April 2016

AGRFT; dekan, prostori, profesorji; študent naj bo tudi kritičen

Ko se ti študent upre, veš, da si nekaj dosegel. Gregor Butala, Dnevnik, 26.4.2016
Ob 70-letnici AGRFT UL, kjer »oblikujejo bodoče generacije režiserjev, igralcev, dramaturgov, montažerjev, scenografov…«, za časnik govori njen dekan Tomaž Gubenšek, redni profesor za govor.
Imajo 13 študijskih programov, s 27 smermi. Zaposlenih je 37 profesorjev in še toliko zunanjih sodelavcev. https://www.agrft.uni-lj.si/
»Vsi, ki tu predavamo, ljubimo svoje delo in ga opravljamo z vso strokovnostjo in odgovornostjo. Vendar je obremenjenost profesorjev srhljiva, /…/ dvakrat presegajo delovno obveznost, ne da bi bili za to dodatno plačani«. Toda drugače ne gre, pri, če »imaš rad neki poklic, da zaradi občutka poslanstva skoraj ne poznaš zasebnega življenja.« (- Primerjaj z rezultati ankete med univerzitetnimi profesorji v V. Britaniji: https://www.timeshighereducation.com/features/university-workplace-survey-2016-results-and-analysis , B.M.)
(Z bolonjo se je število programov akademije povečalo, sistemizirana mesta pa ne?)
»Bolonjska reforma se je zgodila tik pred t.i. veliko krizo, ko se je zaposlovanje v javni upravi, katere del smo, ustavilo. Vse od takrat je morala univerza zmanjšati število zaposlenih za en odstotek na leto. Tako seveda ne moremo dobiti novih delovnih mest.«
Akademija je premajhna, da bi »zagnali več raziskovalnih projektov in na tak način zaposlovali znanstvenike, ki bi /…/ opravljali še kakšne pedagoške obveznosti. Pr tako pa naši izdelki niso tržno zanimivi, da bi /…/ s tem pridobili dodatna sredstva, kot je to na nekaterih fakultetah.«
(Prostori?)
»Politiki so se ob obisku pri nas dostikrat čudili, kako sploh lahko delamo v takšnih prostorih, obenem pa so se šalili, kako nam je luštno, ko smo tako stisnjeni in se imamo radi.«
Na Nazorjevi so bili ujeti v kliše, »da mora biti umetnik reven, če hoče biti dober, in da lahko umetnost ustvariš tudi brez denarja.«
»Iztekata se nam pogodbi za najem prostorov na Nazorjevi ulici in filmskih studijev na Kvedrovi cesti /…/ Obe želimo za krajši čas podaljšati, sicer pa /…/ te dejavnosti prestaviti na Aškerčevo, v nekdanjo stavbo FKKT, ki se je že pred leti preselila v tehnološki park« (Brdo).
»Zgradba je sicer pripadla FF, ki bo v njej postopno uredila Osrednjo humanistično knjižnico /…/«. V pritličju bodo uredili dvorano, kjer bodo občinstvu predstavljali delo študentov.
(Na Trubarjevi ste uredili pisarne, predavalnice in knjižnico. Tuše in garderobe…)
Pogodbo za najem imajo za 8 let, pravi, iščejo trajno rešitev, imajo » intenzivne pogovore z univerzo« (- t.j. rektoratom). Projekt prostorske združitve treh akademij UL je preteklost, žal. Novogradnja na Roški c. bi bila optimalna. Programi akademij se delno prekrivajo, predavatelji imajo nekatere skupne projekt.
Lokacija sredi mesta je dobra, študijski programi AGRFT so »izrazito urbani, vezani na nenehen stik študentov z okoljem in dogajanjem v družbi. Od njih pričakujemo, da so profilirani na vseh področjih, ne samo na umetniške, ampak tudi v družbenem pogledu.«
(Selitev na lepše ni škodila kakovosti študija?)
V umetniških poklicih sta bolj od zidov »pomembni zavzetost in strokovnost profesorja. Če študent opazi, da ta k svojem delu ne pristopa odgovorno, ga ne bo niti spoštoval niti poslušal – kako lahko potem česa naučiš? Po drugi strani pa moramo naše študente učiti tudi kritičnosti, nočemo ustvarjati svojih kopij. In ni lepšega, kot če ti študent reče: ne, profesor, nimate prav! Takrat veš, da si nekaj dosegel. Naloga institucije, kot je naša, je v tem, da se v njej raziskuje, preizkuša, tudi zmoti; včasih se iz neuspele predstave, ki jo je pripravljal tri mesece, študent nauči več kot pri uspešni produkciji, ki je gladko tekla«
Kljub odprtosti, je še vseeno šola, do neke mere tradicionalna. Vedeti moraš »kako se posname film, kako se stopi na oder, kako je treba govoriti, kaj je dramaturška analiza, poznati je treba zgodovino gledališča in filma.« To so osnovna znanja, morda zaprašena. Navsezadnje »mora imeti študent tudi neko oviro, proti kateri se bori, saj se s tem razvija in napreduje k lastnemu izrazu.

Študent naj bo; delo dobi…; novi poklici; generacija Z; delovni čas

Pritisk na ljudi, ki imajo najnižje plače, ali jim ne uspe najti dela, je veliko hujši, kot je bil v nekdanjih družbah. Mimi Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 30.4.2016
Francoski ekonomist Thomas Piketty, avtor knjige Kapital v 21. stoletju, profesor na Ecole d'economie de Paris, raziskovalec na EHESS https://www.ehess.fr/fr je blizu levici. Sodeluje z D. Cohnom Benditom, J. Corbynom… Iz daljšega pogovora z Mimi Podkrižnik povzemamo njegove misli o šoli, dostopu do študija, svojih raziskavah…
(Pri raziskovanju črpate tudi iz književnosti, redko za ekonomiste…)
»Bolj se mam za raziskovalca družbenih ved kot za ekonomista. V moji knjigi je veliko ekonomije in prav tako zgodovine, Književnost /…/ govori o življenju na splošno /…/ o denarju«, kaj »prinaša, o njegovem vplivu na življenje, ljudi, na odnose med njimi: kdo se s kom druži, kdo se lahko s kom pogovarja, tudi poroči…« O tem sta pisala H. de Balzac, J. Austen in moderni književniki. (Balzacov) Vautrin https://en.wikipedia.org/wiki/Vautrin se pogovarja z Rastingnacom https://en.wikipedia.org/wiki/Eug%C3%A8ne_de_Rastignac , »mladim in ambicioznim študentom prava v Parizu leta 1820« podobno kot se danes pogovarjajo, tudi v New Yorku in v Sloveniji.
(Balzac…)
»… nam pokaže, kakšne odločitve je mogoče sprejemati v življenju: so talent, izobrazba in diploma pot do dobrega zaslužka ali se je bolje bogato poročiti.« Na osnovi njegovih knjig »sem si poskušal odgovoriti /…/ zakaj v različnih družbah obstajajo različne strukture neenakosti, kakšno vlogo ima pri tem delo in kakšno dediščina, kako se je vse sčasoma spremenilo.«
»Ko je Karl Marx https://sl.wikipedia.org/wiki/Karl_Marx napisal Kapital http://www.financnislovar.com/definicije/kapital.html , je rekel, da se je o denarju in kapitalizmu največ naučil pri Balzacu. Tudi jaz sem se o Mehiki in mehiškem kapitalizmu največ naučil med prebiranjem Carlosa Fuentesa. https://es.wikipedia.org/wiki/Carlos_Fuentes. (- O kapitalistih pri nas v času AO in Jugoslavije piše Mira Mihelič https://en.wikipedia.org/wiki/Mira_Miheli%C4%8D . B.M.)
(Šola je pomembna …)
»Največjo moč pri odpravljanju neenakosti ima, kot kaže zgodovina, izobrazba in porazdelitev znanja ne le znotraj države, ampak tudi med družbami.« Govorimo o dostopu do osnovne izobrazbe in do višjih ravni, vendar je pri tem veliko hipokrizije, realnost je drugačna. »Marsikaj, kar je danes samoumevno, pred stoletjem ali dvema ni bilo. /…/ Nekoč, v starem (ancien) režimu ali pozneje v 9. stol., se vsaj niso delali, da je sistem pravičen.« Položaja služabnikov niso upravičevali tako kot danes. »Krivde /…/ niso pripisovali njihovemu pomanjkanju /…/ sposobnosti, sploh vrednosti. Danes, ko poskušamo pojasnjevati neenakost z idejo meritokracije, je psihološko precej /…/ boleče za tiste, ki /…/ izgubljajo. Pritisk na ljudi, ki imajo najnižje plače ali jim ne uspe najti dela, je strašen in veliko hujši, kot je bil v nekdanjih družbah.«
(Enake možnosti?)
»O čem v resnici govorimo, ko se pogovarjamo o enakih možnostih dostopa do izobrazbe? Če pogledate, kdo so starši otrok, ki trenutno študirajo na Harvardu, boste videli, da se povprečni dohodek staršev ujema s povprečnim dohodkom 2% najbogatejšega dela ameriškega prebivalstva. To ne diši po https://en.wikipedia.org/wiki/Meritocracy. V Franciji ni vpisnin na univerzo,« (šolnin?) »a je veliko drugih mehanizmov, zaradi katerih nimajo vsi enakih možnosti za izobrazbo.«
(Francija…)
»… pa tudi ZDA in druge države so precej zadovoljne same s seboj. Verjamejo, da sta njihov izobraževalni in socialni sistem najbolj pravična. A takšnim diskurzom je veliko hipokrizije in /…/ nacionalizma.«
(Francoska mladina protestira zaradi tega…)
»Ena od zahtev gibanja, v katerega so se organizirali gimnazijci«
(- dijaki na licejihhttps://fr.wikipedia.org/wiki/Mouvement_des_%C3%A9tudiants ),
«je, da bi lahko dostopali do izvorne kode programske opreme, imenovane APB ( https://www.admission-postbac.fr/ ). Vsako leto dodeli študijska mesta pribl. 800.000 študentom glede na uspeh, družinsko ozadje, želeno smer študija… Program je morda res orodje /…/ pravičnosti – onemogoča denimo neposredne pritiske staršev na vodstvo univerz – hkrati pa /…/ niti malo transparenten /…/ javnosti ni bilo nikoli predstavljeno, kakšen algoritem je v ozadju.« (- Primerjaj: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_visoko_solstvo/sektor_za_visoko_solstvo/razpis_za_vpis/ , B.M.
(Kaj pa terorizem, tudi bančni?)
»Finančni terorizem obstaja. Ekstremne neenakosti – finančne in ekonomske – lahko spodbujajo nasilje, nacionalizme, ksenofobijo. Kadar družbe ne zmorejo po miroljubni poti odpravljati socialnih problemov, se pojavijo ljudje, ki prinašajo nasilne odgovore; naj gre za teroristična dejanja ali v Franciji Marie Le Pen https://twitter.com/mlp_officiel , ki poskuša stigmatizirati določen del prebivalstva. /…/ Zahodne države se vedejo hinavsko, ko dajejo drugim lekcije iz demokracije in pravičnosti, po drugi strani pa so nadvse zadovoljne, če jim uspe pridobiti nekaj denarja od milijarderjev iz Katarja ali Saudske Arabije, da bi financirali, denimo nogometne klube v Parizu. http://www.psg.fr/fr/Club/602004/Partenaires Zato se ne moremo čuditi, če mladi muslimani na Bližnjem Vzhodu in neredko tudi pri nas teh naših lekcij ne jemljejo resno.«

Najbolj vroči poklici. Podjetja jih že zdaj potrebujejo. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 23.4.2016
Podjetja objavljajo razpise za delovna mesta/poklice, za katere še ni izobraževalnih programov, piše Jana Petkovšek Štakul.
»Izobraževanje za konkreten poklic je del minulega, industrijskega sveta. Vstopili smo v drugačne, manj karierno zamejene in z izhodiščno izobrazbo določene poklice.«
Za mnoga nova delovna mesta/poklice se zahteva širina znanj in spretnosti in njihovo povezovanje, »denimo menedžskega znanja in spretnosti trženja ali pa znanja s področja informacijske tehnologije ter povezovanje sokovnega znanja in mehkih veščin, povezovanja humanistične širine, sposobnosti interpretacije in upravljavskih, menedžerskih kompetenc ipd.«
Med takimi iskanimi strokovnjaki so:
- izvršni prodajnik oz. skrbnik ključnih strank, ki išče nove stranke za produkte/storitve podjetja;
- investicijski bančnik, ki povezuje ljudi i imajo denar in one, ki ga potrebujejo za posel;
- digitalni arhitekt, oblikovalec z digitalno/IKT tehnologijo;
- idejnik, upravljalec idej, odpiralec možnosti zanje, trženje novih idej;
- podatkovni rudar, ki ureja ogromne količine digitaliziranih podatkov, glede na naročnika;
- strokovnjak za digitalni/spletni marketing, operativni in strateški.
Blaž Golob, SmartISCity: »Ključne kompetence bližnje prihodnosti so sposobnost kritičnega razmišljanja in iskanja inovativnih rešitev.«
Trenutno najbolj iskani polici z visoko izobrazbo:
- IT strokovnjaki vseh vrst;
- finančni analitiki, finančni, davčni in zavarovalniški svetovalci in zastopniki;
- tržniki in tržni raziskovalci;
- farmacevti, biokemiki in biomedicinci;
- zdravniki in zobozdravniki;
- poklici s področja zdravstvene oskrbe;
- poklici s področja kemije in razvoja novih materialov;
- strojni inženirji;
- organizatorji dogodkov;
- poklici s področja osebnega svetovanja in vodenja individualnih in skupinskih terapij;
- poklici s področja logistike in transporta;
- poklici, ki jih prinašajo zelena delovna mesta, od energetike, predelovalne industrije, gradbeništva do storitev.
Novi in manj znani študijski programi:
Samo na UL je bilo v zadnjih letih oblikovanih okoli 20 novih študijskih programov, tudi interdisciplinarno zasnovanih, pravi Sabina Žnidaršič, Karierni centri UL https://kc.uni-lj.si/ :
- gospodarsko inženirstvo, NTF in EF UL;
- upravna informatika, FU UL;
- multimedija, FRI UL;
- računalništvo in matematika, FRI UL;
- finančna matematika, sodelujejo 3 članice UL
- kognitivna znanost, sodelujejo 3 članice UL.
»Pomembno pri iskanju zaposlitve je da zna iskalec predstaviti posebnosti in prednosti svoje izobrazbe, osebnostno širino, s strastjo opravlja svoje delo in ime sposobnost vseživljenskega učenja. Prav ta mu bo omogočala in olajšala prehajanje v druge poklice«, pravi S. Žnidaršič.

Poklici prihodnosti. Lahko ste profesionalni prijatelj ali odstranjevalec slabih spominov.
J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 30.4.2016
Po ocenah strokovnjakov za prihodnost, piše Jasna Petkovšek Štakul, se bo v prihodnjem desetletju pojavilo 60% novih poklicev, ki jih zdaj komaj slutimo.
»Digitalizacija, uničevanje okolja, demografske spremembe /…/ ustvarjajo nove potrebe in spodbujajo nastajanje novih poklicev«, ki v bodo aktualni že za tiste, ki vstopajo v 1. razred OŠ, npr.:
- urbani agronom;
- geoinženir za upravljanje vremena in rastlin;
- specialist za katastrofe;
- inženir za selitve živali, za sobivanje živali s človekom;
- oživljevalec izumrlih rastlinskih in živalskih vrst;
- dispečer dronov, upravljalec brezpilotnih letal;
- koordinator osebne nege;
- organizator zasebnega življenja, socializacije in druženja;
- poklicni prijatelj, gardedama, zaupnica, varuhinja;
- odvetnik za virtualno lastnino;
- organizator spletnih skupnosti;
- osebni digitalni svetovalec;
- specialisti zasebnost pri prenosu/ hranjenju podatkov;
- kirurg za odstranjevanje slabih spominov;
- psihoterapevt za smrt;
- posrednik za človeške organe;
- etik novih znanosti, skrbnik uporabe dosežkov znanosti…

Generacija Z. Prilagodite se prihajajočim kadrom. S. Hanžič, Delo, 29.4.2016
V raziskavi Adecca (N=1000, študenti v ZDA, https://www.youtube.com/user/AdeccoWaytoWork ) ugotavljajo, da je generacija Z, rojena po 1995 samozavestnejša, bolj pragmatična in bolj vešča družabnih medijev kot tisti – milenijci - rojeni okoli začetka tisočletja.
Značilnost (ameriških) študentov/diplomantov iz Z generacije je optimizem. Od 444 jih je bilo 79% prepričanih, da bodo našli službo najkasneje v 5 mesecih. Razlog je okrevanje trga dela, podjetniška naravnanost in samozavest generacije. Najpogosteje iščejo službo preko spletnih oglasov – 31%, univ. kariernih centrov – 29% in preko zvez – 28%. V (prvi) službi ne nameravajo ostati dolgo, več kot četrtina le največ leto dni, saj želijo napredovati. Večina predvideva, da bodo v življenju delali za več delodajalcev. Vendar si želijo finančne stabilnosti, saj bi jih 70% raje imelo varno službo, kot manj stabilno a z več veselja… Tretjino skrbi, kako bo našla zaposlitev, sledijo stroški izobrazbe (šolnine?), bivanje, zdravstveno zavarovanje….
Generacija Z bo čez 3 leta predstavljala petino delovne sile, zato bi morala podjetja razumeti, kako »jo voditi, delati z njo in jo podpreti že na začetku karierne poti«, povzema Sandra Hanžič.

Praznik dela; delu čas in …; sindikati

Praznik dela ali proslava suženjstva? E. Sečen, Objektiv, Dnevnik, 30.4.2016
»Za vsakega delavca pač ta dan ne more biti drugega kot praznik miru in upanja, dan, ko se govori o novih zmagah in pridobitvah, /…/ ki jih je miroljubni delovni svet dosegel s svobodnim tekmovanjem v demokratskih deželah, in to predvsem s svobodnim sindikalizmom, pač najvažnejšim sredstvom za uveljavljanje pravic delovnega ljudstva. (…)
Proti cvetočemu sindikalizmu v zahodnem svetu pa stoji tista čudna oblika sindikalizma, ki je značilna za vse totalitarne režime, zlasti pa še za komunistične. Ti sindikati /…/ kot državni organi /…/ kontrolirajo politične in vse druge pojave med svojim članstvom in ki zatrejo vsak odklon od smernic, ki jih določa edina obstoječa stranka, ki je istovetna z državo.
Stavka je prepovedana, češ da je proti koristim /…/ produkcije. Zato je izostanek z dela zločin, zamuda težak disciplinski prestopek, nemogoče je svobodno menjanje dela in delovnega kraja. Posledica tega je, da je velika masa delavcev /…/ prisiljena delati za tako bedno mezdo, da je njihova življenjska raven daleko nižja kot v kateri koli drugi evropski državi.
Da se zaduši taka težka resnica, pač ne zadošča zvok fanfar, težak korak vojaških množic in brnenje letal, ki preletavajo vojaške formacije, /…/ vsakega 1. maja /…/ na trgih prestolnic /…/.«
(- Tako je pisala: Demokracija (Trst-Gorica), 2.5.1952, Ernest Sečen pa je besedilo uvrstil v rubriko Zgodovinska fronta sobotne priloge Dnevnika. In še - spomini in slike praznovanj na Rdečem trgu in del zgodovine letalstva Rusije in ZDA: https://www.youtube.com/watch?v=BpYqijj_qqk, v rus. B.M.)

Pravičnejši delovni čas. Boj za življenje. G. Lukić, Delo, 30.4.2016
Za krajši delovni čas so borci za delavske pravice http://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnikov-izbor/174333481 dali svoje življenje, mu pa se mu »prostovoljno« odrekamo, piše (samokritično) Goran Lukić, Svetovalnica za migrante, sindikalist. http://videolectures.net/pritlicje_prekariat_po_kruh_v_tujino/
»Ko so leta 1926 skupino 32 pomembnih ameriških poslovnežev vprašali, kaj menijo o krajšem delovnem času« jih je 30 »menilo, da b preveč prostega časa povzročilo zgolj več kriminala in družbenih »degeneracij«.
A Henry Ford https://www.thehenryford.org/explore/stories-of-innovation/visionaries/henry-ford/ je mislil popolnoma drugače« in v »proizvodnjo uvedel 5-dnevni delovni teden«, rekoč:
»Skrajni čas je, se znebimo mnenja, da je oddih za delavca bodisi izgubljen čas bodisi razredni privilegij. /…/ 70 l po tem, ko so v ZDA sprejeli 40-urni delovni teden, je ¾ delavcev na teden opravilo več kot 40 ur dela. Delo je koloniziralo prosti čas – z dodatno pomočjo /…/ pametnih naprav /…/ telefonov ipd.« se je podaljšal povprečni delovni dan za 1,2 ure.«
Pametne naprave (- za eno pravkar sedite…, B.M.), ki lahko virtualno združijo »več tisoč istomislečih anonimnežev /…/ istočasno ubija tisto realno, fizično solidarnost in potencial za delavski boj. Klik in si aktivist. Drugi klik in si… /…/ ne znaš več normalno komunicirati, gledati človeka, medtem, ko se pogovarjaš z njim.«
Pred dnevi je z bratom sedel na pijači v centru Lj. in se z bratom pogovarjal. Skupine mladih okoli njiju »pa so se, prek FB, Twiterja… Vsakdo je imel v roki svoj svetleči pametni telefon in se pogovarjal.«
Pod »Imam ogromno dela« nadaljuje(m) refleksivno http://www.termania.net/slovarji/terminoloski-slovar-vzgoje-in-izobrazevanja/3474867/refleksivnost takole:
»Ne skrbi , bralec, nisem nikakršna moralna avtoriteta. Medtem, ko pišem ta članek, je nedelja, ura je 19:43 (1.11.21:07) In se prepričujem, da drugače ne gre, ker me ta teden čaka kar nekaj dela. Vmes šibajo e-sporočila. Tudi sam sem poslal nekaj teh sporočil, ki ne poznajo delovnega časa. Ali pa se tako vsi skupaj tako prepričujemo, ker smo prisedli na ta družbeni avtopilot, ki monetarizira vsako sekundo prostega časa. /…/ In se pri tem celo počutimo »produktivne«, »pomembne«. Saj veš, »imam ogromno dela«. Se /…./ skoraj počutimo ponosne, ko smo skoraj na robu izgorelosti. Ko čez vikend, namesto da bi se posvečali svojim najbližjim, kot napol živa kavč trupla brezciljno klikamo po TV-kanalih in imamo /…/ že pripravljen gumb »on« za naslednji teden. Ko se /…/ skorajda bojimo prostega časa. Priznaj, bralec, da to ni cinizem.«
»…/ vsak dan tako izgubljamo boj za boljše življenje. Ali je vredno? Bralec, saj veš odgovor. Boj za boljše življenje se začne /…/ pri vsakemu izmed nas.« Pri majhnih odločitvah.
»Ugasni telefon. Poklopi računalnik. Pojdi ven. Sprehodi se. Imaš/-m vso pravico biti človek. Imaš /…/ odgovornost boriti se za to. Prostega časa se ni treba bati. Treba ga je sprejeti in živeti. Skupaj z ljudmi, ki ti nekaj pomenijo. Tudi zato, ker so zanj umirale generacije borcev za človekove pravice. To velja tudi zame. Ura je /…/ Skrajni čas, da grem ven /…/.«

Slovenija, od kod lepote tvoje; naravoslovec, naravovarstveniki; bela Ljubljana, črni ogljik

Botanik, ki je reševal zgornjo Sočo. Stane Peterlin, Sobotna prilog, Delo, 30.4.2016
V 60-tih letih so pri Čezsoči načrtovali gradnjo hidroelektrarne. Novembra 20165 so strokovnjaki tam razpravljali o njeni upravičenosti. Domačini so protestirali proti gradnji: »V 1. sv. vojni je bila vas razrušena. Ko smo se vrnili in jo sami obnovili, je prišla druga vojna. Zaradi partizanov so nas spet bombardirali in zdaj nam grozi država, za katero smo se borili«.
Z domačini se je v gostilni srečalo 26 udeležencev simpozija. Najstarejši med njimi je govoril v lepi slovenščini s koroškim zvenom in povedal, da so tudi oni proti temu, da bi ljudi izselili in dolino potopili. Predstavil se je: »Sem Maks Wraber, naravoslovec.«
Skupščina SRS je prisluhnila domačinom in strokovnjakom (M. Bor, M. Debelak, D. Dougan, C. Jeglič, V. Klajnšček, P. Kunaver, D. Lasič, A. Melik, D. Mlinšek, B. Mušič, D. Ogrin, A. Piskernik, M. Potočnik, M. Vošnjak idr.) ter l. 1966 sklenila, da se gradnja odloži.
Tako se je novembra 1965 rodilo civilna družba, ki je vodila okoljsko gibanje v Sloveniji.
Maks Wraber (1905-1972) je bil biolog, botanik, fitocenolog, raziskovalec in pedagog. Njegov rod je s Kozjaka nad Dravo; starša sta 11 otrokom zagotovila vsaj srednješolsko, dvema fakultetno izobrazbo. Maks W. je hodil v nemško OŠ v Ožboltu, maturiral na klasični gimnaziji v Mariboru, že v Jugoslaviji, se l. 2010 vpisal na FF UL, kjer je bilo takrat naravoslovje in l. 1930 diplomiral iz biologije. (- Njegov študij je opisan v: http://www.bf.uni-lj.si/fileadmin/users/1/dekanat/jesenko/Prvo_desetletje_st_biol_na_ul_ABS_2000.pdf , B.M.)
M. Wraber se je izpopolnjeval v Munchnu, odslužil (kraljevo) vojsko in bil l. 1933 promoviran za prvega doktorja naravoslovja UL. Nato je učil na gimnaziji v Bjelovarju in 3. realni v Lj. (do oktobra 1943) in se vmes raziskovalno izpopolnjeval iz fitosociologije/fitocenologije v Montpeliru. Poročil se je 1935, imel tri otroke – eden je bil botanik Tone W. - z ženo, ki mu je umrla januarja 1943.
Bil je predsednik mednarodne akademske katoliške organizacije Pax romana https://en.wikipedia.org/wiki/Pax_Romana_(organization) in eden »najbolj perspektivnih intelektualcev na desnici«, kot piše Stane Peterlin. Čeprav je odklanjal komunizem se ni pridružil radikalnim katoliškim gibanjem.
Februarja 1941 je bil na Tehniški fakulteti UL izvoljen z honorarnega predavatelja in (kasnejša) italijanska ga je imenovala na to mesto. Ni hotel predavati v italijanščini, čeprav ga je k temu nagovarjal Lambret Ehrlich (1878-1942,TeoF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Lambert_Ehrlich) in je predaval v slovenščini do novembra 1943, ko je bil dodeljen kot znanstveni sodelavec v Botaničnem inštitutu UL. Takrat je nehal poučevati v gimnaziji. S. Peterlin omenja, da so 1.10.1943 na Pohorju ustrelili njegovega brata Franca W., partizanskega komisarja – »mračna zgodba«..
M. Wraber je novembra 1944 zbolel in prve dni svobode (1945) so ga aretirali, a po letu dni zapora – v celici je bil z Leonom Štukljem - je sodišče oba oprostilo.
Nato je učil na Gimnaziji v Kranju, poročil interniranko iz Ravensbrucka, s katero je imel Matjaža W. (1948-2006) in Tomaža W. (1950-). L. 1947 se je zaposlil na Gozdarskem inštitutu (Lj.), kjer so ga »njegovi stremuški kolegi ovajali kot nazorsko in politično neprimerno osebo«. Zaradi tega so ga premeščali, a mu niso ničesar dokazali in pred odpustom ga je rešila pritožba na »Titov urad« (»maršalat«). Predlog Prirodoslovno matematične fakultete UL l. 1951 za izvolit v izrednega profesorja na univerzitetnem svetu ni bil sprejet.
Napadi nanj so se umirili l. 1954, ko je postal kustos za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. http://www.pms-lj.si/ . Cenjen je bil v mednarodnih strokovnih krogih, npr. alpski komisiji CIPRA. http://www.cipra.org/sl kamor ga je po smrti https://sl.wikipedia.org/wiki/Angela_Piskernik Angele Piskernik predlagal Milan Ciglar https://sl.wikipedia.org/wiki/Milan_Ciglar , »partizan, gozdarski strokovnjak, poštenjak in velik ljubitelj narave« (- s študenti je označil naš del E6 https://sl.wikipedia.org/wiki/Evropska_pe%C5%A1pot_E-6 , B.M.)
M. Wraber je bil l. 969 izvoljen za izrednega člana SAZU in l. 1970 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča. https://sl.wikipedia.org/wiki/Nagrada_Sklada_Borisa_Kidri%C4%8Da .
Ko sta z avtorjem članka l. 1969 popotovala po vzhodni Sloveniji, je beseda nanesla na Staneta Kavčiča, takrat predsednika IS SRS (vlade, https://sl.wikipedia.org/wiki/Stane_Kav%C4%8Di%C4%8D in Maks W. je dejal, da ga je pred časom poklical Ciril Žebot, predvojni znanec in povojni emigrant
ter dejal, da so mu dovolili obisk v Sloveniji. Srečanje z njim je zavrnil: »Veš Ciril, odkar se nisva videla, se je zgodilo marsikaj. Oba sva preživela, si po svoje uredila življenje; jaz sem zadovoljen in upam, da si tudi ti. Naj ostane pri tem.« (- C. Žebot, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi893138/ ekonomist in kasneje profesor na univ. Georgetown, ZDA, se je kot sodelavec L. Ehrlicha po naključju izognil atentatu http://radio.ognjisce.si/sl/130/slovenija/7794/; glej Žebot C., Neminljiva Slovenija, Magellan, Lj. 1990, 269-281. B.M.)
M. Wraber je sodeloval pri dogodkih Evropskega leta varstva narave l. 1970 in v Zeleni knjigi o ogroženosti okolja v Sloveniji uredil poglavje o rastlinstvu, piše glavni urednik: http://www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=cobib&rid=7109633 .
Takole je akademika M. Webra označil Sandro Pignatti na pogrebu (1972) in v zborniku s posvetovanja SAZU ob njegovi 100-letnici rojstva Razprave 4. razreda 47(1) l. 2006:
»Vso mnogovrstno dejavnost /…/ povezuje navezanost na domovino /…/ v kateri je zbral svoje najpomembnejše izkušnje, tako v študijskih letih kot v času svoje poklicne dejavnosti. …
Ta navezanost je bila zanj pomembna srčna zadeva /…/ osrednja povezovalna točka.«
Ljudje so cenili njegove vrline: »poštenost, doslednost, značajska trdnost, delavnost in skromnost. /…/ Cenili in branili so ga podobno krepostni ljudje, čeprav so bili nazorsko popolnoma nasprotni.
Avtor prispevka https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanislav_Peterlin je avgusta 1915 obiskal Čezsočo http://kraji.eu/slovenija/cezsoca/slo . Nekdanjih hiš in gostilne z ženo nista prepoznala, tudi tistih ljudi ni več. Sedanji so o tisti zgodbi izpred 50 let slišali, kot o pravljici s srečnim koncem. »Zdaj je vas usmerjena v turizem /…/ blizu Soč sva videla mnogo manjših čolnov, kolesarjev /…/ Celo polomija s Kaninom se jim pri turističnem obisku ne pozna preveč.«
Prijeten je občutek, končuje prispevek, »da se je bilo tak vredno boriti in da sva se dolžna pokloniti spominu tistih zaslužnih, ki so že odšli.«

Ko pridejo domov, se vedno sezujejo. M. Kranjec, Nedelo, 24.4.2016
Veleposlanica Združenega kraljestva (UK) Sophie Honey v klepetu z Mankico Kranjec pripoveduje o življenju v Ljubljani.
Sem je pripotovala marca 2015, spoznala vse štiri letne čase in se zdaj tu počuti doma.
Prevzela je že nekaj slovenskih navad, npr. da »si vedno sezujemo čevlje, ko pridemo domov.« Sorodnikom, ki »Iz Anglije prispejo na obisk, to seveda ni razumljivo.«
Ker so letalske zveze dobre, se lahko večkrat obiščejo.
Čeprav je aprila bolj deževno vreme, pa Londončanka priznava, da ji je tu vreme bolj všeč. »Sploh zime so mi pri srcu«. Poleg tega je drugače /…/ začutiti, ko prihaja pomlad. «Vse cveti. Veliko je sonca. Lepo je. Tak sem še posebno rada na vrtu. /…/ na svežem zraku.«
»Britanski mediji pogosto objavljajo članke o skritih znamenitostih Slovenije /…/. Enkratna in čudovita je! In vedno več je ljudi, ki se sem preselijo za vselej. Srečala sem se že z britansko skupnostjo v Prekmurju.«
V deželici pod Alpami je veliko lepih kotičkov. Najbolj ji je pri srcu http://www.kranjska-gora.si/ , nedavno se je v preizkusila v pihanju stekla https://www.youtube.com/watch?v=38ttobYtEBM , všeč ji je http://www.bohinj.eu/ . Lj. pa celo bolj kot je pričakovala, ko je prišla iz večmilijonskega mesta v veliko manjše. http://www.ljubljanske-slike.si/ Ničesar ne pogreša, mesto veliko ponuja.
»Zelo čisto je. Zelenih površin je veliko in nedaleč stran imamo naravo, kjer se lahko sprehajamo. Ob Ljubljanici https://www.youtube.com/watch?v=JpEPDTzneXg je veliko prijetnih kavarn, mnogo je festivalov in dogajanja. Ljudje so sproščeni. Rada grem ob sobotah na tržnico http://m.slovenskenovice.si/bulvar/domaci-trac/ob-sobotah-je-smetana-na-ljubljanskem-placu?term_node_tid_depth=19&page=3 ali pa spijem kavo v tivolski čolnarni. http://zgodovinanadlani.si/razglednica/tivolski-ribnik-colnarna/
Kakovost življenja je res zelo visoka«, ugotavlja Angležinj, ki ima rada tudi slovensko kulinariko.
»Trudim se, da bi se tako kot večina Slovencev, veliko ukvarjala s športom, bila aktivna.«
Všeč ji je, »kako tukaj ljudje skrbijo za svoje zdravje«, pravi. Preseneča jo, koliko ljudi vsak dan teče v Tivoliju; https://www.youtube.com/watch?v=NludHtZ4ZpE včasih se naredi kar prometni zamašek tekačev. http://www.gremonapot.si/tek/podrobnosti-trase.aspx?routeID=1
»Veseli me, ko vidim, da gre veliko staršev po delu na sprehod z otroki. Da si vzamejo čas za družino.«

V mestih ne bi smeli kuriti na drva. D. Valenčič, Objektiv, Dnevnik, 23.4.2016
Znanstvenik Griša Močnik, fizik, IJS,, Arso. http://www.mladina.si/173181/gospod-crni-ogljik/
»Črni ogljik je tisti del saj, ki ga vidimo, /…/ prihajajo iz dimnikov ali starega dizelskega avtomobila«, razlaga. Po meritvah Aerosola in agencije za okolje (Arso) sta v Lj. promet in kurjenje lesne biomase enako pomembna vira onesnaženja zraka.
(Koliko ljudi umre zaradi onesnaženega zraka?)
»Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Sloveniji /…/ okoli 1500 ljudi na leto. To je pribl. 10 krat več kot v prometnih nesrečah /…/.« V Lj. je »življenjska doba zaradi onesnaženega zraka statistično krajša za več kot eno leto.«
(Se kaj ukrepa, se meri uspešnost ukrepov?)
V Lj. je primer zaprtje Slovenske (nekdaj Titove http://ljubljanski.projekti.si/slovenska-cesta.aspx ) ceste za osebne avtomobile. Po zaprtju se je prispevek k koncentracijam črnega ogljika zmanjšal za 70%. To je spektakularno!« Na Tivolski c., kamor se je promet preusmeril, se koncentracija ni povečala. »Očitno se je del prometa ustavil v predmestjih, /…/ del se je preusmeril na več ulic.«
(Varčevanje sili ljudi, da kurijo drva.)
»K sreči vsaj ne k premogu. /…/ vendar moramo kuriti v /…/ dobro vzdrževanih napravah. /…/ Na tem področju se dogaja velik tehnični napredek, ampak moje mnenje, da kurjenje lesa za ogrevanje individualnih hiš v mesto nikakor ne sodi.«
(Rešitev?)
»Laže je regulirati promet, zapreti cesto, kot pa iti v vsako hišo in se ukvarjati z individualnim ogrevanjem.« Menjava tehnologije je »tehnični problem, socialni problem pa je rešljiv s subvencijami. Potrebni so pač finančni vložki in politična volja, tako kot za vse drugo.«
(Je tudi član ekipe Matjaža Lenačiča, http://www.worldgreenflight.com/index.php?id=3 ki je poletel okoli sveta z ultralahkim letalom Pipistrela. Kaj je izmeril z merilnikom podjetja Aerosol. ?)
Letel je http://www.worldgreenflight.com/ nad severno poloblo, ki je bolj poseljena, zato viške koncentracije črnega ogljika. Visoke koncentracije so bile nad Indijo, Savdska Arabije, nad Padsko nižino (Italija), v Mehiškem zalivu.
(Pomen poleta za znanost?)
»Kot smo pokazali že l. 2012 s poletom http://www.worldgreenflight.com/index.php?id=37 na severni tečaj, se da pridobiti velike količine podatkov na enostaven in poceni način. Če bi opremili nekaj 10 letal s takšnimi instrumenti, bi lahko piloti, ki sploh niso profesionalni znanstveniki, zbirali podatke, ki bi jih znanstveniki uporabljali in izboljšali svoje modele« s katerimi »napovedujejo, kaj se bo zgodilo pri različnih scenarijih /…/ za podnebje. Tako lahko /…/ sprejmemo ustrezne ukrepe in /…/ izmerimo njihovo učinkovitost.«

Znanost, jedrska, katastrofa; eksperimenti; strokovnjaki, znanstveniki, popularizatorji

»Ko je razneslo reaktor, smo dojeli, da se je zgodilo nekaj nedoumljivega.«
Boštjan Videmšek, Delo, 26.4.2016
Jedrski strokovnjak Miroslav Gregorič, vrsto let na čelu uprave za jedrsko varnost, nato Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) in inšpektor OZN v Iraku (- glej objavljena dela: http://indico.ictp.it/event/a09176/session/75/contribution/57/author/0 , B.M.)
začne pogovor z aprilom 1986, ko so v (nekdanjem) rudniku Žirovski vrh zaznali val radioaktivnega sevanja.
(Ste v strokovnih krogih vedeli, kako velika je nesreča?)
»Nesreča v Černobilu se je zgodila 5 let po odprtju jedrske elektrarne v Krškem (1981)«. Ta je bila zgrajena s tehnologijo Westinghousa (ZDA) in na IJS se nihče ni ukvarjal s tipom reaktorja RBMK, ki je eksplodiral. Takoj so »začeli mrzlično zbirati informacije, knjige, dokumente… Tedaj še ni bilo interneta.
(So bili v Sloveniji kaki varnostni ukrepi?)
»Neposredno ne. /…/ Od Lj. do Kijeva je skoraj 1300 km. Težko je bilo pričakovati, da nas bodo dosegle velike količine radionuklidov. A vreme je bilo takrat zelo čudno. Izpusti iz Černobila so potovali visoko v atmosfero /…/ saj je v reaktorju gorel grafit. /…/ v Krškem grafita ni. /…/ Naše službe so takrat začele izvajati monitoring, kolikor so nam to /…/ dopuščale možnosti.« Tedaj še ni obstajal »evropski standard o kontaminiranosti mleka. Za nas je bilo vse skupaj zelo novo.«
(Politične dimenzije nesreče?)
Že po jedrski nesreči na Otoku treh milj (1979) je veliko držav upočasnilo širjenje jedrske energije. »V Sloveniji smo do l. 2000 imeli moratorij na gradnjo novih nukleark.«
V drugi polovici 80-tih »še ni bilo primerno iti na ulico in množično zahtevati večstrankarski sistem in svobodne volitve, oblasti pa so dovoljevale proteste proti jedrski energiji in proti odlagališčem jedrskih odpadkov. Zeleni so zajadrali na tem vetru. /…/ Černobil je dokončno porušil možnost za gradnjo druge slovensko-hrvaške nuklearke, ki je bila predvidena v Prevlaki. Toda trenja med Slovenijo in Hrvaško so se začela že pred Černobilom. V tistem času je potekal tudi jugoslovanski jedrski program.« (- V njem so najprej načrtovali atomsko bombo – to nam je povedal že l. 1971 na zasedeni FF UL Stevan Dedijer - , zato so ustanovili »nuklearne« inštitute v Beogradu, Zagrebu in Lj. – IJS, usposobili strokovnjake in znanstvenike, kar je omogočilo tudi gradnjo in vzdrževanje JEK Krško. Glej npr. http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/bogovcic-gregor.pdf . O B.M.)
(Je bil Černobil začetek razpada SZ?)
»Po svoje da. Takrat je postalo jasno, da določen družbeni modeli niso najboljši. Nujen je strokoven nadzor. Ne moreš biti hkrati politik, promotor in inšpektor. Kar zadeva jedrsko energijo morajo obstajati urejen sistem in uradni organi nadzora. Tega v primeru Černobila seveda ni bilo.«
Ne smemo pozabiti, »da je bil takrat vrhunec hladne vojne in je Zahod počel vse, da bi oslabil Moskvo /…/ Vse, čisto vse… Oboroževalna tekma se je sprevrgla v finančno tekmo. SZ ni več zmogla parirati zelo visokim izdatkom za vojsko predvsem v ZD. Zaradi oboroževalne tekme je v SZ trpelo prebivalstvo.«
(Kaj pa Fukušima, 2011, na Japonskem?)
»Tam so bili nadzor, sistem, upravni organ… Tam sta bili tudi demokracija in zahodna tehnologija, a se je kljub temu zgodila strašna nesreča /…/ Po potresu in cunamiju /…/ so bile hkrati ogrožene kar 4 nuklearke.«
(O Fukušimi se ve malo…)
IAEA je lani izdala poročilo v več knjigah, ki pa ga žal nista podpisali WHO in FAO (-agenciji OZN).
(Glej https://www.iaea.org/newscenter/focus/fukushima , tudi dokumentarne posnetke/video.)

V znanosti marsikdaj ne vemo, kaj bomo odkrili. Mojca Vizjak Pavšič, Delo, 28.4.2016
O vznemirljivih napovedih teoretične fizike pripoveduje Borut Bajec, IJS in FMF UL.
Po Znanstvenem liceju F. Prešerna v Trstu je končal astronomsko smer na FMF UL, kot mlad raziskovalec delal na IJS, doktoriral iz fizike delcev, nato raziskoval fiziko visokih energij, se izpopolnjeval na univerzah v V. Britaniji, ZDA, Coimbri in Trstu. Sodeluje s tržaškim centrom za teoretično fiziko ICTP in univerzami v Parizu in v La Plati.
B. Bajc je pomembno prispeval k poenotenju teorije kvantne mehanike, osnovnih sil, npr. gravitacije in atomskih delcev. Govori o kvantni teoriji polja, o različnih in spremenljivih delcih, kot so fermioni, leptoni in kvarki in o teoriji poenotenja, po kateri se vsi ti združijo »v največ dva, lahko pa tudi v en sam tip delca.«
(Za meritve mase nevtrinov na osnovi te teorije je Takaaki Kadžita dobil l. 2015 Nobelovo nagrado …)
»To je bilo res presenetljivo!« Z meritvami na Japonskem so merili morebitni razpad protona, a nehote odkrili oscilacije nevtrinov /…/ novo poglavje v fiziki«.
»Pri raziskovalnem delu rezultatov eksperimentov torej ne moremo napovedati. Čisto preprosto lahko pride do velikih presenečenj. /…/ kar je celo pomembnejše in bolj zanimivo od tistega, kar smo pričakovali.«
(Razpadni čas protona?)
»Je gotovo večji kot /…/ 10 milijonov milijard milijard milijard let«. Starost našega vesolja ocenjujejo na 13,8 milijard let, torej bi zaman čakali… Čeprav merijo že desetletja, niso zaznali takega dogodka »Morda so dva takšna signala znali pred kratkim, o tem so krožile govorice, vendar /…/ ne gre za nikakršen zanesljiv signal /…/.
(- Razlaga nekaterih pojmov naravoslovja (angl. science): http://www.kvarkadabra.net/slovar/ , B.M.)

Antimuzej. Kamene dobe ni končalo pomanjkanje kamenja.
Helena Peternel Petauer, Delo, 28.4.2016
Na preprost način zna Anton Popov razložiti zaletene fizikalne formule. S skupino inženirjev je izdelal eksponate, na katerih si je »mogoče ogledati, kako nastane strela, kakšen je žarek plazme, /…/ kako deluje elektromagnetno orožje in celo zakaj neznani leteči predmeti letijo«.
V Rusiji je ustanovil podjetje SCI-TVN za »modeliranje naravnih pojavov ter vizualizacijo naravnih in fizikalnih zakonov«. Leta 2014 je v Sankt Peterburgu (Rusija) odprl prvo deželo fizike, zdaj pa je na Bledu (Slovenija, http://www.antimuseum.org/sl ) odprl Antimuzej v Infocentru Triglavska roža. http://www.bled.si/si/kaj-poceti/infocenter-triglavska-roza-bled .
V njem »predstavlja čudoviti svet naravoslovja in fizike«, pravi A. Popov.
(Kaj ga je iz Rusije pripeljalo na Bled, kjer je kupil manjši hotel?)
»Od daleč je morda videti, da gr Rusija v korak s časom, toda /…/. Kot da noče iti v klub držav, za katere je tehnološki razvoj pomemben. Zakaj? Nimam pojma! /…/ pokličite vprašajte« državno administracijo…
»Slovenijo sem izbral zato, ker tu živi ogromno visoko usposobljenih posameznikov, inženirjev. /…/ poznam dva, ki kar v svojih garažah izdelujeta zelo zapletene sisteme, pomembne za prihodnji tehnološki razvoj.«
Obiskal je več držav, »in pristojni pokazal sovjo idejo o Antimuzeju«, a šele v Sloveniji je »naletel na ljudi, ki so mi pomagali stvari spraviti v tek, brez veliko filozofiranja. Šel sem na blejsko upravno enoto, vprašal ali so to, pa smo se zmenili in Dežel fizike je odprta že od sredine marca. Iz Sankt Peterburga sem pripeljal svoje inženirje in projekt smo postavili v zelo kratkem času.«
(Kaj je v tem muzeju drugače?)
»Spoštujem tehniške muzeje, kakršen je vaš v Bistri www.tms.si , ali /…/ v Munchnu, Stockholmu, Helsinkih ali španski Valencii, a precej bolj me zanima, kakšna bo tehnologija v prihodnosti. /…/ Nove, napredne tehnologije vsak dan vstopajo na vsa področja človekovega obstoja. Potreba po usposobljenih inženirjih je zato vse večja, ti pa se začnejo oblikovati že v osnovni šoli. Te intelektualne elite ni mogoče kupiti, bodoči strokovnjaki se začnejo razvijati že v otroštvu. No, in prav otroke bi z našim projektom radi navdušili, jih prepričali in pritegnili v tehnične, morda celo v znanstvene vede. Fizika, matematika, kemija, biologija in druge naravoslovno-tehnične vede bodo imele ključno vlogo v nadaljnjem razvoju /…/. A to jim moramo predstaviti in pokazati na preprost, razumljiv način.«
(- To že dolgo počne, ne le na področju naravoslovja in tehnike, Hiša eksperimentov v Lj. na Trubarjevi cesti: http://www.he.si/o_nas https://www.facebook.com/HisaEksperimentov/ B.M.)

Jezik nam materni, v znanosti, v strokah, v visokem šolstvu

Dejanska raba slovenščine v strokah? A. Žele, Delo, 23. 4. 2016
Predsednica Slavističnega društva Slovenije Andreja Žele, FF UL, piše, da je praktičnostrokovna slovenščina živa, vse bolj pa nam uhaja znanstvena slovenščina. Nasprotuje enačenju t.i. internacionalizacije visokega šolstva z uvajanjem tujega učnega jezika. Študijske programe bi morali izboljšati z izvirnimi »vsebinami, ki so rezultat dobre nacionalne raziskovalne politike in vrhunskih raziskovalcev« ne z uvajanjem angleščine.
»Naravno bi bilo, da naši raziskovalci svoje izvirne vsebine najprej ubesedijo in objavijo v svojem lastnem jeziku.«
Ugotavlja »protislovje med spodbujanjem in širjenjem uporabe angleščine pri univerzitetnem poučevanju in hkratnim spodbujanjem /…/ večjezičnosti, ki naj i bila vsaj pri /…/ mednarodnih študentih zelo cenjena evropska značilnost.« Zakaj ne bi izkoristili dobre prakse pri izmenjavi Erasmusa in prakso poučevanja slovenščine kot drugega/tujega jezika?
Samoumevno bi bilo, da bi končno začeli »uresničevati načrtovana predavanja strokovne slovenščine po fakultetah. Ankete o stanju jezika na slovenskih univerzah namreč kažejo, da »razvoj slovenskega strokovnega in znanstvenega jezika še zdaleč ni nekaj samoumevnega«. Najprej bi morali poskrbeti razvoj slovenščine, »in se šele potem v smislu vzporednih predavanj spraševati o kompetencah slovenskih predavateljev za strokovni angleški jezik.«
Pobude za vključevanje strokovne slovenščine na fakultete so že s konc60-tih let prejšnjega stoletja, že pol stoletja je v obtoku »potreba po uvajanju visokošolskega predmeta, ki bo prihodnje znanstvenike in strokovnjake pripravljal na kompetentno in jezikovno kultivirano strokovno znanstveno sporočanje«.
Intenzivnejše razmišljanje o jezikovnem znanju pravnikov je spodbudila šele potreba EU po dobrih prevajalcih s poznavanjem prava, zato bo treba v program magistrskega študija na PF vključiti slovensko pravno terminologijo.
Kako je na naravoslovnih in tehniških smereh študij? V št.l. 2014/15 je skupaj s študenti pri predmetu Slovnica znanstvenega in strokovnega jezika ugotovila, da je vse več specializiranih strokovnih in znanstvenih besedil na področjih npr. »strojništvo, računalništvo, farmacija, astronomija, arhitektura, fotografija /…/ napisanih samo v tujem jeziku«, slovenščina pa je samo prevodni jezik. Nova področja npr. »biogoriva, robotika, fotografija«, nimajo možnosti celovito razviti poljudnega strokovnega jezika, posebno poljudnoznanstvene slovenščine.
»Stanovska društva še vzdržujejo periodiko z znanstvenimi prispevki tudi v slovenskem jeziku, npr. Elektrotehniški vestnik, Strojni vestnik, Ventil, Zdravniški vestnik, Farmacevtski vestnik /…/ Acta Chimica Slovenica, vendar so vsebinsko tehtnejše raziskave večinsko najprej napisane v tujem jeziku in praviloma odhajajo v tiste tuje strokovne časopise, ki so v prestižnih mednarodnih bazah.«
Storiti bi morali vse, da »bi bile naše izvirne raziskovalne vsebine ubesedene in objavljene najprej v slovenščini in da bi bilo to za naše raziskovalce samoumevno dejanje.«

Če bi pisal v nemščini, bi bil svetovna avtoriteta. Ž. Leiler, Delo, 26.4.2016
»Za dobro zasukan stavek bi dal leto življenja«, piše Izidor Cankar v svojem romanu S poti. O njem in o monografiji/albumu: Izidor Cankar: mojster dobro zasukanih stavkov piše Ženja Leiler.
Snovalka tega dobro dokumentiranega zbornika je Alenka Puhar je k pisanju pritegnila še 7 doktorjev znanosti. Uredila ga je Nela Malečkar, ki je tudi izbrala nad 200 fotografij.
Izidor Cankar (1886-1958) je bil bratranec slavnejšega in starejšega pisatelja Ivana Cankarja.
Bil je zunajserijski Slovenec, »eden največjih genijev slovenske literature«, meščansko uglajen, izobražen, svetovljanski, »avtoriteta, ki ga je spoštovala vrsta slovenskih pisateljev in slikarjev«, znanstvenik in umetnik, krajši čas še politik in diplomat, povzema njegovo življenje Ž. Leiler.
Rodil se je v Šidu, na vzhodu Avstro-Ogrske v (- nekdanji, do 1881) vojni krajini, očetu krojaču in materi iz švabske družine. Potem ko je oče zakvartal premoženje je zanj skrbela babica.
Doma so govorili v nemščini, v šoli srbohrvaško, slovensko se je naučil v klasični gimnaziji v Lj., kamor so ga poslali l. 1897. »Vpisali so ga na Teološko fakulteto« (- v Lj.; pravzaprav na bogoslovje, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Izidor_Cankar , B.M.) kar je bila /…/ ena redkih možnosti, dana revnejšim slovenskim mladeničem za družbeni vzpon. /…/ Ko je končal teologijo in opravil novo mašo, je odšel študirat v Belgijo in potem na Dunaj, kjer je (1913) doktoriral iz umetnostne zgodovine.« Vmes je pisal v Dom in svet http://www.dlib.si/results/?query=%27keywords%3dizidor%27&pageSize=25 ,
njegovi intervjuji z umetniki so izšli v knjigi Obiski.
Med 1. sv. vojno je bil leto dni vojaški) kurat. Nato je sodeloval z Antonom Korošcem, voditeljem stranke SLS in bil urednik Slovenca.
(- Ta je pisal tudi o naši univerzi: http://home.izum.si/cobiss/oz/2012_2/html/clanek_02.html , B.M.)
»Po nastanku države SHS« (- morda Kraljevine SHS, od 1.12.1918 ?, B.M.) »se je umaknil iz polke.
Na Dunaju je bil habilitiran za univerzitetnega profesorja ter postal prvi profesor umetnostne zgodovine na novoustanovljeni UL. (1919) Napisal je temeljne knjige te vede in bil sodelavec oz. ustanovitelj Narodne galerije in Moderne galerije ter SAZU.
L. 1936 je postal diplomat, poslanik v Argentini, od 1942 v Kanadi. L. 1944 je vstopil v vlado I. Šubašića, se na Visu srečal s Titom, izstopil iz vlade in se po vojni nastanil v Beogradu. Ob menjavi sistema je bilo veliko njegovega sorodstva zaprtega ali pobitega«, piše Ž. Leiler.
V monografiji je Alenka Puhar napisala njegov življenjepis, »ki mu ne manjka humorja, žlahtne ironije pa tudi kritičnosti«; dodala ješe izbor i člankov in dnevnikov.
Luka Vidmar je opisal »modern« roman S poti kot »dialog med izobraženim tradicionalistom in dekadentnim sodobnikom«, Bernard Nežmah piše o še nepreseženi knjigi Obiski , Željko Oset o »osrednji osebnosti in glasniku generacij, ki je nastopila po razpadu AO monarhije in postavljala vogalne kamne slovenske kulture«, Igor Grdina o njegovih mislih o literaturi, Irena Mislej pa o njegovem argentinskem obdobju.
Milček Komelj je prispeval spremno besedo k njegovi temeljni knjigi: Uvod v umevanje likovne umetnost in oceno, da bi bil svetovna avtoriteta, če bi pisal v nemščini.
Aleš Maver piše o njegovem odnosu s katoliško cerkvijo in njenem do spolnosti in celibata. I. Cankar je namreč izstopil iz cerkve in se poročil s hčerjo ljubljanskih podjetnikov Hribarjev, se par let pred smrtjo ločil in spet vstopil v cerkev. Kljub temu je bil pokopan civilno, piše Ž. Leiler, saj cerkvenega pogreba ni dovolilo vodstvo SAZU, ( t.j. Josip Vidmar, http://www.sazu.si/o-sazu/zgodovina.html B.M.). Na koncu je izbor iz obsežne bibliografije.
(- Glej njegova najpomembnejša dela: http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi155611/ , B.M.)

Menjati jezik miže. Jezik znanosti. A. Zupan Sosič, Delo, 29.4.2016
Sto let smo se borili za slovenščino na univerzi, zdaj se njen status sistematično zmanjšuje, piše Alojzija Zupan Sosič, FF UL.
Na to to je bilo veliko napisanega (np. A. Vidovič Muha, B. Krakar Vogel, A. Žele in A. Šalehar), avtorica pa je o nevarnosti izgube znanstvene slovenščine pisala v Delu (Znanstvena slovenščina, tragedija v dveh dejanjih, 2014)
V zadnjih letih država in univerza (verjetno misli na UL) »vztrajno ponujata angleščino«, čeprav Zakon o visokem šolstvu in Statut univerze določata slovenščino za učni jezik. V habilitacijskih merilih je bila npr. monografija v tujem jeziku vredna 30 točk, po pritožbah 25, monografija v slovenščini pa 20 točk. Zdaj bi zato spremenili zakon, pravita da zaradi internacionalizacije.
Da se ne bi več igrali te igrice, je FF UL pravila kup predlogov za pristojne. Predlog sprememb zakona glede učnega jezika postavlja preveč ohlapne pogoje za izvajanje programov v tujem jeziku, ne določa količinskega praga, koliko programa bi se tako izvajalo, za koliko študentov, kako bo z plačljivim izrednim študijem, ki bi bil še naprej problematičen.
Pridružuje se predlogu Silvije Borovnik in Marka Jesenška, da se »novela Zakona o visokem šolstvu umakne iz obravnave in se pripravijo realni predlogi.« Poglejmo, pravi, »kaj lahko menjamo, a ne za ceno znanstvene slovenščine, ki je temelj naše znanstvene identitete. Če bomo mižali, /…/ bo /…/ ostala samo še slovenščina kot kuhinjski jezik in pogovorni jezik drugorazrednih državljanov.«

»Kadri rešujejo vse.« /…/; kultura; javna uprava; univerza; državna podjetja; pravosodje

Je prav, da je kulturno ministrico odnesel idrijski rudnik? Nedelovih sedem, Nedelo, 24.5.2016
Nataša Pirc Musar meni, da »razlog za razrešitev ministrice ni idrijski rudnik. /… je pa lahko priročen izgovor pri političnih obračunih. Meni se zdi absurdno, da bi za rudnike /…/ moralo skrbeti ministrstvo za kulturo, ki bi moralo« iz nizkega proračuna »zagotoviti 12 milijonov evrov.«
Jure Apih, publicist: »Slovenci imamo kulturo radi in kljub krizi kupček denarja, ki ji ga namenjamo, ni majhen. Več kot za zdravje, gospodarstvo ali javno upravo ji odreže Mramor. Kjer je denar, so interesi, in kjer so interesi, je politika.« Ne ve zakaj so postavili »na vrh kultnega ministrstva profesorico matematike in menedžmenta ter aktivistko gibanja za izboljšanje javnega zdravstva. Kulturniki je niso bili najbolj veseli /…/ vodenja mariborskega UKC ji /…/ ne bodo ponudili.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Zardi nerazumevanja »kulture, politike in … birokracije. Sram me je bilo, ko je razlagala, da se ji godi krivica kot neodvisni in misleči ženski, ne da bi se prej kdaj angažirano obrnila na ženske in nastopila proti prevladujočem patriarhatu v kulturi.

»Sklep o rudnikih bo treba izvrševati«. T. Jaklič, Delo, 30.4.2016
Kandidat za kulturnega ministra Tone Peršak pravi, da bo treba z sodelovanjem med ministrstvi rešiti vprašanje vzdrževanja rudnika Hg v Idriji. Največ pozornosti pa bi/bo, kot pravi v pogovoru s Tanjo Jaklič, »posvetil prenovi kulturnega sistema (modela) in izboljšanju materialnih razmer.«
T. Peršak, zdaj (30.4. državni sekretar na MK, »je po izobrazbi komparativist (FF UL) in gledališki režiser (AGRFT), predavatelj (AGRFT UL), pisatelj in gledališki publicist. http://www.gorenjci.si/osebe/per%C5%A1ak-anton-(tone)/812/ /…/ V 80-tih letih je bil soavtor t.i. pisateljske ustave, predlagal je deklaracijo o suverenosti Slovenije, /…/soustanovitelj SDZ« (- nato DS https://sl.wikipedia.org/wiki/Demokratska_stranka_Slovenije ) poslanec, kasneje župan Trzina.
(Član stranke? Desus?)
»Zdaj nisem član nobene stranke. Pred leti sem zaradi pomembnosti koncepta trajnostnega razvoja sodeloval pri ustanovitvi gibanja TRS«, ne deluje pa v stranki TRS. http://www.gibanje-trs.si/kaj-in-kdo-smo-trs.html
(Je minister bolj kulturnik ali politik?)
»… oboje mora biti »bolj«. Vlada je nosilni organ izvršilne oblasti in minister funkcionar z zakonsko določenimi pooblastili, pristojnostmi, odgovornostjo in nalogami. Prav pa je, da je tudi /…/ zastopnik interesov kulture v vladi /…/, ker predstavlja in skrbi za enega najpomembnejših družbenih podsistemov /…/ kar zdeva oblikovanje in izražanje identitete te skupnosti, razvoj samo/zavesti o sebi« informiranje o tem »drugih narodov,/…/ držav.«
Kultura je »ključna blagovna znamka, ki omogoča prepoznavnost Slovenije /…/.«

Akademske upokojitvene dileme. P. Rak, Delo, 30.4.2016
»Je lahko osrednja tema na univerzi, kdaj se bo njen rektor upokojil?«
Tako se sprašuje Peter Rak v komentarju o www.um.si , ob opozorilu, da se poraženi na lanskoletni rektorski tekmi s tem ne morejo sprijazniti.
Hkrati pravi, da I. Tičar daje veliko priložnosti za kritike s svojimi »vehementnimi izjavami«, med katerimi je ba zabavna »tista, da se ne misli umakniti, ker sta se z ženo dogovorila, da bo delal do leta 2019.« Rektor namiguje tudi, da bi bilo UO UM najbolje ukiniti, ker se strinja z ministrstvom (MIZŠ) glede njegove zgodnejše upokojitve.
Nič pa ni storij doslej glede najpomembnejšega vprašanja, ki ostaja nerešen iz časa njegovih predhodnikov (I. Rozman, D. Rebolj) , t.j. izplačil profesorjem, ki so bili habilitirani a »niso bili razporejeni na ustrezna sistemizirana delovna mesta«. Razen dekreta (FF), da mora »pač izplačati denar profesorici, ki je dobila tožbo«, piše P. Rak.
Veselje ima podpisovati sporazume o podpisovanju z okoliškimi občinami, in kar zraven spada, »formalizem, ki smo ga prakticirali v nekih drugih časih.«
Vprašanje, kdaj se bo rektor upokojil, javnosti ne zanima«, pač pa ali UM »deluje ko, kot se od nje pričakuje.« Odgovor »je že dolgo nikalen«, meni komentator, «v zadnjih desetletjih bi težko našli vodstvo,« http://www.um.si/univerza/organiziranost/Strani/rektor.aspx »ki bi ustrezalo /…/ akademskim standardom. S čimer se odlično prilagaja splošni podobi slovenske družbe.«

Država in kadri. Ne čaka nas nič dobrega. J. Trškan, 25.4.2016
Ekonomist, svetovalec za javni sektor Janez Trškan piše o odgovornosti in plačah menedžmenta ter o politiki vlade na tem področju. Piše o neoliberalistični ideologiji in njenih nosilcih pri nas.
Sprašuje: Ali bi menedžerji in člani nadzornih svetov državnih podjetij res bolje delali, če bi imeli višje plače?
»Pretekla praksa pa je jasno pokazala, /…/ da so prav ti kadri v preteklosti do plafona« zadolžili državo /…/ ustvarili ogromno davčno luknjo, spravili celotno nacionalno ekonomijo v nazadovanje /…/ in kar je najhuje, Slovenija se vedno bolj pogreza v evropsko periferijo,, ker nimamo nikakršne politike, kako zaustaviti vedno več revščine in sesutje srednjega razreda.«
»Povišanje plač omenjenim kadrom se utemeljuje tudi z uvedbo t.i. korporativnega upravljanja. /…/ Ti ljudje, ki se kadrujejo zdaj na top položaje v DUTB in SDH so specializirani za finančno in lastninsko prestrukturiranje družb vključno z njihovo prodajo. /…/ V bistvu je tako kadrovanje delovna naloga za nove in stare liberalce, ki so se nagnetli v oblastni prostor.«
Izjave ministra za finance (Mramorja) kažejo na »trdo neoliberalistično politiko. Prav te dni nas IMF ponovno opozarja na čeri, ki ogrožajo /…/ uravnoteženje proračuna. Hkrati sindikat opozarja, da so delavci pri plačah /…/ že dovolj varčevali. /…/ Finančni minister napoveduje, da bodo smele plače v javnem sektorju in vsi socialni izdatki z zdravstvom vred vsaj do l. 20120 rasti po stopnji, ki bo nižja od rasti BDP. /…/ dodajmo še, da je vsaj 50 milijard evrov izginilo iz Slovenije v tujino /…/«Lonec« pušča na vseh koncih in krajih.«
»Trdim, da je ekonomsko, družbeno in politično stanje v Sloveniji logična posledica neoliberalne politike, ki so jo vodile vse dosedanje vlade. Lep primer za razumevanje neoliberalne politike je izjava znanega profesorja z EF, da je celotna politika ministrstva za zdravje napačna, ker se preveč kompetenc /…/ združuje pod državno regulativo. Zanj je edina alternativa državno ali tržno, javni sektor zanj ne obstaja.«
Kdo so ideološki nosilci naše neoliberalne politike?
Ta »preferira osebno svobodo, tudi na račun države in družbe«, kar slabi »vse oblike organizacije na vseh družbenih nivojih« od delovnih timov do države.
Nosilci te politike so »na operativni, izvedbi ravni kadri s področja denarja (finance in banke), na idejni ravni pa so to univerzitetni učitelji s področja prava, ekonomije in uprave.«
(T.j. (u)pravnih in ekonomskih fakultet dveh univerz in še par zasebnih, B.M.)
»Prav ti kadri so si s t.i. delom za trg, v funkciji neposredne pomoči operativni praksi, ustvarili možnosti, da sodelujejo pri bogatenju. Na ta način omenjene visoke šole ogrožajo uresničevanje svoje misije,« (poslanstva) »da so odgovorne /…/ za visokošolsko izobraževanje in da prispevajo k razvoju ekonomske in pravne znanosti.«
Če ne bi bilo tako močnim materialnih interesov, meni J. Tršan, bi lahko to anomalijo rešili tako, da bi ti univerzitetni kadri delali samo preko fakultete.
Na ravni političnega sistema bi bilo treba s spremembo volilnega sistema omejiti moč političnih strank, omogočili oblikovanje vlade po švicarskem vzorcu in upravljanje državnega premoženja po nemškem.
Ob koncu zapiše, da je sedanja »vlada pod taktirko SMC /…/ neetična, ker vodi /…/ neoliberalno politi, ki /…/ politično razlašča veliko večin državljanov.«

Sodnik evropskega sodišča za človekove pravice. Zastopal sem tako stranke z družbenim ugledom kot tiste popolnoma nemočne. Maja Vukelič, Sobotna priloga, Delo, 23.4.2016
Odvetnik Branko Bošnjak (42), Evropska pravna fakulteta NG http://www.evro-pf.si/ , je novi sodnik ESČP http://www.echr.coe.int/Documents/50Questions_SLV.pdf . Izvolila ga je parlamentarna skupščina Sveta Evrope http://www.coe.int/ , v katerega so včlanjene države s prosta »od Lizbone do Vladivostoka«.
Pravi, da so »človekove pravice temeljni pravni izraz najglobljih občečloveških vrednot«, kot so »človekovo dostojanstvo /…/ svoboda, solidarnost ipd.«
Za človekove pravice se je zanimal že med študijem.
(Študij?) http://siol.net/novice/slovenija/kdo-je-marko-bosnjak-novi-slovenski-sodnik-na-evropskem-sodiscu-za-clovekove-pravice-415407
S temami s področja sodišča (ESČP) se je začel ukvarjati že med študijem (na PF UL). »Moj prvi strokovni članek, ki sem ga napisal za pravno revijo, še ko sem bil dodiplomski študent, je predstavil judikaturo ESČP na določenem področju.«
Kasneje se je ukvarjal predvsem s kazenskim pravom. To je najbolj kodificirano področje, saj tam prihaja do najtesnejšega stika »med posameznikom in državo«.
(Ste zato hiteli s končanjem študija?)
»Nikoli nisem bil absolvent. Še nekoliko prej kot v štirih letih sem diplomiral. Pojavila se je namreč priložnost, da bi postal asistent pri prof. dr. Alenki Šelih http://www.inst-krim.si/index.php?id=104 . Bilo pa je treba diplomirati do določenega roka. To priložnost sem seveda z veseljem zagrabil in diplomiral že v 4. letniku fakultete.«
(Povprečna ocena?)
9,13.
(Tema doktorata?)
»Razvoj sodobne biomedicine in kazensko pravo. /…/ interdisciplinarna, prav tako občečloveška in je presegala slovenske meje, zato sem pretežni del literature zbral med študijskim bivanjem na univ. v Poitiersu v Franciji. http://www.univ-poitiers.fr/ . (Doktoriral je pri 28 letih.)
(Odvetniške izkušnje z ESČP?)
»Vložil sem kar nekaj pritožb na ESČP, /…/ tudi tam odločanje traja kar dolgo, in nekatere zadeve /…/ so še v odločanju /…/ od leta 2008.« Lani je uspel v primeru težkega invalida, ko je sodišče je ugotovilo kršitev človekovih pravic, ki so mu bile pri nas na »nerazumljiv način« onemogočene.
(Slovenija je imela 2015 na portalu http://rightsinfo.org/ največ kršitev na število prebivalcev...)
»V indeksih /…/ res zaseda neslavno mesto.« Stanje nikakor ni zadovoljivo, a kljub temu meni, da »stanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin« ni alarmantno.
(Pravijo, da kot odvetnik radi poučujete sodnike…)
Teh kritik nihče ni izrekel neposredno. »Pri zastopanju /…/ moraš pokazati ravno poznavanje pravnega vprašanja, in dotedanje judikature sodišča na tem področju. /…/ To kar je v tujini popolnoma normalno, še več, se celo pričakuje, da kvalificiran odvetnik naredi, se v Sloveniji vse prepogosto pojmuje kot nekakšno poučevanje. Kar je /…/ izraz nerazvite pravne kulture pri tistih, ki tako ocenjujejo.«
(Zagovarjali ste izpostavljene primere: Kangler, Popovič, Bavčar, Tošić, Lovše, Karner…)
»Na svoji odvetniški poti sem zastopal tako stranke, ki imajo družbeni ugled in moč, kot tudi tiste, ki so v družbenem smislu popolnoma nemočne in popolnoma anonimne v javnosti.«
Veliki primeri »nosijo s seboj zahtevnejša pravna vprašanja«.
(Bilo je precej kritik kandidatov za sodnikov za ESČP …)
»Pri nas očitno ne mine noben pomembnejši postopek brez tega, da bi se kritike spustile tudi na osebno raven. Pogosto se omalovažuje kandidate«, daje žaljive opazke… Morali bi se »predvsem pogovarjati o strokovnih in osebnih kvalitetah«.
Bil pa je »prijetno presenečen nad nivojem vprašanj«, ki so bila zastavljena na pristojnem parlamentarnem odboru.
(Na ESČP boste zamenjali Boštjana M. Zupančiča, ki je v 18 letih dela pustil pečat.)
»V Strasbourg ne prihajam kot naslednik sodnika B.M. Zupančiča, http://www.mladina.si/44135/bostjan_m__zupancic__sodnik_in_filozof/ /…/ da bi nadaljeval njegovo delo, temveč kot sodnik, ki ga je izbrala parlamentarna skupščina SE izmed slovenskih kandidatov. Profesorja Zupančiča sem imel čast spoznati kot profesorja PF, bil je moj profesor za kazensko procesno pravo. Gotovo je s svojim načinom delovanja in razmišljanja pustil velik pečat tako na ustavnem sodišču, kot na ESČP.«

Marko Bošnjak, novi slovenski sodnik na evropskem sodišču za človekove pravice.
U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 23.4.2016
Pravniško kariero je Marko Bošnjak začel kot znanstveni sodelavec na Inštitutu kriminologijo pri PF UL in svetovalec ustavnega sodišča za področje kazenskega prava.
Kolegi z inštituta ga opisujejo, piše Uroš Škerl Kramberger, kot »študioznega in natančnega raziskovalca«. Česar se je lotil, je izpeljal, med drugim l. 2006 raziskavo: Analiza poteka in trajanja kazenskih postopkov v Sloveniji. Obremenjevanje sodnikov z birokracijo in »odvetniške igrice« so glavni razlog za dolge kazenske postopke, je pisal Dnevnik. V raziskavi, prvi po 20 letih, se je pokazalo, da je eden največjih problemov vročanje vabil na sojenje, sodb in sklepov sodišča.
Nato se je M. Bošnjak odločil zamenjati akademsko-raziskovalno kariero za advokaturo, pri odvetniški družbi Čeferin. V pisarni je veljal za odličnega odvetnika: »Strokovno – prva liga, razgledan, urejen osebnostno in družinsko«, pravi sogovornica.
Seznam njegovih strank se bere kot »kdo je kdo« črne kronike:
Dragan Tošić, na sodišču zaradi interkontinentalnega tihotapljenja mamil;
Igor Bavčar, v zadevi Istrabenz, težki 20 milijonov;
Andrej Lovšin, Interevropa, naložba v logistični center 140 milijon;
Karner, družina, posli z anaboličnimi stereoidi;
Franc Kangler, nekdanji mariborski župan, več zadev;
Tomaž Lovše, pridobitev 9 milijonov na račun podjetja Diners;
Sogovorniki pravijo, da je primere odlično vodil. Na sodišču operira z bogatim znanjem. Včasih nastopi »profesorsko«, kar mu nekateri sodniki zamerijo. Veliko je nastopal v medijih, postal je javna osebnost. Z novinarji zna biti osoren in odkloniti pogovor.
Po svetovnem nazoru ga pravniki uvrščajo med »desne konzervativce«, a ne pripada nobeni politični stranki. Ena od njih je v času kandidiranja za sodnika ESČŠ označila eno od konkurentk za element kontinuitete, ki je sodelovala pri kršenju človekovih pravic Janeza Janše. Poznavalci pravijo, da je to lobiranje pustilo madež na slovenskem sodelovanju s tem sodiščem.
Čez tri mesece se bo M. Bošnjak preselil v Strasbourg s soprogo, sodnico na upravnem sodišču in štirimi otroki.

Kdor ne skače… z elankami…; pametna specializacija, izumi; Begunje, Slovenija, svet;
iz doline Šentflorjanske v Silicijevo dolino

Elan blues. B. Dežulović, Objektiv, Dnevnik, 23.4.2016
Hrvaški kolumnist Boris Dežulović, http://hr.n1info.com/n177/Kolumne/Boris-Dezulovic
(očitno poznavalec Slovencev), piše o tem, kako nas je - optimistične - doletel pravi kapitalizem.
»Če Slovenci niti v 25 letih, kar so polni vedrega optimizma veselo zakorakali v kapitalizem, niso dojeli njegove plenilske nravi /…/« je najboljša priložnost zdaj, ko se je nova uprava Elana odločila, »dopusti program skakalnih smuči«.
Elan je »kot slovenski nacionalni simbol in klasična kapitalistična blagovna znamka /…/ propadel šele, ko so Slovenci dobili nacionalno državo in klasični kapitalizem. /…/ Ko se je /…/ država, v klasični socialistični maniri, lotila reševanja Elana kot nacionalnega ponosa z 10 milijoni evrov, jo je EU strogo opozorila, da to ni komunizem. To, da država rešuje /…/ nacionalni simbol, je bilo možno samo v komunizmu.«
»Tisto, kar so vam predstavili kot večstrankarsko demokracijo, je bila /… izbira med tribarvnim kosom blaga in parom najboljših smuči na svetu: med nacionalno državo in nacionalnim ponosom.«
https://sl.wikipedia.org/wiki/Zastava_Slovenije https://www.elanskis.com/en/cat/ski-8290/ http://www.delo.si/sport/zimski/slatnar-predstavil-nove-skakalne-smuci.html
(- Dnevnik 23.4., S.M., J.B., na prvi strani pod naslovom /…/ iz Begunj poslej tudi nič več plovil, poroča o še eni odločitvi lastnikov Elana. B.M.)

Leta 1991 smo si želeli kapitalizem in ga imamo. U. Šemrov, Dnevnik, 26.4.2016
S starostjo slovenskega smučarja Tonetom Vogrincem (74) »in Elanom se je začela pisati slovenska nacionalna zgodba, glavna igralca pa sta bila Ingemar Stenmark in Bojan Križaj.«
T. Vogrinc: »V obdobju Križaja je z Elanovimi smučmi tekmoval Stenmark, pa najboljši Avstrijci, d ne omenjam Mateje Svet in številnih drugih vrhunskih alpskih smučark. Danes razen Filipa Flisarja /…/ nihče več ni smučal na Elanovih smučeh. Podjetja brez prisotnosti v svetovnem pokalu so vredna manj …/«
Ukinitev izdelave skakalnih smuči v Elanu so mnogi razumeli, kot bi Petru Prevcu porezali krila, piše Uroš Šemrov.
Ob te je T. Vogrinc po eni strani »zelo žalosten, po drugi pa sem takšno potezo pričakoval že več let. Ker šport združuje ljudi, pozabijo na leve in desne ter bele in rdeče, je treba v razvitem in demokratičnem svetu napeti vse moči znanje, da se šport podpre. Ne pa na vrhuncu evforije ukiniti nacionalni ponos. /…/ po nepozabni sezoni /…/.
V Sloveniji imamo 88 plastičnih skakalnic, ki se obnavljajo, otroci pa v večini dobivajo skakalne smuči zastonj. Ko /…/vidi novi lastnik, /…/ je ta športna panoga zanimiva v 7 ali 8 državah po svetu, razumljivo ukine proizvodnjo.«
(Ste pričakovali ukinitev?)
»Le 1991 smo se Slovenci na referendumu z absolutno večino odločili, da želimo imeti kapitalizem.«
»Vabili smo tuje lastnike. Prišli so. Njihov interes je ustvarjanje dobička. Kot bi bil navsezadnje tudi moj.«
(- Le da v vprašanju na plebiscitu to ni jasno pisalo…, B.M.)

Slovenski lov za zajcem. Bomo ostali lačni? Petra Kovič, Svet kapitala, 29.42016
O strategiji pametne specializacije in uspešnosti izumov, ki se potrjujejo na trgu, na vprašanja Mihe Bobiča, Danfoss Trata odgovarja Jadran Lenarčič, Inštitut Jožef Stefan www.ijs.si .
(Bomo na izbrana področja pametne specializacije leta 2035 še ponosni?)
J. Lenarčič: Izbrana področja so plod »pričakovanja, kaj se bo dogajalo v svetu v prihodnjih letih, in /…/ kaj od ga v Sloveniji lahko pokrivamo.« Pomembnejša od področij je zamuda - Avstrijci so pričeli s tem že 2014 - in če bodo projekti res prebojni, presegajoč nacionalni okvir.
»Kdo pa bi pred 20 leti pričakoval, da bomo /…/ najboljši na svetu na področju električnih letal in izpušnih cevi za dirkalne motorje.«
(Razpis je za podjetja in inštitut zahteven, saj so potrebna tudi lastna sredstva.)
Res je po nepotrebnem restriktiven, meni tudi J. Lenarčič. Prijavljeni se bojijo neuspeha, sledijo administrativne komplikacije. Samo eno nizozemsko IKT podjetje vlaga 40-krat več v RR kot Slovenija v pametno specializacijo!
(V preteklosti smo z povezovanje z industrijo imeli Centre odličnosti, Kompetenčne centre, zj imamo Pametno specializacijo. Kaj so dejavniki za uspeh prihodnjih konzorcijev?)
»Zgraditi moramo prijazno okolje za inovacije.« Ne moremo si privoščiti razpisov za centre odličnosti ali raziskovalne vavčerje le enkrat, pa nič več, to škoduje. »V državi imamo veliko raziskovalcev, ki so sposobni tekmovati s svetom« in sodelovati z našimi podjetji.
(Zajec teče pred lisico, nenadoma zavije in lisica je brez kosila. Podobno je bilo pri predhodnem izboru področij. Programi konzorcijev so napisani za 2 do 3 leta, svet pa se bo spreminjal. Kako ukrepati zaradi sprememb?)
»Slovenci najbrž ne moremo tekmovati na področjih, kjer so potrebni velika infrastruktura, velika vlaganja, veliko igralcev.« Ne bomo svetovni nogometni prvaki, »lahko pa ustvarimo svoje Tine in Petre.« Širina področij je prednost in omogočajo preboj najboljših v nišah, »ne glede na preširoke aspiracije v strategiji«.

Učimo se uporabljat možgane. Silva Čeh, Svet kapitala, 29.4.2016
O primeru start-up podjetja pripoveduje Kristjan Pečanec, ki je s projektom Daisy uspel v Silicijevi dolini (ZDA) in zdaj deli izkušnje v ljubljanskem Hekovniku.
Kot srednješolec je spal v laboratoriju v Iskri na tleh, da je lahko ustvarjal nove računalnike. Hardwer sistem Daisy (2001) je bil osnova za programe kot je npr. Skype, a prezgoden. Start-upi so, pravi »najboljši sistemi za spreminjanje sveta. To je moj drive (- motiv?).
(Silicijeva…)
»… dolina je stanje duha (state of mind), torej drugačen način razmišljanja.« In to hočemo spodbuditi. Ne kdo mi bo dovolil, ampak »kdo mi to lahko prepreči«, tako razmišljajo tam, »da si ljudje vzamejo pravico spremin prihodnost.«
(V Hekovniku…)
»… ljudi učimo uporabljati možgane in sodelovati. Namesto da se gledajo (- glodajo?) med seboj, jih učimo, naj se medsebojno spodbujajo.« Kreativni možgani skupaj »sproducirajo« 10 rezultatov, ne le dva. »Torej jih učimo, kako delati z možgani in podatki, kako delati z audio- in videokorteksom, kam usmerjajo energijo.«
(S kakšnimi podjetji delate? Kaj?)
Z različnimi, tudi z medijskimi. »Zdaj se osredotočamo na algoritme za priporočanje, vsebino, uporabnike, za produkte, za članke, algoritme za strojno učenje, /…/ ki jih dajemo v platforme /…/ vse bolj inteligentne, …/ male živalce, ki bodo znale opravljati »naše« osnovne vzorce«.
(Kdo se boji start-upov?)
»Start-up so izzivalci. Ampak problem /…/ je v miselnosti, gre za stare in nove miselne vzorce.«
(Ministrstvo za gospodarstvo jih celo podpira…)
Seveda, daje denar, »a lahko bi ga učinkoviteje investirala. Tudi z davčnimi olajšavami.

Kje so naše pare? Kdo je čefur?

Panama moja dežela. G. Vojnović, Objektiv, Dnevnik, 23.4.2016
Čefurski avtor Goran Vojnović, (čistokrvni Ljubljančan, doma s Fužina), težko razume ljudi, ki »svoj denar hranijo v Panami, živijo pa za Bežigradom. Ali v okolici Celja. /…/ običajni poslovneži, računalnikarji ali športniki.«
Morda je za njegovo »nerazumevanje krivo«, da je »nekoč bil v Panami«, tudi na rajskem otočju San Blas.« Ni sicer še bil v Hočah (- pri Levcu) ali v Crikvenici (- ob našem morju…, BM.), bil pa je v BTC, in res ne razume, »zakaj bi nekdo pošiljal svoj denar v Panamo, sam pa dneve preživljal sredi ljubljanskega nakupovalnega središča.«
ne gre za ljudi, ki bi bili, »tako kot mnogi med nami, obsojeni na življenje na Fužinah ali v Slovenj Gradcu.« Kdor ima toliko denarja, da ga mora skrivati, »bi lahko živel kjerkoli.«
»saj vem, rekli boste, bebec, domovina je ena sama /…/ me prepričevali, da pogled na Kamniške Alpe /…/ odtehta vsakodnevno ždenje v koloni na /…/ obvoznici, da domoljubu na Bratovževi ploščadi srce zaigra veseleje kot na Maldivih« itn., a ni prepričan, »da so ti ljudje zares resnični domoljubi.«
»Ker če bi bili, jim pač ne bi bilo žal dati denarja /…/ za TEŠ6, /…/ za slovensko plesno gledališče, /…/ za plače javnih uslužbencev, /…/ za črpalko idrijskega rudnika.«
Resnični rodoljubi bi »z veseljem prispevali za še en prizidek ljubljanske Opere, za provizije posrednikov pri prodaji Mercatorja in za sejnino predsednika parlamentarne komisije za nadzor varnostnih služb. Komur pa je žal denarja celo za pediatrično kliniko, Nordijski center v Planici in Razvedrilni program TVS, je pač /…/ težko domoljub /…/. Še težje pa verjamem, da /…/ konec februarja raje blodi po ljubljanski megli, iščoč prosto parkirno mesto /…/, kot /…/ na plaži otočja /…/.
Znani slovenski pisatelj (- kolumen, glej https://www.dnevnik.si/tag/Goran%20Vojnovi%C4%87 B.M.) dvomi, da bi »kdorkoli v Sloveniji z optimizacijo davkov« na ta način, občutno »dvignil svojo kakovost življenja /…/ na sončni strani Alp.« Prepričan je, da bi taki »živeli bolj ali manj enako življenje, četudi bi imeli ves svoj denar« na računu NLB. »Le v očeh svojih kolegov bi morda obveljali za butce, ker svoj denar puščajo državi, ki ga razdeljuje kulturnikom.

Beseda čefur – od žaljivke do oznake subkulture. T. Hozo, Ž. Šketa, Dnevnik, 26.4.2017
O priseljencih z območja nekdanje Jugoslavije pišeta Timon Hozo in Živa Šketa.
V grafikonu prikazani podatki iz popisa leta 2002 kažejo, da je največ takratnih priseljencev prišlo k nam med leti 1970 in 1980, precej manj do leta 1990, nato je število poskočilo (1992) in spet upadlo ter ponovno naraslo leta 2000 in spet upadlo.
V 50-tih letih 20. stol. se je Slovenija (LRS) industrializirala, odprlo se je veliko delovnih mest, kar je sprožilo val priseljevanja manj izobražene delovne sile, predvsem moških starih 20-35 let. L. 1981 je bilo 90.000 priseljencev iz drugih republik, predvsem BiH in Hrvaške. Večjih napetosti ni bilo. V 80-tih letih, po Titovi smrti, je začelo gospodarstvo pešati, in obseg imigracije se je zmanjšal.
ZV letih po začetku vojne na Hrvaškem, l. 1991 in v BiH, 1992, je te republik pustilo 6.-800.000 ljudi. Takratni begunci so Slovenijo »dojemali podobno kot današnji, /…/ iz sirske vojne«, pišeta avtorja. Leta 1991 je bil cilj večine Nemčija, Švedska, ZDA, Kanada… Na vrhuncu l. 1993 je bilo pri nas 70.000 beguncev, po umiritvi razmer jih je ostali nekaj nad 7.000. P vsej državi so odprli begunske centre, pomagali so prostovoljci, izhajal je časopis Izbjeglica.
Ruža Mlač, takratna prostovoljka pravi, da je bila atmosfera takrat drugačna, »ljudje so razumeli situacijo in so bili pripravljeni pomagati. /…/ Prihajalo je do konfliktov, stanje v begunskih centrih ni bilo vedno urejo, toda vseeno se je Slovenija /… dobro odzvala.« Moramo razumeti, takrat je bila novonastala država, begunci so obremenili njeno infrastrukturo, pravi. (- Takrat so precejšno breme nosile družine tistih, ki so se priselili v prejšnjih treh desetletjih, in sprejeli k sebi svoje rojake. B.M.)
»V letih po vojnah v nekdanji Jugoslaviji je bilo Sloveniji«, pišeta avtorja,
(1991-2001 https://sl.wikipedia.org/wiki/Vojne_v_nekdanji_Jugoslaviji
»opaziti rahel post nacionalistične retorike in desničarskih strank. Določeni politiki so za težave, ki so se pojavljale v državi, začeli obtoževati imigrante in komuniste. To razpihovanje sovraštva je spodbudilo ksenofobijo, ki je do neke mere navzoča v vsaki družbi. Čez čas je bosanc, čefur, hrvat ali južnjak postal dežurni krivec za vse probleme, ki so pestili Slovenijo.«
»Kljub temu Balkanci danes niso nekakšna neasimilirana manjšina, pač pa so preprosto naši sodržavljani. Beseda čefur prej označuje subkulturo, kot žali tiste iz /…/ delov nekdanje Jugoslavije«, čeprav je v označevanju trenerkarjev, »ki da »pecajo bejbe« ali slabo repajo, nekaj /…/ negativnih konotacij«. Gre za stereotipe »o vročekrvnih, nekulturnih, zaostalih, eksotičnih južnjakih.«
Danes je razlog za prihod v Slovenijo seveda delo, nato združitev z družino in študij. Dela pa je premalo, saj se je leta 2014 »odselilo 2310 Slovencev in 2974 tujcev, zaradi zaposlitve pa se je priselilo 5122 tujcev.«
(- Avtorja ne pojasnjuje izvora besede čefur. Kako je s tem?
Precej let je že tega, ko sem odgovoril uredniku http://lit.ijs.si/slovlit.html na vprašanje o etimologiji te besede nekako takole: Iz besede sefard, za Žide, ki jih je iz prej muslimanske Španije v srednjem veku pregnala nove krščanska oblast, in so se naselili tudi na Balkanu, npr. v Sarajevu. Iz tega je nastala (tudi slovenska) beseda čifut, za skopega pridobitnika, nato pa v novejšem času čefur, t.j. južnjak, ki pa ima še drugi pomen, namreč za mladinsko subkulturo v ljubljanskem naselju Fužine.
Nedavno povprašam Google in mi in mi Wiki https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Cefur odgovori podobno in še bolj podrobno, da izhaja čefur iz turcizma ćifut (tur. cuhut, arab. Yahut) za Juda.
Pred leti (1996) je ta stereotip predstavil v besedah in sliki Magnifico: https://vimeo.com/110504990
L. 2009 je Mladina pisala o čefurski subkulturi, in navedla izjave »eminentnega urbanologa« Grega Tomca: http://www.mladina.si/46643/kdo-je-cefur/ . Preberite še definicijo v riječniku slenga Vukajlije z druge strani Kolpe. Bolj literarno je pojem predstavljen v besedi in sliki: https://www.youtube.com/watch?v=hnWUoPyBZX0 .
V začetka leta 2016 pa je to in še par domaćih Magnifico izvedel v nekoliko nežnejši balkanoidno/alpski obliki takole: https://www.youtube.com/watch?v=O7Cqe9GaXt4 B.M.)
Mit o Fužinah, ljubljanski sterotip, avtorja pojasnjujeta takole: Fužine hitro »getoiziramo, povežemo z nasiljem, kriminalom, vandalizmom. /…/ Naši stereotipi se /…/ izkažejo za popolnoma napačne«, če preberemo članek Fužine niso geto (Delo), da je tam manj (6,8) kaznivih dejanj na 100 prebivalcev kot v Centru Lj. (34,2). (- Iz l. 2009 je tale dokumentarec, posnet večinoma v Centru Lj., tudi z Goranom Vojnovićem: https://www.youtube.com/watch?v=BVwAA3mJBnk ; angleški podnapisi! B.M.)

Nepreslišano. (Rtvslo), Dnevnik, 26.4.2016
Pisatelj, publicist in režiser Gora Vojnović pravi o travmah, ki jih imajo le posamezniki:
»Narodi in družbe nimajo travm. Kvečjemu so prepojene s travmami posameznikov, ki /…/ vplivajo na oblikovanje politik, vnašajo razdore. /…/ narodi in družbe ne potrebujejo pomoči psihiatrov, ne goltajo /…/ pomirjeval. /…/ lahko govorimo le o družbenih problemih, in ti so /…/ rešljivi, če jih želimo rešiti, seveda.«
Posamezniki pa travme odnesejo v grob »ali jih celo prenesejo na svoje potomce. To živimo zdaj. Travme ljudi, porojene pred desetletji, so še vedno prisotne v našem prostoru, politika pa o izkorišča za svoje vsakdanje potrebe. In mediji ji veselo nasedajo. Politike, ki govorijo o travmah, bi bilo treba preslišati. Že iz sočutja do prizadetih.«

Mediji včeraj, danes in jutri; založniki; knjige, splet; slepota; bralci; družabna/družbena omrežja

Minimalna plača za delo na facebooku. L.J. Kučič, Sobotna prilo, Delo, 30.4.2016
O potrebi po drugačnem razumevanju medijev piše Lenart J. Kučič in primerja (svoj?) položaj z Darvinovim, ki se je boril proti prepričanju, da je vse živo od stvarjenja naprej nespremenjeno.
V debatah o krizi in prihodnosti medijev prevladuje podobno prepričanje, »da se mediji od stvarjenja niso bistveno spremenili«. Ustvarjeni so bili »kot zasebna tržna dejavnost, ki ustvarja dohodke z oglaševanjem in prodajo. (…/ vsebine ustvarjajo novinarski profesionalci novinarji, ki morajo biti dobro izobraženi, primerno plačani, visoko strokovni in znanstveno nevtralni.« In »novinarski Mojzes« je »medijem podelil tudi vlog varuhov demokracije.«
Zgodovina medijev kaže nasprotno. Komercialno obdobje, z medijskimi profesionalci in financiranjem od oglaševalcev je bilo »kratkotrajna zgodovinska anomalija«, piše http://www.lenartkucic.net/
»Mediji so bili v zadnjih dveh tisočletjih večinoma družbeni.« Ustvarjala jih je »pestra družba založnikov, pisateljev, politikov, javnih intelektualcev, umetnikov, aktivistov, podjetnikov, revolucionarjev in zanesenjakov. Izdajali so jih vladarji /…/, politične stranke, civilnodružbene organizacije in zasebna podjetja. Utrjevali so nacionalno državo in spremljali revolucije. Razkrivali so zlorabe moči in utrjevali družbeni red. Med novinarji je bilo veliko etičnih …/ in pogumnih posameznikov, a tudi /…/ površnih, ciničnih, režimskih, ciničnih in oportunističnih uslužbencev.«
Raznoliko je bilo tudi občinstvo, tehnologija in financiranje.
Lastnike je dolgo zanimal predvsem vpliv, vladarji so z mediji utrjevali oblast, vplivne bogate družine so s časopisi pritiskale na državo; poslovni rezultati so bili pomembi kasneje.
Oglaševanje je omogočilo nove tehnologije in najemanje kakovostnih avtorjev, dokler niso postali novinarji za lastnike predvsem strošek. V ZDAS so novinarje odpuščali že 20 let pred internetom.
O prihodnosti medijev so se spraševali nedavno na festivalu novinarstva v Perugii. Ugotavljali so, da se medijske organizacije od industrijske dobe niso spreminjale, lastiki ne vidijo konkurenčnosti spletnih aplikacij na mobilcih in da oglase bolje prodajata Google in Facebook. Digitalne vsebine prodajata Amazon in Apple, računalniki sestavljajo enostavnejše članke.
»Ostala je /…/ temeljna novinarska veščina: osmišljanje zbranih informacij v zgodbe, ki pomagajo ljudem razumeti svet.« Ostaja vprašanje: Kolikšna je ekonomska vrednost takšne zgodbe?
Zgodovina medijev je zgodovina (sprememb) človeškega dela, njeno (ne)razumevanje kaže, »kako slabo razumemo družbene okoliščine, v katerih opravljamo svoje poklice.«
Avtor (avto)ironično zapiše:
»Novinarji imamo na voljo največ znanja, najbolj izobražena občinstva in najmočnejša orožja za razlaganje sveta v vej znani zgodovini, a nam v digitalni ekonomiji še tako predano opravljanje poklica ne omogoča preživetja.« Tako je/bo tudi z drugimi poklici.
Računalniki »izzivajo človeške prevajalce, zdravnike, sodnike in računovodje. Stare /…/ enote šola, tovarna, nacionalna država…) pa ne bodo več mogle zagotavljati /…/ socialne države, trajne zaposlenosti in močnega srednjega razreda.« Izrinile jih bodo »platforme, ko so uber /…/, airbrib /…/ in linkedin /…/.« Brez ustrezne regulacije bodo »še povečale družbeno neenakost. /…/
Prihodnja delavska gibanja zato čaka boj za minimalno plačo delo na facebooku in prizadevanje za UTD /…/ Toda takšnih zahtev tudi ob letošnjem prazniku dela ne bo izrekel noben slovenski sindikalist ali politik. Niti tisti, ki se združujejo v imenu politične levice.« (?, B.M.)

Splet okoliščin: od subvencij do množicanja. T. Lesničar, Delo, 23.4.2016
V društvu Literatura http://www.ludliteratura.si/ , piše Tina Lesničar, so na okrogli mizi o svojih spletnih portalih govorili »trije gostje, prekaljeni poznavalci medijev, publicisti, kritiki, novinarji – Ženja Leiler www.pogledi.si , Marko Crnkovič www.fokuspokus.si in Taja Topolovec www.podcrto.si.
Prvi portal – nekoč v tiskani obliki - je bil subvencioniran, manpower plačuje Delo, drugi ima naročnike, tretji se vzdruje hibridno, z donacijami, subvencijami, prodajo vsebin in crowdfoundingom – slov. množicanje.
Koliko denarja potrebuje resni spletni medij?
Ženja Leiler je izračunala, da bi moral imeti 5000 naročnikov, ki bi plačevali po 30 evrov letno, poleg redne subvencije. (T.j. vsaj 150.000 evrov letno.)
Govorili so tudi o vsebini.
»Kaj bralca zanima? Raziskovalno novinarstvo? Poglobljeni eseji? Kolumne? Za katere vsebine je pripravljen plačati?«
Retorična vprašanja, povzema T. Lesničar. »Dejstvo je, da so televizije z multimedijskimi portali že zdavnaj prehitele spletne portale tiskanih medijev, ki se še vedno obnašajo kot start up podjetja in precej neuspešno preizkušajo zdaj ta, zdaj oni model.«
Tiskane izdaje odmirajo. Kljub temu se bralci utapljajo v morju okoli 2800 registriranih medijev in več sto radijskih postaj. In danes »vsak je izraža svoje mnenje kot pa prisluhne tujemu« in občinstvo »krade« facebook.
Debaterjem v LUD Literaturi se je ponudila ideja, da bi se umetnostno-kulturni spletni mediji npr. www.airbeletrina.si , http://www.ludliteratura.si/ , http://koridor-ku.si/ , ki jih napaja ljubiteljsko pisateljevanje, združili v skupen kanal, ki bi lahko preživel.
Najprej pa bi morali »pridobiti generacijo mladih (ne)bralcev, ki v globalizirani brezplačni spletni ponudbi ni vajena plačevati za ekskluzivne (slovenske) novice in ki raje zastonj piše za svoje spletne revije ali pa objavlja svoje pomisleke na facebooku, če ne gre drugače.

Knjižnica slepih in slabovidnih. Igralci lahko pokvarijo zvočno knjigo.
M. Pišek, Objektiv, Dnevnik, 23.4.2016
O branju pripoveduje Tomaž Wraber, predsednik Zveze slepih in slabovidnih Slovenije, ki je nedavno odprla knjižnico na Taboru v Lj. http://www.kss-ess.si/ .
Potreba po knjižnici izhaja iz dejstva, da majo slepi daleč najvišjo izobrazbo med invalidi in da statistično berejo več kot videči, piše Mojca Pišek. Knjižnica ima 1858 članov, kar je skoraj polovica članov zveze. Vseh slepih in slabovidnih pri nas je 8-10.000.
»Stigma slepote je izjemna, družba ima kup predsodkov«, pravi T. Wraber. Mnogi se ne včlanijo v zvezo. »Imam prijatelja znanstvenika, ki je bil dolga leta šef laboratorija, in še danes ni včlanjen, čeprav bere knjige iz naše knjižnice.«
Pozno oslepeli se težko soočijo z izgubo vida. In večina je takih. Slepih se rodijo 2-4 otroci, le malo mladostnikov izgubi vid. Po 50 letih se vsako leto število dviga eksponentno. Veliko teh ljudi je dobro izobraženih, imajo neko duhovno življenje, in branje je najboljši način, kako ga kultiviramo.
V knjižnici imajo 1200 knjig v brajici (http://brajica.splet.arnes.si/) in 3800 v zvoku. Sredstva jim zadoščajo za 150 knjig v brajici letno. (To piše tudi na naslovnici priloge, s fotografijo besedila v tej pisavi za slepe. Glej tudi: http://www.mb.sik.si/zvocne-knjige.html B.M.)
Doslej so sami naredili 380 novih knjig v zvoku. Imajo 20 honorarno zaposlenih bralcev, ki morajo imeti naravno zmožnost koncentriranega branja.
»Zmotna je predstava, da so igralci dobri bralci. Spikerji in radijci so ponavadi najboljši, saj s svojo interpretacijo ne pretiravajo, kar bi vplivalo na moje doživljanje«, pojasnjuje T. Wraber.
(- T.W. je sin botanika, naravovarstvenika Maksa W. https://sl.wikipedia.org/wiki/Maks_Wraber in brat Toneta W., BF UL, https://sl.wikipedia.org/wiki/Maks_Wraber , ki je bil tudi prorektor UL in Matjaža W., zdravnika, MF UL. In soprog Branke W. http://val202.rtvslo.si/2013/10/razmerja-branka-in-tomaz-wraber/ B.M.)
Pripoveduje, da je kot študent primerjalne književnosti, francoščine in režije (FF, AGRFT) veliko bral, a ko so mu začele črke plesati pred očmi, je na lastne oči videl, da je branje ena najkompleksnejših funkcij očesa in možganov. Zato se okvare vida najprej pokažejo pri branju.
»Zame je bil to nepopisen šok«, se spominja. »Na nočni omarici sem imel vedno po 20 knjig, kvintesenco svetovne literature, Shakespearja, Heineja, Majakovskega, Goetheja, Prešerna, Jenka… In vedno sem pred spanjem vzel knjigo in prebral tri pesmi ali pa eno poglavje /…/ Kar naenkrat ni šlo več in to je bilo zame nekaj najbolj grozljivega v življenju.«
Kakšna tri leta je potreboval, da je sprejel, da je zanj konec samostojnega tihega branja, pri katerem si »sam svoj šef«, ko se premikaš naprej in nazaj, bereš ponovno in se duh po besedilu giblje sebi lastnim tempom. »Branje je intimno.«
»Glas vedno vsiljuje interpretacijo, tudi če je ta skrajno rezervirana«. To vidimo iz »filmskih interpretacij zgodb, ki jih radi beremo«, igralci niso takšni, kot smo se jih predstavljali.
(- Interpretacija zgodb, zgodbovine je tudi izbor člankov, ki jih povzemamo na tej spletni strani, še zlasti (ne)uvrščanje določenih tem in imen, komentiranje v opombah ter dodajanje povezav. B.M.)

Doživljamo eksodus generacije bralcev. Sonja Merljak, Delo, 25.4.2016
V pripravi medijske strategije sodeluje tudi Sandra Bašić Hrvatin, FHŠ UP, tudi kolumnistka Primorskih novic: http://www.primorske.si/Mnenja/Med-mediji
(Bo medijski zakon sprejet l. 2017?)
(- Prisluhnite o tem še A. Zorku: http://metinalista.si/084-andraz-zorko-valicon-delezniki/ . B.M.)
»To je stvar ministrstva za kulturo. Spremembe na medijskem področju so dramatične. Nekateri mediji izginjajo, drugi so pod pritiskom in negotovo je, ali bodo preživeli. Spremenile so se navade, priče smo eksodusu generacij, ki klasičnih medijev ne uporabljajo več.«
2017? Časa ni več veliko, pravi. »Medijska industrija ni razumela, kakšne tektonske spremembe se dogajajo v načinu uporabe. Pozabila je, da je treba bralce vzgajati. Nekoga, ki ni nikoli bral časopisov, ne morejo pri določeni starosti navaditi, da jih začne uporabljati.«
Ker »nima navade branja časopisov /…/ ne ve, da mu ta navada prinaša korist v javnem življenju.«
(Kako prepričati izgubljeno generacijo?)
Jules Verne, https://sl.wikipedia.org/wiki/Jules_Verne avtor knjig, napisanih proti koncu 19. stol., kot so V 80 dneh okoli sveta, 20.000 milj pod morjem v knjigi Pariz v 20. stoletju piše, navaja S. Bašić H., »da se lepega dneva zbudimo v svetu, kjer knjige niso pomembne, poezija ni pomembna, biti pesnik je najbolj izgubarski poklic; zbudimo se v svetu, v katerem kraljujejo bankirji in inženirji. Ko je njegov založnik prebral knjigo, je ni hotel izdati, ker je bilo to zanj tako neverjetno. Mogoče smo zdaj v tem svetu in ugotavljamo, da nekatere svari /… niso samoumevne.«
(Kaj storiti?)
»Časopisi so se stoletja borili za status, ki ga imajo. Ključen dejavnik je povrnitev zaupanja bralcev. Bralci mislijo, da informacija nastane sama po sebi. Treba jim je razložiti, da novinarji ustvarjajo vsebine.«
»Ena od stvari, kjer Slovenija ni naredila ničesar, so projekti medijske pismenosti.«
(Imamo predmet Vzgoja za medije.) http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/os/devetletka/predmeti_izbirni/Vzgoja_za_medije_izbirni.pdf
Boljši je pojem medijske pismenosti. Kot se ljudje naučijo brati in pisati, se morajo naučiti uporabljati medije«.
(Novinarji?)
Treba je začeti razpravo, »kaj je novinarstvo, kaj je njegova vloga v družbi, kakšne medije potrebujemo.« Namesto tržnega merjenja bralnosti in gledanosti bi morali bralce vprašati, kaj jim je všeč. Pri Guardianu https://www.theguardian.com so vsako leto bralce vprašali: »Povejte, kaj smo delali dobro, kaj je bilo slabo, kaj bi morali delati. Katere projekte v socialnem okolju, /…/ naj podpremo? Naj bodo to ekološki projekti? Podpor ranljivim skupinam?«
(Raziskava – katera ? - je pokazala, da mlade zanimajo vsebine o izobraževanju, zaposlovanju, prostem času. Če bi jim prisluhnili, bi jih pritegnili?)
»Ni se treba popolnoma prilagajati.« Fascinantno je, da so mladi kot vir informacij postavili google, youtube, facebook, twitter in specializirane spletne strani /…/ denimo za izobraževanje.«
http://www.valicon.net/files/Sporocilo%20za%20javnost%202016-06-23%20(1).pdf
Bi en medij zadoščal? »Kaj pa če, se nekega dne zbudimo in imamo namesto enega medija« (- časopisa?) »na milijone spletnih strani, ki jih moramo sami prebrskati, da izvemo, kateri so pomembni dogodki in informacije? To bi bilo srhljivo.

Preberimo, prisluhnimo, poglejmo, pobrskajmo, premislimo

Odhod poslednjega »človeka renesanse«. R. Rizman, Delo, 28.4.2017
Življenje in delo nedavno umrlega Umberta Eca (85), profesorja univ. v Bologni, tudi častnega doktorja UL, ocenjuje Rudi Rizman (Univ. v Bologni).
Srečal ga je na Harvardu l. 1993 in se dogovoril za poznejše predavanje v Lj., l. 2009, v CD, Lj. O zgodovini grdega http://4d.rtvslo.si/arhiv/brez-reza/9556467 , ko mu je UL podelila častni doktorat. Takrat je obiskal slikarja Jožeta Spacala v ateljeju in si ogledal njegove mozaike »Hommage delu U. Ecca na temo zažiganja knjig in cenzure v funkciji monopola oblasti nad resnico«, tema, ki ga je vseskozi vznemirjala. (- O tem je pisal v prvem od svojih romanov, po katerih je najbolj znan, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Umberto_Eco , B.M.
Zadnjič ga je srečal l. 2014 v Bologni, ko je izvedel, da je hudo bolan in ko je umrl njegov »prijatelj Jacques le Goff, prav tako veiki mediavalist«.
Pogrebu v kastelu Sforzesco je bil v njegovem stilu, tudi s humornimi vložki, baročno glasbo https://www.youtube.com/watch?v=Ec_b6ytcBMs A. Corellija. Njegov prijatelj Moni Ovadia je svoj govor https://www.youtube.com/watch?v=JbpedzPSu0g sklenil z mislijo, da »Bog sicer podpira svoje vernike, vendar ima gotovo raje ateiste.«

Slovenski pisatelji na Dunaju. »Evropa si mora izprašati vest.« I. Bratož, Delo, 30.4.2016
V dunajski kavarni Phill http://phil.info/biblio/ so se predstavili, poleg Cvetke Lipuš in Ane Pepelnik, tudi s svojimi prevodi:
Davrin Lenko: Telesa v temi/Korper im dunkelen;
Aleš Sterger: Odpusti/Archiv dr Toten Seelen;
Goran Vojnović: Jugoslavija, moja dežela/Vaters land.
Slovenske pisatelj so sprejeli tudi v založbah Zolnai in Folio, ki izdajajta slovenske avtorje.
Najbolj odmevno je nastopil 28.4. v Avstr. literarnem združenju http://www.ogl.at/ Boris Pahor (102) tržaški profesor, popotnik, ki je nedavno obiskal nekatera koncentracijska taborišča in nastopil na http://ec.europa.eu/culture/forum/#videos v Bruslju.
Prebral je odlomek iz romana Nekropola in obudil spomin »na čas, ki ga je preživel v taboriščih, ter dodal, si je rešil življenje z jeziki«, saj mu kot prevajalcu »ni bilo treba hoditi na delo v kamnolom«.
Spregovoril je, piše Igor Bratož, tudi o Slovencih v času Avstrije, avstrijske dominacije in spomnil, da je bila edina slabost (AO) dejstvo, »da cesarski Dunaj ni priznaval Slovanov in vzhoda Evrope oz. jim, tako kot romanski svet, ni priznaval enakovrednosti.«
O kasnejšem času (1920-1943) je dejal, da »se ne sme pozabiti /…/, da so ljudem od Trsta do Alp od vznika fašizma do septembra 194 prepovedovali jezik, šole, spreminjali so jim priimke v italijanske različice /…/ več kot dva tisoč priimkov, dobili sto tisoč novih Italijanov, veliko jih je končalo v italijanskih zaporih ali internaciji in delovnih taboriščih.«
B. Pahor: »Tega Evropa ni vedela ne takrat, ne danes«, je dejal.
In nikakor ni nehal govoriti, tudi o zdajšnjih problemih Evrope, slovenstva in sveta ter o sebi:
»«Nisem nič, sem le ubog pisatelj, star 102 leti, a vem, da nam ne preostane drugega, kot da se posvetimo sporazumevanju, dialogu.«
Evropa si mora izprašati vest, je svetoval: »Vsa Evropa,«, in požel dolg aplavz.

Skrivnosti družinskega albuma. Andrej Jaklič, Delo, 25.4.2016
V MGL www.mgl.si je režiserka Barbara Hieng Samobor postavila na oder 3 zime, besedilo popularne hrvaške avtorice Tene Štivičić o štirih generacijah v Zagrebu od konca 2. sv. vojne, preko osamosvojitve do tranzicije.
Režiserka v pogovoru z Andrejem Jakličem:
(Zadnja leta se igrajo dela o nekdanji domovini – Jugoslavija, moja dežela G. Vojnovića, Razodetja D. Jovanovića, Grobnica za Boris Davidovića po romanu D. Kiša …)
V tej drami gre za zgodbe žensk, družin in tudi samskih v kontekstu »zgodovine nekdanjega prostora« (Jugoslavije). »Vmes se vrivajo procesi, ki so družbeno-zgodovinski in so lahko predmet teoretskega premisleka, npr. oblast in represija leta 1945, leta 1990 in sodobni sistemi terorja oz. nove oblike povzpetništva let 2011.«
(Feminizem…)
»… Tene Štivčić http://tenastivicic.com/ je skrajno rafinira. Je zahteven, bojevit, a nikoli banalno shematičen. Pozor, z veliko posluha za oba spola. /…/ in ljubezni do ljudi vseh starosti, vseh položajev. /…/ Najmlajša junakinja je stara 12 let, najstarejša več kot 90.«
(Vsiljuje se primerjava z A. Pavlovičem Čehovim in M. Krležo…)
»Se strinjam.« Dodala bi še Ibsena in H. Pinterja, »ki je bil sposoben iz realistične situacije za hip ustvariti nekakšen simbolični vrtinec in ga ponovno vrniti v realistični kontekst. Kar je /…/ tudi občasni fenomen iz naših resničnih življenj.«

Praznik. Počastitev upora, tovarištva, svobode. STA, Delo, 28.4.2016
V Križankah, Lj., je bila državna proslava ob Dnevu upora proti okupatorju. Milan Brglez, predsednik Državnega zbora http://www.mladina.si/160583/dr-milan-brglez/ , je v govoru poudaril, da upor, tovarištvo in svobodo niso bile le vrednote OF, ampak so bistvo slovenskega naroda in države. OF https://sl.wikipedia.org/wiki/Osvobodilna_fronta so po okupaciji, aprila 1941 ustanovili komunisti, krščanskosocialistični delavci, sokoli in kulturniki.
(- Prim. govor Dragana Marušiča, rektorja UP 27.4.2012: https://www.upr.si/sl/medijski-center/novosti-in-obvestila/rektor-prof-dr-dragan-marusic-osrednji-govorec-na-slovesnosti-ob-dnevu-upora-proti-okupatorju-v-potoku , B.M.)

Kino. Katarina Čas proti nezemeljskim silam. Ž. Brdnik, Dnevnik, 23.4.2016
Program slovenskih kinematografov v tem tedni predstavlja Žiga Brdnik.
Na platno prihaja slovensko-srbsko—korejska koprodukcija Prehod, v katerem se Katarina Čas (- Bolj znana z /…/ Wall streeta. http://www.imdb.com/name/nm1128592/ kot depresivna agentka spopada z nezemeljskimi silami. http://govori.se/imenik/katarina-cas/
Z Newyorškega festivala Tribeca prihaja film https://www.youtube.com/watch?v=SgbFlB2LEEM Houston, imamo problem o domnevnem jugoslovanskem vesoljskem programu v 60-tih, ki naj bi ga kupile ZDA. V njem se pojavijo Tito, John Kennedy, Richar Nixon, Bill Clinton idr. svetovni velmožje.
Slovenska kinoteka je v znamenju upora proti okupatorju, OF. V filmu Partizanska eskadrilja https://www.youtube.com/watch?v=E3cZU7teMFI Hajrudina Krvavca nastopajo legendarni obrazi jugoslovanskega filma: Velimir Bata Živojinović, Ljubiša Samardžić in Radko Polič.

Knjiga o punku ali punk knjiga? A. Žerdin, Delo, 26.4.2016
Stari panker Jože Suhadolnik (letnik 1966) je v časih, ko je mularija sanjala o lastnem bendu, o koncertu z njim in o posnetku, na vinilki – ustvarjal s 1/100 in 1/60 v treh barvah – črni, beli in tisti vmes. Hkrati z novim glasbenim gibanjem je nastajala knjiga Balkan Pank, o kateri piše Ali Žerdin.
»Ob torkih je visel v disku Študent, v kleti četrtega bloka študentskega naselja (Lj.) in fotkal. Septembra je v križankah slikal Novi rock, v Šentvid (nad Lj. je šel v Dom svobode, in še v en Dom svobode v Zg. Šiško. In nazaj do menze študentskega naselja, Festivalne dvorane, filozofske fakultete« (FF UL). Sopotnik urbanih nomadov jih je snemal na celuloidni trak.
»Knjiga Balkan Pank II /…/ je pankerska knjiga«, hrupna. »Bela in črna kričita, /…/ gledalca bolijo oči, ker vidi renčanje Maria Šeliha, vokalista Lublanskih psov«, nekatere fotke so »bridke in jasne, kot je bil jasen solo Duleta Žiberne, kitarista Pankrtov, ko je preigraval pesem Metka se ne more več žogat. https://www.youtube.com/watch?v=rLANilj-Qos
Človeku, rojenem okrog 1966 http://www.emka.si/avtorji/ali-zerdin/biografija/26583 se zdi, »da je vse, kar je v knjigi, že videl. /…/ Fejsbuk ne šteje. Videl /…/ ker so prizori iz /…/ FV 112/5, menze v študentskem naselju, dvorane Doma svobode … postale sestavni del kolektivnega spomina. /…/ ker je visel na istih koncertih, kot je visel Suhadolnik /…/ ker so takrat zdavnaj ob pomoči fotokopirnih strojev fotke postale predmet tehnične reprodukcije.« Taki so bili fenzini, v nakladi 50-00 kopij.
(- Danes gre to hitreje: http://www.delo.si/multimedija/foto/punk-se-ni-umrl.html . B.M.)
Kaj je J. Suhadolnik dodal pri urejanju tega punk foto albuma? Nekam na začetek je dal Branka Bitenca, glas Otrok socializma https://www.youtube.com/watch?v=SjC3GwgtvEU , potem Magi Stepanović, čarobno klaviaturistko pri EKV https://www.youtube.com/watch?v=QFKJJEdBXDc , proti koncu pevca Nietov https://www.youtube.com/watch?v=9CQl0Vdl8x4 (- posnetki 4.-8.5.1980!) Primoža Habiča, ki izgleda kot James Dean ali Marlon Brando. /…/ Padli angeli punka. Mrtve ikone rock'n'rola.
In čisto na konec je postavil Kuzlo, pankerja, klošarja in člana občinstva, /…/ a skoraj nihče ni vedel, da mu je v resnici ime Gorazd /…/ Štrukelj. /…/ In Kuzla na zadnji strani zasanjano gleda nekam proti nebu. /…/ onkraj zabite črnine.«
( - Po-ovor, s Kuzlo: http://www.mladina.si/97462/se-pomnite-tovarisi/ . B.M.)

Povabilo v 10 razburljivih pripovednih svetov. I. Bratož, T. Jaklič, Delo, 23.4.2016
Med romani za Delovo nagrado Kersnik je žirija izbrala 10 del, ki so jih napisali: G. Babnik,, D. Bajuk, M. Dekleva, E. Filipčič, Š. Kardoš, M. Kleč, M. Komel, M. Mazzini, P. Rezman in N. Sukič. Med njimi ji trikratnega dobitnika nagrade za roman leta A. E. Skubica.
Omenimo tiste, ki po avtorjih ali (zgodovinskih) temah sodijo v »profil« teh Pogledov www.nsdlu.si:
Dekleva, M. Telo iz črk. Roman o Almi. CZ, Lj. 2015
Avtorjeva (M. D. je pesnik, pisec otroškh in mladinskih del, esejev, dobitnik Prešernove nagrade in kersnika 2006 za Zmagoslavje podgan) interpretacija doživetij Alme Karlin slovenske popotnice in pisateljice z začetka 20. stol., samotarske in poduhovljene dame.
Komel, M. Pianistov dotik. Goga, 2015
Filozof, sociolog, dramatik, esejist M.K. v svojem prvencu piše o (resničnem) kanadskem pianistu G. Gouldu in o teoriji glasbe. G. Babnik piše v Pogledih, »da je prebujanje v newyorški bolnišnici le podaljšana senca nečesa, kar je bilo že razdelano in se bo v literarni različici še enkrat ponovilo.«
Rezman, P. Tekoči trak. Litera, Lj., 2015.
Tudi v tem delu avtor (dobil je nagrado za kratke zgodbe Skok iz kože in bil med kandidati za kersnika za Zahod jame) opisuje, kako delavci »kopljejo premog, delavke so za tekočim trakom, preživljanje s plačo je težko, na obzorju je štrajk.« Dialogi v dialektu ali slengu, knapovskem žargonu, je zapisala Tina Vrščaj v književnih listih.
Bajuk, D. Konec. Znova, Beletrina. Lj., 2015.
Pozna 80-ta, začetek 90-tih, zagrenjeni birokrat, skorumpirani menedžer, bežeča Amerikanka in Denis, »vržen iz njihovih življenj v Lj. v balkansko vojno vihro«. Gabriela Babnik piše o tem prvencu D. Bauka (42, odvetnik, kolumnist Mladine) v Književnih listih, da se všečno »loteva nevralgične točke slovenske polpreteklosti – izbrisanih«.
Filipčič, E. Serafa s Šarhove 2. Beletrina, Lj. 2015
Dva najstnika se odločita ustvariti strip, kar jo ponese do legendarne radijske igre Butnskala. ( Njen soavtor je E.F., ki je dobil nagrado Prešernovega sklada 2011 za roman Problemi.)
30 let pozneje se odločita zavzeti youtube. Ana Geršak za Radio Slovenija pravi, da gre za umetnost.

Otroci, socialno delo, varčevanje, maturanti

Zna naša družba primerno poskrbeti za otroke iz neurejenih družin?
Nedelovih sedem, Nedelo, 17.4.2016
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Kako je mogoče, da v vojni hinavcev, političnih dobičkarjev in birokratov okoli dveh dečkov nihče ni takoj odzval na bedo, v kateri živi ta družina? Socialni delavci očitno sprejemajo revščino kot dejstvo, a za dobičkarje so pomembnejše solze, ki prodajajo novice, spletkarji pa izrabljajo odpor večine do vmešavanja od zunaj. V dobro delujočem sistemu bi bila prva stvar /…/ reševanje očitnega stanovanjskega problema.« Toda revščina ni bila poudarjena kot »za stare starše in vnuke najusodnejši problem.«

Nepreslišano. (Mladina), Dnevnik, 16.4.2016
Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja in socialna delavka, o muki socialnega dela:
»Sodnik razsodi, zdravnik postavi diagnozo, mi pa ničesar ne moremo narediti brez ljudi, ki so pripravljeni vzdržljivo soustvarjati rešitev. Kar delamo, je javno in vsakdanje, zato ima vsak, ki ima pet minut časa, o našem delu svoje mnenje.«

Danes je dan za čokolado. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 19.4.2016
Z besedami, s katerimi se je M. Cerar izognil vprašanju o nadzornikih NLB, začne komentar Tanja Lesničar Pučko o/b vesteh: rezanje že tako uboge sociale, visoke plače v energetiki, pogajanja o davčni lestvici, upokojevanje s 67 leti in ocena Varufakisa o ekonomski pismenosti Mramorja.
Slovenija se že dve leti gospodarsko dobro drži.
»Pred leti je bilo katastrofalno gospodarsko stanje razlog za varčevanje, ki je velik del državljanov potisnil v revščino, brezposelnost, brezperspektivnost.«
Kaj to prinaša? »Ne boste verjeli – nova varčevanja.« Za vsak slučaj, da se ne bi stanje znova poslabšalo, pravi vlada.
In kje bo varčevala?
»Pri najranljivejših. Pri dodatkih za družine, za otroke, pri upokojencih, pri bolniških nadomestilih«, pri zavarovanjih za bolezen, ki bi ga plačevali zaposleni.
»Še nedavno /…/ je vlada sporočila, da pokojninska reforma do l. 2020 ni potrebna«, zdaj pa napoveduje »več delovne dobe, daljše obdobje za izračun povprečja, manj olajšav in nižje pokojnine. /.../ Država torej nenehno sporoča: /…/ bežite v pokoj, takoj ko se da.«
Torej: »stari bomo upehali dremali za stroji, kajti nismo vsi zaposleni v sinekurnih kotičkih, mladi pa bodo v še večjem številu ostali brez dela ali pa kot večni prekarci delali za pol plače isto delo kot mi. »Takšna reforma« je »cementiranje pogoltnosti delodajalcev. Ob vsaki upokojitvi sistemizirano delovno mesto izgine, nadomesti ga virtualna služba za »črnčke«. Opozorila, da je pokojninska blagajna vse bolj prazna /…/ ker mlade generacije zaradi brezposelnost ali prekarnosti vanjo ne vplačujejo /…/ odločevalci ignorirajo.
In to je skrita resnica takšne politike, piše T. Lesničar Pučko: »v svoj model je enostavno vkalkulirala 100.000 brezposelnih in še veliko več prekarcev, zagotovila je ogromno populacijo mladih in starih, ki ustreza zahtevam gospodarstva po poceni in fleksibilni delovni sili, ki je prisiljena požreti vse: slabo plačilo, brezpravnost, večno negotovost, brezobziren pretep pri ozko odškrnjenih vratih.
In v tem je lepota neoliberalnega načrta: ta revščino potrebuje kot pogoj za visokodonosno gospodarstvo. Kajti na drugi strani imamo menedžment, ki nenehno jadikuje nad visoko obdavčenimi plačami /…/«. Čeprav so »naše plače znotraj EU povprečno obdavčene.«
»In tako premier Cerar ne obišče zavoda za zaposlovanje, da bi pogledal svoji politiki v oči, ampak prisluhne delodajalcem, da je treba dobro plačane še bolje plačati. In to na račun države, z manjšimi obdavčitvami, ne na račun podjetij. Ne zdi se mu absurdno, da v državnih podjetjih plače letijo v nebo, v javnem sektorju pa bi jih zamrznil.«

Ženske v znanosti

Raziskovalke matere. Isto vprašanje, drugačni odgovori ARRS. Tina Kristan, Delo, 18.4.2016
Agenciji za raziskovalno znanost očitajo, da je razpis za sofinanciranje projektov diskriminatoren do raziskovalk, ki so bile na materinskem/starševskem dopustu in takrat niso toliko objavljale kot drugi/druge. Odsotnost zaradi tega dopusta v zadnjih petih letih sicer upošteva pri prvi fazi izbora, v drugi, odločilni pa ne. To trdi skupina, ki se je prijavljala na razpis pod vodstvom Katje Hrobat Virloget, UP.
Odgovori na to stališče in novinarsko vprašanje o tem s strani ARRS so bili različni. Najprej je na http://www.arrs.gov.si/ objavila novico: ARRS zavrača obtožbe o diskriminaciji raziskovalk v rodni dobi. Nato so novinarki odgovorili, da imajo raziskovalke možnost – v posebni rubriki - navesti tudi dosežke izven teh 5 let. Pravijo, da raziskovalke ne poznajo dovolj dobro pravil in obrazcev. Raziskovalkam so tudi odgovorili, da ministrstvo MIZŠ (doslej) ni zadržala pravilnika. To ministrstvo pa od pristojnega MDDSZEM ni prejelo nobenega dopisa.
Čeprav gre po mnenju Boštjana Verdnik Šetinca, zagovornika enakih možnosti na ministrstvu najmanj za postopkovno kršitev. Njegovo mnenja kot kaže nikogar ne zanima. http://www.mddsz.gov.si/si/delovna_podrocja/enake_moznosti/
Potekajo pa pogovori med agencijo in tem ministrstvom v okviru priprave novega pravilnika, da bi čim bolj zmanjšali možnost različnih interpretacij. Ena od novosti bo podaljšanje obdobja – s 5 na 10 let - pri navedbi najvidnejših raziskovalnih projektov vodje in članov skupine.
Tina Kristan meni, da bodo raziskovalke še vedno v neenakem položaju, »saj bodo še vedno svoje dosežke lahko dokazovale za krajše obdobje kot drugi.«

Kakovost, evalvacija revizije akreditacije, vodenje, NAKVIS, UP

Akreditacijske površnosti, opeharjeni študenti. Ranka Ivelja, Dnevnik, 18.4.2016
Študijski programi in (visokošolski) zavodi, ki jih izvajajo morajo biti evalvirani in akreditirani po natančno določenih merilih in v skladu s potrebami družbe. Tistim, ki meril ne bi izpolnili, bi morali akreditacijo odvzeti oz. je ne podaljšati. Cilji – kakovost, raznovrstnost programov – bi morali biti ugotovljivi in merljivi. Za to morajo poskrbeti vlada, ministrstvo (MIZŠ) in Nacionalna agencija za kakovost v visoke šolstvu NSAKVIS. Tako je zapisano v negativnem mnenju po opravljeni reviziji Računskega sodišča (RS http://www.rs-rs.si/ )
»Ker pristojni niso zagotovili, d bi bili akreditirani le kakovostni in raznovrstni študijski programi, obstaja tveganje, da država javna sredstva porablja nenamensko«, povzema Ranka Ivelja opozorila RS, ki ga vodi Tomaž Vesel.
Precej pripomb leti na NAKVIS www.nakvis.si . Po oceni RS naj bi bilo evalviranje in akreditiranje samo sebi namen, ob neizpolnjevanju zahtev (glede programov), se praviloma nikomur (zavodom) ni zgodilo nič.
RS meni, da svet agencije ni definiral minimalnih standardov, po katerih bi presojali, ali so merila za akreditacijo (programov, iz 2010) izpolnjena, nejasno je, koliko za zadostna finančna sredstva za izvajanje, kdaj so profesorji trezni, kaj pomeni njihova »potencialna obremenjenost«, nejasnosti so pri podatkih o kakovosti, študenti o tem niso dobili jasnih informacij, kakšne programe potrebuje družba…
Svet agencije, tako RS, ni zagotovil enake kakovosti rednih in izrednih programov. NAKVIS ni zavrnil ali drugače ukrepal pri okrnjenih programih za izredne študente, tako jih je po mnenju revizorjev diskriminiral, saj »njihove diplome ne pomenijo nujno enakega znanja«.
Pri koncesijah zasebnim vodom ni jasno, »ne kdo ne kako« naj bi ugotavljal potrebe in tudi ne kdaj naj bi koncesije odvzeli.
Maja Makovec Brenčič, ki je bila takrat predsednica Sveta NAKVISa poudarja, da je bilo od 2013 marsikaj storjenega: »Uredili smo evidence, spremenili merila, določili minimalne standarde, povečali prehodnost…«. Najpomembnejši odgovor prinaša novela zakona: »Prehod na institucionalno akreditacijo bo bistveno olajšal postopke – NAKVIS bi sicer moral voditi postopke reakreditacije 900 programov. Zavodi bodo lahko bolj učinkovito pripravljali programe in zagotavljali aktualnost in povezljivost s trgom dela.«
Ivan Leban, direktor agencije, ki bo v 90 dneh pripravila odzivno poročilo, se sprašuje, kaj pravzaprav pomeni biti »učinkovit« - effective ali efficient? RS misli na enostavnost, preglednost, enotnost.
»RS nas je obiskalo že dvakrat, toda štirikrat so nas obiskali inšpektorji,« (- za delo, finance, B,M.) »ki niso ugotovili nepravilnosti.«
NAKVIS je v štirih letih izvedel 705 postopkov evalviranja in akreditiranja. Od tega jih je bilo228 za prvo akreditacijo, ki jo je zavrnil v 12 primerih in 138 za podaljšanje, le ena je bila negativna.
I. Leban pravi, da je kakovost lahko merjena ali vrednotena: »Če zagotavljanje kakovosti zreduciramo na izpolnjevanje zahtev, ki so določene z veliko številčnih kriterijev, ne da bi upoštevali raznolikost visokega šolstva, potem zagotavljanje kakovost postane birokratski postopek. Tako na zavodih ne bomo razvijali kulture kakovosti«.
(- Poglejte razprave o kulturi kakovosti v času, za katerega je RS opravljalo revizijo. Prispevki o kulturi kakovosti naših univerz (2012): http://www.um.si/kakovost/posveti-konference-in-delavnice/konferencaKulturaKakovostiInPrepoznavnostiSlovenskihUniverz/Strani/default.aspx in Zveze evropskih univerz (2013): http://www.eua.be/Libraries/publications-homepage-list/EUA_EQAF_Publication_web.pdf?sfvrsn=2 B.M.)

V.d. o zdravju, dr. bolnicopisja; UP, UM

Izjava dneva. Delo, 20.4.2016
http://www.delo.si/novice/slovenija/rektor-zanika-da-bi-nastavljal-svoje-kadre.html
Ustanoviteljica in prva dekanja Fakultete za vede o zdravju (UP, http://www.vszi.upr.si/) Nadja Plaznar je zaskrbljena za FVZ. (- Rektor UP je imenoval za v.d. kineziologa s FAMNIT UP B.M_)
»Vodstvo začasno prehaja v roke ljudi, ki ne obvladajo področja študija in se z njim poklicno ne ukvarjajo. To za razvoj fakultete /…/ pomeni nazadovanje.«
»V času mojega dekanovanja smo v razvoj kadrov vlagali veliko sredstev in energije. Nenavadno je, da nihče od usposobljenih kadrov ni prevzel odgovornosti, /…/ da bi se lahko fakulteta še naprej razvijala.«

Direktor, ki odhaja prepozno. T. Klipšteter, Dnevnik, 22.2016
Mariborsko bolnišnico je od 1995 vodil Gregor Pivec (61), abdominalni kirurg. Bolnišnica se je v času, ko je bil njen direktor, prostorsko in kadrovsko preobrazila, postala je klinični center UKCM z MF UM www.mf.um.si .
Ne odhaja zaradi afere z najemom hrvaških anasteziologov. »Dovolj je dovolj«, ga navaja Tomaž Klipšter.
Galanten v javnih nastopih je zavod vodil s trdo roko. »Avro nedotakljivosti je ohranil do zadnjega.« Ubranil se je še bistveno hujših medijskih in političnih pritiskov. Doslej nobena vladajoča politična garnitura ni imela »dovolj narcističnega kandidata, ki bi se bil pripravljen« za (tko) plačo »soočiti z vodenjem tako zapletene ustanove.«
Njegovega naslednika čaka težka naloga. Verjetno bodo iz UKCM »tudi v prihodnje prihajale slabe novice o finančnih težavah, odhodih obupanih zdravnikov in nevzdržnih delovnih razmerah. Bivši direktor bo lahko vse to interpretiral kot še en dokaz o njegovi zgodovinski veličini in nezamenljivosti.«
Zgodovinopisje mu je namreč, »poleg popravljanja starih avtomobilov največji hobi. Je avtor knjige Sto let prostovoljnega gasilskega društva Zrkovce in biograf Filipa Terča«, apiterapevta. (- O njem je dr. G. Pivec govoril na posvetovanje na FKBV UM, http://www.czs.si/Upload/obojestransko2.pdf.)
»Najljubša pa mu je zgodovina bolnišnice. O njej je leta 2011 spisal disertacijo.« In doktorski naziv dobil na MF UM. Še zmeraj je »edini, ki je v Sloveniji smel skleniti znanstveni študij medicine« ( Biomedicinske tehnologije, MF UM) »z zgodovinsko disertacijo.«
http://www.delo.si/novice/slovenija/direktor-ukc-maribor-pivec-zagovarjal-doktorat.html
https://www.kpk-rs.si/upload/datoteke/Gregor%20Pivec.pdf
Afero je poglobilo razkritje, da je 10 dni »po zagovoru disertacije na UKC zaposlil ženo somentorja. In da je tisk, lektoriranje naloge in še honorar zgodovinarju, ki je zanj v arhivu zbiral gradivo, plačal kar UKCM. Pivec je bolnišnici kasneje vrnil denar. In direktoroval naprej še nadaljnja 4 leta.«

Šport, oglaševanje, Lj., turizem, rasizem

Pridi na tekmo in odpelji se z avtom! Dušan Nograšek, Nedeljski, 20.4.2016
Do takrat največji športni dogodek v povojni Jugoslaviji je bilo svetovno prvenstvo v hokeju, leta 1966, marca, v ljubljanski Hali Tivoli, v Zagrebu in na Jesenicah. Prvenstvo je odprl predsednik države J. Broz – Tito. https://sl.wikipedia.org/wiki/Svetovno_prvenstvo_v_hokeju_na_ledu_1966. V finalu med SZ in ČSSR je zmagala komanda.
V času gospodarske reforme v smeri tržnega gospodarstva je poleg športa spodbudilo tudi druge dejavnosti, npr. oglaševanje in turizem.
Med sponzorji so bili proizvajalci vozil Tatra, Jawa in Škoda; najnovejši model 100MB je čakal izžrebanega gledalca. Med oglaševalci so bile tudi tuje agencije, saj je bil to takrat eden najpomembnejših športnih dogodkov na svetu.
Ker so organizatorji potrebovali tudi spremljevalni program, se je rodila Kmečka ocet v Lj. s katero so želeli tujcem pokazati naše običaje. Njen medijski pokrovitelj je bil Ljubljanski dnevnik. Mesto za takrat polepšali. Na ulicah Lj. je bilo v času veličastne povorke 60.000 ljudi. https://www.youtube.com/watch?v=3agfeQDeYIE . Oddajo o ohceti je posnel tudi BBC in postala je tradicionalna.
(- Prireditev http://zgodovina.si/prva-kmecka-ohcet-v-ljubljani/ je po osamosvojitvi 1990/91 zamrla, ostale so reforme, oglaševanje se je okrepilo, turizem šele čez leta.
Za leto 1966 - hokej, Lj. in svet glej: https://www.youtube.com/watch?v=1YYeFFvTj1g , http://www.wikiwand.com/sl/1966 . O takratni gospodarski reformi glej. Slovenija – Jugoslavija /…/ 1968-1981, ur. M. Čepič na: http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:15562 , str. 45-46, študentski protesti 1968 in njihov vpliv na reformo: str. 59-60. Za čas 1966 -1968 glej tudi B.M.: Ključ je v naših rokah, UL, 2008, str. 178, 201-211 B.M.)

Nepreslišano. (Sproščena Slovenija), Dnevnik, 18.4.2016
V NK Maribor, kjer »zadeve rešujejo /…/ v krogu članov vijoličaste družine« je stvar rešena, pometena pod preprogo, piše Boris Vezjak, filozof in publicist. »Po principu: »Rasizma in podobnih pojavov pri nas ni. Ravno včeraj smo nagnali zadnjega, ki je nanj opozoril.«
»Skratka dogajanje v Sloveniji je /…/ zrcalna podoba tistega v Angliji rasizem in žalitve na podlagi vere in narodnosti se tam obsojajo, ne tolerirajo. Tolerirajo se v Sloveniji /…/ z izdatno pomočjo anemičnih medijev, ki bi se /…/ kakšno lekcijo lahko naučili od tujih. /…/ Namesto tega pa tuje informacije o našem domačem rasizmu obravnavajo in reciklirajo z lažno samozavest dvigajočo radostjo, podobno kot takšne priložnostne članke o lepotah Slovenije. »Ali ste videli, omenja nas BBC!« Ja, res smo frajerji.« http://www.bbc.com/sport/football/36049679 (- O rasizmu v evropskem nogometu: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_erjavec-kristijan.pdf , B.M.)

Nepreslišano. (Večer) Dnevnik, 20.4.2016
Kolumnist Marko Radmilović piše o toleranci do nasilja in o Violah kot pokazatelju družbe.
»Kako lahko skupinica mladoletnih delinkventov ustrahuje celo mesto, je najlepše vidno na tekmah »visokega tveganja«. Smešno je »opazovati vrle policiste, ko se pijani mladini zoperstavljajo opremljeni, kot so se /…/ tankom. Da se razgrajačev bojijo igralci in delavci v klubu, mestni politiki in konkurenčne navijaške skupine (- Green Dragons npr.) je /…/ še razumljivo, a da se jih boji tudi policija je komično. Kako si drugače razlagati, da viole http://www.violemaribor.com/ /…/ sooblikujejo podobo kluba in mesta od leta 1989.«
O bizarnosti situacije, meni kolumnist, priča dejstvo, »da nam je moral, civiliziranim in vase zaverovanim Slovencem, albanski mladenič iz Makedonije povedati, http://www.vecer.com/ibraimi-zahovic-je-zalil-mojo-mamo-moj-narod-mojo-vero-6209995 kako je vsakršno nasilje nesprejemljivo.«

Zemlja, zrak, voda; svet, EU in mi

Ali je homo sapiens katastrofa za Zemljo. S. Prešeren, Delo, 22.4.2016
Ob svetovnem dnevu Zemlje (22.4.) nas Saša Prešern, raziskovalec, spomni, da smo prišli zadnji.
»Sulica, lok, samostrel, puška, top, TNT, kemijsko orožje, atomska bomba, biološko orožje – to so uspehi inteligence homo sapiensa. /…/ Na žalost je vsako orožje, ki ga je človek do zdaj izumil, bilo prej ali slej uporabljeno. Skrb zbujajoče je, da človeštvo premore tak arzenal za (samo)uničevanje.. /…/ Ali bo človek znal svojo inteligenco uporabiti za preživetje sebe in vrst, ne pa za uničevanje?
Kaže, da je človek za biotsko raznovrstnost in ohranjanje vrst celo večja nevarnost kot zmerna jedrska katastrofa, kakršna se je zgodila leta 1986 v Černobilu. Številne študije pričajo, da se je kljub škodljivemu sevanju tam povečala biotska raznovrstnost, saj se je spet povečalo število /…/ jelenov, divjih prašičev, srnjadi idr.«
»Slavni fizik Stephen Hawking vidi rešitev za preživetje človeka v tem, da človek kolonizira druge planete, npr. Mars, in se preseli tja. https://sl.wikipedia.org/wiki/Sa%C5%A1a_Pre%C5%A1ern
/…/ Toda z miselnostjo, ki jo ima človek danes, /…/ bi tudi tam razvil orožje za samouničenje.«
Dan zemlje naj bi pripomogel k razvijanju miselnosti, piše S. Prešeren https://sl.wikipedia.org/wiki/Sa%C5%A1a_Pre%C5%A1ern , »ki mu bo kljub tekmovalnosti in inteligenci zagotavljala preživetje« ob »zavedanju o pomembnosti narave za preživetje vrst in človeka na Zemlji. Življenje na Zemlji bi se sicer nadaljevalo, ne glede na človeka.«
(- Poglejte še njegov članek o človekovih pravicah: http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/le-nacin-krsenja-je-drugacen.html

Evropski državljan bo nastal z uporom. Borut Tavčar, Delo, 22.4.2016
V času podpisovanja podnebnega sporazuma v New Yorku opozarja Anton Komat, neodvisni raziskovalec, http://www.publishwall.si/anton.komat na izginjanje rodovitne prsti in na vdor korporacij s prostotrgovinskimi sporazumi.
(Zakaj je Evropski parlament podaljšal dovoljenje za herbicid glifosfat?)
»Če bi ga EU prepovedala, bi propadla vsa Montesantova kampanja siljenja držav z gensko spremenjenimi rastlinami.« Tudi za atrazin smo potrebovali 3 leta, do prepovedi, pri neonikotinoidih, ki pobijajo čebele, pa so se uprli kmetijci. (- O korporaciji: https://www.dnevnik.si/tag/Monsanto http://www.mladina.si/120902/univerza-monsanto-ali-vse-za-denar/
(Pa naša okoljska zakonodaja?)
»Presoja vplivov na okolje ni več nujna za pridobitev gradbenega dovoljenja /…/ Če je potreba /…/ lahko upravni organ dovoli obratovanje umazani industriji.« Ta se bo torej lahko selila v Slovenijo. »Tretja luknja je prepoved uporabe vode iz naravnih virov, če je možnost priključitve na vodovod.«
»To je dan Zemlje (22.4.), takega totalitarizma korporacij še ni bilo. V jedru vsega sta prostotrgovinska sporazuma TTIP in Tisa. Vse kar se dela pri nas, je mehčanje zakonodaje za ta sporazuma.«
(Na privatizacijo H2O, umiranje čebel ipd. se ljudje vse bolj množično odzivajo…)
»Ljudje se bodo uprli. Standard življenja se znižuje, ljudje imajo vse manj možnosti za soodločanje, država je nacionalizira vodne vire, tako je laže komu dati koncesijo.«
Z uničeno naravo ne bom preživeli.
(EU?)
»Evropski državljan bo nastal z uporom, bolj ko bo stiska, bolj se ljudje upirajo.«
(Rešitev?)
»Ukinitev vseh strank in uvedba neposredne demokracije.« Naredimo v Sloveniji »90 volilnih okrožij, vsako naj potem izvoli enega človeka. Ljudi bi začelo upravljanje države zanimati, zdaj so apatični, ker ne verjamejo, d se lahko kaj spremeni.
(Politika…)
»… se prepira o preteklosti, namesto da bi se z vsemi pogovarjala o prihodnosti. Slovenija ima legendarno vaško lipo, okrog katere so sedeli modri in odločali.
http://www.dedi.si/dediscina/58-lipa-v-vrbi
Vlade vodijo ekonomisti in pravniki, zadaj pa jim šepetajo korporacije. Ven pridejo čisto nepomembne zadeve, mi pa o njih razpravljamo v Bermudskem trikotniku med kavčem, hladilnikom in televizorjem.«

Posli, papirji, Panama, oaze, davki, etika, sužnji univerze, ZDA, jezuiti, pobiti

Kakšen epilog napovedujete Panamskim dokumentom? Nedelovih sedem, Nedelo, 10.4.2016
(V objavljenih dokumentih https://panamapapers.icij.org/ je tudi nekaj naših visokih javnih uslužbencev, ki so se davkom izogibali preko svojih podjetij na ozemljih brez davkov. B.M.)
Jure Apih, publicist: »Zamočil je pravzaprav Mojzes.« /…/ mu je na Sinaju dal tri plošče s po 5 vklesanimi (božjimi) zapovedmi. Ena se mu je razbila, zato jih je razglasil le deset, ki so »temeljni etični kanon naše civilizacije /…/ kaj je prav in kaj ne /…/ Problem je tistih pet /…/. /…/ se ne bo ponavljal; če ne bomo sami dojeli in v /…/ zavest vklesali manjkajočih temeljnih civilizacijskih zapovedi, nam tudi Panamski dokumenti ne bodo pomagali.« (- Glej 10 zapovedi:
http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz+20%2C1-17&id13=1&pos=0&set=2&l=sl in 4 smernice t.i. svetovnega etosa po Hansu Kungu v: Cvetka Toth http://home.izum.si/cobiss/oz/2011_1-2/html/clanek_00.html in en od organizacij, ki se zavzema zanje: http://svetovnietos.si/ B.M.
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Gre preprosto za to, da privilegirani družbeni vrh na tem planetu meni, da nikakor ni treba podpirati in vzdrževati kapitalizma – sistema, ki se spreminja in občasno rase in ki še danes nekaj jemlje od vseh državljanov, da bi vsem nekaj tudi dal: kako, kdaj in kako pravično, je stvar debate, volitev in – zakaj pa ne – revolucij. Toda ti /…/ (ta %) menijo, da je bilo takšnega kapitalizma dovolj in da bi bilo treba uvesti sistem, ki bo omogočil njihovo uživanje brez obveznosti. Zato je treba najti prostor in zagotoviti delovno slo, ki ne bo ničesar zahtevala.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša, priporoča, z besedami Edwarda Snowdena:
»Ob škandalih v Rusiji, na Kitajskem, v V. Britaniji, na Islandiji in v Ukrajini predlagam novo pravilo: če vodiš državo, imej svoj denar v svoji državi.« https://edwardsnowden.com/
N'Toko, glasbenik in kolumnist: »Če sklepamo po zadnjih velikih škandalih, bomo najprej malo jezni, morda bo /…/ odtopil kakšen manj pomemben funkcionar, po nekaj tednih pa bo zgodba izgubila medijsko privlačnost /…/. Novinarsko delo pri Panamskih dokumentih je hvalevredno, žal pa podatki sami po sebi ne morejo prinesti sprememb.«

Zgodba o sužnjih in prekletstvo Hude jame. R. Ivelja, Dnevnik, 21.4.2016
O zgodovinskih travmah in spravi, v ZDA kot pri nas, piše v komentarju Ranka Ivelja.
Začne z zgodbo, ki jo je objavil NYT in se je začela leta 1838 na jezuitski univerzi v Marylandu, ZDA. http://www.nytimes.com/2016/04/17/us/georgetown-university-search-for-slave-descendants.html
Vodstvo (predhodnice) univerze https://www.georgetown.edu/ je prodali 272 sužnjev, ki so delali na njihovih plantažah in s tremi milijoni dolarjev poravnalo dolge ter tako rešilo univerzo.
Usoda prodanih univerzitetnih sužnjev je bila strašna, piše R. Ivelja.
»Družine so razbili brez najmanjše milosti, na ladje so nagnali tudi nosečnice in otroke brez staršev. /…/ V univerzitetnih arhivih /…/ hranijo natančen seznam nesrečnikov, z imeni, poklici, starostjo in težo. Tam bi ležali še naprej, če se ne bi na univerzi, tudi zaradi protestov študentov, odločili raziskati zamolčani del svoje zgodovine.«
Univerza in premožni beli alumni (diplomanti) sta ustanovila zgodovinsko komisijo in brala denar za iskanje potomcev sužnjev. Ugotovili so jih več tisoč živih. Raziskave so prinesle mučne podrobnosti.
Čeprav je takratni »predsednik univerze /…/ zagotavljal, da bodo družinski člani ostali skupaj in da bodo /…/ deležni »duhovnih« spodbud«, so družine »razselili, /…/ kjer so delali v nečloveških razmerah niso nikoli videli duhovnika.« Čeprav so bili jezuiti http://www.jezuiti.si/ »vneti za dušni blagor temnopolte zastonjske delovne sile, so sužnje bičali in zlorabljali. Ne vsi. Nekateri so opozarjali, da so tudi sužnji ljudje, a tragedije tudi oni niso preprečili.«
Kako naj zdaj univerzitetno vodstvo poravna krivice, »vgrajene v same temelje univerze.« Na forumu NYT so se nekateri jezili nad zadevo iz 19. stoletja, drugi na Jude, preživele iz taborišč, ki so jim Nemci popravili krivice, tretji so dokazovali dosedanji profit univerze od suženjskega dela, največ pa jih je opozarjalo na rasizem »tukaj in zdaj«.
Vodstvo univerze razmišlja (aprila 2016) o opravičilu in spomeniku ter o štipendijah za potomce teh sužnjev. http://www.nytimes.com/2016/09/02/us/slaves-georgetown-university.html
Primer nazorno kaže, piše R. Ivelja, »da zamolčana zgodovina vselej brbota pod površjem sedanjika in prej ali slej izbruhne, če se z njo ne soočimo. Priznanje krivde je /… prvi korak, slediti morajo ukrepi, ki žrtvam povrnejo dostojanstvo, pa čeprav simbolično.«
Te lekcije smo v 25 letih obdelali tudi z-a »našo zgodovinsko travmo. Povojne poboje smo obsodili, krivično obsojene sodno oprali krivde /…/ in lani junija uzakonili /…/ pravico pomorjenih do goba.« Ne gre nam izvedba. »Razpadajoči /…/ v Hudi jami https://sl.wikipedia.org/wiki/Barbara_rov še vedno ležijo v rudniku /…/ prostor za spomenik spravi sameva /…/. Sprava je resda proces, a potrebni sta tudi pragmatičnost in učinkovitost.«

Zgodovina, kdo bi tebe ljubil?

Zgodovina skozi oči žensk. nr, Dnevnik, 21.4.2016
V MGL www.mgl.si so uprizorili premiero drame 3 zime Tene Štivčić, družinsko sago iz treh obdobij polpretekle zgodovine. – 1945, 1990 in 2011.
Dogodki se navezujejo na konec AO (k. u. k.) monarhije, »prek vzpona in padca komunizma do tranzicije, demokracije in stopa v EU.« Prikazuje »usodo štirih generacij žensk« v (treh) zgodovinskih obdobjih na Hrvaškem, raznolike like »različnih spolov, spolnih usmeritev, poklicev, stanov, intelektualnih statusov in porekla, ki jih družijo /…/ občutja osamljenosti in tujosti. /…/ kos zgodovine skozi oči žensk, od služkinje do tajkunske neveste.«

Slika, kdo bo tebe ljubil (2). P. Kozin, Pisma, Dnevnik, 20.4.2016
Bralec iz Lj. Peter Kozin piše o odnosu do naših slikarjev. Navezuje se na odprtje Narodne galerije (NG) http://www.ng-slo.si/ in članek Maje Šučur z enakim naslovom (1).
Slike je vzljubil že kot otrok, saj so dom krasile »slike romantikov, /…/ čudovite pokrajine, tudi /…/ z nevihtami« in »nekaj portretov v olju in bogatih okvirjih« ter nekaj novejših. »Gasparija, Smrekarja, pa tudi Čarga, Slapernika in Bambiča.« Premožnejši meščani so si privoščili tudi »sliko Ivane Kobilice, pa Petkovška« in »slovenskih impresionistov.«
»Po 2. sv. vojni pa se je v Lj. ustanovila likovna akademija http://www.aluo.uni-lj.si/ https://www.youtube.com/watch?v=lPnXaPifCq0 , ki nam je Slovencem podarila velike umetnike in tudi Prešernove nagrajence. Redko stanovanje ni krasila slika Petra Adamiča, Franceta Slane, tudi Perka ali Pavloviča. Še do pred kratkim je bil privilegij imeti plastike Janeza Boljke, tvorca naših kovancev«. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_tolar
»Toda leta 2008 https://sl.wikipedia.org/wiki/2008 je pričelo krepko upadati zanimanje za likovno umetnost. Ne vem /…/ zakaj nikogar več niso zanimali slovenski umetniki, morda zato, ker /…/ mislimo, da /…/ je dobro le to, kar se najde v Londonu, Parizu ali New Yorku.
Pa ne moremo biti svetovljani, če niti lastne kulture ne poznamo, če izdajamo knjige v nakladi 500 izvodov, če hodimo na koncerte in tam ploskamo na koncu stavkov, /…/ če ne ločimo slikarskih tehnik /… in če najbolj cenimo tuje ponaredke.
Nam starejšim so že starši položili v zibel ljubezen do slovenske umetnosti, danes so njihovo mesto prevzeli razni oglasi, ki nas zastrupljajo z vsem, da je le kičasto.«
»Gospod (Tomaž) Brejc http://videolectures.net/tomaz_brejc/ in g. Šarkanj /…/ sta prepričana, da se bodo ljudje v galerije vrnili«, bralec pa misli, da to ne bo lahko.
»Izgubili smo celo generacijo, ki jo likovna umetnost, zlasti domača, več ne zanima. Ta generacija /…/ ne ve, kdo so Langus, Karinger, Petkovšek, pa Vavpotič, Omerza, Pavlovec, Maraževa, Bernik, Ciuha, da o Bardu Iucundusu sploh ne govorim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Bard_Iucundus
Galerije bodo zopet polne, ko bomo začeli spoštovati svoje /…/ umetnike, vendar se bomo o njih spet na novo učiti. Tudi ponovno odprtje NG stvari ni spremenilo, bil je le »dogodek«. Žal.«
(- Poglejte slike v: La maggie delle arte /Slovena contemporanea 1968-2013, ur. Matena Bassin http://gliptoteka.mdc.hr/UserFiles/Pdf/2015/IZLOZBE-Vise-o-izlozbi-Magija-umjetnosti.pdf ; besedilo je tudi v italijanščini in angleščini. B.M.)

Na ulicah prve povorke maturantov. pp, Dnevnik, 22.4.2016
Šolsko leto je naokoli, na ulicah so se pojavili maturanti »veseli in razigrani obrazi«, kot piše reporter Dnevnika, ki »jih je povezal z zaključkom izobraževanja. Pred 50 leti se je namreč študij za marsikoga končal že z maturo, potem so se zaposlili in posvetili poklicu. Povsem drugače kot danes, ko je matura za večino srednješolcev le vmesna točka na poti do fakultetne izobrazbe in nato preveč pogosto zavoda za zaposlovanje.«
Tako piše v rubriki Porumenela fotografija – leto 1966, ob sliki Marjana Cigliča iz http://www.muzej-nz.si/ . Poleg maturantov TŠE poglejte še maturante gimnazije na Poljanski ul. v Lj. in druge slike iz leta, sta bil v Lj. tudi Hokej 66 in prva kmečka ohcet, na: https://commons.wikimedia.org/wiki/Category:Photographs_by_Marjan_Cigli%C4%8D#/media/File:Na_ulicah_prve_povorke_maturantov_1966.jpg
(- Na fotografiji so mladeniči s cilindri, ki nosijo žaro (4. razred, TŠE, verjetno elektroenergetiki, v Lj.). Zaposlila se je takrat večina tistih, ki so končali srednje strokovne šole. Gimnazijcev je bilo manj od desetine generacije in so šli skoraj vsi študirat na fakultete UL; le dobra polovica je študij tudi končala. Danes je gimnazijcev veliko več, študira nekako polovica generacije 19-24, večina jih še dela preko servisa, diplomira jih »v doglednem času« nekaj več od polovice, po diplomi pa le manjši del dobi zaposlitev za določen čas. B.M.)

Dan zmage. Čigave že? D. Petrovec, Dnevnik, 22.4.2016
Na začetku komentarja Dragan Petrovec http://www.inst-krim.si/index.php?id=102 citira, kar je Miha Kovač, FF UL, povedal maja 2009 za Dnevnikovo prilogo Objektiv:
»Nove generacije, ki rastejo ob internetu, so bolj neizobražene kot prejšnje, kar je paradoks, aj imajo prav te generacije največji dostop do informacij in znanja. Mislim, da glavni krivec ni internet, pač pa gre za bistveno večjo antiintelektualnost izobraževalnih sistemov. Britanski sociolog Frank Furedi http://www.frankfuredi.com/ se je pred nekaj leti na svoji fakulteti (? https://www.kent.ac.uk/, B.M.) znašel v težavah, ker je od svojih študentov zahteval, da za njegov izpit preberejo 3 knjige. Študentje so se uprli, dekan jih je podprl.
Najbrž bom čez kakšnih 10 let izdal malo knjižico največjih neumnosti, ki so jih študenti 1. letnika zapisali na mojih izpitih. Prvo mesto za zdaj zaseda odgovor, da so prve televizorje v Sloveniji uporabljali bogati meščani konec 19. stoletja. Zelo visoko sta /…/ odgovora, da je Johannes Gutenbeg izumil Sveto pismo, pa da so v antiki razmnoževali rokopise v srednjeveških samostanih. To /…/ kaže, s kakšnim znanjem pridejo mladi iz gimnazij na univerzo.«
»Tako torej Kovač. Pri moji srečevanjih s študenti (najbolj žalosten sem na FF UL, ker imam tam najvišja pričakovana) ni pisanja takih odgovorov. Prevladuje molk, kadar me zanese v kakšno zgodovinsko ilustracijo, ker nihče ne ve za ljudi in dogodke, o katerih govorim.« Npr. Aleksandra Rankoviča, napad na Drvar, Avnoj.
»Ko sem nadaljeval z zgodovinskimi slikami, ki jih je v velikem formatu prikazovala šola mojega časa – brez /…/ indoktrinacije /…/ - je bil odziv le začuden pogled občinstva.«
(- Torej ima na FF samo predavanja in ustne izpite, Kovana EF UL pa predavanja in samo pisne izpite? Pred in po bolognji? B.M.)
To potrjuje, piše D. Petrovec, »slutnjo o hudi podhranjenosti. »
Nato je predavanja namesto z zgodovinskimi tem ilustriral s kulturnimi. Preiskavo v kazenskem postopku je povezal s prvo slovensko kriminalko – Minuta za umor. »Seveda nihče ni gledal 50 let starega filma. A tudi za Dušo Počkaj, ki ima dvorano v CD« (- ne cede, https://www.cd-cc.si ! B.M.), nihče od mladih filozofov ni slišal. Postal sem žalosten.«
Nato je poskusil pojem pripadnost državi – Staatsangehrighkeit – ilustrirati verzom:
Največ sveta otrokom sliši Slave
Nam so že v OŠ razložili to – Prešernovo - »precej nerazumljivo zbirko besed.«
(- Zdaj pa dijakom na spletu; prisluhnite Poldetu B.. Polde who? : http://gradiva.txt.si/slovenscina/slovenscina-za-triletne-sole/3-letnik-3letni/slovenska-knjizevnost-v-casu/012_krst_pri_savici-2/obravnava-593/ B.M.)
(Na FF UL) »/…/ nihče ni imel pojma, /…/ od kod prihaja ta verz.«.
Ko je poskusil razložiti prelomne zgodovinske dogodke, »se je sočutno in /…/ plašno oglasila mlada študentk: »Veste, profesor, morda so se to učili le tisti, ki so vzeli zgodovino za maturo. Mi nismo prišli tako daleč.«
To se mu je potrdilo v še nekaj skupinah »mladih in šolanih /…/. Med stotimi tako nihče ni slišal za Simona Wiesentala.
Potem se je zamislil o tem, kako ga doživljajo študenti, ko jih vodi po neznanem z »ilustracijami, zlasti filmskimi /…/ me najbrž umeščajo /…/ v obdobje kmalu po nemem filmu.«
Sicer tudi mnogim politikom pripisuje, »da se je zanje zgodovina začela 1991. leta«. Če zanje to drži, za mladino ne. »zanje se zgodovina še ni začela. Se je pa končala nekje ob začetku 2. sv. vojne.«
(- 1939, 1940, 1941? B.M.)
»Blizu je maj, v katerem praznujemo tudi svobodo. Dobro bi bilo, če bi mladi rod vedel« - za to so odgovorni starejši – »kdo je koga osvobodil in česa.«
Saj se »na neznanju množic /…/ kujejo politični dobički. Vsi radikalni tiranski režimi prepovedujejo izobraževanje ali pa ga strogo nadzirajo.«
Pred časom je četniški vodja (Uroš Šušteršič) v TV intervjuju z Ladom Ambrožičem dejal, da so Nemce na sremski fronti (1945) pregnali četniki; http://ava.rtvslo.si/predvajaj/cetniski-vojvoda-uros-susteric-pogovorna-oddaja/ava2.162059473/ . Zato bi bilo dobro, če bi
»z nekaj zgodovinske izobrazbe mladi /…/ ločili prave osvoboditve od izdajalcev. Je namreč resna nevarnost, s poveličevanjem izdajalcev počasi sprejemamo tudi njihove vrednote.«
(- Izobraževanju, ne le mladih, so namenjeni tudi tile Pogledi. Priporočam, da o ljudeh, dogodkih in pojmih, ki so omenjeni pobrskate - z Googlom/Microsoft Edge - nazaj po arhivu, po Wikipediji idr. Npr. o sremski fronti preberite : http://www.mycity-military.com/Drugi-svetski-rat/Sremski-front.html, tudi razpravo, medtem ko poslušate intervju. B.M.)

Trg, zgodovina in bodočnost; Lj., Plečnik, Prešeren, UL, AG, NUK !!

Južni trg – posvečeni prostor ali kako združiti Plečnika in Prešerna.
B. Cvetkovič, Objektiv, Dnevnik, 23.10.2016
Arhitekturni fotograf Branko Cvetkovič http://photongallery.at/en/portfolio/en-face/ piše o trgu v Lj., ob Kongresnem, kjer je tudi Univerza (UL). In o načrtu Plečnika iz 1938 za monumentalno ureditev tega prostora.
»Na osi Vegova ulica-Kongresni trg-Južni trg in posredno Prešernov trg odmevajo /…/ premise, ki govorijo o najpomembnejših narodnih idejah, ki so nas zaznamovale. Trg francoske revolucije z univerzalnim klicem k svobodi, bratstvu, enakosti. Kongresni trg, prostor mnogih zgodovinskih zborovanj:« (- da o kongresu 1821 niti ne govorimo- )
»veliko zborovanje« »po krvavi svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske.« »2.okt.1918 ob ustanovitvi kraljevine SHS« (- No, ustanovitev se je – narodom - pripetila 1.dec.1918, še prej pa, na dan tega zborovanja - 29.okt. Država SHS. https://fototekamnzs.com/bxfbs/pretekle-razatave/razstava-kongresni-trg-v-20-stoletju/#jp-carousel-1355 .B.M.)
Govor maršala Tita, poveljnika najmočnejše armade na Balkanu, na balkonu Univerze 26.5.1945, o neodtujljivih pravicah jugoslovanskih narodov do svobode in neodvisnosti.«
(- … ne pa tudi do življenja za izdajalce…
Glej posnetek https://www.youtube.com/watch?v=r8F81Ku2Hhw , del namenjen zaveznikom iz vojne, ki ga spiker umešča v l. 1953, in odstavek: »Kar se tiče onih izdajalcev /…/«: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=blog&op=func&func=print&c_menu=100064 B.M.).
»Manifestacije ob osamosvojitvi Slovenije.« (1991)
(- A najprej je bila dežela https://www.youtube.com/watch?v=wZnL5_w-DyM , nato Tone Pavček z Majniško deklaracijo 1989 s https://www.youtube.com/watch?v=LmmV9U-4klE. RS je bila razglašena 27.6.1991 http://www.rtvslo.si/osamosvojitev/prispevek/214/predvajaj na Trgu republike. B.M.)
(Kongresni trg) je »zgodovinska sentenca vsega dogajanja, zajeta v 7. kitici Zdravljice«:

Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan,
da, koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan.
Da rojak, prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.«

(- Prisluhnite ostalim kiticam: https://www.youtube.com/watch?v=tmWt5AnkP10 , Lačni Franz v mariborskem Štuku, 1994; še ena aktualna: https://www.youtube.com/watch?v=daZDjIq7I54
In - 22 years after, na Kongresnem trgu: »dont give up«: https://www.youtube.com/watch?v=70Ox_RIpBTY. B.M.)
»Zgodovinska časovnica, evolucija od ljubljanskega kongresa (1821) do 2. sv. vojne in tudi Plečnikov načrt so bi po vojni prekinjeni. Oba povojna sistema« (- 1945-1990/1991 - ?, B.M.) pa sta proizvedla /…/ enake rezultate. Plejada mladih arhitektov na pragu socialističnega /…/ je nastopala veliko bolj vizionarsko /…/ evropsko«, vendar ni posegala v ta prostor, nad katerim je »bedel Plečnikov duh. /…/ Današnji generaciji je uspelo degradirani Kongresni trg samo očistiti /…/ ter zgraditi garaže.«
Kljub temu se tu nekaj premika.
Podrli so garaže, ki so blokirale Južni trg (- vladne, ob Kazini, tu je bila nekoč skupščina LRS, nato tudi partijska in študentska organizacija UL, garaže pa so bilo priročno skrivališče »specialcev«…, B.M.)
Nedavno je država, konkretno UL, ki ima rektorat nasproti, odkupila stavbo Kazine (- za AG UL.)
»Prvo dejanje. Pade zid.«
Pojavi se politika in na prostoru garaž so uredili mesto za spomenik sprave; sprejmejo zakon in verz Otona Župančiča. (- Najbrž gre za prvi stih iz verza, ki je vklesan na grobnici nekoliko stran, ob parlamentu: http://spomeniki.blogspot.si/2014/03/ljubljana-grobnica-narodnih-herojev.html . B.M.)
»Mladež, ki veseljači konec tedna, si je pridobila dodatni prostor za odlaganje steklenic s pripadajočo nesnago. 20 m. stran visi okostnjak v kletki, nad njim napis Disco bar Pr'Skelet.«
(- Poglejte panoramsko sliko okolice, s Kongresnim trgom in Kazino, preden je »padel zid«. https://www.google.si/maps/uv?hl=sl&pb=!1s0x47652d639b85ee29:0xf25e88d6d5a991b8!2m13!2m2!1i80!2i80!3m1!2i20!16m7!1b1!2m2!1m1!1e1!2m2!1m1!1e3!3m1!7e115!4s/maps/place/disco%2Bbar%2Bpr%2Bskelet/@46.0504894,14.5043835,3a,75y,16.31h,90t/data%3D* . B.M.)
»To je blasfemija in skrunjenje osebne integritete mrtvih in živih, ki mislijo svobodno in drugače.«
»Vhod Južnega trga kot mesto spravnega spomenika je popolnoma zgrešen« saj bo zapiral prostor. »Spomenik s temno senco /…/ kolaboracijo, izdajstvo in poboje.
http://www.rtvslo.si/slovenija/spomenik-vsem-zrtvam-vojn-kot-prostor-pietete-ne-objekt/363026
»Drugo dejanje. Prizidek k Kazini.
Univerza (UL) odkupi Kazino in bivši vrt gostilne Rio, vse skupaj želi spremeniti v /…/ novo AG z velikim številom prostorov in dvorano. Poseg za 22 milijonov. »Razlog: AG deluje v prostorski stiski. Ali je rektor dr. I. Svetlik kot strokovnjak za človeške vire prepričan v utemeljenost tega nakupa in uresničitev investicije? Delno poznam delo dr. Svetlika, ker sem kot makroekonomist delal ravno na področju delovne sile. Ali je bila narejena projekcija potreb po glasbenikih ali ne? Ni dovolj, AG čuti pomanjkanje prostora, temveč /…/ vprašati, koliko glasbenikov lahko zaposlimo /…/ Najbrž je smiselno, da si jih nekaj najde tudi zaposlitev v tujini /…/. Toda, ali obstaja resna študija /…/ številke za daljše obdobje?«
»/…/ gre za strokovni zdrs vodstva Univerze /…/ predimenzioniranost AG, da o prizidku ne govorimo. /…/ Arhetip slovenskega prizidka. Univerza si ne bi smela dovoliti, pri vsej svoji strokovni kompetenci in pomenu v nacionalnem prostoru, takega špekulativnega prevrednotenja tega prostora.«
Pa še vprašanje prioritete investicij za ministrstvi – MIZŠ in za finance. »Kako lahko MIZŠ planira 22 milijonov za AG, pri čemer niso bile opravljene arheološke raziskave (/…/ pokopališča pozne železne dobe in Emone in še kaj), niti ni bilo razpisa natečaja.«
Za »NUK II, ki je nacionalna prioriteta in investicija ni sporna /…/ kjer so bili izvedeni nakup lokacije, arheološke raziskave, arhitekturni natečaj in znaša izračun investicije 50 milijonov, pa denarja ni.«
»Ali obstaja kakšen vrstni red pri načrtovanju investicij? Ali pustite, da rektorji in dekani kar razpravljajo o svojih nebulozah in nepretehtani rabi zemljišč?« Ali gre špekulativni nakup?
»Žive naj vsi narodi…«
B. Cvetkovič predlaga, da se prostor Južnega trga uredi po Plečnikovi zamisli, s propilejami in mavzolejem, tako da bi uresničili njegovo idejo slovenskega parlamenta.
(Glej pogovor z arhitektom Damjanom Prelovškom, s sliko: http://www.delo.si/druzba/znanost/kaj-od-plecnikove-arhitekture-bomo-zapustili-zanamcem.html . B.M.)
»Na južnem trgu naj bo Plečnikova in Prešernova palača miru, bel babilonski stolp narodov, ki imajo pravico, da se skušajo sporazumeti, kljub temu, da ne govorijo istega jezika interesov; Prešernova družba omizja Evrope, ki bo skrbela za varnost Evropejcev v dvorani /…/ oblike prisekanega stožca, ki ga podpirajo nagnjeni stebri v smeri vrha stožca /…/ v višini 115 metrov /…/.« Okoli bi bil park z drevesi. Pogled z Gradu bi odprl nove dimenzije. /…/ Slovenci bi prišli /…/ do /…/ »Eiflovega stolpa.« http://www.burger.si/Ljubljana/Ljubljana.htm
»Slovenci smo majhen narod, imamo pa lahko veliko palačo miru in svobode, palačo narodov, varnostni svet Evrope, ki ga /…/ zelo potrebuje. Temeljno duhovno načelo /…/ združevanja Evrope je mir po vseh krvavih vojnah /…/«.
»Torej: imamo pesnika, arhitekta, zgodovino in prostor. Ali imamo pogum velikega naroda?«

Preberite, pobrskajte, poglejte, premislite

Begunci prinesli Pulitzerja tudi na našo stran žice. Mojca Pišek, Dnevnik, 20.4.2016
Za fotografije migrantov/beguncev na hrvaško-slovenski meji (20.10.2015) je Srdjan Živulović, https://widerimage.reuters.com/photographer/srdjan-zivulovic ki dela za Reuters, kot prvi Slovenec prejel Pulitzerjevo nagrado. »Nobelovo« za novinarstvo za 2016 je delil s fotografi New York Timesa, za slike na isto temo. http://www.cbsnews.com/pictures/2016-pulitzers-winners-for-photography/ Nagrajeno sliko je prvi objavil Le Monde, nato še mnogi časniki.
http://www.publishwall.si/casopisvecer/post/193089/portret-tedna-kot-fotografije-iz-tiste-skatle-za-cevlje Poglejte še nekaj pričevanj istega avtorja: http://avax.news/fact/Migrants_in_Slovenia.html , ki je prejel že Tanjugovo nagrado za 1989 za sliko žensk v prerivanju za kruh. http://www.kamra.si/sl/mm-elementi/item/delavski-boj-za-kruh.html B.M.)

Social(n)a, država; otroci, starši, učitelji, šola, inšpekcija, ministrstvo

Dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, psihologinja in socialna delavka. K. Košak, Mladina, 15.4.2016
Pogovor z zaslužno profesorico Gabi Čačinovič Vogrinčič, FSD UL, ki zagovarja koncept, da je treba v socialnem delu rešitve za tiste, ki potrebujejo pomoč, soustvarjati skupaj z njimi. Kritična je do današnjega sveta, piše Klemen Košak in tistih, »ki se ne bodo odpovedali tekmovalnosti«. Verjame, pravi, »da bo več nas drugih, živih, ustvarjalnih, solidarnih, ki bomo varovali človekovo dostojanstvo in socialno pravičnost.«
Zase pravi, da stara socialistka, tudi soustanoviteljica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije. Verjame v ekološki socializem. (- O tem Dušan Plut: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/demokraticni-ekoloski-socializem-ndash-realna-alternativa.html .) In možnost samoupravljanja.
(Samoupravljanje?)
»Zrasla sem v tistem ugodju, ko smo imeli vsi malo, vendar vse. Javno šolstvo, zdravstvo, počitniške domove. /…/ 80-ta leta prejšnjega stoletja so bila najbolj demokratičen čas mojega življenja. Bili so slišani vsi raznoliki glasovi, začeli smo graditi svet, ki bo drugačen. In mislili, da zmoremo sami. To je bila moja naivnost. Razočarana sem nad seboj, da nisem začela takoj vpiti, ko sem videla, da se nam dogaja nekaj, kar je nesprejemljivo.«
(Kdaj ste to videli?)
»Ob prvih zapiranjih tovarn in pri novem jeziku, ki ga je prinesel že Demos. /…/Jugoslavije ni, gre za Slovenijo, je rekel Jože Pučnik s takim sovraštvom.
(Srečujete se z največjimi poraženci družbe.)
»Gospa, ki je nekoč pospravljala na naši fakulteti (FSD UL www.fsd.uni-lj.si ), ima na mesec 380 evrov pokojnine. Varstvenemu dodatku se je odpovedala, ker je edina stvar, za katero je v življenju privarčevala, stanovanje. /…/ Ima sinova, ki imata prekarno zaposlitev. Doma nočejo uničiti.«
(Dediči bi morali prodati stanovanje in poplačati prejeti dodatek.)
»Kakšna zakonodaja to. Se nam meša?«
(O naši šoli ste dejali, da »ni naravnana v podporo otroku, ampak v izločanje, ocenjevanje, razvrščanje, v iskanje neznanja.)
»Ko govorim z učitelji, vidim, da nočejo biti tako usmerjeni, ampak šola tako deluje. /…/
Moja vizija je šola, ki je od vseh. Kjer lahko vsak napreduje po svoji edinstveni poti, kjer vsak dobi podporo, da je uspešen na svoj edinstven način, kjer ga nihče ne izloči. Brez take šole bomo jutri sužnji.«
(Zakaj šola reproducira neenakost?)
Začelo se je ko »je šla šola v družino in družina v šolo.« V šoli »bi moral biti tudi otrok sam, samostojen. /…/ tam bi potekali učenje, pomoč, napredovanje. Družina ima druge pomembne naloge, a ne more biti dobro, če se učenje preseli v družine in k inštruktorjem.«
(Otroci izobraženih imajo doma pomoč…)
»Učitelji mi pravijo, da otrok ne more biti prav dober ali odličen, če starši ne delajo z njim ali celo namesto njega. /…/ Otrokom sporočajo, da ničesar ne zmorejo sami. Obstaja tudi pritisk staršev, ki z odvetniki prihajajo v šolo, ker hočejo, da imajo otroci 4 ali 5. /… Šolo smo pohabili s tem, da ji nismo dali avtonomije in /…/ otrokom pustili, da v šoli delajo samostojno. Učitelji ne bi smeli biti zgolj ocenjevalci, morali bi biti zavezniki otrok. Vendar niso usposobljeni za odnos z otrokom, v katerem bi soustvarjali učene.
(Kaj, hitro, spremeniti?)
»Odnos med učiteljem in učencem se da hitro spremeniti. Starši in učitelji se moramo naučiti spoštovati otroštvo«, namesto »prepričanja, da vse vemo bolje od otrok, in jih ne poslušamo. Otrokom iz revnih družin moraš prisluhniti in z njimi začeti od tam, kjer so.«
(Učne težave imajo pogosteje revnejši…)
»Seveda, ker imajo manj ali nič pomoči od doma. Šola se preveč razslojuje. Šole, ki bi zavestno poskušala ustaviti razslojevanje, še ni.« Morala in lahko obstaja »šola, v kateri bi učitelji podprli otroka, da bi razbili svoje okove oviranosti in nesreče in korakali vštric z vrstniki.«
(Kako pomagati revnejšim učencem?) http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/ministrstvo/Publikacije/Ucne_tezave_v_OS_monografija.pdf »Družine, ki so sodelovale v našem projektu, ne znajo pomagati otroku pri šolskem delu. Doma nimajo računalnikov, ne znajo matematike in fizike. Učitelji mi pravijo, da ne morejo delati z otrokom, ker starši ne sodelujejo. Potem mora pač učitelj narediti vse sam. /…/ učitelji so strokovnjaki. Ne vem, kdaj so nekateri učitelji izgubili to notranjo moč in veselje delati z otroki. Ne vem, od kdaj je nujno samo tekmovati.«

Šola so učitelji in učenci, ne pa starši. M. Rogelj, Delo, 14.4.2016
Član združenja ravnateljev http://www.ravnatelj.si/ Milan Rogelj, OŠ J. Aljaža Kranj, piše o odnosih učitelji-starši-šolski inšpektorat in o vplivu tega odnosa na kakovost šol.
Na šolstvo kot ključno področje za razvoj družbe »poskuša vplivati politika, poleg nje pa različne interesne skupine«, ki računajo na koristi od družbenih sredstev.
»Prav zaradi velikega vpliva zunanjih dejavnikov je šolstvo vse bolj birokratizirano, nadzirano, nestrokovno in preobremenjeno. Ker učitelji vse težje obranijo svoje strokovne odločitve in ker v šolstvu nimamo zaposlenih pravnikov, kadrovnikov, varnostnih inženirjev, vzdrževalcev računalniške opreme itd. je šolstvo zelo ranljivo. /…/ Posegi staršev v delo šol prek sveta staršev, sveta šole in s pritožbami na inšpektorat za šolstvo in šport http://www.iss.gov.si/ povzročajo na šoli pedagoški nemir.« Za postopke po ZUP-u in dokazovanje pravilnosti strokovnih odločitev porabijo na stotine ur.
»Šola so učitelji in učenci, starši pa so obiskovalci šole . /…/ Delo slovenskih šol v marsičem temelji na domačem delu otrok. Vloga staršev pri napredku otroka /…./ prek domače vzgoje, je zato zelo pomembna.«
»Na povprečni šoli je zaposlenih okoli 40 fakultetno izobraženih strokovnjakov. /…/ Je ustanova s pedagoško avtonomijo« in se ne sme dovoliti zunanjega vpliva. A že sestava sveta šole, s predstavniki zaposlenih, staršev in občine, to omogoča. Tudi država kaže vse večje nezaupanje.
»Na posameznih šolah je bilo« v tem š.l. »tudi po 5 inšpekcijskih postopkov in izvedena finančna revizija MIZŠ. Med inšpektorati tudi ni /…/ usklajevanja«. Vse to šolo, ravnatelja, preobremenjuje z birokratskim delom. »Poseben problem so prijave staršev«, tudi lažne, in se sproži postopek »tudi za dogodke, ki so normalen del šolskega življenja.«
»Interese skupine, ki hočejo imeti vpliv na šolstvo, so starši, fakultete, ministrstva, sindikati, zdravstveni domovi, založniki, zaščitniki avtorskih pravic, različne športne zveze, ponudniki pravnih storitev, različnih računalniških programov, hrambe e-dokumentacije, vzdrževanja računalniške opreme itd.«
Šolniki pričakujejo (od ministrstva) podporo pri svojih strokovnih odločitvah. »Učitelj ima preveliko odgovornost, da bi na njegove odločitve lahko vplivali predstavniki ministrstva, šolskega inšpektorata, različne interesne skupine ali posamezni starši.« Ministrstvo bi moralo biti »filter« za posege v šole.
»Zakonodaja, ki posega v šolstvo je preobsežna, nepregledna in neobvladljiva.« Najti moramo »odgovore na nastale negativne vplive.
»Predvsem pa se moramo zavedati, da »strokovnjaki brez 10-letnih izkušenj pri delu z učenci /…/« ne morejo sprejemati strokovnih odločitev in še manj nadzirati delo(a) šol.«

Staranje, delo, mobilnost, odločanje, upokojevanje,

Evropska medgeneracijska vojna. H. James, Delo, 11.4.2016
Zgodovinar Harold James, profesor http://wws.princeton.edu/faculty-research/faculty/hjames piše o staranju Evrope, zaradi česar grozi propad solidarnosti med mlajšo in starejšo generacijo. Starejši hodijo na volitve in zmagujejo, ustrezno se nato deli proračun za izobraževanje, zdravstvo, pokojnine. Mladi pa ne gredo na volitve, pač pa glasujejo z nogami in »si večinoma prizadevajo, da bi čim prej odšli« iz takih držav.
Predvsem v sredozemskih državah je brezposelnost mladih rekordna, zaradi vprašljive makroekonomske politike in politike zaposlovanja. Ko mladi odidejo, odnesejo s seboj »tudi naložbe v človeški kapital«.
Pri zaviranju eksodusa mladih je bila uspešna Irska ob koncu 20. stol., ko je gospodarska rast pritegnila mnoge kvalificirane delavce, ki so odšli v 80-tih. To je še bolj spodbudilo rast.
H. James priporoča prizadetim državam, naj postanejo »bolj odprte in inovativne. Za države, kjer so na oblasti starejši, je to kar velik zalogaj.« Tudi rešenje globalnega segrevanja se odlaga »na naslednje generacije«.
»Zdajšnja generacija /…/ vsiljuje svojim naslednikom neke vrste davek« in nekateri pravijo, da »v bistvu kolonizira prihodnost.«
Naivno je od zdajšnje sebične in samozadostne generacije v »vase usmerjeni kulturi« pričakovati altruizem, »da bodo ljudje interese prihodnje generacije postavili na prvo mesto.«
Trenutno upor mladih preprečuje varovalka delovne mobilnosti .
»Vprašanje pa je, kaj se bo zgodilo, ko priložnosti v tujini me bodo nič kaj boljše od domačih.«

Pokojninska reforma mora biti šele prvi korak. M.B., M.J., Delo, 14.4.2016
Ohttp://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/pageuploads/dokumenti__pdf/dpd/2Bela_knjiga_o_pokojninah.pdf so dejali:
Tin Kampl, Mladinski svet Slovenije: »Mladi imajo predstavo, da je upokojitev za njih preveč oddaljena /…/. Belo knjigo sprejemamo pozitivno« zaradi »medgeneracijske solidarnosti. Nočemo povzročati medgeneracijskega konflikta, temveč zgolj to, da se breme /…/ pravično porazdeli po vseh generacijah.«
Tatjana Čerin, GZS: »Ob vse bolj poznem zaposlovanju mladih generacij, ki imajo pri 33 letih povprečno 3 leta manj delovne dobe kot pred dobrim desetletjem, je nujna sprememba zakonodaje /…/ trga dela. Mlado generacijo moramo prej zaposliti, starejšo« (55-64) »pa dlje obdržati zaposleno. Samo 35% starejše generacije /…/ dela, kar je precej manj kot v EU in OECD.«
Marijan Papež, Zavod za pokojninsko zavarovanje: »Potrebujemo tudi delovna mesta, šolski sistem je slab, saj je z bolonjsko reformo po nepotrebnem podaljšal čas študija.« Bela knjiga je namenjena razpravi za spremembe. Čas je za pripravo temeljite reforme ugoden, saj tista iz 2012 še daje učinke, povečanje števila starostnih upokojencev pa je najnižje v zadnjih 19 letih.«
Dušan Semolič, ZSSS: »Pristop k reformi /…/ je pravi predvsem glede ohranjanja prvega stebra pokojninske blagajne« in »ustvarjanju razmer za čim daljše delo. Samo zaostrovanje pogojev za upokojitev /…/ je pot v revščino.«
Boris Majcen, Inštitut za ekonomska raziskovanja (EF UL): »Če bomo tiščali glavo v pesek in se izogibali spremembam, bodo obdobja prilagajanja socialnih sistemov precej krajša, ukrepi pa /…/ bolj prizadeli posamezne skupine«. Slediti morajo tudi ukrepi na trgu dela, podjetja morajo razumeti, da bo /…/ vse več starejših, naloga države pa je, da jih na to pripravi.«

Privilegiranci. Plače v državnih podjetjih. I. Dernovšek, Dnevnik, 11.4.2016
Medtem ko namerava vlada znova zamrzniti napredovanja in uspešnost javnim uslužbencem in znižan regres, so na drugi strani omejitve regresa v državnih podjetjih ukinili, piše Igor Dernovšek.
»Če se torej ob vse slabših delovnih razmerah v zdravstvu, šolstvu, sociali, policiji in vojski še naprej nadaljuje varčevanje, tega v državnih podjetjih tudi v času krize ni zaslediti.« Tam plače rastejo glede na povprečje v državi, medtem ko javnim uslužbencem zaostajajo. Leta 2008 so bile za 30% večje kot v zasebnem sektorju, leta 2015 pa le še 15%.
Izobrazba zaposlenih ne more biti razlog višje plače v državnih podjetjih, saj jih je bilo tam leta 203 z višjo + visoko izobrazbo 32%, med javnimi uslužbenci pa skoraj polovica, ki so imeli povprečno plačo 1750 evrov bruto, za 500 evrov manj ko tisti v državnih podjetjih.
Največje so plače v elektroenergetiki, čeprav jo bo treba zaradi zavoženih naložb in drugega prestrukturirati, podobno kot smo dokapitalizirali banke.

Odličnost univerz, kako do nje, s kom in s čim

Kje so naše univerze. R. Ivelja, Dnevnik, 13.4.2016
Univerza v Novi Gorici (UNG) je že drugo leto odlično uvrščena v mednarodni primerjavi www.umultirank.org . Univerze ocenjujejo s 16 parametri na 5 področjih – učenje in poučevanje, raziskave, prenos znanja, mednarodna usmeritev in regionalna vpetost. UNG v skupni oceni prekaša UL, UM in UP, pa tudi univerze v Padovi, Trstu, Gradcu in Zagrebu. Vendar pa je UNG podpovprečna pri številu diplomirancev na študente, prihodkih iz zasebnih virov, publikacijah, citatih, patentih. UNG je podpovprečna tudi glede pravočasnega zaključevanja študija, prav tako tudi UM; obe pa sta po citiranosti boljši kot UL in UP.
Na drugih lestvicah je drugače. Na Timesovi lestvici 2015/16 je UM, ki je uspešnejša po citiranosti in dohodkih iz industrije na 501 in 600. mestu, UL pa med 601. in 800. https://www.timeshighereducation.com/world-university-rankings/2016
Na najvplivnejši šanghajski lestvici AWRU http://www.shanghairanking.com/ je uvrščena le UL, že nekaj let med 401. in 500.
Na ugledni lestvici QS je UL na 551.in 600. mestom. http://www.topuniversities.com
Na lestvici Webometrics, kjer merijo prisotnost na spletu, je UL na 214. mestu, UM na 1107., UP na 1936. in UNG na 2218. ter Fakulteta za uporabne družbene študije (FUDŠ, N. Gorica) na 15.286. mestu. http://www.webometrics.info/en
(- Glej o razvrščanju univerz: https://en.wikipedia.org/wiki/College_and_university_rankings , B.M.)

Do odličnosti. Sprenevedanje ni samo naša bolezen. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 15.4.2016
Svojo kolumno začne Jasna Kontler Salamon z vprašanjem, kdaj bodo sirski in drugi begunci, dočakali svojo izobraževalno prihodnost. Zaenkrat »ni videti, da bi šlo kdo uvrščal med nujne življenjske potrebe in pravice.«
»Drugače je takrat, ko se evropske države same počutijo neposredno ogrožene.« Na zasedanju ministrov v Svetu Evrope v Bruslju, so razpravljali »o ključni vlogi izobraževanja pri razvijanju kompetenc za demokratično kulturo in medkulturno razumevanje ter za preprečevanje nasilnega ekstremizma in boja proti radikalizaciji, ki vodi v terorizem. Težko je razumeti, da se tega niso lotili že /…/veliko prej.«
Zanimivo, meni, da v javnosti, ki vsak dan spremlja šokantne vesti, ni bilo odzivov na novico, da je »Slovenija letos izgubila priložnost, da bi dobila novo mednarodno univerzo.« V Mariboru »naj bi namreč bogati sirski poslovnež H. Arnaut zgradil ameriško univerzo, namenjeno zlasti arabskim študentom.« Župan A. Fištravec je »zelo podpiral to namero, a te univerze ni več v mariborskih prostorskih načrtih. /../ naše ministrstvo za okolje in prostor je ta načrt razglasilo za nezakonitega« zaradi »premalo parkirnih mest za študente …« (- Glej o tem več Novic na www.nsdlu.si.)
Tudi naši študenti imajo smisel za dramatičnost. ŠOS http://www.studentska-org.si/ je svoje sporočilo za javnost naslovila: Nadstandardno stalno pripravljeni minister Mramor bi polnil žepe na račun študentov. Minister je tokrat študente ujezil z »inovativnim« uvajanjem šolnin, piše J. Kontler S.
Tako so razumeli predlog ministrstva za finance v razpravi o noveli zakona o visokem šolstvu, namreč da bi jih »vpeljali skozi t.i. standard in z večanjem vpisnih prispevkov.« Na EF UL so - tako ŠOS – že poskusili vpeljati 600% zvišanje vpisnin.
Očitno se obeta živahna razprava o noveli, saj je v javni pravi prispelo 40 predlogov za dopolnitev. Pa gre samo za manjše spreminjanje visokošolskega zakona, povezano »s financiranjem, z akreditacijami študijskih programov in z uporabo tujega jezika«.
Kolumnistka (z dobrim spominom) ponovno napoveduje, »da bo tudi ta novela doživela usodo poprej načrtovanih visokošolskih sprememb. Torej zavlačevanje sprejema do konca vladnega mandata in nato umik na novo snovanje sprememb. Ta krog se je namreč že nekajkrat ponovil in očitno takšno stanje nekaterim tudi ustreza.«
Sodeč po naslovih posvetov v zadnjem času, »je naše visoko šolstvo že na pravi poti do odličnosti. Nedavno je na Brdu pri Kranju potekal mednarodni posvet Kakovost visokošolskega učenja in poučevanja http://www.cmepius.si/konference/ . Od tam navaja J. Kontler S. daljši citat:
»Študentska populacija postaja vse bolj raznolika, številčnejša, profesorji poučujejo vse več predmetov, skupine študentov so večje, večja je tudi dostopnost podatkov. V teh razmerah vztrajanje le na tradicionalnih pristopih, kot so množična enosmerna predavanja, ne zadostuje več.«
(- Iz govora ministrice M. Makovec Brenčič, B.M.)
»Vse to je res«, a lotiti se bo treba še drugih izzivov, opozarja J. Kontler S., »glede na dolgo vrsto etičnih /…/ spodrsljajev naših akademskih osebnosti«. Najprej »temeljnega izziva. Namreč vrnitve k tisti akademski odličnosti, ki vključuje odlične osebnosti.«
Na posvetu je sodelovala tudi Maja Klemenčič, strokovnjakinja za visoko šolstvo, ki je zdaj podoktorska raziskovalka http://scholar.harvard.edu/manja_klemencic/home na Harvardu (ZDA, v več primerjavah najboljša univerza na svetu http://www.harvard.edu/ , B.M.). Tam so se, je povedala nedavno za spletno Delo http://www.delo.si/ , »kar štiri leta ukvarjali s pripravo kodeksa akademske integritete, ki bi akademski skupnosti jasno pokazal, da je odličnost v akademskem delu neločljiva od značajske odličnosti.«
Gotovo tudi ona »dobro ve, da je od Harvarda do naših univerz dolga pot.«
(- Prisluhni bandi od tam: https://www.youtube.com/watch?v=dzELyZh4qdI in skladbi, ki sledi. B.M.)

Varufakis: Mramor je ekonomsko nepismen. or, Dnevnik, 13.4.2016
Nekdanji grški finančni minister zelo kritično ocenil slovenskega ministra Dušana Mramorja.
( - https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Mramor , EF UL; bil je tudi predsednik UO UL. B.M.)
V nedavnem pogovoru z novinarjem je Janis Varufakis je dejal, da so bili njegovi nastopi na sestankih ministrov o Grčiji »sovražni do te mere, da so mi bili skoraj v pomoč«, saj so »mejili na komične.« Bil je prvi minister, ki »je zagrozil z /…/ izločitvijo Grčije iz evrskega območja« in v tem primeru bi Slovenija »utrpela velikansko škodo. Redko kdaj sem imel opraviti s takšno kombinacijo ekonomske nepismenosti in samoporaževalne sovražnosti.«
Mramorja so skrbela posojila, ki jih je leta 2010 Grčiji odobrila Pahorjeva vlada.
Janis Vaufakus: »Slovenijo so res izkoristili, morala je plačati za izgube, za katere ne bi smela. Toda izkoristile so jo francoske in grške banke /…/ Slovenci so lahko jezni na lastno vlado, ki je sodelovala pri /…/ načrtu prestavljanja izgub nemških in francoskih bank na njihova pleča.«
Nikoli ni bila pripravljena prisluhniti vladi Aleksisa Ciprasa, podpirala je ljudomrzno politiko do slovenskega in grškega ljudstva«, zanimalo jo je le, tako kot različne evropske vlade, kako ostraniti levičarsko Sirizo z oblasti. »Posrečilo se jim je«, kajti navsezadnje je »Cipras sam zrušil lastno vlado. Zlom atenske pomladi je bil velika zmaga sil deflacije in dezintegracije.«
(- Celotni intervju v angl., objavljen 11.4.2016: https://yanisvaroufakis.eu/2016/04/11/answering-a-slovenian-journalists-questions-on-the-athens-spring/ . B.M.)

Intelektualci; begunec, jezikoslovec, urednik; politiki; strojnik, akademik; satirik, scenarist

Nepreslišano. Dnevnik, 12.4.2016
Akademik Janko Kos je dejal za Večer:
»Slovenski intelektualci so bili že od Linharta naprej angažirani tudi politično. Seveda se Prešeren ni mogel čisto odkrito angažirati, ker ni bilo politične svobode niti še političnih sil na Slovenskem. Pa vendar je bil tudi politično angažiran, poglejmo samo njegovo Zdravljico. Kasneje so bili politično angažirani Levstik, Stritar, sploh pa Cankar, ki je celo kandidiral kot politik, Kersnik in Tavčar sta bila politika, tudi kasneje so bili vsi naši vidni literarni in kulturni delavci politično angažirani – od Josipa Vidmarja do Edvarda Kocbeka.
Taka je naša tradicija in mislim, da če se kdo od nas tako angažira, je to popolnoma v redu, pravzaprav se mora angažirati. Tako se nekoliko čudim ljudem, ki so vidni kulturniki, intelektualci, pa ne rečejo nobene. Mislim, da je to moralna dolžnost vseh intelektualcev, zlasti tudi umetnikov, od katerih se nekateri očitno angažirajo.
Kje se angažiraš? Bolje za intelektualca, da ne v neki stranki. Intelektualec vendarle ostaja do dnevnopolitičnega dogajanja, ki g vodijo stranke, zadržan, na distanci.«

France Verbinc (1924-2016). H. Tomažič, M. Grušovar, Delo, 11.4.2016
Slovenist France Verbinc je bil dolgo urednik in sodelavec kulturnih ustanov Slovencev na Koroškem. Mladost preživel z mamo pri Grosupljem, nato nadaljeval s šolanjem v Lj. in Avstriji in je bil »živa priča delovanja kar treh gimnazij«, t.j. elitnih ustanov »po kakovosti profesorjev in posredovanja znanja /…/ ki jih je vojni in povojni čas /…/ izbrisal z zemljevida slovenskega izobraževalnega sistema.«
Tri leta je bil v gimnaziji in škofovih zavodih v Šentvidu nad Lj., potem je bil na klasični gimnaziji v Lj. Junija 1942 so ga Italijani z več sošolci odpeljali v Gonars. Iz taborišča se je čez leto dni, sestradan, vrnil in bil mobiliziran v vaške straže, kjer je bil do Turjaka. Nato se je vrnil domov, mobilizirali so ga partizani in bil je v Cankarjevi brigadi kot pisar. Zajeli so ga Nemci, grozil mu je Dachau, a so ga priključili domobrancem v Lj. Uniforme ga je rešil župan Šmarja, kjer je postal tajnik občine.
Maja 1945 je – 21 leten- odšel prek Ljubelja v Vetrinj pred Celovcem. Priča je bil vračanja domobrancev. Nato je bil dijak v begunski gimnaziji v Peggezu pri Lienzu in 1947 maturiral.
(- O takratnih slovenskih beguncih in njihovi gimnaziji: http://www.mladina.si/93338/dijaki-begunske-gimnazije-ki-je-delovala-vsega-nekaj-let-so-naredili-izredne-kariere-alojzij-amb/. F. Verbinc o tem, o študiju in delu: http://4d.rtvslo.si/!arhiv/pricevalci/174321736 od 1:46.28 naprej. B.M.)
»Po maturi se je pridružil številnim slovenskim študentov Gradcu.« http://www.uni-graz.at/ Dobil je zatočišče pri salezijancih in pel v študentskem zboru. Leta 1960 je »promoviral za doktorja filozofije in se isto leto poročil«.
Vrnil se je na Koroško, delal v Mohorjevi tiskarni in drugih organizacijah ter bil od 1973 urednik slovenskih oddaj radia Celovec/Klagenfurt. Pisal je v (katoliški) tednik Nedelja http://www.kath-kirche-kaernten.at/nedelja in zaslovel s prispevki o jeziku, ki jih je nato objavil v treh knjigah.
(- Prisluhnite mu pod lipo v Šmarju-Sap 2015 https://www.youtube.com/watch?v=j8Ayk4Wj_NI : 13.10 do 16.15 in https://www.youtube.com/watch?v=h0SDBN_jEAM ter zahvali za Tischlerjevo nagrado (2016): https://www.youtube.com/watch?v=_4MXzFwHzhc 1.08.00, tudi pesmi na koncu. B.M.)

Anatomija neke morale. Štiri, tri, dve, ena – nič. Ž. Leiler, Delo, 12.4.2016
Po prevodu knjige Novi razred Milovana Đilasa, enega od povojne jugoslovanske velike četverice (J. Broz, A. Ranković, E. Kardelj, M.Đ.) sta Inštitut Karantanija in Inštitut Nove revije izdala še prevod njegovih člankov iz Borbe in Nove misli.
Članki v knjige: Anatomija neke morale in 19 znamenitih člankov (okt. 1953 – jan. 1954) so bili povod za sejo CK ZKJ 16.1.1954, na kateri so Đilasa obtožili, da razbija enotnost ZKJ in ga izključili iz cekaja.
Obvelja je za »najbolj znanega disidenta nekdanjega sistema, /…/ ki je v svojih revolucionarnih porodnih krčih brez milosti žrtvoval na deset tisoče ljudi«, piše v daljši predstavitvi Želja Leiler.
Piše, da »sicer ni imel formalne izobrazbe, je pa veljal za najprodornejše pero partije«.
(- Po šolanju v Črni Gori https://hr.wikipedia.org/wiki/Milovan_%C4%90ilas je – sredi 30-tih let - študiral in bil aktivist na Univ. v Beogradu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Milovan_%C4%90ilas B.M.)
O njem je »Miroslav Krleža izjavil, da /…/ je pred sporom s Stalinom verjel v eno samo knjigo« Kratki kurz VKP (b). Po sporu z SZ so Tito in tovariši (Pirjevec, 2011) začeli iskati lastno pot socializma, kar je Đilasa pripeljalo do vprašanj demokracije in kritičnosti do sistema v Jugoslaviji. V najbolj znani knjigi Novi razred (1957je analiziral strukturo komunističnega gospostva.
(- Knjigo so brali tudi naši na tujih univerzah. https://archive.org/details/816ilasMilovanTheNewClassAnAnalysisOfTheCommunistSystemThamesAndHudson1957 O »dilasovcih« pri nas med mladimi gledališčniki in literati piše Aleš Gabrič: Socialistična kulturna revolucija 1953-1962, glej: http://www.sistory.si/raw2xml.php?ID=12962 , glej tudi Špela Hladnik http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Hladnik-Spela.PDF , str 9. Đilasovščino so očitali tudi reviji Naši razgledi, ko je bil urednik Ljubo Bavcon. Za zgodovino jugoslovanskega modela univerze je pomembno, da je M. Đilas kot vodja vplivnega Agitpropa https://www.youtube.com/watch?v=SAea1zBC3Rg zahteval oslabitev centralnega upravljanja univerz in prenos težišča odločanja na raven fakultet; o tem poiščite dokument v reviji Popotnik, predhodniku http://www.sodobna-pedagogika.net/ . Pogovor z M. Đilasom: https://www.youtube.com/watch?v=wM7JW4Z9q8Y . B. M.)
Ž. Leiler piše, da je M. Đilas skoraj desetletje preživel v zaporu in do 1987 ni dobil potnega lista. Tisto leto se je prvič po 33 letih pojavil v domači javnosti, ko je marca »mariborski študentski časopis Katedra z njim naredil intervju, kar je mesec pred tem storila Mladina« a ga je zaradi političnih pritiskov umaknila.
(- Že leta 1971 je intervju z njim naredila (po B. Repetu) »lepo in inteligentno« Manca Košir, največ o Jugoslaviji, nacionalizmu, socializmu, ob koncu tudi o Stanetu Kavčiču in novi levici. Takrat ni bil objavljen, pač pa na http://www.mancakosir.com/2016/03/mancakosir-neobjavljen-iz-leta-zdaj-v.html in v Mladini 15.3.2016. Glej obširen članek Boža Repeta: http://www.mladina.si/172929/intervju-ki-je-izginil/ . B.M.)

Janez Peklenik, 126-2016. Alojzij Sluga, Delo 14.4.2016
Zaslužni profesor UL Janez Peklenik se je navdušil za strojništvo v obrtniškem okolje v rodnem Tržiču. Okupacija mu je »tako kot mnogim drugim onemogočila šolanje« in se je začel leta 1941 v tovarni Kranju (poznejša Iskra) učiti za orodjarja. Leta 1944 se je pridružil NOB. Po vojni se je vpisal na strojno fakulteto UL kjer je 1954 diplomiral. Po občasnem konstrukcijskem delu v industriji je odšel na Tehniško visoko šolo v Aachnu (Nemčija, danes https://www.rwth-aachen.de/ ). Po dveh letih raziskovalnega dela je doktoriral leta 1957 in postal vodja skupine za avtomatizacijo. Habilitiral je (- po nemškem postopku, B.M.) leta 1961 z disertacijo o kibernetizaciji proizvodnje in imenovan za docenta. 1964 je postal redni profesor na univ. v Ilinoisu (ZDA, http://illinois.edu/ ) in istega leta tudi na univ. v Birminghamu (VB, http://www.birmingham.ac.uk/ ) kjer je na stolico za obdelovalne sisteme, ki jo je ustanovil, poučeval do vrnitve 1971.
Na UL je 1972 ustanovil in vodil katedro in laboratorij za tehnično kibernetiko, obdelovalne sisteme in računalniško tehnologijo ter se posvečal »podiplomskemu študiju kot temeljnemu vzvodu mladih raziskovalcev.« Na podiplomski šoli FS UL jih je je prek 90 /30 pod njegovim mentorstvom doseglo magisterij/doktorat znanosti.
»V letih 1974-1976 je bil dekan FS https://www.fs.uni-lj.si/, v letih 1987-1990 pa rektor Univ. v Lj.«(-Tisto desetletje se je imenovala UEKL, več: https://sl.wikipedia.org/wiki/Univerza_v_Ljubljani , B.M.)
Za svoje znanstveno delo, predsedovanja in predavanja na konferencah in univerzah je prejel mnogo mednarodnih priznanj. Doma je dobil Kidričevo nagrado in nagrado RS za znanstvenoraziskovalno delo ter naziv ambasadorja znanosti RS. Bil je član SAZU, ustanovni član Slovenske inženirske akademije in več tuji akademij. Pomembno je prispeval k razvoju znanosti v strojništvu. »Z njim smo izgubili velikega učitelja in vzornika.« (- Njegove ocene in pobude glede povezovanja znanosti z gospodarstvom in našega visokega šolstva leta 2003: http://www.prihodnost-slovenije.si/up-rs/ps.nsf/krf/28B8A8C16886ACB8C1256E940046C522?OpenDocument . B.M.)

Optimist bi rekel, da je danes vse turobno, pesimist /…/ da bo še huje. Aleš Vrabec, Sobotna priloga, Delo, 16.4.2016
Satirik, scenarist, pisatelj, publicist, novinar pedagog in prostozidar Brako Šomen živi v Zagrebu.
V daljšem pogovoru pripoveduje tudi, kako so ga leta 1963 zaprli s še dvema prekmurskima študentoma (Rudi Ringbauer, Feri Žerdin). Bili so uredniki časopisa Bruc, ki je s politično satiro razburil podeželske funkcionarje. Takrat, pravi »država še ni bila tako demokratično /…/ razvita, da bi prenesla satiro, da bi se kdo iz nje delal norca.«
(Kaj ste objavili takega?)
»Časopis Bruc je takrat izšel na 32 straneh. V Radencih opolnoči. V navzočnosti mnogih lokalnih politikov. Zjutraj ga je nekdo odnesel v Avstrijo.« S komentarjem, da je »najbolj ostra satira domačega političnega sistema« se je pojavil na avstrijski televiziji.
»Slovensko Udbo je to vznemirilo, zato smo se znašli v zaporu. Osrednja obremenilna zgodba je bil satirični članek, ki ga je /…/ napisal Rudi RINGBAUER. Izpostavil je, da gradimo šole, ne pa tudi telovadnic, kar pa ni problem, saj mladi enkrat na leto tečejo, ko nosijo Titovo štafeto. Potem je /…/ spraševal, katera ptica je pri nas najdražja. Odgovor je bil galeb, ker je Tito potoval z ladjo G/…/. http://www.spodnjepodravci.si/osebe/ringbauer-rudi/522/ Moj test je imel naslov Prvi in Drugi. V njem sem zapisal, da sem povsod drugi, da sem vedno zamudil priložnost. Policija je trdila, da sem s Prvim mislil na Tita, Drugi pa naj bi bil Milovan Đilas. Še na pamet mi ni prišla ta asociacija, toda preiskovalcev nisem prepričal.«
(Zapor?)
Zaprt je bil najprej v Lj., nato v Murski Soboti in v Mariboru. »Ker sem bil takrat (1963) študent primerjalne književnosti (FF UL), sem lahko v praksi primerjal tri slovenske zapore. Idealna tema za diplomsko nalogo.« Po treh tednih samice, zasliševanj in bolnice so ga izpustili. Dobil je 5-mesečno zaporno kazen in poziv v kazenski bataljon JLA na Kosovo. V Lj. je šel do študentskega zdravnika, po njegovem nasvetu je s prijateljem spil liter konjaka, zaradi rezultatov preiskave krvi se je izmazal, vojaška komisija ga je oprostila služenja. (- O tem piše tudi v romanu: Panonsko morje, 1981.)
(Satira pod socializmom?)
»V socializmu je vladala ostra cenzura. Umetniki so se trudili, da bi /../ družbeno kritičnost zakrili, da cenzorji tega ne bi razvozlali. Zato je v preteklosti nastala dobra, inteligentna literatura. V bivši državi smo imeli odlične film in knjižne naslove. /…/ v VE, na Poljskem, Češkem, Slovaškem, v SZ in pri nas so izhajali zelo imenitni satirični časopisi. V Sloveniji /…/ Pavliha. Zdaj teh časopisov ni več. /…/ Ljudje se radi nasmejejo, a se ne želijo zagreniti. Danes satira ni več krvava in boleča. Počasi je odšla iz naše kulture.«
(Kaj pa humor, nekoč in danes?)
»V glavnem so ostali erotični, redko politični gostilniški vici, vici o Bosancih, kakšen dober, aktualen aforizem, stara anekdota.«
Humor je »najtežja zvrst pisanja, a hkrati najmanj cenjena, predvsem v slovenski književni kritiki. Humor je pri nas drugorazreden in nezanimiv, čeprav ima uspešno preteklost, od Linharta prek Jurčiča, Murnika do starejšega Milčinskega. Slovenska literatura ej ves čas zelo resna. V tem skromnem književne morskem livu so bili uspešni redki humoristi. Recimo Frane Milčinski Ježek s pamfleti in popevkami, Žarko Petan in Evgen Jurič z aforizmi, Tone Partljič s komedijam, Tone Fornezzi je razvil stand-up humor, Toni Gašperšič je uveljavil radijski humor, Slavko Pregl piše duhovito mladinsko literaturo.
(- V knjigi Molčeče, nevidno bratstvo ste zapisali, da ste prostozidar, nasprotujete širjenju strahu…)
»Od leta 1945 so nam govorili »jutri bo bolje«, a danes temu ne verjamemo več. Obljube so lažne, politiki ustvarjajo iregularen svet, poln zank, prepadov, spodrsljajev in jam. Živimo v luknji, od koder vidimo zvezde /…/ Padamo iz luknje v luknjo, iz razočaranja v razočaranje.«
(Pesimist?)
»Sem progresiven pesimist. /…/ mislim, da bo še slabše. /…/ Nekoč sem hodil mimo knjigarn, v izložbi zagledal knjigo, vstopil sem in jo kupil. Zdaj hodim mimo knjižnih izložb, gledam naslove /…/.«
(Kdaj ste najbolje živeli?)
»V prejšnjem stoletju. Takrat sem redno izdajal knjige, pesniške zbirke, pisal filmske scenarije. /…/ Ugotavljam, da v Sloveniji in na Hrvaškem izhaja več knjig kot pred leti, a /…/ se lahko zgodi, da pisec knjigo napiše, jo sam prebere in sam prodaja. Ljudje niso več naklonjeni knjigi, ampak hitrim informacijam na TV in internetu.«
(Kakšno zadoščenje ste našli v prostozidarstvu? http://www.prostozidarstvo.si/ )
»Na ljudi gledam z drugimi očmi in jim pomagam.« Proti koncu vojne so peljali 25 otrok iz Vukovarja na počitnice. »Prostozidarji se pri dobrih dejanjih ne izpostavljajo«, ne hvalijo se po ulici s humanizmom. »Prostozidarstvo ne more spremeniti sveta, poskuša spremeniti samo človeka v poštenega člana družbe. To je izobraževanje, ki izpopolnjuje naše razumevanje bratstva. Prostozidarji ostajajo odprti za različnosti, brez želje po netenju polemik. To traja že od /…/ gradnje Salamonovega hrama. Trenutno je na svetu 5-6 milijonov prostozidarjev, kar je premalo za resne družbene spremembe. Zato so trditve o tajnih zarotah izmišljene.
(Zarote? https://sl.wikipedia.org/wiki/Teorija_zarote )
»Na svetu je več kot tri tisoč tajnih društev. Mnoga delujejo kot gangsterske skupine v velemestih, druga nastajajo na znanih univerzah po svetu npr. https://en.wikipedia.org/wiki/Skull_and_Bones na univerzi v Yalu (ZDA), tretja se zbirajo na letnih konferencah, kot npr. https://sl.wikipedia.org/wiki/Trilateralna_Komisija. Vse so znane po koncentraciji politične, gospodarske moči. https://en.wikipedia.org/wiki/Bilderberg_Group ali Novi svetovni red https://en.wikipedia.org/wiki/New_World_Order_(conspiracy_theory) se zavzemata za globalno dominacijo družbe. Spremljajo jih teorije zarote. Članstvo je izbrano, povabila tajna. V njem je največ politikov, bančnikov, magnatov, predsednikov različnih korporacij. Člani so tudi iz naših držav, iz Slovenije, Hrvaške in Srbije. Razširjen je tudi cerkveni red /…/ Opus dei« http://si.opusdei.org/sl-si/ z »okrog 88.000 izbranih katolikov.«
(- Kot scenarist ste spoznali Branka Lustiga, Miloša Formana…)
https://hr.wikipedia.org/wiki/Branko_Lustig https://en.wikipedia.org/wiki/Milo%C5%A1_Forman
Po filmu Schindlerjev seznam, ga je Branko Lustig nagovoril, da napiše scenarij o njemu, kot mladoletniku v Auschwitzu, tudi o fantih, Sonderkommande, ki so metali mrtve v peči. Dobil je honorar, poslal je scenarij Milošu Formanu, s katerim se je poznal iz 60-tih let, ko je pogosto prihajal Prago. Rekel je, da ne bo delal filma o taborišču, v katerem mu je umrla mama.
(Vaclav Havel?)
https://cs.wikipedia.org/wiki/V%C3%A1clav_Havel
»Bil je sijajen človek. Veliko sem bral češko literaturo, gledal njegove komedije, pa tudi knjige drugih disidentov, ki so bili od leta 1968 prepovedani avtorji. Najprej sem spoznal književnika Ladislava Fuksa«. V stanovanju je imel v ptičjih kletkah prepovedane knjige in dejal, da jih bo spustil ko »bo prišla svoboda.« Prek njega je prišel v stik z (Vaclavom) Havlom, ki ga je povabil domov.
»Bil je disident, ki je prišel iz zapora, in spremljali so ga na vsakem koraku.« Z njim je imel dolge in prijetne pogovore. Potem je postal (- po žametni revoluciji, ki se je pričeli z demonstracijami študentov, 1989 - ) predsednik. »Danes v politiki ni osebe s tako velikim znanjem in humanizmom. Havel se je zanimal tudi za Slovenijo, zato sem ga povezal z Milanom Kučanom. Pozneje sta postala prijatelja.« Na slovesnosti, na kateri je Kučan podelil odlikovanje Havlu, mu je na stopnicah rekel: »Brankec, a si pri´šel?«, Havel pa »Braničku, ti si tadi?«, tako da ga je nadškof Alojzij Šuštar vprašal: Kdo ste vi?«
(- https://sl.wikipedia.org/wiki/Branko_%C5%A0%C3%B6men . Glej še: http://www.mladina.si/159310/branko-s-men/ , o prekmurskem kontekstu pa:
Agata Tomažič: http://www.pogledi.si/druzba/prekmurje-knjizevna-republika .)

sLOVEnija; … Ljubljan,ca, dolga vas …

Francoski poljub sploh ne obstaja! Katja Petrovac, Nedeljski, 13.4.2016
Tako trdi Loic Martin, ki je iz Francije zaradi ljubezni prišel v Vipavo, nato v Ljubljano in vzljubil Slovenijo. Zdaj pa Francozom prodaja naše bučke. (- Mi pa o francoskem poljubu…, B.M.)
(Slovenci?)
Najprej je (na Vipavskem) je »opazil močno povezanost ljudi po vaseh, solidarnost, ki je veliko večja kot v Franciji, včasih pa lahko pol vasi sestavlja tudi ena sama družina. Ko sem se preselil v Lj., sem ugotovil, da prihajajo študenti tja le študirat, ob četrtkih pa se že vračajo domov in tako v Lj. ne ustvarijo nobenega družabnega življenja. Gre za koncept, po katerem se v domači vasi rodiš, odraščaš, tam ostaneš, mrežiš in izvajaš dejavnosti. V Franciji je drugače /…/ v Sloveniji pa tudi potem, ko si študent, ostaneš v svoji vasi.« https://www.youtube.com/watch?v=HHjfX4AUwpg
(Majhnost Ljubljane… https://www.youtube.com/watch?v=FXHuow9E1GU )
»… ki, pomeni, da v mestu dnevno lahko uživa v srečevanju prijateljev, miru, čisti in lepi naravi, varnost, solidarnosti med ljudmi in tudi hrani.« http://www.routard.com/guide/slovenie/1747/cuisine_et_boissons.htm
(Fotografiran na Mesarskem mostu http://trajekt.org/2010/07/12/mesarski-most-odprt/ pred ograjo s ključavnicami, zadaj Ljubljanica, s Plečnikovo tržnico in ozelenelo obalo s še praznimi gostinskimi vrtovi ter Tromostovjem v ozadju.)
(Povezave?)
»Iz Lj. lahko poleti domov /…/ saj so letalske zveze dober, bližina drugih držav mu omogoča, da enostavno potuje po Evropi. /…/ Da ima Slovenija alpski značaj http://www.slovenian-alps.com/si/ , mu je bilo jasno, saj je veliko potoval, in tudi, da je bila del Jugoslavije, a tamkajšnji šolski sistem temelji le na Franciji.«
(Kaj vedo Francozi o Sloveniji?)
Ko je obiskoval šolo, »se o Sloveniji sploh nismo učili. Zdaj se je najbrž kaj spremenilo, ker je Slovenija v EU. /…/ Francozi mislijo, da so vse slovenske ženske svetlolase in modrooke https://www.instagram.co/explore/tags/slovenke/?hl=hr ,
da leži Slovenija nekje blizu Latvije, Estonije ali Slovaške. Nekaj pa jih celo misli, da je manj razvita, kot je bila Srbija pred sto letu /…/«. Nekateri jo povezujejo z ruskim komunizmom, pravi.
(- Oglejte si in prisluhnite daljši in krajši reprezentaciji slavne naše zgodbovine: https://www.instagram.com/explore/tags/slovenke/?hl=hr
https://www.youtube.com/watch?v=SsK8R0Y-Ads
(Zakaj Slovenija?)
»Veliko ljudi me sprašuje, zakaj sem tu in ne v Franciji, kjer da je plača boljša in življenje tudi. Glede plače je res, toda v Franciji več zapraviš in kakovost življenja je močno odvisna od tega, kje živiš. /…/ Dve uri traja, da prevoziš Pariz, vedno obtičiš kje v zastoju in /…/ večji zaslužek še ne pomeni večje kakovosti življenja, v Sloveniji pa gledate vse skozi denar. Ljudje tu prav tako ne vedo, kaj je to nasilje /…/ kakršnega poznamo pri nas in prav zato je Slovenija tako prijetna.
https://podcrto.si/zemljevid-nasilnega-kriminala-najvec-nasilja-na-stajerskem-najmanj-na-gorenjskem/

Nepreslišano. Dnevnik, 13.4.2016
Športni filozof Milan Hosta o sovražnem govoru za www.siol.net :
»Ko na stadionu postane sprejemljivo, da se zmerjamo z rasističnimi oznakami postane to sprejemljivo tudi na ulici. /…/
Če je nam postalo sprejemljiv o »ubi žabara« https://www.youtube.com/watch?v=CITzGM9APhs ali »ubi Štajerca« https://plus.google.com/107896049659835948906/posts/47qAWE49MxW , se lahko to /…/ hitro prenese na /../ migrante, begunce /…/. Tukaj bi morali biti rigorozni. Res je, da smo del Balkana in neke drugačne kulture od recimo spektakelske ameriške navijaške kulture. Tam gre za zabavo, pri nas pa poteka identifikacija s klubom.«

Preberimo, poglejmo, prisluhnimo, pobrskajmo, premislimo

Med knjigami. pravkarizšlopravkarizšlo . Matjaž Hočevar, Šolski razgledi, 15.4.2016
Butler, E. Milton Friedman: ideje in vpliv velikega ekonomista prostega trga. Inš. Nove revije, Lj., 2015
Delo s povzročitelji nasilja : strokovne smernice in predstavitev dela, K. Aničič et all. U. T. Horvat, Društvo za nenasilno komunikacijo, Lj. 2015
Goffman, E. Predstavljanje sebe v vsakdanjem življenju. Spr.beseda M. Nastran Ule, Studia humanitatis, Lj. 2014
Grad, J. Oštir, T., Jenič, A. Redkejše vrste čmrljev v Sloveniji. Celjska Mohorjeva družba./…/
Krize in novi začetki : umetnost v Sloveniji 2005-2015. ur. T. Soban, I. Španjol; bes. Z. Badovinac, Moderna galerija, Lj., 2015
Meje razumevanja trajnostnega razvoja v slovenski politiki, civilni družbi in medijih. M. Banjac et all., ur. S. Splichal, FDV, Lj., 2005, dostopno na www.fdv.uni-lj.si/docs/
Perrot, M. Ženske ali Molčanje zgodovine. Pr. Bes., prev. T. Kramberger, D.B. Rotar, KUD Police Dubove, Lj. 2016
Plutarh. Vzporedni življenjepisi., Demetrij – Antonij. Spr. bes., prev. M. Sunčič, Alma Mater Europea, Lj. 2015.
Rojena v naročje : akademkinji prof.dr. Zinki Zorko ob 80-letnici. Ur. M. Jesenšek, FF UM, Ma., 2016
Pohl, F. Vse o sodobnem čebelarjenju. MK, Lj./…/
Stanonik, M. Tih spomin vsem žrtvam boja : diferenciacija in interferenca v slovenskem pesnjenju med drugo svetovno vojno 1941-1945. ZRC SAZU, Lj., 2016
Šurc, M. Prevarana Slovenija : domoljubje, zapisno z ničlami. Sanje, Lj., 2016
Šuster, D. Moč argumenta : neformalna logika v teoriji in praksi. Založba Aristej (nova izdaja) /…/
Tomc, G., Margan, E. Posoda minevanja : razumevanje prostora in časa v fiziki in znanostih o življenju. FDV, Lj.. 2015
Troha, G. Ujetniki svobode : slovenska dramatika in družba med l. 1943-1990. Aristje, AGRFT, Lj. 2015
Ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti v izobraževanju : politike in načini evalvacije šol v Evropi : poročilo Eurydice. MIZŠ, Lj., 2015
Varufakis, Y. Globani minotaver : Amerika, Ev. in prihodnost svetovnega gospodarstva. CZ, Lj., 2016
Viazzo, P.P. Alpske skupnosti : okolje, prebivalstvo in družbena struktura. Spr.bes. B. Baskar, Studia humanitatis, Lj., 2014
Vogrič, I. Stoletje pred prvo svetovno vojno – res čas miru? Slovenska matica, Lj. 2015
West-Burnham, J., Dave, H. Komunikacija – ključ do uspeha : sodobni pristopi k vodenju v izobraževalnih ustanovah. Rokus, Lj., 2016
Zupančič, J. Geografija Balkana in njegovega obrobja. ZZ FF, Lj., 2015

Nikola Tesla. Človek, ki je izumil 20. stoletje. Ž. Leiler, Delo, 11.4.2016
V Cankarjevem domu v Lj. so odprli razstavo o enem od največjih izumitelju v zgodovini. Rojen je bil srbskim staršem v Liki, danes Hrvaška (- Takrat je bila https://hr.wikipedia.org/wiki/Vojna_krajina pod neposredno upravo Dunaja, ne Ogrske.)
Šolal se je na evropskih znanstvenih institucijah in večino življenja deloval v ZDA. Svoje življenje (1856-1943) je popisal v knjigi Moji izumi. Odkril je vrtilno magnetno polje, konstruiral indukcijski elektromotor, transformator, razvil uporabo izmeničnega toka itd. https://sl.wikipedia.org/wiki/Nikola_Tesla
Na fotografiji V. Vogla: Obiskovalci in direktorica CD z dvema milijonoma voltov.

Strastno, usodno in tudi ne čisto tako. Igor Bratož, Dela, 12.4.2016
Budimpeštatrans je prvi roman Marjance Mihelčič, prevajalke iz madžarščine, ki je bila konec 80-tih lektorica za slovenščino na univerzi Eotvosa Loranda https://www.elte.hu/ v Budimpešti. (- Še druge madžarske univerze: https://hu.wikipedia.org/wiki/Magyarorsz%C3%A1gi_egyetemek_list%C3%A1ja. O mestu: https://sl.wikipedia.org/wiki/Budimpe%C5%A1ta https://hu.wikipedia.org/wiki/Budapest.)
»Aristokratske palače v odblesku križev in rdečih zvezd, padec železne zavese, iskanje doma /…/srednjeevropski blues z /…/ začimbami, torej z nesmiselnimi prepovedmi, ruskimi tanki, jugoslovanskimi špiclji, zalezujočimi sumljivo »anarholiberalko«, zadirčnimi malimi ljudmi in drugimi letargijo vzbujajočimi zgodovinskimi drobci /…/ stare Budimpešte, ki se je v delčkih ohranila tudi skozi rdeče obdobje zgodovine.«
M. Mihelič »opozori tudi na zamolčane in po nemarnem pozabljene podrobnosti /…/ npr. na krivično vegetiranje slovenske manjšine v Porabju, ki se je morala za svoj obstoj /…/ znajti sama, na odnos madžarskega common sense do nje«, izročilo, »izginja skupaj s starejšo generacijo«. Težko se ji zdi breme manjšine in je vedno z njenih »prireditev odšla potrta in razdvojena.«
Ocenjevalec I. Bratož na koncu pripomni, da bi knjiga potrebovala strogega urednika in da je potek ljubezenske zgodbe v romanu drugačen, kot ga obeta opisani razviharjen (zgodovinski) kontekst.
(- Oboje morda velja tudi za te Poglede… B.M.;)

Univerza, njena avtonomija, članice; UL UP; rektorji, dekani, direktorji; od akreditacije do regulacije; promocija programov, zaposljivost; pobolonjska zgaga

Komu koristi akademska svoboda in avtonomija univerz? I. Svetlik, Sobotna priloga, Delo, 9.4.2016
O pomenu, ureditvi in uresničevanju akademske svobode in avtonomije univerze, v (evropski) zgodovini in dandanašnji, piše Ivan Svetlik, rektor UL. https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/organizacija__pravilniki_in_porocila/vodstvo/rektor/2013070816104605/ Posebej piše o organizacijski, finančni, kadrovski in akademski avtonomiji ter o implementaciji omejene avtonomije pri nas.
Običajno akademska svoboda (AS) pomeni »svobodo raziskovanja, poučevanja, sporočanja in objavljanja«, brez nerazumnih zakonskih omejitev in pritiskov. AS »ni potrebna zaradi ugodnosti« učiteljev in študentov, »temveč zaradi družbene koristi. Raziskovanje in izobraževanje vodi k »napredku v znanju, znanje pa nastaja najhitreje, kadar raziskovanje ni pod pritiskom omejitev države, cerkve in drugih institucij.«
(- Tako I. Svetlik v povzetku https://www.britannica.com/topic/academic-freedom , ki pa omenja tudi svobodo študija, izbiro predmetov/subjects, oblikovanje zaključkov in izražanje mnenj študentov. Podobno je opredeljena tudi v https://de.wikipedia.org/wiki/Akademische_Freiheit, v kontinentalni (nemški, avstrijski) tradiciji. B.M.)
Avtonomijo univerz (AU) Evropsko združenje univerz opredeljuje kot možnost, da »samostojno določajo notranjo organizacijo in procese odločanja, da opravljajo z viri in /…/ odločajo o kadrovskih in akademskih zadevah. (- EUA: http://www.university-autonomy.eu/ . Glej tudi članek o univerzi, https://de.wikipedia.org/wiki/Universit%C3%A4t , ki izhaja iz tradicije, ki je bila prisotna v precejšnji meri, vsaj na ravni idej, v že skoraj 100 letih UL. Avtonomija je orodje za uresničevanje akademske svobode, oz. obramba te svobode/teh svobod, zagotovljena od države. B.M.)
AS in AU »sta se začela udejanjati hkrati z nastajanjem univerz v okviru totalitarnih organizacij, kot je cerkev, ter absolutističnih državnih ureditev. Cerkev in državna oblast sta morali priznati, da je novo znanje nujno za razvoj. /…/ Prizadevanja za več AS in AU« so (bila) »posebej močna v totalitarnih režimih.«
(- Prvi evropski univ. v Bologni je avtonomijo priznal najprej cesar Barbarossa, vključno s pravicami študentov do upravljanja, nato še papež. http://www.unibo.it/it/ateneo/chi-siamo/la-nos tra-storia . Za svoje pravice, univerzo in boljši študij so se v naslednjih stoletjih bolj ali manj uspešno borili tudi študenti. Glej: B.M. Ključ je v naših rokah, UL, 2008. Na primeru (str. 172) iz leta 1956 ugotavljam, »da so tu v času velikih političnih gibanj študenti med svoje zahteve, ki so jih naslavljali na vodstvo univerze in države, vključevali spreminjanje študijskih programov, izboljšanje soc.-ekonomskega položaja in drugačno (avtonomno upravljanje univerze.« ČRTATI RUSKI JEZIK KOT OBVEZNI PREDMET /…/ ZMANJŠATI ŠTEVILO UR MARKSIZMA /…/ ŠTIPENDIJE ZA VSE /…/ AVTONOMIJO UNIVERZE, so takrat zapisali v Temišvaru zapisali madžarski in romunski študenti. B.M.)
UL je doživela »zadnji izrazit poseg« v 70-tih letih prejšnjega stoletja, ko je oblast« (t.j. stranka na oblasti, B.M.) »na takratni FSPN ter na PF nekaterim profesorjem prepovedala predavati.« (- F. Bučar Veljko Rus, , idr., B.M.)
EUA ugotavlja v raziskavi, da se stopnja AU »razlikuje tudi v sodobnih demokratičnih ureditvah.« http://www.eua.be/Libraries/publications/University_Autonomy_in_Europe_II_-_The_Scorecard.pdf?sfvrsn=2 . Največjo AU imajo v V. Britaniji in v Estoniji, najmanjšo pa v nekaterih JVE državah ugotavlja EUA leta 2011. I Svetlik piše, da v njej UL ni sodelovala. (- Tako kot nobena univerza s prostora ex-Yu, od ex-socialističnih (še) Češka, od stih izven EU pa Švica in Turčija. B.M.)
(Kako je zdaj v Sloveniji?)
58.čl. Ustave RS: »Državne univerze in državne visoke šole so avtonomne. Način njihovega financiranja ureja zakon.« … »česar od sprejema ustave nismo doživeli«…
58.čl.: »Zagotovljena je svoboda znanstvenega in umetniškega ustvarjanja.«
Zakon o visokem šolstvu, 6.čl.: »Univerza je znanstvenoraziskovalni zavod s posebnim položajem.« »Tega /…/položaja nikjer ne opredeli.« Izenačuje jo »z vsemi drugimi visokošolskimi ustanovami /…/ z izjemo, da le univerzam nalaga opravljanje znanstvenoraziskovalnega dela.«
Zakon omejuje avtonomijo (javnih univerz) v številnih členih. Vanjo posegajo še drugi zakoni, med seboj neusklajeni, najbolj glede nadzornih organov. Glede na opredelitev (4 merila) AU v omenjeni študiji EUA, »slika ni obetavna«:
(1) Organizacijska avtonomija: Univerza sama izbira vodstvo, rektor in v veliki meri tudi dekani so izbrani na neposrednih volitvah, upravnem odboru (npr. UO UL) ima »univerza večino« (t.j. članov predstavnikov zaposlenih in študentov). Nekatere skupine, predvsem politične, »se zavzemajo za korporativni model univerze, v katerem bi država nastavljala vodstvo in imela odločilno vlogo pri upravljanju.«
Čeprav po zakonu statut univerze določa organiziranost in poslovanje, pravni položaj članic, vlogo delana ipd., »nekatere nadzorne institucije vztrajno zanikajo takšno ureditev«, vsiljujejo rešitve v nasprotju s tradicijo, npr. »vsiljujejo direktorja, za katerega zadostuje visokošolska izobrazba in ne more imeti neposrednega stika z raziskovanjem in izobraževalnim procesom.«
Univerza ne more ustanavljati pravnih oseb, podjetij, zato je »okrnjena možnost«, da bi »prenašale svoje znanje v okolje, k čemer te iste državne institucije nenehno pozivajo.«
(2) Finančna AU je »edino v pogledu ustvarjanja finančnih presežkov, ki jih doslej financerju ni bilo treba vračati«, pa še tu »že gredo v tej smeri /…/ predlogi v zakonu o javnih financah. Tako bi jih poleg administrativnih bremen »onesposobili, da bi same zalagale sredstva za izvajanje /…/ projektov /…/ zlasti iz evropskih skladov«, ki prihajajo z zaostanki. Zavezane roke ima univerza glede sposojanja denarja, pa čeprav za razvojna vlaganja.
»Univerzam je sicer dana možnost zaračunavanja šolnin in pravica do razpolaganja s premoženjem«, vendar so za šolnine (izrednih) določeni okviru kalkulacij, pri odločitvah o premoženju pa je potrebno soglasje vlade.
»Kljub ustavni določbi in odločbi Ustavnega sodišča je financiranje univerz zakonsko neurejen. Odvisno je od vsakokratne proračunske situacije, razmerja političnih sil in lobističnih pritiskov. /…/ Tako ni mogoče načrtovati in kakovost izvajati izobraževalnih ciklusov, ki so po naravi dolgoročni.«
(- Še bolj je izpostavljeno raziskovanje; tam se glavnina denarja deli na razpisih – ARRS, EU, ipd. B.M.)
Javne univerze so deprivilegirane glede sredstev, ki jih »pridobijo na trgu /…/ tudi v tekmi z zasebnimi organizacijami«, ki nimajo omejitev glede razpolaganja z njimi. To slabi prizadevanja za konkurenčnost in prenos znanja v okolje ter univerze, saj številni zaposleni ustanavljajo lastna podjetja.
(3) Kadrovska avtonomija je na prvi pogled visoka, meni avtor. Glede »zaposlovanja, odpuščanja in napredovanja akademskega in strokovnega oseb« je malo omejitev izven okvirov delovne zakonodaje. Po drugi strani je »odločanje o številu zaposlenih univerzam odvzeto in s sistemom plač v javnem sektorju je celotno osebje potisnjeno v vlogo državnih uslužbencev. V enakem položaj kot državni uradniki je akademsko osebje (profesorji, asistenti ipd.). Naloga prvih je »skrbeti za zakonsko vzpostavljen red«, izvajanje zakonov, kjer je prevelika inovativnost škodljiva, naloga »akademskega osebja pa skrbeti za ustvarjalni nered« in je odveč, če ne ustvarja novega znanja. (- Da o delu s študenti niti ne govorimo…, B.M.)
To enačenje najbolj krni AU, meni avtor in navaja primer zapovedi inšpektorjev za »podrobno beleženje delovnega časa akademskega osebja«. Omejujoče je tudi njihovo »umeščanje /…/ v plačne razrede, pri čemer dobrih ni mogoče nagraditi, slabih pa ne plačati manj.« Priča smo »vsesplošnemu zgražanju, če vrhunski znanstvenik v 10 letih zasluži toliko kot vrhunski športnik«, praviloma javni uslužbenec policije ali vojske, »v enem letu«. Tako ne bomo pritegnili vrhunskih znanstvenikov iz tujine, mladi, ko odhajajo na izpopolnjevanje, pa »velikem številu tudi tam ostajajo«.
Navedeno velja za področja javnega sektorja, kjer se pričakuje od zaposlenih ustvarjalnost, npr. kultura, umetnost, raziskovanje. Držaja s plačnim sistemom obvladuje ta področja »na račun zmanjševanja njihove ustvarjalnosti. Še več, ustvarjalnost je /…/ pogosto napačno usmerjena v iskanje obvodov /…/.«
(4) AU in AS sta bistveno okrnjeni. Še najbolj proste roke ima univerza »pri opuščanju programov, izbiri instrumentov in postopkov zagotavljanja kakovosti ter določanja števila študentov /…/. Študijski programov ne more sprejeti brez potrditve na nacionalni agenciji za kakovost www.nakvis.si ; to se bo morda spremenilo (- z novelo zakona, v 2016? B.M.)
»Gre za svobodo izbire univerze oz. (!) učitelja o tem, kaj in kako bo učil. Ta /…/ sloni na vpetosti raziskovalcev in učiteljev v mednarodno znanstveno skupnost, v kateri se s pomočjo publiciranja idr. oblik /…/ preveri vrednost znanja, ki je posredovano študentom. Taka izbira« je »verodostojnejša od tiste, ki jo izvedejo domači nadzorni organi« v našem malem prostoru.«
(- Avtor omenja le znanje, ki »je posredovano« - torej lahko le spredavano - , ne pa tudi pogojev in načinov dela in študija - »kako bo učil«. In tudi – kako bo »slušatelj« študiral, osvajal znanje, pridobival kompetence a la bologna! Tudi to je AS, s katerim igrajo dobre univerze! B.M.)
Za vpisne postopke morajo univerze dobiti soglasje. (Npr. vlade za vsakoletno število vpisnih mest, B.M.) »Na izbiro študentov za prve letnike 1. st. študija pa skoraj nimajo vpliva.« ( - Pač pa članice…, B.M.) »Prav ta vpis je odločilen za /…/ uspešen študiji.«
»Ravno tako se univerze ubadajo z velikimi omejitvami, kar zadeva jezik poučevanja.« (- O izvajanju programov tudi v angleščini je veliko javnih razprav, pobrskajte po teh Pogledih. B.M.)
Avtor glede na 4 kazalnike AU sklene, »da univerze pri nas /…/ delujejo v razmerah zelo omejene avtonomije.« Zato so manj konkurenčna z drugimi, bolj avtonomnimi v tujini.
Še bolj kritično je pri implementaciji (uporabi) omenjenih - med seboj neusklajenih - predpisov, »ki je v rokah nadzornih organov. Prihaja do »arbitrarne razlage in uporabe«, »skozi leta vzpostavljena praks« je nenadoma označena za nezakoniti. To poleg omejevanja avtonomije zmanjšuje tudi pravna varnost univerz in na njih zaposlenih ljudi.« (- Da o študentkah niti ne govorimo…, B.M.)
Glavni problem je, da so nadzorni organi, tudi evropski, osredotočeni na »prava« sredstva, »ne pa na uresničevanje poslanstva in ciljev univerz, /…/ nikogar (?) ne zanimajo odkritja, ki nastajajo na univerzi« koliko in kje objavljajo raziskovalci, koliko študentov diplomira in kako dobro znanje dobijo, /…/ nagrad osvojijo, /…/ koliko in katere razvojne probleme so raziskovalci in študenti pomagali rešiti /…/ in koliko novih podjetij in delovnih mest so ustvarili.«
Ob neizmernem interesu za to, kdaj zaposleni prihajajo na delo, koliko časa« (delajo), »ali prejemajo /…/ dodatke, /…/ ali bi se morda že morali upokojiti«, ipd.
Avtor meni, »da naše univerze za javni denar /…/ dosegajo zelo dobre rezultate« v primerjavi z univerzami v soseščini.«
Najhuje je, meni, če si nadzorni organi predstavljajo, da so univerzam nadrejeni, kar spominja »na totalitarno ureditev, v kateri je bila na vrhu partija (KP/ZKJ/ZKS), ki je obvladovala državo, ta pa druge podsisteme.«
(- Za UL se spomnim, da je je bil vpliv ZKS, v 60-, 70-tih letih tudi neposreden, npr. preko osnovnih (OO ZKS) in univerzitetne organizacije (UK UKS), pa tudi po neformalnih kanalih in kadrovskih linijah. Zdaj je vpliv posameznih strank in funkcionarjev najbrž manjši… B.M.)
Avtor, strokovnjak za sociologijo dela, človeških virov in socialne politike, tudi z ministrskimi izkušnjami na teh področjih, http://www.mladina.si/50541/ivan-svetlik-minister-za-delo-druzino-in-socialne-zadeve/ , poudarja, da so v demokraciji »posamezni družbeni podsistemi medsebojno prirejeni in ne podrejeni drug drugemu.« Gre za to, »da vsak izpolnjuje svoje poslanstvo.« /…/
Visoko profesionalne javne organizacije, »kjer se od zaposlenih pričakuje ustvarjalno delo, se /…/ dogovarjajo z ustanovitelji oz. lastniki, vodstva pa z zaposlenimi o ciljih, ki naj jih dosežejo.« Izbira sredstev in poti od ciljev pa je »v rokah organizacij samih in zaposlenih v njih.« (- Na univerzah pa še študirajočih…, B.M.)
Vsiljevanje sredstev »od zunaj zmanjšuje ustvarjalnost in učinkovitost /…/ predvsem pa /…/ njihovo odgovornost.«
Na koncu avtor zapiše, da morata AU in AS uravnoteženi z odgovornostjo (univerze).
»Pomanjkanje /…/ etičnih meril ter pravil in mehanizmov za uravnoteženje razmerij med članicami, med akademskim in strokovnim osebjem ter študenti, kar zadeva raziskovanje, izobraževanje, nagrajevanje, napredovanje, odnose z okoljem ipd.« ( - sem sodi še akademska kultura, kultura kakovosti in še kaj, B.M.) »lahko vodo v /…/ ekcesna dejanja.«
Aferi s honorarji in dodatki to potrjujeta. Nekateri razumejo AS kot skrb »zgolj individualne koristi, ne pa za koristi študentov, fakultet in univerze v celoti. To sproža pobude za posege v avtonomijo univerze od zunaj.« Stopnjevanje zunanjega nadzora še »zmanjša odgovornost in univerzo oddaljuje od njenega temeljnega poslanstva. Zato mora odgovore na nerešena vprašanja /…/ poiskati sama in jih tudi išče. /…/.« (- Hic Rhodos, hic salta! B.M.)

Kot matematik sem vedno del rešitve. Delo, 3. aprila. L. Čok, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 9.42016
Na intervju (3.4.2016) z Draganom Marušičem, rektorjem UP, ki je govoril tudi o problemih med FM in prvo rektorico UP, se odziva bralka Lucija Čok iz Kopra.
Piše, da so trditve D. Marušiča zamegljene in »delno izkrivljene resnice«. Za katere probleme gre?
»Postavili smo univerzo veliko podporo javnosti, gospodarstva in politike, le 9 zaposlenih na rektoratu z vodstvi ustanovitvenih članic je pripravilo vse materialne in pravne podlage za začetek delovanja UP, pridobili smo javna sredstva in občinske terene za gradnjo infrastrukture univ., zgradili smo fakultete (FH, FZ, FT) restavrirali kulturni spomenik za knjižnico in rektorat ter investirali v izboljšanje pogojev vsaj treh članic /…/ Preoblikovali smo 2 visoki šoli v fakulteti in ustanovili novo UP FAMNIT.« Postavitev univerze »so spremljali finančni problemi, ki smo jih tudi reševali. Kaj od tega zdaj rešuje rektor ne vem.«
Problem neveljavnih diplom (FM) ima drugačno (sodno) zgodovino. Rektorju je poslala dokumentacijo, ki dokazuje »vztrajno odpravljanje nezakonitosti s strani vodstva univ. in temu nezakonito upiranje FM.«
Ob ustanovitvi univ. je prostovoljno pristopila UP tedanja Visoka šola za management (VŠM), ki je želeča, »da se ohrani kot samostojna pravna oseba«, rektorat pa se je ves čas prizadeval, da se njen status uskladi z Odlokom o ustanovitvi UP. Sledile so tožbe VŠM, na univ. pa obravnave nezakonitega in samovoljnega delovanja /…/ tedanjega dekana dr. Egona Žižmonda in tedanje direktorice dr. Nade Trunk Širca v vseh telesih univ.« Predvsem vztrajanje pri nekdanjem statusu in »odklanjanje vključitve VŠM v skupno informacijsko mrežo«, t.j zakrivanje evidenc o vpisu študentov. O tem pričajo zapisniki senata UP.
Vztrajnost pri samovolji se je »izkazala ob aferi /…/ s študijem majorjev« SV. Zanj je pogodbe, brez vednosti senata UP, podpisala direktorica. Komisija PKP je prepoznala »elemente korupcije, zato je rektorica (L. Čok) začela postopek o odvzemu pooblastil (N. Trunk). »Z ureditvijo dokončnega pravnega statusa članic so se zadeve umirile.«
»Vmes je brez vednosti senata UP, Sveta za visoko šolstvo (SVŠ) in resornega ministrstva, le s sklepi senata članice (VŠM), tekel postopek za vpis, ki je pripeljal do afere z diplomanti.« V št. L. 2005/06 do 2007/08 je »članica prekoračila število vpisnih mest, neposredno vpisovala študente v absolventski staž, spreminjala vpisne pogoje brez obravnave na senatu UP in SVŠ. Šlo je za prikrit vpis študentov mimo veljavne zakonodaje.« To je najprej ugotovila komisija UP, nato sodišče, ki je »dekana in direktorico VŠM tudi obsodilo na pogojno kazen.« Na UP je ostal madež.
»Soglašam z rektorjem, da si je težko predstavljati nezakonitosti, če jih pometamo pod preprogo. Toda, ko pridejo na dan, jim moramo dati pravo ime in imenovati pravega krivca, pa čeprav je naš /…/ podpornik in si zamere ne želimo.«
»Kako na UP /…/ preprečiti krčenje programskih vsebin, kako preprečiti zavajajoče informacije o zaposljivosti diplomantov v dobro trenutnih učinkov?
Najmanj kar bi lahko storil /…/ rektor je, da bi prave krivce javno izpostavil in tako prekinil podobne prakse!
»Rokohitreci pri reševanju trenutnih stisk univerze (UP?) na dolgi rok ogrožajo kakovost visokošolskega sistema, rušijo ugled univerze (UP?) in /…/ ne opravljajo poslanstva, ki so ga prejeli z javnim pooblastilom države.«

Študij za dušo. S. Merljak, Delo, 8.2016
Je res vsak od 967 študijskih programov vreden javnega denarja? Tako (se) sprašuje Sonja Merljak in opiše primer študija biopsihologije na UP.
»Lahko, da je študijski program dober in da izobražuje odlične kadre«, /…/ da je inovativen, vznemirljiv in privlačen, /…/ da ga potrebujemo . …/ Interdisciplinarnost je bila hit že pred bolonjo /…/«.
( T.j. reformo evropskega visokega šolstva. O prvih rezultatih tega poskusa glej npr. mnenje Darje Kocbek in Jelene Štrbac, leta 2009: http://www.mladina.si/47629/bolonjska-reforma-kot-eksperiment/ . B.M.)
»A še tako dober program zahteva tudi«, da »tisti, ki so ga pripravili, /…/ odobrili, /…/ ki ga izvajajo in /…/ plačujejo« povedo, kako »bodo bodočim diplomantom omogočili, da se zaposlijo«.
Študenti biopsihologije (FAMNIT UP, pravzaprav diplomanti) se ne morejo zaposliti »na področju med psihologijo, medicino in socialnim varstvom /…/ ker njihovega poklica ni. Pravzaprav je v registru poklicev, a država, ki regulira področja (pomembnejših) poklicev, dela za biopsihologa npr. v socialnem varstvu, še ne vidi.
»Kdo je torej odgovoren, da taista država porabi pol milijona evrov za študij« (- dobi jih UP…), »ki ne vedi do službe? /…/ Tu so še subvencije za kosila in bivanje, štipendije, zdravstvena zavarovanja.«
In med inovativnimi, negotovimi študiji so še »aplikativna kineziologija in promocija zdravja«, zanimiva, potrebna, »poklica prihodnosti«. Še za učitelje ni denarja!
Uspelo je »samo inkluzivnim pedagogom, ki so stroko znali uveljaviti, da v šolah dodatno strokovno pomoč /…/ izvaja samo tisti učitelj, ki je končal /…/ program, ki stane okoli 2000 evrov na leto. (- Najbrž na enega bodočega učitelja, B.M.)
«Prav je, da imajo mladi možnost izbirati študij po srcu«, a »tudi, da potem prevzamejo odgovornost za svojo odločitev. Vsak diplomant filozofije ne bo Slavoj Žižek, morda nit ne bo filozof, piše S. Merljak. »Služb danes ne zagotavljajo tudi številni drugi študiji. /…/ Snovalci študijskega programa so jim obljubljali študij prihodnosti«, zdaj pa 200 študentov biopsihologije (UP) »ne ve, kaj bo z njimi. Nič čudnega, da na informativne dneve začenjajo hoditi starši.«
»Število /…/ programov se je povečalo na 947.«
(- Tudi to je eden od rezultatov naše variante bolonjskega poskusa, nikakor ne načrtovan s strani njegovih pobudnikov! Oni so želeli »nasloviti« (globalne) probleme z »harmonizacijo« programov znotraj visokošolskega prostora v Evropi! Pa še več dobrih namenov so imeli; zdaj pa razlag, kritik, novih idej… Prisluhnite, kaj je o takratnem (domačem, evropskem, svetovnem) kontekstu visokega šolstva predaval Pavle Zgaga http://ceps.pef.uni-lj.si leta 2013: https://www.youtube.com/watch?v=rFKONrEHrpA . In kako je povzel Darko Štrajn pisanje poznavalcev o Zeitgeistu in o obetih visokega šolstva v krasnemu novemu svetu: http://www.pedocs.de/volltexte/2015/11029/pdf/cepsj_2013_4_Strajn_Rezension_Zgaga_et_al_The_globalisation_challange.pdf . B.M.)
Univerzi na Primorskem (UP, t.j. rektorju) se obeta še ena tožba, piše S. Merljak.
(- Zaradi študijskega programa biopsihologije, z nezaposljivimi diplomanti? B.M.).
»Kdo bo odgovarjal za takšno razmetavanje javnega denarja? Univerza? Nakvis? Ministrstvo?«
Zaradi neakreditiranih programov (VŠM/FM, »absolventi« ?) je UP že izgubila eno tožbo.

Od talenta do rezidenta; umetniške akademije, ALUO UL

Nina Čelhar slikarka. Petra Grafenauer, Mladina, .4.2016
Dobitnica nagrade za študente SV Evrope Essl Art Award CEE ni iz umetniške družine, a že v 1. razredu se je odločila slikarstvo. V OŠ v Pivki je imela vse popoldneve krožke in dejavnosti, a šele na umetniški gimnaziji v Novi Gorici je lahko počela, kar jo je veselilo. Slikala je. V šolskem ateljeju v Kromberku.
Potem se je vpisala na ALUO UL. A samostojnega študija ilustracije še ni bilo, na vizualnih komunikacijah pa je bilo kandidatov preveč, tako je izbrala slikarstvo.
»Že pred sprejemnimi izpiti je obiskovala slikarske tečaje /…/ vendar je bilo v začetku študija težko. /…/ Njena generacija je prva občutila breme in bedo bolonjske reforme, zaradi katere se je na slikarski odd. Akademije vpisalo kar 30 slušateljev.«
(- So se učili slikanja s poslušanjem? Bologna? So tam določili število vpisnih mest? B.M.)
»To je močno ogrozilo ustaljeni način dela. Študentski ateljeji, ki so doslej ponujalo prostor trem ali štirim ustvarjalcem, so bili zdaj nabito polni. V njih se je drenjalo tudi po 13 umetnikov. /…/ Prvi letnik, ki je temeljil /…/ na upodabljanju figure, ji ni ustrezal /…/. A danes ve, kako pomembno podlago ji je dal takrat dril. Je bilo pa vsako študijsko leto prijetnejše in /…/ niso zamudili nobene razstave, sicer pa so se družili v ateljejih ob slikanju, pogovorih in poslušanju glasbe.
V 4. letniku sta se, verjetno zaradi številčnosti razreda, začela kazati tekmovalnost in rivalstvo: »Nihče pač ne potrebuje 30 slikarjev«, ugotavlja, »pravzaprav nihče ne potrebuje slikarjev. Slikaš preprosto zato, ker je to tvoja notranja nuja.«
http://www.mgml.si/bezigrajska-galerija-1/arhiv-razstav-483/nina-celhar-stanja-obcutljivosti/
Toda kar naenkrat je hobi postal poklic: »Zoprno je, da stvar, ki si jo /…/ delal iz veselja, kar naenkrat postane služba, da so tu neka pričakovanja in kvote, ki jih je treba izpolniti, da preživiš.«, pravi.
Sistem umetnosti pri nas ne navdaja z upanjem. Sploh ne umetnikov na začetku kariere. Trga umetnin skorajda ni, možnosti za preboj malo, ves čas se je treba boriti za vidnost in preživetje.
Tudi zato je študij nadaljevala v nemškem Leipzigu. Soočenje s tujino je bilo težko. Klet bloka je bila porisana s kljukastimi križi. Ni ji bilo lahko priznati, da je Slovenka.
»Ko je sredi študijskega leta izgubila še pravico do uporabe ateljeja, je /…/ v stanovanju /…/ slikala, popolnoma neodvisna od kraj, kjer je bila. Leipzig je bila neprecenljiva izkušnja. Prebroditi staji pomagala slovenska slikarja Mitja Ficko in Suzana Brborović, ki sta bila tudi v tem vzhodnonemškem mestu.
Po vrnitvi so se upi razblinili. »Njen dan sta zdaj ona in plato. Da prihrani, slika kar v sobi, kjer živi. /…/ Napačna poteza lahko povzroči, da slike ni mogoče dokončati.«
O prihodnosti je premislila in »po izteku študijske štipendije bo /…/ pripravljena prijeti za katerokoli delo.« Poskusila bo »znova v tujino, po študijsko izkušnjo ali vsaj na daljšo umetniško rezidenco.«
(- Primer take pomoči umetnikom: http://wiki.ljudmila.org/Umetni%C5%A1ka_rezidenca . B.M.)

Šolnine za ponavljalce, varčevanje, mednarodno pravo in zakon

Minister Mramor bi udaril po ponavljalcih. R Ivelja, Dnevnik, 5.4.2016
Nacionalnega reformnega programa 17.3.2016 - namenjen predvsem Bruslju, povzema večinsko mnenje Ranka Ivelja - predvideva tudi ukrepe za hitrejše zaključevanje študija. Vendar pa osnutek novele visokošolskega zakona takih ukrepov ne predvideva. R. Ivelja meni, da bi predlog razjezil študente in sindikate ter prizadel študente iz nižjih slojev, ki pogosteje ponavljajo.
Finančno ministrstvo, pod vodstvom Dušana Mramorja (- profesorja in nekdanjega dekan EF ter predsednika UO UL), je v razpravi o noveli poslalo šolskemu ministrstvu (MIZŠ) pripombe in predlagalo, da se »omeji redni študij, /…/ tako, da se v primeru ponavljanja oz. podaljševanja absolventskega staža zaračunajo oz. uvedejo šolnine, kot so določene za redni študij.« Tako bi spodbudili študente, da hitreje diplomirajo. Pod predlogom je podpisana (takratna) državna sekretarka Mateja Vraničar Erman. Objavljen je bil na http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_visoko_solstvo/sektor_za_visoko_solstvo/novela_zakona_o_visokem_solstvu/
Na MIZŠ pravijo, da predloga niso obravnavali v delovni skupini za pripravo novele.
Stojan Sorčan, direktorat za visoko šolstvo MIZŠ: »Posedanji zakonodaji lahko študent le enkrat ponavlja letnik in le enkrat vpiše absolventski staž, in sicer po končani prvi stopnji. Mislim, da ta omejitev zadošča. O še bolj rigoroznih omejitvah doslej nismo še nikoli niti razpravljali.«
Goran Kovačič, Visokošolski sindikat Slovenije pravi, da bi ta ukrep z tržnimi šolninami prizadel tiste, ki »šele v prvem letniku spoznajo, da se niso prav odločili« in tiste, »ki jim ne bi uspelo narediti letnika«. Kot sociolog predvideva, da se del populacije ne bi odločil za študij, zlasti »dijaki iz delavskih družin«.
Ukrep bi vplival na kakovost študija, meni G. Kovačič: »Profesorji smo septembra že zdaj pod pritiskom študentov, naj jih ne vržemo na izpitu, ker da bodo izgubili štipendijo, starši so brezposelni itd.« Z visokimi šolninami za te študente »bi se ti pritiski še okrepili. Kot profesor lahko v tem primeru znižaš kriterije ali živiš z občutkom, da si kriv za študentovo hudo stisko…«.

V drugo gre rado. Visoko šolstvo. Š. Kunej, Mladina, 8.4.2016
Z zaostrovanjem varčevalnih ukrepov v visokem šolstvu kršimo mednarodno pravo, meni Špela Kunej v komentarju k članku v Dnevniku (5.4.2016) o predlogu za zaračunavanje šolnine ponavljalcem in ponovnim absolventom.
V letih varčevanja država postaja vse manj socialna; izgovarjamo se na diktat iz Bruslja. Vlada se želi, meni Š. Kunej, znebiti obveznosti, ki jih nalaga mednarodni pakt (pod okriljem OZN) o socialnih in kulturnih pravicah. Slovenija kot podpisnica je dolžna uresničevati pravico (ljudi) zdravja (12.čl.) ali izobraževanja (13. in 14. čl.) in to progresivno (2.čl.). Morebitno zmanjševanje pravic mora biti utemeljeno in ne preveč odvisno od finančne sposobnosti. Poseben odbor, ki spremlja uresničevanje je npr. »že kritiziral države, ki so preveč sredstev namenile oborožitvi«, v škodo javnih sredstev za uresničevanje pravic, npr. do izobraževanja.
Tak regresivni ukrep bi bil tudi uresničitev Mramorjevega predloga za povečevanje neenakosti pri dostopu do študija. Odbor bi s lahko na to opozoril v poročilu, ki ga pripravi vsake 4 leta. Podobno, kot to storil leta 2006 ob večanju števila pogodb za določen čas in le 2014, ko je izrazil zaskrbljenost, da so, »varčevalni ukrepi, ki jih je sprejela država /…/ npr. Zakon o fiskalnem ravnotežju, negativno vplivali na uresničitev in uživanje /…/ pravic« in »nad sprejemanjem varčevalnih ukrepov, ki so usmerjeni zgolj v rezanje izdatkov« brez premisleka »o škodljivih učinkih /…/ na uživanjem pravic iz pakta.« (Tako odbor, prev. Š.K.)
Ob taki – brezzobi kritiki odbora – meni avtorica, da »vlada, ki verjame v pravno državo, pravo spoštuje, ker se mu je zavezala in ker vidi v njem izraz dobrega, in ne le, ker bi jo kdo po prstih.«
(- Tudi pakt, katerega besedilo objavlja – v prevodu - na svoji spletni strani http://www.mzz.gov.si/fileadmin/pageuploads/Zunanja_politika/Mednarodni_pakt_o_ekonomskih__socialnih_in_kulturnih_pravicah.pdf . V 13. čl. 2.c. določa dostopnost in postopno brezplačnost visokega izobraževanja… O pravicah delavcev in sindikatih glej 7. in 8.člen. B.M.)

Udari po revnih. Univerza. R. Ivelja, Dnevnik, 6.4.2016
O enem od predlogu za učinkovitejši študij k osnutku novele visokošolskega zakona piše Ranka Ivelja:
»Če bi študenti vedeli, da jih bo ponavljanje letnika ali absolventa udarilo po žepu, bi se potrudili in doštudirali v roku, je prepričanje, ki tiči za predlogom finančnega ministrstva /…/.«
Minister (Mramor) »je spet udaril mimo.« »Kot človek iz privilegirane elite« ne razume družbenih razmerij in ne zanima ga »razdiralni vpliv ukrepa na /…/ enake možnosti dostopa do terciarne izobrazbe.
»Vrsta domačih (?) in tujih raziskav kaže, da so meje med socialnimi sloji/…/ (pre)malo prehodne. Če se v Sloveniji rodiš kot revež, je verjetnost, da boš revež umrl, precej večja kot v razvitih državah. /…/ Mednarodna raziskava znanja PISA 2012 je npr. pokazala, da so med slovenskimi 15-letniki zelo velike razlike v pismenosti, kar kaže, da OŠ ne uspe dovolj zmanjšati razlik zaradi socialnega statusa.« Najvišjo raven pismenosti doseže 8% 15-letnikov, »povečini iz bolje stoječih družin.« Podobno kažejo nacionalna preverjanja znanja (NPZ) v OŠ. »Velike razlike po regijah pa je /…/ mogoče razložiti le s socialnimi dejavniki, med katerimi so ključni izobrazba, poklic in prejemki staršev.«
Meje med sloji, revščina, naraščajo zaradi krize, med 2009-2013 pri nas najhitreje v Evropi. T. i. kultura revščine otežuje socialni preboj bistrim. »Ko se ti /…/ prebijejo na univerzo – pogosto morajo delati, da bi sploh lahko študirali – pa bi jih minister /…/ udaril že zaradi enega /…/ ponavljanja letnika.«
»V visokem šolstvu je bilo v zadnjem desetletju sprejetih kar nekaj ukrepov za večjo odgovornost študentov. Izpitov ni mogoče več delati v nedogled. Četrto opravljanje izpitov na UL stane že 180 evrov. S pomočjo /…/ e-evidence /…/ je ministrstvo močno omejilo fiktivne vpise, absolventski staž je le eden… »/…/
»Mramor /…/ ni prvi minister, ki bi rad v dobro javnih financ naredil študij učinkovitejši /…/. Tudi minister Golobič je v nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 razmišljal o »kulturi kakovosti in kulturi odgovornosti« in v tem okviru o vračanju šolnin za tiste /…/, ki študija (2. in 3. stopnje) ne bi dokončali. A predvidel je tudi večji delež BDP za študijsko dejavnost, na 2% v 2020. Novela ZVŠ obljublja le 1%, pa še to je želja, saj je »Mramor s prehodnimi določbami poskrbel, da se bo to lahko uresničilo le v pogojih rasti BDP in nizke inflacije.«

Partizani, gardisti, SLO in DS; psociopati, pravnimunolog; desna političakra; kakovost vis.šolstva

Silvester Turk, prvi častnik Titove garde. »Slovencev v enoti za likvidacijo domobrancev ni bilo.«
J. Čurin, Nedeljski, 6.4.2016
Pred skoraj 90 letih se je na Drganjih selih rodil Silvester Turk, p.d. Silvo, piše Jože Čurin.
»Že desetletja uživa v zasluženem pokoju polkovnika in nekdanjega izrednega profesorja na ljubljanski univerzi. /…/ Ni ga sram povedati, da je dolga leta služboval v nekdanji jugoslovanski armadi (JLA), da je bil prvi častnik Titove garde /…/«.
Predajal je raporte ob obiskih državnikov, kot so bili Naser, Nehru, Sukarno, Ulbricht idr., najprej pa grškemu kralju Konstantinu. Pove, da mu kljub sedemletnemu službovanju v Beogradu na generalskem položaju niso -polkovniku - tedanji nadrejeni, posebej zvezni sekretar za obrambo Branko Mamula, hoteli dati čina generala.
(Zakaj?)
Na neki vaji planinske enote v (na) Bohinjski Beli (- pri Bledo, tam sem bil 1973/1974.B.M.) je vojakom, večinoma slovenskim fantom, poveljeval v slovenščini. Po Titovi smrti je po nalogu generala Tavčarja analiziral, zakaj se ni izvajal Titov predlog, da 40% fantov služi vojsko (JLA) v svoji republiki, v planinski enoti pa celo 90%. Predstavil jo je na generalštabu, a so ga razglasili za nacionalista. Zato je izstopil iz vojske in se upokojil.
Med službovanjem je spoznal kar nekaj vplivnih ljudi. Leta 1990 je v Beogradu spet srečal Sima Dubajića, komandanta bataljona za likvidacijo domobrancev v Kočevskem rogu (med 25.5. in 5.6.1945). V tej enoti, ki jih je likvidirala približno 3000 (po nekaterih podatkih celo 30.000), Slovencev ni bilo, mu je povedal. O tem je S. Dubajić pisal v avtobiografiji: Življenje, greh in kesanje (2006).
(Partizan…)
»S ponosom tudi pove, kako je bil leta 1972 s svojo družino sprejet pri Titu, ki je bil takrat /…/ v Sloveniji, in da je bil borec Gubčeve brigade.«
(- Ni pa povedal, da je bil v začetku 70-let na rektoratu UL odgovoren za predmet »SLO in DS« (»predvojaška«), ki so ga imeli vsi študenti UL v 1. letniku in ga je predaval med drugimi tudi S. Turk. Ukinjen je bil po odločitvi Predsedstva RS 18.6.1990, na UL decembra 1990. Glej B.M. Ključ je v naših rokah, str.328. Enako imenovan študij na FSPN se je kasneje razvil v program Obramboslovje, FDV UL.
Prav tako v tem intervjuju ni povedal, da je leta 1991 izvežbal častno četo Teritorialne obrambe, ki je pod vodstvom Toneta Krkoviča nastopila na svečanosti razglasitve Republike Slovenije, 26.6.1991.
- Na fotografiji z dvignjeno sabljo ob Titu, ki pregleduje častni postroj, leta 1965. Na drugi nosi odlikovanja Edvarda Kardelja na njegovem pogrebu l. 1979. B.M.)
(Je bil NOB prevara?)
»… absurd«, jezno pove S. Turk. »Prevarani so bili vsi tisti mladi /…/ ki jih je kolaboracija v imenu boga in Cerkve zvabila v svoje vrste.« Njihovi voditelji so »zbežali v tujino na varno« in jih prepustili usodi. Kolaboracija je bila »sramotno dejanje, ki je ni mogoče z ničemur opravičiti« In navsezadnje, sovraštvo ni nikoli pripomoglo k pomiritvi. Tega bi se morali zavedati prav zdaj, ko je nestrpnosti vse več.«

Nepreslišano. (siol.net), Dnevnik, 6.2016
Pravnik, filozof in publicist Boštjan M. Zupančič o socio-psiho-patih in obrambi države pred njimi:
»V socializmu je bilo /…/ toliko sociopatov in psihopatov, kolikor jih je bilo nekaj let pozneje v kapitalizmu.« Razlika je (bila) »v tem, da je v telesu države zatajil imunski sistem. SDK, policija,« (milica/SDV) »tožilstvo in kazenska sodišča so v socializmu imela možnost v kali zatret vsak poskus grabeža /…/. Ker se grabež ni dogajal, bo bili vsi ti državni organi /…/ razvajeni. Niso se bili vajeni ostro odzvati, a sociopati so /…/ takoj izkoristili priložnost /…/«.
»Zaradi začetne inercije državnega imunskega sistema« (po 1991) » se je goljufija razpasla kot virus aidsa in malo je manjkalo, da bi državno telo podleglo – medtem ko so nekateri »zaslužni profesorji še naprej kvasili o človekovih pravicah in dokaznem bremenu. Po njihovo ne bi bilo dopustno niti, da bi pri takih zadevah /…/ tisti, ki so osumljeni, morali dokazovati izvor svojega premoženja.«
(- O obrnjenem dokaznem bremenu: www.dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=43022, o nasprotnih mnenjih dveh profesorjev in še par pravnikov: http://www.mladina.si/53078/dokazi-da-si-nedolzen/ B.M.)

»Ljudem je treba dati upanj, ne pa strahov.« M. Roglič, Dnevnik, 7.4.2016
Predsednici stranke http://nsi.si/ Ljudmili Novak https://sl.wikipedia.org/wiki/Ljudmila_Novak so na shodu z naslovom V obrambo Slovenije žvižgali. V pogovoru z Meto Roglič pravi, da je povedala to, kar misli: »Da mora biti desnica bolj demokratična in da mora biti boljša od levice.« Želi biti »na tisti politični strani, ki se zavzema za dobre stvari«.
(Kje nam manjka demokratičnosti?)
»V Sloveniji se ne znamo normalno pogovarjati, večina strank se ne odloča na osnovi argumentov, temveč /…/ ideologije.«
(Napadli so vas v stranki SDS…)
Presenetilo jo je, da so ji »žvižgali prav takrat, ko sem govorila o več demokracije«. https://www.youtube.com/watch?v=9W9Oeg_Z3J8
»Veliko mi je pomenilo, ko mi je akademik Janko Kos po koncu govora čestital /…/:«Nekateri pa vam nismo žvižgali, temveč smo vam zelo prikimavali.«
(Zakaj tam ni bilo drugih poslancev NSI?)
L. Novak pravi, da so nasprotovali že naslovu shoda in da se v stranki zavzemajo, »da bi bile v Sloveniji normalne razmere za življenje.« Predlagali so ukinitev davčnih blagajn za najranljivejše podjetnike in gasilce, zdravstveno reformo…, a vlada ni prisluhnila.
»Predvsem pa smo menili, da migrantska kriza trenutno ni največji problem Slovenije. Ljudem je tba dati upanje, ne pa strahov.«
(Je bil umirjen nastop priložnost za krepitev stranke?)
Na začetku govora je dejala, da bo govorila »tudi kot mama in ženska. Tudi v osebnem življenju se zavzemam za sodelovanje. /…/ žaljivi konflikti ne vodijo naprej, temveč nas razdirajo.«
(Tviti http://val202.rtvslo.si/tvitnai/ članov SDS?)
»Vsak ima pravico izražati svoje mnenje, mislim pa, da bi morali politiki govoriti dostojno. Tudi v zapisih na družbenih omrežjih ne bi smeli biti žaljivi.«
(Ključni problem Slovenije – medijska prostitucija?)
NSi si ne želi podrejati podjetij ali medijev, ampak /…/ ustvariti pogoje za normalno življenje. Ključni problem /…/je, da Cerarjeva vlada ne išče rešitev za gospodarstvo, ki bi prinesle več zaposlenih, manj bega mladih v tujino, več možnosti za ustvarjanje družine. Predlagali smo /…/ tudi razbremenitev plač /…«. Država je »premalo uspešna pri odkrivanju korupcije«. Tretji problem je »nastavljanje starih in škodljivih kadrov.«
(Na shodu ste omenili državljansko vojno! Kakšno, zakaj?)
»Ne smemo dovoliti, da bi se konflikt med desnico in levico zaostroval. /…/ vedno znova pa prihaja do nepotrebnih zaostrovanj. Tudi v svetu je veliko napetosti in rožljanja z orožjem /…/ Zato sta strpnost in iskanje rešitev za normalnost še toliko pomembnejša.«
(- Kot poslanka v Evropskem parlamentu je bila leta 2006 L. Novak poročevalka pri sprejemanju dokumenta EP in Sveta (EU) o nadaljnjem evropskem sodelovanju pri zagotavljanju kakovosti visokega šolstva, ki je izpostavil pomen skrbi za kakovost znotraj institucij in zunanje evalvacije s strani agencij za kakovost visokega šolstva ter njihovo povezovanje v evropskem okviru. http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=celex:32006H0143
Glej tudi njen uvod (2005) http://www.europarl.europa.eu/sides/getDoc.do?pubRef=-//EP//TEXT+CRE+20051012+ITEMS+DOC+XML+V0//EN&language=EN#creitem18 in osnovni dokument Sveta (ministrov članic EU) iz leta 1989 http://eur-lex.europa.eu/summary/SL/URISERV:c11038 B.M.)

Marx&Elvis, Kekec idr. klasiki…; vpis, matrika; Trojanska kremšnita; sLOLvenski jezik; OŠ, učni načrt

Kremšnita na naslovnici Darwinove knjige. F. Kek, Nedeljski, 6.4.2016
Komik, reper, prevajalec, pisatelj Boštjan Gorenc – Pižama govori o svojem šolanju, življenju in delu, pa o literaturi. »Prijazen fant, katerega leta (39) polzijo v čas, ko ga bodo /…/ poimenovali »fejst možakar«, piše Franci Kek.
Tistega leta – »nesreča nikoli ne pride sama« - je bila na TV prva Vojna zvezd, skupina Cash je izdala prvo ploščo in so »umrli Elvis Presley, Marc Bolan in Gruncho Marx« ter izumrle črne koze, bolezen.
(Kdaj boste starše razveselili z diplomo?)
»Končal sem OŠ, tudi srednjo /…/. Po gimnaziji (- vmes se je »prešolal na mednarodno maturo«) sem vpisal angleščino in novinarstvo.«
(- Na FF in FSPN, takrat se je na UL še dalo.
Še jezikovna posebnost: »sem vpisal«. Pogosteje se uporablja »sem se vpisal na«, a glej naprej: »sem se prepisal na«. Pravzaprav bi bilo prav »so me vpisali«, v evidenco/razvid študentov. Ali pa, sodobneje: »sem vtipkal«, »sem se pretipkal«…
Nekdaj so študente vpisovali v knjigo latinsko imenovano matrika. https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/2013091310260754/. V dobi, ko so računalnikarji +- uredili evidenco študentov, tudi fiktivnih, v e-obliki - to je skoraj težje, kot spremeniti študijski program ali preseliti pokopališče - in se s kemiki preselili končno na Večno https://www.fri.uni-lj.si pot, so skoraj vso pomensko polje matrice zasedli matematiki, glej npr. http://studentski.net/gradiva/upr/fmn/ma1/vektorji-in-matrike.html , pa tudi http://matrika.fmf.uni-lj.si/; ta vpliv je očiten tudi: https://www.pef.uni-lj.si/424.html ; prvotni pomen se drži le še v knjigah o (slovenskih) študentih na Dunaju, v Gradcu, v Pragi… B.M.)
(Študij na dveh fakultetah hkrati?)
»Tretji dan študija sem se prepisal na samostojno angleščino (FF UL), ker sem ugotovil, da bo tako /…/ več književnosti in še petki bodo prosti.«
(In?)
»Bil sem priden vse do absolventa, potem pa me je premamila nujnost plačevanja položnic.«
(Delo?)
»V to, kar počnem zdaj, sem bil pahnjen že v gimnaziji.« Pomagal je ustvarjati predstave, spisati igro, igral… Prvi denar je zaslužil, ko je kot flourescentni Elvis delal reklamo za /…/. https://www.youtube.com/watch?v=yTwJvVTQ6-0&list=RDyTwJvVTQ6-0&index=1
(»Opazno je vaše zavidljivo poznavanje slovenščine.« ;-)
»Veliko berem od mladih nog. Babica, /…/ mi je vsak dan prebirala kupe zgodb in /…./ prišla je tudi ljubezen do jezika.«
(Kdo vse je v vaši uspešnici »sLOLvenski klasiki«?
(Prešernova Povodni mož in Krst pri Savici, Cankarjeve Vinjete, Levsikovo Popotovanje od Litije do Čateža… Še čakata Bartlov Alamut in Grumov Dogodek v mestu Gogi. Ker je sledil »šolskemu kurikulu«, je »v knjigi občutno pomanjkanje avtoric«, kar bo popravil v nadaljevanju, pri novejši literaturi.
(»Na spletu opažamo pisanje /…/ izobraženih ljudi, tudi doktorjev znanosti, katerih slovenščina…)
Na družabnih omrežjih moramo izbrati, »na kateri jezikovni ravni bomo komunicirali«. Z »zborno slovenščino ali /…/ s povsem pogovornim jezikom. Oboje je legitimno, pravi, je pa zabavno/žalostno »opazovati ljudi, ki menijo, da pišejo pravilno, a jim težave povzroča /…/ razlikovanje osnovnih fonemov, recimo p in b.«
(Nekdaj nam je v jezik posegala nemščina, nato srbohrvaščina, zdaj, mladi uporabljajo angleščino…)
Pižama pravi, da »se nam za prihodnost slovenščine ni bati, ker smo z dvema milijonoma govorcev med 6% največjih jezikov /…/. Opazen je vpliv angleščine, /…/ ker veliko informacij sprejemamo v tem jeziku, tako, da za smo nekatera pomenska polja skorajda bolj vešči angleških izrazov kot slovenskih. Tu mislim predvsem na računalniško terminologijo.« (- Morda tudi matematično? B.M.)
»Tendenca jezikov je, da si sposojajo. Najhuje je biti zavarovan v /…/ knjižno normo in si delati utvare, da je to nesprejemljiv gradnik narodove samobitnosti. Jezik si sposoja izraze iz drugih jezikov, s katerimi se srečuje, ter jih prilagaja častnim fonetičnim in skladenjskim pravilom. /…/ Seveda se ne smemo zatekati k uporabi zgolj tujih izrazov, kadar zanje obstajajo slovenske sopomenke.«
(Živite pri Trojanah, simbolu ene od številnih delitev med Slovenci…)
»Čakam, da se Štajerska končno odcepi, kar obljubljajo že vrsto let, da bom lahko postavil brezcarinsko prodajalno. Slovenci se sicer povsod delimo na dva dela. Če pokažeš dvema milijonoma /…/ kremšnito, jih bo 999.999 trdilo, da je dobra le jajčna krema, drugih 9/…/ pa se bo zaklinjalo, da je boljša bela in da bi morali vse, ki hvalijo jajčno, izgnati. Potem bi se našla še 2 milijona, /…/ ki bi trdila, da je najboljši del testo na vrhu. Pa ni /…/«, če ga nabodeš, 'šnita razpade, če ga prerežeš, jo sploščiš. Testo /…/ je dokaz, da inteligentni dizajn ne obstaja. Vse je plod evolucije. Če bi jaz izdal Darwinovo knjigo, bi na naslovnico dal sliko kremšnite.«
( - »Blejske« jim rečejo; tja je recept po vojni prinesel neki Ištvan iz Zagreba - http://okusno.je/recept/kremsnita - ne pa starinskega vzorca, koransko zelenega … http://darwin-online.org.uk/EditorialIntroductions/Freeman_OntheOriginofSpecies.html , B.M.)
(Uravnoteženost, mediji?)
Tendenca po uravnoteženosti lahko pripelje do absurdov, »ko v TV oddaje vabijo strokovnjake, ki imajo na svoji strani znanstveno dokazana dejstva, na drugi pa ljudi, ki so diplomirali na Googlovi brskalni univerzi, ter jih enačijo kot enakovredne. Pravico do svojega mnenja ima vsak, dejstev pa si pač ne more prikrojevati po lastni volji.«
(Vam opredeljevanje do določenih stvari škoduje…)
»Sprejemanje stališč nekoga je težava za ljudi, ki /…/ dopuščajo le eno interpretacijo.« Z »več empatije v vseh nas« bi »laže sprejemali druge in jih tudi razumeli. Seveda pa je treba potegniti črto pri dejanjih, ki omejujejo svobodo drugega in kršijo človekove pravice.«
(Kot komik…)
… »žali vedno navzgor. Norčuješ in smešiš ljudi, ki so na privilegiranih položajih.«
(Kot oče …)
… pravi, da je »vesel , da imamo /…/ kakovostno in krepko tradicijo otroške literature.«
Trenutno je hit Svet je kakor ringaraja Anje Štefan, tudi v uglasbitvi Boštjana Gombača.
Bo Maček Muri te generacije?
(Bedanec bo za sina pozitivna figura?)
»Saj v izvirniku tudi je.« Prav A. Štefan je raziskovala pripovedništvo Petra Jaklja – Smerinjekovega iz Kranjske gorehttp://www.gorenjci.si/osebe/globo%C4%8Dnik-marica/1054/ , ki je tam pred Josipom Vandotom pripovedoval otrokom zgodbe, v katerih »sta Pehta in Bedanec pozitivni osebi, medtem ko je Kosobrin lopov. A ni treba zato Vandotova dela zaničevati.
»Konec koncev je Kekec eden redkih junakov klasične slovenske književnosti, ki je proaktiven lik, pa četudi meče bradačem češarke v glavo https://www.youtube.com/watch?v=ZCquC8HW0E8 in zeliščarkam krade domače živali.« https://www.youtube.com/watch?v=U_w4prUcM_M

Slovenščini v šoli manjka življenjskost. Delo, 16. januarja. L. Plut Pregelj, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 9.4.206
Na januarske prispevke v dnevnem tisku, v katerih Sonja Merljak, Delo 9.1., 19.1. in Dušan Merc, Pogledi, 12.1.) za slabo nanje slovenščine krivita učni načrt (UN) tega predmeta v OČ iz leta 2011, se odziva raziskovalka Leopoldina Pregelj Plut, Univ. of Maryland (ZDA).
Meni, da ni točno Merčevo mnenje o tem, da se je destrukcija slovenščine začela že pred uvedbo 9-letne šole, in da sta bila včasih predmet in njegova didaktika jasna ter učinkovita. Avtorica trdi, da »slabo znanje slovenščine pri osnovnošolcih ni značilnost OŠ po letu 1990.« Nasprotno, pouk začetnega opismenjevanja se je celo izboljšal. Mednarodna primerjava PIRLS kaže, da se je od 1991 do 2011 pomembno izboljšala bralna pismenost otrok od 9 do 10 let. Raziskav PISA pa »opozarja, bralna pismenost 15 letnikov upada in da so med najslabšimi v Evropi.« To je, meni, verjetno povezano »z reformnimi ukrepi v devetletki, npr. diferenciacija pouka slovenščine, preobsežen predmetnik in učni načrti in širše družbeno okolje. Ne pa samo UN za slovenščino!
Strinja se z g. Mercem, da je sedanji UN preobsežen (111 strani), cilji preštevilni in nekateri neuresničljivi. Ni zasledila poročil o spremljanju UN iz leta 1998 in iz 011. »Brez nauka prakse je spreminjanje UN nesmiselno /…/ zapravljanje strokovnih moči in sredstev, ki bi jih mogli porabiti za pomoč učiteljem pri poučevanju! UN in učbenik sta pogoja za dober pouk«, vendar ga lahko zagotovijo »le učitelji«.
Nov UN naj napišejo »metodiki za pouk slovenščine v sodelovanju z učitelji, toda ne mimogrede, ob polni zaposlenosti s poučevanjem.« Uspešnejši so splošnejši UN, saj »učitelji poučujejo v ličnih razmerah. Zaradi tega UN ne more zagotavljati neposredne življenjskosti. To je naloga učitelja z visokošolsko izobrazbo, ki cilje in priporočila UN prilagaja učencem v danih razmerah. »V tej dejavnosti učiteljev je bistvo njihove avtonomije.«
UN naj spremljajo gradiva in »konkretna pomoč strokovnjakov pri uvajanju novosti v šole.
»Vprašanje je tudi, ali imajo učitelji ustrezno strokovno in metodično-pedagoško znanje, da bi zmogli to svojo temeljno nalogo.«

Preberimo, pobrskajmo, poslušajmo, prisluhnimo, poglejmo, premislimo…

Sončna nedelja zvabila vse na plano. pp, Dnevnik, 8.4.2016
Stari in mladi navdušeni smučarji so uživali na Komni, Voglu, Krvavcu in Veliki planini. Veliko se jih je z avtomobili odpeljalo proti Gorenjski, Štajerski in Dolenjski. V motelu na Otočcu je bilo komaj dobiti proste sobe. Med tujci je bilo največ »Italijanov, sledili so Avstrijski in Nemci. Hrvatov takrat niso šteli za tuje goste«, je pisal Dnevnik aprila 1966.
Pod naslovom Porumenela fotografija je slika več mladih s smučkami na ramah. (Marjana Cigliča, iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. https://fototekamnzs.com/zbirke/ )

Misli. (iš), Nedeljski, 6.4.2016
Ameriška profesorica prava Michelle Alexander, proučevalka rasizma, 1967:
»Rasistični kastni sistem ne potrebuje rasistične sovražnosti in odkritih predsodkov. Potrebuje samo rasno indiferentne, kot je opozoril že dr. Martin Luter King , Jr..« <
(- “Nothing in the world is more dangerous than sincere ignorance and conscientious stupidity.”
 »Na kraju nećemo pamtiti riječi naših neprijatelja, već šutnju naših prijatelja.«
( - Na strani njegovega inštituta na Stanfordu (ZDA, https://kinginstitute.stanford.edu/ ) lahko prisluhnete tudi znanemu govor o sanjah/dreams, leta 1963… B.M.)
Grški profesor ekonomije Janis Varufakis, politik:
»Z Marxovimi spisi sem se prvič srečal zelo zgodaj v življenju, v čudnih časih, ko sem odraščal, ko se je Grčija ravno osvobajala nočne more neofašistične diktature iz let 1967-1974.«
(- O tistih časih – in študentih - priča film: »Z« (1969, Costa Gavras , ki je (v fr.) je v delih dostopen na Youtube-u, npr. https://www.youtube.com/watch?v=zDQyTsFfZ1I https://www.youtube.com/watch?v=t-kWgJf7Tdo https://www.youtube.com/watch?v=miAPUvyjF-g Spominjam se, kako smo po predvajanju filma v Lj. študenti pisali po zidovih ob Titovi cesti »Z – ŠE ŽIVI«. Je bilo to leta 1970? Kaj pišejo danes?
Glasbo za film je napisal Mikis Teodorakis, in tudi melodijo za pesmi, ki jih poje Maria Farontouri: https://www.youtube.com/watch?v=QWqId2yQZik; tudi leta 1974, po umiku polkovnikov, dirigira M.T.: https://www.youtube.com/watch?v=NLgerQJo7zM . B.M.)

Novi poklici, študiji, UP

Biopsihologija. Razpisanih je 40 mest, službe ne dobi niti eden. S. Merljak, Delo, 6.4.2016
Na študijski program Biopsihologija (FAMNIT UP http://www.famnit.upr.si/ ) so se prvi študenti vpisali v št.l. 2010/2011. Takrat je na spletni strani fakultete pisalo, navaja Sonja Merljak, da se diplomanti lahko zaposlijo v svetovanju, razvojno-raziskovalni dejavnosti, »v javnem sektorju, v zdravstvu, šolstvu, nevladnih organizacijah, socialnem skrbstvu in v državni upravi«. Danes piše le še, da se bodo lahko zaposlili na delovnih mestih, ki niso strogo regulirana. Poklic biopsiholog je sicer vpisan na seznam poklicev, a ga predpisi v ustreznih dejavnostih ne predvidevajo.
Ivan Leban, Nakvis: »Pri uvajanju novega študijskega programa je mogoče zaposljivost le napovedati«, z »izraženo podporo /…/ sektorja.« Potrebe na trgu dela so lahko kasneje drugačne. »Pri podaljšanju akreditacije mora biti zaposljivost utemeljena z analizami zavoda za zaposlovanje in panožnih združenj pristojnih zbornic.«
Prva magistrica biopsihologije Nikolina Jeretić, ne dobi službe, pravi da zato, ker diplomant ne sme uporabljati psihodiagnostičnih sredstev, raziskovati pa ne more, ker ni laboratorija za to, v socialnem varstvu pa ne more opravljati strokovnega izpita.
Dekanja fakultete FAMNIT Klavdija Kumar pravi, da v ustanovah javnega sektorja novega poklica ne poznajo (npr. v rehabilitacijskem inštitutu Soča) zato so že pisali nekaterim ministrstvom, predstavili pa ga bodo še svetovalcem na zavodih za zaposlovanje.
Vlasta Zabukovec, Društvo psihologov Slovenije pravi, da se DPS »ni ukvarjalo s to problematiko.
Tomaž Boh, državni sekretar (MIZŠ): »Diplomanti zdaj ne izpolnjujejo pogojev za strokovnega delavca v vzgoji in izobraževanju.« Ministrstvo prek predstavnikov v UO (UP) »ob pregledu letnega poročila univerze lahko zahtevajo pojasnila.
Pobudnik za ta program je bil Dragan Marušič, tedanji dekan FAMNIT, je ob prvi predstavitvi dejal, da gre za moderen interdisciplinarni program, študij prihodnosti. Zdaj (- trenutno je rektor UP, B.M.) pravi, da gre za »problem ene osebe, ki se ne more zaposliti«.
»Program je primerljiv s tistimi v - anglosaškem – svetu, diplomanti bodo psihologijo povezovali »z znanjem iz naravoslovja in uporabljali na različnih področjih.«
(Študentom je bilo rečeno, da se bodo zaposlovali kot psihologi, zdaj gredo lahko le v nevroznanost?)
»Vsako resno podjetje bi moralo imeti v službi matematika, nekaj računalničarjev in biopsihologa, da bi kakšne stvari bolj sistemsko premislil in predlagali rešitve. To je program prihodnosti. Treba je vedeti, da veliko diplomantov 1. st. z lahkoto dobi zaposlitev na programih nevroznanosti v Z. Evropi. Naša študentka je z lahkoto dobila prakso na Univerzi Stanford. https://neuroscience.stanford.edu/
(Zakaj se potem pritožujejo?)
»Ne vem. /…/ poskušata eden ali dva profesorja uveljavljati cilje na hrbtih študentov.«

Vodenje, informatiki, zaposleni, prekarni, sindikati

Ženska moč je kot voda, moška kot ogenj. E. Senčar, Nedelo, 3.4.2016
Menedžerka in voditeljica Sonja Klopčič v svoji knjigi Voditeljstvo poudarja sodelovanje, moč in odgovornost. Sodelovalnim voditeljem priporoča »trezno glavo, toplino v srcu in delovne roke /../ dovzetnost vseh čutov za vsrkavanje znanja in sprejemanje novosti«, povzema Eva Senčar.
Iz pretežno »ženske« gimnazije jo je vleklo na »moški« študij elektrotehnike, kamor jo je »poslal« tudi njen učitelj tehnike.
(Kakšni ljudje so (bili) v informatiki in računalništvu?)
V tej branži, ki je pred tremi desetletji hitro rasla, so bili »večinoma mladi moški, ki so ravno prišli s fakultete« (FRI UL, FERI UM, FOV UM… ?) »polni sami sebe, kar so strankam kdaj pa kdaj tudi pokazali. Mnogim kupcem je to zbudilo strah in odpor do računalnikov. Zaposlili smo ljudi s primernim znanjem, hkrati pa to ni bilo dovolj. Že takrat sem vedela, da je /…/ zelo pomembno, kako bomo komunicirali s strankami: s potrpežljivostjo in prijaznostjo. Medčloveški odnos je vedno pomemben del storitve.«
(Kako ocenjevati zaposlene, njihov razvoj?)
Ima izkušnje z mesenim ocenjevanjem »mehkih kazalnikov: iznajdljivost, samoiniciativnost, prijaznost, pripravljenost priskočiti na pomoč. Vsak je moral sodelavcem povedati, na katerem področju je bil z njimi zadovoljen in kje ne.«
(V knjigi opisujete, kako ste se kot predsednica UO tovarne Svea borili za podjetje in zaposlene…)
»Borila sem se, vse dokler sem še videla kakšno možnost, dokler ne ugotoviš, da se ne da ničesar več storiti. /…/ Državna pomoč je povsem zadnja instanca. /…/ Na ekonomski fakulteti (EF UL?) so z raziskavo ugotovili, da skoraj nobeno od podjetij, ki je zaprosilo za državno pomoč, ne preživi.« Vzrok je tudi »v počasnosti državnih mlinov.
(Poraz?)
»Na koncu sem odnehala in bilo mi je zelo hudo. Znati odnehati se je treba naučiti. /…/ Če si ne znaš priznati, kje si delal napake, ne moreš biti voditelj. Ta mora biti do sebe izjemno odkrit. Se zavedati svojih slabosti.«

»Prekarne zaposlitve temeljijo na načelu iztisni in izpljuni.« M. Grah, Delo, 4.4.2016
Politolog Goran Lukič, nekdaj sindikalist ZSSS, zdaj vodja svetovalnice za migrante v pogovoru o izkoriščanju delavcev, npr. migrantov, mladih, nestalno (pekarno) zaposlenih – in sindikatov.
(Na ZSSS ste veljali za radikalca…)
(smeh) »Eden od razlogov, da sem zapustil sindikat, je, da sem se hotel posvetiti neposrednemu zagovorništvu.«
(Največje slabosti sindikatov?)
»Inercija. Naučenost delovati na enak način v različnih situacijah.« Spreminjajo se npr. vzorci kršitev delovne zakonodaje.
»Delodajalci so zelo solidarni, izmenjujejo si informacije,/…/ se celo dogovarjajo koga se ne sme zaposliti. Nasprotno sindikatom primanjkuje močna terenska mreža.«
(Teren, članstvo?)
»Sindikati se veliko ukvarjajo s sistemsko politiko, premalo pa je pretoka informacij z mrežo na terenu. Vzdržujejo sicer stike s sedanjim članstvom, /…/ morali bi pridobivati novo članstvo.«
(Kje je moč?)
»V uporabi klasičnih sindikalnih metod, kot so stavke, protesti. Gre za konkretne neposredne akcije v podjetjih.« V Sloveniji je zadnje čase bore malo stavk.
(V krizi bi pričakovali, da delavsko gibanje oživi?)
»Moralo bi, toda«… »V obdobjih krize se vsak še bolj oklepa zaposlitve in je /…/ pripravljen tudi bolj potrpeti«.
Sindikati so med kladivom in nakovalom. »Delodajalci pritiskajo na zmanjševanje pravic, /…/ del sindikalnega članstva in javnosti pričakuje, da bodo /…/ sindikati še bolj agresivni.«
Torej, posamezni člani prosijo sindikat, naj ne zaostruje, javnost pa se sprašuje zakaj sploh sindikati.
(Leta 2005 je bilo v sindikatih 40% aktivnega prebivalstva, 2010 le še 26%...)
… zdaj pa 21, 22 odstotkov. Nekateri pravijo, da »se oblikuje trdo jedro najbolj vztrajnih sindikalistov, ki za seboj vlečejo najbolj lojalno članstvo.«
Ker sindikati opravljajo nekatere storitve, npr. pravno pomoč članom http://nsdlu.si/?sec=12 , potrebuje denar (od članarin). »Sindikat je tu zato, da članu pomaga, ne pa zato, da mu odvrne, češ, saj te razumem.«
(Manj članov, bolj radikalni?)
Kot primer radikalizacije navajajo Francijo, kjer je v sindikatih 10% delavcev. Toda tam »imajo sindikati zelo močno družbeno podporo.«
(Tudi študentov...)
»Študentsko gibanje je tesno povezano s sindikalnim, tako da so bile ob zadnjih spremembah delovne zakonodaje francoske ulice polne študentov in delavcev, ki so nastopali skupaj. Tega v Sloveniji ni. Kdaj ste nazadnje videli skupne proteste študentov, dijakov in delavcev. Leta 2007. Te vrste protestov zelo pogrešam.«
(- Pod gesli ZA SOCIALNO SLOVENIJO; SKUPAJ ZA VEČJE PLAČE ipd. se je 17.11.2007 v Lj. zbralo od 17.000 do 70.000 protestnikov. Par besed o tem poišči : http://nsdlu.si/?sec=78 , zvoku in slike s Kongresnega trga: http://www.burger.si/DOGODKI/2007_NovSindikati/seznam.html , B.M.)
(Največji izziv sindikatov zdaj?)
Generacijska prenova. »Stara sindikalna generacija mora znanje prenesti na novo generacijo sindikalistov.« Pridobivanje novih sindikalnih zaupnikov, njihovo izobraževanje, da »se bo oblikovala nova generacija sindikalnih zaupnikov.«
(Množijo se netipične oblike dela…)
»Leta 2009 je ministrstvo za delo objavilo, da je /…/ 22 oblik dela.
(Katere, poleg dela za določen čas, ki prevladuje in zaposlitve za določen čas?)
Eksponentno narašča agencijsko delo, na 14.000 januarja 2016. »Potem so samozaposleni, t.i. samostojni podjetniki« (s.p., espe), »ki jih je država pitala s subvencijami, teh je /…/ okoli 68.000. Potem so honorarci, podjemci, samostojni kulturni ustvarjalci, samostojni novinarji, tisit, ki delajo po avtorskih pogodbah, pa študentsko delo, izn., itn.
Gre za plejado različnih statusov, med katerimi delodajalci izbirajo glede na stroške dela in obremenjenost z davki in prispevki. Če se jim bolj splača, »zaposlijo espeja, čeprav je to nezakonito /…/ saj ve vendarle poslovna oseba, ni zaposleni, ni delavec.«
(Zakaj toliko oblik?)
»Ključen je prosti trg, ki ga država ni znala regulirati. Pomislite samo, kaj bi gostinstvo brez študentskega dela – propadlo bi!«
So sektorji, ki živijo od tega, npr. »novinarstvo, v katerem dela plejada prekarcev, spejev itn. Nedavno je inšpektorat za delo več osrednjim slovenskim medijem«, kjer so novinarji »delali v prikritih delovnih razmerjih« izdal prepovedne odločbe.
(Kaj bodo medijske hiše zdaj?)
»Eno obliko prekarnosti nameravajo zamenjati za drugo. Iste novinarje, ki so prej delali kot espeji, nameravajo /…/ najeti kot agencijske delavce. /…/ gre za zlorabo pravnega sistema /…«.
(Kaj je prednost agencijskih?)
Fleksibilnost, ki delodajalcem več pomeni kot »višina strokov dela«, nad katero se sicer pritožujejo, a za fleksibilnost so »očitno pripravljeni plačati še več.«
(Sprva so bili to fizikalci, zdaj novinarji, jutri ...)
Da. Agencije »so pri novinarjih uzrle novo tržno niš, to je trženje visokokvalificiranih delavcev in se bodo kmalu pridružili tudi strokovnjaki zi IT, različni tehnični poklici itn.«
(So prekarne zaposlitve na dolgi rok vzdržne?)
»Ne. /…/ temeljijo na načelu iztisni in izpljuni. Njihov temelj je rezervna armada, pripravljena vskočiti namesto delavca, ki se ga je do konca izželo. /…/ Prekariat ni vzdržen z individualnega vidika, saj te ravni fizičnega in psihičnega pritiska na dolgi rok ni mogoče zdržati.«
»To je zgodba o socialnem dampingu in konfliktu med delavci, ko ena skupina delavcev gleda na drugo, kot da ji odžira delo, ker dela ceneje, je pripravljena delati 16 ur itn. Delodajalci znajo to zelo dobro izkoriščati, a na koncu je to sistem, ki požre samega sebe.« Kapital zdaj beži iz Kitajske v bližnje države, ker je delo tam predrago. »Kapital žre sebe.«
(Bo v prihodnjih 30 letih revolucija?)
Je že tukaj, pravi. »Revolucija kapitala, ki žre samega sebe. Že zadnjih 30 let.«
(Kaj naj preberejo prekarci?)
Upor v demokraciji M. Ballucha.
http://www.humanitas.si/data/useruploads/files/1372767590.pdf https://en.wikipedia.org/wiki/Martin_Balluch

Z morja v belo Ljubljano; Ilirija v sercu…; na Dunaj, v Gradec, v Trst…

Slovenija in Ljubljana sta raj za Dalmatince. Tina Leseničar, Delo, 5.4.2016
Violinist Marko Ramljak, Šibenčan in Kodeljevčan izpod Golovca, pripoveduje o tem, kako je ob nekem gostovanju z Gibonnijem v Lj. v romantičnem sneženju spoznal ženo in se odločil za Lj.
Sem je prišel le z enim predsodkom, pravi: »V mladosti se mi je globoko vtisnil spomin na Kekca. https://www.youtube.com/watch?v=3e_0H9ztaBU Kot otrok sem bil prepričan, da so v Sloveniji samo planine, da vsi igrajo na frulico in da je edino, kar kazi njihovo srečo, strašni bradati stric. Bedanca sem se kot otrok na smrt bal.«
(Vas starši niso peljali v Kekčevo deželo?)
»Slovenija se mi je zdela enako daleč kot npr. Francija. Avtoceste (- iz Dalmacije v Zagreb) še ni bilo, po jadranski magistrali pa zaradi gneče nisi nikamor prišel.«
(Šibenik takrat?)
»To so bili »mačo« časi, ko so bili vsi punkerji ali metalci.« V glasbeno šolo je hodil na klasično violino. Nekoč so ga ujeli punkerji in zahtevali naj igra Smoke on the water, Deep Purple. To glasbo je poznal, zato jim je odigral https://www.youtube.com/watch?v=F29H8OJOnvo&list=RDF29H8OJOnvo#t=21 . Zaradi njih se navdušil tudi nad kitaro.
(Balkan?)
Balkan je izključno geografski pojem, pravi in ne ve »zakaj ima izključno negativno konotacijo, saj smo na svojo kompleksno zgodovino, fascinantno število narodov, religij in kultur, ki živijo na tem prostoru, lahko ponosni. Smo epicenter sveta. Velikokrat žal tudi epicenter težav. A pri vsem tem bogastvu je skoraj nemogoče, da človeka ne prime, da ne bi kaj napisal, naslikal, izklesal, zaplesal ali zaigral.«
(Album Mindset je nastal v Lj.?)
Leta 2008, je stopil v novo življenjsko obdobje, postal oče. »Otrok te spremeni. Na bolje. Spremenijo se prioritete. Naenkrat tvoj obstoj dobi smisel. /…/ dokaz, da si nekoč obstajal. /…/ V skladbah /…/ so skrite impresije, sprehodi ob morju, skupni večeri…« https://www.youtube.com/watch?v=HSe78SNKig0
(Dalmatinec v lj. megli in Slovenci…)
»Slovenija in Lj. sta raj za Dalmatince. Če ne bi bilo Slovenije, ne vem, kaj bi se med vojno« (- v 90-tih) »zgodilo s hrvaško estrado in vsemi dalmatinskimi klapami. Radi imate našo pesem.«
Še vedno ne zna dobro slovensko. »Ko nekdo sliši »daj mi molim litru mlika«, v tistem trenutku iz snega do kolen v mislih odpotuje na dalmatinsko obalo in že sedi v kafiču, kjer je vse poletje dobro pil in jedel. /…/ Nimam srca, da bi /…/ s trdim l-ji rekel »en liter mleka, prosim«.
(Pogrešate morje?)
»Bolj ribe kot morje.« Po 25 letih »preskok na klobase in zaseko ni /…/ enostaven.« Navdušila so ga slovenska vina. »Na drugo sem se navadil. Morje sem zamenjal z gozdom. Zdaj grem na Golovec in sem srečen. To je moj stik z naravo.«
(- Na UL je bilo včasih, v prvi in drugi Jugoslaviji, precej študentov iz Dalmacije, od katerih je marsikdo ostal tukaj, a ne zaradi snega…
Prej so Dalmatinci študirali na italijanskih Universitas degli Studii, na Dunaju, v Gradcu, saj je bila Dalmacija v avstrijskem cesarstvu. V par letih (francoskih) Ilirskih provinc (IP), ko je bila v glavnem mestu provinc Lj. – 1810-1813 - univerza/Ecoles centrales, je bil v Zadru, središču province Dalmacije, »licej sveučilišnog karaktera«. https://hr.wikipedia.org/wiki/Hrvatske_zemlje_pod_francuskom_vla%C5%A1%C4%87u . Zdaj je tam univerza; na http://www.unizd.hr/ piše, da je bil v Zadru že leta 1396 dominikanski Studium generale. Univerze so danes tudi v Dubrovniku http://www.unidu.hr/ in Splitu http://www.unist.hr/ , na ostalem območju nekdanjih IP pa še na Reki/Rijeka https://www.uniri.hr/ , v Pulju/Pula Pola http://www.unipu.hr/ , v Kopru/Capodistia (UP https://www.upr.si/sl/ ), v Trstu/Trieste www.units.it z enoto v Gorici/Gorizia http://www.pug.units.it/, v Novi Gorici http://www.ung.si/ , v Lj. www.uni-lj.si , v koroškem Beljaku/Villach je visoka strokovna šola https://www.fh-kaernten.at, v vzhodnotirolskem Lienzu pa odd. insbruške univerze https://www.uibk.ac.at/fakultaeten-servicestelle/standorte/lienz/ . B.M.)

Rojevanje slovenske elite na Dunaju. M. Vogel, Delo 6.4.2016
Do ustanovitve UL je večina bodočih naših izobražencev študirala na Dunaju in v Gradcu, o čemer je v zadnjih letih izšlo kar nekaj študij. S srednjeveškim obdobjem in kasneje znanimi študenti se je ukvarjal Petar Vodopivec in leta 1972 objavil delo Luka Knafelj in štipendisti njegove ustanove. Obsežni študiji je napisal Alojz Cindič: Študenti s Kranjske na dunajski univerzi /…/ 1804-1848 (UL, 2010) in Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1948-1918 (UL, 2009). O študentih iz slovenskih dežel na univerzi v Gradcu/Graz je v Zgodovinskem časopisu pisal Harald Heppner.
Milan Vogel predstavlja najnovejšo z naslovom Kaj večjega poskusiti in postati, ki jo je napisal komparativist Tone Smolej (ZRC SAZU, 2015), spremno besedo pa Peter Vodopivec.
Naslov knjige – iz pisma Janeza Mencingerja staršev – pove, da jih je na ti dve univerzi pripeljala »…želja kaj večjega poskusiti in postati«. Res je marsikateremu potomcu kmečkega in dninarskega rodu »s študijem uspelo prestopiti v drugi socialni razred«, povzema M. Vogel, ki meni, da se avtorjevi podatki »nekoliko razlikujejo od Cindričevih«
(- M. V. ne omenja otrok takratne elite - plemičev, meščanov, … . A. Cindrič z arhivskimi podatki dokazuje, da so tudi takrat izvirali študenti iz vseh slojev, ki pa niso bili sorazmerno zastopani. B.M.)
Ena glavnih ugotovitev je, navaja avtorja M.V. , da je »dunajska univerza pomagala ustvarjati /…/ slovensko meščansko, znanstveno in kulturno elito.«
T. Smolej se je v knjigi omejil na tiste dunajske študente med 1850 in 19926, ki so bili literarno aktivni (po leksikonu Janka Kosa Slovenska književnost, 1982). Med njimi je bilo »največ filozofov (56%), juristov je bilo 32%, medicincev pa 12%«.
(- Ne omenja teologov, pač pa nekatere na visokih strokovnih šolah izven univerze, B.M.)
Med petdesetimi, ki so se vpisali na uni. Wien http://www.univie.ac.at/ , ust. 1365 : Janez Trdina (1850), Fran Levec, Janko Kersnik, Ljudmila Poljanec (1908, med prvimi ženskami), Slavko Grum in Bratko Kreft (oba 1926). Ivan Cankar se je 1896 vpisal na tehnično visoko šolo ( - danes teh. univ. https://www.tuwien.ac.at/ ), Josip Murn (1898) na takrat ustanovljeno eksportno akademijo (- danes ekonomsko-poslovna univ. https://www.wu.ac.at/ ).
T. Smolej analizira gmotni položaj teh študentov. Med njimi so bili nekateri zaradi revščine delno ali v celoti oproščeni plačevanja šolnine, pomembna pa je bila podpora Knafljeve štipendije, ki je krila (skromno) sobo in hrano.
Fran Levec je novinca J. Kersnika podučil: »S tem denarjem boš dobro živel, če boš redno plačeval. Se ve, da ob delavnikih ne boš v krčmi večerjal, ampak ob siru in pentamentu doma študiral, pisal in bral. Začetek vsega zlega pri dunajskih študentih je večerja v krčmi… Dosti je, če pojdeš vsako drugo soboto k shodu slovenskih študentov in vsako nedeljo – večer v družbi tukajšnjih slovenskih literatov na par vrčkov piva ali na kozarec vina.«
(- Na fotografiji dunajska ulica leta 1900, s pešci in fijakerji. Popeljite se s tramvajem – 1906 - https://www.youtube.com/watch?v=RLNJA9T91pg , sprehodite se po ulicah in oglejte nekaj mestnih p-oseb-nežev tri leta pred veliko vojno! https://www.youtube.com/watch?v=ydrGqZtScxU B.M.)

Delovna doba, poklici, mladi, u pokoj evanje

Svetovno prebivalstvo se bo drastično postaralo. D. Zorman, Borzni komentar, Dnevnik, 5.4.2016
Število starejših od 65 let po letu 2015 narašča v primerjavi z mlajšimi kažejo podatki OZN. Med celinami bo starejših največ, kar 25%, v Evropi, med državami pa na Japonskem – 40%. Če ne bo spremembe v delovni dobi, bodo mlajši (zaposleni) morali podpirati vse več starejših, meni David Zorman.
Staranje prebivalstva prinaša spremembe in nove izzive. Več časa preživimo pri zdravnikih, pojemo več zdravil. »Varčevanje, zdravo življenje in zadovoljevanje potreb, ki jih imamo, ko smo starejši, so panoge, ki bodo v prihodnosti uspevale.«

Do katere starosti je še smiselno podaljševati delovno dobo? Nedelovih sedem, Nedelo, 3.4.2016
N'Toko, glasbenik in kolumnist: V prejšnjem - 20-tem ?! - stoletju so ljudje »upravičeno verjeli, da bo hiter razvoj tehnologije prinesel svet brezdelja, kjer bo avtomatizacija osvobodila ljudi od duhamornih opravil in omogočila resnični duševni razvoj.«
Ekonomist J. M. Keynes je »napovedoval 15-urni delovni teden. Kaj bi si torej mislil o tem, da se leta 2016, v najbogatejšem in tehnološko naprednem obdobju človeške zgodovine, naše države ukvarjajo z vprašanjem, kako iz starčkov iztisniti še nekaj let dela. Verjetno bi se vprašal: »Kam izgine ves ta denar? Komu je namenjen ta razvoj?«
Jure Apih, publicist: »Danes so pokojnine državljanska pravica, dolžina delovne dobe pa instrument političnega preigravanja. Sistem, ki /…/ enači delovno dobo fizičnih, rutinskih in ustvarjalno umskih »delavcev« se ne more iziti.«
Dušan Jovanović, režiser: »Josipu Brozu Titu so morali nogo odsekati, da je nehal hoditi v službo. /…/ v demokracijah je vek službovanja bistveno krajši. Barack Obama ima rok, ko bo /…/ moral izprazniti Ovalno pisarno. Mi profesorji moramo v pokoj, ko dopolnimo 70 let. Če jih dočakamo, nas čaka skromna pokojninica.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Poklici se močno razlikujejo. Nekdo je povsem zgaran pri 30 letih. Benificirani poklici (rudarji, vojaki, ipd.) so včasih šli kmalu v zasluženi pokoj /…/. Drugi živijo za poklic (- Beruf), ki ga čutijo kot poslanstvo. Opravljajo ga kot užitek, dokler so pri močeh. /…/ Mnogi raziskovalci dobijo po uradni upokojitvi možnost nadaljevati delo, kar je lahko v obojestransko korist. /…/ Zdaj /…/s skromno pokojnino marsikdo pomaga še brezposelnim mladim.« Rešitev je morda UTD.
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Večina mladih nikoli ne bo dočakala pokojnine. Če mladim ne damo dela in zaslužka ter jih silimo v revščino in če starim ne damo živeti z njihovimi pokojninami in jih silimo v revščino, je to blizu opredelitve genocida kot zatrtja celih generacij. /…/ Rešitev je UTD in s tem zavrnitev pokojninske politike EU, humanizacija družbe namesto nacifikacije; demilitarizacija, demokracija namesto partitokracije ter osvoboditev od zablode, da kapitalizem prinaša karkoli dobrega.«

(Socialna) psihologija sovraštva, nasilja, (ne)tolerance; konflikti, sporazumevanje, spremembe, 2030

Iz eksperimenta v komaj verjetno resničnost. D. Petrovec, Dnevnik, 4.4.2016
Odmevne (socialnopsihološke) eksperimente o temnih plateh duše predstavlja ob izbruhih sovraštva Dragan Petrovec
V Milgramovem (o ubogljivosti) je bilo 2/3 poskusnih oseb v vlogi učitelja pripravljeno svoje »učence« ob napakah kaznovati z elektrošoki »do napetosti, ki je bila nevarna za življenje«; ubogali so pač navodila avtoritarnega vodja poskusa… (- Ta je nastopal kot sodelavec ugledne univerze…, v času ko so sodili Eichmannu… glej https://www.youtube.com/watch?v=uLobqJg-4TE . B.M.)
V drugem eksperimentu v prostorih (psihološkega oddelka https://psychology.stanford.edu/) v Stanfordu, ki so jih uredili kot zapor, so študente z žrebom »razdelili na paznike in obsojence«. Čez noč se je del »paznikov« začel izživljati nad »obsojenimi« in celo vodja poskusa Zimbaro je poklical pravo policijo, ko je slišal za priprave na pobeg… (- Glej: http://www.simplypsychology.org/zimbardo.html tudi film: https://www.youtube.com/watch?v=JlUkzfITiSs. B.M.)
Tudi podoben, a manj znani eksperiment imenovan (Tretji) Val so morali prekiniti, »ko so stvari začele postajati grozljive, a je »ohranil razum« vsaj vodja, učitelj zgodovine, »ki je dijakom hotel pokazati, kakšni mehanizmi so pripeljali naciste na oblast«. Zlasti manj sposobni dijaki so dobili »občutek vrednosti in moči /…/ s slepim izpolnjevanjem ukazov /…/. Vsi pa so se zavedli neverjetne moči /…/«. (- Film: https://www.youtube.com/watch?v=4FYDF8wGn5E, B.M.)
( - Kriminolog, KI pri PF UL, glej pogovor ob knjigi Nasilje pod masko, tudi o nasilju nad bruci v štud. domu MF UL: http://www.mladina.si/168239/dr-dragan-petrovec/. B.M.) D. Petrovec piše, da bi morali imeti vse to pred očmi, ko gledamo »protestnike, sovražne do tujcev. /…/ Fotografije https://www.google.si/search?q=kotnikova,+protest,+fotografije&espv=2&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwia77Do1bzPAhVHiSwKHZQqDqkQsAQIIg&biw=1920&bih=950 protestov v Kotnikovi (Lj. ) so več kot zgovorne. Disciplina zbiranja in korakanja je prav tako prepoznavna. /…/ idejna enotnost, uniforma in vodja. (- Na množici fotografij je - resnici na ljubo bolj malo korakanja – so pa znaki, napisi in osebe, tudi domnevne/i vodje z obeh strani. Še en bolj hecen prikaz zadev-e: https://www.youtube.com/watch?v=oYh6uxcs16k . B.M.)

Nepreslišano. (www.Pogledi.si ), Dnevnik, 5.6.2016
Filozofinja in sociologinja Renata Salecl pravi, da so ljudje – v ZDA, pri nas - »skrajno zafrustrirani« ogromno jih je »v tesnobi in preplašenih.«
»Ena skupina je v tesnobi ob kulturnih razlikah prebežnikov, /…/ da bi jim kdo lahko vzel njihova delovna mesta ipd.«, po silvestrskem Koelnu se bojijo tudi spolnega nasilja.
»Druga skupina, ki se zavzema za prebežnike, je tesnobna predvsem zaradi sprememb, ki se dogajajo v družbi in ki sprožajo fašistične ideje, nacionalizem in rasizem.
Takšen razcep za in proti je prisoten v mnogih družbah.«
V Nemčiji so na lokalnih volitvah zmagali nacionalisti, na »drugi strani pa imamo velik vzpon levih strank, denimo zelenih /…/, ki so za begunce.«

Ograje ali mostovi. A. Schnabl, Dnevnik, 5.4.2016
O razreševanju konfliktov kot temelju demokracije in medčloveških odnosov piše Ana Schnabl.
Kot primer navaja spor med norveško vlado in kmeti zaradi subvencij, ki se je končal po dveh dneh pogovorov predstavnikov obeh strani. Vseskozi »je bil pred očmi sprtih predmet konflikta, spor nikoli ni zdrsnil v osebno, v smešenje«, preigravanje, ki se ga udeleženci konstruktivne razprave izogibajo.
»Veščine reševanja konfliktov se večina slovenskih skupnosti in posameznikov ne nauči nikoli«, saj jo »razumemo kot diskvalifikacijo, /…/ nadvlado nasprotnika, ponižanje« kot zavlačevanje in ustvarjanje) kaosa. Brezprizivno »vztrajanje pri že izdelani nameri« je »običajno v otroških skupnostih«, pri odraslih pa je napaka.
Gre pa za »usmerjen in zavezujoč proces, ki /…/ od udeležencev terja disciplino in koncentracijo, zmožnost ostati pri jedru sporne zadeve« usmerjeno v »pomiritev, kompromis«.
»Veščino reševanja konflikta je /…/ treba osvojiti. Dober konflikt najprej zahteva gibkost, pripravljenost na spremembo. Kdor se na svoje stališče divje naveže, je lesen, primeren za postavljanje ograje, ne pa dinamičnih mostov. /…/ izguba ali kozmetičen popravek namere ali stališča ni posebna tragedija, še zlasti ne takrat, ko sprememba privede do /…/ mreže odnosov, usmerjenih v nekaj presežnega. Če smo razpoloženi za spremembe, potem vemo, da je konflikt priložnost zanje« in se ne izogibamo naporov, ki jih prinaša.

Zastrašujoče. Ali pač ne? Maja Šuklje, Jerneja Bizjak. Glosa. Dnevnik, 5.4.2016
»Poslana sem bila v prihodnost, v leto 2030. Stojim pred eno od šol. /…/ Ravnokar je dijak poletel mimo mene na /… motorju /…/ po zraku.«
(Nekaj vprašanj, če imate čas… Mi poveste kaj o sebi?)
»Sure. /…/ Sm Ku-yu-han. You know, ne maram neki ful govort ta str jezik.«
(Kako je videti pouk v šolah?)
»Oui. Ehh, meyaluh. /…/ Smo sami u classu in nm neki razlaga po skypu. /…/ Kr kul. Ful sproščeno, ponavad sploh ne grem.«
(Se kaj naučite?)
»Idk, fam. Sej nima veze. Tastari majo dnar, pa je. I will go now /…/ Kmal bojo dostavl food. Hungry. /Breo!«
»Fant je odfrčal. Vračam se nazaj. /…/«
»Pa mislimo, da je dandanes hudo. Nehati moramo razmišljati, kako slab je svet, in raje kaj ukrenimo. /…/ Skrajni čas je, da se vzamemo v roke. Če popravimo vzgojo in svoje otroke naučimo pravih vrednot, morda še imamo možnost, da naša kultura ne bo razvrednotena. Tehnologija nezadržno napreduje, človek pa v resnici nazaduje. Spremembe so gibalo življenja, a ne za ceno dehumanizacije človeštva.«
Tako sta pogledali v prihodnost in sedanjost dijakinji Ekonomske šole Novo mesto.

Rašamon, jugo-slovenske zgodovine, mak an' kafe, harmonika, seno, iver in bruno…

Interpretacijski boji. Z. Verdlovec, Dnevnik, 2.4.2016
V svoji knjigi O pisanju zgodovine, cf, Lj.2015 Rastko Močnik, FF UL, izhaja iz teze o verjetju kot ideologiji, ki vpliva na družbeno strukturo. Ta je nepopolna in zahteva »različne definicije praktičnih situacij«, ga povzema Zdenko Verdlovec, zato je »isto /…/ situacijo mogoče opisati na iste načine«. Ideološki spopadi okoli opisov situacij so »realni družbeni spopadi, ki dejansko vplivajo na družbeno strukturo«, piše Močnik.
Kor primera navaja film Rašamon Akira Kurosave in »situacijo z migranti«.
(- Poglejte dokumentarec, ki ga je naložil S. Jobs: https://www.youtube.com/watch?v=j2xOiWldGKI; za migrante pobrskajte po teh Pogledih www.nsdlu.si . B.M.)
V knjigi avtor http://www.mladina.si/169881/dr-rastko-mocnik/ analizira tudi »tri ideološke vzorce« slovenskega zgodovinopisja, ki z različnih perspektiv gledajo na/iz narod/a - J. Pirjevca, P. Vodopivca in B. Repeta.
Pri Jožetu Pirjevcu, https://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Pirjevec, »je sedanjost produkt zgodovine /…/ odmev kataklizem iz preteklosti«.
V perspektivi Petra Vodopivca je vsa naša dosedanja zgodovina težila k neodvisnosti.
(- Preberite njegov https://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Vodopivec daljši pogovor z E. Hladnik M. https://dnevnik.si/193708 do konca in ocenite, če to drži. B.M.)
Najzanimivejša je, meni Z. Verdlovec, shema, po kateri Božo Repe, http://www2.arnes.si/~surbrepe/ FF UL, interpretira slovensko zgodovino od poznih 50-tih let in je povzeta, piše Močnik iz »ideologije vladajočih, ki je v poznih 80-tih in zgodnjih 90-tih enotila ideološke državne aparate in pravno-politični aparat ter podpirala njihovo preoblikovanje v aparate /…/ periferne kapitalistične države.«
(- Med ideološke aparate po L. Althusserju sodi tudi (visoko) šolstvo, znanost ipd., glej http://zofijini.net/online_althusser/ in http://studentska-iskra.org/?p=393.
O (tej) državi - in njenem uspešnem reševanju NAŠIH PROBLEMOV … - glej fotografijo izpred menze v ŠN Lj., 1968 ter pogleda na njeno preoblikovanje med 1950 in 2015: https://www.facebook.com/mismouniverza/posts/244113295674204. B.M.)

Sindrom visokega maka ali Kastelic še ima glavo. Polona Malovrh, Delo, 5.4.2016
Stripar, grafični oblikovalec, programer igric in avtor animiranih filmov Dušan Kastelic je kot otrok požiral stripe http://www.pojmovnik.si/koncept/strip/ o Flashu Gordonu in Zagorju. Risal je Kralja Matjaža in Butalce v Srednji šoli za oblikovanje v Lj., kjer je bilo »ogromno nadarjene mularije, skoraj vsak razred je imel kak bend. Laibach, Martin Krpan, Videosex, Kuzle, Buldogi … vsi so izhajali od tam.«
Nato je začel risati za revijo Mladina, ki je bila »v tistih časih silno popularna«, piše Polona Malovrh. Nekatere številke so »dosegle blizu 100.000 izvodov, vsi so jo brali, ker je odpirala tabuje na precej žleht in duhovit način.«
D. Kastelic: »Ne samo novinarji, tudi ilustratorji smo kar tekmovali, kdo si bo več upal. Takrat se še vedno ni smelo vsega povedati, trije novinarji Mladine so bili /…/ zaprti.« Tudi o partizanih se ni smelo grdo govoriti. »Zato so bili moji partizani presunljivo lepi, mišičasti supermeni, /…/ v nasprotju s tujimi sovragi, ki so bili zlobni, ogabni /…/.« Pred 30 leti niti najbližji niso vedeli, da je avtor stripa Partizani. http://www.worldcat.org/title/partizani/oclc/443656261&referer=brief_results
(Afera JBTZ?)
Ko so enega od zaprte četverice https://sl.wikipedia.org/wiki/Proces_proti_%C4%8Detverici izpustili iz zapora (- vojaškega) sta po velikem žuru na Mladini s Tomažem Lavričem http://www.mladina.si/170762/tomaz-lavric/ naredila serijo plakatov Križev pot Francija Zavrla. Nato je moral o tem narisati strip, kar mu je šlo »malo na živce«, si je rekel, »da tale strip ne bo čisto tak, kot so si ga zamislili«, namreč »kaj vse je /…/ pretrpel za našo Slovenijo pa to…« O hrabrih mladcih z Mladine, ki vlečejo za nos udbovce in JNA.
Naredil je obratno, (pozitiven) glavni junak je Miran Frumen, udbovec, ki je aretiral Janšo (J.J.) in s kolegom D. Isajlovičem branil Jugoslavijo pred »tujimi in notranjimi sovražniki«, negativci pa so bili novinarji in Janez Janša.
Strip JBTZ je pisal z muko. Vmes je izvedel, da so v Sarajevu ubili (fotoreporterja Mladine) Iva Štandekerja, http://www.mladina.si/media/objave/dokumenti/2012/6/13/ivo_standeker.pdf prav takrat, ko je risal njegovega psa. Proti koncu je hudo zbolel, strip je končal šele za album.
D. Kastelic poudarja, »da je bil strip risan v času, ko je bil Janša absolutno pozitiven lik. Naš narodni Junak! Vsi smo ga imeli radi in ne tako kot danes, ko ga večina ne prenaša. /…/ s stripom ni bil nihče zadovoljen.«
(Razen tajnega agenta, udbaša…)
… M. Frumna, ki ga je poklical po izidu in »bil navdušen, saj je edino v tem stripu prikazan kot pozitiven lik. /…/ drugod so ga prikazali kot podlega udbomafijca, ki je aretiral našega Janeza. Udbovci sebe niso doživljali kot ovaduhe, ki vohljajo za državljani in jih zapirajo«, pač pa »kot nekakšni Jamesi Bondi, ki branijo Jugoslavijo pred tujimi tajnimi službami. Potem pa je Jugoslavija razpadla in ljudje, proti katerim so se borili, so čez noč postali njihovi šefi: Janša obrambni minister, (Igor) Bavčar minister za notranje zadeve… Seveda je bil Frumen prvi, ki je izgubil službo.« Organiziral je promocijo stripa in ga predstavil nekdanjim agentom.
D. Kastelicu se je zdelo, »da me vidijo kot nekoga, ki jih razume in da bo v stripih upodabljal njihovo plat zgodbe. Ampak jaz sem takrat s političnimi stripi nehal.«
(Naslovnice revije?) http://www.mladina.si/arhiv/
Z njimi je bilo precej težav, pravi. Od naročila do tiska je minilo tudi 10 dni, danes, z računalniki, dan ali dva. »Ko so mi naročili naslovnico, na kateri naj bi narisal padec (Slobodana) Miloševića, je kazalo, da ga bodo študentski protesti v Beogradu vrgli z oblasti.«
(- 1991 https://www.youtube.com/watch?v=vRU7NindK78&list=RDvRU7NindK78#t=1388
1996 https://www.youtube.com/watch?v=6h6mVFTYcsE
1997 https://www.youtube.com/watch?v=CmCq5EYG1FQ ? B.M.)
»Ko smo izšli, pa je bilo že jasno, da iz tega ne bo nič, in je še več kot desetletje delal zgago.« Zato je na naslovnici upodobljen njegov padajoči spomenik. http://www.mladina.si/173184/prva-petdesetletka-dusana-k/
(Koliko avtorske svobode si je smel privoščiti?)
»Nekaj sem si je«, priznava, danes se npr. precej govori, da naš karantanski panter http://www.mladina.si/54476/crni-panter/ nima genitalij. Jaz sem to opazil /…/ In jih na naslovnici seveda narisal /…/ zelo velike.«
(Animirani film?)
»Za potrebe videospota Orlekov je nastal Perkmandelc https://www.youtube.com/watch?v=xi0tQsN-7EI , ki je dosegel mednarodno slavo« piše P. Malovrh, »za svojo dušo pa je po glasbeni predlogi Iztoka Mlakarja ustvaril čisto pravo slovensko love story Čikorjo an'kafe« https://www.youtube.com/watch?v=uNIZfgFJ3t0 .
(- Se par takih pesmi, od Beneških fantov: https://www.youtube.com/watch?v=8Og9misuOgQ , Orlekov: https://www.youtube.com/watch?v=SukdJLuwwPM, I. Mlakarja: https://www.youtube.com/watch?v=y-FV-U2Mp3U in The Drinkers: https://www.youtube.com/watch?v=w9a5tPJNf8Q B.M.)
(In mak?)
D. Kastelic napoveduje animirani film, na podlagi stripa v Delu, o družbi oz. posamezniku, ki trpi za »sindromom visokega maka«, ki zraste previsoko in mu »najprej odrežejo glavo. Kastelicu je še niso…«.

»Sem velika feministka«. Intervju. Tina Bernik, Dnevnik, 5.4.2016
Študentka geografije in slovenščine Darja Gajšek poje v narodno-zabavnem ansambli Štrajk, igra harmoniko in kitaro, govori na Radiu Rogla, vodi Slovenski pozdrav na TVS, kjer sta z Blažem Švabom sanjski par, a le pri delu in na plesišču.
(Atomik Harmonik?)
»… vsaka stvar prinese kaj dobrega, tudi če je /…/ negativna. Atomiki so mi prinesli videnje (vedenje), česa si v življenju ne želim in kaj nisem.« https://www.youtube.com/watch?v=HFhf67yNp-o
(Kaj ste?)
»Jaz sem v srcu narodnjakinja s pridihom starega, spevnega pop rocka.«
(Kako je priti po dekliški skupini v fantovsko?) https://www.youtube.com/watch?v=HAyxPZax7KU
»Fantastično. /…/ Sem ženska in velika feministka, ampak ženske smo včasih tako naporne, da nismo za nikamor in znamo zaplesti stvari samo zato, da uveljavimo svoj glas. Samo da bo po naše.«
(Kaj poslušate?)
Najljubši pevci: Tonny Cetinski, Bon Jovi, Bryan Adams. »Marto Zore imam strašno rada.«
(Kaj igrate na zabavah?)
Na kitaro Gorsko rožo Andreja šifrerja, in Stand by me, pa kak Dravski most, na harmoniko pa S harmoniko na rajžo Lojzeta Slaka. https://www.youtube.com/watch?v=RdxCLnsaltI .
(Darja, postavna blondinka v TV oddaji….)
»Jaz sem človek narave, podeželja, zelo preprosta oseba /…/ Blazno rada plešem in če sem konec tedna prosta, grem žurat z dekleti. Prva pridem in zadnja grem, pa naj gre za veselice, diskoteke, koncerte. /…/ kot Darja Gajšek, se imam fajn, žuram v kratki majci, hlačah, supergah, brez ličil, z očali in plešem, ajde, miško, akcija. Ti naši slovenski fantje so prijazni, a tako sramežljivi, da včasih morajo še kaj spiti, preden pristopijo k tebi. Ne zavedajo se, da delujejo še bolj neumno, kot bi, če bi prišli trezni.«
(… in seksističnimi šale v Slovenskem pozdravu?) https://www.rtvslo.si/slovenskipozdrav/
»… mislim, da ljudje včasih iščemo šivanko v kopici sena*, ker je stanje v svetu in v naši ljubi državici takšno, da so šale še najmanj, s čemer se ljudje ukvarjajo. Jaz sem otrok revne družine, moja mama ima 570 evrov plače. To so vprašanja, s katerimi se ukvarjam, ne pa s tem, kakšna je šala.«
(* Morda je mislila na pregovor o iveru v očesu drugega in brunu v svojem? Poglej razlago na: http://www.sprichwort-plattform.org/sp/Sprichwort_si B.M.)

Preberite, prelistajte, poglejte, pogovarjajte se...

Smetana v Bologni.. pim, Dnevnik, 5.4.2016
Na osrednjem evropskem sejmu otroških in mladinskih knjig je bilo 1200 razstavljalcev iz 72 držav. Naša Javna agencija za knjigo http://www.jakrs.si/ je predstavila najnovejše, kar so napisali: M. Dolenc, M. Košuta, S. Makarovič, M. Mazzini, M. Muster, A. Rozman Roza, L. Stepančič, P. Svetina in V.P. Štefanec ter ilustrirali: J. Ciuha, Z. čeh, M. Kastelic, M. Manček, A. Sottler, D. Stepančič, H. Stupica P. Škerl in A. Zavadlav

Študiranje mladih v težki časih

Naši dijaki in visoke šole. (Učiteljski tovariš, 24.8.1917), Tatjana Hojan, Šolski razgledi, 1.4.2016
»Marsikateremu nadepolnemu dijaku je /…/ vojna prekrižala njegove načrte. Mnogi so morali iti namesto na univerzo v vojašnico, drugi si spet zaradi grozne draginje ne upajo od doma v tuj velika mesta. Vse drugače bi bilo, če bi imeli v Lj. vseučilišče. Tako bomo Slovenci glede naraščanja akademične inteligence veliko bolj prizadeti kakor tisti narodi, ki imajo lastne visoke šole.
Da ne nastane še večje pomanjkanje domače inteligence in vsled tega naval tujcev, moramo skrbeti sedaj, da omogočimo vsakemu slovenskemu dijaku (ki ni pri vojakih) obisk visoke šole. Stvar naj vzame v roke kako društvo ter poskrbi znatne podpore ne le iz zasebnih ampak tudi iz deželnih in občinskih virov. Ob tem naj ustanove zlasti v Gradcu in na Dunaju bivajoči naši rojaki odbore, kateri naloga bo, preskrbeti našim dijakom primerno hrano (dijaško kuhinjo in stanovanja…«
»Le na ta način nam bo mogoče se ubraniti, da ne postanemo Slovenci v prvi vrsti – »sluge narodov« in a podlaga »tujčevi peti«.
(- O nekdanjih naših dunajskih in graških »dijakih«, kot so nekdaj rekli tudi študentom glej npr.: http://www.academia.edu/4378713/SLOVENSKI_STUDENTJE_NA_DUNAJU_IN_V_GRADCU_MED_LETOMA_1848_IN_1918 ) Časnik https://sl.wikipedia.org/wiki/U%C4%8Diteljski_tovari%C5%A1 lahko berete s pomočjo https://sl.wikipedia.org/wiki/Digitalna_knji%C5%BEnica_Slovenije . B.M.)

Študenti v veliki bedi zanemarjeni od države. E. Sečen, Objektiv, Dnevnik, 24.2016
V rubriki Zgodovinska fronta je Ernest Sečen pripravil nekaj odlomkov iz precej starejših časnikov, kot so ti, iz katerih povzemamo članke v teh Pogledih. Zanimiv je njegov povzetek novejših študentski protestov, o katerih lahko najdete v Pogledih precej prispevkov, tudi z dodatki in opombami (B.M.).
E. Sečen: »Dijaške in študentske demonstracije, kakršnim smo bili priča maja 2010 in se ih večina prebivalstva /…/ spominja po metanju granitih kock v okna parlamenta, so /…/ opozorile, da je mogoče računati tudi na dvig širših množic prot vladajočim strukturam, če so ljudje nezadovoljni s stanjem v državi. Kljub temu s nekateri mnenja, da v Sloveniji dobro organiziranih demonstracij večjih razsežnosti zaradi ideološke razklanosti ni pričakovati.«
(V nadaljevanju o »naših« časih. B.M.)
»Za zadnje »resnejše« študentske demonstracije pri nas tako veljajo tiste iz leta 1968, nastale iz svetovnega študentskega protestnega gibanja, ko so v kapitalističnih državah študentje demonstrirali proti kapitalizmu, v socialističnih (razen v Jugoslaviji) pa proti socializmu. Tako so /…/ dobile bolj politični predznak. Demonstranti torej niso šli na ulice s ciljem doseči izboljšanje življenjskih in študijskih pogojev. V Zagrebu, kjer je študentsko gibanje dobilo širše razsežnosti, t.i. Maspok, množično gibanje z priznanje večje avtonomnosti Hrvaške, je leta 1971 ob posredovanju policijskih enot celo tekla kri.«
(- Teza o »političnosti« demonstracij na Zahodu in Vzhodu, ter na Hrvaškem, ne drži v celoti. Tudi kritika življenjskih in študijskih razmer je bila prisotna v teh pestrih dogajanjih. Tudi večina udeleženih in avtorjev za tak položaj - študentov, univerz, izobraževanja, znanosti - krivi oblast, vlado. V Parizu se je npr. začelo zaradi omejevanja obiskov v študentskih domovih, kritizirala se je zastarela univerza, povezanosti raziskovanja z vojsko v ZDA ipd. Pri nas je bilo – takoj po tudi krvavih protestih v Beogradu, junija 1968 - sicer enkratno zborovanje v ŠN pod Rožnikom (polnim miličnikov) namenjeno predvsem zahtevam za izboljšanje položaja študentov, tudi izobraževanja, kar se je ujemalo s politiko takratne republiške vlade (Staneta Kavčiča). Več glej v B.M. Ključ je v naših rokah, v zborniku Slovensko študentsko gibanje 1968-1972 in drugje. B.M.)
(O izvlečkih iz časnikov leta 1920.)
»Iz obdobja med svetovnima vojnama so pri nas najbolj znane študentske demonstracije, do katerih je prišlo 1.4.2020 v Ljubljani.«
(- Tudi to ni točno. 1.4.1920 so se na manjšem zborovanju zbrali zastopniki takrat večinske skupine študentov, ki so po 1. sv. vojni končevali študije »v inozemstvu«, na Dunaju, v Pragi idr. Bolj so znane kasnejše demonstracije, npr. tiste v 30-tih letih, tak za »kruh«, »za univerzo in boljši študij«, »prot redukciji fakultet«, za NUK, in tudi čisto politične, npr. tik pred 2. sv. vojno. Glej: S. Kremenšek: Slovensko študentovsko gibanje 191-1941. Kremenšek omenja npr. študentske proteste v tistem času zaradi slabega stanja v študentskem domu na Gradu v Lj., kjer je bila prej jetnišnica. (- Glej še danes aktualen primer študentske akcije Za univerzitetno knjižnico!, in članek Ali gremo na bolje? o strankarsko motiviranem urejanju socialnih vprašanj študentov: file:///C:/Users/Mihevc/Downloads/Akademski_URN-NBN-SI-DOC-4VLHZ8WM.pdf B.M.)

Dijaški protestni shod v Ljubljani. Naprej, 3. aprila 1920.
»Dne 1. aprila so priredili v hotelu »Tivoli« dijaki (t.j. študenti), predvsem oni, ki študirajo v inozemstvu, pa tudi oni z ljubljanske (UL) in zagrebške univerze protestni sod proti naredebi /…/ vlade, ki je prepovedala /../, da bi si za čas svojih študij v inozemstvu smeli s seboj jemati carine prosta živila. Toda shod je bil tudi resna slika duševnega razpoloženja /…/ proti reakciji vladajočih razredov, ki ovirajo z oteževanjem gmotnih razmer učeče se mladine vsak pravi njen duševni razmah in izobrazbo in s tem /…/ škodujejo tudi zdravemu razvoju naroda in države.
Shoda se e udeležilo mnogo dijaštva in tudi nekaj zainteresiranega občinstva. Iz poročil zastopnikov dijaških podpornih društev je bilo razvidno, da živi učeča se mladina, ki se po večini sestavlja iz revnih slojev, v veliki bedi in pomanjkanju zanemarjena in neupoštevana o države.«
V Lj. je vlada »vzdrževala menzo akademski dom in počitniški savez. /…/ na Dunaju so v svoji menzi dobivali /…/ tako slabo prehrano, /…/ kljub temu, da je Jugoslavija tako /…/ bogata, da je mogla izvažati živež /…/ Nič bolje ni v Pragi, kjer študira pribl. 2000 dijakov Jugoslovanov i preti menzi razpust. V Brnu je okoli 200 naših dijakov, ki so edini vsled podpore dveh privatnih podjetij nekaj na boljšem /…/. Prav žalostno je životarjenje naših akademikov (t.j. študentov) v Zagrebu. /… bornem akademskem domu uro od mesta in dobivajo silno pičlo hrano v menzi /…/. V Belgradu so 4 akademske menze«, pa vlada od odobrenih 3 milijone dinarjev »noče izplačati niti vinarja, /…/ redi korupcijo, štedi pa tam, kjer ni na mestu – pri podporah dijaštva, invalidov, vzdrževanju cenejše prehrane itd. Sedaj belgrajsko dijaštvo štrajka proti /…/ omalovaževanj dijaškega vprašanja od strani reakcionarne /…/ vlade. Skratka: sedanja vlada se je dijaštvu pokazala naravnost sovražna (…)«.
Apel našega praškega dijaštva na vlado. Slovenski narod, 1. aprila 1920
»Slovenska dijaška zadruga v Pragi je poslala pokrajinski vladi /…/ vlogo /…/ naj blagovoli ukreniti vse potrebno, da bodo mogli siromašni, bolni dijaki /… priti po najkrajši poti v brezplačno zdravilišče« in da bi ustanovili »brezplačna mesta v zdravilišču za dobo velikih počitnic za one siromašne dijake, ki so potrebni zdravljenja, oz. izboljšanja svojega zdravstvenega stanja./…./
Kruta doba štiri vojnih let /…/ je vtisnila vsem, ki so jo preživeli, pečat v obliki …/ bolezni /…/. Dijaštvo, ki se je /…/ povrnilo velika mesta na svoje visoke šole, /…/v stremljenju kolikor hitro mogoče končati svoje študije in si priboriti kruha /…/. Stanovanjska mizerija in današnje slabe zdravstven razmere velikega mesta (Prage), nezadostna hrana, vedno napeto delovanje, nobeno primerno razvedrilo /…/.
Doživljamo veliko tragiko dijaškega položaja: Mlad človek, gnan v delo in napredek od močne volje in resnične želje, ki sta se porodili v dolgih letih duševnega brezdelja, klone in gine pod uničujočimi posledicami zdravstveno razoranega organizma. (…)«.
(- O slovenskih študentih v Pragi pred 1. sv. vojno glej npr. http://www.sistory.si/SISTORY:ID:14159 B.M.)

Skakalci, fiziki

Knjiga o PP. Športni pogled, N. Slana, Šolski razgledi, 1.4.2016
Knjigo z naslovom Peter Prevc, ČGP Delo, Lj.2016, kritično ocenjuje Niko Slana, poznavalec športa, zlasti šolskega. (- Glej o njem še: http://www.solski-razgledi.com/revija.asp?ID=201614 B.M)
Od knjige o smučarskem skakalcu Petru Prevcu je pričakoval več. Vsebina ga »spominja na lepljenko, /…/ suhoparno naštevanje uspehov, nizanje podatkov /…/ in stopnjevanje presežkov«,, kar bo »morda koristilo za športno zgodovino«.
Najbrž je knjiga namenjena mladim meni, zato bi pričakoval »drugačen pristop do skakalnega športa.«
Domneva, da bi mladi kaj več zvedeli »o trnjevi športni poti, ki vodi do vrha – le redke seveda.« Pogreša »preprosto /…/ napisano poglavje o aerodinamiki letenja, vzgonu, pobočnem vetru in njegovih učinkih.« (- N. Slana je jadralni letalec, o skakanju in fiziki glej: http://val202.rtvslo.si/2016/03/frekvenca-x-pon-fizika-smucarskih-skokov/ B.M.)
Ne bi bilo odveč »poglavje o sojenj in pravili pri skokih. A očitno za kaj takega ni bilo časa.«
N. Slana se dotakne še aktualnega dogajanja.
( O zaključku sezone smučarskih skokov: http://www.sloski.si/index.php?t=news&id=30781&l=sl, o beguncih, tudi otrocih in protestih v zvezi z njimi: http://www.mladina.si/172723/sest-otrok-prevec/
Pravi, da je neugodno, »da se je knjiga pojavila kmalu po aferi s srednje šole v Kranju«, kjer niso podprli »nastanitve peščice begunskih otok v sosednjem dijaškem domu.«
Gre za šolo, »ki vzgaja in izobražuje tudi mnoge mlade skakalce.« Meni, da bi moral kdo od avtorjev »nevtralizirati komentar tiskovnega predstavnika Smučarske zveze Slovenije http://www.sloski.si/ , ki ob omenjeni aferi ni zmogel iz sebe spraviti prav nič humanističnega duha.« N. Slana je prepričan, da smučarski skakalci niso »povezani s tem PR-ovcem, še posebno pa ne Robert Kranjec, ki se je tudi v Planici predstavil s Piko, temnopolto posvojeno hčerko.«
Peter Prevc je »svojo veliko donatorsko vlogo odigral šele po tem, ko je bila knjiga že natisnjena.«
Ocenjevalec ob koncu pohvali le enega od avtorjev, ki se je v knjigi rešil »iz začaranega kroga športne statistike – Gregor Kališnik, nekdanji urednik Poleta, »ve, da so bolj kot dosežki pomembne zgodbe.«

Blestijo tudi slovenski fiziki. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 1.4.2016
V dneh okoli začetka pomladi Slovence navdušujejo smučarski skakalci, piše Jasna Kontler Salamon, ki v nadaljevanju piše o fizikih, ki utegnejo tudi postati vzorniki mladih.
Za skakalce - pogumne fante in dekleta - piše, da izstopajo tudi »po človeških vrlinah in /…/ da jim je mar tudi izobraževanje. To je /…/ jasno povedal Peter Prevc« in na »slavju na Kongresnem trgu v Lj.« /…/ tudi njegov mlajši brat Domen (Prevc)«, ki je »razkril, da je fizika njegov najljubši šolski predmet«, ker zanj »porabi najmanj časa«. (- Pogovor z njim: https://www.dnevnik.si/1042725385 .) Kolumnistka domneva, da bodo »imeli učitelji fizike /…/ poslej laže delo.«
Iz Bruslja je prišla novica, da je Tomaž Prosen z odd. za fiziko FMF UL http://chaos.fmf.uni-lj.si/prosen dobil dva milijona evrov ERC za priznane raziskovalce. EU s tem projektom https://erc.europa.eu/ podpira raziskovanje tem »z visoko stopnjo tveganja, ki odpirajo nove smeri. T. Prosen se ukvarja s kvantnim kaosom in nelinearno dinamiko. https://www.youtube.com/watch?v=OBT3VU-ESqA
Kot dijak Gimnazije v Kranju je bil uspešen na tekmovanjih iz fizike, matematike in kemije Po tretjem letniku se je – 17 leten – z diferencialnimi izpiti vpisal na študij fizike na(FNT) UL. »Med študijem je ves prosti čas namenil reševanj teoretičnih fizikalnih problemov« in pod mentorstvom Marka Robnika diplomiral iz teorije kaosa leta 1991. Kolumnistka ga je srečala pred leti, ko je bil še mladi raziskovalec na Centru za uporabno matematiko in teoretično fiziko UM http://www.camtp.uni-mb.si/ . M. Robnik mu je takrat napovedoval izjemno kariero.
Slovenci imamo očitno izjemne fizike. Pred T. Prosenom sta projekt ERC dobila: 2011: Nedeljka Žagar, FMF UL, meteorologinja in 2012 Dragan Mihailović, odd. ia kompleksne snovi IJS, ki nosi ime »našega najbolj znanega fizika Jožefa Stefana. (-V teh Pogledih je že nekaj povzetkov o njem, dodanimi povezavami. Za študij na FMF UL glej: https://www.youtube.com/watch?v=IHJPwZGGuuQ .B.M.)

Rektor, UP

Kot matematik sem vedno del rešitve. S. Merljak, Delo, 2.4.2016
Rektor Univerze na Primorskem (UP, https://www.upr.si ) Dragan Marušič v pogovoru vidi (njene) probleme drugače kot nasprotniki.
(Zakaj afere na UP?)
Eden od vzrokov je »stanje duha, odnos Slovenije do visokega šolstva in znanosti.«
Majhne države bi morale za gospodarski razvoj bolj podpreti »znanstveno kulturo«, a Slovenija je ne.
(Slovenci…)
Ne želi reči kot pisatelj (- I. Cankar: H/…/i, B.M.), »ampak v vsaki konstelaciji se postavimo v podrejen položaj: v AO, prvi in drugi Jugoslaviji ali zdaj v EU.«
»Financiranje visokega šolstva se je od leta 2011 zmanjšalo za 30 milijonov /…/. Zarezali smo v prihodnost mnogih mladih generacij. /…/ slepi antiintelektualizem.
(Na začetku…)
Tretji rektor UP - od 2011 – pravi, da so se njeni problemi »pojavili že na začetku«. Najprej »med FM in njeno direktorico« (- http://www.fm-kp.si/predstavitev/sodelavci/vizitka/trunk_sirca_nada/24 ); kasneje se je to še nadaljevalo. Značilna manifestacija tega »so neveljavne diplome«.
(Anonimke, spori, struje…)
»… so se začele že januarja 2012«, ko e del UP ni sprijaznil s tesnim izidom volitev rektorja.
»Potem se je začel boj dveh struj. Nekateri so izgubili veliko finančnih korist«, prej so imeli enormne zaslužke; tako pač ne gre.«
(- ZRS UP? Poglejte za polemike nazaj teh Pogledih. B.M.)
(Na drugih volitvah…)
»… sem dobil veliko večino glasov, kar pomeni, da sem večino ljudi na univerzi prepričal. Nisem si mogel predstavljati, da obstaja toliko nepravilnosti, kot sem jih odkril tu. Od zdravnika se pričakuje, da pacienta pregleda od začetka do konca, /…/ od učitelj da odi na predavanja. Zdaj sem vse povedal.«
(Koliko je UP porabila za sodne ipd. stroške zaradi tožb?)
»V prvem mandatu 256.640 evrov«, Tretjina za odvetnike, tretjina za sodne postopke, ki so jih sprožili predhodniki ali zaposleni, tretjina zaradi slabega vodenja investicij v prejšnjem obdobju.
(Problemov ni, le nekateri jih povzročajo…)
»Problemi so.«
(Ste del problemov ali rešitev?)
»V matematiki te učijo, da rešuješ probleme. Jazne delam problemov, problemi nastajajo, ko se privilegiji razgrinjajo.«
(Vam je uspelo UP spraviti na višjo raven? Kakovost študentov, profesorjev?)
Leta 2011 je imela UP nekaj več kot 130 objav v revijah s faktorjem vpliva, zdaj več kot 200. Poskušajo stimulirati raziskovanje mladih znanstvenikov. Vabijo »najboljše študente, tudi iz tujine, na mednarodnih olimpijadah. » Trend navzgor je tudi pri rezultatih mature vpisanih iz Slovenije .
(Od kod izguba 1,6 milijona, zaradi katere so se trije predstavniki ustanovitelja v UO UP vzdržali pri glasovanju o bilanci 2015?)
»En faktor so grehi iz prejšnjih let, /…/ kazen zaradi diplom iz leta 2007 /…/ 500.000 evrov, nenamensko porabljena sredstva« iz istega leta, 288.000 evrov napačnega knjiženja v 2014 na ZRS http://www.zrs.upr.si/ /…/. Preostanek (0,6) »je posledica podfinanciranosti univerze«, za 10% premajhen finančni delež.
(Zakaj ste potem odpirani nove programe?)
»Programa biopsihologija in aplikativna kineziologija sta se začela leta 2010/11, sredstva so se začela zmanjševati 2011« in »smo morali nadaljevati.«
(UO UP vam je naložil sanacijske ukrepe. Boste kak program odpravili?)
»Ne, treba b zmanjšati odhodke in povečati prihodke.« Rektorska konferenca http://www.rkrs.si/ je dala soglasje, d se UP sredstva bolj povečajo.
(Kaj če ministrstvo ne da?)
»Tega ne morejo spregledati.« RK je najvišja sogovornica. »Ministrstvo http://www.mizs.gov.si/ se pogovarja študentskim predstavniki, http://www.studentska-org.si/ sindikati www.sviz.si, http://nsdlu.si/, http://www.sindikat-vss.si/ , Nakvis-om http://www.nakvis.si/ in RK. Potem bomo videli, stvari bo treba racionalizirati, a tega se nerad lotevam. UP je na Obali pomembna delodajalka. /…/ Mislim, da bomo lahko s povečanimi prihodki iz študijske dejavnosti in z racionalizacijo prišli skozi.«
(Bo denar za plače?)
»Plače v aprilu bodo.«
Tudi v novembru (2016), »ker bomo dobili dodatna sredstva. In če kaj znam, znam računati še vedno dobro, /…/ znam predvidet za nekaj mesecev naprej.«

Dostojno delo

Prekarci za svobodo, a proti lažnim statusom. Mario Belovič, Delo, 2.4.2016
Socialni partnerji (vlada, delodajalci, sindikati) so se začeli ukvarjati z razširjenim pojavam negotovih, nestalnih oblik dela.
Ministrstvo za delo http://www.mddsz.gov.si/ je za reševanje pripravilo strategijo imenovano »Dostojno delo«. Na srečanju ekonomsko socialnega sveta http://www.ess.si/ so se dogovorili, pravi ministrica Anja Kopač Mrak, da bodo sindikati in delodajalci o dokument povedali svoje mnenje, saj je prav, da partnerji sooblikujejo rešitve. Pripravili bodo še izhodišča za spremembo zakonodaje.
Cilj sprememb »ni ukinjanje statusa samostojnega podjetnika (s.p.), kjer gre za podjetnike in storitev, pravi. Ključni problem so t.i. lažni s.p.-ji, »kjer obstajajo elementi rednega delovnega razmerja.« Taka prikrita razmerja bi odpravili in tako povečali zaščito delavcev in zagotovili plačevanje prispevkov in davkov. Ministrstvo predlaga ukrepe na 5-ih področjih:
(1) večje pristojnosti inšpektorata za delo in finančne uprave;
(2) obveščanje in ozaveščanje delavcev;
(3) varnost in zdravje pri delu, tudi za prekarne delavce;
(4) ukrepi aktivne oblike zaposlovanja;
(5) odpravljanje vzrokov za rpekarnost.
Igor Antauer, Združenje delodajalcev obrti in podjetnikov, pohvali celovit pristop, vključno z davčno politiko. Oaža, da »tudi delavci hočejo delati prek prekarnih oblik dela, hočejo biti svobodni, ker jim /…/ neto stane več.« Kar je nepravično do tistih, ki plačujejo polne prispevke. Te oblike bi morale biti fleksibilne in varne, tudi pri izgubi dela.
Andrej Zorko, ZSSS, se boji, da bo reševanje prepočasno, zato predlaga, da bi se takoj spremenil zakon o inšpekciji dela, brez čakanja na davčno reformo.

Vera, politika; volja do moči; desni, levi; ZDA, Slovenija

Kadar ženske pridejo na potezo. J. Markeš, Sobotna priloga, Delo, 2.4.2016
Vera peša in ko vedno jo izkoriščajo za politične potrebe, piše Janez Markež. Pri nas in v ZDA.
Obiskanost nedeljskih obredov je v Evropi zelo nizka. Pri nas je po raziskavah Nika Toša (FDV UL, npr. http://www.cjm.si/ul/knjige/VREDNOTE-8-OK.pdf ) pred 20 leti vero prakticirala petina Slovencev, še leta 2002 je 58% državljanov izrazilo pripadnost katoliški veri. V osebnega Boga verjame 20% ljudi.
Raziskava univ. San Diego http://religion.sdsu.edu/ je pokazala, da v ZDA še nobena generacija Amerikancev starih 19-29 let ni bila tako malo religiozna kot zdajšnja.
Kandidat za predsednika D. Trump http://www.politico.com/news/donald-trump se v kampanji pogosto sklicuje na Boga. Z nekaj seksističnimi izjavami se je zameril ženskam, ki čeprav večinoma verne, pristajajo na splave, za katere o meni, da bi morali biti vsi nezakoniti, tudi tisti po posilstvu.
(- To skušajo uzakoniti na Poljskem. http://www.rtvslo.si/svet/poljska-vlada-bi-pod-pritiski-cerkve-prepovedala-splav-ljudje-na-ulice/390242 Na fotografiji ogorčena Amerikanka, z očali in kartonom z napisom: NO HATE IN MY STATE. B.M.)
J. Markež primerja Trumpa z našim J. Janšo . http://nova24tv.si/oznaka/janez-jansa/ Tudi naš vodja desnice se je neprimerno izražal o ženskah – novinarkah. »Bržkone greza enak miselni vzorec ljudi, ki skušajo udejanjati svojo voljo in oba sta primera politikov, ki imata prebojno moč manipulacije z javnostjo, dostop do njihovih predsodkov, /…/ strahov, na pa zadosti inteligence, da bi nadzorovala /…/ učinke lasten manipulacije. V političnem smislu ju to dela večne poražence /…/«.
(- Glej še eno (opozicijsko) parlamentarno stranko Novo Slovenijo: http://nsi.si/ in eno izven parlamentarno, ki je bila v različnih vladah RS http://www.sls.si/ in je naslednica stranke nastale v 19. stoletju. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_ljudska_stranka_(zgodovinska) .
(O volji do moči.)
»Kako gre v Sloveniji prava volja do moči, sta v svoji polemiki /…/ razkrila Dušan Pirjevec in Edvard Kocbek. O tem je pisal Tine Hribar https://sl.wikipedia.org/wiki/Tine_Hribar v 57.št. Nove revije, 1987; povzema J. Markež:
»Pisala sta o prevari partije v zadevi OF, v kateri se je Kocbek čutil prevaranega, Toda Pirjevec ga je postavil na hladno: Ne more se pritoževati, da (ga) je partija zaradi svoje moči /…/ spremenila v sredstvo komunistične revolucije, kajti v izhodišču je bilo jasno, da /…/ je imela svoje oporišče v Moskvi. Priznati bi si moral (Kocbek), je menil Pirjevec, da bi utegnila biti njegova mesijanska ideja, iluzija o preoblikovanj slovenskega narodnega značaja, njegova projekcija volje do moči.
J. Markež eni, da je (bilo) to podobno kot je razmerje »med religijo in politiko v današnjem času«, da gre za »prevaro volje do moči v vseh oblikah«.
(- Za Pirjevca glej http://www.rtvslo.si/kultura/razglednice-preteklosti/dusan-pirjevec-karizmaticni-in-prodorni-komparativist-ki-je-znal-pritegniti-studente/271683, za Kocbeka: https://marijanzlobec.wordpress.com/2016/02/22/edvard-kocbek-je-tita-obcudoval-ze-leta-1944/.)
Osamosvojitev države se »kaže kot zgodba o zlorabi /…/ tistih, ki so verjeli, verovali /.../ na osebni ravni, ter tistih ateistov, agnostikov, ki /…/ svoje prepričanje jemljejo zares in si ne dovolijo manipulacij v imenu »višjih« idej /…/. Oboji /…/ tudi spoštujejo vladavino prva, ustavna pravila države in živijo po kodeksu«, kar jim pove »kaj je prav in kaj narobe.«
»Trumpovska logika« in logika podobnih pri nas, je »prav obratna in zato /…/ množicam privlačna, torej populistična: z Bogom na ustih, (slovensko) tradicijo v zakristijah ali pa s Titovo štafeto v roki, /…/z govorom o /…/ vrednotah osamosvojitve, v pogodbi s hudičem do politične zmage in do pogubne uresničitve volje do moči. Kaj že bi pod soncem lahko bilo novega?«.
(- O tem, kaj je novega: http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=Prd+1%2C1-12%2C14&id13=1&pos=0&set=2&l=sl . O nekoč desnih in tovariših, tudi o J. Markežu: http://www.mladina.si/92663/po-poklicu-politicni-konvertit/ B.M.)

Spopad za levico. Alternativa. J. Tramuš, Mladina, 1.4.2016
Resna levica mora ponujati alternative, ne zgolj nergati proti sistemu, priporoča Jure Trampuš stranki IDS http://www.demokraticni-socializem.si/ pred njenim kongresom, ki je del ZL.
ZL http://www.zdruzena-levica.si/, parlamentarna stranka združuje nekaj skupin, ki so nastale ob vstajah pred tremi leti.
Za kongres je IDS izbrala Krško, naključno. Ta je bi leta 1986 prelomni kongres mladincev (ZSMS), na katerem so se odpovedali Titovi štafeti, in se razšli s partijskimi očeti« (ZKS , ZKJhttps://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Jugoslavije, primerjaj z https://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Slovenije ) »in podprli alternativna gibanja, ki so prispevala k vzpostavitvi parlamentarne demokracije.
(- Naslednje leto je bilo v Krškem posvetovanje o dolgoročnem razvoju visokega šolstva - DRVŠ, B.M.)
Matjaž Hanžek, TRS (http://www.gibanje-trs.si/ , nekdanji varuh človekovih pravic http://www.varuh-rs.si/o-instituciji/zgodovina-institucije/zgodovina-zaposlenih/matjaz-hanzek/, B.M.) je zagovarjal združevanje s sorodnimi gibanji »tudi v času vstaj, imeli smo ogromno sestankov /…/ na koncu smo se združili v koalicijsko ZL«, pravi. Priznava, da so (bili) problemi z IDS, »so mladi, imajo ideje, energijo, prihodnost«, vendar »mora skupna stranka povezati mlade, srednje, starejše generacije«.
»Ves čas jim govorim, da bo izključevanje na levici prineslo« kar je krvava »francoska revolucija (1789-, https://fr.wikipedia.org/wiki/R%C3%A9volution_fran%C3%A7aise ) »cesarja, revolucionarji pa so se med seboj pobili.«
(Kaj je skupnega delom ZL?)
M. Hanžek: »Imamo skupno vizijo neke vrste socializma«, a »ljudje od gesel ne živijo, samo z demagoškimi izjavami in rdečimi zvezdami ne moreš vladati. Lahko se v prvo prebiješ v parlament, v drugo /…/.« Ljudem je ZL »dala upanje – če se spremo, /…/ dolgo časa ne bo uspešna nobena leva sila.«
Franc Trček, poslanec ZL https://www.youtube.com/watch?v=4SnHPzCns6g , je po izvolitvi izstopil iz IDS. Žalosti ga da se dogaja »podobno kot med vstajami, samooklicani intelektualci ne razumejo zgodovinskega trenutka, nekaj je parlamentarno delo, drugo je politična teorija, nekaj so želje, drugo resničnost.«
Za ZL pravi, da »mora ponujati alternative, ne zgolj antisistemsko nerganje. /… Za alternative je potrebna razdelana politična ekonomija onkraj le občih mest in cela vrsta politik.«
Božidar Debenjak, filozof, marksist, zaslužni profesor UL spremlja razvoj/razkroj levih alternativ že desetletja. (- http://www.delo.si/kultura/razno/bozidar-debenjak-osemdesetletnik.html ; nekdaj bil tudi vodja UK ZKS v Lj. glej podate o arhivu http://arsq.gov.si/Query/detail.aspx?ID=26172 , B.M.)
Meni, da mora ZL v parlamentu sklepati politična zavezništva; tudi z SD (Socialnimi demokrati http://www.socialnidemokrati.si/ ), če s sebe (SD) sperejo »umazanijo blairovske tretje poti«. (- Po T. Blairu, laburističnem premieru V. Britanije, https://en.wikipedia.org/wiki/Third_Way ; o tem je pred leti pisal Veljko Rus, FDV UL http://www.bukla.si/?action=books&book_id=3184, B.M.)
ZL mora, meni B- Debenjak, »ohranjati stik z življenjem« in »vzdrževati notranji dialog z lastnimi alternativami.«
(Revolucija, evolucija, reforme?)
B. Debenjak: »Reforme so dveh vrst ene ostajajo v mejah sistema /…/; druge pa segajo čer meje …/. Ker je sistem zašel v slepo ulico, se bo rodil nov /…/ tip reform /…/ Takšna, sistemsko transcendentna reforma, ki je v zraku je recimo UTD.« (- Univerzalni temeljni dohodek).
Doživel je že kar nekaj porazov levice, pravi, a ves čas ga spremlja misel Marcusejahttps://sl.wikipedia.org/wiki/Herbert_Marcuse :
»Izkušnja poraza, celo obupa, je bistvena sestavina teorije in njenega upanja.«
In K. Marxa http://www.history.com/topics/karl-marx :
»Današnji rod je podoben Judom, ki jih Mojzes pelje čez puščavo. http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=2+Mz+15&id13=1&pos=0&set=2&l=sl /…/ propasti morajo, da bi naredili prostor ljudem, k bodo novemu svetu kos.«
Mladen Dolar, filozof in profesor, FF UL, zavrača stališče, da vsaka skupina, ki pride v parlament, postane del sistema. Če levica nima poguma, da gre v parlament, »da v svoje roke vzame vzvode oblasti, se že vnaprej obsoja, da bo le »korektiv neke druge politike«, da samo kritizira - »kdor ni pripravljen prevzeti deleža odgovornosti, naj se ne gre politike.
Če bi ostala na ulicah, bi bila nova levica neučinkovita, piše J. Trampuš in navaja nekega člana ZL:
»/…/ demonstracije so oblike pritiska, /…/ so prvi korak, lepo je hoditi po ulicah, prepevati, to pa ni dovolj.«
Igor Štiks, pisatelj in politolog, raziskovalec, univ. v Edinburgu: http://www.portalnovosti.com/igor-tiks-planu-desnice-moemo-se-suprotstaviti-samo-politikom-borbom
»V zadnjih /…/ letih se je v Evropi pojavilo veliko levih gibanj z inovativnimi formami političnega organiziranja /…/ na ulicah in trgih, a so hitro izginila.« Recimo gibanje Zavzemimo/Ocupy, španski Indignados. A niso ogrozila sistema. Ta je elastičen. Poleg njih so se po 2008 »začeli novi premisleki na področju kulture in znanosti, /…/ levi sentiment, /…/ tako kritika kapitalizma kot kritika sedanje, lažne reprezentativne demokracije.«
(Kako naprej?)
I. Štiks meni, da so za levico v prihodnosti »pomembni politično delo in izkušnje, govorim o letih /…/ desetletjih /…/ na terenu, ustvarjanja močnih /…/ zavezništev z jasno idejo, kaj potem, ko prevzame oblast, kakšna je vizija nove družbe.«
»Poglejte V. Orbana in njegove. Njihova vizija je popolnoma jasna /…/ zato so politično uspešni. Želijo si vrnitve nacionalne suverenosti, etične« (- op., verjetno etnično) »in versko čiste države, močnih voditeljev, ki naj bi ji zaščitili pred globalnim kapitalizmom.«
(- Glej – v angl.- uradno stran http://mtva.hu in pregled tiska: http://www.budapost.eu/ B.M.)
Kam pripelje tak slog vladanja razume Gaspar Miklos Tamas, filozof: Nedavno je v Sobotni prilogi (Delo, poišči povzetek v teh Pogledih) priznal, da je pri sosedih levice ni, razen nekaj posameznikov, blogov in nevladnih skupin, in dodal: »Ljudje se režimu upirajo z molkom. In tako, da ne grejo volit.« (- Ali pa na referendum… B.M.) »To je z diktatorja hud problem. Kajti ko ni več izhoda, ljudje začnejo lomit vrata in okna.«
(- Kot v starem vicu, ko cesar/kralj poveča Ogrom davke, pa godrnjajo po krčmah; spet poveča, hodijo po ulicah, kričijo; še poveča, utihnejo. Popusti, pravi ministru za peneze…
Več takih: http://www.viccesviccek.hu/ B.M.)
Že Hannah Arendt, filozofinja, je menila, da so revolucionarji tisti, ki vedo, da je prava moč na ulicah in kako jo izkoristiti; a oborožen upor sam po sebi ne pripelje do revolucije, povzema J. Trampuž.
( - Ali: »/../,ki vedo, kdaj leži oblast na cesti in jo znajo pograbiti«, glej: http://www.brainyquote.com/quotes/authors/h/hannah_arendt.html , B.M.)
»Tako tudi slovensko vstajniško kričanje samo po sebi ni spremenilo ničesar.«
Pogledi ne levi se lomijo ob primeru Grčij, ko se je (leva, Ciprasova) Siriza izognila bankrotu države n sprejela neoliberalni diktat evropskih finančnih ministrov, ki so, ob posmehovanju, sprejeli argumente tedanjega grškega J. Varufakisa http://www.mladinska.com/varufakis/janis-varufakis .
Del IDS je bil do tega kritičen, a pozabil, da tam ni šlo drugače in da ima levica v Sloveniji več možnosti. Lahko se loti, meni J. Trampuž »delavskega soupravljanja, zaostri progresivno obdavčitev, uvede pravičnejši premoženjski davek.«
Siriza ni imela zaveznikov v levih politikih v državah EU. Kot je takrat rekel Alain Baidou, filozof https://fr.wikipedia.org/wiki/Alain_Badiou : »Evropska levica je zdrknila v nepovratno komo. F. Holland? Nemška socialdemokracija? Španska PSOE? PASOK v Grčiji? Laburisti? Vse te stranke o del globaliziranega kapitala.«
Nekateri vidijo pravo pot v evropskem povezovanju, npr. Srečko Horvat, hrvaški filozof:
»Ne trdim, da je politika na nacionalni ravni nepotrebna«, skupaj z njo »je bolj kot kadarkoli potreben radikalni internacionalizem. To e glavna ideja gibanja za demokracijo, ki ga je ustanovil Janis Varufakis. Treba bo združiti tri ravni. Internacionalno, nacionalno, lokalno, /…/ pa tudi vertikalno in horizontalno politično delovanje.« Novi »marš skozi institucije« bi bil napaka, saj so institucije postale »nedemokratične in netransparentne, tisti(m), ki so marširali, so »revolucionarno energij /…/ zamenjali za udobne fotelje«. Ne morete z »evolucijo odstraniti kralja ali neko oblast in potem poskušati na novo. /…/ Če želimo radikalne spremembe obstoječega stanja, je potrebno radikalno drugačno razumevanje moči.« (- Kaj je mislil S. Horvat tiste dni: http://www.jutarnji.hr/globus/srecko-horvat-da-ja-sam-lud-jer-danas-u-ovakvoj-europi-koja-je-u-ratu-koja-se-raspada-u-kojoj-se-guse-slobode-bilo-bi-ludo-ne-biti-lud/4046088/ , B.M.)
Levica je bila pri nas zunaj institucij več kot desetletje, piše J. Trampuš. »Bila je na ulici, /…/ na ravni civilne družbe in intelektualnih premislekov. Izkazalo se je, da /…/ lahko blokira, odstavlja vlade, ne zmore pa uvesti resnih političnih sprememb. Popravke, izboljšave že, to pa je vse.
ZL je edina, ki ji lahko uspe. Ne da se prilagaja močnejšim, ampak da »ohrani radikalnost odkritost«.
(Kako torej IDS,TRS, …; ZL?)
J. Trampuž http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=156 ve za enostaven odgovor, dva…
»Zgodovinska naloga levice je obnovitev socialne države ali vzpostavitev njenih alternativ.« Trenutno se ZL zavzema za odpravo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in solidarne javne prispevke, proti prisilnemu samozaposlovanju, za sposobnejše vodstvo Alpine…
Druga naloga je sprejem realnih političnih predpostavk, začasno. Torej, »razumevanje pravil igre, parlamentarizma, delovanja medijev, pomen prečiščene politične misli in politikov.
»Socializem morda, a postopoma.« Svet brez alternativ bi bil nevreden življenja.

O čem naj govori nova levica. P. Kraševec, Mladina, 1.4.2016
O socialni državi, duševnem zdravju, o strahu in sovraštvu, meni Primož Kraševec, FF UL.
Levica je v »depresiji«, preveč je pričakovala od »revolucij« v preteklih letih. Bolj se je spremenilo vzdušje kot njene zmožnosti, politične in intelektualne. »Pomagal bi realizem, zavedanje /…/ omejitev delovanja skozi institucije kapitalistične države in /…/ EU.«
Katere teme naj odpre?
(1) Socialna država. »Neoliberalna kritika« ima včasih prav z očitkom »birokratiziranosti postopkov, ki so /…/ poniževalni«. Zaradi razrednih razlik nimajo vsi enaki možnosti dostopa do njenih storitev. Manjkajo »alternativni predlogi socialne politike z leve.«
(2) Duševno zdravje: »Četrtina prebivalstva EU trpi za depresijo in/ali tesnobo. Levica bi lahko opozarjala na »družbeno pogojenost psihičnega trpljenj. Tudi na prekarna (začasna) delovna razmerja, občutek nemoči« zaradi premajhne demokratičnosti. S takimi ljudmi je treba drugače politično delovati – težko je »od ljudi, omamljenih od antidepresivov, zahtevati vedrost in vznesenost«, značilno za klasično levičarstvo. https://www.youtube.com/watch?v=I03eM6rvtOw
(2) Čustva, predvsem strah in sovraštvo. To je »dejanski, realen problem«. Levica pogosto za rasizem in sovražni govor pravi, da gre za preusmerjanje pozornosti, iskanje grešnih kozlov. Kaj če ta čustva niso »učinek desničarskih medijskih manipulacij?« (- O tem je pred več kot desetletjem pisal Mišo Krivic, pravnik: http://www.mladina.si/103380/med-ksenofobijo-in-mizoksenijo/ . (- Glej še daljši pogovor s P. Kraševcem par mesecev prej http://www.mladina.si/172063/dr-primoz-krasovec/, B.M.) B.M.)

Preberite, prelistajte, poglejte, poslušajte, premislite

Nabriti, uporniški, radovedni, srčni in še kaj. V.P.S., Delo, 24.2016
Ob mednarodnem dnevu knjig za otroke so tri literarne strokovnjakinje
(Gaja Kos, Tilka Jamnik, Milena Mileva Blažič) izbrale najljubše junake:
Pika Nogavička (Izbrali sta jo G.K. in T. Jamnik, ki je pripravila, s Petrom Škerlom, tudi slikanico Pika v knjižnici, DZS, 2004.) »…ve kako ostati večno mlad, piše pod risbo tre otrok na belegm konj.«
Rdeča kapica (T.J.), z njo »se konča veliko družinskih večerov«, piše pod sliko deklice in prijaznega volka v čevljih.
Ostržek (T.J., ki je pripravila s P. Škerlom slikanico Ostržek bere za bralno značko, DPMS, 2015)
Mary Popins (G.K.)
Medved Pu (G.K.), in tudi Hiša na Pujevem oglu.
Mumini (G.K.), v ilustriranih knjigah: Čarodjev klobk, Zima v Muidolu, Nevidni otrok in druge zgodbe. »… vedno pripravljeni na pustolovščine«, piše pod sliko v stilu Picasove Guernice.
Zmaj Direndaj (G.K.), z lustracijami Jelke Reichman. »… prinese okus po poletju in lubenicah«, piše pod sliko, ki spominja na vogal-e mostu v bližini tržnice v Lj.
Lupinica (T.J.), napisala Vera Albreht, ilustriral Miki Muster.
Vid (T.J.), iz: Pravljice žive v velikem starem mestu, napisala Ela Peroci, zbirka Čebelica.
Bžrumps (M.M.B..) in knjige Blabla (1991) Borisa A. Novaka. (FF UL) »Gre za izvirno pojmvanje loveka in »člopice«, netradicionaln in subverzivno ki spodbuja mlade k razmišljanju in pluralnosti pogledov.«
Premraženo sonce (M.M.B) iz vizionarske knjige Svetlane Makarovič Vrtirepov koledar (1977).
Torklja Triborklja (M.M.B.) iz knjige Josipa Vandota Pri Torklji triborlji (1936) o čarovnici s tremi obrazi (bel, črn, kamnit) ki se naveuje na lik Jage babe in Pehte. »Če gledaš svet okoli sebe pesimistično, vidiš njen črn boraz, če imaš kamen namesto srca, vidiš njen kamniti obraz in če si dobrega srca, vidiš /…/ beli obraz. Tukaj imamo Lacanovo in Žižkovo zrcaljenje.« (- Pobrskajte po zgodnjih in diplomskih delih: http://dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr2Zizek.PDF , http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_trobec-marusa.pdf ter po teh Pogledih, s srcem…, B.M.)
Nebomska deklica (M.M.B.) iz knjige Barbare Gregorič Gorenc Nebomske pesmi (1994), o deklici, »ki ni tradicionalno ubogljiva, ki se ne uči s poslušanjem in poslušnostjo, ki nile objekt, ampak nakazuje upor, subjektivizacijo in je zgled, da deklice niso »princese« in »zvezdice zaspanke«, ampak imajo dolžnost in pavico reči »ne«.
Vošibki (M.M.B.) iz knjig Koračnica (1991), Andreja Rozman Roze, avtor literature »socialnega upora, ravno tako Svetlanina, ker uveljavljata pluralizem perspektiv gledanja na svet in razvijanja kritičnosti, ne pa submisivnosti.« Napovedal je čas Strahu in poguma (E. Kocbek) z verzom:
Vo-jaki in vo-šibki
korakajo.

Pomen subkultur. Od spreminjanja družbe do individualne svobode. L. Sladič, L. Križnar, L. Perne, Dnevnik, 1.42016
Danes je pomen subkultur manjši kot je bil v 80-tih letih, pišejo dijakinje Gimnazije Škofja Loka. Njihova pogosta spremljevalka je bila glasba.
Punk je »močno posegal v diskurz politike«, pišejo in navajajo besede Petra Mlakarja, nekdanjega škofjeloškega gimnazijca, filozofa in publicista, da se t.i. slovenska pomlad ni začela v 80-tih letih, ampak že leta 1977 z nastopom Pankrtov na gimnaziji Moste. Punk je »spodkopaval tradicionalno kulturo. Bil je subverzija«, pravi P. Mlakar. A ni mu šlo za oblast temveč a destrukcijo oblasti, meni. Mrtvaškost, nesmiselnost, praznina in dolgočasje so bili glavni dejavniki za eksplozijo punka, ki m je uspelo razbiti to monotonost. Šlo je prevrednotenje, negacijo vrednot. ». In prav to je dajalo smisel /…/ Postaviti je treba /…/ cilj, čeprav ne veš natančno, kaj to je. /…/ Tega danes ni več«, pravi.
Velik pečat pri nas in v svetu je pustila skupina Laibach in z njo povezano gibanje, katerega del je bil tudi P. Mlakar. »Laibach je izhajal iz punka« in bil tudi negacija njegove »anarhoidne estetike«. Imel se je »za visoko umetnost« in »je vzel totalitarizem bolj zares kot je dejansko bil.«
Punk in Laibach sta imela nekatere skupne lastnosti, in razlike, meni P. Mlakar: »Pri punku lahko ostanejo večni njegova pobalinskost, skrajna politična nekorektnost, nemoralnost, jeza, razkroj človeka in obup nad svetom in veselje nad njegovim propadom, nič ali muka eksistence, njena patološkost, negativnost. Pri Laibachu pa ne bo umrla vera večnost in »vseobsegajočnost« ter »vseprežemajočnost«.
(Kaj danes subkultura in imidž pomenita škofjeloškim gimnazijcem?)
Maja Gruden: »Ljudje se oblačijo glede na glasbo, ki jo poslušajo /…/. Mislim, da se ljudje poskušajo skriti za subkulturo, ta pa jim daje samozavest.«
Jaka Kožuh meni, »da nekateri s svojim oblačenjem glasbo /…/ izražajo svojo subkulturo in mišljenje. Set drugi želijo izstopati /…/.«
Luka Nunar: »Imidž posameznika /…/ izraža posameznikova tališča, a ne sme pretehtati »drugačnost«, »iskanje pozornosti«.

 

NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE