Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 3/2016
   
  Pogledi 3/2016




Marec 2016

Študijska, poklicna, življenjska pot; dijak, naravoslovec, matematik, psiholog, režiser, upokojenec

Dijake najbolj skrbi, ali se bodo lahko zaposlili. P. Majdič, Dnevnik, 25.3.2016
Največ srednješolcev iz trboveljske GEEŠ http://www.gess.si/ se odloča a FF UL, pravi psihologinja Tina Pušnik, priljubljeni sta »medicinska in pedagoška fakulteta in nekatere naravoslovne ter tehnične fakultete.« (- Na UL ali UM?) »Pred leti je bila med prvimi /…/ FDV UL, vendar je zanimanje zanjo med dijaki v zadnjih letih upadlo. /../ Ambicioznost se od dijaka do dijaka razlikuje, predvsem pa mora /…/ najti svojo notranjo motivacijo.«
Anže Vozelj, dijak, želi »postati znanstvenik na področju medicine ali mikrobiologije, saj rad odkriva nove stvari, ki spreminjajo življenje«, piše Polona Majdič. Na gimnaziji je aktiven v krožkih. Rad bi raziskoval na področju kemije. Lani je bil član ekipe za iGEM http://igem.org/ in na MIT v Bostonu so osvojili drugo mesto na svetu.
Jelena Keršnik, ravnateljica pravi, da dijake spodbujajo s krožki, kot so debatni, kemijski, pevski ipd. Meni, da imajo dijaki dovolj vpogleda v družboslovne in naravoslovne smeri in možnost pogovora psihologinjo. Za dijake, ki so pripravljeni delati so službe, če ne doma, pa v tujini.
To potrjujejo uspešni bivši dijaki, npr. Grega Dolanc, raziskovalec na IJS, Janez Vodiškar, kirurg v Aachnu idr.
T. Pušnik pravi, da je danes drugače kot včasih, ko so vsi dobili službo. Izobraženi ljudje ostajajo doma pri starših. »Brezposelnost je ogromna ne glede na visoko izobrazbo ljudi in prizadevanja. Država ne daje /…/ jasnih smernic, v kateri smeri študija bodo mladi bolj verjetno prišli do zaposlitve.« Učence v OŠ in dijake seznanjajo na informativni dnevih, s predstavitvijo fakultet na šola, testiranji in pogovori s svetovalci. Na odločitev dijaka »vplivajo tudi mediji, ki lahko dijaka odvrnejo od njegovega cilja ali pa ga /…/ spodbujajo.«
Dijaki imajo pred odločitvijo že oblikovane študijske interese. Informacije zbirajo iz spletnih virov, od starejši prijateljev na fakultetah, vrstnikov in učiteljev. Pri usmerjanju jih spodbujajo glede na sposobnosti in zanimanj, opozorijo jih na omejitve, preizkuse, prijavljanje…
«Skrbi jih le to, ali se bodo lahko zaposlili. Še vedno se odločajo za tisto, kar jih veseli. /…/ Veliko jih sprašuje, ali bodo dobili poklic če se bodo usmerili v natančno določeno smer, vendar tega zagotovila ni, prav tako tudi ne pravega odgovora.«

Edine meje so v glavah. J. Nimac, Dnevnik, 25.3.2016
Režiser Matevž Luzar iz Zasavja je želel študirati filmsko režijo. Že pri 16 letih je želel ustvarjati filme. Hodil je na »ekonomsko srednjo šolo, kjer je bilo veliko matematike in ekonomije, zanimale pa so me psihologija, sociologija in filozofija.«
Ni uspel na sprejemnih na AGRFT UL, »a se ni odpovedal sanjam«, piše Jerneja Nimac, dijakinja GEEŠ.
Na študiju laične teologije (TeoF UL) »je poglobil znanje sociologije, psihologije in filozofije«, kar mu »še danes koristi pri pisanju scenarijev in režiji. Po treh letih se je uspel vpisati na akademijo. O nadarjenosti priča nagrajeni diplomski film Vučko, https://www.youtube.com/watch?v=dtMQ4KSo60I za katerega je bil 2007 celo nominiran za študentskega Oskarja in celovečerna filma Srečen za umret in Dekleta ne jočejo.
https://www.youtube.com/watch?v=Wv88wGbd2zk https://www.youtube.com/watch?v=pz5uUEpaHoA
(V prvem celovečercu Melita - Milena Zupančič https://www.youtube.com/watch?v=ntdtnor6xhU - omeni kariero. Je ta pomembna le za mlade, starejši pa se umirijo?)
»Odvisno od posameznika. /…/ Ko smo mladi, želim ustvariti čim več, biti čim uspešnejši, želimo zgraditi kariero, /…/ zagotoviti neodvisnost in hkrati priznanje okolice. Ko smo starejši, pa strmimo k mirnejšemu življenju, v ospredje postavljamo druge vrednote, drugače dojemamo okolico. /…/ imajo dovoljenje, da gledajo na svet drugače in se jim oprosti godrnjanje.« (…, B.M.)
Zadnje čase se mu je okus spremenil, zdaj obožuje pekočo hrano. Tako je tudi življenje, enkrat je v ospredju družina, drugič kariera, nato vnuki – to je normalen cikel življenja.«
(Kaj svetujte mladim, ki se odločajo o življenjski poti?)
»Naj ne poslušajo nikogar, naj se držijo svojih želja; čeprav je želja najbolj nora /…/, ji je treba slediti.« Tako kot se on ni vdal in je »po nekaj letih prišel do cilja.«

Znanstveniki, raziskovalke, dom in svet

Internacionalizacija. N.N., Dnevnik, 26.3.2016
V rubriki na koncu dnevnika običajni NeznaNi avtor piše o enem takih Slovencev, ki so pisali »zakone, ki so odmevali po vsem svetu«. Rodil se je na materinski dan »leta 1835 v Svetem Petru pri Celovcu«.
V »mlajših letih je bil angažiran slovenski kulturni delavec ter obetaven pesnik in prevajalec.«
Svetu je dal zakone »o toplotni prevodnosti plinov, /…/ o sevanju, /…/ o dinamični toriji plinske difuzije. Povrhu je odkril splošno enačbo za oscilatorno gibanje in postal prvi predsednik Avstrijske družbe za električni inženiring. Lahko bi s nadel tudi plemiški naziv, če bi ga hotel, a si ga ni. Vse to je dosegel kot nezakonski sin nepismene matere.« (In očeta, B.M.)
Po njem »se imenuje ugledni raziskovalni inštitut /.../«.
NeznaNi dodaja: »Kapo dol, bi rekli v aktualnem novoreku.«
(- Vse bo jasno, ko preberete članka znanega pokojnega domačega fizika in avstrijskega rojaka iz iste stroke: http://www.europhysicsnews.org/articles/epn/pdf/2011/02/epn2011422p17.pdf http://novice.at/2015/03/27/jozef-stefan-utemeljitelj-avstrijske-fizikalne-sole-s-pesnisko-zilico/ .
Če imate več časa in vas zanima, zakaj znani fizik ni pisal v slovenščini, poglejte na konec wikipolemičnega razpravljana: https://sl.wikipedia.org/wiki/Pogovor:Jo%C5%BEef_Stefan
in v sredino dolgega in vsestransko zanimivega intervjuja z Andrejem Uletom (FF UL): https://www.dnevnik.si/1042600821/ljudje/intervjuji/andrej-ule in B.M.)

Če bi Tesla ne šel na tuje… L. Čanžek, Dnevnik, 30.3.2016
Iz vprašanja, kako preprečiti beg znanstvenikov na tuje, ki ga je postavil Roman Jerala (Dnevnik, 14.3.2016) razbere bralec Ludvik Čanžek iz Lj., kakšnih razmer si želi v slovenski znanosti.
»Naj postavimo zid okoli Slovenije /…/? Mar avtor ne ve, da je znanost internacionalna /…/ stalno izpostavljena kritiki mednarodne javnosti?«
Sam je veliko časa delal kot znanstvenik na tujem, da se je izognil »komunističnemu enoumju doma.« Ni mu žal za ta čas, saj je »prispeval k ugledu rodne domovine«.
»Med drugim sem deloval na področju ameriške astronavtike. Takšnih del Nasa nikoli ne bi iskala v Sloveniji; ta je veljala za tehnično zaostalo deželo. Ker sem živel v Švici, sem /…/ imel možnost za sodelovanje.
Bi bil Nikola Tesla svetovno pomemben izumitelj, če bi m bil preprečen »beg« v Ameriko?«

Pozdrav z Islandije. Severi sij je magičen. Brane Šalamon, Nedeljski, 30.3.2016
Kot otrok je rada računala, sanjala, da bo astronavtka, zdaj je njen konjiček astronomija, poklic pa matematika. Sara Sabrina Zemljič (30) je na FNM UM leta 2010 dobila rektorjevo nagrado za najboljšega študenta. Do 2014 je bila tam asistentka, potem je našla izziv v tujini.
(Islandija?)
V Avstraliji je bila na konferenci pred koncem doktorskega študija. Nekdo je poznal profesorja a Islandiji, zakaj pa ne… V šoli smo o Islandiji slišali le o Rekjaviku in o vulkanih. Želela si je videt severni sij – in res je magičen.
(Študij, raziskovalno delo?)
Tam je, kot v veliko drugih državah, študij plačljiv. http://english.hi.is/
»Študenti lahko od države dobijo kredit, ki ga /…/ začnejo odplačevati nekaj let po končanem študiju. /…/ s tem zagotovijo večjo resnost pri študiju, študentje pa se ne vpisujejo samo zaradi statusa /…/. Tudi štipendij je precej manj kot pri nas.
Raziskovalno delo je verjetno povsod podobno.« Težko je primerjati, saj »pri mnogih raziskovalnih deli sodelujejo znanstveniki iz različnih držav.«
(Kaj raziskujete v matematiki?)
Področje je zelo obširno, »še sama ne vem za vse najnovejše veje matematike. /…/ raziskuje na področju teorije grafov, ki se /…/ pojavlja v računalništvu in (socialnih?) omrežjih, v kemiji in bologiji«. Problem najkrajše poti je npr. kadar moramo priti iz enega konca velemesta na drugega.
(Uporabna je v zavarovalništvu, bančništvu…)
»Res je, aktuarstvo https://sl.wikipedia.org/wiki/Aktuar je /…/ priljubljena in precej uporabna smer za mlade matematike in tudi ekonomiste.« Med študijem je ugotovila, da jo bolj kot banke in zavarovalnice zanima raziskovanje.
(Življenje na Islandiji…)
»… je res precej drugačno. /…/ precej bolj sproščeno kot v Slovenij. Ljudje so odprti, /…/ je precej manj stresa na delovnih mestih in zato so tudi odnosi med sodelavci, predvsem pa med nadrejenimi in podrejenimi, veliko boljši. Verjetno /…/ zato tako radi delajo«, tudi kot upokojenci.
(Vrnitev?)
»V Slovenijo verjetno ne ali pa vsaj še lep čas ne. /…/ je še toliko tvari, ki ih želi videti, toliko izkušenj /…/ doživeti.« Upa na podobno službo drugje v tujini, najraje na Novi Zelandiji, kjer je bila prvič v 2014. (- Še en pogovor z njo, s slikami: http://znanost.metinalista.si/metaphodcast-zapisi-17-sara-sabrina-zemljic/ . B.M.)

Življenje, (javno) zdravstvo; moški; ženske, otroci; upokojevanje, umrljivost

Kako dobro zdravstveno varstvo imamo? D. Keber, A. Vesel, Objektiv, Dnevnik, 2.3.2016
Dobro, vedno boljše, doslej, meni Dušan Keber (MF UL, RKS http://www.mladina.si/166984/dusan-keber/ )
»Zdravstveno varstvo v Sloveniji se v zadnjih 30 letih po ključnih kazalcih uspešnosti« (prikazani so v grafih Aljaža Vesela) »približuje najbogatejšim evropskim državam ali jih celo prehiteva, čeprav ima na voljo znatno manj človeških in materialnih virov.« Razlog je v »javnem zdravstvenem sistemu, ki omogoča vsem državljanom ne glede na njihov ekonomski položaj, dostopnost do vseh obstoječih zdravstvenih storitev.«
Pričakovano trajanje življenja se pri nas približuje najrazvitejšim državam (EU-15) – leta 1985 je bilo 72 let, 2010 pa 80 let.
Umrljivost novorojenčkov je med najnižjimi v EU in je od 1985 padla z 9 na 2 od 1000 živorojenih.
Srčno-žilne bolezni in rak zakrivijo 70% vseh smrti v Sloveniji.
Umrljivost zaradi srčno-žilnih bolezni je podobna kot v EU-15 in je v zadnjih 30 letih padla od 40 na 15 umrlih do 64 let na 100.000 prebivalcev. »V zadnje letu je umrlo za srčnim infarktom 1400 oseb manj kot pred 10 leti.
Umrljivost zaradi raka se pri nas zmanjšuje, ostaja pa ves čas 20% višja od EU-15. Število umrlih je od 105 umrlih (do 64 leta na 100.000) padla pod 80. Veliko s prispevali programi: ZORA, DORA in SVIT.
(- Nujen bi bil še program proti prostati! B.M.)
Zaradi možganske kapi umiramo pri nas nekoliko pogosteje kot v EU-15, vendar se je število takih smrti (po uporabljenem kazalcu) spustilo prepolovilo – od 20 na 10.
V primerjavi je bilo zajetih poleg 15 razvitih držav EU tudi 13 novih (po maju 2004, večinoma vzhodnoevropskih) članic EU in 9 držav JV Evrope (tistih 5, ki so nastale na ozemlju SFRJ brez Slovenije in še Romunija, Bolgarija, Albanija in Moldavija.)
V vseh primerjanih kazalcih (trajaje življena, umrljivost) je Slovenija (njeni ljudje) na boljšem kot druge podobne države (populacije).
Večina strokovnjakov soglaša, da je (javno) zdravstveno varstvo najpomembnejši dejavnik, ki prispeva k zdravju in podaljševanju življenja, piše D. Keber.
(Poglejte še: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/dusan-keber-naj-bodo-vsaj-v-bolezni-drzavljani-se-naprej-enaki.html in druge njegove: http://www.ohranimo.si/kolumne.html. B.M.)

Jan Plestenjak. T. Hegeduš, Globus, april, 2016
Za najbolj šarmantnim slovenskim glasbenikom, kot ga označuje Tea Hegeduš, se po 25 letih ustvarjanja »še vedno dviga prah o egu, pravih moških«… Iz daljšega pogovora (z lepimi slikami M. Božiča) le nekaj o ženskah in otrocih.
(Mama?)
»Še vedno imam mamo, ki mi v intelektualnem in čustvenem smislu pomeni neke vrste boga. Zelo jo imam rad, najboljša prijatelja sva.«
(Upa povedati tisto, kar ti gre…)
»Ne samo, da si upa, pozna tudi rešitve za probleme. /…/ Sam se trudim, da vedno, kadar nekaj kritiziram, hkrati ponudim tudi rešitev. Drugače si ne upam kritizirati.«
(Ženske, moški?)
»Ženskam se dela krivica, ker smo ji po sociološki plati naložili preveč bremen. Ženska danes še vedno nosi breme mame, žene, skrbnice in darovalke pozornosti, pa tudi gospodinje. Po drugi strani pa sta tu kariera in ekonomsko preživetje, ki je bilo včasih izključno moška domena. Ker so ženske na tem področju uspešne, moški več ne ve, kaj bi. Vse si delita, nič ni izključno moško in /…/ žensko. /…/ In moški je ostal brez moškosti.«
(Žena naj bo doma…, s kuhalnico?)
»Ne, sploh ne.« Zanj je privlačno, »če ima ženska svoj talent, /…/, da e nečemu predana, da dela stvari, ki j izpolnjujejo. Da ma svoje življenje. Ampak, kadar sva skupaj, takrat sem pa moški jaz. Morda sem /…/ staromoden primitivec /…/. Hočem obdržati moško vlogo.«
/…/ zdaj pri ženskah gledam neke povsem druge lastnosti, ki me pred leti sploh niso zanimale, niti jih nisem opazil./…/ Kako bi ona vzgajala otroke…«.
(Otroci? Si jih želiš?)
»Ja, zelo. Ker mislim, da jim lahko veliko ponudim, /…/ ne mislim materialnih stvari.«
(Vzgoja…)
»… se mi zdi izredno pomembna. »
(… ni lahka …)
»Vem. Nad današnjimi otroki visi prekletstvo, ki jim omogoča, da do vsakega cilja pridejo takoj. Internet in mobilni telefoni vse ponujajo zdaj. In potem mladi pričakujejo, da se bo enako zgodilo tudi v življenju, v karieri. Vse tako. Ko se /…/ je treba včasih 10 let gnati za majhen korak naprej, so razočarani in zagrenjeni. /…/
Poleg tega /…/ so zdajšnji otroci preveč v vatki. Tak zelo jih varujemo pred krivicami. Male krivice se jim morajo zgoditi, ker je svet krivičen in na to morajo biti pripravljeni. To je podobno, kot da bi se s prvim bacilom srečali pri 20-tih.« (- Še en daljši pogovor, s slikami istega fotografa in K. Veselič: http://www.playboy.si/branje/intervju/jan-plestenjak-se-danes-mi-vse-pride-do-zivega/ , B.M.)

Anka Tominšek, predstavnica delavcev v Zpizu. Igr Dernovšek, Dnevnik, 303.2016
DeSUS se bori le za politične točk in dela populizem, meni Anka Tominšek, strokovni svet zveze upokojencev (ZDUS http://www.zdus-zveza.si/ , svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Zpiz http://www.zpiz.si/ ).
(Bi se moral za pokojninsko reformo?)
»Popolnoma jasno je, da se bosta starostna meja in pokojninska doba zaradi daljšega življenja morali podaljševati /…/. Po drugi strani pa se sprašujem, kako bo z mladimi.«
(Mladimi?)
Od 2002 je 70.000 manj zavarovancev starih med 15 in 34 let. /…/ Kje so naši mladi? Na visokih šolah, fakultetah… Pri 35 letih so številni brez enega samega leta delovne dobe, kar pomeni, da tudi pri 70-tih letih ne bodo imeli niti osnovnega pogoja za upokojitev.«
(Od kod takrat dobiti denar za pokojnine? Iz napovedanega demografskega sklada?)
»Tej družbi mora postati jasno, da prispevek zaposlenih na zadošča«, nekoč se je »pokojninska blagajna napajala iz prispevkov zavarovancev, a to je bilo mogoče, ker so bili na enega upokojenca štirje zaposleni. Zdaj je razmerje ena proti 1,37.« Ko smo v pokojninski reformi leta 2012 zapisali, da se ustanovi demografski sklad, nihče ni pomislil, kje dobiti denar. Da bo to uredil poseben zakon. Računa se na preoblikovanje Kada, na delnice v Triglavu, a to ni trajni vir.
(Od kod torej?)
»V vseh teh letih sem slišala samo en predlog, neko je rekel: »število zaposlenih se zmanjšuje, na račun tehnologije in inovacij pridobiva kapital. Nanj bo treba seči.«

Sindikalist, delavstvo, delodajalci, mladi, Slovenija, reforme

Nevarni so bogovi iz Bruslja. Ciril Brajer, Nedeljski, 30.3.2016
Predsednik Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS http://www.sindikat-zsss.si/ ) Dušan Semolič, pravnik, državni svetnik in nekdanji poslanec, govori o krivični delitvi, bogatih in revnih in o sindikalni organiziranosti.
(Vaša plača…)
»Moja zadnja plača z vsemi dodatki je 2385 evrov. /…/ Ko naše akcije koga od močnih n bogatih ogrozijo, /…/ se že po klasični metodi diskreditiranja, laži, polresnic, kar /…/ se v tem prostoru rado prime. /…/ Težko vse to demantiraš« in »se ob ponavljanju nekaj vedno prime.«
(Običajno ne demantirate?)
Itak ne bi objavili. »Čudno je naše medijsko prizorišče, 580 /…/ (novinarjev) je prekarnih, res so sužnji« in «bi bili sindikalno organizirani manj nebogljeni.«
(Kako proti močnim in bogatim?)
Uspešno smo spremenili definicijo minimalne plače, Lotevamo se spremembe stečajne zakonodaje, da ne bodo delavci prišli na vrsto čisto na koncu, za bankami, ki so sokrive za zlome podjetij. Iz nadzornih svetov bi z zakonom radi izločili bančnike in dosegli, da so delavci udeleženi pri dobičku.
(Bo to Bruselj dovolil?)
Tam je vse v službi kapitala, konkurenčnosti za vsako ceno, ki vodi v revščino večine, bogastvo manjšine.
(Števila članov sindikata pada…)
Zdaj je sindikalna organiziranost 26 odstotna, kar je nad evropskim povprečjem. ZSSS ima 200.000 članov, največ industrijskih delavcev. »Propad velikih /… podjetij, ukinjanje delovnih mest v proizvodnji seveda pušča posledice«.
(Kako živijo delavci?)
»V stalni negotovosti, varnost /…/ zamenjujejo /…/ delovni, socialni, eksistenčni nemir, zaskrbljenost, strah. Šikaniranja, podcenjevanja, strahovana, odpuščanja je res največ v gospodarstvu, se pa ta nevarni plaz širi.«
(Politika, politiki, voditelji?)
»Do strank in politikov se nočem javno opredeljevati. V vseh iščeno zaveznike.«
(Slovenija…)
»… ni revna država, le ustvarjenega ne zna pravično razdeliti.« Socializem za bogate, za delavce prakapitalizem. Ne zmore 400 tisočakov za Sveo, 500 tisočakov za Peko, v banke zmeče milijarde.
»Tri četrtine vseh na novo zaposlenih /…/ zaposlijo le za določen čas. Večina je mladih n takšna zaposlitev je /…/ po v revščino. /…/mlad človek ne more načrtovati prihodnosti, zaprta mu je pot do posojil, torej do stanovanja, s tem do ustvarjanja družine… /…/ Zato se ljudje izogibajo plačevanju prispevkov za pokojnine /…/ i si ogrožajo /../ varno starost. Revščina, stiske, obup, občutek, da i nobenega izhoda. In na drugi strani neizmerno bogatenje brez vsakega sramu!«
(Begunci?)
»Vse življenje imam stike z begunci, babica je bila aleksandrinka http://www.aleksandrinke.si/ , poznal sem ljudi, ki so pred fašizmom s Primorske bežali na Štajersko, tiste, ki so jih Nemci s Štajerske izgnali Srbijo, poznam trajne posledice, ki ji prinese /…/ prisilna sprememb kraja in načina življenja. Niso nam nevarni bogovi iz korana ali biblije, nevarni so bogovi iz Bruslja.«

Do korenitejše reforme z zmanjšanjem javne porabe. I. Dernovšek, Dnevnik, 30.1.2016
Delodajalci še naprej predlagajo socialno kapico - manjše obdavčenje visokih plač predvsem strokovnjakov. Proračun bi zaradi teg imel manj davčnih prihodkov, 164 milijonov evrov po oceni GZS, in še 133 milijonov s premembami pri dohodnini. Izpad bi pokrili z manjšo javno porabo.
GZS je z davčnimi svetovalci (ZDUS ?, ZDSS http://www.davki.org/ ) predlaga tudi drugačne dohodninske razrede in ukinitev prispevka za poškodbe in poklicne bolezni. GZS ne predlaga več razbremenitve božičnice oz. 13.plače, saj to vodi v izogibanje obdavčenju rednih plač.
Uvedbi socialne kapice nasprotujejo sindikati in dve vladni stranki – SD in DeSUS, zato »ni več v igri« , piše Igor Dernovšek.
Finančni minister Dušan Mramor pravi, da si znižanja davkov, zaradi javnofinančne konsolidacije, do 2020 ne moremo privoščiti. Pristaja pa na manjšo davčno obremenitev najbolj produktivnih kadrov in večjo za kapital oz. dobiček. Uedba davka na nepremičnine bo postopna, najkasneje z 2020..

Zakon o visokem šolstvu; novela, pripombe, jezik

Univerza in pasti komercializacije. R. Ivelja, Dnevnik, 29.3.2016
Javna razprava o novel (spremembi) Zakona o visokem šolstvu, ki se je končala, je pokazala, da je ministrstvo (MIZŠ http://www.mizs.gov.si/ ) naredilo nekaj korakov v pravo smer, vendar je še nekaj resnih pripomb.
Spremembe naj bi zagotovile (1) večje in stabilno financiranje (od 0,7% na 1% BDP v 2020), (2) po diplomi bi ostal študentski status do izteka (koledarskega) leta, (3) študij bi se odprl tujim študentom in (4) odločanje bi se demokratiziralo, »kar utegne vsaj nekoliko omejit moč univerzitetnih elit, meni Ranka Ivelja. Spremenili bi tudi postopke akreditacije (5), tako da bi agencija za kakovost (NAKVIS) ocenjevala predvsem kakovost institucij, univerze pa bi bolj svobodno spreminjale programe.
Novelo odločno zavrača (le) društvo Študentska iskra http://studentska-iskra.org/ , prepričana, da opira vrata liberalni razgradnji visokega šolstva in komercializaciji.
V Visokošolskem sindikatu Slovenije opozarjajo, (k 1) da lep namen države lahko spet gonobi varčevanje Marko Marinčič, VSS , http://www.sindikat-vss.si/ pravi, da ni jasno, s kakšnim modelom bo vlada dosegla tako financiranje, največja past pa je v odsotnosti jasne definicije javne službe, ki bi zajela tudi ustrezne normative.
V zmerni študentski skupini Modro za študente https://www.youtube.com/watch?v=9EJC3gejRdI, menijo, da ni jasno, kako bodo na univerzah spremembe izvedli. Manjka jasna razmejitev med javno in tržno dejavnostjo, to naj bi vseboval šele novi (obširnejši) zakon, jih navaja R. Ivelja in (k 3) analize posledic povečanega vpisa tujih študentov zaradi možnosti predavanj v tujih jezikih.
S FF UL so poslali spisek pripomb, zlasti glede (3) preohlapnih pogojev za izvajanje študijskih programov v tujem jeziku. Martin Germ, FF, pravi, da ni definirano, kolikšen del študijskega programa je treba izvajati v slovenščini, da bi ga lahko izvajali tudi v tujem jeziku. Boji se, da bi tujcem predavali tudi profesorji, ki jezika (angleščine) ne znajo dovolj in se »ugledna univerza« UL lahko osramoti. Lahko so tudi posledice za razvoj (slovenskega) strokovnega in znanstvenega jezika.
FF se tudi boji, da ne bi vpisnih mest za brezplačen redni študij zasedli števili tuji študenti, zaradi v Evropi najugodnejših socialnih pravic. To bi dodano udarilo revnejše študente.
Glede sprememb akreditacije (5), kar sicer predvideva nacionalni program visokega šolstva (NPVŠ http://www.drznaslovenija.mvzt.gov.si/ ), študentje dvomijo, da na univerzah obstaja razvit sistem notranjega preverjanja kakovosti, kar je pogoj za prenos pristojnosti za programe nanje.
Tudi Dragan Marušič, rektor UP, se je na nedavni okrogli mizi o noveli vprašal: »Ali bodo univerze kos novi odgovornosti?«
Tatjana Debevc, NAKVIS http://www.nakvis.si/ , zagotavlja, da bodo postopki akreditacije temeljitejši, visokošolske zavode bodo lahko (ocenjevalci) obiskali vsaj dvakrat. Sicer pa NAKVIS, ki trenutno rešuje 300 vlog za akreditacijo programov, z 19 zaposlenimi, težko zmore kaj več.
Novela je zdaj v medresorskem usklajevanju (med ministrstvi).

O slovenščini kot jeziku znanosti. Jezik na univerzi. S. Borovnik, Delo, 31.3.2016
K spremembam zakona o visokem šolstvu ima pripombe tudi Silvija Borovnik, FF UM http://www.ff.um.si/zaposleni .
Če slovenščine kot jezika znanosti ne bomo uporabljali, se ne bo razvijala in bo zakrnela, opozarja.
Na naših univerzah se zavzemajo, tudi rektorji, »da je treba čim več študijski programov izvajati v angleščini, češ da je ta jezik znanosti.« V angleščini, ne »v nemščini, italijanščini, francoščini, ruščini, poljščini….« Tako bi privabili tuje študente. Slavistom ne prisluhnejo.
Na samoumevno favoriziranje angleščine je pred dvema letoma opozorilo Slavistično društvo Slovenije, nato na posvetu na SAZU (Razprave XXII, 2013), na Seminarju slovenskega jezika na FF UL 2014, vroče razprave so bile tudi na univerzah.
S. Borovnik pravi, da je (tudi) slovenščina »tudi razviti jezik znanosti in umetnosti, za katerega je trajalo stoletja, da se je lahko polno uveljavil.« Znanost in umetnost moramo (še naprej) razvijati v slovenščini, ne pa v tujih jezikih. »Poskrbeti moramo za prevode, ne pa pisati izvirnih besedil v tujih jezikih.«
Univerza je pomembna soustvarjalka znanstvenega jezika. Če slovenskega jezika ne bomo uporabljali kot jezik znanosti b »postal ohlapen in brez živ izrazne moči.« Slovenščina ni le pogovorni jezik.
O tem, da je treba imeti znanost v slovenskem jezik so vedeli leta 1864 ustanovitelj Slovenske matice, »ki je pomagala ustanoviti SAZ in je pred prvo svetovno vojno nadomeščala slovensko univerzo.
(- Glede vloge jezika v znanosti, strokovnjaki, pravniki, zdravniki, profesorji, inženirji itd. so se pač šolali pretežno na univerzah drugje v AO in na tujem, B.M.)
»Neki izobraženci, trgovci in obrtniki iz davnega, takrat ponemčenega Maribora so to vedeli.«
(- Ustanovitelji SM so bili pretežno iz takrat – v primerjavi s Kranjsko - bolj razvitega (južnega), zelenega Štajerjahttps://www.youtube.com/watch?v=qQkQjEkTuD0 . B.M.)
V samostojni Sloveniji se dogaja »jezikovno odpadništvo. Slovenščina, slišimo iz vrst najvišjih predstavnikov slovenskih univerz, ni več pomembna.« Vrstijo se simpoziji, konference… samo v angleščini. Pozdravljajo nas in predavajo nam v slabi angleščini.
»V svojem študijskem čas sem bila večkrat študentska na tujih univerzah, pozneje sem na njih predavala /…/. Zato /…/ poznam tako pozicijo tujca /…/ kot odnos tujih univerz do njihovih /…/ jezikov.« Na nemških univerzah mora tj študent predložiti potrdilo o znanju nemščine ali »obiskovati t.i. uvajalni semester« po koncu pa praviti izpit iz nemščine. Tuji profesor mora v Avstriji ali Nemčiji znati nemško; angleščina idr. je na drugem mestu.
Od slovenskega profesorja na naši javni univerzi »pričakujemo odlično znanje slovenščine«, vendar se nekateri, pravijo profesorji sami, naravoslovja, tehnike, »slovensko ne znajo več izražati, er da predavajo in pišejo znanstvene članke le še v angleščini«. To podpira »razvpito« vrednotenje pri ARRS, »točkokracija«, ki za objave v tujih revijah daje več točk.
Za ukinjanje slovenščine niso »neki neuki franceljni z ulice«, ampak »tudi predstavniki slovenskih univerz, ki naj bi veljali za vrhove slovenske inteligence.
Če bodo zmagali in bo raba slovenščine postala »kvota«, ki jo bomo profesorji morali izračunavati glede na število tujih jezikov v predavalnici, bomo postali tujci v hiši domačinov«, je zapisala S. Borovnik v Delu 17.12.2013. Slovenščina bo spet »hišni in dvoriščni jezik«.
Za slovenščino smo odgovorni predvsem sami. Spoštovati in ohranjati ga moramo tako, kakor ga veliki narodi, ob koncu navaja opozorilo jezikoslovca J. Toporišiča.
(- Še njeno mnenje v članku A. Predina, ob predlogu ZVISa: http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/se-bomo-za-cvenk-odrekli-materinscini , B.M.)

Pedagoško, raziskovalno in honorarno delo; raziskovalke; izobraževanje, znanost in razvoj

Univerzitetni profesorji in honorarno delo. V. Vidmar, Pisma, Del, 26.3.20016
Bralec Vladislav Vidmar Lj. ob tem ko novinarji »razkrivajo visoke honorarje profesorskih eli« na osnovi svojih študentskih izkušenj piše o delu profesorjev, posebej pri preverjanju znanja študentov.
Meni, da so tedenske obveznosti direktnega dela s študenti smešno nizke, »maj kot 10 ur tedensko«, zato lahko »najdejo honorarno delo, kar opravičujejo kot raziskovalno delo, čeprav so za ta dela dodatno plačani. Težo se je znebiti vtisa, da zaradi honorarnega dela ne trpi pedagoško delo.«
Bil je izredni študent na dveh fakultetah in je »skupaj z rednimi študenti opravljal izpite in ugotavljal, da samo pismeni izpiti, zaradi splošnega prepisovanja, ne zagotavljajo preverjanja znanja«. Študenta »profesor oceni, ne da b ga sploh videl.« Kot da bi bolnik opisal bolezen po pošti, zdravnik pa bi izdal recept.
Meni, da bi morala »Univerza sama predpisati obvezen ustni izpit«, kar bi bila obveza profesorja »po normativih potrebnega časa /…/ npr. 10 minut za posameznika.« Tak ukrep bi tudi »zmanjšal vpis na družboslovne smeri in v splošnem povečal kvaliteto diplomantov.«
Dodaja, da »javnost ne bo tolerirala /…/ dosedanjih zagovorov o samostojnosti Univerze« ob razkritju zlorab.
(- Ni jasno, katero institucijo misli bralec z »Univerzo« - UL, UM, UP, UNG? Ali tudi samostojne, npr. zasebne zavode? Najbrž so razlike tudi znotraj članic posamezne univerze, oddelki, programi in seveda posameznimi profesorji. Sicer pa je predlog dober, pisni izpiti so premalo za oceno vseh doseženih »kompetenc«, o čemer lahko preberete v literaturi o visokošolski didaktiko V. Schmidt, B. Marentič P. itd. Je pa njihova prednost, da se lahko opravljajo »na tekočem traku«, v nabitih predavalnicah, večkrat brez prisotnosti profesorja, saj so za »pazenje« na voljo asistenti… B.M.)

Uspelo jim je! In kako bo to koristilo meni? Delo, 5.marca. T. Lah, Turnšek, PP 29, Sobotna prilog, Delo, 26.3.2016
Na prispevek Jane Kolar v SP 5.3.2015 o pomenu temeljnih znanosti za razvoj se odziva Tamara Lah Turnšek, Svet za znanost in tehnologijo (SZT, glej: http://www.mizs.gov.si/ ), (NIB).
Strinja se z mnenjem o mačehovskem odnosu do znanosti pri nas in dodaja, da smo tudi zato na letvici gospodarske konkurenčnosti WEF 2016 http://reports.weforum.org/ na 24 mestu v EU.
Problema »slabe« in »neodmevne znanosti«, na katero opozarja J. Kolar je reševala leta 2011 sprejeta strategija RISS https://www.uradni-list.si/1/content?id=103975 , ki pa ni uresničena.
Kljub »vrsti dobronamernih ministrov /…/ ob hitrih menjavah vlad, pozneje daleč nismo prišli«, piše T. Lah T. »Nasprotno, smo na kritično nizki stopnji vlaganj in /…/ izkoriščenosti domačega znanja.«
Odločno pa zavrača trditev J. Kolar, da so za to krivi »apatični državljani«, pasivni opazovalci, ki ne opozarjamo na pomanjkljivosti sistema.
»Aktivnosti SZT, tematske konference in številna srečanja /…/ ter javni pozivi skupin raziskovalcev, SAZU, rektorske konference, KOsRiS in uglednih posameznikov, ki /…/ ponujajo rešitve, redko dobijo tudi javi odgovor. Stavke »možganov policijskega tipa« so za nas strel v koleno /…/
Politika zato ostaja neomajna /…/ reze v znanosti ocenjuje kot »najmanjšo politično škodo«.
Gospodarstvo ne razmišlja o škodi za konkurenčnost. Vodstvi gospodarskega ministrstva (MGRT) in GZS pomen znanosti marginalizirata.
A morali bi spremeniti ARRS, zakonodajo… »Zadnji razpis Strategije pametne specializacije je primer ne ravno posrečenega prilagajanja EU«. Rigidna pravila ARRA se prepočasi spreminjajo, preiti bo morali (- od projektnih, tržnih, birokratskih ? B.M.) na »institucionalne poslovne modele upravljanja znanosti«. Zaradi več kot 10-letnega favoriziranja kvantitete namesto kvalitete pri objavah, naša znanost ni med najboljšimi v EU.A kriva ni »le v politiki, ampak tudi v odporu do sprememb konservativnih, manj sposobnih, a družbeno vplivnih klik med raziskovalci samimi.

Matere raziskovalke. ARRS gluh za očitke o diskriminaciji. T. Kristan, Delo, 25.3.2016
Raziskovalka Katja Hrobat Virloget, UP http://www.fhs.upr.si/sl/o-fakulteti/zaposleni/pedagoski-sodelavci/katja.hrobat , je med tistimi, ki opozarjajo, da agencija, ki finansira raziskovanje https://www.arrs.gov.si/sl/ pri razpisih ne upošteva, da so raziskovalke lahko na materinskem dopustu. S še štirimi v odprtem pismu meni, da smo v raziskovanju še daleč od enakopravnosti.
(Zakaj?)
»V naši (raziskovalni) skupini je bilo 5 mlajših raziskovalk in en mlajši raziskovalec, ki je tudi sam oče. V prvi fazi, kjer so ocenjevali le mene kot /…/ vodjo, ARRS upošteva odsotnost zaradi /…/ starševskega dopusta – podaljša obdobje v katerem se štejejo /…/ publikacije . /…/ v drugi, odločilni fazi pa ne.« V njeni skupini, sestavljeni iz članov z UP, UL in ZRC SAZU, so tak dopust koristile-i kar 4, skupaj so izgubili 5 let referenc. Ni npr. sprejemljivo, da raziskovalka »sme na razpisu dokazovati reference za 4 leta«, moški kolegi pa za 5 let. Pri seštevanju točk je lahko usodno eno leto.
(Pri pritožbi vas je podprl zagovornik načela enakopravnosti.)
»Pritožniki smo ARRS očitali diskriminacijo zaradi starševstva, spola in starosti hkrati.«
Pritožbo so oddale v roku, naknadno pa še dopis Boštjana Vernika Šetinca , MDDSZEM http://www.zagovornik.gov.si/ . Zagovornik je menil, da gre za diskriminacijo in postopkovne kršitve.
(Agencija je pritožbo zavrnila…)
… in tudi mnenja zagovornika niso upoštevali, češ, da je bilo poslano prepozno.
(V letošnjem razpisu tega niso spremenili?)
»Mislile smo, da bodo slišali naše pripombe«, zato se niso prej obrnile na medije. »Nismo hotele postati borke za enakopravnost, v to smo bile prisiljene.«
(Se boste letos prijavile na razpis?)
»Kaj nam pa preostane? Prijavili se bomo z istim projektom, saj so mu lani tuji recenzenti ali odlične ocene.« V skupini bo tudi starejši kolega. »Takšni razpisi te prisilijo v strateško razmišljanje, in ne le razmišljanje v vsebini.«
(- Uporabljeni izraz »strateško« tu očitno ni povezan z vsebinskimi cilji (projekta), načrtovanjem, upravljanjem ampak s prilagajanjem (spornim) kriterijem izbora. https://en.wikipedia.org/wiki/Strategic_thinking
- Glej o odgovoru ARRS in podobne članke: http://www.delo.si/novice/slovenija/raziskovalke-matere-isto-vprasanje-drugacni-odgovori-arrs.html B.M.)

Vedno bolj se počutim kot Alan Ford v Kafkovem Gradu. L.K. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 26.3.2016
Direktor Pedagoškega inštituta v Lj. http://www.pei.si/ Igor Ž. Žagar v daljšem pogovoru o raziskovanju in posebnostih slovenskega izobraževalnega sistema z Lenartom J. Kučičem.
(Inštitut deluje že 50 let – kot diagnostik ali tudi sodeluje pri zdravljenju?)
I. Ž. Žagar pravi, da se je ob tej obletnici »lotil branja starih ustanovitvenih aktov, dokumentov in poročil« in ugotovil, da se je morala že prva direktorica ukvarjati z enakimi problemi.
Leta 1965 so v vladi LRS »ugotovili, da nas čakajo velike družbene spremembe, če hočemo ohraniti zdravo gospodarstvo /…/ in podpreti razvoj industrijske družbe.« Njen pomemben del »je bilo tudi izobraževanje, zato ga je bilo treba znanstveno raziskati in ustrezno reformirati.«
(Naloga PI?)
Vsaj v teoriji, saj je po petih letih na PI delalo 5 ljudi, na Cankarjevi ulici 5, kjer je danes urad proti pranju denarja… Dva pedagoga, dva psihologa in direktor so tuhtali - temeljne ali aplikativne raziskave? Za temeljne niso imeli denarja in ljudi, zato so se odločili za aplikativne. Državnim ustanovam in tovarnam so poslali anketo, »kaj ni razumejo kot resen izobraževalni problem, s katerim bi se moral ukvarjati« PI.
Po treh letih so inštitut hoteli prvič ukiniti oz. spremeniti v servis šolskega ministrstva (- takrat sekretariata, B.M.). Ukvarjal naj bi se z didaktiko, učnimi načrti, učbeniki ipd.
»In to je usoda inštituta /…/ do danes: resorno ministrstvo (MIZŠ)nas razume kot svoj servis, ki mu /…/ naroča strokovne naloge«; vseskozi, tudi danes, pa »tendence, da bo PI preprosto ukinili«.
(Počne PI kaj koristnega?)
Od začetka je to odvisno od (nerešenega načina) financiranja, ne od zaposlenih…
MIZŠ ima znanstveni in šolski del, kot javni raziskovalni zavod pri financiranju PI, poenostavi I.Ž. Žagar, »šteje število objavljenih člankov in citiranost«, znatna sredstva pa dobiva »tudi od šolskega dela minstrstva, kar je nerodno«.
(Nerodno, zakaj?)
Ker se moramo ukvarjati s stvarmi, »ki ne sodijo na naše področje«, npr. koliko fotokopirajo v šolah, kar zanima SAZOR. http://www.sazor.si/
Včasih na ministrstvu potrebujejo kak statistični podatek čez noč. »Počutimo se kot nekakšna pedagoška urgenca, ne pa raziskovalna ustanova.«
(Glavna težava?)
Pred 50 let so ugotovil, da je izobraževanje pomemben del družbe, ki ga je treba raziskovati, a »tega ne moremo početi, dokler nam ne zagotovijo pogojev za raziskovalno delo. Enako težavo imajo pri nas vsi raziskovalni zavodi. Država jih najprej ustanovi in prispeva minimalna ustanoviteljska sredstva, nato jih prepusti javnim in evropskim razpisom, kjer je denarja vse manj in pričakuje vrhunske rezultate.«
(Zakaj potem država ustanavlja inštitute?)
(Novi) direktor PI po osmih mesecih intenzivnega sodelovanja ministrstvom ugotavlja, »da nihče zares ne pozna odgovora. Tam, brez zamere, »ena pisarna pogosto ne ve, kaj dela druga«, tudi druga proti drugi, ne ve (se) kdo so »dejanski sogovornik in kdo o čem odloča, zato se vedno bolj počutim kot Alan Ford v Kafkovem Gradu.
(- O tem študent UNG in D. Pirjevec, UL: https://sl.wikiversity.org/wiki/Grad_/_Franz_Kafka, B.M.)
To je tudi odgovor na »prvo vprašanje: zakaj se vse konča pri diagnozi stanja in ugotovitvi, da so se slovenski šolarji v matematiki, naravoslovju in pismenosti odrezali malo bolje ali slabše kot prejšnjič.«
(Nato gredo rezultati v predal?)
»Dobesedno /…/.« »Raziskava o državljanski vzgoji (ICCS http://www.iea.nl/iccs_2009.html ) /…/ končana leta 2009, do lanskega leta /…/, letos pa jo je ministrstvo umaknilo s seznama načrtovanih.
Na tiskovni konferenci o rezultatih »bolj razvitih raziskav« se tare ljudi. Nato dva tedna beremo »članke in komentarje, kje vse so naši šolarji boljši ali slabši od povprečja. Skoraj vedno pa zmanjka naslednji korak: kritična analiza podatkov in iskanje izboljšav.«
(Kaj naj bi sledilo?)
Kaj nam pomaga, če ne vemo, zakaj so naši šolarji dosegli tak rezultat? Kako ga izboljšati? Gre za naključno generacijsko odstopanje? Trend? Primerjava s primerljivimi državami? Kaj pomeni če smo na lestvici PISA napredovali?
(Kaj naj bi storili odločevalci?)
Ministrstvo in zavod za šolstvo bi morala rezultate mednarodnih primerjav »spremeniti v konkretne ukrepe ter poskrbeti za njihovo izvajanje.
(Primer?)
»Na delo v razredu vpliva veliko dejavnikov, ki so premalo raziskani. Raziskava TIMSS, v kateri preverjamo naravoslovno in matematično pismenost /…/ OŠ, je leta 2011 pokazala«, da naši »učenci med vsemi državami kažejo najmanjšo motiviranost za učenje. Enako velja za učitelje, ki so pokazali najmanjšo motiviranost za poučevanje. /…/ Če učitelji nimajo motivacije v razredu, tudi pouk ni podoben nečemu, kar bi motiviralo učence.«
(Torej so krivi učitelji?)
Podobno kažejo »nedavne ugotovitve računskega sodišča ter analize IMF in OECD, ki jih je naročilo finančno ministrstvo.« Že leta 1995 o prvič zaznali težavo, »da slovenski učitelji preživijo premalo časa v šoli in niso na voljo učencem.« Večina držav v EU ima 8-urni delavnik v šoli, »pri nas pa o ne velja. Kolega Štrukelj (Boris, www.sviz.si) si bo ob tej trditvi začel puliti lase, ampak počasi se bomo morali lotiti sistemskega in sistematičnega reševanja problemov, ki jih ni malo«, za ar bo treba »kar nekaj sredstev – ob čemer bo vila roke ministrica«. (M. Makovec Brenčič)
(Učitelji pravijo, da niso upoštevali priprav, popravljanja ipd.)
To je sistemski problem: »Zakaj morajo učitelji toliko dela opraviti doma in v prostem času?« Imamo dovolj učiteljev za kvaliteten pouk? »So preveč ali premalo obremenjeni?« Nimamo enosmiselnega odgovora.
(Bi PI pomagal zasebni superšoli, za pripravo najboljših na dobre službe in najboljše (tuje) univerze?)
Države na prvih mestih v PISA: (Kitajska) Šanghaj, Tajvan; Singapur, J. Koreja, Japonska »imajo zelo tekmovalen izobraževalni sistem, v katerem se otroci za vstop na najboljšo univerzo pripravljajo mesece in mesece, /…/, dan in noč. Če niso sprejeti, delajo celo samomore. /…/ Ker se zavedajo, da bodo dobili dobro službo samo tisti z najboljšimi ocenami na najprestižnejših šolah. V takšni okoljih so primerjalne analize in lestvice zelo pomembne /…/.
Pri nas nismo vzpostavili takšnega razmerja »med kakovostjo šole, študijskimi rezultati in kariernimi možnostmi. Ravnatelj take superšole bi »hitro ugotovil, da študente (dijake?) pripravlja na delo in študij v tujino. A še v tem primeru bi njegova šola težko tekmovala z uveljavljenimi univerzitetnimi znamkami v ZD, V: Britaniji ali na Kitajskem.«
(Tekmovalni, elitni sistem šolstva povečuje družbene razlike…)
I.Ž. Žagar je lani en mesec predaval v Šanghaju retoriko kot izbirni predmet. A so bili »študenti kljub temu neverjetno dobro pripravljeni na predavanja.« Pred vpisom na dobro fakulteto so se nagarali, kar se je poznalo pri pouku.
»Tekmovalnost, selekcija in šolnine zagotovo prinašajo nekatere rezultate, i bi jih zelo rad videl pri svojih slovenskih študentih. Se pa strinjam s pomislekom, da takšen sistem povečuje druženo razslojevanje, spodbuja individualizem in ohranja elite, ki lahko omogočajo otrokom dobro izobrazbo in plačajo visoke šolnine.«
Skandinavske države kažejo drugo pot do kakovostnega in dostopnega šolstva, ki je uspešno tudi na lestvicah. A tudi to je nemogoče enostavno prinesti k nam. Kot ne moremo silicijeve doline. Tudi če vedemo v vrtce in OŠ podjetniške krožke.
(Naši mladi znanstveniki in podjetniki v tujini so podobni šanghajskim, delovni, nadarjeni in ambiciozni. Študij in potovanja jim je omogočila (slovenska) družba. Je kaka analiza o vplivu razslojenosti pri nas na uspeh ?)
Tega sistematično »nihče ne spremlja. Včasih zasledim kako razmišljanje ali članek na to temo, /…/ anekdotična opažanja. Denimo, da si dijaki in študenti zapiskov več e posojajo Da je med sošolci zelo pomembno, kje preživljaš počitnice.«
(O tem piše M. Gladwell v knjigi Prebojniki http://www.bukla.si/?action=books&book_id=1870 – med počitnicami revni delajo, premožnejši so na tečajih tujih jezikov, študijski praksi, potovanju…)
O tem ni domače raziskave. Nihče vam ne bo dal denarja za tako obsežno terensko večletno raziskavo; ARRS taki projekti ne zanimajo, prav tako ne institucij EU.
(Govorite o poskusih ukinjanja. Zakaj želi država imeti vpliv, če ne upošteva rezultatov raziskav?)
»Šola je ena od glavnih ideoloških aparatov države, je dejal /…/ L. Althusser. (- Študentski spis o tem: http://studentski.net/gradivo/ulj_fdv_nv1_tfi_ese_aktualnost_louisa_althausserja_01?r=1, B.M.)
Vsaka oblast se zelo dobro zaveda pomembnosti in vplivnosti in vplivnosti izobraževalnega sistema in hoče vplivati nanj. PI je bil vedno del te igre moči, zato ga je bilo včasih treba ukiniti /…/ združiti /…/ ali mu vsiliti direktorja, kar se je zgodilo v času prve Janševe vlade. Država je pri nas glavni in edin upravljalec izobraževalnega sistema. Za takšno upravljanje potrebuje raziskave, študije, analize in strokovna mnenja, ki lahko hitro postanejo orožje ideološkega boja. Bomo v šolo uuvajali državljansko ali domovinsko vzgojo? Katere podatke iz mednarodnih primerjanih raziskav bomo poudarili /…/ pustili v predalu?
S takšnimi vprašanji in pritiski se mora vsak da ukvarjati direktor inštituta.«
(Raziskovali ste nestrpnost, sovražni govor, v zadnjih mesecih z Mirovnim inštitutom in ZRC SAZU organizirali posvete o beguncih ipd.)
»Pobuda je bila moja«, premalo se zavedamo, da bod migracije za vedno spremenile Evropo, svet. Želeli bi pripraviti mednarodno konferenco o teh vprašanjih, o vključevanju otrok tujih okolij.
»Čakajo nas precejšnje sprememb izobraževalnega sistema in učnih načrtov pa tudi vzgoja učiteljev, staršev in državljanov. Zapisi na družbenih omrežjih in izjave politikov /…/ kažejo, da smo na nove razmere popolnoma nepripravljeni.«

Tujci doma, priseljenci, teroristi, psihotiki, levi in desni, družboslovci, znanstveniki, učitelji; izbira, sreča

Državljani, državljanke in narod. J. Jež Furlan, Objektiv, Dnevnik, 26.3.2016
O pogledih in težavah tujcev pri nas piše Jedrt Jež Furlan. 101.532 jih je med dvema milijonoma - od katerih (nas) je 1.961.342 državljanov RS.
Kaj je najbolj značilno za Slovenijo? Poleg tega, da je »življenje v Sloveniji v glavnem dobro, udobno n prijazno«, v čemer se strinjajo trije vprašani:
Goran Injac, Srb, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, nas vidi kot »državo majhni zaprtih skupnosti«; tudi v gledališču ni zaznal »potrebe po debati, konstruktivni izmenjavi mnenj. Pravi, da ne povemo, kaj si res mislimo o predstavah, naj bo dobro ali slabo. /…/ Nestrinjanje nas hitro zanese v jamranje, kreganje, ko smo prijazni smo zadržani /…/.« Novinarji in kritiki naredijo »kar morajo, pogreša pa zavzetosti. Za umetnost, projekte, posameznike, fenomene. Skratka manjka nam refleksija, debata, boj za stališča, jasna podpora ali utemeljeno nestrinjanje.«
Ivani Djilas, režiserki, je počil film, »naj me že nehajo spraševati, kako kot nekdo od drugje vidim Slovenijo«. Rodila se je in doštudirala v Beogradu, odrasla pripada Sloveniji, »je slovenska režiserka«, piše kolumnistka »naježeno in jedrnato«.
»Doma sem v Črnučah, sem državljanka Slovenije.« Ko je kandidirala za direktorico gledališča v Kranju, je bila potrjena, a nato birokratsko zavrnjena. »Več zapisov je bilo o čefurstvu kot o naših birokratskih postopkih.« Tožbo je nato dobila, službe pa ne…
»Vpisala je podiplomski študij, začela pisati kolumne. (Npr. http://www.mladina.si/162995/zgodba-o-neuspehu .) Zaradi akcije /.../ za operacijo otroka v tujini. Kljub temu se je vprašala, zakaj (tako) »rušimo edini zdravstveni sistem, na katerega s lahko prav zares vsi obrnemo. /…/ Pravi, da je naše zdravstvo dobro /…/. Njen otrok odi na terapije, drugod bi za to plačevali gore denarja. Drugi je posvojen, črn.« So jo vprašali, če sta dvojčka… »Kakopak, /…/ gre za /../normalno slovensko družino: oče, mama in dva otroka. Sedaj spet režira na polno. Preživela je hujše zgodbe od slovenske zakompliciranosti, nerodnega čudenja neznanemu, nedomačemu, korektnosti, ki zna biti v bistvu zelo sporna.«
Damir Avdić, pisatelj, pesnik, igralec in glasbenik https://damiravdic.bandcamp.com/ , samozaposlen v kulturi, rojen v Tuzli, »je prav tako zaradi birokratske neumnosti postal znan širši javnosti. /…/ Zaenkrat se je vse v redu končalo. /…/ Ostal bo doma. V Sloveniji. Z ženo in dvema sinovoma. Odličen je v vem, kar počne.«
Ivana in Damir sta sodelovala pri državi kulturni proslavi. Ona je režirala, izpostavila samozaposlene v kulturi, on zapel bosansko Zdravljico in žagal s kitaro. http://www.cvek123.com/na-proslavi-za-dan-presirna-so-migrandi-pel-zdravlico.2.html
Kolumnistko moti, ker vse tri umetnike »označujejo z državami, v katerih so rojeni. Malo smo ponosni, da živijo med nami«, uspešni. »Toda vedno so tujci, ki živijo tu.«
Irena Šumi, socialna, kulturna antropologinja, je v Intervjuju na RTV govorila o našem odnosu do manjšin. Ustava RS je neskladna (- s seboj?, B.M.), ko ločuje državljane in narod ter določa:
»Slovenija je država vse svojih državljank in /…/, ki temelji na /…/ pravici slovenskega naroda do samoodločbe.«
http://www.rtvslo.si/slovenija/irena-sumi-nas-pravni-red-verjame-v-slovensko-kri/388475
J. Jež Furlan na koncu vpraša: »Zakaj bi se čudili ljudem, ki ločujejo« sebe od »soprebivalcev, tujcev, se bojijo beguncev, saj nas /…/ ločuje že ustava.«

Napad na srce Evrope. G. Repovž, Mladina, 26.3.2016
Ob napadu v Bruslju in dveh prejšnjih v Parizu komentira Grega Repovž terorizem v kontekstu vojn-e na Bližnjem vzhodu in tudi položaja izobraževanja ter družbenih ved v neoliberalni družbi.
Po letu 1970, ko je začelo število terorističnih napadov naraščati, je bilo najhuje leta 199, ko jih je bilo 1029, sredi 90tih pa jih ni bilo noben eden manj od 10. V preteklih 45 letih je bilo letno povprečno 350 smrtnih žrtev takih napadov, leta 2004 npr. 196. Leta 2005 je bilo tako samo v Londonu ubitih 52 ljudi, leta 2011 jih je A. Breivik ubil 77.
»Naj se zdi danes še tako nestabilen čas, gre z vidika terorizma Evropi za mirno obdobje.«
Nekateri povezujejo sedanje napade z begunci. A primer Dunaja, kaže da je možna integracija. Tam priseljenci živijo v običajnih stanovanjih, po vsem mestu, »njihovi otroci hodijo v iste šole kot preostali /…/, ne pa v odrinjene in podpovprečno financirane šole znotraj getoiziranih sosesk. /../ v zaposlovalni politiki pazijo na enak možnosti.«
Slavoj Žižek pravi: » http://www.mladina.si/172737/zizek-prava-umetnost-je-odkrito-se-spoprijeti-s-problemom-beguncev-a-ne-na-rasisticen-nacin/
(- Kolumne o tem in onem G. Repovža: http://www.mladina.si/170303/dobrodosli-novi-sodrzavljani/
Zakaj Bruselj?
G. Repovž pravi, da tam (tako kot v Sloveniji) k reševanju problemov niso pritegnili družboslovcev, priseljevanje je bilo »predvsem urbanistično vprašanje. Rezultati so pred nami.«
Bruselj je »nasprotje Dunaja, /…/ globoko sprto mesto. Na eni strani priseljenci, da drugi strani Bruseljčani flamskega in valonskega rodu (politično tudi sprti), na tretji bogati evropski birokrati in nanje vezani poslovni, politični in medijski svet.«
Sociološke raziskave kažejo, da so v redkih evropskih prestolnicah »meje med družbenimi razredi in barvami kože tako grdo in jasno začrtane kot v Bruslju.« To je povezano »s spreminjanjem političnih sistemov«, v smer neoliberalne družbe, »ki že ves čas, tudi pri nas, odriva in vse manj ceni družbene vede, ki na ta vprašanja imajo odgovore.«
Tudi posledica dejstva, da »ves čas poslušamo o večvrednosti naravoslovnih ved, o tehnični inteligenci, /…/ v kateri je zapisana naša prihodnost, naša gospodarska rast, to edino merilo uspeha družb /…/. Družbene vede in študije se namreč že dolgo časa odrivajo, razglašajo za nepomembne, za strošek, za neuporabne vede.« Sredstva zanje se zmanjšujejo, pozablja se na njihovo družbeno vlogo. »Družbene spremembe se uvajajo s stroškovnih vidikov, o družbenih posledica se vse manj razmišlja.« V Sloveniji, v Evropi.
»Krčijo se programi družboslovja, krči se denar za izobraževanje, resne družbene študije pa se nadomeščajo z nekakšnim zdravim razumom.«
Npr. da »multikulturalizem ni mogoč. Tak, kot smo ga videli v Franciji in Belgiji, res ne.«
kako ravnati, kakšne metode »vodijo v boljše in uspešnejše družb, nam lahko odgovorijo l sociologi, filozofi, politologi n drugi družboslovci -torej ljudje, ki se ukvarjajo s proučevanjem družbenih in političnih procesov.« Zakaj avtomobile popravljajo avtomehaniki, »ne pa najbolj glasni sosedje?«
»Se bo Bruselj ponovil? Verjetno. Islamska država je dejstvo. /…/Se lahko ponovi pri nas?«
Kot je pokazal primer /«…/nam vojaki in policaji (policisti) ne morejo zagotoviti te varnosti. Ne pomaga niti strah pred begunci, /…/ priseljenci«, ki jih »v svoji nevednosti in strahu enačimo s pripadniki /…/ terorističnih skupin. /…/ Tisti, ki pozivajo k sovraštvu, pa so si zelo podobni. To so oni. Njihov bog je velik in edino pravi.«

Izjava tedna. Mladina, 26.3.2016
Med osmimi bolj ali manj izbranimi izjavami je tudi ena iz tujine. Colin Macilwain, revija Nature:
»Preveč znanstvenikov gleda na politike zviša, čeprav so znanstveniki tisti, ki so se odločili za kariero, ki jim omogoča iskanje rešitev za razmeroma preproste probleme, kot je merjenje gravitacijskih valov, namesto za resnično zahtevne probleme, kot je vodenje socialnega programa v manjšem mestu.« (- Z »znanstveniki« so tu najbrž mišljeni predvsem naravoslovci. Poglej druge njegove komentarje na http://www.nature.com/ , B.M.)

Jezikovni predalčki brez škripanja. Mojca Pišek, Dnevnik, 29.3.2016
Nagrado Prešernovega sklada je letos prejela Cvetka Lipuš, pesnica s Koroškega (Avstrija). Nadaljuje delo svojega očeta Florjana Lipuša, Gustava Januša, Janka Messnerja in Maje Haderlap.
Njena zadnja zbirka je Kje smo, ko smo.
Ne piše le manjšinskih temah. Piše tudi v nemščini in angleščini; je 15 let delala na univerzah v ZDA.
(Slovenščina, nemščina, angleščina…)
»Do petega leta sem odraščala samo v slovenskem okolju. A še zatem sem bla do študija večinoma v slovenske okolju, saj sem obiskovala celovško slovensko gimnazijo. Šele ko sem šla na Dunaj, je postala nemščina moj drugi jezik. Ko sem se preselila ZDA, sem se izselila tudi iz tega jezika.« PO 15 letih opaža spremembe v jezikih, v (avstrijski) nemščini.
(Spremembe jezika?)
Na nemščino vpliv angleščina. »Mladi vedno bolj govorijo nemško nemščino, ali na nenavadne načine (z njo) mešajo avstrijska narečja«.
(Pesmi v slovenščini, stroka v angleščini?)
»Za vsako področje imam svoj jezik. Moj akademski jezik je v osnovi nemščina. Heideggerja e bi mogla brati ne v slovenščini ne v angleščini, saj mi je njegova terminologija v prevodu nerazumljiva.
A akademsko sem delovala v angleščini, v tem jeziku sem prav tako prevzela znanje. Po mnogih letih poučevanja v angleščini nisem mogla kar takoj preklopiti v nemščino. Ko sem se vrnila v Avstrijo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem spet lahko odpirala in zapirala svoje jezikovne predalčke brez škripanja.«
(Katero zastavo bi obesili na hišo?)
V tujini vedno nastopa kot Slovenka, kar ji nekateri v Avstriji zamerijo. Na Koroškem je avstrijsko-slovenska pesnica, včasih koroška. V ZDA pa ji odgovor »iz Avstrije« vzame del družinske zgodovine. Njihova »najmočnejša konotacija z Avstrijo je 2. sv. vojna, zločini 2.sv. vojne«. Zgodovina storilcev ni moja, moja družina kot mnogi Slovenci na Koroškem so bil žrtve.
(Slovenščina v Železni Kapli izginja.)
»Deloma je to naravna in ekonomsko povzročena asimilacija.« Ni mogoče živeti, zaposliti se brez znanja nemščine. Asimilacijski pritisk po 2.sv.vojni ni popustil, šolarji smo v avtobusu slišali marsikaj. Nikoli ne pozabiš. Potem kampanje za odstranjevanje dvojezičnih tabel, v šolstvu. Ukinili so obvezno dvojezično OŠ«, degradirali slovenščino na izbirni predmet.
Po podiranju tabel v 70-tih letih »se je začela manjšina politično osveščati in zahtevati pravice. A toka stvari se /…/ najbrž ne bo dalo ustaviti.«

Slovenija nenehno cepeta in caplja. D. Matković, Pogledi, 23.2.216
Filozofinja in sociologinja Renata Salecl že vrsto let dela na Inštitutu za kriminologijo (pri PFUL, http://www.inst-krim.si/), v pisarni polni knjig – Freud, Lacan, raziskave s področja sociologije, nevroznanosti, tudi njenih »na temo tesnobe, izbire in ljubezni /…/ o katerih predava v Londonu in v ZDA«, kot piše Dijana Matković, ki se je pogovarjala z njo.
»Ves čas sem imela željo preiti naše meje, izmenjavati mnenja z znanstveniki po sem svetu.«
https://en.wikipedia.org/wiki/Renata_Salecl
(Pišete v angleščini…)
»… ker je težko najti prevajalca, ki bi res ujel tvojo misel Pa tudi misel je bolj disciplinirana, kadar pišemo v angleščini«,, stavke moramo »napraviti krajše, bolj jasne.
(Slovenski jezik…)
… »dovoli precej podredij, dolge stavke. Po drugi strani /… nimamo urednikov. Ljudje objavljajo, ne da bi kdo to besedilo resno prebral in ga uredil. To se dogaja /../ tako na založbah kot pri časopisju.«
(Uredniki?)
Pri nas še ni doživela uredniškega posega, /…/ žalost, kajti pisanja se moraš učiti, to je neke vrste obrt. /…/ časopisi in reviji nimajo strukture mentorstva, kjer bi starejši novinarji učili mlajše pisanja, /…/ in krajšali članke«, jih oblikovali.
(- Na tuje ste se prebili s knjigo »Izbira/Choice« tudi zaradi predavanja za Yutube z animacijo.) https://www.youtube.com/watch?v=1bqMY82xzWo , ki ima milijon ogledov; manj drugi
https://www.youtube.com/watch?v=-fwycOhiEI8 , in še manj tretji: https://www.youtube.com/watch?v=oVKUOvMgLf4 . Izbral B.M.)
Naključje, pravi. »Ko je knjiga izšla so na RSA https://en.wikipedia.org/wiki/Royal_Society_of_Arts povabili umetnike, ki so /…/ poslušali in risali predavanje«. Nastal je filmček, za mlajšo generacijo, s podobami exYU, Tita, UL…. in nekaj humorja. (- Spominja to na te Poglede na www.nsdlu.si ? B.M.)
(Sreča?)
Ideologija sreče je »danes dominantna ideologija« in čeprav so »ljudje vse bolj tesnobni, /…/ zagrenjeni, melanholični, precej nesrečni« jih ta usmerja k iskanju uspeha. Kodo delajo revije za ženske, z nasveti »kako postati srečen, uspešen, kako postati nadženska.«
(Novi idoli so tehnološki inovatorji, sv. Steve Jobs…)
»Gre za radikalizacijo ideologije, da lahko vsakomur uspe«. Silicijeva dolina, je vzpostavil miselnost »da lahko z dobro idejo vsakdo /…/ postan milijonar, ne glede na to, ali je končal fakulteto. Veliko mladih Slovencev ustanavlja zagonska podjetja. Ta miselnost »izhaja iz ameriške ideje uspeha.« Tudi »da lahko preideš razredne razlike, če imaš idejo, če z njo prepričaš druge in če maš možnost pridobitve kapitala.«
Družbene razrede se /…/ preskakuje /…/ tudi z dobro idejo« in »z lepoto, če /…/ se poročiš z bogatašem.«
(Melanija. Zakaj Trump privlači revne?)
»Morda identifikacija z njim sproža /../ občutek, da lahko ljudje končno lahko javno izrečejo sovražne besed, ki so prej /…/ veljale za kaj, česar se ne sme izgovoriti.« Do »pribežnikov, imigrantov iz Mehike, žensk ipd.«. Identifikacija z nasiljem, nasilje, agresivnost pa je v ideologiji ZDA zelo prisotno.
(Zakaj polarizacija družbe, v Chikagu, na Kotnikovi v Lj.?)
»Ljudje s skrajno zafrustrirani«, tesnobni in prestrašeni, v ZDA in pri nas. Enim je tesno ob kulturnih razlikah, drugi se bojijo za delovna mesta, po (silvestrskem) Koelnu (Nemčija) tudi spolnega nasilja.
Drugi se zavzemajo za pribežnike, je tesnobna zaradi družbenih sprememb »in ki sprožajo fašistične ideje, nacionalizem in rasizem.«
Krepijo se nacionalistične, skrajno desne stranke, pa tudi leve, zelene. V ZDA za Trumpa in proti.
(Kaj pravi o tem znanost, nevro-, pravo?)
»Do zdaj so vse raziskave temeljile na vprašanju, zakaj nekdo ne uboga zakona.« Nimamo pa takih, ki bi razložile »kako sploh pride do tega, da pričnejo ljudje zakon ubogati. Kako se razvijejo možgani z občutkom krivde?«
(Preventiva?)
Gre za problem možnosti manipuliranja. »Odprta je možnost za psihofarmakologijo«, da ustvari »zdravila, ki bi vplivala na obnašanje možganov. Nevarnost je, da bi na podlagi takih raziskav ljudi zaprli, predno bi kaj storili. Že zdaj so razni seznami »potencialno spolnih delinkventov«.
(V Lj. srečujem ljudi z motnjami, ki mrmrajo/vpijejo: Lopovi! Milijarde so pokradli!...«)
»Danes, ko je naša ideologija tako polna razprav o tajkunih, o nepravičnostih, o korupciji, sploh i čudno, da nekdo, ki ima psihotično strukturo, oblikuje sojo paranojo vezano a ta dominantni diskurz, s katerim ga nenehno bombardirajo mediji. Ti pri nas vsakih 14 dni najdejo novo kost in pri ljudeh sprožajo »občutke tesnobe, negotovosti, jeze.«
Paranoiki svojo bolezen »vežejo na neko teorijo zarote«. Na Stanfordu so »analizirali glasove, ki jih slišijo psihotiki« v Indiji, v Gani in v Ameriki (ZDA?). V Indiji so »glasovi bolj vezani a spiritualnost«, humanost, v Ameriki pa pogosteje na agresivnost, orožje. http://news.stanford.edu/2014/07/16/voices-culture-luhrmann-071614/
(V bolj prijazni družbi ne bi bilo psihičnih težav?)
Na žalost se bodo v kapitalizmu psihične težave povečevale, meni R. Salecl.
»Način dela v sodobni družbi, kratkotrajne zaposlite, preverjanje tekmovanje, strah, negotovost, vse to radikalno vpliva na posameznika.« Današnje družbene spremembe »sprožajo nove oblike trpljenja, nove tipe nevroz.« Več je bolezni, ki jih medicina ni pojasnila, psihosomatskih. Tablete blažijo simptome…
(Kritizirate mednarodni nastop slovenske države…)
»Slovenija nenehno cepeta in caplja, /…/ poskuša ugotavljati, kakšna je /…/ želja Bruslja /… velikih političnih igralcev.« Ne preigravano »alternativnih idej, v katero smer bi se lahko Evropa /…/ Slovenija /…/ razvijala. »Nekoč je obstajala šala, da v Bruslju zakone pišejo, v Varšavi jih berejo, v Sloveniji pa izvršujejo.«
(- Podobna je starejša; da jih pišejo v Beogradu, v Zagrebu o njih molčijo, v Sloveniji izvršujejo. B.M.)
(So vas kdaj vabili v politiko?)
»So me, in jaz sem se jim prijazno zahvalila. /…/ Lažje interveniram kot teoretik, pisec kolumn in knjig. To je moja izbira. (nasmešek)
(Vam je tesno ob tej izbiri?)

Ne, pravi. Pač pa upa, da jo ob veliki odgovornosti čutijo tisti, ki prevzemajo politične funkcije.
Strah jo je »politikov, ki se dojemajo kot nezamenljivi voditelji, ki nimajo dvoma o svojem poslanstvu in ki »vedo«, kaj ljudstvo potrebuje.
(- Podobno misel je objavil Nedeljski 23.3.016, glej nazaj v Pogledih. Preberite poglede R. Salecl na šolo, učitelje, vzgojo: http://www.delo.si/mnenja/komentarji/carovnikova-pomocnica.html . B.M.)

Ni me strah. In to ne pomeni, da sem jezen. M. Lesjak, Objektiv, Dnevnik, 26.3.2016
V daljšem pogovoru z urednikom Miranom Lesjakom po napadu v Bruslju in sestanku med EU in Turčijo o zaustavljanju beguncev je dejal Miro Cerar, da je zanj »kot predsednika vlade je varnostni /…/ varnostni vidik enako pomemben kot humanitarni«.
Potrebno je znova vzpostaviti schengenski nadzor, je dejal, saj »prihaja v tem silnem pretoku ljudi do določenih varnostnih tveganj. Čez Slovenijo je šlo od septembra lani skoraj pol milijona ljudi n z njimi smo vseskozi ravnali humanitarno.« Ob tem je Slovenija »vseskozi zagotavljala varnost« in je »tudi danes /…/ varna država. Toda, če je migrantov preveč /…/ potem nastopi humanitarni problem za begunce, saj se družbo ne morejo vključiti in ostanejo na rob, hkrati pa lahko pride do nezadovoljstva med domačim prebivalstvom /…/ s tem pa do varnostnih tveganj.«
(Predsednik Pahor meni, da gre predvsem za humanitarno krizo.)
Oba vidika sta enako pomembna, meni M. Cerar, ki sicer kot človek najprej pomisli »kako pomagati ljudem, ki so v stiski.«
»Naše državljane moramo zaščititi pred varnostnimi tveganji, ne smemo dovoliti, da bi bilo ogroženo njihovo premoženje ali da bi bila z nekontroliranimi vpadi v Slovenijo ogrožena njihova varnost. Tudi Slovenija bo sprejemala begunce, ampak samo v tolikšnem številu, da bomo lahko tem ljudem omogočili, da živijo pri nas človeka dostojno življenje, in da to ne bo predstavljalo varnostnega tveganja.«
(Nekateri se bojijo, oborožujejo…)
Zato, ker »smo namestili tehnične ovire (žico), ker imamo učinkovito policijo, vojsko in vse ostale, ki z njimi sodelujejo, od septembra do danes« ni »nastal kakršenkoli rese varnostni incident: Slovenija ves čas deluje normalno in tisti, ki podpihujejo ljudi, da bi se bodisi oboroževali bodisi organizirali vaške straže bodisi se šli neko nestrpnost do migrantov, so zlonamerni akterji, žal so med njimi tudi politični. V Sloveniji želijo zanetiti kritične razmere« zdaj ko »končno nismo več v krizi ampak se prebijamo v normalno gospodarsko in socialno situacijo.«
(Kateri so ti akterji?)
»SDS je tu zagotovo prisotna, tudi NSi. Obe stranki sta spodbujali takšna zbiranja in nagovarjali k agresivnemu, ksenofobnemu uporu Slovencev proti migrantom.
(Vas ni strah morebitnega maščevanja zaradi zaprtja balkanske begunske poti?)
»Mediji /…/ objavljate sovražne vsebine proti vladi, tudi proti meni osebno se pogosto piše na /…/grozeč način. Če bi bil te vrste, da bi se bal, potem bi živel v stalnem strahu. /…/ Na mestu predsednika vlade sem zato, da se soočam z razmerami, ki jih imamo.«
(Ni vas strah, ste pa jezni na medije?)
»Ne, nisem jezen.«
(Statistiki so izračunali, da je kazalnik zaupanja v marcu padel...)
»V lanskem letu se je zaupanje potrošnikov povečalo, na lestvici mednarodne konkurenčnosti smo napredovali, vse bonitetne ocene so se nam izboljšale , zato tudi padec obresti in prihranek za državo. Povečali smo zaposlenost, za več kot za 20% /…/ zaposlenost mladih in po drugi strani zmanjšali brezposelnost. Kot veste je bila potrošnja v lanskem letu velika.«
(Potrošnja je začela padati…)
»Ja, to bo treba analizirati.« Padec pripisujem tudi ponovoletnemu obdobju. Prognoze »kažejo, da bo povpraševanje letos v porastu. In tudi zaposlovanje. /…/ Gospodarska rast bo nekaj nižja zato, ker prehajamo iz ene evropske perspektive (proračunskega obdobja) v drugo in bomo imeli /…/ izpad evropskih sredstev.
(Na kaj ste pomislili, ko ste slišali novico o napadu v Bruslju?)
Da je to strašno za ljudi in da so spet napadene evropske in občečloveške vrednote.« In »da moramo v Sloveniji nemudoma poostriti budnost«. In tudi na to, »da temu zlu ne smemo pustiti prevladati.«

Raziskovalka vključevanja otrok priseljencev v šolo. Intervju. Jure Trampuš, Mladina, 26.3.2016
Delala je kot učiteljica slovenščine, doktorirala na temo priseljenskih šolarjev, zdaj je Marijanca Ajša Vižintin zaposlena na inštitutu za slovensko izseljenstvo ZRC SAZU. http://www.zrc-sazu.si/sl/enote
(Odziv dela učiteljev Gimnazije F. Prešerna na begunske otroke?)
»Niso /…/ vsi učitelji in ves Kranj nestrpni. Odziv tistih 24 učiteljev je bil strokovno neprimerne, verjetno gre za neznanje, predsodke, pomanjkanje informacij.«
Od profesorjev, učiteljev se »upravičen pričakuje, da bodo imeli razvito medkulturno zmožnost, da ne bodo širili nestrpnosti, da bodo poiskali podatke in vedeli, kaj se dogaja v Siriji.«
Ministrstvo bi moralo »odločneje povedati, da je zavračanje učencev /…/ nedopustno, protizakonito, neustavno.« Zakona o osnovni in srednji šoli omogočata, da se »vsak otrok, ne glede na status staršev« lahko takoj vključi v šolski razred.
(Odpor do drugačnosti, enakopravnosti?)
»Slovenska šola temelji na enakopravnosti, pravičnosti in inkluzivni /…/ vključujoči pedagogiki. /… Težava je, da si ogromno Slovencev težko prizna da je Slovenija že danes večkulturno, večjezično, večversko okolje, takšna je bila, takšna je, takšna bo.«
Če država noče biti taka, »za to poskrbi z genocidom, taborišči, posiljevanjem, požiganjem, streljanjem. Takšna je danes Sirija, podobno je v Iraku, Iranu Afganistanu, ako je bilo /…/ nekaj kilometrom stran od nas v BiH. https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojne_v_nekdanji_Jugoslaviji#Vojna_v_Bosni_in_Hercegovini
(Vključevanje otrok priseljencev…)
… ni nekaj, kar se je začelo danes ali kar se bo začelo jutri, to /…/ poteka že desetletja. Tudi v socialistični Jugoslaviji smo imeli otroke iz drugih republik ali študente iz neuvrščenih držav. O letu 1991 so k nam prihajal otroci, zaradi vojne pregnani iz razpadajoče Jugoslavije. Šole, ki so si pridobile izkušnje /…/ te uporabljajo danes z novimi priseljenci.«
(In še druge izkušnje iz zgodovine?)
»Žal imamo v Sloveniji zelo slab zgodovinski spomin.
Med 1. sv. vojno se je zaradi soške fronte izpraznila Primorska, a desettisočev Slovencev je šlo v Italijo, na Štajersko (- https://sl.wikipedia.org/wiki/Begunci_iz_Poso%C4%8Dja_1916-19 ), v Bosno. Med 2. sv. vojno je Hitler pošiljal /../ na Hrvaško, v Bosno in Srbijo, /…/ v Avstrijo, Nemčijo, za kočevske Nemce http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/moric-anja.pdf so izpraznili celotno Posavje. Danes po svetu https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenci#Slovenci_v_tujini
živi okoli pol milijona Slovencev /…/.Slovenci smo bili in smo ekonomski emigranti, večkrat smo bili begunci in spet lahko postanemo.
(Kako bi želeli, da nas sprejmejo?)
»Kot ljudi, ki prinašamo svoje znanje in izkušnje, ki se želimo zaposliti, se samostojno preživljati in poslati otroke v šolo – ali kot neizobražene, čudne, kulturno zaznamovan, versko sporne, lenuhe?«
(Kako pomagati šolam za pomoč priseljenskim otrokom?)
»Šole bi morale multikulturnost sprejeti kot pedagoško-didaktično načelo.« Razviti bi morali sistemsko podporo, izkoristiti »možnosti, ki že obstajajo, torej brezplačne tečaje slovenščine, pouk maternega jezika in kulture, dodatni pouk, dopolnilni pouk, interesne dejavnosti, podaljšano bivanje…«.
(Kako poteka vključevanje?)
»Slovenija se je odločila za /…/ model neposredne vključitve v razrede z dodatnimi urami slovenščine /…/ in za hkratno usposabljanje učiteljev.« Problem je, »da pri nas za vključevanje otrok priseljencev nihče ni posebej zaposlen, razen projektno.« Za dodatne ure učitelji dobijo priznano nadobremenitev. Bolje bi bilo, če bi imeli sistemizirana mesta in posebne učitelje. Potrebujemo tudi strokovne delavce za podporo učencem, učiteljem in šoli.
(Kako spodbuditi otroke?)
Otrokom priseljencev moramo dati občutek, da lahko uspejo tudi pri nas. »Če imamo otroke iz BiH lahko v razred povabimo Mileno Milevo Blažič, Mirsada Begića, Denisa Avdića, Perico Jerkovća, pri književnosti obravnavamo Josipa Ostija, Ismeta Berkića… Poiščimo pozitivne zgodbe.«
(Starši…)
»…lahko šolam pomagajo pri oblikovanju večjezični šolskih obvestil, vabil na sodelovanje pri šolskih medkulturnih prireditvah.«
(Tujci nam lahko pomagajo razkriti diskriminacijo, stereotipe.)
Robet Kroflič pravi, kot navaja J. Trampuš, » Ovirani drugi (jezikovno, kulturno, po učnih zmožnostih itn. omogoča, da se vzpostavim kot etični subjekt, če/ko mu pomagam pri odstranjevanju ovir. Ali /…/ da se prepoznam kot zadrt branilec lastne zaplankarske identitete.« (- R. Kroflič http://www2.arnes.si/~rkrofl1/ je dobil 2011 državno nagrado za področje (visokega) šolstva http://www.mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/nagrade/pdf/nagrajenci_solstvo_2011.pdf Glej njegov pogovor o vzgoji na Slovenskem ipd. http://www.mladina.si/49240/dr-robert-kroflic-teoretik-vzgoje/ , B.M.)
M. Ajša Vižintin pravi: »«V procesu spoznavanja, sprejemanja in učenja presegamo predsodke in sooblikujemo družbo – ne s pasivno empatijo, temveč s pozitivnim delovanjem in povezovanjem. /…/ z lokalnim okoljem, lokalno skupnostjo, ljudsko univerzo, /…/ z mladinskimi, družinskimi centri, prostovoljci, splošnimi knjižnicami.
Navaja primere: knjižnici v Kranju, Kamniku, Izoli, Piranu… Te stvari se že dogajajo, »v šolah, kulturnih domovih, galerijah, Slovenija je tudi družba, ki sprejema drugačnost.«
(Tega ni zaznati v politiki, medijih…)
»V politiki res, žal prevladuje diskurz o varnosti, namesto da bi govorili o ljudeh, okoli /…/ pa postavljajo bodečo žico. Nekateri mediji poročajo na rasistični način, /…/ pretiravajo, strašijo«.
»Težava Slovenije niso begunci, težav so /…/ slabo upravljanje države, slabo gospodarstvo, uničevanje podjetij, nedomišljena politika, izkoriščanje delavcev.«

Zapleteni um in preprosta logika. B Trtorebro, Mladinamit, Mladina, 26.3.2016
V rubriki na koncu revije, ki je ne berejo (samo) mladi http://www.mladina.si/arhiv/
sta fotografiji aktualnih dogodkov. Na levi podnaslov: »Zakaj je vse kar prihaja z leve, tako zapleteno, /…/ kar prihaja z desne pa /…/ preprosto.«
Na prvi, Mateja Pušnika, zgoraj desno, na ulici v Lj. (19.3.) v ozadju par fantov z rdečima zastavama, spredaj dekle s kartonom in besedilom, v katerem so trije O-ji so narisani kot (različni) obraz-i:
JAZ SEM ČLOVEK
TI SI ČL
OVEK
UGANI… KDO JE
ON?
Na ta spodnji, Turka Brconje, ob vznožju snežnih gora (20.3.) množica glav v pomladnem soncu, z zastavami v vetru in dva držita belo platno, z napisom; ta spodnja beseda je belo-plavo-rdeča:
PETER IN
VINO ZA NAŠO
DOMOVINO

V precej zapletenem spremnem besedilu so zoperstavljene besede:
( - Nekatere so v revij pojasnjene, a sapienti sat, B.M.)
zapleteno : preprosto
larpurlatizem : demagogija
vzvišeno : ljudsko

»Ali niso eni levo, drugi desno /…/, da ni konflikta? Je težava v tistem, ki izreka, ali v tistem, ki razume? /…/ Kdo je tu ubog v duhu in čigavo je zdaj nebeško kraljestvo? Nič ne štekam./…/«

»Nož, žica, S/…/!«

Kaj je v glavi terorista? R. Salecl, Sobotna priloga, Delo, 26.3.2016
O ekstremistih, teroristih, njihovi psihologiji in vzgoji piše Renata Salecl, sociologinja in filozofinja.
Zakaj se pridružijo takim organizacijam, zakaj so se pripravljeni žrtvovati, ubijati?
S temi vprašanji so se ukvarjali v 70-tih letih 20. stol. v Nemčiji ob napadih Frakcije rdeče armade (RAF https://sl.wikipedia.org/wiki/Frakcija_rde%C4%8De_armade ). Po domnevnem samomoru voditeljice Ulricke Meinhof, so analiziral njene možgane, da bi našli vzroke za njeno radikalizacijo. Domneval so, da gre pri tem za t.i. pranje možganov, ki jih nato »napolnijo« z novo ideologijo.
Avtorica meni, da pri takih razlagah »pozabljamo na moč identifikacije s skupino in emocionalne vezi /…/ v družini.« Pri napadih v zadnjih letih so v tretjini primerov sodelovali člani družine, velikokrat bratje. Eden od bratov sledi drugemu, mnogokrat gre tudi za upor proti staršem.
»V primerih ekstremistov, ki so bili rojeni na zahodu, običajno ni videti, da bi se močno identificirali s kako ideologijo ali vero, ki so jim jo posredovali starši. Mnogi mladi, ki se začnejo identificirati s fundamentalistično ideologijo islama« imajo starše, ki so malo verni, ali sploh ne.
Ta utopična ideologija »mladim postadolescentom omogoča izraziti željo preiti v fazo odraščanja prek rituala vojskovanja. Postadolescentno agresijo lahko vidimo tudi v ritualih nasilja nad ženskami«, ki so »dojete kot objekti /../«.
»Islamska ideologija (Islamske države, ID) pritegne mlade, ki v sodobnem svetu ne vidijo točk identifikacije z idejami ki so del liberalne kapitalistične ureditve«, mladim na margini, brez perspektive »odpre možnost pripadnosti skupini, novo bratstvo, žrtvovanje in užitek v nasilju. Na postadolescentno naravo te ideologije kaže tudi način komuniciranja«, ne z dolgimi govori (- in tudi ne s takimi članki…, B.M.) ampak s kratkimi »videoposnetki, ki spominjajo na hollywodske filme in videoigre. Podobna je identifikacija s skupino s pomočjo njenih insignij pri (kriminalnih) tolpah. Pri mladih Britancih, ki so se vrnili z bojevanja v Siriji so našli priročnike z naslovom: »I. za telebane«, »K. za telebane«.
Rik Coolsaet, raziskovalec terorizma http://www.giis.ugent.be/members/rik-coolsaet vidi podobnost med zadnjo generacijo džihadistov in pripadniki (nemške/ga) RAF. Tudi oni so, povzma R. Salecl, »v svojem času bili boj s starši – s simbolnimi ostanki nacizma /…/ in s kapitalističnimi centri moč » in »notranji boj v svoji bratovščini in sestrščini.«
O notranjih bojih znotraj takih bratovščin, npr. ID, je malo znanega. Brate večkrat pošljejo v napad na različna mesta, v strahu, da ne bi eden prepričal drugega, da se ne žrtvuje. Nekateri so pobegnili in niso sledili ukazu o samouničenju.
Gerard Haddad, psihoannalitik https://www.youtube.com/watch?v=zk9cVhSqpgo meni, da gre pri nacionalizmu, rasizmu in tudi pri fanatizmu pripadniku ID za narcistično strukturo, http://www.preberite.si/kdo-je-patoloski-narcis/ pri kateri je velikokrat v ozadju za dvom identiteti, prepričanju, veri.
Christopher Hithens https://www.goodreads.com/author/quotes/3956.Christopher_Hitchens meni, da je terorizem taktika zahtevanja nemogočega, s pomočjo orožja.
Proti njemu s borimo s še več orožja.
R. Salecel konča z vprašanjem Alice Walker, pisateljice http://alicewalkersgarden.com/ :
»Ali ni tudi obračunavanje s terorizmom z metanjem bomb na mesta in vasi neke vrste terorizem?«

Radovan Karadžić. Vojko Flegar, Dnevnik, 263.2016
Psihiater in pesnik, obsojen za vojne zločine, nekdanji voditelj srpske paradržave v BiH je tja prišel 15-leten, ker njegova mama ni imela denarja za karto iz črnogorske Petnjice v Beograd.
V Sarajevu je končal srednjo medicinsko šoli in MF.
»S študentskimi protesti leta 1968 in kratko uredniško kariero pri študentskem časopisu se je leta 1970 njegova politična dejavnost za naslednji dve desetletji /…/ končala.
Raje je pisal pesmi, tudi otroške /…/ mračno svetlobne, niti orožja v njih ni manjkalo. Najpogosteje pa je navajano /…/ Sarajevo pesem za odrasle«, napisana pred vojno:
Slišim korake rušenja,
mesto gori kot kadilo.
v dimu vidim našo vest,
med oboroženimi skupinami, oboroženo drevje,
vse kar vidim je oboroženo,
vse je vojska, boj in vojna
.
R. Karadižić se je kot psihiater poskusil tudi v nogometnih klubih Sarajevo in Crvena zvezda, a ga, tako kot tudi ne literarni kritiki, niso jemali resno.
Sarajevo so kasneje https://sl.wikipedia.org/wiki/Obleganje_Sarajeva obstreljevali in bombardirali njegovi ter umorili nad 10.000 ljudi, pa (8.000) v Srebrnici itd.
( https://www.youtube.com/watch?v=N2uQJsqiw-E Zgodba se je začela in se nadaljuje na drugih igriščih… https://www.youtube.com/watch?v=qzHMC0uov3U , B.M.)
V. Flegar piše: »Voljnih pomagačev, običajnih časih običajnih ljudi, biologinj, strokovnjakov za Shakespeara, novinarjev ali pač psihiatrov je imel /…/ režim Slobodana Miloševića v BiH ničkoliko.«
Po koncu vojne – sporazumu v Daytonu – in zmagi proevropske koalicije v Srbiji leta 2008 so R. Karadžića, po nalogu sodišča v Haagu, aretirali v Beogradu - kot zdravilca, z dolgo belo brado.
(- Na: https://www.theguardian.com/world/2016/mar/24/radovan-karadzic-criminally-responsible-for-genocide-at-srebenica . lahko tudi poslušate epilog na sodišču. O tem, koliko se naučimo iz zgodovine pove novica iz BiH: http://www.blic.rs/vesti/republika-srpska/dodik-otvorio-studentski-dom-dr-radovan-karadzic/w7s2jf0 o ustanovitelju univerze http://www.unssa.rs.ba/ po katerem se imenuje dom na Palah nad Sarajevom, kjer so filozofska, pravna, ekonomska in športna fakulteta. B.M.)

Celo R. Karadžić ne zanika več zločinov v Srebrnici. U. Škerl K., Objektiv, Dnevnik, 26.3.2016
O zločinu, kazni in sojenju na sodišču v Haagu se je pogovarjala Jelena Mihajlović Trbovc, raziskovalka na Inštitutu za kulturne in spominske študije ZRS SAZU. Za doktorat o tem, koliko sodišče v Haagu vpliva na spravne procese v bivši Jugoslaviji je dobila evropsko nagrado Jeana Blondela.
http://dk.fdv.uni-lj.si/doktorska_dela/pdfs/dr_mihajlovic-trbovc-jovana.pdf
Po obsodbi R. Karadžica (na 40 let zapora, tudi zaradi pomora v Srebrnici so bili Bošnjaki razočarani, piše Uroš Škerl Kramberger, še prej pa so bil ogorčeni, ko je isto sodišče obsodilo N. Orića, poveljnika obrambe Srebrnice. https://bs.wikipedia.org/wiki/Naser_Ori%C4%87 Kako bi reagirali Slovenci, če bi po 2. sv. vojni neko sodišče sodilo partizanskemu poveljnikom, ki je branil domovino, a je zakrivil zločin?
J. Mihajlović Trbovc pravi, da je bila situacija po 2.sv. vojni drugačna, kot je bila po vojni v BiH.
»Razen nurnberškega in tokijskega sodišča, sojenja A. Eichmannu /…/ ter /…/ posameznih procesov, npr. proti četnikom in ustašem v Jugoslaviji je večina storilcev ostala na prostosti.«
BiH je »mednarodni protektorat, nadzirajo jo ZDA in evropske velesile«, države v regiji se približujejo EU. Haag je del tega mednarodnega konteksta.
Izkazalo se je, pravi, da »nurnberški procesi v Nemčiji sploh niso spremenili mnenja ljudi o njihovi odgovornosti za sodelovanje v nacizmu. Drugačen pogled na preteklost so vpeljali šele otroci vojakov, ki so četrt stoletja kasneje (- sredi 60-tih) začeli svoje starše spraševati: oče, kaj si počel v vojni?«
Vprašanja »morajo prihajati od znotraj. Iz posameznika, vprašanja odgovornih državljanov, ki /…/ so tudi sami, s plačevanjem davkov, prispevali k vojni mašineriji, ki je denimo povzročila pokol v Srebrnici.« https://www.youtube.com/watch?v=NANWi2M3LMI https://www.youtube.com/watch?v=s0YP5tkwVeU https://www.youtube.com/watch?v=dOaeCA5zu1A
(Kako jo je v Haagu odnesel D. Edremović, ki je streljal, sicer bi ga sovrstniki ubili?) https://www.youtube.com/watch?v=P4NQ3dtV8TI
»Dobil je nizko kazen 5 let zapora.« A sprejel je vrsto odločitev prej, predno je moral streljati v Srebrnici. »V vojaško enoto je šel prostovoljno«, imel je »možnost upreti se množični psihozi, ki je vodila v vojno. /…/ Pred tem je bila že eno leto vojna na Hrvaškem, zgodil se je Vukovar. V resnici je bilo veliko zločinov izvedeni zavestno, zaradi profita. Lahko si ropal, si nagrabil premoženje /…/.« Mldai fantje iz Srbije so «množično dezertirali, da jim ne bi bilo treba pobijati ljudi v Bosni. /…/ Torej se je dalo. Seveda /…/ povezano s tveganji, a očitno ni bilo nemogoče.«
(Srbi : Hrvati, Bošnjaki…)
Ne smemo delati osnovne napake, pravi J. Mihajlović Trbovc »in celotnih skupnosti deliti na zločinske in žrtvene. Lahko si bil na srbski, bošnjaški ali hrvaški strani in vso vojno nisi storil niti enega zločina. To osebno ravnanje, je edino, kar šteje. Vlasta Jalušič (FM UP https://www.youtube.com/watch?v=8bb36Fd34cs ) je v svoji knjigi Zlo nemišljenja pokazala,«
(- tako kot Hanna Arendt za Eichmanna et cons., https://www.youtube.com/watch?v=wmBSIQ1lkOA https://www.youtube.com/watch?v=dsoImQfVsO4 B.M.) »da je izvor zločinov, ki so se zgodili v bivši Jugoslaviji, v tem, da ljudje niso mislili kritično. Pustili so se zavesti. To prepuščanje manipulacijam se nadaljuje še danes. /…/ udobna pozicija. Ljudje raje gledajo resničnostni šov, kot /…/ dober dokumentarec o beguncih /…/. Veliko lažje je reči: begunci so nevarni, potrebujem vojsko, da me zavaruje, zdaj pa grem gledat romantično nadaljevanko.
Misliti je naporno, zlasti če je treba premišljevati o travmatičnih stvareh. A če ne mislimo in če se ne upremo, smo soodgovorni za zločine, k jih izvajajo naši politični voditelji, ki trdijo, da to, kar počnejo, počnejo celo v našem imenu. Nemišljenje ustvarja možnost organiziranega zla.«

Preberite, poslušajte, poglejte, obiščite, (s)prehodite (se), premislite

Realka (Vegova). B. Dolničar, Delo, 31.3.2016
V rubriki o starih ljubljanskih stavbah Boris Dolničar predstavlja stavbo na Vegovi ulici (v bližini Univerze, UL) v kateri je danes Elektrotehniško-računalniška strokovna šola in gimnazija Lj., ali kratko Vegova. http://www.vegova.si/
Postavili so jo leta 1874 in vanjo se je vselila cesarsko-kraljeva višja realka (Oberrealschule, Laibach). Realka bila ustanovljena 1851 po reorganizaciji avstrijskih srednjih šol. (- Takrat so bile uvedene 8-letne gimnazije https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_%C5%A1olstva_v_Sloveniji in ukinjeni liceji, tudi v Lj., B.M.)
Čeprav je veljala za pretežno nemško šolo, piše Boris Dolničar, »so v njej v 80-tih letih 19. stol. za slovenske dijake uvedli slovenščino, tako da je tu poučevalo in se šolalo več znanih Slovencev. Med profesorji so bili literarni zgodovinar F. Levec, matematik J. Mazi, teolog A. Lesar, zgodovinopisec D. Lončar, pesnik A. Debeljak, pisatelj J. Kozak, med dijaki pa tudi književnik I. Cankar, arhitekt M. Fabiani, slikar R. Jakopič, pesnik S. Kosovel, igralec V. Skrbinšek
Po prvi vojni so bile 1929 realke odpravljene, naslednica je bila podobna 8-letna realna gimnazija, ki se je 1945 preimenovala v I. gimnazijo in delovala do 1959. (- Let prej so bile ukinjene 8-letne in nastale 4-letne gimnazije, glej http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:1558 B.M.) Nato je bila v stavbi, ki so jo v 90-tih letih prenovili, Srednja elektrotehniška šola.

Brezplačno vodstvo po mestu. Za materinski dan v 6 jezikih. A. Žibret, Delo, 25,3,2016
Ogled Lj. je pripravil Klub profesionalnih turističnih vodnikov Slovenije in sicer tudi v angleščini, srbščini, hrvaščini, grščini in ruščini.
V uri in pol so v starem mestnem jedru udeleženci spoznali najpomembnejše znamenitosti: Prešernov trg, Tromostovje, Kongresni trg, Vegova ulica, NUK, Križanke, Novi, Stari in Mestni trg, stolnica, Zmajski most in Plečnikova tržnica. Slišali so zanimive legende, zgodbe in manj znano o Lj.
(- Glej: http://www.professional-touristguides.com/brezplacni-ogled-ljubljane-na-materinski-dan/ in še https://www.visitljubljana.com/sl/obiskovalci/ https://issuu.com/visitljubljana/docs/pripovedi http://www.ljubljanskezgodbe.si/sl/ in še za povrh : https://www.youtube.com/watch?v=z_43DBMrIWU&list=PLF2x_o1Ahthl0_q_HsrUgTG_Hm9YejTWH

Center in periferija. šum, Na kratko, Dnevnik, 26.3.2016
V knjigi s podnaslovom Razmerja moči v svetu prevajanja ponujajo Zlatar Moe, T. Žigon in T. Mikolič Južnič novo interpretacijo razumevanja kulturnih in literarnih stikov. Obravnavajo prevajanje v hipercentralne (- angl.?) kot v periferne jezike, z novo terminologijo. Slovenščino umeščajo v hierarhijo literarnega sistema tako na globalni kot na lokalni ravni, piše v spremni besedi M. Schlamberger – Brezar.

Nagrada vstajenje literarni zgodovinarki Mariji Pirjevec. Delo, 30.3.2016
http://www.casnik.si/index.php/2016/03/31/53-literarna-nagrada-vstajenje-mariji-pirjevec/
Zamejsko literarno nagrad je v Trstu prejela Marija Pirjevec, profesorica slovenščine na tržaški univerzi www.units.it za Rebulov zbornik 2: ob avtorjevi 90-letnici in za življenjsko delo.

Uspešno sejmarjenje. Knjižni kaledioskop. Delo, 30.3.2016
Na knjižnem sejmu v Leipzigu je na slovenski stojnici 20 založb predstavilo slovenska in prevedena dela ter gradivo za turiste.
Okrašena je bila tudi s podobami iz grafičnega romana Balkanalije Samire Kentrić.
Posebej so izpostavili dela pokojnega Aleša Debeljaka, ki je bil večkrat gost sejma.
Danilo Šarotar je predstvail romanu Bilijard v Dobraju, Goran Vojnoivič prevod romana Jugoslavija moja dežela/Vaters Land, Delov novinar Boštjan Videmšek pa prevod aktualne knjige Na begu.

Z radijskih valov ena sama ljubezen. Z. Matoz, Delo, 25.3.2016
Love me like you do E. Goulding, iz filma 50 odtenkov sivine je bila v 2015 najpogosteje predvajana skladba na slovenskih radijskih postajah.
Here for you, slovenska (…) skladba na Euroviziji dueta Maraaya je bila druga. https://www.youtube.com/watch?v=-oOQKYopwJ4
Med prvih 20 na lestvici IPF je, na 18. mestu, še ena slovenska,
Za naju, pevke Alye. https://www.youtube.com/watch?v=DHLYdzArR_o
V prejšnjih letih so bile od slovenskih najpogostejše:
Slečeno srce, Nina Pušlar, 2010
Poljubljena, Tabu, 2011
Naj sije v očeh, Muff, 2012
Zlaži se mi, Alya, 2013
Spet, Tinkara Kovač, 2014
Zavod za uveljavljanje pavic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije https://www.ipf.si/ od 2011 mesečno spremlja 50 naših radijskih postaj in pripravlja lestvico.
Lani je bilo predvajanih skoraj 200.000 skladb. Med 100 najpogostejših jih je bilo 23 slovenskih izvajalcev, v 2014 več – 33. V skupnem seštevku pa se je razmerje premaknilo v korist domačih.

Zdravniki, raziskovalke, športniki, požrtvovalneži, strokovnjaki, profesorji, karakterji, Slovenci

Nepreslišano. (Nedeljki), Dnevnik, 24.3.2016
O zdravnikih in dostopu do študija medicine pravi Matjaž Zwitter, upokojeni onkolog:
»Merilo za vpis na MF ne bi smelo biti zgolj uspeh v srednji šoli in število točk na maturi. Biti zdravnik ni kar nek poklic. Za marsikoga od mladih je to poklic, v katerem vidi, da bo /…/ našel svoj življenjski smisel. Zato je izjemno kruto, da nekomu za zmeraj zapremo ta vrata, ker mu zmanjka nekaj točk pri maturi. /…/ zato bi bilo pred vstopom v študij primerno narediti pogovor z bodočim študentom. Moja generacija ga je imela. Sam sem pripravljen to brezplačno delati, če je problem. Ta sistem brez pogovora ni dober. Vsekakor mora biti pri človeku, ki želi postati zdravnik, neka empatija. Niso pacienti zaradi nas, temveč smo mi zaradi njih.«

Nove tehnologije kot ključ za vstop v dediščino. Lidija Pavlovčič, Delo, 24.3.2016
Oblikovalka in samostojna raziskovalka Katja Antlej (32 http://www.kibla.org/ http://kaja-antlej.com/exhibitions/ )se po doktoratu odpravlja v Avstralijo, predavat o industrijskem oblikovanju na Deakinovi univerzi v Melbournu. http://www.deakin.edu.au/
Po diplomi na ALUO je na FF UL postala prva doktorica heritologije pri nas. Področje študij kulturne dediščine http://www.suzd.si/ je povezala novo 3D tehnologijo, na primeru muzejske predstavitve znanega kioska K67 https://sketchfab.com/models/51ad168f76b94f2d88391729cf491aee njenega mentorja na akademiji Saše Machtiga.
(Avstralija?)
Lani je prejela štipendijo avstralske vlade za 6-mesečni podoktorski projekt, na temo dediščine in identitete slovenskih izseljencev. Mlajše generacije povezuje s starejšimi, ki še govorijo slovensko, kulinarika, kuhinja, slovenske jedi. Avstralski Slovenci so navdušeni nad projektom.
(Hrana?)
»Ugotovili smo, da je hrana močno identitetno sidro«, na podlagi intervjujev z izseljenci različni generacij. Pripravila je priporočila za komunikacijo o kulinarični kulturni dediščini. Pogovarjala se je tudi s častno konzulko, duhovnikom, učiteljico slovenščine in avtorico slovenske kuharske knjige.
Pripravili so projektno stran: https://slovenianaustraliancookhub.wordpress.com/ , ki bo omogočala primerjave in povezovanje kuhinj različnih (priseljenih) narodov v Avstraliji. Potomci bi lahko izvedeli, »od kod izvira kranjska klobasa ali kakšna druga značilna narodna jed, recimo Poljakov, Irancev idr.«
(Slovensko-avstralsko akademsko društvo?) http://www.canberra.veleposlanistvo.si/fileadmin/user_upload/dkp_25_vca/pdf/Slo_Au_Academic_As.pdf
Ustanovljeno je bilo 2015 na pobudo veleposlaništva in »spodbuja povezovanje na znanstveni, akademski, študentski in gospodarski ravni med Slovenijo in Avstralijo ter pripadajočimi regijami – JV Evropo, EU in JV Azijo. /…/ Zavzemamo se za izmenjave študentov, profesorjev, raziskovalcev in mladih podjetnikov.«
(Izgubljamo še enega mladega izobraženca…)
»Slovenci v Avstraliji se s tem ne bi strinjali. Navsezadnje več kot 500.000 Slovencev živi zunaj meja matične domovine in tudi s tega vidika je kroženje možganov lahko koristno. V današnjem svetu so kroženje in izmenjava informacij sploh nekaj normalnega, zato ni nič nenavadnega če na različnih lokacijah delaš tisto, kar znaš – enkrat v domovini, drugič v tujini.«

Zrnje in pleve. B. Poženel, Pisma, Delo, 24.3.2016
Ob uspehih skakalcev razmišlja bralec Branko Poženel, kakšno mavrico karakterjev premoremo.
»Imamo množico čudovitih športnikov, požrtvovalnih humanitarcev, gasilcev in policistov, vrhunskih strokovnjakov v vseh poklicih /../. Pa na stotisoče ponosnih domoljubnih ljudi /…/.
Na žalost imamo na drugi stani množico vrhunskih lopovov, ki /…/ so nedotakljivi /…/ ter pokradejo vse, kar ta narod sproti ustvarja.« Tudi po krivdi zakonodajalcev, »ki so jim s premišljeno zakonodajo omogočili uspešno izmikanje odgovornosti.
Tajkuni, skorumpirani bančniki in politiki, asocialni podjetniki, prepotentni univerzitetni profesorji in tudi vsi tisti, ki se izognili odgovornosti zgolj zaradi neuspešnega dokazovanja namena /…/, naj se sramujejo ob pogledu na poštene fante, ki /…/ pripadajo /…/ domoljubnim Slovencem.«
Potrebna sta, končuje bralec, »samo še čas in volja, da se zrnu prizna prava vrednost, pleve pa odstrani /…/«.

Pod Poncami… Pisma, D. Butinar, Delo, 24.3.2016
… se dan budi. https://www.youtube.com/watch?v=5o4fYiKf0YA
Tako začenja pismo bralka Daniela Butinar iz bližnjih Rateč, in opozarja na prišleke, ki »so prišli v deviško snežno dolino /…/. Pa niso bili prebežniki, goli in bosi, bežeči pred vojno.
Pripeljali so se z »nobel« avtomobili z vsem komfortom uživat /…/.«
»Slovenci, Slovenci, polni sami sebe. /…/ praznega besedičenja o varstvu narave. Izkazali so se, tako kot vsa leta doslej /…/, z vsem, kar je padlo od njih, predvsem ob parkiranih avtomobilih. Še obsojate prebežnike zaradi kupov smeti?«

Rektor, rektorat, univerza, UM, zasebne fakultete

Z zlomljeno nogo ne napadamo. M. Slana – Miros, Nedeljski, 23.3.2016
Pogovor z rektorjem UM o pranju umazanega perila in mobingu na univerzi.
O aferi, »ki ji ni para v zgodovini visokega šolstva v Sloveniji«, kot meni den od prejšnjih rektorjev Ivan Rozman. http://www.um.si/univerza/organiziranost/Strani/rektor.aspx
Sedanji rektor Igor Tičar , ki »s pozitivnim zagonom /…/ izgoreva za univerzo in študente«, kot piše Miroslav Slana - Miros je svojo akademsko pot začel leta 1976, podiplomsko je študiral v Gradcu, doktoriral leta 1993 in postal profesor UM, predstojnik IMF na FERI UM ter bil lani izvoljen za rektorja. »Rad delam z mladimi, posebej s tistimi, ki želijo širiti znanstveno obzorje«, pravi.
(Zakaj elektrotehnika?)
»Pravzaprav sem želel študirati humanistične vede, a sem na koncu, zastrupljen z družinsko tradicijo, pristal na študiju elektrotehnike in ga kasneje celo vzljubil.« Z očetom, ki je delal v tej stroki, je obiskal vse elektrarne ob Dravi.
(Na UM so ljubezen in sovraštvo, praši se …)
»Dobro ste rekli, da se za dobrim konjem praši. Stvari pa le niso ako črno-bele. Vseeno /…/ dobri odnosi - vi pravite ljubezen – prevladujejo. Toda nihče ni popoln. A trdimo se reševati zadeve za vzpostavitev korektnih odnosov.«
(Kako?)
»Predvsem pogovarjanje s sodelavci, s študenti. Ljudje smo različni in mnogokrat potrebujemo čas da se privadimo drug na drugega.«
(Nedotakljivost univerzitetne srenje?)
»Ne bi rekel, da smo nedotakljivi. So pa dogodki, večinoma zaradi pogoltnosti posameznikov, ki blatijo celotno akademsko skupnost. Ta pa je zelo dobra, uspešna, predvsem pa hudo podhranjena.«
(Kdo je pogolten?)
»So posamezniki, /…/ nekatere omenja tisk. Za naše razmere njihovi dohodki štrlijo iz povprečja, po drugi strani« pa njihovo delo mnogim omogoča zaposlitev in plačo.
(Honorarji, ki so odnesli ministrico S. Setnikar Cankar?)
»To so ekcesne zadeve /…/ Škoduje vsem nam, ki delamo v visokem šolstvu in daje napačen vvis o vseh nas.
(Podhranjenost?)
»Akademska skupnost /…/ je mačehovsko obravnavana. Delež sredstev, ki jih ustanovitelj RS, namenja univerzam, se že nekaj let zmanjšuje in dolgo tako univerze ne bodo več zdržale.«
(Pripravljenost?)
»Stalne pripravljenosti, posebno v finančnem smislu, kot je to bilo na UL, pri nas ni.«
(Ustrahovanja, pritiski, spolna nadlegovanja?)
»Dogajajo se /…/ tudi manj lepe zadeve, kakor praktično povsod. Probleme rešujemo. /…/ želim vzpostaviti učinkovit sistem /…/, ki bo transparenten.«
(Polovica zaposlenih na rektoratu doživlja mobing, šikaniranja?)
»Tam je bila izvedena anketa o zadovoljstvu na delovnem mestu. Anketo je izpolnilo 47 od 180 /…/ zaposlenih. 22 anketiranih je zaznalo mobing v večji ali manjši meri. /…/ Vsekakor pa bom kot najodgovornejša oseba ustrezno ukrepal, da se opravijo zaznane pomanjkljivosti. Imenoval sem neodvisno komisijo«, ki bo »ugotovila dejansko stanje.«
(Kdo piše grozilna pisma, kdo manipulira?)
»Kot sem že povedal, je tu mnogo mnenj, mnogo pogledov, zato naj komisija prof. Lobnikarja ugotovi dejansko stanje.«
(Zakaj nekateri profesorji zaslužijo za suh kruh, drugi si ga mažejo z maslom, medom?)
»Uvrščeni smo v plačne razrede in resnično je začetna plača asistenta odločno prenizka glede na vloženo delo.« Tudi redne plače profesorjev so slabe v primerjavi z dosežki. »Maslo in med« k plači doprinese kvečjemu dodatno raziskovalno delo n projekti za gospodarstvo, če na jih uspe pridobiti.« V Vzhodni kohezijski regiji (Slovenije) je UM prevzela iniciativo in se povezala z drugimi razvojnimi deležniki, npr. v občini Hoče-Slivnica..
(Kako iz krize?)
»Če sem rahlo ciničen: vaj take materialne razmere kot jih imajo /…/ v Gradcu. /…./ zavedanje odgovornih, da konkuriramo na globalnem trgu znanja in raziskav ter da v tej tekmi ne smemo napadati z zlomljeno nogo«, pravi »v Mariboru ljubem nogometnem žargonu«.

Podjetna univerza, inertna oblast. R. Ivelja, Dnevnik, 23.3.2016
O tem, ali bo novela zakona o visokem šolstvu opravila afere, o katerih beremo v zadnjem času, piše Ranka Ivelja.
Na spletu se je nekdo zgražal nad Rajkom Pirnatom in Senkom Pličaničem, »ki da poleg polne plače za delo na pravni fakulteti (PF UL) mastno služita prek Inštituta za javno upravo in z dvema zasebnima družbama, vsak pa da ima še status samostojnega podjetnika.« Bo kdo kaj ukrenil?
Časnik je, spomladi 2015 je objavil članek Barbare Smajla in Tomaža Modica, »da sta profesorja s /…/ fušem na leto zaslužila najmanj 300 tisočakov. Vse /…/ pokrito s pogodbami in predpisi. Kot se za dva profesorja prava spodobi.«
Tudi Bojan Dobovišek, poslanec, je na vprašanje, kako je lahko »v časih suhih krav za univerze /…/ v štirih letih zaslužil skoraj 200 tisočakov bruto, zraven prejel še 37.000 legalnih dodatkov« ter »se dodatnih 158.000 evrov priboljška.« odgovoril, »da gre za /…/ denar pridobljen iz tržne dejavnosti in ne redne /…/.«
R. Ivelja, piše, da je dobro, če so profesorji, iskani, na trgu, mastno plačani, npr. za razlago predpisov, korist od njihovega znanja ima tudi gospodarstvo. In se sprašuje: »Kje je torej kleč?«
»Tisto, kar je hudo narobe, e /…/ nejasno zabrisana ločnica med delom, ki ga profesor opravi od imenom svoj fakultete, in delom /… za katerega je plačan iz javnih sredstev. /…/ zakaj profesorji ne bi pisali ekspertiz, ki bi jih prodajala fakulteta«, oni pa bi dobili dodatek k plači.
In kako imajo »lahko ob polnih obremenitvah za redno plačo«, »še toliko dragocenega časa?« So v službi premalo pedagoško in raziskovalno obremenjeni? »(Rednim /…/ se ni treba več gnati za nazivom.)«
Nemara »svoje službene obveznosti opravijo samo povprečno«?
Na ta vprašanja/dileme »že dolgo opozarjajo javnost, študentje, sindikati in vrsteče se afere«.
Ali jih končno ureja »dolgo pričakovana novela zakona o visokem šolstvu«?
»Ne ureja. Najtršega oreha razmejitve med javno in profitno dejavnostjo – ministrstvo (MIZŠ) namreč ni strlo, javne službe niso opredelili.«
»Še huje /…/ Novela univerzam tlakuje udobno pot do /…/ zaslužkov« z izvajanjem »študijskih programov v tujem jeziku. Ker je študij v Sloveniji poceni, socialne godnosti za redne študente pa velike«, lahko postane obljubljena dežela za revnejše, kar že skrbi britanske univerze, kot piše Independent. http://www.independent.co.uk/student/news/the-most-affordable-countries-in-europe-to-be-a-university-student-according-to-new-research-a6679991.html
»Težava je, da /…/ pušča nešteto pravnih praznin, v katerih utegnejo ponikniti legitimni interesi domačih študentov i dolgoročni interesi družbe.«
Člen o tujem jeziku je napisan hlapno. Samo v tujem jeziku se lahko izvaja študijski program, če se izvaja v slovenščini »primerljiv« program ali celo del programa.
»Če bi, vzemimo, S. Žižek pri nekem predmetu predaval le v angleščini, bi domače študente /…/ napotili na /…/ program«, brez Žižka »in ne nujno na FF.« Morda celo samo kot »izredni študij«.
Ni skrivnost, zakaj gre, meni novinarka. (- Dosti je že pisala o šolstvu, bila je predsednica novinarskega častnega razsodišča, B.M.) »Ker se je izredni študij hudo skrčil, šolnin pa si slovenski študentje ne bodo pustili naprtiti, je treba iznajti nove tržne niše.«
Če se tujci ne bodo dovolj množično vpisovali na (plačljiv) izredni študij, jim bodo mora ponudili mesta v rednem študiju, za šolnine. Tako bi poslabšali možnosti (vpisa, študija) domačim in slovenščino še malo odrinili. Na Nizozemskem, kjer so se že »internacionalizirali«, zdaj ugotavljajo slabši (nizozemski/dutch) strokovni jezik npr. pri sodnikih.

Zgodovina, duša, kri in mleko; knapi, strokovnjaki, dijaki, študenti; Idrija, Beograd, Lj.

»Tavarši« v dno duše me je sram. D. Čuk Novak, Odmevi, Nedeljski, 23.3.2016
Ob novici, da ni denarja za dokončanje sanacije rudnika živega srebra v Idriji http://www.idrija.si/ ter o tamkajšnji zgodovini, posebej o znanstvenikih in šolstvu ter viziji piše bralka Dragica Čuk Novak.
»Potopiti rudnik, ki je s svojimi 700 km. rovov in mestom nad njim spomenik svetovne dediščine«, kraj, kjer so bili ljudje, ki so pustili sledi v znanosti, umetnosti in športu: Scopoli, Hacquet, Hladnik, Preyer, Mrak Pasolini, Prelovec, Pirnat, Bloudek, Felc.
Knapi, tavarši, niso samo polnili blagajn na Dunaju, v Parizu, Rimu, Berlinu in Ljubljani, ampak so del zaslužka namenili stvarem, ki dajejo vsakdanu »tiso nekaj več«. To je bila tudi »prva slovenska realka iz l. 1901 /…/ je 60 generacij maturantov gimnazij Jurija Vege, /…/ ki so nadaljevali in končali šolanje na višjih, visokih šolah in univerzi, niso redki med njimi z akademskimi naslovi in so zasedli /…/ pomembna mesta v naši državi.«
Bralka se spomni svoje gimnazijske generacije. »Vrednostni sistem /…/ je bil drugačen, bolj žlahten, to je bil čas, v katerem so se sanje spreminjale v resničnost.« To so bile npr. »nove učilnice za kabinetni pouk, /…/ delo med počitnicami v rudniški knjižnici«, (ne)napisana pravila, ki so »gimnazijce uvrščala v elito«, ki, upa za večino generacije veljajo še danes.
»Krone in goldinarji« (- tudi dinarji!), »ki so si jih od svojim mezd utrgali rudarji, so plačali peto stopnico znanja, da smo po njej lahko stopili na 6. in 7., nekateri med nami tudi na 8. in 9.-to.«
Sram jo je pred njimi, ker med maturanti vseh generacij ni »solidarnosti in poguma, da stopimo skupaj, v podporo varuhom naše dediščine. /…/ Sram me je, da /…/ stihijsko iz strahu, prepričani o resnici, ki o sploh ni, demonstriramo proti stvarem, ki nas sploh ne ogrožajo. Ne vidimo pa ljudi, ki so žrtve /…/ neodgovornosti posameznikov.«
Meni, da sta vlada in parlament bolj oddaljena od potreb državljanov »kot pred stoletjem Dunaj«.
Ob koncu navaja besede pokojne direktorice Psihiatrične bolnišnice Idrija, ki je skupaj s primarijem Jožetom Felcem https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Felc premikala meje mogočega - Viktorije Gorjup:
»In kaj manjka Idriji? To, da ni zaželeno, da bi človek segal po zvezdah.« (Iz revije TBI, https://issuu.com/klubkis .)
To, kar manjka tudi Sloveniji, meni D. Čuk Novak, »je elita, ki ima znanje, izkušnje, vizijo, zna gledati s srcem in poiskati svojo pot, da si bomo vsi upali segati po zvezdah«.

Dan, ko je ljudstvo našlo dušo. (miš), Nedeljski, 23.3.2016
Tako je Winston Churchill označil 27.3.1941, ko je »jugoslovansko ljudstvo« na ulicah podprlo vojaški državni udar proti vladi, ki je dva dneva prej sklenila pakt z Nemčijo, Italijo in Japonsko.
Že 25.3. »je v srbskih in črnogorskih mestih, pa tudi v Lj. prišlo do demonstracij proti trojnem paktu, ki so se jih udeleževali študentje in dijaki, pomembno vlogo pa so imeli komunisti. V Lj. so se 26. marca zjutraj študenti znova zbrali pred Univerzo (- na Kongresnem trgu), ki so jo oblasti zaprle, ker so pričakovale odpor /…/. Študentje so se nato sestali v avli tehnične fakultete« (- TF UL, ob Aškerčevi, zdaj FFA UL. B.M.) in sklenili demonstrirati »dokler ne bo pakt razveljavljen.«
V noči na 27.3. so v Beogradu letalski oficirji, ob podpori pravoslavne cerkve (in britanske tajne službe) izvedli nekrvavi dar in na prestol postavili kralja Petra.
(- Ta še ni bil polnoleten, glavni regent je bil, po uboju Aleksandra, probritanski princ Pavle. Glej arhivska gradiva z interpretacijo: https://www.youtube.com/watch?v=26R-uTEtcNI. B.M. )
»V Beogradu, Lj., in Sarajevu je takoj zjutraj /…/ prišlo do novih spontanih demonstracij, v katerih so množice /…/ vzklikale V. Britaniji, ZDA, SZ in mlademu kralju.« Zažgali so nacistično zastavo. V Beogradu je večja skupina, nikakor ne sami komunisti, pred veleposlaništvom SZ vzklikala: »Rusija, Rusija, Rusija!«, a je osebje spustilo rolete. (- SZ je bila takrat še v paktu z Nemčijo, B.M.)
Oskar Davičo, pisatelj se spominja »zanosa, pesmi, objemanja z neznanci. /../ Koliko človeških resnic se je identificiralo s tem uporniškim, svobodnim, jasnim marčnim dnem, k se je zdelo, da je prvič posijalo sonce.« (- Poglejte, študente v Lj. in Slovenijo pred in na začetku vojne: https://fototekamnzs.com/2016/04/06/75-let-od-bombardiranja-beograda-in-aprilske-vojne-1941/.)
Najbolj znano takratno geslo je BOLJE RAT NEGO PAKT! Vendar pa, piše avtor (miš), demonstracije v Beogradu in drugih srbskih mestih niso bile usmerjene le proti paktu, »ampak tudi proti sporazumu Cvetković-Maček /…/ 1939, s katerim so Hrvati končno dobili veliko avtonomije v Jugoslaviji.«(- O tem glej npr.: https://www.britannica.com/place/Yugoslavia-former-federated-nation-1929-2003 , B.M.)
Pučisti, srbski oficirji, so se zavedali, da je država zaradi etničnih konfliktov šibka, in da Britanci ne bi mogli priskočiti na pomoč. Zaradi tega niso izstopili iz trojnega pakta.
Je bil puč sploh smiseln, se sprašuje avtor, je bil le pot v katastrofo, okupacijo? Treba je gledat širše, meni avtor. https://sl.wikipedia.org/wiki/1941
Po neuspelem letalskem napadu na Anglijo je bil ta puč, s podporo množic, že drugi Hitlerjev poraz, ki je upočasnil napredovanje njegovih čet po (vzhodni) Evropi. Hitler je že 27.3. ukazal napasti Jugoslavijo, besen, ker je Jugoslavija postala »nezanesljiv dejavnik v njegovih načrtih za napad na Grčijo in SZ. /…/ Poudaril je, da Srbi in Slovenci niso bili nikdar prijatelji Nemcev.«
(- Dodatek B.M.:
6.4.1941 so Nemci zbombardirali Beograd, nato so, z zavezniki, bliskovito napadli in po dveh tednih je vojska kapitulirala https://sl.wikipedia.org/wiki/Aprilska_vojna. Državo so si razdelili okupatorji, slovensko ozemlje Nemčija, Italija in Madžarska ter delček tudi NDH, ki je nastala na Hrvaškem in v BiH. https://hr.wikipedia.org/wiki/Nezavisna_Dr%C5%BEava_Hrvatska. Za tukajšnje narode se je začela https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna - vojna proti okupatorjem in tudi medsebojna, z (proti) revolucijo…; o t.i. NOB in kolaboraciji preberite tudi pisanje nasprotne strani: https://sl.wikipedia.org/wiki/Narodnoosvobodilni_boj https://sl.wikipedia.org/wiki/Kolaboracija in še http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_ref_kolaboracija_v_jugoslaviji_med_drugi_svetovno_vojno_01?r=1 http://www.zaveza.si/kaj-je-treba-vedeti-zgodovina-brez-lazi/kolaboracija/ in še tuj prikaz: https://en.wikipedia.org/wiki/Collaboration_with_the_Axis_Powers_during_World_War_II#Yugoslavia . B.M.)

Začelo se je s tricikli, nadaljuj se s cisternami. S. Bojc, Delo, 22.3.2016
Dijaki in študenti so v 50-tih in 60-tih letih razvažali mleko po Lj. Saša Bojc piše o dijaku, ki je vsako jutro, med 1956 in 1960 razvozil do 240 litrov mleka in o študentu, ki je tako zaslužil študentsko žepnino.
Stane Šumrak, pozneje režiser na RTVS je na facebooku zapisal da je »daleč, daleč nazaj – bil sem prvi letnik AGRFT« (- takrat še ni bila del UL, B.M.) »tudi sam služil z razvažanjem mleka. Včasih je bilo hudo, saj je bilo (zgodnja rana ura – slovenskih fantov grob) zelo težko vstati, ko smo pravzaprav ši ravno spat…«
V pogovoru pravi, da s med raznašalci prevladovali študenti tehničnih fakultet, tudi nekaj starejših mož in celo deklet. »Mleko smo razvažali z manjšimi vozički z ročko, večjimi cizami in trikolesniki, s katerim se vozil tudi sam, plačani pa smo bili po steklenici dostavljenega mleka. /…/ V roke si dobil seznam naročnikov in krenil.«
To je počel ves prvi letnik, t.j. v št. l. 1958/59, potem pa je za dodaten zaslužek /…/ statiral v Drami in v Križankah, kar je bil za študente AGRFT zanimivo, saj so se družili z legendarnimi igralci.
Časnik piše, da so v LM leta 1956 predelali 60.000 litrov mleka na dan, odkupovali so ga od 2600 kmetov. Tricikle za dostavo so izdelovali v mehanični delavnici Gonilka na Njegoševi.
Danes predelaj do 700.000 litrov dnevno, odkupujejo ga od 2400 kmetov, vozijo pa ga s cisternami.
(- Na fotografijah iz Muzeja novejše zgodovine http://www.muzej-nz.si/sl/pages.php?id_meni=87&id=43 fant na triciklu LM na zasneženi cesti, drugi s steklenicami pred hišo, na slikah iz arhiva LM pa delavke pri pakiranju mleka v plastične vrečke, mleko v tetrapaku in sladoledi Lučka ter Planica. Glej tudi:
http://www.l-m.si/sl/mlekarske-novice/novice/mi-pa-letos-praznujemo-1643524.html, B.M.)

Oporečniki, (sub)kulturniki, umetniki; lepotici, pisatelj, dramatik, satirik; producent

Zbogom oporečniki. A. Radaljac, Pogledi, 23.3.2016
Za svojo zadnjo kritiko v http://www.pogledi.si/tiskane/ revije za umetnost, kulturo in družbo je Anja Radaljac izbral drugo »knjigo spominov« Janka Kosa: Ideologi in oporečniki.
V prvi - Umetniki in meščani - je Janko Kos klasificiral in predstavil svoje sodobnike prek «značilnih točk, kot so družbeni položaj svetovnonazorska prepričanja, politična orientacija, odnos do katolištva ipd.«, ki pa po njenem niso neodvisni od politike, družbenega. Gre za »mesoma precej intimne popise neke življenjske poti«, otroštva in mladih let, ki so »redkeje družbeno kontekstualizirana«, kot kasnejša, ko je bil avtor »javen, družbeni agens«. Sledimo vzgoji, staršem, njunim zanimanjem, »pa tudi Kosovemu šolanj, zorenju, dogodkom, ki jih je družina doživela med vojno itn.«
V drugi knjigi »je intimno osebnega zgolj za drobec«, J. Kos zavzema »jasno držo /…/ do dogajanja, ki ga opisuje.« Avtor je v njej »delujoči subjekt v konkretnem družbenem okolju«, vendar »pripovedi ne gradi okoli svojega lika, temveč sebi in svoji oklicni poti odmerja enakovreden delež« kot drugim, politično bolj osrednjim akterjem. Gre za »nežen«, piše ocenjevalka, »rahlo oseben popis kulturnozgodovinskega dogajanja.«
Ideologe in porečnike začenja z »novim življenjem« - študenta. Seznani se s »starosto primerjalne književnosti /… /Antonom Ocvirkom«, ki ima nato pomembno vlogo. Kos analizira stanje na FF (UL), na komparativistiki, filozofiji, slovenistiki. S »pozicije študenta pretresa diskurz slovenskih akademskih krogov«, kontekstualizira »pristope in metode, ki se uporabljajo v slovenskem prostoru, z evropskimi« ter v »splošnem javnem govoru profesorjev s FF prepoznava politično zaznamovanost, v najboljšem primeru nekakšno previdno /…/ nevtralnost.
J. Kos »večkrat poudari neavtonomnost univerze; na učne načrte, programe, /…/ metodologije, nabor profesorjev it. Je vplivala komunistična povojna oblast.« Avtor »zavzema protikomunistično pozicijo ter enako pavšalno povzdiguje meščanstvo«, kritiki pa ne pridruži alternativnih, konkretni političnih rešitev. Do oblasti je kritičen, a drugače kot nekateri drugi, politično ne deluje. Pri literaturi in umetnosti je jasnejši, tudi oster kritik.
S svoje (neprevprašane) pozicije »oriše dogajanje na področju kulture in umetnost ter izvajanje pritiskov, ki si jih je privoščila oblast«, tudi konkretne načine in mehanizme za poseganje v umetnost v drugi polovici 20. stol. pri nas.
Ocenjevalka n drugi strani opazi tudi »slepe pege v mišljenju »oporečnikov« , kar je simptomatično za tedanji in tudi sedanji čas. »Gre za soobstoj ideologij, ki so med seboj izključujoče se, ker so vzpostavljene na dogmah /…/, med »temi« in »onimi« ideologi pa tako nujno vlada brezno /…/«.
Za plodno, družbeno, gibanje bilo potrebno »stanje permanentnega soočanja /…/ različni ideologij.«
V tem smislu je pomenljiv popi vznikanj in ukinjanja kulturnih revij. (- Nekdaj in danes, B.M.)
»Komunistična oblast« je (preveč) svobodno izražanje in kritiške zapise (revije) »nemudoma ukinila« a »vselej na novo podprla nov medij, znotraj katerega se je vzpostavila potlačena kritika.« V tem kolobarjenju, ki je »pometlo s kakšnim akterjem in prineslo kakšnega novega«, je oblast kulturo »jemala resno«.
Ukinitev revije in zapor za pisca seveda kažeta na družbo z nizko svobodo govora, tudi za tiste, ki so razmišljali o drugačnem socializmu, drugačnem političnem sistemu.
Danes, ko je ministrstvo z občino Lj. »presodilo, da /…/ ne potrebujemo niti enega tiskanega medija, posvečenega zgolj kulturi in širši publiki«, meni ocenjevalka, »ker trenutna oblast v kulturi ne prepoznava pomembnega družbenega diskurza, /…/ ker je ena od ideologij tolikanj močnejša od drugih.«
»Zato … /…/ Pozdravljeni na aleji enoumja.«

Lepotica z zadnjega sedeža. B. Mehle, Dnevnik, 23.3.2016
O vespi, statusnem vozlu šminkerjev, na katerem so vozili tudi Melanijo K., piše Borut Mehle.
In časi 80-tih let 20.stol. pri nas, »ko so bil hipiji že postarani«, v »fazi nergaškega pametovanja« in »sta v Lj. obstajali dve mladinski subkulturi. Punkerji in šminkerji. Prvi /…/ niso prenesli italo diska«, drugi mračnega Bauhausa, in ideologije.
Punk rockerji so hodili ponoči »v Študenta, FW v Šiški in Stopoteko.
V Turista oboji.«
Šminkerji pa v Čuka, Kovača, Leva, Valentina ipd. klube.«
Pred odhodom tja so drugi pili v gostiščih »Romeo, Roža, Platana, Konjski rep«, punkerji pa v Medexu, Riu, Unionu ali Figovcu.
Antagonizem med obema skupinama se je na koncu artikuliral, piše umno B. Mehle, »skozi mitski množični pretep, ki se je sredi 80-tih let zgodil na relaciji Konjski rep-Knafljev prehod. (https://www.google.hr/maps/place/Wolfova+ulica,+1000+Ljubljana,+Slovenija/@46.0509129,14.5031307,17z/data=!3m1!4b1!4m5!3m4!1s0x47652d63b7a5dd63:0x2544164d0aae1497!8m2!3d46.0509129!4d14.5053194 če smo geografsko natančni, zaradi zgodovine in tujih … novinarjev. B.M.)
Za pretep se »ne bi niti vedelo, če se ga ne bi spominjali pretežno punkerji; ti namreč »imajo svojo zgodovino, šminkerji pa ne. Vsaj ne napisane, dokumentirane. Tudi zato šminkerji niso, pankerji pa so politično in zgodovinsko relevantna ekipa.«
(- To potrjuje množica bolj ali manj znanstvene literature, npr. http://www.dijaski.net/gradivo/gla_ref_punk_02?r=1 , https://sl.wikipedia.org/wiki/Punk , http://www.delo.si/prosti-cas/potovanja/kam-so-sli-vsi-punkerji.html http://www.mladina.si/49111/se-pomnite-punkerji/ ; itd. itn. B.M.)
»Ko so 80-ta minila, nekdanja Slavija« (?, SFRJ?) »pa razpadli, so šminkerji potegnili kratko. /…/ Medtem, ko s se pankerji (še bolj pa /…/ sklicevalci na pank) lahko ponašali kot pomembi uničevalci prejšnje in soustanovitelji nove države, je bila šminkerska subkultura le pasivno »jugnostalgična« po filmih ali /…/ Oliverju Mlakarju ali Bajagi. Niso bili disidenti. /…/ imeli svojih časopisov. /…/ Zato so bile njihove dogodivščine prepuščene /…/ ustnem izročilu. Nikogar ni /…/, ki bi napisal zgodovino diska v Sloveniji. /…/ ponarejanja svetovni modnih znamk. /…/ tihotapljenja bele tehnike. /…/ šminkerskih frizur in garderobe. /…/ delovanja zvez in poznanstev.«
A napočil je trenutek zapoznele afirmacije šminkerjev, zasluge zanjo ima Melania K.T., Trampička, kot jo kličejo na Bizeljskem. O njej in o rojstnem kraju je napisana knjiga«, kraj obiskujejo novinarji, spregovorili so že bivši fantje…
Eden od jih je imel, tako kot ljubimec princese Diane, vespo!
Šminkerje je namreč, piše B. Mehle, »bolj kot angažiran odnos do vsakdana /…/ zanimalo imeti vespo in se z njo voziti po mestu. Z lepotico na sedežu za seboj.« Tedaj »politično benigno vedenje dandanes seže do Bele hiše. (Washington, D.C.)
»Če bi (bo) D. Trump, /…/ predsednik ZDA /…/ obiskal Lj., bi ga župan (Z.J.) moral odpeljati do Konjskega repa, nekoč osrednjega šminkerskega zbirališča in mu reči: Temu vrtu pripadaš bolj, kot ti je morda jasno. In on tebi.«
(- O študijski poti študentke arhitekture Melanije Knauss na FAGG UL bi bila zanimiva raziskava, longitudinalna, a kaj ko ni več CRU-ja, celo njegova raziskovalna poročila je treba precej iskati, npr. http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/drv76/ http://link.springer.com/article/10.1007/BF00143701 ; o raziskavah CRU glej povzete nekatere rezultate o študentih v 80-tih, v B.M. Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2003, http://www.archive-si-2013.com/si/u/2013-07-18_2479780_75/Arhivski-fondi/
O tistih časih pa še v dveh povzetkih v nadaljevanju. B.M.)

Hvala Nikoli Tesli, da sem živ! Franci Kek, Nedeljski, 23.3.2016
Pisatelj, pesnik, režiser in igralec Emil Filipčič o veseljančenju, Butnskali, Radiu Ga Ga, življenju idr.
(Vaša glasba skozi leta?)
Najprej Adriano Celentano, v začetku 60-tih so sledili Beatli. Od yeah, yeah /…/ sem šel k
Baby don't play with me, because you play with fire Roling Stonesov. Potem so bili moji favoriti The Who, Monkeys Dylan, Donovan, Hendrix, nato The Door, Janis Joplin, Grateful Dead, okoli leta 1976, pri 25-tih, se je začelo prevešati v klasiko.« Na kmetih na Notranjskem si je zaželel Beethovna, vseh 9 simfonij. »Šel sem v Lj., si sposodil plošče /…/ poslušal v enem dnevi vseh devet /…/. Danes Beethoven, Bach, Verdi…«
(Veseljaško obdobje…)
Popivati je prenehal, potem ko so ga – klinično mrtvega, z 4,4 promila - z elektrošoki potegnili nazaj v življenje. Izkoriščam »priložnost in se na tem mestu zahvaljujem Nikoli Tesli.«
(Zatem ste se lotili resne literature?)
»V tem času sem imel za seboj že 5,6 napisanih dram, /…/ širše sem bil znan po Butnskali in Radiu Ga Ga.
(Koliko je od Butnskale?)
»37 let. V šestih delih je bila predvajana na Radiu Študent. Nikoli si nisem mislil, da jo bodo po tolikih letih letos uprizarjali v Prešernovem gledališču v Kranju in ljubljanskem Mladinskem gledališču.« Na bralnih vajah je bilo super, Butnskala je »dobra tudi brez Dergija in Fileta. (- Glej: http://www.imdb.com/name/nm0220347/ in http://www.mladina.si/173460/emil-filipcic-file/ .)
(Kaj vas je navdihnilo leta 1979?)
»Pred tem sva snemala humoristične skeče. V enem se je skupina ljudi zaletavala v nagrobne kamne. /… Kot pisatelj sem sestavil okvirno zgodbo, potem sva /…/ improvizirala. /…/ Da je stvar uspešnica je prvi opazil Dergi, /…/ ko je prišel v gostilno Pod lipo, so vi govorili kot Fanči, Mic, Eminenca, Valentinčič…«
(Radio Ga Ga?)
»Saša (Hribar https://sl.wikipedia.org/wiki/Sa%C5%A1o_Hribar ) me je povabil in sem šel poslušat, /…/ potem sem se vključil in imel sem 3 ali 4 like. Sašo pa kakšnih 15. Če sva jih hitro menjavala, je bilo videti, kot da je v studiju 20 ljudi.
(- In še kdo se je oglasil zraven https://www.youtube.com/watch?v=AbR5bB5YF9U , B.M.)
»Radio Ga Ga je bil tako popularen, da so me v gostilni takoj prepoznali po glasu in /…/ me spraševali, kaj bom pil.«
(Napisali ste 12 romanov, za enega – Problemi – ste prejeli nagrado Prešernovega sklada.
Ste živeli od pisanja?)

Ne, od učiteljske plače.
(Ste bili učitelj?)
»Ne, žena j bila. /…/ Kdor se želi ukvarjati z umetnostjo, naj pozabi na denar.«
(Pri pisanju črpate iz lastnih dogodivščin?)
»Niti n. Ko pogledam nazaj, se mi zdi, kot da smo le pili, se smejali in kadili /…/ Tisto, čemur smo se takrat smejali, je ostalo kot en cigareten dm, ki se je razblinil.«

Stvari sta peljala tako kot so prihajale. Patricija Maličev, Pogledi, 23.3.2016
Avtorja Butnskale Emil Filipčič in Marko Derganc pripovedujeta o njenem nastanku in sporočilu, o punku in o tem, kaj zdaj počneta.
(In kaj sta počela leta 1979?)
Emil: »Jaz sem bil na Radiu Študent«.
Marko: »Jaz sem ravno absolviral 4. letnik AGRFT, smer filmska režija, in sem bil z eno punco, /…/ samo nisem bil dolgo z njo. Do leta 1980. /…/ jaz sem se nameraval poročiti /…/ je prišla mama /…/ ostra oštirka /…/ bi jo rad poročil? A vi pravite, da ste režiser? /…/ V trenutku me je minila želja po poroki. /…/ Tega se spomnim iz leta 1979, vem, da je bilo še nekaj svetovnih dogodkov, pa se jih ne spomnim /…/. Tudi pank se je takrat začel ali kako?«
Emil: »Buldožerji so bolje igrali, toda Pankrti so zažigali. In ta Pero Lovšin. V Beogradu so govorili: interesantan mi je taj dečko.
Marko: »Misim, da je slovenski pank bolj oponašal angleškega, /…/ protirežimski upor to gotovo ni bi, sam nisem namreč čutil /…/ pritiska partijskega sistema, razen če so ga oni mlajši /…/. Takšnega pritiska, kot je danes, zagotovo ni bilo. Mislim, da je šlo bolj za nov trend, flower power hipijada se je izpela in p naravni poti je ta angleški hrušč prišel do nas.
(Torej tudi Butnskala ni nastala kot kritika sistema. Posnela sta jo, ker sta se imela fajn? Deluje kot filozofski sistem, tudi skozi Dergijev strip http://www.ebesede.si/butnskala-Marko-Derganc/969 . )
Marko: »kakršen je človek, ki to ber, takšno sliko in poročilo si bo ustvaril.«
Emil je bolj vedel »kaj se dogaja okrog nas. Jaz sem bil naiven človek, še zdaj sem.« Snemanje (na RŠ) je bilo podobno polno akcije kot takrat, ko so se OŠ igrali K. Douglase in J. Wayne.
Emil: »Nikoli nisem vedel, kaj bo rekel Marko. /…/ Jaz sem razlaga približno štorijo. V glavnem sva vse delala a prima visto«, kot so stvari prihajale.
(Sta slutila, da nastajajo antološke replike?)
Emil: »Nič nisva vedela. Jaz sem mel ženo in otroke, na RŠ sem si izboril eno oddajo, in ko je Marko rekel, da bi kaj naredila, sem il takoj za to!«
(Sta bila prepričana v nadnaravno, grožnjo lisic, sta bila bolj politično korektna in upoštevala Tita?)
Emil: »To je čudno, še danes… Politični sistem sploh ne obstaja, če je še taka represija, ne more čisto vseh potolči. Običajno /…/ se velike večin sploh nič ne dotakne, in ker jim ni nič, živijo v skladu s sistemom. Ljudje hočejo živeti dobro. To je bil najin edini beg iz socializma in komunizma – ali Tita, kot praviš. Kajti on je bil največji. Nikakor niso mogel bit večji od njega. Če ne drugega, se nisi bori v 2. sv. vojni. To je bilo največ, kar se je človeku lahko zgodilo – 2.sv.vojna. Da si bil zraven in si zmagal. Ampak /…/ takrat se sploh nihče ni zanimal za politiko. Kdor je bil pripadnik Zveze mladine, smo ga zmerjali s kmetom, član ZK – kmet, kdor je bil del česarkoli političnega – kmet. Kdor se je ukvarjal s politiko je moral /…/ na svoji poti ustvarjanja kariere prenašati posmehljivke od vseh nas. Kdr je šel v politiko, je hotel kariero. In jo je tudi naredil, če ga ni sral.«
Marko: »Ja, to so bila zlata 70-ta, iz katerih smo izšli, 60-ta so bila uvod, kot dijaki smo sešele prilagajali sistemu, ampak od nekdaj je bil ta lumpenproletarski odnos, ta »menenebonobenjebal«. Vel je svobodnjaški duh, ki je kulminiral v 70-tih in Butnskala je bia /…/ špica te kulminacije. /…/ jee v sebi nosila seme upora in ga še vedno nosi. Kot je rekel Fasbinder /…/:«In ptič upora je poletel proti jutranji zarji.«
(Penzionista, kako gre, kaj delata?)
Marko: »Ne vem, kaj bo, vem pa, da, aj je, in tak kot je, je v vsakem pogledu dobro. Trenutno mi je najbolj všeč, da mi ni treba nič početi. Vse prihaja samo od sebe.«
Emil: »Najraje igram t/…/. Pišem pa roman. Tako ko vedno.«

Damir Domitrović (1963-2016). A. Milohnič in J. Janša, Delo, 23.3.2016
Skoraj 30 let je soustvarjal kulturno sceno Sloveniji, bil producent številnih projektov, organizator izmenjav. Sodeloval je »z vsemi, ki so delili njegovo spoštovanje do različnih kultur« in prispevali delček »svoje ustvarjalnosti, solidarnosti, družbene odgovornosti – k ponovni vzpostavitvi čezmejnih kulturnih povezav, ki jih je /…/ pretrgala vojna in razpad Jugoslavije.«
D. Domitrovič je na Reki končal (osnovno in) srednjo šolo, »v času panka, alternativne kulture in mladinskih medijev. Bil je sopotnik tega urbanega brbotanja, zato se je verjetno tudi odločil za študij v Lj., takrat vodilnem jugoslovanskem središču alternativnih in mladinskim subkultur.« Tu je diplomiral iz sociologije (- 1990, FDV UL, glej http://neta-network.org/sl/ ).
»Producentske izkušnje si je nabiral že v času študija, ko je konec 80-th, skupaj s študentskimi kolegi in somišljeniki, preuredil zaklonišče pri študentskem domu na Gerbičevi ul. v Klub B-5. Znamenit »bunker« se e hitro razvil v center študentske in urbane kulture, pridobil je zvesto publiko in pritegnil /…/ ustvarjalce mlajše generacije. Iz tega /…/ je leta 1991 nastalo Kulturno društvo B-51.«
Bi je »otrok urban kulture, oboževalec novega vala«, njegova himna je bil Azrin komad Užas je naša (moja) furka. https://www.youtube.com/watch?v=Bro2eeLabyo . Z besedo užas je pogosto komentiral dogajanja. https://sl.glosbe.com/hr/sl/u%C5%BEas .
»Leta 1993, ko je š potekala krvava vojna na Hrvaškem in v BiH, je na njegovo pobudo nastal projekt Ex ponto /…/ platforma za podporo umetnikom, ki so pribežali v Slovenijo /…/. Organiziral je (slovensko-italijansko-avstrijski) Festival Kluže, gledališki projekt Kasandra, projekt Rajvosa za Bosance pri nas. (Glej http://www.prostovoljstvo.org/index.php?t=itemOrganization&uid=2608 B.M.)
Bil je soustanovitelj in generalni sekretar mednarodne teatrske mreže NETA. http://neta-network.org/sl/ .
Popotnik, oče, gostitelj, zanimiv sogovornik… »tudi pronicljiv kritik razčlovečenost sodobne družbe, kot je povedal v enem zadnjih intervjujev:
»Industrializacija duha in poudarek na materialnem pomenu življenja sta nas privedla do razvrednotenja osnovnih človeških značilnosti. Vsi postajamo številke. /…/ Tako begunci kot umetniki, tako vojaki kot delavci v /…/podjetjih ... Kot da smo pozabili, da smo ljudje. Kriza duha dominira že vrsto let in doživlja kulminacijo, nad katero bi morali biti zaskrbljeni.«
(- Poglejte celotno besedilo intervjuja za MMC RTVS v katerem povzame svoj prispevek, in naš dolg…)
http://www.rtvslo.si/kultura/oder/nasa-drzava-ni-v-nicemer-reprezentancna-razen-v-kulturi/374926.
»Vse se je začelo pod zemljo torej. Potem se je razvilo Kulturno društvo B-51, mednarodni festival Ex Ponto, evropska mreža NETA, podpora in komunikacija z Brusljem ... Formalno smo nastali 1991 - ali to ne spominja tudi na našo državo in njen razvoj? Preseneča me, da prav tako podobnih sebi ta država ne razume dovolj.« B.M.)

Evro v kulturi se najbolje obrne. Mojca Pišek, Dnevnik, 23.3.2016
Kulturne in kreativne industrije so donosnejše od npr. kovinske panoge, pravi Andrej Srakar, kulturni ekonomist.
Z analizami 63 sektorjev je dokazal, da imajo kulturne dejavnosti visoke multiplikatorje. Med prvimi 15 jih je 6 s tega področja.
Najvišji je v oglaševanju in raziskovanju trga, sledijo arhitektura, založništvo, nosilci zvoka, film. Jedrna kultura (gledališča, muzej, opera…) pride nekoliko nižje, okoli 35. mesta, precej nižje arhivi…. Vendar ima jedrna kultura večje ekonomske učinke kot zdravstvo, šolstvo, sociala, obramba, javna uprava, tako rekoč ves javni sektor.
A. Srakar kljub temu meni, da to ne more biti glavni argument za financiranje kulture, saj njen namen ni dobiček. Njegovi podatki so uporabni npr. za ocenjevanje števila delovnih mest, ki jih ustvari npr. zasebna investicija v kulturo.
Meni, da ekonomisti podcenjujejo donosnost kulture, ki je v času krize še večja kot v stabilnih časih. Torej je bilo varčevane v javnem sektorju povsem zgrešeno, več koristi bi bilo od dodatnega vlaganja v domnevno potratne sektorje.

Preberite, poglejte, poslušajte, premislite

Odstiranje mitologije.
V. Šoster, Pogledi, 23.3.2016
V svoji predstavitvi prvega slovenskega epa, kot Veronika Šoster označi Vrata nepovrata, ki ga je napisal Boris A. Novak, pravzaprav le njegovega drugega dela Čas očetov (Goga, Novo mesto, 2015) navaja naslednje verze:
»Bilo je dvajseto stoletje.
Bila je prva, strašna, velika vojna.
In bil je kratek mir…
In po vojni najstrašnejši mir.
In po vojni in po miru
ta ne-mir, /…/
ki ga spravljam na papir.
/…/
Ta Zgodba, ki mi je tako neznansko draga,
sploh ne pripada meni, se bojim. Ta pogum
ki bom o njem poročal, pravzaprav ni moj.
Očetov je.«

Oceno končuje z verzom, izposojenim od Daneta Zajca:
Vsakdo ima svojo kačo in svojo zvezdo.
Ampak zvezde samo včasih z nevidnim žarkom
prebodejo list v goščavi naših trenutkov.
(- Poslušajte ob branju (maratonsko) branje epa B. A. Novaka, z uvodom Ive Svetine in avtorja.
Berejo tudi S. Makarovič, D. Potočnjak, V. Taufer, M. Strojan, M. Dekleva in še več drugih.)
Zemljevidi domotožja: https://www.youtube.com/watch?v=0vblYqPeT84
https://www.youtube.com/watch?v=QKFr60_QdkQ
Čas očetov: https://www.youtube.com/watch?v=SiDigl_g8KM
Ostala nadaljevanja od devetih poiščite na YouTube, stolpec desno. B.M.)

Misli. Nedeljski, 23.3.2016
Psihiater, psihoanalitik (1901-1981) Jacques Lacan https://fr.wikipedia.org/wiki/Jacques_Lacan :
»Simptomi, vsaj tisti, za katere verjamete, da jih razpoznavate, se vam zdijo iracionalni samo zato, ker jih gledate izolirano in ker jih hočete neposredno interpretirati.«
Filozof, marksist, teoretični psihoanalitik Slavoj Žižek (1949 - ):
»Za nas ni problem, ali so naše želje zadovoljne ali ne. Problem je vedeti, kaj želimo.«
»Groza komunizma, stalinizma, ni v tem, da slabi ljudje počnejo slabe reči – to vedno počnejo. Groza je v tem, da dobri ljudje počnejo grozotne stvari v prepričanju, da počnejo nekaj velikega.« https://www.youtube.com/watch?v=IgR6uaVqWsQ , https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEek

Pomlad

Prišla je pomlad…. Nedelovih sedem. Nedelo, 20.3.216
https://www.youtube.com/watch?v=dmxJTxgUBh8
Jure Apih, publicist: Zima je čas strahu pred smrtjo, k se začne daljšati dan, se odpirajo novi upi in rinemo k soncu. »Pomlad narodov« (1848), »arabska pomlad, pomladne stranke, ljubezni čas. /…/ Kar dobro nam gre ko razlamljamo okove, ki nas k tlom teže. Zmagujemo, skrivnosti stvarstva razbijamo, med bogove se štejemo, dokler nam lažniva ljubezen ne zlomi srca.«
Dušan Jovanović, režiser: Topli žarki »zvabijo cvetlice na plan in deklice v kratkih krilih /…/ bolečine tega sveta se zdijo manj strašne, celo tatovi /…/ smešni /…/ in politiki /…/ konec koncev dobri v srcu.« To je največja prevara, ki jo prinaša pomlad, »da se nam srce zmehča /…/ in da odpuščamo vsepovprek, tudi tistim, katerih mesto je na Dobu!«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Letos je pomlad prinesel Peter Prevc s Planico. Mirn in preudarno bo rekel, da ptički pojejo, sonce je toplo, da pa je jutri nov dan za trening, kajti le s trdnim delom kaj dosežeš. N bomo šli v pomlad 2016. Policisti s stavko; tuji in mnogi domači delavci v nova suženjstva, vojaki v nove humanitarne misije Nata; begunci v kraje, jer pomladi zanje ni; mladi raziskovalci in najuspešnejši študenti v tuje kraje, kjer je zanje gotovo pomlad večino leta; brezposelni na hrib gledat, kje daleč na obzorju se kaže svetloba; brezdomci, končno odtajani, pa na sončno stran pločnikov.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut info hiša, se rada spomni verzov najljubšega pesnika Toneta Pavčka:
Ko hodiš, pojdi zmerom do konca.
Spomladi do rože cvetice, /…/
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenj do prave resnice, /…/
A če ne prideš ne prvič ne drugič,
do krova in pravega kova,
poskusi
vnovič in zopet in znova.«


Okolje, vzgoja, drugačni časi, sprememba kulture, prihodnost; Havaji, Suha krajina, Prlekija, Ljubljana

Kako mravlja vidi človeka. V. Pečjak, Šolski razgledi, 18.3.2016
O prispevku za revijo o deskanju, ki ni nikoli izšla, je avtor zapisal: »Je drugačen, kot so drugi, izhaja bolj iz osebnih izkušenj in leposlovnih opisov sedanjega stanja.« (Pismo R. Vambergerju, 26.1.2011) Vid Pečjak, psiholog in pisatelj je bil tudi profesor (- Na FF UL in nekaterih tujih. ).
(- Spominjam se, kako je nas bruce, posebej brucke, presenetil na predavanjih ves zagorel, v srajci s havajskimi vzorci, tiste pozne jeseni leta 1966. B.M.)
«Čeprav se na Havajih preživel več kot tri leta, se nisem nikoli odločil jahati na valovih. Ker nisem bi več rosno mlad, so mi profesorji t odsvetovali, poleg tega deskanje ni tako nedolžno. /…/ Poškodbe med havajskimi deskarji niso ravno redke. /…/ Na Havajih razlikujejo surfanje, to je deskanje na valovih, boogy, deskanje v vetru, in body surfing, telesno deskanje./…/
»Havajske plaže so čiste kot solza, morje je toplo, a n pretoplo. /…/ zato sem bil nadvse presenečen, ko mi je prijatelj poslal po e-mailu nove fotografije havajskih plaž. Bile so onesnažene, na površini /…/ smeti. Na obali so bile table z napisom: Morje onesnaženo, kopanje prepovedano. Slavnih plaž Waikiki /…/ nisem prepoznal. /…/ civilizacija je prišla tudi sem in zaseda zadnji košček paradiža. Kam plovemo? /…/
V svojih knjigah Človek in kriza (monografija) ter Kataklizma (roman) opisujem svet po ekološkem propadu. Čeprav ekološke krize prej nisem jemal resno, sem se nad gradivom, ki sem ga zbral v knjigah, revijah in na medmrežju resno zamislil. Moj vnuk /…/ je star 5 let. Kakšna prihodnost ga čaka? Prihodnost havajskih plaž ali kaj hujšega? /…/ ali se lahko vrnemo v preteklost?
Ko sem bil otrok, je bilo življenje isto drugačno. Hodili smo peš, le otroci bogatih staršev so si privoščili bicikel. V Suhi krajini /…/ so bila tla v mnogih hišah iz steptane gline. Vodo (deževnico) smo zajemali v vodnjakih /../ Svetile so nam sveče in petrolejke in strehe je pokrivala slama./…/
Ali se nekdanji set še lahko vrne? /…/ ne more, lahko pa propade naša civilizacija. V svojih knjigah se sprašujem, zakaj ljudje ne vidijo nevarnosti, ki je mnogo resnejša, kot menijo.
Ondan me je vnuk /…/ vprašal: »… ali mravlje vidijo človeka?« /…/ Čeprav sem v mladosti položil izpit iz živalske psihologije /…/ sem previdno dejal: »Mislim, da ne, ker imajo oči prenizko nad površino.« A vnuk je nadaljeval: »kaj pa če bi se povzpele po travi navzgor?« /.../ Odgovoril sem: «Tudi če bi nas videle, ne bi vedele, kdo smo. /…/ zanje smo pošasti, nekaj ogromnega in nevarnega, ker jih /…/ lahko brez sledu zmaličiva.« Vnuk pa je dejal: «Ne vidijo nas zaradi strahu, ali ne? Preveč se nas bojijo, zato rajši ne gledajo.« Tako je moj petletni /…/ odkril žuželčjo psihoanalizo.«
Če bo borba za čisto okolje propadla, »bo pokopala tudi našo civilizacijo, ki se še vedno zdi večna. V svoji knjigi Zadnji odpor opisujem znanstvenika z mobijem v rokah, ki pa v divjini ni sposoben prižgati ognja.« Neandertalec ga je znal, ali ne? »Domnevam, da bo /…/ sledila nova civilizacija, ki bo mešanica prihodnjih in preteklih stoletij (kresala in mobitela.«
V knjigi Človek in kriza priporoča ohranjanje narave »tudi s »palico in korenčkom«, s kaznovanjem in nagrajevanjem. »Okolje moramo varovati kot celoto, izpad enega samega člena (npr. poboj čebel) ohromi vsa naša prizadevanja./…/ Ko bodo izginila drevesa, se bo življenje nadaljevalo še pribl. 50 let, po izumrtju čebel pa še krajšo dobo (po Einsteinu).«
Vendar so mnogi (kaznovalni) ukrepi kratkotrajni, ker ne prizadenejo zgornjega socialnega razreda. »Kazni in nagrade, boljše obveščanje in emocionalni pozivi sami po sebi ne spremenijo vedenja ljudi. Trajnejša sprememba je odvisna od spremembe človeške osebnosti, kultur in vrednot.
Šaman plemena Cree je v 19.stol napovedal: »Šele ko bo posekano zadnje drevo, /…/ zastrupljena zadnja reka, /…/ ujeta zadnja riba, šele tedaj boste spoznali, da se denarja ne da jesti.«
V. Pečjak omenja »gene, ki pogojujejo agresivnost in egoizem«, vendar misli, »da naš prednik brez egoizma, agresivnosti in tekmovalnosti ne bi napredoval in ustvaril sodobne kulture.« Zdaj so »te lastnosti postale škodljive in razdiralne, ker zaradi njih ne bo mogel več napredovati. /…/
Sprememba kulture mora prekvasiti človeka z novimi vrednotami, ena /…/ je prav ohranjanje okolja /…/. Kulturo spreminjamo z vzgojo, izobraževanjem, modelnim učenjem (vzorniki), literaturo, mediji /…/ na drugačen način, kot to počne sodobna vzgoja. Ni dovolj »naphati« otroka z znanjem, potem pa ga prepustiti samemu sebi. Vzgoja mora usmeriti otroka k drugačnim vrednotam. /…/ Vendar poteka učenje vrednot drugače kot pridobivanje znanja. Otrok mora potrebo po spremembi okolja najprej spoznati, nato doživeti in tudi aktivno sodelovati pri spremembah. Sam mora čistiti smeti v okolju, ih razdeliti po vrečkah, pustiti planinsko cvetje in gobe pri miru /…/.
Zares, začeti moramo pri otrocih. Konec koncev bodo oni občutili posledice zdajšnjega uničevanja okolja in divjanja sodobnih neandertalcev.«
(- Celotno besedilo članka V. Pečjaka: http://www.solski-razgledi.com/clanek.asp?id=6610 .)

18-krat si je poiskala nov dom. M. Kranjec, Nedelo, 20.3.2016
Na obisku v trnovski Konjušnici pri Viki Potočnik, nekdanji poslanki, županji Lj. in sedanji direktorici Pionirskega doma
»Vedno se je rada družila«, piše Mankica Kranjec, »in spoznavala različne sogovornik. Od umetnikov, računalnikarjev pa do vodovodarjev in glasbenikov. Večkrat je gostila študentske žure. »
(- Bila je funkcionar UK ZSMS Lj., v 80-tih letih prejšnjega stoletja… Glej: http://siol.net/novice/siol/vika-potocnik-slovenija-je-postala-zatohla-152887 in prim. z https://sl.wikipedia.org/wiki/Vika_Poto%C4%8Dnik http://metadekleta.metinalista.si/vika-potocnik/ B.M.)
»Znano je bilo, da je bilo pri meni vedno mogoče najti
3 ali 4 kilograme špagetov in da sem znala narediti polivko iz tistega, kar sem imela doma. Na balkonu nekdanjega stanovanja v Šiški sem mela celo sod piva«, se nostalgično spominja študentskih let.
Od takrat so se časi spremenili, danes v njen dom »sme stopiti malokdo. Dom je moje zatočišče in je moj navdih. /…/ To je prostor, kjer se, kadar imam čas, popolnoma odklopim«.
Čeprav se je z doma odselila pri 14-tih in s do 27. leta selila ar 18-krat, se rada vrača v »svojo ljubo Prlekijo.« http://www.prlekija-on.net/ »V dom, ki ga delim z brati in sestrami. Tam, kjer je vedno dišalo po goveji ali fižolovi juhi.« Sporočila, ki sta ji ga predala mama in oče, ne bo nikoli pozabila: »se ti lahko ukradejo, a znanja nikoli«.
V njenem drugem domu (Pionirskem, na Vilharjevi, v isti okrogli stavbi kot Akademski kolegij, B.M.) delajo, pravi »od jutra do večera«, s sodelavci in rezultati na katere je ponosna. Še težji projekt, kot je bilo županovanje. »Zdaj imamo vpisanih 1200 otrok, organiziramo 8 mednarodnih festivalov » in druge dogodke. https://www.pionirski-dom.si/

Pajkova mreža. M. Plahuta A. Vindiš, Objektiv, Dnevnik, 18.3.2016
Grafika z rezultati analize nepravilnega parkiranja v Lj., ki sta jo v prilogi časnika objavila Marko Plahuta in Aljaž Vindiš, je dobila mednarodno nagrado.
(- Na https://www.dnevnik.si/tag/infografika poglejte tudi druge, B.M.)
Najbolj priljubljena parkirišča so v bližini centra Lj. ob Ljubljanici (Trnovo, Prule, Poljane), vendar to povzroča preglavice tam stanujočim.
Najbolj manjka parkirnih mest za Bežigradom BS3), saj ob gradnji blokovskih naselij in fakultet (EF, FDV, FU, PeF) niso predvidevali tolikšne količine avtomobilov.
Največ nepravilno parkiranih avtomobilov – prestižnih znamk - je v centru mesta, tudi na pločnikih, ob hotelih (Vošnjakova pri hotelu Lev, Štefanova pri Nebotičniku). Problematična so tudi hišna naselja, npr. Vrhovci, kjer vozniki s parkiranjem na ulici ovirajo smetarje in intervencije.
S pajkom odpeljejo v Lj. povprečno v enem dnevu 20-30 vozil; vozniki zanje plačajo (na LPP, Cesta v mestni log) 100 evrov, pa še kazen.
Po znamkah je pajek odpeljal največ (nad 100) avtomobilov znamke: renault, volkswagen, opel, citron, peugeot, ford in toyota; od prestižnih pa (nad 90): BMW, audi in mercedes.

Visokošolski zakon, univerze, tudi za tretje obdobje

Od besed ni niče sit in tudi izobražen ne. K noveli visokošolskega zakona. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 18.3.2016
Pomlad, ko nas le Planica še spomni na zimo, prinaša spremembe v visokošolski zakonodaji; predlog novele Zakona o visokem šolstvu je še do 21.3. v javni razpravi, piše Jasna Kontler Salamon.
»Po napovedih naj bi /…/ dobili večjo stabilnost financiranja visokega šolstva, večjo mednarodno odprtost visokošolskih institucij, večjo demokratičnost univerz, boljši sistem akreditacij visokošolskih programov, študentom pa naj bi s tem olajšali nadaljevanje študija na višji bolonjski stopnji.«
Študentje po diplomi na prvi stopnji »ne bodo avtomatsko izgubili študentskega statusa«. J. Kolumnistka se sprašuje, zakaj smo na to »čakali tako dolgo po vpeljavi bolonje« in ali bomo tokrat zakonsko prenovo »speljali do konca«.
Nepotrebna birokracija ne bo več zadrževala (ponovne, B.M.) akreditacije programov.
Več bo možnosti, da bodo visokošolske organizacije poučevale v tujih jezikih, če bodo le imele primerljive (ne enake!) programe v slovenščini. O to zadostna varovalka za slovenščino, se sprašuje kolumnistka, saj »naša mladina skoraj bolje pozna angleške izraze kot slovenske«.
Novela uresničuje zahtevo Ustavnega sodišča, da je treba financiranje
(- visokega šolstva, Ustava govori o avtonomiji in financiranju državnih univerz, B.M.)
urediti dolgoročnejše. V prihodnjih štirih letih bi za študijske dejavnosti namenili po 1% BDP, dodali bi t.i. razvojni steber, povezan s kakovostjo študija.
Tako bo verjetno preprečeno zdajšnje financiranje po sistemu »znajdi se«. S tem bi univerzam povrnili nekaj »krepko omajanega akademskega ugleda.« Čeprav afere, npr. na UM pričajo, da »finančne stranpoti niso edino, kar lahko omaje ugled neke univerze.«
(- Pobrskajte po Novicah in Pogledih na www.nsdlu.si , B.M.)
Brez škandalov pa že desetletja deluje naša Univerza za tretje življenjsko obdobje (UTŽO). Ta države ne stane skoraj nič, »temelji na prispevkih študentov in /…/ podporah v lokalnem okolju. Za mnoge upokojence je to prevelik zalogaj, zato se avtorica (upokojenka) sprašuje, če bo »država v prihodnje odvezala mošnjiček tudi za te študente?« Bo modrost vladajočih znala oceniti, »da se vlaganje v izobraževanje zmeraj obrestuje, torej v vseh starostnih obdobjih in pri vseh«. S tem in z ozaveščanjem javnosti o pomen izobraževanja starejših (- od 65 let…, B.M.) se ukvarja nova skupina z dejavno starost.
Ministrstvo (MIZŠ) se bo ukvarjalo tudi z izobraževanjem mladih beguncev, k se bodo v skladu z kvotami (EU) nastanili v Sloveniji. Pri tem bo lahko izkoristilo domače izkušnje. Lani se je končal projekt o priseljenskih otrocih v katerem je bilo vključenih 12 naših OŠ. Žal se delo po izteku projekta ni nadaljevalo. »Nekaj gradiva na to temo /…/premorejo tudi na Slovenski filantropiji.«

Jezik nam materni

Znanje in pravilna raba slovenščine v šolah. B. Macuh, Odprta stran. Objektiv, Dnevnik, 18.3.2016
Dolgoletni učitelj, tudi ravnatelj, Bojan Macuh, ki zase pravi, da je že večkrat polemiziral glede uporabe slovenščine v javni rabi, npr.na carini, piše, da je materni jezika v šoli najpomembnejši.
ŠOLA je zakon, je velikokrat slišati iz otroških ust. V mislih ima »odnos do otroka, usvajanje novih znanj, delo, učenje, lastni zgled učiteljev«, ki morajo brezpogojno obvladati slovenski jezik. Na podeželju večkrat poučujejo kar narečjih, ki so sicer pomembna, a za življenje je pomembna pravilna uporaba slovenščine.
»Če kdo, potem moramo ravno učitelji brezpogojno skrbeti za pravilno rabo maternega – knjižnega jezika, saj smo /…/ zgled. Zatorej bodimo strokovni!«
To velja tudi za »ostale strokovnjake, ki se ukvarjajo z otroki/učenci /…/ vodilne v šolah in vrtcih«, pa tudi za zaposlene v zdravstvu, bančništvu itd.
»Vsekakor pa so pedagoške vodje in učitelji, še vedno tisti, ki učijo in vzgajajo naše otroke.« Od njih moramo/smemo zahtevati poleg »visoke strokovne usposobljenosti na predmetnem področju /…/ tudi brezhibno strokovno poznavanje maternega jezika in vseh jezikovnih prvin knjižnega jezika.«

Na pomoč! Urzi uru! D. Muck, Objektiv, Dnevnik, 18.3.2016
Pisateljica Desa Muck svoj satirično-polemičen zapis o skrbi za jezik začne s prizorom utapljajočega v reki (Ljubljanici?), ki kriči: »Urzi uru! Urzu uru!« Nihče ga ne razume, in utone, »ubil ga je slovenski pravopis oz. spreminjanje fonema »v« /…/ po novih pravilih«.
Pred kakim letom je brala svoje (mladinske) tekste za zvočno knjigo, npr. »Vreme je bilo tako lepo, da bi človek kar zavriskal!«
»Prof. dr. Igor Saksida, avtor projekta, https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Saksida me zaustavi, rekoč: »Ne /…/, temveč ureme in urisk. /…/ Moramo se držati pravil, sicer bodo slavisti(ke) planile kakor piranhe!« Torej tudi: »Ulačilec, uloga, urednota...«
Doma Desa prisluhne poročilom, »in res: ureme, ulada, ureča…«. V slovenskem pravopisu (2001 http://bos.zrc-sazu.si/sp2001.html ) od čl. 640 dalje piše, da se »v« izgovarja kot v samo pred samoglasnikom (vino, Sava), sicer kot u ali w, ipd.
Avtorica kljub temu domneva, da utegnete imeti težave, s takim govorjenjem na javnem mestu.
»Pa da se ne bi med prepevanjem slovenske himne spozabili bi zadrli:
Ne vrag, le sosed bo mejak!
Urag, ljudje božji Urag! Lahko se vam namreč zgodi, da bo ponči prišla slavistična policija, moda celo t.i. Toporišičevi specialci ali enota za posebne primere oz. CS /…/ ter vas odpeljala.«
»V zadnjem Slovarji slovenskega knjižnega jezika« (- Ga najdete na http://www.fran.si/ ? B.M.) »je okoli 640 novih besed«, tudi »sopomenke za čisto v redu besede«, saj veste: Žemlja. Pridete v M/…/, in rečete »6 razpočnic, lepo prosim.«/…/
Takih besed je še par tisoč. »Lahko se zabavate z brskanjem po slovarju in priredite kako zabavo /…/. Liter cvička /…/ ter Slovar slivenskega knjižnega jezik in pravopis - pa bo smeha polna hiša. «Malo takšnih novih domislekov se je prijelo, ugotavlja pisateljica. https://sl.wikipedia.org/wiki/Desa_Muck
»Praktično nič /…/. Zakaj jih torej znova in znova izumljamo? In predvsem, kdo so ti skrivnostni ljudje, ki stojijo n straži slovenskega jezika in ga ves čas spreminjajo? V glavnem jih najdete na Inštitutu za slovenski jezik, na SAZU, na univerzah…«.
(- Pobrskajte po straneh: http://isjfr.zrc-sazu.si/#v , http://www.sazu.si/ , http://www.rkrs.si/ . B.M.)
Sama si ji predstavlja kot druščino iz Gospodarja prstanov, ki tvega življenje za jezik. Gandalf je bil vse do svoje smrti sam prof. Toporišič http://www.sazu.si/o-sazu/clani/joze-toporisic.html, kateremu pa Slovenci ne bodo (niso) tako hvaležni, kot je revež pričakoval.«
Njegovi nasledniki so kot junaki Igre prestolov. »Kdo bo zmagal? Čigava beseda, čigavo pravilo bo obveljalo? In tako secirajo /…/ materinščino iz dneva v dan.
Noben jezik na svetu se ne spreminja tako pogosto /…/ in tisti, ki se učijo slovenščin, v nekaj letih zblaznijo, ker na koncu študija ni nič več tako kot so jih učili na začetku. Nič čudnega, če pravijo, da je eden najtežjih jezikov na svetu. Ko sem /…/ otrokom brala (F. ali V.?) Levstika, ter celo Prežihovega Voranca ali (F.) Bevka, niso razumeli popolnoma nič. Morala sem jim prevajati nekaj 10 let star lastni jim knjižni jezik v sodobno slovenščino.
Nikoli ne bi bila slavistka na šoli ali lektorica. »Zaradi vseh teh novih pravil otroci sovražijo ta predmet skoraj tako kot matematiko. /…/ Vsakič, ko izdam kako knjigo /…/ so novi načni rabe slovnice in jezika. Zato mislim da si oboji najbolj zaslužijo dodatek na stalno pripravljenost.«
Na koncu, »seveda: urag uzemi uso slounico. Pa hvala prof. Saksida, za velikodušno pomoč pri raziskavah.«

»Nič me ni kritiziral, le kakšen naglas je popravil.« Janoš Zore, Delo, 19.3.2016
V Mostecu pri Brežicah so na pritlični hiši postavili ploščo, na kateri piše, da se je v njej rodil »akademik profesor doktor Jože Toporišič«. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi714478/
Mošanci/Moščanci, pokojni jezikoslovec je uporabljal obe obliki, eno doma, eno v Lj. (- tam je bil profesor na FF UL) pravijo, da je bil topel človek, ki je doma govoril domače.
Irena Majce, upokojena novinarka Radia Slovenija pravi, da smo mu možgani doma, kamor je prišel vsak drugi vikend, preklopili na govor rojstnega kraja. Nekoč je k doktorju poslala hčer in naročila, naj govori knjižno slovenščino. Pa je dejal: »Ka te ni mama neč navčila po domače govorit?«
Svakinja Reza Toporišič, ki mu je brala svoje verze, pravi: »Nič me ni kritiziral, le kakšen naglas je popravil. Dejal je, da vsako pesem lepo zaokrožim.«
Angelca Poček, upokojena učiteljica, pravi, da je imel jezikoslovec zelo trdna stališča. »Šparal ni nikogar. Ne svojih domačih ne sovaščanov.« Ko je s svakinjo je pet let pred smrtjo v 89. letu, obrezoval drevje sta se sporekla. »On je vztrajal pri svojem.«.
»Včasih je bil v zagovarjanju lastnega prepričanja uspešen«, piše Janoš Zore, »drugič, z »razpočenko« (žemlja) ali »mesnim krofom« (hamburger) bistveno manj. A za seboj je pustil velik pečat.«
(- Razpočenka? D. Muck, zgoraj, piše o razpočnici. Tako nastajajo legende… http://www.najdi.si/search.jsp?q=razpo%C4%8Dnica Poskusite najti razpočenko. Glej še strokovno mnenje: http://www.mladina.si/120969/dr-marko-snoj-danes-stare-mame-govorijo-ful/ B.M.)
»S pomočjo jezikoslovcev obeh osrednjih slovenskih univerz« (UL, UM) v knjižnici v Brežicah načrtno zbirajo njegova dela, v Posavskem muzeju http://www.posavski-muzej.si/ pa so ga predstavili kot eno pomembnih osebnosti regije.
FF UL bo nagrado za učiteljev slovenščine po svetu, 70 jih je, poimenovala po Toporišiču. Domačini želijo, da bi po njem imenovali tudi ulice, in postavili spomenik v Lj. V ta namen so ustanovili odbor Toporiščevih ambasadorjev.

Gospodarstvo, industrija, privatizacija, rast, reforme, razvoj

Vmeševal sem se zato, ker sem se zavzemal za ohranitev strojne industrije v domačih rokah. L. Pavlovčič, Sobotna priloga, Delo, 19.3.2016
Zaslužni profesor strojništva Jože Hlebanja (90)
(- Poskusite ga poiskati na Wikipediji ali v Slovenski biografiji! B.M.)
je doma nad Kranjsko goro, 1000 m. visoko. Ob 500 letnici domačije , na kateri se je za njim rodilo še bratov, so izdali knjigo (Hlebanjev rod skozi stoletja v Srednjem vrhu, Lj., 2006.). Lahko bi prevzel kmetijo, a je šel v šole.
Nižjo srednjo je končal na Jesenicah in se 1941 vpisal v Lj. na srednjo tehniško, a jo se moral zaradi nemške okupacije Gorenjske nadaljevati v Celovcu/Klagenfurt. Leta 1944 se je z bratoma pridruži partizanom, bil ujet, v Begunjah, kjer ga je znanec rešil tik pred streljanjem, nato v Mauthausnu. http://www.delo.si/sobotna/svet-svobodnega-cloveka.html
V Lj. je končal šolo, nato še tehniško fakulteto (TF UL). Leta 1955 se je v Mariboru zaposlil v Metalni. Doktoriral je 1967 in se leta 1959 in se vrnil na fakulteto in postal docent za predmet strojni elementi. Konstruktstvo je po njegovi zaslugi prišlo v študijske in raziskovalne programe (jugoslovanskih) strojnih fakultet. Konec 70 let 20. stol. je na FS UL uvedel predmeta tribologija in metodika konstruiranja, kasneje še predmeta lesarski in kmetijski stroji. Napisal je več učbenikov in objavljal v strokovnih revijah Razvil je nove oblike zobnikov in sodeloval pri standarizaciji. Upokojil se je po 44 let dela – in 32 generacijah študentov - leta 1991. Tudi sin in vnuk sta strojnika. Poleg drugih priznanj je zaslužni profesor UL - od 1996.
Ves čas pozorno spremlja slovensko gospodarstvo. »Svoja stališča pove tudi naglas«, piše Lidija Pavlovčič, ki je vodila in zapisala pogovor, ki ga povzemamo, za njenim uvodom.
»Ko so v 90-tih ponujali tujcem naš Litostroj, je z argumenti nasprotoval prodaji. Kje pa bomo razvijali naše inženirsko znanje, če bomo vse razprodali?«
Podobno se je oglasil leta 2013, ko so spreminjali Slovenski državni holding, »v imenu skupine inženirjev ki si prizadevamo ohraniti in obnoviti osiromašeno slovensko industrijo«.
Oglasil se je tudi v razpravi o (slovenski) spravi. Nagovoril je partizansko in domobransko združenje, da se začneta pogovarjati in predlagal kostnico pod Ljubeljem, za vse žrtve, z napisom Obtožujem.
(Kdo vas je rešil izpred strelskega voda v Begunjah?)
»Verjetno /…/ sošolec, ki je za pomoč prosil najinega profesorja matematike iz Celovca. Ta je šel na Gestapo in dosegel, da /…/ so me poslali v koncentracijsko taborišče /…/«.
(Kdaj ste nadaljevali šolo v Lj.?)
Iz Mathausna se je vrnil 10.7.1945, srečal znanca in šel delat v železarno. Leta 1946 je »končal srednjo tehnško šolo v Lj. in se istega leta vpisal na tehniško fakulteto. Diplomiral sem, če se ne motim, leta 1952.
(Iz industrije ste se hitro vrnil na fakulteto…)
Leta 1959 se je javil na razpis TF UL in bil izbran za docenta med petimi. »Predmet strojni elementi sem začel na novo /…/ zato sem napisal dva učbenika. Potem sem leta 1967 doktoriral in ostal na fakulteti, ki se je kasneje preimenovala v strojno.« (FS UL, glej https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/ )
(Dekanstva vam niso nikoli zaupali?)
»Ne, bil sem prodekan, do mesta dekana pa nisem prišel.
(Partija, ZK?)
»V partijo so me sprejeli že v partizanih leta 1944, lepa 1952 sem pa izstopil./…/
Takrat je na fakulteti študiralo veliko oficirjev, ozračje je bilo precej moreče. Vpeljal sem raziskovalno delo na fakulteto, ki ga prej ni bilo. Pri moji izključitvi iz partije so zapisali, da posvečam skrb samo delu, partiji pa ne. Tako od leta 1952 dalje nisem imel nobenega stika s partijo.«
(Je izključitev škodovala pri kariernem razvoju?)
»Do neke mere me je ustavila, če pogledam, da so pomembne funkcije dobivali partijci.«
(- Med leti 1952 in 1955 je bil J.H. zaposlen na fakulteti, torej je bil izključen, leta 1952, kot asistent. Glej podrobneje njegovo biografijo: Strojniški vestnik, okt. 2006, str. 697. B.M.)
(Kaj ste najprej raziskovali, kaj zdaj?)
»Problemov, ki jih je bil treba raziskati je bilo veliko. Moje prvo objavljeno delo je bilo o žičnicah.« Nato je je veliko ukvarjal z zobniki. Zdaj pa s polževim gonilom.
(Zakaj ste nasprotovali privatizaciji Litostroja?)
Sam ni veliko sodeloval z Litostrojem, https://sl.wikipedia.org/wiki/Litostroj, več z valjano v Sisku.
Zavzemal se je »za ohranjanje strojne industrije v slovenskih rokah. Litostroj, ki so ga zgradili leta 1947, je slonel na slovenskih strokovnih kadrih.« Omogočal je mladim inženirjem »vstop v praktično delo, diplomanti strojne fakultete (FS UL) so postopoma prevzeli krmilo tovarne.« Znanje »lahko razvijaš, če je lastništvo domače.«
(Kako gospodariti, da obdržimo podjetja?)
»Moje načelo je, da bi morala Slovenija shajati s tem, kar ima lastnih mejah. Premoženje ki ga imamo, je osnova za lasten razvoj. S tem lahko gospodarimo in delamo.«
Hlebanjova kmetija https://sl.wikipedia.org/wiki/Srednji_Vrh,_Kranjska_Gora se je obdržala stoletja, potem je zaradi pradedovega gledanja v kozarec, »skoraj šla na kant.« Upniki so jo začeli deliti na kose, reševati so jo pomagali patri z Višarij. In je ostala. Stari oče je imel »samo eno kozo, toda z garanjem je je spet postavil na noge.
Povedati želim, da naslednje generacije, če zavzeto poprimejo za delo, lahko preprečijo propad in ohranijo premoženje. Stoletja so potrdila, da je takšen nauk pravilen.«
(Kaj ste pisali 2013 ob spremembi SDH, o zadolženih podjetjih?
»To, da so najpomembnejši ljudje, ki upravljajo premoženje, in njihove sposobnosti. Zato bi morala vlada izbrati najbolj sposobne kadre za nadzor in vodenje SDH.« Tako kot delajo v Nemčiji, kjer so »gospodarstvo dvignili z inovacijami, razvojem in raziskavami ter seveda z odgovornim upravljanjem.« Na mesto predsednika holdinga »izberejo tistega, ki pozna stroko in ima celovit pregled nad vsem.« Takim je uspelo z dobrim upravljanjem postaviti stebre gospodarstva.
(Mediji pisma niso objavili, pravi J.H. Kasneje je Delo objavilo: http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/poziv-inzenirjev-slovenski-drzavni-holding-kot-nemski-bmw.html , B.M.)
(Primeri uspešnih vodilnih…)
»… iz slovenske prakse, denimo v 50-tih letih /…/ Franci Čop /…/ direktor pohorske vzpenjače /…/ oče pohorskih smučišč Dovolj je en človek, , ki ima glavno iniciativo in sposobnosti za vodenje./…/
Železarna Ravne je »zaradi sposobnih direktorjev, kot sta bila Zupan in Klančnik, iz skromnih proizvodnih obratov razvila v moderno železarno z več tisoč zaposlenosti /…/«
Podjetja mora »voditi nekdo, ki to zna. Naloga vlade pa je, da poišče sposobne ljudi. Takšni namreč kreirajo razvoj, ne /…/ vlada niti množice.«

Naj živi Alpina! M. Ahlin, /…/ V. Žakelj. Prejeli smo. Sobotna priloga, Delo, 19.3.2016
Podpisniki so doma ali po svetu živeči Žirovci, pobudnik je bil akademik Zdravko Mlinar, ki je skupaj z Mihom Nagličem napisal pismo podpore tovarni čevljev Alpina.
Glavni problem Alpine ni v prestrukturiranju, ampak v tem, da »jo je država leta 2006 prodala anonimni tajkunski družbi /…/ pod imenom Infond Holding 2 /…/niso imeli svojega denarja, zato so Alpino plačali s krediti«, ki so po 2008 postali predragi, »zato so Alpino dodatno zadolžili /…/ izčrpali, razprodali premoženje ali /…/ spravili pod hipoteko.« Leta 2012 je prešla v slabo banko (DUT), ki je postavila »direktorico, ki o čevljarstvu ni vedela nič, zato so /…/ najeli nemške svetovalce, ki /…/ stanejo okoli 77.000 evrov mesečno«, za »nasvete, ki jih zaposleni /…/ že dolgo poznajo«.
Alpina , http://www.alpina.si/ ustanovljena 1947, »je še vedno zgodba o uspehu«, o desetinah milijonov čevljev, o slovenskih alpinistih na Everestu, Petri Majdič v Calgariju, smučarskih tekačih v Sočiju, priznanju Red Dot oblikovalcu Juretu Miklavcu, »tisočev zaposlenih po vsem svetu, katerih preostanek bi rad še naprej razvijal, izdeloval in prodajal čevlje.«
Podpisniki, »izobraženci, gospodarstveniki, politiki, umetniki, športniki in drugi javni delavci« pozivajo, da vlada in DUTB upoštevajo izkušnje Žirovcev, ki so načrt reševanja podkrepili z 52 argumenti. (- O poteku in učinkih protesta glej: https://www.dnevnik.si/tag/Alpina , B.M.)

Nepreslišano. (Finance), Dnevnik, 16.3.2016
Menedžer Marjan Batagelj meni, da sta za gospodarstvo »reforma trga dela in davčna reforma najbolj vitalni.«
Pri prvi – tu smo »v Evropi najmanj konkurenčni« - je »najpomembnejša prožnost trga«, sicer »ne bo hitrega zaposlovanja. Izhajati moramo iz tega, da so kakovostni delavci zaželeni«, »nemotivirani, nekakovostni pa ne/…/.Nevarno je, da bi zaradi visokih stroškov dela slovenska podjetja svojo proizvodnjo začela seliti v tujino.«
Strukturnih reform se moramo lotiti evolucijsko in ne le kozmetičnih popravkov.

Ujetniki svobode. Mladi in stanovanja. U. Marn, Mladina, 18.3.2016
Največja težava mladih izobražencev je, po mnenju Urše Marn, da ne morejo dobiti trajne in dostojno plačane zaposlitve, da bi lahko prišli do stanovanja.
In ne previsoka obdavčitev dela, ki jo namerava finančno ministrstvo zmanjšati z davčno reformo. Zdaj so plače v višini 170% povprečne obdavčene z 46,5%, na Poljskem pa npr. 36,3%.
Andreja Cirman, EF UL http://www.ef.uni-lj.si/osebe/Andreja-Cirman meni,
da za usmeritev »v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo /…/ potrebujemo visoko izobražene in visoko produktivne ljudi. Zaradi izstopajoče obdavčitve tega produktivnega jedra so podjetja, ki takšne kadre zaposlujejo, slabše konkurenčna /…/ zato prestavljajo tovrstno dejavnost zunaj mej države /…/. Če bomo imeli konkurenčno gospodarstvo, boo lažje poskrbeli tudi za stanovanjske izzive mladih, saj bodo ti imeli dolgoročno varne i ustrezno plačane službe.«
Vse to drži, odgovarja U. Marn, a mladi »zaradi nekaj deset evrov v denarnici ne bodo nič prej rešili stanovanjskega problema.«
Marko Peterlin, Inštitut za politike prostora http://ipop.si/ :
»Dostop do stanovanj je za mlade strokovnjake, ustvarjalce in inženirje bistvenega pomena za začetek samostojne poklicne poti. /…/ Ključen je dostop do stanovanja s čim nižjo mesečno obremenitvijo«, npr. z najemom. Davčna razbremenitev bo koristila le ozkemu profilu mladih, meni M. Peterlin, verjetno bolj »kakšnim manj mladim«.
Tea Jarc, Sindikat Mladi plus http://mladiplus.si/ :
»Prekarne oblike dela mladim ne omogočajo, da bi dolgoročno načrtovali svoje življenje. Bojijo se zavezati za plačevanje visokih najemnin, kreditno pa so nesposobni.« Brez varnih, dostojnih zaposlitev »ni realno pričakovati da se bodo lahko osamosvojili.«
Pri nas živi pri starših 38% mladih/starih do 35 let, na Švedskem le 10% podobno drugod v Skandinaviji; višji kot v Sloveniji je ta delež le na Malti in v Italiji.
Srna Mandič, sociologinja, http://www.fdv.uni-lj.si/ : »To kaže na občutno in vse večjo vlogo, ki jo im družina pri stanovanjski oskrbi mladih v Sloveniji.« Do stanovanja pridejo mladi z dedovanjem, s pomočjo staršev s krediti, poroštvom ali hipoteko.
»Izvirni greh je bil storjen leta 1991 s t.i. Jazbinškovim zakonom«, ko se je sprivatizirala tretjina fonda družbenih stanovanj, meni A. Cirman. Bilo bi bolje, da bi država dala stanovanja v najem. Slovenija je po 10% deležu najemnih stanovanj na dnu evropske lestvic; v Nemčiji jih je polovica.
Pred kratkim je bila sprejeta resolucija o nacionalnem stanovanjskim programu, ki obljublja več najemništva in finančno spodbujanje nakupa stanovanj. A. Cirman meni, da bo ostala na papirju, saj ne določa, kolikšen odstotek proračuna bo namenjen za te ukrepe.
Rezervo imamo v davku na nepremičnine, s katerim bi lahko zbrali denar, zmanjšali število praznih stanovanj in povečali prodajo ali oddajanje v najem. Odložitev uvedbe do leta 2020 bo omogočila Geodetski upravi, da uredi podatke za odmero davka.

Napoved za 2016: naložbe dol, javne plače pa krepko navzgor. M.J., Delo, 17.3.2016
Vladni Umar je znižal napoved za letošnjo gospodarsko rast na 1,7%. Državne naložbe bodo zaradi izpada sredstev EU manjše, prav tako izvoz, zasebna poraba pa bo večja za 2,1%. Večja bo zaposlenost in optimizem potrošnikov. Plače se bodo v zasebne sektorju povečale za 0,9%, v javne pa za 3,8%.
Ob tem GZS opozarja, da je tolikšna rast plač nedopustna z vidika vzdržnosti javnih financ, saj je treba javno porabo še zmanjšati.

Iskanje formule uspeha. S. Hribar M., Sobotna priloga, Delo, 19.3.2016
Na očitke, da v gospodarstvu nimamo orlov, kot je P. Prevc, odgovarja Samo Hribar Milič, GZS.
Piše, da je prevladujoče mnenje, da je naše gospodarstvo slabo, premalo razvojno usmerjeno, v krizi in brez perspektive, da ga vodijo slabi menedžerji, tajkuni. K napačni oceni pripomorejo »strokovnjaki, ki prezrejo preverljiva dejstva.«
»A dejstvo je, da imamo v gospodarstvu odlične, globalne šampone. Res da nimamo /…/ globalnih blagovnih znamk, vendar pa mamo številna vrhunska inovativna podjetja.« Še nikoli ni bilo toliko izvoza in vlaganja v razvoj.
»Res je, BD je še vedno nižji kot leta 2008, ampak takrat je bil napihnjen s krediti in ustvarjen z bistveno več podjetji in zaposlenimi kot danes.« Tista podjetja, ki so ostala, »delajo bistveno bolje, so manj zadolžena, uspešno izvažajo, so inovativna.«
(V GZS) so »zaskrbljeni /…/zaradi vladnega samozadovoljstva s trenutnimi gospodarskimi rezultati«, ko so »alibi za upočasnjevanje /…/ reform. V državi z davki financiramo preveč ljudi in /…/ odvračamo poslovneže za razvojne projekte.« Samo govorimo o davčnem prestrukturiranju in novem investicijskem ciklusu, »naredimo pa nič.
O reformi zdravstva, trga dela in pokojninske ureditve ustvarjamo misterij o spremembah, ne pa sprememb. O javnem sektorju, za katerega sicer velja konsenz, da je neučinkovit, prereguliran tudi prevelik, pa odločajo kar zaposleni v javnem sektorju sami prek sindikatov, ki ne krojijo le plačne politike, temveč odločilno vplivajo tudi na organiziranost javnega sektorja.
Kaj ima to skupnega s formulo, ki je potrebna za uspeh? Ob vseh osebnostnih lastnostih, ki jih ima Peter Prevc, sta za njegov uspeh zaslužna tudi organizacija in sistem, v katerem se je razzvijal. Za njim stoji izjemno kompetentna /…/ majhna skupina strokovnjakov«, ekipa »ki nima le jasnega cilja /…/ zmagati in zmagovati, temveč predvsem natančno strategijo, katere uspešnost ves čas merijo in dopolnjujejo, če ne daje pričakovanih rezultatov.«
»Tudi gospodarstveniki vsak dan znova načrtujejo, spreminjajo in razvijajo nove pristope, da obstanejo in zmagajo. Uspehi /…/ so odvisni predvsem od njih in njihovih sodelavcev. Država in okolje jim nista stala ob strani.«
»Imamo vrsto strategij, pravkar pripravljamo /…/ Nacionalni reformni program«, ki služi le Bruslju, da ocenjuje naše javne finance.
Kako dvigniti konkurenčnost gospodarstva, »če se davki ne bodo zmanjšali, obseg javnih investicij in razvojnih javnih programov, financiranih s proračunom, pa se bo še naprej zmanjševal? Kje bodo nastala delovna mesta, če ne bo novih investicij, davčno breme na bruto stroške dela /…/ previsoko?/…/
Ne pričakujem new deala, temveč jasno in razumljivo strategijo, ki bo imela merljive cilje. /…/ Lahko pa ne storimo nič, oz. kot Indijanci /../ plešemo, da bi deževalo. /…/ Res škoda, saj vsak dan s športnimi dosežki in gospodarskim razvojem dokazujemo, da zmoremo veliko in da imamo še veliko potenciala.«

Dom in svet, šport, Planica, Japonci, Slovenci, sosedi

Kasaijev jubilej v Planici. Tanja Volarič, Delo, 17.3.2016
Japonski smučarski skakalec Noriaki Kasai (44) je v Planici nastopil že petstotič. Prvič je nastopil v Saporu leta 1988, skače torej že 28. sezon. https://www.youtube.com/watch?v=NuYnl5Rwmoo
»On je po duši še zelo mlad, ničesar ga ni strah«, pavi o njem Jurij Tepeš, ki uspehe veterana pripisuje tudi genetiki in kulturi.
Robert Krajnc podobno omenja japonski sistem, ki za razliko od evropskega skakalcem zagotavlja mir tudi v kriznih obdobjih: »V slabih letih si zaščiten /…/ pri nas tega ni, če si v krizi, odpadeš oz. ostaneš brez sredstev za preživetje.«
Pod naslovom Svet med kariero Noriakija Kasaija časnik našteva naslednje dogodke od leta 1988:
1988: svet ima 5,1 milijarde ljudi;
1989: padec berlinskega zidu; izumili so svetovni splet/internet/www;
1990: Irak S. Huseina je napadel Kuvajt;
1991: v formuli 1 debitiral M. Schumacher; razpadla SZ; nastala Slovenija;
1992: razpadla Jugoslavija, rojen P. Prevc;
1993: predsednik ZDA B. Clinton, do 2001;
1994: genocid v Ruandi, N. Mandela predsednik JAR;
1995: izum DVD, konec vojna na Hrvaške in v BiH;
1997: film Titanik prejel 11 oskarjev, umrla princesa Diana, VB predala Hongkong Kitajski;
1999: na Tour de France zmagal Armstrong in jemal poživila; odstopil B. Jelcin, naslednik B. Putin;
2000: slovenski nogometaši na EP;
2001: predsednik ZDA G.W. Bush; teroristični napad v NY 11.9.;
2002: uveden euro/evro;
2003: teroristični napad Madridu, film Gospodar prstanov, kraljeva vrnitev prejel 11 oskarjev;
2004: Slovenija v EU, nastal facbook; cunami v Aziji – 230.000 mrtvih;
2005: umrl papež Janez Pavel II, naslednik Benedikt XVI; teroristični napad v Londonu;
2007: začetek finančne krize, prvi iphoni, Slovenija prevzela evro;
2008: Slovenija predsedovala EU;
2009: predsednik ZDA B. Obama;
2010: začetek arabske revolucije (pomladi); potres a Haitiju, 230.000 mrtvih;
2011: potres v Fukušimi povzročil jedrsko nesrečo, začetek vojne v Siriji;
2013: odstopil Benedikt XVI, naslednik Frančišek;
2014: začetek revolucije v Ukrajini;
2015: teroristični napad v Parizu;
2016: svet ima 7,4 milijarde ljudi.

»Planica je kraljica in Pero je kralj«. M. Finc, Delo, 18.3.2016
Pod velikanko v Planici je bilo 17.3.216 med 25.000 obiskovalcev največ šolarjev, Vihrale so zastave, njene barve so tudi na klobukih, obrazih… Toliko transparentov še ni bilo. »Peter Prevc je obnorel Slovence«, piše Mojca Finc.
POLETITE NAŠI ORLI. PAZI VETER, TU JE PETER. GLOUS JE NAŠ. PODPIRAMO VAS. PLANICA JE KRALJICA IN PERO JE KRALJ. PETER PREVC.
https://www.youtube.com/watch?v=NztfQ5tShwU
Monika pravi: »Prevc je zmagal in dan je še lepši. Ti fantje si res upajo. Mene bi pobralo od strah.«
Šolarji iz Zagorja mu sporočajo, da »navijamo zanj tudi če ne zmaga. Pa naj si odpočije po sezoni, v novi ga bomo spet podpirali.«
Ko je stopil na najvišjo stopničko, so zaigrali himno in »melodijo pospremili fantje in dekleta iz OŠ /…/ in dvigali transparente, ki so jih izdelali v šoli. NAŠI SKAKALCI PRAVI SO LETALCI. NAŠI ORLI LETIJO.
»Ko je bilo himne konec, so prešerno vzklikali: Kdor ne skače, ni Sloven'chttps://www.youtube.com/watch?v=BXA0Hjol1h4
Tam so bil tudi ponudniki sladkarij in navijaških pripomočkov, poslikovalci obraza, trgovci s kokicami, sladoledom, kostanjem… Mladino je s koncertom zabaval Trkaj. https://www.youtube.com/watch?v=sEkglTeq2zE
Po 16 uri se je dolina med snežnimi vrhovi spraznila, počistili so in pospravili, jutri se bo »pod letalnico bratov Gorišek http://www.planica.si/ zgrnila nova navijaška množica.«
(- Še več o tej prireditvi, tudi v sliki: http://www.rtvslo.si/sport/zimski-sporti/planica/video-foto-prevc-z-zmago-v-planici-podrl-se-dva-rekorda/388425 , B.M.)

Da, velika si Slovenija! L. Jasnič, Prejeli smo, Dnevnik, 16.3.2016
Funkcionar za skoke pri smučarski vezi Ljubo Jasnič piše o družini iz Selške doline, kjer sredi polja »stoji modernizirana Dolenja vas«, znana po »lepih kmečkih domovih, katerih prebivalci znajo trdo poprijeti za delo«. Po službeni dolžnosti dobro pozna očeta ene od družin, sinove in starejšo hčerko.
Najstarejši je delaven, vztrajen in izjemno nadarjen, delo mu je pomembna vrednota, spoštuje »organizacijo časa, red, disciplino, /…/ hierarhijo odnosov /…/, ve, da znanje določa avtoriteto, in se zaveda meja kompromisov«. Od doma je »prinesel temeljne vrednote, kot so poštenost, marljivost, delavnost, prijateljstvo, iznajdljivost, vztrajnost.«
»Da, Peter vidi sliko v vseh dimenzijah in barvah, nobena globina ali niansa mu ne uide. Zato /…/ je cenjen in zaželen sogovornik, čigar razmišljanja presegajo ozkost skokov ali športa kot takega. Njegov let skozi zrak, prek hrbtišča skakalnice, ponoven dotik s snegom v neverjetnem telemark, je poezija športa, je vrhunski poklon vsem strokovnjakom, ki so sodelovali v razvoju skakalnic, materiala in stilov skokov, vsem, ki so skozi treninge in tekme iskali perfekcijo.«
L. Jasnič piše, da je ponosen, da je lahko prispeval »kamenček v mozaik, ki ga Slovencem sestavlja množica tekmovalcev in trenerjev po klubih. Vse do kolektiva naše Gimnazije Franceta Prešerna v Kranju, ki s posluhom za mlade talente in pedagoškim pristopom nadgrajuje osnove skokov.
Skokom in poletom na smučeh je posvetil štiri desetletja dela, zaradi tekmovalcev in tekmovalk, ki zmagujejo doma in v tujini, Planice, ki je »najlepša dolina vseh dolin na svetu, v kateri stojijo skakalnice«, zaradi prostovoljcev, čudovitih gledalcev, »plapolajočih slovenskih trobojnic v izteku in Zdravljice, ki odmeva pod vznožji skakalnic sveta, ko objameš rame bližnjega in se zaveš, da v uspehu nisi sam, da smo vsi skupaj velika športna družina. Da, velika si Slovenija!«

Sramota je. Društvo Humanitas. Šolski razgledi, 18.3.2016, e-ŠR, www.solski-razgledi.com
Društvo Humanitas http://www.humanitas.si/ objavlja odprto pismo profesorjem Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, ki nasprotujejo nastanitvi 6 mladoletnih beguncev brez spremstva v Dijaškem in študentskem domu Kranj.

Kdor ne skače ni Slovenc. B. Dežulović, Objektiv, Dnevnik, 19.3.2016
(Hrvaški) pisatelj Boris Dežulović svojo kolumno v prilogi (slovenskega) dnevnika, začne z vprašanji, ki mu jih je postavila Ilinka Todorovski , TVS, za gostovanje v Tarči o fenomenu Planice:
»ali so Slovenci v svetu poznani po rekorderjih v smučarskih skokih, /…/ o Planici kot množičnem romarskem središču Slovencev, /…/ je legendarna letalnica še edina točka slovenskega nacionalnega konsenza« in o geslu: »Kdo ne skače, ni Slovenc.«
»Jebiga bratje, v skoraj 100 letih kolikor se tam skače in leti /…/ smo iz daljne Dalmacije vsega skupaj 20 let za odhod v Planico potrebovali potni list.« Velikanka, najprej Blovdkova, nato bratov Gorišek, je »obče mesto naših osebnih geografij in /…/ okoliščina, da je formalno zdaj v drugi državi, moji generaciji ne zadošča, da bi jo kar tako prepustili Slovenij. Svet, v katerem bi, npr. po Todorovićevem prevzemu Mercator šteli za hrvaškega Planico /…/ pa za slovensko, ni svet, v katerem bi hotel živeti.«
Pred 20 leti smo bili »ponosni, ko je Toni Niemenen na velikanki /…/ prvi preletel 200 metrov. /…/ Finec je postavil svetovni rekord na slovenski letalnici in Hrvati so bil ponosni.« Ko je (Peter) »Prevc pred dvema letoma v norveškem Virkesundu prvi /…/ preletel 250 metrov« so v Dalmaciji »doživeli nekako kot avtogol«. /…/
Zgornja vprašanja »niso vprašanja o Slovencih, ampak o nas. V svetu naših predsodkov je namreč tipični Slovenec uglajen, spodoben inženir elektrotehnike z mračno pankersko skrivnostjo, kitaro v rokah in Elanovimi letalnimi smučmi na nogah, slovenska narodna noša pa zeleni kombinezon s startno številko svetovnega pokala /…/ Planici.«
»Navijaško skandiranje »Kdor ne skače ni Slovenc« /…/ se v politično korektnih krogih uvršča med nacionalistična in šovinistična gesla, /…/ na nogometnem stadionu v Mariboru, v košarkarski dvorani v Lj., na slalomski tekmi na Pohorju, v rokometu, hokeju na ledu, toda samo v Planici deluje v vsej svoji popolnosti. Ni vsak, ki skače Slovenec, toda kdor ne skače – zagotovo ni Slovenec.
Gledano iz našega malega kraja na morski obali /…/ imajo namreč vsi Slovenci na nogah Elanove smuči in v prostem času skačejo v Planici. Če v Sloveniji srečate /…/ človeka, ki ne skače in ki nikoli ni poletel z zaletišča velikanke /…/ je Bosanec ali Hrvat ali Srb /…/, a čisti Slovenec, jebiga, ni.«
»To vidite je Slovenija«, ki jo ima B. Dežulović rad: »država, kjer na TV /…/ Makedonka /…/ pokliče Hrvata in Dalmatinca /…/, da bi nekaj povedal o smučarskih poletih.«
(- Drugačne zgodbe, z volkodlaki, policisti, sindikalisti… glej, https://www.dnevnik.si/1042731653; od istega avtorja, o sosedih pa na http://www.portalnovosti.com/boris-dezulovic . O tem, kako I. Todorovski ob drugi priliki ni poklicala (B.M.Z.) pravega, glej: http://nova24tv.si/panorama/nacionalka-pred-bankrotom-kdo-je-persona-non-grata/ B.M.)

Slovenec si. Vozi ga vlak. Pika, Delo, 21.3.2016
V eni stranskih rubrik časnik navaja besede premiera Mira Cerarja našim fantom skakalcem na vlaku proti Jesenicam, Planici:
»Kot vsi Slovenci jim želim, da bi bili v prihodnih štirih dneh v dobri formi.«
Uredništvo komentira (in dodaja) še eno njegovo: »Ni prvič, da premier govori le o delu prebivalstva v Sloveniji. Na to so ga opozorili tudi po njegovem fiasku z napisom:
»Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.«
Zraven je fotografija rokopisa in notnega zapisa pesmi z naslovom:
Slovenec sem. https://www.youtube.com/watch?v=pI2UvLgk1l8
/…/nec sem, Slovenec sem, ta/…/
/…/ me je dete pestovala./…/

Utrinki. Delo, 21.3.2016
Profesorica likovne pedagogike Maja Pegan, društvo Hiša http://www.ziva-dvorisca.si/sl/content/hi%C5%A1a priporoča, da »pri naslednjem nedeljskem kosilu«, ko »že stotič vznemirjate bližnje z debato: »V tej državi nič ne štima« raje »vzemite svinčnik in papir in zapišete tiste majhne spremembe, ki si jih želite v svojem okolju, ter korake, ki jih do teh sprememb lahko naredite vi, vaša družina ali vaši znanci.«
Uredništvo rubrike Utrinki, z izbranimi citati dodaja dvomljivo: »S svinčnikom in papirjem med govejo juho in svinjsko pečenko s praženim krompirjem in zeleno solato? Nemogoče.«

Kulturniki, samozaposleni, umetniki, njihovo izobraževanje, subvencije

Spregledani pogledi. G. Vojnović, Objektiv, Dnevnik, 19.3.2016
Ob ukinitvi 14-dnevnika Pogledi (- tiskane izdaje, glej http://www.pogledi.si/) Goran Vojnović, (slovenski) pisatelj, krivi za premajhno prodajo ciljno publiko.
V Pogledih so pisali slovenski avtorji o slovenski kulturi oz. o kulturne dogajanju v Sloveniji. Argument, da so »brezplačno dostopni člani v tujih medijih, npr. v http://www.nybooks.com/ pač kakovostnejši« pove »veliko o odnosu ljudi do lastne kulture.«
Uroš Grilc ima prav, ko pravi, da so bili Pogledi priložnost, še ena v nizu, dodaja G.V., ki je nismo izkoristili. »Pogledov niso brali tisti, ki so jim bili namenjeni, tisti, ki se s kulturo /…/ poklicno ukvarjajo«. Teh je, ugotavlja U. Grilc, nekajkrat več, kot je bilo bralcev Pogledov.
Ti ljudje se »preprosto niso pustili nagovoriti«, ni jim bilo za »dopisovanja Miha Šaleharja in Boštjana Narata ali Gregorja Modra in Izarja Lunačka, potopisne reportaže Nataše Kramberger in Agate Tomažič, prispevki Gregorja Inkreta /…/, eseji Draga Jančarja in Uroša Zupana, kritike Marka Crnkoviča ali kolumne Katje Perat«.
Lagodneje je pleteničiti, meni G. Vojnović, da so bili preveč alternativni oz. mainstream. Da rad bereš o knjigahhttps://www.goodreads.com/list/tag/best , filmi in gledaliških predstavah, a žal ne o slovenskih in kadar pišejo kolegi.
Pri ukinitvi edinega slovenskega kulturnega časopisa se je ponovila zgodba z (Našimi) Razgledi (*1952). Tudi takrat so se čez leta »vsi spomnili le še urednikov, ki naj bi jih zavozili« (- M. Crnkovič?), »pa grdih šefov, ki so jih ukinili. Nase pač radi pozabimo, čeprav se je v letih od ukinitve Razgledov (1992) do ukinitve Pogledov (2016) spremenilo prav vse, od stanja v družbi in kulturne politike do razmer na medijskem trgu.«
In čez 10, 20 let, ko bomo »spet izumljali že izumljeno, bomo od novih urednikov in novinarjev ponovno pričakovali, da bodo znali preglasiti prezir, ki ga čutimo do lastne kulture.«
(- O zgodovini podobnih naših časopisov preberite uvodnik urednice Pogledov Ženje Leiler 7.4.2010: http://www.pogledi.si/kolumna/zakaj-ze . O Naših razgledih in kje jih lahko dobite: http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=cobib8&rid=751876 B.M.)

Država in 25 stotnij njenih umetnikov. I. Bratož, Delo, 21.3.2016
O prekletstvu umetniških poklicev in samozaposlenih umetnikih pri nas piše Igor Bratož.
Na vprašanje, ki ga je postavila režiserka Ivana Djilas nedavno v Delu, ali imamo umetnikov preveč oz. ali izobražujemo preveč mladih na akademijah, navaja nekaj podatkov Ministrstva za kulturo.
Imamo 200 javnih zavodov na področju kulture, z 656 zaposlenih.
V razvid samozaposlenih umetnikov jih je bilo lani, septembra leta 2015 vpisanih 2464. Med njimi je bilo največ arhitektov – 483, slikarjev je bilo 213, (glasbenikov) instrumentalistov 170, (glasbenih, likovnih?) pedagogov 170, kritikov/recenzentov 133, režiserjev 131, prevajalcev 129, producentov 117 in plesalcev 103. (Posameznik je lahko vpisan za več poklicev.)
Pravico do plačila prispevka za socialno varnost iz proračuna ima 1798 samozaposlenih v kulturi.
Na treh umetniških akademijah UL https://www.uni-lj.si/ je v tekočem študijskem letu vpisanih naslednje število študentov: AGL 426; AGRFT: 57; (-za ALUO ni podatka). Na FA UL je bilo v prvi letnik arhitekture vpisanih 46 in še 98 na enovitem drugostopenjskem študiju.
I. Bratož ob teh podatkih meni, da je interes za študij na umetniških akademijah čedalje večji, možnosti za zaposlovanje pa čedalje manjše.
Miran Zupanič, AGRFT, je kritičen tudi do kolegov kulturnikov: »«Se kdo spomni trajnejših nasprotovanj, polemik ali protestov, ki so sledili finančnim rezom i pri katerih so sodelovali največji porabniki proračunskega denarja, torej javni kulturni zavodi? Jaz se jih ne. Svoj del odgovornosti za izginjanje kulturne suverenosti slovenskega naroda nosi torej kulturna sfera sama, pa če si je to še tako težko priznati.«

Proletarci art industrije. I. Bratož, Delo, 21.3.2016
O samozaposlenih v kulturi piše Igor Bratož in navaja mnenji obeh strani, pa še svoje.
Na lanskem posvetu samozaposlenih kulturnikov je bilo slišati, »da na trgu preprosto ni dovolj dela za dostojno preživetje«, precej jih je na socialnem dnu, obsojenih »na daljši delavnik in na skromne pravice«.
Populistična spletna javnost pa o umetnikih meni, da »ne počnejo nič pametnega ali pomembnega, največkrat je njihovo početje nerazumljivo, hoteli bi zgolj naš, davkoplačevalski denar.
I. Bratož navaja podatek, da jih ima - od teh umetnikov preživetvenih strategij - 70% pravico, da jim proračun plačuje socialne prispevke. Na število vpisnih mest za izobraževanje umetnikov imajo pristojni sicer možnost vplivati, prav tako lahko spreminjajo predpise o umetniških poklicih.
A največji problemi ostajajo nerešeni. Tudi ni odgovora na vprašanje, ali je umetnikov preveč ali premalo.
»Umetniki samoumevno pričakujejo urejen status, nikakor nočejo biti proletarci kulturne industrije, ampak institucionaliziran del družbe, elita.« T.i. javni interes »na piedestal postavlja le del umetniške produkcije«, alternativce pa sili »v vlogo državnih ljubimcev, kariernih podpirancev.«
Opiše ameriški (ZDA) zgled, kjer pisatelji med čakanjem na uspeh strežejo ali pomivajo v restavracijah, igralci pa lahko le sanjajo o redni zaposlitvi, industrialci in premožneži pa polnijo sklade, »iz katerih se napajajo umetniki«. (Npr. http://www.carnegiehall.org/For_Students_and_Teachers/ B.M.)
Mi že od nekdaj »korakamo stran od ameriškega imperativa prodati in uspeti« in smo prišli v »ureditev, v kateri so sveti gral postale /…/ domače in bruseljske štipendije in projekta sredstva, /…/ klasičnih mecenov pa ni videti. V to vlogo je postavljena kulturna oblast.«

Svet in dom; patrioti, dobrovoljci, zamejci, židi, begunci; turizem, kultura, pesimizem, sreča; Italija, SFRJ, Slovenija, Nemčija, Hrvaška, Srbija, Kosovo, BiH, Danska, EU, OZN

Žalne manifestacije zaradi aneksije. Zgodovinska fronta. E. Sečen, Objektiv, Dnevni, 18.3.2016
Iz skoraj sto let starih časnikov je Ernest Sečen izbral odlomke, ki govorijo o zborovanjih (marca 1921) ob italijanski zasedbi Primorske. Po sporazumu z Antanto (London, aprila 1915) je Italija dobila z rapalsko pogodbo (januarja 1921) ozemlje z 300.000 Slovenci
Žalna manifestacija. Novi čas, 21.3.1921
»V protest proti aneksiji je Lj. priredila na Kongresnem trgu pred univerzo – žalno manifestacijo. Tiho, brez fanfar in hrupa so se /…/ zbrala na trgu vsa ljubljanska kulturna društva, došla je številna šolska mladina. Združena pevska društva so /…/ zapela Morje adrijansko, /…/ pesem je odmevala po /…/ v spomladanskemu soncu bleščečem trgu. https://www.youtube.com/watch?v=nps6wSdNRT8
»Dalje so govorili poslanec Bradtner, dobrovoljec (Edo) Šlajmer in akademik (Lojze) Ude (koroški dobrovoljec). Pevski zbor je zapel še več pesmi, nakar so slovesno položili /…/ marmornato ploščo z napisom »20.III.1921. Zasedenemu ozemlju
(- Za dobrovoljce v srbski vojski, ki imajo spomenik v Lj. med Univerzo in Ljubljanico, glej http://freeweb.t-2.net/Vojastvo/Z15-slovenskakri.html , za kirurga E. Šlajmerja http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi657745/ , za takratnega študenta PF UL (»akademika«) L. Udeta pa https://sl.wikipedia.org/wiki/Boj_za_severno_mejo in : https://sl.wikipedia.org/wiki/Lojze_Ude_starej%C5%A1i . B.M.)
20.III.1921. Slovenec, 22.3.1921
»Slovenska prestolnica Lj. pač ni ta dan zaslužila, da bi jo do imenoval »bela Lj.«, kajti vsa je bila odeta v žalno obleko. Ob 10. uri pa so se zbrala vsa društva z zastavami, šolska mladina in uradi (uradniki) ter ogromna množica meščanstva pred vseučiliščem.«
Dr. Rožič je »v krasnem govoru pojasnil pomen te neme manifestacije /…/ za naše brate, ki so nam jih pač ugrabili telesno, a ne tudi duševno. Nadaljujmo boj /…/ težišče prenesimo proti zapadu. In geslo naše bodi dr. Krekov izrek: Za te – in ne za se. Za primorske brate bomo delali tako dolgo, da jih zopet privedemo v naročje matere Slovenije. (…).«
(- O J.E. Kreku: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi302887/ . Večji del Primorske je pripadel Jugoslaviji po 1945, razen Trsta, Gorice… https://sl.wikipedia.org/wiki/Primorska . B.M.)
Proslava aneksije v Trstu. Jugoslavija, 20.3.2016
»Na Oberdankovem trgu se je vršila manifestacijska skupščina, ki ji je prisostvovalo krog 10.000 ljudi. Govoril je znani profesor Randi, ki je pozval zborovalce k prisegi, da se bodo borili tako dolgo, dokler ne bo odrešen zadnji Italijan.« (- O Wilhelm Oberdanku, slovenskega rodu, mučeniku italijanskega iredentizma, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_Oberdank in https://it.wikipedia.org/wiki/Guglielmo_Oberdan Za Oscarja Randija glej : https://books.google.hr/books?id=ZcUNELPsQQsC&pg=PA78&dq=OSCAR+RANDI,++aDRIATICO,+LA+JUGOSLAVIA&hl=sl&sa=X&ved=0ahUKEwiPnLCb-vXOAhVBsCwKHcaYBrQQ6AEIJzAC#v=onepage&q=OSCAR%20RANDI%2C%20%20aDRIATICO%2C%20LA%20JUGOSLAVIA&f=false str.78, opomb 14. O aneksiji dela Slovenije (Lj.) 1941 glej s. 82-84. B.M.)

Slovenski pravični med narodi. Marjan Toš, Šolski razgledi, 18.3.2016
Na pobudo raziskovalcev judovske zgodovine na Slovenskem je pri ZRC SAZU v Lj. izšla knjiga o naših ljudeh, ki so pomagali Judom med 2. sv. vojno.
Poznavalka holokavsta v Jugoslaviji Miriam S. Aviezer v uvodu pravi, da je posvečena »nenavadno pogumnim /…/ slovenskim ženskam in moškim, /…/ od katerih večina med vojno sicer ni živela ni slovenskem ozemlju /…/, ki so za svojo požrtvovalnost že prejeli častni naslov pravični med narodi. Drugi del pa opisuje nesebična dejanja tistih«, ki ga bodo morda še dobili. Med njimi je tudi (prekmurski učitelj) Julij Kontler, o katerem piše Jasna Kontler Salamon.
Knjiga je izšla tudi v angleščini, kar je prispevek k ozaveščanju o tej problematiki v okviru organizacije IHEA https://www.holocaustremembrance.com/ , katere članica je tudi Slovenja.

Portret soseda. M.A. Hrastar, Delo, 18.3.2016
Prenehala je obupavati nad tem, da nas nihče ne pozna, piše Mateja A. Hrastar. Fantič, ki jo je na ulici v glavnem mestu Tonge - poglejte na Google Earth – spraševal od kod je, jo je »frapiral z referatom: »Ja vem, to je bila nekoč Jugoslavija, vodil jo je Tito, potem ste se v kratki vojni osamosvojili.«
Koliko sploh vemo o sosedih, v hiši, čez mejo? Recimo o Hrvatih.
»V resnici le to, da nam njihovi politiki nagajajo, kjer se le da – in naši njim. Da so /…/ pretirano domoljubni in /… da v njihovi družbi preveliko vlogo igra cerkev. Aha, /…/ na dopustu vedno zaračunajo preveč.«
V dveh letih življenja »v lepi njihovi« je o sosedih izvedela »več kot prej v 25 letih življenja v Jugoslaviji. Recimo /…/ da je slovenščina najtežji jezik na svetu, ker ima eksotično dvojino, /…/ da Slovence prepoznajo po hlačah S./…/ in gojzarjih, kolesu na prtljažniku in tem, da smo /…/ v snegu, burji in pripeki na prehodu. /…/ da imamo poseben gen za pohode in planinarjenje«, ki je za večino Hrvatov potrata časa. Vprašanje za Slovence: »Katera je najvišja gora na Hrvaškem?«
»Naprej - /…/ nabiramo regrat. /…/ Da ima hrvaščina toliko dialektov, da se iz njih norčujejo celo v oglasih za p./…/, češ, naš edini skupni jezik je pločevinka.«
(- Dodajam vprašanje, tudi za Hrvate: Po katerem mesecu se imenuje ena od pločevink? B.M.)
Da se hrvaška kulinarika deli na kontinentalno in mediteransko, s svinjsko mastjo ali oljčnim oljem, da polovica Slavoncev živi v Istri – od tod kulen na pici namesto pršuta – da so njihovi politiki še bolj nori, in njihove zdrahe še večje kot pri nas, da so moški balkanski kot Črnogorci, ne razumejo, da lahko vse uredimo brez soprogov in vsaka, ki je tu letovala v času SFJR ve, kaj so galebi. Da takoj preskočijo na ti, mi pa sosede desetletja vikamo.
Slovenija je za Hrvate, kar je bila Italija za Jugoslovane: šoping meka; zavidajo nam urejeno državo in pravila, ki se jih držimo, medtem ko (lepo) njihovo, menijo, čaka dolga pot do evropske discipline in reda; na pošti npr. še odkrijete socialistično počasno birokracijo. »Odkritje je tudi, da je Hrvaška noro raznolika država, da ima prečudovite kraje tudi daleč od obale /…/«.
»Zdaj pa pomislite: /…/ kako luknjasto je šele naše znanje o daljnih bližnjevzhodnih deželah. Zato je o njih bolje molčati, kot a soditi.«

Nagrade za najboljše. Dnevnikova turistična izvidnica. Dnevnik, 16.3.2016
Izvidnice časnikov so po obisku 15 slovenskih krajev ocenile njihovo privlačnost in pripravljenost za turiste. Tuji izvidniki, ki delajo ali študirajo pri nas, so si v kraju ogledali znamenitosti za katere so izvedeli na spletu, od turističnih delavcev in domačinov, poskusili hrano in tudi prepali. Ocenjevali so deset dejavnikov, od čistoče do gostoljubnosti in ponudbe spominkov…
Poljakinja, Čeh in Filipinca so najvišje ocenili Hrpelje - Kozino in Bloke ter Vipavo.
Bralci časnika pa so poslali največ glasovnic za Bloke, nato za Jesenice in za Šempeter – Vrtojbo.
Strokovna komisija, (- v časniku je komentirala vtise izvidnikov ter spletno stran kraja, BM.) je dala na prvo mesto Hrpelje – Kozino, na drugo Železnke, na tretje Vipavo sledijo Bloke, Rogatec in Straža (pri Novem mestu).
Profesor Janez Bogataj, FF UL, je bil tudi kritičen, saj se je tudi z »zimskimi izvidnicami pokazalo veliko nepoznavanje lastnega kulturnega in naravnega okolja v očinah /…/, pogosto zelo pomanjkljive spletne strani, odsotnost njihovih prevodov v tuje jezike in zelo slabo vizualno spremljavo.« Sicer dobra ideja krajevnih turistično informacijskih centrov je v izpeljavi »kadrovsko in vsebinsko skoraj popolnoma zatajila – večina je takrat, ko je turistov ali obiskovalcev največ, zaprta.«
(- Poglejte strani sedmih najbolje ocenjenih krajev:
http://www.hrpelje-kozina.si/za-obiskovalca/ , https://www.bloke.si/turizem.html , https://www.vipava.si/turizem/ , http://www.jesenice.si/o-obcini/turizem , http://www.sempeter-vrtojba.si/turisticne-informacije/ , http://www.zelezniki.si/ . B.M.)

Od Tivolija do Patagonije. N. Slana, Šolski razgledi, 18.3.2016
Kolumno Športni pogled začne Niko Slana z besedami Umberta Ecca iz romana Praško pokopališče:
»Kdor nima moralnih načel, se navadno zavije v kakšno zastavo in izrodki se vedno sklicujejo na čistost svoje rase… Občutek identitete temelji na sovraštvu, sovraštvu do tistega, ki ni enak.«
Doda še N'Toka iz kolumne v Mladini, »o starih časih v Tivoliju ko na njegovih potkah še ni bil histerije, zdaj pa samo še trimajo. Ob cesti se bohotijo veliki plakati in ponujaj zdravo življenje in herbalife, na TV zvezd e« (…dane?) »vseh vrst kuhajo za zdravje. Nihče pa ne spregovori o preganjavici v delovnem okolju, o svetovnih ekonomistih, ki z zategovanjem pasu potiskajo ljudi v večni brezup in posledično vplivajo na dogajanje v Tivoliju. N' Toko se reši z ugotovitvijo, da brez zdrave pameti ni zdravega telesa.«
Pomisli tudi na Silva Kristana, ki želi s knjižico o odnosu do filozofije športa fakulteti (FŠ UL) »vcepiti nekaj pamet, da mladi, ki so se odločili, da bosta šport in gibanje njihov poklic, ne bi tekli skozi življenje s plašnicam na očeh.
V Patagonijo, med najslikovitejše vršace »prihajajo deskarji in hotdogarji in jih uporabljajo za filmsko kuliso. Nekoč tam ni bilo nikogar, danes pa so za pravi vtis na filmskem festivalu /…/ voljni prepotovati, seveda z letalom, in ne tako kot /../ begunci, po sveta.«
»Vse se je spremenilo. Vpisni programi visokih šol pa še kar stojijo na svojih mestih. Tudi za šport. Nekje sem prebral, da se je svet povampiril, da delujejo samo še lajtšov, elektronika in po novem celo vodovodno omrežje na onkološkem oddelku /…/.«

Zdrav človek ima tisoč želja. Bolan samo eno. A. Pašić, Dnevnik, 21.3.2016
»Ni vse tako črno v naši domovini«, piše Ahmed Pašić, Jeseničan, (- Trenutno v Singapurju. https://bs.wikipedia.org/wiki/Ahmed_Pa%C5%A1i%C4%87 , http://xn--bonjaci-rqb.net/ , B.M.)
»Noben sistem ni popoln, ampak na splošno gledano imamo veliko dobrih stvari, ki jih /…/ pogosto spregledamo in dojemamo kot samoumevno, misleč, da je povsod bolje kot pri nas.
/…/ naše zdravstvo je še vedno ena bolj svetlih točk. Naj tako tudi ostane.
»Ko smo se pred leti vrnili v Slovenijo (iz Singapurja), je bila moja družina /…/ pogost obiskovalec zdravstvenih domov, klinik in bolnišnic. » Vse skupaj je bilo lažje »zaradi čudovitega osebja /…/. Naše izkušnje z medicinskimi sestrami in zdravniki so bile naravnost fantastične, zlasti z zaposlenimi v zdravstvenem domu in bolnišnici na Jesenicah. Njihova strokovnost, potrpežljivost in razumevanje so nam dali /…/ občutek, da smo jih čutili kot prijatelje in ne kot neznance, ki so v službi samo zaradi plače. …/ ko je pred leti moj oče doživel infarkt, je bil rešilec na dvorišču 4 minute po licu. Rešili so mu življenje /…/.«
»Kot bi rekla moja žena: Naj tako tudi ostane.«

Kaj bi rekel Ecco? R. Pahor, Pisma, Dnevnik, 17.3.2016
Bralec Radivoj Pahor iz Renč (- sociolog, pesnik, B.M.) ob namigih na polom nemške (migracijske) politike navaja kolumno Umberta Ecca Če bi vladal svetu:
(- If I ruled the world
http://www.prospectmagazine.co.uk/, januar 2016, odlomek prevedel M.P. V isti kolumni, napisani 10.12.2015, U. Ecco vabi mladino, da gre študirat in nasprotuje nižanju kriterijev zahtevnosti programov. B.M.)
»Ljudje, kakršen sem sam, torej intelektualci, opravljamo svoje delo tako, da pišemo članke, kdaj pa kdaj tudi protestiramo, toda sveta ne moremo spremeniti. Kar lahko storimo, se največkrat zreducira zgolj na podporo politiki empatije. V tem smislu« podpira izjavo »Angele Merkel, s katero je nemško ljudstvo opogumila k sprejetju sirskih beguncev. Spremenila je podobo nemškega naroda v očeh vsega sveta. Nemcev ne bomo več dojemali skozi SS-enote A. Hitlerja. To je nekaj, kar lahko omogoči politik.«
R. Pahor se sprašuje, kaj bi rekel U. Ecco o zadržanem odnosu do njenih predlogov in zavračanju beguncev pri članicah EU iz nekdanjega vzhodnega bloka. Strahovi in predlogi rešitev v izjavah njihovih politikov spominjajo na stališča desnih populističnih strank, celo tistih iz 30-tih let 20.stoletja.
Ali se skozi kritiko migrantom naklonjene politike pripravlja spreminjanje »na antifašizmu temelječih in k miroljubnem sožitju naravnanih odnosov med državami stare celine«? »Je na vidik tudi želja po novi, nasilni delitvi sveta?« Muslimani kot izgovor za to?
Meni, »da bi levičar U. Ecco v novih, kriznih okoliščinah še enkrat podprl Merklovo.«

V glavi je treba posprav't. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 22.3.2016
V svoji kolumni Tanja Lesničar Pučko pomirja od beguncev prestrašene prave Slovence z besedami skakalnega šampiona.
Ko je opazovala »revolt Slovencev zoper begunce, ki jih ljudje niso videli drugače kot na televiziji, ki so demonstrirali tako rekoč načelno, preprosto so razkazovali svojo neobčutljivost, nečlovečnost, me je v bes spravljal« (psihosocialni) »argument /…/, da se ljudje odzovejo odklonilno zaradi strahu, ta pa naj bi bil posledica premajhnega števila informacij, k bi jih morala zagotoviti država. /…/
»Nehajte. V Sloveniji imamo /…/ TV postaje, 100 radijskih postaj, tiskane medije, internet in vsa mogoča spletna omrežja. Vsakdo ve, kaj se že leta dogaja v Afganistanu, Iraku in Siriji, in kdor ne ve, živi v medvedjem brlogu, temu ni pomoči. Ves svet ve, kdo je (so)kriv za vojne in preganjanje, kdo beži, od kod in zakaj, in vedeli so tudi tisti »prestrašeni« Slovenci, ki jih je skrbelo za svoje otroke. Samo za svoje, drugi naj poginejo pod bombami, v morju ali v blatu. Niso vredni naše pomoči. En tak »prestrašeni« nacionalizem. /…/
In potem drug drugega »fopajo« s svojimi »strahovi«, v njih najdejo svojo identiteto, »in, bog naj jim odpusti, tudi soje otroke vzgajajo v ta mišljeni strah, ki jim bo zagrenil življenje. Politična manipulacija tako, ne prvič v zgodovini, postane del osebne psihološke strukture, ki ne verjame /…/ kar vidi skozi okno ampak paranoičnim konstruktom, s katerimi udriha po drugačnih, zraven pa kriči: Jaz sem žrtev!
Kako je že rekel Prevc, s katerim /…/ pojemo
ne vrag,
le sosed bo mejak,
medtem ko ima Robert Kranjec na ramenih čudovito punčko?
»V glavi je treba posprav't.«
»Natančno tako«, piše T. Lesničar P. in (se) vpraša: »Koliko ljudi je v Sloveniji umrlo od terorizma? Niti eden. /…/ Pred čim torej trepeta tista zaskrbljena mamica? V tej državi ima največ možnosti, da umre od svojega partnerja.« /…/

Spremenili smo se v like, ki smo se jim nekoč smejali. Kristina Božič, Objektiv, Dnevnik, 19.3.2016
Bosanski pesnik, pisatelj in kolumnist Marko Tomaš pripoveduje o tranziciji v BiH, in širše.
(- Kratka biografija in pesem: http://www.napolaputa.net/ucesnici/2011-godina/marko-tomas/ B.M.)
(Ima smisel pisati?)
Pravi, da pisanje pomaga, tudi bralcu, »da se zavedata, da v svojem razmisleku nista sama. Žal se tu smisel tudi konča«, saj je v tem sistemu nemogoče kaj spremeniti. »Gre za velikanski organizem, ki nas je vse privezal nase. V njem je posameznik brez možnosti. Če želiš resnično kaj spremeniti, vse deluje proti tebi.
(Je to ugotovil v Beogradu med vojno (?, 1991-1995, 1999, B.M.), ob vrnitvi v Mostar?)
»Ko ugotoviš, a je tvoj sosed v bloku, s katerim si še včeraj pil kavo, zaradi novih okoliščin pripravljen priti s puško v tvoje stanovanje in odpeljati tvojo družino in tebe v taborišče, /…/ postane jasno, da teh zgodovinskih procesih težko sodeluješ, če nisi del /…/ širše organizirane množice in moči. Vedno moraš biti skeptičen do vsega in vseh.«
(Nacionalizem?)
»Z EU smo prišli v nenavaden položaj, ko se ljudem, ki se dojemajo kot radikalni levičarji, kolca za nacionalnimi državami. Toži se jim po suverenosti, da bi lahko na nižji ravni odločali, kako bodo živeli. /…/ Prepričan sem, da bi globalni sistem lažje spremenili, če bi se odrekli ideji nacionalnosti. /…/ nacionalno državo preziram. Ustvarja paranoične in agresivne ljudi, ki so pripravljeni ubijati lastne sosede. /…/ Ljudje so ponosni, ker so pripadniki… česa pravzaprav? Ponosni so na nekaj, na kar nimajo vpliva. Sijajno! Kitijo se s tujimi preteklimi uspehi. Podobna dinamika je pri športnih uspehih i evforiji, ki sledi. Zelo redko so ljudje ponosni sami nase. So le oboževalci drugih. Lahko gre tudi za religijo, malikovanje, čaščenje. Vse to je norost.«
(Hočemo nacionalno državo, da nam zagotovi pravice in varnost…)
»Da, a tu se zaletimo v zid problemov. /…/ ti pripadajo določene pravice, ki jih drugi nimajo in ne morejo imeti – še posebej pa tisti, ki poskušajo priti sem, da bi tu našli zatočišče in varnost? /…/
Hkrati je nacionalnost spremenljiva. Če pogledamo realno, so na setu 3 ali 4 zares pomembne države.« Vse ostalo se je spreminjalo »skozi čas – od vojne do vojne, od revolucij do revolucije, od ene ideje do druge, od enega sistema do drugega.
Hočemo svojo državo, da si bomo v njej določili pravice, nakar bomo vse druge izključili? Samo poglejte EU. Milijon ljudi je hotelo najti zatočišče v skupnosti 500 milijonov. In tega milijona se bojimo? Ljudi, ki s pribežali z vrečkami in otroki v naročju?«
(Tudi slovenska držav(n)a birokracija?)
Primer odnosa do Damira Avdića, ki se trudi ustvarjati, na katerega bi morala biti ta država ponosna… sramota. http://www.mladina.si/173074/damir-avdic-lahko-ostane-v-sloveniji/
»Če je tak človek državi v napoto, kaj naj si mislim o tej državi? /… Kopica predpisov, ki nimajo zveze z zdravim razumom, /…/ ki v detajle urejajo življenja ljudi na način, ki ne drži vode. /…/ Živimo v družbah, ki so hipernormirane, vse je predpisano /…/ - da ja ne bi bilo prostora za improvizacijo in svobodo.« https://damiravdic.bandcamp.com/album/human-reich
(Izkušnja BiH?)
»Nekdanja Jugoslavija je bila morda utopično zastavljena in produkt določenega zgodovinskega trenutka.« Plod improvizacije.
(- Tudi v njenem času je bilo veliko predpisov, papirja, menda zaradi E. Kardelja. B.M.)
»A danes smo v trajnem sistemu, v katerem ni prostora za improvizacijo, za preizkušanje novih, drugačni modelov.« (- Morda misli tudi na ureditev BiH, določena v Daytonu, 1995, B.M.
(Situacija danes …)
»… je le dokaz, da se človek skozi zgodovino ni ničesar naučil. Morda smo tehnološko napredovali, a s humanističnega vidika se nismo ničesar naučili. Bojim se, da večina /…/ preprosto ne razume, kam to vodi. /…/ Posameznik pa le poskuša živeti svoje življenje, kot ga najbolje lahko.
Poglejte mlade. Nimajo zgodovinskega spomina. Obuja se le izkustvo komunizma v vzhodni Evropi, /…/ da komunizem ni pravi odgovor.«
(Zgodovinski spomin je v teh krajih izginil?)
Normalno. »Poglejte kako in kdo vzgaja ter izobražuje mlade.
(Mladi? Novi človek…)
»Vse gre v smer, da se iz mladih naredi /…/ bitja, ki jim /…/ ne bo padlo na pamet, da bi sistem /…/ postavili pod vprašaj. Gre za oblikovanje novega človeka, ki je apolitičen, ki nima ideologije in b na koncu tudi anacionalen. Bitje, ki ničesar ne prevprašuje in ničesar ne postavlja pod vprašaj. Ideologijo umaknete /…/ in politiko ohranite zgolj kot servis kapitala, da disciplinira in zagotavlja delovno silo v svobodnem protektoratu.«
(EU, žica?)
»Evropa je samo sebe pripeljala v situacijo, ko se ponovno zastavlja vprašanje, kdo je zmagal v 2.s v. vojni. Celo politične elite v BiH se danes trudijo, da bi jo izgubile za nazaj. V Sloveniji pa se zagrajujete in obdajate z žico. /…/ Kdaj se je v zgodovini gradilo utrdbe? /…/ gre za stanje, ki sodi na psihiatrijo, ne pa v zgodovino. /…/ Žice so zato, da širijo paranojo.«
(Kot v prizorih iz starih filmov?)
Drame Dušana Kovačevića, njegov film Maratonci tečejo častni krog http://www.navidiku.rs/video/domaci-filmovi/maratonci-trce-pocasni-krug , sarajevski Nadrealisti
http://www.index.hr/black/clanak/video-pogledajte-kako-su-nadrealisti-prije-25-godina-predvidjeli-raspad-eu/902220.aspx
Spremenili smo se v like, ki smo jih še pred manj kot 30 leti smejali. Preobrazili v like in Balkanskega špijona. https://www.youtube.com/watch?v=tHuMJ4GNJEg Film se sprašuje, »ali je kdo, ki je v tej deželi zadolžen za resnico«?
»Edini ostanek socializma in uteha v Mostarju, pa tudi Sloveniji, /…/ je, da ima večina še vedno vsaj streho nad glavo. Drugače bi bili /…/ white trash, bele smeti. Situacija pa se že spreminja.«
(- O tem glej: http://www.tacno.net/interview/intervju-marko-tomas-svi-tiho-trunemo-ispod-naslaga-bedastog-naci-kica-kojim-nas-svako-malo-zasipaju/ .)
(Se lahko borimo s humorjem, satiro?)
Kako ustvariti satiro, če je vse, čemur smo se smejali, ostalo resničnost? /…/ Feral (Tribune) https://www.ceeol.com/search/journal-detail?id=908 je absurdnost in satiro realnosti poudarjal v potencah , drži… http://www.stripi.si/2016/02/page/3/
(Diktatura? Pesimizem?)
»Če se Evropa, stara /…/, ki ne ve več, kako naj se zadovolji, ne zaveda kaj je še pred /…/ 70 leti pomenila bodeča žica, ne vem zakaj tratimo čas. Zamenjali smo diktaturo komunistične partije za diktaturo demokracije. /…/ Diktatura je diktatura. Tudi za časa Jugoslavije smo vedeli, da je diktatura proletariata še vedno diktatura, danes pa…
Najbolj me razbesni in potolče, da se stvari dogajajo in usode ljudi uničujejo na osnovi najbolj bizarnih, banalnih in neumnih zavajanj, kar jih je v zgodovini politike kdaj bilo.
/…/ A nisem človek brez upanja. Sem le pesimist.«

Ekonomijo so ubili in prodal kot truplo. E. Hladnik Milharšič, Dnevnik, 16.3.2016
Osem let po razglasitvi neodvisnosti Kosova https://sl.wikipedia.org/wiki/Kosovo se je z voditeljem kosovske najbolj radikalne opozicijske stranke pogovarjal Ervin Hladnik Milharšič.
»Imamo formalno neodvisnost, ne pa tudi vsebinske neodvisnosti«, pravi Albin Kurti, Samoodločba/Vetovendosje. »Prišlo je do napredka pri znanjem priznavanju države, ne pa pri njeni notranji konsolidaciji. /…/ Kosovo ni več demokracija, ampak avtoritarni režim.«
(Ali ni to trend v Vzhodni Evropi?)
»Da. Diktatura je nesprejemljiva, avtokracija pa je čisto v redu. Državo vodi paternalistična figura očeta, on je oče naroda, vsi drugi morajo ubogati. Thaci, Vučić, Grueski, Orban delujejo po isti logiki. To niso totalitarni režimi ampak avtokracije.«
(Kako je to na Kosovu?)
»Oblast na Kosovu deluje kot kvadrat. V kotih so politična moč, gospodarstvo, mediji in zasebne univerze. Med temi /…/ se giblje vsa oblast nad državo, ki je pod nadzorom ene politične sile. Na zasebnih univerzah izobražujejo naslednjo generacijo svetovalcev ministrov in novih članov parlamenta itn. (- Prevedi:http://www.balkaninsight.com/en/article/fabrikat-e-diplomave-kosova-dhe-shqip%C3%ABria-prodhojn%C3%AB-t%C3%AB-diplomuar-pa-perspektiv%C3%AB-11-08-2015.)
Politika ima delež v gospodarstvu, poslovneži so del politične oblasti. Nadzorovani mediji to ponujajo kot edini možni red. Iz politike so vrgli zgodovino in ideje.«
(Kakšno idejo ponujate vi?)
»Naše gibanje je začelo z idejo, da ni problem v tem, da Kosovo nima /…/ države, ampak da prebivalci Kosova nimajo svobode. /…/ Zahtevamo tretjo republiko. Prvo je bila republika za odpor« (- v času SFRJ, ZRJ, Srbije, v 80-tih, 90-tih letih, B.M.), »druga je nastala z razglasitvijo neodvisnosti.« (2008) »To je bila republika na razprodaji. Elektrodistribucijo so prodali za 26 milijonov evrov. /…/Potrebujemo tretjo republiko, ki se bo ukvarjala z razvojem. Tega ne more narediti nobena zunanja sila. Začeti ga moraš sam /…/. Investicije pred razvojem so podkupovanje.«
(Odpor, samostojnost… Gospodarski razvoj?)
»Na Kosovu smo desetletja živeli z idejo pasivne rezistence. Bila je malo preveč pasivna. /…/ Smolo smo imeli z intelektualci, ki so bili bolj pisatelji kot znanstveniki in jih je bolj zanimal jezik od filozofije. /…/ Ko je leta 1999 /…/ prišel UNMIK so rekli, da naše nacionalno gledališče ne more na festival v Edinburg, ker nimamo statusa samostojne države. Za privatizacijo pa ni bilo treba imeti statusa.« Prodali so »več kot 600 državnih podjetij kot mrtve dobrine, /…/ kot zemljo in zidove, /…/ ne pa kot delavske organizacije in produkcijske enote. Ekonomijo so ubili in prodali kot truplo.«
(Zadnje evropske krize, begunci, prihodnost?)
Kosovski Albanci so, pravi A. Kurti, »begunci v lastni državi. Živimo v šotorih pred parlamentom.«
»Kosovo ima temelje, nima pa strehe«, kot begunci nimajo strehe nad glavo.
»Oboji smo talci desnice, ki v Evropi razširja krila. Vetovendosje je socialdemokratsko gibanje. /…/ Desnica je kot svoje vzela štiri stebre življenja in sveta. Svoboda, država, ekonomija in narod so postali njihova lastnina. Socialnim demokratom prepuščajo okolje in LGBT. Mi okolje in LGBT z veseljem vzamemo kot svoje, imamo pa veliko za reči o svobodi, ekonomiji, državi in narodu.«
(- Poglejte reportažo s protesta v Prištini in pogovor v studu TV 21, 23.2.2016:
Republika e sfiduar/Razdeljena republika, https://www.youtube.com/watch?v=k1vpFElE3ng,. B.M.)

Dr. Peter Jambrek, pravnik. Dnevnik, 19.3.2016
Časnik na naslovni strani najavlja intervju v prilogi (glej spodaj):
»Politikov je več vrst, vsak pa se po svoje trudi, da bi poneumljal ljudi v lastno korist.«

Zdaj, ko vsi gasijo požare, je treba obrniti ploščo. Peter Jambrek. Intervju. Aleš Glaube, Meta Roglič Objektiv, Dnevnik, 19.3.2016
Sodeloval je pri pisanju slovenske ustave, zdaj je Peter Jambrek, pravnik, profesor, politik, napisal predlog evropske. (- Poslušajte med branjem pogovor z njim, tudi o njegovem študiju, PF UL, ZK, težavah pri habilitaciji, o njegovi vlogi v naši zgodovini, itd.: http://sobotainfo.com/novica/politika-gospodarstvo/dr-peter-jambek-slovenija-je-bila-v-jugoslaviji-se-slabsa/120516 , B.M.)
(Kaj vas (je) motil(o) v veljavnih ustavah? Zakaj pisateljska ustava?)
V besedilih sedanjih evropskih pogodb se stvari ponavljajo na več mestih, podobna je ustavi SFRJ.
Ko so želeli v letih 1987/1988 z amandmaji popraviti ustavo SFRJ - s 406 členi - ni šlo. Dokler ni skupina »pisateljev, pesnikov in še par pravnikov« napisala, v slovenščini, »popolnoma novo ustavno besedilo, ki se ga je prijelo ime »pisateljska ustava«.«
(- Ni šlo za novo ustavo SFRJ, pač pa bodoče slovenske države. Glej, predvsem avtorje, na: http://slovenska-pomlad.si/1?id=27 , B.M.)
»Pisateljsko ustavo smo leta 1988 napisali za v predal, mislili smo, da bo prišla prav čez 50 let. Nikomur niti na kraj pameti ni padlo, da bo čez leto in pol padel berlinski zid in da bo razpadel /…/ sistem, ki so ga ob izteku 1. sv. vojne zagnali ruski boljševiki, avtorsko pa izpopolnil J.D. Stalin.«
(Zakaj evropska ustava?)
»Ne trdim, da se bo v EU, ki je v podobnem razsulu kot je bila leta 1989 Jugoslavija, zgodil tudi podoben demokratični ustavni preobrat. Lahko pa se zgodi. Intimno sem prepričan, da se bo EU slej ko prej pobrala. Zakaj ji pri tem ne bi malo pomagali?«
Trenutno se »evropske elite in njihova ljudstva prepuščajo malodušnim ocenam /…/ Da EU pred našimi očmi razpada, da je schengen zgodovina in da se nacionalne meje ponovno zapirajo. /…/ Kot da bi bili pred enim že videnih razpadov svojčas dobrega imperija. Menim da je treba v popolni suši dej, ko vi gasijo požare, /…/ obrniti ploščo. Mogoče bi se pa le dalo kaj narediti.«
(Verjamete v uspeh predloga?)
Zapleteno vprašanje. »Najprej je treba vedeti, ali si intelektualec ali si politik. Oboje ne moreš biti. Ali si zasidran v akademskem svetu in razmišljaš o podatkih, dejstvih, logiki in argumentih, ali pa si politik in razmišljaš, kako bi s propagando prelisičil nasprotnika in se povzpel na oblast. To sta dve vlogi, ki ju lahko igramo v javnem življenju, vsak se pač odloči za tisto, ki mu bolj leži.
Če se odločiš za intelektualni podvig, ti mora biti /…/ vseeno, kaj se bo zgodil s tvojim avtorskim delom. Narediš /…/ po najboljši vesti in znanju /…/, to poskusiš preveriti najprej v ožjih strokovnih krogih, potem pa zadevo objaviš. S tem je posel končan, morda celo s kakšno oceno /…/«.
(Vesela znanost?)
»Tudi pisateljsko ustavo smo naredili iz čistega veselja.« Imeli so celo «več zadovoljstva pri izvedbi te intelektualne provokacije, kot pa potem, ko je iz nje nastala sedaj veljavna slovenska ustava.«
»/…/ če te ne skrbi, kaj se bo zgodilo s tvojim avtorskim delom, si lahko bolj ustvarjalen, kot pa če ves čas razmišljaš. Kako ga boš /…/ spravil na oblast. Slovenske ustavnosti nismo uveljavili z vojaško močjo, ampak v prvi vrsti z močjo argumentov, s pomočjo kulturnih laboratorijev in močjo simbolne sporočilnosti.«
(Tudi intelektualci hočete imeti kakšne koristi od projekta…)
»Ni nujno. Chicaška univerza me je naučila, da profesionalca, ki zadeve raziskuje, zunanja akcija ne sme prav veliko zanimati. Da je nad njo nekako vzvišen.« (- Tako je bilo pred 50 leti. Zdaj je njen motto: Crescat scientia, vita excolatur. http://www.uchicago.edu/about/ , B.M.)
(Nova ustava EU?)
V svojem predlogu (osnutek, februar 2016) ustave EU, z 203 členi, je P. Jambrek ohranil terminologijo in večino veljavnih določb. Predlaga spremembe določb o organih EU, dosledno po načelu delitve oblasti. Zdaj med Svetom Evrope, evropskim svetom, (evropsko) komisijo in parlamentom (EP) ni jasno razmejenih pristojnosti niti /…/ odgovornosti. Za številne organe, agencije, visoke uradne položaje, finančne in kontrolne ustanove ni povsem jasno, komu so odgovorni /…/. Sporna je njihova demokratična legitimiteta /…/«. Evropska »vlada« (komisija) z 18 člani, iz vsake članice, »pač ne more biti niti učinkovita niti profesionalna.«
(Torej EU kot federacija?)
P. Jambrek pravi, da je o tem razmišljal s kolegi (M. Avbelj, D. Bukovec, A. Erbežnik, J. Toplak) s profesorji (E. Petrič, D. Rupel, idr.).
Gre za unijo federalno združenih držav, zato naj bi imelo zakonodajno telo (EP) dva doma – svet evropskih nacij in skupščina evropski državljanov. Predsednika EU bi volili državljani neposredno, ali pa konvencija elektorjev, poslancev nacionalnih parlamentov. Izbral in vodil bi strokovno ekipo (vlado), ki bi jo nadzoroval parlament, po vzoru ZDA.
(- Bi to delovalo v večnacionalni Jugoslaviji?)
Predsedniki sistem je »deloval, tako ali drugače v bivši Jugoslaviji, dokler je živel njen dosmrtni predsednik Josip Broz. Tito je bil seveda klasičen diktator«, izvoljen na nedemokratičnih volitvah. »Imel pa je močno oblast na podlagi popolnega ideološkega nadzora nad volivci, imel je karizmo zmagovalca v veliki (2. sv.) vojni in revoluciji.« (- Preberite za spremembo biografijo, napisano v tem duhu za bralce Wikipedije pri sosedih: https://hr.wikipedia.org/wiki/Josip_Broz_Tito . B.M.)
(Kdo bi/bo nasprotoval takemu sistemu?)
Predlog predvideva zmanjšanje moči birokracije EU. Nacionalne elite varujejo svoje privilegije in pristojnosti. »Oboji, nacionalne politične elite in bruseljska politična birokracija, imajo svoje lovke razpredene po najrazličnejših organih in forumih. Imajo ogromno časa in denarja da čuvaj svoje položaje.«
(Prihodnost EU, vizija?)
»Območje svobode, varnosti in pravičnosti – znotraj urejenih zunanjih meja EU. /…/ Brez skupne obalne straže, mejne policije, zunanje obveščevalne službe in vojske pač ne bo šlo. /…/
Šlo bi za mednarodni subjekt, ki bi imel «skupno varovane zunanje meje ter demokratično legitimirane, deljene in vzajemno nadzorovan vrhovne oblasti. /…/ območje notranje svobode, varnosti in pravičnosti za pobude iz civilne družbe, iz nacionalnih, kulturnih in političnih okolij ter za podjetniške pobude evropskih tržnih gospodarstev.«
(Begunci, politiki…)
»Pri begunski problematiki bi morali biti previdni, da nas politiki ne bi spet naplahtali /…/. Karkoli pove politik /…/ vedno zasleduje svoje osebne ali strankine interese. /…/ S propagandnim triki poskuša ustvarjati javno mnenje /…/ Tudi begunska problematika j predmet politične konfrontacije ali boja za volilne glasove na prihodnjih volitvah.«
(… in mediji?)
»Vsi slovenski mainstream mediji« (- tudi dnevnika, ki ju povzemam na www.nsdlu.si ? B.M.) »kot glavno težavo navajajo humanitarni problem. /…/ To je izjemno pomemben /…/ ni pa edini. V poročilih New York Timesa http://www.nytimes.com/pages/world/europe/index.html o evropski begunski problematiki prevladuje empirični, analitični in raziskovalni diskurz. Za razliko od medijev pri nas ameriški novinarji ugotavljajo, kaj se dogaja in ne, kaj bi se moralo dogajati. V slovenskih medijih je diskurz tako ideološki, da postaja nezanimiv.
(So vsi politiki isti?)
»V politiki, tudi slovenski, vsak dela svojo poklicno kariero in do tega ima pravico.« Res pa je, da imam sam svoje pristranosti.
(Pristranosti?)
Referendumi meni P. Jambrek, naj bodo čim manj ustavno omejevani; strinjal bi se tudi z referendumom o beguncih.
Glede svobode izražanja: »Omejevati to svobodo s čemerkoli, celo zaradi legitimnih ciljev, je z vidika javnih interesov sporno. Brez imunskih mehanizmov, ki omogočajo povratno kontrolo in kritično analizo, sistem stagnira. Še tako neprijetne vesti in informacije /…/ naj bi imele po mnenju evropskega sodišča za človekove pravice legitimno pravico, da se izražajo.«
(Tudi sovražni govor?)
»Tudi, če ne spodbuja neposredno k nasilju in sovražnemu vedenju /…/«. Težko ga je opredeliti vnaprej. Svetuje, »da se ne prenaglimo z diskvalifikacijami, žigosanjem in hitrim diskreditiranjem – npr. preprostega prebivalca Šenčurja, ki je peš ali na svojem traktorju povedal, kaj si misli o migrantih, pa /…/ nikogar neposredno fizično ali psihično ogrozil. Ali ko prebiram, s kakšno lahkoto se v slovenskih medijih na splošno označuje ljudi za neonaciste, fašiste, ksenofobe, šoviniste, nacionaliste in še kaj, se moram vprašati, kdo tu pravzaprav govori sovražno.«
(Zakaj o slovenskih notranjepolitičnih razmerah ne želite govoriti?)
»Enostavno imam preveč drugega dela /…/. Vse predlansko leto sem pisal in urejal za objavo zbirko petih knjig. http://www.fds.si/index.php/zalozba/knjige-in-prirocniki Lani sem se lotil internacionalizacije študijskih programov fakultete. (FDS) No, letošnje leto se začenja v znamenju evropske ustavnosti. Za politiko res ni niti časa niti veselja. Poleg tega rad potujem po svetu, najraje imam topa morja in univerzitetna okolja. /…/
(-. Na veliki fotografij T. Skaleta stoji P. Jambrek pod zastavami članic (in) EU, med sedežem fakultete http://www.fds.si/, vladnim gradom Brdo in nacionalnim nogometnim centrom. B.M.)

Zakaj sreča v deželi Danski? Združeni narodi (OZN) in njihovi cilji.

Danci spet najbolj srečni. STA, AFP, Delo, 17.3.2016
Po World Happiness Report (2016) so najsrečnejše države na svetu: Danska, Švica, Švedska, Islandija in Norveška med prvimi desetimi so še Finska, Kanada, Nizozemska, Nova Zelandija, Avstralija in Švedska. Slovenija je na 63. mestu, nižje kot lani. ZDA je na 13., od sosed Avstrija na 17., Italija na 50.mestu. Zadnje so Sirija, Togo in Burundi. https://en.wikipedia.org/wiki/World_Happiness_Report

Kdo je tu srečen? T. Or, Delo, 19.3.2016
Ob mednarodnem dnevu sreče piše kulturologinja Teja Or o (razvojnih) ciljih OZN (Združenih narodov, ZN) in o sedanjih razmerah.
ZN so zasledovanje sreče postavili kot temeljni cilj, ki naj bi povzemal razvojne cilje novega tisočletja, v obdobju 2000 do 2015. Izkoreninjenje skrajne revščine in lakote ter blaginjo in srečo vseh naj bi poskušali doseči s trajnostnim razvojem, na socialnem, ekonomskem in okoljskem področju.
Cilj sreče vseh seveda ni dosegljiv, vendar si ZN vsaj enkrat letno »z dnevom sreče naberejo kakšno pozitivno točko. Ne nazadnje si odgovornost za posameznikovo nesrečo največkrat pripiše njemu samemu, in ne nevzdržnim razmeram, v katere je bil potisnjen zaradi neodgovornosti odgovornih zanje, npr. za pok finančnega balona in s tem »dolžniško krizo« ali za vojne in druge težke razmere po svetu in s tem za »begunsko krizo.« Vse to so torej vzroki, da tudi letošnji dan sreče /…/ ne more biti vzrok za pravo srečo.«
(- Magistrsko delo T. Or o dostojanstvu, delu, trpljenju, sreči in ljubezni lahko preberete na: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_or-teja.pdf , B.M.)

Preberimo, poslušajmo, pojmo, poglejmo, (spre)glejmo…

Med knjigami. Pravkarizšlopravkarizšlo… Matjaž Hočecar, Šolski razgledi, 18.3.2016
Adamič, L. Novi svet – ljudje in vizije : izbrani odlomki iz 12 Adamičevih knjig, z obširno Adamičevo bibliografijo. Mestna knjižica Grosuplje, 2015
Bralna pismenost – odgovornost vseh strokovnih delavcev v vzgoji in izobraževanju. Ur. M. Mejak, PeF UL, Lj., 2016
Hančič, D. Revolucionarno nasilje v Lj., 1941-1945. Študijski center za narodno spravo, Lj., 2015
Jeglič, Anton Bonaventura. Jegličev dnevnik – znanstvenokritična izdaja. Ur. B. Otrin, M. Čipič Rehar, CMD, Celje, 2015
Mastnak, T. Liberalizem, fašizem, neoliberalizem. *cf, Lj. 2015
Močnik, R. O pisanju zgodovine. *ccf, Lj., 2015
Osojnik, I. Symposia : štiri razprave o slovenski poeziji in ena o Dušanu Pirjevcu. KUD Police Dubove, Lj. 2015
Pestre, D. Proti znanosti : politike in znanja sodobni družb. Krtina, Lj., 2015

Kolikor dinastij, toliko zgodovin. B. Maselj, Delo, 22.3.2016
Knjigo o štirih tisočletjih, o vsaj petdesetih cesarjih azijske velesile Zgodovina Kitajske je napisal Mitja Saje, https://en.wikipedia.org/wiki/Mitja_Saje .
Pionir naše sinologije jo je začel pisati pred dvema desetletjema, ko je predaval o tem na FF UL. Tam so leta 1996 ustanovili oddelek za azijske in afriške študije in kakim tristo študentom so bila doslej o tem že dostopna skripta. V knjigi je obdržal pripovedni način s predavanj. Pozornost namenja dinastiji Ming (14. do 17.stol.) , o čemer je napisal doktorsko disertacijo. S pomočjo kolegov je v Pekingu odkril več zanimivosti o A. Hallersteinu iz Mengša, ki je tam deloval v 18.stoletju. Naslovnico knjige je narisala H. Wang, avtorjeva žena, https://sl.wikipedia.org/wiki/Wang_Huiqin, ki prav, da jo pri nas še vedno kdo vpraša, koliko je od Pekinga do Beijinga. Avtor sicer uporablja pinjinski zapis. https://sl.wikipedia.org/wiki/Pinjin .

Kocbekovo zrcalo slovenskemu 20. stoletju. Ženja Leiler, Delo, 22.3.2016
Leta 1930 je na FF Univerze kralja Aleksandra v Lj. diplomiral Edvard Kocbek. Naslednje leto je poučeval na gimnaziji v Bjelovaru, odšel s francosko štipendijo v Lyon in tam leta 1931 začel pisati dnevnik. Nato ga je pisal, z redkimi prekinitvami, v burnih (pred-/med-/po-) vojnih letih, do 1978, tri leta pred smrtjo. (- Tudi o njem so pisali… , glej članek o knjigi I. Omerze: http://www.delo.si/kultura/edvard-kocbek-udbovski-osebni-dosje-st-584.html . O dejavnosti ter pisanju pred 2. sv. vojno in po njej glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kocbek .B.M.)
Poleg pesmi je izpred vojne znano Premišljevanje o Španiji, zapiske iz partizanov je objavil v Tovarišiji (1949) in Listini (1967) potopisne zapise pa v Krogi navznoter (1977). Serija Kocbekovih dnevnikov je v uredništvu M. Glavana izhajala pri CZ ter v Zbranih delih od 2012 dalje.

Ženja Leiler v daljšem članku piše, da je bilo »njegovo dnevniško pisanje, zlasti v obdobju po vojni«, ko so ga »tovariši« odrinili in po izidu zbirke novel Strah in pogum (1952), »zanj edini prostor svobode, v katerem je /…/ skušal razumeti tak samega sebe« in »slovensko 20. stoletje«.
Nedavno sta izšli dve knjigi z eseji in dnevniki. V prvi – je že objavljenim Svoboda in nujnost (1974) dodan še Eros in seksus, v drugi pa so dnevniki iz 1936, 1937, 1944 in 1945, ki dopolnjujejo omejene knjige. Gre za zadnjo knjigo iz zbranega dela, ki jo je uredil A. Inkret, pokojni avtor Kocbekove biografije In stoletje bo zardelo (2011, https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Inkret ; glej tudi članek J. Prunka: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/edvard-kocbek-clovek-strahu-in-poguma-v-katerem-je-prevladal-pogum.html . B.M.)
(- Na fotografiji J. Milčinskega iz leta 1944, pred barako v Kočevskem rogu, pod znakom Triglava z OF: E. Kocbek, P. Lunaček, J. Vidmar in Tit Vidmar. B.M.)

»Nikolićev odhod čutim globoko v duši«. Borut Medle, Dnevnik, 16.3.2016
Bosanski gledališki in filmski igralec Davor Janjić (47 http://www.filmovi.com/yu/glumci/1251.shtml), nadaljevalec tradicije slavni jugoslovanskih igralcev, ki redno igra v slovenskih produkcijah, pripoveduje o enem najslavnejših, najprej pa o njegovem režiserju.
(Žika Pavlović je ob koncu kariere snemal v Sloveniji. S čim se je v Srbiji izločil?)
https://sr.wikipedia.org/wiki/%D0%96%D0%B8%D0%B2%D0%BE%D1%98%D0%B8%D0%BD_%D0%9F%D0%B0%D0%B2%D0%BB%D0%BE%D0%B2%D0%B8%D1%9B
»Žika se je tam konec 60-tih let, tako kot vsak normalen človek ukvarjal z vprašanjem seksualne revolucije. Ustvarjal je filme o osvobajanju. Od južnoslovanskih narodov je seksualna revolucija do neke mere uspela samo v Sloveniji.«
(Argument?)
»Ker je samo tukaj s tistih časih mati hčeri znala razložiti, kaj je kondom, Zaščita. In podobne zadeve. Govorim tako metaforično kot konkretno. To je uspeh seksualne revolucije. In na tej točki poka odnos vzhoda in zahoda.«
(Slovenke so v Jugoslaviji veljale za lahka dekleta.)
»Zmota. Slovenke si nisi vzel ti, ampak si je ona tebe.«
(Dragan Nikolić, najlepši, in seksualna revolucija?)
Njegov ključni film, v katerem »tako kot v Žikovem filmu Ko bom mrtev in bel https://www.youtube.com/watch?v=VHN9LWtabJ8 igra pevca, ki ne zna peti« je Ko to tamo peva. http://domacifilmovi.info/videos/ko-to-tamo-peva V njem zapeljuje Nedo Arnerić na svoj gelibterski način; »gre za seksualno revolucijo med Srbi.«
(Je bil intelektualec?)
»Bolj je spoštoval ulico. A bil je inteligentno kakovosten. Zanimivo je, da nihče od srbskih velikanov igre in cinizma kajti na koncu je ta ključen, ni končal fakultete. Končati fakulteto je veljalo za nedostojno. Tudi eni manjka nekaj izpitov. Nemara zaradi njihovega vpliva.«
(Igral je plemenitega beograjskega uličarja strogo predmestnega izvora, ugotavlja B. Mehle: »Človek s statusom pri mehanikih, taksistih, boksarjih, ostarelih trenerjih, lokalnih gostilničarjih.« Apolitičen, radost življenja, ženske so mu pomembnejše od politike. V Odpisanih je protiokupatrosko nastrojen mladec, individualist, ne vojak partije.)
»V teoriji filma se temu reče antijunak in on je prvi antijunak jugoslovanskega filma, antijunak pa praviloma potegne kratko.«

Zmaga politike proti ljudstvu. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 22.3.2016
Liberalizem je imel do demokracije vedno ambivalentne odnos, povzema Zdenko Vrdlovec, (filmski kritik http://www.emka.si/avtorji/7570-zdenko-vrdlovec/3763 ) knjigo Tomaža Mastnaka Liberalizem fašizem, neoliberalizem, ki se opira na to, kar so pisali: N. Chomsky, L. van Mises, M. Foucault, von Hayek in c. Schmidt.
Napoleon se je razglasil za promotorja »idees liberales« in šel v osvajalne vojne. »Klasična politična ekonomija ni liberalizem«, piše Mastnak.
»Fašizem je v politični zgodovini tesno povezan z liberalizmom«, saj je bil proti socialnim demokratom, socialistom in komunistom.
Neoliberalizem je »srečanje liberalizma z ekonomijo«, piše Mastnak, znanost o tržnih pojavih nastopa kot model za spoznavanje in vodenje družbe. Najbolj nasprotuje planskemu državnem poseganju v gospodarstvo, bodisi v nacistični protekcionizem, sovjetski socializem ali keynesianistične državne posege, socialnim in ekonomskim pravicam.
Kot v nacističnem konceptu je »politična razlastitev in podreditev ljudstva« ter »zasužnjenju njegovega duha« - po Mastnaku - značilnost našega časa. »Mar ni ljudstvo razdejano prav s tem, da ostaja v demokratični formi političnega življenja, medtem ko se vse odločitve sprejemajo tam, kjer ljudstva ni?« Neoliberalistična hegemonija depolitizira ljudstvo, meni T. Mastnak, to je »zmaga politike brez ljudstva in proti ljudstvu.«
(- Preberite nekoliko starejši pogovor z njim http://www.mladina.si/163555/dr-tomaz-mastnak/ )

Revolucija in ljubezen. Pogovor. nr, Dnevnik, 21.3.2016
V SNG Maribor se je 21.3. na Filozofskih večerih s Srečkom Horvatom, hrvaškim filozofom https://en.wikipedia.org/wiki/Sre%C4%87ko_Horvat pogovarjal Gregor Moder (FF, AGRFT UL, avtor knjige Komična ljubezen: Shakespeare, Hegel, Lacan (2016).
S. Horvat je avtor knjig, prevedenih v številne jezike (Šta Europa želi, 2013, v soavtorsvu z S .Žižkom, Radikalnost ljubezni/The radicality of love) in je ustanovitelj zagrebškega festivala Subversive. http://subversivefestival.com/
Kaj ima ljubezen skupnega z revolucijo? Tveganje, pretres, odgovarja. Kar imamo danes je svetovno gibanje proti vsakemu tveganju, od zahodnih permisivnih družb, do islamskih fundamentalistov, »združenih v boju proti strasti«, ljubezni.

Pesniški bestselerji. (V.P.S.), Delo, 21.3.2016
Ob svetovnem dnevu poezije (21.3.) časnik ob članku Pesništvo je danes v konspirativnem podzemlju Valentine Plahuta Simič navaja najbolje prodajane domače knjige pesmi:
Angeli, T. Pavček, 20.000 prodanih izvodov;
Ljubezen, čudež duše in telesa, C. Zlobec, 7000;
Domu in rodu, T. Pavček,, 3500;
Velikani slovenske poezije (Aškerc, Gregorčič, Muren, Prešeren in Župančič, 1000
Pesmi štirih, Kovič, Menart, Pavček, Zlobec
Dolgo prehajanje, Majda Haderlap, pravkar izšla v 800 izvodih.
Zadnja pomlad, J. Menart, izide aprila v 4000 izvodih.

Javni sektor, UM, vodenje, nagrajevanje najboljših, policisti, sindikalist

Upravljanje, odgovornost, vodenje in motivacija. J. Zeni, , Delo, 14.3.2016
»Niso vsi državni uradniki kar povprek nesposobni, so pa različno vodeni, motivirani… meni Janez Zeni, »svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme«.
Upravljalec našega javnega sektorja (JS) je država. S svojim aparatom (vlada, parlament, institucije) je kriva za prenormiranost, nerazumljivost (predpisov), medresorno neusklajenost in odsotnost odgovornosti. Prepogosto prihaja do »nepotrebne birokracije, podvajanja dela nekaterih državnih organov«, kar povzroča nejevoljo in podraži poslovanje. Vlada se tega zavda, zato napoveduje »posodobitev javne uprave« in racionalizacijo.
Problem je tudi vodenje, t.j. »načrtovanje, organiziranje, usklajevanje in koordiniranje procesov dela na vaseh ravneh. Predvsem gre za vodje, menedžerje, njihove pristojnosti in kompetence oz. usposobljenosti.
Za motivacijo zaposlenih niso pomembne le plače, pač pa tudi sistemizacija delovnih mest, ki je izhodišče za načrtovanje dela, pogodbe o zaposlitvi, določanje plač, načrtovanje karier ipd. »Sedanje anomalije in nezadovoljstva (policisti, medicinske sestre itd.) izhajajo prav iz tega ker so (sistemizacije) narejene na pamet.« Žal tudi nekateri sindikati zavračajo že zdavnaj izdelane strokovne podlage, ker bi nekateri izgubili privilegije.
Pri plačah gre za osnovne plače, ki so po zahtevnosti delovnih mest razvrščene v 65 plačnih razredov in za stimulacijo zaradi večje usposobljenosti in delovne uspešnosti ter napredovanje. V razvitem svetu je najpomembnejši motivacijski dejavnik napredovanje, saj poenostavlja plačni sistem, spodbuja strokovni razvoj in kakovost dela.
J. Zeni meni, da je na osnovi preizkušenih metod možno »nagrajevati tudi tiste najboljše (zdravnike, raziskovalce ipd.« To je ena od najbolj kritiziranih točk sedanjega plačnega sistema in vzrok za pritiske na izstop iz njega.
In končuje: »Za to, da bodo v JS lahko bolj učinkoviti, bolj uspešni, bolj zadovoljni, odgovorni itd. pa je poklicana država, da jim uredi razmere, potem pa lahko postavlja zahteve.«

Lomilec rektorjeve desne roke. B Ferlič Žgajnar, Delo, 14.3.2016
V pogovoru Alen Vidonja, zaposlen na rektoratu UM, pojasnjuje razloge za svoje pismo o spornem vedenju svojega predstojnika, glavnega tajnika UM, ki je pripeljalo do odvzema pooblastil Teodorju Lavrenčiču.
O tem je večkrat govoril z rektorjem Igorjem Tičarjem, ki je T. Lorenčiča štel za svojega najtesnejšega sodelavca. Pisala mu je sodelavka Petra Ujčič, a ker se ni nič premaknilo je poslal pismo njemu, profesorju Branku Lobnikarju in sindikatom. Zaradi tega je doživel psihične pritiske, mobing, kot sam pravi. V času pogovora je bil še vedno na bolniškem dopustu. Kljub posledicam bi danes ravnal enako, je povedal Brigiti Ferlič Žgajnar:
»Ne bi se dobro počutil, če ne bi nič ukrenil. Ljudje /…/ so pričakovali pomoč. Naj bi se naredil neumnega? /…/ Raje mirno spim in jih dobil po glavi, kot pa da bi /…/ bil brezbrižen. KO smo na univerzi začeli pisati etične kodekse, sem si mislil, da je žalostno /…/ Če nimaš načel ponotranjenih, ti na papirju ne bodo pomagali.«
Na pismo mu je rektor odgovoril, da je ustanovljena komisija. Istega dne je od kolegov izvedel, se začenja postopek ukinitev njegovega delnega mesta. »Nikoli si ne bi mislil, da bom med žrtvami mobinga nekoč sam.«
Rektor zdaj pravi, da ruši univerzo.
»Nesmisel! Glede na to, da me je povabil k sodelovanju, mi omogočil vodenje oddelka, nimam razloga za njeno rušenje.« Kaj bo ne ve. »Imel sem redno službo, /…/ moram odplačati kredit.«
Univerza mu je bila več kot delodajalec. »Vso mladost sem vložil vanjo, vsa študentska leta. Poznam jo v drobovje.«
Na PF UM je bil v študentskem svetu. Ustanovil je mladinski klub in dobrodelni klub Leo in se ukvarjal z družbenimi dejavnostmi. V času rektorja Ivana Rozmana je bil prorektor za študentska vprašanja. (- O tem na http://www.uni-mb.org/ , B.M.) Obiskoval je rockovske koncerte, jih tudi organiziral. Čas študentskih zabav je minil. Poročil se je. Najraje bi delal v odvetništvu. Po pravniškem državnem izpitu je službo iskal v pravosodju, toda prav takrat so ukinili program Lukenda (- za hitrejše sojenje, https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=14057 , B.M.), »na trg dela je prišlo ogromno pravnikov in vsak je imel več delovnih izkušenj od mene. Na višjem sodišču je bil pripravnik in hkrati dopolnilno zaposlen na UM. Zavrnil je ponudbe za odvetništvo: »Vedno je prevladala pripadnost univerzi«, poleg tega je postal rektor I. Tičar, o katerem je imel dobro mnenje. Razen zadnjih dogodkov še zdaj o njem nima žal besede.
Njegovo pismo in sodelavke P. Ujčič je opogumilo še druge, piše B. Ferlič Žgajnar. Na sindikat (Sviz) se je obrnilo 41 zaposlenih, nezadovoljnih z ravnanjem T. Lorenčiča. Temu je rektor prejšnji teden preklical vsa pooblastila.
Teodor Lorenčič zdaj vrača udarec in pravi, da so očitki (zaposlenih, njegovih podrejenih) o mobingu in spolnem nadlegovanju izmišljene in izrabljene »za potrebe moje osebne diskreditacije«, ki jih mediji objavljajo brez dokazov. V svojem odpoklicu vidi politično sprego močnih posameznikov na UM, ki želijo onemogočiti preiskovanje nekaterih zadev. Vidonji očita, da je svoji ženi, tudi zaposleni na rektoratu, nezakonito izdal sklep o povečanem obsegu dela, da je sebi izplačal nadurno delo, čeprav je imel takrat minus ur, idr.
Alen Vidonja te očitke T. Lorenčiča zavrača. Pravu, da kažejo na način »njegovega delovanja, pri katerem z insinuacijami skuša manipulirati z drugimi.« Zase pravi, da je bil po cele dneve v službi.
»Delali smo pod pritiskom, moji sodelavci so marljivi deloholiki, 8-urnega delovnika ni bilo. Prostega časa sem imel zelo malo.« Če mu bolniške ne bodo podaljšali, ne ve kaj bo.
(- O tej zadevi lahko preberete še več povzetkov v Novicah in Pogledih na www.nsdlu.si. Na spletni strani UM so avgusta 2016 na odgovornih mestih na rektoratu navedeni tudi A. Vidonja , P. Ujčič in T. Lorenčič: http://www.um.si/univerza/imenik-zaposlenih/Strani/Rektorat.aspx. B.M.)

Nepreslišano. (Nedelo), Dnevnik, 14.3.2016
Publicist Jure Apih, o miličnikih in policistih, sindikalistih:
»Današnji policisti so bili še miličniki, ko so pod Ertlovo in Čelikovo komando obranili Slovenijo pred Miloševićevimi mitingaši. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=10 http://www.fvv.um.si/varstvoslovje/articles/VS-2011-3-05_Cas.pdf V osamosvojitveni vojni (1991) so prevzeli levji delež obrambe. Šele ko je bila nevarnost mimo, so se v prve vrste posili »osamosvojitelji«. Ugled modrih je letel v nebo A kmalu nič več ni bilo, kot je bilo.«
Depeša Interpola (o trgovcih z orožjem) so pustili v predalu, ministrico so lovili po avtocesti… (- ministra K. pa nedavno pri Škofji Loki, B.M.).
»Malce smo se hecali, pravi odgovorni sindikalist« http://pss-slo.org/ , pravi J. Apih in svetuje Cerarju, naj pravočasno poseka »lovke politične agenture« in vsaj popravi policistom plače.

Znanstveniki, strokovnjaki, razvoj, javne finance

Kako preprečiti beg znanstvenikov na tuje. R. Jerala, Dnevnik, 14.3.2016
Vodja laboratorija za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu v Lj. Roman Jerala piše o izzivih globalizacije znanosti.
»Podobnih problemov se lotevajo znanstveniki z vseh koncev sveta /…/ Čeprav je smisel znanosti odkrivanje novega, pa /…/ v znanosti obstaja tekmovalnost.«
Zaradi nje se raziskovalci bolj potrudijo, vendar se je treba tudi »mednarodno povezovati in se učiti od drugih. Znanstvenik mora najprej narediti diplomo in magisterij (6 let), pri čemer je dobro, da se čim prej vključi v izvirno raziskovalno delo, ki predstavlja najpomembnejši del doktorata (4-6 let), čemur sledi še podoktorsko usposabljanje (2, 4, tudi 6 in več let) preden lahko raziskovalec po skupno 12-18 letih študija /…/ postane vodja samostojne raziskave, običajno /…/ v okviru večje raziskovalne skupine.«
Izjemno pomembno je usposabljanje, učenje ob izkušenih mentorjih, ki ga »usmerjajo in mu svetujejo na tej poti. To lepo opisuje Robert King: Apprentice to the Genious. Nujno je usposabljanj v tujini oz. v drugih skupinah kot za doktorat.
»Podoktorsko usposabljanje ali t.i. postdoc jim odpre nova raziskovalna področja, pristope, omogoči navezovati znanstvene povezave ter se uveljaviti z lastnimi izvirnimi rezultati.«
V razvitih državah, predvsem v ZDA so ti študenti gonilo znanosti, s kombinacijo prodornosti in svežine ter veliko dela. Taka izkušnja, postdoc na ugledni tuji univerzi, je tudi pogoj za prestižne projekte ERC.
Slovenski podoktorski študenti imajo zaradi razlike v cenah in davkih še dodatne težave z našo davkarijo. R. jerala zaradi pomena tega usposabljanja predlaga, da bi država »iz obdavčitve izvzela prejemke za znanstvene obiske, sobotna leta ali podoktorsko usposabljanje v tujini«, kar se bo dolgoročno povrnilo. Ali vsaj zmanjšala obdavčljive osnove za stroške življenja v tujini.
Imamo tudi težave s pridobivanjem najboljših tujih študentov, piše R. Jerala, saj jih težko dobimo na naše plače. Vendar »lahko s pametno politiko, od davčne, izobraževalne do znanstveno-organizacijske, postanemo bolj privlačni brez velikih vlaganj.«
Prihajajo tisti, ki so »s Slovenijo povezani preko socialnih vezi. /…/ Tudi veliko uspešnih slovenskih znanstvenikov si želi po uveljavitvi v tujini povratka v Slovenijo, seveda pod pogojem, da bi imeli pogoje za delo, ki bi omogočalo kreativnost, pa tudi spodobno plačo /…/.«
Z davčnimi razbremenitvami bi lahko pritegnili visoko usposobljene raziskovalce, nosilce najbolj naprednih tehnologij, kar bi prineslo delovna mesta in visoko dodano vrednost.
»Slovenija je sicer majhna država, vendar jo s pasivnostjo, ksenofobijo in strahom pred spremembami delamo še manjšo kot je. Na področju znanosti imamo enake priložnosti kot preostali v svetu, če jih ne bomo izkoristili, se bo to poznalo na celotni družbi.«

Reforme. Naveličani počasnosti vlade. B. Hren, Dnevnik, 14.3.2016
V Uradu za makroekonomske analize in razvoj http://www.umar.gov.si/ predlagajo nekaj ukrepov za hitrejšo gospodarsko rast in stabilnejše finance. Nekatere težave se vlečejo že več kot 20 let, pri čemer mislijo na konkurenčnost, trg dela, demografijo in javne finance.
Sredstva za raziskave in razvoj porabljamo neučinkovito, z enakim denarjem bi morali povečati število patentov za četrtino, pravi Aleš Delakorda, Umar. Ne gre le za višino sredstev, pomembni so tudi drugi resursi podjetij, npr. struktura zaposlenih in oprema. Zaposlenim z višjimi plačami bi za spodbudo morali zmanjšati davčno obremenitev.
Skromen je tudi delež visoko izobraženih med zaposlenimi, vprašanje je tudi primerna izobraženost. Boštjan Vasle, Umar: » »Ankete kažejo, da slovenski delodajalci niso zadovoljni z izobrazbo ljudi. Težave imamo tako zaradi razkoraka med izobraževalnimi profili, ki jih podjetja iščejo in tistimi, ki jih izobraževalni sistem proizvaja, kot zaradi nezadovoljive ravni znanja.
Eden ključnih strukturnih problemov je staranje prebivalstva, kar vodi v nevzdržnost sedanjega pokojninskega sistema. Delamo je kakih 35 let, vzdrževani – v mladosti in starosti – pa smo 45 let. Po zaposlenosti starejših od 55 let smo na repu EU, ugotavlja B. Vasle. »Podaljšanje delovne dobe je zato nujno /…/ kar bo zagotovo povzročilo odpor sindikatov.«

Begunci, šolarji, učitelji, vodje, zaporniki; odgovornost, solidarnost

Med strahom in sovraštvom. D. Petrovec, Dnevnik, 14.3.2016
V komentarju o strahu pred begunci in o tistih, ki ga spodbujajo, pravi Dragan Petrovec, PF UL, https://www.dnevnik.si/tag/Dragan%20Petrovec , da gre v resnici za sovraštvo.
Spomni se, kako so se ženske, tudi neka sodnica, bale M. Trobca, obsojenega morilca v zaporu, čeprav se je takrat bližal 60-tim in bil le še razvalina človeka. In prvega zapornika, ki je imel aids, ki mu ni nihče upal blizu, dokler mu ni dal roke šef zapora. Pa gospa, verna in šolana, ki je slišala, da bo v Slovenijo prišel zapornik iz Guantanama, in se stresla od odpora do njega. Ni pomagal noben argument, da je »terorist« najbrž nedolžen.
Od grožnji staršev, ki so zagrozili, da bodo izpisali otroke iz dijaškega doma v Kranju, če bo en (mlad) begunec prestopil prag doma se spomni konca 50-let v ZDA. (- O rasni diskriminaciji v ZDA in pri nas: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_zerovnik-ana.pdf , B.M.)
Vrhovno sodišče ZDA je takrat odločilo proti segregaciji šolarjev. Guverner Arkansasa se je temu uprl, poslal pred šole nacionalno gardo, beli starši so zagrozili, da do otroke izpisali. Predsednik Eisenhower je poslal vojsko, podredil gardo in omogočil črnim otrokom vstop v šolo. A belopolti sošolci so jih še dolgo trpinčili temnopolte. Te je pred leti predsednik Clinton odlikoval, Obama pa jih je povabil na inavguracijo.
D. Petrovec sprašuje: Bi garda, ki jo predlaga J. Janša, varovala 6 beguncev na poti v šolo/ dijaški dom pred domačini?
Pa smo pri sovraštvu, pravi. »Na žalost je slovenska demokracija /…/ zgrajena na izključevanju in sovraštvu. Tu prednjači ena stranka, čeprav tudi druge ni imune /…/. Ta je naredila seznam ljudi, ki jih je treba izločiti iz javnega življenja ; denimo tiste, ki so se zavzemalo za izbrisane, ki so podpisali kak protest ali pa do bili sorodniki funkcionarjev druge stranke. http://www.mladina.si/109062/lista-sds-za-odstrel/ . Grozila je s kazenskim pregonom tistih, ki bi si drznili izvrševati sodbo ustnega sodišča.
Primer sovraštva, »čustva, ki omogoča zbiranje ljudi zato, da izključijo, izločijo, preženejo, podredijo in obvladajo. Da sovraštvo je eno najprivlačnejših čustev. Ko pa ga spodbuja vodja, ki obljublja varno zavetje in vojni plen somišljenikom, je katastrofa na obzorju.«
Le z dobrimi dejanji lahko premagamo »omenjeno čustvo in njegove častilce. Hessel http://www.sanje.si/knjigarna/dvignite-se.html bi rekel – dvignimo se. A v dobrem, za zgled, ki vleče.«

Hipokrat za učitelje. S. Merljak, Delo, 14.3.2016
O vključevanju beguncev v šole piše Sonja Merljak in poudarja pomen učiteljev.
Pri nas je v OŠ vključenih 19 otrok prosilcev za azil in en begunec, 36 prosilcev pa še čaka. V demokratični družbi je naloga šole, da »vsem otrokom brez izjem« zagotovi razvoj njihovih potencialov. To ji zapoveduje že konvencija o otrokovih pravicah. (Glej: http://www.varuh-rs.si/pravni-okvir-in-pristojnosti/mednarodni-pravni-akti-s-podrocja-clovekovih-pravic/ ).
Naši šolski zakoni določajo šolo kot prostor za učenje sobivanja, vzgajanja strpnosti in spoštovanja drugačnosti. Otroci, ki potrebujejo podporo, jo morajo dobiti. Lahko se pohvalimo s projekti vključevanja otrok iz balkanskih vojn v 90-tih letih.
Otroci niso krivi, če so morali na pot. Čeprav pridejo v novo okolje, se vanj lahko v trenutku vključijo. »Ovire so le v glavah odraslih.«
Goran Popovič, ravnatelj z tovrstnimi izkušnjami pravi: »Velikokrat sem se pošalil, da kot obstaja Hipokratova prisega za zdravnike https://sl.wikisource.org/wiki/Hipokratova_prisega bi morala tudi za učitelje.« S to prisego bi se učitelji zavezali, da med otroci ne bodo delali razlik.«

Odgovorni danes – solidarnost s prihodnimi generacijami. S. Cafuta Trček, Ljubljana, MOL, št.2, 2016
Na ljubljanskem Gradu so 10.3.206 ob razglasitvi zelene prestolnice Evrope 2016 v razpravi na to temo med drugim-i dejali:
Aleksander Zadel, psiholog, profesor http://siol.net/avtorji/aleksander-zadel-19647/ je dejal, da smo mi, ki živimo v potrošniškem svetu pasivni, ki se imamo »lepo«, obkroženi z materialnimi dobrinami. Sposobne ljudi povezujemo s plačo, a ni čisto tako. Večja sposobno pomeni večjo odgovornost. Začeti moramo pri sebi. Torej ne obtoževati, temveč razmisliti, kaj lahko naredim dobrega zase in za družbo. Razmišljanje kako lahko nekomu pomagam je naša nova bodočnost.
Đorđe Balašević
, pesnik, glasbenik https://www.youtube.com/watch?v=BwW7hfwpOCI , se spominja slogana V sodelovanju z naravo, ki je v nekdanji državi poosebljal Slovenijo. https://www.youtube.com/watch?v=N739bGOaJpk https://www.youtube.com/watch?v=jguiXvojV5w . Danes si želi, da bi upočasnili propad Evrope in da bi »našim potomcem pustili naravo, kot smo jo podedovali.«
Janez Škrabec, podjetnik http://www.ef.uni-lj.si/media/document_files/novice_in_dogodki/cvJanezSkrabec.pdf : V kriznih časih ni rešitev vojna, ampak mora priti do tehnološkega napredka, in sicer do zelenega. To, da lahko v Lj. čist vodo pijemo iz pipe, da se lahko v nekaterih rekah kopamo, je izredna prednost in privilegij.
Tomo Križnar
, humanitarni aktivist http://www.delo.si/sobotna/dzuba-wau-pariang-benetke.html je zaskrbljen, kes s sedanjim načinom življenja drvimo v prepad. Dobiček, plen, je postal glavna vrednota. Zaveda se, da brez denarja ni nič, a ne sme biti sredstvo, ki pelje človeštvo v prepad Najbolj pomemb bi nam morala biti človeška nedolžnost, novi humanizem. »Šele, ko sem začel delati v begunskih centrih, sem začutil, da sem človek.«
Zoran Jankovič, župan http://www.zoranjankovic.si/biografija/ : Potrebna nam je solidarnost do prihodnjih generacij. Do vseh ljudi bi se morali obnašati kot do svojih otrok in vnukov. To zavezuje tudi Ljubljano.
(Po zapisu Staše Cafuta Trček skrajšal B.M.)

Slavist, profesor, človek 20. stoletja, žena slikarka; pisatelji; likovnica, galeristka

Lavrinov svet. I. Štaudohar, Objektiv, Dnevnik, 12.3.2016
Članek o človeku, ki je slovenščino učil Angleže in nas približal svetu, začne Irena Štaudohar takole:
»Na idilični univerzi v Nottinghamu http://www.nottingham.ac.uk/ lahko srečat lepe in zanimive angleške študentke, ki tekoče govorijo slovensko in dobro poznajo Ljubljano.« Tam so »že leta 974 odprli lektorat slovenskega jezika in je še vedno edini na Otoku. Zasnoval ga je največji britanski Slovenec Janko Lavrin (1887-1986), ki je bil na tej univerzi glavni profesor za slovanske jezike že od leta 1917.«
Tu poznavalci njegovo ime izgovarjajo s spoštovanjem, v domovini je dokaj neznan, saj radi spregledamo kozmopolite, piše I. Štaudohar. Videl je veliko dežel, poznal zanimive ljudi svojega časa. V Sankt Peterburgu je prijateljeval z ruskimi avantgardisti, bil vojni dopisnik z Balkana v 1. sv. vojni, sodelavec BBC v 2. sv. vojni. S pisanjem o ruskih pisateljih in o Nietzscheju je zaslovel v ZDA in drugod. https://en.wikipedia.org/wiki/Janko_Lavrin .
Rodil se je v belokranjski vasici Krupa, ostal je sirota, bil je izjemno pameten. O tem so njegove nečakinje v dokumentarnem filmu A. Nuše Dragan Janko Lavrin: Ves slovenski, ves ruski, ves angleški, ves svetovljanski povedale, da je k deček po nedeljski maši znal dobesedno ponoviti pridigo.
Šole ni preveč maral. Ginazijo je obiskoval v Novem mestu, po maturi je z dediščino odpotoval po Evropi in se 1908 v Sankt Peterburgu vpisal na arheologijo ter seznanil s slikarji in literati. Bil je karizmatičen, zanimiv in radoveden. Kmalu je postal urednik levičarskega časopisa Slovanski svet.
Novinar Mitja Meršol, ki je Lavrina srečeval v Londonu http://www.bbc.co.uk/slovene/index.shtml pravi da sta se časopis brala tudi Tomaš Masaryk, kasneje predsednik ČSR, in Lev Tolstoj. Sodeloval je s Preporodovci, na Rožniku obiskal Cankarja, med vojno pisal z Balkana za ruski časopis, s Srbi se je umaknil na Krf, kjer se je družil z Dragotinom Gustinčičem. Za Avstrijce je bil dezerter.
Leta 1917 se je, begunec, bolan in brez denarja, znašel v Londonu. Naučil se je angleščine, se družil z intelektualci, sodeloval v reviji New Age, in postal 1918 profesor ruščine v Nottinghamu. Brez formalne akademske izobrazbe. Študentov je imel malo, ruskih knjig ni bilo veliko. Oblikoval je katedro za slovanske jezike, knjižnico.
Nottinghamski profesor Malcolm Jones, ki piše o J. Lavrinu in ga je srečal že zelo starega pravi, da je bil Lavrin »intelektualen in kreativen mislec, ni bil akademik v tradicionalnem smislu. Zanj je bil najpomembnejši svobodni duh, svoboda inteligence.«
Leta 1921 je bil star 34 let. V londonski družbi umetnikov in intelektualcev, ki bi rada šla na izlet v Slovenijo, je srečal Noro, študentko likovne umetnosti »brez počenega groša«.
Na poročnem potovanju leta 1928 je pisala (in risala) dnevnik, ki je izšel leta 2004 v dveh jezikih pri Vale Novak v Lj. http://www.gore-ljudje.net/novosti/2280/ . I. Štaudohar meni, da risbe Nore Lavrin »zdravilo proti žalosti, /…/ saj so realistične, duhovite in čisto zaljubljene. Prikazujejo romantične, še neokrnjene in nedolžne čase. So izjemen dokument o tem, kakšna je nekoč bila Slovenija.« Znala je »naslikati značaje ljudi, /…/ planince, nore na gore, prijazne kmete in čudne domačine, ki so bili mlademu paru vedno pripravljeni pomagati.«
V Ljubljani sta opazila vrtne restavracije, na tržnici izdelovalca konjičkov, »ki v riti piskajo«. V koči na Grintavcu na pogradu napis: »Tukaj so spali tisti, ki niso mogli spati«. Nora je trepetala pred medvedi, kačami, se utapljala na Bledu, napila se je belokranjskega vina…
V Angliji je profesor J. Lavrin nato kupil hišo, a je bil pogosto zdoma, sinova je vzgajala sama. On je bil avtoritativen, ambiciozen, največ mu je pomenilo njegovo delo. Pri pisanju je bil discipliniran, srkal je ideje okrog sebe in o stvareh govoril z navdušenjem. V Londonu se je družil z intelektualci, kot sta bila Dylan Thomas in Georga Orwell; morda je osebno poznal. Potoval je po Afriki, Aziji, ZDA.
S sodelavci je 1932 ustanovil revijo The European Quaterly, pisal o nacizmu, boljševizmu, prevajali Ruse, tudi I. Cankarja, A. Aškerca.
Ved 2.sv.vojno je tedensko v raznih jezikih bral antifašistične tekste. Ranila ga je nemška bomba, v bolnišnični knjižnici je bral in pozabil sporočiti ženi kje je.
Let 1952 se je I. Lavrin upokojil. Poskrbel za katedro slovenščine v Nottinghamu. Pripravljal je izdaje slovenskih knjig v V. Britaniji.
Slovenijo je Lavrin https://sl.wikipedia.org/wiki/Janko_Lavrin zapustil še zelo mlad, a se je vračal.
Z ženo je vsako leto prišel za kak mesec, v Piran, Belo krajino, Ljubljano. Bil je prijatelj z Ivanom in Izidorjem Cankarjem, sodeloval je z drugimi pisatelji in uredniki. Zadovoljen je bil s prevajalko njegovih del Rapo Šuklje http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi676268/ .
Kot eden prvih članov pisateljskega Penkluba je bil soorganizator srečanja Pen na Bledu let 1965 http://www.penslovenia-zdruzenje.si/ https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_center_PEN
Objavljal je članke o Rusih v (naši) Sodobnosti, ki so jih zavračali »številni slovenski kritiki tistega časa, ki /…/ v življenj srečali zelo malo Rusov« in niso »odpotovali dlje kot do Dunaja«, kot piše I. Štaudohar.
Mitja Čander pravi, da ga je - kot dijaka - Lavrinovo pisanje o Tolstoju navdušilo za primerjalno književnost, piše I. Štaudohar, »čeprav so kasneje, ko je bil že na filozofski fakulteti (FF UL), nekateri profesorji Lavrinove teoretične knjige razglašali za nestrokovne in premalo akademske.«. Sicer se je na sorojake večkrat jezil, saj se je trudil izdajati njihova dela v V. Britaniji, pa niso odgovarjali na pisma urednikov in drugih, saj je Lavrin organiziral številne predstavitve naših pisateljev v Londonu: »Dalo bi se marsikaj napraviti za Slovence, ali /…/ Tako čudnih i hudičevih ljudi, /…/ sploh ni na svetu. /…/ bog obvari, da imam kake posle s Slovenci.« Spominjal se je svarila Ivana Prijatelja (1875-1937 https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Prijatelj), ki mu je dejal »en par mesecev pred njegovo smrtjo: Lavrin, hočete kaj resnega napraviti v življenju, ogibajte se Slovencev.«
»Žal je tudi zanimanje in navdušenje nad njim med študenti slovenščine in eminentnimi profesorji v Nottinghamu veliko večje kot doma.«
Nora Lavrin https://en.wikipedia.org/wiki/Nora_Fry_Lavrin je postala uspešna slikarka, opremljala je knjige, prevode slovenskih avtorjev, saj je dobro poznala kmečko okolje, o katerem so govorile. http://www.goodreads.com/author/show/434177.Nora_Lavrin Ilustrirala je tudi prevode v slovenščino npr. sester Bronte. (- Poiščite njene/njune slike s pomočjo googla! B.M.)

Taja Brejc (1947-2016). Tugo Sušnik, Delo, 15.3.2016
Konec 60-let je bila Taja Brejc »angažirana na področju likovne umetnosti, odlična poznavalka konceptualne umetnosti ter osebna prijateljica grupe OHO /…/ navdušena nad idejami o razstavah, galeriji, delovanju na širšem območju Jugoslavije in v tujini, /…/ ki jih je, slej ko prej, tudi uresničila. /…/ Njena drznost in pogum, nepredstavljiva vztrajnost in prepričanost o svojem cilju so bili poplačani z odprtjem današnje galerije Škuc http://www.skuc.org/ /…/ in sedanje Galerije Equrna. http://www.equrna.si/.« Tam so razstavljali »avtorji različnih generacij, tako renomirani, kot študentje ALU«. (ALUO UL). »Neprekinjen tok /…/ ne glede na spremembo družbenega sistema /…/ približno 400 razstav /…/ redna udeležba na mednarodnih prireditvah, sejmih /…/.«
Equrna je (bila) fenomen. Kljub nasprotovanjem in zavisti je promovirala slovensko likovno umetnost in pomagala umetnikom.
»Vendar sedanji čas ni naklonjen likovni umetnosti. Gospodarska kriza /…/ je med tiste, ki imajo denar, naplavila najbolj brezobzirne mrhovinarje, ki razen debele kože in hlepenja po vedno večjem dobičku ne premorejo ničesar: nobene etike, nobene kulture in /…/ afinitete do sodobne likovne umetnosti. Ljudje, ki to afiniteto imajo, pa so /…/ pavperizirani,«, borijo se »le še za osnovno preživetje.«

Slovenija, turistična, njeni simboli; Ljubljana, balkanska, zelena; filozofinja, Maribor; Slovenci

Strašni medvedi in trinogi pujsi. Milena Dora, Nedeljski, 16.3.2016
Kaj pišejo tuji novinarji o naši državi? O svojih in njihovih vtisih s poti po Sloveniji z ekipo Best press story govori Gordana Srdojević. https://www.facebook.com/bestpresstory/
»Angleški novinarji so bili očarani nad našo naravo /…/ raftingom, vožnjo s kanuji, jahanjem konj, kolesarjenjem, kanjoningom, možnostmi plezanja in pohodom«; na http://zelenikras.si/si/ pišejo o njihovemu opazovanju medveda.
Hrvaški so bili očarani nad uskoško preteklostjo Bele krajine http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Tomazin-Martin.PDF in Žičko kartuzijo http://tic.konjice.si/# , v kateri so menihi, ki so lahko jedli le dvonoge živali, uspeli vzgojiti prašiča s tremi nogami…; blizu je najstarejša gostilna s Srednji Evropi.
Avstrijci so bili najprej zadržani, a po obisku kmečkega turizma v Prekmurju so se razpisali o hrani, olju in vinu, o toplicah in ljudeh. http://www.vandraj.si/gremo-v-prekmurje/
Francozi so prišli prepričani, da ne bodo videli ničesar posebnega, običajna arhitektura, vino; tretji dan so se omehčali, četrti dan so dejali, da jih je Slovenija začarala.
Madžarski novinarji so se odlično zabavali v hotelu v Moravskih toplicah, nato pa še v gostilni z domačimi policisti.
Italijanski imajo radi slovenska vina in vipavski pršut; pišejo o Lanthierijevem dvorcu.(- V njem ima prostore UNG, http://td-vipava.si/znamenitosti/ , B.M.) V Kropi ugotovijo, da brez tamkajšnjih izdelovalcev žebljev Benetke ne bi stale.
Na Amerikance so naredili vtis rovi betonske utrdbe Rupnikove linije izpred 2.sv. vojne, ob nekdanji meji z Italijo.
Za tuje novinarje je navdušujoča zgodba Bolnice Franja, http://www.hribi.net/slika.asp?gora=7969 pusti jih brez besed. »Tito je blagovna znamka. Vsi tuji novinarji sprašujejo po Titovem muzeju, spomeniku. http://spomeniki.blogspot.si/2011/12/velenje-josip-broz-tito.html Všeč jim je Velenje, ki najbolje prepoznava to tržno nišo. Premalo tržimo tudi verski turizem.« http://www.slovenia.info/si/Verski-turizem.htm?verski_turizem=0&lng=1
Ptuj jih navduši z gradom in podatkom, kako veliko mesto je bilo za časa Rimljanov.
http://mojpogled.com/ptuj-mesto-z-duso/
Turisti se zanimajo še za Bled, Postojnsko jamo in Radovljico, kjer si ogledajo lectarsko delavnico. http://www.lectar.com/lectar_muzej.html
Radi okušajo njim neznane jedi, joto, potico, krvavice, borovničke.
Spreminjajo se njihove nakupovalne navade. Življenjski standard države ne igra vloge. »Severnjaki ne kupujejo ničesar«, sosedi »sol, olja, marmelade, borovničevec in vino.
G. Sladojević: »Novinarje iz tujine vedno znova preseneča praktičnost naše države in hitra dostopnost do narave od letališča ali od mest. /…/ Pitna voda iz pipe, to je za mnoge pravi čudež.«
(- Nekaj člankov o turistični Sloveniji, s povezavami na bolj ali manj znane posebnosti:
http://www.express.co.uk/travel/shortbreaks/607471/Slovenia-holiday-short-break-beaches-mountains-lakes-Central-Europe ; http://www.rtvslo.si/news-in-english/agatha-christie-visited-bohinj-but-saw-no-murders/323876 ;
http://cestovanie.pravda.sk/cestovny-ruch/clanok/336409-vylet-do-podzemia-slovinska/ ; http://www.b92.net/putovanja/destinacije/evropa.php?nav_category=821&nav_id=325847 B.M.)

Korakanje pod zastavo s kastriranim mačkom. T. Keršmanc, Nedeljski, 16.3.2016
O simbolih naše države (RS) in kaj nam pomenijo ter kako z njimi ravnamo piše Tanja Keršmanc.
Kaj povezuje državljane? Njeni simboli? Kaj še?
Slovenist Miran Hladnik, FF UL, pravi, da »je zelo težko najti nekaj, kar bi bilo milijonom državljanom skupno kar samo po sebi. Slovencem naj bi bil skupna slovenščina. Ko pomislimo, da je bilo treba to skupno, standardno slovenščino šele napraviti in da se je moramo naučiti v šoli, ker bi se sicer Slovenec z vzhoda ne razumel s Slovencem z zahoda, se izkaže umetna narava jezika kot skupne identitete jezika. /…/ V skupnost nas povezujejo« tudi »šola, šport, estrada in mediji s svojimi temami, osebnostmi in dogodki, npr. F. Prešeren, P. Prevc, padli junaki minulih vojn in še živi junaki TV šovov, rekordi, kot sta najmnožičnejša maturantska četvorka in največja butara na cvetno nedeljo, človeška ribica v Postojnski jami ali M. Trump itn.«
(- Poiščite s pomočjo Microsoft Edge-a/Googla, te besede v povzetkih na www.nsdlu.si . B.M.)
»Ker se identitetne točke spreminjajo (kdo še pomni B. Križaja?), se države omejijo na zastavo, himno in grb ter jih fiksirajo v prve člene svojih držav.«
(- Npr. http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf, čl. 6., B.M.)
M. Hladnik glede uporabe državnih simbolov pravi: »Zastave, grbi, parole in himne so nujna pomagala v junaških obdobjih zgodovine, ko se skupnosti šele konstituiranje in se spopadajo med seboj /…/ za prevlado, in postajajo odveč v miru in blaginji /…/«. Takrat se (nam?) perspektive odpirajo »stran od soseske, srenje, občestva, plemena, naroda, … socialni ideal ni skupnost /…/ žrtvovanje posameznika, ampak je ideal razgledani, odgovorni, sočutni in kreativni posameznik, ki iz svoje notranje potrebe deluje v dobro skupnosti.«
Prosvetljena okolja se ukvarjajo pač s pomembnejšimi rečmi, kot so kitice himne in položaj zastave.
A manj ko imamo ljudje skupnega, bolj se obešamo na simbole, ki naj bi nas povezovali, meni, in nadaljuje kritično: »Protestniki« (- proti tujcem, migrantom, 20.2.2016, B.M.) »v Šenčurju nimajo z mano prav nič skupnega, pa vendar najbolj opletajo z državnimi in drugimi simboli.«
Posebej pomenljive so zahteve po spremembi simbolov. Na zastavi naj bi bil karantanski mačkon, za himno bi peli kaj bolj militantnega, ne miroljubne zdravljice. Ob osamosvojitvi so nekateri želeli zamenjati preveč slovansko ime države. (- Matjaž Kmecl je bil namignil (Sodobnost, 3-4/1963), da bi nekateri deželo poimenovali po starem Noriku. Kako bi rekli ljudem, na tej grudi narojenim? B.M.)
Na naši strani Alp imajo je očitna težava z identiteto, menijo taki, in se v lastni kulturi ne počutijo dobro, meni M. Hladnik. »Pustite, za božjo voljo, zastave, himne in grbe pri miru, če naj še naprej opravljajo svojo vlogo. /…/ ko kulturno odrastemo, se bomo dela za lokalno, jezikovno in globalno skupnost lotevali iz notranje nuje /…/ in bo spodbuda državnih simbolov odveč.«
O štirinožcu, ki je bil na nekaterih (vihrajočih) zastavah v Šenčurju (20.2.) in naj bi bil grb nekdanje tukajšnje »slovenske kneževine Karantanije« ve svoje povedati Andrej Pleterski, ZRC SAZU. Predvsem Karantanija ni imela protokolarnih simbolov, črnega panterja je ustvaril leta 1981 pokojni Jožko Šavli. (- Njegovo plat medalje preberite na: http://www.hervardi.com/panter.php , B.M.)
A. Pleterski s slikami dokazuje, da je J. Šavli živali v grbu dežele Štajerske (Avstrija) odstranil tisto iz mednožja. http://iza.zrc-sazu.si/pdf/Pleterski/Delo_20_02_20015.pdf »Ta kastrat je zdaj simbol izmišljene preteklosti in /…/ slabega okusa.«
Isti lik je bil ob pod kljukastim križem na znaku Steirischer haimatbund-a, ki je med 2. sv. vojno ponemčevala Slovence, po ukazu A. Hitlerja ob njegovem obisku Marburga. A. Pleterski se sprašuje, kako se je lahko »pohabljeni panter« znašel na oznaki čete 72. brigade SV (revija Obramba, 20.3.2014).
T. Keršmanc piše še o sporu glede melodije in besedila himne RS, Premrlove oz. Prešernove Zdravice. Glasbenik in zborovodja Mitja Gobec pravi, da je melodija (določena z Ustavo RS) nekoliko nerodna za skupinsko petje in opozarja na banalizacijo pri javnih, solističnih in instrumentalnih izvedbah.
Večina izvajalcev se ne drži napotka skladatelja, da je treba zapeti »čvrsto in veselo«, t.j. v ritmu koračnice. Pravi, da so še najbolj avtentične izvedbe v osnovnih šolah, pod vodstvom glasbenih učiteljev.
Nesmiselno in protiustavno je izvajati dve kitici pesmi (- zaradi besed »Bog živi …«, B.M.). V času ministra Milana Zvera so na državnih proslavah izvajali dve ali vseh sedem kitic!
(- Nekateri pogrešajo kitico, ki jo je avtor prečrtal in je ne najdemo v natisnjenih izdajah njegovih pesmi. Spodbujala naj bi k narodoljubnim ženitvam in svarila pred pajdašenjem s sovražnikom, pojasnjujejo na: http://www.hervardi.com/zdravica.php . B.M.)

Balkanski smo, ko nam ustreza. T. Lesničar, Delo, 15.3.2016
Ali je Ljubljana balkansko mesto, provokativno vprašuje Tina Lesničar. O tem je govoril na ljubljanskem Gradu, nato še za rubriko Vprašalnik Ljubljanopolisa Božidar Jezernik, FF UL, kulturni antropolog http://etnologija.etnoinfolab.org/sl/informacija.asp?id_meta_type=72 .
(Od kdaj Balkan?)
Prvič je bilo to poimenovanje uporabljeno 1812. Nemški geograf August Zeune je s tem mislil na teritorij od Bolgarije (tam je gorovje Balkan) do Srednje Evrope.
Berlinski kongres je 1878 takratni Avstro-Ogrski (AO) dal mandat za pomiritev Balkana, od tod »(pa) mirna Bosna«. Ko so Srbijo, Romunijo, Črno goro in Bolgarijo priznali za države dotedanje ime »evropska Turčija« ni bilo več primerno.
(Tako geografi, kaj pa negativna konotacija?)
»S kulturne pozicije /…/ velikokrat a tem pojmom označujemo vse, kar je slabo, zaostalo, nerazvito ali necivilizirano. Skratka popolno nasprotje Evrope. /…/ ogledalo, v katerem se lahko občuduje, kako civilizirana in napredna je.«
(Od kdaj je tu »sod smodnika«. Kaj je »balkanizacija«?)
Ko so se začele balkanske države »prepirati za dediščino Osmanskega cesarstva in so zbujale vtis, da je Balkan sod smodnika, kjer živijo krvoločni ljudje, ki se ne znajo ničesar dogovoriti /…/. Izraz »to balkanise« pa je od leta 1922 označeval geografsko celoto, razkropljeno na manjše dele, ki so med seboj sprti.« (- Glej https://en.wikipedia.org/wiki/Balkanization , zlasti animacijo od 1796 do 2008. B.M.) Danes se balkanizira Sirija, Libanon…
(Bili so tudi drugačni časi…)
»Balkan postane pozitiven pojem po avstro-ogrski okupaciji Bosne /…/ v kateri smo sodelovali tudi Slovenci.« Takrat smo spoznali, da so »mohamedanci, proti katerim smo se borili, pravzaprav Slovani.« O tem je pisala Zofka Kveder. (- In Franjo Maselj Podlimbarski, idr. B.M.)
»Slovenci /…/ so razmišljali preračunljivo: če se Avstrija razširi do Soluna, bodo /…/ zaradi svoje organiziranosti, sposobnosti in podobnega jezika z drugimi južnoslovanskimi narodi prevzeli pomembnejšo vlogo na novem trgu kot posredniki. V obdobju od leta 1908 do 1914 /…/ na slovanske kristjane gledajo zelo čustveno in navijaško.«
(Potem je G. Princip ubil prestolonaslednika, Sarajevo 1914…)
»Po atentatu se je začela velika propaganda proti Balkanu, zlasti Srbom, ki je ljudi mobilizirala za vojno. Vodja SLS« (Ivan Šušteršič, B.M.) je pozval »Srbe na vrbe«, župan Ivan Tavčar naj zločinskim Srbom pokažemo močno pest.
(Zakaj se počutimo boljši od Balkancev?)
»To je ostanek AO propagande, ki je intenzivno delala na tem, da južni Slovani ne bi postali en narod. Slovencem so vedno govorili, /…/ da smo bolj kulturni /…/. AO ne obstaja več, propaganda, ki se je širila, pa še živi. Pozabljamo, da se kulturnost meri v posamezniku, ne v pripadnosti nekemu narodu.«
(Po 1. vojni so postali bratje, združeni v kraljevini…)
»Leta 1921, po vidovdanski ustavi, se je zopet začela intenzivna antipropaganda« in so »politiki izjavljali, da nismo del Balkana, da naša kultura ni niti malo podobna njihovi.«
(Včasih nam je prišlo prav, da smo (bili) del Balkana…)
B. Jezernika je presenetilo, ko je na https://sl.wikipedia.org/wiki/Neboti%C4%8Dnik,_Ljubljana prebral, da je bil naš nebotičnik od leta 1932 do 2. sv. vojne najvišja stavba na Balkanu. »Ko to ni bil več, pa tudi mi nismo več hoteli biti del Balkana.«
(Kje se kaže balkanskost Ljubljane?)
»Tam, kjer se najbolj trudi zanikati svojo preteklost. /…/ Balkanska je /…/ težnja po izbrisu neželene preteklosti.«
Po osvoboditvi izpod Osmanov, so v balkanskih mestih »padle džamije in drugi spomeniki, celo parki in javna kopališča. Po 1. sv. vojni v Lj. so naprej odstranili avstrijske spomenike. To je veljalo za patriotsko gesto.« (- Radetzky, Franc Jožef…, B.M.). Tudi most, postavljen v čas vladanja FJI (1848-1888) so uradno preimenovali. http://www.dedi.si/dediscina/358-zmajski-most.
(Kaj pa današnja glasba, kulinarika? Je tu le zaradi trenutnega župana?)
»Del balkanske dediščine je bolj kultura ljubljanskih kafičev. Prej (- pred 1., 2. sv. vojno?) so bile v Lj. kavarne dunajskega tipa«, kjer se je »posedalo, bralo časopise in kaj pojedlo. Kavarna je bila središče kulturnega življenja in vir informacij.«
Danes v »kafičih« poseda mnogo Ljubljančanov, ne da bi brali časopise ali se kulturno udejstvovali. Ta tip ležernega življenja, ki je v Lj. razširjen in daje mestu prijetno ozračje predvsem poleti, je kulturna pridobitev iz obdobja, ko smo bili politično del Balkana. (- 1919 do 1991, B.M.). V tem pogledu mestna riva ob Ljubljanici celo prekaša Beograd, Sarajevo in Skopje.« (- Najbrž gre tudi za vpliv Mediterana, srednje- in zahodnoevropskih mest, npr. univerzitetnih mest na Nizozemskem, turizma, …, B.M.)
(Je torej Lj. balkansko mesto?)
»Lj. se zaradi tega ne bo premaknila niti za centimeter /…/. »V aktualnih novicah o migracijah nemško časopisje ves čas govori o Sloveniji kot delu Balkana /…/ Ta prostor zopet deluje kot antemurale christianitas – država, ki brani Nemčijo pred »turškimi vpadi«.
Zakaj bi pustili, da na nas vplivajo takšne označbe? »Smo kar smo, sploh če imamo kulturo, na katero smo lahko ponosni.«

Kozmopolitski dom, ki uresničuje sanje. A. Zadel, Ljubljana, MOL, št.2, 2016
Psiholog Aleksander Zadel v uvodni kolumni za glasilo Mestne občine Ljubljana, ob njeni razglasitvi za zeleno prestolnico Evrope 2016 http://www.zelenaljubljana.si/:
»Sem Koprčan, vendar je Lj. mesto, ki ga doživljam kot domače.«
Pobliže jo je spoznal med študijem www.uni-lj.si in jo vzljubil, »ker sem tu odrastel na drugačen način, kot bi doma. To so bila leta, ko sem prvič na koncertu poslušal Ekaterino Veliko https://www.youtube.com/watch?v=JPRVmkVFhto, Zabranjeno pušenje https://www.youtube.com/watch?v=6t4k3n2abRA , The Cure, Dire Straits. Kot študent sem v Lj. doživel slovensko pomlad. http://slovenska-pomlad.si/ Začutil sem utrip velikega mesta, v katero se ob pomembnih dogodkih zgrnemo ljudje iz vse države. Začutil sem jo kot mesto, v katerem je vedno nekdo, h kateremu lahko greš, kjer lahko kaj počneš in v katerem z lahkoto ponikneš, če želiš biti nekaj časa sam. In doživel sem Lj., kjer sem se v zgodnjih jutranjih urah, na poto v študentski dom v Rožni dolini na Rudniku (- ?, http://www.stud-dom-lj.si/domovi/lokacije , B.M.), izgubil zaradi megle /…/. In vsak vikend sem se vozil domov v Koper.
Zdaj Lj. obiščem nekajkrat na teden /…/ zaradi poslovnih razlogov, /…/tudi z družino. Lj. ima poleg sedežev številnih domačih in tujih podjetij tudi živalski vrt, Hišo eksperimentov, Cankarjev dom gledališča. /…/ Kot dinamično gospodarsko, upravno in kulturno središče države Lj. omogoča /…/ živeti kozmopolitsko življenje.«
»Lj. je prijetno mesto. Kdo bi si v mojih študentskih letih predstavljal Kongresni,«
(- https://sl.wikipedia.org/wiki/Kongresni_trg , po 2. sv. vojni tudi Trg revolucije, v času, ko je B. Zabel študiral na UL, ki ima tam rektorat, je bil to Trg osvoboditve http://www.rtvslo.si/tureavanture/podobe-slovenije/kongresni-trg-kjer-se-je-pisala-zgodovina-slovenije/253129 , B.M.) »Prešernov, Novi trg ali Trg republike brez avtomobilov.« Kreatorji nove Lj. so znali mesto približati ljudem, z manj pločevine in vedno več zelenja.
»Čist zrak, udoben mestni in primestni promet, zelenje v mestu, kakovostna pitna voda ali varnost na ulicah /…/ so posledica sistematičnega in trdega dela« za »najlepše mesto na svetu.«.

V slovenskem narodu je veliko moči. Miroslav Slana – Miros, Nedeljski, 16.3.2017
Filozofinja Marija Švajncer http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=846 , profesorica UM, avtorica leposlovnih in znanstvenih del, je za mladino napisala knjigo o filozofiji Samotni bralec. Za pesniško zbirko Pesimizem neke mladosti je dobila Prešernovo nagrado. Pred kratkim ji je Marjan Pungartnik pri Mariborski literarni družbi izdal Pisane pesmi.
(Dvakrat se je ponovno rodila…)
Po petih pnevmotoraksih ni bila več taka kot prej. »Danes skušam živeti tako, kot da bolezni ni bilo.« Zaradi raka oz. obsevanja je izgubila lase. »Skoraj nihče ni opazil, da sem nosila lasuljo.« Nekatere so rekle, »da imam končno urejeno pričesko.«
(Kaj počne v prostem času?)
Hodi na »kulturne prireditve, imam gledališki in operni abonma, ogledam si Borštnikovo srečanje, prireditve na Lentu in še marsikaj drugega. Zaradi možganske telovadbe hodim na tečaj španščine.«
(Mama, oče, brat?)
»Mama in oče sta bil res predana ustvarjalnemu delu, vendar tudi prijazna, strpna in demokratična roditelja.« Obema je vojna vzela sproščeno mladost.
Mama je o vsem odločala, bila je »plemenita, resna, poštena, radodarna, dobrosrčna in moralna.« Zaradi sodelovanja s partizani je bila leto dni zaprta. Zaradi streljanja talcev je zgubila vero v boga, a pri vzgoji je ohranila kakšno krščansko vrednoto. Še vedno začuti, da jo pogreša, a si reče, »da človek mora odrasti, dozoreti in vzeti stvari v svoje roke.«
Očetu Janezu Švajncerju, https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_%C5%A0vajncer pisatelju in uredniku, veseljaku, umetniku, je hvaležna, ker jo je pustil pri miru, da se je svobodno razvijala. Ni priznavala zunanje avtoritete.
Pravi, da je bila vesela deklica. Bratu je igrala vojakinjo, spopadala se je s fanti. On je postal general Slovenske vojske. Ponosna je nanj, pravi da je Janez J. Švajncer https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_J._%C5%A0vajncer naš najboljši vojaški zgodovinar.
(So ji starši izbirali družbo, študij?)
»Starši so bili do vseh ljudi enako spoštljivi. Mnogi so radi prihajali v našo hišo. /…/ Edini v ulici smo imeli telefon /…/
Za gimnazijo in študij svetovne književnosti sem se odločila sama. Imela sem priložnost, da sem na FF (UL) poslušala predavanja profesorja Dušana Pirjevca. (- Preberite kritičen članek o tej legendi, po predavanju kolega s fakultete Janka Kosa : http://www.casnik.si/index.php/2012/04/19/kako-se-je-dusan-pirjevec-iz-poti-revolucije-prebijal-v-katarzo/ , B.M.).
(Študij?)
»V aktivnem obdobju sem samo študirala in se ukvarjala s sinom.«
(Sin, sinova?)
Starejši je »magister strojništva, motorist in nogometaš, rojen zmagovalec /…/ športna navdušenca sta di vnuka /…/.«
Mlajši se je jeseni odločil za študij filozofije, prej je bil obseden z glasbo. »To je tisto, kar je iskal, čeprav ni bral filozofskih knjig.«
(Pedagoško delo?)
»V predavalnici ni kar tako, treba je dobro obvladati tisto, kar je predmet predavanj.«
(V mariborskem filozofskem Gledališču je bil nedavno Žižek…)
»Slavoj Žižek je bil moj študijski kolega. Danes je vodilni svetovni filozof /…/ (- Tudi o njem preberite kritični članek, o »njegovi« FF UL, nastopih… http://www.finance.si/332044?cctest&, B.M.) Občinstvo mu prisluhne tudi na stadionu. Tisti, ki ga zavračajo in kritizirajo, naj kar skušajo /…/ tekmovati z njim. Ljudi očara z miselnimi obrati, presenečenji, paradoksi, šalami in filozofsko prodornostjo.«
(Je naša družba etična? Ljudje vedo, kaj je etika?)
Ne, »toda verjamem v dobro v ljudeh. Ljudje pomagajo drug drugemu, kar naprej potekajo nekakšne akcije, da bi koga rešili iz stiske. V slovenskem narodu je veliko ustvarjalnosti in moči. Imamo vrhunske športnike in športnice ter raznovrstne strokovnjake in umetnike. Tina Maze in Peter Prevc sta nas postavila na svetovne naslovnice.«

Preberimo, premislimo, premagajmo težave

Roman kot dopolnitev javnega diskurza o krizi. A. Koprivnikar, Delo, 15.3.2016
O domači angažirani literaturi, o avtorjih, ki se lotevajo družbenih vprašanj piše Aljaž Koprivnikar. Meni, da ne želijo vplivati na bralca, tak kot tendenčna literatura, ne dajejo edino prave interpretacije, pač pa bralca postavijo pred problematiko, da razmisli sam.
V svojem prvencu Konec (2015), o izbrisanih, nam Dino Bajuk predstavi glasove več posameznikov, ujetih v krogotok zgodovine. Podobno dogajanje postavi Sebastijan Pregelj v romanu Pod redečo zvezdo (2013) v večkulturni Trst, ki pod površjem skriva nasilje: «Ker nočemo problemov, nočemo jebenih tujcev!« Miha Mazzini pa v romanu Izbrisana (2014) navaja polpretekli (slovenski) stereotip: »Pravijo, da niste hoteli državljanstva, da ste proti nam.«
Več avtorjev piše o problemih na način kriminalke, npr. Andrej E. Skubic v Samo pridi domov (2014) o političnem tajkunstv, Lenart Zajc v Agenciji (2015) o kapitalizmu, Erika J. Debeljak v Tovarni koles (2015). Tako npr. raziskuje kulturno korupcijo v projektu EPK Maribor Aleks Štegru v Odpusti (2014).
Tomo Podstenšek v romanu Sodba v imenu ljudstva (2012) prek prikaza življenja mlade generacije v zaostrenih družbenih razmerah ponuja razmislek, kaj pomeni posameznik v družbi in o boju razžaljene množice z elito. Takole piše: »Če bo nekega dne dovolj ljudi, ki bodo /…/ ravnali pošteno, s bo morda enkrat tudi ta zjebani svet začel spreminjati na bolje.«
Lenart Zajc piše tudi o vseslovenskih vstajah: Vstaja zombijev – dnevnik protestnika (2013), prav tako Polona Glavan v Kakorkoli (2014) in Vesna Lemanič v Kokoška in ptiči (2014).
Humoristično kritizira (mariborsko) družbo Andrej Predin v Prihodnost d.o.o. (2014). Satirično o trku slovenske lokalnosti z globalnim kapitalizmom piše Urška Sterle v Dnevniku dvornega norca (2014).
Žiga Valenčič v romanu Optimisti (2014) prikaže generacijske razlike v družini poklicnih komikov.
Erik Valenčič pa v Sence ne gorijo (2015) s predstavijo ekstremne levičarske antiutopije opozarja na vsesplošno radikalizacijo.
A. Koprivnikar zaključuje, da je »slovenski družbeno angažiran roman /…/ dobra dopolnitev javnemu diskurzu«, a le redko nudi sliko možne prihodnosti, »alternative, ki bi bila dobrodošla za naš čas.«
(- Na fotografiji J. Eržena so klovni pred stavbo sredi Lj. na kateri je pisalo BOJ ZA, 14.1.2012, v akciji Gibanja 150 in njihovih somišljenikov iz Trsta, ki opozarjajo na neoliberalizem v EU. B.M.)

»Žene, matere, dekleta…«

Čuvarke ognja. M. Vincetič, Objektiv, Dnevnik, 5.3.2026
O rdečem 8. marcu in katoliškem materinskem dnevu piše Milan Vincetič, ki, da ni bil« jugopartijec (ZKJ/ZKS) niti slednik Clare Zetkin ali herojine Slave Klavora, prej filozofinje Hannah Arendt«, a se je »od malega zavedal, da so ženske nepogrešljive in potrpežljive blage »čuvarke ognja«.
Omeja svoje ženske - »Beatrice, Laure, Julije, /…/ Irene, Milene in Vide« in filmske dive, ki so ga v njegovih sanjah osvajale, s pomočjo televizorja ( - in kina), tako kot je svetovljanska Ivana Kobilica omrežila Pariz, srečala ga je, golobradca, Alma Karlin (- ta pa cel svet, B.M.), »uporna Angela Vode, /…/ transseksualka Ljuba Prener, ki je mešala štrene povojnim montiranim procesom, /…/ intimistična pesnica Ada Škerl. In »sanjska Bernarda Marovt«.
Piše o ženski (enakopravnosti) nekoč in danes.
Omenja Marijo iz Nazareta, papežinjo Ivano, Lurecijo Borgia, Flaubertovo Emo Bovary, Tolstojevo Ano Karenino, Prežihovo Meto, pankrtsko mati Samorastnikov, Rahelo iz Godinovih Belih tulipk
In Bojano Istenič, mati geja, verno karitativko, ki je podprla družinski zakonik na decembrskem referendumu.
Pred kakimi stotimi leti so ženske lahko začele zapuščati ognjišče, zaradi tehniškega skoka in liberalnejših nazorov, kar ni (bilo) všeč »apologetom abrahamskih religij« (judovska, krščanska, muslimanska), v »ruralnem (verskem) okolju«.
Anton Mahni, škof (na Krku) je svetoval Marici Nadlišek Bartol, urednici lista Slovenka (izhajal 1897-1902), naj ostane pri ženskih opravilih - »krpajte možu hlače, pa /…/ povijajte otroke, če jih imate. /…/ Drugo prepustite nam, možkim, mi se bomo vže o vsem dogovorili.«
»Spomnim se, kako nejeverno smo sprejeli prvo avtobusarko, kamionarko ali kasneje pilotko, čeprav sem na sovjetskih (ruskih) ulicah videval tramvajarke, gradbenice in celo strugarke«, kot dediščino »obeh vojn in kriz«, ko so delale »v ladjedelnicah, ob tekočih trakovih, pa tudi v vojaških uniformah.«
Danes tudi »v dresih nekoč zgolj moških športov, ženska ostaja »lepša polovica«.
Ob koncu prizna, da ne podpira tistih, ki pred ljubljansko porodnišnico molijo za nerojene otroke in da ne praznuje materinskega dne, ki delo matere na prave »in neprave, torej razvezanke ali matere samohranilke, koruznice in lezbijke, z biološkimi potomci, ženske oplojene z biomedicinsko pomočjo, ter seveda vse (ne)hotene nerodnice.« Tisti dan (25.3.) ne pokuka »v čokoladnice niti v cvetličarne.«

Danes samoumevno, nekoč nepredstavljivo. Larisa Kramberger, Delo, 8.3.2016
Ob članku Bodisi požrtvovalna mati bodisi sumljiva prostitutka so navedeni nekateri dogodki iz zgodovine, pomembni za enakopravnost žensk:
1869 Avstro-Ogrska: Šolski zakon v času Marije Terezije (?) uvede osnovno šolo za dekleta.
18897: Avstro-Ogrska: V Trstu začne izhajati časopis Slovenka;
Ženske dobijo možnost za vpis na univerzo. (Dunaj, Gradec?)
1909: Avstro-Ogrska: Marija Urbas je prva Slovenka, ki je diplomirala iz filozofije na graški univerzi.
1946: Jugoslavija: Sprejeta je ustava (FLRJ), ki je izenačila (volilne) pravice moških in žensk.
(- Opombe B.M.:
- AO je z zakonom 1869 uredila obvezno enotno osnovno šolo za otroke od 6 do 12 let.
M. Terezija je živela stoletje prej (1717-1780, https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Terezija ). Na strani za dijake http://www.dijaski.net/gradivo/zgo_sno_reforme_marije_terezije_in_jozefa_ii_02?r=1 piše, da se je M. Terezija, ki kot ženska »ni mogla postati cesarica«, zavzemala za šolanje deklic od 6 do 12 let. Na http://www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=22 pa, da je osnovna šola na Slovenskem postala obvezna, ne glede na spol, 1774, z naredbo M. Terezije, glej tudi stran namenjeno mladini: http://filternet.si/dd/clanki/zgodovina-solstva-na-slovenskem/ .
Je besedilo v Delu pravilno, letnica pa napačna?
- M. Urbas je v Gradcu verjetno dobil naslov dr. phil., vendar je to takrat pomenilo širše področje, tudi naravoslovje, in ne le filozofije. Tako je na FF dunajske univerze študirala kemijo in fiziko Ana Kansky, ki je bila na UL, leto dni po ustanovitvi, prva oseba, ki je dosegla doktorat znanosti (1920). https://sl.wikipedia.org/wiki/Ana_Kansky .)
(Gospodinje tudi v službi)
Pod tem podnaslovom L. Kramberger navaja izjavi dveh profesoric UL:
Vesna Leskošek, FSD UL, http://uni-lj.academia.edu/VesnaLesko%C5%A1ek ,pravi, da so kljub priborjenim pravicam do izobraževanja mnoge še vedno vpete v patriarhalna razmerja izpostavljene nasilju, ponižanju in diskriminaciji:
»Ženske so nekaj bitk dobile, vendar boj za njihove pravice, dostojanstvo in mesto v službi še zdaleč ni končan.« Najbolj enakopravne so v izobraževanju, v prosvetnih poklicih jih je več kot moških, toda: »Najdemo jih na 2. in 3. mestu vrha piramide, teko se prebijejo na prvo«. Družba jih še vedno vrednoti kot dobre gospodinje, negovalke in pridne delavke.
Eva D. Bahovec, FF UL, https://sl.wikipedia.org/wiki/Eva_Dolar_Bahovec , kjer poučuje tudi ženske študije, razmere prikaže na svoji izkušnji - na fakulteti v pretežno moškem okolju, s kolegicami prevzema več mentorstev diplom. To imenje sodobno obliko »neplačanega ženskega gospodinjskega dela« v znanosti.
(- O ženskah v znanosti glej: https://komisijazenskevznanosti.wordpress.com/ , B.M.

Ne gre zgolj za žensko vprašanje. Aljaž Vesel, Objektiv, Dnevnik, 5.3.2016
Ob dnevu žena in materinskem dnevu so predstavljeni www.dnevnik.si/objektiv statistični podatki o enakosti/ diskriminaciji spolov za Slovenijo leta 2011. (Vir: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Navajamo deleže za ženski spol, zaokroženo. B.M.)
Izobrazba in znanost: ženske med diplomanti, skupaj 63%;
diplomantke, vis.strokovna+1 bolonjska st. 61%, vis.univ.+1. bol.st. 67%, mag.2. bolo.st. 61,5%, mag.znanosti 59%, specializacija 47, doktorat znanosti 45%, doktorat 3.bolo.st. 47%.
Delež doktoric znanosti (2009-2011) po področjih: skupaj 39%, naravoslovje 40%, tehnika, tehnologija 17%, medicina 52%, kmetijstvo 49%, družbene v. 54%, humanistika 52%.
Zaposlenost in revščina: Stopnja zaposlenosti (24-60 let) 65%; zaposlenost (25-49) brez otrok 83%, z otroci do 12 let 85% ; zaposlenim s krajšim d. časom 13%; brezposelnost 10%; plače moški + 2%.
Stopnja tveganja revščine, dohodek: enočlansko gospodinjstvo, brez otrok 44%, nad 65 let 50%;
enočlansko gospodinjstvo z vsaj enim otrokom 31%; gospodinjstva z vzdrževanimi otroki 10,5%.
Zasebno in družinsko življenje: Ure za: kuhanje/gospodinjstvo, teden, zaposleni: ž. 14 ur, m. 10; skrb za otroke: ž. 25, m. 15. Pravična porazdelitev gospodinjskega dela, DA: ž. 12%, m. 33%.
Položaji odločanja: državi zbor, 2011, poslanke 32%, ev. parlament 2009 5%, občinski sveti 22%, vlada 2012: 8%. Članice uprav (podjetij na borzi) 19%, predsednice uprav 11%, izvršne direktorice 18%, članice nadzornih svetov 22%.

Ali še praznujete dan žena? Nedelovih sedem, Nedelo, 6.3.2016
Nataša Pirc Musar, Institut Info hiša: »Leta 1911 je bilo samo v avstro-ogrskem carstvu«
(- carstvo je bila samo avstrijska polovica AO, »KuK«, Ogrska je bila kraljevina, o boju tamkajšnjih žensk za enake pravice glej, tudi slike: http://www.ujkor.hu/content/militans-unnep-noi-szolidaritas-vilagnapja-fogyasztoi-hirveres-nonap-tortenetebol B.M.)
»več kot 300 demonstracij v podporo ženskim pravicam, v razvitih demokracijah imamo enakovrednost na papirju že desetletja. Kaj pa v realnem življenju in v glavah? Zadnje čase se potapljamo v vedno bolj grob javni govor, pogosto izjemno primitiven, ko gre za ženke, ženske imajo na najvišjih vodstvenih položajih v gospodarstvu še vedno nižjo plačo, še vedno jih je premalo v parlamentu, novinarji še vedno brez zadržkov pišejo o »babjem ravsu«, /…/ se ji di pomembneje pisati o oblačilih recimo predsednice vlade« itn. »Dokler je tako, ima 8. marec še vedno smisel.«
N'Toko, glasbenik in kolumnist: »Nekoč so na ta dan počastili prve ženske sindikate in masovne štrajke, s katerimi so si delavke izborile boljše delovne pogoje, enake plače in volilno pravico. Leta 1932 so 8. marec oglaševali kot »dan upora delovnih žensk proti kuhinjskemu suženjstvu« (-citat?), »pozneje se je na ta dan počastilo borke proti fašizmu. Če b te ženske z začetka 20. stol. videle, kaj je nastalo iz njihov pobude, bi najbrž množično protestirale proti takšnemu prazniku.«
»V času seksizma, ko vas družba vidi le še kot okras za reklamne plakate, ko starši namesto inženirk vzgajajo manekenk, ko vas potiskajo v odvisnost od moških, ko je toliko žensk zlorabljenih in ko napadajo vašo pravico do slava, ste ve zadovoljne z rožami?«
Dragan Petrovec, kriminolog, piše, da je od malega obkrožen predvsem z ženskami: »Od drugega leta do šole mi je največ časa posvetila stara teta, ki me je vzgajala. V šolah takrat ni bil ne duha ne sluha o moški, same učiteljice, mnoge precej hude. V prvi službi kaj kmalu ministrica, v naslednji direktorica in v tretji prav tako. Ob predzadnji /…/ še skoraj sto žensk /…/ na Igu. Doma poleg žene še tri krasne hčerke. Zdaj mi pa pvejte, kako bi lahko pozabil na damm žena. Vsako leto se mi zahvalijo za poslušnost.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Praznujem tudi 1. maj, pa je delavcev na tem svetu manj kot žensk. /…/ https://www.youtube.com/watch?v=OLWaWiCPy6Y
Nam preostane, da smo na ta dan (8.3.) malce sarkastične, saj je patriarhat še vedno najbolj zastopana družbena formacija na tem planetu in se prilagaja vsaki ideologiji in vsaki veri. Me pa smo bolj izbirčne in ns ne morejo zaslepiti nekakšne Hillary (Clinton) in Ljudmile (Novak): feminizem je bil in mora ostati napreden, za pravice vseh ljudi. (- Poglejte, iz česa danes prepisujejo dijaki: http://www.dijaski.net/gradivo/fil_ref_feminizem_01?r=1, B.M.)

Policistka, pravnika, upokojenca; profesor, disident, politik, polemik; publicist; novinarka, odvetnica; policisti; sindikalist;

Spomin na slovensko mamo policije. Jože Čerin, Nedeljski, 2.3.2016
Prva slovenska policistka Danica Melihar Lovrenčič (*1911 https://sl.wikipedia.org/wiki/Danica_Melihar_Lovre%C4%8Di%C4%8D ) se je po maturi leta 1930 vpisala na PF UL in diplomirala 1935. Znanje latinščine, nemščine in italijanščine ji je kasneje pomagalo, da si je služila kruh z inštrukcijami.
»Bila je med redkimi študentkami, ki so se odločile za tako zahteven študij, kot je pravo. V predavalnici fakultete« (- PF je bila še dolgo v stavbi Univerze na Kongresnem trgu) »je bila /…/ desetin deklet. Ves čas so bile tarče posmeha, saj je bilo za tiste čase nenavadno, če že ne nesprejemljivo, če so se dekleta odločala za ta študij. Najbolj je pri tem izstopal profesor zgodovine, ki je trdil, da so se odločile za pravo predvsem zaradi tega, da bi se pozneje dobro omožile. Tat so dekleta kar nekajkrat bojkotirala njegova predavanja.«
Po diplomi je brez uspeha napisala nekaj prošenj za službo. Pomagala sta ji pri tem brat in sestra, z zvezami, a tudi takratni notranji minister Anton Korošec je menil, da je že tako preveč fantov te stroke brez službe. Zaprosila je za brezplačno praks na sodišču in kmalu so jo premestili v službo na policijo.
Kot kriminalistka je vodila »socialni referat, nekaj časa tudi kriminalistični urad na področju prostitucije.« Sprva pri sodelavcih ni bila priljubljena, a »z odločno avtoriteto si je kmalu prislužila sloves »slovenske mame policije«.
»Med vojno je bil upravnik policije dr. Lovro Hacin, ki je kmalu pokazal privrženost okupatorju.« Zato je bil 1946 obsojen na smrt. (- O žrtvi njegovih gospodarjev Vladislavu Kantetu glej: http://vojastvo-military.si/wp-content/uploads/kante.pdf , B.M.)
»Daničin bodoči mož Branko Lovrečič je ustanovil celico OF v policiji. Pridružila se mu je tudi Danica /…/ Mnogi sta reševala življenje in pri tem marsikdaj tvegala svojega.« To ni bilo v skladu s politiko vrha tedanje policije. »Zaradi pripadnosti OF so jo vrgli iz službe. Toda 9. maja 1945, ko so v Lj. vkorakali osvoboditelji, ve vodstvo policije prevzela D. Lovrečič. Zavarovala in zastražila je premoženje, ki je ostalo po pobegu Hacinovih privržencev.«
Pomagala je (s svojim šefom) na novo organizirati »dejavnost policije s tajnimi sodelavci. /…/ Toda ker nista hotela v partijo, je Danica istega leta vnovič stala brez službe.«
»Nekako se je pretolkla do leta 1972, ko je dočakala zasluženi pokoj.« Z dragocenimi izkušnjami se je »razdajala v borčevski organizaciji na Koleziji v Lj.«, poznali so jo taborniki, organizirala je izlete itd.
Nekega dne (po osamosvojitvi) je prejela vabilo Branka Slaka, načelnik Policijske uprave Lj. na podelitev državnega priznanja ob 90. rojstnem dnevu. »Šele tedaj je javnost izvedela o ženski, prvi slovenski in jugoslovanski policistki, kriminalistki.«

»Avtonomija znanosti, univerze, kulture in umetnosti še vedno ni nekaj samoumevnega!«, S. Rugelj, Bukla, feb.-mar. 2016
V pogovoru o svoji knjigi France Bučar (Delo, Lj., 2015) dr. Ali Žerdin, novinar, urednik, publicist, http://www.emka.si/avtorji/ali-zerdin/biografija/26583 pove tudi svoje mnenje o današnji Sloveniji poleg kratkih ocen knjige in njenega glavnega junaka.
Knjigo je napisal na hitro, zaradi 25. letnice plebiscita in 24. letnici sprejetja ustave RS pri katerih je »profesor odigral odločilno vlogo.«
Prejšnje so nastajale dlje, npr. o Odboru za varstvo človekovih pravic in tista o omrežjih, »več let, pač toliko kolikor traja pisanje doktorata.
(Žurnalistična biografija, od (partizana), disidenta do upokojenca…)
»Imel sem ta privilegij, da sem se z njim pogovarjal za Radio Študent še v času, ko je imel status državnega sovražnika in narodnega izdajalca. Potem sem z njim sedel v Odboru /…/, poslušal sem njegovo prvo predavanje, med katerim je leta 1987 razložil, da jugoslovanske ustavne spremembe vodijo v katastrofo.«
V treh desetletjih se F. Bučar ni bistveno spreminjal, ocenjuje F. Žerdin.
«Spreminjale so se okoliščine, v katerih je deloval. No, nekoč je od projekta vzpostavitve nacionalne države pričakoval veliko. V zadnjih letih pa je bil nad rezultatom razočaran.«
Sodobno Slovenijo je ocenjeval po isti metodologiji kot SFRJ. http://www.mladina.si/163405/dr-france-bucar/
(Bučar je presenečal z izjavami npr. o EU…)
»V 90-tih letih me je presenečala radikalna kritika slovenske politike vstopanja v EU«, nekaterih korakov, kompromisov, »ker načeloma ni bil evroskeptik«, goreče je podpiral vstop v EU.
(… in o lustraciji …) https://sh.wikipedia.org/wiki/Lustracija_(politika)
»Lustracija, samo preko mojega trupla«, naj bi ob izjavil ob menjavi oblasti.
Največ nerazumevanja in različnih interpretacij je glede njegovega odnosa do lustracije. »Argumente proti lustraciji je /../ navajal šele leta 1997 in 199, ne pa po osamosvojitvi.
Leta 1990 in 1991 nihče ni želel obglaviti (slovenske) policije in Teritorialne obrambe (TO).
»Je pa del Demosa https://sl.wikipedia.org/wiki/DEMOS razmišljal o /…/ odstavljanju »rdeči direktorjev« in temu se je profesor uprl z navedenimi besedami. To bi namreč ogrozilo soglasje za osamosvojitev in pomenilo »nadaljevanje stare matrice, ko politična oblast posega v ekonomsko sfero«, razlaga F. Žerdin.
(Katere nevralgične točke se vlečejo od osamosvojitve?)
»Leta 1991 Slovenija ni zmogla moči, da bi postavila jasne standarde avtonomije različnih družbenih podsistemov. Stranke še vedno šarijo po državi administraciji, politika ima velike ambicije v gospodarstvu, avtonomija znanosti, univerze, kulture, umetnosti ni nekaj samoumevnega. Velja tudi obratno: državi energetski kompleks, torej biznis, ima še vedno ambicijo, da bi dirigiral politiki. Pred časom so imeli te ambicije cestarji.«
(Od Bučarjevih knjig …)
»/…/ je name najbolj vplivala /…/ manj znanja knjiga Upravljanje iz leta 1981, ki sem jo kupil nekaj let po objavi, v mojih študentskih letih. Govori prav o načelih avtonomije različnih družbenih sfer in o zgrešeni ambiciji komunistov, da bi imeli« (- neposreden, brez vmesne strokovne, nevtralne uprave, B.M.) »nadzor nad vsemi porami družbenega življenja. Ko sem jo ponovno listal, se mi je zdela zelo sveža.« (- Upravljanje se še uporablja kot učbenik, npr. http://www.fuds.si/sites/default/files/javno_upravljanje.pdf B.M.)

Pekel, nebesa, Nemčija. E. Hladnik Milharšič, Dnevnik, 3.3.2016
Novinar piše o tisočih v začasnem taborišču v Idomeniju, Grčija, ki na vprašanje, kam bi radi pravijo: »V Nemčijo.«
Tako kot je menda pred desetletji, ko so tudi iz Jugoslavije organizirano odhajali tja, odgovoril Mujo sv. Petru, ki ga je vprašal, ali želi v pekel, vice ali v nebesa: »Jel' može Njemačka?«
Sprašuje se: »Zakaj nočejo v Slovenijo?« Ugledno članico EU.
Časnik je na naslovnici izpostavil odgovor:
»Slovenija med vsemi državami na balkanski poti v Nemčijo velja za najbolj neprijetno, njena policija za najbolj brezobzirno, njeni uradniki za najbolj sovražno nastrojeni do beguncev.«

Odstop času humanitarne krize. A. Žerdin, Sobotna priloga, Delo, 5.3.2016
Portret Nataše Pirc Musar, pravnice, ki se trenutno ukvarja kot odvetnica z vprašanji varovanja podatkovhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Nata%C5%A1a_Pirc_Musar , začenja Ali Žerdin s trkom »prevelikih egov« v Rdečem križu Slovenije.
N. Pirc Musar je odstopila kot predsednica, ker zbor članov te humanitarne organizacije ni sprejel njenega predloga za razrešitev generalne sekretarke RKS;
»Dolga leta je bila novinarka. /…/ med drugim voditeljica TV Dnevnika na nacionalki in oddaje 24 ur na Pop TV.« Prepričljiva tv-novinarka je »postala predstavnica za stike z javnostjo ambiciozne finančne korporacije Aktiva Group« i »precej energije posvetila, /…/ da bi reltivizirali oznako »tajkun« /…/ njenega delodajalca Darka Horvata /…/. Sledila je »državna služba na vrhovnem sodišču, kjer je vodila center za izobraževanje in informiranje.« Leta 2016 je postala informacijska pooblaščenka« in »dosegla nekaj pomembnih prebojev«, številne pomembne informacije so postale dostopne. Uspešno vodenje urada je prispevalo k javnomnenjskem ugledu N.P.M.«
(- Njenega ugleda najbrž ni zmanjšalo moje ugovarjanje njeni odločitvi, da morajo biti rezultati študentskih anket o profesorjih javno dostopni, v 2007/2008, glej: http://www.mladina.si/95574/razkrite-ankete-o-delu-profesorjev/. Tudi objava povzetkov njenih stališč o aktualnih vprašanjih iz Nedela v Pogledih www.nsdlu.si ji ga ni bistveno povečala… B.M.)
Svojo navzočnost v javnosti gradi preko družabnih omrežij; na twiterju je od 2011, povprečno 10-krat na dan: Ima več sledilcev kot mnogi iz političnega, gospodarskega in medijskega sveta, a manj kot nekateri športniki. Niso ji odveč dolge polemike, meni A. Žerdin.
»Tudi kot odvetnica je danes angažirana v bitki za dostop do podatkov o porabi sredstev, ki so na voljo evropskim poslancem. A kot odvetnica se je znašla tudi na drugi strani. Nasprotovala je denimo, razkritjem o honorarjih, ki so jih profesorji ljubljanske univerze, češ, da za objavo podatkov Komisija za preprečevanje korupcije nima ustreznega pranega temelja. Sodstvo v dosedanjih postopkih stališču N.P.M. ni pritrdilo. Podatki o avtorskih honorarjih, ki sojih od fakultet prejemali profesorji, ostajajo javni. Ob prizadevanju, da bi podatki o honorarjih, ki so bili izplačani iz proračunskih viov, ne bi bili dostopni javnosti, se je zazdelo, da j N.P.M. nekoliko zamenjala strani.
Njenim prizadevanjem za dostop do informacij v obdobju, ko je bila informacijska pooblaščenka, ne moremo ugovarjati. Odvetniška prizadevanja, da bi podatki o honorarjih ostali prikriti, pa se zdijo nenavadna.« A o tem bodo odločale pritožbene instance.
»Kaj pa RKS? Išče se novi predsednik. /…/
V Turčiji Jordaniji, Libanonu, Siriji, Libiji, Iraku, Afganistanu in Iranu na pot proti zahodnemu svetu čaka več milijonov vojnih beguncev, ljudi v stiski in ekonomskih migrantov. Meje na balkanski poti se spreminjajo v barikade iz bodeče žice. A žica humanitarno krizo zgolj fizično prestavi, je ne odpravi. Dor bo zasedel prestižno funkcijo v RKS bo moral sodelovati pri globalni humanitarni akciji.«

Fank: Krivi so tudi organizatorji režirane zasede, ne le policisti. P. Lovšin, Dnevnik, 3.3.2016
Ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja so po zabavi pri Škofji Loki ustavili in preverili z alkoholnim testom. Alkohola niso zaznali, pač pa se domnev, da so delovali v dogovoru z vodji policijskih sindikatov, ki stavkajo.
Marjan Fank, direktor policije, je razočaran. Meni, a gre za kaznivo dejanje, ne le za neetično delovanje. »Zagovarjal in ščitil bom policijo, ki bodo delali strokovno in zakonito« in pri »nenamernih napaka, če nimajo posledic in če so policisti ravnali v duhu pravičnosti.«
Med gorenjskimi policisti prevladuj mnenje, da policista iz Škofje Loke ne smeta postati žrtveni jagnjeti v celotni aferi, saj sta le podlegla vplivu sindikalnih zaupnikov.
Zoran Petrovič, Sindikat policistov Slovenij, ki je vpleten v dopisovanje med policisti po facebooku, ne namerava odstopiti.

Tudi policisti skrenejo, če jim šepetajo. Sonja Merljak, Delo, 4.3.2017
Pavle Čelik, nekdanji načelnik policije (- pravzaprav milice, v začetku 70-tih zadolžen za študente, kar je kasneje opisal v knjigi Policija, demonstracije, oblast. B.M.) v pokoju spremlja dogajanja v policiji, … brez miru
»Ravno sem v časopisu Finance www.finance.si bral poziv k lustraciji v vrhu policije. Ampak fantje, ki vodijo policijo, so bili skupaj z mano na obrambnih položajih Slovenije leta 1990.«
(- Najbrž misli predvsem na preprečitev mitinga decembra 1989 v Lj. http://www.rtvslo.si/osamosvojitev/prispevek/108/predvajaj in junijsko vojno 1991. B.M.)
»Zakaj bi jih lustrirali? /…/ Z osamosvojitvijo Slovenije smo hoteli doseči, da se politika neha vmešavati v delo policije in da se partija loči od milice.« (- ZKS/ZKJ, v SFRJ vodilna, edina vladna stranka, B.M.)
(Kaj pa sindikat? Tudi izpostava politike?)
»Poglejte, kdaj je nastal Sindikat policistov Slovenije.«
(- http://www.sindikat-policistov.si/ , ustanovljen leta 2008, od 1990 deluje Policijski sindikat Slovenije http://pss-slo.org/. B.M.)
»Ni dovolj, da smo imeli en policijski sindikat. To je načelo deli in vladaj. To je zame problem. Mi smo imeli poln kufer tega, da smo delali po navodilih partije. Hoteli smo delati po zakonu, ki ga bo sprejel državni zbor, ne partija, in očitno tega nismo dosegli.«
(Del policistov je pokvarjen, ubogajo nekoga …)
»Že generalni direktor policije je povedal, da med policiste lahko pride slabo seme. Tako je /…/ tudi v Sloveniji, ker smo večstrankarska neoliberalna družba. Policisti vidijo, kako se pravil ne vidijo tisti, ki so na oblasti, vidijo, kako s ravna s premoženjem, in lahko skrenejo s poti, sploh če imajo v ozadju prišepetovalce iz koalicije in opozicije.«
(Zaplet z alkotestom za ministra, v organizaciji stavkajočih sindikalistov…)
… bi morali reševati »po hierarhični liniji«, moralno sporno je, če se to ni godilo.
»Takšno ravnanje škodi vodstvu policije in sindikata, koristi od njega pa ima samo politika oz. koalicija.«
(… z dogovarjanjem policistov?)
»Pogovarjali so se javno, čeprav v zaprti skupini /…/ Zame je to znamenje naivnosti. Največja napaka policist je je, da je naiven.«
(- Pogovor z P. Čelikom, zlasti o ukrepih in enotah na meji danes in nekdaj, 6.1.2016:
http://4d.rtvslo.si/arhiv/intervju-radio/174380836 . Glej tudi http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Avtorji/Co-F/CelikPavle B.M.)

Zoran Petrovič, predsednik sindikata policistov Slovenije. P. Lovšin, Dnevnik, 5.3.2016
»Dramatičen.« Tako označi Peter Lovšin v portretu policista in sindikalista Zorana Petroviča.
V tem slogu se je začela njegova kariera leta 1991 na dan razglasitve samostojnosti, nato je bil v 10-dnevni vojni »na barikadah«. Tako je leta 2008 izstopil iz starejšega sindikata PSS in ustanovi novega – SPS. Vedno je deloval bojevito, tudi k je nedavno režiral policijsko zasedo za ministra Borisa Koprivnikarja.
Vmes je »doštudiral pravo« in »kmalu postal tudi najbolj prepoznaven sindikalist, /…/ do medijev in kolegov policistov vedno dostopni Petrovič.«
Z vodstvom sindikata PSS najprej ni imel stikov. »Dogovoriti se jim ni uspelo niti o skupni stavki. Kronisti sindikalnega dogajanja znajo povedati tudi, da je SPS večkrat izvedel solo akcije in pri tem prišel v spor z Branimirjem Štrukljem, drugič pa je paktiral s sindikatom zdravnikom Fides.
Pri delu policistov ni bil nikoli priljubljen, ima pa tudi »veliko svojih privržencev, ki sta jim njegova bojevitost in agresivnost (tudi medijski) nastop všeč.« Ti so bili gavni organizatorji javnega protesta policistov, »na katerem so uporabili tudi manj okusne transparente« in kot govornik je »nastopil celo Zmago Jelinčič.
Na začetku sindikalne poti so Petroviču očitali, da ga podpira takratna notranja ministrica Katarina Kresal, ki je z udeležbo počastila ustanovni kongres SPS, vendar je kasneje začela varčevati pri policiji.
»Po političnem prepričanju sem policist«, je vedno vztrajal. »Menim, da se ljudje presojajo po dejanjih.«
Očitajo mu »pečanje s poslancem SDS Vinkom Gorenakom, češ da sestankujeta in rušita (sedanjo) notranjo ministrico in vlado.«
SPS se »ni pridružil stavki PSS ob koncu druge Janševe vlade, ko je bil notranji minister prav Gorenak, ki mu je Petrovč zato zagotovo bolj pri srcu kot vodja konkurenčnega sindikata Radivoj Uroševič. PSS je takrat stavkal več kot pol leta, več mesecev tudi pod vlado Alenke Bratušek.
Čeprav je s svojo bojevitostjo policistom ohranil kako pravico, ko so se »vsi javni uslužbenci v zadnjih letih morali zadovoljevati zgolj z drobtinicami, so zadnja dejanja sindikalnih funkcionarjev vrgla izjemno temno senco na njihovo legitimnost.« Petrovič glavnih podpihovalcev »heca«, kot mu pravi, »tudi ni ustavil in je prispeval celo fotografijo ministrovega avtomobila«. Po razkritju je ovinkaril in ni zaščitil policistov iz patrulje, ki je ustavila in testirala ministra.
Kljub temu bo še naprej sodeloval v pogajanjih vlado in na izrednem kongresu SSP bo spet kandidiral za predsednika.
P. Lovšin dramatično končuje portret z napovedjo, da bo »Petrovi svojo sindikalno kariero končal tako kot je začel svojo policijsko: na barikadah.«

Nekaj »posameznikof«. A. Peinkiher, Pisma, Dnevnik 9.3.2016
Tako je piše bralec Anton Peinkiher, notranja ministrica komentirala afero sindikata SPS pod vodstvom Z. Petroviča. Je »nekaj obrobnega«, če policisti organizirano lovijo ministra pri prekrških?
Bralec meni, da »tokratna zarota proti B. Koprivnikarju ni nič novega v delovanju policistov, ki so državo /…/ vzeli v svoje roke že pred leti.« Na dan prihajajo tudi grehi pri ministrici K. Kresal in še pri kom. Gre za »upor policije proti /…/ državi in proti nam državljanom.«
Ministrica in direktor policije bi lahko v enem letu naredila »red v policiji, da bi delala, ne pa stavkala.
»Ko 3000 policistov v uniformi /…/ stavka pred stavbo vlade« in jo zmerja, potem nimata več kredibilnosti za vodenje.
»V državi nam gre slabo poleg lastnih problemov imamo še begunce in zarotniške politične stranke /…/. Bralec opozarja na »utapljanje mladih fantov« v Mariboru in v Lj., in da bi morali preiskati skupine »trendovske temačne ideologije./…/ Policija, pojdite delat /…/! Stavkali boste lahko, ko bomo spet varni.«

Fizik, znanstvenik, filozof, matematik, pisatelj, antropolog, zgodovinar; Južniči; Gorjanci, Reka,

Uresničene nadzvočne sanje izpod Gorjancev. S. Južnič, Delo, 3.3.2016
Fizik Ernst Mach (1838-1916, https://sl.wikipedia.org/wiki/Ernst_Mach ) je kot študent (dunajske univerze) snoval poskuse med počitnicami v Velikem Slatineku pod Gorjanci, pri Novem mestu.
Njegov oče Jochann Mach, slatinški »graščak« (»bogati Čeh«), ki je svoj čas študiral na Karlovi univerzi v Pragi http://www.cuni.cz/ , »je vedoželjnega Ernesta v najstniških letih poučeval kar doma.«
Ernestova mlajša sestra se je »malce potepla s postavnim domačim hlapcem, kar je Janez Trdina spretno priredil v svojo povest Zakleti oreh.« ( - http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00057-1882.html#pb.328 V Bajkah in povestih o Gorjancih, katerih zbiratelj - po njem nosi ime vrh Sv. Gere, pod katerim (vz)letajo zelo hitri ptiči - je poučeval na reški gimnaziji; o tem je zanimiva avtobiografska knjigo Bachovi huzarji in Iliri, ki ni omenjena v: https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Trdina , pač pa dostopna v celoti na https://sl.wikisource.org/wiki/Bahovi_huzarji_in_Iliri in v http://www.slovenci-zagreb.hr/wp-content/uploads/2015/10/ODMEV-56_w.pdf , B.M.)
E. Mach se je s fotografskimi postopki se je seznanil pri svojem učitelju baronu A. Ettinghausnu, »ki je svoj čas študiral na Bombardirski dunajski šoli pri nasledniku /…/ Jurija Vege, stotniku I. Lindnerju.« http://www.kam.si/veliki_slovenci/jurij_vega_najvecji_slovenski_matematik_preteklih_stoletij.html
E. Mach je leta 1881 poslušal predavanje L.-H.-F. Melsensa z belgijske vojaške šole »o razcefranih strelnih ranah« povzročenih z nadzvočnimi izstrelki.
Oče in sin, /(takrat profesor Karlove univerze) sta nato pod Gorjanci poskušala fotografirati nadzvočni izstrelek, a se jima ni posrečilo. Pomagali so jima strokovnjaki na bližnji Reki/Rijeka/Fiume, kjer so 1853 ustanovili Torpedenfabrik, 1854 pa K.u.k. vojaško pomorsko akademijo. http://www.muzej-rijeka.hr/torpedo/licnosti.html . S Korošcem Petrom Salcherjem so fotografirali turbulenco, povzročeno z nadzvočnim izstrelkom iz puške. Tako so dokazali matematično/balistično hipotezo E. Macha in pojasnili tudi, zakaj se strel sliši dvakrat.
»Ernestove nadzvočne sanje izpod Gorjancev so se uresničile; zvočni zid je bil prvč namenoma prebit.« To je bilo eno prvih »timskih fizikalnih raziskovanj /…/ tesno navezano na tedanje vojaške potrebe« piše Stanislav Južnič, fizik (FMF UL). (- Piše in predava tudi o Nikoli Tesli npr. http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/nikolo-teslo-iz-maribora-izgnali-zaradi-klatestva ;
- eden znanih Kostelskih Južničev, ki so (bili) tko ali drugače povezani z znanostjo zgodovino…
Stanislav Južnič (1928-2013), ZDA, ki je pisal o Valvazorju, jezuitih, naravoslovcih: http://lit-s.zrc-sazu.si/index.php?q=sl/node/80
Stane Južnič (1928-2013), antropolog, profesor FDV UL http://www.delo.si/novice/slovenija/v-86-letu-je-umrl-politolog-in-antropolog-stane-juznic.html
Primož Južnič, FF UL: https://www.youtube.com/watch?v=qFcgkPFKnzM
Tina Južnič: https://www.youtube.com/watch?v=nHUNp-xnNMw .
( - E. Mach je pisal tudi o mehaniki, psihologiji, fiziologiji, filozofiji znanosti in filozofiji; njegov nazor – fenomenološki konstruktivizem – je kot »empiriokriticizem« in »machizem« - kritiziral V. I. Lenin https://en.wikipedia.org/wiki/Ernst_Mach ,
Pod Gorjanci zdaj obujajo spomine na oba Macha, ki sta povezana s temi kraji:
http://www.lokalno.si/2016/05/14/155334/zgodba/V_Novem_mestu_predstavili_dediscino_druzine_Mach/ http://www.slovenia.info/si/tematske-poh-poti/Machova-pot.htm?tematske_poh_poti=16238&lng=1
V Avstriji pa podeljujejo v njegov spomin štipendije tujim študentom, tudi na visokih strokovnih šolah in podoktorandom: https://www.oead.at/ B.M.)

Visokošolski zakon, sindikat; šef, direktor; Maribor

Javno in zasebno jasneje ločiti. ri, Dnevnik, 3.3.2016
Novela Zakona o visokem šolstvu ni dovolj jasna glede javne službe, je kritičen Visokošolski sindikat Slovenije (VSS).
Marko Marinčič, VSS, ki je sicer sodeloval v skupini za pripravo novele, pravi, da morajo biti javne univerze in koncesionirani zavodi predvsem v službi prebivalcev RS, zasebni zavodi pa naj tržijo. A očitno prevladuje interes skupin, ki si nadejajo priliva od) samoplačnikov iz tujine. Predvsem bi morali internacionalizirati razvoj akademskih delavcev, z sobotnim letom, udeleževanjem konferenc ipd.
Zasebni zavodi pogosto podvajajo dejavnost (javnih) univerz in nelojalno konkurirajo, saj zaposlujejo njihove predavatelje. Po novem zasebni zavodom, trdijo v VSS, ne bo treba imeti redno zaposlenih.
Ministrstvo (MIZŠ) ni pripravljeno jasneje določiti normativa neposredne pedagoške obveznosti. Vsaj na eni univerzi (UM) se kršijo normativi, kar znižuje kakovost.
VSS bo novelo zakona podprl le, č bo ministrstvo zagotovilo, da ena ura neposredne pedagoške obveznosti ne bo manj od ene obračunske ure in da ne bo dalo soglasja z zviševanje normativa.
Pozitivna stran zakona pa so, pravijo, neposredne volitve rektorjev in dekanov in volilna pravica nepedagoških delavcev.

Vsak ima pravico do izobraževanja. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 4.3.2016
O svojo davni diplomi in kakšna je diploma danes, o kranjski aferi in ministrici ter o napovedih za prenovljeni visokošolski zakon piše kolumnistka Jasna Kontler Salamon.
Pred štirimi desetletji, na takratni FSPN UL, je bila »na sojem zagovoru sama s člani komisije, ki me niso veliko spraševali. A stresno je bilo že prej«, ko je najprej na zagovor naloge »z naslovom, ki s ga nisem spomnila sama (Samoupravljanje kot determinanta radijskega programa), niso spustili, »češ da v njej nisem dovolj omenjala ravno tedaj sprejetega Zakona o združenem delu. /…/ V drugem poskusu sem vendarle srečno diplomirala z drugim predsednikom komisije, uglednim in dobrim prof. Dr. Francetom Vregom http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi820652/ , ki je pozneje /…/ svoji študentom celo pohvalno omenjal mojo diplomo.
Nedavno pa je spremljala hčerkin diplomski zagovor na Zdravstveni fakulteti UL. Na njeno presenečenje ga je spremljalo »tudi nekaj študentov zaključnega letnika. Povedali so, da se morajo obvezno udeležiti dveh zagovorov po lastni izbiri.«
To se ji zdi dobro, saj koristi obojim.« Bodoči diplomanti vidijo, kako zagovor poteka, na drugi strani pa tisti, ki predstavljajo diplomo, govorijo širšemu občinstvu.«
Danes je drugače tudi glede zaposlitve po diplomi.
«Mene in moje vrstnike so službe že čakale, lahko smo jih celo izbirali. Danes pa je /…/ pot do prave službe skoraj ako dolga, kot je pot do diplome…«
Kot novinarka, ki pozna moč propagande in spremlja naše medije, ni bila presenečena nad ksenofobičnim odzivom na napovedano vselitev tujih mladoletnikov v dijaški dom.
»Proteste je gotovo spodbudilo tudi poročanje« o napadih v svet, »z udeležbo mladostnikov«, zlorabljenih za terorizem, tako dot so drugi »za delo in prostitucijo«.
Šolska ministrica M. Makovec Brenčič (MIZŠ) je, v sicer medlem odzivu, »povedala ključno stvar /…/ da ima prav vsak otrok pravico do izobraževanja«. Dodati bo še morala:«… do sprejetosti, do strpnega okolja… Postajajo to samo še neuresničljive sanje?«
Pred tednom dni je ministrica predstavila novelo visokošolskega zakona, s katero naj bi, po njenem, »izpolnili večino zahtev študentov in zaposlenih na univerzah«. Preostale zadeve pa bodo »zaradi obsežnejših sistemskih posegov« umestili v pripravo novega zakona o visokem šolstvu, za katerega bodo pripravili izhodišča do konca leta.
Bomo v 2017 dočakali prenovljen zakon? 16.1.2015, pod drugo ministrico iste vlade, je že il sprejet koncept zakona, obetal veliko novega, a neslavno potonil, pred parlamentarno obravnavo. Pač z vsakim ministrom znova začenjamo »oblikovanje sistemske ureditve visokega šolstva«, za kar gre »ogromno časa in tudi denarja«. Bo z novo, bolj učinkovito ministrico drugače?

Iz pisma Petre Ujčič rektorju
/…/. Peter Rak, Delo, 3.3.2016
Pomočnica glavnega tajnika UM Petra Ujčič je decembra 2015 v daljši prijavi opisala primere ravnanj svojega predstojnika Teodorja Lorenčiča in njegov odnosa do zaposlenih na rektoratu.
(O strokovni ekskurzij.)
»Tri dni nas je teroriziral s svojim izprijenim obnašanjem, za pester repertoar spolnega nadlegovanja, ki je tudi dokumentiran, pa imam več kot dovolj prič.«
(O podpori rektorja UM
I. Tičarja.)
»Takoj ko je začutil, a se ga vsi bojimo in sprejemamo njegov »način šefovanja«, ker mu verjamemo, da ima vašo podporo, je to maksimalno izkoriščal v vsaki komunikaciji. Njegova sovražna dejanja so se sam še stopnjevala in na koncu privedla do tega, da nisem mogla vzdržati niti minute v njegovi bližini.«

Zdravniki in farmacevti

Hipokratova prisega je še kako živa.P. Poredoš, Delo, 10.3.2016
Pavel Poredoš, Slovensko zdravniško društvo (SZD) piše o omejevanju korupcije pri sodelovanju zdravnikov s farmacevtskimi družbami.
»Že Hipokrat je utemeljil delovanje zdravnika na strokovni usposobljenosti in etični brezhibnosti«, kar je še danes temeljno vodilo, saj je ta poklic »večkrat izpostavljen konfliktom interesov.«
Javno mnenje o koruptivnosti zdravnikov je izkrivljeno, pravi, kar dokazuje z anketo, v kateri je 40% od tisoč vprašanih »menilo, da so zdravniki koruptivni«, na vprašanje o izkušnjah pa ji je le 2% dejalo, da so/je zdravnik/i od njih zahteval/i protiuslugo.
Predsednik SZD piše o treh področjih, ki so izpostavljena korupciji.
(1) »Velik problem je nenehno podiplomsko izobraževanje, obvezno za vse zdravnike, /…/ povezano z nemajhnimi stroški. Delodajalci namenjajo temu le skromna sredstva, le za tretjino vseh stroškov izobraževanja. Ostalo plačajo zdravniki sami in farmacevtske družbe.
Strokovna združenja in sekcije (70 jih je), ki izvajajo izobraževanje strogo namensk porabijo sredstva zbrana s članarinami in donacijami.
»Da bi zagotovili preglednost pri financiranju izobraževanja smo pri SZD sprejeli dva pravilnika« in v sprejemu je kodeks sodelovanja s farmacevtskimi družbami. »Zdravnik za finančno podporo financerju nikakor ne sme obljubiti protiuslug.« Koristnik ne sme biti v neposrednem stiku s financerjem zato se morajo sredstva zbirati v posebnem skladu.
(2) Vse raziskave, ki jih izvajajo zdravniki, morajo imeti soglasje Državne komisije za medicinsko etiko ter vodstva ustanove, kjer potekajo. Donator – samo za materialne stroške - ne sme imeti vpliva na rezultate.
(3) Spolzko področje je tudi nakup opreme Večina zdravnikov sicer pri tem ne sodeluje, naročanje je zadeva menedžmenta, vodstva ustanove, sistema. Žal so zaradi pomanjkanja sredstev zdravniki potisnjeni »v vlogo pozivanja javnosti k doniranju« in smo priča »jokavim zgodbam«, s katerimi se morda tudi »neutemeljeno izsiljuje nakup določene opreme, ki je pisana na kožo«.
P. Poredoš zatrjuje, da se zdravniki zavedajo odgovornosti in (v zdravniških organizacijah) zagovarjajo ničelno toleranco do korupcije v zdravstvu« ter se trudijo, da bo »neetičnih in koruptivnih dejanj v naših vrstah čim manj«.

Gospodarstvo, znanost, razvoj

Krvna slika in padanje srčnega utripa – diagnoza in prognoza slovenske znanosti. Delo 30. januarja.
T. Lah Turnšek, PP29, Sobotna priloga, Delo, 5.3.2016
Na odziv Sama Hribarja Miliča, GZS, (13.2.2016), na njen članek Tamara Lah Turnšek, Nacionalni inštitut za biologijo dodatno pojasnjuje svoj kritični pogled na stanje znanosti in odnos gospodarstva.
Očita mu najprej, da ni razumel lanskega poziva vladi in GZS, za uresničevanje strategije SPS (pametne specializacije) v sodelovanju raziskovalcev in podjetij. Polemiko končuje po istih točkah:
1. Ne trdi, da je »gospodarstvo črna ovca«, in njen inštitut z njim vedno bolje sodeluje. Njeni pogledi ne »temeljijo na pavšalnih ugotovitvah«, kot »ju očita oponent«.
2. Čestita gospodarstvenikom za izvoz in se strinja z njihovimi izjavami (Delo 9.12.2015, 1.3.2016), da so »vlagana v tehnološko inovativne rešite garancija za trajnostni razvoj«; trenutni izvoz ni dovolj.
3. Strinja se z njim, da Slovenija za R&D namenja za polovico manj kot v EU28 in štirikrat manj od najbolj razvitih. Zveza med vrednostjo BDP za znanost in gospodarska moč države je neizpodbitna (Sorčan in sod. ARRS, 2014).
Njegovo dokazovanje, da so izvozniki dokazali, da je »z manj mogoče narediti več« spominja na anekdoto o »ribniškem oslu«.
4. Statistika ugotavlja »odliv mladih izobražencev«; zgodbi v njenem prispevku sta ilustracija trenda, ilustrirata »resnični in pereč problem!«
5. Nista resnični trditvi, da Slovenija ni bila nikoli na repu lestvic konkurenčnosti« in da smo na lestvici WEF v prvi tretjini. »Report 2015-2016, WEF, Ženeva, uvršča Slovenijo na 4. najmanj konkurenčno gospodarstvo v EU.« Na lestvici GCI smo se povzpeli na 59. mesto med 140 državami.
6. »Menim, da bi se motali člani SRIPa združevati neposredno glede na svoje strokovne interese in med seboj izbrati vodilno organizacijo, ki bo najbolj sposobna koordinirati neko področje. GZS teh atributov gotovo nima.« Trditev, da imamo agencij že preveč je absurdna, saj je ena od« prioritet RISSA prav funkcionalno oživiti hiberirano Agencijo za inovacije in tehnologijo.«

»Uspelo jim je! In kako bo to koristilo meni?« J. Kolar, Sobotna priloga, Delo, 5.3.2016
O pomenu temeljne znanosti za gospodarsko rast piše Jana Kolar, direktorica CERIC-ERIC, članica upravnega odbora EIT.
Naslov kaže na odnos do velikih odkritij, kot so gravitacijskih valov, ki jih je napovedal Einstein ali Maxwell radijske pred 150 leti.
»Pomen(a) dosežkov temeljne znanosti je ob nastanku pogosto nemogoče opredeliti«, piše avtorica. »Medtem ko so rezultati dostopni vsem, dolgoročno omogočajo reševanje družbenih problemov in izzivov gospodarstva, navdušujejo mlade za poklic raziskovalca /…/. Zato je pomembno kontinuiran vlaganje vseh držav.«
Graf o višini izdatkov za RR v Sloveniji med 2005 in 2014 (- vir: Eurostat) kaže, da se »je javno financiranje raziskav na univerzah in inštitutih začelo po letu 201 močno zmanjševati« medtem ko je »financiranje razvoja v gospodarstvu znatno padlo šel leta 2014«. V težavah »se je država odločila za močne proračunske reze tam, kjer je bilo najlažje, pri financiranju znanosti. Kasnejši padec sredstev za RR v podjetjih »kaže našo močno odvisnost od evropskih strukturnih sredstev, ki so naš poglavitni javni vir za raziskave v industriji. Zaradi zapoznelega sprejetja Strategije pametne specializacije /…/ 2014-2020 nismo smeli investirati v raziskave vse do letos«.
Avtorica ne dvomi »o tem, da je poleg višine sredstev za znanost ključna tudi učinkovitost spodbud in podpornega sistema. Evropska komisija v Poročilu o državi – Slovenij 2016, /…/ poudarja, a naša uspešnost raziskovalnih in inovacijskih rezultatov ostaja nizka, kar postavlja pod vprašaj kakovost naložb v RR.«
V grafu Odmevnost raziskav, je Slovenija glede na izdatke javnega sektorja za RR in odmevnost nekje v sredini (- Vir: Eurostat, 2015. Izdatki 0,5,% BDP, odmevnost 7), v bližini Madžarske in Grčije, na skrajnih koncih korelacijskega grafikona sta Romunija (0,2% in 3) in Danska (1,1% in 14), B.M.)
Komisija opozarja na znatno zamujanje pri uresničevanju RISS (2011).
Avtorica opozarja na pomanjkljivosti delovanja države in meni, d bi morali biti ministrstvi za znanost (MIZŠ) in za gospodarstvo vključeni v »skupino za pripravo Strategije razvoja Slovenije, javnost pa bi morala biti vključena že v pripravo osnutka Vizija 2050, in to ne zgolj s participacijo 0 izbranih posameznikov na tridnevni delavnici in kasneje s promocijsko akcijo /…/«.
Od ukrepov, ki jih je predvidela RISS (2011) je »še posebej pomembna vzpostavitev sistema za vrednotenje raziskovalnih organizacij in uvedba takšnega sistema financiranja, kjer bi bile bolje nagrajene kvalitetnejše institucije. V Sloveniji namreč institucije financiramo predvsem prek raziskovalnih programov, ki se vsakih nekaj let podaljšujejo. Zgolj okrog 5% se jih ob evalvaciji prekine /…/ Sredstva so torej v veliki meri stabilna in z ničemer vezana na kvaliteto, vsaj ne na ravni institucije. A raziskovalnega sistema ne moremo upravljati prek programskih skupin z nekaj raziskovalci«, saj »nimajo zadostne kitične mase niti pristojjnosti za pravila zaposlovanja, napredovanja in nagrajevanja raziskovalcev odločitve prioritetnih področjih razvoja ipd. To je v rokah raziskovalnih organizacij in te dobijo enaka institucionalna sredstva, ne glede na to kako dobro se upravljajo. Velika večina držav v Evropi zato pozna institucionalno financiranje, ki temelji na rezultatih, pri čemer ovrednotijo uspešnost z indikatorji«, vendar »najpogosteje vezane na znanstvene objave in prilive iz drugih (neproračunskih) sredstev, kar je RISS tudi predvidel«, poleg gospodarskega učinka in prispevka institucij celotni družbi.
V sklepi J. Kolar poudarja, da se - po ocenah OECD – laganje industrije v RR o,1% odraža v 1,2% višjem BDP na prebivalca. »Vendar so prav tako pomembne javne investicije v temeljno znanje /…/
A poleg investicije v znanost moramo zagotoviti tudi kvalitetnejši sistem, s katerim bomo povečali kvalitet raziskav in odpravili ozka grla, ki onemogočajo izrabo nastalega znanja.«

 

 

NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD