December 2014

Mladi in stari

Temeljni koncepti življenja se zamenjujejo z bančnim izrazoslovjem. E. Repovž, Sobotna priloga, Delo, 27.12.2014
Področja raziskovanja in aktivizma Darje Zaviršek, FSD UL, so »duševno zdravje, teorije hendikepa, nasilje nad ženskami in otroki, feministična teorija, otroško zagovorništvo, sociologija in zgodovina socialnega dela«, enakopravnost spolov in družin…
Erika Repovž o njenem angažmaju piše: »Po njenem prepričanju izhaja največ napak v socialni politiki iz avtoritarnost družbe, ki je preveč nagnjenja k nadzorovanju, pogojevanju in pokroviteljstvu – k obravnavam, ki so jih deležni tudi najbolj deprivilegirani med nami, revne družine in revni posamezniki. Slednji so tudi največje žrtve ideologije varčevanja, s katerimi smo zdravili simptome zadnje gospodarske krize.«
D. Zaviršek: »Vodilne strukture so socializirale škodo, ki je bila narejena in ki so jo dopustile banke. Za to je šlo v zadnjem času skoraj 4 milijarde našega denarja. Denar, ki so ga vzeli ljudem, je končal v zasebnih žepih /…/«.
»Visoko ceno varčevanja plačujejo mladi in starejši od 55 let.« Stopnja tveganja revščine je za starejše ženske še enkrat višja kot za moške.
Leta 2012 je bila stopnja zaposlenosti mladih v starosti 18 do 24 let 13,9%.
(Koliko od teh 86%, ki niso zaposleni, je vpisanih v srednje, višje in visoko izobraževanje? Koliko jih je nezaposlenih, a s končano izobrazbo? B.M.)
»Ceno plačujejo ljudje, ki so že končali fakulteto, ali se fiktivno vpisujejo v srednjo šolo, da imajo status dijaka, ker nimajo zaposlitve.« Tudi tako, da »plačajo en izpit, da inšpekcija ne ugotovi fiktivnega vpisa. S tem šole z goljufijo pomagajo sebi in mladim, da preživijo. Če ne bi bilo fiktivnih vpisov, bi bile statistike, ki zajemajo mlade, še veliko bolj pretresljive.. /…/ študenti ne vedo, ali bodo dobili zaposlitev, strokovnjaki ne morejo priti na višje položaje itd. Današnja socialna mobilnost ni odvisna od sposobnosti človeka, ampak od naključij in zvez. To ljudi pasivizira in ponižuje. /…/ jeza, negotovost ipd. /…/ se izraža v odnosih do najbližjih in najšibkejših.«
(Bo tradicionalna družina preživela?)
»Tradicionalna družina temelji na konceptu moškega kot ekonomskega skrbnika za družino. Danes številne študentke in študenti delajo na napotnico, da plačujejo položnice svojih staršev. /…/ pravijo, da staršem »posodijo« denar, da se ohrani dostojanstvo. /…/posojila nikoli ne bodo mogli vrniti. Če v današnjih časih zaprosijo za socialno pomoč, bodo pridobili še posojilo od države, kar pomeni, da otrokom ne bodo zapustili niti nepremičnine. Tradicionalna avtoritarna družinska avtoriteta je bila zgrajena na ideologiji: »Dokler te hranim, boš tako delal, kot bom jaz rekel.« kaj naj zdaj reče oče, ki ga hrani hči, študentka? Socialna razmerja tradicionalne družine so se porušila, tradicionalne družine 19. stoletja ni več.«

Ekonomske analize in razvoj

Boštjan Vasle. Intervju. B. Hren, Objektiv, Dnevnik, 27.12.2014
Direktor urada za makroekonomske analize in razvoj je Boštjan Vasle že 7 let. Preživel je 5 vlad in pravi, da je sodelovanje močno odvisno od karakterja premiera. Govori premišljeno.
Pravi, da so podatki iz gospodarstva spodbudni, že 7 zaporednih četrtletij BDP raste, za 2015 napoveduje 2,5%. Ugodno je, da k rasti največ prispeva izvoz. Krepijo se investicije, okrepilo se je črpanje sredstev EU.
Plače so zrasle v nekaterih dejavnostih. Zaposlenost raste, podjetja so še previdna, brezposelnost pa ne bo hitro padla.
(Trg dela, mladi?)
V EU imamo pri nas med mladimi najmanj zaposlenih za nedoločen čas. Razlog je npr. »študentsko delo, ki je po eni strani zelo fleksibilno, vendar hkrati izriva redno zaposlene.« Zdaj se z nekaj ukrepi vrača v razumen okvir »in ne bo več zlorab, za katere vsi vemo, da se dogajajo.« Zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju so bili nadpovprečno na udaru mladi. Odločilni dejavnik »je razkorak med potrebami gospodarstva in izobraževalnimi programi.« Po anketah o zadovoljstvu z veščinami diplomantov so slovenski delodajalci na zadnjem mestu v EU, imamo »največje neskladje med izobrazbo in potrebami gospodarstva«.
(Je vlada upoštevala Umar pri pogajanjih z javnih sektorjem?)
Umar je v vladni pogajalski skupini ocenjeval učinke predlogov (na proračun), saj »pogajanja niso bila postavljena v kontekst plačne politike v prihodnjih letih«, glavno besedo je imel minister za finance.
(Zakaj je prišlo do krize?)
V krizo smo vstopili nepripravljeni, pravi. Prejšnja visoka rast »ni temeljila na pravih temeljih. K temu je precej prispeval naš gradualistični pristop pri vodenju ekonomskih politik. /…/ pa seveda tudi zapozneli odziv na krizo.« Če smo pred krizo zaostajali 10% za povprečni BDP na prebivalca v EU, je zdaj zaostanek 20%. Vlada (B. Pahorja) je napačno predpostavljala, da bo kriza blaga in bo trajala le nekaj mesecev. Doživeli smo enega najglobljih padcev v EU.
(Tehnološka razvitost gospodarstva?)
V krizi so propadla mnoga tehnološko šibkejša podjetja, izvozniki imajo boljšo tehnologijo, a iz srednje zahtevnih tehnologij še nismo prešli na visoko zahtevne.
»Temeljni kazalci, izdatki za raziskave in razvoj, število doktorjev, ki so zaposleni v zasebnem sektorju, število patentov, ki jih prijavi industrija, so še vedno pod povprečjem EU.«
Razlogi so npr. v izobraževanju: »V Sloveniji smo močno povečali delež populacije, ki se vpiše v terciarno izobraževanje, nato pa ugotovili, da diplomanti nimajo primernih veščin.« Industrija si še vedno želi tehničnih poklicev, na trgu pa je »ogromno družboslovno izobraženih ljudi. /…/ Tudi univerze so z industrijo slabo povezane pri prenosu znanja.«
»Naslednji dejavnik je nespodbudno poslovno okolje«, npr. podjetja ni preprosto ustanoviti.
Negativno smo nastrojeni do tujega kapitala. To se kaže pri odporu privatizaciji podjetij. Ni nacionalnost merilo uspešnosti, moramo se »spraševati o učinkovitosti, o sposobnosti financiranja, o prenosu novih tehnologij. Ni še jasno, v katero smer se bomo obrnili.«
(Podjetništvo?)
»Sistem, v katerem smo živeli, ni spodbujal podjetništva. Imeli smo izobraževalni sistem, ki je privzgajal drugačne vrednote. To se kaže v neprimernem odnosu do podjetništva, /…/ v nerazumevanju tveganj, ki jih prinaša.« To se je videlo pri številnih vodilnih menedžerjih, ki se niso najbolj izkazali.
(Javni sektor?)
»Največja težava je, da želimo vse storitve financirati z javnimi sredstvi /…/. Po vsebinskem obsegu potrebujemo javni sektor, kot ga imamo danes.« Potrebe se bodo povečale zaradi staranja. Enako velja za izobraževanje. »Vendar pa bi lahko del teh storitev financirali tudi zasebni viri.« Rešitev ni v krčenju zdravstva in izobraževanja, v varčevanju, ki je smiselno leto ali dve, »ampak da del teh storitev damo na trg. /…/ je del populacije, ki bi to lahko sam financiral.«
(Kako napoveduje Umar?)
»Izhajamo iz preteklih gibanj, ki jih sistematično zbira statistični urad, potem dobimo informacije finančnega sistema, upoštevamo /…/ ankete, ki beležijo razpoloženje v gospodarstvu. /…/ Upoštevati skušamo čim več informacij in ekonomskih politik.« Vemo, kaj načrtuje država, imamo napovedi ECB glede denarne politike, pravi B. Vasle. Na koncu »je še vedno razmislek tisti, ki bo ključen pri napovedovanju. Prihodnosti ne bo mogoče napovedovati zgolj s pomočjo računalnikov..«
(Tri priporočila vladi za 2015?)
(1)»Ključna prioriteta bi bila okrepiti zavedanje o neprimernosti /…/ kratkoročnih ukrepov. ../ Vključiti bi morali dolgoročne gospodarske cilje.«
(2) Demografija: »Urediti je treba razmerje med tem, koliko časa delamo, in koliko časa bomo preživeli v pokoju«. Razjasniti si, kakšne prejemke pričakuje zaposlena generacija.
(3) Javne finance: Ne zgolj konsolidacija proračuna, ampak odprava strukturnega primanjkljaja. Zadnjih 20 let smo, glede na gospod. rast, »porabili več, kot smo ustvarili.«
Vlada se je lotila pravih stvari: »konsolidacija javnih financ, demografija, upravljanje podjetij«. Vprašanje je katere ukrepe bo dejansko izpeljala.
(Slovenija čez 5, 10 let?)
Če se »bomo hitro začeli ukvarjati s problemi, ki sem jih naštel, ne vidim resnejših omejitev za pospešitev gospodarske rasti in za dohitevanje uspešnejših držav.«
Če pa se teh problemov ne bomo resno lotili »bomo stagnirali ali rasli po relativno nizkih stopnjah«, razkorak z uspešnejšimi se bo poglobil.

Slovenija bi lahko dosegla 3% rast. F. Štiblar, Nedeljski, 31.12.2014
O tem, kako kaže za leto 2015 po svetu in pri nas piše Franjo Štiblar, PF UL. Po analizi leta 2014 ugotavlja, da se »kažejo podobnosti z razmerami po veliki depresiji v 30.-tih letih prejšnjega stoletja. Navaja naslednje nevralgične točke po svetu:
- Ukrajinski problem;
- Bližnji vzhod, možne so eskalacije, od Libije do Afganistana, z ISIS v sredini;
- konfrontacija v Afriki, Sr. Ameriki med ZDA in Kitajsko;
- Balkan, prostor soočanja interesov velikih;
- v EU Grčija in druge »olivne države« proti Bruslju; monetarna stimulacija ECB;
- v Nemčiji protesti zaradi socialnih in priseljeniških vprašanj;
- krepitev dolarja začenja dušiti ameriški izvoz;
- sodelovanje držav BRIK, in tudi Turčije;
- padanje cen nafte in surovin se lahko obrne.
V Sloveniji se lahko nadaljuje pozitivni gospodarski obrat, če vlada in EU ne bosta nespametno spreminjali pogojev gospodarjenja. Za razprodajo podjetij, bank, naravnih virov in infrastrukture ni primeren čas, »ker so cene nizke, zunanji pritiski pa preveliki.«
»S stimulativno ekonomsko politiko (fiskalna spodbuda, monetarna spodbuda bi Slovenija lahko dosegla 3% rast, kar je dvakrat več od napovedi uradnih katastrofikov. Takrat bodo prilivi proračuna bistveno večji od zdaj načrtovanih in rebalansi s posegi v javno potrošnjo nepotrebni. Samo z rastjo BDP bo zaposlovanje (…), lažje odplačevanje dolgov do tujine in izboljšanje klime v državi. Smo nekaj posebnega /…/ (manjša razslojenost, večja vloga žensk, športni uspehi, kulturni dosežki, močna civilna družba in sindikati) in to bi morali prenesti tudi v optimističen pogled na razvoj slovenskega gospodarstva in življenja v 2015.«

Nova družbena pogodba. Socialni dialog. P. Glavič, Delo, 29.12.2014
Kemik in ekonomist Peter Glavič, zaslužni profesor UM piše o tem, kako obnoviti socialni dialog, kapitalski trg in uresničiti socialno tržno gospodarstvo.
Dogovoriti bi se morali vlada, sindikati in gospodarstvo, morda »s sodelovanjem strokovne javnosti ali fiskalnega sveta. /…/ Med ljudmi je mogoče doseči soglasje o izhodu iz krize, ki pomeni razdolžitev države, ohranjanje lastnine in vrednot.«
»Usmerjanje v izvoz in višjo dodano vrednost je edino pravilna pot.«
Sindikati in javni sektor bodo morali pristati na reforme. »Glavna napaka sindikatov je bil nepotrebna privolitev v 60% nacionalizacijo samoupravnega premoženja, kar je omogočilo razprodajo podjetij, nastavljanje slabih vodij in številne malverzacije. /…/ Druga /…/ je bilo nasprotovanje nujnim reformam, predvsem rušenje Svetlikovih reform (pokojninske, malega in študentskega dela), kar je zelo povečalo obrestne mere naših obveznic na svetovnem trgu. Tudi nasprotovanje nagrajevanju po učinku in gibkemu trgu dela /…/ zmanjšujeta možnosti zaposlovanja ter povzročata vse večjo neenakopravnost med zaposlenimi« za (ne)določen čas »ter velike težave mladim.«
»Poleg družbenega dogovora o izhodu iz težkega položaja, sprejetja /…/ zakona o fiskalnem pravilu, je potrebna tudi sprememba volilnega sistema«, kot ga predlaga ZDUPS. Dogovor bi morale podpisati vse stranke, sindikati, zbornice, strokovna združenja, cerkev…

(Ne)spoštovanja in prava pot

Miro Cerar, predsednik vlade. Nepreslišano. Dnevnik, 27.12.2014
Na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti je Miro Cerar med drugim dejal:
»V krizo nas je pripeljalo več oblik nespoštovanja. Na politični ravni se je /…/ izražalo v premočni razklanosti političnega prostora. Na osebni /…/ kot zavist – ko /…/ ne privoščimo zasluženega uspeha. V finančni in gospodarski sferi /…/ v obliki takšne ali drugačne korupcije«, ki je »izraz prezira, torej nespoštovanja do vseh tistih, ki jih /…/ prizadene.«
/…/ v nevljudnem, žaljivem ali celo sovražnem govoru; žal tudi v javnih institucijah in na javnih mestih. /…/ v zanikanju pozitivnih vidikov /…/ narodne zgodovine. Na ta način iz preteklosti vlečemo medsebojne zamere in njih neodgovorno prenašamo na mlajše generacije.
Prava pot je drugačna: na pozitivne vidike svoje zgodovine bodimo ponosni, iz njenih negativnih vidikov pa ne vlecimo osebnih zamer, pač pa oblikujmo pravičen nauk za vse nas in za prihodnje rodove in nato ne ponavljajmo preteklih napak. Seveda pa moramo ob vsem tem vedno izkazati sočutno razumevanje za vse tiste, ki jim je preteklost prinesla bolečino.«

Sindikati

Sindikalno invalidna država. G. Novak, Delo, 31.12.2104
Razvrednotenje in manjšanje pravic delavcev je treba ustaviti tudi z boljšo organiziranostjo sindikatov, piše Gvido Novak, Konfederacija slovenskih sindikatov (KSS).
Po sprejemu zakonov o delovnih razmerjih (2002) in o kolektivnih pogodbah (2006) se plače urejajo z individualnimi in (za delavce) kolektivnimi pogodbami. Tega se sindikati premalo zavedajo, in delavci tudi. To izkoriščajo delodajalci, ki so leta 2005 odpovedali splošno kolektivno pogodbo za gospodarstvo, Z uvedbo minimalne plače (2010) delavci, ki jim pripadali dodatki glede na delo v dodatnih urah ali težjih razmerah, teh dodatkov ne prejemajo. V dejavnostih brez kolektivne pogodbe dobivajo celo npr. en cent za nočno uro.
»koncentracija moči v zvezah in konfederacijah, ki so pristojne za pogajanja po dejavnostih in sklepanje kolektivnih pogodb, se je v zadnjih 12 letih izkazalo za napačen pristop, kar tudi za polovico zmanjšano število članov v sindikatih.«
V javnem sektorju se je z zakonom o javnih uslužbencih še povečala fragmentacija (drobljenje) sindikatov. Tudi klasifikacija (615) dejavnosti in (430) poklicev EU sili delavce v sindikalno združevanje po dejavnostih in poklicih »zato, da se o plačah ne morejo pogajati drugi, ki njihovega dela sploh ne poznajo).
Avtor (predsednik KSS) je kritičen do obstoječih sindikalnih zvez in konfederacij, ki »koncentrirajo svojo moč v centralah in z vrha ponujajo podporo /…/ šibkim sindikatom« in jim krojijo usodo. Čeprav delavci plačujejo članarino takemu sindikatu, od njega nimajo velike koristi. »To nedvomno potrjujejo /…/ mimo sindikatom samoorganizirani delavci pri zaščiti in uveljavljanju svojih pravic.« Močne sindikalne centrale so po prepričanju KSS preživete, saj delavci in sindikati niso več organizirani po panogah. (Pač pa po ožjih dejavnostih in poklicih, B.M.) V zadnjih letih se je podvojilo število reprezentativnih sindikatov, ki sodelujejo v pogajanjih o kolektivnih pogodbah v dejavnostih in tudi poklicih.
G. Novak meni, da »prihaja čas sodobnih zvez in konfederacij, »ki bodo sindikatom lahko ponudile to, kar resnično potrebujejo in premaknile tudi državo«, da bo spremenila zakon o reprezentativnosti sindikatov, ki se ni spreminjal od 1993. »Tudi ustavnega sodišča se na tem področju žal ne posluša«.
Določanje plač je občutljivo področje, zato ga mora država urediti.
»Država je tu zaspala, kot da bi to ustrezalo kapitalu in delodajalcem /…/. C Sloveniji se pod pogodbe o plačah podpisujejo sindikati brez enega člana v dejavnostih ali poklicih, za katere veljajo podpisane pogodbe.« Tudi ko US jasno pove, da je to neustavno in določi rok za spremembo zakona, »se ne zgodi nič.«
Do ureditve tega področja in do delavcev, ki »tudi proizvajajo dodano vrednost« imajo »vsi, delodajalci, država in politika ter pogosto žal tudi sindikalne centrale, mačehovski odnos. Raje se ukvarjajo s politiko namesto s svojim osnovnim poslanstvom. Razvrednotenje /…/ delavcev je treba ustaviti.«

Perspektive

Ljudje, ki živijo 15 minut pred nami. Reportaža iz prihodnosti.
E. Milharšič Hladnik, Objektiv, Dnevnik, 27.12.2014
»Ljudje ne živimo vsi v istem času. Eni živijo v prihodnosti.« Tako začne novinar kalejdoskop izjav znanstvenikov in drugih o tem, kaj bo v prihodnosti.
Stephen Hawking, ki živi z računalnikom, opozarja: »Poln razvoj umetne inteligence lahko pomeni konec človeštva.«
»Počasi, počasi«, pravi novinar Ervin Milharšič - Hladnik. »Hawking na srečo v prihodnosti ni sam. Tam so še drugi ljudje, ki jim omejitve prve osebe sedanjika ne pomenijo veliko. Prihodnost je skupna. Nasproti strojem stoji armada, ki jim ni pripravljena priznati enakopravnosti in jih šteje za nižja bitja od živali.«
Tako meni tudi Marko Bajec, FERI UL: Ko se je rodil, je J. Kennedy napovedal polet na luno, ko je N. Armstrong stopil nanjo, ga je gledal na TV. Takrat so napovedovali, da bomo v nekaj letih na Marsu. »Dobili pa smo facebook.« «Bojazen, da bo stroj postal pametnejši od človeka in prevzel svet, je odveč.« Kot primer »interneta stvari«, ki nam bo pomagal živeti je nova fakulteta. (Pravzaprav dve skupaj FRI in FKKT UL, B.M.) »Fakulteta je pametna zgradba prihodnosti, ki zazna, da je profesor zapustil kabinet, in sama zatemni okna ter ugasne ogrevanje. Spregleda pa, da so v pisarni rože, in jih ob daljši odsotnosti ogrozi.«
Tudi Jasmina Cibic, umetnica, ki je pripravila naš paviljon na bienalu v Benetkah, govori o zgradbah. V Budimpešti bodo predstavili velike zgradbe, ki so jih postavile države in zgodbe ter politike, povezane z njimi. Hruščov in beton, Mitterand in Louvre, M. Tacher in Canary Warf, Tito in njegova arhitektura… Primer je palača federacije (SFRJ) v Novem Beogradu, s 6 saloni urejeni v stilu 6 republik, zdaj spomenik padli državi. »Fantazijska zgradba prihodnosti je sestavljena iz drobcev evropskih ideologij 20. stoletja. EU je zgolj zadnja med njimi«.
V gradu Jable pri Domžalah (- tam ima poskusni nasad jablan BF UL, B.M.) ima zunanje ministrstvo Center za evropsko prihodnost. »Ob ustanovitvi je bila ideja pomagati državam, ki so na poti v EU«, pravi direktor Gorazd Justinek. Zdaj so ključni »projekti razvojne pomoči /…/ po državah bivše Jugoslavije in v Albaniji.« Novinar dodaja:«Tam je prihodnost Evrope. In tam velikih nesporazumov ni. Vprašanje pa je, katera govorica je dominantna.«
»Balkan je prepreden s stoterimi iniciativami razvojne pomoči različnih držav, mednarodnih /…/, nacionalnih /…/, nevladnih organizacij, Europola /…/. Razdrobljenost je z administrativnega vidika nepremostljiva. Sodelovanje med državami je postalo skrajno zapleteno. Približevanje EU bi pomenilo, da bi morali vsi kriminalisti« (zaradi preprečevanja trgovine z orožjem) »znati angleško, pa ne znajo. Kosovski sogovorniki najbolje govorijo angleško, najbolj zaostala je Bosna. Največ optimizma je na Kosovu.«
Saša Kerkoš dela na projektu Neodvisna platforma, ki bo »povezovala akademijo, aktivizem, umetnost in dizajn, AAA«. Pravi, da so potrebne dolgoročne strategije, ki sicer niso novost. Učiti se je treba pogledati izven trenutnih okvirjev in ustvarjati nove, ne tako varne ideje. »Nujno se je treba povezovati brez predsodkov tudi z odločevalci in predvsem nujno tudi izven naše stroke. Rušiti je treba nevidne meje in začeti postavljati nujna vprašanja.«
Rok Kostanjšek, študent ALUO UL pravi, da pri nas slabo izkoriščamo les, po katerem smo tretja najbolj bogata država v Evropi. Nima smisla izvažati hlodovine in uvažati pohištvo. Na ljubljanski Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo so lani za zaključno nalogo delali predmete iz lesa. Zdaj v garažni delavnici ov iz svetlečega lesa, »uporabne predmete, ki /…/ so sami vir svetlobe«. Kostanjšek in Mrak načrtujeta. Oražem, ki študira računalništvo in medije (FE UL?, B.M.), dela filme in promocijo. »Hoteli smo združiti svetlobo in les. /…/ Les je živ material. /…/ Najprej smo naredili svetleče stopnice. /…/ Lahko osvetlimo lesena tla, tako da se ob vstopu v prostor zasvetijo.«
Janko Jamnik, direktor Kemijskega inštituta, je »razumel ambicije, ki gredo čez meje običajnega.« Na inštitutu s posebnim mikroskopom gledajo atome; poskušajo »razumeti kompleksnost bioloških makromolekul, kot so proteini, ki so gradniki vsega živega.« Encimi omogočajo zapletene kemijske procese bolje kot katalizatorji, ki jih naredijo v laboratoriju. Poskušajo priti do dna lastnostim žive narave.
(»/…/razumeti kako deluje življenje?«)
»Tako, da. To je naše delo. Zaznati vzorec, ki je bistveno enostavnejši od fragmentarne slike. Včasih se to zgodi v naslednjem letu. Včasih so potrebna leta, predno pride nekdo, ki sredi te množice dejstev v sliki ugleda vzorec. Včasih se to zgodi po stoletjih. Ampak na koncu bomo vedeli, kako deluje življenje.«
Pojasnilo uredništva: »Med pripravo novoletne izdaje Objektiva je tudi nas pretresla vest, da je bil direktor KI /…/ žrtev napada s strelnim orožjem. Z njim smo se pogovarjali nekaj dni pred napadom, /…/ za besedilo o ljudeh, ki realizirajo načrte o prihodnosti. Prof. dr. Jamnik je bil eden od njih, njegov glas pa je še pomembnejši«, ker
»je vedel, da bo v prihodnosti v drobcih, ki sedaj kažejo megleno sliko, nekdo ugledal vzorec in razpihal meglo«, kot je E. Hladnik - Milharšič zapisal pred njegovo smrtjo.

Dr. Janko Jamnik, Kemijski inštitut (1946 – 2014). V spomin.
S. Pejovnik, Dnevnik 24.12.2014, Delo, 24.12.2014
Spoznala sta se pred 35 leti, Stane Pejovnik asistent na FKKT UL (FNT UL, B.M.) in Janko Jamnik v 2. letniku Gimnazije Bežigrad. Želel je izdelati model gorilne celice metanol-zrak in na fakulteti je kot dijak nato lahko delal v laboratoriju. Kljub temu se je odločil za študij fizike; v kemiji je pogrešal matematične zapise in eksperimentiranje na modelih. Diplomiral (1988), magistriral (1991) in doktoriral (1994) je na FMF UL. Za diplomsko delo je prejel študentsko Prešernovo nagrado. Disertacijo je pripravljal na Max Planck inštitutu v Stuttgartu. Vrnil se je domov, kljub vabilom drugam. Izpopolnjeval se je v ZDA. Uveljavil se je kot raziskovalec, citirali so ga več kot 4000 krat, zaradi idej so ga vabili na predavanja po vsem svetu.
V začetku '80 se je skupina, v kateri je bil S. Pejovnik, s fakultete preselila na Kemijski inštitut (KI) in dobila boljše pogoje za delo. Ustanovili so Laboratorij za elektrokemijo materialov.
Leta 2000 je KI povabil J. Jamnika, da prevzame vodenje laboratorija in po 5 letih se je vrnil iz tujine. Prevzel je nalogo »postaviti vrhunsko raziskovalno skupino za raziskave kemijskih izvorov električne energije«, t.j. baterij in akumulatorjev. Kot vodja je znal spodbujati delo v skupini, a bil je »neizprosen, ko je šlo za kakovost /…/ ni bilo nikakršnih popuščanj in zahteve so bile postavljene daleč nad povprečnimi«. Skupina je razvila nov material za Li akumulatorje, za katerega so na Berkeleyju ugotovili, da je bil najboljši na svetu.
Leta 2007 je J. Jamnik prejel Zoisovo priznanje. Laboratorij je pridobil vrsto evropskih projektov in vrhunsko opremo.
Nikoli se ni sprijaznil s porabo časa za administracijo, zato je bilo presenečenje, da se je javil za direktorja KI. Duh Max-Plancka je zavel po inštitutu, uspehi so se vrstili, KI je dobil 3 centre odličnosti, povečalo se je število publikacij, KI je danes uveljavljen v svetu. »Vse to pa je zahtevalo tudi znanje o tem, kako motivirati sodelavce in nagraditi najboljše.«
J. Jamnik je znal »prenašati znanje v proizvodnjo /…/ doma in prodati v tujini.« Vključili so ga v strateški svet GZS. Opozarjal je, »da mladim ne dajemo dovolj priložnosti za vključevanje v resno raziskovalno delo.«
»Dragi prijatelj Janez. Hudo mi je, ko pišem te vrstice. Nisi bil samo vrhunski raziskovalec, bil si izjemen človek, ljubeč mož in nadvse skrben oče.« /…/ ponosni smo na vse, kar si v življenju dosegel.« »Nikoli te ne bomo pozabili.«

Perspektive MMXV. E. Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 27.12.2014
Novinar Ervin Milharšič - Hladnik je konec leta poiskal »sogovornike, ki ignorirajo omejitve časa, ki jim tudi prostor ne predstavlja ovire, ki se jim zjutraj porodijo ideje in zvečer še vedno razmišljajo o njihovi realizaciji.« Otresli so se prahu stoletij »in za pisalnimi mizami, v delavnicah, umetniških ateljejih in akademskih kabinetih delajo projekte, ki kršijo zakone fizike.«
V Objektivu 27.12. (glej na tej strani zgoraj) je tudi »povzetek pogovora s profesorjem Jamnikom«, ki »v tej družbi zaseda posebno mesto, ki gre najbolj pametnemu človeku v sobi. Janko Jamnik je v pogovoru za časopis (Dnevnik, 29.6.2013) www.dnevnik.si/ljudje/intervjuji/janko-jamnik brez zadrege rekel, da ga kot znanstvenika in vodjo raziskovalne ustanove zanima samo to, kako bi bili ves čas najboljši. »Tako sem programiran, /…/ Šolal sem se na elitni instituciji, kjer so mi vcepili idejo, da šteje samo biti najboljši. Vse drugo je neuspeh. /…/ ne znam drugače ravnati. /…/ Lahko se pogovarjamo, ali je to prav ali ni. /…/ Ne vem, na kakšen način bi bila lahko /…/ta drža/…/škodljiva. Je kaj narobe, če je dežela v nečem najboljša? Ali v vsem?«
»Obdobje, v katerem živijo učbeniki, je v naših glavah že za nami. /…/ Posamezne vede so se začele prekrivati in se združevati. V prepoznavanju vzorcev so najbolj uspešne skupine, ki združujejo sodelavce z različnim ozadjem, Fiziki, kemiki, biologi, elektrotehniki, informatiki, vsi mogoči. Dolgo časa je bila analiza pomembna, vsak je lezel v globino. Zdaj je na vrsti sinteza. Še fiziki, ki kemije res ne marajo, sedaj pravijo, da postaja fizika osnovnih delcev vedno bolj podobna kemiji. Želeli so, da bi bila slika vedno bolj enostavna. Globlje v atomsko strukturo sveta in k višjim energijam ko bodo šli, bolj naj bi bila slika preprosta in manj bo osnovnih delcev. Res je ravno obratno – vedno več jih je, tako kot v kemiji. »
Ideja povezovanja je privlačna, pravi novinar tudi zaradi učinkov, in citira P. Jamnika:
»Pred kratkim sem bral analizo tem, koliko so danes vzhodnoevropske dežele drugačne kot pred 23 leti. /…/ Samo eni deželi je uspelo zmanjšati zaostanek, Poljski. Slovenija pa je v kategoriji, ki ima enak zaostanek kot pred 23 leti. Naš output ni bistveno večji kot je bil prej.«
Tp ni logično, meni novinar. V tej deželi smo odkrili veliko novih stvari, naredili veliko lepih; družba caplja na mestu, gleda nazaj. In citira še:
»Ideja, da moramo iti nazaj, da bi razčistili sedanjost, me spominja na vprašanje o antipodu neskončnosti vesolja. Ali imamo, ko gremo proti mikrokozmosu, kaj več upanja na konvergenco kot pri makrokozmosu? Jaz mislim, da ne. Bolj natančno ko gledamo, več je neznanih delcev.«
To je glas, ki ga bomo ohranili pri življenju, (se) na koncu zaveže novinar. (- tudi v našem imenu, B.M.)

Strah in pogum

Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame. S. Merljak, Delo, 29.12.2014
Ko govori o vrednotah v znanosti pravi kemičarka Urška Opara Kraševec FE UL , da mora stroka prepoznati goljufe kot neodgovorne in jih diskvalificirati. Kot primer navaja homeopatijo, ki »potrebuje znanost, da dobi legitimiteto. Brez nje je vera.«
»V znanosti je zaupanje osnova », a ga »je treba nenehno preverjati. /…/ Znanost upošteva dejstva in ve, kaj so s ponovljivimi metodami preverjeni rezultati. Nove teorije, ki spregledajo argumente in nimajo nobene povezave z izmerjenimi rezultati, zelo zmotijo.« Primer so strahovi glede cepljenja.
(Ne morete ocenjevati dela sodnikov?)
»Seveda ne, saj tudi v znanosti ne morem razsojati o vseh disciplinah. Pri nas pa bi kar vsak rad bil v vsem najpametnejši. Velik problem je, da /…/ nikomur ne verjame. V znanosti pa vse temelji na zaupanju. Znanstveni sferi dajemo ves denar zgolj na zaupanje. Kaj pa je naš output? Članki in raziskave. Nimamo predpisanega števila operacij in obravnav. /…/ torej moramo uporabiti metode, ki so preverjene, ponovljive, statistično korektne, brez vrinjenih vzorcev, ki silijo v napake. /…/ do rezultatov moramo biti dovolj kritični, nepristranski, preveriti moramo, če nekaj preveč odstopa in /…/ zaključke utemeljiti na rezultatih, ker sicer silimo v psevdoznanost.«
Omeni pritisk, naj ne bi objavljali negativnih rezultatov in odgovornost znanstvenikov, da ne zapadejo v konflikt interesov.
Nekaj indikatorjev, ki sprožijo pomisleke: Uporaba »strokovno zveneče terminologije, recimo /…/ avtotiksotropne lastnosti vode /…/ to niso termini, ki bi se jih učili ali ki bi bili prepoznavni.« Kot kemičarka ne prizna, da bi določena »molekula pustila svoj zapis, v vodi vsekakor ne /…/«.
(Kako povrniti zaupanje v znanost?)
»Stopiti bi morali skupaj in obenem pogledati vase. Ljudem, ki opozarjajo na nepravilnosti, je treba prisluhniti, jih zaščititi in podpreti. Mene tepe v službi, da to počnem, in ko sem imela majhne otroke, sem tudi sama bolj molčala. Ampak prav zaradi otrok si je treba upati spregovoriti. Slovenci /…/ sebe poskušamo utišati in ne spregovorimo. Ampak želim, da se stvari, ki sem jih morala prestati, ne bi dogajale zanamcem. Če bom tiho, se bodo.«

Ideja uporništva. Svet so ljudje. Delo, 29.12.2014
Francoski filozof bolgarskega rodu Cvetan Todorov pravi, da nam nekatere vrednote, ki smo jih izbojevali, npr. osebna svoboda, razumskost, pravičnost ali laična država, znova polzijo iz rok. Vrednote »so bolj ideal kot resničnost, vendar so vselej predstavljale neko obzorje, h kateremu smo usmerjeni.« Za rimsko Repubblico je povedal, da je liberalna demokracija dovolila, da gospodarstvo ni več odvisno od oblasti ampak zgolj od tržnih zakonitosti. Družba je spustila iz rok tisto, čemur pravimo skupno dobro, tzudi najmanjši skupni imenovalec, zaščito ranljivih skupin. »revni posamezniki niso svobodni. Ko si ne moreš več privoščiti ustreznega zdravljenja za svojo bolezen, ko ne zmoreš več plačevati stroškov za življenje v svoji hiši, kjer si vedno živel, niso več svoboden.«
V današnji demokraciji se mu zdi ideja uporništva izjemno pomembna. Pri tem pa imajo mediji še posebno važno vlogo, saj morajo nenehno bdeti nad tistimi političnimi strankami, ki skušajo izigrati pravila igre. Družba je postala premalo budna, da bi se sproti odzivala na številne kršitve. Budne nas ohranjajo primeri kot je poročilo o mučenju Cie, Snovden, prisluškovanje kanclerke…
Evropa ima 500 milijonov državljanov, največji svetovni trg, »tradicijo v zagotavljanju ravnovesja med svobodo posameznika in med tistim, čemur pravimo skupno dobro neke družbe«.

Dom in svet

Ljubljana, epicenter nazadnjaštva? B. Jež, Sobotna priloga, Delo, 27.2014
Bodicah Borisa Ježa so tokrat prinesle spomin na dvestoletnico Dunajskega kongresa (1815), ko so kralji in cesarji Rusije, Avstrije in Prusije ustoličili (svojo, absolutistično) sveto alianso.
In na njen kongres leta 1921, v kraju z 20.000 prebivalci, »najbolj neškodljiv kraj v Srednji Evropi, kjer ni bilo nikoli nobenega upora ali revolucije.« Povod za kongres je bila revolucija v Neapeljskem kraljestvu in tri velesile so se odločile ukrepati proti upornikom. Potem so se posvetili revoluciji v Piemontu, ki so jo tudi uspešno zatrli, ter v Moldaviji in Vlaški, proti Osmanskem imperiju. (- takrat ga je podpiral Britanski, B.M.)
V Ljubljani je bio takrat nad 500 kronanih glav, ministrov in visokih predstavnikov, z »moderatorjem« našim kanclerjem Metternichom. Izkazala se je kot »za idealen kraj, kjer se da vse dogovoriti, predvsem o tem, kako zatreti duha francoske revolucije, zatreti vse, kar je naprednega in nekonvencionalnega, uporniškega. In seveda zatreti kljubovalnost malih narodov.«
Ostala je v spomin ena gostilna Pri ruskem carju in Cesta dveh cesarjev (s spominsko utico blizu današnjega smetišča, bolšjega sejma in golfišča ob Barju ter poleg drugih olepšav mesta prenovljeni Kapucinski, zdaj (spet prenovljeni) Kongresni trg!
(Pa roman I. Tavčarja Izza kongresa. In tudi v tuji pedagoški literaturi znani nagovor cesarja Franca profesorjem liceja ljubljanskega, glej. Mihevc B. Ključ je v naših rokah, UL, Lj. 2008, str. 97. B.M.)
Po kongresu, piše B. Jež, »smo na Slovenskem uživali blagor Metternichovega, potem pa še mnogo hujšega Bachovega absolutizma« (- khm, A. Bach je bil notranji minister od 1849 do 1859, poučni so spomini J. Trdine: Bachovi huzarji, B.M.), »dokler se ni leta 1848 zgodila »pomlad narodov« Ampak leto pozneje je Prešeren umrl in desetletja pozneje je Cankar samo še resignirano ugotavljal, da ostajamo »narod hlapcev«.
»Skratka, ena sama ustrežljivost evropskim monarhom in njihovim političnim lakajem, ki je očitno zapisana v gene sedanjim političnim generacijam /…/ No, saj so se naši voditelji pozneje klanjali tudi drugim monarhom, Francu Jožefu (Sisi avtor ne omenja, Karla in Cite tudi ne, B.M.), Aleksandru in Petru (I. ali II. ?), Titu, celo Hitlerju (- ta je prišel le do Maribora, B.M.) in Mussoliniju (- ta je prišel 1938 v Kobarid in ostal živ, klanjali pa so se mu naši 1941-tega v Rimu, B.M.) Pa Bushu in Putinu na Brdu. »Zdaj pa, denimo, kakemu Junckerju, ki /…/.«
»Sveta aliansa je svojevrsten »politični testament« sedanji Srednji Evropi, v kateri dominira Nemčija /…/ Po 200 letih je razlika /…/, da je bilo tedaj vse usmerjeno proti »brezbožniku« Napoleonu ali neapeljskim in piemontskim vstajnikom; zdaj so kopja uperjena proti Putinu«, ki želi »zaščititi svoje zahodne in južne meje, /…/ izhod na Črno morje.«
B. Jež nas tudi zbode, da smo praznovali »dve tisočletji Emone /…/ kar malce »na pamet«, kajti ljudje so bili tu že prej (- seveda, tudi Norci/Noriki, Veneti in drugi Kelti oz. Slovani, njihova zgodovina je postavljena na novo že vsaj v eni knjigi. Da ne govorimo o letih 1942, 1943, 1944, 1945… B.M.).
Res, » – in zgodovina naših krajev je neprimerno bogatejša, kot jo povzemajo v učbenikih.«
B. Jež povzema moralo takole: »Dunajski sestanek svete alianse 1815 je bil /…/ pomemben za nadaljnji politični razvoj Evrope. In ljubljanski kongres« tudi »za našo provincialno miselnost. Smo odtlej na strani reakcionarnih ali svobodomiselnih vrenj?«

Med Pokrom in Dojenčkom. P. Kolšek, Nedelo, 28.12.2014
V slovo Peter Kolšek piše pesniku, katerega ime – Tomaž Šalamun (+73) - je bilo od sredine 60-tih let prejšnjega stoletja na Slovenskem največkrat izgovorjeno in zapisano. Da so ga nekateri povzdigovali drugi dajali v nič; zmerni se strinjajo, da obstaja slovenska poezija pted Šalamunom in tista po njem.
Leta 1946 je pesem Duma »raztrgala v slovenstvo zapredeni pesniški svet in se z verzom
Hodil po zemlji sem naši
in dobil čir na želodcu
in se iztrgala zapovedi poudarjanja nacionalne identitete.« To rušenje Doma je nadaljeval v Pokru (1966) in se »razbremenil narodotvornih in povojnih ideoloških nadlog«:
Utrudil sem se
podobe svojega plemena
in se izselil.
Z modernistično-avantgardističnim pesnjenjem je »kmalu prodrl v ameriška univerzitetna okolja in po skoraj vsem zahodnem svetu; njegove pesmi se berejo v kakšnih 20 jezikih. Šalamun velja za najbolj prevajanega slovenskega pesnika.« K temu je pripomoglo »zgodnje pritrjevanje akademske literarne zgodovine« (B. Paternu, J. Kos) in esejisti. Objavil je 41 pesniških zbirk v slovenskem izvirniku. Pred kratkim je izšla zadnja: Dojenček.
P. Kolšek zaključuje, da »Šalamun ni bil samo prvoborec poetične gverile, jezikovni ikonoklast in nacionalni heretik /…/ bil je pesnik, ki je nosil v sebi pekel tesnobe in nebo neizmerne duhovne svobode.«
Moj svet bo svet ostrih robov.
Krut in večen.
Blazno fine so sinice,
mak in smisel za rumeno;
Beseda je edini temelj sveta.
Jaz sem njen služabnik in gospodar;
Ko bom umrl, bom še bolj strašen;
Zvezde, da mi salutirate!

Leto 2015 v EU. Nov zagon, nove krize. P. Žerjavič, Nedelo, 28.12.2014
Dopisnik iz Bruslja Peter Žerjavič meni, da se bo uspešnost prvega leta (nove) Evropske komisije pod vodstvom J.C. Junckerja merila po rezultatih odzivov na gospodarske težave in geopolitične izzive. V ospredju so odnosi z Rusijo, energetska varnost, digitalno gospodarstvo, prosta trgovina (z ZDA) in Grčija po (morebitni) zmagi političnih sil, ki zavračajo varčevalno-reformni program.

Goran Novković, svetovalec generalnega direktorja GZS. Nepreslišano.
(portalplus), Dnevnik, 29.12.2014
»Kaj lahko najbolj ogrozi slovensko gospodarstvo in s tem Slovenijo v letu 2015?« Ukrajinsko-ruska kriza, ohlajanje izvoznih trgov, spopad na Bližnjem Vzhodu, slabe novice od sosedov, kriza na Madžarskem, slaba rast v Avstriji, poglobitev krize v Italiji, slabo okrevanje gospodarstva na Hrvaškem?
»Zdi se, da nič od tega. Zadnje napovedi (2,5% rast BDP letos, 2% prihodnje leto. Finančni minister D. Mramor je te napovedi hitro vgradil v nov predlog rebalansa proračuna za 2015. Čarobna formula: /…/ rast omogoča /…/ višji /…/ primanjkljaj in hkrati nižji /…/ glede na BDP. Slovenija se res kar naenkrat zdi spet oaza v EU. Hitro rase, čeprav smo se /…/ komaj rešili trojke.«
»Največja grožnja smo sami sebi. Če smo pred letom dni pretiravali /…/ z jadikovanjem in kritizerstvom, se je zdaj spet pojavila evforija. /…/ načrtna, retorična, sociološka in psihološka. Začela se je v začetku decembra, ko je /…/ Mramor napovedal, da protestov sindikatov javnega sektorja ne bo in da se bo /…/ BDP lahko še bolj okrepil.«

Kaj želite Sloveniji v letu 2015? Nedelovih sedem. Nedelo, 28.12.2014
Jure Apih, publicist:«/…/ da bi se miselno transformirali v 23.12.1990, ko smo sanjali in galopirali naprej. En svet smo podrli, drugega pa nismo znali zgraditi. Krivi so drugi, levi ali desni, črni ali rdeči, naši ali tuji, le mi sami nimamo nič pri tem.«
»/…/ vsem nam bi želel, da bi v tihem, samotnem trenutku pogledali vase. Ker ta država niso drugi, ampak smo mi, so tudi moja ravnanja, /…/ pogledi, /…/ slabosti in vrline, /…/ angeli in /…/ hudobci, /…/ zamere in /…/ pregrehe, strahovi in norosti njen gradbeni material. Spreminjali se bržkone ne bomo,vsaj pomislili pa bi vendarle lahko tu in tam, od časa do časa.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica, brezposelna: »Sloveniji želim /…/ mirno in elegantno, sistemsko, torej državno in socialno spremembo, ki bo pripeljala do blaginje in pravičnosti za vse prebivalce (ne samo državljane): naj se imenuje demokratični socializem, naj ima UTD, naj se uvedejo različne oblike neposrednega odločanja, naj se preoblikujejo občine, naj se parlament temeljito izpraši in došola.« Njena velikost »je idealna za pogumne poskuse, neodvisno družbeno misel in preprosto realizacijo. In ne izpuščati živali iz velikega plana…«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Sloveniji bi v prihodnjem letu želel človeka, kakršen je papež. Tak bi moral razgaliti korupcijo, pohlep, željo po oblasti in podobne težko ozdravljive bolezni /…/ Dobro bi bilo, ko bi nekateri med nami, ki so na dovolj visokem položaju, premogli dovolj podobnega poguma. Ko bi storili kaj takega, tudi verjamem, da bi potegnili za seboj zdravo jedro prebivalcev Slovenije v boljše čase. Morda bi bili Slovenci po dolgem času spet za zgled še komu v evropski družini.«

Arheolog Ivan Šprajc. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 30.12.2014
Časnik je med osebe leta 2014 uvrstil tudi arheologa Iva Šprajca, zaposlenega na ZRC SAZ, ki s sponzorji organizira odprave v mehiške gozdove.
»V Mehiko se je Šprajc prvikrat podal po diplomi, na začetku 80-tih letih prejšnjega stoletja. Pravi, da si sprva ni predstavljal, da bo z raziskovanjem neameriške kulture prišel do tako temeljnih spoznanj o ustroju človeške družbe. Njegova odkritja pričajo tudi o pohlepu in pomanjkanju skrbi za skupno blaginjo. »Modri vladarji, pa četudi absolutisti, znajo sredstva razporediti na tak način, da dosežejo socialni mir. Tisti, ki hočejo imeti vse zase, prej ko slej padejo, ker pride do revolucije. Ta pa vedno vključuje tudi destrukcijo, uničenje, ki ima lahko pogubne posledice za celotno ljudstvo.« Tako navaja B. Šprajca Uroš Škerl Kramberger.

Rekli so – zapisali smo 2014. Delo, 30.12.2014
Ivanka Počkar, etnologinja: »Kmečke korenine imamo, večinoma, Čeravno so bili časi, ko tega ni bilo častno oznanjati, in čeprav so prve etnologe nekoliko zmerjali z kmetopisci.«
Peter Esterhazy, madžarski pisatelj: »Slovenija je ena redkih držav, v kateri so se mi dogajale le lepe reči. Takih držav je malo.«
Ivo Svetina, Društvo slovenskih pisateljev: »Ker se nobeni drugi stranki kultura ni zdela vredna nikakršne pozornosti, jo je zagrabil /…/ predsednik stranke, ki je popoln nonsens in svetovni unikum. Veliko bolj smotrno bi bilo imeti stranko delavcev kot pa stranko upokojencev.«
Boža Krakar, Slavistično društvo: »/…/ je zelo in bo še naprej potrebno tudi /…/ nepragmatično, stanovsko, strokovno, človeško povezovanje mimo institucionalnih zahtev po izkazovanju dosežkov v točkovnih obrazcih, z zavestjo, da jezik ni le »predmet preučevanja« ampak tudi način življenja, t.j. stvar etike, čustvovanja,celo zanosa in ponosa.«
Vladimir Kavčič, Prešernov nagrajenec 2014: »Država rešuje banke, mladi pa odhajajo s trebuhom za kruhom. Ustavimo se in razmislimo, katere vrednote potrebujemo.«
Jože Vogrinc, Nacionalni svet za kulturo (- in FF UL):««Nacionalno« nam ne bi smelo pomeniti nič drugega kot »kakovostno«, merila pa si ustvarjalci in publika postavljajo sami.«
Uršula Cetinski, Cankarjev dom: »Dober direktor javnega zavoda je tisti, ki se popolnoma vrže v delo, hkrati pa ohranja distanco oz. zavest, da zavod ni njegov dom, ni njegova last, da mu ga je javnost le začasno prepustila v upravljanje.«
Zmago Lenardič, umetnik: »Ali smo umetniki, kot prvi prekerni delavci, tako goreče in poslušno igrali zapovedano vlogo, da se je vzorec zdel prikladen tudi za vse oblike gospodarskega in administrativnega dela?«
Drago Jančar, pisatelj: »Kam potuje slovenska tranzicija nimam pojma, o tem sploh ne razmišljam več.«

2014 v izjavah. Dnevnik, 31.12.2014
Kajetan Kovič, pesnik (1931-2014):
Ob jedači poglobi se
Muri v mačje časopise,
vse prebere brez razlike,
tudi vejice in pike.
Malala Jusafazaj, Nobelova nagrajenka za mir: »Spoštovati se moramo in boriti za svoje pravice, za pravice otrok, žena in vsakega človekovega bitja.«

Jurij Gustinčič (1925-2014): »Slovenci in Hrvati ter nasploh Južni Slovani imajo skupno hibo, ki se vleče skozi celotno zgodovino: absolutno zavračajo idejo kompromisa. Ta se jim zdi vedno poraz.«
Miro Cerar, stranka SMC, predsednik vlade (Objektiv 19.7.2014): »Slovenija mora kapitalistično formo gospodarstva /…/ uskladiti s temeljno slovensko mentaliteto, ki je v veliki meri skupnostna, solidarnostna.«
Tomaž Šalamun, pesnik (1941-2014):
Bila je blazna vročina
to moram namreč povedati
Hodimo v čredi kot govedo
nekateri pobožni
nekateri pa tudi ne
kot pač koga prime.
Evgenij Morozov, sociolog: »Podjetja iz Silicijeve doline sedijo na zakladju podatkov o naših najbolj vsakdanjih opravilih. In paleta podatkov /…/ bo le še širša, kakor hitro bomo faustovsko kupčijo, ki smo jo najprej sprejeli v svojih brskalnikih – ko smo neznancem dovolili, da spremljajo kaj počnemo na spletu v zameno za nominalno brezplačne storitve – sprejeli tudi na drugih področjih.«
Mike Nichols, režiser (Diplomiranec, Kavelj 22…)(1931-2014): »Edino varno je sprejeti tveganje.«
Stojan Petrič, Kolektor (Objektiv 21.6.2014): »Ves čas spremljamo, kako učinkoviti so naši delovni procesi. S čim manj stroški želimo ob večji motiviranosti zaposlenih narediti čim boljši proizvod /…/ Enako je treba storiti v javni upravi.«
Fabiola Gianotti, Cern: »Odkritje Higgisovega bozona je v svetovni javnosti poželo veliko pozornosti. Temeljne raziskave so vir novih idej, spodbujajo kreativnost, nadaljujejo evolucijo človekove vrste, prinašajo izboljšave v ekonomiji in v vsakdanjem življenju. Da bi« ga odkrili, »smo morali ustvariti kup novih stvari, od superprevodnih magnetov do svetovnega spleta. Pri tem so sodelovali znanstveniki z vsega sveta: od razvitih do manj razvitih držav, od privilegiranih do zapostavljenih.«

Berimo, glejmo, poslušajmo!

Kako zaresno branje! I. Bratož, Delo, 27.12.2014
Od knjig, ki jih je Igor Bratož prebral v letu 2014 so mu najbolj ostale v spominu:
Slovar slovenskega knjižnega jezika, z napako, da ni dosegljiva le v e-obliki;
Koran, z neslovenskim zapisovanjem božjega imena.
Lenoba, M. Kocha, o tem zahtevnem početju;
Samo pridi domov, roman, A. E. Skubic;
Oddaljena zvezda, roman, R. Bolan, o pisanju poezije z Messerschmittom, da bralec razmisli o totalitarizmu.
Ravno zdaj se dvomeče loteva zaporniškega romanesknega prvenca J. Janše.

Veliki spomin. P. Kolšek, Delo, 27.12.2014
Leto je zaznamovala 100-letnica prve svetovne vojne, piše Peter Kolšek.
Pri Arrasu na severu Francije so postavili velikanski Prstan spominov, s 600.000 imeni padlih vseh narodnosti na zlatih lističih.
Pri nas smo se te vojne spomnili s TV serijo Slovenci in 1. svetovna vojna in razstavo v Muzeju novejše zgodovine Takšne vojne si nismo predstavljali.
V njej je našlo smrt 15 milijonov (predvsem mladih, B.M.) ljudi in bila je le uvod v drugo, še enkrat večjo morijo. »O tej /…/ vemo skoraj vse, o prvi nismo do letos vedeli skoraj nič.«
P. Kolšek še zapiše, da se »šele zdaj počutim pripravljenega za slovo od 20. stoletja.«
Zvezdi leta – Zupan in Kajuh. V. Plahuta Simčič, Delo, 27.12.2014
V 2014 smo praznovali obletnice dveh slovenskih pisateljev, piše Valentina Plahuta Simčič. Vitomil Zupan si je ob 100-letnici rojstva»svojo medijsko pokritost poleg svoje literature prislužil tudi s svojo divjo persono – »drzna, vitalistična, moška, kljubovalna in izzivalna sila«. (Glej več povzetkov v tej rubriki, B.M.)
Ob 70-letnici smrti Karla Destovnika – Kajuha je M. Glavan v knjigi Ljubimca z Vošnjakove ulice zbral pisma, ki sta si jih pisala s Silvo Ponikvar. »Revolucionarni in narodnobuditeljski naboj poezije je /…/ v drugem planu« in »bi se vstajniška gibanja, ki bolj kot na moč poezije prisegajo na golo moč, od Kajuha lahko mnogo naučila.«

Pohvala snovalcem državne proslave. M. Gobec, Pisma, Delo, 30.12.2014
Bralec Mitja Gobec piše o odlično zasnovani in izvedeni proslavi v CD 23.12. ob dnevu državnosti in enotnosti. »Pripravila jo je ljubljanska univerza.« Bila je v zgodovini naše države najboljša do zdaj. Največ zaslug imata Boštjan Botas Kenda (»UL Fakulteta za likovno umetnost in oblikovanje«( t.j. ALUO UL) in Primož Vitez FF UL. »Ideja, da na proslavi projicirajo nastope znanih in manj znanih intelektualcev in umetnikov z odgovori na temeljna vprašanja o državi in posamezniku državljanu. /…/ o bivanjskosti, izobraževanju in umetnosti, brez /…/ političnih ali drugače razvpitih tem. Projicirali so tudi zanimive statistične podatke o nas. Glasba je bila /…/ delo dveh študentov na ljubljanski AG: Anžeta Rozmana in Mirka Vičetiča Poliča. Tudi vključitev didžeja JAMirka je bila smiselna. Slavnostni govornik je bil premier M. Cerar.«
Vrhunec je bila izvedba himne, 7. kitice Prešernove Zdravljice, S. Premrla. V treh nivojih Gallusove dvorane so bili »pevci zborov UL »in njihovih fakultet, 14 zborov in malih pevskih skupin s skupaj 400 pevci«, ob spremljavi orkestra AG UL; dirigent je bil Simon Dvoršak. Tako se izvaja državno himno!
Iskrene čestitke. Naj tudi proslavo za 8. februar pripravi ista ekipa. »Predvidevam, da se v letošnji koncept in vsebino proslave politika ni vmešavala.«

Noro in popolnoma v neskladju s časom. M. Pišek, Dnevnik, 27.12.2014
»Pesnik, prevajalec in predavatelj književnosti« Boris A.. Novak (FF UL) je najavil prvi slovenski ep z naslovom Vrata nepovrata, v treh knjigah. Snoval ga je 20 let, to bo življenjsko delo, opus magnum. »Zavedam se, da gre za projekt, ki je na neki način nor, popolnoma v neskladju z današnjim časom«, pravi avtor.
Mojca Pišek piše, da ima ep »vse, kar odlikuje avtorjevo pesništvo: »junake«, človeške in metafizične, z zvenom uglašen pomen, obilje enkratnih slogovnih domislic in prepričljivo življenjsko izkušnjo.« Z epsko zgodbo s polno »drobnih junaštev, ki jih čas ne beleži.«
V prvi knjigi, ki je pravkar izšla, Zemljevidi domotožja, je eden od motivom »zasedba filozofske fakultete (na kateri se z avtorjem pogovarjava) spomladi 1971, ki se je začela z geslom, napisanim na fasadi, menda izumom pesnika Milana Jesiha: »Kamion ni bombon«.«
(Op. Verjetno je mišljen eden od plakatov, ki jih študenti nalepili na fakulteto, ko so 14.4.1971 z zborovanjem opozorili na hrup ob Aškerčevi cesti. Mladi pesnik je bil zaradi (pre) ostrega govora na tem zborovanju kasneje na sodišču in oproščen.
Glej: Čelik P. Policija, demonstracije, oblast, Enotnost, Lj. 1994 in Mihevc, B. Ključ je v naših rokah, UL, Lj., str. 234 – 246. B.M.)
(Zakaj ep?)
Boris A. Novak pravi, da je v naši književnosti epike malo, ker se »tudi ideologija slovenske identitete opora predvsem na liriko.« zato je moral »izumiti poseben jezik /…/, da sem lahko ubesedil tako celovito izkušnjo«, tudi »zgodovinopisne podatke, naslove, toponime, imena.«
V knjigi se »skozi različna obdobja vračam na iste kraje: od rek, jezer, morij, otokov, vasi, mest do gledališč, opernih dvoran, redakcij, vojašnic, na koncu bolnišnic in pokopališč. Med njimi potujem z različnimi prevoznimi sredstvi, /…/ od škornjev, otroških vozičkov do koles, avtov, letal, na koncu tudi« metafizičnih, »kot so domišljija, zvok, svetloba, zgodovina in zgodba, ki jo /…/ postavljam nad zgodovino. Tudi zgodovinsko verodostojni podatki, natančni datumi, ulični naslovi itd. so material /…/ za neko globljo, višjo in širšo resničnost.«
»Jezik, ki sem uporabil recimo v spevu o škornjih se po ritmu /…/razlikuje od speva o letalih.«
(Vrata nepovrata?)
»To so seveda vrata spomina, skozi katera priklicujem vse te nekdanje čase, ljube ljudi, dogodke. Tudi vse strašne stvari, ki so se v zgodovini zgodile.«
(Intima?)
(Mala herojstva?)
»Situacije, ki jih ponavadi zgodovina popolnoma zanemarja, ki so povezane s človeško solidarnostjo, bolečino, žrtvovanjem za drugega in /…/ tudi z ženskami, z otroki, s starejšimi. In zelo sem se trudil, da bi uravnovesil velike zgodovinske dogodke, o katerih smo navajeni misliti, da gre za herojstva, in to zadnje čase tudi pretirano ironizirati, in seveda tisto, kar ostaja v senci teh velikih dejanj in se kaže kot intimno razdejanje. Herojstva se zmeraj drago plačajo.«
B. A. Novak pravi, da je intima tisti ključni del človekove usode, »iz katerega herojska dejanja sploh črpajo svojo moč in upravičenost.«

Učiteljstvo

Ob jubileju. Sprehod skozi čas. Šolski razgledi, 19.12.2014
Kako smo urejali »Učiteljskega tovariša«. V. Mlekuž, Prosvetni delavec (PD), 8.1.1970
»V Učiteljskem tovarišu« iz leta 1937-38 je cenzor »odstrigel« kar 20 člankov, od teh jih je 11 zaplenil v celoti.« Ne gre prevzeti, piše zadnji urednik, »da je takratno učiteljstvo, pod vplivom delovanja »Učiteljskega pokreta«, /…/, ki so ga vodili učitelji komunisti, zelo odločno nastopalo v obrambo svojih pravic, kar pa seveda ni »ustrezalo« liniji vladajočih.« Dva primera cenzuriranih odlomkov besedil, pisano krepko:
»Ne trdimo, da je ta praksa od danes, nego trdimo, da je današnji sistem odpravljanja krivic /…/ zgrešen in krivičen.«
»Še nobeno dejanje ni tako demoraliziralo učiteljstvo, kakor sedanji način napredovanj.«

Misli o problemu preobremenjenosti dijakov na srednjih šolah. P. Urankar, (PD), 23.12.1954
»Na vsak način moramo pri dijakih pobijati škodljive tendence prebiti se skozi šolo in skozi življenje čim ceneje, s čim manjšimi žrtvami, s čim lagodnejšim življenjem, s čim manjšim delom – seveda vse to na račun svojega sotovariša. /…/ nedelavnost, lenobo, malomeščansko mentaliteto, sebičnost individualizem« ipd.
»Ti negativni pojavi sicer niso množični«, a »sem hotel opozoriti svoje stanovske tovariše – pedagoge, da pri razpravljanju o šolski reformi in o razbremenitvi dijakov, pri razglabljanju o režimu v šoli, pri uvajanju družbenega upravljanja /…/ ne bi izgubili iz vida osnovne naloge šole, ki naj bi bila: priprava na življenje, /…/ resno in samostojno delo, prekvašeno z ljubeznijo do svojega ljudstva in do svoje domovine.«
Učiteljevo delo je mnogo težje, kot je bilo včasih. Lev Modic, PD, 20.1.1960
»Učiteljevo delo je mnogo težje, kot je bilo včasih, zahteva širšo splošno izobrazbo kot kdaj prej. Toda vzgoja učiteljev se že svojih 80 let ni bistveno spremenila. Večja strokovno-pedagoška vzgoja in uvajanje novih predmetov gre tu na račun splošne izobrazbe. /…/ Ta stagnacija ali celo zniževanje splošne izobrazbe povzroča, da lahko dobiva učitelj mentaliteto polizobraženca, ki mu je pedagoško delo /…/ rutina, ki se v šolskem delu ne more prilagajati okolju in mu je v javnem delu novo okolje tuje.«
Kje je naša pedagoška misel? D. Humar, PD, 1965
»Ob ugotovitvi, da se pr nas pravzaprav že vsakdo čuti poklicanega za obravnavanje tako pomembnega vprašanja, kot je vzgoja mladega človeka, se utrne misel, da z našo pedagoško znanostjo ne more biti vse v redu./…/
Kje je naša pedagoška znanost? Kje obravnavamo /…/ aktualna vprašanja in skušamo najti nanje tudi odgovore? Kje? Kolikor to počenjamo, se nam vidi kot sivo, neživljenjsko premlevanje nekih teorij, življenje pa teče po svoje, mimo njih. Zato odpor ljudi do tega, čemur mi pravimo »pedagoško«, zato se zdi, da ve danes že vsakdo več povedati o vzgoji kot pa vzgojitelji sami – ker smo prepolni nekih suhih teorij iz preteklih časov, neke učenosti, ki jo je prerasel čas… Ker se še niso povzpeli na razumevanje časa, kakršen je, njegovih pojavov, kot so, in na osnovi takega razumevanja uspeli zgraditi stavbe pedagoške znanosti …«.
(Op. Uredništvo je ob 65 letnici izhajanja PD, predhodnika ŠR www.solski.razgledi.si ,poleg osmih odlomkov iz PD objavila 4 naslovnice iz PD in 4 iz ŠR. Iz njih navajamo naslove člankov na vrhu strani, po časovnem zaporedju. B.M.)
Nekaj pripomb o našem šolstvu.
O vzgojnem delu med (gimnazijsko) mladino.
Učitelju znanje in priznanje.
Izobraževanje organizirati tako,
da se bo sposobno prilagajati potrebam gospodarstva in družbenih služb.
Srečali smo se z Abrahamom.
Odprimo vrata ruščini.
Znanje po smukaško navzdol.
Zemlja pleše. Ples. N. Grafenauer. (19.12.2014)

Že 65 let. L. Lešnik, Šolski razgledi, 19.12.2014
1.1.1950 je izšla prva številka Prosvetnega delavca, že 1852 pa je A. Einspieler v Celovcu začel izdajati Šolskega prijatelja, časopis za šolo in dom. Leta 1861 je začel izhajati Učiteljski tovariš, dokler ga ni nasledil PD, ki »smo ga po osamosvojitvi preimenovali v ŠR. »Skratka vztrajamo«, piše odgovorna urednica Lučka Lešnik, ki povzema objavljene odlomke objavljenega v PD in ŠR.
O »napornem učiteljskem delovniku, včasih dolgem 15 ur in več. /…/ o obremenjenosti dijakov in zlasti namig, kako /…/ govorjenje o preobremenjenosti vpliva na dijake, da ti zares začnejo verjeti, da so preobremenjeni. /…/ in opozorilo: Varujmo se vzgojiteljske samozaljubljenosti. Že pred več kot pol stoletja so ugotavljali, da je učiteljevo delo mnogo težje, kot je bilo včasih; in /…/, da se vzgoja učiteljev že dolga desetletja ni spremenila. /…/ pripoved novo zaposlene učiteljice, /…/ prve delovne izkušnje, predvsem tudi stiske, ob tem pa razmišljanje njenega starejšega stanovskega kolega. Kdaj že so ugotavljali, da se /…/ že vsak čuti poklicanega za obravnavanje tako pomembnega vprašanja, kot je vzgoja mladega človeka. In še sled cenzure, /…/ ko je bilo marsikaj drugače (predvsem tudi glede statusa stanovskega časopisa in še česa), kot je danes. Ali pa tudi ne tako zelo.«

Krizne situacije, komunikacija

Časa za solze ni. D. Pondelek, Šolski razgledi, 19.12.2014
Strokovnjakinja za komuniciranje v kriznih situacijah Damjana Pondelek piše o tem kako se odzvati, ravnati in komunicirati v najtežjih situacijah, v »aferah, trenutkih ohromljenosti in nemoči«. (Opis je poučen tudi za zaposlene v visokošolskih in znanstvenih institucijah. B.M.)
»Na šole in vrtce, na učitelje /…/ ravnatelje, se pripenjajo izjemna družbena pričakovanja, ki se kaj hitro prevesijo v silna razočaranja. Družba pričakuje /…/ prostor vzgoje, izobraževanja, strokovnosti, varnosti, predanosti, dobrote… » zato je »vsakršen odmik od moralnih, družbenih in drugih norm deležen neizprosnega zgražanja in obsojanja.«
»Nič v življenju vas ne pripravi na silovit družbeni, medijski in politični pritisk, ki se zgodi v trenutku, ko se nekomu porodi občutek, da ste se kot vzgojitelj, učitelj, ravnatelj pregrešili zoper šolski sistem in družben pričakovanja. Že drobna anonimka je dovolj«, čeprav so navedbe neosnovane.
»Tu so še bitke, ki jih bijete zaposleni med seboj. Prestižne bitke, bitke moči in /…/ tudi eksistenčne bitke. Plače so slabe in zaposlitve za nedoločen čas so težko dosegljive, zlasti mladim. Tako se lomijo odnosi in ljudje. Nihče vas ne more tako raniti, kot se lahko ranite med seboj. Bolečina se hitro prelije čez rob in nesoglasja se iz zbornice, običajno s »pomočjo« sodelavcev preselijo tudi v medijski prostor, ki pa ni ustrezen prostor za reševanje sporov in nesoglasij.«
Meni, da učitelji in ravnatelji potrebujejo znanje o tem, prizadeti pa tudi strokovno pomoč, psihološka, tudi psihiatrična .
(Op.: Posebnih predlogov za tovrstno usposabljanje na pedagoških študijih ne navaja. B.M.)

Kam po pomoč? S.M., Delo, 23.12.2014
V hudi duševni stiski, ali ko imamo samomorilne misli, lahko poiščemo pomoč na:
112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč);
01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (med 19 in 7 uro zjutraj);
116 123 – zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan);
www.zivziv.si – za odrasle v stiski, bližnje, tiste, ki hočejo pomagati, medije;
www.iri-lj.si – povezava na knjižico Kam in kako v duševni stiski.

Izjava Časopisa za kritiko znanosti ob dogodkih v Desklah. Uredništvo ČKZ, Pisma. Dnevnik, 24.12.2014
»Kot uredništvo revije, ki je zavezana boju proti vsakršni diskriminaciji, za emancipacijo vseh, ki skrbi za epistemološko in metodološko pluralnost ter vidnost vseh družbenih skupin in kulturnih izrazov, želimo pozvati vse ogorčene in prizadete k skupnemu delovanju proti strukturnim in sistemskim vzrokom za nasilje na OŠ Deskle.« Tu gre za učinek:
1. migracijske politike, ki sloni na diskriminaciji državljanov tretjih držav, npr. BiH. /…/
1. sistematičnega ustavno podprtega zanikanja več- in transkulturne realnosti družbe /…/
3. šolskega modela, katerega smoter je edino proizvodnja delovne sile za trg, ki »spodbujajo vrednote tekmovalnosti, hierarhiziranja in meritokracije. /…/ neodzivne na aktualne družbene potrebe, mdr.za potrebo po vzpostavljanju modelov sobivanja« /…/
»Predlagamo, da skupaj razgradimo gradnike sistemske diskriminacije in zahtevamo šolo, ki bo pri tem naš sopotnik in ne nasprotnik.«

Univerza, visoko šolstvo

Krizni menedžment. UL spreminja statut. K. Košak, Mladina, 19.12.2014
UL ima finančne težave. Rektor Ivan Svetlik pravi, da polovica članic z državnim denarjem ne pokrije stroškov pedagoške dejavnosti. V teh okoliščinah nastaja novi statut; do konca januarja zbirajo mnenja o osnutku.
Gorazd Kovačič (Visokošolski sindikat UL) opozarja na krepitev pristojnosti rektorja in upravnega odbora in odrivanje senata, tudi glede pedagoškega dela. Taka delitev pristojnosti »utrjuje prakso kriznega menedžmenta. Organizacije in vrednotenja pedagoškega dela ne smemo obravnavati kot stroškovni problem, temveč predvsem z vidika kakovosti.« V določbi, da mora biti izredni študij »po obsegu vsebini in zahtevnosti enak rednemu« vidi Kovačič »vrnitev modela šolnin, ki ga je ministrstvo /…/ umaknilo iz predloga zakona o visokem šolstvu po aprilskih študentskih demonstracijah.« Za večji obseg izrednega študija masa šolnin ne zadošča, meni. »To pomeni, da bi se plačniki pridružili neplačnikom na dopoldanskih predavanjih.« Torej bi »redne študente razdelili na plačnike šolnine in na tiste, ki so je oproščeni.«
Študente bo razburila zaostritev izpitnega režima. Doslej so ga opravljali trikrat brezplačno in še trikrat pred komisijo. Po novem bi ga lahko le po dvakrat.
Varčevalno je tudi določilo, da je habilitacija odvisna od »avtonomne akademske presoje« habilitacijske komisije in senata, ne pa le od izpolnjevanja pogojev. Možnost pritožbe bo zelo omejena.
Čeprav vodstvo UL protestira proti varčevanji politiki, zaključuje Klemen Košak, »se zdi, da se ji tudi spretno prilagaja.«

»Imeli smo zelo sproščeno politiko vpisa in financiranja«. Intervju.
T. Kristan, Delo, 22.12.2014
Univerze so uvedle peti letnik, denarja dobivajo vedno manj. O anomalijah v sistemu in o tem kaj storiti govori Peter Maček, državni sekretar (MIZŠ, BF UL), nekdaj prorektor UL.
(Sredstva za visoko šolstvo?)
»/…/ padajo, prav tako za znanost, kar tudi prizadene univerze«, pravi, »ampak v proračunu za leto 2015 smo to upoštevali in se visokošolski kolač ne bo zmanjšal«, edina taka postavka ministrstva.
(Spremeniti…)
»/…/ moramo vodenje upravljanja univerz in raziskovalnih inštitutov. /…/ doseči večje sinergije med institucijami.« To je zaveza iz resolucij NPVŠ (2011-2020) in RIS za isto obdobje, tri leta se ni spremenilo nič.
»Visokošolski in raziskovalni zavodi morajo imeti večjo avtonomijo, kar pomeni, da mora biti njihovo financiranje kosovno.« To bo urejeno z novima zakonoma o visokem šolstvu in o raziskovanju. »Univerze že zdaj dobivajo denar v kosu za pedagoško dejavnost«, v resoluciji je enako predvideno tudi za raziskovalno in podobno tudi za inštitute. En del finansiranja raziskovanja bo ostal vezan na razpise.
Združevati bi morali raziskovalne inštitute, ti bi morali pri projektih bolj sodelovati z univerzo, že zdaj raziskovalci predavajo. Nesmiselno je, da »profesorji iz javnih ustanov ustanavljajo svoje lastne šole in raziskovalne inštitute.«
(V sodelovanju z gospodarstvom…)
… so rezerve. »V t.i. inovacijski dejavnosti /…/ vsaj del sredstev pridobiti tudi s pravicami intelektualne lastnine«, s patenti.«Tudi v svetu najuspešnejše univerze dobijo iz gospodarstva do 10% prihodkov.« Primer je Oxford Univ. Press. Pomembno je tudi, »da se tako študenti privadijo podjetniškega razmišljanja.«
(Ustanavljanje visokošolskih zavodov, koncesije?)
»Kriterije bomo zaostrili. Koncesije pa je zelo težko odpraviti takoj«, ampak se da, »dve leti po koncu študijskega programa.«
(Zagotavljanje kakovosti, NAKVIS?)
Agencija je imela preveč dela zaradi sistema akreditacij študijskih programov, to bi spremenili. V delovni skupini za zakon je strokovnjakinja za to A. Braček Lalić.
(Najprej manjše spremembe, nato prenova obeh zakonov?)
Treba je »zelo pohiteti z obema zakonoma«. V prejšnjih letih se je popravljalo, npr. člene o agenciji, zaradi bolonjske reforme. »Ohranili smo sistem, kakršen je bil pred 20 ali 30 leti, kar povzroča sedanje težave. Prejšnja vlada ju je začela popravljati, ampak z deležniki ugotavljamo, da je pripomb preveč« in da je najbolj racionalno pripraviti predlog celotnega zakona (o visokem šolstvu). Izhodišče je predlog, ki je nastal v času ministra J. Pikala. V delovni skupini, ki jo vodi, sodelujejo P. Zgaga, L. Lorber UM, B. Zupan FRI UL, J. Lenarčič KORIS, M. Stopar MIZŠ, pravnica S. Čebular Musar.
(Ključne novosti v zakonu?)
Kot je zapisano v nacionalnem programu visokega šolstva bi na 1. stopnji študij financirali 4 leta. Ponavljanje bo možno le enkrat na prvi stopnji. Ni še odločeno, ali bi neuspešni na 2. stopnji del sredstev vračal.
Resen problem so navidezni vpisi, ki jih je (vključno z višjimi šolami) 18 tisoč, kar je ugotovila revizija Računskega sodišča. S socialnimi transferji je to državo v zadnjih (treh, B.M.) letih stalo 50 milijonov. MIZŠ je že ukrepalo, »aplikacija eVŠ je že nadgrajena«. Pripravlja se povezava z evidenco za višje in srednje šolstvo, za prihodnje š. leto.
(Števila vpisanih v generaciji?)
»Nisem več prepričan, ali imam o res 70 ali 80% študentov v eni generaciji, ki pride iz srednjih šol. Vpisujemo jih, ampak ali so to pravi študenti? /…/ ko bomo vzpostavili evidence, bomo dobili jasno sliko.«
»Treba je premisliti, ali je za stopnji razvitosti naše države tolikšen delež mladih, ki gredo iz sekundarnega v terciarno izobraževanje potreben. /…/ Švicarji /…/ imajo v terciarnem izobraževanju največ od 25 do 35 %.« V principu velja, pravi, »da več ko imamo izobraženih, boljše bo«, vendar ali »je smiselno, da izobražujemo visoko usposobljene kadre, ki ne dobijo službe in gredo delat v Avstrijo ali Italijo? Gre za vprašanje racionalnosti na ravni države. /…/ Do zdaj smo imeli politiko vpisa in financiranja zelo sproščeno.«
NPVŠ predvideva »popolno binarnost študijskih programov (- strokovnih in »akademskih«, B.M.), po vzoru Nemčije, Avstrije, Italije, Francije in ZDA. »Z bolonjsko reformo smo visoko strokovno šolstvo ohranili znotraj univerz, kar je nadvse nenavadno. /…/ Visoko strokovno šolstvo mora biti bolj strokovno, z veliko prakse in sodelovanja z gospodarstvom /…/«.
(Omejevanje vpisa?)
»V novem zakonu bomo morali uvesti dodaten, ne ključen kriterij, povezan z zaposljivostjo«, ne edini, »saj ni mogoče predvideti vseh sprememb na trgu dela.« Treba bo najti načine, kako bi sledili poklicni karieri diplomanta«, bolj sistematično kot dozdaj.
Omejevanje vpisa bi prepustili univerzam, a »z zunanjimi kontrolami vplivati na to, da se ne razpisuje število mest na nekem programu«, če je »teh kadrov že zdaj preveč na trgu.«
(Avtonomija?)
Visokošolska in univerzitetna avtonomija se nanaša »predvsem na svobodo poučevanja in raziskovanja, bodisi na osebni ravni bodisi na ravni fakultete ali univerze. Ko pa gre za odnos do države kot ustanovitelja /…/ pa univerze niso čisto avtonomne institucije.«
(Anomalije, rezerve?)
Univerze pri nas dobivajo »manj denarja kot preostali deli šolstva. »Povrhu imamo v Sloveniji akreditiranih več kot 900 študijskih programov. Do tega je prišlo, ker se je v preteklosti financiralo glede na število študentov. Zato so fakultete množično ustvarjale nove študijske programe. /…/ denarja, da bi se vse to financiralo ni.«
(Ključni problemi, ki zavirajo razvoj univerz?)
Univerze so različne. Problem UL je njena razdeljenost. »Članice so še vedno v enem delu pravne osebe, sinergij se ne ustvarja in fakultete delujejo dokaj samostojno.« /…/ druga drugi zaračunavajo, če hoče njihov študent izbrati predmet na drugi /…/. Osnovni problem je, da ni volje, da bi se univerza integrirala /…/ Rektor je akademski vodja univerze in bi moral imeti zelo velika pooblastila. Vsi, ki delajo na fakultetah v administraciji, bi morali biti neposredno pod vodstvom glavnega tajnika univerze, ne /…/ dekana. Imamo razpršitev odgovornosti, kar ni prav.«
(Rektorji poskrbijo za fakultete, s katerih so?)
»Verjetno /…/tudi to, vključno z upravnim odborom univerze (UO). Vedno je boj za mesto rektorja in predsednika UO. UO ima vse možnosti, da spremeni lastna pravila, tudi o razdelitvi sredstev po fakultetah. /…/ da prilagaja pravila tako, da so v pomoč članicam.«
((Ne)etika?)
»Ko sem bil prorektor UL, smo /…/ pripravili kodeks etike. Opozicija je bila sprva zelo velika, /…/ na koncu je senat kodeks sprejel. /imenovali tudi etično komisijo, ki pa /…/ ni bila dovolj dejavna. Danes številni pričakujejo, da bo ministrstvo imenovalo /…/ organ, ki bo razsojal v etičnih zadevah. Toda /…/ takšno telo lahko daje le usmeritve. Osnovne stvari se morajo dogajati na /…/ univerzi, inštitutu.«
Ministrstvo bo poslalo univerzam, v dogovoru s komisijo za ženske (v znanosti), singapursko deklaracijo /osnovo za pripravo kodeksov.« Razmišljajo o delovni skupini, ki bi pripravila rešitev za vrhovni organ.
(Kadrovska politika univerz?)
Samo habilitacija ni dovolj. »Za vsako delovno mesto bi morali imeti mednarodni razpis /…/.
(Programi v angleščini?)
»To je edino, kar bo pripeljalo k nam tuje študente, ne samo tiste, ki so na izmenjavi.« Ti študenti bi plačevali šolnino. Tako bi tudi pritegnili odlične tuje profesorje.
Švicarska ETH (Zurich) je imela 2009 iz tujine 60% kadra, tudi nobelovce. »Pri nas je plačni sistem sicer popolnoma neprilagojen za takšne situacije.« Gre za sistem javnih uslužbencev.
(Izvzeti profesorje iz tega sistema?)
Dopustiti bi morali bolj prilagodljiv sistem, »vsaj možnost, da se del kadra zaposli po pogodbi, npr. za čas trajanja evropskega projekta. Tako bi zadržali tudi mlade raziskovalce.
(Kako še?)
»Na univerzi je vsekakor treba povečati delež raziskovalnega dela in /…/ sredstev. Še ena od anomalij iz preteklega sistema: ohranili smo delitev javnih raziskovalnih sredstev med univerze in inštitute, ki je v prid slednjim. V tujini je ravno obratno.«
V »omenjeni resoluciji« (NPVŠ ali/in RIS?) piše, da je treba določiti poslanstvo inštitutov in univerz; te naj se ukvarjajo s temeljnimi znanostmi. To je treba spraviti v življenje.
(Kaj ste se naučili v 100 dneh vlade?)
»… da je treba imeti trdo kožo. /…/ Ljudje so grozno vznemirjeni, vendar potrebujemo več optimizma, več pameti, predvsem pa veliko dela.«
(Optimizem v 2015?)
»Saj to ni prva kriza, mi starejši smo šli že skozi hujše. Kdo se spomni, kako je bilo leta '65. Takrat je migriralo v tujino veliko ljudi. Danes /…/ smo tudi malo razvajeni.«

Professorji, študenti, zaposlene…

Akademski privilegiji in akademske lenobe. Varčevanje in potratnost.
J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 19.12.2014
Nekatere zaposlene v visokem šolstvu skrbi, »ali bodo v javnosti vedno navedeni vsi njegovi znanstveni in drugi nazivi«, piše Jasna Kontler Salamon in navaja bistveno drugačno mnenje, ki ji ga je povedala znana znanstvenica Aleksandra Kornhauser Frazer:
»To naše navajanje cele vrste nazivov, tako kot tudi preštevanje raznih točk za priznavanje znanstvenikovega ugleda, je v mednarodnem okolju ocenjeno kot znak nerazvitost – kot šopirjenje tistih, ki bi radi bili več kot so. Nenehno opozarjam, da za angleško govoreči znanstveni svet ne smemo pisati prof.dr., ker tisti dr. izpade smešno – navajajo le en sam najvišji naziv denimo Professor. Najbrž /…/ zveni kar bogokletno, da je na Oxfordu ali Cambridgeu lahko profesor tudi nekdo brez doktorata /…/ le velika, izjemna osebnost mora biti.« Npr. John Bell, s področja biomedicine. »Po naših merilih pa ne bi mogel biti izvoljen niti za docenta.« (Glej povzetek pogovora za Delo malo nazaj,a pa tudi kako (redko) pišemo nazive v teh Pogledih, B.M.)
Tudi kolumnistka Jasna Kontler Salamon (pri)znana novinarka za področje znanosti in visokega šolstva, iz svojih izkušenj ve, »kako težko je biti vedno na tekočem z vsemi nazivi«. Lažje je zapisati »preprosto profesor ali izredni profesor ali docent«, doktorat se predpostavlja. Redke izjeme so profesorji umetniških akademij. In akademiki, »kar je še višji naziv«. Spominja se, kako sta rektorja UP in UNG zastonj prizadevala, da bi pri pridobivanju uglednih tujih strokovnjakov ne vztrajali togo pri izpolnjevanju formalnih pogojev.
Kolumnistka premajhni samozavesti (naroda), ki se zdravi s »titulami« doda še en razlog, namreč tiste, »ki vztrajajo pri formalnih ovirah predvsem zaradi želje, da bi ohranili svoje položaje in privilegije.« Na učiteljsko mesto na naših visokošolskih institucijah se pač najlažje prebije tisti, ki je »prej, časih že dolga leta, delal kot asistent« kot zunanji kandidat. Za šalo predlaga se naziva BD in BP, »bodoči docent, … profesor«…
Dodaja še enega od »privilegijev«, ki se je razkril ob poskusu »žigosanja« ur na eni od fakultet. Posamezniki so »po domače prijavljali svoje delovne ure /…/ tudi takrat, ko je bila fakulteta prazna in odhajali na dopust, ko je bilo največ delovnih obveznosti.« Med zaposlenimi je završalo, užaljeni so bili zaradi metode primerne »za uradnike, nikakor pa ne za akademike…« (Op.: Tu kolumnistka najbrž misli na tiste v »akademskem delu zaposlenih«, ne na »akademike« po nazivu. Izraza »akademski«ne uporablja le v povezavi s SAZU. B.M.)
Iz lastnih izkušenj ve, »da tudi v akademskem svetu ne vladajo le akademske vrline in da so tam ob mnogih pridnih mravljicah tudi leni črički. Tako kot povsod. Naši študenti bi o tem, kdo jim predava, kako jim predava in kdo dejansko z njimi opravlja izpitne preizkuse, lahko veliko povedali. A zakaj bi, če pri učiteljih, ki so malomarni do svojih obveznosti, najlažje pridejo do pozitivne ocene.«
Kako so te zadeve povezane z žalostno zgodbo, o kateri je poročal eden od naših tabloidnih časnikov? Angleški študent ni mogel več plačevati visokoobrestnega kredita (za študijske stroške) in je naredil samomor. »Povezovalna Točka so stroški študija, ki je drag pri nas in v Angliji. Le da ga tam /…/ v precej višjem deležu plačujejo študentje. Našega krije večinoma država«, ki pa, kot je opozoril rektor UL, »že skuša zmanjšati svoj delež.«
Kdo bo plačal? Študenti? »Ali pa bodo fakultete končno začele varčevati«, bodo na njih (nekateri) nehali »izsiljevati neupravičene privilegije«? Varčevanje in potratnost sta si včasih zelo blizu.«

Ko tudi rektor ne razume… ri, Dnevnik, 23.12.2014
Študentsko društvo Iskra je pozvalo rektorja UL I. Svetlika, naj znova premisli o stališčih glede spolne (ne)enakosti.
Na okrogli mizi o neenakosti na AGRFT UL je zbudil ogorčenje z odgovorom na vprašanje, zakaj ni več žensk na vodilnih mestih: »Dostikrat je problem, da ženske nimajo ambicij, ne vem, morda smo jih zatrli.« Ne bi podprl projekta za odpravo spolno pogojeno akademsko neenakost. »Če imata kandidata različnih spolov enake reference, potem bi lahko dali prednost kandidatkam. A ko gre za število objav in kvaliteto dela, spol ne sme odločati.« V zvezi z nesorazmerjem med številom doktoric in rednih profesorjev je poudaril, da recenzenti praviloma ne vedo, koga ocenjujejo. »Kolegice so bile v ta svet socializirane tako, da imajo za razliko od kolegov manjše ambicije, svoje moči pogosteje delijo za to, da vzdržujejo družino.« Dvomi, da na univerzi prihaja do sistematičnega zatiranja žensk.
V iskri so te trditve zavrnili kot naivne in nepoznavalske. Naivno je misliti, da do nesorazmerja med deležem doktoric (46% v Sloveniji) in rednih profesoric (8% v tehniki, 28% v humanistiki) pride zaradi razlik v znanju. Napredovanje na univerzi je odvisno od majhnega kroga profesorjev, patriarhalno in seksistično. Ni kriva »neambicioznost«, temveč manj podpore in spodbud za vključevanje v raziskovanje kot moški. Rektor bi se moral prizadevati za mehanizme proti seksizmu in pravično napredovanje in dodeljevanje projektov.

Znanstveniki. B. Mehle, Dnevnik, 22.12.2014
V svoji glosi Borut Mehle najprej zapiše, da je šokantno, da znanstvenik umre na ulici, na parkirišču, pod streli pištole. »Kajti to, da v /…/ profesionalni akciji pade fizik, torej človek uma in razuma /…/ je skrajno nespodbudno za slehernega civilista, čeravno je tudi Arhimeda ubil vojak, ki /…/ ni vedel, da gre za učenjaka.«
Wikipedia navaja 22 primerov nasilne smrti znanstvenik, za zadnjih deset let pa spletna stran www.stevequayle.com navaja 70 takih primerov. Največ »biologov, mikrobiologov, strokovnjakov za aids oz. za biološka orožja.«
Ob nasilni smrti direktorja KI na Viču, »so se kolegi, ki precizno pomnijo začetek 90-tih, spomnili, da je v do dandanes čudnih okoliščinah leta 1992 umrl tudi tedanji direktor taiste ustanove.«
Op.:
Spomin posameznikov je nezanesljiv, spomin naroda pa včasih krivičen – glej: http://www.kemija.org/forum/viewtopic.php?t=1661 . B. Mehle ni edini, ki ni prišel do informacij o zaslužnem človeku, kemiku, profesorju UL, Francu Lazariniju (1940-1992, glej kratek opis v najavi njegove knjige v: http://www.didakta.si/e-knjigarna/leposlovje/biografije/zgodovina_rodbine_lazarini.html .
Naj iz svojega spomina dodam, da je bil F. Lazarini tudi baron, katerega predniki so kupili posestvo z gradom v Smledniku, ki ga še imajo njegovi nasledniki. Bil je profesor kemije na tedanji FNT UL, opravljal je razne vodilne funkcije na UL in v takratnih šolskih organih. Zaslužen je tudi za to, da se je v časih t.i. usmerjenega izobraževanja, ohranil gimnazijski tip srednje šole naravoslovno-matematične smeri (tudi družboslovne smeri) in da se je kasneje obnovila gimnazija. Ne spomnim se, da bi bil direktor ustanove, o kateri piše B. Mehle. Umrl je nesrečne smrti leta 1992, na Murnikovi ulici v Lj., zaradi opeklin, najverjetneje po poskusu samomora v laboratoriju B.M.).

Politiki, stari, novi, mladi; predavatelja, študent.

Dr. Peter Jambrek, umaknjeni liberalec. J. Trampuš, Mladina, 19.12.2014
Eden od avtorjev ustave, nekoč ideološki sopotnik J. Janše, danes iz aktivne politike umaknjeni Peter Jambrek, naj bi na stara leta »prišel k pameti«, kot pravi. Kdaj tudi cinično grenak, piše Jure Trampuš: »Ni mu hudo, o preveliki moči države predava na fakultetah, ki jih subvencionira prav ta država, prepričan je, da je temeljni problem Slovenije »železobeton« politične in korporacijske birokracije. Krize, ki jih povzroči prevelika liberalizacija gospodarstva, pa so po njegovem le učna pot kapitalizma.«
(Predstojnik Marksističnega centra PF UL, avtor učbenika sociologije polnega marksizma, osamosvojitelj, predsednik Zbora za republiko (ZR), zdaj kritik J. Janše. Prilagodljivost?)
Peter Jambrek: »Imate prav, moram pa dodati, predstojništvo MC PF sem sredi 70-tih let uporabil, da sem spodbudil prenovo učnih načrtov fakultete tudi predmeta sociologija.« Tudi to ni pomagalo, da ga ne bi »diferencirali. Na univerzitetni ravni je bila že imenovana komisija za odvzem habilitacije«, a po zaslugi kolega C. Ribičiča so mu odvzeli le vse funkcije. Tisti učbenik sociologije je leta 1991 spet izšel; je pač »črtal /…/100 strani marksistične in samoupravne navlake.«
Sredi 80-tih je sodeloval v projektu »Klasno biće jugoslovenskog društva«, kjer so »vsi /…/ zlorabljali /…/ partijsko oblast, da bi opravili dobro empirično raziskavo.«
(Podobnosti med NOB, 1968 v ZDA, osamosvojitvijo?)
»Tako kot je komunistična oblast po letu 1945 izdala partizansko gibanje, iz katerega je izšla, ima tudi današnja parlamentarna desnica le malo skupnega s pristnim pomladnim gibanjem okoli leta 1990.«
»Sam sem imel npr. veliko srečo, ker sem študiral na čikaški univerzi v času vietnamskih protestov, (1968-1971, http://en.wikipedia.org/wiki/Peter_Jambrek ) /…/ konvencije Demokratske stranke 1968, se udeleževal zasedbe univerze leta 1968 in zgodovinskega Pohoda za mir v Washington, ko smo študentje skupaj s profesorji zahtevali konec vojne v Vietnamu. Tudi to je bil čas karizme, simbolnega stika z nadnaravnim. Podobno je bilo v obeh obdobjih slovenske osvoboditve – med NOB /…/ ter v času slovenske pomladi med letoma 1987 in 1991. /…/ V obeh primerih je razpoloženje osamosvojitvenega časa prevevalo vse ljudstvo. To neponovljivo vrenje je trajalo nekaj let /…/ v prvem primeru z nesrečnim, v drugem s srečnim in nesrečnim koncem.« Lahko smo »nostalgični, lahko se kaj naučimo, /…/ osebno lastninjenje obeh obdobij je zavržna igra.«
(Kaj se je zgodilo s kritičnimi iz 60-let, z intelektualnim zaledjem desnice?)
Danes je »generacija, rojena v 40-tih letih /…/ ostarela. Njen biološki čas se izteka. Poglejte intelektualno /…/ sijajno generacijo Perspektiv /…/ velika imena kulturne zgodovine, recimo T. Kermaunerja, Veljka Rusa, J. Pučnika, D. Zajca, J. Jerovška, S. Rozmana, R. Šeligo in številne druge.« Prostor je delno prepustila »krogu Nove revije, deloma se mu je pridružila. Amalgam obeh krogov »je bila prodoren vsaj do leta 2004.« Drug razlog, »zakaj smo nekateri utihnili je utrujenost, razočaranje«, njega je »na stara leta srečala pamet. Od vseh teh velikih nacionalnih programov in idej iz časa tranzicije, skozi vsa 90-ta leta« in ZR, »ni kaj dosti nastalo in obstalo. Človek se malo utrudi in naveliča.«
(Sproščena Slovenija 2004?)
»Tudi v času diktature – v letih 1945-1990 – so se ciklično ponavljale sistemske krize, ki so jih spremljala protestna gibanja in politična vrenja. Npr. čas študentskih nemirov in protestov, ki jih je v 60-tih poganjala duhovna energija intelektualnega kroga Perspektiv« ( - to velja za gibanja 1963/1964, nekoliko še 1968, ne pa tudi za obdobje 1969 -1971 B.M.)
Sledilo je »liberalno in nacionalno gibanje v času cestne afere« (1969, B.M.) »in Kavčičeve vlade« (1967-1972, B.M.).
»Leta 2004 se je iztekel 10-letni cikel, ki sta ga zaznamovala LDS in J. Drnovšek. Hkrati smo vstopili v EU«, sledilo je »kratko obdobje vrenja«, na volitvah je zmagala koalicija ZR, a (Janševa) vlada je zapravila mandat slovenske pomladi. Gospodarstvo, banke, javne službe se niso spremenili. »Medijski in univerzitetni prostor sta ostala zaprta in monopolna.«
Leta 2014 se z Cerarjevo vlado končuje krizni cikel.
»Ta prehodna obdobja trajajo nekaj mesecev, največ nekaj let. Kolektivno nezadovoljstvo« (- nezadovoljstvo intelektualnega kolektiva?, B.M.) »sproži socialna vrenja, oblikujejo se nove vizije, na njihovi podlagi nastajajo reforme in družbeni pospeški. Po prevratu se stvari pomirijo in za nekaj let ustalijo. Zamenjajo se politične generacije.«
(Tranzicijska levica, desnica?)
Demos ni bil desnica, v njem so bili tudi litostrojski delavci. Zdaj je desen le del udeležencev pomladnega gibanja. »Vsa slovenska družba je še vedno v oklepu politične birokracije različnih barvnih odtenkov. /…/ pod težkim pokrovom te politične in korporacijske birokracije.«
(Kje je železobeton, ki nas duši?)
»Značilen primer so sindikati javnega sektorja. Poslušajte samo njihovo retoriko, ki nima zveze z realnostjo. Vprašajte se, koga predstavljajo. Mlade? Prekarne? Brezposelne? Ne, zlasti privilegirane sloje uslužbencev, ki so del državnega sistema.«
(V ZDA država s svojim »železobetonom« ni ovirala bank, prišel je kazino kapitalizem, kriza.)
Že K. Marx je raziskoval »ciklični razvoj kapitalizma, ko ob koncu kriznega obdobja propade, kar ni sposobno preživeti. Krize so sestavni del kapitalizma, ta iz leta 2008 je ena manj radikalnih.« Vedno znova jih je preživel, se prav zaradi njih razvijal, komunizem pa »svoje nenehne sistemske krize ni«.
(Odmiranje države?)
»Država je kot organizirana in hierarhična skupnost naravno nasprotje konkurence, zato sta med njo in civilno družbo vedno napetost in konflikt. Država mora biti v službi civilne družbe, ne nasprotno – kot v Sloveniji.«
Ni za odmiranje slovenske države, le premočna je. Tudi nadučitelj Kardelj je zahteval odmiranje odtujene države, v teoriji tudi partije.
(Država financira konkurenčnost zasebnih fakultet, ki pobirajo tudi šolnine?)
»Več let smo se trudili, da bi samostojne programe in fakultete povezali v zasebno univerzo. Zaman. Vlada tega ni dovolila. Res pa je, da je podelila koncesijo fakultetama v NG in na Brdu. Obe sta bili že prej brez državne pomoči uspešni na trgu izobraževalnih storitev. Zato se /…/ustanovitelji /…/ sprašujemo, ali niso bili pionirski časi brez državnega denarja stimulativnejši.«
(Bi se odpovedali milijonom?)
»Ne. /…/ nimamo pravice vsaj polovici svojih študentov odreči možnosti brezplačnega študija. Res je, /…/ državna pomoč uspava, iz ustanoviteljev ustvarja /…/ državne uradnike /…/Želimo si ustvarjati kakovostno, do študenta prijazno institucijo.« Niti koncesnina niti šolnine niso dovolj »za razvoj zasebne univerze /…/ blizu vrha svetovnih letvic visokošolskih zavodov. Zato vidimo perspektivo na globalnem trgu /načrtujemo skupne univerzitetne programe.« Omenja JV Evropo, Turčijo, J. Afriko, Avstralijo.
(Janša?)
Za Janša ne bi glasoval na volitvah, za politiko bi bilo dobro, »če bi se začel ukvarjati s čim drugim. Še posebej za tisti njen del, ki si želi nadaljevati izročila slovenske pomladi.«
(Strici iz ozadja?)
»Pustite to.« Propaganda. »Ko govorim o utrujenosti in ostarelosti generacije, to velja za desnico in levico. Za intelektualce in politike.« In zakaj ne bi smeli (starejši) »svetovati mlajšim somišljenikom. Poglejte G. Viranta in M. Cerarja. Oba zelo cenim, sta inteligentna, z dobrim značajem /…/« a »še nista poklicna politika«, manjka jima (še) »volja do moči, občutek za oblast, izjemna energija in vzdržljivost. /…/ Univerzitetni intelektualci že po naravi stvari ne ustrezajo podobi kariernega politika.«
(Novi obrazi?)
»To je katastrofa. V Sloveniji nimamo normalnega političnega prostora in kadrovske izbire.«
(Varčevanje, EU?)
»Po Avstro-Ogrski ter kraljevi in Titovi Jugoslaviji je EU vendarle sijajna druščina držav, v kateri smo se znašli. /…/ v osrčju zahodne civilizacije. Kaj in kam še hočemo?«
EU ima tudi težave. »Razdeljena je na disciplinirani sever in brezskrbni jug, na tiste, ki delajo več in /…/, ki delamo malo manj. Naj ponovim, tudi mene ne motijo sindikalistični protesti, izsiljevanja, boj za pokojnine, za plače in službene privilegije. Bistvo je v železobetonu državnega nadzora, regulacije, lastnine in oblasti. Slovenci smo pridno in nadarjeno ljudstvo. Dajmo si možnost, da se sami organiziramo, da postanemo podjetni, sproščeni in ustvarjalni.«
(Liberalec?)
»Seveda se štejem za liberalnega /…/ Saj s svojo generacijo delim izkušnjo upora proti totalitarni državi.«
»Slovenci se mi zdijo precej konservativni, ne želijo si reform, čim slabše se jim godi, tem bolj se jih bojijo. /…/ še posebej nižji delavski sloji se bojijo za tisto malo eksistenčne varnosti in nasprotujejo reformam. Gre za začaran krog – tudi volivci /…/ podpirajo močno državo in njeno birokracijo.«
Je optimist, pravi. »Sedanjo politično generacijo vseh barv, ki zadolžuje državo, z državno regulacijo hromi gospodarstvo in ni sposobna izpeljati nujnih reform, bodo volivci slej ko prej odslovili. Zamenjala jo bo generacija, ki nima opranih možganov in katere duhovna ter eksistenčna bit živi po skoraj 100 letih ponovno v osrčju zahodne civilizacije.«
(Meščanska revolucija?)
»Mogoče so tudi elegantnejše rešitve. EU bo« (ali je že) »izdala vljudno navodilo, da je v Sloveniji že zadnji čas za te ali one reforme, podkrepljeno s korenčkom in palico. To je »alternativa revoluciji, invalidni demokraciji, pristranskim medijem in nesposobnim vladam.«

Dr. Miro Cerar, predsednik vlade. G. Repovž, Mladina, 19.12.2014
Svojo funkcijo je prevzel z visoko podporo javnosti, čez tri mesece mu strmo pada, te spremembe kažejo na stanje v državi, piše Grega Repovž v uvodu v 6 strani dolg pogovor.
(Telekom, TEŠ6, slaba banka - finančniki izkoriščajo neizkušeno vlado?)
»Če ne bomo vzpostavili učinkovite pravne ureditve, potem bomo spet priča /…/ podivjanim procesom na področju financ /…/ ne bo davčne discipline. /…/ Zaradi nenadzorovanih procesov, umetnih stečajev, podivjane privatizacije in koruptivnih praks smo izgubili milijarde evrov.«
(Nacionalni interes?)
»… je ohranitev slovenstva, naroda, jezika. /…/ je pravna država. /…/ da smo del evropske družine, /…/ spodobna, trajnostno naravnana država. /…/ prijetno bivanjsko okolje, /…/. In seveda /…/,da obdržimo strateške točke«, npr. Luko Koper in njeno železniško povezavo s srednjo Evropo.
(Znamo upravljati podjetja?)
Slovenci smo sposobni upravljati tako državo kot tudi podjetja. Naš problem je, da so plenilske elite /…/ sesule ves ekonomski sistem, sitem /…/ oslabile tudi pravni sistem. /…/ nas spravile v politični primitivizem, na raven politike, ki ni sposobna sodelovati in najti skupnih rešitev.«
(Je problem kapitalizem?)
Z njim je marsikaj narobe, in ko bomo našli boljši sistem, bo zelo vesel. Kapitalizem je zlit z sodobno demokracijo in pravno državo, temelji na lastnini, ki je najmočnejši motivator.
»V Sloveniji smo uvedli obliko izkoriščevalskega primitivnega socializma, /…/v katerem so se plenilske elite polastile kapitala na račun drugih državljanov«, politika pa je stala ob strani in dopuščala sistemsko korupcijo. Državljani smo bili pasivni, večina je rekla »saj imam še vedno dovolj, imam svoje stanovanje, avto, lahko vzamem kredit, grem na morje, si privoščim smučanje, otroke šolam. In smo glavo nojevsko rinili v pesek. Kriza nas je opozorila na to, da moramo biti bolj angažirani.« Demokracija zahteva osveščenost državljanov.
Zdaj je vrednota, da na hitro uspeš, da si bogat. Veliko večje zadovoljstvo je, »če človek z delom prihaja do uspeha. Če /…/ pridružimo še inovativnost, /…/ misel na prihodnje generacije, potem« to lahko poteka znotraj kapitalizma.
»Slovenci smo /…/ nagnjeni k egalitarizmu« / pa vendar kapitalizem omogoča ljudem sanje, da lahko uspeš »s trudom ali z iznajdljivostjo, ali talentom«.
(Te – neoliberalne - sanje reproducirajo revščino.)
»Zato potrebujemo neke kolektivne mehanizme, potrebujemo politično kulturo, pravno kulturo, neko mero etike v družbi, predvsem socialni čut..« Družba je lahko uspešna le, če so liberalni in socialni elementi v ravnotežju.
(Nekatere skupine ljudi nimajo moči, ne morejo pritiskati na vlado.)
»Na zadnji seji smo v vladi sprejeli sklep, da ne podpiramo več neplačanega pripravništva. V javni upravi te prakse ne bo več, razen /…/ ko gre za specifiko, recimo pravosodno pripravništvo-» Predvidenih je še nekaj socialnih ukrepov.
Nekateri ljudje so v težavnem položaju, ni nujno da so, »recimo prekarni delavci, zastopani preko sindikatov«. O teh problem piše stroka. »Imamo ogromno odprtih front, družba je v vseh segmentih v krizi.«
(Poraz s sindikati?)
»Ker smo dosegli dogovor? Saj to je vendar naloga vlade. Smo se pa pri tem spet srečali s populizmom. Mi smo šli v pogovore s sindikati, z gospodarstveniki, občina, s študenti z nekimi izhodišči. Oni so pripravili nasprotna stališča in potem se na nekih točkah srečaš. /…/ kljub temu, da so toni povišani.«
(Je združena levica radikalna?)
Nekatera taka stališča si lahko v opoziciji privoščijo. Vedno jim prisluhne, čeprav »zahtevajo nemogoče. In strinjam se, da Slovenija ne sme pozabiti na solidarnost, na socialne vrednote. In »bomo /…/ v nekaterih projektih tudi sodelovali.«
(Socializem?)
Se, »otrok socializma. Velik del življenja sem živel v socializmu, ga dobro poznam, se zanj ne zavzemam, /…/ je imel pozitivne plati. /…/ v smislu socialne države, solidarnost, kritične naravnanosti zoper neoliberalizem /…/. Ne mislim pa, da /…/ bi nas lahko peljal /…/ v neki razvoj v okviru Evrope in demokratičnega sveta.«
(Najmočnejši človek v državi?)
V politiko ni šel, da bi užival v oblasti, pravi na koncu. »Meni je bilo v prejšnji poziciji lagodneje, kot akademik in strokovnjak nisem imel slabega življenja in položaja /…/ S kolegi smo vstopili v politiko s prepričanjem, da moramo narediti premik na pozitivno v državi, deželo popeljati iz te mlake, v katero smo prišli.«

Luka Mesec. Osebnost leta. J. Trampuš, Mladina, 19.12.2014
Rojen leta 1987 v Železnikih, kot dijak škofjeloške gimnazije, delal v tovarni, končal FDV UL, evropske študije; upornik z razlogom, ki je v parlament pripeljal Združeno levico, odpira vprašanja o nepravičnosti kapitalizma, piše v uvodu Jure Trampuš.
»Prihod v Ljubljano je bil kar šok /…/ na začetku sem bil zgubljen, a sem se hitro ujel, vključil sem se v društvo Politus, tam sem si izgradil socialni krog, pravi Luka Mesec (27) o začetku študija. Imel je štipendijo, delal je na občini. S prijatelji je ustanovil skupino Odprta fronta, zahtevali so demokratizacijo ŠOU-a, kot nekakšna predhodnica študentske Iskre.
V svobodnem Rogu so ustanovili Fronto prekarcev in uveljavili to ime za negotovo zaposlene.
Po majskih demonstracijah, ki jih je organizirala ŠOS, zaradi malega dela, je V. Gorenak obtožil njegov o skupino, »ultralevičarje«, »anarhiste«, da so metali kocke v parlament. Čeprav so že prej odšli. Začele so se kazati razlike s krogom okoli profesorja A. Kurnika FDV UL, tudi teoretske. L. Mesec ugotovi, da direktna demokracija, brez hierarhije ni idealna, »vse to deluje v krogu 20 ljudi«, pojavijo se neformalne hierarhije, liderstvo…
Nato hodi na Metelkovo, na »predavanja Delavsko-pankerske univerze (DPU, kasneje Inštitut za delavske študije https://www.youtube.com/user/WorkersandPunksUni ), v kolektiv, ki ga sestavljajo P. Kraševec, R. Kogej, S. Furlan…
»Sodelovali smo npr. pri zasedbi filozofske fakultete in gibanju Mi smo univerza.« Izkusi slabosti popolnoma odprtega plenuma. Uspehi (in obiski pri) nemške Die Linke in grške Sirize mu dajo misliti na možnosti stranke. Ustanovijo Iniciativo za demokratični socializem, ki 1. maja 2014 preraste v stranko, ki gre, v koaliciji Nova levica, na volitve in uspe priti v parlament. L. Mesec postane »obraz politične opozicije, predstavnik ljudi, ki so začeli ponovno misliti o socializmu«, piše L. Trampuš. Treme ima vedno manj, ekipa se uči.
L. Mesec ima politični talent, je »vztrajen, zna poslušati, vseskozi zagovarja politični program opcije, iz katere izhaja /…/ je suveren, /…/ pragmatik, je manj dogmatski, kot se zdi na prvi pogled, zaveda se pravil igre. /…/ je sposoben visoke samokritike /…/ Je skromen in prijeten.« Ve, da za spreminjanje države potrebuješ stranko.
L. Mesec se zaveda, da so zdaj šele na začetku: »Zgraditi moramo širšo podporo, intelektualno zaledje. /…/ liberalci imajo časopis Finance, nešteto think-tankov, ekonomsko fakulteto, vseskozi proizvajajo kadre /…/ Levico čaka še dolga pot, politika je med drugim tudi boj za interpretacijo in tukaj /…/ tekmujemo z /…/ močnejšimi in izkušenimi organizacijami.«
Poslanec je njegova prva redna služba. Pred dvema letoma je vpisal magistrski študij ekonomije (EF UL?). Na www.google.si je bil v 2014 najbolj iskano ime.
(Na fotografijah: s transparentom STRIC IZ OZADJA JE KAPITAL, z M. Hanžkom, V. Tomič in tov., zadaj: KAPITALIZEM JE KORUPCIJA, ZA DEMOKRATIČNI SOCIALIZEM, SOCIALIZIRANMO BANKE, NE IZGUBE, TOVARNE TOVARIŠEM, KORUPOCIJA NI ANOMALIJA, JE SISTEMSKA, ZA JAVNE BANKE Z JAVNIM NADZOROM, ZA SPREMEMBO; s kozarcem rdečega soka med kozarci penine v rokah zmagovalcev; zamišljen v parlamentarni klopi. (Prepisal: B.M.)

Strah in pogum

Preprečite razprodajo! Peticija. Mladina, 19.12.2014
France Bučar, starosta slovenske politike:
»Stvari so jasne, vprašanje je pogum. Brez poguma in samozavesti bomo izgubili ne samo nekaj podjetij, ampak državo in svobodo.«

Intervju Branimir Štrukelj. Mladina št. 49. M. Stanojević, Mladina, 19.12.2914
Na intervju s sindikalistom Branimirjem Štukljem se odziva Miroslav Stanojevič in pravi, da »se sindikati lahko poenotijo na razrednem programu; ali pa ne.
Če se poenotijo, bo nastalo razredno gibanje. Tovrstno gibanje, ker zagotavlja moč /…/ socialnega partnerstva sploh ne izključuje.
Če pa se ne poenotijo, se bo okno priložnosti zaprlo. Preostalo jim bo potem le strategija ekonomizma in/ali kombinacija tega in socialnega partnerstva, ki je /…/ v obdobju konca rasti in ekonomskih kriz dokaj neobetavna.«

Ekonomija, filozofija

Nepreslišano. Tomaš Sedlaček, ekonomist. (Slovenski čas, Družina), Dnevnik, 24.12.2014
»Ne maram pa, ko se ekonomija /…/ pretvarja, da je vrednostno popolnoma nevtralna, čisto matematična in /…/ podobna fiziki /…/ V resnici pa je moralistična znanost par exelence: ljudem govori, kaj je dobro in kaj slabo, naroča jim, kako naj ravnajo, jim sporoča, da je egoizem čisto OK … V ekonomiji /…/ verujemo denimo v skrivnostnega boga trga, ki vse uravnava. /…/ usmerjal bo vaše življenje, vam povedal, kaj je za vas pomembno, spremenil bo celo način vašega razmišljanja, da bo postal ekonomski. /…/ In še ene stvari ne maram pri prevladujoči ekonomiji: da fetišizira številke in da veruje v mite in modele, ki so jih ekonomisti sami ustvarili.«

Vrnitev v svet pred krizo ni mogoča. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 23.12.2014
Filozof Peter Klepec, ZRC SAZU, pravi, da se v teh letih krize še nismo odpovedali nazoru, da lahko trg najde rešitve, za probleme, ki jih je povzročil sam. V knjigi Govor o krizi piše, da ima to verjetje materialne in finančne posledice, saj se nadaljuje kapitalistična akumulacija, privatizacija, varčevalni ukrepi itn.
P. Klepec je tudi avtor študij: Vznik subjekta (2004), Dobičkonosne strasti ter Kapitalizem in perverzija (2008). V reviji Problemi 7-8/2014 so objavljeni prispevki z mednarodnega kolokvija na temo: Filozofija krize: ekonomija – politika – ekologija.
P. Klepec: »Smo že pozabili, kako se je kriza začela reševati? Popolnoma nedemokratično se je nekaj politikov odločilo, da bodo davkoplačevalci plačali nekaj, česar sami niso povzročili. Smo pozabili, kako ihtavo in nepremišljeno se je pri nas sprejemal ZUJF, ki potencialno, glede na njegov 183 čl., lahko velja še desetletja?«
Češ, »zdaj ni čas za filozofiranje«, v krizi je treba ukrepati takoj, nemudoma. Kaj pa če strokovnjaki, ki so zraven, in odločevalci, ne vedo kako? Kaj če se korporacije motijo?
»Da je neoliberalni projekt EU zavezan številnim slepilom, so pokazali francoski ekonomisti, ki so 2011 izdali Manifest, 20. let slepote, ki ga imamo tudi v slovenščini. Spregovorili so, povzema P. Klepec o samoumevnostih, »da so finančni trgi učinkoviti, da spodbujajo gospodarsko rast, da trgi ustrezno ocenjujejo solventnost držav, da je porast javnega dolga posledica čezmernih izdatkov, da javni dolg prenaša breme na naše vnuke, da EU ščiti evropski socialni model, da je evro ščit pred krizo, da moramo, da bi odplačali dolgove, umiriti finančne trge – itd.«
»Če kdaj, potem ravno zdaj potrebujemo nove ideje. Ideja komunizma, ki jo je Žižek lansiral skupaj z A. Baidujem, ni nova, je pa /…/ nujni vzvod za premislek sedanjega stanja. /…/ Že za Marxsa komunizem ni stanje, temveč gibanje, ki odpravlja dejansko stanje. Drugačen svet je mogoč, to ne pomeni vračanja, sedanja kriza prinaša element nepovratnega. Povezana je z /…/ nemočjo sodobne levice. Skratka /…/ je /…/ čas za razpravo o sistemski krizi kapitalizma in njegovih alternativah.«

Dom in svet

Leto ledu, vode, mnogih volitev in zanimivih sodniških odločitev. G.U., Nedelo, 21.12.2014
V pregledu leta 2014 Gorazd Utenkar izpostavlja (tudi na fotografijah) žled v februarju, evropske volitve maja, kjer je zmagala (opozicijska) SDS, referendum o arhivih in odhod J. Janša za rešetke v juniju (kasneje se je začasno vrnil), državnozborske volitve julija, kjer je premočno zmagala nova stranka SMC in M. Cerar je postal predsednik vlade, lokalne volitve, kjer je precej županov dobila izvenparlamentarna (stara stranka) SLS in novembrsko imenovanje ljubljanskega nadškofa.

Rdeča Evropa. N.N., Dnevnik, 23.12.2014
Vzemimo, da bi morala neka naša komisija izbirati med Žičko kartuzijo, Žalami, cerkvijo na Javorci in bolnišnico Franjo. Če bi dala znak evropske kulturne dediščine partizanski bolnišnici, bi (nekateri) člane razglasili za kontinuiteto, za zaslepljence, ki ovirajo demokracijo in jih je treba lustrirati. Se rdeča hobotnica ovija okoli evropskih struktur?
Žirija evropske komisije je med 16 predlogi iz 10 držav je izmed omenjenih predlogov izbrala Franjo. Za evropsko dediščino bo razglašena februarja 2015.
Tako pišejo v posebni (satirični) rubriki na koncu dnevnika.

Popolna pustolovščina v Pekingu. U. Izgoršek, Nedelo, 21.12.2014
Pred letom dni sta se na Kitajsko preselila življenjska sopotnika U. Lipušček in M. Lokar.
Uroš Lipušček, dopisnik RTVS, pozneje svetovalec Ovse in rektor AAB, največje zasebne univerze na Kosovu, spet poroča za RTVS. Ko je Metka L. dobila ponudbo za poučevanje slovenščine v Pekingu, se mu je prebudila dopisniška žilica. Lepo je bil sprejet, saj prihaja iz nekdanje socialistične države, Tito še ni pozabljen. A tako kot na Kosovu, ga tu ne vabijo domov. Kitajci o nas vedo malo. Tu je množica ljudi. Tukajšnja profesorica, je po vrnitvi z Dunaja rekla, da v Evropi »ni nikjer nobenih ljudi«. Angleži in drugi Evropejci jim od začetka 20. stol. niso ostali v lepem spominu. Zdaj potrebujejo trg in tehnologijo, odpirajo se EU, postali so globalna velesila. Na kitajskih univerzah poučujejo 185 jezikov, tudi Afriške. Načrtujejo za 100 let naprej.
U. Lipušček končuje svojo tretjo knjigo o 1. sv. vojni, o diplomatu Josipu Goričarju, ki je razkrinkaval nemško in AO vohunsko mrežo v ZDA, česar Avstrijci še niso pozabili, mi pa.
Metka Lokar je delala na Centru za slovenščino kot drugi/tuji jezik FF UL, v založništvu, urejala je zbornike in učbenike slovenščine. Hitro je zagrabila ponudbo za delo v tujini. »V okviru Univerze za tuje študije v Pekingu deluje tudi Fakulteta za evropske jezike in kulture«, poučujejo 22 evropskih jezikov. Slovenščina je zdaj izbirni predmet za študente raznih fakultet, jezikov, novinarstva, mednarodne trgovine, prava idr. Že drugo leto se v začetno skupino vpiše 30 študentov, do konca leta jih ostane 20. »Prizadevamo si začeti redni študij«, in obdržati možnost slovenščine kot izbirnega predmeta. Izbirnosti ne »potrebujemo le mi – potrebujejo jo predvsem sami študenti, ki bodo svoj redni študij povezali s slovenščino in mogoče prav zato našli delo, ki jih bo zanimalo.«
Slovenščina je težka, kot vsak tuj jezik. Težave povzročajo slovenske sklanjatve, kitajščina jih nima, podobno je s spolom. In (ne)dovršni glagoli. Ali se zdaj poznava, če rečeš: »Me veseli, da sva se spoznala?«
Kitajci se učijo klasično. Najprej preberejo besedilo, izpišejo nove besede, pogledajo slovnico in naredijo čim več vaj. Pri komunikacijskem pouki (pogovor, B.M.) v začetku težko razumejo. »Niso zadovoljni z nasvetom, naj /…/ slovnico pustijo za pozneje.« Toliko časa postavljajo vprašanja, da na koncu tisto, česar niso razumeli uspejo »popredalčkati«, spraviti v sistem.
Njemu je všeč vožnja s kolesom po Pekingu (najprej je hodil okoli s kompasom) in sprehodi po Parku škrlatnega bambusa.
Njej sprehodi po mestu, kak kitajski film in drobni biseri, ki so skriti očem turistov.

Berimo, glejmo, poslušajmo

10 najbolj branih knjig vseh časov. Knjiga tedna, Delo, 23.12.2014
Biblija, anonimni avtor
Citati predsednika Mao Zedonga, M. Zedong
Harry Potter, J.K. Rowling
Gospodar prstanov, J.R.R. Tolkien
Alkimist, P. Coelho
Da Vincijeva šifra, D. Brown
Somrak, S. Meyer
V vrtincu, M. Mitchell
Z idejo do bogastva, N. Hill
Dnevnik Ane Frank, A. Frank

Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi, 19.12.2014
Ferfila, B. Rusija in Putinov kapitalizem. FDV, LJ., 2015
Krščanstvo in socialno gibanje: dr. Andrej Gosar, življenje – delo – pomen. Ur. T. Petrovčič Jerina, Mohorjeva družba, Celje, 2014
Matjaž Mulej in njegovih 40 let dialektične teorije sistemov: enostranost in celovitost. Ur. T. Ivanuša, zavod za varnostne strategije, Lj., 2014ŽMazini, M. Samo smeh nas lahko reši. (Siol.net), Lj., 2014
Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih v RS za obdobje 2013 – 2020. ur. K. Dovžak, ACS, LJ. 2014
Učenje učenja. Opredelitev pojma in evalvacija učinkovitosti usposabljanja (za vodenje, B.M.) vrtcev in šol. A. Koren et al. FF UM, Ma., 2014

Mladi

Blanka Rihter, Zavod Voluntariat. Dnevnik, 18.12.2014
»Mladi pogosto idealizirajo izobrazbo. Mislijo, da znajo dovolj in da jim bo že to zagotovilo zaposlitev. Ko se znajdejo na delovnem mestu, pa ne znajo reševati nalog, se organizirati, prilagoditi…«
Tudi k iskanju zaposlitve pristopajo preveč pasivno, le s pisanjem prošenj. Zato so konferenco projekta NVO Inkubator imenovali: »Od ležanja na kavču, k aktivnemu iskanju zaposlitve.«
(Je za pasivnost kriva vzgoja in izobraževalni sistem?)
»Mladi – pa tudi njihove družine in šolstvo – se še ne zavedajo sprememb, ki so se zgodile v družbi. Aktivna participacija v družbi, aktivnost nasploh, krepi delovne navade in odgovornost, kar se kasneje močno obrestuje. Skrajni čas je tudi, da se začne izobraževalni sistem prilagajati in usmerjati mlade, da poleg teoretskega znanja pridobijo tudi praktične izkušnje.«
Pri tem jim pomagajo programi za mlade, »ki jih je v Sloveniji in tujini ogromno. Gre za programe usposabljanj, izmenjav, evropske prostovoljske službe«, mednarodno prostovoljstvo, razni projekti. (Glej www.zavod-voluntariat.si B.M.)

Znanost, etika, znanstveniki, politiki

Fizik osnovnih delcev: Težko si predstavljam kaj lepšega, kot je odkrivanje svetov.
L. J. Kučić, Sobotna priloga, Delo, 20.12.2014
Švicarski fizik Peter Jenni, častni doktor UNG podelila častni doktorat dela v laboratoriju za jedrske raziskave CERN pri Ženevi www.home.cern.ch že od konca 70-tih let. S skupino Atlas let je 15 let sodeloval pri odkrivanju Higgisovega bozona.
»Imel sem veliko srečo, da sem lahko sodeloval pri nekaterih velikih odkritjih, ki so utrdila standardni fizikalni model. /…/ Vendar sem ves čas upal, da bomo lahko s hadronskim trkalnikom odgrnili vsaj kako plast skrivnostne antimaterije. Že v študentskih letih so me pritegnile raziskave ameriške astronomke V. Rubin, ki je /…/, da se galaksije obnašajo drugače, kot bi se morale po tedaj veljavnih izračunih. V 70-tih letih je to nenavadno gibanje pojasnila s teorijo o temni snovi. Astronomi domnevajo, da je v vesolju pribl. Petkrat več snovi, kot jo lahko vidimo. Z našim trkalnikom bomo morda nekoč znali dokazati to skrivnostno snov, ki je verjetno nastala ob začetku vesolja, in dodali še eno sestavljanko, ki manjka standardnemu modelu. Ali pa ga podrli, kar bi bilo še veliko bolj zanimivo. /…/
To bi pomenilo, da moramo /…/ premisliti nekatere temelje v teoriji fizike osnovnih delcev, ki so veljali zadnjih 50 let. /…/ Ampak si raje ne predstavljam, kako bi moj naslednik razložil odboru za finance, da je 15-letno neuspešno iskanje novega delca pravzaprav uspeh. Nisem prepričan, da bi plačniki dobro sprejeli takšno vesoljsko ironijo.« (Nasmešek.)

Varuh etike v znanosti. Javni poziv. L. Škof, K. Vidmar Horvat, B. Vezjak, Delo, 16.12.2014
V času krize financiranja visokega šolstva in znanosti se srečujemo z zlorabami v akademski sferi, ki ji jemljejo moč. Nekatere neetične prakse so povezane z neustrezno razlago avtonomije univerze, druge s socialnimi in drugimi statusi zaposlenih, tretje s krizo vrednot in odgovornostjo posameznikov in institucij. Odmevni so primeri plagiarizma, prisvajanje rezultatov raziskovanja s strani nadrejenih, korupcijske in nepotistične (sorodniške ipd., B.M.) povezave, ipd. To se dogaja v okolju, ki ga opredeljuje »/…/nizka stopnja javne kulture, ko gre za razumevanje splošnega civilizacijskega pomena znanosti« in dvomi v upravičenost javnega financiranja. Tako ravnanje jemlje moč odločanja o razvoju znanosti.
Tako ugotavljajo Lenart Škof, UP, Ksenija Vidmar Horvat, UL in Boris Vezjak UM in predlagajo ustanovitev posebnega etičnega telesa, ki bi obravnavalo primere »kršitev načel akademske etike, etike v raziskovanju ter drugih z njo povezanih problemov poučevanja in raziskovanja na javnih univerzah in znanstvenih inštitutih.« Čeprav naše univerze imajo etične kodekse in komisije, bi potrebovali tudi organ na nacionalni ravni.
O tem je pisala M. Bešter Rogač (Čemu nova razmerja v znanosti, Delo, 16.9.2014) in po vzoru nekaterih držav predlagala varuha zaposlenih v znanosti in širšem akademskem okolju.
O tem so razpravljali na posvetu Perspektive odgovornosti etike in spolov: nova razmerja v znanosti na SAZU in na okrogli mizi Zakonodaja, etika in morala na ZRS UP.
Podpisniki poziva predlagajo krovni posvet o teh vprašanjih, kjer bi obravnavali potrebe in možnosti za »ombudsmana«, katerega naloga bi bila skrb za odgovorno delovanje akademskih institucij, »spoštovanje pravnega reda in opozarjanje na morebitne kršitve, ustreznejšo podporo pravicam zaposlenih, ki gredo večkrat onkraj sindikalnih i pravnih kontekstov, ter lažje in učinkovitejše opozarjanje na kršene pravice.« Tak varuh bi dajal predloge za izboljšanje predpisov in opozarjal javnost na neetična dejanja.
»Ne nazadnje, uvedba varuha etike v znanosti bi pripomogla tudi k boljšemu razumevanju /…/ o delu znanstvenikov in znanstvenic, /…/ i zahteva polno odgovornost do razvoja lastnih ved, do znanstvenih standardov in do družbe; delovno etiko in etičnost postopkov; in nenehno samopresojo lastnih ravnanj in osebnega prispevka k humanosti«.

Več etike v znanost. Delo, 11. decembra. Renata Šribar, Urša Kraševec Opara, Mara Bešter Rogač, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 20.12.2014
Ob prispevku novinarke Jasne Kontler-Salamon (11.12.2014) članici in predsedujoča komisije za etikov znanosti pri MIZŠ zastavljajo vprašanje etike v novinarstvu.
Novinarka očita ministrstvu (MIZŠ), da ignorira etiko in to v prispevku, objavljenem dan po tiskovni konferenci na temo etika, odgovornost in integriteta v znanosti, ki so jo pripravile. Na konferenci so napovedale smernice za etiko v znanosti in predlagale ustrezno nacionalno komisijo. Ministrstvo (S. Setnikar Cankar, P. Maček) podpira komisijo za ženske v znanosti v opozarjanju na primere zlorab na tem področju.
Njene članice ob tem ugotavljajo, da po prijavi (in razkritju) primerov zlorab, ki so jih doživeli raziskovalci in raziskovalce pri svojem delu, »nekaj tistih z višjih ravni upravljanja /…/ znanosti /…/ spodbuja sovražno razpoloženje do akterjev in akterk sprememb v prid znanstvene etike. Kaj želijo ti, ki vodstvo ministrstva obtožujejo neetičnosti /…/?
Pomislite, kje v tej igri so kapitalski in statusni interesi /…/?«
Osrednja tema prispevka novinarke je izobraževanje s področja etike v znanosti. Članice so zasnovale seminarski program o tem, v sodelovanju z MIZŠ, SAZU in Slovensko znanstveno fundacijo. To sodelovanje dokazuje, da im je uspelo preseči »vrzel med /…/ oblastjo in ljudstvo«. Zaradi dejstva, da je ministrstvo »ponudilo roko komisiji za ženske v znanosti« zaupajo »v projekt vzpostavljanja (bolj) etičnih in odgovornih razmerij v slovenski znanosti«.

Nepreslišano. Dr. Andraž Teršek. (Ius-Info), Dnevnik, 17.12.2014
»Dobroverno in dobronamerno, politično modro, strokovno domišljeno in umno suvereno pogovarjanje je pogoj za kakršnokoli sodelovanje. Treba se je truditi za /…/ »idealno govorno situacijo«, kot jo je opisal J. Habermas.
A. Teršek meni, da »se tisti ljudje, ki bi se lahko veliko pogovarjali, ali bi se celo morali znatno več pogovarjati, želijo najmanj pogovarjati. /…/ ne želijo poslušati drugih ljudi, ali celo ne želijo slišati tistega, čemur bi bilo dobro prisluhniti ali bi bilo treba slišati. Kadar gre pri tem za ljudi z največjim družbenim vplivom in odločevalsko močjo, to ne more biti v funkciji občega dobrega in družbenega blagostanja. Aristotel je v Nikomahovi etiki, ki je tudi predmet obravnave na slovenskih pravnih fakultetah (in to je dobro) zapisal vzklik: »Začnimo torej razpravljati o tem.«(!).

Ko odide velik slovenist. N.N., Dnevnik, 19.12.2014
V običajno satirični rubriki na koncu dnevnika nas N.N. (uredništvo) spomni na praznik kulture, ko so politiki govorili o pomenu slovenskega jezika za obstoj naroda. Sledil je pogreb »enega največjih zagovornikov« slovenščine, akademija Jožeta Toporišiča. Najvišjih uradnih predstavnikov države tam ni bilo opaziti, prišla je le Ljudmila Novak.
»Če so bile krive samo drobne kapljice, poslane iz oblakov, se slovenščini slabo piše, če pa je v ozadju še kaj drugega, še slabše.«

Javni sektor, učinkovitost, konkurenčnost, sindikati

Reforma. Koprivnikar potegnil Pavlinič-Krebsovo iz predala. I. Dernovšek, Dnevnik, 19.12.2014
Ministrstvo za javno upravo je leta 2011 načrtovalo reformo javnega sektorja, t.j. reorganizacijo javnih zavodov. Predvidelo je večjo avtonomijo teh zavodov, tudi glede plač, ki bi jih določali s panožnimi kolektivnimi pogodbami in bi bolj spodbujale učinkovito delo. Za ožjo državno upravo pa bi zadržali enoten sistem. Javni zavodi bi lahko v omejenem obsegu izvajali tržno dejavnost, zasebniki pa bi dobili koncesijo za dejavnosti, če javna mreža ne bi zagotavljala primernega obsega in kakovosti.
Irma Pavlinič Krebs, nekdanja ministrica, pravi, da so načrtom nasprotovali poslanci Janševe opozicije in nekateri sindikati, ki so ji očitali poskus privatizacije javnega sektorja. Čeprav sta osnutek zakona podprli pogajalski skupini vlade in sindikatov jo je ustavil padec Pahorjeve vlade in poročilo OIECD leta 2011, ki je pohvalilo »Virantov« enotni plačni sistem.
Zdaj ministrstvo za javno upravo (Mateja Vraničar, državna sekretarka) napoveduje, da bodo razmišljanja predhodnikov uporabili pri pripravi reforme.
S tem se strinja tudi sindikalist Branimir Štrukelj (KSJS), ki pravi, da reforme leta 2011 niso podpirale stranke SDS, SLS in Desus ter manjši del sindikatov. Dogovorjene spremembe so preprečevale, da bi se javni zavodi preoblikovali v zasebne, pravi.
Glede predlogov iz 2011 pravi Aleksander Aristovnik, FU UL: »To je bil korak v pravo smer, a morda je bila zadeva postavljena preveč liberalno. Obstajala je nevarnost, da bi postali javni zavodi kreatorji dobička, ne pa več javnega interesa.«

Boris Koprivnikar. Intervju. I. Dernovšek, Objektiv, Dnevnik, 20.12.2014
Minister za javno upravo je v pogajanjih o varčevanju v javnem sektorju iztržil 36 milijonov evrov, namesto načrtovanih 127 milijonov. Boris Koprivnikar (48), diplomirani organizator dela in informatike (FOV Kranj, UM) je z rezultatom zadovoljen, saj mu je uspelo podaljšati 313 milijone vredne ukrepe, ki bi sicer prenehali z novim letom 2014. Dogovor s sindikati vidi kot temelj za pogajanja o plačnem sistemu in preoblikovanje javnih zavodov v bolj podjetniško obliko.
Pravi, da se za možnost, da bi »plače enostransko znižali z zakonom, s čimer pa bi tvegali hud socialni konflikt« niso odločili zaradi ocene, da se je konfliktu bolje izogniti, »vse dokler smo sposobni zagotoviti finančno stabilnost oz. primanjkljaj nižji od 3%«. Šlo je za razumen kompromis, s katerim bo možno »ob drugih ukrepih, zapreti proračun za prihodnje leto.«
»Glavnino dodatnih prihrankov /…/ načrtujemo z notranjimi optimizacijami v delovanju javnega sektorja, pri javnih naročilih, s centralizacijo informatike, učinkovito organizacijo, zmanjšanem obsegu pogodb z zunanjimi izvajalci, pri upravljanju stvarnega premoženja…«
(Plačni sistem, delovna razmerja, reforma?)
»Sedanji plačni sistem je zelo rigiden in birokratski pri zaposlovanju, izredno oteženo je odpuščanje, prehajanje med delovnimi mesti… Da bi se teh ključnih slabosti učinkovito lotili, moramo v javnem sektorju postaviti merljive cilje. /…/ In kaj je uspeh šolskega sistema? Učinkovitost učitelja, uspeh njegovih učencev, njegova aktivacija v dodatnih dejavnostih, koliko prispeva k razvoju šole… Pri delu državnega uradnika lahko ugotovimo, koliko odločb je izdal, koliko strank je sprejel, kakšno čakalno vrsto ima, kakšne ima zamude… Ti cilji /…/ morajo biti postavljeni /…/ skupaj s tistimi, ki te naloge izvajajo, ki vedo, kaj je pomembno in kaj se da meriti.«
(Zakaj ni uspel plačni sistem iz 2008?)
»Zalomilo se je, tako kot povsod v tej državi, ker smo se v zadnjih letih odrekli odgovornemu odločanju. Če imate šefa, ki se zna odločati, potrebujete zelo malo normativnih ureditev, pa bo sistem deloval.« Zdaj npr. razdelijo delovno uspešnost med vse enako, čeprav imajo pristojnost za ugotavljanje in nagrajevanje uspešnosti.
(Je za neučinkovitost krivo politično kadrovanje?)
»…ne vidim nobenega sistematičnega političnega kadrovanja. Problem pa je, da imamo slab kader, da na ključnih mestih nimamo dovolj usposobljenih ljudi. Toda kje naj jih dobimo? Koliko vrhunskih strokovnjakov in preizkušenih ljudi bi sedelo na mojem mestu za takšno plačo, ob tem pa ves čas poslušati zahteve, da je treba ministrom in poslancem plačo znižati? Kako naj dobim za neko agencijo ali za neki zavod najbolj sposobnega in kompetentnega strokovnjaka? S čim naj ga motiviram?«
»V gospodarstvu so plače direktorjev tudi več kot 50% vezane na učinek, na uspeh, rezultat. V javnem sektorju dobiš plačo za delovno mesto in ne za delo. To je temeljna razlika.«
(Kako nagrajevanje uveljaviti?)
V sistemu že imamo stimulativne elemente, »v prihodnosti pa pričakujemo /…/ povečanje plačne mase. To /…/ bi moralo iti izključno v elemente nagrajevanja.« Če bodo vsi delali bolj učinkovito, bi presežne delavce »zaposlili pri delih, ki jih zdaj namenjamo zunanjim izvajalcem«.
(Javni sektor se širi, njegova učinkovitost manjša?)
»Javni sektor je pač vedno prevelik, zato moramo iskati načine, da ga naredimo manjšega, bolj učinkovitega. Hkrati se moramo kot država odločiti, koliko javnih storitev nameravamo državljanom ponuditi. /…/ Kje pa je meja, bo odvisno od naše ekonomije.«
»V preteklih letih smo zamudili ogromno priložnosti. /…/ Nismo naredili strukturnih sprememb, optimizacije, vitke in bolj učinkovite državne uprave. Hodili smo po sistemu »zmanjšaj, zreži, zmanjšaj, zreži«, kolesje pa je ostalo enako.« Šele po več letih krize začenjamo s spremembami.
(K temu nas je pozvala že OECD, pred leti!)
»Zakaj spremembe niso bile izvedene, ne vem, /…/ tuje študije, npr. OECD, jemljemo kot eno od osnov za prihodnje spremembe /…/ Prav tako jemljemo iz predalov nekatere že pripravljene, a nerealizirane rešitve.«
(Načrte ministrice I. Pavlinič Krebs za spremembo zakona o zavodih?)
»Da, ta zakon gre v ponovno presojo«, v 2016. Reformo načrtujemo »za leto 2016.«
Nehati moramo »govoriti o dveh sektorjih, realnem in javnem« in zagotoviti učinkovito državno upravo ter na drugi strani dejavnosti, ki jih zagotavljamo državljanom. »današnji sistem javnih institucij ne sledi ekonomski logiki.« Najti je treba »organizacijsko obliko, ki bo bolj učinkovita in bolj poslovno usmerjena od sedanjih javnih zavodov, ter da je v njej vgrajena močna varovalka za zaščito državnega premoženja, ki bo preprečevala razprodajo. Javni zavodi bodo namreč ostali 100% v državni lasti.«
(Enoten plačni sistem, ali le za državno upravo?)
»Plačni sistem mora biti enoten, vendar pa je treba znotraj njega prepoznati specifike posameznih poklicev. To je urejeno že danes, tako preko dodatkov kot preko področnih kolektivnih pogodb.«
(Javni sektor : gospodarstvo?)
»Vsi skupaj smo del enega ekonomskega sistema. Gospodarstvo ustvarja dodano vrednost, iz davkov te dodane vrednosti se napaja javni sektor, njegove storitve pa koristimo vsi, tudi gospodarstvo. To je zaključen krog. Iskati konflikt znotraj tega kroga ne koristi nikomur, Vsak mora pomesti pred svojim pragom in izboljšati svojo učinkovitost.«
(Poplava organov, agencij?)
Ne gre za stotine uradov. Agencij imamo 16. Res, ni vse najbolj racionalno. Ni nujno da ima vsaka nadzorna služba agencijo, to delo opravljajo lahko trije na nekem direktoratu. Nekatere druge pa bolje delujejo zunaj ministrstev. Preučujemo učinkovitost dela teh institucij. Računsko sodišče bo objavilo analizo agencij in skladov, ki bo uporabna za spremembe, »do katerih bo zagotovo prišlo.«

Javni sektor. Z okopov spet za pogajalsko mizo? J. Zeni, Delo, 19.12.2014
»Svetovalec za organiziranost poslovanja in plačne sisteme« Janez Zeni meni, da se je nabor ukrepov za varčevanje v javnem sektorju izčrpal, linearno zmanjševanje plač ne pride v poštev.
Glede plač pravi, da je nujna primerjava osnovnih plač po tarifnih razredih v javnem sektorju in v gospodarstvu. NI razloga, da bi bile plače na primerljivih delovnih mestih v javnem sektorju višje kot v gospodarstvu. Urediti bo treba tudi nagrajevanje in napredovanje, ki so ga vlade z varčevanjem zamrznile, v soglasju s sindikati. »tako se je uravnilovka, ki zaposlene demotivira in zatira ustvarjalnost, še bolj poglobila. Pripis: bojim se, da sindikati napredovanja in delovno uspešnost razumejo po svoje, torej, da so do tega upravičeni vsi zaposleni.« Za motivacijske učinke bi moralo biti tega deležni le najboljši, 15-20% zaposlenih.
Manjkajoči denar pa bi vlada morala najti v večji plačilni disciplini porabnikov proračuna, npr. pri slabi banki in v zavodih, kjer so neupravičeno preveč povečali plače. Z odpravo teh nepravilnosti bi vlada dala dober zgled in pokazala, da misli resno. Začeti mora tudi sistemski ukrepi in celovito ter pravično racionalizacijo racionalizacijo javnega sektorja.
Javne službe in institucije je treba narediti »čim učinkovitejše, optimalno organizirane in vodene z jasnimi cilji, opredeljenimi pristojnostmi in odgovornostmi na vseh ravneh«. S pregledom vseh procesov je treba ugotoviti, »kaj je za doseganje ciljev na ravni države nujno, kaj pa ne in kaj se lahko izvede na čim bolj učinkovit in strokovno sprejemljiv način, pri čemer mora biti zagotovljena vrhunska kakovost storitev in je kar se da spoštovano zadovoljstvo vseh zaposlenih.«
Pregledati je treba zakone in po področjih »(državna uprava, šolstvo, kultura, promet itd.) ugotoviti potrebnost in usklajenost vseh zakonov in podzakonskih aktov ter iz tega izhajajočih postopkov, dokumentov ter /…/ institucij /…/«.

Ta ljubi mir. Delo, 6. decembra. M. Ivanič, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 20.12.2014
Ni jasno, kaj je hotel povedati Mario Belovič v uvodniku (6.12.2014), piše Martin Ivanič.
Zdi se, da je ironičen, bolj na račun vlade kot sindikatov. Podobno ohlapno so o varčevalnem dogovoru govorili na TV Klubu POP TV istega večera sindikalist Štrukelj, dva direktorja in minister Koprivnikar. Uspešna direktorja sta morala spet poslušati Štrukljeve očitke o (neuspešnem) zadolževanju podjetij (2004-2008), o menedžerskih plačah ipd. Spet je na dan privlekel »medicinske sestre, učitelje, policiste in gasilce«, kar je manipulacija, a tudi vlada govori o javnem sektorju kot o enem bloku. Zakaj ne začnejo »obravnavati ta monolit diferencirano?«
»Bo kdo naposled kaj povedal o hordah raznih skrivačev, birokratskih in kvaziznanstvenih voluharjev po premnogih inštitutih (spet bom rekel za svoje strokovno področje: na inštitutih, v muzejih in arhivih mrgoli doktorjev in magistrov zgodovinskih znanosti, toda kaj imamo od njih, če malone najbolj odmevno zgodovinsko delo objavi politični prisklednik I. Omerza?), agencijah, zavodih, uradih? Ti vsi žrejo maso plač t.i. javnega sektorja. Bo kdo začel ocenjevati njihovo uspešnost ali pa se bo oblast vselej podelala v strahu pred domnevno akademsko avtonomijo?«
»Kdaj bo /…/ nekdo načel, pristojni pa izpeljali racionalizacijo (recimo kar čistko) med več sto agencijami, uradi, zavodi in podobno navlako /…/, katere spisek je na spletu, piše M. Ivanič in dodaja, da bi bilo treba tudi racionalizirati prispevek (Rimokatoliške) Cerkvi in kaznovati krivce mariborske.
Pri razpravi o tem koliko še zategniti pas, koliko (diferencirano) naj prispeva javni sektor, »je nujno pred očmi imeti /…/trošenje javnega denarja za dvojne prihodke« menežerjev, nosilcem funkcij v gospodarstvu, svetovalcem državnim podjetjem in organom »in še marsikaj, o čemer se večini niti ne sanja.« Najprej pa »zapreti večino pravnikov« s prstnimi odtisi na sliki nacionalne erozije.

Z akreditacijo imamo zaupanje v vsakodnevno življenje. A. Podlogar, Dnevnik, 18.12.2014
V Sloveniji se je sistem akreditiranja začel uvajati pred 19 leti, od 2001 pa deluje Slovenska akreditacija (SA) kot samostojni javni zavod. www.sslo-akreditacija.si
Direktor Boštjan Godec (SA) pravi, da se z akreditacijo poveča zaupanje v izdelke in storitve, povečuje tudi mednarodno konkurenčnost gospodarstva. Pri akreditaciji se uporabljajo mednarodni standardi in pravila, v postopkih sodelujejo kompetentni ocenjevalci. Pomembna je tudi za javni sektor, saj zagotavlja zaupanje javnosti v dejavnosti na področju zdravja, varnosti okolja, npr. varnosti živil, proizvodnje medicinskih pripomočkov, zdravja pri delu, gospodarjenja z gozdovi, emisije toplogrednih plinov itd.
(Op.: Na področju študijskih programov in visokošolskih zavodov in univerz deluje Nacionalna agencija za kvaliteto visokega šolstva, www.nakvis.si , B.M.)

Satirik

Frane Milčinski – Ježek. Nedeljski, 17.12.2014
Komedijant, piše ob sliki resnega moža s klobukom, »enega najpomembnejših kulturnih ustvarjalcev«, ki se je rodil pred 100 leti.
Pred vojno je nastopal po gledališčih, od 1936 na (ljubljanskem) radiu. Italijani so ga 1941 aretirali, ker je izjavil, da ne bodo zmagali niti Nemci niti Italijani. Po odsluženi kazni je (med vojno) deloval v Drami in Operi, objavljal pesmi in se na dan osvoboditve (Ljubljane) vrnil na radio. Leta 1947 je poslal urednik Pavlihe. (Op.: 1869 - /…/, www.dlib.si , 1944-199, B.M.).
Za otroke je napisal Zvezdico zaspanko, scenarij za Kekca, pesmi za film Ne čakaj na maj… Pisal je igre, skeče in sodeloval v zabavnih oddajah za RTV, znan je po pesmih in šansonih.

Športni funkcionar

»V omarah OKS ne boste našli okostnjakov.«, J. Suhadolnik, A. Žerdin, Delo, 20.12.2014
Nekdaj je bil Janez Kocijančič (*1941 »pomemben akter v politiki in gospodarstvu« (- bil je, 1968 - 1971, tudi predsednik ZSMJ, jugoslovanskih mladincev, minister v vladi S. Kavčiča, direktor Adrie Airways, med 1993 in 1997 predsednik stranke ZLSD, pravnik z doktoratom PF UL, B.M.). Od 1991 do je vodil Olimpijski komite Slovenije in bil »prvi mož slovenske športne družine«, pišeta Jernej Suhadolnik in Ali Žerdin.
(Zadnji med »old boys« in »rdeči baron«?)
»Ni me mogoče užaliti, če mi nekdo reče levičar. Slovenska družba bi morala imeti tud v prihodnosti več /…/ solidarnosti, socialne pravičnosti in demokratičnosti. /…/ Menim, da so se mnogi koncepti preteklosti – od komunizma do neoliberalizma – izživeli. /…/ Vsi iščemo novo paradigmo.« Slovenija bi lahko pri tem »pokazala več kot danes. V tem pogledu sem zanesljivo rdeč. Baron pač nisem /…/.«
(Je bilo za šport bolje v socializmu ali v kapitalizmu?)
»Po rezultatih sodeč je za šport bolje sedaj. /…/ v času nekakšnega postsocializma. /…/ Zdi se mi, da smo uvedli zelo grob kapitalizem s številnimi neoliberalnimi elementi, lotevamo pa se ga s postsocialistično moralo, po kateri je velik greh denar zapraviti, še večji /…/ zaslužiti. Sistem je protisloven /…/.«
(Tranzicija je očrnila marsikoga?
»Najbolj so očrnjeni tisti, ki so želeli obogateti z izposojenim denarjem, ti so propadli.«
(Elite?)
»Elite so sestavni del mreženja.« W. Mills je za elito oblasti v ZDA ugotovil, »da mora družba s skromno kapaciteto ustvariti sozvočje med elitami, /…/ to sozvočje ne sme biti sebično in pretirano v zasebnem lastništvu. V tem smislu imamo Slovenci še vedno svoje elite, toda med sabo so slabo povezane, četudi se premika na bolje. Kaj pa je slabega, če vrhunski gospodarstvenik pozna vrhunskega športnika ali vrhunskega politika?«
(»Konsenzualna elita«, npr. v začetku '90 let?)
»Imeli smo jo le kratek čas. Za Slovenijo je značilna dihotomija političnega prostora. Naj izpostavim le idejo kulturnega boja, konflikt med klerikalci in liberalci ali levico in desnico. Bolj so potencirane razlike kot združevalne točke. Prevladuje razprava o ljudeh, ne o skupnih izzivih in v dobro Slovenije bi bilo to modro spremeniti. »
(Slovenska elita in šport?)
»Imate prav, elite bi morale delovati z roko v roki v korist Slovenije. /…/ Ideja sodobne družbe je integralna ideja. Slovenci bi morali delati z roko v roki, ne pa da odpira vrata vsak zase in potem dolgo traja do uspeha, saj nas je malo. Bolje, da se učimo na napakah drugih. V tem pogledu premalo izkoriščamo športni uspeh.«
(V podzavesti Slovencev šteje le slalomska zmaga v Wengnu?)
»Mi smo iz skromnega položaja prodrli z Bojanom Križajem, nekako smo si privzgojili, da je slalom najvišja disciplina. Toda za Križajem ni bilo Križaja, podobno je z Mazejevo, Čopom, Žolnirjevo, Debevcem …/…/ To je ciklični razvoj v športu. Nadarjen posameznik, ki postane ponos svojega naroda, ustvari vrednostno normo. /…/ Narod s tako majhnim potencialom mladih ljudi, kot so Slovenci, ne more dolgoročno dominirati v istem športu.«
(Talenti?)
V mlajših kategorijah pridemo hitro v evropski in svetovni vrh. »Potem pa se talenti – iz različnih razlogov – izgubijo. Uvedli smo sistem olimpijskih štipendij – trenutno jih je 187 – s katerimi stimuliramo oboje: športne rezultate in šolski uspeh. Trudimo se, da ne bi proizvajali izobrazbenih invalidov.« /…/ Druga metoda so športne gimnazije. /…/ Tudi to daje dobre rezultate.«/…/ Imamo vrsto sporazumov /…/ s šolami«, da lahko športniki študirajo na daljavo, sodobna tehnologija »omogoča, da je vrhunski športnik tudi dober dijak ali študent.«
(Perspektiva slovenskega športa?)
»Po podatkih raziskovalcev FŠ UL se število ljudi, ki se občasno ali stalno ukvarjajo s športom nenehno povečuje. /…/ perspektiva ni ogrožena. /…/« Športnice in športniki /…/ so letos na mladinskih olimpijskih igrah osvojili 8 kolajn.«
(8453 dni na čeli OKS, nasledil ga je Bogdan Gabrovec, kaj zdaj?)
»Star sem 73 let, počasi se želim umiriti. Ukvarjam se še s svetovanjem in opravljam nekaj funkcij v mednarodnih asociacijah. Toda naloga starejših je, da prepustijo svoje mesto mlajšim v dobesednem in prenesenem pomenu. /…/ Gabrovec je /…/ delaven, pravi motor. Upam, da bo v tem slogu nadaljeval tudi na OKS.«

Bankir

Volilna zakonodaja je resna cokla, a politiki nočejo priznati. M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 20.12.2014
Po končani bankirski karieri Marko Voljč (65), edini naš član v vplivni združbi Trilaterale ustanavlja Act tank. Z ljudmi v tem novem miselnem središču, želi trasirati pot spremembam, npr. pri volilni zakonodaji. Ni dovolj le opazovati, kaj delajo vlade in politične elite, ki so v zadnjih 25 let nezadovoljivo odigrale svojo vlogo, pravi.
V Act tank-u želi združiti »ljudi iz različnih svetovnonazorskih spektrov in strokovnih področij – akademike, ljudi iz poslovnega sveta, družbene delavce, ki naj ne bi bili aktivni v strankah« in ne »člani aktualne vladne ekipe. /…/ Želimo pogledati naprej – kritično, konstruktivno, brez obremenitev.«
(Večina povabljenih je z levega centra, nekaj z desnega, omenjajo se Lenart Škof, Žiga Vavpotič, Janez Potočnik, Mojmir Mrak, Žiga Turk, Romana Jordan?)
Če se bo ideja prijela, pravi, bo krog ljudi »širši od te trideseterice«, od katere se marsikdo ni odločil za sodelovanje. Prvi sestanek bo februarja 2015.
(100 dni Cerarjeve vlade?)
Z resnostjo so se lotili perečih vprašanj, »ki so še obveza prejšnje vlade« do EU, ECB in IMF. Na roko jim gredo gospodarska gibanja. Več bi si želel pri globljih stvareh, strukturnih spremembah, npr pri pokojninah, delavski zakonodaji, državnih podjetjih, sociali. »Hkrati se obujajo spomini /…/ nostalgično se vračamo k idejam, ki so eno stranko pripeljali v parlament – Združeno levico.« Vlada bi morala jasno povedati, kaj so dolgoročne prioritete.
(Gospodarstveniki pravijo, da vlada popušča sindikatom in napoveduje nove davke zanje?)
Po ugodnem letu 2014, kar je potuha za odločevalce, je lahko 2015 obratno in bomo težje uresničevali, kar zahteva EU. »Potem utegne postati tudi pritisk med socialnimi partnerji mnogo močnejši kot v zdajšnjih pogajanjih /…/ Če bo rast BDP 1,7% bo to premalo za nadomestitev izgubljenega desetletja. Zato moramo biti pripravljeni na trše stvari in vlada mora povedati, o čem se lahko pogajamo in kaj morajo sprejeti vsi socialni partnerji.
(Trojka?)
Gospodarska klima v Evropi, tudi Nemčija prihaja v recesijo, v težavah sta Italija in Hrvaška, tu so problemi z Rusijo, ki jih padajoče cene nafte ne bodo olajšale, grške volitve – vse to lahko vpliva, »da se trojka v enem četrtletju obrne in reče: Slovenija, spet ste šibki člen, niste dovolj naredili.«

Strah in pogum

Trg Republike, Ljubljana. Z. Vatovec, Pisma bralcev, Dnevnik, 19.12.2014
Pred 70-letnico »osvoboditve in konca najbolj divjaške vojne v človeški zgodovini« piše bralec Zdravko Vatovec, da bi morali komunisti in njihovi nasledniki »priznati zasluge za tedanji narodnoosvobodilni boj Slovencev še drugim, ne le sebi.«
Predlaga, da se na ljubljanskem Trgu republike (nekdaj T. revolucije, B.M.) poleg sedanjih spomenikov postavijo še »Danilu Zelenu in tigrovcem, /…/ Edvardu Kocbeku in krščanskim socialistom, /…/ Jožetu Rusu in njegovim sokolom.«
»In s slovenske Koroške /…/? In visoko belo čelo osebnosti Angele Vode, ki je še desetletja po vojni svetilo iz ulične množice v Ljubljani?«
Predlaga tudi javni natečaj za ureditev trga. Še je čas.

Lačni upora ali kruha? Z. Vrdlovec, Dnevnik, 17.12.2014
V oceni dokumentarnega filma Lačni upora (scenarij M. Zidar, režija D. Moravec, TVS) predstavi Zdenko Vrdlovec , filmski kritik, odmevne primere gladovnih stavk pri nas. Dvomi, da je to uspešna oblika protesta.
»Borisa Vuka, ki je med zasedbo ljubljanske FF leta 1971 gladovno stavkal so odpeljali na psihiatrični oddelek v Polje, kjer so ga prisilno hranili.« (Odločitev smo, na priporočilo psihiatra in prigovarjanje tajnika fakultete, sprejeli z glasovanjem v skupini, ki je zasedbo pripeljala do grenkega konca. S psihiatrije ga je odpeljala kolegica, kasneje njegova žena. B.M.)
Tudi v jugoslovanskem zaporu, pove nekdanji politični zapornik Viktor Blažič, bi te prisilno hranili, če ne bi že kako drugače preprečili gladovne stavke, vsekakor pa javnost zanjo ne bi nikoli zvedela«, zato tudi ni stavkal.
Prvi pogoj za uspešno gladovno stavko je, da javnost zanjo ve. Leta 1989 so se rudarji zaprli v rudnik v Trepči in stavkali zaradi ukinitve avtonomije pokrajine. (SAP Kosova/Kosovo). Stavka je prišla v medije in v Cankarjevem domu so jo podprli.
Pogoji za uspeh take (politične) stavke, pravi Ervin Hladnik Milharšič so: »interes medijev, besedo, ki se bo borila, in potrebuje izraz solidarnosti.« Tak individualni protest mora biti tudi dobro načrtovan in argumentiran, kot kaže primer psihiatra Janeza Ruglja. Uspešna je bila tudi stavka gradbenih delavcev v Kočevju (Prenova), saj so oblasti ugodile zahtevam, a obljub niso izpolnile.
Do 90 let minulega stoletja so se gladovne stavke razmnožile. »Problem današnje in širše evropske krize je, da bo gladovna stavka morda množična situacija«, pravi Svetlana Slapšak. Taka stavka je uspešna le, če družba ni lačna.
Z. Vrdlovec ocenjuje dokumentarec kot dobro predstavitev slovenskih primerov takih stavk. Druge oblike protesta, v času neoliberalizma, pa je »stvar fikcije«. (Uspešnejše oblike protesta bo torej treba šele izumiti, B.M.)

Dediščina ljudskega upora. Dve leti po vstajah dva »vstajnika« v vladi.
M. Horvat, Delo, 20.12.2014
Pred dvemi leti je v »prvi vseslovenski ljudski vstaji« več deset tisočev na ulicah zahtevalo »odstop politične elite, konec klientelizma in nepotizma, več neposredne demokracije ter državo, ki ima socialni čut«, piše Monika Horvat v pregledu vstajništva in njegovih učinkov.
Javno mnenje se, vsaj glede vstaj, ni veliko spremenilo.
V decembru 2012, ko je bila sklicana t.i. vseslovenska vstaja 21.12., so v anketi vprašani, če podpirajo protestna zborovanja, dali naslednje odgovore:
66% - podpiram, vendar se protestov ne bom udeležil,
16% - podpiram, protestov se bom udeležil,
16% - ne podpiram
2% - ne vem
V decembru 2014 so vprašani: »Ali bi se udeležili morebitnih novih vstav?« odgovorili:
68% - ne bi se jih udeležil,
24% - da, udeležil bi se jih
8% - ne vem
(Op.: Podrobnejši podatki o anketah niso navedeni. % zaokrožil B.M.)
Začelo se je v Mariboru (fotografija Cropix) , zaradi radarjev in župana. Skupaj je bilo (v 20112 in 2013) 40 t.i. »vstaj«, od teh pet vseslovenskih ljudskih vstaj. Najbolj množični vstali sta bili »tretja mariborska« in »tretja vseslovenska«, ko je v Lj. in Ma. protestiralo po več kit 20.000 ljudi. Na tretji mariborski je bilo aretiranih največ, 119 vstajnikov. Pojavili so se tudi nasilni protestniki, najverjetneje (skrajne) desničarske skupine. Vrh takratne (Janševe) politike si je želel izgredništvo posplošiti na vse vstajnike. Krepil se je občutek, da so bile vstaje »ukradene«, zlorabljene.
Na vstajah se je oblikovalo 20 civilnodružbenih skupin. In kasneje par strank; ena je prišla v parlament.
Franci Terček, poslanec ZL, opiše običajen proces gibanja z besedami: očaranje, adrenalin, odčaranje in razočaranje. Pravi, da se tudi nova politika, ki je prišla, iz vstaj ni kaj dosti naučila. Izjema je ZL. »Pa še mi bi se lahko več.« V Solidarnost ni šel, se je bal prevelikega vpliva Zaresa.
Cirila Toplak, FDV UL: Vstaje niso rodile pričakovanih sadov, a niso bile zaman, saj so »vsaj za kratek čas povrnile občutek kolektivne moči, iz njih smo se nekaj naučili«, v Mariboru so prinesle dolgoročno dejavnejšo politično platformo.
Igor Koršič, AGRFT UL: Odnos oblasti do ljudstva se je kazal z ograjami pred državnim zborom in specialnimi enotami policije. Na tretji vstaji so uporabili celo vodni top.
»Z zahtevami se ni veliko zgodilo, ampak /…/ v glavah ljudi.« Sposobni smo upora, če to zahtevajo razmere. Okrepila se je solidarnost, ki je nujna.
Andrej Kurnik, FDV UL: Pogrešal je solidarnost s tistimi, ki so bili aretirani. Vstajniki so se razdelili glede tega, ali nastopiti kot stranka ali ne. »Vstaje same ne morejo imeti stranke.« Zaradi strank/e so se nekateri čutili odrinjene.
Uroš Lubej, stranka Solidarnost: Stranka je bila odgovor na zahteve po novih idejah in ljudeh. Ponudbo za sodelovanje je druga nova stranka ZL zavrnila. SD, s katerim so se pred volitvami povezali, jih je izigral, saj niso dobili nobenega poslanca.
V Vladi Mira Cerarja je pravosodni minister Goran Klemenčič, ki je s poročilom protikorupcijske komisije o Jankoviču in Janši vplival na vstajnike in ministrica za notranje zadeve Vesna Gyorkos Žnidar, ki je bila odvetnica priprtega mariborskega vstajnika.

Edward Snowden. Misli. (iš), Nedeljski, 17.12.2014
(Nekdanji) sodelavec tajnih služb, žvižgač E. Snowden (*1983):
»Moj edini motiv je seznaniti javnost s tem, kar se počne v njenem imenu proti njej.«
»Ne morem ohraniti mirne vesti in dovoliti, da vlada ZDA uničuje zasebnost, svobodo interneta in temeljne svoboščine ljudi tega sveta z masovno nadzorno mašinerijo, ki jo gradi.«
»Nimam se za junaka, ker imam za to, kar počnem, oseben interes: nočem živeti v svetu, v katerem ni zasebnosti in prostora za intelektualno raziskovanje in ustvarjalnost.«
»Raje sem brez domovine, kot brez glasu.

Dom in svet

»Slovenija je bila sinonim za kakovost«. D. Valenčič, Dnevnik, 20.12.2014
Leta 1977 je črnogorsko podjetje poslalo Veselina Lakića, strojnega inženirja, ki je študiral po vsej Jugoslaviji, na specializacijo na Bled. Všeč mu je postala Ljubljana, »idealna – majhna, vendar z vsem kar potrebuje prestolnica.« Pravi, da se je Petar II. Petrovič Njegoš, črnogorski vladar in književnik (- tudi pravoslavni vladika, zdaj je dobil spomenik na Njegoševi, blizu veleposlaništva ČG, B.M.) na potovanjih na Dunaj vedno ustavil v Ljubljani. Tu je dobil službo projektanta, pridružila se mu je še žena. Zdaj je predsednik Zveze črnogorskih društev Slovenije.
Sprva ga je motilo, da ni v središču sprehajališča, korza in da je bilo mesto ob sobotah in nedeljah prazno, toda sčasoma se je oboje izboljšalo.
V njegovi domovini so vedno s spoštovanjem govorili o Sloveniji. Pralni stroj, hladilnik Gorenje. »To so bili sinonimi za kakovost.« Cenijo, državo, ki se je prva odločila za samostojnost.
Še vedno mu dela težave slovenščina., saj so vsi z njim govorili srbohrvaško in se je ni bil prisiljen naučiti. Je pa hitro ugotovil, da so Slovenci povsem drug narod kot Črnogorci, ki so bili bolj vezani na Srbijo. Vedno je govoril, da je Jugoslovan, a ni jugonostalgik. Žal mu je le, da ni večje ekonomske povezave.
Hitro podere stereotip o Črnogorcih, in tudi o Slovencih: »Prvi dan, ko sem začel delati v Sloveniji, ni nikjer noben garal, vsi so sedeli po pisarnah in mislil sem, da ne bom zdržal tukaj.« In pove (stereotipno, B.M.) šalo o Črnogorkah, ki skrivajo denar pod lopato in o Slovenkah, ki ga dajo na mizo (denar) in rečejo: »No, pa vzemi, če upaš!«

Če so Fužine Bronx, je moja mati tam največji gangster. Reper.
V. Milek, Sobotna priloga, Delo, 20.12.2014
Ko rečeš Zlatko, reper, pomisliš na Fužine, ljubljansko blokovsko predmestje.
(Glej prispevke o »domnevno najbolj razvpiti ljubljanski četrti« www.delo.si/fužine.)
Z Velikim bratom je Zlatko Čordić pred leti vstopil v naše dnevne sobe, s ploščo Živim lajf nas je povabil v njegovo. Poje in govori kot hudournik, lucidno in sočno. Na vrhu Nebotičnika pravi:
»Naselje moje ma več folka kot moje mesto.«
(Otroštvo v Fužinah?)
»Predstavljajte si,
vsi mulci iz fužinskih blokov smo vse popoldne zunaj;
Zmišljujemo si igre, igramo nogomet, košarko, kolesarimo…
Vse je funkcioniralo. /…/ fenomenalno otroštvo,
dokler se niso začele bolj težke stvari.
V začetku '90-tih so iz Bosne k nam pobegnili
mnogi naši sorodniki, /…/
eni so se rešili iz taborišč, drugi so doživeli druge stvari…
jaz pa osnovnošolec, kakih 8, 9 let.«
(Fužine slovenski Bronx? ( - B. no thonks, pri NY, B.M.)
»Ko je oče zgubil službo
in smo se stiskali na 37 kvadratih,
naju je (s) sestro s svojo minimalno plačo vzgojila in postavila na pravo pot, /…/
delala čudeže, nikoli nam niso odklopili elektrike /…/ nismo bili dolžniki za položnice.
Ona je zame največji gangster /…/ in njej podobne matere.«
(Vojnovičev roman Čefurji raus?)
»Gorana poznam, super fant.
Fužinci smo vsi prebrali knjigo, dobra stvar.«
Konec je vrhunski, ko ga foter pošlje v Bosno, /…/
bo imel večjo možnost, da naredi nekaj iz sebe.«
(»Folk umira, se drogira, sam' sem isto delal sam.«
(Vas je tudi »zaneslo na drugo stran, na kriva pota«?)
»Začneš malo kaditi travco,
pa začneš pisati poezijo…«
(Ljubezensko?)
»Itak.« Potem malo trše, rep, fristajl,
»moral sem to dati na papir;
tako za svoj čejf.
/…/ poguglajte, vam bo vrglo ven marsikaj.«
(Sevdah?)
»To je bluz, bosanski bluz. Ne samo muzika, lajfstajl.
/…/ je stil, je bolečina.«
(Fužine geto?)
Smešno. Res »multikulti naselje,
kolikor je to v Sloveniji sploh mogoče.
/…/ imaš tam vse živo, od čistilke do inženirja,
Od profesorja do peka pic,
daleč od podobe, ki jo ponujajo /…/ torej čefurski geto.«
(Kriminal?)
»V 90' /…/ Vse je bilo OK, dokler ni prišla trda droga, /…/ doup,
se je začelo vse rušiti.«
»Vsak kriminalec, ki je zrasel na Fužinah,
kjer jih nekaj seveda je, je majhna riba
v primerjavi s temi fanti,
ki so izdali slovenska podjetja<
in, bom rekel, cel narod. /…/
V zadnjih dveh letih naj bi šlo v tujino 20.000 mladih./…/
na tisoče davkoplačevalcev, milijoni za položnice,
hrano, mleko, kruh, obleko, vinjete, bencin,
vse to smo lepo spustili iz države.«
(Vizijo?)
»Seveda, /…/ katastrofa. /…/
Ni možnosti, ni delovnih mest, ni interesa za talent,
kot pravite, za vizije. /…/
Včasih si prisiljen oditi /…/
Včasih stisneš zobe in ostaneš in upaš,
da boš lahko kaj pomagal spremeniti.«
(Dvignite se! Stephana Hessela?)
»Sem prebral /…/ A o teh stvareh sem govoril že kar nekaj let.«
Ne zagovarjam agresije, »sem pa jezen.
In ni prav to, kar se dogaja.
Zato /…/ povejmo jasno in glasno, da na to ni všeč
in da hočemo drugače.«
(Občutljiv na krivice vseh vrst, pridigar?)
»Nisem pridigar. rad bi samo povedal,
da želim živeti v državi, kjer so ljudje, ki dan za dnem garajo, /…/
za svoje delo plačani pošteno.
Ne pa da /…/
gledajo svoje otroke, ki jim ne morejo nič privoščiti
in se ne morejo nikomur pritožiti.«
»Če se zdaj sprehodiva čez center Ljubljane,
po vseh barih, kavarnah raznoraznih restavracij
dela vsaj polovica mladih,
ki nimajo urejenega osnovnega statusa
ne urnika za delavce.
(«Folk se preveč pretvarja, premal se pogovarja«,
obsojate obsojanje, zavist. Specifika slovenskega značaja?)
»To je ustvaril ta sistem.
nekako potuhnjenost med ljudmi.
Primer: delavec, ki se trudi, a se njegov nadrejeni boji,
da bi ga pohvalil direktorju /…«.
»…/ narod nekoga izvoli, /…/ da bi nekaj naredil za narod /…/
Bo to ta naredil? /…/ se zaplete v politične igre,
in pozabi v kaj je verjel.
Malo je /…tigrov /…/ ampak se spremenijo v hišne miši.
In ključni problem naroda je,
da se pusti manipulirati. /…/
Ne morem mimo teh stvari /…/ to boli.«
(Pred koncerti pomisli na ljudi, kako bi jih osrečil. Altruist?)
»… verjamem v /…/ dobro v človeku,
/… v človeka, ki lahko spreminja stvari.
/…/ da smo sposobni lepega,
/…/ se vprašamo, smo naredili tisto, kar smo lahko,
bomo danes naredili kaj lepega, bomo osrečili drugega.«
(Se nasmehne.)
»Držim se ene stvari:
delaj tisto, kar ti paše,
ne škoduj nikomur in ne omejuj nikogar.
Če /…/ škoduješ komurkoli ali čemerkoli,
/…/ potem tvoja pot ni prava pot.«
(J. Eržen ga je fotografira na Čopovi
in pred grafitom:

MOČ
BE-
SED!

Nestrpni do nestrpnosti, strpni do potreb priseljencev. S. Merljak, Delo, 17.12.2014
Brez priseljencev ostarela Evropa ne bi preživela, pravi Marina Lukšič Kacin, ZRC SAZU. Brez »selitev ne bi bilo prenosov znanja in idej«. »Tujci nam nastavljajo zrcalo, zato ob njih lahko začutimo nelagodje.«
»Ne bi rekel, da smo ksenofobni«, pravi njen sodelavec Jure Gombač, ZRC SAZU. Zelo pomembno je izobraževanje, pravi, ne le učenje drugih jezikov, »ampak tudi strpnosti in razumevanja. /…/ Če smo izobraženi – pa ne govorim samo o šolah, ampak tudi o branju časopisov in knjig, gledanju filmov in poslušanju glasbe – in znamo prepoznati možne konflikte, jih znamo tudi pravočasno preseči.« Slovenci smo, pravi, sicer empatični in pripravljeni pomagati ter prostovoljno delati na teh področjih.
Slovenci postajamo občutljivi na sovražni govor in nestrpni do nestrpnosti, sploh do priseljencev. Mogoče tudi zato, ker naši otroci nekje drugje postajajo priseljenci, piše Sonja Merljak. (Uredništvo je ti dve misli postavilo na vrh prve strani, ob članek pa fotografijo z azilnega doma v Ljubljani. B.M.).

Nepreslišano. Ivo Svetina, predsednik Društva slovenskih pisateljev.
(Siol.net), Dnevnik, 20.12.2014
Priča smo »nasilni rekatolizaciji družbe«, pravi Ivo Svetina. »Taras Kermauner je že v 80. letih prejšnjega stoletja napovedal, da gremo Slovenci v rekatolizacijo družbe, kar se je npr. po osamosvojitvi Slovenije kazalo /…/ v vračanju premoženja Cerkvi, ki nikdar ni bilo njeno.
»Četudi je v ustavi zapisano, da sta država in cerkev ločeni! Kar je dediščina francoskih razsvetljencev. Vse to je znamenje, da je civilni um z vseh strani ogrožen. Nenazadnje se to kaže tudi na primeru SAZU, ki je zadnje čase v javnosti vse bolj deležna vprašanj, kaj sploh je s to institucijo in ali jo potrebujemo.«
(Ugotovitev I.S. o vračanju lastnine Cerkvi ni čisto točna. Npr. njene (fevdalne) gorenjske gozdove je kasneje dobila v last železarska družba, po 1. vojni državni cerkveni sklad in tik pred 2. vojno jih je (jugoslovanski) minister Korošec dal Cerkvi, po vojni so bili nacionalizirani, nedavno pa spet dani Cerkvi. O spornosti tega je pisal zgodovinar B. Grafenauer, glej članek A. Žerdina, Mladina 28/2001: www.mladina.si/93708/fevdalci-xxi-stoletja , B.M.)

Berimo, poslušajmo, glejmo

Zaljubljeni v goreče imperije. M. Pišek, Dnevnik, 17.12.2014
Škotski zgodovinar Niall Ferguson v knjigi Civilizacija (prev., Umco, Lj. 2014) piše o vzponu in (morebitnem) zatonu zahodnih imperijev. Prevlado Zahoda v minulih stoletjih, napredek in zlo, pripisuje sočasnemu obstoju 6 pogojev, to so: konkurenca, znanost, lastnina, medicina, potrošnja in delo.
Konkurenco povezuje s pomorskimi raziskovanji in kolonizacijo, pri katerih je bil Zahod uspešnejši kot Kitajci in Turki. Čeprav so vsa pomembnejša znanstvena odkritja prišla z Orienta, so bili na Zahodu uspešnejši pri njihovi uporabi pri vojskovanju in vladanju. Medicina je omogočila podaljševanje življenjske dobe. Iznajdba tiska j omogočila več svobodnega mišljenja. Protestantska delovna etika je okrepila kapital na severu Evrope. Zasebna lastnina, vladavina prava in predstavniška oblast (parlament) so omogočili prevlado ZDA. Sodobno potrošništvo, katere simbol so (bile) kavbojke, je 1989 porazilo komunizem.
N. Ferguson se sprašuje, ali ni z ekonomskim vzponom Kitajske prišel propad zahodne civilizacije. Kot optimist pravi, da konca civilizacij ni bilo mogoče nikoli z gotovostjo napovedati; a še nobena ni trajala.

Noč kratkih filmov. Med Strupi in Prespano pomladjo. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 19.12.2014
V Slovenski kinoteki, dvoranah Art Mreže in na RTVS je potekala Noč kratkih filmov.
Med 31 domačimi filmi so tudi: Strupi, M. Sajko, 1964, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, K: Godina, 1970 in trije študentski (AGRFT UL) filmi: Maks, S. Kern, 2012, Benjamin, K. Morano, 2012 in Prespana pomlad, D. Mencej, 2014.
Na RTV Slovenija so prikazali filme: Vsakdan ni dan M. Turka, Vikend paket B. Palčiča in Kitajci prihajajo M. Turka.

Ista vojna, pa toliko različnih zgodb. T. Keršmanc, Nedeljski, 17.12.2014
Kanadsko-slovenski zgodovinar Gregor Kranjc v knjigi Hoja s hudičem (Ciceron, nekaj nadaljevanj tudi v Nedeljskem, glej tudi povzetke v Pogledih na tej spletni strani) piše o slovenski kolaboraciji, ki po njegovem ni sinonim za protikomunizem; in o prilagajanju:
»Kolaboracionisti so bili posamezniki ali skupine, ki so si odkrito želele sodelovanja z okupatorji in so posnemale tudi njihovo ideologijo.« Drugo so »ljudje, ki so bili prisiljeni v kolaboracijo.« Npr. vpoklicani v nemško vojsko, »pri čemer zaradi narave prisile to niti ni kolaboracija. /…/ Pri tej posameznik aktivno poišče sodelovanje s sovražnikom in s tem sodelovanjem zavestno škoduje ali sovražno prizadene vsaj del okupirane populacije.«
Zgodovinar Božo Repe je v spremni besedi zapisal, da do domovine svojih prednikov »ohranja kritičen odnos ne glede na to, za kateri politični tabor gre«.
Njegova starša sta bila ekonomska izseljenca iz '60 let in odraščal je v okolju, v katerem so bili tudi povojni politični emigranti. Njihova zgodba o 2. sv. vojni je bila, pravi G. Kranjc, »obratna od tiste v povojni komunistični Jugoslaviji, saj so domobrance opisovali kot borce za svobodo, komuniste pa kot utelešenje zla. K raziskovanju me je spodbudila ravno ogromna razlika med obema zgodbama.« Tako navzkrižje je značilno za priseljence »iz dežel vzhodne Evrope, ki so med 2. sv. vojno izkusile podoben levo-desni sektaški konflikt.«
Med viri o tem času pri nas je po njegovem najboljša študija Vojna in revolucija v Jugoslaviji J. Tomaševića. Tudi dela talentiranih zgodovinarjev kot so B. Mlakar, B. Repe, O. Luthar, P. Vodopivec, T. Ferenc so mu pomagala razumevati tedanje razmere. Želel se je »dokopati do pristnejšega pogleda na to, kar se je v Sloveniji dogajalo med 2. sv. vojno.« Ne dela si utvar, da bo »sedem desetletij po tistih groznih dogodkih /…/ doumel resnično bistvo tistih let. Najboljše in največ, kar lahko storimo zgodovinarji, je, da predstavimo bogastvo dokumentarnih dokazov in spomine ljudi, ki so doživljali dogodke tistega časa.«
Meni, da se Slovenci v vsakdanjem življenju ne ukvarjajo toliko z dogodki med vojno in ( poboji) tik po njej, kot bi sklepali po medijih. »Preteklost je postala le še eno orožje v orožarni kulturne in ideološke vojne med dvema ali več koncepti o tem, kaj je pomenilo biti Slovenec v povojnem obdobju.«
»Na nesrečo vzhodne Evrope, kjer so politiki in nekateri zgodovinarji po letu 1989 iskali alternativne junake komunističnemu panteonu, je bila njihova bera precej skromna. Zaradi narave dogodkov med 2. sv. vojno in pred njo ter ostro delitvijo med politično levico in desnico so bili namreč skoraj vsi kompromitirani.« Omenja Antonesca, Tiso in Horthyja, ki jih poskušajo rehabilitirati »samo zato, ker so bili proti komunizmu«.

Ko je metla srhljivejša od puške. B. Mehle, Dnevnik, 20.12.2014
V Muzeju slovenske policije, v policijski šoli v Tacnu pri Lj. je razstavljena zbirka predmetov povezanih z zločini. Umetnica Alenka Pirman, diplomantka ALU, doktorska študentka muzeologije, je rekonstruirala razstavo Umetnost in kriminaliteta iz leta 2005, ki sta jo postavila Biserka Debeljak in Igor zabel. Pravi, da je njena biblija knjiga Darka Mavra Učbenik za kriminalistiko.
Policijski muzej sicer razstavlja predmete iz zgodovine zla in kriminalistike, od pripomočkov za mučenje čarovnic, do nožev in pušk in »priročnih sredstev«. Na razstavi je (ponovno) »Lunov Magnus« strip, »roman«, v katerem je Metod Trobec v prizorih z ognjem podčrtal citate, kar kaže, pravi Darinka Kolar Osvald, kustosinja muzeja, na »identifikacijo z odlomki iz romana, tako da se vprašaš, kaj je bilo prej, fikcija ali realnost.«
In metla? Z njo je želela mati morilca zavesti policijo, da je sin svojo partnerko umoril z metlo, ne z nečim primernejšim.

Zakaj nas ekonomisti ne bodo rešili. (Ne)smisel tedna. Nedeljski, 17.12. 2014
V Intervjuju za Finance www.finance.si je pisatelj Miha Mazzini dejal:
»Nekrofilski časi odsevajo tudi v izboru poklica, ki naj bi nas odrešil: ekonomisti! /…/ Zaupati ljudem, ki vrtijo številke in matematične modele. Ko sem pisal roman Nemška loterija, ki je roman o pohlepu, sem preveril in ti ljudje med študijem niso deležni niti koščka psihologije, kaj šele antropologije. Ni čudno, da nas ne morejo rešiti iz krize, ki so jo povzročili.«
Dotaknil se je, povzema urednik rubrike (F. Kek ?, B.M.), tudi »pacientov«, ki zdravijo svoje frustracije v obliki komentarjev pod članki na spletu. Spomnil se je začetnega navdušenja nad spletno možnostjo za debatiranje in izražanje mnenj. »Izkazalo se je, da je večina tako ali tako molčeča, manjšina pa se prepira o venomer istih temah, pri nas pač partizanih in domobrancih. Ko je hrvaški Jutranji list www.jutranji.hr preklopil komentarje na prijavo s Facebookom www.facebook.com , torej sličicami, imeni in priimki, je najprej zavladala popolna tišina, potem pa so največji navdušenci pač odprli lažne profile, da so se lahko zmerjali naprej.«

Beseda leta 2014. Angleži klikali kulturo. J. Grgič, Delo, 17.12.2014
Na spletnem naslovu www.merriam-webster.com so najbolj pogoste iskali besedo culture (kultura), predvsem v povezavi z drugimi, npr. k. transparentnosti, k. revščine, k. zmage v športu, k. hrane, k. pitja kave, k. potrošništva, visoka k., politična k…. Pogostost besede kultura se je na angleškem govornem območju povečala za 15%.
Druga je bila nostalgia , povezana s 50-letnico gibanja svobode govora, zakona o državljanskih pravicah, Forda Mustanga in prodora Beatlesov v ZDA.
Lani so pri slovarju izbrali besedo science (znanost, pravzaprav naravoslovje, B.M.). V zadnjih letih pogosteje iščejo besedi socializem in komunizem. Jezikoslovci pravijo, da besede govorijo o družbenih spremembah.

Znanstveniki, znanstvenice, raziskovalci…

Jože Toporišič (1926-2014). H. Dobrovoljc, Delo, 13.12.2014
Mladenič z Mosteca pri Čatežu je po medvojnem izgnanstvu v Šleziji pot vodila na klasično gimnazijo v Mariboru (1945-47) in (nato) je »vseskozi vztrajal v smeri, ki se je odločila v njem«, piše Helena Dobrovoljc. »Drznega in vedoželjnega študenta slavistike na ljubljanski FF (1947-1952) je neutrudno silila v soočanja s profesorskimi avtoritetami. Mladega lektorja« v Zagrebu (»1954-65) v preverjanje aktualnega jezikovnega opisa z dejansko rabo jezika /…/ Univerzitetnega predavatelja na FF v Lj. (1966-96) v ustanovitelja in prvega predstojnika katedre za slovenski knjižni jezik in stilistiko. Šele /… / 1997 ga je pripeljala v družbo rednih članov SAZU. Žal in nerazumljivo – nikoli med zaslužne profesorje UL.«
začetek njegove ljubljanske poti je sovpadel s spoznanjem A. Bajca, da je jezikoslovje v 30. letih 20. stol. ostalo brez reformatorske osebnosti. »Z izbruhom pravopisne afere (bralec – bravec) je bilo jezikoslovje postavljeno pred nujne reforme, ki jih je spodbudil tudi zatajevani narodnostni in jezikovni aktivizem Slovencev. Ta jev soočenju puristov, mladogramatikov, strukturalistov, privržencev praške jezikovne šole in »ljubiteljskih« jezikoslovcev« zaključil obdobje jezikovne otopelosti. Toporišič je s »strukturalno« zasnovanim konceptom slovnice »razgibal in preusmeril jezikoslovno misel«. Oziral se je po predhodnikih (Bohorič, Kopitar, Škrabec, Breznik) in razvil jezikovni sistem, v katerega je neomajno verjel.
»Kot raziskovalec individualist je svoje izsledke reformatorsko uvajal ne le v akademskem svetu, /…/ kot neutruden in neprizanesljiv polemik, temveč jih je v učbeniških sestavkih in predavanjih želel uveljaviti predvsem pri piscih, učiteljih in lektorjih.«
Od '80-tih let naprej je delal na pravopisu in kasneje »precej osamljen kljuboval posledicam tega projekta«. Bil je »oster kritik strokovne povprečnosti in pasivnosti in načelen branilec nacionalne in jezikovne suverenosti.« Leta 1978 je zapisal:
»Če se skala zavali na pot, po kateri moramo iti, jo je treba pač odvaliti, kakor tudi bi osebna korist velevala drugače.«
Ostal je preprost, dosleden, človeško topel, prepričan o pravičnosti in urejenosti vsega. »O tem ne odločaš sam, ampak se odloča v tebi.«

Zame je vsak dan srečen, če ga srečnega naredim. J. Kontler – Salamon, Nedelo, 14.12.2014
Naša najbolj mednarodno priznana znanstvenica je Aleksandra Kornhauser Frazer (88), kemičarka. Zadnja leta se redko pojavlja v javnosti a jo pozna večina Slovencev. Po upokojitvi (z 47 let delovne dobe) se je vrnila v bližino Škofje Loke, v kjer zdaj, po smrti moža M. Frazerja, živi v hiši ob gozdu. (Fotografirana je pred zbirko kristalov, nabrano na 5-ih celinah.)
»Mojih študentskih let sploh ni bilo. Vsaj ne v tistem romantičnem pomenu. Pred vojno sem končala nižjo gimnazijo po njej pa šla na učiteljski tečaj in postala učiteljica /…/ www.sl.wikipedi/org/wiki/Aleksandra_Kornhauser_Frazer Želela sem se vpisati na univerzo in študirati kemijo. Toda niso me sprejeli, ker nisem imela gimnazijske mature. Tako sem delala kot učiteljica in ob polni zaposlitvi opravila z odliko tudi gimnazijsko maturo.
(Zakaj kemija?) Na poljanski gimnaziji v Lj. je (pred vojno) pomagala profesorju pri poskusih in jo je izzival: »Kemija ti dobro gre, škoda, da si punca, kemija ni za ženske.«
Leta 1948 sem se končno vpisala na kemijo. (UL) Dobila sem tudi štipendijo. Toda takrat je umrl oče« (iz italijanske plemiške družine Calliari), »6-članska družina je ostala brez denarja /…/ sem vrnila štipendijo in se znova zaposlila . Študirala sem lahko le sama iz knjig, čez dan sem delala, študirala pa pozno v noč. Zato še danes nisem ravno razumevajoča poslušalka, kadar mi študentje potožijo, da so preobremenjeni.«
Tudi njen doktorski študij je bil zelo pospešen, doktorirala je dve leti po diplomi. Takrat je bila že asistentka svoje mentorice Marije Perpar, »ki nas je uspešno podila. Ona me je po doktoratu tudi poslala po svetu, v Švico in Anglijo. Nato sem dobila še Fulbrightovo štipendijo za usposabljanje v ZDA. Lahko rečem, da sem takrat res zaživela.«
Uživala je v raziskovalnem delu, a to ji je bilo preozko. Povezovala se je s farmacevtsko komisijo« (- pri zdravilu redergin, B.M.), »mednarodno pa v okviru Unesca, kjer je ključno področje visokošolsko izobraževanje.« (Vodila je Unescov center za kemijsko izobraževanje v Lj., B.M.) Delala je v projektih UNDP, Svetovni banki v več kot 50 državah.
Za otroke, najprej za vnuke, je napisala Cicibanovo serijo Pamet je boljša kot žamet, ki je mnoge pritegnila k naravoslovju. »A med kolegi sem poslušala očitke, da bi me morali vreči z univerze, saj univerzitetni profesor vendar ne more pisati otroških zgodb. Na srečo sem šla kmalu zatem v Ameriko«, na Berkeleyju je delala z Nobelovcem Seaborgom, ki jo je prosil, da mu pomaga narediti podobno serijo. »Po vrnitvi sem seveda zabrusila kolegom, /…/ da sem v dobri družbi.«
Največ zadovoljstva ji je prinesla družina. Kmalu bo prababica. S prvim soprogom P. Kornhauserjem sta intenzivno delala, on v medicini, se komaj videvala, se sporazumno razšla, našla srečo v drugem zakonu in ostala prijatelja.
»Tako sem skoraj četrt stoletja preživela v Oxfordu in imela sijajnega kolega – tudi kemika, v soprogu M. Frazerju. Bil je velika mednarodna osebnost /…/ nikoli ni poudarjal sebe, čeprav je imel najvišje univerzitetne funkcije«, kar 15 univerz mu je podelilo častni doktorat. (Deloval je tudi na področju kakovosti v visokem šolstvu, www.qaa.ac.uk, glej njegov prispevek v Higher Education in Europe 3/1997. Na fotogr. M. Frazer s princeso Ano. B.M.)
(Prejeli ste veliko priznanj, kaj vam pomenijo?)
»Napačno je misliti, da je za nagrado bistvena vrhunska kakovost dela. Enako, včasih pa še bolj pomembno je, da te predlaga nekdo, ki ima vpliv. Seveda v naši hudi zavistni domovini pogosto sploh ni nikogar, ki bi bil pripravljen napisati predlog.» Z nagradami se ne kaže šopiriti, pravi, »slava in slama nimata skupnih samo 4 od 5 črk: obe tudi hitro zagorita /…/ prav tako hitro ugasneta /…/.«
(Ustanovna članica Evropske a. in Svetovne a., ne pa tudi SAZU?)
»Vsaka akademija ima svoj program in moje delo očitno bolj spada v programe mednarodnih akademij kot Sazuja.« Sprašuje se, zakaj se pri nas »akademik« uporablja samo za člane SAZU, ne pa drugih akademij, npr. Inženirske akademije Slovenije.
(Slovenski predsodki?)
»Menim, da zelo grešimo v odnosu do tujcev in t.i. tujcev. Ko sem vprašala /…/ kolege na /…/ Imperial Collegeu v Londonu, kako prenašajo to, da je velik del vodilnih delovnih mest v rokah tujcev, so me samo začudeno gledali /…/ niso nobeni tujci, temveč najboljši, ki so jih lahko pridobili. V Sloveniji moramo tako ozračje šele ustvariti. /…/ Vsak vase zaprt sistem degradira, pa naj gre za /…/vzgojo /…/ konjev ali ljudi. Mešanje vrst je pogoj za ohranitev telesnega in zlasti duševnega zdravja. /…/ Globokim koreninam naših prednikov se moramo zahvaliti, da smo obstali, in mešanju s tujci, da se majhni in vase zaprti nismo izrodili. /…/ pokažite mi ga no, čistokrvnega Slovenca?«
(Bila je podpredsednica v vladi S. Kavčiča, zakaj?)
Po 3-mesečnem prepričevanju in ker je rada imela izzive in delo z ljudmi, pravi. »Privlačile so me velike ambicije Kavčičeve vlade, prav nič všeč pa mi niso bile politične spletke. Zato sem komaj čakala, da sem lahko odstopila in se polno vrnila v svojo kemijo.«
(Op.: S. Kavčiča so odstavili na zahtevo vodstva takrat edine stranke ZKS. Njegova vlada si je zelo zavzemala za izobraževanje – npr. program ob stoletnici OŠ pri nas: »100 let 100 šol« idr. Tudi na slavnem zborovanju v Študentskem naselju pod Rožnikom, ko so »študenti zahtevali večje možnosti za študij delavskih in kmečkih otrok, spremembo položaja visokega šolstva, kritizirali politiko zaposlovanja ter zahtevali večje možnosti vključevanja v samoupravne procese« (Tomc G.) je bil transparent: SLOVENSKA VLADA JE GARANT NAŠIH ZAHTEV. B.M.)
(Vas je po osamosvojitvi vlada kdaj prosila za pomoč?
»Ne, takih ponudb ni bilo, sama pa jih tudi nisem iskala, saj sem bila vedno zasuta z delom.«
(Kaj bi pri nas lahko naredili bolje?)
»Tudi za Slovenijo je edini izhod v visokih tehnologijah, torej v še bolj i intenzivnem učenju in še veliko bolj discipliniranem delu. /…/ treba je garati in ustvariti večji hlebec kruha. Žal pa se ukvarjamo predvsem z delitvijo hlebca, ki ga še ni.« Švicarski recept je »garaj in varčuj.«
(Raziskovalna politika?)
Jo sploh imamo? Ali le »floskule, kako je znanost pomembna«, a politiki ne mislijo resno.
(Mednardona podiplomska šola IJS, kjer je dekanja?)
Uveljavila se je kot elitna podiplomska šola v tem delu Evrope, doslej je dala preko 200 doktorjev, ki dobijo zaposlitev že med študijem, v 24 državah, vključujejo se v velike projekte in objavljajo v vodilnih revijah. Profesorji so nosilci mednarodnih priznanj, letos sta bili dve od štirih Zoisovih nagrad podeljeni profesorjema MPŠ JS. Pritegne jih »delo z visoko nadarjenimi mladimi ljudmi, ki so z dušo zapisani raziskovanju.«
(Starost, smrt, spomini?)
»Najlepša leta so tista, ki so še pred menoj!«, navaja B.Bardot. »Starost prav gotovo prinaša večjo osebno svobodo. Ker je koža čez in čez postala, se lahko požvižgaš na pohvale in tudi na graje, možganom puščaš prosto pot in delaš tisto, kar te veseli, ob tem opuščaš površne vezi, da polno zaživijo tiste iskrene.«
»Smrt človeka, ki te ima rad brez pogojev, je najbrž eden najhujših udarcev. Moraš sprejeti, da se življenje enkrat izteče, in ustvarjalno preživeti, kar te še čaka. Spomini včasih pomagajo, a tudi bolijo. Delo je edini most, ki vodi čez ta prepad, iz ustvarjanja črpam energijo.«
Loteva se pisanja knjige, »v kateri bi rada predstavila bistvo svojih srečanj z izredno zanimivimi deli sveta in vrhunskimi osebnostmi, ki te nujno obogatijo.« Ima srečo, pravi, da ima fotografski spomin. »Še vedno vem, na kateri strani in v kateri vrsti kaj piše.«

Z znanjem do reševanja težav in osebne izpolnitve. Delova osebnost leta 2014.
R. Kozmos, Delo, 12.12.2014
Eden od nominirancev za osebnost leta je Miha Kos, doktor fizike in vodja Hiše eksperimentov v Lj. www.h-e.si Je vztrajen zagovornik vseživljenjskega učenja, promocije znanja in znanosti, motor Znanstivala, znanstvenih dogodivščin na ulicah Lj.
Prepričan je, da se je le z znanjem in preverjanjem ter uporabo naučenega in dognanega mogoče rešiti iz težav. »Dvomiti je treba o čisto vsem, o čemer se nisi osebno prepričal. »Zdrav razum« nikakor ni dovolj.«
Vlaganje v znanje se na daljši rok tudi finančno obrestuje, da o sreči in ponosu ob učenju niti ne govorimo. S tem morajo začeti že starši, otroke je treba navduševati za učenje, da ne bo obupal nad množico podatkov. Vsak mora odkriti v čem je dober, svetuje, »naj poskusi čim več stvari – v športu, glasbi, risanju, izobraževanju…. Vsakdo je namreč v nečem dober, morda celo zelo dober. /…/ pa še potem naj ne odneha, ampak naj išče naprej: morda je v čem še boljši.«
Učitelji naj pomagajo, da vsak najde svojo pot do novega spoznanja. Pomemben je tudi humor, izjemno didaktično sredstvo.

Znanost

Za odgovornejšo znanost. Etika. P. Mlakar, Dnevnik, 15.12.2014
Članice komisije za ženske v znanosti pri MIZŠ opozarjajo na primere neetičnih in neodgovornih ravnanj v znanosti. Lani je Zoisovo nagrado dobila znanstvenica, ki je bila prej iz krivdnih razlogov odpuščena iz službe. Na UL se je v postopek presoje doktorata o »informirani vodi« vmešal (prejšnji) rektor in obravnavo prestavil na raven univerze. ARRS ima še vedno neprimerne kriterije za ocenjevanje projektov in mentorjev, pravi Urša Opara Kraševec, ki tudi opozarja na zamudo pri uveljavljanju etičnih načel v znanosti.
Omenjena komisija je na MIZŠ predstavila Singapursko deklaracijo o raziskovalni integriteti (2010), ki ima 4 načela: poštenost v vseh vidikih raziskovanja, odgovornost pri izvajanju raziskav, poklicna vljudnost in korektnost pri delu z drugimi ter dobro upravljanje raziskav v korist drugih.
Raziskovalka Marija Bešter Rogač pravi, da želijo, »da bi se ta 4 načela razobesili v vseh predavalnicah, laboratorijih in drugih institucijah«.
Stanka Setnikar Cankar, ministrica, se zaveda naše zamude in obljublja: »Ukrepi predvidevajo sprejem nacionalnega kodeksa etike in moralne integritete, dobrih praks in znanosti ter vzpostavitev častnega razsodišča.« Napoveduje javno razpravo in upoštevanje omenjenih načel v novih zakonih s področja raziskovanja in visokega šolstva, ki jih pripravljajo na MIZŠ.

Znanstveniki nočejo biti le seštevki točk. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 15.12.2014
Agencija ARRS je po prihodu Jozefa Gyorkosa spremenila pravila delovanja glede postopkov pri razdeljevanju denarja. Ukinjajo prednostno listo raziskovalcev z največ točkami po dosedanjih merilih. Prednost bodo dali tistim, ki ne bodo prijavili preveč projektov. Manjšo veljavo bodo »točke« imele pri izbiranju mentorjev mladim raziskovalcem.
Gregor Majdič, VF UL, meni, da je bil »sistem kvantificiranja znanstvenih dosežkov za slovensko znanost koristen«, saj je v majhni državi težko uvesti ocenjevanje s tujci. Vendar se je sistem izrodil, pravi, raziskovalci so našli »luknje« in si povečevali število točk, npr. z objavljanjem velikega števila povprečnih člankov v povprečnih revijah. Točke so lahko dobili, če so pridobili sredstva iz gospodarstva, npr. za servisne dejavnosti.«
Na to so opozarjali različni raziskovalci, piše U. Škerl Kramberger. Na agencijske postopke so se pritožili v Visokošolskem sindikatu Slovenije. Marko Martinčič, VSS ugotavlja, da spremembe pravilnika, sprejete novembra, še niso javne, širša znanstvena srenja pa v razpravi ni sodelovala.
Na ARRS odgovarjajo, da morajo biti spremembe najprej objavljene v Uradnem listu RS.
Tudi Vito Turk, predsednik znanstvenega sveta ARRS se je zavzel za ukinitev točkovanja. Zavzema se za sprotne ocene znanstvenega dela in odpravo točk za pridobljena sredstva.
V. Turk pravi, da so bile nagle spremembe potrebne zaradi objave razpisa za mentorje. Kasnejše, večje spremembe bodo pripravljali v sodelovanju z znanstveno skupnostjo, pravi.

Podjetniki in novatorji

Samo sodelovanje lahko prinese več uspeha. Podjetniške zvezde. (Priloga), Delo, 13.12.2014
Uspešna so le podjetja z jasnimi cilji, država pa je preveč zadržana pri ukrepih, ki bi izboljšali poslovno okolje, ugotavljajo vprašani v posebni prilogi časnika. (Izbor izjav, B.M.):
Alenka Avberšek, GZS: »Uspešna so podjetja v lasti in pod vodstvom usposobljenega menedžmenta z jasno vizijo in cilji, ki znajo voditi in nadzorovati procese dela, motivirati ustvarjalnost zaposlenih, ki so odgovorni in pošteni do kupcev in dobaviteljev, bank, do okolja, širše družbe in države«.
Mato Gostiša, Študijski center za industrijsko demokracijo: »Načeloma ne gre oporekati nekaterim znanim pobudam gospodarstva za izboljšanje poslovnega okolja. Zagotovo pa ni upravičeno zahtevati nenehno zmanjševanje stroškov dela (kar /…/ pomeni zniževanje /…/ delovnopravnih in socialnih pravic delavcev) in nadaljnjo »fleksibilizacijo trga dela« (/…/ lažje odpuščanje in večanje obsega t.i. prekernih oblik dela) saj to neposredno ubija zavzetost zaposlenih kot domnevno glavno sestavino konkurenčnosti podjetij.« Država bi se morala preusmeriti »v ustvarjanje razmer za razvoj in optimalno angažiranje človeškega kapitala«, ne le »v ustvarjanje čim ugodnejšega »poslovnega okolja« za (finančni) kapital.«
Marko Jaklič, EF UL: Uspešna podjetja potrebujejo dolgoročne in odgovorne lastnike. Odgovornost politike je, da podjetjem v težavah omogoči »pametne« vlagatelje. »Ob podjetjih mora tudi javni sektor postati veliko bolj odgovoren, kar zadeva stroške in likvidnost.« Tudi ta sektor je treba ustrezno spodbuditi za inovativne poslovne modele, da bo »gospodarno in odgovorno delal v smeri /…/ kakovostnih storitev. /…/ Žal je pogosto največ, kar država stori, znižanje plač v javnem sektorju. To /…/ predolgo traja.«
Janko Jamnik, Kemijski inštitut: »Podjetje mora imeti zelo jasno definirane cilje, /…/ vedeti kaj hoče, in potem si morajo vsi, od lastnikov, nadzornega sveta, uprave do vseh zaposlenih, prizadevati za uresničitev tega cilja. /…/ Kako to doseči? /…/ s postavitvijo pravih ljudi na prava mesta.«
Goran Lukić, ZSSS: »Kako naj podjetja dosežejo uspeh? Iščite globalne niše. TO pomeni, da morate gledati dlje. Stalno vlagajte v razvoj in raziskave. Motivirajte zaposlene. Ustvarjajte ugodne delovne razmere. Ne tekmujte s ceno, zmagajte s kakovostjo. Vključujte zaposlene v inovacijske procese. Sodelujte z lokalno skupnostjo. /…/ Uspešno podjetje si ugleda »ne »kupi« z različnimi certifikati, ampak si dolgoročno motiviranost zagotovi s stalnim vlaganjem v njihov profesionalni razvoj.«
Janez Škrabec, Riko: »Podjetniška zvezda /…/ premore dovolj vztrajnosti in notranje moči, da ne odneha ob prvem malodušju po porazih, ki deluje proaktivno.«
V prilogi so kot »Delove podjetniške zvezde« navedena podjetja: Lumar Maribor, Yaskawa Ribnica, Korun A.s.K Maribor, Dama tech Jesenice, Ro&Sa Tržič, Databox Ptuj, Uniki Lj., Etra Celje, Julon Lj., Kodila Murska Sobota, LX Navigation Celje, NERVteh Lj., TKK Serpenica, Eurobox Podskrajnik

Potrebujemo le še velike zgodbe. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 15.12.2014
Raziskovalec inovativnih poslovnih modelov, podjetnik Jaka Lindič je tudi asistent na EF UL in gostujoči raziskovalec na Berkleyu. Razvija informacijske sisteme in portale za podporo staršev, učencem v šolah, pomaga »študentom in drugim mladim, ki imajo idejo, a je ne znajo razviti ali monetizirati«.
(Podjetniki na fakultetah?)
»Ena struja zagovarja, da je naloga univerze, da razvija nova znanja in jih nato prenaša na mlade, druga /…/aplikativno znanje. Potrebujemo oboje. Na naši fakulteti imamo /…/ vrhunske raziskovalce in dobre praktike. /…/ večina sodeluje z različnimi organizacijami in univerzami v svetu, kot sta Stanford in Berkley.«
Na fakulteti gostuje veliko podjetnikov, a ne morejo voditi predmeta. Želi si, da ne bi štele le akademske kvalifikacije. Omenjeni univerzi sta uvedli »enterprenerial residence«, za priznane podjetnike brez doktoratov in člankov. »Ključno je, da se zna fakulteta odzivati na potrebe študentov, tako tistih, ki želijo biti raziskovalci, kot tisti, ki želijo v podjetništvo.«
Na Berkeleyju na zaposlitvenem sejmu (podobnem Študentski areni) zaposlovalci (Microsoft, Apple, Amazon…) iščejo talentirane študente, smetano in jih vključujejo v delo zagonskih podjetij, da nabirajo izkušnje. Ocene niso tako pomembne, predvsem smer študija.
»Tako študentsko delo, kot je v Sloveniji, je treba čim prej ukiniti. Izkušnje, ki jih študent npr. dobi s prelaganjem paketov, ne štejejo. /…/ Študent se mora torej vprašati, katere izkušnje mu bodo v življenju dejansko pomagale«.
Pri nas so bili pri podjetništvu narejeni veliki koraki, pravi. »manjkajo samo še velike zgodbe o uspehu, t.i. exiti, ki bi Slovenijo postavile na zemljevid podjetnih, zagonskim podjetjem pa dale zgled in motivacijo.
(Uvajanje v podjetnost v šolah?)
Ne verjame v »top-down« pristop, od politike. Veliko dobrih projektov se v šolah (OŠ, srednjih) že izvaja in te bi morali finančno spodbujati, prepoznavati in nagrajevati. Učitelja, ki bi zastavili dober podjetniški projekt, je treba bogato plačati. Sklade za to bi lahko oblikovala podjetja, iz katerih bi spodbujala podjetnost v šolah.

Inovativnost v akademskem svetu in prenos znanja v gospodarstvu.
B. Likar, Dnevnik, 15.12.2014
Profesor, inovator, podjetnik in fotograf Borut Likar (FM UP, Inštitut za inovativnost in tehnologijo) v dnevniku piše o ustvarjalnosti, inovativnosti v polah, gospodarstvu, akademskih vodah, birokraciji in drugih (drobnih) stvareh, ki pomenijo veliko.
V ponedeljek je prišla študentka na pogovor o magisteriju na temo menedžmenta in umetnosti. Popoldne je imel v K. predavanja in razmišljal, koliko študentov je pripravljenih stopiti na pot podjetništva, soočiti se z realnostjo težke zaposljivosti in graditi kariero na svojih potencialih, razvijati veščine in odpreti podjetje. FM UP ima več odličnih mentorjev, ki jih mladi lahko s pridom »izkoristijo«. Prepogosto so »pasivni poslušalci in ne izkoristijo dovolj (še vedno) brezplačnega študija in časa, ki ga v študij vložijo sami.«
V torek je na sestanku s predstavniki fundacije, ki podpira odličnost v izobraževanju, mlade. Sredstev za to je premalo, dajejo jih gospodarstvu, odgovorni prelagajo odgovornost na naslednje vlade. »Mladi pa odraščajo in študirajo po pogosto zastarelih učnih programih in posledično /…/ težko najdejo zaposlitev oz. niso pripravljeni na samozaposlitev.«
V sredo se v Gorici pogovarjajo slovenski in italijanski partnerji, o proizvodnji komponent. Namesto kosila ima po skypu viharjenje možganov z Italijani in Avstrijci, o prijavi na razpis Central Europe..
V četrtek zbira e- pošte, da jih priloži poročilu o evropskem projektu. Po logiki »več kot je papirjev, bolje je birokrat opravil svoje delo in bolj zanesljivo bomo dobili trdo prislužena sredstva.« Tako bo EU težko tekmovala z ZDA, kljub dragocenim Erasmus+, H2O ipd.
Petek posveti drobnim domačim inovacijam, ogrevanju, ventilaciji…
V soboto sta s hčerko izdelala prototip igrice po njeni ideji in več staršev pravi, da bi jo kupili. (Dnevnike podjetnikov lahko spremljate na www.dnevnik.si in www.gazela.com .)

Sindikati, javni sektor, javnost

Sporazum o plačah ni najboljši. Z.P., Delo, 15.12.2014
Vlada in sindikati javnega sektorja so dosegli sporazum o varčevalnih ukrepih na področju plač. Kako ocenjujete ta dogovor?
Delo Stik je zbral 10. decembra 401 odgovor. Večina - 37% - je menila da je sporazum slab ali zelo slab, nevtralno, da ni niti dober niti slab jih je menilo 26%, da je dober ali zelo dober – 22%, in 15% jih je označilo ne vem.
Menite, da je vlada preveč popustila sindikatom? Ne – 45%, da – 41% in ne vem – 14%. Da je vlada popustljiva menijo predvsem starejši in podporniki stranke SDS, nasprotno pa mlajši in podporniki ZL.
Medel kompromis – škoda za vse. Mo.B., Delo, 12.12.2014
Časnik je v tokratni Revoltirani anketi vprašal, kdo je bil zmagovalec pogajanj med vlado in sindikati javnega sektorja. Večina - 56% bralcev, ki so odgovorili, meni, da nihče ni zmagal, doseženi kompromis je medel, posledice bomo čutili vsi. Tretjina meni, da so sindikati prisilili vlado, da je sprejela njihove zahteve, 15% pa, da je vladi uspelo nekoliko zmanjšati izdatke.

Od socialnega partnerstva k razrednemu boju. R. Kogej, Mladina, 12.12.2014
Tako kot B. Štrukelj v Mladini 5.12.2014 tudi Rok Kogej meni, da smo v slovenskem sindikalizmu na odločilni točki. Nadaljevati partnerstvo ali iti v konflikt?
»Kot sindikati v večini zahodnih držav so se v obdobju gradualizma tudi slovenski ujeli v past institucionaliziranega dogovarjanja s kapitalom in politiko – v socialno partnerstvo.« To jih »omejuje na obrambo že izborjenih delavskih in socialnih pravic«. Tudi potem ko so se razmerja moči po 2004 prevesila v prid kapitala in politike, so sindikati le previdno uporabljali druga sredstva, stavke in proteste.
Moč sindikatov je nato upadla. Zgolj med 2003 in 2008 so zgubili tretjino članstva, sindikati so se začeli fragmentirati, na plače in delavske pravice je pritiskala konkurenčnost. Kljub vsemu so v zadnjem desetletju odpirali nova področja delovanja, npr. migrantsko in prekarno delo, v javnem sektorju so se povezovali in ohranili članstvo. Spreminjali so strategijo, najočitneje z vrsto protestnih shodov od 2005 dalje, z množičnostjo (2007) govori delavcev (2009) ter povezavo s civilno družbo in mednarodno (2012). Intervju z B. štrukljem napoveduje alternativo socialnemu partnerstvu. To je, po Štruklju »razredna pozicija /…/ pripravljenost »iti v konflikte«. Tako bodo presegli mejo med zasebnim in javnim sektorjem in mobiliziralo tudi delavstvo, ki se ne istoveti z interesi mladih, prekarnih in brezposelnih, meni R. Kogej. »Sindikati morajo /…/ doumeti nauk obdobja gradualizma – njihov uspeh na sejah in pogajanjih je odvisen od njihove moči na delovnih mestih in ulicah.«

Delo, poklici

Skorajšnja dominacija strojev? Ć. Kostevc, Dnevnik, 12.12.2014
Roboti ne bodo omogočili ljudem lagodnejšega življenja, povzema Črt Kostevc analize iz ZDA in V. Britanije. »Bolj verjetno je namreč, da bo razvoj tehnologije vodil v neusmiljeno desetkanje nabora tistih delovnih mest, kjer ljudje ostajamo nenadomestljivi.«
C. Frey in M. Osborne sta v študiji Prihodnost zaposlenosti (2013) analizirala 700 poklicev in ugotovila, da jih bo 47% ogrozila avtomatizacija, delo ljudi bodo tu prevzeli »stroji«. »Cenejši so, učinkovitejši, ne potrebujejo dopusta in ne bodo se oborožili s sindikalnim predstavnikom.« To so »telemarketerji, šivilje, matematični tehniki, urarji, prevozni in zavarovalni agenti, vnašalci podatkov itn.
Zgolj pri tretjini poklicev je malo verjetno, da bodo delo ljudi nadomestili računalniki. To so nor. službe »fizioterapevtov, psihologov, kriznih menedžerjev, socialnih delavcev. Službe, ki zahtevajo /…/ veliko dela z ljudmi, diskrecije pri odločitvah in hitro odzivanje na nenačrtovano.«
Nadvlada strojev na trgu dela lahko pripelje do brezposelnosti ali nizko plačanih služb mase zaposlenih ter nadaljnje koncentracije kapitala v rokah peščice, kar je Piketty pripisal (zapisal v ) Kapitalu v 20. stoletju. Čas lahko še vedno pokaže, da se bodo uresničile lepše utopije, meni Č Kostevc, »vendar bo pot do tja posejana z mnogimi žrtvami«.

Komisarka

Mesto prihodnosti? Cvetoče, z zelenimi oazami in skritim prometom.
P. Žerjavič, Sobotna priloga, Delo, 13.12.2014
Pred mesecem je postala evropska komisarka za promet Violeta Bulc. Kljuko na vratih njenega kabineta v Bruslju si podajajo sogovorniki. V pogovoru že uporablja besede iz tamkajšnjega žargona. (Na fotografiji L. Vidica ima pričesko in obleko kot pred mesecem.)
Pravi, da cikli v njenem življenju trajajo približno 5 let, vsak prinaša izkušnje. Bila je 5 let v Silicijevi dolini, 5 let v telekomunikacijah, 7 let se je ukvarjala z inovacijskimi ekosistemi, nato je prišel »še cikel sistemskega razmišljanja in vključevanja v globalne sistemske skupine« in tudi evropska komisija bo novo 5 letno obdobje.
O svojem novem okolju pravi, da ji »izkušnje iz preteklosti močno pomagajo pri razumevanju kompleksnosti in angažiranju širšega kroga ljudi in organizacij za iskanje rešitev.« Strokovno ji način dela predsednika komisije J.-C. Junckerja ustreza, prav tako so ji blizu točke vizije njegovega programa, za zagotavljanje rasti, služb in trajnostnega razvoja ter demokratičnosti. Njeno področje ima veliko skupnih točk z drugimi: »energetsko unijo, digitalnim trgom, zaposlovanjem, konkurenčnostjo, regionalnim razvojem, širitvijo. Z razumevanjem osnovnih ciljev znamo svoje dejavnosti vključevati v horizontalne strukture.«
Eden od izzivov je npr. »velika brezposelnost. Poskušamo spodbuditi povezovanje /…/ Tako bi še v procesu šolanja sledili gospodarskim gibanjem in ljudem omogočili usposabljanje ali preusmeritev na področja, kjer se zaposluje.«
(Vizija mesta? Pametno? Z avtomobili?)
»Razmišljam, da bi preusmerili pozornost s koncepta pametnega mesta, ki je bolj vezan na tehnološke rešitve, na cvetoče mesto prihodnosti.« Dobro bi morali sodelovati promet, energetika, digitalne rešitve. »Drznili bi si razmišljati, kakšni bodo v prihodnosti odnosi med ljudmi /…/, kdo sploh smo, in z napredno tehnologijo podpreti tisto, kar želimo biti. /…/ poudarek na obnovljivih virih, umikanju prometa iz vidnih polj v neke predore. Javni prostor se bo sprostil za druženje, zelene oaze. V naslednjih letih želimo oblikovati privlačno vizijo mest prihodnosti in v sodelovanju s predsedujočimi državami iskati prostor, ki bi ga imel promet v tej prihodnji sliki.«
(V Ev. parlamentu je dejala, da EU ne sme postati stara mama, jo je navdihnil papež?)
»Morda je prišlo iz nezavednega… Izhajala sem iz tega, kaj nočem biti. Želela sem ilustrirati in sem si zamislila staro gospo v gugalniku, ki čaka na čaj. To je tipičen primer, ko se prepustiš in dovoliš drugim, da odločajo /…/ Pripadam generaciji, ki želi ustvarjati in biti dejavna v soustvarjanju svojega okolja.«
(Slovenci smo Bruselj idealizirali, zdaj ga kritiziramo!)
»Bruselj moramo obravnavati v realnih okvirih. To je sistem, ki poskuša zagotavljati, da se osnovni elementi evropske pogodbe izvajajo. Med glavnimi sta nediskriminacija in enotni trg. To članicam včasih /…/ ne ustreza najbolj in EU se obravnava v kritičnem tonu. Slovenke in Slovence bi pozvala, naj vidijo Evropo kot priložnost. To je ogromen trg in prostor možnih strank, partnerjev in ljudi, s katerimi bi lahko sodelovali.« Nekateri administrativni procesi so res še dolgotrajni, a jih poskušamo poenostaviti.

Politiki, politolog, profesorji, ministri, veleposlanik, poslanec-študent

Ljudje, ki so pustili pečat. Sobotna priloga, Delo, december 2014.
Po desetih letih spet na vrhu državnih financ. M. Jenko
Eden ključnim mož Cerarjeve vlade je minister za finance Dušan Mramor (60, EF UL). Čaka ga zahtevno krmarjenje med Scilo (javni dolg, zahteve EU, finančnih trgov) in Karibdo (zahteve koalicijskih in socialnih partnerjev, pritiski lobijev). Profesor poslovnih financ in nekdanji dekan (EF, tudi predsednik UO UL, B.M.) ima v Cobissu 647 enot, največ mentorstev pri diplomah. Kot ekonomist se ne uvršča v nobeno od šol. »Nalepk nikoli nisem maral, sem pragmatičen ekonomist.« Prioriteta mu je ekonomska osamosvojitev države. Ne želi si prisilne uprave iz Bruslja.
Novi obraz nove levice. M. Belovič
V Železnikih (1987) rojen politolog, na magistrskem študiju ekonomije, po politični opredelitvi socialist. Luka Mesec je odločilno prispeval k uspehu nove stranke ZL v parlamentu. Na FDV UL je končal evropske študije, deloval v študentskem politološkem društvu Politus, na Delavsko-punkerski univerzi, krožku marksistično usmerjenih študentov, v Fronti prekercev, gibanju Mi smo univerza in v stranki Iniciativa za demokratični socializem.
Poslanec je njegova prva redna služba. V DZ si bo NL prizadevala za takšno družbo, v kateri lahko vsak enakovredno soodloča o svoji prihodnosti.
Bojevnik, ki se je po porazu umaknil. Z. Potič
Politolog Igor Lukšič je večino življenja posvetil politiki, najprej kot študent, doktor in profesor in FDV, kjer je bil tudi dekan. Z B. Pahorjev sta bila sodelavca v nekdanji partiji in v prenovljeni socialni demokraciji. Navdih je iskal v »tretji poti« A. Giddensa in pri marksistu A. Gramsciju. Pred volitvami se je netaktno izrazil o novih levih strankah. Bil je minister (za šolstvo, znanost in šport), nato na volitvah (najprej evropskih, nato državnozborskih) poražen in je odstopil kot predsednik stranke SD.
»Je mogoče, da se bo zasvojenec s politiko poslovil od nje /…/ in se posvetil zgolj predavanjem na FDV /…/ malo verjetno«, njegovi sodelavci v stranki si ga ne predstavljajo »v udobnem profesorskem sedežu, kjer bi se sončil in pozabil na stranko.« Bojevniki se vračajo, »če se jim zacelijo rane in postanejo spretnejši in modrejši.«
Od političnega bitja do politika. A. Žerdin
Sin olimpijskega zmagovalca in državne tožilke ter ministrice za pravosodje Miro Cerar je v politiko stopil 1988. Sodeloval v skupini svojega profesorja PF UL B. M. Zupančiča, ki je raziskovala obtožbo proti četverici JBTZ. Leta 1990, je so ga 27-letnega asistenta PF UL povabili za tajnika skupine, ki je v Podvinu pisala ustavo, kasneje pa še za tajnika ustavne komisije F. Bučarja. Zato, ve, zakaj je Ustava RS taka kot je. Ob nastajanju države je postavil osebne vezi z eminentnimi ustavnimi pravniki. Kot asistent, docent in profesor na katedri za teorijo in sociologijo prava PF UL je bil nato 20 let zunanji izvedenec državni zbora. Ukvarjal se je z racionalnostjo in iracionalnostjo prava, tudi v disertaciji. Zanima ga filozofija, tudi ezoterika. Leta 2010 je prevzel funkcijo predsednika sodnega sveta, in bil precej let med 10 najvplivnejšimi pravniki.
Po vstajah in razpadu Janševe vlade so ga 2013 vabili za premiera, a je ocenil, da v državnem zboru ne bi imel dovolj podpore. Pred volitvami (poleti 2014) je oblikoval stranko (z očetovim imenom) SMC z nejasnim programom o preseganju razlik, povezovanju, združevanju, vladavini prava ipd. Zmagal je in postal predsednik vlade. »Zdaj bi moral do zmage povesti tudi državo, katere vodenje je prevzel septembra 2014.« To je bolj zahtevno od volitev, končuje Ali Žerdin.
Druga violina SMC z občutkom za šahiranje. Z. Potič
Politolog mednarodnih odnosov Milan Brglez (47) je na FDV UL prehodil pot od asistenta do predstojnika katedre. Leta 2006 je doktoriral z disertacijo o ontoloških predpostavkah in proučevanju mednarodnih odnosov. V njej je pokazal poznavanje najtežjih del filozofije in družboslovja, izšla je kot knjiga in zbudila pozornost v strokovnih in akademskih krogih. Deloval je v društvu za OZN in v Rdečem križu in sodeloval z zunanjim ministrstvom pri pripravi zunanjepolitične strategije.
Po zmagi stranke SMC na volitvah 2014 je postal predsednik državnega zbora (DZ). Zdaj mu koristi, da se je ukvarjal s šahiranjem, kjer je bil močan v daljših partijah in v končnicah. Tudi SMC je zanj dolgoročen projekt, v katerem skušajo preseči razdeljenost Slovenije na levo in desno, pravi. Rad bi povrnil ugled DZ, da postane prostor demokratične razprave.
»Lahko bi ostal na fakulteti, a to bi pomenilo le še stagniranje, ker sem videl precej generacij študentov, ki so dobili dovolj dobro podlago, da so lahko šli v svet, vendar se niso mogli več vrniti. Te ljudi potrebujemo doma.«
Veleposlanik na tajni naftni misiji. A. Žerdin
V '80-tih je bil Milan Balažic eden od urednikov študentske Tribune, predsednik ZSMS (študentske organizacije, B.M.) na FDV UL in v nagovoru brucem dejal, da je fakulteta razposajena ustanova in citiral J. Lacana, nato pa še večkrat, čeprav to ni bilo všeč teoretskim psihoanalitikom okrog S. Žižka. Na faksu (- tam je bil tudi študentski dom, B.M.) je prijateljeval je z I. Lukšičem in B. Pahorjem.
Konec '80-tih je delal na RK ZSMS in v strokovnih službah CK ZKS. Bil je na zadnjem partijskem kongresu, po volitvah 1990 postal delegat socialistov (SZDL) v (še vedno) skupščini RS, med osamosvojitveno vojno hodil na seje v uniformi TO. Na ministrstvu za zunanje zadeve, kjer je nato delal, je ustanovil diplomatsko akademijo. Leta 1993 je prišel med vodilne Združene liste. Spet je menjal stranko, šel je v LDS. Na FDV UL je bil predavatelj, pisal debele knjige o demokratizaciji Slovenije. Gradivo je zbiral kot funkcionar med 1986 in 1992.
Naftna misija? Razvpiti N. Oman, (avstralski) prodajalec orožja, obsojen za pedofilijo, je v zameno za potni list ponudil naftno pole v RS BiH in se pojavil na otvoritvi konzulata v Melbournu, kjer je služboval M. Balažic. Na namig I. Lukšiča je preverjal, kaj je s ponudbo, prepričan, da je to naročila vlada. In so ga odstavili.

Odvetnik

Miličnik, ki je postal odvetnik. M. Grah, Delo, 15.12.2014
Srednjo šolo je končal v Tacnu in 19-leten je Franci Matoz postal leta 1982 miličnik, napredoval do komandirja, postal »veteran osamosvojitvene vojne, po kateri je MNZ desetim svojim uslužbencem omogočilo študij prava iz dela«. (Iz dela? To je pomenilo plačan študijski dopust, B.M.) Po diplomi (PF UL) 1996 je zapustil policijske vrste, postal odvetniški pripravnik in 2001 samostojni odvetnik. Zastopal je župana B. Popoviča, kasneje državna podjetja, Dars, Aerodrom Lj., NKBM, J. Janša idr.
Konec 2007 se je prvič uvrstil med 10 najvplivnejših pravnikov. »Samozavesten sem, ker sem najboljši«, je dejal, ko je bil drugo leto spet med desetimi, in se še pohvalil, da je »razmeroma bogat«. Kolegi so mu očitali sporno nastopanje v medijih. Jeseni 20111 je na listi SDS kandidiral za poslanca, računal je na mesto ministra, a v vladi J. Janše ga ni bilo.
Letos je že petič med 10. »Najvplivnejših pravnikov?«, se sprašuje Matija Grah, potem, ko je pogledal v Cobiss. V 20 letni karieri »pravnika in odvetnika ni objavil ene same strokovne monografije, /…/ znanstvenega članka, /…/ ni izdelal ne magisterija ne doktorata.« Edino delo v Cobiss je diplomska iz 1996, 42 strani.

Novinarji, uredniki

Zakaj ni več Tomšiča. dt, Nedeljski 10.12.2014
Dvema slovenskima novinarskima nagradama je sedaj ime Watchdog in Jurčičeva, nekoč pa so bile Tomšičeve, piše (dt). Ob tem se spomni treh časnikarjev, dveh Tomšičev in Jurčiča.
Anton Tomšič (1841 – 1871) http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Tom%C5%A1i%C4%8D je bil prvi slovenski poklicni novinar in urednik Slovenskega naroda. http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenski_narod_(%C4%8Dasnik) Ko ga je oblast nekoč pripeljala pred sodnike, jim je razložil dolžnost časnikarja, da vse, kar se med ljudmi in okoli njih količkaj imenitnega zgodi, zapiše in naznani svojim bralcem. »Časnikar mora imeti odprte oči na vse strani! In na vse strani mora pojasniti in prikazati dobre in slabe strani dogodka in problema.« (Cit. po (dt), B.M.)
Josip Jurčič (1844 – 1881) je po smrti A. Tomšiča 1971 prevzel uredništvo Slovenskega naroda. http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Jur%C4%8Di%C4%8D. Ta prvoborec slovenstva (M. Kmecl) je dopovedoval, da zmaguje protinarodna stran tudi zato, ker ni dnevnika, »kajti zdaj lahko nemškutarjem samo enkrat na teden dokazujemo, da je vse, kar pišejo in govorijo grda laž«. Mislil je predvsem na Laibacher Zeitung.

Tone Tomšič (1910 – 1942) je bil narodni heroj, ki so ga ubili fašisti. Po njem se imenuje znani »APZ«, zbor študentov in študentk UL. http://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Tom%C5%A1i%C4%8D in http://sl.wikipedia.org/wiki/Akademski_pevski_zbor_Tone_Tom%C5%A1i%C4%8D
Po njem so se imenovale nagrade in priznanja Društva novinarjev Slovenije (1952 - 2002), nato »Bratstvo resnice« (2004 - 2012) in »čuvaj/watch dog« 2013 - )
http://novinar.com/drustvo/novinarske-nagrade-dns/novinarske-nagrade-od-leta-1953-do-leta-2002
(Op.: Jurčičevo nagrado sta ustanovila (nekdanja) Nova revija in Društvo slovenskih pisateljev leta 1993. Od 2008 jo podeljuje Sklad Josipa Jurčiča Inštituta Nove revije www.institut-nr.si .
Društvo novinarjev in publicistov podeljuje še priznanja Boruta Meška: http://www.znp.si/castno-priznanje-boruta-meska .
Glej tudi pregled vseh nagrad in priznanj za tiste, ki pri nas pišejo: http://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_slovenskih_nagrad_za_knji%C5%BEevnost . B.M.

Pisatelji, pesniki

»Naša moč je večja, kot si to priznamo«. I. Bratovž, Delo, 15.12.2014
Novi predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) je Ivo Svetina, pesnik in dramatik. Avgusta se je osvobodil 40-letne službene tlake (TVS, SMG, ministrstvo, Slovenski gledališki muzej, www.sigledal.org/geslo/Ivo_Svetina , B.M.) pa je – svoboden - kandidiral.
Pravi, da vsak čas rabi poezijo, tudi po Auschwitzu, Hirošimi. Groznem in Srebrnici. Samozavesti in dostojanstva pisateljem ne morejo vzeti tisti, ki jih naplavijo volitve in ki spravljajo držav(ljan)e na kolena, namesto da bi jim služili. »Moč naše besede ni izmerljiva /…/ saj deluje na zavest, na duha.« Časi »udarne, bojevite civilne družbe šele prihajajo, kajti kanibalski kapitalizem se ne bo tako hitro nasitil.«
DSP bo zahtevalo ureditev statusa samozaposlenih v kulturi, s kolektivno pogodbo, vrnitev davka na knjige nazaj knjigi, itd.
(Oblast, ki zavrača dialog je celo bolj nevarna od tiste, ki je pred desetletji zaprla D. Jančarja, je nedavno povedal D. Jančarju. Kako bo?)
I. Svetina je prepričan, da je velika zmota, v kateri živimo, »da je bila naša največja (zgodovinska) nesreča čas med letoma 1945 in 1991. Da nas je čas komunizma pri nas poimenovanega samoupravni socializem, poškodoval tako globoko /…/, da še naši otroci in vnuki nosijo na /…/ dušah to gnusno rano! Ni tako!« Hujše rane dobivamo, in Portugalci, Španci, Grki od t.i. kapitalskih trgov, to je genocid! Zgodovina je minila, z njo naj se ukvarjajo poklicni zgodovinarji!
»Naša prihodnost je v naših /…/ rokah, ki sicer niso vse Kalandrove, a vseeno so močne in samozavestne, saj znajo držati pero! Naša moč je večja /…/!« Gre za to, da zahtevamo od upravljavcev države, da zagotovijo »minimum socialnosti, vsaj osnutek nove socialne države. Nihče nima pravice hazardirati z nami.
»Umetnost kot proizvodnja smisla in simbolov je tista sila, ki je Slovence pripeljala do samostojne države. Žal smo jo prehitro zakockali«, a na nas je, da hazarderje pošljemo v puščavo.
(»Slovenski miti so izdelek naše literature in ne zgodovine«, je zapisal v Pogledih ob Tugomeru v SHG. www.pogledi.si/mnenja/rojstvo-tragedije-iz-duha-naroda
Kaj nas hrabri?)
»Prav to: literatura, ki nadomešča našo »junaško« zgodovino. Ne smemo pozabiti, da smo Slovenci svoj poldan, četudi krvavi, doživeli med letoma 1941 in 1945. Ne le Kocbek, tudi brata v poeziji Kajuh in Balantič nam morata biti še danes kažipot /…/«.

Dom in svet

Naša realnost je drugačna od samopodobe, v katero smo verjeli. Delo, 25. oktobra.
J. Mrzel, Sobotna priloga, Delo, 13.12.2014
V primerjavi Slovenije in Švice je B. Grobovšek 25.10. slabšalno omenil Martina Krpane, piše bralka Jerica Mrzel in navaja nekaj junakov in dosežkov iz naše zgodovine.
Iz časov protestantizma se je v Švici obdržala (protestantska) etika in morala. Slovenci so v tem času pokupili vse knjige, ena je bila vredna pol vola. Potem pa so, navaja Cankarja »polovico poštenih ljudi pobili, polovico pa so jih pregnali. Kar je ostalo…«.
J. Gustinčič je v Mladini 20.7.2012 omenil »dva dogodka, s katerimi se lahko Slovenci postavimo pred svetom. Prvo /…/, da je prevod Biblije izžel v slovenskem prevodu kar nekaj let pred angleškim, drugo pa je uspešna vstaja proti takrat največji mašineriji Hitlerjevi.«
»Mi smo v resnici vredni občudovanja, da smo se skozi vse te pogrome ohranili«, piše J. Mrzel. »Se še kdo spomni generala Maistra, pa trpljenja Primorcev in borbe Tigrovcev? »
In kultura Slovencev na Tržaškem in na Koroškem? »Tudi v matični domovini imamo svetovno primerljivo, visoko kulturo, šport, znanost…«
Moramo previdno načrtovati, »ne smemo ogrožati bistvenih elementov družbe, to pa so zdravstvo, šolstvo, pa tudi varnost.« Temeljiteje moramo poznati našo kulturo in zgodovino. »Moramo se ceniti in se znati tudi razumno pohvaliti.«
Imamo torej veliko izbiro junakov, končuje J. Mrzel in izzove B. Grobovška, naj pove, kdo so »današnji Martini Krpani.«

Zgodovinski spomin Ljubljane. B. Leskovec, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 13.12.2014
Bralec Boris Leskovec piše o interpretacijah zgodovine v prostoru prestolnice; omenja pomembne može, ki tu nimajo spomenika, ulice.
»Mestna podrast z ulicami, alejami, arkadami, trgi, mostovi, obrežji rek in drugo urbano strukturo je prostor primeren za postavitev /…/ spomenikov za narod in državo pomembnih dogodkov in oseb.. S tega vidika je treba /…/ presoditi dogajanje v Lj. v njeni daljni in bližnji preteklosti..«
Po kongresu Svete alianse 1821 je dobil ime osrednji mestni trg pred Uršulinsko cerkvijo (in UL, B.M.) – Kongresni trg. »Spomenikov poimenovanih po Avstroogrskih vladarjih v Lj. ni bilo.« (Op.: No, pred sodno palačo je nekdaj stal kip Franca Jožefa, danes pa je tam, na istem podstavku, doprsni kip Frana Miklošiča. B.M.)
V prvi polovici 19. stol. je deloval (v Mariboru, B.M.) Anton M. Slomšek, ki v Lj. nima ustreznega spomenika. Prav tako ga nima S. Borojević, poveljnik na Soški fronti. (Maršal J. Radecky ga je imel, pa je zdaj v Mestnem muzeju, skupaj s še enim maršalom. B.M.) Pred magistratom je med 19931 in 1941 stal (na konju) kralj Peter I. Na Kongresnem trgu je bil leta 1940 postavljen Aleksander I. (tudi konjenik, po njem se je imenovala UL, po kralju namreč in kasneje še po E.K. B.M.). Razdejali so ju okupatorji.
Pred Cekinovim gradom (ime je po L. Szogenyjiju, jahalnemu učitelju…, zdaj je tam muzej, bralec ne napiše kateri www.muzej-nz.si B.M.) je bil nekdaj spomenik J. Brozu Titu. Ta in še nekateri iz obdobja »NOB (1941-1945) so končali na dvoriščih, v depojih muzejev ali celo na smetiščih.« Tudi povojni poboji niso dobili ustreznega spomenika v mestu. Žalostno je, piše bralec, da pred Halo Tivoli, sameva podstavek za inž. S. Bloudka; zdaj ga načrtujejo v Stožicah.
Imajo pa trije možje kar po dva spomenika - Jakopič, Cankar in Maister (- general je obakrat na konju, dodajam še I. Hribarja, ki stoji ob Ljubljanici in (doprsno) pod balkonom Univerze. B.M.) Medtem pa nekateri pomembni ljudje (- žensk ne omenja posebej, B.M.) čakajo na boljše čase »oz. na zgodovinsko resnico. /…/ Nenazadnje smo dolžni generacijam, ki šele prihajajo, zapustiti čim bolj objektivno resnico.«

Berimo, glejmo, poslušajmo!

J. Nehru: Očetova pisma hčerki. Sodobnost International, Lj., 2014. sk, Dnevnik, 13.12.2014
Znani indijski politik (18889 – 1964) je pisal desetletni hčerki Indiri Gandi zgodbe »o Zemlji, civilizaciji, naravi, jezikih, rasah in še marsičem«. Ob odstiranju zgodnje zgodovine človeštva opozarja na »temeljne vrednote, ki bi lahko izboljšale svet.« Nekateri podatki so zastareli, »a zaradi avtorjeve ljubezni do sočloveka in narave, še vedno delujejo sveže.«

Boris A. Novak: Vrata nepovrata, 1. knjiga – Zemljevidi domotožja. Goga NM, 2014.
as, Dnevnik, 13.12.2014
V prvi knjigi prvega slovenskega eposa pesnik izriše zemljevide »evropskih mest, Avstralije, Amerike, predvsem pa Slovenije, njenih jezer, polj, gora, mest in vasi.« Po njej potuje na različne načine z različnimi sopotniki. Podobno Danteju, a sodobno. Druga dva dela bosta: Čas očetov in Bivališča duš.

»Kot bi pisal po navdihu protestov v Sloveniji«. Ž. Leiler, Delo, 13.12.2014
Režiser mlajše generacije Jaka A. Vojevec (*1987) je leta 2007 diplomiral iz angleščine in primerjalne književnosti (FF UL ?, B.M.), pri 31-tih pa še gledališko režijo (AGRFT UL). Po uspehih v raznih gledališčih je zdaj režiral igro George Kaplan, ki jo je avtor Sonntag označil za vohunsko komedijo.
(Je pri režiji iskal reference na naše vstajniško gibanje, »ki se je relativno hitro iz močne intence razbilo v stotero različnih majhnih glasov brez vsakršne moči«, sprašuje Ženja Leiler.)
Jaka A. Vojevec: »Res so vzporednice tu zelo močne, kar z vstajniškimi gibanji po svetu in v zgodovini, saj se po začetnem navdušenju nad idejo pojavi nekakšna streznitev, v tem pa se začne boj egov in narcisizem malih razlik. Sonntag je s tem zadel tako univerzalno lastnost, da se zdi, kot bi prizor pisal tudi po neposrednem navdihu protestov v Sloveniji.«
(Sodobno gledališče?)
»Ves svet je oder in oder je svet, tako da je naloga gledališča vedno reflektirati trenutno dogajanje in biti angažirano. /…/ V zadnjem času smo bili priča izbruhu političnega in angažiranega v gledališču. A pri večini teh pristopov se mi zdi problematično, da so pogosto le neposreden odziv na probleme v družbi.« Sonntag ima »ravno pravšnjo mero distance in avtorefleksije«, da se mu posreči »zajeti nevralgične točke današnjega sveta.«

Otroci in starši

Pozor, generacija Z! T. Jaklič, Delo, 6.12.2014
Ali živite z nekom, ki ves čas gleda v ekran (tablica, mobi, TV…), piše stavke brez ločil, ne lista po slovarju in dobi vse odgovore na Googlu?
To je eden izmed iz Z generacije, rojene med 1995 in 2010, piše Tanja Jaklič.
To je e- ali net generacija, ki potrebuje le facebook in youtube. So otroci (naših otrok) generacije X, rojeni v poznih '60 do zgodnjih '80, premladi za velike vojne in usodne premike, so pa o krivicah na veliko razpravljali. V vlogi staršev so »helikopterji«, otroku pomagajo še predno prosi za pomoč in ga poveličujejo. »Kaj se bo zgodilo z otroci, ki jim ni treba skoraj ničesar deliti, svojo mladost pa poklanjajo virtualnemu svetu?«
N'č skrbet'. »Raziskave pravijo, da gre za izjemno motivirane mlade, ki prihodnosti ne vidijo bleščeče, želijo pa v njej odigrati odločilno vlogo. Zanima jih podjetništvo, so ekološko ozaveščeni, ker je okoli njih finančna kriza hitro odraščajo in so celo preveč senzibilni (zreli) za svoja leta.« S klikanjem so se naučili izbirati prave informacije, poglobljenost jih ne zanima, tehnologija jih povezuje.«
Starši, prisluhnite svojemu Z-jevcu, pravijo strokovnjaki. (T. Jaklič ne navaja kateri strokovnjaki, tudi ne raziskav. B.M.) Čeprav izgleda»egocentrična primadona«, bo svetu pustil večji pečat kot zdaj kaže njegovo trapasto obnašanje.

Mladi

Marko Zajc, zgodovinar. Nepreslišano. (AirBeletrina), Dnevnik, 8.12.2014
M. Zajc je združil »odkrita in prikrita« sporočila »slovenske javnosti v en sestavek«:
»Hej, mladi, zakaj se ne odselite od doma, zakaj ležite doma, popivate in kadite travo na račun staršev? Vi bi najraje postali kar takoj upokojenci. Tičite doma pri starših, hotel mama vam lika in pere, zakaj si ne zrihtate stanovanja, tako kot jaz, ki sem ga z lastnim denarjem odkupil za drobiž v Jazbinškovih (http://sl.wikipedia.org/wiki/Stanovanjski_zakon_(1991) časih. Hej, mladi! Znajdite se. Ne ležite doma. /…/ Izkoristite zveze, veze, mreže in poznanstva in dobite že enkrat to službo. Vas ni nič sram, mladi bi morali preseči stare vzorce kadrovanja. /…/ kje je optimizem, kje je motivacija? Malo več veselja do življenja, prosim. Pa kaj, če ni služb, ustvarite si jo sami. Pojdite med podjetnike, potrebujete samo dobro voljo in odprto srce. In vztrajnost, to je božja mast. Pojdite se crowdfunding, crowdf., co-working, co.suc., karkoli že počnejo mladi v širnem belem svetu, da pošteno zaslužijo. Glavo gor! /…/ mi osamosvojitelji, mi bejbiji« (http://en.wikipedia.org/wiki/Baby_boomers, 1946-64, npr. B.M. glej tudi http://www.mladina.si/152162/se-pomnite-osamosvojitelji http://www.dnevnik.si/mnenja/pisma-bralcev/kdo-je-osamosvojitelj) »smo vse zajebali. Jokajte z nami, dragi mladi, ker smo vse pognali. O gorje, tudi prihodnost smo vam vzeli – se vam nič ne smilimo, ker smo vam zapravili bodočnost? Nobenega upanja ni za vas, o pokojninah lahko samo sanjate.«

Ženske

Ali menite, da je v naši družbi čutiti dovolj ženskega vpliva? Nedelovih 7, Nedelo, 7.12.2014
Dušan Jovanović, režiser. http://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Jovanovi%C4%87 :
Nekatere organe imamo precej drugačne, a »umetniški talenti in intelektualne sposobnosti so povsem primerljivi.« Glede razlik med spoloma je še tako kot 1980, ko so Buldožerji peli:
Žene su tople, žene su meke,
žene su ukras prirode;
Žene su ženstvene,
a muškarci su pravi muškarci.
Svetlana Slapšak, redna profesorica, publicistka, brezposelna: »Problem je v sodelovanju in enakosti: še vedno živimo v patriarhalni družbi. /…/ Dokler so tu ženske, ki rade izjavljajo, da niso feministke, /…/ da niso ne levo ne desno, pa še političarke, ki /…/ preskakujejo vsako vprašanje o ženskah, težko vidim prihodnost, v kateri bi po načelu »afirmativne akcije« ženske dobile več – z obrestmi. Gre namreč tudi za dolgove iz preteklosti.«
Dragan Petrovec, kriminolog, http://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/priznanja_in_nagrade/novi_redni_profesorji/novi_redni_profesorji_december_2012/2013070914010268/ V šoli je imel same učiteljice, v prvi službi šefinjo ministrico, v drugi tudi ugledno gospo, ko je »postal za nekaj časa šef ustanove, so bile v njej zgolj ženske. Zapor na Igu namreč. Tudi tretjo službo je vodila gospa.« O hčerah in ženi samo dobro… Dobil je vnuka in je bil kar izgubljen, zdaj mu gre na bolje. »Ko grem v predavalnico, je spet vse domače. Povsod same študentke.« Zvečer na Youtubu gleda Serpentinškov traktat o nežnem spolu.
(Glej http://www.rtvslo.si/mojvideo/search/?q=serpentin%C5%A1ek http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Cernela-Katja.PDF . B.M.)

Akademiki, znanstveniki,raziskovalci, profesorji…

Bogata zapuščina. J. Kontler Salamon, Nedelo, 7.12.2014
Novinarka Jasna Kontler Salamon piše o spominskem sestanku ob obletnici smrti Jožeta Trontlja, nevrologa, (takrat) predsednika SAZU, predstojnika Inštituta za etiko in vrednote in predsednika nacionalne komisije za medicinsko etiko.
Sodelavci in prijatelji so govorili, »da je bil izjemen raziskovalec in humanist, ki v dejanjih nikoli ni odstopal od besed in je /…/ postavljal etične standarde. Ljubitelj slovenskega jezika, mojster besed, deloholik, perfekcionist in tudi strasten ribič«.
Delal je na področju elektrofiziologije in (skupaj z bratoma) razvil vrsto izvirnih merilnih naprav. Njegovo delo nadaljuje Inštitut za etiko in vrednote. Njegov soustanovitelj Janek Musek je dejal, da si je pokojni akademik prizadeval za integracijo etike v vzgojo in izobraževanje, kar naj bi »omogočilo dolgoročen prehod sodobne družbe v stabilno družbo znanja in vrednot, družbo blagostanja, sreče in modrosti«, kot je zapisala J. Kontler Salamon.
Tadej Bajd, predsednik SAZU je poudaril skrb njegovega predhodnika za varstvo okolja in kulturne dediščine in njegov predlog, da bi vzpostavili ombudsmana za pravice in koristi prihodnjih generacij. Spomnil je tudi, da med akademiki ni dobil podpore za izjavo o kršitvah človeških pravic po 2. sv. vojni.

Več etike v znanost. Mnenje. J. Kontler – Salamon, Delo, 11.12.2014
V dokumentu združenja evropskih akademij znanosti ALLEA Etično izobraževanje v znanosti (20i3) http://www.allea.org/Pages/ALL/33/522.bGFuZz1FTkc.html je zapisano stališče, da »bi moralo biti izobraževanje v etiki in filozofiji znanosti del usposabljanja vseh mladih raziskovalcev«, povzema Jasna Kontler Salamon.
Večina raziskovalcev se med izobraževanjem z etiko ne srečuje, izjema so tisti v medicinskem področju, kjer deluje tudi komisija za medicinsko etiko. V ALLEA in omenjeni komisiji ter pri uvajanju etike v vrtce in šole je deloval lani umrli akademik J. Trontelj.
Tovrstno izobraževanje bi lahko postalo »obvezni del doktorskih študijskih programov, toda to bi pomenilo dodatne stroške, ki jih naše univerze in fakultete, tudi če bi se strinjale /…/ ne bi mogle plačati same.«
Bi to naredila država? Ravnanje ministrstva (MIZŠ) ne kaže na to, meni komentatorka. Kot primer navaja, da je državni sekretar P. Maček »zavrnil možnost predstavitve osnutka tistega zakona« (o raziskovalni dejavnosti, na svetu za znanost in tehnologijo), »ki so ga v prejšnjem vladnem mandatu« pripravili strokovnjaki pod vodstvom O. Luthra. Tak odnos je »v nasprotju z etiko in tudi z osnovno politično moralo«, meni J. Kontler Salamon.

Plače znanstvenikov padajo. I. Dernovšek, U. Škerl Kramberger. Dnevnik, 8.12.2014
Od leta 2009 so se sredstva za znanstveno in raziskovalno dejavnosti skrčile za 22%, prav tako so padale plače. Povprečna plača v tej dejavnosti je od lani padla za 5% (v visokem šolstvu za 2,5%) in je zdaj 1290 evrov neto. Ob začetku plačne reforme (2008) je bila plača v znanosti za 44% nad povprečjem vseh dejavnosti, v 2013 je bila le za 34% višja, poroča Surs.
Oto Luthar, ZRC SAZU, pravi, da je tako padanje problematično, saj v dejavnosti 80% denarja dobijo raziskovalci na razpisih, zato je tekmovanje vedno ostrejše. Znanstveniki z objavljanjem člankov in po drugih merilih zbirajo »točke« in opazujejo drug drugega, koliko so jih zbrali. »Delujemo v izrazito tekmovalni skupnosti, ne želimo pa priznati, da so eni uspešnejši in da ti zaslužijo posebno nagrado.. /…/ naš notranji strukturni problem je enakost v delu in nedelu.« Strinjamo se, da ne sme biti prevelikih razlik, a treba je tudi»misliti na spodbujanje kreativnosti in na to, kdo bo spodbudil gospodarstvo. Za pogovor o tem nam je v slovenski družbi zmanjkalo časa.«
Jože Pungerčar, IJS, SVIZ, opozarja, da na inštitutu plače padajo že 12 let. Mladi raziskovalci so na to še »posebej občutljivi, saj službovanje začenjajo z občutkom, da njihovo delo ni cenjeno. /…/ vsak raziskovalec je zagledan v svoje raziskave in jih opravlja z dušo in srcem. A kot vsi zaposleni v javnem sektorju tudi raziskovalci dobivamo sporočila, da smo osovraženi.« Zlasti za mlade je privlačno delo v tujini. »Če mladi odhajajo, pa začne zmanjkovati novih, svežih idej, takšnih znanstvenih rešitev, ki v družbo vnašajo napredek. Na tak način država ne more napredovati. Zato je nujno, da odgovornost za položaj znanosti prevzame vsa družba.«
Janez Stergar, Inštitut za narodnostna vprašanja, na osnovi podatkov o gibanju plač ugotavlja da plačna politika in negotovo financiranje znanosti povzročata razvojni zaostanek. Skrbijo ga tudi pogajanja. »Tako na vladni kot na sindikalni strani se pogajajo večinoma starejši, med katerimi nekateri že izpolnjujejo upokojitvene pogoje.« Zato ga ne čudi, da se ne reši problem zaposlovanja mladih, da vlada ležerno posega v plačno maso, da sindikalni pogajalci vztrajajo pri preseženem in neutemeljenem dodatku za delovno dobo oz. minulo delo, pravi.
Na agenciji ARRS so manj pesimistični. Novi direktor Joszef Gyorkos pravi, da je realno nižanje plač posledica varčevalnih ukrepov, pri čemer so se bolj znižale višje plače. Velik delež raziskovalcev je na delovnih mestih z višjimi nazivi in plačami, zato jih to bolj prizadene.
Plače znanstvenikov, ki jih financira ARRS so se med 2008 in 2014 realno znižale za 4-8%, nominalno pa povišale za 3-7%. Večje je znižanje na raziskovalnih programih, kjer je več uveljavljenih raziskovalcev. Mlajši so vključeni predvsem v projektne skupine, tam je bilo znižanje manjše.

Postopek habilitacije. Kontrolna točka, Delo, 8.12.2014
Predavateljica na FGG UL, po nazivu docentka, je oktobra 20111 oddala vlogo za izvolitev v redno profesorico. Ustaljeni postopek se je zapletel in še ni končan.
Začelo se je z negativnim mnenjem študentov, ki so ga bili pripravljeni spremeniti, če bi se ona odpovedala določenemu predmetu. Mediacija ni bila uspešna. Habilitacijska komisija UL decembra 2013 ni dala soglasja za izvolitev. Še pred tem, februarja 2013, je predavateljica oddala še vlogo za ponovno izvolitev; naziv docenta je treba obnoviti na 5 let. Na FGG vloge (za docenta) niso obravnavali, po navodilih univerze, naj ne bi bile sočasno možni dve vlogi.
Predavateljica je decembra 2013 po navodilih FGG ponovno oddala vlogo (za docenta). Pojavil se je »pravi problem«, da še niso odločili o stari zadevi in se lotili februarske zadeve; postopek še traja.
Predavateljica je kljub temu marca 2014 dobila odpoved, ker je ostala brez veljavnega naziva. Vložila je tožbo na sodišče, toda sklenjena je bila poravnava, z (visoko?) odškodnino. Plačajo davkoplačevalci.
Senat UL je oktobra 2014 spremenil habilitacijska merila, ki ureja take primere. Naziv velja, dokler postopek ni končan. Po teh pravilih predavateljica ne bi ostala brez zaposlitve. (Za habilitacijska merila UL glej www.uni-lj.si/o-univerzi-v-ljubljani/, Organizacija, pravilniki in poročila .)

Ekonomija

Koliko ideologije lahko stlačimo v eno enačbo. J. P. Damijan, Sobotna priloga, Delo, 6.12.2014
Ekonomist Jože P. Damijan (EF UL) je kritičen do usmeritve v ekonomski znanosti, ki verjame v »nevtralne« (domnevno neideološke) matematične modele, s katerimi opisuje odnose med »agenti« (igralci, udeleženci) v gospodarstvu in družbi sploh. Njeno intelektualno podlago je postavil M. Friedman. Predpostavlja, da se posamezniki racionalno odločajo in da se trg obnaša predvidljivo in učinkovito regulira gospodarjenje v korist vseh.
»Nauk razvoja teoretične makroekonomije po letu 1970 je, da ne potrebujemo ne vlade in ne centralne banke, saj so agenti racionalni in se sami regulirajo. Vmešavanje /…/ zgolj poslabša stvari, bodisi povzroča inflacijo bodisi povečuje javni dolg. Vse kar potrebujemo so zgolj jasna pravila, formule, po katerih centralne banke določajo obrestne mere, vlade pa obseg javnih izdatkov. »
Kar ni uspelo SZ v 70 letih (socialističnega) planiranja, tudi z matematičnimi modeli (brez trga) je uspelo tem zahodnim ekonomistom. Trgu so dali popolno moč nad posamezniki in institucijami. J. P. Damijan napoveduje, da bo tudi ta poskus klavrno končal.

Zdaj je čas, da stvari premaknemo, sicer nas bo čez nekaj let še bolj bolela glava. M. Jenko, Sobotna priloga, Delo, 6.12.2014
Bankir Sibil Svilan (SID) ocenjuje sedanje izboljšanje stanja stanje pri nas in pravi, da še nismo opravili domače naloge za preobrat.
Vzroki gospodarske rasti so: (1) izvoz, (2) gradbeništvo, (3) poraba denarja za projekte EU, (4) pocenitev energije, (5) zmanjšanje krize v evrskem območju, boljše možnosti za zadolževanje; okrevanje je še negotovo, tudi v Nemčiji.
Glede industrijske proizvodnje smo nad povprečjem EU, čeprav smo v 15 letih s 26% deleža industrije v BDP padli na 19%. »Za nadaljnjo industrializacijo so ključne nove investicije v nove poslovne modele.« Tako bo banka SID podprla obnovo javnih stavb, s katero bi zmanjšali rabo energije, onesnaževanje okolja. V izvozu bo treba povečati dodano vrednost. Nov »način razmišljanja podjetij, javnega sektorja in celotne družbe so nujnost« za izhod iz krize.
V preteklosti smo bili preveč usmerjeni v potrošnjo, mislili smo, da »lahko ustvarjamo novo vrednost samo z delom«, nismo pa ustvarjali kapitala, oz. smo ga zapravljali, kar je sicer kratkoročno ustvarilo boljše življenje. »Namesto da bi imeli krožno gospodarstvo z naravno rastjo in bi akumulirali kapital v teh 20 letih, ko smo samostojni, smo ta kapital trošili.«
Zato zdaj razpravljamo o prodaji podjetij, da pokrijemo primanjkljaj in o reformah, da odpravimo makroekonomska ravnovesja.
»Ne ukvarjamo se s tistim, kar počnejo uspešni narodi – da bi na nov način, z znanjem, kapitalom in tehnologijo ustvarili več, kajti to so tvorci nove vrednosti, ne samo delo.«
»V Sloveniji nimamo znanja o turnaround menedžmentu, sanaciji podjetij in nimamo pravih profesionalcev, ki znajo obračati slaba podjetja v dobra«. To se zdaj poskuša z DUTB (»slabo banko«), s pomočjo tujih strokovnjakov, ki pa nimajo finančnih instrumentov. Težave ima polovica podjetij in ustrezno financiranje bi potrebovala tretjina podjetij.
(Kaj si obetamo od Junckerjevih 300 milijard?)
Za Slovenijo je predvidenih nekaj milijard, pravi S. Svilan, predvsem za projekte, ki so mednarodno povezani, npr. za železnico od Kopra do Murske Sobote. Problem je da ni pripravljenih projektov. Ti bodo morali biti v javne interesu in ne v interesu ozkih zasebnih skupin.

»Bojim se dne, ko bo Slovenija samo zelena.«, L. Jakše, Delo, 8.12.2014
Izvršna direktorica Gospodarske zbornice Slovenije (GZS) Alenka Avberšek je nezadovoljna z vlado. Popustila je javnemu sektorju, z davki želi obremeniti gospodarstvo in se ne zaveda kaj potrebuje za rast. Spodbudna gospodarska statistika se lahko obrne, saj mednarodne razmere niso rožnate.
(Visoka rast, a še vedno premajhna potrošnja, 2015?)
Povpraševaje generirajo predvsem zaposleni v realnem sektorju, ki imajo povprečno nižje plače, zaradi izobrazbene strukture. »Če ni izvoza, se potrošniški optimizem ne krepi. Rast izvoza se bo upočasnjevala. Za prihodnje leto napovedujemo 1,2% rast.« Izteka se finančna perspektiva EU 2007-2013, sredstev v 2015 še ne bo, ne vemo od kod denar za investicije. »Še huje, zaradi domnevnega varčevanja ne pripravljamo projektov in investicijske dokumentacije /…/.«
(Strategija?)
»Nikoli nismo znali pripraviti strategije, ki bi temeljila na zdravih temeljih in jasnem pogledu v zrcalo, kje smo šibki, kaj je treba narediti. /…/ V zadnjih 20 letih je bilo napisanih približno 200 raznih strategij, vendar so bile le kakšne 3 realizirane tako, da dajejo učinke.«
(Razvoj, izobraževanje?)
»Zlom Slovenije ob osamosvojitvi je povzročil, da se je varčevalo pri razvojnih oddelkih in inženirjih, hkrati pa je naš izobraževalni sistem šel v liberalizacijo. Zato manjka ustreznih znanj, ki jih potrebujemo za prave zgodbe. /…/ Imeli smo idealen sistem izobraževanja, potem pa se je vse razpustilo. Danes imamo strukturna neskladja, katerih posledica je, /…/ da ne znamo znanja prenesti v industrijo, izdelke.«
»Leta 2012 smo imeli v parlamentu sprejeto raziskovalno-inovacijsko strategijo, z njo smo začrtali ukrepe, s katerimi bi praznino med znanostjo, univerzami in gospodarstvom zmanjševali. Pa je nismo ureničili. Industrijska politika /…/ je ostala v predalu. Namesto tega se je šel vsak svoj razvoj, in ta razdrobljenost drago stane. Premajhni smo, da bi se lahko šli vse. /…/ Imamo premalo menedžerskih znanj, ne znamo voditi procesov in smo preveč razdrobljeni.«
(Centri odličnosti, kompetenčni centri?)
Ko je Tea Petrin (- gospodarska ministrica 1997- 2000 - 2004, EF UL, B.M.) zastavljala industrijsko politiko, se je začelo povezovanje v grozde. Vlada J. Janše z ministrico A. Starina Kosem je to ustavila zaradi domneve, da je v njih vse skorumpirano. Potem so se samoiniciativno oblikovale tehnološke platforme. Država je 2012 oblikovala model centrov, da bi se »koncentrirano znanje bolj povezalo z industrijo«. Nastalo je nekaj uspešnih zgodb. Ministrica D. Radič je v regionalnih in razvojnih središčih povezala predvsem industrijo. »Obžalujemo, da se ministrstvo za visoko šolstvo (MIZŠ) pod vodstvom J. Pikala ni izreklo o nadgradnji teh instrumentov in da je odlašalo z njihovo evalvacijo.«
(So bili centri, sofinancirani od EU, sposobni preživeti?)
»Po treh ali štirih letih gre tistim, ki so že prej sodelovali z industrijo, še vedno dobro. Industrija pa ni v takšni kondiciji, da bi jih sama še naprej financirala.« Razvojne centre zdaj presoja revizijska nacionalna služba. So boljše ali slabše zgodbe, tudi deviacije.
»Centri odličnosti so bili financirani 100% z namenom, da nato preidejo v aplikativno fazo, ko se razvoj financira 50%.« Službe EU so leta 2012 priporočile, da bi evropski denar usmerili v trženje, pridobitev boljših kompetenc, ne le pri tehnologiji, tudi pri dizajni ipd. Za Strategijo pametne specializacije (SPS) smo se odločila zaradi tega. »Izraz smart je pri nas preveden ponesrečeno, saj si potem vsak po svoje predstavlja.«
(Kako vi razumete smart?)
»Premišljeno, modro. Premisli kaj imaš in čemu se boš posvetil.« Npr. jeklo, les, elektronske komponente, »energetska in poslovna učinkovitost, obnovljivi viri, pametna gradnja, zdravje. Pomemben del pametne specializacije je okrepiti ustrezne kadre, ki jih bomo potrebovali v prihodnje.« Podpirati jo morajo »davčna, okoljska, izobraževalna, prometna, energetska in še kakšna politika. Lahko imamo idealne papirje, pa nam brez glave, ki bo vedela, kaj delamo, ne bodo pomagali. /…/ Treba je stran od koriščenja subvencij /…/
(Zeleno?)
»Strategija, ki jo je vlada začela pripravljati pred dvema letoma, je bila zastavljena /…/ v zeleni preboj Slovenije.« V strategiji, pri kateri gospodarstvo ni sodelovalo in je januarja 2014 prišla na vlado, gospodarstvo skoraj ni omenjeno. »Glavni cilj je bila družbena blaginja«, tudi konkurenčno gospodarstvo, »ampak naš cilj je zelena Slovenija. Bojim se časov, ko bi bili samo zelena Slovenija. Strukturo industrije, kakršno imamo, moramo podpreti z ustreznimi politikami, z odpravo birokratskih ovir, skratka s poslovnim okoljem, hkrati pa tudi z nacionalnimi in evropski i sredstvi. /…/ Duh strategije pametne specializacije /…/ je šel v smer: zeleno, pa naj stane, kar hoče. Brez jasnih okvirov o ciljih na okoljevarstvenem, energetskem, prostorskem področju. Slovenija je opustila strategijo prostorskega razvoja, ni izvajala nacionalnega energetskega programa, nismo imeli energetske strategije… Vse to se je sestavilo v dokument, ki ni držal vode.« Nova vlada (A. Bratušek) je ni potrdila, dala jo je nekam na stran.
(Operativni program, zahteve EU?)
Zdaj je pripravljen operativni program, s konkretnimi projekti. Tudi v njem so premalo uravnotežena področja gospodarstva, okolja in sociale, niso povezana v celoto.
»Evropska komisija je /…/ novembra 2012 določila tudi pogoje za dostop do evropskih sredstev. Med njimi so reforma javne uprave, prometna strategija, pojasnilo, kako se bodo izvajali projekti, financirani z evropskimi sredstvi. /…/ Operativni program mora biti oddan pred božičem.« (2014? B.M.)
Pri manjkajočem delu bomo, pravi A. Avberšek, »vključili inovativna podjetja, ki so prisotna na globalnem trgu, v sodelovanju s sfero razsikav in razvoja. In da se naj ne zgodi, da« (…bi? B.M.) »SPS končali smo v izbranih akademskih krogih.«
(Prijave za sredstva EU iz »perspektive 20120« šele, ko se bo komisija po 9 mesecih organizirala?)
»Tako je. V novi perspektivi se moramo bolje organizirati, da bomo imeli bistveno boljše programe in projekte kot doslej.« Npr. pri vlaganju v zaščito habitatov, kjer pri nas vsako civilno društvo nekega metulja pripelje do Bruslja, da naloži njegovo zaščito. Nekdo je dopoldne državni uradnik, popoldne član društva. »Na koncu bomo vsi ostali samo zeleni. Podobna zblojena zgodba je shema za fotovoltaniko. Milijarda štiristo…«
(Subvencij v 2013 je bilo 110 milijonov…)
In preseganja v Teš6 - »ali gre za 200 ali 300 milijonov deviacij, bi bilo zelo dobro, da bi si prišli na čisto. Objekt potrebujemo, ne pa tako kot metanje denarja v fotovoltaiko, ki nam lahko sesuje energetski sistem /…/«
(Kje naj vlada najde denar za vse?
Ne z linearnim rezom pri rebalansu proračuna. »Zlorablja se izpostavljanje gasilcev in medicinskih sester, ki bi jih morali obravnavati drugače, zaščititi, okrepiti tam, kjer je treba. So pa zagotovo velike rezerve v javni upravi.«

Izboljšati.«

Sindikati, zdravniki, javni sektor

Konrad Kuštrin, predsednik sindikata Fides. N. Knavs, Dnevnik, 8.12.2014
PO 20 letih so člani zdravniškega sindikata na konferenci ponovno izbrali za predsednika Konrada Kuštrina. Njegovi kolegi pravijo, da si je trmo, ki mu pride prav v pogajanjih z vlado, pridobil kot splošni zdravnik v Bovcu, kamor je prišel po končani medicinski fakulteti na Reki.
Konrad Kuštrin pravi, da se zdravniki umikajo v zasebnost. »Bojim se te brezperspektivnosti. Atmosfera se je zalegla med kolege. Veliko apatije, malo veselja.«
Sicer med vladami in Fidesom zadnja leta ni veliko nasprotovanj. Leta 2010 je prišlo do umika soglasij za nadure, nato je (leta 2012) v zdravstvo posegel varčevalni ZUJF, ki je tudi omejil zaposlovanje mladih zdravnikov. Predloge za spremembo standardov in normativov je vladna stran ignorirala. Zakonodaja v zdravstvu je zastarela, v 20 letih se je zamenjalo 10 ministrov, reforme se le napovedujejo.
Nedavno so v Fidesu zavrnili dogovor o varčevalnih ukrepih; omenjajo tudi opozorilno stavko. Na konferenci v ljubljanskem Domus medica je dejal, da se njihova ponujena roka lahko spremeni v pest; kolegi so prikimavali.

Utrinki. Delo, 8.12.2014
Predsednik sindikata zdravnikov družinske medicine Praktik.um http://www.sindikat-praktikum.si Igor Muževič:
»Še vedno nas je 40% manj od povprečja v EU, to dokazano pomeni večjo umrljivost in nižji BDP.«
Družinskih zdravnikov je že zdaj premalo, zato njihov sindikat ni podpisal dogovora med sindikati javnega sektorja in vlado, ki predvideva zmanjšanje zaposlenih za 1% na leto. Po mnenju I. Muževiča je torej dogovor morilski - za ljudi in za gospodarstvo, piše časnik v rubriki Utrinki.
Dušan Mramor, finančni minister, o oživljajočem učinku istega dogovora:
»Ta mir pred novim letom, pred božičem, pred Miklavžem, seveda pomeni večjo porabo in zato tudi večjo gospodarsko rast.«

In zmagovalci so … sindikati! Pika, Delo, 8.12.2014
Črno piko zaslužijo vodje sindikatov javnega sektorja, meni bralec, »ker se s sofisticirano brutalno močjo izživljajo nad nemočno slovensko vlado in s tem nad ubogim slovenskim ljudstvom«.
Uredništvo meni drugače: »Sindikalni voditelji so profesionalci, ki (za dobro plačilo) dobro opravljajo svoje delo«, ne pa tudi prav tako dobro plačani ministri. Črna pika gre ministrom.

Še enkrat, sindikati! Pika, Delo, 8.12.2014
Zdravniški sindikat Fides je že šestič izvolil za predsednika K. Kuštrina. Čeprav ta sindikat, ugotavlja uredništvo, »od dominantne madžarske stranke Fidesz loči samo ena črka v imenu, bo moral avtoritativni /…/ V. Orban še dolgo vladati, da se bo približal večnemu Kuštrinu. Ta je /…/ napovedal boj za spremembo plačnega sistema javnih uslužbencev, s katerim zdravniki niso zadovoljni. Kako predvidljivo!« Glej: www.fides-si.org in www.en.wikipedia.org.wiki.Fidesz .

Dom in svet

Civilizacija, ki proizvaja barbare. Človekove pravice. R. Rizman, Delo, 10.12.2014
Sociolog Rudi Rizman, www.sl.wikipedia.org/wiki/Rudi_Rizman Univerza v Bologni, (in FF UL, B.M.) v daljšem prispevku piše, da se nekdanji optimizem glede uveljavljanja človekovih pravic vse bolj preveša v cinizem in dvom o poštenih namenih držav.
Človekove pravice umesti v zgodovinske kontekste. Leta 1848 so bile skupni projekt in dosežek levice in desnice. Levica se je zavzemala za socialno pravičnost in enakost, desnica pa politične svoboščine.
H. Arendt je (1951, v Izvorih totalitarizma) zaslutila nevarnost, ko je zapisala, da »utegne globalno in univerzalno povezana civilizacija iz svojih vrst proizvesti barbare, ti pa bodo milijone ljudi porinili v razmere, ki bodo spominjale na bedna življenja »neciviliziranih« divjakov.«
Sedanji čas »najbolje označujeta poraz (državnega) socializma in zaton socialne demokracije v korist triumfirajočega neoliberalnega kapitalizma v obeh njegovih različicah: avtoritarni in postdemokratični.« Diktatorskim in avtoritarnim režimom pa se je podaljšal rok trajanja, piše R. Rizman.
»Medtem ko se zahodne ekonomije vračajo na raven neenakosti (T. Piketty), kakršne so obstajale proti koncu 19. stol. so nekdanje socialistične države za vstop v svet političnih svoboščin plačale (pre)visoko ceno v obliki do skrajnosti povečane ekonomske negotovosti in realno obstoječe neokolonilne neodvisnosti. /…/ Človekove pravice so /…/ v skupnem paketu, katerega pošiljavec je globalni neoliberalni kapitalizem.«
C. Douzinas, Univ. v Londonu, je kljub slabim napovedim za te pravice prepričan, povzema R. Rizman, da je napočil čas, ko jih morajo »dobri ljudje« braniti pred arogantnimi vladami in materialnimi silami duha časa, ki postavljajo interese trgov in globalnih struktur tržne ekonomije pred pravice posameznikov.

Berimo, glejmo, poslušajmo!

10 najbolj prodajanih knjig novembra v slovenskih knjigarnah. Delo, 9.12.2014
Harari, Y.N.: Sapiens
Hay, L.L. : Življenje je tvoje
Flynn, G.: Ni je več
Napotnik, B.: Orodjarna
Videmšek, Rugelj, Gombač: Ultrablues
Ferguson, N.: Civilizacija
Gingras, S.: Želvje modrosti
Pavček, T.: Eh, srce ti moje ljubljeno
Štefančič, M. jr.: Kdor prej umre, bo dlje mrtev
Strayed, C. Divja

Berem… Delo, 9.12.2014
Igralec Vlado Novak bere in prebira naslednje knjige: Gosposka, mater si ozka O. Uršiča; Drevo brez imena in To noč sem jo videl D. Jančarja; Duhovno zgodovino Slovencev J. Kosa; Dnevnik cesarja Marka Avrelija M. Avrelija in biografsko delo
S Krležom iz dana u dan E. Čengića.

Priročnik proti duhovni in intelektualni lenobi. P. Rak, Delo, 9.12.2014
»Pogled na umetniška, kulturna, družbena ali splošna »civilizacijska« vprašanja je vedno zanimiv in te teme niso le za izbrance, za prepričevanje prepričanih, meni Peter Rak v uvodu ocene knjige mini esejev: Telovadci nad prepadom, ki jo je napisal Matjaž Lunaček, psihiater oz. psihoanalitik, ki je poleg medicine študiral tudi primerjalno književnost. Pozna se mu »poznavanje literature, likovne umetnosti, filozofije in zgodovine /…/ niza, tudi številne osebnosti, ki so krojile zgodovino«, najpogosteje A. Rimbauda in I. Mraka.
Vprašanja analizira psihoanalitsko, neortodoksno. Piše npr. »o klavrnem fizičnem profilu povprečnega Slovenca, ki bi v primeru bega pred neposredno nevarnostjo verjetno omagal že po 10 metrih.«
Piše tudi ironično, po metodi prostih asociacij, »veriženja misli /…/ dragocene pri spoznavanju samega sebe«. »In seveda tudi drugih, prav to pa se zdi ena največjih slovenskih pomanjkljivosti, saj nas vse preveč omejujejo rigidnost, duhovna in intelektualna lenoba ter popolna nepripravljenost videti stvari z drugačnega zornega kota.«

Zmote preživetja. Uspeh je izjema, in ne pravilo. B. Maselj, Delo, 9.12.2014
V knjigi Umetnost jasnih misli (prevod, eBesede d.o.o, Lj. 2014, v Delu izhaja v podlistku od 8.12.) je Rolf Dobelli objavil kolumne iz Frankfurter Algemeine Zeitung. Opisuje 52 tipičnih miselnih napak, ki jih nevede delamo, ko sprejemamo odločitve.
Pravi, da možgani nenehno delajo lapsuse, zato, povzema Brane Maselj, »ker smo še vedno lovci in nabiralci, kot pred 50.000 leti; v zadnjih nekaj tisoč letih pa smo ustvarili svet, ki ga ne razumemo več. Vse je bolj izpopolnjeno, a tudi kompleksno, k materialni blaginji sodijo tudi civilizacijske bolezni in miselne napake, ki so posledica neustrezne rabe intuitivnega razmišljanja.«
Nekaj najpogostejših zmot mišljenja:
Svoje znanje pogosteje samozavestno precenjujemo, redkeje podcenjujemo.
Uspehi posameznikov so vidni, neuspehi ne, zato pride do zmote preživetja, t.j. prepričani smo, da je uspeti lahko. Izstopajo redki uspešni, podjetniki, umetniki, športniki, Nobelovci. Zato moramo (svoje) neuspehe raziskati sami.
Tipična napaka je, da se na nevarnost, da kaj izgubimo, odzovemo hitreje kot na možnost, da bi kaj dobili.
Mati vseh napak je zmota potrditve, »nagnjenost k temu, da si nove informacije razlagamo v skladu z obstoječimi prepričanji. Tiste, ki se z njimi ne ujemajo, dosledno prezremo. Ne le, da potrjujemo samo tisto, kar se sklada z našimi prepričanji, ampak v glavnem samo takšne informacije iz okolja tudi sprejemamo, druge pa zavračamo.« povzema B. Maselj. Dejstva ne prenehajo obstajati, če jih ignoriramo, parafrazira avtor Huxleya.
Različica tega je slabše-bo-predno-bo-boljše, trik negotovih strokovnjakov, ekonomistov, politikov, novinarjev, ki v težavah obljubljajo izboljšanje, a ne hitro.
Avtor opozarja na zanko, da je včasih tisto, kar je videti kot vzrok, v resnici le posledica. Zakaj lepi napredujejo hitreje, npr. v poklicih, kjer se zahteva lepota?
In zakaj se v skupinah obnašamo drugače kot posamezniki. In zakaj ne smemo sodelovati v licitacijah, upati na izravnalno silo usode…
R. Dobelli piše tudi o kakovosti univerz in koristnosti šol MBA:
»Univerza Harvard slovi kot ena izmed najboljših. Veliko uspešnih ljudi je študiralo prav na H. Ali to pomeni, da je H. dobra šola? Tega ne vemo. Mogoče je šola v resnici slaba, a vpisuje le najpametnejše študente z vsega sveta. Sam sem na tak način doživel univerzo St. Gallen v Švici, ki velja za eno od najboljših 10 poslovnih šol v Evropi. Predavanja (pred 20 leti) so bila le povprečna. Kakorkoli že, veliko njenih absolventov je bilo uspešnih. Razlog za to ni znan, mogoče je kriva dobra izbira študentov, morda podnebje v ozki dolini ali celo hrana v študentski menzi.
Poslovne šole po svetu /…/ zainteresiranim rade izračunajo, za koliko % jim bo njihova diploma v povprečju zvišala plačo. /…/ Veliko jih temu nasede. Šolam nočem očitati, da poneverjajo statistike. /…/ Kasnejša razlika v dohodku ima tisoč drugih vzrokov, ki nimajo ničesar skupnega z diplomo MBA. /…/ Če razmišljate o nadaljevanju študija, poiščite kake druge vzroke, ne pa težnjo po povečanju dohodka.« (Cit po 2. nad. v Delu.)
Obširen seznam literature v knjigi je pomemben za »študenta psihologije, kognitivne antropologije, filozofije, družbenih ved«ipd. Opombe so neprevedene.
Že samo misliti razumno je naporno, kaj šele v tujem jeziku, opozarja R. Dobelli.

Priljubljeni zverinici, ki trepetata pred mišjo. Ž. Rokavec, Dnevnik, 8.12.2014
Predstavo Lutkovnega gledališča Lj. Zverjasec si je doslej ogledalo 20.000 otrok. Zdaj prihaja nadaljevanje – Zverjašček. Pravljica (risanka, avtorja J. Donaldson in A. Scheffler, prev. M. Dekleva) pripoveduje o miški, ki želi ubežati pred lačnimi zvermi, pa si izmisli groznega Zverjasca.
Gašper Malnar, igralec in animator pravi, da se v drugem delu sin izmišljenega (?) očeta, odpravi na sprehod po temačnem gozdu kljub očetovi prepovedi. Žene ga radovednost, saj želi najti strašno miš, ki je v prvem delu tako prestrašila njegovega očeta. In se z njo, čeprav ga je strah, soočiti.
»Otroci naj od Zverjaščka prevzamejo njegov pogum. Naj si upajo, če si ne upaš, ne veš.« (Op.: Kot je dejal I. Kant na začetku razsvetljenske dobe: Sapere aude!, B.M.) »Učiti se moramo na podlagi lastnih izkušenj in starši so do svojih otrok včasih preveč zaščitniški.«

Študenti, študijski programi

Ideja za varčevanje. Visokošolska utopija in realnost. J. Kontler, Salamon, Šolski razgledi, 5.12.2014
Davkoplačevalka in kolumnistka Jasna Kontler Salamon predlaga, da bi vsaj za leto dni skrajšali študijske programe. Magisterij bi naj dobili že po štirih letih enovitega študija. Druga stopnja bi naj postala enakovredna prejšnjemu magisteriju znanosti. Tako bi tudi doktorski študij pridobil večjo kakovost. Pridobil bi proračun in študenti, ki se ne bi mučili z vmesno diplomo.
Z zmanjšanim obsegom študija bi se pojavil višek profesorjev, zato je podpora univerz malo verjetna. Čeprav se načelno mnogi strinjajo, da smo pri bolonjski reformi zgrešili bistvo, »krajši in učinkovitejši študijski sistem«. Zaveda se, da je zapisano utopija.
(Op.: Spominjam se, da so v evropskih dokumentih zelo poudarjali harmonizacijo različnih sistemov/stopenj študija, kakovost malo manj, o denarju pa so molčali. Glej npr. http://www.fm-kp.si/zalozba/ISBN/978-961-266-080-2/037-050.pdf B.M.)
Realnost pa je, da sto let po ustanovitvi UL (1919) študira »večina Slovencev, starih od 20 do 24 let«, in Slovenija spada po deležu študentov v evropski vrh, povzema sporočilo Sursa ob dnevu študentov (14.11.)
(Op. »V Sloveniji študira skoraj polovica mladih, starih 20–24 let, in Slovenija se /… /po podatkih iz leta 2012 (študijsko leto 2011/12) uvršča med razvitimi državami članicami OECD med tiste z najvišjim deležem teh mladih.« Vir: http://www.stat.si/novica_prikazi.aspx?id=6643 Delež prikazuje Surs le v grafikonu 1. in na oko lahko ocenimo, da je ta »skoraj« 47%... V medijih je o tem deležu precej pretiravanja. Zanimivo je, da se ne omenja podatek iz istega vira, da je bilo leta 2013 v starostni skupini 30-34 let že 40% (povprečje EU 37%) prebivalcev s končano terciarno izobrazbo, med ženskami polovica. B.M.)
Kolumnistka piše, da menda študijsko učinkovitost ovira tudi preobsežno študentsko delo, di je, absurdno, v dolgoročno škodo študentom. Pikro dodaja, da se drugje študenti »ne ukvarjajo samo z zagotavljanjem svojih financ.« Sicer pa Zvezo evropskih študentov (ESU), ki združuje 11 milijonov študentov vse bolj upošteva Evropska komisija in jih vabi na srečanja o visokošolski politiki. Tak vpliv so pridobili z dobro organiziranimi aktivnostmi. Norveški študenti so npr. z goloto protestirali proti šolninam za svoje kolege študente izven EU. Pri nas smo pred leti ukinili možnost štipendij za študente iz območja nekdanje SFRJ, pa je bilo bolj malo pomoči od naših študentov.

Znanstveniki, intelektualci, (mladi) raziskovalci, profesorji…

Niko Toš, osemdesetletnik. V. Rus, Delo, 1.12.2014
Akademik Veljko Rus piše v jubilejnem zapisu, da je raziskovalec in predavatelj Niko Toš posvetil proučevanju slovenskega javnega mnenja (dosedanjih) 50 delovnih let. Srečen človek, s profesionalno kariero, kar pomeni » konsistentno osebno rast in kontinuiran strokovni razvoj, /…/ eden redkih, ki mu je to uspelo, ne da bi plačal prevelik moralni davek.«
Teh 50 let razdeli V. Rus na tri obdobja:
(1) Prehod iz »dogmatske socialne filozofije /…/, da ekonomska baza determinira kulturno-politično nadgradnjo.« Zaradi konflikta s Stalinom se je povečeval »vpliv zahodne empirične sociologije«, temelječe »na sistematičnem opazovanju družbenih pojavov.«
V zgodnjih 60. letih se je N. Toš začel povezovati s kolegi v Zagrebu in Beogradu, ki so polemizirali z uradnimi ideologi marksističnega dogmatizma in izvajali empirične raziskave. Od tod »slogan: sociologija je empirična veda, ali pa je ni.«
Na Inštitutu za filozofijo in sociologijo UL se je vključeval v empirične razsikave in proti koncu 60. let z merjenjem priljubljenosti vodilnih politikov (S. Kavčič, nato drugi, E. Kardelj itn.) povzročil med njimi razburjenje. Pod vprašajem je bil (prvič) »obstoj Toševega centra«. (Op.: V letih 1974 do 1980 je bil tudi direktor Centra za razvoj univerze, glej http://www.cjm.si/?q=Niko_Tos . O CRU (pribl. 1972-2005), ki ga še danes omenjajo v univerzitetnih krogih, je sicer na spletu najti le malo, več je v arhivu UL in v knjižnicah. Glej tudi B. Mihevc: Ključ je v naših rokah, UL, 2008. B.M.)
(2) Padec Berlinskega zidu, konec hladne vojne, odpiranje meja in povečana mobilnost so koristili družboslovju, ki je bilo, kot piše V. Rus, pod »političnimi omejitvami«. N. Toš se je vključil v mednarodne primerjalne raziskave (International social survey, The comparative study of electorial system, European social survey). Longitudinalnost in mednarodna primerljivost teh projektov je omogočila ugotovitev, da je Slovenija »bliže skandinavskim kot srednjeevropskim« državam.
(3) V 90. letih je informacijska (računalniška) tehnologija omogočila spletne ankete in z ureditvijo telefonskega studia so na centru izvedli 150 raziskav o političnem dogajanju. V arhivu družboslovnih podatkov so omogočili dostop in višjo stopnjo uporabe podatkov. V. Rus meni, da bodo rezultati Toševih raziskav o spremembah med 1990 in 2000 igrali pri pojasnjevanju slovenske preteklosti podobno vlogo kot Slava vojvodine Kranjske.
V vseh treh obdobjih je N. Toš »vzdrževal številne strokovne, poslovne in politične stike«. V prvem je povezoval kolege na FSPN/FDV UL s tistimi v Zagrebu in Beogradu. »V času tranzicije mu je uspelo ohraniti stike z nekdanjo politično elito in hkrati navezati kontakte z novo.« Izgubo stikov v nekdanji SFRJ je nadomestil s povezavami s srednjeevropskimi institucijami z nemškega jezikovnega območja.
V. Rus piše, da je bil N. Toš »direktor z najbolj mavričnimi omrežji«, eden redkih družboslovcev, ki mu je »uspelo uveljaviti in ohraniti zavidanja vredno strokovno in poslovno karierno pot.«

Zavedamo se težavnosti razmer. Odmev. T. Vuga, ARRS, Delo, 4.12.2014
Predstavnica agencije ARRS Tina Vuga se odziva na pismo 47 mladih raziskovalcev (Najboljši naj se vzpenjajo po znanstveni piramidi, Delo, 20.11.2014). http://www.delo.si/znanje/znanost/poziv-mladih-znanstvenikov.html
Na agenciji se zavedajo »prekernosti njihovih zaposlitev in odvisnosti nadaljevanja raziskovalnega dela od uspešnosti na razpisih« domačih in mednarodnih projektov in da bo za odličnost v znanosti treba zagotoviti stabilne pogoje.
To je narekovalo (že pred pismom sprejete, B.M.) odločitve, da bo delež podoktorskih projektov 10%, projektov mladih doktorjev 40% in mladih mentorjev 25% (realizirano 29%). Podpisniki pisma sami ugotavljajo, da si ti ukrepi (in še eden ministrstva MIZŠ) nekaj mladih raziskovalcev odvrnili od odhoda.
Predloge za spremembe deležev bo proučila posebna skupina, ki oblikuje spremembe sistema in evalvacije izbora ARRS.

Ni dovolj samo zamenjava direktorja ARRS. A. Iglič, Odprta stran, Objektiv, Dnevnik, 6.12.2014
Agenciji za raziskovalno dejavnost (ARRS) je uspelo še pod v.d. prejšnjega direktorja (F. Demšarja) razdeliti dodatna sredstva »menda najodličnejšim« programskim skupinam, piše Aleš Iglič (UL).
Pri izbiri niso bili udeleženi tuji recenzenti, ni bilo preverjanja konfliktov interesov. V nekaterih skupinah so dodatno zaposleni uradniki ARRS, kar je razvidno iz baze www.sicris.izum.si .
Primerjava dveh skupin pokaže, da je imela A 10-krat več citatov v WoS in Scopius ter nekajkrat večji H-index, a je povečanje dobila skupina B, ki je glede tega slabša, a je bila ocenjena kot »izredno uspešna«. Pri ocenjevanju so (uradniki ARRS) upoštevali predvsem sredstva, ki jih skupina pridobi izven agencije, tudi tisti denar, ki se preliva iz projektov univerz in inštitutov v gospodarstvo in nazaj.
Za povrh ne obstaja nadzor nad razpisi ARRS, kar se A. Igliču »zdi v nasprotju z zakonodajo in priporočili EU« in kliče k razveljavitvi tega razpisa. In tudi razpisa za mlade raziskovalce, saj so znanstveni sveti vloge prosilcev brez soglasja premeščali na področja, kjer niso kandidirali.
Pravilniki ARRS, vodenje njenih razpisov potrebuje reformo in poenostavitev postopkov s katerimi obremenjuje znanstvenike. Prekiniti je treba »naveze med zaposlenimi v ARRS in nekaterimi v znanstveni sferi«.

Marko Bajec, profesor računalništva, mentor leta 2014. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 5.12.2014
Med 64 nominiranimi mentorji se je Društvo mladih raziskovalcev Slovenije http://www.dmrs.eu letos odločilo, da je bil v 2014 najboljši Marko Bajec (FRI UL).
V pogovoru pravi, da mladih raziskovalcev ne vidi kot svojo delovno silo v laboratoriju. To, »da jim pustim delati, kar jih veseli, cenijo celo bolj kot mentorsko pomoč, za katero imam, resnici na ljubo vedno manj časa. Po drugi strani pa mladih raziskovalcev ni mogoče pustiti čisto pri miru, saj so vendar del raziskovalnega laboratorija. Potrudim se za to, da čutijo pripadnost skupini in da prispevajo k skupnemu uspehu. Čudno bi bilo /…/ če bi bil /…/ vodja laboratorija med študijskimi počitnicami tri mesece tu, mladi raziskovalci pa na morju. Če je treba, smo vsi tukaj.«
(Kakšnega MR želite?)
»Takšnega, ki bo imel raziskovalno žilico, ideje in voljo, da najde rešitve.« Če ima najvišje ocene je verjetnost, da je prav izbral večja. »Ni pa to nujno. Zanimajo me tudi mladi, ki imajo dobre ideje in bi se želeli obogateti z dodatnim znanjem, ki bi jim pomagalo, da prodrejo na trg. Ti nimajo nujno tako visokega povprečja, ker jim že med študijem misli uhajajo na posel.

Dr. Alojz Ihan, zdravnik. Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 3.12.2014
O nasprotnikih cepljenja (otrok) in načinu njihovega in racionalnega argumentiranja piše Alojz Ihan.
»Racionalna družba, ki je ustanovila univerze in bolnišnice in inštitute, se preprosto ne more pogovarjati v nerazumljivem jeziku, uvoženem od marginalnih, zahodnjaških skupin, ki zganjajo družbeno paranojo glede vsega – hrane, cepiv, zdravil, vesoljcev.
Tega diskurza racionalna družba preprosto ne more vzeti v razpravo«, to je kot če bi zahteval , da imajo avioni rezervni motor ali še bolje dva. »Če želim doseči kaj takega, se moram biti sposoben s svojimi argumenti vključiti v diskurz, ki ga imajo tehnične univerze,« (- pri nas fakultete, B.M.)»ali pa me nihče ne bo jemal resno.«
»Če so cepiva ob vseh dokumentih in organiziranih študijah, ki ugotavljajo nasprotno, še vedno nevarna, so enako nevarna tudi vsa zdravila in vsi medicinski postopki in operacije – zminirajmo torej bolnišnice in zdravstvene ustanove in se prepustimo padarjem!«

Javni sektor, socialni dialog, sindikati …

Kompromis za (začasen) socialni mir. I. Drnovšek, Dnevnik, 3.12.2014
Parafirani dogovor vlade in sindikatov o varčevanju v javnem sektorju komentira Igor Drnovšek, novinar Dnevnika.
Dogovor, »ki ga mora potrditi še vse bolj nezadovoljno članstvo sindikatov, je /…/ odlog nujne celovite prenove javnega sektorja. Državni proračun, ki mora za plače javnih uslužbencev prispevati kar polovico celotnih prihodkov, ne more biti vzdržen, prav tako pa ne more biti učinkovit tog in nestimulativen plačni sistem, ki se vse bolj bliža popolni uravnilovki.«
Za ohranitev socialne države je potrebna »gospodarska rast in povečanje davčnih prihodkov. Tega pa seveda javni sektor ne bi smel ovirati, pač pa bi moral kot servis državljanov in gospodarstva postati učinkovitejši. Prvi korak v tej smeri bi lahko naredili s prenovo sedanjega plačnega sistema. Ta s svojo rigidnostjo in avtomatizmi ter pomanjkanjem odgovornosti predstojnikov preprečuje, da bi zlasti v državni in lokalni upravi, agencijah in skladih ločili zrnje od plev in nagrajevali sposobne ter izkoreninili vse preveč prisotno birokratsko miselnost.«
Vlada je s tem dogovorom s sindikati odprla fronto z gospodarstvom, saj se je GZS zaradi njega umaknila iz pogajanj o socialnem sporazumu.

Nova pot: argument moči. M. Belovič, Delo, 4.12.2014
Novinar Dela Mario Belovič, ki je spremljal nedavna pogajanja o plačah v javnem sektorju v komentarju ugotavlja, da so »stari sindikalni obrazi /…/ novim političnim obrazom dali lekcijo iz realpolitike.« V socialnem dialogu so se v zadnjih letih pokazali za »bolj trdožive od posameznih vlad.« V času krize so postali soodločevalci ekonomske in socialne politike.
Njihova moč je pristrižena s »spremembami referendumske zakonodaje, še vedno pa se v vsej sili lahko manifestira na uličnih protestih in stavkah.« To moč »so tudi že kdaj zlorabili«, npr. pri nasprotovanju pokojninski reformi, »ki je državo pahnilo v še globljo krizo«.
Kljub temu so opravili svojo družbeno funkcijo sicer redkih branikov proti interesom multinacionalk.
Komentator opozarja na ideološko praznino ekonomsko-socialne politike najmočnejše stranke, zato bo »razvojno politiko države /…/ namesto moči argumentov, narekoval argument moči med družbenimi akterji.«
»Sindikati smo bili preveč kooperativni«. Branimir Štrukelj, sindikalist. Intervju. K. Košak, Mladina, 5.12.2014
Generalni tajnik Sindikata vzgoje, izobraževanja in znanosti (Sviz) in predsednik Konfederacije sindikatov javnega sektorja (KSJS) predlaga razpravo o smiselnosti socialnega partnerstva in delovanja sindikatov. Klemen Košak, ki se je pogovarjal, (se) sprašuje: »Je čas za razredni boj?«
Branimir Štrukelj ob naslovih v tisku po pogajanjih z vlado pravi, da se za diskreditacijo sindikatov v zadnjih tednih skriva pritisk interesov, povezanih s privatizacijo in neoliberalna histerija varčevanja.
»Demonizacija javnega sektorja je vrh dosegla z izjavo J. Janše leta 2012 /…/, da univerzitetni profesorji delajo samo 6 ur na teden. » Tudi GZS je med tistimi, ki prepričujejo ljudi, da je javni sektor »parazitski« in skušajo odvrniti pogled od iskanja vzrokov za stanje. Med 2004 in 2008 ni GZS nikoli opozorila, da je treba biti previden pri zadolževanju, pač pa pozivala k zniževanju stroškov dela in zniževanja obremenitev kapitala.
(Plače sindikalistov?)
»Mi smo plačani iz zasebnih sredstev«, ki jih zberejo člani-ce »prostovoljno s članarino. /…/ Dobim 2.200 evrov neto na mesec, kar je zelo dobra plača za sicer trdo in zahtevno delo.
(Zakaj je vlada popustila?)
»Napoved protesta pred vlado je imela izjemen vpliv na pogajanja, /…/ bi bila izrazita nezaupnica vladi.«
(Kam sindikati?)
»V času krize smo zašli v sindikalni ekonomizem, v zastopanje /…/ interesov glede plač posameznih skupin /…/ zdravnikov, carinikov, kogarkoli. Slepi pa so za celotno sliko, torej, da se praktično razpušča socialna država in da se kriza rešuje na račun zniževanja plač vseh delavcev /…/ namesto tega smo se šli neko neproduktivno socialno partnerstvo, ki je v času krize postalo vprašljivo. /…/ ali je smiselno /…/ v času, ko se moramo odpovedati socialni državi in se plače znižujejo /…/. Je bolje, da gremo v konflikt in rečemo, da ne odstopamo in da se bomo borili za vsako ped socialne države? Smo na odločilni točki v slovenskem sindikalizmu. /…/
»Ustaviti je treba proces sindikalne fragmentacije in odpreti resno razpravo o združevanju, povezovanju sindikatov«, v zasebnem in javnem sektorju.
(Mladi, prekarni delavci?)
»Poznam kritično stališče mladih, ki v sindikatih ne vidijo orodja, s katerim bi lahko izboljševali položaj. Če mladi ne vstopajo v sindikate, pomeni, da bomo hitro v težavah.«
Nekoliko je upravičen »očitek, da se borimo zgolj za delavce v rednih delovnih razmerjih, kar pomeni, da poglabljamo razlike. /…/ Cilj je, da prekarnosti ne bi imeli.«
Od 2003 do 2013 se je delež delavcev v sindikatih (sindikaliziranost) prepolovil, s 44% na 22%. Ob tem Miroslav Stanojević (FDV UL) opozarja, pravi B. Štrukelj, »da sedanja pot vodi v popoln razpust moči in vpliva sindikatov v naši državi.« Prevladujoča strategija sindikatov je zdaj ekonomistična (za plače), druga, socialno partnerstvo (z ekonomsko-socialnim svetom), tretja pa razredna, konfliktna.
Nastati mora skupna fronta, pravi B. Štrukelj, tako kot leta 2005 ob nasprotovanju enotne davčne stopnje in leta 2012 ko so bile na Kongresnem trgu demonstracije za ohranitev socialne države. (Glej http://nsdlu.si/?sec=76 in arhiv Novic ter Pogledov na ter spletni strani. B.M.)
Politika in sindikati bi morali državo iztrgati nazaj iz rok kapitala, Bruslja, in jo postaviti v njeno primarno funkcijo.
Pri Zujfu smo preveč popustili, pravi B. Štrukelj, čeprav smo dosegli, da se normativi v šolstvu niso znižali, plače pa za 7% in ne za 15%. »Cilj« (Janševe vlade, B.M.) »je bil, da se v javnem šolstvu znižajo plače in poslabšajo delovne razmere, kar bi na koncu vodilo v prednost zasebnih šol pred javnimi in v povečanje neenakosti. /…/ naš sindikat se čuti kot prvi stražar, ki skrbi, da se v Sloveniji ohranja model javnega šolstva.«
Sviz je prevedel knjižico »Finska v vrhu znanja 2030«, kjer je med temeljnimi nalogami osnovnih šol navedena krepitev socialne države. http://www.sviz.si/Brosure/media/Finska_v_vrhu_znanja.pdf
»Če pri nas rečeš kaj takega, /…/ obveljaš za radikalca. Rečeš nekaj resnega o neoliberalizmu« ali da imamo »nominalno levico, in je dovolj. Stvari so izrazito napačno postavljene in žal v teh podalpskih dolinah veter premalokrat pihne skozi.«
Žeja ob vodovodu v zasebnih rokah. M. Štamcar, Nedeljski, 3.12.2014
Sociolog Primož Kraševec (FF UL) opozarja na škodljivost privatizacije, zlasti v javni infrastrukturi in na kampanjo proti sindikatom.
»Pri vodovodih, mestnem prometu in železnicah so se privatizacije praviloma izkazale kot neuspešne.« V V. Britaniji zdaj poskuša vlada odkupiti železnice nazaj, po veliko višji ceni. »Zasebni lastniki infrastrukture ne vzdržujejo, ker bi to zmanjševalo dobičke.«
(Visoke plače sindikalistov?)
V tujini gredo »kampanje za privatizacijo vštric z diskreditacijo sindikatov. /…/ v katerih se poskuša prikazati sindikate in tudi državo kot družbene parazite. Tisti, ki si prek članarin in davkov prisvajajo tuj denar. V ozadje se poskuša potisniti sistemsko jemanje presežka denarja (profita), ki je povsem običajno za delovanje kapitalizma. V naslednjih dneh lahko pričakujemo tudi ideološko ofenzivo proti davkov in proti socialni redistribuciji. Smoter kampanje je, da bi se pokazalo, kako so delavci in lastniki v istem čolnu proti izkoriščevalskim manipulativnim sindikatom in proti državi, predvsem v njeni socialni razsežnosti.«

V svetu notoričnih resnic. G. Repovž, Mladina, 5.12.2014
V uvodniku (še vedno mladega…) tednika Gregor Repovž komentira dogovor vlade s sindikati in kritizira izjave gospodarstvenikov.
Meni, da je vlada dosegla, da se je varčevanje preneslo iz plač v pokojninsko premijo in ni rinila z glavo skozi zid.
S. Hribar Milić (GZS) je zaradi dogovora začel poniževati vlado in hujskati proti njej in sindikatom. Avgusta 2013 so predstavniki šestih gospodarskih združenj izjavili, da se gospodarstvo duši pod davki, debelo državo in javnim sektorjem, »potrebuje kisik«. Okrepiti trg z znižanjem davkov, varčevanjem v javnem sektorju, sprostitvijo kolektivnih pogodb, slabe terjatve naj prevzame proračun.
S. Hribar Milič zdaj spet pozablja, da so se v 20 letih delodajalski prispevki za pokojnine in invalide znižali za 42%, da je država razbremenila podjetja davka na dobiček, da jim je dala enormne subvencije (ne le kmetom), nepovratna sredstva in olajšave, tudi bankam, da se tudi podjetjem odpisujejo dolgovi.
zaposleni razumejo težave gospodarstva. Brez stavk so pristajali na zmanjševanje plač, tudi v javnem sektorju. Kdo tu ne sodeluje?
G. Repovž predlaga, da GZS proda svojo bahaško zgradbo v Ljubljani, kupi cenejše prostore in razliko nameni za pomoč podjetjem.
(Op.: Blizu GZS je tudi podobna stavba enega od ministrstev, nedaleč par fakultet… B.M.)
Javni sektor kot proračunska postavka. Rešitev ni v »malih oglasih«.
M. Vintar, Objektiv, Dnevnik, 6.12.2014
Reforme javnega sektorja bodo glavni preizkusni kamen uspešnosti te vlade, bolj kot ukvarjanje z gospodarstvom, piše Mirko Vintar (FU UL).
Znaki krize upravljanja so: slabo črpanje sredstev EU, padanje indeksa konkurenčnosti, razvitosti informacijske družbe, črne gradnje, zbirokratiziran sistem upravljanja javnih zavodov, odsotnost razvojne politike na vseh področjih. Tudi v visokem šolstvu, kjer se nam je zgodila »hipertrofija visokih šol, fakultet in programov, zgrešena bolonjska reforma, zlasti na področju družboslovja, nesorazmerno veliko število administrativno/ strokovnega osebja na univerzah in množica fiktivno vpisanih študentov.« Sistem, ki smo ga vzpostavili od sredine 90. let je »ob odsotnosti šolnin finančno nevzdržen«, kar pa noben minister ne upa povedati. »Še manj začeti kakšno resno reformo visokega šolstva, ki bi edina lahko preprečila njegovo počasno propadanje.«
Vse to vodi v padanje kakovosti javnih storitev. »Zaradi slabo postavljenega sistema upravljanja lahko vsak poskus racionalizacije sistema blokira ali politika preko nadzornih organov ali pa sindikati.«
M. Vintar piše tudi o menjavah na vrhu generalštaba, direktorjev policije, Sove, direktoratov ipd. »Ta kadrovski vrtiljak, ki z vsako menjavo vlade obglavi celoten vrh uprave, je eden glavnih vzrokov za njeno katastrofalno delovanje.
Potrebne bodo, piše, (1.) »korenite sistemske spremembe in reforme« v javnem sektorju« in (2.) »dokončen obračun s plenilskimi političnimi praksami« vlad, delitvami na »naše« in »vaše« - teh se »je treba znebiti, četudi so nepogrešljivi strokovnjaki«.
Ne bo dovolj kozmetično krpanje po metodi majhnih korakov, kar napoveduje premier in ministri. Namesto strukturnih reform vlade od 2008 uprizarjajo isti scenarij. Nova vlada se zaleti v javne finance, stroške javnega sektorja in ožje javne uprave in pripravi seznam krčenja. »Sledijo mučna pogajanja s sindikati, vsaka stran malo popusti, sledi gnil kompromis, finančna vreča pa se lahko zaveže.« In problem javnega sektorja se spet odloži. Vlade se s tem sektorjem ukvarjajo le z računovodsko logiko, kot piše mag. Tršan v Delu 18.11.2014. M. Vintar meni, da so sindikati odlično uporabili adute, »izplen vlade je bil zanemarljiv in /…/ predstavniki gospodarstva so bili upravičeno nezadovoljni.«
Slovenija je edina država, kjer se v krizi, ob zmanjšanju BDP za 8%, masa plač v javnem sektorju ni zmanjšala. K temu je največ prispevala »sporna plačna reforma«. V prvih letih krize so se nekaterim, posebej zdravnikom, povečale za 20-30% in v imenu odprave plačnih nesorazmerij, so se le-ta »še povečala, predvsem po zaslugi moči nekaterih sindikatov. /…/ imamo sramotno slabo plačane poklice, /…/ izstopajo medicinske sestre, policisti, vojaki in še kdo. Tega ni mogoče trditi kar /…/ za ves javni sektor.«
Slovenija ima edina v OECD plače v javnem sektorju za 25% višje kot v gospodarstvu. »Sindikati to argumentirajo z bistveno višjo izobrazbeno strukturo javnega sektorja, kar formalno drži. Toda, če bi vlada« naredila »analizo po ministrstvih, bi ugotovila, da na številnih delovnih mestih izobrazbena struktura zaposlenih močno presega dejansko zahtevnost delovnih mest. Tudi zato, ker so v zadnjih 10, 15-tih letih številni javni uslužbenci izkoristili možnosti nadaljnjega študija (v zadnjih letih v glavnem brezplačnega, v dobrih časih pa ob izdatni pomoči delodajalcev) v pričakovanju napredovanja na zahtevnejša delovna mesta.«
Kako izvesti reformo? »Po 6 letih lomastenja po javnem sektorju ne samo sindikati in delodajalci, ampak celotna slovenska javnost upravičeno pričakuje od vlade kaj bolj domišljenega kot zgolj povečevanje davkov gospodarstvu in zgolj linearno rezanje stroškov v javni upravi /…/.«
Največje rezerve so v »slabo organiziranih poslovnih procesih na večini ministrstev in javnih zavodov, v nezadostni uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije in e-poslovanja, kar močno vpliva na kakovost /…/ in stroške /…/. Priča smo poplavi institucij, državnih uradov, organov v sestavi, agencij, občin, mreži bolnišnic, šol, kar vse povečuje materialne stroške.« Ni »kazalnikov za spremljanje uspešnosti dejavnosti ter financiranja in nagrajevanja po rezultatih.«
Reforme so nujne, z odlašanjem bodo bolj boleče, »in to bi morali uvideti tudi sindikati ter prevzeti svoj del odgovornosti.« K javnem sektorju je treba pristopiti sistemsko/funkcionalno, ne zgolj stroškovno.
Osnutek Strategije razvoja javne uprave v RS 2014-2020 ne obeta veliko. Najnujnejše spremembe (organiziranosti, upravljanja javnih zadev, zavodov, uprave, delovnopravnih razmerij itd.) so »horizontalne« in zadevajo vse resorje. Za takim projektom mora zato stati predsednik vlade. Drugi del morajo pripraviti ministri po področjih, o čemer je (M. Vintar) pisal v Objektivu 9.11.2013.

Delo, zaposlitev, inovacije, pokojnine

Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex. Nepreslišano. (TFL Glasnik) Dnevnik, 3.12.2014
»Toliko odličnih dijakov ter odločno podkovanih in mednarodno uveljavljenih študentov, kot jih imamo v Sloveniji, verjetno težko srečamo. Tudi sicer je šolstvo na visoki ravni, znanja je dovolj. To seveda tudi stane, to je naša investicija. Ko pa vsa ta mladina šolanje konča, ne vemo več, kaj bi z njo. Tu bi moralo nastopiti podjetništvo. Vse bi morali vzgajati v tem duhu, da smo sami odgovorni za svojo prihodnost, da si upamo, da je kreativnost tisto pravo in da je podjetništvo edino, ki nam lahko zagotovi prihodnost.
Tega pa ni. /…/ Celo nasprotno. Ko slišim, kako bo v prihodnjem obdobju zagotovljeno toliko delovnih mest /…/ se mi dvigne tlak. Kdo jih bo zagotovil? Politika? /…/ le podjetja.«

Domovini je treba pomagati, sicer nas bo vzel vrag. C. Brajer, Nedeljski, 3.12.2014
Z letečo cigaro so se z Marsa pripeljali Miš, Maš in Šaš, poroča v knjigi Drejček in trije Marsovčki psiholog Vid Pečjak, (upokojeni profesor FF UL) . Nedavno se je Drejček z inovativnim avtomobilom na električni pogon pripeljal do Dubrovnika, s povprečno hitrostjo 66 km. Za 14 evrov.
Andrej Pečjak ima laboratorij v (gorenjski) Češnjici, kjer sta z ženo obnovila kmetijo. Najraje se ukvarja z lednim plezanjem. Otroška leta pa je preživljal v Ljubljani in pod Storžičem. Bil je modelar, sestavljal je avtomobilčke, tudi moped, kasneje je za varčen avto dobil tudi Prešernovo nagrado za študente, z električnim Espaceom je podiral rekorde, naredil fotovoltaično elektrarno in leta 2010 v tujini izdeloval prototipe električnih vozil.
»Oče je zunaj veliko predaval, navduševal me je, naj grem ven. Pa sem ena taka domača žival. Domovini je treba pomagati, sicer nas bo vzel vrag. Idej in inovacij imamo več kot Judje. Toda oni so enotni in imajo kapital. Pa ogroženi se čutijo, vsi zelo ogroženi narodi so uspešni, zdaj čakam na razcvet Kurdistana.«
(Naša zgodovina, grožnja?)
»Je, ne dovolj velika. Razen v primeru Hitlerja – takrat smo znali in zmogli narediti čudež.«

Vsako delo šteje – kakor za koga. Študentsko delo. T. Gračanin, Dnevnik, 3.12.2014
Izjavo predsednika vlade, da je dogovor o spremembah študentskega dela medgeneracijski dosežek, komentira Tomi Gračanin, novinar Dnevnika (Op. B.M.: Konec 80. let urednik Tribune glej http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-02EDD58E/54df44d8-f2d2-4f09-9270-0af3402b7b11/PDF .)
»Res lep dosežek, le da ga bo plačevala samo ena generacija. Študenti, ki delajo, se bodo odrekli dela svojega zaslužka«, da se bo v pokojninsko blagajno nateklo 60 milijonov. V zameni se jim bo delo štelo v pokojninsko dobo, a bi študent »v treh letih neprekinjenega (!) dela nabral le eno leto delovne dobe«, kar bo glede na odmikanje upokojitvene starosti brezpredmetno.
Ministrica pa je dodala slogan »vsako delo šteje« in da gre za »zasledovanje načel medgeneracijske solidarnosti in socialne države«, jo navaja T. Gračanin, in nadaljuje:
»Vsi vemo, kako je s tem. Fiktivno vpisani študenti v zgodnjih srednjih letih z napotnicami hodijo delat v službe z vsemi znamenji delovnega razmerja, skopuški delodajalci pa se na tak način izogibajo plačilu prispevkov. Ker teh anomalij vsakokratna oblast nekako ne zna izkoreniniti, bodo zdaj vsepovprek udarili po žepih. In fiktivnim študentom se ne bo več splačalo, »poštenim« študentom (in dijakom!) pa bo povrnjeno, ko se bodo upokojevali..«
Naši zakonodajalci vidijo problem prekarnih zaposlitev le kot konflikt dela in kapitala.«A je zagata precej širša, saj ni bistvene razlike med tovrstnimi izkoriščevalskimi praksami v zasebnih ali državnih podjetjih, javnih zavodih ali celo javni upravi.«
Gre za (potencialni) konflikt med tistimi ki delajo in med generacijami, najbrž hoče povedati T. Gračanin. Še »mehko odpuščanje« pomeni, da bodo »stari« sedeli v svojih službah do upokojitve, za njimi pa novih zaposlitev za nedoločen čas preprosto ne bo.
»To je netivo za medgeneracijski konflikt. Generacija, ki je v pokoju ali pač odšteva leta, ki ji do tega še manjkajo, prostodušno pričakuje, da ji bo pokojnine plačevala generacija, ki lahko o zaposlitvah za nedoločen čas in vse življenje samo sanja. Torej ji bodo vzeli drugje. Tudi od študentskih napotnic.«
Navaja primer za tovrstno »solidarnost«. Ob napovedi nepremičninskega davka so starejši lastniki stanovanj (»kupljeno za drobiž po Jazbinškovem zakonu«) in s sivo ekonomijo in na črno zgrajenih hiš protestirali, ker bi morali plačati 30-40 evrov davka. »Ko je treba študentu, ki dela, vsak mesec pobrati z žepa enak znesek za njihove penzije, pa je v redu?«

Uporabniki interneta, novinarji, uredniki…

Na twiterju so povedali. Nedeljski, 3.12.2014
Nataša Pirc Musar: »Na najbolj krut način je prišel spet čas, da spregovorimo o odgovornosti medijev. Smrt ravnatelja me je pretresla.«
FK.:« Ob tem – kadar je nabijanje Kučana, Janše, Golobiča in drugih znanih osebnosti krivično, je to OK? So oni le figure iz računalniške igrice brez čustev in družine?«
Žiga Turk: » Konstruktivno bi bilo (čez nekaj dni) razmisliti o medijskih umorih in medijskem ubijanju vobče. In o kulturi v medijih nasploh.«

Čas za molk in razmislek. Pasti na spletu. S. Merljak, Delo, 2.12.2014
»Otroci in mladostniki so tudi pri nas posvojili internet; veliko bolj, kot si odrasli to lahko predstavljamo. /…/ Mladi sicer poznajo pravila za varno uporabo interneta, a očitno ne razumejo, zakaj so nujna. /…/»Prav vsak bi moral vedeti, da na internetu ne kaže natipkati ali objaviti nečesa, česar ne bi razglasil v živo. /…/ Na spletu zapisane in objavljene besede tam ostajajo za vedno.«
Sonja Merljak, publicistka in novinarka Dela piše, da je v zadnjih letih v svetu odmevalo več samomorov (- nedavno pri nas primer mariborskega ravnatelja, B.M.) , tudi mladih, zaradi spletnega nadlegovanja. Drugače se je s ploho žaljivk na družabnih omrežjih spopadla profesorica v Cambridgeu Mary Beard. »Mladeniču, ki je na twiterju napisal«, da je u.s.k. in še nekaj o njeni v., je pozneje napisala priporočilo za službo. »Nisem želela, da bi ga ta nepremišljeni tvit stal prihodnosti«, je pojasnila.
S. Merljak piše o prizadevanju Centra za varnejši internet www.Safe.si, da bi šolarje, učitelje in tudi starše ozavestili o spletnih pasteh tudi s knjižico napotkov.
Opozarja tudi na odgovornost novinarjev in urednikov, ki včasih bolj upoštevajo, kaj je privlačno in ne koliko škode lahko povzročijo. To je »posledica pogojev in načinov dela v medijih, pritiskov in tudi pomanjkljive usposobljenosti za novinarsko in uredniško delo. /…/ Novinarji lahko nehote pomagamo diskreditirati posameznika«, npr. z objavo fotografije na naslovnici. » Vsakič znova se moramo vprašati, »kdaj naše delo upravičuje interes javnosti in kdaj z njim tešimo zgolj njeno radovednost.«
Redki so primeri, ko bi mediji »na koncu priznali, da so stvari drugačne, kot so jih prikazovali. Kolikokrat smo to zmožni priznati sami zase – kot bralci, gledalci, razpravljavci?«

Dom in svet

Malo podivjani, a vseeno »po regelcih«. D. Valenčič, Dnevnik, 6.12.2014
Slovaški arheolog Rene Masaryk je med doktorskim študijem obiskal prijatelja na izmenjavi v Ljubljani. Všeč mu je bilo in se je pridružil slovenskim arheologom, ki so imeli veliko dela na avtocestah. Zdaj je tu že 12 let. Sodeloval je pri številnih projektih; prvič na prostoru znamenitega Šumija. Nimamo Pompejev, a je bilo tu in v Nuk II videti res veliko.
O Slovencih pravi, da se pri nas pozna vpliv Balkana, ki pa se tepe z avstrijskostvo. »Na trenutku ste kar podivjani, prepuščeni, po drugi strani pa imate izrazito željo po redu, da gre vse po regelcih.« Tudi športa se lotevajo drugače kot Slovaki:«Vi greste najprej v plezalno šolo, mi pa pravimo: Plezaj!«

Naši miti. Glosa. T. Zgaga, Dnevnik, 6.12.2014
Trije resničnostni šoli na naših komercialnih televizijah (Kmetija nov začetek, Gostilna išče šefa, Slovenija ima talent) utelešajo tri arhetipe klenega Slovenca, meni T. Zgaga (- najbrž psevdonim kolumnista, B.M.).
Na prvem mestu je kmečkost, na drugem gostilna, nato iskanje talentov, »klasična slovenska predstava, da smo nekaj več. Da se v nas skriva veliko več kot nam kažejo politika, gospodarstvo, kultura in ocene zunanjega sveta.« nekdaj so bili drugi Balkanci, mi pa že skoraj Švicarji. Večvrednostni kompleks smo uspešno gradili in sesuli, ko smo ugotovili, da smo bolj balkanski od Balkana, bolj pokvarjeni od južnjakov, bolj leni od jugosov. Iskanje talentov nam vrača ponos, da so med nas izjemni posamezniki, ki si upajo. Tako tudi politiki (pred volitvami) poskušajo dajo občutek, da so (od)rešitelji, ki jih (po volitvah) vržemo na cesto in iščemo nove superheroje. »S talentom zapeti nam najljubše komade.«

Posameznik lahko spremeni veliko. P. Kapitanovič, Delo, 2.12.2014
Že 10 let je Zala Primc dejavna v družbenih gibanjih, od Amnesty Internationala, časopisa Tribuna, Delavsko –pankerske univerze, pri študentski organizaciji, sodeluje z Inštitutom Ekvilib, pri Greenpeace. Prejšnji teden je organizirala shod v podporo državi Palestina.
(Njena diplomska: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_primc-zala.pdf B.M.)
(Aktivizem…)
»Aktivist je posameznik, ki posveča prosti čas delovanju v javnem prostoru za javni interes. V idealnem primeru je to tudi njegov vir prihodkov, če se denimo zaposli pri nevladni organizaciji. Izhaja iz svojih vrednot, želi si pravičnejši svet in je za to pripravljen tudi javno delovati. Treba je razumeti, da so aktivisti tudi Janševi podporniki, ki protestirajo pred vrhovnim sodiščem.«
»Nevladne organizacije delujejo bolj znotraj sistema in ga skušajo spreminjati z lobiranjem in velikimi kampanjami. /…/ Čim več aktivizma na čim več načinov bo vodilo v večje spremembe v smeri bolj demokratične družbe.«
( … v Ljubljani?)
Glede na velikost mesta je tu pestro, pravi Z. Primc, aktivisti so »razpeti med različnimi temami /…/ sociološko gledano je aktivistov 10% ljudi v neki družbi«, področij pa je toliko kot v New Yorku. Skupine se tu »prepletajo in imajo podobne vrednote: enakopravnost, pravičnost, solidarnost.«
Nekateri cinično pravijo: »Saj je dobro, da se borite za Palestino, ampak kaj pa lačni slovenski otroci?« Ti ne razumejo, pravi Z. Primc, da večja aktivnost pri eni temi, ne pomeni ignorance do drugih in ga »imajo aktivisti ravno tako kot pasivni ciniki omejeno količino časa.«
(Vpliv posameznika…)
Za Mariborom se tudi v Ljubljani na zborih četrti začenjajo pogovarjajo o problemih, npr. o otroškem igrišču, prevzamejo pobudo in na koncu prispevajo k izboljšavi okolja.
(… na sistem?)
»Živimo v sistemu, kjer je nagrajena tekmovalnost, individualnost, zato se ljudje temu prilagodijo /…/ Neoliberalni kapitalistični sistem temelji na ekonomskem izkoriščanju večine. Njegovi podsistemi ne delujejo v javnem interesu. In mi smo tiho, pustimo, da se življenjski standard niža. Rjoveti bi morali od jeze /…/, ker je nekdo ugrabil skupno dobro, torej naš denar /…/. Vprašajmo se, s čim si nekdo zasluži milijon evrov na računu. /…/ Vsako delo je težko, nekdo ima večjo odgovornost kot drugi, a to ne opraviči takšnih razlik v dohodkih.«

Berimo, glejmo, poslušajmo!

Kako je prezrta napitnica postala narodni simbol. M. Hanc, Delo, 2.12.2014
V Prešernovi hiši v Kranju je razstava Zdravljica 1844, kjer si lahko ogledamo več verzij znane pesmi. http://www.napovednik.com/index.php?id=313456&sb=436042
Vsaka generacija jo bere po svoje. Prevedena je v 28 jezikov. O njej je Boris Paternu zapisal, da je navidez preprosta in domača, a je umetniška mojstrovina.
Navdihnil jo je članek Vipavca Matija Vertovca Vinske trte hvala, France Prešeren (3.12.1800 - 8.2.1849) pa je prvo verzijo napisal okrog Martinovega leta 1844. V (Bleiweisovih) Kmetijskih in rokodelskih novicah ni bila objavljena, ker je cenzura črtala 3. kitico: (Op. B.M. Ta kitica se v rokopisni verziji v bohoričici iz l. 1844, ki je na fotografiji v Delu in jo v nadaljevanju povzemamo, glasi:)
V sovrashnike z oblakov
rodu naj nash'ga treshi grom!
Prost /…/ naj bo Slovenzev dom;
naj sdrobe njih roke,
verige vse, ki jim teshe.
V Poezijah (1847) je ni, ker je cenzor F. Miklošič črtal še 4. kitico:
Edinost, srezha, sprava,
k nam naj nazaj se vrnejo! /…/
de oblast spet in zhast /…/
ko b'le ste, boste nasha last!
(5. kitica ima v tej, v Delu preslikani verziji nekoliko daljši drugi del:)
Bog shivi vas Slovenke /…/
nashe je krvi dekle.
Ko do sdej, sanaprej
slovite drage vekomej!
Ljubezni sladke spone
naj veshejo vas na nash rod,
v njim sklepajte sakone.
De nikdar vezh naprej od tod
koker sinov zarod nov
ne bo pajdash sovrashnikov!
V celoti in s popravki je bila pesem objavljena po marčni revoluciji aprila, nato oktobra 1848 v Kranjski čbelici. Z amandmaji k Ustavi SRS, sprejetimi septembra 1989 je postala 7. kitica besedilo himne kasnejše samostojne države:
Žive naj vsi narodi,
ki hrepene dočakat dan, /…/
da rojak, prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak.
(Dodatek B.M.:
V prevodu, ki je bil namenjen bralcem v deželi sosedov, odkoder je v Krajn prišla beseda pajdaš, se zadnji dve vrstici glasita:
/…/ mennyi rab lesz szabad
es jo szomsed a nap alatt!*
* Poharkoszonto, prev. Tandori D. (v) F. Prešeren. Versei, Lyra Mundi, Europa kiado, Pomurska založba, b.l., Prevod je blizu eni od verzij verza:
/…/ ki dan dočakat hrepene,
da koder sonce hodi,
ne bo pod njim sužnje glave!
Podobno je S. Petofi, sosed (szomzsed), pesnik iz generacije '48, narodu namenil pesem o sužnjih in o svobodnih. Prevajalec Zdravljice je, še pred menjavo sistema in odhodom vojske velikega soseda, izpustil tisto o vragu čez mejo in dodal željo, da bi bil sosed dober… (B.M.)

Berem. Goran Vojnović, pisatelj in režiser. Delo, 2.12.2014
B. Vojnoviča branje Melanholije upora L. Krasznohorkaija utrjuje v prepričanju, da je srednja Evropa le literarni pojem, lepa ideja, naivna, hrepenenje da Slovenija postane del nje pa »zadnje romantično poglavje naše zgodovine«. A (bila) je »bolj kulturna kot vse današnje zablode, pardon vizije, ki izhajajo iz poročil bonitetnih agencij. Zato nam je država Madžarska daleč (- poglejte povzetke iz tamkajšnjih časnikov: www.politics.hu in www.budapost , B.M.), Laszlova pisava pa blizu, drugačna, samosvoja.
(Glej http://www.elektrobeton.net/beton-plus/krasnohorkai-hipnotizirajuca-bujica , B.M.)
O srednji Evropi pišejo tudi O. Tokarczuk, P. Huelle in D. Jančar. Roman To noč sem jo videl je literarno bolj podoben Melanholiji upora kot sta si podobna državljana Laszlo K. in Drago J.
Na drugi strani meje, a blizu je tudi roman Črna mati zemlja Hrvata K. Novaka in tudi L. Dimitrovska, »ker v Sloveniji piše o Makedoniji in mi ne želimo videti, da piše tudi o nas, ker mi nismo na Balkanu /…/« Tudi Balkan je le še mitična literarna pokrajina. »Če ne berete knjig, je vaš strah pred njim povsem odveč.«

Slavko Pregl: Zgode na dvoru kralja Janeza. Goga, Novo mesto, 2014. as, Dnevnik, 6.12.2014
Čistokrvna satira o legendarnem kralju, ki diši po »butalskih zgodbah, po zgodovinskih zaslugah, po izmišljenih sovražnikih, sodnih preiskavah, državnem bankrotu, privatnih okoriščanjih in vsem tistem, kar Slovenci živimo iz dneva v dan.«

L. Wittgenstein. Filozofske raziskave. Knjiga tedna. J. Krečič, Delo, 2.12.2014
Eno temeljnih del klasičnega filozofa 20. stol. je prevedla E. Strniša, izdala pa Krtina. Wittgenstein (Avstrijec, B.M.) je za življenja objavil le Logično filozofski traktat (1921), na spodbudo B. Ruslla, s pomočjo katerega je postal profesor na Cambridgeu. Usmeril se je v t.i. filozofijo običajnega jezika, paradigmi, ki postavi realnost in subjektivnost v razmerju z jezikom. Pri njem, M. Heideggru in J. Deridaju postane jezik absolutni horizont realnosti: »Meje mojega jezika so meje mojega sveta«, navaja Jelka Krečič znan Wittgensteinov izrek. Različne jezikovne prakse povezujejo »družinske podrobnosti«, iz česar izpelje tri teze:
(1) Vsak jezik je del neke »življenjske forme«, specifične kolektivne prakse: znanstvena govorica je npr. del znanstvene skupnosti.
(2) Pomen besed je v njihovi uporabi, v tem kaj hoče govorec z njo doseči.
(3) Tudi naša najgloblja doživetja so že jezikovno in družbeno posredovana, možna znotraj specifične jezikovne skupnosti.
J. Krečič piše, da Wittgensteinova analiza jezika prehaja v eksistencialno analizo in mistično izkustvo. Njegove reference so s. Avguštin, S. Kirkegard, O. Weinninger in F.M. Dostojevski.

Fiktivna topologija mesta. Matija Brumen. I. Hiršenfelder, Dnevnik, 2.12.2014
Samostojni umetnik, fotograf Matija Brumen je diplomiral iz japonologije in filozofije na FF UL. Med 2007 in 2008 je študiral v nemškem Essnu. Zdaj je na magistrskem študiju vizualnih komunikacij na ALUO UL. Najbolj celovito se je predstavil na razstavi Vsakdanji prostori – nenavadni pogledi, leta 2012 v galeriji Photon.
Zelo tenkočutna je raziskava uniformiranosti delovnega okolja, piše Ida Hiršenfelder, na treh fotografijah, s katerimi je bil nominiran za nagrado skupine OHO (2010), z naslovom: Pripomočki, v kateri prikazuje pripomočke za čiščenje hodnikov študentskih domov v /…/ Essnu, Pragi in Ljubljani. Upodobljeni /…/ ne prikazujejo zgolj hladnega institucionalnega okolja, temveč tudi povsem nesmiselne lastnosti teh objektov. Čemu so vsa čistilna vedra istega odtenka modre in rdeče? Pri tem ne gre za nikakršno funkcionalnost, temveč za arbitrarnost in nesmiselnost odločitev, ki naj bi delovale v polju logičnosti in uporabnosti.« http://www.photon.si/si/avtorski_portfelji.asp?SiteID=123&GID=565&UID=145
(Fotografija M. Brumna iz serije Maribor, element industrijske arhitekture, nekakšno cev v obliki slonovega rilca, s senco. B.M.)

Samo brez panike, če imaš brisačo s sabo. Z. Matoz, Delo, 2.12.2014
Fizik Alojz Kodre (FMF UL) je prevedel Adamsov Štoparski vodnik skozi galaksijo, potopis skozi življenje njegove generacije (1944). Pri Tehniški založbi bo izšel še njegov prevod 6. dela vodnika, ki ga je napisal E. Colfer. O »vesolju, življenju in sploh vsem govori tudi (prevedena) Adamsova knjiga Restavracija na koncu vesolja.
A. Kodre pravi, da je to zapleteno napisana literatura, z dolgimi stavki in nekaj slovenskih besed je moral kot prevajalec izumiti.
»Adams je bil izredno na tekočem z znanostjo, z vsemi panogami po vrsti – od tehnologije, naravoslovja do vmesnih področij in to se močno kaže v zgodbi. Čeprav se zdi obratno, da se ves čas dela norca iz tega. Ampak ne, on v resnici izredno spoštuje znanost in nikoli ni napisal nečesa kar tako, kar najdete zlasti pri zgodnji znanstveni fantastiki, ko si izmišljujejo nesmiselne stvari.« Tu in tam prelomi kak aksiom, da omogoči razvoj zgodbe, npr. letanje okoli hitreje od svetlobe.
(Ali ima 25. maja, ko je na FMF UL polno brisačkarjev, tudi on brisačo?)
»Absolutno jo vzamem s sabo. Na drogu za zastavo ta dan visi brisača s številko 42.«
(Namig za ne-člane bratovščine bralcev Štoparskega vodnika:
http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201411056071131 in http://www.zvpl.com/42/clanki/brisaca-stoparski-vodnik B.M.)