih akterjev« in medijev. V igri je veliko denarja in interesa za študente. Tako kot pri reklamah je treba »preveriti zanesljivost virov, ko gre za informacije o kakovosti univerz in primerni lokaciji za študij.
Predvsem pa se je treba znebiti utvare o tem, da bo diploma sama po sebi uresničevala idealizirane predstave o življenjskem slogu in družbenem statusu.«
(Na fotografiji Shutterstock-a stara vrata kolidža v Oxbridgeu… z modrim napisom SCHOLA LOGICAE.)

Jezikoslovec

Znal je zagovarjati svoj prav in neprav. Mojca Pišek, Dnevnik, 13.10.2015
Naši jezikoslovci z nekaj distance ocenjujejo delo Jožeta Toporišiča (1926-2014) kot pomembno, a zaznamovano z »avtoritarnostjo«.
Helena Dobrovoljc, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ISJFR ZRC SAZU) pravi, da »je Toporišič v 60. Letih doživljal akademske kritike zaradi uvajanja jezikovnih reform« in »bilo izpostavljen ideološkim težnjam politike pri oblikovanju konkretnih pravopisnih pravil.« Zapletel se je v polemike s t.i. »ljubiteljskimi jezikoslovci, tudi zaradi vztrajanja pri normativistični usmeritvi«, a je hkrati nasprotoval purističnim prepovedim. Ob očitku, da so njegove inovacije prodrle v šolske priročnike pred presojo v stroki, se sprašuje ali za njegov pravopisni monopol »nista krivi tudi togost in pasivnost stroke.«
Majda Merše, ISJFR, pravi, da je opravil veliko dela, bil neizmerno predan slovenskemu jeziku in ga hotel celovito izboljšati, zlasti njegov slovnični opis. Tako je nastalo tudi »nekaj motečih poimenovanj. Iz lastne izkušnje pa vem, da je tudi njegova »avtoritarnost« imela svoje meje.«
Vlado Nartnik, upokojeni sodelavec ISJFR pravi, da je Toporišič »imel tudi požrtvovalno in sposobno ženo slavistko in delal je v ugodnih okoliščinah. »Bil je odločen mož in je znal zagovarjati svoj prav in neprav. Vrh tega je bil dober organizator.« V pravopisu (2001 je združil dosežke avtorjev prejšnjega pravopisa (SP 1962) in slovarja (SSKJ), vendar je predpisal tudi nekatere papirnate oblike, npr. »brucevanje«, namesto »brucovanje« (SP 1962). Tako se je nasprotje med zbornim in pogovornim jezikom poglobilo.
Erika Kržišnik, FF UL, pravi, da je bil enciklopedist, šolan v duhu zgodovinskega jezikoslovja, in je pod vplivom »zagrebške fonetično-fonološke šole (po diplomi je bil v Zagrebu lektor za slovenščino)« slovenistiki »vsilil« sinhroni pristop v jeziku. Bil je »hiter, delaven, nepopustljiv, prepričan v svoj prav in svoje prvenstvo«. Prebrati je treba njegova zgodnja, strukturalistična, dela.
Ada Vidovič Muha, FF UL prai, da je pokojni akademik soustvarjal slovenščino kot polnofunkcionalni jezik in s polemikami »posegal v družbeni položaj slovenščine in s tem zaznamoval tudi širši slovenski kulturni prostor druge polovice 20. Stoletja.«

Prišlek

Ljubljanapolis: Kaj počnem v tem komunizmu? T. Lesničar, Delo, 13.10.2015
Pred desetletji je Fouad Al Mansour zapustil Sirijo in prišel študirat strojništvo v Ljubljano. Tu je ustvaril svoj dom; dela na IJS.
Decembra 1968 je sedem štipendistov priletelo v Beograd, v snežni metež; potem pa z vlakom naprej 500 kilometrov, »kjer govorijo drug jezik in je še bolj mrzlo«. Tam je bilo lepo, sijalo je sonce, bleščeča belina, sneg je »tisto zimo tudi dva metra visoko«. V študentskem domu (ŠN, Rožna dolina?) se je težko navadil na »vojaški standard«; doma je imel žimnico z ovčjo volno, preproge po tleh, »tukaj pa smo spali na nekakšni tridelni slamnjači, s kot kamen trdim vzglavnikom, potegnjenim čez železno posteljo. S kolegi Arabci smo se spogledali in si rekli, kaj vendar počnemo v tem revnem komunizmu? A že naslednje leto smo dobili normalne postelje.«
»Študij sem jemal zelo resno. Včasih sem šel v kino«, npr. V vrtincu v Unionu. »Veliko sem bral, to mi je ostalo od doma, kjer smo imeli bogato knjižnico. » Med počitnicami je prebral npr. opisno geometrijo in filozofske knjige.
(Marxa?)
»Z Marxom in Leninom sem se spoznal že prej, v Siriji. Ne skrivam, da se imam za levičarja. Ampak ne v ekstremističnem smislu. Sem za družbeno pravičnost in proti izkoriščanju ljudi, narave in živali. Se za napredek.«
(Kulturni šok, ženske, žena?)
»Malo me je presenetilo, ker pri nas pač ni bilo v navadi, da so se v javnem življenju skupaj družili moški in ženske. Prišel sem iz nič na vse. /.../ Spoznala sva se v 3. Letniku študija. Tudi ona je kasneje študirala strojništvo. Govori arabsko, sama se je naučila. Najini štirje otroci prav tako. (- Fani Al Mansour je zdaj predsednica društva ravnateljev, B.M.)
(Domotožje, Sirija?)
»Med diplomo, magisterijem in doktoratom, ki sem jih izdelal v Sloveniji, sem se vmes redno vračal domov.« Tudi hči je tam končala gimnazijo.
»Veste, Sirija je bila pred sedanjim dogajanjem samozadostna, bogata država, brez dolga in z razvito industrijo«, pridelovalka žita, bombaža, sadja in zelenjave, izvoznica nafte. » V 80-tih so uvedli embargo in ekonomska situacija se je poslabšala.« Po doktoratu so mu ponudili službo v Homsu, pisarniško, zato se je »odločil, da se preselimo nazaj v Slovenijo«.
(Ste predsednik Arabskega kluba, ust. 1992.)
»Arabska skupnost v Sloveniji ni velika, obsega okoli 300 družin. V klubu prirejamo večere arabske kulture /.../ s kulinariko.« Imeli so tečaj arabščine, ki ga je vodila hči, za 34 otrok.
(Arabska pomlad, terorizem?
»Tudi jaz sem najprej mislil, da gre za preporod. Toda kakšna pomlad je to, ki nastane s sekanjem glav? Nekatere skupine so izkoristile željo ljudi po večji svobodi.« Pogled večine zahodnih medijev »usmerjajo drugi. Vendar arabski svet ni črno-bel, star je 10.000 let. /.../ Opozicijske skupine, ki jih vidite v medijih, se krepijo samo s pomočjo Zahoda«, ki podpira tudi »teroristične organizacije, ki islamizem izrabljajo v politične namene.« Terorizem »je zver, ki je požrla svojega reditelja.«
(Begunci?)
»Države ne zapustiš kar tako. Edino, če iščeš boljšo prihodnost za svoje otroke. Ali pa se znajdeš v središču vojnih spopadov. Večina današnjih beguncev iz Sirije je izobraženih mladih ljudi. Tem so uničili državo. Radi bi le svoj prostor pod soncem, kjer bodo lahko živeli v miru in delali. In v tem smislu smo vsi begunci.«

(P)o(d)cenjevanje javnega sektorja, gradbeništvo, strategija

»Leni« uradniki na nogah: Minister banalizira! I. Dernovšek, B. Petkovič, Dnevnik, 13.10.2015
Napoved Borisa Koprivnikarja, ministra za javno upravo, o merjenju učinkov dela, je med zaposlenimi, sindikati in stroko povzročila nejevoljo. Ocenjevanje zaposlenih,ko si ga predstavlja, bi bilo poenostavljeno in subjektivno in bi povzročilo več škode kot koristi, menijo.
Frančišek Verk, Sindikat državnih organov (SDOS) meni, da »problem javnega sektorja ne leži le v »lenem uradništvu«, ampak pogosto v neučinkoviti zakonodaji«, npr. pri izdaji gradbenih dovoljenj. Kritičen je do predstojnikov, ki bi s spremljanjem lahko ugotovili, kje nastajajo zastoji in bi pomagali postopke pospešiti.
Igor Švab, MF UL meni, da takšni kriteriji v za kompleksno delo v zdravstvu niso primerni in se nikjer ne uporabljajo. Slabi delavci znajo izigrati vsak sistem, dobri pa delajo po zdravniški etiki ne glede na plačo. Kakovost se tudi v zdravstvu da ocenjevati, vendar na ravni ambulant, zdravstvenih domov.
Branimir Štrukelj, KSJS, Sviz, opozarja predvsem na neprimernost ocenjevanja na podlagi šolskega uspeha. Na bežigrajski je drugače kot »na neki tehniški šoli, ki jo obiskuje veliko učencev iz socialno ogroženih družin«, meni, in dodaja, da je »bistveno večji uspeh motivirati nezainteresiranega učenca kot pa odličnjaku dati še eno petico.« Taki predlogi so v Makedoniji, na Madžarskem in v Turčiji naleteli na odpor.
Branko Lobnikar, FVV UM, označuje merjenje uspešnosti policistov pri izvajanju nadzorov, številu izrečenih kazni in pritožb na delo za stražmojstrstvo, izničenje »50 let resnega znanstvenega razvoja na področju policijske dejavnosti« . Policija zna delati še kaj drugega kot klasične aktivnosti. V sodobnih organizacijah se mora meriti tudi skupinska uspešnost.
Branko Dobovšek, »poslanec in univerzitetni profesor« (FVV UM): »V javnem sektorju ne smejo veljati kvantitativni, pač pa kvalitativni kriteriji, saj ne gre za dobiček, pač pa za dobrobit ljudi. Pomembni so usposobljeni vodje in postavitev »pravih ljudi na prava mesta.«

Ko je vsaka pot prava. S. Kos, Dnevnik, 14.10.2015
»Naša država nima razvojne strategije. Po skoraj četrt stoletja samostojne poti še ni jasno, kateri sektorji so prioriteta. In če ni jasno, kam naj bi sploh šli, je vsaka pot prava«, piše v komentarju Suzana Kos.
Opozarja na zastoj investicij, stagniranje gradbeništva in znižanje števila zaposlenih v tej (nekoč cvetoči, nato propadli) panogi.
»A zdi se, da je zastala tudi država. Da /.../ že nekaj let neodločno stopica na mestu. /.../ tveganja za slovensko gospodarstvo in javne finance ostajajo bolj ali manj enaka«, ne spreminjajo se »nasveti in ugotovitve mednarodnih ustanov /.../ zlajnana priporočila /.../ da je treba izvesti pokojninsko, zdravstveno, šolsko reformo in varčevalne ukrepe za kratkoročno vzdržnost javnih financ.«

Policija, pravniki, pisma bralcev, sodišča

Kafka, tranzicija in gospodarski kriminal. J. Demšar, Objektiv, Dnevnik, 17.10.2015
O delu (kriminalistične) policije, sodstva, pri(h)vatizaciji in podobnem piše Jaka Demšar, Društvo kriminalistov Slovenije.
Ob obtožbah in obrambah »nedolžnih«, tudi politikov ,ironično citira F. Kafko: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franz_Kafka https://sl.wikipedia.org/wiki/Proces_%28roman%29
»Nekdo je moral Josefa K. očrniti, zakaj ne da bi storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli.«
Opozarja na napade na sodstvo in tudi na »različnost sodne prakse ob enakih dokazih. /.../ Skratka, mnogi organi so /.../ prespali slovensko tradicijo, katere posledice so bile popolne razprodaje in prisvojitve nekdanjega skupnega premoženja. Ker pa dolga leta nihče ni preiskoval teh dejanj, niti obtoževal, niti sodil, nam sedaj zaradi pomanjkanja sodne prakse padajo kazenske sodbe /.../ Pa je /.../ res tako? » Gre »za verodostojnost slovenske kriminalistične policije.«
Na začetku lastninjenja, po Markovičevem (jugoslovanskem) zakonu o podjetjih leta 1988 »je policija«
(- takrat še milica, varnostna služba, UJV, https://sl.wikipedia.org/wiki/Policija_%28Slovenija%29 B.M.) »hitro ugotovila, /.../ da bodo svet obvladovali grabežljivci, uničevalci in požeruhi. /.../ Prognoza je bila precej točna – posledice se kažejo v mnogih uničenih podjetjih, nezakoniti privatizaciji, odlivi denarja na skrite račune in v davčne oaze, veliki brezposelnosti, odsotnosti socialne funkcije podjetništva... Poleg policije je podobno razmišljala tudi takratna SDK.«
(- Služba družbenega knjigovodstva, ki je registrirala vse denarne pretoke, https://sl.wikipedia.org/wiki/Slu%C5%BEba_dru%C5%BEbenega_knjigovodstva B.M.)
»V letih 1990 do 1992 je policija tožilstvom podala 58 kazenskih ovadb« zaradi nezakonite uporabe družbenih sredstev za ustanovitev /.../ zasebnih podjetij /.../«.
»Po sprejemu zakona o lastninskem preoblikovanju leta 1992 je policije SDK podala 105 zahtevkov za uvedbo revizijskega postopka lastninjenja podjetij.« Kriminalisti so od 1992 do 1996 državnim tožilcem podali še 334 kazenskih ovadb. /.../ Do konca leta 1995 so tožilci na sodišča vložili 42 obtožnic.«
»Že leta 1993 je direktor kriminalistične policije dr. Maver http://www.pf.um.si/sl/dr-darko-maver v enem od strokovnih člankov opozarjal, da je učinkovito dokazovanje težkega gospodarskega kriminala povezano tudi z uporabo t.i. posebnih metod in sredstev policije (prisluškovanje, sledenje, uporaba informatorjev /.../, ki jih je policija z leti s precejšnjo zamudo zakonsko pridobila ob spremljavi močne skepse o zlorabi teh pooblastil.«
Šele pred štirimi leti smo sprejeli »zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora«. Z zemljiškim dolgom smo »dodatno omogočili skrivanje nezakonito pridobljenega premoženja. Za vsak goveji zrezek se zahteva sledljivost, za odtujene nepremičnine pa ne?!«
Kratka, piše kriminalist, hude »oblike gospodarskih barabij« so »bile detektirane in preiskovane
s strani polkicije (ne tožilstva) že več kot 25 let, »kot kazniva dejanja zlorabe premoženja skozi menedžerske odkupe, sumljivih kreditov idr.« Ni se spremenila »kriminalistična percepcija gospodarskega kriminala«; spanje drugih državnih organov in politike se je končalo prepozno.
»Vsaka oblast ima svoje spremljevalce, propagatorje in teoretike, gospodarstvenike in politike, pravnike in duhovnike, ki so razgrabljali premoženje.« Ljudstvo »je lebdelo na krilih ponosa osamosvojene države, pri tem pa ostajalo nepozorno na družbene parazite. Vse to je bilo mogoče doseči z drobnimi podkupovanji: z denarjem, odlični in naslovi, ne nenazadnje tudi ženskami. S pomočjo tiska, manifestacij in slavnostnih kosil. Ljudi opijaniti z govori, jim z drobtinicami zamašiti usta, jih omrežiti z darilnimi listinami in svetovalnimi pogodbami – to je vsakdanja praksa, kako kupiti nasprotna mišljenja, prepričanja in svetovne nazore.«
Včeraj so imeli glavno vlogo »sedaj že osiveli old boysi, ki namesto prisotnosti na sodnih obravnavah iščejo potrdila o svojih boleznih. Vlogo novodobnih plenilcev pa prevzemajo starejši mladeniči, oblečeni po zadnji modi, manekenske postave, s smehljajem«, kot da »predstavljajo najboljšo kremo za britje.«
In še en citat, iz Kirstove drame, ki se dogaja v Munchnu: https://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Hellmut_Kirst
»Živimo v času, ki ne pozna mirne, pomirjujoče sredine. Padli smo iz ene skrajnosti v drugo: prej dolžnost, disciplina in trend – zdaj svoboda, razvoj osebnosti, skrajni individualizem.
To je razvidno iz zločinske dejavnosti /.../ strjena amoralnost, vse pregrehe sveta na tako rekoč svobodnem tržišču./.../ zvodniki kot strokovnjaki za zabavo /.../«.
J. Demšar na koncu pravi: »Kriminalisti, kot poznavalci družbene stvarnosti lahko /.../ dodajo še: In prevaranti kot veliki biznismeni.«

Pravno znanost je razmejil od vsakodnevne politike. A. Butala, Pisma, Delo, 13.10.2015
Bralec Ado Butala iz Izole meni, da imajo članki Matevža Krivica posebno težo. Ker je – »nekdanji ustavni sodnik, pravnik z dolgoletnimi izkušnjami /.../ pravno znanost razmejil od vsakodnevne politike. Pogosto /.../ ne samo politiki, pritrjujejo Ustavnemu sodišču RS (US) samo takrat, ko sprejema sklepe všečne določeni politični opciji. Dokler bomo US /.../ očitali nagibanje v levo ali desno, so tolmačenja in mnenja M. Krivica izjemno pomembna.«

Umne primerjave. M. Krivic, Pisma, Delo, 13.10.2015
»Če bi kdo rad »prišel v časopis« naj napiše nekaj čez ustavno sodišče (US), kar koli, pa bo objavljeno«, piše bralec Matevž Krivic iz Medvod (- pravnik, B.M.).
Navaja primerjavo »izpod peresa U. Blatnika, 7. Oktobra« med primerom (šefa) VW in (DUTB) Winterkorna, ki je zaslužil milijone »naše ustavno sodišče pa bi ga, pravi Blatnik, proglasilo za nedolžnega. Kaj ste tu primerjali?«
Šef VW je odstopil, kazenskega postopka (še) ni. Ko bo, če bo, tudi po pritožbi na nemško US, »takrat pa primerjajte. Nemško US z našim, pa naša redna sodišča z nemškimi /.../ »No, nekateri »pravoljubci« to delamo /../ že kakšnih 25 let. /.../ naše US, ki ga imajo naši umni komentatorji tako v želodcu, po kvaliteti svojega dela za nemškim zaostaja bistveno manj kot naše redno sodstvo za nemškim. O tem se da resno razpravljati zlasti v strokovnem tisku, z resnimi članki tudi v časnikih, ne pa z bruhanjem žolča po pismih bralcev.«

Nepreslišano. Dr. Ciril Ribičič, univerzitetni profesor prava. Dnevnik, 14.10.2015
V zahvali za priznanje za življenjsko delo na Dnevnih slovenskih pravnikov je Ciril Ribičič (PF UL) dejal:
»Vesel sem, da moja ločena mnenja danes proučujejo študentje prava ne samo v Sloveniji, /.../ zlasti na fakultetah z območja nekdanje skupne države. Eno od njih opozarja na to, da naša Sova prisluškuje tujcem brez odredbe sodišča, zaradi česar bi se morala Slovenija opravičiti, kot upravičeno terjamo od Američanov in Nemcev...«

Sociala, ekonomija, brezposelnost, dobrodelnost , prostovoljstvo,

Nobelovec s čutom za socialo. Jan Bratanič, Dnevnik, 13.10.2015
Škotski ekonomist Angus Deaton (69, Princeton) je prejemnik nagrade za dosežke v ekonomiji Švedske kraljeve akademije znanosti. www.noebelprize.org .
Raziskoval je prihodke in potrošnjo gospodinjstev, povezave med prehrano in diskriminacijo po spolu, pojasnjeval gibanje investicij in napovedoval gibanje potrošnje. Ob analizi ekonomskih kazalnikov, potrošnje, sociale in revščine, je ostal optimist. V knjigi The great escape je zapisal (po J. B.):
»Po najbolj smiselnih kazalnikih – kako dolgo živimo, kako zdravi in srečni smo, koliko znanja imamo – življenje še nikdar ni bilo boljše. In kar je enako pomembno, še naprej se izboljšuje.«
Leta 2010, piše Jan Bratanič, je s psihologom D. Kanemanom določil letni prihodek, nad katerim se »vsakodnevna sreča zaposlenega ne spreminja več. Ta meja je 75.000 dolarjev.« Ob višjih prihodkih se »spremeni zgolj dojemanje uspešnosti življenja posameznika, ne pa tudi njegovo čustveno stanje – pa naj zasluži milijone ali 120.000 dolarjev na leto. Denar torej ne kupi sreče, ugotavlja Deaton, ki je morda /.../ spremenil svoje mnenje, saj je /.../ v žep pospravil /.../ 845.000 evrov«.

Hendikepi niso vedno vidni navzven. D. Valenčič, Dnevnik, 14.10.2015
Prva urednica časopisa Kralji ulice Špela Razpotnik je pred 10 leti na PeF UL pri izbirnem predmetu izbrala delo z brezdomci. »Skupaj s študentskimi kolegi je nato dodobra spoznala ljubljanske /.../ pri njih so preživeli en zimski dan in noč, semester pa povsem spontano zaključili z izdajo prve številke časopisa, /.../ ki ostaja še danes«. Še vedno spremlja generacijo »za katero na žalost vedno znova prihajajo nove generacije brezdomcev.«
(Iz študentskega projekta v mesečnik, ki naj bi aktiviral brezdomce...)
»Če ne bi časopisa vsi tako dobro sprejeli, bi najbrž ostali pri enkratnem poskusu, zaradi odziva pa smo seveda nadaljevali. Kmalu se je oblikoval mešani uredniški odbor študentov, brezdomcev in strokovnih delavcev /.../ Vmes smo šli pogledat v Gradec, Bratislavo in Prago«, za prijavljanje na finančne razpise so ustanovili društvo in Kralji ulice zdaj izhajajo mesečno.
V njem so glavni ustvarjalci brezdomci. To sodelovanje jim »odpre nova vrata, nove možnosti /.../ dobijo uspešno izkušnjo, razširijo socialno mrežo ter posledično na drugih področjih kaj premaknejo.«
(Dobrodelnost?)
»Bolj se državne strukture rušijo, več je različnih dobrodelnih akcij /.../ toda po mojem gre največkrat za impulzivne, nedomišljene, nestrokovne akcije /.../ Vedno se izbere domnevno najbolj uboge, /.../ recimo ženske, otroke, hendikepirane /.../ Toda hendikep ni vedno viden navzven. Presoja kdo si pomoč zasluži in kdo ne, je zato lahko izjemno krivična. Ljudem dobrodelnost daje občutek, da so nekaj naredili, in zbuja vtis, da ne potrebujemo ne socialne države, ne /.../ mehanizmov /.../ za solidarnost med nami. Revščina ne more biti sprejeta kot naravni pojav, ampak jo je treba sistemsko reševati.«

Merjenje brezposelnosti. Statistika za domačo rabo. R. Ovin, Delo, 15.10.2015
Komu koristi prikazovanje slabšega stanja, se sprašuje ekonomist Rasto Ovin, DOBA fakulteta, Maribor.
Delo 3.10. pod naslovom Zmanjševanje brezposelnosti ni muha enodnevnica piše, da se je brezposelnost v EU v zadnjih treh letih gibala med 11 - 12%, v Slovenijo pa 9 – 10%. Pod tek korektnim poročilom pa je v spetni izdaji Dela naslov: Julija brezposelnost 12-odstotna«.
Gre za dve vrsti podatkov. V mednarodnih primerjavah se uporablja t.i. anketna brezposelnost, pri nas pa je bolj priljubljena t.i. registrirana brezposelnost, delež tistih na zavodu glede na aktivno prebivalstvo; ta je običajno višja.
Profesor o tem tudi »predava«. »Na začetku /.../preizkusim stališče študentov ekonomije na podiplomskem študiju do tega, kdo ima večjo brezposelnost: Slovenija ali EU. Kot izhodišče jim povem evropski podatek. Del jih pozna zmedo zaradi statistike in pozna dejansko razmerje, večina pa prisega na primerjavo med edinim podatkom« o (anketni) brezposelnosti v EU in podatkom o (registrirani) brezposelnosti iz medijev.
Na to razliko in zmedo s podatki je že večkrat opozoril poklicane. Odziva ni bilo, očitno vsi upoštevajo naše posebnosti... Slabši podatki (v medijih) očitno omogočajo nekaterim politikom in interesnim skupinam, »z močnejšim argumentom postaviti v vrsto za transferje« in posredno oblikovanje ukrepov. Dovolj je »primerov, ko so interesne skupine prevzele pobudo pri pripravljanju javnega mnenja, /.../ povečale pritisk na ekonomsko politiko in neposredno povečale njene stroške, gospodarstvo pa spravile v težave. Pomislimo na spodbijanje fiskalne konsolidacije in gibanje zahtevanega donosa na naše obveznice, na privatizacijo, /.../ zmanjšanje vrednosti podjetij, ali pa na zvišanje minimalne plače, ki je povečala brezposelnost.«

Raje bi videla, da bi mladi ostali v Sloveniji. M. Grušovnik, Dnevnik, 15.10.2015
Mladinska mreža MaMa, katere predsednica je Maja Hostnik, ima 44 članic , centrov, po Sloveniji. Sodeluje v mednarodonih projektih. V enem od njih spodbujajo mlade k aktivni participaciji. Vključeni so v Erasmus Mladi v akciji, v Alkohol youth policy in imajo enajst hostlov.
Organizirajo izmenjave v okviru evropske prostovoljske službe, s finskimi, bangladeškimi in nepalskimi partnerji organizirajo usposabljanje za mladinske delavce. K nam je prišlo 12 mladih iz šestih držav, pridobivali so izkušnje na področju multimedije, fotografiranja, oblikovanja idr.
»Gre za razširjanje splošnega znanja, za pridobivanje izkušenj in učenja jezika na neformalni ravni«, pravi Maja Hostnik. »Mladim omogočimo, da vidijo svet, spoznajo druge kulture, se naučijo drugega načina dela in spoznajo navade sovrstnikov v tujini. /.../ Žal je pač tako, da trendi EU vedno bolj usmerjajo k mednarodni mobilnosti, da se Evropejci premikamo po Evropi, zapravljamo in na tak način tudi prispevamo k rasti malega gospodarstva.«
(Žal?)
»Meni bi bilo ljubše, da bi mladi ostali v Sloveniji /.../ da bi tukaj našli delo.« Za to si prizadevajo v stikih z delodajalci in ministrstvi.
»Mladi bi morali že med šolanjem pridobivati izkušnje, kompetence in se na nek način mrežiti.«
(Mednarodne izmenjave?)
Neprecenljivo je, meni, če predstavijo svoj projekt sovrstnikom v mladinski organizaciji ali na mednarodni izmenjavi v tujini.
Drugo leto bo prvič »kot mladinski vodja odšla čez mejo na delo in po dobre prakse za mesec dni in tega s zelo veselim«.

Preberite, presodite, povežite

Pri umetnosti je bistveno sporočilo človeka človeku. J. Grgič, Delo, 14.10.2015
Kritik, literat, gledališčnik, akademik in tudi politični vplivnež Josip Vidmar se je rodil pred 120 leti.
Bil je iz premožne, svobodomiselne družine, mama je obiskovala gledališče, on pa »se je lahko šolal in celo potoval« piše Jožica Grgič. Med 1.svetovno vojno se v ujetništvu naučil ruščine.
»V 30-tih letih 20.stoletja, ko sta se razraščala fašizem in nacizem in je kazalo na novo vojno, je bil v stari Jugoslaviji, pravi Vidmar, vsak misleč človek pred izbiro: fašizem ali komunizem.« Prvi je bil proti (južnim) Slovanom, komunizem pa je vsem narodom priznaval pravico razvoja, obetal pa je tudi »pot iz kapitalističnega socialnega hleva /.../ za dosego človeštva vrednega reda na zemlji«, kot je zapisal.
S to idejo je šel v partizane, opravljal pomembne naloge, prav tako po njej, in bil od 1952 do 1976 predsednik SAZU. Udeleževal se je kulturnih srečanj na najvišji ravni, prevajal, največ ruske pisatelje, prepričan, »da mora prevajalec ob vsaki besedi vedeti na kateri dogodek ali miselni motiv se avtor z njo sklicuje, piše avtorica.
»Ukvarjal se je z vprašanji kot so umetnost in svetovni nazor, krščanstvo in umetnost, svoboda umetnosti, kriteriji in estetika umetnosti.« Odzival se je na dogodke v časopisih in nato te članke objavljal v knjigah. Najbolj znana so Obrazi (1980), o 25 sodobnikih, tudi o bratu Milanu (- šahistu, rektorju UL, B.M.), Ivanu in Izidorju Cankarju, K. Dobidi, Lili Novy...
»Vidmar je bil neprizanesljiv literarni kritik, toda iz njegovih pripovedi, objavljenih v knjigi Moj obraz (2011), ki jih je zbrala in uredila njegova hči Živa Vidmar, ni razbrati apriornih averzij – razen do klerikalcev.« O presojanju umetniških del govori knjiga Eseji o lepoti (1981).
»Kritika mora po njegovem v umetnini iskati človeško jedro. /.../ umetnost je izražanje lepote čistega duha. /.../ Menil je, da se kritik ne sme vezati na strankarsko, nazorsko in klikarsko miselnost«. Resnična umetnina »izraža tisto, kar je za človeka važno in dragoceno«, pisatelj mora obvladati življenje, o katerem govori.

Samopoveličevanje z drugimi sredstvi. G. Dekleva, Delo, 13.10.2015
Svojo deseto pesniško zbirko je Jurij Hudolin pisal na Kosovu in izdal pri KUD Apokalipsa (Lj. 2015) pod naslovom Prištinski dnevnik.
V svoji (kritični) oceni Goran Dekleva piše, da ta slika »tamkajšnje družbenopolitične stvarnosti« ni spodbudna, na vsakem koraku se »razkrivajo hinavščina, nenačelnost in koristoljubnost politike, kakršno danes vodi mednarodna skupnost:
Tam je mafija, ki so jo ustoličili
UNICEF, UN, EU, RK, KFOR, NATO
/.../ pod pretvezo altruizma.«

Pod površino »brbotajo spomini na zatiranje po etničnem ključu ter vsakovrstne vojne travme«, ki jih izrablja lokalna politika, mali ljudje pa se morajo oprijeti vodila:
Pomembno je ostati živ.
Zbirka pesmi ni »potopis po najmlajši izmed držav, nastalih po razpadu Jugoslavije. Avtorja namreč Kosovo zanima toliko, kolikor se mu kaže kot »pomanjšani svet« »sodobne globalne civilizacije« v krizi.
Poleg tega se avtorjev »lirski subjekt /.../predaja psihološkemu mrcvarjenu in avtoflagelaciji«, z očitki
»popivanja, nasilja /.../ žalitev,
modrovanja, hvalisanja, večvrednostnega kompleksa, nadutosti /.../
osladnosti in prilizjenosti /.../ gnusno lažnjive politične korektnosti
«,
do »impotence – tako seksualne, kakor umetniške«.
Ocenjevalec sumi, da »pravzaprav hoče reči, da smo vsi skupaj sicer res ogabni, le da se on sam, za razliko od drugih, tega tudi jasno in iskreno zaveda, da je /.../ drugačen in poseben. »
Ihta samoobtoževanja J. Hudolina, se zdi ocenjevalcu G. Deklevi, služi predvsem samopoveličevanju.

 

Slovenska knjiga za vse in vsakogar. Dnevnik, 14.10.2015
Na Frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija sodelovala s kresnikovimi nagrajenci in tudi s tremi knjigami o potici. Jelka Stergar, Agencija za knjige, na vprašanje, koga zanima slovenska knjiga: »Nikogar in vsakogar. Velika slabost slovenske literarne scene je, da z izjemo Slavoja Žižka nimamo nobene svetovne zvezde in da nimamo dobrega žanrskega romana. Skandinavci so npr. prodrli s kriminalnimi romani, pri na pa velja žanrski roman za manjvrednega.
Naša založba Rokus klet je dobila srebrno priznanje za učbeniški komplet Radovednih pet, ki omogoča povezovanje med predmeti in z e-gradivi. (Poroča STA, Dnevnik, 15.10.)

Delovna pot, doma in na tuje(m)

Kariera in delo. Delo, 2.oktobra. Z. Jelenc, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Bralec dr. Zoran Jelenc (- Eden od začetnikov andragogike in proučevalcev ter razvijalcev izobraževanja odraslih, B.M.) opozarja na »cvetober spornih sintagem« v ne najlepše poimenovani rubriki Kariera in delo. »To so: karierni center, karierna svetovalka, karierni svetovanje, karierni tabor, /.../ vseživljenjska karierna orientacija.« Neprimeren je tudi izraz »karierni diplomat«.
Nekatere je očitno očaral izraz »kariera«, piše, namesto lepih slovenskih »poklicna pot« ali »poklicni razvoj«. Kariera po Slovarji slovenskega knjižnega jezika pomeni »uspeh na kakem področju /.../ v življenju, glede na poklicno družbeno področje«. Često ima negativen prizvok, npr. »karierizem«. Ni jasno, ali označuje poklicno ali življenjsko pot.
Navaja mnenje, ki ga je v nedavni anketi dal Jan Makarovič, psiholog in sociolog, da gre pri karieri za »komolčarstvo in borbo za stolčke; nasprotno je izraz poklicna pot seveda lep in primeren.«
Z. Jelenc meni, da so boljši izraz npr. »svetovalka za poklicno usmerjanje«, »središče za poklicno usmerjanje«. O spakedranki »vseživljenjska karierna orientacija« je na pobudo Andragoškega centra Slovenije potekala raziskava, v kateri je velika večina vprašanih strokovnjakov in intelektualcev nasprotovali takšni uporabi izraza »kariera«. Gre za napačni prevod angl. guidance / vodenje.
Z. Jelenc za ime rubrike Dela predlaga: »Poklic, zaposlitev in delo«, »Poklicni razvoj in delo«, ali »zaposlovanje in delo«.

Zgodovina mojega pisanja je enostavna. I. Bratož, Delo, 12.10.2015
Lanski dobitnik nagrade Prešernovega sklada Vladimir Kos, misijonar, je največji pesnik v emigraciji, začenja zapis pogovora z njim Igor Bratož.
(Poezija?)
V taborišču Gonars so mu »Italijani, fašisti /.../ zvezek s pesmimi zaplenili, jemali so vse, kar so lahko. V taborišču sem se spoznal s pesnikom Pavlom Golio, nisem vedel, da piše /.../ mi je svetoval, naj nadaljujem. Pozneje sem slišal, da je bil v Gonarsu še neki znan pesnik, a ga nisem spoznal.
(France Balantič?)
»Ne vem. V taborišču od pičle hrane precej otopiš in pisanje pesmi je bilo nekakšna rešitev.«
(Na tujem, stiki z domovino, kjer ni mogel objavljati, z Zorkom Simčičem?)
Na Irskem je začel pisati v angleščini, v modernističnem stilu. Iz Buenos Airesa so ga povabili k sodelovanju z revijo Medobdobje, »pričakovali so slovensko poezijo po starem vzorcu«, a so mu vseeno objavljali, čeprav so nekateri govorili, da je norec.
O slovenski literaturi je vedel »le za tisto, o čemer so mi poročali iz Argentine« in o čemer je »bral v Medobdobju, z domovino pa nisem imel stikov. /.../ S Simčičem sva se poznala že od dijaških let v Mariboru, /.../ sva tudi trenirala skupaj, on tek, jaz pa troskok.« Poslal mu je latinsko-slovenski in slovar slovenskega jezika, na pomoč se je zatekal k angleškemu slovarju.
»Slovenskih knjig na Japonskem ni bilo dobiti, tudi naša univerzitetna knjižnica, ki je slovela kot odlična, takega gradiva seveda ni imela.«
Na Japonskem je uspel priti s svojim haiku med prvih deset na dvornem tekmovanju. Za haiku moraš biti Japonec, meni, a se »tudi domačinom le redko posreči /.../ haiku, tak, ki bi na edinstven način razodeval resnico, veliko lažje se je lotiti tanke, kratke pesmi.«
(Misijonarstvo, univerza, jezik?)
Življenje ga je »v turbolentnem času vojne« najprej vodilo na Irsko, zaradi študija in pripravo na misijonarsko delo. Tam so mu svetovali učenje japonščine na Japonskem, ne v Evropi, zaradi naglasa.
»Za učenje japonščine je treba precej potrpežljivosti, po letu in pol sem /.../ razumel japonski stavek v celoti. Potem lahko nadaljuješ še z večjim veseljem.«
Na Japonskem je najprej poučeval jezike. Tja je »prišel leta 1956, ko so bile vsepovsod še vidne vojne ruševine, brezdomskih otrok je bilo ogromno /.../ in jaz sem želel živeti med njimi. Dopoldne sem zato delal na fakulteti, popoldne sem hodil k ljudem«, ki so ga prosili za podporo. Prepričan je, da je »pravo misijonsko delo mogoče le, če se naučiš jezika prebivalstva, na Japonskem še posebej.«
»Pozneje, po nekaj letih, sem na univerzi prevzel stolico za filozofijo, na kateri je potekal študij v angleščini. Čas teče hitro, pri 71-tih bi se moral upokojiti, a so mi dodali še 5 let /.../.«
(Običaji, kulinarika?)
Doma mu ribe niso dišale »in ko sem slišal, da jih Japonci jedo surove, sem se kar križal. /.../ nekega 3. Januarja, ko Japonci vabijo v goste tiste, ki jih hočejo posebej počastiti /.../: sredi mize na tanke rezine narezan metrski kos tuna, oblikovan kot gora Fudži. /.../ Tolmač mi je razložil, kako naj se lotim ribe s paličico, dodam grižljaju še japonski hren vasabi in sojino omako. Zaprl sem oči, dal ribo v usta in doživel nekaj najbolj čudovitega. Od tistega trenutka imam surove ribe najraje, še posebej sušimi
(Sredi 90-tih spet v Sloveniji...)
»Priti na prehod na Ljubelju in slišati slovensko govorico, to se mi je zdelo odlično, slišati domačo govorico, to je bilo doživetje. Po letih japonščine in angleščine in precej redko italijanščine ali nemščine je to nekaj fantastičnega.« Pri vrnitvi na Japonsko se prilagodi v trenutku.

Odhajajo izobraženi mladi, k nam pa ne prihaja sploh nihče. Pija Kapitanovič, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Slovenija se stara, petina prebivalstva (nas) je že starejša od 65 let; do 2060 jih bo tretjina od 1,7 milijona prebivalcev, pravi Boris Majcen, Inštitut za ekonomska raziskovanja.
V času gospodarske rasti, med 2017 in 2009 je bilo 15.000 neto priselitev, predvsem gradbenih delavcev iz držav nekdanje SFRJ. Med 2010 in 2012 je bilo zgolj 700 neto priselitev letno, leta 2014 pa se jih je več odselilo kot priselilo.
Zanj je to ena najhujših posledic krize: »Odhajajo namreč izobraženi mladi, k nam pa ne le, da bi prihajali zgolj delavci, ampak sploh nihče ne prihaja. Zaradi tega bi se morali resni vprašati, kaj je narobe z našim gospodarstvom.«
(Begunci, migranti?)
Slovenija in Evropa potrebujeta tiste, ki danes prihajajo iz Sirije in drugih držav, meni. »Treba je razmisliti, koliko migrantov lahko evropsko gospodarstvo sprejme in kakšne izobrazbene profile potrebuje.« Množičen prihod lahko povzroči pritisk na ceno dela; ne verjame teorijam o namerno povzročenem migrantskem valu, da bi znižali ceno dela v Nemčiji.
(Ali tisti, ki ne želijo v pokoj, odžirajo delovna mesta mladim?)
»To je napačno razmišljanje. Trenutno smo v krizi, ko je veliko iskalcev dela in malo ekonomske aktivnosti. To se bo kmalu spremenilo, takrat pa mladih za delo ne bo dovolj. Podjetja bodo iskala delavce.« Zdaj starejše sodelavci silijo v pokoj. »Pritisk prihaja z vseh strani, a ljudi moramo prepričati, da čim dlje ostanejo zaposleni. /.../ če bomo delali dlje, bomo lahko ohranili sedanje pokojnine.«
(Stari v visokotehnoloških podjetjih?)
»Treba bo prilagajati delovna mesta. /.../ Ali to, da je nekdo doktor znanosti, pomeni, da v starosti ne sme opravljati drugega dela, ki zahteva nižjo izobrazbo?« Tako »bi se dlje časa ohranila socialna vključenost posameznikov, kar je trenutno velika težava. Delodajalci se danes ne želijo ukvarjati s starejšimi delavci, saj so na voljo številni študentje, ki do upokojitve starejšega opravljajo njegovo delo.«
(Kaj čaka mlade, študente?)
»Današnji 30-letniki bodo v povprečju delali manj časa, kot so delali tisti pred 25 leti.« Razloga sta »da se ženske zdaj pogosteje izobražujejo, /.../ delno pa v trenutni krizi, ki poleg brezposelnosti povzroča tudi težko zaposljivost mladih. Veliko je pogodb za določen čas, veliko je dela preko študentskega servisa (ŠS). Ali ni slabo, da bo imel nekdo pri 30-tih letih zato, ker je delal preko ŠS, samo dve leti delovne dobe, namesto, da bi se prej zaposlil in jih imel pet? Ti mladi bodo /.../ imeli nižjo pokojninsko dobo, nižjo pokojninsko osnovo in s tem tudi nižjo pokojnino. Slovenija resnično izstopa s poznim vstopanjem mladih na trg dela /.../«
(Delo ob študiju?)
»Resno je treba razmisliti o smiselnosti sedanjega sistema študentskega dela in njegovih posledicah pa tudi o izobraževalnem sistemu in visokem deležu generacij, vpisanih na univerzitetni študij. Ljudje študirajo zato, da lahko delajo prek ŠS, obenem pa računajo še, da bodo kasneje zasedli delovna mesta belih ovratnikov. Toda mi ne potrebujemo 70% visoko izobraženih, potrebujemo tudi politehnike (?, B.M.), vodovodarje, avtokleparje.«
(Potrebujemo drugačen pogled na poklicno izobraževanje, fizične poklice...)
»Če ne boš priden v šoli, boš moral delati, pravi ena od pogosto uporabljenih starševskih fraz. Ja kaj pa, če si priden v šoli in ne delaš nič?«
(- In tudi: ... če si bil priden v gimnaziji in pridno delaš, tudi fizično, preko ŠS ter se delaš da študiraš? B.M.)

Slab mesec za politike. Pa še to, Delo, 12.10.2015
Oktobra je večini politikov padla priljubljenost, kaže anketni barometer, ki nastavlja »ogledalo naši politični eliti. /.../ Ljudstvo ni delalo razlike med politično pozicijo in opozicijo – slabšo oceno so dobili eni in drugi. Najslabše so jo večinoma odnesli politiki in političarke, ki nas zastopajo v Bruslju, s komisarko Bulčevo na čelu. Očitno tudi v politiki velja: daleč od oči, daleč od srca.«

Čast, komur čast

Kdo in zakaj bi si zaslužil Nobelovo nagrado za mir? Nedelovih sedem, Nedelo, 11.10.2015
N' Toko, glasbenik: Nagrada bizarno predpostavlja, »da sta mir in prosperiteta dosežek peščice izjemnih posameznikov«, superjunakov kot so »batmani in Dedki Mrazi, Obame in dalajlame, ki v imenu malega človeka rešujejo svetovne konflikte.« Ne, oboje »so si morale množice izboriti in prigarati kar same.« Takšna redukcija pomembnega dela posameznikov »na šov talentov /.../ je vedno sredstvo za propagando, ne pa za emancipacijo.«
Dušan Jovanovič
, režiser: »V preteklosti so jo dobili sporni posamezniki in organizacije«, ne pa tudi »kljub petim nominacijam /.../ simbolu mirovništva Mahatmi Ghandiju. So jo pa dali trem ameriškim predsednikom, (egiptovsko?, B.M.) palestinsko-izraelski trojki in EU. Sramota.«
Dragan Petrovec, kriminolog, opozarja, da so jo dobili »glavni oskrbovalec države z orožjem; načelnik generalštaba; terorist, znan po enem najhujših napadov 20.stol. z 91 žrtvami in soodgovoren za pokole v begunskih taboriščih; skrajno konservativni zagovornik apartheida; načrtovalec mnogih ameriških vojn in vojnih zločinov; nenazadnje politik, ki je obljubil zaprtje Guantanama, pa ni naredil ničesar.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Letos, ko je dobitnik Obama bombardiral bolnišnico v Konduzu in umoril 12 zdravnikov organizacije dobitnice iste nagrade, bi bilo najbolj razumno te nagrade ne podeliti. »Po svetu tavajo milijoni na begunskih poteh, vrsta držav več ne obstaja, divjajo vojne /.../ Nobelov komite ni dodeljeval nagrade med prvo in drugo svetovno vojno in tudi med vietnamsko ne /.../«.
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša, je ponosna na štiri nagrade, ki jih je prejel Rdeči križ. Prvo, 1901 je dobil njegov ustanovitelj H. Dunant. Mednarodna federacija RK in Rdečega polmeseca je trikrat prejela to priznanje. Letos je med nominiranci precej politikov. A. Merkel in papež Frančišek »še nista naredila tistega, kar bi upravičilo dodelitev«. Zaslužili bi jo Zdravniki brez meja, prejemniki že 1999, ki vztrajajo kljub bombam.

Poslovnež, mecen, učiteljica, predsednica

Mecenstvo ni kupovanje odpustkov. Vesna Milek, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Lastnik uspešnega podjetja Janez Škrabec, razume kulturo kot investicijo v prihodnost. V pogovoru preseneča z razgledanostjo, domislicami in citati.
Kot otrok je hodil na počitnice k dedu, zdravniku in humanistu, z impresionisti na stenah in Dostojevskim v knjižnici. Njegov stric je bral klasike in prepisoval iz njih odlomke. Tudi Janezek, ki se kot Janez še spominja »atmosfere stavkov. To še danes nosim s seboj.« Bral je tudi Čehova, pa Goethejevega Fausta... Pri Prešernu je odkril Slovane:
... »Narveč sveta otrokom sliši Slave /.../«
Vznemirljivo se mu zdi, da zasedajo največ Evrope (ne sveta...), Slovenci pa so njihov najmanjši in najbolj zahodni narod. V Rusijo se je zaljubil zaradi filma Doktor Živago. Od takrat sta mu najljubša Rusa »Omar Sharif in /.../ Julie Christie (smeh).
(Pred 30 leti je bil kandidat za vodstvo študentske organizacije – UK ZSMS (sedanji ŠOUL) - na listi B. Pahorja.)
Tudi takrat ga ni zanimala moč in oblast, pravi. »Če bi me oblast res zanimala, bi takrat zmagali (smeh).«
(Motivacija, prvič:)
»Proces me žene. Da se imam v procesu snovanja in razvijanja novih projektov in realizacije fino. Da ohranjam svoj življenjski slog. V katerega sodijo potovanja in srečevanja z zanimivimi ljudmi, da povezujem ljudi, trge, priložnosti, kulture... Občudujem ta akt kreacije, če se malo sakralno izrazim. Pa še to – da sem jaz svojega časa gospodar.«
(Družite se s političnimi figurami z leve in z desne?)
Tu je treba biti pragmatičen, pravi in se »zavedati, da to ni tvoja igra. /.../ nikoli ne bi sodeloval z ekstremi na eni ali drugi strani. Na srečo ji v tem političnem trenutku ni videti veliko ali se vsaj jaz ne soočam z njimi.«
(Ob 99-letnici Ruske kapelice pod Vršičem je soorganiziral srečanje katoliških in pravoslavnih dostojanstvenikov.
Se bosta ob 100-letnici tam srečala predsednika RS in RF?)
»Tega ne more nihče z gotovostjo napovedati.«
(Bog, marksizem, kapitalizem? )
»Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam. /.../ Jaz sem bil in sem še vedno marksist.«
Od Bertolda Brechta, največjega marksista ,med dramatiki si je zapomnil: »Ali si ti sposoben tako analizirati družbo, da si lahko radikalen, kot je radikalna resničnost.«
»Marksizem ni povedal nič od prihodnosti. /.../ govori o sedanjosti. /.../ Kapital je /.../ najboljša analiza družbe /.../. Ampak čisto nič ne govori o prihodnosti. Vse drugo so si prikrojili razni politiki in ideologi.«
(Slovenija, s 300.000 ljudi na pragu revščine?)
»Ne morem si delati utvar, da bi lahko spremenil sistem. In čisto nič ne bom naredil za to, da bi zamenjal kapitalizem. Poskušam pač v okvirih sistema ustvarjati, kot najboljše znam.«
(Uvrščeni ste v knjigo C. Handyja The New Philanthropists. Zakaj vlagate v umetnost?)
»Sem podjetnik«. Klasičen, začel v garaži. »Mecenstvo pa ni nikakršno kupovanje odpustkov, ampak ena bolj egoističnih stvari, ki jih delam. /.../ In da tudi sam uživam v projektu, ki sem ga pomagal podpreti. /.../ zbirka esejev novinarke Mateje Ratej ali gostovanje baleta iz Sankt Peterburga /.../ da sem pomagal utrditi kulturno vez med državama, ki sta mi obe blizu.«
(Motivacija, drugič:)
/.../ iskreno povem, kaj me najbolj motivira. Ali bom /.../ lahko 5. novembra izplačal plače, podprl Festival Ljubljana, Ustanovo patra Janeza Škrabca, ali bom lahko vzdrževal Hrovačo in vse številne projekte, ki jih podpiramo. Ali pa bom izpadel luzer in bod prišli na račun tisti, ki bodo rekli: »Evo, propadel je, saj smo vedeli, da tam nekaj ne štima.« Bistvo je to. Da bi vzdrževal ta nivo.«
(Na Vzhod!?)
»Ste brali Civilizacijo N. Fergusona? /.../ piše, da je bila Kitajska ves čas velesila /.../ V 12. stol. so bili povsod, imeli so vrhunsko mornarico, odkrili so tisk davno pred Gutenbergom...«
Z Marxom pravi, »da se zgodovina ponavlja ali pa da se stvari spreminjajo zato, da ostajajo iste.«
(Tehnologija in poslovanje?)
J. Škrabec po M. K. De Vriesu, guruju leadershipa pravi: »To je vse stara ekonomija z novo tehnologijo.«
V knjigi Are leaders born or are they made? je M.K. de V.za primer dobrega menedžerja izbral Aleksandra Makedonskega. (FYROM... B.M.)
»Ko bereš Sokratov citat, v katerem kritizira takratno mladino, bi /.../ mislili, da je to rekla vaša mama.
Glavne stvari so nenehno iste, vrednote so v glavnem iste, načela tudi, samo tehnologija se spreminja.«
(- Na fotografiji J. Suhadolnika poslovnež J.Š. z elegantnim nasmeškom in temno kravato, pred bronastim kipom Adama in Eve pravkar izgnanih iz Raja, na Mesarskem mostu čez Ljubljanico. B.M.)

Upor je vedno pozitiven. Pomeni spremembo na bolje. Patricija Maličev, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Slovenka, Avstrijka – Ana Blatnik – je trikrat stigmatizirana, začenja Patricija Maličev pogovor s podpredsednico Zveze slovenskih organizacij na Koroškem.
Kljub temu, da ženskam /.../ pripada stekleni plafon« in pripadnica manjšine, je »s požrtvovalnim delom« prišla med vodilne v stranki SPO in je bila tudi predsednica avstrijskega državnega sveta (1.7.-31.12.2012.)
»Sem koroška Slovenka, prepričana Korošica, Avstrijka in vesela, da smo v EU.« Že več kot 30 let je učiteljica v poklicni šoli v Beljaku, kjer poučuje logistiko.
»Učiteljica sem zelo rada in z vsem srcem. Stik z mladimi je zame zelo pomemben. Z očitki, da je mladina slaba in lena, se ne strinjam. Če jih znaš motivirati, delajo brezkompromisno in z veliko vnemo.« Dijakom včasih da nalogo, »naj logistično pripravijo moj delovni teden...« se zasmeje.
Odkar je v zveznem svetu je razpeta med Dunajem, Bilčovsom (»v družinski hiši, ki gleda dol na Dravo«, njen ded in njen oče sta bila oba Janka Ogrisa) in Beljakom, kjer še vedno poučuje ob ponedeljkih in petkih.
(Ženske za štedilnik , v politiko?)
Groza jo je, pravi, ko ženske na okrajnih konferencah pripravljajo hrano v kuhinji, pa jih nažene »ven, naj se pokažejo, naj spregovorijo... Če sem zelo odkrita, v politiki sta dve vrsti žensk: takšne in drugačne.«
»Ženske želimo odločati na vseh področjih življenja, o katerih danes odločajo moški: o miru, vojni, oborožitvi, gospodarstvu, politični ekonomiji, zdravstvu, socialnemu varstvu, izobraževanju itd. Politika ne more biti domena moških, ampak je pravica in dolžnost vseh. Imamo veliko žensk, zelo dobro izobraženih, ki bi bile zainteresirane delovati v politiki. Statistika kaže, da so ženske bolj izobražene od moških, da dalj časa oz. več študirajo kot moški. Tako v Sloveniji kot v Avstriji imamo izjemno veliko zaposlenih mater, zato je tako pomembno, da imamo dobro urejeno otroško varstvo, s fleksibilnim delovnim časom, ki ustreza staršem.
Obenem bi rada poudarila, da je treba zagotoviti pravičnejšo delitev ustvarjenega pa tudi pravičnejšo delitev dela, plačanega in neplačanega.« Tudi vzgojo za »delitev gospodinjskega dela doma. »Gre za zadeve, ki v 21. stoletju ne bi smele biti več vprašljive /.../ Resničnost je na žalost drugačna.«
(Ne sramujete se več solz...)
»Zjočem se, največkrat od jeze, potem pa grem naprej. Mislim, da je med nami premalo solidarnosti.« Te izkušnje ima kot predsednica žensk v stranki in kot vaščanka. »Starejša generacija mojih sovaščanov misli, da mi je najvažnejša kariera, vse preostalo pa je temu podrejeno.« Brez podpore moža ne bi šlo, ima odraslo hčer, »vendar mi je kljub politiki še vedno ostalo dovolj ženskih opravil.«
(Prioritete pri ženski politiki?)
»Enakopravnost /.../ na vseh ravneh življenja, tako na delovnih mestih kot doma /.../ prizadevanje za ekonomsko samostojnost žensk in to, da čim več žensk sedi v organih, ki odločajo /.../ starševski 8-tedenski dopust za moške.«
(Doma ste bili upornica?)
»Ja, in to je bilo za očeta strašansko breme. Vse, kar je naredil, je bilo /.../narobe. Toda prav uporništvo je bilo ključno za razvoj moje osebnosti in samozavesti.«
»Politika je bila med mojim odraščanjem na dnevnem redu. Vse sem kritizirala, seveda. Brez argumentacij. Potem pa so me /.../ začeli učiti, če /.../ se oglašam, moram ponuditi alternativo...«
Oče (J. Ogris) zdaj, star 87 let »je prav on tisti, ki me veliko kritizira, a /.../ se vedno poskušam kaj naučiti. /.../ Vsak moj stavek analizira in pove, kaj ni bilo v redu.«
(»Koliko emocij potrebuje politika«, je naslov hčerine diplomske naloge.)
»V politiki so emocije veselje, žalost, veliko solz, trpljenje, idealizem, navdušenje, srčnost, hotenje, uporništvo... Dedek (J. Ogris) mi je vedno govoril, da je vsak poraz treba obrniti sebi v prid. Vedno je spodbujal žensko politiko, /.../ ko so bile proslave /.../ me je spodbujal, češ pojdi, to so pomembne stvari.« »Vedno mi je govoril: Poskusi, to je tvoja pot.«
»In govoril mi je tudi o ženskah, ki so bile med vojno doma, njihovi možje pa na fronti« (- ruski, B.M.) »in so pomagale partizanom. /.../ samostojne in sposobne; moški tega ne bi zmogli. Kako so si uredile logistiko, da so speljale svoje življenje in življenje otrok naprej... Kljub vsemu.
Upor je pozitiven, vedno. Pomeni spremembo, spremembo na bolje.«
(V Dobrniču bo (je) 11.10.2015 govorila na proslavi Slovenske protifašistične zveze. )
»O pomenu /.../ spominjanja na ženske, ki so ustvarile podstat, na kateri zdaj /.../ delujemo. Poudarila bom, da je treba pogledati resnici v oči – enakopravnost med spoloma še ni dosežena.«

Avtorji, mladi raziskovalci

Tekoči trak. T. Kristan, Delo, 10.10.2015
Agencija, odgovorna za delitev javnih sredstev za znanost (ARRS) je med predloge za sofinanciranje znanstvenih monografij izbrala tudi astrološke knjige, piše Tina Kristan v svojem komentarju.
»Pomembno je bilo predvsem, koliko Sicris točk so zbrali njeni avtorji.« In točke z dve recenziji, »ki ju je poslal sam prijavitelj.«
Na drugi razpisu agencije, ki je spodbujal zaposlovanje mladih doktorjev znanosti, so se lahko prijavili le brezposelni, prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. »Koliko časa, v razpisu ni bilo določeno. Napaka!« Izpadli so nekateri izvrstni raziskovalci, ki doslej še »niso imeli možnosti sodelovati s fakultetami«, med uspešni pa so bili tudi taki, ki so bili sicer že dalj časa zaposleni na fakultetah in inštitutih, pa so jih na zavod »njihovi mentorji poslali le za nekaj dni«. To je storil tudi »predsednik znanstvenega sveta agencije, in sicer v vlogi vodje programske skupine na fakulteti.«
»Naslednjič bo drugače, obljublja direktor agencije.« Za odpiranje znanstvenega prostora bo treba resno razmisliti o kriterijih za delitev sredstev, meni novinarka, »jasno, da računalniški izbor s seštevanjem nekih točk tega ne bo sposoben.« Seznam izbranih od komisije sicer potrjuje znanstveni svet in direktor, a »je očitno tudi podeljevanje milijona evrov postalo delo na tekočem traku.«

Delo, zdravje, življenje

Po sporni Virantovi zdaj še Koprivnikarjeva reforma. I. Dernovšek, Dnevnik, 12.10.2015
Evropska komisija (EK) nam je za letos naložila tudi izboljšanje javne uprave.
OECD meni, da je naša uprava manj učinkovita od povprečja EU; ne posvečamo pozornosti ocenjevanju zaposlenih. pač pa predvsem kadrovanju in selekciji, usposabljanju, kariernemu svetovanju.
Odgovorni minister Boris Koprivnikar to ocenjevanje vidi kot temelj nove plačne reforme. »Dokler učinkov dela ne bomo začeli meriti«, ne bo izboljšanja javne uprave. Med novostmi v zakonu o plačah v javnem sektorju in o javnih uslužbencem predvideva še večo avtonomijo in odgovornost predstojnikov, odpravo avtomatizmov pri napredovanjih in večja fleksibilnost plač.
Na negativne posledice ocenjevanja opozarja EK v poročilu Kakovost v javni administraciji. Ocenjevanje je subjektivno, lahko spodkopava timsko delo in medsebojno zaupanje ter povzroča zavist, konflikte in slabše sodelovanje še zlasti, če ni jasnih pravil in kriterijev ter za ocenjevanje dovolj sposobnih menedžerjev.

Vse več odsotnih z dela zaradi stresa. H. Kocmur, Delo, 12.10.2015
Leta 1998 je bilo zaradi hudega stresa z dela odsotnih 2591 oseb, lani pa 7112, ugotavlja Nacionalni inštituta za javno zdravje (NIJZ). Za to diagnozo se »skoraj v celoti skriva trpinčenje na delovnem mestu«, pravi primarij Dušan Nolimal. Polovica depresij na delovnem mestu je neprepoznanih, pravi. Tuji podatki kažejo da je vsaj tretjina zaposlenih občasno depresivnih.
Znaki: zmanjšanje veselja do dela in življenja, sposobnost koncentracije, mišljenja, odločanja, spremembe v apetitu, telesni teži, nespečnost, zaspanost, utrudljivost, občutki ničvrednosti, »Ljudi /.../ obsojajo, da so neučinkoviti, pa so v resnici depresivni.«
Inšpektorji za delo kljub naraščanju prijav kršitev zakonodaje ne zaznavajo različnih nadlegovanj na delovnem mestu.

V »povprečju« srečne države imajo največ samomorov. B. Hren, Dnevnik, 12.10.2015
O paradoksu samomorov srečnih državljanov piše Barbara Hren in navaja podatke za Finsko in ZDA (The National Beureau of Economic Research).
»Finska se po raziskavah, ki merijo subjektivno zaznavanje zadovoljstva z življenjem, redno uvršča med deseterico najsrečnejših držav na svetu, a hkrati sodi tudi med države z najvišjo stopnjo samomorilnosti.« Podobno je v vzhodnoevropskih državah in v nekaterih državah ZDA.
Pomembne so razlike znotraj držav, pravi Vita Poštuvan, Slovenski center za raziskovanje samomora.
»Namreč, če smo vsi malo depresivni, je to včasih lažje prenašati, kot če sem depresiven samo jaz, vsi drugi pa so srečni.« V Evropi je več samomorilnega vedenja »v baltskih državah in v vzhodni Evropi«, pravi.
Ana Case in Agnus Deato, s Princetona (ZDA), piše B. Hren, paradoks pojasnjujeta takole: »Ko ljudje ocenjujejo zadovoljstvo z življenjem, verjetno ocenjujejo dolgoročne priložnosti ali pa dosežke, ki se najpogosteje merijo – izobrazbo, raven dohodka, zakonske razmere, zdravje. Na drugi strani pa je lahko samomor impulziven odziv na kratkoročne dejavnike.« Je pa samomor težko pojasniti in lahko je sporna tudi metodologija subjektivne sreče, menita.
Povezanosti (občutka) sreče s samomorilnostjo raziskovalci niso mogli pojasniti niti z razlikami med spoloma. Moški in ženske so manj zadovoljni v srednjih letih, ko je samomorilnost najpogostejša pri ženskah; pri moških kasneje s starostjo narašča.

Več medicinskih sester, manj mrtvih. Nina Knavs, Dnevnik, 12.10.2015
V zdravstvu bi morali bolj upoštevati spremembe v družbi in znanje medicinskih sester, pravi Judith Shamian, Mednarodni svet medicinskih sester.
»Če v bolnišnici dela dovolj visoko usposobljenih medicinskih sester, umre manj pacientov. Številne študije potrjujejo, kako pomembno je, da bolnike dovolj pozorno spremljajo. /.../ Če je zaposlenih na nekem oddelku premalo in zato tekajo naokoli kot kure brez glave, bodo verjetneje prepozno opazili iztaknjeno infuzijo pri pacientu.«
(Zdravniki in sestre?)
»Medicinske sestre so tu zaradi pacientov, ne zdravnikov. Ti včasih menijo, da so /.../ zaradi izpolnjevanja njihovih navodil. Manjka pa razumevanje, kako pomembno je, da je nega pacienta dobro premišljena. Zdravnik opravi operacijo, za paciente pa v nadaljevanju skrbijo medicinske sestre.«
Problem so npr. kronični bolniki z večimi težavami, npr. diabetes, srčno bolezen, težave z vidom, duševne težave. »Zdravniki te težave seveda rešujejo, a pri tako kompleksnih stanjih bi moral nekdo koordinirati /.../ pot skozi zdravstvo. To nalogo bi lahko odlično opravile medicinske sestre.«
(Zaposlovanje, izobraževanje?)
»Morda ne potrebujete v vseh delih zdrava velikega števila dodatnih zaposlitev, potrebujete pa drugačno usposobljenost in razporeditev zaposlenih. Srednje medicinske sestre je treba spodbujati, da se dodatno izobrazijo. Ni nujno, da gredo na univerzo za nekaj let, morda bi zadoščal kakšen premostitveni program zanje. /.../ Morda pa je treba za boljše rezultate tudi delo organizirati drugače. /.../ Pri zaposlovanju je treba upoštevati tudi, da se kritična presoja medicinskih sester z višjo izobrazbo izboljša.«

Preberimo, poglejmo, prisluhnimo

Valentin Vodnik – pesnik, ki je želel narediti slovenski jezik lep. Živa Rokavec, Dnevnik, 10.10.2015
V domačiji v Zgornji Šiški, ki še stoji na Vodnikovi cesti v Lj., hiši branja, pisanja in pripovedovanja, se rodil Valentin Vodnik (*1758). Končal je vseh 6 razredov takratne jezuitske gimnazije, bil »pohvaljen pri latinščini, zgodovini in zemljepisu«, piše Marjan Dolgan v Literarnem atlasu Ljubljane in nato šel med frančiškane. Začel je pesniti pod vplivom Marka Pohlina, spodbudil ga je predvsem Žiga Zois, ki ga je srečal na Koprivniku, nad Gorjušami, kjer je bil duhovnik. Zois je v njem »prepoznal osebo, ki bi lahko imela pomembno vlogo v slovenskem prerodu in oblikovanju slovenske nacionalne identitete«, pravi Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ž. Zois je moral njegove prve pesmi veliko popravljati. Kasneje je Vodnik postal »ena najpomembnejših oseb v Ljubljani. Ugleden profesor, razgledan, zabaven sogovornik, udeleževal se je različnih omizij in tudi dogodkov v Zoisovi hiši.« Prestopil je med škofijske duhovnike in opravljal državne funkcije profesorja in nato ravnatelja liceja, pravi L. Vidmar.
V. Vodnik je izdal Pesmi za pokušino, prva naša pesniška zbirka, bil urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, prevedel je kuharsko knjigo in priročnik za babice in sestavil nekaj učbenikov.
V uvodu v slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v času Ilirskih provinc je natisnil pesem Ilirija oživljena. Nad Francozi se je najbrž navdušil, ker so uvedli slovenščino v osnovne in srednje šole.
Po vrnitvi Avstrije so ga upokojili, tudi zaradi suma prostozidarstva, še vedno pa je poučeval italijanščino, a se mi ni uresničila želja, da bi postal prvi učitelj slovenskega jezika na liceju. Pač pa so mu precej kasneje postavili spomenik pred zgradbo liceja, ki jo je poškodoval potres 1895 in so jo kasneje porušili; tam je nastal Vodnikov trg. Na spomeniku je pesem Moj spomenik:
Ne sina ne hčere, po meni ne bo,
dovolj je spomina, mi pesmi pojo.
(- Prav tam, pred vrati liceja, je desetletja prej, leta 1821, v času ljubljanskega kongresa, cesar Franc takole nagovoril profesorje - tam je bil tudi dijak France P., iz Vrbe na Gor. - in jih opozoril na zvestobo in kazen za morebitno svobodomiselnost...
Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem.
Kdor tega ne more, ali kdor /…/ mi nastopa z novotarijami,
ta na gre, kamor mu drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.

(Po J. Malu, Zgodovina slovenskega naroda, 1929)
Kasneje, v času Ilirskih provinc je v Ljubljani, glavnem mestu, delovala tudi univerza, Ecole centrale; prav tako v Zadru. Glej: V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem (1965), zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (1969) in mojo knjigo Ključ je v naših rokah (2008, str. 97).
Po potresu so vrata licejske zgradbe, skozi katera so hodili mnogi slovenski intelektualci in umetniki, prenesli na drugo stran gradu. Na Gornjem trgu 15 jih lahko vidimo še danes.
Glej tudi Jože Ciperle: Podoba velikega učilišča ljubljanskega: Licej v Ljubljani: 1800-1848, Lj., 2001
https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ciperle
Spomenik pesnika, jezikoslovca in profesorja, v meniški obleki, stoji nasproti Študentske ulice, kjer so nekdaj študentske, t.j. dijaške, mamice imele sobe. Za hrbtom Vodnika je čez teden živahna tržnica, ob nedeljah parkirišče. Občasno tam delajo arheologi; razpravlja se o podzemni garaži. B.M.)

Ljudje, ki so obtičali v 20. stoletju in ki še vedno živijo za enega človeka. A. Tomažič, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
O Kanadčanki srbskega rodu Nina Bunjevac, avtorici stripa Očetnjava (Modrijan, Lj., 2015) piše Agata Tomažič. Leon Vidic pa je prispeval fotografijo mlade blondinke z nasmehom (B.M.), pred jesensko obarvanimi grmičevjem kanadskega javorja v betonskih koritih na gostinski terasi; tja se je ubogljivo postavila sama, piše A. Tomažič.
N. Bunjevac v svojem grafičnem romanu prikaže lik očeta in dogajanja, v družinskem okolju, v črno-beli freski »zgodovinskega dogajanja na Balkanu v 20. stoletju«. Oče je leta 1977 umrl med sestavljanjem bombe.
»Dogodki /.../ so seveda povezani, 20. stoletje je bilo stoletje vojn in razpadanj kraljestev in rojevanja in novih držav, ljudje, ki so zašli v kolesje ideologije, pa je ponavadi niso dobro odnesli..« Gre predvsem za »dve ideologiji, med katerima je odraščala: desničarski ekstremizem njenega očeta Petra in kleni komunizem iz partizanskih časov babice /.../.«
Začne se v Torontu, nato avtorica bralca »vrže za 35 let v preteklost, od tam ga pahne še dlje – v Paveličevo NDH, i.t.n. in nazaj /.../«nastopijo« kralj Peter, Draža Mihajlović, Josip Broz Tito, Milovan Djilas, Goli otok, pionirji...«
Oče, vojno srbsko dete iz hrvaške vasi, bi lahko naredil v JLA »čisto solidno kariero«, če ne bi vzklikal gesel (omenjenemu) »prvemu jugoslovanskemu disidentu«. Prišel je v ječo, nato šel prostovoljno v izgnanstvo, se v Avstriji seznanil s (srbskim) nacionalistom (Nikola Kavaja – lovac na Tita, dokumentarni film, 1994), postal član četniške skupine, terorist, ki je napadal hrvaške izseljence.
Nina B., je za tako očetovo početje izvedela pri štirinajstih. Leta 1975 je mama pobegnila iz Kanade v Jugoslavijo. Nina se je vpisala v beograjsko Šolo uporabnih umetnosti D. Krstić, leta 1990 je začela študirati na Centralni tehnični šoli v Torontu. Takrat so nacionalizmi spet (za)netili ogenj pod balkanskim kotlom.
»Razpad Jugoslavije je doživela kot hud psihološki udarec.« Bila je stara 16 let in spoznala je, »da je ideologija, ki ji je bil podvržen moj oče /.../ del nabora ideologij, ki so povzročile razpad /.../«, jo navaja A. Tomažič, ki piše o trku »med srbskim nacionalizmom in anacionalnim komunizmom«.
N. Bunjevac motijo tudi ideologije Zahoda, v Severni Ameriki »skrajnosti, na komunizem gledajo kot na fašizem«, pravi. Oče je v Kanadi delal v rudniku družbe Inco, ki je kot je izvedela na TV CBC, »novačila antikomuniste iz begunskih taborišč v Avstriji, saj so si z njimi obetali od znotraj razbiti razvoj sindikalnega gibanja v podjetjih. In ko to zveš, ti postane jasno, zakaj je prišlo do vojne v Jugoslaviji v devetdesetih./.../ Sem za socializem in za samoupravljanje.«
»V devetdesetih so v Kanado prišli predvsem ljudje iz Bosne, Hrvaške, nekaj iz Kosova in iz Srbije – večinoma tisti, ki so bežali pred Miloševičevo politiko. /.../ izobraženci in /.../ so se v tujino umaknili pred vojno, v kateri niso hoteli sodelovati.« Med (srbsko) diasporo ni več toliko ločevanja kot prej, na tiste za Jugoslavijo in na nacionaliste, še vedno pa »obstajajo cerkve, v katere zahajajo nacionalisti, in druge, kamor k maši hodijo komunisti.« (smeh)
Vse kar je v Očetnjavi, je potrjeno z arhivskimi gradivi, zagotavlja avtorica. D. Mihajlovića je opisala kot kvizlinga, kar je zmotilo organizacijo ravna gora, ki je protestirala. Oni še »živijo za enega samega človeka«, pravi.
Angleški izvirnik stripa je izšel 2014. Preveden v Srbiji ni bil deležen veliko publicitete, pač pa na Hrvaškem, pravi avtorica. Nima slabe vesti glede očitkov, da širi stereotip o balkanskih divjakih, ki se pobijajo še na tujem.
»Mislim, da smo mi sami obsedeni s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. /.../ tujci ljudi iz nekdanje Jugoslavije že dolgo ne dojemajo več kot divjakov, veljamo za prišleke iz države, ki se ponaša z razvito kulturo in je svetu dala imena, kot so Louis Adamič, Slavoj Žižek, Laibach, Mihajlo Pupn, Nikola Tesla, Vuk Karadžić...«
Strip se (zaenkrat) konča z golobom na oknu in napisom To be continued.

Peticija Za javno televizijo, ki bo vredna svoje javnosti. R. Močnik in 216 podpisnikov, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Na padanje kakovosti in kadrovske čistke na TVS opozarja Rastko Močnik, s 216 podpisnicami in podpisniki (glej www.zgodb.be/sp0001 .)
»Javna TV ne sme tekmovati z zasebnimi televizijami, temveč mora zagotavljati prostor za javno razpravo /.../ in skrbeti, da bodo civilizacijski, kulturni in intelektualni dosežki prišli do najširšega občinstva.« S svojimi finančnimi prispevki prebivalci »varujemo javno RTV pred iracionalnostjo kapitalističnega trga«. Vodstvo javne TV zadržuje v prekarnih razmerjih prav tiste, »ki bi lahko odločilno pripomogli k izpopolnjevanju javnega poslanstva«.
Podpisniki pozivajo ustanovitelja (t.j. državo RS, parlament in vlado), »da končno uredi razmere na javni TV« in »žrtve televizijskega poneumljanja, naj nanjo pritiskajo /.../«.

Klemen Klemen in Klemen Klemen. G. Kališnik, Nedelo, 11.10.2015
O umetniških imenih glasbenikov, tujih in naših, piše Grega Kališnik. Na slikah so Engelbert Humerdinck, Lady Gaga in domači reper z napisom Klemen Klemen na majici.
»Gre za to, da mu je ime Klemen, piše pa se Klemen. Ali obratno.« Družinska zadeva. Oče je bil KGB, mama pa itak JLA. Klemen Gašper Boris je dejal Jarc Neži Amaliji, tudi Majči, »kaj če bi še sinu dala to ime.«
Potem pa N'Toko: »Ko sem bil najstnik, je za Novo mesto igral Kamerunec Roland Njume N'Toko. /.../ In v srednji šoli so tako začeli klicati mene«. Miho Blažiča. Brez pravega razloga. Fora.

Priznanja za dosežke v šolstvu in v politki

Nikogaršnje nagrade. S. Merljak, Delo, 7.10.2015
Podelitev najvišjih (državnih) priznanj za dosežke v šolstvu (tudi visokem) je minila skromno, piše v komentarju Sonja Merljak.
Sicer so enakopravne Prešernovim za kulturo in Zoisovim za znanost, a jim mediji (in drugi pomembni) posvečajo manj pozornosti. Še imena nimajo – včasih so bile Žagarjeve. Ni neposrednega TV prenosa. http://www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/nagrade_in_priznanja/
Priznanja gospodarstvenikom spremlja ustrezen pomp. Kulturniki imajo še Borštnikov prstan, Grumove Rožančeve in Veronikine nagrade ipd.
»Učitelji /…/ od vzgojiteljic v vrtcu do univerzitetnih profesorjev« se »lahko potegujejo za eno samo /…/ državno nagrado«, pa še ta se je »komaj letos po finančni plati približala drugim, enakovrednim /…/.« Vse to več pove o odnosu države in družbe, kot njihova (učiteljska) »vsakoletna opozorila, da je poklic, ki ga mnogi doživljajo kot poslanstvo, premalo cenjen in spoštovan. /…/ Zakaj je tako? Morda je skromno ministrstvo, morda so skromni učitelji, morda« ker »je šolanje tek na dolge proge in /…/ učitelji ne morejo tako hitro pokazati rezultatov, kot jih lahko kulturniki in znanstveniki.«
Nova ministrica, strokovnjakinja za trženje, bo morala poskrbeti za promocijo.

Častni doktorati privilegij politikov. Matjaž Albreht, Delo, 8.11.2015
Nedavno je Janez Janša, poslanec in predsednik stranke SDS postal častni doktor Kolegiji Universum/Universum University https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_universities_in_Kosovo .
Prvi je dobil častni doktorat (1993) Milan Kučan od zasebne »Southern International Univ. New Orleans«, Lousiana, ZDA: https://www.gaes.gov.mo/images/files/rha/04.pdf , nato od državne univ. v Clevelandu http://www.csuohio.edu/ , tudi za zasluge pri osamosvojitvi in demokratizaciji.
Med našimi politiki ima največ častni doktoratov Danilo Turk (dveh madžarskih - Corvinus, Szeged : https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_universities_in_Hungary , ene ukrajinske v Harkovu : https://en.wikipedia.org/wiki/University_of_Kharkiv in ruske: Moskovski državni institut za medn. odnose :https://en.wikipedia.org/wiki/Moscow_State_Institute_of_International_Relations ).
Dva častna doktorata je dobil v ZDA (pokojni) Janez Drnovšek : Boston http://www.bu.edu/ in Wesleyan https://www.iwu.edu/ .
Avtor članka dodaja, da sedanji predsednik RS (še) ni prejel častnega doktorata pač pa viktorja za elegantno medijsko osebnost 1997.

O upravljanju države, razvoju, bankirjih in neoliberalcih

Zakaj je Slovenija »zataknjena« in kako iz te zadrege. A. Cetinski, Objektiv, Dnevnik, 10.10.2015
Na kritični prispevek Maksa Tajnikarja (Objektiv 3.10.2015) o naši (ne)razvojni politiki se navezuje Andrej Cetinski.
Piše, da naše države, zlasti njenega premoženja, ne upravljajo »v interesu večine prebivalstva«. Postopek oblikovanja vlade ne zagotavlja »potrebne strokovne usposobljenosti« odgovornih, parlament pa dela vlade ne nadzoruje dovolj učinkovito. Koalicijske vlade niso/ne bodo uspele »oblikovati razumne dolgoročne razvojne politike«, zato bo Slovenija še naprej »zataknjena«.
Spremeniti bi morali postopek volitve poslancev, kot je predlagala ZDUPS. Za sestavo vlade so še tri možnosti: velika koalicija, tehnična vlada in majna vlada z enoletnim premierskim mandatom.
»Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo treba spremeniti vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj strukturam, ki imajo /…/ politično moč, to preprosto ne ustreza. Kako omehčati /…/ ta nasprotovanja /…/ je zato izziv /… Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo zapravili državo.«

Kar nekateri govorijo o nas, je bolj izgovor za njihovo neuspešnost. J. Bratanič, Objektiv, Dnevnik, 10.10.2015
V pogovoru se »bankir stare šole« Sibil Svilan, Slovenska investicijska banka (SID), najprej dotakne beguncev in posojil nato poudari pomen izobraževanja in povezovanja naših univerz.
Podobno kot je po združitvi Nemčij k rasti prispevala poceni delovna sila z Vzhoda, bi lahko zdaj begunci. Toda mi zapiramo meje, »pri čemer pravzaprav ne vemo, kaj želimo doseči.« »kapitalu in nekaterim državam begunska kriza ustreza. Tudi Francozi in Britanci že dolgo vedo, »da je pritok nove delovne sile nujen«, zato »je jasno, da bo kapital podpiral pritok beguncev.« Kitajci in Indijci imajo ogromno ambicioznega mladega prebivalstva in lahko, če se odločijo, pošljejo v Evropo »npr. 10 milijonov ljudi – mladih, izobraženih na najboljših ameriških in svetovnih univerzah. Kaj bomo naredili tedaj?« Pri nas je rodnost nizka, imamo 10.000 praznih stanovanj, v cenejša se bodo lahko priselili begunci, Slovenci pa v dražja.
(SID banka, kreditiranje?)
Samo lani je pomagala s posojili ustvariti 20.000 delovnih mest. Vendar kreditiranje ne bo pospešili gospodarske rasti, ravno obratno, »gospodarska rast bo spodbujala kreditiranje«, ki je bilo v času pred krizo ekcesno veliko, meni, »pred krizo se na veliko posoja, nato pride streznitev. Ampak bistvo trajne rasti ni v kreditiranju, temveč v storilnosti gospodarstva, izobraževanju, raziskavah in razvoju ter v mednarodni konkurenčnosti in izvozu.«
(Katere panoge naj podprejo banke?)
»Nekoč se je omenjalo tri T-je«, pravi: T-tekočine (voda, pijače); T-transport; T-turizem.
»Trenutno so aktualna tista področja, ki jih opredeljuje strategija pametne specializacije«, pravi Jan Bratanič pa našteje: »(pametna mesta in zgradbe, pametni stroji, mehatronski sistemi, farmacija, metalurgija, lesna veriga, trajnostni turizem in trajnostna pridelava hrane itn«.).
S. Silvan omeni avtomobilsko in lesno industrijo, in »še druge priložnosti«.
(Na primer?)
»Slovenija je lahko zelo dober primer ustvarjanja dodatne vrednosti na področju izobraževanja. Ustvariti moramo novo celovito obliko izobraževanja. Imamo že menedžerske in druge šole, vendar te učijo za preteklost, ki je bila parcialna. Danes znanje zastara v enem letu, zato je celostno izobraževanje za prihodnje voditelje povsem drugačno. Ta oblika izobraževanja bi lahko povezala slovenske univerze v močno mednarodno »multiverzo«, ki bi lahko dobila študente s štirih območij bivše Jugoslavije, vzhodne Evrope, tudi zahodnoevropskih držav, kjer šolstvo ne sledi novim trendom, in Azije, ki je prihodnost. Kajti za Azijce je Evropa pomembna pot v svet, za nas pa je to diverzifikacija.«
(Bi to prineslo priložnosti mladim?)
»Mladi dejansko nimajo toliko priložnosti, kot smo jih imeli mi. A /…/ imajo hkrati precej večji svet. Včasih smo vse znanje in informacije pridobivali iz knjig, ki so bile cenzurirane – tako je bilo va vzhodu, zahodu in v Jugoslaviji, ki je bila nekje vmes. Danes tega ni več, internet omogoča, da izveste vse v minuti, dveh, zaradi česar so mladi v povsem drugačnem položaju. /…/ ključno je znati informacije selekcionirati in jih pravilno uporabiti.«
(Ljudje se ne učijo več?)
»Živimo v podatkovni ekonomiji, vendar ne gradimo več znanja posameznika. Večina je specializirana v eno smer, toda ljudem manjka celovit pogled.« Ne učimo se »upravljati vseh informacij, ki so na voljo. Vse seveda ni res. Napačne informacije se tako pogosto močno širijo, preden ljudje spoznajo, da niso prave.«
(Pametni telefoni, očala, čipi v glavah?)
»Nisem prepričan, da lahko tehnologija nadomesti vse funkcije, zlasti ne razvoja. /…/ Je pa seveda s tehnologijo mogoče olajšati delo ljudem. /…/ A na koncu je v ozadju še vedno človek tisti, ki sprejema odločitve, bodisi v vojni, podjetju ali banki. Zato je bolj kot tehnologija pomemben človek. Ob zavedanju, da seveda ni popoln, da ima omejitve, kajti le tako se lahko razvija naprej.«

Nepreslišano. Dr. Bogomir Kovač, ekonomist. (Mladina), Dnevnik, 10.10.2015
»Ne gre za naključne napake v sistemu, temveč za sistemsko okvaro sodobnega tržnega gospodarstva, od Enrona, do VW, od Goldman Sachsa do BP. Povsod enak družbeni algoritem. Več učinkovitosti za manj humanosti, prevare elit, trk moči enega odstotka proti 99%.
Fukujama je leta 1989 oznanjal triumf kapitalizma nad zblojenim socializmom. Toda namesto odrešitve smo postali žrtev predatorskega kapitalizma, refevdalizacije poslovnih in političnih elit. Slaba politika bo pokopala kapitalizem, podobno kot je napačna politika zapečatila socializem.«

Paradna sindikalista v isti rok z neoliberalci. Aleksander Lucu, Nedeljski, 7.10.2015
V (za nekatere sporni, B.M.) rubriki najbolj branega tednika piše Aleksander Lucu – Luc o ozadju (domnevne) prodaje Zavarovalnice Triglav.
Navaja ugotovitev, ki jo je zapisala »svetovljanska dama dr. Renata Salecl« (- psihoanalitičarka, ločena Žižek, B.M), da v kapitalizmu najbolj uspevajo psihopati brez občutka krivde. V knjigi, ki jo je uredila R. Salecl in izdal Inštitut za kriminologijo pri PF UL je Saša Dolenc, zapisal: »Prav kontrola nad tem, da ne storimo prav vsake neumnosti, ki nam pade na misel, je pomemben element, ki omogoča življenje v družbi. To je tudi glavni znak odraslosti!«
A. Lucu piše, da s prodajo omenjene zavarovalnice »soglašata in na Mira Cerarja iz varnih ozadij sindikalnih praporov pritiskata« Branimir Štrukelj in Dušan Semolič. Vse gre v prid Boruti Jamniku, ki je v Kadu previharil vse vladavine »z obljubami sindikalistom, s katerimi pač nobena vlada ni hotela v hujše spore. Jamniku je z izborom dr. Dušana Mramorja za finančnega ministra padla sekira v med, kajti profesor EF je bil vedno blizu idejam prvega slovenskega neoliberalca Mića Mrkaića, ki se je izgubil v beli svet. /…/ Zato je tudi dr. Mramor ostal pri stališčih, naj delavstvo marljivo varčuje, da bodo izbranci imeli kaj deliti.«
Od prodaje Triglava naj bi največ potegnili deležniki skupine Alta Invest, »zato bi se v postopke pri prodaji morala vsaj za znanstveno obdelavo vključiti tudi kriminološka znanost, da bodo poznejši rodovi vedeli, kam je izginilo premoženje očetov in dedov.«

Javno šolstvo – prebohotno?

Korak v temo. J. Meden, Pisma, Dnevnik, 10.10.2015
Bralec Josip Meden iz Ljubljane zase pravi, da se je ukvarjal s tem, kako bi »vsem otrokom, ne glede na to od kod so in iz kakšnih socialnih okolij /…/ izenačili pogoje za dostop, od prizadevnosti in intelektualnih sposobnosti pa naj bo odvisno, kako bodo to izhodišče izkoristili.«
(- O njegovih nazorih glej: http://hubert.blog.siol.net/2015/09/26/pomladi-ki-to-niso/ B.M.)
Nato opiše ta prizadevanja v preteklosti, sedanje težave in dileme, tudi ob ugotovitvi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) o »prebohotnosti« našega javnega izobraževanja.
»Gradili smo dijaške in študentske domove, v Ljubljani smo iz sredstev samoprispevka« (- t.j. dodatnega davka, za katerega smo se odločili na referendumu… B.M.) »zgradili in obnovili še pa še šol in vrtcev, /…/ prizadevali smo si za višanje izobrazbene ravni vzgojiteljev in pedagoških poklicev, uvajali v šole svetovalne službe, knjižnice in knjižničarje, /…./ oblikovali /…/ štipendijsko politiko /…/
Ne razumite me napak, daleč od tega, da bi se cedila le med in mleko, mnogo tega bi bilo treba bolje domisliti, učitelji so s svojimi plačali ceh za večno pomanjkanje v šolstvu. Smo se pa trudili spremeniti miselnost, da je šolstvo zgolj poraba. Kakor koli je že bil nedomišljen sistem takratnih interesnih skupnosti« (- te so skrbele za financiranje šol po področjih, s predstavniki »uporabnikov in izvajalcev« v organih odločanja, B.M.) »učitelji so le imeli vsak kanček možnosti, da so družbo nenehno opozarjali na šolsko problematiko. /…/ Mreža šol je bila domišljena, res pa je, da smo takrat zmotno menili, da nam pomanjkanje visokošolskih učiteljev ne dopušča, da bi imeli visoko šolstvo v vsaki fari.«
Bralec je kritičen do finančnega ministra (Dušana Mramorja), ki išče resnico o našem šolstvu pri IMF-ju in sarkastično zapiše: »našemu državnemu računovodji že ne bo lagala tukajšnja stroka, še manj nekakšni bedni sindikati /…/«
Glede smeri razvoja … bralec meni takole: »Šolstvo je za razvoj in prihodnost naroda prepomembno, da bi o njem smela odločati neka neoliberalna računovodska bilanca.« Navaja iz knjige (francoskega) ekonomista Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, da je tzreba socialno državo posodobiti, ohraniti javno šolstvo in ne ustvarjati sistema, v katerem bo ekonomski status staršev »skoraj natančno napovedoval možnosti otrok za visokošolski študij«, kar je T. Piketty ugotovil po študiju šolstva v ZDA.
Upravljalcem države bralec priporoča, naj ne sledijo »diktatom povampirjenega neoliberalizma /…/ ljudje nismo zgolj potrošniki v vaših bilancah.«

Profesor, dekan, zaslužkar?

Za študijo, ki jo je prodal Darsu, sam ne bi plačal. P. Rak, Delo, 7.10.2015
V pogovoru je Klavdij Logožar, dekan EPF UM, pojasnil afero iz leta 2009, s prodajo diplomske naloge.
Za (preplačano študijo – 24.000 evrov) so mu »že bile izrečene sankcije, zadeva je pravno zastarala, nihče ne more biti za isto dejanje ponovno obravnavan«, pravi. (Leta 2009 je dobil opozorilo pred odpovedjo. Zdaj se rektor UM odloča o njegovem dekanstvu, potem, ko mu je akademski zbor EPF dal nezaupnico. B.M.) Predlani je bila zavrnjena njegova izvolitev za rednega profesorja, zdaj mu grozi konec akademske kariere.
Gre za poskus diskreditacije, pravi, kot v času volitev za dekana, ko je dobival tovrstne grožnje. Zanika, da bi medijem posredoval podatke o honorarjih (drugega profesorja EPF) Sama Bobka.
(Univerzitetno zaslužkarstvo?)
»Veliko se izpostavlja vprašanje etike in morale. Zakaj pa se sindikat (VSS, B.M.) na univerzi ni s svojim moraliziranjem oglasil ob Bobkovih skoraj pol milijona /…/ avtorskih honorarjih? Ker gre ob interesih tudi za prijateljske naveze in dvoličnost. In zakaj je pred kratkim z mesta predsednika akademskega zbora odstopil dr. Davorin Kračun? /…/ Zelo si želi izogniti upokojitvi, zato je name kot dekana pritiskal, naj mu za 3 leta izredno podaljšam profesorski status. Ker mu to ni uspelo, se je pred enim mesecem dogovoril z rektorjem, da bo po moji razrešitvi prevzel funkcijo v.d. dekana.«
(Imate profesorji ob aferah še čas za študente?)
»Jaz ga vsekakor imam. Res pa to ni akademsko okolje, kot bi si ga želel.« Kot dekan v 6 mesecih ni mogel veliko narediti, pravi, »deloval sem v korist kolektiva in fakultete.« Čeprav ni izrekal disciplinskih ukrepov, čeprav bi jih moral, »je bilo moje delovanje za nekatere dovolj moteče. Zato se problematizira 24.000 evrov /…/ višji honorarji in bibliografije, ki jih že glede na obseg niti teoretično ne bi mogli ustvariti podpisani avtorji, pa očitno nikogar ne motijo.«

Vrtiljak bizarnosti. Mariborski paberki. T. Klipšteter, Dnevnik, 8.10. 2015
Saj ni res, pa je, je priljubljen naslov rubrik s presenetljivimi novicami, začenja Tomaž Klipšteter, novinar. Povzema jih nekaj.
»V Mariboru se je profesor ekonomskih ved pogreznil v do zdaj neodkrite družbeno-etične globine v akademskem prostoru. Požvižga se na poziv akademskega zbora in rektorja UM, da naj odstopi, oklepa se dekanske funkcije z argumentom, da je njegov delikt že zastaral.«
Klavdija Logožarja ni sram, da je »v svoji študiji prepisal diplomsko delo svoje študentke in s takšno zlorabo profesorskega položaja zaslužil 24.000 evrov.« Višek arogance je njegovo priznanje, da je dobil preveč, da on ne bi plačal toliko.
Mediji bodo še pisali o Marku Kovačiču, vplivnemu prišepetovalcu župana Ma., odgovornega za tuje vlagatelje. Osumljen je poslovne goljufije, ima 75.000 evrov dolga, rubili so ga, zdaj ne dobiva več občinskega honorarja, ima pa nekaj denarja iz dediščine na računu.
Franc Pukšič, 18 let poslanec, v petih sklicih DZ, je s to referenco postal vodja klavnice v Košakih…
Nekdanji »mariborski župan Franc Kangler, ki je poleg /…/ največja žrtev medijske in udbomafijske zarote, je postal »vodja prireditev in evropskih projektov v podjetju radio Tednik Ptuj.« Zaslužen je »za najrazvpitejši mariborski projekt – radarji – in za najodmevnejšo mestno prireditev – mariborske vstaje. Saj ni res, pa je.« (O tem in onem lahko še kaj najdete na www.nsdlu.si. B.M.

Preberimo

Zdaj zapojno, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo! M. Šučur, Dnevnik, 8.10.2015
Na simpoziju v CD ob 220- letnici smrti Antona Tomaža Linharta so sodelovali filozof M. Dolar, sociolog J. Vogrinc, jezikoslovec M. Stabej, zgodovinar O. Luthar in multipraktik Andrej Rozman – Roza, tudi režiser romantične predstave ATL 220 ali Neznani Linhart.
Oto Luthar je povedal, da je v 18. stol. provincialna Ljubljana imela 10.000 prebivalcev in nekaj deset med seboj pogosto skreganih intelektualcev in da Zoisov krog, z Linhartom, ni imel nacionalno-političnega programa, pač pa je razsvetljensko razmišljal o širši entiteti, kot je bila Kranjska. /A.T.L. je napisal Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel Južnih Slovanov Avstrije.
Mladen Dolar je primerjal (takratne) slovenske hlapčevske razmere in tiste v Franciji ter se (kot A.T.L. z Matičkom) vprašal kaj smo in v katerem času živimo. Gre za univerzalen model, »veljaven tudi v pritlehnih slovenskih okoliščinah, /…/ njegov logos je kranjsko podeželje ravno tako kot Pariz.«
Marko Stabej je govoril o razsvetljenski drznosti (Sapere aude!, B.M.), ki jo je gnal občutek, delati za blagor neizobraženega ljudstva. Danes imamo pogoje za večjezičnost: »Ob večjezičnosti nas čaka tudi usoda ponovnega iskanja zadovoljstva v svojem jeziku /…/ povezana z veseljem do bivanja v njem.«
Jože Vogrinc je zaključil, da je Linhartov krog govoril vsaj 3 ali 4 jezike in vedel, da je slovenščina ključ do slovenske znanosti in kulture. Kritiziral je tiste znanstvenike, ki ne skrbijo za razvoj znanosti v slovenščini. »Večjezičnost je naša usoda, naša izbira pa, kako jo gojimo.«

Biomedicinska tehnika v Sloveniji. Av, Dnevnik, 8.10.2015
V knjigi, ki so jo napisali Romana Erhatič, Orest Jarh in Damijan Miklavčič (Založba FE UL, Lj. 2015) je najprej prestavljen razvoj tega hitro se razvijajočega področja, Slovensko društvo za medicinsko in biološko tehniko in tudi novi študijski program biomedicinske tehnike na FE UL.
Damijan Miklavčič kot enega ključnih problemov izpostavlja pomanjkanje inženirjev v kliničnem okolju, zato bi morali urediti »status diplomiranega kliničnega elektrotehnika«.
V drugem delu je povzeto gradivo z razstave S tehniko do zdravja in predstavlja ugledne naše strokovnjake. Alojz Kralj, akademik, izpostavlja, da smo na področju funkcionalne električne stimulacije spinalno poškodovanih oseb prispevali številna znanja ter dosegli mednarodna priznanja.
Opisanih je tudi 70 eksponatov iz tehničnega muzeja v Bistri.

Danski krimi roman o Balkanu. Ž. Brdnik, Dnevnik, 8.10.2015
V romanu Danska zanka (prev. Sanje, Lj. 2015) je Ljubljana prikazana v novi luči.
»Napeto lovljenje na železniški postaji, skrivnosten pogovor v zakajeni kadilnici Orto bara, truplo na križišču Rimske in Slovenske, deževno meglen večer na Šmartinski, prestrašen pogled skozi okno hotela Park /…/« opisuje noirovsko sceno Žiga Brdnik.
Henrik Brum, novinar, je avtor romana, kjer Lj. »izžareva zasanjano lepoto majhne prestolnice, še Skandinavcem domačo urejenost, prijetno, a hkrati utesnjujočo majhnost in pod površjem tleče skrivnosti iz preteklosti«. Z Erikom Valenčičem, tudi vojnim novinarjem, se je pogovarjal Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi.
Braun je Slovenijo vzljubil v času osamosvajanja, ko je poroča o vojnah ob razpadu Jugoslavije. »Začutil sem fantastično atmosfero, kombinacijo prijaznosti, zagona in ambicije, kar je redka mešanica. Prevzela me je tudi lepota mesta. » Našel je številne prijatelje, tukaj pozna »veliko kotičkov, tudi majhnih skrivnosti«, ki jih vključuje v zgodbo in ji daje življenje.
Lik poslovneža Josipa, direktorja veletrgovine in predsednika rokometnega kluba, spominja na župana Lj.; potem, ko je avtor opisal njegove politične ambicije v romanu, je Z.J. kandidiral in »je realnost prehitela fikcijo, ki sem jo ustvaril«.
Glavni junak »tudi ciničen danski novinar« (Ž.B.) »aktivističen, brez zadržkov, da bi se osebno vpletel /…/ ko opazi krivice in trpljenje ljudi. Jaz sem bolj opisen tip«, pravi H. Brum.

Nepreslišano. Erik Valenčič, vojni novinar. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 8.10.2015
Pred leti se je v kurdskem mestu v hotelu , kjer so bili »vsi v recepciji oboroženi« slikal s kalašnikovko in sliko »poslal prijateljem na Radio Študent http://radiostudent.si/ in Janša je po 6 letih, kolikor časa je bila fotografija na spletu, v meni odkril potencialnega terorista, o čemer je obvestil Cio https://www.cia.gov/index.html in izraelsko zunanje ministrstvo. Glavni razlog za njegovo »razkritje« je bil TV dokumentarec Koalicija sovraštva, https://www.rtvslo.si/kolumne/video-koalicija-sovrastva/328471 ki opisuje /…/ organiziranost skrajnodesničarskih /…/ skupin, njihovo sodelovanje z mednarodnimi ksenofobnimi skupinami in povezave s stranko SDS. /…/ Dokumenti /…/ dokazujejo, da so na Sovi http://www.sova.gov.si/ /…/ to poročilo cenzurirali /…/«.

Maturantka, begunci, študenti, Slovenci

Sara Jensterle, diamantna maturantka. Petra Mlakar, Dnevnik, 6.10.2015
Edina Gorenjka z vsemi možnimi točkami na maturi, zdaj študentka MF UL, bi rada postala onkologinja, delala in raziskovala v Sloveniji; v tujino bo odšla v skrajni sili.
Nekega dne bi rada sedla za krmilo dirkalnega avta. Junija se je spraševala, ali bi šla v Nemčijo na formulo 1, ali sedla za knjige. Z očetom preživljata nedelje na kavču pred TV.
Letos je Sara Jensterle prejela Krkino nagrado za raziskovano delo, priznanje na tekmovanju mladih zgodovinarjev, še prej za angleščino in plaketo iz kemije.
Njena razredničarka Tatjana Sitar: »Pozorno je sledila pouku, ogromno znanja je prinesla iz OŠ, /…/ vse to med seboj uspela povezati«. Vse, česar se je lotila je izpeljala 100-odstotno. »Nikli si ni zadala preveč, ampak se je raje popolnoma posvetila izbranemu. /…/ Nikoli ni želela izstopati, ves čas pa je bila pripravljena pomagati vsakomur /…/ To je redka odlika med današnjimi gimnazijci.« »Tako so me vse življenje učili starši«, pravi Sara.
Zaskrbljena je zaradi padanja ugleda zdravnikov v medijih in prepričana, da je večina dobronamernih. »Morali bi jih bolj spoštovati, saj so vendarle veliki strokovnjaki in rešujejo življenja. Kljub napakam si nihče /…/ poklica ni izbral zato, da bi počel ravno nasprotno.« Upa, da se bodo razmere v zdravstvu in v naši državi uredile in bo delala doma. V tujini bo iskala nove priložnosti le v skrajni sili.
Lepe spomine ima na Gimnazijo Jesenice, »majhno znano poslopje, v katerem je vzdušje prijetno in kjer se vsi med seboj poznajo /…/ čeprav sem si včasih želela večje ponudbe tujih jezikov.«
Zdaj je v prvem letniku MF, kjer je 150 vpisanih v prvi letnik, toliko kot je bilo na gimnaziji vseh četrtošolcev skupaj.

Nepreslišano. Dr. Igor Tičar, rektor UM. (večer), Dnevnik, 6.10.2015
»Med begunci je veliko mladih in te ljudi je nesmiselno zapirati v neke gete. Tem mladim je treba omogočiti šolanje. Potrudimo se za njih, smo sklenili. Ta trenutek bi v Sloveniji lahko dodatno šolali 800 študentov. /…/ prihodnost: da se ti ljudje kdaj vrnejo domov in nas poznajo. Veste kakšna prednost je to? Bojim se, da je v Sloveniji ksenofobija prevelika. Že levi in desni breg Maribora sta si v laseh, da o /…/ ne govorimo. Pri nas je malo tujega življa, ker mi to očitno težko prenašamo. To ni dobro. /…/ bomo poskušali prestreči mlade in sposobne ljudi ter ji povabili v naš krog.«

Adijo, pamet. Pika. Delo, 5.10.2015
»Ali obstaja možnost, da mi jutri pride oskrbnik v sobo, da bi me izselil? Malo me je strah.« Tako je zapisal na družabnem omrežju dan pred začetkom študijskega leta eden od tistih stanovalcev Študentskih domov v Lj. (500 do 990), ki so dobili obvestilo, da niso več upravičeni do bivanja ter da morajo za sprejem zaprositi znova, zaradi izgube statusa med dvema (bolonjskima) stopnjama študija. Pravila so spremenili zadnji hip, prejšnja leta takim ni bilo treba ponovno prositi.
Spet je »zmagala birokracija, ne pamet. Živela slovenska prihodnost!«, piše v stranski rubriki časnika.

Univerze, takšne in drugačne, profesionalci

Boj za rektorski stolček zasenčil začetek akademskega leta. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 2.10.2015
Pred volitvami za rektorja UP www.upr.si nekateri očitajo sedanjemu rektorju Draganu Marušiču, ki kandidira ponovno, da si »izvolitev ureja z odstranjevanjem nekaterih raziskovalcev. Naj bo to res ali ne, takšna zgodba ni v čast tej univerzi«, piše Jasna Kontler Salamon. »Najbolj strašno pa je to, da so umazane spletke postale že akademska vsakdanjost na tej in na drugih naših univerzah.«
Tudi proslava 40- letnice UM www.um.si je potekala v senci »odkritij, kako so nekateri profesorji služili preko univerzitetnih podjetij in lastnih študentov.« Njena novinarska kolegica je to imenovala »spletke«, čeprav bi take stvari v neakademskem okolju označili za »domnevna kriminalna dejanja«.
Kolumnistka se zadnje čase sprašuje, »kaj škandaloznega se še mora zgoditi na naših univerzah, da bodo njihova samovšečna vodstva in tudi celotna akademska ter širša javnost končno spoznali, da tako ne more iti več naprej. Preveč vsega se je nabralo. Tudi na ljubljanski univerzi (UL, www.uni-lj.si ), ki se je /…/ na razkritje zaslužkarskih profesorjev v svojih vrstah odzvala tako, da odgovore na posamezna novinarska vprašanja zaračunava po svojem ceniku.«
Zgled za zapiranje informacij daje vladni svet za visoko šolstvo, ki na seje ne vabi več novinarjev.
»Nič čudnega torej, da se tudi popravkov bolonjske reforme pri nas lotevajo skrajno medlo, čeprav že vrabci /…/ čivkajo, da je /…/ marsikaj hudo narobe. Študij je »postal precej daljši, moral pa bi biti krajši. Težko je opravičiti tudi nepotrebne prvostopenjske diplome na študijih, kjer na zaposlitev po prvi stopnji praktično nihče ne računa.« Ni dokazov, da so bolonjski diplomanti boljši, pač pa »študij davkoplačevalce bistveno več stane. Ali tudi zato nihče več ne misli na vrnitev rednega vzporednega in zaporednega študija?«
Akademska sfera se ukvarja sama s seboj in »za vse drugo ne najde časa. Nemogoče je, da se take razmere ne bi zrcalile tudi v manj kakovostnem akademskem delu.« Ponekod zagotovo, meni kolumnistka in dodaja, da še dobro, da imamo »Univerzo za tretje življenjsko obdobje (UTŽO http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/univerzeslo.htm , ki je ne spremljajo nobeni škandali in ki se /…/ v primerjavi z običajno univerzo neprimerno hitreje in bolje odziva na aktualne izzive časa. Tako se je na begunsko krizo odzvala z novim programom Zgodovina in civilizacije Bližnjega vzhoda, ki ga bo vodil dr. Boštjan Plut.« Ali »bo tudi katera od fakultet poskrbela za tovrstno aktualno izobraževanje svojih študentov«?
»Tudi našim politikom dojemanje begunske krize /…/ zaenkrat ne uspeva najbolje«, meni in se sprašuje, če bi Boštjan Plut pritegnil več pozornosti, če bi ga povabili na predavanje v parlament, kot pred leti znanstvenikom v seriji Znanje žanje.

Odprto pismo predsedniku DZ in ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Delo, 5. septembra. E. Pelikan, M, Sedmak, B. Šimunič, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Na pismo pomočnikov direktorja ZRS UP (5.9., z opozorilom na domnevne nepravilnosti na UP) se je odzval 12.9. pomočnik rektorja UP.
ZRS UP, ki »ni pedagoška članica«, je v 20 letih pridobil 205 projektov ARRS, 135 evropskih 219 tržnih in 23 drugih projektov ter organiziral 114 konferenc. V zadnjih 15 letih je ZRS izdal 147 monografij.
Sedanjemu rektorju (D. Marušiču) očitajo, da je poskusil ZRS »podrediti z imenovanjem v.d. direktorja, zdaj pa uporablja /…/ finančne manevre izčrpavanja – vse pod krinko avtonomije«. Poudarjajo, da je treba pri EU upoštevati, da mora ZRS sredstva zanje vnaprej zalagati, šele kasneje dobi povrnjena. »To je edini problem naše institucije«, pišejo in trdijo, da je rektor pokazal »nepoznavanje narave humanističnega in družboslovnega raziskovanja«. Prav tako njegova prorektorja za znanost in finance, matematika. Pred časom je rektor imenoval biologa (G. Dervenška) za v.d. dekana »koprske humanistike« (FHŠ UP).
Rektor se je »znašel v številnih kazenskih postopkih in tožbah« (- sprožili so jih večinoma njegovi nasprotniki, B.M.) in obtoževal RTV neugodnega poročanja. To davkoplačevalce stane in »škodi ugledu naše primorske univerze« ter njeni avtonomiji, saj je »na UP že dolgo časa avtonomen zgolj še rektor Dragan Marušič.«

Janši častni doktorat kosovske univerze. N. Bajec in STA, Dnevnik, 7.10.2015
»Predsedniku SDS Janezu Janši je včeraj Universum College iz Prištine podelil častni doktorat. http://media.bobo.si/details.php?gid=67&pid=457549
Na podelitvi /…/ je minister za izobraževanje Arsim Bajrami https://www.linkedin.com/in/arsim-bajrami-51580244 poudaril pomen Janše za proces demokratizacije v Sloveniji, na celotnem območju nekdanje Jugoslavije in tudi širše, so zapisali na strani SDS http://prva.sds.si/News/Details/2402
/…/ Universum College https://www.linkedin.com/company/universum-university-college sodi med 1000 najboljših poslovnih šol na svetu http://www.eduniversal-ranking.com/, hkrati pa je to edina tovrstna izobraževalna institucija na Kosovu http://universum-ks.org/ . Častni doktorat pa je prvi, ki ga je v času svojega 10-letnega delovanja ta šola podelila«, poudarjajo v SDS.

Osmrtnica za profesionalnost. L.J. Kučić, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Ko je pred leti Lenart J. Kučić obiskal londonski Guardian www.theguardian.com , si je najbolj zapomnil uredništvo osmrtnic. Naročali so jih tudi pri zunanjih sodelavcih, profesorjih, raziskovalcih in poznavalcih področij. Skrajno neprofesionalno bi bilo, če bi osmrtnico pisali v zadnjem trenutku. Kar je pri nas običajno, pri njih pa je samoumevno, da se pripravijo na predvidljive dogodke. Takratni Guardianov urednik je to prevzel od svojega predhodnika, tako kot tisti pred njim, ki so »upoštevali poklicna merila, ki jih je pričakovala ugledna časopisna ustanova.«
»V Sloveniji in drugih tranzicijskih državah se je takšen pretok znanja in tradicije po osamosvojitvi večinoma prekinil – v zasebnih podjetjih, javnih ustanovah in izobraževanju. Politično in birokratsko kadrovanje sta uničili starejša podjetja in ustanove, saj sta nagrajevali poslušnost in »prilagodljivost« namesto poklicne odličnosti. Tranzicijski podjetniki niso ustvarili delovnega okolja, ki je potrebno za preživetje v novih gospodarskih panogah: ustvarjalnih industrijah, zahtevnejših storitvenih dejavnostih in proizvodnji specializiranih izdelkov. Posamični izjemni uspehi v športu, znanosti in umetnosti so prikrivali dejanske razmere in ohranjali upanje, da jih je mogoče še kdaj ponoviti – z manjšimi vlaganji in brez radikalnih organizacijskih sprememb. /…/ so utrjevali prepričanje, da so za vse uspehe ali napake odgovorni posamezniki. Včasih negativci, drugič heroji.
Vendar za sodne zaostanke, čakalne vrste na urgenci, tavajoče begunce in katastrofalno varnostno kulturo na zunanjem ministrstvu med arbitražni postopkom niso krivi predvsem »slabi« sodniki, zdravniki, policisti ali državni uradniki, temveč razpad njihovih institucij – prvih branikov poklicnih standardov in etičnih meril. Mladi novinarji in drugi profesionalci ne morejo izoblikovati trdne poklicne identitete« (- integritete, se mi je zatipkalo, B.M.) », če v podjetju nimajo pozitivnih zgledov in jim izkušeni mentorji niso posredovali obrtniškega znanja, ki ga potrebujejo za pisanje /…/«. Tudi v »stari in ugledni organizaciji« lahko »že po nekaj mesecih krize prevladajo strah, negotovost in nezaupanje, ki jih ni mogoče odpraviti samo z novim vodstvom ali svežimi kadri. Sploh če so kolektiv že zapustili najpomembnejši prenašalci tradicije in znanja: vrhunski profesionalci, ki bi jih morala vsaka zdrava institucija imenovati za urednike, direktorje, dekane in državne sekretarje.
Zdravje institucije zato najbolje odražajo šefi /…/ veterani, ki »samoumevno« opravljajo zahtevno vodstveno delo, načrtujejo in predvidevajo dogodke, vzdržujejo kakovost ter izbirajo naslednike, ki jih bodo morda nekoč presegli. V zadnjih 10 letih se je iz slovenskih institucij in podjetij poslovilo veliko takšnih /…/ Zamenjali so poklice, odšli v tujino ter se umaknili v pokoj, družino ali hobije, saj ni nanje pomislil še nobeden reševalec krize ali jih poskusil obdržati. Čeprav so prav dobri vodstveni obrtniki ključni za njeno rešitev.«

Arhitekti, profesorji, učitelji

Ljubljana, Plečnikova sprehajalna pot. I. Štaudohar, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Leta 1921 se je na Trnovo, takrat še vas (pri Ljubljani) preselil arhitekt Jože Plečnik.
Irena Štaudohar
opisuje domovanje in navade arhitekta, profesorja na takratni Tehniški fakulteti UL. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik
Njegov oče je bil mizar, on naj bi prevzel delavnico. V šoli ni bil preveč uspešen, gimnazije ni dokončal. Tedanji župan J. Hribar, ki je »imel nos za nadarjene ljudi, mu je priskrbel štipendijo«(- tako kot še večim, tudi kasnejšim profesorjem UL, B.M.) in v Gradcu je bil v šoli za oblikovanje pohištva, nato na povabilo nekega arhitekta odšel na Dunaj in tak končal 1898 akademijo lepih umetnosti pri O. Wagnerju, kot najboljši v letniku, piše avtorica.
Plečnik je šel vsak dan k sestri v »središče Ljubljane in medtem meditiral o arhitekturi, prostoru, urbanizmu.« Zasnoval je pot (mimo Trnovske cerkve) čez most, po Vegovi mimo Križank in Nuka
(- www.nuk.uni-lj.si ; do 2. vojne ga še ni bilo, B.M.) do »travnika« na Kongresnem trgu (pred Univerzo www.uni-lj.si , ust. 1919). Od 30.-let do vojne ga je spremljal pes Sivko. Njegov sosed je bil Fran S. Finžgar, duhovnik v bližnji cerkvi, pisatelj.
Pot je opremil z velikimi arhitekturami (Trnovski most, Nuk, ureditev Križank) in tudi majhnimi posegi. Je »pač želel gledati lepe stvari in jih je zgradil, kar je izjemen privilegij tako za arhitekta, kot za Ljubljano«, piše avtorica. Za svoje bivanje je pri manjši hiši dozidal po svoji zamisli stanovanjski stolp in na velikem vrtu zasadil drevesa. »Tla v zimskem vrtu je spet sestavil iz različnih materialov, ki so ostali ob gradnji Nuka« v mozaik.
Po pripovedovanju Plečnikove gospodinje Urške Luzar, je imel arhitekt (in profesor) natančen urnik ni jedel veliko mesa, bil je skromen, obedovala sta vsak posebej.
Imel je nekaj stikov, po pošti, z dvema ženskama – z Alice, hčerko T. Masaryka, predsenika ČSR in s podjetno lekarnarico iz Kostanjevice. Njegova pisma E. Fon so izšla v knjigi Prijateljstvo kot največja oblika ljubezni, Rokus, Lj., 2002).
Bil je veren, a odprt do drugih verstev in ateizma. Na Žalah je postavil med drugimi tudi vežico Adama in Eve, za tiste, ki ne verujejo, samomorilce in neznance.
Njegov učenec Marjan Tepina, arhitekt, je pravil, da »je bil ponavadi Plečnik cele dneve v risalnici na tedanji Tehniški fakulteti na Aškerčevi« (- t.i. Stara tehnika, zdaj je tam farmacija FFA UL, B.M.), zato je čez dan pojedel kos črnega kruha, malo sira in kozarec črnega vina.
Obnovljeni prostori v hiši, z mnogimi (restavriranimi) predmeti, daje vtis, »kot bi mu lahko pokukali v glavo.«
Zgornjo sobo stolpa je »spremenil v risalnico; med drugo svetovno vojno so v njej ustvarjali njegovi študenti.« (Verjetno zlasti od takrat, ko je leta 1943 (11.novembra in še posebej 7.12.) L. Rupnik ukazal prekiniti predavanja in vaje na UL, glej B.M.: Ključ je v naših rokah, str. 159. B.M.)
Nosil je črno haljo, njegovi učenci bele. (- Njegov stol je bil večji in lepši kot njihovi. B.M.) Ob sebi je imel ves čas beležnico. »Skica je vredna več kot tisoč besed«, navaja (- njegovo?) misel avtorica. Učenci se spominjajo, da je skiciral tudi na papirnate vrečke in škatlice cigaret. Kadil je Dravo, brez filtra (- jugoslovanski Gauloisse, B.M.).
»Čeprav je zgradil pol Ljubljane, Plečnik ni bil premožen, saj za dela za mestno občino (Lj., MOL) in cerkev ni zahteval plačila, dovolj mu je bila njegova profesorska plača. Kot pravi kustosinja Ana Porok, se je odrekel celo honorarju za obnovo praškega gradu, tisto malo, kar je zaslužil, pa je daroval za nakup knjig.«
»Plečnik je bil sicer miren in skromen, a je imel neverjetno moč in energijo. Slavil je obrtništvo, odličnost in vse svoje bitje usmeril v tisto, kar je trenutno ustvarjal, ne glede na to, ali je šlo za velikansko stavbo ali kelih. Njegova obnovljena hiša napoveduje nove čase, novo odkrivanje Plečnika in Ljubljane«, končuje avtorica.
Ki jo je ob pregledovanju arhiva Dela presenetilo »grozljivo dejstvo, da so po tistem, ko je Boris Podrecca po svetovnih prestolnicah postavil več zelo odmevnih razstav o Plečniku, v domačih logih v 90. letih medije preplavljale /…/ polemike med različnimi strokovnjaki za velikega arhitekta, ki so v člankih očitajo nesmisle in si lastijo njegovo dediščino. Nabuhlo in amatersko./…/ Včasih smo tako dolgočasni do svoje izjemne dediščine, želimo si, da bi bila čim bolj komorna.« Omenja tudi, da Plečnikov stadion še vedno propada.
(- In stari Nuk je že zdavnaj premajhen za tolikšno množico študentov in drugih obiskovalcev ter potiskanega papirja, novega pa - razen par načrtov, polnega parkirišča in prazne proračunske postavke - še ni na obzorju. https://www.nuk.uni-lj.si/nuk1.asp?id=181989686 https://www.dnevnik.si/tag/NUK B.M.)

Birokrati ali gospodinje. A. Kučan, Dnevnik, 6.10.2015
O varovanju krajine in ljubljanskih parkih piše Ana Kučan, BF UL.
»Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ) je dobil status krajinskega parka. /…/ ena od zmag v prizadevanjih za ustreznejše upravljanje in varovanje krajinskih območij.« Narava v mestu je tudi kultura, ki presega administrativne meje, »sistem pa narekuje uslužbencem, da jo režejo na kose in pospravljajo v ločene mape /…/ v skladu s tistimi paragrafi /…/ ne da bi zmogli /…/ videti širšo sliko.«
»Del te ozkogledosti je tudi fundamentalna vojna proti t.i. invazivnim tujerodnim rastlinam. /…/ Pogled na naravo, /…/ je zasnovan na ideoloških izhodiščih in ignorira /…/ vnesti v mesto dl bogastva doživetij iz narave /…/ je vprašanje oblikotvornosti in ne tega, kaj /…/trenutno ni dovoljeno.«
TRŠ poleg fundamentalistov ogrožajo še populistični posegi, »ki naravo razumejo kot okras bivalnega okolja, ne pa kot bivalno okolje samo«. Tako je npr. »zapolnjevanje praznin in dodajanje vsebin« v mestne parke, trate, »zelenice«. Njihova značilnost je prav to, da so »brez vsebine«, raba je odvisna od obiskovalcev. Zdaj se trate »po gospodinjsko« spreminjajo v »cvetne grede« in to na neprimernih mestih, okrog obzidja gradu, ali v Argentinskem parku, kjer »so se doslej igrali otroci iz bližnjih vrtcev, šole in stanovanj, pa tudi mimoidoči. Nove grede bodo igre z žogo, metanje frizbija, spuščanje zmaja, tekanje in igre s psi samo ovirale.« Poleg tega so neekološke, drage in se ne skladajo z nazivom zelena prestolnica Evrope«
»V hitrem življenjskem tempu in eksistencialnem stresu je park, narava v mestu, spet lahko pribežališče. Prostor za oddih. Za tišino in osamo. Prav redukcija programov /…/ omogoči, da postanemo pozorni do narave /…/ Ljubljani je prostora za oddih začelo primanjkovati. Dokler se ne bo spremenil pogled na »mestno zelenje« tudi odloki in statusi ne bodo kaj dosti v pomoč.«

Učitelji ali čarovnice. tza, Šolski razgledi, 2.10.2015
Če nameravaš res kaj narediti, ni prostora za vzdihovanje, meni Rupret Gole, župan Šentruperta, večkrat nagrajen za trajnostno usmerjeno občino. www.sentrupert.si Arhitekt, podjetnik, že desetletje profesor na FA UL, http://www.fa.uni-lj.si/default.asp?id=2289 pravi:
»Nič naj te ne ustavi na poti k cilju. Nihče naj te ne zmede, bodi skoncentriran in usmerjen k dosegi cilja. Tega se poskušam držati, sicer ne bi bilo za mano toliko izpeljani projektov.«
V pogovoru o svojem učitelju, arhitektu Borisu Podreci, pravi glede spoštovanja do mentorjev:
»Tisti, ki je res dober, mora nekega dne prerasti svojega učitelja in sam postati še boljši učitelj. Le tako lahko govorimo o rasti.«

Tuji jeziki

O resignaciji tujih jezikov v slovenski osnovni šoli. Javno pismo. Šolski razgledi, 2.10.2015
Učitelji tujih jezikov M. Jazbec Colja, T Veselinovič, M. Zorec, M. Debeljak, M. Velušček in P. Zupan so ob evropskem Dnevu jezikov pisali ministrici za izobraževanje (MIZŠ). Opozorili so na vprašanje francoščine, nemščine, španščine, italijanščine, hrvaščine, ruščine…, ki so kot drugi tuj jezik med (ne)obveznimi predmeti v OŠ. Moti jih, da učenci pri izbirnih predmetih »dosegajo najboljše ocene brez učenja, domačih nalog ali testov. Tako učencem ustvarjamo lažno realnost življenja.« Pri neobveznih izbirnih predmetih so pri urah »združeni učenci različnih nivojev« in predznanja. Izvajajo se smejo pred rednim poukom ali po njem.
Podpisniki izzivajo strokovnjake na MIZŠ, ki so oblikovali taka pravila, naj v praksi pokažejo, kako poučevati tako različne učence.
Nepregleden in neživljenski sistem pouka »vodi učitelje /…/ v izgorelost, pouk tujega jezika pa v propad. /…/ Strokovnost in kakovostno delo učitelja tujega jezika nima več nobene teže. Štejejo samopromocija, reklama, ravnateljeva naklonjenost.«

Fiziki

Naša fizika, misticizem in tramvaj komanda. Delo. 9. septembra
. J. Strnad, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Znani fizik Janez Strnad https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Strnad se odziva na pismo bralke (9.9.), ki »odklanja posebno teorijo relativnosti«, in bralca (25.9.), ki »odklanja standardni model o razvoju vesolja«.
Omenjena teorija se uporablja tudi pri »gradnji pospeševalnikov in trkalnikov« in »pozna podaljšanje časa«, piše J. Strnad. Glede modela pa »številni fiziki delijo odpor z dopisnikom«; dva sta lani v reviji nature trdila, da ga »ni mogoče preizkusiti z merjenji«, zato »ne sodi v fiziko, ampak v filozofijo«.
Pač pa so z merjenjem prasevanja ugotovili, da se vesolje širi in ocenili njegovo starost na 13,8 milijarde let.
»Standardni model ima vrzeli. /…/ Podrobnosti o temni snovi in temni energiji še ni mogoče pojasniti. Astrofiziki si obetajo, da bo te in še nekaj drugih vrzeli mogoče pojasniti v nekaj letih ali desetletjih.«

Javni sektor, novinarji, sindikat

Čas za višje plače tudi v javnem sektorju? Delo, 29. avgusta. J. Hafner, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Bralec Janez Hafner, Medvode, se večinoma strinja s člankom, a opozarja na nekaj »malenkosti«:
Merilo za dvig plač v javnem sektorju (JS) ne more biti (rast) BDP, saj ta ne odraža naše uspešnosti, niti uspešnosti dela v JS. V situaciji, ko ne vemo, katero delo je potrebno in kako uspešne nagraditi, ko imamo 5% brezposelne celotne populacije, ko ne deluje trg , »prevladujejo /…/ monopolni in kartelni sistemi (banke, energetski sektor, komunala…).«
Sistem financiranja JS je neprimeren, morali bi vse obravnavati enako in tržno. Preveč je plačnih razredov (65), s spremembo zakonodaje bi lahko prišli na 6 do 8 razredov.
Pri urejanju plačnih nesorazmerjih ne bi smeli upoštevati le izobrazbe. Napredovali naj bi le najsposobnejši. Ni dovolj določiti norm za delo posameznikov, upoštevati je treba tudi celoto, v katero spada.

Trdno hišo se gradi pri temeljih. J. Zeni, Delo, 6.10.2015
O plačnem sistemu v javnem sektorju piše Janez Zeni, svetovalec za to področje. Predlaga,
(1) da se ohrani enoten plačni sistem, z enotno osnovno plačo v enotni plačni estvidi;
(2) uvrstitev delovnega mesta naj temelji na enotni metodologiji sistemizacije delovnih mest; izdelane so že vzorčne sistemizacije tudi za fakultete.
Doslej odločevalci niso upoštevali enotnih metodologij, ki so jih omejevale pri osebnih interesih, ob cehovskih zamerah in nerešenih nesorazmerjih, npr. pri policistih. Racionalizacije in prenove vodenja v javnem sektorju se pogajalci (sindikati, vlada) niso niti dotaknili.
Če plačni sistem ne bo postavljen na trdne temelje bodo krivi tudi nekateri sindikati, ki so zdaj najglasnejši, »ter premalo strokovno podkovana politika, ki se ni ustrezno podučiti.«

Predsednica novinarjev iz krajev, kjer je bog doma. M. Kotnik, Delo, 5.10.2015
»Vsak pogum spremlja tudi strah«, pravi Petra Lesjak Tušek (40), Korošica, ki so jo kolegi dolgo pregovarjali za vodenje Društva novinarjev Slovenije. http://novinar.com/drustvo/o-nas/kdo-smo/
»Krivice in laži jo bolijo in spravijo iz tira, zato se je za pravico in resnico kadarkoli pripravljena postaviti na prve bojne črte«, piše Mateja Kotnik. Čut za družbeno angažiranost je podedovala po očetu Rajku, dolgoletnem sekretarju sindikata ZSSS. Njena mama (…?) pravi: »Vedno pove, kar misli. Tudi meni.«
Po izobrazbi je diplomirana novinarka in magistrica komunikoloških znanosti. Delala je na Radiu Slovenija in na Večeru.
Po izvolitvi je povedala, da se bo borila predvsem za novinarske profesionalne standarde, kar ne sme biti samo floskula, ampak primarni interes novinarjev. Obžaluje, da ni novinarske zbornice. Nobena skrivnost ni, pravi, »da je lahko danes novinar vsak, ki se tako odloči. Vsak poklic zahteva neke kvalifikacije /…/ ne trdim, da lahko novinarstvo obvladajo le novinarji.«
A vsi ne delajo slabo. Imamo novinarske ekipe in novinarje, ki delajo dobro, ki so prodorni, resnicoljubni, pošteni, pogumni, izobraženi /…/ Takšni kolegi morajo biti za zgled. Zagovarja tudi stalno izobraževanje.
M. Kotnik piše: »Razvrednotenje novinarskega dela, odpuščanje, prekarne oblike dela in finančno vse slabši položaj slovenskih novinarjev /…/ bo tudi društvo v prihodnje sililo k /…/ povezovanju z novinarski sindikatom« http://sindikat-novinarjev.si/ , morda tudi k združitvi.

Alpinist

Makalujevec prejšnjega življenja. G. Kališnik, , 50+, september, 2015
Alpinist, himalajec, Ičo Kotnik, direktor šolskega centra Velenje je bil med pionirji naših odprav, ki so od Trisula, prek Anapurne in Kangbačena, v drugem naletu priplezale na Makalu (1975).
Dijak rudarskega šolskega centra, začne plezati 1967 v Kamniških, potem spleza Čopov steber, gre v norveške gore, na Eiger, v Kavkaz, kjer štirje tovariši, Hrvati, umrejo.
In 1975 na Makalu, v 21 članski odpravi: A. Kunaver, vodja, Grošelj, Zaplotnik… Gorenjci, Primorci, Kotnik, kot »edini Štajerec«. Že v Ljubljani kot študent spozna nekaj fantov, plezalcev, Neštajercev. Tedanji plezalski cvet. Delovali so kot ekipa. »Bila je enotnost, tedaj še brez bratstva, sami Slovenci so bili, ni bilo še medrepubliškega proporca, kakovostnega disproporca«, piše Grega Kališnik.
Šlo je za državni prestiž (Jugoslavije), priti med nacije, ki so osvojile osemtisočak, ne le za športno-gorniški. Na vrh so se vzpeli po 3000 metrski južni steni, »to je bil ekstremen podvig, špica«, pravi.
Od vseh članov odprave »jih je pet magistriralo«, pravi magister metalurgije I. Kotnik. (- t.j. magister znanosti, B.M.)

Referendum?

Se vam zdi sprejemljivo, da bi o pravicah istospolnih parov odločali na referendumu? Nedelovih sedem, Nedelo, 4.10.2015
N'Toko, glasbenik, kolumnist https://sl.wikipedia.org/wiki/N'toko :« Začuda se vse bolj omejuje pravica do referendumov /…/ o tem, kaj država počne z našim denarjem, smemo pa odločati o tem, komu bomo podelili ali odtegnili človekove pravice. Slaba banka, davčna zakonodaja, socialna politika, šolstvo ali zdravstvo naj bi bila preveč občutljiva področja /…/ Takšni referendumi bi namreč utegnili kratili pravice kakšni banki ali korporaciji. Ko gre za pravice navadnih državljanov, pa ustavno sodišče /…/ je pripravljeno mimo vseh opozoril stroke postaviti pravice istospolnih partnerjev na milost in nemilost javnega mnenja.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Prednost referenduma o takih vprašanjih je edino v tem, da prinese grenko spoznanje, koliko sovraštva premoremo do določene družbene skupine.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »/…/ ustavno sodišče odprlo prostor za sovraštvo in neenakost, torej družbeno nestabilnost? /…/ Skrajni čas je, da se opravi z lažjo o »državljanskih pobudah«, ki zagovarjajo neenakost, represijo in tiranijo. /…/ imam že dosti vseh teh nestrokovnih, neznanstvenih, manipulativnih neumnosti o ženskah, rojstvu, parih, družini, otrocih…«
Dušan Jovanović, režiser: »Vtikanje v življenje drugih, odrekanje človekovih pravic, ki jih uživa večina je diskriminacija.«

Preberimo, obiščimo, oglejmo si, prisluhnimo

Lidija Tavčar. Od vzgojiteljice do muzejske pedagoginje. T. Žerdin, Šolski razgledi, 2.10.2015
Začela je v vrtcu, nadaljevala s študijem na FF UL, poučevala v PŠ in srednji šoli, postala kustosinja in muzejska pedagoginja, za kar je dobila Valvazorjevo nagrado. Lidija Tavčar, Narodna Galerija v Lj. http://www.ng-slo.si/si/ je doktorirala na sociologiji s temo: Zgodovinska konstrukcija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije. Veliko piše, za obiskovalce, pedagoge, starše in muzealce. Zbrane izkušnje je objavila v Homo spectator ali Uvod v muzejsko pedagogiko, ki je izšla v digitalni obliki pri Pedagoškem inštitutu Lj. http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:911 .

Doktor ni dobrodošel na celjskem dvoru. B. Piano, Delo, 5.10.2015
Na razpis za direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje http://www.muzej-nz-ce.si/ se je prijavil dr. Tonček Kregar, zgodovinar in muzeolog, prejemnik Valvazorjeve nagrade itd. ter član glasbene skupine Mi2 (Midva, B.M.). Mestni svet je 10.9. sklenil, da se kot dr. Tone Kregar imenuje za v.d. Ko je podpisal pogodbo je opozoril, naj ime popravijo, so ugotovili, da imenovanje ni bilo pravno veljavno.
Svet je nato imenoval za v.d. Staneta Rozmana, direktorja Pokrajinskega muzeja Celje, https://www.pokmuz-ce.si/ , županov pooblaščenec za družbene dejavnosti. Njegova naloga je, da združi oba muzeja; župan Šrot in njegovi spet delijo funkcije poslušnim kadrom, piše Brane Piano.

Dobrodošli na dvor
Okoli korita zbrana elita,
Platona ne čita,
ne sluša druga Tita,
štirje razredi in glavni odmor,
pozdravljeni v palači,
dobrodošli na dvor
(Mi2, plošča, 2006)

Glavoboli. Doktor 24. Planet TV, 9.10.2015
V vsaki domači lekarni so protibolečinska zdravila, tudi za glavobol. A kaj storiti, kadar se ponavljajo? Nekateri se sprijaznijo, drugi iščejo boljše rešitve.
Gost oddaje je »prof. dr. sc. Marjan Zaletel, dr. med., spec.nevrolog, specialist za glavobol, ki si prizadeva organizirati celostni pristop do težav bolnikov s kroničnim glavobolom.«

»Slovenčki so kmetiči, to je treba vzeti v zakup«. Nina Krajćinović, Delo, 3.10.2015
Pisateljica, blogerka in kolumnistka Tereza Vuk je v Trubarjevi hiši literature govorila o tem, kako je, nekdanja odvisnica, pred 6 leti začela pisati blog http://terezavuk.com/terezin-brlog/ »o svojem zafuranem življenju /…/ s socialno podporo, /…/ brez denarja, o žurih na Metelkovi, bivših fantih, mami in depresiji.« Zapise, v ljubljanščini, je izdala v samozaložbi v knjigi Creepyatrija , ki je na seznamu bralne značke za odrasle in dvakrat razprodana.
O večini tistih, ki začenjajo pisati prozo: »To je tak priden folk, tako primerjalni književniki. Začnejo pisat neko zgodbo, kao ful zanimivo, po treh stavkih pa kar nekam odtavajo.«
O vstopu v medije: »Saj pravim, Slovenija je totalno selo. Ko nekdo nekaj pove, gre to ful hitro naprej. Ko sem Šaleharja https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_%C5%A0alehar vprašala, kje je izvedel zame, je rekel, da me njegova mama bere.«
O spletnih komentarjih:«90% ljudi je debilov. Razmišljajo tako, kot so naučeni, potem pa, ko napišem, da ne bom mama, in podam vse pametne razloge, zakaj sem se tako odločila, je vse narobe. Slovenčki so kmetiči /…/«
(Blogerka, pisateljica?)
»Imam nek strah, kao nimam šole, in še knjigo sem izdala v samozaložbi. Kdaj napišeš, da si pisatelj? Ko imaš izdano knjigo? Ko si za bralno značko? Kdaj lahko samega sebe okličeš za pisatelja?«

Po papirju bo zagotovo še dolgo dišalo. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 5.10.2015
Podjetje Florjančič tisk iz Miklavža na Dravskem polju je dobilo priznanje časnika kot Dravsko-pomurska gazela 2015. Prevzela sta ga Gorazd Petrič in Ivan Florjančič ter v dejala:
I. Florjančič, o odlično pripravljeni knjigi: »Z leti to prepoznaš na otip, ko jo držiš, ne da bi tudi gledal. Vidiš, kako je hrbet zaobljen, /…/ kako je vezana.«
G. Petrič: »Da bo papir izginil, nam govorijo že več kot 10 let. /…/ Ljudje imajo radi fizičen stik s knjigo, pa še sonce ti ne nagaja, kot /…/ ko prebiraš knjigo na tablici. (Smeh.) Črne napovedi, ki so veljale za knjigo pred leti, se ne bodo uresničile. E-knjiga papirnate še dolgo ne bo izpodrinila. Res pa je, da se natisne manj izvodov.«

Nagrada zaradi neandertalca. Bl.M., Delo, 3.10.2015
Glasbenik in pisatelj Ljuben Dimkaroski je postal častni občan občine Cerkno. Igral je trobento v lj. Operi, zadnje čase pa nastopa z neandertalčevo piščaljo. Najdena je bila ped 20 leti v jami Divje babe. http://divje-babe.si Najbolj navduši s Čmrljevim letom.
V svojih znanstvenih prispevkih opozarja, da neandertalcem pripisujemo prenizko stopnjo razvitosti. Oporeka nekaterim, ki trdijo, da ta piščal ne more biti najstarejše glasbilo.

Primer Baader-Meinhof. TVS 1, 3.10.2015
Zgodovinsko natančen film o dveh ikonah radikalne levice v Nemčiji v 60' letih. Njun boj za drugačen, boljši svet je za seboj v 70' letih pustil več kot 30 trupel. Dober prikaz takratnega družbenega ozračja. https://sl.wikipedia.org/wiki/Frakcija_rde%C4%8De_armade

Bitka v Seattlu. Planet TV, 4.10.2015
Film o prvih protestih proti korporativnemu kapitalizmu. 30.11.1999 je bila v Seattlu, ZDA, ministrska konferenca STO/WTO in delegate je pričakala pisana množica protestnikov. https://en.wikipedia.org/wiki/1999_Seattle_WTO_protests

2001: Odiseja v vesolju. Kino, Pilot, 7.10.2015
Am. Film, 1968, »opisuje evolucijo na našem planetu vse od kamene dobe, ko so naši predniki začeli izdelovati in uporabljati orodje, do 21. stoletja in vladavine inteligentnih računalnikov.« Odkritje uporabe orodja kot orožja in povezava inteligence z nasiljem. http://www.kubrick2001.com/

Praksa feministične misli. nr, Dnevnik, 6.10.2015
Na festivalu Mesto žensk, v Lj., s temo »Telo – moj teritorij« je bila v galeriji Škuc www.škuc.org razstava Cikcak , kustosinje Lenke Đordjević. Na njej so umetnice iz prostorov bivše Jugoslavije prikazale instalacije, performanse in animacije o kulturnih, spolnih, tehnoloških in gospodarskih neenakostih- »zapis aktivne prakse feministične misli z močnim kritičnim in kreativnim predznakom.«
(Na fotografiji, avtor-ica ni naveden-a, stena, polepljena z besedami v angleščini, izbor, prepis B.M.):
»/…/ private perfected in the dionysian /
/…/ flair for strongly by the guerilla girls /
/…/ opening up by the feminist eternal absend minded /
/…/ abandoned corpse of metropolises /
/…/ spaces will end my shake off their narcotic injection of post being toys /
/…/ fatal's have taken transition but also over and masculinist alarm no tears /
/…/ post mortem lover of our cities /
/…/ hat reducing us to i mourn the los tof our cities of nietzsche's Ariadne /
/…/ mimetic strategies spaces where hands the city as living /
/…/ politically empovering on the slightly mode is an irony irony is doing this /…/«

Sociolog, sociologinja, o delu, kapitalu, Evropi…

Dr. Rastko Močnik, sociolog. Intervju. B. Mekina, Mladina, 2.10.2015
»Je eden tistih intelektualcev, ki spremlja Slovenijo že od študentskih uporov leta 1968. Dr. Rastko Močnik je po poklicu sociolog, sicer pa pripadnik generacije, v kateri je bilo kritično razmišljanje vrednota«, piše Borut Mekina, »ne pa izraz neprimernega vedenja, kot opaža danes« R. Močnik. http://www.sociologija.si/osebje/rastko-mocnik/ https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnik
(Kaj dogaja? Begunci…)
Glavni vzrok, udari R.M., »je neoimperialna zahodna politika, politika EU in ZDA.« /…/ Ljudje se premikajo tja, kjer mislijo, da je svet blaginje. /…/ Ti ljudje, begunci, nimajo nič. Prišli so z območij, kjer je razpadla celotna družba z vsemi povezavami.« Gre tudi za »fenomen svobodnega gibanja delovne sile. Kapital gre za profitom, delavstvo pa za kapitalom. /…/ raje kot o beguncih govorim o proletariatu. /…/ o brezpravnih, razlaščenih ljudeh, ne glede na versko, etnično ali kakšno drugačno pripadnost. » Konflikti se »artikulirajo vzdolž etničnih ali religioznih ločnic. Objektivno pa smo vsi, mi in oni, v istem položaju.«
(Siriza, Podemos, Corybin v Angliji – se premika?)
»Fino je, če zmagujejo leve stranke /…/ A naš, buržoazni parlamentarizem je narejen za reprodukcijo kapitalizma.« Tudi tisto »kar je ostalo od nacionalnih držav. /…/ Edina možnost je mednarodno delavsko gibanje. Novi proletarski internacionalizem, ki bo šel prek meja meščanskega parlamentarizma, /…/ držav.«
(Pred 1990 delavski razred, bratstvo in enotnost, nato država utemeljena na nacionalizmu…)
»V 19. stoletju je bil nacionalizem emancipacijsko gibanje, ki se je v imenu naroda borilo proti fevdalnim, avtoritarnim monarhijam. Humboldt« (- Ne naravoslovec Alexander von H., ampak brat jezikoslovec in diplomat, tudi na Dunaju: https://sl.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Humboldt , znan bolj po ideji univerze, glej https://de.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Humboldt in Dolenc, S. Kaj je znanost, 2011, 35 -37, https://books.google.si/books?id=vHoFzrwf0zcC&dq=inauthor:%22Sa%C5%A1o+Dolenc%22&hl=sl&source=gbs_navlinks_s . Manj je znano, da se je srečeval z Jernejem Kopitarjem, glej http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/html/MP53.html B.M.) »je recimo pisal o tem, kako lahko vsak posamezen narod prispeva nekaj svojega k univerzalni človeški omiki.« R. Močnik pravi, da je Fran Levec je rekel, da so to Prešernove Poezije.
»V 20. stoletju je nacionalizem postal zatiralski, avtoritaren in ekskluziven« (- t.j. izključujoč, B.M.). Veljko Rus je (1990) rekel, da slovenski nacionalizem ni nevaren, ekspanzionističen. (- Za vir glej http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/prepadnik-petra.pdf , B.M.) R. Močnik se ne strinja, poglejte »izjave slovenske desnice, vse od prvih Demosovih politikov,/…/ razumejo oblast popolnoma avtoritativno.«
(Kaj je bilo potem, kaj imamo zdaj?)
»Jugoslavijo smo res razbili v imenu nacionalizma, oz. /…/ grajenja nacionalne buržuazije. /…/ To so bili t.i. rdeči direktorji /…/ skupina, ki je bila v položaju, da si prisvoji družbeno bogastvo s prvo privatizacijo. /…/ V SI je prišla na oblast LDS« in je »projekt osamosvojitve tedaj že postal neoliberalen projekt. /…/ nato neoliberalizem takrat ni uspel. Takrat nas je rešil upor sindikatov, obvarovala sta nas dva velika štrajka. Temu je sledila /…/ vlada J. Janše s projektom kompradorske buržuazije. Češ, mi bomo zagotavljali socialni mir, gradili ceste za tuj kapital, sami pa pobirali rento od tega kapitala. Janši ta projekt ni uspel, ker ga ni podprla kakšna močna družbena skupina. Razni mali tajkunčki, Bavčarji in Šroti, /…/ niso bili dovolj. Poosamosvojitvena zgodovina SI je torej zgodovina dveh spodletelih poskusov oblikovanja vladajočega razreda.«
(Kaj pa naš delavski razred, naši kapitalisti?)
»Šel je od zmage do zmage pa do končnega poraza. Leta 1992 je prišlo do prvega generalnega štrajka s 400.000 tisoč sodelujočimi. Ta zaustavi načrtovano t.i. šok terapijo pri prehodu v kapitalizem. Nato pride l. 1996 do drugega generalnega štrajka z 250.000 udeleženimi. » 2005 pride do »manifestacije proti Janši, proti enotni davčni stopnji in liberalnim reformam« z 40.000 udeleženci. Cilj sindikalnih uporov je bil »ohraniti socialno državo, ni pa bil usmerjen proti privatizaciji in intenzifikaciji dela. To je bila velika napaka.« Če bi se sindikati dvignili proti temu, da »ljudje delajo več, /…/ čez vikende in /…/ veliko hitreje, bi prisilili kapitalistični razred k inovacijam. /…/ kar je osnovna naloga kapitalistov.« Zato »je naš kapitalistični razred postal tehnološko neinovativen«, ne zagotavlja tehnološkega napredka.
»Ali kot pravi Franček Drenovec: komunisti so dvignili izobrazbo in zasnovali solidno industrijsko družbo, to je delovalo do približno konca 70. let, po tem pa ni bilo več nobene sile, ki bi dala razvoju nov zagon. (V: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/kako-smo-postali-kolonija.html B.M.)
Delodajalci zdaj »še naprej vztrajajo pri politiki nižanja plač in »stroškov dela«. Želijo samo še povečati izkoriščanje, ne pa povečevati produktivnosti dela. Naš kapitalistični razred je zgodovinsko nesposoben.«
Sindikalisti predpostavljajo tovarniške delavce, a tovarn (skoraj) ni več, »imamo razpršeno malo obrtništvo« in polovico delavcev z nestandardnimi delovnimi razmerji, meni R. Močnik.
(Kapitalisti nesposobni, delavski razred izgineva, kdo…)
»Razmere so bile vedno težke /…/ In vedno je delavski razred nastal skozi samoorganizacijo. V Rusiji, kjer je bilo čisto malo proletariata, so revolucijo naredili kmetje /…/ pravi Eric Wolf«. https://en.wikipedia.org/wiki/Eric_Wolf Zdaj živimo v podobnem času, meni M.R., »v mračnem času carske Rusije. Temu zdaj pravimo EU. /…/ potrebujemo tisto, kar je v Rusiji pripravilo revolucijo: narodnike in boljševike. Oboje, elitizem politične stranke in kapilarni ljudski pristop. Vlogo /…/ narodnikov bi lahko prevzela javna občila, to je javna RTV.«
(- Kaj pa boljševikov? R.M. ne omenja ruskih nihilistov, ne anarhistov. Katero revolucijo misli – 1905, 1917, februarja, oktobra? http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_sno_revolucija_v_rusiji_01 http://www.britannica.com/event/Russian-Revolution-of-1917 http://www.newworldencyclopedia.org/entry/Narodnik
http://documents.tips/documents/2-petar-kropotkin-nihilizam-i-nihilisti.html ; B.M.)
(Spet, tako kot v 90-tih opozarjate na (padec, pomen) javne razprave. Je to le stvar medijev?)
Tako kot kapitalizem drsi v krizo in ga je treba občasno oživiti, tako v buržoazni demokraciji »kakovost javne debate /…/ upada«, meni R.M. Odvisna je »od šolskega sistema, od kulturnih ustanov, knjižnic, /…/, vse do univerze.« Od te »infrastrukture, ki se zelo hitro podre in jo je telo težko ponovno vzpostaviti.«
(Zakaj je bila konec 80-tih let razprava na tako visoki ravni?)
»Ker smo imeli v vsaki /…/ vasi rock bend. /…/ Punk in rock sta bila v Jugoslaviji emancipacijska dejavnika /…/ izraz množične omike. Poleg tega je bil v socializmu upor del vladajoče ideologije in je veljal za nekaj pozitivnega. Ko smo se dijaki ali študentje upirali ni nihče mogel reči, da so to nekakšni nezadovoljneži ali potencialni teroristi, saj smo zgolj nadaljevali tradicijo NOB in protifašističnega boja naših mater in očetov. Slovenija je bila /…/ postrevolucionarna družba. Francozi to še zmeraj so«, čeprav se »uporništvo ali polemika omejujeta na spopade med filozofi.«
(- R.M. že ve, saj je kot podiplomski študent v Parizu videl, kako je izgledalo obdobje po študentskem maju 1968; nismo ga kaj dosti videli v Ljubljani maja, junija 1968, 1971… B.M.)
(Kaj smo Slovenija danes?)
»Zdaj smo klerikalna provinca.« Kritika je med »prestopki proti lepemu vedenju. Ni več pomembno, ali je neka misel dobra ali slaba /…/ Ta tip debate, ki se ne vodi zaradi intelektualne produktivnosti, je zdaj postal zakon /…/ na televiziji /…/ povabijo enega t.i. levega in enega t.i. desnega, vmes morda še kakšnega t.i. strokovnjaka.«
R.M. očita TV, »da kulturno in intelektualno življenje oži na parlamentarno strankokracijo. Tako bo /…/ težko prišlo do novih premikov.« (Glej besedilo peticije za javno TV ki jo je pripravil R. Močnik https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/566790943479469:0 , B.M.)

Lokalni politiki si želijo biti v »mednarodnem klubu«. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 2.10.2015
S temo »Vpliv pogojevanja članstva v EU na demokratizacijo v JV Evropi« je na FF UL doktorirala Ana Ješe Perković, politična sociologinja, raziskovalka na FF. Pripoveduje o problemih nekateri držav pri vstopanju v EU.
Bolgarija in Romunija sta že v EU. »Na Hrvaškem je šlo sicer hitreje, v Srbiji pa je videti, kot da proces stoji.« Glavna ovira je bila vojna v 90-tih letih. Večna »težava Srbije je Kosovo.«
BiH je mednarodni protektorat. Makedonija ima poleg notranjih tudi težave z Grčijo, zaradi imena. https://en.wikipedia.org/wiki/Macedonia_naming_dispute
Sodelovanje s Haškim tribunalom http://www.icty.org/ je bil pogoj za vstop Hrvaške v EU, in je pogoj za vse države nekdanje Jugoslavije.
(Zakaj Sloveniji niso omejevali pristopa zaradi izbrisanih?)
»Izbrisani so doživeli grozljivo kršite človekovih pravic, a je to veljalo za notranjepolitični problem Slovenije. To ni bila vojna med državami. /…/ Poleg tega /…/ ni nihče hotel okrniti slovenske »zgodbe o uspehu« /…/ Slovenija je veljala za zgled uspešne tranzicije. Sodelovanje s haškim sodiščem pa je EU videla kot mehanizem za stabilizacij držav, ki so bile v vojni.«
(Javna podpora Hrvatov vstopu je padla z 80% na 46% od 2000 do 2005. In uspel referendum?)
»EU je elitni klub, v katerem so politične elite videle svoje stolčke. /…/ Pomembno je, da greš lahko na sestanek, v Bruselj.« Podobno je z Natom.
(Je EU uspešen projekt?)
EU je doživljala padce in vzpone, »z vsako krizo se je kaj spremenilo in izboljšalo. V zadnjem času so politike nacionalnih držav stopile močno v ospredje. To je zlasti razgalila begunska kriza /…/ Verjamem, da so to le testi za demokracijo in da bo EU preživela.«

Ekonomist, o razvoju, včeraj, danes, jutri…

Bi danes znali zgraditi Cankarjev dom, UKC ali nuklearko? M. Tajnikar, Objektiv, Dnevnik, 3.10.2015
O razvojni politiki Slovenije piše Maks Tajnikar, EF UL. Dnevnik na naslovnici izpostavlja pikro oceno:
»Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena.«
Kako se je odločalo pri nas v ranjki Jugoslaviji?
Za novo potrebuješ idejo. Te so prišle na tri načine: s posnemanjem tujine; v konkurenci z drugimi republikami; iz kroga znanstvenikov, tehnične inteligence, arhitektov, kulturnikov. Ti so včasih nagovarjali politike, »včasih so politiki vprašali strokovnjake«. »Neformalni razgovori, seje predsedstev in centralni komiteji, včasih celo občinski in okrajni komiteji ZK so bili odločilni.« Ker so teh sejah so pogosto sedeli tudi predstavniki oblasti (ne pa tudi politični nasprotniki), in strokovnjaki, »je ideja, ki je bila politično sprejemljiva, hitro postala tudi meso.« Sledili so sestanki vlade in sekretariatov (republiških »ministrstev«), tam so sedeli bančniki, celo gradbinci, predsedniki izvršnih svetov (»vlade«) so včasih tudi kričali, »ampak ideje so se dokaj hitro uresničevale«, včasih je priskočila na pomoč tudi partija. Sodelujoči (najvišji lokalni) oblastniki - vsaj v 80-tih - niso imeli visokega standarda, razen nekaj bonitet, »ampak nikjer nisem videl bogastva pri njih, niti ga danes ne vidim pri njihovih otrocih in dedičih.«
V takratni državi je bila uspešna naveza »partija, izvršna oblast, državna podjetja in izvrševalci«, meni M. Tajnikar, tudi že minister in več let dekan fakultete. Danes take uspešne države ni več, njen vpliv je »razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe.«
Pri nas so v zadnjih letih državna podjetja prevzela interesna omrežja, z anonimnimi vozlišči, večstrankarska, ki se navezujejo na privatne interese. »V takih omrežjih se /…/ ne more roditi nobeno novo podjetje, na katero bomo ponosni, vsak projekt – tudi če gre za šport, kulturo ali znanost – je koruptiven. Lahko pa pomagajo tujemu kapitalu, da prevzame tisto, kar še imamo prevzeti.«
Omenjene uspešne naveze od prej ni več. Politiki »nimajo vpliva niti na državna podjetja in s tem tudi ne na gospodarstvo nasploh. Politika preprosto ni sposobna narediti UKC in CD ter NEK.« Ampak tega »niso sposobna izpeljati niti omrežja. /…/ Šibka država in zakulisna omrežja so preprečili, da bi nastale kakšne druge družbene elite, ki bi imele moč« ustvarjati UKCje, CDje in NEKe.
»Ljudje, povprečni volivci, verjamejo, da smo profesorji plačanci in zaslužkarji, da zdravniki pobijajo ljudi, da so kulturniki navadne zgube in pijanci, da so politiki koruptivni, da imajo duhovniki preveč radi otroke, da so menedžerji barabe in kapitalisti tatovi. In seveda na delavce in sindikate je treba kar pozabiti, saj spadajo v mračni čas socializma.«
M. Tajnikar meni, da bo to »plenjenje po Sloveniji ustavljeno pele tedaj, ko bo tuj kapital začel ustanavljati nova podjetja. Za tuje investitorje /…/ ne potrebujemo nižjih minimalnih plač, bolj fleksibilnega trga dela in nižjih davkov. Potrebujemo najsodobnejše ceste, elektriko, šole, bolnišnice, železnice pa tudi kulturo in umetnost ter vse kar spada zraven. »
»Iskra je včasih poslala več deset ljudi študirat v tujino, danes bi morali imeti vsaj 500 zdravnikov na specializaciji v tujini /…/, na naših šolah bi morali učiti tuji profesorji vsaj tretjino predmetov. /…/ Za gospodarski razcvet in da bi bili znova zgled, pa potrebujemo nove UKC-je, CD-je in NEK-e.«

Slovenisti, o jeziku

Ne varuhi, zgolj skrbniki slovenščine. M. Šučur, Dnevnik, 3.10.2017
Predsednica Slavističnega društva Slovenije http://641.gvs.arnes.si/sds.html Andrej Žele:
»«Slovenščina se /…/ razvija z nami, mi smo tisti, ki jo /…/ razvijamo. /…/ v njeni vsestranski uporabi, torej v vseh oblikah javnega življenja, na strokovnih področjih od najnižjih do najvišjih stopenj šolanja in pri vseh predmetih. Pri učnem jeziku /…/ moramo biti previdni tudi, denimo /…/ kako se poučujeta matematika in fizika v slovenščini v srednjih šolah in še zlasti na fakultetah. Zelo pomembno je namreč, kako zna z jezikom slovenski izobraženec, kako se na različnih tehničnih in naravoslovnih fakultetah poučuje v slovenščini.«
Meni, da je povezava med raziskovalci slovenščine in slavisti v OŠ in srednjih šolah dobra. »V današnjem času v povezovanju akademske slovenistike oz. slavistike« z njimi ne vidi več prave zadrege.
(Imamo 4 slovenistike, na UL, UM, UP in UNG. Je ta razpršenost dobra?)
Mariborska slovenistika je nastala takoj za ljubljansko in je v prvih 10 letih /…/ pokazala upravičenost njenega obstoja. Veliko kasneje sta nastali obe primorski, ki pa sta imeli vsaj na začetku v načrtu sodelovanje. T bi bilo vsaj v nadaljevanju /…/ tako kadrovsko kot študijsko in glede na število študentov /…/ smiselno, če že ne kar nujno.
(Študentska sekcija društva?) http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/studenti.html
»Zadnji dve leti se je /…/ oživila. /…/ organizirajo strokovna posvetovanja in srečanja« in tudi »različna srečanja s potencialnimi delodajalci, tako, da je v vseh pogledih zelo razgibana.«

O pravnikih…

Prebliski. Dnevnik, 3.10.2015
»Človek ima občutek, da imamo v državi dve pravni fakulteti za študij prava. Eno za leve in drugo za desne.« Tako piše Vojko Gorenc iz Domžal.
(- Poglejte spletne strani (naših) pravnih fakultet – da o harvardski niti ne govorimo - in ocenite, kateri strani (neba) so odgovorne. B.M.)
http://www.pf.uni-lj.si/, http://www.pf.um.si/ , http://www.evro-pf.si , http://hls.harvard.edu/ .

Študentski dom in svet, študiranje in žuriranje, nato delo?

Večkulturni mozaik mladih učenjakov. Darja Valenčič, Dnevnik, 2.10.2015
Ljubljansko študentsko naselje v Rožni dolini je bilo (nekaterim) v brezskrbnih študentskih dneh središče sveta. Menza, (disko) Študent, Klub FV, Katrca, Afro disco, Miša Molk…
Leta 1949 so zgradili prvih 5 blokov (arhitekt E. Ravnikar), do 1995 še devet. Enka najstarejša, trojka v središču dogajanja, štirka polna Erasmusovih študentov, v V. je preseljen Radio Študent, dvojka in šestica sta tiha, šestica za invalide, v XII. so študentske družine. www.stud-dom.lj.si
Še je tu menza, od 1957, kjer so bili v dvorani tudi plesi. (- Kaj pa zborovanje junija 1968? B.M.)
Miha Jazbinšek je tu igral – diksilend, Shadowsi, Clif Richard, pozneje Beatle. V 70-tih so igrali punk bendi, pa rock bendi iz cele Jugoslavije, poslušalci so bili iz cele Slovenije, »vsa Ljubljana« je bila tam. Idoli ipd. pravi Miša Molk, zdaj televizijka, ki je v ŠN dobila prvo redno zaposlitev.
Kot vodja interesnih dejavnosti, knjižnice in telovadnice je bila med 1983 in 1989 vsak dan s študenti.
»Študenti so bili zelo odzivni, a hkrati tudi kritični. Zahtevali so svoje pravice, zahtevali so nekaj za svoj denar, jaz pa sem tako lažje pritisnila naprej na direktorja. Zelo mi je bilo všeč, ker so se borili za kulturo.« Podpirala je mlade ljudi in mnogi so upravičili podporo. »Herman Pivk je takrat dobil prvo razstavo, danes pa je zelo znan fotograf.« http://www.hermanpivk-foto.si/
Živahno je bilo v ŠN. V štirki so se do jutra zabavali v klubu mariborskih študentov, aktivni so bili koroški in prekmurski. Neko obdobje so imeli kulturne večere afriški študenti, s predavanji in diskom, ki je bil popularen, pravi Ibrahim Nouhaum iz Malija, takrat predsednik Zveze afriških študentov, z nogometnim moštvom in folklorno skupino. »Počutil sem se zelo domače, nisem imel domotožja.« Ko je prišel leta 1978 je bilo tu 80 Afričanov. Izborili so si, da so bili v sobah skupaj s Slovenci, da so se naučili jezika. S sostanovalcem je ostal prijatelj.
Jugoslavija je izobraževala mlade iz neuvrščenih držav, multikulturnost je bila večja kot danes, ko izmenjave, večinoma Evropejcem, omogoča Erasmus. http://www.erasmusplus.si/ Leta 1963 je prispelo 23 študentov iz ZAR (Egipt+Sirija, fotografija M. Cigliča, Muzej novejše zgodovine. B.M.). Poleg Afričanov je bilo veliko Latinskoameričanov, in seveda iz vse Jugoslavije. V šestici so bili štipendisti jugoslovanskih železarn, t.i. Balkan hotel…
»To je bilo obdobje krasnega sožitja, študiranja in žuriranja. To pač niso bili časi krize, ampak časi izobilja«, pravi Ibrahim.

Kaj smo naredili narobe?
nr, Dnevnik, 2.10.2015
Film Zgodbe iz sekreta je navdihnilo vsakdanje življenje njune generacije, pravita avtorja Tijana Zijanić, diplomantka AGRFT UL, režiserka in igralka in Gregor Andoljšek, režiser, Benjamin Produkcija:
»Ko sva se ozirala vase in v najine sovrstnike, 30- do 40- letnike, sva ugotavljala, da smo polni nervoz in tesnob. Kaj smo naredili narobe? Sprejeli smo odgovornosti, ustvarili smo si kariere, družine in se še vedno družili in zabavali. Vendar pa: ali smo sledili svojim sanjam? Ali smo se le prilagodili? Smo nekje na poti zgrešili in smo, čeprav na videz uspešni, ostali izgubljeni kot najstniki. Toda brez energije in poleta, ki ju najstniki imajo. Mogoče se v tem obdobju spet začnemo iskati.«

Udeležite se predavanj na drugih faksih. Proti koncu študija v bolj usmerjena dela. Delo, 2.10.2015
Karierna svetovalka Sabina Žnidaršič – Žagar glede trga dela pravi, da je edina stalnica njegovo spreminjanje. »Tudi znanje, ki ni neposredno povezano s trenutnim študijem, bo nekoč prišlo prav.« (V članku S. Hanžič). Udeležencem kariernega tabora UL je dala dva nasveta: Pojdite kdaj na predavanja še drugam in navežite stike s čim več delodajalci.
Saša Praček, E-študentski servis, pa je M. Bizovičar povedala, da naj študenti na začetku z delom preko ŠS nabirajo izkušnje na različnih področjih, pri delih, ki se jim zdijo zanimiva, pred diplomo pa se usmerijo na področje, kjer nameravajo delati.

Preberimo , premislimo, pogovorimo se

Podivjana celina. Kaj pomeni konec vojne? B. Kosovel, Razpotja, št. 20., 2015
Revija humanistov Goriške www.razpotja.si - v številki o vojnah in miru - predstavlja knjigo o kaosu po 2. sv. vojni, iz katerega se je rodila današnja Evropa: Keith Lowe: Podivjana celina. Prev. B. Biščak, Modrijan, 2014 je prva knjiga, ki podrobneje prikazuje dogajanje med 1945 in 1949. (Tony Judt v Povojni Evropi piše o tem precej manj. http://www.mladina.si/43851/tony-judt-povojna-evropa-1945-2005/ B.M.)
Blaž Kosovel najprej povzame nekaj krutih dejstev, o žrtvah vojne, na obeh straneh, o pobojih in preseljevanjih. Pravi, da je 9.maj 1945, konec vonje, dejansko »datum konca bitke med Nemčijo in SZ na vzhodni fronti, na kateri je padlo 40% vseh žrtev te vojne /…/, ki se je bila na ozemlju, kjer so različni slovanski narodi in Judje stoletja sobivali /…/ tudi skupaj z Nemci; na ozemlju, ki so ga najprej zasedli nacisti, zatem pa še sovjeti (- v delu Jugoslavije je bila Rdeča armada le nekaj časa v 1945/1945, B.M.), in za vedno spremenili /…/ Do konca vojne so judovsko prebivalstvo skoraj v popolnoma iztrebili, tamkajšnje Nemce pregnali v novo Nemčijo, slovanski narodi pa so etnično izčistili vsak svojo državo. /…/ V tej luči lahko tudi jugoslovanska etnična čiščenja v 90-tih razumemo kot zakasnelo polaganje računov, kot dejanski konec 2. sv. vojne.«
Vojna zaveznikov proti silam osi je bila tudi okvir, »možnost za mnoge manjše, državljanske, medetnične in medideološke vojne« piše B. Kosovel. »Povojno jezo in izstradanost so /…/ dobro izkoristili komunisti, na drugi pa nacionalisti, oboje pa je rezultiralo v pobojih in izgonih«.
O povojnem dogajanju na naših tleh Keith Lowe piše v knjigi takole: »V Jugoslaviji so se zgodile nekatere najbolj nasilne stvari v Evropi, tako med vojno in po njej.« To je, meni, »ena najbolj zapletenih tematik v zgodovini 20. stoletja; /…/ kjer človek zlahka naleti na mino, naj gre za moralo ali zgodovino.«
Podobne zadeve so se dogajale tudi drugod, a »70.000 pobitih ljudi, ki so jih komunisti šteli za nasprotnike, 10x presega število pobitih v Italiji in 20X tistih v Franciji« /…/ Nasilje je bilo motivirano politično, »revolucija je bila ideološka, predvsem pa je bila glavna eksekutorka sama država«, povzema avtorja S. Kosovel in prepiše citat Milovana Djilasa:«V razdejani Jugoslaviji je vladal kaos. Civilne uprave pravzaprav ni bilo. Nikakor ni bilo mogoče ustrezno preiskati teh 20.-30.000 ljudi. Zato je bilo najlaže vse postreliti, in s tem je bila zadeva rešena.« (- O tem je govoril maršal Tito že 26.6.1945 na Kongresnem trgu v Lj., z balkona UL, glej sliko – ne tisto s skupino mladih l. 1970(?) - na: https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/foto-zgodbe-ki-so-se-dogajale-na-kongresnem-trgu/260463 .)
Vsa ta dogajanja v Evropi niso bila skladna «z narativi nacionalnih mitov in zato se o povojnem obdobju sploh ni pisalo«, povzema B. Kosovel. Avtor K. Lowe poudarja, da se je današnja Evropa rodila »iz načinov soočanja s kaosom, ki je ostal po oboroženem spopadu.« Eden od načinov je bila tudi vpeljava socialne države. (In sodelovanje med državami zmagovalkami in poraženkami, B.M.)
»Nobelova nagrada za mir, ki jo je prejela EU, se zdi po branju /…/ veliko tehtnejša odločitev« končuje B. Kosovel.

»Ljubljana je moje najljubše mesto v Evropi.« I. Košir, Mladina, 2.10.2015
Naše, univerzitetno, mesto so opisovali v svojih romanih pisatelji: Clement Benech Slovensko poletje,
Paul Coelho Veronika se odloči umreti.
Veroniko zelo moti, »da nihče ne ve, kje je Slovenija«, pravi Henrik Brun, danski novinar in pisatelj zato jo je zadovoljstvom predstavil bralcem v romanu Danska zanka.
(Je bila prej zgodba ali mesto?)
Mesto. »Na sončni dan sem sedel ob Ljubljanici, ko sem dobil zamisel za zgodbo«. Gre za srhljivko, ki se dogaja tudi v (drugih) slovenskih mestih in »so večino likov v zgodbi navdihnili resnični ljudje«, s katerimi je opravil intervjuje. Dejanja številnih oseb pojasni njihova preteklost, pravi, ko »je bila Slovenija še del Jugoslavije. /…/ zanimiva pa se mi zdi tudi nagla sprememba, ki jo je vaša država doživela med tranzicijo. Z vsem tem sem /…/ prikazal vse vidike slovenske mentalitete, ki je seveda odvisna od tega, s kom imate opravka.«
(Vključili ste spomine na Jugoslavijo, v prejšnjem režimu, in na začetek 90. let ko bili tu kot novinar…)
Glavni junak je, tako kot on, »vojni poročevalec na Hrvaškem in v BiH ter si je v tem času pridobil prijatelje v Ljubljani.« V njem je polovica mene, pravi v smehu.
»Moram priznati, da so bila srečanja na neuradni ravni, z navadnimi ljudmi, kot so študenti, begunci in vozniki tovornjakov, tista, ki so dala knjigi poseben pečat. Zaradi njih mi je Slovenija zlezla pod kožo.« Pisanje je tudi »izgovor, da jo pogosto obiskujem – tudi zaradi raziskovanja in iskanja primernih prizorišč za knjigo.«
(Kako doživljate spremembe ob vrnitvah?)
»Zelo rad se vračam v Ljubljano. Je moje najljubše /…/« in je v zadnjih desetletjih postala »resnična prestolnica. Vsekakor je postala živahnejša, enako tudi preostanek države: gore, jezera, obala, gozdovi, kar hočete. In nekaj je pri slovenski mentaliteti še posebej privlačnega, nekaj podobnega kot pri skandinavski. Morda je to povezano s tem, da ne živimo v ravno velikih državah /…/ a smo nanje vseeno ponosni. Hkrati moramo oboji govoriti tuje jezike, če hočemo biti odprti do drugih. /…/ Slovenija zame, zaradi svojega jezika in zgodovine, ostaja eksotična in vsakič, ko jo obiščem, odkrijem kaj novega.«

Bogato nagrajena filozofa Habermas in Taylor. J. Grgič, Delo, 2.10.2015
Klugejevo nagrado, »Nobel« za družboslovje in humanistiko sta dobila J. Habermas in C. Taylor, ki sta skupaj dobila 1,3 milijona evrov. https://en.wikipedia.org/wiki/Kluge_Prize
Zaradi »politične in moralne perspektive s filozofsko globino«, navaja utemeljitev Jožica Grgič.
Jurgen Habermas (86), nemški filozof in sociolog. Ukvarjal se je z demokracijo in javnostjo, analitično in politično filozofijo in javno objavlja stališča do perečih vprašanj. Sicer kritičen, je pohvalil odnos nemške vlade do beguncev. Pravi, da so vojaški posegi v Iraku, Afganistanu, Maliju in Libiji poslabšali razmere in ne pomagajo vzpostaviti državnih struktur v teh državah. Vztrajno zagovarja stališče, »da mora biti kapitalistični ekonomski sistem ukročen z demokratičnimi sredstvi. Demokracija je zanj javnost«, piše Jožica Grgič. (Glej več https://sl.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas https://de.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas ; B.M.)
Charles Taylor, kanadski filozof je manj znan od Habermasa; v slovenščino sta prevedeni Nelagodna sodobnost in Znanost, (soavtor S. Popl).Tudi on se vključuje v javne razprave, saj zagovarja aktivno vključevanje vsakega posameznika v njegovo družbeno mrežo. Ocenjuje, da primanjkuje »skupnega življenja humanosti«, ga navaja J. Grgič.
(Glej več: http://www.britannica.com/biography/Charles-Taylor .B.M.)

Mož, profesor, intelektualec

Mož, ki je tvegal, da bi lahko svobodno mislil. A. Žerdin, Delo, 22.10.2015
Partizan, birokrat, profesor, disident, oče države, pisec kritičnih knjig France Bučar (1923-2015) »je bil klasično izobražen intelektualec«, piše Ali Žerdin (- avtor knjige http://livestream.com/zivo/FRANCE-BUCAR ).
Šolanje mladega krščanskega socialista in aktivista OF je prekinila internacija v Gonars. Leta 1944 se je pridružil partizanom, se šele na tretje vabilo pridružil KP, ko so mu zagotovili, »da se vera in članstvo v partiji ne izključujeta«, piše A. Žerdin. Kot politkomisar Kokrškega odreda je prišel maja 1945 v Celovec. Nato je bil 15 let v organih oblasti, najprej v organih za notranje zadeve, v kabinetih, tudi M. Mačka, a si »ni dovolil, da bi se odrekel avtonomnemu razmisleku. /…/ V času centralnega plana je razmišljal o trgu in pozitivnih vidikih svobodnega gospodarskega tekmovanja.«
Nato je bil nekaj mesecev kot Fulbrightov štipendist v ZDA, doktoriral leta 1952 na PF UL bil tam najprej honorarni docent, nato od 1965 izredni profesor. Nehal je plačevati partijsko članarino, bral o kibernetiki in predaval sistemsko teorijo ter sredi 70-tih »med čistko na univerzi izgubil profesuro.«
Nato mu je bil »deloma onemogočen tudi dostop do javne sfere«, bil je »izpostavljen natančnemu nadzoru slovenske službe državne varnosti.« Objavljal je v revijah povezanih s cerkvijo, »hkrati pa je vzdrževal distanco tudi do cerkvene hierarhije«.
Pridružil se je krogu Nove revije in v 57. številki objavil članek »Pravna ureditev Slovencev kot naroda«. Konec 80-tih je veljal za eno ključnih osebnosti civilne družbe, soavtor »pisateljske ustave«.
V času osamosvajanja je vodil »slovenski parlament« (- DPZ skupščine RS ?, B.M.). V pisarni se ni dobro počutil, »ostal je samosvoj«, govoril je, dobro, »iz glave« in delal red v parlamentarni dvorani, piše A. Žerdin.
V resnici so »profesorja zanimale ideje. Njegova zadnja knjiga nosi letnico 2015. Prelom, do katerega ni prišlo /…/ Besedilo je kritično. /…/ kaj je šlo narobe. Kaj se je dogajalo s premoženjem, politično oblastjo, kaj z intelektualci. /…/ Drznil si je misliti z lastno glavo.« Do zadnjega.

Ekonomija, gospodarstvo, konkurenčnost, razvoj

Ali vlada ve, kam pelje Slovenijo? suk, mpu, Dnevnik, 21.10.2015
Državljani ne verjamejo, da je krize konec, čeprav je potrošnja po velikem padcu v minulih letih letos skromno zrasla. Gospodarstveniki opozarjajo na odsotnost razvojne strategije države. Kdo je kriv za takšno stanje so novinarji časnika vprašali udeležence srečanja gospodarstvenikov na Brdu pri Kranju.
Zdravko Počivalšek, minister za gospodarstvo: »Definitivno zasebna potrošnja zdaj raste in je rezultat zaupanja državljanov v politiko, ki jo vodi vlada. /…/ po poti gospodarskega razvoja, ob tem, da smo jasno in glasno povedali, da bo vse podrejeno gospodarstvu, od katerega Slovenija živi. Zato moramo in bomo nadaljevali strukturne reforme, ki bodo gospodarstvu omogočile večjo konkurenčnost na svetovnih trgih /…/.«
Radovan Bolka, Kolektor: Splošno klimo v Sloveniji »soustvarjate tudi mediji in je bolj negativna, kot je realno stanje«. Res ni strateškega razmisleka in »je odsotnost strategije razvoja na ravni države slaba«. V koncernu imajo strategijo za 5 let, »z natančno določenimi cilji, ki so razdeljeni med odgovorne osebe in z natančno določenimi roki /…/«.
Vojko Urlep, Lek: »Potrošnja se zelo počasi prebuja, ker ni zaupanja v nič in v nikogar v našem slovenskem prostoru in ne samo v politiko. /…/ Glede odsotnosti strategije – imamo strategijo pametne specializacije /…/ za hitrejši gospodarski razvoj in preboj na tistih področjih, ki so opredeljena v njej.« Poleg nje bo morala Slovenija imeti »strateške usmeritve tudi za tiste panoge, ki /…/ niso zajete v tej strategiji.«
Dušan Šešok, Iskra Sistemi: »Osebno bi potreboval strategijo npr. o prožnosti zaposlovanja ali pa o davkih. Ne potrebujem sektorskih usmeritev.« Močni smo tam, »kjer imamo močne izvoznike in turizem. /…/ Slišal sem, da naj bi bilo dobro, da ima javni sektor dobre plače, ker jih potem posledično tudi zapravi. Pa jim dajmo še višje plače, še več jih zaposlimo in dobo več zapravljali in bodo tako poganjali gospodarstvo. Proračunski primanjkljaj je nedopusten /…/. Od tu izvirajo vse težave: ko smo se v gospodarstvu morali ves čas prilagajati, pa se v javnem sektorju ni zgodilo nič.«
Otmar Zorn, podjetnik: Določene strategije industrija pripravlja. »Mi v gospodarstvu najbolj vemo, kam je treba iti, je pa /…/ premalo slišano.« Zaupanje v politiko je »zdaj malo večje, imamo politični mor in to je zelo dobra popotnica, da so ljudje in podjetja sproščeni. Slovenci pa smo že pregovorno malo bolj varčni /…/ treba je precej vlagati v industrijo, treba je varčevati.« Pomembna so tudi stanovanja, z gradnjami se vse dviga.

Svet in dom

V Siriji se dogaja balkanizacija. M. Belovič, Delo, 21.10.2015
O vzrokih za vse bolj nestabilni Bližnji vzhod govori antropolog Peter Simončič, odd. Za etnologijo in kulturno antropologijo FF UL.
»V Siriji se dogaja t.i. balkanizacija, razbitje države, ki nikoli ni bila homogena«, prav. Tam je veliko majhnih skupin ljudstev, pripadnikov različnih ver, krščanskih in muslimanskih, sunitov, šiitov... V letih 2002 do 2008 je Sirijo zadela velika suša, ljudje so se selili v mesta. Takrat je država »po diktatu Mednarodnega denarnega sklada izvajala strukturne reforme, kar je prineslo privatizacijo, »racionalizacijo« in zmanjševanje števila zaposlenih, zmanjšale so se tudi potrebe po delovni sili Iz sosednjega Iraka je prišlo, (po napadu ZDA, B.M.) 1,5 do 2 milijona beguncev. Sosednja Turčija je zgradila jezove na Evfratu in zmanjšala pretok vode v Sirijo. Območja, ki so bila najbolj prizadeto, v vojnem in ekološkem kaosu, so dovzetna za radikalne ideologije in jih danes zaseda Islamska država (ISIS).
»Kar je videti kot ideološki, verski spopad, ima v ozadju zelo preračunljivo ekonomsko logiko, pravi P. Simončič. Zaradi nafte in geopolitike so tam vpletene še ZDA, Rusija, Saudska Arabija, Turčija…

Nepreslišano. Dr. Vesna V. Godina. (Večer), Dnevnik, 21.10.2015
»Nikjer ne vidim nobene nevarnosti pred islamizacijo Evrope. /…/ Enako je s strahom, da bodo begunci ogrozili red in mir, varnost državljanov ipd. /…/ To je namišljen strah, ki ga nekateri politično podpihujejo«, cilj je »legitimizacija represivnih ukrepov. Najprej proti beguncem. Nato morda proti lastnim državljanov. Spomnimo se /…/ ZDSA pri sprejemanju protiteroristične zakonodaje. /…/ So pa procesi, ki jih sprožajo begunci, gotovo začetek resnih socialnih sprememb. Evropa se bo morala naučiti živeti drugače. Navaditi se bo morala na obstoj paralelnih poddružb v eni družbi. Tako kot smo se morali mi v Jugoslaviji.«

Turizem je posel z ljudmi. V. Levičnik, Dnevnik, 21.10.2015
Časnik je v 16 slovenskih krajev poslal turiste iz petih celin in jih nato vprašal za mnenje, poleg tega pa še strokovnjake za komentar. Med najbolj prijazne kraje so se uvrstili: Kostanjevica na Krki, Vrhnika, Radovljica, Velike Lašče… Posebno priznanje je dobila Ljubljana, »kjer so doma leteči žganci in zmaji« in bo zelena prestolnica Evrope 2016.
Petra Stušek, Turizem Lj.:«Slovenija je ena sama destinacija. /…/ če bomo gosta poslali ven iz Ljubljane do Vrhnike ali tudi v kraj, ki je 70 km oddaljen od prestolnice, ga bomo v Lj. zadržali dlje.«
Bojan Petan, Dnevnik: »Članki v tujih medijih, ki nam pojejo slavo, nas ne presenetijo več – zavedamo se lastne vrednosti in postopoma gradimo samozavest, ki ne bo več zaostajala za lepoto naše dežele.« Pozdravlja obljube ministra za gospodarstvo, da bo za promocijo turizma več - 20 milijonov - evrov, a to »ne more nadomestiti prijazne besede tujcu, izgubljenem v našem domačem mestu /…/ Da je turizem predvsem v zgodbi, ki jo znamo povedati o sebi, je glavno sporočilo Dnevnikove izvidnice.«
Največ slabih ocen so dobili turistični informacijski centri (TIC), ki se ravnajo po urniku javne uprave, od ponedeljka do petka. A vedno več tujcev prihaja ob koncu tedna in tudi domači gostje svojo deželo radi na novo odkrivajo.

Odnosi, med ljudmi

Ego v beli halji. Hopla oprostite! (dt), Nedeljski, 21.10.2015
V svoji kolumni dt. (Dore Tomažič) piše o različnih mnenjih o zdravnikih in odnosih med njimi.
Tednik (z največjo naklado) je v prejšnji številki objavil intervju s profesorjem Pavletom Kornhauserjem (1924-2015, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pavle_Kornhauser , ki ga d.t. povzema takole: »«Ljudje, ki imajo etiko in kodeks ves čas na jeziku, tožarijo svoje kolege, telefonarijo novinarkam in jim narekujejo vprašanja, s katerimi naj napadejo zdravnika iz nasprotnega tabora ipd. /…/ Za vsako afero stoji e-pismo ali telefonski klic. Direktorji oz. menedžerji si v glavo mečejo bilance, zdravniki pa smrti.«
Odnosov med zdravniki se je lotil, eden redkih, prof. dr. Andrej Robida, v Mladini. Omenil je tekmovalnost, pomanjkanje timskega dela ter dejstvo, da vsak ustvarja svoj vrtiček, tudi vsaka klinika ali oddelek. Drugi problem je zdravniški ego, če je premočan. »Zdravniki smo ponosni na svoje veščine in svoje znanje. In nekateri delajo celo tako, da drugega ne pustijo zraven, tako da je on tisti edini, ki to zna, četudi mora kdaj prit z dopusta«, razlaga A. Robida. In vpraša, »a veste, kdo gre študirat medicino? Odličnjaki. /…/ frajer že v razredu« in »te mamica ves čas hvali. Potem prideš na medicinsko fakulteto, kamor tudi ne more vsak. Tam ti v glav vtepejo, da je medicina najpomembnejša stvar na svetu – pusti pilote in inženirje. In ko si v 5. ali 6. letniku, že plavaš v oblakih. Nato greš za specializanta, kjer se začne mobing. 70% mladih zdravnikov, kažejo razsikave, doživi mobing starejših kolegov. Seveda se je specialistom težko učiti od starejših kolegov /…/ Tisto, česar se naučijo, pa so ti vzorci vedenja.«
Znanec je pripovedoval, piše dt. o »predstojniku klinike, ki je neznansko grenil življenje mlademu zdravniku. Mladenič bi rad doktoriral, a mu je šef postopek odlagal v nedogled.« In glej – tudi ko je nekoč »doktorat pisal omenjeni predstojnik, je takisto imel mentorja, ki ga je kar nekaj let cvrl in mu ni pustil dihati. Če jaz nisem mogel, tudi ti ne boš /…/ In tako se vrti svet maščevalnosti in nagajanja naprej /…/«
»Nekoč je medicine o etiki učil profesor Janez Milčinski (1911-1992). Očitno je njegov sloviti rek že zdavnaj pozabljen.« (J. Milčinski je bil profesor MF UL; tudi njen dekan in rektor UL, 1973-1976. Za zdravnika je dejal, da je to dober človek, ki zna medicino. http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=23582 B.M.)

Imena za zabavo, zmerjanje ali ljubkovanje. Štefan Kocijančič, Nedeljski, 21.10.2015
Mladi se pogovarjajo: »Ti ali si pripravljen? Pehta bo spraševala, pri Zokiju pa verjetno fasali test«. Vzdevki, »partizanska imena« ipd. nastanejo zaradi šale in so včasih tudi žaljiva.
O tem je naredila študijo Mateja Pšunder, FF UM, kot obliko verbalnega nasilja učiteljev nad učenci. Pokazalo se je, da večina vzdevkov učiteljev OŠ nima negativnega predznaka. Motiv zanje sta zabava in naslavljanje učitelja v odsotnosti. Četrtina učencev pa vzdevke učiteljev vseeno označuje kot žaljive. Dobri odnosi so osnova vzgojno-izobraževalnega procesa, meni M. Pšunder, vendar tudi med učenci in učitelji pride do konfliktov in napetosti, ki izzovejo negativna čustva. Ta čustva učenci, ki so šibkejši člen, izražajo tudi prikrito, npr. z dajanjem vzdevkov.
Vzdevke imajo pogosto tudi politiki. Tako je npr. v rubriki Mladine Pahor Barbika, Janša general Glanzkopf, Cerar Cmerar itd. Nekdanji politik Marjan Orožen, »stasit možakar, nasršenih obrvi /…/ sicer čisto ljudomil šef sindikata, tja je prišel kot sekretar za notranje zadeve (t.j. »minister«, v SRS), je bil Urko, po generalu iz serije Planet opic, ki je bil »jeklena pest, trdoroka gorila«. Zgodilo se je, da je na veselici Delavske enotnosti (časnik, glej www.sindikat-zsss.si) nekdo potrepljal Orožna po ramenu in mu rekel: »Zdravo Urko, bova kaj spila?«). Šef ni vedel, povprašal je in izvedel ter se mu je dobro zdelo; in sta spila, ne le enega.

Obiščimo, preberimo, poglejmo, poslušajmo

Vipavski križ: 25.000 knjig. Delo, 21.10.2015
Samostanska (kapucinska) knjižnica, pri Ajdovščini, je utrpela škodo v času Soške fronte, ko se je morala preseliti v Krško. Ohranilo se je desetina knjig. Med njimi jih je okrog 2000 tiskanih med 1510 in 1800. Najstarejši je rokopisni molitvenik, okrašeni kodeks iz 15. stoletja. Imajo Sveti priročnik v petih knjigah Janeza Svetokriškega, dela sv. Avguština v 18. knjigah, Schonlebnovo Carniolia antiqua et nova (1681) idr. V kraju ni gostilne, urejajo prenočišča in razmišljajo o prodaji spominkov, saj je bilo tu veliko rokodelcev.

Skrivnostna šifra profesorja, ki je preganjal »zmot oblake«. V. Plahuta Simčič, Delo, 20.10.2015
Lani je umrl jezikoslovec Jože Toporišič (*11.10.1926), ki je bi tudi odličen matematik. Sinova Andrej in Tomaž zdaj urejata očetova gradiva, ki jih je shranjeval zelo sistematično. Poskušata odkriti algoritem, »podobno kot pri vprašanjih na fakultetnih izpitih«.
J. Toporišič https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Topori%C5%A1i%C4%8D je imel dve knjižnici, v Ljubljani in v Bohinju. Sinova sta se odločila, da je pravo mesto za zapuščino Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK www.nuk.uni-lj.si ) v Lj., saj je »v njegovi čitalnici kot študent rad študiral – tu je bilo bolj prijetno kot v neogrevanih sobah. Poleg tega je tu /…/ shranjena tudi zapuščina drugih slovenskih strokovnjakov s področja humanistike in pisateljev«, pravi vodja oddelka za rokopise in redke tiske Marijan Rupert. Hranijo tudi zapuščine jezikoslovcev J. Kopitarja, F. Metelka idr. Kmalu se bodo skupaj s Toporišičem znašli na razstavi: Slovenske slovnice in slovarju, v Nuku.
»V akademikovi zapuščini so slovarski listki, rokopisi, tipkopisi s korekturami, njegova korespondenca z vsem svetom, knjige, zborniki s simpozijev, fotografije, avdio posnetki itd.« piše Valentina Plahuta Simčič.
Irena Orel, FF UL pravi, da je bil Toporišič ustvarjalno aktiven 50 let. Ustvaril je tri temeljna dela (Slovenska slovnica, Slovenski pravopis in Enciklopedija slovenskega jezika) v njegovi bibliografiji pa je 1200 do 2000 znanstvenih in strokovnih prispevkov, 20 avtorskih in 50 soavtorskih knjig.
Ukvarjal se je s fonologijo in fonetiko, naglasoslovjem, besedotvorjem, oblikoslovjem, sintakso, zgodovinskim jezikoslovjem, narečjeslovjem, pisal je učbenike, opozarjal na jezikovne slabosti in »preganjal zmot oblake«. Zavzemal se je za slovenski jezik v znanosti, stroki in javni rabi ter zanj ustvarjal, »po vseh svojih močeh«, kot je sam zapisal.
Osrednjo prireditev Toporišičevega leta 2016 bo poseben odbor pripravil ob kulturnem prazniku. Prizadevali si bodo da bi mu postavili spominsko obeležje na Vegovi ulici v Lj. in še kje, da bi poimenovali po njem kako ulico in predavalnico FF UL ter za Toporišičevo nagrado za študente slovenistike.

Izjemen sem, ker se zbujam dobre volje. M. Kranjec, Nedeljski, 21.10.2015
Mariborčan, upokojenec, pisatelj Tone Partljič, med pogovorom v sobi polni knjig, za branje, s pogledom na mariborske ulice. https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Partlji%C4%8D Zaljubljen v svojo domovino in v svet, ki ga obdaja in opredeljuje, piše Matjaž Kranjec.
»Pri 75 letih sem, pa nimam nobenega časa. Včeraj dopoldne sem bil na eni od šol. Sem tudi podpredsednik bralne značke.« Slavistka ga je povabila na Otlico nad Ajdovščino. »Dane sem bil v Kopru /…/ Najina vnukinja Urška, ki je lani končala akademijo« (- AGRFT UL?) «je postavila dramo. /…/ Jutri grem v Prekmurje. /…/ tudi na Šiftarjevo domačijo, v Park spominov na padle med vojno. Vanek Šiftar je sadil drevesa njim v spomin. Povabil me je Anton Vratuša. Letos bo tam zasajeno drevo iz Ljubljane, iz Zelenega prstana, kjer je Pot tovarištva. Kmecl bo prispeval svojo novo vrtnico,/…/ jaz pa naj bi delil nagrade dijakom in imel slavnostni govor. Poslušala me bosta dva akademika.«
(Starši?)
Tudi v rojstno vas Pesnico gre rad. Ko je šel ata v vojsko je bil star tri leta, bili so revni, ko se je vrnil so dobili agrarno (posest). »Za ateja je bila družina vse, tu je bil močan, ljubeč in čuten, mama pa razumska. Bila je nezakonska hči, kot hlapca sta se srečala pri kmetu. /…/ Mama je hodila samo 6 let v šolo, več ji gospodarji niso pustili. /…/ Brala je vse /…/ Pri 80 letih mi je deklamirala pesem Soči. /…/ Bili smo reveži, ampak poštenost je bila z nami. Kot tihi moralni korektiv je mama še vedno z mano: kaj bi mama rekla.«
(Maribor?)
»Ljudi vodim po Mariboru. Nisem noben strokovnjak /…/ Napisal sem knjigo o mostu, to je res zgodovina. Vem vse, kaj je v Mariboru.« Blizu je hiša, kjer je mladost preživljal Polde Bibič; mama šivilja, ata se je obesil poleg triletnega. /…/ Vem kje se je ubil Anton Tomšič, ki je skupaj z Jurčičem urejal Slovenski narod v nekem nemškutarskem mestu«, od 1868. Maribor je bil popolnoma nemškutarsko mesto. /…/ General Maister. /…/ v mestu, kjer je bilo 25.000 ljudi, 4000 Slovencev, 21.000 Nemcev in nemškutarjev, zasede Maribor.«
»Maribor ima tako malo samozavesti, ker ima to nesrečno lastnost, da je vsega kriva Ljubljana, povsod. /…/ hodim med potrtimi ljudmi. /…/ Neki razlogi so, prej so bila podjetja, industrija. Ampak tudi takrat so ljudje bentili, isti kot zdaj. Ni res, da je samo ta kriza to naredila. Bojim se, da je neko splošno malodušje. /…/ Letos sem bil v Ukrajini in imel enak občutek. Neka jeza, napetost je, slaba volja. To je žalostno.«
Hodi na nogomet. »Nisem fanatičen navijač Maribora. /…/ Alojz Ihan je /…/ razlagal inteligenco, tudi športno /…/. Nogometaši so zanj strašno inteligentni. V trenutku je treba najti najboljšo rešitev.« Kub je napredoval. »Tudi raven občinstva se je dvignila, celo Viole so boljše kot pred leti. Pa se je občinstvo šovinistično izražalo, celo v loži za povabljene so posnemali opico. Ketler« (- Viktor, predsednik Beltinec, NK) »je rekel, da vas ni sram, univerzo imate in mesto ste, pa ste rasisti. Danes je Tavares (- Marcos) najbolj priljubljena oseba, kapetan in nam je v ponos. To je napredek.«
(Pisanje?)
»Pravkar sem oddal roman z naslovom Nebesa pod Pohorjem, ki bo izšel spomladi. Gre za kmečki turizem, zgodba pa se seveda dela norca iz nebes pod Triglavom. Raj pod Triglavom. Cankar je rekel, tod bodo veseli ljudje, to bodo nebesa pod Triglavom. Ljudje pa hodijo naokoli, kot da so vsi v peklu. To me zanima, to me provocira.«
(»Ali sem srečen človek?«)
»Ker sem zdrav pri teh letih, ker mi še glava dela, obdan sem z ljubečimi ljudmi. /…/ Tudi kultura bo preživela. Saj je vedno preživela. In tudi Slovenec bo vse preživel. Lahko se sami poškodujemo, tu vidim nevarnosti.«

Mislec z debelo beležnico. I. Mager, Dnevnik, 21.10.2015
Umetnostni zgodovinar, teoretik in kritik Miklavž Komelj http://www.pranger.si/biografije/miklavz-komelj/ prevajalec in pesnik je dobil Jenkovo nagrado za zbirko Noč je abstraktnejša kot n.
Vedno z beležnico, zatopljen »med svetovi likovne umetnosti, zgodovine, literature, filozofije in poezije«, piše Ingrid Mager. Doktoriral je (na FF UL) iz renesančnega toskanskega slikarstva. Raziskoval je upodabljanje narave kot ideološkega konstrukta.
»Izhodišče vsega mišljenja je bilo, da je človekov izvirni greh poškodoval celotno naravo. Tako je razumljena tudi smrt.« Slikarstvo naj se ozira na »intelekt modrih«, pravi M. Komelj o mišljenju in slikarstvu v tistih časih.
Njegova knjiga Kako misliti partizansko umetnost je berljivo in duhovito napisana refleksija o odnosu med umetnostjo in politiko, piše I. Mager.
(Toskana v 14. stoletju, partizanstvo?)
»/…/ v obeh primerih gre za čas, ko se temeljna vloga umetnosti v družbi postavlja na novo in preizprašuje« pravi M. Komelj.
»Danes lahko vidimo nekatere stvari, ki jih generacija partizanskih otrok, ki se je upirala svojim staršem in je mislila, da je revolucionarna, v resnici pa je privedla do restavracije kapitalizma, ni mogla videti.«
(- Na katero generacijo je mislil? Na tisto okrog Perspektiv sredi 60-tih, ali na našo konec 60-tih na začetku 70-tih? Za našo se strinjam le, da smo se šli »revolucionarne« misli in akcije, a smo opozarjali na socialne razlike, se zavzemali za boljši položaj študentov in tudi za kvalitetnejši študij; bolj radikalni so pozivali proti »avtoritarizmu in nastopajočemu kapitalizmu«. Primer iz (zaplenjenega) letaka na proslavi OF 27.4.1971: «Medtem, ko si rdeči buržuji gradijo razkošne vile /…/ si je 16.000 fakultetno izobraženih Slovencev moralo poiskati službe v inozemstvu /…« Za oba citata glej B.M: Ključ je v naših rokah, str. 234 idr. ter še več podobnih v zborniku: Študentsko gibanje 1968-1972 (Krt, Lj. 1982.) B.M.)
M. Komelj je talentiran predavatelj in govornik npr. na razstavah, piše I. Mager. »Takrat natresa misli drugo na drugo, ponuja asociacije, pa tudi zabava. Ta hip ždi v NUK, z neuklonljivo energijo zakopan v literarno zapuščino po njegovem mnenju genialnega pesnika Jureta Detele.
(Glej o tem pesniku, ki je leta 1971, kot parodijo na Gibanje 13. novembra Jaše Z. ustanovil študentsko cerkev: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jure_Detela, manifest, katerega soavtor je bil: http://www.indija.si/podrealizem/podrealisticni-manifest.pdf in mnenje M. Komelja o njem: http://www.pogledi.si/ljudje/kadar-govorim-o-komunizmu-imam-pred-ocmi-roso-luxemburg , B.M.)

Protestno pismo direktorju ZRC SAZU Otu Lutharju. I. Šorli, Pisma, Dnevnik, 21.10.215
Predsednik Društva za uveljavljanje enakosti in pluralnosti Vita aciva Iztok Šorli in še 100 drugih podpisnikov pišejo, da je v knjigi Literarni atlas Ljubljane (avtor Marjan Dolgan, ZRC SAZU, 2015) med 94 osebnostmi le 5 (pet) avtoric. Poleg tega je med vodenjem po Lj. 7.10. avtor izražal žaljiva, podcenjevalna stališča do žensk.
Taka stališča so v sramoto ZRC SAZU, katerega direktor O.Luthar, sodeluje v mednarodnem projektu »Enakost spolov v akademski in raziskovalni sferi: boj proti karierni nestabilnosti in asimetriji GARCIA« http://garciaproject.eu/ .
Direktorja pozivajo, da nadgradi projekt »Prostor slovenske literarne kulture« in izda dopolnjeno knjigo. https://sl.wikiversity.org/wiki/Prostor_slovenske_literarne_kulture

Visoko šolstvo, univerza, kariera

Le čevlje sodi naj kopitar – ali morda ne? R. Biloslavo, Delo, 17.10.2015
Kakšno visoko šolstvo si želimo, in koliko smo pripravljeni zanj plačati? Vprašanji si je zastavil in nanju odgovoril Roberto Biloslavo, FM UP (- Oktobra 2015 tudi kandidat za rektorja UP, glej tudi http://www.fm-kp.si/predstavitev/sodelavci/vizitka/biloslavo_roberto/4 . B.M.)
Medijo povzemajo poročilo IMF in priporočila za krčenje mreže šol, odpuščanje učiteljev in povečanje obveznosti. Odziv stroke je skromen, meni R. Biloslavo. Sprašuje se, ali so ugotovitve smiselne.
(Glej npr. http://www.rtvslo.si/slovenija/imf-slovenija-ima-potratno-visoko-in-osnovno-solstvo/375882 in http://www.pei.si/Sifranti/NewsPublic.aspx?id=110 , B.M.)
Od tujih kolegov sliši, da države podpirajo decentralizacijo visokega šolstva in t.i. univerze uporabnih znanosti. Kakšna bi morala biti naša strategija, se sprašuje »ob dnevu učiteljev, ko se mnogi, tudi visokošolski učitelji sprašujejo, kako se odzvati na sedanje družbene spremembe.
Ne kako dati šolstvu manj denarja, da bo gospodarstvu bolje, ampak »tiste širši javnosti manj znane spremembe, ki se kažejo skozi absurdno aktualno stanje na fakultetah, ko starši pridejo na govorilne ure, ali po e-pošti in telefonu sprašujejo, katere obveznosti mora otrok še opraviti, ali huje, kako mora njihov otrok, doktorski kandidat, izpolniti obrazec, da bi se lahko vpisal v študijski program.«
In »opažanje, da je »študij prezahteven«, hkrati pa po mnenju delodajalcev ne usposablja diplomantov za uspešno delo.«
»Kakšno visoko šolstvo si torej želijo politiki, učitelji, raziskovalci, študenti, starši? Koliko smo za to pripravljeni plačati? Kakšne bodo družbene posledice ukrepov v šolstvu?
Znano je, da nimamo »meril o financiranju univerz, ki bi izražala razvojne cilje te države« in nekateri menijo, da zato, ker se nobena vlada ni izjasnila glede ciljev. Usmeritev v »sodobno in kakovostno visoko šolstvo« so »v stroki« že dolgo sprejete, tudi resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 https://www.uradni-list.si/1/content?id=103885 imamo, a je ostala v predalih ministrstva.
Bolj bistveno je, da smo bili »do nedavnega priča željam, da se ustanovi še nekaj novih univerz, ki bi bile financirane z javnimi sredstvi.« To je bilo podprto z argumenti regionalizacije, a ne z »dejanskimi potrebami v slovenskem prostoru. Imamo za to zadosti denarja?
Država še v času »debelih krav« ni bila »širokogrudna do visokega šolstva, v zadnjih nekaj letih pa nenehno ponavlja, da je treba javni sektor, torej tudi visoko šolstvo omejiti« oz. »prilagoditi potrebam gospodarstva. /…/ Nenehno poslušamo, kako se ukinjajo ali krčijo izvedbe študijskih programov, /…/ študijska področja«, kmalu bodu ukinjene (nekatere) članice univerz, pravijo.
Če premoremo dovolj denarja za ustanavljanje in hkrati krčimo in ukinjamo, »potem ima IMF morda prav«, da je (tudi) visoko šolstvo potratno.
R. Biloslavo zastavlja alternativno vprašanje, »kako učinkovito in smotrno upravljamo slovenske javne univerze in visoko šolstvo nasploh. Kako dober skrbnik je »država«? Kakšne zakone postavlja, kakšen je nadzor?
Prvi skrbniki porabe denarja na univerzah so upravni odbori. Njihovi člani za odločitve niso materialno odgovorni, delujejo kot »glasovalni stroji«. V medijih beremo, da pomanjkanje odgovornega nadzora »dovoljuje odpuščanje učiteljev in raziskovalcev na eni strani in hkrati zaposlovanje novih, tudi administrativnih delavcev na drugi strani. Če gre pri odpuščanju le za racionalizacijo, potem to škoduje kakovosti delovanja univerze, fakultet in uveljavljanju v mednarodnem okviru. Po drugi strani pa v primeru novega zaposlovanja kršimo veljavni »zloglasni« ZUJF, »čigar namen je omejevanje zaposlitev. Tistega, kar zapišemo, torej ne upoštevamo, medtem ko je tisto, česar se držimo, škodljivo za večino.«
Torej drži rek v naslovu, »le zdi se, da nihče ne ve, do je kopitar.«
(- V prispevku, objavljenem v času pred volitvami rektorja UP www.upr.si , se namiguje na odpuščanje na enih članicah in zaposlovanje na drugih, kar sedanjemu rektorju me drugim v zadnjem času očitajo nekateri raziskovalci in učitelji UP. Glej npr. https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/rektor-marusic-dobil-klofuto-od-zaposlenih-in-studentov/334872 B.M.)

V somraku univerzitetne avtonomije. R. Svetličič, Delo, 21.10.2015
Čeprav je zapisana v predpisih, je zaradi stranpoti v praksi treba odpreti diskusijo tudi o univerzitetni avtonomiji, piše Rok Svetličič, Inštitut za filozofske študije, UP. Avtonomno mišljenje, akademski diskurz je namreč pot iskanja odgovorov na temeljna vprašanja.
»Zato je neavtonomna univerza leseno železo. Pri delu ji je treba pustiti proste roke, četudi se na prvi pogled zdi, da bi bolj disciplinirana lahko več prispevala l (gospodarski, družbeni) učinkovitosti.«
»Toda, kje so meje te avtonomije? Univerza si predvsem (1) sama izbira področja, »ki jih želi raziskovati in poučevati« in ima tudi (2) »svobodo pri oblikovanju kadrovske politike«.
»Toda kako se odzvati, če pri tem začnemo hoditi po robu zakonodaje? Ali ko prestopimo pravice iz delovnih razmerij«, »ustavno pravico do enakosti pred zakonom«?
Avtorja so k pisanju spodbudili dogodki na UP: Odpustili so nekaj kolegov, ki so s zato znašli v socialni stiski. Hkrati pa potrdili »več kot 40 zaposlitev v neki drugi instituciji« (fakulteti, morda FMF UP, B.M.). Odločitvi je sprejel Upravni odbor UP, ki ima veliko moč, saj se mora vsako leto odločiti o (ne)potrditvi podaljšanja zaposlitev ljudi zaposlenih za določen čas. Motijo predvsem razlike v obravnavi zaposlenih na članicah UP in da ni nobene zaščite odpuščenih.
»V eni instituciji gre pri podaljševanju vse gladko, število sodelavcev celo narašča. V drugi pa se zapleta, vse do odpuščanja.« In ta druga institucija »je v zadnje čase v sporu z vodstvom univerze.
Ko so se nekateri odpuščeni pritožili na vrhovno sodišče, le.to ni moglo ugotoviti kakšne narave je akt, ki je bil podlaga za odpustitve. /…/ Zato žal ni mogoče varstvo pravic.« Kafka bi bil navdušen.
»Jasno je marsikaj. Da mora država univerzi zagotavljati davkoplačevalski denar. Da s svojimi akti univerza lahko poseže v pravice zaposlenih. Da so nekateri (akti) od njih nekorektni. /…/ Zdi se, da je univerzitetna avtonomija postala nekakšna pravna eksteritorijalnost, kraj, kjer se sicer čisto jasna razmerja pogreznejo v nerešljivo zagonetko.«
Položaju posameznikom ni v prid »splošno razpoloženje /…/, ki je univerzitetnemu delu nenaklonjeno. V času krize so nekateri zaposlene na univerzah označevali »kot osebe z lagodnim življenjem ali celo kot soodgovorne za krizo samo. Z zaslonov in časopisov dolgo ni izginilo premlevanje števila brezposelnih visoko izobrazbo – zlasti med diplomanti humanističnih in družboslovnih smeri, čeprav njihov delež ni bil nikoli večji od odstotka, dveh. (- Res, med vsemi je delež diplomantov teh smeri manjši, a med brezposelnimi je precej večji. Glej: dve uradni analizi: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Visoko_solstvo/Statistika_in_analize/Analiza_trga_dela_jan2013.pdf http://www.ess.gov.si/_files/7755/Analiza_Mladi_in_trg_dela_2015.pdf B.M.)
Razvrednotenje akademskega dela kaže »predlog, da bi doktorski študij na eni od univerz zaposleni izvajali brezplačno.« Če bi na upravni enoti predlagali, za zaposleni po dvanajsti delajo zastonj, ali to (tudi…) »ne bi izzvalo nikakršnega revolta?«
Avtor ob ugotovitvi, da je možnost odpuščanja/zaposlovanja povezana s pripadnostjo neki inštituciji (t.j. članice UL) in njeni odnosi z vodstvom (te) univerze, postavlja vprašanje, zakaj se to dogaja »ravno zdaj /…/ pred skorajšnjimi volitvami za rektorja UP.« Na koncu strne ugotovitve v opozorilo:
»vsa kritika, ki smo jo razgrnili zgoraj – opozarjanje na krivice, na arbitrarno odpuščanje, na volilne mahinacije – je bila izrečena na podlagi moralnega normativnega sistema. In ne pravnega. V pravnem in družbenem smislu je vse brezhibno. Prav v tem je problem razumevanja univerzitetne avtonomije. Če želimo kaj spremeniti, je na potezi prav akademska skupnost sama.«

Kariera, kaj je to? Dobro jutro, J. Šutej Adamič, Delo, 19.10.2015
V kolumni na prvi strani se Jelka Šutej Adamič ob primeru hčere in njene matere sprašuje, ali je treba kariero zgraditi, ali pa se, kot življenje, »preprosto zgodi«. Danes pastir, jutri minister, borzni posrednik z beemvejem? Hči je slišala na kariernem sejmu, da je treba kariero stalno izpopolnjevati, kot z zidaki, njena mati pa ima drugačne izkušnje.
»Ko je bila še majhna /…/, je hotela postati učiteljica /…/ Da bi otrokom povedala zakaj sije sonce in zakaj je rumeno. /…/ Kasneje je hotela nastopati – igralka bom, se je odločila. A gre na FSPN (danes fakulteta za družbene vede« (UL), »kjer izve vse o tem, česar več ni, in iz tega ničesar diplomira. Torej iz samoupravljanja, družbenopolitičnih skupnosti in neuvrščenosti. Nerodna reč. Tolaži se, da je pomembno sodelovati in dokončati začeto. Zametki karierizma? /…/ dobi tudi štipendijo pri /…/ časopisu. Kariera se ji je kar dogajala. Mimogrede, včasih /…/ so štipendisti dobili službo. /…/ Potovanja, pogovori z uglednimi in zanimivimi ljudmi, raziskovanja umetniškega sveta, kaj lepšega.« Bilo je »veliko prostora za radovedne in ukaželjne. Zdaj pa čaka na smrt države, ker še ni dementna in se spominja, da so jo o tem učili na fakulteti na predavanju o marksizmu. /../ je na pravi poti, namreč država. Zase še ne ve.«

Iskanje najboljših po slovensko. T. Kristan, Delo, 19.10.2015
»Slovenske univerze niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi«, navaja Tina Kristan mnenje enega od naših znanstvenikov v tujini in to ilustrira s primerom s FF UL.
Fakulteta je poleti objavila mednarodni razpis za delovno mesto visokošolskega učitelja. Izbrali so enega, ne da bi prej z vsemi opravili intervju. Dekanja Branka Kalenič Ramšak in predstojnik oddelka za filozofijo Marko Uršič pravita, da je to na FF običajno, saj komisije za izbor, po navodilih rektorja UL, same presodijo, ali bodo opravili intervjuje ali ne.
V pogovoru so trije Slovenci, ki predavajo v tujini povedali, da so tam obvezna priporočilna pisma, predstavitev raziskav in predavateljskih izkušenj.
Grega Smrkolj, univ. Newcastle, je prijavi moral priložiti življenjepis, osnutek raziskovalnega članka in 3 priporočilna pisma. Izbrani v ožji krog so bili povabljeni na predstavitev in intervju. »Na predstavitvi sem opisal svoj raziskovalni članek in na kratko opisal svojo prihodnjo raziskovalno pot. Predstavitvi članom oddelka je sledil formalni intervju z vodilnimi ter dvema zunanjima članoma, ki jih imenuje univerza. Zvečer mu je po telefonu veselo novico sporočil direktor šole.
»Nobena pravila, ampak preživetje nas sili, da izberemo najboljše«, pravi Jure Leskovec, Stanford (ZDA). Univerze decembra objavijo prosta delovna mesta. »Pri prijavi predložiš življenjepis, na 4 straneh razložiš, kaj si raziskoval, zakaj in kaj si želiš v prihodnje, ter /…/ predstaviš svoje predavateljske izkušnje in /…/ katere predmete bi želel razviti. Hkrati zaprosiš 4 profesorje, da napišejo poglobljeno priporočilno pismo.« Komisija oceni vsako prijavo, do nekaj sto jih npr. 10 povabijo na intervju, »dvodnevni obisk, med katerim ima kandidat 45-minutne sestanke z 10-15-timi profesorji, tudi z drugih področij. /…/ Naslednji dan imaš še predavanje o svojih raziskavah, na katero je vabljen celotni profesorski zbor.« Vsakega kandidata peljejo na večerjo, da vidijo, »kakšen je kot človek. Komisija pripravi seznam izbranih, profesorski zbor z glasovanjem izbere dva. Kandidati, ki običajno dobijo ponudbe več univerz, nato spet obiščejo univerzo, kjer jih prepričujejo, naj se odločijo zanjo. Tako zaposlujejo mlade profesorje, po 7 letih pa se odločajo o stalni zaposlitvi. Veliko Slovencev, ki so v tujini doktorirali, bi se, meni, vrnilo domov, a sistem tega ne podpira.
Aljaž Ule, univ. v Amsterdamu, je za mesto na podoktorskem študiju izvedel po e-pošti za stroko; prijav je bilo 20, priložili so življenjepis, bibliografijo in priporočilna pisma. Štiri so povabili in celoten oddelek je spraševal o njegovem članku, sledil je še intervju. Kandidate iščejo tudi s poizvedbami po dobrih oddelkih v tujini. »Če hočeš res dobre ljudi, jih moraš včasih osebno povabiti. Naše finance so delno odvisne od tega, kako raziskovalno prepoznavni smo glede na konkurenco v tujini in glede na druge oddelke, zato je pomembno, da za naše akademske službe izve čim več ljudi. /…/ Slovenske univerze preprosto niso motivirane za iskanje čim boljših ljudi, ker od tega niso odvisne njihove finance. Ljubljanska univerza bo v Sloveniji vedno najboljša in dokler je kriterij majhno slovensko okolje, res nima razloga za iskanje ljudi, ki bodo prepoznavni v tujini.«

Brezposelni le za čas razpisa. Delo, 9. oktobra. A. Pegan, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2105
Na članek T. Kristan o razpisu ARRS za zaposlovanje mladih doktorjev se odziva Andreja Pegan,
»99. kvalificirana prijaviteljica na razpisu«, s sporno zahtevo o prijavi v evidenco brezposelnih.
Opozarja še na druge pogoje, ki otežujejo prijave. V slabšem položaju so tisti, ki so bili nezaposleni že od leta 2013 in tisti, ki morajo raziskovati v laboratoriju.
Končni izbor temelji na kazalcih SICRIS (COBISS), delo in način objavljanja pa se razlikuje od stroke do stroke. »V družboslovju je npr. veliko lažje nadaljevati raziskovalno delo in objavljati rezultate pridobljene še v času doktorskega študija tudi kot brezposelna oseba, saj je obseg dela v laboratoriju ali v timu raziskovalcev manjši v primerjavi z naravoslovjem.« SICRISs točkovanje tudi diskriminira tudi take kandidate /…/, ki so doktorirali na tuji univerzi in iščejo delo v Sloveniji. Tako kandidati nimamo niti t.i. raziskovalne številke niti vpisanih publikacij v bazi COBBIS, za kar je, mimogrede, potrebno plačati.«
Snovalci razpisa bi morali »oblikovati kriterije, ki bi ovrednotili dosežke mladega doktorja znanosti glede na njegovo stopnjo v karieri in starost.« ARRS bi moral »delovati transparentno, vse svoje razpise napovedati čim prej ter strmeti k čim večji stopnji informiranosti, ki bi zagotavljala enake pogoje za prijavitelje.«

Po kolajni še diploma? Dnevnik, 20.10.2015
Naši odbojkarji so na evropskem prvenstvu dobili srebrno kolajno. Oče enega od njih Tineta, Adi Urnaut je vesel kolajne in da je prišel v nov klub, Trentino. »Zdaj je postal zrel odbojkar.«
»Toda najbolj bom vesel, ko bo imel Tine zagovor diplome. Potem bova starša zadovoljna, saj sva mu pomagala, da se je poleg športa tudi izobraževal.«

Javni sektor, učinkovitost, počitnice

Čas je za razmislek o ukinitvi Lahovnikovega zakona. Maja Pušnik, Dnevnik, 20.10.2015
Brez industrijskega razvoja ni delovnih mest in prihodnosti, pravi Marjan Mačkošek, Gospodarska zbornica Slovenije. V GZS so kritični do predloga proračuna in do javnega sektorja.
»BDP je še vedno pod ravnijo iz leta 2008. Res je, da je izvoz višji, kot je bil leta 2008. Realni sektor je torej naredil domačo nalogo, javni sektor pa še vedno ne. /…/, da le javni sektor zateguje pas je debela laž. Poglejmo podatke: masa plač v javnem sektorju se je od 2008 do danes povečala za 9%, v zasebnem gospodarstvu pa le za 2,7%. /…/ v javnem sektorju je danes zaposlenih 3000 ljudi več, v zasebnem pa 67.000 manj. Iz tega je jasno, kdo je nosil največje breme krize. In smešno je govoriti, da smo že prišli iz krize, saj smo prišli do točke, ko smo krivuljo padanja ustavili in jo začeli rahlo potiskati navzgor.« Tako bomo »po optimističnem scenariji šele leta 2017 realno na isti ravni BDP na prebivalca kot leta 2008.«
»V javnosti je zaznati zmoten pogled na to, zakaj se je kapital selil in našel priložnosti na Poljskem, Češkem in Slovaškem. Ne zaradi poceni delovne sile, ampak zati, ker njihov šolski sistem producira kadre z znanji in sposobnostmi, ki jih potrebuje industrija.«

Obsedenost z učinkovitostjo. R. Salecl, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
»Učinkovitost je postala mantra sodobnega časa«, piše Renata Salecl (filozofinja, sociologinja, glej https://en.wikipedia.org/wiki/Renata_Salecl B.M.)
»Nekoč je bil čas počitnic namenjen počivanju, danes pa /…/ so vse bolj namenjene delu. Ne le, da morajo biti mnogi judje med dopustom dosegljivi po telefonu in e-pošti, ampak se morajo ukvarjati tudi s sabo, s svojim telesom, družinskimi odnosi ipd.«
»Nenehno poslušamo o nevarnosti lenobe. Trenutno so v Sloveniji na tapeti leni birokrati, katerih učinkovitost bi aktualni minister rad nadzoroval z različnimi načini ocenjevanja. Pred tem smo se ukvarjali z lenimi sodniki, zdravniki, znanstveniki in učitelji. /…/ Obsedenost z učinkovitostjo je oblikovala nov diskurz morale, ki zajema pravila obnašanja, oblačenja, odnosa do hrane in predvsem odnosa do lastnega telesa. /…/ Namesto, da bi govorili o tem, da so ljudje premalo plačani, se ukvarjamo s tem ali so debeli in da ne telovadijo dovolj.«
»V času neoliberalizma se razredne razlike vse bolj dojemajo kot razlike življenjskih slogov. Uspešnost je vezana na to, da si videti mlad, fit in da se zdravo prehranjuješ. To moralo uspešnosti še posebej spodbujajo mediji. Katero koli revijo odpremo /…/ članki: kako shujšati, trenirati za maraton ali kako si z obleko spremeniti podobo. /…/ Razredne razlike so prepakirane v razliko med zdravim in nezdravim življenjskim slogom.«
»Chantal Mouffe http://www.jyu.fi/yhtfil/redescriptions/Yearbook%202006/Engel_review_06.pdf v knjigi On the Political poudarja, da danes politični diskurz vse bolj zamenjuje moralni /…/. Govorimo o nemoralnosti velikih menedžerskih zaslužkov, in ne o politiki, ki je do njih privedla. Moraliziranje o življenjskem slogu, občutki krivde, ki se pri ljudeh porajajo, da se ne ukvarjajo dovolj s seboj, in zgražanje nad lenuhi pomembno podpirajo ideologijo učinkovitosti, ki služi predvsem interesom kapitala.«
Ob koncu se R. Salecl vrne k počitnicam. »V zgodovini kapitalizma dopust ni bil izumljen zato, da bi ljudje imeli nekaj več užitka v življenju, ampak zato, da bi lahko učinkoviteje delali. Ideja je bila, da le občasno lenarjenje da ljudem energijo, da lahko potem dolge ure delajo. Danes pa verjamemo, da moramo biti v nenehnem pogonu. In kam nas je ta gonja za učinkovitostjo pripeljala? V finančno luknjo.« Prvi Healeyev zakon lukenj pravi: »Ko si v luknji, nehaj kopati.«

Pravnik in profesor, poštenost in odgovornost

Pet naukov US RS brez družbene odgovornosti. M. Krivic, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
Bralec Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, še vedno misli, »da je moralna in profesionalna dolžnost pravnika in intelektualca, še posebej strankarsko neodvisnega, da se javno zoperstavi tako politično orkestriranim napadom na »krivosodje« z ene strani, kakor tudi medijski diskreditaciji ustavnega sodišča (US) z druge strani, ki že celo leto poteka tudi ob zgovornem molku tako politikov kot pretežnega dela pravne stroke. Da prva, dokaj ozko politično opredeljena stran ni sposobna resnega razmisleka o problematičnosti svojega poletja, me ne preseneča, ker to stran in njene metode pač že dobro poznam. Precej bolj pa me preseneča in žalosti to, da tudi na dosti širši, politično »moji« ali »antijanševski« strani (od nazorske levice do sredine) doslej ni bilo pripravljenosti za razmislek o družbeni razdiralnosti in iz nje prihajajočih pravno nevednih /…/ tudi od ddr. Muleja in še nekaterih /…/ in celo žaljivih napadov na US. Pojasnil sem, poljudno, ne »učenjaško«, že vse, kar sem pojasniti znal – ponavljati nima več nobenega smisla.« (Glej: http://www.reporter.si/slovenija/matev%C5%BE-krivic-deset-zmot-ali-zavajanj-ob-zadevi-patria/52045 , B.M.)
Biti v »manjšini enega«, piše M. Krivic (- nekdaj je delal na VUŠ/FU UL in US RS, B.M.) »sem se navadil še globoko v prejšnjem sistemu. Še vem, kako to gre. Tam sem potem iz tistega kroga (iz ZK) 1984 tudi izstopil, a ostal do danes v krogu nazorske levice. /…/ Kadar se začnejo sprenevedati vsi okrog tebe ali pa previdno molčijo – od kod pa naj izstopiš ali kam naj potem stopiš takrat? Jaz bom ostal kar tam, kjer sem bil doslej. Če bom svojim pogledom na pomen US in prava za družbeno kohezijo tam še dolgo ostal /…/ manjšina /…/ pote v tem seveda ne vidim nič dobrega.«
O moralnosti očitkov »človeku, ki zadnjih 15 let brezplačno pomaga ljudem, ki za odvetnika nimajo /…/ da ga zanima le »ozko, dobesedno pravo«, ne pa človek /…/ naj raje razmislijo tisti, ki jih dajejo. /…/ pa morda še kdo drug.«

Citat naj obudi spomin. M. Mulej, Pisma, Dnevnik, 20.10.2015
V polemiki o sodiščih in pravu se na pismo (»Mlatenje prazne slame, Dnevnik 15.novembra (?, verjetno oktobra, B.M.) 2015 Matevža Krivica« ) odziva Matjaž Mulej (EPF UM http://www.epfip.uni-mb.si/o-institutu/tim/matjaz-mulej/). Najprej poudari, da Krivica zelo ceni »kot zelo poštenega borca za pravico«.
Ker mu M. Krivic očita površnost, ga spomni na njegovo trditev, da »celoten spis bere samo prvostopenjsko sodišče«. M. Mulej navaja primer, ko pritožbeno in vrhovno sodišče nista vzela »v postopek nobenega strokovnega dokaza zunaj prava«.
»Pravo ne zadeva samo pravnikov, ampak celotno družbo, saj vpliva na vse. Zato bi bilo treba upoštevati tudi mnenja nas, ki nismo pravniki, ne pa šteti pravnike za nekaj nedotakljivega /…/.« Pravi, da ni kritiziral US RS, »ampak opozoril na posledice, ki sežejo daleč zunaj prava /…/ Spoštovanje prava je važno, a samo eno od 7 načel družbene odgovornosti«, ki je »pot iz sedanje krize, ki ima svoje vzroke v gospodarski, pravni in vsakdanji enostranskosti namesto celovitosti odločanja in delovanja.«
»Ne mlatimo prazne slame, ampak odpiramo druge vidike kot (nekateri) pravniki.«

Dom in svet

Nepreslišano. Pedro Opeka, misijonar. (www.časnik.si ), Dnevnik, 20.10.2015
»Jaz sem bil zgrožen, kosem videl, kako so begunce pred mejami pustili na mrazu, na dežju. Ko so enkrat prišli v Evropo, jim je treba pomagati, zdaj jim je treba pomagati. Na takšen način, da bodo razumeli, da so naši bratje, da soljudje kot mi. Ne moremo gledati otroka, mame, očeta, ki trpijo na dežju, lačni. Ne moremo ljudi pustiti tako!
Zakaj smo premišljevali in pustili ljudi, da se je število večalo? /…/ Hitreje bi morali reševati, saj so oblasti vedele, da so begunci v Grčiji in da bodo čez teden v Sloveniji. Morali bi se pripraviti. Dovolj je prostora. A z evropsko skupnostjo ni bilo povezave, /…/ da bi bili bolj učinkoviti pri pomoči beguncem.«

Kaj preostane Sloveniji, da si poveča ugled v svetu? Nedelovih sedem, Nedelo, 18.10.2015
N'toko, glasbenik in kolumnist: »Negativna podoba Slovenije /…/ je koristen as v rokavu pri notranjepolitičnih bojih. Tako dobre kot slabe statistike imajo seveda več plati in jih je treba obravnavati celovito /…/ kdor senzacionalistično širi slabe novice, ima verjetno druge namene kot reševanje našega ugleda.«
Dušan Jovanović, režiser: »Za začetek bi bilo hvalevredno, če bi plagiate diplom, magisterijev in doktoratov vseh naših pomembnežev vrgli na velik kres, ki bi ga enkrat na leto zakurili na Kongresnem trgu. Bilo bi dobro, če bi si namesto več sto tisoč evrov visokih postranskih zaslužkov naši visokošolski profesorji s svojo akademsko odličnostjo prislužili kakšno prestižno nagrado. Toplo bi pozdravili dekane, ki se preživljajo s prodajo diplomskih nalog svojih študentk, če bi /…/ pri etičnem padcu sami odstopili z visokega položaja. In rektor, ki svoje rojstne dneve praznuje z javnim denarjem, namenjenim za znanstvene raziskave? Če je naš akademski vrh na tako nizkih moralnih vejah, kako visoko je lahko politični in ekonomski?«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Kar zadeva evropske standarde, preprosto: urediti sodstvo tako, da ne zamuja, plačati izbrisanim, uveljaviti pravice Romov in ne dopustiti protičloveškega referenduma. /…/ morda bi Slovenija pridobila več ugleda, če bi se uprla neoliberalnim standardom? Popolnoma brezplačno šolanje, dobro financirana kultura in znanost, ki razvijata državljanski razum in sočutje; zdravstveno varstvo, /…/ kompleten »check-up« za vsakega prebivalca enkrat na leto; brezpogojna zaščita medvedov, čebel in lipicancev oz. okolja /…/ se pravi tudi vseh drugih, ljudi in živali.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Vse je odvisno od tega, kdo sestavlja lestvice in po kakšnih kriterijih. /…/ Če inštitucije, katerih temeljna naloga je finančno ropanje, tožijo, da se Slovenija upira popolni predaji vsega premoženja v skrbne tuje roke, je to dovolj zgovorno. To sicer ne pomeni, da je pri nas vse dobro. Bi bilo pa še slabše, če bi se prilagajali takim opozorilom kar počez.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Ni glavni problem Slovenije, kako jo vidijo tujci, ampak kako jo doživljamo mi, njeni prebivalci.« Ni npr. dovolj rešiti nek »primer korupcije pri javnem naročanju /…/ ljudje morajo v to tudi verjeti. Tega pa brez zaupanja v sposobnost in dobronamernost najvišjih odločevalcev v politiki in sodstvu ni mogoče doseči. Kadrovske polomije, ki vodijo v zmanjševanje že tako načetega ugleda institucij, pri tem gotovo niso v pomoč.«

Ljubezen je že dolgo izraz slabosti. Nina Krajčinović, Delo, 21.10.2015
Bosanski glasbenik na delu v Ljubljani – od 2009 - Damir Avdić je v Kinu Šiška predstavil nov album Manjina. Po desetih letih po izidu prvega albuma s pesmijo Bosanski psiho pravi, da »je v resnici vse ostalo isto. Razen teh rezov v kulturi, ki se dogajajo povsod, posebej na območju nekdanje Jugoslavije. Splošna klima je »- povsod po svetu, ne samo pri nas – slabša, ampak stvari se slabšajo odkar sem se rodil. /…/ v 70-tih, npr. je bil v Evropi seveda že prisoten terorizem. Toda prva novica v poročilih je bila še vedno o rudarjih, ki so presegli normo« ipd. /…/ Jasno pa je, da bodo negativne novice pritegnile večjo pozornost kot recimo, da so nekje zaposlili 10 ljudi. Temu bi lahko rekli tudi linija najmanjšega odpora.«
(Album Manjina?)
Pozornost bodo pritegnile, pravi »t.i. družbenokritične pesmi, čeprav je polovica skladb na plošči ljubezenskih ali vsaj samo življenjskih. /…/ dandanes je lažje streljati s pištolo, kot nekomu izpovedati ljubezen.«
(Bosna-Slovenija, Bosanci-Slovenci?)
»Kar se tiče politike /…/ je bolj ali manj povsod isto, sploh ko so na sporedu volitve.« Na Hrvaškem vsi igrajo na karto domoljubja, »v Sloveniji se prerekajo o domobrancih in partizanih. /…/ Je pa res, da je Slovenija neprimerno bolj urejena od drugih držav nekdanje Jugoslavije«, čeprav se aktivisti zgražajo ko to reče. »Ni pa seveda popolno«, a ni treba vedno primerjati s Švedsko in Norveško, »so tudi države, kjer je veliko slabše.«

Kje so tiste pomladi, ki so včasih bile Delo, 22. avgusta.V. Merhar, PP 25, Sobotna priloga, Delo, 17.10.2015
Na ugotovitve Frančka Drenovca o kolapsu starih elit in zanemarjanju države kot oviri za razvojni premik se navezuje Viljem Merhar iz Ljubljane (- upokojeni profesor EF UL, B.M.).
Kvalitativni razvojni premik zahteva novo elito, meni, ki »se bo morala obrniti proti neoliberalističnemu fundamentalizmu«. Treba bo tudi prevrednotiti »ekonomsko vlogo države« in jo nadgraditi z »intervencijsko vlogo /…/ v ustavno predeljenem socialno-tržnem gospodarskem sistemu.« Že A. Smith je pisal o področjih, ki jih ni mogoče upravljati z »nevidno roko« trga. Ta infrastrukturna področja javnega gospodarjenja, tudi storitve, zanemarjajo liberalistični fundamentalisti. Nova elita bo morala definirati tudi planiranje na teh področjih. Pred nas in pred EU se postavlja vprašanje ali so »stranke v težnji po oblasti brez odgovornosti za razvoj kos tem nalogam«.

Preberimo, poglejmo, poslušajmo

Drama o prvi komediji. nr, Dnevnik, 19.10.2015
Romantično dramo o prvi slovenski komediji in njenem avtorju ter nastajanju narodne identitete ATL 220 ali neznani Linhart je napisal, režiral in v njej v CD zaigral Andrej Rozman Roza. https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Toma%C5%BE_Linhart https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Rozman_-_Roza
Začne se ob smrti Marije Terezije, izteče pa s krvavo francosko revolucijo. V tem času Linhart ustvari družino, prevede v »kranjski deželni jezik« nekaj italijanskih arij, organizira javno knjižnico, priredi dve popularni tuji komediji in prvo postavi na oder ter objavi prvo slovensko zgodovino. http://www.dedi.si/dediscina/131-poskus-zgodovine-kranjske-in-ostalih-dezel-juznih-slovanov-avstrije

Dolgovi in spregledi slovenske literarne zgodovine. V. Plahuta Simčič, Delo, 21.10.2015
»Obujanje avtorjev iz pozabe spada med redna literarnozgodovinska opravila«, piše na: https://sl.wikiversity.org/wiki/Spregledani_avtorji v: https://sl.wikiversity.org/wiki/Glavna_stran .
Časnik Delo je zaprosil nekaj strokovnjakov, da navedejo pisce, ki pri nas niso dovolj priznani, avtorje/avtorice, ki so po krivici spregledani.
Marijan Dovč: Prevrednotimo Pavla Knobla (1765-1830) in Žigo Zoisa (1747-1819).
Katja Mihurko-Poniž: Premalo cenjena pesnica Ljudmila Poljanec (*1874). Končala je učiteljišče v Lj. in od 1908 do 1911 poslušala predavanja iz slavistike, germanistike in pedagogike. Leta 1906 je objavila zbirko Poezije. Veliko je potovala, tako je dobila navdih za cikel Carigrajske vizije. V člankih se je »zavzemala za ženske pravice, drugačno vzgojo deklet, boljše delovne pogoje in odpravo celibata za učiteljice.«
Igor Grdina: Mara pl. Berks je bila vse, kar klasik mora biti (1858-1910). Proslavila jo je knjiga o jugoslovanskih ženskah. Bila je sorodnica Matije Čopa, v pisanje iger jo je uvedel »cesar slavistov« Fran Miklošič.
Alja Adam: Zakaj vse te besede – literarna zapuščina Saše Vegri (1934-2010).
Miran Štuhec: Avtentičnost in drugačnost Marjana Krambergerja (1938-2015).
Barbara Pregelj: Literatura Brede Smolnikar (*1941).
Irena Avsenik Nabregoj: Marija Sreš (1943) in zgodbe, ki se nikoli ne zaključijo.

Prihodnosti ni, ostajajo šlagerji. Gregor Bauman, Dnevnik, 20.10.2015
Iz (sedmih knjig, 2000) Pesmi iz zapora Vitomila Zupana sta jih Jani Kovačič z Vito Mavrič izbrala nekaj in izdala album Šlagerji in pesmi. https://sl.wikipedia.org/wiki/Vitomil_Zupan
»Vitomil ni bil mučenik niti žrtev komunističnega sistema – je bil le eden v nizov obrazov večnega spora posameznika in družbe ter kaže, kako družba brani svojo utvaro skupnosti«, pravi Jani Kovačič, kantavtor, učitelj filozofije. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jani_Kova%C4%8Di%C4%8D
»Vitomil je bil »bon vivant in je hotel užiti čim več življenja. Pri tem je nemalokrat pretiraval, kar ga je tudi spravilo v zapor. Šlagerji tistega časa so neobvezen kič svobode /…/«.
(Šlagerji?)
»Po vojni je bil urednik na radiu in rad je zahajal v lokale, tako da mu šlagerji niso bili tuji. Predstavljali so mu neznosno lahkost svobode. V Pesmih iz zapora nemalokrat navede, po kateri pesmi/šlagerju se zapisana pesem zgleduje.« Najdemo npr. »z akordi opremljeno Besame mucho, z notami zapisano Poinziano in še nekatere.«
(Danes?)
»Šlagerji, popevke, popkultura so prevzeli klasično kulturo in skupaj s potrošništvom je vse vkup postalo turbokultura. Elita je poražena, vse kognitivne vsebine so odveč. /…/ Prihodnosti ni, ostajajo pa šlagerji, ki kot sesti koščki spomina tvorijo preperelo mrežo preteklosti /…/ orientir v času /…/
(Kantavtorstvo?)
Slovencem je blizu, »je individualno, poceni in gospodarno. Prevladuje klasični obrazec pevca s kitaro«. Na Kantfestu poskušajo dobiti take z še drugimi instrumenti ali na računalnik. »Raperji so prevzeli družbeni angažma in so danes najpristnejši odraz časa, kantavtorji pa se večinoma zatekaj v intimo in romantiziranje.« Pojavljajo se novi, zanimivi avtorji: Ksenija Jus, Tadej Vesenjak, Dani Kavaš, Viki Brisli, Natriletno kolobarjenje s praho

Ljubljana v 30 slikah. http://www.siol.net/multimedia/ljubljana-v-30-slikah/
Besedilo: Jaka Elkan, fotografije in video: Matej Leskošek. Podatki: www.ljubljana.si .
»Saga o lepih ljubljanskih hišah, s katerimi je majhno mesto postalo prestolnica /…/. Tudi o primerih, ki dokazujejo, kako je usoda lahko klavrna ali zgodovina kruta.«

Pred javno TV je težko delo. J.Z.G., Nedelo, 18.10.2015
Sociolog Rastko Močnik je napisal peticijo Za javno televizijo, ki jo je podpisalo še 217 ljudi, kar »zbuja optimizem«, tudi »številni novinarji in novinarke«, pravi, akademik Janko Kos pa jih je označil kot »neznane, nepomembne osebe«.
(O tem in onih glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnik in https://twitter.com/zdruzenalevica/status/641587545709617152 https://sl.wikipedia.org/wiki/Janko_Kos_%28literarni_zgodovinar%29 . B.M.)
(Kakovost javne TV pada?)
Dnevnik in Odmevi (TVS) poročajo predvsem o strankarski politiki, o Sloveniji izvemo več v Slovenski kroniki in drugih informativnih oddajah. EU je za TVS le »bruseljska birokracija, nemški diktat in Nato.« Iz sveta pa le o vojnah, katastrofah, pohodih EU in ZDA, »žal navijaško«. Iz »problemskih« in kulturnih« oddaj »dobite vtis, da je Slovenija dežela napihnjenih bleferjev, vase zaverovanih univerzitetnih mandarinov in senilnih akademikov.«
(Kaj bi morala ponujati?)
Biti bi morala nasprotna komercialni TV, »varovati našo civilizacijsko in kulturno raven in jo razvijati. /…/ Zdaj ne informira o tem, kaj tukaj ustvarjajo kulturniki, umetniki /…/ znanstveniki. Pa je veliko bolj zabavno in spodbudno kakor uvoženi škart.«
»A dobrega programa tudi ni mogoče delati, če so delavke in delavci v življenjski negotovosti, kot številni na javni TV so, saj jih tam že leta zadržujejo zunaj redne zaposlitve.« Kljub temu je kar dosti novinarjev, ki preštudirajo snov, znajo poiskati sogovornike, »sežejo v temelje vprašanj – in znajo problematiko predstaviti občinstvu.«
(Kako povzdigniti njeno raven?)
»Glavna težava je v tem, da se danes skoraj vsa intelektualna proizvodnja, kulturna ustvarjalnost v humanistiki in družboslovju pa celo znanstvena produkcija dogajajo zunaj »establishmenta«.« Zato mora podreti svoje zidove, se »osvoboditi spon politične in kulturniške birokracije«, česar sedanja TV oblast ne bo zmogla.
(Kako boste ukrepali? Kdo?)
»Pritiskali bomo naprej. Izmišljali si bomo nove in nove načine, kritizirali, predlagali, zahtevali.«
Podpisniki peticije so »ustvarjalna in intelektualna moč sedanjosti. Pripadajo množicam, ki delajo zgodovino.«

Znanje, učitelj-ice, šole, države in kako (jih) ocenjevati

Nagrajenci RS na področju šolstva za leto 2015. Šolski razgledi, 16.10.2015 (Primerjaj www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/nagrade_in_priznanja/nagrade_rs_na_podrocju_solstva/)
Na podelitvi državnih nagrad je ministrica za izobraževanje, znanost in šport Maja Makovec Brenčič med drugim dejala: »Učiteljeva vloga v današnjem spremenjenem okolju, vse hitrejšem ritmu življenja in ob nenehnih spremembah, od družbenih do tehnoloških, predvsem pa ob uveljavljenih pogledih in vrednotah, vse zahtevnejša.« Zato je pomembno, »da usposobimo učitelja ne le za danes, temveč tudi za prihodnost. Če ne drugače, nam bodo ogledalo prihodnosti že danes postavili kar otroci in mladi sami. Zato naj bosta izobraževanje in pomen znanja v središču družbenega in gospodarskega razvoja, da vsem omogočimo priložnost skupaj soustvarjati prihodnost. Pri tem imate prav vi, učiteljice in učitelji, osrednjo vlogo. /…/
»Slovenska šola je dobra šola«, je ob obisku Slovenije /…/ dejal evropski komisar Tibor Navracics. http://www.budapost.eu/tag/navracsics/ Hvala /…/ da ustvarjate in zagotavljate to kakovost«, je dejala navzočim ministrica, in dodala:
»Ali kot bi dejal Konfucij: »Človek, ki skrbi za svoje staro znanje in hkrati nenehno pridobiva novo, lahko postane učitelj drugih.« (Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucij in par njegovih izrekov v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Konfucionizem . B.M.)
Odbor za nagrade RS na področju šolstva se je odločil za 2015 podeliti »tri nagrade za visoko šolstvo«, je dejala Ljubica Marjanovič Umek (FF UL), in sicer dve za življenjsko delo in eno za izjemne dosežke.
Delovanje Alenke Kobolt (PeF UL) nagrajenke za življenjsko delo, je v obrazložitvi strnjeno »z naslednjimi besedami: oblikovanje izvirnih znanstvenih spoznanj in njihovo prenašanje v vzgojno-izobraževalno prakso, senzibilnost za potrebe vseh udeležencev vzgojno-izobraževalnega procesa ter strokovna pomoč tistim, ki jo potrebujejo, zlasti najranljivejšim. Med drugim vodila tudi prenovo vzgojnih zavodov. »Je ena od utemeljiteljic socialne pedagogike kot znanstvene discipline v Sloveniji.« Bila je pionirka pri uvajanju supervizije na tem področju. Pomembna je njena raziskava »Problemi inkluzivne obravnave vedenjsko izstopajočih, socialno in kulturno depriveligiranih učencev in dijakov.«
Marija Kavkler (PeF UL), nagrajenka za življenjsko delo, je pred 40 leti pričela s proučevanjem otrok s posebnimi potrebami. Delala je v različnih zavodih in svetovalnem centru in se 1990 zaposlila na (takratnem) oddelku za defektologijo PeF UL. Strokovne izkušnje je »uokvirjala tudi v teoretske koncepte«, posebej glede inkluzije na področju vzgoje in izobraževanja. Ukvarjala se je z učnimi težavami otrok s posebnimi potrebami pri matematiki v osnovni in srednji šoli. Poleg pisanja strokovnih in znanstvenih člankov jo odlikuje tudi »močna socialna odgovornost in družbena angažiranost. Leta 2002 je s sodelavci ustanovila neprofitno društvo Bravo za otroke in mladostnike s specifičnimi učnimi težavami.«
Marija Cenčič (PeF UP) je »s kakovostnim pedagoškim in raziskovalnim delom zaznamovala« področje didaktike in pedagoške metodologije »v smislu razvoja kakovostne raziskovalne paradigme.« Je avtorica visokošolskih učbenikov, člankov in monografij na področju »ocenjevanja znanja, evalvacije ter učiteljeve refleksije. Ukvarja se z zgodovino slovenskega učiteljskega izobraževanja, z ustvarjalnostjo v poučevanju in vprašanjem etike.« Deluje v mednarodnem prostoru, pri nas pa je postavila temelje študijskemu programu Edukacijske vede in sodelovala pri programih Inkluzivna pedagogika ter Izobraževanje odraslih in razvoj kariere. Z »ustvarjalnostjo, inovativnostjo, avtonomnostjo, kritičnostjo in znanstveno odličnostjo je pripravila /…/ program doktorskega študija.«

PISA. Mati vseh preverjanj.
K. Robinson, Šolski razgledi, 16.10.2015
Odlomek iz knjige Kreativne šole, ki sta jo napisala Ken Robinson in Lou Aronica (prev. Vera Čertalič, Zal. Eno., 2015), o mednarodnih primerjavah dosežkov učencev,.
V programu PISA so bili najboljši v znanju matematike, jezika in naravoslovja iz azijskih dežel. Na vrhu je (velemesto) Šanghaj, visoko je (država) Singapur, peta je Finska medtem ko so ZDA, V. Britanija in Francija nekje v sredini, piše K. Robinson.
(Splošno o programu glej: http://www.oecd.org/pisa/ , o sodelovanju Slovenije (Pedagoški inštitut, Lj.) http://www.pei.si/Sifranti/InternationalProject.aspx?id=18 o mednarodnih rezultatih za 2012 : http://www.oecd.org/pisa/keyfindings/pisa-2012-results.htm . B.M.)
V organizaciji OECD, ki podpira izvajanje PISE z namenom dviganja standarda znanja v šolah, se zavedajo težav takšnih mednarodnih preverjanj.
Andreas Schhleicher, svetovalec gen. sekretarja OECD pravi, da ni dovolj znati (- imeti znanje, B.M.), »kajti Google zna vse. Svetovno gospodarstvo te plačuje za to, kar lahko narediš s tistim, kar znaš. Če želiš izvedeti, ali zna kdo znanstveno« (- naravoslovno?, B.M.) »razmišljati ali prevesti stvarno težavo v matematični okvir, je te stvari težje oceniti, a so v današnjem svetu tudi pomembnejše. Priča smo strmemu upadu povpraševanja po rutinskih kognitivnih veščinah /…/ in stvari, ki jih je mogoče zlahka preverjati in zlahka naučiti, so tudi stvari, ki jih je mogoče zlahka digitalizirati, avtomatizirati in naročati.«
A. Schleicher priznava, piše K. Robinson, da je znanje, ki ga je mogoče oceniti z izbirnimi testi, inherentno omejeno, zato se trudijo za izboljšanje kakovosti ocenjevanja. Dodajajo naloge (z odgovori) odprtega tipa ter poskušajo uravnotežiti, kaj je potrebno in izvedljivo ocenjevali. pravi.
»Leta 2000 smo začeli z jezikovnim, matematičnim in naravoslovnim znanjem. Leta 2003 smo začeli dodajati družbene in čustvene vsebine. Leta 2012 imamo /…/ ocenjevanje ustvarjalnih veščin za reševanje težav«, za katere so razvili ustrezna računalniška orodja, simulacije, pravi A. Schleicher..
»Naloge odprtega tipa so manj zanesljive. Potrebujete jih več, potrebujete človeške ocenjevalce, /…/ več ocenjevalcev. Imate težavo z zanesljivostjo soglasja ocenjevalcev. /…/ je dražje in malo bolj sporno, vendar dobite veliko več verodostojnih podatkov.«
Problem pa niso podatki, ampak kaj narediti z njimi, piše K. Robinson in navaja mnenje velike skupine akademikov iz vsega sveta, ki so maja 2014 poslali odprto pismo A. Schleicherju. (OECD and PISA tests are damaging the education worldwide – academics. Guardian, 6.5.2014, glej v: http://unescochair.blogs.uoc.edu/blog/2014/05/08/academics-call-to-stop-pisa/ , B.M.)
Predlagali so da pri PISI razmislijo o teh letvicah držav in da naredijo premor pri teh primerjavah, da bi šolski sistemi vsrkali, kar so se naučili. Ministri in časopisi uporabljajo rezultate PISE za politična poročila in rezultati so začeli vplivati »na izobraževalne prakse v mnogih deželah. Zaradi PISE popravljajo svoje izobraževalne sisteme v upanju, da bodo tako izboljšale uvrstitve.« Izvali so »PISA šoke« sledijo »daljnosežne reforme v skladu s smernicami PISE.«
Avtorje pisma najbolj skrbi, povzema K. Robinson, da bodo te lestvice »povzročile vse več standariziranega preverjanja v državah in /…/ nagnjenje k uvajanju kratkoročnih popravkov, namenjenih višjemu uvrščanju, namesto, da bi dejansko izboljšale pogoje za učence.«
K. Robinson omenja, da v Šanghaju, kjer je veliko takšnih preverjanj, razmišljajo, da ne bi več sodelovali v PISI. Tudi v Vietnamu eksperimentirajo z drugačnimi načini preverjanja (učencev), z večjo uporabo presoje učiteljev.

Normalnost neenakosti kot realnost. D. Štrajn, Šolski razgledi, 16.10.2015
V vsakdanjem življenju je vse bolj sprejeto dejstvo, da so nekateri »bolj enaki kot drugi«, pravi Darko Štrajn http://www.pei.si/sifranti/PersonalPage.aspx?id=45 po G. Orwelu.
(- Ker Štrajn? Glej http://www.alter.si/tabla/showflat.php?Number=1674565&page=7 , za njegove ocene gibanj konec 60-tih glej več navedb in zlasti povzetek njegove diplome na FF UL v B.M. Ključ je v naših rokah, str. 269-272. O tistih in nedavnih časih glej tudi njegove izjave v: http://www.delo.si/novice/slovenija/od-gorece-ameriske-zastave-do-gorecih-portretov.html?search=%20Kranj (Delo 15.1.2013).
D. Štrajn (v Šolskih razgledih, 16.12.) navede kot glavni razlog – za sprejetost neenakosti - ekonomijo, prepleteno z ideologijo (neoliberalizma), po K. Marxsu in T. Pikettyju.
»Neoliberalizem se je oblikoval v agresivnem nasprotovanju socialni državi, ki je po 2. sv. vojni edinokrat v zgodovini kapitalizma nekoliko bolj porazdelila bogastvo« in omogočila dostop do »vrste javnih uslug. »Med njimi je bilo vsekakor tudi šolstvo, ki so ga nosile vrednote enakih možnosti, pravice do izobraževanja in ideali univerzalne dostopnosti kulturnih dobrin, med katere sodi tudi znanje.«
»Argumenti za poglabljanje neenakosti so argumenti moči, argumenti za krepitev neenakosti pa argumenti nemoči. To se izraža tudi v znanstvenem raziskovanju na področju /…/ družboslovja in humanistike, za katera /…/ »zmanjkuje denarja«. Ker pa so tudi v znanstveni srenji /…/ zagovorniki ali pasivni sprejemalci neoliberalnih dogem, se prek mehanizmov recenzij« in »kriterijev« vse bolj zmanjšuje proizvodnja kritičnega, »nepotrebnega znanja ter vednosti, kopiči pa se delež »kvantitativnih matematiziranih »dejstev«, podatkov in statističnih iluzij.«
»V luči tega dogajanja /…/ si lahko razložimo, zakaj v Sloveniji /…/ doktorski študij ni več vsem enako dostopen.« Odkar ni več evropskega denarja zanj je razen »pičlega programa mladih raziskovalcev« za ta študij treba plačevati za (to) »tržno dejavnost« univerz in drugih visokošolskih zavodov na področju teh »nekoristnih« form znanja.
Še napoved: »Sprejemljivost /…/ neenakosti se bo /…/ vse bolj zajedala v sistem izobraževanja, ki se zdaj /…/ dozdeva kot trdnjava javnega interesa in koncepta socialne države.«

Častni doktorati privilegiji politikov. Š. Furlan, Pisma, Delo, 16.4.2015
Nekdanja svetovalka predsednika RS 1993-2002 Špela Furlan je v članku s tem naslovom (M. Albreht, Delo 8.10), ob navedbi dveh doktoratov M. Kučanu zaznala očitke o njegovem skrivaštvu.
Doktorat iz 1993 »naj bi se zamolčalo«, saj na njegovi spletni strani »ni omenjen«. Novinar spregleduje, piše, »da je urad predsednika svojo spletno stran postavil leta 1999« in za začetna leta mandata »objavil le nekaj dokumentov /…/ iz časa osamosvajanja.«
Za doktorat iz 2011 »novinar omenja protest pred Clevelandsko univerzo«, ki ga nismo videli na TVS. Š. Furlan piše, da je urednik TVS takrat odrekel snemanje, saj ni naloga TVS »delati promocijo predsednika«; tako je bila javnost prikrajšana »tudi za posnetek skupinice protestnikov okrog dr. Edija Gobca«.
(- O E. Gobcu in njegovem mnenju o M. Kučanu: http://radio.ognjisce.si/sl/119/ssd/4626/ B.M.)

Častni doktorati privilegij politikov. M Albreht, Delo, 17.10.2015
Avtor članka (Delo, 8.10.) s tem naslovom Matjaž Albreht se odziva na pojasnilo Špele Furlan v Pismih bralcev 15.10 (pravilno 16.10, B.M.). Nekdanja svetovalka predsednika republike je »čutila podton« o skrivaštvu, piše M. Albreht, ob dejstvu, da »na predsednikovi spletni strani ni omenjenega prvega doktorata, ki ga je Kučan prejel leta 1993 od domnevno neobstoječe Southern International Univ. iz New Orleansa« (ZDA). Objavljeno pa je tam, da je istega leta prejel »odlikovanje od Papeža Janeza Pavla II.« in celo fotografija. http://www2.gov.si/up-rs/1992-2002/mk.nsf/predmkcv.htm
Piše, da je ga. Furlan »zamudila priložnost, da bi bralcem pojasnila »podton« tega zamolčanega doktorata.« (- O tem doktoratu je verjetno poročala STA 5.6.1993: https://www.sta.si/13004/rektor-univerzitetnega-centra-v-luganu-o-podelitvi-castnega-doktorata-kucanu B.M.)

Dijaki, študenti, diplomanti – kri, pot in nebo

O humanih študentih in uspešnih dijakih. Skoraj samo dobre novice. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 16.10.2015
Dobra novica je, da se je krvodajalske akcije že v prvih dneh udeležilo 650 študentov, piše v kolumni Jasna Kontler Salamon. Res je to le drobec od 90.000 naših študentov. A pozitivno je že to, »da se študentje sploh odzovejo na nekaj, kar jim ne prinaša nobenih očitnih bonusov«.
Razveselilo jo je tudi, da so se Slovenci prvič, zelo uspešno, z zlato medaljo, udeležili tudi srednješolskega mednarodnega tekmovanja iz sintezne biologije (na MIT) v Bostonu. Tam so bili vrsto let med najboljši naši študenti pod vodstvom mentorja Romana Jerala (KI, Lj.). Zdaj ne sodelujejo več, piše in namigne, da »je to povezano z znamenito slovensko zavistjo in univerzitetnim in fakultetnim varčevanjem na napačnem koncu.«
Dobra novica je tudi sporočilo ŠOS, da pričakuje sistemsko ureditev visokega šolstva in povečanje sredstev zanj ter da je pripravljen zakon o slovenskem ogrodju kvalifikacij, o stopnjah izobraževanja.
Kolumnistka meni, da nam bo ogrodje zakoličilo »obvezno« drugo bolonjsko stopnjo, »saj je prva razvrednotena« in bodo tisti s prvo prisiljeni »vpisati še magistrski bolonjski študij.«
A kaj, ko ŠOS ob tem opozarja, da je štipendij premalo in da so prenizke – povprečna je 220 evrov, življenjski stroški študenta pa 470.

Če bi bila omejitev nebo… Sandra Hanžić, Delo, 16.10.2015
V anketi so nekaj mladih vprašali, kako drzno si upajo razmišljati o svoji poklicni poti.
Nina Habjan, 23, študentka japonologije in primerjalne književnosti (FF UL): »Rada bi imela svojo knjigarno s svetovno literaturo – lahko tudi antikvariat /…/ - na Japonskem, najraje na Okinavi.«
Vesna Škrlj, 19, študentka strojništva: »Najraje bi delala v švicarskem Cernu, zanimiva se mi zdi tudi Nasa. Nagibam se k bolj raziskovalnemu delu. /…/ Na magistrski študij nameravam v tujino, zanima me tudi življenje v Avstraliji.«
Rudi Kraševec, 20, študent biologije (BF UL): »Rad bi se zaposlil v katerem od podjetij /…/ npr. National Geografic. Delati želim kot raziskovalni biolog. /…/ kakršen je bil Charles Darwin.«
Jerneja Mavrič, študentka socialne pedagogike (PeF UL): »Zelo rada bi bila vzgojiteljica v dijaškem domu ali pa socialna pedagoginja v šoli.«
Neža Vrečar, 24, študentka farmacije (FFA UL): »rada bi imela svojo zeliščno lekarno. /…/ Druga bolj realna želja pa je delo kliničnega farmacevta.«

Ekonomska izobrazba še kako šteje. V službi skok v bazen in fitnes. Mojca Finc, Delo, 16.10.2015
Dve leti in pol je delal Lina Gantar pri Googlu, kjer spodbujajo napredek kadra. Vseeno je s kolegi šla po svoje.
Na začetku je poskusila študirat mednarodne odnose (FDV UL), a ji ni ustrezalo, odprla s.p., sledil je vpis na ekonomijo (EF UL), šla na izmenjavo v Pariz, magistrirala v Monaku, pripravništvo opravila v Londonu in se zaposlila v Dublinu. V tujini je spoznala, da večina delovnih mest izhaja prav iz ekonomije.
Mladim svetuje: Pojdite v tujino in videli boste, koliko je tam možnosti. Zlata so vredne izmenjave. Bodite proaktivni, čim več se mrežite in pozanimajte se, kaj je treba narediti, da dobite zaposlitev, prisluhnite izkušnjam drugih.

Odhajajo zaradi predstojnikov in medijev. Dejan Karba, Delo, 17.10.2015
Mladi zdravniki so na 152. skupščini slovenskega zdravniškega društva spregovorili o tem, zakaj se raje odločajo za tujino.
Po podatkih zdravniške zbornice (ZZS) je pri nas aktivnih 5816 zdravnikov in 1427 zobozdravnikov; za odhod v tujino (tudi samo začasno) so med 2009 in 2011 letno izdali okrog 50 potrdil, v letih 2013 in 2014 pa nekaj nad 200. Zbornica ocenjuje, da jih je trajno odšlo okrog 50, tudi specialistov »v najbolj produktivnih letih«.
Med vzroki za odhod ni samo plačilo. (V Avstriji in Nemčiji je plača zdravnika začetnika dvakrat višja, izkušeni dobijo v evropskih državah do 100.000 evrov letno, v arabskih še več.)
Janez Dolinar (34), komisija za mlade zdravnike pri ZZS omenja tudi negativni odnos medijev do zdravnikov, zato družba »zdravnike vidi kot bogataše«. Vzrok za odhode so tudi slabe delovne razmere, saj npr. nimajo prostora za počitek ko dežurajo. Slabo deluje mentorski sistem. »Marsikje se specializant in mentor spoznata šele ob koncu specializacije«. Mlade specializante na tujem prejemajo z odprtimi rokami, poskrbijo za kroženje po medicinskih ustanovah, pri nas pa to otežuje delovna obremenitev.
Milan Korošec, anasteziolog, je v Avstriji zadovoljen. Čeprav so stroški bivanja višji. Še kot študent je primerjal razmere tam in pri nas. O tem je govoril z direktorjem ene od naših bolnic, pa mu je rekel, naj gre tja, »če je tam vse tako lepo in v redu.« M. Korošec sodi v generacijo, ki ima rada svoj prosti čas in ne bo več hotela »delati cele dneve.«
Peter Kiraly, oftalmolog, opozarja na zaviranje strokovnega napredovanja. »Mladi zdravniki bi radi delali, polni so entuziazma /…/ A pri starejših zdravnikih pogosto naletimo na gluha ušesa /…/namesto pomoči in pametnega nasveta ponudijo internet, k delu pa nas ne pustijo z izgovorom, da bomo lahko delali, ko bodo oni odšli.«
Vsaj trije mladi zdravniki so na skupščini društva omenjali apatijo in dejali, da je imajo le dve možnosti: »ali postanejo še sami enaki ali pa se odločijo za karierno pot v tujini«, končuje članek Dejan Karba.

Zdravnik, profesor

Danes spoštovani kirurg, jutri kriminalec. Pogovor. M. Vončina, Nedeljski, 14.10.2015
Na ljubljanskem UKC je temelje otroške srčne kirurgije postavil Pavle Kornhauser (91, upok. prof. MF UL). Za dobro počutje otrok med zdravljenjem je naredil več kot vsi psihologi in psihiatri, pravi zanj pedopsihiatrinja Anica Kos Mikuž, piše Marjana Vončina v zapisu pogovora z njim.
Klavir v njegovi sobi govori o njegovi ljubezni do glasbe, knjige »o razsežnosti njegovega zanimanja, najnovejše revije in časopisi pa o /…/ spremljanju dogodkov.
»Dogodki v družbi se me še vedno dotaknejo«, pravi P. Kornhauser. »Če me kaj razjezi, ali če vidim, da gre kaj narobe, sedem, napišem in dam v javnost.« Npr. o podtikanjih in zdrahah med zdravniki.
(Na UKC ukiniti srčne operacije otrok…)
Namesto da bi dr. Mishaly »dobil državno odlikovanje, ker je nekaj let hodil v Ljubljano in reševal ogroženo življenje otrok, je doživel oznako, da je kriminalec. Nihče ga ni rehabilitiral ali se potegnil zanj, ampak so dopustili madež nedokazanih napak.«
Na TV zagovornik bolnikov navaja, da letno »umre tisoč bolnikov zaradi zdravniških napak. Grozljivka! Brez konkretnih dokazov, kaj se dogaja v UKC /…/ ali kje drugje. Kako lahko potem kdo pričakuje, da bodo ljudje zaupali našemu zdravstvu.«
(Slabi odnosi, solidarnost, varčevanje?)
»Glavna sestra /…/ mi je potožila, da si je 14 dni prizadevala, da bi prišla do predstojnika in se pogovorila o stvareh, ki zadevajo bolnike in kliniko. Ni imel časa zanjo. To ni osamljen primer.«
»Beremo o /…/ slabih odnosih med zaposlenimi v UKC. To ne nastane čez noč. /…/ Bil sem predsednik za gradnjo KC, poznal sem vsako vtičnico, skrbelo pa me je, kako bomo razvili solidarnost v tako veliki ustanovi. Naredili smo otroški vrtec, da so šle medicinske sestre mirno v službo /…/, subvencionirano hrano za zaposlene«, možnost letovanja na morju, »službe za šport, kulturo in druge dejavnosti /…/. Potem je šlo vse v maloro. Pod geslom varčevanja in racionalizacije se je postopoma vse ukinjalo in sindikat se danes zanima samo za denar. Solidarnost in dobre odnose pa je treba gojiti, da se ljudje dobro počutijo in da dobijo občutek, da jim UKC nekaj ponuja.«
(Vodenje, usposabljanje?)
»Ko klinični center menja predstojnike, naj nikar ne gleda na to, ali imajo doktorat znanosti, koliko strokovnih člankov in publikacij imajo objavljenih, ampak naj se vpraša, kakšen odnos imajo d sodelavcev, kakšne organizacijske sposobnosti in kaj je njihov glavni interes: da bodo napredovali in objavljali prispevke, ali da bodo skrbeli za mlajše sodelavce in tisto, kar sem imenoval »humanizacija hospitalizacije«. To je naloga predstojnika.
Mladi zdravniki zdaj v času specializacije namesto tega, da bi se poglabljali v stroko delajo doktorat, ker jim daje prednost pri napredovanju. Zato je kadrovska politika tako pomembna.«
Dnevnik, 18.12.2015, osmrtnice:
UKC, KK, K. odd. za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo. Lj. 16.dec.2015:
»Sporočamo /…/, da je odšel prof. Pavle Kornhauser, dr. med. Oblikoval je koncept multidisciplinarne pediatrične intenzivne terapije, centraliziranega prevoza kritično bolnih novorojenčkov in tesnega sodelovanja pediatrov in kirurgov na področju otroške kirurgije.«

Energetika, tehnološki razvoj, podnebje, politika, stroka

Politika naj posluša stroko, ne obratno. O jedrski energiji. C. Brajer, Nedeljski, 14.10.2015
Nekdanji politik Andrej Marinc, inženir agronomije, je vodil izvršni svet (»vlado« SRS), ko je zrasla v Krškem jedrska elektrarna. (Deluje od 1981, www.nek.si .)
Pripoveduje o tem, kako je pomembna vizija v energetiki. Leta 1973, ko je vodil IS SRS, je razpadel elektroenergetski sistem. »Tovarne, šole, bolnišnice, vasi, mesta, mrk. Tema.«
(Vzrok razpada? Kaj ste ukrenili?)
»Obnašanje kot vsa ta leta po osamosvojitvi (- 1991, B.M.), zanemarjanje strategije, načrtovanja razvoja. /…/Takoj sem zahteval /…/ strokovno oceno najboljših s tega področja. /…/ Če ugasnemo Kidričevo, gredo k vragu vse peči… Stroka je potrebovala le dve uri, vključili smo seveda bolnišnice in druge bolj vitalne objekte, tudi za ceno peči.«
(Pa dolgoročno?)
»Ocenili smo, koliko premalo smo /…/ vlagali v energetiko, ki ni sledila razvoju industrije. Mobilizirali smo vso intelektualno elito, vso znanost, z vseh področij. Tako smo dobili koncept.«
(Politika je poslušala stroko?)
»Popolnoma, dosledno smo sledili stroki. Ena od njenih rešite je bila nuklearka. Ma Jožefu Stefanu je bil velik strokovnjak, dr. (Milan) Osredkar http://www.djs.si/public/jedrce/2003-3.pdf , za sekretarja področja sem imenoval pa ekonomista Draga Petroviča. On je vodil in usklajeval celoten koncept razvoja energetike. Odločitve resorja smo spoštovali. Na tem »špehu« živimo že 20 let, nič se ni naredilo.«
(NEK so gradili Američani… Nič lobijev?)
»Lobijev gotovo ne. Bil je mednaroden razpis, jasen in kakovostno pripravljen.« Na koncu je zmagal Westinghouse, »z odločitvijo naših znanstvenih struktur. Zmagal je vidik varnosti.«
»Seveda pa je res, da je zadnjo besedo imel (Josip Broz) Tito. Dal pa jo je brez pomislekov v odločitev naše stroke.«
(Šlo je gladko, brez pritožb, aneksov…)
»V Jugoslaviji je bilo 5 podobnih projektov, zmagal je slovenski, ker je bil strokovno najboljši. Dobro daje, veliko vrhunskih fizikov in drugih strokovnjakov bi odšlo v svet, ostali so prav zaradi nuklearke, z njimi znanje in druge razvoje možnosti.«
En aneks pa je bil – zaradi potresa v Litiji so okrepili varnost zgradbe.
(- V Sloveniji je bilo takrat večje število strokovnjakov za jedrsko fiziko tudi zato, ker so v prejšnjih desetletjih pa nalogu jugoslovanskega vodstva razvijali uporabo jedrske tehnike v miroljubne in tudi vojaške namene. Poleg nuklearnih inštitutov v Beogradu in Zagrebu je v Ljubljani deloval IJS.
O izdelavi »naše« atomske bombe nam je na zasedeni FF UL maja 1971 »predaval« fizik Stevan Dedijer, kar omenjam v: Ključ je v naših rokah (2008, str. 240.) Poznavalci pravijo, da JLA ni imela atomske bombe, bila pa je pripravljena na nuklearni napad. Vojaki smo imeli (1973) opremo za osebno zaščito, zgrajena so bila zaklonišča ipd. Glej Marijan Kranjc http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/dok/TEHTEH-01-atomska.pdf in http://www.playboy.si/branje/clanki/a-bomba-v-jugoslaviji/ ter https://sh.wikipedia.org/wiki/Stevan_Dedijer. B.M.)
(Zdaj so pri gradnji teh elektrarn Rusi boljši, mi pa naj bi že obljubili Američanom…)
»Lahko le ponovim, vsaj pri tako pomembnih stvareh mora politika poslušati stroko in ne obratno. Sicer je poguba neizbežna. Mi smo stroko res poslušali, prednosti pa so bile večplastne. Razprava o hlajenju so prinesle prvo analizo slovenskih vodnih virov sploh. /…/ Želeli smo biti tudi energijsko neodvisni, Žirovski vrh je imel dovolj surovine za nekaj desetletij obratovanja. /…/ Rudnik je z osamosvojitvijo zaprla skrb za okolje.«
(Gospodarstvenikom ste nekoč dejali:)
»V Novem mest ste v preteklosti najprej gradili industrijo in ob tem zavestno zanemarjali vzporedne dejavnosti, kar se zdaj maščuje. Računajte predvsem z lastnimi silami in z lastno organiziranostjo /…/. Čim manj se bomo mi vtikali, tem boljše rešitve in zdrave osnove sodelovanja in povezovanja boste sami našli.«
(Kaj bi dodali?)
»Komaj kaj, le ponovim lahko.«
(Kaj pa kmetijstvo, takrat smo bili samozadostni , pridelali smo 100% hrane, zdaj 30%. Zakaj?)
»Denacionalizacija, privatizacija, pokop velikih kombinatov, nič usmerjanja kmetijstva, konec kooperacij. Nam je proizvodnja rasla tudi v zasebnem kmetijstvu.«
(Gozd zarašča že 60% površine?)
»Brez kmetijstva, brez skrbi za kulturno krajino nam podivja in nas zaraste. /…/ izkoriščati ga ne znamo. Kot bi nam vse znanje izpuhtelo, kot bi bila politika res povsem brez posluha za stroko.«
(Takrat ste imeli o znanju partijsko konferenco?)
»Ker smo vedeli, da je za Slovenijo prav znanje najpomembnejši razvojni dejavnik. Iz Švice sem povabil Janeza Stanovnika, da je imel referat o inovativni družbi.«
(- 1984, glej v Matjaž Mulej: http://www.inovativnost.net/materiali/clanki/08-dtsim-vsebina.pdf http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/janez-stanovnik-mdash-90-letnik-borec-za-zmeraj.html . B.M.)

Dr. Lučka Kajfež Bogataj, klimatologinja. S. Zgonik, Mladina, 16.10.2015
»Ne bo vse v povezavi s podnebnimi spremembami slabo. A za dobre stvari se bo treba potruditi, slabe pa bodo prišle same od sebe«, pravi Lučka Kajfež Bogataj, (BF UL http://web.bf.uni-lj.si/agromet/agromet_osebje.html) članica Mednarodnega odbora za podnebne spremembe pri OZN (IP CC), pravi v pogovoru s Stašom Zgonikom.
(Edina javnosti znana klimatologinja…)
Ni čisto res, pravi, v medijih se pojavljajo: »Mojca Dolinar in Gregor Vrtačnik, pa Klement Bergant in še kdo. Skoraj polovico klicev novinarjev /…/ preusmerim nanje. Veliko dobrih naslednikov mi je tudi ušlo.« Nekaj jih »danes dela v Italiji in na Danskem, ker so pač tam zlahka dobili službo.«
(Vas kolegi na fakulteti zaradi medijske izpostavljenosti gledajo postrani?)
»Malo že. Pa ne /…/, da se pojavljanje /…/ za znanstvenika ne bi spodobilo. Takih pripomb sem bila včasih deležna /…/ na FMF. /…/ se vsi začenjajo zavedati, da nismo samo znanstveniki, temveč tudi profesorji, ki moramo sovje znanje posredovati naprej, večja medijska izpostavljenost znanstvenega področja /…/ tudi pripomore k povečanemu vpisu na fakulteto. Čutim pa kdaj nekakšno zavist kolegov, ki imajo občutek, da je njihovo področje mnogo pomembnejše kot klimatologija, pa javno ni tako izpostavljeno. Ne morem pa reči, da je t moteče.«
(Kaj trenutno raziskujete?)
»Po duši sem človek, ki raje raziskuje posledice podnebnih sprememb, sami vzroki me ne pritegnejo toliko. Doslej smo se največ ukvarjali s kompleksnostjo pojavljanja suš, nedavno pa smo postali partner v evropskem projektu« o zmanjšanju »produktivnosti dela zaradi vročinskih valov.« Ko je temperatura več dni nad 30*C produktivnost upade za 20%, so ugotovili delodajalci in nastala je panika.
(Sestava IP CC?)
Novi predsednik je iz Južne Koreje, ima »naftno preteklost«, ko se pogovarjajo »o hobijih, otrocih in psu« kot »večina Azijcev ne pove nič.«
Skrbi jo dejstvo, »da je bil IP CC včasih v 90% sestavljen iz fizikov in naravoslovcev, danes pa se je odstotek močno zmanjšal v korist družboslovnih ved« in »ne bo več šlo za klasično podnebno znanost, temveč bolj za premagovanje družbenih in ekonomskih ovir. /…/ Fizika je svoje povedala«, osnovno poslanstvo IP CC je izpolnjeno, ne bo več »dolgo obstajal v zdajšnji obliki.«
(Ženske v IP CC?)
»Katastrofalno, žensk nas je le nekaj več kot 10%. /…/ n ženske kvote so vedno zadnje v vrsti pomembnosti, vedno je treba najprej uskladiti razmerja med razvitimi in nerazvitimi državami, pa med vzhodom in zahodom, severom in jugom, levimi in desnimi, zelenimi in rumenimi… Pa so ženske danes med najboljšimi razvijalcu podnebnih modelov. Moškim je bolj do funkcij. Ženske niso pripravljene na dodatne napore v kandidaturo, lobiranje in barantanje. »Tudi v politiki je to /…/ ključni problem. Ženskam se pač v neki točki začne vse skupaj zdeti neumno in umazano, pa bi morale iti do konca.«
(IP CC in naša politika?)
»V IP CC si močan toliko, kolikor tvoja država stoji za teboj in kakšno prioriteto daje problemu podnebnih sprememb doma. Pri nas elitne politike žal ne zanima, kaj v IP CC-ju pravzaprav počnemo. Že 20 let.« Zanimanje je pokazal edino Iztok Jarc, kmetijski minister (nekaj mesecev), ki je prej v Izraelu videl, kaj je suša in kaj voda za kmetijstvo. Naročil je »izdelavo strategije za prilagajanje podnebnim spremembam v kmetijstvu«, ki ni nikoli zaživela.
(Kaj storiti in zakaj?)
»Podnebna politika se ne ustvarja iz ljubezni do okolja, ampak iz zavedanja o potrebi po prilagajanju strukture gospodarstva času, ki prihaja. /…/ Okoljska ozaveščenost in podpora znanstvenikom sta marginalna dejavnika pri zgodbi o podnebnih spremembah. Ključno je prestrukturiranje gospodarstva. Dejstvo, ki zbuja skrb, je, kako slabo poučeni so vodilni slovenski politiki in gospodarstveniki o podnebnih spremembah. /…/ nanje pomislijo izključno ob poplavah in vročinskih valovih.«
(Varčevanje…)
Pri »zahtevah po varčevanju v javnem sektorju« se zatekajo »k najbolj banalnim ukrepom, kot je zmanjševanje mase plač.« Zakaj ne bi »začeli zmanjševati stroškov za energijo v javnih stavbah. Zniževanje plač nima pozitivnega učinka na BDP, vlaganje v energetsko prenovo javnih zgradb pač.
(Energetika, domači viri, plin v Prekmurju, GSO?)
»Potrebovali bi skupino strokovnjakov, ki bi na zadeve gledala dolgoročno in pravočasno ustavljala take neumnosti, kot je bil TEŠ 6. /…/ Bila sem proti predimenzioniranemu šestemu bloku.« Lahko bi imeli majhno elektrarno na domači premog. Raziskovanje »lastnih virov energije« je »absolutno nujno«. Ne rabimo gensko spremenjenih organizmov, saj pol hrane vržemo proč.
Ne nasprotuje »temu, da bi se s pomočjo znanosti pripravili na morebitne prihodnje šole«.
(Podnebne spremembe so krive za vojno, npr. v Siriji?)
»Saj veste, profesionalna deformiranost«, če se imaš za kladivo, »potem se ti vse zdi kot žebelj. Razmere v globalnem svetu so tako prepletene, da je /…/ težko jasno določiti vzroke«, ki »se kopičijo v daljšem časovne obdobju in podnebne spremembe so eden od dejavnikov /…/ Seveda pa so medijsko bol izpostavljene kaplje čez rob.«

Jezik, njihov in naš…

Kolonializem v treh slikah. M. Novak, Mladina, 16.10.2015
V svoji ihtavi kolumni piše Maja Novak, pisateljica, o žargonu generalov, gen.sekretarjev, bankirjev in (drugih, lepo oblečenih) jezikovno koloniziranih.
Ko je končala šolo se je nekaj let tolažil, da ji »vsaj k telovadbi ni predvojaški vzgoji« ne bo treba nikoli več iti. Japajade. Postala je prevajalka, morala je nekoč prevesti »besedilo o soški fronti: o brigadah (?) in polkih in četah in vodih, pa razliko med bojem in bitko je bilo treba poznati.« Zares se je namučila s spomini Konrada Konjška, ki je kot slovenski general pisal seveda v srbski generalščini – »delal, deloval in dejstvoval« /…/ in vsak drugi stavek je bil v trpniku. Že na fakulteti (- konec 70-tih, PF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Maja_Novak , B.M.) sem iz dna duše zasovražila soldaško špraho, zato »se je trpelo« od prve do zadnje strani prevajanja.«
»Med predvojaško na faksu pa pri vseh predmetih, ki so imeli količkaj opraviti z legendarnim STM«
(- v »usmerjenih« srednjih šolah je bil to predmet Samoupravljanje s temelji marksizma, na faksu verjetno Temelji marksizma (filozofija, politična ekonomija, sociologija, verjetno o (is)tem govori Peter Jambrek v: http://www.mladina.si/162993/dr-peter-jambrek/ B.M.)
je bila M. Novak «prepričana, da snov, ki mi jo na silo tlačijo v možgane, nima ne repa ne glave, a danes vem, da je bil mojega odpora večinoma kriv samo obupen jezik, pri katerem samoupravni pisci in birokrati pač niso zaostajali za generali.«
Vsebina ni vedno kriva, meni kolumnistka, jezo zbuja »neroden način, na katero je podana; in to se mi je posvetilo pri prevajanju Titove« (J.B.T.) »biografije hrvaških zgodovinarjev Iva in Slavka Goldsteinahttp://www.vecernji.hr/tag/ivo-goldstein-6209 »Odlična knjiga. Z njeno vsebino ni nič narobe, Tita ne poveličuje, a vseeno ne pljuva po njem, pa čeprav je danes to moderno. Bere se kot kriminalka, toda celo dober pisec, kot je I. Goldstein, se ni mogel izogniti občani okužbi s komunističnim novorekom, ker je v takih časih pač živel in javno deloval. Pa I.G »ni bil zagrizen komunist, nasprotno«, a je prevzel nekaj k. žargona. »Tega so Hrvati tako kot slovenski generali najbrž uvozili od Srbov, ti pa od Rusije«. I.G. poroča, »kako rad je po prihodu iz Moskve Tito opletal z zanj takrat še novo besedo »monolit«.
In »se človek vpraša: kaj je narobe z nami, da se s takim navdušenjem pustimo kolonizirati celo v jeziku?«
(- O tem, kako v življenje posega sistem in o težavah s komuniciranjem (se prepričajte) z Jurgenom Habermasom v: https://de.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas http://www.doiserbia.nb.rs/img/doi/0038-0318/2010/0038-03181001001I.pdf ... B.M.)
»Druga slika /…/ svinčeni časi so za nami /…/ Japajade. /…/ Gledam ti zadnjikrat (TV) Tarčo, nekaj o slabi banki in Kosovem detektivskem delu v NLB, ko Simona Toplak«: »Ne vem, ali compliance sodi v piar, zdaj pa v banki čez compliance poskušajo delati damege control Kosa; to me navdaja s strahom, da ne vedo, kaj je corporate govenment…« http://www.delo.si/gospodarstvo/podjetja/nova-odgovorna-urednica-financ-simona-toplak.html
»Alenka Goljevšček, https://sl.wikipedia.org/wiki/Alenka_Goljev%C5%A1%C4%8Dek_Kermauner ena mojih najljubših gimnazijskih profesoric, je dijakom, ki smo med izpraševanjem stokali, da snov sicer znajo, vendar »ne znajo povedat«, kar znajo, večkrat zabrusila, da to pač ne more držati; če kaj veš, je pribila, znaš to tudi ubesediti. /…/ v maternem jeziku bi dodala jaz. Ampak kaj, ko Slovenci uživamo, če nas kolonizirajo tudi na jezikovnem področju, zato smo po osamosvojitvi iz naročja srbsko-ruskega kolonizatorja pri priči navdušeno planili naravnost v objem anglosaškega.«
»Tretja slika. Jezik vpliva na način razmišljanja.« Zdaj, ko prihajajo migranti in smo iz slabe banke (DUTB) znebili L. Nyberga in T. Manssona, stokajo desnosučni podjetniki, politiki in publicisti: »Kaj bomo brez tujcev? /…/ noben drug tujec ne bo hotel več k nam? /…/ Nič hudega, če nas sleparijo, samo pridejo naj? Kakšna kolonialna dežela smo, nekakšna banana republika, in brez gospodarja ne znamo živeti.«
»Sama bi raje premišljevala drugače. V tujcih, ki k nam skoraj bosi pripešačijo iz Sirije, vidim dosti manj nevarnosti, kot v tistih, ki nam pridejo solit pamet v Armanijevih oblekah.«
Še se bo trudila premišljevati v jeziku babice, ki je bila izvrstna pripovedovalka, »pa čeprav ni znala besedice ruščine ali angleščine.«

Preberimo, analizirajmo (se)

Jegličev dnevnik. B. Nežmah, Mladina, 16.10.2015
Dnevniške zapise (1899-1930) škofa Antona Bonaventura Jegliča, ki jih je izdala Mohorjeva družba, Celje, 2015, ocenjuje Bernard Nežmah.
Pokupil je Cankarjevo Erotiko, protestiral proti goloprsi muzi nad Prešernom, podpiral zadružništvo, sezidal gimnazijo v Šentividu (nad Lj.), podprl Majsko deklaracijo 1917, na volitvah 1922 podprl koalicijo SLS s socialdemokrati in komunisti, se upiral branju kraljevih okrožnic s prižnic, zagovarjal (od kralja prepovedane) Orle…
V zapiskih škof »razkriva duh časa, /…/ zakulisja medijskih spopadov, njegovo skrb za reševanje cerkvenih dolgov«, pogovore »z župani, ministri, monarhi, njegove intrige, njegova pikra pisma«, naklade »naših« in »njihovih« časopisov, tožbe časopisov, polemike, osebne spopade v SLS, cerkvene zadeve, kako je grešne duhovnike pošiljal na duhovne vaje, jim jemal župnije, pomagal ruskim beguncem iz SZ…
Dnevnik je »oblika, skozi katero zgodovina najbolj plastično zaživi«, ohranja tudi dogodke, »ki bi se lahko zgodili, a se zaradi teže nasprotovanj niso«, končuje ocenjevalec.
(- Velja primerjati škofov dnevnik s tistim, ki ga je pisal Ljubljančan, visoki državni uradnik in pisatelj Fran Milčinski med 1.sv.vojno; stanoval je na Wolfovi, nedaleč od škofije. (Dnevnik, 1914-1920, Slovenska matica, Lj. 2000; zanimivo, ni omenjen v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Mil%C4%8Dinski , niti v virih, ki jih geslo navaja...
Milčinski objavlja nekaj odlomkov iz besedila škofa, ki je sicer pred vojno napisal priročnik za mladoporočence, med vojno pa ga je namenil ženam, ki so imele može na fronti, pa so prišli na dopust in tudi vdovam, kako naj (se) ravnajo za ohranitev številčnosti naroda…. Knjižico je (vojna K und K ) cenzura že v tiskarni zaplenila; besedilo se ne omenja prav pogosto… B.M.)

Zapeljivost norosti. Tina Lesničar, Delo, 17.10.2015
Ob 140 letnici rojstva Carla G. Junga https://sl.wikipedia.org/wiki/Carl_Gustav_Jung
je izšel prevod njegove Rdeče knjige (Beletrina, Lj. 2015). V njej je znani psihoanalitik (Jungove smeri…) analiziral samega sebe, v »ilustriranih dnevniških zapisih sanj, vizij, spominov, fantazij in fantazem«.
Na razpravi o knjigi v Cankarjevem domu so eno večjih dvoran napolnili »psihiatri, psihologi, filozofi, analitiki, jungovci, freudovci, platoniki, heglovci, lacanovci, šamani, šarlatani, profesionalci in samoiskalci«, da bi slišali kaj novega, s čimer bi pomagali drugim – in sebi. Uvodničarja sta bila filozof in psihiater, prevajalca knjige.
Jan Ciglenečki je odkrival podobnosti med Platonovo teorijo o idejah in Jungovim kolektivnim nezavednim in našel skupni imenovalec v mistiki. »Halucinacijah, transu, ekstazi, paranormalnih doživetjih, vnebovzetju in šamanskih potovanjih in podobnih pojavih, ki jih je Jung, »opirajoč se na antične mislece, gnosticizem in vzhodnjaške filozofije /…/ jemal precej resno.« Mistike v knjigi sicer ne omenja, so se mu pa v sanjah prikazovale mandale, s katerimi je tudi ilustriral samospoznave.
Borut Škodlar je govoril o psihotičnem pri Jungu in spomnil, kako se psihoza začne. Najprej posameznike »prešine občutek, da so drugačni od drugih, odtujeni od sveta, lahko jih zajamejo blodnje o lastni superiornosti in pomembnosti, začnejo trpeti za preganjavico…«, a je »vsaka podobnost s simptomi, ki jih kažejo posamezniki na vodilnih položajih zgolj naključna«, vključno s tem da se v tem opisu ne prepoznajo, povzema psihiatra Tina Lesničar.
Omenil je še »zapeljivost norosti« in Parmenida: »Kobile me nosijo, kamor seže moja želja.« Vse je v aktivnem usmerjanju, interpretaciji in elaboraciji izkustva, v tem, da posameznik izkustva umesti v svoje življenje, da se v teh zgodbah in občutjih izgubi in spet najde.
A ta faza pri tistih na položajih pogosto manjka. »In njihove kobile jih odnesejo predaleč«, piše na koncu še enega članka v rubriki Ljubljansko ogledalo.

Med knjigami. Pravkarizšloravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi, 16..10.2015
Dekleva, T. Maks Samec (1881-1964) : življenje in delo : zbornik, ur. B. Stanovnik, Slovensko kemijsko društvo, Lj. 2015
Premk, F. Premk Bogataj. E. Prof. dr. Marja Borštnik : prva dama slovenske slavistike. MO Kranj, Gorenjski muzej, 2015
Truhlar, V. Zbrano delo, knjiga 3. ur. F. Pibernik, ZRC SAZU, Lj. 2015
Kreft, S. et al. Znanstveno-kritičen pogled na komplementarno in alternativno medicino. Ur. N. Kočevar Glavič, FFA UL, Lj., 2015
Prepoznavanje nadarjenih in delo z njimi v vrtcu in šoli : zbornik /…/ mednarodna strokovna konferenca, PeF UL, 2015
Fritz Kunc, M. Mladi upi, Mladika, Lj. 2015
»/…/ o mladih, ki po opravljenem študiju iščejo delo, kruh, želijo naprej v življenje po svoji samostojni poti. /…/ o razkolu med predstavami o življenju, ob kakršnih so odraščali in bili vzgajani, in stvarnostjo, v kateri za preživetje vladajo druga merila. /…/ njihov svet, njihove stiske, občutja, sanje, prigode.« Zgodba je stvarna in optimistična. »Obudi vrednote (zaupanje v mlade, spoštovanje starejših, medgeneracijsko sodelovanje…)«
Filipovič Hrast, M. Hlebec, V. Staranje prebivalstva : oskrba, blaginja in solidarnost. FDV, Lj. 2015
Piketty, T. Kapital v 21. stoletju. MK, Lj, 2015

... pa po lojtrci ...

V službi globalne tekme za študente. K. Miklavčič, Delo, 14.10.2014
O lestvicah univerz in trendih na globalnem visokošolskem trgu piše Klemen Miklavič, raziskovalec na PeF UL in Univ. Deusto (Španija). http://ceps.pef.uni-lj.si/index.php/o-nas/sodelavci/94-klemen-miklavic
Mediji so poročali, da se je Slovenija, kot ugodna destinacija za študij, uvrstila na vrh ene od lestvic, ki naj bi »mlade usmerjale pri izbiri študija«. Raziskovalec in poznavalec visokega šolstva meni, da »takšna lestvica sloni na trhli podlagi«, zaradi razlik med državami po ugodnostih in stroških za študente, opremljenosti univerz ipd.
O uvrstitvi Slovenije (- kjer za redne študente ni šolnin, B.M.) je pisalo v članku, ki je bil posvečen kritiki financiranja angleških univerz, kjer so šolnine visoke, dodatna posojila pa mlade silijo v iskanje alternativ. »Visoko šolstvo se v Angliji obravnava tudi kot donosno izvozno industrijo na globalnem trgu storitev. Razvoj /.../ je že več desetletij usmerjen v pridobivanje tujih študentov.« Leta 2010 je V. Britanija imela 15% študentov, iz izven EU, ki so plačevali polno šolnino (vir: OECD) in v 2011/12 so tuji študenti prinesli 10,2 milijarde funtov prihodka (vir Times Higher Education, glej tudi https://www.timeshighereducation.com/world-university-rankings ).
Nič čudnega, če so tam časniki zaskrbljeni ob morebitnem zmanjšanju zanimanja tujih študentov. Tržni mehanizmi so z visokimi donosi privedli do sprememb v odnosu do univerz, izobraževanje je postala gospodarska panoga.
Za uveljavitev na visokošolskem trgu se borijo države in univerze. Oxford, Harvard (ZDA) in TU Munchen uporabljajo svoj sloves, druge morajo »(tudi slovenske) svoj položaj v globalni strukturi visokega šolstva pridobiti drugače. Ena od poti /.../ je uvrstitev na vse popularnejše rangirne lestvice.« Lestvice so popularne zaradi množičnosti študija, s povečanjem deleža generacije, ki se vpiše, »se je povečalo tudi zanimanje javnosti za visoko šolstvo.«
(- Namen ene od prvih lestvic »šanghajske« je bil pomagati kitajskim družinam pri odločitvi, kam vložiti denar za študij svojega otroka, v času ko so bile univerze na Kitajskem še »na tleh« zaradi posledic kulturne revolucije konec 60.let. http://www.shanghairanking.com/ARWU2015.html B.M.)
Lestvice so tudi »v službi utrjevanja globalne hierarhije univerz in držav«, meni K. Miklavič. Rangiranje oblikuje »podobo visokega šolstva, definira smoter, zaželene rezultate in tako interpretira visoko šolstvo zainteresirani javnosti, predvsem bodočim študentom in njihovim družinam.« Sloves univerz je postal njihov najpomembnejši »kapital«, ki se »prodaja kot prestiž, ki naj bi diplomantom omogočal višji družbeni status in plačo ter uresničevanje različnih osebnih aspiracij«.
Avtor trdi, da »lestvice favorizirajo univerze, ki so že veljale kot prestižne, predvsem britanske in ameriške. Tako nastane globalna hierarhija univerz in z njo nova oblika neenakosti in socialne diskriminacije. /.../ V poplavi diplom« si »študija v tujin /.../ ne more privoščiti vsakdo.«
Povzema ugotovitve novejših raziskav, »da uveljavljene rang lestvice učinkujejo tudi na sistemsko preobrazbo visokega šolstva. Namesto da bi univerze in visokošolski sistemi zasledovali lastne strategije in standarde, maksimizirajo prizadevanja za zadovoljitev meril najpopularnejših lestvic.
(- Npr. pridobitev Nobelovcev, objavljanje v tujini... http://www.siol.net/novice/slovenija/2015/08/sanghajska_lestvica.aspx B.M.)
Pogosto jih v to spodbujajo vlade npr. v Franciji.
K. Miklavič meni, da lestvice nudijo nezanesljive informacije o univerzah. Osredotočene so na par kazalnikov in »favorizirajo univerze z vrhunskimi raziskovalnimi dosežki in Nobelovimi nagrajenci«. Tako »ne povedo veliko o kakovosti študija na prvi stopnji.« Iz njih »malo izvemo o študentskem življenju, možnostih za zunajkurikularne« (obštudijske) »aktivnosti ipd.« Zanemarjajo sodobne vloge univerz, »kot so prostor družbene kritike, socialna emancipacija, razvojna vloga v lokalnem okolju, duhovna plat posameznikovega razvoja itn..«
Omenja tudi razlike v usmeritvah naših univerz. »UNG je na nekaterih znanstvenih področjih že presegla druge slovenske univerze in se v določenih raziskavah usmerja v svetovni vrh, medtem ko morajo mladi« (- Goričani, Primorci? B.M.) »večino študijskih področij na 1. In 2. stopnji ter živahno obštudijsko življenje iskati v Lj. in Mariboru.«
Obetavna pa je pobuda evropske komisije, ki financira projekt U-Multirank. http://www.umultirank.org Univerze razvršča po različnih razsežnostih, »uporabnik sam izbere merila, ki so mu najpomembnejša«, ne daje pa univerzalne rang lestvice univerz. Pomenljivo je, da projekt kritizirajo britanske vladne službe in prestižne raziskovalne univerze (LERU http://www.leru.org ).
Pri lestvicah je treba biti previden in skeptičen, priporoča avtor. Predvsem ko gre za rangiranje »v režiji zasebnih akterjev« in medijev. V igri je veliko denarja in interesa za študente. Tako kot pri reklamah je treba »preveriti zanesljivost virov, ko gre za informacije o kakovosti univerz in primerni lokaciji za študij.
Predvsem pa se je treba znebiti utvare o tem, da bo diploma sama po sebi uresničevala idealizirane predstave o življenjskem slogu in družbenem statusu.«
(Na fotografiji Shutterstock-a stara vrata kolidža v Oxbridgeu… z modrim napisom SCHOLA LOGICAE.)

Jezikoslovec

Znal je zagovarjati svoj prav in neprav. Mojca Pišek, Dnevnik, 13.10.2015
Naši jezikoslovci z nekaj distance ocenjujejo delo Jožeta Toporišiča (1926-2014) kot pomembno, a zaznamovano z »avtoritarnostjo«.
Helena Dobrovoljc, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ISJFR ZRC SAZU) pravi, da »je Toporišič v 60. Letih doživljal akademske kritike zaradi uvajanja jezikovnih reform« in »bilo izpostavljen ideološkim težnjam politike pri oblikovanju konkretnih pravopisnih pravil.« Zapletel se je v polemike s t.i. »ljubiteljskimi jezikoslovci, tudi zaradi vztrajanja pri normativistični usmeritvi«, a je hkrati nasprotoval purističnim prepovedim. Ob očitku, da so njegove inovacije prodrle v šolske priročnike pred presojo v stroki, se sprašuje ali za njegov pravopisni monopol »nista krivi tudi togost in pasivnost stroke.«
Majda Merše, ISJFR, pravi, da je opravil veliko dela, bil neizmerno predan slovenskemu jeziku in ga hotel celovito izboljšati, zlasti njegov slovnični opis. Tako je nastalo tudi »nekaj motečih poimenovanj. Iz lastne izkušnje pa vem, da je tudi njegova »avtoritarnost« imela svoje meje.«
Vlado Nartnik, upokojeni sodelavec ISJFR pravi, da je Toporišič »imel tudi požrtvovalno in sposobno ženo slavistko in delal je v ugodnih okoliščinah. »Bil je odločen mož in je znal zagovarjati svoj prav in neprav. Vrh tega je bil dober organizator.« V pravopisu (2001 je združil dosežke avtorjev prejšnjega pravopisa (SP 1962) in slovarja (SSKJ), vendar je predpisal tudi nekatere papirnate oblike, npr. »brucevanje«, namesto »brucovanje« (SP 1962). Tako se je nasprotje med zbornim in pogovornim jezikom poglobilo.
Erika Kržišnik, FF UL, pravi, da je bil enciklopedist, šolan v duhu zgodovinskega jezikoslovja, in je pod vplivom »zagrebške fonetično-fonološke šole (po diplomi je bil v Zagrebu lektor za slovenščino)« slovenistiki »vsilil« sinhroni pristop v jeziku. Bil je »hiter, delaven, nepopustljiv, prepričan v svoj prav in svoje prvenstvo«. Prebrati je treba njegova zgodnja, strukturalistična, dela.
Ada Vidovič Muha, FF UL prai, da je pokojni akademik soustvarjal slovenščino kot polnofunkcionalni jezik in s polemikami »posegal v družbeni položaj slovenščine in s tem zaznamoval tudi širši slovenski kulturni prostor druge polovice 20. Stoletja.«

Prišlek

Ljubljanapolis: Kaj počnem v tem komunizmu? T. Lesničar, Delo, 13.10.2015
Pred desetletji je Fouad Al Mansour zapustil Sirijo in prišel študirat strojništvo v Ljubljano. Tu je ustvaril svoj dom; dela na IJS.
Decembra 1968 je sedem štipendistov priletelo v Beograd, v snežni metež; potem pa z vlakom naprej 500 kilometrov, »kjer govorijo drug jezik in je še bolj mrzlo«. Tam je bilo lepo, sijalo je sonce, bleščeča belina, sneg je »tisto zimo tudi dva metra visoko«. V študentskem domu (ŠN, Rožna dolina?) se je težko navadil na »vojaški standard«; doma je imel žimnico z ovčjo volno, preproge po tleh, »tukaj pa smo spali na nekakšni tridelni slamnjači, s kot kamen trdim vzglavnikom, potegnjenim čez železno posteljo. S kolegi Arabci smo se spogledali in si rekli, kaj vendar počnemo v tem revnem komunizmu? A že naslednje leto smo dobili normalne postelje.«
»Študij sem jemal zelo resno. Včasih sem šel v kino«, npr. V vrtincu v Unionu. »Veliko sem bral, to mi je ostalo od doma, kjer smo imeli bogato knjižnico. » Med počitnicami je prebral npr. opisno geometrijo in filozofske knjige.
(Marxa?)
»Z Marxom in Leninom sem se spoznal že prej, v Siriji. Ne skrivam, da se imam za levičarja. Ampak ne v ekstremističnem smislu. Sem za družbeno pravičnost in proti izkoriščanju ljudi, narave in živali. Se za napredek.«
(Kulturni šok, ženske, žena?)
»Malo me je presenetilo, ker pri nas pač ni bilo v navadi, da so se v javnem življenju skupaj družili moški in ženske. Prišel sem iz nič na vse. /.../ Spoznala sva se v 3. Letniku študija. Tudi ona je kasneje študirala strojništvo. Govori arabsko, sama se je naučila. Najini štirje otroci prav tako. (- Fani Al Mansour je zdaj predsednica društva ravnateljev, B.M.)
(Domotožje, Sirija?)
»Med diplomo, magisterijem in doktoratom, ki sem jih izdelal v Sloveniji, sem se vmes redno vračal domov.« Tudi hči je tam končala gimnazijo.
»Veste, Sirija je bila pred sedanjim dogajanjem samozadostna, bogata država, brez dolga in z razvito industrijo«, pridelovalka žita, bombaža, sadja in zelenjave, izvoznica nafte. » V 80-tih so uvedli embargo in ekonomska situacija se je poslabšala.« Po doktoratu so mu ponudili službo v Homsu, pisarniško, zato se je »odločil, da se preselimo nazaj v Slovenijo«.
(Ste predsednik Arabskega kluba, ust. 1992.)
»Arabska skupnost v Sloveniji ni velika, obsega okoli 300 družin. V klubu prirejamo večere arabske kulture /.../ s kulinariko.« Imeli so tečaj arabščine, ki ga je vodila hči, za 34 otrok.
(Arabska pomlad, terorizem?
»Tudi jaz sem najprej mislil, da gre za preporod. Toda kakšna pomlad je to, ki nastane s sekanjem glav? Nekatere skupine so izkoristile željo ljudi po večji svobodi.« Pogled večine zahodnih medijev »usmerjajo drugi. Vendar arabski svet ni črno-bel, star je 10.000 let. /.../ Opozicijske skupine, ki jih vidite v medijih, se krepijo samo s pomočjo Zahoda«, ki podpira tudi »teroristične organizacije, ki islamizem izrabljajo v politične namene.« Terorizem »je zver, ki je požrla svojega reditelja.«
(Begunci?)
»Države ne zapustiš kar tako. Edino, če iščeš boljšo prihodnost za svoje otroke. Ali pa se znajdeš v središču vojnih spopadov. Večina današnjih beguncev iz Sirije je izobraženih mladih ljudi. Tem so uničili državo. Radi bi le svoj prostor pod soncem, kjer bodo lahko živeli v miru in delali. In v tem smislu smo vsi begunci.«

(P)o(d)cenjevanje javnega sektorja, gradbeništvo, strategija

»Leni« uradniki na nogah: Minister banalizira! I. Dernovšek, B. Petkovič, Dnevnik, 13.10.2015
Napoved Borisa Koprivnikarja, ministra za javno upravo, o merjenju učinkov dela, je med zaposlenimi, sindikati in stroko povzročila nejevoljo. Ocenjevanje zaposlenih,ko si ga predstavlja, bi bilo poenostavljeno in subjektivno in bi povzročilo več škode kot koristi, menijo.
Frančišek Verk, Sindikat državnih organov (SDOS) meni, da »problem javnega sektorja ne leži le v »lenem uradništvu«, ampak pogosto v neučinkoviti zakonodaji«, npr. pri izdaji gradbenih dovoljenj. Kritičen je do predstojnikov, ki bi s spremljanjem lahko ugotovili, kje nastajajo zastoji in bi pomagali postopke pospešiti.
Igor Švab, MF UL meni, da takšni kriteriji v za kompleksno delo v zdravstvu niso primerni in se nikjer ne uporabljajo. Slabi delavci znajo izigrati vsak sistem, dobri pa delajo po zdravniški etiki ne glede na plačo. Kakovost se tudi v zdravstvu da ocenjevati, vendar na ravni ambulant, zdravstvenih domov.
Branimir Štrukelj, KSJS, Sviz, opozarja predvsem na neprimernost ocenjevanja na podlagi šolskega uspeha. Na bežigrajski je drugače kot »na neki tehniški šoli, ki jo obiskuje veliko učencev iz socialno ogroženih družin«, meni, in dodaja, da je »bistveno večji uspeh motivirati nezainteresiranega učenca kot pa odličnjaku dati še eno petico.« Taki predlogi so v Makedoniji, na Madžarskem in v Turčiji naleteli na odpor.
Branko Lobnikar, FVV UM, označuje merjenje uspešnosti policistov pri izvajanju nadzorov, številu izrečenih kazni in pritožb na delo za stražmojstrstvo, izničenje »50 let resnega znanstvenega razvoja na področju policijske dejavnosti« . Policija zna delati še kaj drugega kot klasične aktivnosti. V sodobnih organizacijah se mora meriti tudi skupinska uspešnost.
Branko Dobovšek, »poslanec in univerzitetni profesor« (FVV UM): »V javnem sektorju ne smejo veljati kvantitativni, pač pa kvalitativni kriteriji, saj ne gre za dobiček, pač pa za dobrobit ljudi. Pomembni so usposobljeni vodje in postavitev »pravih ljudi na prava mesta.«

Ko je vsaka pot prava. S. Kos, Dnevnik, 14.10.2015
»Naša država nima razvojne strategije. Po skoraj četrt stoletja samostojne poti še ni jasno, kateri sektorji so prioriteta. In če ni jasno, kam naj bi sploh šli, je vsaka pot prava«, piše v komentarju Suzana Kos.
Opozarja na zastoj investicij, stagniranje gradbeništva in znižanje števila zaposlenih v tej (nekoč cvetoči, nato propadli) panogi.
»A zdi se, da je zastala tudi država. Da /.../ že nekaj let neodločno stopica na mestu. /.../ tveganja za slovensko gospodarstvo in javne finance ostajajo bolj ali manj enaka«, ne spreminjajo se »nasveti in ugotovitve mednarodnih ustanov /.../ zlajnana priporočila /.../ da je treba izvesti pokojninsko, zdravstveno, šolsko reformo in varčevalne ukrepe za kratkoročno vzdržnost javnih financ.«

Policija, pravniki, pisma bralcev, sodišča

Kafka, tranzicija in gospodarski kriminal. J. Demšar, Objektiv, Dnevnik, 17.10.2015
O delu (kriminalistične) policije, sodstva, pri(h)vatizaciji in podobnem piše Jaka Demšar, Društvo kriminalistov Slovenije.
Ob obtožbah in obrambah »nedolžnih«, tudi politikov ,ironično citira F. Kafko: https://sl.wikipedia.org/wiki/Franz_Kafka https://sl.wikipedia.org/wiki/Proces_%28roman%29
»Nekdo je moral Josefa K. očrniti, zakaj ne da bi storil kaj slabega, so ga nekega jutra prijeli.«
Opozarja na napade na sodstvo in tudi na »različnost sodne prakse ob enakih dokazih. /.../ Skratka, mnogi organi so /.../ prespali slovensko tradicijo, katere posledice so bile popolne razprodaje in prisvojitve nekdanjega skupnega premoženja. Ker pa dolga leta nihče ni preiskoval teh dejanj, niti obtoževal, niti sodil, nam sedaj zaradi pomanjkanja sodne prakse padajo kazenske sodbe /.../ Pa je /.../ res tako? » Gre »za verodostojnost slovenske kriminalistične policije.«
Na začetku lastninjenja, po Markovičevem (jugoslovanskem) zakonu o podjetjih leta 1988 »je policija«
(- takrat še milica, varnostna služba, UJV, https://sl.wikipedia.org/wiki/Policija_%28Slovenija%29 B.M.) »hitro ugotovila, /.../ da bodo svet obvladovali grabežljivci, uničevalci in požeruhi. /.../ Prognoza je bila precej točna – posledice se kažejo v mnogih uničenih podjetjih, nezakoniti privatizaciji, odlivi denarja na skrite račune in v davčne oaze, veliki brezposelnosti, odsotnosti socialne funkcije podjetništva... Poleg policije je podobno razmišljala tudi takratna SDK.«
(- Služba družbenega knjigovodstva, ki je registrirala vse denarne pretoke, https://sl.wikipedia.org/wiki/Slu%C5%BEba_dru%C5%BEbenega_knjigovodstva B.M.)
»V letih 1990 do 1992 je policija tožilstvom podala 58 kazenskih ovadb« zaradi nezakonite uporabe družbenih sredstev za ustanovitev /.../ zasebnih podjetij /.../«.
»Po sprejemu zakona o lastninskem preoblikovanju leta 1992 je policije SDK podala 105 zahtevkov za uvedbo revizijskega postopka lastninjenja podjetij.« Kriminalisti so od 1992 do 1996 državnim tožilcem podali še 334 kazenskih ovadb. /.../ Do konca leta 1995 so tožilci na sodišča vložili 42 obtožnic.«
»Že leta 1993 je direktor kriminalistične policije dr. Maver http://www.pf.um.si/sl/dr-darko-maver v enem od strokovnih člankov opozarjal, da je učinkovito dokazovanje težkega gospodarskega kriminala povezano tudi z uporabo t.i. posebnih metod in sredstev policije (prisluškovanje, sledenje, uporaba informatorjev /.../, ki jih je policija z leti s precejšnjo zamudo zakonsko pridobila ob spremljavi močne skepse o zlorabi teh pooblastil.«
Šele pred štirimi leti smo sprejeli »zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora«. Z zemljiškim dolgom smo »dodatno omogočili skrivanje nezakonito pridobljenega premoženja. Za vsak goveji zrezek se zahteva sledljivost, za odtujene nepremičnine pa ne?!«
Kratka, piše kriminalist, hude »oblike gospodarskih barabij« so »bile detektirane in preiskovane
s strani polkicije (ne tožilstva) že več kot 25 let, »kot kazniva dejanja zlorabe premoženja skozi menedžerske odkupe, sumljivih kreditov idr.« Ni se spremenila »kriminalistična percepcija gospodarskega kriminala«; spanje drugih državnih organov in politike se je končalo prepozno.
»Vsaka oblast ima svoje spremljevalce, propagatorje in teoretike, gospodarstvenike in politike, pravnike in duhovnike, ki so razgrabljali premoženje.« Ljudstvo »je lebdelo na krilih ponosa osamosvojene države, pri tem pa ostajalo nepozorno na družbene parazite. Vse to je bilo mogoče doseči z drobnimi podkupovanji: z denarjem, odlični in naslovi, ne nenazadnje tudi ženskami. S pomočjo tiska, manifestacij in slavnostnih kosil. Ljudi opijaniti z govori, jim z drobtinicami zamašiti usta, jih omrežiti z darilnimi listinami in svetovalnimi pogodbami – to je vsakdanja praksa, kako kupiti nasprotna mišljenja, prepričanja in svetovne nazore.«
Včeraj so imeli glavno vlogo »sedaj že osiveli old boysi, ki namesto prisotnosti na sodnih obravnavah iščejo potrdila o svojih boleznih. Vlogo novodobnih plenilcev pa prevzemajo starejši mladeniči, oblečeni po zadnji modi, manekenske postave, s smehljajem«, kot da »predstavljajo najboljšo kremo za britje.«
In še en citat, iz Kirstove drame, ki se dogaja v Munchnu: https://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Hellmut_Kirst
»Živimo v času, ki ne pozna mirne, pomirjujoče sredine. Padli smo iz ene skrajnosti v drugo: prej dolžnost, disciplina in trend – zdaj svoboda, razvoj osebnosti, skrajni individualizem.
To je razvidno iz zločinske dejavnosti /.../ strjena amoralnost, vse pregrehe sveta na tako rekoč svobodnem tržišču./.../ zvodniki kot strokovnjaki za zabavo /.../«.
J. Demšar na koncu pravi: »Kriminalisti, kot poznavalci družbene stvarnosti lahko /.../ dodajo še: In prevaranti kot veliki biznismeni.«

Pravno znanost je razmejil od vsakodnevne politike. A. Butala, Pisma, Delo, 13.10.2015
Bralec Ado Butala iz Izole meni, da imajo članki Matevža Krivica posebno težo. Ker je – »nekdanji ustavni sodnik, pravnik z dolgoletnimi izkušnjami /.../ pravno znanost razmejil od vsakodnevne politike. Pogosto /.../ ne samo politiki, pritrjujejo Ustavnemu sodišču RS (US) samo takrat, ko sprejema sklepe všečne določeni politični opciji. Dokler bomo US /.../ očitali nagibanje v levo ali desno, so tolmačenja in mnenja M. Krivica izjemno pomembna.«

Umne primerjave. M. Krivic, Pisma, Delo, 13.10.2015
»Če bi kdo rad »prišel v časopis« naj napiše nekaj čez ustavno sodišče (US), kar koli, pa bo objavljeno«, piše bralec Matevž Krivic iz Medvod (- pravnik, B.M.).
Navaja primerjavo »izpod peresa U. Blatnika, 7. Oktobra« med primerom (šefa) VW in (DUTB) Winterkorna, ki je zaslužil milijone »naše ustavno sodišče pa bi ga, pravi Blatnik, proglasilo za nedolžnega. Kaj ste tu primerjali?«
Šef VW je odstopil, kazenskega postopka (še) ni. Ko bo, če bo, tudi po pritožbi na nemško US, »takrat pa primerjajte. Nemško US z našim, pa naša redna sodišča z nemškimi /.../ »No, nekateri »pravoljubci« to delamo /../ že kakšnih 25 let. /.../ naše US, ki ga imajo naši umni komentatorji tako v želodcu, po kvaliteti svojega dela za nemškim zaostaja bistveno manj kot naše redno sodstvo za nemškim. O tem se da resno razpravljati zlasti v strokovnem tisku, z resnimi članki tudi v časnikih, ne pa z bruhanjem žolča po pismih bralcev.«

Nepreslišano. Dr. Ciril Ribičič, univerzitetni profesor prava. Dnevnik, 14.10.2015
V zahvali za priznanje za življenjsko delo na Dnevnih slovenskih pravnikov je Ciril Ribičič (PF UL) dejal:
»Vesel sem, da moja ločena mnenja danes proučujejo študentje prava ne samo v Sloveniji, /.../ zlasti na fakultetah z območja nekdanje skupne države. Eno od njih opozarja na to, da naša Sova prisluškuje tujcem brez odredbe sodišča, zaradi česar bi se morala Slovenija opravičiti, kot upravičeno terjamo od Američanov in Nemcev...«

Sociala, ekonomija, brezposelnost, dobrodelnost , prostovoljstvo,

Nobelovec s čutom za socialo. Jan Bratanič, Dnevnik, 13.10.2015
Škotski ekonomist Angus Deaton (69, Princeton) je prejemnik nagrade za dosežke v ekonomiji Švedske kraljeve akademije znanosti. www.noebelprize.org .
Raziskoval je prihodke in potrošnjo gospodinjstev, povezave med prehrano in diskriminacijo po spolu, pojasnjeval gibanje investicij in napovedoval gibanje potrošnje. Ob analizi ekonomskih kazalnikov, potrošnje, sociale in revščine, je ostal optimist. V knjigi The great escape je zapisal (po J. B.):
»Po najbolj smiselnih kazalnikih – kako dolgo živimo, kako zdravi in srečni smo, koliko znanja imamo – življenje še nikdar ni bilo boljše. In kar je enako pomembno, še naprej se izboljšuje.«
Leta 2010, piše Jan Bratanič, je s psihologom D. Kanemanom določil letni prihodek, nad katerim se »vsakodnevna sreča zaposlenega ne spreminja več. Ta meja je 75.000 dolarjev.« Ob višjih prihodkih se »spremeni zgolj dojemanje uspešnosti življenja posameznika, ne pa tudi njegovo čustveno stanje – pa naj zasluži milijone ali 120.000 dolarjev na leto. Denar torej ne kupi sreče, ugotavlja Deaton, ki je morda /.../ spremenil svoje mnenje, saj je /.../ v žep pospravil /.../ 845.000 evrov«.

Hendikepi niso vedno vidni navzven. D. Valenčič, Dnevnik, 14.10.2015
Prva urednica časopisa Kralji ulice Špela Razpotnik je pred 10 leti na PeF UL pri izbirnem predmetu izbrala delo z brezdomci. »Skupaj s študentskimi kolegi je nato dodobra spoznala ljubljanske /.../ pri njih so preživeli en zimski dan in noč, semester pa povsem spontano zaključili z izdajo prve številke časopisa, /.../ ki ostaja še danes«. Še vedno spremlja generacijo »za katero na žalost vedno znova prihajajo nove generacije brezdomcev.«
(Iz študentskega projekta v mesečnik, ki naj bi aktiviral brezdomce...)
»Če ne bi časopisa vsi tako dobro sprejeli, bi najbrž ostali pri enkratnem poskusu, zaradi odziva pa smo seveda nadaljevali. Kmalu se je oblikoval mešani uredniški odbor študentov, brezdomcev in strokovnih delavcev /.../ Vmes smo šli pogledat v Gradec, Bratislavo in Prago«, za prijavljanje na finančne razpise so ustanovili društvo in Kralji ulice zdaj izhajajo mesečno.
V njem so glavni ustvarjalci brezdomci. To sodelovanje jim »odpre nova vrata, nove možnosti /.../ dobijo uspešno izkušnjo, razširijo socialno mrežo ter posledično na drugih področjih kaj premaknejo.«
(Dobrodelnost?)
»Bolj se državne strukture rušijo, več je različnih dobrodelnih akcij /.../ toda po mojem gre največkrat za impulzivne, nedomišljene, nestrokovne akcije /.../ Vedno se izbere domnevno najbolj uboge, /.../ recimo ženske, otroke, hendikepirane /.../ Toda hendikep ni vedno viden navzven. Presoja kdo si pomoč zasluži in kdo ne, je zato lahko izjemno krivična. Ljudem dobrodelnost daje občutek, da so nekaj naredili, in zbuja vtis, da ne potrebujemo ne socialne države, ne /.../ mehanizmov /.../ za solidarnost med nami. Revščina ne more biti sprejeta kot naravni pojav, ampak jo je treba sistemsko reševati.«

Merjenje brezposelnosti. Statistika za domačo rabo. R. Ovin, Delo, 15.10.2015
Komu koristi prikazovanje slabšega stanja, se sprašuje ekonomist Rasto Ovin, DOBA fakulteta, Maribor.
Delo 3.10. pod naslovom Zmanjševanje brezposelnosti ni muha enodnevnica piše, da se je brezposelnost v EU v zadnjih treh letih gibala med 11 - 12%, v Slovenijo pa 9 – 10%. Pod tek korektnim poročilom pa je v spetni izdaji Dela naslov: Julija brezposelnost 12-odstotna«.
Gre za dve vrsti podatkov. V mednarodnih primerjavah se uporablja t.i. anketna brezposelnost, pri nas pa je bolj priljubljena t.i. registrirana brezposelnost, delež tistih na zavodu glede na aktivno prebivalstvo; ta je običajno višja.
Profesor o tem tudi »predava«. »Na začetku /.../preizkusim stališče študentov ekonomije na podiplomskem študiju do tega, kdo ima večjo brezposelnost: Slovenija ali EU. Kot izhodišče jim povem evropski podatek. Del jih pozna zmedo zaradi statistike in pozna dejansko razmerje, večina pa prisega na primerjavo med edinim podatkom« o (anketni) brezposelnosti v EU in podatkom o (registrirani) brezposelnosti iz medijev.
Na to razliko in zmedo s podatki je že večkrat opozoril poklicane. Odziva ni bilo, očitno vsi upoštevajo naše posebnosti... Slabši podatki (v medijih) očitno omogočajo nekaterim politikom in interesnim skupinam, »z močnejšim argumentom postaviti v vrsto za transferje« in posredno oblikovanje ukrepov. Dovolj je »primerov, ko so interesne skupine prevzele pobudo pri pripravljanju javnega mnenja, /.../ povečale pritisk na ekonomsko politiko in neposredno povečale njene stroške, gospodarstvo pa spravile v težave. Pomislimo na spodbijanje fiskalne konsolidacije in gibanje zahtevanega donosa na naše obveznice, na privatizacijo, /.../ zmanjšanje vrednosti podjetij, ali pa na zvišanje minimalne plače, ki je povečala brezposelnost.«

Raje bi videla, da bi mladi ostali v Sloveniji. M. Grušovnik, Dnevnik, 15.10.2015
Mladinska mreža MaMa, katere predsednica je Maja Hostnik, ima 44 članic , centrov, po Sloveniji. Sodeluje v mednarodonih projektih. V enem od njih spodbujajo mlade k aktivni participaciji. Vključeni so v Erasmus Mladi v akciji, v Alkohol youth policy in imajo enajst hostlov.
Organizirajo izmenjave v okviru evropske prostovoljske službe, s finskimi, bangladeškimi in nepalskimi partnerji organizirajo usposabljanje za mladinske delavce. K nam je prišlo 12 mladih iz šestih držav, pridobivali so izkušnje na področju multimedije, fotografiranja, oblikovanja idr.
»Gre za razširjanje splošnega znanja, za pridobivanje izkušenj in učenja jezika na neformalni ravni«, pravi Maja Hostnik. »Mladim omogočimo, da vidijo svet, spoznajo druge kulture, se naučijo drugega načina dela in spoznajo navade sovrstnikov v tujini. /.../ Žal je pač tako, da trendi EU vedno bolj usmerjajo k mednarodni mobilnosti, da se Evropejci premikamo po Evropi, zapravljamo in na tak način tudi prispevamo k rasti malega gospodarstva.«
(Žal?)
»Meni bi bilo ljubše, da bi mladi ostali v Sloveniji /.../ da bi tukaj našli delo.« Za to si prizadevajo v stikih z delodajalci in ministrstvi.
»Mladi bi morali že med šolanjem pridobivati izkušnje, kompetence in se na nek način mrežiti.«
(Mednarodne izmenjave?)
Neprecenljivo je, meni, če predstavijo svoj projekt sovrstnikom v mladinski organizaciji ali na mednarodni izmenjavi v tujini.
Drugo leto bo prvič »kot mladinski vodja odšla čez mejo na delo in po dobre prakse za mesec dni in tega s zelo veselim«.

Preberite, presodite, povežite

Pri umetnosti je bistveno sporočilo človeka človeku. J. Grgič, Delo, 14.10.2015
Kritik, literat, gledališčnik, akademik in tudi politični vplivnež Josip Vidmar se je rodil pred 120 leti.
Bil je iz premožne, svobodomiselne družine, mama je obiskovala gledališče, on pa »se je lahko šolal in celo potoval« piše Jožica Grgič. Med 1.svetovno vojno se v ujetništvu naučil ruščine.
»V 30-tih letih 20.stoletja, ko sta se razraščala fašizem in nacizem in je kazalo na novo vojno, je bil v stari Jugoslaviji, pravi Vidmar, vsak misleč človek pred izbiro: fašizem ali komunizem.« Prvi je bil proti (južnim) Slovanom, komunizem pa je vsem narodom priznaval pravico razvoja, obetal pa je tudi »pot iz kapitalističnega socialnega hleva /.../ za dosego človeštva vrednega reda na zemlji«, kot je zapisal.
S to idejo je šel v partizane, opravljal pomembne naloge, prav tako po njej, in bil od 1952 do 1976 predsednik SAZU. Udeleževal se je kulturnih srečanj na najvišji ravni, prevajal, največ ruske pisatelje, prepričan, »da mora prevajalec ob vsaki besedi vedeti na kateri dogodek ali miselni motiv se avtor z njo sklicuje, piše avtorica.
»Ukvarjal se je z vprašanji kot so umetnost in svetovni nazor, krščanstvo in umetnost, svoboda umetnosti, kriteriji in estetika umetnosti.« Odzival se je na dogodke v časopisih in nato te članke objavljal v knjigah. Najbolj znana so Obrazi (1980), o 25 sodobnikih, tudi o bratu Milanu (- šahistu, rektorju UL, B.M.), Ivanu in Izidorju Cankarju, K. Dobidi, Lili Novy...
»Vidmar je bil neprizanesljiv literarni kritik, toda iz njegovih pripovedi, objavljenih v knjigi Moj obraz (2011), ki jih je zbrala in uredila njegova hči Živa Vidmar, ni razbrati apriornih averzij – razen do klerikalcev.« O presojanju umetniških del govori knjiga Eseji o lepoti (1981).
»Kritika mora po njegovem v umetnini iskati človeško jedro. /.../ umetnost je izražanje lepote čistega duha. /.../ Menil je, da se kritik ne sme vezati na strankarsko, nazorsko in klikarsko miselnost«. Resnična umetnina »izraža tisto, kar je za človeka važno in dragoceno«, pisatelj mora obvladati življenje, o katerem govori.

Samopoveličevanje z drugimi sredstvi. G. Dekleva, Delo, 13.10.2015
Svojo deseto pesniško zbirko je Jurij Hudolin pisal na Kosovu in izdal pri KUD Apokalipsa (Lj. 2015) pod naslovom Prištinski dnevnik.
V svoji (kritični) oceni Goran Dekleva piše, da ta slika »tamkajšnje družbenopolitične stvarnosti« ni spodbudna, na vsakem koraku se »razkrivajo hinavščina, nenačelnost in koristoljubnost politike, kakršno danes vodi mednarodna skupnost:
Tam je mafija, ki so jo ustoličili
UNICEF, UN, EU, RK, KFOR, NATO
/.../ pod pretvezo altruizma.«

Pod površino »brbotajo spomini na zatiranje po etničnem ključu ter vsakovrstne vojne travme«, ki jih izrablja lokalna politika, mali ljudje pa se morajo oprijeti vodila:
Pomembno je ostati živ.
Zbirka pesmi ni »potopis po najmlajši izmed držav, nastalih po razpadu Jugoslavije. Avtorja namreč Kosovo zanima toliko, kolikor se mu kaže kot »pomanjšani svet« »sodobne globalne civilizacije« v krizi.
Poleg tega se avtorjev »lirski subjekt /.../predaja psihološkemu mrcvarjenu in avtoflagelaciji«, z očitki
»popivanja, nasilja /.../ žalitev,
modrovanja, hvalisanja, večvrednostnega kompleksa, nadutosti /.../
osladnosti in prilizjenosti /.../ gnusno lažnjive politične korektnosti
«,
do »impotence – tako seksualne, kakor umetniške«.
Ocenjevalec sumi, da »pravzaprav hoče reči, da smo vsi skupaj sicer res ogabni, le da se on sam, za razliko od drugih, tega tudi jasno in iskreno zaveda, da je /.../ drugačen in poseben. »
Ihta samoobtoževanja J. Hudolina, se zdi ocenjevalcu G. Deklevi, služi predvsem samopoveličevanju.

 

Slovenska knjiga za vse in vsakogar. Dnevnik, 14.10.2015
Na Frankfurtskem knjižnem sejmu je Slovenija sodelovala s kresnikovimi nagrajenci in tudi s tremi knjigami o potici. Jelka Stergar, Agencija za knjige, na vprašanje, koga zanima slovenska knjiga: »Nikogar in vsakogar. Velika slabost slovenske literarne scene je, da z izjemo Slavoja Žižka nimamo nobene svetovne zvezde in da nimamo dobrega žanrskega romana. Skandinavci so npr. prodrli s kriminalnimi romani, pri na pa velja žanrski roman za manjvrednega.
Naša založba Rokus klet je dobila srebrno priznanje za učbeniški komplet Radovednih pet, ki omogoča povezovanje med predmeti in z e-gradivi. (Poroča STA, Dnevnik, 15.10.)

Delovna pot, doma in na tuje(m)

Kariera in delo. Delo, 2.oktobra. Z. Jelenc, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Bralec dr. Zoran Jelenc (- Eden od začetnikov andragogike in proučevalcev ter razvijalcev izobraževanja odraslih, B.M.) opozarja na »cvetober spornih sintagem« v ne najlepše poimenovani rubriki Kariera in delo. »To so: karierni center, karierna svetovalka, karierni svetovanje, karierni tabor, /.../ vseživljenjska karierna orientacija.« Neprimeren je tudi izraz »karierni diplomat«.
Nekatere je očitno očaral izraz »kariera«, piše, namesto lepih slovenskih »poklicna pot« ali »poklicni razvoj«. Kariera po Slovarji slovenskega knjižnega jezika pomeni »uspeh na kakem področju /.../ v življenju, glede na poklicno družbeno področje«. Često ima negativen prizvok, npr. »karierizem«. Ni jasno, ali označuje poklicno ali življenjsko pot.
Navaja mnenje, ki ga je v nedavni anketi dal Jan Makarovič, psiholog in sociolog, da gre pri karieri za »komolčarstvo in borbo za stolčke; nasprotno je izraz poklicna pot seveda lep in primeren.«
Z. Jelenc meni, da so boljši izraz npr. »svetovalka za poklicno usmerjanje«, »središče za poklicno usmerjanje«. O spakedranki »vseživljenjska karierna orientacija« je na pobudo Andragoškega centra Slovenije potekala raziskava, v kateri je velika večina vprašanih strokovnjakov in intelektualcev nasprotovali takšni uporabi izraza »kariera«. Gre za napačni prevod angl. guidance / vodenje.
Z. Jelenc za ime rubrike Dela predlaga: »Poklic, zaposlitev in delo«, »Poklicni razvoj in delo«, ali »zaposlovanje in delo«.

Zgodovina mojega pisanja je enostavna. I. Bratož, Delo, 12.10.2015
Lanski dobitnik nagrade Prešernovega sklada Vladimir Kos, misijonar, je največji pesnik v emigraciji, začenja zapis pogovora z njim Igor Bratož.
(Poezija?)
V taborišču Gonars so mu »Italijani, fašisti /.../ zvezek s pesmimi zaplenili, jemali so vse, kar so lahko. V taborišču sem se spoznal s pesnikom Pavlom Golio, nisem vedel, da piše /.../ mi je svetoval, naj nadaljujem. Pozneje sem slišal, da je bil v Gonarsu še neki znan pesnik, a ga nisem spoznal.
(France Balantič?)
»Ne vem. V taborišču od pičle hrane precej otopiš in pisanje pesmi je bilo nekakšna rešitev.«
(Na tujem, stiki z domovino, kjer ni mogel objavljati, z Zorkom Simčičem?)
Na Irskem je začel pisati v angleščini, v modernističnem stilu. Iz Buenos Airesa so ga povabili k sodelovanju z revijo Medobdobje, »pričakovali so slovensko poezijo po starem vzorcu«, a so mu vseeno objavljali, čeprav so nekateri govorili, da je norec.
O slovenski literaturi je vedel »le za tisto, o čemer so mi poročali iz Argentine« in o čemer je »bral v Medobdobju, z domovino pa nisem imel stikov. /.../ S Simčičem sva se poznala že od dijaških let v Mariboru, /.../ sva tudi trenirala skupaj, on tek, jaz pa troskok.« Poslal mu je latinsko-slovenski in slovar slovenskega jezika, na pomoč se je zatekal k angleškemu slovarju.
»Slovenskih knjig na Japonskem ni bilo dobiti, tudi naša univerzitetna knjižnica, ki je slovela kot odlična, takega gradiva seveda ni imela.«
Na Japonskem je uspel priti s svojim haiku med prvih deset na dvornem tekmovanju. Za haiku moraš biti Japonec, meni, a se »tudi domačinom le redko posreči /.../ haiku, tak, ki bi na edinstven način razodeval resnico, veliko lažje se je lotiti tanke, kratke pesmi.«
(Misijonarstvo, univerza, jezik?)
Življenje ga je »v turbolentnem času vojne« najprej vodilo na Irsko, zaradi študija in pripravo na misijonarsko delo. Tam so mu svetovali učenje japonščine na Japonskem, ne v Evropi, zaradi naglasa.
»Za učenje japonščine je treba precej potrpežljivosti, po letu in pol sem /.../ razumel japonski stavek v celoti. Potem lahko nadaljuješ še z večjim veseljem.«
Na Japonskem je najprej poučeval jezike. Tja je »prišel leta 1956, ko so bile vsepovsod še vidne vojne ruševine, brezdomskih otrok je bilo ogromno /.../ in jaz sem želel živeti med njimi. Dopoldne sem zato delal na fakulteti, popoldne sem hodil k ljudem«, ki so ga prosili za podporo. Prepričan je, da je »pravo misijonsko delo mogoče le, če se naučiš jezika prebivalstva, na Japonskem še posebej.«
»Pozneje, po nekaj letih, sem na univerzi prevzel stolico za filozofijo, na kateri je potekal študij v angleščini. Čas teče hitro, pri 71-tih bi se moral upokojiti, a so mi dodali še 5 let /.../.«
(Običaji, kulinarika?)
Doma mu ribe niso dišale »in ko sem slišal, da jih Japonci jedo surove, sem se kar križal. /.../ nekega 3. Januarja, ko Japonci vabijo v goste tiste, ki jih hočejo posebej počastiti /.../: sredi mize na tanke rezine narezan metrski kos tuna, oblikovan kot gora Fudži. /.../ Tolmač mi je razložil, kako naj se lotim ribe s paličico, dodam grižljaju še japonski hren vasabi in sojino omako. Zaprl sem oči, dal ribo v usta in doživel nekaj najbolj čudovitega. Od tistega trenutka imam surove ribe najraje, še posebej sušimi
(Sredi 90-tih spet v Sloveniji...)
»Priti na prehod na Ljubelju in slišati slovensko govorico, to se mi je zdelo odlično, slišati domačo govorico, to je bilo doživetje. Po letih japonščine in angleščine in precej redko italijanščine ali nemščine je to nekaj fantastičnega.« Pri vrnitvi na Japonsko se prilagodi v trenutku.

Odhajajo izobraženi mladi, k nam pa ne prihaja sploh nihče. Pija Kapitanovič, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Slovenija se stara, petina prebivalstva (nas) je že starejša od 65 let; do 2060 jih bo tretjina od 1,7 milijona prebivalcev, pravi Boris Majcen, Inštitut za ekonomska raziskovanja.
V času gospodarske rasti, med 2017 in 2009 je bilo 15.000 neto priselitev, predvsem gradbenih delavcev iz držav nekdanje SFRJ. Med 2010 in 2012 je bilo zgolj 700 neto priselitev letno, leta 2014 pa se jih je več odselilo kot priselilo.
Zanj je to ena najhujših posledic krize: »Odhajajo namreč izobraženi mladi, k nam pa ne le, da bi prihajali zgolj delavci, ampak sploh nihče ne prihaja. Zaradi tega bi se morali resni vprašati, kaj je narobe z našim gospodarstvom.«
(Begunci, migranti?)
Slovenija in Evropa potrebujeta tiste, ki danes prihajajo iz Sirije in drugih držav, meni. »Treba je razmisliti, koliko migrantov lahko evropsko gospodarstvo sprejme in kakšne izobrazbene profile potrebuje.« Množičen prihod lahko povzroči pritisk na ceno dela; ne verjame teorijam o namerno povzročenem migrantskem valu, da bi znižali ceno dela v Nemčiji.
(Ali tisti, ki ne želijo v pokoj, odžirajo delovna mesta mladim?)
»To je napačno razmišljanje. Trenutno smo v krizi, ko je veliko iskalcev dela in malo ekonomske aktivnosti. To se bo kmalu spremenilo, takrat pa mladih za delo ne bo dovolj. Podjetja bodo iskala delavce.« Zdaj starejše sodelavci silijo v pokoj. »Pritisk prihaja z vseh strani, a ljudi moramo prepričati, da čim dlje ostanejo zaposleni. /.../ če bomo delali dlje, bomo lahko ohranili sedanje pokojnine.«
(Stari v visokotehnoloških podjetjih?)
»Treba bo prilagajati delovna mesta. /.../ Ali to, da je nekdo doktor znanosti, pomeni, da v starosti ne sme opravljati drugega dela, ki zahteva nižjo izobrazbo?« Tako »bi se dlje časa ohranila socialna vključenost posameznikov, kar je trenutno velika težava. Delodajalci se danes ne želijo ukvarjati s starejšimi delavci, saj so na voljo številni študentje, ki do upokojitve starejšega opravljajo njegovo delo.«
(Kaj čaka mlade, študente?)
»Današnji 30-letniki bodo v povprečju delali manj časa, kot so delali tisti pred 25 leti.« Razloga sta »da se ženske zdaj pogosteje izobražujejo, /.../ delno pa v trenutni krizi, ki poleg brezposelnosti povzroča tudi težko zaposljivost mladih. Veliko je pogodb za določen čas, veliko je dela preko študentskega servisa (ŠS). Ali ni slabo, da bo imel nekdo pri 30-tih letih zato, ker je delal preko ŠS, samo dve leti delovne dobe, namesto, da bi se prej zaposlil in jih imel pet? Ti mladi bodo /.../ imeli nižjo pokojninsko dobo, nižjo pokojninsko osnovo in s tem tudi nižjo pokojnino. Slovenija resnično izstopa s poznim vstopanjem mladih na trg dela /.../«
(Delo ob študiju?)
»Resno je treba razmisliti o smiselnosti sedanjega sistema študentskega dela in njegovih posledicah pa tudi o izobraževalnem sistemu in visokem deležu generacij, vpisanih na univerzitetni študij. Ljudje študirajo zato, da lahko delajo prek ŠS, obenem pa računajo še, da bodo kasneje zasedli delovna mesta belih ovratnikov. Toda mi ne potrebujemo 70% visoko izobraženih, potrebujemo tudi politehnike (?, B.M.), vodovodarje, avtokleparje.«
(Potrebujemo drugačen pogled na poklicno izobraževanje, fizične poklice...)
»Če ne boš priden v šoli, boš moral delati, pravi ena od pogosto uporabljenih starševskih fraz. Ja kaj pa, če si priden v šoli in ne delaš nič?«
(- In tudi: ... če si bil priden v gimnaziji in pridno delaš, tudi fizično, preko ŠS ter se delaš da študiraš? B.M.)

Slab mesec za politike. Pa še to, Delo, 12.10.2015
Oktobra je večini politikov padla priljubljenost, kaže anketni barometer, ki nastavlja »ogledalo naši politični eliti. /.../ Ljudstvo ni delalo razlike med politično pozicijo in opozicijo – slabšo oceno so dobili eni in drugi. Najslabše so jo večinoma odnesli politiki in političarke, ki nas zastopajo v Bruslju, s komisarko Bulčevo na čelu. Očitno tudi v politiki velja: daleč od oči, daleč od srca.«

Čast, komur čast

Kdo in zakaj bi si zaslužil Nobelovo nagrado za mir? Nedelovih sedem, Nedelo, 11.10.2015
N' Toko, glasbenik: Nagrada bizarno predpostavlja, »da sta mir in prosperiteta dosežek peščice izjemnih posameznikov«, superjunakov kot so »batmani in Dedki Mrazi, Obame in dalajlame, ki v imenu malega človeka rešujejo svetovne konflikte.« Ne, oboje »so si morale množice izboriti in prigarati kar same.« Takšna redukcija pomembnega dela posameznikov »na šov talentov /.../ je vedno sredstvo za propagando, ne pa za emancipacijo.«
Dušan Jovanovič
, režiser: »V preteklosti so jo dobili sporni posamezniki in organizacije«, ne pa tudi »kljub petim nominacijam /.../ simbolu mirovništva Mahatmi Ghandiju. So jo pa dali trem ameriškim predsednikom, (egiptovsko?, B.M.) palestinsko-izraelski trojki in EU. Sramota.«
Dragan Petrovec, kriminolog, opozarja, da so jo dobili »glavni oskrbovalec države z orožjem; načelnik generalštaba; terorist, znan po enem najhujših napadov 20.stol. z 91 žrtvami in soodgovoren za pokole v begunskih taboriščih; skrajno konservativni zagovornik apartheida; načrtovalec mnogih ameriških vojn in vojnih zločinov; nenazadnje politik, ki je obljubil zaprtje Guantanama, pa ni naredil ničesar.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Letos, ko je dobitnik Obama bombardiral bolnišnico v Konduzu in umoril 12 zdravnikov organizacije dobitnice iste nagrade, bi bilo najbolj razumno te nagrade ne podeliti. »Po svetu tavajo milijoni na begunskih poteh, vrsta držav več ne obstaja, divjajo vojne /.../ Nobelov komite ni dodeljeval nagrade med prvo in drugo svetovno vojno in tudi med vietnamsko ne /.../«.
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša, je ponosna na štiri nagrade, ki jih je prejel Rdeči križ. Prvo, 1901 je dobil njegov ustanovitelj H. Dunant. Mednarodna federacija RK in Rdečega polmeseca je trikrat prejela to priznanje. Letos je med nominiranci precej politikov. A. Merkel in papež Frančišek »še nista naredila tistega, kar bi upravičilo dodelitev«. Zaslužili bi jo Zdravniki brez meja, prejemniki že 1999, ki vztrajajo kljub bombam.

Poslovnež, mecen, učiteljica, predsednica

Mecenstvo ni kupovanje odpustkov. Vesna Milek, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Lastnik uspešnega podjetja Janez Škrabec, razume kulturo kot investicijo v prihodnost. V pogovoru preseneča z razgledanostjo, domislicami in citati.
Kot otrok je hodil na počitnice k dedu, zdravniku in humanistu, z impresionisti na stenah in Dostojevskim v knjižnici. Njegov stric je bral klasike in prepisoval iz njih odlomke. Tudi Janezek, ki se kot Janez še spominja »atmosfere stavkov. To še danes nosim s seboj.« Bral je tudi Čehova, pa Goethejevega Fausta... Pri Prešernu je odkril Slovane:
... »Narveč sveta otrokom sliši Slave /.../«
Vznemirljivo se mu zdi, da zasedajo največ Evrope (ne sveta...), Slovenci pa so njihov najmanjši in najbolj zahodni narod. V Rusijo se je zaljubil zaradi filma Doktor Živago. Od takrat sta mu najljubša Rusa »Omar Sharif in /.../ Julie Christie (smeh).
(Pred 30 leti je bil kandidat za vodstvo študentske organizacije – UK ZSMS (sedanji ŠOUL) - na listi B. Pahorja.)
Tudi takrat ga ni zanimala moč in oblast, pravi. »Če bi me oblast res zanimala, bi takrat zmagali (smeh).«
(Motivacija, prvič:)
»Proces me žene. Da se imam v procesu snovanja in razvijanja novih projektov in realizacije fino. Da ohranjam svoj življenjski slog. V katerega sodijo potovanja in srečevanja z zanimivimi ljudmi, da povezujem ljudi, trge, priložnosti, kulture... Občudujem ta akt kreacije, če se malo sakralno izrazim. Pa še to – da sem jaz svojega časa gospodar.«
(Družite se s političnimi figurami z leve in z desne?)
Tu je treba biti pragmatičen, pravi in se »zavedati, da to ni tvoja igra. /.../ nikoli ne bi sodeloval z ekstremi na eni ali drugi strani. Na srečo ji v tem političnem trenutku ni videti veliko ali se vsaj jaz ne soočam z njimi.«
(Ob 99-letnici Ruske kapelice pod Vršičem je soorganiziral srečanje katoliških in pravoslavnih dostojanstvenikov.
Se bosta ob 100-letnici tam srečala predsednika RS in RF?)
»Tega ne more nihče z gotovostjo napovedati.«
(Bog, marksizem, kapitalizem? )
»Moj Bog je krščanski Bog, tej tradiciji pripadam. /.../ Jaz sem bil in sem še vedno marksist.«
Od Bertolda Brechta, največjega marksista ,med dramatiki si je zapomnil: »Ali si ti sposoben tako analizirati družbo, da si lahko radikalen, kot je radikalna resničnost.«
»Marksizem ni povedal nič od prihodnosti. /.../ govori o sedanjosti. /.../ Kapital je /.../ najboljša analiza družbe /.../. Ampak čisto nič ne govori o prihodnosti. Vse drugo so si prikrojili razni politiki in ideologi.«
(Slovenija, s 300.000 ljudi na pragu revščine?)
»Ne morem si delati utvar, da bi lahko spremenil sistem. In čisto nič ne bom naredil za to, da bi zamenjal kapitalizem. Poskušam pač v okvirih sistema ustvarjati, kot najboljše znam.«
(Uvrščeni ste v knjigo C. Handyja The New Philanthropists. Zakaj vlagate v umetnost?)
»Sem podjetnik«. Klasičen, začel v garaži. »Mecenstvo pa ni nikakršno kupovanje odpustkov, ampak ena bolj egoističnih stvari, ki jih delam. /.../ In da tudi sam uživam v projektu, ki sem ga pomagal podpreti. /.../ zbirka esejev novinarke Mateje Ratej ali gostovanje baleta iz Sankt Peterburga /.../ da sem pomagal utrditi kulturno vez med državama, ki sta mi obe blizu.«
(Motivacija, drugič:)
/.../ iskreno povem, kaj me najbolj motivira. Ali bom /.../ lahko 5. novembra izplačal plače, podprl Festival Ljubljana, Ustanovo patra Janeza Škrabca, ali bom lahko vzdrževal Hrovačo in vse številne projekte, ki jih podpiramo. Ali pa bom izpadel luzer in bod prišli na račun tisti, ki bodo rekli: »Evo, propadel je, saj smo vedeli, da tam nekaj ne štima.« Bistvo je to. Da bi vzdrževal ta nivo.«
(Na Vzhod!?)
»Ste brali Civilizacijo N. Fergusona? /.../ piše, da je bila Kitajska ves čas velesila /.../ V 12. stol. so bili povsod, imeli so vrhunsko mornarico, odkrili so tisk davno pred Gutenbergom...«
Z Marxom pravi, »da se zgodovina ponavlja ali pa da se stvari spreminjajo zato, da ostajajo iste.«
(Tehnologija in poslovanje?)
J. Škrabec po M. K. De Vriesu, guruju leadershipa pravi: »To je vse stara ekonomija z novo tehnologijo.«
V knjigi Are leaders born or are they made? je M.K. de V.za primer dobrega menedžerja izbral Aleksandra Makedonskega. (FYROM... B.M.)
»Ko bereš Sokratov citat, v katerem kritizira takratno mladino, bi /.../ mislili, da je to rekla vaša mama.
Glavne stvari so nenehno iste, vrednote so v glavnem iste, načela tudi, samo tehnologija se spreminja.«
(- Na fotografiji J. Suhadolnika poslovnež J.Š. z elegantnim nasmeškom in temno kravato, pred bronastim kipom Adama in Eve pravkar izgnanih iz Raja, na Mesarskem mostu čez Ljubljanico. B.M.)

Upor je vedno pozitiven. Pomeni spremembo na bolje. Patricija Maličev, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Slovenka, Avstrijka – Ana Blatnik – je trikrat stigmatizirana, začenja Patricija Maličev pogovor s podpredsednico Zveze slovenskih organizacij na Koroškem.
Kljub temu, da ženskam /.../ pripada stekleni plafon« in pripadnica manjšine, je »s požrtvovalnim delom« prišla med vodilne v stranki SPO in je bila tudi predsednica avstrijskega državnega sveta (1.7.-31.12.2012.)
»Sem koroška Slovenka, prepričana Korošica, Avstrijka in vesela, da smo v EU.« Že več kot 30 let je učiteljica v poklicni šoli v Beljaku, kjer poučuje logistiko.
»Učiteljica sem zelo rada in z vsem srcem. Stik z mladimi je zame zelo pomemben. Z očitki, da je mladina slaba in lena, se ne strinjam. Če jih znaš motivirati, delajo brezkompromisno in z veliko vnemo.« Dijakom včasih da nalogo, »naj logistično pripravijo moj delovni teden...« se zasmeje.
Odkar je v zveznem svetu je razpeta med Dunajem, Bilčovsom (»v družinski hiši, ki gleda dol na Dravo«, njen ded in njen oče sta bila oba Janka Ogrisa) in Beljakom, kjer še vedno poučuje ob ponedeljkih in petkih.
(Ženske za štedilnik , v politiko?)
Groza jo je, pravi, ko ženske na okrajnih konferencah pripravljajo hrano v kuhinji, pa jih nažene »ven, naj se pokažejo, naj spregovorijo... Če sem zelo odkrita, v politiki sta dve vrsti žensk: takšne in drugačne.«
»Ženske želimo odločati na vseh področjih življenja, o katerih danes odločajo moški: o miru, vojni, oborožitvi, gospodarstvu, politični ekonomiji, zdravstvu, socialnemu varstvu, izobraževanju itd. Politika ne more biti domena moških, ampak je pravica in dolžnost vseh. Imamo veliko žensk, zelo dobro izobraženih, ki bi bile zainteresirane delovati v politiki. Statistika kaže, da so ženske bolj izobražene od moških, da dalj časa oz. več študirajo kot moški. Tako v Sloveniji kot v Avstriji imamo izjemno veliko zaposlenih mater, zato je tako pomembno, da imamo dobro urejeno otroško varstvo, s fleksibilnim delovnim časom, ki ustreza staršem.
Obenem bi rada poudarila, da je treba zagotoviti pravičnejšo delitev ustvarjenega pa tudi pravičnejšo delitev dela, plačanega in neplačanega.« Tudi vzgojo za »delitev gospodinjskega dela doma. »Gre za zadeve, ki v 21. stoletju ne bi smele biti več vprašljive /.../ Resničnost je na žalost drugačna.«
(Ne sramujete se več solz...)
»Zjočem se, največkrat od jeze, potem pa grem naprej. Mislim, da je med nami premalo solidarnosti.« Te izkušnje ima kot predsednica žensk v stranki in kot vaščanka. »Starejša generacija mojih sovaščanov misli, da mi je najvažnejša kariera, vse preostalo pa je temu podrejeno.« Brez podpore moža ne bi šlo, ima odraslo hčer, »vendar mi je kljub politiki še vedno ostalo dovolj ženskih opravil.«
(Prioritete pri ženski politiki?)
»Enakopravnost /.../ na vseh ravneh življenja, tako na delovnih mestih kot doma /.../ prizadevanje za ekonomsko samostojnost žensk in to, da čim več žensk sedi v organih, ki odločajo /.../ starševski 8-tedenski dopust za moške.«
(Doma ste bili upornica?)
»Ja, in to je bilo za očeta strašansko breme. Vse, kar je naredil, je bilo /.../narobe. Toda prav uporništvo je bilo ključno za razvoj moje osebnosti in samozavesti.«
»Politika je bila med mojim odraščanjem na dnevnem redu. Vse sem kritizirala, seveda. Brez argumentacij. Potem pa so me /.../ začeli učiti, če /.../ se oglašam, moram ponuditi alternativo...«
Oče (J. Ogris) zdaj, star 87 let »je prav on tisti, ki me veliko kritizira, a /.../ se vedno poskušam kaj naučiti. /.../ Vsak moj stavek analizira in pove, kaj ni bilo v redu.«
(»Koliko emocij potrebuje politika«, je naslov hčerine diplomske naloge.)
»V politiki so emocije veselje, žalost, veliko solz, trpljenje, idealizem, navdušenje, srčnost, hotenje, uporništvo... Dedek (J. Ogris) mi je vedno govoril, da je vsak poraz treba obrniti sebi v prid. Vedno je spodbujal žensko politiko, /.../ ko so bile proslave /.../ me je spodbujal, češ pojdi, to so pomembne stvari.« »Vedno mi je govoril: Poskusi, to je tvoja pot.«
»In govoril mi je tudi o ženskah, ki so bile med vojno doma, njihovi možje pa na fronti« (- ruski, B.M.) »in so pomagale partizanom. /.../ samostojne in sposobne; moški tega ne bi zmogli. Kako so si uredile logistiko, da so speljale svoje življenje in življenje otrok naprej... Kljub vsemu.
Upor je pozitiven, vedno. Pomeni spremembo, spremembo na bolje.«
(V Dobrniču bo (je) 11.10.2015 govorila na proslavi Slovenske protifašistične zveze. )
»O pomenu /.../ spominjanja na ženske, ki so ustvarile podstat, na kateri zdaj /.../ delujemo. Poudarila bom, da je treba pogledati resnici v oči – enakopravnost med spoloma še ni dosežena.«

Avtorji, mladi raziskovalci

Tekoči trak. T. Kristan, Delo, 10.10.2015
Agencija, odgovorna za delitev javnih sredstev za znanost (ARRS) je med predloge za sofinanciranje znanstvenih monografij izbrala tudi astrološke knjige, piše Tina Kristan v svojem komentarju.
»Pomembno je bilo predvsem, koliko Sicris točk so zbrali njeni avtorji.« In točke z dve recenziji, »ki ju je poslal sam prijavitelj.«
Na drugi razpisu agencije, ki je spodbujal zaposlovanje mladih doktorjev znanosti, so se lahko prijavili le brezposelni, prijavljeni na zavodu za zaposlovanje. »Koliko časa, v razpisu ni bilo določeno. Napaka!« Izpadli so nekateri izvrstni raziskovalci, ki doslej še »niso imeli možnosti sodelovati s fakultetami«, med uspešni pa so bili tudi taki, ki so bili sicer že dalj časa zaposleni na fakultetah in inštitutih, pa so jih na zavod »njihovi mentorji poslali le za nekaj dni«. To je storil tudi »predsednik znanstvenega sveta agencije, in sicer v vlogi vodje programske skupine na fakulteti.«
»Naslednjič bo drugače, obljublja direktor agencije.« Za odpiranje znanstvenega prostora bo treba resno razmisliti o kriterijih za delitev sredstev, meni novinarka, »jasno, da računalniški izbor s seštevanjem nekih točk tega ne bo sposoben.« Seznam izbranih od komisije sicer potrjuje znanstveni svet in direktor, a »je očitno tudi podeljevanje milijona evrov postalo delo na tekočem traku.«

Delo, zdravje, življenje

Po sporni Virantovi zdaj še Koprivnikarjeva reforma. I. Dernovšek, Dnevnik, 12.10.2015
Evropska komisija (EK) nam je za letos naložila tudi izboljšanje javne uprave.
OECD meni, da je naša uprava manj učinkovita od povprečja EU; ne posvečamo pozornosti ocenjevanju zaposlenih. pač pa predvsem kadrovanju in selekciji, usposabljanju, kariernemu svetovanju.
Odgovorni minister Boris Koprivnikar to ocenjevanje vidi kot temelj nove plačne reforme. »Dokler učinkov dela ne bomo začeli meriti«, ne bo izboljšanja javne uprave. Med novostmi v zakonu o plačah v javnem sektorju in o javnih uslužbencem predvideva še večo avtonomijo in odgovornost predstojnikov, odpravo avtomatizmov pri napredovanjih in večja fleksibilnost plač.
Na negativne posledice ocenjevanja opozarja EK v poročilu Kakovost v javni administraciji. Ocenjevanje je subjektivno, lahko spodkopava timsko delo in medsebojno zaupanje ter povzroča zavist, konflikte in slabše sodelovanje še zlasti, če ni jasnih pravil in kriterijev ter za ocenjevanje dovolj sposobnih menedžerjev.

Vse več odsotnih z dela zaradi stresa. H. Kocmur, Delo, 12.10.2015
Leta 1998 je bilo zaradi hudega stresa z dela odsotnih 2591 oseb, lani pa 7112, ugotavlja Nacionalni inštituta za javno zdravje (NIJZ). Za to diagnozo se »skoraj v celoti skriva trpinčenje na delovnem mestu«, pravi primarij Dušan Nolimal. Polovica depresij na delovnem mestu je neprepoznanih, pravi. Tuji podatki kažejo da je vsaj tretjina zaposlenih občasno depresivnih.
Znaki: zmanjšanje veselja do dela in življenja, sposobnost koncentracije, mišljenja, odločanja, spremembe v apetitu, telesni teži, nespečnost, zaspanost, utrudljivost, občutki ničvrednosti, »Ljudi /.../ obsojajo, da so neučinkoviti, pa so v resnici depresivni.«
Inšpektorji za delo kljub naraščanju prijav kršitev zakonodaje ne zaznavajo različnih nadlegovanj na delovnem mestu.

V »povprečju« srečne države imajo največ samomorov. B. Hren, Dnevnik, 12.10.2015
O paradoksu samomorov srečnih državljanov piše Barbara Hren in navaja podatke za Finsko in ZDA (The National Beureau of Economic Research).
»Finska se po raziskavah, ki merijo subjektivno zaznavanje zadovoljstva z življenjem, redno uvršča med deseterico najsrečnejših držav na svetu, a hkrati sodi tudi med države z najvišjo stopnjo samomorilnosti.« Podobno je v vzhodnoevropskih državah in v nekaterih državah ZDA.
Pomembne so razlike znotraj držav, pravi Vita Poštuvan, Slovenski center za raziskovanje samomora.
»Namreč, če smo vsi malo depresivni, je to včasih lažje prenašati, kot če sem depresiven samo jaz, vsi drugi pa so srečni.« V Evropi je več samomorilnega vedenja »v baltskih državah in v vzhodni Evropi«, pravi.
Ana Case in Agnus Deato, s Princetona (ZDA), piše B. Hren, paradoks pojasnjujeta takole: »Ko ljudje ocenjujejo zadovoljstvo z življenjem, verjetno ocenjujejo dolgoročne priložnosti ali pa dosežke, ki se najpogosteje merijo – izobrazbo, raven dohodka, zakonske razmere, zdravje. Na drugi strani pa je lahko samomor impulziven odziv na kratkoročne dejavnike.« Je pa samomor težko pojasniti in lahko je sporna tudi metodologija subjektivne sreče, menita.
Povezanosti (občutka) sreče s samomorilnostjo raziskovalci niso mogli pojasniti niti z razlikami med spoloma. Moški in ženske so manj zadovoljni v srednjih letih, ko je samomorilnost najpogostejša pri ženskah; pri moških kasneje s starostjo narašča.

Več medicinskih sester, manj mrtvih. Nina Knavs, Dnevnik, 12.10.2015
V zdravstvu bi morali bolj upoštevati spremembe v družbi in znanje medicinskih sester, pravi Judith Shamian, Mednarodni svet medicinskih sester.
»Če v bolnišnici dela dovolj visoko usposobljenih medicinskih sester, umre manj pacientov. Številne študije potrjujejo, kako pomembno je, da bolnike dovolj pozorno spremljajo. /.../ Če je zaposlenih na nekem oddelku premalo in zato tekajo naokoli kot kure brez glave, bodo verjetneje prepozno opazili iztaknjeno infuzijo pri pacientu.«
(Zdravniki in sestre?)
»Medicinske sestre so tu zaradi pacientov, ne zdravnikov. Ti včasih menijo, da so /.../ zaradi izpolnjevanja njihovih navodil. Manjka pa razumevanje, kako pomembno je, da je nega pacienta dobro premišljena. Zdravnik opravi operacijo, za paciente pa v nadaljevanju skrbijo medicinske sestre.«
Problem so npr. kronični bolniki z večimi težavami, npr. diabetes, srčno bolezen, težave z vidom, duševne težave. »Zdravniki te težave seveda rešujejo, a pri tako kompleksnih stanjih bi moral nekdo koordinirati /.../ pot skozi zdravstvo. To nalogo bi lahko odlično opravile medicinske sestre.«
(Zaposlovanje, izobraževanje?)
»Morda ne potrebujete v vseh delih zdrava velikega števila dodatnih zaposlitev, potrebujete pa drugačno usposobljenost in razporeditev zaposlenih. Srednje medicinske sestre je treba spodbujati, da se dodatno izobrazijo. Ni nujno, da gredo na univerzo za nekaj let, morda bi zadoščal kakšen premostitveni program zanje. /.../ Morda pa je treba za boljše rezultate tudi delo organizirati drugače. /.../ Pri zaposlovanju je treba upoštevati tudi, da se kritična presoja medicinskih sester z višjo izobrazbo izboljša.«

Preberimo, poglejmo, prisluhnimo

Valentin Vodnik – pesnik, ki je želel narediti slovenski jezik lep. Živa Rokavec, Dnevnik, 10.10.2015
V domačiji v Zgornji Šiški, ki še stoji na Vodnikovi cesti v Lj., hiši branja, pisanja in pripovedovanja, se rodil Valentin Vodnik (*1758). Končal je vseh 6 razredov takratne jezuitske gimnazije, bil »pohvaljen pri latinščini, zgodovini in zemljepisu«, piše Marjan Dolgan v Literarnem atlasu Ljubljane in nato šel med frančiškane. Začel je pesniti pod vplivom Marka Pohlina, spodbudil ga je predvsem Žiga Zois, ki ga je srečal na Koprivniku, nad Gorjušami, kjer je bil duhovnik. Zois je v njem »prepoznal osebo, ki bi lahko imela pomembno vlogo v slovenskem prerodu in oblikovanju slovenske nacionalne identitete«, pravi Luka Vidmar, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Ž. Zois je moral njegove prve pesmi veliko popravljati. Kasneje je Vodnik postal »ena najpomembnejših oseb v Ljubljani. Ugleden profesor, razgledan, zabaven sogovornik, udeleževal se je različnih omizij in tudi dogodkov v Zoisovi hiši.« Prestopil je med škofijske duhovnike in opravljal državne funkcije profesorja in nato ravnatelja liceja, pravi L. Vidmar.
V. Vodnik je izdal Pesmi za pokušino, prva naša pesniška zbirka, bil urednik Lublanskih novic, prvega slovenskega časnika, prevedel je kuharsko knjigo in priročnik za babice in sestavil nekaj učbenikov.
V uvodu v slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v času Ilirskih provinc je natisnil pesem Ilirija oživljena. Nad Francozi se je najbrž navdušil, ker so uvedli slovenščino v osnovne in srednje šole.
Po vrnitvi Avstrije so ga upokojili, tudi zaradi suma prostozidarstva, še vedno pa je poučeval italijanščino, a se mi ni uresničila želja, da bi postal prvi učitelj slovenskega jezika na liceju. Pač pa so mu precej kasneje postavili spomenik pred zgradbo liceja, ki jo je poškodoval potres 1895 in so jo kasneje porušili; tam je nastal Vodnikov trg. Na spomeniku je pesem Moj spomenik:
Ne sina ne hčere, po meni ne bo,
dovolj je spomina, mi pesmi pojo.
(- Prav tam, pred vrati liceja, je desetletja prej, leta 1821, v času ljubljanskega kongresa, cesar Franc takole nagovoril profesorje - tam je bil tudi dijak France P., iz Vrbe na Gor. - in jih opozoril na zvestobo in kazen za morebitno svobodomiselnost...
Kdor meni služi, mora poučevati, kakor jaz ukazujem.
Kdor tega ne more, ali kdor /…/ mi nastopa z novotarijami,
ta na gre, kamor mu drago, ali pa ga dam odstraniti jaz.

(Po J. Malu, Zgodovina slovenskega naroda, 1929)
Kasneje, v času Ilirskih provinc je v Ljubljani, glavnem mestu, delovala tudi univerza, Ecole centrale; prav tako v Zadru. Glej: V. Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem (1965), zbornik Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani (1969) in mojo knjigo Ključ je v naših rokah (2008, str. 97).
Po potresu so vrata licejske zgradbe, skozi katera so hodili mnogi slovenski intelektualci in umetniki, prenesli na drugo stran gradu. Na Gornjem trgu 15 jih lahko vidimo še danes.
Glej tudi Jože Ciperle: Podoba velikega učilišča ljubljanskega: Licej v Ljubljani: 1800-1848, Lj., 2001
https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ciperle
Spomenik pesnika, jezikoslovca in profesorja, v meniški obleki, stoji nasproti Študentske ulice, kjer so nekdaj študentske, t.j. dijaške, mamice imele sobe. Za hrbtom Vodnika je čez teden živahna tržnica, ob nedeljah parkirišče. Občasno tam delajo arheologi; razpravlja se o podzemni garaži. B.M.)

Ljudje, ki so obtičali v 20. stoletju in ki še vedno živijo za enega človeka. A. Tomažič, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
O Kanadčanki srbskega rodu Nina Bunjevac, avtorici stripa Očetnjava (Modrijan, Lj., 2015) piše Agata Tomažič. Leon Vidic pa je prispeval fotografijo mlade blondinke z nasmehom (B.M.), pred jesensko obarvanimi grmičevjem kanadskega javorja v betonskih koritih na gostinski terasi; tja se je ubogljivo postavila sama, piše A. Tomažič.
N. Bunjevac v svojem grafičnem romanu prikaže lik očeta in dogajanja, v družinskem okolju, v črno-beli freski »zgodovinskega dogajanja na Balkanu v 20. stoletju«. Oče je leta 1977 umrl med sestavljanjem bombe.
»Dogodki /.../ so seveda povezani, 20. stoletje je bilo stoletje vojn in razpadanj kraljestev in rojevanja in novih držav, ljudje, ki so zašli v kolesje ideologije, pa je ponavadi niso dobro odnesli..« Gre predvsem za »dve ideologiji, med katerima je odraščala: desničarski ekstremizem njenega očeta Petra in kleni komunizem iz partizanskih časov babice /.../.«
Začne se v Torontu, nato avtorica bralca »vrže za 35 let v preteklost, od tam ga pahne še dlje – v Paveličevo NDH, i.t.n. in nazaj /.../«nastopijo« kralj Peter, Draža Mihajlović, Josip Broz Tito, Milovan Djilas, Goli otok, pionirji...«
Oče, vojno srbsko dete iz hrvaške vasi, bi lahko naredil v JLA »čisto solidno kariero«, če ne bi vzklikal gesel (omenjenemu) »prvemu jugoslovanskemu disidentu«. Prišel je v ječo, nato šel prostovoljno v izgnanstvo, se v Avstriji seznanil s (srbskim) nacionalistom (Nikola Kavaja – lovac na Tita, dokumentarni film, 1994), postal član četniške skupine, terorist, ki je napadal hrvaške izseljence.
Nina B., je za tako očetovo početje izvedela pri štirinajstih. Leta 1975 je mama pobegnila iz Kanade v Jugoslavijo. Nina se je vpisala v beograjsko Šolo uporabnih umetnosti D. Krstić, leta 1990 je začela študirati na Centralni tehnični šoli v Torontu. Takrat so nacionalizmi spet (za)netili ogenj pod balkanskim kotlom.
»Razpad Jugoslavije je doživela kot hud psihološki udarec.« Bila je stara 16 let in spoznala je, »da je ideologija, ki ji je bil podvržen moj oče /.../ del nabora ideologij, ki so povzročile razpad /.../«, jo navaja A. Tomažič, ki piše o trku »med srbskim nacionalizmom in anacionalnim komunizmom«.
N. Bunjevac motijo tudi ideologije Zahoda, v Severni Ameriki »skrajnosti, na komunizem gledajo kot na fašizem«, pravi. Oče je v Kanadi delal v rudniku družbe Inco, ki je kot je izvedela na TV CBC, »novačila antikomuniste iz begunskih taborišč v Avstriji, saj so si z njimi obetali od znotraj razbiti razvoj sindikalnega gibanja v podjetjih. In ko to zveš, ti postane jasno, zakaj je prišlo do vojne v Jugoslaviji v devetdesetih./.../ Sem za socializem in za samoupravljanje.«
»V devetdesetih so v Kanado prišli predvsem ljudje iz Bosne, Hrvaške, nekaj iz Kosova in iz Srbije – večinoma tisti, ki so bežali pred Miloševičevo politiko. /.../ izobraženci in /.../ so se v tujino umaknili pred vojno, v kateri niso hoteli sodelovati.« Med (srbsko) diasporo ni več toliko ločevanja kot prej, na tiste za Jugoslavijo in na nacionaliste, še vedno pa »obstajajo cerkve, v katere zahajajo nacionalisti, in druge, kamor k maši hodijo komunisti.« (smeh)
Vse kar je v Očetnjavi, je potrjeno z arhivskimi gradivi, zagotavlja avtorica. D. Mihajlovića je opisala kot kvizlinga, kar je zmotilo organizacijo ravna gora, ki je protestirala. Oni še »živijo za enega samega človeka«, pravi.
Angleški izvirnik stripa je izšel 2014. Preveden v Srbiji ni bil deležen veliko publicitete, pač pa na Hrvaškem, pravi avtorica. Nima slabe vesti glede očitkov, da širi stereotip o balkanskih divjakih, ki se pobijajo še na tujem.
»Mislim, da smo mi sami obsedeni s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. /.../ tujci ljudi iz nekdanje Jugoslavije že dolgo ne dojemajo več kot divjakov, veljamo za prišleke iz države, ki se ponaša z razvito kulturo in je svetu dala imena, kot so Louis Adamič, Slavoj Žižek, Laibach, Mihajlo Pupn, Nikola Tesla, Vuk Karadžić...«
Strip se (zaenkrat) konča z golobom na oknu in napisom To be continued.

Peticija Za javno televizijo, ki bo vredna svoje javnosti. R. Močnik in 216 podpisnikov, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 10.10.2015
Na padanje kakovosti in kadrovske čistke na TVS opozarja Rastko Močnik, s 216 podpisnicami in podpisniki (glej www.zgodb.be/sp0001 .)
»Javna TV ne sme tekmovati z zasebnimi televizijami, temveč mora zagotavljati prostor za javno razpravo /.../ in skrbeti, da bodo civilizacijski, kulturni in intelektualni dosežki prišli do najširšega občinstva.« S svojimi finančnimi prispevki prebivalci »varujemo javno RTV pred iracionalnostjo kapitalističnega trga«. Vodstvo javne TV zadržuje v prekarnih razmerjih prav tiste, »ki bi lahko odločilno pripomogli k izpopolnjevanju javnega poslanstva«.
Podpisniki pozivajo ustanovitelja (t.j. državo RS, parlament in vlado), »da končno uredi razmere na javni TV« in »žrtve televizijskega poneumljanja, naj nanjo pritiskajo /.../«.

Klemen Klemen in Klemen Klemen. G. Kališnik, Nedelo, 11.10.2015
O umetniških imenih glasbenikov, tujih in naših, piše Grega Kališnik. Na slikah so Engelbert Humerdinck, Lady Gaga in domači reper z napisom Klemen Klemen na majici.
»Gre za to, da mu je ime Klemen, piše pa se Klemen. Ali obratno.« Družinska zadeva. Oče je bil KGB, mama pa itak JLA. Klemen Gašper Boris je dejal Jarc Neži Amaliji, tudi Majči, »kaj če bi še sinu dala to ime.«
Potem pa N'Toko: »Ko sem bil najstnik, je za Novo mesto igral Kamerunec Roland Njume N'Toko. /.../ In v srednji šoli so tako začeli klicati mene«. Miho Blažiča. Brez pravega razloga. Fora.

Priznanja za dosežke v šolstvu in v politki

Nikogaršnje nagrade. S. Merljak, Delo, 7.10.2015
Podelitev najvišjih (državnih) priznanj za dosežke v šolstvu (tudi visokem) je minila skromno, piše v komentarju Sonja Merljak.
Sicer so enakopravne Prešernovim za kulturo in Zoisovim za znanost, a jim mediji (in drugi pomembni) posvečajo manj pozornosti. Še imena nimajo – včasih so bile Žagarjeve. Ni neposrednega TV prenosa. http://www.mizs.gov.si/si/medijsko_sredisce/nagrade_in_priznanja/
Priznanja gospodarstvenikom spremlja ustrezen pomp. Kulturniki imajo še Borštnikov prstan, Grumove Rožančeve in Veronikine nagrade ipd.
»Učitelji /…/ od vzgojiteljic v vrtcu do univerzitetnih profesorjev« se »lahko potegujejo za eno samo /…/ državno nagrado«, pa še ta se je »komaj letos po finančni plati približala drugim, enakovrednim /…/.« Vse to več pove o odnosu države in družbe, kot njihova (učiteljska) »vsakoletna opozorila, da je poklic, ki ga mnogi doživljajo kot poslanstvo, premalo cenjen in spoštovan. /…/ Zakaj je tako? Morda je skromno ministrstvo, morda so skromni učitelji, morda« ker »je šolanje tek na dolge proge in /…/ učitelji ne morejo tako hitro pokazati rezultatov, kot jih lahko kulturniki in znanstveniki.«
Nova ministrica, strokovnjakinja za trženje, bo morala poskrbeti za promocijo.

Častni doktorati privilegij politikov. Matjaž Albreht, Delo, 8.11.2015
Nedavno je Janez Janša, poslanec in predsednik stranke SDS postal častni doktor Kolegiji Universum/Universum University https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_universities_in_Kosovo .
Prvi je dobil častni doktorat (1993) Milan Kučan od zasebne »Southern International Univ. New Orleans«, Lousiana, ZDA: https://www.gaes.gov.mo/images/files/rha/04.pdf , nato od državne univ. v Clevelandu http://www.csuohio.edu/ , tudi za zasluge pri osamosvojitvi in demokratizaciji.
Med našimi politiki ima največ častni doktoratov Danilo Turk (dveh madžarskih - Corvinus, Szeged : https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_universities_in_Hungary , ene ukrajinske v Harkovu : https://en.wikipedia.org/wiki/University_of_Kharkiv in ruske: Moskovski državni institut za medn. odnose :https://en.wikipedia.org/wiki/Moscow_State_Institute_of_International_Relations ).
Dva častna doktorata je dobil v ZDA (pokojni) Janez Drnovšek : Boston http://www.bu.edu/ in Wesleyan https://www.iwu.edu/ .
Avtor članka dodaja, da sedanji predsednik RS (še) ni prejel častnega doktorata pač pa viktorja za elegantno medijsko osebnost 1997.

O upravljanju države, razvoju, bankirjih in neoliberalcih

Zakaj je Slovenija »zataknjena« in kako iz te zadrege. A. Cetinski, Objektiv, Dnevnik, 10.10.2015
Na kritični prispevek Maksa Tajnikarja (Objektiv 3.10.2015) o naši (ne)razvojni politiki se navezuje Andrej Cetinski.
Piše, da naše države, zlasti njenega premoženja, ne upravljajo »v interesu večine prebivalstva«. Postopek oblikovanja vlade ne zagotavlja »potrebne strokovne usposobljenosti« odgovornih, parlament pa dela vlade ne nadzoruje dovolj učinkovito. Koalicijske vlade niso/ne bodo uspele »oblikovati razumne dolgoročne razvojne politike«, zato bo Slovenija še naprej »zataknjena«.
Spremeniti bi morali postopek volitve poslancev, kot je predlagala ZDUPS. Za sestavo vlade so še tri možnosti: velika koalicija, tehnična vlada in majna vlada z enoletnim premierskim mandatom.
»Svojo državo upravljamo Slovenci vse prej kot dobro in plačujemo tudi vse višjo ceno. Kaj bi bilo treba spremeniti vemo. Pa tega zlepa ne bomo storili, saj strukturam, ki imajo /…/ politično moč, to preprosto ne ustreza. Kako omehčati /…/ ta nasprotovanja /…/ je zato izziv /… Če bomo s tem še naprej odlašali, nam bodo vnuki upravičeno očitali, da smo zapravili državo.«

Kar nekateri govorijo o nas, je bolj izgovor za njihovo neuspešnost. J. Bratanič, Objektiv, Dnevnik, 10.10.2015
V pogovoru se »bankir stare šole« Sibil Svilan, Slovenska investicijska banka (SID), najprej dotakne beguncev in posojil nato poudari pomen izobraževanja in povezovanja naših univerz.
Podobno kot je po združitvi Nemčij k rasti prispevala poceni delovna sila z Vzhoda, bi lahko zdaj begunci. Toda mi zapiramo meje, »pri čemer pravzaprav ne vemo, kaj želimo doseči.« »kapitalu in nekaterim državam begunska kriza ustreza. Tudi Francozi in Britanci že dolgo vedo, »da je pritok nove delovne sile nujen«, zato »je jasno, da bo kapital podpiral pritok beguncev.« Kitajci in Indijci imajo ogromno ambicioznega mladega prebivalstva in lahko, če se odločijo, pošljejo v Evropo »npr. 10 milijonov ljudi – mladih, izobraženih na najboljših ameriških in svetovnih univerzah. Kaj bomo naredili tedaj?« Pri nas je rodnost nizka, imamo 10.000 praznih stanovanj, v cenejša se bodo lahko priselili begunci, Slovenci pa v dražja.
(SID banka, kreditiranje?)
Samo lani je pomagala s posojili ustvariti 20.000 delovnih mest. Vendar kreditiranje ne bo pospešili gospodarske rasti, ravno obratno, »gospodarska rast bo spodbujala kreditiranje«, ki je bilo v času pred krizo ekcesno veliko, meni, »pred krizo se na veliko posoja, nato pride streznitev. Ampak bistvo trajne rasti ni v kreditiranju, temveč v storilnosti gospodarstva, izobraževanju, raziskavah in razvoju ter v mednarodni konkurenčnosti in izvozu.«
(Katere panoge naj podprejo banke?)
»Nekoč se je omenjalo tri T-je«, pravi: T-tekočine (voda, pijače); T-transport; T-turizem.
»Trenutno so aktualna tista področja, ki jih opredeljuje strategija pametne specializacije«, pravi Jan Bratanič pa našteje: »(pametna mesta in zgradbe, pametni stroji, mehatronski sistemi, farmacija, metalurgija, lesna veriga, trajnostni turizem in trajnostna pridelava hrane itn«.).
S. Silvan omeni avtomobilsko in lesno industrijo, in »še druge priložnosti«.
(Na primer?)
»Slovenija je lahko zelo dober primer ustvarjanja dodatne vrednosti na področju izobraževanja. Ustvariti moramo novo celovito obliko izobraževanja. Imamo že menedžerske in druge šole, vendar te učijo za preteklost, ki je bila parcialna. Danes znanje zastara v enem letu, zato je celostno izobraževanje za prihodnje voditelje povsem drugačno. Ta oblika izobraževanja bi lahko povezala slovenske univerze v močno mednarodno »multiverzo«, ki bi lahko dobila študente s štirih območij bivše Jugoslavije, vzhodne Evrope, tudi zahodnoevropskih držav, kjer šolstvo ne sledi novim trendom, in Azije, ki je prihodnost. Kajti za Azijce je Evropa pomembna pot v svet, za nas pa je to diverzifikacija.«
(Bi to prineslo priložnosti mladim?)
»Mladi dejansko nimajo toliko priložnosti, kot smo jih imeli mi. A /…/ imajo hkrati precej večji svet. Včasih smo vse znanje in informacije pridobivali iz knjig, ki so bile cenzurirane – tako je bilo va vzhodu, zahodu in v Jugoslaviji, ki je bila nekje vmes. Danes tega ni več, internet omogoča, da izveste vse v minuti, dveh, zaradi česar so mladi v povsem drugačnem položaju. /…/ ključno je znati informacije selekcionirati in jih pravilno uporabiti.«
(Ljudje se ne učijo več?)
»Živimo v podatkovni ekonomiji, vendar ne gradimo več znanja posameznika. Večina je specializirana v eno smer, toda ljudem manjka celovit pogled.« Ne učimo se »upravljati vseh informacij, ki so na voljo. Vse seveda ni res. Napačne informacije se tako pogosto močno širijo, preden ljudje spoznajo, da niso prave.«
(Pametni telefoni, očala, čipi v glavah?)
»Nisem prepričan, da lahko tehnologija nadomesti vse funkcije, zlasti ne razvoja. /…/ Je pa seveda s tehnologijo mogoče olajšati delo ljudem. /…/ A na koncu je v ozadju še vedno človek tisti, ki sprejema odločitve, bodisi v vojni, podjetju ali banki. Zato je bolj kot tehnologija pomemben človek. Ob zavedanju, da seveda ni popoln, da ima omejitve, kajti le tako se lahko razvija naprej.«

Nepreslišano. Dr. Bogomir Kovač, ekonomist. (Mladina), Dnevnik, 10.10.2015
»Ne gre za naključne napake v sistemu, temveč za sistemsko okvaro sodobnega tržnega gospodarstva, od Enrona, do VW, od Goldman Sachsa do BP. Povsod enak družbeni algoritem. Več učinkovitosti za manj humanosti, prevare elit, trk moči enega odstotka proti 99%.
Fukujama je leta 1989 oznanjal triumf kapitalizma nad zblojenim socializmom. Toda namesto odrešitve smo postali žrtev predatorskega kapitalizma, refevdalizacije poslovnih in političnih elit. Slaba politika bo pokopala kapitalizem, podobno kot je napačna politika zapečatila socializem.«

Paradna sindikalista v isti rok z neoliberalci. Aleksander Lucu, Nedeljski, 7.10.2015
V (za nekatere sporni, B.M.) rubriki najbolj branega tednika piše Aleksander Lucu – Luc o ozadju (domnevne) prodaje Zavarovalnice Triglav.
Navaja ugotovitev, ki jo je zapisala »svetovljanska dama dr. Renata Salecl« (- psihoanalitičarka, ločena Žižek, B.M), da v kapitalizmu najbolj uspevajo psihopati brez občutka krivde. V knjigi, ki jo je uredila R. Salecl in izdal Inštitut za kriminologijo pri PF UL je Saša Dolenc, zapisal: »Prav kontrola nad tem, da ne storimo prav vsake neumnosti, ki nam pade na misel, je pomemben element, ki omogoča življenje v družbi. To je tudi glavni znak odraslosti!«
A. Lucu piše, da s prodajo omenjene zavarovalnice »soglašata in na Mira Cerarja iz varnih ozadij sindikalnih praporov pritiskata« Branimir Štrukelj in Dušan Semolič. Vse gre v prid Boruti Jamniku, ki je v Kadu previharil vse vladavine »z obljubami sindikalistom, s katerimi pač nobena vlada ni hotela v hujše spore. Jamniku je z izborom dr. Dušana Mramorja za finančnega ministra padla sekira v med, kajti profesor EF je bil vedno blizu idejam prvega slovenskega neoliberalca Mića Mrkaića, ki se je izgubil v beli svet. /…/ Zato je tudi dr. Mramor ostal pri stališčih, naj delavstvo marljivo varčuje, da bodo izbranci imeli kaj deliti.«
Od prodaje Triglava naj bi največ potegnili deležniki skupine Alta Invest, »zato bi se v postopke pri prodaji morala vsaj za znanstveno obdelavo vključiti tudi kriminološka znanost, da bodo poznejši rodovi vedeli, kam je izginilo premoženje očetov in dedov.«

Javno šolstvo – prebohotno?

Korak v temo. J. Meden, Pisma, Dnevnik, 10.10.2015
Bralec Josip Meden iz Ljubljane zase pravi, da se je ukvarjal s tem, kako bi »vsem otrokom, ne glede na to od kod so in iz kakšnih socialnih okolij /…/ izenačili pogoje za dostop, od prizadevnosti in intelektualnih sposobnosti pa naj bo odvisno, kako bodo to izhodišče izkoristili.«
(- O njegovih nazorih glej: http://hubert.blog.siol.net/2015/09/26/pomladi-ki-to-niso/ B.M.)
Nato opiše ta prizadevanja v preteklosti, sedanje težave in dileme, tudi ob ugotovitvi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) o »prebohotnosti« našega javnega izobraževanja.
»Gradili smo dijaške in študentske domove, v Ljubljani smo iz sredstev samoprispevka« (- t.j. dodatnega davka, za katerega smo se odločili na referendumu… B.M.) »zgradili in obnovili še pa še šol in vrtcev, /…/ prizadevali smo si za višanje izobrazbene ravni vzgojiteljev in pedagoških poklicev, uvajali v šole svetovalne službe, knjižnice in knjižničarje, /…./ oblikovali /…/ štipendijsko politiko /…/
Ne razumite me napak, daleč od tega, da bi se cedila le med in mleko, mnogo tega bi bilo treba bolje domisliti, učitelji so s svojimi plačali ceh za večno pomanjkanje v šolstvu. Smo se pa trudili spremeniti miselnost, da je šolstvo zgolj poraba. Kakor koli je že bil nedomišljen sistem takratnih interesnih skupnosti« (- te so skrbele za financiranje šol po področjih, s predstavniki »uporabnikov in izvajalcev« v organih odločanja, B.M.) »učitelji so le imeli vsak kanček možnosti, da so družbo nenehno opozarjali na šolsko problematiko. /…/ Mreža šol je bila domišljena, res pa je, da smo takrat zmotno menili, da nam pomanjkanje visokošolskih učiteljev ne dopušča, da bi imeli visoko šolstvo v vsaki fari.«
Bralec je kritičen do finančnega ministra (Dušana Mramorja), ki išče resnico o našem šolstvu pri IMF-ju in sarkastično zapiše: »našemu državnemu računovodji že ne bo lagala tukajšnja stroka, še manj nekakšni bedni sindikati /…/«
Glede smeri razvoja … bralec meni takole: »Šolstvo je za razvoj in prihodnost naroda prepomembno, da bi o njem smela odločati neka neoliberalna računovodska bilanca.« Navaja iz knjige (francoskega) ekonomista Thomasa Pikettyja Kapital v 21. stoletju, da je tzreba socialno državo posodobiti, ohraniti javno šolstvo in ne ustvarjati sistema, v katerem bo ekonomski status staršev »skoraj natančno napovedoval možnosti otrok za visokošolski študij«, kar je T. Piketty ugotovil po študiju šolstva v ZDA.
Upravljalcem države bralec priporoča, naj ne sledijo »diktatom povampirjenega neoliberalizma /…/ ljudje nismo zgolj potrošniki v vaših bilancah.«

Profesor, dekan, zaslužkar?

Za študijo, ki jo je prodal Darsu, sam ne bi plačal. P. Rak, Delo, 7.10.2015
V pogovoru je Klavdij Logožar, dekan EPF UM, pojasnil afero iz leta 2009, s prodajo diplomske naloge.
Za (preplačano študijo – 24.000 evrov) so mu »že bile izrečene sankcije, zadeva je pravno zastarala, nihče ne more biti za isto dejanje ponovno obravnavan«, pravi. (Leta 2009 je dobil opozorilo pred odpovedjo. Zdaj se rektor UM odloča o njegovem dekanstvu, potem, ko mu je akademski zbor EPF dal nezaupnico. B.M.) Predlani je bila zavrnjena njegova izvolitev za rednega profesorja, zdaj mu grozi konec akademske kariere.
Gre za poskus diskreditacije, pravi, kot v času volitev za dekana, ko je dobival tovrstne grožnje. Zanika, da bi medijem posredoval podatke o honorarjih (drugega profesorja EPF) Sama Bobka.
(Univerzitetno zaslužkarstvo?)
»Veliko se izpostavlja vprašanje etike in morale. Zakaj pa se sindikat (VSS, B.M.) na univerzi ni s svojim moraliziranjem oglasil ob Bobkovih skoraj pol milijona /…/ avtorskih honorarjih? Ker gre ob interesih tudi za prijateljske naveze in dvoličnost. In zakaj je pred kratkim z mesta predsednika akademskega zbora odstopil dr. Davorin Kračun? /…/ Zelo si želi izogniti upokojitvi, zato je name kot dekana pritiskal, naj mu za 3 leta izredno podaljšam profesorski status. Ker mu to ni uspelo, se je pred enim mesecem dogovoril z rektorjem, da bo po moji razrešitvi prevzel funkcijo v.d. dekana.«
(Imate profesorji ob aferah še čas za študente?)
»Jaz ga vsekakor imam. Res pa to ni akademsko okolje, kot bi si ga želel.« Kot dekan v 6 mesecih ni mogel veliko narediti, pravi, »deloval sem v korist kolektiva in fakultete.« Čeprav ni izrekal disciplinskih ukrepov, čeprav bi jih moral, »je bilo moje delovanje za nekatere dovolj moteče. Zato se problematizira 24.000 evrov /…/ višji honorarji in bibliografije, ki jih že glede na obseg niti teoretično ne bi mogli ustvariti podpisani avtorji, pa očitno nikogar ne motijo.«

Vrtiljak bizarnosti. Mariborski paberki. T. Klipšteter, Dnevnik, 8.10. 2015
Saj ni res, pa je, je priljubljen naslov rubrik s presenetljivimi novicami, začenja Tomaž Klipšteter, novinar. Povzema jih nekaj.
»V Mariboru se je profesor ekonomskih ved pogreznil v do zdaj neodkrite družbeno-etične globine v akademskem prostoru. Požvižga se na poziv akademskega zbora in rektorja UM, da naj odstopi, oklepa se dekanske funkcije z argumentom, da je njegov delikt že zastaral.«
Klavdija Logožarja ni sram, da je »v svoji študiji prepisal diplomsko delo svoje študentke in s takšno zlorabo profesorskega položaja zaslužil 24.000 evrov.« Višek arogance je njegovo priznanje, da je dobil preveč, da on ne bi plačal toliko.
Mediji bodo še pisali o Marku Kovačiču, vplivnemu prišepetovalcu župana Ma., odgovornega za tuje vlagatelje. Osumljen je poslovne goljufije, ima 75.000 evrov dolga, rubili so ga, zdaj ne dobiva več občinskega honorarja, ima pa nekaj denarja iz dediščine na računu.
Franc Pukšič, 18 let poslanec, v petih sklicih DZ, je s to referenco postal vodja klavnice v Košakih…
Nekdanji »mariborski župan Franc Kangler, ki je poleg /…/ največja žrtev medijske in udbomafijske zarote, je postal »vodja prireditev in evropskih projektov v podjetju radio Tednik Ptuj.« Zaslužen je »za najrazvpitejši mariborski projekt – radarji – in za najodmevnejšo mestno prireditev – mariborske vstaje. Saj ni res, pa je.« (O tem in onem lahko še kaj najdete na www.nsdlu.si. B.M.

Preberimo

Zdaj zapojno, zdaj vukajmo, eden drugmu ogen dajmo! M. Šučur, Dnevnik, 8.10.2015
Na simpoziju v CD ob 220- letnici smrti Antona Tomaža Linharta so sodelovali filozof M. Dolar, sociolog J. Vogrinc, jezikoslovec M. Stabej, zgodovinar O. Luthar in multipraktik Andrej Rozman – Roza, tudi režiser romantične predstave ATL 220 ali Neznani Linhart.
Oto Luthar je povedal, da je v 18. stol. provincialna Ljubljana imela 10.000 prebivalcev in nekaj deset med seboj pogosto skreganih intelektualcev in da Zoisov krog, z Linhartom, ni imel nacionalno-političnega programa, pač pa je razsvetljensko razmišljal o širši entiteti, kot je bila Kranjska. /A.T.L. je napisal Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel Južnih Slovanov Avstrije.
Mladen Dolar je primerjal (takratne) slovenske hlapčevske razmere in tiste v Franciji ter se (kot A.T.L. z Matičkom) vprašal kaj smo in v katerem času živimo. Gre za univerzalen model, »veljaven tudi v pritlehnih slovenskih okoliščinah, /…/ njegov logos je kranjsko podeželje ravno tako kot Pariz.«
Marko Stabej je govoril o razsvetljenski drznosti (Sapere aude!, B.M.), ki jo je gnal občutek, delati za blagor neizobraženega ljudstva. Danes imamo pogoje za večjezičnost: »Ob večjezičnosti nas čaka tudi usoda ponovnega iskanja zadovoljstva v svojem jeziku /…/ povezana z veseljem do bivanja v njem.«
Jože Vogrinc je zaključil, da je Linhartov krog govoril vsaj 3 ali 4 jezike in vedel, da je slovenščina ključ do slovenske znanosti in kulture. Kritiziral je tiste znanstvenike, ki ne skrbijo za razvoj znanosti v slovenščini. »Večjezičnost je naša usoda, naša izbira pa, kako jo gojimo.«

Biomedicinska tehnika v Sloveniji. Av, Dnevnik, 8.10.2015
V knjigi, ki so jo napisali Romana Erhatič, Orest Jarh in Damijan Miklavčič (Založba FE UL, Lj. 2015) je najprej prestavljen razvoj tega hitro se razvijajočega področja, Slovensko društvo za medicinsko in biološko tehniko in tudi novi študijski program biomedicinske tehnike na FE UL.
Damijan Miklavčič kot enega ključnih problemov izpostavlja pomanjkanje inženirjev v kliničnem okolju, zato bi morali urediti »status diplomiranega kliničnega elektrotehnika«.
V drugem delu je povzeto gradivo z razstave S tehniko do zdravja in predstavlja ugledne naše strokovnjake. Alojz Kralj, akademik, izpostavlja, da smo na področju funkcionalne električne stimulacije spinalno poškodovanih oseb prispevali številna znanja ter dosegli mednarodna priznanja.
Opisanih je tudi 70 eksponatov iz tehničnega muzeja v Bistri.

Danski krimi roman o Balkanu. Ž. Brdnik, Dnevnik, 8.10.2015
V romanu Danska zanka (prev. Sanje, Lj. 2015) je Ljubljana prikazana v novi luči.
»Napeto lovljenje na železniški postaji, skrivnosten pogovor v zakajeni kadilnici Orto bara, truplo na križišču Rimske in Slovenske, deževno meglen večer na Šmartinski, prestrašen pogled skozi okno hotela Park /…/« opisuje noirovsko sceno Žiga Brdnik.
Henrik Brum, novinar, je avtor romana, kjer Lj. »izžareva zasanjano lepoto majhne prestolnice, še Skandinavcem domačo urejenost, prijetno, a hkrati utesnjujočo majhnost in pod površjem tleče skrivnosti iz preteklosti«. Z Erikom Valenčičem, tudi vojnim novinarjem, se je pogovarjal Hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi.
Braun je Slovenijo vzljubil v času osamosvajanja, ko je poroča o vojnah ob razpadu Jugoslavije. »Začutil sem fantastično atmosfero, kombinacijo prijaznosti, zagona in ambicije, kar je redka mešanica. Prevzela me je tudi lepota mesta. » Našel je številne prijatelje, tukaj pozna »veliko kotičkov, tudi majhnih skrivnosti«, ki jih vključuje v zgodbo in ji daje življenje.
Lik poslovneža Josipa, direktorja veletrgovine in predsednika rokometnega kluba, spominja na župana Lj.; potem, ko je avtor opisal njegove politične ambicije v romanu, je Z.J. kandidiral in »je realnost prehitela fikcijo, ki sem jo ustvaril«.
Glavni junak »tudi ciničen danski novinar« (Ž.B.) »aktivističen, brez zadržkov, da bi se osebno vpletel /…/ ko opazi krivice in trpljenje ljudi. Jaz sem bolj opisen tip«, pravi H. Brum.

Nepreslišano. Erik Valenčič, vojni novinar. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 8.10.2015
Pred leti se je v kurdskem mestu v hotelu , kjer so bili »vsi v recepciji oboroženi« slikal s kalašnikovko in sliko »poslal prijateljem na Radio Študent http://radiostudent.si/ in Janša je po 6 letih, kolikor časa je bila fotografija na spletu, v meni odkril potencialnega terorista, o čemer je obvestil Cio https://www.cia.gov/index.html in izraelsko zunanje ministrstvo. Glavni razlog za njegovo »razkritje« je bil TV dokumentarec Koalicija sovraštva, https://www.rtvslo.si/kolumne/video-koalicija-sovrastva/328471 ki opisuje /…/ organiziranost skrajnodesničarskih /…/ skupin, njihovo sodelovanje z mednarodnimi ksenofobnimi skupinami in povezave s stranko SDS. /…/ Dokumenti /…/ dokazujejo, da so na Sovi http://www.sova.gov.si/ /…/ to poročilo cenzurirali /…/«.

Maturantka, begunci, študenti, Slovenci

Sara Jensterle, diamantna maturantka. Petra Mlakar, Dnevnik, 6.10.2015
Edina Gorenjka z vsemi možnimi točkami na maturi, zdaj študentka MF UL, bi rada postala onkologinja, delala in raziskovala v Sloveniji; v tujino bo odšla v skrajni sili.
Nekega dne bi rada sedla za krmilo dirkalnega avta. Junija se je spraševala, ali bi šla v Nemčijo na formulo 1, ali sedla za knjige. Z očetom preživljata nedelje na kavču pred TV.
Letos je Sara Jensterle prejela Krkino nagrado za raziskovano delo, priznanje na tekmovanju mladih zgodovinarjev, še prej za angleščino in plaketo iz kemije.
Njena razredničarka Tatjana Sitar: »Pozorno je sledila pouku, ogromno znanja je prinesla iz OŠ, /…/ vse to med seboj uspela povezati«. Vse, česar se je lotila je izpeljala 100-odstotno. »Nikli si ni zadala preveč, ampak se je raje popolnoma posvetila izbranemu. /…/ Nikoli ni želela izstopati, ves čas pa je bila pripravljena pomagati vsakomur /…/ To je redka odlika med današnjimi gimnazijci.« »Tako so me vse življenje učili starši«, pravi Sara.
Zaskrbljena je zaradi padanja ugleda zdravnikov v medijih in prepričana, da je večina dobronamernih. »Morali bi jih bolj spoštovati, saj so vendarle veliki strokovnjaki in rešujejo življenja. Kljub napakam si nihče /…/ poklica ni izbral zato, da bi počel ravno nasprotno.« Upa, da se bodo razmere v zdravstvu in v naši državi uredile in bo delala doma. V tujini bo iskala nove priložnosti le v skrajni sili.
Lepe spomine ima na Gimnazijo Jesenice, »majhno znano poslopje, v katerem je vzdušje prijetno in kjer se vsi med seboj poznajo /…/ čeprav sem si včasih želela večje ponudbe tujih jezikov.«
Zdaj je v prvem letniku MF, kjer je 150 vpisanih v prvi letnik, toliko kot je bilo na gimnaziji vseh četrtošolcev skupaj.

Nepreslišano. Dr. Igor Tičar, rektor UM. (večer), Dnevnik, 6.10.2015
»Med begunci je veliko mladih in te ljudi je nesmiselno zapirati v neke gete. Tem mladim je treba omogočiti šolanje. Potrudimo se za njih, smo sklenili. Ta trenutek bi v Sloveniji lahko dodatno šolali 800 študentov. /…/ prihodnost: da se ti ljudje kdaj vrnejo domov in nas poznajo. Veste kakšna prednost je to? Bojim se, da je v Sloveniji ksenofobija prevelika. Že levi in desni breg Maribora sta si v laseh, da o /…/ ne govorimo. Pri nas je malo tujega življa, ker mi to očitno težko prenašamo. To ni dobro. /…/ bomo poskušali prestreči mlade in sposobne ljudi ter ji povabili v naš krog.«

Adijo, pamet. Pika. Delo, 5.10.2015
»Ali obstaja možnost, da mi jutri pride oskrbnik v sobo, da bi me izselil? Malo me je strah.« Tako je zapisal na družabnem omrežju dan pred začetkom študijskega leta eden od tistih stanovalcev Študentskih domov v Lj. (500 do 990), ki so dobili obvestilo, da niso več upravičeni do bivanja ter da morajo za sprejem zaprositi znova, zaradi izgube statusa med dvema (bolonjskima) stopnjama študija. Pravila so spremenili zadnji hip, prejšnja leta takim ni bilo treba ponovno prositi.
Spet je »zmagala birokracija, ne pamet. Živela slovenska prihodnost!«, piše v stranski rubriki časnika.

Univerze, takšne in drugačne, profesionalci

Boj za rektorski stolček zasenčil začetek akademskega leta. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 2.10.2015
Pred volitvami za rektorja UP www.upr.si nekateri očitajo sedanjemu rektorju Draganu Marušiču, ki kandidira ponovno, da si »izvolitev ureja z odstranjevanjem nekaterih raziskovalcev. Naj bo to res ali ne, takšna zgodba ni v čast tej univerzi«, piše Jasna Kontler Salamon. »Najbolj strašno pa je to, da so umazane spletke postale že akademska vsakdanjost na tej in na drugih naših univerzah.«
Tudi proslava 40- letnice UM www.um.si je potekala v senci »odkritij, kako so nekateri profesorji služili preko univerzitetnih podjetij in lastnih študentov.« Njena novinarska kolegica je to imenovala »spletke«, čeprav bi take stvari v neakademskem okolju označili za »domnevna kriminalna dejanja«.
Kolumnistka se zadnje čase sprašuje, »kaj škandaloznega se še mora zgoditi na naših univerzah, da bodo njihova samovšečna vodstva in tudi celotna akademska ter širša javnost končno spoznali, da tako ne more iti več naprej. Preveč vsega se je nabralo. Tudi na ljubljanski univerzi (UL, www.uni-lj.si ), ki se je /…/ na razkritje zaslužkarskih profesorjev v svojih vrstah odzvala tako, da odgovore na posamezna novinarska vprašanja zaračunava po svojem ceniku.«
Zgled za zapiranje informacij daje vladni svet za visoko šolstvo, ki na seje ne vabi več novinarjev.
»Nič čudnega torej, da se tudi popravkov bolonjske reforme pri nas lotevajo skrajno medlo, čeprav že vrabci /…/ čivkajo, da je /…/ marsikaj hudo narobe. Študij je »postal precej daljši, moral pa bi biti krajši. Težko je opravičiti tudi nepotrebne prvostopenjske diplome na študijih, kjer na zaposlitev po prvi stopnji praktično nihče ne računa.« Ni dokazov, da so bolonjski diplomanti boljši, pač pa »študij davkoplačevalce bistveno več stane. Ali tudi zato nihče več ne misli na vrnitev rednega vzporednega in zaporednega študija?«
Akademska sfera se ukvarja sama s seboj in »za vse drugo ne najde časa. Nemogoče je, da se take razmere ne bi zrcalile tudi v manj kakovostnem akademskem delu.« Ponekod zagotovo, meni kolumnistka in dodaja, da še dobro, da imamo »Univerzo za tretje življenjsko obdobje (UTŽO http://www.univerzazatretjeobd-drustvo.si/univerzeslo.htm , ki je ne spremljajo nobeni škandali in ki se /…/ v primerjavi z običajno univerzo neprimerno hitreje in bolje odziva na aktualne izzive časa. Tako se je na begunsko krizo odzvala z novim programom Zgodovina in civilizacije Bližnjega vzhoda, ki ga bo vodil dr. Boštjan Plut.« Ali »bo tudi katera od fakultet poskrbela za tovrstno aktualno izobraževanje svojih študentov«?
»Tudi našim politikom dojemanje begunske krize /…/ zaenkrat ne uspeva najbolje«, meni in se sprašuje, če bi Boštjan Plut pritegnil več pozornosti, če bi ga povabili na predavanje v parlament, kot pred leti znanstvenikom v seriji Znanje žanje.

Odprto pismo predsedniku DZ in ministrici za izobraževanje, znanost in šport. Delo, 5. septembra. E. Pelikan, M, Sedmak, B. Šimunič, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Na pismo pomočnikov direktorja ZRS UP (5.9., z opozorilom na domnevne nepravilnosti na UP) se je odzval 12.9. pomočnik rektorja UP.
ZRS UP, ki »ni pedagoška članica«, je v 20 letih pridobil 205 projektov ARRS, 135 evropskih 219 tržnih in 23 drugih projektov ter organiziral 114 konferenc. V zadnjih 15 letih je ZRS izdal 147 monografij.
Sedanjemu rektorju (D. Marušiču) očitajo, da je poskusil ZRS »podrediti z imenovanjem v.d. direktorja, zdaj pa uporablja /…/ finančne manevre izčrpavanja – vse pod krinko avtonomije«. Poudarjajo, da je treba pri EU upoštevati, da mora ZRS sredstva zanje vnaprej zalagati, šele kasneje dobi povrnjena. »To je edini problem naše institucije«, pišejo in trdijo, da je rektor pokazal »nepoznavanje narave humanističnega in družboslovnega raziskovanja«. Prav tako njegova prorektorja za znanost in finance, matematika. Pred časom je rektor imenoval biologa (G. Dervenška) za v.d. dekana »koprske humanistike« (FHŠ UP).
Rektor se je »znašel v številnih kazenskih postopkih in tožbah« (- sprožili so jih večinoma njegovi nasprotniki, B.M.) in obtoževal RTV neugodnega poročanja. To davkoplačevalce stane in »škodi ugledu naše primorske univerze« ter njeni avtonomiji, saj je »na UP že dolgo časa avtonomen zgolj še rektor Dragan Marušič.«

Janši častni doktorat kosovske univerze. N. Bajec in STA, Dnevnik, 7.10.2015
»Predsedniku SDS Janezu Janši je včeraj Universum College iz Prištine podelil častni doktorat. http://media.bobo.si/details.php?gid=67&pid=457549
Na podelitvi /…/ je minister za izobraževanje Arsim Bajrami https://www.linkedin.com/in/arsim-bajrami-51580244 poudaril pomen Janše za proces demokratizacije v Sloveniji, na celotnem območju nekdanje Jugoslavije in tudi širše, so zapisali na strani SDS http://prva.sds.si/News/Details/2402
/…/ Universum College https://www.linkedin.com/company/universum-university-college sodi med 1000 najboljših poslovnih šol na svetu http://www.eduniversal-ranking.com/, hkrati pa je to edina tovrstna izobraževalna institucija na Kosovu http://universum-ks.org/ . Častni doktorat pa je prvi, ki ga je v času svojega 10-letnega delovanja ta šola podelila«, poudarjajo v SDS.

Osmrtnica za profesionalnost. L.J. Kučić, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Ko je pred leti Lenart J. Kučić obiskal londonski Guardian www.theguardian.com , si je najbolj zapomnil uredništvo osmrtnic. Naročali so jih tudi pri zunanjih sodelavcih, profesorjih, raziskovalcih in poznavalcih področij. Skrajno neprofesionalno bi bilo, če bi osmrtnico pisali v zadnjem trenutku. Kar je pri nas običajno, pri njih pa je samoumevno, da se pripravijo na predvidljive dogodke. Takratni Guardianov urednik je to prevzel od svojega predhodnika, tako kot tisti pred njim, ki so »upoštevali poklicna merila, ki jih je pričakovala ugledna časopisna ustanova.«
»V Sloveniji in drugih tranzicijskih državah se je takšen pretok znanja in tradicije po osamosvojitvi večinoma prekinil – v zasebnih podjetjih, javnih ustanovah in izobraževanju. Politično in birokratsko kadrovanje sta uničili starejša podjetja in ustanove, saj sta nagrajevali poslušnost in »prilagodljivost« namesto poklicne odličnosti. Tranzicijski podjetniki niso ustvarili delovnega okolja, ki je potrebno za preživetje v novih gospodarskih panogah: ustvarjalnih industrijah, zahtevnejših storitvenih dejavnostih in proizvodnji specializiranih izdelkov. Posamični izjemni uspehi v športu, znanosti in umetnosti so prikrivali dejanske razmere in ohranjali upanje, da jih je mogoče še kdaj ponoviti – z manjšimi vlaganji in brez radikalnih organizacijskih sprememb. /…/ so utrjevali prepričanje, da so za vse uspehe ali napake odgovorni posamezniki. Včasih negativci, drugič heroji.
Vendar za sodne zaostanke, čakalne vrste na urgenci, tavajoče begunce in katastrofalno varnostno kulturo na zunanjem ministrstvu med arbitražni postopkom niso krivi predvsem »slabi« sodniki, zdravniki, policisti ali državni uradniki, temveč razpad njihovih institucij – prvih branikov poklicnih standardov in etičnih meril. Mladi novinarji in drugi profesionalci ne morejo izoblikovati trdne poklicne identitete« (- integritete, se mi je zatipkalo, B.M.) », če v podjetju nimajo pozitivnih zgledov in jim izkušeni mentorji niso posredovali obrtniškega znanja, ki ga potrebujejo za pisanje /…/«. Tudi v »stari in ugledni organizaciji« lahko »že po nekaj mesecih krize prevladajo strah, negotovost in nezaupanje, ki jih ni mogoče odpraviti samo z novim vodstvom ali svežimi kadri. Sploh če so kolektiv že zapustili najpomembnejši prenašalci tradicije in znanja: vrhunski profesionalci, ki bi jih morala vsaka zdrava institucija imenovati za urednike, direktorje, dekane in državne sekretarje.
Zdravje institucije zato najbolje odražajo šefi /…/ veterani, ki »samoumevno« opravljajo zahtevno vodstveno delo, načrtujejo in predvidevajo dogodke, vzdržujejo kakovost ter izbirajo naslednike, ki jih bodo morda nekoč presegli. V zadnjih 10 letih se je iz slovenskih institucij in podjetij poslovilo veliko takšnih /…/ Zamenjali so poklice, odšli v tujino ter se umaknili v pokoj, družino ali hobije, saj ni nanje pomislil še nobeden reševalec krize ali jih poskusil obdržati. Čeprav so prav dobri vodstveni obrtniki ključni za njeno rešitev.«

Arhitekti, profesorji, učitelji

Ljubljana, Plečnikova sprehajalna pot. I. Štaudohar, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Leta 1921 se je na Trnovo, takrat še vas (pri Ljubljani) preselil arhitekt Jože Plečnik.
Irena Štaudohar
opisuje domovanje in navade arhitekta, profesorja na takratni Tehniški fakulteti UL. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik
Njegov oče je bil mizar, on naj bi prevzel delavnico. V šoli ni bil preveč uspešen, gimnazije ni dokončal. Tedanji župan J. Hribar, ki je »imel nos za nadarjene ljudi, mu je priskrbel štipendijo«(- tako kot še večim, tudi kasnejšim profesorjem UL, B.M.) in v Gradcu je bil v šoli za oblikovanje pohištva, nato na povabilo nekega arhitekta odšel na Dunaj in tak končal 1898 akademijo lepih umetnosti pri O. Wagnerju, kot najboljši v letniku, piše avtorica.
Plečnik je šel vsak dan k sestri v »središče Ljubljane in medtem meditiral o arhitekturi, prostoru, urbanizmu.« Zasnoval je pot (mimo Trnovske cerkve) čez most, po Vegovi mimo Križank in Nuka
(- www.nuk.uni-lj.si ; do 2. vojne ga še ni bilo, B.M.) do »travnika« na Kongresnem trgu (pred Univerzo www.uni-lj.si , ust. 1919). Od 30.-let do vojne ga je spremljal pes Sivko. Njegov sosed je bil Fran S. Finžgar, duhovnik v bližnji cerkvi, pisatelj.
Pot je opremil z velikimi arhitekturami (Trnovski most, Nuk, ureditev Križank) in tudi majhnimi posegi. Je »pač želel gledati lepe stvari in jih je zgradil, kar je izjemen privilegij tako za arhitekta, kot za Ljubljano«, piše avtorica. Za svoje bivanje je pri manjši hiši dozidal po svoji zamisli stanovanjski stolp in na velikem vrtu zasadil drevesa. »Tla v zimskem vrtu je spet sestavil iz različnih materialov, ki so ostali ob gradnji Nuka« v mozaik.
Po pripovedovanju Plečnikove gospodinje Urške Luzar, je imel arhitekt (in profesor) natančen urnik ni jedel veliko mesa, bil je skromen, obedovala sta vsak posebej.
Imel je nekaj stikov, po pošti, z dvema ženskama – z Alice, hčerko T. Masaryka, predsenika ČSR in s podjetno lekarnarico iz Kostanjevice. Njegova pisma E. Fon so izšla v knjigi Prijateljstvo kot največja oblika ljubezni, Rokus, Lj., 2002).
Bil je veren, a odprt do drugih verstev in ateizma. Na Žalah je postavil med drugimi tudi vežico Adama in Eve, za tiste, ki ne verujejo, samomorilce in neznance.
Njegov učenec Marjan Tepina, arhitekt, je pravil, da »je bil ponavadi Plečnik cele dneve v risalnici na tedanji Tehniški fakulteti na Aškerčevi« (- t.i. Stara tehnika, zdaj je tam farmacija FFA UL, B.M.), zato je čez dan pojedel kos črnega kruha, malo sira in kozarec črnega vina.
Obnovljeni prostori v hiši, z mnogimi (restavriranimi) predmeti, daje vtis, »kot bi mu lahko pokukali v glavo.«
Zgornjo sobo stolpa je »spremenil v risalnico; med drugo svetovno vojno so v njej ustvarjali njegovi študenti.« (Verjetno zlasti od takrat, ko je leta 1943 (11.novembra in še posebej 7.12.) L. Rupnik ukazal prekiniti predavanja in vaje na UL, glej B.M.: Ključ je v naših rokah, str. 159. B.M.)
Nosil je črno haljo, njegovi učenci bele. (- Njegov stol je bil večji in lepši kot njihovi. B.M.) Ob sebi je imel ves čas beležnico. »Skica je vredna več kot tisoč besed«, navaja (- njegovo?) misel avtorica. Učenci se spominjajo, da je skiciral tudi na papirnate vrečke in škatlice cigaret. Kadil je Dravo, brez filtra (- jugoslovanski Gauloisse, B.M.).
»Čeprav je zgradil pol Ljubljane, Plečnik ni bil premožen, saj za dela za mestno občino (Lj., MOL) in cerkev ni zahteval plačila, dovolj mu je bila njegova profesorska plača. Kot pravi kustosinja Ana Porok, se je odrekel celo honorarju za obnovo praškega gradu, tisto malo, kar je zaslužil, pa je daroval za nakup knjig.«
»Plečnik je bil sicer miren in skromen, a je imel neverjetno moč in energijo. Slavil je obrtništvo, odličnost in vse svoje bitje usmeril v tisto, kar je trenutno ustvarjal, ne glede na to, ali je šlo za velikansko stavbo ali kelih. Njegova obnovljena hiša napoveduje nove čase, novo odkrivanje Plečnika in Ljubljane«, končuje avtorica.
Ki jo je ob pregledovanju arhiva Dela presenetilo »grozljivo dejstvo, da so po tistem, ko je Boris Podrecca po svetovnih prestolnicah postavil več zelo odmevnih razstav o Plečniku, v domačih logih v 90. letih medije preplavljale /…/ polemike med različnimi strokovnjaki za velikega arhitekta, ki so v člankih očitajo nesmisle in si lastijo njegovo dediščino. Nabuhlo in amatersko./…/ Včasih smo tako dolgočasni do svoje izjemne dediščine, želimo si, da bi bila čim bolj komorna.« Omenja tudi, da Plečnikov stadion še vedno propada.
(- In stari Nuk je že zdavnaj premajhen za tolikšno množico študentov in drugih obiskovalcev ter potiskanega papirja, novega pa - razen par načrtov, polnega parkirišča in prazne proračunske postavke - še ni na obzorju. https://www.nuk.uni-lj.si/nuk1.asp?id=181989686 https://www.dnevnik.si/tag/NUK B.M.)

Birokrati ali gospodinje. A. Kučan, Dnevnik, 6.10.2015
O varovanju krajine in ljubljanskih parkih piše Ana Kučan, BF UL.
»Tivoli-Rožnik-Šišenski hrib (TRŠ) je dobil status krajinskega parka. /…/ ena od zmag v prizadevanjih za ustreznejše upravljanje in varovanje krajinskih območij.« Narava v mestu je tudi kultura, ki presega administrativne meje, »sistem pa narekuje uslužbencem, da jo režejo na kose in pospravljajo v ločene mape /…/ v skladu s tistimi paragrafi /…/ ne da bi zmogli /…/ videti širšo sliko.«
»Del te ozkogledosti je tudi fundamentalna vojna proti t.i. invazivnim tujerodnim rastlinam. /…/ Pogled na naravo, /…/ je zasnovan na ideoloških izhodiščih in ignorira /…/ vnesti v mesto dl bogastva doživetij iz narave /…/ je vprašanje oblikotvornosti in ne tega, kaj /…/trenutno ni dovoljeno.«
TRŠ poleg fundamentalistov ogrožajo še populistični posegi, »ki naravo razumejo kot okras bivalnega okolja, ne pa kot bivalno okolje samo«. Tako je npr. »zapolnjevanje praznin in dodajanje vsebin« v mestne parke, trate, »zelenice«. Njihova značilnost je prav to, da so »brez vsebine«, raba je odvisna od obiskovalcev. Zdaj se trate »po gospodinjsko« spreminjajo v »cvetne grede« in to na neprimernih mestih, okrog obzidja gradu, ali v Argentinskem parku, kjer »so se doslej igrali otroci iz bližnjih vrtcev, šole in stanovanj, pa tudi mimoidoči. Nove grede bodo igre z žogo, metanje frizbija, spuščanje zmaja, tekanje in igre s psi samo ovirale.« Poleg tega so neekološke, drage in se ne skladajo z nazivom zelena prestolnica Evrope«
»V hitrem življenjskem tempu in eksistencialnem stresu je park, narava v mestu, spet lahko pribežališče. Prostor za oddih. Za tišino in osamo. Prav redukcija programov /…/ omogoči, da postanemo pozorni do narave /…/ Ljubljani je prostora za oddih začelo primanjkovati. Dokler se ne bo spremenil pogled na »mestno zelenje« tudi odloki in statusi ne bodo kaj dosti v pomoč.«

Učitelji ali čarovnice. tza, Šolski razgledi, 2.10.2015
Če nameravaš res kaj narediti, ni prostora za vzdihovanje, meni Rupret Gole, župan Šentruperta, večkrat nagrajen za trajnostno usmerjeno občino. www.sentrupert.si Arhitekt, podjetnik, že desetletje profesor na FA UL, http://www.fa.uni-lj.si/default.asp?id=2289 pravi:
»Nič naj te ne ustavi na poti k cilju. Nihče naj te ne zmede, bodi skoncentriran in usmerjen k dosegi cilja. Tega se poskušam držati, sicer ne bi bilo za mano toliko izpeljani projektov.«
V pogovoru o svojem učitelju, arhitektu Borisu Podreci, pravi glede spoštovanja do mentorjev:
»Tisti, ki je res dober, mora nekega dne prerasti svojega učitelja in sam postati še boljši učitelj. Le tako lahko govorimo o rasti.«

Tuji jeziki

O resignaciji tujih jezikov v slovenski osnovni šoli. Javno pismo. Šolski razgledi, 2.10.2015
Učitelji tujih jezikov M. Jazbec Colja, T Veselinovič, M. Zorec, M. Debeljak, M. Velušček in P. Zupan so ob evropskem Dnevu jezikov pisali ministrici za izobraževanje (MIZŠ). Opozorili so na vprašanje francoščine, nemščine, španščine, italijanščine, hrvaščine, ruščine…, ki so kot drugi tuj jezik med (ne)obveznimi predmeti v OŠ. Moti jih, da učenci pri izbirnih predmetih »dosegajo najboljše ocene brez učenja, domačih nalog ali testov. Tako učencem ustvarjamo lažno realnost življenja.« Pri neobveznih izbirnih predmetih so pri urah »združeni učenci različnih nivojev« in predznanja. Izvajajo se smejo pred rednim poukom ali po njem.
Podpisniki izzivajo strokovnjake na MIZŠ, ki so oblikovali taka pravila, naj v praksi pokažejo, kako poučevati tako različne učence.
Nepregleden in neživljenski sistem pouka »vodi učitelje /…/ v izgorelost, pouk tujega jezika pa v propad. /…/ Strokovnost in kakovostno delo učitelja tujega jezika nima več nobene teže. Štejejo samopromocija, reklama, ravnateljeva naklonjenost.«

Fiziki

Naša fizika, misticizem in tramvaj komanda. Delo. 9. septembra
. J. Strnad, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Znani fizik Janez Strnad https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Strnad se odziva na pismo bralke (9.9.), ki »odklanja posebno teorijo relativnosti«, in bralca (25.9.), ki »odklanja standardni model o razvoju vesolja«.
Omenjena teorija se uporablja tudi pri »gradnji pospeševalnikov in trkalnikov« in »pozna podaljšanje časa«, piše J. Strnad. Glede modela pa »številni fiziki delijo odpor z dopisnikom«; dva sta lani v reviji nature trdila, da ga »ni mogoče preizkusiti z merjenji«, zato »ne sodi v fiziko, ampak v filozofijo«.
Pač pa so z merjenjem prasevanja ugotovili, da se vesolje širi in ocenili njegovo starost na 13,8 milijarde let.
»Standardni model ima vrzeli. /…/ Podrobnosti o temni snovi in temni energiji še ni mogoče pojasniti. Astrofiziki si obetajo, da bo te in še nekaj drugih vrzeli mogoče pojasniti v nekaj letih ali desetletjih.«

Javni sektor, novinarji, sindikat

Čas za višje plače tudi v javnem sektorju? Delo, 29. avgusta. J. Hafner, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 3.10.2015
Bralec Janez Hafner, Medvode, se večinoma strinja s člankom, a opozarja na nekaj »malenkosti«:
Merilo za dvig plač v javnem sektorju (JS) ne more biti (rast) BDP, saj ta ne odraža naše uspešnosti, niti uspešnosti dela v JS. V situaciji, ko ne vemo, katero delo je potrebno in kako uspešne nagraditi, ko imamo 5% brezposelne celotne populacije, ko ne deluje trg , »prevladujejo /…/ monopolni in kartelni sistemi (banke, energetski sektor, komunala…).«
Sistem financiranja JS je neprimeren, morali bi vse obravnavati enako in tržno. Preveč je plačnih razredov (65), s spremembo zakonodaje bi lahko prišli na 6 do 8 razredov.
Pri urejanju plačnih nesorazmerjih ne bi smeli upoštevati le izobrazbe. Napredovali naj bi le najsposobnejši. Ni dovolj določiti norm za delo posameznikov, upoštevati je treba tudi celoto, v katero spada.

Trdno hišo se gradi pri temeljih. J. Zeni, Delo, 6.10.2015
O plačnem sistemu v javnem sektorju piše Janez Zeni, svetovalec za to področje. Predlaga,
(1) da se ohrani enoten plačni sistem, z enotno osnovno plačo v enotni plačni estvidi;
(2) uvrstitev delovnega mesta naj temelji na enotni metodologiji sistemizacije delovnih mest; izdelane so že vzorčne sistemizacije tudi za fakultete.
Doslej odločevalci niso upoštevali enotnih metodologij, ki so jih omejevale pri osebnih interesih, ob cehovskih zamerah in nerešenih nesorazmerjih, npr. pri policistih. Racionalizacije in prenove vodenja v javnem sektorju se pogajalci (sindikati, vlada) niso niti dotaknili.
Če plačni sistem ne bo postavljen na trdne temelje bodo krivi tudi nekateri sindikati, ki so zdaj najglasnejši, »ter premalo strokovno podkovana politika, ki se ni ustrezno podučiti.«

Predsednica novinarjev iz krajev, kjer je bog doma. M. Kotnik, Delo, 5.10.2015
»Vsak pogum spremlja tudi strah«, pravi Petra Lesjak Tušek (40), Korošica, ki so jo kolegi dolgo pregovarjali za vodenje Društva novinarjev Slovenije. http://novinar.com/drustvo/o-nas/kdo-smo/
»Krivice in laži jo bolijo in spravijo iz tira, zato se je za pravico in resnico kadarkoli pripravljena postaviti na prve bojne črte«, piše Mateja Kotnik. Čut za družbeno angažiranost je podedovala po očetu Rajku, dolgoletnem sekretarju sindikata ZSSS. Njena mama (…?) pravi: »Vedno pove, kar misli. Tudi meni.«
Po izobrazbi je diplomirana novinarka in magistrica komunikoloških znanosti. Delala je na Radiu Slovenija in na Večeru.
Po izvolitvi je povedala, da se bo borila predvsem za novinarske profesionalne standarde, kar ne sme biti samo floskula, ampak primarni interes novinarjev. Obžaluje, da ni novinarske zbornice. Nobena skrivnost ni, pravi, »da je lahko danes novinar vsak, ki se tako odloči. Vsak poklic zahteva neke kvalifikacije /…/ ne trdim, da lahko novinarstvo obvladajo le novinarji.«
A vsi ne delajo slabo. Imamo novinarske ekipe in novinarje, ki delajo dobro, ki so prodorni, resnicoljubni, pošteni, pogumni, izobraženi /…/ Takšni kolegi morajo biti za zgled. Zagovarja tudi stalno izobraževanje.
M. Kotnik piše: »Razvrednotenje novinarskega dela, odpuščanje, prekarne oblike dela in finančno vse slabši položaj slovenskih novinarjev /…/ bo tudi društvo v prihodnje sililo k /…/ povezovanju z novinarski sindikatom« http://sindikat-novinarjev.si/ , morda tudi k združitvi.

Alpinist

Makalujevec prejšnjega življenja. G. Kališnik, , 50+, september, 2015
Alpinist, himalajec, Ičo Kotnik, direktor šolskega centra Velenje je bil med pionirji naših odprav, ki so od Trisula, prek Anapurne in Kangbačena, v drugem naletu priplezale na Makalu (1975).
Dijak rudarskega šolskega centra, začne plezati 1967 v Kamniških, potem spleza Čopov steber, gre v norveške gore, na Eiger, v Kavkaz, kjer štirje tovariši, Hrvati, umrejo.
In 1975 na Makalu, v 21 članski odpravi: A. Kunaver, vodja, Grošelj, Zaplotnik… Gorenjci, Primorci, Kotnik, kot »edini Štajerec«. Že v Ljubljani kot študent spozna nekaj fantov, plezalcev, Neštajercev. Tedanji plezalski cvet. Delovali so kot ekipa. »Bila je enotnost, tedaj še brez bratstva, sami Slovenci so bili, ni bilo še medrepubliškega proporca, kakovostnega disproporca«, piše Grega Kališnik.
Šlo je za državni prestiž (Jugoslavije), priti med nacije, ki so osvojile osemtisočak, ne le za športno-gorniški. Na vrh so se vzpeli po 3000 metrski južni steni, »to je bil ekstremen podvig, špica«, pravi.
Od vseh članov odprave »jih je pet magistriralo«, pravi magister metalurgije I. Kotnik. (- t.j. magister znanosti, B.M.)

Referendum?

Se vam zdi sprejemljivo, da bi o pravicah istospolnih parov odločali na referendumu? Nedelovih sedem, Nedelo, 4.10.2015
N'Toko, glasbenik, kolumnist https://sl.wikipedia.org/wiki/N'toko :« Začuda se vse bolj omejuje pravica do referendumov /…/ o tem, kaj država počne z našim denarjem, smemo pa odločati o tem, komu bomo podelili ali odtegnili človekove pravice. Slaba banka, davčna zakonodaja, socialna politika, šolstvo ali zdravstvo naj bi bila preveč občutljiva področja /…/ Takšni referendumi bi namreč utegnili kratili pravice kakšni banki ali korporaciji. Ko gre za pravice navadnih državljanov, pa ustavno sodišče /…/ je pripravljeno mimo vseh opozoril stroke postaviti pravice istospolnih partnerjev na milost in nemilost javnega mnenja.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Prednost referenduma o takih vprašanjih je edino v tem, da prinese grenko spoznanje, koliko sovraštva premoremo do določene družbene skupine.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »/…/ ustavno sodišče odprlo prostor za sovraštvo in neenakost, torej družbeno nestabilnost? /…/ Skrajni čas je, da se opravi z lažjo o »državljanskih pobudah«, ki zagovarjajo neenakost, represijo in tiranijo. /…/ imam že dosti vseh teh nestrokovnih, neznanstvenih, manipulativnih neumnosti o ženskah, rojstvu, parih, družini, otrocih…«
Dušan Jovanović, režiser: »Vtikanje v življenje drugih, odrekanje človekovih pravic, ki jih uživa večina je diskriminacija.«

Preberimo, obiščimo, oglejmo si, prisluhnimo

Lidija Tavčar. Od vzgojiteljice do muzejske pedagoginje. T. Žerdin, Šolski razgledi, 2.10.2015
Začela je v vrtcu, nadaljevala s študijem na FF UL, poučevala v PŠ in srednji šoli, postala kustosinja in muzejska pedagoginja, za kar je dobila Valvazorjevo nagrado. Lidija Tavčar, Narodna Galerija v Lj. http://www.ng-slo.si/si/ je doktorirala na sociologiji s temo: Zgodovinska konstrukcija modernega muzeja kot sestavine sodobne zahodne civilizacije. Veliko piše, za obiskovalce, pedagoge, starše in muzealce. Zbrane izkušnje je objavila v Homo spectator ali Uvod v muzejsko pedagogiko, ki je izšla v digitalni obliki pri Pedagoškem inštitutu Lj. http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:911 .

Doktor ni dobrodošel na celjskem dvoru. B. Piano, Delo, 5.10.2015
Na razpis za direktorja Muzeja novejše zgodovine Celje http://www.muzej-nz-ce.si/ se je prijavil dr. Tonček Kregar, zgodovinar in muzeolog, prejemnik Valvazorjeve nagrade itd. ter član glasbene skupine Mi2 (Midva, B.M.). Mestni svet je 10.9. sklenil, da se kot dr. Tone Kregar imenuje za v.d. Ko je podpisal pogodbo je opozoril, naj ime popravijo, so ugotovili, da imenovanje ni bilo pravno veljavno.
Svet je nato imenoval za v.d. Staneta Rozmana, direktorja Pokrajinskega muzeja Celje, https://www.pokmuz-ce.si/ , županov pooblaščenec za družbene dejavnosti. Njegova naloga je, da združi oba muzeja; župan Šrot in njegovi spet delijo funkcije poslušnim kadrom, piše Brane Piano.

Dobrodošli na dvor
Okoli korita zbrana elita,
Platona ne čita,
ne sluša druga Tita,
štirje razredi in glavni odmor,
pozdravljeni v palači,
dobrodošli na dvor
(Mi2, plošča, 2006)

Glavoboli. Doktor 24. Planet TV, 9.10.2015
V vsaki domači lekarni so protibolečinska zdravila, tudi za glavobol. A kaj storiti, kadar se ponavljajo? Nekateri se sprijaznijo, drugi iščejo boljše rešitve.
Gost oddaje je »prof. dr. sc. Marjan Zaletel, dr. med., spec.nevrolog, specialist za glavobol, ki si prizadeva organizirati celostni pristop do težav bolnikov s kroničnim glavobolom.«

»Slovenčki so kmetiči, to je treba vzeti v zakup«. Nina Krajćinović, Delo, 3.10.2015
Pisateljica, blogerka in kolumnistka Tereza Vuk je v Trubarjevi hiši literature govorila o tem, kako je, nekdanja odvisnica, pred 6 leti začela pisati blog http://terezavuk.com/terezin-brlog/ »o svojem zafuranem življenju /…/ s socialno podporo, /…/ brez denarja, o žurih na Metelkovi, bivših fantih, mami in depresiji.« Zapise, v ljubljanščini, je izdala v samozaložbi v knjigi Creepyatrija , ki je na seznamu bralne značke za odrasle in dvakrat razprodana.
O večini tistih, ki začenjajo pisati prozo: »To je tak priden folk, tako primerjalni književniki. Začnejo pisat neko zgodbo, kao ful zanimivo, po treh stavkih pa kar nekam odtavajo.«
O vstopu v medije: »Saj pravim, Slovenija je totalno selo. Ko nekdo nekaj pove, gre to ful hitro naprej. Ko sem Šaleharja https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_%C5%A0alehar vprašala, kje je izvedel zame, je rekel, da me njegova mama bere.«
O spletnih komentarjih:«90% ljudi je debilov. Razmišljajo tako, kot so naučeni, potem pa, ko napišem, da ne bom mama, in podam vse pametne razloge, zakaj sem se tako odločila, je vse narobe. Slovenčki so kmetiči /…/«
(Blogerka, pisateljica?)
»Imam nek strah, kao nimam šole, in še knjigo sem izdala v samozaložbi. Kdaj napišeš, da si pisatelj? Ko imaš izdano knjigo? Ko si za bralno značko? Kdaj lahko samega sebe okličeš za pisatelja?«

Po papirju bo zagotovo še dolgo dišalo. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 5.10.2015
Podjetje Florjančič tisk iz Miklavža na Dravskem polju je dobilo priznanje časnika kot Dravsko-pomurska gazela 2015. Prevzela sta ga Gorazd Petrič in Ivan Florjančič ter v dejala:
I. Florjančič, o odlično pripravljeni knjigi: »Z leti to prepoznaš na otip, ko jo držiš, ne da bi tudi gledal. Vidiš, kako je hrbet zaobljen, /…/ kako je vezana.«
G. Petrič: »Da bo papir izginil, nam govorijo že več kot 10 let. /…/ Ljudje imajo radi fizičen stik s knjigo, pa še sonce ti ne nagaja, kot /…/ ko prebiraš knjigo na tablici. (Smeh.) Črne napovedi, ki so veljale za knjigo pred leti, se ne bodo uresničile. E-knjiga papirnate še dolgo ne bo izpodrinila. Res pa je, da se natisne manj izvodov.«

Nagrada zaradi neandertalca. Bl.M., Delo, 3.10.2015
Glasbenik in pisatelj Ljuben Dimkaroski je postal častni občan občine Cerkno. Igral je trobento v lj. Operi, zadnje čase pa nastopa z neandertalčevo piščaljo. Najdena je bila ped 20 leti v jami Divje babe. http://divje-babe.si Najbolj navduši s Čmrljevim letom.
V svojih znanstvenih prispevkih opozarja, da neandertalcem pripisujemo prenizko stopnjo razvitosti. Oporeka nekaterim, ki trdijo, da ta piščal ne more biti najstarejše glasbilo.

Primer Baader-Meinhof. TVS 1, 3.10.2015
Zgodovinsko natančen film o dveh ikonah radikalne levice v Nemčiji v 60' letih. Njun boj za drugačen, boljši svet je za seboj v 70' letih pustil več kot 30 trupel. Dober prikaz takratnega družbenega ozračja. https://sl.wikipedia.org/wiki/Frakcija_rde%C4%8De_armade

Bitka v Seattlu. Planet TV, 4.10.2015
Film o prvih protestih proti korporativnemu kapitalizmu. 30.11.1999 je bila v Seattlu, ZDA, ministrska konferenca STO/WTO in delegate je pričakala pisana množica protestnikov. https://en.wikipedia.org/wiki/1999_Seattle_WTO_protests

2001: Odiseja v vesolju. Kino, Pilot, 7.10.2015
Am. Film, 1968, »opisuje evolucijo na našem planetu vse od kamene dobe, ko so naši predniki začeli izdelovati in uporabljati orodje, do 21. stoletja in vladavine inteligentnih računalnikov.« Odkritje uporabe orodja kot orožja in povezava inteligence z nasiljem. http://www.kubrick2001.com/

Praksa feministične misli. nr, Dnevnik, 6.10.2015
Na festivalu Mesto žensk, v Lj., s temo »Telo – moj teritorij« je bila v galeriji Škuc www.škuc.org razstava Cikcak , kustosinje Lenke Đordjević. Na njej so umetnice iz prostorov bivše Jugoslavije prikazale instalacije, performanse in animacije o kulturnih, spolnih, tehnoloških in gospodarskih neenakostih- »zapis aktivne prakse feministične misli z močnim kritičnim in kreativnim predznakom.«
(Na fotografiji, avtor-ica ni naveden-a, stena, polepljena z besedami v angleščini, izbor, prepis B.M.):
»/…/ private perfected in the dionysian /
/…/ flair for strongly by the guerilla girls /
/…/ opening up by the feminist eternal absend minded /
/…/ abandoned corpse of metropolises /
/…/ spaces will end my shake off their narcotic injection of post being toys /
/…/ fatal's have taken transition but also over and masculinist alarm no tears /
/…/ post mortem lover of our cities /
/…/ hat reducing us to i mourn the los tof our cities of nietzsche's Ariadne /
/…/ mimetic strategies spaces where hands the city as living /
/…/ politically empovering on the slightly mode is an irony irony is doing this /…/«

Sociolog, sociologinja, o delu, kapitalu, Evropi…

Dr. Rastko Močnik, sociolog. Intervju. B. Mekina, Mladina, 2.10.2015
»Je eden tistih intelektualcev, ki spremlja Slovenijo že od študentskih uporov leta 1968. Dr. Rastko Močnik je po poklicu sociolog, sicer pa pripadnik generacije, v kateri je bilo kritično razmišljanje vrednota«, piše Borut Mekina, »ne pa izraz neprimernega vedenja, kot opaža danes« R. Močnik. http://www.sociologija.si/osebje/rastko-mocnik/ https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Mo%C4%8Dnik
(Kaj dogaja? Begunci…)
Glavni vzrok, udari R.M., »je neoimperialna zahodna politika, politika EU in ZDA.« /…/ Ljudje se premikajo tja, kjer mislijo, da je svet blaginje. /…/ Ti ljudje, begunci, nimajo nič. Prišli so z območij, kjer je razpadla celotna družba z vsemi povezavami.« Gre tudi za »fenomen svobodnega gibanja delovne sile. Kapital gre za profitom, delavstvo pa za kapitalom. /…/ raje kot o beguncih govorim o proletariatu. /…/ o brezpravnih, razlaščenih ljudeh, ne glede na versko, etnično ali kakšno drugačno pripadnost. » Konflikti se »artikulirajo vzdolž etničnih ali religioznih ločnic. Objektivno pa smo vsi, mi in oni, v istem položaju.«
(Siriza, Podemos, Corybin v Angliji – se premika?)
»Fino je, če zmagujejo leve stranke /…/ A naš, buržoazni parlamentarizem je narejen za reprodukcijo kapitalizma.« Tudi tisto »kar je ostalo od nacionalnih držav. /…/ Edina možnost je mednarodno delavsko gibanje. Novi proletarski internacionalizem, ki bo šel prek meja meščanskega parlamentarizma, /…/ držav.«
(Pred 1990 delavski razred, bratstvo in enotnost, nato država utemeljena na nacionalizmu…)
»V 19. stoletju je bil nacionalizem emancipacijsko gibanje, ki se je v imenu naroda borilo proti fevdalnim, avtoritarnim monarhijam. Humboldt« (- Ne naravoslovec Alexander von H., ampak brat jezikoslovec in diplomat, tudi na Dunaju: https://sl.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Humboldt , znan bolj po ideji univerze, glej https://de.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Humboldt in Dolenc, S. Kaj je znanost, 2011, 35 -37, https://books.google.si/books?id=vHoFzrwf0zcC&dq=inauthor:%22Sa%C5%A1o+Dolenc%22&hl=sl&source=gbs_navlinks_s . Manj je znano, da se je srečeval z Jernejem Kopitarjem, glej http://nl.ijs.si/e-zrc/zois/html/MP53.html B.M.) »je recimo pisal o tem, kako lahko vsak posamezen narod prispeva nekaj svojega k univerzalni človeški omiki.« R. Močnik pravi, da je Fran Levec je rekel, da so to Prešernove Poezije.
»V 20. stoletju je nacionalizem postal zatiralski, avtoritaren in ekskluziven« (- t.j. izključujoč, B.M.). Veljko Rus je (1990) rekel, da slovenski nacionalizem ni nevaren, ekspanzionističen. (- Za vir glej http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/prepadnik-petra.pdf , B.M.) R. Močnik se ne strinja, poglejte »izjave slovenske desnice, vse od prvih Demosovih politikov,/…/ razumejo oblast popolnoma avtoritativno.«
(Kaj je bilo potem, kaj imamo zdaj?)
»Jugoslavijo smo res razbili v imenu nacionalizma, oz. /…/ grajenja nacionalne buržuazije. /…/ To so bili t.i. rdeči direktorji /…/ skupina, ki je bila v položaju, da si prisvoji družbeno bogastvo s prvo privatizacijo. /…/ V SI je prišla na oblast LDS« in je »projekt osamosvojitve tedaj že postal neoliberalen projekt. /…/ nato neoliberalizem takrat ni uspel. Takrat nas je rešil upor sindikatov, obvarovala sta nas dva velika štrajka. Temu je sledila /…/ vlada J. Janše s projektom kompradorske buržuazije. Češ, mi bomo zagotavljali socialni mir, gradili ceste za tuj kapital, sami pa pobirali rento od tega kapitala. Janši ta projekt ni uspel, ker ga ni podprla kakšna močna družbena skupina. Razni mali tajkunčki, Bavčarji in Šroti, /…/ niso bili dovolj. Poosamosvojitvena zgodovina SI je torej zgodovina dveh spodletelih poskusov oblikovanja vladajočega razreda.«
(Kaj pa naš delavski razred, naši kapitalisti?)
»Šel je od zmage do zmage pa do končnega poraza. Leta 1992 je prišlo do prvega generalnega štrajka s 400.000 tisoč sodelujočimi. Ta zaustavi načrtovano t.i. šok terapijo pri prehodu v kapitalizem. Nato pride l. 1996 do drugega generalnega štrajka z 250.000 udeleženimi. » 2005 pride do »manifestacije proti Janši, proti enotni davčni stopnji in liberalnim reformam« z 40.000 udeleženci. Cilj sindikalnih uporov je bil »ohraniti socialno državo, ni pa bil usmerjen proti privatizaciji in intenzifikaciji dela. To je bila velika napaka.« Če bi se sindikati dvignili proti temu, da »ljudje delajo več, /…/ čez vikende in /…/ veliko hitreje, bi prisilili kapitalistični razred k inovacijam. /…/ kar je osnovna naloga kapitalistov.« Zato »je naš kapitalistični razred postal tehnološko neinovativen«, ne zagotavlja tehnološkega napredka.
»Ali kot pravi Franček Drenovec: komunisti so dvignili izobrazbo in zasnovali solidno industrijsko družbo, to je delovalo do približno konca 70. let, po tem pa ni bilo več nobene sile, ki bi dala razvoju nov zagon. (V: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/kako-smo-postali-kolonija.html B.M.)
Delodajalci zdaj »še naprej vztrajajo pri politiki nižanja plač in »stroškov dela«. Želijo samo še povečati izkoriščanje, ne pa povečevati produktivnosti dela. Naš kapitalistični razred je zgodovinsko nesposoben.«
Sindikalisti predpostavljajo tovarniške delavce, a tovarn (skoraj) ni več, »imamo razpršeno malo obrtništvo« in polovico delavcev z nestandardnimi delovnimi razmerji, meni R. Močnik.
(Kapitalisti nesposobni, delavski razred izgineva, kdo…)
»Razmere so bile vedno težke /…/ In vedno je delavski razred nastal skozi samoorganizacijo. V Rusiji, kjer je bilo čisto malo proletariata, so revolucijo naredili kmetje /…/ pravi Eric Wolf«. https://en.wikipedia.org/wiki/Eric_Wolf Zdaj živimo v podobnem času, meni M.R., »v mračnem času carske Rusije. Temu zdaj pravimo EU. /…/ potrebujemo tisto, kar je v Rusiji pripravilo revolucijo: narodnike in boljševike. Oboje, elitizem politične stranke in kapilarni ljudski pristop. Vlogo /…/ narodnikov bi lahko prevzela javna občila, to je javna RTV.«
(- Kaj pa boljševikov? R.M. ne omenja ruskih nihilistov, ne anarhistov. Katero revolucijo misli – 1905, 1917, februarja, oktobra? http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_sno_revolucija_v_rusiji_01 http://www.britannica.com/event/Russian-Revolution-of-1917 http://www.newworldencyclopedia.org/entry/Narodnik
http://documents.tips/documents/2-petar-kropotkin-nihilizam-i-nihilisti.html ; B.M.)
(Spet, tako kot v 90-tih opozarjate na (padec, pomen) javne razprave. Je to le stvar medijev?)
Tako kot kapitalizem drsi v krizo in ga je treba občasno oživiti, tako v buržoazni demokraciji »kakovost javne debate /…/ upada«, meni R.M. Odvisna je »od šolskega sistema, od kulturnih ustanov, knjižnic, /…/, vse do univerze.« Od te »infrastrukture, ki se zelo hitro podre in jo je telo težko ponovno vzpostaviti.«
(Zakaj je bila konec 80-tih let razprava na tako visoki ravni?)
»Ker smo imeli v vsaki /…/ vasi rock bend. /…/ Punk in rock sta bila v Jugoslaviji emancipacijska dejavnika /…/ izraz množične omike. Poleg tega je bil v socializmu upor del vladajoče ideologije in je veljal za nekaj pozitivnega. Ko smo se dijaki ali študentje upirali ni nihče mogel reči, da so to nekakšni nezadovoljneži ali potencialni teroristi, saj smo zgolj nadaljevali tradicijo NOB in protifašističnega boja naših mater in očetov. Slovenija je bila /…/ postrevolucionarna družba. Francozi to še zmeraj so«, čeprav se »uporništvo ali polemika omejujeta na spopade med filozofi.«
(- R.M. že ve, saj je kot podiplomski študent v Parizu videl, kako je izgledalo obdobje po študentskem maju 1968; nismo ga kaj dosti videli v Ljubljani maja, junija 1968, 1971… B.M.)
(Kaj smo Slovenija danes?)
»Zdaj smo klerikalna provinca.« Kritika je med »prestopki proti lepemu vedenju. Ni več pomembno, ali je neka misel dobra ali slaba /…/ Ta tip debate, ki se ne vodi zaradi intelektualne produktivnosti, je zdaj postal zakon /…/ na televiziji /…/ povabijo enega t.i. levega in enega t.i. desnega, vmes morda še kakšnega t.i. strokovnjaka.«
R.M. očita TV, »da kulturno in intelektualno življenje oži na parlamentarno strankokracijo. Tako bo /…/ težko prišlo do novih premikov.« (Glej besedilo peticije za javno TV ki jo je pripravil R. Močnik https://www.facebook.com/zdruzenalevica/posts/566790943479469:0 , B.M.)

Lokalni politiki si želijo biti v »mednarodnem klubu«. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 2.10.2015
S temo »Vpliv pogojevanja članstva v EU na demokratizacijo v JV Evropi« je na FF UL doktorirala Ana Ješe Perković, politična sociologinja, raziskovalka na FF. Pripoveduje o problemih nekateri držav pri vstopanju v EU.
Bolgarija in Romunija sta že v EU. »Na Hrvaškem je šlo sicer hitreje, v Srbiji pa je videti, kot da proces stoji.« Glavna ovira je bila vojna v 90-tih letih. Večna »težava Srbije je Kosovo.«
BiH je mednarodni protektorat. Makedonija ima poleg notranjih tudi težave z Grčijo, zaradi imena. https://en.wikipedia.org/wiki/Macedonia_naming_dispute
Sodelovanje s Haškim tribunalom http://www.icty.org/ je bil pogoj za vstop Hrvaške v EU, in je pogoj za vse države nekdanje Jugoslavije.
(Zakaj Sloveniji niso omejevali pristopa zaradi izbrisanih?)
»Izbrisani so doživeli grozljivo kršite človekovih pravic, a je to veljalo za notranjepolitični problem Slovenije. To ni bila vojna med državami. /…/ Poleg tega /…/ ni nihče hotel okrniti slovenske »zgodbe o uspehu« /…/ Slovenija je veljala za zgled uspešne tranzicije. Sodelovanje s haškim sodiščem pa je EU videla kot mehanizem za stabilizacij držav, ki so bile v vojni.«
(Javna podpora Hrvatov vstopu je padla z 80% na 46% od 2000 do 2005. In uspel referendum?)
»EU je elitni klub, v katerem so politične elite videle svoje stolčke. /…/ Pomembno je, da greš lahko na sestanek, v Bruselj.« Podobno je z Natom.
(Je EU uspešen projekt?)
EU je doživljala padce in vzpone, »z vsako krizo se je kaj spremenilo in izboljšalo. V zadnjem času so politike nacionalnih držav stopile močno v ospredje. To je zlasti razgalila begunska kriza /…/ Verjamem, da so to le testi za demokracijo in da bo EU preživela.«

Ekonomist, o razvoju, včeraj, danes, jutri…

Bi danes znali zgraditi Cankarjev dom, UKC ali nuklearko? M. Tajnikar, Objektiv, Dnevnik, 3.10.2015
O razvojni politiki Slovenije piše Maks Tajnikar, EF UL. Dnevnik na naslovnici izpostavlja pikro oceno:
»Slovenija, ne le njeno gospodarstvo, pač pa družba kot celota, je zataknjena.«
Kako se je odločalo pri nas v ranjki Jugoslaviji?
Za novo potrebuješ idejo. Te so prišle na tri načine: s posnemanjem tujine; v konkurenci z drugimi republikami; iz kroga znanstvenikov, tehnične inteligence, arhitektov, kulturnikov. Ti so včasih nagovarjali politike, »včasih so politiki vprašali strokovnjake«. »Neformalni razgovori, seje predsedstev in centralni komiteji, včasih celo občinski in okrajni komiteji ZK so bili odločilni.« Ker so teh sejah so pogosto sedeli tudi predstavniki oblasti (ne pa tudi politični nasprotniki), in strokovnjaki, »je ideja, ki je bila politično sprejemljiva, hitro postala tudi meso.« Sledili so sestanki vlade in sekretariatov (republiških »ministrstev«), tam so sedeli bančniki, celo gradbinci, predsedniki izvršnih svetov (»vlade«) so včasih tudi kričali, »ampak ideje so se dokaj hitro uresničevale«, včasih je priskočila na pomoč tudi partija. Sodelujoči (najvišji lokalni) oblastniki - vsaj v 80-tih - niso imeli visokega standarda, razen nekaj bonitet, »ampak nikjer nisem videl bogastva pri njih, niti ga danes ne vidim pri njihovih otrocih in dedičih.«
V takratni državi je bila uspešna naveza »partija, izvršna oblast, državna podjetja in izvrševalci«, meni M. Tajnikar, tudi že minister in več let dekan fakultete. Danes take uspešne države ni več, njen vpliv je »razvodenel, to pa ima za posledico neuspešnost celotne družbe.«
Pri nas so v zadnjih letih državna podjetja prevzela interesna omrežja, z anonimnimi vozlišči, večstrankarska, ki se navezujejo na privatne interese. »V takih omrežjih se /…/ ne more roditi nobeno novo podjetje, na katero bomo ponosni, vsak projekt – tudi če gre za šport, kulturo ali znanost – je koruptiven. Lahko pa pomagajo tujemu kapitalu, da prevzame tisto, kar še imamo prevzeti.«
Omenjene uspešne naveze od prej ni več. Politiki »nimajo vpliva niti na državna podjetja in s tem tudi ne na gospodarstvo nasploh. Politika preprosto ni sposobna narediti UKC in CD ter NEK.« Ampak tega »niso sposobna izpeljati niti omrežja. /…/ Šibka država in zakulisna omrežja so preprečili, da bi nastale kakšne druge družbene elite, ki bi imele moč« ustvarjati UKCje, CDje in NEKe.
»Ljudje, povprečni volivci, verjamejo, da smo profesorji plačanci in zaslužkarji, da zdravniki pobijajo ljudi, da so kulturniki navadne zgube in pijanci, da so politiki koruptivni, da imajo duhovniki preveč radi otroke, da so menedžerji barabe in kapitalisti tatovi. In seveda na delavce in sindikate je treba kar pozabiti, saj spadajo v mračni čas socializma.«
M. Tajnikar meni, da bo to »plenjenje po Sloveniji ustavljeno pele tedaj, ko bo tuj kapital začel ustanavljati nova podjetja. Za tuje investitorje /…/ ne potrebujemo nižjih minimalnih plač, bolj fleksibilnega trga dela in nižjih davkov. Potrebujemo najsodobnejše ceste, elektriko, šole, bolnišnice, železnice pa tudi kulturo in umetnost ter vse kar spada zraven. »
»Iskra je včasih poslala več deset ljudi študirat v tujino, danes bi morali imeti vsaj 500 zdravnikov na specializaciji v tujini /…/, na naših šolah bi morali učiti tuji profesorji vsaj tretjino predmetov. /…/ Za gospodarski razcvet in da bi bili znova zgled, pa potrebujemo nove UKC-je, CD-je in NEK-e.«

Slovenisti, o jeziku

Ne varuhi, zgolj skrbniki slovenščine. M. Šučur, Dnevnik, 3.10.2017
Predsednica Slavističnega društva Slovenije http://641.gvs.arnes.si/sds.html Andrej Žele:
»«Slovenščina se /…/ razvija z nami, mi smo tisti, ki jo /…/ razvijamo. /…/ v njeni vsestranski uporabi, torej v vseh oblikah javnega življenja, na strokovnih področjih od najnižjih do najvišjih stopenj šolanja in pri vseh predmetih. Pri učnem jeziku /…/ moramo biti previdni tudi, denimo /…/ kako se poučujeta matematika in fizika v slovenščini v srednjih šolah in še zlasti na fakultetah. Zelo pomembno je namreč, kako zna z jezikom slovenski izobraženec, kako se na različnih tehničnih in naravoslovnih fakultetah poučuje v slovenščini.«
Meni, da je povezava med raziskovalci slovenščine in slavisti v OŠ in srednjih šolah dobra. »V današnjem času v povezovanju akademske slovenistike oz. slavistike« z njimi ne vidi več prave zadrege.
(Imamo 4 slovenistike, na UL, UM, UP in UNG. Je ta razpršenost dobra?)
Mariborska slovenistika je nastala takoj za ljubljansko in je v prvih 10 letih /…/ pokazala upravičenost njenega obstoja. Veliko kasneje sta nastali obe primorski, ki pa sta imeli vsaj na začetku v načrtu sodelovanje. T bi bilo vsaj v nadaljevanju /…/ tako kadrovsko kot študijsko in glede na število študentov /…/ smiselno, če že ne kar nujno.
(Študentska sekcija društva?) http://slovlit.ff.uni-lj.si/slovjez/sds/studenti.html
»Zadnji dve leti se je /…/ oživila. /…/ organizirajo strokovna posvetovanja in srečanja« in tudi »različna srečanja s potencialnimi delodajalci, tako, da je v vseh pogledih zelo razgibana.«

O pravnikih…

Prebliski. Dnevnik, 3.10.2015
»Človek ima občutek, da imamo v državi dve pravni fakulteti za študij prava. Eno za leve in drugo za desne.« Tako piše Vojko Gorenc iz Domžal.
(- Poglejte spletne strani (naših) pravnih fakultet – da o harvardski niti ne govorimo - in ocenite, kateri strani (neba) so odgovorne. B.M.)
http://www.pf.uni-lj.si/, http://www.pf.um.si/ , http://www.evro-pf.si , http://hls.harvard.edu/ .

Študentski dom in svet, študiranje in žuriranje, nato delo?

Večkulturni mozaik mladih učenjakov. Darja Valenčič, Dnevnik, 2.10.2015
Ljubljansko študentsko naselje v Rožni dolini je bilo (nekaterim) v brezskrbnih študentskih dneh središče sveta. Menza, (disko) Študent, Klub FV, Katrca, Afro disco, Miša Molk…
Leta 1949 so zgradili prvih 5 blokov (arhitekt E. Ravnikar), do 1995 še devet. Enka najstarejša, trojka v središču dogajanja, štirka polna Erasmusovih študentov, v V. je preseljen Radio Študent, dvojka in šestica sta tiha, šestica za invalide, v XII. so študentske družine. www.stud-dom.lj.si
Še je tu menza, od 1957, kjer so bili v dvorani tudi plesi. (- Kaj pa zborovanje junija 1968? B.M.)
Miha Jazbinšek je tu igral – diksilend, Shadowsi, Clif Richard, pozneje Beatle. V 70-tih so igrali punk bendi, pa rock bendi iz cele Jugoslavije, poslušalci so bili iz cele Slovenije, »vsa Ljubljana« je bila tam. Idoli ipd. pravi Miša Molk, zdaj televizijka, ki je v ŠN dobila prvo redno zaposlitev.
Kot vodja interesnih dejavnosti, knjižnice in telovadnice je bila med 1983 in 1989 vsak dan s študenti.
»Študenti so bili zelo odzivni, a hkrati tudi kritični. Zahtevali so svoje pravice, zahtevali so nekaj za svoj denar, jaz pa sem tako lažje pritisnila naprej na direktorja. Zelo mi je bilo všeč, ker so se borili za kulturo.« Podpirala je mlade ljudi in mnogi so upravičili podporo. »Herman Pivk je takrat dobil prvo razstavo, danes pa je zelo znan fotograf.« http://www.hermanpivk-foto.si/
Živahno je bilo v ŠN. V štirki so se do jutra zabavali v klubu mariborskih študentov, aktivni so bili koroški in prekmurski. Neko obdobje so imeli kulturne večere afriški študenti, s predavanji in diskom, ki je bil popularen, pravi Ibrahim Nouhaum iz Malija, takrat predsednik Zveze afriških študentov, z nogometnim moštvom in folklorno skupino. »Počutil sem se zelo domače, nisem imel domotožja.« Ko je prišel leta 1978 je bilo tu 80 Afričanov. Izborili so si, da so bili v sobah skupaj s Slovenci, da so se naučili jezika. S sostanovalcem je ostal prijatelj.
Jugoslavija je izobraževala mlade iz neuvrščenih držav, multikulturnost je bila večja kot danes, ko izmenjave, večinoma Evropejcem, omogoča Erasmus. http://www.erasmusplus.si/ Leta 1963 je prispelo 23 študentov iz ZAR (Egipt+Sirija, fotografija M. Cigliča, Muzej novejše zgodovine. B.M.). Poleg Afričanov je bilo veliko Latinskoameričanov, in seveda iz vse Jugoslavije. V šestici so bili štipendisti jugoslovanskih železarn, t.i. Balkan hotel…
»To je bilo obdobje krasnega sožitja, študiranja in žuriranja. To pač niso bili časi krize, ampak časi izobilja«, pravi Ibrahim.

Kaj smo naredili narobe?
nr, Dnevnik, 2.10.2015
Film Zgodbe iz sekreta je navdihnilo vsakdanje življenje njune generacije, pravita avtorja Tijana Zijanić, diplomantka AGRFT UL, režiserka in igralka in Gregor Andoljšek, režiser, Benjamin Produkcija:
»Ko sva se ozirala vase in v najine sovrstnike, 30- do 40- letnike, sva ugotavljala, da smo polni nervoz in tesnob. Kaj smo naredili narobe? Sprejeli smo odgovornosti, ustvarili smo si kariere, družine in se še vedno družili in zabavali. Vendar pa: ali smo sledili svojim sanjam? Ali smo se le prilagodili? Smo nekje na poti zgrešili in smo, čeprav na videz uspešni, ostali izgubljeni kot najstniki. Toda brez energije in poleta, ki ju najstniki imajo. Mogoče se v tem obdobju spet začnemo iskati.«

Udeležite se predavanj na drugih faksih. Proti koncu študija v bolj usmerjena dela. Delo, 2.10.2015
Karierna svetovalka Sabina Žnidaršič – Žagar glede trga dela pravi, da je edina stalnica njegovo spreminjanje. »Tudi znanje, ki ni neposredno povezano s trenutnim študijem, bo nekoč prišlo prav.« (V članku S. Hanžič). Udeležencem kariernega tabora UL je dala dva nasveta: Pojdite kdaj na predavanja še drugam in navežite stike s čim več delodajalci.
Saša Praček, E-študentski servis, pa je M. Bizovičar povedala, da naj študenti na začetku z delom preko ŠS nabirajo izkušnje na različnih področjih, pri delih, ki se jim zdijo zanimiva, pred diplomo pa se usmerijo na področje, kjer nameravajo delati.

Preberimo , premislimo, pogovorimo se

Podivjana celina. Kaj pomeni konec vojne? B. Kosovel, Razpotja, št. 20., 2015
Revija humanistov Goriške www.razpotja.si - v številki o vojnah in miru - predstavlja knjigo o kaosu po 2. sv. vojni, iz katerega se je rodila današnja Evropa: Keith Lowe: Podivjana celina. Prev. B. Biščak, Modrijan, 2014 je prva knjiga, ki podrobneje prikazuje dogajanje med 1945 in 1949. (Tony Judt v Povojni Evropi piše o tem precej manj. http://www.mladina.si/43851/tony-judt-povojna-evropa-1945-2005/ B.M.)
Blaž Kosovel najprej povzame nekaj krutih dejstev, o žrtvah vojne, na obeh straneh, o pobojih in preseljevanjih. Pravi, da je 9.maj 1945, konec vonje, dejansko »datum konca bitke med Nemčijo in SZ na vzhodni fronti, na kateri je padlo 40% vseh žrtev te vojne /…/, ki se je bila na ozemlju, kjer so različni slovanski narodi in Judje stoletja sobivali /…/ tudi skupaj z Nemci; na ozemlju, ki so ga najprej zasedli nacisti, zatem pa še sovjeti (- v delu Jugoslavije je bila Rdeča armada le nekaj časa v 1945/1945, B.M.), in za vedno spremenili /…/ Do konca vojne so judovsko prebivalstvo skoraj v popolnoma iztrebili, tamkajšnje Nemce pregnali v novo Nemčijo, slovanski narodi pa so etnično izčistili vsak svojo državo. /…/ V tej luči lahko tudi jugoslovanska etnična čiščenja v 90-tih razumemo kot zakasnelo polaganje računov, kot dejanski konec 2. sv. vojne.«
Vojna zaveznikov proti silam osi je bila tudi okvir, »možnost za mnoge manjše, državljanske, medetnične in medideološke vojne« piše B. Kosovel. »Povojno jezo in izstradanost so /…/ dobro izkoristili komunisti, na drugi pa nacionalisti, oboje pa je rezultiralo v pobojih in izgonih«.
O povojnem dogajanju na naših tleh Keith Lowe piše v knjigi takole: »V Jugoslaviji so se zgodile nekatere najbolj nasilne stvari v Evropi, tako med vojno in po njej.« To je, meni, »ena najbolj zapletenih tematik v zgodovini 20. stoletja; /…/ kjer človek zlahka naleti na mino, naj gre za moralo ali zgodovino.«
Podobne zadeve so se dogajale tudi drugod, a »70.000 pobitih ljudi, ki so jih komunisti šteli za nasprotnike, 10x presega število pobitih v Italiji in 20X tistih v Franciji« /…/ Nasilje je bilo motivirano politično, »revolucija je bila ideološka, predvsem pa je bila glavna eksekutorka sama država«, povzema avtorja S. Kosovel in prepiše citat Milovana Djilasa:«V razdejani Jugoslaviji je vladal kaos. Civilne uprave pravzaprav ni bilo. Nikakor ni bilo mogoče ustrezno preiskati teh 20.-30.000 ljudi. Zato je bilo najlaže vse postreliti, in s tem je bila zadeva rešena.« (- O tem je govoril maršal Tito že 26.6.1945 na Kongresnem trgu v Lj., z balkona UL, glej sliko – ne tisto s skupino mladih l. 1970(?) - na: https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/foto-zgodbe-ki-so-se-dogajale-na-kongresnem-trgu/260463 .)
Vsa ta dogajanja v Evropi niso bila skladna «z narativi nacionalnih mitov in zato se o povojnem obdobju sploh ni pisalo«, povzema B. Kosovel. Avtor K. Lowe poudarja, da se je današnja Evropa rodila »iz načinov soočanja s kaosom, ki je ostal po oboroženem spopadu.« Eden od načinov je bila tudi vpeljava socialne države. (In sodelovanje med državami zmagovalkami in poraženkami, B.M.)
»Nobelova nagrada za mir, ki jo je prejela EU, se zdi po branju /…/ veliko tehtnejša odločitev« končuje B. Kosovel.

»Ljubljana je moje najljubše mesto v Evropi.« I. Košir, Mladina, 2.10.2015
Naše, univerzitetno, mesto so opisovali v svojih romanih pisatelji: Clement Benech Slovensko poletje,
Paul Coelho Veronika se odloči umreti.
Veroniko zelo moti, »da nihče ne ve, kje je Slovenija«, pravi Henrik Brun, danski novinar in pisatelj zato jo je zadovoljstvom predstavil bralcem v romanu Danska zanka.
(Je bila prej zgodba ali mesto?)
Mesto. »Na sončni dan sem sedel ob Ljubljanici, ko sem dobil zamisel za zgodbo«. Gre za srhljivko, ki se dogaja tudi v (drugih) slovenskih mestih in »so večino likov v zgodbi navdihnili resnični ljudje«, s katerimi je opravil intervjuje. Dejanja številnih oseb pojasni njihova preteklost, pravi, ko »je bila Slovenija še del Jugoslavije. /…/ zanimiva pa se mi zdi tudi nagla sprememba, ki jo je vaša država doživela med tranzicijo. Z vsem tem sem /…/ prikazal vse vidike slovenske mentalitete, ki je seveda odvisna od tega, s kom imate opravka.«
(Vključili ste spomine na Jugoslavijo, v prejšnjem režimu, in na začetek 90. let ko bili tu kot novinar…)
Glavni junak je, tako kot on, »vojni poročevalec na Hrvaškem in v BiH ter si je v tem času pridobil prijatelje v Ljubljani.« V njem je polovica mene, pravi v smehu.
»Moram priznati, da so bila srečanja na neuradni ravni, z navadnimi ljudmi, kot so študenti, begunci in vozniki tovornjakov, tista, ki so dala knjigi poseben pečat. Zaradi njih mi je Slovenija zlezla pod kožo.« Pisanje je tudi »izgovor, da jo pogosto obiskujem – tudi zaradi raziskovanja in iskanja primernih prizorišč za knjigo.«
(Kako doživljate spremembe ob vrnitvah?)
»Zelo rad se vračam v Ljubljano. Je moje najljubše /…/« in je v zadnjih desetletjih postala »resnična prestolnica. Vsekakor je postala živahnejša, enako tudi preostanek države: gore, jezera, obala, gozdovi, kar hočete. In nekaj je pri slovenski mentaliteti še posebej privlačnega, nekaj podobnega kot pri skandinavski. Morda je to povezano s tem, da ne živimo v ravno velikih državah /…/ a smo nanje vseeno ponosni. Hkrati moramo oboji govoriti tuje jezike, če hočemo biti odprti do drugih. /…/ Slovenija zame, zaradi svojega jezika in zgodovine, ostaja eksotična in vsakič, ko jo obiščem, odkrijem kaj novega.«

Bogato nagrajena filozofa Habermas in Taylor. J. Grgič, Delo, 2.10.2015
Klugejevo nagrado, »Nobel« za družboslovje in humanistiko sta dobila J. Habermas in C. Taylor, ki sta skupaj dobila 1,3 milijona evrov. https://en.wikipedia.org/wiki/Kluge_Prize
Zaradi »politične in moralne perspektive s filozofsko globino«, navaja utemeljitev Jožica Grgič.
Jurgen Habermas (86), nemški filozof in sociolog. Ukvarjal se je z demokracijo in javnostjo, analitično in politično filozofijo in javno objavlja stališča do perečih vprašanj. Sicer kritičen, je pohvalil odnos nemške vlade do beguncev. Pravi, da so vojaški posegi v Iraku, Afganistanu, Maliju in Libiji poslabšali razmere in ne pomagajo vzpostaviti državnih struktur v teh državah. Vztrajno zagovarja stališče, »da mora biti kapitalistični ekonomski sistem ukročen z demokratičnimi sredstvi. Demokracija je zanj javnost«, piše Jožica Grgič. (Glej več https://sl.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas https://de.wikipedia.org/wiki/J%C3%BCrgen_Habermas ; B.M.)
Charles Taylor, kanadski filozof je manj znan od Habermasa; v slovenščino sta prevedeni Nelagodna sodobnost in Znanost, (soavtor S. Popl).Tudi on se vključuje v javne razprave, saj zagovarja aktivno vključevanje vsakega posameznika v njegovo družbeno mrežo. Ocenjuje, da primanjkuje »skupnega življenja humanosti«, ga navaja J. Grgič.
(Glej več: http://www.britannica.com/biography/Charles-Taylor .B.M.)


NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD