21. - 27. januar 2013

Demokracija kot svoboda duha. M. Cerar, Dnevnik, 16.1.2013
Demokratičen način mišljenja, nagnjenja ali kulture ni blizu človekovi naravi; ta je prej nagnjena k nad- in podrejanju, pristranosti in netoleranci, piše Miro Cerar (PF UL). Demokracija je pogojena z določeno stopnjo znanosti in s kulturo strpnosti. Za večino ljudi je »napor in razočaranje, kajti v pluralizmu mnenj, političnih programov, strank, ideologij, religij ter filozofskih in drugih prepričanj je življenje res zelo naporno.« Je pa na sedanji stopnji družbe »demokracija še vedno najustreznejši kompromis«, seveda na političnem področju. Na nekaterih drugih demokratični principi niso vedno uspešni, npr. v ekonomiji, šolstvu, znanosti, športu.
Za M. Cerarja je demokracija najustreznejši sistem »ker bolj kot drugi politični sistemi omogoča svobodo duha. V največji meri dopušča svobodno filozofsko, religiozno ali kakršno drugo prepričanje in izražanje tega«. Z zagotavljanjem človekovih pravic in svoboščin omogoča posamezniku pravno varstvo in mu omogoča svobodo izbire. V totalitarnem sistemu opravi izbiro ideologije, religije, nazora… že diktator.
»Tudi v Sloveniji je ena najhujših pregreh zatiranje svobode in kulture duha.« Pluralizem je za posameznika miselni in čustveni izziv. Prevelika ne-strpnost in ne-kultura nekaterih umaže to možnost izbire in vodi v razkrajanje duha.
»Skorajda popolna ideološka razklanost političnega prostora, pretvarjanje sleherne javne kritike in pravne obsodbe v teorijo zarote, primitivizem v javnem izražanju ter /…/ sovraštvo in prezir do drugače mislečih, ki vejeta iz besed nekaterih /…/ razkrajajo vse dobro, kar sicer vsebuje mišljenjski pluralizem. To je resen problem. Dokler se ne bomo znali v političnih in drugih javnih razpravah strpno in kulturno izražati ter drug drugemu prisluhniti z večjo mero intelektualne in emocionalne strpnosti ter empatije, pa tudi samokritičnosti, toliko časa nam vse poznavanje /…/ klasikov, filozofov, znanstvenikov, teologov in drugih umov ne bo prav nič pomagalo. Vse diplome, politični, direktorski in drugi položaji so namreč brez vrednosti, če se za njimi skrivajo majhni ljudje, polni strahu in kompleksov, ki svoje nelagodje pretvarjajo v prezir in sovraštvo do drugih.
Vse to moramo čim prej prerasti, skrajnežem pa že zdaj z zgledom in besedo jasno pokazati, da so na napačni poti.«

Sprememba volilnega sistema. Alternativa negativni politični morali.
E.M. Pintar, Delo, 16.1.2012
Emil Milan Pintar, filozof in sociolog, predstavlja ugotovitve in predloge zveze društev upokojencev (ZDUS www.zdus-zveza.si ) glede volitev poslancev v državni zbor (DZ).
Sedanji sistem ne zagotavlja enakomerne zastopanosti po območjih, ne zagotavlja odločilnega vpliva ljudi na liste kandidatov in izvolitev posameznih poslancev, omogoča premoč političnih strank, ki usmerjajo poslance pri glasovanju in – DZ je domena moških.
Ponujajo naslednje rešitve: Slovenija naj se razdeli na 44 volilnih okrajev, v vsakem bi neposredno izvolili enega poslanca, drugih 44 pa tako kot sedaj glede na odstotke glasov za stranke (najmanj 4%). Kandidati bi morali bivati v okraju vsaj eno leto. Volivec bi imel dva glasova: s prvim bi volil »svojega poslanca«, z drugim eno strank z listo kandidatov. Na listi stranke bi moralo biti vsaj 40% kandidatk enega spola.

Perspektivni za izvoz. A. Hreščak, Dnevnik, 16.1.2013
O begu možgan piše Anja Hreščak. (Glej njeno diplomo o medijski manipulaciji pred štud. demonstracijami 2010 http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/hrescak-anja.pdf , B.M.)
Navaja primer enega najboljših študentov UL, ki so ga pri 30 letih povabili na Yale. Še nekatere najboljše univerze so se zagreble zanj, UL pa ne. Zdaj raziskuje genetiko v ZDA.
Že dolgo je, kar je J. Lenarčič (IJS) povedal, da se na inštitutu doktorji znanosti – 400 jih bo ostalo brez službe - »že lep čas po hodnikih pogovarjajo, kam iz Slovenije bi šli.« Enako na zavodu za zaposlovanje 16.000 diplomantov, naveličani pošiljanja prošenj.
Ena od študentskih organizacij je pozvala študente in diplomante na seminar »kako v tujino?«, saj ugotavljajo, da se je »presenetljivo veliko mladih začelo zanimati za možnost dela in študija v tujini«. Tudi eden od sindikatov je pripravil dobro obiskano predavanje »Tujina vabi« in ga bo ponovil.
Tudi (dosedanji) predsednik vlade se je odpravil v Azerbajdžan iskat možnosti za slovenska podjetja. Torej doma možnosti za tistih 16.000 ne potrebujemo. Torej je smiselna poteza vlade, da ukinja študentski s.p., da ostaja študentski kampus v Ljubljani na papirju, da ni denarja za mlade raziskovalce na inštitutih. »Vse poti tako ali tako vodijo v tujino«, je ironična A. Hreščak.
Oblastniki imajo zaničljiv odnos do raziskovalcev, ki so ugotovili, da samo s povečanjem števila zaposlenih doktorjev znanosti pojasnimo več kot 1% slovenskega BDP v zadnjih 30 letih. Ne slišijo tistih z univerz in inštitutov, ki jih prepričujejo, da se z vsakim odstotkom novo zaposlenih doktorjev znanosti, realni BDP poveča za 0.2%.

Ko bodo mladi odšli… J. Lenarčič, Delo, 17.1.2013
Direktor IJS Jadran Lenarčič meni, da smo »razočarana in pregreta družba«, brez koordinatnega sistema, metrike in smeri. »Ujeti v pohlepu, preobjedenosti, objestnosti, oportunizmu, trmoglavosti in /…/ trmoglavosti /…/ imamo malo prostora za reševanje težav /…/ ki »niso nastale po krivdi poštenih ljudi, delavcev, študentov, poštenih podjetnikov ali znanstvenikov, tudi ne poštenih politikov.« Meni, da je ljudski glas z ulic signal upanja in želje ljudi, da se trudijo in žrtvujejo za skupno dobro.
Skorumpirane je treba odstraniti in takim ljudem preprečiti, da pridejo na položaje. Slovenski narod se je od nekdaj hranil s kulturo, umetnostjo, znanostjo. Sprašuje se, kako da se zdaj v zvezi s krizo ne govori o raziskovanju in razvoju, razen s strani raziskovalcev. »Govori se o sociali, pokojninah, kako prodajati državna podjetja, /…/ kako napolniti banke s svežim denarjem /../.«
Temeljno »vprašanje ni v tem, kako prestavljati denar iz enega v drug žep, temveč kako ustvarjati nova znanja in ideje in kako jih umestiti v gospodarski in družbeni razvoj.« To presega računovodsko-ekonomističen in pogosto plenilski koncept in pomeni, »da bi raziskovalne in razvojne skupine, v javnih in gospodarskih organizacijah, iz »potrošnikov« povzdignili v dejanske nosilce vsestranskega razvoja, iz stroška v investicijo«. Za to je med drugim »potrebno partnerstvo med znanstveniki in gospodarstvom.«
Na žalost, ugotavlja, so lani na ISF dobili 5,5 milijona evrov manj, krčenje se bo nadaljevalo v 2013 in 2014. Hude posledice bodo pri mlajših raziskovalcih in pri tehnoloških raziskavah. Da bi rešili sedanjost, nespametno uničujemo prihodnost – tudi potomcem! Tako drastično krčenje gospodarstvu spodkopava temelje razvoja.
»Želim si, da bi v še tako oteženi situaciji državni voditelji premogli toliko vizije in smelosti, da ne bi zapravili priložnosti mlajšim. Če mladi ne bodo imeli priložnosti, da bi v Sloveniji razvijali svoje znanje in ideje, bodo odšli – za vedno. In potem bo vse ostalo brez vrednosti – slabe banke /…/ in reforme in ustavne spremembe in transparenti.«
Pravi, da raziskovalci še niso izgubili veselje do svojega dela. Največji dosežki so prišli takrat, »ko je kdo vztrajal, medtem ko so drugi menili, da je vse izgubljeno.« zato se ne predajamo in vztrajamo.

Nepreslišano. Anita Ogulin, Slovenka leta po izboru Nedeljca. (7D), Dnevnik, 11.1.2013
»Dnevno se srečujemo z vse več ljudmi, ki so ostali brez elektrike, kurjave in vode. /…/ Med ljudmi, ki pri nas iščejo pomoč« (ZPM Moste, Lj. www.zpmmoste.net ) , »je vedno več teh, ki govorijo o tem, da bi se umaknili iz življenja. /…/ in vzeli s seboj tudi otroke. Že od nekdaj je veljalo življenje za najvišjo vrednoto. Ali res potrebujemo tragedije, da bi se kdo zganil? Spomnimo se optimizma osamosvajanja, pričakovanja dobrega, obljubljenih možnosti razvoja za vse. Slišali smo, kaj vse bomo zmogli brez ostalih jugospon… Danes smo priča strahovitemu razslojevanju in vse večjemu obupu obubožanih.«

Gorenakov bozon. M. Lesjak, Dnevnik, 16.1.2013
O vprašanju, kdo so organizatorji demonstracij piše v svoji glosi Miran Lesjak. Policija namreč domneva, da so M. Hanžek (TRS), Uroš Lubej, vojni veterani in sindikat Sviz zagrešili prekršek s pozivanjem na (neprijavljene) demonstracije 21.12.2012.
»Zadnje prijavljene demonstracije, tudi take se kdaj pa kdaj pojavijo, so v Sloveniji nazadnje potekale (17.) novembra lani. Organizirale so jih štiri sindikalne centrale, a k udeležbi na njih je pozival vsakdo, ki se mu je to zahotelo: civilnodružbene skupine, Sviz (že spet!) in posamezniki; reklamirali so jih na novinarskih konferencah, po internetu ali v medijih.« Po policijski logiki so bile sindikalne zahteve in parole, ki so jih ljudje vzklikali last vseh, ne le sindikatov. Podobno bi morali račune za stroške demonstracij plačali vsi, ki so pozivali k udeležbi. »Še več, če bi na tistih demonstracijah poletele kakšne kocke ali bi se drobile založbe, bi bili /…/ za nastalo škodo odgovorni vsi /…/ in ne le tisti, ki so zborovanje priglasili.«
Torej je Hanžek z objavo članka s pozivom na demonstracije 21.12. storil prekršek, ker je izkoristil ustavno pravico do svobode govora. Zaradi tega kaznovati ljudi je nespodobno.
A policija ni neumna, »le izvaja raziskavo, s katero želi dognati, kateri pogoji morajo biti izpolnjeni, da 2 milijona delcev, ki so zaprti v velikem trkalniku, pridobi na masi, njihova energija nesluteno naraste, družba pa se spremeni«. S kaznijo želi prisiliti, da Hanžek, Lubej, vojni veterani in Sviz pomagajo poiskati »božji delec, osnovni gradnik demonstracij. Upati je, da bo raziskava čim prej dala kakšne rezultate, sicer bodo morali policisti študirati sociologijo, to je pa huda znanost.« (Op.: Primer znalca, ki je to počel je mag. P. Čelik, policist, sociolog in publicist. http://sl.wikipedia.org/wiki/Pavle_%C4%8Celik . B.M.)

Ruplovo spreobrnjenje. n.n., Dnevnik, 16.1.2013
Že običajno neznani avtor-ji navaja-jo misli Dimitrija Rupla, publicista, profesorja, politika:
»Janša je demagog. V politiki je nesramen in rad podtika. Ne izbira sredstev. Je hudoben in brezobziren. Ne išče svetovalcev, ampak vernike. Ne išče sodelavcev, ampak služabnike.« (D.R., »iz leta 1995«, objavljeno že 16.7.2004 v Mladini, glej http://www.mladina.si/92490/gospodar-in-odresenik/ ; z napačno citirano zadnjo besedo je nizko nakladna revija nakazala svoj odnos do J.J.).
»Za podporo sodelavcu iz časa osamosvajanja, nekdanjemu ministru, predsedniku SDS in aktualnemu predsedniku vlade imam veliko razlogov. Sodelovala sva v najbolj napetih in najvažnejših časih, ko je šlo za postavljanje in mednarodno priznanje države. /…/ skupaj sva ustanavljala stranke in odbore, skupaj preživljala neutemeljene napade na vlado in njeno moderno, evropsko politiko. Z metodo, ki jo je uporabila KPK, je mogoče pribiti na križ t.k.r. vsakogar. Z ljudmi, kot je J. Janša, se tako ne dela! /…/ ustvarjajo »izbrisane«, saj brišejo zgodovinski spomin in se delajo, kot da ni zveze med Janšo, ki ga je leta 1988 obsodil nekdanji režim in Janšo, ki si danes prizadeva za demokratično in uspešno Slovenijo.« (D.R., v eni zadnjih številk Mladine, B.M.)

Kako ljudje vedno znova izgubijo upanje in kako jim ga nova srečanja in nova očala spet vlijejo. Intimna zgodovina človeštva, T. Zeldin, prev. A. Kovač, Štud. zal., Lj. 2012
»Kaj menimo o drugih ljudeh in kaj vidimo, ko se pogledamo v ogledalo, je odvisno od tega, kaj o svetu vemo, kaj verjamemo, da je mogoče, kakšne spomine imamo, in od tega ali smo zvesti preteklosti, sedanjosti ali prihodnosti.« Tako piše Theodore Zeldin , filozof, sociolog, zgodovinar. http://en.wikipedia.org/wiki/Theodore_Zeldin . (Glej omenjeno knjigo, str. 21-27, in http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14222 .)
Poudarja pomen kontekstov, različnih vidikov, vzorcev mišljenja in medsebojnega učenja.
»Na našo sposobnost premagovanja ovir našega obstoja nič ne vpliva bolj od konteksta, v katerem jih vidimo; več kot je kontekstov, med katerimi lahko izbiramo, manj se težave zdijo neizogibne in nepremostljive. Dejstvo, da je svet postal bolj zapleten kot kadarkoli prej, lahko pomeni, da je zdaj težje najti izhod iz naših dilem, vendar je resnica ta, da bolj kot je svet zapleten, več je razpok, skozi katere se lahko splazimo. Sam iščem vrzeli, ki jih ljudje niso opazili, sledi, ki so jih spregledali.
/…/ Ko v preteklosti ljudje niso vedeli, kaj hočejo, ko so izgubili občutek za smer in se je zdelo, da vse razpada, so olajšanje večinoma našli tako, da so spremenili fokus svojega pogleda, preusmerili svojo pozornost. /…/ Tekom zgodovine so ljudje vedno znova menjali naočnike, skozi katere so opazovali svet in same sebe.«
Avtor opozarja na pomen srečevanja z novimi ljudmi, tujci, s katerimi nas »družijo skupni občutki« in zanimanje za iste stvari. Ljudje imajo veliko skupnega. »Večina misli se spogleduje z mislimi drugih, živih ali mrtvih. /…/ Dandanes nam upanje ohranja predvsem možnost, da bomo srečali nove ljudi.«
»/…/ navzlic novim težnjam večino tega, kar ljudje počnejo, obvladujejo stari vzorci mišljenja. Tako politika kot ekonomija sta pred trdovratnostjo zakoreninjenih mentalitet nemočni. Mentalitet se ne da spremeniti z odredbo, ker temeljijo na spominih, te pa je skoraj nemogoče ubiti. Vendar pa je mogoče skupaj s svojimi obzorji razširiti tudi svoje spomine in ko se to zgodi, se verjetnost, da bo tvoje življenje vedno ista pesem in da boš ponavljal stare napake, zmanjša.
/…/ Kaj početi s preveč informacijami, je velika uganka našega časa. Kot rešitev predlagam, da pogledamo najprej skozi mikroskop in izberemo podrobnosti, ki življenje osvetlijo v tistih vidikih, ki se ljudi najbolj dotaknejo, pa tudi skozi teleskop, da lahko iz velike oddaljenosti gledamo velike probleme.«
Avtor na koncu vsakega poglavja doda predlogi za branje, vire in knjige, po katerih lahko potuje bralčeva domišljija. »Prednost sem dal novejšim knjigam, ker hočem nakazati izjemno bogastvo sodobnih raziskav in intelektualno živahnost našega časa ter naših (angleških, francoskih ?, B.M.) univerz, naj bodo še tako potolčene.«
(Uredniška opomba: Podoben pristop kot avtorja vodi tudi nas pri izbiri in povzemanju NOVIC in POGLEDOV na tej spletni strani. B.M.)

Pismo sindikatov vsem zaposlenim na UL. 18.1.2013, Koordinacija sindikatov na UL
Vodje sindikatov, ki delujejo na UL, obveščajo zaposlene na UL, da so »za 23.1.2013 napovedali stavko in se s tem pridružili splošni stavki javnega sektorja. Prvič sodelujemo vsi sindikati na univerzi z namenom, da se vsem omogoči osnovna demokratična pravica izražanja o stavki. V tem smo bili z vašo pomočjo uspešni kot še nikoli. Preverjanje podpore stavki smo izvedli na skoraj vseh organizacijskih enotah. Na večini fakultet je stavkovno napoved podprla absolutna večina vseh zaposlenih, povsod pa velika večina tistih, ki so se o stavki opredelili. Stavka poteka na ravni univerze. Pravico do stavke in sodelovanja pri stavkovnih dejavnostih ima vsak zaposleni na univerzi ne glede na članstvo v sindikatih in izide fakultetnih glasovanj. Prav tako ima vsak zaposleni pravico, da se stavki ne pridruži. O obliki in obsegu stavke se zaposleni odločajo avtonomno. Ob 11.20 pred sedežem univerze prirejamo kratek shod, na katerem nas bo nagovoril tudi rektor UL, ob 12.05 pa vas vabimo na skupni shod sindikatov javnega sektorja na križišču med Prešernovo in Gregorčičevo cesto. Vabimo vas, da se ne glede na članstvo v sindikatih s stavko pridružite našim prizadevanjem za kakovostno in splošno dostopno visokošolsko izobraževanje ter za ustrezno vrednotenje dela na univerzi.«
K. Cvetko Vah, VSS – Sindikat UL; M. Gams, SVIZ, Konferenca vis. šolstva in znanosti; B. Hribar, VIR; M. Marinčič, Visokošolski sindikat Slovenije (VSS); T. Sajovic, NSDLU.

Janez Posedi, organizator bližajoče se stavke. B. Mekina, Mladina, 11.1.2013
Vodja koordinacije stavkovnih odborov Janez Posedi je veterinar in vodja laboratorija za parazite na Inštitutu za mikrobiologijo VF UL ter vodja sindikalne konfederacije Pergam (www.sindikat-pergam.si , v njem je tudi VSS, B.M.)
Pravi, da sindikati med drugim nasprotujejo graditvi »nekakšnega javno-zasebnega partnerstva, oz. upoštevanju zasebnega interesa na račun javnega sektorja«. Spomni se, da so konec '90 let privatizirali veterinarske ambulante, sedaj podobno delajo na drugih področjih, npr. v obliki koncesij. Negativne posledice so znane, v V. Britaniji in v Nemčiji »z javno-zasebnimi partnerstvi niso dobili boljših storitev ampak zgolj dražje«.
Meni, da »bo ta vlada iz tujine pobrala čisto vse slabe prakse, ki so mogoče. Ker se želi znebiti motečega javnega sektorja. Vsega, kjer ima javnost neko vlogo. Seveda pod pretvezo, da bo potem boljše. Res je, za del visokega šolstva že obstajajo koncesije, malce manj znano je, da država tudi dejavnost raziskovanja financira zunaj javnih inštitutov, torej v podjetnih in zasebnih zavodih. /…/ Varčevanje v javnem sektorju že po definiciji pomeni privatizacijo.« Ko bomo morali dodatno plačevati za nekatere zdravstvene storitve, ali »če se bo na fakultetah vpeljal vavčerski način plačevanja šolanja« /…/ koraka nazaj ni več. /…/ Ali kdo verjame, da lahko pri nas zasebniki organizirajo boljše in cenejše šolstvo? Če ne, potem naj ostane javno.«
Glede vtisa, da je ta vlada na začetku dosegla kompromis s sindikati pri ZUJF pravi, da je to zavajanje. »Dogovorila se je samo s sindikati javnega sektorja glede plač, toda ta zakon je veliko širši, udaril je veliko množico ljudi, s katerimi ni bilo nobenega dogovora. Težko boste našli sindikat, ki se bo strinjal s tem, kar se je zgodilo z upokojenci ali s kulturniki. Res pa je, da se nismo odzvali z radikalizacijo.«
Na pogajanjih sindikatov z vlado, pravi J. Posedi, večkrat vsebino določajo »tisti stalni, nižji uradniki«, saj so npr. direktorji direktoratov »politično nastavljeni kadri«, ki pogosto svojega področja ne poznajo. »Številni ukrepi, kar zadeva politiko plač v javnem sektorju, ki so bili implementirani v ZUJF, so bili pripravljeni /…/ že pod ministrico Krebsovo. Vladne pogajalske skupine /…/ večinoma razpolagajo le z dvema faktorjema. Z maso za plače in z nekom, ki ve koliko je 1%, koliko sta 2% in koliko so 3%.« Vladni analitičarji so ob pripravi proračunom za 2013, 2014 nepravilno napovedali spremembe pri masi plač. »Ker je izhajala iz nekih pavšalnih ocen, so /…/ številni javni zavodi /…/ tudi univerze, bistveno težje prenesli lansko /…/ leto. /…/ Posledica tega pa so dodatni ostri rezi pri javnih zavodih in predvsem javnih univerzah v letih 2013 in 2014, kar bo imelo neslutene posledice za vsakega državljana.« /…/
»Pri pokojninski reformi je bilo /…/ teh analiz bistveno več, pri zakonu o delovnih razmerjih in trgu dela, ki sta za sindikate temeljna zakona in kjer sindikati ne moramo popuščati, pa ni tako. Vlada je tukaj prišla z novim zakonom, brez analiz, študij in brez razprave na ravni strokovnih skupin.«
Sindikati so načelno proti širjenju »oblik dela, ki temelji na pogodbenih zaposlitvah. /…/ bistveno premalo izkoriščamo možnost /…/ zaposlitev za 20% ali 30%«. Čez 10 ali 15 let bomo imeli vsi dve ali tri službe, z delno zaposlitvijo. Že danes si pomagamo z avtorskimi in podjemnimi pogodbami, pa navideznimi s.p.-ji ali preko študentskega dela, kjer prihaja do nesprejemljivih anomalij. Imamo tudi »preveč zaposlitev za določen čas, predvsem pri mladih«. Novinarstvo je po njegovem »uničeno s prekarizacijo« /…/ socialno nezaščiteni delavci, novinarji, pač pišejo to, kar nekateri želijo od njih slišati.«
O masi za plače v javnem sektorju, ki jo je vlada zmanjšala (5%), kar je tudi vzrok stavke pravi, da nihče ne ve, za koliko so jo znižali, »ker so v javnem sektorju plače delno vezane na proračun, delno pa na druge vire in blagajne. Vlada še sama ne ve, kako bo ukrep prizadel recimo zaposlene /…/ na univerzah, ker so jim s tem preprosto prepovedali tržno dejavnost.« V laboratoriju, ki ga vodi, so znižali plače za 12,5%. »S temi ukrepi nas dejansko prisiljujejo v odpuščanje delavcev. In sicer kar tako, počez. /…/ Če že, bi morali sprva ugotoviti, katerih storitev ne potrebujemo in katere /…/ morajo ostati javne.«
Napoveduje radikalizacijo, nove oblike pritiska. Zaostritev zakonodaje za referendum sindikatov »v resnici ne omejuje, ker bomo v vsakem primeru lahko zbrali dovolj podpisov.« Tako kot skupina, »ki je organizirala referendum o družinskem zakoniku«.
Pa tretja skupina, Facebook? »Ljudje se znajo vedno organizirati sami. Vendar sindikati z neformalnimi skupinami ne moremo sodelovati. Ko se bo to gibanje formaliziralo /…/ v kakšnem letu, pa se utegne marsikaj premakniti.«

Goran Lukič, svetovalec pri ZSSS. V. Alič. Dnevnik, 14.1.2013
Sindikalist nove generacije G. Lukič, politolog, sodeluje v pogajanjih o reformi trga dela.
Pravi, da se bije bitka za interpretacijo tega kaj hočemo – prožnost ali varnost ali kombinacijo. Delodajalci so za prožnost, krajšanje odpovednih rokov, nižje odpravnine, hitrejše odpuščanje ipd. »prvi pogoj za uresničitev varne prožnosti je zaupanje med socialnimi partnerji, /…/ ko se sindikati in delodajalci sproti dogovarjajo o kakršnih koli spremembah. To je v Sloveniji velik problem«, pravi G. Lukič. Potrebujemo tudi finančno zaledje, npr. prihodke od davka na dobiček.
Delodajalci imajo zaveznika v DL; Virant je klasičen predstavnik gospodarskega lobija. Najprej odprtje gospodarske pobude, »če kaj ostane, še socialna država«. Je proti kvotam zaposlnih za določen čas.
G. Lukič razume tiste (generacije mlade srednjih let), ki delajo v negotovih razmerah po pogodbah in se v bistvu »same« odrekajo večjim pravicam. Kaj naj naredi honorarni delavec? Zanj je to edino delovno mesto. Naj se bori za pogodbo za nedoločen čas? Raje čaka in trpi. »Po drugi strani pa ravno to nevidno izsiljevanje poraja nove in nove oblike prekernosti./…/ Oblikoval se je model, ki prisili mlado osebo v nevzdržno situacijo, hkrati pa obstaja nevarnost, da bo še huje. Ta problem je še posebno prisoten pri kulturnikih in novinarjih.« Zato bi morali priznati vse oblike dela in jih pokriti z ustreznimi socialnimi in ekonomskimi pravicami.
Sindikati sodelujejo v protestih proti politični eliti. »Lansko leto smo bili del te zgodbe. Ne smemo namreč zanemariti protestov 17. novembra, ki so se zgodili že pred spontanimi protesti. (Glej fotografije na http://www.facebook.com/pages/Nsdlu/113240498764910).
Za te so bili sicer malce drugačni vzgibi, začenši z Mariborom. A že decembra lani smo podprli proteste in pozvali naše članstvo, da se jim pridruži, saj gre za pravno in socialno državo in – navsezadnje – boj za neposredno demokracijo.«

Naglica, zastraševanje, »povezovanje«. J. Vogrinc, Mladina, 11.1.2013
Za (to) vlado je značilno, da se ji pri ukrepih mudi, piše Jože Vogrinc (FF UL). Zato se ministri ne pogovarjajo npr. s sindikati, ukrepe sprejemajo brez soglasja, brez analiz učinkov in presoje ujemanja z zakoni, ustavo. Tudi US ji pritrjuje, saj se vendar mudi.
Zakaj, komu, kam se jim mudi? N. Klein piše v Doktrini šoka, da se je neoliberalcem pri vpeljavi tržnega fundamentalizma vedno mudilo, sesuli so socialno državo, predno so ljudje preprečili razprodajo dežele velekapitalu. Našim je spodletelo že po osamosvojitvi, saj je bil zavrnjen Sachsov model privatizacije. Zdaj je Slovenija, domneva J. Vogrinc, »zadnja postsocialistična država, kjer se velekapital z velikodušno pomočjo domačih hlapcev še lahko česa polasti«.
Pod prejšnjo vlado se jim ni mudilo, načrtno so rušili strukturne reforme. Zdaj se jim mudi, »ker nimajo podpore ljudi za fundamentalistično kontrarevolucijo. /…/ Odkar so se začeli glasni protesti, poskušajo z zastraševanjem sproducirati boječo tiho večino«. Od tod svarila pred zarotami in nasiljem, ki je bilo doslej v glavnem podtaknjeno in pred »ekstremisti (starejši med njimi smo ustanovili znameniti Odbor, ki mu Janša dolguje svojo kariero domoljubja).«
J.V. je kritičen tudi do povezovalnega novega predsednika RS. Ne razdvajajo nas besede, marveč dejanja. »Ukrepi zdajšnje vlade bodo« obogatili »le peščico na račun velike večine državljanov. Že zdaj so zaradi njih ljudje lačni, brezposelni, bolni, obupani. Kdor hoče narediti konec razdvajanju, mora narediti konec tem ukrepom in namesto njih vpeljati ukrepe za obstanek javnega zdravstva, sociale, šolstva in si prizadevati za polno zaposlenost.«

»Slovenci zahtevajo korenite spremembe!«, KOKS, DSP, Odbor za pravični in solidarno družbo, TRS, SVIZ, Vseslovenska vstaja, Mladina 11.1.2013
Več društev in združenj v pismo (v angleščini) tujim opazovalcem pojasnjuje vzroke protestov, ki se jih udeležujejo »stari in mladi, upokojenci in študenti, izobraženci in delavci, javni uslužbenci in podjetniki, pripadniki različnih etničnih manjšin in skupnosti.« /…/ »Slovenski državljani na ulicah ne zahtevajo le boljših gospodarskih razmer, temveč tudi vzpostavitev temeljev pravične in demokratične države: to je spoštovanje zakonov, ohranitev socialnih pravic in gospodarska politika, ki bo služila interesom večine prebivalcev, ne le zasebnemu okoriščanju peščice. Vera v socialno pravičnost se je /…/ zamajala tako zaradi vladnih ukrepov kot zaradi nekaterih pravnih in pravosodnih odločitev.«
Krivde za recesijo slovenskega gospodarstva protestniki »ne pripisujejo le avtokratski neoliberalni skorumpirani in nesposobni politiki trenutne vlade, temveč sosledju zadnjih skorumpiranih vlad, ki so skrbele le za svoje interese. Zato so protestniki /…/ zahtevali zamenjavo celotne politične elite. /…/ Desničarski populistični avtokrat J. Janša /…/ si je med svojima mandatoma skušal podrediti množične medije, številne od najbolj dobičkonosnih podjetij in vrsto drugih ustanov, v upravne odbore in na vodilne položaje pa spraviti ljudi iz svoje stranke. Vlada tako skuša preprečiti svobodo govora in onemogočiti svobodne medije, javno telekomunikacijsko omrežje pa izrabiti kot trobilo svoje stranke.«
Med ukrepi trenutne vlade je v pismu navedeno tudi »ekonomsko izstradanje slovenskih državnih univerz v korist »zasebnih«, ki jih običajno ustanavljajo člani vladajoče stranke ter njeni simpatizerji in so velikodušno financirane z javnim denarjem, ekonomsko izstradanje osnovnih šol in vrtcev, totalna vojna napovedana znanstvenim krogom in kulturnim ustanovam /…/.
Vlada uresničuje politiko delitve in podjarmljenja prebivalstva, sindikate napada kot sovražnike napredka, javni sektor označuje za zajedavca zasebnega, umetnike pa za zajedavce obeh, upokojencem očita, da zapravljajo prihodnost mlajših generacij.«/…/
»Sredi januarja naj bi pripravili kongres slovenskih protestnih organizacij, na katerem se bodo povezale vse skupine in organizacije, ki nasprotujejo trenutni vladi /…/. Namen kongresa je sestaviti enoten akcijski načrt za spodbujanje skupnih ciljev protestne Slovenije.«

Veš, poet svoj dolg? J. Trampuš, Mladina 11.1.2013
Zakaj so se zganili kulturniki? Tako so se nekateri vprašali ob pismu, ki ga je predsedniku koordinacije kulturnih organizacij KOKS I. Koršiču poslal Janez Janša v zvezi s protesti. Za neresnično je J.J. označil dve trditvi iz (še neobjavljenega) pisma kulturnikov tujim naslovnikom: »Prime Minister J. J. has described the protesters as »extremist left zombies« and characterised them as radical »ne-socialists« /…/ in an effort to discredit the protest«. In: »The goverment is thus attempting to hinder free speech and a free press and to use public telecommunications of his own party«.
Igor Koršič, AGRFT UL, pravi, da tuji mediji nepopolno obveščajo o protestih. Povezujejo jih izključno z uporom proti varčevalnim ukrepom, čeprav je izrazito političen. Treba je jasno povedati, da imamo »vlado, ki goji nedemokratične tendence, /…/ da so ogrožene temeljne demokratične vrednote, da politika ne deluje, da slabo deluje ustavno sodišče, /…/ opozicija. Če nihče drug ne sproži alarma, se pač mora oglasiti civilna družba«.
To delajo, pravi Veno Taufer, predsednik Društva slovenskih pisateljev www.dsp.si ker se »česa podobnega ne spomni nihče drug. V Sloveniji ni prave opozicije, ni prave politike, pač pa so v veljavi samo parcialni, zasebni interesi partijskih voditeljev. Kdo pa se danes meni za pravice človeka, za svobodno besedo, kdo se meni za socialne skrbi? Sindikati imajo svoja področja, a če sežejo čez njih, jih hitro obsodijo, da ravnajo politikantsko.«
Kritično spremljanje družbenih razmer je vgrajeno v pisateljski pogled na svet, in navaja primera: »Ljudje so se 1941 instinktivno uprli in med njimi so bili tudi intelektualci. /…/ Bolj ali manj smo politično aktivni od sredine '80 let dalje.«
Aleš Debeljak, pesnik, pravi, da so se oglasili iz istih razlogov kot se je DSP v '80 letih (tudi v povezavi z Roško ulico, kjer je nedavno nastal nov Odbor, B.M.) »v civilnodružbenih gibanjih in pri oblikovanju ustave. Takrat, kot sedaj, je šlo za spoznanje, da če se sam ne ukvarjaš s politiko, se bo politika ukvarjala s teboj.« (Nekaj podobnega smo po francoskem vzoru napisali na tablo zasedene FF davnega leta 1971, B.M.). »Političnih stvari ni mogoče prepustiti samo profesionalnemu političnemu razredu, ampak je aktivno državljanstvo odgovor na pomanjkljivosti in negativne posledice tekoče politike, bodisi v '80 bodisi danes.« Tkivo kulture razpada pod pritiski »ukrepov, ki so maskirani v ideologijo varčevanja«. Podobno kot Janševa vlada je V. Orban najprej vzel denar umetnosti, hkrati pa si poskuša podrediti (madžarske) umetniške institucije. Pojavljajo se pozivi za novo »vzporedno« društvo slovenskih pisateljev.

Tudi Štrukljevi pišejo pismo tuji javnosti. Delo, 8. januarja.
J. Kavčič, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 12.1.2013
Bralec Jože Kavčič se odziva na članek A. Božiča o tem, kdo je obveščal tujo javnost. V njem omenja reakcijo ministra Turka, ki ne ve kaj je »politikantstvo« in J. Janše, ki akcijo »kulturnikov« in »šolnikov« oz. njihovih sindikatov označuje kot »blatenje« in »ovajanje«.
J. Kavčič piše, da sta nedavno v Bruslju J. Janša in J. Šušteršič »razlagala, da slovenski delavci in njihovi sindikati niso sposobni razumeti težav gospodarske krize in grozila, da nam bo EU zmanjšala nekatere »bonuse«, da nam bodo bonitetne hiše zniževale bonitetni razred.«. Nato se je to res zgodilo. Domneva, da je bilo to dogovorjeno, »da bi tako povečali pritisk na domačo javnost.« Kdo je torej prvi »ovajal« in »blatil«?
»Zombiji Trga revolucije, volivci v trenirkah in drugi državljani, razen pribl. 20% »razsvetljenih« Slovencev, smo pač tako »zavrti«, da protestiramo ker to ni demokracija, ker nimamo dela, ker imamo mizerne plače, ker niso kaznovani tatinski tajkuni, ker sta zlizani izvršilna in sodna veja oblasti« /…/ zato »ovajamo« in »blatimo« Kuntnerjevo domoljubje in tiste, ki imajo lažne »zasluge« za osamosvajanje in ki so zaslužili velike vsote nemških mark pri preprodaji orožja /…/. Pred plebiscitom nam je bila /…/ obljubljena drugačna samostojna Slovenija, o njej danes ni niti sence.«

Nepreslišano. Katja Perat, pesnica (www.Pogledi.si ), Dnevnik, 14.1.2013
»Jugoslavija je razpadla zaradi slabega poslovanja in govori se, da je Slovenija danes v stiski zaradi podobnih razlogov, le da je tokrat malo bolj zapleteno reči, »veste kaj, mi s tem nočemo imeti opravka« in iti stran. Ker oblast vlada /…/ kdor bi rad vladal, pa mora volivce radodarno zasipati z obljubami, podpornike pa z delovnimi mesti, in če /…/ je po sorodniški liniji zaposlil še bolj nespretne od sebe, gresta oblast in z njo država hitro pod gladino. /…/ ravno zato, ker se vsaka politična rešitev, ki se sprva kaže kot optimalna, zaradi človeškega faktorja sfiži, mora vsaka generacija zase in /…/ sproti razmisliti, kakšno dediščino ji nalaga generacija njenih očetov in ali jo je res smiselno nepremišljeno sprejeti nase. Razsvetljenstvo, to napol pozabljeno upanje starega meščanstva, je nekaj, kar mora vsakič znova vznikniti, se zaplesti in propasti, da bi lahko vzniknilo na novo.«

Izjava tedna. Zombiji bodo priborili državo. Druga dražgoška vstaja.
Delo, Dnevnik, 14.1.2013
Zgodovinar Božo Repe (FF UL) v govoru pred 8000 pohodniki v Dražgošah, 13.1.:
»Ljudi, ki so se bojevali na slovenskem ozemlju, so označevali za bandite, današnje upornike, ki želijo pravično družbo, označujejo za zombije. Ljudje, ki take sodbe izrekajo, so namerno žaljivi. V resnici jih je strah. Banditi so postali osvobodilna in zmagovita vojska, ki je Slovencem priborila državo. Zombiji bodo ukradeno državo priborili nazaj. /…/
Slovenska vladajoča politika želi zgraditi drugo republiko. Mimo ustave, s permanentnimi izrednimi razmerami v državnem zboru in z izrednimi zakonodajnimi postopki. /…/
Politika, kakršno doživljamo danes in kakršna nam vlada, je del problema, ne rešitve.«
Miloš Forčič (89): »Ma, če smo zlomili Nemce, bomo tudi Janšo. Zato hodim sem. Da ne pozabimo grozot druge svetovne vojne in da se sliši naš glas tudi, ko nas želijo utišati.«
Drago Ličen: »Partizanske vrednote so bile mnogo boljše od tistih, ki vladajo danes in ki nam jih prodajajo politiki, zato /…/ so Dražgoše danes nadaljevanje protestov in /…/ so mnogi, ki nočejo ali ne morejo na Kongresni trg, danes prišli sem.«

Od goreče ameriške zastave do gorečih portretov. Demonstracije skozi čas. A. Žerdin, Delo, 15.1.2013
Poznavalec bližnje naše preteklosti Ali Žerdin, nekdaj tudi urednik Mladine, http://en.wikipedia.org/wiki/Mladina predstavlja spomine na proteste v Ljubljani v obdobjih 1968-1972, leta 1988 in 2012., ki so mu jih povedali trije udeleženci in (prav tako) poznavalci – P. Čelik, D. Štrajn in T. Stojko. Povzemam (in dopolnjujem) o »našem« času.
Tone Stojko, fotograf, http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Stojko , prav, da se mu slej- ko- prej zdi ključna socialna dimenzija: »Leta 1968 sem v menzi študentskega naselja posnel fotografijo s transparentom, na katerem piše:NEZNOSNI POLOŽAJ PROSVETE OGROŽA SLOVENSKI RAZVOJ. To fotografijo bi lahko objavil tudi zdaj.« Iz tega leta se spomni še protestov, povezane z okupacijo Češkoslovaške.
Pavle Čelik, (upokojeni) policist in sociolog, »je letih študentskih protestov«- t.j. 68-72 – »vodil postajo Ljudske milice Ljubljana Center«. (To bo treba preveriti v njegovi knjigi: Policija, demonstracije, oblast., LJ., 1994., B.M.): »Protesti, ki so se odvijali med letoma 1968 in 1972 so bili omejeni na mlajšo generacijo, zlasti na študente. Gibanje pa je imelo tri razsežnosti: prva je bila socialna: študentje so zahtevali boljše materialne pogoje za študij. Druga je vključevala usodo zamejskih Slovencev na avstrijskem Koroškem: študentje so takrat zahtevali spoštovanje avstrijske državne pogodbe. Tretja pa je bila mednarodna: šlo je za protest proti ameriškemu posegu v Kambodži«. Takrat je zagorela zastava ZDA. Protestno gibanje je bilo v tem obdobju organizirano precej ohlapno, ugotavlja. «Nastajali so ad hoc akcijski odbori, ki so s plakati pozivali na proteste. Ti akcijski odbori niso bili del uradne strukture študentske organizacije«.(Ni čisto točno. AOji so delovali v prostorih SŠ LVZ v Kazini, občasno pod vplivom UK ZKS.
(Opomba: P. Čelik v svoji knjigi piše tudi o drugih razsežnostih in dogodkih, npr. o zasedbi FF (1971), o zavzemanju za okolje, univerzo. itd. Glej omenjeni zbornik in mojo knjigo Ključ je v naših rokah, glej odlomek v www.nsdlu.si/?sec=63 B.M.)
Darko Štrajn, tedaj študent (filozofije) FF UL in sodelavec Tribune, aktivist in protestnik na Aškerčevi (1971) in na Roški (1988) pravi za naše obdobje: »Gibanje je bilo svetovljansko« in samoorganizirano. Nastajanje akcijskih odborov pa je omogočala in legalizirala Skupnost študentov. (SŠ LVZ, , op. B.M.). Protesti, ki so se odvijali v času študentskega gibanja, so bili navadno prijavljeni, pravi. »Ko se je v Jugoslaviji mudil francoski državnik J. Chaban-Delmas, smo organizirali neprijavljene demonstracije. Takrat se je tudi zgodil manjši fizični obračun«, se spominja.
»Ko smo organizirali demonstracije na Aškerčevi (14.4.1971), je bilo 11 podpisov članov akcijskega odbora ravno dovolj, da smo lahko legalno prijavili demonstracije. Organizacija je bila, kar zadeva formalne prijave, zelo preprosta. Miličnikom smo povedali, kaj bomo počeli, potem pa smo to presegli. Ko smo bili na Aškerčevi, nato pa smo zavili po Titovi proti severu, je Jaša Zlobec v nekem trenutku vzkliknil: »Gremo pred skupščino!« In smo šli. Tam smo bili prvič soočeni z organiziranim postrojem milice. Bili so oblečeni v slabe uniforme, nosili so gasilske čelade«.
T. Stojko dodaja:«Le njihovi čevlji so bili nekoliko močnejši od običajnih.«
(Opomba: Najbrž je bila to uniforma LM za »delo« z navijači. Glej - poleg mojih seveda - fotografijo T. Stojka, nekoliko dopolnjeno, v publikaciji arhiva UL z razstave na UL 2008: http://www.uni-lj.si/dogodki_iz_studentskega_gibanja/fotogalerija_razstave.aspx . Najboljši vir za ta čas je zbornik Študentsko gibanje 1968-1972, sk. avtorjev, Lj., 1982. Glej tudi več opomb k različnim prispevkom na isto temo v arhivu teh Pogledov. B.M.)

Tri Slovenije. I. Koršič, Sobotna priloga, Delo, 12.1.2013
Predsednik KOKS in soavtor pisma kulturnikov v tujino (glej zgoraj) Igor Koršič (AGRFT UL) piše o treh pogledih na krizo in izhod iz nje: To so pomladna (vladna) koalicija, pomladna opozicija in zimski protestniki
Za pomladnike so krizo povzročile protikrščanske, komunistične, jugonostalgične /…/ sile, »«strici iz ozadja«, ki »obvladujejo vse v državi: vrtce, šole, univerze, gospodarstvo, medije, javno mnenje. Njihove marionete so ultralevičarski zombiji na ulicah. Zato je treba vzpostaviti drugo republiko, obglaviti kulturo, podrediti medije. »Izčrpati univerze. Razviti zasebni visokošolski sektor, ki bo proizvajal primerno ideološko usmerjene, vladi zveste kadre, je za zdaj še v povojih.« Na ključna mesta v upravi, ustanovah in gospodarstvu je treba nastaviti »naše ljudi«, domoljube. »Njihova naloga je zavzeti vrtce, šole, univerze, disciplinirati medije, gospodarstvo in javno mnenje.« Ustvariti pokorno in podložno družbo.
Pomladna opozicija meni, da je »ljudstvo dobro, vendar neumno, zato potrebuje čvrsto vodstvo«. Za krizo so krivi ljudje, in druge leve stranke, ker ne verjamejo, da ima ta opozicija vedno prav. Zato je treba »spet priti do vzvodov oblasti«, se poenotiti, sodelovati, tudi s to pomladno vlado. Z njo se sicer prepira glede interpretacije skupne neoliberalne doktrine. Narcisoidni opozicionalci zato spletkarijo in se napadajo med seboj ter tako onemogočajo. Delno zmago so dosegli z nedavno izvolitvijo B. Pahorja. »Pomladna opozicija kot samozvana avantgarda ljudstva hoče upravljati z vzvodi oblasti neoliberalne družbe v dobro delovnih ljudi.« Zato zagovarjajo omejitev referendumov.
Zimski protestniki menijo, da je država polna dobrih ljudi, ki so nesrečni, če ne delajo in jih vodijo avtoritarni pohlepneži. Protestniki ne pogrešajo vodij. Sodelovanje in solidarnost je zanje pomembnejše od tekmovanja. »Problemi niso ne levi ne desni, ampak konkretni. Problemi so pokradena in uničena, nekoč socialna in nekoč vsaj za silo pravna država«, strankokracija, avtokratsko vladanje, odsotnost razvojnih strategij, nepotizem, korupcija, neoliberalna, protiljudska vlada »v službi globalnega kapitala, zloraba krize in EU za zastraševanje«, da pobere ljudem kar jim je še ostalo.
Tako (vladna) pozicija in opozicija ščitita predvsem lastne interese. »Med seboj si pomagata. Družno sta ugrabili, prodali in si razdelili državo. Opozicija medlo nasprotuje (vladnemu) pogromu države, njene lastnine, šolstva, kulture, javnega sektorja, sindikatov.
za stanje je najbolj odgovorna Janševa vlada. Že v mandatu 2004-2008 je »uničila dobršen del javnega sektorja, medijev in gospodarstva in začela politiko delitev v državi. Moralno stanje ponazarjajo »kriminalci v poslanskih klopeh, funkcionarji, obtoženi korupcije, kravje kupčije pri sestavljanju koalicij«, absurdi s podpisi, odlaganje objave poročila o ekstremistih, poskusi cenzure, posiljevanje z domoljubjem in zloraba policije za obrambo parlamenta in CD pred ljudstvom.
Vstajniki bodo odločno ustavili fašizem in klerikalizem, ki dvigata glave. Na oblasti naj bodo nekorumpirani ljudje; ne sme služiti pretoku javnih sredstev zasebnikom. Politični predstavniki morajo ustvarjati razmere za »trajnostno in ustvarjalno ter na znanju in lastnih virih temelječe gospodarstvo in solidarno in pravično družbo.« Politična organiziranost države se mora zmanjšati na optimalno. »Ni res, da imamo preveč študentov, profesorjev raziskovalcev in javnega sektorja«. Preveč je državnega vodstva, administracije, občin. Uvesti je treba transparentno financiranje strank.
»Volilni sistem mora omogočiti trajno odgovornost predstavnikov državljanov.« To ne morejo biti ljudje, ki jih vodijo »bolestna ambicioznost, narcisoidnost in pohlep«, ki se izkoriščajo oblast za lasno korist ali svoje skupine. Odlikovati jih morajo »visoka strokovnost, skrb za interese drugih in dialoškost.«
»Demonstrantje se zavedajo, da se morajo zato, da bodo prisilili /…/ vlado k odstopu, /…/ opozicijo pa k /…/ sestopu, s skupnim programom povezati. V času prehodne vlade jo »slovenska zima« zagnala proces temeljite politične in družbene prenove« z dopolnitvijo »parlamentarne demokracije z elementi samouprave in direktne in paticipativne demokracije. Slovenska zima hoče pravično in solidarno družbo odgovornih posameznikov in prav tako EU.« Za to bo uporabila ustavo.
Ljudska podpora demonstrantom kaže na zmagovalca »v neizogibnem političnem spopadu med tremi Slovenijami.«

Ja, kriza vpliva na naše zdravje. D. Nolimal, Mladina 11.1.2013
Reševanje krize s krčenjem socialnih, zdravstvenih in delavskih pravic ter varčevanjem v javnem sektorju tudi škoduje zdravju, piše Dušan Nolimal, doktor medicine z Inštituta za varovanje zdravja (www.ivz.si ). Citira Vesno V. Godino: »Ljudje smo si postsocialistično prihodnost predstavljali kot zagotovljene službe, plače, pokojnine, redne dopuste ter kot neomejen dostop do izobraževanja, zdravja in zahodnih potrošniških dobrin.«
Spoznanju, da je takšna prihodnost doletela le peščici privilegirancev, piše D. Nolimal, sledi občutek izigranosti in razočaranja. Vse to vpliva na »stopnjo počutja, zdravja, lojalnosti, zaupanja, motiviranosti, storilnosti in produktivnosti aktivnega prebivalstva«.
Po podatkih IVZ se je že v 2010 znatno povečal delež tistih na bolniški zaradi infarkta, povečujejo se motnje, bolezni in umrljivost zaradi nezmernega pitja, trenda naraščanja samomorilnosti (kot v Grčiji) pa niso opazili.
»Načini vladnega in delodajalskega reševanja krize« imajo pri (še) zaposlenih posledice »v obliki večjih delovnih obremenitev /…/, nadzora nad delom in manjših nagrad za opravljeno delo. /…/ Vplivajo na vidne znake izgorelosti, kot so čustvena izčrpanost, jeza, žalost, neučinkovitost, neproduktivnost.« Poleg epidemije izgorelosti predvideva tudi epidemijo stresa in porast trpinčenja na delovnem mestu (mobbing, B.M.). Evropska raziskava kaže, da je pri tistih zaposlenih, ki doživljajo reorganizacijo petkrat večje tveganje smrti zaradi srčnega infarkta.
V Sloveniji že nekaj let »strmo naraščajo tudi reakcije na hud stres in prilagoditvene motnje. To je predvsem v zvezi s pričakovanji porasta preganjanja intelektualnega oporekanja tistih zaposlenih, ki se upajo upreti neupravičenim posegom v delavske in druge pravice ter opozarjajo na vprašljive organizacijske spremembe in kršenje etičnih norm. Tisti, ki si upajo na problematične načine vodenja in reševanja krize opozarjati, so trpinčeni in preganjani.«
Miro Cerar, pravnik, je sedanje psihosocialno stanje v družbi opisal kot »krajo dostojanstva«. Demokratična kultura je na psu zlasti v delovnem okolju, kjer so prisotni nepotizem, klientelizem, korupcija, izkoriščanje, trpinčenje in druga neetična vedenja.
D. Nolimal opozarja tudi na nov problem – prezentizem. To je »prisotnost na delu ob hkratni odsotnosti od dela«. Mnogi prihajajo na delo bolni, iz strahu pred odpuščanjem med delom »niso miselno zbrani in učinkoviti«, kasneje pa se to pokaže z (kroničnimi) boleznimi. Prezentizem tako dolgoročno povečuje odsotnost z dela, kratkoročno pa prenos nalezljivih bolezni, npr. dihal. Stroški prezentizma presegajo stroške absentizma.
Nesorazmerno velik delež bremena krize nosijo mladi. Na mlade vpliva brezposelnost staršev (kajenje, pitje) in nezdrav, skrajno individualiziran življenjski slog, zaradi katerega mladi razpadajo kot družbena skupina. »Ker ne premorejo solidarnosti, ne morejo nastopati kot politična sila. Ker nimajo politične moči, oblast nanje pozablja.«
Več brezposelnih mladih moških, opozarja D. Nolimal, več reševanja stisk z nasiljem.
Vse večjih po diplomi ne dobi službe. Če so zaposleni, jo prvi izgubijo, saj je večina zaposlenih za določen čas. Te začasne oblike zaposlitve, ki ne zagotavljajo socialne varnosti in jih vedno znova pehajo v brezposelnost, so mladi sprejeli brez večjih nasprotovanj. Pristajanje na vsako delo »mnogi vidijo kot znamenje razvrednotenja znanja in izobrazbe. Brezposelnost mladih bo imela dolgoročne negativne zdravstvene in socialne posledice /…/ večje tveganje za revščino, socialno izključenost in odvisnost od družinskih in socialnih pomoči.«
Mirjana Ule (FDV UL) opozarja, da je ostajanje na plečih staršev za mlade hudo psihično breme, ki jim ruši samopodobo in samospoštovanje, kar lahko vodi v depresijo. Tudi Metoda Dodič Fikfak, Klinični inštitut za medicino dela in športa opozarja na škodljivost prekarnih (nestalnih) oblik zaposlitve za duševno zdravje. Eden od načinov zanemarjanja varovanja zdravja, pravi M. Dodič F., je zmanjšanje deleža pregledov, ki jih morajo zagotavljati delodajalcev, ki se je v času krize zmanjšala za polovico.
Slavoj Žižek, filozof, je prepričan, da bo sedanja kriza trajala, dokler bo vztrajala sedanja oblika kapitalizma.
D. Nolimal piše, da se je s prehodom v kapitalizem »spremenil pomen dela, ki je izgubil status pomembne vrednote, ki naj bi jo povezovali z varno službo, uspehom, napredovanjem, znanjem, poštenostjo, ugledom, zadovoljstvom in svobodo .«
Te vrednote je treba povrniti! »S stališča varovanja zdravja so delo, dosegljivost zaposlitve in socialna pravičnost vprašanje življenja in smrti.«

Slovenija mora preseči plenilsko filozofijo elit. L. Sočan, Delo, 14.1.2013
O dveh procesih, pomembnih za razvojno okolje, piše ekonomist Lojze Sočan (FDV UL, glej http://www.dnevnik.si/magazin/znanost-in-tehnologija/1042223296 ).
Prvi je uveljavljanje odprtosti in konkurenčnosti, drugi je izoblikovanje vladajočih elit.
Za prvega je cilj dobiček in bogatenje lastnikov kapitala in ne omogoča razvoja manj razvitih dežel. Uspešno ga nadgrajujejo le v skandinavskih in drugih družbah konsenza, kjer ob konsenzu vseh družbenih partnerjev krepijo znanje, z inovacijami prenavljajo gospodarstvo in družbo ter zagotavljajo socialno kohezijo.
V drugem so ključne elite: (1) politične in finančne, to so lastniki ter del menedžmenta in stroke, posebno pravne in ekonomske; (2) razvojno usmerjene, ki si prizadevajo za varčevanje in vlaganje kapitala v znanje, v tehnološki razvoj, inovacije infrastrukturo, okolje in socialno kohezijo; (3) plenilske, ki s pridobljeno oblastjo prisvajajo bogastvo gospodarstva in javnega sektorja, na škodo davkoplačevalcev in tistih z nižjimi plačami.
Plenilski neoliberalizem je razvojno najbolj prizadel ZDA in tudi EU, saj je bruseljska administracija še veno njegova trdnjava. »Uspešni del EU išče izhod iz krize v krepitvi znanja, v stalni tehnološko-inovacijski prenovi gospodarstva in socialni koheziji.« Bruselj pa izvaja »neoliberalistični pogrom varčevanja s siromašenjem socialne države, zdravstva, šolstva, univerze in tehnološkega razvoja, kar zmanjšuje domače povpraševanje, gospodarsko rast in zavira razvoj.«
Tudi pri nas je šlo »oblikovanje plenilskih elit na podlagi politične oblasti svojo pot«, ne glede na opozorila ozkega kroga strokovnjakov. Temelj za njihovo oblikovanje je bilo uničenje t.i. »socialističnih dinozavrov« - podjetij in tudi SDK. Proces privatizacija in nastajanja »domačih kapitalistov« v '90 letih je temeljil na preprodajal obveznic, certifikatov in delnic ter izčrpavanja podjetij in celotnih panog (tekstilna, obutvena, lesna in kovinsko predelovalna). Poleg tega so se zaradi dostopa do poceni evrov v obdobju 2004-2008 zelo zadolžile banke in podjetja, še posebej za tajkunske prevzeme. To se bo zdaj pokrilo s slabo banko, privatizacija pa nadaljevala z državnim holdingom in tudi v institucijah javnega sektorja. »Če bi se začela večja razprodaja teh potencialov, bi bili resno ogroženi ne le javno šolstvo in zdravstvo slovenskega naroda, ampak tudi njegova suverenost.« Plenilske elite so s sistemsko korupcijo ustvarile okolje in mehanizme za uresničevanje svojih ciljev. O zlorabah na področju javnih naročil in upravljanja z državnim premoženjem glej http://www.siol.net/ G. Klemenčič, 9.11.2011. »V takšnem razvojnem okolju so se razrasle v Sloveniji skoraj vse druge oblike korupcije.«
Izhod vidi L. Sočan le v razvoju, ki temelji na konsenzu. Krepiti je treba vpliv vitalnega dela gospodarstva, uveljavljati pravno državo, oblikovati strateške odločitve in sprejeti učinkovite gospodarske ukrepe. Podporo je pričakovati pri »zdravem bančništvu, univerzi in inštitutih, pa tudi pri delojemalcih in treznih politikih. Z zmanjšanjem korupcije pri javnih naročilih, racionalnejši gradnji avtocest in Teš 6, preprečevanjem bankrotov zdravih podjetij, z racionalizacijo sektorjev v lastništvu države, z zmanjševanjem sive ekonomije in z delnim znižanjem plač v javnem sektorju bi zbrali velika sredstva in ne bi bilo potrebno zadolževanje, nečloveško varčevanje v sociali in zdravstvu ter omejevanje »sredstev za delovanje šolstva, univerze in za tehnološki razvoj, kar ogroža strateški razvoj naše države«. L. Sočan predlaga koncept razvoja, ki temelji na:
- »zagotavljanju celostnega znanja (šolanje, usposabljanje, RR, IKT) in delovne usposobljenosti celotnega naroda,
- podpori vrhunskemu menedžmentu in tehnološko-inovacijski prenovi,
- »visoki ravni konsenza družbenih partnerjev pri sprejetju in izvajanju razvojnih odločitev.
Ta takšen koncept imamo dovolj zgledov znotraj EU in pri naših podjetjih.
Največja »cokla v tem razvoju pa je ravno politika«.

Drugačen pogled na naše sodstvo. L. Bavcon, Sobotna priloga, Delo, 12.1.2013
Zaslužni profesor PF UL Ljubo Bavcon se odziva na prispevka Jana Zobca, ustavnega sodnika (Delo, 8.12.2012) in Matjaža Zwittra (SP, Delo), ki kritizirata naše sodstvo.
Poskuša vnesti malo premisleka v »preveč nestrpno, razklano in pregreto ozračje«, ki grozi z reelekcijo sodnikov, inšpekcijskim nadzorom sodišč in podobnimi ukrepi, ki so v nasprotju z načelom delitve oblasti.
Ne strinja se z mnenjem, da je za »domnevno slabo stanje našega sodstva mogoče pripisati »dediščini totalitarnega obdobja«.Postopki pridobivanja trajnega mandata so pred 20 leti že »opravili tiho lustracijo«, narava pa je poskrbela za zamenjavo generacij.
Že dolga leta nasprotuje pavšalnim politikantskim ocenam državnega tožilstva in sodstva. 10% kaznivih dejanj, tudi gospodarskih, je hujših, tu se stvari vlečejo. Vzrok je v visokem statusu osumljenih, zaradi česar so tožilci in sodniki v zadregi ali pa imajo premalo izkušenj za identifikacijo sofisticiranih modusov operandi ; morda kdo tudi ni sposoben in pristranski. Te stvari »bi morale biti stvar stroke, izobraževanja, nagrajevanja, zadostne kadrovske zasedbe itd. nikakor pa ne političnih, moralnih in osebnih diskvalifikacij.«
V novem gospodarsko-političnem sistemu po 1990 ni vedno jasno, kaj je dovoljeno poslovanje, kaj pa »špekulacije in hazarderstvo«. Vzrok za denacionalizacijo in privatizacijo je bila, da bi se »spremenila porazdelitev narodnega bogastva in da bi tako prešla družbena in politična moč iz rok ene v roke druge vladajoče skupine. Ta spopad poteka že dobrih 20 let in van poskušajo vplesti ter za svoje cilje uporabiti tudi policijo in pravosodje.«. Ko so s krizo prišle na dan negativne lastnosti neokapitalizma (tajkuni, revščina, »grozeči razpad zdravstva, šolstva, znanosti, kulture«), pa »naj bi bilo za vso to »šlamastiko« krivo pravosodje, češ, da je odpovedalo kot nekak družbeni imunski sistem (Boštjan M. Zupančič). Ko je Inštitut za kriminologijo www.inst-krim.si spomladi 1990 organiziral seminar o »lopovstvih«, ki so se dogajale v imenu denacionalizacije in privatizacije, se ga ni udeležil niti en politik.
L. Bavcon opozarja tudi na diskvalifikacijo sodstva, v aferi Balkanski bojevnik , ki naj bi bila primer neučinkovitosti sodstva. A težave z dokazi, pridobljenimi v drugih državah imajo tudi drugje, o čemer piše Katja Šugman Stubbs..
Že 20 le »poteka boj za to, katera politična opcija bo obvladovala policijo in državno tožilstvo« ter sodstvo. »Osamosvojiteljem« naj bi nasprotovali »udbomafija«, »Kučanov klan«, »sile kontinuitete«, zato morajo na volitvah ali »kako drugače« zmagati »pomladne sile« »druge republike, t.j. fundamentalistični del desnice. Tudi z »tiho lustracijo, nameščanjem »svojih« kadrov na vsa pomembna mesta v gospodarstvu, državni upravi, medijih, vzgojnih, izobraževalnih, znanstvenih in kulturnih institucijah, z diskriminatornim financiranjem zasebnih in javnih institucij, z /…/ spornimi diskriminacijskimi zakon« in »uredbami«, z mehkim državnim udarom (ZUJF), s pritiski na tožilstvo in sodstvo. Tomaž Mastnak je to početje imenoval »postkomunistični antikomunizem«.
Sodstvo je ambivalentna institucija, piše L. Bavcon. Lahko je garant svobode in pravne varnosti ljudi, lahko pa orodje avtoritarne oblasti. Lahko bi se celo strinjal z mnenjem, da je problem sodstva »pomanjkanje miselne in intelektualne neodvisnosti, pomanjkanje svobodne, odprte in pogumne pravniške (in demokratične) misli, /…/ notranja avtonomija sodnikov« - tako piše J. Zobec, Dalo bi se povedati manj žaljivo, manj vzvišeno, ne »ideološko in politično začinjeno« s skrito grožnjo s »čistko«. Zato ima nasprotni učinek, kažejo izkušnje L. Bavcona. Moti ga »bojazen, da gre za podporo vladni zamisli o reelekciji vseh sodnikov. Obdržali bi samo »naše«, saj so to tisti, ki po definiciji vedo, kaj je prav.« Takšna lustracija je bila pred 20 letu opravljena na Hrvaškem, s katastrofalnimi posledicami. Vendar je tudi v totalitarnih režimih kljub pritiskom in grožnjam z lustracijo »sodniki, kadar in kolikor le morejo brez prehude nevarnosti za njihovo eksistenco, ostajajo zvesti pravu in njegovim načelom, ki so se jih naučili na pravnih fakultetah, kot so zlasti načela zakonitosti, strokovne pravilnosti in pravičnosti.«
Zgodovina je dobra učiteljica, a se od nje malokdo česa nauči. Bilo bi dobro, da bi vsi ljudje »razumeli, tudi kadar so kakšno pravo izgubili, da je neodvisno in nepristransko sodstvo poslednji branik svobode in pravne varnosti«. Dixi et salvi anima meam.

Na istem mestu, četrt stoletja kasneje. P. Kolšek, Delo, 12.1.2013
Društvo slovenskih pisateljev je (spet, 10.1.) pripravilo debato o vprašanjih ustave. Povabili so dva, ki sta bila zraven februarja 1988, ko so v DSP razpravljali o novi slovenski ustavi in mlajšega pravnika.
Tone Peršak, pisatelj (dramaturg in župan) je menil, da današnja oblast globine krize in neustreznosti sistema sploh ne prepozna; razgradnja socialne države ni v skladu z ustavo. neposredna demokracija je dezavuirana; »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Državljanke in državljani jo izvršujejo neposredno in z volitvami /…/«, je citiral 3. člen Ustave RS.
Ciril Ribičič, ustavni pravnik, (in nekdanji ustavni sodnik, PF UL), je dejal, da iz protestov veje spoznanje, da »se ustava ne uresničuje in da se je treba vrniti k njej«. Podpira idejo o ljudski nezaupnici in o neodvisnih kandidatih na volitvah. Tako bi razrahljali uničujočo moč strank. Pričakuje nova gibanja, ki »bodo seveda zametki novih strank«.
Andraž Teršek, (UP), se z ustavnim pravom ukvarja dovolj časa, da ima »poklicno pravico in moralno dolžnost« kritizirati delo ustavnih sodnikov. Njegove sedanje odločbe je težko brati, argumentacije pa takšne, da »ne morejo biti zgledno študijsko gradivo«. Bolje je bilo v času prvih sestav US, pravi, njegovi sodniki naj bi bili vrhunski strokovnjaki, s trajnim mandatom. (O ustavi glej npr. http://www.fds.si/dejavnosti/zaloznistvo/knjige-in-ucbeniki/163-komentar-ustave-republike-slovenije , B.M.)
DSP www.dsp.si bo pripravilo 17.1. debato o gospodarstvu, 24.1. o visokem šolstvu, 31.1. o problemih, ki so jih odprle demonstracije (11.1.) in pred kulturnim praznikom o – kulturi.

Srečno in po pameti. R. Ivanc, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 12.1.2013
Bralec Robert Ivanc je v PP 29 SP Dela 11.10.2012 pisal o nenamenski porabi javnih sredstev na ZRS UL (in FHŠ UP) ter pohvalil rektorja in v.d. dekana FHŠ UL za poseg.
Dobil je anonimno pismo, z zaključkom: »Le po pameti.«
V novem pismu R.I. trdi, da »je velik del ali kar celotna visokošolsko-raziskovalna sfera zavita v preproge mafijsko-tajkunskih koruptivnih navez«. ARRS je vrh te igre. Zakaj bi sicer od nje za projekte dobili denar D. Darovec, V. Mikolič in L. Škof? V času varčevanja daje država denar ljudem, ki razen titul nimajo pokazati ničesar, razen »kadrovsko in finančno opustošenih institucij in nedokončanih projektov /…/. Kje so resna kvalitativna merila znanstvene uspešnosti, ki bi pometla s 4/5 lažnih veličin, s članki bolj podobnimi kopi-pejst milnicam kot pa kvalificiranim razpravam. Agencija ves čas opleta s kvantitativnimi kazalci in si izmišlja razne načine, kako čimbolj omejiti krog »pumpačev« /…/ davkoplačevalskega denarja, zraven pa razsipno troši denar za lastno delovanje«. Kje so protestniki, ki bi šli pod njeno okno, kje je vlada, da naredi konec? »Naj nihče ne pričakuje, da bodo to uredili neki »znanstveniki« med sabo!«.
Pričakuje pismo, ob katerem si bo mislil: Le po pameti!«

Zagrizeni borec za pravilno terminologijo. E. Sečen, Dnevnik, 15.1.2013
Upokojeni profesor FŠ UL Silvo Kristan, Šiškar iz Podkorena, se večkrat javlja v pismih bralcev. Preganja »sodobne« izraze: futsal, skejting, bordanje, vejkanje, freestyle, skajk, play off, open turnir. Oglaša se kritično ob dogodkih in pojavih, v zvezi s športom, učitelji, predmetom Športna vzgoja, domoljubjem.
(Njegovo življenje odkriva drobec zgodovine UL in športne ter pedagoške stroke. B.M.).
»Po opravljeni srednji fizkulturni šoli v Ljubljani se je leta 1952 odpravil na visoko šolo za telesno kulturo v Beograd.« (DIF, Državni inštitut za fizkulturo, tako še danes kdo reče FŠ UL www.fsp.ul , pa ne ve zakaj. B.M.). »V Sloveniji takšne izobraževalne ustanove takrat še nismo imeli. » Prva služba na OŠ v Sp. Šiški in šolah v okolici Lj. »Pozneje,ko so visoko šolo za telesno kulturo (VŠTK, zdaj FŠ) odprli še v Ljubljani, se je preselil tja in v Zagrebu podiplomski študij zaključil z doktoratom.
Nato je delal na sedanji FŠ. Vzornik mu je bil»pokojni terminolog, pedagog in utemeljitelj šolske svetovalne službe« Franc Pediček (glej njegov članek http://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna-starost/clanek.html?ID=269 ), »ki je področje pedagogike sprejemal kot zelo široko vedo, a so ga v nekdanjem enobarvnem političnem sistemu na silo odmaknili na obrobje. (S FF UL na Pedagoški inštitut www.pei.si , B.M.).

Podjetništvo namesto lagodnega študentskega življenja. A.Gavez,Dnevnik,14.1.2013
Študent zadnjega letnika EF UL Andraž Gavez (*1991) je med redkimi študenti, ki imajo lastno podjetje. V svojem dnevniku pravi, da se želi kot ekonomist poslovno uspeti, pridobiti nove izkušnje in biti »osebno svoboden«.
Torek 8.1.: Razmišlja o študentih, ki imajo sicer ideje, ne ustanovijo pa lastnega start-up ali s.p. - kot da obstaja neka »bremza«. Odprtje je sicer enostavno, vendar je potrebno podjetje vzdrževati, plačevati fiksne stroške, razvijati…
Sreda, 10.1.: 8,00 – 9,30: vstajanje, e-pošta, klicanje partnerjev, pregled spleta.
9,30 – 14: faks (sedenje na predavanjih in večinoma kar zanimive vaje), med premori telefonski klici, gre kaj pojest. Na srečo so predavanja 3x tedensko; ostale dni sestanki.
14 – 16: kosilo, »dbest čizi-dog«, pregled dela.
16 – 19: delo, večerja, branje knjig brskanje po internetu, v času študijskih dni učenje za izpit, v polni sezoni delo, v času lenobe klepet po Facebooku.
19 – 21: film/sprehod/šport, sprostitev, stran od računalnika.
21 - 2: delo, če je treba, »popravki«, takrat so tudi programerji najbolj aktivni; kak študentski izhod na pijačo ali dve.
Četrtek, 10.1.: ob 11 prvi sestanek z novim dobaviteljem, nato prijetno kosilo, pregled financ. »Sem v izpitnem obdobju, ko se vsak dan kakšno uro posvetim študiju in branju bolj ali manj dolgočasnih knjig. Načeloma mi je naš faks sicer kar všeč, le preveč teorije imamo. Ko bi le imeli možnost večjega povezovanja s praktičnim delom, povezovanja z realnimi podjetji ter malo manj klasičnega guljenja knjig. To bi bilo dosti bolj poučno.«
Petek 11.1.: (Ne)plačila. Plačilna disciplina je obup. Pogodba, plačila pa ni. Treba se bo širiti v tujino. Zainteresirani se javite na facebook.com/andraz.gavez .
Sobota, 12.1.: Kot vodja podjetja pri www.ustvari.si označuje facebook kot izjemen oglaševalski kanal.
Nedelja, 13.1.: Želje za prihodnost: 1. Pozitivnost, 2. Povezovanje, 3. Strpnost.
Veste, kašne so posledice prevelike nestrpnosti, logično je, da moramo biti bolj razumni in strpni drug do drugega. »Vem, da življenje ni pravljica, vseeno pa lahko trenutek pravljice pričaramo tudi komu drugemu. Pa za to niso potrebna noben darila in noben denar. Pomembna so naša trenutna dejanja!«

O trenutnem delovanju vlade. n.n., Dnevnik, 15.1.2013
V rubriki desno spodaj neki-a n.n. citira odgovor na vprašanje, ali ima sestankovanje kolegija vlade še smisel, če vlada razpada, ki ga je dal (minister) Janez Šušteršič:
»Če vam je žena rekla, da se bo od vas ločila, bi se vam vseeno zdelo v redu, da vsaj vsak dan skuhala kosilo in da normalno funkcionirata.«
Revček, ob tem, kar mu je rekla, ga zanima, če ali bo do dneva x še kuhala. Zanj je »normalno funkcioniranje«, da delajo zanj drugi. Tak je tudi njegov ekonomski program. »Pa od kod so se vzeli ti plesnivi infantilno-patriarhalni duhovi?« se sprašuje-jo n.n.

Lepši razlogi za predavanja na prostem. J. Kontler-S., Šolski razgledi, 11.1.2013

V najkrajšem dnevu v letu (2012) je Jasna Kontler Salamon na okrogli mizi na Delu (glej povzetek v arhivu, B.M.).vprašala tudi, po čem so si leto najbolj zapomnili .
Danijel Rebolj (UM, predsednik RKS www.rks.si ) pravi, da ga kot rektorja UM posebno boli, ker je kriza presegala smele načrte, s katerimi so jo želeli narediti še boljšo. Vlade ne razume, pravi. Na eni strani vlada želi družbo znanja »na drugi pa nas spravlja v povsem nemogoč položaj«, v katerem je »nemogoče kakovostno delati in razvijati«.
Za Stanislava Pejovnika (UL) je bilo najbolj slabo to, da so bile razmere poslovanja ves čas neznanka. Dobro je bilo, tako pravijo vsi rektorji in predsednik ŠOS, da so v visokošolski sferi zelo dobro sodelovali. To je za kolumnistko pomembno in razveseljivo.
Prav tako so se vsi strinjali, da je treba varčevati tudi v visokem šolstvu, vendar drugače, kot ga dojema ta vlada in tiste pred njo. Že davno so potisnjeni ob steno, sedanji ukrepi lahko pomenijo konec kakovostnega visokega šolstva. J.Kontler-S. meni, da se je visokošolska sfera že zamajala, škodo bo treba popravljati leta, desetletja. Popravilo bodo plačali predvsem študenti.
Na to so opozorili tudi akademski protesti v minulih tednih. Žalostno je, da je treba na ulico, da se kaj doseže, piše J.K.-S.. Veliko mladih ji je v zadnjih dneh dejalo, da bi si večkrat želeli predavanja na ulicah in trgih. Tokrat ni bilo prvič, študentje so podobno v preteklosti že organizirali. Sama si želi, »da bi naslednjič za ulične predavalnice obstajali veliko lepši razlogi. In želim si tudi, da bi jim vsaj takrat res prisluhnili tudi politiki.«

Pozor, znanje na cesti!  P.M., Ž.R., Dnevnik, 20.12.2012
V protesti proti varčevanju so 19.12.  profesorji in študenti UL (AGRFT, FF, FDVFSD, PF…) izvajali predavanja na ljubljanskih ulicah, trgih, v muzejih, galerijah in kavarnah, pa v Žmavcu, Daktariju, Klubu Gromki, Baru Corso…, skupaj na 41 krajih.
A. Črnič (FDV UL) pravi, da nikjer v EU vlada ne obremenjuje tako visokega šolstva in poudarja: »Ta vlada nima legitimnosti za tako radikalno predrugačenje slovenske družbe. Svojo politiko naj spremeni ali odstopi!«

Protestna predavanja. Pozor, znanje na cesti. A.M., Šolski razgledi, 11.1.2013
Organizatorji akademske manifestacije 19.12. s FF UL so v manifestu zapisali, da se pridružujejo ostalim demonstracijam, »ki branijo javno šolstvo, zdravstvo in ostale javne storitve /…/ proti ugrabitvi države s strani vladajočih elit. Namen protesta je:
- javno prikazati  vsakodnevno delo, ki ga politiki diskreditirajo, »in bogastvo znanja, ki ga predajamo svojim študentom«;
- sporočiti, da demokratične, napredne družbe ni brez dobre javne univerze, finančno dostopne vsem;
- opozoriti na pogoje dela že pred varčevalnimi rez, s katerimi nas vlada »meče na cesto«;
- vlada finančno duši javne univerze, ogroža mlade lektorje, asistente, docente, raziskovalce, predvsem zaposlene za določen čas ali na projektih;
- »Zahtevamo ureditev položaja  najslabše plačanih in najbolj prekarnih delavcev na univerzi«;
- zahtevamo štipendiranje, da se bodo študenti lahko posvetili študiju;
- nasprotujemo načinu financiranja, ki univerza podreja interesom podjetij ter se organizacijsko  podreja kapitalu;
- zavzemamo se »za krepitev notranje demokratične participacije kot pot k potrebni prenovi univerze.«
(Povzel B.M.)

Ministrstvo o pobudi Znanje na cesti. A.M., Šolski razgledi, 11.1.2013
MIZKŠ je 19.2. označilo pobudo za nesmiselno, oprto na neresnične trditve. Gre za organizirano akcijo profesorjev, katerih status je zagotovljen tudi v prihodnje in katerih delovna mesta niso ogrožena, nikakor pa ne za protest študentov. Ob krizi, ki pretresa državo, visoki stopnji brezposelnosti in ob čedalje več družinah na robu preživetja tak protest profesorjev z razmeroma visokimi osebnimi dohodki in zajamčeno prihodnostjo ni le neopravičen, pač pa tudi žaljiv za državljane, ki se vsak dan borijo za preživetje ter obremenjujoč za tiste študente, ki resno študirajo, a se morajo potikati po mestnih trgih in ulicah ter gostilnah, namesto da bi na univerzi sledili predavanjem, kar je njihova pravica in kar davkoplačevalci plačujejo.
Po mnenju ministrstva je neresnična izjava, da se vlada zavzema za privatizacijo visokega šolstva in da javno šolstvo meče na cesto. V času sedanje vlade ni bil odprt niti en zasebni visokošolski program, njihovo financiranje ostaja na isti ravni kot pod prejšnjo vlado. Ministrstvo že dlje časa opozarja na probleme mladih raziskovalcev, pomladitve univerz in njihovega mednarodnega odpiranja.. Vlada je prisluhnila potrebam sektorja, državni zbor pa odobril dodatnih 16 milijonov, ki jih bo ministrstvo namenilo predvsem mladim raziskovalcem in za podoktorske projekte, torej preprečevanju bega možgan.

Usmerjanje študentov. J.K.S., Delo, 8.1.2013
Vladno igro z razpisom v visoko šolstvo komentira Jasna Kontler Salamon. Vprašala je ministra Ž. Turka, ki je zagotovil, da bo obdržal vlaganje na učenca kot v obdobju 2005-2009, ali to velja tudi za vlaganje na študenta. Odgovoril je, da bo to odvisno predvsem od vpisa. MZIKŠ je bilo od univerz zahtevalo popravek že sprejetih razpisov vpisa in zmanjšanje vpisnih mest za 20% predvsem na humanistiki in družboslovnih, poslovnih, upravnih in pravnih vedah (npr. na UL: FF, FDV, EF, FU, PF, verjetno tudi na umetniških akademijah, B.M.). Konec januarja je po zakonu treba objaviti razpis, prej mora dati soglasje vlada - zadnja leta formalnost, razen v času (Janševega) ministra J. Zupana, ko so se »prav tako odločili za usmerjanje študentov«, za 10% manj na istih študijih.
Univerzitetno in preostalo javnost najbolj skrbi poseganje v univerzitetno avtonomijo tik pred razpisom, »namesto da bi skupaj z univerzami in drugimi visokošolskimi zavodi pripravila strategijo postopnega in strukturno premišljenega zmanjševanja vpisa«. Kot vzoren primer je Ž. Turk navedel FDV UL, drugje pa očitno potrebujejo več časa.
Očitno vlada ne bo odločila po svoje, meni komentatorka, »saj se MIZKŠ z univerzami o vpisnih kvotah še pogaja«. Ostaja vprašanje, »zakaj je bilo treba že tako jeznemu visokemu šolstvu podkuriti še z diktiranim razpisom. V poduk in opomin?«

Dober mentor ni nekaj samoumevnega. J. Kontler S., Delo, 10.1.2012
Mladim pusti svobodo, da uveljavijo svoje ideje, pravi mentor leta 2012 Boris Žemva (*1940, FKKT UL, MPŠ IJS) www.sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Žemva . Že pred nekaj leti je predal vodenje odseka drugemu, nedavno se je zaradi ZUJF upokojil. Ostaja raziskovalec na področju anorganske kemije. In mentor dvema sijajnima mladima raziskovalcema, ki sta trenutno v Kanadi. Vrata v svet so jima odprle njune sposobnosti in njegove zveze. Z njima dela brezplačno, ker jima je obljubil, da bo z njima do doktorata na MPŠ IJS www.mps.si , kjer je prodekan. Formalno tudi ne more biti več mentor, le neformalen, taki so pač predpisi. »Verjetno res ne bi bilo prav, da bi stari profesorji vlekli svoje delo v neskončnost in onemogočali mladim, da pridejo na naše mesto.« Odpovedal pa se je pogostim potovanjem v tujino.
Zadovoljen je z »svojima« mladima raziskovalcema (Maticom in Kristanom). Sta zaljubljenca v kemijo, »o raziskavah razmišljata tudi čez konec tedna. Imel sem tudi takšne /…/, ki so v petek zaprli predale in šli, v ponedeljek pa so potem potrebovali kar nekaj časa, da so ugotovili, kje so ostali. /…/ Ni najbolj važno, da si fizično navzoč, važno je, da si z glavo pri stvari.« Kakšne lastnosti mora imeti mentor?
»Najbolj važno je, da mladim pustiš svobodo, da lahko uveljavijo svoje ideje. Pri tem jih korigiraš samo, kadar zanesljivo več, da gredo v napačno smer. Kogar ne morem prepričati, pa ga tudi pustim, da ravna po svoje. /…/ Večinoma ti verjamejo«.
Imeti mora v »tujini dovolj povezav, da lahko svojim raziskovalcem omogoči raziskovalno usposabljanje v tujini.
Tretja pomembna stvar je, da ima mentor za mlade raziskovalce dovolj časa.«
Njegov mentor je bil Jože Slivnik http://www.cesa-project.eu/si/leksikon/avtorji/joze-slivnik . sijajen kemik. »Od njega sem se ogromno naučil, omogočil mi je tudi podoktorsko usposabljanje v Ameriki, kar v tistih časih (1972-1973, B.M.) ni bila majhna stvar. Kljub temu zanj ne morem reči, da je bil dober mentor. Mladim raziskovalcem, ki so delali z njim, ni pustil misliti s svojo glavo. To je bil tudi razlog za moj odhod iz njegove raziskovalne skupine in iz IJS, kamor sem se na povabilo direktorja B. Frleca vrnil šele po Slivnikovi smrti. Ta izkušnja me je spodbudila, da sem vsem svojim mladim raziskovalcem /…/ dajal največjo možno svobodo.«
Podelitev priznanja Društva mladih raziskovalcev www.društvo-dmrs.si je bil najbolj čustven dogodek v njegovi karieri. Bil ga je vesel, zlasti ker »to priznanje dajejo študentje in ni nobenega lobiranja. /…/ Matic mi je rekel, da je šele po pogovoru s kolegi, ki so tudi mladi raziskovalci, ugotovil, da dober odnos z mentorjem in njegova vsestranska podpora nista nekaj čisto samoumevnega. Nekateri namreč tega nimajo.«

Za spremembo družbenih prioritet. A.M., Šolski razgledi, 11.1.2013
Na pobudo sociologinje kulture Maje Breznik seje skupina Seminar na rednih srečanjih lotila postavljanja platforme za družbene spremembe. »Kritični so do vlade, saj želi po njihovem mnenju med seboj spreti različne profesionalne skupine in pri tem ustvariti takšno ozračje, v katerem bi vsak skrbel le zase«, piše Anamarija Mežan.
Konec novembra so se na Mirovnem inštitutu www.mirovni-institut.si pogovarjali o vzgoji, izobraževanju in univerzi, o učinkih ZUJF-a. Negotovosti v vrtcih in šolah nastajajo tudi zato, pravi Ivan Ketiš (SERŠ Maribor), ker se ministrstvo loteva sprememb brez tistih, ki jih te najbolj zadevajo in so tam nedostopni za vse, ki se želijo pogovarjati.
»Pri gradnji socialnega sporazuma že nekaj časa sodeluje Marko Marinčič (profesor FF UL, predsednik Visokošolskega sindikata Slovenije), ki priznava, da imajo pri pogajanjih včasih težave, saj ne vedo, o čem se lahko pogajajo in o čem ne. Ministrstvo jih tako večkrat zavrne, češ da se o šolninah, ki zadevajo študente, oni ne morejo pogajati /…/. Skrbi ga, da bo denarja premalo in da bodo drugostopenjski študijski programi res kmalu le plačljivi. Po njegovem mnenju nas dejstvo, da denarja preprosto ni, vodi v javno-zasebno partnerstvo«.

Zlatka Srdoč Majer, v.d. generalnega direktorja Zavoda RS za zaposlovanje.
J.P.Š., Dnevnik, 8.1.2013
V po govoru je Z. Srdoč Majer, ki od decembra vodi zavod za zaposlovanje si najbolj želi, da realni sektor spet zaduha in začne ustvarjati delovna mesta; deset tisoč prostih mest je za 114.000 brezposelnih premalo. O ukrepih »Zaposli me in Prvi izziv ter motiviranju mladih pravi: »Res ni dobro, da mladi izobraženi ljudje ostanejo doma na breme staršev. Zato jih s subvencioniranjem prispevkov za prvi dve leti spodbujamo, da postanejo aktivni podjetniki. Lahko se vpnejo tudi v kooperative. V Sloveniji imamo npr. 129 doktorjev znanosti, ki so med brezposelnimi na zavodu za zaposlovanje. Te ljudi bi morali aktivirati, ker imajo veliko znanja.«
Kaj potrebuje gospodarstvo? »Še vedno je preveč družboslovnega in premalo zdravstvenega kadra, da o gostinstvu, obrtniških poklicih in storitvah sploh ne govorim. Mladi, ki v Sloveniji ne dobijo službe, jo bodo pač morali iskati v tujini, saj smo del EU!«

Dosegel je, da beseda »socialist« ni več zmerljivka. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 10.1.2013
Režiser dokumentarnega filma Blokada Igor Bezinović je po njegovi premieri v Ljubljani dejal, da je mogoče kaka iskrica iz njega preskočila tudi na nas gledalce. Poznavalec filmov Zdenko Vrdlovec pravi, da gre za iskriv, participacijski dokumentarec dokumentira zasedbo zagrebške FF 2009. V 34 dneh je nastalo nekaj sto ur gradiva, ki so ga »pristransko« zmontirali v uro in pol zaokrožene celote.
(Glej http://restarted.hr/filmovi.php?recordID=50 .). Držal se je »neposredne demokracije«, kot študenti, saj govorijo samo akterji dogajanja, »med nenehnim iskanjem ravnotežja med liki, čustvi in humorjem« (I. Brezinović) Vtis igranega filma daje pripoved »z udarnim in hkrati negotovim začetkom, zapleti z univerzitetno oblastjo, profesorji in mediji, mrtvimi in dramatičnimi trenutki ter razpletom in koncem.«
Študenti so imeli eno samo zahtevo: zakonsko zagotoviti brezplačno šolanje.
Transparenti: ZNANJE NI BLAGO« DENAR V ŠOLSTVO, NE V VOJSKO! IZOBRAŽEVANJE NI NAPRODAJ! Za družbo, ki se je komaj ugnezdila v kapitalizmu je bilo to nekaj nezaslišanega, tujega in čudnega. Ministru se najprej sploh ni zdelo vredno komentirati, mediji so zasedbo najprej označili z »študentsko zabušavanje«. Tudi profesorji so študente najprej »razumeli«; nekateri so se hvalili z letom 1971, ko so bili sami akterji študentske revolucije.
(Opomba: T.i. maspok v t.i. hrvaški pomladi se je končal s štrajkom konec leta za pravično razdelitev deviz v SFRJ, zatrt z nastopom milice in obsodbami organizatorjev, op. B.M.).
Kasneje so profesorji morali priznati, da so se že kar sprijaznili s komercializacijo (visokega) šolstva, ki je bila jamstvo za dostojne plače ob zmanjševanju javnega financiranja. Zaradi vztrajanja študentov FF, ki so se jim pridružili še na 20 fakultetah po Hrvaški, so njihove zahteva postajale sprejemljive, podprli so jih profesorji in celo rektor. Vendar uzakonitve brezplačnega šolanja niso dosegli. (Op.: Del študentov, poleg izrednih, še vedno plačuje šolnine, a prilagojene uspešnosti študija, B.M.). Po mesecu dni so razglasili, da je »bitka sicer izgubljena, toda boj se nadaljuje«.
Njihov uspeh je bil v prebuditvi politične zavesti v družbi, kar so poudarjali akterji zasedbe po ljubljanski predstavitvi Na Hrvaškem je celo beseda »socialist« izgubila negativno konotacijo. (Od lani je v (vladi) RH najmočnejša socialdemokratska stranka, op. B.M.)

Aktivizem vedno hodi po robu prepada. Blokada. A. Cirman, Delo, 10.1.2013
Dokumentarec Blokada je neprecenljiv vpogled v drobovje študentskega gibanja, piše Anja Cirman (politologinja). Študenti FF v Zagrebu so aprila 2009 preprečili vsa predavanja na fakulteti in zahtevali brezplačni študij za vse študente, brez šolnin.
Epilog blokade pojasnjuje Zdravko Popović, aktivist FF: Štipendij sicer niso ukinili, a so vsaj ustavili trend naraščanja.« Vpiše se brezplačno lahko vsakdo, ki izpolni kriterije, naslednja leta pa plačujejo glede na uspeh. Po koncu blokade je nastalo gibanje Akademska solidarnost, povečala se je povezanost s profesorji, redni so sestanki plenuma. (Na fotografiji velika predavalnica polna študentov, ki odločajo o vsem z glasovanjem, op. B.M.) V več jezikih je bil natisnjen priročnik Blokada http://hr.wikipedia.org/wiki/Blokada za take poskuse študentske participacije oz. neposredne demokracije.
Po premieri filma v Ljubljani so povabljeni analizirali paralele z dvomesečno zasedbo FF UL, ki sta jo novembra 2012 organizirali gibanji www.Mismouniverza.org in www.15o.si .
Podobne so bile zahteve po kakovostnem in nekomercialnem (visokem) šolstvu. Vendar zahteve slovenskih študentov niso bile tako enoznačne, je dejal Miha Novak, abs. FF UL, član »nove študentske stranke Iskra« www.studentska-iskra.org . V Ljubljani študenti niso zasedli celotnega poslopja in niso prekinjali predavanj.
(Tako kot jih tudi nismo tistega davnega našega maja 1971, ki pa v članku ni omenjen. Sic transit gloria mundi! Glej več opomb v arhivu in Mihevc, B. Ključ je v naših rokah,. Lj. 2008, str. 237-246. B.M.).
Pred (ljubljansko) fakulteto je prvi dan stalo 400 navdušenih študentov, v naslednjih dneh je bilo na zasedeni FF okoli 20 aktivistov. Podobno kot Popović o aktivizmu (glej naslov), tudi Novak priznava, da je demokracija težavna, notranja nesoglasja neizbežna, končna posledica pa samoizčrpanje. Vzporednice z Zagrebom je »hipokritsko obnašanje vodstev fakultet in univerz, ki so navidezno enotna s protestniki, a se po drugi strani uklanjajo ukazom politike«; Popović pravi, da so vsi vodilni oportunisti (Glej pojasnilo besede v: http://sl.wikipedia.org/wiki/Oportunizem , B.M.). Hrvaške študente je kljub vabilom skoraj do konca ignoriral minister D. Primorac, zasedeno FF UL pa je »sredi noči in nepovabljen obiskal premier«.(V članku piše J. Janša, par številk kasneje so popravili v B. Pahor, B.M.). »V obeh primerih /…/ slišani niso bili ne eni ne drugi. Boj za družbo znanja, boljši socialni položaj študentov, boljše zaposlitvene pogoje na fakultetah in izboljšave v šolskem sistemu se bo in mora nadaljevati.«

Družbeno dozorevanje. Aktivno državljanstvo. K. Vidmar H., Delo, 11.1.2013
O vračanju nazaj v prelomna obdobja in učenju na izkušnjah za boljše odločitve za prihodnost piše Ksenija Vidmar Horvat (FF UL).
Navaja zgodovinarja Ota Lutharja iz njegovega nastajajočega Državljanskega dnevnika:
»Postkomunistični nacionalizem in anarhični neoliberalizem sta izrinila spomin na revolucionarna osemdeseta, interes za individualno blagostanje pa je zasenčil pomen prizadevanj za skupnost.« Dodaja-ta še opažanje Aleša Debeljaka in Igorja Grdine, da sta v Sloveniji po izbruhu krize vzcvetela egoizem in nacionalizem, zadnji je nato postal »poslednje pribežališče podležev.« Z drugimi besedami, pravi K. Vidmar H., »zgodil se nam je nacionalni interes«. Leta 2002 je prevladalo stališče, da so naj gospodarstvo ohranijo domači (»nacionalni«) lastniki. »Namesto tujih smo nato dobili domače tajkune«.
Leta 2011 se je pojavila trditev, da je treba družbo »resetirati«. Toda: Kako nastajajo stališča? »Kako sprejemamo odločitve?« Kdo? Kdo lahko snuje spremembe?
Če sklepamo po medijih, »so glavni akterji tisti mnenjski voditelji, ki medijem zagotavljajo visoko publiciteto« /…/ »z drzno retoriko, všečnim populizmom in zvezdniškim nastopom« /…/ » predvsem ekonomisti, ki se obdajo z avro uporniškega videza, skoraj enfants terribles«, sledijo tisti, ki nas prepričujejo, da bodo družbo ponastavili kot računalnik. Tako se vedno znova vračamo »v isti cikel prelomnosti«. Novi vzorec »trmoglavljenja« je formula globalnih think tankov. Ne, hvala.
Mediji že iščejo nove, sveže, mlade mnenjske voditelje. Etično neoporečne. Kako izmerimo etičnost? Ko iščem vodovodarja vseeno vprašam po referencah. Če izberem slabega, bo treba popravljati, resetirati. Če se zmotim, premislim ali pa trmasto vztrajam.
»Slovenska demokracija je mlada /…/ toda nobenega razloga ni več, da bi se še naprej vedla infantilno.« Družbeno dozorevanje je proces, ki zahteva tudi spominjanje. Elite rade pozabljajo. »Torej se moramo mi, državljani in državljanke, ves čas opominjati, da se moramo tudi danes /…/ ko naj bi gledali naprej, najprej aktivno spominjati«, opraviti kar »nismo postorili, ko je bil za to čas«.
Ena od takšnih stvari je, da od (prihodnjega) voditelja zahtevamo, da se ravna po moralnem kodeksu, »da torej sprejme odgovornost za delo, ki ga obljublja. Vnaprej. Na podlagi izkazanih referenc za že opravljena uspešna reševanja krize«. Odpovedati se mora »starim interesnim mrežam (posebno, če je v preteklosti že grešil v tem smislu) in nad svoje delo sprejeti aktivni nadzor pluralnega ljudstva. Vse drugo, kar je potrebno za družbeno dobro, pa je že tako in tako zapisano v ustavi.«

Domneva nedolžnosti tokrat odpade. U. Škerl K., Dnevnik, 12.1.2013
O poročilu protikorupcijske komisije (KPK), ki je poročilu osumila korupcije J. Janšo in Z. Jankoviča je med pravniki večinsko mnenje, da o ugotovitvah ni dvomiti, da pa lahko sprožita postopek za (sodno) varstvo njunih pravic.
Rajko Pirnat, PF UL: »O ugotovitvah komisije ni mogoče dvomiti. Nekaj povsem drugega pa je procesna možnost sodnega varstva.«
Saša Zagorc, PF UL pravi, da imata po 157. čl. Ustave možnost upravnega spora. Njuno krivdo bodo zdaj preverjali policija, tožilstvo in morda tudi sodišče.
V bran PKP so stopili sodelavci Inštituta za kriminologijo pri PF UL (KI) in opozorili na družbeno škodljivost napadov nanjo, na »navijaške izjave politikov« o »politično motiviranih« zarotah. Matjaž Jager, KI, pravi, da zakonske podlage za odstop sicer ni, a je to samoumevno, gre za politično kulturo.

Obudimo pozabljeno vizijo razvoja. D. Hrček, Delo, 10.1.2013
Nekdanji direktor Hidrometeorološkega zavoda RS Dušan Hrček predlaga pot iz krize z rešitvami, ki izhajajo iz koncepta trajnostnega razvoja in nakazuje možni scenarij.
(1) Zeleni preboj (glej pobudo www.tretjiclen.si/slo/zrp , B.M.) na naslednjih področjih: prehranska samopreskrba; les; energetska prenova stavb; obnovljivi viri energije; posodobitev železnice in javnega prevoza; učinkovita raba naravnih virov; zeleni turizem; pripravljenost na naravne nesreče in klimatske spremembe. (2) Scenarij:
- Protesti, dokler jih oblast ne vzame resno. Nabor koristnih idej. Civilna družba (CD) izbere predstavnike.
- Pogajanja, rekonstrukcija vlade, začetek spreminjanje ustave.
- Če ni rezultata, prehodna tehnična vlada s predstavniki CD.
- Soglasje o spremembah ustave, tekmovanje programov, izbira zastopnikov.
- Volitve; nova oblast začne uresničevati »na novo odkrite vizije Slovenije«.

Sporočila za prihodnost. J. Aleksejev www.delo.si/revolt , Delo, 11.1.2013
Študent strojništva (UL ?) Jure Aleksejev: »Samo vrnitev lastne industrijske produkcije (in seveda tudi produkcije hrane) nam lahko omogoči vsaj delno neodvisnost in nadzor
nad lastno prihodnostjo.«
Predavateljica Vesna Leskošek (FSD UL): »Oblastniki pogosto pravijo, da višja gospodarska rast prinaša blaginjo za vse. /…/ Vendar zdaj že vemo, da gospodarska rast prinaša predvsem dobiček lastnikom kapitala, drugim pa še večjo revščino. Da bi to preprečili, je treba redistribuirati dohodek, saj ga večina lastnikov kapitala ne zasluži s trdim delom, ampak med spanjem /…/ ali z izkoriščanjem delavcev«.

Nepreslišano. Dušan Nolimal, dr. medicine. Dnevnik, 12.1.2013
»Dokler bo vztrajala sedanja oblika kapitalizma, je prepričan svetovno znani filozof dr. S. Žižek, bo trajala tudi sedanja kriza. Pri vrednotenju napredka ni dovolj le merjenje našega materialnega standarda, ampak tudi to, kakšne so naše druge vrednote ter kakovost življenja in okolja. /…/ S stališča varovanja zdravja so delo, dosegljivost zaposlitve in socialna pravičnost vprašanja življenja in smrti. Povrnitev vrednot dela. Poštenosti, solidarnosti in zdravja bo v času recesije sicer strokovno in politično zelo zahtevna, vendar pravilna in pri ljudeh pozitivno sprejeta usmeritev.«

Referendumi. Veto nezadovoljnega ljudstva. T. Stanovnik, Delo, 9.1.2013
Referendumi ne morejo biti nadomestek za odgovorno zakonodajno odločanje v državnem zboru (DZ), meni Tine Stanovnik (EF UL). Referendumska vnema ni dosežek neposredne demokracije, temveč izraz disfunkcionalne države in slabega delovanja oblasti. »Spomnimo se pokojninskega referenduma 5.6.2011. Znano je, da so sindikati sprožili referendum z izdatno podporo takrat opozicijske SDS; ustavno sodišče je /…/ odločilo, da /…/ ne bi bil protiustaven. Pokojninska reforma je – pričakovano – padla in to je sprožilo takojšnje povišanje stroškov zadolževanja Slovenije /…/ in poznejši padec vlade B. Pahorja. » Decembra 2012 je DZ »enoglasno sprejel »novo« pokojninsko reformo« /…/ »začuda – nihče ni sprožil referendumske pobude!. Lahko bi vprašali sindikalne voditelje in vodstvo stranke SDS, kaj je bilo tako motečega v »stari« pokojninski reformi /…/. Volivci so »v resnici glasovali o zaupnici Pahorjevi vladi«, prav »tako bi pri referendumu o zakonu o slabi banki in Slovenskem državnem holdingu, ki ga je preprečilo ustavno sodišče, volivci dejansko glasovali o zaupnici Janševi vladi.«
Navaja primer iz ZDA, ko so 1978 volivci izglasovali omejitev davka na nepremičnine, nato so se zmanjšali javni prihodki in postopno slabšala kakovost javnega šolstva in drugih javnih storitev. Novembra 2012 so volivci podprli predlog za povečanje obdavčenje premožnih, zbrane prihodke pa bodo namenili izključno financiranju javnega šolstva.
T. Stanovnik podpira predlog, ki ga je dal Miro Cerar (Delo, 18.6.2012), da se pri zakonodajnem referendumu odločanje omeji zgolj na sporne člene zakonov. Tako bi omejili možnost manipulacije i zakonodajne blokade.

Vprašanja ministrom in sindikatom. Vinko Korošak, Delo, 9.1.2012
»Vsem je jasno, da je pri sedanjih pogajanjih med vlado in sindikati glavni problem (predvsem) denar. Ki ga ni, zato so nujni rezi in odpuščanja, pravi minister. »Spodaj« vemo, kje je denar. »/…/ zgoraj, ker so ga zgoraj pokradli«. Pričakovali bi, da bodo sindikati ministra vprašali: » Kdo je izpraznil naše banke? /…/ izčrpal naša podjetja? /…/ trgoval z orožjem?«. Tam naj »poiščejo manjkajoči denar!«
Glasovi z ulic: »Tatovi! Pokradli ste banke! Pokradli ste podjetja! Izropali ste Sloveniji! Zakaj politiki ne odgovarjajo na te obtožbe?« Splošno nezaupanje v sedanjo politiko! Nekaznovani »tatovi nikdar ne nehajo krasti!« Le »z zaupanjem lahko stopimo skupaj.«

Peter Kraljič, nekdanji direktor v družbi McKinsey in svetovalec nemške vlade.
B. Petkovič, Dnevnik, 11.1.2013
Peter Kraljič v pogovoru dan po objavi poročila protikorupcijske komisije pravi, da je bila .
Janševa vlada na pravi poti, postavila je pomembne prioritete: »pokojninski sistem, trg dela, sanacija bank in zmanjšanje primanjkljaja. /…/ za zdaj je žal uspela le pokojninska reforma«, ne veliko drugačna od Svetlikove. Zakaj smo morali izgubiti 18 mesecev? »Dokler je bila SDS v opoziciji, se je skrivala za sindikati. Skupaj so se veselili, ko so rušili Pahorjevo vlado, na koncu pa so padle vlada in bonitetna ocene. Kaj bo prinesla reforma trga dela še ni znano.« V Nemčiji je bil v skupini 16 strokovnjakov različnih področij in interesnih skupin, ki je pripravila reformo in po 4 letih je brezposelnost s 5,2 milijona padla na 2,8 milijona.
Pri nas bi potrebovali 60.000 delovnih mest. Zato bi morala vlada uvesti tudi kratkoročne ukrepe za spodbudo malih in srednjih podjetij.
O našem dialogu z javnostjo, protestih, pismih in stavki pravi:
»Dialoga nikoli niti ni bilo. Slovenci na žalost nimamo kulture konstruktivnega dialoga. /…/ ne znamo sprejeti argumenta nasprotne strani in dovoliti, da zmaga najboljši. Pri nas poskuša zmagati tisti, ki je na oblasti. Pisanje pisem v tujino nam sicer nič ne koristi. V tujini ne razumejo naše razcepljenosti in nerazumnosti. Dobivajo pa občutek, da ne znamo voditi države. Zato ne smemo iskati rešitev v tujini, temveč pri nas. Potrebujemo vodjo, ki bo sposoben združiti narod, saj ga Janša deli na naše in vaše. Tudi sam sem se znašel na črni listi stranke SDS. »

Zoran Jankovič, intervju. M. Roglič, Objektiv, Dnevnik, 12.11.2012
V daljšem pogovoru je Z. Jankovič, župan Ljubljane (takrat še) predsednik stranke PS na vprašanje o politični kulturi dejal: »Vsi mislijo, da je vse slabo. Mladi želijo iz države, ljudje nimajo službe, upokojenci negodujejo nad nizkimi pokojninami, šolstvo, zdravstvo, policija nad pretiranim varčevanjem. Manjka nam samozavesti in spoštovanja človeka.«
Kako si razlaga, da zahteve za njegov umik z vrha PS prihajajo iz krogov levice, ki je predlani videla v njem branik pred Janšo? »Katere levice?«
M.R.: »Misliva na njene dolgoletne spin doktorje in intelektualno zaledje, sociologe, politologe, filozofe in psihologe, tudi levici naklonjene medije.«
Z.J.: »Kdo je videl v meni edino rešitev?« Sam se ne spreminja, hodi v Dražgoše in na Urh, je ateist, a se dobro razume z župnikom iz Trnovega.
»Želel sem voditi vlado strokovnjakov, pa mi politiki lani v pogajanjih niso dovolili. Ker so raje kupčkali. /…/ Vedno bom vztrajal, da se sistem vodenja iz gospodarstva prenese na državno raven. Naučil sem se, da je javni sektor produktiven. Logika nekaterih na levici je enaka logiki te vlade. Kar naenkrat se nekdo odloči, da nekoga ne potrebuje. Janša trdi, da ne potrebuje »zdravnikov in učiteljev«, na levici pa, da sem jaz odveč.«

Še o državnem udaru z ulice in drugih modrostih.
B. Debenjak, Pisma, Dnevnik, 10.1.2013
Bralec Božidar Debenjak (filozof, upok.prof. FF UL) se odziva na ogorčenjem, ki ga je izrazil Ivan Štuhec, moralni teolog, nad protestniki na ulici in intelektualce med njimi. Izraz »državni udar z ulice« ni nič bolj pameten kot »anarholiberalizem« s katerim so pred nekaj desetletji obsipali tedanje kritike tedanjih politikov
(Op.: B. Debenjak je bil v začetku '70 med vodilnimi v ljubljanski ZKS, B.M.) Navaja nekaj drugačnih izjav, ki dokazujejo, da je prava krščanska usmeritev drugačna.
Janez Pavel II. Je v okrožnici Centesimus annus (1991) ostro kritiziral kapitalizem. Opozoril je, da je takratni nesvobodni položaj Cerkve (v socializmu, op. B.M.) samo oblika nespoštovanja avtonomije sfer, »tudi denimo univerze, pa kulture, pa znanosti itd. itn«, kar bi moral katoliški intelektualec I. Štuhec podpreti. .
Tudi Benedikta XVI turbokapitalizem ni pustil ravnodušnega. V Bibliji piše
»No, bogataši… V zadnjih dneh ste kopičili zaklade. Glejte, plačilo, ki ste ga utajili delavcem, kateri so poželi vaša polja, kriči – in klici žanjcev so prišli do ušes Gospoda nad vojskami«. (Jak 5:3-4). »Kdor bližnjemu jemlje živež, ga ubija, kdor dninarju krati plačo, preliva kri.« (Sir, 34:21-22).. V teh besedah je izražena »tista plat ljubezni do bližnjega, ki terja, naj se oblastniki obnašajo socialno odgovorno«, tudi Cerkve, piše B. Debenjak. To delajo »kristjani v protestirajoči množici. Kar razumemo tisti, ki spoštujemo plemenite ideje krščanstva, bi najbrž smel razumeti tudi moralni teolog.«

Spodobilo bi se, da se nam opravičijo. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 12.1.2013
O tem, zakaj protestirajo in kaj hočejo, govori 11 tistih, ki jih največja vladna stranka (SDS) zmerja z zombiji, nekateri komentatorji pa pišejo, da ne vedo kaj hočejo. Med njimi je študentka Mateja Fajt, ki pravi, da so že dosegli, da s(m)o ljudje »opogumili, prevzeli iniciativo, stopili na ulice, prinesli transparente in pri tem nikogar vprašali za dovoljenje. /…/ Temeljna zahteva gotof je – odstop vlade – ne izhaja le iz želje po pravici, temveč iz zavedanja, da nam /…/ trenutni politično-ekonomski sistem s svojo avtoritarno in hierarhično naravo onemogoča, da bi živeli neodtujeno, skladno z našimi željami in potrebami.« Politična hobotnica si »prilašča družbeno bogastvo, ki ga vsi proizvajamo.«
»Vstaja ni prinesla le protestov na trge: dvignili so se študenti proti rezom v visokem šolstvu, delavke Gorenja /…/, sindikati so napovedali splošno stavko, vlada je stopila dva koraka nazaj pri reformi vrtcev in financiranju javnih univerz. /…/
Maribor je prižgal vžigalico, njen ogenj se je razširil po vseh mestih. Protesti so organizirani od spodaj, med ljudmi, ki čutimo, da nas nihče ne predstavlja, in ne iščemo novih strank ali ljudi, ki bi govorili v našem imenu. /…/ Treba je ohraniti ulično prisotnost, razvijati kreativnost množice in spontanost vstaje. Hkrati se moramo pogovarjati onkraj ulic: kako se lahko organiziramo v okoljih, kjer živimo, delamo in se učimo, kjer lahko razvijamo konkretne ideje in dolgoročne vizije. Korak za korakom, pogumno.«
Matjaž Vencelj je doktor fizike, raziskovalec na IJS. Svet gleda »kot mož in očka, domoljub, fizik, raziskovalec, učitelj, mikropodjetnik, ljubiteljski rokodelec. V teh šestih vlogah me najbolj prizadenejo uničenje vrtcev, šol in zdravstva ter izgon možganov. Slednjega opazujem prav od blizu. Zmanjšana plačna masa, ohranitev višine plač in kratkoročne pogodbe o delu za mlajše sodelavce imajo en sam možen razplet. Raziskovalni inštituti v škarjah diletantsko in kontradiktorno zastavljenih varčevalnih zakonov odpisujejo skoraj ves raziskovalni podmladek, predvidoma v nekaj mesecih nekaj sto čudovitih ljudi. To je nekajkrat več, kot jih lahko angažira naša industrija, zato postajajo ekonomski migranti. Ne bo jim hudega – odpuščeni sodelavci po tekočem traku dobivajo odlična raziskovalna in učiteljska mesta na tujih univerzah. Le nazaj jih ne bo.«
Na vsakih 100 izgnanih doktorjev znanosti je zavržena investicija 30 milijonov evrov. Za primerjavo – viadukt Črni kal je stal 19 milijonov. Ta kapital je nepovratna spodbuda za razvoj tuje konkurence. To nas lahko stane prihodnost.
(Fotografija: Množica protestnikov, pretežno (starejših) moških, pred stavbo NKBM, s transparenti: NE LEVO NE DESNO NAPREJ !; NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO JE LAČNO!; SLOVENIJA, MOJA OVIRA.)

Zombiji proti vampirjem. B. Videmšek, Delo, 12.1.2013
S Kongresnega trga se je 11.1. okoli 18 ure pet tisoč udeležencev 2. vseljudske vstaje podalo na pohod do Prešernovega trga, nato pa na Trg republike. Niso šli do Magistrata.
Vpili so gesla, mahali z zastavami, si nadevali maske (»zombijev«, duhov, saj jih je tako označila stranka SDS, B.M.); nekateri zelenih obrazov.
»Vse generacije. Večinoma srednji razred v najširšem pomenu besede. Razred, ki se topi in razkraja«, piše Boštjan Videmšek.
Nosili in vzklikali so gesla: «MI SMO RESNICA, VI STE NAPAKA; V ZAPOR!; ZOMBIJI PROTI VAMPIRJEM!; ULICE SO NAŠE!; KONEC POLITIČNEMU KARTELU! KONEC KLEPTOMANIJI! ZA PRAVO DEMOKRACIJO!; JANŠA, OBLASTNI OKLEPAJ, KAJ BOŠ, NIXON ALI CEAUSESCU? MI SMO NAR(E)OD!; VLADA V STEČAJ!; TRGOVCI S SMRTJO (Z OROŽJEM) STE USMRTILI TUDI DRŽAVO!; BRUSELJSKI PUDLJI, PLAČANCI TUJEGA KAPITALA!; LOPOV!, LOPOV! …«
Vzdušje je bilo podobno kot na protestu pred mesecem dni, a ni bilo več tesnobe kot takrat. Vmes se je na silvestrovo na ulicah zabavalo 40.000 ljudi, nato je s poročilom komisija PKP »o umazanih rabotah predsednika vlade in ljubljanskega župana zgodila zgodovina«. Ljudje so pripovedovali, da imajo vsega dovolj, ponavljali so, da so mirni protesti simpatični, da se bo moralo nekaj zgoditi. »Po mariborskem zgledu«.
Med korakanjem po Čopovi sta Tajda in Teja (18, dijakinji Gimnazije Ledina) povedali:
»Tu sem zato, ker so nam, mladim, politične elite ukradle perspektivo. Najina generacija je izgubljena, a pri tem nismo mi prav nič krivi. Nekoč sva sanjali o službi, otrocih, karieri. Zdaj se zavedava, da je to utopija. Po študiju, ki tako ali tako ne bo več brezplačen, nameravava oditi v tujino«. Pritožili sta se, da je njuna generacija apatična in se protestov ne udeležuje.

Nepreslišano. Vinko Bratec, (spletna stran SDS), Dnevnik, 10.1.2013
Zbudi se Slovenija!
Janez ne pobeša glave
državo vodi smelo,
krade on, ki je rdeče barve,
ljudem vseeno ni za to!
Vstanimo v en glas
proti rdeči zalegi.
Janezu stopimo v bran,
Janši, našemu rešeniku«
Pokažimo svojo veličino.
Jajca metat je primitivno,
znebimo se kontinuitete
se strnimo, kot 20 let nazaj.
SDS je naš svetilnik
za stare in nove čase.
Božjo pomoč si pridobimo
voljo nam Janez da obilno!

(Op.: »*Pismo podpore J.J. na spletni strani SDS«, dodaja Dnevnik, a ni jasno ali je bil krepek akrostih tako natisnjen tudi v prvi objavi na www.sds.si ..B.M.)

Nova himna. Pa še to. Delo, 10.1.2013
Pisateljsko društvo je poslalo uredništvu pesem ne povsem znanega avtorja, uporabno domoljubnico po vedno aktualnem Jovanom V. Koseskim.

Kdo je mar
/…/
Čujte množic silne roje,
Vse skandira, vse mu poje,
v parlamentu je preplah.
Njemu peta se zabliska,
Zombi že za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah!
Ko vso družbo v blato rine,
Iskra upora v srca šine –
Kdo je mar?
Ta prestrašen korenine
Je slovenski orožar.

/…/

(Op.: Deklamacija pesmotvora je bila od vstajniške množice na (ljubljanskem) Trgu (naše) republike 11.1. veselo sprejeta. Glej tudi http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MYCZQLH0/?query=%27contributor%3dJovan+Vesel+Koseski%27&pageSize=25 B.M.)

14. - 20. januar 2013

Javno visoko šolstvo še nikoli ni bilo tako enotno. J. Kontler S., Delo, 3.1.2013
Okrogla miza z rektorji UL, UM in UNG ter študentom, predsednikom ŠOS o protestih, bolonji, vladni politiki, …. Problemi visokega šolstva postajajo ena od osrednjih tem, zaradi podvrednotenja te sfere, pojasnjuje povod Jasna Kontler Salamon. (Glej več povzetkov njenih prispevkov v arhivu, B.M.)
(Pogovor je bil 21.12.2012, predno so od ministrstva izvedeli, da jim bodo v 2013/2014 »iz proračuna plačali precej manj študijskih mest kot jih v tekočem študijskem letu«.)
Glede protestov je Stanislav Pejovnik (UL) dejal, da so bila »predavanja na ulicah /…/ lepa oblika protestov«, za katera pa mora biti predavatelj dobro pripravljen. Bi si poslanci upali imeti javno sejo na Kongresnem trgu?
Mitja Urbanc (ŠOS): »Še zlasti, če bi lahko ljudje z ulice pri tem postavljali tudi vprašanja…«. Do protestov ne bi prišlo, »če bi imeli sistem dialoga in dogovora«. Mladi si želijo dolgoročne »jasne in začrtane cilje«, zdaj smo si kot cilj zastavili le konsolidacijo javnih financ. Vprašati bi se morali, npr. »o tem, če želimo postati družba znanja, zakaj potem rušimo temelje, na katerih bi lahko postali družba znanja«.
Dragan Marušič (UP) pa meni, da je to le prvi korak in »da se morajo protesti hitro spremeniti v kaj bolj kreativnega. Platforma – univerzitetna, politična ali tudi ekonomska – mora jasno opredeliti cilje ni pot do njih«.
Danijel Rebolj (UM): Protesti imajo globoko ozadje, vlada pa ni sposobna ali ne želi slišati in ugotoviti, kaj so resnični razlogi, ampak išče izgovore. »Ta vlada ne poskuša razumeti nikogar, to velja tudi za njeno nerazumevanje univerz. Zadnji protesti v Mariboru (14.12.2012), B.M.) so se končali pred našo univerzo kot tisto hišo, ki ji ljudje še zaupajo. Ljudje verjamejo v vrednote univerze. Tega sem zelo vesel!«
Danilo Zavrtanik (UNG) meni, da ne gre le za proteste proti vladi; protesti so posledica 20-letnega razvoja, »kjer ves ta čas ne vemo, kam gremo, /…/ kakšno državo hočemo.« Če bomo po protestih to vedeli, potem imajo smisel.

Stanislav Pejovnik pravi, da so se težko odločili za protest pred parlamentom (6.12.2012). UL je v 2012 prihranila 25 milijonov, iz tržnih sredstev sofinancirala izvedbo pouka. »Zapustilo nas je 285 delavcev; 133 učiteljev, 44 administrativno-tehničnih sodelavcev in 108 raziskovalcev. Pod to mejo varčevanja UL »ne more več iti, če noče izgubljati kakovosti«. Vsi štirje rektorji so predlagali vladi, da se »naredi večletni program prestrukturiranja visokega šolstva /…/ ker so časovne konstante na univerzi dolgotrajne«.
UL ima majhen vpliv, za pripravo odločitev, ki zadevajo univerze zvemo zadnji. »Zelo redkokdaj sodelujemo pri pripravi kakršnegakoli sklepa, ko pa je treba poiskati krivca, smo zmeraj krivi mi z izgovorom, da je univerza avtonomna in lahko dela kar hoče.« Kot primer je navedel izjavo ministra Ž. Turka, da je za UL prioritetna gradnja FKKT, čeprav je prva prioriteta gradnja umetniških akademij. Za gradnjo FKKT so se odločili, da bi omogočili črpanje sredstev EU, saj je (prva Janševa) vlada kot prednostno določila gradnjo politehnike na Brdu.
Drago Marušič (UP) z ministrom Šušteršičem (FM UP) ni »kontaktiral, odkar je postal minister. Glede na to, kako ravna, se zdi, da res ne razume povsem vloge univerz…« Korejske in kitajske univerze »imajo, glede na število študentov nekajkrat višji proračun od naših univerz.«
Danilo Zavrtanik meni, da kot majhna univerza nimajo možnosti vpliva, niti pritiska. Naše visoko šolstvo ni predrago, druge evropske države vlagajo v razsikave in visoko šolstvo večji delež BDP. Tuje univerze, ki so po lestvici najboljših za UL, imajo na razpolago bistveno več denarja, merjeno po številu študentov ali profesorjev.
Poudarja, da so naše visokošolske institucije tudi socialni korektiv, brez velikega vpisa »bi imeli velik socialni problem med mladimi«, saj ni delovnih mest zanje. »Vpisujemo 70% generacije.« (Opomba: Ta trditev se ponavlja, odkar jo je (napačno) izračunal minister J.Zupan. »V Sloveniji je študent že vsak drugi prebivalec, star od 19 do 24 let. V študijskem letu 2000/01 je bilo med prebivalci v tej starostni skupini 35 % takih, ki so bili vključenih v višje- ali visokošolsko izobraževanje, v študijskem letu 2011/12 pa že skoraj polovica.« Vir: SURS: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=5136 . B.M.)

Jasna Kontler Salamon. preusmeri pogovor z ugotovitvijo, da se finančna ogroženost veča tudi z napredovanjem bolonjske reforme. Ta je dejansko podaljšala študij; težave bodo s financiranjem zaključnega letnika 2. stopnje. Nekateri se bojijo, da bodo profesorji več razmišljali o denarju kot o predavanjih…
Stanislav Pejovnik zagotavlja, »da bodo študenti drugo stopnjo, če bo primerno financirana, lahko končali v enakem času, kot so prej univerzitetni študij. Povprečen čas tega študija je bil namreč 5,8 leta«
(Opomba: Nekateri podatki kažejo, da je bilo trajanje verjetno daljše od navedenega. V letu 2002 je le 18% diplomantov univerzitetnega študija končala študij v 5 letih, polovica pa je potrebovala 6 do 7 let. http://www.stat.si/doc/pub/rr-802-04.pdf . V št. L. 2008/2009 je bilo na UL povprečno trajanje študija v univerzitetnih programih 7 let http://www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/kakovost/Porocila/PorociloKakovost2008.pdf . B.M.)
Odprto je tudi vprašanje, pravi S. Pejovnik, ali bodo npr. na AGL lahko hkrati izvedli zaključni in prvi letnik. Ministrstvo podcenjuje ta vprašanja.
Profesorji UL niso nikoli razmišljali samo o denarju in tudi ne bodo. »Kdor meni, da profesorji razmišljajo samo o plačah, ta razmer na univerzah ne pozna.«
Drago Marušič meni, da je bolonja »ponesrečen poskus poroke anglosaškega in našega sistema«. Je zagovornik anglosaškega, kjer je doktoriral, potem ko je na UL dobil »izvrstno popotnico«.Hoteli smo povečati prehodnost, a ohranili način izvajanja, predavanj in študij podaljšali. Morali bi ga narediti fleksibilnejšega, z večjo izbirnostjo. Odpovedali smo se »znanstvenemu magisteriju, kar pomeni naval na doktorski študij«.
Danijel Rebolj pravi, da se pri bolonji premalo ukvarjamo z bistvom, kako ustvariti boljše interakcije (študentov s profesorji, B.M.), jih vključiti v raziskovalno delo, posvetiti več časa študentom. »Tega časa nikoli ni nihče upošteval v računanju stroškov bolonje.« Na marsikateri fakulteti so za izhodišče vzeli »to, koliko je učiteljev, da bodo lahko vsi imeli polno plačo«, ne pa znanja in spretnosti študentov na koncu programa. »Takšne programe zdaj popravljamo«.
Glede nedavno sprejete novele Zakona o visokem šolstvu http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2012109&stevilka=4320 so bila mnenja podobna.
Mitja Urbanc pravi, da je bila novela sprejemljiva, potem ko so bili umaknjeni sporni delu (npr. o agenciji NAKVIS, B.M.). nastala je brez vsake vizije, kar se »kaže v uveljavljanju parcialnih interesov«.
Stanislav Pejovnik meni, da je nedorečena, ni jasno kaj npr. pomeni 5 do 7 ur pedagoške obveze, ne kakšne pravice ima v zvezi s tem rektor ni ali je to enako za vse univerze. Če ne bodo enake je to »možnost za novo ustavno pritožbo«. Na UL že nekaj let »govorimo o 42-urni delovni obveznosti profesorjev. Znotraj tega smo imeli že dozdaj dovolj svobode za razporejanje ur«. Ni potrebe, da bi se moral v to kdo mešati.
Tako kot Danilo Zavrtanik tudi Drago Marušič meni, da bi bilo najbolje obremenitev iz zakona izpustiti in to prepustiti univerzam. Je pa ta določba boljša od prejšnje (6 ur), saj omogoča prožnejše prilagajanje raziskovalne obremenitve, pravi D. Marušič. Opozarja na anomalije, ki jih moramo odpraviti, če hočemo tekmovati z azijskimi univerzami, in denar za visoko šolstvo dobro porabiti. «… obstajajo profesorji, ki zdaj nič kaj dosti ne raziskujejo in zelo malo predavajo. Namesto njih predavajo asistenti.«
(Glej izjavo D.M. v zvezi s FHŠ in ZRS UP, v arhivu, B.M.).
Glede razmer za kakovost pravi Danijel Rebolj pravi, da so naredili vse mogoče, da bi pokazali negativne posledice rezov v 2013. Po sprejemu dodatnih 16 milijonov v državnem zboru – kar je še vedno za 2% manj kot v 2012 – je minister Turk izjavil (20.12.), da bo vsaj 10 milijonov od tega namenjenih podporo raziskovanja.
Na vprašanje o enotnosti univerz in o medsebojnem razumevanju njihovih posebnosti Danilo Zavrtanik pravi, da »smo ravno s tem, da smo začeli spoštovati razlike med univerzami, pokazali našo enotnost. /…/ Tudi preko te drugačnosti gradimo večjo kakovost slovenskega visokega šolstva. V tem smislu smo zdaj bolj enotni kot kdajkoli prej«.
S tem se strinja Stanislav Pejovnik in dodaja: »Vlada je to dosegla, čeprav morda tega ni hotela«. Tudi Dragan Marušič meni, da je enotnost v upoštevanju različnosti in v tem, da skupaj opozarjajo na črto, »preko katere je resno ogrožena kakovost slovenskega visokega šolstva«.
Mitja Urbanc poudarja enotnost študentov in profesorjev: »Slovenski študentje ostajamo enotni /…/ v naših pričakovanjih in zahtevah.«. Ne zagovarjajo nobenih privilegijev profesorjev. Oboji pripadamo akademski skupnosti »in se skupaj borimo za kakovost našega visokega šolstva /…/ oboji želimo dobre univerze oz. dobro visoko šolstvo. Žal pa imam občutek, da vlada z metanjem polen resno ogroža visokošolski razvoj.«

»Da gre zgolj za varčevanje je zabloda«. L.J., Delo, 7.1.2013
V pogovoru finančni minister Janez Šušteršič ne daje vtisa, da bi ga leto na čelu slovenskih financ zlomilo. Prej nasprotno, želi vztrajati vsaj še leto dni, ko bodo znani učinki slabe banke, državnega holdinga in sprejetega proračuna.
Vprašanje: Vladi je uspelo spraviti skozi vse reforme, ki jih je zastavila spomladi. Čakata še zlato pravilo in ureditev trga delovne sile Kdaj se bo to poznalo na boniteti?
»Pozna se že /…/ v ceni slovenske obveznice, kjer trg tudi najprej reagira. Ko nam je avgusta ena od agencij znižala oceno na mejo tiste, ko v državo ni več priporočljivo vlagati, smo se odzvali z napovedjo, da bomo do jeseni izpeljali pet reform in pod streho spravili proračun. Štiri stvari so narejene. /…/ sprejete. Za reformo trga dela smo si vzeli nekoliko več časa /…/ Upamo pa, da bo artikuliran dialog tekel v glavnem med delodajalci in delojemalci, da ne bo na koncu vlada kriva za neuspeh, če bodo na mizo dajali parcialne predloge, ki so v prid ozkim interesom. Po odločitvi US je ravnotežje med obema stranema spremenjeno, ker je bilo sindikatom odvzeto zelo močno orožje – referendumi, s katerimi so nenehno grozili.«
O politiki EU, IMF, OECD in neoliberalizmu: »Te institucije so v zadnjih dveh desetletjih bistveno spremenile svojo filozofijo in dopuščajo večjo izbiro pri razvojnih modelih in ukrepih./…/ Pri pokojninski reformi npr. smo lahko sami iskali rešitve, za katere so nazadnje dali tiho privolitev tudi sindikati.«
»Neoliberalizem je bil politika v 70. in 80. letih«. Kritike letijo predvsem na to, kar je IMF počel v J. Ameriki in drugod v tretjem svetu. »Kdor danes še razmišlja v teh terminih /…/ ne razume, kaj se v resnici dogaja v svetu.« Imenovati »politiko te vlade neoliberalizem je popolnoma zgrešeno. Da verjamemo v prosto podjetniško pobudo, v manj administrativnih obremenitev in to, da davki ne smejo preveč bremeniti gospodarstva še ni neoliberalizem, kot se pri nas razume. To je pač evropska politika.«
Zabloda je, pravi, da bi lahko počeli kaj drugega, kot varčevali.
Če ne bi zmanjševali primanjkljaja, »se jeseni ne bi mogli več zadolžiti na finančnih trgih, kar bi pomenilo, da bi zmanjkalo za plače v javnem sektorju, pokojnine in socialne transferje. Zaprositi bi morali za pomoč, ki bi prišla z zahtevami po ukrepih v smislu krčenja izdatkov, ki bi bili bistveno bolj drastični od sprejetih.
»Druga pa je zabloda, da gre zgolj za varčevanje. Povečali smo kar nekaj davčnih virov.«
»Zame je v zadnjem letu največji luksuz prosti čas, vendar ne vem, kako bi to obdavčil«, pravi J.Š. http://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_%C5%A0u%C5%A1ter%C5%A1i%C4%8D , ki je veliko bral F. Hayeka, ki kompleksno razume liberalizem (Ustava za svobodo http://www.bukla.si/?action=books&book_id=14775 , B.M.), ki je mislil, da bo bolj enostavno »resetirati Slovenijo« in ki sporočilo s protestov razume takole: »Po 20 letih je večina razočarana nad politično elito in pravno državo.«

»Če smo optimisti, lahko v letu 2013 upamo na dno«. T.B., Žurnal24, 5.1.2012
Profesor na FE UL Tadej Kotnik je kritik ekonomskih razmer in ukrepov vlade. Pravi, da so lani med pogajanji o ZUJF iz vladnih krogov prihajale izjave, »ki so javne uslužbence slikale kot močno preplašene in lene povrhu.« Močno je dejstva »prevračala« izjava predsednika vlade o univerzitetnih profesorjih. Ima občutek, da j bil namen »prepričati javnost, da je na morebitnem referendumu ta zakon treba podpreti tudi zato, ker je javne uslužbence treba kaznovati«.
Moti ga, da se je vlada varčevanja lotila z »demoniziranjem javnih uslužbencev« Neizogibno zategovanje pasu bi šlo »lažje skozi, če bi se z nami pogovarjali kot z odraslimi ljudmi, ne vem pa, ali rezanje stroškov, konkretno za raziskave in razvoj /…/ pelje v /…/ tehnološki preboj med najbolj razvite v Evropi«.
»Sindikati so se v zadnjih mesecih pokazali za izjemno trmaste«. Razume njihove pomisleke, a »s tem, ko zahtevajo referendume kar za vse zakone po vrsti /…/ vzbujajo vse močnejši vtis obstrukcije, se pravi, za vsako ceno motiti in ovirati«.
Za leto 2013 makroekonomisti napovedujejo upad BDP in višjo brezposelnost. Upam, da smo »dosegli dno, bo pa to v veliki meri odvisno od razmer v širšem okolju«.

Nove zasebne fakultete – pot v pogubo? T.K., Delo, 2.1.2013
Raziskovalec Klemen Miklavič, PeF UL, Center za študij edukacijskih politik www.cepsj.si, ocenjuje sedanjo našo visokošolsko politiko.
Meni, da administrativno usmerjanje vpisa ni ustrezen ukrep, saj študij predvsem pripravlja mlade ljudi v družbi, ki potrebuje več izobraženih ljudi in ne le tradicionalne specializirane poklice«. Sledenje diplomantov je premalo natančno, da bi lahko rekli, da so družboslovci in humanisti slabše zaposljivi. Glede vpisa je potrebna »domišljena politika« in dogovarjanje univerz, vlade in drugih partnerjev.
Novih zasebnih fakultet ne potrebujemo. Osredotočiti bi se morali na »financiranje javnih visokošolskih ustanov« in na reformiranje programov .«Zanašanje na trg, konkurenco in zasebni sektor se je izkazalo za pogubno«, kažejo izkušnje Srednje-Vzhodne Evrope in Balkana. Tam zdaj rešujejo posledice »z vladno intervencijo in strogimi sistemi zagotavljanja kakovosti. /…/ Nenadzirano izdajanje diplom in improvizirani študijski programi so se s časom odrazili na devalvaciji izobrazbe kot družbene vrednote.« Ironično bi bilo, če bi se morala Slovenija ravnati po Kosovu, kjer so z restriktivno akreditacijo preprečili delovanje zasebnih univerz, ki niso izpolnjevale pogojev. (Glejhttps://webmail.arnes.si/posta/?_task=mail&_framed=1&_action=get&_mbox=INBOX&_uid=2768&_part=3&_frame=1 )
Pomembno je, da študentje in univerzitetno osebje »stopijo skupaj v boj za univerzo in za izobraževanje v skladu z družbenimi vrednotami«. /…/ Izobraževanje kot javno dobro je namreč med ključnimi vrednotami naše družbe.«
Zaradi množičnosti »ni več elitne univerzitetne skupnosti, ki sama po sebi skrbi za napredek znanosti in predstavlja kritičen glas družbe.« Množična je postala tudi učiteljska skupnost, ki vse bolj deluje kot nekakšen sindikat, skrbijo jih delovne pogodbe, plača … Ob tem pa »bledi skrb in odgovornost za pripravo številnih mladih generacij na življenje, delo, raziskovanje, raziskovanje in ustvarjanje«.
»Ali bodo študentje in učitelji še naravni zavezniki je težko reči«, meni K. Miklavič in napoveduje – ne glede na sestavljavce prihodnje vlade - nadaljevanje težnje po politiki na osnovi ideologije sedanje vlade (neoliberalizem?, B.M.).
»Sedanja in prihodnje vlade bi se morale osredotočiti predvsem na oblikovanje širše družbene diskusije o temeljitem reformiranju javnih univerz. Razpršenost delovanja, nepovezanost med fakultetami, patriarhalni in reproduktivni mehanizmi napredovanja, zastareli programi, sistemska zaprtost za sodelovanje s tujimi univerzami, rigidnost v priznavanju izobraževanja in predvsem nedodelan sistem zagotavljanja kakovosti so le nekatera področja, ki nujno potrebujejo globok poseg.«
Sedanja vlada ne uvidi, da je financiranje zasebnih ustanov potrata. Ne zagotavlja »kakovostne alternative« in ne prispeva k »depolitizaciji in demokratizaciji državnih univerz«. Te so pomembna srebrnina države.

Dr. Janez Krek, dekan pedagoške fakultete. R. Ivelja, Dnevnik, 4.1.2013
Belo knjigo o šolstvu http://www.belaknjiga2011.si/pdf/bela_knjiga_2011.pdf je lata 2011 pripravilo 130 šolskih strokovnjakov v času prejšnjega šolskega ministra. Nedavno je minister Ž. Turk opravičeval manjši vpis v gimnazije z usmeritvijo »bele knjige, da teži k zmanjšanju števila vpisov v gimnazije«, tako da bi odličnost ohranili s krčenjem oddelkov..
Janez Krek, PeF UL, vodja priprave te knjige je nato v pismu ravnateljem (gimnazij) zapisal, da v njej ni niti enega stavka, ki bi opravičeval to trditev. Z krčenjem vpisa v javne gimnazije verjetno nameravajo »zagotoviti dovolj vpisa zasebnim«, podobno tudi »zahtevano krčenje mest na humanistiki, umetnosti in družboslovju na univerzah
Doslej minister bele knjige ni omenjal, pravi v pogovoru z novinarko, ki že dlje časa spremlja šolstvo. »Tudi maturo spreminjajo mimo bele knjige«, saj ni prepričljivih razlogov za poenotenje poklicne in splošne mature, kaj šele analize dodatnih stroškov.
»Ta tip razmišljanja je odraz popolnoma zgrešene ideje družbenega inženiringa, ki se ga spominjamo iz /…/ prejšnje države, ko je oblast verjela, da bolje od posameznika ve, kaj je dobro zanj in za državo. Prav ta logika je poganjala idejo usmerjenega izobraževanja, ki je tako neslavno propadlo.«
(Opomba: »Usmerjeno izboraževanje« (UI) označuje sistem srednjega in visokega šolstva, uvedeno z reformo v '80 letih, ki je na »marksističnih« izhodiščih ukinila gimnazije za t.i. elito in uvedla strokovno usmerjene srednje šole; vpis so usmerjali po »potrebah« gospodarstva. V visokem šolstvu je imelo UI nekatere podobnosti z »bolonjo«, npr. stopenjskost študija, zaposljivost ter način uvajanja. O programih so odločali »uporabniki in izvajalci« v panožnih »posebnih izobraževalnih skupnostih«, PISih. Konec '80 je bilo UI reformirano, po protestih intelektualnih in univerzitetnih krogov ter opravljeni empirični evalvaciji, ki jo je vodil Janez Sagadin (FF UL). Že pred osamosvojitvijo je bila obnovljena gimnazija; na univerzah je v nekaterih področjih ostala »višja«(dvoletna, 1.) stopnja. Glej: Novak, B., Sagadin, J., Kosovel, I.: Razvoj usmerjenega izobraževanja v Sloveniji, PI, Lj. 1986. Glej tudi: Lapajne, Z. Proces izbire poklica 1980-1982, CRU, Lj. 1984 in Zakrajšek, S. Slovensko šolstvo v tranziciji, Lj. 1995., str.329. Glej članek P. Zgage in K. Miklaviča:: https://webmail.arnes.si/posta/?_task=mail&_framed=1&_action=get&_mbox=INBOX&_uid=2942&_part=2&_frame=1 . B.M.)
J. Kreka kot dekana PeF UL veselijo rezultati primerjalnih študij PIRLS 2011 in TIMMS 2011 o znanju osnovnošolcev, »saj kažejo, da učitelji kemije, biologije, matematike in fizike, ki so v glavnem naši diplomanti, dobro učijo.«
Če bi želeli prehiteti Finsko, bi morali »sprejeti odločitev, da je treba za učiteljski poklic pritegniti š več najbolj sposobnih ljudi« in zato učiteljem zvišati plače. Mi pa jim »znižujemo plačo in ugled. Prikazujemo jih kot ne preveč prizadevne, ne preveč uspešne in spreminjamo sistem, ki je v osnovi dober.« Varčevanje pri plačah učiteljev (posebej omenja tudi asistente na fakultetah) bo najbolj udarilo otroke in starše iz socialno šibkih okolij. »Če vlado to sploh zanima«.

Kdaj ste fizika prepričevali, da je obstoj Higgisovega bozona neumnost?
A- Feldin, Objektiv, Dnevnik, 5.1.2013
Docent EF UL Aljoša Feldin, fizik, se vključuje v pogovor o tem, ali je ekonomija znanost, saj so po mnenju nekaterih (njegovih prijateljev) za krizo krivi ekonomisti. Kot primer »krivde« fizikov opisuje eksplozijo vesoljskega plovila Challenger (1986). Pri izračunih za konstrukcijske materiale so uporabili model za temperature nad 4*C, bilo pa je -8*C…
Ko je v Pitsburgu začenjal doktorat iz ekonomije se je čudil matematičnim orodjem, ki jih uporabljajo ekonomisti. In tu pride argument naravoslovcev - da v svojih modelih ekonomisti ne upoštevajo neracionalnosti ljudi pri odločanju. Ekonomisti napovedujejo na osnovi velikih vzorcev, vendar se zgodi, da se težave z modelom »preslikajo v izgubo blaginje množice ljudi«. Vendar modelov ne moremo kar nadomestiti z intuicijo, za boljše razumevanje družbenih odnosov potrebujemo »tudi matematično sliko dogajanja ».
Fiziki (P. Higgs in druščina) pa pet desetletij po napovedi delca (H. bozona) »in 7,5 milijard evrov kasneje« po dveh vzporednih projektih v Cernu objavijo, da so ga zelo verjetno našli. Fiziki so v prednosti pred ekonomisti. »Če le lahko, zgradijo ustrezen poskus za potrditev teorije«. Na delce vplivajo samo zunanje sile.
Ekonomisti imajo problem z ekonomskimi subjekti. »Kako modelirati zavist?« Moralo? Vrednote? Napovedi subjektov o prihodnosti? Npr. o vrednosti delnice P.? Kako napovedati, kdaj bo prišlo do krize? Kako upoštevati t.i. asimetrijo informacij, ko imajo nekateri subjekti na trgu več, drugi manj informacij na voljo? In »moralni hazard«, ko odločevalec sprejema odločitve, za katere ne nosi posledic? Banke so npr. »v obdobjih rasti preveč radodarne s krediti, v recesijah preveč zadržane«.
Dodatna težava je politika, ki stoji »med dognanji ekonomske znanosti in njihovo implementacijo«. Množica parcialnih interesov lahko razvodeni še tako dober ekonomski ukrep. »Ko ekonomist ugotovi, da bi s svojimi ugotovitvami lahko popravil realnost, mora navadno prepričati bistveno večjo skupno raznovrstnih interesov kot denimo fizik«.
Končuje z par predlogi, upoštevajoč, da imajo kolegi fiziki smisel za humor, kar dokazuje njegov mentor Alojz Kodre, prevajalec Douglasovega Štoparskega vodnika po galaksiji (in, dodajam B.M. »Alojz K. mojster za vse…« v stari pesmi še enega njegovega študenta, glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Brecelj ).
Predlaga, (1) da se »največji svetovni umi« lotijo izzivov ekonomske znanosti, saj trenutno ne potrebujemo novih tehnoloških odkritij. »Kdo potrebuje fizike?«
In (2) v srednjih šolah potrebujemo predmet, ki bo »dijakom podal vsaj osnove mikroekonomije, makroekonomije in financ. Pa naj gospod minister na svoje zadnje usmerjenoizobraževalne prebliske pogledajo tudi s te plati.«
(Na univerze pa vrnemo predmet »Temelji politične ekonomije« za vse, ki smo ga v eni od reform tako lepo nadomestili z strokovnim predmetom? Op. B.M.).

O dozorevanju nacije. M. Cerar, Dnevnik, 2.1.2013
O vrednotah, sodelovanju in dozorevanju piše Miro Cerar (PF UL). Za preusmeritev v razvojno pozitivno smer »se moramo /…/ dvigniti v svojih etičnih, pravnih in drugih vrednotah, na drugi strani« in »razviti zavest o nujnosti sodelovanja. /…/ Celoto obojega pa je mogoče vzpostaviti le z ustrezno zrelostjo. Slovenci v tem pogledu še nismo dozoreli, ne na državni, /…/ na lokalni ravni, /…/ v politiki, , /…/ gospodarstvu, /…/ šolstvu, /…/ kulturi, /…/ veri /…/ in še marsikje drugod«. Izjeme to pravilo dodobra razgalijo.«
»Človek dozori v celovito osebnost, ko se nauči konstruktivno povezovati in sodelovati z drugimi. /…/ tudi družbene skupine dosežejo svojo pravo zrelost šele takrat, ko se začnejo v svojem delovanju konstruktivno povezovati med seboj in sodelovati druga z drugo. V Sloveniji imamo sicer že veliko »polnoletnih družbenih skupin in organizacij, med katere sodijo država, občine, društva, politične stranke, podjetja, zavodi, nevladne organizacije itd. Toda noge med njimi, enako kot njihovi vodje in člani, še zdaleč niso družbeno dozorele oz. dozoreli. Vsak družbeni subjekt /…/ dozori takrat, ko sebe ne dojema več zgolj kot cilj pač pa predvsem kot sredstvo. Pri tem mora /…/ državljan, športno društvo, verska skupnost, politična stranka, sindikat, podjetje ali vlada – še vedno ohraniti zavest o svoji individualnosti in to v pravi meri krepiti in kultivirati. Toda z vsakim korakom v smeri povečevanja svojih sposobnosti ter materialnega in duhovnega bogastva mora ponuditi več tudi širšemu družbenemu okolju. Tako postopno in končno dozori tudi nacija.«

»Svobode vam ne ponujajo, svobodo si morate vzeti!«A. Varnava, Nedeljski, 2.1.2013
Tako je ob 70. letnici padca Pohorskega bataljona zapisala Tamara Juričič, študentka FDV UL. Partizanstvo je lahko inspirativno tudi za mlade. »Proti nepravilnostim in zlu se je treba vedno upirati. Naši dedki so se proti tujim okupatorjem borili z orožjem v roki«, danes pa nam tuje bančne korporacije, IMF in bonitetne agencije »določajo, kaj naj bi bilo dobro za nas in kaj ne. Ekonomske in politične elite z leve in desne ropajo državo, v finančne oaze je poniknilo nekaj deset milijard evrov. »Vsemu temu se zdaj upiramo po slovenskih mestih in vaseh! Stare elite se bodo morale umakniti, mladi pa moramo odgovorno vstopati v svet politike in političnega. Poštenosti med ljudmi je treba vrniti obraz, pravni državi pa praktično spoštovanje! /…/ Prihodnosti si ne pustimo vzeti«.
Tudi Matjaž Kmecl, akademik, ZZB za vrednote NOB pravi: »Mladim je dovolj, ne pustijo si vzeti prihodnosti. Podobno so se odzvali partizani v svojem času!« »Partizanstvo je najžlahtnejše obdobje slovenske narodne zgodovine. /…/ je moralni kapital, s katerim Slovenija soustvarja sodobno podobo Evrope, ki temelji na boju proti nacifašizmu«.
Ni res, da mlade take stvari ne zanimajo, »neka prav plemenita radovednost veje iz mladih, ko poslušajo te uporniške zgodbe in iz tega vedenja ter zavedanja črpajo tudi svojo današnjo uporniško držo! Mladi so bistri in pronicljivi, ni jih mogoče pretentati s starimi delitvenimi triki! Ta nova facebookovska rezistenca je upor proti brutalizaciji javnega življenja in zavzemanje za pravičnejšo družbo.«

Janko Čar je kot 18-letnik leta 1950 v pesmi Osankarica zapisal verze: /…/
Tu v smrt je padel bataljon – in vstal
v nesmrtno slavo. – Vnukov mladih rod
kako boš oporoko spolnjeval?
Boj zate ni končan. Boš svetlo pot,
ki jo očetov rod je zate krčil,
utiral dalje in jo branil zmot?

Štuhec: Gre za poskus državnega udara z ulice. D.K., K.Š., A.B., Delo, 4.1.2012
Teolog Ivan Štuhec http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_%C5%A0tuhec , http://www.katoliski-institut.si/sl/fpv/predstavitev/sodelavci/stuhec meni, da je Slovenija »preživela poskus državnega udara z ulice«. Vzrokov za to, da je zavel »duh revolucije in revolucionarnih preobratov« je več, prvi ni gospodarska kriza. Če so otroci lačni, so krivi vsi okrog njih, ki se ne obrnejo po hrano na dobrodelne ustanove, je zapisal.
Kritičen je do »kulturniških šaljivcev«, ki da so »postali praporščaki na demonstracijah«. Slovenska kultura bolj malo podpira »zdravo samozavest, pripadnost slovenstvu, odprtost v svet in svetovljansko univerzalnost«, v njej »ni nič manj korupcije, klientelizma, komolčarstva, nevoščljivosti in vsega drugega zla kot na vseh drugih področjih življenja.«
Glavni »vir vseh kriz« vidi v »izkoreninjenosti«. Slovenec »med 20 in 40 leti svojo samobitnost gradi na glasbenih in športnih zvezdah iz časa svoje pubertete. Sodobna tehnologija mu briše spomin kot SMS-sporočila.« Za to krivi (javni) šolski sistem: »Zasebniki v šolstvu, ki moramo ves čas delati in živeti s precej manj denarja kot javno šolstvo, natančno vemo, da rezerve so in da je vse vpitje o sredstvih, ki jih je žal čedalje manj, predvsem razlog za nabijanje ideoloških, ne strokovnih vatlov.«
Na to se je kritično odzval Boris Vezjak, publicist, protestnik, ki meni, da Štuhec misli kot tisti iz Janševih krogov, da je lakota otrok navidezen problem, da so akterji protestov levičarski revolucionarji, zombiji, ki hočejo izvesti revolucijo pod masko socialnih stisk.
Uroš Lubej, pobudnik peticije za ljudski odpoklic, priznava, da se na protestih pojavijo tudi revolucionarni simboli, težke besede in kak neprimeren transparent. »Vendar sta glavno sporočilo in duh protestov vendarle skladna s temeljnimi načeli, ki jih verjetno zagovarja tudi dr. Štuhec.«
Kulturniki (KOKS, Društvo slovenskih pisateljev, Odbor za pravično in solidarno družbo in TRS so tujim naslovnikom pojasnili demonstracije proti »vladajoči desni neoliberalni avtokratski vladi J. Janše«, ki je »opisal protestnike kot skrajne levičarske zombije in jih označil za radikalne neosocialiste«, da bi uravnotežil (verjetno vladne) neonaciste, ki naj bi diskreditirali proteste. (Glej posnetek, ki naj bi to dokazoval : www.youtube.com/watch?v=VYmu1dPvK98&feature=share , B.M.).
Janez Janša je zaradi pisma predstavnika KOKS Igorju Koršiču pozval, naj mu sporoči avtorja teh »očitnih laži«, sicer bo zanje odgovoren on.

Nepreslišano. A. Komat (7D), Dnevnik, 3.1.2013
Naravovarstvenik in publicist Anton Komat www.sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Komat navaja rezultate študije, da ima 38% Evropejcev nevrotične simptome, mučijo jih depresija in anksioznost . Sprašuje se, »ali nismo prišli do točke, ko norci vladajo, pametni pa norijo.« Ameriški psihiatri pa so med zaposlenimi (finančniki) na Wall streetu ugotovili 20% psihopatov. »No, tudi na naši politični sceni mrgoli nastopačev, samovšečnežev in narciskov, tudi sociopate in psihopate bi našli«. Zato potrebujemo mehanizme, da bi ljudstvo »brez prelivanja krvi lahko odpoklicalo norce, ki paradirajo na politični sceni in vodijo ta svet v prepad«.

Ne pustimo se potisniti v nevarne vode. M. Kos, Delo, 3.1.2013
Samostojni raziskovalec Marko Kos nasprotuje predlogu o ljudski nezaupnici in tistim intelektualcem in profesorjem, ki ne razumejo položaja javnega sektorja ter hujskajo javnost »proti legitimni vladi in parlamentu« z marksističnimi puhlicami.
»Če nezaupnico podpišejo naščuvani ljudje, je to sovražni protidržavni akt proti tistim, ki so poslance izvolili po svoji volji«.
Geslo o ljudski vstaji« je »pogromaštvo«, meni M. Kos. »Profesorji, ki o tem govore, ne vedo, da se igrajo z ognjem. Kot da nimamo vlade, ki je prišla na oblast z volitvami, in ne z državnim udarom. To je razpoloženje z nemških ulic leta 1936 /…/« Ponavljajo iste fraze proti kapitalizmu. Kdo? Isti intelektualci, ki so hoteli napraviti iz samoupravljanja »najbolj demokratični in najpravičnejši družbeni sistem, ki je nehal v veliki bedi.«
»Če bi se ti profesorji polastili države na plečih ljudske vstaje in uvedli diktaturo, bi to dejansko bila restavracija komunizma. /…/ Prišlo bi do samoupravljanja, o čemer ti profesorji sanjajo.« In do nacionalizacije; o investicijah bi odločali delavci, sledil bi boj proti »tehnokraciji«. »Kot inženir in direktor v podjetju sem vse to že prestal. Mladi protestniki o tem ne vedo nič.« (Glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Kos B.M.)
»Profesorji o podjetništvu imajo pojma, niti ne vedo, od kod pridejo njihove plače. /../ Če bi hotela vlada vsem ugoditi, od kulture in univerze do občin, bi morala pognati dolžniško spiralo, ki nima konca. /…/ Zato ni drugega izhoda, kot več ustvariti. Za nekaj časa se bodo morali kultura, univerza, občine zadovoljiti z nižjimi plačami.« Ves prosti denar moramo vložiti v nove proizvodnje.
»Za industrijo sindikatom ni mar. /…/ Javni sektor se mora zadovoljiti s tistim, kar ostane po delitvi davkov, ki jih plačuje gospodarstvo /…/. Če ni naročil, bo tudi manj davkov. Takrat bodo v javnem sektorju brez plač in brez denarja za delovanje. O tem »ljudstvo« ne ve nič, tudi ne mara vedeti, ampak nenehno zahteva večje plače. Vlada bo lahko uredila socialne blagajne, ki bodo tešile najhujšo bedo. In kaj lahko k temu prispevajo profesorji družboslovja, ki se znajdejo samo pri polni blagajni? Kot intelektualci jim ne znajo razložiti stvarnih neogibnih dejstev, ki jih je zakrivila politika, ampak jih ščuvajo k uporu. K sreči imamo gospodarsko tehnološko elito /…/, ki je še vedno rešila državo. Po osamosvojitvi smo izgubili ves izvoz, pa se je že v nekaj mesecih znašla in rešila državo«.
M. Kos je optimist. »Čez tri leta bomo dosegli rast«. Velika podjetja so z odrekanji nabavila stroje in avtomatizacijo, nastala bodo nova delovna mesta, »proizvodna elita bo razvila nove izdelke, povečal se bo izvoz. Proračunski primanjkljaj bomo znižali dolg bo ostal pod maastrichtsko mejo, pritisk na varčevanje bo popuščal.
»Če ne bi bilo zločinskih bankirjev in plenilskih menedžerjev, bi bili že iz krize. Vlada se mora pečati z bankami, namesto da bi pospeševala podjetništvo kot edino rešitev, ki jo obvladamo.« (O težavah podjetništva glej prispevek M. K. iz 2005 http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/6F411AEF60F07ADEC1257006004726D4?OpenDocument . B.M.)

Ne pustimo se potisniti v nevarne vode. Delo, 3. januarja.
S. Pregl, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 5.1.2013
Pisatelj Slavko Pregl http://sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Pregl se odziva na prispevek M. Kosa, ki je pisal tudi o samoupravljanju, javnem sektorju in eliti. S. Pregl ugotavlja, da ob »koncu samoupravljanja v Sloveniji ni bilo 120.000 nezaposlenih«, zadolženost je bila manjša kot danes, otroci v šolah so imeli brezplačno hrano. Državo je takrat res rešila (gospodarsko-tehnološka) elita, ki je bila kasneje po hitrem postopku zamenjana, in delavci, ki so danes na cesti.
M.K. grmi proti marksizmu, »sam pa se oprijema najbolj vulgarnega tolmačenja, da se vrednost ustvarja v materialni proizvodnji, »družbena nadstavba« pa jo troši.«
In sklene: »Ne bomo prišli daleč, če bomo nekorektno gledali nazaj i če ne bomo hoteli danes videti tega, kar vidimo.«

Nepreslišano. Dr. Jože Mencinger, ekonomist. (Mladina), Dnevnik, 7.1.2013
»Ustavno sodišče je svojo odločitev o prepovedi referendumov dveh zakonov« utemeljilo z argumenti iz zahteve DZ, da naj bi bile ogrožene pravice iz 13 členov Ustave (1., 2., 3., 34., 50. in 51., http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf ).
»Vse naštete člene Ustave sicer najbolj ogrožata kar zdajšnja vlada in njena gospodarska politika, ki stanje v gospodarstvu in družbi nenehno poslabšujeta.«
US teh dveh zakonov sploh ni preverjalo, saj takšne zahteve ni dobilo. Poslanci, ki so ju sprejemali in tudi US so se ravnali »po naročilu« vlade. »Zato bo, dokler bomo imeli to vlado in to US namerno ali nenamerno izgubljanje podpisov odvečno opravilo. Odvečno bo tudi vlaganje zahtev za ustavno presojo zakonov, tega so se končno zavedli tudi sindikati, ki so ravnali razumno in opustili zahtevo za referendum o zakonu o izvrševanju proračuna.«

Sramota za ustavno sodišče ali za državo. F. Mihič, Pisma, Delo, 3.1.2013
»Graditi državo prava kot temelja demokracije« je za mnoge ugledne »še vedno težka dilema«, meni Franc Mihič. Navaja vehementno izjavo J. Mencingerja, bivšega rektorja UL: »Sramota za Ustavno sodišče, ali nič ne razumejo, ali pa se že bojijo.«
Za F. Mihiča je takšna izjava »žalitev ustavnega sodišča in nerazumevanje demokracije, prava sramota za demokratično državo.«
Glej še druga njegova mnenja o aktualnih izjavah: http://www.facebook.com/franc.mihic

Franc Miklošič (1813-1891). Izbor okroglih obletnic v letu 2013. P. Kolšek, Delo, 2.1.2013
F. Miklošič (Franz Ritter von Miklosich), profesor dunajske univerze, velja za največjega slovenskega slavista. Rojen blizu Ljutomera, gimnazijec v Varaždinu in Mariboru, študiral »pravo in filozofijo« (po takratnem načinu najprej FF, op. B.M.) v Gradcu in na Dunaju. Študij je končal z doktoratom iz filozofije (1938) in prava (1840). Bolj kot pravo so ga zanimali jeziki. Jernej Kopitar (1780-1844) ga je usmerjal v slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje. Leta 1944 je objavil prvo znanstveno razpravo o indoevropski slovnici. Za Kopitarjem je postal državni cenzor, tudi Prešernove Zdravljice (1946). V pomladi narodov (1848) je postal predsednik dunajskega društva Slovenija in sooblikoval program Zedinjene Slovenije.. Leta 1949 je ustanovil slavistiko na dunajski univerzi, vedo, ki je pokazala raznolikost in bogastvo slovanskih jezikov in literature. V št. Letu 1854/1855 je bil tudi rektor dunajske univerze. V 180 znanstvenih objavah je utiral pot moderni filologiji. Leta 1864 je za zasluge dobil dedni viteški naziv. Glej podrobneje:
http://nl.ijs.si/fedora/get/sbl:1689/VIEW in www.sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Miklošič

Mali družinski cirkus. Irena Duša, Delo, 5.1.2012
»Menda ga ni obdobja v zgodovini, v katerem bi bilo bolje živeti kot danes. Vsi, ki smo se rodili po letu 1960, smo zadeli na časovni loteriji. /…/ Plusov v primerjavi z obdobjem pred stotimi /…/ leti sploh ni tako malo. Zdravstveno gledano smo, recimo veliko na boljšem.« Resda vedno več ljudi zavrača zahodno medicino, /…/ osebno pa sem zelo hvaležna za antibiotike, protibolečinska sredstva, kontracepcijo v tabletkah in zobozdravnike, ki niso hodili v šolo skupaj z mesarji. Ali pa centralno ogrevanje /…/ Potem danes hitreje in udobneje potujemo, hrana je boljša /…/, muzika pa tudi pa še ženske je prepovedano pretepati. In otroke tudi. Otroci so danes prav gotovo na boljšem. /…/ Včasih se je od otrok pričakovalo, da bodo čim prej poskrbeli sami zase, danes jih starši s ponosom in veseljem preživljajo vse do doktorata in še čez./…/ Včasih so otroke pustili lepo pri miru, danes pa je otrok zvezda družinskega cirkusa«.

Navdihujoča, ležerna, v usodo vdana Ljubljana. A.C., Dnevnik, 4.1.2013
Ustvarjalec stripov in filozof Izar Lunaček je rad v majhni, urbani, svetovljanski Ljubljani, s kinoteko, knjižno ponudbo, kulturnimi dogodki in prostori za druženje mladih. Mediteranskost… »Končati službo popoldan in posedeti na kavi na soncu, sobotni sprehod, relativna ležernost. Tega marsikje v tujini ni.
Nedvomno pa nam manjka vizionarnost, kolektivni zalet za »naprej«, kar npr. v Španiji (Barcelona ?) imajo. Mi se vdamo, tudi pri protestih se ne znamo jasno artikulirati, kar čakamo, da slabo postane še slabše.«
Njegove zgodbe se odvijajo na železniški postaji, Tromostovju, v parku Zvezda; najraje je na Petkovškovem nabrežju in v Trnovem, zvečer v Kinu Šiška in na Metelkovi.
Glede kariere pa… »Utesnjujoč občutek je vedeti, da /…/ vsaj naslednjih 5 let v Sloveniji ne bom dobil službe«, čeprav mu Slovenija »financira podoktorske obiske v tujini. /…/ Slovenci težko odidemo v tujino za dalj časa. Močno smo navezani na »naše« in država to s pridom izkorišča. Zaradi tega ne vlaga veliko v nas in je pomirjena,ker se bomo tako vrnili in jo oplajali z znanjem iz tujine.

7. - 13. januar 2013

Pozor, znanje na cesti. I. Duša, Delo, 22.12.2012
O velikih pritiskih tisti teden proti koncu decembra - in rešitvi - piše Irena Duša. »Konec sveta na eni strani, konec države na drugi, demonstracije, darila, družinska srečanja /…/ - človek res ne ve, s katerim problemom naj se najprej spoprime«. Največji je ta, da ne ve, »v čem je problem, ker so problemi vsepovsod. Kaos. /…/ Kadar pride do te točke, je dobro iti malo na zrak, da se človek nadiha, čeprav ljubljanske megle. /…/ Ker je bilo zunaj veliko protestnikov, božičkov, beračev, prodajalcev različne krame /…/, nazadnje se je na cesti znašlo celo znanje, ki so ga tja za en dan prenesli profesorji in študenti nekaterih ljubljanskih fakultet. Ker se ne zgodi vsak dan, da znanje kar na cesti pobiraš, sem zavila na enega od predavanj, da vidimo kaj bo. Bilo je poučno in zabavno, in vmes sem celo pogruntala, kako je s temi problemi – da se lahko lotim le enega naenkrat, druge pa moram žal ignorirati. Bodo že počakali /…/ Kaj pa se lahko zgodi? Pa naj gredo drugam, če jim je pri meni dolgčas. Jaz grem kupit vreče za smeti.«

Slišani in uslišani. J. Kontler-S., Delo, 22.12.2012
V seriji drugih protestov je javnost težko spregledala t.i. akademske proteste, piše Jasna Kontler-Salamon. Izstopali so z izvirnostjo in se uspešno izognili provokatorjem in nasilju. Vrhunec so dosegli s prepevanjem Gaudeamus /…/ pred parlamentom in nato še študentski obroč okrog njega. Domnevno je to prispevalo k manjšim rezom v proračunu (za visoko šolstvo), o čemer so takrat razpravljali poslanci. Sledila so protestna predavanja na ljubljanskih ulicah in trgih.
Te proteste je zanetila predvsem finančna stiska, vladno sprenevedanje z zakonsko ureditvijo visokega šolstva, kar je zahtevalo Ustavno sodišče, nameravano vladno izbiranje članov sveta NAKVIS. A v ozadju je globlje nezadovoljstvo zaradi pomanjkanja »kakršnekoli jasne razvojne strategije naše države«, meni komentatorka. Vladna stran je prejšnja opozorila akademske sfere preslišala ali vsaj napačno razumela. Na to kaže ogorčenje ministra Ž. Turka ob omenjenih protestnih predavanjih. Drugi iz vlade se sploh niso odzvali in zdi se, da politični odziv na akademske proteste vse bolj slabi.
Se torej sploh splača protestirati, je komentatorka vprašala rektorje in predsednika ŠOS na Delovi okrogli mizi. Odgovorili so, da bodo univerze pri protestih vztrajale tako dolgo, »dokler ne bodo končno slišane in uslišane«.
Tudi drugi protestniki »čakajo, da bodo končno naleteli na dovolj veliko pozornost politikov. In verjetno se vsi ne bodo ravnali po akademskem kodeksu. Zato se ne bo uresničila napoved rektorja Pejovnika, da bi lahko na Kongresnem trgu kdaj zasedal tudi Državni zbor, tako kot so zborovali študenti in učitelji. »Univerzitetnim ljudem se v nasprotju s sedanjimi politiki ni treba prav nič bati jeze javnosti. Že to pove veliko.«

Ponižana univerza. S. Borovnik, Prejeli smo, Dnevnik, 24.12.2012
O političnih dogajanjih povezanih z javnim univerzitetnim izobraževanjem in o delu ter karieri univerzitetnih delavcev piše Silvija Borovnik (FF UM).
Začelo se je spomladi, ko je predsednik vlade J. Janša, diplomant FSPN (zdaj FDV UL) izjavil, da univerzitetni profesorji delamo od 4 do 6 ur tedensko in za to prejemamo polno plačo. Od ogorčenja nam je »vsem, ki smo zaposleni na univerzah« zaprlo sapo, onemeli smo nad aroganco ali/in nevednostjo ali/in manipulativnostjo. Zelo slabo smo se odzvali na to žalitev, ki se je »dobro prijela v javnosti«. Namen te laži je bil, piše S. Borovnik: »Tem univerzitetnim lenuhom je treba pobrati čim več denarja (pri financiranju študijskih programov, pri plačah itd.)«. Saj njihovo delo ni primerljivo s tistim »v gospodarstvu«. Zdaj slišimo že vsak dan o ločitvi na »gospodarski« in »negospodarski« sektor. Spominja se, kako smo se v socializmu naposlušali ponižujoče delitve na »gospodarstvo« in »negospodarstvo« (»kjer denar samo požirajo«). A prvi brez drugih »dobesedno crknejo«.
Javne univerze naj bi torej bile leglo lenobe in žretja davkoplačevalskega denarja. »Zato jim bomo pobrali milijone /…/ in jih raje dali privatnim univerzam«, ki se bodo »z davkoplačevalskim denarjem ter z mastnimi šolninami, ki jih zaračunavajo obubožanim študentom, še naprej veselo redile dalje.« Kajti one so »zdrava konkurenca našemu visokošolskemu prostoru«.
Pot med (bodoče »lenuhe«) univerzitetne profesorje se začne z dodiplomskim študijem, kjer mora imeti ocene izpitov med 9 in 10. Sledi podiplomski študij in če ima srečo in ministrstvo ni skopo, dobi »status mladega raziskovalca pri izbranem univerzitetnem profesorju«, pri katerem se bo nekaj let »učil lenobe« do (starega) magisterija ali (novega, bolonjskega) doktorata. Vmes bo moral »pisati znanstvene članke in pedagoško delati s študenti«.
Po doktoratu bo postal brezposeln ali, če ima srečo, postane asistent. Po zakonu bo opravljal 10 pedagoških ur, raziskovalno delal in pisal znanstvene članke ves razpoložljivi čas. Vsakih nekaj let ga čaka habilitacija, po ostrih metilih; tako dobi »licenco za poučevanje in raziskovanje«. (Opomba: Ali ni že prej delal s študenti in raziskoval? B.M.). Ko ima »asistent dovolj znanstvenih objav in pedagoških izkušenj« lahko »po nekaj letih zaprosi v naziv docenta. Od tu naprej je lahko »lenari s 6 urami pedagoških obveznosti tedensko« (Op.: Po dosedanjem 63.čl. Zakona o visokem šolstvu, ki pa je bil nedavno spremenjen, glej 8.čl. v http://www.uradni-list.si/1/objava.jsp?urlid=2012109&stevilka=4320 , kjer zdaj piše 5 do 7 ur. B.M.).
Tu so mišljena »izvirna predavanja«, obenem mora raziskovati in rezultate »publicirati v domačih in tujih znanstvenih revijah, z izvirnimi referati sodelovati na domačih in tujih mednarodnih konferencah, simpozijih in kongresih«, le-te (so)organizirati, pisati znanstvene monografije, (so)urejati katero od znanstvenih revij, pisati recenzije, »si prizadevati za delo v okviru raziskovalnih projektov ali programskih raziskovalnih skupin« ARRS, »sodelovati pri pisanju novih študijskih programov /…/, predvsem pa nenehno pisati in objavljati.« Ko izpolni pogoje lahko postane izredni in na koncu morda še redni profesor. »Ob tem lenarjenju je« od docenta do rednega profesorja »še izvajalec številnih izpitov, mentor pri diplomah, magisterijih in doktoratih, član v vseh teh komisijah, včasih pa predava tudi na izrednem študiju.« Uveljavljene profesorje vabijo predavat še na tuje univerze.
S. Borovnik (http://sl.wikipedia.org/wiki/Silvija_Borovnik ), v zadnjih 30 letih, »ko sem morala neštetokrat delati ne le ves teden, temveč tudi ob koncih tednov, med dopustom in prazniki«, ni srečala profesorja, ki bi delal samo 4 do 6 ur tedensko.
Razprava o tem, ali bomo delali več, se razvija dalje, piše. Oblast »ukinja raziskovalne projekte in povečuje našo pedagoško obremenitev«. Profesor, ki ne more več delati raziskovalno »ni več univerzitetni profesor«, saj se od njega »po vsem svetu pričakuje, da je tudi odličen znanstvenik« in nikjer ne dela npr. »20 ur tedensko v predavalnici. /…/ Njegova naloga je raziskovanje, predavanja za študente pa morajo izhajati iz najnovejših rezultatov tega raziskovalnega dela. V tem je namreč bistvo univerze. Kdor tega ne razume, ta ne ve, kaj je univerza in še sanja se mu ne o njenem poslanstvu.«

Študentka na blagajni. Letos ni decembra. J.Z., Delo, 24.12.2012
»Nikoli nisem imela občutka, da sem študentka«, pripoveduje Sanja Kavčič iz Čel pri Krškem. »Delati sem začela s 15 leti. Gnili šihti, natakarica, čistilka.«
Pred tremi leti se je vpisala na višješolski program za poslovno sekretarko na mariborski B2. »Študirala bi vse drugo, kot to, kar študiram zdaj. Starši niso imeli denarja. Morala sem izbirati med študiji na daljavo.« Šolnina: 3200 evrov. Bivanje pri starših: nič evrov.
Sploh ne ve, da je december. Daril ne bo kupila, nima denarja.
Za februar ne ve, ali ji bo trgovec še dal službo, ali bo našel druge študente.
»Ni pošteno, da preko študentskih napotnic delaš le za gole ure. Ni kilometrine, prehrane, dopusta, bolniške, delovne dobe. A tako je. Če se ti zdi krivično, lahko ostaneš doma«.
Na referendumu o (zakonu o) malem delu (2011, B.M.), kjer je elita spretno ohranila ceneno študentsko delo, je glasovala proti. »Bilo bi bolje, da bi glasovala proti. Imela sem trenutek slabosti črednega nagona«.
In kje je tukaj študij? »Absolutno bi lahko že dokončala šolo. A malo ljudi ob takšnih pogojih šolo konča hitro. Postaneš sebičen za svoj prosti čas in lažje je na stran dati študij, kot pa službo in prijatelje.«

Tomaž Stritar, direktor Socialnega inkubatorja. J.P.Š., Dnevnik, 28.12.2012
Željo po spremembah je Tomaž Stritar (univ. dipl. socialni delavec) izražal že kot študent FSD UL. Bil je med pobudniki protesta leta 2009, s katerim so dosegli, da je ministrstvo za delo oblikovalo program pripravništva za diplomante FSD.
Po službi na Socialni zbornici je leta 2011 prevzel vodenje Socialnega inkubatorja, ki so ga ustanovili ŠOUL, FSD in ZSSS, tudi za spodbujanje mikro-podjetništva in delavskih kooperativ. Dobil je denar EU za študentske projekte, organiziral je obisk ekonomske fakultete na Dunaju, kjer dajejo podjetništvu velik poudarek, nato jih v proračun dal ŠOUL, pomaga jim zavod za zaposlovanje, nekaj dobijo od delavnic. Glej www.socialni-inkubator.si .
O mladih pravi, da »so preveč v krču. Najprej vlečejo študentski status do konca, ko pa po diplomi spoznajo, da jih prav nihče ne čaka odprtih rok, jih zagrabi depresija, ostanejo v krču in obupajo. Iz tega začaranega kroga je težko stopiti.« Na razpis za sodelavca se jih je javilo 100. Na razgovorih z njimi je videl pri vseh zakrčenost, slabo voljo, prestrašenost. »So izčrpani zaradi konstantnih zavrnitev in so nezaupljivi, ker se jim zdi, da gre vse »po vezah«. Zato se na razgovorih ne pokažejo v pravi luči. Škoda.« Nekateri so čisto »odklopljeni«, se ne pripravijo na razgovor. »Če med študijem živiš preveč v vati, te potem lahko »nabije na polno«. Mi podpiramo aktivne mlade ljudi, ki se ne vdajo.

Čas solidarnosti in socialnega podjetništva. M. Podkrižnik, Delo, 28.12.2012
Francoski socialni podjetnik Jean-Marc Borello pravi, da bo 21. stoletje čas solidarnosti ali pa ne bo miru. Tudi podjetja tega stoletja bodo socialna ali pa jih – ne bo. Ustanovil je skupino SOS (www.groupe-sos.org ) , ki podpira socialno podjetništvo v EU, ZDA, na Kitajskem… Povezali bi se tudi s slovenskimi podjetniki.
Fotografija s protesta v Parizu s transparentom sindikata CGT:
EUROPE SOCIALE: DU TRAVAIL, LE L'EGALITE SOCIALE, DE LA SOLIDARITE!

Kako rešiti delavca in socialno državo. Sindikati. M. Kralj, Dnevnik, 31.12.2012
Sindikati so branik socialne države in tudi tarča kritik, da družbi škodujejo. Niso še našli odgovora med Scilo in Karibdo, ohranjanjem pravic delavcev in preprečevanjem brezposelnosti. Strokovnjaki se strinjajo, da jih kot močno civilno-družbeno iniciativo potrebujemo, ne dajejo pa enotnega odgovora kakšni naj bi bili. V delovanju naših in evropskih sindikatov najdejo tako dobre kot slabe prakse.
Mitja Novak, ekonomist in pravnik (PF UM) pravi, da niso pravi sindikati, ki zahtevajo samo višje plače, krajši delavnik, več dopusta… Če delavci zahtevajo več pravic, bo delodajalec preselil podjetje drugam; imeli bodo »na papirju visoke pravice, v praksi pa brezposelnost. Sindikati bi morali širše razumeti družbo in s svojimi predlogi vplivati na smer razvoja družbe, gospodarstva…
Marko Jaklič, ekonomist, EF UL, meni, da bi se morali bolj kot za zaposlenost delovne sile boriti za njeno zaposljivost, tako kot na Danskem. Tam so izpogajali z delodajalci 14 dni plačanega dopusta za izobraževanje in z državo večjo varnost v času brezposelnosti.

Barbara Kresal (FSD UL) meni, da se naši sindikati zavzemajo za pravice delavcev in za socialno državo. Delavske pravice niso cokla razvoja, v krizi so se z manj brezposelnosti bolje odrezale države z razvitejšo delavno zakonodajo.
Valerija Korošec, sociologinja, pravi, da sindikalisti na evropskem socialnem forumu v Firencah niso nič govorili o brezposelnosti, Sindikalisti so lahko borijo proti brezposelnim in prekercem! (Op.: To so začasno, nestalno zaposleni; na fotografiji transparent: SOCIALNE PRAVICE ZA VSE! TUDI ZA PREKARNE DELAVCE!, B.M.)
Rešitev vidi v univerzalnem temeljnem dohodku UTD, ki bi zagotavljal varnost vsem.
(Glej http://www.zofijini.net/utd_open.html , B.M.). Opozarja tudi, da so sindikalni funkcionarji moški.
Zvone Vodovnik , pravnik, (FU UL, FM UP) pravi, da po konvenciji ILO sindikati ne smejo biti neposredno povezani s politiko in slovenski so se z leti teh povezav otresli ter so sposobni enotnega nastopanja. Zavedajo se, da tudi javnost njihove povezave s politiko zavrača.

Vrabci na univerzi in golobi na krožniku. R. Ivelja, Dnevnik, 27.12.2012
V ciničnem twitu, kot piše Ranka Ivelja, je A. Pavlin (SDS) priporočila lačnim otrokom golobe, (njen) predsednik J. Janša pa je na proslavi samostojnosti in enotnosti v CD omenil povečanje števila zaposlenosti v javnem sektorju, v šolstvu za 5000 v času, ko je gospodarstvo izgubljalo delovna mesta in dodal, da »nobena javna blagajna ne more vzdržati takšnega razkoraka. /…/ Na tej točki je bilo v zablodah v naši državi narejen največji zdrs. V močvirjih tranzicije in svojevrstnega sistemskega pristopa v šolstvu se je začel izgubljati celo elementarni občutek o tem, kaj je prav in kaj narobe. Tega, spoštovani, se ne da urediti z zakonom, to je stvar splošne kulture in vzgoje. Da se to tudi loči.«
Torej – šolstvo je izvir vseh anomalij, meni J.J. Zaposlovanje so diktirali »nečaki iz ozadja«, ne želja po kakovosti, M. Zver ni nikoli vodil šolskega ministrstva, G. Virant nima nič s plačno reformo. Anomalij vlada ne bo odpravljala skupaj z učitelji, stroko, akademsko skupnostjo, ampak z dekretom, brez ugovorov, zato se bo, domneva, »inštitucije, šole, oddelke, programe krčilo, premeščalo, ukinjalo s trdo roko oblasti. Kdor ni za to, je državni škodljivec. Dialog z ljudmi brez občutka za to, kaj je prav, pač ni smiseln. Še posebej na univerzi ne. Zadnji ukaz univerzam je pravzaprav do konca nazorna napoved te nove v resnici šuvarijanske politike. /…/ število mest skrčite za petino, če ne boste, bomo to storili sami«.
(Opomba: Stipe Šuvar, politik v času SFRJ, avtor knjige: Škola i tvornica; glej http://hr.wikipedia.org/wiki/Stipe_%C5%A0uvar , kjer pa ni točna trditev, da je bilo usmerjeno izobraževanje, z državnim usmerjanje vpisa po t.i. potrebah gospodarstva, omejeno le na Hrvaško. O svojem delovanju v času razpadanja Jugoslavije pripoveduje na http://www.danas.org/content/article/1045346.html B.M.)
»Turkov think tank natančno ve, katere in koliko kadrov bomo v državi zaposlovali čez 5 do 8 let. To bodo inženirji, matematiki, kemiki, strojniki, zdravniki… ne pa nebodijihtreba sociologi, ekonomisti, pravniki… /…/ prihodnji študentje in njihovi starši so banda neodgovornih nevednežev, zato jih je treba na pravilno karierno pot usmeriti; /…/ če bo mest manj, se bodo vpisali le resni kandidati, ki bodo bolj pridno študirali. /…/ Nasledek te sprenevedavajoče se vladne politike bo zato le zagotovljen vpis na zasebne fakultete: tiste, ki že obstajajo, in tiste, ki bodo zaradi študentov, ki bodo ostali na rešetu humanistike in družboslovja, še ustanovljene. Če ne prihodnje leto, pa kasneje. Strah univerz – da bo vlada interese kakovostnega javnega visokega šolstva podredila interesom zasebnega -, torej še malo nima velikih oči.«

Argument moči: »Nimate besede«. Vodenje institucij.
A. Trnavčevič, Delo, 24.12.2012
O načinu delovanja in upravljanju v akademski in javni sferi piše Anita Trnavčevič, prof. managementa v izobraževanju. (FM UP www.fm-kp.si ).
Ob varčevanju in posegih v »mrežo šol in študijske programe si visokošolski in drugi zavodi vsak dan prizadevamo za ustvarjanje in spodbujanje spodbudnega delovnega in študijskega okolja (O tem glej http://kviz.solazaravnatelje.si/files/2012/08/SR-zadovoljstvo-s-solo-web.pdf , str. 58 – 70 in več povzetkov v arhivu Pogledov, B.M.)
Kako bodo institucije prenesle varčevalne reze »in se nanje odzvale, je odvisno tudi od vodenja in vodij v teh institucijah. V primežu varčevanja, rezov, stradanja, ponekod že izčrpavanja visokega šolstva so vsebinski vidiki, kot so kakovost, krčenje programov in kadrovske zadeve, jedro neuspešnih dokazovanj o tem, da ima sesutje javnega visokega šolstva dolgoročne posledice za celotno družbo. Enako skrb zbujajoč je tudi nov način delovanja v akademskem svetu in javni sferi. Ko se začno na različnih sestankih pojavljati besede: »Nimate besede«, je to vprašanje vodenja ali ukazovanja, razprave ali avtokratskih odločitev, razumevanje pomena demokratičnosti v akademskem svetu ter s tem vplivanja na raziskovalno in pedagoško delo v akademskih institucijah. Si lahko predstavljamo razvoj novih idej, zamisli, predavanja, ki jih izvajajo tisti, ki pravzaprav »nimajo besede«, in tisti, ki si drznejo izreči besede »nimate besede«? Te so za akademski svet nedopustne, meni.
Star menedžerski izrek je: »Enako pomembno kot to, kaj delamo, je tudi to, kako delamo«. Primer: Strinjamo se, varčevati je treba. Kako in s kakšnimi ukrepi pa je odvisno od sodelovanja deležnikov v pripravljanju ukrepov in v demokratično sprejetem dogovoru.
Organizacije, tudi šole, javne in zasebne, potrebujejo »razumno in participativno vodenje.« Vloga vodja je poudarjena v razmerah, ko je sredstev manj, pričakovanja in zahteve pa ostajajo enake. »Poslušanje, komuniciranje, dogovarjanje, spoštljivost in predvsem podpiranje vseh so temeljne naloge, vloge in značajske značilnosti dobrih vodij.« Avtokratskega vodenja, kjer z vodjem »stoji in pade« institucija naj bi že dolgo ne bilo.
«Timsko delo in sodelovanje so imperativi sodobnih organizacij, kompetence s teh področij pa podlaga dobrega vodenja. Aroganca, sprenevedanja in manipulacije so v literaturi o vodenju opisane kot lastnosti, ki vodijo k neuspehu organizacij. Trenj, ustvarjenih na principu, da cilj upravičuje sredstvo, kjer je razdor predstavljen kot pot razvoja in avtokratsko sprejete odločitve, ki ustvarjajo strah in so sredstvo discipliniranja, kot edina pot za preživetje, niso sestavni del razvojne zgodbe.
»Nimate besede« lahko pomeni ukinjanje demokratičnih principov delovanja akademske skupnosti, pomeni redukcijo iz ustvarjalcev v poslušne izvrševalce navodil, pomeni prevlado argumenta moči nad močjo argumenta. Odločanje o obstanku in razvoju javnega šolstva, univerz, visokošolskih zavodov ne more in ne sme biti skoncentrirano v le nekaj posameznikih, nekaj odločevalcih ali interesnih skupinah.« Visokošolski potenciali lahko živijo le v okolju, »kjer je beseda dovoljena, kjer je sodelovanje vrednota in kjer je iskanje rešitev, in ne ustvarjanje problemov, moto. Ekonomske težave ne kličejo k avtokratskemu in avtoritativnemu vodenju. Nasprotno /…/ zahtevajo spoštovanje demokratičnih načel in prava«.

Brez vidnih izhodov… D. Marušič, Objektiv, Dnevnik, 29.12.2012
Rektor Dragan Marušič o visokem šolstvu, univerzah pri nas, posebej o UP.
V 20 letih s(m)o razprodali pol države, kupnino usmerili v davčne oaze ali izničili v domačih projektih. Za izhod rabimo premislek kje smo, kam (naj) gremo in kako.
»Osredotočenja na ta ključna vprašanja in iskanja odgovorov nanje ne zmore, žal, niti univerza.« Ali ker je v šoku zaradi rezov, ali nasprotno, rezov ne zmore preprečiti, ker si ne zastavlja pravih vprašanj?
Univerza je prostor svobodnega duha; zavezana je resnici. »Brez tega univerze ni«, pribije rektor UP. »Noben zakon, statut ali pravilnik ji tega /…/ ne more dati ne vzeti«.
Univerza je dosegla točko preloma. »Podvržena globalni konkurenci lahko preživi samo kot visoko kvaliteten sistem z vsaj nekaj ostrimi špicami, sposobnimi znanstvenega tekmovanja in s tem sodelovanja s preostankom sveta«. Svoje delovanje mora »zastaviti tudi onkraj svojih geografskih in demografskih meja«. A situacija je taka, da je tujih študentov in profesorjev pri nas manj kot je naših na tujem. Skrb ga, da se bo »z vse večjim odlivom domačih ambicioznih študentov in pori nas izšolanih doktorjev znanosti /…/ univerza prav kmalu prizemljila na raven avtarkično zaprte domačijske obrti«.
»Slovenski univerzitetni sistem (in znanost nasploh) ima premalo denarja za kolikor toliko uspešno sodelovanje (kaj šele tekmovanje) v svetovnem univerzitetnem omrežju.« UP dobi v primerjavi z UL in UM premajhen delež. Grozi nam še dodatno znižanje. Letos grozi, da bodo brez zaposlitve ostalo 300 doktorjev, mladih raziskovalcev. Naši znanstveni dosežki s ob tej podhranjenosti »na meji čudeža«.
Alternativna vira za denar sta dva:
- šolnine, pod pogojem, da se uredijo štipendije oz. posojila;
- donacije premožnih »mecenov« - poslovnežev, športnikov, estradnikov.
Eden ključnih problemov je bolonjska reforma, »ponesrečen poskus poroke klasičnega evro-kontinentalnega univerzitetnega sistema z anglosaškim (študijski program prilagojen študentu, sprotni študij, manj predmetov, predavanj, več tutorstva, samostojnega dela, pisni izpiti.)
Pričakovanja so bila velika, ustvarili smo slabo delujoč, protisloven hibrid: maratonsko akreditiranje programov, nezrelost pri vpisu in ovire prehoda med programi, zasičenost s predavanji, vajami, ni časa za individualni študij, ustni, mnogokratni izpiti. Stojimo na mestu: »bolonjske reforme zavreči ne moremo, se zdi, povsem privzeti anglosaškega modela pa tudi ne nameravamo. Nazaj več ne moremo, naprej ne znamo.«
UP, najmlajša javna univerza ima velike prostorske težave. Zamudila je z gradnjo enega kampusa, denarja ni za dva načrtovana v Kopru in Izoli, raztreščena je do Pirana. Najema drage prostore. Manjka študentskih postelj.
UP potrebuje za razvojni premik poleg stabilnejših financ ureditev notranjih razmerij in organizacije. D. Marušič piše, da je ob nastopu rektorstva naletel na anomalije (na FHŠ in ZRS), ki jih je sistem toleriral in jih je naplavila finančna oseka. Obe omenjeni instituciji sta bili znotraj UP »država v državi«, s »posvečenimi posamezniki z dvojnimi in trojnimi zaslužki« in množico izkoriščanih prekarcev z delnimi zaposlitvami za določen čas Ni mu jasno, zakaj so se sindikati veliko več ukvarjali s prvimi kot s temi zadnjimi. V št.l. 2009/2010 so na FHŠ prekinili sodelovanje z med študenti priljubljenimi predavatelji; upadel je vpis; nekdo leta ni predaval, pač pa asistenti… Največji problem je »zloraba prostora univerze za osebna okoriščanja skozi posle, ki jim tam ni mesta, za raziskovalne in gradbeniške projekte…
Ko je (kot novi rektor) začel urejati ta »odstopanja« je »nastala odmevna medijska epopeja«, v kateri so ga nekateri s FHŠ+ZRS prikazovali kot »samodržca«, uničevalca humanistike oz. UP, kršilca zakonov in akademskih norm. Tako so imenovali (njegovo) »odpravo navad, ki so skoraj desetletje veljale v paralelnem sistemu znotraj UP in ki so zagotavljale udobno eksistenco peščici privilegiranih z nedeljeno močjo in brezprizivno avtoriteto nad usodami velike večine brezpravno zaposlenimi«. (Glej več povzetkov v arhivu Novic in Pogledov, B.M.)
Oktobra 2012 je bil ustanovljen »Odbor za varstvo zakonitosti in akademske avtonomije«, s prvopodpisanim J. Pirjevcem, ki je opozarjal javnost na delovanje rektorja, a molčal o odločitvah sodišč. »Pravilnost mojega delovanja namreč potrjuje serija sodb različnih sodnih instanc, ki so na podlagi vloženih tožb s strani nekaterih zaposlenih na FHŠ in ZRS razsojale o ravnanju rektorata«. Pri tem odboru gre za »poskus uzurpacije trenutnega legitimnega visokošolskega upora zoper rigorozne vladne varčevalne ukrepe, z namenom obrambe lastnih privilegijev in retrogradnega legitimiziranja vsega tistega, čemur na univerzi ni mesta«. Neizpodbitno je, da »kvalitetnega javnega visokega šolstva v Sloveniji ne bomo mogli ohraniti, če sistema ne bomo spremenili tako, da ne bo več dopuščal ekscesov privatnega okoriščanja in izkoriščanja človeka po človeku«, ki je »marsikje že kar vzorec delovanja«.
Optimizacija univerz bo »brez haska, če ji ne bo sledil vzporedni proces njihovega pomlajevanja« - z dodatnim denarjem za zaposlitev mladih doktorjev.

Veliki Gatsbyji. L. J. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 29.12.2012
Novinar in publicist Lenart J. Kučič www.lenartkucic.net piše o posebnostih angleškega in našega visokega šolstva, o njihovih šolninah in naših anomalijah.
Začne z vprašanjem študentke ob šampanjcu: »Ali kdaj pomislite, da smo privilegirana generacija?« Starši sedanjih študentk/ov večinoma niso mogli študirati.
V Angliji so ga navduševala »predavanja in vaje, med katerimi profesorji niso brali s starih prosojnic«, »motiviranost sošolcev z vsega sveta«, »neverjetna odprtost profesorjev in asistentov, ki so se bili pripravljeni kadarkoli pogovarjati o zanimivih raziskovalnih projektih in svetovati primerne so-mentorje na drugih katedrah ali fakultetah«. Omenja spodbude in nagrade, zaradi katerih »smo poskušali vsako izpitno nalogo napisati bolje in študirati bolj poglobljeno, čeprav ni bilo nikjer nobene očitne prisile ali kazni«.
Vendar ozračje na fakulteti in v kampusu ni bilo sproščeno. V drugi polovici 2007 je bila kriza že otipljiva, dolar je padal, ameriški sošolci mo morali poprijeti za priložnostna dela, ker so vzeli premajhne kredite. »V študentskih združenjih so se pogovarjali o protestih, če jim bo britanska vlada še povišala šolnine. Vse več profesorjev pa je javno opozarjalo na povečevanje socialnih razlik med študenti, zapiranje nedobičkonosnih oddelkov, opuščanje bazičnega raziskovanja in preveliko odvisnost fakultet od zasebnih raziskovalnih projektov.«
Imenitne študijske razmere so imele tudi temne plati. Singapurska študentka je doživela živčni zlom zaradi pritiska štipenditorja na ocene, povečala se je prodaja možganskih poživil in prostitucija, ker študentke niso mogle odplačati šolnine in dolgov. Zadolženost študentov je postala zelo velik problem. Študijska radovednost se je umaknila potrebi po dobrih ocenah in iskanju karierne priložnosti. Zaradi šolnin je med podiplomci vedno več bogatih in tistih, ki se želijo prebiti v elito ter tujih študentov, ki so doma študirali v sistemih javnega šolstva.
Kolegica mu je pojasnila, »da je sedanji model vzdržen, dokler je na svetu dovolj študentov, ki hočejo študirati v Angliji, raziskovati in s strokovnimi objavami izboljšati uvrstitev britanskih univerz na globalnem trgu akademske citatologije.« Če ta pritok usahne, bodo vsi čutili posledice »zasebnega šolstva, ki negativno vpliva na izobraženost prebivalstva in diskriminira vse, ki ne morejo plačevati šolnin«.
»Podobne kritike zasebnega in tržno usmerjenega visokega šolstva sem v zadnjih letih slišal tudi od politikov in profesorjev, ki sicer verjamejo v tržno ekonomijo in podjetniško miselnost«. Paul Saffo (Stanford) je »prepričan, da utegneta skrajna komercializacija in zmanjšanje javnega financiranja visokega šolstva ogroziti celo prihodnost Silicijeve doline«, saj so kalifornijske univerze odvisne od zasebnega denarja in usmerjene v kratkoročne učinke. Borba za višje ocene (zaradi šolnin) zmanjšajo čas za »pridobivanje življenjskih izkušenj in igro, iz katere je izšla velika večina najuspešnejših znanstvenih in tehnoloških zamisli«.
Sogovorniki niso imeli razumevanja za njegovo negodovanje nad slovenskim visokošolskim sistemom. Strinjali so se sicer, da ni dobro, če »nekdo diplomira, doktorira in predava na isti katedri«, poznali so probleme, če država financira po številu študentov - padanje vpisnih in študijskih kriterijev, »prevelike pedagoške obremenitve profesorjev in slabše razmere za raziskovalno delo. Niso odobravali sistema, v katerem se lahko mladi vpisujejo na fakultete zaradi drobnih socialnih priboljškov: neobdavčenega študentskega dela, poceni hrane in bega pred statusom brezposelnosti.«
A vztrajali so, da je »lažje odpraviti naštete anomalije v javne šolstvu, kot reševati prihodnje posledice študentske zadolženosti in tvegati, da bi študij znova postal privilegij premožnih.«
Najnovejše poročilo banke Federal Reserve (ZDA) o študentskih kreditih kaže, da bodo te dolgove študenti in njihove družine odplačevali več desetletij. Študentski dolgovi poslabšujejo izobraževalne možnosti prihodnjih generacij tudi v Angliji.
»Dolgoročnih posledic nepremišljenega krčenja javnega šolstva, ki ga v imenu varčevanja, študentske lenobe in profesorske razsipnosti zagovarja slovenska vlada, zato ni težko napovedati.«

Gotovo je oblast nervozna. Za nohte ji gre.
U. Škerl Kramberger, Objektiv, Dnevnik, 23.12.2012
Pred dnevi je pred vojašnico na Roški, kjer so 1988 sodili J. Janši, podpisal manifest Odbora za pravično in solidarno družbo tudi Ljubo Bavcon (upokojeni profesor PF UL, http://sl.wikipedia.org/wiki/Ljubo_Bavcon , B.M.) V daljšem pogovoru pravi, da je oblast v želji po prilastitvi države pozabila na ljudi. Izjave ministrov, da bodo organizatorji nedavnih protestov kaznovani razodeva nervozo oblasti, ki je zmožna »tudi z grožnjo nasilja zastrašiti množico«. Spomnil je na začetke varovanja človekovih pravic in pojasnil spor z J. Janšo.
V začetku '90 je (kot predsednik sveta za varstvo človekovih pravic, B.M.) dejal J. Janši, da (njegovo) obrambno ministrstvo grdo ravna z oficirji JLA in vojaškimi zdravniki in ji odreka pravice. Leta 1994 je v Republiki zapisal, da je bila odstavitev Janše upravičena. Od takrat neprestani napadi z njegove strani.
L. Bavcon zanika njegove trditve, da je tik po 2. sv. vojni v Škofovih zavodih v Šentvidu določal, kdo (od domobrancev, maja, junija 1945, B.M.) bo šel v smrt. Iz nemških zaporov je prišel šele 29.7.1945. Janša trdi, da je avtor represivne (jugoslovanske) zakonodaje. »Bil sem član komisije za sestavo zveznega kazenskega zakonika, ki je bil v tuji literaturi spoznan za demokratičnega.« Ni mu pa uspelo spremeniti 133. člena o verbalnem političnem deliktu.
Za sedanjo jezo, razočaranje in obup ljudi je krivo poslabšanje gospodarske situacije in vprašanje demokratične pravne države. Doslej nismo imeli lačnih otrok, nezaposlenost ni bila tako ogrožajoča. Verjame večini slovenskih ekonomistov, »da je ekonomska politika trenutne vlade v temelju zgrešena« in tujim, »ki v en glas ugotavljajo, da je politika izključnega varčevanja škodljiva«. Je za razumno in pravično varčevanje, ki je povzroča ideološke diskriminacije.
Država bi morala vsebovati vrsto »vrednot: strpnost, parlamentarno demokracijo, participativno demokracijo, ki ne izključuje, vladavino prava, delitev oblasti in /…/ učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki vključuje pravno varnost ljudi.
V Sloveniji »ena od strank vodi razredni boj, po vrsti odstavlja vse do uradnikov na ministrstvih«, ponavlja metode in miselnost »enopartijskega sistema izpred 50 let!« Sklicujoč se na izredne razmere povozi predpise in demokracijo. Primer je sprejemanje ZUJFa, ki spreminja 39 drugih zakonov; nekatere stvari ureja kar z uredbami, čeprav ustava terja zakon (Npr. financiranje državnih univerz, op. B.M.) Oblast je prepričana, da nas deli razredni spopad. »Na eni strani so pomladniki, dominantni nosilci resnice, pravice in vsega lepega, na drugi strani pa naj bi bili bivši komunisti in njihovi nasledniki, ki jih je treba uničiti, potisniti v kot, utišati, onemogočiti. To velja tako za medije, šolstvo kot za sodstvo. Ustvariti hočejo novo miselnost.« Bavcon navaja besede ustavnega sodnika Jana Zobca, da se je »dediščina totalitarnega obdobja ohranila v zakrknjenih starorežimskih miselnih vzorcih ter v kolektivistični in korporativistični miselnosti«
Strinja se z Matevžem Krivicem, ki je ob nedavni odločbi Ustavnega sodišča (proti dvema referendumoma, B.M.) zapisal: »Ko začne US ustavo razlagati tako, človek pomisli, da se /…/ bliža konec ustavnega prava – ali vsaj zaupanja v US kot nepristranskega varuha ustave.« Bavcon pravi: »Edino merilo bi morala biti ustavna presoja zadev, ne pa presoja, kaj je modro in taktično.«
Na podlagi protestov bodo Slovenci morali oblikovati »nekakšen skupen koncept«, »platformo«, »nekaj pozitivnega, optimističnega, v nekaj kar bo imelo polet«. »Če ne bodo, pa se lahko protesti spremenijo v prav hudo reč. Potem bodo lahko viseli – krivi in nedolžni.«

Umazana visoka pesem. Politiki brez legitimnosti.
M. Roglič, Objektiv, Dnevnik, 23.12.2012
Demonstracije kažejo na nezaupanje ljudi v etablirano politiko, tako levo kot desno, v (vladne) koalicijske in opozicijske stranke in politike.
Niko Toš, sociolog (CRJM FDV UL) pravi, na podlagi mednarodne raziskave, da se je v letu 2012 v Sloveniji nadaljeval trend padanja zaupanja v institucije sistema. Po osamosvojitvi smo bili glede tega v vrhu V. Evropskih držav, zdaj smo na repu.
Rajko Pirnat (PF UL) pravi, da so ljudje prepričani, da bremena krize niso enakomerno razdeljena in da se »pod krinko varčevanja dogaja marsikaj /…/ da vlada poskuša ob tem doseči tudi nekatere cilje, ki niso vedno povezani s cilji zagotavljanja manjše javne porabe«. Tehnična vlada bi bila simbolna rešitev, a v njej se ne vidi, že zdavnaj je sklenil, da se v politiko ne bo vrnil.
Jernej Pikalo (FDV UL) pravi, da se je politika 20 let trudila za depolitizacijo, da bi lahko lažje vladala manjšina. S politiko se ukvarjajo napačni ljudje, za osebne (materialne) koristi. »Politika bi morala biti visoka pesem /…/ ljubezni in zaupanja med državljani in njihovimi politiki, ne pa da je umazana pesem, ki se jo poskuša očistiti s protipolitičnimi čistili«. Ima pomisleke do tehnične vlade. (To bi npr. vodil Stojan Petrič ali Peter Kraljič, angažirala bi lahko npr. R. Pirnata in M. Cerarja).
Miro Cerar (PF UL) meni, da bila lahko ena od izhodov za umiritev nezadovoljstva tudi tehnična vlada, vendar bi ob sedanji polarizaciji imela malo možnosti za učinkovito delo. Imeti bi morala »široko podporo civilne družbe, javnosti oz. večine družbenih podsistemov in če bi se ji bila sedanja politična elita pripravljena /…/ podrediti«. Kar pomeni, da bi privolila v vse nujne personalne spremembe v vladi in administraciji, v program tehnične vlade in še kaj.«
Rastko Močnik (FF UL) meni, da sedanje ljudske manifestacije (v Evropi) spodbijajo temelj ureditve - »zasebno prisvajanje rezultatov skupnega dela in politični monopol kapitala. /…/ EU ne sme biti več orodje kapitala, temveč mora skrbeti za blaginjo ljudstev in se zavzemati za delavske pravice po vsem svetu. Tukajšnjo (slovensko, B.M.) državo moramo spremeniti iz države v službi mednarodnega kapitala in parazitskih razredov v državo, ki bo zagotavljala varnost, pošteno plačilo, ustrezen javni standard«, da »delavci vzamejo nazaj svoja proizvodna sredstva in da sami upravljajo s svojim delom in njegovimi rezultati«, /…/ brezplačno javno šolanje na vseh stopnjah, brezplačno javno zdravstvo ter mirno in dostojanstveno starost.«
Potrebujemo vlado, ki ji bo ukazovalo ljudstvo.

Za spodobno Slovenijo. J. Apih, Delo, 27.12.2012
»Slovenska razklanost je najhujša ovira in alibi za vse, ki od nje živijo«, piše publicist Jure Apih. »Ne zvezda in ne križ, ne domobranci in ne partizani, tudi njihovi sinovi nas ne ogrožajo; ogrožajo nas zlikovci, ki so na podobi za vedno razklane Slovenije zgradili svojo eksistenco, svojo moč in vpliv.«
»Resnična moč civilnih gibanj je v visoki verodostojnosti in etičnosti njihovih stališč«. »Edina poštena pot do enotnosti je v tem, da močnejši, torej oblast, prisluhne prizadetim, upošteva njihove interese in demonstrira svojo dobronamernost z razumnim kompromisom. Če ne bomo drug drugemu lojtrc držali, ne bomo zlezli iz luknje. /…/ Nizanje lepo zvenečih zahtev, ne da bi upoštevali tudi druge plati, torej kako napolniti žakelj, iz katerega hočemo zajemati, pomeni, da se na neki način odpovedujemo odgovornosti, torej suverenosti nad lastno državo. /…/ Nobene potrebe ni, da se civilna gibanja opredeljujejo do vsake vendarle strokovne rešitve. Za to imamo poslance, vlado, ministre in njihove asistente. /…/ Seveda je očitno, da ta vlada in te elite tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo. /…/ Vendarle drugega izhoda, kot je zamenjava elit in oblikovanje novega družbenega dogovora, preprosto ni.« Oblast mora biti »spodobna, to je kultivirana, dobronamerna in spoštljiva. Brez nestrpnosti, arogance in sovraštva, brez podtikanja zahrbtnosti ter prikritih interesov in namer lahko rešujemo tudi najtežje probleme. V spodobno državi želimo živeti, kriterije spodobnosti pa mora uveljaviti ozaveščena in angažirana javnost.« To bi bilo lahko poslanstvo Gibanja za spodobno Slovenijo!

Dr. Aleš Črnič. Intervju. Objektiv, Dnevnik, 29.12.2012
Religiolog A. Črnič, FDV UL iz Velenja govori o naših delitvah, razvoju in intelektualcih, visokem šolstvu in protestih.
Iz 19. v 20. stoletje se vleče »delitev duhov, kulturni boj«, cepitev med konzervativci in levico. V '80 letih je to poniknilo, v začetku '90 let poskusi razdvajanja niso bili tako očitni kot danes, sredi '90 je spet prišel na plan kulturni boj. »Z ustanavljanjem vzporednih institucij se vse bolj materializira. Na vseh področjih, zlasti očitno je pri medijih, kjer tiči pomemben generator navidezne zmede v slovenskem javnem prostoru. Današnja polarizacija je rezultat 20-letnih načrtnih procesov, skozi katere se konservativna stran nenehno trudi vzpostaviti paralelni svet, da bi zagotovila »ravnotežje«. Politični prostor se premika v desno.
Liberalni intelektualci (mednje se šteje A. Črnič) imajo težavo, da »verjamemo v iluzijo, da so nekatere razsvetljenske pridobitve za vselej pridobljene«, npr. »svoboda govora, /…/ splav, ločitev cerkve od države«. O tem moramo danes »ne samo debatirati, ampak se za te temeljne razsvetljenske pridobitve boriti«.
Danes je glavna ideologija neoliberalizem, ki jo je prevzela tudi levica (Blair, Schroeder, pri nas Pahor, zdaj tudi Lukšič. Levi volivci so izgubili stranko. Kot nova levica se je rodila TRS, ki še nima izčiščenega programa, a smer je dobra.
Tudi Ustavno sodišče podlega neoliberalizmu. Dovolilo je referendum o človekovih pravicah (družinski zakon) in prepovedalo dva zaradi grožnje finančnih trgov. »Ideologija je popolnoma pretehtala nad strokovnimi argumenti. Srčno upam, da bo ta vratolomni obrat ustrezno ovrednotila /…/ pravna stroka, ki je bila doslej tudi ob hujših anomalijah prepogosto pragmatično tiho.«
Z informiranjem javnosti naj bi tu izdatno sodelovali mediji, a je v njih zelo malo prostora za resne razprave. Vse se spreminja v šov; tudi politične predstavnike /…/ izbiramo po pravilih resničnostnih šovov«.
»Problem je, da dogajanje iz akademskih in tudi alternativnoakademskih krogov ne pride v širšo javnost in polje strankarske politike.« Politika se od tega »zagrajuje, saj ocenjuje, da jo te ideje ogrožajo./…/ Politiki niso sposobni dojeti konceptualnih razmislekov, ki se dogajajo na polju intelektualnega. /…/ Živimo v družbi, v kateri del politike ustvarja zelo močno antiintelektualno vzdušje. Pojavljajo se vedno nove diskreditacije intelektualcev /…/ Zato je prišlo v zadnjem času do sistematičnega upora univerzitetne in raziskovalne sfere. Rektorska konferenca, vse javne univerze, znanstveni inštituti, študentske organizacije skupaj sporočajo vladi, da je to kar počne, zelo problematično. A jih ne posluša.«
»Politika je univerze potisnila v bolonjsko reformo, prva Janševa vlada je z izenačitvijo stare diplome z novim magisterijem študij de facto podaljšala za eno leto, a za to ni namenila dodatnega denarja. Celo nasprotno , sredstva za univerze je bistveno skrčila. /…/ Cinizem sedanjega ministra Ž. Turka, da smo na univerzah pametni ljudje in se bomo že znašli, nima meja. Nosilci sedanje vladne politike pa so aktivno povezani z novimi zasebnimi visokošolskimi zavodi.« (V kazalu ob fotografiji A. Črniča transparent: ZASEBNEGA NOČEMO, JAVNEGA NE DAMO! )
»Njihovega ravnanja si ni mogoče razlagati drugače,kot da gre za načrtni razkroj javnega z namenom, da se naredi prostor zasebnemu. Najbolj zgovoren dokaz za to so zapisi B. Rončeviča, najvišjega uradnika za visokošolsko področje. V svojih kolumnah prostodušno razlaga, da mora desnica vzpostaviti svoje institucije in to družbo predrugačiti /…/ ter na vse nivoje družbe postaviti prave kadre.« Glej: www.brmagazin.blog.com/2011/09/25/politicna-tehnologija-za-drugo-republiko ).
To spominja na leninistični totalitarizem. Podobno so na Madžarskem izvedli ustavno revolucijo, a z ustavno večino koalicije, medtem ko naša desnica ni na volitvah dobila dovolj glasov.
»Z brutalnim neoliberalnim spreminjanjem družbe vlada ukinja Slovenijo kot socialno državo. Z nenehnimi napadi na sodstvo, političnim prisvajanjem tožilstva in z doslednim ignoriranjem sodne veje oblasti ter neupoštevanjem sodnih odločb pa vlada načrtno maje tudi ustavni temelj države. Gre za radikalno protiustavno spreminjanje družbe.«
»Mislim, da smo se počasi začeli prebujati iz trdnega spanca. Gre za začetek angažiranega državljanstva.« Ulica lahko prebudi zavest, ne more pa napisati političnih programov. A premiki se že dogajajo. »Različne skupine se organizirajo. Videli bomo, kam nas bo to pripeljalo.«

Politika, ki se boji referendumov, se v bistvu boji ljudi.
B. Soban, Sobotna priloga, Delo, 29.112.2012
Švicarski politolog Andreas Gross o kapitalizmu, demokraciji in protestih.
Med kapitalizmom in demokracijo je bila vedno napetost, pravi. Po 2. sv. vojni je država še nadzorovala ekonomske sile, v '70 in '80 so se finančna pravila liberalizirala, ravnotežje se je podrlo. »Danes potrebujemo evropsko demokratično moč, ki bi vpliv finančnih centrov in moč trga uravnotežila v prid ljudi.«
»Kapitalizem v bistvu temelji na strahu. Ljudje se bojijo izgubiti službe.« Treba ga je »socializirati in demokratizirati. Trg namreč ni problem. Toda biti mora reguliran, omejen. Takšen trg potem ne povzroča kriz.«
Na vprašanja o naših referendumih pravi: »Če je ideja dobra, se referendumov ni treba bati. » Če kakšen zakon pade na referendumov, je kriva vlada in stranke, ker niso znale razložiti ljudem.
»Protesti so jezik najboljših državljanov. /…/ ki jim ni vseeno za usodo drugih in za usodo družbe kot celote. /…/ Vlada jim mora prisluhniti, odgovarjati mora na njihova vprašanja in skrbi, realnost pa spremeniti tako, da protesti ne bodo več potrebni.«
»Demokracija je najbolj primerno okolje za učenje. Če poslušaš se hkrati tudi učiš. Politike, ki niso pripravljeni poslušati, je treba zamenjati s tistimi, ki bodo pripravljeni prisluhniti vsem glasovom, tudi tistim, ki so zunaj parlamenta in institucij.«
» Politika, ki ne posluša ljudi, v bistvu sama povzroča probleme, ki jih je potem čedalje težje rešiti.«

Okrogla miza za prihodnost. T. Peršak, Sobotna priloga, Delo, 29.12.2012
Bralec (nekdanji poslanec, župan občine Trzin) Tone Peršak, dramaturg predlaga pot iz sedanjega nezadovoljstva. Koz zgled daje izkušnjo iz let osamosvajanja 1988 do 1991, ko je potekal politični spopad, od spontanih protestov, pisem bralcev, publicističnih prispevkov do političnega dialoga (v SZDL, Ustavni komisiji, Skupščini SRS). Tedanja oblast je »zaslutila duh časa in /…/ pristala na dialog.«
Predlaga »trajno okroglo mizo, h kateri naj bodo vabljeni tako vsi organizirani subjekti znotraj gibanja (organizatorji) in druge opazne skupine protestnikov, vključno z DSP oz. KOKSom« (pisatelji, kulturniki, op. B.M.) »seveda tudi politične stranke in – to je zelo pomembno – vidni mnenjski voditelji, intelektualci, od filozofov in drugih družboslovcev, do vrhunskih pravnikov, ekonomistov, znanstvenikov … ki jim javnost priznava avtoriteto duha in moralne neoporečnosti.«
tako okroglo mizo lahko organizira (in z razpravami seznanja javnost) RTV ali Delo.
Dokument, ki bi ga oblikovali o gospodarske, političnem in kulturnem razvoju države na taki javni tribuni bi nato potrdili na ljudskem glasovanju.

Nepreslišano. (www.rtvlslo.si), Dnevnik, 27.12.2012
Pravnik Miro Cerar (PF UL) pravi, da je težava v naši mentaliteti in »največja težava v naših vodilnih elitah. Oni so zgled. Oni so pri vzvodih moči. Če se politika pokvari, če se pokvarijo ljudje v vrhovih finančnih institucij, gospodarstva, potem ljudstvu ni pomoči. Kajti ti ljudje lahko dejansko blokirajo mehanizme pravne države, lahko blokirajo gospodarstvo. /…/ Moramo si priznati, da je /…/ povprečni državljan /…/ neprizadeto opazoval, dokler je bilo še kaj premoženja, ki smo si ga lahko zakonito ali nezakonito delili. In ta neprizadetost, tisto »dokler je meni dobro, ni problema«, ta premajhna skrb za širšo sliko, za skupno prihodnost, je tisto, kar se nam zdaj vrača v neki obliki krize. To krizo smo si zaslužili in skozi njo bomo postali boljši. /…/ Če bomo prej dojeli, če bo politika prej dojela /…/ usmerila svoje moči v prave stvari, se bomo prej pozdravili.«

Nepreslišano. (Mladina), Dnevnik, 24.12.2012
Filozofinja, sociologinja in publicistka Spomenka Hribar www.sl.wikipedia.org/wiki/Spomenka_Hribar pravi, da so sedanji oblastniki »zakrčeni v svoje hotenje po absolutni prevladi«. Ne slišijo zahtev protestnikov. »Tudi strokovnih mnenj ne sliši. A problem ni samo v politiki. Meni, »da je danes intelektualna, strokovna elita premalo angažirana, nima razvitega občutka soodgovornosti za usodo nacije. Pravniki sicer govorijo, ekonomisti razlagajo, kulturniki protestirajo, ampak vse je razpršeno po časopisih, revijah, po različnih medijih.«

»Varuh ujame tisto, kar mu sporočajo pogumni ljudje.«, A. D., Delo, 24.12.2012
V intervjuju govori Zdenka Čebašek Travnik (dosedanja) varuhinja človekovih pravic tudi o revščini in vlogi intelektualcev. Pravi, da je v odnosu med posameznikom in državo največ krivic na področju delovnih razmerij in pri socialnih transferjih.
»Na teh področjih so kršitve najbolj množične in dolgoročne, ker če začne družina živeti v revščini v času, ko bi morala otrokom omogočati izobraževanje, pridobivanje poklica, pogled v svet, smo s tem onemogočili tudi naslednjo generacijo. Leta 2008 sem opozarjala državo, naj izdela strategijo spopadanja z revščino, vendar me niso vzeli resno«. Strategije še danes nimamo. Na začetku leta smo z zakonom odpravili subvencije na kosila v šolah, zdaj sprejemamo drugega, ki jih bo spet vpeljal. Dosegli smo, da državi ne zaupajo več starši, ne otroci, ki niso mogli na kosilo z vrstniki. Slovenija nima nacionalne institucije za človekove pravice, za ozaveščanje, izobraževanje in sodelovanje s prizadetimi in njihovimi organizacijami. NI denarja za analizo vpliva priporočil varuha, npr. na posamezne resorje (ministrstva)., občine.
Glede sedanjih protestov pravi, da imajo ljudje pravico izraziti svoj »gnev, nezadovoljstvo, razočaranje, žalost.« Čaka, da se pojavijo ljudje ki bodo to »sposobni povezati v jasno sporočilo o tem, kaj naj se spremeni. Šele potem pride na vrsto pričakovani odziv (poslancev, politike): »sprememba zakona, ravnanja ipd. Kar pogrešam, je bolj organiziran nastop intelektualcev, takih, ki so sposobni množico sporočil – tako kot pred 20 leti – strniti v jasne zahteve. Upam, da se bo to zgodilo in da bo oblast dobila kompetentnega sogovornika«.

Dr. Peter Jambrek, prvi predsednik ustavnega sodišča.
B. Petkovič, Dnevnik, 22.12.2012
Eden od piscev slovenske ustave Peter Jambrek je prepričan, da je Ustavno sodišče nedavno pravilno odločilo glede referendumov, vendar je glede omejevanja ljudskega glasovanja previden, saj zaupa v »razvoj demokratične kulture – ko ljudstvo samo najbolje pozna svoje koristi in zna o njih pametno odločiti«.
Sicer ne spremlja več pozorno dnevne politike. »Vanjo sem šel le na občasne in krajše izlete, npr. leta 1990 in 2000. Izpregel sem se iz te sorazmerno nehvaležne dejavnosti, tako da mi zdaj ves čas jemlje visoko šolstvo.« Pravkar se je vrnil z obiska na zasebni univerzi v Carigradu. www.sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Jambrek
Pred volitvami je doživel diskvalifikacije (s strani SDS) ker je podprl samostojno politično pot G. Viranta. Izražanje nezadovoljstva ljudstva se mu zdi »sijajno, saj to pomeni, da se to ubogo ljudstvo spet nekoliko prebuja iz svoje običajne pasivnosti, apatije /…/ se aktivira, mobilizira ter javno in glasno izraža svoja stališča. Gre za razvoj iz predmoderne, pasivne politične kulture.«
Profesionalni politični razred ne razume sporočila protestov, »deluje znotraj /…/ referenčnega okvirja, ki je notranje zaokrožen glede na svoje interese, motive, način delovanja, tudi posebne veščine in kompetence.« Za politika je najbolj pomembno biti/ priti na oblast/i, vse okrog sebe ocenjuje »z vidika škode ali koristi njegovemu oblastnemu položaju«. P. Jambrek meni, da si naša narod, ljudstvo in država »zaslužijo boljše državnike in politike /…/ predvsem glede na njihovo intelektualno in moralno integriteto, poklicne in organizacijske sposobnosti, osebne izkušnje ter izobrazbo«. Nimamo elite z aristokratsko in meščansko tradicijo »v smislu osebnega poštenja, plemenitosti in ustrezne družinske vzgoje«.
V '80 letih je vladalo »nezadovoljstvo s položajem Slovenije znotraj Jugoslavije in z obstoječim sistemom /…/ ker ni dopuščal večstrankarske parlamentarne demokracije in ni zagotavljal osnovne blaginje ljudi.« Tudi zdaj so ljudje podobno nezadovoljni, a niso usmerjeni proti ustavnemu redu. Razlika je v tem, da je takrat obstajala »močna, intelektualno ustvarjalna, prodorna in pogumna družba urednikov in avtorjev Nove revije. Obstajalo je določeno intelektualno jedro, okrog njega pa več koncentričnih krogov, ki so segali na univerze, v strokovna društva, npr. pisateljev in sociologov, in se povezovali s številnimi območji civilne družbe. Ta krog je bil kompakten, brez neposrednih političnih ambicij, imel pa je močno moralno identiteto, vizijo nacionalnega programa ter osebno zavezanost narodu v pomenu njegovega državljanskega, ne toliko nacionalnega poslanstva. Tako kompaktnega duhovnega jedra, ki bi znal programsko in analitično artikulirati nezadovoljstvo, danes ne vidim.«
Sedanje izražanje nezadovoljstva je posledica pluralizacije in demokratizacije v prvem desetletju tega stoletja. Slovenija je ujeta v mreže, ki so se ohranjale prek »bank, državnih podjetij, političnih strank…« S finančno krizo je splahnela moč teh institucij, sistem se je razprl. To kar ni uspelo nobeni vladi, opoziciji »niti programom in pozivom slovenskih javnih intelektualcem (?, B.M.) je na nek paradoksalen način uspelo krizi. Oblasti je zmanjkalo denarja in s tem moči. Z zanimanjem in upanjem lahko opazujemo, kaj in kdo bo zapolnil aktualno praznino.«

Adijo, pravna država. P. Komel, Stališča., Dnevnik, 22.12.2012
Študentka PF UL Petra Komel kritizira odločbo Ustavnega sodišča o dveh referendumih. Menilo je, da bi lahko imela neustavne posledice in navedlo kor razlog nujnost učinkovito izvrševanje nalog države. »Taka dolžnost države pa po Ustavi RS ne obstaja«. Pridružuje se mnenju ustavne sodnice Korpič-Horvatove, ki meni, da je naloga US presojati skladnost zakona z ustavo in ne primernost sprejetega zakona. S takim dejanjem se je US postavilo v vlogo zakonodajalca, ki se odloča o najprimernejši rešitvi. US bi moralo tehtati med socialno-ekonomskimi ter državljanskimi in političnimi pravicami. Ne bi smelo omejevati referendumske pobude.

Nepreslišano. B. Repe, Dnevnik, 29.12.2012
Zgodovinar Božo Repe (FF UL) piše o pogovoru s predsednikom Ustavnega sodišča (US) Ernestom Petričem na TVS. www.us-rs.si/sestava/sedanja-sestava/prof-dr-ernest-petric-predsednik »»Presenečajo in vznemirjajo« ga demonstracije študentk (kako povedno,ravno študentk) proti odločitvi US. /…/ Ne zdi se mu problematično, da je ustavno sodišče podredil izvršni veji oblasti, v resnici kar eni stranki. Problem so študentke prava! Dolgoletni politik in diplomat v socialistični Jugoslaviji, karierist, dokazano primeren za vse čase in vse režime, kandidat (1971 leta, na predlog 25 poslancev, op. B.M.) za zvezno predsedstvo SFRJ pod vodstvom J.B. – Tita (po katerem je kot predsednik US prepovedal poimenovati ulico v Ljubljani, večletni predavatelj na Univ. v Adis Abebi in prijazen pisec o etiopskem diktatorskem režimu, predavatelj na današnjih instantnih zasebnih pravnih fakultetah, kjer so po hitrem postopku magistrirali in doktorirali razni vrtnarji in številni drugi politični kadri desne provenience, je vznemirjen nad izobraževanjem in vzgojo pravnic in pravnikov (domnevam, da PF UL www.pf.uni-lj.si in ne svojih študentov na Evropski pravni fakulteti v NG www.evro-pf.si/fakulteta/imenik in na Fakulteti za evropske in državne študije www.fds.si/sl/fakulteta/fakulteta-akademski-zbor )!

Nisem član PS. J. Vogrinc, Pisma, Dnevnik, 29.12.2012
Mediji »Tomaža Majerja« ga propagandno razglašajo za ideologa stranke Pozitivna Slovenija , piše Jože Vogrinc, FF UL. Kot sociolog je strokovno svetoval pri nastajanju nekega dokumenta PS. »Obtožba, da sodelujem pri organizaciji vstaje, je še bolj fantastična, saj ne uporabljam Facebooka in ne twitam. Temelji na tem, da me je kot sociologa, ki predava tudi o družbenih spremembah in razvoju zanimalo, kako razmišljajo organizatorji protestov, zato sem se udeležil javnega sestanka na Metelkovi /…/ 18.12.« Tam se je »oglasil enkrat samkrat in opozoril navzoče, da lahko ljudi v prihodnje pritegnejo na proteste samo pozitivne vsebinske zahteve, kakršne so odpis dolgov, ohranitev socialne države in polna zaposlenost. Proteste s takimi zahtevani podpiram.«
Tistim, ki verjamejo geobelsovskim obtožbam priznava: da je dobil »provizijo za preprodajo orožja«, vzel »podkupnino za Patrio«, med vojno »sodeloval z okupatorjem« in »seveda« leta 1933 »požgal Reichstag«…

Nikola Tesla: Moji izumi. Sanje, Lj. 2013. sk, Dnevnik, 22.12.2012
Avtobiografsko delo Nikole Tesla, fizika, kemika in matematika, ki je izdelal prvi elektromotor na izmenični tok, raziskoval rentgenske žarke, prvi sestavil radio. Pisec spremne besede Andrej Detela obžaluje, da znanstvenik ni pisal strokovnih člankov, zaradi česar ne poznamo njegovega načina razmišljanja.

Brez prestrukturiranja raziskav ni poti med razvite. M. Kos, Delo, 24.12.2012
Samostojni raziskovalec in publicist Marko Kos se zavzema za čim več raziskovalcev v industriji, da bo dodana vrednost na zaposlenega večja.
Zaradi raziskovalnega zakona sprejetega »pod partijskim dežnikom« leta 1970 se je Slovenija spremenila v državo z največjim vladnim sektorjem inštitutov na svetu. Navaja podatke Evrostata, da smo imeli pri nas v teh inštitutih (2008) 70,5% »delež raziskovalcev glede na poslovni sektor«. V 2010 smo imeli nad tisoč raziskovalcev v vladnem sektorju na milijon prebivalcev, Avstrija, Danska in Švedska pa le 200. Naše univerze imajo manj raziskovalcev od Avstrije, Švice, Danske in Finske.
Poleg varčevanja bo moral znanstveni sektor podpreti industrijo. M. Kos (veliko je že pisal o šibkosti razvojnih oddelkov v podjetjih, op. B.M.) predlaga, da posnemamo majhne bogate države EU, ki so že pred krizo (1990) rešile problem »z integracijo vladnih raziskovalcev bodisi v podjetja bodisi v univerze.«
Tako bi npr. »namestili 650 raziskovalcev z inštitutov na univerze«, 1060 bi jih šlo v industrijo, 460 pa bi jih ostalo na univerzah. To bi aktiviralo mlade, »ki se zdaj borijo za točke z objavami, kar pa jim ne daje poleta. Industrija ni sposobna prevzeti vseh raziskovalcev. Vendar bi ji prinesli novo energijo in ideje. Vrnil bi se jim ponos, saj ne bodo odvisni od vlade in bodo sami skrbeli za svoje plače.«

Drug drugega poslušati in ne pridigati. J.K.-S., Delo, 27.12.2012
Dekanja Mednarodne podiplomske šole IJS Aleksandra Kornhauser – Frazer www.sl.wikipedia.org/wiki/Aleksandra_Kornhauser_Frazer ima veliko dela in odgovornosti odkar se je po dveh desetletjih vrnila iz Oxforda. Ne mika je politika, čeprav je bila s 36 leti podpredsednica vlade SRS. S. Kavčič je bil »karizmatična osebnost, zelo ustvarjalen in vizionar. www.sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Kavčič .Vsekakor netipičen politik.« Pravi, da sta bila takrat (konec '60 let, B.M.) visoko šolstvo in znanost precej bolj cenjena kot sta danes.
»To me grize. Morali bi se zavedati, da je znanost tisto seme, od katerega je odvisna celotna žetev neke družbe. Če je seme slabo in ga je premalo, je takšna tudi žetev. Pri nas to pozabljamo ali pa namenoma ignoriramo. V EU je to spoznanje že prevladalo, zato vlaga v projekte za povezavo znanosti in gospodarstva. Mi pa še vedno »prisegamo samo na publikacije in citiranje«.
Tudi znanstveniki bi se morali zavedati, da morajo s svojim delom in v okviru zmožnosti podpirati rast slovenskega gospodarstva in s tem tudi socialne družbe. »Znanost in visoko šolstvo bi morala utirati pot iz krize, zato njuno omejevanje gotovo ne prinaša nič dobrega. » Brez škode bi lahko krčili birokracijo, ki požira denar za plače uslužbencev in druge obremenjuje z vprašalniki.
»Naše edino upanje je, da bomo hitrejši v ustvarjanju in prenosu novega vrhunskega znanja.«

Potrebujemo racionalen dvom. B. Trpin, Delo, 27.12.2012
Ali lahko danes zaupamo znanstvenikom? To je bila tema natečaja SZF www.szf.si Med zmagovalci je letos tudi Borut Trpin, študent filozofije in primerjalne književnosti FF UL. Meni, da znanstvenikom lahko zaupamo »prav zato, ker si med seboj ne smejo zaupati.« V svojem znanstvenem delu morajo biti kritični. Kot je pokazal Popper www.en.wikipedia.org/wiki/Karl_Popper je pomembno, da poskušajo svoje teze ovreči. Nezaupanje je »varovalka pred dogmatičnostjo in golim verovanjem«.
»Ravno to, da lahko vsakdo /…/ kritizira znanstvene trditve in se ga obravnava le glede na moč argumenta, ne pa glede na druge osebne okoliščine, je velik motor znanosti, ki ji omogoča neustavljivi razvoj.«
Opozarja na primere izrabe znanosti za boljšo prodajo izdelkov in na zlorabe, ko posamezen znanstvenik zagovarja neznanstvene trditve, npr. rasne predsodke. Tako »se omaje javno zaupanje v znanstvenike na sploh«. Znanost lahko pade v časopisno rubriko »Zanimivosti«. Znanstvenikom se lahko »pripiše podoba norcev, ki praznijo proračun«, ali raziskujejo le zaradi svoje domišljave zvedavosti. npr. »hitrost nekih švicarskih pospešenih delcev«.
Je pa res, »da nam znanstveniki pogosto ne koristijo takoj in neposredno v vsakodnevnem življenju. /…/ Kako torej naprej do vedno večjega zaupanja v znanstvenike? Potrebujemo racionalni dvom, iz katerega bo še naprej kalilo temeljno zaupanje v znanost za naše skupno dobro.«

Učenec prekaša učitelja. M. Dolenc, Pisma, Delo, 29.12.2012
Bralec Mate Dolenc (pisatelj, * 1945, op. B.M.) primerja sedanje in naše čase: »Ograje, robokopi, orožje, helikopterji, vodni top in ustavno sodišče z E. Petričem na čelu dokazujejo, da smo v času, ko je bil aretiran J. Janša in je bil vodja policije T. Ertl živeli v bolj svobodni državi. Vse te ropotije takrat nismo videli. Niti na Aškerčevi, niti na Roški, niti na Kongresnem trgu, niti pred skupščino. In takrat nas je bilo številčno mnogo več kot zdaj. Učenec V. Gorenak, sicer miličnik, je prekosil svojega učitelja Ertla.«
Opomba B.M. o Aškerčevi, za druge omenjene proteste ne vem, nisem bil zraven: Takrat, 14. 4.1971, smo izpred FF zavili po Titovi, bilo nas je morda več kot sto. Na križišču s Šubičevo nas je pričakal kordon miličnikov, opremljen kot za spopad z nogometnimi navijači – in vodni top v ozadju. Načelnik UJV je bil Ivan Winkler, šef milice A. Šturm. Šli smo mimo do Skupščine SRS, kjer je Darko Štrajn po (sposojenem…) mikrofonu prebral »ekološke« zahteve. Mesec in pol kasneje, 3.6.1971, pred koncem zasedbe FF, nam je tam spregovoril E. Petrič, takrat menda minister v (Kavčičevi) vladi SRS.
Dva dni prej so opustili pregon Franeta Adama, ki je bil obesil tisti listek na pano v avli »… uprimo se avtoritarizmu in nastopajočemu kapitalizmu!«
Ponovno priporočam, tudi staremu miličniku Gorenaku, knjigo takrat mladega policista P. Čelika: Policija, demonstracije, oblast, Lj. 1994.

1. - 6. januar 2013

Porajanje alternativ. Nazaj na Roško. Mladina, 21.12.2012
Lani se je marsikdo nasmihal protestnikom www.15o.si pred Borzo, se letos zamislil nad krčenjem proračuna za visoko šolstvo, znanost, socialo, kulturo, doživel izbruh v Mariboru in sodeloval na protestih v Ljubljani. Zdaj ima možnost vključiti se v nove skupine, ki poganjajo na spletu, v katerih se oblikujejo predlogi kako naprej.
Gašper Lubej je preko spletnega časopisa www.Čuvar.si predlagal ljudsko nezaupnico, ki so jo podprli člani Civilne družbe za novo družbeno ureditev, pobudnico vseslovenske vstaje, na kateri so mnogi zahtevali odstop politične elite, boljše sojenje, odvzem premoženja dobičkarjem in več neposredne demokracije Veliko podporo je dobila pobuda www.danesjenovdan.si , v kateri se Žiga Vrtačič in drugi v obliki internetne skupščine zavzemajo za socialne pravice in družbo, kjer bi bilo merilo uspeha veselje do življenje. Za ddločanje v skupščinah v gospodarstvu in politiki se zavzema Mitja Svete idr. www.facebook.com/Neposrednademokracijazdaj S spletnim glasovanjem je www.facebook.com/SkupajZaMaribor za predstavnike izbrala Borisa Vezjaka in druge.
Na ljubljanski Roški je svoj manifest prebral Odbor za pravično in solidarno družbo www.odbor.si , ki so ga pripravili Jože Pirjevec in V. Čosić, B. Rajgelj, D. Štrajn, M. Šmon, V. Korošec, B. Flajšman, V. Mikolič, J. Bedenk, M. Krajnc, D. Keber, B. Novak, I. Koršič, J.Justin, R. Riha, T. Bončina, F. Žnidaršič, S. Dragoš, D. Frice, N. Toš, J. Šumič Riha, J. Vogrinc, M. Krivic, P., Zgaga, R. Rizman, A. Gulič, Z. Kodelja, A. Debenjak, R. Zavrtanik, R. Salecel, I.Ž. Žagar, P. Tancig, J. Černač, V. Miheljak, B. Vezjak, J. Smole, M. Šetinc, Z. Badovinac, B. Repe, D. Plut, M. Butara, I. Vidmar, S. Hribar, D.Mandelc, N.Pagon, S.Splichal, A. Črnič, N. Damjanič, F. Pohleven, L. Bavcon, idr.
V manifestu so zapisali, da so del ljudskega gibanja in ga želijo povezovati; nasprotujejo neoliberalnemu kapitalizmu »v spregi z avtoritarnim načinom vladanja, uklanjanju diktatu najmočnejših držav, prerazporejanju državnega denarja na škodo družbenega standarda (izobraževanja, šolstva, zdravstva, socialnega varstva, kulture in varstva okolja), naraščajoči socialni neenakosti, zmanjševanju avtonomije javnih ustanov, privatizaciji šolstva in zdravstva, obvladovanju gospodarstva, ukazovanju medijem, določanju kulture, ideologizaciji šolstva in neučinkovitemu delovanja pravne države«. Zahtevajo trojno delitev oblasti (zakonodajna, izvršna, sodna, op. B.M.), pravično in pravno državo, »avtonomne javne institucije /…/ enakost pred zakonom ter spoštovanje in zagotavljanje človekovih pravic ter državljanskih in političnih svoboščin.« Ker kapitalizem ne more biti »dokončna oblika gospodarskih in družbenih odnosov, saj krši temeljne vrednote, kot so enakost, solidarnost in okoljska vzdržnost«, se zavzemajo za »etični družbeni sistem«, s pravično delitvijo presežne vrednosti, demokratičnim odločanjem, sodelovanjem, solidarnostjo in trajnostnim uravnoteženim razvojem, brzdanjem pohlepa z davki ter zakonsko določeno minimalno plačo, ki omogoča človeka vredno življenje. Slovenija naj se zavzema za »bolj etično podobo svetovnega gospodarskega in družbenega sistema, postane naj strpna in povezana družba, ki sodeluje v mednarodnih prizadevanjih za korist vseh ljudi. Takoj pa zahtevajo: odstop vlade; seznanitev javnosti o organiziranih provokatorjih na demonstracijah v Ljubljani; zagotovitev varnosti na prihodnjih protestih. V prihodnjih tednih bo Odbor oblikoval podrobnejši alternativni program sedanji politiki.

Dr. Spomenka Hribar, vest slovenske politike. J. Trampuš, Mladina 21.12.2012
V pogovoru je Spomenka Hribar govorila o časih, ko velika pričakovanja po osamosvojitvi pristajajo na »realnih tleh«, ko nam energijo jemlje tudi zanikanje 50 let nacionalne zgodovine s strani desnice, ko ostajajo neizpolnjena pričakovanja »o novi kakovosti družbenega bivanja«.
Vladajoča politična elita je zakrčena v svoje hotenje po absolutni prevladi«, pravi, ne »sliši« protestov in zahtev, tudi strokovnih mnenj ne. A ni problem samo v politiki, »menim, da je danes intelektualna, strokovna elita premalo angažirana, nima razvitega občutka soodgovornosti za usodo nacije. Pravniki sicer govorijo, ekonomisti razlagajo, kulturniki protestirajo, ampak vse je razpršeno po časopisih, revijah, po različnih medijih.« (Glej rubriko Pogledi na www.nsdlu.si … B.M.) »Zadeva pa bi morala imeti svojo osrediščenost, operacionalizirani namen in svojo notranjo strukturo. Tak dokument bi bil lahko tudi poenostavljen, utopičen, a vseeno bi pomenil stično točko, okrog katere se lahko iščejo alternative. Tega danes ni. In zato je nevarnost, da bi vsa protestniška gibanja ostala amorfna, da bi se iztekla v prazno, če ne bo prišlo do neke politične osmislitve. /…/ Bodimo realni: vsi ti protesti oblasti ne bodo omajali.«
(Izkušnje iz '80 let.) »Kako je na oblast pritiskala naša generacija? Na vse načine, s »petjem in plesom«, z rožami, z jasno besedo, analizami, predlogu. Protestirali smo mirno. Imeli smo pripravljen načelni program. Na enem od protestov je Majniško deklaracijo prebral T. Pavček. Hkrati smo sodelovali s takratno milico. /…/ Tam na Roški je M., bilo je poletje (1988, B.M.) in ljudje so vanj hodili po pivo, a ko je bilo konec smo pobrali steklenice in smeti. To je bila res kulturna akcija.«
Takratna slovenska (komunistična) oblast ni bila pripravljena demokratizacije utišati s silo, z JLA (vojsko, B.M.) /…/ na drugi strani pa se je zgodba začela že s Pankrti, s punkom, z Mladino /…/, Novo revijo. Oba tokova, partijski in civilni sta se združila in se dogovorila za izvedbo večstrankarskih volitev (1990, B.M.)

Mladen Dolar, filozof revolucije. B. Mekina, Mladina, 21.12.2012
Predstavitev pogovora z Mladenom Dolarjem se začenja z ugotovitvijo, da se je uresničilo vse, kar je pred štirimi leti povedal za Mladino o takratnih iluzijah (glej www.mladina.si/43626/dr-mladen-dolar-filozof , B.M.). Tudi v tem pogovoru povezuje www.sl.wikipedia.org/wiki/Mladen_Dolar aktualnost z zgodovino (filozofije), začenši z 11. tezo o Feuerbachu, do katere je skeptičen, češ, Marx pravi »pojdimo stran od teorije in raje zavihajmo rokave«. Dolar pravi: »Filozofija se vse preveč ukvarja s tem, kako bi spremenila svet, gre pa za to, da ga že enkrat za božjo voljo razumemo.« Torej »študirati in pošteno premisliti« /…/ šele refleksija da prostor za akcijo«.
Protesti (Indignados, Ocupy, Grčija, Slovenija) so pomembni že zato, »ker se z njimi vzpostavi določen prostor odmika, možnost družbene refleksije in odpiranje za nekaj novega.« So izraz besa nad politiko zadnjih 20 let, ko sta levica in desnica kupili t.i. neoliberalni program; ni čudnega, da je bil T. Blair Pahorjev ideal.
Napredek sicer je, a kakšen? Po čem ga lahko sodimo, se sprašuje Kant v Sporu fakultet. Foucault dokazuje, da je razsvetljenstvo res uvedlo človekove pravice, a hkrati so bili uvedeni novi mehanizmi nadzorovanja. »Zapor, norišnica, klinika, tovarna šola…« (ODPRIMO VRATA ZAPOROV, NORIŠNIC IN DRUGIH FAKULTET, so leta 1971 študenti FF prepisovali od francoskih iz 1968, op. B.M.)
»Kaj je rop banke v primerjavi z ustanovitvijo banke«, se Dolar sprašuje po Brechtu (1928). »Kar imamo je bančni rop tisočletja. Tisti, ki so s špekulacijami povzročili zlom in dolgove, sedaj te dolgove prelagajo na prebivalstvo. /…/ In ljudje, ki so Grčijo s ponarejenimi bilancami spravili v evroobmočje, ti isti ljudje sedaj vodijo italijansko vlado, grško vlado in evropsko banko, pred tem pa so delali za Goldman Sachs. To je cinizem brez primere! Njihov edini cilj danes je, da disciplinirajo prebivalstvo /…/ jim ukinjajo socialne pravice, krčijo zdravstvo, šolstvo itn..«
Dolar ne verjame v teorije zarote, pa tudi ne fantazmi o skritem centru oblasti. »Še v najhujših časih totalitarizma oblast ni delovala preprosto hierarhično in centralno, ampak so bile vedno prisotne raznolike sile, ki so pomagale vzdrževati takšno oblast.« Govori o avtoritarnih osebnostih, za katere je značilna »zadrgnjenost, ozkosrčna zagrizenost, maščevalnost, paranoične ideje o zarotah, iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov, obračunavanje, politično kadrovanje, /…/ disciplina, pokoravanje medijev.« Po teh značilnostih je »Janša zadnji partijski kader«, njegov ideal je morda Kitajska: »avtoritarna država, enopartijska, z delom za manj plačila in z manj pravic«.
M. Dolar ni zadovoljen z vodjema na levici, Pahorjem in Jankovičem. Do protesta je prišlo tudi »zaradi šibkosti alternative«, saj omenjena »nista človeka, na katera bi se lahko levica oprla«. Protest lahko hitro zdrsne v splošno »bentenje« zoper politko, v populizem. Je pa situacija odprta, »lahko gre v različne smeri. /…/ Nemara utegnemo v tej deželi dobiti celo levico?«

Takrat smo hoteli spremeniti svet. A. Sivka, Jana, 18.12.2012
Nekaj nekdanjih študentov iz nemirnih časov '68 do '72 tudi o današnjih protestih.
Takrat so študenti na (kapitalističnem) Zahodu in (socialističnem) Vzhodu nasprotovali tema sistemoma, pri nas pa (smo) se opredeljevali za samoupravni socializem. (Bolje rečeno, za njegovo reaiozacijo, izboljšanje, op. B.M.)
Alenka Sivka piše: »V Sloveniji so študenti zahtevali sodelovanje pri študijskih zadevah in razvoj družbenokritične znanosti« in »enak dostop do študija za vse«. Samo omeni leto 1964 (Op. B.M. nekaj o tem je v knjigi B. Mihevc: Ključ je v naših rokah, Lj. 2008, str. 174 -178. ) Povzame dve fazi protestov: Na zborovanju v ljubljanskem študentskem naselju 6.6.1968 so dosegli obljubo povečanja fonda štipendij, zgradili so jim dva nova bloka, leta 1969 je začel delovati Radio Študent, ŽŠJ se je preoblikovala v SŠ LVZ. (Na fotografijah plakati iz Študentskega naselja: ŠTUDIRAJO NAJ TUDI OTROCI REVNIH IN NE LE BOGATIH DRUŽIN. NAŠE UMSKE IN NAŠE FIZIČNE MOČI HOČEMO PORABITI DOMA. SLOVENSKA VLADA JE GARANT ZA USPEŠNO REŠEVANJE NAŠIH PROBLEMOV.
»V drugi fazi se je gibanje osredotočilo tudi na zunanjo politiko – proti ameriškemu vdoru v Kambodžo (op. in tudi Varšavskega pakta v Češkoslovaško, B.M.) in v podporo zamejcem. »Leta '71 sta bila dva protestna shoda: prvi proti hrupu s ceste (Aškerčeve, 14.4. 1971, B.M.) in drugi – zasedba Filozofske fakultete – zaradi kazenskega pregona dveh študentov.« (Ta je bila 26.5. – 3.6.1971, povod je bila aretacija Franeta Adama, ki je »objavil« listek proti »avtoritarizmu« in »kapitalizmu«, glej omenjeno knjigo in izvleček na http://nsdlu.si/?sec=63 . B.M.).
Za Jano je Milan Jesih www.sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Jesih povedal, da je dobil na sodišču dva meseca pogojno, ker je na zboru 14.4.1971, ki je bil »ekološki – zahtevali smo, da se promet mimo FF preusmeri« želel revolucijo še tisti dan in v literarnem pretiravanju v mikrofon rekel »neumnost, vsaj danes ji lahko tako rečem« – da bodo naši ostrostrelci streljali »med oči, če nas bodo hoteli spraviti na stadion.« Takrat so »neubogljive vozili na stadion«, pravi. (Npr. v Latinski Ameriki, op. B.M.)
Andrej Ule (FF UL www.sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Ule ) pravi, da je bil eden od vrhunce študentskega gibanja v Jugoslaviji zasedba FF UL. Takrat je odločilno prispeval k zaključnemu manifestu zasedene FF (objavljen v: Študentsko gibanje 1968-1972, skupina avtorjev, Lj., 1982, op. B.M.). Žal mu je, da ni zasedba trajala dlje, da bi oblikovali strateške zahteve do univerze in družbe. Prizadeval si je, da bi protesti takrat »prerasli v kaj več, v stalnejše civilnodružbeno gibanje mladih intelektualcev, ki bo pritiskalo za odpravo partijskega monopola v politiki in ekonomiji, za uveljavitev političnega pluralizma«.
Podobnost z današnjimi protesti vidi v tem, da gre za spontano gibanje, ki zajema sicer vse generacije, a predvsem izobraženo mladino, ki hitro postaja urejeno in artikulira zahteve ter reflektira dogajanje in samo sebe. Razlika pa je v tem, da meri sedanje gibanje na »zamenjavo celotne politične elite« in vidi situacijo »veliko bolj »totalno«, in da sedaj »živimo v demokratični državi, ki je za zdaj še zgrajena na podlagi političnega in interesnega pluralizma, relativne svobode medijev, vendar pa nam grozi hitra sprememba /…/ v novo vrste partijske države«, ki »bo pogodu neoliberalnim oblastnikom v Sloveniji in izven nje«.
V'70 letih smo optimistično gledali na svojo in družbeno prihodnost, pravi A. Ule, danes pa so protestniki bolj pesimistično razpoloženi. Meni, da »mora sedanje protestno gibanje poroditi organizacije in gibanja demokratičnega pritiska«, da bo slehrna oblast služila občečloveškim interesom.
Darko Štrajn pravi: »Študentskih protestov, ki so se v letih od 1968 do 1973 pojavili tudi v Sloveniji, ni mogoče primerjati s sedanjimi »ljudskimi vstajami«, so pa »vpisani v niz dogajanj, ki so privedla do sedanjih vstaj«. Bila je to »akcija za sprememba sveta«, z osnovnimi zahtevami levičarska tako na FF kot v Parizu ali Berlinu Politične zahteve so merile na »demokratizacijo, ukinitev partijskega monopola in svobodo tiska«, in odpiranje univerze ter možnosti študija, »spremembe vloge študentov v študijskem in raziskovalnem procesu«, pa tudi prakticiranje drugačnih življenjskih slogov, umetniško obarvane akcije itd. Leta 1972 sta bili tudi prvi demonstraciji proti onesnaževanju okolja, pravi D. Štrajn. (Kaj pa Aškerčeva?
No, ena je bila 16.3.1972 na Vegovi ulici, druga pa »eko« pohod na Ajdovščino v Ljubljani (??, 1972), od koder so v Jani objavljene manj znane fotografije (Jovo Grobovšek) kolone udeležencev, s plinskimi maskami in očali ter transparentom,
/…/ ŠELE KO BOJO ZASTRUPLJENI BRIONI, ki ga (ob D. Štrajnu) nosi Jaša Zlobec »eden glasnejših protestnikov«. Op. B.M.)
Danes je nekaj drugega, opravka imamo »z razočaranjem nad dosedanjo demokracijo in gospostvom, ki ga je elita v okviru globalnega kapitalizma proizvedla. Zahteva po odstopu politične elite je najbrž samo prvi signal, zelo verjetno pa je, da se bodo zahteve še izoblikovale«, pravi D. Štrajn.
Manca Košir (publicistka in upokojena profesorica novinarstva FDV UL, B.M.)
leta »1968 v nemirih«, kot jim pravi, ni sodelovala, takrat je rodila hčerko. »Sem pa bila zelo aktivna leta 1972. Takrat (verjetno leta 1971, B.M.) sem na Filozofski fakulteti spoznala imenitnega aktivista iz Maribora, navdušujoče je govoril, danes najbolj prevajanega pisatelja Draga Jančarja.« (D. Jančar je v nekem intervjuju dejal, da se je takrat vrnil iz Krakova, kjer je bil navdušen nad študentskimi protestniki, v Ljubljani pa na FF ni naletel na razumevanje, op. B.M.). »Pa dva Milana, pesnika, Deklevo in Jesiha. Nepozabna je Jesihova metafora, da je politike treba med oči, v čelo…« (O tem, kaj je dejal na Aškerčevi 14.4.1971 glej izjavo M. Jesiha zgoraj. B.M.) . »Z nami so bile parole Rose Luxemburg o svobodi. V Ljubljano je prišel snemat proteste Želimir Žilnik in njegov snemalec je moj najljubši bivši mož Karpo Godina, Korakali smo ponosno po takratni Dunajski cesti« -
(Kaj ni bila Titova, zdaj Slovenska? Morda je po Dunajski, proti centru, enkrat kasneje, korakali s študenti FSPN? Tam je študirala in kasneje delala M. Košir, glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Manca_Ko%C5%A1ir , B.M.)
»– vodil nas je pokojni Jaša Zlobec – in ob nas (?, B.M.) takrat še imenovana ljudska milica. Bili smo pripravljeni, a niso izzivali, niso napadali.« Od takrat ima rada policaje in P. Čelika, »ki je bil s srcem gotovo na naši strani, a je profesionalno in dostojanstveno vodil /…/ miličnike«. (P. Čelik dogajanje in ozadje podrobno opisuje v svoji knjigi Policija, demonstracije, oblast, LJ. 1994, str. 115-119. Lepe so fotografije o študentih pred kordonom na križišču… glej: www.uni-lj.si/files/ULJ/userfiles/ulj/o_univerzi_v_lj/uni_arhiv/IzbranaBibliografija/017.jpg, B.M.)
M. Košir je nato še večkrat demonstrirala v teh 40 letih, z istimi tovariši(cami) ob sebi. »Zdaj končno videvam nove obraze, mlado generacijo. Vem, da je čas, da se mi iz let 1968 in 1972 umaknemo iz ulic, ne pa iz aktivnega zavzemanja za blaginjo vseh, najbolj teh, ki so brez štipendij, brez služb, brez stanovanj…«
Pavle Čelik je bil »nekdanji načelnik policije«, piše Jana. (To je bil v časih osamosvojitve Slovenije. V letih 1968 in 1971 je bil sicer odgovoren za študente, načelnik pa je bil Iztok Winkler, piše v omenjeni knjigi. Glej tudi www.sl.wikipedia.org/wiki/Pavle_Čelik B.M. ) Takole delno netočno govori v Jani: »Študentje so dali pobudo, delavci pa so jim sledili na ulico, brez vnaprejšnjega javljanja protestov, tako kot protestnikom očitajo danes.« (O tem, da bi delavci sledili študentom, 1968, ali 1971 ali vmes ali kasneje v omenjeni knjigi ni nič! Pač pa piše, da so predstavniki študentov prijavili zborovanje 6.6.1968 v naselju. Prijavili so tudi protest na Aškerčevi 14.4.1971; le o prijavi zasedbe FF ni nič znanega. Op. B.M.)
In naprej: »Protestirali so proti režimu v Beogradu, JLA, težnjam proti centralizaciji.« (Najbrž tu misli na proteste leta 1988, na Roški?, B.M.). »Leta 1968 ni bilo provokatorjev, nasilnikov – če so bili, smo jih poznali, če bi kdo začel, bi ga hitro popokali.« (Velja tudi za 1971? B.M.) »Takrat so protestirali vsi, ki so danes doktorji znanosti. (? , B.M.) Takrat smo bili na nasprotnih bregovih, danes pa smo prijatelji. /…/ nismo bili sovražniki, ampak samo nasprotniki. In nismo bili nasilni.«
(Tule komentiram izjave udeležencev dogajanj v 1968 in 1971 zato, da bi opozoril na potrebo po točnem poročanju danes, tudi za jutri. In na težave zgodovinopisja. B.M.)

10. - 16. december 2012

Niz decembrskih zgodb. Optimistično. J. Kontler-S., Šolski razgledi, 7.12.2012
V mesecu obdarovanja in iluzij, ko študenti še nimajo izpitov in lahko obiskujejo lokale in – proteste. O teh kolumnistka Jasna Kontler Salamon tokrat ne piše, da ne bo kaj kriva, pravi. Tudi ne o proračunu, ki bo »v najboljšem primeru podaljšal letošnjo finančno agonijo«, in o noveli, ki bo korak nazaj, predvsem zaradi vladne posvojitve agencije NAKVIS. (Člen je umaknjen. B.M.). Čas je za lepše zgodbe.
Novembra je visoko šolstvo dobilo novega državnega svetnika rektorja S. Pejovnika, ki je zamenjal J. Mencingerja, ki je kot rektor zaznamoval zadnje desetletje UL.
Ta je prejšnji teden proslavila 92 letni rojstni dan. Na to bo spominjala razstava v prostorih na Kongresnem trgu o zgodovini MF UL.
V Ljubljani bomo čez dve leti gostili evropsko organizacijo, ki se posveča visoko sposobnim ECHEA www.echa.info . V času prejšnje vlade so o izboljšanju dela z nadarjenimi pripravljali belo knjigo, a je obstala v predalih ministrstva. www.belaknjiga2011.si/.../resitve%20za%20nadarjene%20ucence.pdf
Imamo pa uspešen program mladih raziskovalcev, ki imajo svoje društvo www.drustvo-dmrs.si . Že četrtič je podelilo naziv mentor leta – letos ga je dobil Boris Žemva http://www.arrs.gov.si/sl/obvestila/12/mentor-leta-12.asp glej tudi www.sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Žemva . Pravi, da je najbolj zadovoljen, ko spremlja mlade, ki jim utira pot v svet, od koder se bodo, upajmo, nekoč vrnili … kar pa je odvisno od marsičesa, »a naj ostane pri optimističnem koncu zgodbe«.

Obliž za visoko šolstvo. J. Kontler-Salamon, Delo, 5.12.2012
V komentarju o odnosu med vlado in univerzami J.Kontler-S. piše o popuščanjih »superministrstva« in razlogih zanje.
Odpovedalo se je nameri, da bi samo izbiralo člane agencije NAKVIS. Visokošolska sfera je opozarjala, da bi takšna rešitev v noveli (t.j. da bi člane določala vlada, B.M.) onemogočila njeno sprejetje v evropsko zvezo visokošolskih agencij.
Ministrstvo je izjavilo, da to vprašanje prelaga na čas, ko bo DZ obravnaval zakon o financiranju visokega šolstva, ki ga (v skladu z ustavo) zahteva Ustavno sodišče. Želijo tudi izboljšati »medsebojno zaupanje« in sodelovanje, »h kateremu je pozval na novo izvoljeni predsednik republike«.
Ni pa minister povedal, ali bo to veljalo tudi za sprejemanje proračuna in če bo upošteval tudi lani sprejeti nacionalni visokošolski program.
Komentatorka meni, da je k popuščanju, ki morda naznanja nove čase, poleg protestov prispevala polomija s (večkrat sklicano) sejo (vladinega) Sveta za visoko šolstvo, ki so jo zaradi leporečja, namesto kritike novele zakona, protestno zapustili študentski predstavniki.

Minister Turk ponosen na vlado. Proračun. P.M., Dnevnik, 7.12.2012
Ž. Turku je v ponos, da je bilo v proračun visokemu šolstvu vrnjenih 16 milijonov, povzema ministra časnik. Vladnim kolegom mu je namreč uspelo pojasniti, da gre za pomemben resor, od katerega je odvisna prihodnost države. Njega so prepričala pisma in izjave profesorjev, doktorjev, rektorjev in akademikov v časopisih. Meni, da bodo milijoni zadostovali za modernizacijo in pomlajevanje visokega šolstva, za internacionalizacijo, za preprečevanje odhajanja mladih raziskovalcev. »S tem visoko šolstvo deli usodo drugih področij in ni prizadeto bolj od drugih«, je dejal.
Ga je pa zmotil protest univerz 6.12. Visokošolska srenja bi morala spoštovati korake vlade pri proračunu in z upoštevanjem opozoril na sporno sestavo sveta NAKVIS.

Janša o nevzgojeni mladini. A.B., D.P., Delo, 5.12.2012
Premier in predsednik stranke SDS je novinarjem dejal, da nasilni izgredi (v Mariboru 3.12.) »ne spadajo v normalno, civilizirano državo«, incidente pa pripisal izgubljeni generaciji. »Vsi, ki smo kadarkoli odločali op mladi generaciji, se moramo vprašati, kakšne napake so bile narejene – vsi dosedanji šolski ministri, pa mislim, da tudi g. Štrukelj, ki vodi ceh, ki vzgaja mladino.

Če smo preživeli fašiste, bomo tudi kapitaliste. K. Petrovec, Nedeljski, 9.12.2012
Pisatelj in nekdanji poslanec Tone Partljič piše knjigo o desnem bregu Drave, kjer je Delavska ulica, bolnišnica, domovi za ostarele, pokopališče. Na levem so banke, univerza, občina, škofija, Gosposka ulica…
Skupaj s svojimi Mariborčani je protestiral proti županu. »Na trgu so poleg mene stali športnik, ekonomist, profesorica, igralka, pisateljica, študentje, ki so sicer v Mariboru preveč pasivni. Zgodila se je civilna družba. Če se ji mestna in državna oblast posmehujeta in ne poslušata, ju pač morata poslušati takrat, ko se zgodi kaj hujšega.« Jedro teh uporov je: »Ne imeti ljudi za norca in jih podcenjevati«.
»Potreben je bil le kresilni kamen in vnela se je iskra. Maribor je najhuje že dal skozi takrat, ko je izgubil velike socialistične tovarne leta 1991. Takrat je ostalo na desettisoče ljudi hkrati na cesti. A ni bilo demonstracij, bili so potrpežljivi in sreni, ker se je delala nova država. Rekli so, da bomo vsi lačni, dokler se ta država ne bo postavila na noge. Zdaj pa smo tu, da je 5% ljudi na tuj račun obogatelo, večina pa je osiromašila. To je ljudi dodatno užalilo.« Je na strani ljudi, ki jih prej nihče ni poslušal.
(Kakšen bo epilog?)
»Krize s temi in drugimi ukrepi ne bomo premagali. Nikoli več ne bomo tam, kjer smo bili pred petimi leti, ko še ni krize. /…/ Zadovoljnih Mariborčanov ni več in noben Kangler ne bo več izvoljen. Množica se bo zavedla tudi svojih lahkovernih zablod – da bomo druga Švica, kakor so govorili leta 1990, ko smo mislili, da nam na jugu vsi kradejo.« Niso vsega krivi politiki. »Vsak od nas mora začeti drugače živeti.« Ne ve, kakšne razsežnosti bodo dobili protesti. »A povedati politikom, da ne bodo več hodili po nas, se mi je zdelo nujno in se ne sme odnehati, saj lahko pristanemo v še večji revščini. /…/ Če smo ostali živi, ko so nas okupirali nacisti in fašisti, ker smo se uprli, bomo preživeli tudi nove slovenske kapitaliste in njihove politične pajdaše, saj smo se začeli upirati. Da bi nas ustavili bodo premalo lepe besede in cinični komentarji.«

Miro Cerar: Ko roka roko umije. Zaupanje. S. Čeh, Delo, 7.12.2012
Kako spet vzpostaviti zaupanje, ki je pot do okrevanja in razvoja Slovenije, so se spraševali na okrogli mizi AmCham ( www.amchameu.eu ).
Miro Cerar (PF UL, glej www.student.si/preberi-si/aktualno/intervju-prof-dr-miro-cerar.html , B.M.) je dejal, da se zaupanje izgubi takrat, ko deluje sistem »roka roko umije«, ko se dokumentacijo v nekem primeru založi (npr. Patria) ali izgubi, ko se sodni postopki ne končajo ali drugače od pričakovanja ljudi (npr. Balkanski bojevnik). Ljudje so tako opeharjeni za osnovno pravičnost.
Špela Špik (POP TV) pravi, da mediji nekaterih razvpitih zgodb ne končajo. Ljudje s protesti izražajo svoje mnenje tudi zaradi ljudi, ki so obljube in zaupanje zapravili.
Andrej Vizjak, minister, je dejal, da mu je z vzpostavitvijo zaupanja med socialnimi partnerji uspelo s sprejetjem pokojninske reforme. Da je vrnitev zaupanja pot do okrevanja Slovenije je opozorila tudi Lidija Jerkič (sindikat SKEI), ki je dejala, da je treba v socialnem dialogu poslušati in zaupanje živeti.

Odstopite že vendar! A. Fištravec, V.V. Godina, B. Osonkar, T. Partljič, P. Premzl, B. Vezjak, J. Vidmar. Prejeli smo, Dnevnik, 6.1.2012
Podpisani so navdušeni nad spontano demokracijo v Mariboru, mobilizacijskim uspehom s Facebookom www.facebook.com/kangler.naj.odstopi , glasom »preziranega ljudstva, ki je prišlo do besede in zelo neposredno izrazilo svoje mnenje na ulicah«. Pozvalo je k odstopu župana in mestni svet, in »želijo z zamenjavo političnih struktur, v katere ne več ne zaupajo, doseči boljše življenje.«
Zaskrbljeni so nad »nasilnim, kaotičnim in vandalskim dejanjem«, posameznikov ali organiziranih provokatorjev , in jih obsojajo kot sovražna do protestirajočih. Napad na policiste je škodljiv, čeprav so le-ti morda kdaj prekoračili pooblastila.
Apelirajo, »da strankarska politična elita končno sprevidi, da je prišel čas njihovega slovesa. /…/ Z vsakim dnem, ko se vztrajno oklepa oblasti in dobesedno skriva pred razjarjeno množico, postaja vedno večji grobar demokracije in nas s še večjo silovitostjo v teh težkih časih pelje v prepad!«

Nujno intenzivnejše povezovanje intelektualcev. M.R., Dnevnik, 10.12.2012
Po demonstracijah v več mestih 7. in 8.12. je Miro Cerar (PF UL) dejal, da vidi tri izhode Slovenije iz krize: da vlada in vodilni politiki prisluhne protestnikom ter zagotovijo nacionalni interes; tehnična vlada, ki bi imela podporo civilne družbe; umik sedanjih političnih elit in njihova prenova.
Meni, da bi morala pot iz krize ponuditi politika, v sodelovanju s stroko in drugimi družbenimi skupinami. Vprašanje je, ali je naša civilna družba sposobna najti skupne imenovalce in pozvati politike k uresničevanju določenih ciljev. Ključni problem so izobraženci, ki imajo vodilna mesta v civilni družbi, pri nas zelo polarizirani, mnogi politično pristranski, nekateri celo politikantsko navijaški. Bi pa bilo močno sporočilo, če bi uspeli izobraženci in drugi deli civilne družbe skupaj ponuditi jasne smernice.

Minister, ki mu je uspela pokojninska reforma.
B. Hočevar, Sobotna priloga, Delo, 8.12.2012
Andrej Vizjak (48) elektrotehnik z magisterijem iz avtomatike industrijskih procesov, je šol v politiko, ker v stroki ni dobil službe. Bil je župan Brežic, poslanec, inšpektor za delo, minister za gospodarstvo, sekretar na ministrstvu za delo, in spet minister. Februarja je zamenjal »za to materijo akademsko podkovanega in v nastopih uglajenega Ivana Svetlika«, ki mu je pokojninski zakon padel na referendumu. Kot spreten pogajalec se je pokazal pri sprejemanju zloglasnega ZUJF, ki se je izognil referendumu. »Na koncu je vedno trgovina«, pravi. »Ena stvar gre skozi na račun druge, za vse pa vedno žal ni prostora, tudi finančnega ne«. Najbolj se popušča skupinam z močnimi zastopniki, sindikatom, ki »lahko dajo palico med špriklje«.
Uspelo mu je prepričati sindikate in koalicijske ter opozicijske poslance, da so 4.12. sprejeli Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
»Iz procedure in rešitev na referendumu zavrnjenega ZPIZ-2 smo se veliko naučili. Poslušali smo predvsem ljudi in socialne partnerje in si postavili drug cilj, kot je bil v preteklosti – da ljudje dosežejo 40 let pokojninske dobe«.
Zdaj ga čaka trši oreh Napoveduje se, da bodo pri reformi trga dela zlasti sindikati bistveno zahtevnejši sogovorniki, manj pripravljeni na kompromise.

Obrat na bolje. Borzni komentar. P. Cencelj, Dnevnik, 11.12.2012
Lani smo zaradi nesprejetja nujnih reform in konflikta med političnimi elitami v očeh investitorjev izgubili obraz, trg nam je odmeril višjo obrestno mero. Glavna naša težava je nezaupanje, meni Primož Cencelj (KD Skladi). Protesti na slovenskih trgih imajo tudi ekonomsko podlago. Slišati je negodovanje nad vodenjem države v zadnjih 20 letih. Glavna želja protestnikov je »nov gospodarski model, ki bi vrnil vizijo iz časa osamosvajanja.
Končuje v pozitivnem tonu. »V parlamentu je poslancem uspelo nekaj, česar si še nedavno nismo mogli predstavljati. Potrdili so pokojninsko reformo ter proračuna za leti 2013 in 2014, kar bi znižalo primanjkljaj pod 3%. Za znižanje obrestne mere pa bi potrebovali še več konsenza na ravni reševanja bančnega problema in politčno stabilnost.« Ob načrtovani izdaji obveznic v višini 4 milijarde evrov, »si lahko samo želimo, da bi energijo državljanov, ki se zbirajo na ulicah in trgih, politiki usmerili v dobrobit vseh.«

Spopad ekonomistov. Kdo je resen in kdo slab. B. Glavič, Nedeljski, 9.11.2012
Bojan Glavič povzema polemiko med dvema skupinama (naših) ekonomistov – neoliberalci (oz. mladoekonomisti) in njihovimi (večinoma starejšimi) nasprotniki. Neoliberalci (njihov »oče« je nobelovec M. Friedman) govorijo o privatizaciji, deregulaciji in nezmotljivosti trga že od časov Reagana in Tacherjeve, in tako spodbujan pohlep naj bi zakuhal sedanjo krizo. Po njih udrihajo ugledni ekonomisti, kot sta nobelovca J. Stiglitz in P. Krugman. Naomi Klein, avtorica Doktrine šoka opozarja, da je neoliberalizem krizo skušal izkoristiti za izpeljavo svojih zamisli: »Ta fundamentalna oblika kapitalizma je vedno potrebovala nesreče, da je napredovala.«
Publicist Janko Lorenci je v kolumni Mladine zapisal, da so neoliberalci (tudi neoti) »slabi ljudje. Ker pač širijo in izvajajo ideologijo, ki spravlja družbo v težave in veliko večino ljudi onesrečuje. /… družbo in posameznike kvari, jih razčloveči in jim prinaša trpljenje. /…/ sistematično uničuje javni sektor, ki ima pred očmi interes večine, ne pa dobiček, ki žene zasebnike.« Slovenija ga uvaža prek EU, meni, kar traja že dolgo, s sedanjo oblastjo pa je dobil pospešek. »Premier Janša sicer velja za človeka brez trdnih prepričanj, a vztrajno povzdiguje neote v sfero oblasti«. Nekaj splošno znanih našteje: J. Šušteršič, I. Masten, J. Damijan, Brščič, B. Zakrajšek, M. Mrkaić, Pezdir, Ž. Turk…»Predstavljajo se za klasične liberalce, sovražijo sindikate«, so za privatizacijo in proti t.i. nacionalnemu interesu. »Posebno škodljivi so tisti aktivni neoti, ki neoliberalizem intelektualno utemeljujejo (akademski ekonomisti), tisti, ki ga širijo preko medijev, predvsem Finance, in tisti, ki ga uveljavljajo v sferi oblasti«.
Lorenciju je odgovoril Igor Masten (EF UL) in ga označil za pisuna. Ekonomiste ironično ločuje na resne in neresne. Med neresnimi naj bi bili on, pa J. Damijan, S. Polanec in minister J. Šušteršič, ki zagovarjajo ustanovitev t.i. slabe banke. Iz člankov v Dnevniku, Financah, Večeru in Mladini identificira t.i. resne ekonomiste, za katere naj bi bilo značilno tudi majhno število znanstvenih objav: V. Bole, J. Mencinger, I. Ribnikar, F. Štiblar, F. Križanič, A. Kešeljević, J. Prašnikar, in M. Gaspari. (Večina jih dela na EF ali PF UL op. B.M.).
Žogico je vrnil ekonomist Andrej Cetinski, ki meni, da so našteti »resni« ekonomisti »s svojimi idejami in drugimi aktivnostmi veliko prispevali, da je Slovenija vse do pred nekaj leti veljala za zgodbo o uspehu.« Danes je drugače, tudi zato, ker je (Janševa) vlada po 2004 poslušala ekonomiste »z veliki številom objav«. Majhen del Slovencev je koruptivno obogatel, poskril bogastvo v davčnih oazah in oslabil konkurenčnost gospodarstva in ogrozil socialno varnost velikega dela prebivalstva. Zdaj je treba opustiti to usmeritev, menijo »resni« ekonomisti, tudi npr. slabo banko in državni holding. Ti zagovorniki t.i. keynsijanske šole (po M. Keynesu) poudarjajo pomen države pri reguliranju trga in zagotavljanju javne blaginje.

Na agendi. I. Grdina, Dnevnik, 8.12.2012
Zgodovinar Igor Grdina (ZRC SAZU) satirično predstavlja prispevek nekaterih strok(ovnjakov) k učinkovitosti obravnave javnih zadev po svetu in doma.
Ta bi » terjala skupne ključe k njim tako pri izbiri tem kot pri načinu obravnave.
A vnaprejšnja izbranost predmeta razprave in danost metodologije, ki odpirata vrata specializaciji, sta sinonim za omejitve.« Citira Clemenceauja o vojni, ki je preresna stvar, da bi jo prepustili soldatom. Satirično se sprehodi skozi zgodovino (znanosti).
Ljubi Bog je bil očitno laik, ker je ustvaril zapleteno DNK. Darwin, univerzitetno izšolani pastor (na Cambridgeu, http://sl.wikipedia.org/wiki/Charles_Darwin ) je razvil idejo naravnega izbora. Tudi dednost je razkril menih Mendel. Primarno emisijo denarja je izumil Mefisto, t.j. Goethe v Faustu in upesnil tudi misel moralnega filozofa Smitha, da bogastvo prihaja iz zemlje in iz dela.
Na Slovenskem so nam agendo »najprej določali duhovniki, nato advokati, komunisti in pisatelji, sedaj pa /…/ ekonomisti«. Trubar je bil duhovnik - književnik in je prvič zapisal ime domovine – slovenska dežela, ki so jo odvetniki prestavili v realnost, pri čemer se je obtolkla; komunisti so z obrestmi na Marxov Kapital oblikovali t.i. slovensko zlato dobo, tako da »se je malodane pozabilo na vse rdeče v njej«. Pisatelji so za nas »naredili prve korake v trdi svet suverenega odločanja o lastni usodi. Če ni bilo bleščeče, je pa (p)ostalo vsaj neizbrisno.«
»Ekonomisti so z bivšim pesnikom Mićom Mrkaićem« (objavljal je v Dialogih) premišljevalnem gospodarskih vprašanj odprli okno, na hodnike oblasti postavili ročni nogomet, a se je njihova učenost »kmalu razkrila za neučinkovito splošnoslovje. /…/ In dalje: za sledenje geslu Šparajmo, pa naj stane kar hoče, je prej kot znanje /…/ potrebna /…/ trpežnost. Teža ekonomistom devalvira, bližamo se črnim luknjam, ki ukinjajo zakonitost, zato so na vrsti fiziki. »So specialisti, a suvereno posegajo v vse.« Njihov idealni tip je »resolutni šef ARRS Franci Demšar, ki mu je lahko vseeno, kdo je pod njim minister (proti) znanosti.« Za upognjence-trabante okrog njega, zakoni že ne veljajo več. I.G. bridko navaja Stalina, da znanost ne more cveteti, če ni mogoča kritika tistih, ki se štejejo za njene avtoritete.
Predlaga, da opustimo specialistično monokulturo. »Naša življenja so preresna zadeva, da bi jih zaupali ekspertom za črne luknje. Saj lahko tudi na Slovenskem ravnamo pametno – vsaj potem, ko smo preizkusili že vse druge možnosti.«

Proti obglavljeni znanosti in o »smetani najboljših genov«.
(54 podpisnikov), Prejeli smo, Delo, 8.12.2012
Podpisniki (večinoma zaposleni na UL) se odzivajo na odprto pismo vodstva SAZU ministru Ž. Turku: Ne izgubimo znanja in najboljših genov (Delo, 29.11.2012). Z marsičem v pismu strinjajo, opozarjajo pa na nekaj ideoloških vsebin. Nesprejemljiva je »obramba« slovenske (uporabne) znanosti z biološkim argumentom, saj je bilo sklicevanje na gene v preteklosti politično zlorabljeno. Prav tako nasprotujejo ločevanju znanosti na uporabno in neuporabno, na tehnike in naravoslovce ter družboslovce in humaniste in študijskih programov na tiste, ki izobražujejo »zaposljive« in »nezaposljive« diplomante. Je izobraževanje krivo, da mladi ne dobijo zaposlitve, ali narobe, ker zanje ni delovnih mest? In so prisiljeni »sprejemati nizko plačana začasna ali honorarna dela tudi v znanstvenih projektih«. Problem »ni (le) beg možganov, temveč njihovo zatrtje, v katerega silimo z varčevanjem pri izobraževanju«.

Bankrot neke generacije. Protislovja. D. Slabe, Delo, 8.12.2012
»Računalnik ves čas na kolenih, v eni roki mobilec, v drugi diploma. Popoldne na demonstracije, zvečer pa prespat nazaj v »hotel Mama«, opiše podobo »izgubljene evropske generacije«, tudi naše, Damijan Slabe. Zaslužek – malo boljša žepnina. »Kariera? Napredovanje? Družina? Lastna streha nad glavo? Pozabite. Morda enkrat po štiridesetem, če bo sreča«.
Celo Evropska komisija (EC) je dojela, da je brezposelnost mladih v EU hud problem. »In da ne kaže več ignorirati svaril uglednih evropskih humanistov, filozofov i sociologov, ki že dolgo opozarjajo, da bo imelo noro varčevanje in praznjenje državnih proračunov, iz katerih politiki financirajo banke, katastrofalne posledice.« Uničenje socialne države, pavperiziranje srednjega sloja, pokitajčenje trga delovne sile, varnostne (radikalizem, skrajne ideologije, sovraštvo do tujcev…). Na koncu bo zaradi »prekinjenega dotoka svežih idej in mladih izobraženih strokovnjakov ter zaradi njihovega zamujenega razvoja hudo škodo trpelo tudi gospodarstvo«.
EC priporoča članica, da brezposelnim, mlajšim od 25 let v 4 mesecih zagotovijo zaposlitev, kar bo morebiti podprla s svojimi skladi. »Ker notranji trg delovne sile menda ni v njeni pristojnosti. A vmešavanje v zategovanje pasu, v skupno financiranje in reševanje bank ter v zaukazano proračunsko varčevanje pa je?«

Bitka za znanje. M. Zupančič, Delo, 8.12.2012
O zahtevah mladih piše Milena Zupanič. Meni, da je bil med protesti, ki smo jim priča »miren prihod študentov pred parlament vendarle nekaj posebnega. Študentje in profesorji so bili bitko za znanje, ki bo določala jutrišnjo raven celotne slovenske družbe. Ne delavci in kmetje, vsako sodobno družbo lahko v resnici do dna pretresejo prav študentje«. Zato ni čudnega, da je oblast v parlamentu vzela (visokemu šolstvu) manj denarja, kot je nameravala. Čeprav so poslanci SDS nasprotovali popuščanju, je »njen minister Ž. Turk /…/ povedal, da so se v resnici že prej odločili teh 16 milijonov nameniti visokemu šolstvu in znanosti, vendar vlada tega ni vnesla v proračun, ampak je hotela sredstva prerazporejati med letom./…/ Ups! /…/ Vlada bi najprej na zunaj vzela, s tem pa posredno prisilila univerze in posamezne fakultete, njihove dekane in direktorje /…/ institutov /…/, da bi drug za drugim klečeplazili okrog ministra, ker bi bilo od njegove dobre volje odvisno, ali bo določena ustanova preživela ali ne. Precej perfiden način vladanja, ki bi potisnil enega najpomembnejših sektorjev v državi v hlapčevstvo. In približno sto tisoč študentov, profesorjev, raziskovalcev in drugih zaposleni bi moralo sklonjenih glav čakati na drobtinice.«
Poslanci SDS so na koncu dvignili roke za teh 16 milijonov, sicer bi bili v zgodovino zapisani kot nasprotniki znanja. Toda še vedno ostaja možnost prerazporejanja med letom, kar bo vir prepirov. Vlada s slabitvijo javnih univerz podpora ustanavljanje profitnih zasebnih šol. Utegnejo se zgoditi šolnine, v škodo mladih, najrevnejših.
Potreb mladih, brez mesta v družbi, služb in stanovanj ne gre podcenjevati, piše komentatorja in napoveduje: Tokrat se je resda zbralo nekaj tisoč študentov in njihove povezane roke so sklenile obroč okrog hiše demokracije, toda svoje prave moči še zdaleč niso pokazali.«

Javna uprava. Med strokovnostjo in diletantizmom.
J. Šmidovnik, Delo, 7.12.2012
»Javna uprava je strokovno izvršilni aparat, s katerim deluje država pri opravljanju svojih nalog«, definira Janez Šmidovnik (FU UL). Loči sektor državne uprave in lokalne skupnosti ter sektor javnih zavodov/podjetij v šolstvu, (v znanosti?, B.M.), kulturi, zdravstvu, socialnem varstvu, komunali, energetiki, prometu in zvezah, vodnem gospodarstvu itd. Je največji zaposlovalec in proizvajalec dobrin in storitev, pa tudi porabnik proračunskih sredstev. Opozarja, da bi varčevanje pri javni upravi povečalo socialno diferenciacijo in zmanjšalo družbeni standard na mnogih področjih
Značilen problem naše politike je, da le-ta podcenjuje svojo upravo. »Politika ima absolutno premoč nad upravo in s tem nad stroko; zato nastaja strokovni manko v delovanju vseh državnih organov in služb«, pri nastajanju in izvajanju politik in zakonodaje. »Uprava nima družbene moči, da bi se lahko uspešno uveljavila s svojimi stališči«, zaposleni se zato »raje umikajo v druge službe, vanjo pa prihajajo ubogljivejši, predvsem tudi tisti iz političnih vrst, ki bi jo sicer kot državni funkcionarji morali zapustiti ob prenehanju mandata«.
Zato se dogajajo stvari, ki se ne morejo v razvitih državah, npr. 26.000 upokojencev dobi obvestilo, da se jim je (z odločbo določena) pokojnina zmanjša; napačno gospodarjenje z gozdovi in propad lesarstva; poplave, zaradi neurejenih vodotokov in ker nimamo javne službe za obrambo pred vodami.
Slovenija ima torej »na številnih področjih že uresničeno podobo »vitke države«, ne na temelju neoliberalizma« pač pa zaradi (napačne) izbire med strokovnostjo in diletantizmom, po Webru.
(O izobraževanju za delo v upravi glej: www.fu.uni-lj.si/uprava/I1.asp#2 , B.M.)

Državljan v akciji. Islandska zgodba. I. Štaudohar, Sobotna priloga, Delo, 8.12.2012
Islandija je leta 2008 doživela bankrot, nato pa upor ljudstva in obnovo države.
Irena Štaudohar kot vzroke našteva »znanih stvari: korupcija, nepotizem, pohlep in zamisel politike in ekonomistov, da mora ceno za vse te grehe, zaradi katerih je bogatela elita, plačati ljudstvo.« Po spontanem protestu se je pojavilo civilno gibanje navadnih ljudi, izvolili so forum 950 državljanov, ki so na novo napisali ustavo, zamenjali so predsednika in vlado, proti bankirjem uvedli sodne postopke.
Ministrica za izobraževanje, znanost in kulturo Katrin Jakobsdotur (*1976) je za Guardian www.guardian.co.uk poudarila pomen vlaganja v kreativno industrijo (npr. film) in kulturo, namesto v banke. Pozornost namenjajo izobraževanju. Kreativnost, pravi, je le eden od temeljev islandske izobraževalne politike, preostali so pismenost, enakost, demokracija in ekologija.
Minister Žiga Turk pa na svojem blogu www.blog.zturk.com citira knjigo Ayn Rand Atlas Shrugged (1957), ki obožuje bogate, nasprotuje javnemu zdravstvu, javnemu šolstvu, povzdiguje pohlep in zaničuje altruizem ter revne. Knjiga je čitanka (desnih republikancev, B.M.) čajankarjev v ZDA.
(Glej tudi www.reporter.si/novinarka...štaudohar-o...žigi-turku/13091 B.M.)

Pisma. …3. Čas nasilja. Mladina, št.48. B. Kirn Štendler, Mladina 7.12.2012
Bralka Brigita Kirn Štendler, prof. pedagogike in sociologije je 3.12.2012 na TVS gledala oddajo o demonstracijah z gostoma. Lojze Ude (PF UL) je opisal bistvo in vzroke, Ivan Štuhec (TeoF UL) pa je pokazal popolno nepoznavanje problematike. Ni razumel »sporočil, ki jih pošiljamo ljudje, ki protestiramo«. Povedal je, da bi morali biti protesti prijavljeni in predlogi dovolj jasni. Bralka ne more verjeti, da predstavnik cerkve, ki bi morala biti na strani ponižanih in razžaljenih ni sposoben slišati zahtev ljudstva: »pravično državo, odstop skorumpiranih inkriminiranih politikov, sankcioniranje gospodarskega kriminala, odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, vrnitev pravic delavcev, pokojnin upokojencem, ki so jim jih neupravičeno zmanjšali z ZUJF-om, hrano otrokom v šoli, univerzam sredstva, da bodo lahko izpeljale izobraževalne programe…«
»Protestiramo zato, da postanejo v naši državi osnovne vrednote poštenost, strokovnost, solidarnost, družbena odgovornost, moralno in etično vedenje«. Slovenski narod ima (kljub begu možganov) še vedno »dovolj strokovnjakov, ki so pripravljeni in sposobni spremeniti sistem, ki ne deluje!«

Zima našega nezadovoljstva. M. Štefančič, Mladina, 7.12.2012
Kratko zgodovino slovenskega bežanja pred politiko in prihajanja k sebi začenja Marcel Štefančič jr. z Jerry Rubinom, študentskim vodjem konec '60 v ZDA, ki v avtobiografiji zapiše: »V petih letih, t.j. od 1971 do 1975, sem neposredno izkusil trening est, gestalt terapijo, bioenergetiko, rolfing, masažo, jogging, zdravo hrano, taj či, terapevtski postopek Esalen, hipnozo, sodobni ples, meditacijo, metodo nadzora misli po J. Silvi (Silva Mind Control), gibanje Arica, akupunkturo, seksualno terapijo, reichovsko terapijo in More House – samopostrežni tečaj iz Nove zavesti«.
To citira C. Lasch v (nedavno prevedeni) knjigi Kultura narcisizma, kjer piše o ukvarjanju s samim seboj, h kateremu so se zatekli Američani po travmatičnih '60 letih. Tudi Slovenci so se po travmatični dobi komunizma in osamosvojitvi »zatekli k narcističnemu ukvarjanju s sabo«, terapijam, jogi in maratonu, v zasebno uspešnost, osebno rast, dobro počutje, ipd.
»Politične, finančne, družbene elite niso imele nič proti tej novi narcistični skrbi za dušo in telo.« Če je bilo treba so tekle z ljudstvom, vsaj mali maraton. Boljša kondicija, boljše izkoriščanje. Potem je postalo jasno: Politiki so za »neoliberalizem – reforme, privatizacijo, deregulacijo, vitko državo«, ker eliti prinaša več dobička. Hočejo, da se tisti pod njimi tresejo, živijo v strahu, začeli so kaznovati (varčevanje, radarji!) in tako žaliti ljudi.
M. Štefančič vidi v slovenskih protestih intrigantno paralelo z italijanskimi Rdečimi brigadami. Tudi te »reform niso trpele, ali bolje rečeno, v tistih, ki so hoteli reformirati ali humanizirati kapitalizem, so videli le marionete kapitalističnih elit. Še več, politike, sindikaliste in profesorje, ki so se borili za reformiranje in humaniziranje kapitalizma, so obsodili celo na smrt. Zakaj? Iz preprostega razloga: če kapitalizem reformiraš in humaniziraš, potem nikoli ne bo padel. Cilj revolucije pa je, da pade.«
Domneva, da so Slovenci zadnja leta vse to trpeli in se ukvarjali s seboj zato, da bi politične in finančne elite šle do konca – takrat bomo šli do konca tudi mi in vam »vsilili revolucijo – korenito spremembo tega, kar se greste!« In elite so res šle tako daleč, da so ljudje našli smisel – da »morajo nujno sami narediti program sprememb in platformo nove družbe (in magari tudi novo ustavo), če ne bo to namesto njih storila politika. In da se bodo v nasprotnem primeru le okrepile fašistoidne zahteve po »redu« in »čistosti«. Gre za to, »kaj boš naredil v času, ki ti je še ostal.«

O možnostih in nevarnostih. J. Trampuš, Mladina 7.12.2012
O oblikovanju alternative po vrenju po Sloveniji piše Jure Trampuš. Bolj kot protestniške množice, ki jih lahko obvlada policija, so oblasti nevarne organizirane skupine in sindikati. V Ljubljani je nastala Koalicija solidarnih, sindikatov in organizacij, ki so 17.11. sodelovale na demonstracijah na Kongresnem trgu.
Pridružila se je Asociacija nevladnih organizacij in samostojnih kulturnih ustvarjalcev ter umetnikov, da bo lažje dosegli spremembe, pravi Jurij Krpan (galerija Kapelica)
Mitja Urbanc (ŠOS) pravi: »Študenti smo bili pripravljeni sprejeti del sistemskega varčevanja, a to je bil maksimum, danes pa smo soočeni z enostranskimi varčevalnimi predlogi, ki so namenjeni predvsem mladini. Bilo je dovolj.«
Miha Kordiš (študentska organizacija Iskra) pravi, da so bili v času zasedbe FF UL naivni, uspeha pri zahtevah ni bilo, jeseni pa »smo začeli graditi mrežo med študentsko populacijo«.
Branimir Štrukelj (SVIZ) pravi:«Gre za prvo kombinacijo sindikatov, civilnih gibanj in združenj. Uspelo se nam je dogovoriti o ključnih točkah skupnega delovanja: to je zaščita pravne in socialne države, zagovarjanje vzdržnega razvoja, družbene odgovornosti podjetij, omejevanje dobička kot nosilnega gibala družbe, skrb za okolje.« Koalicija solidarnih naj bi delovala stalno in bi tudi spodbudila sindikate k bolj sodobnemu razmišljanju. »Cilj je delovanje na vseh strateških družbenih točkah za preprečevanje neoliberalnega koncepta družbe, ki nam grozi. Seveda znotraj politike, a za zdaj smo mišljeni le strogo civilno.«
Primož Kraševec,sociolog (Delavsko pankerska univerza DPU www.dpu.mirovni-institut.si) pravi, da je alternativa sedanji politiki v sodelovanju med sindikati in družbenimi gibanji. Sindikati so bolj organizirani, gibanja spontana, kreativna, združevanje moči bo produktivno. Iz tega lahko nastale leva stranka. Protesti se lahko obrnejo v tehnokratsko smer, da nas bodo rešili pošteni strokovnjaki, v desno ali v levo. »Žal je zunajparlamentarna levica, četudi se počasi krepi, v Sloveniji še vedno šibka.«
Luka Mesec (DPU) pravi, da je »pomembno, da se kritično reflektirata alternativi liberalnemu kapitalizmu, realno obstoječi socializem in zahodni tip socialne demokracije«. Pravi, da je leva stranka možna. V Grčiji je nastala Sirizia, v Franciji Fronte de Gauche, V Nemčiji Die Linke, V Španiji Izquierda Unida, ki sledijo »ideji demokratičnega socializma, ki je ovrgla vero v zveličavnost trga in hkrati stremi k izumljanju novih oblik demokracij«.

Kako so se končali upori? B. Repe, Mladina, 7.12.2012
Iz zgodovine slovenskega uporništva Božo Repe (FF UL) zaključi, da v takih razmerah vseh politikov ni mogoče metati v en koš, sicer se protesti izpraznijo ali pa so izrabljeni. Zato je danes težko uresničljiva zahteva po zamenjavi političnega razreda v celoti. Nova generacija politikov lahko izide iz civilnodružbenih gibanj, tako kot v '30 in '90 letih 20.stoletja.
Naše uporništvo deli na nacionalno, socialno in kombinirano. Upori so lahko spontani ali organizirani, tudi ekstremizma ni manjkalo, zmede in nejasnosti. Kasneje jih interpretira vsak po svoje.
Srednjeveški kmečki punti so bili socialni, tudi zadnji, Tolminski (1713). Takrat so se kmetje uprli, zaradi davkov proti državi in cerkvi, »tistim, ki so si uzurpirali državo«. Aktualno. V drugi polovici 19. stol. so se z organiziranim delavskim gibanjem (izobraževalne organizacije, društva, kasneje stranke) pričele stavke in demonstracije. Vrhunec je bil v '80 letih 19. stol, ko so bili aktivni tudi anarhisti (»krvavški« proces v Celovcu). Osrednja osebnost je bil F. Železnikar.
Med 1.sv. vojno so se upirali slovenski vojaki npr. v Judenburgu in Murauu. Preporodovci (večinoma dijaki) so bili povezani s srbsko nacionalistično organizacijo Mlada Bosna in se borili za Jugoslavijo. Oktobrska revolucija je segla do Prekmurja.
Množično zborovanje je bilo 29.10.1918 v Ljubljani. Takrat je na balkon Deželnega dvorca (danes rektorata UL) stopil nadporočnik M. Rostohar, potegnil sabljo in vzkliknil »Mi, vojaki, odrekamo pokorščino Avstriji in prisegamo zvestobo svoji narodni državi Jugoslaviji«. Knezoškof Jeglič je pristopil in dejal: »To je pa revolucija!« Da, prevzvišeni, je odgovoril častnik. (Kasneje je M.R. sodeloval pri ustanovitvi UL, odšel zaradi krivične obtožbe, v Brnu ustanovil FF, se 1948 vrnil in ustanovil odd. za psihologijo FF UL. Na balkonu in pod njim so se tudi kasneje dogajale pomembne stvari. Glej www.sl.wikipedia.org/wiki/Mihajlo_Rostohar in tudi naslovnico moje knjige Ključ je v naših rokah, v kateri je tudi pregled študentskega uporništva do '80 let 20.stol. B.M.)
V Ljubljani je bil aprila 1920 na Zaloški spopad med stavkajočimi železničarji in vojsko; grožnja z njo je bila pogosta tudi kasneje, v socializmu in še danes imajo nekateri »podobne skomine«, piše zgodovinar. (Tudi) v kraljevini SHS/Jugoslaviji so delovale desničarske in/ali nacionalistične skupine npr. Orjuna, s katero so se spopadali (npr. Trbovlje, maj 1994) delavci in komunisti. Ti so imeli nekaj časa Proletarske akcijske čete. V '30 letih so delovali ilegalno in v sindikalnem in ljudskofrontnem gibanju (npr. stavke rudarjev, tekstilk, zlet Svobode v Celju 1935). Po tujih vzorih so nastale profašistične organizacije, na Hrvaškem Ustaši.
Skrajne organizacije so bile tudi na katoliški strani, ki se je v Katoliški akciji organizirala v '30 letih »proti liberalizmu, sekularizmu in socializmu /…/ za prenovo krščanskega življenja«. Gimnazijski profesor E. Tomec je (1931) organiziral Mladce profesor TeoF UL L. Ehrlich pa Stražarje. (Glej Kremenšek S. Slovensko študentsko gibanje 1919 – 1941. MK, Lj., 1969 in www.sl.wikipedia.org/wiki/Ernest_Tomec, www.sl.wikipedia.org/wiki/Lambert_Ehrlich . B.M.)
'30 leta so bila burna, uvod v vojno so bile množične demonstracije proti trojnemu paktu, ki so se končale z vojaškim udarom. Nato je bila vojna, »ta pa je prinesla novo generacijo politikov, in ko se je končala, nov sistem.«
V letih po drugi vojni je bil najbolj odmeven štrajk v (zasavskih) revirjih 1958, bilo je več prekinitev dela. Stavka delavcev v Litostroju 1987 je prinesel prvi neodvisen sindikat in poskus F. Tomšiča,da ustanovi socialdemokratsko stranko. Najbolj množično nacionalno gibanje je nastalo leta 1988 v podporo četverici (JBTZ), zaradi sojenja pred vojaškim sodiščem. Sledila je osamosvojitev (1991) in nova generacija politikov je izšla iz gibanj konec '80 let.
(Zanimivo je, da zgodovinar ne omenja dogajanja v Ljubljani (in na Igu) leta 1848, pa povojnih manifestacij, npr. za Trst (1953), v podporo zamejcem (1957, 1969), niti protestov v t.i. cestni aferi 1969 in tudi ne študentskega gibanja 1968-1972 ter drugih protestov, tudi študentskih v '80 letih. Glej Vodopivec P. Od Pohlinove slovnice in do samostojne države. Lj. 2006 in bolj podrobno Čelik P. Policija, demonstracije, oblast. Lj. 1994. B.M.)

Adam Michnik, poljski disident in kritik. B. Mekina, Mladina, 7.12.2012
V pogovoru A. Michnik (1946), svetovalec poljske Solidarnosti, zdaj urednik Gazete Wyborcze govori tudi o današnjih (vzhodno)evropskih in slovenskih protestih.
»Zdi se mi, da v naših državah v ospredje prihaja nova, mlada generacija, ki ni več navdušena nad svobodo, ampak je prej razočarana nad tem, kaj je ta svoboda prinesla. /…/ seveda brezposelnost, posredno pa tudi čas brez velikih idealov. Ti protesti v Sloveniji, kot jih razumem, so zato predvsem odziv in upr, ki je brez programa. /…/ recimo tudi proti korupciji. » Te demonstracije so »šele začetek, skozi njih se bo v novih generacijah vzpostavila nova zavest.«
Temna stran demonstracij, tudi v Sloveniji je npr. razbijanje šip, kar je »nekakšna deklaracija intelektualne in politične nemoči. /…/ Svetla stran pa je, da protesti dokazujejo živo družbo, ki se je izognila apatiji.«
»Če bi iskal podobnosti, je zame še najbližja ta s protesti iz leta 1968. (Misli na pariški maj, B.M.). Tudi tisti protesti so bili neusmerjeni, imeli so lažno okrasje, šlo je za zahtevo po civilizacijski spremembi, protestniki so nosili transparente Marcuseja, Mao Cetunga, Trockega, Che Guevare. Kar seveda ni imelo nič skupnega z realnostjo, kaj ti tista ideologija iz leta 1968 ni mogla biti udejanjena niti v Franciji niti v Italiji.« (Za naše gibanje in njegovo okrasje ter ideologije glej zbornik: Študentsko gibanje 1968-1972 (skupina avtorjev), Lj. 1982., B.M.) » Kljub temu so bile posledice. V Nemčiji so se študentska gibanja znala organizirati v politično stranko, to so postali Zeleni, ki so ostali v parlamentarni politiki in prišli dvakrat tudi na oblast. Po drugi strani so se ti aktivisti razpršili po drugih političnih formacijah.« Bili so svetovalci Sarkozyja in zdaj Hollanda, v ZDA Clintona.
»Ljudem v demokratični državi ne smemo prepovedati protestov ali jih kakorkoli omalovaževati. Sam protest lahko prisili oblast in javnost k premišljevanju in šele potem se lahko /…/ forumi ustvarijo prostor za javno razpravo o spremembah, ki so nujne. Včasih torej šele protesti povzročijo, da postane refleksija o spremembah sploh možna.«

Onesnaženje je grožnja za ves svet. Zelena skupina, Delo, 6.12.2012
Kako z znanostjo ohraniti ravnotežje na Zemlji se ob podnebnih pogajanjih OZN v Katarju sprašuje skupina zunanjih ministrov, tudi slovenskega. Okoljske teme so namreč del zunanjepolitične agende. Pri iskanju odgovorov jim je pomagala Lučka Bogataj (BF UL) in članica IPCC, Medvladnega odbora za podnebne spremembe, ki je most med znanostjo in javno politiko.
Skupina meni, da se z ustreznim seznanjanjem z znanstvenimi dognanji lahko krepi zavest nosilcev odločanja, da se lahko pripravijo in odzovejo na podnebne spremembe, ki zbujajo skrb. Po 4. poročilu IPCC so najpomembnejše: dvig povprečne svetovne temperature za 2 C°; več skrajnih podnebnih pojavov; države v razvoju so bolj na udaru; večina prebivalstva bo čutila poledice; segrevanje za več kot 3 C bi povzročilo velike spremembe, npr. taljenje arktične plošč.
Med primeru dobrih praks navajajo projekt Slovenija znižuje CO2. Pozivajo vse, »da bolje izkoristijo znanstvena dognanja, ki so učinkovito orodje za skupno iskanje rešitev.«

Slovenščina in njeni ubogi otroci. Pošta. M. Kmecl, Dnevnik, 6.11.2012
V odzivu na prispevek v Dnevniku 19.11. 2012 Matjaž Kmecl (akademik, FF UL, www.sl.wikipedia.org/wiki/Matjaž_Kmecl ) piše o slovenščini na UL nekoč in danes.
Ob ustanavljanju UL je (skoraj) vsa polobla t.i. eksaktnih ved počenjala, »z rektorjem vred vse, da bi se izognila slovenščini kot »hišnemu jeziku«. Sprva naj bi se predavalo v nemščini ali vsaj »srbohrvaščini«; izgovor je bil, da ni izdelane strokovne terminologije. Zato se »nekaj fakultet odprli samo zasilno, prva dva letnika«. Študij bi se nadaljeval v Zagrebu (tako je bilo z MF, morda še s kakšno študijsko smerjo, B.M.) in eden od načrtov je predvideval depandanso v Ljubljani. Potem so začeli sistematično zbirati slovensko strokovno izrazje (Janez Plečnik je zbral 1500 medicinskih gesel), na drugi strani pa so se še oglašale »zahteve po nemščini kot univerzitetnem jeziku«; do 2. sv. vojne.
Desetletja kasneje se je svet globaliziral z anglo-amerikanščino in prejšnja opozicija se zdaj zavzema za angleščino, v kateri bi se naj bilo mogoče slovenski znanosti »pozicionirati« in »rangirati« globalno. Zaradi tega naj bi se anglizirali vsi desettisoči študentov. Spet se je razvnela jezikovna vojna med globalisti in »zapečkarji, z istimi (proti) argumenti. V utemeljevanju (skoraj) nikoli niso vključene nejezikovne prvine: morala, samozavest, račun, piše M. Kmecl in pojasnjuje:
Morala pravi, da pragmatizem ne odvezuje: »slovenščina je za Slovenca, tudi univerzitetnega profesorja in raziskovalca, kaj šele za vse druge, moralno vprašanje«, sestavina »naše kulturno-civilizacijske neponovljivosti«, tudi EU.
Samozavest ali samopodcenjevanje? Ustvarjalne glave se bodo zmeraj lahko mednarodno »pozicionirale«, tudi v tujini. »Slovenščina pač ni svetovni jezik, je pa nekakšen prstni odtis duha in narekovalec logike vsakomur, ki se je vanjo rodil.«
Račun ali splačljivost? V »mreži indeksiranja in citiranja, s katero (naj bi) se meri(la) vrednost raziskovalnega dela, velja angleško napisan članek pri nas vnaprej in samodejno več«. Slovenščina pa je še težja in dražja ter ne prinaša »točk« v kvalifikacijskem uradovanju. »Stvari so precej bolj banalne, kot bi se dalo sklepati po velikih (in veliko) besedah.«
Jezikoslovec Kmecl piše, da je jezik »urna zadeva«, lahko ugasne v dveh generacijah. Zakaj bi bil strokovni jezik izjema? Ker je natisnjen? »Neraba pomeni postopno odmiranje in na koncu izumrtje«. (Velja za narod, univerzo in pamet. B.M.)

NE združevanju ACS v Nacionalni inštitut za razvoj izobraževanja,
NE za ne-dialog. I. Srebotnik, Šolski razgledi, 7.12.2012
»Sem še iz časov leta 1968-1969, ko smo študenti dokazali, da razmišljamo s svojo glavo in da nam je mar za dogajanje v družbi«, piše Ida Srebotnik (Andragoško društvo Slovenije www.andragosko-drustvo.si ). Po tolikih letih, ko naj bi bil dialog nekaj samo po sebi umevnega, pa na mnoga pisma in strokovne utemeljitve proti združevanju Andragoškega centra Slovenije www.acs.si (ust. 1991) od uradnikov z ministrstva ni odgovora. Predlog novega inštituta je nestrokoven, »vkup zmetan«, brez analiz, brez sodelovanja strokovnjakov, nihče ni nič vprašal zaposlenih in uporabnikov ACS. Navaja misli podpore sociologa Toneta Krambergerja (FDV UL):
»Slovenci smo že kar zloglasni po občasnem zanikanju, če ne že kar uničevanju težko vzpostavljenih lastnih civilnih in strokovnih ustanov, institucij in dosežkov na določenem področju. Razlogi, ki se pri tem navajajo, sploh niso podani racionalno, ampak emocionalno, še bolje interesno, kot ponovitev nikoli dokončanega kulturnega boja pri nas. Namesto dogovorjenih popravkov obstoječih institucij se pripravi čistina za navidezne novogradnje, spremlja pa jih golo komandiranje oblasti pretežno vdanih začetnikov, povzpetnikov in njihovih botrov. Takšne Pirove zmage vedno znova uprizarjajo eno izmed najbolj žalostnih in zavrženih početij kolektivnih akterjev pri nas – poskus totalne diskontinuitete profesionalnega polja, skrivaštvo v odgovornosti, in, končno, lustracijo. Posledice so razvojno pogubne, drsimo v anemično stanje, takšno, v katerem ni občutka in ne kapacitet za gojenje zaupanja, za diferenciacijo strok in drugih sodobnih pogojev za razvoj miroljubnih, trajnejših skupnosti.«

Ilija Mrmak 1925 – 2012. J. Muršak, Šolski razgledi, 7.12.2012
Profesorja I. Mrmak, ki je na FF UL prišel 1975, je pustil »trajne sledi v slovenski pedagoško andragoški znanosti«, piše Janko Muršak (FF UL). V predavanjih in delih je pokrival »od filozofskih in idejnih zasnov vzgoje in izobraževanja do specifičnih tem, kot so izobraževanja za potrebe dela in njegovega usklajevanja z zahtevami, ki izhajajo iz humanistične osnove posameznika in iz potrebe po njegovem vsestranskem osebnostnem razvoju v pogojih tehnološko napredne proizvodnje. Že v '80 letih je opozarjal na zdaj še posebno aktualne probleme podrejanja posameznika potrebam kapitala in na razčlovečenje subjekta v pogojih potrošniške, interesom kapitala podrejene družbene realnosti. Izjemno pomembno je tudi njegovo vodenje Centra za razvoj univerze na ljubljanski univerzi. Tam je uspešno uveljavljal koncept avtonomije javne univerze, krepil njeno humanistično poslanstvo in zagovarjal neodvisnost od pragmatičnih zahtev ekonomije.«
Kako je razumel poslanstvo študija, priča njegova izjava kolegu: »Ni pomembno, kaj konkretno naučiš študenta; pomembno je, da iz njega oblikuješ intelektualca.«
In še: »Ni težko pridobiti doktorskega naziva, težko je potem z vsem svojim nadaljnjim delom in življenjem dokazovati, da si ga vreden.«
(Opomba: I. Mrmak je bil vodja projekta Dolgoročni razvoj visokega šolstva v SRS - DRVŠ (1985-1990). Izvajale so ga UL, UM in GZS ob podpori delavcev CRU (1972-1995) z nad sto sodelujočimi iz visokošolskih zavodov in inštitutov. Odmeven je bil posvet v Krškem 1987. Nekoliko manj več knjig in raziskovalnih poročil. Zdaj so v NUKu in drugih knjižnicah UL, ter na Upravi UL v (deponirani bivši) knjižnici CRU.
O knjigah glej http://cobiss4.izum.si/scripts/cobiss?id=2141446272694064 .
Na Googlu so informacije o raziskovalnih poročilih DRVŠ in o posvetu: http://books.google.si/books/about/Dolgoro%C4%8Dni_razvoj_visokega_%C5%A1olstva_v_S.html?id=foC7OgAACAAJ&redir_esc=y . B.M.)

Vzporedna resničnost. Električne ovce. J. Žnidaršič, Objektiv, Dnevnik, 8.12.2012
Še danes ne more pozabiti, kako se mu je prijatelj na Roški hvalil, da se je kot 10-leni mulec »leta '71 pomešal med študente na zasedbi filofaksa in bil zraven med nemiri, jaz pa ne«, piše Jonas Žnidaršič (igralec, računalničar, itd.). »In da je imela študentarija takrat boljšo muziko za podlago, čeprav je bila ferštekerija švohnejša in ni bilo radijskega prenosa. Peklo me je, ker ne le da me ni bilo zraven, niti najmanjšega pojma nisem mulec imel, da se je sploh kaj dogajalo.«
(Še vedno lahko o tem prebere v knjigi B.M.: Ključ je v naših rokah! (Lj. 2005) ali vsaj izvleček na http://nsdlu.si/?sec=63 , B.M.)
Tako je šel tokrat na ljubljanske proteste (3.12.?) »samo zaradi hčerke, za moj okus je bilo malo premraz. Tu sem na isti liniji s predsednikom vlade, ko je enkrat (leta 2005, B.M.) razlagal, da je s transparenti lepše mahati pomladi«. Ergo, sta šla s hčerko pogledat, bilo je fajn, poučno. »Ni bilo hudega, množica je bila nasmejana.« Fotografirala sta se pred konjenikom v parku, se v množici rokovala z znanci, vmes fotografirala. Vsak tretji je imel mobilca v roki in snemal, a se je zataknilo pri pošiljanju, zaradi preobremenitve.
»Potem so uleteli zamaskiranci in ni bilo prave sile, ker jih množica ni šljivila in jih je izločila in izžvižgala. Policaji so dobili par aplavzov na odprti sceni /…/ sektaše so pendrekirali šele proti koncu, takrat sva bila midva že doma.« Hčerka je spala, on pa je surfal in gledal TV.
»Dim, petarde, kaos, granitne kocke, vodni top, kri, čelade in pendreki! V ozadju pa zlovešče z ognjem (odkod hudiča?) obsijane ljubljanske fasade in polomljeni transparenti. Na mojem telefonu pa same fotke nageljev, nasmejanih obrazov in belih konjev, jaz pa izgubljen v svetu paralelnih realnosti. A veš tisto, ko se moraš odločiti, ali boš verjel zgodovinsko dokumentirani resnici ali svojim prekletim lažnivim očem?«
(Primerjaj:http://www.facebook.com/pages/Nsdlu/113240498764910#!/media/set/?set=a.377139319041692.91103.113240498764910&type=3 B.M.)

Fotografija tedna. Družba. Protesti. Tomaž Zajelšnik, Dnevnik, 10.12.2012
»Ljubljana 7. december 2012. Petkovi protesti proti skorumpirani politični in gospodarski eliti so tudi tokrat minili mirno. Po koncu shoda je peščica ljudi še vztrajala na ploščadi pred državnim zborom. Med njimi je bila tudi manjša skupina pankerjev, ki je spominjala na demonstracije konec osemdesetih let v Ljubljani. Takrat je pankovska subkultura odigrala pomembno vlogo. Jo bo tudi zdaj?«

3. - 9. december 2012

Sramota skozi desetletja. Umetniške akademije. B. Tadel, Pogledi, 29.11.2012
AG, AGRFT in ALUO UL so bile ustanovljene po 2. sv. vojni. Do '70 let so bile samostojni zavodi, nato članice UL. Že od 2008 se skupaj, tudi s prireditvami v obliki Triade in ob podpori Univerze borijo za nove prostore. Na predvidenem zemljišču ob Roški ulici bi morala stati skupna novogradnja že pred 5 leti, a še do danes niso urejene lastninske zadeve. Tudi sredstev doslej ni bilo in jih v krizi ni pričakovati.
Zadnje desetletje akademije praktično niso vlagale v prostore in opremo, tudi v pričakovanju novogradnje. Prostori so na meji uporabnosti. Nekoliko bolje je na ALUO, ki deluje v prostorih, ki so last UL.
Vedno večje težave so s sredstvi za plače, ki na ALUO predstavljajo 95% vseh sredstev. Dekan Bojan Gorenc pravi, da so jim zaradi varčevanja letos sredstva zmanjšali za 10%, za 2013 se napoveduje še 8%. Za povrh se v 2013 začenjajo vsi programi 2.stopnje. »Z napovedanimi rezi finančno ne bomo prišli skozi«.
Na oktobrski predstavitvi mnenj o noveli visokošolskega zakona je minister Žiga Turk odgovornost za financiranje akademij prevalil na UL. Aleš Valič, prorektor UL je dejal, da je manevrskega prostora znotraj UL malo, čeprav je dober partner akademijam. Zastavlja se vprašanje, piše Boštjan Tadel, ali bi bilo za akademije bolje izven UL. A. Valič in Miran Zupančič (AGRFT) se strinjata z B. Gorencom, ki pravi, »da umetnost sodi med konstitutivne dele univerze in si nikakor ne želimo drugačne ureditve. Seveda smo privrženi čim tesnejšemu sodelovanju umetniških ustanov znotraj univerze, verjamemo pa tudi, da zaradi pedagoškega delovanja na ustrezno visokem nivoju sodimo v visokošolski okvir«. A. Valič dopolnjuje, da so se akademije v okviru UL zadnja leta močno uveljavile, zato tudi univerza (Univerza, op. B.M.) zavzema stališče, »da ne bo pristala na to, da bi katerikoli nujni program katere koli članice ukinili.« Najboljši bi šli potem v tujino in tam ostali.
Andrej Grafenauer, dekan AG, ki je zaradi varčevanja najbolj ogrožena, pa o tem ni tako prepričan. Po njegovem AG »v zadnjem desetletju od vključenosti v UL ni imela kakšne posebne koristi.« Kljub povečevanju sredstev za visoko šolstvo med 2003 in 2009 je AG zaostajala. Upravni odbor UL ni pokazal posluha za njihove specifike. AK dejansko ne more več delovati, nekatere druge članice pa samo zaradi sistema financiranja delujejo brez težav. Zato se sprašuje o smiselnosti položaja znotraj UL.
Nehali so se tudi zanimati za skupno novogradnjo, saj so konec 2011 v uporabo dobili Kazinsko dvorano in Kazino (v lasti MIZKŠ) vidijo kot srednjeročno rešitev.
Do konca leta se bo pokazalo, kako se bodo problemi akademij začeli reševati. Potrebno bo zagotoviti sredstva za vpis nove generacije na AG, podobno tudi za ALUO. Nato bo šlo za podaljšanja pogodbe s frančiškani za prostore AGRFT.
Pri akademijah ne gre le za mačehovski odnos države do kulture, meni Boštjan Tadel, »gre tudi za odnos kulture do države, ki zagotavlja ogromno večino sredstev za njeno delovanje. Lotiti bi se morali vprašanj »javnega interesa, potreb družbe in državljanov, institucij, ki to omogočajo, ter sredstev, ki so jih državljani za to pripravljeni plačati«. Politika mora odpreti ta dialog, kultura pa na novo definirati svojo identiteto »onkraj prešernovske strukture in samoupravljavske kulturne politike.« To se tudi zaradi digitalizacije dogaja po vsem svetu. Politika je na potezi tudi pri »kratkoročnih rešitvah trenutnih težav akademij«.

Vlada bi družbo brez umetnikov. Umetniške akademije. M.P., Dnevnik, 29.11.2012
Na UL so prvi dan upora proti nesorazmernim rezom v visoko šolstvo (29.11.) dopoldan odpadla predavanja in druge dejavnosti, najprej na treh akademijah.
Otilija Mlakar iz sindikata AGRFT pravi: »Še dodatno krčenje financiranja v letu 2013 pomeni, da se bo zniževala kvaliteta izvedbe programov pod rob strokovnih standardov, kar lahko vodi v popolno ustavitev študijskih programov.«
Miran Zupančič (dekan AGRFT) pravi, da se univerzam bolj znižujejo sredstva kot drugim proračunskim uporabnikom; »univerzam, raziskovanju in kulturi prinaša umiranje na obroke«. Davkoplačevalci bodo zato dobili slabše storitve. Opozoril je na izjave vladajočih akterjev, da gre za vzpostavitev druge republike. »Koncept družbe, ki ga uveljavljajo, razgrajuje družbeno povezanost in solidarnost. Namesto nje prinaša radikalno družbeno razslojenost, podrejeno, revno, neuko in vodljivo večino ter gospodujočo in bogato manjšino«.
Tudi Siniča Gačić, študent 3.letnika AGRFT je prepričan, da je načrt uničenja javne univerze »politično koordinirana akcija vzpostavitve zasebnih fakultet, ki bodo izobraževale ljudstvo v drugi Janševi republiki.« Med študenti pravzaprav ni mogoče najti nikogar, ki bi menil drugače. Nasprotujejo, da bi krizo plačevali tisti, ki je niso povzročili, medtem, ko vlada financira zasebne zavode.
Dekana ALUO Bojana Gorenca skrbi izvedba petega bolonjskega letnika.
Študij je drag že brez šolnin, pravi predsednica ŠS akademije Maša Vnuk. »Veliko študentov si v primeru uvedbe šolnin študija ne bi moglo privoščiti«.
Andrej Grafenauer, dekan AG pravi, da brez pomoči univerze (UL) zaradi Zujfa študijskega leta ne bi mogli začeti. Ob dodatnih rezih lahko samo zapremo vrata.
Denis Robnik, študent AG pravi, da se jim obeta manj individualnih vaj, ki so bistvene; instrumenti so razglašeni in pokvarjeni.

Demokratična kultura je na psu. M. Vukelić, Delo, 26.11.2012
Pravnik Miro Cerar ml. (PF, FDV UL) je že enajstič predlagan za izbor deseterice najvplivnejših pravnikov. Že kot mlad pravnik je sodeloval pri pisanju t.i. podvinske ustave, bil na to sekretar ustavne komisije in je svetovalec za ustavna vprašanja pri DZ. Študijsko se je izpopolnjeval in predaval tudi v ZDA. Nikoli ni bil član politične stranke. Avtor več knjig: kako sem otrokom razložil demokracijo, Pravnikov mozaik in Pamet v krizi, z eseji o etiki, politiki, pravu, šolstvu, duhovnosti…
Na vprašanje o aktualnih dogodkih (sodba mamilašem, izvolitev dveh županov v DS, izgubljeni podpisi in policijsko preverjanje poslancev) odgovori z besedami: škandalozno, popoln padec demokratične kulture, Butale…
»Demokratični pravni standardi so vedno huje kršeni ali ignorirani. Zdaj ko država še naprej tone v finančno, ekonomsko in socialno krizo, to postaja zelo nevarno.«Pravi, da bi morali kršitve zakona s strani funkcionarjev npr. županov strožje kaznovati. Kadar nekdo ne uživa javnega zaupanja, ni primeren za opravljanje javne funkcije.
Strici iz ozadja so resna politična tema, pravi, »toda, če v 20 letih nismo razjasnili skorajda nobene večje orožarske, udbovske, privatizacijske, tajkunske ali kake druge večje afere, potem nima smisla pričakovati, da bomo zdaj izvedeli resnico o ljudeh iz ozadja /…/, ki z zvezami, kapitalom, grožnjami /…/ vplivajo na našo družbo, da je ta po 20 letih samostojnosti tik pred usodno podreditvijo tujemu kapitalu in morebiti celo tuji politiki«.
Svojima otrokoma je namenil misel: »Videz je pomemben, pamet pomembnejša, srce je najpomembnejše.«

Nis(m)o še gotovi. P. C., Dnevnik, 28.11.2012
»Slovenska država, utemeljena na miroljubnem nasprotovanju represiji vseh vrst, je z mariborsko vstajo izgubila nedolžnost«, piše Primož Cirman. A se ni zgodilo nič takega, kar bi nas začudilo. Smo že štiri leta v gospodarski depresiji, »ob armadi brezposelnih, zategovanju pasu in krčih vseh vrst krpi občutek brezperspektivnosti /…/ meša z jezo nad /…/ nesposobno kasto politikov, ki /…/ prikrivajo mafijsko-klientelne ali celo koruptivne sprege. Nad »pravno državo«, ki je nekje v tranziciji izgubila občutek za pravičnost. Samooklicane zgodbe o uspehu je konec, /kruta realnost: lačni otroci v šolah, beg možganov v tujino, množice trajno brezposelnih, cinično zaničevanje posameznih družbenih skupin, »izgubljanje« podpisov /…/ nekaznovano izčrpavanje podjetij /…/«. Politika ne vidi dlje od »fiskalnega pravila«, »odzivov finančnih trgov« …
Iskra je zagorela v mestu, ki ni zacelilo ran po propadu industrije v '90.
»Kar je najpomembneje, kot eden od generatorjev upora je nastopila generacija, ki se komaj spomni osamosvojitve. Mladi odrasli, ki jim starejši sindikalisti očitajo »neoliberalne« vrednote, čeprav so jih z neskončnim branjenjem privilegijev pomagali odrivati s trga dela. Ki ne priznavajo samooklicanih domač(ijski)h moralnih avtoritet. Ki so dokončno spoznali, da bodo v kapitalizmu brez rasti živeli precej slabše od svojih staršev«.
Gre za gibanje, ki je »že preraslo radarje in Kanglerja. Nova tarča je minister Gorenak, ki ga bo predsednik vlade prej ali slej moral žrtvovati.

Raje s cvetjem kot s kamenjem. S. Bandur, Delo, 1.12.2012
»Včeraj so nosili cvetlice« (v Kranju), »v začetku tedna so letele granitne KOCKE in po zraku je pršel solzivec« (v Mariboru), začenja S.B. svojo kratko zgodovino demonstracij na strani za mladino Generacija D. Zgoraj fotografija mladih, na trgu (svobode?), zvečer, s transparenti:
»AJGA«, KONC JE! EJGA, KONC JE ! FERTIK STE! LE VKUP le vkup vboga gmajna! SLOVENIJA VSTAJA!!! Bomo generacija socialno izbrisanih? TOD SEKLA BRIDKA BODO JEKLA IN VI BOSTE TEKLI KEEP CALM &VEGAN
Nekatere demonstracijo so sprožile revolucije (npr. ameriško 1770 in francosko 1789 pod geslom Svoboda, enakost, bratstvo), druge utonejo v pozabo.
Med prvimi znanimi (manj znane so tiste leta 1848, op. B.M.) pri nas so bile 1908 blizu ljubljanske tržnice, kjer so avstrijski vojaki ubili mladeniča I. Adamiča in R. Lundra (spomenik imata na stolnici, op. B.M.).
Januarja 1919 je bila krvava nedelja v Mariboru, ko je 10.000 Spodnještajercev zahtevalo priključitev k Avstriji. Po drugi sv. vojni »so se v narodov spomin zapisale študentske demonstracije leta 1971 v Ljubljani« (najbrž tiste 14.4. t.l. na Aškerčevi in Titovi, B.M.), predvsem pa demonstracije 30.000 ljudi proti sojenju četverici JBTZ leta 1989 (Ali ne 1988, kot pripoveduje Pavle Čelik, v glej v nadaljevanju Pogledov, B.M., pa tudi A. Žerdin: Generali brez kape, Lj. 1997.)
Rekord v samostojni Sloveniji je dosegel shod 25.11.2005, piše S.B. (takrat je močno je snežilo, se spomnim, B.M.), ko naj bi se zbralo 40.000 delavcev in nasprotovalo enotni davčni stopnji in gospodarskim reformam. (Nekateri viri kažejo, da jih je toliko bilo 17.11.2007, drugi pa, da jih je bilo tistega sončnega dne 70.000 w glej www.dnevnik.si/slovenija/v-ospredju/281274 , B.M.)
Predlani (19.5. 2010 www.zvpl.com/42/video/dijaske-studentske-demonstracije-video-/ ) pa so študenti nasprotovali malemu delu, kar se je »sprevrglo v najbolj nasilne demonstracije v zgodovini Slovenije«. (Doslej… B.M.)

Ob agresiji se umaknite. Protest. mk, Dnevnik, 17.11.2012
Demonstracijam se lahko pridružijo tudi skrajne skupine, ki s provokacijami skušajo spremeniti mirne demonstracije v nasilne, omenja napovedi nekaterih Branko Lobnikar (FVV UM). Pravi, da »se hitro zgodi kaj takega, kot pri študentskih demonstracijah, ko so sicer nenasilni, dobri študenti začeli metati granitne kocke v parlament«. Ljudje v skupini drugače razmišljajo (če sploh, op. B.M.).
Vsem, ki ne želijo sodelovati v tovrstni agresiji svetuje, da se v primeru take provokacije umaknejo na stran, v stransko ulico ali drug izhod. »Če poskuša posameznik takoj posredovati, se konflikt samo stopnjuje in posameznik je naenkrat sam udeležen v konfliktu.« Agresivneže naj ostali pustijo pri miru. Umik je potreben tudi zato, da se agresivna skupina ne more skriti med drugimi demonstranti.
O agresivnem vedenju je treba obvestiti policiste, da odstranijo provokatorje. Tovrstni incidenti se ne zgodijo na hitro, temveč se nekaj časa pripravljajo, zato jih ljudje lahko opazijo. Ponavadi si nasilneži začnejo zakrivati obraze in se umaknejo.
Če pride do gneče, prerivanja je najpomembneje, da ljudi ne zajame panika. Posameznik naj se skuša odstraniti čim bolj umirjeno.
(Povzetek članka objavljenega 17.11. ponavljamo zaradi aktualnosti. B.M.)

Vloga policije v revoluciji. E. Hladnik M., Dnevnik, 29.11.2012
»Leta 1988 se je na Kongresnem trgu v Ljubljani zbralo nekaj deset državljanov, ki so hoteli iztrgati sedanjega premierja J. Janšo iz krempljev zločinske JLA. /…/ Šef ljubljanske ljudske milice P. Čelik je na trg prišel s štirimi miličniki«, se spominja Ervin Hladnik Milharšič. (Mariborskim ?) policistom namenja besede: »Le kaj se vam je zgodilo, da sedaj ob političnim protestih nastopate kot samuraji. Pred sabo imate nekaj tisoč državljanov, ki so politično polemiko iz pisarn mrtvoudnih političnih institucij prenesli na ulice. /…/ To hočejo početi mirno brez komplikacij. Prislinili se jim bodo nogometni huligani in fašisti, ki se hočejo tepsti s policijo. /…/ Politične demonstracije niso nogometna tekma, kjer so policisti in najbolj goreči navijači nasprotniki. Nasprotnik /…/ je politik na plakatih, ki jih nosijo demonstranti. To je najbolj običajno politično delovanje v demokraciji. Policisti so zraven zato, da urejajo promet in preprečujejo zmedo.«

Še enkrat: ne štekate in nikol' ne boste. R. Kajzer, Delo, 28.11.2012
Mladi so pred tedni v Delovi anketi dopovedovali, da (jih) politična kasta »ne šteka«, njihove sedanjosti in prihodnosti. Rok Kajzer po protestih (26.11.) sporoča politikom , da so Mariborčani takorekoč odstavili mestno oblast. Tudi opozicijam, ki so pasivno »spremljale lomastenje lokalnih in državnih oblastnikov v zadnjih 22 letih«. Naj se spomnijo na Roško (1988), ki je »usmerila tok zgodovine, tako kot ga je v ponedeljek trg simboličnega imena. Trg svobode. »In poti nazaj več ni, ne glede na to, kako bodo pekle oči in boleli udarci.«
Vodje policijske akcije se ne bodo opravičili. »V Sloveniji namreč nihče ne prevzema odgovornosti. Ali niso tudi zaradi tega ljudje na ulicah?«
Navaja primer Zagreba 26.2.2011, ko je policija svoje delovanje usmerila samo proti huliganom. Protestniki (15.000) so dobili pohvale policije, policija njihove in medijske.

Mariborska vstaja. Nekaj spontanega, nekaj velikega. J. M., Delo, 28.11.2012
»Leta 2010 je bila z metanjem granitnih kock v parlament odprta Pandorina skrinjica dejanj, /…/ kakršnih na tem prostoru ni bilo videti vse od 2. sv. vojne. Bodisi da so bile poprejšnje demonstracije zadosti nadzorovane in vodene bodisi, da se je v Sloveniji izgubil občutek za mero družbenega protesta. Mnogi pokazatelji so, da so bile študentske demonstracije leta 2010 vodene po specializiranih provokatorjih in s političnimi nameni.« Bile so »prijavljene in natančno se je vedelo, kdo je uradno odgovoren in kdo je javno prilival politično olje na ogenj demonstracij. Danes je v smislu provokacij celo mogoče pojasnjevati aktivnost in domnevno koruptivnost določenega dela sindikatov. Ko je lokalni sindikat podprl staro vodstvo TEŠ6 kljub seznamu nezakonitih /…/ dejanj, je bil tak pomislek utemeljen. Tudi pri sindikati, ki se zavzema za referendum o slabi banki, je /…/mogoča razprava o vlogi »stricev iz ozadja«, to je iz bank«. Tako komentator Janez Markeš.
»Toda mariborska zgodba /…/ je bila spontana«, kar »seže čez že pregovorne nezmožnosti levice po uporu, saj ji vsi poznavalci očitajo trhlost in nezmožnost samoorganizacije. Prav spontanost /…/ pa je tista, ki naganja strah v kosti vseh političnih akterjev, ki imajo kaj izgubiti in jih kvarni interesi vzdržujejo v veliki levo-desni plenilski koaliciji. /…/ dogodek /…/ najavlja začetek sprememb.
(Glej tudi www.delo.si/zgodbe/multimedija/videokomentar-janez-markes-o-financnih-in-moralnih-propadih.html )

Janez Janša: Za svobodo in pravičnost gre. www.reporter.si , 29.11.2012
Predsednik vlade Janez Janša je v odzivu na proteste in razmere v državi dejal, da "je kriza po slovenskih mestih in vaseh polila dovolj bencina, da lahko vsaka odvržena vžigalica z lahkoto povzroči požar". Janša meni, da si vsak, ki se odloči za miren protest, da doseže pozitivne spremembe v družbi, zasluži priznanje aktivnega državljana, povzema Reporter.
V uvodu je dogodke pripisal akciji privržencev enega od kandidatov za predsednika. »…/ nepričakovano se je zgodilo nekaj, kar je našo pozornost le nekaj dni pred glasovanjem skoraj popolnoma odvrnilo drugam. Slučajno?«
»V času življenja v samostojni državi smo doživeli veliko protestnih zborovanj v organizaciji sindikatov, interesnih organizacij in drugih. Potekali so mirno in brez nasilja, z eno izjemo, ko se je skupina izgrednikov pomešala med študentske protestnike ter poškodovala zgradbo parlamenta. Takrat je celotna slovenska javnost obsodila nasilje /…/ A ponedeljkovi sprva mirni protesti v Mariboru so se na podoben način izrodili v hudo nasilje. Ranjeni so bili protestniki in policisti, uničevala se je javna in zasebna imovina. Škoda je mnogo večja kot med študentskimi protesti pred parlamentom. Kljub temu pa danes tisti, ki so študente takrat obsojali, tokratno nasilje opravičujejo, češ da ni bilo druge poti in da so bila prej uporabljena vsa druga sredstva. So bila res? /…/
Slovenci smo doslej v resnih razmerah že nekajkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj, pa tudi, da nismo naivni. /…/ Na volitve bomo šli ne samo zaradi podpore enemu od kandidatov, ampak tudi zato, da z udeležbo glasujemo za spremembe in proti nasilju. Proti nasilju in kaosu, ki sta največja sovražnika svobode in pravičnosti. Kajti za svobodo in pravičnost gre. Za svobodo, ki sta jo prinesli osamosvojitev in demokratizacija Slovenije. In za obet pravičnosti, ki si ga ne bomo pustili vzeti. Želimo živeti v samostojni, svobodni in pravični državi slovenskega naroda, brez političnih stricev, brez strahu in brez nasilja. » (Glej magnetogram izjave J. Janše: http://www.reporter.si/slovenija/janez-jan%C5%A1a-%C2%BBza-svobodo-pravi%C4%8Dnost-gre%C2%AB/12891 )

Čigavi so zakrinkani fantje iz ozadja? T. Perić, Nedeljski, 2.12.2012
»Od zborovanj na Roški leta 1988 naprej smo se na protestih vedno bali provokatorjev« , je dejal Janez Janša po študentskih demonstracijah 19.5.2019, ki so se sprevrgle v nerede in so letele kocke. »Postavitev ograje sredi Šubičeve /…/ ni bilo naključje. /…/ Oni so nalašč pustili množico tik pred parlament in je bilo treba samo malo počakati, da je začelo letati«(z »a«, B.M.), je dejal na tribuni svoje SDS.
Tudi Janšev minister za notranje zadeve Vinko Gorenak pravi, da so razlog za izbruh nasilja v Mariboru (26.11) provokatorji; velika večina ljudi je bila zlorabljena od skupine nekaj sto organizatorjev, ki so izzvali nasilje in odgovor policije nanj.
Strokovnjak Branko Lobnikar (FVV UM) je na vprašanje novinarjev kako ravnati ob izbruhu nasilja svetoval, naj ljudje pustijo agresivneže pri miru in se umaknejo ter obvestijo policijo. (Dnevnik 17.11., glej zgoraj; tudi arhiv Pogledov),
Toni Perić, avtor prispevka je (daljnovidno, B.M.) zapisal, da bi bila »uporaba vodnega topa pri razganjanju nasilnih demonstrantov /…/ bolj humana in manj zdravju škodljiva, bolj »selektivna« kot uporaba solzivca, a kaj ko je pred leti nakup novega vodnega topa /…/ preprečila takratna opozicija«.
(Op.: Na slikah z ljubljanske Titove tistega lepega dne 14.4. 1971, je poleg razvnetih študentov, ki s(m)o pridrli z mirnega protesta proti motenju intelektualnega dela na Aškerčevi, videti miličnike s pendreki, z vodnim topom v ozadju. Glej tudi fotografijo v B.M. Ključ je v naših rokah, Lj. 2008, str.235. B.M.)

To je naše mesto! To je naša država! Trgi svobode.
K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 1.12.2012
»Mesto lažje diha«, je dejala v torek 27.11. Marta Gregorčič, sociologinja, ki že dve leti ustvarja boljše življenje za ljudi v Mariboru. Govori o demonstracijah in o razlogih:
»Ljudje so na Trgu svobode kričali svojo bolečino. Izginil le občutek nemoči, da se ne da nič spremeniti. Bilo nas je deset tisoč. 10.000 očividcev, nad katere je uletela konjenica, helikopter nam je krožil nad glavami. Tam so bili otroci, upokojenci, izigrani delavci, študentje. Tudi tisti, ki se ne bojijo za svoje preživetje ali službe. Niso mogli biti ne del tega. Vsak je kričal svoj slogan, vsak je imel svojo zgodbo. Kangler je v tem mestu naredil že vse, ljudem je vzel vse. Je samodržec. Samohodec, ki v Sloveniji ni osamljen«. /…/ Rešujejo banke in kapitaliste. Za delavce in običajne ljudi pa je vse manj. Z reformami pa nam poskušajo vzeti še telesa in svobodo«.
Nikolaj Tomaž Benedik (TRS) pravi, da so se 15.10.2011 povezali vsi, ki nasprotujejo neoliberalnim ukrepom. Internet je bil glavni medij. »Protesti, organizirani prek digitalnih omrežij, v Mariboru, Ljubljani in drugod so izraz več kot 20 letnega vandalizma neoliberalnih izbrancev nad državljani. Ljudem je dovolj. /…/ Državljani hočejo biti informirani in vključeni v procese sprejemanja odločitev.«
O moči omrežij govori tudi Danijel Rebolj, rektor UM. »Mobilizacija je hitra. Usmeritve so jasne, /…/ sistem zaupanja v socialnih omrežjih je zelo močan.« Spregovori o odgovornosti nosilcev funkcij, intelektualcev, kulturnikov in akademikov. Pred časom je filozof Boris Vezjak pripravil peticijo proti županu. Takrat se je rektor odločil, da je ne bo podpisal. UM je gradila MF in zamerljivost župana je znana. A danes je D. Rebolj edini podpisal poziv za odstop župana, ki ga je pripravila zgodovinarka Mateja Ratej.

Noč dolgih nožev 2. Grand finale EPK, V. Miheljak, Mladina 30.11.2012
Komentatorju je artistični prijatelj dejal, da je bilo 26.11. ob napadu policije na demonstrante »grozno, a da so te demonstracije več naredile za afirmacijo, samozavest in identiteto Maribora kot celotni EPK.« Vlado Miheljak (FDV UL) piše, da »/…/ napoveduje prihodnje dogodke po vsej državi. Po demonstracijah v Ljubljani ima vtis, da »radikalne poteze načrtno vlečejo organizirani provokatorji. »Pobriti fantje s črnimi kapucami so napadali največje zaveznike demonstrantov, novinarje in fotoreporterje, ter pretepali druge protestnike. /…/ Sedaj je na potezi sicer aktivni policijski sindikat, da javno izreče protest in svarilo svojim varovancem. Nad (mariborske, B.M.) demonstrante jih ni spravila varnostna situacija, ampak politika.«
Premier J.J. se je nato sestal (ožji, B.M.) svet za nacionalno varnost, in so, podobno kot na nočni seje CK ZKJ 29.3.1999 (V.M. jo je poimenoval kot »noč dolgih nožev«) razpravljali o notranji varnosti z vojaki.

Kot bivši policist sem s protestniki. T. Pihlar, Dnevnik, 29.11.2012
»Pamet je treba vzeti v roke! Demonstranti z mirnim demonstriranjem, policija s pametno uporabo sile, oblast pa z ureditvijo moralnih razmer, da bodo tisti, ki so osumljeni kaznivih dejanj – od županov do tistih v vrhu slovenske politike, odstopili s položajev«, pravi Pavle Čelik, sociolog, »mojster mirnega obvladovanja množic«.
V mariborskem primeru domneva, da je šlo za poskus kompromitiranja protestov.
Narejene so bile napake – policije je bilo preveč, helikopter tam ni imel kaj iskati. Zavarovanje občinske stavbe je bilo nepotrebno, to je dajalo vtis, da ščitijo F. Kanglerja. To ljudi provocira. Plinski razpršilci pa manj bolijo od pendreka.
Policija mora provokatorje izločiti, »toda, če dobi povelje, da se kolovodij ne sme prijeti /…/«. Danes je normalno, da protesti niso prijavljeni, organizirajo se po Facebooku. Tudi zborovanja za četverico v 1988 niso bila prijavljena. »Ljudje se upravičeno zbirajo in izražajo nezadovoljstvo in ni važno ali protest prijavijo ali ne. /…/ Če tega ni, se mora organizirati po pameti, a pameti in izkušenj ji včasih primanjkuje«. (Glej tudi knjigo P.Č.: Policija, demonstracije, oblast, Lj., 1984, B.M.)
Nepreslišano. Pavle Čelik, nekdanji poveljnik slovenske milice.
(rtv.slo), Dnevnik, 29-11.2012)
»Ko so konec '80 ljudje na protestih podpirali J.J., ni bilo nobenih prijav. 21.6.1988 se je na Kongresnem trgu zbralo 25.000 ljudi, ki jih je varovalo 5 miličnikov in je bilo vse mirno. Protestirali so zoper režim, zoper Jugoslavijo in za »četverico« - Janšo, Borštnarja, Tasiča in Zavrla. /…/ Če se ljudje zberejo samo, brez prijave, se bo policija pač morala navaditi. Tega smo se v socializmu morali navaditi mi /…/«

Čas nasilja. B. Mekina, Mladina 30.11.2012
Po osamosvojitvi je Maribor postal mesto eksperimentov v novem kapitalističnem sistemu, piše novinar Borut Mekina. Ni doživel slovenskega »gradualizma«, ampak tranzicijo po vzoru Madžarske. Do revolucije je prišlo že takrat, ko so presenetljivo izvolili popreproščenega Franca K. z njegovim prozornim lokalpatriotizmom. F. Kanglerja so na čelo Maribora postavile nestrpne Viole. Te sedaj protestirajo proti njemu. Ko so protestniki pred leti s kockami razbili pročelje parlamenta, se policija ni odzvala, da ne bi prišlo do kaosa. Tokrat pročelje občine ni bilo ogroženo, pa je policija uporabila konjenico, helikopter in solzivec.
Protesti v Mariboru zbujajo upanje. Zbujajo navdušenje. Lahko pa vodijo v še globljo dekadenco in k še bolj populističnim, primitivnim voditeljem.
(Fotografije: Transparent z Violami: »VI GA DAJETE V PRIPOR, A ON ŽIVI ZA MARIBOR. SVOBODA ŽUPANU. In 26.11.: MARIBOR ŠAMPION; GOTOF JE; KANGLER+JANŠA; tihožitje s tremi policisti in mirnim demonstrantom; FERTIK JE (s sliko ministra Gorenaka, Ljubljana 27.11. Povzel: B.M.)

Različne ideje, a vsi proti nasilju. P.C., U.Š.K., Dnevnik, 3.12.2012
Nekateri so prišli protestirat, da bi nasprotovali vladi, drugi, da bi nasprotovali županu. Eni bi zaprli leve, drugi desne ali kar vse politike in tudi direktorje ter bankirje. Protestniki imajo veliko različnih idej, skupno pa jim je prepričanje, da tako kot do zdaj ne gre več naprej, pišeta novinarja na naslovnici ljubljanskega časnika. Protesti se napovedujejo na Ptuju, v Celju, v Trbovljah, na koroških Ravnah, spet na Jesenicah, v Brežicah. In 21.12. vseslovenska vstaja. Zakaj?
Minuli teden so slogani variirali od »Janša nam plače manjša«, do »Jeb…se!« in »Gotov je!«, v narečjih. Nekateri imajo določen problem, npr ne bo službe po fakulteti; snaha je izgubila službo. Nekateri krivijo (finančni) kapitalizem, drugi to, da ni možno odpoklicati župana, poslanca. Peticijo za »ljudsko nezaupnico na www.cuvar.si je podpisalo že 17.000 ljudi. Omejiti mandat vsem izvoljenim, ukiniti politične stranke! Bolj obdavčiti bogate, ukiniti študentsko delo! Civilna iniciativa Davkoplačevalci (V. Kovačič) je proti TEŠ 6. Upokojenec bi spet nazaj SDK.
»Skupni imenovalec: občutek o odtujenih politikih v slonokoščenih stolpih.
Skupina 30-letnikov na Kongresnem trgu je govorila: »Oni bi morali dajati zgled drugim, ne pa da dolgujejo denar ljudem, ponarejajo diplome in zastopajo le svoje interese.«

Družbene elite: Elite duha ali elite denarja. A. Tomažič, Pogledi, 14.11.2012
Revija Manager je izdala lestvico 100 najbogatejših Slovencev. Že na okrogli mizi Pogledov (štirinajstdnevnik, www.pogledi.si ) so ugotovili, da je najlažje identificirati pripadnike ekonomske elite, merila so znana. Težje pa je določiti t.i. elite duha, merila so manj oprijemljiva, njeni pripadniki nimajo nujno vzvodov odločanja v rokah. Povzemamo, kar so o tem povedali trije profesorji UL in ena urednica:
Filmski režiser Miran Zupančič (AGRFT) o sebi pravi, da bi nekako spadal v to elito – profesor in dekan na članici UL, ki »kotira na šanghajski lestvici, pa še predsednik nacionalnega sveta za kulturo. A subjektivno se ne čuti del elite, ker ne more sodelovati v procesih sprejemanja odločitev in vplivati. »Elita brez moči pa ni elita«.
V prejšnjem režimu (1945 do 1990 ? B.M.) je bilo bolj jasno, »navsezadnje je obstajal seznam 1180 Slovencev, ki so bili upravičeni do zdravljenja v sanatoriju Emona oz. bolnici Petra Deržaja, ki je imela rezervirano krilo za nekakšne elitne paciente«. Toda 1945 se ni kaj bistvenega spremenilo, nova elita je zasedla izpraznjeno mesto stare, nacionalizirali so vile stare, predvojne elite.
Nove elite, v novem sistemu (po 1990 ?, B.M.) se niso znale izviti iz primeža podrejenosti, ta težava nas pesti še danes, je prepričan. »Ne znamo se dvigniti in naivno mislimo, da je na barki kapitan, ki nam bo povedal, kdaj bo treba zapustiti ladjo, do evakuacije pa bomo upali, da je še mogoče zamašiti luknje v barki«. Za izvoljene predstavnike ljudstva pa ne verjame, da so elita.«
Spregovoril je o soodgovornosti elit, predvsem kulturne. Ta je uspavana, nima občutka povezanosti in odgovornosti. Sestavljati pa bi jo morali aktivni državljani. Sprašuje se, ali je neka skupina v resnici lahko družbena elita, če ne izvaja družbene odgovornosti. »S tem meri na visokošolsko sfero in ošvrkne profesorje, ki da čakajo, kdaj se bodo proti reformam visokošolskega sektorja dvignili študenti«, povzema njegovo stališče Agata Tomažič. Študenti pa namesto protestov, kakršne je spomladi organizirala AGRFT, ko so njeni študenti pred državnim zborom brali Hlapce, raje udeležujejo majskih iger na zelenici pred študentskimi domovi v Rožni dolino. (Pa cvičkijade in druge regionalpatriotska popivanja ter prebiranja travice. Op. B.M.
Sociolog Jože Vogrinc (FF) opozarja, da sociologija pozna tudi elite, ki nimajo nujno moči. Nekateri razlagajo elito z elitizmom in da v vseh družbah deluje enako, da se družbena moč nujno koncentrira v nekaj rokah, da ima ugled vsak, kdor ima znanje ipd. »V resnici pa ankete vedno pokažejo, da ljudje razlikujejo elite po znanju (znanstveniki, umetniki) in ugledu (denimo zdravniki) od elit po denarni moči in delovanju iz ozadja ter elit po politični moči. V večini družb so bile ločene in s delovale različno, le deloma so bile funkcionalno usklajene.«
Tendenca vse podrejati bogastvu in političnemu vplivu (za prerazporejanje ekonomske moči) je nova in škodljiva, poudarja in dodaja:
»Proletarizacija vsega znanja, ki se ne obrača neposredno v kapital, je za družbo pogubna. Zato je sporno že to, da tiste, ki vodijo ta proces odvzemanja ugleda in celo možnosti za delo in javno angažiranje elitam p znanju, sploh imenujemo elite. So povzpetniki, ki družbo uničujejo, in so regresivni, saj delujejo bodisi kot valpti bodisi kot rentniki.«
Tudi Aloj Ihan (MF UL), tudi esejist, se sprašuje, kako identificirati nepolitično elito. Politično sestavljajo izvoljeni (ali imenovani) predstavniki ljudstva. Med ekonomsko so premožneži z enim, dvema milijonoma evrov. Opozarja na t.i. skrite elite, ki z mikroomrežjem prerazporejajo denar iz proračuna. Npr. inštruktorji v avtošolah, dimnikarji, ki izkoriščajo določila EU.
Ugotavlja, da Slovenci zatiskamo oči med premoženjem sodobne ekonomske elite, in to razlaga primerjalno in z zgodovino. Pri drugih narodih so zgodovino ustvarjali vladarji, bogataši, lastniki železnic, ladjarji, bankirji. Slovenci pa nismo identitete gradili na očitnih dosežkih in lastnostih, kot je lastnina, saj so bili lastniki tujci. V naši hlapčevski zgodovini smo »nacionalne temelje iskali v liriki in slovenskih besedah, ki jih nihče od tujih mogočnežev ni razumel in zato niso nikogar motile«.
Svetovni mediji so polni zgodb, ki se začnejo v garažah, s poetiko junaštva, inovacij, odločnosti«; imajo tudi manj lepe plati. »Pri nas pa puščava, mediji se ukvarjajo z estradnimi marginalci, ki zaslužijo manj kot uredniki in novinarji taistih medijev, tisti, ki imajo v lasti stolpnice in podjetja in trgovske centre pa – kot da jih ni!«
Tudi Neda Pagon, urednica Studia Humanitatis, publicistka in prevajalka pritrjuje tezi naši kulturni eliti. V zgodovini smo imeli eno samo elito, pesnike in pisatelje. Elite so bile »včasih župniki in zdravniki, nivo je padel z množičnim vpisovanjem na fakultete. (TeoF, MF ?, B.M.). Do ekonomskih elit smo suminčavi, zaradi vazalske, podložniške nature. Pribije, da smo Slovenci radi podložni, ker ne znamo biti odgovorni.

Vrtci »po meri« otroka? Pošta. Dnevnik, 28.11.2012
Spremembe Zakona o vrtcih predvidevajo povečanje števila otrok v skupinah (na 17 oz. 27) in krajšo prisotnost vzgojiteljice v skupini. Z otroci bi tako skoraj ves čas delale pomočnice vzgojiteljice. To je v nasprotju z belo knjigo o vzgoji in izobraževanju (2011) in bi imelo neugodne posledice še čez deset let in več. Vlada naj ponovno razmisli o tem, pišejo J. Krek , L. Marjanovič Umek, U. Fekonja Peklaj, A. Hočevar in J. Lepićnik Vodopivec (FF in PeF UL).

Šola je branik pred družbo divjakov. A. Tomažič, Pogledi, 28.11.2012
Nekdanji francoski minister za kulturo Jack Lang (*1939) se je med obiskom v Mariboru – Evropski prestolnici kulture – z A. Tomažič pogovarjal o umetnosti, šolstvu, krizi… Novinarka piše, da mu dejstvo, da je priljubljen med francosko mladino mu ni pomagalo (s profesorji) privabiti na predavanje kaj več od 30 študentov medijskih komunikacij FERI UM. Petek je, se je v zadregi opravičevala profesorica. In še tisti prisotni so se dolgočasili in komaj zastavili kakšno vprašanje.
Opogumila se je ruska študentka na izmenjavi in vprašala o Pussy Roit, ki jo je (proti Putinu) podprla francoska vlada. J. Lang je njihovo provokativno predstavo v katedrali primerjal s plakatom (Irwinov, NSK) ob dnevu mladosti 1987. A študenti so ostali nezainteresirani, kot da še ne bi slišali za Pussy Roit in NSK… Ob tem je J. Lang pripomnil, da s(m)o Slovenci »malo sramežljivi«.
Na vprašanje o primerjavi z s tistimi, ki so se kalili leta 1968 je odgovoril:
»Mojo generacijo v Franciji včasih poveličujejo /…/ morda podobno kot disidente /…/ v vseh nekdanjih komunističnih državah.« Poudarja, da »moji tovariši s srednje šole in fakultete pred letom 1968 niso bili tako angažirani, tako razsvetljeni, tako obveščeni.« taka je bila peščica /…/ dovolj, zadošča nekaj posameznikov, ki zmorejo spremeniti svet.« Zato so tri (omenjena) dekleta »nestrinjanje s Putinovo vladavino izrazile učinkoviteje kot vsa opozicijska gibanja.« /…/ V vsaki generaciji je nekaj posameznikov, ki izstopajo.«
»Kar pa zadeva današnjo generacijo mladih, obstaja razlika /…/ kar se tiče kulturne ozaveščenosti, smo mi veliko več brali, hodili v kino, danes pa veliko mladih informacije dobiva z interneta.« Ta je »seveda čudovita pot do znanja, toda kultura, kakršno pojmujem jaz, ni samo dodajanje slik drugo za drugo /…/ Kultura je zame način razmišljanja, preizpraševanja, zastavljanja vprašanj. Šola in učitelji so pri tem nepogrešljivi. Šola, gledališče, žive predstave – ki vzpostavljajo dialog v sokratovskem, platonovskem smislu. Dialog, v katerem zaideš v protislovja, v dialektiko. » Internet primerja z izumom tiska, a ta ni bil edini dejavnik, ki je sprožil renesanso. Od interneta »pričakujemo preveč. Uredi lahko veliko, ne pa vsega.«
Knjige ne ogroža Google, pač pa »kultura slik, prevlada vizualnega ogroža kulturo pisanja v celoti, tudi tisk. Vse to zahteva revolucijo v izobraževanju, pri mladih je treba prebuditi veselje do branja, šola mora vzbuditi veselje do učenja, do glasbe, do gledališča. Kulturi je v šoli treba dati enako prostora kot učenju jezikov, matematike.
»Biti učitelj danes je čisto nekaj drugega, kot je to pomenilo včasih.« Poznati mora otrokovo dušo, psihologijo. »Ni dovolj, da samo predava o učenosti, ta učenost mora prodreti v možgane, srca in duše otrok. /…/ Poklic učitelja je zelo težak, a hkrati izjemno pomemben.
Šola je naše upanje za prihodnost, je branik pred družbo divjakov in merkantilizma. Šola je naša trdnjava! Zato jo moramo imeti radi, jo ohranjati in negovati, varovati, prenavljati, spreminjati, jo narediti bolj človeško /…/«
V Sloveniji je kultura globoko zakoreninjena, pravi in pove, da je bil navdušen, ko si je (v Ljubljani) ogledal stavbo NUK, pa knjigarno v Konzorciju… Upa, da se bo tudi z Mariborom zgodilo podobno kot z nekaterimi prestolnicami kulture (Birmingham, Lille), ki jih je ta rešila po propadu tekstilne industrije.
»Če hočemo prebroditi krizo, moramo pustiti domišljiji prosto pot. Zdaj je čas za umetnike /…/ inženirje, raziskovalce, prosvetne delavce. Oni so tisti, ki bodo našli rešitev, ne pa računovodje!« V krizi je treba »o-grom-no vlagati v kulturo, v izobraževanje, v raziskovanje. To je ključnega pomena! /…/ Le tako bomo lahko Evropi ponovno vdihnili dušo. Treba je ohraniti Evropo in našo mladino, /…/ Evropo univerz, /…/ izmenjav, tako da bo vsak študent lahko šel za pol leta študirat nekak drugam, odkrivat drugo državo in njeno kulturo,podobno kot so študenti v srednjem veku in še bolj v renesansi hodili od mesta do mesta.«

Narobe je verjeti, da bodo Evropo iz krize potegnili tehnokrati.
M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 1.12.2012
Jack Lang, bivši francoski minister za kulturo v pogovoru na vprašanje o preobrazbi Evrope pravi: »Rekel bi, da nam manjka vizije in nas ne vodijo pravi ljudje. Verjeti, da bodo Evropo iz krize potegnili tehnokrati, strokovnjaki, ekonomisti, tudi doktorji ekonomije – in ti se pogosto motijo – je napaka.« Prava pot so, pravi, »kultura, izobraževanje, univerze, mladina. O njih sploh ne govorimo, a so bistveni, če hočemo vrniti Evropi dušo, vizijo in duha. Ključni so, da bi mlade generacije podpirale evropsko idejo.« To »pomeni čutiti prihodnost, ki se pripravlja – študijem ne tujih univerzah, učenjem jezikov, s kulturnimi izmenjavami, skozi srečanja in stike. Evropskim voditeljem manjka na tem področju domišljije in poguma, kar je zelo žalostno. /Vsaka država, Francija tudi, mora biti zgled in kazati, kakšna naj bi bila Evropa mladosti, kulture in izobraževanja. Treba je povečati število dvojnih diplom, delež pobratenih univerz … in za to ne potrebujemo strinjanja g. Barosso in nobenega sporazuma.« Veliko stvari se dogaja, univerze se povezujejo, mesta tudi, o tem ne govorimo, pač pa o uradni Evropi, voditeljev, ne pa o tisti, ki raste na temeljih, v podjetjih, ki sodelujejo, univerzah, kulturnih institucijah, tudi v Mariboru.
V Parizu bo gostil S. Hassela in Borisa Pahorja kot predsednik instituta Memories de l'edition contemporaine.
Francija je še vedno gospodarska velesila, »s trdnim javnim sektorjem in izobraževalnim sistemom na visoki ravni. /…/ Želel bi si, da bi bili bolj ambiciozni v šolskem sistemu, v znanosti, inovacijah, industrijski politiki.«
Kot socialistični minister si je prizadeval za več kulture v manjših krajih, za šolo, kjer bi imeli otroci dostop do kulture.
(Franc. šola je prostor socialne reprodukcije, je govoril Pierre Bourdieu, vpraša M.P.)
»Res je tako. V 10 letih je desnica ukinila več kot 15000 delovnih mest učiteljev /…/ šolski sistem, ki je bil kakovosten, je precej nazadoval. Prve žrtve so otroci nižjega in srednjega razreda.« Povečala se je »urbana segregacija«, revni otroci so odtrgani od kulturnega življenja. »Obstajajo geti bogatih in geti revežev«. »Desna politika je bila katastrofalna.« Ko je prišla na oblast, je ovrgla njegov načrt, da bi v vseh šolah imeli več umetnosti, pouk o glasbi, gledališču… »To je ena najbolj kraljevskih poti do demokratizacije.«

Vrednote potrebujemo. P. Ilgo, Delo, 26.11.2012
Katere so vrednote, ki jih potrebujemo za boljši jutri, se sprašuje Peter Ilgo (PCON).
»Pri nas vrednote individualizma, partikularizma, previdnosti, zaprtosti vase in solidarnosti/enakosti prevladujejo nad vrednotami, kot so sposobnost povezovanja/sodelovanja, pogum, radovednost, tekmovanje in odprtost/transparentnost. /…/ premalo upoštevamo in gojimo zaupanje, spoštovanje, predanost delu, ponižnost, skromnost, zdrav razum, kompetentnost, učenje in komunikativnost«. Manjka nam usmerjenost v jutri, namesto v sedanjost/preteklost.
A. M. Violan v knjigi o trenerju (Barcelone?, B.M.) J. Guardioli poudarja (za vodenje npr. podjetja, države) pomembnost zdravega razuma in predanost delu (motivacija). Treba je še ustrezno komunicirati in biti za zgled. Ne pomaga »organiziranje dragih seminarjev, pisanje zakonov, priročnikov, navodil in sporočil vseh vrst, če jih ne potrjujejo zgledi in dejanja vodij, ki so v skladu z napisanim«. Vodje z zdravim razumom se »znajo postaviti v kožo drugih, ko napoči čas pomembnih odločitev«. In dosegajo rezultate, končuje naš podjetnik.

Nepreslišano. Dr. Marko Pavliha. (Jana), Dnevnik, 27.11.2012
Profesor PF UL in publicist pravi, da odtekanje naše pameti zahteva vzpostavitev mreže naših intelektualcev v tujini, kar naj bi podprla naša diplomacija, gospodarstvo in civilna družba, začenši z univerzami. To bi tudi motiviralo študente »da gredo pogumneje in zvedavo na rajžo, potem pa se vrnejo z učenostjo«. Mladim ne zadostujejo obljube in materino krilo, ampak naj se »udomačijo povsod, kjer se počutijo dobro, po Ciceronu (»Ubi bene ibi patria«, op. B.M.)

Drugo obdobje krize bo za slovensko gospodarstvo težje.
Ana Gorišek, Delo, 26.11.2012
Poročila podjetij o zadnjem devetmesečju kažejo, da kriza ne prizanaša skoraj nobeni panogi, od živil, trgovine, bele tehnike, kemične do finančne. Vzroki so v zmanjševanju povpraševanja v Evropi, visokih cenah surovin in zmanjševanju kupne moči prebivalstva, ki so zaradi »varčevalnih ukrepov, nove socialne zakonodaje in večanja števila brezposelnih veliko bolj preudarno odloča za nakupe«. To občutijo: Mercator, Gorenje, zmanjšanje transporta pa letališče in Adria Airways.
Naše gospodarstvo žal ni med državami, ki so med dvema udaroma krize (prvi je bil 2008-2009) ustvarila obdobje rasti. Potrebujemo jasen pogled na to, katere dejavnosti spodbujati in katere prepustiti »državam, ki po znanju in izkušnjah zaostajajo za nami«.

Pustite jadra, voda vdira! B. Radelj, V soboto, Večer, 1.12.2012
Predsednik Slovenskega društva evalvatorjev www.sdeval.si Bojan Radelj piše, da socialna država praktično ne obstaja več. Izdatki za socialne storitve so bili v 2008 za 80% večji kot 2000, znašali so 9 milijard evrov, četrtina BDP. Število brezposelnih, revnih in tudi zdravstveno ogroženih se je v času krize močno povečalo in to je ustvarilo dodaten finančni pritisk na javne blagajne. /…/ V teh letih javnost ni bila deležna dokazov o uspešnosti in učinkovitosti uporabe javnih sredstev, ločeno po programih in ministrstvih«. Socialna politika se večinoma dogaja »v polju političnega barantanja med udeleženci vladnih sestankov. Pri barantanju štejejo razmerja moči in taktike, kako premagati nasprotnika. Zato barantanje nima nič opraviti s splošno javno koristjo.« Kot primer navaja »izvajanje aktivnosti« aktivne politike zaposlovanja. Uspešno so tako zaposlili četrtino vključenih v ukrepe. Manj kot desetino brezposelnih. Tako se le opravičuje »smiselnost ničemur služečega uradniškega aparata trga dela«. Hkrati ostaja neporabljenih stotine milijonov za take namene, »ki jih uradniki ne znajo pretvoriti v splošno javno dobro«. Voda vdira pri vsaki špranji.

Osnovni kapital vrnimo zaposlenim. G. Stanič, Delo, 27.11.2012
Pravnik in politolog Gojko Stanič (sekretar UK ZKS v času študentskega gibanja v Ljubljani 1968-1971, glej tudi: www.sl.wikipedia.org/wiki/Gojko_Stanič ) pravi, da so bila leta 1990 stranke ob podpori GZ in ZSSS razlastile samoupravna podjetja z 382.000 samoupravljavci. To so podprli »ugledni ekonomisti« B. Kovač, M. Tajnikar, M. Kranjec in »večina drugih družboslovcev«. Podržavljenju so nasprotovali A. Bajt, S. Pretnar, P. Štular, V. Rupnik, M. Mihelčič, za pravice samoupravljavcev se od takrat zavzemajo P. Glavič in predsednik Neodvisnih sindikatov Slovenije R. Plohl.
Ob lastninjenju (1992, s certifikati) je zaposlenim ostalo le 20% osnovnega kapitala. 1,3 milijona vlagateljev certifikatov ni skoraj nikoli dobilo dividend.
»V večini podjetij so postali večinski lastniki tisti, ki v podjetjih nikoli niso delali, oz. /…/ niso vložili nobenega kapitala«.. Ti so podjetja izčrpavali in veliko tudi prodali tujcem. Banke, ki so prevzele večino družbenega kapitala, ga niso vlagale v nova inovativna podjetja, te zdaj dobivajo tvegani kapital iz tujine.
»Namesto da bi bil kapital namenjen za razvojne projekte, so se politiki, voditelji in gospodarske zbornice in večina sindikalnih funkcionarjev odločili za izčrpavanje podržavljenih samoupravnih podjetij, denar pa je šel v potrošnjo.« V težave so zašla podjetja, kjer je politika zaposlila »svoje« direktorje. Novi lastniki bodo odpuščali delavce. Dobiček bo šel za plačevanje kreditov prevzemnikov.
V knjigi Moč svobode (2011) je G. Stanič objavil predloge za svobodno partnersko podjetništvo. Predlaga, da se 50% osnovnega kapitala nekdanjih samoupravnih podjetij vrne zaposlenim, ki tam delajo, dobiček pa izplača v obliki delnic. V ZDA so podjetja v solastništvu delavcev nadpovprečno uspešna. Ob sodelovanju sindikatov in delavcev je pripravil osnutek zakona o partnerskih družbah, ki je v javni razpravi (www.gstanic.si ). 29.11.2002 je bil o tem strokovni posvet.

Enotna teorija izkoriščevalskega polja.
B. Gradišnik, Alternative 2012, posebna številka, Mladina, 23.11.2012
Pisatelj, kolumnist in prevajalec Branko Gradišnik v daljšem prispevku piše tudi o (malo znani) pustni vstaji 1965 in o (znameniti) zasedbi FF UL 1971.
Na Titovi v Ljubljani je bilo na pustno soboto /…/ (proti večeru) veliko maškar. Nenadoma je nekdo v meniški kuti začel z vročekrvnim govorom. Maske so ga dale na ramo, nosili so ga po cesti, tri, pet mogoče deset tisoč, vsa Titova je bila polna, od Evropejčka do Zvezde.
(Op.: B. G. je to opazoval od Kazine. Jaz sem bil takrat pred Figovcem, pri Slonu je nastala »gužva«, menda je nekdo vpil o samostojni Sloveniji. V skladu z današnjimi navodili za take primere sem se obrnil in odšel v Akademski kolegij. Op. B.M.).
B.K.: »Spominjam se, da smo obkolili stavbo policije na vogalu Prešernove in Šubičeve in v luči pustnih bakel skandirali: »Hlapci gospodarjev!«
Pred Namo je razjarjena množica napadla miličnika (t.j. policista), ki je nekoga aretiral. B.K. in B. Bučar (zdaj dekan FDV ?, B.M.) sta nanj prevrnila prometni znak. Udarili so še po drugem miličniku, izgubil je kapo, B.G. jo je pobral in s prijateljem sta pobegnila »ter tako ušla represalijam«. S tisto kapo se je hvalil v družbi (B. Gradišnik, D. Merhar, S. Simčič, M. Matanovič, T. Kermauner, P. Božič, D. Pirjevec), ki se je zbirala pri Veljku Rusu – ta ga grdo pogledal in naročil, naj se je znebim. V hišni preiskavi niso našli nič, na zaslišanju se je »izgovarjal na Bojka, čigar oče je bil republiški sekretar za informiranje«.
Neki drugi oče, sošolcev z Bežigrajske, šef policije Boris Čižmek – Bor je povedal sinu, da je zadrževal nastop specialcev do polnoči, da ne bi pretepali ljudi v maskah. Pozneje je vsakdo dobil batine. (O tem je pisala nato Tribuna, B.M.)
O tej vstaji v zgodovinopisju ni nobene sledi, meni B.G. Tistega, ki je bil pod meniško kuto »je Zgodovina – za zdaj – poteptala prav tako kot množica tistega kifeljca.«
Op. B.M.:
No, še dobro, da kak vrl policist piše knjige. V eni je isto dogajanje opisano bolj prizemljeno in podrobno. Bilo je 22.2.1965, razkrit je tudi »menih«, znan prekrškar, Andrej Valušnik, leta 1965 star 31 let, umrl 1993. V: Čelik P. Policija, demonstracije, oblast, Lj., 1994, str.. 79-79.)
Ko je prišla zasedba Filozofska fakultete (UL, maj 1971), se je B.G. »organiziral«. Takole je bilo, p njegovem pričevanju: »O zasedbi ni da bi govoril, prinesla je prav malo zabave in zanosa, pa kup razočaranj. /…/ »Bil sem vsekakor desničar, kar ni bilo lahko, kajti večina zasedbašev se je imela za prave levičarje (no, polovica članov iniciativnega odbora je bila, kot mi je pozneje rekel Jaša itak iz vrst honorarnih udbovcev) midva z M. Kocbekom pa sva se razglašala za intimista. Čeprav sva bila pravzaprav bolj ludista.« Nabirala sta (med zasedbo? B.M.) finančne prispevke »za zlato golenico M. Cerarju, ki da si je pri slabo izvedeni odbočki zlomil nogo … Kake politične zagrizenosti v tem ne bi smeli videti, pridobitništva pa tudi ne /…/«
»Je pa moja generacija ob tem postala nekako imuna proti oblasti. Skorajda ni v njej koga, ki bi se vključeval v »tedanje politične strukture«, namreč v partijo in v razne klike in klane kulturniškega tipa. Zato nas tudi danes ni v očeh zgodovinske javnosti – žanjemo malo priznanj, malo hvale, ampak nam nekako tega ni mar. Mislim, da smo bili zadnja naivna – oz. moralno občutljiva generacija«.
(Op. B.M.:
Polemika med »levimi radikali« in (literarnimi) intimisti na FF je zapisana na ciklostiranih listih »SP«, glasila zasedbe; o tem in podrobneje o zasedbi je skoraj vse v zborniku Študentsko gibanje 1968-1972, Lj. 1982, dotaknem pa se je tudi v knjigi Mihevc, B. Ključ je v naših rokah, Lj. 2008, str. 243; glej: www.nsdlu.si/?sec=63.
Ocena B.G. o polovici »udbovcev« v iniciativnem (?) odboru zasedbe je verjetno nekoliko pretirana, prav tako trditev, da je zasedba prinesla malo zabave in karier; se pa o tem in onem še vedno pogovarjamo. Tudi javne hvale je bila naša, kao »naivna«, »moralno občutljiva« generacija, občasno kar preveč deležna, npr. ko se nekaterim iz sedanje načrtno odtrga in se lotijo kock in parlamenta in policije…
B.G. se je izognil »vsebini«, GESLOM, izjavam, manifestu in pestremu dogajanju v času zasedbe, pa tudi gladovni stavki kolega pred njenim (grenkim) koncem. Tega – B. Vuka - omenja le ob dogodku na FF leta 1973, ko je M. Gestrin med predavanjem J. Kosa dejal »Tito je umrl«, da so tako dobili iz predavalnice svojega prijatelja, oz. z namenom vznemirjanja občanov, za kar so dobili 3 mesece pogojno. O tem (kako je »torej postal disident«) je B.G. pisal v romanu Leta, 1984 in v SP Dela 10.6.1995. Tako se piše zgod(b)ovina, tako se ustvarjajo disidenti, »face«, generacije! Le kaj še ostane (za) današnjim »Facebookom«?)

Nepremičnina Slovenija. E. Fritz. V soboto, Večer, 1.12.2012
S socialnim propadom Slovenije se zaostruje tudi nacionalno vprašanje, piše pesnik Ervin Fritz. Navaja (pokojnega) ekonomista A. Bajta, ki je po osamosvojitvi dejal, da bo gospodarstvo cvetelo, samo ne bo slovensko. »Bomo v blaginji, samo ne gospodarji n svoji zemlji«. Zdaj se Rusi zanimajo za industrijo jekla, energetiko, nepremičnine. S privatizacijo je postala razlika med tujimi in domačimi lastniki zanemarljiva. Mnoga prej uspešna podjetja so v privatnih rokah bankrotirala. Osiromašene so cele pokrajine. »Enakomeren razvoj države je tudi državi zadnja skrb.« »Majhen narod je zgodovinsko ogrožen celo v socialno in družbeno dobro organizirani državi /…/«, kaj šele v taki, ki je v gospodarskem in političnem razsulu.
»Slovenski jezik, kultura, znanost, univerze, tisk, radio in televizija: sedanja vlada se je odločila za drastično demontažo teh ustanov in poslabšuje prav naše nacionalne preživetvene možnosti, slabi slovenstvo, ogroža narodni obstoj.« Dokaz so imena firm, naših in tujih kramarjev.
»Nacionalno vprašanje ne skrbi nikogar. Intelektualci podremavajo v svojih intelektualnih vrtičkih in vpijejo, ker jim oni zgoraj strižejo donacije. Faštisoidni hujskači pa nam nacionalne interese vsiljujejo v svoji maniri: ohole odnose do podpriveligiranih nacionalnih manjšin in ostudno klečeplazko občudovanje do gospodovalnih tujcev.
Ni narobe spet vzeti v roke Speransa iz leta 1938, kjer piše, da si mali narodi lahko zagotovijo obstoj in emancipacijo samo v družbeni ureditvi, ki bo presegla kapitalizem. »Dokler nam bo vladal kapitalizem, bomo Slovenci resno v nevarnosti, da se izselimo iz zgodovine človeštva«, končuje (stari) pesnik.

S čim se začenja domovina. A. Stopar, V soboto, Večer, 1.12.2012
»Množice so se v tem letu zbrale že nekajkrat. In še se bodo. Zmeraj sem /…/ pomislil, da je to morda moja domovina. Okolje svobodoljubnih, izobraženih ljudi, ki želijo spremembe. Ki so prišli, ne glede na strankarsko prepričanje. Ampak /…/ pojavili so se pendreki, ščiti, včasih psi in konji, tudi solzivec. Prišlo je do spopadov, včasih do krvi, aretacij in govoreče glave so po TV ekranih mlele o kršenju javnega reda in miru, zaščiti zakona in mirnih državljanov, o provokatorjih, o naročnikih in plačnikih iz ozadja«.
»Danes je človek na mitingu, jutri pa izdajalec in sovražnik. /…/ Še en dokaz, kako je dobro poznati zgodovino, pa se v teh občih razmerah degradacije in omalovaževanja humanistike in družboslovja tovrstnemu vedenju slabo piše. Minister za izobraževanje /…/ univerzitetni profesor, je nedavno tega množico kolegov /…/ označil za »drugorazredno«, ker vrhunski ne bi delali za tako plačo. Dejstvo, da ima večina slabe plače. »Morda z izjemo kakšnih strokovnjakov za aplikativne znanosti ali kovačev mondenih poslovnih idej, ki lahko poleg siceršnjega dela svoje znanje prodajajo tudi na tržišču. Sem humanistika s svojo »nepotrebno kramo, ki ni tržno zanimiva« seveda ne sodi.«
Pravijo, da »je še vsako revolucijo zakuhala oblast, ki je šla predaleč.« Ko ji začne teče voda v grlo, zagrgra, o političnih spletkah in zunanjemu sovražniku.
Občutek prave domovine naredi kultura, pesem, ples, podoba. »Zdaj pa se je to, kar vidim skozi okno, nenadoma zazrlo vame z računalniškega in TV ekrana. Od daleč. Moral sem v tujino« (piše Andrej Stopar , dopisnik RTV SLO iz Moskve), »da me je tam dohitela in prehitela Slovenija. In zdaj se ne morem odločiti, s čim se pravzaprav začenja domovina«.

Velika laž. L. Čanžek, Pošta. Dnevnik, 24.11.2012
Bralec dr. Ludvik Čanžek (nekdanji sodelavec, zdaj hud kritik J. Janše in tov.) je našel na internetu www.udba.net pod šifro 13588 tudi Boruta Pahorja in Jožeta Zagožna pod šifro 1300 pa Danila Slivnika. Navaja, da v šifrantu pomeni »13100 in 13588 (sta) številki dosjejev posebnih virov (rezidentov) SDV«.
Za J. Janšo pravi, da je bil prej »ekstremni boljševik«, nato pa »upornik (?)« in prvi obrambni minister, z izurjeno enoto »MORIS, ki je bila prej Mačkova zaščitna brigada« t.j. vrha komunistov, kjer je deloval »visok udbovski funkcionar in šef varnostne službe« Miha Brejc. Ta je ukradel seznam udbovcev, ki ga je kasneje dal (popravljenega) na internet Dušan Lajovic (Avstralija). O tem na svojem blogu piše tudi Mitja Kunstelj, piše L.Č.

Velika laž. Odgovor. J. Zagožen, Pošta. Dnevnik, 29.11.2012
Na trditev v Dnevniku 24.11., da je bil sodelavec Udbe s šifro 13588 odgovarja Ljubljančan Jože Zagožen . Pravi, da so mu s Sove leta 2003 pojasnili, da ta številka označuje »zbirni dosje o domnevno deviantni študentski populaciji«, torej ga je SDV oz. Udba »štela v tisto skupino študentov, ki niso bili na liniji partije ali so ji bili nasprotni.« Sicer pa so sodelavci Udbe poimensko navedeni v knjigi (D. Lajovica?) Med svobodo in rdečo zvezdo. »Sodelavci Udbe so imeli oznako 6000 in so na sodelovanje zavestno pristali«. Bo bralec pojasnil, kaj je počel kot »partizanski komisar od maja do septembra 1945 in kako je videti njegova doktorska disertacija« in » ali je ponarejeno njegovo soglasje za sodelovanje s komunistično tajno službo«?

Glej, glej, nove zvezde grejo. D. Pušenjak, V soboto, Večer, 1.12.2012
»Diktatorji niso tako močni, kot govorijo, da so, in ljudje nikoli niso tako nemočni, kot mislijo, da so«, pravi Gene Sharp, piše Dejan Pušenjak, novinar Večera.
Na www.aeinstein.org je objavljenih 198 tehnik za nenasilne spremembe režima. Na www.canvasopedia.or je taktika srbskega gibanja Otpor! (Miloševiću) »Nenasilna borba u 50 tačaka«. Ruardih Arow je naredi film How to start a revolution (tudi na A/…/ spletni trgovini za iPad). The Telegraph ga je razglasil za megazvezdo; je akademik in goji orhideje.
Podobno so slovenski mediji čez noč »prinesli na svetlo množico ljudi z imeni in priimki, Jurij Pahernik, Aljuša Planteu, Marko Brumen, Simon Hibšer, Andrej Cimerman, Uroš Kraševec … Vse njihove pripovedi so pričevanja o nenasilnem odporu na eni in nasilju na drugi strani. In niti ene ni, ki bi pozivala k nasilju.
Da ni alternative? Kakšna neumnost!«

26. november - 2. december

Bolonjska kukavičja jajca. J. Kontler-S., Delo, 22.11.2012
Na konferenci v Laškem (glej www.highereducation.si/?page_id=49 ) se je pokazalo, da se bolonjskih problemov še vedno lotevamo po ovinkih. Ne povemo, da so nekatere rešitve zgrešene in jih je treba opustiti, piše Jasna Kontler Salamon. V bolonjski reformi je »nekaj kukavičjih jajc, ki so se medtem izvalila, zdaj pa grozijo, da bodo uničila vse dobro, kar nam je doslej prinesla ta študijska reforma«.
Dober je npr. program Erasmus, s katerim se v izmenjave vključuje sicer majhen delež študentov, a so postale samoumevne. Zdaj je odvisen od proračuna EU.
Drugače je s kreditnimi točkami (ECTS), za katere študenti pravijo, da ne služijo namenu. Tudi prenovljeni programi, pravijo, so samo prepakirani stari.
Tri študijske stopnje? Spominjajo na sistem iz preteklosti (v '60, '70 letih, op. B.M.), ko je višješolski pravni ali pedagoški študij zagotavljal zaposlitev. Številni prvostopenjski univerzitetni programi je zdaj ne; »zaradi Zupanovega zakona, ki je stari dodiplomski univerzitetni študij izenačil z novim drugostopenjskim«. Diplomantom (1.) preostane le nadaljevanje na 2. stopnji, če so zelo pridni, jo končajo leto kasneje kot nekdaj tisti na dodiplomskem (univ.) študiju. Bolonja naj bi skrajšala, ne podaljšala študij! Država podaljška noče plačevati, čeprav ga je uvedel (omenjeni) minister iz iste politične koalicije.
In še - triletni doktorski študij je prekratek za poglobljeno raziskovalno delo.
»Se bomo končno resno lotili bolonjskih popravkov ali še naprej čakali na čudežno preobrazbo. Morda bo takrat gnezdo že prazno.«
(Glej tudi http://www.delo.si/clanek/75555 , B.M.)

Najtežje je kaj dopovedati domači vladi. Naša bolonja je spodrsljaj.
J.Kontler-S., Delo, 22.11.2012
Na konferenci v Laškem so študenti (ŠOS, glej zgoraj) kritično ocenili bolonjsko reformo. Predstavnika evropskih in naših študentov, poznavalca bolonje, menita:
Rok Primožič (ESU www.esu-on-line.eu ), pravnik in študent EF UL, pravi, da se največ ukvarjajo z dostopnostjo študija in mobilnostjo. Nova generacija ERASMUSa bo zajela celo vseživljenjsko učenje, zato bo dražji in vse je odvisno od proračuna EU. ESU skuša tudi obvarovati študente pred posojili, ki bi nadomestili te štipendije za mobilnost. Nekateri zavidajo študentom v Sloveniji, a skandinavski model podpore študentom je boljši in v krizi deluje. ŠOS ima podporo ESU v prizadevanjih, da slovensko visoko šolstvo ne bo šlo po poti tistega v Grčiji, Španiji, Italiji in na Portugalskem. »Je pa seveda vprašanje, koliko nas posluša slovenska vlada. Iz Bruslja ni videti, da bi imela posluh za študente. Morda bodo študentske akcije, bolonjska konferenca in demonstracije (na dan študentov 17.11., op. B.M.) zadosten signal, da nam bodo prisluhnili.«
Jelena Štrbac (strokovna sodelavka ŠOS www.studentska-org.si je v uvodu dejala: »Z bolonjsko reformo se je nekako odprla Pandorina skrinjica vseh šibkosti visokošolskih sistemov, ki so se ob drugih vzporednih slabih okoliščinah izrazile bolj, kot smo pričakovali«.
Dodaten odmik od bolonjskih ciljev lahko pomenijo tudi spremembe zakonodaje in financiranja. Med slabo uresničenimi zadevami je omenila prilogo k diplomi, ki je na mnogih študijih diplomanti še vedno ne dobijo (v tujem jeziku) in to, da še nimamo nacionalnega ogrodja kvalifikacij.
Študentje imajo največjo škodo zato, ker se po 1. stopnji večinoma ne morejo zaposliti; skupaj z 2. stopnjo »sestavljata zgolj podaljšano dodiplomsko izobraževanje«.

Ko študent na rajžo gre. To ni razkošje! J.K.-S., Šolski razgledi, 24.11.2012
Na razpravi o bolonjski reformi v Laškem so govorili tudi o študentski mobilnosti (Erasmus). Vse več študentov nima denarja za to koristno obliko študija. Kolumnistka Jasna Kontler – Salamon ob tem piše o popotnih slovenskih študentih, ki so študirali npr. na Dunaju in tam mnogi dobivali štipendije, tudi po zaslugi dobrotnika Luke Knaflja.
(Glej knjigi A. Cindriča o študentih s Krajnske na dunajski univerzi, ki jih je zidala AMSU UL, www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/univerzitetni_arhiv/amsu.aspx . B.M.)
Tudi študenti UL so veliko potovali, po nekdanji Jugoslaviji in po svetu in študirali tudi na tujih univerzah. »Toda šele Erasmus je tuje univerze odprl vsem.« Ta program je ena najpametnejših stvari v EU. »Erasmus je zakon«, bi lahko dejali študenti. Zdaj se v razpravi o proračunu EU govori o težavah pri nadaljevanju financiranja tega programa. Slišati je, da bi v prihodnosti bila na voljo le posojila, ne več nepovratna sredstva. Jasno bo po sprejemu proračuna EU (to se odmika v začetek 2013, op. B.M.). Držimo pesti, da bo ostala možnost novodobnega študentskega rajžanja, ki ga ne more nadomestiti noben internetni stik.

Ali minister krši etični kodeks? Z. Kodelja, Šolski razgledi, 23.11.2012
Raziskovalec, filozof Zdenko Kodelja (PI) meni, da mora minister (Ž. Turk), kot profesor FGG UL upoštevati etični kodeks UL. Ta med drugim določa, da (profesor) ne sme ravnati v nasprotju z vrednotami Univerze, med katerimi je tudi resnica.
Ker predstavniki UL, npr. rektor ministra obtožujejo npr. javnega zavajanja »da bo UL izdajala neveljavne diplome«, Z. Kodelja meni, da bi te domnevne kršitve etičnega kodeksa obravnavati na Komisiji za etična vprašanja UL. Ta mora ugotoviti, ali je minister kršil kodeks ali ne, in če ugotovi utemeljenost očitkov, predlagati senatu UL ustrezne ukrepe.
»Nikakor pa komisija ne sme ostati nema. Če bo, bo to zgovorno sporočilo, da je bodisi Etični kodeks UL le nekakšen okrasek k lepši podobi univerze (Univerze, op. B.M.), ki ga ne jemlje resno niti Komisija /…/, ali pa da je le-ta »kršitve kodeksa pripravljena spregledati, kadar ga kršijo tisti, ki imajo veliko politično moč ali zasedajo pomemben položaj na univerzi.«

Sindikati so v središču spopada, ki odloča o prihodnosti civilizacije.
E. Repovž, Sobotna priloga, Delo, 24.11.2012
V predgovoru k zborniku »20 let slepote. Manifest zgroženih ekonomistov«, Založba *cf, Lj., 2012, glej www.atterres.org/manifeste ) se sociolog Rastko Močnik (FF UL) izpostavlja kot brezkompromisni kritik kapitala in politike, ki uničuje pravice socialne države in boju za delavske pravice (www.sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Rastko_Močnik )
Demonstracije na Kongresnem trgu (glej fotoreportažo B.M. na facebook NSDLU) so dokazale, da so sindikati edina resna politična sila, ki je sposobna mobilizirati množico, meni. Demonstrirali smo za »družbo, ki bo vredna človeka. Za to, da bi zaton evroatlantskega kapitalizma izkoristili za razcvet in sožitje.«Tukajšnji oblastniki, v strežbi globalnemu kapitalu« »iz nas delajo periferijo polperiferije«.
»Sindikati se zavedajo, da morajo preseči industrijski način organizacije in poseči zlasti na področje prekarnih zaposlitev. Ti se hitro uveljavljajo na obeh koncih izobrazbene lestvice, tudi »na področju kognitivnih dejavnosti«, kjer delavci, predvsem mladi, delajo bistveno več kot redno zaposleni.« Razmere jih bodo prisilile v »neko obliko sindikalne organizacije. Mladi se skoraj morejo več stalno zaposliti.
»Vladajoča politika že dolgo podira sistem javnega izobraževanja. /…/ Sistem, v katerem postaja premožnost vedno pomembnejši pogoj za študij, potiska na rob večino tistih, ki bi radi študirali.«
»EU z bolonjsko reformo dela intelektualni samomor. Nižanje kakovosti univerze je tako hitro, da v pedagoškem procesu ne morem več uporabljati« svojih učbenikov, napisanih v '90 letih. V manj kot 20 letih so besedila postala pretežka za sedanje študente. »To (nižanje kakovosti, učbeniki, bolonja ?, B.M.) je problem ki se vleče od osnovnega šolstva vse do univerze.« Šolski sistem organizira tekmovanje med mladimi ljudmi, deluje kot stroj za discipliniranje in selekcijo, vse manj pa je izobraževalni sistem.« Najhujši problem je »univerza, ki je propadla v tem smislu, da se sama, brez zunanjih spodbud, ne more več popraviti. Zunanje spodbude pa so, vsaj kar zadeva državo, ravno nasprotne. Simptomatična je bila zasedba FF. Za dva meseca se je intelektualna raven razprav dvignila na raven, ki je zares univerzitetna. A univerza (Univerza, UL ?, B. M.).) se je potrudila, da je pridobitve zasedbe čim hitreje uničila. Najbolj kvalitetne analize propadanja univerze je mogoče prebrati na«
www.mismouniverza.org . Primož Kraševec, denimo ta propad analizira v okviru svetovnega kapitalističnega sistema, v širšem horizontu, kot ga zmorejo doseči uradne debate na univerzi in državi.«
Na vprašanje o levici pravi, da pri nas ni leve stranke, le različice liberalnih. »Kljub temu levica v Sloveniji obstaja. Če greste na Delavsko pankersko univerzo, boste slišali kaj pravi levica (GO TO www.dpu.mirovni-institut.si, B.M.) - slišali boste tudi kvalitetnejša predavanja kot na uradni univerzi.«
Glede predsedniških volitev pa kot G. Debord pravi, da je v »družbi spektakla« pomemben »umetniški vtis«.

Butik, in ne univerza. Mednarodna podiplomska šola. J.Kontler S., delo, 22.11.2012
Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana (MPŠ www.mps.si ) je bila ustanovljena 2004 na pobudo IJS (www.ijs.si), kjer tudi deluje. Podpirajo jo industrija, partnerske univerze in inštituti. Pred kratkim se je znašla v zgodbi o propadli pobudi za tehniško univerzo, ki bi jo ustanovil IJS. Aleksandra Kornhauser Frazer, dekanja MPŠ (glej www.sl.wikipedia.org/wiki/Aleksandra_Kornhauser_Frazer ,   www.val202.si/2011/12/nedeljski-gost-aleksandra-kornhauser-frazer ) pravi, da šola nikoli ni hotela biti jedro nove univerze in »ni bila vpletena v kakršnokoli snovanje odcepitve tehniških fakultet«. Šola noče biti velika, »temveč majhna, mednarodno vrhunska, na svojem področju visoko specializirana. /…/ Vrhunski raziskovalci IJS – žal ne vsi – so habilitirani učitelji MPŠ, odlični mentorji podiplomskim študentom in povezovalci programov šole z domačimi in evropskimi projekti ter vodilnimi svetovnimi univerzami. Podiplomci MPŠ se usposabljajo v laboratorijih IJS na vrhunski raziskovalni opremi. Obenem pa MPŠ prinaša koristi IJS, zlasti mlade doktorje in (zaradi) neposredne povezave z gospodarstvom«.
Rezultat vsake visokošolske institucije, pravi Frazerjeva, je odvisen od kakovosti njenih učiteljev in študentov. »Dobri študenti pritegnejo odlični učitelji, ki morajo biti predvsem vrhunski raziskovalci, predani delu z mladimi. /…/ kako pritegnemo dobre profesorje? Denar jih ne more pritegniti, je piškav. Delno je to ugled šole in inštituta, še več pa najbrž entuziazem. Morda v teh, tudi moralno kriznih časih to zveni malo verjetno, vendar jasno odseva iz ponosa mentorjev, ko na podelitvah doktoratov svojim mladim doktorjem stisnejo roko.«

Kangler med protestom postal državni svetnik. R.G., M.R. R.K., Delo, 22.11.2012
V Mariboru je okrog 600 ljudi protestiralo pred mestno hišo, v kateri so takrat potekale volitve v Državni svet (DS). Župan F. Kangler je bil izvoljen, tako kot v Kopru župan M. Popovič.
Komentator Rok Kajzer meni, da so (občinski) elektorji s tem »zadale najbrž enega zadnjih udarcev /…/ zaupanju v državne institucije«, potem ko »zaupanje v izvršilno, zakonodajno in sodno oblast zaradi nepremišljenega varčevanja, izgubljenih referendumskih podpisov in zadeve Balkanski bojevnik hitro kopni«. Elektorji so podprli zagovornike ukinitve DS, saj so za »družbeno (in državno) sprejemljive označili sum korupcije, klientelizma in zlorabe javne funkcije«.

Pred koncem, pred začetkom. Moja ljuba domovina 32.
A. Č., T.K. ŽND, Maribor 2012, 10, 2012
»… je treba iskati takšno 5-letno obdobje, v katerem bi se pokazalo telebanstvo, neotesanost, politični dilentantizem, žaljivi infantilizem, arogantnost, ozkoglednost, zlovolja, ki želi poteptati drugega, sovraštvo, ki škropi naokrog, globoko medsebojno preziranje, lopovščine, finančne malverzacije, manipulacije/…/«. Uvodničar citira avtorja, ki mu »takole poči film /…/ ob pol petih zjutraj«:
»Ni se namreč prav lahko sprijazniti s tem, da tu iz tega ali onega razloga niso odpisali le umetnikov, humanistov, temveč en bloc samo kulturo, s čimer so za nepredvidljivo dolgo časa napravili nepredvidljivo škodo. Tradicije prekinjajo, ugledne ustanove propadajo, priljubljeni avtorji za večno izginjajo /…/ Pisatelji, slikarji, književni prevajalci, kulturni novinarji, režiserji, uredniki, dramaturgi, estetiki in filozofi se gledamo v upanju, da ima drugi povedati kaj spodbudnega /…/ in nihče nima nobene uporabne ideje. Ne spoznamo se na ničesar drugega, /…/ po umetnosti, kulturi pa trenutno ni nobene potrebe, zanju ni sredstev, ni virov, medtem pa cvete neotesanost in slavijo gangsterji. /…/ Poskušati preživeti, ne da bi se ob temu začel obnašati kot prasec, ne da bi postal lakaj ali zmešan norec.«
(Tibor Keresztury, pisatelj, urednik, kolumnist pri Elet es irodalom, Magyar narancs in www.litera.hu , glej www.ho.hu .)

Manjka nam zdravega razuma. M.B., Delo, 22.11.2012
Nekaj misli najuspešnejših po oceni uporabnikov portala Tax-Fin.Lex:
Ivan Simič, davčni strokovnjak, je dejal, da je za uspeh »treba trdo delati in si upati več«. Pravi, da bi država najlažje dobila denar z zvišanjem DDV.
Jožko Peterlin, finančni strokovnjak, pravi, da je za ugled potrebno poznavanje stroke, prava mera neposredno, ravnanje v skladu z etiko in družbena aktivnost. Ugotavlja, da se mala in srednja podjetja preveč zanašajo na banke. Slaba banka ni dobra rešitev. Reševati moramo podjetja, ki so konkurenčna. »V gospodarstvu manjka zdrave pameti, treznih odločitev, kaj se izplača in kaj ne.«
Miro Cerar, pravni strokovnjak (PF UL), meni, da je potrebna »kombinacija srca in pameti«. Naša družba je spolitizirana na vseh področjih, postali smo nekritični do tistih, ki so »naši« in netolerantni do »njihovih«. Ta družba ni zrela in zato tudi ne more funkcionirati. Pravna država mora dozoreti, s tem pride tudi pravičnost. Kako ljudi motivirati, če družba ni pravična? Primer Balkanski bojevnik je povzročil dodatno nezaupanje v pravo. Ključni problem ni zakonodaja, ampak človeški dejavnik. »Vse bi bilo bolje, če bi tisti, ki zakonodajo izvajajo, imeli več znanja in zdrave pameti«, pravi.

Evropa, bleda mačeha. I. Svetina, ŽND, Maribor 2012, 10, 2012
Leta 2008 je, tik pred volitvami, minister za kulturo, doktor zgodovinskih znanosti Vasko Simoniti podpisal (nezakonit) sklep, s katerim je vlada podarila blejski otok Cerkvi. Ivo Svetina http://sl.wikipedia.org/wiki/Ivo_Svetina meni, da je to napovedalo konec ločitve cerkve od države, ogroženost svoboščin človeka in kršenje ustave, kadarkoli bo na vladi desnica. Da bo zavrženo razsvetljensko izročilo o tem, da je »oblast v službi ljudstva in da je ljudstvu tudi odgovorna za svoja dejanja.«
Razsvetljenstvo, Aufklarung pomeni luč, »misel na svobodo, srečo, enakost vseh ljudi, bratstvo«. Razum je temeljni zakon, oblast je trojna: izvršna, zakonodajna in sodna, svoboda govora in pisanja sta samoumevni.
»Dandanes v Evropi ni nikjer več velikih idej, ne mladeniškega zanosa, ne otroške radosti«. Čeprav je himna Oda radosti, s Schilerjevim besedilom (»… alles Menschen Bruder sein…«, op. B.M.). Kaže, da je »ključni problem Evrope njena valuta«.
V. Vodnik iz kroga preroditeljev okrog Žige Zoisa, tudi učitelj na ljubljanskem liceju (http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/zgodovina_ul/cesarskokraljevi_licej.aspx
je v času provinc zapisal, kot je zdaj vklesano na spomenik francoske revolucije nekoliko stran, da »…Iliria perstan Evropini bo.« Ta utopična misel, piše sodobni pesnik, se je »skorajda že začela uresničevati, a so jo gospodarji Evrope, te naše blede mačehe, nasilno obrnili v njeno nasprotje.«

Zamenjajmo sistem. P.T. Dobrila, ŽND, Maribor 2012, 10, 2012
»/…/ smo v minusu, in zaradi tega je potrebno vsesplošno varčevanje, reforma trga delovne sile, pokojninska reforma, davčna reforma in sanacija bank. » Peter Tomaž Dobrila razmišlja o političnem ustroju. »Ta nas zdaj s te, zdaj z one strani prepričuje, da gre za notranjepolitični boj med desnico in levico, med klerikali in liberali, med črnimi in rdečimi, ki traja že od kar vemo zase /…/ Pod svobodnim soncem, realno pa s 19. stoletjem, od pomladi narodov.«
Zdaj »se moramo sprijazniti, da ni nič ni narobe z nami, da smo vsa aktivna leta svojih življenj porabili za učenje, študij in potem službo, kjer smo za svoje delo prejemali plačilo, kot je bilo zakonsko določeno, nemalokrat celo manj ali tudi nič, samo da smo lahko delali, saj svoj poklic radi opravljamo. Držali smo se pravil in ravnali v okviru možnega. Uporabljali smo sistem, kot so nam ga določili, redno odvajali davke in vplačevali v pokojninsko blagajno.«
»Zakaj potemtakem po vseh teh letih izvajanja zapovedanih državnih politik nekaj ni v redu?« »Dobičke smo privatizirali in dobila jih je peščica, izguba je postala javna in zdaj zahteva, da jo krijemo vsi.« Zakaj politika za notranji boj uporablja kulturo, sili v kulturni boj?
P.T. Dobrila pravi, da bi morali zamenjati politični sistem, ki se v 20 letih ni izkazal, tako da na prvo mesto postavi kulturo. »Danes je kultura tista, ki lahko redefinira politiko in repozicionira ekonomijo«. Potrebno bo preplesti različne kulture v sliko skupne Evrope, sveta. »To je najpoglavitnejše poslanstvo naše generacije, ki je prva globalna, odkar svet stoji, da se potrudimo ustvariti sobivanje in sodelovanje, ki bo v prvi vrsti kulturno, nato lahko sledi še ostalo«.

Uničevanje razvojne politike. F. Križanič, Delo, 23.11.2012
Nekdanji minister za finance Franci Križanič (EI PF) piše o zgrešeni ekonomski politiki sedanje vlade, ki zmanjšuje vlaganje v razvojno-raziskovalno dejavnost (RD). Po podatkih SURS je v letu 2011 Slovenija dajala za RD 894 milijonov evrov, 2,47 BDP. S tem deležem se je uvrstila takoj za razvojno intenzivne države, ki za to namenjajo vsaj 3% BDP. Od 2008 do 20011 (t.j- v času Pahorjeve vlade, minister je bil dlje časa G. Golobič, B.M.) so se sredstva za RR povečala za 45% (sredstva gospodarstva za 37%, države za 108%).
»V proračunu za leti 2013 in 2014 se predvideva precejšnje zmanjšanje sredstev za šolstvo in raziskovalno dejavnost. Uničevanje rezultatov intenzivne razvojne politike zadnjih treh let.«

Proračunski puč. H. Kamnar, Objektiv, Dnevnik, 24.11.2012
Nekdanja državna sekretarka v finančnem ministrstvu Helena Kamnar (odgovorna je bila za proračun, nekaj časa tudi za finance na UL, B.M.)
Letošnji Zakon o izvrševanje proračuna (ZIPRS) veča pooblastila vladi in manjša vlogo parlamenta. »Namesto konkretnih ukrepov za zmanjšanje mase plač posega v avtonomijo javnih zavodov in dopolnjuje ZUJF. Pokojninsko blagajno rešuje z izčrpavanjem Kapitalske družbe. Z določitvijo zgornje meje zadolževanja pa daje vedeti, da se bo država še naprej lahko zadolževala /…/.«
Postavke letos ne bodo predmet sprejemanja v parlamentu. »Poslanci in javnost iz proračuna npr. ne izvedo, koliko denarja bodo dobile državne in koliko zasebne visokošolske institucije, kaj šele koliko bo dobila posamezna univerza. Ali koliko od tega denarja bo namenjeno plačam in koliko materialnim stroškom, pa čeprav ZIPRS določa, da bo znesek plačne mase javnemu zavodu določil financer. /…/ Resorna ministrstva bodo v izhodiščih za pripravo finančnih načrtov, ki jih sporočajo posrednim proračunskim uporabnikom, določila natančen znesek sredstev za stroške dela za vsakega proračunskega uporabnika.« ta znesek se med letom ne bo smel povečati, »sicer bo sledila kazen in bo letela glava predstojnika.« Minister bo moral zagotoviti, »da se stroški dela znižajo tako, da ne bodo presegli skupnega obsega tekočih transferjev v javne zavode«, t.j. za 6,9% glede na letošnjo realizacijo. Plačno maso bo treba v 2013 zmanjšati za 130 milijonov. Ker bo po ZUJF prišlo do napredovanj, bo plačna masa še manjša. Koliko in s kakšnimi ukrepi je še skrivnost. Tudi če bo odpravljena delovna uspešnost, bo potrebno še odpuščanje, t.j. popravljanje kadrovskih normativov. »Ali nismo tega že slišalo ob ZUJF?«
»ZIPRS posega v številne zakone, z nekaterimi je celo v nasprotju. Posega celo v ZUJF, ki že spreminja 39 drugih zakonov. Čas je, da se vprašamo, kaj vse je dovoljeno v imenu reševanja krize.«

Nepreslišano. Martin Schultz. (Delo), Dnevnik, 22.11.2012
Evropski poslanec www.en.wikipedia.org/wiki/Martin_Schulz piše o tem, kako zmanjšanje proračuna EU pomeni manj gospodarskih spodbud. Proračun znaša res le 2% vse javne porabe v EU, vendar bi brez njega v številnih regijah in državah ne bile mogoče javne naložbe. Zato je del rešitve za izhod iz krize s spodbujanjem naložb v rast in delovna mesta, večanje konkurenčnosti in manjšanje revščine. Iz njega se financirajo vseevropske prometne in energetske povezave, spodbuja inovacije, raziskave in razvoj.

Nepreslišano. Noam Chomsky. (www.Rtvslo.si ), Dnevnik, 26.11.2012
»Če med recesijo vsiljuješ varčevanje, to onemogoča rast, uničuje sisteme države blaginje in povečuje dolgove. Točno to se dogaja.
Celo MMS (www.imf.org ) je kritičen do take politike, a Evropa vztraja pri njej. To nikakor ni nujno, obstajajo alternative. Ena izmed posledic te politike je uničenje socialnodemokratskega sistema, enega največjih
civilizacijskih prispevkov Evrope v povojnem obdobju. To se ne dogaja na severu, ampak predvsem v južnih državah, ki so v nekaterih pogledih bliže tretjemu svetu.«

Nepreslišano. Aleksander Lorenčič, zgodovinar. (7D), Dnevnik, 23.11.2012
Nobeni od tranzicijskih držav ni uspelo pravično razdeliti t.i. družbene lastnine. Danes imajo vse podobne težave. »Velike socialne razlike, visoka zadolženost in nezaupanje v sistem /…/«
Pri nas je od 1990 do 1994 prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vrednosti več kot 104 milijarde nekdanjih SIT; od tega v prvih treh letih 86 milijard t.j. polovico državnega proračuna za 1992. Povzročena škoda je večja od tiste zaradi drugih kaznivih dejanj.

Obrazi neoliberalizma. I. Masten, Dnevnik, 23.11.2012
Ekonomist Igor Masten (EF UL, glej tudi www.delo.si/.../igor-masten-nacionalni-interes-je-bankrotiral... ) se odziva na prispevek v Mladini, v kateri je J. Lorenci – pisun - obračunal s »slovenskimi neoliberalci«. Mednje sodijo, domneva I. Masten imena: Šušteršič, Masten, Damijan, Bršič, Zakrajšek, Pezdir, Turk…
»Stanje naše družbe je žalostno. Polno antagonizma in razdvojenosti. Konsenza nismo sposobni doseči o ničemer. Zato smo pri spopadu s krizo tako neuspešni. Takšne razmere so milje za hujskače. /…/ Mobilizirajo čustva za dosego svojih ciljev. /…/ Najpogosteje uporabljen način hujskaštva je iskanje sovražnika. No neoliberalci so priročen sovražnik /…/ Spomnimo se samo mitingaštva v Jugoslaviji, ko je Slovenija sklenila iti svojo pot«, piše I. Masten in citira svojo provokativno kolumno, v kateri opisuje, kako smo se soočali z neoliberalizmom po začetni tranzicijski depresiji: »Dobili smo vojne dobičkarje in certifikatorske barone. V prvi fazi nekateri niso imeli sramu niti pred privatizacijo nepremičnin univerze, Kasneje so se neoliberalci tudi formalno stanovsko organizirali. Kučanov Forum 21 npr. je postal združenje neoliberalcev leve provenience. Cerkveni Zvonovi so bili stičišče neoliberalcev desne provenience. Vsi so spretno kopičili premoženje, ki se je bodisi lastninilo bodisi privatiziralo.« Neoliberalni načrt se je uresničeval »pod zastavo gradualizma«.
In nadaljuje s kritiko prejšnjega sistema »ki je ekonomsko kolapsiral in tako povzročil socialno bedo za nožice, ne pa za politične elite. Te so se prelevile v ekonomske elite«, ki so »hitro prevzele vzorce obnašanja ne le današnjih neoliberalnih kapitalističnih elit temveč ameriških roparskih baronov iz začetka 20. stol.«
»Ko se opozarja pred neoliberalizmom /…/ je logična nedoslednost /…/ prav groteskna«. Sprašuje se, kako se je končala slovenska zgodba o uspehu, tudi uspeh gradualizma. Kje se je začel neuspeh neoliberalizma? »S krizo? Zakaj je pa potem do krize sploh prišlo?«
I. Masten meni, da se tisti privilegirani v sistemu, ki danes razpada, nočejo odreči vplivu nad družbenim dogajanjem. To počnejo z davkoplačevalskim denarjem. Ekonomski režim, ki so ga zgradili v tranziciji, je pustil opustošenje. Da ljudje tega ne bi spoznali, je potreben ideološki sovražnik. Neoliberalizem je očitna izbira.«

Razklana politika je tipična slovenska značilnost. B.P., J.P., Dnevnik, 26.11.2012
Redka je taka enotnost političnih strank, kot se je zgodila prejšnji teden, ko so vladne in opozicijske stranke načelno podprle predloge zakonov o pokojninah, delovnih razmerjih in trgu dela. Enotni so bili politiki tudi pri odločitvi za plebiscit in vstop v EU. Sicer pa se zgodovinarji strinjajo, da jim je razklanost zapisana v genih.
Začelo se je v času Mahniča www. sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Mahnič , ko je cerkev ugotovila, da z nastankom strank izgublja prevlado. Neenotni so bili v '30 letih, to se je stopnjevalo do »medsebojnega oboroženega konflikta med 2. sv. vojno«, pravi Božo Repe (FF UL).
Po osamosvojitvi so bili prisotni konflikti znotraj Demosa oz. opozicije. Za razliko od današnjega pesimizma, je državljane takrat preveval optimistični duh, pravi takratni minister Rajko Pirnat (PF UL). »Radikalni del Demosa je kot prioriteto izpostavljal ekonomsko nadvlado Slovenije. Vzpostaviti si je želel svoj ekonomski sistem s svojimi ljudmi, svoj informacijski sistem, svoj šolski sistem…«. A je imel (tako kot podobni koncept danes) skromno večino. Če bi bila neenotnost takšna kot danes, ne bi sprejeli ustave.
Konflikt se je obnovil v 1993, 1994 z afero Depala vas, ko se je SDS za las uvrstila v DZ in postavil tezo, da so politični kapital osamosvojitve pobrali drugi. Nasproti sta si stali policija in vojska oz. njune sprivatizirane obveščevalne službe, pravi Božo Repe.
Kasneje so bila nasprotja med J. Janšo in M. Kučanom, pa J. Drnovškom, ki je (kot predsednik vlade) tistim, ki so ga pozivali k odstopu (B. Pahor, J. Janša, L. Peterle) v DZ dejal: »… saj se boste potem pobili za moje nasledstvo«.
J. Janši se je (po kratki Bajukovi vladi leta 2000) uspelo povzpeti na oblast 2004, Pahorjevi SD pa 2008 zaradi t.i. antijanševskega sindroma. Nato opozicijska SDS ni izbirala sredstev za rušenje Pahorjeve vlade in so relativno dobre reforme padale (na referendumih; po nekajmesečnem brezvladju in volitvah 2011 smo dobili sedanjo koalicijsko vlado. B.M.)

Borut Pahor je presenetil. M. Drobež, Novi glas, 15.11.2012 www.novi.glas.eu
Na volitvah za predsednika Slovenije je (v prvem krogu) zmagal B. Pahor, pred D. Turkom. Volilna udeležba je bila najnižja na dosedanjih petih volitvah predsednika v RS. Rezultati po mnenju »politike in t.i. navadnih ljudi«, piše Marijan Drobež, »pomenijo, da morajo elite odpraviti delitve na levico in desnico in ideološka ter politična razhajanja, kar zdaj že ogroža obstoj in usodo Slovenije.
O nujnosti političnega dogovora, tudi sporazuma med /…/ Z. Jankovićem in J. Janšo«, je na soočenjih govoril le B. Pahor., »z odličnim besednjakom, ki nemara sodi v vrh slovenske retorike«.
D. Turk je, razočaran, zaostril retoriko. »Po njegovem so v kampaniji prevladale laži, neresnice in demagogija, /…/ koncept, ki nima ničesar skupnega s pravno državo«. Napadel je tudi J. Janšo in spomnil, da je Slovenija edina evropska država s predsednikom vlade v kazenskem postopku. Deloval je »diplomatsko, v svojem znanem, uglajenem stilu in elegantno.«
Volitve niso imele značaja »plebiscita«, kot je napovedal J. Stanovnik, predsednik nekdanjih borcev, so pa povzročile nelagodje v stranki SD. Zato je njen predsednik I. Lukšič pozval privržence, naj volijo B. Pahorja »ker je najbolj izkušen politik v Sloveniji in ker je državnik«. Ne odloča se o usodi vlade. To je sicer mogoče poraziti, a na parlamentarnih volitvah. Voli se zgolj predsednika države, je pisal I. Lukšič.

Tistim, razsodnejšim ljudem. Josip Meden, pošta, Dnevnik, 22.1.2012
Bralec je skupaj z babi pisal vnukinji v tujini, da sta bila na zborovanju na Kongresnem trgu, pela Internacionalo in Hej brigade. Rahlo dementna, zaslepljena, z opranimi možgani. Drugačna od t. i, razsodnejše večine, »ki je vzvišeno brezbrižna, ki se je (še) ni dotaknilo, /…/ mirno srebala kavice ob sončnih bregovih Ljubljanice.« Njeni mami sta pisala, naj se »zaenkrat še ne vrača domov. Ker sta v tej deželi še vedno najglasnejši nezaupanje in sovraštvo do razumništva, do drugačnih nasploh, da tod večino še vedno očara puhlo postavljaštvo in prazno besedičenje, da se tukajšnje svobodomiselno usmerjeno razumništvo večinoma sprošča le prek pisanja kolumn v časopisih in revijah, le redki med njimi pa zmorejo napor oditi na mesta, kjer se demokratično odloča celo o temeljnih človekovih pravicah. In prav ta, povsem brezbrižna večina, ki ostaja doma, /…/ dopuščajo, da nas obvladujeta manjšinska zatohlost duha in kričavost ljudi, ki se zdravijo z oblastjo in močjo /…/.«

Dva kandidata, dva značaja, dve viziji, dve presoji.
T.S., A.Ž. Sobotna priloga, Delo, 25.11.2'12
V pogovoru sta se soočila predsedniška kandidata. Oba štejejo za kandidata levice. Soočenja v zadnjih dneh potrjujejo, da je predstava o dveh »enakih kandidatih ene same politične opcije« napačna, povzema delo. Iz odgovorov na nekaj vprašanj:
Borut Pahor (http://sl.wikipedia.org/wiki/Borut_Pahor):
»Imamo opazne javnofinančne, gospodarske, socialne probleme. /…/ Vendar je osrednji problem v politiki. Če bi slovenska politika /…/ dosegla dogovor, bi se v to državo naselilo več vere, več upanja in optimizma. Vsaka skupnost, ki želi verjeti vase, to potrebuje.« Ljudem je dovolj prepirov in pričakujejo od politikov rešitve.
Na vprašanje o »stricih«: »V 20 letih sem se naučil, da je dobro opozoriti na kak problem, pojav in temu ne dati imena in priimka. S tem namreč v slovenski politiki tvegaš, da se problem personificira in se izgubi bistvo. Tako sem ravnal tudi pri opozorilih, da imamo /…/ močne skupine pritiska, ki jih je treba upoštevati, če želimo razumeti politične procese«.
O vladi: »Seveda so vlade zamenljive, tudi vsak od nas je. /…/ Ker nimamo preverljive alternative, bi padec vlade spet močno upočasnil reformno sposobnost države, odtegnilo bi nas iz kroga držav, ki se lahko izvlečejo iz krize /…/ nisem podpornik Janševe vlade.«
O šolstvu, znanosti: »Mi« (Pahorjeva vlada) »smo bistveno povečali denar za raziskave in razvoj. Ministra Golobič in Lukšič sta v tehnologijo, znanost, šolstvo investirala veliko. Vendar javnost teh pogumnih odločitev ni pozdravila. Ker ni bilo hitrih rezultatov, se je zdelo, da mečemo denar stran. /…/ smo se zadolževali tudi zato, da smo denar namenjali za znanost in tehnologijo.«
O sebi: »Sem kandidat mladega upanja za sodelovanje. To upanje je tako mlado, da bomo morali paziti, da ne umre, predno postane močno in zrelo.«
Danilo Turk (http://sl.wikipedia.org/wiki/Danilo_T%C3%BCrk )
O »stricih«: »Tu je vsaj 20 let zgodovine, ki je izrazito personalizirana. Nekateri mediji in predvsem SDS kar naprej govorijo o udbomafiji, o Kučanovem klanu /…/ To je negativna tradicija, ki je polna namigovanj in podtikanj.«
O vladi: »Ne strinjam se, da ni alternative Janševi vladi. Nobena vlada ni nezamenljiva, vsaka mor svojo kompetentnost dokazovati z dobrimi zakoni, s pametnimi izbirami prioritet.« S kritikami želi pomagati vladi. Svari pred logiko časovne stiske, kot npr. pri zakonu o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), »kar je imelo veliko škodljivih posledic. Ihtavost je škodljiva«.
Prioriteta morata biti reformi pokojnin in trga dela. Najti je treba rešitev za slabo banko in državni holding, da bodo referendumi nepotrebni. Zlato fiskalno pravilo je, kot da bi zašili rano in upali, da smo vse rešili.
»S proračunskimi rezi ustvarjamo socialno krizo. /…/ Ljudje močno čutijo znižanje socialnih pomoči. Slabimo notranje povpraševanje, kar je pomemben problem našega gospodarstva. /…/ Napaka s subvencijami v prehrano učencem ni edina. To je tudi selektiven poseg v pokojnine. Predsednik republike ne more biti tiho. Če so otroci lačni, je to treba takoj povedati.«
»Če je zavzemanje za socialno državo in pravičnost značilnost levice, potem sem levičar. To povem s ponosom. Sem pa v politiki vsega 5 let. /…/ novi obraz v slovenski politiki, drugače od g. Pahorja, ki je v politiki, odkar ta država obstaja.«

Ne morem vsako leto oditi na volitve. I. Kršinar, Reporter, 26.11.2012
Pogovor z zmagovalcem (prvega kroga) v ponedeljek popoldne, ko je imel za sabo že delovno polovico dneva v eni od vulkanizerskih delavnic in nekaj ur seje državnega zbora. Nekaj izjav, ki jih je dal Borut Pahor in jih je poudarilo uredništvo revije (z D. Turkom na naslovnici, z napisom GOTOV JE! ) (www.reporter.si) :

Nikoli več se ne bom sprehodil skozi proizvodno halo,
medtem ko bi ljudje delali.
Prav zato, ker sem bil pred letom dni zelo nepriljubljen,
sem zdaj lahko postal glasnik teh ljudi.
Če so me nekateri hoteli spraviti v zadrego, kdo me podpira, jim odgovarjam, naj si pogledajo, kdo vse me je pripravljen podpreti.
Strici iz ozadja niso moj izraz, ampak mojega prijatelja Dejana Židana,
ki je nekoliko ljubosumen, da zdaj pišejo pisma na moj naslov.
V Bruselj bi šel, ker je metropola EU, v katero zelo verjamem,
ker prinaša mir, blaginjo in je okvir za rešitev vseh problemov.

Glas z ulic in volišč. R. Šribar, Objektiv, Dnevnik, 23.11.2012
Antropologinja, zasebna raziskovalka in docentka Renata Šribar (FDV) piše o treh situacijah, ki so jo doletele in o naši situaciji v času predsedniških volitev.
Bila je v moralni dilemi, ko se je po več pritožbah na ARRS odločala o tem, ali agencijo prijavi davčni upravi. Ob tem se je vprašala, »kako so ravnali inštituti in raziskovalni centri fakultet«, ki bi ob nasprotovanju netransparentnemu financiranju s strani agencije tvegali znižanje sredstev in težave pri pridobivanju novih projektov.
Kolega, ki je delal povzetke referatov z okrogle mize, ji je zavrnil povzetek njenega prispevka, češ, da je govorila nekaj drugega, feministka. Nato je imela pogovor s prijateljem, ki ga je »prignal do absurda«.
»V vseh treh primerih gre za oblast«, piše avtorica, »ki jo praviloma oblikujejo maskuline vrednote: pokončnost, aktivnost, odločnost, racionalnost, moč…; te lahko preberemo tudi kot »pretvarjanje«, »manipulacija«, »ne-moč«.
Pravi, da ji je bil v vseh treh situacijah odvzet glas. Brez glasu ostajajo po pravilu podrejene (podrejeni), ki bi radi izrazili svoje moralne stiske. »Glas, ki se sliši je /…/ v domeni oblasti /…/ in kot tak ne more izraziti /…/ moralne dileme, drže, ali zahteve. /…/ Ne zgolj volišča, tudi ulični protesti funkcionalno ostajajo v okvirih predvidljivega in trajnega reda, kontinuiranega boja za oblastniške položaje in njihove privilegije. Samo zdi se, da se utegne ulica vsak hip sprevreči v kaos. In četudi kaos; tudi ta bo, vemo, režiran« (!, B.M.).
Tudi civilna družba in njene etablirane oblike je (po C. Pateman) »prežeta z delovanjem patriarhalne bratovščine. To piše v času predsedniških volitev in po sindikalnih demonstracijah 17.11., v času ekonomskega propadanja države, nemoči zakonov, sporne privatizacije zdravstva in šolstva, uničevanja kulturne dediščine, ignoriranja pravic družbenih manjšin, protiustavnega razmerja s cerkvijo, birokratizacije znanosti in raziskovanja … »Sama brutalnost aktualne vlade in njenega parlamentarnega podaljška«, ki ohranjanje svojega položaja »veže na prestrukturiranje državnih podsistemov«, je konstitutivni element boja za oblast. Soočamo se tudi s kapitalizmom, ne le neoliberalnim. »Kateri zapeljivi duh nam je čepel na ramah in nam šepetal v uho, da bo v zdravstvu in šolstvu ostalo tako, kot je bilo? Da bodo delavske pravice ostale neokrnjene? Da bomo izjeme glede potenciranja grabežljivosti, goljufivosti in privoščljivosti, ki jih kapitalizem v ljudeh spodbuja in privilegira na račun solidarnosti in sočutja?«
Tekma za predsedništvo je razdelila politični prostor.
Sedanji predsednik se je predal enemu (levemu) polu, z vidika borbe za oblast je reklo »socialna in pravna država« farsa. Prav tako, da ga podpira ljubljanski župan.
Izzivalec, favorit prvega kola, velja za združevalnega, med poloma, bližji ženskim lastnostim: »klepetavost, izražanje čustev, odkritosrčno in menjavo predstavljanje stališč, samovšečna zapletenost v lastno podobo, želja po priljubljenosti.«
»Kaj je boljšega za ironiziranje /…/ razmerja, v katerem si stojita nasproti dva monolita, eden z nevidnimi vojaškimi epoletami, drugi v igri pokra s karto v rokavu«, končuje (op.: meni nekoliko nejasno poročilo o svoji in naši situaciji , B.M.) antropo loginja.

Mene država sploh ne zanima. J. Petkovšek Š., Dnevnik, 26.11.2012
V pogovoru direktor skupine RIKO Janez Škrabec, govori o podjetniškem uspehu in bolj ali manj uspešnih državah. Nič ni podarjenega v poslu, pravi. »Podjetnik mora biti sam sposoben idejo /…/ čim bolj učinkovito stržiti.« Zaupati mora sebi in sodelavcem, jim dati odgovornost in jih oblikovati kot vodje. »Moji ključni sodelavci so vsak na svojem področju boljši od mene, kar me spodbuja«. Doslej niso odpuščali, ohranili so bonitete sodelavcev. Ni ga strah slabih let, na to so pripravljeni. Pač pa napoveduje Evropi dvakrat sedem suhih let.
»Evropa je lahko tako dobro živela kot kolonialna sila, k nam so se stekale dobrine in denar z vseh koncev sveta. /…/ Sedaj portugalski inženirji hodijo kot mezdni delavci delat v svojo bivšo kolonijo Angolo. /…/ Koncept evropskega »welfare state« http://en.wikipedia.org/wiki/Welfare_state je /…/ pred propadom, saj je cela Evropa bankrotirana.« Želi pritegniti »nove vsebine na staro celino in ji tako vdihniti novo življenje. Tako sta začeli tuje investitorje privabljati Grčija in Madžarska, sledila je Španija, jutri /…/ Portugalska.«
»Prosvetljena avtokracija je zagotovo najboljša oblika vladavine. A prosvetljeni avtokrati se izrodijo in po 10 letih uničijo vse, kar so zgradili. Zato je demokracija potrebna. Singapur, voden manj politično in bolj podjetniško, skozi vsa desetletja beleži rast. Tudi Islandija http://en.wikipedia.org/wiki/Iceland je več kot očitno prežeta s podjetniškim duhom. Njihov predsednik je nedavno dejal, da je prav, da se je finančni sektor sesul, saj je bil košat kot hrast, pod njim pa žal ni raslo nič. Zdaj so ta hrast posekali in vzklilo je veliko novih podjetij /…/«.
Glede podpore novim podjetnikom (start up) predlaga, da bi od prodaje državnih deležev v podjetjih namenili vsaj 10% za sklade tveganega kapitala. Priporočil je že, da bi po vzoru »1000 novih raziskovalcev«, ki je kot model obstajal že v '80 letih, država organizirala akcijo ustanavljanja 1000 novih start up podjetij.«

Pisanje knjige je triatlon! A. Žerdin, Bukla, december 2012 www.bukla.si
Že kot študent FDV (takrat FSPN) UL je Ali Žerdin sodeloval s Tribuno, Radio Študentom in Mladino, ki jo je kasneje (so)urejal, nato Dnevnikov Objektiv in zdaj SP Dela. Napisal je vrsto knjig, nazadnje Omrežje moči (MK, Lj. 2012).
Pisanje časopisnih člankov je tek na kratke proge, za tednik na srednje, knjiga je tek na dolge, plavanje, kolesarjenje, pravi. Osnova so podatki o dogodkih, ljudeh…
Za članek je podatek enostavna molekula, za knjigo so podatki zapletena snov, molekule je treba cepiti, rekonstruirati. »Tisto, kar zapleta življenje avtorjem knjig, je vprašanje, kako organizirati množico podatkov, ki je včasih nepregledno velika.«
U. Eco je zapisal, da si mora tisti, ki piše diplomsko nalogo, najprej kupiti čevlje. Zaradi škatle, v katero zlaga listke, na katerem so zapisane definicije, dejstva, podatki, ideje. Ko je polna te zapiske organiziraš v nov format.
A. Žerdin je za to uporabil Access, vaj je dal podatke o 250 podjetjih in 1100 osebah, pri čemer mu je pomagal Google. Sledila je analiza s programom Pajek, ki je plod slovenskega akademskega znanja. O vzorcih omrežij je nato pisal, bral in črtal ter dopolnjeval. »Organizirani gmoti podatkov je treba dati smisel. In smislu je treba dati berljivost«. Nato se (po nasvetu pok. J. Staniča) vpraša: »Mi bo čez 10 let nerodno?«

Intervju: dr. Mladen Dolar. S. Rugelj, Bukla, dec. 2012
Svojo čitanko Strel sredi koncerta je dočakal Mladen Dolar (*1951) , filozof, profesor FF UL in urednik revije Problemi. Ta je bila centralna naša revija (ust. 1962) v '60, '70 in '80 letih; najprej konkurenčna Perspektivam (ukinjene 1964). V začetku '70 let je k njej prišla skupina (ljubljanske) lakanovske psihoanalize. V '80 se je od nje odcepila skupina v Novo revijo, potem še Literatura.
Pripravlja dve angleški knjigi in zbira svoje spise o literaturi v še eno. Kot filozof seveda uporablja internet »ampak po duši sem še stari fan knjigarn. Leto 1968 se je dogajalo v knjigarnah.«
Razgovori se o filozofiji v pred dvesto leti in zlasti v desetletju okrog »1968«, ki so bila za filozofijo »eksplozivna« in o filozofih danes, tudi naših.
Zgodovina filozofije /…/ se nikoli ne dogaja zlagoma, po malem, vedno so obdobja strašnih izbruhov /…/, ko se v zelo kratkem času zgosti zelo veliko. Če pogledate nemško klasično filozofijo – kaj vse se je zgodilo samo pol stoletja od 1781, ko je Kant izdal Kritiko čistega uma, do 1831, ko je umrl Hegel. /…/ Še zdaj na določen način živimo od teh konceptov. Bodisi z njimi ali proti njim /…/«
V času Hegla so nastali profesionalni filozofi. «Hegel je določena prelomnica. /…/ Ko so Hegla leta 1918 povabili v Berlin, so ga povabili na Humboldtovo univerzo, ki je bila prvi model moderne univerze. Hegel je bil nemara prvi moderni univerzitetni profesor in v istem mahu zadnji »metafizik«. Univerze seveda obstajajo že od srednjega veka naprej in so se počasi reformirale, ampak Humboldt je bil neka zareza, nova paradigma tega, kaj naj bi univerza po francoski revolucija v družbi pomenila, redefinicija tega, kaj je funkcija in politika vednosti. Humboldt je pojem še danes.« http://en.wikipedia.org/wiki/Wilhelm_von_Humboldt .
S Heglom se je začelo obdobje filozofov, »profesionalnih profesorjev na modernih univerzah, v okviru tega, kar je Lacan poimenoval univerzitetni diskurz«./…/ Tisti, ki so mu »najbolj pri srcu, dejanski nikoli niso delali na univerzi ali samo marginalno /…/. To so recimo, Kierkegaard, Marx, Nietzsche, Freud, Sartre, Lacan, tudi Wittgenstein. /…/ Nekateri ključni konceptualni prelomi v filozofiji so se pomenljivo zgodili zunaj akademskega pogona, proti univerzitetnemu pogonu, kot revolt proti zakoličenju filozofije z univerzitetnim diskurzom.«
M. Dolar se je vpisal na »Univerzo« (UL), na filozofijo, leta 1969 »in pripadam tej generaciji. To je bil čas uboja Che Guevare in cele kubanske zgodbe, uboja Martina Lutra Kinga in cele zgodbe Civil Rights Movement, protivietnamski protesti v ZDA, proces proti Chicago Seven, Črni panterji z Angelo Davies, Rudi Dutschke, študentska gibanja v Nemčiji, maj '68 v Franciji, zasedba Čehoslovaške… pa Woodstock, cela rock revolucija, seksualna revolucija, avantgardna gibanja, to je bil absolutno eksploziven trenutek povsod, tudi v teoriji. Frankfurtska šola (iz '30 let) je takrat doživela svoj zvezdni trenutek, čeprav je bila že v zatonu, ponudila je teorijo študentskega gibanja in teh revoltov. Na drugi strani pa /…/ čudežni vzpon strukturalizma /Levi-Strauss, Foucault, Althussair, Barthes, Deluze, Derida, Lacan itd. Vsako leto so izhajale izjemno pomembne knjige, komaj smo lovili sapo. Takrat so nam naši profesorji govorili, ah, kaj boste sledili tej trenutni modi, ampak 40, 50 let pozneje so vse te knjige velike klasike. Še vedno v veliki meri živimo od eksplozije duha, ki se je zgodila takrat. /…/
Zdaj »živimo v obdobju nekega mačka od velikih revolucij '60 in '70 let, ne le teoretskega, ampak tudi političnega mačka.« Kot generacija smo zavezani temu trenutku a to »ne pomeni premlevanja starih zgodb, ampak terja, da iz tega naredimo nekaj radikalno drugega. Edini način zvestobe je, da stvar, ki si ji zvest, spremeniš.«
M. Dolar ima veliko zaupanje v nove rodove slovenskih filozofov, »dobili smo izvrstne miselne dosežke. Fatalno pa je, da vsi ti mladi ljudje živijo od začasnih pogodb in stranskih dejavnosti, brez možnosti, da bi dobili redno službo. V filozofiji pri nas ni krize, prav nasprotno, toliko izvrstnih del še ni nikoli izhajalo, kriza je v restrukturiranju evropske in naše družbe v smer, ki ne ponuja nobene perspektive. /…/ Sam se čutim vpletenega in odgovornega, konec koncev sem toliko časa predaval na FF in pomagal oblikovati generacije ljudi, ki razmišljajo v okvirih te teorije, ki smo jo tukaj zastavili, in od tod naprej. /…/ sam sem se zelo zavzel, da smo jim omogočili izdajo knjig, in to so knjige na zelo visoki ravni, samo kaj bo z njimi? Službe ne morejo dobiti nikjer, mnogi kaj prevajajo, delajo na televiziji itd.«
Glede univerze pravi, da se je perspektiva v (zadnjih) 40 letih povsem zamenjala.
»Ko smo mi delali študentske revolte od leta 1968 do 1971, nam je Humboldtova univerza veljala za nasprotnika, za konservativen, okostenel, tog način organiziranja univerze«. (Glej iz knjige B.M. Kljub je v naših rokah, http://nsdlu.si/?sec=63 .)
»Bologna pa je zdaj na nek način odprava Humboldta. /…/ Če pogledamo reforme, ki so se zgodile v zadnjih 10 letih, pa nas Humboldt nenadoma navdaja z nostalgijo. Bolje bi bilo, če bi ohranili standarde Humboldtove univerze v primerjavi s temi norijami, ki so se jih lotili zdaj.«

Intervju: dr. Slavoj Žižek. S. Rugelj, Bukla, dec. 2012
Slavni slovenski filozof Slavoj Žižek (*1949) je v svojih 500, predvsem angleških, prevodih in tudi slovenskih knjigah (npr. Življenje v času konca) tudi družbeno angažiran. Vendar:
»Moja ljubezen, moje pravo delo je bilo o Heglu, tista debela knjiga Manj kot nič« (Less than nothing), v kateri analizira ključno vlogo Hegla v zahodni filozofiji in življenju v zadnjih 200 letih. »Vse te /…/ politične knjige, kritika ideologije ipd. torej angažirane knjige sodijo v okvir vzporednega ustvarjanja. Nastajale so tako, da sem se odzival na tekoče dogodke, pisal razne komentarje, počasi pa se je nabralo in potem sem vse to zbral v knjige.«
Ob omembi knjige Krila golobice H. Jamesa v Dolarjevi knjigi (Strel sredi koncerta, glej zgoraj) pravi, da je o njej v svoji »prejšnji knjigi, ne vem ali je v slovenščini« napisal »nekaj, kar je, se mi zdi, skoraj najboljše, kar sem napisal. Detajlno brati različne etične drže, ki jih tam notri vidite. Čedalje bolj postajam izjemno tradicionalen estetski moralist, a ni to grozno? Naloga umetnosti je orisati etične zagate in ponuditi mladim ljudem etične drže. Ljudje bodo mislili, da sem nor ali kaj.«
Tudi glede nakupa knjig je tradicionalen. »Saj je lepo klik, klik, če si pripravljen plačati. /…/ ampak še vedno je zame nekaj edinstvenega v tem, da greš v neko veliko knjigarno in imaš tam. (Rugelj: Najdeš nekaj, česar ne iščeš.) Tako je. /…/ skoraj vse najboljše knjige, najbolj zabavne, ki jih poznam, sem našel na ta način. /…/ Fizično, ja. Zato so meni tako dragocene specializirane knjigarne, to je zame raj na zemlji. /…/kjer je šef, ki nekaj ve in zna razporediti knjige, da malo pogledaš in kaj odkriješ. Npr. kako je »tisti Francoz, filozof, kulturkritik, je tako brihten P. Bayard /…/ dokazal, da ima A. Christie v svojem romanu napačno rešitev, kdo je morilec. Če ne bo več pravih knjigarn, bo vse to izginilo.«

Jaz in Moja država. M. Jogan, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 24.11.2012
Jesensko vreme Ljubljančanki »ne more odgnati veselja, ki ga prinaša državni igrokaz v dveh dejanjih«. Bodoči predsednik je boljši kot letošnji prejemnik Borštnikovega prstana. Bralki se prikaže oljna podoba »Veselje Svetega Jožefa na dan 2. grudna 2012«, ki visi v kapeli za duhovno oskrbo v bivši vojašnici Franca Rozmana Staneta«. Tesarsko orodje je odložil in strmi v ekran, iz oči mu sije blažen smehljaj… . Za TV lovijo besedo, ki sporoča, da bo »združeval vse Slovence«. O babah molči, ne kot takrat, ko je ob pomoči gozdarjev podrl drevo… »Res se splača gledati dlje in naprej!« Tako mdr. piše bralka www.sl.wikipedia.org/wiki/Maca_Jogan .

19. - 25. november

V soboto na ulico po moč, ne po pomoč. M.K., Dnevnik, 15.11.2102



Pred demonstracijami delavcev, javnih uslužbencev, študentov, upokojencev, kulturnikov (in učiteljev vseh vrst, raziskovalcev ?, B.M.) o vzrokih protesta:
Novinarka: Ker politika sprejema odločitve za ljudi, vendar jih ne posluša. »Tako vladi kot politiki /…/ je treba pokazati, da ne moremo sprejemati vseh traparij.«

Samostojna kulturnica: »Zato, da nehamo tiho privoljevati v to, da nas poskuša prevzgojiti in nam vcepiti prepričanje, da so naše osnovne pravice le še privilegij«.
Gabi Čačinovič Vogrinčič (FSD UL): Na demonstracije grem po pomoč,
torej po moč.«

Branimir Štrukelj (KSJS): Čeprav v Evropi demonstrirajo v sredo (14.11.) smo se odločili za soboto; žrtvovanje prostega časa je znak trdnega prepričanja. To ne bodo demonstracije neke skupine, ki misli z eno glavo. Bistven bo poziv vladi, naj preneha z uničevalnimi varčevalnimi ukrepi, ki ne prinašajo gospodarskega zagona, delovnih mest. Vlada skuša ohraniti moč političnih in kapitalskih elit, z slabo banko in državnim holdingom želi vzpostaviti nadzor nad skupnim premoženjem. Brezposelne skuša potolažiti tako, da bi na cesto metali še javne uslužbence.
Dušan Semolič (ZSSS): Demokracija v Evropi je padla na ničlo, v imenu kapitala in bonitetnih hiš vlada trojka: Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad.
Drago Lombar (KNSS): Z aktualno socialno zakonodajo se povečuje revščina, pomoč ne pride do ljudi, ki jo potrebujejo.
Mateja Kožuh Novak (Zveza društev upokojencev Slovenije ZDUS): »Smo na psu«. Polovica upokojencev dobi manj kot 550 evrov pokojnine.
Mitja Urbanc (ŠOS): Vedno več mladih se ukvarja s preživetjem, namesto z ustvarjanjem kariere, družine… Študentje ne bodo dovolili, da se vse breme krize prenese nanje.
Zaposlena v državni upravi (30): »Jaz pa ne grem.« Predstavniki sindikatov se bolj borijo za svoje interese kot za interese svojega članstva. »Nekaj je treba vsekakor narediti tudi na področju varčevanja.« Vlada bi se tega lahko lotila tudi drugače »a še vedno je bolje delati majhne korake,kot ne narediti nič, da bomo potem čez nekaj let sploh mladi še bolj na udaru.«

Družba proti državi. Objektiv, Dnevnik, 17.11.2012
Nezadovoljstvo se širi po državi, v gospodarstvu, šolstvu, zdravstvu, kulturi, medijih, sodstvu… Mnogi zaposleni, upokojenci, študentje … niso zadovoljni z vladnim izhoda iz krize, z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF).. Novinarji Dnevnika so pripravili pregled razlogov za nezadovoljstvo pri upokojencih, zaposlenih v zasebnem sektorju, v gospodarstvu, kmetijstvu, med zdravniki in medicinskim osebjem, v medijih, sodstvu, med kulturniki idr.
Študentje so ogorčeni zaradi (sprememb) zakonov s področja visokega šolstva, trga dela, delovnih razmerij, proračuna in manjšega vlaganja v (visoko) izobraževanje. Motijo jih kratki roki za javno razpravo. Sami so pripravili predlog zakona o štipendiranju. (Fotografija: študentke in študentke sedijo na stopnicah FF UL.)
Javna uprava, kjer je bila doslej zaposlenim zagotovljena varna služba, se boji odpuščanja, prisilnega upokojevanja, krajšanja delovnega časa ipd.. Maja so se znižale plače, za letu 2013 naj bi se masa za plače znižala za 5%.
Učitelji že tri leta nimajo delovne uspešnosti in napredovanj, pristali so na znižanje plač, regres je bil zmanjšan za polovico, manj dobijo za malico, prevoz. Vlada napoveduje znižanje standardov in normativov. Želijo ohranjati zaposlitev in kakovostno izobraževanje. Absurden se jim zdi predlog za kaznovanje vodilnih (ravnateljev), če bi zavod posloval z zamudo. Varčevanje naj se pripravi strokovno.

Univerze in raziskovalce je poleg proračunskega krčenja sredstev zadela zahteva Zujf-a po prisilnem varčevanju in nenadomeščanju upokojenih. To zapira kariero mlajšim. Uredba o financiranju je bila sprejeta skoraj brez javne razprave. Z novelo zakona o visokem šolstvu bo možno povečanje obveznosti in odpuščanje. »Vlada želi prisiliti javne univerze v združevanje programov, odpuščanje učiteljev in sodelavcev ter povečanje njihovih pedagoških obremenitev, čeprav je razmerje med številom štude4ntov in številom pedagoških delavcev denimo na ljubljanski univerzi« (najbrž v vsem visokem šolstvu, op. B.M.) »že zdaj tretje najslabše v državah OECD«. Država mora »zagotoviti polno financiranje kakovostnega in brezplačnega študija na javnih univerzah. Zaposleni, »združeni v visokošolski sindikat« (ne le enega, op. B.M.), »poudarjajo nujnost večjega vpliva na delovanje univerze in fakultet.« (Fotografija: V zbornični dvorani UL dekani in rektorica poslušajo govornika, B.M.).

Minister Vizjak: dan po tem. E.R., Delo, 17.11.2012
Dan pred (ponedeljkovimi) demonstracijami je minister za delo Andrej Vizjak dejal, da se vlada zaveda problemov, na katere opozarjajo in jih rešuje, k čemer želi pritegniti socialne partnerje. »Ključne reforme usklajujemo že več kot mesec dni /…/ in pogajali se bomo tudi v ponedeljek. Vesel sem, da socialni partnerji v tem procesu sodelujejo kljub pripravam na demonstracije. Upam pa, da se vsi zavedamo razlike med opozorili in blokadami, ki so škodljive in bodo povzročile zdrs Slovenije še nižje kot je zdaj. Rešitve v tem primeru bodo še težje in bolj boleče ne glede na to, katera vlada jih bo delala (ali mogoče celo kakšna trojica) po demonstracijah pride »dan potem«, ko je treba probleme reševati z delom, in ne »po zvočniku«.

Ob agresiji se umaknite. Protest. mk, Dnevnik, 17.11.2012
Demonstracijam se lahko pridružijo tudi skrajne skupine, ki s provokacijami skušajo spremeniti mirne demonstracije v nasilne, omenja napovedi nekaterih Branko Lobnikar (FVV UM). Pravi, da »se hitro zgodi kaj takega, kot pri študentskih demonstracijah, ko so sicer nenasilni, dobri študenti začeli metati granitne kocke v parlament«. Ljudje v skupini drugače razmišljajo (če sploh, op. B.M.).
Vsem, ki ne želijo sodelovati v tovrstni agresiji svetuje, da se v primeru take provokacije umaknejo na stran, v stransko ulico ali drug izhod. »Če poskuša posameznik takoj posredovati, se konflikt samo stopnjuje in posameznik je naenkrat sam udeležen v konfliktu.« Agresivneže naj ostali pustijo pri miru. Umik je potreben tudi zato, da se agresivna skupina ne more skriti med drugimi demonstranti.
O agresivnem vedenju je treba obvestiti policiste, da odstranijo provokatorje. Tovrstni incidenti se ne zgodijo na hitro, temveč se nekaj časa pripravljajo, zato jih ljudje lahko opazijo. Ponavadi si nasilneži začnejo zakrivati obraze in se umaknejo.
Če pride do gneče, prerivanja je najpomembneje, da ljudi ne zajame panika. Posameznik naj se skuša odstraniti čim bolj umirjeno.

Sindikalne demonstracije na Kongresnem trgu: Gotovi so!
E. Hladnik M., Dnevnik, 19.11.2012



Poročevalec z Bližnjega Vzhoda in drugih vročih točk sveta Ervin Hladnik Milharšič
se je pogovarjal s sedmimi od nekaj deset tisoče ljudi zbranih sredi Ljubljane.
Žerjavist in sindikalist v Luki Koper je na tem trgu že »demonstriral za človeka, ki ga je zdaj treba vreči s prestola«. Tudi takrat je težko pripel od morja, nasprotoval je temu, »kako je delovala takratna država«. Nadležna mu je bila vojska, birokracija, enoumje in osornost oblasti; »ma, saj živeli niti nismo tako slabo«. »Nekdanji komunist, za katerega sem demonstriral, mi zdaj s cerkvenim blagoslovom ponuja enako agresivno enoumje.« Tudi finančno; »pa še slabše živimo«. Njegov slab občutek ni bil akademske narave. Imel je roke človeka, vajenega delati s stroji.
Podobno ni bil s potjo države zadovoljen Ivo Furlan, poveljnik ljubljanskih teritorialcev v času osamosvojitve in upokojeni častnik. »Napad na kulturo, zaničevalen odnos do ljudi, ki delajo, norčevanje iz upokojencev, finančno izsiljevanje študentov /…/ Ozka elita je pobrala vse bogastvo, kanalizirala denar iz države in nas pustila kot revno družbo.«
Sindikalist Dušan Semolič je na odru grmel, da v Evropi umira demokracija, da tudi Slovenija ni več naša.
Tatjana Hedžet, učiteljica je rekla: »Pametno družbo presojaš po znanju in zdravju , oboje pa je zdaj pod pritiskom. /…/ Najprej se črta sredstva, ki so namenjena učencem«. Vse več šolskih dejavnosti je treba plačati. Nekaterim so vzeli otroški dodatek, ker imajo traktor. Njena kolegica Polona Bastič pa: »Vse več učencev na učitelja, vse manj časa za vsakega od njih«.

Klemen Knez, absolvent fizike je rekel, da pripada populaciji, ki je občutljiv receptor družbenega dogajanja. »Nas po študiju čaka nezaposlenost. V državah, kjer izvajajo varčevalne ukrepe, je brezposelnost med mladimi največja. Ampak mi smo vsaj še ujeli študij brez šolnin in s štipendijami. Čutimo odgovornost do študentov, ki prihajajo za nami in bodo soočeni z rušenjem pridobitev desetletij delavskih bojev in protestov, v katerih so sodelovale generacije študentov pred nami.«
Sindikalist Goran Lukšič je dejal, da se je zbralo od 25.000 do 50.000 ljudi, spodobna številka za protest proti ekonomski politiki. Gre za izraz krepitve demokratičnih inštitutov družbe. »Neoliberalizem je močan, ker je na pohodu skozi inštitucije. Parlament je zgolj talec politik, ki jih oblikujejo finančne institucije«. Zato moramo uporabiti instrumente, ki so še ostali – referendum, civilne pobude in demonstracije. Politika je shod razumela kot pogajalsko pozicijo sindikatov. V množici pa se je odvijala veliko večja zgodba, piše E.H.M.

Op.: Na fotografijah v časniku so večinoma ogorčeni moški, na transparentih napisi:

ZA SOLIDARNO SLOVENIJO; ZA SOCIALNO EVROPO;
VARČEVANJE NE DELUJE;
KRIZA JE /…/;
VLADA OTROKE STE LAČNE PUSTILI, DELAVCE BOSTE NA CESTO PAHNILI, SAMI PA BLAGAJNE SPRAZNILI;
ZA DOSTOPEN ŠTUDIJ; ZA KVALITETNO UNIVERZO; PROTI NOVELI ZVIS;
NE ZMANJŠUJTE PLAČ IN POKOJNIN, ODPIRAJTE NOVA DELOVNA MESTA; HOČETE HLAPCE, DOBITE VSTAJO!



Glej fotoreportažo B. Mihevca na Facebook strani NSDLU!

Nepreslišano. S. Žižek, (Guardian www.guardian.co.uk ), Dnevnik, 15.11.2012 Očitajo mu, da prinaša razkol namesto združevanja v iskanju dvostrankarskih rešitev. Je ravno to pri njem dobro? Tako se o predsedniku države sprašuje Slavoj Žižek.
»V kriznih situacijah je nujno potrebna delitev na tiste, ki želijo zavlačevati in nadaljevati s starimi pristopi, in tistimi, ki se zavedajo nujnosti spremembe. Takšna delitev, ne pa oportunistični kompromisi, je edina pot k resnični enotnosti.«
M. Tacher je bila zadovoljna z »novimi laburisti«, saj so sprejeli njene osnovne gospodarske politike. (Tudi visokošolske, op. B.M.). »Prava zmaga nad sovražnikom je dosežena, ko začne uporabljati tvoj jezik /…/ Danes, ko neoliberalna hegemonija jasno razpada, je edina rešitev ponovitev potez Tacherjeve v nasprotni smeri«, piše slovenski filozof po volitvah v ZDA.

Smeri razkola. A. Zupančič Ž. , Dnevnik, 17.1.2012
www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/smeri-razkola
Zakaj pred predsedniškimi volitvami razpravljamo o enotnosti, povezovanju, ne pa o resnejših problemih, se sprašuje Alenka Zupančič Žerdin (ZRC SAZU).
Vlada izvaja politiko, s katero se veliko ljudi ne strinja. Z arogantnim stilom in nepremišljenimi ukrepi, namesto vizije o razvoju in konsenza o reformah, je povzročila razkol. Ko predsednik vlade odpre usta, se razkolje družba. Na Naše in Nenaše. »Povezovanje teh dveh strani zato ne more biti resen odgovor na razkol, saj se njegovega korena niti ne dotakne.« Potem je tu še razcep med Brusljem in vladami na eni in državljani na drugi strani. Državljanom se danes reče »ulica«.
A danes (17.11.) bo »končno prišlo do besede tudi kaj bolj dostojanstvenega in resnično državotvornega. Mogoče se nam bo danes zgodila država«.

Vojna napoved ljudstvu. I. Kristan, Delo, 19.11.2012
Zaslužni profesor PF UL (in nekdanji rektor, ustavni sodnik in predsednik Državnega sveta) Ivan Kristan meni, da je vpletanje bonitetnih agencij (npr. S&P), ki jih moti morebitni referendum o slabi banki, je vmešavanje v ustavni red. »To ravnanje agencije bi predsednik vlade in minister za finance morala zavrniti, ne pa da z njeno bonitetno oceno grozita poslancem«.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo. (Ustava RS, 3.čl.)

Prva pomoč za krizne čase. Mali krizni slovar. A. Delič, Delo, 19.11.2012
Bonitetne agencije – izdelujejo ocene kreditne sposobnosti t.j. zmožnosti poplačila posojil podjetij in držav. Npr. Dun&Brandstreet, Standard&Poor's, Moody's in Fitch. Iste agencije so hipotekarnim finančnim instrumentom bank dajale oceno AAA, a kasneje so se izkazale za ničvredne, kar je bil eden vzrokov finančne krize.

Fiskalne politike: Upravljanje javnofinančnih (proračunskih) odhodkov in prihodkov prek davkov, obresti in naložb. Namenjene so stabilizaciji gospodarske rasti.
Intervencijski zakon ali Zujf: Zakon o uravnoteženju javnih financ, s katerim naj bi zagotovili stabilen narodnogospodarski razvoj in večjo fiskalno disciplino. Spreminja 39 drugih zakonov.

Keynsijanci: Makroekonomska šola temelječa na teoriji J.M. Keynesa, zagovornika vladnega poseganja v gospodarstvo. S fiskalnimi in monetarnimi ukrepi blaži obdobja recesije, depresije in izredne gospodarske rasti, nadzira zaposlovanje, proizvodnjo in inflacijo. (Primera: ZDA pred in Zahodna Evropa po 2. sv. vojni, B.M.)
Neoliberalizem: Ekonomska paradigma, zamisel o gospodarskem trgu, ki regulira samega sebe, zato zagovarja deregulacijo, liberalizacijo in privatizacijo. (Glavni teoretik: M. Friedman, op. B.M.). Beri tudi knjigo Doktrina šoka publicistke N. Klein.
Proračunski primanjkljaj – nastane, kadar je poraba države večja od vsote pobranih davkov. Nanj vpliva gospodarski cikel, večja poraba, fiskalna politika. »Zdravilo« naj bi bilo varčevanje, dvig davkov ali kombinacija. Primanjkljaj je treba financirati s posojili, kar ga poveča. Alternativne razlage v primanjkljaju vidijo prednosti (Glej zgoraj, B.M.)

Neoliberalni diskurz v šoli. A. Adam, Objektiv, Dnevnik, 17.12.2012
V šolskem polju se je udomačila »neoliberalščina«, piše Andrej Adam (gimnazijski učitelj, B.M.). Izrazi: vseživljenjsko učenje, učenje učenja, človeški kapital, človeški viri, učinkovitost, uspešnost, storitve, družba znanja, kompetence, menedžersko upravljanje« so ponarodeli in »obvezna oprema učiteljske zavesti«. Po knjigi: C. Lavala: Šola ni podjetje (Krtina, Lj., 2005) predstavlja glavne značilnosti »neoliberalnega diskurza« v šolstvu in povzema, da le-ta
»implicira številne temeljne spremembe v dojemanju in organizaciji šolanja: šola dobi novo družbeno vlogo – proizvaja človeški kapital oz. kompetentno, fleksibilno delovno silo; s tem hierarhično podrejena ekonomiji; znanje, ki je bilo še nedavno emancipacijsko, postane podrejeno produktivni učinkovitosti; šolsko polje se spremeni v šolski trg; spremeni se moralna zavest; spremenijo se oblike dela v šoli (individualizacija) in vloga učiteljev, ki so samo še vodniki na tržnici, proizvajalci človekovega kapitala, organizirani v stroke hierarhične piramide«.
Učitelji se spremenijo v novodobni proletariat, ceno jim določa nihanje mednarodnega kapitala, katerega akumulacija zahteva »odpuščanja, nižanje proizvodnih stroškov in višanje normativov.«

Nepreslišano. N.Chomsky. (www.rtvslo.si , Globus), Dnevnik, 16.11.2012
Filozof (in lingvist) Noam Chomsky za RTVS o neoliberalizmu.
Od te katastrofe beži večina sveta. V Latinski Ameriki so mu najdosledneje sledili, »zato so več desetletij gospodarsko nazadovali.« Potem, ko so se mu pred 10 leti od njega odvrnili, napredujejo, začeli so »izvajati socialnodemokratske programe, kakršne je neoliberalizem skušal uničiti. Tudi arabska pomlad je bila v precejšnji meri upor proti neoliberalizmu.« Ta povzroča povsod, tudi v ZDA »hitro gospodarsko rast in kopičenje bogastva, ki pa konča v maloštevilnih žepih. Večina prebivalstva je obsojenih na stagnacijo ali propad. /…/ uničuje sisteme, ki pomagajo ljudem in spodbuja obširno korupcijo. To nato razglašajo za nasprotje neoliberalizma, v resnici pa je njegova značilnost.«

Utišati kritičnost pomeni utišati družbo. B. Šalamon, Nedeljski, 11.11.2012
Poznavalka visokega šolstva, dekanka FM UP Anita Trnavčevič je diplomirala na FF UL, magistrirala v V. Britaniji in doktorirala v Kanadi. Pozna razmere, v katerih delujejo inštitucije v tujini in tudi kako vlade z ukrepi spodbujajo visoko šolstvo in znanost. Ni navdušena nad nekritičnim prenašanjem tujih modelov v naše okolje; pri tem je treba biti previden.
Finska? »Fakultete, ki sem jih obiskala, imajo lepe prostore, stavbe dihajo s študijskim procesom in raziskovanjem, učitelji so prisotni in na voljo študentom ves dan, skupni prostori so impresivni, /…/ samopostrežne restavracije… Tudi pri nas je marsikje tako. Kje je torej razlika? Njihovi odzivi na krizo so bili postopni in sprejeti po poglobljenih in s spremembami so zaželi, ko se je kriza pojavila. Dandanes vstopajo v drugi krog sprememb, tudi racionalizacije, vendar imajo nekajletno obdobje, da se prestrukturirajo. Spoštovanje pravil, odgovornost za dejanja, pripadnost inštituciji /…/ je prav navdušujoče. Saj ne, da je vse rožnato, a/…/ je odnos do inštitucij korekten. Ampak njihova kultura, vrednote in vzorci so različni od naših, zato njihov sistem dobro deluje v njihovem okolju«.
»Pri na najprej iščeš, kako interpretirati pravila in zakone tako, da bodo tebi oz. meni koristni, kako zaobiti zahteva, pravila…« Bolonjski sistem je »prinesel določeno standardizacijo visokošolskega izobraževanja, delno tudi vsebine zaradi primerljivosti in mobilnosti /…/, hkrati pa so ostale razlike v načinu izvedbe, odnosih, vrednotah. Razlike med istovrstnimi programi delajo ljudje, učitelji in študenti, pomembni pa so materialni pogoji. To se spreminja počasneje kot strukture in forme. V krizi smo 4 leta, letos smo doživeli odločno rezanje vsote denarja od ministrstva, obetajo se odpuščanja, časa za pripravo in postopno izvedbo racionalizacije ni. Darvinistični boj med strokami, disciplinami in študijskimi programi se bo najbrž šele pošteno pričel.«
Seveda so (bile) napake, pravi. »Delajo jih levi in desni, zeleni in rumeni. Razlika je v tem, ali gre za napake ali za načrtne posege brez strokovnega konsenza v imenu krize in s parolo avtonomije. Najboljši izgovor za napad na univerzo je ideologija. Kakšna zmota! Univerze, posebno družboslovne fakultete, še imajo, upam /…/ kritičnost do družbenih dogajanj. Ta razsežnost univerze kot družbenega kritika je v času neoliberalizma in erozije javnega delovanja še kako potrebna. Najlažje je temu dodati nalepko leve ideologije. Utišati kritičnost pomeni utišati družbo, razvoj.« Zadnji ukrepi so »uspešni pri utišanju univerz in to, paradoksalno, v imenu večje avtonomije. Javno šolstvo in javno univerzo je treba sesuti zato, da se ustvari prostor za manipulacijo z različnimi družbenimi skupinami. Če je to leva ideologija – ohranjati javno dobro, vendar vzdržno, kaj je potem desna ideologija? Privatizacija in brezkompromisno rušenje sistema? Kaj ni tudi del leve ideologije podpreti zasebno?« tako ne pridete daleč, le do obračuna levih in desnih. Gre za dolgoročno usmerjenost Slovenije« Bodo mladi izvozno blago? Naložba v prihodnost, ki se ji odpovedujemo?
Logika je preprosta. Denarja je premalo, za uvedbo šolnin bodo krive univerze, morda bodo celo prosile za to, ali pa povečale vpisnino.
Nove, zasebne univerze nastajajo na plečih javnih univerz, zaprosijo za koncesijo, saj vendar prinašajo dodano vrednost, različnost. »Ceneje? Ja, če obstajajo javne univerze, iz katerih bodo zasebne posredno črpale denar s kadri in drugimi povezavami«.
Javne univerze in fakultete se ne bojijo konkurence zasebnih, pravi A. Trnavčevič. Nekatere res zasebne (ne koncesionarji) dosegajo »uspehe in bogatijo slovenski prostor««. Tudi koncesionarji ne bi bili problem, če jih država podeljuje deficitarnim programom. Finančni delež koncesionarjev ni velik, problem so posamezniki, »dvo- ali troživke«, ki na javnem zavodu uveljavljajo osnovne pravice, na zasebnih pa delajo pogodbeno in so s tem bistveno cenejši za (zasebnega) delodajalca. Gre lahko za »kanibalizem«, ko dvojno zaposleni podpira lastno konkurenco in hkrati spodjeda (svojo) javno institucijo, kjer dobi vse bonitete iz pogodbe o (redni) zaposlitvi. Število študentov je v Sloveniji omejeno, generacije se manjšajo.
»Vsi se potegujemo za iste študente, ki se bodo vpisovali in izbirali med več istovrstnimi fakultetami, predavali pa jim bodo isti profesorji.« Tako je v vzhodnoevropskih državah. Kolegi iz anglosaksonskih držav ne razumejo, kako je lahko dopoldan npr. direktor v enem, popoldan v drugem, konkurenčnem podjetju.
Manj študentov pomeni, da se bo država morala vprašati, v kolikšnem obsegu bo finansirala fakultete z malo študenti. Tako so najboljše tiste, ki študentov nimajo, saj jih zapreš. Druga perspektiva so šolnine, kar vodi v segregacijo po socialnem statusu, kupovanje izobrazbe, izgubo potencialov, nosilcev razvoja v strokah in znanosti. O tem je veliko raziskav.

Človeka obvladuješ le, če mu vzameš samozavest in samospoštovanje.
P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 17.11.2012
Ciril Zlobec, akademik in pesnik, partizan, v pogovoru tudi o naši politični mentaliteti, univerzi, EU, civilizaciji, o pesmih, ki jim piše v spomin otrokoma…
Sedanja politika ima prezirljiv odnos do kulture in »do vseh dejavnosti, ki niso pod nadzorom oblasti. Kriza univerze, /…/ v zdravstvu, /…/ v šolstvu – uničiti skušajo dosedanji tip univerz in ustanavljati sebi všečne. Vse naj bi bilo podrejeno vladajoči strukturi. /…/ če gospodarstvo ni v «naših« rokah, ga prodamo komurkoli /…/ nasprotnik ne sme posedovati ničesar.«
V začetku 90' so ga povabili v Milano, da predava o EU. »Rekel sem jim, seveda, to je za nas zelo zaželena pot, a hkrati tudi zelo nevarna. Deklarirana popolna svoboda, vsi smo enaki – svobodno kroženje kapitala, svobodni trg, svobodna delovna sila … /…/ Izrazil sem bojazen, da nas bo slednje naredilo bolj odvisne /…/ Pred tem smo imeli svojo strukturo, čeprav ideološko pogojeno /…/ kot federalna enota slovensko univerzo /…/, znanost, dokaj samostojno gospodarstvo. /…/.
O sebi v tistem času pravi: »Vedno so mi govorili: Ja, kako da tebe ne zaprejo, Ciril?! V Beogradu sem si na partijskem kongresu drznil kritizirati Tita in braniti Kovačiča.« (?, najbrž S. Kavčiča, B.M.). »Menim, da je jugoslovanska partija /…/ potrebovala primer strpnosti, ki naj bi dokazoval, da spoštujemo demokracijo.«
Osamosvojitev smo uspešno izpeljali z mislijo na nacionalno državo /…/ vzvišeno smo gledali na južne trge. »Veliko bolj smo udrihali po »južnih bratih«, kot govorimo danes o tem, koliko nas siromaši Evropa s svobodnim trgom, svobodno konkurenco itd.« /…/ Muka je v tem, da smo se borili za nacionalno državo, padli pa v neobvladljivo globalizacijo. /…/ Ukvarjamo se samo še s tem, kako bomo čim bolj komunicirali z Brusljem«. Ne bo pisal knjige samo o slovenski politiki, mu gre na bruhanje. Čeprav v zadnjih dveh namiguje nanjo.
Zgodil se je civilizacijski prelom. Znanost in tehnologija preko proizvodnje s ponudbo prehitevajo resnične človeške potrebe. Vsaka velika iznajdba z množično proizvodnjo reducira potrebo po človeku. Kaj je s tehnološkimi viški? »Povečujejo število delovnih ur, namesto, da bi jih manjšali.« Zmeda je bistvo civilizacije, ki »ne premore socialnega in etičnega korektiva, neizogibno veselo igra na negativna čustva, na pohlep in izkoriščanje.«
Kopičenje materialnih potreb nadomešča klasično potrebo po kulturi. Človek se razživi le potopljen v nožico, na velikih koncertih. »Kultura pa je usmerjena v posameznika – in družba naj bi se gradila iz posameznikov. /…/ Tudi ko pišem ljubezensko poezijo, se trudim v bralcu prebuditi željo po vračanju v samega sebe.«
Prejšnjo zbirko pesmi je namenil (pokojni) hčerki, zdaj piše posvečeno pokojnemu sinu Jaši. Vse življenje sva se izvrstno razumela, o marsičemu se nisva strinjala, lahko bi se tudi razhajala, a sva spoštovala drug drugega.«
(O Jaši Zlobcu glej www.sl.wikipedia.org/wiki/Jaša_Zlobec in arhiv Pogledov. B.M.).
Kot pesnik je vezan na Srečka Kosovela. Najbolj ceni modrost Miroslava Krleža o čudežu življenja. Piše, kot še nikoli doslej, trudi se, »da bi iz srca izpulil trn bolečine in dal prostor radosti življenja. Preseneča me, koliko ljudi se muči s takšnim ali drugačnim trnom v srcu…«

Alojz Ihan, esejist, pesnik in zdravnik. M. Pišek, Dnevnik, 19.11.2012
V Državljanskih esejih A. Ihan piše tudi o depriveligiranih mladih generacijah, ki so bile vzgojene »v veri, da so privilegirani«, zaščitniško, »vožnja od šole do doma, pa desetine tečajev, zaradi katerih sploh nimajo prijateljev v svoji fizični okolici. Zaviti so bili v vato, ki odvzame možnost učenja osnovnih življenjskih veščin za preživetje.« Zdaj so vrženi v najbolj surove razmere, brez pravih vzorov, zgledov res uspešnih ljudi, ne lažnih »modelov« kot npr. Bavčar.
»V podobne položaju je bila generacija, ki je odraščala po 2. sv. vojni«, ki so se »učili, kako se vodi divizije in osvobaja mesta« - »model je bila zmaga v vojni. Ampak kako zmaguješ v vojni, če vojne več ni? /…/ nastane izgubljena generacija, ki ne uresniči svojih potencialov.«
Se pa da uspeti s trdim delom, seveda, »Akrapovič, Boscarol, Jakopin in podobne garažne zgodbe, ki se razvijejo v uspeh,ker za njimi stojijo otipljive ideje, vztrajno delo in dobre odločitve. To so za mlade prava sporočila, medtem ko so jim ciprske in šrotovske pravljice samo uničevale možgane in jim povzročale mentalno invalidnost«.

Teden iskalca prve zaposlitve. Dnevnik, 16.11.2012
Zgodovinarka Marina Galič se je spopadala s posledicami katastrofalne poplave. Aktivirala se je v prostovoljnem društvu IndiJanez v sklopu Evropske prestolnice kulture in pomagala gluhim. Odločila se je pridobiti licenco za turističnega vodnika.
Aleš Ogorevc, geograf, se je v znašel na Malti na izmenjavi v programu Ready for chalanges – ready for life (Leonardo da Vinci).
Natassa Petra – Barat, politologinja je ravno mislila, da stvari ne bi mogle postati bolj zapletene, pa je izvedela, da je noseča. Sreča? Razmišlja, kako bo skrbela za malega človeka, ki bo prišel na svet. Spremenila bo načrte za zaposlitev. Ne bo mogla delati 8 ur dnevno. Nihče ne bo zainteresiran, da jo zaposli, v takem stanju. Opazila je nekaj razpisov, a je bodisi prestara, bodisi je delo v tujini, večina je v resnici samo praksa.
Nejc Praznik, gozdar, nestrpno pričakuje, ali bo uspela ponudba na javni razpis. Prej je le vsak dan prebiral oglase ZRSZ na www.ess.gov.si .Če bo komisija (EC ?, www.ec.europa.eu ) odobrila subvencijo, bo zaposlen vsaj 15 mesecev. »S kolegi s fakultete (BF UL), ki so v podobni situaciji kot jaz, smo se začeli tedensko sestajati in tehtati ideje o možnostih (samo)zaposlitve v zasebnem sektorju.
Vesna Vidmar, gradbenica, je bila pri Kariernem svetovalcu na FGG UL, izvedela je največ novega o predstavitvi na razgovoru. Te dni je dobila tri negativne odgovore za delovno mesto. Pri enem podjetju, kjer je imela priporočilo, so pravzaprav v fazi odpuščanja.

Ljudje z zlatimi padali za trde rešitve. U. Škerl K., Dnevnik, 15.11.2012
Združenje Manager za dvig konkurenčnosti gospodarstva predlaga, da se zmanjšajo stroški delavcev za prevoz na delo in skrajša dopust po porodniškem dopustu ter olajša odpuščanje. Ker konvencija ILO št. 158 ne dovoljuje odpovedi v preizkusni dobi priporočajo vladi »proučitev smiselnosti uveljavljanja mednarodnih pogodb in konvencij, katerih podpisnica je Slovenija«. Pač pa predlagajo večje ugodnosti pri odpravninah za vodilne managerje v gospodarstvu.
Luka Tičar, docent za delovno pravo PF UL pravi, da so priporočila »žal namenjena zgolj opredeljevanju pravic menedžerjev, ne poudarjajo pa, kaj to pomeni za klimo v podjetjih.« V takšnih okoliščinah je sindikalni boj za pravice delavcev povsem smiseln: »Delavcem je iz dneva v dan težje.«

Ne beg, kroženje možganov! B. Mulec, Delo, 16.11.2012
Ob poročanju o izseljevanju strokovnjakov in znanstvenikov Breda Mulec (FDS, http://www.fds.si/fakulteta/fakulteta-akademski-zbor meni, da pojav niti ni nov ne množičen. Analiza geografskega oddelka FF in ZRC SAZU je pokazala, da se je med 1995 in 2004 v tujino odselilo 73 raziskovalcev, tj. 2,4% vseh. Podobno je Inštitut za ekonomska raziskovanja je za obdobje 2004 – 2009 evidentiral odhod 90 raziskovalcev. Meni, da gre bolj za kroženje, kot za »beg možganov«.
Pomembno je, da država poskrbi, da »obogateno znanje dobi nazaj«. Za to pri nas manjkajo »ustrezne finančne spodbude in razmere za dobre karierne priložnosti, /…/ usposabljanje najboljših kandidatov doma in v tujini. Plača in položaj ne temeljita na delovnih dosežkih in odličnosti, saj imajo zaposleni na univerzi status javnih uslužbencev. Razdelitev finančnih sredstev še vedno poteka preveč razdrobljeno in ohranja neki »minimum« vlaganj v razsikave ter neustrezna vlaganja v tiste raziskovalne skupine, ki so se v preteklosti že izkazale. Nasploh je znanost v Sloveniji podcenjena. Univerze, visokošolske in različne raziskovalne institucije« se z izjemami, npr. UP »otepajo konkurence. Kandidiranje za nova akademska mesta je pogosto pridržano le za njihove kandidate. Množičnost univerzitetnega študija ne zagotavlja hkrati tudi mednarodno primerljive kakovosti. V Sloveniji sta zato nujna prepih visokošolskega prostora in večja konkurenčnost, ki mora temeljiti na resničnih dosežkih.« Poleg slovenščine mora v visokošolskem prostoru dobiti tudi angleščina ter »predavatelji in strokovnjaki, ki bodo na naših fakultetah širili svoje znanje v angleškem jeziku«.
»Slej ko prej bodo morale državne, visokošolske in raziskovalne institucije izvesti reforme, ki bodo naredile znanstveno in visokošolsko okolje bolj mednarodno konkurenčno. Odločiti se bomo morali, katere profile je treba izobraževati in katerih je preveč, pri znanosti pa dati prednost odličnosti, in ne sociali. Glavnine finančnih sredstev naj bodo deležna tista področja, kjer smo lahko najboljši in najprodornejši. Razvoj mora postati tudi resnična prioriteta strateškega načrtovanja Slovenije.«
Vzpostaviti je treba omrežje za pretok informacij med diasporo in matico.
Urad vlade za Slovence www.uszs.gov.si po svetu je pred dvema letoma poskusil vzpostaviti spletni imenik in ustanovil odbor za znanost z vrhunskimi znanstveniki, tudi iz tujine, ki »naj bi pripomogel k večji kakovosti v znanosti in šolstvu ter pospešil sodelovanje z znanstveno diasporo.« Odbor je v javni razpis za sofinanciranje raziskovalnih projektov za 2012 (razpis 2011) www.mizks.gov.si/si/okroznice_razpisi_in_javna_narocila/javni_razpisi ) uvrstil projekt, ki ga bo vodil izjemen raziskovalec, ki dela 5 let v tujini in se vrača z vsaj 20% zaposlitvijo.
»Namesto jadikovanja nad begom možganov odprimo prostor za kroženje možganov.«

Prof.dr. Ferinand Trošt, 80. letnik. J.P. Damijan, Delo, 15.11.2012
Profesor Trošt je bil zaposlen na EF UL od 1963 do 2002, od 1989 kot redni profesor za področje mednarodnih odnosov. Kot dekan (1997-2000) se je zavzemal za internacionalizacijo fakultete.
Njegov učenec Jože P. Damijan (EF UL) piše, da njegova »predavanja niso bila »tehnična«, merjeno s sedanjimi standardi poučevanja ekonomije, toda bila so široka in inspirativna. Njegov pogled je bil celovito historičen in nam je študentom odpiral novo, drugačno perspektivo pogleda na tematiko.« Lahko je narediti »tehnično perfektno predavanje z vsemi formalnimi izpeljavami in grafično analizo. Toda to so zgolj tehnikalije, vaje v slogu. To dobiš šele, ko posamezno temo uvrstiš v konkretno okolje in konkretno zgodovinsko situacijo. Šele takrat razumeš, zakaj je neki vladni ukrep nastal in ostal dolga desetletja ter kakšne posledice je povzročil. Šele takrat matematične formule in krivulje v grafih dobijo smisel. Šele takrat oživijo. In profesor Trošt je znal s svojim širokim historičnim pogledom formulam, grafom in številkam vdihniti življenje. Znal je iz njih narediti zgodbo. Zato smo tako radi hodili na njegova četrtkova predavanja.«
J.P. Damijan želi, da bi prenova programa ekonomije šla v »Troštovi« smeri »celovitosti podajanja snovi, ki iz študentov ne bi delala »fahidiotov«, ki znajo vsak ekonomski problem brez težav matematično ovrednotiti. Ne znajo pa videti onkraj številk, ne znajo videti okolja in ljudi za številkami. In ne znajo sprejeti odločitve, ki bo tudi etična, in ne zgolj »profit-maximizing«. Prepričan je, da bi si »po tem svetovnem debaklu izključno profitarske finančne industrije tudi profesor Trošt želel prenove poučevanja ekonomije v smeri, ki daje večji poudarek institucionalnem pogledu in poslovni etiki.
On bo ostal zvest »tradiciji podajanja zgodbe, ki jo je začrtal moj predhodnik in mentor«, čeprav ga je »vedno malce strah, ali mi bo uspelo študente enako navdušiti. Navdušiti z zgodbo. Jih vzgajati s predavanji. To se mi zdi največji izziv.«

Dr. Andrej Capuder, sedemdesetletnik. M. Pintarič, Delo, 20.11.2012
O svojem profesorju (politiku, pisatelju, prevajalcu) piše Miha Pintarič (FF UL).
»Na FF je prišel pred kakšnimi 40 leti in si tedaj gotovo ni mislil, da se bo njegova akademska kariera, pestra kot le malo katera, sklenila zaradi zgodovinskih okoliščin in sicer pol prej, kakor bi se morala sicer. Bil je minister za kulturo v prvi vladi neodvisne Slovenije, a ni slutil, da bo že kar eden zadnjih. /…/ veleposlanik /…/.
V študentskih letih smo imeli profesorje, ki so se bolj kakor ne bali politike oz. se v takšne in podobne debate niso vtikali in so pustili politične teme vnemar. Takšen odnos je v normalni družbi priporočljiv, saj imajo profesorji povedati marsikaj, kar ni politika, a bo študentom na njihovi poklicni poti koristilo. Slovenija v tistih časih pač ni bila normalna družba, zato smo občudovali vsakogar, ki si je »upal«. On se je. /…/ Četudi jo je prej ali slej dobro odnesel, vsaj zaprli ga niso, kar pa ne pomeni, da mu niso grozili, je bil za nas najbližji junakom, kakršni so bili V. Havel, A. Michnik, L. Walensa. V politiko se študentje nismo vtikali« (samo v 80' letih ?, B.M.) »in smo pač potrebovali nekoga, ki nas je tam »predstavljal«, čeprav je bil bolj glas vpijočega v puščavi, kot dejanska moč./.../
Njegova izkušnja in njegova poezija se presnavlja kot v »Du Bellayevem sonetu o Ideji raste in se vzpenja duša, ali pa skoraj tako,
kot smo se študenti prvega letnika ob petkih zjutraj vzpenjali v 5. nadstropje FF, kjer nas je najprej čakal vonj po kavi iz pisarn, čisto na koncu hodnika, ki ga sicer ni več (zaradi nadzidave, B.M.), pa še naš profesor in njegova modrost, zaradi katere se nam je bilo vredno zbujati ob šestih in biti na fakulteti uro pozneje, kajti ob pol devetih, po koncu predavanja, smo imeli občutek, da smo zase tisti dan naredili vse in več, kakor smo bili dolžni. /…./
Ko je v tistih prelomnih časih, ko se je prihodnost zdela čista in svetla, odhajal v politiko, mi je bilo hudo, ne zato, ker so vsa predavanja za nekaj let padla na moja ramena, temveč zato, ker sem imel občutek, da kot mlad človek v akademskem poklicu prezgodaj izgubljam vzor in oporo. A tudi v tem je imel prav: kar sem od njega prejel, sem dopolnjeval drugje, ne v senci velikega imena, in tudi zato mu velja priznanje in hvaležnost /…/«.
M. Pintarič se spominja, kako sta se nekoč »pogovarjala v njegovem kabinetu in je beseda nanesla na minevanje, pa je vstal in zrecitiral Prešernovo Slovo od mladosti in ko je končal: «…po tvoji temni zarji, srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji«,
je stopil k oknu, pomolčal in zašepetal: »Ja, Bog te obvarji.« Zaradi očal in drugih težav so se mu oči pogosto solzile, toda tedaj /…/ so bile solzne zaradi drugih reči.« Ta , na videz patetični spomin, se mu je »še najbolj usedel v srce, se pravi tja, kjer počivajo tisti nehoteni spomini, ki so nekakšna milost sposobnosti spominjanja.«
S političnih poti se je vedno vrnil s (svojo) knjigo pod pazduho: Mozaik svobode, Pariški dnevnik, Rimski soneti. Monumentalno je prevedel, integralno, Danteja (Božanska komedija), nič romanskega mu ni bilo tuje - E. Sabato, de Camoes, de Chardin… Dodaj je nekaj knjig, ki jih bodo nekoč prevajali drugi – Bič in vrtavka, Rapsodija 20, Iskanje drugega, Reka pozabe…

»Ustvarjalna glava je podobna padalu: deluje le, če je odprta!«
S. Rugelj, Bukla, oktober 2012
Nagrajenec za esej revije World Literature Today, Prešernovega sklada, Kresnika, itd. Aleš Debeljak (*1961, FF UL) je izdal eseje v knjigi Knjiga, križ, polmesec. Pravi, da »kritični esej lahko pomaga pri pravočasnemu odstranjevanju predsodkov, vendar ne živimo več v poznem socializmu, v katerem so pisatelji in intelektualci imeli znaten simboličen kapital.« Zdaj živimo o poznem kapitalizmu. Podobnost med socialistično in kapitalistično Slovenijo je v nacionalizmu, razlika pa v tem, »da sta moč in denar v prvi pomenila sredstvo, v drugi pa sta postala cilj. »Oblastniške elite danes nimajo več nobene mitološke zgodbe, razen očitno tiste, v kateri so človeka ponižali v tržno blago, državljana pa sploščili na povečanje javnega dobička«.
Pravi, da živimo na ustvarjalnem stičišču civilizacij, kultur in jezikov, na prepihu, ki se ga sicer bojimo. Naša moderna zavest se opira na raziskave, objavljene v nemščini, pod vplivom globalne angleščine, srbohrvaščine, italijanščine, ponekod tudi madžarščine. Bolj bi se morali zavedati »hibridnega značaja lastne skupnosti« in bolj uporabljati ta potencial. Glej tudi www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/ales-debeljak-slovenci-zivimo-pod-evropo.html

Primož Kraševec, sociolog. K. Košak, Mladina, 16.11.2012
»Obdobja barbarizma so nujni pogoj za nadaljnjo akumulacija kapitala«, pravi v zvezi s sedanjo krizo Primož Kraševec (Delavsko-pankerska univerza www.dpu.mirovni-institut.si ). »Da bi lahko kapitalizem izšel iz recesije, mora uničiti precej neproduktivnega ali zaostalega finančnega kapitala, precej razbiti življenjsko raven, socialne in delavske pravice in narediti trg delovne sile zadosti prožen, da bi zvišal stopnjo dobičkonosnosti, ki bi omogočila nadaljnje naložbe, rast, razvoj«.
Upravičeno je, da »ljudje pričakujejo, da bodo, če končajo fakulteto, prišli v službe in si uredili življenje, vredno človeka v Evropi 21. stol. /…/ Ampak tudi v Ljubljani se blaginja mladih končuje, saj temelji na kreditu /…/ premoženja njihovih staršev. V trenutku, ko bodo morali ti zastaviti ali prodati stanovanje, da bodo vnukom plačali šolnino za fakulteto, se bo tudi ta iluzija dobrega življenja podrla«.
Temeljni problem kapitalizma je »delitev na produktivni in neproduktivni sektor. Po naravi kapitalističnega sistema je npr. zdravstvo odvisno od proizvodnje kozmetičnih izdelkov. Zato je treba kapitalizem odpraviti in ga zamenjati z neko družbeno ureditvijo, v kateri so vse človeštvu koristne dejavnosti neposredno produktivne.
Kriza se ni pričela zaradi javnega sektorja, ampak se je zasebni sektor zrušil zaradi lastnih protislovij. »Potem je računal na državo, in ta se je zaradi tega zadolžila. Zdaj od nje še zahteva, da poveča proračunski delež za subvencije gospodarstvu in sorazmerno zmanjša delež za socialo in druge »neproduktivne« dejavnosti. /…/ Ključno politično vprašanje ni ali država ali trg, saj je država vedno prepletena s trgom, tudi v najbolj neoliberalnih oblikah. Vprašanje je, kolikšen del proračuna se namenja za socialne storitve in kakšen del za subvencije kapitalu«.
Tudi če privolimo v kapitalizem, imamo dva modela razvoja. Ali privabljamo investitorje »z visoko izobraženo delovno silo in dobro državno infrastrukturo«, ali pa zbijamo stroške delovne sile in tanjšamo državo.
»Zgodovinsko pozna kapitalizem dva načina regulacije. Socialdemokratskega, kjer država regulira v korist dela, in neoliberalnega, kjer država regulira v korist kapitala. To je to.« Najvišja stopnja zaposlenosti v Evropi je bila »v času keynsijanske, socialdemokratske države. Takrat so bile univerze avtonomne in humboldtovske. Niso ponujale človeškega kapitala, na njih ni bilo kariernih centrov, nanje se ni izvajal pritisk, naj se podredijo gospodarstvu«. Po zlomu Wall Streeta zaradi drugorazrednih hipotek, zmanjšanju nemškega izvoza in znižanju standarda je kar naenkrat »kriv šolski sistem, ker ne ponuja dovolj za gospodarstvo uporabnih znanj, dejansko pa imamo strukturno nezaposlenost. /…/ Zaradi fleksibilizacije trgov delovne sile je čedalje več ljudi v nerednih delovnih razmerjih, delajo honorarno ali kot samostojni podjetniki /…/ vedno bolj atomizirani.«
Ne strinja se s tem, da se politika ne bi smela vmešavati (v visoko šolstvo ali sodstvo). Vendar ne politika »kaste tehnokratov, obsedenih z varčevalnimi ukrepi, in če to ruši avtonomijo univerze, zdravstva, sodstva, je to seveda treba odločno zavrniti«. Ljudje, ki delajo v zdravstvu in šolstvu so »tudi politični subjekti in se lahko organizirajo in politično delujejo in politično delujejo.« To politiko – to je delovanje v javnem interesu - podpira. »Če izenačimo politiko z B. Rončevičem, D. Ruplom in drugimi, ki se na takšen ali drugačen način osebno okoriščajo prek političnega vpliva, se odpovemo svoji politični moči in ostaneta nam samo depresija in cinizem.«

»Šli smo narazen, da bi se imeli bolj radi«. S. Vidmajer, Delo, 20.11.2012
Na mednarodnem znanstvenem srečanju na SAZU so razpravljali o mirni razdružitvi Češkoslovaške (ČSSR, 1993) in Jugoslavije (SFRJ, 1991).
Nacija je konstrukt, podoba skupnosti, ljudje potrebujejo drugega, da začutijo povezavo s sodržavljani, je razlagal Peter Roubal, mlajši češki zgodovinar, šolan na Cambridgeu. Majhne države so odvisne od dobre volje velikih, pravi. Na velike lahko narediš vtis s sposobnostjo sodelovanja; in majhne države želijo to početi.
Milan Zemko (SAV) www.sav.sk je omenil skupno življenje v večnacionalni Avstro-Ogrski, vazalen status Čehoslovaške med 2. sv. vojno, povojno »unitarno« federacijo, federacijo leta 1968 in konec komunistične ere z napol federalno republiko. Takrat je večina hotela skupno državo, a ni bilo dogovora o kompetencah centralne vlade, Slovaki so hoteli konfederacijo ali na svoje.
P. Roubal pravi, da so takrat Čehi, kot moderni liberalci bežali na (neoliberalni) Zahod in jim je bila Slovaška (odvečna) prtljaga.
Tudi Andrej Rahtev (ZRC SAZU) je omenil skupni multikulturni imperij AO, in razliko v nerešenem vprašanju manjšin v Jugoslaviji. Njen razpad je pripisal različnosti kultur, ekonomski krizi, odnose med razvitimi in nerazvitimi in nacionalizme konec 80' let. Po padcu berlinskega zidu je SFRJ izgubila strateški pomen (med blokoma, B.M.), SZ in komunizma ni bilo več, na drugi strani je bila EU, zato je sledilo hitro priznanje RS in RH.
Države se lahko razidejo na civilizirani način; razpadajo pa tudi dolgo in zelo krvavo.

Besedni dvoboj o »novi« in »stari« levici. B.H., T.S., Delo, 15.11.2012
Na očitke Igorja Lukšiča (stranka SD) strankam Zares (ta naj bi rušil Pahorjevo vlado), PS in D. Turka in njegovo pričakovanje, da se bo »prava levica« zbrala okrog SD in potegnila Slovenijo naprej, se je odzval Pavel Gantar (Zares). Zavrnil je očitke in povedano je označil za težnjo po hegemonizaciji. P. Gantar, nekdaj profesor FDV UL in bivši predsednik DZ (http://sl.wikipedia.org/wiki/Pavel_Gantar ) je opozoril je tudi, da Lukšič (www.sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Lukšič , glej tudi , ki je profesor politologije, uporablja pojem nove levice, ki je historičen ter je v 60. in 70. letih pomenil odziv kritičnih, marksistično usmerjenih intelektualcev in političnih gibanj na okostenele, stare partijske strukture. »Zato je prav nenavadno, da se dedič neke stare tradicije razglaša za dediča nove levice. Lukšičev paradoks je, da govori o novi, pravzaprav pa potrjuje politične vrednote, ki so v tem prostoru vladale, in to z nasiljem, od leta 1945 naprej.«
Boris Vezjak, filozof (FF UM) pa pravi, da (Lukšičev) slogan o »stari in novi levici« imitira žargon desnice, v katerega sodijo npr. slavni koncepti o »stricih iz ozadja«. Sedanje zaščitniško ravnanje (po prejšnji skepsi do Pahorja, glej www.mladina.si/112474/igor-luksic-borut-pahor-absolutno-ni-razumel-kaj-je-smisel-politike je simptom evforije po rezultatih prvega kroga predsedniških volitev. Pričakovati je stopnjevanje spopada na levici.

Glasujemo z zmagovalcem? Marko Pečauer, Delo, 20.11.2012
Komentator poskuša pojasniti velike spremembe v rezultatih anket javnega mnenja pred drugim krogom volitev predsednika. Delo je (19.11.,) objavilo odgovore (645) anketirancev- v Barometru priljubljenosti (Delo Stik ) je Danilo Turk, ki je bil več let na prvem mestu, čez noč padel na peto, prvi pa zdaj B. Pahor, ki je lanskem razpadu (njegove) vlade na repu lestvice, prejšnji mesec pa je bil drugi.
Ankete so pred prvim krogom kazale prednost D. Turku, zmagal pa je B. Pahor. Zato je »pri roki odgovor, da ljudje pač radi glasujejo z zmagovalcem«. Po volitvah jih več odgovori, da so glasovali zanj, kot so v resnici. Po tej teoriji se je po prvem krogu »večina tistih, ki so doslej kolebali med enim in drugim, odločila za tega, ki mu kaže na zmago«. Če bi bilo čisto tako, »potem bi se bilo treba resno zamisliti nad slovensko javnostjo«, saj bi »pomenilo, da je velik del volivcev brez svojega mnenja in da je hudo dovzeten za manipulacije« volilnih štabov in da za kandidata ni pomembno, kakšne so njegove kvalitete, preteklost in obljube, ampak, da »se bo znal ljudem predstaviti kot najverjetnejši zmagovalec. Tega preprosto nočem verjeti.«
Komentator dodaja, da je nenavadno , da pred drugim krogom odpovejo standardne orientacije tipa »naši – vaši, levo – desno, stari – novi. Glede tega sta si kandidata precej podobna.« V ospredju je »osebnost in verjetnost, da prav on prinaša spremembe. Kajti nezadovoljstvo je veliko, javnost je lačna sprememb. In Pahor se je glede tega izkazal precej bolje kot konkurenca. SD kot »Pahorjeva stranka« pa se je preprosto priklopila na Pahorjev uspeh (V anketi je dobila 25%). Tako se vsaj zdi.
Ali pa res velja teza, da javnomnenjske ankete vse slabše ugotavljajo razpoloženje javnosti/…/, da »z njimi ne moremo več tolmačiti, kako razmišlja volilno telo?«

Moralna avtoriteta, ki pozitivno vpliva na vse. Delo, 3.novembra.
M. Pavliha, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 17.11.2012
Nekatere je dregnil v nos prispevek (Marko Pavliha, SP 3.11.), v katerem je opozoril na nevarnost »narcisizma v javni sferi«, rekoč, da si ne želi takšnega predsednika. Pred odhodom na volišče se mu zdijo - bolj kot podoba - pomembne lastnosti: etičnost, modrost in strankarska neodvisnost.
»Etičen je tisti, ki v duhu svetovnega etosa (glej www.svetovnietos.si ) služi za zgled kot sočuten, človekoljuben, sonaraven, prijazen, moder, pravičen, pošten, skromen, odgovoren, odločen, preudaren, zmeren, ustvarjalen in dostojanstven človek.« In stanoviten.
»Modrost je spojina razumske, čustvene in duhovne inteligence, celostnega znanja, veščin in moralnih vrlin. Prednost pomenijo mednarodne izkušnje, znanje tujih jezikov.«
Povezovalno vlogo bo lažje izpolnil tisti, ki je neodvisen, in ni član politične stranke.

Nepreslišano. Boris Vezjak. (media.res), Dnevnik, 20.11.2012
Na demonstracijah 17.11. obeh predsedniških kandidatov ni bilo videti, piše B. Vezjak, filozof in publicist (glej www.vezjak.wordpress.com . Z lupo je iskal Pahorjeve izjave o tem protestu. Kaj je ostalo od »Nekoga, ki se ima za levičarja, za socialnega demokrata, za člana menda »nove levice« /…/ »od sloganov o svobodi, strpnosti, solidarnosti, varnosti, enakosti in pravičnosti« ? Rejtinge (tudi SD) prinaša formula »sredinskosti«, ki terja »nenačelnost, koketiranje, dobrikanje vsem.«

Borut Bohanec, agronom. T. Pihlar, Dnevnik, 14.11.2012
Javni denar vlagamo v dirkalne konje, ne pa v zelenjavo, pravi Borut Bohanec (BF UL), strokovnjak za žlahtnjenje rastlin. Za selekcijo v živinoreji gre letno 8,7 milijonov evrov, za razvoj novih sort rastlin okoli 250.000. Za spodbujanje čebelarstva namenjamo 2 milijona, za projekte žlahtnjenja rastlin bi potrebovali 1,2 milijona. Za hmelj je nekaj denarja, krompir pa nima državnih spodbud. Nekateri CRPI na področju so ugasnili, razen žlahtnjenja oljnih buč. Za redno vzdrževanje kolekcije semen za zelje, fižol, krmne rastline, pšenico, zdravilne rastline ni denarja. Je pa »najcenejša subvencija, če daš kmetu v roke kakovostne sorte, ki so požlahtnjene za neko pridelovalno območje«. »Tudi na naših raziskovalnih institucijah je temeljnega znanja dovolj, prizadevanja za uporabo tega znanja v aplikativne namene pa niso bila nikoli resneje podprta
Vse države spodbujajo lastno žlahtnjenje rastlin, naša najbrž najmanj. Denar pa je za 19 organizacij rejcev živine in za 42 rejskih programov. Saj potrebujemo selekcijo živali, meni B. Bohanec, a ta denar bi morali predlagatelji bolje utemeljiti in predstaviti rezultate dolgoletnih finančnih spodbud.

Kritik »mokre družbe«. N. Knaus, Dnevnik, 15.1.2012
Podiplomski študent tržnega komuniciranja Jan Peloza deluje v mladinski organizaciji Brez izgovora (www.noexcuse.si ), ki je na Bledu organizirala mednarodno konferenco o alkoholni politiki.
Alkohol je»postal jedro in ne več le popestritev ali spremljevalec zabave«; mladi med 15 in 18 leti najbolj posegajo po ekstremnem pitju. Steklenico ali pločevinko v roki na ulici mladi povezujejo z zabavo in užitkom. »To socialno normo je treba spremeniti«, pravi. Zavzema se za dražji alkohol, prepoved oglaševanja vina in pitja na javnih površinah. »Alkoholna industrija tega seveda noče. V Ljubljani je univerza in veliko mladih, zato so v tem mestu njeni interesi zelo močni.«

Namočeni trgovci 3. Nina Knavs, (Pošta), Dnevnik, 16.11.2012
Novinarka odgovarja na odziv dekana MF UL Dušana Šuputa na njen prispevek (13.11.2012). Dekan ji očita navajanje napačnih podatkov v zvezi s poslovanjem MF, omenjanje nepravilnega poslovanja in napovedovanje škodljivih posledic za MF. »Prav nič od tega ne drži«, piše Nina Knaus. Povzela je le podatke in ocene, ki jih je objavilo glasilo UKC in jih je o »nerazumno naraščajočih stroških UKC Ljubljana za MF« dal minister za zdravje.

O mišljenju krize in krizi mišljenja. U. Tarman, Dnevnik, 14.11.2012
Ob svetovnem dnevu filozofije (15.11.) so za okroglo mizo v CD postavili vprašanja:
»Ali je kriza povsem določena z gospodarskimi pojmi? Ali res ne moremo prestopiti meje mišljenja v nemogočih nasprotjih: več varčevanja proti več rasti, odpovedovanje proti potrošnji, javno proti zasebnemu, svoboda proti enakosti? Kdo kaj vpraša filozofe, kdo posluša proteste ljudi?«
Peter Klepec (ZRC SAZU) se strinja, da je svobodna misel zaveznik demokratične družbe. Pravi, da je »filozofija danes na splošno v zelo dobri kondiciji /…/ v renesansi. Slovenska filozofija še nikoli ni bila na tako visokem nivoju, nekateri njeni predstavniki sodijo v sam svetovni vrh. Z vidika vladajočih struktur jo je treba čim bolj onemogočiti, zato še kako pride prav podoba o njeni nekoristnosti in jalovosti, ki prevladuje v medijih in je v službi varčevalno-ideološkega prevrata na področju javnega šolstva, kulture, znanosti in javnih univerz.«
Miha Andrič, študent filozofije, njen pomen prepoznava »v razbijanju spektakelskih ideoloških iluzij, ki so mehanizem kapitalističnega izkoriščanja. Emancipatorični boj mora biti /…/ boj za filozofsko misel, ki preizprašuje vse samoumevno. /…/ Z vidika mišljenja aktualne krize je najbolj problematično spodbujanje ljudi k uporu različnim avtoritetam, pri čemer se spregleda, da posamične avtoritete« ne izvajajo več represije in izkoriščanja.
»Filozofija je najboljši način za izboraževanje razsvetljenih državljanov, ki so sposobni boja z neumnostjo in s predsodki«, piše Irina Bokova v poslanici Unesca.

Duh narave ali narava duha? S. Voros, Delo, 20.11.2012
Trije slovenski filozofi so se lotili ene največjih skrivnosti človeštva – duha (ali drugače: raz-uma) v svoji zadnji (angleški) knjigi Mind and nature – From science to philosophy. NSPubl., NY, 2012.
Marko Uršič (FF UL) pozornost usmeri v širjave kozmosa, ki je kot naravnan na razvoj zavestnih bitij in predstavi teorijo multiverzuma.
Olga Markič (FF UL) nadaljuje razpravljanje Descartesa o odnosu med duhom in telesom. Je kognicijo upravičeno dojemati le kot »nekaj v glavi«, ali je vpeta v širše materialno-kulturne pogoje?
Andrej Ule (FF UL) nadaljuje z razmišljanjem o vpetosti zavestnega duha v okolje, o stekanju humanistike in naravoslovja. Približa se panpsihizmu; meni da je (proto)zavest prisotna v vseh delih »kozmosa«.
Tako, da so po »duha iščoči odisejadi pristali na začetku, pred temnim obličjem nepredirne skrivnosti.« Naj se, se sprašuje poročevalec Sebastijan Voros, »zato odpovemo nadaljnjemu premisleku? Nikakor«.
Konfucij je dejal: »Bolje je prižgati majhno svetilko kot preklinjati (veliko) temo.«

12. - 18. november

Bolonja razočarala študente. J.K.-S., Delo, 10.11.2012
Malo dobrega v reformi visokega šolstva vidi predsednik ŠOS Mitja Urbanc (FDV UL). Študentje so od nje veliko pričakovali:« Konkretno prenovljene študijske programe, zanimive vsebine, mobilnost, večjo veljavo naših diplom, priznavanje neformalnega izobraževanja , velik delež prakse, interdisciplinarnost itn. Žal pa se pri nas ni izvedla tako, kot je bilo predvideno. Dejansko so se marsikateri študijski programi s prenovo poslabšali in to tako v vsebinske kakovosti kot izvedbe.« Srečujemo se s »prepakiranimi starimi študijskimi programi, dodatnimi obremenitvami študentov, z nezanimivimi oz. neaktualnimi vsebinami, z razvrednotenjem diplom in izobraževanja. Mobilnost študentov, ki naj bi jo bolonja močno pospešila, pa zdaj zmanjšujejo finančne in še druge ovire«.
»Zamisel je bila dobra, zataknilo se je pri izvedbi. Obstajajo pa nekatere svetle izjeme, kjer so prenovljeni programi v resnici boljši.« Žal jih je veliko premalo. »Zato si močno prizadevamo za reformo bolonjske reforme.«
Za zdrse reforme so krive predvsem »vse tiste vlade, ki so kljub nasprotovanjem visokošolske sfere uzakonile takšno reformo.« Pri »ohranjanju neustrezno vrednotene izobrazbe imajo dvoj delež tudi univerze, ker jim je – vsaj doslej – ustrezalo podaljševanje študija.«
Vpisal se je v eni prvih bolonjskih generacij 2006 na FDV UL. Pričakoval je da bo 4-letna prva stopnja na ravni starih univerzitetnih programov, po štirih letih pa je zakonodajalec odločil, da je formalno nižja in se je moral vpisati na 2. stopnjo, saj sicer ne bi bil konkurenčen pri zaposlitvi.
Zaradi nekakovostno izpeljane reforme in trenutnih ukrepov vlade se pojavljajo trditve, da so naše diplome neprimerljive s tujimi. »Pri nas imamo podobne probleme kot v drugih državah Jugozahodne Evrope. Po eni strani zaradi prejšnjega podobnega izobraževalnega sistema, po drugi strani pa verjetno zaradi nepremaganih balkanskih navad…«
ŠOS je pripravil konferenco, s katero je poskušal v krogu vseh visokošolskih partnerjev najti rešitve iz zagat oz. »ukrepe, ki bi jih morali sprejeti, da bi dvignili raven kakovosti v javnem in tudi zasebnem visokem šolstvu.« Sklepe bodo izdali v zborniki, ki ga bodo predali vsem visokošolskim partnerjem.
(Glej: www.highereducation.si )

Mladi proti noveli Zakona o visokem šolstvu. Šolski razgledi, 8.11.2012
V pismu študentke pedagogike in andragogike FF UL pojasnjujejo, da se bodo s spremembami zakona še povečale slabosti »bologne«. Kakovost študija iz leta v leto pada. Finančna sredstva padajo, kar vodi v degradacijo javnega šolskega sistema. Z namenom, da bi jim znova omogočili kakovosten študij kot bodoči strokovnjaki za področje šolstva zahtevajo:
- odpravo bolonjskega sistema, saj je škodljiv za študente in profesorje;
- prenovo študijskih programov, ki ne bodo sledili direktivam iz tujine;
- vzpostavitev normalnih razmer za študij in za pedagoško in raziskovalno delo;
- ureditev financiranja visokega šolstva z zakonom, kar je zahtevalo Ustavno sodišče;
- možnost nazadovanja predavateljev pri habilitacijah, če ne opravljajo obveznosti zadovoljivo; tako bi npr. redni profesor nazadoval v izrednega;
- vpeljavo študentskega veta v upravnih organih univerze;
Od poslancev DZ zahtevajo zavrnitev novele ZVŠ.

Razpisi na preizkušnji. J. Kontler-Salamon, Delo, 8.11.2012
Študentov bo letos manj kot lani, ko jih je bilo v terciarnem izobraževanju več kot 100.000. Drugo leto še manj. Poleg manjših generacij in vladinega varčevanja se napoveduje krčenje števila razpisanih študijskih programov. Doslej se je splačalo (tudi koncesionarjem) imeti vpisanih čim več. Ponekod jih še zdaleč niso pritegnili toliko, kot je bilo razpisanih mest.
S. Pejovnik, rektor UL pravi, da bodo v takih primerih zmanjšali število mest, da bi ohranili odličnost. V komentarju o dilemah vpisa tudi Jasna Kontler Salamon (urednica nove tedenski strani namenjeni visokemu šolstvu) meni, da bi »moralo biti vsem fakultetam do tega, da vpišejo samo študente z ustreznimi sposobnostmi za študij« Ne zdi se logično vpisovati vsevprek, tudi fiktivne. »Tudi najboljši tutorski sistem verjetno ne more zagotoviti, da bi iz slabih dijakov nastali uspešni študenti«. Fakultete težko menjajo utečeno prakso. Bojijo se izgube delovnih mest, manj predvidenih študentov, manj učiteljev. »Čeprav bi lahko s tem prišli do ugodnega razmerja med študenti in učitelji. A za to bo očitno treba počakati na boljše čase.«

Najtežje se je navaditi na naporen urnik. J. K.-S., Delo, 8.11.2012
O prvih študijskih vtisih zlatih maturantov piše Jasna Kontler Salamon. V minulih 6 letih jih je bilo okrog 400 letno, skupaj 2280, t.j. 5% vseh. Nekaj desetin jih študira v tujini, pri nas pa okrog dva tisoč.
Luka Birk je že v OŠ vedel, da bo študiral medicino, zdaj je na MF UL. Večina 50 letošnjih zlatih maturantov z »bežigrajske« je izbrala naravoslovne študije, medicino, farmacijo in tudi pravo. Ni mislil na študij drugje - MF UL je »zelo kvalitetna«. V prvih mesecih ga je motila lega fakultete, hrup moti predavanja. Urnik je zelo naporen. »Predavanja so včasih ubijalska, vmes bi potrebovali več premora. Tudi zato, ker na fakulteti ni nobenega bifeja, tako da si lačen, če nimaš hrane s seboj.« Ob ponedeljkih ima predavanja od 8 do 18 ure, vmes uro premora.«
»Od nekaterih profesorjev smo že slišali kakšno ironično pripombo, da so jim znižali plače. Čeprav kakovost študija verjetno ni padla, pa se čuti neka grenka atmosfera…«
Ana Temljetov je omahovala med več študiji, odločila se je za farmacijo (FFA UL), kr se ji je zdela »uporabna naravoslovna veda in ker me je tudi dovolj zanimala«. Tudi nje ni vleklo v tujino. »Mislim, da imamo kljub krizi še vedno kvalitetno univerzo. Poleg tega rada živim v Ljubljani.« Tudi njen študij »poteka na vseh možnih koncih, še najmanj v prostorih fakultete«. Matematiko in fiziko imajo na FMF UL. »Na srečo razdalje niso zelo velike«. Tudi njen urnik je »naporen, predvsem pa neenakomeren, Kakšen dan imamo predavanja od jutra do večera, drugič je splet malo ur.«
Glede posledic varčevanja »mi ki zdaj začenjamo na novo, težko ugotavljamo, ali so nastale kakšne razlike pri izvedbi študija.« Upa, da jih ni, »vsaj ne takšnih, ki bi škodile kakovosti dela. Za zdaj tudi nisem opazila kakega večjega nezadovoljstva med profesorji. Vsaj nam se ni še nihče pritožil…«

Dober učitelj hoče, da ga učenec preseže. Nagrajeni pedagog.
J. Kontler-S., Delo, 8.11.2012
Andrej Brodnik (FRI UL, FAMNIT UP ), dobitnik državne nagrade za šolstvo www.mizks.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/article/55/7697/ab6032545e71cc83d0edcf18a7ebc2cc je med tistimi odličnimi učitelji, ki so visokemu šolstvu (in študentom) še edina trdna opora v časih finančne krize. Na dveh fakultetah poučuje računalništvo in informatiko. V Kopru so skupine precej manjše, stik s študenti bolj neposreden, kar je ugodno tudi za profesorje, pravi v pogovoru. Zanj je pomembno, da so študenti radovedni. »S takšnimi je užitek delati.« Študente najbolj pritegne, če »jim daš izziv. Najbolje nekaj iz vsakdanjega življenja. To je najboljša metoda za motivacijo. Se pa mora na tej osnovi nekaj naučiti. »Sam si najbolj želim študentov, ki bi me v znanju presegli, ki jim ne bi bilo težko včasih delati tudi do treh zjutraj.« Ponosen je na precej svojih diplomantov. Marko Grgurovič z UP je dosegel mednarodni odmev z iskanjem najkrajše poti v grafu, Jan Berdjajev z UL je v zborniku konference objavil prispevek, nastal na izmenjavi v Lulei na Švedskem. (Tam je A. Brodnik poučeval po doktoratu v Waterlooju, Kanada.)
Predhodne šole glede računalništva ne daje dovolj »znanj, splošnih kompetenc, ki bi jih morali pridobiti že otroci«. Zato kot promotor računalništva sodeluje pri razvoju računalniškega izobraževanja za učitelje OŠ in srednjih šol.

Kot tolažba ob varčevanju. Raziskovalni uspeh. J.K.S., Šolski razgledi, 8.11.2012
Ne vemo še, kaj bodo poslanci sprejeli po proračunski debati. Na senatu UL je kolumnistka ŠR Jasna Kontler Salamon poslušala, »kaj utegne nadaljnje varčevanje prinesti njenim zaposlenim in študentom. Na AG razmišljajo u ukinitvi vpisa v 2013/2014, drugje bodo vpis omejevali, nekaterih programov 2. stopnje ne bo zaradi majhnega zanimanja. To bodo najprej čutili profesorji, v nadaljevanju študentje, z večjimi skupinami, manj izbirnimi predmeti. Podobna skrb velja tudi za druge dele javnega visokega šolstva. Z druge plati pa bodo »nekatera krčenja programov in druge racionalizacije« lahko kakovost visokošolskega izobraževanja celo izboljšale.
Ena najboljših novic pa je, da je fizik Dragan Mihailović (IJS, redni profesor FMF UL) dobil prestižno štipendijo za priznane znanstvenike, t.j. 5-letno raziskovalno subvencijo Evropskega raziskovalnega sveta. Raziskoval bo t.i. fazne prehode, in morda prispeval k večji hitrosti računalnikov. Fiziko je do doktorata študiral na Oxfordu in pri tem postal bolj samozavesten. Sošolci so ga poučili, da je treba imeti visoke cilje in jih znati uresničiti. »Res škoda, da naši politiki niso študirali na oxfordski ali kateri drugi elitni univerzi!«
Ob primeru pogozdovanja v Turčiji zapiše ob koncu: »kako rada bi znova tudi v našem visokem šolstvu slišala pogovor, ki se ne bi vrtel samo okrog denarja. Čeprav seveda ni opravičila za to, da je denarja za visokošolske stroške tako malo, da postajajo dekani in rektorji podobni stečajnim upraviteljem. Le da fakultete niso podjetja, ki bi jih bilo mogoče zapreti. Vsaj ne, dokler je na njih še kaj vpisanih študentov.«

Negotovost razdira družbo. R. Ivelja, Dnevnik, 12.11.2012
Na letnem srečanju Slovenskega sociološkega društva (SSD) v Mariboru so razpravljali o univerzalnem temeljnem dohodku in o vidikih negotovosti. Glede prvega so bila mnenja deljena. Glede drugega so izhajali iz (sedanje) prevelike mere sprememb, kar povzroča negotovost.
Sergej Flere (novi častni član SSD) meni, da so inštitucije tiste, ki bi morale zagotavljati varnost, gotovost, predvidljivost, a jih ne. Država ne deluje, na njene institucije se ne ozirajo niti vodilni, premier ne hodi na sodišče, šef opozicije se posmehuje sodnim organom, država se izogiba razsodbam o kršitvah pravic.
Hajdeja Iglič je poudarila, da se ljudje umaknejo, če je tega preveč, pod pritiski razpadejo socialna omrežja.
Metka Mencin Čeplak je dokazovala, da so ljudje v želji po gotovosti lahko slepi za argumente in se prepustijo izključujočim ideologijam, ki iščejo grešne kozle.
Valerija Korošec je menila, da so v težavah vse moderne inštitucije, družina, mediji, organizacije, univerze.
Ivan Svetlik je dejal, da je krepitev socialne varnosti ključna pri večanju gotovosti. Odločiti se bomo morali, ali bomo povečali socialno varnost, ohranili družbeno kohezivnost in privolili v nižji standard, ali pa bomo ohranili sedanji standard in se sprijaznili z nižjo socialno varnostjo in kohezivnostjo. Slovenci ne maramo izzivov, pravi. Celo študenti UL so v anketi na vprašanje o odhodu na izmenjavo v tujino dejali v velikem deležu, da jih je strah.
Sociologi so se strinjali, da je nujen prehod v postmoderno družbo, a kaj je to se niso zedinili. Tudi na vprašanje, ki ga je zastavil Simon Drevnik, eden od stotih študentskih udeležencev »kaj lahko sociologi storimo«, ni bilo jasnega odgovora.
Milica Antič, predsednica SSD www.sociolosko-drustvo.si je člane obvestila, da se društvo, ki deluje od 1965, ne more včlaniti v Svetovno sociološko združenje ISA, ker je le-ta iz Slovenije že sprejelo Društvo za družboslovne študije. Tega vodi Borut Rončevič, ki je na prošnjo ISA sporočil, da ni pripravljen deliti polnopravnega članstva z SSD. Povedala je, da na spletu ni našla podatkov o »Rončevičevem« društvu, z izjemo registracije. (www.bizi.si/DRUSTVO-ZA-DRUZBOSLOVNE-STUDIJE/maticno-podjetje

»Tesnoba je eksploziv! Eksplodirala bo!« S. Pezdir, Delo, 9.11.2012
V Trstu bo v Slovenskem stalnem gledališču premiera igre Vaje za tesnobo. V pogovoru pravi avtor Vinko Moderndorfer : »Živimo v fragmentarnem času. V svetu, kjer se vse zelo hitro dogaja in menja. Padajo vrednote in se spet pobirajo, ljudje prihajajo in odhajajo, kar je bilo včeraj dobro, je danes slabo itd.«
Pri Mladinski knjigi je nedavno izdal knjigo s podobnim naslovom: Vaje iz tesnobe. Gre tudi za tesnobo, negotovost in strah, ali še za kaj drugega?
»Tesnoba je skupna in obupna. Brez dvoma. Živimo v tesnobnih časih. Vendar pozor: tesnoba je eksploziv! Eksplodirala bo in oblastnikom razbila glave!«

Bodimo zavezniki. Komunikacija. M.Z., Šolski razgledi, 9.11.2012
Bodoče učitelje usposabljamo za profesionalno komunikacijo v različnih predmetih in z načinom dela s študenti, pravi Alenka Polak (PeF UL). Pedagoški delavci se morajo nenehno uriti v tej spretnosti in o njej razmišljati. Strokovnjaki pravijo, da gre v ¾ komunikacije za nesporazum.. Pedagoški delavci se morajo zavedati kako komunicirajo in kako s svojim načinom, zgledom vplivajo na druge.
Najpogostejši je svetovalno ocenjevalni stil (pri odvetnikih, zdravnikih, v lekarni). Od strokovnjakov pričakujemo razlagalni stil. S podpornim stilom »ob neki težavi izražamo zavezništvo«. Pri preizkuševalnem stilu postavljamo sogovorniku s težavami (umirjena) vprašanja. Razumevajoč stil spodbuja sogovornika, da pove več o svojih težavah in ga je najtežje uporabljati.
A. Polak daje nekaj nasvetov (učiteljem) za učinkovito komunikacijo:
1. Govorimo v prvi osebi ednine.
2. Ko sporočamo, to storimo celostno in ugotovitve utemeljujemo.
3. Preverjati moramo razumevanje »sprejemnika«.
4. Komunikacijo prilagajamo sprejemniku.
5. Ne vrednotimo vedenja, temveč izdelke.
Previdno z diagnozami, s čustvi premišljeno! »Kako konstruktivna bo komunikacija, je zelo odvisno tudi od odnosov, ki jih vzpostavimo s sogovornikom«, pravi.

Turk z izbranimi besedami, Pahor z naborom »modrosti«.
B.P., Dnevnik, 12.11.2012
V drugi krog predsedniških volitev sta se uvrstila Borut Pahor (40%) in Danilo Turk (36%); Milan Zver je dobil 24% glasov ob 48% udeležbi volivcev.
Boris Vezjak, filozof (FF UM) meni o Borutu Pahorju (bil je predsednik Državnega zbora (DZ)in vlade, evropski poslanec, zdaj poslanec v DZ, op. B.M.), da se deklarira za socialnega demokrata oz. za »sredinskega« politika, zanima ga preživetje in predvsem on sam. (Ne) podpira vlade J. Janše. Je »všečen konsenzualist«, izjemen retorik, »svoje največje politične napake čudežno spreminja v etapne zmage«.
Predsednik Danilo Turk po mnenju zaradi »diplomatske in profesorske osebne zgodovine« (v OZN in na PF UL, op. B.M.) »nima prepoznavnih političnonazorskih preferenc. Jih kot »predsednik vseh«, tudi ne želi imeti ali si jih zaradi psihopatike sovraštva v teh krajih niti ne more privoščiti«. Individualist, bolj filozofski in introvertiran od konkurenta, bralec Voltairovega Kandida, »razsvetljenski značaj z močno poudarjeno noto do spoštovanja vrednot in pravic človeka, je ideološko prizemljen realist z nekaj aristokratskega duha, areligiozen in stvaren«.
Igor Ž. Žagar, profesor retorike in argumentacije (PI, UP, UM, glej www.zrss.si/bralnapismenost/files/2_D3_Zagar.pdf ) pravi o enem in drugem:
Pahor je utelešenje ene od definicij retorike iz SSKJ http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html : »lepo, izbrano, a vsebinsko prazno govorjenje«. Gostobeseden (pogosto celo preveč), ima vedno odgovor na vsako vprašanje (četudi morda ne na tisto, ki je bilo postavljeno), če mu štrene zmanjka ima pripravljen nabor rekel, maksim in zimzelenih »modrosti«. »Veliko (celo preveč) gestikulira, pri čemer nekatere geste nikakor niso v skladu z njegovo »povezovalno« naravo (pogosti iztegnjeni obtožujoči kazalec) spet druge (naučene »rodinovske« zamišljene in premišljujoče poze, manekensko postavljanje ob govorniški pult) pa delujejo umetno in »plastično« ter vzbujajo smeh in posmeh«.
»Turk ni pretirano zgovoren (prej nasprotno), skrbno izbira besede, a pogosto ne zato, da bi bil čimbolj določen in natančen, temveč zato, da bi splošnost in nedoloč(e)nost izrečenega omogočala večstranske, takšne in drugačne interpretacije«. Jezikovno ni preveč spreten, njegova govorica telesa (še zlasti v primerjavi s Pahorjevo) je hudo statična, za govorniškim odrom se takorekoč ne premika, gestikulacije takorekoč ni, saj roki večinoma počivata druga v drugi, skromna pa je tudi mimika, ki čez nasmeh ne seže. Izredno monotona dikcija, »ki poslušalca in gledalca prej uspava,kot pa spodbudi k razmišljanju o izrečenemu«.

Da se boste lažje odločili. B.P., Dnevnik, 9.11.2012
Nekaj odgovorov na 38 vprašanj, ki jih je pred volitvami zastavil časnik.
Borut Pahor meni, da varčevanje ni dovolj za izhod iz krize ter zagon gospodarske rasti. Zavzema se za premišljeno in s socialnimi partnerji usklajeno reformo trga dela. Še vedno zagovarja pokojninsko reformo, ki jo je predlagala njegovo vlada. Glede širitve zasebnega visokega šolstva pa meni, da to ni potrebno.
Danilo Turk pravi, da se uveljavlja prepričanje, da hitri varčevalni rezi niso dobri, da načenjajo socialno državo in da spodnašajo gospodarstvo. Glede reforme trga dela bi olajšal odpuščanja in skrajšal odpovedne roke v okviru dogovora o večji fleksibilnosti in ustrezni varnosti zaposlovanja. Pri pokojninski reformi bi zaostril delovno dobo, kot to predlaga vlada. Števila zasebnih visokošolskih ustanov ne bi povečal. Bolj kot v kvantiteto velja vlagati v kakovost visokošolskega študija in pogojev dela.
Milan Zver se pri reformi trga dela zavzema za večjo fleksibilnost, saj je Slovenija zaradi rigidnosti nekonkurenčna. Podpira cilje pokojninske reforme, ki je predmet usklajevanja s socialnimi partnerji. Glede povečanja števila zasebnih visokošolskih ustanov meni, da bi morali stremeti k večji kakovosti.

Drugi krog? Karte se mešajo na novo! K.Š., Delo 12.11.2012
Komentarji nekaterih zaposlenih v visokem šolstvu o predsedniških volitvah:
Dušan Plut (FF UL): »Pahor je bil očitno uspešnejši in bolj prepričljiv na zadnjih soočenjih.« Pričakoval je bolj vsebinsko razpravo, manj praznih populističnih fraz in predlog drugačnega razvojnega koncepta države, ki ne bo zasnovan na enostavnem varčevanju ampak na trajnostnem razvoju. Skrbi ga, ker smo v času krize »namesto aktivnega državljana dobili pasivnega, ki se niti ne udeleži volitev.« V drugem krogu bo treba preiiti na vsebinsko opredeljene odgovore. Zato še ni odločen.

Barbara Rajgelj (FDV UL): »Najbolj nas mora skrbeti izjemno nizka volilna udeležba. /…/ izraz nezaupanja in odpora, ki ga ljudje gojijo do vznesenega besedovanja izurjenih govorcev. Slovenski politični prostor se ne obnavlja, nagrajuje pretekle napake«; v njem so (t)isti, ki so si »priigrali vloge profesionalnih politikov. Zaprt je zlasti za ideje. Izgublja se v bojih med istimi levimi, desnimi in vmesnimi. Volivci in volivke si ne želijo več sodelovati v navidezni izbiri, ki zaradi zbanaliziranega in tehnologiziranega sveta množičnih medijev bolj kot na tekmo idej spominja na resničnostni šov /…/o pogledu prihodnjega predsednika na stanje sveta, alternative in rešitve izvemo bistveno manj kot iz ogleda otroške oddaje Male sive celice.«
Tudi Matevž Tomšič (FUDŠ NG) za nižjo udeležbo krivi širše razočaranje nad politiko kot celoto, nad vlado in političnimi strankami. Ljudje so postali bolj apatični. Pričakuje konfliktno kampanjo, nič ni dokončnega. Pahor je imel bolj energičen nastop, njegova kandidata sta bila bolj okorna. Prevzel je vlogo favorita, tudi zato, ker bodo Zverovi volivci prej podprli Pahorja kot sedanjega predsednika.

Samo Uhan (FDV UL) pravi, da je nizka udeležba je pokazala, da je del Turkovih volivcev ostal doma, saj so menili, da bi tako ali tako drugi krog odločil o zmagovalcu. /…/ Tisti, ki je zdaj v prednosti, bo namreč moral pojasniti, kako si predstavlja povezovanje Slovenije, /…/ kaj pomeni izjava, da vlade ne podpira, da pa tudi ne podpira padca te vlade«.
Sindikalist Dušan Semolič (ZSSS) pa pravi: »Sindikati se sicer nikoli nismo opredeljevali niti do strank, ki se potegujejo na parlamentarnih volitvah, niti do kandidatov, ki nastopajo na predsedniških volitvah. NI pa mogoče podcenjevati moči predsednika države, saj lahko v določenih trenutkih in ob sprejemanju ključnih odločitev vpliva na del javnega mnenja. Naša usoda je, da sodelujemo z vsemi na pomembnih političnih funkcijah«.

Nepreslišano. R. Pezdir, (Finance), Dnevnik, 12.112012
Ekonomist Rado Pezdir (Mednarodna fakulteta za družbene in poslovne študije v Celju http://sl.wikipedia.org/wiki/Rado_Pezdir ) trdi, da se ljudstvo veseli referendumov, izmenično levo-desnih obračunov. »Če bi bilo prebivalstvo te države večinoma normalno«, ne pa da »prevladujejo iracionalnost, funkcionalna nepismenost, nerazgledanost in fanatičnost«, potem bi se morali ob pozivih na referendumih vsi počutiti slabo. »Najprej, ker ni povsem razumljivo, zakaj smo imeli pred letom dni volitve, če moramo zdaj sami odločati o najpomembnejših potezah ekonomske politike«. In drugič, ker je jasno, da je za odločitev o zakonu o holdingu in o slabi banki »potrebnega izjemno veliko znanja«, ne le poslušati mnenja izbranih (o)pozicijskih prerokov. Pa je – tako kot pri nogometu – vsakdo »sposoben najzahtevnejših in ekonomskih analiz.« Vendar izkušnje kažejo, da je razumevanje ekonomije in financ »replika funkcionalne nepismenosti in je zato nično«.

Izberi svojo resnico. Pomisleki. L.J. Kučić, Sobotna priloga, Delo, 10.11.2012
O iracionalnosti, navijaštvu, slepemu podrejanju avtoriteti in razpadanju stabilne družbe piše Lenart J. Kučić (Glej www.lenartkucic.net ). Povzema rezultate študij socialnih psihologov o vedenju ljudi v kompleksnih (eksperimentalnih) situacijah (Hastorf in Cantril, L. Festinger, S. Milgram, glej tudi Ule M.: Socialna psihologija (2004), str. 14 8 in 320, op. B.M.). Tako so nasprotni navijači doživeli isto tekmo čisto različno, poskusne osebe so zavračale informacije, ki so nasprotovale njihovim prepričanjem in študenti so se že zaradi uniforme spremenili v »ponižnega zapornika ali krutega paznika«.
Svet se je po 2. sv. »zdel racionalno urejen«, politiki so sicer tekmovali za položaje, a so se »načeloma strinjali glede velikih vprašanj: zgodovine, politične in svetovne ureditve, stanja gospodarstva, ločenosti religije od države, razvojnih prioritet in zaupanja v znanost kot moderne razlagalke sveta. Življenjski poteki državljanov so bili predvidljivi. Izobrazba je pomenila službo do upokojitve, poroka je napovedovala družino, posamezniki so prevzemali družbene vloge, primerne njihovi starosti, spolu in razredu.« Mediji so utrjevali podobo urejenosti, javnosti niso vznemirjali glasovi raznih manjšin, alternativcev in skrajnežev.
»Na koncu 70' pa se je začela podoba urejenega sveta razblinjati. /…/ Kriza pozne industrijske družbe je prinesla veliko brezposelnost. Ta je spremenila izobrazbene in karierne odločitve, saj ljudje niso več mogli računati na redne službe do upokojitve ali se zanašati na socialno državo, ki jo je ukinjala neokonzervativna politika.« Tehnologija (npr. TV in internet) je prinesla nove medijske kanale, ki se borijo za občinstvo. Drobljenju medijskega občinstva so se prilagajali tudi politiki. Nekateri z obnavljanjem skrajnosti (nacionalizem, rasizem, seksizem…) drugi s prefinjenim političnim marketingom.
Kritični analitiki so začeli opozarjati na »razpad družbe na posamične navijaške skupine /…/ državljansko pasivnost in krepitev predmodernih gibanj. »Vendar so njihova svarila zgrešila družbene skupine, ki bi navijaštvu /…/ postavile dovolj močne protiuteži: delavsko gibanje (sindikate), znanstveno skupnost (šole in univerze), javne medije in progresivne politične stranke. A so njihovi voditelji le pasivno spremljali družbene spremembe, se oklepali nekdanje avtoritete in pri tem še hitreje izgubljali najpomembnejšo dobrino, ki jim je dajala legitimnost – zaupanje javnosti«.
Zdaj »zagovornike nenavijaške politike« čaka naloga najti znova »skupne cilje, saj lahko začnemo le tako počasi utrjevati zaupanje javnosti v temeljne pogoje demokratičnih družb: parlament, zakone, svobodo izražanja in univerzalne človekove pravice«. Pri tem lahko pomahajo tudi mediji, ki jih je namesto za dobičkonosno podpihovanje uničujočih strasti mogoče »uporabiti tudi za odpravljanje nezaupanja, strahu in omejevanja nenadzorovane moči.«

Referendum proti referendumom. T. Troha, Dnevnik, 12.11.2012
Kako naj oblast ravna z referendumom? Filozof Tadej Troha (ZRC SAZU) priporoča:
1. Tako, da do ideje o referendumu sploh ne pride. (Pripravi kakovosten zakon, ga brez ihte predstavi v parlamentu, prisluhne opoziciji in javnosti.)
2. Če se ideja pojavi, stori vse, da ga opozicija in civilna sfera ne zahtevata.
(Upošteva konstruktivne pripombe, nasprotniki se bodo zavedali, da so dosegli maksimum brez referenduma.)
3. Če se zgodi, poskrbi, da bo zakon potrjen. (V kampaniji poskrbi, da argumente sprejme večina volivcev.)
Prejšnja (Pahorjeva) vlada je pri pokojninskem zakonu (v 2011) napako naredila šele pri 3., ko je »odločnost pretvorila v paniko nujnosti. Sindikate bi lahko soočila z mnogo slabšimi alternativami, ki jih je že takrat sanjala SDS«, ali pokazala na (nezgovorno) podporo predstavnikov realnega sektorja. Namesto tega je »pustila govoriti svojemu deliričnemu šefu, ki je vil roke, naj množice obkrožijo NE le pri nepomembnem zakonu o arhivih in moledoval za podporo pokojninski reformi.
Današnja (Janševa) oblast pri 1. predlaga zakon v sprejem na hitro, »v navidezni paniki«, omenja bonitetne ocene in signale finančnim trgom ter sproti popravlja zakon s svojimi amandmaji, vsebina ni prav bistvena, poskrbi za svoje interese in kadre, »joj, ne, saj tega nismo rekli«, da Slovenijo izvlečemo iz krize, vi pa »čuvate svoje pozicije in sploh ste kaviarska levica in ste strici in tete«.
Ad 2. Potegne opozicijo v svoj divji ples, da skenira podpise, ona pa se dogovori s sindikalnimi predlagatelji za kak »droben kompromis, ki ga je mogoče kompenzirati kasneje«, oz. nekaj podpisov izgubi »neznani storilec neugotovljenega dne na neugotovljenem kraju na neugotovljen način«.
Ad 3. Ko vsi trdimo, da je referendum načelno slab, je pozitiven izid zagotovljen v vsakem primeru. Če oblast zmaga, je dosegla »absolutni triumf« (volje? B.M.). Zmaga odpravi referendum z referendumom.

Idejni oče koncepta odprtih inovacij. A. Brstovšek, Dnevnik, 12.11.2012
Gost poslovne šole Bled Henry Chesbrough je v svoji knjigi o odprti inovaciji (2003) priporočil, naj podjetje ne skriva svojih inovacij pred konkurenco in naj se ne zanaša več le na svoje raziskave in razvoj. Z novim izdelkom naj poveča svoj tržni delež, nato pa omogoči dostop do inovacije drugim. Če obdrži izdelek predolgo zase, to »ubije duh inovacij v podjetju, medtem ko vas odprti pristop žene naprej /…/ da ste ves čas dinamični, da vsako leto ali dve izdelate nekaj novega.« Idealno je zato imeti nekaj zaščite intelektualne lastnine, a ne preveč.
Svetuje poslovnežu, ki želi prodreti z inovacijo, da naj najprej »zgradi svoj družbeni kapital, preden zbere finančnega« in sicer v stiku z ljudmi, kar mu odpre nove vidike, nove izkušnje. »Treba je vzpostaviti osebne odnose, nato pa posel lahko naprej steče tudi z digitalno komunikacijo«. (To se lahko dogaja tudi v šolah, ne le poslovnih, na univerzah, konferencah ipd., op. B.M.)
ZDA, Tajvan in Japonska najprej niso spoštovale intelektualne lastnine, kasneje je zaščita te lastnine postala mnogo močnejša. Zdaj ideje kradejo kitajska podjetja, a tudi tam bodo postopno okrepili zaščito. Ker se domača tehnologija razvija počasi, bo v prihodnjih dveh desetletjih nekaj trenja in frustracij. Ker ima Kitajska jedrsko orožje in krepi vojsko je bolje, da »jo spretno vpnemo v svetovni trgovinski sistem (z STO/WTO in Svetovno organizacijo za intelektualno lastnino).

Sandi Češko je spodrinil samega sebe. P.M., NeDelo, 11.11.2012
Že drugič najbogatejši Slovenec na lestvici revije Manager Sandi Češko raje kot o denarju govori o inovacijah. Ne zanimajo ga statusni simboli, prestiž. Bogastvo je spremenilo obliko, pravi, ni več statično, denar, zemlja, tovarna. »Danes je vrednost podjetja odgovornost, enako kot delovno mesto. Nekoč si imel delovno mesto ali službo za vse življenje, danes je to le priložnost.«
»Slovenija bo vplivna in prepoznavna toliko, kolikor bodo prepoznavni njeni gospodarski, kulturni, športni, znanstveni in tudi politični uspehi. Na vseh področjih, razen na zadnjem, smo veliko bolj uspešni in vplivni«, kot znaša naš delež prebivalcev. »Zelo uspešni in priznani smo bili, ko so politiki modro peljali Slovenijo v samostojnost, žal pa se je erozija politične kredibilnosti začela kmalu po osamosvojitvi, ko je v ospredje namesto interesa državljanov stopil politični prestiž.«
danes je treba podpreti tiste, ki se uspešno spopadajo s politiko. »Če bi jim politika prisluhnila, bi lahko ta uspešna podjetja poskrbela, da bi hitreje izplavali iz problemov, ki so nastali izključno zaradi strankarsko-prijateljskih kvaziposlovnih podvigov.«
Ni vpleten v afere. »Količina in kontinuiteta škandalov kažeta, da politične stranke niso sposobne vladati transparentno in to je največji problem Slovenije.« Težava je v netransparentnosti »pri odločanju o pomembnih zadevah«.
Do uspeha je podjetje Studio Moderna prišlo: »Korak po korak, prek številnih napak, z veliko optimizma, discipline in predvsem z odličnim timom sodelavcev.«
Zdaj pripravljajo (z ogromno slovenskega inženirskega znanja zunanjih sodelavcev) inovacijo - zložljivo kolo, boljše kot ga snujejo v Nemčiji in ZDA.

Znanje imamo, vendar ga ne znamo izkoristiti. M. G., NeDelo, 11.11.2012
Direktorica Centra odličnosti Polimat (ustanovili so ga UL, UM, IJS, KI, NUK in 17 zasebnih podjetij) Mateja Dermastia pravi:
»V Sloveniji premoremo veliko znanja. Toda: navadno ga pospravimo v predal in se ne potrudimo, da bi ga prenesli na trg. /…/ Pomembno je, da se industrija povezuje z znanostjo in da jo zna prenesti v prakso. /…/ Inovativnost je ključni razvojni motor./…/ Znanstveniki so seveda osredotočeni na raziskovanje – industrija je tista, ki se jim mora znati približati in ji pojasniti, kaj potrebuje«.
V Sloveniji nasploh prevečkrat čakamo, da se bo namesto nas odločil nekdo drug, zelo težko sprejemamo odgovornost za odločitve.» Američani pravijo: »Paralysed by analysis«. Pri nas odločitvi pogosto sledi analiza vzrokov zanjo. V Turčiji se odločajo neverjetno dolgo, a ko se odločijo, gredo naprej, hitro in učinkovito.

Ne štekate in nikol' ne boste. Delo, 29.oktobra.
M. Cerovac, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 10.11.2012
Na rezultate ankete Dela med študenti (glej arhiv rubrike Pogledi) se odziva (starejši, tako kot B.M.?) bralec Matjaž Cerovac.
»Ne /…/ boste«, to je sporočilo naše mladine, za katero naši politiki mislijo, da živi na Luni in ničesar ne spremlja in ničesar ne razume. Očitno mladina vse spremlja in razume, zato tudi odhaja v tujino, ker v tej deželi s takšnim načinom vladanja ne vidi rešitve. Ne vidimo jo tudi vsi ostali, ki se več nimamo kam izseliti. Vse to še ni izučilo naše levice in desnice, ki se prepirata za prestiž, da je vse do takšne mere »zafurano« , da bo kmalu ostala samo še cesta. Potem se bodo izseljevali le še tisti, ki so »zafurali« našo državo, seveda če se bodo imeli kam in če jim bo dovoljeno«.

Slovenska gospodarska politika ne obstaja, je samo taktika.
M.Š., Sobotna priloga, 10.11.2012
Ekonomist Matjaž Mulej (71, EPF UM) je na vprašanje o naši gospodarski politiki odgovoril, da sprotno reševanje trenutnih problemov ni politika, »politika je dolgoročno usmerjena. /…/ Državniki gledajo podobno kot direktorji vizionarskih družb, na dolgi rok in na široko.«
V pogovoru primerja sedanjo situacijo s tisto v zadnjih desetletjih Avstro-Ogrske. Začelo se je, pravi M. Mulej z dunajsko finančno krizo (1873, op. B. M). V tem času se je odselilo 20% takratnih Slovencev (P. Vodopivec: Od Pohlinove slovnice do samostojne države, str. 95 – 100 navaja ta podatek za obdobje 1893 -1913, op. B.M.). To so bili »podjetni, ker drugi ne bi imeli poguma oditi v neznano. /…/ Če so šli podjetni, potem nimamo več podjetniške kulture /…/ podjetnosti kot naravnega, priučenega, privzgojenega čuta, da pametno tvegaš«.
S podjetnostjo (in Krko ter intelektualnim konceptom zaposlovanja) se je v zadnjih 60 letih dvignila Dolenjska. V Prekmurju pa se je »razvila tekstilna industrija s pasivnimi ljudmi, z zelo preprosto usposobljenimi«. Tam ni bilo dovolj zahtevnega tipa proizvodnje, zato so izobraženi odšli; imajo akademijo znanosti www.pazu.si z 200 člani, od katerih 2-3 delajo v Pomurju.
»Če torej povežeš podjetnost in intelektualno zahtevnost, potem pridobiš.« V svetu gre najbolje območjem »s polno ustvarjalnega razreda /…/ največ kombinacije tolerance, talenta in tehnologije«. Slovenska politika ne skrbi za toleranco in netehnološko inoviranje, le za proizvodno tehnologijo. »Potem talentov ne privabiš, ampak se odseljujejo tja, kjer čutijo priložnost, da bodo sprejeti.«
Generacija stara 20 do 50 let je edina v zgodovini, ki je »od malega imela visok standard in merila, kaj je kakovost«. Vprašanje pa je, »koliko so se navadili samostojno poskrbeti zase«, se voziti dlje v službo in koliko so »pripravljeni začeti nekaj na svoje«

Nevarnost »ni zasebno šolstvo načelno«, pravi zaslužni profesor Mulej, »ampak je vsako šolstvo, ki dela diplomante z visokim odstotkom uspešnosti« zaradi nizkih kriterijev »in hkrati nima profesorjev profesionalcev. Delal sem na zasebnih univerzah po svetu, pa tam ni nobene razlike med zasebnimi in nezasebnimi, ves program je povezan z raziskavami, /…/ vsi raziskujejo.« Pri nas imajo na papirju ljudi, ki na papirju izpolnjujejo pogoje, niso pa tam v službi. »Ja potem pač proizvajamo navidezne intelektualce, ki imajo diplomo, ne znajo pa delati.« Naj ostane le tista »šola, ki ima vsaj 70% programa pokritega profesionalno z ljudmi, ki hkrati raziskujejo«. Nenavadno je, da v Mariboru lahko iz ekonomije diplomiraš na 8 šolah. »Pa samo ena od teh ima profesionalne profesorje. (Glej www.epf.uni-mb.si/o_fakulteti/zaposleni/Vsebina/default.aspx , www.academia.si idr.)

Delovna zakonodaja ena najbolj togih v Evropi.
P.D., S.L., M.V., M.V., Sobotna priloga, Delo, 10.11.2012
V času pogajanj med socialnimi partnerji o reformi trga dela Primož Dolenc, Suzana Laporšek, Matija Vodopivec in Milan Vodopivec ocenjujejo učinkovitost in pravičnost na tem področju pri nas ter predlagajo nekaj rešitev.
Pri nas je produktivnost nizka, stroški dela pa visoki. Vzroki: togost delovne zakonodaje, velika obremenitev plač s prispevki, previsoka minimalna plača, destimulativno varstvo brezposelnih in neustrezen pokojninski sistem. Naš trg dela tudi ovira zaposlovanje mladih in starejših. Čeprav je brezposelnost mladih pod povprečjem EU izstopamo z najvišjim deležem začasnih zaposlitev in visokim deležem zaposlitev za skrajšani čas. Vzrok je v veliki zaščiti zaposlitve za določen čas in študentskem delu.
Delodajalci raje zaposlujejo izkušene delavce in po drugi strani preko študentskega servisa ceneje in fleksibilnejše pridobivajo kadre. To vnaša nepravičnost, povečuje družbene stroške, omogoča zlorabe in vodi v podaljšanje študija.
Predlagajo: 1. Več prožnosti v delovnih razmerjih. 2. Spremembo modela odpravnin. 3. Reformo pokojninskega sistema. 4. Večjo prehodnost v zaposlitev med prejemniki nadomestila za brezposelnost. 5. Zmanjšanje stroškov dela (prispevkov, indeksiranje minimalne plače, odprava dodatka na delovno dobo).

Aleksander Aristovnik, ekonomist. Intervju. U. Marn, Mladina, 9.11.2012
Profesor ekonomije javnega sektorja in mednarodne ekonomije A. Aristovnik (FU in EF UL) pravi, da ni rešitev, da mladi dlje časa živijo doma. »Namesto, da bi država preskrbela delovna mesta in cenejša stanovanja, dopušča predolg študij kot nekakšen socialni korektiv. To skoraj 2/3 mladih sili, da ostanejo na plečih staršev, ki se že sami težko preživljajo.«
»Pomenljivo je, da ima slabih 20% brezposelnih višjo ali visoko izobrazbo.« 14 tisoč! »K tej številki pomembno pripomorejo tudi diplomanti zasebnih družboslovnih fakultet, ki so bile brez pomisleka ustanovljene v zadnjih letih.« Na www.webometrics.info se UL www.uni-lj.si uvršča na 107 mesto, zasebne fakultete pa so na 10 – 20. tisočem. »In kaj počne vlada? Največ denarja jemlje prav ljubljanski univerzi . S tem bo povzročila odpuščanje ne le administrativnega, temveč tudi pedagoškega in znanstvenega osebja. Na desetine raziskovalcev in profesorjev bo odveč in večina se bo odselila v tujino.« UL ne bo več dolgo na 107. mestu. »Bomo razbili zdrave in kakovostne univerze zato, da bodo uspevale zasebne? /…/ Ne nasprotujem zasebnim fakultetam, toda naj se ustanavljanju na področjih, ki so podhranjena /…/ na področju naravoslovja in tehnike, ne pa da ustanavljajo poslovne, upravne, pravne, organizacijske in menedžerske šole vprašljive kakovosti. /…/ Slovenija je edina država v OECD, ki v visoko šolstvo vlaga manj kot v osnovno in srednje šolstvo. Tudi po razmerju učitelj-študent se uvrščamo na dno lestvice, slabše je le še v Indoneziji.« Po mednarodnih primerjavah je naše visoko šolstvo zelo učinkovito, z malo denarja naredimo veliko. Nedopustno je v 2013 nameniti zanj 16% manj, za znanost pa 20% manj. Vlaganje v visoko izobraževanje se povrne šestkratno!
O ukrepih vlade, ki straši z EU trojko, pravi: »Ne morem se znebiti občutka, da vlada pod krinko uravnoteženja javnih financ izvaja ideološke posege v družbo. Npr. na področju visokega šolstva želi uničiti najbolj kakovostno javno univerzo v državi, s ciljem ustanovitve zasebnih fakultet, ki bodo večinoma proizvajale kvazi družboslovne diplomante brez možnosti primerne zaposlitve. Hkrati vse dela po hitrem postopku, brez širše razprave in neusklajeno s socialnimi partnerji, kot da čuti, da ne bo dolgo na oblasti in da mora čim prej spremeniti družbene, ekonomske in socialne okvire. Z drugimi besedami, da Slovenijo predrugači, jo naredi vodljivo in podrejeno ozki vladajoči eliti«.
»Če ne bo država vlagala v znanje, zdravje in varnost svojih ljudi, kdo bo? Uničevanje javnega sektorja bo imelo dolgoročno negativne posledice za razvoj celotne družbe in njeno socialno podstat.«
»Reševanje tudi zasebnih lastnikov bank z javnim denarjem je sprejemljivo, dostopno in kakovostno javno šolstvo in zdravstvo pa ne? Res ne razumem te dvoličnosti.«
Zmanjševanje mase plač (za prihranek 200 milijonov) pomeni tudi zmanjševanje zaposlenih v javnem sektorju (10 – 15%). »Skrita želja vlade je odpustiti vsaj 15 tisoč javnih uslužbencev.« Izgovarja se, da bo »krčila samo dodatek za povečan obseg dela in druge dodatke«.
Plače javnim uslužbencem so se že znižale za 8%, vendar je bilo realno znižanje manjše zaradi izplačila »uskladitve plačnega sistema«. Tudi odpušča se že na mehek način – z upokojevanjem. »Danes tudi ne bi imeli evra, če se ne bi javni sektor pred pristopom v evroobmočje odrekel rasti plač«, pravi.
A. Aristovnik se strinja z Janšo le, da je Virantov plačni sistem napaka. Slej ali prej bo padel, »saj je neživljenjski, birokratski in ne motivira k večji produktivnosti, še posebej sedaj, ko je redna delovna uspešnost zamrznjena.« Napredovanje naj bi bilko »avtomatično , ne glede na uspešnost in kakovost dela, plače pa so določene administrativno.«
»Slovenija očitno potrebuje ponovno obdobje razsvetljenstva, s svobodo izražanja, kritiko vseh vrst ideologij ter poudarjanje pomena razuma, ne pa vračanje v enoumje srednjega veka!«

Enosmerna ulica. Delo, 27. oktobra.
PP 29, B. Vogelnik, Sobotna priloga, Delo, 10.11.2012
Na pomisleke A. Debeljaka se odziva prof.dr. Blaž Vogelnik, tehnik, ki je tudi diplomiral v »trdem socializmu«, doktoriral in dobil nekaj nagrad ter odšel v tujino (Nemčijo) kjer je gradil velike objekte.
Pri Debeljakovem pisanju ga motijo nelogičnosti in podcenjujoče in posmehljive misli, npr. do amaterske kulture in vladne politike. »Tudi če ste še tako jezni na vlado, »pravi intelektualec« zna izraziti to svojo jezo na bolj inteligenten in ne žaljiv način. Vedno sem opozarjal študente arhitekture, ki so na koncu predavanj pisali anonimno anketo o delu profesorja in asistenta, naj ne bodo pri tem vulgarni in žaljivi. /…/ Vendar za to morate pač biti inteligenten in duhovit.«
»Ni dobro, da imate vse ljudi za neumne. /…/ Če bi vlada res namerno hotela »krčiti izobraževalni sistem kot podlago za kvalitetno prihodnost skupnosti« zaradi svojega »moralno izprijenega in politično sprevrženega užitka« bi jo bilo treba sodno preganjati. »To enostavno ni res. Zelo prav bi bilo, da bi vlada kup nesposobnih učiteljev in profesorjev poslala »domov«, ker zavirajo in pohabljajo naše otroke in delajo neprecenljivo škodo skupnosti.« Vsem mogočim »florjančičem« smo dajali potuho. Morali bi doseči mnogo več z denarjem, ki ga imamo na razpolago za izobraževanje, tudi »z bolj divjim »vihtenjem ostrega noža« proti vsem zaviralcem napredka v šolstvu«.

O malo diplomatskem ponarejanju. B. Pahor, Sobotna priloga, Delo, 10.11.2012
Tržaški pisatelj Boris Pahor nadaljuje polemiko z Dimitrijem Ruplom. Ob predstavitvi svoje knjige v MK je Pahor omenil Rupla zato, da je »navedel posledice stališč modernističnih in avantgardnih kulturnikov v povojni Sloveniji, stališč, ki so tako vplivala na mlade, da danes ti kot starejši ne znajo voditi stališč družbe.«
Samo »kulturni prevarant« lahko zapiše trditev, da so (bila) stališča Pahorja »v skladu z vladajočo kulturno in siceršnjo politiko Slovenije po 2. sv. vojni«, t.j. z nomenklaturo, ki je likvidirala prvo slovensko pomlad 1967 – 1972 oz. S. Kavčiča.
Pahor poudarja, da je v Trstu izdajal revijo (Zaliv, 1966-2000) v kateri je odklanjal tako avantgardne kulturnike kot slovensko oblast. Oblast je takrat podpirala kulturnike in revije, katerih se ni bala. »Ko jo je kaj zelo motilo, je revijo odpravila in financirala novo, ki si je potem izmislila nove karnizme in ludizme. Resnično opozicijo pa je oblast zaprla« J. Pučnika, D. Jančarja, V. Blažiča in F. Miklavčiča.
Rupel je Pahorja kot nacionalista napadel leta 1971. Kasneje je Pahor podprl 57. št. Nove revije, v kateri je bil urednik Rupel. Kot zunanji minister je dvakrat napadel Pahorja kot nacionalista, zdaj pa to zanika. Pahor očita Ruplu naklonjenost Rimu.
Rupel je v polemiki s Pahorjem v Večeru (2006) zapisal, da Slovenci nismo samozavestni in se pritožujemo, da smo majhni. Pahor pa je trdil »in trdim, da smo kljub številčni skromnosti eden bolj bistrih narodov na mednarodni ravni in da smo umetniško kot znanstveno na zavidljivi ravni«.
Glej več: http://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Pahor .

Med trogloditi. Goran Dekleva, Delo, 13.11.2012
Recenzijski komentar esejistične zbirke Denisa Poniža, ki je »evidenca simptomov podložnosti, razgrnitev individualnih in kolektivnih poškodovanosti, ki jih povzroča prizadevanje oblastniških elit, da bi povečale in utrdile polje svoje moči.« Poniž opisuje polpreteklo zgodovino s pogosto uporabo besed »enoumje in totalitarizem«, našteva primere »nenačelnosti, servilnosti, sistemsko spodbujene kulture klečeplazenja«, ki dopolnjuje »domet represivnih organov«.
Esejist izhaja iz svojih izkušenj in opisuje polena, ki so mu jih »svobodoljubnemu in nepodkupljenemu« metali pod noge tisti, ki so »za ljubi kruhek« skrbeli za napredovanje oblasti všečnih usločene hrbtenice. In številnim drugim, ki so ga »prizadeli in/ali razočarali: tu so njegovi drobnjakarski univerzitetni profesorji in – to je že pozneje, ko se vrstam visokošolskih predavateljev pridruži tudi sam – nenadarjeni študentje, pa nekateri sopotniki iz literarnih vrst (npr. Kermauner). Loti se tudi perila, ki je ostalo »na pogorišču nekdanjih ljubezenskih zvez…«
Precej »pesimistično branje, kolektivne odrešitve ni videti«. Bodo pa vsaj nekateri, »ko bomo navsezadnje vsi zgrmeli, mogli uživati v zadoščenju, da so, dokler je trajalo, dobro stali«.