Kontakt

Kazalo
 
  Domov|Novice|Pogledi|Vse o sindikatu|Ugodnosti članov|Pravna pomoč|Povezave|Predpisi NSDLU|Pišite nam|Peticije|New  
 
 
Aktualno
Arhiv pogledov
Pogledi 10/2016
Pogledi 9/2016
Pogledi 6-7/2016
Pogledi 5/2016
Pogledi 4/2016
Pogledi 3/2016
Pogledi 2/2016
Pogledi 1/2016
Pogledi 11/2015 - 12/2015
Pogledi 10/2015
Pogledi 6/2015 - 9/2015
Pogledi 2/2015 - 5/2015
Pogledi 1/2015
Pogledi 12/2014
Pogledi 10/2014 - 11/2014
Pogledi 1/2014 - 3/2014
Pogledi 2/2013 - 5/2013
Pogledi 12/2012 - 1/2013
Pogledi 5/2012 - 11/2012
Pogledi 10/2011 - 5/2012
Priloge
Arh
New
Pogledi
 
   
  Infotag: Pogledi/Arhiv pogledov/Pogledi 10/2011 - 5/2012
   
  Arhiv - Pogledi 10/2011 - 5 /2012




30. april - 6.maj 2012

Veliko ministrstvo je naporno, rezanje neprijetno. J. Kontler – Salamon, Sobotna priloga, Delo, 21.4.2012
Daljši pogovor z »superministrom« Žigom Turkom, pred stavko javnih uslužbencev. 
V kratkem času je moral narediti veliko stvari. Na novo »ekipirati in reorganizirati, združiti  ministrstva in službe, narediti rebalans proračuna, ob tem pa še nacionalni razvojni program« (Glej v Pogledi, op. B.M.).  »V visokem šolstvu nas čaka najprej zakon o financiranju, ki bo zamenjal sedanjo uredbo, saj to terja ustavna odločba.«
Meni, da ima dobro ekipo, majhen, kvaliteten kabinet, nove direktorje direktoratov in oba državna sekretarja (»kolega Zorn« pokriva kulturo, »gospa Škrinjar pa zelo obsežno področje šolstva«, polnokvalificiran je tudi svetovalec Dušan Lesjak). Žal ni posebnega sekretarja za visoko šolstvo in znanost.
Na vprašanje o nacionalnih strategijah za visoko šolstvo in za razlikovanje-inovacije pravi, da  sta sprejeta in veljavna in z 90% stvari se lahko strinjajo; so tudi v skladu z  OECD idr. Mednarodnimi organizacijami.  Bi pa v njih morali spremeniti nekaj stvari. Imata  preveč vhodnih in premalo izhodnih ciljev. Cilj ne more biti /…/ odstotkov BDP za raziskave in razvoj, to je le sredstvo, ampak toliko in toliko patentov, visokotehnološkega izvoza, novih podjetij, inženirjev, doktorjev zaposlenih v gospodarstvu, tujih raziskovalcev in profesorjev na naših inštitutih in univerzah, študentov v tujini itn.
»Prav gotovo pa manj denarja ne pomaga pri doseganju ciljev. /…/ ko smo pogledali, kaj ti varčevalni ukrepi pomenijo v znanosti, v visokem šolstvu, v vrtcu in v kulturi« smo »videli določene anomalije. Še največje na področju znanosti.« zavzel se je, da so nekaj popravili, a ne na račun drugih delov ministrstva. Brez političnih računov. »Kar nekaj moje pozornosti sta imela visoko šolstvo in znanost, ki gotovo nista v vrhu javne pozornosti.« Kljub rezom je vsem resornim področjem omogočeno preživetje. »Povsod se reže le do tiste meje, za katero upamo, da ne bo posledice v kvaliteti. Upoštevamo domače in tuje študije. Povsod se upoštevajo notranje rezerve. Letos bo nominalno najbolj prizadeta znanost, vendar bo tam že prihodnje leto bolje.«
Na vprašanje o begu najbolj talentiranih mladih raziskovalcev, ker se bodo projekti raztegnili na daljše obdobje priporoča, da bi »ti možgani, namesto, da bi čakali na proračunska sredstva na inštitutih ali na univerzah, razmišljali o tem, da bodo šli v podjetja ali na svoje /…/ Mi imamo enega  najvišjih deležev doktorjev znanosti, ki delajo v javnem sektorju. Zelo majhen delež pa jih je v gospodarstvu. To vsekakor ni cilj doktorskega študija.«
»Tudi visokemu šolstvu se zmanjšujejo sredstva, ker pa je bolj fleksibilno in avtonomno, bo samo spreminjalo svoje programe, organizacijo in jih prilagajalo sredstvom in povpraševanju. Odkrito povedano, ne vem, kdo je v tej državi bolj kvalificiran od visokega šolstva, znanosti, da najde rezerve, nove priložnosti, mednarodne projekte, strokovno delo za gospodarstvo … Tu vendar delajo najbolj ustvarjalni ljudje.«
Poskušamo zmanjšati število zavodov, ki jih država financira na področju izobraževanja, npr. PI in še tri zavode, ki imajo podobne cilje – kakovost v šolstvu, razvoj šolstva, vseživljenjsko učenje, raziskave na področju izobraževanja, mednarodno sodelovanje. PI bo znanstveno jedro večjega in vplivnejšega zavoda, ki se bo ukvarjal z razvojem izobraževanja po celotni vertikali. To bo povečalo moč družboslovja. Tehnika ima svoje meje, nujen je tudi humanistični oz. družboslovni aspekt.
Vlada je morala marsikatero »obljubo iz koalicijske pogodbe« odložiti. »Tudi tehnološko univerzo«. Zanjo se bodo sredstva našla čez 2 ali 3 leta.
S sindikati se je pripravljen pogovarjati, tako kot npr. s študenti, ki so s svojimi predlogi rešili  bone za prehrano poleti.
Glede prepovedi avtorskih in podjemnih pogodb pravi, da  jih je (bilo) veliko tudi na njegovem ministrstvu, zato so predlagali prepoved, da bi olajšali situacijo.
Varčevalni ukrepi mu povzročajo velike skrbi. Rezi zahtevajo  občutljivost, natančnost. Ministrskega vzornika v tujini, ki bi varčeval v šolstvu nima.

Upajmo le, da je bil superminister preveč priden. Rebalans proračuna.
Jože P. Damijan, Igor Masten, Sašo Polanec,  Objektiv, Dnevnik, 21.4.2012
Trije ekonomisti (prištevajo jih bolj k neo-liberalcem, »mladoekonomistom«, op. B.M.) zagovarjajo fiskalno konsolidacijo z zmanjševanjem javnih izdatkov, ki jim sledijo strukturne reforme. Slovenija se je te konsolidacije lotila zadnja v EU. Pahorjeva vlada je vodila fiskalno politiko v nestabilnost, povečala je maso plač za 10% (tudi zaradi plačne reforme predhodne vlade, op. B.M.),  rasle so pokojnine in socialni transferi. Šele proti koncu (2011) je stopila na zavoro z interventnim zakonom. (Glej v arhivu Pogledov, B.M.).
Janševa vlada je takoj pripravila varčevalne ukrepe za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja za 3% že v 2012. Prvotno je predvidela znižanje plač v javnem sektorju za 15%, nato za 10%, nazadnje na 5-10% (zaradi odprave plačnih nesorazmerij).
V oči bode nenavadna struktura zniževanja javnih izdatkov, pišejo trije ekonomisti. Glavnino rezov nosi šolstvo, visoko šolstvo ter znanost in tehnologija, za skupaj 285 milijonov evrov (82% od 349 milijonov). Na drugem mestu je promet (14%), nato obramba (13%) in zdravstvo (20%), najmanj pa kmetijstvo in javna uprava (po 5%).
»Glede na to, da infrastrukturne politike na dolgi rok najbolj prispevajo k dinamiki razvoja (prometna infrastruktura z izgradnjo fizičnega kapitala, šolstvo, znanost in tehnologija pa z izgradnjo človeškega kapitala), se zdi skrajno nenavadno, da se je vlada odločila, da bo dobrih 60% vseh proračunskih prihrankov ustvarila prav pri teh dveh politikah.«
Zanimivo je, pišejo, da se vlada ni odločila za linearno rezanje plač v javnem sektorju in vseh proračunskih izdatkov, npr. za 6,5% s čimer bi dosegla enak cilj ob bolj pošteni porazdelitvi učinkov. Večina v EU se je odločila bodisi za triletno zamrznitev plač ali pa za 5-15% znižanje plač v javnem sektorju; za odpuščanje v javnem sektorju; za zmanjšanje socialnih transferjev in nadomestil brezposelnim; za dvig DDV. »Prav nobena izmed preostalih 26 držav EU pa se ni odločila, da bi šla v drastično zniževanje javnih izdatkov za šolstvo, znanost in tehnologijo ali izdatkov za prometno infrastrukturo.«
Ali vladni politiki ne znajo posnemati ukrepov držav EU? Ali menijo, da so naložbe v prometno infrastrukturo in človeški kapital najmanj pomembne, oz. celo škodljive za gospodarski razvoj? »Če gre za slednje, nas je lahko zelo strah..« Brez naložb v infrastrukturo bo ob opešanem povpraševanju težko zagnati gospodarsko rast. »Brez naložb v človeški kapital in tehnologijo bomo težko naredili tehnološki preboj in prestrukturirali slovensko gospodarstvo v smeri večje tehnološke zahtevnosti«.
Avtorji upajo, da je pri rebalansu šlo le za preveliko »pridnost« resorskega ministra (Ž. Turka, B.M.) in ne za uradno filozofijo ter da bo vlada  rebalans popravila.

Resetiranje univerz. J. Kontler Salamon, Delo, 21.4.2012
Na seji rektorske konference je bila četverica rektorjev usklajena, celo v (črnem) humorju. Z vladnimi ukrepi bi »pojedli semenski krompir«, največ pa bi privarčevali če bi »profesorje in študente za dve leti zamrznili«. Naše univerze so zmožne delovati kot celota, meni v uvodniku Jasna Kontler - Salamon. S tem imajo več možnosti, da vlada njihovih opozoril in zahtev ne bo mogla spregledati. Če jih ne bo,  se bo Slovenija začela intelektualno in razvojno spreminjati v puščavo, na drugi strani pa se bo v politiki spopadala z velikimi blokadami. Spomnimo se, kako celo v »času debelih krav« nasprotovanja nesorazmerni podpori (vlade J. Janše, op. B.M.) samostojnim zavodom in ogrožanja akademske avtonomije javnih institucij ni preživel minister Jure Zupan.
»Vladi bi moralo biti razumevanje pomena univerz, glede na ministrsko sestavo, pač dovolj blizu.« Slabo bi bilo začeti »resetiranje Slovenije« z uničenjem univerz. »Nimajo jih namreč s čim nadomestiti«.

Kdo živi na luni? Stavka kot je še ni bilo. Mladina, 20.4.2012
Sindikati javnega sektorja so se varčevanju na račun socialne države uprli s stavko, v kateri je sodelovalo sto tisoč javnih uslužbencev. »Ni mogoče več porabiti, kot imaš«, pravi Janez Janša. To drži, a javne finance se da uravnotežiti tudi drugače. In ne kar 75% pri šolstvu, znanosti, kulturi. »To je samomor slovenske družbe«, pravi Branimir Štrukelj, sindikalni vodja. »Od vlade zahtevamo pravične rešitve, sicer bo naslednji protest še bolj množičen. Ne damo socialne države. Ostati hočemo solidarnostna družba. Nočemo brutalnega kapitalizma, ki za seboj pušča trupla, brezposelne, revne in obubožane. Branili bomo, kar našo družbo dela človeško«, je nagovoril množico na Gregorčičevi.
Janez Posedi, sindikat Pergam je dejal: »Laž je, da so delavci živeli prek svojih zmožnosti. Laž je, da javni sektor najeda zasebnega. Prek svojih zmožnosti so živeli politiki in tajkuni. Dol z njimi!«
Nobelovec Joseph Štiglic pravi: »Na svetu ni niti enega primera, ko bi si bolehna država opomogla po krčenju plač, pokojnin in socialnih transferjev«. Dokaz za to je Španija, ki je kljub ostremu varčevanju že skoraj tam kot Grčija. Janša in njegovi fantje vedo več?

Janša proti univerzi. Mladina, 20.4.2012
Poleg izjave o univerzitetnih profesorjih, ki delajo 4-8 ur tedensko in šolanje za poklice, v katerih ni dela je premier Janez Janša v TV intervjuju 17.4.2012  izjavil tudi: »Ali veste kolikšen odstotek od vsega šolstva predstavlja zasebno šolstvo. Mislim, da manj kot en odstotek.« Vse koncesije lahko ukinemo, pa ne bomo problema rešili.
Odgovor (Gregorja Jagodiča, odnosi za stike z javnostmi UL): »V letu 2011 so zasebni visokošolski zavodi skupaj iz proračuna, namenjenega visokošolskemu izobraževanju, prejeli 10,7 milijona evrov ali 4,1% vsega.«
Janez Janša je dejal tudi: »Kar se tiče študentov, mislim, da bo prišlo do dogovora. Študentska populacija se je pokazala tukaj za bolj razumno, za tisti del družbe, ki bolj razume situacijo, v kateri smo, kot pa tisti, ki predstavljajo univerze.«
Odgovor G. Jagodiča: Pri pogajanjih z vlado ŠOS ni imela mandatov študentskih svetov UL (ŠS UL, B.M.), ki predstavlja dve tretjini vseh študirajočih v državi.

»Vlada ni razumela sporočila«. A.A. Dnevnik, 23.4.2012
Vlada v odzivih na stavko javnega sektorja ni razumela, kaj so ji stavkajoči želeli sporočiti, meni Aleksandra Kanjuo Mrčela (FDV UL). »Zmanjševanje pomena več tisoč stavkajočih (100.000, op. B.M.) z izjavami, da za stavko ni bilo razloga ali da stavkajo tisti, ki krize še niso občutili, se sliši kot aroganten odziv nekoga, ki ne posluša«. Pomanjkanje uspešne komunikacije privede do spirale odzivov, ki temeljijo na nezaupanju in povečujejo konflikt. Takšnih zapletov bi bilo konec, če bo vlada ravnala modro, če bo slišala, spoštovala in upoštevala, kaj ji ljudje v odzivih sporočajo, pravi profesorica fakultete, kjer je večina zaposlenih izglasovala stavko. Njen dekan Bojko Bučar (FDV UL) pravi, da je v razmerah, ko je visoko šolstvo podhranjeno in ko postaja področje, ki se mu največ odvzema, je vodstvo stavki lahko samo naklonjeno.
Niso pa tega mnenja v vseh fakultetah. Matej Makarovič, dekan FUDŠ v Novi Gorici pravi, da si težko predstavlja, da bi bilo vodstvo katerekoli resne fakultete naklonjeno stavki, saj je vodstvo odgovorno za nemoteno delovanje fakultete in je ves čas na razpolago študentom.
Kaže, da se bodo razmere v visokem šolstvu zaradi napovedanih ostrih rezov, ki bodo po mnenju (vseh štirih) rektorjev posegli ne samo v kakovost, temveč tudi v avtonomijo študija. Tudi Zoran Medved iz konfederacije novinarskih sindikatov RTVS meni, da prepoved sklepanja avtorskih pogodb ogroža avtonomijo.

Nekaj odprtih odgovorov. J. Markeš, Sobotna priloga, Delo, 21.4.2012
V torek, dan pred stavko javnega sektorja je predsednik vlade Janez Janša na TVS povedal, da se bomo morali v kratkem zadolžiti za milijardo, od katere bo šlo 700 milijonov za obresti za posojila, s katerimi se vzdržuje javni sektor in sociala. Država ne more razdeliti več denarja, kot ga dobi v proračun je dejal. Varčevati! Problem je v tem, meni komentator, kako določiti kdo bo koliko varčeval in kaj bo to pomenilo za strukturo družbe. V V. Britaniji sta zaradi takega varčevanja šolstvo in zdravstvo poslala privilegij bogatih.
Odgovor, ki je potrdil upravičenost stavke,  je prišel, ko je premier zelo slabšalno in tendenciozno spregovoril o univerzitetnih profesorjih in univerzi kot vzorčnem primeru, kje in kako bi se dalo varčevati. Pravico do polne zaposlenosti z vsemi pravicami naj bi profesor pridobil le s 4 do 8 urami dela na teden. »Povejte to ljudem, ki delajo 8 in več ur na dan za bistveno nižjo plačo, in boste videli, kaj vam bodo rekli o slovenskem javnem sektorju.« Potem je naštel študijske profile, ki jih univerza proizvaja v prekomernem številu in jih gospodarstvo ne more absorbirati, zato bi bilo treba programe skrčiti: sociologe, filozofe, novinarje, politologe, pravnike, ekonomiste.
Akademska srenja se je odzvala čustveno in ogorčeno in v prihodnje je pričakovati revolt. Hkrati premier ne vidi potrebe po umiku vojakov iz Afganistana in zmanjševanje sredstev za investicije v zastarelo energetiko.
Komentator Janez Markeš meni, da je napačna stara predpostavka o bazi in nadgradnji, napačna metoda, ki naj bi sprla »realni« in »javni« sektor, napačna predpostavka, da naj bi za prihodnost Slovenije šolali le kadre za potrebe trenutne gospodarske krize. »Brezinteresnost vednosti in modrosti je zgodovinski temelj univerze, na takšnem humanističnem humusu so nastale moderne zahodne družbe«.
»Stavkovno sporočilo javnega sektorja je bilo glede na javne izjave očitno globlje in širše od »pripoznanega« dejstva, da je treba varčevati.«

Varčevalni ukrepi ogrožajo socialno državo. M.P., Delo, 23.4.2012
V telefonski raziskavi (Delo Stik, 17.-18.4., N = 505) je večina (73%) menila, da varčevalni ukrepi vlade ogrožajo socialno državo, 85% da bodo neenakomerno obremenili skupine državljanov, 69% se ne strinja z nižanjem standardov v šolstvu, 80% da lahko ukrepi in sindikalno nezadovoljstvo pripelje do politične krize, 55% da je nižanje plač v javnem sektorju nujno in 50%  podpira stavko javnega sektorja.

Splošen padec zaupanja v politike in stranke. J.P., Dnevnik, 23.4.2012
V anketi javnega mnenja (Ninamedia, 1.-19.4., N = 700) so vse največje stranke zgubile par odstotkov podpore, prav tako se je znižala ocena skoraj vseh 22 politikov na lestvici. Delo vlade kot neuspešno ocenjuje že 61%. Stavke javnih uslužbencev ne podpira 53,5 % vzorca in 40% meni, da bi o varčevalnem zakonu morali odločati na referendumu.

Liderji in njihovi težki trenutki. Slovenski sindikalni zemljevid. I. Dernovšek, Objektiv, Dnevnik, 21.4.2012
Iz pregleda sindikalne organiziranosti in opisa njihovih vodij povzemamo ugotovitve o sindikatih javnega sektorja (KSJS, SVIZ).
Branimir Štrukelj je vodja Konfederacije sindikatov javnega sektorja ( KSJS  ), v katerem je največji sindikat SVIZ. Pravi, da sloni vsa finančna in strokovna moč konfederacije na posameznih sindikatih (eden od njih je tudi neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze, www.nsdlu.si, ki ga vodi Tomaž Sajovic, op. B.M.). »To je bilo močno vidno ob Virantovi plačni reformi, ko je del konfederacije reformo podpiral, drugi del, tudi SVIZ, pa ne. Lahko bi rekli, da smo organizirani horizontalno, kot anarhistične sekcije, ki pa se v ključnih trenutkih združijo in napovejo akcijo«.
Že ko smo prebrali varčevalne ukrepe (konec marca 2012, stavko je KSJS napovedala 18.4., op. B.M.) je bilo jasno, da se bo končalo s stavko, pravi B. Štrukelj. Dokončna odločitev o stavki je padla v ponedeljek 16.4., ko je vlada zavrnila sindikalni poskus približevanja. Ugotovitev, da je stavka neizbežna, je po njegovem mnenju, eden najtežjih trenutkov v življenju sindikalista. »To je ključni trenutek, trenutek, ko se začnejo tresti hlače. Stavke si namreč v resnici nihče ne želi, ne sindikat, ne zaposleni. Gre za skrajno zahtevno situacijo. Še dan pred stavko se sprašuješ, ali je to prav ali ni. Prevladujejo občutki zagate, nelagodja… Potem se energija obrne. Tako kot v sredo, ko vidiš, da je stavka uspela, in dobivaš podporo z vseh strani Slovenije. Ko vidiš, da je vlada s svojo aroganco pogorela na vsej črti.«
B. Štrukelj, da so v preteklosti prevladovali sindikati zasebnega sektorja. »Ker v SVIZ nismo mogli enakopravno sodelovati na sejah ekonomsko-socialnega sveta, smo leta 2006 ustanovili KSJS. Ob ustanovitvi sem vztrajal, da se vanjo vključijo le sindikati dejavnosti, ki so najbolj množični. V različnih interesih dejavnosti in poklicev vidi bistvo sporov med sindikati javnega sektorja. Leta 2009 so se ob stavki razdelili v dve pogajalski skupini. Absurdno je, da so pri podpisovanju kolektivnih pogodb enakopravni zelo majhni in zelo veliki sindikati. To je omogočilo G. Virantu, da je (leta 2007, B.M.) za sprejem plačne reforme izkoristil »večino sindikatov«. Naslednica I. Pavlinič Krebs je za zamrznitev izplačila zadnjih dveh četrtin odprave plačnih nesorazmerij uporabila »večino članstva«.
Doro Hvalica (Glosa) pravi, da je bil SVIZ v preteklosti zaradi številnosti uspešnejši od drugih sindikatov, kar je privedlo tudi do ustanovitve KSJS. Tudi on pravi, da so znotraj javnega sektorja večji ali manjši konflikti, med KSJS s SVIZOM na čelu in drugimi, manjšimi sindikati. Iskreno pove, da je sindikalno gibanje »prežeto s politiko«, čeprav sindikati to želijo skriti. Večina je blizu levici, zlasti ZSSS in KSJS ter KS90, medtem ko je več raznolikosti znotraj  največjega sindikalnega združenja  ZSSS (vodja D. Semolič).

Ujetniki izgubljenega desetletja. M. Jenko, Delo, 21.4.2012
V pogovoru ob poročilu o razvoju Slovenije 2012 Urada za makroekonomske odnose in razvoj ( glej priponko .pdf )
njegov direktor Boštjan Vasle govori o vzrokih krize.
Po glavnik kazalnikih gospodarskega in socialnega razvoja smo naravni let 2005 in 2006, ponekod celo 2002, ugotavlja. »Ključni vzrok je, da  Slovenija, tako vlada kot podjetniški sektor, kljub resnim opozorilom ekonomistov v preteklih letih ni prilagodila svojega  ekonomskega sistema., svojega gospodarstva spremenjenim razmeram v svetu. » S staranjem prebivalstva se je povečal pritisk na javne finance. Kljub temu nismo naredili »prilagoditev v sistemu socialnega varstva, zdravstvenem in pokojninskem sistemu«. Stanje javnih financ se je zato močno poslabšalo. Zato je potrebna javnofinančna konsolidacija, ureditev bančnega ni finančnega sistema in povečanje konkurenčnosti gospodarstva, predvsem izvoz ter prilagoditi pokojninsko in zdravstveno varstvo ter sistem dolgotrajne oskrbe.
»Ko bomo imeli manjši proračunski primanjkljaj, si bomo odprli vire do financiranja, ti pa bodo spodbudno vplivali na investicije«. Če bi zmanjšali javnofinančni primanjkljaj v 2012 na 3% in ga zmanjšali še prihodnje leto, bi z dodatnim financiranjem v 2013 in 1014 dosegli skromno gospodarsko rast. Vprašanje pa je »ali bo mogoče doseči družbeno soglasje za sprejem teh reform. Za zdaj so razmere zelo zaostrene in negotove«.
Čeprav se zaveda negativnih vplivov varčevalnih ukrepov končuje pogovor z ugotovitvijo:
»Ne moremo več voditi scenarija, da se vsako leto zadolžimo za dve milijardi evrov in pol, saj je zmanjkalo kreditodajalcev.«

Ni dobro hujšati možganov, pravijo znanstveniki. Delo 5. aprila. I. Leban, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 21.4.2012
Predvsem o centrih odličnosti piše Ivan Leban, profesor FKKT UL (nekdaj prorektor UL, op. B.M.) Doktoriral je v Yorku (Anglija), po »Web of Science« tretji kemik v Sloveniji, član odbora  Hrvaške agencije za znanost in ekspert EUA za ocenjevanje univerz.  Odziva se na peticijo Znanost in tehnološki razvoj sta rešitev za izhod iz gospodarske krize (Glej v rubriki Pogledi, B.M.)  in prispevek »Ali v Sloveniji res podpiramo odličnost v znanosti, Delo, 27.3.2012). Meni, da se pri boju za proračunski denar za raziskovanje ponavlja zgodovina. Navaja članke v Delu iz leta 1994, poziv združenja inštitutov Koris iz leta 2000 in članek o naraščanju števila znanstvenikov v Delu 25.2.2004.
Leta 2009 je MVZT razdelilo 120 milijonov za 8 centrov odličnosti (CO) in centre kompetenčnosti. Isto leto je MVZT razdelilo le 21 milijonov EUR sredstev za razvoj v malih in srednjih podjetjih. Takrat je o tem spraševal ministrstvo, med drugim tudi o tem, kaj bo, ko bo leta 2013 financiranje usahnilo in bo potrebno dodatno financiranje.
Bralec meni, da bi morali imeti »celovito analizo in trende, kam in kako se je vlagal raziskovalni in razvojni denar v Sloveniji, in kaj smo davkoplačevalci za to dobili«.
Čudno je, da so CO zasebni zavodi, financirani z javnimi sredstvi, kjer raziskovalci delajo dodatno, poleg  zaposlitve drugod. Bodo res dosegali vrhunske rezultate? Sedaj je nekdo lahko učitelj na univerzi, dopolnilno dela za ARRS in še za CO in ima mogoče še s.p. Tudi zato ni mest za mlajše raziskovalce.
Napoveduje, da se bo večina odličnih raziskovalnih dosežkov iz programskih skupin prenesla v CO. Osiromašene skupine bodo, po ocenjevanju, počasi zamre. »Univerze bodo postale predvsem izobraževalne ustanove (kolidži), temeljno raziskovalno delo, pa se bo povsem preselilo na raziskovalne inštitute«.
Predlaga, da bi se inštituti pridružili univerzam, učiteljem, ki so hkrati raziskovalci na inštitutih pa naj se odredi le eno plačo. »Razmerje študent/učitelj se bo korenito izboljšalo in s tem tudi kakovost študija«. Zagovarja »razpršeno financiranje individualnega temeljnega raziskovalnega dela na univerzah«. Inštituti pa »naj se ukvarjajo s ciljnimi raziskavami in koristnimi povezavami z gospodarstvom«. Do večine velikih odkritij tako pride naključno, tudi po pomoti, za majhen denar.

Odzvati se ali se ne odzvati? J. Strnad, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 21.4.2012
»V časopisih in revijah, posebno v pismih bralcev, včasih naletimo na strokovno nevzdržne trditve«, piše Janez Strnad ( fizik, glej povezavo, op. B.M.). Včasih se je na take trditve odzval, včasih ne. Nekateri menijo, da nima smisla, drugi pa obratno. Med skupinami z različnimi pogledi prihaja do napetosti, tudi med strokovnjaki in z novinarji ter uredniki. Njega moti, da je  odločitev prepuščena njemu. Ustava RS v 40. čl. sicer zagotavlja pravico do odziva če je »prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa« vendar pa o objavi odločajo uredniki. Ti težko razumejo, da naravoslovca motijo zgrešene trditve, ki ne prizadenejo njegove pravice ali interesa. Resna glasila ne objavljajo neslanosi, a obstaja tudi »naravoslovni rumenkasti tisk«.
Tudi v urejenih državah ni organa, ki bi zastopal »pravice in interese« naravoslovja, ugotavlja. So pa težnje po ureditvi tega vprašanja, saj se država »zaveda, da se brez naravoslovja gospodarstvo, tudi obramba ne more razvijati«. S podporo raziskovanja in poučevanja naravoslovja podpira tudi njegove interese. Tudi številni naravoslovci so pripravljeni zastopati te pravice in interese. »V takem okolju javne univerze dajo nekaj nase in same poskrbijo  za svoj ugled. Če se na univerzi pojavi dvomljiva raziskovalna naloga, to spodbudi dovolj glasno strokovno kritiko. Sledijo jim večje zasebne univerze. Med manjšimi privatnimi ustanovami pa so tudi take, ki z denarjem iz privatnih virov financirajo naravoslovno dvomljive naloge. Kaže, da se v našem okolju nobena od urejevalnih teženj ni dovolj razvila.«

Dr. Frane Adam, Intervju. Miran Lesjak, Objektiv, Dnevnik, 21.4.2012
Kapitalizem, ki ga poznamo danes, se je izpel, pravijo mnogi družboslovci. Z njimi se strinja tudi Frane Adam, sociolog (FDV UL, glej tudi arhiv Pogledov). A s pridržki. O katerem kapitalizmu sploh govorimo (z demokracijo ali brez, (neo)liberalnem, državnem itn.), kaj vemo o socialni razslojenosti slovenske družbe? Zakaj naj bi a priori nastopali proti kapitalizmu, če njegovi kritiki niso sposobni predstvaiti alternative? Taka pozicija je pridigarstvo, meni Frane, ki so ga imeli za anarhista, ko je bil toliko star kot so danes pripadniki gibanja 15o. Leta 1971 so ga priprli, ker je bil “avtor poziva “Nastopil je čas gverile”, ki ga je napisal na plakat in izobesil na vrata zasedene Filozofske fakultete”.
(Op.: Ni bilo natančno tako, spet ena tistih napakic. Res je (na roko) napisal na listek: “Študentje, napočil je čas gverile, uprimo se avtoritarizmu in nastopajočemu kapitalizmu!”, ki ga je obesil na pano v avli FF UL. Čez nekaj dni - sredi maja 1971 - je listek zaplenila UJV (t.j. politična policija, op. B.M.). Študenta Franeta so aretirali v prostorih študentske organizacije FF; to je bil tudi povod za zasedbo FF, ki se je začela 26.5.1971. (Glej zbornik Študentsko gibanje 1968-1972, kjer ima v indeksu največ navedb in tudi Mihevc, B.: Ključ je v naših rokah, UL, 2008, str. 234-237. B.M.)
F. Adam je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti na FF UL (1974)  in doktoriral iz sociologije na Univerzi v Zagrebu (1981). V 70’ in 80’ letih je sodeloval v alternativnih in opozicijskih družbenih gibanjih.  Je redni professor na FDV UL, predava tudi na doktorskem programu FUDŠ v Novi Gorici, da tudi na doktorskem študiju, ki ga skupaj organizirajo FDV, FF in TeoF UL. Večinsko je zaposlen v (zasebnem) Inštitutu za razvojne in strateške analize, ki ga je sam ustanovil.
Varčevalni ukrepi so nepopularni, pravi. A zadolžila so se gospodinjstva, zadolžila se je država in tako zadnje tri leta ohranjala socialno kohezivnost in javni sector. Vprašanje je, če je “ta sektor v takem obsegu kot je, res potreben, ali se ne bi dalo kaj racionalizirati, združiti”. Drži, da so krizo povzročile nekatere neodgovorne skupine finančnikov, a krive so tudi države, npr. Grčija. Zavedati se moramo, da “permanentno potrošništvo ni zastonj”. Seveda so nekateri kovali velike dobičke iz konjukture.
Zdaj je vlada pod stresom, da mora privarčevati 800 milijonov, predlaga za 15% manjše plače, a na koncu “ne bomo priča takemu drastičnemu znižanju plač”. Gasi požar, da ne bi prišli gasilci iz EU.
Slovenija ni meritokratski družba, v kateri se socialna pravičnost kaže v nagrajevanju posameznika (z izobrazbo, kompetencami, podjetniškimi idejami itd.) po njegovem prispevku k razvoju družbe. “Če družba nagrajuje povzpetnike, tajkune ali povprečništvo, potem to ni pravično”. Poleg tega je še  “nepravična enakost”, ki izhaja iz uravnilovke in se z njo soočamo tudi pri nas. Obdavčitev “bogatih” se prične pri 1400 netto, tto so ljudje z izobrazbo, v zahtevnih poklicih, ki tako niso stimulirali, da bi dali vse od sebe. I kakšen je položaj tistih, ki imajo 600 evrov netto plače, imajo premoženje in delajo na črno?
Slovenska družba je razslojena na tretjine, ugotavlja F. Adam. V prvi so ljudje z majhno plačo in brez premoženja, v drugi ljudje z majhno plačo in precej premoženja ali drugih virov prihodkov, npr. iz sive ekonomije,  v tretji tisti z  visoko plačo z malo ali beliko premoženja. Ostane 1% ekstremno bogatih, ki niso nujno zaposleni. Meje med sloji so nejasne, statusi so lahko različni. Nekdo ima npr. visoko plačo in velik ugled, drugi pa veliko denarja, a dela v neuglednem poklicu. Meni, da je to podedovano iz socialističnih časov, saj smo z reformami iz 1965 vzpostalili “malomeščanski socializem”. Takrat si lahko zgradil hišo, dobil posojilo, kupil avto, krepilo se je potrošništvo, pridobitništvo. A niso vsi izkoristili teh moćnosti. Otroci so (neobdavčeno) premoženje podedovali. Po letu 1990 so prišli novi ljudje…
Zavzema se za obdavčenje po meritikratskih principih, v nasprotju s sindikati zagovarja tudi socialno kapico, “saj prispeva k večjemu zaposlovanju strokovnjakov. Saj vemo: 80% mladih ni zaposlenih za določen čas /…/ hitro narašča  število mladih diplomantov, ki ne najdejo zapolsitve, tudi diplomantov iz naravoslovja.”
Glede kapitalizma citira Klausa Schvaba, organizatorja srečanj elitnežev v Davosu: “Kapitalizem v sedanji formi ne ustreza več zahtevam sveta, v katerem živimo.” In dodaja, da  je preveč enostaven za urejanje kompleksnosti tega sveta, zlasti če ga reduciramo na svobodni trg in kratkoroćne dobičke. Socialna država mora imeti tudi vzdržno gospodarstvo, socialno odgovorno, okoljsko manj obremenjujoče, ki ne bo padalo iz krize v krizo. “Tudi kapitalizem je torej treba reformirati. /…/ Gre za civiliziranje kapitalizma.”, pravi F. Adam. Spremembe se že dogajajo v tehnologiji, inovacijah, z uporabo obnovljivih virov energije. Lahko rečemo, da prepočasi, a “se nekateri ključni akterji, ki odločajo v politiki, gospodarstvu, znanosti, zavedajo omejitev kapitalističnega sistema”, zlasti pa v civilnodružbenih organizacijah in delu javnosti.
V študentskih letih je bil “revolucionar”, zakaj zdaj govori o evoluciji?
Res, da “sem se v /…/ kratkem obdobju družil s skupino ljudi, ki je bila “revolucionarno” razpoložena. /…/ kratek čas, saj smo se zelo hitro učili in bili smo radovedni.” Kmalu so ga “kolegi, ki so se navzeli idej radikalnega in dogmatskega marksizma, izključili iz /…/ revije (Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, op. M.L.). In je res,da se je kot študent “bolj nagibal k anarhizmu /…/ meni je bil bliže Kropotkin in njegova misel o nenasilni revoluciji”, da je treba “spremembe uveljaviti na mikronivoju”.
(Op.: V začetku 70’ je bil F. Adam v komuni na Tacnu in Brodu, ki jo je obiskoval vodja nizozemskih kabauterjev/palčkov. Glej: Čelik, P. Policija, demonstracije, oblast, 1994, str. 121-126  in zbornik Študentsko gibanje 1968-1972, str. 170, B.M.). Bil je pod vplivom psihoanalize in duhovnih gibanj. Sicer pa: “če si radikalec, moraš biti to pri dvajsetih, ne pri petdesetih ali šestdesetih”. Tudi v Dnevniku nekateri pišejo proti kapizalizmu in zagovarjajo radikalni prelom. A svet je prezapleten in enostavne rešitve niso mogoče, “le še slabšo situacijo lahko z njimi povzročiš. /…/ Lahko je reči, naj se ukine tržno gospodarstrvo, a vprašanje je, s čim ga boste nadomestili. Kakih velikih idej o tem cello radikalni levičarji nimajo. Neodgovorno je, če “nekaj kritiziraš, rad bi nekaj drugega, hkrati pa ne znaš opredeliti, kaj naj bi to bilo. /…/ To je le pridigarstvo”, pravi.

Jože Mencinger. Ekonomist. Intervju. Urša Marn, Mladina, 20.4.2012
V daljšem pogovoru je Jože Mencinger, eden samosvojih ekonomistov, nasprotnik neoliberalcev (nekdanji rektor UL, op. B.M.) povedal svoje mnenje tudi o javnem šolstvu, varčevanju, univerzi in plačah.
Meni, da javno šolstvo potrebujemo, ne glede na to ali povečuje konkurenčnost. “Osnovna napaka bolonjske reforme in raznih usmerjenih izobraževanj je ravno v ideji, da je univerza namenjena ustvarjanju konkurenčnosti, da torej na univerzo dobimo nekakšen material, z nje pa odhajajo produkti z dodano vrednostjo. Zato so si tudi izmislili izraze, kot je človeški kapital.” Res je, kot pravi Žiga Turk, da imajo od javnega šolstva največ elite v mestih, da je visoko šolstvo dejansko brezplačno za otroke bogatih Ljubljančanov, ne pa za revnejše iz Prekmurja. “Malo talibansko pa je, če iz tega sledi, da je treba javno šolstvo pokvariti zato, da bi zmanjšali koristi, ki jih od tega imajo mestne elite. /…/ Upam, da to ne pomeni, da je treba v vsaki vasi odpreti univerzo”.
Dvomi, da bi se oblast kaj posebej zaganjala v UL, “ali da je z njo lahko opraviti, če sama pri tem ne sodeluje. Univerza ima toliko avtonomije, kolikor si je vzame. Razen finančne, kjer pa je ranljiva. Zato se vseeno bojim, da bodo z denarjem ljubljanske univerzue ustanavljali “kumrovške” universe, ki naj bi s konkurenco povečale raven znanja.”
“Krivca za zadnjo ekspanzijo plač v javnem sektorju je lahko najti: Virantova plačna reforma. Ta sodi med najdražje in najbolj škodljive domislice zadnjega desetletja. Temelji na ideji, da minister ve, kakšno je pravo razmerje med plačo npr. profesorja in plačo zdravnika /…/. Ta razmerja se spreminjajo in so bila  stabilna le v obdobju  1880 do 1890 v Avstro-Ogrski in v centralnoplanski Jugoslaviji pred 1953.
“Nobenega dokaza ni, da bodo delodajalci z nižjimi davki privarčevani denar porabili za višje plače delavcev ali za investicije”; verjetneje bi si povečali premoženje ali šli na Sejšele. Kriza je nastala  v svetovnih financah, tudi zaradi pohlepa.  “Zato ne vem, kako naj jo reši varčevanje v javnem sektorju”. Finančni sector je treba vrniti v prave okvire, ne pa da se gre nove finančne produkte, igre na srečo in goljufije.
Razmišljanje, da bi Evropa z ukinjanjem socialne države in nižanjem cene delovne sile  postali konkurenčni Azijcem, “ovekovečeno v lizbonskih reformah, je gotovo največja napaka EU, s svojo “družbo znanja” je v desetletju uničila evropsko industrijo. Izdelke kupujemo od Kitajcev, ki ne spoštujejo minimalnih socialnih norm, znanja pa ne prodajamo.  “Glavni problem sodobnih družb ni, kako proizvesti dovolj dobrin, ampak kako jih prodati in ustvariti dovolj dela. Zato si moramo izmišljevati nove storitve, a tu so meje.
“Po izkušnjah v različnih sistemih vem, da reformatorji natančno vedo, da je treba nekaj reformirati, ne vedo pa, zakaj, in še manj, kakšne bodo posledice.”

Napoved konference o zaposljivosti diplomantov in upravljanju  visokega šolstva. 22.4.2012
UL organizira v sodelovanju z DEHEMS Consortium 2. mednarodno konferenco o zaposljivosti diplomantov in sistemih upravljanja visokega šolstva, 27.-28. septembra 2012 v Ljubljani na FDV UL. Informacije: http://www.dehems-project.eu/  in  dehems@fdv.uni-lj.si . Registracija (kotizacije ni): www.dehems-conference.eu .
The Second International Conference Employability of Graduates and Higher Education Management Systems (University of Ljubljana, Faculty of Social Sciences, Kardeljeva pl. 5, Ljubljana, Slovenia, September 27-28, 2012)”  The conference will explore which critical factors determine university graduate’s early career success and how higher education systems respond to the real world employment challenges. Our panel of experts – prof. Ulrich Teichler (DE), prof. Robin Middlehurst (UK), prof. Wolfgang Mayrhofer (AT) and more than 20 others – will present and discuss application of empirical employability data on key  higher education developments as well as challenges related to: Institutional higher educational management; Accreditation and re-accreditation of programmes; Career Centers; Enhancement of theory with practical work.
This conference has no registration fee. The number of participants is limited, so in the event of interest consider short online or e-mail registration as soon as possible: http://www.dehems-project.eu/en/conference-registration/

Ideje nujne za preživetje. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 21.4.2012
Na konferenci o izobraževanju in (globalni) socialni pravičnosti na Bledu so bili strokovnjaki za izboraževanje, učitelji in dijaki iz 6 držav.   “Našim otrokom moramo zapustiti zdravo prihodnost”, je dejal Oscar J. Kary (Anglija). Ni nevtralnega položaja v podajanju znanja, sicer prevlada “nova ideologija, ki ima ekonomsko osnovo in je namenjena spreminjanju znanja v tržno dobrino”, pravi Silva Lopes (Portugalska). “Na šolah je vse manj učenja osnovnih dejstev in vse več učenja osnovnih veščin. Cilji izobraževanja se od občega znanja usmerjajo v stotilnost. Vlada je obsedena z meritvami, s tem, da bi pokazala merljive rezultate” ( Tom Franklin, Think Global, V. Britanija). “Na eni strain imamo dokumente, ki opredeljujejo izobraževalne procese, a potem pride g. C. Lagarde (direktorica MDS) in reče, da je treba konsolidirati banke. Takrat se vse ustavi. Pojem trajnostnega razvoja se na bruseljski ravni izpušča. Tudi na nacionalni ravni drsimo nazaj. Ker ni denarja”, je bil kritičen Anton Simonič, MIZKŠ.

Dovolj je bilo filozofiranja. TV zvezde na servisu. T. Zgaga, Objektiv, Dnevnik, 21.4.2012
»Odjemalec električne energije« v satirični kolumni ocenji tudi intervju Ksenije Horvat Petrovčič na TV (17.4.) s predsednikom vlade Janezom Janšo. »Če pustimo ob strani staro lajno, da so zarazmere krivi tisti, ki so vladali pred menoj, smo v torek dobili servirano še eno porcijo zajedalcev. Na prvem mestu so to univerzitetni učitelji. Ti delajo tistih ubogih nekaj ur na teden in se šoporijo, kot da bi držali nekoga za nekaj. Na enem drugem koncu sveta (na pol pota do Kampučije?, op. B.M.) pred nekaj desetletji so to rešili zelo enostavno: vse so nagnali delat na riževa polja, da se jim je posvetilo, kaj je res delo, znoj in trpljenje. In taisti univerzitetniki dovoljujejo, da naši faksi bruhajo kopico novinarjev, filozofov, sociologov, politologov, pravnikov in ekonomistov, ki jih ne rabimo. Rabimo lesne inženirje. Jasno kot beli dan. Saj so gozdovi naše  edino bogastvo. Ali pa skrivališče, če bo potrebno. /…/ Sklep je enostaven: v tej deželi se je preveč mislilo in fiolozofiralo ter premalo delalo. In tisti, ki so mislili, so živeli na luni«. Padli so na zemljo in tudi v sredo, ko so protestirali, so bili videti dezorientirani. »Prišli so pred grad in ugotovili, da graščaka ni doma.« Ta je šel na izlet, nekam na vzhod.23. - 29. april 2012

Rektor Pejovnik: To ni varčevanje, to je napad na Univerzo. R. Ivelja, Dnevnik, 19.4.2012
Predsednik vlade
Janez Janša je 17.4. v intervjuju na TVS izjavil: ne vem, če veste, ampak na slovenskih univerzah je lahko nekdo profesor redno zaposlen, z vsemi pravicami, ki izhajajo iz redne zaposlitve, s plačo, ki sicer ni največja, ob delovni obveznosti 4 do 8 ur na teden. 4 do 8 ur na teden je dovolj, da si redno zaposlen. Povejte to ljudem, ki delajo 8 in več ur na dan za bistveno nižjo plačo«.
Na to se je odzval
Stanislav Pejovnik, rektor UL: »Trditi, da visokošolski profesorji delajo le 4 do 8 ur na teden, pomeni ali popolno nepoznavanje sistema ali pa načrtno zavajanje. Je tudi ponižujoče in predstavlja vzrok za nezaslužen množičen in populistični napad na univerzo in njene profesorje. Upam, da se ne ponavljajo sedemdeseta… Naši profesorji sicer lahko predavajo tudi po 10 ali 12 ur, toda to bi pomenilo konec resne,konkurenčne univerze. UL bi tako postala podpovprečen ameriški kolidž, na katerem učitelji študentom prenašajo tuje znanje. Ali je to cilj?«
Rektor odklanja tudi vladni predlog, da se takoj upokojijo tisti, ki izpolnjujejo pogoje. »Avtonomna univerza sama izbira kadre in odloča o upokojevanju.«
Časnik po pravilniku (UL) navaja obremenitev po posameznih oblikah dela učiteljev: neposredna pedagoška obveznost (predavanja v učilnici) 6 do 8 ur tedensko (180-240 ur letno), posredno pedagoško delo (razvoj predmeta, priprav gradiv za predavanja, govorilne ure, izpiti) 626 – 1044 ur in raziskovalno delo (za katerega mora na ARRS uspeti s projektom) 626 - 1044 ur. Za komisije, senat, UO ipd. je predvideno 10% delovnega časa.
Rektor
Stanislav Pejovnik pravi, da je UL lani dobila 178 milijonov za t.i. temeljno financiranje in še 3 milijone za bolonjske programe, bo letos dobila 20 milijonov manj in še 10 milijonov manj za raziskovalno delo. Potrebovali pa bi dodatnih 22 milijonov za (bolonjske) programe 2. stopnje, ki se izvajajo prvič. Če ne bodo plačani »ne vem, kako jih bomo na univerzi sploh lahko izvedli«. Raje bi odstopil, kot pristal na uvedbo šolnin.
Znižanje sredstev za znanost in visoko šolstvo je »nesorazmerno in nesprejemljivo«./../ » Posledice bodo dolgoročno zelo hude, rezerv ni več. Poslujemo z minimalnimi stroški. Odpisane je 85% opreme, imamo skrajno slaba razmerja med številom študentov in profesorjev, da ne govorimo o prostorskih razmerah. Akademije delajo v kleteh. Zmanjšali se bodo dostop do znanstvenih virov, možnosti za sodelovanje s tujimi univerzami, poslabšala se bo infrastruktura za znanstveno in izobraževalno delo, morda bomo morali odpuščati. Kako naj v teh pogojih ohranjati doseženo kakovost?« Univerzi letos grozi izguba. Zato je rektor o svojih stališčih in aktivnostih pisal vsem zaposlenim na UL. (Glej:
: Pismo rektorja zaposlenim na Univerzi glede napovedanih sprememb v visokem šolstvu ) Glej tudi Povezavo 1 in Povezavo 2
Študentski svet UL, ki se je sestal 18.4. je menil, da bi vlada morala pri financiranju dati prednost UL, saj ta »svojo kakovost dokazuje z visoko uvrstitvijo na svetovnih lestvicah!« Novih zavodov pa ne bi smeli ustanavljati »dokler ne bodo zagotovljena zadostna sredstva za UL«. (Glej tudi: Stališče Študentskega sveta UL o predlaganih varčevalnih ukrepih Vlade RS. www.uni-lj.si , 18.4.2012
http://www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/Aktualno/Staliscessoukrepih.pdf

Namesto predlogov tišina. P. Mlakar, Dnevnik, 20.4.2012
V (Zbornični) dvorani (UL) je na skupni seji organov univerze (senat, UO, študentski svet, kolegij dekanov) rektor
Stanislav Pejovnik vprašal, ali lahko UL denar, ki ji bo odvzet z varčevalnimi ukrepi, dobi kako drugače kot z odpuščanjem zaposlenih, zmanjševanjem plač in opuščanjem študijskih programov. Ukrepi Univerzi glede na 2011 jemljejo 30 milijonov evrov. S številom evropskih projektov (300, 20 milijonov) je že dosegla svoj vrh. Zavladala je tišina. Na rektorjevo vprašanje dekanom, ali bi lahko njihova fakulteta preživela s toliko manj denarja, je prišel odgovor:« Tako ne moremo pokriti ne materialnih stroškov ne plač zaposlenih«. Predstavniki študentov so menili, da bodo dodatno obremenili socialno šibke študente. Tanja Knific, predsednica ŠS UL ima občutek, da »vlada želi omogočiti študij le otrokom bogatih staršev«.
Senat UL, UO UL in ŠS UL so ugotovili, da ob takšnem varčevanju ne morejo izvesti zakonskih nalog. Sklenili so o tem obvestiti predsednika vlade
Janeza Janšo. Njegova izjava, da zaposleni na fakultetah delajo le 4 do 8 ur na teden odmeva tudi na drugih univerzah.
Danijel Rebolj, rektor UM ima občutek, da je ta izjava »vržena kot kost za netenje prepirov s tistimi, ki delajo v realnem sektorju«. Glede posledic ukrepov pravi: »Najboljši profesorji in raziskovalci se ne bi mogli dolgo upirati ponudbam tujih univerz, z njimi bi odšli najboljši študenti, usihati bi začelo raziskovalno delo in univerze bi postale visoke strokovne šole, ki bi znanje le še prenašale na študente, ne pa tudi ustvarjale.«
Dragan Marušič, rektor UP, upa da bomo lahko prebrodili te hude čase. O odpuščanjih in šolninah ne razmišlja, zmanjševanje plač pa mora biti selektivno.
Danilo Zavrtanik, rektor UNG, je manj zaskrbljen. Na krizo so se dobro pripravili, pravi, in veliki rezi ne bodo potrebni. Iščejo nove tržne priložnosti in mednarodne vire financiranja. Zaveda se, da bo denarja v proračunu vse manj, mlada univerza pa se mora razvijati in si stagnacije ne sme privoščiti.

»Ostala bosta samo še najnižji in najvišji sloj«. Ervin Hladnik Milharšič, Dnevnik, 19.4.2012
V sredo opoldan je bil protestni stavkovni shod javnih delavcev pred vladno palačo v Ljubljani. (Vlada je bila v Ormožu.) Podoba normalnega evropskega mesta sredi ekonomske krize. Dolga kolona je korakala proti Gregorčičevi, ki je bila nabito polna. Stavkajoči so govorili jezik, ki je že pred leti prišel iz mode, tako kot delavske pravice.
Andreja Hočevar, ki dela na univerzi je rekla, da jo zase ne skrbi, tudi če bo zdravstvena oskrba postala privilegij bogatih. Za veliko ljudi o tem, da bi dali otroka na univerzo lahko samo sanjajo. Jože Perme iz policijskega sindikata pravi, da bo srednji sloj zdrsnil na minimalno plačo; javni sektor je samo prvi na vrsti. Samozaposlena gospa v kulturi od prepovedi sklepanja avtorskih pogodb ne more delati v gledališču.
Po improviziranem ozvočenju so govorili profesionalni sindikalisti.
Branimir Štrukelj, KSJS, je slikal družbo brez prihodnosti, v kateri socialno šibki državljani ne bodo mogli dati otroka v vrtec, univerza pa jim bo nedosegljiva. Dušan Semolič je ogorčen, ker je državni zbor z zakonom zmanjšal davek na dobiček. Tako kot 1996 prispevno stopnjo za pokojnine in Bajukova vlada dohodninsko lestvico. Odpovedujemo se prihodkom. To naj bi odpiralo delovna mesta, podpiralo investicije, konkurenčnost. Iz tega ni bilo in ne bo nič.

Za številkami so ljudje.
Jožica Grgič, Sobotna priloga, Delo, 7.4.2012
Vladajoče stranke so (v podobni sestavi) par let nazaj uvajale subvencije in razne pomoči učencem in študentom, ali pa jim niso nasprotovale, ko so bile v opoziciji (npr. topli obrok za vse v šolah). Zdaj zagovarjajo pomoč le za socialno ogrožene, meni
Jožica Grgič.
Vprašanje je, zakaj se tudi boni za študentsko prehrano ne delijo po socialnem merilu. Odgovor: »ker se vlada boji študentskih protestov in ker so študenti volivci. Študentski boni so tako velika slovenska posebnost, da se ji čudi vsak tuj študent v prepričanju, da smo jih ohranili iz komunizma.« (Študentski boni so se začeli uvajati v 80' letih, zakon o subvencioniranju prehrane za vse s statusom študenta pa je bil sprejet v letu 2007. Vir: Študentsko organiziranje v Sloveniji. ŠOS, Lj. 2010. Op. B.M.)
V vrtcih in šolah smo imeli ponekod malo učencev v razredih, veliko izbirnih predmetov in dejavnosti. Za osnovnošolca je država plačevala več kot za študenta. Zdaj vlada normative zaostruje in učitelje je strah za službo. »Ta strah hromi; hromi bomo težko držali glavo nad gladino. Politiki očitajo državljanom razsipnost in neučinkovitost, menedžerji v podjetjih zaposlene merijo, tehtajo, grozijo z odpuščanjem in odpuščajo prav tiste, ki so podjetja ustvarili. Pred dnevi sem poslušala predavanje
Alexandra Havarda, ki sta ga gostila katoliška fakulteta za poslovne vede (v Ljubljani, op. B.M.) in založba Družina. /…/ Za uspešno vodenje, trdi, je ključna krepost«, krepost, beseda, »ki ji marsikje po svetu ne vedo več pomena«, je dejal. Tudi pri nas. »Postajamo moralno in etično brezbrižna družba, gonilo je profit, merilo je evro. Delo ni več vrednota, ne za tiste, ki delajo in ne za lastnike kapitala«. Delavec je le strošek. Še otroci so vzgajani, da s poštenim delom ni mogoče zaslužiti.
Tine Stanovnik (EF UL) ugotavlja, da je imela Slovenija, socialna država, do krize najnižje dohodkovne razlike v Evropi, ki jih je ohranjala s subvencijami in davčno politiko. Zdaj subvencije spodjeda velikanski dolg. Ta bi bil manjši, če bi bili varčni že v prejšnjih letih, »ne pa da smo v imenu lažnega humanizma in solidarnosti brez potrebe zavrnili reformi pokojninskega sistema in malega dela.«
»Slovenija je po izgubi moralne senzibilnosti v nevarnosti, da izgubi socialno. Javnemu sektorju grozijo neselektivna odpuščanja in zniževanje plač. Bati se je, da npr. na šolah in univerzah, teh za prihodnost države tako pomembnih ustanovah, ne bodo imeli priložnosti tisti, ki radi in dobro delajo, a so zdaj na pogodbah za določen čas, ampak bodo /…/ tam ostali lastniki delovnih mest.

Sporna prepoved pogodb
. K.Š., M.V., Delo, 18.4.2012
S prepovedjo sklepanja avtorskih pogodb je vlada ogrozila položaj 3000 samozaposlenih v kulturi in medijih. Ti podzakonski predpisi niso bili objavljeni v Uradnem listu RS. Miran Zupančič, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo je ministra Žiga Turka opozoril, da je tako otežila izvajanje nalog javnih zavodov. Zdaj namesto zunanjih profesionalcev delo opravljajo študentje, preko napotnic.
Lojze Ude (PF UL) meni, da vlada s sklepom ne more prepovedati sklepanja avtorskih in svetovalnih pogodb, pri nas velja svoboda sklepanja takšnih pogodb. Sklep bi lahko zavezoval le službe vlade, nikakor ne bi mogel biti podlaga za razveljavitev zakonov, ki na teh področjih urejajo sklepanje pogodb.
»Zavezuje le organe javne uprave«.
M.P., Dnevnik, 18.4.2012
Sklep vlade, s katerim je v javnem sektorju prepovedala sklepanje avtorskih in svetovalnih pogodb ni bil objavljen in nima podlage v zakonu, pravi
Rajko Pirnat (PF UL). Zato lahko zavezuje le ministrstva in organe v njihovi sestavi, ne pa javnih zavodov, agencij, javnih skladov. »Še posebej to velja za univerze in njihove članice, kjer sklep vlade predstavlja tudi hud in neustaven poseg v njihovo avtonomijo«.

Potencial za nova delovna mesta obstaja.
A.V. Vršnak, Dnevnik, 19.4.2012
V EU je brezposelnih 25 milijonov, dva več kot lani. Delodajalci opozarjajo, da se EU preveč osredotoča na trg dela in premalo na širšo industrijsko in inovacijsko politiko.
Jose M. Baroso, vodja komisije je napovedal sveženj ukrepov za podporo novim podjetjem in za ustvarjanje delovnih mest (nad 20 milijonov), predvsem v zelenem gospodarstvu, zdravstvu ter IKT. Laszlo Andor, komisar za zaposlovanje pravi, da je treba določiti dostojne plače, saj 8% zaposlenih v EU živi v revščini. Predlaga povečanje možnosti dela v drugih državah EU, kjer je zdaj prostih 4 milijone delovnih mest.
Andrej Vizjak, naš minister za delo vidi perspektivo za zaposlitve v lesni industriji in energetiki ter logistiki. Sprostiti moramo kreditni krč, uvesti olajšave za investicije, črpati evropska sredstva in poenostaviti gradnjo. Alexander Kritikos, ekonomist iz Berlina pravi, da bi morali v izobraževanje, znanost in raziskave vložiti 10%, tako javni kot zasebni sektor. Tudi Maja Makovec Brenčič, EF UL pravi, da je za ustvarjanje delovnih mest in izvoz pomembno, da se ne zmanjšujejo sredstva za znanost, raziskovanje in visoko šolstvo.

IMF: Nujno zdravljenje slovenskih bank.
M.J., Delo, 18.4.2012
Izvedenci Mednarodnega monetarnega sklada so po obisku ugotovili: »Svetovna finančna kriza je močno prizadela slovenski finančni sistem. Kratkoročna prednostna naloga slovenskih oblasti je izboljšanje finančnega položaja poslovnih bank.« Glavni vzrok poslabšanja je propad gradbeništva. Proces razdolževanja, ki se je pričel leta 2009 pa še traja. Nadzor upravljanja državnih) finančnih institucij bi »morali dopolnjevati z makrobonitetnim nadzorom, usmerjenim v stabilnost finančnega sistema kot celote«.

Spet o »dobrem« in »slabem. »Gospodarstvo« in »negospodarstvo
«.
F. Drenovec, Delo, 17.4.2012
Na pogajanjih s sindikati je dejal minister, da imajo javni uslužbenci višje plače kot v »gospodarstvu« piše
Franček Drenovec, ekonomist. (Glej tudi prispevke avtorja: http://druzboslovnerazprave.org/clanek/pdf/2005/48/1 http://www.mladina.si/44586/leta-iluzije ). »Povprečni prejemki zaposlenih na univerzah ali v bolnišnicah so pač višji od tistih v gradbeništvu ali trgovini.« Zaradi višje kvalifikacijske sestave so višje so tudi v energetiki, informacijskih in komunikacijskih dejavnostih, v financah in v farmaciji. Plače v javnih storitvah že tri leta ne rastejo, avgusta 2008, tik pred volitvami jih je povišala Janševa vlada. Zaposlovanje v tem sektorju je bilo med 2002 in 2008 v javnem i nejavnem sektorju podobno. V treh letih krize se je v »gospodarstvu« znižalo za 10%. Najbolj v tehnološko zaostalih panogah (tekstil, gradbeništvo, lesna industrija). V izobraževanju, zdravstvu, socialnem varstvu je zaposlovanje še raslo. In v informacijsko-komunikacijskih , »strokovnih, znanstvenih in tehničnih« dejavnostih za 40%, v farmaciji in avtomobilski industriji 30%, v izobraževanju 20%. »Delež javnega sektorja v skupni zaposlenosti je bil v 2011 še vedno med najnižjimi v Evropi«. Izobraževanja ne poganja trg, pač pa država. Imamo na eni strani razvito OŠ in zelo siromašen visokošolski sistem. Pred nami je preusmerjanje prioritet.
Naš problem sploh ni varčevanje, saj je vzrok krize v gospodarstvu: »enormna zadolžitev gospodarstva v letih 2005-2008 in s tem povezane velike deformacije produktivnih, finančnih in vodstvenih struktur.«. Ukrepi bodo s krčenjem javnih storitev in socialnih transferjev zadeli domače povpraševanje, tudi v trgovini, gostinstvu in drugih storitvah.
Ste opazili, da se nam »vrača pojmovnik starega komunizma? Spet imamo »gospodarstvo«, ki ustvarja vrednost, in »negospodarstvo«, ki samo troši. V »gospodarstvu« je delo, v negospodarstvu nekakšno ne-delo. Gospodarstvo je dobro, negospodarstvo slabo. Je pa razlika: »doslej smo svoje negospodarstvo kljub temu spoštovali in ga razvijali, tako kot v drugje, v evropskih zrelih, normalnih, urbanih kulturah./…/«

Gredo tudi varnostniki in čistilke po poti izkoriščanih gradbenih delavcev?
Tatjana Pihlar, Dnevnik, 17.4.2012
Daljši članek (s fotografijo 7 čistilk na stopnišču FF UL) o okrogli mizi Mirovnega inštituta o delavcih in delavkah v storitvah varovanja in čiščenja.
Maja Breznik, raziskovalka ugotavlja, da so v začetku 90' let so na pobudo WTO podjetja za ta dela začela najemati zunanje ponudnike (»ousorcing«, B.M.). Zdaj pri njihovem delu varčujejo in jim slabšajo delovne razmere. Rastko Močnik (FF UL) pravi, da hočejo, »da bi enako ali manjše število delavcev opravljalo enako delo. Temu se reče povečanje izkoriščanja«, tudi za 400%. Na to se je treba odzvati politično, saj niti inšpektorji, niti pravo, niti sindikat ne pomagajo. Predlaga oblikovanje državljanskega odbora »za podporo preganjanim in izkoriščanim delavkam in delavcem«,

Protesti tokrat brez študentov.
A.H., Dnevnik, 18.4.2012
Študentske organizacije se niso pridružile stavki javnega sektorja., čeprav bodo varčevalni ukrepi udarili tudi njih. En poletni mesec ne bo bonov za hrano, uporaba pa bo omejena na čas od 8 do 20 ure. Zmanjšala se bo subvencija za študentsko posteljo. Skrajšal se bo status (neuspešnega) študenta za eno leto, tako da bo lahko izkoristil leto za ponavljanje ali za absolventa. Dviguje se koncesijska dajatev za študentsko delo in zmanjšuje delež sredstev, ki jih od tega dobijo študentski servisi in študentske organizacije, tako kot je predvideval na referendumu zavrnjen zakon o malem delu. Prav zaradi tega zakona so maja 2010 (študenti) kamenjali parlament.
V četrtek 19.4.2012 demonstrirajo le aktivisti 15o, med katerimi je veliko študentov.
Predstavniki študentov zatrjujejo, da so študentske organizacije avtonomen organ, ki se zavzema za interese študentov.
Mitja Urbanc (ŠOS) pravi, da bodo študenti sicer prizadeti, a se v krizi obnašajo odgovorno. V nekaj točkah so že našli konsenz z ministrstvoma. Marko Pavlič (ŠOUP) se ne strinja s spremembami pri študentskem delu, saj se študenti z njim še vedno preživljajo. Protest je zadnja možnost, pravi, so za strpen dialog, proti populizmu. Ana Pleško, ŠOUL pa dodaja, da podpirajo stavko javnega sektorja. Jaka Žižek, ŠOUM pravi: »Nikoli nismo delovali politično, s simpatijami do te ali one politike, temveč smo /…/sodelovali z vsako vlado, dokler je bil še mogoč dialog.«
Darko Štrajn, v 70' letih aktivist, zdaj predsednik Liberalne akademije pravi, da sta kriza in preplašenost eden od dejavnikov, da študenti ne pridružujejo stavki. »S tem igrajo igro, ki jo narekuje ta (vladna, B.M.) koalicija«, ki poskuša družbo segmentirati in onemogočiti, da bi nastopila proti neoliberalnim reformam. Naučila se je »ravnati s študenti in zna z njimi manipulirati«. V protestih v času prejšnje vlade (npr. 2010, ob referendumih, B.M.) je vodstvo študentskih organizacij delovalo v interesu takratne opozicije; bivša predsednica ŠOS Katja Šoba, »ki nastopa tudi v pogajanjih z vlado«, je pristopila k Janševi SDS.

Neoliberalizem s človeškim obrazom.
Vlado Miheljak, Dnevnik, 18.4.2012
Kolumnist je v starih časih v Mladini označil Jugoslavijo (Slovenijo) kot stalinizem s (še bolj) človeškim obrazom, za katerega smo bili krivi vsi. Zdaj nekaj podobnega trdi sindikalist Štrukelj glede blaženja podivjanega neoliberalizma. Jezne množice na ulicah lahko odprejo procese v pravo smer, ali preprečijo napačno. Na koncu se odloča v vladi in parlamentu. V naslednjih mesecih bomo očitno velikokrat na ulicah. Ta vlada misli zares. Zdaj ne gre za boj ta plače, ampak proti demontiranju socialne države in solidarnosti. Treba bo organizirati obrambo.
Katere sile so na razpolago za boj proti vladi? »Tisti, ki so predlani popeljali študente in dijake pred parlament, da bi ustavili ureditev področja malega dela, sedaj, ko jim uničujejo javno in brezplačno šolstvo molčijo. A študenti se bodo že prebudili.« Huje je, da so ob ključnih vprašanjih dezorientirani dve opozicijski stranki, nimata odnosa do stavke javnega sektorja. »Sindikati bodo ostali v tej borbi za očuvanje socialne države sami, brez podpore politike, upajmo, da s čim večjo podporo članstva in javnosti«.

Veliki otroci.
I. Masten, Dnevnik, 20.4.2012
Ekonomist in komentator
Igor Masten (EF UL), javni uslužbenec, nikoli član sindikata, ni stavkal. Podobno kot »večina uslužbencev visokega šolstva, ki tudi ni podprla stavke.« Zdi se mu prav, da nekdo od njih pove zakaj. Prepričan je, da so se vlada in sindikati pogajanj lotili slabo. Tak način bo spomladi 2013 »pripeljal do posledic za javni sektor, ob katerih s bodo današnje tegobe zdele kot nedeljski piknik«.
Pravi, da B. Štrukelj ne zastopa stališč velikega števila javnih uslužbencev. Militantnost, demagoškost, rohnenje proti neoliberalizmu niso v skladu z sistemom vrednot I. Mastena. (Glej intervju I. Mastena v Objektivu, Dnevnik 21.4.2012 in njegove kolumne, npr.
http://dnevnik.si/debate/kolumne/1042485082 . B.M.)
Na drugi strani premier »v govorih na televiziji iz univerzitetnih učiteljev, ki da delajo štiri ure na teden, dela razredne sovražnike.« Neokusno. »Kaj so šele potem raziskovalci na inštitutih, ki ne predavajo niti ene ure na teden?«
Povod razburjanja je predlog rebalansa proračuna za 2012, ki je za 350 milijonov nižji od realizacije v 2011 (in za 800 glede na predvideni proračun za 2011). Obresti na naš dolg v 2012 se bodo povečale za 260 milijonov, zato je treba proračun zmanjšati za 610 milijonov, v letu 2013 pa za 800 milijonov. Proračunske postavke za 2012 se v povprečju znižujejo za 6,5%, vendar različno po področjih: za socialo 2%, nekaj odstotkov v javni upravi, 16% promet, 18% visoko šolstvo in 20% zdravstvo.
»Sindikalne zahteve so v oblakih. Obnašajo se, kot da denar prihaja iz neba, potem pa se jezijo, ko ga zmanjkuje, ker je treba plačevati obresti na dolgove«. Uspešnejši kot bodo sindikati, huje bo v 2013. Dosegli bodo, kar so vedno: »Zaščita plač zaposlenim in socialna pomoč za tiste, ki bodo /…/ izgubili službo.«
Obe pogajalske strani sta nekonstruktivni. »Otroci premorejo več zrelosti./…/ če se ne bomo o vsem tem začeli normalno pogovarjati, bo naslednje leto zgodovinsko«.

Vrednote Slovenci dobro poznamo, v praksi pa nas še vedno očarajo »protivrednote«.
Z. Tavčar, Nedeljski, 22.4.2012
Ustavni pravnik
Miro Cerar (PF UL) je ugotovil, da je nujno pred študenti in v javnosti spregovoriti o etiki in morali. (Glej tudi: http://www.ius-software.si/DnevneVsebine/Kolumna.aspx?Aut=16 )
Kriza je pokazala, da smo tu padli najgloblje. »Pri srečevanju z različnimi poklicnimi skupinami opažam /…/, da težava ni le v preveliki odsotnosti etičnega delovanja, ampak v /…/ nizki etični občutljivosti ljudi«. Ljudje so v etičnem smislu etično precej otopeli. To je posledica prevlade materializma in egoizma zaradi razvoja kapitalizma. Vendar je veliko ljudi dobrih, solidarnih, npr. ob naravnih nesrečah in stiskah posameznikov. Toda družbene elite ne dovolijo, da bi ti zgledi zaživeli, mnogi njihovi protagonisti dajejo slab zgled. Vodi jih pohlep in obsedenost s samim seboj.
Kriza kot katalizator lahko prispeva, da se bo pokazala bolj človečna zavest. Verjame, da smo zmožni »to našo veliko ladjo, ki pluje v napačno smer, počasi in s skupnimi močmi obrniti v pravo.« Dokler ne bomo napredovali na področju prava in etike, »ljudje ne bodo ponovno pridobili zaupanje v institucije, v naše elite, politične, gospodarske, sindikalne ali celo cerkvene«. Ljudje bodo državo doživljali kot omejevalno, nepravično. Skrb zbuja število izjav podjetnikov in intelektualcev, da si želijo v tujino.
V Sloveniji se dogaja več dobrega, kot ljudje izvedo. »Veliko je še vznesenosti, izvrstnih razvojnih in ustvarjalnih idej, tudi dobrih in motiviranih posameznikov.« A mediji o tem poročajo premalo. »Raje iščejo in predstavljajo negativne teme«.

Brez njih ne gre.
Jasna Kontler – Salamon, Delo, 19.4.2012
Raziskovalce delijo na tiste na univerzah in one v inštitutih, ki delajo v javnih ali zasebnih ustanovah. In še po področjih, na naravoslovce in tehnike ter družboslovce in humaniste. Prvi imajo več perspektiv za delo v raziskovalnih in visokošolskih inštitucijah ter gospodarstvu. Drugi ponujajo več programov in vpisnih mest ter pritegnejo več študentov, a diplomanti, tudi doktorji teh študijev težje najdejo zaposlitev.
»Neperspektivne znanosti« se ukvarjajo s človekom, z osebnostjo in njeno družbeno umeščenostjo ter družbi, zlasti politikom nastavljajo kritično zrcalo. Takšnega pa tisti, ki odločajo, tudi o financiranju znanosti, ne vidijo radi. Zakaj bi bil sicer žrtev »Pedagoški inštitut, ki je bil vedno kritičen do uradne šolske politike?« Zakaj so prezrti njegovi raziskovalni rezultati? Komentatorka meni, da »splošni položaj našega družboslovja in humanistike gotovo ni v skladu z demokratično in napredno družbo«. Zdaj gre slabo njim, lahko gre tudi vsem drugim. »Kajti napredek vedno soustvarjajo znanosti obeh polov.«

Cena zapostavljanja družbenih ved.
J. Kontler – Salamon, Delo, 19.4.2012
Na posvetu Nacionalne komisije za Unesco (v atriju ZRC SAZU) so udeleženci, večinoma družboslovci in humanisti, dokazovali pomen njihovih ved, ki se vsakokratni oblasti ne zdijo potrebne.
(
Borut Rončevič, soustanovitelj FUDŠ, direktor direktorat za visoko šolstvo in raziskovanje na ministrstvu - državnega sekretarja ti področji nimata – je v blogu komentiral vabilo za posvet kot »nekreativno kruhoborsko manifestacijo«.) (Glej npr. http://twitter.com/#!/BorutRoncevic ).
Direktorji inštitutov (PI, UI. ZRC SAZU, INV, MI) so menili, da lani sprejeta raziskovalna in inovacijska strategija te vede izključuje, ker rezultatov ne prenaša neposredno v gospodarstvo. Udeleženci so povedali, da na uglednih javnih univerzah sredstev, zapirajo te oddelke, tudi če je zanimanje za študij. Te stroke slabše točkujejo, univerze dobijo zanje manj javnega denarja. Pri nas te vede dobijo le četrtino javnih raziskovalnih sredstev. Nova vlada se do njih obnaša podobno kot do kulture, podcenjujoče, prezirljivo in žaljivo.
Rudi Rizman (FF UL) je opozoril na pomen teh ved za javno dobro, za iskanje alternativnih rešitev krize, za razvoj demokracije. Dragan Petrovec (Inštitut za kriminologijo je prikazal, kako se Slovenija spreminja v represivno državo, ker ne upoštevamo stroke. Srečo Dragoš (FSD UL) je ugotavljal naše izgubljene priložnosti postati socialna država, pred 2. sv. vojno in po njej, ob vstopu v EU in zdaj, ob zgrešenem iskanju izhoda iz krize. Mitja Žagar (INV) je dejal, da je treba preverjati merila ocenjevanja uspešnosti raziskovalcev ter tudi družboslovja in humanistike. Valentin Bucik (FF UL) je dejal, da so te vede vest naravoslovja in tehnike ter razvoja. Podcenjevalni odnos do njih se opravičuje tudi s krizo. Tako menijo tudi predstavniki evropskih univerz.
Stanislav Pejovnik, rektor UL, kemik, vodja nacionalne komisije za Unesco, je za prilogo Dela povedal, da je svet poln nasprotij, da so centri kapitala izven demokratičnih mehanizmov kontrole, da financirajo le projekte, ki takoj dajejo profit. Druge, podfinancirane znanosti se zato slabše razvijajo, posledica je necelovit pristop k reševanju nasprotij. Kot trd naravoslovec je prepričan, da se morajo razvijati vse znanosti in tako deluje »kot rektor univerze (universita=celota«) (Op.: Izraz univerza nekateri izpeljujejo iz »universitas«, (srednjeveške) skupnosti učiteljev ali/in študentov (»magistrorum et sholarium«, B.M.)

Rojeni slovenskim staršem ali na slovenskem ozemlju.
Milan Vogel, Delo, 17.4.2012
Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU je v knjigi Med domom in svetom prikazal biografije 17 osebnosti, ki so se rodili pri nas ali našim staršem in živeli ter delali v tujini. Med njimi je tudi Fritz Pregel, kemik, edini Slovenec, rojen Ljubljančan, Nobelov nagrajenec.
(Op.: V rubriki Pogledi v povzetku članka:
Na lestvici najboljših svetovnih univerz je tudi ljubljanska. V.B.P.,  Delo, 9.12.2011 smo se spraševali, če morda sestavljavci t.i. šanghajske lestvice univerz upoštevajo Fritza Pregla kot diplomanta in/ali profesorja UL, kar ni bil. Preverili smo in ugotovili, da v tabelah na www.arwu.org pri UL, ki se uvršča med 400-500 svetovnih univerz, ni navedenih nobenih točk za Nobelovce. Za uvrstitev v tej in njej podobnih lestvicah so torej zaslužni študenti, diplomanti, učitelji, raziskovalci in drugi sodelavci UL. B http://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0anghajska_lestvica B.M.)

Zamude pri akreditaciji visokošolskih programov in kakovost študija.
B. Marentič Požarnik, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 7.4.2012
Barica Marentič Požarnik (FF UL) je sodelovala pri oblikovanju osnovne podobe pedagoških študijskih programov (pedagoške fakultete, FF idr. Op. B.M.), ki je bila oblikovana pred štirimi-petimi leti. Temelj za te programe so bili evropski raziskovalno-razvojni projekti, TUNNING idr., in bili naj bi med nacionalna prioritetami (v NPVŠ, 2011). Zdaj jo preseneča, da nekateri programi 2. stopnje FF ne bodo pravočasno akreditirani.
Se je zataknilo v »meandrih fakultetnega odločanja ali pa v mlinih akreditacijskih postopkov« NKVŠ? Agencija je ujetnik zapletenih postopkov, v dobri veri, da bodo na obsežnih obrazcih sestavljeni in večkratno potrjevani programi privedli do večje kakovosti študija in diplomantov.
Sprašuje se, ali ne bi »dali fakultetam in univerzam več avtonomije pri sestavljanju, spreminjanju in potrjevanju študijskih programov, visokošolske institucije pa bi (od zunaj) evalvirali le glede pogojev za njihovo izvajanje? Vzporedno bi odpravljali največje anomalije, ki ogrožajo študij: prevelik vpis na nekatere smeri, fiktivni vpis, prostorska stiska, neomejeno ponavljanje izpitov, prekomerna količina študentskega dela, dvoje absolventskih stažev, . Ni res, da večina ne bi zmogla poglobljenega sprotnega študija. Tisti, ki so študirali nekaj časa v tujini, so tam trdo delali a se tudi več naučili in so se v novem režimu dobro znašli.
Uvesti bi morali primerno selekcijo za nekatere študije, izboljšati številčno razmerje med učitelji, asistenti in študenti in primerno podporo za boljše pedagoško delo. NPVŠ poudarja ukrepe, kot so podpora »didaktičnemu usposabljanju, stalnemu posodabljanju veščin pedagoškega kadra, ustanavljanja tovrstnih raziskovano razvojnih centrov ipd.«. V praksi ni nič od tega. Pri habilitaciji šteje pedagoška odličnost bore malo, v primerjavi z znanstveno-raziskovalno. Seminarji iz visokošolske didaktike so bili za več let prekinjeni prekinjeni zaradi komplicirane akreditacije teh (kratkih) programov.
Ukrepi za boljšo kakovost študija bi morali biti bolj vizionarski in celoviti, ne bi se smeli izgubljati v birokratskih postopkih, katerih žrtev so študenti, posebej še prihodnji učitelji.

/…/
govori samo tisto, kar ve in misli. Ta, Dnevnik, 18.4.2012
Javnega nastopanja se ljudje bojijo, a se je mogoče tudi za to usposobiti. V novi knjigi Skrivnost javnega nastopanja
Andreja Jernejčič piše, da so najpomembnejše tri stvari: predpriprava, neverbalna komunikacija in način govorjenja. Potruditi se je treba za vsak nastop, predavanje, nastop na sestanku, v medijih ali na odru.
Poleg teorije in branja priročnikov o javnem nastopanju je nujna tudi praksa oz. vaja. To so na predstavitvi knjige povedali tudi povabljeni. Župan
Zoran Jankovič (»…« v naslovu, op. B.M.). se drži dveh pravil: govori tisto, kar ve, in tisto, kar misli. Denis Avdić, stand up komik, skuša biti na odru tak kot je zasebno. Matjaž Zadravec, Tuš, pravi, da moraš besede in čas uporabljati premišljeno, ker ne enega ne drugega ne moreš dobiti nazaj.

Kapitanov sindrom podložnosti.
P. Lovšin, Nedeljski, 22.4.2012
Ob stoletnici potopitve Titanika meni
Jelenko Švetak, predstojnik katedre za navtiko FPP UL, da je glavni krivec kapitan E. Smith. V svoji karieri, bil je pred upokojitvijo, je že imel nesreče, a užival je velik ugled in so mu lastniki zaupali prvo vožnjo ladje, ker je bil ubogljiv. Konkurenco so želeli premagati z mogočnostjo in razkošjem ter (preveliko) hitrostjo plovbe. Kapitan ni upošteval opozoril o ledenih gorah, opazovalci na jamboru so ostali brez daljnogleda. Po trčenju je ukazal najprej zmanjšati hitrost in nato zasukati krmilo, čeprav bi moral po že takrat znanih zakonitostih manevriranja storiti obratno. Rešilnih čolnov je bilo po normativih dovolj, a ti so bili zastareli in niso upoštevali števila potnikov, ampak prostornino ladje. Med reševanjem so imeli prednost potniki prvega razreda. Radijska komunikacija je bila otežena zaradi praznih pogovorov elitnih potnikov o konjskih stavah in komercialnih storitev. »Zdi se, da Titanik poleg slabih radijskih ni imel nič boljših zvez z višjimi silami. /…/ bil je ob nepravem času na nepravem mestu z nepravim vodstvom«, pravi J. Šestak.

Žiga žaga.
Boris.A. Novak, Večer, 1.4.2012
Boris A. Novak, pesnik, (FF UL, glej www.sl.wikipedia.org/wiki/Boris_A._Novak , op. B.M.) je pesem Janeza Bitenca prepesnil za potrebe sindikalnega boja:

Naša četica koraka strumno in veselo,
drug za drugim v ravni vrsti mi gremó na delo,
drug za drugim vsi po vrsti nimamo za jelo.
Turčku bomo pomagali Ministrstvo zgraditi,
da bo mogel kup denarcev Univerzi skriti,
da bo mogel honorarcev se lepó znebiti.
Žiga žaga, poje žaga, rom, pom, pom kladivo,
mi pa vsi najboljše volje delamo marljivo,
mi pa vsi najboljše volje, fušamo na sivo.
Naša četica koraka, strumno in veselo,
drug za drugim v ravni vrsti mi gremó na delo,
drug za drugim v pravni krsti čakamo razpelo.

Napisali smo jim 400 disertacij.
vau, Dnevnik, 19.4.2012
V poplavi afer o plagiatih v Evropi o še eni poročata časnik Oestereich in ORF.
A. Gerlandinger, nekdaj sodelavec HOEST, nato igralnic, zdaj lastnik bordela je potrdil, da je pred 20 leti s kolegi študenti spisal več kot 400 doktorskih disertacij (tudi njihovih delov) za študijske smeri univerz v Linzu, na Dunaju, v Salzburgu in Innsbrucku. Naročali so jih študenti v časovni stiski in že zaposleni. Nekateri danes zasedajo visoke funkcije. Tedaj je bilo to nekaj normalnega in tudi danes disertacije niso nobena samostojna raziskovalna dela, je dejal. Avstrijski zakon s kaznijo 15.000 evrov grozi tistemu, ki nosi akademski naslov, ki ga ni pridobil z lastnim delom. Težave doktorjem, tudi J. Hahnu, nekdanjemu ministru za znanost, zdaj komisarju EU, povzroča pobuda Transparentna znanost, ki sta jo 2011 ustanovila S. Weber in G. Frolich.

16. - 22. april 2012

Kozarec, razbit na tisoč koščkov, ne drži vode. Milena Zupančič, Delo, 14.4.2012
Ali gre pri varčevalnih ukrepih za razgradnjo obstoječega sistema, za prerazporeditev premoženja in družbene moči, sprašuje Milena Zupanič, publicistka (Glej: http://www.worldcat.org/identities/np-zupanic,%20milena ). » Od 348 milijonov evrov prihranka v proračunu bo kar tri četrtine tega zneska pridobljenega z varčevanjem v visokem šolstvu in znanosti. Ob hkratnem načrtovanju novih visokošolskih centrov se zdi, da gre pri varčevanju pravzaprav za razgradnjo obstoječega visokega šolstva, za novo prerazporeditev premoženja in s tem družbene moči. Ali bo to vplivalo ugodno na znanje in prosperiteto naše družbe? Če bi sklepali po številnih novih koncesioniranih programih na zasebnih šolah, ustanovljenih v prejšnjem Janševem mandatu, ki so na mednarodnih lestvicah kakovosti daleč pod ljubljansko univerzo, ali pa jih na teh lestvicah sploh ni, odgovor na zadnje vprašanje ne more biti pritrdilen  (Glej  npr. http://www.shanghairanking.com/ARWU2011.html , op. B.M.)
Ukinitev, združevanje in ustanavljanje novih institucij so predvideni tudi za druga področja.
Naslednji, podobno dvomljiv ukrep je prepoved sklepanja avtorskih in podjemnih pogodb v javnih ustanovah. /…/ vodi v omrtvičenje celotnega segmenta družbe.
Politike vseh opcij so si namreč leta in leta prizadevale za mobilni trg delovne sile, ki so ga še najbolj uspešno vzpostavile ravno na polju ustvarjalnosti in raziskovanja. To delo poteka zdaj (razen za starejšo generacijo, ki je zaposlena) projektno. Precej znanstvenikov, umetnikov, predavateljev, novinarjev in drugih ustvarjalcev torej ni zaposlenih, ampak so pogodbeno vezani na javne institucije.« /…/Tako »jim je odvzeta možnost dela in s tem preživetja. Ob vedenju, da je ravno ustvarjalnost najpomembnejša za izhod iz krize, je ta ukrep absurden.
In posledice? Študentje na fakultetah, katerih študijski programi so v določeni meri zasnovani na sodelovanju gostujočih profesorjev, ne bodo mogli dokončati študija, številne raziskave bodo usahnile /…/
Če bo /…/ o vsaki pogodbi neposredno odločala vlada
, prinaša to neverjetno možnost nadzora nad mislijo in ustvarjalno energijo celotne družbe.
Po drugi strani je bilo že slišati, da za koncesionarje, ki so ravno tako plačani iz javnega denarja, ukrepi ne veljajo.
Ali je namen varčevanja torej predvsem razdreti sedanje javne službe, pa čeprav delujejo dobro?  /…/ prinašajo ti varčevalni ukrepi nov model družbenih odnosov /…/? Ali bodo iz premešanih puzzlov znali na novo sestaviti našo družbo? Ali pa bodo od kozarca, razbitega na tisoče koščkov, ostale le črepinje?«

Varčevanje po vsej EU, a ne le na plečih šibkih. I.D., V.V., Dnevnik, 16.4.2012
Slovenija zaostaja z ukrepi zaradi krize. Nismo speljali pokojninske, zdravstvene in reforme trga dela, in hkrati celo dvigali minimalno plačo.
V drugih državah so v zadnjih treh letih sprejeli ukrepe na trgu dela, z manjšimi nadomestili za brezposelnost, pri sociali in davkih. Zaostrili so pogoje za upokojitev in izvedli zdravstveno reformo. Javnim uslužbencem so znižali plače v Latviji za 15-30%, Romuniji 25%, Grčiji 12-20%, na Irskem 10-17%, Portugalskem 5-15%, Češkem 14%, v Estoniji in Litvi 8-10%. Večina je zamrznila zaposlovanja in zmanjšala število zaposlenih v državni upravi (Madžarska za 25%, Slovaška za 19%) in v vojski.
Večina držav je dvignila davke na kapital in višje dohodke, (v Belgiji npr. na borzne transakcije ob zmanjšanju davkov tistim z nižjim dohodkom). Madžarska je zvišala podjetniški davek, na luksuz, uvedli krizni davek, ko ga plačujejo v telekomunikacijah, energetiki, trgovine, banke, zavarovalnice (in tudi tuja podjetja, op. B.M.)
Najhujše ukrepe so  sprejele države, ki so (bile) pred bankrotom – Grčija, Italija, Španija, Portugalska – pa tudi Avstrija, Ciper, V. Britanija, Švica idr.

Branimir Štrukelj. Portret tedna. Sobotna priloga, Delo, 14.4.2012
V državah z močno demokracijo so močni tudi sindikati. Moč sindikata je »odvisna od moči, pogajalske sposobnosti, nepopustljivosti in tudi demagoške vznesenosti njenega voditelja. /…/  Branimir Štrukelj je ta čas  najmočnejši in najvehementnejši sindikalni voditelj, edini, ki vladi podstavlja nogo.« Tudi s Pahorjevo vlado je bil neizprosne bitke. Zdi se, da zdaj prevzema še vlogo opozicije. Velja za levičarja.
Že 16 let vodi Sindikat vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture z 40.000 člani (SVIZ, www.sviz.si ) in (od 2006, B.M.) Konfederacijo sindikatov javnega sektorja s skupaj 70.000 članov (KSJS, http://www.konfederacija-sjs.si ). Je zagovornik kakovostne javne šole, ne skriva odpora do zasebnih šol. Zakaj jim ne zmanjšajo državnih subvencij? Po njegovem mnenju ukrepi vodijo v spodbujanje zasebnih šol (npr. katoliških), kamor bodo pošiljali otroke bogati, kar vodi v segregacijo.
B. Štrukelj je profesor zgodovine in umetnostne zgodovine (s FF UL, glej pogovor z njim v Mladini 9.3.2012, povzetek v rubriki Pogledi, op.B.M.). Znanci pravijo, da je  dobrodušen, vedno nasmejan, družaben, strpen, veseljaški, iskriv, in da je vehementnost bolj medijska podoba. Veliko je pred kamerami, se zaveda moči tega medija (TV, op. B.M.) in si z njim krepi položaj.

Tudi nas je presenetilo, da smo morali predlagati takšne reze. M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 14.4.2012
Janez Šušteršič, minister za finance, ekonomist, nekdanji punker, liberalec, podpredsednik Virantove liste. V daljšem pogovoru pravi, da ga je presenetil podatek o lanskem javnofinančnem primanjkljaju, ki je znašal 6,4% BDP. Zaradi tega bo potreben še večji napor, »da bomo izpolnili obljube, ki smo jih dali mednarodni skupnosti še v mandatu prejšnje vlade«. Vlada kljub napovedani stavki vztraja pri 800 milijonov evrov privarčevanja, ker ni bilo zbližanja s sindikati v ESS. Poseči bo treba tudi v socialne prejemke. Ukrepi, ki jih je predlagalo ministrstvo za delo, socialne zadeve in družino, bodo bolj prizadeli tiste z višjimi dohodki, skušali pa so zaščititi tiste z najnižjimi.
»V Sloveniji imamo prevelik delež javne porabe, ki bi se morala nujno prilagoditi realnim zmožnostim.« Veliki prihranki so možni npr. pri regresih v javnem sektorju in javnih podjetjih. Tudi ministrstva bodo varčevala pri prostorih, naročilih in stvareh, ki niso nujne.
Na vprašanje o  smiselnosti varčevanja pri izobraževanju in inovacijah pravi, da se na tem temelji konkurenčnost, vendar  je bil čas za ukrepe na  tem področju leta 2009.  Takrat je (prejšnja) vlada imela visok primanjkljaj in je hkrati »povečevala sredstva na teh področjih, zlasti za raziskave in razvoj. Danes vidimo, da od tega enostavno ni bilo učinka.« Imamo kreditni krč, visoko brezposelnost »in ni velikega preboja visokotehnoloških podjetij«. Ne moremo nadaljevati s tako politiko.  V prvem koraku moramo prilagoditi javne finance, v drugem bomo spodbujali gospodarstvo.
»Večina ukrepov je nastala na ministrstvih. Minister Turk npr. ocenjuje, da bo kljub varčevalnim ukrepom lahko veliko naredil s pametnejšim usmerjanjem sredstev in drugačnim pristopom«.
S sindikati se bo vlada pogajala, omilila je že predlog glede plač, a pričakuje tudi popuščanje druge strani. »Zame je bila najboljša novica prejšnjega tedna ravno ta, da so sindikati javnega sektorja napovedali stavko, kljub temu pa so se hkrati odločili, da se bodo še naprej pogajali z vlado«. Ta je upoštevala je vrsto predlogov sindikatov glede novih obdavčitev. Pogreša pa »več neposrednega dialoga med sindikati in delodajalci«, npr. pri  usmerjanju znižanj pri davkih v razvoj podjetij.
Na bežigrajski gimnaziji je bil član punk banda Usmerjeni heroji (Op. Takrat je bilo t.i. usmerjeno izobraževanje, B.M.). Punkerji pa so bili (v V. Britaniji) proti politiki M. Tacher. Kako gre to z oznako neolibaralca, celo privrženca tačerizma?
Odgovarja, da  mu je od tega (punkerstva, tačerizma?, op. B.M.) ostalo »nezaupanje v državo in avtoriteto, ki se postavlja nad druge ljudi, nesprejemanje paternalističnih vzorcev in tega, da naj bi država za vse poskrbela«. V tistem bendu je bolj pisal tekste kot igral.

Vrednote so smrtno nevarna stvar. Jela Krečič, Sobotna priloga, Delo, 14.4.2012
Pogovor z enem najbolj prepoznanim našim filozofom doma in v tujini, tudi o aktualnih temah. Mladen Dolar je avtor mnogih člankov in knjig.  Umeščen med  Heglom, Freudom, teoretsko psihoanalizo,  Lacanom. »V sedemdesetih letih je cela generacija pograbila francoski strukturalizem«, v Ljubljani pa »se nismo hoteli odpovedati veliki heglovski dediščini,  t.j. kritični teoriji družbe, frankfurtski šoli itd.« Iz te šole je mednarodno zaslovel Slavoj Žižek, s kupom knjig, tudi o njem. Pri nas pa nimamo poštenega analitičnega članka o njem. Nekateri vidijo le njegovo pojavo, provokacije, govor o »komunizmu«.  Gre za »radikalnega in inovativnega teoretika, ki se nikoli ne ustavi pred najtežjimi problemi /…/ filozofije: od Kanta in Hegla, prek Marksa in Freuda do Heideggra in Lacana., do nazadnje spoprijema z domala vsemi najpomembnejšimi teoretiki našega časa«.
Osemdeseta so bila  srečna leta, podobno kot šestdeseta. Takrat »smo bili priča neizmernemu zagonu in produktivnosti /…/ v situaciji zatiranja, kar je poenotilo družbo, hkrati pa zatiranja, ki je nehalo verjeti samo vase in se je sesuvalo in kjer nihče ni več trdno držal vajeti v rokah.«  Tako je ob menjavi paradigem, sistemov, »ko stari red še nekako drži stvari v šahu, novi red pa se še ni docela vzpostavil. Čas francoske revolucije in razsvetljenstva, ko se je absolutizem razkrajal, meščanski revoluciji pa se še ni uspelo etablirati, pokazati zobe in vzpostaviti nove načine gospostva in eksploatacije, pokazati svojo plehkost.« Čas vzpona duha, trenutek vmesnosti, najbolj produktiven trenutek, takih je bilo nekaj v zgodovini. Je mogoče živeti v tem izbruhu, entuziazmu, bohotenju idej, kako jim dati formo trajanja? »Trajnostna forma, ki je sledila prelomu s socializmom (konec osemdesetih, op. B.M.), je bila za narode vzhodne Evrope izneverjenje obljube.«
M. Dolar ni pesimist (tudi on, op. B.M.) pripada »generaciji, ki se je kalila v nekem izjemnem trenutku konca šestdesetih, ko je nekako vrtoglavo sovpadalo vse, revolucija v mišljenju, francoski strukturalizem, frankfurtska šola, maj '68, Woodstock, Che Guevara, protivietnamski procesi, seksualna revolucija, radikalne umetnostne prakse, doba odprtja, in kar se dogaja zdaj je seveda po eni strani zapiranje, po drugi je tu obenem kopica ljudi ter intelektualnih in umetnostnih gibanj, političnih razmislekov, ki kažejo zvestobo temu odprtju in ga nadaljujejo. To je bil trenutek velikega vzpona, naboja in še vedno živimo v načinih, kako misliti s teh nastavkov dalje. Osemdeseta so bila ponovni razmah tega, zlasti pri nas.« Verjame tudi v današnjo teoretsko produkcijo, ima substanco, ki se bo izkazala na dolgi rok. »Treba je zaupati v moč idej«.
»Kriza pomeni tudi  zelo velik poraz levice, ki ni znala najti svojega odgovora /…/ ki bi lahko zadevo globalno obrnili v načinu razmišljanja.« Gibanje Ocupy Wall Street poskuša dati izraz velikega gneva prebivalstva. Je naivno, a ne bo poniknilo, vprašanje je, »kaj nam bo iz tega uspelo narediti, na novo iznajti levico«.
Na vprašanje o nasprotnih, pretežno desnih silah, ki ne prepoznajo npr. sprememb v gledanju ljudi na spolno usmerjenost pravi, da poskuša, npr. katoliška cerkev »storiti vse, da bi te spremembe ustavila«, da bi nekatere skupine izločili. »Pač: ljubi svojega bližnjega, pod pogojem, da ni gej ali Rom ali musliman«. Sklicujejo se na naravo. A zakaj bi se morali ravnati po naravi, če pa smo duhovna bitja? Spolna identiteta, »normalnost«, vrednote so družbeno pogojene, razvijejo se skozi konflikte in zagate. »Zgodovinska izkušnja govori o tem, da so se zločini in pokoli vselej dogajali v imenu vrednot /…/
V osemdesetih in devetdesetih se je vzpenjal neoliberalizem z »mantro o prostem trgu in umiku države«  in pripeljal do sedanjega finančnega zloma. Zanj je kriva odsotnost kontrole finančnega kapitala in iluzija o brezmejnem naraščanju bogastva. Zdaj je treba stroške katastrofe prenesti na ramena prebivalstva »z rezanjem socialne države, pa kulture in številnih političnih in civilizacijskih pridobitev«.
Ljudje, ki so krizo zakuhali, se zdaj ponujajo kot rešitelji, glavno zdravilo je rezanje državnih izdatkov. Nihče ne odgovarja za brezglavo zadolževanje in špekulacije z nepredstavljivimi vsotami, na drugi strani režemo v umetnost in kulturo, kjer gre za 2% proračuna, pa v izobraževanje in zdravstvo.
Ideološki boji, kadriranja, ustrahovanja, to je politika »Janševe desnice, zgrajene na določenih ideoloških postavkah, ki segajo v čas socializma. Janša je otrok socializma, sila kontinuitete, »po svoji strukturi diskurza in razmišljanja. /…/ Zamenjal je retoriko, ni pa zamenjal strukture razmišljanja.« Gre za vojaški pogled, ki poskuša sovražnike očrniti, uničiti, izključiti, tudi z nizkimi sredstvi. »Še vedno se bori s svojimi lastnimi duhovi socialistične preteklosti /s kumrovško šolo, še vedno hoče ugonobiti partijca v sebi /…/«
M. Dolar je v zadnji knjigi Oficirji, služkinje in dimnikarji (o filozofskih temeljih in  dometih psihoanalize) prišel nazadnje do »vprašanja kako je mogoče reči ne ali kako negacija zadeva sam pojem biti.« Mogoče je prišel do tja, pravi ob koncu pogovora, »ko ne kaže več izgubljati časa in ga je dovolj samo še za bistveno.«

Ko ne moreš več izpolniti pričakovanj.  Finančna stiska in samomori. Simona Bandur, Delo, 14.4.2012
Zaradi samomora umre pri vsako  leto nas trikrat  več ljudi kot zaradi prometnih nesreč. V zadnjem desetletju je njihov število počasi upadalo (od  588 v 2000 na 472 v 2011). Samomorilnost je precej različna med državami. Slovenija je med prvimi desetimi, Grčija in Italija pa med 60. in 80. mestom. Število samomorov ni nujno povezano z gospodarskimi težavami. V depresiji  v '30 letih v ZDA se je povečalo za 20%, v V. Britaniji pa med 1963 in 1975, ko je bilo za 50% več brezposelnih, pa je bilo samomorov manj. V Grčiji se je v zadnjih dveh letih povečalo za 40%.
Poleg duševnih stisk je ključni dejavnik povišanja samomorilnosti zmanjšanje občutka pripadnosti, meni Žiga Valentič, avtor knjige Samomor, večplastni fenomen. Do tega (manjše identifikacije z državo, RS, op. B.M.) je po njegovem mnenju privedlo predvsem to, da akterji tajkunskih zgodb niso kaznovani. »Zaradi tega si mladi želijo v tujino, starejši pa imajo občutek, da se niso borili za razmere, v kakršnih danes živimo.« 80% samomorilcev je moških. »Zreli moški imajo občutek, da ne morejo poskrbeti za svoje družine, mladi pa si te sploh ne morejo ustvariti. Ne morejo /…/ niti do stanovanja«.
»Ekonomske težave postanejo zelo hude, ko načnejo družinske odnose. Varčevalni ukrepi vlade postavljajo skrb za sočloveka, za otroke, za stare, na hudo preizkušnjo. Dokler so samo problemi v službi ali nekaj manj denarja, ljudje še zdržijo, zlasti če so družine povezane.« Tako pravi Onja Tekavčič Grad s Centra za mentalno zdravje v Ljubljani. Ko pa se začnejo prepiri, alkohol, nasilje… Ljudje v stiski se počutijo nemočne, »ne morejo narediti tega, kar od njih pričakujejo drugi in kar navsezadnje pričakujejo sami od sebe«.
Svetovalce pri  telefonu za klic v duševni stiski (01/520 99 00) pokličejo tisti, ki so v depresiji, osamljeni, imajo težave z zdravjem, z odvisnostjo, pa tudi taki, ki so jih dodatno obremenile  finančne stiske. Pripravljenost poiskati pomoč in se pogovoriti ločuje tiste, ki obupajo in tiste, ki ne. Pogovori na tem telefonu dobro pokažejo na stiske ljudi v teh časih.

9. - 15. april 2012

Vlada RS, 12.4.2012

Nacionalni reformni program 2012-2013 Vlada RS, 12.4.2012, www.MF.gov.si

0. Uvod /…/
1. Makroekonomski ukrepi za stabilnost javnih financ
 Izvedba diferencirane in rasti prijazne fiskalne konsolidacije. Jasen signal finančnim trgom glede stabilnosti javnih financ /…/ Znižanje davčnih bremen v korist gospodarstva /…/ Dostojne in pravične pokojnine /…/  Finančni sistem mora biti servis gospodarstva. /…/ Operativnost upravljanja kapitalskih naložb./…/
/…/ Uravnoteženje javnih financ bo na odhodkovni strani naravnano na tri ključna področja:
 (i) notranje varčevanje, (ii) prilagoditve delovanja javnega sektorja in (iii) prilagoditve pri programih in politikah. Predvideni varčevalni ukrepi naj bi po oceni obsegali 2,3% BDP (818 mio €). Največji delež varčevanja bo dosežen z linearnim znižanjem sredsteNacionalni reformni program 2012-2013v za stroške dela v javnem sektorju za 8% ter z zmanjšanjem materialnih stroškov za 30% glede na realizacijo iz leta 2011. Nakup in gradnja osnovnih sredstev ter investicijski transferi in subvencije so skrčeni za 25%. Poleg teh so predvideni tudi ukrepi v okviru posameznih politik ali posameznih ministrstev s spremembami predpisov in izvedbenih dokumentov.
Vlada RS si bo za dosego cilja na področju stroškov dela v javnem sektorju prizadevala s socialnimi partnerji doseči dogovor o podaljšanju veljavnosti Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012, poleg tega pa skleniti dogovor glede znižanja nekaterih pravic z naslova povračil, nadomestil ter drugih izdatkov zaposlenih. V kolikor ukrepi ne bodo dovolj za zagotovitev ciljnega znižanja, bo potrebno doseči tudi konsenz glede znižanja osnovnih plač in regresa za letni dopust. Poleg tega bo Slovenija v javnem sektorju zasledovala restriktivno kadrovsko politiko v povezavi z reorganizacijo dela. /…/

2.Načrt reform in ukrepov
2.1. Pametna rast
Ponovna vzpostavitev dodeljevanja posojil gospodarstvu. Odprava kreditnega krča. /…/
Spodbujanje rasti in konkurenčnosti za danes in jutri.
 Povečanje konkurenčnosti najbolj ustvarjalnih. /…/ Podjetnost med mladimi in manjšimi (think small first)./…/ Domače in tuje investicije. /…/ Internacionalizacija gospodarstva. /…/ Digitalizacija gospodarstva in družbe na osnovi IKT. /…/ Država javno dostopna na spletu. /…/ Država vzpostavlja pogoje in ne ovire za delovanje. /…/
Posodobitev javne uprave. Umeščanje objektov v prostor ne sme biti več ovira za investicije. /…/ Država dela za ljudi in podjetja /…/
Nacionalni cilji Evrope 2020:
- 3 % BDP se bo investiralo v R&R do 2020, 2009: 1,86%,  2010: 2,11%
- delež zgodnjih osipnikov ne bo presegel 5 % do 2020 , 2009: 5,3%,  2010: 5%
- 40 % mlade generacije, stare od 30 do 34 let, bo imelo diplomo terciarnega izobraževanja do 2020, 2009: 31,6%,  2010: 34,8%

Krepitev vlaganj v R&R
»V letu 2010 je bilo v Sloveniji za raziskovalno-razvojno dejavnost (RRD) porabljenih 745,9 milijona EUR sredstev ali 2,1 % bruto domačega proizvoda, vendar ima Slovenija malo podjetij, ki bi pod lastno blagovno znamko končnim kupcem tržila izdelke in storitve z visoko dodano vrednostjo. Poleg že omenjenega povečanja davčnih olajšav in ukinitve  shem državnih pomoči na tem področju  bo posebna pozornost namenjena:
- Raziskavam in razvoju, ki se bo izvajal v sodelovanju z domačim podjetniškim sektorjem (industrijo in storitvenim sektorjem), ki je finalist in dela z lastnimi blagovnimi znamkami.
- Čim večjemu izkoristku obstoječega inovacijskega okolja (tehnološki parki, inkubatorji, pisarne za prenos tehnologij) in krepitvi njihovih povezav in sodelovanja med raziskovalno sfero in gospodarstvom.
- Proučitvi možnosti sofinanciranja mednarodnih patentnih pravic za mikro in mala podjetja za podporo vlaganj mednarodnih patentov  po mednarodnem vzoru in vzpostavitev enotne spletne točke za prijavo in nadzor nad patentnimi prijavami.
- Dodatnim davčnim olajšavam za raziskave, razvoj in inovacije /…/ predstavljene v nadaljevanju.
- Prehodu na celovito elektronsko poslovanje, s ciljem zmanjševanja stroškov podjetjem pri poslovanju z državo, kot tudi zniževanju stroškov znotraj same državne uprave in s tem povečevanju učinkovitosti poslovanja vseh subjektov. »
Kakovostno in racionalnejše izobraževanje kot ključni dejavnik razvoja /…/
Večja privlačnost poklicnega izobraževanja /…/
Povečanje kakovosti in učinkovitosti visokega šolstva:
»Načrtovani ukrepi bodo spodbujali učinkovitost in uspešnost visokega šolstva, racionalizacijo, spodbujali in nagrajevali kakovost in vrhunskost, večjo povezanosti in interdisciplinarnost predvsem podiplomskih študijskih programov upoštevaje potrebe trga dela in vse večjo internacionalizacijo. Nizka učinkovitost študija, ki je v največji meri posledica predolgega (povprečnega) časa študija, se bo izboljšala tako, da se bo odpravil t.i. absolventski staž na prvi stopnji študija ter javno financiranje ponavljanja enega letnika študija. Prva stopnja bo tudi v prihodnje financirana z javnimi sredstvi, medtem ko bo javno financiranje druge stopnje odvisno od proračunskih zmožnosti in prihrankov, ki jih bo prineslo ne-financiranje ponavljanja, odprava absolventskega staža in zmanjšanje fiktivnega vpisa. Pri njihovem financiranju se bodo upoštevali tudi akumulirani presežki prihodkov nad odhodki v javnih zavodih. Spremenjen bo sistem financiranja visokega šolstva, kjer bo dan poudarek tako vpisu kot tudi rezultatom študija. Vzpostavljeni bodo finančni mehanizmi v podporo razvoju in uvajanju vseživljenjskega učenja – študijskih programov za izpopolnjevanje, prilagojenih oblik in metod poučevanja različnim ciljnim skupinam študentov ter e-izobraževanju.
Javna sredstva bodo omogočala uravnotežen razvoj mreže visokošolskih zavodov, kjer bi z vzpostavitvijo visokošolskih središč (tj. visokošolskega izobraževanja in raziskovanja) v večjih gospodarskih središčih podprli njihov gospodarski  razvoj in napredek širše regije. Sistem financiranja visokega šolstva bo spodbujal internacionalizacijo z nagrajevanjem mednarodne mobilnosti študentov in spodbujanjem mednarodne mobilnosti visokošolskih učiteljev ter vključevanjem vrhunskih strokovnjakov iz gospodarstva in tujine. Pripravljena bo zakonska podlaga, da se študijski programi lahko izvajajo tudi v tujem jeziku. Za delovna mesta visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter znanstvenih delavcev, ki se večinoma sofinancirajo iz javnih sredstev, bodo potrebni mednarodni razpisi, spodbujalo pa se bo tudi prehajanje visokošolskih učiteljev in raziskovalcev v in iz visokošolskih zavodov in ostalih raziskovalnih organizacij v in iz gospodarstva.
Visokošolski zavodi bodo morali začeti sistematično spremljati zaposljivost svojih diplomantov, saj je to pomemben vir informacij, tako pri razpisovanju vpisnih mest, načrtovanju in zagotavljanju kompetenc diplomanta, kot tudi pri razvoju in evalvaciji študijski programov in visokošolskih zavodov. Znanje in kompetence, ki omogočajo boljšo zaposljivost diplomantov, predstavljajo prioriteto, zato bodo delodajalci postali pomembnejši deležnik pri oblikovanju, izvedbi in evalvaciji študijskih programov in visokošolskih zavodov.
Avtonomija visokošolskih zavodov bo okrepljena, tudi glede določanja vpisnih mest študijskih programih (razen za regulirane in deficitarne študijske programe ter študijske programe nacionalnega pomena), kjer bo s strani vlade določeno le število mest, ki bodo javno financirana; poleg tega pa bodo kriteriji za vpis v študijske programe v večji meri prepuščeni presoji visokošolskih zavodov.
Preglednost in spremljanje visokošolskega prostora v Sloveniji se bo zagotavljala preko informacijskega sistema e-VŠ, ki bo vseboval podatke o visokošolskih zavodih, javnoveljavnih študijskih programih, študentih, diplomantih ter visokošolskih učiteljih in sodelavcih ter znanstvenih delavcih. Javnosti bodo dostopne informacije o javnoveljavnih študijskih programih vseh treh stopenj na javnih in zasebnih visokošolskih zavodih,  razpisih za vpis in elektronska prijava za vpis.
Skrb za kakovost bo ključna prioriteta v visokem šolstvu. Nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) bo okrepljena z zunanjimi strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami v visokem šolstvu ter predstavniki delodajalcev. NAKVIS bo razbremenjen dela nalog akreditacijskega postopka, s čimer se bo usmeril predvsem v institucionalne evalvacijske postopke, razvil pa bo tudi svetovalne in izobraževalne aktivnosti za visokošolske zavode.«
2.2. Vključujoča rast
Nacionalna cilja Evrope 2020:
- Delovno aktivnih bo 75% prebivalcev v starosti od 20 do 64 leta do 2020, 2009: 71,9%,  2010: 70,3%.
- Število ogroženih z revščino in socialno izključenih se bo zmanjšalo do 2020 za 40.000 (glede na izhodiščno leto 2008, ko jih je bilo 360.000). 2009: 339.000,  2010: 366.000.
Spopadanje z brezposelnostjo in socialnimi posledicami krize.
Varna prožnost. /…/ Ukrepi za mlade in starejše. /…/ Vlaganje v človeške vire. /…/ Večja učinkovitost zavoda za zaposlovanje in aktivne politike zaposlovanja. /…/  Nov socialni in medgeneracijski dialog. /…/ Pregleden in pravičen sistem socialnih prejemkov ter uspešnejša aktivacija prejemnikov. /…/ Razvoj sodobnih socialnih storitev s podporo sistema javnih del. /…/ Usklajevanje poklicnega in družinskega življenja. /…/ Dostopno, kakovostno in avtonomno zdravstvo. /…/ Izboljšanje položaja romske skupnosti /…/.
2,3, Trajnostna rast
Nacionalni cilji za leto 2020:
Izpolnjeni bodo naslednji nacionalni podnebni/energetski cilji v okviru EU »20/20/20« do 2020:
- Znižanje emisij za 6%: v letu 2010 so bile emisije toplogrednih plinov za 2 % nižje glede na 2005.
- Povečanje učinkovite rabe energije /…/ v 2010 2,8% manj porabe končne energije glede na 2005
- Povišanje deleža obnovljivih virov energije v končni rabi na 25%: v 2010 je delež znašal 19,8%

Rektorska konferenca RS naslovila odprto pismo Vladi RS.  www.uni-mb.si ,13.4.2012
Rektorji slovenskih univerz smo bili 11. 04. 2012 seznanjeni z načrtovanim varčevanjem v visokem šolstvu in znanosti. Predvidena višina varčevalnih ukrepov (zmanjšanje obsega financiranja v 2012) je približno 70 milijonov evrov, od tega 31 milijonov evrov v visokem šolstvu, kjer pravkar poteka izvajanje bolonjske reforme in se obseg delovanja vsako leto širi. Izobraževanje in znanost predstavljata dolgoročni razvojni temelj družbe. Prav zato se moramo zavedati, da bomo dejanske učinke in posledice ukrepov sprejetih v sedanjosti čutili šele čez deset ali več let, ko bo že izgubljena kompetitivnost in primerljivost slovenskih univerz in s tem tudi njihovih diplomantov v evropskem in globalnem prostoru.
Zato smo zelo zaskrbljeni za prihodnost Slovenije, saj bodo takšni varčevalni ukrepi, če bodo izvedeni, resno zarezali v razvojno substanco, brez katere ponoven gospodarski vzpon naše države ni mogoč. Za izhod iz krize potrebujemo visoko izobražen kader in sposobne raziskovalce in profesorje. Le ti bodo premogli kritično razmišljanje in iskanje idej izven škatle. Ponavljanje že znanih obrazcev ne bo rešilo težav, v katere so nas ti obrazci potisnili. Rektorji slovenskih univerz smo se s podpisom Resolucije o razvoju kulture kakovosti tudi formalno zavezali, da bomo svoj del naloge opravili in izboljšali delovanje univerz, vendar bomo svojo zavezo lahko izpolnili le z ustreznimi sredstvi. Rektorska konferenca zato predlaga Vladi RS, da kot moder gospodar v kriznih časih poveča vlaganja tja, kjer bomo lahko jutri želi. In vlaganje v znanje dokazano daje najboljše rezultate. Z rezi v razvojne potenciale naše države pa tvegamo, da bomo postali povsem odvisni od tujega znanja in bomo le še narod nizkoproračunskih potrošnikov. Ne poznamo primera, da bi katerakoli država načrtovala razvojni cikel z zmanjšanjem vlaganj v ta sektor.
Razvoj na znanju temelječega gospodarstva, ki bo sposobno bistveno izboljšati produktivnost ter ponuditi nove produkte svetovnemu trgu in ponoven razcvet družbe lahko pričakujemo le z dobro razvitimi in odličnimi univerzami, zato pozivamo Vlado RS, da ponovno pretehta posledice svojih odločitev z dveh enakovrednih vidikov in interesov: nacionalnega in mednarodnega.

Znanost in tehnološki razvoj sta rešitev za izhod iz gospodarske krize.Marec, 2012                                                                                
Javni poziv vladi, peticijo, katere pobudnik je prof. dr. Roman Jerala, je doslej podpisalo že veliko znanstvenikov, razvojnikov iz gospodarstva in drugih slovenskih razumnikov.  4.2012 so na naslove Vlade in Državnega zbora RS poslali poziv z 1477 podpisi, ki so se nabrali do takrat. Podpora je še naprej dobrodošla; obrazec za podpis je na: www.znanost.biz. Predloge in komentarje pošljite na: znanostzaizhodizkrize@gmail.com.
Iz peticije:  »Menimo, da lahko znanost, tehnologija in visokošolsko izobraževanje najbolj prispevajo k ponovni rasti slovenskega gospodarstva. Pomembno je vlaganje v razvoj, in ne finančni rezi, ki bodo dolgotrajno oslabili znanstveno-tehnološko podlago. Financiranje terciarnega izobraževanja na študenta je bilo že doslej prenizko in število strokovnjakov v tehniki, naravoslovju in medicini že doslej ni zadostovalo potrebam razvite družbe in visokotehnološko razvitega gospodarstva. S krčenjem financiranja in posledičnim odpuščanjem mladih strokovnjakov, ki jih oslabljeno gospodarstvo ne bi zmoglo vključiti, bi še dodatno povzročili ...»    (Glej: Znanstveniki: gospodarski zagon bo odvisen od znanosti. Delo, 5.4.2012).

O alternativah  ni mogoče razpravljati na pamet.  A.V. Vršnak, Objektiv, Dnevnik, 7.1.2012
Janez Potočnik je evropski komisar že od 2004, zdaj je odgovoren za okolje (prej pa za raziskovanje, op. B.M. ). V komisiji (EK) namerava ostal do  2014. A zarečenega kruha se največ poje, pravi. Skrbi ga stanje v slovenskem političnem prostoru in dota, ki jo puščamo naslednjim generacijam.
Na vprašanje o Grčiji in/v Sloveniji pravi, da je medsebojna povezanost ekonomij in trgov v Evropi tolikšna, da moramo združiti moči in stabilizirati evro. Finančni trgi so »živčni« in se odzivajo na napovedi in špekulacije, ne le na dejansko stanje. Upa, da bomo pri nas neugodne trende obrnili. Nismo še spoznali, »da  tako ne gre več naprej in da so spremembe nujne«, da se nepotrebno izčrpavamo v razklanosti. Dokazati se moramo kot uspešen narod, vreden lastne samostojnosti. »Najhuje, kar se nam lahko zgodi, in bojim se, da se že dogaja, je, da intelektualno jedro mlade generacije ne bo več videlo prave perspektive in našlo zadovoljstva doma, ampak le še v tujini. Nikakor ne mislim, da mladim delo v tujini ne koristi,ravno nasprotno. A ostati moramo odprti, povezani v svet, jim nuditi dovolj možnosti za uveljavitev in napredek, zadovoljstvo, da bodo radi živeli in delali tudi doma ali se vsaj vračali domov«.
Slovenija mora, po mnenju Bruslja, ukrepati in okrepiti javne finance ter zagotoviti njihovo dolgoročno trajnost z dobro oblikovano pokojninsko reformo. Ustvarjati mora delovna mesta in izboljšati položaj delavcev z začasnimi zaposlitvami. »Usposobljenost zaposlenih bi se morala bolje ujemati s potrebami trga dela«. Bančni sektor mora kreditirati gospodarstvo. Podjetja morajo voditi sposobni gospodarstveniki in ne politika.
Javni dolg smo v treh letih podvojili. Obrestne mere državnih obveznic ostajajo visoke. Tveganja sedanjega pokojninskega sistema na dolgi rok so resna. Slovenija mora spet pridobiti verodostojnost med vlagatelji. Strukturni primanjkljaj je bil sedem let članstva v EU nad 2%. To je v veliki meri posledica »rasti javnofinančnih odhodkov, predvsem na področju socialnih transferjev, zlasti pokojnin, in plač v javnem sektorju«.
V letu 2013 je treba zmanjšati primanjkljaj pod 3% BDP, nato pa spoštovati novi fiskalni pakt. To zahteva tudi strukturne reforme.  »EU podpira v rast usmerjeno fiskalno konsolidacijo«, »stabilnost  javnih financ«, »trajnostno rast in ustvarjanje delovnih mest«. »Toda spodbujati moramo tudi naložbe /…/ v prihodnje mehanizme za rast, kot so trajnostna energija, izobraževanje, raziskave in inovacije. Državam priporočamo, naj zmanjšamo davke na delo in povečajo davke na onesnaževanje /…/, da odpravijo državne pomoči, ki so okolju škodljive /…/«.
Skupni izziv, tudi za Kitajce, je »združiti okoljsko trajnost z ekonomsko rastjo«. Nujne so strukturne spremembe gospodarstva, finančnega sektorja, vzorcev obnašanja, z »inovacijsko politiko, obdavčitvijo, okoljsko in trgovinsko politiko. Podjetja potrebujejo podporo, da bodo ponudila inovativne odgovore, okolju prijazne proizvode. Za zeleno rast v svetu mora biti skrb za okolje »integrirana v mednarodno trgovinsko politiko« in evropsko »kmetijsko, ribiško, raziskovalno, energetsko, transportno, ekonomsko itd.« politiko. Potrebni so ustrezni standardi pa »tudi pripravljenost, da z instrumenti, finančnimi podporami ter skupnimi raziskovalnimi projekti s partnerji rešujemo« odprta vprašanja. Ohranjeno okolje je nagrada »tistim, ki ga lahko živimo in uživamo«.

Kaj je novega na e- . www.solski-razgledi.si  Šolski razgledi, 13.4.2012
Varčevalni predlogi v šolstvu. Malo upanja zbuja le misel, da so to skrajni predlogi, od katerih je treba v pogajalskem duhu vsaj deloma odstopiti.
Koliko odpuščanj. Združenje ravnateljev osnovnih in glasbenih šol protestira proti ukrepom.
Novi vladni predlog. Sindikati ga zavračajo, odveč bo 1450 delavcev v šolstvu.
Ogorčeni nad ministrovimi izjavami. V Svizu ne dvomijo, da bo stavka izglasovana.
Napovedana morebitna stavka. Sviz določil datum – 18. april.
Minister Turk o varčevanju: »Žal nam je, da nam sindikati ne pomagajo s predlogi, kako varčevati kar najmanj boleče, ampak so takoj posegli po atomski bombi.«

Stavke: od množičnosti do dolgotrajnosti. Luka Lukič, Objektiv, Dnevnik, 14.4.2012
Največja stavka v RS po številu udeležencev je bila  splošna opozorilna stavka 18.3.1992, ko je dve uri stavkalo 400.000 delavcev (podatki ZSSS). Zahteve: Odmrznitev plač, sprejem kolektivnih pogodb.
Najdaljša je bila 10-dnevna stavka javnega sektorja oktobra 2010, z 80.000 udeleženci. Zahteva: Odprava napovedane zamrznitve plač v javnem sektorju. Delo so javni uslužbenci omejili zgolj na tisto, kar določa zakon. Med stavko so potekala pogajanja z vlado, dokler se niso uskladili, tako da so stavko zamrznili.
Sicer so javni uslužbenci stavkali lani Grčiji, V. Britaniji, Franciji in Španiji, marca letos  tudi v Nemčiji, in aprila na Portugalskem.

Minister na enkratni misiji. M. Vipotnik, Objektiv, Dnevnik, 7.4.2012
V vladi je najbolj šarmanten minister za javno upravo Senko Pličanič (49, PF UL) pogajalec (prejšnji, op. B.M.) vlade s sindikati javnega sektorja. Že dolgo pozna Gregorja Viranta. V politiko je vstopil, da kaj premakne. »Potem pa se bo vrnil v mirne profesorske vode. /…/ Predava pravo okolja in upravno pravo«. Z R. Pirnatom vodi Inštitut za javno upravo pri PF. Topel, odprt, odkrit človek. Bil je odličen študent, ogromno ve, se hitro uči; političnih izkušenj nima.
V pogajalski skupini je od 15% popustil na 10% znižanje plač. Čimprej moramo prihraniti 800 milijonov, »narediti korak nazaj, zlasti javni sektor«, da se bonitetna ocena Slovenije stabilizira in gospodarstvo spet zadiha.
Študentje pravijo, da predava kot je v ZDA. Kot Fulbrightov štipendist je bil 1996 raziskovalec na Berkleyu, nato gostujoči na Golden Gate v San F. 2006.
»Poskušam predavati tako, da bi se študenti čim več  naučili in bili oboroženi z nekim uporabnim znanjem, ne samo z znanjem prava, ampak tudi z drugimi veščinami. Znano je, da so Američani v tem najboljši. V ZDA so pravne fakultete in pravne šole podiplomske šole in usposabljajo študente tako, da  so takoj, ko končajo študij, zmožni funkcionirati v realnem življenju, pri nas pa je to zelo velik problem. Med usposobljenostjo študenta prava in  tistim, kar se od njega pričakuje, zija velika vrzel. Ta drugačnost predavanj je povezana s tem. Če želimo to doseči, je treba študente bolj aktivno vključiti v pedagoški proces, kar pomeni, da se sami pripravljajo na posamezne teme, oz. bi se morali. To poskušam, čeprav je pri nas to stvar dobre volje. Tega od njih ni mogoče zahtevati, kar je narobe. Moram pa reči, da sem kar malo razočaran nad odzivom študentov na drugačen način predavanj. Odzivajo se le v majhnem številu. Razlog je v predhodnih letih. Študentom začnem predavati šele v 4. letniku in ti so vajeni klasičnega načina študija. Zato jih je pred zaključkom študija težko motivirati za kaj novega«.
Razlika z ameriškimi je ogromna. Tam so študenti zelo motivirani za to, da se čim več naučijo, ker vedo, da si po končanem študiju na trgu in da bolj sposobni dobijo boljšo službo. Drugi razlog je, dodaja, da  šolanje plačujejo, ne glede na to, ali gre za državne ali zasebne univerze. Čeprav na državnih plačujejo manj, hočejo dobiti največ, kar se da.
Ko je 50 študentov PF ocenjevalo profesorje (z anketo, op. B.M.) je S. Pličanič dobil najslabšo oceno 1,7. »… ker niso vajeni  tega, da od njih pričakujem ne samo aktivno sodelovanje, temveč morajo sami pripravljati predstavitve pri posameznih temah in obdelovati posamezne primere. /…/ To je mišljenje omejenega števila študentov, kaj si mislijo drugi, pa se ne ve. S študenti imam sicer vsa ta leta dobre odnose. Takšni so tudi odzivi, ni jih sicer veliko, so pa od srca. Nekaterim pa moj način poučevanja ni všeč, in ko vidijo, da ne bom narekoval, da je treba aktivno sodelovati, se jim obrazi pomračijo in na naslednjih predavanjih jih ni več. In ti pišejo takšne ocene.«

Strokovno in osebno v pedagoškem delu. Alenka Kobolt, Šolski razgledi, 13.4.2012
Za pedagoško delo je nujno znanje o človeku v družbenem okolju, o procesih v posameznikih in v odnosu med njimi, piše v uvodniku Alenka Kobolt (PeF UL). Po Korthagenu opiše »čebulo« ravni delovanja/ravnanja pedagoga. V srčiki so »prepričanja, vrednote, naša identiteta in – najgloblje – poslanstvo, ki ga čutimo pri opravljanju svojega dela«. V veselje nam mora biti delati z mladimi. Lahko smo njihov vzor.
Navaja prvine, ki so del vsakdana v »mogoče nemogočem, a vendar lepem poklicu:
Spoznavati.
Učiti.
Podpirati.
Oceniti situacije.
Vzgajati.
Omogočati.
Sprejeti.
Spoštovati.
Svetovati.
Poslušati.
Pustiti samostojnost.
Spremljati.
Razumeti.
Voditi.
Obravnavati.
Odgovarjati.
Informirati.
Spodbujati.
Biti na razpolago.
Razlagati.
Vzeti resno.
Interpretirati.
Zastopati.
Urejati.
Biti v ozadju.
Posegati.
Sodelovati.
Počakati.
Navduševati.
Verjeti.
Slediti.
Uravnoteževati.
Biti model.
Vplivati.
Posredovati.
Se umakniti.
Se vmešati …
Odraščajoči nas posnemajo, se nam zoperstavijo, v odnosu z nami se urijo v razreševanju konfliktov. Naporno je to, za nas in za njih. Tega se zavemo/zavedo pozneje.

Največji izziv kadrovikov je postati del poslovnih odločitev na najvišji ravni. J.P.Š., Dnevnik, 7.4.2012 (tudi na povezavi ... )
Pogovor z Vando Pečjak,  predsednico Slovenske kadrovske zveze pred Slovenskim kadrovskim kongresom 19.-20.4.2012, z geslom: »Čas je za akcijo! Prednost in gotovost ustvarjajo ljudje! Čas je za zbližanje modelov poslovne odličnosti z modeli upravljanja ljudi«.  Pravi, da podjetja, ki kljub krizi napredujejo, »ne stavijo samo na  trenutne finančne rezultate in na velikost dobička, ampak vlagajo v razvoj procesov, v razvoj zaposlenih, imajo spoštljiv odnos do zaposlenih in do širšega družbenega okolja, spodbujajo sodelovanje v podjetju ter skrbijo za objektivno in pravočasno komuniciranje o vsem, kar vpliva na dejavnost podjetja v notranjem in zunanjem okolju. Ključno vlogo pri graditvi takšnih odnosov v podjetjih ima najvišje vodstvo«.
SKZ sodeluje tudi pri akciji časnika Dnevnika Zlata nit. Najboljši v konkurenci ponujajo preproste modele uspeha: Imajo jasne in dosegljive cilje, podpirajo stalno izboljševanje in razvoj vseh procesov in stalno učenje, sodelovanje in raznolikost timov, imajo objektivno in pravočasno komuniciranje, so hitra in fleksibilna, njihovo vodstvo stoji na tleh, podpirajo inovativno mišljenje – tudi najboljše je lahko še boljše.

Stari svet se je že zdavnaj zrušil. Miran Lesjak, Dnevnik, 6.4.2012
V pogovoru o knjigi »Kulturni boj v barvah« (Znanstvena knjižnica FDV UL), njen avtor, kolumnist Dnevnika, Vlado Miheljak, predstavlja svoje poglede na slovensko politiko.
Kulturni boj med dvema tipoma vrednot, med ruralnim in  urbanim, ki vključuje tudi religijsko in druge delitve, izvira iz 19. stoletja in se obnavlja skozi družinsko iniciacijo. Po letu 1990 se je vzpostavila taka delitev kot pred drugo svetovno vojno. Spet so nasproti »klerikalcem« stali liberalci, ne pa socialisti oz. socialdemokrati, kar bi bilo evropsko normalno. Na volitvah je desnica zmagala le leta 2004, ker je Janša opustil govorico kulturnega boja, bil je odprt na vse strani. Nedavno se je delitev potrdila pri referendumu o družinskem zakoniku.
Zakonik je padel, ker ležerna  liberalna javnost  ni šla vsa na volišča. Goreči nasprotniki so šli, v prepričanju, da zakon ruši stari svet. »Toda, leta 1976, ko sem šel študirat psihologijo, smo imeli učbenike, v katerih je pisalo, da je homoseksualnost kaznivo dejanje, učbenik psihiatrije pa je trdil, da je to spolna deviacija. Danes tega ne morete več prebrati v nobenem učbeniku. Univerzalne vrednote se torej vendarle spreminjajo in stari svet se je že zdavnaj zrušil, le da branitelji tega še niso opazili«.
Kulturni boj se ne vrti več okoli vprašanja verouka, ampak je prisoten povsod,  »v interpretacijah o prioritetah zdravstva, javnega šolstva«, celo športa, na področju »ekonomije, javnih financ« itd., v interpretacijah varčevalnih ukrepov in reform. Vrti se »okoli tega, kako interpretirati temelja vsakodnevnega življenja, kdo ga definira in skozi kaj se definira vsakdanje življenje: kakšna naj bo davčna politika, kakšna bo dostopnost šol, za kaj naj skrbi države za šole nasploh ali javne šole.« Tudi glede nacionalnega interesa, na katerega danes, protislovno, opozarja levica. Če ga ni, to pomeni, »da je tudi država ves čas na trgu, z vso svojo kulturo, šolstvom itd.«.
V. Miheljak danes ne zanika svoje trditve iz leta 2000, da je Slovenija »nesporno konsolidirana demokracija«. In pojasnjuje: »A prostori demokracije niso nikoli dokončno izbojevani. Obratno. Največja šibkost demokracije je, da si z legitimnim in legalnim ritualom lahko izvoli svoje nasprotje«. Lahko imamo volitve in medijski pluralizem, »a hkrati avtoritarno dominacijo, ki vse to omejuje in nadzira. Takšna je bila Hrvaška pod Tudžmanom, Slovaška pod Mečiarjem, na Madžarskem ima Orban (ne Urban…) podporo večinskih podeželskih volivcev. In vprašanje je, ali bo taka  avtoritarna demokracija tudi Slovenija.

Franc Rode: Slovenci so izgubili občutek za sakralno. R. Ivelja, Dnevnik, 13.4.2012
Kardinal Franc Rode je v ljubljanski Knjižnici Otona Župančiča govoril o pismu patra Knausa, Sv. Urhu, škofu Rožmanu, Cankarju in tudi sindikatih:
»Stavka je dokaj nenavadna odločitev vodij sindikatov glede na to, da pogovori z vlado še niso končani… Navsezadnje bo dan po stavki treba iti delat, od stavke bo samo materialna škoda.«

Nepreslišano. Stanislav Kovač, (Finance 12.4.), Dnevnik, 13.4.2012
Kolumnist S. Kovač analizira razmere v javnem in zasebnem sektorju takole:
»/…/ podjetja zasebnega sektorja so se odzvala na krizo in upad povpraševanja z varčevanjem, nižanjem plač in krčenjem zaposlenosti. /…/ v nasprotju z zasebnim sektorjem sta se zaposlenost in masa plač v javnem sektorju po krizi povečala, medtem ko so proračunski odhodki upadli /…/ plačni in zaposlitveni privilegij javnega sektorja so eden od pomembnih razlogov za veliko proračunsko luknjo in skokovito zadolževanje države po letu 2008, torej je javni sektor še kako kriv za dolžniško krizo naše države.Stavka javnega sektorja je neupravičena, saj je bil javni sektor v primerjavi z zasebnim /…/ v krizi privilegiran /…/ je nastopil čas, da tudi javni sektor prevzame del bremena dolžniške krize, sicer bo /…/ Grčija.
Zato dol s plačami javnega sektorja!«

Nepreslišano. Werner Burkart, ( www.siol.net ), Dnevnik, 14.4.2012
Nemški veleposlanik v Sloveniji pravi: »Treba je uravnotežiti javne finance, to je jasno vsakomur v Evropi. /…/ Nemške vlade so z reformami začele že pred desetletjem«, zato so danes v dobri kondiciji. »Izvedli smo reformo trga dela, ki je zdaj bolj fleksibilen, tako pri zaposlovanju, kot pri odpuščanju, uvedli pa smo t.i. začasno delo. Sprejeli zdravstveno, socialno in pokojninsko reformo. Ni bilo lahko, a nam je uspelo. Sindikati so bili zadržani in niso delali večjih težav. Največ polemik je bilo okoli pokojninske reforme, ki je starostno mejo za upokojitev povišala za dve leti, s 65 na 67 let. Vendar se bo to zgodilo postopoma v 18 letih.   Javni uslužbenci v Nemčiji so bili v zadnjih dveh desetletjih v izredno podrejenem položaju  /…/ od leta 1981 se jim plače realno niso zviševale.« Vlada se jim je odločila tokrat popraviti plače, saj so že plačali svoj davek. »Povišanje je posledica dobrih ukrepov. Če ne boste varčevali, se vam ne piše nič dobrega in izgubili boste kredibilnost, ki jo zdaj še uživate med članicami EU. /…/ res je, da bo sprva res težko, a bolje kot da čakate in odlašate, saj bo v takšnem primeru samo še bolj bolelo!«

Šok, strah in neke druge zgodbe. R. Ivelja, Dnevnik, 13.4.2012
»Gre za usklajen in ideološko voden napad na pokojnine, plače in delovne obremenitve. /…/ za resno grožnjo državnemu šolstvu. Želijo ga zrušiti in privatizirati /…/«, povzema kolumnistka Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika, stališče učiteljskega sindikata (britanskega, po Guardianu ).
Primerjava plač univerzitetnih profesorjev pokaže, da imajo največje v prodornih ekonomijah – v Braziliji, Indiji, Maleziji in JAR. Kanadski imajo ob koncu kariere 9500 dolarjev, indijski 7400.  Ameriški na javnih univerzah 6400, zaostajajo tudi Japonska, Nemčija in Izrael. Vprašanje je, kako bodo v teh državah pridobivali mlade talente. Tudi vlado Rusije skrbi, kako zadržati najobetavnejše raziskovalce. Hm, plačati jih mora…
Raziskovalci po vsem svetu  opažajo enak trend: univerzitetni profesorji so povsod razumljeni kot izjemno pomembni dejavniki v globalni ekonomiji znanja, a na njihovi plači se to ne pozna, poudarja profesor Philip Altbach, ki je nedavno objavil knjigo »Paying the profesoriate« (Op.: Povezava ... , glej tudi povzetek intervjuja za Šolske razglede 3.2.2012 v arhivu Pogledov).
Slovenska vlada je prizadevna učenka neoliberalcev. Ruši javno dobro, »reže od vrtca do  vrhunske znanosti«, sili v odpovedovanje spodnje plasti prebivalstva, da bi lahko zgornje nadaljevale prilaščanje z drugimi sredstvi. Izračunajte, »koliko družba prihrani, če država s pomočjo šolnin spusti na univerzo le otroke premožnih – ti dobijo za priboljšek še boljše pogoje – in koliko izgubi z vsakim talentom, ki konča kot zapiti skladiščnik?«
Vse hude krize in katastrofe v zadnjega pol stoletja so bile izrabljene za prerazpodelitev bogastva, piše Naomi Klein v knjigi Doktrina šoka.  V Odmevih (na TV, 11.4.) je celo razsodni Dušan Mramor (EF UL) podvomil, da so tako radikalni ukrepi v šolstvu in znanosti res upravičeni. Nenavadno je, da 75% prihrankov v proračunu prihaja iz izobraževanja in raziskovanja. Ne gre (le) za fiskalno stabilnost ampak (tudi) za prerazdelitev premoženja, moči. »Da je cilj zmanjšati pomen Univerze v Ljubljani, jo razbiti«; v ozadju so »še neke druge zgodbe«.
Slovenije ne bo zadela kriza, je trdil Janez Janša konec leta 2008. Še spomladi 2010 se je njegova SDS zavzemala za brezplačne malice za vse učence, tudi za bogate; važno je bilo zdravje učencev. Zdaj, ko se nekateri najedo le še v šoli, pa je za SDS čas za ukinitev državne subvencije tistim, ki niso revni kot cerkvene miške. Morda gre le za politikantstvo, a tako preračunljivi, brezčutni politiki, brez smisla za realnost, ni mogoče zaupati.

»Država z ukrepi udriha po prihodnosti«. F. Žist, Večer, 13.4.2012
Mlade družine bodo varčevalne ukrepe občutile bolj kot druge družbene skupine, so prepričani starši in nekatere civilne iniciative. Samo za vrtec bodo nekateri plačevali dvakrat toliko kot doslej. Za pomoč prosi vedno več nemočnih staršev.
V tabeli je naveden podatek, da so bo zaradi ukrepov enemu javnemu uslužbencu brez otrok letni dohodek znižal za 660 evrov, paru z dvema otrokoma v vrtcu pa 6195 evrov. Posamezniku brez otrok se dohodek ne bo znižal zaradi teh ukrepov. (Upoštevan je otroški dodatek, malica v šoli, vrtec, dodatek za veliko družino, rekreacijski dodatek).

Naj ne gre vse skupaj k vragu. Rekli so. Večer, 13.4.2012
O varčevalnih ukrepih je Gabi Čačinovič Vogrinčič (FSD UL) dejala:
»/…/ gre za rušenje, razlaščanje. Ti ukrepi so nepotrebni in vodijo ljudi v stisko, so napačno usmerjeni v rušenje socialne države. Zmanjševanje nadomestila za porodniški dopust, otroških dodatkov in ukinitev brezplačnih vrtcev za drugega otroka prizadene mlade ljudi. Tega ne razumem /…/ saj se socialna pravičnost in socialne pravice v temeljih rušijo. Smer ni dobra, je najlažja – zbujati strah in človeka narediti neavtonomnega. /…/ moramo postati socialna družba, če ne bo države /…/ Vendar pa solidarnost ni dovolj, temveč sta potrebni tudi zahteva in upor, da ne dovolimo, da bi nam vzeli socialno državo, da ne dovolimo, da gre vse k vragu.«

Ne kaže jim pristriči peruti. Nosilci razvoja. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 13.4.2012
Kolumnistka Jasna Kontler –  Salamon (novinarka Dela) piše o opozorilih na zgrešeno varčevanje pri znanosti v času, ko se v visokem šolstvu zmanjšuje vpis.
Vlada in Državni zbor naj  »pri odločitvi o razporeditvi proračunskih sredstev zagotavlja vsaj minimalno rast javnega financiranja znanosti, tehnologije in visokega šolstva«, piše v peticiji Znanost in tehnološki razvoj sta rešitev za izhod iz gospodarske krize (na www.znanost.biz , B.M.). Prvi je podpisan Roman Jerala, raziskovalec in profesor (KI, FKKT UL), mentor študentov, ki zmagujejo na svetovnih tekmovanjih. (Op. B.M.: Glej v nadaljevanju v arhivu Pogledov povzetek iz Dela 15.3.2012). Podpisanih je še nad 1000 znanstvenikov, profesorjev in razvojnikov iz gospodarstva: Vojmir Urlep (Lek), Danijel Rebolj, Danilo Zavrtanik, »tudi študentje in drugi, ki jim je mar za znanost«.
Za kulturniki so vlado napadli šolniki, tudi zaradi zviševanja (normativov), števila otrok v razredih. Visokošolska in znanstvena sfera je bila doslej ob strani, peticija napoveduje večjo aktivnost. Na univerzah bo težko tako racionalizirati, že zdaj je bistveno preveč študentov na učitelja. A napovedujejo se jim  še slabši ukrepi, »zmanjšanje dotacij, ukinitev podjemnih in avtorskih pogodb, kar bi lahko ogrozilo doktorski študij. Ironija je, da resorni minister izhaja iz ljubljanske univerze, a očitno vseeno ne vidi omenjenih težav.«
Najbolj bodo ogroženi študenti, ki bodo ob del socialnih pravic. Premožnejšim ne bo ostalo nič, razen »za zdaj še brezplačni redni študij«. A kje je meja med socialno (ne) ogroženimi? Koliko staršev še zmore kriti stroške študija otrok? Preostane »le še študentsko delo, ki pa, kot vemo, v večjem obsegu ogroža študijsko učinkovitost«. Vsaka pametna vlada želi imeti dobre in učinkovite študente...
Na letošnji razpis je  prijav (za okrog 4000) manj od vpisnih mest, ki jih je sicer manj kot lani. Ponekod je seveda presežek  prijavljenih, tudi na pedagoških fakultetah. Večina visokošolskih zavodov je zaskrbljena zaradi manjšega vpisa rednih študentov. »Obseg izrednega pa se tako ali tako naglo zmanjšuje, tudi zaradi kriznih razmer, v katerih se krči podpora podjetij, hkrati pa usihajo tudi zmožnosti posameznikov, da si študij plačajo.« Premalo študentov ima tudi »veliko koncesioniranih študijev (izjeme so zdravstveni), med njimi večina programov v Novem mestu, ki si obeta novo univerzo«.
Kolumnistka je bila v Parizu, kjer vlada ugotavlja, da ima mesto preveč univerz in jih skušajo združevati in znižati stroške. »Toda noben univerzitetni profesor ne bo izgubil službe, saj jih ščiti močan sindikat«. Študenti imajo na voljo dovolj izbire študijev,  ob vpisu je selekcija le na boljših univerzah in že v srednji šoli. Francija ne varčuje v znanosti, ki uživa podporo javnosti. Njihov model se ne sklada z našim. V čigavo škodo?

Matura – zakladnica informacij. Prehod na univerzo. M. Zupan, Šolski razgledi, 13.4.2012
V razpravi o spremembah mature, ki jih pripravlja vlada, ki jo je pripravila Študentska organizacija Slovenije je bila večina  za kombiniran izbirni mehanizem, z upoštevanjem rezultatov mature in dodatnih preizkusov.
Valentin Bucik (FF UL), predsednik Državne komisije za splošno maturo ( povezava .. ) poudarja, da ima večina držav podoben sistem prehoda kot mi. Srednješolsko znanje kandidatov lahko najbolje primerjamo z maturo, s katero pa tudi evalviramo predhodno izobraževanje. Nekateri tarnajo, da zdaj ne dobijo pravih študentov in bi želeli preverjati še osebnostno strukturo, talent ipd. Povedati bi morali, katero drugo predhodno znanje bi morali študenti imeti, kako to meriti, da bo proces izbire pravičen in kako te študente pridobiti. Dodatni preizkusi niso zastonj. Bolje bi bilo, da bi »iskali glave«, se ukvarjali z dijaki, ti pa bi dobili vpogled v študij. Opravil je raziskavo, ki je pokazala, da ni razlik v študijski uspešnosti med tistimi, ki so se vpisali preko sprejemnih izpitov in tistimi z maturo.
Darko Zupanc, direktor Državnega izpitnega centra pravi, da premalo izrabimo podatke zbrane z maturo. Fakultete bi lahko že s ponderiranjem posameznih predmetov na maturi dobile bolj zaželene kandidate.
Andreja Cirman (EF UL) predlaga sprejemne izpite za 2. stopnjo, saj imajo diplomanti različnih programov ob enaki oceni zelo različno predznanje.
R. Stanislav Pejovnik, rektor UL, meni, da že zdaj poleg mature selekcionirajo tudi prvi letniki, osip je tudi 50% in več. Dobro bi bilo, da bi več fakultet ob maturi vpeljale še posebne teste, ki bi prinesli manjše število točk.

Pametna rešitev?
Primož Cirman, Objektiv, Dnevnik, 14.3.2012
»Fiskalna konsolidacija ne sme ogroziti življenjskega standarda revnih« je aprila dejal R. Fico predsednik slovaške vlade, nagnjen k avtoritarnosti. Tudi država, ki je odprla vrata tujemu kapitalu in liberalizirala trge, začenja enakomerno razporejati bremena  krize.
Komentator meni, da ima naša levica težave s prepoznavanjem vzroke krize. Kaže na »(neo)liberalizem« in »globalni kapital« in na piedestal postavlja Skandinavijo, kjer so že pred leti izpeljali reforme, ki se jih z vsemi štirimi branimo.
Janez Janša, ki nam je nekoč za vzor dajal Slovaško in nam 2005 ponujal program reform, pa je sedem let kasneje v ideologijo povzdignil varčevanje, ki je zdaj cilj sam po sebi. Predvolilne obljube o podpiranju ustvarjalnih je zamenjala retorika zategovanje pasu in »odpravljanja iluzij« ter fiskalno »zlato pravilo«. Še nekaj mesecev nazaj je tolkel po reformah pokojnin in trga dela, zdaj pa kot »tehnični mandatar« grozi z IMF in Brusljem. Razpravo o izhodu iz krize je vlada zreducirala na (referendumsko) vprašanje o varčevanju. Opozicijo in sindikate je spravila v past. Uspel ji je taktičen manever z »napadom« na javni sektor, kar ji je prineslo mir na drugih frontah in prevzem položajev v državnih podjetjih. Se bo kasneje, po ukrepih, spet zadolžila, spet rezala javno porabo? Bo gospodarstvo okrevalo, a brez rasti zaposlovanja?  To ne zanima niti gospodarstvenikov niti sindikatov, soodgovornih za liberalizacijo trga delovne sile in za zadolževanje.
»Dežela tisočerih interesnih in drugih vrtičkov medtem izgublja dragoceni čas. Namesto da bi skupaj s sanacijo javnih financ razmišljala«, kako naj izkoristiti svoje niše »(zelene tehnologije, lesna industrija, ekološko kmetijstvo itd.) in z vlaganjem v izobraževalni sistem vzgoji generacije, ki se bodo bolje znašle v nepredvidljivosti 21. stol.«/…/ Na zgodovinski prelomnici zaupa zdravilu, ki pelje med sredozemske gospodarsko omrtvičene države iz katere bežijo možgani.

Ni razlogov za slabo vest. Kako naj se postavi levica. Ivan Svetlik, Objektiv, Dnevnik, 7.4.2012
Pomembnejše od tega, kdo vodi leve stranke, je, kako se leve sile opredelijo do temeljnih vrednot, razvojnih vprašanj in aktualnih dogodkov, predvsem varčevalnih ukrepov vlade, piše Ivan Svetlik (FDV UL).
Levi in desni se v nekaterih stvareh strinjajo, v drugih ne. Skupno je zavedanje o omejitvah virov na planetu. Naša majhna narodna skupnost čuti posledice globalizacije, npr. ogrožanje življenjskega standarda in socialne države, izgubo delovnih mest in upadanje rasti. Kot članica EU se mora Slovenija držati podpisanih sporazumov, ki pa so jih določili veliki. Levica in desnica »sistematično spregledujeta, da je glavni dejavnik krize razvitega sveta globalizacija«. Soglašata pa, da srednjeročno ni mogoče porabljati več kot ustvarjamo. »Desnica ne more biti le v službi kapitala in višjih slojev, levica pa ne le reprezentant delavstva«. Levica ne more ignorirati trga, desnica pa ne države.
(Levici) se zastavljajo se  tri temeljna vprašanja:
1. Odnos do globalizacije: Ta je, poleg negativnih posledic, prinesla, kar je levica vseskozi poudarjala - »solidarnost med svetovnim delavstvom«. Levica naj prizna pravico do rasti državam v razvoju, a hkrati zagotavlja trajnostni razvoj in varovati okolje povsod; tega ne bo mogoče s trgom. Ponudi razvojne alternative, kakovost življenja, možnost dobrih medčloveških odnosov, solidarnosti, enakosti, osebnostne rasti. Taki so tudi (novi) kazalniki boljšega življenja OECD  (Glej prilogo .pdf ). Za rast je treba izkoristiti prednosti majhne države. To pomeni »razvoj človeških virov s poudarkom na izobraževanju, prožnost organizacij in delovnih razmerij«, podpore podjetjem za  razvoj novih tehnologij, enostavnejšo državo z manj razdrobljenimi občinami in javnimi institucijami, državo, ki naj »pomaga vsakemu, ki ne more sam, ter kaznuje tiste, ki solidarnost izkoriščajo«.
2. Odnos do države in srednjega sloja prebivalstva: Levica je popustila (desnim) neoliberalcem, ki so za »vitko državo«, ki bi »omogočala izobraževanje, zdravstvo, socialno varstvo« le  revnejšim, drugi bi kupovali te storitve na trgu. To vodi do večjih premoženjskih razlik. »Levica bi morala zagovarjati  /…/ socialno državo«, ki je »garant socialne kohezije«. S tem bi krepila srednji sloj, kamor sodijo javni uslužbenci, ki  niso ne levi ne desni, a bodo z nižanjem plač in proletarizacijo vse manj politično nevtralni. Delavce bi spreminjala v podjetnike, z delavskim delničarstvom, udeležbo pri dobičku ipd. 
3. Odnos do krize: Levica kaže s prstom na špekulativni finančni kapital in privatizacijske kapitaliste, ki si tlačijo denar v žepe, ob naraščanju brezposelnosti in povečevanju razlik. Desnica zagovarja trg, lastnike, podjetnike in menedžerje ter krivi za krizo državo. Od nje in od javnih uslužbencev, delavstva in upokojencev terja varčevanje, zmanjševanje števila zaposlenih v javnem sektorju, plač, socialnih prejemkov in pokojnin. Levica naj zahteva sistem, ki bo preprečeval špekulativno bogatenje, z porazdelitvijo bremen v skladu s koristmi, ki so jih imele posamezne skupine v času konjunkture. Z večjim DDV in davki za finančnike in bogate bi povečali prihodke v proračun in zagotovili pravičnost. Kdor več troši, naj več prispeva. Kdor razvija, ga je treba spodbuditi.
Kakšna naj bo levica? Neoliberalni koncept je pripeljal v stagnacijo, to mu jemlje legitimnost. Levica, zdaj v defenzivi, lahko svojo politiko gradi na:
- Učinkoviti socialni državi, z odgovorno solidarnostjo, izhajajoč iz potreb ljudi, z razvejanimi programi storitev, javno-zasebno partnerstvo in  solidarnostnim davčnim sistemom;
- krepitvi srednjega razreda s podporo javnim uslužbencem in deproletarizacijo delavcev;
- trajnostnem razvoju in kakovosti življenja;
- nadzorom finančnega trga in davki na finančne transakcije, premoženje in luksuz;
- podporo podjetjem, ki bodo z znanjem in inovacijami osvajale globalne tržne niše.
Nekateri predlogi morda spominjajo na že videno. »Toda levica ne more zavreči temeljnih vrednot, kot sta enakost in solidarnost. Sploh pa ne bi smela imeti slabe vesti.«

Edvard Kardelj in anonymusi. Slovenija, moj deželovič. Boris Dežulovič, Objektiv, Dnevnik, 7.4.2012
Kolumnist je bil  leta 2010 na zasedbi FF v Zagrebu, kjer so študenti v nabitem amfiteatru razpravljali »o novi družbi socialne pravičnosti«, neposredni demokraciji in delavskem upravljanju. Staršem - generaciji, ki je svoje barikade, ko so se zafrkavali in vzklikali protikomunistične parole, »že zdavnaj zapustila in končala z visokim holesterolom in nizkim sarkazmom« - so se zdeli smešni. Naje so gledali s prezirom. Zapravljajo denar staršev (kot so ga oni), vzklikajo komunistične parole in pridnim ne dovolijo, da bi se učili. Drugi so bili ponosni nanje, prebolevajo svoje rdečke, a (svetovna) revolucija se bo končala z  nervozno ženo, dvema prestopnikoma, nadutim mladim šefom, visokim posojilom in zamašeno kadjo.
B. Dežuloviću (nekdaj je bil sodelavec Ferala, op. B.M.) se zdijo/smilijo smešni plešasti vrstniki, ki so »brezglavo zbežali iz komunizma med belo blago, zdaj pa serjejo po lastnih otrocih, ker nočejo biti belo blago«. Vidi sebe pred 25 leti v 1. letniku umetnostne zgodovine, kjer je imel predmet »socializem in samoupravljanje«, z učbenikom, ki bi bil lahko danes »obvezna literatura študentskega revolucionarnega gibanja«. Noro!
Zgodovina ima smisel za humor, v njenem pralnem stroju se vse sprevrača in prihaja ven obrnjeno, pomešano in premaknjeno. Na univerze se je vrnil pozabljeni K. Marks, C. Guevara je ikona protikapitalistične gverile. Ne pa tudi E. Kardelj, tovariš Bevc, oče delavskega samoupravljanja, mulariji povsem neznan, pa bi bil lahko na majicah kot C.G., sivi lik, ikona »odpora proti potrošniški ideologiji umetne mladosti in izpraznjene lepote«.
Študenti na FF 25 let pozneje vzklikajo: »Tovarne delavcem!« Bronasti tovariš Kardelj pa stoji sredi Ljubljane, na Trgu republike – na čelu anonymusov.

Deset božjih zapovedi neoliberalizma. Ciril Klanjšček, Odprta stran, Objektiv, Dnevnik, 7.4.2012
Po »letih  radovednega spremljanja dogajanja in proučevanja sveta, katerega del sem, branja učenih in svetih knjig ter refleksije lastnega družbenega samovsiljevanja« so se bralcu razodele in zapisale naslednje novodobne zapovedi:
I.     Jaz, Kapital, sem Gospod, tvoj Novi in poslednji Bog.
II.     Ne izgovarjaj po nepotrebnem mojega imena in ne delaj si podobe o meni!
III.     Vedno bodi »in«!
IV.    Za svoje preživetje na trgu se organiziraj kot Jaz, d.d.!
V.    Bodi informiran!
VI.    Uživaj!
VII.    Bodi indiferenten, brezoseben in tehnično praktičen!
VIII.    Razmišljaj s svojo glavo, kolikor hočeš, vendar nikoli ne spreglej mojih zapovedi!
IX.    Brezpogojno zaupaj v novo temeljno znanost – Ekonomijo!
X.    Ne upiraj se!
Zapisano za »zasebno in javno rabo uma vsakogar, čigar skrb za dobro biti je več kot zgolj briga za dobro lastne riti«, ki (ne) verjamete »v spremembo sveta brez lastne soudeležbe«.
Op. B.M.:   Pri posameznih zapovedih smo spremenili številke iz arabskih v (bolj pravšnje) rimske in izpustili pojasnila, ki  (si) jih lahko domislite sami.

Ful, kul in fensi. Niko Slana, Šolski razgledi, 13.4.2012
»Jezik je, kot pravi Lacan, posoda jaza in ni identitete brez jezika in jezika brez identitete«, piše Dušan Jovanović v knjigi Proti toku. Športni komentator to ilustrira s primerom pretirane uporabe besed (telesna) »aktivnost« in »aplikacija« (prijava) ter pravi, da »živimo v svetu, v katerem je trivialno /…/ premalo, biti mora, kot pravi iztok Mlakar, ful, kul in fensi.

1. - 8. april 2012

Pozicijska vojna med vlado in sindikati zaradi varčevalnih ukrepov. M.B., Delo, 4.4.2012
Ključna akterja bitke  za rebalans proračuna se spopadata v naslednjih točkah:
Vlada:
- javne izdatke želi letos zmanjšati za več kot 800 milijonov evrov;
- varčevanje pri vseh javnih izdatkih, tudi znižanje plač za 15%;
- rebalans proračuna bo 6.4. poslala v DZ, poslanci ga bodo obravnavali konec aprila;
- želi s sindikati (in delodajalci, B.M.) sprejeti socialni sporazum do 2016, s smerjo reform trga dela, pokojnin in zdravstva;
- če letos ne bomo zmanjšali javne porabe ji grozi pribitek na obveznice, višje obrestne mere, sankcije evropske komisije…
Sindikati:
- predlagajo milejše varčevalne ukrepe, ki so razpotegnjene skozi daljše obdobje;
- obdavčitev bogatejših, nepremičninski davek, davek na cerkveno premoženje;
- če vlada ne bo umaknila ukrepov, bodo rebalans ustavili z referendumom in splošno stavko;
- vlado bolj skrbijo ocene bonitetnih agencij, Merkel, Sarkozy ter medn. finančni trgi kot državljani.

Konfederacija sindikatov za stavko javnega sektorja
Vladi Republike Slovenije:     Predsedstvo Konfederacije sindikatov javnega sektorja Slovenije je na podlagi 28. člena statuta, na 17. seji, dne 28. 3. 2012 sprejelo
sklep o razglasitvi splošne stavke javnega sektorja, 18. aprila 2012
Predsedstvo ugotavlja, da je vlada RS s predlogi ukrepov za uravnoteženje javnih financ in izhodišči za pripravo rebalansa proračuna RS za leto 2012 močno posegla v pravice državljanov in javnih uslužbencev. Predsedstvo meni, da vlada krši z zakoni in predpisi določene in s kolektivnimi pogodbami dogovorjene pravice ter standarde in normative javnih storitev.  Predsedstvo postavlja naslednje stavkovne zahteve:
1. 1. Zahtevamo ohranitev pravic javnih uslužbencev iz veljavnih kolektivnih pogodb
2. Vlada RS naj umakne nepravične ukrepe, ki razgrajujejo socialno državo
3. Vlada RS naj ohrani dosežene standarde kakovosti javnih storitev v šolstvu, zdravstvu,
socialnem varstvu, raziskovanju in javni upravi
4. Vlada RS naj enostransko ne odpušča javnih uslužbencev in ne znižuje plač, povračil stroškov
in drugih prejemkov iz delovnega razmerja
5. Vlada naj ne spreminja enostransko standardov in normativov
Začetek splošne stavke je v sredo, 18. aprila 2012 ob 6.00 uri. Stavka bo potekala v javnih zavodih in
organizacijah, kjer imajo sindikati KSJS svoje članstvo.
Del stavke se izvede na terenu s pričetkom ob 11.55 v vseh večjih mestih: Ljubljana, Maribor, Celje,
Nova Gorica, Koper, Novo mesto, Murska Sobota, Velenje, Kranj, Slovenj Gradec, Ptuj, z razširjeno
sejo stavkovnih odborov, ki se je udeležijo vsi stavkajoči.
Za pogajanja z vlado je predsedstvo določilo Stavkovni odbor v sestavi :
Branimir Štrukelj, predsednik, Zvonko Vukadinovič,  Flory Banovac, Radivoj Uroševič, Tomaž Sajovic, Tomaž Virnik, Marko Belavič, Vladimir Tkalec.
Sedež stavkovnega odbora KSJS je na sedežu KSJS na Dalmatinovi ul. 4 v Ljubljani.

Varčevanje šolstvu ne bo škodilo, pravi minister Turk. R.I., M.P., Dnevnik, 31.4,2012
Država si zdaj izposoja 20% denarja za plače javnih uslužbencev, pravi minister Žiga Turk. Z ukrepi moramo privarčevati toliko, da si bo izposojala le 10%.
V visokem šolstvu  in znanosti vlada predlaga:
- zmanjšanje sredstev za študijsko dejavnost za 6 milijonov evrov;
- ukinitev študentske prehrane med počitnicami (prihranek 1,7 milijonov);
- znižanje subvencije za bivanje študentov pri zasebnikih (prihranek 1,7 milijonov)
- zmanjšanje sredstev na področju znanosti za 6 milijonov evrov;
- podaljšanje časa trajanja raziskovalnih projektov;
- novi razpisi (za raziskovalne projekte) se objavijo v manjšem znesku.
Z varčevalnimi ukrepi v šolstvu bi tudi počistili z neracionalnostmi, meni Žiga Turk. Obrezana drevesa bolje cvetijo, je dejal. Posegli bomo v rezerve iz let »debelih krav«, ko so se zaradi zmanjševanja generacij v šolstvu zviševali normativi. Leta 1990 je bil en učitelj na 15 učencev, leta 2010 pa 9,3.
Obenem se je povečeval tudi vpis na univerzo, manjšale so se skupine, uvajali dodatni programi, nekateri le zato, da bi učitelji dobili manjkajoče ure. Med državami OECD imamo največji delež doktorjev znanosti zaposlenih v javnih zavodih, čeprav bi v gospodarstvu bolj koristili. Tudi v visokem šolstvu se je uveljavila praksa, da ljudje za del delovne obveznosti dobijo dodatno plačilo. Zaposleni na univerzah naj ne bi več dobivali dodatkov za izredni študij, za raziskovalno delo, za doktorski študij.
Visoko šolstvo naj bi težke čase prebrodilo s presežki prihodkov nad odhodki v prejšnjih letih. Letno bo za študijsko dejavnost 6 milijonov manj;  6 milijonov manj bo dobila tudi znanost. Vodstva visokošolskih zavodov naj bi odločala, kaj sodi v delovno obveznost zaposlenih in o obsegu (zmanjšanju) vpisa. Vsi, ki danes študirajo na univerzi za študij niso sposobni. Če bo v predavalnicah manj študentov, bodo ti boljši, v prid kakovosti.

Slovenija med uravnoteževanjem države in socialnimi nemiri.
Maks Tajnikar, Objektiv, Dnevnik, 31.4.2012
V analizi Janševih varčevalnih ukrepov Maks Tajnikar (EF UL) s podatki dokazuje, da  Slovenija za javni sektor daje manj (44 % BDP) kot je povprečje v EU (47 %). Slabe bonitetne ocene (t.j. zaupanje v našo zmožnost odplačevanja posojil, op. B.M.) smo dobili zaradi zavrnitve pokojninske reforme in nezaupanja v naša prizadevanja za reformo zdravstva, trga dela ipd. In ne zaradi deficita državnega proračuna in javnega sektorja. Poudarja, da »kriznih razmer res niso izzvali javni delavci«, pač pa »bančniki, ki so kar počez dajali kredite, menedžerji, ki so preveč zadolževali podjetja, politiki, ki niso reagirali na pregrevanje gospodarstva, tajkuni, ki so hoteli pobasati ves slovenski svet, nekaj celo delavci, ki so uživali v previsoki brezposelnosti /…/«.
Kapitalisti so imeli dobiček, ki jim krije sedanjo škodo. Zakaj ne bi krili tudi stroške krize? Zakaj naj bi jih krili »delavci v javnem sektorju in ob njih nosečnice, študenti, dijaki, celo dojenčki, brezposelni« ipd.? Višji dohodninski razredi za bogate, višji profitni davki, davki na luksuz, na premoženje, kapitalske dohodke in višji DDV so možnosti, da država nekaj dobi in da vseh stroškov ne zvrne na »ne krive ne dolžne«.
Bogatim, ki živijo od dohodkov iz kapitala in ne od dela, zato manj prispevajo za starostno in zdravstveno solidarnost, bi ponudili več trga v zdravstvu, šolstvu in še kje. Javni sektor bi z (njihovim) dodatnim denarjem ponudil boljše storitve tudi revnejšim.

Nekatere pravice, ki se krčijo, se ne bodo več vrnile. D. Jug, Žurnal24, 31.4.2012
V pogovoru minister za delo Andrej Vizjak pravi, da bodo varčevalni ukrepi selektivni, prizadeli bodo predvsem srednji sloj, ne pa tistih, ki so najbolj socialno ogroženi. Družinski prejemki so povezani s cenzusom.
»Naša odgovornost je, da posežemo tudi v pravice, ki smo jih dali pred nekaj leti /…/ v času gospodarske rasti. (Npr. brezplačen vrtec za drugega otroka, na predlog SDS.).
Večina ukrepov  je »začasne narave, dokler ne najdemo drugih virov in prihodkov /…/ Dokler  se gospodarska rast ne dvigne spet na približno 2%,  oz. dokler ne uravnotežimo proračuna«. Nekatere pravice se bodo nato vrnile, a ne vse.
»Če bomo blokirani z referendumi, sindikalnimi stavkami, ogorčenjem ljudi, je mogoče pričakovati samo še hujše reze. /…/ Želimo si konstruktivnega in pragmatičnega pogovora /…/ Upamo, da sindikati razumejo razmere in so jih pripravljeni reševati skupaj z nami«, predlagati kaj dodati in kaj omiliti. »Najslabše bo, če bodo vse raztrgali in zavrnili«.
Upa, da ne bo referenduma o teh ukrepih, »da bo zmagala zdrava pamet. Da se bodo tisti, ki so najbolj proti, vprašali, kaj je alternativa. Lahko je rožice saditi in govoriti: zmanjšajte obseg sive ekonomije, poiščite denar, ki so ga zakopali tajkuni…
»Poglejte Grčijo – takšna bo Slovenija čez tri leta, če se nič ne zgodi.«

Napoved Banke Slovenije znatno navzdol. K. Svenšek, Dnevnik, 3.4.2012
Slovensko gospodarstvo se bo po napovedih BS letos skrčilo za 1,2%, v 2013 pa bo imelo 0,6% rast. Letne rasti v višini 3-4% na srednji rok ni pričakovati. Vzrok je v negotovosti glede tujega povpraševanja (izvoza), na domače povpraševanje pa bo vplivala tudi konsolidacija javnih financ. Marko Kranjec, guverner BS pravi, da je usmeritev varčevalnih ukrepov banke prava. Začasne žrtve bodo vodile v višjo rast, dohodke in tudi višjo boniteto države, od katere je odvisna cena zadolževanja države.

Ja kje pa bi lahko varčevali, če ne v javnem sektorju? M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 31.3.2012
Guverner Banke Slovenije Marko Kranjec je v daljšem pogovoru pohvalil ministra Janeza Šušteršiča in okrcal sindikate.
Ni prepričam, ali se zavedajo odgovornosti, ki jo imajo. »Če se sindikati ne bodo pridružili razmišljanju o varčevanju, nam bo to povedala tujina, tako, da ne bomo dobili financiranja.« Nič ni narobe, če se  pri otroških dodatkih in še nekaterih socialnih pravicah naredi diferenciacija, v škodo tistih, ki imajo dovolj.  /…/ Če se ne bomo zresnili in ne bomo resnično varčevali, nas čaka podoben scenarij kot Grke, ko nam bodo ukrepe diktirali tujci.
V javnem sektorju je še velike rezerve; vedno več je v njem zaposlenih in birokratskih ovir.  Tiste zavode in programe, ki ne dajejo rezultatov bi morali ukiniti. Varčevanje mora biti na pravih mestih in v povezavi z rezultati.
Osebna in javna poraba ter investicije v osnovna sredstva bodo letos upadli. Investicije v opremo se bodo povečale. Znak preobrata v 2013 je tudi zmanjševanje stopnje rasti nezaposlenosti. Pri zaposlenosti se je obrnilo, ostaja problem dolgotrajno brezposelnih.

Janševa ukana. Reforme in varčevalni ukrepi. Ivan Svetlik, Sobotna priloga, Delo, 31.3.2012
Minister za delo v prejšnji (Pahorjevi) vladi Ivan Svetlik (FDV UL) primerja (taktično) ukano
z rušenjem mostu v bitki na Neretvi s (politično) taktiko Janeza Janše v borbi za oblast.
Pred volitvami  leta 2008 je želel povečati svoje zasluge za predsedovanje EU in za gospodarsko konjunkturo s širitvijo socialnih programov, npr. brezplačnim vrtcem za drugega otroka, malico za srednješolce, plačnim sistemom za javne uslužbence, z zniževanjem dohodnine in davka na plače. Ni ga skrbelo zadolževanje gospodarstva, tajkunska privatizacija, ni govoril varčevanju za krizne čase, npr. za pokojnine. Po volilnem porazu (2008) je začel rušiti  (Pahorjevo) vlado, ki je uspela uveljaviti le blažilne protikrizne ukrepe, sporazum s Hrvaško in socialno zakonodajo. Udaril je po reformah trga dela, zakonoma o malem delu in o delu na črno ter po pokojninski reformi. »Sla po oblasti je bila močnejša od zavedanja nujnosti reform«. Na oblast je po volilnem porazu (2011) prišel po nespretnosti levice.
»Ko je bil v opoziciji, je podprl zaščito socialno najšibkejših /…/ z dvigom minimalne plače in večjo varnostjo brezposelnih; zdaj govori o zapravljanju Pahorjeve vlade.« Zanikal je »učinek padca pokojninske reforme na padanje bonitetnih ocen, na rast obresti, /…/ dolga in izdatkov za pokojnine, /…/ zdaj terja, naj to privarčujejo javni uslužbenci /…/ ter prejemniki socialnih transferjev, /…/ mlade družine, dijaki, študenti in brezposelni«. Pahorjeva opozorila je označeval za zastraševanje, zdaj straši z Grki in EU. Rušil je zakona o malem delu in o delu na črno, zdaj zmanjšuje varnost brezposelnih. O novih delovnih mestih ne govori.
»Janša v svojih prizadevanjih ni bil osamljen.« Kako bo Erjavec upokojencem obrazložil znižanje regresa in pokojnin? »Janša je spodbujal študente pri njihovem nasprotovanju zakona o malem delu.« V zahvalo jim zdaj ponuja večjo obdavčitev študentskega dela in manjše subvencije za prehrano.
»Najbednejšo vlogo v tej politični ukani so odigrali sindikati. /…/ Z nasprotovanjem reformam so hote ali nehote pomagali Janši do oblasti.« Zdaj jim izdaja račune z večjim plačilom (za drugega otroka) za vrtec, manjše otroške dodatke, nadomestila za brezposelne in nekaterih družinskih prejemkov. Javnemu sektorju niža plače in regrese ter povračila potnih stroškov in viša obremenitve šolnikom. Račun je »neprimerno večji, kot so ga vsebovale zavrnjene reforme«.
Sindikalno članstvo ima razloge za spraševanje o vlogi Semoliča, Štruklja, Posedija in drugih. Sindikati so pred težko dilemo: Če varčevalni program sprejmejo bo več kot očitno sodelovanje z Janšo, če ga zavrnejo bodo prispevali k slabšanju razmer.
Janša se želi predstaviti kot »zaupanja vreden rešitelj razmer v državi«. Prikriva, da je k razmeram prispeval z rušenjem reformskih mostov. Zdaj kliče socialne partnerje, naj pomagajo zgraditi nove, podobne prejšnjim, npr. pokojninsko reformo. »Ali je za tem res še kaj drugega, kot sla po oblasti, ki jo na koncu plača ljudstvo?«

Strici iz EU. Zamenjajte strah za jezo. Vlado Miheljak, Dnevnik, 4.4.2012
Vlada pravi, da bo hudo, če ne sprejmemo predlaganih varčevalnih ukrepov. Češ, prišli bodo strici iz EU. Tudi mediji so prevzeli  govorico šoka in strahu.
»Ne pozabimo, da so prav zdajšnji oblastniki rušili poskuse dolgoročne stabilizacije /…/ neizogibno pokojninsko reformo, pa ureditev področja malega dela. Naj zdaj ne jamrajo«. V predvolilnem obdobju niso napovedovali tega, kar zdaj počno. Na vprašanje (Siol 24.11.2011) ali ostanejo brezplačni vrtci za drugega otroka, je stranka SDS odgovorila: »Ta ukrep je uvedla vlada Janeza Janše in ga bomo izvajali tudi v bodoče.«
Kolumnist meni, da »lahko Janševa neoliberalna doktrina uspe samo, če bodo odpovedali sindikati ali leva opozicija. /…/ Če uspe vladi razdeliti sindikate, je najtežje bitke že dobila. /../ A tudi sindikati javnega sektorja bodo morali izjemno pametno reagirati /…/ Generalna stavka je zadnje orožje in vedno se dotakne tudi uporabnikov. Pred leti so šolniki doživeli fiasko, ker so šli v stavko pred koncem šolskega leta«, ko starše predvsem skrbi  za otroke.  »Zato si sindikati ne morejo in ne smejo privoščiti, da jim bo vlada ponujala rešitve po principu vzemi ali pusti.«

Dokapitalizirajmo Slovenijo! M. Lesjak, Objektiv, Dnevnik, 31.3.2012
Urednik priloge Miran Lesjak se spominja prejšnjih časov, ko je država lahko  dodatni denar za  gradnjo vrtcev, šol, ipd. s samoprispevkom. Konec '80 let so ljudje v Ljubljani z referendumom (na zahtevo SDS) zavrnili zadnji samoprispevek. 
Študent Janez Šušteršič je bil takrat urednik na Radiu Študent in je »v etru širil najrazličnejše prevratne ideje, tudi o svobodi, zasebni lastnini in pobudi, sindikatih in pluralizmu«. Tako je pomagal obrniti svet, »potem je postal finančni minister«. Prejšnji teden je izračunal, da državi za  letos in za 2013 zmanjka 1,8 milijarde evrov in pripravil načrt varčevanja, z znižanjem plač javnih uslužbencev, odpravo raznih dodatkov, ugodnosti za mlade družine itn. Vsak Slovenec nad 18 let bo prispeval 43 evrov mesečno.
Če J. Šušteršič ne bi bil uspešen prevratnik in reformist, bi danes, namesto da posega v trg dela in socialno varnost, razpisal samoprispevek. Državljani bi ga (lahko) potrdili na referendumu. In dajali 43 evrov mesečno za ohranitev socialne varnosti in solidnega javnega sektorja. Ker zdaj šteje le lastništvo in kapital, urednik predlaga dokapitalizacijo države. Ljudje bi za 45 evrov mesečno postali deležniki RS, d.o.o. S tem bi dobili (spet) možnost upravljanja države, ki so se je »polastili politični in kapitalski lobiji«. Lastniški paket bi lahko prodali, recimo Avstrijcem. Bolje «kot da že danes bežimo v Avstralijo…«

Nad dolgčas ob prelahkem študiju z raziskavami. J. Kontler Salamon, Delo, 21.4.2012
Med 15 dobitniki mednarodne štipendije Unescovega programa Za ženske v znanosti je, kot druga Slovenka doslej,  tudi dr. Vita Majce (27) biokemičarka iz Mosteca pri Brežicah.
Diplomirala je na FKKT UL, s fakultetno Prešernovo nagrado, med podiplomskim študijem je bila na FKKT mlada raziskovalka, z doktoriranjem se ji je zaposlitev iztekla. Na FFA UP je vključena v projektno raziskovalno nalogo.
V OŠ se sodelovala na tekmovanjih in se nato odločila za študij biokemije, a nato jo je potegnilo v organsko kemijo in iz tega delala doktorat. Ko je končevala študij ni bilo služb za biokemike.
V drugem letniku študija ji je bilo dolgčas in se je vključila v raziskovalno delo. Imela je še druge interese. Saksofon; ustanovila in vodila je tudi orkester FKKT. Inšturirala je, obirala jabolka in masirala v Termah Č. Dobro se je znašla s tehniškimi napravami in nek profesor jo je pohvalil, da je »najbolj…tehniški moški na katedri«.
Nič ni bilo narobe s študijem, z lahkoto se je učila, že na predavanjih, hotela je še dodatno delati, raziskovati. Mesec dni je bila na izmenjavi v Warwicku (Anglija), tja gre tudi z L'Oreal-Unescovo štipendijo, imajo vrhunsko opremo.
Želi si ostati na FKKT UL, a ni prostih mest, redni profesorji pri 50 so še vedno asistenti. Poskusila je na inštitutih in v gospodarstvu, brez uspeha.
»Zdaj grem v tujino, mogoče pa se mi bo tam pokazala prava raziskovalna in zaposlitvena priložnost«.

Potrebovali bi … košaro sreče. Jasna Kontler – Salamon, Šolski razgledi, 30.3.2012
Zgodbica J. N. Voznesenske pripoveduje o deklici, ki je v košari zbirala najlepše prizore in jih vzela ven, ko je bila potrta. V tako košaro bi kolumnistka dala npr. uspehe mladih inovatorjev na blejskem Challenge Future, pa štipendijo Ženske v znanosti mlade raziskovalko Vite Majce  in nadebudna fizika Davida Seča in Simona Jazbeca, ki sta pripravila konferenco o zaposlovanju diplomantov fizike… Tudi Robert Kranjec je v Planici dejal, da si bo občutke ob velikih dosežkih v spomin priklical takrat, ko bodo težji časi.
V našem vsakdanu je vse manj sreče, varčevanje zmanjšuje socialne pravice… »V visokem šolstvu bodo stiske verjetno prišle z manjšim zamikom. Zato zdaj posebne zaskrbljenosti še ni čutiti.«
Toda nekatere visokošolske inštitucije že tuhtajo, čemu bi se lahko odpovedale, da ne bi zmanjšale ugleda in odvrnile bodočih študentov. Grozečega razkroja visokošolskega standarda še ni čutiti. Razen…, kar sliši od študentov, da  je  študij vse bolj vse bolj malomarno pripravljen, npr. obvezna praksa. »Včasih se mi zdi, da smo študentje večini na fakulteti mar le v toliko, kolikor jim prinesemo denarja«, je dejal ogorčeni študent.
Tudi pri profesorjih je opaziti strah, da je lahko še bistveno slabše. Še huje je, ker o tem v akademskih krogih ne govorijo na glas. Splošno »mrtvilo, apatija in potuhnjeno upanje, da bo morda udarila po kom drugem, češ, saj je ta minister vendar naš, saj je še vedno povezan z akademsko sfero«, ne napoveduje  dobrega razpleta. V izobraževanju so »vsi deli zelo odvisni drug od drugega«.
Razlogov za srečo ni veliko, a »košara sreče je že skoraj polna«, končuje kolumnistka.

Konferenca »Kultura kakovosti in prepoznavnost slovenskih univerz«.
www.uni-mb.si, 3.4.2012
Na konferenci, ki  jo je v Mariboru 29.3.2012 organizirala Rektorska konferenca RS je  bilo 142 udeležencev in več  gostov iz tujine ( glej ) :  Andree Sursock (Zveza evropskih univerz EUA), Eve Lewis, Roger King (Velika Britanija), Berndt Wachter, Gero Federkeil, (Nemčija), Atila Pausitis (Avstrija). Gradivo in  resolucija.

Visokošolska didaktika. V mlinu pričakovanj. M. Zupan, Šolski razgledi, 30.3.2012
Visokošolski učitelj je pri nas mogoče postati brez ene ure pedagoškega usposabljanja. V postopku za docenturo je potrebno nastopno predavanje pred komisijo. V tujini temu posvečajo večjo pozornost. Pri nas je prvo knjigo z naslovom: Visokošolska didaktika napisal Vlado Schmidt (1972, op. B.M.). Z Barico Marentič Požarnik sta kasneje zasnovala predmet visokošolska didaktika za podiplomce. Nedavno je izšla knjiga, ki sta jo napisali z Andrejo Lavrič: Predavanje kot komunikacija.
V pogovoru je  B. Marentič Požarnik povedala, da je danes visoko šolstvo in tovrstna politika ravnodušna do tega vprašanja. Zaradi tega tudi leta 1996 ustanovljeno Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko zdaj miruje. (O nekdanji dejavnosti SDVD glej npr., op. B.M.)
»Zdaj imajo očitno prednost druge zadeve. Poudarjajo sicer, kako pomembna je kakovost, a pri tem imajo v mislih predvsem količino – koliko univerz naj imamo, koliko študentov naj doštudira v kolikšnem času. In kako čim bolj zaplesti akreditacijo, »kot da bi že sam program zagotavljal kakovostno delo s študenti!«  Ne slišimo pa nič o tem, kako naj z njimi delamo, kako jih spodbuditi k poglobljenem študiju. Zdi se, da je ozračje zdaj manj naklonjeno kot je bilo leta 1996.« Tisti del meril za habilitacijo, ki se ukvarja s pedagoško dejavnostjo je zmeraj bolj splošen in neoprijemljiv. »Za znanstveno delo pa natančno tehtajo objave v tujih publikacijah.«(Na tujem je slišati kritike, da se preveč pozornosti namenja številu objav, premalo njihovi kakovosti.)
Četudi je kakovostno pedagoško delo poudarjeno v Nacionalnem programu visokega šolstva visokošolska politike ne ukrepa. Ni razpisanih raziskovalnih tem o kakovosti univerzitetnega poučevanja. »Odkar so na ljubljanski univerzi ukinili Center za razvoj univerze, gre vse le še navzdol. (1995, op. B.M.). Nekje je prebrala, da univerza raziskuje vse na svetu, razen svojega delovanja.
Vse od leta 1980 je pomagala izvajati tečaje, seminarje in poletne šole o visokošolski didaktiki. Največ jih je izvedel Center za pedagoško izobraževanje FF UL. Na vprašanje, kaj je največja težava so udeleženci najpogosteje povedali, da je to motivacija študentov, »kako motivirati študente za sprotno delo in poglobljen študij«. In vprašanja odnosov, kako pripraviti predavanja… Na koncu so dejali, da so dobili dovolj zamisli za boljše delo.
Večini naših visokošolskih učiteljev je samoumevno, da delajo tako, kot pač delajo, pravi. Nekateri so uspešni, poznajo stroko, imajo dober odnos do študentov, najdejo primerne metode.  »Dober učitelj jih mora spodbuditi, da delajo prave stvari, in zasnovati študij tako, da ne gre drugače, kot da študirajo poglobljeno. Od njih torej zahteva izdelke, sprotno preverja znanje, z njimi vzpostavlja strokovni dialog…«
»A po drugi strani so učitelji v mlinu nasprotujočih si pritiskov in zahtev, ozračje postaja zmeraj bolj nenaklonjeno poglabljanju v pedagoško delo.« Tisti, ki želijo več in bolje delati s študenti »morajo plavati proti toku in delajo sebi v škodo, saj imajo tako malo časa za pisanje, obiske kongresov, strokovno delo, denimo sodelovanje z industrijo. Tako imajo prednost objave in projekti, s katerimi pridobivajo denar za svojo ustanovo.«
Raziskave so pokazale, da se učitelj se razvija v  več fazah. V prvi ima tremo (publika je ne opazi, študente je treba zaposliti s kako nalogo, vprašanjem…), sprašuje se, kako bo izpeljal delo s študenti,  v drugi ga skrbi snov, ali bo predstavil najnovejša dognanja, v zadnji se naposled usmeri na študente. Lahko jih pojmuje kot sprejemnike (»slušatelje«), pazi da ne govori prehitro, ne »predava« preveč snovi, kaže »krasne power point predstavitve«. Potem jih vidi kot dejavne udeležence in med predavanjem spodbudi razpravo. Na tretji stopnji jih ima za samostojne in jim le pripravi vse potrebno, da se lahko – in se morajo – sami poglabljajo v študij«.
Izkušnje (učiteljev) kažejo, da študenti radi poslušajo o življenjskih in aktualnih primerih, ne marajo zasipanja s preveč snovi, radi delajo v skupinah. Velik del dobrih in slabih izkušenj študentov z učitelji je povezanih z odnosi. Učitelj naj bo dostopen, naj mu pomaga, ga jemlje kot enakovrednega, ne sme biti oddaljen in vzvišen. Snov povezuje s poklicem, na medicini npr. kemijo povezuje z boleznijo  in bolnikom. Uspešnejše so zahtevnejše metode,     dobra razprava, interaktivnost med predavanji, timsko delo, projektno delo. Predavanja imajo raje študenti kot učitelji. »Morda preveč želijo, da jim vse prinesemo na pladnju.« Naši študenti so preveč tiho, malo sprašujejo, se oglašajo s svojimi zamislimi. A tudi predavatelji večkrat dajo možnost za vprašanja, ko že vsi oblačijo plašče. Študenti zdaj na predavanjih tudi pišejo manj, »strmijo namreč v power point predstavitve«.
Predavanja so ekonomična, hkrati lahko prisluhne na stotine slušateljev. Delež te metode je pri nas večji kot drugod, kjer več časa namenijo samostojnemu delu, delu v majhnih skupinah ipd. Pri nas je to težko, saj ob več študentih nismo dobili tudi več učiteljev ali asistentov. Drugje pri pedagoškem delu pomagajo doktorski študenti, ki delajo s skupinami ali pri študiju na daljavo. Večina univerz ima razvojno-raziskovalna središča ki se ukvarjajo  s temi vprašanji. Pri nas tega ni.
Dvajset let je sodelovala v mednarodni mreži strokovnjakov za visokošolsko didaktiko, »ki so me zmeraj prepričevali, naj nadaljujem, saj gre za pomembno reč. Že zdavnaj je napočil čas, ko bi se tudi visokošolska politika morala začeti ukvarjati s temi vprašanji.«

Počasi se žaba dere. Slovenska osnovna šola.  Borut Cvahtal, Objektiv, Dnevnik, 31.3.2012
Ob tribuni civilne iniciative »Kakšno šolo hočemo« in »Sivi knjigi o vzgoji in izobraževanju« (Kristjan Musek Lešnik) daje Borut Cvahtal nekaj predlogov za  razvoj učiteljev, ki so najpomembnejši  dejavnik kakovostne (osnovne) šole. Na učiteljevo strokovno kompetentnost in osebnostno rast  ter sposobnost uvajanja novosti je odločilno naslednje:
1. Izkušnje pridobljene v času izobraževanja.
2. Odločitev za učiteljski poklic. »Za pedagoški študij se v povprečju odločajo kandidati z nižjim učnim uspehom /…/«. Pomembno je »ali je bila izbira za poklic učitelja dejanska želja ali izhod v sili«.
3. Dodiplomsko izobraževanje. V programih fakultet, ki izobražujejo učitelje, »mora biti uravnoteženo razmerje med teoretičnimi vsebinami in praktičnim delom. Poučevanje ni le posredovanje znanja določenega strokovnega področja ob aplikaciji teoretičnih spoznanj  metodike, didaktike, psihologije » idr.«pač pa tudi veščina, ki jo je mogoče pridobiti le s praktičnimi izkušnjami. To pa zahteva več praktičnega dela v času študija, tesnejšo povezanost med fakultetami in šolami pri oblikovanju in izvajanju študijskih programov /…/, več kadrovskih izmenjav in skupnih projektov«. Mednarodne primerjave (B. Marentič Požarnik) kažejo, da so tovrstne spremembe nujne.
4. Pripravništvo.   5. Pedagoško vodenje in nadzor.
6. Strokovno izpopolnjevanje. Načrtovanje izobraževanja zaposlenih ob ponudbi Zavoda za šolstvo, ministrstva, fakultet, Šole za ravnatelje…
7. Družbeni status. Vlaganje v učitelje, promocija in standard tega področja.
»Pot do uspešnejšega, strokovno usposobljenega učitelja je dolgotrajen, načrtovan, kontinuiran in usklajevan proces, ki zahteva občutljiv in postopen pristop.«

Matematik v nemirnem toku zgodovine. J. Perovšek, Delo, 3.4.2012
Prikaz knjige Antona Suhadolca: Življenje in delo profesorja Riharda Zupančiča. DMFAS, Lj. 2011.  Znanstvenik in profesor UL  Ljubljančan Rihard Zupančič (1897-1949) je študiral na Dunaju, poučeval na Dunaju, v Pragi in v Ljubljani, kjer je bil v času  ustanavljanja UL (1919) zadolžen za »organizacijski vidik ustanovitve petih načrtovanih ljubljanskih fakultet«. Nato je 25 let predaval  na »tehniški in filozofski fakulteti«. Od 1919  je bil redni profesor na TF UL, prorektor in rektor UL (1921/1922) ter spet prorektor, nato dekan in prodekan TF. Poleg teorije množic je uvedel »modernejši način predavanj, ki je še danes samoumeven: definicije, aksiomi, izreki in dokazi«. Bil je tudi ustanovni član akademije (AZU).
Avtor opozori tudi na Zupančičevo nemško usmeritev, za katero se je navdušil leta 1935. Med drugo svetovno vojno je bil predsednik Združenja šolnikov, ki je povezovalo srednješolske in univerzitetne učitelje. Pomagal je kolegom na univerzi in na drugih šolah, posredoval za izpustitev interniranih in si prizadeval za izboljšanje materialnega položaja učiteljev. Čeprav je bil »očitni simpatizer Nemcev«, ni dokazov, da bi komu škodil. 6. maja 1945 se je umaknil v Avstrijo, 1947 postal predavatelj na tehniški visoki šoli v Gradcu in kmalu zaradi TBC umrl.
Junija 1945 ga je AZU izključila iz članstva , avgusta pa nova oblast iz univerze. AZU mu je očitala »le  mišljenjski greh«, a poskusa rehabilitacije v SAZU 1999 in 2001 nista uspela.
Takšna je bila »življenjska usoda matematika, univerzitetnega učitelja in akademika, ki so jo, obenem s spominom nanj, usodno zaznamovali totalitaristični sistemi moderne«.
(Opomba B.M.:
»Dr. Rihard Zupančič, od 1919 redni profesor za matematiko na Tehniški fakulteti« je naveden med tistimi dvanajstimi profesorji, ki so bili »odstavljeni, ker so odšli v tujino«, po odloku  ministrstva za prosveto 10.8.1945: »Iz dosedanje službe in položaja odstavljam nameščence, ki so pobegnili iz Slovenije v zamejstvo«  Podpis: Minister F. Kozak..
(Po: Aleš Gabrič: Odpuščanje profesorjev UL zaradi politično-ideoloških vzrokov. (v) Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univerze v Ljubljani. UL, Objave št. 6/2000. V publikaciji je navedeno (str. 11), da je Senat UL 15.1.1998 rehabilitiral v poročilu posebne komisije navedene iz političnih razlogov odstranjene učitelje UL.

Pionirsko delo o pionirjih študija medicine. Helena Peternel Pečauer, Delo, 4.4.2012
Prikaz knjige Zvonke Zupančič Slavc: Prvi učitelji popolne Medicinske fakultete v Ljubljani po letu 1945. V njej je predstavljeno življenje in delo 34 učiteljev, ki so od 1945 poučevali 28 predmetov tedanjega študija medicine na UL. Med njimi so bili: Božidar Lavrič, Igor Tavčar, Pavel Lunaček, Janez Milčinski, Bogdan Brecelj, Franc Derganc, Jože Rant, Valentina Kobe, Milica Valentinčič in drugi.
O ugledu takratnih in današnjih  zdravnikov in profesorjev pravi avtorica takole:
»Res je, da so bili profesorji, seveda pa tudi zdravniki  v zgodnjem povojnem obdobju veliko bolj cenjeni, njihov ugled v javnosti pa je bil neprimerno večji, kot je danes. Toda, saj je z vsemi poklici tako, kajne? Smo pač vpeti v neko drugo obdobje, v drugačne družbenopolitične razmere. To pa ne pomeni, da je zdravniška stroka manj profesionalna, inovativna in napredna, kot je bila v zgodovini. Nikakor ne. Številni naši strokovnjaki se lahko ponosno postavijo ob bok najuglednejših imen svetovne medicinske znanosti.« Zasluga za to pa gre tudi profesorjem pionirjem iz prvega povojnega obdobja, ki so postavili temelje nadaljnjega študija medicine in izobrazili generacije zdravnikov.
(Fotografije: Prvi predavatelji MF »ter predstavniki univerze in vlade« avgusta 1945 in »absolventi medicine s svojimi učitelji« leta 1952 in naslovnice knjige, predstavljene 3.4.2012.)

Križeva pot Jožeta Pučnika. Ob osemdesetletnici rojstva. Niko Grafenauer, Delo, 29.4.2012
(Celotno besedilo je Niko Grafenauer, pesnik, urednik, publicist, objavil v zborniku: Kultura in politika. 2007, Inštitut dr. Jožeta Pučnika).
J. Pučnik je bil osebnost, občutljiv za anomalije komunistične oblasti. Na začetku '60 let je s članki (npr. o kmetijstvu) v reviji Perspektive sprožal ideološke odzive in obsodbe. Leta 1964 so ga za devet let zaprli, revijo pa ukinili. Ko so ga prijeli je bil »pomožni asistent na filozofski fakulteti (FF UL, op.B.M.) pri Borisu Ziherlu. Iz ječe so ga spustili pogojno, še naprej je bil kritičen, spet so ga spravili za zapahe. »Ko je sredi sedemdesetih let začel popuščati partijski totalitarni prijem« (1966, op. B.M.) so ga spustili. »kamorkoli se je obrnil, nikjer ni dobil zaposlitve, tudi prijateljev ni imel na pretek.« Edini, ki je »prek očeta tudi pri Kardelju interveniral zanj, je bil Veljko Rus, ko je šlo za to, da mu ljubljanska univerza izda kopijo diplome, ko jo je potreboval, ko je bil že v Nemčiji. Brez uspeha.«
Poročil se je s tržaško pesnico, emigriral v Trst, čez čas v Hamburg, kjer je delal v pristanišču. »Potem je začel znova študirati od a do ž, saj z naše univerze ni mogel dobiti nobenega univerzitetnega verzifikata (?, B.M.), ki bi mu omogočil, da se izkaže kot vseučiliško izdelan individuum. Po ponovnem študiju na nemški univerzi in doktoratu je postal docent na Znanstveni visoki šoli v Luneburgu«. Tam je živel od 1966 do 1989, si ustvaril družino in nato vrnil v naše kraje.
Nova revija - njenemu krogu (F. Bučar, L. Sirc, S. in T. Hribar, D. Jančar, R. Šeligo, D. Zajc, J. Snoj, P. Jambrek, D. Rupel, I. Urbančič, J. Bernik, A. Puhar, P. Simoniti, J. Skrušny, D. Komel in še kdo) se je J. Pučnik takoj pridružil - je 1984 objavila obsežen intervju T. Kermaunerja z J. Pučnikom, nato so izšle knjige: Članki in spomini 19957-1985 (1986), Kultura, družba in tehnologija (1988) in (posthumno) Izbrano delo (2003).
Konec 80' let  je J. Pučnik najprej prevzel vodstvo Socialdemokratske zveze, nato Demosa, ki je sprožil tranzicijo. Najvažnejša je bila njegova »neomajna odločnost, da se Slovenci s plebiscitom izrečemo za ustanovitev lastne države«. Po volilni zmagi (1990, B.M.) je bil podpredsednik v kratkotrajni Peterletovi vladi in neuspešen na predsedniških volitvah. Leto pred smrtjo (5.1.2003) se je zaradi bolezni in »tudi iz razočaranja nad slovensko politiko« umaknil v zasebnost.
To je zgodba izjemne osebnosti, »prežeta z grozovitimi izkušnjami slovenskega kritičnega intelektualca in upornega človeka pod komunizmom, v katerem ga je ves čas spremljala senca Udbe in političnega preganjanja, ki je dosegla svoj vrh z dolgotrajnim zaporom, pa eksilanta v demokratičnem svetu, kjer je lahko svobodno mislil in se nazadnje uveljavil kot profesor na visoki šoli, pa povratnika, ki je kot demokratično misleč človek bistveno posegel v politično in družbeno dogajanje na Slovenskem ob režimskem tranzicijskem preobratu«.
Glej opombi (1) in (2) pri prispevku v nadaljevanju (Diploma dr. Jožeta Pučnika). B.M.

Diploma dr. Jožeta Pučnika. Tone Kuntner, Pisma, Delo, 31.4.2012
Bralec sprašuje rektorja UL, ustanove, ki je »v svinčenih letih jugoslovanskega in slovenskega totalitarizma« »izgubila« njegovo diplomo, »oz. mu je ni hotela izročiti, ko jo je zahteval po prisilni emigraciji v Nemčijo«: »Ali se je ljubljanska Univerza za to umazano dejanje diplomantu kdaj opravičila ali ga vsaj javno obžalovala, in ali lahko tako dejanje s časom tudi zastara?!« Odgovor pričakuje »v imenu mnogih, ki nosijo diplome te univerze in jim ta madež jemlje zasluženo ceno.«
Opomba B.M.:
(1) Na www.nsdlu.si v rubriki Pogledi smo (ob članku  Erjavec še vedno verjame Simčiču. Gregor Cerar, Dnevnik, 10.3.2012, glej v Arhiv pogledi )  objavili daljši citat iz knjige: Pučnik, J. Izbrano delo, (ur. A. Zorn),  zbirka Premiki, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003.
Jože Pučnik tam piše, da so mu diplomo odvzeli ob aretaciji in ob izpustitvi (1966) mu je niso vrnili. Na rektoratu UL je sicer dobil kopijo, a (zahtevano)  potrdilo, da je »kopija  izdana res na podlagi dejanskega stanja« mu je Univerza izdala šele po sedmih letih in pol.  Torej je diplomo J. Pučnika  izgubila policija ali uprava zapora. UL mu je sicer dala kopijo diplome, vendar je nedopustno zamujala pri izdaji potrdila o verodostojnosti kopije.)
(2) Jože Pučnik je 13.4.1999 v pismu Petru Vodopivcu, članu Komisije za rehabilitacijo univerzitetnih učiteljev in sodelavcev (UL) zapisal:
»Ko sem drugič prišel iz zapora (maja 1966), mi ponovno niso hoteli izročiti diplome, ki so mi jo zaplenili že leta 1958, ko so me prvič aretirali. Ko sem bil že v Nemčiji, sem imel možnost dobiti zaposlitev v seminarski knjižnici na univerzi v Hamburgu, če bi lahko dokazal, da sem končal fakulteto. Brat mi je na rektoratu v Ljubljani dobil duplokat diplome. Ko sem duplikat predložil v Hamburgu, so me napotili na deželno vlado, kjer so mi povedali, da nemški predpisi zahtevajo, da duplikat po uradni poti potrdi univerza, ki ga je izdala. Tako se je deželna vlada /…/ v drugi polovici leta 1967 obrnila /…/ na univerzo v Ljubljani s vprašanjem, ali lahko potrdi, da sem diplomiral v Ljubljani. Odgovora ni bilo, zato je leto kasneje /…/ sledilo še eno uradno pismo /…/ Odgovor je prišel šele 26.1.1976, torej deset let kasneje, ko sem že zdavnaj doktoriral in bil že pet let predavatelj na univerzi v Luneburgu. /…/
O šikanah na univerzi /…/ v petdesetih letih, bi seveda lahko marsikaj pripovedoval /…/ informacije bi bile zanimive morda bolj za zgodovino študentskega gibanja /…/ saj sem bil do dneva aretacije /…/ (oktobra 1958) predsednik študentskega združenja na Filozofski fakulteti, kjer smo marsikaj organizirali, kar ni bilo »na liniji«.«
Vir: Politični pritiski in izključevanja učiteljev in sodelavcev z Univerze v Ljubljani. UL, Objave št. 6/2000, str. 55.
O političnem obračunavanju z njim in (prvi) aretaciji Jožeta Pučnika, takrat »pomožnega asistenta« na FF - pa tudi Veljka Rusa in T. Kermaunerja, asistentov na FF - piše Aleš Gabrič: Odpuščanje profesorjev UL zaradi politično-ideoloških vzrokov v isti številki Objav, na str. 28. Pučnik, Rus in Kermauner so bili sodelavci revije 25, njihova naziranja pa je Boris Ziherl (profesor FF, ideolog) okarakteriziral kot »djilasovska« in odstranjeni so bili s FF. Leta 1959 so po političnem obračunu s FF odstranili tudi Antona Slodnjaka, slavista. Svojemu profesorju so se v bran postavili študenti slavistike in študentu Stanku Šimencu je bila zato odpovedana služba demonstratorja.
Primerjaj tudi:  Mihevc, B. (2008) Ključ je v naših rokah, AMSU, Ul, Lj., str.168.

Pesmi univerzitetne umorjenke. Črnilo na prstih. Mojca Pišek, Dnevnik, 3.4.2012
Prikaz pesniške zbirke zgodovinske antropologinje Tanje Kramberger (*1970) na motiviko lastne izkušnje. Na UP (FHŠ, op. B.M.) so jo povabili leta 2008, pripravila je študijske programe zgodovinske antropologije 1.,2. in 3. st. . Kasneje so jo odpustili skupaj s še več pedagoškimi delavci. Po sklepu sodišča ji je FHŠ UP morala izplačati odškodnino. Trenutno je zaposlena na PI v Lj., živi in ustvarja pa v Kopru.
Avtorica opozarja na čistko kritičnih intelektualcev na FHŠ, t.i. kadrovsko racionalizacijo iz »poslovnih razlogov«, pa tudi podredljivost humanističnih intelektualcev in pohod neoliberalizma v slovensko visoko šolstvo. Pravi, da ji je »prehitro« rasel ugled med študenti, ki jih je hotela oskrbeti z »orodji za mišljenje«. Napoveduje pojemanja mestnega življenja zaradi Alzheimerjeve univerze »ob posušenem morju«.
»Odhajava
Zgrabi hard diske za 500 giga,
termofor, zobne ščetke in diplome,
tistih nekaj priznanj, ki jih imava.
Odhajava. Vse drugo bova nadomestila,
knjige lahko spet napiševa, obleke lahko znova kupiva,
odhajava, samo, da se rešiva teh norcev. /…/
(skrajšal B.M.)

Dekanja: Trditve v odločbi so absurdne. B. Šuligoj, Delo, 28.4.2012
Vesna Mikolič, ki jo je rektor UP odstavil z mesta dekanje (od 2004)  FHŠ UP, je za Delo dejala, da niti ne ve kaj vse ji očitajo in če ji grozi tudi odpust z mesta profesorice. Obtožbe o nepravilnostih ne držijo. Januarja je fakulteti upravni odbor UP odvzel sredstva, zdaj se s prorektorjem pogovarjajo o reševanju poslovanja.
FHŠ ima 700 študentov (prvo leto 2001 jih je bilo 100)  in 108 učiteljev in raziskovalcev. Prva dekanja je bila Lucija Čok, nato sta FHŠ vodila Darko Darovec in Anton Gosar.

Pri Senici so morali vedeti za odpoved. Koprska univerza. B. Šuligoj, Delo, 30.4.2012
Akademski zbor  FHŠ UP (v začetku članka napačno piše »Akademski zbor Koprske univerze«, op. B.M.) je zahteval od rektorja UP, da prekliče odločitev o razrešitvi Vesne Mikolič z mesta dekanje FHŠ. V izjavi želi zaščititi »avtonomijo fakultete in dekana članice univerze«, saj naj bi razrešitev pomenila nevaren primer odnosa med rektoratom in članico. Kršeni sta načeli zaslišanja prizadete strani in sorazmernosti ukrepa. Do očitkov dekanje se niso opredelili. Druge članice so pozvali k ukrepom za zaščito svoje avtonomije, rektorja pa, naj članici pomaga prebroditi finančne težave.
Časnik objavlja dokument, s katerim je rektor D. Marušič 27.12.2011 Odvetniški pisarni Miro Senica odpovedal pogodbo (iz leta 2009) o pravnem svetovanju in zastopanju univerze.

Bistvena je nesposobnost dekanje. B. Šuligoj, Delo, 31.4.2012
Rektor UP Dragan Marušič vztraja pri razrešitvi Vesne Mikolič, bivše dekanje FHŠ UP. Na zagovoru pri rektorju je dejala, da ni vedela, da bi mora  imeti novo pooblastilo za najem odvetniške pisarne. Z odvetniške pisarne Senica so se opravičili za napako.
Rektor meni, da je presegla pristojnosti. Bistvena pa je njena nesposobnost organiziranja študijskega procesa skladno z (že lani napovedanimi)  finančnimi možnostmi in nesposobnost sprejemanja ukrepov za zmanjšanje neplačilne sposobnosti fakultete.

Dovolj je, da misliš in delaš dobro. B. Ferlič Žgajnar, Delo, 3.4.2012
V državnem zboru so na 22. otroškem parlamentu razpravljali o junakih in junaštvu. Otrokom so se pridružili najvišji predstavniki države.
Da postaneš junak, po mnenju mladih ni treba dosegati nadpovprečnih rezultatov. Ni treba, da si »superman«, dovolj je, da misliš in delaš dobro. Pravi junak tudi ne potrebuje medijske pozornosti, veliko mu pomeni že občutek, da je pomagal. Imen herojev niso omenjali, pač pa so se spomnili tistih, ki se trudijo vsak dan, staršev, bolnikov.
Maks Dakskobler in Valentin  Avsec imata za junake vse, ki za človeštvo naredijo kaj dobrega in opozarjajo, da teh ne smemo zamenjati z vzorniki. Nadja Kokovnik in Eva Klasič pravita, da je junak tisti, ki naredi dobro delo, ne da bi za to zahteval povračilo ali plačilo. Bastijan Namieški občuduje vse, ki si želijo kaj doseči in se za to borijo.
Nevenka Čebašek Travnik je ugotovila, da otroci znajo »jasno izraziti svoje misli, jih dokumentirati ter so pri tem spoštljivi in strpni«; bila je to prava ura parlamentarizma.
Danilo Turk je dejal: «Junaštvo poleg vsega drugega zahteva tudi optimistično dojemanje sveta. Svet je mogoče spreminjati na bolje. Vi imate priložnost, da spreminjate svet in verjamem, da je med vami veliko junakov, ki bodo to storili.«
Žiga Turk: »Na svetu ni veliko brdavsov, ki bi zahtevali junake. Zelo veliko pa je drobnih stvari, ki jih lahko naredimo, ki se nam zdijo težke, ki si jih ne upamo. /…/
Junak je znanstvenik, ki si upa dvomiti o obstoječem znanju, postavi svojo teorijo in jo potrdi. /…/ je učitelj, ki si upa kdaj zaviti s toge poti učnega načrta in vam naredi kakšno uro zanimivejšo. /…/ je politik, ki stopi na ta oder in pove tisto, kar misli, kar je res, kar je prav, kar je treba povedati, čeprav mu to ne bo prineslo priljubljenosti /…/, ki prizna svoje napake, /…/ kdor v tem hramu zagovarja rešitve, ki so dobre za prihodnost te države, čeprav je to slabo za njegovo stranko. Ne bo dolgo junak, ampak bo junak. In junaki so vsi tisti, ki bodo  te rešitve, morda težko in z odrekanjem, prenašali.«

26. - 31. marec 2012

Stališča Konfederacija sindikatov javnega sektorja do varčevalnih ukrepov.

Tomaž Sajovic, 30.3.2012
Na tiskovni konferenci 30.3.2012  je Branimir Štrukelj predstavil stališča KSJS, ki ostro nasprotuje predlaganim ukrepom. Iz pisnega stališča KSJS:
»Nesprejemljivo je, da vlada poskuša finančno in gospodarsko krizo reševati izključno z zniževanjem kakovosti življenja državljank in državljanov.
Odločno zavračamo vladno razumevanje javnega sektorja kot zgolj finančnega stroška, ki zavira gospodarsko pobudo, zaradi česar ga je treba skrčiti na najnižjo možno raven.
Javni uslužbenci in uslužbenke izobražujejo, raziskujejo, zdravijo, negujejo, varujejo in omogočajo upravljanje države, ki je tu zato, da vsakokrat opredeljuje skupno dobro, ne pa da jo politično-kapitalski sloj neizprosno izkorišča za lastne koristi.
 (V prispevku za Delo,  bo T. Sajovic osvetliti "izkoriščanje" skupnega dobrega že od 17. stoletja dalje, op. B.M.).
»Ker vladni ukrepi pomenijo začetek razgrajevanja socialne države in poglabljajo občutek nepravičnosti pri veliki večini državljank in državljanov, Konfederacija sindikatov javnega sektorja poziva vse sindikate v javnem sektorju, da nasprotovanje ukrepom izrazijo z enodnevno splošno stavko.
Vladi RS predlagamo, da zadrži izvajanje ukrepov in se o njih pogaja, ker mnogi ukrepi potrebujejo dodatna pojasnila in utemeljitve. Z odložitvijo ukrepov bi prekinili ustvarjanje izrednih razmer, zagotovili prostor za dostojna, argumentirana in trezna pogajanja, ki edina lahko pripeljejo do pravičnejših rešitev.
Ker se zavedamo odgovornosti, ki jo javni uslužbenci imamo do skupne prihodnosti, predlagamo, da se vlada in sindikati javnega sektorja dogovorimo o podaljšanju zamrznitve plač v javnem sektorju do konca letošnjega leta. »

Državno sekretarko Mojco Škrinjar boli srce. R. Ivelja, Dnevnik, 30.3.2012
Na srečanju ravnateljev šol je Mojca Škrinjar dejala, da jo zaradi varčevalnih ukrepov boli srce. Zagovarjala je predvideno združitev  strokovnih institucij na področju šolstva, tudi PI, ki bodo šolam pomagali kot »kritični prijatelj«.. Matura bo v prihodnje le še zaključni izpit, ki ne bo več vstopni pogoj za študij, saj bodo vpisne pogoje določaji na univerzi. Ne sme se npr. dogajati, »da se na pedagoško fakulteto vpiše odličnjak brez čuta za ljudi«.
Marija Braniselj, OŠ Cerknica je rekla, da so v šolah utrujeni od sprememb, nalaganja novih birokratskih opravil, za vsak razpis je potrebna gora papirja, dnevi gredo za ocenjevanje učiteljev, za izpolnjevanje dokumentacije. Za učiteljevo napredovanje »je pomembno vse drugo, le uspešnost pri pouku ne«. Ima občutek, da vbsako leto manj ve o svojem poslu.

Finske lekcije za ministra Turka. R. Ivelja, Dnevnik, 30.3.2012
Kolumnistka povzema ugotovitve knjige P. Sahlberh: Finske lekcije. Kaj se lahko svet nauči iz finske izobraževalne reforme. Finci vodijo v primerjavah v znanju. Obvladajo procedure in podatke ter znajo rešiti kognitivno zahtevne probleme, kritično sklepati in poiskati izvirne rešitve. V vsaki šoli dobi šolar ne glede na socialni izvor enako znanje. Delajo manj domačih nalog kot drugje, v šolo gredo s sedmim letom, med poukom se lahko bašejo s sendviči ipd. Skrivnost so visoko izobraženi, motivirani in dobro plačani učitelji, ki so pri delu svobodni, avtonomni. Pedagoške fakultete vzamejo le vsakega desetega kandidata.
Pri nas še vedno govorimo o odrešilni šolski tekmovalnosti in konkurenčnosti ter neizogibni neenakosti. Dosežena izobrazba je še vedno močno odvisna od izobrazbe staršev. Nekateri znajo veliko, drugi šolo zapuščajo funkcionalno nepismeni. Naši šolarji so podpovprečni v bralni pismeni. Učitelje je na omejeno avtonomijo spomnil nedavni ukaz ministra, naj se izogibajo tem o družinskem zakoniku.
Po varčevalnih ukrepih bodo družinski dohodki marsikje zmanjšani za subvencionirane malice, študentske bone in razne dodatke ter stroške za zdravljenje in nego. »Že zdaj, s poceni boni, študentskim delom in »razkošnimi« subvencijami bivanja v domovih, mnogi ne zmorejo stroškov šolanja.« V javnih in še manj v zasebnih šolah.
Obstaja nevarnost, da vlada »učitelje spremeni v sovražnike in da bodo ti, ponižani, razžaljeni in disciplinirani, dokončno obupali nad učenci, sistemom in tako želeno kakovostjo«. Tudi svetovalni delavci, ki lahko prepoznajo in kompenzirajo stiske šolarjev. Za ministra so le strošek.
Trend: »Država izobraženih leit, morda še višjega srednjega sloja in neizobražene raje, ki je običajno odličen material za vsakovrstne (politične) manipulacije.«
Z namigom na naše razmere  navaja mnenje P. Sahlberha, da ga je na Hrvaškem čudilo, kako zelo sta ministrstvo in birokracija oddaljena od šole in resničnega življenja.

Nepreslišano. Bernard Bršič, ekonomist. (sion.net), Dnevnik, 30.3.2012
»Mislim, da se slovenski sindikati ne zavedajo, da je treba nekaj stroiti in da je vrag vzel šalo. Poleg tega bodo morali Slovenci vendarle spoznati, da je vloga naših sindikatov izrazito politična, saj je njihovo delo bolj transmisija določenih političnih skupin tranbzicijske levice kot dejanska zaščita delavcev. Tukaj moramo poudariti, da so se sindikati izredno slabo izkazali v delavskih protestih po prejšnjo Pahorjevo vlado v primeru Mure in Gorenja, zato je veliko vprašanje, kakšno legitimnost sploh še imajo sindikati pri nas. Ker se sindikati očitno ne zavedajo oz. ne razumejo resnosti položaja in nujnosti globokih rezov, na takšne ukrepe ne bodo nikoli pristali«.
Do 800 milijonov evrov bi lahko prišli le z »posegom v socialo in plače, na kar pa ne bi pristali.« Zato naj vlada obide socialni dialog in »preveri reformno sposobnost države kar na referendumu.«
Vlada napoveduje boleče iskanje prihrankov. I. Dernovšek, Dnevnik, 24.3.2012
Vlada je predlagala 60 varčevalnih ukrepov (»prilagoditev« plač javnih uslužbencev, znižanje porodniških nadomestil, otroških dodatkov, nadomestil za brezposelnost itd.).
Minister za delo Andrej Vizjak zagotavlja, da ukrepi ne bodo prizadeli socialno najšibkejših. Sindikati menijo, da so ukrepi neuravnoteženi in socialno nepravični.
Sašo Polanec (EF UL) meni, da bodo ukrepi »prinesli višje bonitetne ocene in s tem nižje obresti na posojila, to pa nam bo zagotovilo večjo finančno stabilnost«. Podpira zniževanje pravic porodnic in upokojencev. Manj posrečen ukrep je omejitev avtorskega dela, saj lahko povzroči propad številnih aktivnosti, zlasti na fakultetah, v zdravstvu…
Maks Tajnikar (EF UL) meni, da bodo ukrepi najbolj prizadeli ljudi z najnižjimi prejemki. Razume, da »desničarske vlade favorizirajo bogate, smiselno pa to ni.« Bolje bi bilo obremeniti bogatejše, tudi z vidika potrošnje. Ne strinja se z nižanjem plač in zaposlitev v javnem sektorju. »Plače v javnem sektorju se že tri leta niso spremenile, medtem ko v gospodarstvu rastejo«. Odpuščeni javni delavec ne bo dobil dela v realnem sektorju. Varčevanje povzroča padanje potrošnje in gospodarske rasti.

Varčevalni ukrepi v šolstvu: v razredih bo gneča, učiteljem grozi odpuščanje.
Ranka Ivelja, Dnevnik, 28.3.2012
Kljub zagotovilom, da bo znanost visoko cenjena, zmanjšuje tudi sredstva za razpise za raziskovalne projekte in denar za študijsko dejavnost v visokem šolstvu.
Vlada predlaga združitev Zavoda RS za šolstvo, Centra za poklicno izobraževanje, Andragoškega centra Slovenije, Zavoda Planica, Muzeja športa, Slovenskega šolskega muzeja in pedagoškega inštituta (PI). Predstavniki inštituta so pisno prosili za sestanek z ministrom Turkom. Poudarjajo, da bi bila z združitvijo ogrožena neodvisnost inštituta.
Predlagani ukrepi bodo znižali kakovost javnega šolstva in ustvarili pogoje za razmah zasebnega, meni Branimir Štrukelj, SVIZ.  Podobno so lani so strani OECD priporočili 30 ukrepov za zaostrovanje normativov in obremenitev delavcev v šolah.
Med drugimi ukrepi je tudi povečanje koncesijske dajatve za študentsko delo in znižanje sredstev za študentske servise in organizacije ter ukinitev subvencioniranja študentske prehrane v juliju in avgustu. Malice v šolah bi bile po novem le za  socialno najšibkejše. Brezplačne malice v šolah za vse je uvedel minister M. Zver pred volitvami 2008. Takrat je B. Štrukelj opozarjal na razmetavanje denarja, saj bi bogatejši ta strošek zmogli.
(Fotografija množice dijakov s transparentom: JANŠA, REŠI NAS!  In podnapisom:
»Le katerega rešitelja bodo klicali na morebitnih novih protestih?«)

Naš največji inštitut se boji slabših časov. J. Kontler Salamon, Delo, 21.3.2012
Na Inštitutu Jožefa Stefana (IJS) so proslavili 150 let rojstva fizika, po katerem se imenujejo. IJS ima 978 zaposlenih, od tega 750 raziskovalcev povprečno starih 38 let (250 mladih raziskovalcev) in 100 v dopolnilnem delovnem razmerju.  Jadran Lenarčič, njegov direktor je zadovoljen z odzivom na prireditve in tudi dosedanjim večanjem števila zaposlenih in njihovimi rezultati. V kriznih časih ni upadlo zanimanje gospodarstva za sodelovanje. Za naprej se boji, da bo manj sredstev iz proračuna, predvsem nacionalnih projektov. Uspešne države pa v recesiji še vedno povečujejo naložbe v raziskave.

Dr. Tine Stanovnik. Ekonomist. Urša Marn,  Mladina 23.3.2012
Profesor T. Stanovnik na EK UL raziskuje družbeno neenakost in sisteme socialne varnosti. V pogovoru kritično ocenjuje prve ekonomske poteze nove vlade, zlasti zamisel, da je do uravnoteženega proračuna mogoče priti z zniževanjem davkov. Tak pristop je zastarel in naiven. Moti ga, da »minister Šušteršič zagovarja ekonomiko ponudbe, ki je pravzaprav ena od različic neoliberalne doktrine in je danes zastarela. Gre za doktrino, da  je z zniževanjem davkov in različnimi davčnimi olajšavami mogoče spodbuditi gospodarsko aktivnost in s tem gospodarsko rast.«
Kritičen je tudi do predlaganega načina varčevanja v javnem sektorju. Glede odpuščanja pravi, da so se res nekateri sektorji širili nerazumno, zlasti državna uprava.  V šolstvu in zdravstvi pa se je zaposlovalo zaradi povečanja potreb. »Zmanjševanje obsega javnega sektorja in  števila zaposlenih kar počez je vprašljivo. Da se na javni sektor gleda zgolj kot na porabnika denarja, je izraz primitivnega gledanja na gospodarstvo. Tudi javni sektor namreč ustvarja bruto družbeni proizvod.«

Resnice in zmote o obdavčitvi plač. Barbara Hren, Objektiv, Dnevnik, 24.3.2012
Avtorica navaja podatke, ki kažejo, da je Slovenija glede povprečne plače v zlati sredini razvitih evropskih držav. Obdavčitev povprečne plače je rahlo nad povprečjem.  Država (za proračun) pobere največ davkov v obliki prispevkov na plače in DDV, iz dohodnine zbere precej manj kot v poprečju OECD, prav tako tudi z obdavčitvijo pravnih oseb in premoženja. Izstopa pa po obdavčitvi višjih plač, ki je že pri 167% povprečne plače za 15% večja kot v evropskih članicah OECD.
Vlada predlaga zvišanje praga za najvišji dohodninski razred. Želi doseči »razbremenitev najbolj produktivnih delavcev«, vendar doslej »ni ocenila, kako bo znižanje dohodnine vplivalo na zaposlenost«, kar bi moral biti glavni razlog spremembe. Predlogu ne manjka ekonomske logike, pač pa obrazložitev učinkov na gospodarstvo, »da ne bo znova izzvenel kot darilo bogatim«.

Zlata nit. Dnevnik,  24.3.2012
Časnik Dnevnik je podelil priznanja za najboljšega zaposlovalca podjetjem in ustanovam, ki najbolje skrbijo za zaposlene in s tem za svoj  razvoj. Dobili so jih: Krka, Vivo catering in Microsoft Slovenija. Od visokošolskih zavodov se je med  sto najboljših uvrstila le DOBA Fakulteta.
V raziskavi, ki je del akcije, je 7709 zaposlenih najbolje ocenilo naslednje trditve:
Ni mi vseeno, kako se dela v podjetju. Vesel sem, ko sodelavcem kaj uspe. Jasno mi je, kaj se od mene pričakuje pri delu. Naloge, ki so mi zaupane, zame niso prezahtevne. Zavedam se svojega vpliva na delo sodelavcev. Ponosen sem, da sem član našega podjetja. Prostor za napredek pa je še vedno pri pohvalah, odkriti komunikaciji z zaposlenimi in pogovoru o posameznikovem napredku. Zaposleni pogrešajo »vodenje z zgledom« in menijo, da njihove sposobnosti niso dobro izkoriščene.
V uvodnem nagovoru na prireditvi je predsednik RS Danilo Turk med drugim dejal:
»Razvojni koncepti morajo temeljiti na spoštovanju človeka, človekovega dostojanstva, njegovega znanja in usposobljenosti. Nič ni pomembnejše kot zagotavljanje pogoje za mlade ljudi, jim utirati perspektivo, omogočati občutek, da je življenje za njih odprto, da imajo dobre možnosti. /…/
Odpirati je treba nova (delovna) mesta, /…/ ki bodo perspektivna in napredna. Zaposlitev in delovno mesto v današnjih razmerah zato predstavlja čedalje bolj nujen poslovni krog, ki se začne z delom, socialnimi pravicami, ustrezno akumulacijo in nujno porazdelitvijo dobrin med različne skupine, z različnim znanjem in različno usposobljenostjo«. 
Stališče, da je možno zagotoviti uspešno poslovanje predvsem s krčenjem delovnih mest je vse bolj osamljeno, je poudaril.«Kajti manj delovnih mest pomeni manj plač, manj prispevkov, zniževanje potrošniških in poslovnih tokov in /…/ negativno vpliva na nacionalno gospodarstvo.«

Krizo je povzročila periferna mentaliteta. S. Vidmajer, Sobotna priloga, Delo, 24.3.2012
Ivan T. Berend (*1939, Budimpešta, osebna stran ), primerjalni (ekonomski) zgodovinar srednje in vzhodne Evrope,  je preživel Dachau, bil predsednik madžarske akademije znanosti, leta 1990 emigriral v ZDA in tam naredil drugo akademsko kariero. V knjigi History of my Life (2009) piše o grenkih izkušnjah v svojih zgodnjih  letih. Iz katerih  se je veliko naučil in postal optimist. V taborišču je občudoval jugoslovanske ujetnike, ki so »ostali  ljudje v razmerah, ko skoraj nihče ni bil človeški«. Po vojni je prišel idealizem, veliki upi, »da gradimo novi svet, in seveda razočaranja« in lekcije »kaj narediti,kako prispevati k spreminjanju sveta. Moj edini zdajšnji poskus je razumeti svet. Če ga razumeš, in veliko ljudi ga razume, to prispeva k spreminjanju sveta. Razumevanje zgodovine in sedanjosti je verjetno najpomembnejša stvar.«
V svojih knjigah (Ekonomska zgodovina Evrope v 20.stol., Evropa po letu 1980,  idr.) obravnava krize. Meni, da sta sedanjo povzročili pretirano trošenje in neodgovorno bančništvo. Finančni sektor v razvitih deželah raste štirikrat hitreje kot ekonomija. Po 1980 je bila odstranjena regulativa, ki je  nastala po veliki depresiji v tridesetih letih. Tako so vladam svetovali ekonomisti čikaške šole.
Kot optimist meni, da  bo »kriza minila, v grobem, do konca leta. Nekaj držav ima pred seboj še težavna leta, toda če bo blaginja obnovljena, bo tudi veliko drugih vprašanj verjetno rešenih«.
Od vzhodnoevropskih držav o bile v krizi močneje prizadete le Madžarska, Latvija in Romunija. V slabšem položaju so južnoevropske države, Grčija, Italija, Španija, Portugalska, zaradi zaostalosti, tudi kulturne, izobrazbene, načina razmišljanja. Grčija je npr. pretirano trošila, npr. z vlaganjem v olimpijado, prestolnico, ne pa v (izvozno) gospodarstvo.
Podpira idejo Evrope, saj je EU »utelešenje lekcije evropske zgodovine, permanentnega pobijanja drug drugega«. EU je največji dosežek v evropski zgodovini, tudi socialna država in evro, manjka le fiskalna unija. Podpira sedanje ukrepe proti Madžarski, ki se »pomika v avtoritativno smer«, tako kot (Putinova) Rusija in (občasno) Slovaška...
V Evropi »ni levice, niti ni  socialdemokracije. Vse stranke so postale sredinske.« Od levice so »samo njeni ostanki /…/ kot so feministično gibanje, stranka zelenih, torej gibanja, ki imajo samo eno temo in ki v večini primerov ne morejo tekmovati v nacionalni politiki«, kot je nekoč govoril zgodovinar E. Hobesbaum. (V knjigi:  E. H.: The Age of Extremes 1914 -1991, Abacus, London, 2010, str. 417. Op. B.M.)

Reforme moramo speljati zaradi nas samih. B. Kramžar, Delo, 24.3.2012
Pogovor z Manosom Macanganisom, profesorjem socialne in zaposlovalne politike na  ekonomski fakulteti (univerze) v Atenah. Mladi Grki poleg Italijanov (in Slovencev, op. B.M.) »najdlje ostajajo v domu svojih staršev, pogosto celo pošteno v srednja leta, odstotek 35-letnikov, ki živijo s starši, je zelo visok – in še narašča! To ni le posledica krize, saj ta delež narašča že 20 let, je pa dokaz popolne blokade v družbi. Mladi nimajo dovolj spodbude, da bi bili neodvisni, da bi si ustvarili svojo družin. Res se je spremenila tudi kultura, starši so bolj strpni in tudi zato mladi lažje ostajajo z njimi, a je tudi dokaz, da družba živi zelo lahkotno, potrošniško in materialno življenje. Mnogi si mislijo, zakaj bi se izselil, saj mi zdaj mama opere perilo in pripravi večerjo, pa še najemnine mi ni treba plačevati. Na koncu živijo svoje neresno življenje, tako je bilo vsaj pred krizo.«
Strinja se z (nemškim) stališčem, naj države porabijo le toliko kot zaslužijo. Evropske prihodnosti ni brez tesnejšega ekonomskega in monetarnega sodelovanja. »Če smo že ustvarili ekonomsko unijo, jo moramo tudi uporabiti, in če zato Grčija, Slovenija ali Italija izgubijo še del fiskalne samostojnosti, potem ko so že izgubile monetarno, pa naj bo.«. A demokratično je treba določiti oblike ekonomskega nadzora in jih uvesti.

Nemčija, moja dežela! Dejan Kovač, Dnevnik, 26.3.2012
Kolumnist se sprašuje, če bi lahko za reševanje naših težav uporabili nemški model. Leta 2003 je kancler Schroder razgradil radodarni socialni sistem in tog trg dela, znižal davke in krčil izdatke za zdravstvo, pokojnine in za brezposelne. Tako je preskočil svojo socialdemokratsko senco, se pridružil konservativcem ter sprožil val protestov.  Prevladala pa je »nemška racionalnost, hranjena s t.i. lizbonsko strategijo«, ki je sicer ostala na papirju. Nemčija se je po kritičnem letu 2009 hitro postavila na noge prav po zaslugi reform iz 2003. Povečalo pa se je število negotovih zaposlitev in v »malem delu« je že vsak peti nemški delavec.
Podobne reforme so bile pri nas zavrnjene na referendumih, ob podpori  (prejšnje) opozicije  (in podpori sindikatov, op. B.M.), kar je bilo »zgolj slepilno manevriranje Janeza Janše v oblastnem boju« in ne plod analize, kaj  kopiranje Schroderjeve »Agende  2010« pomeni za naše okolje.  Pri nas je že zdaj veliko »prekarnega« dela, izvozniki pešajo, socialne pravice in pokojnine okleščene…
Novi (stari) ljubljanski župan (podprlo ga je 61%, M. Kucler D. pa 26% volivcev, op. B.M.) »lahko Janši dokaže, da je imel rešitev za prezadolženo in potratno Slovenijo«. Ljubljana se utaplja v dolgovih, nima možnosti novih posojil, »potenciale pa ima večje kot država v povprečju. In se vidimo na naslednjih volitvah…«

»Najhujša kriza je že za nami«. Peter Žerjavič, Delo, 23.3.2012
Dve leti po izbruhu dolžniške krize je videti, da so razmere pod nadzorom.  Grčiji so odpisali velik del dolgov, dramatičnih novic iz drugih članic ni, na finančnih trgih je spet več zaupanja. Predsednik Evropske centralne banke (ECB) Mario Draghi je v popularnem nemškem časniku Bild  položaj območja evra (olepšano) prikazal s podatki o boljši plačilni bilanci in manjši inflaciji (2,7%)  kot v ZDA. Vrnilo se je zaupanje investitorjev. Države morajo zdaj narediti denarno unijo narediti odporno proti krizam.
M. Draghi je tradicionalno socialno državo že pokopal, saj se je morala financirati z zadolževanjem. Nemški zgled, reforme, varčevanje in krčenje socialne države je pot do trdnih temeljev Evrope. S fiskalnim paktom, ki ga morajo potrditi parlamenti, so se države odpovedale delu suverenosti. Skupin zunanjih ministrov se je (na pobudo nemškega) lotila kočljivih tem kakršne so priseljevanje in demokratični primanjkljaj evropskih institucij. Med krizo navdušenje nad EU usiha, pojavljajo se spet nacionalizmi, zato potrebujemo strategijo za dolgoročno zagotavljanje blaginje. Evropa ni le dolžniška kriza in spopadanje z njo.

Ne žrtvujmo kulture.  K.R., Delo, 22.3.2012
Deklaracijo Dekalog za kulturno Evropo so  odobrili kulturni ministri 22 držav EU in Evropska komisija. V njej so se zavzeli za pomen kulture pri uveljavljanju evropske identitete v vsej različnosti  njenih umetnosti in jezikov ter za svobodo ustvarjalnosti.
»Kulturna Evropa podpira dostopnost intelektualnih del, izrazov umetnosti ter materialne in nematerialne kulturne dediščine za vse, ne glede na spol, starost, poreklo, zdravstveno ali socialno stanje, varuje legitimno pravico ustvarjalcev in avtorjev do pravičnega plačila, kar potrjuje z vsemi ustreznimi ukrepi proti piratstvu, goljufiji, kraji in nedovoljeni uporabi /…/«. Deklaracija »lobira za bogatenje šolskih programov, pedagoških metod in postopkov v umetnostni vzgoji«. Končuje se s »poudarjanjem,  da so ustvarjalnost, umetnost in lepota temeljna investicija v našo prihodnost, ki ne omogoča le individualne, temveč tudi družbeno blaginjo v obliki zaposlitve, kulturna Evropa EU predlaga, da dvigne proračunska sredstva za kulturne in medijske programe«.

Padec Evrope. Damjana Kolar, Mladina, 23.3.2012
Tudi v svoji novi drami Padec Evrope ( povezava ) Matjaž Zupančič kritično obravnava današnjo družbo. Duhovito in ironično prikaže zasebno (»jet set«, boljšo, elitno) družbo, ki jo zmotijo demonstracije in prihod tujca, neznanca, kar sprosti frustracije, komplekse, predsodke in sovraštvo. M. Zupančič pravi, da je ta kruta resničnost značilna za vso Evropo, okuženo z agresivnim strahom pred tujci, priseljenci, drugačnimi; moralizira o nasilju in ne prizna, da je sama do vratu v njem, na svojih in tujih tleh. »Na mizi so jagode in šampanjec, pod njo pa teče kri.«
Igra zastavlja vprašanja o tem, »kakšni smo v resnici, kaj se je zgodilo z nami, da smo postali neobčutljivi za vse, kar ni prav, in smo lahko tako mirno sprejeli vso to nepravičnost, ki zaznamuje naš svet.«

Predvsem veliko nepoznavanja in manipulacij. Barbara Hočevar, Delo, 21.3.2012
Večina nasprotnikov bere družinski zakonik – če ga sploh bere – izključno tako, kot jim ustreza, vidi člene, ki jih ni in se ne zaveda, da gre življenje »včasih po svoje, hudo drugače od tistega, kar smo načrtovali«, piše Barbara Hočevar.

»Civilizacijska sramota na vesti naše družbe«. B. Petkovič, Dnevnik, 23.3.2012
Kampanja pred referendumom o družinskem zakoniku, v katerem je sodelovalo 27 organizatorjev, je po mnenju Dejana Verčiča (FDV UL) civilizacijska sramota. Prejšnja vlada ga ni primerno pospremila v javnost, nova se dela, kot da ga ni, zagovorniki (med njimi FDV UL, društvo psihologov, ŠOUL, gibanje 15o…) so razdrobljeni, med nasprotniki je tudi večina verskih skupnosti. Rezultat bo povedal le to, kakšno je »danes v Sloveniji razmerje med tradicionalnim in sodobnim«, pravi.

Dušan Plut. Intervju. Marjeta Kralj, Objektiv, Dnevnik, 24.3.2012
daljši pogovor s profesorjem FF UL Dušanom Plutom (*1950),  geografom in ekologom, ki se v službo vozi s kolesom. Ugotavlja, da sodi Slovenija med zmerno onesnažene pokrajine. Večina od 600 naselij ni vključena v sistem čiščenja odpadnih voda. Koalicijska (vladna) pogodba kmetijstvu posveča veliko pozornosti, okolju pa le 4 (štiri) besede. Dve milijardi ljudi živi v revščini, »bojim se, kdaj bo ta problem eksplodiral«.
Glede političnih strank meni, da »je to predalčkanje na leve in desne že zdavnaj preživeto, gre le za eno vprašanje: neoliberalni ali trajnostni koncept«. Za uvrstitev na levico je premalo »samo ideološko opredeljevanje do naše preteklosti«. Levica bi morala biti za medgeneracijsko solidarnost in (radikalno) socialno pravičnost ter okoljsko odgovorno gospodarstvo in gospodinjstva.
Prihaja čas za TRS in sploh stranke, ki zagovarjajo trajnostno paradigmo. Dosedanji razvojni model je dosegel maksimum. Trajnostni razvoj je naklonjen 99 odstotkom prebivalstva in je proti elitam. Neoliberalni model je »naklonjen elitam, a so ga volivci vseeno podprli. Se pa tukaj ne da čisto nič prehitevati«.

Za tiste, ki ne sovražijo matematike. Simona Bandur, Delo, 2.3.2012
FMF UL ( splet )se  trudi srednješolcem in (svojim) študentom dopovedati, da je znanje fizikov  in matematikov uporabno, in premagati stereotip, da je njihovo delo predvsem teoretično. Fizika niso samo zapletene formule.
Leta 2008 (decembra) je bilo registriranih brezposelnih fizikov 4, februarja 2012 2, prostih delovnih mest pa je bilo 2008 32, letos pa 11. Matematik je bil  2008 brezposeln le eden, letos 3, število prostih mest pa se je zmanjšalo  z 19 na 7. Pri odločanju za študij so odločilni učitelji v OŠ in srednji šoli, nekaj prispeva Hiša eksperimentov in informativne akcije.
Na  FMF Ul se na študij fizike vsako leto vpiše okoli 200 študentov, za razliko od drugih podobnih v Evropi vpis ni upadel. Nekaj je k temu prispevala tudi uvedba visokošolskega strokovnega študija. Predavatelji na tej smeri imajo več stika z gospodarstvom. Profesor Gorazd Planinšič (FMF UL) pravi, da bi želeli še več sodelovanja, toda »to je že notoričen problem v Sloveniji nasploh«. Razkol med fiziki, zapriseženimi znanstvenemu delu in uporabnemu delu Planinšek pojasnjuje z zgodovino. Na vzhodu so bili bolj usmerjeni v teorijo, na  zahodu v eksperimentalno in aplikativno delo. Toda v Sloveniji je bilo gospodarstvo razvito in imeli smo tudi po zaslugi IJS stike z zahodom. Tudi zdaj spodbujajo tiste, ki se želijo zaposliti na fakulteti k podiplomskemu študiju v tujini. Bolonjska reforma jih je prisilila k prenovi programov. »Pri tem se je potrdilo, da je fizika odlična odskočna deska za vse tehnične študije«.

»Moj pogled na  Kosovela je nekoliko drugačen«. Peter Kolšek, Delo, 21.3.2012
Pogovor z Marijo Pirjevec (70), slovenistko, ki dela na tržaški univerzi. Po diplomi v Trsku je 1966 prišla na študij  na slavistiki FF UL. V Trstu je bil študij slavistike pomanjkljiv, zato »se brez  ljubljanske slavistike sploh ne bi mogla odločiti za visokošolsko kariero v Trstu. Študij je bil privlačen in dinamičen in je mnogo bolj kot na tržaški univerzi spodbujal mlade, da so delali samostojno, na seminarjih izražali svoje mnenje ipd.« Očaralo jo je tudi kulturno življenje in po vrnitvi v Trst je na univerzi postala tudi nekakšna kulturna ambasadorka.  Motile pa so jo tamkajšnje kulturne »zdrahe«. Prizadela jo je ugotovitev, »kako močno so nekateri intelektualci tudi na univerzi odvisni od politike in s kakšno lahkoto nekateri spreminjajo – skladno z režimom – svoje prepričanje«. Bilo je mučno gledati »da se je kakšno prijateljstvo podrlo tudi zaradi takšnih ali drugačnih »zdrah«.
Raziskuje pesnika Kosovela, pri katerem izpostavlja njegovo navezanost na Trst.  Pesem »Ekstaza smrti« je navdihnil fašistični požig Narodnega doma (1920).
Skrbi ga, da mlada generacija malo piše, nekateri v italijanščini. Ker živi nekaj dni na teden tudi v Ljubljani (100 km) je »vpeta  med dve različni stvarnosti, italijansko in slovensko, ki se pogosto med seboj ne poznata, ne samo, kar zadeva odnose med Slovenci in Italijani, temveč tudi med samimi Slovenci, matičnimi in zamejskimi«.

Pa današnja SDV? Zgodovina. Božo Repe, Mladina 23.3.2012
V prispevku o sodelavcih nekdanje Službe državne varnosti (SDV, »Udba«, v času SFRJ oz. SRS, op. B.M.) piše  zgodovinar Božo Repe (FF UL) tudi o primeru nadzorovanja Rudija Rizmana (FF UL) leta 1994. V svoji zasebni korespondenci (s tujino) je bil kritičen do Janeza Janše. Nato je začel dobivati razna anonimna sporočila in grožnje, klice iz vojaške obveščevalne službe ipd.. Zasebno pismo v ZDA je prišlo v javnost. Na  nacionalni TV je bil obtožen zarote proti J. Janši. Vložil je ovadbo zaradi kršenja tajnosti, njega pa so obtožili  škodovanja dobrega imena funkcionarja. Ovadbi sta bili ovrženi »čeprav je policijska preiskava pokazala, da so Rizmanu odpirali tudi drugo pošto (korespondenco z Noamom Chomskim)«.
Božo Repe meni, da je ta primer, podobno kot orožarske in druge, pokazal, kot so kritični intelektualci opozorili že v tistem času, »na nevarnost, da si neka stranka preko novinarjev, tožilstva in ministrstva zagotovi tolikšno oblast, da z njo ogrozi demokracijo, svobodo informiranja pa spremeni v propagando lastnih ciljev in za gonjo priti njihovim kritikom. (M. Cerar, I. Lukšič, Svoboda informiranja, javnost delovanja in demokracija. ČZKZDNA, 1996, št. 179).

Vsi na ulice!
Nina Krajčinović, Delo, 21.3.2012
Pomlad je tu, začetek kofetkanja, polslužbenega druženja v lokalih Stare Ljubljane. Če kaj znamo, znamo to. Mlada avtorica (fotografija!) je tudi sama, »kot mnogo drugih, študentske evre, takrat še tolarje, služila za točilnim pultom /…/ v enem od še danes najbolj obiskanih lokalov ob Ljubljanici. V tem se človek, takole skozi leta izpopolni, da ugotovi, kaj bo gost pil, še preden to ve on sam«. Imaš »stare fotre«, ki ob cvičku ali makijatu čakajo na nasmeh in košček kože mladih natakaric; »mlade mamice« z osupljivim voznim parkom, ki naročijo belo kavo in sok za naraščaj; »heroje«, ob steklenicah piva, ki z izklesanimi telesi in Gucijevimi očali flirtajo, tako mislijo, z mimoidočimi dekleti; »naključne goste«, ki sedejo tja, kjer je sonce in se napijejo že do štirih … Tako bo do oktobra.

19. - 25. marec 2012

Utopija kot vrč modrosti. Implozija univerze. M. Zupan, Šolski razgledi, 16.3.2012
Angleški raziskovalec, ki je napisal vrsto knjig o univerzi, študentih in visokem šolstvu
Ronald Barnett je nedavno obiskal Slovenijo (na seminarju šolskega polja, glej povezavo ...  op. B.M.). V pogovoru za ŠR je ponovil, da so pogledi na univerzo zdaj osiromašeni, zato predlaga (optimistični) razmislek  o tem, kaj bi univerza lahko bila in kako jo spremeniti. A to ne bo lahko.
»Univerza je vseskozi gledala nase kot na  prostor kritičnega mišljenja v družbi.« Ta vloga postaja vse pomembnejša. Vendar jo težko ohranja, ker univerzo »vse bolj pojmujemo kot gonilno silo  gospodarskega razvoja.  »Poglede na univerzo zdaj izražamo v ekonomskem jeziku«, kar je neustrezno zaradi njenih novih odgovornosti.  Pojmovanje univerze se krči. Težava je tudi, da vlade, čeprav univerzo vidijo kot temelj blagostanja, »ne  zmorejo financiranja visokega šolstva in univerz«. Zato naj bi postale ekonomsko močne, priča smo rojstvu t.i. podjetniške univerze, ki trži svoje proizvode v globalnem »kapitalizmu znanja«, tekmuje z drugimi konkurencami za stranke in storitve….  Tudi  OECD na univerzo gleda le skozi kazalnike ekonomske učinkovitosti in glede na to oblikuje izobraževalne politike.
Podjetniška univerza »razmišlja predvsem  o sebi in skrbi predvsem zase, za svoje preživetje in ekonomsko blagostanje. Trudi se, da bi se čim bolje uvrstila na mednarodnih lestvicah kakovosti«. Študentje jo vidijo kot »nekaj, kar jim lahko omogoči kariero«. To je sicer pomembno, a pomembnejši je občutek resne odgovornosti univerze in možnosti ki jo ima v novem svetovnem redu.
Sprašuje se, ali »zmoremo o univerzi razmišljati širše, sodobnejše; ali nam je to dovoljeno? /…/ Z utopičnim razmišljanjem imam v mislih velike nove zamisli o univerzi, ki bi jih lahko resno obravnavali in zagledali tudi možnosti, da zaživijo v praksi in se ukoreninijo v zavest javnosti«.
Nasprotje podjetniški univerzi je ekološka. Prizadeva si za blagostanje celotnega, povezanega, sveta, razmišlja o »svoji odgovornosti v globalnem svetu«. To zamisel bi morali prilagoditi posebnostim posameznih univerz in visokošolskim sistemom. Tehnologija omogoča, da univerze sežejo na vse konce sveta, povezujejo z raziskovalci prek globalnih bank podatkov, oblikujejo se velike mednarodne raziskovalne skupine. »A zakaj to počno, v čigavem interesu, komu v prid?«
Zato bi morali razširiti pojmovanje univerze »-da ne bi izpolnjevali le sebičnih, ekonomskih interesov korporativnega sveta«. Najpomembnejše je ustvariti »javni prostor, v katerem bomo lahko o univerzi resno razmišljali«.

Kazijo nam pogled, Mladina š. 08. Boris Šuštar, Mladina, 16.11.2012
Bralec, okoljski aktivist,  se odziva na  etiketiranje Dušana Pluta za »salonskega ekologa« (Bernard Nežmah v Mladini). Meni, da je Dušan Plut »eden redkih znanstvenikov z izjemno osebno in znanstveno integriteto, ki nam je pri reševanju ekoloških problemov celjske kotline vseskozi pomagal z nasveti, podporo in dejanji /…/Nikoli ni dobil za svoje delo nikakršnega plačila od nas, ko smo sicer za druge analize in mnenja /…/ plačevali veliko denarja. Njegova diplomantka ga. Vurunič pa je opravila /…/ izjemno strokovno delo o onesnaženju okolja celjske kotline /…/ mentor je bil dr. Plut. /…/ Slovenija in naša Zemlja bi potrebovala več ljudi, kot je prof. dr. Dušan Plut. Bilo bi manj krivic in ljudje bi v medsebojnem spoštovanju imeli odgovoren odnos do sočloveka in narave.«

Volilni programi za župana/županjo Ljubljane. (revija) Ljubljana, 3.3.2012
Iz programov kandidatov/kandidatk za župana Ljubljane (MOL), na nadomestnih volitvah 25.3.2012 navajamo obljube, so povezane z visokim izobraževanjem, znanostjo, posebej z Univerzo (UL) in njenimi sodelavci ter študenti.
Vito Rožej (Zares) : Dati prednost »programom, ki jih ni na seznamu sedanje mestne uprave: /…/ vključitvi ljubljanske  univerze v mestno življenje – oprimo se na znanje pri iskanju razvojnih možnosti!«
Jože Drnovšek (Naprej Slovenija): »Prednostne točke /…/ vzgoja, izobraževanje, znanost, raziskovanje in razvoj /…/ tudi mladim se bodo odprle priložnosti za ustvarjalno delo, učenje in šport«.
Mojca Kucler Dolinar (Nova Slovenija, SDS):«Med mladimi, ki so naša prihodnost, jih je kar četrtina brez službe. Podprli bomo programe za pridobivanje neformalnih znanj in z dodatnimi sredstvi spodbujali organizacije, ki izkazujejo učinkovito posredovanje pri zaposlovanju mladih.«
Matjaž Glavan (SLS) želi »1. povezovanje vseh generacij v mestu. /…/ Interaktivno medgeneracijsko delovanje bi imelo pozitivne učinke: prenos znanja, spretnosti in izkušenj ter preseganje osamljenosti na eni strani in umik z ulic, stran od družbenega obrobja na drugi – v smer razvoja in napredka družbe.«
Zoran Janković (Pozitivna Slovenija): Projekti, »ki bodo pomembno vplivali na kakovost življenja« /…/ prenova Trga Republike po zgledu Kongresnega trga /…/ nadgradnja Tehnološkega parka«.
Miha Jazbinšek (Zeleni Slovenije): »/…/ na Kongresnem trgu sanirati parter in drevesni sestoj parka Zvezde /…/ akademije na Roški, študentski domovi ob Vojkovi« (zanje bi »zagotovili koncesijo ali investicijo javnega zavoda«).
Gregor Škerl (Humana Slovenija): »2. Zaposlenost s spodbujanjem z javnimi deli, katerih vodenje prevzema MOL v navezi z UL. /…/ V povezavi s sponzorji in Univerzo mesto razpiše nagrade za inovatorske dosežke, izume, izboljšave, ki vodijo v ekonomsko učinkovitost mesta in meščanov, v energetsko samooskrbo, t.i. zeleno energijo«.
Jožef Jarh (Stranka enakopravnih dežel):  Izgradnja »/…/ mednarodnega tehnološkega študentskega campusa na Roški /…/ Kongresni trg dobi prozorno streho, pod katero bo tradicionalna etnološka zbirka (kajže, kašče, lesene hiše, kozolci … Slovenija v malem)«.

Res z znanjem iz krize? Janez Zeni, Delo, 13.3.2012
Svetovalec za  organiziranost poslovanja in plačne sisteme Janez Zeni piše o prešibki povezavi teorije s prakso. »Znanje, znanost, stroka so izjemnega pomena, še posebej  v tej težki  gospodarski in tudi siceršnji družbeni krizi. Ob izvolitvi  nove vlade je predsednik Slovenije  Danilo Turk pozval univerze, naj s svojim znanstvenim in strokovnim potencialom prispevajo znaten delež k izhodu iz sedanje krize. Univerze  imajo ključe za rešitve iz krize, je bilo še zapisano v njegovem sporočilu«. Dejal je tudi, da varčevanje ni pravi način za rešitev iz težav.
Klobuk dol, piše Janez Zeni, pred »številnimi našimi vrhunskimi inštitucijami in še zlasti posamezniki«, ki s svojimi dosežki ponesejo ime domovine v svet. Ne boji se za naravoslovce, ki sodelujejo z gospodarstvom. Manj so pripravljeni na netehničnih področjih. To kažejo njegove izkušnje z vrhunsko izobraženimi, akademiki in njihovimi institucijami.
Nekateri pravijo, da ima Slovenija profesorjev in znanstvenikov le za eno dobro univerzo. Trenutno imamo štiri in še več bi jih imeli, če bi bil denar.  (Glej članek: Do novih univerz s pomočjo politike, delo, 25. februarja, tudi povzetek na tej spletni strani). Poleg lokalnega politika so med zagovorniki predstavniki visokošolskih institucij, podjetij in inštitutov ni med njimi. »Morda pa je vzrok za težnje po novih univerzah v preveliki togosti »matičnih univerz«, ljubljanske in mariborske?« Redke so ob tovrstnih zahtevah analize o tem, kako do vrhunskega kadra, ki bi »zagotavljal pričakovano kakovost tega pedagoškega procesa«.
Poleg univerz so se ustanavljale še visoke šole in fakultete za t.i. menedžment, katerih diplomanti ne najdejo pravega mesta v družbi in službe. Ustanavljali so jih »ambiciozni posamezniki, ki jim je uspelo zlobirati vse potrebno za začetek »obratovanja«, zbrati sodelavce s formalnimi strokovnimi in akademskimi nazivi, vendar pa žal, brez drugih kompetenc (praktičnih usposobljenosti)« in referenc iz prakse.
Največji problem naših diplomantov je »prešibka povezanost teorije s prakso (odtujenost od praktičnih dognanj), kar zaposlitvene možnosti še dodatno poslabšuje. Izvirni greh je /…/v samih pedagoških delavcih na eni strani, na drugi pa tudi v visokošolskih predpisih, po katerih /…/ za njihovo habilitacijo daleč največ štejejo objave strokovnih člankov, zlasti v tujini, konkretni izdelki oz. projekti, ki so bili pripravljeni za potrebe domačega gospodarstva in institucije, pa imajo /…/ zanemarljivo težo.«
Tudi plače, nagrade in napredovanja pedagoških delavcev ne spodbujajo dovolj projektov za naročnike iz gospodarstva.
Pred leti je bil za podiplomski študij pogoj triletna praksa, z »bolonjsko pogodbo« ( povezava Bolonjska deklaracija, op. B.M.) pa je to izginilo.
Številni programi so »bolj naravnani na znanje in usposobljenost profesorjev kot pa na konkretne potrebe /…/ in usposobljenost bodočih diplomantov. Študenti to hitro spoznajo in /…/ navzočnost na predavanjih in motivacija za študij /…/ upadeta, prav tako avtoriteta učiteljev, osip je nad vsemi pričakovanji, razočaranje študentov, staršev in tudi profesorjev pa veliko.«
»Kakšno kakovost diplomantov lahko pričakujemo od profesorja, ki se /…/ hvali, da je v svoji več kot 20-letni profesorski karieri pri njem naziv. »univ.dipl….« pridobilo več kot 1200 študentov, magistrov in doktorjev. V tem času pa je objavil »nešteto!« učbenikov za razna področja s podobno vsebino, da o honorarjih niti ne ugibamo.
Poleg ponaredkov diplom, magisterijev in doktoratov so znani primeri naročanja izdelave diplomskih in drugih »izdelkov«, za plačilo. Izredni študent npr. naroči pri profesorju svetovalno nalogo, nato pa jo predloži istemu ali drugemu profesorju kot svoje delo. Neki diplomant je tako naročil izdelavo diplomske nalogo strokovnjaku, njegov profesor, ki tega ni ugotovil,  ga je predlagal za univerzitetno priznanje, ki ga je tudi prejel.
J. Zeni meni, da je to le vrh ledene gore in da  bo poziv predsednika rodil sadove, »da bomo izobraževali bolj zaposljive in bolj h konkretnemu usmerjene državljane«.

Družba obstaja, šola jo proizvaja. Darko Štrajn. Šolski razgledi, 16.3.2012
Sodelavec Pedagoškega inštituta (op. B.M.) Darko Štrajn  piše o »šolskih« družbenih gibanjih. Večinoma so se navezovala na razsvetljenstvo, politična usmerjenost pa ni bila enoznačna. Nekatere zahteve skrajnih levičarjev iz  let okrog '68 so danes postale zahteve konservativcev npr. zamisli o (upoštevanju) spontanosti otrok, ukinjanjem prisile, povezovanju šole z življenjem.
Pomen posameznih zahtev za spremembe v šolstvu moramo gledati v kontekstu, predvsem med stvarmi, kot so »socialne razlike, razmerja moči med družbenimi skupinami, logika delovanja ustanov in /…/ politični dejavniki«. Od Durkheima naprej vemo, da je šolstvo povezano z družbeno reprodukcijo, posredovanjem  tradicij, znanja in kulture, v simbolnih izmenjavah udeležencev (otrok, staršev, učiteljev, ekspertov, politikov). Gre za »ohranjanje ali spremembe razmerij gospostva.«
Gibanje šolskega polja (ustanovljeno v osemdesetih, glej povezavo,  op. B.M.) je formulo »vsestransko razvite osebnosti« razumelo kot ideološki konstrukt za podpiranje hegemonije takratne vladajoče birokracije. Podobna »celovita osebnost« se je v devetdesetih vrnila  kot zahteva (desnega) državljanskega foruma.
Sedanja iniciativa »Kakšno šolo hočemo« spet poudarja razvijanje osebnosti v šoli, nasproti tehnokratizmu in oligarhiji, ki stopnjuje »konkurenčnost«, znižuje vlaganje v šolstvo in veča obremenitev učiteljev.
»Več kot je polemike in različnih zamisli o reprodukciji družbe s šolstvom«, zaključuje D. Štrajn, bolj je jasno, da »družba obstaja«. Čeprav je (konzervativna premierka) M. Tacher dejala, da ne. (»There is no society, only individuals.« Cit. po: Hobesbaum, E.The Age of Extremes 19914 -1991, Abacus, London, 2010, str. 337. Op. B.M.)

Najtežje je za IGEM zbrati dovolj denarja. J. Kontler Salamon, Delo, 15.3.2012
Vodja oddelka za biotehnologijo na Kemijskem inštitutu in profesor UL (FKKT, op. B.M.)
Roman Jerala - povezava - že od leta 2006  mentorsko vodi študente, ki pobirajo glavne nagrade na tekmovanju raziskovanja sintezne biokemije ( IGEM ). V svojo skupino vabi študente ved o življenju, torej biokemike, biotehnologe, biologe, mikrobiologe, farmacevte, medicince… v zadnjem času tudi računalnikarje, fizike matematike. »Pravi užitek je spremljati, kako se vsak z druge plati lotimo problemov«. Med drugimi mu je priznanje dalo tudi  Slovensko društvo za visokošolsko didaktiko (SDVD, glej priponko .pdf , op. B.M.)
Ugledne tuje univerze plačujejo študente in mentorje za udeležbo na tekmovanju IGEM, pri nas pa ne dobijo nič. Tudi UL za tekmovanje v zadnjih letih ni dala niti evra. Pač pa je prejšnja rektorica A. Kocijančič omogočila zmagovitim študentom brezplačni doktorski študij; upa, da bo tudi sedanji rektor cenil takšno promocijo UL. Sponzorji iz gospodarstva, uspešna podjetja, so jim zvesti. Uspešno so sodelovali tudi na razpisih sklada Ad Futura.
»Študenti kljub izjemnim uspehom niso dobili posebnega priznanja v domovini, absurdno je, da večini ni niti uspelo postati mladi raziskovalci. Letos ne bo novih nacionalnih projektov. Boji se, da bodo njegovi študenti odšli v tujino.
O svojem delu pravi: »Mentorsko delo me resnično veseli, rad spodbujam nadarjene in motivirane dodiplomske in podiplomske študente. Seveda pa najbolj uživam pri raziskovalnem delu«.
Obetaven je njihov projekt   o bionanomaterialih, s katerim je zbudil pozornost na nedavni konferenci v Cambridgeu ( povezava )  in čaka na objavo v vrhunski znanstveni reviji. »Mogoče bo zvenelo kot kislo grozdje, ampak nobena skrivnost ni, da je pri objavi v najboljših revijah zelo pomembno, s katere ustanove prihajajo avtorji.« Čakanje je škodljivo; pri objavi (patentiranega)  odkritja o celičnem biosinteznem tekočem traku so jih v reviji Science prehiteli raziskovalci s Harvarda.

Super občutek je, ko korak za korakom spreminjaš stvari na bolje. Urban Lapajne, Dnevnik, 19.3.2012
V svojem podjetniškem dnevniku (13. marca) piše Urban Lapajne (Tovarna podjemov, podjetniški inkubator UM): »Delaj pametno in po prioritetah. V organizaciji našega dela je ogromno rezerv. /…/ So osebe, ki so vrhunsko organizirane in produktivne (jaz poznam več takšnih žensk kot moških) takšne že po naravi /…/ ali se moraš še tega naučiti /…/«.
Za hitro in učinkovito delo moramo biti pozorni na fokus (1) in na  sestanke (2).
(1) »Kaj je nujno in kaj ne? Pomembno ali nepomembno? Pomembno in hkrati nujno ali pomembno in ne najbolj nujno? Včasih prebijemo ure in ure s kakšno stvarjo in na koncu ugotovimo, da zadeva sploh ni pomembna.«
(2) »Druga največja rezerva so sestanki.« Ne samo zaradi porabljenega časa ampak zaradi končnega rezultata. »Ali smo se dogovorili bistvene stvari? Ali so prisotne prave osebe za dosego cilja? Ali smo dobro pripravili/prebrali gradivo? Kakšen je »follow-up«, »task lista«, roki, do kdaj, kdo?
 Če bi zgornjim vprašanjem posvečali več pozornosti /…/ bi marsikateri dan prej zadovoljno ugasnili računalnik«.

Službe ne dobi, ker je preveč izobražen. I. Dernovšek, Dnevnik, 19.3.2012
Milovan Tijanić (48) dipl. ing. gradbeništva brezposeln že dve leti in pol, mora na zavodu za zaposlovanje poslušati, da je »težko zaposljiva oseba«, ker je »preveč izobražen«. Na razne naslove je poslal že 50 prošenj za službo.
Tomaž Krajnc (33) , diplomiran ekonomist, je  po diplomi 2009 dobil  službo za določen čas, potem drugje spet za določen čas z obljubo, da bo  nato za nedoločen čas, a je konec 2011 izvedel, da ga ne potrebujejo več. Poslal je 10 prošenj, a ni odgovora.
Dragana Radić je diplomirala na arhitekturi novembra 2011 in išče službo po zvezah, saj (v gradbeništvu) ni razpisov.
Med 115.000 brezposelnimi jih je 10.000 takih z visoko izobrazbo, to je 125% več kot leta 2008. Delež najbolj izobraženih med brezposelnimi je porasel z 7,3% na 8,5%. Število dolgotrajno brezposelnih z visoko izobrazbo se je s 1500 povečalo na 4000.
Damjana Košir, direktorat za trg dela in zaposlovanje na MDDSZ meni, da je za porast brezposelnih z visoko izobrazbo krivo strukturno neskladje. Med njimi je veliko takšnih z družboslovno (ekonomske, pravne in upravne vede) in humanistično izobrazbo. Povpraševanje je večje po diplomantih tehnike, strojništva, elektrotehnike, elektronike, računalništva… »Ena od posledic rasti brezposelnosti po osamosvojitvi je bilo povečano vključevanje mladih v terciarno izobraževanje in s tem odlaganje vstopa na trg dela na kasnejše obdobje. Posledica tega je rast števila diplomantov katerih izobrazba je v neskladju s povpraševanjem delodajalcev na trgu dela«, opozarja.
V Sloveniji je leta 2008 izbralo študij družboslovja 38% študentov in 44% študentk, v EU (skupaj) 35%. Leta 2010 je bilo pri nas 44% diplomantov s področja družbenih in poslovnih ved ter prava, s področja tehnike 16%, storitev 9%, zdravstva 9%, znanosti (t.j. naravoslovja, op. B.M.), matematike in računalništva pa 5,5%.
Trenutno imajo največje težave pri zaposlovanju: arhitekti, grafični in multimedijski oblikovalci, arhivarji in konzervatorji, bibliotekarji, dokumentalisti, sociologi, antropologi, filozofi, zgodovinarji, politologi, novinarji, prevajalci, tolmači, lektorji in drugi jezikoslovci, gradbeni nadzorniki, knjigovodje in strokovni delavci v računovodstvu itd.
Najbolj so iskani poklici: inženirji strojništva, elektrotehnike in elektronike, zdravniki, specialisti in strokovnjaki za zdravstveno nego, farmacevti, razvijalci in analitiki programske opreme in aplikacij itd.

Dragan Petrovec. Penolog. Intervju. J. Aleksič, Mladina, 16.3.2012
V daljšem pogovoru je Dragan Petrovec komentiral tudi  podatek, da  je povprečna izobrazba zapornikov v slovenskih zaporih končana osnovna šola in mnenje, da se diploma vendarle splača, čeprav so se mladi že seznanili s tem, da jim ne pomaga do dobre službe, saj so univerze predvsem oblastnikom prijazen način, kako cele generacije nekaj časa držati onkraj uradnih statistik brezposelnosti in se izkaže, da te diploma dejansko drži ven iz zapora!
»Ha, ha, najbrž res. Če nič drugega, imaš kot študent v mladosti, torej v delinkventno zelo produktivni fazi, manj časa, da bi se ukvarjal z barabijami. Kot visoko izobražen pa imaš tudi več možnosti, da služiš s prodajanjem megle ali da postaneš tajkun po zakoniti poti«.
Glede omejevanja sovražnega govora pa pravi:
»Vse se da zlorabiti, tudi ali zlasti svoboda govora. In prav na Balkanu, se  pravi tudi v Sloveniji, imamo preveč izkušenj, kam pripelje sovražni govor, ki odmeva bodisi s športnih igrišč bodisi iz akademskih prostorov. Če se ne odzovemo nanj, sčasoma postane legitimen del splošnega besednjaka in čez noč preide v domnevno legitimna dejanja, za katerimi ostaja samo kri. To dejstvo bi morali imeti vsak trenutek pred očmi in se vselej čutiti krive, če bi molčali ali pogledali vstran.«

Bojim se, da bo moj sodnik retardiran. Zvone Krušič, Vaša pošta, Dnevnik, 20.3.2012
Bralec piše o sporu z bivšim vodstvom UM.  Izhaja iz mnenja o sodnikih, ki ga je  izrekel Boštjan M. Zupančič (»sodnik evropskega sodišča, bivši ustavni sodnik in profesor na pravnih fakultetah v Ljubljani in ZDA /…/ v medijih 14.3.2012«):
»Poznam ljudi, ki so retardirani in so kljub temu naredili pravno fakulteto (ker jih nihče med študijem ni vprašal koliko je dva in dva) in potem so celo prišli skozi pravosodni izpit«.
Bralca Zvoneta Krušiča je strah, da ne bo (spet) naletel na retardiranca v sodniški halji, ki bo »deloval robotsko, v smislu mehanskega pravnega formalizma, kar je značilnost postsocialističnih vzhodnoevropskih držav (po Zupančiču)«. Tako je deloval sodnik na delovnem sodišču v Mariboru, ki je v njegovem primeru sodil »v prid institucije UM (glede nezakonitosti odpovedi)«.  Bivše vodstvo UM je »pretkano izrabljalo mehanski pravni formalizem v smislu zlorabe prava za namene maščevalnih ukrepov odvzemanja nazivov tistih visokošolskih učiteljev, ki so delovali avtonomno in mislili s svojo glavo«.
Na upravnem sodišču V Ljubljani je bilo drugače, tam so sodili »po merilih strokovnosti, zdravega razuma in na osnovi pravnih dejstev«. Bo višje delovno sodišče v Ljubljani potrdilo Zupančičevo prepričanje?

12. - 18. marec 2012

Pasti modernizacije. Mario Belovič, Delo, 9.3.2012
Komentator piše o socialnem dogovarjanju in meni, da bi morali socialni sporazum vlade, sindikatov in delodajalcev dopolniti še s »širšim političnim in medgeneracijskim soglasjem za potrebne protikrizne ukrepe in strukturne spremembe.
Zdaj je čas za domače naloge, ki smo se jih leta izogibali, še najbolj oblast, ki se je »nezmožna sprožiti reformne procese, zatekala v svoje slonokoščene stolpe  in slikanje EU-topij in fantazem o nenehnem napredku.«
Prejšnje razvojne paradigme je konec, prihajajo računi. »Od ponesrečene visokošolske izobraževalne politike, zastarele industrijske proizvodnje, neurejenega trga dela, fiktivne pravne države, sistemskih davčnih utaj, korupcije in korporativnega kriminala do razkroja starih, a nujnih institucij socialne države«.
Ključni sta vprašanji: »kdo bo  subjekt tega zgodovinskega procesa in kdo bo nosil večjo težo odrekanja. Bodo to delavci, delodajalci, navsezadnje tudi politično-ekonomska elita – ali pa množice anonimnih, ki prihajajo k zavesti in namesto potrošniškega počasi spet začenjajo govoriti politični jezik?«
Vlada bo kot najmočnejši dejavnik morala v javni razpravi nastopiti s strokovnimi argumenti in spoštovati demokracijo. Racionalizacija tudi v času varčevanja ni argument sam po sebi, še posebej če ruši družbene podsisteme, kot sta šolstvo in zdravstvo.
Katarzična modernizacija se kljub začasnemu padcu življenjske ravni ne sme sprevreči v regresijo pravic, še manj svoboščin; vanjo se ne smejo vtkati nadstrankarski klientelizmi, ki so uničili prejšnjo koalicijo. Porazno bi bilo, če bi v »tako eksplozivno mešanico  dodali še revanšizem, slo po lustraciji in ideje o ločevanju duhov«.

Janševa terapija s šokom. Varčevanje.  Urša Marn, Mladina, 2.3.2012
»Ne se igrati z javnim sektorjem. Z njim stojimo ali pademo, rastemo ali zaostanemo.«
Tako meni Marjan Senjur, ekonomist (EF UL) in predsednik vladinega fiskalnega sveta. Sedanja vlada je napovedala šok terapijo, ki običajno ne deluje pozitivno. 
Koalicijska pogodba vladnih strank navaja, da naj bi se delež javnega sektorja znižal krepko pod povprečje v evrskem območju. (J. Mencinger je dokazal, da je njegov delež primerljiv z evropskim povprečjem). Brez dobrega javnega sektorja ni mogoča gospodarska rast, pravi M. Senjur. »primerjalna prednost majhne države je prav njen dober javni sektor: dobra sociala, socialna kohezija, zdravstvo, kultura in ustvarjalni duh, raziskave, dobra izobrazba, socialna in gospodarska infrastruktura. Brez tega /…/ sposobni strokovnjaki in ustvarjalci ne bodo hoteli živeti in delati v Sloveniji, investitorji pa ne bodo investirali v  projekte z visoko tehnologijo in visoko dodano vrednostjo. S slabim javnim sektorjem, nizkimi plačami in nizkimi davki lahko konkuriramo manj razvitim državam, mi pa se vendarle spogledujemo z razvitimi državami.«
Poleg politikov so problem tudi managerji, pravi, morda bi se lahko vprašali o kakovosti izobraževanja naših menedžerjev.
Nova organizacija direktoratov že pod streho. M. Belović, Delo, 7.3.2012
Vlada je sprejela uredbo o reorganizaciji direktoratov, agencij, uprav in direkcij. Uresničiti jo morajo do 1. aprila, vključno z novo sistemizacijo in morebitnim odpuščanjem.
Namesto 58 direktoratov so zdaj trije manj (55), nekateri pa so v drugih ministrstvih.
Znotraj novega (»super«) ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je direktorat za srednje in višje šole ter izobraževanje odraslih (iz prejšnjega MŠŠ), prejšnja direktorata za znanost in tehnologijo in za visoko šolstvo (prej v MVZT), sta zdaj  združena v direktorat za visoko šolstvo in znanost, prejšnji direktorat za investicije (v visoko šolstvo, v MVZT) je zdaj združen v skupnem direktorat za investicije v »super ministrstvu«, direktorat za informacijsko družbo (prej v MVZT) pa je zdaj  v ministrstvu za infrastrukturo in prostor.

Zanka druge stopnje bolonjskega študija. (Delo, 22. februarja), 
Robert Jedlovčnik, Sobotna priloga, Delo, 3.3.2012
Bralec meni, da bolonjski študij predstavlja »kopijo« anglosaksonske univerze s stopnjami (1.) bachelor, (2.) magister in (3) (podiplomski) doktorat.  Njegova prednost  je, da si študent izbira vsebine (»sestavljen študij«) in s tem omogoča perspektivo v bodočih službi.
Take stopnje je predpisal zakon leta 2006, a  reforme naši univerzitetni profesorji niso znali uresničiti. Izmišljujejo si izraz «podiplomski« za 2. stopnjo, čeprav je to le program fakultetnega, univerzitetnega študija. Na družboslovnih fakultetah pravijo, da  je 3-letna 1.stopnja enakovredna prejšnji 4-5 letni univerzitetni in vanjo  trpajo stare vsebine. Na nekaterih fakultetah so povečali študij na 5+0, dokaz, da  1. stopnja ni »dodiplomska«.  Na družboslovnih in »pol zasebnih fakultetah« zagovarjajo stari »magisterij« (mag. znanosti, op. B.M.), ki  ga ni nikjer; z njim so v Jugoslaviji  zmanjševali pomen fakultetni izobrazbi.
Pojavlja se skrb o  zaposljivosti diplomirancev 1.stopnja, »kot da ne bi imeli  že od leta 1963 formirani dve študijski stopnji, pa takrat naše vrle profesorje ni niti najmanj zanimalo, kakšne kakovosti so ti diplomiranci in kje jih bo naše gospodarstvo sploh zaposlilo!? Sedaj pa se čudijo, zakaj hočejo vsi študenti nadaljevati študij na drugi bolonjski stopnji?« Študenti so dojeli, da 1. stopnja ne zagotavlja kompetentnosti v Evropi, razen pri nas.
Namesto, da bi profesorji posnemali tuje univerze, raje »jadikujejo, kako je reformo univerz pri nas težko urediti«. Za to, da reforma ni bila najbolj optimalno izpeljana so odgovorni: »vodstva univerz, dekani fakultet in posamezni univerzitetni profesorji«. Še vedno mislijo, »da jim bodo, kot nekdaj v socializmu« to uredili in predpisali »oni«, ki pa jih zdaj ni več.
Napaka je bila, da pred reformo niso profesorjev poslali na nekajmesečno izobraževanje o bolonjskem študiju, tako kot so jih  v skoraj vseh evropskih državah.

»Ljubljana smo ljudje!« Tina Krista, Delo, 5.3.2012
Pogovor  s kandidatko za županjo Ljubljane Mojco Kucler Dolinar (39). Geslo njene kampanje: »Videz ni vse!«
Diplomirana pravnica, trenutno na doktorskem študiju na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici. Nekdaj zaposlena v podjetju Mostovna, na skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ter na ljubljanskem sodišču. Sodeluje v akademskem društvu Pravnik.
Glede situacije pravi, »da je pohlep slab in da dolgoročno očitno ne funkcionira«. Za vzgled uspešnosti se je dajalo posameznike, ki do bogastva niso prišli z idejo in trdnim delom, država pa tega ni sankcionirala, kar je vzbudilo dvom v pravno državo. Težava je izigravanje zakonodaje, tudi socialne. Ljudi je treba spodbujati, da sami poskrbijo zase. »Na prvem mestu je naša lastna odgovornost«.
Postala je poslanka leta 2004 in v tretjem letu prve Janševe vlade zamenjala Jureta Zupana na položaju ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo. Po izkušnjah pravi, da se ne bi  odločila za strnitev treh ministrstev v eno, za šolstvo, tudi visoko, šport in kulturo (Zgleda, da znanosti ni omenila, op. B.M.).
Je nasprotnica družinskega zakonika, tega v kampanji ne bo postavljala v ospredje, čeprav bodo županske volitve isti dan kot referendum. »Jasno pa je, da so to pomembne reči. Vendarle bi se morali vsi zavedati, da gre za temelje družbe. Ter se vprašati, kakšne pravice si danes jemljemo in ali se zavedamo vseh posledic v prihodnje?«
Ob filmu Železna lady pravi, da je M. Tacher »dokazala, da lahko v politiki uspe tudi ženska z odločnostjo, vztrajnostjo in jasnimi stališči.«

Samo desetina moških ima šefinjo. Aleksandra Kanjuo Mrčela, Sobotna priloga, Delo, 3.3.2012
Profesorica FDV UL piše o razlikah in neenakostih med spoloma. Segregacija na trgu delovne sile po spolu označuje koncentracijo moških in žensk v različnih poklicih in dejavnostih. En spol popolnoma prevladuje v vojaških poklicih, drugi v vrtcih. Razlike so tudi znotraj poklicev: med zdravniki so večkrat pediatrinje, moški so pogosteje kirurgi. Ženske v EU delajo v manj poklicih kot moški. Prevladujejo v treh dejavnostih: izobraževanju, zdravstvu in socialnih storitvah. S feminizacijo se položaj poklica ali dejavnosti poslabša, plača se zniža, v zgodovini npr. pri uradnikih in učiteljih.
V 2010 so največje razlike med plačami v zdravstvenem in socialnem varstvu, kjer so imele ženske 28,87% nižje plače. Strokovnjakinje so bile za 13 % slabše plačane kot moški. Zaradi nižjih plač imajo ženske nižje pokojnine, nič jim ne pomaga, če so več delale v gospodinstvu ali skrbele za druge.
Moški zasedajo delovna mesta z večjo varnostjo in močjo. Za dobro plačane službe je pomembno neformalno kadrovanje, službe dobijo tisti, ki imajo več stikov in zaupanje tistih, ki o zaposlitvi odločajo. Moški poiščejo sebi podobne, ženke pa se na visokih položajih obnašajo drugače. Poimenovanje »sindrom čebelje matice« govori o tem, da ženske redko pomagajo drugim ženskam do visokega položaja.  Nevidne ovire pri napredovanju žensk na vodilne položaje označujejo s »steklenim stropom«. Trdovratni so  stereotipi, npr da so moški primernejši za vodilne.
Spolna segregacija na trgu delovne sile je težko odpravljiva. Potrebna bo »druga revolucija«, po razpravi o enakopravnosti še razprava o družbeni konstrukciji razlik po spolu in njihovo preseganje.

Ženske tudi na najvišje položaje. Viviane Reding, Oli Rehn, Delo, 8.3.2012
Podpredsednika Evropske komisije pozivata k ukrepom, ki bodo omogočili uspešnim ženskam zasesti položaje v vodstvih in upravnih odborih podjetij. »Skrajni čas je, da ženske prebijejo stekleni strop do upravnih položajev!«
V Evropi je stopnja zaposlenosti že 62 %, med  novimi diplomant je 60% žensk, a  v upravnih odborih je le 13,7% žensk (v Sloveniji 15,3%).  Zaradi staranja prebivalstva in pomanjkanja veščin je pomembno doseči bolj uravnoteženo zastopanost obeh spolov.  »Povsod v Evropi se tako politiki kot akademiki in vodje podjetij čedalje bolj zavedajo, da so ženske pomembne za posel. /…/ Ne moremo si več privoščiti da bi ostale sposobnosti številnih žensk neizkoriščene.«

Prihajamo v obdobje, ko bodo ženske pogosteje zasedale pomembna mesta. Dnevnik, 10.3.2012
O položaju žensk v Sloveniji so povprašali tudi Majo Makovec Brenčič, prodekanko za razvoj EF UL. Pravi, da je »zagovornica uravnoteženosti spolov v vodstvih, timih, projektnih skupinah, pa tudi tistih, ki imajo naravne danosti odločanja in vizije vodenja. Če imajo ob tem še dobro mero znanja in zrelosti ter zanesljiv podporni tim, potem je osebnost za ključno mesto prava, pa naj bo moški ali ženska.« Želi si več žensk na vodilnih mestih podjetij in institucij, članic upravnih odborov in nadzornih svetov, več podjetnic in političark. Nima slabih izkušenj glede kariernega razvoja in ovir, imela je veliko ženskega razumevanja is spodbud. Večino funkcij je sprejela  z intuicijo in željo, »da kaj naredim, razvijem, poženem kaj novega.«

Vrhunski dosežek slovenskih raziskovalcev Sandoza. Dragica Bošnjak, Delo, 8.3.2012
»V prestižni znanstveni reviji Angewandte Chemie, z enim od najvišjih faktorjev vpliva, so nedavno objavili članek treh raziskovalcev Leka, člana skupine Sandoz, s področja razvoja farmacevtskih učinkovin. Dr. Ivana Gazić Smilović, doc. dr. Zdenko Časar in dr. Miroslav Kovačević opisujejo novo metodo za asimetrično katalitsko hidrogeniranje halovinilskih spojin.«  Od osamosvojitve Slovenije je bilo v tej reviji po podatkih Web of Science objavljenih 13 člankov naših avtorjev.

Slovenci sodelovali pri določanju genoma glive. G.A., Delo, 8.3.2012
»Slovenski znanstveniki  pod vodstvom dr. Nade Kraševec iz laboratorija za biosintezo in biotransformacijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani so sodelovali pri projektu, kjer so določili genom glive Cochlioboluss lunatus. /…/ Projekt je financiral znanstveni oddelek ameriškega ministrstva za energetiko, na inštitutu Joint Genome Institute (JGI) /…/ v okviru programa The Community Sequencing ta leto 2011.«

Gospodarska kriza ni samo finančna. Delo 9. januarja,.
Zofija Klemen Krek, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 3.3.2012
Bralka  se odziva na pisanje prof. Gamsa (SP, Delo, 11.2.2012), ki se čudi stališčem evropskega vrha o ženskah v znanosti, po katerih bi moralo biti v raziskovalnih kolektivih vsaj 10-20% žensk. Naj pogleda podatke o vpisanih in diplomiranih in o odstotku znanstvenic, pa bo ugotovil, da je tak zahtevek znatno premajhen. Pomagali bi mu tudi publikaciji Science, Technology and Gender (Unesco, 2007) in  She Figures (EU, 2007) ter raziskave slovenskih znanstvenic o teh vprašanjih. Vprašanje žensk v znanosti je bilo obravnavano v vrsti mednarodnih dokumentov, od konference OZN v Ciudad Mexicu (1975) do delavnice Družinam prijazne kariere (Brdo, 2008). Skupni je spoznanje, da je v znanosti še vedno veliko prikritih in celo javnih oblik diskriminacije žensk, kot v politiki in pri odločanju, posebej pri delitvi denarja in nagrad. Ženske niso krive za krizo, saj niso odločale. Za reševanje je treba izkoristiti vse potenciale, sveže rešitve; ne le inženirjev, tudi inženirk.

Gospodarska kriza ni samo finančna. Delo 9. januarja,
Matjaž Gams, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 3.3.2012
V nadaljevanju polemike  bralec ugotavlja, da so dr. Umek, dr. Kos in on zagovorniki inženirstva. Dr. Kos se ni oglasil v debati avgusta 2011, ko je  on »naproti le akademskim  kriterijem« zagovarjal »sodelovanje z gospodarstvom in inženirske usmeritve«. Ugotavlja, da »nočemo odpraviti niti eklatantnih napak«.
»Dr. Kos trdi, da sem pristranski, ker sem zaposlen na inštitutu, sem pa tudi na zasebni podoktorski šoli, imam nekaj patentov«, sodeluje s podjetji in pozna razmere v gospodarstvu. »Lahko bi pisal o pristranosti upokojenega doktorja, ki zato noče nič slišati o pokojninski reformi in ki mladostno zamero zaradi neuspešne akademske kariere stresa že desetletja.« Ki »v življenju ni spravil skupaj niti enega SCI članka«.
Slovenski inštituti dobijo 10-20% stabilnega financiranja, samo dve evropski državi imata ta delež manjši. Glede deleža raziskovalcev na prebivalca smo rahlo nad povprečjem EU. Plače so po »fakultetah in inštitutih  v zadnjem desetletju rasle za tretjino počasneje kot v gospodarstvu in so zaostale celo za inflacijo. Niso največji problem  »sovjetski« inštituti, pač pa izostanek reform, npr. pokojninske. 2000 raziskovalcev  ni krivo za proračunski primanjkljaj, saj pridobijo pol od  EU projektov v Sloveniji. Samo zavod za zaposlovanje ima  1000 zaposlenih.  M. Gams protestira, ker dr. Kos »implicira, da so vsi državni znanstveniki škodljivce, ki v življenju niso naredili nič koristnega«.
Dr. Kos predlaga, naj bi inštitute prenesli v gospodarstvo, on pa, naj sodelujejo z njim. 
Posebej je glasen takrat, ko so na oblasti desne stranke. Kritizira dr. Umeka, ker se kot minister  ni hotel lotiti akademske sfere »z ognjem in mečem«. Desne stranke ga bodo tudi tokrat razočarale. 
M. Gams piše, da delovna skupina pripravlja »spremembe  raziskovalnih, razvojnih  in pedagoških kriterijev v smeri inženirstva in sodelovanja z gospodarstvom«. Potrebuje pomoč inženirjev po fakultetah, inštitutih in podjetjih, ministra Turka in direktorja ARRSa Demšarja. »Združenim nam bo morda tokrat uspelo, sprtim ali zaslepljenim pač ne«.

Gospodarska kriza ni samo finančna. Delo 9. januarja,
Marko Kos, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 10.3.2012
Bralca je prizadel (žaljivi) odgovor M. Gamsa (SP, Delo, 3.3.2012, glej zgoraj).
Kot  da ne bi vedel, da ima (M. Kos) »objavljenih nad 40 znanstvenih člankov v nemških revijah (med 1987 so 1998) in da je založba Springer izdala leta 1983 mojo monografijo Aswismicher Anlagenbau – Grundlagen und Anwendungen, s 500 stranmi, edina slovenska knjiga pri tej največji založbi po knjigi dr. Milana Vidmarja o transformatorjih pred 40 leti. Če tega ni v SCI, ni moja krivda, takšna je bila politika«.
Takšnega zamolčevanja je bil deležen v nekem drugem režimu, desetletje, v institucijah in medijih. »Ko sem bil leta 1987 oproščen po vseh točkah, se mi ni nihče opravičil.«
Objavil je 14 strokovnih analitičnih knjig o poti Slovenije. Političnih ozadij v svojem delu ne pozna in ne prizna ter upa, da se v inženirskih debatah be bodo nikoli več pojavljala.
Janez Jerovšek, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 10.3.2012
Bralec se odziva na »nespodobno pisanje« M. Gamsa, ki diskvalificira M. Kosa v stilu »svinčenih časov«. J. Jerovšek že štiri desetletja spremlja M. Kosa. Ta je objavil številne knjige in članke, tudi v Nemčiji, ima veliko patentov, vodil je razvojni in raziskovalni inštitut v Litostroju, ko je bil uspešen na svetovnem trgu in bil izvoljen za profesorja na FDV UL. Kot recenzent njegovih knjig J. Jerovšek povzema kaj je glavni problem.
»Dr. Kos že nekaj let kritizira sistem državnega financiranja inštitutov in sistem državnih inštitutov ter predlaga sistem, ki ga prakticirajo nekatere uspešne zahodne države, n.pr. Švica in Avstrija. Državni sistem financiranja v bistvu izhaja iz socialističnega sistema. Glede na to, da ima Slovenija še vedno močno poudarjen sistem državnega financiranja državnih inštitutov, je kritika Kosa zadela vse tiste, ki so na to državno financiranje vezani ali od njega močno odvisni. Zato gre v tem sporu za interese. Interes tistih, ki so odvisni od državnega financiranja je, da ta sistem ostane takšen, kot je.«

Na razvojnikih svet stoji – ali pa pade. Bobinac razvojnikom le tisočaka.
Andreja  Basle, Žurnal24, 10.3.2012
Poslušamo: »v gospodarstvu je treba zaposliti več razvojnikov«, »premalo je pretoka znanja med inštituti in gospodarstvom«, »višjo dodano vrednost lahko dosežemo le, če bomo izdelovali inovativne produkte«.
A v realnem življenju, v gospodarstvu so razvojniki »enako izkoriščana in zatirana delovna sila, kot njihovi kolegi, ki za trakom sestavljajo/…/. Nekdo, ki diplomira, magistrira ali celo doktorira na tehniški fakulteti, nato pa v razvoju dela za tisoč evrov, /…/ medtem ko ima njegov vrhovni šef deset tisočakov pa sijoč, fensi službeni avto in pisarno ter veliko službeno potuje po svetu, verjetno ne bo dolgo delal /…/ in tuhtal o novih odkritjih. In potem se mnogi sprašujejo, zakaj tak naval na študij ekonomije, prava in tudi novinarstva. Tu so zgledi: bogati menedžerji, vplivni odvetniki in zvezdniški voditelji zabavnih oddaj.«
Eden od razvojnikov pravi: »Strojništvo je v tej državi podcenjeno in slabo plačano. Skoraj vsak, ki je zaposlen v javni upravi, zasluži več in z manj stresa«. Socialna kapica je pesek v oči, od nje razvojniki ne bomo imeli nič. Uči se angleščine, ob prvi priložnosti bo šel.
Razlogi nezadovoljstva zaposlenih v razvojnih oddelkih podjetij so v njihovih plačah. Te so v Gorenju med 750 in 1.100 evrov, največ 1.500. Nič bolje ni v Kolektorju , Hidriji, Saturnusu. Količevo kartonarna skoraj nima več razvoja, je v tuji lasti.
Le v Pipistrelu imajo lahko več plače kot šefi, pa 13. in 14. plačo, dobiček delijo zaposlenim in nagrajujejo za inovativnost. Pipistrel, Motoman in Akrapovič so pri mladih inženirjih med najbolj zaželenimi. Ne le zaradi boljših plač, ampak ker spodbujajo inovativnost.

Neokusni domoznanski doktorat dr. Pivca. T. Klipšteter, Dnevnik, 6.3.2012
Za svoj doktorat na temo zgodovine bolnice v Mariboru je Gregor Pivc, direktor UKCM sklenil pogodbo z zgodovinarjem Markom Žurajem. Ta je opravil 500 raziskovalnih ur pri zbiranju gradiva v arhivu.  G. Pivc je v okviru podiplomskega študija biomedicinskih tehnologij na MF UM moral zbrati zadostno število znanstvenih objav. Leta 2006 je  članek na temo disertacije objavil v Wiener Klinische Wochenschrift, v prilogi, ki jo je uredil Ivan Kranjc, dekan MF UM, objavo pa je plačal UKCM.
Novinar se je o tem primeru pogovarjal z Gerhardom Frolichom (Univ. J.K. Linz), ki je strokovnjak za etiko v znanosti, plagiatorstvo ipd. Pravi, da znanstvene institucije v Avstriji, Nemčiji in drugod sume nepravilnosti preiščejo šele pod pritiskom javnosti. Mediji so npr. razkrili, da so na  univerzi v Wurzburgu zdravniki doktorirali s spornimi disertacijami
G. Frolich pravi, da bi moral biti v besedilu, vsaj v zahvali,  omenjen tudi sodelavec pri zbiranju gradiva, kar določajo tudi etična pravila združenja urednikov biomedicinskih časnikov ICMJE. G. Pivec je UM pisno jamčil, da je disertacija rezultat njegovega raziskovalnega dela. Za članek v WKW pravi G. Frolich, da je »nekritično prijazen, domoznanski«. Nenavadno je, da je objavljen v prilogi, kjer sponzorji objavljajo prispevke s simpozijev, prispevki pa niso predhodno recenzirani. V slovenskih bibliografskih bazah je članek dobil 68,79 točke, kakor da je objavljen v časniku z mednarodnim faktorjem vpliva.
G. Frolich zaradi te zgodbe predlaga, da se v Sloveniji sprožijo »postopki za uveljavitev strožjih meril pri pisanju znanstvenih del«.

Zakaj na fakulteto, če diplomo lahko kupiš. Anže Božič, Delo, 7.3.2012
Zadnja leta pred osamosvojitvijo in prva po njej je ponarejanje vozniških, spričeval in diplom cvetelo v Bosni in še nekaterih delih nekdanje države, pravi Andrej Dvoršak (na koncu članka piše: »Dvornik, sicer nesporno diplomant Fakultete za varnostne vede.« (? op. B.M.) Lani so policisti obravnavali 58 poneverb, med njimi posamezne primere diplom. A. Dvoršak je prepričan, da jih je veliko več, vsaj po zdaj odkritih diplomah in spričevalih. Najbolj znani primeri so: Ivan Šimenc (diploma EPF UM), Črt Kanoni (potrdilo o zaključku študija na FM UP) in Marko Jaklič (magisterij EF UL).
Akademska pravila in etiko se da izigravati po več poteh. Ena je, da diplomsko ali magistrsko delo napiše nekdo drug, za denar.  Diploma: 600-700 evrov, ponudnikov na spletu ni malo. »Revni, a pametni študentje so s tem vedno služili lepe denarce. Diplome pa so tako ali  tako postale bolj forma in same sebi namen kot pa neki resen izdelek ob zaključku visokošolskega študija«, pravi Dvoršak.
Na spletu ponujajo tudi diplome in doktorate (50 – 500 dolarjev) ustanov kot je »Divine academy«, ki niso verificirane (T.j. akreditirane s strani priznanih agencij, op. B.M.).
Klasičen način ponaredka je, ko nekdo dobi uradni formular in vanj vpiše podatke ter doda žig in podpis, ali pa v originalni diplomi nekoga drugega vpiše svoje ime. Takih diplom ni težko preveriti, le ustrezno fakulteto ali šolo  je treba vprašati.
Se splača truditi in študirati, ali ponarediti listino? Se človek, ki je ponarejal, kdaj vpraša, kako bodo vrstniki gledali njegove otroke?

Kdo so za otroke junaki našega časa? Simona Fajfar, Delo, 6.3.2012
Na srečanju otroškega parlamenta so predstavili rezultate pogovorov, v katerih je sodelovalo 1200 učenci osnovnih šol  iz Kočevja in Kostela.
Največji junaki zanje so njihovi najbližji: starši (zlasti očetje – vojaki), stari starši, prijatelji, bratje in sestre, pa Smrkci, Simpsonovi in Spiderman, športniki, npr. tuji in domači nogometaši, Petra Majdič, pevke… Junaki so Trubar, Prešeren, Martin Krpan (pogumen, močan, hvaležen, skromen, zvit), Lojze Slak in invalida tetraplegika Peter Vujičić in Željko Vertelj ter celo kak učitelj -   … je kul, ko si vzame čas, ker je  fer, torej pošten, in ko je strog. »Kjer je meja, je varnost«, komentira Peter Gradišar, psiholog iz Kočevja.      

Brez političnih strank bi bili srečnejši. Katarina Podnar, Nedeljski, 11.3.2012
Pogovor o starejših ljudeh in tudi o politiki Vid Pečjak (82), psiholog in pisatelj (upokojeni profesor FF UL, op. B.M.) (se) začne s spominom na profesorja Mihajla Rostoharja (ustanovitelja psihološkega oddelka FF UL, op. B.M.). Sodelavci so videli, da – osemdesetletnik – nekaj vneto piše v zvezek in vprašali: »Tovariš profesor, ali pišete spomine?« »Ne, spomine bom pisal, ko bom star.«
Našteva primere plodovitih znanstvenikov v starejših letih (Ticijan, Edison, Einstein, matematik Struk, Enrico Fermi…). Veliko je pisal za mladino. (Drejček in trije marsovčki, in znanstveno fantastiko, o okolju, psihologih…, op. B.M.) Ena zadnjih njegovih knjig je Psihologija staranja in pravkar je s pediatrom Štrukljem končal knjigo Poti ustvarjalnosti.
Vid Pečjak brez dlake na jeziku o trenutnih razmerah pravi:
»Razmere, v katerih smo se znašli so najslabše, vlada etični vakuum, ljudje pa se ne uprejo izkoriščanju, ampak so postali malodušni, misleč, da se nič več ne da in ne more spremeniti. Narobe! Čeprav je ljudstvo prekril plašč vdanosti v usodo čakajoč Kralja Matjaža, da jih reši zatiranja, pa vam pravim: ta junak spi v nas samih! Zbudimo se in spremenimo našo lepo deželo na bolje! /…/
Priča smo izjemnim dosežkom v tehnologiji, veliko dobrin nam je na voljo – televizorji, mobilni telefoni, avtomobili – vsak jih hoče imeti. Te umetno sprožene želje spodbujajo pohlep pri ljudeh. Na drugi strani nas spremljata družbeni razvoj ter moralni razkroj družbe. Kar družbo še zanima, je grabljenje na račun revnejših slojev, in to je smrt za vsako družbo. /…/
Če ne bi bilo različnih strank, bi imel vsak posameznik svoje lastno mnenje – in to je demokracija. Jaz imam svoje mnenje, prav tako vi svojega in moja žena. Ni treba, da se midva združiva proti tretjemu. /…/ Mislim, da bi bil svet in ljudje brez strank veliko srečnejši. /…/ Vse bi  bilo drugače, če bi dali v parlament modre ljudi in bi oni izvolili najboljše v vlado. Kako pa do njih priti? Saj ni nujno, da so volitve strank. Naj ljudje kandidirajo sami ali pa naj jih predlagajo drugi, ki jih izberejo glede na njihov dosežke, na njihovo življenje.«
(Kaj vas vodi v življenju? Kakšen je recept za dolgo življenje?)
»Vprašaj morje, zakaj valovi, haha, vprašaj veter, zakaj piha… Saj pravim, že od malega sem bil tak. Recept pa je v zdravem načinu razmišljanja in življenja.«

V slogi je moč. Nina Krajčinović, Delo, 7.3.2012       
V rubriki Levo mnenje, o moči volivcev.
Po spletu kroži takale karikatura: Na robu prepada je deska, na varni strani na njej stoji kakšnih dvajset delavcev z dvignjenimi transparenti, na drugi pa veliki vodja med govorom. Če bi vsi delavci stopili z deske, bi zgrmel v prepad. Sporočilo: »Ljudje ne poznajo svoje resnične moči.« To se dogaja zdaj nam. Le da smo tako leni, da niti transparentov ne držimo.

Dr. Martin Balluch. Intervju. Marjan Horvat, Mladina, 9.3.2012
Matematik in filozof, z doktoratom o zavesti živali, ki je delal tudi na Cambridgeu pri astrofiziku S. Hawkingu,  je danes vodilni avstrijski aktivist za pravice živali. Martin Balluch (*1964) je po življenjskih izkušnjah napisal knjigo Upor v demokraciji, priročnik za aktivistična gibanja, ki z ozaveščanjem ljudi pritiskajo na institucije parlamentarne demokracije, da se lotevajo potrebnih sprememb. »Elite, ki vladajo v državi, niso sposobne artikulirati zahtev, ki se na novo porajajo v družbi. Zato je pritisk nanje od spodaj nujen.«
O tem, zakaj je leta 1997 zapustil akademske vode in postal aktivist pravi:
»Dvajset let sem delal kot raziskovalec na univerzi. Za intenzivno ukvarjanje s pravicami živali in ekologijo je zmeraj zmanjkalo časa. Življenje v slonokoščenem stolpu, znotraj akademske skupnosti, kjer so vsi zelo racionalni in prijazni, me je motilo, kajti čeprav smo se med seboj veliko pogovarjali, smo bili dejansko izključeni iz resničnega življenja, oddaljeni od tega, kar se je dogajalo zunaj univerze. Ko smo se pogovarjali za mizo, smo vsi nasprotovali industrijskemu načinu kmetovanja, naprej od tega pa nismo šli. Moral sem se odločiti, ali ostati v tem univerzitetnem slonokoščenem stolpu, v udobnem kotičku, ki mi sicer omogoča razmišljati in raziskovati, vendar brez učinkov na družbo, ali izstopiti in uporabiti svoje znanje v konkretnem delovanju, če hočete aktivističnem, za spremembe v družbi.«
 Presunilo ga je, ko je videl kolega s Cambridgea delati poskuse z opicami. Rezal je in meril, neetično. Ko je napisan odklonilno mnenje o takšnih poizkusih, so ga poklicali pred disciplinsko komisijo in mu rekli, da tako ne gre, ker ga pač plačujejo. »Takrat sem spoznal vso absurdnost sistema: više, ko si na hierarhični lestvici, manj stvari lahko počneš, ki se ti zdijo prav. Zato sem moral iz  tega kroga in posvetil sem se aktivizmu, ki mi omogoča boriti se za tisto, kar se mi zdi prav in je pravično. Razlik med vlogo raziskovalca in aktivista nisem mogel pomiriti, pa čeprav me je delo v akademskih krogih zanimalo in deloma tudi izpolnjevalo.«
Leta 1984 se je na fakulteti (v Avstriji) oblikovala skupina proti vivisekciji in poskusom na živalih. Po nekaj letih boja se je leta 1988 zmanjšala trgovino s krznom za 80% in  leta 1989 so dobili nov zakon o poskusih na živalih.

Nepreslišano. (Večer), Dnevnik, 6.3.2012
Sodnik evropskega sodišča za človekove pravice Boštjan M. Zupančič:
»… bolezen  vzhodnoevropskih pravnih sistemov /…/ mehaničen pravni formalizem, kjer sodniki ne odločajo po zdravi pameti v kontekstu vsakega primera posebej /…/ Skratka: sodnik mora imeti predvsem zdravo pamet in seveda pravo znanje. Nekdo, ki odloča mehanično, je slabši kot računalnik. /…/ Pri nas je  vir problema pravna fakulteta. /…/ ker vpisna populacija, ki prihaja na pravno fakulteto, sploh ni vnaprej prebrana.«

Utrinki. Delo, 5.3.2012
Na tiskovni konferenci je Ivan Simčič, poslanec Desusa, zgodovinar,  dejal:
»Dosegel sem sedmo stopnjo izobrazbe, s tem, da nisem šel na neko slovensko Sorbono, ki bi jo izdelal s 24 izpiti, ampak sem naredil okoli 70 izpitov na ljubljanski filozofski fakulteti, na kar sem zelo ponosen. Zato enkrat za vselej nehajte namigovati, da sem goljuf in ponarejevalec, ker greste čez rob.«

Paraziti in druge gnusobe. Dejan Kovač, Dnevnik, 12.3.2012
Komentator navaja primere odstopov politikov v Nemčiji, med katerimi je bil tudi  notranji minister K.T. zu Guttenberg, ki so mu ugotovili plagiate v doktoratu. Kanclerka jih je nazadnje branila samo še zato, ker so »naši«.
Dokler Ivanu Simčiču zaradi prigoljufane srednješolske izobrazbe krivda ni pravnomočno dokazana, velja za nedolžnega. Drugačna logika lahko vodi do  zlorab oblasti. »Mediji in javnost imajo privilegij, da sodijo brez sodbe, na temelju trajnejših in celo trenutnih vrednot in morale in s tem ni nič narobe. Ni pa spodbudno, ko jih ta skušnjava popelje čez rob in v družbo čez noč zasadijo še brezimne parazite in druge gnusobe. S tako odprtim lovom na čarovnice je treba upati, da oblastniki ne bodo postali inkvizicija.«

Erjavec še vedno verjame Simčiču. Gregor Cerar, Dnevnik, 10.3.2012
Predsednik stranke DeSUS meni, da ni dokazano, da je spričevalo poslanca I. Simčiča ponarejeno. Na zadevo se je odzval tudi predsednik vlade Janez Janša. Na simpoziju ob 80. letnici Jožeta Pučnika je dejal, da mu ljubljanska univerza, kjer je J. Pučnik diplomiral, niti ni hotela izdati diplome. Danes pa se vsa država ukvarja z nekim domnevnim spričevalom. »Te iste institucije se dr. Pučniku niso bile sposobne opravičiti, da so mu odvzele diplomo in da je moral v tujini še enkrat pridobiti univerzitetno izobrazbo.«
(Jože Pučnik je o svoji diplomi ter o študiju pri nas in v Nemčiji za radio Štajerski val dne 12.9.2002 povedal tole:
Po  prestanem (drugem) zaporu zaradi članka objavljenega v reviji Perspektive, je (leta 1966) hotel dobiti nazaj diplomo, odvzeto pri aretaciji, a so mu rekli:« Diplome ni več, zgubila se je.« Nato je  odšel v Nemčijo. Delal je in živel skromno. Želel je nostrificirati svojo izobrazbo iz Slovenije, »si nabavil kopijo svoje diplome na rektoratu, kajti spisov na rektoratu niso uničili«, a bi marala »univerza potrditi, da je bila kopija izdana res na podlagi dejanskega stanja«. Kljub urgiranju je trajalo »sedem let in pol, da je prišel pritrdilni odgovor. Po sedmih letih in pol je ljubljanska univerza potrdila, da sem tam diplomiral! Preden je prišel ta odgovor, sem v Hamburgu začel študirati v prvem semestru in sem tam dokončal študij, diplomiral, nato tudi doktoriral in bil že v službi kot znanstveni svetnik v Luneburgu. No, to je ironija šikaniranja takratne komunistične oblasti, ki me ni pustila pri miru niti potem, ko sem odsedel svojih sedem let zapora za prav nič.«
Na vprašanje o študiju pri nas in na univerzi v Lunebergu, kjer je bil profesor, je dejal:
»Kar zadeva program: z nemškega vidika se mi je zdel program slovenskih univerz nekoliko srednješolski. Vse preveč je predpisov, predmeti so vse preveč fiksirani in profesorji obvezani predavati čisto določen predmet. Kakor so mi v kasnejših letih pripovedovali kolegi, je bil bolj ali manj dan celo okvir literature, ki jo je neki profesor predpisal v okviru svojih predavanj. Kaj takšnega v Nemčiji seveda  ni. Kdor ima tako imenovano pravico do svobode predavanja in raziskovanja, Freiheit in lehrnend Forschung, je popolnoma svoboden. V bistvu lahko predava, kar koli hoče. Čisto neobvezno se med kolegi seveda porazdelijo težišča. /…/ Študij je v Nemčiji torej mnogo bolj sproščen, svoboda profesorjev neprimerno večja. /…/
Tudi študenti so imeli veliko možnosti, da si sami zelo hitro izberejo neko težišče, neko specializacijo, in so se potem usmerili samo v to smer. Bilo jih je mogoče oprostiti določenih stranskih izpitov, seveda pa so morali /…/ opraviti mnogo več dela v tej svoji specializaciji. /…/ Ampak vedno smo se držali tega, kar je želel študent. Menili smo, da nima smisla iskati neznanja, kajti to lahko profesor vedno najde, vsak študent pač česa ne ve. In tudi študent bi lahko našel pri profesorju stvari, ki jih pa profesor ne ve…« Ta igra mačke z mišjo je po mnenju J. Pučnika na univerzi nesmiselna. Pri klavzuri (pisnem izpitu, op. B.M.) je dovoljeval, da so študenti »prinesli učbenike, knjige, kar koli so hoteli, samo čas je bil določen, problemi so bili določeni, študenti pa so morali najti rešitve – bodisi s pomočjo literature, kar je tudi dobro, saj s tem le dokažejo, da znajo uporabljati literaturo, ali pa s tem, da uporabljajo samo svojo glavo, kar je bilo tudi dobro. V tem vidim prednost v primerjavi s Slovenijo, četudi moram povedati, da sedanjega položaja na slovenskih univerzah ne poznam zelo dobro in morda delam komu krivico.«
Citirano po knjigi: Pučnik, J. Izbrano delo, (ur. A. Zorn),  zbirka Premiki, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2003, v poglavju z naslovom: »Ko so mi rekli: Diplome ni več!, sem mislil, da se šalijo«, str. 320-332.  Op.: B.M.)

Jure Apih. Intervju.  Ervin Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 10.3.2012
Ustanovitelj prve slovenske oglaševalne agencije Studio Marketing (ust. 1973) Jure Apih govori o časih pred osamosvojitvijo. Oglaševanje je povezano z duhom prostora. Takrat je bio izražanje slovenske identitete sumljivo. Oglaševalci so takrat pomagali znebiti se strahu, odpirali so prostore. Najprej je bila akcija Rad imam mleko, nato V sodelovanju z naravo,  in Zmagujmo skupaj, potem plakat za  (Titovo) štafeto in kongrese Zveze socialistične mladine (Tudi prihodnost ni več tisto, kar je bila včasih, Dost mam), nastali so politični premiki in družbena gibanja. V to vrvenje je stopila Slovenija moja dežela, reklama za (domači) turizem.
Konservativni politiki s planiranjem in dogovorno ekonomijo se je postavil nasproti trg, ki je izhajal iz ideje samoupravljanja. Ljudje imajo pravico, da se odločajo, zato morajo biti informirani. V Zagrebu so marketing predavali že v šestdesetih, od tam so prišli profesorji VEKŠ v Mariboru, ljubljanska fakulteta o tem ni hotela slišati.
To so bili resni časi, spremembe so sprožili resni ljudje. Zgodba se je po mnenju J. Apiha začela s poskusom šolske reforme in predlogom, da bi imel pouk (npr. zgodovine, op. B.M.) po vsej Jugoslaviji skupna jedra. Janez Menart je napisal protestno pismo, ljudem se je prebudil pogum. Slovenski partiji (ZKS, op. B.M.) je to ustrezalo, ker je krepilo pozicije v sporih  z Beogradom; zato je tudi preživela kot stranka. V to vzdušje so prišle akcije Podarim dobim, Slovenija moja dežela, Dost mam, Pankrti, nasprotovanje štafeti, Matevž Krivic z zahtevo po svobodi tiska.
Leta 1990 je za svojo, našo državo glasovalo 88,5%, velika večina. Danes so državljani nezadovoljni z njo, pravico imajo do jeze, ogorčenja nad tistimi, ki so jo naredili takšno. Tudi Islandija in Irska sta zabredli, a se bosta izvlekli. Mi smo zaradi  razdvojenosti v krču. Mladi hočejo iz Slovenije, ker drugje vidijo možnosti, da bodo kaj pametnega delali.

Dišalo je po pomladi. Igor Bašin, Dnevnik, 10.3.2012
Leta 1979, tri mesece po odprtju galerije Škuc v Ljubljani je bila 15. seja CK ZKS o dogajanjih v kulturi. Na rešetu so bili Vitomil Zupan,  Taras Kermauner, Teleks, Problemi, Tribuna, Radio Študent. »Ravno tako kot je zdaj tisto na Starem trgu – ne vem kako se imenuje«, je hrulil predsednik komunistov France Popit. »Toliko časa bomo pustili, da bomo dobili konflikt, potem pa bomo morali preganjati s policijo«. (Arhiv Slovenije, 1589, škatla 449).
Škuc je bil pridobitev študentskega gibanja, ob Radiu Študent, golf igrišču ob Študentskem naselju in Časopisu za kritiko znanosti, novo antropologijo in domišljijo. Ustanovili so ga aktivisti gibanja, ki so verjeli, da je mogoče družbo spreminjati s kulturo. Krmilo so držali, po vrsti, Aleksander Zorn, Darko Štrajn, Matjaž Hanžek, Blaž Ogorevc, Taja Vidmar Brejc, Peter Mlakar in Igor Vidmar.
Leta 1973 je izšla knjiga J. Pengova Odpotovanja, 1977 strip Kostje Gatnika Magna Purga. Bile so razstave; na retrospektivi (skupine) OHO se je zbrala pisana druščine: Emil Filipčič, (Vojin Kovač)Chubby, Pankrti, Jaša L. Zlobec, Zlatko Zajc, Marko Derganc, Ivan Volarič Feo, Spomenka in Tine Hribar, Marko Zorko, Srečo Dragan, Branko Gradišnik in še nekateri obrazi, ki jih je ujel v objektiv Tomaž Kralj in dokumentiral v Problemih.
Sledile so single Pankrtov, Pocestno gledališče Pred razpadom, Spomladanski festival v Križankah 1980, Rock v opoziciji, ki so zbadali »socialistično oblast , ta pa je s svojimi službami obravnavala Škuc kot silo kontinuitete študentskega gibanja oz. kot deviantno aktivnost ultralevičarjev. Galerija je postala kanal vizualne umetnosti '80 let.
Ob Disku FV, Forumu, Radiu Študent, Problemih, Tribuni, Mladini in Katedri je bila medij za avtorje, ideje, estetike, alterkulturo in civilno družbo. Tej tradiciji se Škuc ni izneveril. Kod ena številnih kulturnih institucij je danes pred novimi izzivi.

Blaž Ogorevc in Branimir Štrukelj. Klepetanje ob večerji.
Blaž Ogorelc, Mladina, 9.3.2012
V tisti del Ljubljane, dol na Rimsko, kjer ga že nekaj let ni bilo, ker so uredništvo preselili tja gor za Bežigrad med zgradbe z vonjem realnega socializma, se je priklatil na poti v Lovca, kjer je nameraval ob golažu poklepetati »s Čurkijem, uradno Branimirjem Štrukljem, ki je verjetno naš najbolj priljubljeni sindikalni voditelj, sicer profesor zgodovine in umetnostne zgodovine, a že od leta 1996 glavni tajnik SVIZ-a, a za povrh pa še edini slovenski član sedemindvajseterice, ki sestavlja Izobraževalno internacionalo«, pa ga je na tistem koncu, kjer je večkrat s prijateljčki preukal premnogo noč - zdaj pa  na ljubljanskih ulicah po pol dneva ne naleti na nobenega sodruga iz tistih slavnih časov, ko je bilo »tam od Uršulinske cerkve pa do Filozofske fakultete naše kraljestvo, z gosto posejanimi lokali kultnimi lokali naše generacije, od veleznamenitega Šumija, do zloglasnega Ferenta, pa še Ona-on, Vesolje, Koper, Mrak, Rio, Soteska in Equrna, kjer so v vonju cigaretnega dima, politega vina in neizplaknjenih školjk nenavadno dobro uspevale novolevičarske, anarhistične in nirvanistične (za)misli, neestetski prepiri o estetiki, fantastične laži o potovanjih, pridige vseh veroizpovedi in nasploh vseobče filozofarsko godljanje, a vzklila tudi marsikatera kot studenec čista ljubezen in iskreno prijateljstvo, kjer je v tistem metežu spoznal tudi Čurkija, takrat so ga klicali tudi Tito, a niti mnoge  dvojne rumčke vase vlivajoči, kasnejši mestni svetnik za poimenovanja Peter Božič ne bi vedel zakaj, in čeprav je stanoval v hiški gor pod Gradom nad Škucem, je večkrat obiskal Jurčka, pesnika Jureta Detelo, v znameniti s knjigami nastlani čumnati na Gregorčičevi in vsrkoval vase že skoraj v norost odhajajoče asketsko svetniške misli, ter skupaj z res malo naivnim plemenitim Jašom Zlobcem, Juretovim sošolcem iz gimnazije, bil priča reševanju mravljic iz scalnice in njegovemu žalostnemu umiranju  - presenetilo frfotavo razpoloženje in je Pod lipo trčil v Luja, ljubljanskega hipijskega prvoborca, se z njim zaklepetal v veri, da je zmenjen tam in ne pri Lovcu, kamor se je, opozorjen od foto Kranjc, kasneje potuljeno splazil in ugotovil, ob žrebičku, ne golažu, in vinu, da nista bila nič huda, saj je Čurki, dokler je Čurki, kroničen dobrovoljček, ki se »vedno le široko smeje in vsako zoprnijo preobrne na hecno plat, kadar pa se pojavi kot sindikalni voditelj Branimir Štrukelj, zna biti zajeban, kot zadnjič na televiziji, ko je neupogljivo in resno mikastil sogovornike«; čeprav je zavzeto ukvarjanje s sindikati vse hvale vreden človekoljubni posel, ki pa dandanašnji verjetno ne obeta kakšnega dokončnega zmagoslavja v kolobociji, v katero so zgrmele t.i. »leve stranke«, a vseeno so prav sindikati nekakšna alternativa ostri in za druga mnenja vsaj naglušni sedanji vladi, vendar sem glede uspeha (kot že rečeno, op. B.M.) malo v dvomih.

5. - 11. marec 2012

Evropski dan akcije. I. Dernovšek, Dnevnik, 29.2.2012
Evropske sindikalne organizacije so 29.2. z akcijami pozvale vlade članic EU, naj namesto varčevanja na račun socialnih pravic na prvo mesto postavijo zaposlovanje in socialno pravičnost.
Pavel Vrhovec, ZSSS je opozoril na absurd, da varčevanje narekujejo finančne institucije, ki so glavni krivec za krizo. Zmanjšanje socialnih pravic, znižanje plač in pokojnin, odpuščanje in večja fleksibilnost so pripeljale do 120 milijonov brezposelnih v Evropi, peščica najbogatejših pa je v dveh letih povečala premoženje za 30%.
Andrej Kurnik, FDV UL in gibanje 15o pravi: »Zdaj je ključno, da se s protesti in stavkami strmoglavi neoliberalna hegemonija in vzpostavi nov družbeni pakt, ki bo upošteval družbeno realnost in tistega, ki proizvaja.«. Civilna družba je naredila »razpoko«, zdaj so na potezi sindikati. »Če jeza ne bo obrnjena v pravo smer, se bodo ljudje obrnili drug proti drugemu«, opozarja ob tem ko omenja (vladino) strašenje ljudi s tem, da bo oktobra zmanjkalo za plače.
Matjaž Hanžek, stranka TRS, meni, da treba o razvoju razmišljati drugače.«Smo na prehodu iz industrijske v postindustrijsko družbo, kar je podoben prehod, kot je bil iz kmetijstva v družbo industrije. Produkcija dobrin je postala preobsežna, po drugi strani pa imamo ogromno potreb v javnem sektorju, kjer bi lahko odprli nova delovna mesta«. Za nego starejših bi lahko odprli  do 40.000 delovnih mest. Če bi vsak prispeval 1 – 5% dohodkov, bi imel varno  starost. V javnem sektorju blaginje, kot pravi, je treba razvijati in v njem zaposlovati, ne pa odpuščati.

Odmevi na izhodišča socialnega sporazuma.  Id, Dnevnik, 29.2.2012
Vladin projekt za nov sporazum socialnih partnerjev je po mnenju Dušana Semoliča, ZSSS, »vreden naše podpore, vendar le, če bo v korist delavcem in če ne bo izpeljanka koalicijske pogodbe«. Pričakuje razumevanje za sindikalne predloge.
Janez Posedi, Pergam, ugotavlja, da so izhodišča ohlapna. »Razen ukrepov za zagon gospodarstva, kjer pa bo vse odvisno od vlade, kakšne skupne točke z delodajalci nisem videl«.
Tudi Helena Kamnar, do nedavnega državna sekretarka vlade, ugotavlja, da je vsebina nedodelana. »Cilji so napisani, ni pa poti, po katerih bi do njih prišli«. Pot se najbrž da ugotoviti iz koalicijske pogodbe. Socialni partnerji so pripravljeni na pogovor. »Morda je vendarle dozorel čas, da bodo opozorila, ki jih je ponavljala tudi že prejšnja vlada, končno bolje slišana.«

Razveseljivi rezultati  7. okvirnega programa. J. Kontler Salamon, Delo, 1.3.2012
V evropskem raziskovalnem programu /.OP so slovenski raziskovalci dosegli boljše rezultate kot v 6.OP. Trenutno koordinirajo 34 projektov, vrednost vseh projektov se je dvignila na 100,4 milijona evrov. Uspešnost prijav pa je pod  povprečjem, le 17,4 %. Peter Volasko, naš koordinator 7.OP pravi, da zato, ker je več prijav zaradi nacionalnih spodbud. Zato so merila za te spodbude zaostrili in število je padlo.

Pravega preboja na mednarodne trge še vedno ni. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 20.2.2012
Aprila  bo v Mariboru Slovenska konferenca o podjetništvu in inoviranju. Njen vodja Miroslav Rebernik  (EPF UM) pravi, da Evropska komisija Slovenijo še vedno uvršča v drugo skupino, med inovacijske raziskovalke. Imamo sicer kar lepo število zagnanih ljudi z idejami in asipiracijami, zatika se pri širši izvedbi. »Nekaj zaradi pomanjkljivega poslovnega znanja podjetnikov, nekaj zaradi krize, predvsem pa zaradi še vedno neurejenega institucionalnega okolja, ki troši njihovo pozornost in delovno energijo.«
Pred drugimi državami imamo prednosti samo v človeških virih (število doktoratov, tistih s srednjo šolo in terciarno izobrazbo) v podjetništvu (mala in srednja podjetja, sodelovanje), soavtorske znanstvene publikacije, slabi pa smo pri intelektualnem premoženju (blagovnih znamkah in aplikacijah mednarodnih patentov) ter inovativnih podjetjih, ki uvajajo na trg produktne, procesne, tržne in organizacijske inovacije.

Matjaž Vipotnik. Intervju. T. Lesničar Pučko, Objektiv, Dnevnik, 3.3.2012
Letošnji dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo Matjaž Vipotnik, oblikovalec, v daljšem pogovoru o  vrhunskih dosežkih:
Število šolanih oblikovalcev je odločno zraslo. K temu je nedvomno prispevala ALU UL. A tudi na tem področju velja, da  bo »vrhunskih dosežkov vedno le za vzorec. Tako kot v arhitekturi, slikarstvu, ekonomiji, medicini ali šport… V primerjavi z mnogo večjimi državami, kot smo mi, pa je vrhunskih rezultatov pri nas  sorazmerno več prav v vseh dejavnostih. To me preseneča, pa tudi veseli in spodbuja«.

»Tudi ukane za osvajanje žensk so izum«. T. Bernik, Žurnal24, 25.2.2012
V pogovoru svetovljan in izumitelj s 400 patenti in 41 realiziranimi,  pravi Peter Florjančič (*1919, Bled): »Medalje za patente niso vredne popolnoma nič. Patent je vreden šele, ko greste po Parizu in vidite svoj izdelek. /…/ Izumitelj mora imeti najprej trg, za tisti trg pa izdelek, ki ga lahko zaščiti. Ta čas velja pregovor: Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal, ker nihče ne zna rešiti te godlje, v kateri smo. Če poslušam naše, politika tega sploh ne more narediti, samo stroka in delavni ljudje. /…/  Razmišljati morate o stvareh, ki so preproste.« Na primer: izdelki za male živali, kocke iz storžev za kurjavo, izdelki majhnih podjetij z desetimi ljudmi…

Kulturnik, ki se je odzval klicu politike.  T. Jaklič, Delo, 28.2.2012
Nekdanji  urednik, publicist, dramaturg Aleksander Zorn (*1947) je postal državni sekretar za kulturo, na predlog ministra Žige Turka.
Na FF UL je diplomiral iz svetovne književnosti leta 1973 in prejel študentsko Prešernovo nagrado. Bil je »povsod zraven« v časih »zasedba FF, ustanavljanja Škuca, Radia Študent«, vedno pokončen, premočrten, rahlo mrk. 1970 urednik Tribune. Od 1881 član Društva slovenskih pisateljev. Objavljal v Tribuni, na radiu, Dnevniku, problemih, Naših razgledih in v Novi Reviji. 17 let strog urednik v Mladinski knjigi, tudi Janševih Premikov. Predsednik delavskega sveta, sindikata, predstavnik delavcev, vedno kritičen do vodstva.
Leta 1995 stopi v politiko (SDS); v Janševi vladi 2004 postane državni sekretar za znanost in kulturo, vodi odbor za državne proslave in predseduje strateškemu svetu za kulturo, izobraževanje in znanost (v njem so F. Bernik, P. Jambrek, D. Komel, L. Lebič, M. Rotovnik, Žiga Turk…)
Leta 2008 postane  poslanec, dela v odborih za kulturo in za visoko šolstvo.
Zdaj kot državni sekretar zagovarja avtonomijo kulture: »Strukturne spremembe bodo, vsebina pa se bo ohranila«.

Oropani mladi. Josip Meden, Odprta stran. Objektiv, Dnevnik, 25.2.2012
Bralec se odziva na pismo Roberta Colnarja v Dnevniku, ki tarna, da so prejšnje generacije »dobro prišle skozi« in so krive za mlade brez prihodnosti.
Josip Meden je bil rojen pred 2.sv.vojno. Po njej so »z eno plačo skromno a srečno živeli«, ne vsi, a večina, preživeli nato razna pomanjkanja, parne in neparne dneve, tihotapili, gradili s samoprispevki in »neosveščeni, kot smo bili, celo zabavali«.
Roberta C. poziva k razmišljanju, »kdo naju želi spreti, kdo manipulira z nama, kaj je tisto, kar slutijo množice v svetu. Pravkar sem bral puhlo razmišljanje nekega našega znanega sociologa, ki se zmrduje nad »preživelimi« idejami iz 19. stoletja, a hkrati bebavo miži pred tistim, kar nas ponižujoče upogiba in gazi danes«. (Glej  F. Adam, Objektiv, Dnevnik, 18.2.2012, povzeto na www.nsdlu.si v Pogledih).
Upa, da  »se bliža čas, ko bo nekdo in nekje le povezal množice za novo upanje«. Ko ne bo mogel vsakdo prodajati puhlic o gospodarstvu, npr. t.i. poslovneži o tem »kako bi bili uspešni, če ne bi bilo treba plačevati delavcev in prispevkov državi«.
Upa, da bo Robertova generacija »le našla pot iz t.i. kapitalizma, ki so nam ga vsilili in zdaj tako brezdušno gazi po nas.«

Odmev na članek oropana mlada generacija. Angelca Žiberna, Dnevnik, 1.3.2012
Bralka  Angelca Žiberna deli zaskrbljenost R. Colnarja glede socialnega položaja mladih. A tudi starejši so bili prikrajšani. Otroštvo v vojni in v povojni obnovi, zaposlovanje s 15 leti, prostovoljno delo, kruh na karte. Porodniška kratka, vrtcev ni bilo, zgradili smo jih kasneje s samoprispevki, podobno tudi stanovanja. Poklicno izobraževanje ob delu, brez štipendij, nizka izobrazba in pokojnina. »Starejši so upravičeno užaljeni, ko je srednja generacija prodala tovarne, podjetja in si napolnila žepe«, brez kazni.
Mladi, začnite odpirati prav vprašanja in vzroke pri pravih krivcih. S strpnostjo do dobrih dejanj. Tudi danes je potrebna medgeneracijska solidarnost, v družini, med mladimi in starimi, bolnimi in zdravimi, med revnimi in bogatimi.

Tudi druga plat krivice. Jasna Kontler Salamon, Delo, 21.2.2012
Dijaki so zbrali 17.000 svojih podpisov proti ukinitvi štipendij zanje. Vlada ima zdaj priložnost, da se prikupi mladim in spremeni zakon, ki jih je nadomestil z (nižjimi) otroškimi dodatki. A ne kaže pozabiti, piše komentatorka, da so »dijaki skupaj s študenti  lani uspešno rušili referendum o malem delu in s tem ohranili študentsko delo«. To je »anomalija, ki državo, posredno pa tudi mlade po diplomi, stane veliko.« Brez  tega bi bilo več denarja za  mlade. »Toda kdo bi mladim zameril, da vidijo le svojo plat krivice?«

Nepreslišano. (Zoisove štipendije). (Večer), Dnevnik, 29.2.2012
Zoisove štipendije so namenjene nadarjenim, pravi Valentin Bucik, PF UL, a »pogosto zgrešijo tarčo, ker gredo zlasti k tistim, ki so najuspešnejši v šolskih ocenah«. Lani so jih dobili tisti s povprečno oceno v OŠ 5,0, v srednji šoli 4,8 in na univerzi 9,7. Ni vsak nadarjen odličen, in vsak odličen ni nadarjen. Ocene zahtevajo najmanj truda pri selekciji, a pozabljamo, da je lahko širina interesov in dejavnosti (in s tem pomanjkanje časa) lahko ovira za odličen uspeh. »Ali torej s štipendiranjem po ocenah spodbujamo preračunljivost, pragmatičnost, pridnost namesto inovativnosti, neodvisnosti, kreativnosti, in to ne nujno v šoli?«

Punce pridne, fantje iskrivi – mar res?  Šolski razgledi, 2.3.2012
V mednarodni raziskavi Psa 2008 so ugotovili, da naši fantje najbolj zaostajajo za dekleti pri materinščini. Pri matematiki in naravoslovju ne zaostajajo statistično značilno. Sicer so dekleta v materinščini boljša v vseh državah. Že leta beležijo razlike pri vpisu v zahtevnejše programe. Na gimnazije je razmerje pri vpisu 60:40 v korist dijakinj, pri diplomantih 160:100 v korist žensk. V prestižnih poklicih, pravu in medicini, že prevladujejo ženske. Čas je, da ukrepamo in zmanjšamo razlike, pravi Slavko Gaber (PeF UL.)
Morali bomo vpeljati programe za izboljšanje bralne pismenosti. Manjka nam literature za fante stare 12 do 17 let.  Učitelji bodo morali delati drugače. Pri opazovanju v razredih (s pomočjo študentov) so ugotovili, da  učitelji drugače delajo s fanti, drugače z dekleti. Če je nemirna punca jo prej opozorijo, od nje pričakujejo da bo prebrala berilo, fant bo že… Knjige priporočajo glede na spol. Fantom postavljajo podvprašanja o avtomobilih, dekletom o  modi… »Polni smo družbeno zacementiranega spolno diferenciranega ravnanja«. Za zmanjšanje feminizacije učiteljstva je treba spodbujati moške za ta poklic. V vrtcih in prvem triletju OŠ so dobro sprejeti!
Cveta Razdevšek Pučko (PeF UL)  pravi, da pridejo otroci v šolo različni, te razlike pa lahko s pedagoško prakso še povečamo. Dekleta so se bolj pripravljena prilagoditi zahtevam po pomnjenju in dobesednih odgovorih, »se pač napiflajo, fantje se uprejo«. Pozornost je treba posvetiti različnim učnim strategijam, npr. dečke k takim, ki zahtevajo logično mišljenje in praktične zglede. Dekleta imajo raje miselne vzorce, ko berejo podčrtavajo in izpisujejo, fantje predvsem prebirajo. Učitelji ugotavljajo, da fantje v šoli »ne izrabijo svojih jezikovnih, likovnih in glasbenih zmožnosti, deklice pa ne športnih in tehniških«. To je posledica (pedagoških) stereotipov, tudi iz družine.

Akademska skrb za prestiž.  Častni doktorji slovenskih univerz.
Jan Konečnik, Objektiv, Dnevnik, 3.3.2012
Univerza v Ljubljani (UL) je doslej podelila 76 častnih doktoratov svetovno znanim osebnostim, znanstvenikov, politikom in tudi zaslužnim za njen razvoj. Stanislav Pejovnik, rektor UL pravi, da tega naslova  UL ne podeljuje po tekočem traku in  dodaja, da veljavo častnemu doktoratu daje ugled univerze, ki naslov podeljuje. Za vsako univerzo pa je to tudi stvar prestiža.
Prvega je UL podelila leta 1992 Danilu Majaronu, pravniku, pobudniku ustanovitve univerze (za dunajsko vlado spisal je spomenico »Za vseučilišče v Ljubljani, 1898). Po padcu Avstro-Ogrske je vodil priprave vseučiliške komisije, se pogajal z beograjsko vlado in ministra prosvete Davidovića prepričal, da je vlada julija 1919 ustanovila UL.
Tudi slovenski politik Anton Korošec (1939)  in ljubljanski župan Ivan Hribar (1941) sta naslov dobila za zasluge pri ustanavljanju UL. Leta 1931 je častni doktorat dobil Tomaž G.Masaryk, predsednik ČSR, kot profesor, za znanstvene, pedagoške in narodno-kulturne zasluge.
Ob  50 letnici UL leta 1969  sta častni doktorat dobila tudi politika Josip Broz Tito in Edvard Kardelj in  domači znanstveniki Srečko Brodar, Milko Kos, Alija Košir, Feliks Lobe, France Stele  ter Alois Tavčar.
Pred leti ga je prejel Noam Chomsky pa je svetovno znani akademik, dobitnik mnogih častnih doktoratov.
Na leta 1975 ustanovljeni Univerzi v Mariboru (UM) imajo 25  častnih doktorjev, med katerimi je tudi Anton Vratuša, slavist in politik.
Univerza na Primorskem je dala častni doktorat Pietru E. di Pramperu, fiziologu iz Vidma.
Najmlajša Univerza v Novi Gorici (UNG) je častni doktorat podelila Christerju Fuglesanhu, fiziku  in astronavtu.

Na jutrišnji dan. 4. marec. Dnevnik, 3.3.2012
Leta 1906 se je rodil Vladimir Murko, pravnik, zaslužni profesor UL.  Po doktoratu na UL je  delal v banki in nato dolgo leta kot profesor UL. Poleg raziskav  finančništva in gospodarstva ter zamejcev je pisal o  naših najstarejših znanstvenikih in tehnikih. Je eden najpomembnejših in najbolj vsestranskih zgodovinarjev znanosti na Slovenskem. Umrl je 1986.

Učenost z veliko žlico. Debate. Tanja Lesničar Pučko, Dnevnik, 28.2.2012
Kolumnistka piše o primerih plagiatorstev in njihovem vplivu na mlade. Direktor Višje in srednje prometne šole Maribor  A. Pepevnik je prepisoval iz 15 let stare srbske študije. Njegov mentor je »predaval  na kar treh fakultetah, v Ljubljani, Zagrebu in Portorožu« in je njegov doktorat »gotovo večkrat prebral, ga vrnil doktorandu, spet presodil popravke itn. In mu pri tem metoda ni zvenela znano, »saj je danes resda mogoče brez nevednic prepisovati od kogar koli, od Blaira do Masaryka, in to povsem brez posledic«. A to »profesorjev verjetno ne more  povsem odvezati od odgovornosti, saj bi /…/vrglo čudno luč na njihovo mentorsko usposobljenost, pomenilo pa bi  tudi odprtje vsesplošnega krivolova na seminarske  naloge, diplome – za oboje menda obstaja zelo dobro razvejana mreža avtorjev, ki po naročilu študentom napišejo /…/  za kar nimajo časa, volje ali znanja – in tudi na doktorate, ki naj bi vendarle pomenili neki presežek«.
Ob zadregah s srednješolskim spričevalom Ivana Simčiča pa  zapiše: »Vidite otroci? Nič se uliti, samo krompirčkove žige uporabite, pa vas čaka poslanska kariera.«

Visokošolske goljufije. Izpod preproge. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 4.3.2012
Od drobnih prevar do ponarejenega spričevala, diplome, doktorata…
Kolumnistka se spominja 1993 odkritega nelegalnega študija italijanskih študentov na UM, in nelegalnega vpisa skupine Kitajcev na isti univerzi nekaj let kasneje. Uradnega krivca ni bilo. In nelegalnega študija oficirjev na UP; kasneje so ga legalizirali. Na isti fakulteti (FM UP, op. B.M.) so nekateri študenti do diplom prišli po bližnjici. Ni bilo posledic.
Zato ni nenavadno, če nekateri skušajo tako priti tudi do magisterijev, doktoratov… Odkriti primeri so vrh ledene gore. Npr. odvzem magisterija Marku Jakliču na EF UL. In doktorata Antonu Pepevniku na UL, »ki je s pomočjo tega doktorata vrsto let učil tudi na univerzah«.
Največ se piše o domnevnem goljufanju poslanca Ivana Simčiča. Zaradi ponarejenega spričevala so ga odpustili iz vojske, z njim se je vpisal na FF UL in tam diplomiral.
V našem visokem šolstvu se zganejo, šele ko goljufije ni mogoče prikriti. Pa še takrat z grešniki ravnajo v rokavicah.  Zato ni čudno, da študenti popravljajo ocene po vzorcih, ki so jih preizkusili v osnovni in srednji šoli. Tvegajo le izgubo izpitnega roka, morda zamero pri profesorju. Nato z goljufijo poskusijo še drugje.
Ugledne univerze po svetu »neusmiljeno obračunajo z vsakim odkritim primerom goljufanja. Zaloteni nimajo več možnosti nadaljevanja študija na teh inštitucijah. Goljufij skoraj ni.
Odločneje bi se morali postaviti po robu takim goljufijam. Zmanjšujejo vrednost naših diplom. Vseh.

Javnost je politično apatična, kar povečuje možnosti za korupcijo.
Lucija Dimnik, Dnevnik, 29.2.2012
Simona Habič, društvo Integriteta, poroča o raziskavi »Nacionalni sistem integritete«.  Ugotovitve so potrdile, da v Sloveniji obstajajo resne sledi sistemske korupcije. Najšibkejši steber integritete je civilna družba, saj nima dovolj sredstev za delovanje in vpliva, vlada in parlament pa je ne priznavajo kot enakovrednega partnerja. Slabo so ocenili tudi obveščanje javnosti skozi medije. Bolje je z varuhom človekovih pravic, sodstvom in komisijo za preprečevanje korupcije.
Bojan Dobovišek, FVV UM ugotavlja, da se ljudje bojijo prijaviti primere korupcije, bojijo se posledic.  Nekateri znižujejo etične standarde, uporabljajo socialne mreže in zveze za socialne ugodnosti, se izogibajo davku, delajo na črno, zlorabljajo položaj ipd. Kljub temu Slovenci cenijo poštenost in pravičnost, integriteta postaja vrednota, zahtevajo jo od nosilcev moči. Protestov pa ne vidijo kot del rešitve. Dobovišek ne vidi rešitve v represiji, ampak v nadzoru, ki je v rokah civilne družbe in medijev.

Humanost, inovativnost in kultura. Lenart Škof, Delo, 3.2.2012
Avtor (FHŠ UP) meni, da je človeštvo na točki, ko bo moralo začrtati pot neke nove kulture bivanja. Potrebujemo novo, bolj smiselno razmerje med človekom in znanostjo.
Lenart Škof glede humanistike piše:»Danes so vsa področja humanistike nedvomno pod hudimi pritiski »kapitala« - če uporabim ta že nekoliko izrabljen izraz. Bliža se čas odločitve: če se bodo pritiski nadaljevali, se bo humanistika tudi pod pritiski raznih uravnilovk bolonjske reforme dejansko spremenila v deklo tehnološkega razvoja.«

Kako je tobačna industrija oblikovala naš svet in morila.
Mihaela Šorl, Dnevnik, 3.3.2012
V ZDA je veliko pozornosti pritegnila knjiga Golden Holokaust, v kateri R. Proctor opisuje, kako je  tobačna industrija usmerjala Hollywood, znanost in ideale mladih. Že leta 200 je Svetovna zdravstvena organizacija WHO dokazala podkupovanje znanstvenikov od te industrije. Leta 1953 so znanstveniki na miših dokazali, da tobak povzroča raka. Proizvajalci cigaret so se dogovorili, da s podkupovanjem strokovnjakov uporabijo znanstveni dvom in upočasnijo zavedanje ljudi o škodljivosti kajenja. Šele 1994 so zato v ZDA začeli govoriti o tem, od takrat število kadilcev pada.  Če ne bi zavrli javne propagande proti kajenju, bi osem milijonov Američanov manj umrlo za rakom pluč.
Tobačna industrija je tudi veliko vložila v raziskave, ki naj bi dokazale, da so bolezni gensko pogojene.
Z vlaganjem v filme so širili idejo, da kajenje predstavlja upor proti družbi. Zlasti mladim so želeli prikazati odločitev za cigarete kot svobodno izbiro, izraz  uporniškega duha, odraslosti. Mlade so prepričevali, da gre pri kajenju za »sprejemljiv upor« in jih ujeli na limanice obstoječega (kapitalističnega) reda.
Z idejo, da je omejevanje kajenja del totalitarne prakse, je tobačna industrija spodbujala tudi pisanje zgodovine, ugodne zanjo. Sam avtor omenjene knjige Robert Proctor je v reviji Bulletin of the History of Medicine je objavil članek o tem, kako je Hitler nasprotoval cigaretam. Ista revija, podprta od kancerna Philip Morris, pa mu je kasneje zavrnila članek, v katerem je kritiziral tobačno industrijo.

Znanstveno dokazano, da so bogati ljudje bolj nemoralni od revnih.
Mihael Šorli, Dnevnik, 1.3.2012
Ameriški in kanadski raziskovalci so v študiji objavljeni v Procedings of the National Academy of Sciences, da je etično ravnanje povezano s socialno hierarhijo. Opazovanja pokazala, da lastniki luksuznih avtomobilov pogosteje izsiljujejo prednost. Med 100 prostovoljci, ki so odgovarjali na etične dileme, so bili bogatejši pogosteje pripravljeni na nemoralna dejanja. Med 200  osebami, ki so za denar metali kocke, so najpogosteje goljufali tisti z vrha socialne lestvice.

26. februar - 1.marec 2012

Vlada socialnim partnerjem predstavila izhodišča za nov socialni sporazum.
I. Dernovšek, Dnevnik, 28.2.2012
Na seji Ekonomsko socialnega sveta (ESS) je vlada predstavnikom delodajalcev in sindikatov predstavila svoja izhodišča za sporazum socialnih partnerjev za izhod iz krize. Ta ni kratkotrajna, razmere se poslabšujejo, napoveduje se nova recesija, je dejal predsednik Janez Janša.
Cilji sporazuma so: dvig kakovosti življenja, zmanjšanje brezposelnosti, trajnostni razvoj in zmanjšanje števila revnih. Predvideva se racionalizacija in varčevanje v javnem sektorju, davčna razbremenitev gospodarstva, spremembe delovne zakonodaje, plačne politike, izobraževalne in raziskovalne politike, pokojninska in zdravstvena reforma. Podlaga za rast plač bo povečanje produktivnosti, plače v javnem sektorju ne bi smele prehitevati rasti v zasebnem, zagotovili bi minimalno plačo, zaposleni bi bili udeleženi pri dobičku podjetij.
Finančni minister Janez Šušteršič je napovedal za prihodnja leta le 1% gospodarsko rast. Proračunski primanjkljaj moramo znižati na 3% BDP. Proračun za 2012 bo 8 milijard evrov z odhodki pod 9 miljardami (lanska realizacija je znašala 9,4 milijarde). Odhodke bi v tem in naslednjem letu zmanjšali za 2% in 1,5% BDP. Država bo  varčevala pri materialnih stroških, javnih naročilih, premoženju, ministrstva bodo krčila programe. V državni upravi bodo organizacijske spremembe, niso pa določili števila odpuščenih delavcev. Javni sektor bodo bolj racionalno organizirali s poenostavitvijo postopkov, načrtovanim zaposlovanjem, prenašanjem nalog na nevladne organizacije in javno-zasebnim partnerstvom. Spodbujali bodo zaposlovanje, zlasti za nedoločen čas, uvajali delovna mesta za starejše, zdravju neškodljiva in za trajnostni razvoj, dalje ostajanje v zaposlitvi in zdrav življenjski slog ter prenovili aktivno politiko zaposlovanja. Razbremenili bodo gospodarstvo, spremenili dohodnine in uvedli socialno kapico.
Predsednik združenja delodajalcev Milan Lukič je izpostavil neskladje ob izgubi delovnih mest v realnem sektorju in hkratnem povečanju števila zaposlenih v javnem sektorju. Z vlado se glede izhodišč strinjajo, ključni bodo konkretni koraki.
Predsednik ZSSS Dušan Semolič je opozoril, da so krizo povzročile finančne institucije, ki zdaj breme valijo na socialno državo. Predlaga davek na finančne transakcije in progresivno obdavčenje pri dohodnini, zmanjšanje sive ekonomije, javnih naročil in več plačilne discipline. Znižanje davkov bi povzročilo primanjkljaj.
Branimir Štrukelj, KSJS, je izrazil skrb za socialno državo in opozoril, da število zaposlenih v javnem sektorju narašča v razvitih evropskih državah. Na njegovo vprašanje,  ali se bo vlada držala dogovora, da letos ne bo posegov (v plače, op.B.M.) je predsednik Janez Janša pojasnil, da stranka SDS ni podpisala dogovora zato, ker interventni zakon velja le pol leta, dogovor pa predvideva celo leto. To so videli kot nevarnost za izvedbo nujnih ukrepov.
Socialni partnerji morajo v sedmih dneh prispevati svoje predloge, nato bodo v 14 dneh skupaj pripravili osnutek sporazuma, o katerem bo tekel »intenziven in neprekinjen« socialni dialog. Sporazum naj bi sklenili do 20.6.2012, veljal pa naj bi do leta 2017.

Do novih univerz s pomočjo politike. Jasna Kontler Salamon, Delo, 25.02.2012
Minister Žiga Turk se ne bo mogel dolgo izmikati opredelitvi, ali javna sredstva dopuščajo ustanavljanje novih univerz. O tehnološki univerzi, predvideni s koalicijsko pogodbo, namreč trdil, da je ta projekt za ves vladni mandat.
V zadnjih dneh se je pokazalo, da je ustanovitev gorenjske univerze stvar bližnji prihodnosti. Začelo se je tekmovanje s snovalci  drugih univerz. Gorenjci ne skrivajo, da v računajo na političnega aduta – Branka Grimsa, predsednika odbora državnega zbora za izobraževanje, znanost, kulturo, šport in mladino. Ob zaslišanju Žige Turka pred omenjenim odborom sta za novi univerzi agitirala le poslanca iz novomeškega in celjskega konca. Ne Grims ne kdo drug o gorenjski univerzi ni rekel besede.
Gorenjske zavzetosti ni zamajal niti odpor v senatu  UM. »Štiri univerze so za Slovenijo dovolj« je dejal rektor Danijel Rebolj, predsednik rektorske konference, po nedavni seji RK RS. UM je že napovedala, da bo v vztrajala pri ugotavljanju deleža premoženja v FOV UM. Gorenjci stališče UM pripisujejo temu, da FOV tej univerzi prinaša prihodek, vendar je FOV lansko leto končala z izgubo.
Gorenjska si za univerzo prizadeva že od 2006, ko je bil sprejeta Nacionalnem programu visokega šolstva 2007– 2011, ki je napovedal 7 – 10 novih univerzitetnih središč. Nova univerza bi Gorenjski prinesla nov gospodarski zagon, pravijo. Podobno trdi tudi novomeška politika.  A tamkajšnjim visokošolskim zavodom ni treba izstopati iz kakšne univerze. To pa  nista edini univerzitetni kandidatki.

Obubožano terciarno izobraževanje. J. Kontler Salamon, Delo,  25.2.2012
V prihodnjih letih bo študentov vedno manj. Zaradi demografije in omejevanja pretirane množičnosti, o čemer se strinjajta politika in izobraževalna sfera.
 Leta 2007 je bilo za visokošolski dodiplomski študij razpisanih 24.9929 mest, prijav pa je bilo 25.223. Leta 2009 je bilo razpisanih mest največ -  27.253. Lani (2011) je bilo na 25.499 mest le še 20.550 prijav.
V zadnjih desetletjih se je precej povečalo število visokošolskih inštitucij. UL je bila ustanovljena leta 1919, UM 1975 in tako smo leta 2003 imeli dve univerzi in 12 samostojnih visokošolskih zavodov. Leta 2006 je bila ustanovljena UNG, za peto univerzo lahko imamo EMUNI (Evromediteransko univerzo, ustanovljena 2009). Leta 2008 je ministrica Mojca Kucler Dolinar vpisala v register Novo univerzo, kar pa je nova vlada (isto leto) razveljavila. (Prva vlada J. Janše je napovedala , da bomo imeli 7 – 10 univerz ali univerzitetnih središč.) Leta 2010 smo imeli pet univerz in 30 samostojnih zavodov.
Delež prebivalcev s terciarno izobrazbo pri nas zaostaja za povprečjem EU in se le počasi izboljšuje. Od leta 2000 do 2005 se je v EU delež prebivalcev s terciarno izobrazbo povečal z 18,9% na 25%, v Sloveniji pa od 15,7% na 22,5%.
Dušan Mramor, dekan EF UL, predsednik UO UL in nekdanji finančni minister ugotavlja, da se je proračunski delež za visoko šolstvo zmanjševal celo v času gospodarske rasti (2005-2008). UL je takrat vsako leto dobivala manj, tudi glede na delež v DBP. Leta 2009 so se finančne razmere začasno izboljšale, od takrat pa se delež javnih sredstev zmanjšuje. Stroške terciarnega izobraževanja (vanj sodijo tudi višje šole, op. B.M.) je v zadnjih letih povečala še bolonjska reforma.
Zaradi takega stanja rektorji obstoječih univerz niso naklonjeni ustanavljanju novih. Rektorji upajo, da bodo tisti, ki bodo odločali, kljub pritiskom lokalnih interesov, zmogli videti realno stanje. Danijel Rebolj, rektor UM in predsednik RK RS pravi, da bi morali »dobro premisliti in pregledati celotno visokošolsko izobraževanje, predvsem glede na to, kakšne zaposlitvene možnosti ponuja in koliko je to kvalitetno.«  Nova vlada načrtuje ustanovitev tehnološke univerze, glede ostalih pa doslej ni jasno izrazila stališča. Tisti, ki si (ne) želijo novih univerz, si to razlagajo kot »vladino tiho privolitev v prejšnji razvojni visokošolski model«, piše Jasna Kontler Salamon.

Zanka druge stopnje bolonjskega študija.  Jasna Kontler – Salamon, Delo,  21.02.2012
Prihodnjo jesen se bo zelo povečal  delež študentov na drugi bolonjski stopnji. Kaj to pomeni za izvajalce in kaj za državo? Dušan Mramor, dekan  EF UL, predsednik upravnega odbora UL in nekdanji finančni minister pravi, da bo posledice slabo izpeljane bolonje v krizi še težje reševati. Nekatere poteze je nova vlada že napovedala. Dodatna sredstva za peti letnik nikoli niso bila zagotovljena. Kako v takih razmerah kakovostno izpeljati programe? To zelo skrbi tudi rektorja in vse dekane.
Po izkušnjah fakultet, ki so prve uvedle bolonjski študij, se po 1. stopnji od 80 -90 % študentov vpiše na 2. stopnjo. Smisel bolonjskega študija naj bi bila zaposljivost po 1. stopnji, se strinja D. Mramor. 1. stopnja bi morala biti primerljiva s prejšnjim dodiplomskim (štiriletnim) študijem. Ta bi se skrajšal na tri in postal zahtevnejši ter intenzivnejši. Na EF UL so v št. letu 2005/2006 uvedli tako zasnovano prvo bolonjsko stopnjo. Nato pa je bil spremenjen visokošolski zakon, ki je prejšnji univerzitetni študij izenačil z bolonjsko 2. stopnjo. Zaposlovalci so nato diplomante 1. stopnje kljub večjemu znanju enačili s prejšnjimi višješolskimi diplomanti. Tako študenti nimajo druge možnosti, kot da vpišejo še 2. stopnjo. 
O obljubljenem plačanem študiju za vse na 2. stopnji D. Mramor  kot ekonomist pravi, da v lahko postanejo obveze, sprejete v času prosperitete, obdobju krize  za družbo preveliko breme; pač ni denarja.
Omejitvi množičnosti študija se ne moremo izogniti. Slovenija je v preteklih letih zelo povečala delež študentov na generacijo. Med razlogi za ekstremno velik vpis je vrednost študentskega statusa, od prehrane in prevozov do študentskega dela. Velik je delež fiktivnega vpisa, na nekaterih programih do 30 %. 
Imenovanje Žige Turka za ministra vzbuja upanje, pravi. Kot akademski človek in nekdanji minister za razvoj razume ključno vlogo visokega šolstva in znanosti za preživetje in razvoj Slovenije. Pozna pomen osredotočenja na najbolj kakovostne institucije ter združevanja najboljših institucij v svetovno konkurenčne centre znanja (primer Nemčije). Pozna tudi pomen interdisciplinarnega povezovanja tehnično naravoslovnih, družboslovno humanističnih in umetniških področij, ki le tako lahko dajo povsem nove mednarodno konkurenčne rešitve za gospodarstvo ter jih tudi proizvedejo in prodajo. Najini pogledi na to področje so zelo podobni. Če mu bo uspelo to tudi uresničevati, bo šla Slovenija dolgoročno v pravo smer. 

Mojca Novak zavrača obtožbe sindikata. Jasna Kontler Salamon, Delo, 24.02.2012
Reforma Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis), zadolžene za akreditacije in evalvacije v našem visokem šolstvu, je eden od ključnih ciljev visokošolske politike nove vlade. Preobrazba zahteva spremembe visokošolske zakonodaje. Toda v Nakvisu vseeno ni miru.
Zaposleni so na račun direktorice Mojce Novak naslovili več »sindikalnih« očitkov. 
Direktorica pravi da se pritožujejo zaradi prostorskih pogojev dela. Moti jih, da delajo v enem prostoru, in ne v ločenih pisarnah. Preureditev bi bila negospodarna, odgovarja Novakova, ki vidi  tudi prednosti integriranih prostorov.
Zaposleni v naj bi bili nezadovoljni tudi zaradi odvečnega administriranja pri obravnavi vlog. Agencija mora delovati v skladu z zakon o upravnem postopku in zakon o visokem šolstvu, pojasnjuje Novakova.
Zaposleni hočejo odstop direktorice. Ta pa pravi, da ne razmišlja o odstopu, saj  »deluje zakonito in gospodarno ravna z javnimi sredstvi«. Prizadeva si tudi »za uveljavitev principov nove javne uprave, po katerih mora biti tudi delo javnih uslužbencev ne samo transparentno in odgovorno, temveč tudi merljivo«. Napovedala je, da bo še letos opravljena revizija delovanja Nakvisa.
Maja Makovec Brenčič, predsednica sveta NAKVIS pravi, da je svet obravnaval »neskladje med kolektivom in direktorico« in  opravil z obema pogovore. Seznanil se je s poročilom sindikata in odzivnim poročilom direktorice. Svet je »sprejel ustrezne ukrepe«.Od direktorice pričakuje poročilo o doseganju ciljev v l. 2011.
Kronologija Nakvisa:
Samostojno visokošolsko agencijo je sicer predvidel leta 2004 spremenjeni visokošolski zakon in sicer naj bi bila ustanovljena do 2005. Janševa vlada je leta 2005 sporočila, da denarja za agencijo ni. S ponovno spremembo zakona je vlogo agencije začel opravljati Svet za visoko šolstvo (SVŠ), poleg tega pa je dodeljeval še habilitacije.. (Takrat je svet vodil Peter Jambrek, odmevne so bile afere npr. z ustanovitvijo Nove univerze.). SVŠ se  ni uspel mednarodno uveljaviti. V času Pahorjeve vlade je z novelo zakona SVŠ izgubil vlogo agencije in ustanovljena je bila NAKVIS, ki pa še ni članica evropskih zvez takih agencij (ENQA, EQAR, glej  www.enqa.eu in www.eqar.eu ). Univerze so doslej večkrat izrazile nezadovoljstvo zaradi njenega premalo učinkovitega dela.

Mlade družine. Na žrtveniku politične in finančne oligarhije. B. Jelen Sobočan, Objektiv, Dnevnik, 25.2.2012
Mlade družine potrebujejo, piše Breda Jelen Sobočan, psihiatrinja, prostor za bivanje, finančne temelje, zaposlitev in izobraževanje za kariero ter čas za družino.
»Mladi brez možnosti zaposlitve, /…/ s sramotno nizkimi dohodki za svoje delo, /…/ obešeni na pleča svojih staršev, čeprav bi se radi pokazali, dokazali, bili aktivni, sposobni. /…/ Njihova kariera so začetek, negotovost, dvomi, konec … in spet od začetka.« Ob vsakem krogu manj samozavestni, pristajajo na nižje mezde, »doma pa kritike in zaskrbljenost njihovih staršev. Tako mladi ljudje sedaj delajo preveč, so odsotni od jutra do večera, dosegljivi po telefonu in na računalniku, cele dneve, brez vikendov in dopustov«.
Osnovno šolanje mnogi zapustijo sfrustrirani, drugi napihnjeni. V gimnazije smo stlačili tudi tiste, ki se tam dolgočasijo. Nekateri starši se borijo proti prevelikim zahtevam. Mladi ne berejo veliko, le obvezno čtivo, npr. Zločin in kazen.
»Fakultete so pod vtisom ekonomije in omejene populacije za čele producirati nepismene ljudi z diplomami. Vsak  se pač bori za svojo službico, tudi univerzitetni učitelji. /…/ Mislili smo, da bomo na hitro dvignili razvitost, sposobnost, družbeni nivo, če bomo pripeljali fakulteto v vsako slovensko vas. Sedaj imamo armado mladih s fakultetami, ki  znajo (pre)malo, so globoko razočarani, ker smo jim še do diplome lagali, mahajo s spričevali in kelnarijo na prijateljevo napotnico.«
»Nas ne bo nič sram, rojenih v šestdesetih, ko bomo v domovih za ostarele peli »Lepo je v naši domovini biti mlad« generaciji naših otrok, ki bodo prisiljeni skočiti iz otroštva v starost, brez prave družbene priložnosti za poln razvoj svoje družine, kakršnekoli že /…/. Mene je sram že sedaj!«

Desetletnica Wikipedije. Zame je to kot odvisnost. Blaž Petkovič, Objektiv, Dnevnik, 25.2.2012
Že deset let slovenski sodelavci polnijo strani spletne enciklopedije www.sl.wikipedia.org . Med njimi je največ mladih, študentov, dijakov pa tudi strokovnjakov na raznih področjih, kot so glasba, biologija, zgodovina, jezikoslovje informacijske tehnologije… Miran Hladnik ( FF UL ) s svojimi študenti od leta 2006 piše gesla o slovenskih literarnih zgodovinarjih, založbah, časopisih, zbirkah, litararnih pojmih, povzemajo slovenske romane… Tuji študenti pa prevajajo slovenistična gesla za svoje nacionalne Wikipedije – obstaja že v 280 jezikih. M. Hladnik objavlja tudi v Wikiviru, Wikiverzi, Geopediji in Youtubu. Gre za prehod iz družbe, ki zaupa v znanje avtoritet, pravi, v družbo, v kateri bo slehernik lahko ustvarjal znanje, iz poslušne (slušateljske ?, op. B.M.) prehajamo v kreativno družbo. Informacije v Wikipediji so vedno bolj zanesljive. Strokovnjak, ki se pritožuje, da v njej »ni informacij z njegovega področja ali da so te slabe, pomanjkljive ali napačne, je za tako stanje kriv sam, ker informacij ni postavil tja gor ali jih popravil«.

Zamero sva z Janšo vrgla čez ramo in profesionalno sodelujeva.  B.F. Žgajnar, T. Kristan, Delo, 20.2.2012
Vodja stranke DLGV in predsednik državnega zbora Gregor Virant v daljšem pogovoru odgovarja tudi na vprašanja o javnem sektorju. Vlada namerava zmanjšati število zaposlenih za 2% na leto »na ravni celotnega javnega sektorja, torej tudi v zdravstvu, šolstvu, kulturi, sociali.« V samostojni Sloveniji se je število zaposlenih v javni upravi naglo povečevalo. V zadnjih treh letih za 3000. Masa za plače se je drastično povečala. Ni za radikalna odpuščanja, razen v primeru reorganizacije.
Politika ali akademski svet? »Oba imata pluse in minuse«. Dvomi, da ga bo čakalo mesto na fakulteti (FU UL, op. B.M.). Po izteku prejšnjega mandata (bil je minister za javno upravo med 2004 do 2008, op. B.M.) je imel z vrnitvijo na univerzo nekaj težav. »Da sem izpolnil pogoje za habilitacijo sem moral veliko energije vložiti v pisanje člankov in izvajanje raziskav.
»Dobro je dobiti v politiko ljudi, ki so uspešni v svoji karieri« in jim tudi »omogočiti, da se kasneje lahko vrnejo na staro poklicno pot. V nasprotnem primeru bomo imeli samo poklicne politike, ki bodo od politike odvisni in bodo pripravljeni sprejemati kompromise vseh vrst«.

Ključi rešitve krize so v visokem šolstvu? Silvo Kristan, Vaša pošta, Dnevnik, 28.2.2012
Bralec Silvo Kristan se odziva na izjavo ministra Žige Turka: »Univerze oz. visoko šolstvo ste v središču te krize in držite ključe njene rešitve.« (Dnevnik, 16.2.2012)
Meni, da visoko šolstvo kot institucija ni zakrivilo krize, razen posredno, ker so »visokošolski izobraženci, doktorji znanosti in celo fakultetni dekani vstopali v politiko, pisali luknjičaste zakone in skupaj z drugimi povzpetniki vseh barv tako ali drugače pripeljali deželo v krizo.«
Minister od visokošolskih institucij pričakuje, da bodo ponujale študentom kakovostno znanje in ti študenti bodo (nato, ?) sodelovali pri reševanju krize. Bralec glede na število v svetu uveljavljenih izobražencev trdi, da »visoke šole že zdaj dajejo svojim študentom kakovostno znanje«. Čeprav imajo že dve desetletji finančne težave. Zdaj se jim je pridružila še bolonjska reforma. Naredila je zmedo in zavrla avtohtoni razvoj visokega šolstva, tudi v tujini. Zrasla je na »političnem zelniku. Podpisali so jo ministri, ne rektorji in dekani«.
Minister od univerze kot enega »moralnih, intelektualnih in etičnih temeljev družbe« (Ž.T.) pričakuje, da bo povedala kaj je prav in prispevala, da bomo breme reševanja krize pravično nosili vsi. Bralec meni, da morajo te temelje najprej upoštevati oblastne strukture, ki doslej niso prisluhnili opozorilom razumnikov z univerze. Rešitev krize je v vladi, predvsem v rokah »štirih ali petih drugih ministrov, ne pa ministra za izobraževanje, znanost, kulturo in šport«.
Lepe ministrove misli,  piše bralec, ki jim teoretično ni moč oporekati, »ostajajo na ravni političnega ideološkega demagoškega besedovanja. Nič konkretnega…«.

»V vladnih načrtih pogrešam vsebino«. I. Dernovšek, Dnevnik, 22.1.2012
Politiki z govorjenjem na pamet ustvarjajo vtis, da je javne uprave preveč, meni Bojan Bugarič (PF UL), strokovnjak za javno upravo. Racionalizacija mora biti stvar konkretnih analiz na ministrstvih in uradih. Sedanji plačni sistem zavira kakovost dela v javnem sektorju, saj ne nagrajuje dobrih. Manjka kakovosten upravljavski vrh. Šibka točka je slepa vera v e-upravo, ki  predvsem prinese denar pripravljavcem projektov.
S funkcionalno decentralizacijo je treba povečati avtonomijo posameznih delov javnega sektorja, »zlasti tistih, ki so drugačni od klasičnega uradništva, kot so šole, univerze, bolnišnice…«. Spremembe mora vlada pripraviti v sodelovanju s sindikati, se izogniti  konfrontaciji z njimi in ne ponoviti napake prejšnje. Vlada mora pripraviti k odrekanju zlasti finančni sektor, ki je krizo povzročil. Ta zdaj ukazuje državam, kje naj varčujejo.

Gospodarska kriza je tudi finančna. Delo 9. januarja. Marko Kos, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 25.2.2012
V polemiki o vzrokih za gospodarsko zaostajanje Marko Kos piše o državnih (vladnih) inštitutih. V 21 letih (1990-2011) so iz proračuna dobili 3.339 milijonov evrov, kar je za 21 tovarn velikosti Litostroja.  Ta vložek ni vplival na tehnološko stanje industrije, saj je npr. zaostanek dodane vrednosti na zaposlenega v primerjavi z Avstrijo velik in se je še povečal. Naš vladni raziskovalni sektor je največji v Evropi in dosega 60% števila raziskovalcev v gospodarstvu (Nemčija 27%, Finska 20%, ZDA 4,2%). Večina postsocialističnih držav jih ima še več (Hrvaška 146, Poljska 115, Češka 49%).  »Priznajte, da smo sovjetski sistem inštitutov ponašili in posvojili ter ga negujemo kot socialistično »tradicijo«. Predstavniki inštitutov znajo »razbliniti vsako resno debato o strukturni neskladnosti slovenske inovacijske sfere in njene jalovosti pri dviganju blaginje prebivalstva«. Tisti, ki živijo od proračunskega vira ne razumejo drugih, ki živijo »od svojega dela, ki ga prodaja doma in v izvozu in davki polni državni proračun«. Ta dvotirnost je vzrok nerazumevanja pri debatah o plačah javnega sektorja, »ker jim gre za pravičnost brez ozira na zmogljivost tega vira«.

Nenadzorovano delo učiteljev doma. Delo 17. januarja. Blaž Mesec, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 25.2.2012
V polemiki o (ne)potrebnem nadzoru (osemurne) prisotnosti na delovnem mestu bralec Blaž Mesec (upokojeni profesor FSD UL, op. B.M.) piše o svojih izkušnjah:
»Vso učiteljsko dobo sem učil na višji in visoki šoli ali fakulteti, kjer je neposredna učna obveznost manjša kot v osnovnih in srednjih šolah, da je več časa za raziskovalno delo; k temu sta se pritaknila tudi nikoli ustrezno omejeno administrativno delo in sestankovanje, ki je včasih preseglo vsako mero. Moja prisotnost v šoli zunaj urnika in sestankov ni bila predpisana, čeprav so od časa do časa bili  taki poskusi. Večino ustvarjalnega dela in pisanja, ki zahtevata mir in osredotočenost, sem opravil doma.«.
Ob obisku na visoki šoli na Nizozemskem, kjer so imeli učitelji zelo dobre pogoje za delo in osemurno obvezno prisotnost je opazil, da se učitelji »niso prav zelo prizadevali pri delu. Če ustvarjalni ljudje zaslutijo, da je namen obvezne prisotnosti na delu bolj učinkovit administrativni nadzor in nadzor stroškov in ne več prostora za ustvarjalnost, bodo tak ukrep ustvarjalno izigravali«. Raziskave kažejo, da »ustvarjalni poklici potrebujejo samostojnost, avtonomijo, tudi samostojnost pri razporejanju svojega delovnega časa /…/ ne pa totalne kontrole. Šolskim oblastem bi priporočil: ustvarite pogoje za osemurno prisotnost v šoli, a ne zahtevajte je.«

Kratka zgodovina polomijade Maribor 2013. T. Klipšteter, Objektiv, Dnevnik,  25.2.2012
Med objavljenimi 83 izjavami mestnih, državnih in športnih (študentskih ni med njimi) funkcionarjev o (odpovedani) univerzijadi najdemo tudi tri, štiri take, ki se dotikajo problemov  visokega šolstva in študentov:
»Svoje navdušenje nad  kandidaturo Maribora naj sklenem z obžalovanjem, da tudi knjižničarji nimajo kakšne univerzijade, ker če bi jo imeli, potem NUK morebiti ne bi gradili 17 let.« Majda  Širca, poslanka, 10.3.2008
»V univerzijadi se ne prepoznamo, saj v njej ni predvidena gradnja študentskih domov.« Mejra Festič, prorektorica UM, 7.3.2009
»V Mariboru se da tudi s pomočjo rektorja prerazporediti izpitne roke in izprazniti dovolj veliko število postelj, ki so na razpolago.« Franc Kangler, župan, 27.1.2012
»Država za slabo pripravljene in slabo vodene projekte v sedanjih finančnih razmerah nima denarja.« Žiga Turk, minister, 16.1.2012

19. - 25. februar 2012

Več univerz, manj študentov. J. Kontler Salamon, Delo, 13.2.2012
Kolumnistka piše, da je novi  (visoko)šolski minister Žiga Turk pred petimi leti izjavil, da so za Slovenijo dovolj tri univerze; danes »poudarja pomen visokošolske konkurence in napoveduje novo tehnološko univerzo – že na njegovem zaslišanju smo slišali poslansko lobiranje za novomeško in celjsko univerzo.«
Bolj smiselno se zdi (v koalicijski pogodbi) napovedano omejevanje pretirano množičnega študija, ki je v zadnjem letu prinašalo visokemu šolstvu vse več javnih sredstev, tudi s fiktivnim vpisom.  Že prejšnja vlada je z »uredbo o financiranju  omejila vpliv glavarine«, sedanja proračunska negotovost pa  dodatno spodbuja omejitve vpisa. To naj bi dosegli tudi z večjo avtonomnostjo zavodov in ustreznim sistemom financiranja. Vendar bo odpiranje novih institucij  prineslo  dodaten pritisk na vpis in drobitev sredstev, na katera računajo tudi zasebni zavodi. Denar bi očitno radi preusmerili  iz sedanjih javnih univerz, saj bo država odločala o številu financiranih mest. Ne le na podlagi strokovnih argumentov, se bojijo na javnih univerzah.
Kolumnistka ima vtis, da »v Sloveniji vsaka vlada  vizijo razvoja visokega šolstva prilagodi svojim kratkoročnim političnim  interesom. Od tega imajo korist le tisti, ki  so v dobrih odnosih z vsakokratno koalicijo, in plačani pisci hitro pokvarljivih strategij.«

Izziv za superministra: kako resetirati šolo in kulturo. R. Ivelja, Dnevnik, 17.2.2012
Novi minister za izobraževanje, kulturo, znanost in šport Žiga Turk (50) je urbani konservativec, avtor programskih orodij, bloger, kritik tajkunov in »armani« levice, častilec skandinavskega gospodarskega modela, gradbenik, profesor informatike FGG UL, Janšev minister za razvoj leta 2007-2008, sekretar skupine za razmislek o prihodnosti EU, zagovornik priporočil OECD, avtor ideje o »resetiranju Slovenije (s Pezdirjem, Pavliho, Lahovnikom, Šušteršičem in Virantom) in soavtor  vizije stranke SDS 20+20.
Družbo razume precej mehansko, saj verjame v odrešilno delovanje konkurence tudi na področju izobraževanja in zdravstva. A izkušnje kažejo, da z zasebno pobudo kakovostne storitve dobijo le najpremožnejši; v šolstvu pa je (njegov) cilj poskrbeti za vsak talent. Kako bo to (uresničljivo) ob racionalizacijah v vrtcih, krčenju vpisa v gimnazije in s financiranjem druge bolonjske stopnje le če bo denar? Napoveduje, da matura ne bo več selekcijski mehanizem, a ne pove zakaj bi bili sprejemni izpiti boljši. Verjetno eksterna matura preveč stane. A kako bo brez nje bdel nas kakovostjo »avtonomnih« (srednjih) šol  in učiteljev…Takih izzivov ga čaka še veliko.

Minister Žiga Turk: Ključi rešitve krize so tudi v visokem šolstvu.  ri, Dnevniki, 16-2-2012
Na posvetu o diverzifikaciji visokega šolstva na Brdu je Žiga Turk dejal, da sta za prihodnje blagostanje bistvena znanje in ustvarjalnost. Ministrstvo mora poskrbeti zato, da »cvete znanost, da imajo mladi čim boljše šole«. Vzroke za krizo vidi v  (prenizki) produktivnosti in dodani vrednosti. Znanje in ustvarjalnost se morata razcveteti v poslovne ideje, saj so te tiste, ki prinašajo delovna mesta in dobiček. Univerze ste v središču te krize in držite ključe njene rešitve: »v svoji etični in intelektualni dimenziji /…/ s svojim srcem in glavo«. Univerza mora povedati, kaj je prav, in prispevati k temu, da bomo breme reševanja krize pravično nosili vsi /…/ z inovacijami, novimi idejami, ki bodo našle uporabno vrednost v gospodarstvu, in z znanjem. Nujno je opredeliti razvojne prioritete, s skupnim razmišljanjem države, univerz in gospodarstva.  Prizadeval si bo za dialog med temi sferami. Od visokošolskih institucij pričakuje, da bodo nudile študentom kakovostno znanje. Znova je poudaril, da so za razvoj pomembni konkurenca, tekmovanje in izbira, ki jo morajo imeti učitelji in študenti. Visokošolski prostor mora biti zato odprt za nove ustanove, strokovnjake iz gospodarstva, za tujce, za Slovence, ki so uspeli v tujini. Država lahko vzpostavi večjo fleksibilnost pri prenosu znanja in gibljivosti profesorjev in strokovnjakov iz gospodarstva.
Zagovarjal bo avtonomijo univerze, fakultet, kateder in učiteljev. Veliko je odvisno od iznajdljivosti in prožnosti institucij. Država bo pazila, da avtonomija namesto v odličnost ne bo vodila v samoupravno povprečnost, specializacija pa ne v samozadovoljni monopol.

Veliko novosti. Novi minister, novo ministrstvo. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 17.2.2012
Kolumnistki se vsako leto ob informativnih dnevih za bodoče študente zdi, da takrat zavežemo veliko pentljo čez bolj ali manj vidne hibe višje- in visokošolskega sistema. O njihovih prijavah za študij so večkrat odločile podrobnosti, je ugotovila v pogovorih s kasneje uspešnimi ljudmi. Sledili so prijatelju, se ustrašili, da ne bodo zmogli, nekje so bili prijaznejši kot drugje…
Morda bo letos o vpisu zadnjikrat odločal seštevek točk iz zaključnih letnikov in mature. Nova koalicija je predvidela, da bodo zavodi izbirali po svojih merilih,  s sprejemnimi izpiti, pogovori ipd. Čeprav je nasprotovala prevelikemu vplivu točk, ki daje prednost pridnim  in dekletom, pa lahko  odprava točk povzroči večje krivice, vpis »pravih«, npr. na medicino.
Meni, da novo veliko ministrstvo ne more biti učinkovito in verjetno bo prišlo do zapostavljanja posameznih resorjev.  Področja so se selila med ministrstvi že doslej. Višje šole so iz visokošolskega šle k srednjim šolam z Janševo vlado leta 2004, tehnologija gre zdaj drugam…
Novi minister izhaja iz visokošolske sfere - njegovi nekdanji študenti FGG UL ga hvalijo – a ne skriva, da čaka vse ravni javnega izobraževanja varčevanje. Možnosti zanj bodo iskala predvsem vodstva šol. Škoda, da politika ni dolžna pojasniti posledic teh ukrepov tistih, ki se prijavljajo za študij.
Šolski razgledi ob tem objavljajo izjavo Žige Turka o pedagoških delavcih:
»Jasno je, da brez odličnega sodelovanja s pedagoškimi delavci ne moremo pričakovati napredka. Dobre šolske sisteme imajo v državah, kjer se najboljši posamezniki odločajo za pedagoške poklice. K temu pripomore predvsem ugled poklica«. Prizadeval si bo za  to, da bo ta poklic še bolj cenjen in ugleden. »«Seveda sta pomembni tudi plača in možnost za napredovanje, a glede na zdajšnje družbene razmere moram prositi za zmernost, za pripravljenost na to, da te čase prevedrimo«. Izrazil je upanje, da odpuščanje ne bo potrebno, in dodal, naj tisti, ki izpolnjujejo pogoje za upokojitev mlajšim omogočijo zaposlitev.

Borec za čisti jezik. Mladinamit, Mladina, 17.2.2012
Žiga Turk, tudi magister računalništva, minister, se je v svojem programu zavzel za uveljavljanje slovenščine in obljubil, da bo »angleščino spravil iz ulic in kompjuterjev«. Kompjuterjev? WTF?

Na pohodu e-slovenščina. E. komunikacija. Maja Antonič, Šolski razgledi, 17.2.2012
V komuniciranju se, zlasti med mladimi, pojavljajo nove besede, znake, e-esperanto, npr.:
BRB – be right back / kmalu bom nazaj
Dd – dober dan
FB – Facebook (spominska knjiga z slikami sošolcev, op. B.M.)
fo – fuck off / odjebi
FSD – fajn se mej
4ever – forever / za vedno
4you – for you / za teve
GL – good luck / veliko sreče
GG – good game / dobra igra
ju3 – jutri
kxi – kako si
Lp – lep pozdrav
Ln – lahko noč
LY – love you / ljubim te
mi3je – mi trije
pr8 – prosim
s5 – spet
sk8 - skejt  / deska
TRM – rad te mam
TYT – take your time / vzemi si čas
TNX – tank you / hvala
vi2 – vidva
WB – welcome back / dobrodošel
WTF – what the fuck / kaj hudiča
zju3 – zjutri (zjutraj)
:) – nasmeh
;) – nasmeh z mežikanjem
-! – ne
;-; - jokati
O.O – eyes wide open /  šokiran
<3 – srce / z ljubeznijo
:** - poljuba
:3 – srčkano, ljubko

Minister, ki bo popravljal šefove anomalije. A. Zupanc, B. Hočevar, Žurnal24, 18.2.2012
Novi minister za pravosodje in javno upravo Senko Pličanič (prihaja s PF UL, op. B.M., povezava ) se bo pogajal s sindikati za plače javnih uslužbencev. Eno od prioritet vidi v tem, da  bi bili zaposleni plačani po rezultatih dela, »Nagrajevanje uspešnih in sankcioniranje neuspešnih je eden od vzvodov, ki jih imajo managerji za uspešno delo.« To pomeni odpravo anomalij v sedanjem sistemu, ki jih je pred leti poskušal uvesti Gregor Virant, zdaj vodja (njegove) stranke DLGV. O njem pravi: »On se je v reformo plačnega sistema v javnem sektorju, ki je bila začeta že pred njim, vključil na neki točki, v javnosti pa se pogosto ustvarja vtis,kot da jo je on začel in končal.« Pri vsakem zakonu se v praksi pokaže kaj je dobro in kaj ni.
Pogajalska skupina za plače v javnem sektorju bo takšna kot doslej. Na strokovni ravni jo bo vodila Lidija Apohal Vučkovič, minister se bo vključeval, kolikor bo treba. Upa, da bodo pogajanja s sindikati hitra in učinkovita. V njegovo področje spada tudi racionalizacija upravnih postopkov in poenostavitev administrativnih ovir npr. pri gradbenih dovoljenjih.
Rado Pezdir, ekonomist. (Finance). Nepreslišano, Dnevnik, 18.2.2012
R. Pezdir pravi, da je stranka DLGV (-iranta, op.B.M.) s katero je sodeloval pri volitvah, le instrument za uresničevanje reform. Gregor Virant je »lopata, uporabna za pokop gradualizma« (op. B.M.: njegov predstavnik je J. Mencinger) »in DLGV kramp za razbijanje pregovorne reformne letargije SDS (stranke, ki jo vodi J. Janša, op. B.M.). Volilni izid je omogočil »prevzem ministrstva za trg dela in socialo (kjer zdaj ždita reforma pokojninskega sistema in reforma trga dela«, to je »glavno ministrstvo, ki bo gonilo reform. /…/ Če bo Janša spet blokiral reforme« (kot leta 2007 po sindikalnih demonstracijah, op.B.M.) »potem projekt politične podpore tako ne bo potreben, saj bomo potrebovali stečajnega upravitelja.«
Če hočemo preboj, moramo iti naprej pri tehnologiji, talentih in toleranci. jpš, Dnevnik, 11.2.2012
Ni dobro, da Evropa kljub izvajanju lizbonske strategije glede inovativnosti še vedno zaostaja za ZDA, Japonsko in Južno Korejo, pravi Sonja Šinigoj, SAOP, najboljšega zaposlovalca po izboru časnika. »Inovativnost je odvisna od stopnje ustvarjalnosti v družbi.« Za bolj ustvarjalno družbo bomo morali zagotoviti ustrezne državne naložbe v tehnologijo in družbeni konsenz, biti bomo morali bolj ambiciozni in primerno obdavčiti delo in dobiček. Morali bi postati privlačni za strokovnjake iz tujine, za tuje naložbe v visokotehnološka podjetja, »vzpostaviti bi morali tesnejše sodelovanje visokega šolstva in raziskovalnih inštitucij z gospodarstvom ter spodbujati izobraževanje na področju naravoslovja in tehničnih znanosti.«

Rado Pezdir, ekonomist. (Finance). Nepreslišano, Dnevnik, 18.2.2012
R. Pezdir pravi, da je stranka DLGV (-iranta, op.B.M.) s katero je sodeloval pri volitvah, le instrument za uresničevanje reform. Gregor Virant je »lopata, uporabna za pokop gradualizma« (op. B.M.: njegov predstavnik je J. Mencinger) »in DLGV kramp za razbijanje pregovorne reformne letargije SDS (stranke, ki jo vodi J. Janša, op. B.M.). Volilni izid je omogočil »prevzem ministrstva za trg dela in socialo (kjer zdaj ždita reforma pokojninskega sistema in reforma trga dela«, to je »glavno ministrstvo, ki bo gonilo reform. /…/ Če bo Janša spet blokiral reforme« (kot leta 2007 po sindikalnih demonstracijah, op.B.M.) »potem projekt politične podpore tako ne bo potreben, saj bomo potrebovali stečajnega upravitelja.«

Če hočemo preboj, moramo iti naprej pri tehnologiji, talentih in toleranci. jpš, Dnevnik, 11.2.2012
Ni dobro, da Evropa kljub izvajanju lizbonske strategije glede inovativnosti še vedno zaostaja za ZDA, Japonsko in Južno Korejo, pravi Sonja Šinigoj, SAOP, najboljšega zaposlovalca po izboru časnika. »Inovativnost je odvisna od stopnje ustvarjalnosti v družbi.« Za bolj ustvarjalno družbo bomo morali zagotoviti ustrezne državne naložbe v tehnologijo in družbeni konsenz, biti bomo morali bolj ambiciozni in primerno obdavčiti delo in dobiček. Morali bi postati privlačni za strokovnjake iz tujine, za tuje naložbe v visokotehnološka podjetja, »vzpostaviti bi morali tesnejše sodelovanje visokega šolstva in raziskovalnih inštitucij z gospodarstvom ter spodbujati izobraževanje na področju naravoslovja in tehničnih znanosti.«

Pri nekaterih rešitvah smo si s sindikati že zelo blizu. E. Repovž, Sobotna priloga, Delo, 11.12.2012
Jože Smole, Združenje delodajalcev, v pogovoru izrazi prepričanje, da bo vlada »takoj pristopila k socialnemu sporazumu, ki bo nakazal rešitve problemov v gospodarstvu, v javnem sektorju, šolstvu, pokojninske in zdravstvene reforme.  Predlog sporazuma, ki so ga pripravili sindikati in delodajalci obravnava: Spodbujanje investicijskega cikla, trg dela in zaposlovanje, pokojninsko reformo, zdravstveno reformo, javne finance in javno porabo, politiko plač in kolektivne pogodbe, varnost in zdravje pri delu, družbeno odgovornost podjetij in cenovno stabilnost.
Največji izziv je »rešitev finančnega krča« in »zagon investicijskega ciklusa«. Nova delovna mesta ustvarjajo delodajalci, spodbuja naj jih davčna zakonodaja. Socialna politika ne motivira brezposelnih, da se  izobražujejo, pridobivajo nova znanja in veščine.
S sindikati se delodajalci strinjajo, da je treba odpravljati »anomalije na trgu dela«. Za uvajanje varne prožnosti (flexicurity) je  bistveno zaupanje med socialnimi partnerji.  Prejšnja vlada se ni dovolj posvetovala s socialnimi partnerji.

Mladi morajo študirati, kar jih veseli. Srečo Zakrajšek, Objektiv, Dnevnik, 18.2.2012
Slovenija bi  si morala postaviti višješolsko izobrazbo kot standard, ki bi ga doseglo 90 % mladih. Država bi morala študij vsakemu plačati, kot državljanski dodatek. Tako bi zagotovili  pravičen sistem. Ustanova in študent bi ob vpisu s pogodbo določila obveznosti. Zaradi normalne porazdelitve sposobnosti naj bi višjo šolo končalo 35%, »visoko (BA)«, (prvo stopnjo bologne, op.B.M.) 30%,  magisterij 15%, doktorat 10% študentov. Najbolj sposobnim (25 % populacije) zagotoviti študij za specialistično in razvojnoraziskovalno delo, z mentorstvom in delom v raziskovalnih skupinah.
 »Mladi morajo študirati tisto, kar jih veseli, do nivoja, za katerega so sposobni, in ob tem pridobiti tudi pozitiven odnos do vseživljenjskega izobraževanja«.
Letos je med razpisanimi mesti za redni študij 49,3% v univerzitetnih programih, v visokošolskih strokovnih 31,7% in le 19% v višješolskih. Ker precej študentov za (univerzitetni, visokošolski) študij nima sposobnosti, »študija ne zaključijo, na drugi strani pa izobraževalne ustanove s številom vpisnih mest, ki presega zanimanje kandidatov, znižujejo kriterije vpisa, saj bi sicer ostale brez dela«.  Deset pravil za izbiro študija:
1.Študirajte kar vas veseli in za kar ste sposobni.
2. Če po pogovorih s sošolci, svetovalnimi delavci in rezultatih mature ne veste za kateri nivo ste sposobni, se vpišite na višjo šolo, kjer boste okrepili samopodobo in morda kasneje nadaljevali študij.
3. Če vas šola vabi z obljubo služb, zahtevajte od nje naj vam preskrbi vsaj enoletno pogodbo za službo.
4. Izberite šolo, ki  vam jo priporočajo prijatelji, študenti, alumni in ne promocija šole.
5. Izberite urejeno, e- opremljeno šolo, ne zanemarjeno, zastarelo.
6. Izogibajte se množičnih šol; 400 študentov je zgornja meja.
7. »Če med seznamom predavateljev ne boste našli priznanih strokovnjakov, podjetnikov, umetnikov in raziskovalcev, je vaša odločitev NE – srednjo šolo ste pravkar končali«. Še zlasti, če »nekateri predavatelji vodijo tri predmete in več«.
8. Če šola slovi po kom, »ki neusmiljeno selekcionira študente, se ji izognite, saj vodstvo ne obvlada dela – poskrbeti, da boste redno napredovali in v roku diplomirali.
9. Če je odzivni čas na e-pošto več kot 24 ur, izberite bolj resno šolo.
10. Vzemite si čas, obiščite več šol; če so drugi parametri enaki, izberite najbližjo.
(Op.: Skrajšal ni priredil B.M.)

Ko Bizanc stopi v evropsko okolje. Kako varčevati?  Jože Duhovnik, Delo, 10.2.2012
O ukrepih za uvajanje plačilne discipline in o varčevanju, tudi v javnem sektorju, piše
Jože Duhovnik (dekan FS UL, povezava ). Tipičen bizantinski ukrep predlagajo »iz okolja temeljnih ekonomskih znanj« - 7 % znižanje plač. Tudi za tiste, ki so si v zadnjih letih nagrabili iz proračuna. Visokošolska ustanova, ki nam priporoča konkurenčnost, načrtuje gradnjo parkirišča za študente. Naravoslovje in tehnika pa brez laboratorijev!
Do pred dvema letoma se je fakultete plačevalo po številu študentov. Ko se je na »eni od družboslovnih fakultet« od koder gospodarstvu priporočajo konkurenčnost (verjetno EF UL, op. B.M.), zmanjšalo število s 6000 na 4500, na tehniki pa povečevati, se je takoj našel nov način financiranja, po stanju iz 2009. Nenadoma ni bilo več važno število.
Neuspešen študent se z univerze lahko prepiše na višjo ali visoko šolo, tudi fiktivno; šole imajo koncesijski denar, občine nudijo prostore, javni denar se pretaka po sistemu Biuzanca. Takih študentov je 22.000 – 25.000, prav toliko bonov za študentske malice. Zato se tudi nikakor ne konča projekt enotne evidence študentov.
Znižanje plač na univerzah za 15 % v Španiji je povzročilo odhod mladih doktorjev v ZDA…, pri nas pričakujemo enako.

Vse več ljudi bi se za dobro službo preselilo. S.B., Delo, 10.2.2012
Z raziskavo (Ipsos) v 24 državah sveta so ugotovili, da bi bila polovica zaposlenih pripravljena iti drugam; 40% zaradi boljše plače, boljših delovnih in življenjskih razmer, karierne spremembe itd. Med državami EU je takih največ (19% - 15 %) na Poljskem, V Italiji, Španiji, na Madžarskem. Slovenije ne omenjajo. (Najbrž ni bila vključena, B.M.)

Socialna kapica postavlja veliko vprašanj. E. Repovž, Delo, 14.2.2012
Vlada namerava omejiti plačevanje socialnih prispevkov za prejemnike najvišjih prihodkov (nad 60.000 evrov evrov bruto letno).  S tem naj bi znižali ceno dela in preprečili beg strokovnjakov v tujino.
Dušan Semolič, sindikat ZSSS, ocenjuje, da bi se na ta način najbolje plačanim plače povečale za 200 evrov mesečno. To pa  ni bo odločalo o njihovem odhodu v tujino, saj odhajajo »ker doma ne dobijo dela ali pa iščejo v tujini boljše delovne pogoje oz. boljše možnosti za strokovno napredovanje in lažjo uveljavitev.«. Znižali pa se bodo prihodki socialne blagajne.

Rast stroškov dela med najvišjimi v Evropi. I. Dernovšek, Dnevnik, 16.2.2012
Evropska komisija je Slovenijo opozorila na visoko rast stroškov dela.  V zadnjih treh letih so se povečali za 15,7 %. Statistični urad RS ugotavlja, da je bila povprečna neto plača lani 987 evrov, za 2,1 % več kot leto prej  oz. če upoštevamo inflacijo realno za 0,3 % več.  Plače so se najbolj znižale v zdravstvu, socialnem varstvu, kulturi, strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih.
Samo Milič, GZS pravi, da je za visoke stroške dela kriv rigiden trg dela s kolektivnimi pogodbami in predragim odpuščanjem. Podjetja večinoma ne prilagajajo plač poslovnim rezultatom.
Dušan Semolič, ZSSS pa pravi, da  predstavljajo plače le 10 % odhodkov podjetij, stroški dela pa 14 %. Evropska komisija vali krivdo za krizo od kapitala in finančnih organizacij na delavske in socialne pravice in ustvarja razpoloženje za varčevanje in strukturne reforme. 

»Slovenija res ne velja za enega boljših primerov«. Evropska bela knjiga o pokojninah. B. Mašanovič, Delo, 17.2.2012
Evropska komisija v svoji študiji navaja, da je v Sloveniji zaposlenih 35% delavcev starih 55-64 let; manj jih je le na Madžarskem, Poljskem in Malti. In to kljub temu, da je pri nas  65-letniki pričakujejo/mo (povprečno) še  16,8 let, ženske 65-letnice pa še 21 let. Če ne bo sprememb, bo leta 2020 upokojitvena starost za moške 63 let (v EU manj le še Švedska in Francija) in za ženske 61 let (manj v Avstriji, Bolgariji, Grčiji, na Poljskem in v Romuniji). Evropski komisar Laszlo Andor pravi, da je potrebno podaljšati aktivno dobo in da morajo politiki pojasniti ljudem, da je pokojninska reforma potrebna.

Vsak pas ima zadnjo luknjo. C. Brajer, Nedeljski, 19.2.2012
V zadnjem času se večkrat omenja »sindikalna nevarnost«, sindikalistih, ki naj bi  izhajali iz prejšnjega sistema, ki da živijo na račun uboge raje. Andrej Zorko, strokovni delavec sindikata ZSSS v pogovoru pravi, malo za šalo, malo zares, da je vloga sindikatov preprečiti, »kar je Pahor terjal in bo Janša uresničil. Le da nas je prej Janša podpiral, zdaj bo pa fronta proti nas enotna. Spet se bomo čudili ironiji, ko bo levica pomagala rušiti temelje socialne države«.
Všeč mu je Islandija, kjer so se otresli strankokracije, nadeli uzde podivjanemu kapitalu, omejili trg, okrepili državo in civilno družbo, tako da ljudstvo sodeluje pri nastajanju zakonov.
Socialna kapica za večjo konkurenčnost? »Blebetanja«, proračun bo prikrajšan za 237 milijonov. Se je konkurenčnost povečala, ko so ukinili davek na plače? Managerji naj se kar odlijejo v tujino. »Nam zaradi nizkih plač bežijo kvalificirani poklicni kadri, ki jih krvavo potrebujemo – teh socialna kapica pač ne bo zadržala.« Država »vedno najde denar za reševanje onega 1 %, nikoli pa nima posluha za 99 %.« Državno lastnino bi radi spravili v zasebne roke, sebi všečne, seveda.
Koalicijska pogodba favorizira kapital pred delom in kaznuje tiste, ki niso povzročili krize, postopno ukinja socialno državo in širi negotove oblike dela. »Mladi, brezposelni, vsi delavci nujno potrebujejo redno, stalno zaposlitev. /…/ Delo je preveč obremenjeno, kapital premalo!«. Delavci v pokojninsko blagajno prispevajo več kot delodajalci. Obvezne kapitalske pokojninske stebre so ukinili v skoraj vseh evropskih državah.
So pa v pogodbi tudi dobri predlogi: zmanjšanje administrativnih bremen, uporaba lesa, poenostavitev javnega naročanja. A. Zorko ni za razredni boj, iskati je treba skupne rešitve: delovno razmerje za mlade takoj po šolanju, uvedba prispevkov za vse vrste dela, omejiti izjemne pokojnine, izenačiti prispevek delodajalcev in delavcev…

Izobrazba – prazno upanje? Milena Zupančič, Delo, 11.2.2012
Med brezposelnimi je v začetku leta 2012 14.708 oseb z »višjo, bolonjsko in visoko izobrazbo« in doktorjev znanosti. Čeprav trg dela ne potrebuje toliko najvišje izobraženih, je vpisnih mest še vedno več kot je mladih. Množičnost znižuje raven znanja. Mladim, »predvsem manj sposobnim – daje lažno upanje, da bodo z visokošolsko izobrazbo »delali kot gospodje«. »Tega sploh ni več. Tudi najvišje izobražene delodajalci čedalje bolj izkoriščajo«.
Avtorica navaja primere specializantov v zdravstvu, volonterskih pripravnikov v zdravstvu, v vrtcih in šolah, profesorjev na univerzah in visokih šolah, z obveznostjo  večjo kot določa zakon, diplomiranih pravnikov v odvetniških pisarnah, novinarjev. Delo brez plačila in malice. V Sloveniji dve tretjini mladih dela začasno, kar je največ v Evropi.
Brezposelni in izkoriščani mladi so bili »obetajoči cvet družbe«, zdaj pa so nenadoma nebodijihtreba. »Kako se bodo osamosvojili od staršev, imeli otroke in zaživeli? Kakšno je sporočilo mladim, ki si po 17 letih šolanja ne morejo zaslužiti za preživetje?« /…/»:družba vas ne potrebuje. In mladi, v katere smo vložili na milijone evrov, odhajajo v tujino. /…/ Negotov položaj, slabo plačano delo in občutek družbene odvečnosti ljudi ne spodbuja, še zdaleč pa ne razvija njihovih kreativnih potencialov. Nasprotno, postavlja jih v gmotno in miselno pasivnost in odvisnost. Najbrž si prav to snovalci globalne družbe želijo.«Sodobno suženjstvo, ki zgolj izčrpava, družbi ne bo omogočilo razcveta.

Gospodarska kriza ni samo finančna. Delo 9.januarja. Matjaž Gams, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 11.12.2012
Bralec Matjaž Gams ( povezava ) se vključuje v polemiko o vzrokih krize pri nas. Andrej Umek je (4.2.2012, v PP 29, glej ... ) zapisal, da  je kriza povezana  s sistemskim zapostavljanjem inženirstva, Marko Kos pa (9.1.2012, glej tudi ... ), da je kriv tudi A. Umek, ker podpira sovjetski sistem inštitutov .  Enako kot A. Umek (in tudi M. Kos, op. B.M.) meni večina inženirjev. V ocenjevanjih projektov in raziskovalcev imajo citati 10-kratno utež v primerjavi s patenti. Asistent ali mladi raziskovalec hitreje napreduje če objavi veliko člankov, če je vsaj eno leto v tujini, ne s sodelovanjem ali delom v gospodarstvu.
Razlogi za krizo so: kriteriji za projekte in napredovanje, premajhen vpis na inženirske fakultete itd. Za  uspešnost države so pomembni: delež financiranja znanosti in razvoja, kvalitetni razvojni oddelki in avtonomne fakultete ter inštituti, ki sodelujejo z razvojnimi oddelki gospodarstva. »Škodijo pa inštitucije pod neposrednim državnim vplivom«. Čemu  politika hoče imeti večino v upravnih odborih inštitutov?

Tuje pohvale za ARRS menda niso upravičene. J. Kontler Salamon, Delo, 16.2.2012 
Evropsko združenje agencij za znanost Europe Science je pohvalilo  evalvacijski sistem raziskovanja, ki ga ima naša agencija ARRS . Frane Adam, sociolog (FDV UL in FUDŠ NG, glej tudi ... ) v pogovoru pravi, da evalvacijski sistemi znanosti ponavadi slonijo na kombinaciji bibliometričnih podatkov in recenzije (peer rewiew). Sistem ARRS ni optimalen, korekten in verodostojen niti transparenten. Zlasti bode v oči pretirana kvantifikacija (točkovanje bibliometričnih podatkov v bazi Sicris ), ki je drugi sistemi ne poznajo. Sporna je taka uporaba citatov, zlasti v družboslovju. Sporno je tudi (dvojno) normiranje citatov. ARRS uporablja le eno od baz citatov  ( Web of Science, WoS ), ne pa tudi Scopus. Problematičen je tudi Hirchov H-indeks.  Poleg tega  ARRS upošteva objave  v revijah v letih, ko še ni so bile uvrščene v SSCI (Social Science Citation Indeks )  oz. WoS.  Glej tudi povezavo ...                                  

Ford, Toyota, Gregor Virant in Zoran Jankovič. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 11.2.2012
Primož Kraševec, sociolog, je bil raziskovalec na PI in predavatelj na Delavsko-pankerski univerzi. Glej ...   V pogovoru se giblje med zgodovino neoliberalizma, levice, ekonomskim programom nove vlade in zasedbo FF UL.
 V zadnjih letih se je zaradi dolgov razvila kriza. Rešili naj bi jo z večjo produktivnostjo, v »družbah znanja, kjer naj bi bilo znanje vse boljše«, pa tudi s krčenjem socialnih pravic, manjšanjem mezd in odpuščanjem v javnem sektorju. 
Pri nas se končuje tranzicija v kapitalizem in iluzije o socialnem standardu. »Moja generacija je podedovala (po Jazbinšku, op. B.M.) privatizirana stanovanja in so zato lahko privoščimo bolj eksperimentalen, sodoben življenjski slog. Več časa imamo za branje, ne garamo, kot so maši dedje in očetje. Tako bo, dokler ne damo stanovanj pod hipoteko, da plačamo šolanje svojih otrok in vnukov, odvisno od hitrosti procesa komercializacije visokega šolstva.«
Levica na krizo nima pravega odgovora. Sklicuje se na ideale »branjenje brezplačnega javnega šolstva, zdravstva«. Ponovni keynsijanski odgovor z intervencijo (socialne) države dolgoročno ne bo dovolj. Potrebujemo drznejši program, tak kot so si ga zamišljali »komunisti iz 19.stoletja. /…/, ki ukine to brezdušno objektivno prisilo tržnih odnosov, zakona vrednosti in konkurence in dopusti, da človeštvo dejansko zavlada svoji usodi«. Oblikovati bo treba nov koncept lastnine.
Prejšnja vlada J. Janše (2004-2008, op. B.M.) je napovedala »radikalne, neoliberalne reforme, ki jih je nato po uporu sindikatov ali demonstracijah umaknil«. P. Kraševec zdaj pričakuje krepitev ekonomske in politične elite s pokojninsko reformo in pritiskom na šolstvo ter ustvarjanjem »spodbudnega poslovnega in investicijskega okolja, kar pomeni zmanjševanje regulacije in obdavčenja kapitala /…/ krčenje proračuna in manj denarja za socialne izdatke /…/  turške vpade na področje kulture in šolstva«, zmanjševanje sredstev za male založbe, male kulturne prireditve in festivale.
V programu vladne koalicije je napisano, pravi, da se bo »visoko šolstvo še bolj intenzivno podrejalo gospodarstvu. To pomeni, da se vsiljuje ljudi iz gospodarstva kot profesorje in svetovalce. Uvajalo se bo korporacijsko upravljanje in »bolj racionalno poslovanje«, kar pomeni, da se bo ljudi odpuščalo ali najemalo preko pogodb.«. Vse to je imelo povsod negativne posledice.
Neoliberalizem je (bil) privlačen, ker je »apolitičen«, »tehničen«, enostaven, potreben je le »trg.« »Glede na to, kako močan je bil ta proces depolitizacije, me je presenetilo, koliko ljudi je dejansko prišlo na zasedeno filozofsko fakulteto, koliko jih je prišlo na zasedeno filozofsko fakulteto«.

Ford, Toyota, Gregor Virant in Zoran Jankovič. Frane Adam. Odprta stran Objektiv, Dnevnik, 18.2.2012.
V odmevu na pogovor z doktorjem sociologije Primožem Kraševcem (Objektiv, Dnevnik, 11.2.2012) piše Frane Adam, »sociolog, Ljubljana«, o stališčih intervjuiranca do kapitalizma in socializma. Dokazuje, da ne pozna razlik med nekdanjim in sedanjim sistemom ter podatkov, ki kažejo, da je tudi v Jugoslaviji obstajala revščina, in da je v Sloveniji najmanjša dohodkovna neenakost v EU.
P. Kraševec meni, da bi morala politična in intelektualna levica imeti veliko ambicioznejši program (ne bi se smeli zadovoljiti s sindikalističnimi protesti), program, »kot so si ga zamišljali Marx in komunisti iz 19. stoletja« (P.K.). F. Adam piše, da je bilo to »vprašanje razčiščeno pred mnogimi desetletji - tudi v  Jugoslaviji in tudi v »levih« krogih. Večno vračanje istega… Mar ni sociologija /…/ veda o sistemski (družbeni) kompleksnosti, ki izključuje poenostavljeno reševanje protislovij in ponujanje enostavnih modelov družbene organizacije? Živimo v obdobju globalne civilizacijske krize, ki pomeni nevarnost in obenem nove priložnosti za človeštvo, vendar teh ne moremo anticipirati z miselnimi shemami 19. stoletja«.

Ljudje poenostavljamo, da bi bili varni. Delo, 17.2.2012
Pred leti so na Univerzi v Lizboni (UL) z anketo ugotovili interes študentov za učenje slovenščine. Leta 2005 je bil tam ustanovljen lektorat za slovenščino, ki ga od začetka vodi Mateja Rozman. Imajo 30-40 študentov, organizirajo razne prireditve, skrbijo za prevode, pogoste so izmenjave profesorjev med UL in UL.
»Slovenci se premalo zavedamo svoje pestrosti, kako zanimivo kulturo imamo. Naša zgodovina se lahko primerja, resda ne po palačah in gradovih, po marsičem pa, s portugalsko in še s katero drugo«. V tujini vsakdo postane bolj domoljuben, pravi, vendar ve, da je »veličastna preteklost na neki način umetno skreirana. Je konstrukt naroda, in ideja naroda je mlada, komaj iz 19. stoletja.«
V krizi, ko se (tudi) v kulturi močno zateguje pas, tudi po nareku Bruslja, Portugalcem, drugače kot Slovencem »niti na misel ne pride, da bi začeli zapirati lektorate po svetu«, pravi. Strinja se z nekaterimi kolegi s fakultete, »ki pravijo, da je pot do rešitve iz krize v človekovem preseganju lastnega preizrazitega jaza in v delovanju za skupno dobro.«

Ronald Barnett o univerzi na seminarju šolskega polja. www.ceps.pef.uni-lj.si, 7.2. 2012
Angleški raziskovalec visokega šolstva in »ideje univerze« Ronald Barnett (Institut of Education, Univ. of. London, povezava ) je 14.2. na PeF UL govoril o tem, kaj vse je lahko univerza (Imaging the University, povezava ).
Sedanja debata o univerzi je »brezupno osiromašena« pravi, v njej prevladujejo »razmisleki o trgu, konkurenci, prodajlivem znanju in kontroli«, ob njih vznika »nepotrebni pesimizem«, ki se mu zoperstavlja s »kritičnim projektom imaginacije«.
Glej gradivo na povezavi ...

Odprti prostor še kdaj? Anamarija Mežan, Šolski razgledi, 17.2.2012
Protestniki, ki so 22.11.2011 zasedli FF UL pravijo, da so v treh mesecih marsikaj dosegli. Imeli so več delavnic in javnih tribun, na katerih so razpravljali o bolonjskem študiju, socialni in zaposlitveni problematiki študentov. Zdaj pišejo resolucije, ki jih bodo predali fakulteti in univerzi. V resoluciji o doktorskem študiju opozarjajo na dvig šolnine na 3.500 evrov letno in zahtevajo vrnitev na 2.500. Več zahtev je dolgoročnih. Uspeh je že, da so se institucije odzvale, razvil se je dialog.
Na senatu FF študenti in profesorji poglobljeno razpravljajo, na nekaterih oddelkih so redne skupščine študentov. Ocenjujejo, da jih desetina profesorjev aktivno podpira, nekaj manj aktivno kritizira, 40% pa ne izražajo mnenja. Na odd.za pedagogiko in andragogiko FF so 17.1.2012 študenti in profesorji izrazili podporo protestu.
Na shodu (pred FF in Univerzo, op. B.M.) je bil izražen protest proti ukinjanju republiških štipendij za tuje študente.
Za protestnike je zdaj najpomembneje, da jim FF omogoči odprt prostor (ne le fizični), kjer bodo nadaljevali akcije, kjer bi tekle razprave, znotraj in med oddelki. »S tem bi reševali vsakodnevne težave na fakulteti, predvsem pa vrnili svobodo govora in mišljenja, na podlagi katere je filozofska fakulteta nekoč nastala«. To pa utegne ovirati uvajanje elektronskih ključavnic na vratih predavalnic FF. 
A fakultete ne dajo, sporoča študent Miha Kordiš: »Mi imamo FF radi in ne bomo dopustili, da jo interesi peščice ljudi uničijo. Komercialne dejavnosti imajo danes na fakulteti prednost pred vsemi študijskimi, zato je prosto predavalnico nemogoče dobiti«.
(Glej spletno stran gibanja www.mismouniverza.org .)

Divje misli. M. von Uslar, (Die Zeit), Global, marec 2012
Novinar Die Zeita je v Frankfurtu ob predstavitvi knjige Die Bossen Geister im himmlischen Bereich (Zli duhovi v nebesih. Levičarski boj za 21. stoletje) spremljal njenega avtorja. »Nehajte me nagovarjati s profesor in z gospod…« Slavoj Žižek (glej npr. ...  in tudi ... ) je napisal že 52 ali 55 knjig. Velja za najbolj znanega in najvplivnejšega evropskega filozofa, najpomembnejšega misleca nove levice, poleg A. Negrija in A. Baiduja. Javnosti je približal teorijo, prej zaklenjeno v  slonokoščenih stolpih univerz.
Rojen 1949 v Ljubljani, živi tam in v Londonu, New Yorku ter v letaliških čakalnicah. Filozof, psihoanalitik in kulturni kritik. Povezuje Lacana z Marxom in Heglom. Obožuje filme in se sklicuje na pop kulturo. Neomajen in resen mislec.
Govori se o njegovi ločitvi od argentinske manekenke (po imenu Analia, op. B.M., povezava ) in o razmerju z Lady Gaga (»ni moj tip«).
Predava kot rokovski zvezdnik, kitare mu zvenijo kot beseda »komunizem«. Kaj po kapitalizmu? »Komunizem seveda, pa čeprav bo drugačen od tistega v 20. stoletju«.
Ko ga hočejo posneti ob protestnikih, tovariših, pred banko (teorija sreča prakso) postane potrt in prestrašen: »Zavzemam se za pravičnost in red. Potrebujemo več reda, ne manj.« Zmota je, da obstaja bolj urejeni kapitalizem. »Ne! Obstaja samo ta kapitalizem!« Ljudje morajo protestirati, da se vzpostavi ozaveščenost, pa vendar to počnejo napačni ljudje.
Demokracija? »Celo Habermas govori, kako očitno je, da je finančna kriza preobremenila institucionalno demokracijo.« Nasilje? »Recimo Egipt: je sploh še kaj nasilnejšega kot milijon ljudi, ki grejo na ulice in ohromijo celotno družbeno življenje?«

Čas aktivnega državljana. Božo Repe. Mladina. 10.2.2012
Kriza povečuje nevarnost avtokratskega vladanja, piše zgodovinar Božo Repe (FF UL, op. B.M., povezava in tudi ... ). Pomembno je, da ne prevlada apatija in umik v zasebnost. Formalna opozicija ne bo dovolj. Potreben bo odpor tistih državljanov in organizacij, ki te vlade ne štejejo za legitimno.

Bolnik naj ve, kakšno je vreme. B. Šalamon, Nedeljski, 19.2.2012
Slavko Kristl (90), arhitekt, profesor (FA UL)  je še kot študent pri prof. Ravnikarju sodeloval pri urbanistični zasnovi študentskega naselja v Rožni dolini in stolpičev za univerzitetne profesorje na Mirju v Ljubljani, nato pri gradnji Kliničnega centra v Ljubljani in še marsikje. Večkrat javno opozarja na arhitekturne in urbanistične napake Ljubljane. »Arhitekt mora najprej vedeti, zakaj nekaj nastaja, in šele potem, kako naj bo to videti in kako naj funkcionira.«

12. - 18. februar 2012

Nad visokim šolstvom se zbirajo črni oblaki.
Nataša Gerkeš, Pisma bralcev in odmevi, Delo, 9.2.2012
Predstavnica MVZT Nataša Gerkeš odgovarja na članek (z istim naslovom) Jasne Kontler S. v Delu 6.2.2012 (Glej povezavo... ). Ne drži, da je minister I. Lukšič »povedal, da plačevanje petega letnika ni stvar države.« Financiranje univerz  določa zakon in uredba, ki ne govori o financiranju po letnikih, piše N. Gerkeš. »Ta vlada je znesek za visoko šolstvo povečala za dobrih 27 odstotkov. Minister Lukšič še naprej nasprotuje uvedbi šolnin in se zavzema za več denarja, ki naj bi ga država namenila visokemu šolstvu. Tovrstna prizadevanja svetuje tudi novi vladi«.

Nad visokim šolstvom se zbirajo črni oblaki. Jasna Kontler Salamon, Pisma bralcev in odmevi, Delo, 10.2.2012
V odgovoru na pismo N. Gerkeš (Delo, 9.2.2012) piše novinarka J. Kontler Salamon, da je 15.9.2011 v Delu  objavila pogovor z  I. Lukšičem, ki jasno kaže, da  »minister Lukšič ni bil za javno financiranje dodatnih stroškov« zaradi bolonje. I. Lukšič je dejal (v avtorizaciji je izjavo nekoliko omilil): »Vem, kako smo izvajali bolonjsko reformo še v času ko sem bil še dekan ljubljanske FDV, in kako so jo tam izvajali po mojem odhodu. Univerza bo morala ugotoviti, kaj je mogoče in kaj ne. Resda je v primerjavi z nekaterimi drugimi segmenti finančno podhranjena, zlasti če upoštevamo število študentov. Toda to bi se dalo urediti tudi s selektivnim izborom, pri čemer bi bil kriterij odličnost. Tu univerza ni odigrala svoje vloge, čeprav je imela na voljo vse vzvode, temveč se je ravnala po tržnih načelih in se v zadnjih desetih letih ujela v sistem bitke za denar, kar je pomenilo tudi bitko za glave študentov. Drži, da je resorno ministrstvo (vodil ga je G. Golobič, op. B.M.) obljubljalo okrepljeno financiranje visokega šolstva, vendar bi to pomenilo petino več denarja, tega pa zdaj ni mogoče pričakovati. Kdor je dajal obljube, juh je dajal neodgovorno. Kdor je pričakoval, da bodo takšne obljube izpolnjene, pa je bil naiven, tudi če bi imeli normalne finančne razmere.«

Znanje kot hamburger. M. Zupan,  Šolski razgledi, 3.2.2012
Slovenijo je obiskal Philip G. Altbach, ki raziskuje internacionalizacijo visokega šolstva na CIHE (Center za mednarodno visoko šolstvo, Boston, ZDA). Povezava ...
»V mnogih državah bi bilo oblastem bolj všeč, da študij ne bi bil tako množičen, da bi ga lahko omejili. Ljudje ga zahtevajo, ker se spreminja gospodarstvo, ker hočejo boljše zaposlitve, ker se pojavlja inflacija diplom… Visokošolsko izobraževanje vidijo kot ključ, ki odpira vrata srednjega razreda. /…/ Slabost množičnosti /…/ je v tem, da na dnu ni mogoče več zagotavljati odličnosti. Za to ni dovolj denarja in pametnih ljudi med profesorji in študenti. Posledično se neogibno znižujejo povprečni standardi visokošolskega izobraževanje.«
P.G. Altbach verjame, da bodo vodilne univerze 21.stol. delovale globalno. Študijski programi se širijo čez meje predvsem v zasebnem sektorju. Univerze po svetu odpirajo franšize (pooblaščene enote, kot McDonald, B.M.), podružnične kampuse, ki podeljujejo diplome. Pri tem »ni zagotovila, da  gre za enako kakovosten študij, za primerljivo vsebino, standarde znanja…«, saj gre za komercialne razloge.
Tudi v izobraževanju obstajajo središča in obrobje. Prevlado imajo visokošolski sistemi, ki najbolj »izvažajo«. Znanje se pretaka iz središča na obrobje. Vedno več je programov v angleščini, kar ni dobro. Malo se je že treba prilagoditi tuijm študentom. »Poglavitna skrb in naloga univerz je, da ustreže domačim študentom.« Univerze financira država, lokalno gospodarstvo, lahko tudi študenti. Jezik je povezan s kulturo. »Če se znebiš jezika, se tudi kulture. »
»Slabo je tudi to, da ponekod visokošolski učitelji ne napredujejo, če ne objavijo člankov v uglednih mednarodnih revijah. Torej so prisiljeni pisati v angleščini. Tako se znajdejo v neugodnem položaju. Tudi pri vas je podobno«.
Tudi akademski poklic je, gledano globalno že precej globaliziran, razvrednoten. Učitelji in raziskovalci so zelo mobilni, zato se zaostruje tekmovanje za »najboljše možgane«. Nekatere države so bolj zaželene, s plačami privabijo najboljše v ZDA in Avstralijo. Visokošolsko izboraževanje je  »postalo množično, zato so se v povprečju znižale tudi kvalifikacije univerzitetnih profesorjev«. Polovica profesorjev na univerzah po svetu ima le »bachelor degree«; ne v Sloveniji ali ZDA, pač pa na Kitajskem, v Indiji, Latinski Ameriki. Tam niso izobrazili dovolj doktorjev znanosti.
Zaradi množičnosti in zmanjšanja sredstev ter inflacije  so se akademske plače v nekaterih državah znižale. V ZDA in ponekod drugje je vse več profesorjev zaposlenih za skrajšan delovni čas, pogodbeno in sploh ne napredujejo. To je »izjemno škodljivo za univerzo, raziskave in življenjski slog učiteljev.« V mnogih državah je težko pridobiti najboljše v akademske poklice. »In če nimamo dobrih profesorjev, nimamo dobrih univerz«. Marsikje profesorji dodatno delajo, »poučujejo dodatne ure ali delajo na drugi univerzi. To ni dobro zanje in ne za sistem«.

Tudi znanje ima svoj rok trajanja. M. Bertoncelj, Dnevnik, 6.2.2012
Za prenos znanja v gospodarstvo javne raziskovalne organizacije (tudi univerze) ustanavljajo centre odličnosti, univerzitetne inkubatorje (UL, UM, UP), tehnološke parke in programe, ki jih izvajajo s podporo ministrstev. Težave pa so z ustanavljanjem t.i. spin-FF podjetij, tudi zakonske.
Janko Burgar (ministrstvo za gospodarstvo) pravi, da rektorji in dekani med svojimi cilji nimajo ustanavljanja takih podjetij. Z rezultati svojega znanja bi tako lahko imele  več prihodkov in bi tudi bistveno več prispevale v državni proračun.
Matjaž Lukač (Inženirska akademija Slovenije) pa opozarja na nevarnost tajkunizacije raziskovalnih organizacij. Taka podjetja naj ustanavljajo zasebniki, raziskovalne ustanove pa naj z njimi sklenejo licenčne pogodbe za uporabo intelektualne lastnine. Držijo naj se tega, v čemer so dobre in naj se ne spuščajo v tvegane investicijske posle. Sprejeti je treba nacionalni konsenz o razvojnih prioritetah, razviti politično kulturo in poslovno etiko ter znižati koruptivost in elitizem.
Fakulteta, d.d. Nadzor v imenu racionalizacije. S. Zgonik, Mladina, 3.2.2012
Na FF UL so na vrata predavalnic začeli nameščati elektronske ključavnice. Profesorji bodo morali predavalnico rezervirati vnaprej in jo odpreti s kartico. Andrej Černe, dekan FF, pravi, da bodo tako lažje usklajevali urnik 34 programov na 21 oddelkih FF. Številni zaposleni imajo pomisleke, zaradi možnosti nadzora nad profesorji.
Božo Repe, odd. za zgodovino, je nasprotnik izgubljanja »humboldtovske funkcije, povečanega administriranja, vpeljevanja korporativne logike in prekarnega sistema, ki ga je za vse, tudi za najuglednejše profesorje, prinesla bolonjska reforma. Sestavni del tega tihega »kuhanja žabe v počasi segrevajoči se vodi« je tudi vpeljevanje nadzora«.
Lev Kreft z odd.za filozofijo, meni, da se namesto boja za nove prostore razvija režim nadzorovanja, značilen  za represijo v poznem kapitalizmu. Podobno je »pri ocenjevanju našega dela, ki poteka po povsem objektiviranih kvantitativnih merilih«. Taki ukrepi »spreminjajo fakulteto in univerzo v kapitalistično podjetje in v panoptikum«. »… in če tu ne bo počilo, bo pač nekje drugje. Kajti v bistvu gre vsepovsod, ne le pri nas, za obrambo akademske svobode.«

Dve Evropi.
Ervin Hladnik – Milharšič, Dnevnik, 2.2.2012
Kolumnist ob generalni stavki v Bruslju piše o Evropi politikov, ki govorijo o financah, o prostem pretoku blaga in kapitala, gospodarski rasti, reševanju bank in o vojnah, o reformah s podaljševanjem delovne dobe in zmanjšanju javne porabe. Ščiti interese družbenih elit, ljudi, ki imajo moč in so imuni za nasprotna mnenja, podpreta z analizo. Niha med tem, ali je izhod iz krize v varčevalnih ukrepih, ali v tiskanju denarja in povečanju porabe. »Prvo, kar jim pade na pamet, je seveda krčenje denarja za šolstvo, zdravstvo in socialne službe«. Izgubila je veselje do integracije.
Druga je Evropa solidarnostnih mrež, samopomoči, pretoka socialnih izkušenj in bogastva evropske tradicije gradnje pametnih družb.  Izhaja iz tradicije rezistence, tradicije, »ki se je znala upreti veliko bolj zoprnim rečem, kot je dominacija finančnih trgov nad celotnim življenjem kontinenta. Združena Evropa je privlačna takrat, ko obljublja pametno družbo«.

Konservativna kontrarevolucija pod Alpami. Miha Jenko, Delo, 2.2.2012
Tudi v Sloveniji se dogaja spopad med dvema ekonomskima doktrinama. Keynesijanci (po M. Keynesu) zagovarjajo zaposlenost in rast, spodbujeno s strani države, tudi na račun večanja proračunskega primanjkljaja; šele ko prične gospodarstvo rasti, je na vrsti varčevanje. Neoliberalci, zagovorniki ekonomike ponudbe (predstvanik M. Friedman), zagovarjajo restriktivno vodenje javnih financ in bi najprej varčevali in izravnali proračun, tudi za ceno zdrsa v recesijo; temu naj bi sledil nov zagon in rast.
Prvi pogoj za uspeh katerikoli politike pa so »kredibilni politiki s kredibilnimi politikami«.

Profesor. Uroš Barič, Šolski razgledi, 3.2.2012
»Kljub velikemu imenu mojega profesorja je bil stik zelo oseben. Profesorja sem lahko poklical kadarkoli, če sem kaj potreboval. Tako se takoj navadiš na tikanje in sodeluješ kot v profesionalni povezavi.«   (Sežanski kitarist v pogovoru: Dunaj je super mesto za študente, Primorske novice, 28.1.2012)

Slovenske sanje ali pomaga naj čevljar. Ranka Ivelja, Dnevnik, 3.2.2012
Kolumnistka primerja politične spremembe v Slovenji, ZDA in nekaterih državah EU z vidika možnosti za socialno mobilnost.  Raziskave kažejo, »da je tudi pri nas socialnoekonomski status staršev zelo dober napovednik šolske in s tem povezane življenjske (ne)uspešnosti otroka.« Razlike v znanju šolarjev so pogojene s pripadnostjo socialnemu sloju, z regijo, kjer je šola. Razlike se celo povečujejo, kar kaže raziskava TIMSS 2003 in 2007. Slovenska politike se zaradi tega ni vznemirjala… »V Sloveniji bogatejši svoje privilegije brez težav prenašajo na otroke, čeprav ti niso podedovali ne njihove pameti ne prizadevnosti.«
Koalicijska pogodba nove vlade obljublja zmanjševanje razlik v učni uspešnosti med sloji in območji, a z ciničnimi ukrepi: racionalizacijo v vrtcih in devetletki, omejitvijo vpisa na gimnazije in spodbujanjem vpisa v poklicne in strokovne šole.
»Če ameriške sanje ne delujejo, če torej ni socialne mobilnosti, potem je pač veliko teže braniti velike dohodkovne razlike in verjeti, da davčno razbremenjevanje koristi vsem.«

Kdo bo to plačal? J. Kontler Salamon, Delo, 7.2.2012
Bodoči študenti v teh tednih sprejemajo eno najusodnejših življenjskih odločitev, zato jim je treba povedati, kaj tvegajo z vpisom na izbrane študije. Komentatorka (dobra poznavalka visokega šolstva, B.M.) piše, da bo nova vlada bo morala še dokazati, da so bodoči izobraženci ena njihovih prvih skrbi. »Že pišmeuhovska umestitev resorja ne kaže visokemu šolstvu naklonjenega odnosa«. Omejeno vlado financiranje vpisnih mest, napovedano v koalicijski pogodbi sicer ne bo zadelo letošnjih brucev. Pač pa financiranje druge stopnje »le, če bodo dopuščale razmere«. Načrtovalci visokošolske politike bi morali »bodočim študentom jasno povedati, kaj tvegajo, če se odločijo za študije, kjer brez končane druge stopnje ne bodo mogli opravljati želenega poklica«. In tudi koliko novih zavodov bo poleg napovedane  tehnološke univerze, in kdo bo to plačal. »Z manj denarja je mogoče dobiti več le na račun kakovosti obstoječih šol in študentskih pravic«.

Grožnja izgubljene generacije pri nas vse večja. Mladi na trgu dela. M. Belovič, Delo, 6.2.2012
V Sloveniji je bila leta 2011 brezposelnost mladih pod 25 let (15,2%) pod evropskim povprečjem (22,1 %), vendar precej večja kot v razvitih državah. Nastajajo razlike med starejšimi delavci, zaposlenimi za nedoločen čas in mladimi, ki jih je vedno več v negotovih oblikah dela, za določen čas, po honorarnih in podjemnih pogodbah. Tudi pri nas grozi ekonomska emigracija na druge celine. Gospodarska kriza še poglablja strukturno brezposelnost, ki je niti nov gospodarski cikel ne bo odpravil.

Odpuščanje v javnem sektorju je zelo drago. M. Belovič, Delo, 15.2.2012
Vlada bo najmanj za 10 % znižala javne izdatke. »Brez odpuščanja verjetno ne bo šlo. Takšnega javnega sektorja, kot ga ima Slovenija, s temi prihodki in s to gospodarsko rastjo preprosto ni mogoče vzdrževati,« je za RTVS napovedal predsednik vlade Janez Janša. Predvideno je združevanje in ukinjanje nekaterih vladnih služb, uradov, skladov in agencij.
Nekdanja ministrica za javno upravo Irma Pavlinič Krebs pravi, da je v javnih zavodih  115.000 javnih uslužbencev, za katere pri odpuščanju velja zakon o delovnih razmerjih. »Največji problem pri odpuščanju je, da je tako zelo drago. Če želiš varčevati, si ga ne moreš privoščiti. Odpravnine so tako visoke, da jih zelo dolgo ne privarčuješ.«
Nasprotno pa profesorica Polonca Končar z PF UL meni, da za odpoved pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca iz poslovnega razloga velja zakon o javnih uslužbencih, in ne zakon o delovnih razmerjih. Uslužbenci so slabše varovani od delavcev v zasebnem sektorju. »Ker zakon namesto instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (ustrezne) zaposlitve predvideva specialen institut premestitve.«. Pred morebitnim odpuščanjem bo treba spremeniti akte o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, morda tudi sam zakon.

Zgodba o pohlepu in izgubljenih priložnostih. B. Bogataj, Gorenjski glas, 3.2.2012
Afera Fakultete za organizacijske vede Kranj (FOV UM) z izplačilom avtorskih honorarjev (za delo z izrednimi študenti) se je nedavno končala z oprostitvijo obtoženih. Jože Florjančič (73), 23 let dekan FOV, je bil leta 2004 obtožen zlorabe položaja, ponareditve listin in zatajitve finančnih obveznosti.  Na čelu FOV je od takrat že peti dekan. V pogovoru se J. Florjančič sprašuje, kdo je (takrat) sprožil medijski linč fakultete, ki je škodil njenemu ugledu. Omenja kolega, ki je imel zveze v Financah in konkurenčno fakulteto UL, kjer učijo novinarje, da je »kranjska Sorbona« slabša.
Med 1975 in 2009 je bil mentor pri 1268 diplomah, 74 magisterijih in 11 doktoratih. Fakulteto je prevzel v rdečih številkah, zapustil pa 3,2 milijona evrov za investicije. Uspešen je bil pri zbiranju donacij za gradnjo nove stavbe FOV in športne dvorane. Zaradi afere pa se je ustavila gradnja študentskih stolpičev in odložilo ustanavljanje gorenjske univerze.

Če kdo samo prisega, ali je sploh (kdaj) prisegel? Zdenko Vrdlovec, Objektiv, Dnevnik, 4.2.2012
V pogovoru Igor Ž. Žagar, raziskovalec na Pedagoškem inštitutu v Ljubljani in profesor retorike in argumentacije na UP govori o patru S. Škrabcu, jezikoslovcu, ki je prvi pisal o performativnosti, o raziskavi parlamentarnega govora in položaju družboslovnega raziskovanja.
Pravi, da je družboslovje na udaru, postalo je nekakšen nebodigatreba, ker govori neprijetne stvari o družbi. Le-ta pa rezultate družboslovnih raziskav v času krize še najbolj potrebuje. Manj je denarja za raziskave, ciljnoraziskovalni programi (CRP) so skoraj že stvar preteklosti. PI je ustanovila država, ki pa daje le t.i. ustanoviteljska sredstva, raziskovalci pa kandidirajo na razpisih za projekte. Zanje je letos pol manj denarja kot lani. Država je v 2011 z manevriranjem z razpisom celo preskočila eno proračunsko leto. Višina ustanoviteljskih sredstev je povezana s številom (3-5 letnih) projektov. »Tako smo raziskovalci nenehno v prekarni situaciji«.
Glej tudi povezavo1  in povezavo2.

Uvedba individualnih računov pomeni odpravo medgeneracijske solidarnosti. I. Dernovšek, Dnevnik, 6.2.2012
Koalicijska pogodba vladnih strank predvideva spremembo pokojninskega sistema z uvedbo individualnih računov, ki bodo omogočili vpogled v vplačane prispevke.
Sindikati temu nasprotujejo. Tudi Marijan Papež (Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ZPIZ) meni, da je treba ohraniti sedanji sistem. Pri sistemu z  individualnimi računi bi zagotovili le določeno raven pokojnine, npr. 200 evrov, ostalo pa bi temeljilo na vplačanih prispevkih. Tak sistem  lahko ogrozi socialno varnost ljudi v tretjem življenjskem obdobju in ne zagotavlja invalidske, družinske in vdovske pokojnine. Tako spremembo bi morali potrditi na referendumu.
Sicer pa bo treba delati dlje. Doslej so upokojenci za 40 let dela povprečno prejemali pokojnino 15 let, s podaljševanjem starosti pa 20 let, kar je ekonomsko nevzdržno. Noben sistem ne more zagotoviti pokojnin, če ne bo gospodarske rasti, čim večjega števila zavarovancev in finančne discipline, tudi pri plačevanju prispevkov.

5. - 11. februar 2012

Ministrski pristanek na realnih tleh.
I.D., M.H., B.P., Dnevnik, 30.1.2012
Nekdanje ministre so vprašali, kaj jih je med njihovim mandatom najbolj šokiralo oz. razočaralo. Povzemamo odgovore nekaterih profesorjev-ministrov-profesorjev z UL:
Jože Mencinger (gospodarstvo (1990-1992, PF UL) pravi, da so bili v prvih vladah »amaterji in ne politiki«; lažje se je bilo zmeniti in lahko so kadarkoli odšli. Vzdušje je bilo drugačno kot danes. Kasneje so »eni postali politiki, eni pa smo odpadli«.
Maks Tajnikar (malo/gospodarstvo, 1992-1997, EF UL) je moral najprej nabaviti temen suknjič. Imel je malo političnih izkušenj; brez podpore strank ne moreš delati resnih potez. Motile so ga slovnične napake v dokumentih. Lažje je v velikem ministrstvu.
Pavle Gantar (okolje in prostor, informacijska družba, 1994-2000, 2001-2004, FDV UL) je doživel šol v proračunski razpravi, ko je treba pričakovanja uskladiti s financami. »Veliko načrtov, veliko dobrih namenov, ki jih ne moreš uresničiti. A preživiš.«
Dušan Keber (zdravje, 2000-2004, MF UL) je zdravstveni sistem dobro poznal iz UKC, a je bil presenečen »kako malo strateškega dela je mogoče opraviti«. Rutinske zadeve, dogodki, medijske zgodbe, birokratski postopki, parcialni interesi v stranki … vzamejo ogromno časa. Sodelavci so bili manj kvalificirani kot  na UKC. Čeprav je imel prioritete, ni niti en dan delal tistega, kar je načrtoval zjutraj. Strateško je delal ponoči.
Dušan Mramor (finance, 2002-2004, EF UL) je že prej strokovno sodeloval pri pripravi zakonov, a je kasno izvedel, da morajo zakoni skozi koalicijsko usklajevanje. Kot nestrankarski minister ni imel stika s političnim odločanjem. Imel pa je podporo kolegov iz stroke in možnost vrnitve na fakulteto.
Ivan Svetlik (delo, družina, sociala, 2008-2011, FDV UL) pravi, da podatki v političnih debatah, v parlamentu in medijih pogosto nimajo nobene teže. V nasprotju s profesorskim in raziskovalnim delom na fakulteti, kjer se postavljajo vprašanja in iščejo različne poti, se od ministra pričakuje le en odgovor; večja je obremenitev in izpostavljenost javnosti.

J.J.? Ne hvala! Mladina, 27.1.2012
Uredništvo Mladine navaja razloge, zakaj Janez Janša ne bi smel postati mandatar.
V odprtem pismu je pojasnjenih 15 razlogov. (Predstavljajo tudi oceno uredništva o delovanju vlade v obdobju 2004-2008,  opomba in izvleček B.M.):
1. Zadolžili ste Slovenijo; /…/ 4. Niste izpeljali strukturnih reform. Kljub obljubam in gospodarske rasti ter pozivom EU in MDS, ne pokojninske, ne zdravstvene, ne dela. Pokojninsko ste pripravljali za zaprtimi vrat, a nato zamrznili, saj bi »preveč razburkali javnost« (J. P. Damjan). /…/ 6. Odpravljali ste socialno državo; 7. Ob krizi ste se sprenevedali; 8. Podredili ste si medije; 9. Privatizirali in spolitizirali ste šolski sistem. Spremembe šolske zakonodaje ste sprejemali v nesoglasju s stroko; raziskovalne inštitute ste podredili vladi; s kadrovanjem v svetu za visoko šolstvo ste ustanovili več zasebnih fakultet, ki jih zdaj izdatno financiramo iz proračuna; najbolj se je pri tem okoristil Peter Jambrek, »ki ste mu omogočili ustanovitev zasebne univerze«. (Op.:Kasneje je minister G. Golobič to razveljavil, B.M.). 10. Spolitizirali ste upravo in izpeljali kadrovske čistke; /…/.
V uvodu uredništvo piše, da  J.J. »v medijih, gospodarstvu, kulturi, uradništvu, šolstvu, zdravstvu« daje prednost politični lojalnosti, ne argumentom in da pri sprejemanju odločitev ne upošteva strokovnih predlogov. Takšna politika namesto sodelovanja povzroča blokade. 

Število upokojencev bo leta 2050 preseglo število plačevalcev prispevkov. I. Dernovšek, Dnevnik, 27.1.2012
Ministrstvo za finance je pripravilo projekcijo demografskih gibanj v Sloveniji 2010 – 2060. Konec obdobja bo število prebivalstva ostalo enako, 2,6 milijona. Stopnja rodnosti se bo povišala z 1,5 na 1,6. Pričakovana starost moških/žensk bo porasla s 75,8/82,3 let na 84/88,8 let. Upokojencev  je bilo 2010 leta 573.000, leta 2050 pa jih bo 894.000.  Število plačevalcev prispevkov se bo z 882 zmanjšalo na 781 v letu 2050. Predpostavke projekcije so porast zaposlenosti s 66,4 na 70,5, t.i. naravna brezposelnost, rast BDP 1,3% letno, in realna obrestna mera 3%.

Recesija prinese tudi ukrepe, ki ljudi prizadenejo.
Dnevnik, 21.1.2012
Predsednik vladinega fiskalnega sveta Marjan Senjur (EF UL) je predlagal, da bi morali  DDV zvišati za 3%. Namesto dramatičnega krčenja izdatkov se zavzema za zmanjševanje stroškov in ukrepe za spodbujanje gospodarske rasti. V 2012 bi morali ohraniti javne odhodke na ravni 2011; realno bi izgubljali 2%, toliko kot bo inflacija.
Vlada je napovedala strukturne reforme, a ni povedala, kakšen je njihov namen. Krčenje pravic, privatizacija javnega sektorja, manj (solidarnosti) za pokojnine?
Sindikati imajo samoobrambni instinkt, ki je pogosto pravilen. Tako so opozorili na tveganost tretjega stebra pri prejšnji pokojninski reformi. Bi pa sindikati morali upoštevati dejstva, npr. c celotni Evropi se upokojujejo pri 63 letih. Dokler tega ne bomo sprejeli, bodo finančni trgi menili, da nismo naredili dovolj. Potreben pa bo kompromis; ni treba da ta starost velja tudi za tiste, ki so delali v težkih razmerah; mogoče so trudi razlike med moškimi in ženskami.
Slovenija daje vtis, da nismo sposobni sprejemati ukrepov, ki bolijo, da vlada ni sposobna zagotoviti podpore javnosti zanje. Seveda je nujno, da je breme enakomerno razporejeno. Ljudje imajo občutek, da morajo zategovati pas predvsem revnejši.
Janševa vlada bi v glavnem krčila davke in dajala spodbude. To ni prava pot. Jankovič pa je nameraval krčiti javnofinančne izdatke za 5%, kar je neuresničljivo. Rešitve bi morali izbrati iz obeh variant  in ukrepe prilagajati gospodarskemu položaju.

Zoltan Pogatsa. Intervju. Ervin Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 28.1.2012
Madžarski politični ekonomist z Zahodnomadžarske univerze (NYME, op. B.M.) govori o razlikah in podobnosti o tranzicijo v Sloveniji in na Madžarskem.
V Sloveniji v času jugoslovanskega samoupravljanja podjetij ni upravljala država, bila je odprta na zahod, podjetja so veliko izvažala, in še sedaj.. Privatizacija je bila izvedena navznoter, ne tujcem. Plače so do dvakrat višje kot na Madžarskem. Dalj časa je bil proračun uravnotežen in zadolženost nizka. Volilni sistem sili stranke h kompromisom.
Madžarska je bila dolgo časa ljubljenec zahodnih institucij, zaradi prodaje podjetij tujcem in velikega uvoza. Nerazvita družba  s šibko demokratično tradicijo. Vlade so probleme reševale s posojili in proračunskim primanjkljajem. Socialistični premier je leta 2006 priznal, da so lagali volivcem o stanju, sledile so demonstracije, posojilo IMF in več kot dvotretjinska zmaga opozicije na volitvah 2010. Predsednik stranke Fidesz Viktor Orban (zdaj premier) je prej nasprotoval privatizaciji zdravstva, zahteval brezplačno šolstvo (brez šolnin) in nasprotoval neoliberalizmu socialistov. Po zmagi je uvedel je enotno davčno  stopnjo, ukinil davek na premoženje in dedovanje. (Brez velike razprave je razglasil ustavo s konzervativnimi vrednotami, omejitvijo nekaterih svoboščin, nadzorom na sodniki, novinarji in bankami ter izzval kritike EU in negativni odziv mednarodnih finančnikov, op. B.M.) Nezaposlenost je velika, tudi ljudi z diplomami in magisteriji. Ukinjajo štipendije in uvajajo obvezno plačevanje univerzitetnega študija. Socialne razlike so se povečale. »Svobodni trg razvija tiste, ki so že bogati«. Elita pobira dobiček in hrani denar v tujini.
Rešitve vidi v skandinavskem modelu. Okrepiti je treba sindikate in gospodarske zbornice, ki naj se skupaj trudijo za »zvišanje zaposlenosti in povečanje produktivnosti z obljubo višjih plač. Zato potrebujete pametne ljudi«. Investirati je treba v šolstvo, kot Finci. »Namesto kompetitivnosti, ki temelji na ceneni delovni sili, bi morali investirati v kompetitivnost dostopnega šolstva. /…/Obdavčite dobiček in država bo imela dovolj denarja za šolstvo«.

Milan Maver, smučar in karikaturist. (Nedeljski), Dnevnik, 26.1.2012
»… slovenska politika vsakih 20, 25 let znori, oz. se ji skisa /…/ od prve do druge vojne je minilo 23 let, in to je bilo dovolj, da je leta 1941 polovica Slovencev letela pozdravit italijanske fašiste kot naše odrešitelje, polovica pa v hosto in smo se na smrt potolkli. V novi državi je konec 60. let spet zavrelo zaradi cestne afere in se je politika spet stolkla in pokosila Staneta Kavčiča ter sposobne direktorje, zaradi česar je potem gospodarstvo počasi crkavalo. /…/ A samoupravljanje sploh ni bilo tako zgrešena ideja, kje drugje bi se bolje obneslo. /…/ Pri nas je bila težava, da si je odločanje prilastila zvezna birokracija. » / Slovenija je vsaj delno uspela/  »prenesti odločanje tudi na podjetja, kar je bil sijajen uspeh, čeprav se o teh časih zdaj govori raje slabo«.
(M. Maver, Nedeljski, 29.1.2012: »Kapitalizem je treba reformirati in o tem se v tujini resno razpravlja, pri nas pa se še reči ne sme nič o nobeni alternativi.«

Vinko Moderndorfer. Intervju.  M. Horvat, Mladina, 20.1.2012
Pesnik, režiser, dramatik, prozaist pravi: Ko so ljudje tako na  psu, da jih ni več strah in imajo v lasti le življenje in sveto jezo, je sprememba sveta mogoča. /…/ Vsak mora storiti tisto, kar lahko, da bi nastopile spremembe. Sam kot književnik lahko pripovedujem zgodbe o ljudeh, ki so se znašli na robu družbe.«
»Če je po definiciji kapitalizem kraja, je za sodobni kapitalizem značilna sprevrženost, kajti na oblast je spravil same barabe in psihopate, kot pravi B.M. Zupančič.« Slovenska politika je neprestano na robu afer, korupcije, laži, demagogije, kriminala. »Treba bi bilo odpraviti politični sistem, ki ga imamo.«
»Prihaja generacija, ki zna razmišljati neobremenjeno. Kriza je mlade pripeljala v položaj, ko se morajo odločati, da razmišljajo o politiki. To je pozitivni učinek sranja, v katerega so nas pahnili naši politični demagogi in karieristi. Mladi ljudje postajajo jezni. Vzpostavljajo se nove razmere v družbi in za začetek je dovolj reči – NE. /…/ Zato kot književnik podpiram Gibanje 99%, tako da sem napisal knjigo Prostost sveta.« Zbirko pesmi začenja z verzom: »Vstanite v suženjstvo zakleti, ki jarem vas teži gorja!«

Andrej Naterer (ur.) Mladi 2010, Subkulturni azil, Maribor, 2011
Poročilo o raziskavi (z anketami in intervjuji) slovenske mladine, njenega izobraževanja, zaposlovanja, prostega časa in virtualizacije, premikih v družini, politični participaciji, samoekspresivnosti, narcisizmu kot značilnosti vedenja, ustavitvi prehoda v odraslost ter podaljševanju dobe, ki jo mladi preživijo v šoli in pri starših.

Povezovanje v kreativno zadrugo rešitev za težave mladih. Luka Lukič, Dnevnik, 23.1.2012
»Trenutno je v Sloveniji mladim, ko diplomirajo, izredno težko začeti svojo samostojno dejavnost. Mladi, ki delajo kot svobodnjaki, si težko rešijo že stanovanjsko vprašanje, saj navadno niso upravičeni do kredita, da bi ob tem najeli še pisarno, kjer bi delali je skorajda nemogoče«, je prepričan Blaž Murn. S somišljeniki namerava ustanoviti  zadrugo mladih, ki  samostojno delujejo na  nekem ustvarjalnem področju (umetniki, arhitekti, oblikovalci, pravniki, ekonomisti in ostali družboslovci. Za anketo v Ljubljani so ugotovili, da je zanimanje za takšno povezovanje kar visoko. Februarja  bodo v preddverju gledališča (doma, B.M.) Španski borci bodo odprli kreativno delavnico, kjer bodo lahko prišli ustvarjalci s prenosniki, se srečevali in delali. Dolgoročno želijo dobiti prostor drugje v Ljubljani, zato se bodo s prošnjo obrnili na lastnike takih prostorov.

Zakaj je treba podpreti gibanji Mi smo univerza in 15o. Univerza in proletariat. Tomaž  Sajovic. Sobotna priloga, Delo, 21.1.2012
Predsednik NSDLU, član Odbora za obrambo visokošolskega in znanstvenega dela in občasni predavatelj na PeF UP piše o pospešeni proletarizaciji na univerzi, vsebinski, bivanjski (tako osebni kot družbeni) in gmotni.  Tako kot M. Freitag opozarja na Brodolom univerze, z R. Rortyem  se sprašuje: Solidarnost ali objektivnost?
Znanosti, ki je »radostna skupinska duhovna avantura raziskovalcev, ki v navdihujočem medsebojnem dialogu razkrivajo dostojanstvo sveta, s tem pa bogatijo in osmišljajo sebe v njem« postavlja nasproti birokratiziranemu zbiranju točk z indeksi citiranosti v revijah, ki jih izračunava in obvladuje korporacija Thomson Reuters.
Tako kot Aristotelu mu je praktično razumevanje življenja etična vrlina. Z G.-G. Gadamerjem nas vrača k nemškemu klasičnemu humanističnemu (Humboldtovem, B.M.) pojmu Bildung,  z M. Heideggrom opozarja na polaščevalsko uničevalnost  nadzorovalske »tehnoznanosti«. Po  F.W. Nietzscheju zagovarja Veselo znanost, ki naj služi spoznavanju življenja, njegove »človeške, družbene, zgodovinske in naravne resničnosti«, ki jo prezira in ogroža »poznokapitalistični kibernetski upravljavski stroj.« Zato poziva k podpori omenjenima gibanjima, ki pogumno poskušata odpirati vsesplošni dialog o tem, kam sploh gremo. (Glej celoten prispevek na tej spletni strani, povezava ... )

Ljudje nimajo več niti svoje lastne realnosti.
J. Aleksič, Mladina, 20.1.2012
Darij Zadnikar, visokošolski učitelj (PeF UL), rocker na motorju, inštruktor aikida in mislec o globalni revoluciji v daljšem pogovoru tudi o položaju akademika intelektualca:
»Univerza ti je včasih dala nekakšno avro superintelektualca, ki je potem vzgojil novo intelektualno elito. Ki je potem nadzirala proletariat, ha ha ha. To je bila industrijska paradigma. V informacijski družbi je delavec postal kognitivni delavec, zato univerza ne vzgaja več elite, temveč delavce. Kdor dela na univerzi, je zaradi bolonjskih mehanizmov čedalje bolj podrejen tovarniškim mehanizmom. S prekarizacijo trga delovne sile nas je na akademskem polju tudi vse manj tistih iz prejšnjih časov, ki imamo relativno zagotovljeno eksistenco – pa še to najbrž ne za dolgo. Včasih so univerze proizvajale klasične intelektualce, ki so potem šele definirali svoje delovno področje. Po Bologni moraš za vsak učni program vnaprej jasno definirati, kakšne bodo kompetence diplomanta. Kaj bo padlo dol s tekočega traku. Ideološko se temu reče »fokusiranje na študenta«, v resnici je to samo normiranje blaga za trg delovne sile.«
»Sami delavci na univerzi smo čedalje bolj kontrolirani preko mehanskega sistema točkovanja. /…/ odvisni od servisa ene same finančno-medijske korporacije /…/ indeksacijo citiranosti vodi korporacija Thomson Reuters. /…/ Problem je, da po njihovem štejejo samo objave v določenih revijah /…/ Kar za naravoslovje mogoče celo ni slabo, v humanistiki pa moramo vedeti, da so se največji intelektualni preboji dogajali tudi na margini, nikakor pa zgolj v angleškem jeziku.«
»Šolski sistem /…/ je začasno odlagališče za cele generacije mladih, za katere ni zaposlitve. Je pa tudi včasih veljalo, da je treba za svoje možgane marsikaj narediti mimo sistema. Ampak škartirane mlade generacije so danes še kako obetaven bazen za politično inovacijo in upor.«

Ko telebneš, vstani in se pretvarjaj, da ni bilo nič.
Podjetniški dnevnik. Tine Poštuvan, Dnevnik, 23.1.2012
Podjetnik, študent magistrskega študija računalništva FERI UM ob uspešnem nastopu študentov te fakultete na tekmovanju Imagine Cup sporoča (v torek) podjetnikom idr.:
1. Ne čakaj na priložnost, skušaj jo ustvariti. Ne vdaj se v usodo, kot okolica. Ko bo projekt dovolj daleč, se bodo tudi »slovenclji« pridružili zadevi.
2. Ne objokuj, česar nimaš, bodi srečen s tistim, kar imaš. Nehaj jokat, začni migat.
3. Poraz ni poraz, dokler sam ne rečeš, da je. Ko telebneš /…/
4. Tudi v deželi Janeza ni vse tako slabo. Res je, nismo Švica, nismo pa tudi Albanija. Lahko neomejeno potuješ na Zahod, če ti Kranjci niso kul, država ti omogoča brezplačno šolanje, nekaj zdravstva in še kup drobtinic.
(Sobota) Za vikend si telo »oddahne od vsega trpljenja, ki ga povzroča kombinacija študentskega in geekovskega življenja. To je ponavadi sestavljeno iz sedenja pred računalnikom in prehranjevanja s svinjarijo, ne manjkajo pa niti enormne količine kave. Ob vikendih se skušam čim več gibati, tako da sem tudi danes naredil svoj krog okoli Pekerske gorce«.

Pogodba za Slovenijo 2011-2015,  januar 2012
, priloga.pdf
Pogodba strank, ki sestavljajo vlado (SDS, SLS, NSi, DSGV, DESUS) predvideva skupno Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. (Področje tehnologije je vključeno v resor za gospodarstvo.)  V 21 obsežnih poglavji stranke podrobno določajo cilje, naloge in ukrepe na posameznih področjih, npr.:  4. Trg dela; 5. Šolstvo;  6. Šport;  7. Visoko šolstvo, znanost in tehnologija; 10. Javna uprava in širši javni sektor; 13. Socialna varnost; 20. Kultura. Med  devetimi vrednotami »ki nas povezujejo« in 17 temeljnimi cilji niso izrecno omenjeni pojmi kot so: izobraževanje, šolstvo, visoko šolstvo, znanost in raziskovanje, kultura…  Pač pa (vrednote): svoboda posameznika, solidarnost, domoljubje, povezovalnost in konstruktivnost, spoštovanje manjšin in drugače mislečih, pripadnost Evropi in NATU, ljubezen do otrok, resnicoljubnost in slovenska osamosvojitev ter (cilji): zaposlenost, javni sektor, tehnološki razvoj, »ravnovesje med socialno državo in bolj konkurenčnim tržnim gospodarstvom«, idr.

30. januar - 4. februar 2012

Znanost čaka vlado.
J. Kontler Salamon, Delo, 12.1.2012
Največja stalnica naše znanstvenoraziskovalne sfere je pomanjkanje denarja, piše komentatorka. Novembra 2009 je po enem letu Pahorjeve vlade takratni minister Gregor Golobič povedal, da se je v tem letu  po dveh desetletjih krivulja financiranja kljub krizi obrnila navzgor, od 0,5% na  0,74%  BDP. Napovedal je, da bo v 2012 dosežen »lizbonski« cilj, povečanje na 1%. . Golobič je bil uspešen pri  proračunskih odmerkih za  raziskave in znanost, uspešni smo bili tudi glede evropskih sredstev. Njegovega ministrovanja je bilo konec  sredi 2011. Pri sprejemanju proračuna za 2012 se je naklonjenost vlade zmanjšala. Franci Demšar, direktor ARRS je povedal, da proračun ne omogoča realizacije razpisa za nacionalne projekte, Aleš Mihelič (MVZT) pa da ni denarja za  spodbujanje novih projektov evropskega programa Eureka.
Sodeč po predvolilnih programih strank pa ne bi smelo biti skrbi. Vse stranke so zatrdile, da bodo, če bodo v vladi, podprle večje financiranje znanosti in tehnološkega razvoja. Torej počakajmo na novo vlado.

Obzorje 2020 bo združilo evropske raziskave in inovacije. Jasna Kontler Salamon, Delo, 19.1.2012
V  letu 2013  bo 7. okvirni program evropskih raziskav nadomestil prav tako sedemletni okvirni program za raziskave in inovacije Horizon 2020 Obzorje 2020 , vreden 80 milijard evrov  Sodeč po nedavni razpravi na Svetu za znanost in tehnologijo (SZT) je novo predvsem to, da  združuje raziskovanje in inoviranje. Pogovor z Petrom Volaskom, ki je bil znanstveni svetnik v Bruslju, nato je delal na ARRS, od  2006 pa na MVZT, od lani nacionalni koordinator za 7. OP in javno razpravo o novem programu. .
Na kritiko rektorja UL Stanislava Pejovnika o premajhni slovenski vključenosti v pripravo Obzorja 2020, pravi, da sp države članice so lahko sodelovale v zelo omejenem obsegu. Omenjene kritike iz slovenskih raziskovalnih in akademskih krogov so povezane z nezadovoljstvom zaradi dosedanjega slovenskega iztržka od okvirnih programov. Evropski raziskovalni svetu (ERC) je doslej samo enkrat podprl našega raziskovalca (Nedeljka Žagar z UL). V 6. in 7. OP smo imeli le malo koordinatorjev projektov. Verjetno bi bili uspešnejši,  če bi imeli boljšo raziskovalno infrastrukturo. Smo pa v vseh OP dobili več sredstev, kot smo jih prispevali.
Naša šibka točka pri kandidiranju so omejene možnosti pridobivanja ključnih informacij, ki odločajo pri selekciji predlaganih projektov. V Bruslju Slovenija  premore eno samo pisarno z dvema zaposlenima, ki imata še druge naloge. Imamo nesorazmerno malo uradnikov v raziskovalnem resorju evropske komisije. Je pa Slovenija  aktivna pri opozarjanju na vlogo malih in srednje velikih držav.
Evropa  glede raziskovanja še vedno zaostaja za drugimi razvitimi deli sveta. Kriza v EU temelji v njeni razdrobljenosti. Fragmentirana je tudi evropska komisija, njene politike niso dovolj povezane, Raziskovalna, visokošolska in gospodarska politika so  podobne trem trdnjavam, namesto da bi bile medsebojno prepletene.

Javno naročanje so »zavzeli« pravniški in drugi lobiji.  A. Voh Boštic, Delo, 23.1.2012
Borut Žebre, dolgoletni vodja oddelka za javno naročanje pri Združenih narodih ugotavlja, da v OZN 3,5 milijarde dolarjev upravlja 250 ljudi, pri nas za 4,4 milijarde evrov potrebujemo 6000 uslužbencev. V Slovenji pa so si pravniki prilastili javno naročanje in ga zato razvijajo, kakor da bi bil kazenski zakonik, s katerim moraš dati vsakemu potencialnemu ponudniku maksimalno možnost pritožbe. Pravniki so tako zapletli besedilo zakona o javnem naročanju, da so njegova določila skregana z ekonomsko logiko. To prilastitev pravnikov je omogočilo pomanjkanje kadra, ki bi imelo ekonomska znanja o javnem naročanju. Predmetov o javnem naročanju v nasprotju z zahodnimi državami namreč ne poučuje nobena naša fakulteta. Posledica neznanja pa je napačno vključevanje določil direktiv EU. Kopiramo jih, namesto da bi jih uskladili z obstoječimi določili.
Z izobrazbo in centralizacijo kadra v lani ustanovljeni Agenciji za javno naročanje (AJN) bi to izboljšali. Zato je proti predlogu nekaterih naših politikov, da se agencija ukine. Javno naročanje nadzorujejo nekateri lobiji, ki si želijo ohranitev obstoječega stanja in so dovolj močni, da imajo vpliv na politike.

Srečanje »Etika in zdravje«
Komisija RS za medicinsko etiko in Slovensko društvo evalvatorjev sta pripravili srečanje o etiki in zdravju, ki je bilo 17. 1. 2912 v dvorani SAZU. Uvodničarji so bili: Srečo Dragoš (FSD UL), Mirna Macur  (fakulteta za uporabne družbene študije Nova Gorica) in Bojan Radelj (Slovensko društvo evalvatorjev).    Glej poročilo o srečanju s prispevki.

Stalna gospodarska rast, okoljsko učinkovit odgovor na krizo? Dušan Plut, Sobotna priloga, delo, 14.1.2012
Dušan Plut, profesor FF UL o iluziji rasti, izzivih ničelne gospodarske rasti in socialni državi. Star obrazci reševanja krize ne bodo uspešni, piše v daljšem prispevku.

Če gre slabo in ljudje niso več jezni, to pomeni, da so apatični. Ali Žerdin, Sobotna priloga, delo, 14.1.2012
France Bučar (89), prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta RS v daljšem pogovoru o politiki in družbi govori tudi o vlogi posameznikov, elitah in uradništvu.
»Temeljne pravice morajo biti za vse enake. Nekatere pravice pa so diferencirane. Jedrski fizik, ekonomski izvedenec in pometač cest niso enaki, ker so njihove družbene vloge različne. /…/ Družba brez elit ni sposobna proizvesti napredka. Vendar smo ob tem pri velikem problemu. Elita mora nastati organsko. Elita ni to, da nekoga okrasiš z administrativnimi privilegiji«. Ni rečeno, da imajo ljudje, ki zasedajo najpomembnejše položaje tudi najvišje vrlin. Ob zmanjševanju števila ministrstev meni, da je pomembneje, da državna uprava bolje deluje. »Mi pa nadaljujemo z državno upravo po modelu, ki ga je postavila /…/ Marija Terezija. Da je namreč uradnik sluga vladarja /…/«

Med partnerji ni soglasja, kako varčevati. Ekonomsko socialni svet. N. Gole, Delo, 14.1.2012
Vlada je socialne partnerje v ESS obvestila, da moramo letos privarčevati 700 milijonov evrov., delno tudi s sprejetim intervencijskim zakonom.
Branimir Štrukelj, Konfederacija sindikatov javnega sektorja, je dejal, da  vlada predvideva zamrznitev plač tudi v drugi polovici leta, čeprav so vse stranke, razen SDS podpisale izjavo, da brez soglasja sindikatov ne bodo sprejemale intervencijskih zakonov. Z zamrznitvijo v drugi polovici leta bi privarčevali 250 milijonov. Meni, da ni legitimno poseganje v plače javnih uslužbencev, dokler se ne uredi varčevanje pri kapitalskih dobičkih, obremenitvi najbogatejših, luksuza in nepremičnin.
Dušan Semolič, ZSSS meni, da bogati plačujejo manj davkov kot v drugih državah. Pri javnih naročilih bi lahko privarčevali milijone.
Jože Smole, Združenje delodajalcev, poudarja, da potrebujemo zagon investicij, nujni sta reformi trga dela in pokojnin ter izboljšanje poslovnega okolja.
Samo H. Milič, GZS, pa glede sindikatov meni, da »nekateri še vedno razmišljajo predvsem o tem, kako bi trenutne zagate in razmere reševali s pritiski na ulici, premalo pa so usmerjeni v prihodnost«. A možnost dogovora obstaja.

9. - 29. januar 2012

Zakaj je treba 
podpreti gibanji 
Mi smo univerza in 15o
Tomaž Sajovic, Sobotna priloga Dela, 21. januarja 2012. Ogled članka ...

Črne napovedi za slovenske javne finance.
I. Dernovšek, Dnevnik, 14.1.2012
Oktobra 2011 se je nadaljevala nizka gospodarska aktivnost, znižala sta se uvoz in izvoz. Konec leta se je brezposelnost zvišala na 112.745 oseb, za 50.000 več od 2008. Lani se je neto plača v zasebnem sektorju realno povečala za  0,7%, v javnem pa je stagnirala. Minimalna plača se bo po predlogu ministrstva za delo s 1.1.2012 zvišala za 2% na 763 evrov. Lani so se zvišali proračunski prihodki in primanjkljaj se je zmanjšal z 4,7% na 4,3% BDP. Stagnira kreditna aktivnost bank.
Za izpolnitev zavez iz pakta stabilnosti bi morali letos privarčevati še 700 milijonov evrov, pravi Mitja Gaspari, minister za razvoj.
Janko Smole (Združenje delodajalcev Slovenije) pravi, da de da javne finance stabilizirati le z rastjo gospodarstva in večjimi prilivi. Nujne so reforme trga dela, pokojnin in zdravstva ter izboljšanje poslovnega okolja.
Dušan Semolič (ZSSS) ugotavlja, da želi vlada javne finance stabilizirati na račun socialne države, pokojnin in transferjev. Te neoliberalne rešitve nam diktirajo EU, ECB in IMF in ne bodo podprle vzpona gospodarstva. Spodbuditi bi morali investicije in nova delovna mesta ter kreditiranje gospodarstva.
Branimir Štrukelj (KSJS) pravi, da taka usmeritev katerikoli vlade predpostavlja zamrznitev plač v javnem sektorju v drugi polovici leta.  V tem primeru bodo sledile sindikalne aktivnosti. Najprej bi morali varčevati pri kapitalskih dobičkih in obremeniti najbogatejše.

Minister Križanič: Bili smo varčni. I. Dernovšek, Dnevnik, 6.1.2012
Primanjkljaj v državnem proračun  je bil v 2011 za 0,4 odstotne točke manjši kot leto prej. Prihodki so bili od predvidenih nižji za 133 milijonov evrov, odhodki pa za 288 milijonov. Proračunski odhodki so bili za 100 milijonov višji kot leta 2010. Sredstva za plače in prispevke državnih organov so bila 1,229 milijarde evrov, enaka načrtovanim. V javne zavode (za plače, prispevke, blago in storitve) je šlo 1,859 milijarde evrov, oz. 3 milijone več od predvidenih sredstev.

Državi zmanjkuje denarja, le še tretjina podjetij poravnava bankam svoj dolg.  K. Svenšek, Dnevnik, 7.1.2012
Guverner banke Slovenije Marko Kranjec opozarja na težave s plačevanjem dolgov, zlasti če bo bonitetna ocena Slovenije še padala. Nujno bo zmanjševanje proračunske porabe, med 700 milijonov in milijardo evrov. Časnik ima informacije, da »številne javne institucije že danes sprašujejo, kako bodo v drugi polovici letošnjega leta krile materialne stroške, npr. najemnine«.
Marjan Senjur (EF UL), predsednik fiskalnega sveta in Bojan Starman iz DL G. Viranta predlagata zamrznitev proračuna.

Mini anketa. Šolski razgledi,  6.1.2012
Odgovori treh udeležencev konference Študij – presečišče med teorijo in prakso? (ŠOS, Podčetrtek) o težavah z bolonjo in zaposljivostjo diplomantov.
Mitja Urbanc (študent FDV UL, ŠOS): Bolj malo je konkretnih pogovorov z predstavniki države in delodajalcev. Prešibko je povezovanje študija z gospodarstvom. Neurejena je študijska praksa, iskanje delodajalca zanjo je prepuščeno študentu. Tako pogosto opravljajo dela, ki niso povezana s študijem.
Staša Barbič (Zavod Nefiks): Pomemben del zaposljivosti je samoiniciativnost študentov. Kaže se v načinih iskanja znanja, udeleževanju delavnic, aktivnosti v študentskih organizacijah. Dejavni študentje znajo poiskati prave informacije, pristopiti do ljudi, najti zaposlitev. Zaposlitveno pismeni znajo pisati življenjepis, prošnje in sami zboljšujejo okoliščine.
Rok Hržič (študent, MF UM): V bolonjskem sistemu je dobra zasnova študijskih programov, slaba pa implementacija osnovnih idej, kot so študijska praksa, seminarske naloge in kakovostno učenje. Te ideje »so se sfižile, ker smo hoteli obdržati stari sistem, nanj pa samo položiti novega. Ta hibridni sistem bo treba reformirati in »uresničiti cilje sprotnega študija in večje količine študijske prakse«.

Služiti z delom, ki bi ga opravljal tudi brez plačila. M. Goljar, Dnevnik, 16.1.2012
V dnevniškem zapisu (9.-15.1.2012) piše študent Matija Goljar o skupini mladih podjetnikov pri Klubu akademsko najuspešnejših študentov EF UL. Člani skupine so med seboj spletli tesne odnose, tudi poslovne.
Šolski sistem je treba postaviti na glavo, piše. »S tem ko zahtevamo, in z lepimi ocenami nagrajujemo samo »učbeniške odgovore«, obenem pa kaznujemo vse oblike drugačnega razmišljanja, dajemo mladim vedeti, da se s svojo glavo ne splača razmišljati. Učimo se, da je biti drugačen nezaželeno početje, zato je za vse boljše, da se čimbolj pomešajo v povprečje.«
»osrednji prostor v izobraževanju bi morali imeti projekti, ki so osredotočeni na konkretne rezultate, za dosego katerih morajo mladi uporabiti znanja z več področij ter svojo ustvarjalnost in iznajdljivost. Na tak način bodo potrebno teorijo spoznali mimogrede, pa še zapomnili si jo bodo za vse življenje. In to niso seminarske ali projektne naloge, ki jih študentje tako pogosto pišejo.« Študentje ekonomije se bodo naučili, ali se splača prodajati limonado pred šolo tako, da bodo tja postavili stojnico in en dan prodajali.

Angeli in demoni fizike osnovnih delcev. U. Škerl Kramberger, Objektiv, Dnevnik, 7.1.2012
Fiziki se v pospeševalniku delavcev Cern pri Ženevi napovedujejo za 2012 potrditev hipoteze o delcu, Higgsovem bozonu, ki daje materiji maso. To najpomembnejše odkritje v fiziki po 2. sv. vojni  bodo morda objavili na konferenci ICHEP julija v Melbournu. Že zdaj občasno prihaja do curljanja novic iz velike skupnosti raziskovalcev, med katerimi so tzudi slovenski. Marko Mikuž (IJS), ki je s svojo skupino sodeloval pri gradnji enega od detektorjev delcev, pravi: »Govoric ni mogoče preprečiti in seveda jih tudi nihče noče preprečiti. Nismo policisti, smo skupnost svobodnih ljudi.«
V Cernu se sicer trudijo prikazati fiziko na način razumljiv ljudem. »Nekateri naši znanstveniki  so posebej nadarjeni za razlaganje zapletenih stvari na preprost način«, pravi James Giles iz komunikacijskega oddelka v Cernu.

Konrad Kuštrin. Intervju.  M. Hostnik, Objektiv, Dnevnik, 7.1.2012
Sindikat zdravnikov in zobozdravnikov Fides vodi že sedemnajsto leto Konrad Kuštrin, dr. med, specialist anesteziologije z reanimatologijo v bolnišnici v Novi Gorici. Končaj je srednjo zdravstveno šolo in medicino študiral na Reki. 
Uspešno je vodil tritedensko stavko zdravnikov leta 1996. Velja za trdega pogajalca. »Nekatere reči smo reševali konsenzualno, pri drugih smo morali uporabiti  sindikalne pritiske.« Uspešen je bil tudi pri pogajanju za plače leta 2008, leto dni kasneje  pri zdravstveni reformi in  2010 in 2011 pri pogajanjih o dežurstvih. Novo vlado čaka s predlogom  standardov in normativov  za delo zdravnikov in zobozdravnikov.. Zdravstvo ima še nekaj socialističnih primesi, npr. prepričanje ljudi, da mora biti na razpolago vsakomur, vedno, takoj in zastonj, »tudi tistim, ki bi lahko kaj primaknili iz svojih žepov«. Ljudje umirajo od predobre hrane, premalo gibanja in kajenja. Predpisuje se preveč zdravil. Vzgojna bi bila vsaj minimalna participacija, ki je ne bi plačevali tisti, ki ne zmorejo.
Meni, da ima država do zdravnikov slab odnos. »Vsa leta so nam očitali previsoke plače, ki za redno delo to sploh niso. Vedno so nam mahali z dvema argumentoma: da bodo višje plače zahtevali tudi drugi sindikati in da bomo sesuli zdravstveno blagajno«. Kar naprej opozarjamo, da je denar, a se nepravilno odteka v zasebne žepe, z dobavami zdravil vedno istim, z gradbeniškimi aneksi, zlorabami, nabavami mimo javnih razpisov, itd.
V pogajanjih za plače z ministrom Virantom leta 2008 ni uspel uveljaviti 30% variabilnega dela, pač pa le dodatek za delovne pogoje. Virant je obljubil eno, naredil drugo. Taktiziral je pri pogajanjih, saj je proračun varčeval z zamrznitvijo plač.
Plačni sistem je slab. Zaprt je za napredovanja od 57. razreda naprej. V javnem sektorju nihče, ne zdravnik, ne profesor ne more doseči 60. ali 65. razreda. Je pa ta sistem prinesel enako mersko enoto za obračun plač.
Del krivde nosijo sindikati; voditelji so prepričani, da je bolje, da nihče ne dobi nič, kot nekdo nekaj več. Najslabši dialog je bil s socialdemokratsko (Pahorjevo, B.M.) oblastjo.
»Vedno so nas poskušali primerjati z drugimi poklici, največkrat s sodniki in profesorji«, z namenom vnašanja razdora. S šolniki nas enači B. Štrukelj. Virant je na TV soočenju z B. Kuštrinom izjavil, da se najverjetneje ne bo več ukvarjal s politiko, ker zahteva človeka 24 ur na dan »in da se je imel najlepše kot profesor na fakulteti za  javno upravo (FU UL, B.M.), ker je takrat za štiri ure dela na teden dobil celo plačo«.
Največja krivica je v reform doletela srednje medicinske sestre. Imamo preveč diplomiranih medicinskih sester, za vodenje,razrasle so se fakultete za zdravstveno vzgojo. Fides je predlagal spremembo vpisnih pogojev na medicinsko fakulteto, kjer bi morali upoštevati tudi psihološke teste, V zdravniškem poklicu je  poleg znanja pomembna tudi človečnost, čustvena inteligenca. »Bolnikom moramo /…/ na pravi način sporočiti, kaj jim je in kakšno naj bi bilo njihovo zdravljenje«.

Če pogajanja niso krvava, nimamo občutka, da smo se pogajali. E. Repovž, Sobotna priloga, Delo, 7.12.2012
Lidija Jerkič, predsednica kovinarskega sindikata Skei govori o reformah in sindikatih.
V letu 2012 nas čaka »vse, kar bi bilo lahko že za nami: pokojninska in zdravstvena reforma in reforma trga dela«. Katerakoli vlada bo morala za uveljavitev teh reform morala veliko truda vložiti v prepričevanje socialnih partnerjev in državljanov v to, da so reforme potrebne in da ne gre le za varčevanje na najširših množicah. Ljudje imajo občutek, da se ne varčuje tam, kjer bi bil učinek večji, denimo pri javnih naročilih.
Predlog pokojninske reforme je imel tudi dobre rešitve: možnost delne upokojitve z 20% pokojnino, prepoved odloga plačevanja prispevkov in davkov. To smo zanemarili zaradi podaljševanja delovne dobe. Kolegi se zdaj spomnijo le enega argumenta za zavrnitev, »da je 40 let dela dovolj«.
Referendumov je bilo preveč, bili so odraz splošnega nezadovoljstva. Politične stranke in poslanci ne bi smele biti predlagatelji referenduma.
Skei je vključen v ZSSS, ki je asociacija 22 sindikatov, od javnega sektorja, industrije do storitev. Ti niso vedno enotni. Če industrijski trdijo, da je javna uprava potratna, oni iz  uprave zahtevajo, da ne bo odpuščanj oz. so proti zamrznitvi plač.
Novi socialni sporazum (delavci, delodajalci, vlada) bo moral okrepiti funkcijo ekonomsko socialnega sveta (ESS). Do Pahorjeve vlade noben zakon ni šel v Državni zbor brez uskladitve na ESS. Pahor je imel stališče: lahko se pogovarjamo z vami, kolikor želite, naredili bomo pa tako, kot bom jaz rekel. Tudi (minister) Svetlik je bil prevečkrat trmast in nepopustljiv. Prišlo je do zamer…
Pri pogajanjih o zakonu o delovnih razmerjih je potrebno poenostaviti pogodbo o zaposlitvi. Je pa v teh pogajanjih nekaj »bombic«, npr. odprava plačanega odmora za malico, s čimer delodajalci ne mislijo resno.  Idealen je danski model trga dela, z veliko fluktuacijo in veliko delovnih mest, tako da delavcev ni strah izgubiti zaposlitev.  Pri nas porabimo za brezposelne veliko denarja  brez učinka, npr. za pošiljanje na izobraževanje brez cilja. Slovenci smo glede kraja zaposlitve nefleksibilni.
Lidija Jerkič se omenja kot naslednica Dušana Semoliča, predsednika ZSSS, skupaj z Andrejem Zorkom in Goranom Lukičem. Vlogo bi sprejela, če bo dobila podporo. Velja za železno lady, zaradi vodenja stavke kovinarjev v 2008. Pravi pa, da ni posegala po grobostih in je strpna pogajalka. Kar reče, tudi misli. Če grozi, grožnje uresniči.

V naši dolini se to, da bi nekdo poskušal vse vzeti zase, ne bi dobro izšlo. J. Sever, Sobotna priloga, Delo, 7.12.2012
Stojan Petrič, direktor idrijskega Kolektorja govori tudi o sindikatih in  sodelovanju z znanostjo. V koncerni je 30 podjetij po vsem svetu. Skupaj z IJS so za komutator iz bakra in grafita, s katerim pokrivajo 50% svetovnega trga, dobili Puchovo priznanje za  izume in uvajanje novosti.
V Sloveniji so se sesuli finančni holdingi in gradbeništvo, tudi zaradi načina financiranja javnih del. Zdaj je treba spet vzpostaviti zaupanje pri tujih investitorjih. Dobro je, da je bil sprejet intervencijski zakon, s katerim se bo zmanjšala javna poraba v 2012.  Stranke so pred volitvami obljubljale sodelovanje, po njih so se spet pokazali strankarski interesi, pomembnejši od interesov Slovenije.
Sindikati bi morali ugotoviti, da so šli predaleč z nerazumevanjem gospodarske situacije. Potreben bo socialni dialog in nekatere omejitve. Če bodo sindikati trmasto vztrajali, nam bodo EU in mednarodne finančne institucije določile okvire, izgubili bomo kredibilnost.
Morali bo spodbujati sodelovanje gospodarstva z inštituti in univerzo, bazične raziskave, ki jih je mogoče aplicirati v industriji. »Znanje na inštitutih in univerzah imamo, pripravljenost v gospodarstvu prav tako, vsi pa moramo dokazati, da smo za sodelovanje v proizvodnji produktov, za katere nam trg prizna višjo dodano vrednost«.
Največji problem  je delovna disciplina, luknje v delovnem času, premajhna odgovornost za delovna mesta. »Manjka nam tudi učinkovitost v razvoju. Gre za pomanjkanje strokovnih ljudi in medsebojnega sodelovanja v gospodarstvu, kljub nekaterim primerom dobre prakse«.

Družina in mafija. Borut Mehle, Dnevnik, 9.1.2012
Smrtni premer Danila Slivnika (61) je pretresljiv izkaz dekadentne družinsko-poslovno-politične omreženosti ljudi s t.i. desnice.  Realnost je vdrla v »pravljični svet političnega »mambadžamba«, velikih besed, analizatorstva, pronicljivih okroglih miz«… Izkazalo se je, da je bila to krinka za biznis ljudi iz Slivnikove generacije, fantov iz 70', ki so začeli že v času Jugoslavije in so takrat, ko večina ni vedela, kaj je delnica, zase terjali kos pogače. Dobra stanovanja, kvalitetne avtomobile, visoke bančne račune. Podali so se na pot podjetništva. A igra se je  zaostrila. Eden od mnenjskih stebrov družbe, avtor knjige Kučanov klan, urednik Dela in (nekdanje) revije Mag, ni umrl kot novinar, temveč kot gradbinec.

Samo da bo denar in zdravje! Matija Grah. Sobotna priloga, Delo, 7.12.2012
Sedanja upokojenska generacija, ki jo najbolj ogrožajo bolezni in finančna stiska se poslavlja. Nadomestila jo bo do države, sistema bolj zahtevna, ugotavlja Valentina Hlebec (FDV UL) v študiji: Samo da bo denar in zdravje: življenje starih revnih ljudi. Baby boom generacija (Op.: To smo rojeni v letih po drugi vojni, B.M.) je »od nekdaj spreminjala svet: spreminjala ga je v mladosti, spreminja ga v srednjih letih in ga bo tudi v starosti. Preobrazila bo naš pogled na staranje in na to, kakšne morajo biti storitve za stare. Sestavljajo jo ljudje, ki so izobraženi, se znajo postaviti zase in so kritični do sistema. Od nekdaj so postavljali zahteve do družbe, ta pa se je nanje odzivala. Hkrati bo to generacija, ki bo fit, razen če ne bodo drastično zvišali delovne dobe«, pravi Valentina Hlebec.

Naredimo to deželo spet - čisto! A. Hreščak, Dnevnik, 11.1.2012
V okviru akcije World Cleanup bo 24. marca letos 250.000 prostovoljcev sodelovalo v akciji Očistimo Slovenijo. Petra Matos (Ekologi brez meja) pravi, da bi radi nabrali vrečo odpadkov za vsakega Slovenca. Čistili bodo divja odlagališča in razpršene odpadke ter dopolnjevali register divjih odlagališč. (Informacije na www.ocistimo.si ).
Mihael J. Toman (BF UL) pravi, da je pri nas 100.000 takih odlagališč, zato bi morala to urediti država. Akcija prostovoljcev je namenjena dvigovanju zavesti o okolju, nikakor pa ni rešitev.

Na Univerzi v Mariboru nič novega. Zvone Krušič, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 7.12.2012
Bralec ugotavlja, da v letu dni od izvolitve rektorja UM novo vodstvo ni storilo pravzaprav nič za zaščito »odstreljenih« žrtev prejšnjega vodstva in kaznovanje krivcev. Tajkunska univerzitetna podjetja so sicer crknila in nekaj odgovornih je bilo osumljenih koruptnih in kaznivih dejanj. Žrtve pa na sodiščih iščejo pravico. Sedanji rektor (Dušan Rebolj) je bil pred izvolitvijo kritik vodstva UM in je pisal o »odvzemu habilitacij in zlorabi tajnega glasovanja, kot orodju za odstreljevanje tistih, ki mislijo s svojo glavo«. In zdaj, ko ima moč kaj ukreniti, se je skril. »Seznaniti bi moral vso univerzitetno javnost (zaposlene in študente) o grdobijah prejšnjega vodstva /…/ pozvati k umiku z univerze vse odgovorne, saj taki ljudje ne bi smeli biti več pedagogi ali vodje«. Rektor tako izgublja zaupanje ljudi, ki so ga volili.

Miha RTM (3. Minka RTM (2. Elektronska komunikacija. M. Prijatelj, Delo, 7.1.2012
Komunikacija po mobilnikih, elektronski pošti, spletnih klepetalnicah in forumih je zanimivo gradivo, ugotavljata Monika Kalin Golob (FDV UL) in Simona Kranjc (FF UL).
Ne gre za nov jezik, ampak za mešanico knjižnega jezika in spontanega govora, ki kaže veliko jezikovne ustvarjalnosti.  Nekaj pogostejših kratic in okrajšav:
afaik – as far as I know
asap – as soon as possible
bff – best friends for ever
btw – by the way
caw - čao
fsm – fajn se mej
jk – just kidding
ju3 - jutri
lol – loughing out loud
ly – love you
nwm – ne vem
nzk – ni za kaj
mwa – (B.M.: ?, medmet, morda x, *)
omg – oh my god
pls – please
rofl – rolling on the floor laughing
rtm,  rtm full – rad te mam, full
thy, tx – thanks
w8 – počakaj
x, * - poljub
;,,, - jok
Glej tudi priponko.pdf

Kako se znajti v  veliki količini informacij. N. Žolnir, Delo, 9.1.2012
Za informacijo o odhodu vlakov je Google dovolj, za  strokovni članek, seminarsko ali diplomsko ne, prav tako ne Wikipedija. Mirjam Kotar, predstojnica knjižnice FDV UL pravi, da je treba znati novo informacijo vključiti v svoje dosedanje znanje, v kontekst, pri čemer moramo razumeti ekonomske, pravne in družbene vidike.  Knjižničarji ugotavljajo, da študenti uporabljajo informacijske vire površinsko, manjka jim kritični, tudi etični odnos.  Tudi avtorske pravice so jim slepa pega. Na FDV in drugih fakultetah mentorji preverjajo (ne)citiranje in morebitno kopiranje s programom Turnitin. Študente tudi opozarjajo na plagiatorstvo in jih seznanjajo s pravili akademske poštenosti. Imajo tudi tečaje informacijske pismenosti in delavnice na te teme.

»Kriza je  izgovor, da se miselnost ne rabi spremeniti«.
Dr. Darja Zaviršek. Intervju. Delo, 9.1.2012
Darja Zaviršek, profesorica FSD UL govori o socialnih vprašanjih. Pri nas manjkata politična volja in družbeni konsenz o tem, da želimo ostati socialna država, je prepričana. Za socialo iz javnega denarja dajemo manj kot večina zahodnih držav. Celo manj kot Poljska in Madžarska. »Neoliberalno razmišljajoči znajo izkoristiti trenutek krize in pobrati denar, namenjen šibkejšim. /../ Srednji sloj  je lahko nahujskati proti revnim«. Nova socialna zakonodaja krepi revščino. Reven je tudi ponižan, na raven, kjer je v očeh drugega nezaslužen, da nekaj dobi. S tem se razkraja socialna kohezivnost, ljudje iz različnih slojev se ne srečujejo več na kulturnih prireditvah, trgovinah, nimajo več otrok v istih vrtcih, šolah. »Celo fakultete se razslojujejo, na našo prihajajo manj premožne in slabše oblečene študentke kot na pravo«.
Z bolonjskim sistemom ima profesorica (ne profesor!) vse manj rada pedagoško delo in je raziskovanje tudi umik pred masovnim izobraževanjem. Dobrega praktičnega dela z ljudmi si ne more zamisliti brez dobre teorije. Delo v centrih za socialno delo se birokratizira, novi predpisi krepijo nadzorno funkcijo, kar je v nasprotju z doktrino socialnega dela. Zdaj je najpomembnejše, kar socialnemu delavcu naroči država, manj so pomembni uporabniki  in stroka.

Izstradajmo beštijo. Ervin Hladnik Milharšič, Dnevnik, 12.1.2012
Kolumnist, poznavalec prilik v mnogih državah meni, da bomo po volitvah »v vsakem primeru dobili šibko vlado zmedene koalicije majhnih strank«. Predlaga, da bi po predlogih desničarjev v ZDA disciplinirali naše poslance in jih navadili racionalnega ekonomskega obnašanja.
Štiriletne pogodbe o delovnem razmerju bi jim skrajšali v obnovljive enoletne, omogočili bi jim delo na študentske napotnice, brez pravic redno zaposlenih. »To bo v njih dramatično povečalo stopnjo razumevanja za probleme pogodbeno zaposlenih delavcev, ki morajo po desetih letih groziti s sodiščem, da dobijo redno zaposlitev.« Službena potovanja, avtomobile, zdravstveno oskrbo ipd. bi vsaj delno plačevali sami.

»Privarčevali bi lahko vsaj 20 odstotkov«. D.J. Žurnal24,  14.1.2012
Oblast je zelo težko pripraviti, da resno pregleda svoje stroške za reprezentanco, pravi Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS). »Na drugi strani pa ves čas vleče predloge o zniževanju plač. /…/ Troši se nerazumno, ko pa gre za zategovanje pasu pri zaposlenih, so vsi polni idej«. Prepričan je, da bi politični veljaki za priložnostna darila, pogostitve, sprejeme, kosila in večerje lahko privarčevali vsaj 20%.

12. januar. Na današnji dan. Dnevnik, 12.1.2012
Leta 1879 je bilo ustanovljeno Slavjansko podporno društvo, prvo slovensko delavsko društvo v  Trstu.  Svojim članom je zagotavljalo denarno in zdravstveno pomoč, podporo v obrtniških in umetniških dejavnostih, priskrbelo pa jim je tudi delo.  Imelo je knjižnico, prirejalo je literarne večere, predavanja in plese. Delovalo je do 1928, ko so ga fašisti preoblikovali.

Javni shod odpade, para mi živce. Boštjan J. Tur, Dnevnik, 12.1.2012
Slovenci veljamo za čudaške demonstrante, na protest pridemo  s trenirkami, šotori ali z jajci. Razen sindikalistov in  sezonsko demonstrirajočih študentov pridejo na  demonstracije tudi  delomrzneži in opiti.
Pravico do javnega zbiranja zagotavlja Ustava RS v 42. čl., ki zagotavlja pravico do mirnega zbiranja in do javnih zborovanj. Zakon o javnih zbiranjih dodaja, da ni nikomur dopustno preprečevati udeležbe na javnih shodih ali na javnih prireditvah, razen v  izrecno določeni primeri. To je v primeru, če je namen shoda izvrševanje kaznivih dejanj, izvajanje nasilja, motenje javnega reda ali prometa. Upravna enota, kamor se shod prijavi najmanj tri dni prej (prireditve pa pet), lahko prepove shod tudi če organizator ni izkazal zadostnih ukrepov za zagotovitev reda, zdravja udeležencev, varnosti življenja ali premoženja, prometa, okolja ipd. Prijava prireditve ni potrebna, če jo v svojih prostorih v okviru svoje dejavnosti organizirajo politične stranke, sindikati, društva; ali študenti v šolskih prostorih, v mejah hišnega reda.
Neprijavljenih shodov policija ne sme preprečiti, jih pa lahko spremlja, vodja shoda pa je dolžan upoštevati (njena) navodila. Policija lahko shod razpusti, če bi prišlo do neredov oz. do nasilja.
Avtor upa, »da državnim organom ne bo kdaj padlo na pamet, da prepovedo kakšen javni shod ali pa javno prireditev samo zato, ker jim gre /…/ na živce«.

Zadnji protest Mi smo univerza.
A.H. Dnevnik, 18.1.2012
Shod v podporo neslovenskim štipendistom (17.1.2012)  je organiziralo gibanje Mi smo univerza, ki tudi zaseda FF UL. Miha Kordiš, aktivist gibanja pravi: »Večina nas mora delati, da lahko študiramo, potem pa so  tukaj še izpiti, ki se kopičijo in v takih pogojih se je težko iti aktivizem. Zato bo treba vsaj začasno zadevo prekinit. Po izpitnem obdobju nadaljujemo in začnemo na novo.« Meni,da so uspeli javnost seznaniti s problemi šolnin na doktorskem študiju in potrebo po avtonomnem prostoru na univerzi za obštudijske dejavnosti študentov in profesorjev. Končno se odpirajo problemsko usmerjene debate, skupščine, okrogle mize na fakulteti, kjer razpravljajo o možnih rešitvah teh problemov.

V zmedenem svetu so tudi otroci zmedeni. R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 15.1.2012
Pogovor o vzgoji in izobraževanju, tudi na univerzi, v  času neoliberalizma. Viljem Ščuka je zdravnik in psihoterapevt v Novi Gorici. Svoj projekt o modelu oblikovanja osebnosti je predstavil v knjigah Šolar na poti do sebe in Država v megli.
Socialno okolje se je v zadnjih tridesetih letih  zelo spremenilo. Pomikamo se v »neoliberalizem, v katerem je kapital več vreden od človeka«. To razvrednoti človeka, odrinjeni smo od svojega bistva, odtujuje nas tudi od lastnih otrok. Permisivna vzgoja je produkt neoliberalizma. V njegovem interesu je, da so državljani v vrednotah in ravnanju »ohlapni« in »lahkotni«, neodgovorni do sebe, okolja, narave. Z »ohlapnimi«, neodgovornimi državljani je lažje manipulirati.
»Permisivni starši zagotavljajo svojim otrokom samo polovico tistega, kar potrebujejo – ljubezen, ne pa tudi odgovornosti. Otroci potrebujejo oboje, v enaki meri. Le tako se lahko učinkovito soočajo s socialnim okoljem. /…/ nič ni za otroka slabšega, kot prepričanje staršev, da morajo otroštvo doživljati kot Indijo Koromandijo. Napačno je  misliti, da otrok ne sme nikoli zebsti, da ne smejo biti lačni ali žejni, da jim ne sme ničesar manjkati.« Jasno je, da je takemu otroku v šoli hudo, saj le-ta za zdaj »lahkotnosti« ne dovoljuje. »Konflikti med permisivnimi starši in šolo so zato neizbežni. A gorje, če zmagajo ti starši. /…/ Šola se ne sme odreči zahtevi po odgovornem vedenju otrok«. Otroci se morajo do 10 leta naučiti učiti, si pridobiti delovne navade in samoodgovornost. 
Srednja šola v povprečju otroke »veliko bolj obremenjuje kot univerza. Naši študentje – govorim iz izkušenj – si mirno vzamejo tudi po dve, tri ure na dan za, kot temu pravim, bolščanje v prazno. Njihov študijski sistem, v povprečju seveda, je precej bolj ohlapen od srednješolskega. Skrajno neodgovorno je, da država dopušča, da študirajo tudi do deset let«.
Kot psihoanalitik se strinja z B. M. Zupančičem, ki govori o t.i. edipalcih, oz. o nerazrešenem Ojdipovem kompleksu. Otrok mora dobiti od matere ljubezen, za odgovornost pa je po tej teoriji odgovoren oče. V vsaki družini, tudi istospolni,eden od partnerjev daje otrokom več ljubezni, drugi več odgovornosti, odvisno od osebnostnih značilnosti.

1. - 8. januar 2012

Kaj prinaša leto zmaja? Jasna Kontler Salamon, Šolski razgledi, 6.1.2012
Kolumnistka časnika za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo J. Kontler Salamon meni, da tudi v znanosti in visokem šolstvu potrebujemo zasuk v razmišljanju in ravnanju. Nabralo se je veliko zgrešenih odločitev.
V preteklih letih se je precej povečal delež javnih sredstev za znanost. Vendar rezultati niso temu ustrezni, kar kaže primer centrov odličnosti. Vanje je bilo vloženega veliko denarja EU, povezovali naj bi znanost in gospodarstvo, a ni slišati, da bi v katerem od teh centrov prišlo do pomembnega preboja.
Manjši inštituti opozarjajo na slabšanje njihovega položaja. Odvisni so od raziskovalnih projektov, razpisov zanje pa je vse manj. Položaj sta zaostrili lani sprejeti instituciji – raziskovalno inovacijska in visokošolska – ki napovedujeta ukinitev programskega financiranja in pridružitev manjših inštitutov univerzam.
V visokem šolstvu je bolonjska reforma na temeljiti preizkušnji. Zaradi nje je naraslo število študijskih programov, podaljšala se je tudi dolžina študija. Pridno smo izpolnjevali bolonjske direktive, zdaj pa se je pokazalo, da je proračunskega denarja premalo. Največji problem je zadnje leto druge stopnje, saj v starem študiju ni bilo petega letnika.
Skupina Mi smo univerza, ki je zasedla del FF UL, je decembra pripravila posvet o bolonji. Strokovnjaki so opozorili na sporni neoliberalni koncept, nasproten pojmovanju znanja kot obče dobrine. Zdenko Kodelja: »Družba, ki samo sebe vzneseno razglaša za družbo znanja, je vse bolj podobna družbi, v kateri je trg postal merilo vsega, znanje trgovsko blago, izobrazba pa utopija«. Morda prestroga sodba, a evropske univerze so reformo sprejele na zapoved domače politike, od katere so finančno odvisne. Imele so tudi svojo računico - študente so pretirano obremenile s predmeti, da bi zagotovile delo in varnost učiteljem, v pričakovanju, da bo stroške kril proračun. Prišla je kriza…
Vodstvo Slovenske rektorske konference je prevzel Dušan Rebolj (UM). Tako kot predhodnik Danilo Zavrtanik (UNG) se zavzema za odprtost univerz in večjo mobilnost. Večjih zasukov v stališčih univerz ni pričakovati.  Rektorji kritično ocenjujejo delovanje težko pričakovane agencije za kakovost visokega šolstva (NAKVIS). Sestava sveta agencije je neustrezna, akreditacijo študijskih programov pa naj bi prenesli na univerze.
»Morda bo kitajski srečni simbol deloval tudi na »zmaje« v našem visokem šolstvu in znanosti…«

Mi smo univerza. Zdenko Kodelja, Šolski razgledi, 6.1.2012
Skupina študentov s tem imenom je novembra 2011 zasedla nekaj prostorov na FF UL. Iz medijskih poročil o dogodku je javnost izvedela njihove zahteve: kakovosten in brezplačen študij, dostopen vsem in financiranje, ki to zagotavlja; ukinitev izkoriščanja zaposlenih na univerzi prek začasnih zaposlitev; boljše razmere za delo profesorjev in študentov na FF. Dekan in rektor sta potrdila, da gre za realne probleme. Zahteve so  podprli nekateri profesorji. Množične podpore študentov in profesorjev pa ni bilo ne na tej ne na drugih fakultetah. Pravzaprav se je večina obnašala, kot da se ni zgodilo nič. Nekateri so zasedbo nekaj predavalnic doživljali  celo kot ogrožanje pravice do študija oz. poučevanja.
Za protestnike je bila širitev prostora za kritično družbeno misel pomembnejši kot neposreden pritisk na reševanje problemov, za kar so pristojni tudi drugi, ne le FF in UL.
Gre za osvobajanje od ujetosti v »utečen tok stvari«, za kritično razmišljanje o univerzi in o »družbenem stanju, zgodovinskih procesih, ki so do njega privedli, in o možnih alternativah« (tako protestniki). Drugi načini (javne tribune, protestna pisma in apeli, demonstracije) so se izkazali za neučinkovite.
Kolumnist navaja podobne primere po svetu. Na Novi Zelandiji so študenti zasedli poslovno šolo v Auclandu zaradi komercializacije visokega šolstva in razglasili: »We are the University«. Učitelji ene od pariških univerz (Francija) so v pismu rektorju zapisali »Nous sommes l'Universite«, in ne on… Simon Leys v eseju o ideji univerze piše o angleškem politiku, ki je obiskal Oxford in nagovoril profesorje z »uslužbenci univerze«. Eden je vstal in rekel:«Mi nismo uslužbenci univerze, mi smo univerza«.
Takšno gledanje na univerzo ima zgodovinsko podlago. V srednjem veku so se univerze iz korporacije študentov (Bologna), korporacije profesorjev (Pariz) razvile v skupnost profesorjev in študentov. To idejo želijo obuditi današnji protestniki. Nasprotno od tega  se danes univerzo samoumevno razume kot univerzitetno administracijo, ki zaposluje profesorje – uslužbence.
Poudarjanje protestnikov, da so univerza, »lahko njihovi kolegi razumejo kot poskus neupravičenega prilaščanja univerze in simbolnega izključevanja iz nje vsakogar, ki ne misli tako kot oni« Je to razlog, da večina študentov in profesorjev ravna tako, kot da zasedbe ne bi bilo?

Malo bolje bo, toda brezposelnih bo še veliko. F. Jamšek,  Delo, 30.12.2011
Franc Jamšek (Profil), poznavalec trendov v zaposlovanju piše o letu 2012. Še vedno bo čutiti posledice tajkunizacije in kreditnega krča. Bolje bo šlo avtomobilski in predelovalni industriji, farmaciji, turizmu in transportu. Nekaj delovnih mest bo sprostilo večje upokojevanje konec leta, zaradi pokojninske reforme. Povpraševanje po kadrih bo na tehničnem področju, v medicini, farmaciji in gostinstvu. V prihodnje bodo najbolj perspektivni tehnični poklici, tisti v storitvenih dejavnostih in v medicini. Število brezposelnih bo v 2012 ostalo enako. Zaradi nujne racionalizacije bodo najbolj izpostavljeni državni uradniki, bančniki in zaposleni v javnem sektorju ter v gradbeništvu in nepremičninah.

Gregor Virant. Intervju. J. Poglajen, M. Roglič, Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Leta 2000 je postal državni sekretar, bil kasneje minister za  javno upravo  v Janševi vladi in predsednik Zbora za republiko, po volitvah  postal predsednik Državnega zbora. Njegovi svetovalci so Janez Šušteršič, Jani Soršak, gospoda Pezdir in Boscarol. Daljši pogovor, tudi o spodbudnem začetku s sprejetjem interventnega zakona. Z. Jankovič ga je hitro uskladil s sindikati, podprle pa vse poslanske skupine. To je kompromis, s katerim je država privarčevala 70 milijonov. (Od predvidenih tristo.) Od vlade zahteva tudi varčevanje na drugih področjih, »tam kjer niso prizadete pravice javnih uslužbencev, upokojencev, prejemnikov socialnih transferjev… Iskati je treba možnosti za zmanjševanje števila zaposlenih, za varčevanje pri državnih subvencijah, pri materialnih stroških, pri javnih naročilih. Tudi sindikati opozarjajo, naj začnemo varčevati najprej tam, kjer je veliko rezerv, a jih doslej nismo uspešno počrpali, in šele nato začnemo pogovore o rezih pri plačah v javnem sektorju. In imajo prav.«
»Pred nami so spremembe pokojninskega, zdravstvenega sistema, sistema davkov, trga dela in druge.« Široko politično soglasje bo potrebno za  pogajanje s socialnimi partnerji tudi pri spremembah  zakona o delovnih razmerjih. In pri spremembah ustave glede ureditve referendumov, oblikovanja vlade, mandata za sodnike in pristojnosti ustavnega sodišča ter pri ustavni omejitvi javne porabe in zadolževanja.

Kako naj se Evropa izkoplje iz krize?
M. Belovič, Delo, 4.1.2012
V Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) so znova opozorili, da so pripravljeni na dialog z oblastjo, »kakršna koli že bo«, svarijo pa pred potjo, ki jo nameravata letos ubrati naša in evropska politika. Hočejo novo paradigmo reševanja Slovenije iz krize, ki jo je treba najti v socialnem dialogu. »Prepričan sem, da bodo politične institucije v Sloveniji in EU, ki imajo moč in oblast, še naprej vztrajale pri vrednotah, ki so privedle do krize in ki njeno breme prelagajo na hrbte delavcev in upokojencev,« opozarja predsednik Dušan Semolič. Reforme da, a ne na način, kot se jih je lotila vlada v odhajanju. Ključni problem, ki žuli naše in evropske sindikate, je fiskalna konsolidacija. To evropsko dogmo je zagovarjala tudi Pahorjeva vlada, nanjo pa stavijo tudi nasledniki, tako levi kot desni.  Politika EU je usmerjena v varčevalne ukrepe. Njeno nadaljevanje prinaša depresijo, brezposelnost, deflacijo in večje dohodkovne neenakosti. Sindikati so se pripravljeni pogovarjati o pokojninski in drugih reformah, vendar te ne smejo upoštevati le proračunskega vidika in zmanjševanja primanjkljaja.
Delodajalci (Samo Hribar Milič) imajo nasprotna stališča, kako iz krize: nižji davki in stroški dela, lažje odpuščanje, pokojninska reforma, skrčen javni sektor in preprostejši administrativni postopki.
Ekonomist Joseph Stiglitz  pa svari: »Rezanje izdatkov javnega sektorja ne bo rešilo težav včerajšnje zapravljivosti, temveč bo ekonomije potisnilo v globljo recesijo. Evropski voditelji – namesto, da bi poiskali formulo za gospodarsko rast – jadikujejo nad tem, kaj vse bi prejšnje vlade morale storiti. To pa ne bo rešilo evra.«
Sociolog Jürgen Habermas, prav tako meni, da bi fiskalna unija lahko privedla do nelegitimnih neposrednih pritiskov trgov na državne proračune. Neformalni dogovori na evropskem svetu bi postali nedemokratična zapoved za oslabljene nacionalne parlamente.

Sindikati pesimistično v novo leto.
I. Dernovšek, Dnevnik, 4.1.2012
V Zvezi svobodnih sindikatov (ZSSS) so prepričani, da se lahko iz  težav izvlečemo s socialnim dialogom. Dušan Semolič meni, da država za oživitev gospodarstva namerava žrtvovati socialno državo, s sproščanjem trga dela, lažjim odpuščanjem, odpravi indeksacije plač, ohranitvi zgolj podjetniških kolektivnih pogodb, privatizacijo javnega sektorja, zmanjšanju sociale in sindikalnih pravic. Za interese članstva se bodo bojevali z vsemi sredstvi. Zahtevajo nova, zelena delovna mesta, manj negotovih zaposlitev, samozaposlenih in več zaposlovanja mladih za nedoločen čas. Nujni dvig upokojitvene starosti naj bi dosegli drugače kot je predlagala Pahorjeva vlada, ne z malusi in pritiski.
Reforme morajo biti narejene v skladu s pravičnostjo in ne zgolj za zmanjševanje proračunskih izdatkov.
Samo Hribar Milič (GZS) pa sindikatom predlaga, da si natočijo čistega vina in razmere ocenijo realno ter se tudi čemu odpovedo. V težkem položaju smo, ker imamo premalo razvojnih projektov, ker nismo privlačni za tuje naložbe, imamo previsoke obrestne mere in ker premalo varčujemo v javnem sektorju. »Gospodarstvo ima znanje in možnosti za hiter razvoj, a pod pogojem, da država ustvari spodbudnejše okolje.«

Kam so šle sindikalne ozimnice? I. Dernovšek, Dnevnik, 5.1.2012
Komentar o medsebojnih očitkih in nujnem sodelovanju socialnih partnerjev v času krize – gospodarske, finančne, socialne, dolžniške, politične etične itd. Krivci zanjo so npr. tajkuni, nesposobni politiki, banje, brezdelni prejemniki socialnih pomoči, evropska birokracija, siva ekonomija, nenasitni javni uslužbenci, rigidna delovna zakonodaja, kapitalizem na splošno in Forum 21 ter sindikati, ki »naj bi pozabili, da sta njihova osnovna naloga zbiranje ozimnice in organizacija sindikalnih izletov. Le-ti naj bi prispevali k rodnosti, se spominja Ivo Boscarol (Pipistrel), Delova osebnost leta, ki je tudi izračunal, da bi s štiriletno sindikalno članarino lahko otroku kupili računalnik.
Samo Hribar Milič, predstavnik podjetnikov pravi, da so sindikati za gospodarsko rast, a se ne bi odpovedali nobeni pravici.
Politiki za razvoj zahtevajo zmanjšanje javnofinančnega primanjkljaja in javnega doga ter zategovanje pasu, kjer je najlažje – pri plačah, pokojninah in socialnih pomočeh.
Janševi vladi je razvoj pomenila enotna davčna stopnja, Pahorjevi površna pokojninska reforma, širjenje negotovih zaposlitev z malim delom.
Delodajalcem je pomembno lažje odpuščanje, krajše bolniške in nižje mezde.
Sindikatom tak razvoj ne diši.
Komentator meni, da demokracija in socialna država zahtevata socialno partnerstvo, kompromis, zlasti zato, ker pri nas lahko ozka skupina ljudi z referendumi blokira kakršenkoli ukrep. Čas, v katerem imamo »nerealen proračun, kaotične razmere na trgu dela in gospodarstvo v razsulu« zahteva, da socialni partnerji stopijo korak nazaj od interesa članov/članic sindikatov ali OECD  in k boju za interese vseh državljanov. Jankovičev kompromis pri interventnem zakonu je ugodno znamenje, tako tudi začetek pogajanj sindikatov in delodajalcev o socialnem sporazumu.

Smo na začetku, na sredi ali na koncu?
Globalna kriza.
Jože Mencinger, Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Znani ekonomist (PF UL) ocenjuje, da se bo kriza, ki se je pričela 2008, končala, ko se bomo nanjo navadili in ničelno rast sprejeli kot normalno. Krizo je povzročila dolgotrajna prerazdelitev družbenega produkta v korist kapitala in v škodo dela, selitev proizvodnje na »kitajsko«, zagotavljanje povpraševanja s krediti in novi »finančni produkti«. Države so katastrofo reševale s proračunskim primanjkljajem in javnim dolgom, zdaj so dolžnice, ki jim ravnanja diktirajo »finančni trgi«.
Ekonomisti so večkrat pridigarji vsakokratnih religij in dogm o delovanju gospodarstva. Do 2008 so bile to: konkurenca, ki je z globalizacijo temelj gospodarske rasti, priložnosti za zaposlovanje odpuščenih; učinkovitost, dobiček, privatizacija, liberalizacija. To je bio zdravilo za vse probleme, alternativa socialni državi ter javnemu financiranju zdravstva, šolstva, kulture in sociale. Globalizacija s privatizacijo in liberalizacijo vsega naj bi pripeljala v svet brez meja za tokove blaga, storitev, dela, kapitala, tehnologije, denarja ter znanja in idej; maksimiranje dobička je edino merilo gospodarske uspešnosti. A padec cen hiš v ZDA je sprožil krizo, finančno in gospodarsko, ki ji bosta sledili socialna in politična.
Slovenija se krizi ni izognila, saj je odvisna od gospodarstva EU. Mešetarjenje s papirji je postalo srž slovenskega kapitalizma. Investitorji, tajkuni, bankirji in regulatorji so verjeli v  trajne 20-30 % donose. Najprej se je rast okrepila, brezposelnost zmanjšala, javne finance izboljšale, vse s (tujimi) krediti. Kriza je prinesla kreditni krč, nelikvidnost, zastoj. Zdaj lahko probleme reši le večje povpraševanje, ki ga država spodbudi z večjim zadolževanjem in javnim dolgom. Ne bo šlo hitro, za izhod bomo potrebovali desetletje.
Kriza še ni pripeljala do spremembe v razmišljanju. Ostal je pohlep. Ekonomska veda še vedno vidi rešitve v varčevanju revnih, večji konkurenčnosti in globalizaciji. A varčevanje zmanjšuje povpraševanje, konkurenčnost povečuje ponudbo, brezposelnosti je več.
Morda bo EU spet našla izhod iz zagate, povzročene s fiskalnim paktom; pustila ga bo ob strani, kot je ustavo ali lizbonsko strategijo. Morda bodo »finančni produkti« uvrščeni  med prevare, morda bodo lastniki postali lastniki, delavci pa sodelavci, morda bo prišlo do de-globalizacije, morda bo rast z nepotrebnimi storitvami zamenjalo skrajševanje delovnega časa in temeljnim dohodkom. Svet bo bolj raznolik, stabilen in manj dolgočasen. (Fotografija grafita: VAŠA KRIZA NAŠI RAČUNI.)

Demokracijo zdaj! K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Stephane Hessel (94), rojen v Berlinu, Francoz, je bil z najperspektivnejšimi Francozi 1937 sprejet na Ecole Normal Superieur. Prišla je vojna, vključil se je v odpor (resistance), v taborišču obsojen na smet, pobegnil in po vojni sodeloval pri pisanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah. Ob proslavi francoskega odpora 2008 je imel predavanje, ki ga je nato objavil v  knjižici Indigne vous! /Dvignite se! Doslej je vila prevedena v 13 jezikov in prodana v 4 milijone izvodov. Prispeval je k temu, da so se v protestu dvignili mnogi indignados, aganaktismenoi – ogorčeni v Španiji, Grčiji, v arabskih deželah in drugje.
Igor Pribac, filozof, FF UL pravi, da  S. Hessel poziva k ogorčenju nad stanjem, ki se ponuja kot normalno. Gre za to, da  si državljani spet vzamemo pravico do moralnih presoj in jih ne prepustimo oblasti, politikom in strankam. Problem pa je, da ni mogoče ukazati ogorčenja tistim, ki so se prilagodili nemoralnemu svetu. »Skrbi me, da so mladi pozabili na lastno odgovornost do demokratičnih vrednost«, pravi Hessel.

Za razsvetljene in preudarne politike. Intelektualci in politika.
Vaclav Havel, Delo, 31.12.2012
Intelektualci »znajo priti stvarem do dna, razumejo odnose, razloge in vzroke, prepoznajo posamezne vidike kot dele večjih celot in tako pridejo do globljega zavedanja in odgovornosti do sveta«. Znani češki intelektualec in politik (nedavno umrli) je (bil) prepričan, da  svet potrebuje razsvetljene in preudarne politike, dovolj pogumne, da upoštevajo stvari, ki so onkraj njihovega neposrednega vpliva, ki se dvignejo nad svoje koristi, koristi stranke in države in ravnajo skladno z interesi človeštva. Kot bi se moral vesti vsakdo, čeprav večina tega ni sposobna.  Neodvisno od spremenljive javnosti in medijev. Politik mora biti sposoben pojasniti tudi nepriljubljene ideje in ne zapeljevati ljudi z iluzornimi obljubami.
Politika zahteva dolgoročno razmišljanje, zato so v njej dobrodošli tudi (pravi) intelektualci. Obstajajo pa tudi kvazi intelektualci, taki kot so sodelovali pri vzpostavljanju diktatur. Intelektualci morajo sprejeti politični položaj »brez občutka sramu ali ponižanja in storiti tisto, kar mislijo, da je prav, in ne da bi se samo oprijemali oblasti /…/ Oblastnikom držijo ogledalo in skrbijo za to, da ti služijo višjim ciljem. In da ne začnejo slabih dejanj prikrivati z lepimi besedami, kot se je v zadnjih desetletjih dogajalo tolikim intelektualcem.«

Ogenj upora in svetloba razumevanja. Moje leto 2011. (M. Ogrizek), Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Štirje izbrani o ogorčenju in razumevanju, revolti in ženskah, gibanju in utrujenosti, stripih in državah.
Aljoša Kravanja, mladi raziskovalec na Inštitutu za kriminologijo in doktorski študent na FF UL:  Hesslova uspešnica Dvignite se! je ogorčenju podelila patino preudarnosti, starčevske modrosti. Z arabsko pomladjo je ogorčenje postalo mlado, usmerjeno proti krivici, ekonomskemu izkoriščanju, politični dominaciji. Ko  se nam uspe prebiti skozi ogorčenje in navdušenje pride razumevanje. Vsako novo leti se prične s to nalogo.
Eva Bahovec, profesorica na FF UL: Revolta 2011: Zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani se je zgodila in opozorila na gnilo neoliberalno reformo univerze, ki smo jo pridno »implementirali« »kot projekt EU«
(Opomba B.M.: Bolonjsko reformo so sprožili leta 1999 ministri evropskih držav, tudi nečlanic, npr. Slovenije, ne EU. Glej: http://sl.wikipedia.org/wiki/Bolonjska_deklaracija ) Učinke  tega modela vidimo v Ameriki, kjer varčujejo za plačevanje šolnin. Študenti so rekli: Bolonjsko reformo je treba ustaviti! Preprečiti sistem, kjer je odpadla vmesna stopnja med diplomo in doktoratom, z drastičnim upadom kvalitete študija s semestrskimi kurzi in vnaprej določeno literaturo ter tržno usmerjenostjo na najbolj neprofitnem terenu, ki ga (je) po Kantovi ideji univerze pooseblja(la) filozofska fakulteta. Zahtevajo nemogoče:  tako fakulteto, ki je »bologno« sprejela, »postaviti na realna tla«!
Ženske imamo vsi radi. Še posebej če so »mirne, prijazne, prijetne«. V medijih se promovira »anti-ženska propaganda« in  neresnice o feminizmu. V politiki smo namesto Karatarine, zagovornice izbrisanih in manjšin, smo dobili zagovornice Družine, pred vrati je referendum o družinskem zakonu.
Vito Flaker, profesor FSD UL in aktivist socialnega dela je očaran nad gibanjem, uporom proti finančnem kapitalizmu. Kot da je na to čakal celo življenje. Podira pregrade, tudi med generacijami, ustvarja tovarištvo, prijateljstvo in skupnost. »Za spremembe si je treba vzeti čas«, ki nam ga sicer jemljejo drugi, tako kot srečo, dostojanstvo in možnost (p)ostati človek. »Gibanje je prilaščanje časa«.
V iztekajočem letu bi pustil podivjani kapitalizem, aroganco oblasti, birokracijo, ustanove, v katere zapirajo ljudi, ponižanja. In predvsem utrujenost, od pehanja  za prazen nič, za korenček, ki se izmika, utrujenost od «nesmiselnih opravil, ki nam jih vsak dan nalaga birokracija«, ki jih ne moremo dohajati in nam zmanjkuje sape. Stopil bom z vlaka, se odpočil, užival v ljubezni, »se pogovarjal s sodelavci, študenti in sosedi o majhnih stvareh, o smislu življenja, socialnem delu, pa tudi o stvareh, ki nas bremenijo. Izkoristiti čas, ki nam ga kradejo tajkuni v zameno za privide, za boljše in stvarnejše reči.
Helena Klobučar, slikarka, piše o stripovskem časopisu Work in Progress. Sodelovanje na demonstraciji Occupy Amsterdam, vzdušje mladostne norosti in zanesenosti jo spodbudi k ustvarjanju stripa, ki bo nekomu inspiracija za spremembe v realnem svetu. Prijatelji jo podpirajo. Vsak dan jih je več. Da bi 10 nevarnih držav postalo varnih! (Somalija, Irak, Afganistan, Haiti,  Pakistan, Sudan, DR Kongo, Libanon, Zimbabve, Palestina.)

Jugoslovanska levica in slovenska desnica. Slovenija, moj deželovič.

Boris Dežulović, Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Hrvaški satirik piše o šolanju Zmaga Jelinčiča Plemenitega. Leta 1975 je moral prekiniti študij farmacije na UL, zaradi kraje pištol v Narodnem muzeju. Pred dvema letoma je diplomiral v Skopju (Makedonija). Nedavno je zaključil podiplomski (magistrski) študij na Akademiji za diplomacijo in varnost (Beograd, Srbija), s temo »Problematika ozemeljske razmejitve med Slovenijo in Hrvaško«. Njegov mentor in lastnik Akademije je Nenad Đorđević, nekdanji sodelavec SDV in Višje šole za notranje zadeve (Beograd, SFRJ), predsednik stranke JUL – Jugoslovanska levica, tajkun in podpornik Miloševića; v času, ko je Zmago J.P., najradikalnejši slovenski nacionalist, izganjal Srbe. Kasneje je v Beogradu  organiziral konferenco o razmejitvi na Jadranu. »O tveganjih in nezaželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.«

Goran Klemenčič, predsednik komisije za preprečevanje korupcije. (Primorske novice), Dnevnik, 27.12.2011
»Pri nas ni običajno, niti razširjeno, da podkupiš policista na cesti, uradnika na občini ali si plačaš izpit na fakulteti«. Je pa veliko dvojnih meril do korupcijskih zgodb in afer. Ljudje jih obsojajo, če sami nimajo nič od tega. »Neposredne koristi postavljamo pred zakonitost.« To je kulturno pogojeno pri narodih, ki so večino zgodovine živeli pod tujci. »Razvili smo negativen odnos do prava, do oblasti, ker je nismo sprejemali kot svoje, ampak nekaj, kar je vsiljeno«. Prinesti okrog cesarja je nekaj pozitivnega. »taka okolja so posebej ranljiva za sistemsko korupcijo«.

Psihopat manipulira, se pretvarja, na treh odrih hkrati igra različne vloge.
Intervju. A. Žerdin, Objektiv, Dnevnik, 31.12.2011
Boštjan M Zupančič, sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice, v pogovoru o posledicah neuspele primarne socializacije, ki ni pripeljala do ponotranjenja vrednot in ogroža trdnost družbe in pravno državo.  S psihoanalitičnim konceptom pojasnjuje razpadanje vrednot protestantske etike, osnove kapitalizma. Vzrok je tudi v pesticidih, ki vplivajo na zarodek, možgani zarodka  se ne maskulinizirajo. Kasneje »ne pride do sekundarne identifikacije z očetom«, do prevzema vrednot«, osebe ostanejo v prededipalni fazi, postanejo psihopati, sociopati, patološki narcisi. Za nalogo o psihopatih je dobil študentsko Prešernovo nagrado UL.
Kriza je posledica sesutja vrednot; zadolžujemo se, vendar vemo, da dolga ne bomo odplačali. Psihopati so v centrih kapitalske, politične in vojaške moči. So izjemno učinkoviti, tudi kot spin doktorji, manipulatorji javnega mnenja. Sociopati in narcisi znajo delovati timsko, sestaviti kliko.  Pri nas delujeta dve močni omrežji / network .»Old boys«, iz prejšnjega sistema, ki so skromnejši in »young boys«, s prededipalno in hedonistično mentaliteto. Klika  30-40 »young boys« je skoraj uničila Islandijo.
Rešitev vidi v  odpravi primarnega narcizma z »razsvetljenjem« po zenovskem konceptu satori, s pomočjo dobre psihoanalize. O vsem tem piše B.M.Z. v zbirki esejev Tembatsu.Glej povezavo ...

Znanstvenica bom.
(oglas), Delo, 30.12.2011
Farmacevtska družba ob fotografiji dekleta (in znaku za družini prijazno podjetje)  piše, kako je (ta) obiskala mamo v službi. Tam je srečala prijazne ljudi, ki so pokazali zanimive eksperimente. Razmišljala je, kaj bo ko bo velika, morda športnica, glasbenica. »A najrajši bi bila to, kar je moja mami. Znanstvenica bom.«

Sreča naprodaj /…/. Izbor izjav preteklega leta na Dnevnikovih kulturnih straneh. Dnevnik, 3.1.2012
Renata Salecl, psihoanalitičarka in raziskovalka: »Če bi bili ljudje absolutno zadovoljni s seboj in s tem, kar imajo, kapitalizem ne bi imel več nikakršnega trga za ekspanzijo. Dandanes se namreč ne trguje več le z objekti, ampak tudi z idejami, kaj je sreča, zadovoljstvo ali užitek«.
Marco Mosca, profesor iz Bologne, avtor knjige o slovenski popevki: »Močno sem si želel izvedeti kaj več o nekdanji slovenski glasbi in zgodovini festivalov. Ko sem sčasoma ugotovil, da knjige o tem ne obstajajo in da ni prav dosti ljudi, ki bi mi znali kaj povedati, sem si moral radovednost pač potešiti sam.«
Ivica Buljan, gledališki režiser: »Tomaž Šalamun je v 80' letih veljal za zvezdo ki bi jo lahko primerjali z Bobom Dylanom. /…/simbol Ljubljane, nekega svobodnega sveta in tiste umetnosti, za katero si je prizadevala moja generacija«.
Primož Čučnik, pesnik: »Pesnik mora biti pri nas družbeno angažiran. Šle potem ga upravičeno pišemo z velikim«.
Tone Stojko, fotograf študentske pomladi 1968: »Prve zažgane smetnjake in napad na parlament sem doživel šele pred kratkim, v zadnjih demonstracijah mladine.«
Ivana Djilas, gledališka režiserka: »Do nedavnega sem bila ponosna na svojo izbrano državo. /…/ na to, da je v njej možno, da je na javnem razpisu za direktorja izbran nekdo, ki je v Slovenijo prišel pred enajstimi leti, je ženska, še nima 35 let in je politično neopredeljen, samo zato, ker se je dokazal po strokovni plati in je pripravljen trdo delati. Žal sem po desetih mesecih tožb, izsiljevanja in političnih igric precej razočarana.«
Dubravka Ugrešić, pisateljica: »Blizu mi je ideja, da doma sploh ni, temveč vsi plujemo in ustvarjamo majhna mentalna zatočišča. Lahko izbirate in to je kraljevska svoboda – svoboda reveža in nomada.«
Dragan Živadinov, gledališki režiser: »Vesoljska znanost je bila doslej predvsem v domeni zabavne industrije in militaristične logike, nas pa ne zanima komercializacija, temveč kulturizacija vesolja!«
Polonca Lovšin, intermedijska umetnica: »Zdi se mi, da smo prešli v »superspecializirano« družbo, v kateri smo izgubili stik z materialom in delom z rokami, kamor spada tako gradnja hiše, šivanje gumba, gojenje zelenjave ali pospravljanje stanovanja. Specializacija sicer prinaša veliko unikatnega znanja, toda odnaša veliko splošnih, a pomembnih sposobnosti posameznika«.
Nada Grošelj, prevajalka: »Povečini skušamo tekste iz latinščine prevesti tako, da jih bo v današnjem kontekstu razumel moderni bralec, in se ne obremenjujemo pretirano s tem, kako naj bi jih razumeli stari Rimljani.«
Alessandro Vezzosi, soavtor dela Neskončni Leonardo: »Mnogi se raziskovanja lotijo že z nekimi domnevami in prepričanju, ki se jih nato težko znebijo; če je nekdo hotel v portretu Mona Lize videti moškega, ga bo pač našel.«
Alan Williams, odvetnik: »Uravnotežiti bi morali potrebo umetnika, da od svojega dela živi, ter pravico uporabnika, da do dela dostopa po pravični ceni«.
Elliot Sharp, skladatelj: »Že s plačevanjem zdravstvenega zavarovanja se ubijam. Glede penzije pa: skladatelj ne gre v pokoj. Moj veliki vzornik je Elliot Carter, ki jih šteje 103 in še zmeraj komponira.«

Svetlik: Zaradi referenduma bomo v kulturni blokadi. K. Škrijnar, Delo, 6.1.2012
»Slovenija ne bo le v razvojni blokadi, ki jo bodo povzročili sindikati, temveč tudi v kulturni, ki jo bo povzročila Cerkev,« je dejal minister v odhodu Ivan Svetlik, ko je tik pred novim letom ustavno sodišče dopustilo referendum o družinskem zakoniku.
Njegove nasprotnike motita zlasti možnost enostranske posvojitve biološkega otroka partnerja v istospolni zvezi in opredelitev družine. Marjan Turnšek, predsednik Komisije Pravičnost in mir je izjavil: »Katoliška cerkev ni pobudnica referenduma, vendar  v svojem nasprotovanju zakoniku še zdaleč ni sama«.
Tadej Strehovec, tajnik omenjene komisije je dejal: »Že leta 2009 smo napovedali, da bomo naredili vse, kar je v naši moči, da zaščitimo vrednoto družine v naši družbi.«  Komisija poziva katoličane in vse ljudi, naj »ponosno in pogumno« oddajo podpis podpore za razpis referenduma.
Božo Repe, zgodovinar (FF UL) meni, da gre za kulturni boj. V ozadju je Katoliška cerkev s svojimi paracivilnimi organizacijami. Ta boj bi lahko pokazal svoje razsežnosti v  primeru desne vladne koalicije. »Tu bi šli po madžarskem vzoru.«

26. - 31. december 2011

Brez rasti plač in krepitve pravic delavcev izhod iz krize ni mogoč.  Raymond Torres, ILO. A. Voh Boštic,  Sobotna  priloga, Delo, 10.12.2011
Raymond Torres je bil docent na univerzi Paris I, vodil je oddelek za analizo politik OECD, zdaj pa je direktor inštituta za študije dela pri Mednarodni organizaciji za delo ILO. Govori o brezposelnosti, novih delovnih mestih, trgu dela in javnem sektorju.
Problem je padanje kupne moči, pravi, zaradi nižjih in neenakih plač. K temu je prispevala ekonomska ideologija, ki meni, da zaposlenost zmanjšujejo močni sindikati, minimalna plača, močni zakoni in socialna varnost. Zato so politiki pravice zaposlenih korak za korakom slabili. Ta politika je napačna, saj je kupna moč največja, kjer so okrepili pravice delavcev (Danska, Nizozemska, Argentina, Brazilija). Drugi razlog je globalizacija finančnega sektorja.
Za nova delovna mesta bo treba sprostiti posojila za mala podjetja, upočasniti odplačevanje dolga razvitih držav, uvesti davke na finančne transakcije, na nepremičnine, bolj progresivno obdavčenje in spodbujati rast plač. Zaviranje plač zmanjšuje povpraševanje in rast.
Skrb zbujajoči so pritiski na trg dela, podaljševanje delovnega časa, večanje tempa dela, nošenje dela domov. To bi omejili z izboljšanjem pravic delavcev, ki ne želijo delati dlje kot je zakonsko določeno, da npr. tisti z družinskimi obveznostmi za to niso kaznovani. Zaradi podaljševanja delovnika je manj otrok in prebivalstvo se stara, več je tudi zdravstvenih težav, kar povečuje stroške.
V nekaterih poklicih je več žensk. Je za to pri poklicu učitelja ali zdravstveni negi razlog samoselekcija ali slabše razmere za delo in nižje plače kot npr. v finančnem sektorju, kjer dominirajo moški?
Težava je zagotoviti fleksibilno zaposlovanje in hkrati varnost delavcev. Zakonodaja mora preprečiti, da se na stalna delovna mesta zaposlujejo delavci za določen čas. Potrebno je dovolj dolgo preizkusno obdobje za stalno zaposlitev, 6 do 9 mesecev. Vsi delavci, ne glede na tip zaposlitve morajo imeti enako socialno varnost.
V javnem sektorju je treba zaposlovati sposobne (meritokratski sistem). V zasebnem sektorju ni dovolj konkurenca, treba je imeti tudi učinkovita sodišča. »Neproduktivnost tistih, ki so službo dobili prek poznanstev plačujemo namreč vsi, ki  imamo zaradi tega nižje dohodke.«
V deželah iz katerih prihajajo migranti je zaposlenost mladih nizka, tudi visoko izobraženih. S subvencijami EU tam podpiramo terciarno izobraževanje, bolje bi bilo razvijati infrastrukturo in preprečevati korupcijo, ki je s slabim vladanjem glavni krivec zaostalosti. Delavcem teh dežel, zaposlenim v mednarodnih  korporacijah, bi morali zajamčiti minimalno plačo in socialno zaščito ter krepiti pogajalsko moč z močnimi  sindikati.

Univerza ima težave s kakovostjo, a za to ni kriva bolonjska reforma. Delo 3.decembra. Jure Zupan, PP 29, Sobotna  priloga, Delo, 10.12.2011
Bralec, nekdanji minister za visoko šolstvo in znanost, se odziva na mnenje Stanislava Pejovnika, rektorja UL.
Eden namenov bolonjske reforme »poenotenje diplom in kreditnih ur«, za olajšanje pretoka izobražene delovne sile v EU.  »V Sloveniji smo obstoječo univerzitetno diplomo izenačili z diplomo druge bolonjske stopnje.« Če bi jih s prvo, bi to 130.000 diplomirancem onemogočili enakovredno zaposlovanje v administraciji EU in pri drugih delodajalcih v evropskem prostoru. Tako rešitev so takrat zagovarjale naravoslovne in tehniške fakultete ter FF UL (njen dekan mu je kot ministru poslal podporo), proti so bile EF in FDV, vseeno pa jim je bilo medicinski in veterinarski  ter na fakulteti za arhitekturo, saj je reguliranim študijem priznana druga stopnja. Predsednik vlade J. Janša je bil pod vplivom družboslovcev najprej proti, po dveh letih diskusij pa je Državni zboru sprejel zakon (o visokem šolstvu), ki je določil ekvivalenco univerzitetne diplome z diplomo druge bolonjske stopnje. Tudi Avstrija, Švica in Nemčija imajo tako rešitev.  Zupana moti, če vodstvo UL meni, da je od ustanovitve do danes zmogla diplomante »izobraziti le do nivoja prve bolonjske stopnje«.

Visokošolski učitelji predlagajo. Izhodišča za razpravo. Šolski razgledi, 16.12.2012
Na Oddelku za pedagogiko in andragogiko FF UL so pripravili izhodišča za razpravo o kakovosti in spremembah univerzitetnega študija po prenovljenih bolonjskih programih. Glej povezavo ( .doc ) ...
Zdaj so razprave o bolonji razpršene, vsebinsko nepovezane in nedoločne.
To je njihov prispevek k gibanju Mi smo univerza.
Bolonjska prenova je bila univerzam vsiljena in izpeljana birokratsko z zahtevo, da se ne poveča kadrovske zasedbe. 
To onemogoča večjo izbirnost, zaradi finančnih omejitev. Povzroča tudi nelagodje med študenti in profesorji, saj povzroča dvome v njihovo stalno zaposlitev. Zaradi vsiljenih sprememb je prišlo do »samoohranitvenih« odzivov«, za zaščito polne delovne obveznosti.
Doktorski študij je pošolan, ni več magisterija kot znanstvene pripravljalnice za samostojni študij.
V programe ni možno spreti vnašati manjših sprememb pri predmetih. Izvedba je zato bolj toga kot v osnovnih, srednjih in višjih šolah.
Semestrski predmeti so  skrajšali čas za samostojni študij, učinkovitost predavanj se je zmanjšala. Pogosto sta se obseg in vsebina temeljnih predmetov zmanjšala za tretjino; krči se obdelava teoretskih vsebin, na račun »uporabnih«.
Naravnanost na kompetence zmanjšuje poglobljenost, branje literature, kritični razmislek in diskusijo.
Praktično izobraževanje ni tako, kot ga določajo smernice UL (2007). Nosilcem prakse in zunanjim mentorjem bi morali delo za prakso (v šolah) ustrezno ovrednotiti.
razmisliti bi morali o  enovitem petletnem  študiju za vse programe.
Člani oddelka opozarjajo, da bi morali ovrednotiti učinke bolonjske reforme in omogočiti odpravo ovir.

Uvodnik. Tomaž Sajovic, Proteus, november 2011
Zaradi tehnološkega napredka in gospodarske krize si ljudje zastavljajo vprašanja: Kaj sploh je človek? Vprašanje si zastavlja tudi Tomaž Sajovic, urednik revije, ki skuša premoščati vedno večjo razdaljo med  naravoslovnimi spoznanji in ljudmi in poskuša premagovati »prepad« med naravoslovjem in humanistiko.
Pavle Grošelj, prvi urednik je zapisal, da je prišel čas (1940!), da humanističnim idealom, ki so bili »v narodni stiski v toliko pobudo in uteho«, pridružimo ideale prirodoznanstva, v sintezi »srca in duha«. T
G.A. Petsko, bio-kemik (Univ. Brandeis, ZDA) je lani v pismu rektorju Državne univerze v New Yorku protestiral proti ukinitvi oddelkov za francoščino, italijanščino, ruščino, klasično filologijo in gledališko umetnost, ker pač denar prinašajo samo podjetniški programi in praktični predmeti. Zapisal je, da je kot kasnejši naravoslovec na študiju največ odnesel od klasične predmetov filologije, umetnostne zgodovine, sociologije in klasične literature. Pomagali so mu ceniti kulturo, naučili so ga razmišljanja, analiziranja in jasnega pisanja. Opozoril je, da sposobnost manipuliranja človekovega gena zastavlja težka vprašanja, tudi kaj je sploh človek. Odgovore iščemo s pomočjo humanistike in umetnosti. Znanost, ki je ne navdihujeta »srce in človeška duša, je sterilna, hladna in zatopljena sama vase. Univerze so, s cvetočimi oddelki za humanistiko, »najbolje opremljene za soočanje s tem, z vsemi svojimi fasetami«.
Končuje z mislijo Karla Marksa: »Naravoslovje bo postalo pozneje prav tako znanost o človeku, kot bo znanost o človeku obsegala naravoslovje: bo ena znanost«. Takrat bo znanost lahko zares služila človeku.

Somrak jezika – somrak človeka v času tehnoznanosti. Tomaž Sajovic, december 2011
Prebrano na 8. mednarodnem znanstvenem sestanku Učni in znanstveni jeziki v času globalizacije. Koper, Pedagoška fakulteta Univerze na Primorskem, 9. 12. 2011.Ogled celotnega prispevka ...

Skozi polastninjenje delovnih mest smo ogrozili javni sektor. Vesna čopič, raziskovalka kulturnih politik. M. Pišek, Objektiv, Dnevnik, 17.12.2011
Vesna Čopič je sodelovala v projektu ministrstva za kulturo za posodabljanje javnih zavodov. Zavzela je ločeno mnenje do predloga, ki ostaja v okviru obstoječe ureditve kulturnega sistema, o katerem meni, da je osiromašen, profesionalno podhranjen, nekontrolirano rastoč in birokratsko okovan.
Sprivatizirali smo javni sektor, je kritična, »s tem ko smo se polastili delovnih mest in se potegovali za plače, pa čeprav na račun siromašenja programov«. Plače smo primerjali s tistimi v gospodarstvu, nismo ovrednotili, kaj pomeni varno delovno mesto.  Sindikati igrajo »na področju, kjer imamo ogromno prekarnega dela, etično zelo sporno vlogo«, podpihujejo negativno solidarnost. S posodobitvijo naj bi deblokirali potenciale.
Prepoved zaposlovanja je škodljiva, vodi v generacijski spopad, v deprofesionalizacijo  kot posledico izključevanja novih pogledov in znanj novih generacij. Njihova izključenost je »največja gospodarska, družbena in politična škoda v državi«.
Tranzicija kulturnega sistema ne pomeni izpostavljanje trgu in posledično trivializacije, ampak ponovno potrjevanje javne vrednosti kulture, »ki ji je treba podrediti tudi socialne interese zaposlenih in apetite klientel«. Socialna vprašanja naj se rešujejo s o pravično socialno politiko države, ne na račun kulture. Javni sektor se mora preoblikovati delno v državnega, delno v civilnega s pravico javnosti. Javni sektor mora »dobiti svoj trg dela, ker smo ga skozi polastninjenje delovnih mest tako rekoč ukinili«. Povečati se mora odgovornost in individualizacija odločanja, npr. s selektorskim principom. Stroka ni nedolžna, ker daje »skozi delovanje strokovnih skupin na ministrstvu tako politiki kot birokraciji alibi, sebi pa omogoča oportunizem in konformizem«. Država naj ne bi dnevno posegala v javni sektor. Potrebujemo pluralizem statusnih oblik, od javnega zavoda do neodvisnih producentov v obliki ustanov, društev ali zavodov. Na Nizozemskem so nacionalni muzeji postali osebe zasebnega prava, zaposleni so izgubili status javnih uslužbencev.
Lastni finančni viri kulturnih ustanov (trženje, vstopnice, donacije) padajo, tudi v EU. Z razpoložljivimi javnimi sredstvi je treba doseči večji učinek. »Numerično merjenje učinkov je lahko samo po sebi sporno in sploh ni zveličavno«. Najprej je potreben dogovor z državo in neodvisno ustanovo o njenih ciljih in zgraditi »sistem zbiranja podatkov, da bomo lahko kasneje postavili sistem evalvacije doseganja ciljev«. Sicer bomo imeli »poplavo številk«, ne informacije, interpretacije. V Sloveniji nihče ne analizira kulturne politike.
Imamo (še iz Jugoslavije) policentrični model razvoja in nismo razvili kulturnega jedra, ki bi povezovalo Slovenijo. Po drugi vojni smo zgradili le Cankarjev dom. Zamudili smo priložnost zgraditi tri umetniške akademije in sodobni center umetnosti okrog njih, ki bi v povezavi z univerzitetnimi središči, novo nacionalno knjižnico in slovenskim knjižničnim sistemom  predstavljal evropsko kulturno prestolnico.
Zaradi »nesrečnega spolitiziranega konflikta« med urbanim (levim)  in ruralnim (desnim) imamo premajhne občine, atomizacijo sredstev in centralizacijo javnih servisov na področjih kulture, šolstva, zdravstva.

Jaša Zlobec v treh slikah. Memento. Peter Kolšek, Sobotna  priloga, Delo, 10.12.2011
Prva, pomlad 1971. Jaša, voditelj študentskega gibanja v Ljubljani. Bruci so ga gledali z občudovanjem. Prepričljivo je znal povedati, kar je treba. Popeljal nas je (izpred FF, fotografija T. Stojka, 14.4.1971, B.M.) do skupščine na Šubičevi. Na Vegovi, na Trgu francoske revolucije je (16.3.1972, B.M.) zaradi topolov zrežiral ludistično predstavo, nekaj sto študentov je počepnilo v krogih in se šlo gnilo jajce in vzklikalo zelenomirska gesla. Improvizacija zelene frakcije študentske revolucije. Poosebljenje revolucije šestdesetih, obraz z  iskro, Chejeve resnobe, usode in lepote.
Druga, bistro Rio, petnajst let kasneje. Jaša zbira podpise proti smrtni kazni. Za njim je služba na RTV, v CZ. Kasneje se je zavzemal za pravice Albancev na Kosovu, predlagal je Cankarev dom 1989. Pisec »rdečke« Džuli Šviga v Mladini. Poslanec v Državnem zboru, načelno za človeške pravice.
Tretja, pesnik, prevajalec. Štiri zbirke in pol. Mlado jutro / moja drobna prepelica / preslepi vse kosce / uidi vsem srpom /. Nesporazum / hoče / vse nas živeti v nesporazumu. Živel je, »da bi se ljudje in svoboda nekako sporazumeli in lepše živeli«.
(Zraven Oda in žalostinka za umrlim sinom, Cirila Zlobca.)

Bogomir Mihevc: ŠTUDENTI V ŠOLI ZGODOVINE, LJUBLJANA, 1971
Odlomek iz knjige Mihevc, B. (2008) Ključ je v naših rokah. Študentska gibanja za univerzo in boljši študij. UL, Ljubljana. Povezava ...

Kot da partizanov v letu 1965 ne bi bilo več na oblasti. Sprememba političnega prostora. Ali Žerdin, Sobotna  priloga, Delo, 10.12.2011
V novem Državnem zboru je dve tretjine novincev. V njem praktični ni več ljudi iz novih družbenih gibanj  80', Nove revije, ustanoviteljev političnih strank, iz ZSMS, ki jih je podpirala, ustanoviteljev Demosa, članov prve vlade, ni mirovnikov in herojev osamosvojitvene vojne. Edini preživeli, ki je sodeloval v civilni družbi v 80' in pri postavljanju države v 90' je Janez Janša in od osamosvojiteljev še  Borut Pahor, Robert Batelli in Roman Jaklič (študentski poslanec 1990).  Prej so bile take povezovalne osebe med generacijami J. Zlobec, F. Bučar, P. Gantar.
Jaša Zlobec (umrl 2.12.), med vodilnimi v študentskem uporu v začetku 70', je bil tudi soustanovitelj socialdemokratske stranke, zdaj SDS, poslanec današnje LDS, pobudnik Nove revije, borec za Albance in beograjske intelektualce. Del generacije, ki je tkala omrežje »podpisnikov peticij, članov različnih uredništev, govornikov na javnih tribunah, aktivistov gibanj.../.../, ki niso bila členjena na levico ali desnico. Študentsko gibanje iz 60' in 70' čet je povezoval z demokratičnimi gibanji v 80'.
France Bučar (s PF UL vrženi profesor, B.M.), prvi predsednik parlamenta RS, je poosebljal kontinuiteto med demokratični civilno družbo iz 70' in 80' let, prav tako med 2008 in 2011 Pavle Gantar, v 70' aktivist študentskega gibanja, v 80' praktik in teoretik (na FSPN UL, B.M.) novih družbenih gibanj.
Prvi štirje predsedniki vlade – Peterle, Drnovšek, Bajuk in Rop so študirali ekonomijo (razen Bajuka vsi na EF UL, tako kot Jankovič, B.M.), zadnja dva, Janša in Pahor, pa ne (pač pa FSPN UL, B.M.).

Peter Jambrek. Diferencirani boter desnice.
Intervju. B. Mekina, Mladina, 16.12.2012
Nekdanji profesor PF UL, eden piscev ustave RS, med ustanovitelji stranke SDS, nekdaj predsednik Ustavnega sodišča, bivši notranji minister, ustanovitelj prve zasebne fakultete pri nas, prvi predsednik Zbora za republiko... V daljšem pogovoru govori o svojem domnevnem sodelovanju s tajno policijo (SDV, udbo), koncesijah in volitvah.
Njegovi starši so v prejšnjem režimu doživeli zaporniško usodo. Študiral je  na PF UL, kjer so vsi vedeli, kdo je sodelavec Udbe. Eden od njih je dolgo pritiskal nanj, da bi ovajal prijatelja Leva Detelo. Pa ni šel k njemu na Dunaj, kjer je takrat Detela imel veliko »prijateljskih obiskov«. Sodelavec Udbe je napisal  poročilo o njem; v arhivih so tudi poročila o njegovih ameriških stikih in pogledih konec 80'. V življenju je imel več obdobij, obdobju lojalnosti je sledil incident, »ušpičil sem nekaj«. Nato je šel v tujino, 1976 se je vrnil iz Zambije. Imel je samoupravne, delegatske in partijske funkcije, bil je član občinskega komiteja.... Na prigovarjanje kolega Cirila Ribičiča je postal sekretar aktiva profesorjev PF, bil je predstojnik marksističnega centra PF itn.
Do znanega spora ob prenovi študijskih programov, ko na seznam literature ni uvrstil knjige profesorja (Jožeta) Goričarja http://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Gori%C4%8Dar , glej tudi http://pravnica.net !. P. Jambrek je izgubil je vse funkcije, skoraj je izgubil habilitacijo. Navezal je stike s podobnimi kolegi iz časov Tribune in v 80' letih dobil zatočišče v krogu Nove revije. Vendar je 1990 objavil učbenik sociologije, v katerem je bilo (po besedah A. Žerdina) 70 % citatov o samoupravljanju, a je leta 1991 in 1992 te nefunkcionalne okraske (balast) očistil in na knjigo je ponosen.
Po sporu v Zboru za republiko (2008) se je umaknil. Ali zaradi koncesij, ki ju je dobil v času vlade pod vodstvom SDS za svoji dve fakulteti? (Glej http://www.fds.si in    http://www.evro-pf.si
»Naši visokošolski programi so bili akreditirani pod različnimi vladavinami od konca devetdesetih let, res pa /.../smo v letih med 2004 in 2008 dobili koncesije, torej javno financiranje«. A bolj zato, ker je ministrstvo podpiralo decentralizacijo visokošolske mreže in nove bolonjske programe. Bili smo »ob pravem času na pravem mestu«. Uspešni so bili, pravi  »tudi brez koncesij, ko smo se financirali zgolj s šolninami«.
Pred volitvami 2011 je podprl  Jerneja Viranta, nato so ga napadli po e-pošti in v časopisu Demokracija (SDS). Najprej diskreditacija, nato diferenciacija, kot v starih partijskih časih. Zdaj se je osvobodil »bremena političnih lojalnosti, ki so bile za starega intelektualca /.../ vedno breme«. Tolažbe ne išče v tranzicijski levici. Zasidran je v izkušnjah staršev, akademski izkušnji Chicaga, Novi reviji in izročilu slovenske pomladi. 
Glej: www.slovenskapomlad.si/2?id=8 , http://en.wikipedia.org/wiki/Peter_Jambrek 
http://sl.wikipedia.org/wiki/Nova_revija_57  ter http://www.pogledi.si/druzba/vzpon-padec-nove-revije

Na poti do lastne sobe. Zbornik. V. Pirc, Mladina 16.12.2012
Zbornik (2011, založba 12) o priseljenkah »z območja nekdanje Jugoslavije« nas so napisale: Milica Antić Gaber, Deja Crnović, Špela Kalčič, Maja Malešević, Špela Razpotnik, Tina Lužar in Urška Sterle. Na terenu so popisale njihove zgodbe brez olepševanja in stereotipov.
Slovenci imamo zakoreninjene predstave o njih, a med priseljenci so tudi takšni z visoko izobrazbo, iz urbanih okolij in iz političnih in srčnih razlogov. Ženske zgodbe so bile velikokrat preslišane. Mnoge intervjuvanke so bile zaradi izvora tudi stigmatizirane kot »bosanke«, v njihovih republikah pa kot »slovenke«. Sociologinja Milica A. Gaber se je ob branju romana Čefurji raus zavedla pomena matere pri vpeljevanju v kulturni krog. Njegov avtor Goran Vojnović ugotavlja, da zbornik ruši stereotipe o »čefurkah«, se preden se usidrajo.

Z matičnimi celicami zdravi živali in načrtuje nov zgodovinski roman. Dr. Gregor Majdič, znanstvenik, pisatelj... J. Kontler Salamon, Sobotna priloga, Delo, 10.12.2012
Gregor Majdič (45) ni tipičen slovenski znanstvenik. Rojen je sicer v Ljubljani, oče je bil profesor na PeF UL, mati učiteljica angleščine.  Na VF UL je diplomiral in magistriral. Doktoriral je na medicini v škotskem Edinbourghu, nato delal v ZDA.  V obeh deželah so dobre razmere za raziskovanje, a način življenja je najboljši v Sloveniji. Je profesor na VF UL in MF UM in vodi raziskovalno skupino za molekularno endokrinologijo ter je med največkrat citiranimi.
Že v osnovni šoli se je učil o DNK. Med študijem je delal, da je lahko potoval. Profesor Srdjan Bavdek usmeril v raziskovalno delo, ga poslal na Škotsko. Za raziskovalno področje se je odločil sam. Po prvi vrnitvi iz tujine so mu metali polena pod noge, po drugi pa je uspel ustvariti oddelek in raziskovalno skupino.
Meni, da ne bo dobro, če bodo raziskovalni denar spet dobile institucije, tako kot pred 20 leti, ko se je delil po vprašljivih kriterijih. Za evropski razpis za mlade doktorje je prestar, za  drugega pa mu manjka objava v Nature ali v Science.
S sodelavko Katerino Čeh je nedavno dobil rektorjevo nagrado za inovacijo – zdravljenje živali s pomočjo matičnih celic. S podporo dveh podjetnikov sta ustanovila »spin out« podjetje za zdravljenje živali, ki ga nameravata razširiti na Hrvaško in v ZDA. Govorili so mu, da privatizira in uničuje fakulteto; podpiralo ga je vodstvo UL.
»Žal ljudje v večini naših akademskih okolij enostavno ne razumejo, zakaj je potrebno povezovanje znanosti in gospodarstva, da prihaja denar za njihove plače iz davkov, ki jih država lahko pobira samo iz gospodarstva«.
Loteva se pisanja (drugega) romana o srednjeveški medicini pri Arabcih. Naletel je na fascinanten podatek, da je bila prva medicinska šola v Evropi v Salernu v Italiji. Tam so imeli v že 11.stol. vsaj eno profesorico.
Dobil je tudi priznanje za promotorstvo znanosti. Znanstveniki v Sloveniji zaslužimo, da se o nas več piše, pravi. »Problem Slovencev je, da ne maramo, da bi kdo izstopal, vsi si želimo biti enaki.« Imamo dobro in slabo znanost, a financiranje ju preveč izenačuje »pisanje v res kakovostne revije in v tiste, kjer lahko objavlja vsakdo. Znanosti ne sme voditi profit, mora pa biti v njej prisotno tržno razmišljanje, da si tudi znanstveniki konkurirajo, da se trudijo biti boljši od drugih«.

Mladi diplomanti brez dela.
Anamarija Dežman, Šolski razgledi, 16.12.2012
Na konferenci v Podčetrku , ki jo je organiziral ŠOS so razpravljali o bolonjskem sistemu in zaposlovanju mladih. Ugotavljali so, da je predvsem potreben dialog med zaposlovalci in tistimi, ki pripravljajo in izvajajo študijske programe. Študentska organizacija je pripravila dve strategije zaposlovanja mladih, a napredka od 2008 ni. Opozarjajo na težave, ki so se pokazale z »bologno«.
Študijske prakse je premalo, ali je v programih sploh ni. Tudi delodajalci so tu premalo naklonjeni. Menda je bolje na visokih strokovnih šolah.
Z bolonjo se je študij podaljšal s štiri na pet let, brez absolventa. Šele magisterij daje stopnjo kot dosedanja diploma. Profesorjev je ves čas enako, študentov je vedno več. Denarja ni za osnovno infrastrukturo in izvajanje študija. Prevelik je tudi vpis v programe, kjer je diplomantov že preveč. Žiga Schmidt, ŠOS, se sprašuje: Zakaj vsako leto UL razpisuje 500 mest za ekonomijo in 400 za pravnike? Vanda Pečjak, Slovenska kadrovska zveza, meni, da je potrebno omejiti trajanje študentskega dela. Država bi morala spodbujati delodajalce za omogočanje prakse in pripravništva. Promovirati deficitarne poklice. Delodajalci niti ne vedo, kakšne diplomante lahko pričakujejo, kako se razlikujejo od tistih s starimi diplomami?
Dejan Škorjanc, UM, pravi, da imajo profesorji dosmrtni mandat, docenti nad štirideset let, mladi raziskovalci in asistenti izginjajo.
Diplomanti ne znajo pisati esejev in diplomskih nalog. Manjka jim samoumevnih kompetenc, ki so vezane na osebnostne značilnosti. Problem je očitno globlji. Na sprejemu brucev je enako število staršev, mama pride na pogovor za službo in se pritoži, če je zavrnjen...

Nikoli ni prepozno. Starejši in študij. Jasna Kontler Salamon, Šolski razgledi, 16.12.2012
V Sloveniji imamo razvite oblike izobraževanja starejših (npr. Univerza za tretje življenjsko obdobje, B.M.), vendar se jih malo vpisuje na običajne študije. V tujini s tem nekateri začnejo novo dejavnost, drugi zgolj za svoje zadovoljstvo. »Naše univerze pa na starejše študente še sploh ne računajo. Če se pa kateri pojavi, ga dojemajo kot eksotiko. Glede na uspehe v neformalnem učenju bi verjetno mnogi starejši zmogli tudi univerzitetni študij, še zlasti, če bi jim nekoliko prilagodili študijske metode. Seveda ne tako, da bi jim zmanjšali zahtevnost študija ali izpitov. Navsezadnje se posebne potrebe upoštevajo tudi pri mlajših študentih. Družbeni smisel podpore študija starejših je tudi v tem, da bi se podaljševala delovna kariera. Delna upokojitev pri petinšestdesetih in prava šele pri devetdesetih?

12. - 18. december 2011

O znanstvenem in akademskem učnem jeziku v času globalizacije. TS., B.M. 12.12.2011
Na Pedagoški fakulteti UP v kopru je bil 9. ni 10. 12.2011 znanstveni sestanek z mednarodno udeležbo na temo: Učni in znanstveni jeziki v času globalizacije.
V času globalizacije se odpirajo vprašanja o tem, kako posamezne stroke razvijajo znanost in z njo nacionalni znanstveni in akademski jezik, o stiku z drugimi vedami in jeziki, o angleščin, ki jo dojemamo kot dominantno, o vlogi univerz, njenih učiteljev in raziskovalcev, o vključevanju v »globalno« znanost in ohranjanju nacionalne ter kako to razrešujejo v tujih akademskih okoljih.
Tomaž Sajovic je v svojem prispevku Somrak jezika – somrak človeka v času tehno znanosti (  ) opozoril na poguben, poblagovljen, sistem objavljanja znanstvenih prispevkov v SCI-revijah, ki prispeva k degeneraciji znanosti in jezika ter spreminjanju univerze v tovarno z normiranjem  »kakovosti« učiteljev, ki  so  le izvajalci bolonjskih programov za osvajanje »normiranih« kompetenc s pomnenjem vsebin.
Tudi Eija Ventola (Aalto University Helsinki) je govorila o mednarodni znanstveni mašineriji, kateri se znanstveniki in učitelji morajo s svojimi objavami ukloniti in ki jo podpirajo tudi naše univerze v svojih habilitacijskih in znanstvenih merilih. Njen prispevek, dokumentiran z obširno statistiko, je vreden branja.
O teh vprašanja bomo razpravljali tudi na javni tribuni o merilih, ki jo pripravlja NSDLU.  



Dvesto let univerze v Ljubljani? B.M. 16.12.2011
Dnevnik piše v rubriki Na današnji dan (12.12.2011), da je leta 1811 v Ljubljani, na podlagi odloka generalnega guvernerja Ilirskih provinc o začasni ureditvi ilirskega šolstva, »nastala akademija s petimi fakultetami«.
Po jezuitskem kolegiju v Ljubljani, ki je imel (dveletne) višje študije od leta 1619, je od  1773 do 1848 tu deloval licej z dvoletnim filozofskim, bogoslovnim in nekaj časa tudi medikokirurškim študijem. Vmes je bila v času francoskih Ilirskih provinc v Ljubljani visokošolska institucija, ki jo nekateri označujejo kot univerzo.
Licej je 4.7.1810 z  odlokom guvernerja maršala Marmonta postal centralna šola (»Ecole centrale«). Od 1811 do 1813 se je imenovala »Academie«. Imela je, poleg začetnega filozofskega študija,  sedem študijskih smeri (»cours d'etudes«), za zdravnike, kirurge, farmacevte, inženirje-gradbenike, geometre, pravnike in teologe. Študij je trajal od tri (geometri) do pet let (medicina), diplome pa so podelili le na teologiji. Študenti matematike (s »Faculte des sciences« t.j. inženirske smeri po 1811) so bili dobro usposobljeni za nadaljevanje študija na Politehniki v Parizu.
Po ponovni zasedbi Avstrije leta 1813 se je šolstvo vrnilo v prejšnje stanje.
Glej: Zwitter, F. (1969) Višje šolstvo na Slovenskem do leta 1918 (v: Petdeset let slovenske univerze v Ljubljani 1919-1969); Schmidt, V. (1963, 1964,1966), Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem; Vodopivec, P. (2006) Od  Pohlinove slovnice do samostojne države;  Mihevc, B. (2008) Ključ je v naših rokah;  in povezava ...

Rajko Pirnat: Dekan medicinske fakultete je ravnal koruptno. T. Klipšteter, Dnevnik, 12.12.2011
Rajko Pirnat, pravnik, meni, da pri izplačilu honorarja Ivanu Kranjcu, dekanu MF UM lahko govorimo o koruptnem dejanju, »še posebej, če je vodil do dodatnih stroškov«. Za izdelavo elaborata o športno-medicinskem centru je fakulteta 1.3.2010 plačala račun Uni servisu, ki je decembra 2009 nakazal honorar dekanu in tajnici. Tako obvodno plačevanje je povečalo stroške; dekan pa je odgovoren za gospodarno porabo sredstev.
R. Pirnat (prejšnji dekan PF UL) meni, da ni problematično, če dekan za potrebe fakultete pripravi projekt, vendar mu mora ta plačati na podlagi avtorske pogodbe. Odločitev mora sprejeti njen organ, podpisati pa druga oseba.

5. - 11. december 2011

Na lestvici najboljših svetovnih univerz je tudi ljubljanska. Vesna Bertoncelj Popit,  Delo, 9.12.2011
Čeprav so tako študenti kot tudi nekateri profesorji zelo kritični do bolonjske reforme in nekateri ugotavljajo, da imajo slovenski diplomanti manj znanja kot tisti iz zahodnih držav in ZDA, pa se je med najboljše svetovne univerze v letu 2011 uvrstila na 478 mesto tudi ljubljanska univerza (UL).
Na lestvici petstotih je največ ameriških univerz 30 %, britanskih pa je 7,4 %. Kitajskih univerz je njimi 35, nemških 39, japonskih 23 po 22 je kanadskih, italijanskih in francoskih univerz, švicarskih in avstrijskih je 7, na  491. mest je tudi zagrebška univerza. Najboljši je Harvard, sledijo Staford in MIT. Med ekonomskimi fakultetami so najboljše Harvard, MIT ter Berkeley. Za študij računalništva sta najboljša Stanford in Berkely, za kemijo pa omenjeni univerzi in Harvard ter Cambridge in švicarski tehnološki inštutut v Zurichu. Omenjene univerze so tudi med najboljšimi za študij matematikein fizike.
Opomba B.M.:
Na t.i. šanghajski lestvici, je UL navedena v skupini univerz med 401 – 500 v lestvicah za leto 2003 in od 2007 do 2011.  V podrobnejši preglednici o UL večina podatkov manjka, nekateri pa so nezanesljivi.  (Amicus Plato, sed amicus veritas!)
Kot ustanovno leto je navedeno 1595. Jezuiti so prišli v Ljubljano leta 1597 in šele 1619 pričeli na svojem kolegiju z višješolskimi kurzi (studia superiora). Sicer bo UL kmalu sto let stara/mlada. Glej povezavo ... Iz preglednice s kazalci za UL je razvidno, da so k uvrstitvi na lestvico prispevale objave in citiranost osebja zlasti na področju naravoslovja ter delež Nobelovcev med diplomanti (169. mesto).

So sestavljalci lestvice upoštevali Slovenca, rojenega v Ljubljani, Friderika/Frica Pregla (1869-1930), dobitnika Nobelove nagrade za kemijo  leta 1923? Vendar on ni bil nikoli študent ali profesor UL. Vabila ga je sicer v vrste svojih prvih profesorjev, a je ostal zvest Gradcu. (Sem nekoč prav slišal, da  ga je UL enkrat pri izboru zavrnila? Morda ker je imel v ljubljanski klasični slabe ocene?  B.M.). Pač pa je kemikom UL poklonil svoj mikroanalitični instrument. Študiral in deloval je v Gradcu/Graz, kjer je bil tudi rektor. V njegovo čast v Sloveniji in Avstriji podeljujejo ugledna priznanja. Njegov lik je tudi na poštni znamki. Spomenik ima pri Mestnem muzeju v Ljubljani.  Glej povezavo, prilogo (pdf.), članek in povezavo.



Je bila upoštevana Lučka Kajfež Bogataj (BF UL), članica večje skupine strokovnjakov (ICPC OZN), ki so dobili Nobelovo nagrado za mir leta 2007? Zanesljivo ne za leto 2003. Tudi za druga leta najbrž ne, saj pri razvrščanju upoštevajo le nagrajence za področje fizike, kemije, medicine in ekonomije, in ne tudi tistih za mir in za literaturo. In če nagrado deli več oseb, upoštevajo sorazmerni delež.
Glej povezave: 1, 2, 3.

Michael Burawoy. Intervju. U. Škerl Kramberger, Objektiv, Dnevnik 10.12.2011
Etnograf in sociolog, predsednik Mednarodnega sociološkega združenja ISA, marksist, od 70' let profesor na Berkeleyu (ZDA) govori o delavcih, kapitaku, trgu, državi, znanju in univerzah ter o rešitvah za prihodnost. Kot raziskovalec, asistent  in profesor je proučeval delavstvo z delom za stroji v deželah kapitalizma in socializma. Po propadu velikih industrij v obeh sistemih proučuje svoje delovno okolje, univerzo. O tem je  nedavno predaval na FDV UL in na okupirani FF. V Sloveniji se je počutil kot v Ameriki. Protestnikov ni veliko, vendar imajo težo.
Dolgo je  kapitalizem pred svojimi ekstremni oblikam varoval obstoj komunizma (socialističnih držav, B.M.), zato je preživela socialdemokracija. S spremembami (1990) se je »ravnotežje porušilo in tržne zakonitosti so preplavile vse«. Trg ima svojo logiko, videti je naraven, ljudje mu zaupajo. Marks o trgu ni vedel veliko povedati. Trg je družbo degradiral. Skrajšal je časovna obzorja, ljudje razmišljajo, kaj bo jutri, ne kaj bo čez nekaj let. »Na univerzah je to še posebej očitno. Profesorji in študenti živimo v vse krajših časovnih rokih«.
Za zavarovanje kapitalizma je potrebna država, sistem pokojnin, zdravstvo, izobraževanja, pošta, ceste. Stranke poskušajo državo privatizirati, skrčiti časovno obzorje. To je (začasno) uspelo v V. Britaniji Margaret Tacher. Z reformami je poskušala iz univerze narediti tržno dobrino. Ker ji to ni uspelo je uvedla regulatorni model, ki univerzo meri s številskimi kazalci.
(Opomba B.M.: O dveh modelih in javni univerzi glej povezavo.
»Danes je vse bolj očitno, da so se države odločile, da univerz ne bodo več podpirale«. V ZDA je v 70' , 80' letih veljalo, da je znanje, ki nastaja na univerzah, namenjeno vsem. Vsi naj bi imeli do njega dostop. Leta 1980 so z Bayh-Dolovim zakonom dali univerzam pravico, da z znanjem, ki ga proizvedejo, ravnajo kot z lastnino. Začele so razmišljati, kako ustvariti dobiček, pridobiti donatorje, se povezovati s poslovnim svetom in dvigati šolnine. Države so začele zniževati financiranje, univerze so bile vedno bolj odvisne od lastnih sredstev. »Vedno manj je dolgoročnih zaposlitev, profesorji in asistenti so v vedno bolj negotovem izobraževanju«. Postali so prekariat.
»Spreminjanje znanja v tržno dobrino je izjemno nevarno. S tem se pridružuje naravi, delu in denarju; z vsem tem trgujemo. »Tržne zakonitosti vse bolj določajo globalno produkcijo znanja, njegovo razširjanje in porabo«. Marketizacija se nadaljuje, rešujejo banke, vsi govorijo o zategovanju pasov, nihče o tem, kako regulirati trge. Rešitev bo »lahko progresivno-socialistično-demokratična ali pa katastrofično-fašistična. Če ne bomo poiskali nobene rešitve, se bomo vrnili v barbarizem«.

Kaj lahko reši evro? Joseph Stiglitz, Mladina, 9.12.2011
Glavni izzivi današnjega dne so »brezposelnost, rast in finančna trdnost«. Evropski voditelji morajo najti  »obrazec za rast« in  skupno fiskalno politiko, ne pa pridigati o tem, kaj bi morale storiti prejšnje vlade. »Varčevanje v javnem sektorju danes ne more rešiti razsipnosti, ki so si jo privoščili včeraj, temveč gospodarstvo potiska v še globljo recesijo«.

Jaša Zlobec. 1951-2011. Blaž Ogorevc, Mladina, 9.12.2011
Jaša je bil samoumevno zraven povsod, kjer je dišalo po prevratništvui, na koncentih Buldožerjev in Pankrtov, na razstavah v Equrni, v redakcijah Tribune, Problemov, Mladine, na protestnih shodih in pri pisanju deklaracij proti smrtni kazni ali za Kosovo. Spoprijateljila sta se v neskončnih debatah v kaki zloglasni gostilni. Skupaj sta »ga biksala ob znameniti zasedbi ljubljanske filozofske fakultete, slavne predhodnice zdajšnje anemične kopije, ki je pravkar kot nedohranjena bleda rastlinica tiho ugasnila«... On je divjal s papirji po sestankih in govorniških odrih, Blaž pa je s pokojnim Feom v kleti prodajal sendviče. Jaša mu je takrat namignil, da ni zgolj zavzet študentski funkcionarček, temveč neposredni nadaljevalec slavne jugoslovanske osvobodilne vojske in revolucije. Kot pionirček je s šopkom na postaji pričakal maršala. Imel je najobilnejšo mapo v arhivih tajnih policajev. Kot Džulišviga je bičal napake socializma. S prevodi si je zaslužil red italijanskega viteza. Tudi pesnik, politik. Bil je »predvsem dober, duhovit in pošten človek z občitkom za lepo in pravično.«
Opomba B.M. k fotografiji »01 Jaša Zlobec ob zasedbi Filozofske fakultete v Ljubljani leta 1971. Foto Tone Stojko«. Napaka!  Posnetek je s protestnega zbora na Aškerčevi cesti, pred FF, a 14.4.1971, dober mesec pred zasedbo. Glej npr. Mihevc, B. (2008) Ključ je v naših rokah, str. 233-237.

Pletenje in spremljanje žepne televizije med predavanji. Ž. Rakovec, Dnevnik, 2.12.2011
Ob 50 letnici današnje FDV UL se nekdanji študenti spominjajo tistih let in svojih profesorjev.  Visoka šole za politične vede je dobila prve študente leta 1961. Preimenovala se je v  Visoko šolo za sociologijo, politične vede in novinarstvo, leta 1970 je kot fakulteta (FSPVN) postala članica UL, leta 1919 se je preimenovala v Fakulteto za družbene vede. Na njej je doslej diplomiralo skoraj 10.000 diplomantov, tudi znanih Slovencev.
Rudi Rizman, sociolog (profesor FF UL) pravi, da se njegova generacija ni bala za zaposlitev. Kot bruc “iz rurarnega okolja” se ni znal pogovarjati s profesorji, bili so avtoritete; trema je popustila, ko se je kot urednik Tribune pred profesorji zagovarjal zaradi članka, ki ni bil všeč kakemu politiku.
Marta Kos, novinarka, (samostojna predavateljica) je tudi občutila spoštovanje do profesorjev. Sedela je v prvi klopi in imela najboljše zapiske. Pri profesorju Niku Tošu snovi ni bilo treba zapisovati, zato je poslušala in ob tem pletla, česar se spominja tudi profesor.
Alenka Arko, televizijska urednica se najbolj spominja profesorja Staneta Južniča. Že takrat je bil legenda, tekoče je govoril francoščino, portugalščino, latinščino…
Kot maturantka je bila polna znanj o Dostojevskem, Joyceu, angleški in francoski slovnici, na prvem preverjanju pa ni poznala niti enega dela E. kardelja, zato se ji je zdelo, da je zgrešila študij. Vztrajala je in ni ji žal.
Igor E. Bergant, TV voditelj, je bil doma blizu fakultete, se spominja svojega smejalnega krča med predavanji Anuške Ferligoj in žepne TEV.

Za pravico do brezplačnega študija. Študentski protestniki. Jasna Kontler Salamon, Šolski razgledi, 2.12.2011
Študentski protesti imajo dolgo tradicijo. Mednarodni dan študentov 17.november je v spomin na vdor nacistov na  Karlovo univerzo v Pragi.  Te dni so nekaj predavalnic na FF so “mehko” osvobodili študenti. Zahtevajo, da zaradi naraščajočih stroškov bolojske prenove ni mogoče zmanjševati pravice do izobrazbe. Nacionalni mprogram predvideva vračanje študijskih stroškov, če študent ne bo uspešno končal druge stopnje, ki je enaka prejšni univerzitetni izobrazbi. To bo morda privedlo do bolj resnega študija, a tudi odvrenilo revnejše. Drugače bi bilo, če pod ministrom J. Zupanom ne bi naredili te velikanske napake, zaradi katere se zdaj študira nekaj let dlje. To tudi univerzam ustreza, saj bi sicer nekateri profesorji ostali brez dela. Študenti so se ves čas borili proti taki bolonji. Zato imajo pravico zahtevati brezplačen študij. Tega naj bi se spomnili tudi po volitvah, sicer se lahko zgodijo manj mehki protesti. Študentov je čedalje več, to jim daje moč, a jemlje veljavo. Zato oživljajo prizadevanja za elitizacijo študija.
“Resnično si želim , da bi študentski protestniki sprožili globlji razmislek o našem visokošolskem študiju.”

Oseminšestdeset. Ranka Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 3.12.2011
Komentatorka primerja nekdanje in sedanje študentske proteste ter odzive nanj.
Ivan Štuhec, teolog (TeolF UL), po njenem mnenju cinično meni, da bo hitro “jasno, kako se bodo končali protesti proti kapitalizmu, ki jih je Žižek podprl z izpostavljanjem  svojega telesa v New Yorku, Kurnik pa v Ljubljani, kjer se presiti otroci kapitalizma gredo poulično demokracijo”. Kot univerzitetni professor bi se moral  zavedati kompleksnosti njihovega položaja in ohraniti kredibilnost, načeto zaradi kraha mariborske škofije.
Miran Hladnik, slavist (FF UL) ni edini, ki meni, da je lepo, da študenti niso apatični, a mu gre na živce agresivnost študentov, ki so na FF kršili pravice in prostor drugim “z vdiranjem na predavanja, s preprečevanjem predavanj, z motenjem dela učiteljev…”, kot je zapisal na omrežju SlovLit-u.
Vendar - študentski upori so vedno “potekali do neke mere zmedeno, protisovno in  zato s pičlimi neposrednimi rezultati”, meni komentatorka.
Uršula Butkovič, antropologinja,  je v diplomski nalogi (FHŠ UP) o maju ’68  zapisala: “Paradoksalno so največja slabost študentskih gibanj in protestov ravno študentje sami. /…/ mladi, neizkušeni, neodgovorni, nezreli, z naivno vizijo sveta, za dosego pa uporabljajo taktike, ki se zaradi pomanjkanja izkušenj kasneje izkažejo kot zelo neučinkovite v boju proti realnosti institucionalne moči.”
Tako je bilo v 60’ letih v Franciji, Nemčiji, Jugoslaviji, Mehiki, ko se je v povojnih generacijah, ki niso več stradale kruha, sprožil upor proti razmeram, socialnim razlikam in represiji, praviloma na humanističnih fakultetah. V Beogradu je bil sprožilec pretesna dvorana, v Nemčiji (1964) prepoved protestov zaradi Vietnama, na Poljskem prepoved  protiruske igre, v Franciji slaba kakovost študija. Potencial upora se je nato “integriral v razmah kapitalizma”, s poglabljanjem socialnih razlik.
Podcenjevanje gibanja 150, zasedbe FF in gibanja Mi smo univerza je neracionalno. Študentski “okupatorji” so “konstruktivni in prijazni otroci kapitalizma”, v dialogu z vodstvom  “fakultete in UL” zahjtevajo kvalitetno visoko šolstvo, dotopno vsem, za svobodo raziskovanja, proti izoriščanju s prekarnimi oblikami dela in vplivu finančnih lobijev, proti bolonjski reformi, ki “univerzo počasi degradira v srednjo šolo z elementi tečaja pridobivanja veščin”.
“Barikade zaprejo ulico in odprejo pot.”

Poslanstvo Jaše L. Zlobca. 1951-2011. In memoriam. Darko Štrajn, Dnevnik, 6.12.2011
Sončnega aprila 1971 je na Aškerčevi cesti  Jaša zaklical: “Gremo pred skupščino!” In smo šli in kljub miličnikom prišli tja… Dvajset let kasneje ga je bilo slišati v parlamentu. Bil je urednik v (večkrat prepovedani) Tribuni in Mladini, oster komentator Džuli Šviga, veleposlanik…
Svoje moralno poslanstvo je videl “v upiranju omejevanju svoboščin, v razkrinkavanju podrejanja in zatiranja v družbi in v medosebnih razmerjih”.  Zanj je bilo nemoralno opustiti vsako najmanjšo možnost za izboljšanje stanja stvari in ljudi. V študentskem gibanju, “v neskončnih razpravljanjih, v predrznih izzivanjih oblasti z javnimi demonstracijami, z zasedbo Filozofske fakultete /…/ je bil Jaša kot eno z dogajanji. Bil je ikona našega gibanja.” Tak je ostal, dokler mu ni v zadnjih letih bolezen začela jemati besed in megliti misli.

Okupatorji v zadregi.
N. Glucks, Reporter, 6.12.2011
Aktivisti gibanja Mi smo univerza, ki so pred dvema tednoma “osvobodili” nekatere predavalnice FF so v pat položaju. Vodstvo UL in FF zoper njih ni nastopilo odbojno, s čimer jim je vzelo zalet, hkrati pa še niso prišli do sogovornika, s katerim bi se lahko “pogajali” za uresničitev zahtev.
“Nismo levičarsko ali anarhistično gibanje”, ne pripadamo nobeni specifični politični ideologiji, pravi Nejc Slukan, študent FF. Gibanje Mi smo univerza se ne zavzema za ukinitev bolonjskega sisitema, o tem so govorili le posamezniki. Smo za strukturno reformo tega sistema, revizijo študijskih programov in za zmanjšanje šolnin na doktorskem študiju na 2700 evrov. Idealni cilj je popolna odprava šolnin. Glede monožičnega študija meni, da je težava pri propustnosti prvih letnikov. Študijski programi in izpiti bi morali biti bolj selektivni. Veliko mladih se vpiše le zaradi statusa, saj so za preživetje prisiljeni delati za preživetje, in to ne ravno udobna, neobdavčena dela.  Večina udeležencev zasedbe je “po izpitnih ocenah med boljšimi študenti, ne zavzemajo se za manj zahteven študij, ampak za bolj smotrno razporejene obveznosti in za to, da bi bil študij vsebinsko bogatejši in bolj poglobljen.  Razpravah med študenti in profesorji se je pokazalo, da je težava v “drobljenju predmetov” na več manjših, kar pomeni več različnih, a površno zastavljenih vsebin in več lažjih izpitov, kar ne pripomore veliko k znanju.
Stanislav Pejovnik, rektor UL, marsikatero zahtevo študentov podpira, problem vidi v množičnem vpisu. Pojem “bolonjski študij” je po njegovem postal oznaka za vse slabosti visokošolskega izobraževanja. Aktivisti med delom profesorjev in študentov niso sprejeti pozitivno. Odločanje na skupščinah idealizirajo, taka neposredna demokracija lahko deluje le v omejenem obsegu in v majhnih skupinah. Opozarja, da je UL demokratična ustanova.
Miran Hladnik, profesor FF (urednik www.slovlit.si , B.M.) je kritičen je do  aktivistov “okupatorjev”, ki potrebujejo konflikt. Dobro je, da so prekinili apatičnost in spodbujajo refleksijo moti pa ka ultimativno izrekanje zahtev, argumentacija s političnimi floskulami in zmanipuliranimi podatki. Ne delujejo iz socialne stiske, pač pa jih nosijo zgledi iz preteklosti (zasedba 1971) in iz tujine (Zagreb, Beograd, Kairo). V ozadju je želja po brezskrbnem študentskem življenju. “Čegevarovsko” šemljenje študenta Mihe Kordiša  deluje neresno.
Frane Adam (profesor FDV UL, B.M.), njegova aretacija je bila povod za zasedbo FF 1971 meni, da gibanje Mi smo univerza ne bo imelo dolgoročnega vpliva. V veliki korporaciji UL je težko vzpostaviti demokracijo.   Bolonjski študij ima več pomanjljivosti, a ne pozna sistematične študije o tem. Slišati je pritožbe o znižanju zahtevnosti. Ni jasno, kaj so posledice množičnosti in kaj same reforme.  Slovenski študenti so priviligirani v primerjavi z mnogimi deželami. Univerza sicer povsod postaja socialna ustanova. Problem je vstop na trg dela po študiju. Tu so mladi izrazito depriviligirani in srednjeročno v slabem položaju.

Katarina Kresal. Intervju. J. Trampuš, B. Mekina, Mladina, 25.11.2011
V daljšem pogovoru je Katarina Kresal, nekdanja ministrica za notranje zadeve spregovorila tudi o nezadovoljstvu (študentov) pred parlamentom leta. Politika je podpihovala nemire na ulici, (o tem je že leta 2010 govoril Janša). Izgredi niso bili naključni. “Čisto dovolj je bilo nekaj pijanih ekstremistov, da so se zgodili.” Želja je bila enostavna. “Kakšno razbito glavo študenta so želeli izkoristiti, da bi na ulice spravili še več ljudi in umetno povzročili nemire. No, do tega zaradi treznega delovanja policije ni prišlo.”

Primerjajmo se raje z Oxfordom ali Harvardom!
Opomba ob zasedbi Filozofske fakultete.  Luka Culiberg, Objektiv, Dnevnik, 3.11.2011
Avtor, diplomant, doktorski študent in asistemt FF pozdravlja zasedbo, ki je “zarezala v zatohlost in mrtvilo akademskega diskurza”. Zdaj se “dogaja univerza”, kakršna bi morala biti, ne kakršno ustvarja bolonjska reforma. Ta s svojmi “zahtevami (pridobivanje “znanj”, “kompetenc”) sili v obliko študija, kip o srednješolsko monotono vceplja faktografsko znanje v glave bodočim “ekspretom”, ki morajo nato pridobljeno znanje le ustrezno reproducirati, s čimer so v zameno nagrajeni s kreditnimi točkami”, kje študenti niso enakovredni sogovorniki, ampak pasivni prejemniki “znanja, o katerem ne gre kritično razmišljati, kjer je v “samozadovoljstvu lastne discipline komunikacija med kolegi z različnih oddelkov prekinjena”. 
Profesorji so se naekrat znašli v polemiki s študenti, tisti z različnih oddelkov se pogovarjajo, odprl se je prostor za diskusijo.
Razočaranje nad “bolonjo” na humanistiki je splošno, a nekateri profesorji menijo, da je bila ideja dobra, (“primerljivost diplom”, “mobilnost”, “sodelovanje med inštitucijami”, “povezovanje študija in razsikovanja”, zaposljivost), “le uvedli smo jo slabo in s figo v žepu”.
Avtor meni, da je  ideja  te reforme  vsebuje ideologijo kapitalizma. Navaja Memorandum on the Bologna Univerze v Oxfordu, ki kritizira predvsem kreditni system in pravi, da si Oxford in Cambridge pač ne dovolita bolonjskih eksperimentov, “kakršne je UL kimajoče in z odprtimi rokami sprejela”. Za primerljivos, mobilnos, kakovost “ni nujna bolonjska reforma, primerjajmo se raje z Oxfordom in Harvardom!”
Nedavno je bil objavljen prevod knjige Michaela Freitaga Brodolom universe (z uvodom  Rastka Močnika, B.M.). Kolega s FF Rastko Močnik  in Slavoj Žižek se že več let kritično ukvarjata z visokim šolstvom in znanjem, ki si ga podrejata  država in kapital.
Naloga humanistike ni le iskanje rešitve problema, pač pa ugotavljanje vzrokov zanj, postavljanje pravih vprašanj. Tudi zakaj humanisti niso zaposljivi. In “ali si res želite popolen brodolom univerze?”

Univerza idej, ideja univerze. A. Mežan, Šolski razgledi, 2.12.2011
Na omizju na navedeno temo na FF UL 15.11.2011 so sodelovali Eva D. Bahovec, Zdenko Kodelja, Dean Komel in Miha Kordiš. Začetek je bil pesimističen. Bolonjska deklaracija je imela lepe cilje (kakovost, mobilnost, udeležba učiteljev in študentov, vseživljensko učenje) a realno stanje je drugačno. Zaradi bolonjskih programov univerza izgublja avtonomijo, študentskega raziskovanja je manj, univerzi se pridružujejo visoke šole, fakultete rastejo kot gobe po dežju, univerza se podreja kapitalu. Vedno več je vpisanih, kakovost študija šepa. Študenti in strokovnjaki humanistike in družboslovja so v slabšem položaju glede aplikacije njihovega dela v družbo. Javni diskurz humanista naleti na neodobravanje. Študenti in profesorji se bodo spoprijeli s temi anomalijami.

Mladi raziskovalci so danes pod prevelikim pritiskom. M. Lorenčič, Dnevnik, 1.2.2011
Odkritelj virusa HPV kot vzroka za rak na materničnem vratu,  Harald zur Hausen, časni doktor UL, glej: kratka obrazložitev je na MF UL govoril o cepljenju (deklet in fantov) proti HPV in o svojem raziskovalnem delu.
Skozi vso kariero je imel dovolj podpore. Danes imajo raziskovalci več možnosti in tudi več jih je. “Je pa pritisk na nadarjene mlade ljudi danes večji; že zgodaj v karieri so prisiljeni, da se pridružijo dobrim razsikovalnim ekipam, po navadi so tudi pod pritiskom, da objavljajo članke v uglednih znanstvenih revijah; to spet pomeni, da se morajo pridružiti skupinam, v okviru katerih imajo možnosti, da objavljajo v takih revijah. To ni optimalna situacija, saj se zaradi tega mnogi držijo istega področj, ki pa ga usmerjajo vodilni na tem področju. To povzroča znanstveni incest,kot temu rečem.  S tem se nekoliko blokira originalnost mladih ljudi in način razmišljanja, ki bi bil zunaj okvirov. Kot znanstvenik pa v razmišljanju moraš biti nekoliko nedogmatski, slediti moraš svojim originalnim idejam. To danes ni vedno zagotovljeno niti najbolj nadarjenim.”

Javne univerze – redefinicija in razvoj analitičnega okvira. Redefining the Public University: Developing an Analytical Framework. Michael Burawoy, University of California, Berkeley,
Michael Burawoy, profesor kalifornijske universe (ZDA) in predsednik mednarodnega združenja sociologov (ISA)  piše o krizi univerz in  njihovi prihodnosti. Svetovni in nacionalni kontekst. Funkcije javne universe. Tržni in regulatorni model. Kaj storiti?
O tem je 1.12.2011 predaval na FDV UL. Glej njegov blog Universities in Crisis.

Slovenci se ne znamo pogovarjati, zato se skregamo. B. Šalamon, Nedeljski, 27.11.2011
Boštjan Žekš (71), doktor fizike, je bil v letih 2002-2008 predsednik SAZu in tudi  predstojnik Univerze v Novi Gorici (in redni profesor MF UL, B.M. , glej www.wikipedia.org .) Bil je minister v Pahorjevi vladi. “Nikoli prej nisem bil v politiki in ko sem vstopil vanjo, me je marsikaj presenetilo. Politika ni fizika niti kemija, je samo politika, kjer pa na žalost dejstva malo pomenijo”, pač pa tudi odziv ljudi na določeno stvar. To mu ni všeč, človek, tudi politik bi moral “najprej vedeti, kaj želi, drugo vprašanje pa je, kako se to izvede”. 
Zmanjševanje krize z ukinjanjem ali združevanjem ministrstev je všečna poteza, a nevarna floskula. Prihranili bi eno plačo, drugi stroški bi ostali. V njegovi stranki (SD) se bodo tega lotili drugače. “Preučili bomo stanje, učinkovitost, notranjo organiziranost in delovanje in potem ocenili, kaj je možno, kaj smiselno, logično”.
Vprašanja visokega šolstva bi morali politiki in univerze reševati skupaj. “Niti ne more politika vsiliti nekaj, niti ne morejo uporabniki zahtevati nekaj, česar ne zmorejo.Nujno je, da se moramo v okviru možnega dogovarjati, kjer pa trčimo na težavo, da se ne znamo pogovarjati.”
Ni življensko odvisen od politike pravi, “grem lahko po svoji poti”.
(Na volitvah kot kandidat SD ni bil izvoljen, B.M.).

Neznosne razmere na trgu dela. I. Dernovšek, Dnevnik, 29.11.2011
Komentator meni, da so starejši redno zaposleni po zaslugi sindikatov ohranili večino pravic, mlajši pa bredejo po močvirju t.i. prekernih in brezpravnih oblikah dela. Imamo pod evropskim povprečjem zaposlenim mladih in starejših od 55 let. Vladi ni uspela skleniti socialnega sporazuma in urediti bolj fleksibilnega zaposlovanja. Zakon o mladem delu, s katerem je želela omejiti nelojalno konkurenco in zlorabo študentskega dela je na referendumu propadel skupaj s pokojninskim zakonom in zakonom o preprečevanju dela na črno.
Prva naloga nove vlade bi morala biti sklenitev socialnega sporazuma (s sindikati in delodajalci, B.M.)

Pred zahtevnimi izzivi tudi kadroviki.  S. Lokar, Dnevnik, 28.11.2011
Slovenska kadrovska zveza, ki vključuje društva za kadrovsko dejavnsot, praznuje 30 let.
Vanda Pečjak, njena predsednica pravi, da so njeni glavni izzivi prilagajanje spremembam in vključevanje novih članov, tudi študentov, ki bodo razvijali nove modele in medgeneracijsko sodelovanje. 
Kadrovik mora močna osebnost, da zna prenesti pritiske, “tudi posledice poslovnih odločitev na zaposlene in sindikate. Znati mora primerno komunicirati z zaposlenimi.  Potrebuje stalna usposabljanja  Dobro mora vedeti, “kaj dobavlja šolski sistem, čeprav šola ni vse.”
Ugotavlja, da šolski sistem ne sledi spremembam v poslovnem okolju. Pri oblikovanju študijskih programov “ni takorekoč nobenega povezovanja med ponudbo izobraževalnih ustanov in tistim, kar potrebuje gospodarstvo. Tako nastajajo velike skupine ljudi, ki diplomirajo iz poklicev, s katerimi nimajo nobenih možnosti za zaposlitev. Posledično mladi z diploma v žepu opravljajo povsem druga dela, kot so si sprva želeli, in dela, za katera ni potrebna tako visoka izobrazba. Menim, da je izobraževalnih institucij v Sloveniji mnogo preveč in so se tako razpršile, da delodajalci sploh nimamo pregleda, kaj ponuja trg dela.” Omejiti bo treba vpis na fakultetah,  kjer je prevelik in “predvsem močno poudariti preusmeritev na študij tehnike, kjer je izrazito premalo diplomantov.”
Umakniti bi se morali zastareli profesorji, “ki se ne želijo prilagoditi mladim in študijskih vsebin predstvljati na napravah, kot je tablični računalnik”.

Sem uspešna in se veliko smejim. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 5.12.2011
Danica Purg, dekanja in (ustanovna) direktorica IEDC-Poslovne šole Bled je prejela od predsednika republike Zlati red za zasluge za  njeno pionirsko delo na področju poslovnega izobraževanja. .
“Zame je največji uspeh, če udeleženec študija doživi preobrazbo, če gre po študiju domov ne samo bolj izobražen, temveč tudi visoko motiviran, da prispeva k pozitivnemu razvoju družbe”.
Poslovna šola Bled deluje že 25 let in se uvršča med  100 najinovativnejših poslovnih šol na svetu.  Želi še naprej razvijati metode izobraževanja vodilnih, ki bodo ustvarjalni, odprti v vst, pripravljeni na nove izzive. Včasih je bil focus na proizvodnji, sedaj postaja pomembnejše medkulturno sodelovanje, mreženje, fleksibilnost, inovativnost, tudi etika in umetnost. Take vrste voditeljev so Sandi Češko, Janez Škrabec, Tatjana Fink in še vrsta drugih.
Vladi svetuje, da poskuša sprementi politično kulturo in vzdušje, za spodbujanje inovacij na področjih, kjer je mogoče zapolsiti največ ljudi.

Konec šale pri mariborski univerzijadi? Silvo Kristan, Dnevnik, 28.11.2011
Bralec meni, da  je mariborska univerzijada - “športni circus peščice študentov” - v interesu lokalnega okolja, ki bo dobilo nekaj športne in druge infrastrukture, ne gre pa za nacionalni interes.
“Če je kaj v nacionalnem športnem interesu, je vrnitev študentske športne vzgoje, ki je bila pred tremi leti na visokošolskih institucijah ukinjena.” (S sklicevanjem na “bolonjo”, B.M.)

Vsi so za omejitev študentskega dela.  I. Dernovšek, Dnevnik, 29.11.2011
Pred volitvami so stranke soglašale, da je treba zmanjšati brezposelnost z utrditvijo gospodarstva in tudi urejanjem študentskega dela. Le-tega je Pahorjeva vlada želela urediti z zakonom o malem delu, a je pogorela na referendumu junija 2011.
SDS meni, da je to delo socialni korektiv, a tudi nelojalna konkurenca zaposlenim. Omejili bi ga na redne študente, do 26 leta in preprečili zlorabe.
Pozitivna Slovenija ima skoraj enake poglede.
Virantovi menijo, da je treba omejiti fiktivni vpis in intenzivirati  študij ter preusmeriti koncesijske dajatve od servisov v pokojninsko zavarovanje študentov.
DESUS bi vse vrste dela uredil v zakonu o delovnih razmerjih, študenti pa bi delali praviloma le med počitnicami.
SLS bi prenesla posredovanje dela na zavod za zaposlovanje, študentske organizacije pa bi financirali iz proračuna.

Vprašali smo za vas. Gremo na volitve. Šolski razgledi, 2.12.2011
Časnik je politične stranje povprašal tudi o tem, kaj mislijo z javnim sektorjem in plačami učiteljev. Povzemamo odgovore večine strank, ki so prišle v parlament:
Pozitivna Slovenija: Javno šolstvo ohranja enako dostopnost. Zasebno je dopolnilo. Nov sporazum o plačah, sedanji system se je izkazal za nevzdržnega.
SD: Proti varčevanju v šolstvu, razen pri investicijah. V plače ne bomo posegali.
DESUS: Javno šolstvo, zasebno naj  se financira samo. Ne bomo posegali v plače.
Lista Virant: Pretežno javno šolstvo, ki pa mora biti dovolj akkovostno za reševanje izzivov prihodnosti. Zasebno na področjih, kjer zadovoljuje drugačne potrebe uporabnikov. Zmanjšanje plač v javni upravi za 2%, na račun nenadomeščanja in napredovanja.
NSi: Kakovostno šolstvo, javno ali zasebno. Zamrznitev plač, manj regresa, stimulacije. SDS: Nadaljevanje politike do zasebnega šolstva iz mandata J.J.; javno šolstvo je temelj. Varčevanje in krčenje javnega sektorja poprek ni rešitev.

Alternative 2011. Prispevki k razumevanju časa. Mladina, Posebna številka, 24.11.2011
Urednik zbranih prispevkov o kriz, poteh vanjo in iz nje Gregor Repovž piše v uvodu, da je današnja razprava popravni izpit za odsotno razpravo v prejšnjih letih. Nismo dovolj dvomili, spodbujali razprave o temeljnih vprašanjih, intelektualno smo v primanjkljaju. Odstotnost razprave je gojišče za manipulacijo, je jeseni 2011 opozoril Slavko Splichal.
France Bučar (Kriza demokracije) piše, da vedno širša javnost hoče “bolj pravično in enakopravno delitev ustvarjenega družbenega proitvoda”.
Jože Mencinger (Deželi se slabo godi, PF UL) meni, da je pri nas težko vladati, tudi dobri predlogi so zavrnjeni, npr. pokojninska reforma z referendumom. Glede plač v javnem sektorju se sprašuje, kakšna bi bila prava sorazmerja npr. 1 profesor=0,64 poslanca.  Ni mu jasno, kako bi merili produktivnost uradnikov.
Mojmir Mrak (EF in FDV UL) vidi rešitev krize evroobmočja v  fiskalni uniji.
Joseph Stiglitz (Globalizacija protesta, Univ. Columbia) se spominja gibanja za državljanske pravice v 60’ v ZDA, ki je bilo uspešno. Današnji protestniki prosijo za pravico do dostojnega dela in plačila, za pravičnejše gospodarstvo in družbo. Nebrzdani trg povzroča krize, potrebni so ustrezni predpisi in demokracija.
Vlado Miheljak (Prihodnost neke iluzije, FDV in FF UL) piše o iluzijah in (utopičnih) idejah, ki se lahko uresničijo: tržna regulacija, tanka država, odprta združena Evropa, neposredna demokracija.  “Moraš biti pek, da smeš kritizirati slabo zapečen kruh?”
Mladen Dolar (FF UL)  meni, da  je težave je povzročila deregulacija trga in privatizacija države. Demokracija se je upehala, neorganizirano gibanje 15o je videti edino realistično; zahteva nemogoče.
Spomenka Hribar se zavzema za odgovornost,  ethos, omejitev človega  glede na končnost, smrt.
Bogomir Kovač (EF UL) se zavzema za večjo integracijo EU, solidarnost, učinkovito odločanje. “To je bitka za kapitalizem s človeškim obrazom, sociualno tržno gospodarstvo, ki temelji na trajnostnem razvoju in družbeno odgovorni ekonomiji.”
Vesna V. Godina (FF UM, FDV UL): Slovenskemu kapitalizmu ne gre dobro. Problem je posnemanje tujih vzorov, počasna modernizacija, pri kateri bi morali upoštevati naše posebnosti in prednosti.
Franček Drenovec (Ostareli in odsluženi): Slovenija je  v razkroju, v pravosodju, izobraževanju, zdravstvu, energetiki, povsod. Kakovost države se vsem fučka. “Slovenci znajo in želijo delati in želijo, da bi njihovi otroci naredili kakšno dobro šolo”. Začeti bo treba na novo. “Jebeš kapital in jebeš ta slovenski paleozoik in njegove oguljene fosile”. Na oder morajo priti delavci. Preiti je treba k vsebini. Imamo dve leti časa.
Jože Vogrinc (Družba ni nekaj, kar “deluje”, FF UL, FDHŠ):  Zamujamo z javno razpravo v civilni družbi, med naravoslovci, tehniki, humanisti in družboslovci, kmeti, delavci, javnimi uslužbenci, načrtovalci in izvajalci. Odpravljanje socialne države niža izobraženost, socialno varnost in zdravje. Spremembe, tudi v EU, bodo trajale več desetletij.
Rudi Rizman (Ugrabljena demokracija, FF UL): Kapitalizem ni vezan na demokracijo. Upori kažejo pot v participativno demokracijo, z vzpostavljanjem javnih prostorov za razpravo. Izobraženost ljudi, internet in “progresivne sestavine v različnih nišah trgah” so potencial za demokracijo.
Jurij Gustinčič (Kje so veliki ljudje, velike reči): prva vojna, Clemenceau, Roosevelt, Hitler, druga, Churchill, DeGaulle, Stalin, Tito, Eisenhower, Nixon; Woodstock, ponovno Wallstreet… Spet smo pri melanholiji tistih, pri katerih bi morali  iskati veličino.
Božo Repe (Med zrezki v Figlmullerju in kobasami na Naschmarktu,  FF UL): Ob poduku o tujih kuhinjah in o rojevanju slovenstva iz duha Nove revije piše zgodovinar o  dveh pomembnejših akcijah za  novo identiteto Slovencev – Podarim dobim (1984 – 1997) in Slovenija moja dežela, v času kritike t.i. skupnih programskih jeder šolstva v SFRJ.
Božidar Debenjak (Je konec brezglavih časov?) piše o levitvi države blaginje v neoliberalni kazino kapitalizem, z ideologijo globalnosti. Potrebujemo pogum za samostojnejše ravnanje (kot pred leti proti IMF)  in novo slovensko levico.
Mojca Vendramin (Kaj, če bi se prebudili?) meni, da izgubljamo energijo z neuspelo pokojninsko reformo, gradnjo TEŠ 6, urejanjem plač v javnem sektorju… Potrebujemo dobre šole, predvsem univerze. Nacionalni program RISS (Drzna Slovenija, B.M.) je zasnova, da se visoko šolstvo in raziskovanje obrne na bolje; vse je odvisno od uresničevanja.
Anton Kramberger (Mila moja cislajtanija, bog te ubio, FDV UL) opozarja na (30 letno) zamudništvo, domačijskost, previdnost, švindlarko tranzicijo. Mladina “dremlje po šolah, barih in čakalnicah za delo”. Šole delajo šolance, so pribežališče za družbo znanja. Poklicne šole so muzeji, večina poklicno profiliranih diplomantov srednjih šol “se vpiše dalje, na višje šole in universe, v veliko veselje dekanov /…, ki /vrtijo svoje specialistične vpisne in olilne mlinčke sto na uro”. Po telefonu ga ošteva izredna študentka, kaj vse mora znati za izpit, nalogo ji bodo napisali drugi; dobi ponudbo, da proda registriran študijski program. Kolega ga pozdravlja, ko mu gre za funcijo, ko je na njej ne več. Gospodje s pozicijami in profesurami silijo šolance, da zanje delajo zastnonj, da jim kdaj postanejo enaki. Ljudje te vrste, “molčeči in delavni, so hvalevreden dejavnik produkcije in konsumpcije, so nadvse dragocen vir za družbeno reprodukcijo, rast in razvoj…
(Čeprav pisec prosi, naj ne interpretiramo zapisanega, končajmo z njegovimi besedami: “Nešto bi trebali smutit, bog te ubio, Antone.” B.M.)
Janko Lorenci (Moj strah, tvoj strah): Bali smo se, da ne bo šlo brez Jugoslavije, bojimo se, da smo zavozili državo, strah nas je kaj bo s krizo. Strah je slab svetovalec, treba ga je razložiti, predelati v konkretne predloge in se zanje tudi zmigati.
Srečo Dragoš (FSD UL): Postajamo tolerantni do zakonov, ki prizadevajo socialne podpirance, brezbrižni do etike, ne levica ne desnica, niti civilna družba, niti intelektualci ne postavlja vprašanja ZAKAJ. Samoumevno je odpuščanje zaposlenih, ukinjanje delavskega soupravljanja, demontaža socialne države, okupacija Iraka, politično dirigiranje ekonomije, novinarjev, šolstva, zgodovine… Gibanje 15o ustavlja ta trend.
Alojz Ihan (MF UL): Ministrstva  se vtikajo v vsako investicijo ali zapooslitev v državnih podjetjih ali zavodih, odločajo o razpisih in denarju. Odgovornost bi morali prenesti nanje.
Dušan Keber (Etični kapitalizem – ne da ali ne, temveč kdaj, MF UL): Kapitalizem krši vrednote, kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost, ustvarja socialne razlike, sproža vojne, vzdržuje navidezno demokracijo in goji potrošništvo, obliko nesvobode.
Aleksander Zadel (Zakaj bo revolucija, FMNIT UP): Družbeno ozračje, brezup, nezadovoljstvo, naraščanje agresivnosti v družinah, na cesti, do manjšin napoveduje revolucijo. Vprašanje je, kakšno vlogo bo imel v njej vsak od nas.
Gabi Čačinovič Vogrinčič (Za drugačen svet najprej drugačna šola, FSD UL): Učitelji se moramo odpovedati temu, da smo edini lastniki vseh znanj, resnic, mnenj.
Slišati je treba otroka, učenca, govoriti z njim, se povezati v učečo se skupnost, se odločiti za drugačno šolo. Ta mora zagotoviti podporo vsakemu učencu, da razvija močna področja, mu zagotoviti možnosti za delo in sodelovanje.
Boris Vezjak (Logika gospodarja, FF UL): Desnici je uspelo ob podpori medijev sesuti oblast, levica se temu ni uspela postaviti po robu. Volilci so izracionalni, želijo gospodarja.  To je drugačna alternative kot tistih pred borzo.
Aleš Vodopivec (Prostora ni možno resetirati, FA UL): Konec je obdobja zapravljivih in ekstravagantnih stavb. Okolje zahteva previdnejše pristope, ne reform. Uničili smo več stavb, ki so bile plod ljubljanske šole arhitekture.  Nismo izkoristili priložnosti, da opuščene industrijske objekte uredimo v kulturna in univerzitetna središča.  Vrniti se moramo k iskanju uporabnosti in lepote.
Luka Omladič (Onstran trajnostnega razvoja, FF UL): Zelena ekonomija izhaja iz kritike gospodarske rasti, v prihodnosti bo rast manjša, celo nična, a bo vseeno omogočala tranzicijo.  O opustitvi kapitalizma se ne bo odločalo v konferenčnih dvoranah.
Maja Novak (Povabi me na kavo): Če bi se vsak Slovenec odrekel eni kavi ali pivu, bi lahko preživel letno sto ljudi. Z enotnim državljanskim dohodkom bi zmanjšali strah pred izgubo zaposlitve, olajšali bi izbiro poklicev in služb ter dodatno izobraževanje.
Miha Blažič, N’Toko (Nevera je opij ljudstva): Živim v državi, kjer nihče nič ne verjame. Želja po spektaklu prekaša želo po resnici. Koga res briga, kaj mislim, kaj počnem? Zgodovino spreminjajo dejanja, drobna, vsakdanja. Današnja doba ni njič bolj dramatična kot druga.
Svetlana Makarovič (Mene ni): Nima avta, familije, računalnika (to je le pripomoček, kot  stari stroj na katerega piše, ne more nadomestiti človeškega stika), ne pošilja SMSov , gleda zanimive oddaje na TV, ima pralni stroj. Ne pusti se “posiljevati z ničemer, kar bi imelo vrednost a priori samo zato, ker o njeni vrednosti hrumi večina. Kajti večina se večinoma moti.

28. november - 4. december 2011

Pismo AO sindikata FF dekanu ob zasedbi FF (25.11.2011)       
Spoštovani gospod dekan,
člani Akcijskega odbora Sindikata delavcev FF smo v sredo na sestanku podprli legitimna prizadevanja študentov in kolegov za izboljšanje kvalitete študija, pogojev, v katerih poteka študijski proces, in  na splošno odnosa slovenske družbe do številnih problemov, ki se pojavljajo v visokem izobraževanju. Akcijski odbor v zvezi s tem opozarja* predvsem na:
1) delitev zaposlenih v visokem šolstvu na tiste, ki odločajo, in tiste, o katerih se odloča (značilen primer so strokovni delavci, ki nimajo nikakršne pravice odločanja);              
2) vedno pogostejšo ponižujočo neusklajenost med nazivi in delovnimi mesti (docenti in izredni profesorji na delovnih mestih asistentov);
3) vedno večjo delovno obremenjenost (nekateri asistenti in lektorji opravljajo znatno višje število ur, kot določa njihova delovna obveznost – in to zastonj!);
4) vedno večje število začasnih in pogodbenih zaposlitev ob žaljivo nizkih honorarjih (trenutne urne postavke za uro predavanj npr. asistenta z doktoratom so nižje kot urne postavke za uro osnovnošolskih ali srednješolskih inštrukcij);                                
5) dejstvo, da kriterij za dodelitev sredstev za raziskovanje oziroma izobraževanje ni kvaliteta raziskovalnega in strokovnega dela zaposlenega in utemeljenost njegovih  potreb po materialnih sredstvih in izobraževanju, temveč delovno mesto, ki ga zaposleni zaseda (omenjena sredstva prejemajo samo docenti, izredni in redni  profesorji ter asistenti, medtem ko si morajo ostali – tudi tisti, ki morajo zaradi narave svojega predmeta poučevanja pogosto potovati v tujino, npr. lektorji tujih jezikov, prisiljeni sami kriti vse stroške nabave literature, računalniške in druge opreme, udeležbe na strokovnih in znanstvenih srečanjih ter izobraževanj iz lastnih dohodkov);   
6) nepopisno zmedo, ki trenutno vlada pri Zakonu o plačah v javnem sektorju, ker so zaposleni v visokem šolstvu in raziskovanju razvrščeni v več različnih plačnih skupin in za enako delo različno ovrednoteni (rešitev bi bila uvrstitev teh delavcev v eno samo plačno skupino in vzpostavitev pravičnih plačnih sorazmerij navznoter in navzven ali pa celo oblikovanje nove posebne kolektivne pogodbe za visoko šolstvo in raziskovalno dejavnost, o čemer se je pred časom že govorilo);
7) dejstvo, da je zaposleni na nekaterih delovnih mestih (lektorji, bibliotekarji…) nimajo zakonsko zagotovljene možnosti napredovanja v nazive, ker taki nazivi preprosto ne obstajajo (sedanje izenačevanje stopnje pridobljene izobrazbe z nazivom in možnost napredovanja le za 5, ne pa za z zakonom zagotovljenih 10 plačnih razredov sta nezakonita);                    
8) nepripravljenost vlade in krovnih sindikatov za odpravo očitnih plačnih anomalij, ki zaposlene v visokem šolstvu postavljajo v sramotno podrejen položaj glede na zaposlene na drugih primerljivih mestih v javnem sektorju (naše plače bi morale biti glede na odgovornost in samostojnost dela ter na zahtevano izobrazbo primerljive s sodniškimi ali zdravniškimi, dejansko pa zaposleni na nekaterih delovnih mestih v visokem šolstvu prejemajo tudi po 30% manjše plače kot tisti z enako izobrazbo v srednji ali osnovni šoli ali celo v vrtcu).
Kot dekana te ustanove in tudi kot člana sindikata Vas pozivamo, da zaradi opisanega položaja v visokem šolstvu pokažete kar največjo možno mero razumevanja in strpnosti do vseh prizadevanj za odpravo naštetih in tudi ostalih nepravilnosti.  Pričakujemo, da boste pokazali pripravljenost za srečanje z nami in pogovor o tem, kako bi lahko dosegli izboljšanje stanja v dobro vseh zaposlenih in predvsem v dobro študentov.   
Z lepimi pozdravi,   Agata Šega, predsednica Sindikata delavcev FF   
* poudarki B.M.

Znanje žanje. Uroš Š. Kramberger, Dnevnik, 24.11.2011     
Bolonjska reforma naj bi služila udejanjanju lizbonske strategije EU za razvoj konkurenčnega gospodarstva. V bolonjskem študiju naj bi znanje dalo finančni rezultat, ki bo ustrezal »trgu«. Ta princip je v krizi družbenoekonomskega modela Zahoda videti vse bolj tragičen. Zasebo FF UL je treba razumeti v kontekstu njenih (so) organizatorjev, ki  opozarjajo, da je pot do znanja vse bolj zaprta za tiste, ki nimajo denarja. Podobno že nekaj  mesecen na ulicah opozarjajo študentje v Čilu, kjer so visoko šolstvo najbolj sprivatizirali. In v Velili Britaniji, kjer  so v nekaj letih že devetkrat  dvignili šolnine – do 9000 funtov. Ter na Hrvaškem kjer so študenti 2009 zaradi uvajanja plačljivega študija za nekaj mesecev ustavili študij.  Ta mesec so študenti (ponovno) zasedli filozofski fakulteti v Zagrebu in v Beogradu (Srbija). »Zahteve so po vsem svetu enake: omogočiti dostop do znanja vsem in preprečiti spreminjanja univerz v »podjetja««.  Slovenija se vsemu temu ne more izogniti. Programi na 3. stopnji (dr.) se merijo (prodajajo?, B.M.) v »nekajtisočevrskih zneskih«; programi zasebnih fakultet, nastalih v času vladanja neke (prihodnje) politične opcije pa »v več kot desettisočevrskih«. O odnosu med  služenjem znanja in kakovostjo znanja pa nič. Postalo je očitno (ne le v »visokošolstvu«) je očitno, da trgu ne kaže prepuščati skrbi za zaščito javnega interesa. »Kdor seje direktive, žanje parole in zasedbe«.

Spomin na sedemdnevno zasedbo je še vedno živ.  B. Petkovič, Dnevnik, 24.11.2011
Med zasedbo FF UL maja leta 1971  je  (takratni) študentski aktivist-teoretik Andrej Ule za Dnevnik povedal: »Iz sodnih pregonov se je  akcija razširila na poskus alternativne univerze.« V skupinah so študenti pisali članke in zahteve, skrbeli za hrano in kulturo, peli so revolucionarne pesmi, okoli 100 jih je tam prenočevalo, predavanja in izpiti so potekala/i normalno, je takrat pisal časnik.  Varja Cvetko Orešnik, danes profesorica FF pvai, da sta njen oče – dekan in tajnik Pišek dogovorila s študenti za pravila igre. Zaostrilo se je, ko je nek študent začel gladovno stavkati, a so njegovi kolegi čez nekaj dni poklicali rešilca. Darko Štrajn, takratni aktivist, danes pripoveduje, kako so pred zasedbo zaprli par študentov. Lisjaka zaradi izjav v gostilni, Milana Jesiha zaradi pesniškega poziva k streljanju policajev in Franeta Adama zaradi anarhistične parole na panoju v avli  fakultete. Tja so vstopili policisti in ga aretirali, kar je bila kaplja čez rok.  Štrajn ugotavlja podobnosti s tokratno zasedbo. Mi smo se navezovali na novo levico, zdaj na globalno gibanje 15o. »Tudi pred 40 leti se je govorilo o reformi univerze in poivezovanju z gospodarstvom«. In da jih preveč študira humanistiko. 

Vračanje odpisanih. Radovan Kozmos, Delo, 24.11.2011
V tednu, ko so študentje mehko zasedli FF in odločno povedali, kaj je narobe v visokem šolstvu so potihnile litanije o krizi. Tudi zaradi predovolinih opravil, opravkov na sodišču in ker je  politfinančnikom nerodno zaradi dolgov, ekonomistom v nadzornjih svetih pa zaradi pasive v bilancah. Politična levica kleca po celi Evropi. »No pravzaprav crkuje socializem, kolikor ga je kdaj bilo. Je pa ironija, da  kapitalizem zmaguje v trenutku, ko je zgodovinsko  tako prepričljivo izgubil.«.
»Morda bodo vsaj protestni študentje dosegli uresničitev  katere izmed svojih upravičenih zahtev. Na mladih svet stoji.« Druge rešitve, ki jih ponujajo finalisti volitev, so bolj bogpomagaj. »Streznitev, ki je nujna, bo boleča, a zdravilna.«

Miha Kordiš. Študent, ki je okupiral filozofsko fakulteto. M. Belovič, Sobotna priloga, Delo, 24.11.2011
Aktivist gibanja Mi smo univerza, študent 4.letnika, kot Che Guevara. Nekakšen vodja, prvi glas zasedbe. Gibanje želi v fakulteto znova naseliti polnokrvne študente, jo napraqviti za svojo, predvsem pa avtonomno, kot je to mislil Kant. »Cilj je doseči sistem izobraževanja in toeretske produkcije, ki si bo sposoben zamišljati zgodovinske alternative družbenopolitičnemu sistemu, ki temelji na socialni neenakosti, konkurenčnosti, tehnikratskemu elitizmu in podjetniškemu idiotizmu«. To je boj za intelektualni forum, ki dovoljuje avtonomno mišljenje, izmenjavo mnenj. To tradicijo je univerza marsikje izgubila še pred »bolonjo«, drugod pa obdržala tudi po njej.
V času zasedbe FF leta 1971 je študentski sindikalizem in upor proti neki drugi reformi visokega šolstva (?, B.M.), prešel v kritiko svetovnih družbenih razmer. Tokrat je globalna kritika razmer prešla v intersno, študenti zahtevajo boljši (materialni) status, polno štipendiranje, brez šolnin. Kot takrat reformi očitajo utilitaristični liberalizem, ukinjanje produkcije intelektualncev. Obrakrat je gibanje trčila v osnovni problem. V političnem karnevalu (rituali prehoda?) so si študenti dali duška, dobili nato svoj radio, kakšno štipendijo več in se nato vrnili v svoje udobne družbene vloge. Sedanja akcija »ne ruši sistema, temveč zahteva njegovo adaptacijo«. Temelje so postavili Nevidni delavci sveta, zdaj so aktivisti podobni hipijski skupnosti, »sledi reakcija obstoječe socialne strukture. /.../ Se lahko zgodi, da se zgodovina obeh gibanj ponoi kot farsa, gibanje pa zbledi, kot spomin na hipije, propadlo antikulturo, ki se je utopila v lastni nezmožnosti spremeniti svet /.../? /.../ je treba začeti misliti, če z družbenimi spremembami mislimo resno«.

Zaključki konference z naslovom Študij – presečišče med teorijo in prakso? 28. 11. 2011
povezava ...
27.11.2011 se je zaključila nacionalna konferenca z naslovom Študij – presečišče med teorijo in prakso?.Organizirala jo je ŠOS. Sprejeti zaključki lahko pomembno prispevajo k razvoju visokega šolstva v Sloveniji. Na podlagi vsebine in zaključkov bo ŠOS pripravili dokument s predlaganimi rešitvami in jih posredoval vsem ključnim deležnikom v visokošolskem prostoru.
Letošnja konferenca je bila posvečena povezovanju visokega šolstva s širšim (gospodarskim) okoljem oz. ključnimi deležniki tako pri pripravi kot tudi izvedbi študijskih programov, z namenom doseganja večje zaposljivosti diplomantov različnih področij. V zaključkih je izpostavljeno večje sodelovanje vseh deležnikov pri pripravi študijskih programov, smiselna vključitev strokovne prakse v študijske programe ter nujna izvedba strukturnih sprememb in ne zgolj odzivanje na trenutno stanje. Še posebej je bila izpostavljena nujnost izboljšanja sistema informiranja študentov že med (in tudi pred) samim študijem, kjer igrajo pomembno vlogo karierni centri. Kot je zaključila večina udeležencev pa dvig kakovosti študijskih programov pomeni tudi možnost večjega zaposlovanja mladih diplomantov. Izpostavljena je bila tudi odgovornost vseh deležnikov, ne samo študentov ampak tudi predavateljev oz. visokošolskih zavodov, delodajalcev in države, s ciljem povečanja kakovosti visokega šolstva in hitrejšega zaposlovanja.
Skozi predstavitve in okrogle mize so študenti in predstavniki visokošolskih deležnikov z dialogom in sodelovanjem poskušali najti ustrezne rešitve. V kontekstu tega tudi samoiniciativno organiziranje študentov pripomore k širjenju pogleda na stanje duha v državi, kjer je potrebno z dialogom in iskanjem skupnih rešitev najti najboljšo možnost za vse udeležene.   
Na podlagi konference bo ŠOS pripravili dokument s predlaganimi rešitvami in jih posredoval vsem ključnim deležnikom v visokošolskem procesu. Na konferenco so bili povabljeni tudi vsi predstavniki univerz, ki pa se z izjemo Univerze v Mariboru, niso odzvali vabilu. V vsakem primeru pa si študenti želijo večjega sodelovanja s predstavniki univerz pri za študente in tudi celotno družbo pomembnih vprašanjih.
Gradivo in zaključki bodo objavljeni na www.highereducation.si.

Štiblar: Rešitev je manj industrije, več storitev. Vesna B. Popit, Delo,  25.11.2011
Analitiki menijo, da se  prihodnjih dveh letih se gospodarske razmere ne bodo izboljšale. In če se pasivna ekonomska politika ne bo spremenila v aktivno, tako EU kot Slovenijo čaka »izgubljeno desetletje«.  Franjo Štiblar (PF UL) v zadnji številki revije EIPF Gospodarska gibanja ugotavlja, da bodo pogoje poslovanja podjetijj in bank v 2012 določale gospodarske razmere v svetu, predvsem pa cene surovin in energije na svetovnih trgih, gospodarska rast in inflacija pri naših najpomembnejših trgovinskih partnerjih ter nihanje tečajev, obrestnih mer in kapitala na svetovnem finančnem trgu. In ne izid volitev.   Dolgoročno bodo rasle države, ki se uspešneje preoblikujejo iz industrijske v storitveno. To  za Slovenijo ne pomeni ukinjanje industrije, ki naj bi v nišah še naprej uspevala, le da zaposlitve v njej ne bi bilo več. Delo bo v (izbranih) storitvenih in primarnih sektorjih, ki naj bi jih podpirala država - turizem, zdravilišča in drugi. Glej tudi: povezavo in povezavo.

Prazno govorjenje o razvoju. Slovenija v bizarni situaciji. Bojan Ekselenski. Delo, 26.11.2011
Pred volitvami imajo vsi polna usta besed o razvojnem preboju, družbi znanja ipd., piše Bojan Ekselenski, izredni študent EPF UM, planinski vodnik in avtor fantazijske sage Vitezi in čarovniki. Praksa je nekaj drugega. »Pred  časom se je  znanstvena srenja prav v delu  »sfafala« okoli indeksa citiranosti.  Komu mar za to?« Tujci – ne dobri lastniki – bodo pokupili dobra podjetja, ki bodo samo proizvodni obrati, z razvojem, ki skrbi za tekočo proizvodnjo. »Na cesti bodo najprej ljudje z inženirsko izobrazbo, saj ima lastnik ves razvoj pri sebi doma«. Tako je, »če si politiki pod družbo znanja predstavljajo indeks citiranosti«.
Iz ozadja vladajo monopolna omrežja, javnosti dobro skriti klani. Ljudje iz (omenjenih) proizvodnih obratov  z minimalno plačo »ne potrebujejo razvitega storitvenega sektorja, zato je logično, da »hoče politika privatizirati šolstvo, zdravstvo, pokojninski sistem, socialo in kulturo«. Saj ne bo imel nihče denarja za gledališče, knjige, šolanje otrok...
Najti je treba lastnike, ki se jim bo »izplačalo obdržati in celo vlagali v razvoj«. Ne levo, niti desno ali po sredini, temveč za delovna mesta!

Komedija, ob kateri se nihče več ne smeji. Politik mora uživati zaupanje. B. Šalamon, Nedeljski, 27.11.2011
Med kandidati na volitvah so tudi ljudje, ki kršijo etični kodeks za javne funkcionarje. Sestavljalec kodeksa G.V. je v letu, ko je prejemal poslansko nadomestilo je s honorarji služil visoke zneske, predsednik stranke G.G. je zatajil solastništvo podjetja, predsednici stranke K.K. očitajo klientelizem in omrežja, prvakom strank J.J., Z.J. in D.J. očitajo okoriščanja...
Urban Vehovar, sociolog (PeF UP) pravi, da so ljudje izgubili zaupanje v državo, v politike. Od volitev ne smemo preveč pričakovati, »to je le komedija«. »Ljudje so pripravljeni pristati na vse, smo da imajo polne želodce, ne glede na to, kaj se dogaja. /.../  Slovenci smo bistveno manj dobri, kot si radi predstavljamo, bistveno manj etični in to je treba vzeti v zakup.« V ozadju je tradicionalizem, egalitarni sindrom in avtoritarizem. 
Jože Trontelj, profesor nevrologije (MF UL), predsednik SAZU, ima izkušnje iz biomedicinske etike. Glavno etično pravilio za zdravnika je:  »ne škoditi pacientu«, za politika pa »ne sprejemati odločitev, ki bi neupravičeno prizadele skupine ljudi, narod ali celo druge narode«.  Za etične odločitve so potrebno znanje, pogum in varovanje pravic in blaginje tisith, ki jih ukrepi prizadenejo. Kadar zdravnik in politik odpovesta, so udgovorni tudi tisti, ki so ju nastavili. Ljudstvo ima voditelje, kot jih zasluži. Koruptivno dejanje politika mora pomeniti konec kariere.
Ljudje se  bojijo poltikov, ki v sodelovanju s kapitalom skušajo gospodarsko uspešnost doseči na račun neusmiljenega izkoriščanja ljudi, okolja in narave. Načrtovalci takega razvoja ne upoštevajo stroškov izrabe naravnih dobrin in prikrajšanosti delavcev pri plačah. Ne prištejejo cene porabljenih neobnovljivih virov, ki jih krademo svojim vnukom. Izdelujejo stvari, ki jih nihče ne potrebuje, kupce pa dobijo z neiskrenim oglaševanjem. Tekmovalnost, konkurenčnost prinaša maloštevilne zmagovalce in množice poražencev. »Človeško delo je treba v večji meri usmriti v ustvarjanje in razvoj nematerialnih dobrin«.

Počasno staranje mladih ekonomistov. C. Brajer, Nedeljski, 20.11.2011
Mladoekonomnisti, ki so prisegali na liberalizacijo trgov, se zdaj hitro starajo, meni Jože Mencinger (PF UL).  Med tistimi, o katerih govori, je tudi Janez Šušteršič, ekonomist, kandidat na volitvah, profesor (FM UP, FUDŠ N. Gorica in MFPDŠ Celje). »Veliko delam, a nisem vsestranski. Predavam na treh različnih fakultetah, vendar podobne stvari na podoben način«. 
»Največja težava je, da večina ljudi zasluži le toliko, da sicer preživi /.../ brez perspektive, da se ji bo to popravilo. Temu pravimo propad srednjega razreda. Tu se začne krhati zaupanje /.../«. Imamo kar nekaj posameznikov, ki so obogateli »s trdim in poštenim delom /.../ uspešnih zdravnikov, sodnikov, strokovnjakov /.../ Moramo jih ceniti, jim dati ključno mesto v družbi.«
»Pogoj liberalizma je svoboda za lastne odločitve, a tudi odgovornost zanje./.../ trden pravni okvir /.../ regulacija.« Tega pa pri nas ni. »Povečanje prožnosti dela, znižanje davkov, privatizacija ključnih državnih podjetij in poenostavitev poslovnega okolja so koraki v pravo smer.

O izhodiščih za delovanje javne države. Andraž Teršek, Pogledi, 23.11.2011
Andraž Teršek, pravnik, zaposlen na UP je kritičen do pravnikov, meni, da lahko tudi njim pripišemo odgovornost za  naše težave.  »Ne potrebujemo še več diplomiranih pravnikov, pravniških poklicev, odvetnikov in notarjev, poravnih svetovalcev, pravnih pravil, še bolj besedilno dolgoveznih /.../ določb, še več javnih služb in funkcij ali celo sprememb ustave.«
Nujne bodo spremembe pravnega študija. »Pravniki morajo biti po pridobljeni diplomi sposobni reševati kakršnakoli pravna in ustavnopravna vprašanja.« »Učenja na pamet je enostavno preveč, premalo je kritičnega mišljenja in analitičnega presojanja družbene primernosti in pravne ustreznosti pravil. /.../ Še vedno se dogaja, da profesor pred študenti bere iz svoje knjige, da študijska gradiva ne sežejo dlje od vsebine zakonskih besedil, da se leto za letom izdajajo »delno dopolnjene in sprememnjene izdaje« istih študijskih knjig, ali da se te z isto vsebino izdajajo pod različnimi naslovi. Tudi ni neobičajno, da podiplomski študij pomeni učenje iste snovi z uporabo iste literature, doktorski študij pa prepogosto ni pravi znanstveni študij, pač pa le postopek rahlo usmerjenega pisanja doktorske disertacije«. Tako  nastane toliko pravniških formalistov, ki v javni upravi »delujejo kot ozkogledi tehnokrati in pravno ravnodušni birokrati«.
»Razum, etika in pravičnost morajo biti skrbno negovane značilnosti pravnega študija /.../ učenje pravnih vsebin mora biti vselej dopolnjeno s kritično analizo družbanih praks in njihove neposredne uporabe v teh praksah.« Učenje uporabne matematike bi moralo biti del študijskega programa. Zmanjšati bi morali število vpisnih mest in (ponovno) uvesti sprejemni izpit na pravnih fakultetah. Najpozneje po koncu drugega letnika je potrebna praksa v pravosodju, praktično uspšosabljanje bi morala večina študentov opraviti že pred pristopom k pravosodnemu izpitu. Tudi na predavanjih za ta izpit včasih predavatelji »zakonske člene brez zadrege le berejo pred zborom mladih pravnikov«.
»Za dvig kakovosti pravne države in zaščito človeškega dostojanstva ne potrebujemo še več /.../«. (Glej zgoraj, B.M.). Treba je »spremeniti proces pravnega izobraževanja, zakonopisje, interpretacijo prava, pravne argumentacije in pravno prakso. Potrebno je spremeniti družbeno prakso«.

Bo pokojninska reforma usodna tudi za prihodnjo vlado?
I. Dernovšek, Dnevnik, 23.11.2011
Propadla pokojninska reforma je predvodevala postopen dvig pogoja za redno upokojitev na 65 let in 15 let zavarovalne dobe, ali  (za moške) 60 let in 43 let pokojninske dobe in (za ženske) 58 let in 41 let pokojninske dobe. Predčasna upokojitev z malusi (odtegljaji, B.M.) bi bila mogoča s 60 leti in (za moške) 40 let oz. (za ženske) 28 let pokojninske dobe. Sindikati pa so predlagali 60 in  40 oz. 38 let; daljše »ostajanje na delovnem mestu« bi spodbujali, delodajalcem pa bi dvignili prispevno stopnjo z 8,85 na 15,5 %.    Pregled različnih pogledov strank pred volitvami 2011:
SDS označuje trditev, da je reforma nujna z demagogijo in je ne uvrščajo med  10 nujnih ukrepov. Zagovarja uvedbo pokojninskega računa. Tudi v NSi ne verjamejo v zaostrovanje pogojev za upokojitev.  Lista Gregorja Viranta  bi naredila  pokojninski sistem bolj pregleden. Bolj bi poudarili delovno dobo. Pravične rešitve bi poiskali po dialogu in ob upoštevanju finančnih zmožnosti.
SD opozarja na vzdržnost sistema za prihodnje generacije, zaustaviti bi morali padanje pokojnin. Upokojitveno starost bi prilagodili tisti v razvitih državah, upoštevali bi razlike glede na vrsto dela.
PS Zorana Jankoviča podpira dobre rešitve propadle reforme, za katero v LDS menijo, da je bila korak naprej. Tudi Zares je za podaljševanje delovne aktivnosti na 65 let ob 40 let dobe, saj bi se sicer zmanjševala sredstva »za soocialne transferje, šolstvo, zdravstvo...«  Pra tako upokojitveno starost 65 let podpirata Demokratična stranka dela in Desus (ta bi opustil 40 let dobe in ukinil dodatke ipd. ter uvedel individualni račun). Stranka za trajnistni razvoj TRS kot ključno temo poudarja zaposlitev mladih. SEM-Si bi zato znižala upokojitveno starost in sprostili delovna mesta za mlade. SMS-Zeleni bi uvedli univerzalno pokojnino.
Večina manjših strank bi ukinila drugi steber pokojninskega zavarovanja. SDS, NSI, PS, Lista Virant in nekdanji vladni trojček pa bi zanimanje za vlaganje bolj spodbudili.

Žabji sindrom. Ranka Ivelja, Dnevnik, 25.11.2011
Kolumnistka meni, da  postaja upor »zadnji izhod ponižanih in razžaljenih ali nekakšen akademski luksuz. Vsi drugi se obnašamo kot žaba, ki so jo vrgli v hladno vodo, zaradi česar reva ne opazi, da bo vsak hip skuhana. /.../ Še zasedba filozofske fakultete spominja na štrikarijo tete Justi. Študentje bi protestirali, a ne preveč in ne predolgo. Treba je diplomirati.« Slovenija postaja čudaška, stanje duha pa vse bolj mrakobno, čakajoč na volitve, ki bodo kajpada vse spremenile. Navaja primere oglasnega pisanja o »tistih dneh« (kot da ne bi bilo šestdesetih, ženskih študij idr.), nagrado novinarju, ki je pisal za brezplačnike, oprostilno sodbo obdolženemu, ki je božal deklice...

Znanost v Sloveniji potrebuje večjo podporo. Pametna rešitev, november 2011
Dušan Petrač, strokovnjak s področja vesoljske tehnike je leta 1971 doktoriral iz fizike po podiplomsksem študiju na  UCLA (ZDA), nato pa delal pri agenciji NASA. Za predvolilno publikacijo (izdajatelj Slovenska demokratska stranka) govori o tem, kako približati Sovenijo najbolj razvitim državam. Iz dokumenta »Drzna Slovenija« (MVZT, »z  mnogimi precej utopičnimi pogledi«) navaja podatke, da imamo najmanj vpisanih v EU v naravoslovne in tehnične vede. Vzgajati moramo dovolj primernih kadrov in zanje najti zaposlitev, kar bi dosegli tudi z višjimi štipendijami v teh panogah. Veliko večja bi morala biti tudi podpora države Slovenski znanstveni fondaciji, ki (s sponzorstvi) pripravlja odlični Festival znanosti.
Glej: povezavo 1 in 2.

2004-2008: mandat izpolnjenih obljub.  Pametna rešitev, november 2011
Slovenija je že dokazala, da zmore več, piše v predvolilni publkikacij (izdajatelj Slovenska demokratska stranka), in sicer v času vlade J.J. Med drugimi ukrepi je za ugodnejše poslovno okolje uvedla »olajšave za vlaganje v razsikave v raziskave in razvoj, vključno z regijsko komponento«. V točki »vlaganje finančnih sredstev na področju šolstva in infrastrukturnih projektov« navaja »vlaganje v zgraditev vadbenih površin na podlagi črpanja evropskih sredstev za projekte kot so Nordijski center Planica, Tekaški center Rogla, Veslaški center Bled, Biatlonski center Pokljuka ipd., zagotavljanje sredstev za vzdrževalna dela vzgojno-izobraževalnih objektov v Sloveniji, ki so last države;«.
V prvi polovici 2008 je Slovenija uspešno predsedovala EU www.eu2008.si/si/  in takrat »izpeljala nekaj ključnih političnih dosežkov, ki so se doslej na ravni evropske sededvajseterice zdeli neuresničljivi«. Takrat »se je začel nov triletni cikel prenovljene Lizbonske strategije za rast in delovna mesta, uvedena je bila peta svoboščina, to je prost pretok znanja, ki povečuje čezmejno mobilnost raziskovalcev, študentov, znanstvenikov in univerzitetnih predavateljev. /.../ Ustanovljena je bila tudi Evrosredozemska univerza s sedežem v Portorožu«.(Glej EMUNI ).

Neodločnost in nejasnost. Kaj si politiki upajo povedati. D. Caharijas, Objektiv, Dnevnik, 26.11.2011
Zbrani odgovori političnih strank pred vlolitvami, tudi o trgu delovne sile, izobraževanju in  pokojninski reformi.  Večina strank je za fleksibilnost, lažje odpuščanje zaposlenih in nižjo stopnjo brezposelnosti, za več sociale in višjo upokojitveno starost. Tudi pri izobraževalnemu sistemu so stranke prepričane, da je mogoče kakovost šolstva zagotavljati za vse. O visokem šolstvu strank niso vprašali in tudi med njihovimi odgovori ga ne najdemo.

Dr. Renata Salecl. Intervju. R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 26.11.2011
Dalši pogovor s filozofinjo in sociologinjo, redno in gostujočo profesorico (Cardozo School of Law, University of London, London School of Economics) ter znanstveno svetnico na Inštitutu za kriminologijo pri PF UL. Knjige: Disciplina kot pogoj svobode, zakaj ubogamo oblast, O tesnobi, Izbira in (Per)verzije.
Je črnogleda glede razvoja kapitalizma, pridejo še bolj grobe oblike. Zato je treba iskati načine, kako okrepiti državo, ki lahko posreduje pri veliki brezposelnosti. Iluzija je, da je kapitalizem vezan na svobodni trg, ki lahko deluje brez zakonov - »vedno ga je reguliral – tako, da je koristil določenim elitam«. Trg zahteva zakone že od prvih trgovanj z žitom. (Op.: tudi z znanjem?, B.M.) Pomembno je kdo ga tehta, kdo pregleduje tehtnico in kako je ceh trgovcev notranje organiziran. Privatizacija železnic in bolnišnic v Angliji sta prinesli nesreče in okužbe. Na Kitajskem, v Vietnamu in drugje se avtoritarna oblast povezuje s svobodnim trgom.
Neoliberalni program na videz deluje birokratsko, ekonomistično, a je vedno podprt z (desno) idelologijo. Npr. za neuspeh je kriv posameznik, krivi so tujci, intelektualci, zlasti mednarodni. Slovenija ni  tako posebna, smo »običajna potrošniška družba s postindustrijsko logiko kapitalizma«. Kapitalizem povzroča tesnobo, ta razkraja skupnost, tudi družino, medosebne in profesionalne odnose. Idealni potrošnik, državljan, je zadolžen, čuti tesnobo in počuti se krivega.
Naša težava je odnos do avtoritete, ne priznavamo je, borimo se proti njej. Očetje bi bili radi otrokom prijatelji (op.: Kaj šele matere!, B.M.). »Težko jo priznavamo učiteljem, ti si ne upajo biti avtoritete.« Po drugi strani jo pogrešamo, iščemo voditelja, ki seveda ne smejo priznati lastne šibkosti. Raziskovalci ugotavljajo, da je med voditelji toliko »patoloških osebnosti, paranoičnih psihopatov, ki nimajo dvomov in zlahka odvržejo ljudi, če se bojijo, da bi jim ti škodovali«. Zaradi spomina na pretekli režim se bolj boji samocenzure kot cenzure.
Gibanje Okupirajmo Wall Street oz. 15o je pomembno, moralo se bo še (strankarsko) organizirati. »S študenti se  absolutno strinjam v stališču, da bolonjska reforma proizvaja fahidiote. Poleg tega je študirajočim odvzela odgovornost za študijski razvoj, od njih se pričakuje le osvajanje kompetenc in hitro memoriranje vsebin. /.../ spominja na usmerjeno izobraževanje, tudi tedaj je bil cilj čim prej izobraziti kadre za potrebe gospodarstva. /.../ prispeva k zniževanju intelektualne ravni celotne družbe. /.../ fakultete postajajo tovarne.
Univerze po svetu vse bolj funkcionirajo kot korporacije, tudi javne med njimi, saj so zaradi ekonomske krize pod vse večjim pritiskom.« Univerze iz Anglije in ZDA odpirajo podružnice, kolidže v tretjem svetu. Npr. V Abu Dabiju, kjer so prepričani, da si bodo njihovi študentje kupili vstop v svetovno elito. V Vzhodni Evropi npr. na Poljskem so se razpasle zasebne univerze, kjer se lažje in hitreje pride do diplome. Humanistika in umetnost postaja nepotreben luksuz. Javna Univ.of London je ustanovila zasebno univerzo z dragimi šolninami, z slavnimi predavatelji z vsega sveta. »To pomeni, da bo elitno znanje dostopno le elitam. Bojim se, da bo ob slabi kakovosti študija na javnih ustanovah razvoj šel v podobno smer tudi pri nas.« V intelektualno nazadovanje družbe vodi tako brezplačen, a nekvaliteten študij kot tudi drage, zasebne inštitucije.
Ob spremembah, težavah družbe se dogajajo psihične spremembe posameznikov, več je novodobnih simptomov, travm, samopoškodovanj, odvisnosti. Boji se »diskurza o pomanjkanju vrednot«, ker »povečuje tesnobo in občutek, da se ne da nič storiti«. Verjame, da se vrednote v družbi ohranjajo, vsemu navkljub. »Solidarnosti in občutka za ljudi v nesreči je med nami še veliko«.

Zgodbe z rečnih bregov. Sonja Merljak. Sobotna priloga, Delo, 26.11.2011
Civilizacija je kot reka z bregovi, je zapisal filozof W. Durant. V njej se pretaka kri ljudi, ki pobijajo, kradejo, vpijejo in počnejo stvari, o katerih poročajo zgodovinarji; medtem pa na bregovih – neopazno – sleherniki gradijo domove, se ljubijo, vzgajajo otroke, pojejo, pesnijo.«
Eno od takih, njej bližnjih  oseb  so svojci  te dni dali v dom. Živela je v L., poletja je preživljala v rojstni vasi; dokler je bila pri močeh. Zdaj živi v novem kraju, ki ga ne pozna. Sreča, da je bilo tam prosto mesto zanjo. Nekoč bomo to (tam) tudi mi. Take odločitve so težke. Kaj nam to pove o družbi?
Kako dolgo bomo živeli? In kako? Kako bomo poskrbeli za bližnje? Se bomo posvetili staršem? Ali otrokom? Obojim? In kdo bo skrbel za nas?
»Ko počasi odhajamo, izstopamo iz socialnih mrež, ki smo jih stkali v življenju. Upokojimi se, počasi izgubljamo prijatelje, meje našega sveta se vse bolj ožimo. Kakšno je življenje v jeseni, vedo samo tisti, ki ga doživijo.« Drugi opazujemo in razmišljamo. Vsaka zgodba na bregu reke je vredna pozornosti. Sploh v dneh, polnih  praznih političnih besed.

21. - 27. november 2011

Čigave interese ščiti Pergam? Sporočilo za javnost. 16.11.2011, Branimir Štrukelj, predsednik Konfederacije sindikatov javneg sektorja Slovenije
Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS), ki zastopa 74.000 delavk in delavcev v javnem sektorju, je s svojimi ravnanji v času krize večkrat pokazala zavedanje o resnosti razmer v državi. Pred letom dni smo sindikati, člani KSJS, v podpisanem dogovoru z vlado – zavedajoč se hitrega poslabševanja ekonomskih razmer – ocenili, da bomo dolgoročni materialni položaj javnih uslužbenk in uslužbencev najustrezneje zavarovali s pristankom na odložitev odprave tretje in četrte četrtine ugotovljenih plačnih nesorazmerij. Sindikati, ki jih je takrat vodil Janez Posedi, so v istem času s stavko zahtevali izplačilo tretje četrtine in nas hkrati poskušali očrniti pri našem številčnem članstvu z obtožbami, da nas pri sklenitvi dogovora z vlado vodijo politični motivi, ne pa skrb za interese javnih uslužbencev. KSJS je pristala na odložitev pridobljenih pravic na čas izboljšanja gospodarske rasti, ni pa se jim odpovedala! S tem dogovorom se je za 314 milijonov evrov zmanjšal potrebni obseg javnofinančnih sredstev za plače. Če k temu prištejemo še učinke prvega (iz februarja 2009) in drugega dogovora (iz oktobra 2009), smo se javni uslužbenci glede na podatke slovenske vlade v zadnjih dveh letih in pol že odrekli 714 milijonom evrov, ki bi sicer morali biti izplačani pri plačah.
Javni uslužbenci imajo upravičeno občutek, da so bremena krize nepravično razporejena, saj država ni dodatno obdavčila najbogatejših s kriznimi davki, kaj šele, da bi to kdo izmed slovenskih bogatašev predlagal sam, kot se to dogaja v nekaterih drugih državah. Tudi nismo ustrezno obdavčili nepremičnin ali dodatno obdavčili kapitalskih dobičkov in še vedno imamo dovolj denarja za kupovanje orožja in sodelovanje pri okupaciji Afganistana. Vsemu temu navkljub večina političnih strank predvolilne točke pri nezadovoljnem in osiromašenem prebivalstvu nabira z demoniziranjem javnega sektorja in licitiranjem napovedi o znižanju plač in zmanjševanju števila zaposlenih, kar bo zagotovo negativno vplivalo na kakovost javnih storitev.
Ob upoštevanju zaskrbljujočih razmer smo v KSJS nedavno pristali na predlog interventnega zakona, ki bi zamrznitev plač podaljšal še v leto 2012, saj ni zajemal napredovanj, ki so nujno potrebna za povrnitev motivacije, zlasti mladim javnim uslužbencem in uslužbenkam. Zato nismo mogli razumeti motivov, ki so del sindikatov javnega sektorja pripeljali do zavrnitve »Gantarjevega« zakona, ki je bil za veliko večino javnih uslužbencev sprejemljiv in celo ugoden. Popolnoma nesprejemljivo in nerazumljivo za KSJS je, da je Pergam po ostrem nasprotovanju omenjenemu zakonu nato predlagal, da socialni partnerji sklenejo dogovor o tem, da se za pol leta zamrzne vse (tudi napredovanja!), kar je bistveno slabše od predloga interventnega zakona, ki so ga le malo pred tem zavrnili. V KSJS se sprašujemo, čigav interes s tem predlogom zastopa Pergam?! Interesa javnih uslužbencev zagotovo ne. In kako naj si razlagamo, da je Pergamov predlog na las podoben eni od desetih rešitev, ki jih je v svojem programu za prvih sto dni vladanja zapisala stranka SDS z napovedjo, da bo že v decembru drugim parlamentarnim strankam in reprezentativnim sindikatom predlagala podpis pogodbe, s katero bi se zavezali, da se zamrzne rast vseh proračunskih izdatkov za leto 2012.
Konfederacija se je pripravljena usklajevati o vseh predlogih, ki odlagajo uresničitev nekaterih že pridobljenih pravic, vključno z zamrznitvijo usklajevanja plač, in tako tudi o predlogu Pergama, da se v zamrznitev vključijo tudi napredovanja. Čudi pa nas, da Pergam s svojim predlogom zaostruje zahteve do javnih uslužbencev, ko je še pred kratkim zahteval takojšnje izplačilo tretje četrtine odprave nesorazmerij. Vseeno bo KSJS še vedno vztrajala pri trdnih zagotovilih, da v primeru sklenitve dogovora prihodnja slovenska vlada ne bo enostransko posegala v plače javnih uslužbencev in bo ohranila veljavnost kolektivnih pogodb. KSJS bo – kot doslej ob poskusih poslancev in odhajajoče vlade za znižanje plač javnim uslužbencem – z uporabo vseh legitimnih vzvodov, ki so na voljo sindikatom, nasprotovala zniževanju plač.

Kriza dežave v predvolilni retoriki. Javni sektor na tnalu.
Mirko Vintar, Objektiv, Dnevnik, 19.11.2011
Politične stranke ne dajejo vtisa, da z reformami javnega sektorja mislijo resno, meni Mirko Vintar (FU UL).  »O boljšem upravljanju javnih zavodov ni govora, prav  tako ne o ulinitvi ali spremembah sedanjega enotnega plačnega sistema, še manj o resnih strukturnih reformah javnega sektorja.« Potrebna bo racionalizacija števila in velikosti institucij ter njihovo debirokratizacijo, boljše upravljanje, informatizacija, več fleksibilnosti pri organizaciji in kadrovanju,  nagrajevanje po učinku itd.  Opraviti bo treba sistematično funkcionalno analizo (vladnih) resorjev, ki bo pokatala, katere pristojnsoti, službe in funkcije se podvajajo, katere so odveč in katere bi prenesli na zunanje izvajalce.  Plačni sistem je vpeljal uravnilovko namesto nagrajevanja po (izmerjenem) delu, nesorazmerja so ostala. Posebej omenja visoko šolstvo in zdravstvo, s katerima so se »poigravale« vse vlade doslej.
»Razmere v visokem šolstvu so se v zadnjem desetletju nenehno poslabševale zaradi /.../ povečevanja števila študentov, ki mu ni sledilo povečevanje sredstev, ponesrečene in nekonsistentne bolonjske reforme, nepreglednega ustanavljanja in koncesioniranja zasebnih visokošolskih zavodov, ki niso v ničemer doprinesli  k večji kakovosti, pač pa le k drobljenju že tako preskromnih finančnih sredstev za državne unoverze, itd. Po vseh mednarodnih primerjavah je naše visoko šolstvo podhranjeno, v času krize pa ni realno pričakovati, da bi se finančna sredstvalahko bistveno povečala. Torej bo država nujno morala poseči po drugih ukrepih, bodisi uvedbi neke vrste šolnin, bolj aktivni politiki pri razdeljevanju financiranih programov in/ali razpisnih mest  po posameznih področjih /.../.« Ti nepriljubljeni ukrepi bodo nujni »če ne želimo razpada celotnega sistema in še nadaljnega upadanja kakovosti študija«.
Glavni kandidati za mandatarja ne ponujajo ustreznih ukrepov, le take, ki bodo ohranjale status quo »(pri tem dajejo že celo neke zaveze sindikatom)«. Najbolj manjka »drznosti, jasnega koncepta« in liderstva.

Ko gradiš na novo, običajo ne rušiš dobrih temeljev. Javna uprava pod dvema ministroma. Irma Pavlinič Krebs, Objektiv, Dnevnik, 19.11.2011
Nekdanja minsitrica za javno upravo Irma P. Krebs meni, da se stranke ne zavedajo kompleksnosti problemov javne uprave.  Zahtevnost njene prenove prikazuje z  oceno delovanja  njenega predhodnika Gregorja Viranta  (2004-2008) in v njenem triletnem mandatu.
Plačna reforma se je dolgo pripravljala.  Javni uslužbenci so se odpovedovali usklajevanju plač  v obdobju 2004 do 2008 in prihranili 300 milijonov evrov, 1% BDP.  Kolektina pogodba za javni sektor je bila podpisana jeseni 2008. Vlada se je v njej zavezala  izplačati plače po razredih do konca 2010. Predvideni sklad za odpravo nesorazmerij nato ni bil oblikovan. Zgodile so se nepravilosti npr. pri napredovanjih, dodatkih, višanju  zahtevnosti delovnih mest...  Porabljenih je bilo 450 milijonov evrov, za  dokončanje reforme pa bi potrebovali še 500-600 milijonov.  V letu 2009 se je bilo potrebno za plače zadolžiti. Ker v 2010 ni bilo potrebnih 400 milijonov, je bilo treba reformo ustaviti. Sindikati  januarja 2009 niso pristali na znižanje doseženih pravic, prišlo je do trdih pogajanj.  Takrat ni bilo političnne volje za sprejem zakona, s katerim bi uredili plače javnih uslužbencev po  evropskih vzorih in končali reformo. Zato se bo plačna reforma nadaljevala, kmalu bo potrebnih 250 milijonov. Prvo leto po letu, ko bo gospodarska rast presegla 2,5% se bo masa plač spet zvišala. Velja nadaljevati s socialnim dialogom in odpraviti storjene napake. »KO napake postanejo del sistema, jih je zelo težko odpraviti«. Lahko bi ponovno razmisliti tudi o urejanju plač z zakonom.
Pri reformi javne uprave je bivši minister (G. Virant)  naredil veliko škode zaradi iluzije »o odločni roki enega ministra, ki da zmore sam opraviti z birokratsko navlako«. Potrebno bi bilo povezati vsa področja, ne (le) zmanjševati števila ministrstev. Združiti bi morali na enem mestu službe, ki skrbijo za prostore, kadre, za javna naročila in informatiko. Potrebno je več kohezivnosti med vsebinskimi področji ki delajo na pripravi politik, predpisov, ki ocenjujejo njihove učinke, jih izvršujejo in opravljajo nadzor. Napovedovati ukinjanje (npr. agencije za javno naročanje in centralizacije informatike) se sliši odločno, a pomeni rušenje dobrih temeljev.

Z zelene na suho vejo. Branimir Nešovič, Modrijan, november 2011
Uvodničar časnika ene od založb piše o zapletu pri izbiri knjige za  tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Zanj krivi  sodelavce Zavoda za šolstvo.  To je nekašen šolski generalštab, s strokovnjaki za vsak predmet in (ob)šolsko dejavnost, ki strokovno pomaga tudi ministru. O šoli ima sicer vsak svoje mnenje – že na podlagi svoje izkušnje. »Skratka, zelo zapleten sistem, ki sega od skrbi, da se nobenemu otroku ne zgodi nič hudega, do manevrov, da  zadosti vsem strokovnim (univerzitetnim) lobijem, ki krono svojega poslanstva vidijo v tem, da se njihova stroka v pomanjšani obliki zrcali že v osnovni šoli«.  Ko so torej izbrali knjigi, namenjeni »bralcem prostovoljcem (ki jim je, tako je videti, prva skrb nabiranje točk za nadaljnji vpis in morebitno štipendijo)«, so se nanju spravili dušebrižniki, zaradi nasilja in seksualnosti. Zato so eno (seks.) prekvalificirali v priporočeno.  Začne se s seznamom knjig, konča pa s seznamom ljudi...

Osvobodimo Filozofsko fakulteto! Osvobodimo visoko šolstvo! ( Prinesite spalne vreče =)

7. - 13. november 2011  

Partnerstvo med akademsko sfero in gospodarstvom. www.uni-lj.si , 4. 11. 2011
Tematsko delavnico Partnerstvo med akademsko sfero in gospodarstvom – ključni instrument ekonomije znanja (4.11.2011) je UL organizirala skupaj s Slovenskim gospodarskim in raziskovalnim združenje (SGRZ v Bruslju).
Radovan Stanislav Pejovnik, rektor UL je govoril o načrtih univerze in njenim
sodelovanju z gospodarstvom. UL namerava ločiti visokošolsko strokovne programe od univerzitetnih. Pričakuje, da bo država namenila denar za izvajanje petega letnika "bolonje", drugače bo padla kakovost študija. UL ima 600 pogodb z gospodarstvom, za 12 milijonov evrov, a je vrednost posamezne pogodbe le okoli 20 000 €.
Mitja Gaspari, minister za gospodarstvo je dejal, da bi se morala narediti selekcija inštitucij in jih v skladu z rezultati podpreti oziroma ukiniti in sprostiti administrativne ovire za tesnejše vezi med univerzo in gospodarstvom ter razbiti vplivne lobije. Dobro bi bilo visokošolske in raziskovalne ustanove izvzeti javne uprave, tako da bi samostojno razpolagale s sredstvi. Na podlagi prednostnih usmeritev moramo stremeti k ciljnim uporabnikom sredstev.
Tudi Igor Lukšič, minister za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo je opozoril na birokratske ovire za razvoj znanosti in povezovanja z gospodarstvom. Potrebno je izpolnjevati ogromno nepotrebnih obrazcev, imeti bolj ali manj vnaprej izdelane izsledke raziskav. Logika profita ubija znanost. Država bi morala nameniti več denarja za raziskave in razvoj, naloga univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev pa je, da si zastavljajo realne cilje in da prenašajo nova dognanja na študente. Veliko moramo še skupaj narediti in veliko še vložiti za boljšo kakovost.
Martin Koch iz Generalnega direktorata za raziskave in inovacije Evropske komisije je predstavil je novosti pri financiranju za naslednje proračunsko obdobje (2014-2020), upoštevajoč omejene možnosti subvencioniranja iz evropskih proračunskih sredstev, potrebo angažiranja tudi zasebnega kapitala ter učinkovitejšega pokrivanja finančnih tveganj, ki nastanejo v vzdolž celotnega inovacijskega ciklusa.
Boris Cizelj (SGRZ) je dejal, da morata akademska sfera in gospodarstvo postati bolj proaktivni, saj država ne bo rešila vseh problemov. Terciarno izobraževanje se mora usmeriti v zagotavljanje kakovosti in stalno primerjavo z najboljšimi na svetu. Odpraviti moramo razdrobljenost raziskovalnih zmogljivosti, ki se odraža pri težavah za pridobivanje evropskih projektov. Potrebno je pospešiti kroženje pedagoško znanstvenega kadra iz univerze v gospodarstvo, pa tudi vključevanje strokovnjakov iz gospodarstva v pedagoški proces. Napovedal je mednarodno konference v Ljubljani aprila 2012 o vlogi intelektualnega potenciala za močnejšo Evropo.

Raziskovalec – državni uradnik ali nosilec inovativnih procesov? S. Lokar, Dnevnik, 7.11.2011
V Sloveniji velja prepričanje, da je sodelovanje med znanostjo in gospodarstvom slabo.
Jadran Lenarčič (IJS) ugotavlja, da se zmanjšuje število aplikativnih projektov, v katerih sodelujejo znanstvene in gospodarske organizacije. Vzrok je tudi v opuščanju razvojnih skupin v gospodarstvu in načinu financiranja raziskovalnih organizacij. Kako naj bo raziskovalec, ki je obravnavan kot državni uradnik nosilec inovativnih procesov? Kako izstopiti iz neučinkovitega sistema merjenja kakovosti raziskovalca, ki temelji na publicistiki? Kako preseči birokratizacijo, ki ovira? Zakon npr. raziskovalnim organizacijam prepoveduje ustanavljanje spin-off podjetij. Lahko bi se kaj naučili iz primerov uspešnih
univerz (Oxford, Cambridge, Stanford).
Janko Jamnik (KI) pravi, da veliko raziskovalnih dosežkov ne pride v prakso tudi zato, ker se raziskovalci ne zanimajo za podjetništvo. Mlade raziskovalce zato seznanjajo z osnovami podjetništva. A težko je iz dobrega raziskovalca narediti dobrega podjetnika. Prihodnost je zato v mešanih skupinah mladih raziskovalcev in mladih podjetnikov.

24. - 30. oktober 2011

Politike se menjajo, ogledalo ostaja. Pogovor z dr. Nikom Tošem ob 50. obletnici Fakultete za družbene vede. G. Utenekar, Nedelo, 16.10.2011
Niko Toš (FDV UL) pripoveduje o razvoju VŠPV/FSPN/FDV , njenih učiteljih in diplomantih, o CJM ter o volitvah. V obdobju liberalizacije v šestdesetih letih so v Ljubljani ustanovili sociološki inštitut (1959), leto pozneje sociološko katedro na FF in 1961 visoko šolo za politične vede, sedanjo FDV. Prvi profesorji so bili z drugih fakultet UL (Jože Goričar, Gorazd Kušej, Stane Kraševec, Ivan Lavrač, Dolfe Vogelnik, Heli Modic). »Bili so ugledni, izobraženi družboslovci. Ob njih se je pojavila skupina mladih, ki smo se usmerili v politične vede in sociologijo«. Prvi študenti so bili politično izbrani, deloma še partizani, aktivni v svojih okoljih. Nekateri iz sredine 60' so se kasneje uveljavili v znanosti: Zdenko Roter, Slavko Splichal, Rudi Rizman, Marjan Svetličič, Bojko Bučar, Ivan Svetlik, Zinka Kolarič, Ivan Bernik in drugi, še zdaj redni profesorji. Leta 1970 so se odtrgali od politike, kot fakulteta (FSPN) so vstopili v univerzo (UL).
Študenti in profesorji so bili aktivni v gibanjih v 60', 70' in izrazito v 80' letih 20.stol. Sociologe so v Jugoslaviji takrat imenovali »krizologe«, povezani so bili z zagrebškimi in beograjskimi. Vplivni so bili v Novi reviji, zlasti Tine in Spomenka Hribar, Dimitrij Rupel idr., pri pisateljski ustavi itd.
V pol stoletja je fakulteta dala 9659 diplomantov, 50 specialistov, 1186 magistrov (znanosti) in 294 doktorjev. Med njimi so tudi Borut Pahor, Janez Janša, Branko Grims, Jelko Kacin, Samuel Žbogar, Spomenka Hribar, Igor Lukšič, Ljubica Jelušič, Manca Košir, Matjaž Hanžek, Milan Zver idr. Na vprašanje, če ni diplomantov FDV preveč odgovarja, da velja to za visoko šolstvo nasploh; preveč je fakultet in šol na področju družboslovja, menedžmenta, ekonomije.
Leta 1966 je N. Toš ustanovil Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij (CJM www.cjm.si ). Že takrat so njegove ugotovitve politiki kritizirali, ni jim (bila) všeč slika v ogledalu. Že več desetletij izvajajo raziskavo Slovensko javno mnenje in Politbarometer - zanj je politika 2005 odpovedala pogodbo. (S podobno raziskavo so nato pričeli drugi: www.fuds.si . Rezultati Politbarometra za okt. 2011, B.M.). Te raziskave kažejo, da je povprečni slovenski volivec levo usmerjen, prevladuje mnenje, da mora država poskrbeti za zdravstvo, šolstvo, socialo, kulturo in za možnosti za gospodarsko delovanje, ter da ni prevelikih razlik v družbi. O zmagovalcu volitev odloča skupina 200.000 volivcev, ki nihajo med političnima poloma. Dobra petina
volivcev je konzervativnih, ki odklanjajo, zavračajo (tudi marginalne skupine) in se povezujejo z eno stranko. Dobro bi bilo, če bi stranke v svojem notranjem življenju udejanile demokracijo, razprave o ciljih razvoja, samokontrolo. Potem bi dobili sodelujoče stranke, ne pa spopade med njimi.

V znamenju varčevalnih ukrepov. I. Dernovšek, Dnevnik, 27.10.2011
Ministrstvu za javno upravo je uspelo zajeziti rast plač, manj uspešno je bilo pri znižanju števila zaposlenih, ocenjuje časnik delo Pahorjeve vlade (2008-2011). Ministrica Irma Krebs je v dogovoru s sindikati v 2009 in 2010 ustavila plačno reformo (t.i. Virantovo, izvedena je bila do polovice) zamrznila plače javnih uslužbencev in znižala plače funkcionarjev. S spremembo kvoruma za sklepanje kolektivnih pogodb je povzročila razkol med sindikati, med bolj »državotvorno« konfederacijo (KSJS) Branimirja Štruklja in večino, ki jo je vodil Janez Posedi. Za dogovor o preložitvi zaključka plačne reforme so zadoščali le podpisi sindikatov konfederacije. Veljavnosti dogovora ni mogla preprečiti niti 10-dnevna stavka javnega sektorja jeseni 2010.
Število zaposlenih v javnem sektorju se je od 2008 povečalo za 2,3%, na 159.603; v času predhodne vlade J. Janše se le povečalo za 4,1%. Masa plač se je kljub zamrznitvi povečala za 120 milijonov, zato je vlada pripravila interventni zakon o popolni zamrznitvi plač v javnem sektorju, pokojnin in drugih ukrepih. O tem varčevalnem paketu bo odločala nova vlada in Državni zbor. Vlada se je nagibala k ukinitvi enotnega plačnega sistema, a je po dokaj ugodnem poročilu OECD (Glej priponka.pdf ) pripravila izhodišča o večji fleksibilnosti pri plačah. Za modernizacijo javnega sektorja je pripravila zakon o javnih zavodih, ki mu nekateri očitajo prikrito privatizacijo zavodov; tudi o tem bodo odločali novi ministri in poslanci. Sprejetih je bilo tudi nekaj ukrepov za odpravo birokratskih ovir, a ministrstva pri tem niso bila najbolj kooperativna.
Pred koncem mandata je (njena) stranka Zares izstopila iz koalicije in ministrica je odstopila.                Bojan Bugarič (PF UL) meni, da je bila Virantova reforma velika napaka, ki pa je Krebsova ni popravila. Niti on niti ona nista veliko naredila za prenovo javnega sektorja. Virant je naredil več za odpravo birokratskih ovir, Krebsova pa se je ukvarjala predvsem z omejevanjem plač.
Branimir Štrukelj (predsednik KSJS - sindikat SVIZ) izpostavlja omejitev rasti plač, dosežena s kompromisi in žrtvami na strani sindikatov.
Neuresničena je bila prenova plačnega sistema, napovedana že od konca 2009. Neuspešna je bila zajezitev zaposlovanja v javne sektorju. Ministrstva niso realizirala niti 1% znižanja zaposlenih, a za to je kriv predsednik vlade.

Revolucija žre svoje otroke.
Ukradena prihodnost opeharjene mladine. Nedeljski, 20.10.2011
Kako to, da se peščici mladih, ki vztrajajo v protestu pred ljubljansko borzo, ne pridruži več ljudi? Protestniki pravijo: »Naše življenje je predragoceno, da bi ga žrtvovali za peščico bogatašev. Naša generacija se ne misli sprijazniti s krajo prihodnosti.« Kako to, da se protest ne dotakne niti študentov in se gre »revolucijo« le nekaj deset najbolj vztrajnih? Zakaj se ne zganejo tisti, ki »z diplomo v žepu iščejo delo v kuhinji McDonald's za tri evre na uro«?
Lev Kreft, filozof in sociolog (FF UL) pravi, da gre pri pobudi z Wall Streeta (oz. »15o« , B.M.) za enega od mnogih protestov, ki razkrivajo antagonističnost časa; število ni pomembno. Kaj pa glasovi na medmrežju? In koliko šteje zavest, ki so si jo pridobili milijoni, da gre za konflikt med večino in močno in bogato manjšino? Ne gre pričakovati centralizirane organizacije in enega programa. »Ve se kdo je v zadnjih 20 letih povsem zavozil: nacionalne in globalne elite na vseh področjih«.
Boštjan M. Zupančič , pravnik, (Evropsko sodišče za človekove pravice) v novi
knjigi »Tembastu« (kriza), ugotavlja, da imunski, represivni sistem države ne deluje več. V političnem telesu države so se razmnožile oportunistične bakterije. Vrednote so se iz sistema dobesedno odplaknile, »ni več moralno-etičnega okvira, v katerem bi se moralno-etična presoja sploh lahko dogajala.« Glej povezavo ...

Ocena uspešnosti varčevalnih ukrepov vlade. Slovensko društvo evalvatorjev, 24.10.2011
Slovensko društvo evalvatorjev (SDE) opozarja na revizijsko poročilo »Učinkovitost in uspešnost izvajanja varčevalnih ukrepov Vlade RS«, ki ga je objavilo Računsko sodišče RS. V poročilu ugotavlja, da Vlada: (i) ne zagotavlja preglednosti nad ukrepi in njihovimi učinki. (ii) Ni jasno opredelila ciljev in kazalnikov, ni jasno, kolikšni naj bi bili finančni prihranki. (iii) Ni sistema koordiniranja, spremljanja in ocenjevanja izvajanja ukrepov. (iv) Ni bila uspešna pri izvajanju sistemskih ukrepov, ki so se nanašali na optimizacijo in racionalizacijo organizacije in poslovnih procesov v javnem sektorju.
Ob tem želi SDE javnost spomniti, da Vlada zavrača pobude društva, da je treba k vrednotenju javnih politik pristopiti bolj povezano, za kar predlaga ustanovitev Sveta za vrednotenje, ki bi ga sestavljali predstavniki civilne družbe, izvajalcev in javne uprave.
Glej revizijsko poročilo (o ukrepih v javnem sektorju zlasti str. 21 – 28):

Za pozitivno oceno je bilo storjenega premalo.
I. Dernovšek, P. Mlakar, Dnevnik, 25.10.2011
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je sicer ohranilo socialni mir, ni mu pa uspelo izvesti ključnih reform. Časnik ocenjuje delo ministrstva, ki ga je vodil Ivan Svetlik. Od 2008 se je z naraščajočo krizo število brezposelnih s 63.000 dvignilo lani na 107.000. Ministrstvo je interveniralo s subvencioniranjem čakajočih na delo in vključitvijo 75.000 brezposelnih v programe. Sprejet je bil zakon o (večji) minimalni plači, o trgu dela, o varnosti pri delu, o zaposlovanju tujcev in nova socialna zakonodaja. Povečalo se je število mest v domovih za starejše. Novi družinski zakonik je v ustavni presoji, morda ga čaka referendum. Na referendumih so bili zavrnjeni zakoni o pokojninski reformi, malem delu in delu na črno, predvsem zaradi sindikatov in opozicije (in tudi študentskih organizacij, B.M.).
Dušan Semolič (sindikat ZSSS) pravi, da je bil to mandat zamujenih priložnosti. Marsikaj bi lahko uredili »ob večji fleksibilnosti in manjši trmi ministra«. Prvič v zgodovini RS ni bil sprejet socialni sporazum.
Samo H. Milič (GZS) priznava ministrstvu uspešnost pri sociali, ne pa glede spodbujanja konkurenčnosti, za kar je kriva celotna vlada.
Bojan Regvar (Socialna zbornica Slovenije) meni, da je bila na referendumu zavrnjena zakonodaja »pred svojim časom in stanjem duha v državi«. K zavrnitvi je prispevala »počasnost, obotavljivost in profesorska drža v komunikaciji s socialnimi partnerji in strokovno javnostjo«.
Romana Zidar (FSD UL) omenja »enosmerno, občasno tudi pokroviteljsko komunikacijo ministrstva do javnosti ter pogosto odsotnost razumevanja položaja in življenja ljudi«.
Tudi Darja Kuzmanič (Skupnost centrov za socialno delo) očita ministrstvu pomanjkanje dialoga. »Vse zadeve so se pripravljale kabinetno, premalo je bilo stika z uporabniki, strokovno javnostjo in sindikati.«
Glej tudi povezavo, 21.10.2011
Svetlik: Zaščitili smo socialno varnost prebivalcev in pripravili ključne strukturne reforme

Podražitve šolnin za doktorski študij. Ker dražijo drugi, dražimo tudi mi. Martina Černe, Objektiv, Dnevnik, 22.10.2011
Zaradi inflacije bolonjskih diplomantov, ki ne dobijo zaposlitve, ukinitve magisterija znanosti se veča zanimanje za 3. stopnjo, doktorski študij. Spremenil seje način financiranja tega študija, po novi, »inovativni shemi« mora veliko študentov plačevati šolnine. Tudi tisti, ki dobijo za to državna sredstva, morajo plačevati v povprečju okoli 100 evrov za letnik. Na večini članic UL znašajo šolnine med 2.700 in 4.000 evrov, razlikujejo se po programih (najmanj na pravu: 2.274, največ kemiji, biomedicini, ekonomiji, do 4.300). Zaradi znatnega povišanja šolnin je pred časom prišlo do protestov na FF in FDV.
Dušan Mramor (EF, tudi predsednik Upravnega odbora UL, B.M.) pravi, da je bila v reformi največja napaka izenačenje nove 2. stopnje s prejšnjim dodiplomskega študijem (univerzitetnim, B.M.). To je študij podaljšalo, do iste stopnje študent pride v petih letih, a vmes lahko dvakrat ponavlja in dvakrat absolvira. Šele strokovni magisterij pripravi na zaposlitev, čeprav je bilo mišljeno drugače.
Stane Pejovnik (rektor UL) pravi, da so se na veliko zanimanje za doktorski študij članice odzvale različno. Na FF želijo naval omejiti z višino šolnin, na FDV pa so predlagali, da sprejmejo vse. Na interdisciplinarnem študiju bioznanosti (izvajajo ga BF, MF, FKKT in nekateri inštituti) je šolnina v primerjavi z družboslovjem nizka (2700 evrov), saj študij subvencionirajo s svojimi sredstvi, ki jih dobijo za raziskovanje. Po njegovem mnenju pa šolnine »niso glavni problem doktorskega študija«, pač pa njegova organizacija in financiranje. Ob množičnosti nimamo »primernih vstopnih kriterijev«, saj vsi zanj niso sposobni. Ta študij ne sodi v redno obliko študija, kar pomeni, da se delo profesorjem, ki
poučujejo na doktorskem študiju, ne šteje v njihovo delovno obveznost. O tem »defektu« se bo treba pogovarjati bolj odločno, tudi s politiki.
Gregor Golobič (nekdanji visokošolski minister) se strinja, da je treba ta študij zavarovati pred razvrednotenjem. »Kdor bo dober, mi bo država doktorski študij sofinancirala«. Z novim načinom financiranja so želeli »zavarovati kakovost – elitizem kakovosti. Visokošolske ustanove se žal mnogokrat obnašajo kot lovci za denar.«
Primož Krašovec (do nedavnega na Pedagoškem inštitutu) pravi, da je »bolonja« obljubljala zaposljivost«, a univerza ne more vplivati na razmere na trgu dela, V ospredju je bila forma, stopnje, kreditne točke, mednarodna primerljivost, mobilnost, vsebina pa je trpela škodo. »V procesu bolonjske organizacije so se na pozicije moči znotraj univerz povzpeli karieristični tehnokratski kadri s sumljivimi intelektualnimi kompetencami, kar je imelo nadaljnje porazne učinke na vsebino študija.« Bolonjski študenti so zanj »kolateralna škoda uvajanja standariziranega in gospodarstvu prijaznega vseevropskega visokošolskega sistema«.
Glej o »bolonji«, Bolonjski proces na UL, O doktorskem študiju UL

Bolj kot plačilo je pomembno vzdušje med sodelavci. Sabina Lokar, Dnevnik, 22.10.2011
Na Študentski areni so vprašali študente o izgledih za zaposlitev in kje bi radi delali. Najmanj so optimistični tisti s področja javne uprave, a tudi nekaj naravoslovcev pričakuje težave pri zaposlovanju po koncu študija.
Manca Kočevar bi rada zaposlitev sorodno njenemu študiju. Opazila je, da ponekod neredno izplačujejo plače. Od delodajalca pričakuje, da bo pošten.
Andrej Golja, študent strojništva meni, da se ni težko zaposliti, a za določen čas. Če se s sodelavci ne ujameš, če ti služba ni v veselje, to vpliva na delovno učinkovitost. Jakob Gašperin, absolvent prava, pričakuje prijetno klimo, kolegialnost med sodelavci in tudi dobro plačo. Dober zaposlovalec vlaga v izobraževanje zaposlenih. Danijela Hasič, študentka specialne pedagogike, bi rada delala, kar jo veseli. Ima nekaj dobrih izkušenj s šolami in učiteljicami. Lažje je delati, če se razumeš s sodelavci in z zaposlovalcev, čeprav je plača manjša.

Ne bomo se ustavili. Dr Andrej Kurnik, osrednja osebnost slovenskega aktivizma. Blaž Petkovič, Objektiv, Dnevnik, 22.10.2011
Andrej Kurnik (37), politolog (FDV UL), je bil eden boljših študentov. Doktoriral je šest let po diplomi. »Vselej je pravil, da ne smemo živeti samo za študij, ampak tudi za aktivizem. Je dober človek, vedno pripravljen pomagati in se angažirati za ljudi, še posebej za tiste, ki jim sistem jemlje pravice, do katerih so upravičeni. Državo in kapital obravnava kot sisteme, ki ljudem samo jemljejo«, se ga spominjajo kolegi. Z Igorjem Lukšičem je napisal knjigo Hegemonija in oblast. Gramschi in Fooucault. »Čeprav je profesor na fakulteti, ni vzvišen. On ni vodja. Tudi sam pravi, da liderji ne obstajajo. Sam is želi, da bi se nekaj dogajalo, ker pa so ostali večinoma tiho, prevzame iniciativo«, pravi eden od (so)borcev iz Socialnega centra Rog (Ljubljana). Nasprotoval je vstopu v Nato, zavzel se je za pravice izbrisanih, azilantov, migrantskih in prekernih delavcev. Nedavno je bil v Barceloni, kjer so utemeljili evropsko gibanje 15.oktober. povezava ...
Med protestom proti finančnikom pred Banko Slovenije je dejal: »Sam osebno nimam nekih velikih težav. Spraskali smo vse, kar smo lahko, da smo si kupili stanovanje. Trajalo je deset let in bilo je zelo napeto. Imam pa marsikaj povedati. Delam na faksu. /…/ Imam veliko kolegov, ki so fantastični, a negotovi, prekerni. Če bo šlo tako naprej, ne bodo mogli uresničiti svojih potencialov. Živim s punco, ki nima niti enega leta delovne dobe, stara je 33 let. Če bo šlo tako naprej, bo na stara leta lačna.« Starejši kolegi s FDV menijo, da ima z akademsko kulturo nekaj težav, saj mu aktivizma ne uspe vnesti v akademsko sfero. »Ko se antropologi odpravijo na teren, jih vodi znanstven pristop, ne samo goli aktivizem. To je njegov problem. V akademski karieri ni napredoval.«, pravijo politologi, ki se sicer delijo na radikalnejše in tiste, ki so bliže oblasti.
Glej: povezava 1, povezava 2 in povezava 3.

17. - 23. oktober 2011

Kandidata za rektorja primorske univerze. Ne moremo več hoditi po isti premici. J. Kontler Salamon, Delo, Sobotna priloga, 15.10.2011
Na Univerzi na Primorskem (UP) bo 3.11.2011 prvi krog rektorskih volitev in morda 13.11. še drugi. Kandidata sta Darko Darovec, direktor znanstvenoraziskovalnega središča UP in Dragan Marušič, dekan Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije UP. (Sledi povzetek njihovih odgovorov o razvoju UP, »bologni«, študentih, ...)
Darko Darovec meni, da so v 8 letih na UL »razvili številne študijske programe in raziskovalna področja. Čokova in Bohinc sta ogromno naredila, a v vsem nista uspela. UP ima 7000 študentov, infrastrukturo. Še premajhno je sodelovanje med članicami, problematičen je informacijski sistem.  Zdaj bo treba poskrbeti za konsolidacijo in dvig kvalitete. Nekatere članice, prejšnje visoke šole, morajo povečati obseg znanstvenega dela. UP je zdaj v adolescenci. Na FH je zaradi pomanjkanja sredstev nekaj profesorjev ostalo brez zaposlitve. FM je (z »bljižnicami«) v dobri veri želela pritegniti čim več študentov, a so napačno interpretirali zakonodajo.
»Bolonjska reforma je odraz neoliberalističneg miselnosti obdobja v katerem je nastala.« Zanjo je bil velik politični pritisk. Pri nas smo k reformam pristopili na pamet, na UP vendarle nekoliko drugače. Bolonja podaljšuje čas študija, manjka kvaliteten doktorski študij. Mobilnost (v tujino) je pomembna, a draga. Največja hiba reforme je financiranje. Študij na drugi stopnji bi moral biti brezplačen.
Za razvoj UP bo potrebno sodelovanje vseh akterjev, zato je program naslovil s POVEZANI V RAZLIČNOSTI [PDF].  Poudarja avtonomijo »posameznega profesorja, študenta in administrativnega sodelavca, disciplin in članic, vendar mora biti to odgovorna avtonomija, ki ne bo škodila celoti. Nove programe naj bi uvajali pretehtano, npr. v tehniki in tehnologiji. V potrjevanju je fakulteta za grajeno okolje. Zagotoviti bo treba materialne razmere, za zagotovitev večje kvalitete. Na UL niso vsi učitelji in študenti idealni, eno s(m)o bolj, drugi manj motivirani in angažirani. Študenti dajejo učiteljem visoke ocene (v anketah, B:M.). To pomeni, da imamo drugačen odnos do študentov, bolj oseben, bolj se jim posvečamo kot drugje. Univerzitetni učitelj naj bi imel tretjino pedagoških obveznosti, tretjino časa za temeljne raziskave in tretjino za uporabne, mednarodne projekte.
UP čaka boj za stabilno financiranje, za mednarodne projekte, saj denarja za nove programe ne bo. Zagovarja kontinuiteto pri investicijah, glede tega se razlikuje od protikandidata. Denar je večinoma zagotovljen, evropska sredstva bi dobili, če bi začeli graditi v 2012.
Dragan Marušič meni, da je UP med otroškim in zrelejšim obdobjem. Po finančni učvrstitvi v zadnjih letih (čeprav je finančno prikrajšana pri novih programih) potrebuje preobrat. Uhojena pot »po premici« vodi do nazadovanja. Lokalno okolje podpira UP, Slovenja ne dovolj. Prof. Čokova je zaslužna za ustanovitev UP, Bohinc je poskrbel za finance; pri obeh je »mnogo več dobrega kot slabega«.
UP lahko krizo prebrodi z drugačno notranjo organiziranostjo (vodoravna hierarhičnost s solidarnostjo, povezovanjem različnosti)  in delovanjem navzven, v svet, npr. da vrhunsko razvije nekaj programov. UP ima izvrstne znanstvenike, učitelje in študente, tudi iz tujine, a jo »javnost in dijaki dojemajo kot tretjo univerzo«.
«Bologna« je z izpadom znanstvenega magisterija povzročila praznino med diplomo 2.stopnje  in doktoratom, posledica je pritisk na doktorski študije.
Časi bodo še težji, proračunskih sredstev ne bo dovolj, UP bo morala biti za ustanavljanje novih fakultet bolj prodorna pri  projektih in na trgu.  Na FAMNIT od raziskovalnih sredstev dajemo za pedagoško delo,  »pravzaprav  del svojega predavateljskega dela opravimo zastonj.«
Težave na FH so tipične za univerzo v nastajanju, sicer pa razume univerzo kot »prostor svobodnega razmišljanja«. Ni naklonjen študijskim bližnjicam (npr. na FM).
UP ne bi smeli preveč drobiti, pretežni del naj bo v Kopru,. Fakultete, ki so v stiski (PeF, FM), naj bi tam dobile prostore. Podpira tudi gradnje v Izoli.
Glej program D. Marušiča (PDF)

V pričakovanju revolucije. Navkreber. Dušan Keber, Objektiv, Dnevnik, 16.10.2011
Kolumnist Dušan Keber (profesor MF UL, B.M.) se odziva na izjavo Gregorja Tomca, da se sedanja gibanja odzivajo na probleme 21. stoletja z rešitvami iz devetnajstega. Tomc: »Greš se revolucijo, pozivaš k pravičnosti, pri tem pa ne veš, ne kaj hočeš ne kako to doseći.« Tudi  uradni načini reševanja krize izvirajo iz istega obdobja, meni Keber. Opisuje posledice upoštevanja nasvetov Miltona Friedma v V. Britaniji  in Čilu. Zniževale so se investicije in podaljševal delovni čas, večali dolgovi in bogateli bogati. V sedanji krizi so »finančniki pritekli na pomoč k državi, ki so jo prej dolga leta razglašali za oviro«.
«Državljani tega sveta se morajo nehati podcenjevati, da ne razumejo gospodarsko-kapitalskega procesa, ki poganja svet, ker da je prezapleten za navadnega smrtnika. Ekonomisti, finančniki in papagajski politiki jim ga razlagajo na nerazumljiv način predvsem zato, da ne bi spregledali, kako je primitiven in krivičen.«
«Odgovor je uravnotežen socialni, okoljski in gospodarski razvoj ter globalno sodelovanje, ki ne temelji le na trgovanju brez meja, temveč tudi na demokraciji, spoštovanju človekovih pravic, globalni socialni varnosti in globalni progresivni obdavčitvi prihodkov«. Ti cilji niso dosegljivi hitro, a na to pot je treba stopiti.
Zgodovina človeštva je »zgodovina prizadevanj, da bi bogati postali še bogatejši na račun preostalega človeštva, in revolucij, ki so se temu poskušale upreti.«
O avtorju glej: Dr Dušan Keber, Mladina, št. 23, 2001


Burna dogajanja bodo preplavila še Evropo. Pogovor. B. Glavič, Nedeljski, 16.10.2011
Sociolog Rudi Rizman (FF UL, B.M.) o pomenu protestov v ZDA. »Protestno gibanje je šele začetek poti, ko si morajo ljudje povrniti ukradeno dostojanstvo in opozoriti na pajdaštvo denarja in politike«. Le-to je vzrok, da  so ameriške politične ustanove s strankami vred nesposobne reševati probleme. V zgodovini so protestna gibanja večkrat pripomogla k večji družbeni in ekonomski pravičnosti. Spominja se gibanj v 60'letih v zvezi z vojno v Vietnamu. Po padcu berlinskega zidu 1989 »se je ameriška elita skupaj z mediji in pomembnim delom akademskega sveta, vse troje pa močno podprto z denarji korporacij z Wall Streeta, predstavljala kot zmagovalka v hladni vojni«, kot vzor za preostali svet. V treh desetletjih liberalizma se je povečeval prepad med elito in 99% ljudi. Kriza jeseni 2008 je zamajala zanos ZDA. Obama se je naslonil na iste svetovalce in vodil enako politiko kot prej.
V Evropi smo na isti barki. Zlom liberalizma v ZDA bo prispeval k njegovemu zatonu v Evropi in odprl prostor za nove ideje in prakse, za radikalne reforme in novo generacijo politikov.  Glej, tudi o univerzi:
Intervju dr. Rudi Rizman: Človeško vse preveč človeško, 2.2.2010

S časom ravnajte premišljeno in gospodarno. m., Dnevnik, 17.10.2011
Pomanjkanje časa, naglica, časovni pritisk, strah, da ne bi kaj spregledali, zamudili… Tudi med dopustom. Stres zaradi zastavljanja časovno prezahtevnih ciljev, urejanje več stvari hkrati in na hitro, nezaupanje drugim, podrejenim, ki bi lahko prevzeli nekatere zadeve… Pomanjkanje časa, hektika,  ni znak poslovne učinkovitosti. Psihologi pravijo, da je zadovoljen tisti, ki zna uskladiti čas  z notranjo uro. Priporočajo:
Ne ukvarjajte se s preteklostjo, z zamujenimi priložnostmi, dolžnostmi in željami, ki jih niste uresničili, s stvarmi, ki jih ne moremo več  spremeniti, s tistim, kar se  verjetno ne bo zgodilo.
Ne poveličujte prihodnosti, ne ugibajte, kaj bo prinesla. Računate lahko le na realnost, živite in uresničujte načrte zdaj, preverjajte rezultate, popravljajte napake.
Izoblikujte lestvico prioritet, ugotovite, kaj je ključno in kaj je nepomembno za vas, vaše bližnje in sodelavce.
Ne izgovarjate se na pomanjkanje časa, raje ukrepajte, da ga boste smotrno razporejali. Tretjino časa (v urniku, koledarčku) pustite nerazporejenega, za nepričakovane stvari. Poskusite najti trenutke za ljudi, zadeve in opravila, ki so vam najbolj pri srcu.
S časom ravnajte gospodarno, skušajte ga kaj prihraniti, premislite kaj vse počnete. Nujne opravke načrtujte za čas ko ste dobro razpoloženi, rutinske ko ste utrujeni. Počnite več dejavnosti hkrati, npr. branje, gledanje TV, vožnja sobnega kolesa, delo na vrtu in razmišljanje o novem projektu…

»Špagete po bolonjsko« je treba plačati. Jasna Kontler Salamon, Šolski razgledi, 14.10.2011
V vsakotedenski kolumni ŠR J.Kontler Salaon piše o vpisu in skrbeh zaradi petega študijskega leta »po bolonjsko«.Vedno več diplomantov prve stopnje nadaljuje študij, saj ne dobi zaposlitve. A glavna cilja bolonjske reforme sta
bila zgodnejša možnost zaposlitve in skrajšanja študija. Kaj pa naj počne diplomant prve stopnje prava ali pedagoške fakultete, se sprašuje. Čeprav bo brucev letos manj, bo študentov vedno več. V zadnjih letih je vpis naraščal zaradi ustanavljanja gimnazij in in financiranja po »glavarinah«, zaradi katerega so tudi univerze podpirale pretiran vpis. Po (padlem) referendumu o študentskem delu ostaja »močan
interes po navideznem študiju«, zaradi statusa. V prihodnjih letih bo treba vpis še
zmanjševati, »sicer naš visokošolski sistem ne bo zdržal«.
Igor Lukčič (tudi) visokošolski minister pravi, da v državnem proračunu ni denarja za dodatno, peto leto bolonjskega študija. V tem letniku je na UL je že petina študentov, v 2012 jih bo 40%, nato 100%. Stane Pejovnik, rektor UL je študentom obljubil, da bo UL naredila vse, da bi lahko vseh pet let študirali brezplačno. Ni jasno, kako bodo zagotovili denar za to.
Glej: Študij začenja 16.000 brucev. Anja Hreščak, Dnevnik, 4.10.2011

Intervju: Helena Kamnar. Urša Marn, Mladina 14.10.2011
Generalna sekretarka vlade o posledicah nesprejetja zakonov za stabilizacijo financ. H. Kamnar je bila državna sekretarka na ministrstvo za finance (odgovorna za proračun, kasneje tudi na UL prokuristka in prorektorica za finančno področje, B.M.).
Ocenjuje, da se po novem letu se plače zaradi nižje inflacije ne bodo povečale.
Vprašanje je tudi uskladitev plač z napovedano inflacijo 1. julija 2012, saj se bo o tem vlada morala še pogajati s sindikati. Pač pa se bodo verjetno s 1. januarjem z inflacijo uskladile (povečale) pokojnine in socialni transferji, pa tudi funkcionarske plače. V javnem sektorju se bodo začela izplačevati povečanja plač zaradi napredovanja. Obremenitev proračuna prinašata tudi neizvedeni reformi pokojnin in zdravstva. Ocenjuje, da bo prihodnja vlada (marca, aprila) z rebalansom proračuna morala bistveno bolj zarezati. Malo je verjetno, da bi »plače, pokojnine in socialne transferje pustila nedotaknjene«. Samo zamrznitev in bil še »blag ukrep«, »ena od možnosti je tudi znižanje plač«. »Nekje je treba potegniti črto in reči: dlje od tega ne moremo iti.« Slovenija ni primerljiva z Grčijo pravi, nismo odpuščali, a »bi lahko vsaj zajezili naraščanje javnih uslužbencev«. Ker je v državni upravi 30 tisoč zaposlenih, celotnem javnem sektorju pa 160 tisoč, bi nekaj prihranili le s posegom v celotni javni sektor. A poskus reforme (varčevanja) v zdravstvu se je ustavil. »V šolstvu varčevalni poskusi sploh niso bili narejeni, ker je bilo očitno že vnaprej ocenjeno, da jih javnost ne bo sprejela«. «Strukturne reforme na področju zdravstva, pokojninskega sistema in celotnega javnega sektorja so nedvomno nujne. Glede tega se sedanja in prihodnja politična opozicija ne bosta razlikovali«. Glej več o pogajanjih s sindikati (2011)  in povezavo

10. - 16. oktober 2011

»Mi smo 99%. Marcel Štefančič, Mladina, 7.10.2011
Na Wall Streetu in drugje po svetu protestirajo proti diktaturi kapitala. Dovolj jim je, da so »najbolj izobražena in najbolj informirana generacija vseh časov, na voljo pa imajo le službe, ki so ostale iz 19. stoletja /…/ko bodo doštudirali, bodo brez službe, a mastno in masivno zadolženi«, da »država  subvencionira mandarinsko elito, korporacije in finančne institucije /…/ ne pa njih.«
Fotografija plakata: »A JOB IS A RIGHT. CAPITALISM DOESNT WORK.
Joseph Schumpeter, avstrijski ekonomist, je leta 1936 izjavil, da  kapitalizem ne more preživeti. V knjigi Lahko kapitalizem preživi piše, da kapitalistični sistem spodjeda družbene institucije, ki ga varujejo. Družbeni stroški kapitalističnih dosežkov so prehudi. Povzroča gibanja in nemire, sovražnost do družbenega reda, ki jo poganja tudi »nezmožnost kapitalističnega reda, da bi učinkovito nadzoroval svoj intelektualni sektor« (knjige, medije, izobraževalni sistem, študente, intelektualce itd.), ker ustvarja »delovno silo, ki je ni mogoče zaposliti«, intelektualno, visoko izobraženo delovno silo, ki zato moralno  zavrača  kapitalistični red.

»V politiki moraš biti stvaren – če nisi, si nevaren« Dr. Gregor Tomc, sociolog. .pb. Dnevnik, 13.10.2011   
O sedanjih protestih pravi G. Tomc, da so v ZDA ljudje nezadovoljni z liberalno regulirano industrijsko družbo; v Sloveniji je socialna varnost boljša. Meni, da bo učinek napovedanih protestov zanemarljiv. »Bilo bi koristneje, če bi filozofi in družboslovci doma kovali novo levo ideologijo, ne pa da na javnih shodih do onemoglostih reciklirajo stare«. Dodaja: »Lahko gre za dober žur.«

Nasveti OECD Sloveniji. Mario Belovič, Delo, 12.10.2011
Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) Sloveniji svetuje, kako izboljšati plačni sistem in javni sektor. Sistem kljub nekaterim spremembam (Virantova reforma, B.M.) ni elastičen in zavodom glede plač ne omogoča avtonomije. Vanj naj se vgradijo mehanizmi za ureditev plač glede na javnofinančne zmogljivosti in makroekonomske kazalnike. Določiti je treba  o čem naj se vlada dogovarja s sindikati in v kolikšnem delu višino plače določajo menedžerji zavodov javnega sektorja.
Odstraniti je treba korporativistične elemente v zakonodaji, država pa mora prenoviti odnose s sindikati. Ustanoviti je treba centralni urad za zaposlovanje v javnem sektorju za upravljanje s človeškimi viri. OECD predlaga še postopnost in dialog, odsvetuje pa avtomatično indeksacijo plač.
Gregor Virant (FU UL) se s priporočili strinja in zavzema za poenostavljanje načina nagrajevanja uspešnosti.
Bojan Bugarič (PF UL) meni, da sedanji sistem zavira razvoj. »Učiteljev, zdravnikov in podobnih ustvarjalcev novega znanja preprosto ne morete primerno vrednotiti s tem sistemom. Sistem nagrajevanja v šolah, bolnicah, tudi vrtcih je podoben sistemu samoupravne uravnilovke«.  Povečana avtonomija bi, denimo, direktorjem zavodov v šolstvu omogočala več diskrecije pri nagrajevanju razlik v kakovosti dela med svojimi zaposlenimi.
Glej študijo OECD o plačnem sistemu v Sloveniji (junij 2011):  priponka.pdf
Glej tudi izvlečke iz študij OECD o gospodarstvu in visokem šolstvu v Sloveniji (2011) in priponka.pdf  O odzivu sindikatov na priporočila OECD (februar 2011)  glej povezavo in povezavo.

Slavoj Žižek s protestniki okupiral Wall Street. Video ... MMC RTV SLO, 10.10.2011
Slovenski filozof Slavoj Žižek se je v nedeljo pridružil protestnikom v parku Zuccotti v New Yorku, kjer je središče gibanja Okupirajmo Wall Street, in podprl njihove zahteve.
Glej tudi:
Slavoj Žižek Speaks to Occupy Wall Street. The New York Observer, A. Gell, 9.10.2011
Opomba:
V soboto 15.10.2011 se protestnikom v mnogih mestih sveta lahko pridružile tudi na Kongresnem trgu v Ljubljani . Več informacij ...

Dr. Veljko Rus, sociolog. Marjah Horvat, Mladina 7.10.2011                                                                    Akademik Veljko Rus je bil v uredništvu angažiranih revij »Revije 57« in »Perspektive« (v 60' letih, B.M.), raziskoval je upravljanje v podjetjih, trikrat so mu prepovedali delati na UL (dolgo je bil profesor na FSPN/FDV, B.M.).  Pogovor o sedanjih gibanjih v Grčiji, Španiji, ZDA… Objavil je (2009, B.M.) tudi knjigo »Tretja pot razvoja med antikapitalizmom in postsocializmom«.  V njej piše, da neomejena tržna regulacija povzroča socialno diferenciacijo, egalitarizem pa ogroža svobodo in podjetniško iniciativo.
Meni, da bo morala Evropa po tretji poti razvoja. Svet moči se je že začel podirati. Najpomembneje je izboriti si odpravo monopolov nad informacijskimi sredstvi.  Sveta »ni mogoče več upravljati ob tako velikanskih razlikah«.  Nemogoče je, da mrtvo delo – kapital – dominira nad živim. Zavzema se za t.i. mezokorporativizem, organsko družbo, v kateri bi imele vpliv tudi sorodne poklicne skupine. V »Perspektivah« so nasprotovali enopartijskem sistemu, ne pa tudi samoupravljanju. Tako kot  »podjetje pripada delavcem, tako tudi šole pripadajo šolnikom, inštituti raziskovalcem in bolnice zdravnikom«.  Konec 80' so v »pisateljski ustavi« predlagali, »da se bolnice dajo zdravnikom, inštituti raziskovalcem itd.«
Glej povezavo ...

Študij začenja 16.000 brucev. Anja Hreščak, Dnevnik, 4.10.2011                                                            Nekaj tisoč novincev UL (od 12.000 ) in njihovih staršev so na Prešernovem trgu pozdravili župan, dekani, rektor in predstavniki študentov.  povezava  Za časnik je nekaj brucov povedalo, da se veselijo samostojnega življenja, pričakujejo kak dober žur, nekoliko jih skrbijo izpiti in prvi letnik.
Stanislav R. Pejovnik, rektor, je dejal, da ima UL najboljše študijske razmere v Sloveniji, a ne idealne. Nekateri programi imajo premalo praktičnega dela, na bolj množičnem družboslovju ni dovolj majhnih skupin, manjka profesorjev, kampus in primernih prostorov. Pričela se je sicer gradnja FKKT in FRI, za umetniške akademije pa so dobili parcelo. Dejstvo, da  veliko diplomantov ne dobi službe je označil kot neumnost »zapravljanje najboljšega potenciala, ki ga ima neka družba«. Med študijem mlade seznanjajo z delom, jim pomagajo graditi kariero in tudi raziskovati. Fiktivnih študentov sicer na UL ni veliko, pravi rektor, a kljub temu »socialni vpisi« slabšajo pogoje bolj kakovostnim študentom. »Univerza ni socialna ustanova, ampak je mesto, kjer se kujejo najboljši ljudje«. Govor prof. dr. Radovana Stanislava Pejovnika, rektorja Univerze v Ljubljani    
Novinarka dodaja, da sistem letos več ne omogoča, da se vpišejo »zaradi statusa študentov«, saj naj bi možnosti fiktivnega vpisa omejili z evidenco »eVŠ«, ki naj bi jo omogočile »sprejete spremembe in dopolnitve zakona o visokem šolstvu«.
Opomba:
Omenjenih sprememb zakona Državni zbor še ni sprejel. Glede financiranja rednega in izrednega študija glej odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 14.4.2011 US je  pritrdilo ureditvi, po kateri vlada določa obseg vpisa tudi za izredne, in da imajo redni študenti možnost le enkrat ponavljati ali menjati študij znotraj visokega šolstva. Hkrati je določilo, da se mora v skladu z Ustavo (58.čl.) financiranje podrobneje urediti z zakonom, ne s podzakonskimi akti (nacionalnim programom visokega šolstva, uredbo). Tak zakon naj bi Državni zbor sprejel v 9 mesecih.  Glej tudi Zakon o visokem šolstvu  in njegove spremembe
Podrobneje o evidencah v visokem šolstvu, zlasti študentov  in zaposlenih glej priponko .pdf  Evidenco študentov višjih šol  pripravljajo na MŠŠ v okviru sprememb zakona o višjih šolah povezava (BM.)
Glej tudi:
Dobra univerza ima odlične profesorje in odlične študente. Pogledi, 28.9.2011  www.pogledi.si
Fiktivnim vpisom odklenkalo. Žurnal, 1.10.2011  www.zurnal24.si

Kako odpraviti neskladja med naravoslovnimi in družboslovnimi študiji, Jasna Kontler Salamon, Delo, 3.10.2011                                                                                                                                     Že vrsto let ugotavljamo, da je po zaposlitvenih možnostih, prevelik delež družboslovnih študijev.  Nekdanji minister Jure Zupan si je prizadeval za študentov in diplomantov iz naravoslovja  s promoviranje naravoslovja (in tehnike)  in tudi z omejevanjem števila družboslovnih vpisnih mest na javnih univerzah, hkrati pa je dajal koncesije zasebnim družboslovnim zavodom.
Stojan Sorčan generalni direktor direktorata MVZT za visoko šolstvo pojasnjuje privlačnost družboslovno-humanističnih študijev po osamosvojitvi z sprostitvijo ideoloških pritiskov, z majhno vlogo naravoslovno-tehnične inteligence v razvojnih gospodarstva, z odločitvijo države bodo visokošolski zavodi odvisni »od kakovosti in povpraševanja na trgu, s financiranjem visokošolskih zavodov, ki je bilo zelo odvisno od števila vpisanih študentov, in nazadnje s podeljevanjem številnih visokošolskih koncesij na družboslovnem področju.« Sorčan poudarja odgovornost visokošolskih institucij, ki »določajo število vpisnih mest«, vlada jih le formalno potrjuje. Z odpravo .i. glavarine kot kriterija za financiranje se bodo »verjetno zmanjšala želje zavodov, da vpisujejo za vsako ceno«.
K spreminjanju spreminjanju mnenj o naravoslovnih študijih  bo verjetno prispeval 17. slovenski festival znanosti, ki ga Slovenska znanstvena fundacija. Zgledni primer so poletne šole naravoslovja na Kemijskem inštitutu in štipendije za doktorice znanosti s področja naravoslovja.
Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije v Mariboru pravi, da je v 80' letih, v času usmerjenega izobraževanja, je šolska politika regulirala vpis v srednje šole in tem tudi na univerzo, a v industriji je bilo veliko delovnih mest za tehniške in naravoslovne kadre. 90' leta so z gimnazijami in  prilagajanje vpisa željam dijakov prinesla tudi večji vpis na družboslovne fakultete. »V zadnjih dveh, treh letih se maturanti naše gimnaziji opazno bolj odločajo za vpis na naravoslovne fakultete, vzrok so večje možnosti zaposlitve teh diplomantov.« Povečanje vpisa bi dosegli z ustrezno štipendijsko

Nova knjiga o vrednotenju učinkov politik.                                                                             Slovensko društvo evalvatorjev je v objavilo knjigo, »Vrednotenje politik - obzorja nove miselnosti« (Radej Bojan, Mojca Golobič, Mirna Macur, Srečo Dragoš). Spremna beseda Darko Štrajn. Založba Vega, Ljubljana, izid september 2011.
Doslej je prevladovalo prepričanje, da so javne zadeve enostavne, da oblasti do obisti razumejo njihove vzročno-posledične povezave in jih lahko poznavalsko upravljajo same, brez nadležnega vmešavanja javnosti. Avtorji temu nasprotujejo in menijo, da so javne zadeve kompleksne. Resnica o tem kaj je skupno dobro,  kaj so prednostne naloge javnih politik in kako uspešno jih dosegajo, ni več ena sama, tista na oblasti, ampak o pomembnih stvareh obstaja več dobro utemeljenih in enako veljavnih resnic. Potreben je drugačen pristop k obravnavi javnih dilem in k vrednotenju učinkov javnih politik, ki bo zagotavljal družbeno enovitost in hkrati ohranjal izhodiščno družbeno različnost.  Nakažejo širše konsekvence drugačnega načina razmišljanja o kompleksnih družbenih vprašanjih, ki nas na koncu pripelje dlje, kot smo se namenili na začetku. Z ustreznejšim vrednotenjem učinkov politik v razmerah družbene kompleksnosti se prikopljemo do mehanizma za oblikovanje kolektivne zavesti o kolektivnih zadevah, do nove, sredinske racionalnosti javnega upravljanja. Pri vrednotenju politik tako ne gre zgolj za ocenjevanje uspešnosti politik ampak še bolj za to, kako ‘razmišljati družbeno', kako razmišljati o izzivih, ki se tičejo nas vseh.
Knjiga je namenjena splošni javnosti, zlasti tistim, ki se vključujejo v upravljanje javnih zadev, predstavnikom civilne družbe, ki delujejo na področjih javnih dobrin, javnim uslužbenkam in uslužbencem, ki pripravjajo vsebinske podlage za javne ukrepe ter pri spremljanju njihovih učinkov, študentom, novinarjem, politikom in tudi evalvatorjem samim, a le če so pri volji preizprašati nekatera standardna pravila in ustaljene prakse svojega poklica. Glej več: povezava

Robert Blinc o svojem raziskovalnem delu in vzrokih za sedanjo krizo, Jasna Kontler Salamom, Delo, 30.9.2011                                                                                                                                  Izbor vprašanj in odgovorov R. Blinca iz enega od zadnjih intervjujev (26. marca 2009 v Delu).
Bili ste izjemno uspešen raziskovalec   zakaj ste vendar vsa ta leta tudi učili?  »Zaradi veselja do dela s študenti, brez stikov z mladimi ljudmi, ki imajo nove ideje, peša tudi tvoja ustvarjalnost. Po drugi strani pa dobijo z delom v raziskovalnem okolju tudi študenti tiste prave spodbude in vzgojo, spreminja se njihov značaj.«
Kot profesor in mentor ste zaslužni za razvoj mnogih uspešnih raziskovalcev.  »Ne bi bilo prav, če bi koga postavljal pred ostale. Lahko pa rečem, da je danes v moji raziskovalni skupini kar nekaj sijajnih raziskovalcev, vsaj pet ali šest je takih, ki bi lahko bili med vodilnimi v svetu. Prepričan sem, da nekateri tudi bodo.«
O današnjih razmerah na IJS in v njegovi podiplomski šoli, ki je v veliki meri njegov otrok: »Inštitut je danes na sorazmerno dobri poti, podiplomska šola pa je samo deloma izpolnila to, kar smo od nje pričakovali, namreč da bo znanstveno odličnost inštituta oplemenitila z dosežki industrije. Osnovna stvar, ki preprečuje uresničitev tega koncepta, je seveda recesija, v kateri večina podjetij zmanjšuje sredstva za raziskave in razvoj.«
Že pred leti ste napovedali, da se izteka zlato obdobje industrijske revolucije, da bo razviti svet končno moral, plačati zaužito kosilo. Je sedanja globalna finančna kriza to, kar ste napovedovali? »Po mojem laičnem mnenju je finančna kriza posledica tehnološke krize in ne obratno, kot nekateri mislijo. To pomeni, da se v zadnjih dvajsetih letih niso razvili pomembnejši novi tehniški izdelki, ki bi spodbudili nakupe. Ob upočasnjenem tehnološkem razvoju pa so strmo naraščali finančni produkti, ravnotežje se je porušilo. Ne morem reči, da sem vedel, da se bo to zgodilo, a res je, da sem to že nekaj let predvideval.«
In kakšen scenarij predvidevate zdaj? »Upam na pozitiven scenarij, torej na hitrejši razvoj tehnologije, ki bo s tem poživila gospodarstvo. Možen pa je seveda tudi obraten, pesimističen scenarij. Se pravi, da bomo ostali pri finančnih instrumentih, oziroma da bo še vedno v ospredju »finančna industrija«. Kaj bo prevladalo, je v veliki meri odvisno od znanstvenih dosežkov, ki porajajo nove tehnologije in izdelke.«

Povezava na članek v delu

Aleš Črnič. Intervju. J. Aleksič, Mladina, 23.9.2011                                                                               Profesor FDV UL govori o »avtoritarnih,  ponekod že totalitarnih nastavkih«, ki so se pokazali  npr. pri vdoru nasilnežev na okroglo mizo na  FDV in na FF, o dogajanju okrog družinskega zakonika, pluralizmu in vplivu potrošnikov in volilcev »v prelomnih časih, ki jih ne razumemo prav dobro«, ko se ruši dolgo »prevladajoča paradigma«.
Skrbi ga za mlade, za najbolj  izobraženo generacijo doslej, ki ima slabe perspektive. Kritični smo do njih, »nič ne  berejo, nič se jim ne da, nič ne razmišljajo…« A kakšne možnosti smo jim »ustvarili, da bi se lahko razvili v zadovoljne, samozavestne in kritične državljane? Kot profesorja me seveda jezi, ko mi kakšni študentje hodijo tudi po šestič na izpit, pa še vedno me znajo dovolj nizi za pozitivno oceno…« Nekateri se res »težko motivirajo za poglobljen študij. /…/ Le zakaj bi čim hitreje diplomirali – da se čim prej prepišejo na  zavod za zaposlovanje? Moja branža, torej univerzitetni študij, je direktna žrtev našega nesoočanja z globokimi strukturnimi problemi. /…/ Število študentov v učilnici se mi je kot profesorju v zadnjem desetletju dejansko potrojilo in večji del tega novega razširjenega študentskega telesa je za resno delo nezainteresiran. Velik del generacije smo namesto med brezposelne vpisali na faks. Če bi ob tem povečali sredstva za univerze, bi to z vidika družbe kot celote znalo biti celo v redu.«
Našim generacijam je bilo lažje, pravi. Če bi bila z ženo 10 let mlajša, bi imela manj opcij, kot sta jih imela pri 23 letih, zagotovo bi  iskala priložnosti v tujini. Kako bo nas bodo vozili čez 20-30 let, ko bodo dobili barko v roke oni?

Dr. Andreja Gomboc, astrofizičarka. J. Strnad, T. Sajovic, Proteus, september 2011                       A.Gomboc je docentka na FMF UL, kjer je diplomirala. Ko je bila nato podiplomska študentka in asistentka na odd. za  fiziko je bilo naporno, »saj sem se šele učila umetnosti usklajevanja poklicnih in materinskih obveznosti in pri nekaterih na fakulteti nisem naletela na razumevanje.«  Otroci hitro rastejo in je treba izkoristiti leta, ko najbolj potrebujejo našo pozornost in čas. »Žal vsak dan nosim delo domov.« Za raziskovalke je  najtežje po doktoratu, pravi, ko težko izvedejo podoktorski študij  v tujini. Ponekod v tujini so po porodniškem dopustu nekaj mesecev razbremenjene pedagoških obveznosti, da  lažje ujamejo korak z novostmi na svojem področju.
Raziskovala je izbruhe zvezdnega sevanja gama na univerzi v Liverpoolu,  s teleskopi v La Palmi, na Havajih in Južni Avstraliji. Objavila je članka v Nature in Science, njena skupina je dobila nagrado časnika The Times Higher, sodeluje z Evropsko vesoljsko agencijo.
Meni, da je nujno, da raziskovalci objavljajo tudi v tujih revijah in se tako »postavijo na prepih«. Na vprašanje o merilih za habilitiranje in pridobivanje projektov, pri katerih prevladuje SCI, opozarja na skrajnost »ko objave v kakovostnih slovenskih revijah zelo malo štejejo« in na »numerologijo«, ki je »zelo slab  in birokratski način vrednotenja dela in uspešnosti raziskovalcev«. Nemogoče je s takim sistemom točk objektivno ocenjevati raziskovalce na  raznolikih naravoslovnih področjih in podpodročjih, tiste ki delajo le na inštitutu in tiste, ki poleg raziskovanja še učijo. Nihče se ne poglablja v vsebino članka in njegov pomen, ampak »samo sešteva, deli s številom avtorjev in časovno enoto ter izpolni kvadratek. Sistem je pisan na kožo uveljavljenim starejšim raziskovalcem, ki že vodijo svoje skupine, in vzdržuje odvisnost mlajših raziskovalcev od njih.«
Veliko piše v domačo astronomsko revijo Spike. Bila je koordinatorka Mednarodnega leta astronomije 2009, nedavno je imela v Državnem zboru RS predavanje Vesolje in mi.  Znanstveniki se »ne smejo zapreti v svoje slonokoščene stolpe in ob raznih neumnostih, ki krožijo v medijih kar molčati«. Plačani so od davkoplačevalcev, njihova dolžnost je  da »predstavijo pogled  znanosti, ki temelji na preverljivih dejstvih«. A na »vsako neumnost nima smisla odgovarjati, aj ji s tem samo dajemo povsem nezasluženo težo. /…/ Najbolje je – če se da – pametno izbirati bitke in se podati le v tiste, ki jih je smiselno bojevati«.

Pomanjkanje kadrov, prostorov in opreme. Dr. Melita Ambrožič. J.K.S. Delo, 28.9.2011                              M. Ambrožič, svetovalka NUK za knjižnični sistem UL je vodila delovno skupino za pripravo priporočil za visokošolske knjižnice.
Meni, da  te knjižnice delijo usodo visokošolskih zavodov. »Naše visoko šolstvo visokošolskih knjižnic še ne prepoznava kot dejavnik, ki vpliva na kakovost visokošolskih zavodov ter na akademsko in širše okolje«.  Le UKM je članica univerze in namensko financirana po Uredbi ter ima jasno razvojno vizijo. Številne države (npr. Hrvaška) so zgradile nove nacionalne knjižnice, dvajsetletna odisejada graditve NUK pa kaže na odnos odločevalcev. Ob tem pa narašča število obiskovalcev NUK, nekateri preživijo v njeni čitalnici več kot osem ur dnevno. CTK poskusno podaljšuje odprtost čitalnice, vedno je polna, kar težko je opozoriti študente, da je ura polnoč.
(Povezava: Vsestranska družabna in učna središča. Neupravičena marginalizacija visokošolskih knjižnic.  Jasna Kontler. Salamon., Delo, 28.9.2011

»To niso čudni ljudje zaprti v laboratorijih«. Katja Željan, Delo,27.9.2011                                                   Danilo Zavrtanik, rektor UNG je ob Noči raziskovalcev povedal, da so jo pripravili na trgu obeh Goric skupaj z  univerzami in inštituti sosednje Italije. Mlajšo generacijo bi radi spodbudili za študij naravoslovja, tehnike, biologije in medicine. »Država bi morala na tem področju narediti več, saj ima Slovenija velik presežek diplomantov naravoslovja«.  Ni državnih stimulacij za mlade, ki bi se odločili za poklic znanstvenika.
Z letošnjim vpisom ni zadovoljen, čeprav je boljši od lanskega. Želi si predvsem motiviranih in dobrih študentov. Za študente imajo na voljo štipendije iz lastnega štipendijskega sklada.
Na UNG je že na dodiplomski ravni veliko možnosti za raziskovalno delo  na področjih fizike, kozmologije, biotehnologije, znanosti o okolju in materialov. 90% diplomantov dobi službo v 6 mesecih. Tretjina doktorskih študentov ima status mladega raziskovalca, med doktorskimi študenti je 45% tujcev.  Brezposelnih doktorantov skoraj nimajo.
Vsak profesor mora vsaj polovico časa delati kot znanstvenik, zato da njegovo znanje ne zastara.
Glej tudi: Včeraj Noč raziskovalcev v štirih slovenskih mestih. Ah, Delo, 24.9.2011

Pogovori s T.G. Masarykom, K. Čapek (prev. J. Orožen), Tiskarna Merkur v Ljubljani, brez letnice                                                                                                                                                                           »Jaz nisem bil vnet učitelj; često nisem rad predaval. Nerad javno govorim in k pisanju se moram siliti. Ni me zanimalo, da bi razlagal dečkom, kar so že drugi napisali in učili; pravil sem jim, o tem so te in te knjižice, prečitajte jih in basta. Rajši sem z njimi  premišljal o konkretnih in sodobnih vprašanjih; meni je bilo ljubše, kadar so me o čem vprašali ali z menoj debatirali; sem vsaj videl, da mislijo in kako mislijo in sam sem se o marsičem poučil. /…/
Samo pomislite, kako važno vprašanje vesti je poučevanje doraščajočih ljudi v nravnih vprašanjih! Da, učiti koga čitanja in pisanja, raznašati splošne spoznatke, razlagati kar je že znano in napisano, to je nekaj drugega, nego prevzemati nase odgovornost za to, da pojde tisti, ki vas posluša, za vami in da se bo ravnal po vaših besedah. To ste odgovorni za njegovo življenje, pa naj ste učitelj ali pisatelj.«

Zelena alternativa,  J. Trampuš, Mladina, 23.9.2011                                                                                        Lahko namesto izpetih političnih strank prostor zasede gibanje, ki zagovarja okoliško vzdržnost, socialno pravičnost in solidarnost? Dušan Plut (profesor FF UL, 1989 ustanovitelj stranke Zelenih, nato član Demosa in predsedstva R Slovenije): «Že takrat sem se težko odločil za delo na političnem polju. Pa vendar sem kot intelektualec čutil željo in dolžnost, da pomagam pri osamosvojitvi. Mogoče je danes bolj kot takrat pomemben preboj na različni področjih.«

»Pravila se lahko kršijo, pomembno je da te nekdo izvleče iz zagate«. Vprašalnik Ljubljanapolisa: Branimir Štrukelj. Maja Čakarić, Delo, 28.9.2011                                                                                                      B. Štrukelj, glavni tajnik sindikata Sviz ugotavlja, da vplivni starši pogosto ustrahujejo učitelje, namesto da bi se z njimi posvetovali, jim zaupali. Otroci dobijo tako neprimerna sporočila, saj jih iz  težav z vzgojnimi ukrepi in slabimi ocenami izvlečejo odvetniki.
Oblasti in opazovalcem so všeč tisti (tudi učitelji), ki »v tej družbi prenašajo, da so potisnjeni na socialni rob in z njimi ravnajo kot z živino«. Manjka jim (učiteljem) samospoštovanja, preveč so potrpežljivi. »Vdanost v usodo ničesar ne spremeni«.
«Nekateri učitelji veljajo za legende, pa jih javnost ne pozna. Vendar jim ni mar. Potrditev jim dajejo bivši dijaki, ki se po končanem šolanju vračajo k njim in jim priznavajo pravičnost, poštenost, pa tudi pravšnjo mero strogosti.«
Mednarodna raziskava PISA je pokazala, da »mazohistično podcenjujemo svoj poklic«, saj  je sicer ugotovila zdrs v bralni pismenosti, a tudi prodor med prvih deset v naravoslovju  in uvrstitev med prvih 20 po kakovosti osnovnošolskega sistema. Pri nas še ni tako velikih socialnih razlik kot marsikje v razviti Evropi, tudi zato »ker nimamo velikega deleža zasebnega šolstva in ne ustvarjamo elitizma«.

Kalejdoskop slovenskega 20.stoletja. Meta Kušar: Intervju. Slovenska matica, Lj. 2009. Zoran Božič, Delo, 28.9.2011                                                                                                                                                                  M. Kušar, pesnica in publicistka, je v knjigi zbrala intervjuje, ki jih je objavljala od 1995. Izstopajo: Mimi Malenšek, Damjan Ovsec, Ljubo Sirc, Joža Mahnič, Miriam Drev, Brane Senegačnik, Pavel Fonda, Vladimir Jurc, Dean Komel, Breda Smolnikar, Janez Suhadolc, Saša Vuga, Marjan Tomšič, Marijan Tršar, Jožef Magdič, Tomaž Šalamun…  Pripoved o slovenski družbi, od usihajoče francjožefovske monarhije do odcepitve, o življenju kmeta, delavca, obrtnika, uradnika, meščana, izobraženca, svetovljana. Od (Sirčevega) poveličevanja kapitalizma do (Suhadolčevega) opozarjanja na kataklizmo družbe, ki ne upošteva družbenih in okoljskih omejitev.

   

Neodvisni sindikat delavcev
Ljubljanske univerze

Kongresni trg 12, Ljubljana
telefon 01.2418.554
email sindikat@nsdlu.si

 
 
 
   
 
 
 
Neodvisni sindikat delavcev Ljubljanske univerze, Kongresni trg 12, Ljubljana, telefon 01.2418.554, design&development LSD