Januar 2016

Zgodbe iz Slovenije

Konkurenčne prednosti in slabosti Slovenije. (GCR), M. Jenko, Delo, 27.1.2016
World Economic Forum je pripravil poročilo GCR s kazalci konkurenčnosti 140 držav http://reports.weforum.org/global-competitiveness-report-2015-2016/. Pri pripravi sta sodelovala z ljubljanski IER www.ier.si in EF UL. Na anketo je med marcem in aprilom 2015 odgovorilo 99 vodilnih iz slovenskih podjetij.
V poročilu je Slovenija na 59. mestu. Kot njene +prednosti in -slabosti so navedene naslednje (z navedeni vrstnim redom med vsem državami):
+ 6. vključenost v terciarno izobraževanje,
+ 13. kakovost izobraževanja matematike in naravoslovja,
+ 15. zdravje in primarno izobraževanje,
+ 21. kakovost primarnega izobraževanja,
+ 21. uporabnost spleta v šolah,
+ 22. visokošolsko izobraževanje in usposabljanje,
+ 24. širokopasovni prenos podatkov,
+ 33. inovacije,
- 67. institucije,
- 89. makroekonomsko okolje,
- 95. učinkovitost trga dela,
- 119. javni dolg,
- 128. učinkovitost finančnega trga,
- 130. učinkovitost vlade pri zagotavljanju dobrin in storitev,
- 131. zaščita manjšinskih delničarjev,
- 136. prožnost pri najemanju in odpuščanju zaposlenih,
- 137. dostopnost bančnih kreditov,
- 139. vpliv davkov in prispevkov na spodbude za delo.

Pridne roke niso dodana vrednost. M. Šubic, Dnevnik, 28.1.2016
O delavki, ki je zgubila službo v (bivši) tržiški tovarni Peko, piše Miran Šubic. Vedno znova je slišala, da je »predraga, da ne ustvarja dodatne vrednosti.« Kje bo zdaj dobila delo?
»Nikjer. Ona z osnovno in poklicno šolo pač ne bo zanimiva za delodajalce, ki terjajo od sojih zaposlenih ogromno znanja in so hkrati mladi in prilagodljivi.«
Od česa naj živijo taki kot ona, ki so že »zdaj zategnil pas, ker so bili plačani najmanj, kar je bilo sploh mogoče?« A najhujši ne »občutek, da niso nikomur potrebni«.
Pri nas »nismo nikdar glasno priznali, da državni milijoni v tržnem gospodarstvu na kratek rok blažijo socialne nemire, ne zabrišejo pa temeljnih /…/ dejstev. Kitajci, Turki ali Pakistanci in celo Bosanci delajo ceneje. Zato so izdelki cenejši in jih lahko prodajo. Pridnost delavke v Tržiču ni nobena dodana vrednost. Naša država ni naredila načrta za ljudi, ki so vse življenje delali dobro in pošteno, a na trgu to ni bilo dovolj.« Ni se »pripravila na to, da bomo na eni strani hoteli svetu ponujati rezultate svojega znanja, inovativnosti in izobraževanja, med nami pa bodo živeli ljudje, ki temu niso bili in niso kos.« Ker sta to /…/ začinila svetovna kriza in domača nesposobnost ali pohlep, so bile njihove usode zapečatene.«
»Država, ki ne zna porabiti pridnih rok, bo težko svetu pokazala, kako pametna je.«

»V Mengšu imam vse, kar si lahko želi mladi znanstvenik.« Anita Vošnjak Dnevnik, 29.1.2016
Boris Brus, raziskovalec v Lekovi Biofarmacevtiki o poklicni poti farmacevta , življenju in delu.
»Po končanem doktoratu, ki sem ga opravil na FFA UL v Lj., sem bil v veliki dilemi, al naj se zaposlim doma ali v tujini. Med doktorskim študijem sem namreč izkusil na različnih izobraževanjih in raziskovalni izmenjavi, kaj pomeni živeti v tujini.« Odločila sta »dober življenjski standard in vrhunski delovni pogoji.« Tudi plača je stimulativna.
Kontakt z zaposlovalcem je navezal na tekmovanju BioCampa za študente iz Slovenije in tujine.
»Ko se kot farmacevt odločiš za zaposlitev v Sloveniji, ni treba veliko razmišljati. Bodisi ostaneš v akademskem svetu ali pa se zaposliš v eni od obeh velikih farmacevtskih družb.« (- Druga je Krka, B.M.)
Bojana Mirković iz Lj., raziskovalka analitičarka, Biofarmacevtika Lek je doktorski študij končala na Irskem. Tam je morala sama splavati – dobiš projekt, ki ga moraš rešit čisto sam-a. V Mengšu je takoj dobila strokovno pomoč, ima odprta vrata za napredovanje, tudi v podružnicah Sandoza. S plačo je zadovoljna, kakovost življenja v prostem času je boljša kot je izkusila v tujini.

Slovenska pesem mariborskega kapitalca. Tomaž Klipšteter, Objektiv, Dnevnik, 30.1.2016
Franc Kangler »kmetovalec iz Dupleka, nekdanji državnozborski poslanec, župan MO Maribor in državni svetnik« ima dosti opravka s sodišči (tam je še, po njegovem zaradi politične zarote.
»Poklicno pot je začel v organih za notranje zadeve, najprej kot miličnik, kot kriminalist /…/ do 1995«, nato je bil tajnik občine Duplek, kjer je bil župan sorodnik iz stranke SLS, katere poslanec je bil dva mandata, občinski svetnik in nato kandidat »S srcem za Maribor« in župan (2006 -2012).
Zavzemal se je za idejo univerzijade (2013), ki je propadla, potem ko je šolski minister Žiga Turk umakni državno financiranje. S pomočjo (tudi ljubljanskih) kulturnikov izpeljal Evropsko prestolnico kulture 2012.
Svojo samozavestno šerifovsko nrav je kmalu pokazal s političnimi kadrovanji, nepremičninskimi posli in s številnimi aferami, ki so še zdaj predmet sodišč. Izbor:
Leta 2007 je občina dala donacijo »novoustanovljeni zasebni univerzi Kanglerjevega strankarskega kolega Ludvika Toplaka« (- http://www.almamater.si/ , nekdanjega rektorja UM, B.M.).
»Leta 2008 je Kangler diplomiral na visoki poslovni šoli Doba« (- zdaj http://www.fakulteta.doba.si/ in pridobil naziv diplomirani ekonomist. Dnevnik je leta 2012 razkril, da je diplomsko delo /…/ plagiat, zaradi česa so mu januarja 2013 na Dobi odvzeli naziv in preklicali diplomo.«
Leta 2012 je namestitev (Iskrnih) radarjev ob cestah sprožilo ogorčenje množic, začetek znamenitih vseslovenskih vstaj. (- O njih glej povzetke v arhivu Pogledov; B.M.). Tri dni po »doslej najbolj množičnih demonstracijah«, po katerih so odvzeli prostost 119 osebam, je odstopil.
Nadaljevale so se obravnave na sodiščih, npr. zaradi stanovanja za vedeževalko in zaposlitvijo podžupanje A. Bah. Zaradi obsodbe so mu odvzeli mandat svetnika v Državnem svetu RS.
Na županskih volitvah je (2013) zmagal »vstajniški« Andrej Fištravec (- prej zaposlen na UM), ki se je »v marsikaterem pogledu izkazal za še slabšega župana«, piše T. Klipšteter.
Nedavno mu je Kangler, kot trenutni vodja projektov na Radio-Tedniku Ptuj predstavil projekt: Otroci pojejo slovenske pesmi. Na sodiščih ostaja odprtih 9 postopkov proti njemu.
(- Primerjaj https://en.wikipedia.org/wiki/Franc_Kangler https://sl.wikipedia.org/wiki/Franc_Kangler

Prav tu smo. Vizije, strategije, reforme. J. Tršan, Delo 27.1.2016
Načela in vrednote, vtkane v ustavo, so vedno bolj v ozadju, meni Janez Trškan, ekonomist, svetovalec za javni sektor.
Daljši članek začne z izjavo D. Mramorja iz 2015, da bi morali državljani k psihoterapevtu, ker smo nezadovoljni z razmerami pri nas. In nadaljuje: »Pa vendar je BDP še vedno za 10% nižji, kot je bil leta 2008«, ko smo za povprečjem EU zaostajali za 10%; zdaj za 20%. Skoraj vsak tretji ne bi mogel preživeti brez dobrodelnih organizacij, povprečna pokojnina je 560 evrov, pod robo revščine. Vedno več jih nima dostopa do javnega zdravstva, itd.
»Ob vsem tem nimamo nikakršne vizije, politik, ciljev in strategije, kako bomo prišli iz orobja EU v moderno in zdravo družbo /…/. Naša politika še vedno izhaja iz domneve, da je bia kriza le finančna, ne pa tudi družbena, etična, kulturna in politična.«
»Za tako stanje je odgovorna neoliberalna ekonomska politika, ki temelji na materialnih interesih ljudi, namesto, da bi ljudi razumela kot moralna in kulturna bitja. Taka politika ne more najti poti iz krize.
Dokaz za to je tudi stanje duha naše ekonomske znanosti na EF UL, saj je prav ta fakulteta, pod dekanom dr. Mramorjem našla »inovacijo« za motivacijo svojih sodelavcev, predvsem vodilnih, s pomočjo dodatka za pripravljenost na delo. /…/ Dejstvo je, da je pri nas na stranskem tir intelektualizem, ki bi uveljavljal državljanske poglede na javno dobro /…/«. Intelektualci niso nikoli zadovoljni s stanjem, »zato so bili vedno nosilci velikih družbenih sprememb, /…/ na evolucijski način /…/. Pomembni vrednoti intelektualnega razmišljanja sta solidarnost in družbena pravičnost.«
»Pri osamosvajanju Slovenije so intelektualci /…/ imeli najpomembnejšo vlogo.« Žal se jih je vato večina vključila v oblastne strukture.« S tem ko člani SAZU dobivajo dodatke za članstvo, »jih je politika paralizirala.« Pisci Ustave RS http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf so bili pod vplivom »takratne intelektualne srenje« in razumevanja države, saj je v 2.členu »določeno, da je RS pravna in socialna skupnost.« Žal pa je RS že od »začetka pod prevladujočo mentaliteto političnega boja za oblast in delitev plena, ustavna načela so vedno bolj v ozadju.
Avtor podrobneje obravnava vpliv neoliberalne politike na (javno) zdravstvo in končuje s problemom (neurejenega sistema) motiviranja delavcev.
»Raziskave so /…/ pokazale problem nezavzetosti delavcev za delo pri nas, saj je takih kar 70%. TO ministra za finance ne vznemirja, je bil pa inovativen kot dekan, ko je uveljavil nezakonite rešitve. »Dokler se /…/ ne bosta uveljavili omika, poštenje in ponos« in kaznovanje za goljufije, »bo prostora za take in podobne inovacije neskončno veliko.«

Razvoj, raziskovanje, znanost, visokošolski študij, beg možganov, politika

Krvna slika in padanje srčnega utripa – diagnoza in prognoza slovenske znanosti. T. Lah Turnšek, Sobotna priloga, Delo, 30.1.2016
V zadnji številki Dela v 2015 v preglednici z naslovom Krvna slika Slovenije (kot) predsednica Sveta za znanost in tehnologijo ne najde ničesar »na to temo /…/ o novih tehnologijah, znanosti«, piše (v svojem osebnem imenu) Tamara Lah Turnšek, Nacionalni inštitut za biologijo.
Le pod »izobraževanje« najde podatek, da »je skoraj polovica 47,7%! Slovencev vključeno v terciarno izobraževanje« (- seveda gre le za odstotek generacije, v letih, ki so običajna za študij, verjetno 19-24 let. B.M.). Potem piše, da ta delež pada, da 27% študentov prejema štipendije – in »da je vsak sedmi Slovenec v letu 2015 živel pod pragom revščine. Ta silna skupina izobražencev torej ne zmore dovolj prispevati k razvoju gospodarstva in družbene ureditve, da bi preživela ostale. Kako dolgo bomo zmogli to neskladje? Dokler bo znanost v Sloveniji razvrednotena /…/ prav gotovo ne dolgo.«
Slovenska politika ne ve, kaj z znanostjo početi. Iz (njenega in gospodarskega) besednjaka izginjajo tudi »raziskovanje in na znanosti temelječe inovacije«, uporabljajo se le še v ozkih intelektualnih oz. akademskih krogih.
»Ali pa se pojavljajo v črni kroniki«, npr. »afera pripravljenost«, kar odvrača pozornost od glavnega problema – poleg nižanja sredstev tudi »neustrezen plačni sistem, kar je priznal tudi finančni minister.
»Med nacionalnimi bogastvi Slovenije so na prvem mestu naravno okolje ter nadarjeni in izobraženi ljudje.« Vendar slovenske raziskovalne elite ne znamo ceniti, meni avtorica. Omalovaževanje znanja je »huda ekonomska zmota.« To je resničnost, »to so zgodbe številnim mladih ljudi, ki jih srečujem(o) po svetu«.
Martin, Zoisov štipendist, odličen doktorant, prejemnik nagrad – je zdaj v Berlinu.
Vida je v San Franciscu. Bila je njena najuspešnejša doktorantka. »Njen prvi podiplomski študij v Angliji sem podprla, potem je ušla – na pot svojih ambicij, zdaj že 10 let po doktoratu, se je, po Franciji, ustalila v ZDA. »V Sloveniji zaradi prekarnega zaposlovanja svojih izrednih sposobnosti ni mogla uresničiti.« Ob srečanju v Lj. se pohvali, da so njuna članka sprejeli v revijah Science in Lancet.
Pove: »V svojo skupino bi rada pritegnila mlade raziskovalce iz Slovenije, saj sem obkrožena s samimi azijskimi doktorandi ali študenti. /…/ malo evropskega duha bi se prileglo. /…/ Seveda, enkrat že še pridem nazaj, ampak ne še zdaj…«
Avtorica pozna stotine življenjskih zgodb, ki pripovedujejo o begu možganov. Njihova intelektualna lastnina in davki ostajajo drugje in njihovo »znanje se ne preliva v razvoj /…/ domovine.«
Sloveniji bodo naložbe v visokošolski študij »vedno hujše breme /…/ strošek javnega sektorja, pri čemer je treba varčevati. Vlaganje v visoko šolstvo brez posodabljanja okolja in sredstev za bazično in aplikativno raziskovalno delo v domačih znanstvenih ustanovah in podjetjih ob taki znanstveni politiki postaja nesmiselno. Nesmiselna tovarna kadrov za brezplačen izvoz v tujino, kjer se investicija (ne) povrne.«
Predlaga (politiki) naslednje nujne rešitve:
(1) Vrniti se na tirnice Raziskovalno-inovacijske strategije – RISS 2011 – 2010 in k njej zapisanim vlaganjem v znanost.
(2) Motivirati »doktorade, da prvo podoktorsko izkušnjo dobijo v tujini,
(3) in da jim potem zagotovimo možnosti petletnih projektov v domačih RR skupinah. »S tem ustvarimo možnosti dolgoročne akademske poti. Pod enakimi pogoji privabljamo tudi tuje doktorande in ustvarimo znanju prijazno okolje.
Opozarjanje sveta za znanost na vse to je naletelo na gluha ušesa vseh vlad.
Avtorica nato piše še o zmotah gospodarske politike in je kritična do GZS, katere generalni direktor napada RR sfero, da hoče le več denarja, hkrati pa hoče koordinirati vse ti SRIP partnerstva gospodarstva in raziskovalcev. »Odkrito blatenje raziskovalnih in akademskih krogov je žaljivo in škodljivo«, tudi za razvoj družbe.
»Le kakovostna, široka paleta znanstvenih dosežkov zagotavlja« razvoj inovativnih tehnologij in reševanje »vrste drugih problemov družbe. Med drugim tudi grozečega generacijskega prepada v svojih vrstah.«

Univerza, profesorji, avtonomija, vodenje, zasebne visoke šole

Univerza, kdo bo tebe ljubil? R. Ovin, Delo, 29.1.2016
O javnem in zasebnem šolstvu ter o tem kakšna bi lahko bila naša univerza v prihodnosti piše Rasto Ovin, DOBA Fakulteta, Maribor. http://www.fakulteta.doba.si/
(Nad naslovom je velika fotografija J. Suhadolnika so štiri maske v rožnatem, sredi prenovljene Slovenske ceste, z napisom: SVINJE V STALNI PRIPRAVLJENOSTI in sliko tehtnice, ki je nagnjena tja, kjer piše: MOJ DODATEK, v lažji skodeli pa: ŠTIPENDIJE, ŠTUDENTI, MLADI RAZISKOVALCI, ASISTENTI, KVALITETA ŠTUDIJA. B.M.)
V času številnih afer zastavlja vprašanje o boljšemu vodenju visokošolskih ustanov. Kam smo gledali na »številnih obiskih na tujih univerzah«, kako nismo vdeli, da je tam »vloga akademskih vodij /…/ prilagojena temu, kar najbolje znajo«, izobraževanju (poučevanju?) in (predvsem, B.M.) raziskovanju. Finančno in organizacijsko vodenje pa »je delo predsednikov, glavnih tajnikov in drugih funkcij. Zanje pogoje določa zakonodaja, lastniki in deležniki v visokem šolstvu, ne le akademska skupnost.«
»Univerza ne more biti od deležnikov površno nadzirana skupnost, kjer se nujna akademska svoboda povampiri in bohoti na račun davkoplačevalcev in deležnikov – tudi študentov.« Tudi pridobljene finance »najprej ostanejo na univerzi, fakulteti, inštitutu in katedri, običajno po tem vrstnem redu.« Učitelji razpolagajo le z majhnim deležem, v glavnem za konference in vzdrževanje opreme. Plač seveda ne določa vlada, ampak »je svobodna presoja predsednika univerze, da najboljše ustrezno nagradi. R. Ovin v obrambo »iznajdljivim kolegom« (glede dodatkov) zapiše, da »jih v neprimerno ravnanje prav silimo z uravnilovko.«
V bran vzame tudi zasebne visoke šole, med katerimi je marsikatera lahko »zgled za reformo javnih univerz«, predvsem zaradi fleksibilnosti, tako da se »lahko hitreje prilagajajo zahtevam trga dela po kompetencah.« To, da nimajo redno zaposlenih profesorjev navaja kot prednost za študente, saj »tako pridejo v poštev le učitelji, ki /…/ so dejavni in uspešni v stroki, o kateri predavajo študentom.« Na javne univerze zaradi sistema pridobivanja nazivov takšni ne morejo.
Zasebne šole in fakultete so »odvisne od trga ki ga sestavljajo študenti, ki so pripravljeni plačati za določeni program tudi zato, ker ga zastonj na javnih univerzah ne morejo dobiti.« Tako tudi pridobijo študente zasebne ustanove v tujini.
Nedavno se je strokovnjaku za visoko šolstvo , »zapisalo, da nove zasebne visoke šole niso potrebne«, piše R. Ovin. (- Na koga misli morda odkrijete, če pobrskate nazaj po Pogledih, B.M.) Kot da bi ekonomistu mahali pred očmi z rdečo ruto… Torej boljših od sedanjih javnih in zasebnih ne more biti!
Opozarjanje na naval zasebnih univerz in šol v času tranzicije ex-socialističnih držav »j lahko le del slike. Na spletnih straneh zasebnih ustanov v Avstriji in Nemčiji lahko vidimo, kako le-te izkoriščajo počasnost javnih »pri prilagajanju programov realnosti«.
R. Ovin navaja naš primer izpred 10 let, ko je Komisija za pravo in poslovne vede (- takratnega Sveta za visoko šolstvo SVŠ?) predlagala SVŠ ustanovitev prve zasebne univerze. Politične razmere zanjo niso bile ugodne, mogoče je prevladal strah za kakovost njenih programov. (O tem, za osvežitev spomina: http://siol.net/novice/slovenija/janko-prunk-ne-zeli-sodelovati-pri-tajkunizaciji-solstva-91828 , http://www.mladina.si/95641/nova-slovenska-univerza/ B.M.)
Končuje z besedami enega od uglednih profesorjev, v razpravi o spremembah: »zakaj pa bi karkoli spreminjali, saj nam gre prav dobro?«. »Ali res?«

Si je mogoče z vrnitvijo zneskov za stalno pripravljenost povrniti dobro ime? Nedelovih sedem, Nedelo, 31.1.2016
Jure Apih, publicist: »Seveda ne. Oba ministra, rektorja in dekanjo bi morda izpostavili na pranger pred univerzo, da bi se lahko vsi /…/ malce zgražali in pljuvali.« Kot so nekdaj peke namakali v Ljubljanico. »Saj pomembnejše teme slovenska javnost očitno nima. /…/ sorazmernosti v reakcijah ni nobene, ceho pa bo kot vedno plačal Cerar. /…/Naj prvi vrže kamen.«
N'toko, glasbenik, kolumnist: »A če za trenutek pustimo moraliziranje/…/ ali ni problem morda v sistemu. Večini se namreč ni zdelo, da zapravljajo dobro ime, ampak zgolj izkoriščajo priložnost, ki jim jo ponuja država – tako kot direktor izkoristi zakonsko luknjo, da plača manj davka. /…/ V politiki ne moremo računati na čiste in zaupanja vredne ljudi, lahko samo postavimo jasne omejitve in kazni, ki veljajo tudi za zgornji sloj.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »20 let sem delala na zasebni humanistični podiplomski fakulteti ISH kot redna profesorica in bila dekanja 10 let. Zadnjih 5 let smo predavanja izvajali brezplačno, da je šola preživela. Nizko plačo (samo iz raziskave prek ARRS) so po ZUJF neupravičeno zmanjpali. Udeležbo na konferencah in mednarodnih humanističnih konzorcijih sem plačevala sama. Odpustili so me neupravičeno, ko so prodajali ISH /…/ živim s pokojnino, ki je precej nižja od povprečne slovenske. Za sabo imam več kot 60 knjig, na stotine študij, čez tisoč esejev, prevode in mednarodne nagrade. Morda sem živela na drugem planetu?«
Dragan Petrovec, kriminolog: So ljudje, ki na fakultetah skrbijo za 24-urno delovanje določenih sistemov. »Tisti, ki pa so do zadnjega branili svoje odločitve in zanje navajali najbolj prozorne argumente, kot je pisanje e-pošte ponči, z vsako besedo padajo še globlje.« Spreobrnitev »ministra Mramorja ne more zakriti prevladujočih osebnostnih potez. To se zgodi le zaradi ohranitve položaja in moči, tudi denarja.«
Nataša Pirc Musar, Inštitut Info hiša: »Nikakor, še posebno ne v družbi, ki tako ežko prizna čast in dobro ime komurkoli.« Sprašuje se, »kako nizko lahko še pademo, preden se bomo spet pobrali.«

Premier in 7 ministrov

Specifična teža etike. D. Caharijars, Objektiv, Dnevnik, 30.1.2016
Komentator Domen Caharijas se v glosi zahvaljuje »predsedniku vlade RS dr. Miru Cerarju za novo »teorijo specifične teže etike in etičnega ravnanja.«
»Najbolj »vplivni pravnik in avtor osnovnošolskega učbenika za domovinsko in državljansko kulturo in etiko« (- ne omenja profesure na PF UL, B.M.) je premostil »prepad med naravoslovnim vse-je-merljivo-in-določljivo in družboslovnim vse-je-odvisno-od-okoliščin dojemanjem sveta.«
Utemeljitelj teorije je - v kontekstu ponujenega Mramorjevega odstopa - dejal: »Ni vsaka etična napaka enako težka, pač pa jo je treba presojati v kontekstu različnih dejavnikov.« Težo njegove napake, ko je (kot dekan EF UL) »sebi in drugim profesorjem omogočil protipravno premoženjsko korist«, trdi D. Caharijas, zmanjšuje, da »je ravnal v dobri veri, da dela zakonito«, se opravičil in napako obžaloval. Tako se je »povečal še družbeni pomen napakostorica«, enega najboljšega ministra sedanje vlade. Po »Cerarjevemu teoremu je dobil »minimalno specifično težo« etike, njegove napake bodo tudi v bodoče »lahke«. »Dobil je eti-teflonsko oblogo.«
Svoj teorem je potrdil že lanskega marca, ob odstopu ministrice S. Setnikar Cankar. Teža njene etične napake je bila velika - z dodatnim delom (na FUUL) je prejela velik honorarje – »njen družbeni pomen pa relativno nizek.« Specifična teža etike je bila v njenem primeru visoka, s tako težo pa ni mogla zdržati v politiki, in premier je njen odstop sprejel.

Nepreslišano. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 28.1.2016
Filozof in politik Gregor Golobič je ob priznanju za D. Mramorja dejal:
»Finančni ministri, ki so kljub pogosti domišljavosti najbolj nevsebinski politiki, saj so navsezadnje le računovodje, so v zadnjih naših vladah postali nadpredsedniki vlade. Tak je bil že Čufer in to je sedaj e izraziteje Mramor. (Mitja) Gaspari je bil večja kapaciteta, a nikoli ni ministroval nad predsednikom vlade.«

Pašteta odnese, Mramor a trden kot marmor. M. Jenštele, Gorenjski glas, 29.1.2016
»Resno, a sproščeno« piše Marko Jenštrle o dveh, treh primerih, povezanih z vlado.
Mediji so izbrskali, da je J.B., državni sekretar na ministrstvu za javno upravo v M. trgovini v Stražišču pri Kranju kradel »paštete, jušne kocke, študentsko hrano« (studentenfuter) »suhe slive itn.« Minister Boris Koprivnikar je takoj predlagal njegovo razrešitev.
Mediji so tudi obstreljevali finančnega ministra Mramorja, a ga (marmorja) niso uspeli premakniti, premier Cerar ga je zaščitil. Dosegli so le, da je vrnil denar - 23.312 evrov.
V tem času so začeli mediji pisati, »da naj bi ministrica Maja Makovec Brenčič ob dodatku za stalno pripravljenost v eni od državnih agencij« (- NAKVIS www.nakvis.si , B.M.) »neupravičeno prejela tudi sejnine v višini okoli 19 tisoč evrov.«
M. Jenštrle ocenjuje te grehe in ravnanja takole: »Miro Cerar s kolegi ministri vlada v težkih razmerah, ko je vsa Evropa na trnih zaradi beguncev, ampak to še vedno ne more biti opravičilo za to, da je pozabil na vso etiko, ki jo je poudarjal pred volitvami in je navsezadnje zapisana tudi v Etičnem kodeksu funkcionarjev v Vladi S in ministrstvih.« V 3. standardu tam piše, »da funkcionar ravna tako, da ohranja in krepi zaupanje javnost v poštenost, nepristranost i učinkovitost opravljanja javnih nalog.«

Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Portret. R. Ivelja, Dnevnik,, 31.1.2016
V tretje gre rado, začenja Ranka Ivelja svoj prikaz - problematične, ambiciozne, deloholične - ministrice, ki pa ji premier ni odrekel podpore, tako kot njunima predhodnicama Stanki Setnikar Cankar (zaradi 630.000 honorarjev) in Klavdiji Markež (prepisana magistrska naloga).
Izkazalo seje, da je tudi M. Makovec Brenčič, (na EF UL) kot redna profesorica »v času hudih rezov v visokem šolstvu med izbranci, ki so /… dobivali »gasilski« dodatek na stalno pripravljenost.« Zaj ima enak problem kot minister Cerar – kako bo »z omadeževanim ugledom /…/ v pogajanjih z močnimi (visoko)šolskimi deležniki, zlasti s sindikati«.
»V akademski krogi si je ugled utrjevala kot predsednica sveta« NAKVIS, ki jo je vodila od aprila 2010 do aprila 2013, torej tudi v času, ko je na EF prejemala sporni dodatek… /…/ (Re)akredtiranje visokošolskih programov je pod njeno taktirko teklo gladko, afere v zvez z NKVISom so počasi potihnile.« Agencija se pohvali z »mednarodnimi akreditacijami, kot so EQAR, ENKA idr. Njen direktor Ivan Leban, ki je javnosti utemeljeno pojasnil( – glej www.nakvis.si ), zakaj računsko sodišče ni imelo prav, ko je zahtevalo vračila sejnin, pripisuje mednarodno uveljavitev agencije prav deloholizmu (prejšnje) predsednice sveta.
Ciniki so napovedovali, da bo kot ministrica preusmerila (preveč) proračuunskega denarja iz osnovnega in srednjega šolstva v visokega ter v znanost. To nevarnost so v sindikatu SVIZ uspešno odvračali. A Branimirju Štruklju (SVIZ) »bodo štrene mešali tudi v vse močnejšem« sindikatu VSS, »ki ministrici še malo ne zaupa«. Pred božičem so opozorili, da vlada ne bo izpolnila dogovora o odpravi plačnih neskladij v visokem šolstvu, ob podpori vladi lojalnih sindikatov. Ministrica naj bi pritiskala na sindikata SVIZ in VIR, da bi popustila »Na škodo zaposlenih v visokem šolstvu s spodnjih delov plačne hierarhije«.
Ministrica v pol leta še ni predstavila obljubljenega osnutka »novele zakona o visokem šolstvu, kaj šele /…/ novega zakona o visoke šolstvu«, ki ga je že pred 7 leti zahtevalo Utavno sodišče, zaradi neurejenega financiranja visokega šolstva. Skopi so bili tudi njeni odzivi »na nedavne ugotovitve računskega sodišča glede slabo urejene delovne obveznosti učiteljev.«
Komentatorka R. Ivelja po pol leta mandata piše da se »ministrici, če je ne odnesejo dodatki, sejnine in dvakrat plačani stroki prihoda na delo, počasi izteka. Stavki tipa: »Naš ključni izziv je elovitost zagotavljanja kakovosti na vseh ravneh in povezljivost med posameznimi ravnmi izobraževanja« lepo zvenijo, a ne pomenijo nič brez oprijemljivih dosežkov. Tako kot ministrici tako ljube besede, kot so razvojni pridih, prihodnost, kakovost, počasi postajajo odveč.«

Sam svoj grobar. Mladina, št. 3. T. Stanovnik, Pisma, Mladina29.1.2016
Na članek Boruta Mekine o razlogih, zaradi katerih bi moral odstopiti finančni minister, se odziva Tine Stanovnik, bralec iz Lj. (EF UL).
»Ne zagovarjam določeni napak, ki jih je dr. Mramor napravil, in ki jih je tudi javno obžaloval, ne morem pa se izogniti občutku, da gre za zelo načrtno gonjo proti ministru, z namenom destabilizacije tako te vlade kot tudi Slovenije.« Meni, da »redko kateri od visokošolski učiteljev, ki so (ali so bili) na ministrskih položaji uživa takšen strokovni ugled in ki ima takšne strokovne kompetence za vodenje najzahtevnejšega ministrstva vsake vlade. Ne nazadnje to kaže tudi visok priznanje, ki ga je /…/ pred nedavnim prejel.«

Napad na ministra Mramorja je lahko zelo krivičen. M. Ravnik, Pisma, Delo, 30.1.2016
Bralka Mojca Ravnik iz Lj., ki ne prejema in nikoli ni »prejemala nobenega dodatka«, piše, da si v težkih finančnih razmerah na fakultetah in inštitutih »mnogi profesorji in raziskovalci prizadevajo pridobiti dodatna sredstva z mednarodnimi projekti in sodelovanju z gospodarstvom. /…/ pišejo prijave, iščejo partnerje, koordinirajo pripravo projektov in so v ostri konkurenci uspešni /…/. Ob pedagoških in znanstvenoraziskovalnih obveznostih, povezanih s predavanji, usmerjanjem in mentorskim vodenjem študentov, raziskavami in objavami rezultatov so priprave in vodenje projektov velika dodatna obremenitev. Naziv »stalna pripravljenost« zanjo ni najbolj ustrezen«, vendar »teče po strogih urnikih, zamiki in zamude so sankcionirani.« Njihovi rezultati prinašajo napredek »pedagoškemu in znanstvenoraziskovalnem področju in odpirajo mednarodne stike. /…/ Vse to z rednimi sredstvi sploh ne bi bilo izvedljivo.«
Prepričana je, da tako mnogi zaslužijo dodatke, še posebno »iz sredstev, ki jih sami pridobijo«.
Bolj kot poslanci do svoji plač, za sedenje in partijske floskule, »zdaj pa so njihova usta polna etike. Isto velja za novinarje, ki s površnimi in obrekljivimi prispevki zganjajo medijski linč, populistično črnijo kar poprek fakultete, profesorje in ministra Mramorja ter nižajo naše medije na raven rumenega tiska in senzacionalizma.«

Išče rešitve. Pa razume? Delo, 23.januarja. E. Pirkmajer, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 30.1.2016
Na članek A. Žerdina (23.1.2016) o hibridnosti javnega sektorja, tudi univerz in o ministru za finance se odziva bralec dr. Edo Pirkmajer iz Lj. (- Fizik, bil tudi državni sekretar na ministrstvu za ekonomski razvoj, lastnik nepremičnin, glej: http://www.finance.si/332216?cctest& , B.M.)
»Ta hibridnost ima tudi elemente incesta«, piše, saj je javni sektor »hkrati načrtovalec svojih nalog in programa, njegov naročnik, izvajalec, nadzornik, plačnik in zastopnik financerja t.j. davkoplačevalcev.« Skrbi za svoj marketing in ne ovirajo ga predpisi o naročanju, zato »je izčrpavanje financerja na dlani.«
V času varčevanja država »iz političnih razlogov« ne more posegati v obseg nalog, ampak omejuje plačila, kar vodi do podhranjenosti javnega sektorja in slabše kvalitete. »Tistega, ki bi bil zmožen javni sektor uravnotežiti, ta vlada nima, ali pa v njej ne more delati.«
E. Pirkmajer opozarja še na dva vidika zadeve: (1) »odnos do znanja in njegove vrednosti« in (2) »prioritete vladne politike.«
(1) »Kako naj mladi ljudje na univerzi dobijo občutek za delo v poslovnem okolju in vrednost znanja, če sistem univerzi preprečuje, da bi profesorje, kot nosilce znanja in izkušenj, ustrezno nagrajevali oz. se mora za to posluževati spornih metod.« Vodilni politiki dopuščajo teze nekaterih, da naj bi tistim, »ki so uspeli zaslužiti nekaj več od povprečja« »preprečili dostop do vodilnih mest« in do »profesorskih mest«. Tako bi bili študenti »prikrajšani za znanje in izkušnje takih profesorjev. Ali pa morda želijo, da odidejo /…/ na privatne visoke šole, kjer bodo svoje znanje posredovali tistim, ki plačajo neposredno?«
Glede zaslužkov »kadra na fakultetah« se mu zdi prav, da »prodaja svoje nanje prek visokošolskih instituciji«, s »soudeležbo pri dodani vrednosti«; ne pa a se »dodana vrednost nacionalizira«, pripade proračunu. »Zakaj to ne velja za profesorja slikarja, ki lahko svoj slike prodaja mimo akademije, in zakaj ne za profesorja zdravnika, ki lahko služi tudi v privatni zdravstveni ordinaciji?«
(2) Kaj nam, davkoplačevalcem, vlada nudi? Ministru ni grozila razrešitev zaradi slabega dela, pač pa zaradi »napak ali »napak« v prejšnji službi. (EF UL) »kaj pa obljubljene reforme? Očitno so manj pomembne kot to, da je vlada »čista« p visokih etičnih standardih. Kaj je z zdravstveno reformo, pa z davčno, pa z reformo javnega sektorja?« Bralec našteva še probleme s Pipistrelom, drugem tiru, financiranjem in prodajo tovarn…
»Ta vprašanja so očitno pretežka, da bi lahko v popularni konstelaciji iskanja malih delinkventov nanje pričakovali odgovore.«

»Sesujmo vlado, sesujmo Slovenijo«. M. Križaj, Pisma, Dnevnik, 28.1.2016
»Ne hvalim in ne branim vlade«, začne bralec Milo Križaj iz Portoroža, oceno situacije v kateri »smo se spet znašli.«
(Stranki) »SDS, NSi, sindikati, študentje, pisci pisem, ustvarjalci javnih mnenj in mediji, vsi delajo na tem, d bi vlada padla /…/. Kako prav jim je prišla stalna pripravljenost, v oči bijoča zadeva, vendar nič novega v državi Sloveniji. Npr. poslanci imajo /…/ dobro plačilo /…/ za delo v parlamentarnih komisijah /…/. Plačevanje profesorjev, učiteljev in drugega osebja v privatnih« (- visokih?, B.M.) »šolah iz državnega proračuna nam ni znano. Ali je to podobna zgodba kot honorarji in stana pripravljenost?«
Bralec meni, da »ni čas za padec vlade. Ožja in širša okolic Slovenije je že na poti destabilizacije. /…/ Begunci, ki bežijo pred uničenjem« in »ljudje, ki gredo s trebuhom za kruhom in tudi posamezniki z zlim nameni. /…/ Že ob prvem valu /…/ so oblastiželjni že vpili »dol vlada««.
»Zdaj pa k problemu. Brezvladje je slabše od slabe vlade. Nekaterim izredne razmere /…/ ustrezajo /…/. Vsi, ki nimate programa, kako delovati v neredu /…/ in rušite vlado, ste pozabili na dogajanja zadnjih nekaj let. Kaj dobrega se je izcimilo, ko ste vrgli Pahorjevo vlado. Politična nestabilnost, razni Zujfi,« (- varčevalni zakoni, B.M.) »povečanje birokracije klicanje trojke na pomoč, še večja nepreglednost /…/ predpisov, povečevanje zunanje zadolženosti, povečanje brezposelnosti.
Brez programa za ureditev države so bili protestniki v Egiptu, Libiji, Tuniziji, Siriji, (- t.i. arabska pomlad) »Madžarski« (- 1956, B.M.) »in še kje. Rezultat poznamo. Na Grčijo raje pozabimo. Zakaj naj bi bili mi izjema. Premislite, gospe in gospodje.«

Nie wieder!/Nikoli več!

»Začeli so s tem, da bodo napravil red…« R. Pahor, Pisma, Dnevnik, 29.1.2016
O fašizmu piše bralec Radivoj Pahor iz Renč V naslovu je del citata Viki Baum (1888-1960), avstrijske pisateljice, ki je (tudi) opozarjala na pojav fašistov, ki so obljubljali (novi) red »… v Evropi, a nasledek vsega je bil kaos, zmeraj večji kaos.«
Maria Grolmusec (1896-1944), lužiškosrbska pisateljica pa je napisala: »Bistvo fašizma je, da sme samo eden delati politiko…. Diktator izsrka svoji deželi politično kri… in dežela propada zaradi politične slabokrvnosti.«
Ignazio Silone (1900-1978), italijanski pisatelj pa: »S fašizmom ni moč razpravljati.«
Te citate navajata v svoji monografiji o Ravensbrucku (Lj., 1971) Erna Muser, pesnica, in Vida Zavrl, aktivistki OF in suženjski delavki v taborišču v Nemčiji.
Bralec R. Pahor jih navaja kot »opomin pred obujanjem diktatur in v osvežitev odgovornosti voditeljem države, demokratičnim strankam in gibanjem, z leve in desne.«
»Danes se oglašam z mislijo na vse trpine sedanjega, prihodnjega in tistega groznega časa pred skoraj 80 leti Trpko izkušnjo izdajstva, mučenja in poniževanja so v letih 1941-45 izkusili tudi moji bližnji. Samo iz moje vasi jih je sedemnajst (17) za vedno ostalo v Nemčiji. Brez groba. /…/ Teta se je izčrpana in hudo bolna komaj vrnila, ženin stric pa je živ zgorel v krematoriju.
Oglašam se s šibkim glasom posameznika. Za življenje. Za korak v pravo sme, od pameti k modrosti, od bivanja k sobivanju, od žitja k sožitju, od imeti k biti.«
(- R. Pahor je bil v »naši časih« aktiven v študentskem gibanju v Lj., kasneje profesor sociologije, tudi zdaj še pesnik, http://www.kamra.si/sl/digitalne-zbirke/item/radivoj-pahor.html . Preberite npr. Njegovo aktualno pesem: http://www.locutio.si/avtorji.php?ID=906&clanek=2707 , B.M.)

Jebeš begunce. P. Petrovčič, Mladina, 29.1.2016
Med novicami tedna Peter Petrovčič poroča o razstavi fotografij beguncev, ki jih je na poti »iz Hrvaške prek Slovenije in v Avstrijo« posnel Matej Pušnik. V avli »fakultete za družbene vede v Ljubljani.« (FDV UL) Nekaj ur po odprtju je bilo spremno besedilo popisano »z rasistično in ksenofobno vsebino. V besedni zvezi »BEGUNCI LJUDJE«, ki je bila naslov razstave, je bila prečrtana beseda LJUDJE spodaj pa pripis«, kot v naslovu.

Filozofa, o/na položaju

Gaspar Miklos Tamas. Intervju. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 30.1.2016
V stanovanju polnem knjig v madžarščini, angleščini, nemščini, francoščini, v Budimpešti, kjer se »najslavnejši madžarski filozof /…/ počuti vedno bolj osamljen in tujec«, se je z Gasparjem M. Tamasom pogovarjala Kristina Božič.
V podnaslov dolgega pogovora o nacionalizmu, etnicizmu, državljanstvu, avtoritarnosti, zgodovini in sedanjosti je zapisala njegovo izjavo: »Kapital je edina sila. Prek države, ki je kapitalistična država.«
Poleg Madžarske omenja še Francijo, V. Britanijo, Španijo, Romunijo, Črno goro, Albanijo, Kosovo, Poljsko in tudi Slovenijo. In EU.
»Skušnjava, da se korupcija, negotovost in kaotičnost prekine s strogimi, avtoritarnimi ukrepi je velika. Sploh ker ni družbene mobilizacije za več družbene pravičnosti. /…/ Delavskega razreda, ki je obstajal pred stoletjem ni več.« Evropa je v zgodovini »poznala dve sili: ljudska, množična, napredna delavska gibanja za več enakosti in demokracije ter interese višjih, konservativnih razredov za več oblasti, za aristokratski liberalizem. Danes imamo le verzije kapitalizma /…/ Liberalci in avtoritarci so se v preteklosti prepirali. Nič več. /…/ Boji so bili različni: etnični, kulturni, verski, a tudi razredni. Prav razredni boj je vzpostavil solidarnost med delavci različni etnij in s tem ohranjal buržoazno državo.«
(Nacionalno, socialno?)
Danes ni več univerzalne ideje, ki je nekoč držala države skupaj. »Državljani so bili enakopravni in svobodni – to je bila ideja. /…/ ne glede na etnično poreklo, versko pripadnost, razred ali raso.« Enakost ljudi znotraj držav. »Tega ni več. /…/ Madžarska je monoetnična država – vse skupine so bile asimilirane, z izjemo Romov. /…/ Odsotnost univerzalistične ideje o državljanstvu pa prispeva k sprejemanju neoliberalnih politik. Ideja, da ima vsak pravico do spodobnega življenja, e egalitarna ideja. Izginila je. Na Madžarskem je le huje kot drugod. Živim v 9,5 milijonski državi; štirje milijoni živijo pod pragom revščine in nikomur za toni mar! Nikomur! V predvojni Madžarski« (- pred 1939) »bi se vsaj intelektualci dvignili in oglasili, ogorčeni in besni.«
(Kaj imamo zdaj?)
»… sesuto nacionalno državo. Njen predpogoj sta določena stopnja enakopravnosti in zamejitev ekonomske neenakosti. Drugače država in njeni aparati ne morejo računati na zvestobo državljanov. Državljanstvo, ki je bilo temelj modernih kapitalističnih držav, je danes zlomljen koncept. Kaj potem ohranja države skupaj? Nasilje. Prisila, policijska država, avtoritarnost. /…/ Priča smo popolnemu sesutje demokratične skupnosti blagostanja v Evropi. In s tem pridejo /…/ cenzura, etnicizem, rasizem, sovraštvo, popolno razvrednotenje in razpad kulturnega življenja, cinizem… /…/ klasične simptome dekadence in na drugi strani fundamentalizem, norost…«
(Kaj se je godilo z elitami?)
»Mednarodni globalni kapital je tisti, ki določa pravila igre. /…/ lokalne elite, tako kapitalske, administrativne, akademske kot politične, so povezane s tujimi interesi. In ti ljudje si danes lahko privoščijo sebičnost in arogantnost, kot /…/ nihče zadnjih 200 let.« Razlog je, ker ni več družbenih sil, ki bi rekle »smo politična skupnost enakopravnih in zato so interesi razredov, ki nimajo lastnine, enako pomembni kot interesi tistih, ki so posestniki.« Danes so ljudje brez lastnine brez pomena za državo. /…/ O tem se je pisalo v Viktorijanski Angliji – in danes smo nazadoval v tisti čas.«
(Begunci?)
»… sploh niso državljani. Tudi v tem je univerzalizem propadel«, ideja enakopravnosti vse človeških bitij. Svobodnjaške, solidarnostne ideje so politično poražene. »Prihod beguncev nam le dodatno odstira, na kakšni poti smo že d 90-tih let dalje. Konec državnega socializma je bil konec modernosti za evropsko periferijo, in vse bolj se zdi tudi za cente Evrope. /…/ Smo v neke drugem obdobju, ki ga šele počasi prepoznavamo in razumemo.«
(Srednji razred?)
Ne bodo postali proletarci, tudi če so lačni, »če imajo težave s stanovanje /…/ ter preživetjem, se prepoznajo kot srednji razred, saj so izobraženi, imajo vrednote in cilje srednjega razreda. Politično so še vedno srednji razred /…/.«
(Zaradi kreativnega dela ljudje pristajajo na takšne pogoj dela…)
Ljudje se »indentificirajo s servilnim delom in se pretvarjajo, da so kreativni. Poglejte delovna mesta danes.« Srednjeveški dninar ne bi pristal na tak nadzor in reguliranost teles. »Konformizem, ki se zahteva od delavcev, dosega nove rekorde, tudi ko govorimo o zdravnikih, učiteljih, t.i. intelektualcih. Tendenca kapitalizma, da so ljudje vse bolj servilni in odvisni od sistema /…/ Zraven pride še ideologija star-up podjetij in podobne neumnosti… Ljudje mislijo, da so samostojni, ko so sami s svojim ekranom. A podjetja danes silijo kupce in stranke, da sami opravimo vse administrativno delo. Da lahko odpustijo zaposlene in poberejo več dobička. Prek tehnologije smo na zelo stroge in nefleksibilne načine vezani na državo in kapital.«
(Pravila igre piše kapital?)
»Kaj drugega še obstaja? /…/ Prek države, ki je kapitalistična država. Racionalizacija je popularen izraz danes, kajne? A v resnici govorimo o iracionalizaciji.«
(Država torej pokriva izkoriščanje. Je emancipatorni potencial v univerzalizmu?)
Da, in internacionalizem je silil nacionalne države, da ohranijo njegov duh »in ostanejo človeške«, ne le »orodje etničnega zatiranja«. Države so bile nekaj časa »sila osvoboditve: sužnjev, žensk, rasnih in etničnih manjšin.« (Misli na čase Jožefa II., ameriške in francoske revolucije, Avstro-Ogrske, SFRJ? B.M.), Zdaj emancipatornih bojev ni. »Zato nazadujemo.«
(EU, naša država?)
»EU je ponujala številne koristi. /…/ Večina držav vzhodne Evrope je članstvo v EU sprejelo kot ekonomsko nujnost. Ni bilo posebne naklonjenosti /…/ V večini teh držav, na Madžarskem, Slovaškem… jo sovražijo, »ker je nekaj tujega: francoskega, nemškega…« Ljudje so jo sprejeli kot obet denarja. A kdo ima rad kreditodajalce?
(EU je bila obet blagostanja…)
Ljudje so »videli le priložnost dobiti denar, /…/ da se lahko preseliš nekam, kje boš zaslužil več denarja.«
(Svoboda gibanja?)
»Ta je obstajala že prej. Je kdo ustavil jugoslovanske delavce, ko so šli delat v Nemčijo? /…/ Nedvomno je bilo nekaj navdušenja med intelektualci, v Sloveniji tudi širše – a zakaj? Ker se je s tem še poudarilo razliko med vami v Sloveniji in bednimi Srbi /…/ in ostalimi Balkanci /…/ vi pa ste postali Evropejci. Od tod navdušenje. A sedaj se nimate več tako fino in niste več tako navdušeni.«
Podobno Poljaki, ki »so lahko poudarjali, da niso Rusi. A to ni evropeizem, to je etnicizem.«
(Madžarska, Slovenija?)
Madžarska je dokaz, da ne pride nujno do upora, če pride desnica na oblast. »Imamo najhujšo verzijo modernega kapitalizma in etnicizma, upora pa je vse manj in manj. V Sloveniji imate vsaj nekaj odmevov kritične inteligence, in je je v drugih vzhodnoevropskih državah vedno manj. Povsod pa manjkajo resnične alternative a političnem odru.«
(Ljudje ne razumejo, ne verjamejo v alternativo?)
»Bistvo kapitalističnega sistema je, da se ljudje ne zavedajo v celoti in objektivno svojega položaja. »
(- Poglej pesem B. Brechta v drami Mati: http://www.pogledi.si/kritike/v-boj , B.M.) »Gre za odtujitev, lažno zavest. Če bi se hoteli temu izogniti, bi bilo treba ukiniti abloide, popularno kulturo, socialna omrežja, video igre… /…/ Izkoriščanje je povezano z ideologijo lažne zavesti, ki je postala vir dobička. Gre za spektakel. /…/ Ljudje pa vedo, da nekaj ni v redu. /…/ Zatirani gojijo sovraštvo. Ponavadi do tujcev. Celotna družba je pesimistična.«
(Naš položaj?)
»Bilo je že huje. Zato so pred 100 leti s takim veseljem hiteli na bojišče: naj gre sistem in ta svet k hudiču. Ne z patriotizma, ampak iz obupa.« (- To velja najbrž za Madžare, leta 1914. B.M.) »Sistem danes ni zaplet, samo grozen je.« /…/ marsikdo danes govori, da bo moralo biti še slabše preden bo bolje.«
(Avtoritarni režim, Madžarska?)
»Avtoritarni režimi imajo svoje pedagoške učinke, ne le kazen za upor, ampak dajo tudi človeške primere konformizma in predaje. Danes je težko živeti na Madžarskem«, ljudje so izgubili upanje, »vidiš ljudi, ki so pametni in bi morali vedeti bolje, a vseeno /… sklepajo gnile kompromise. /…/ Gre za novo rojstvo« vsaj polovičnega »fašizma. In univerza v Budimpešti je sprejela odlok, da ne moreš diplomirati, če ne prisežeš na ustavi. Univerza!« (- Katera od skoraj 10-tih? Najbrž najboljša, ELTE, o primeru, ko je doktoradka odklonila prisego na ustavo, piše/írja A TASZ jelenti, a Társaság a Szabadságjogokért blogja in http://eduline.hu/felsooktatas/2015/7/22/ ) »Gre za malenkost, mora, a vseeno… Ni umor, vendar ubije dušo, ukine človeka.«
(Kaj preostane?)
»Kot vselej. Boriti se proti sistemu, ki nam škodi in je slab za ljudi. /…/ Kapitalizem kot sistem je treba ukiniti in zamenjati. /…/ spremeniti način, kako živimo – kapitalizem nujno prinaša neenakopravnost med ljudmi. In tega ne morem sprejeti. /…/ Kot ljudje si zaslužimo boljše. In možnosti so vse tu – kar ponuja tehnologija, napredek… /…/ Apolitičnost zato ni ena od možnosti, ekonomije in politike ne moremo ignorirati. /…/ Le sprememba političnega sistema v bolj demokratičnega ne bo dovolj. Potrebna bo tudi medčloveška solidarnost, solidarnostne institucije, ki bodo /…/ začele graditi nov svet.«

Nepreslišano. (Die Welt), Dnevnik, 31.1.2016
Filozof Slavoj Žižek, o (na) položaju:
«Begunci so cena svetovnega kapitalizma. Potrebujemo bolj človeški kapitalizem. Razumevanje do beguncev ne sme imeti z posledico, da se položaj žensk v Evropi poslabša. /…/ Evropa mora od muslimanov zahtevati, da se spoštujejo vrednote Evrope. Glavna grožnja za Evropo je zdaj vzpon skrajne desnice, ne pa begunci. Glavne evropske vrednote in civilizacisjke dosežke najbolj ogroža skrajna desnica.
Na zunaj se mora Evropa predvsem zoperstaviti ameriškemu divjemu kapitalizmu in kitajskemu avtoritarnemu komunizmu. /…/ Evropa, ki povezuje individualno svobodo in socialno državo« ima kaj dati svetu. Če ne bo uveljavila svojega modela, »se svetu in tudi njej slabo piše.«

Preberimo, poslušajmo, poglejmo

Slovenija v zgodbah. Miha Naglič, Gorenjski glas, 29.1.2016
V knjigi s tem naslovom je novinarka Darinka Kladnik zbrala 77 slovenskih zgodb in jim dodala fotografije Davida Kladnika in Joca Žnidaršiča.
Miha Naglič v predstavitvi citira tisto o šivanki, stari 35.000 let, ki jo je arheolog Srečko Brodar (1893-1987) (FF UL) našel v Potočki zijalk pod Olševo v (vzhodnih) Karavankah. Našel je še (tone!) kosti jamskega medveda, ne pa tudi ledenodobnega človeka… Neandertalca ali kromanjonca?
Kromanjonci so bili, piše D. Kladnik, »prišleki na ozemlju, ki so ga naseljevali neandertalci. V manj kot 10.000 letih so izpodrinili« neandertalce, kako /…/ še ni pojasnjeno.
»Žičnih ograj z rezili jim v predkovinski dobi pač niso postavljali, zna pa biti, da so ji obmetavali s kamni…«, dodaja M. Naglič.

10 pop izvajalcev ki so prebili železno zaveso. M. Štamcar, Objektiv, Dnevnik, 30.1.2016
Miha Štamcar, D. Buli in M. Štefančič. jr. So preverili, ko z vzhoda je uspelo narediti kariero v tujini (Z. Evrop, ZDA, Japonska) do 1990, ko je padla dolgoletna meja med sistemoma.
Upoštevali so le pop in rock izvajalce. Ne pa tudi Avsenikov/(Obercreiner), ki so na zahod prodali 30 milijonov plošč.
https://www.youtube.com/watch?v=r7gFNaGYEs8 , Alpskega kvinteta https://www.youtube.com/watch?v=3k2cV39_tnk , ki ima drugo največkrat izvajano skladbo na zahodnih radijskih postajah in tudi ne Lada Leskovarja, ki jih je v (nekdanji) SZ prodal 7 milijonov https://www.youtube.com/watch?v=93z4QBQ4WWY .
Na lestvici so naslednji izvajalci in njihove pesmi iz (nekdanjih) držav večinoma članic (nekdanjega) Varšavskega (nasprotnika NATO) pakta:
1. Ivo Robič (Jugoslavija, SFRJ), Morgen (1959) https://www.youtube.com/watch?v=fNyGuxJ9BmU;
2. Ghegorghe Zamfir, Romunija, Lonley Shepperd;
3. Karel Gott, Češkoslovaška (ČSSR), Tam kam chodi vitr spat;
4. Locomotiv GT, Madžarska, She's just 14;
5. Laibach, Jugoslavija, Opus Dei (Life is Life) https://www.youtube.com/watch?v=LB9lObWclFQ , Let It Be, Sympathy fort he Devil;
6. Omega, Madžarska, Gyongyhaju lany (1968);
7. Bata Ilić, Jugoslavija, Die Wet ist voller Liebe (1966) https://www.youtube.com/watch?v=6jZREZdaIbE
8. Eduard Khil, SZ, Trololo;
9. Plastic People od the Universe, Čekoslovaška, (1968)
10. Ula Pugačova, SZ.

Erica Johnson Debeljak. Matej Bogataj, Mladina, 29.1.2016
Junak romana (slovensko/ameriške) avtorice Tovarna koles (Modrijan, Lj. 2015, prev. M. Novak) se znajde (pri nas, 2012?) »v prestolnici v času vstaj, stanuje nad opuščeno tovarno spremenjeno v center subkulture« (- Rog?) »in išče izgubljeno hčer« za katero slutimo, da je »ugrabljena ali vsaj na razstrupljevalni kuri«, se pa s fantom, robinhoodovskim anarhistom, ki krade kolesa, potika po mestu… (Lj.), ki ga »gledamo skozi oči prišleka«, ki bolje vidi, kako postaja kulisa za turistično eksploatacijo, izrinjanje domačih na obrobe, pa tudi njihovo rastoče nezadovoljstvo z /…/ krizo, ki kulminira v vstajah pred parlamentom. Motenih od provokatorjev, ki za nekoga delajo, samo ne za nas, bi rekli vstajniki.« (- O tem pobrskajte po arhivu teh Pogledov, B.M.)
Zgodba pokaže »odnos policistov do vsega, kar ne vzdržuje mita o belem in gostoljubnem mestu, /…/ do oblastnih struktur in igric, ki se jih gredo v imenu politikov, ki so jih nastavili.« Njihovo »nerazumljivo nasilno in prepotentno vedenje, ki spominja na miličniško samovoljo iz preteklih časov, predvsem pa občutek samote, brezizhodnosti in premišljevanj o zapravljenih priložnostih, ki se naberejo z leti. (…, B.M.)
»/…/ mračna podoba zakulisja političnega prostor prestolnice in države«; na koncu »se pobliske rešilna bilka.

Umrl je pesnik in kulturolog Aleš Debeljak. Pim, Dnevnik, 30.1.2016
V prometni nesreči je umrl A. Debeljak (55), pesnik, esejist, kulturolog in profesor FDV UL. Diplomiral je na FF UL, doktoriral na univ. Syracuse, NY, ZDA. Raziskoval je zgodovinske avantgarde, umetnost v 20. stol, nacionalne identitete, posebej Slovencev in vlogo intelektualcev, v JV in srednji Evropi, posebej v Jugoslaviji. Prve eseje je objavil v dveh knjigah Melanholične figure (1988) in Postmoderna sfinga (1989).Poleg nagrade Prešernove sklada in drugih priznanj za literaturo (za pesmi: Slovar tišine, Tihotapci) je bil tudi ambasador znanosti RS.

Strasten, predan, poetičen in kritičen., T.J., Delo, 30.1.2016
Nekaj izjav kolegov, prijateljev, sopotnikov, bralcev Aleša Debeljaka:
Nela Malečkar, urednica, se je s okojnim red 10 dnevi pogovarjala o staranju in mu rekla, da bo moral prestaviti iz pete v četrto. Dal ji je prav, »da ima včasih občutek, da vozi kar dva avta hkrati. In res, Aleš je bil v naši generaciji najbolj intenziven, povezovalen in artikuliran, vedno na več tirih hkrati, v pesmih zalezovalec tišine, v družbenokritičnih tekstih oster kot britva.«
Andrej Blatnik, pisatelj, urednik, ki ga je poznal 33 let, se spominja »prvega srečanja v neki kavarni ob filofaksu (FF UL), ki je že dolgo ni več: on urednik na Tribuni, jaz na uredniško politiko jezen mladenič. Takrat sva se edinokrat spričkala.« Nato je bilo veliko pogovorov, zabav, »prvomajskih kresov in silvestrovanj, pa tudi preveč duhamornih sestankov in spraševanj, ali morajo res govoriti tisti, ki nimajo kaj povedati.« Zadnja leta sta se videla redkeje. »Potrpežljivo mi je razlagal labirinte univerzitetnega habitusa in v zameno rad prisluhnil poročilom z drugih celin.« Pred tremi tedni sta se srečala v Društvu pisateljev, na prireditvi o zažiganju knjig. Nista bila prav dobre volje, »pomislil sem: takšni časi so, drugič bo bolje. Očitno ne. Brez Aleša bo intelektualnemu imunskemu sistemu zahodne civilizacije še težje. Strašna izguba za slovensko in svetovno mišljenje in pesništvo.«
Tanja Radež, oblikovalka Debeljakove zadnje knjige: »V četrtek nas je povozila novica, da je kolovodja našega boja zapustil svojo četo ljudi, ki brez preteklosti ne morejo razmišljati o prihodnosti. Danes mislim na sklonjene glave v Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, Ulcinju in drugod, ki jih je slovenski pesnik redno obiskoval ter vztrajno prepričeval, da smo še vedno povezani /…/.« Bil je eden redkih, »ki je tudi na nezastavljena vprašanja odgovarjal strastno, predano, poetično in kritično.«
/…/ pojasnjevalec balkanske literarne atmosfere, obljubili smo si, da bomo skupaj utemeljili, dokazali in zapisali, kako ostati človek. Vem, težko poslanstvo je z dušo pesnice ali pesnika gledati na bolečino časa in sveta, ki se nam maje pod nogami.«

(Ne)vsakdanja Ljubljana. M. Horvat, Mladina, 29.1.2016
Foto knjiga Najlepše mesto na svetu, avtorjev Matjaža Rušta , novinarja črne kronike in Roberta Marina, študenta fotografije je drugačna kot je npr. knjiga Ljubljana, lepa in prijazna, Joca Žnidaršiča, fotografa.
Avtorja fotoaparatom spremljata ljudi na ulici in akterje nočnega življenja v kavarnah, klubih in beznicah. Zanimajo jih kontrasti, kičasti prizori, zapuščeni placi. »Brez olepševanja«, piše Marjan Horvat. Prvi je s Koroškega, drugi izpod Šmarne gore, zato gledata »Lj. z drugačnimi očmi, kot če bi živela tukaj vse življenje.«
Bolj kot glavne ulice ju zanima obrobe. Dosti je podob o tam, kjer se najpogosteje gibljeta, iz Vevč, Zaloga, Šiške, Bežigrada pa skorajda ni. »Nekateri deli Lj. so zame še povsem neraziskani. Recimo Rakova jelša na južnem obrobju mesta.«
Na prvi pogled fotke izgledajo humorne. »Ko pa se zamisliš nad njimi, /…/ pogled lahko zazna tudi človeško stisko ali težave, s katerimi se spoprijemajo Ljubljančani.«
(Na fotki ob članku sta avtorja v črnem, z enakim napisom na rdečem: POLICIJA YOU ARE SO FUCKING /…/W, na drugi belolasa gospa na zeleni klopci, ob Tromostovju, pred steno z grafitom SRCE ME BOLI, v rdečem srčku piše »I+K«… Poglejte http://najlepsemestonasvetu.tumblr.com/ : B.M.)

Najbolj zadovoljni meščani Osla, Ljubljana v sredini. N. Bajec, STA, Dnevnik, 30.1.2016
Anketa Eurobarometra o zadovoljstvu s kakovostjo življenja je pokazala, da j v Lj. zadovoljnih 92% (vprašanih) ljudi. Med 79 se Lj. uvršča malo pod sredino, med evropskimi prestolnicami pa malo nad sredino. »Rezultati kažejo visoko povezavo med občutkom varnosti in zadovoljstvom /…/«, med največjimi izzivi pa so »težave pri iskanju zaposlitve in cenovno dostopni bivališč.«
http://ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/studies/pdf/urban/survey2015_en.pdf

»Ljubljana je fantastična. Srečneži ste, upam, da se tega zavedate.« S. Cafuta Trček, Ljubljana, glasilo MOL, jan.-feb. 2016
Nekaj izjav tujcev v mestu – študentov in profesorjev:
Jan Calsapeu, študent, Španija: »Rad imam njeno zeleno barvo in ljudi, ki v njej živijo. /…/ Družim se z domačini in /…/ sem okušal tudi vaša vina, ki se zelo razlikujejo od naših /…/ Raznolikost dela potovanja zelo zanimiva.«
Laurent Hassaid, profesor, Francija: »Mesto bi lahko primerjali z Grenoblom /…/ prav tako meji na Alpe.« Tu je bil pred 20 leti, potreboval je nekaj časa za pravilno izgovorjavo imena Lj. Od takrat se je veliko spremenilo »predvsem urejenost mesta in njegovi javni prostori. Kot razsikovalec pogosto obiščem FF in FDV (UL) in povem vam, da so delovni pogoji na obeh zelo dobri. Interaktivno sodelovanje in čistoča /…/.«
Mia Ueda, študentka, Japonska: »Ste edina država, ki ima v imenu ljubezen LOVE. Prav to me je pritegnilo /…/. Tržnica je »polna zelenih lokalnih dobrot, ki so zelo poceni /…/ Ponudba pri vas je tudi stokrat večja kot pri nas. Srečneži! /…/
Leonhard Meier, Avstrija: Lj. je »polna prijaznih ljudi in je »hot spot« za prijateljsko, sproščeno in gostoljunno vzdušje. Ko se človek sprehaja, naleti na kotičke, kot npr. skulpture, ki so del stavb, ali pa balkone /…/«. Lj. zasluži naslov zelene prestolnice 2016. »Sodobni človek /…/ išče mesta, kjer si odpočije, kjer ni kaotično, prehitro življenje, ampak teče vse v zmernem tempu. Lj. ima vse to.«

Seznam želja kulturnikov do leta 2019. Žiga Brdnik, Dnevnik, 30.1.2016
Osnutek strategije razvoja kulture v MO Ljubljana predvideva – za skupaj 97 milijonov evrov -tudi naslednje naložbe v infrastrukturo med 2015 in 2019:
Palača Cukrarna (ob Ljubljanici) – literarno družabni prostor; Galerija Cukrarna;
Center sodobnih umetnosti Rog, s knjižnico;
Hribarjeva vila (Vila Zlatica) – muzej Ivana Hribarja (nekdanjega župana Lj.)
Minipleks, kinodvorane v podhodu Ajdovščina;
Ljubljanski grad; dokončanje notranjosti in ureditev okolice;
Švicarija (Tivoli) – umetniški center z rezidencami za umetnike;
Vila Čira Čara (Komenskega ul.) – center likovnih umetnosti za otroke in mlade;
Staro letališče Lj. (Letališka c.) – muzej sodobnega letalstva;
Poletni kino Tivoli; Grad Tivoli (MGLC);
Arheološki center MGML; Etnološka dediščina Barja v Črni vasi – razstava;
Kulturno rekreacijski center Barje (ob avtocesti);
Predstavitev prazgodovinske koliščarske kulture na Špici (Med Ljubljanico in Gruberjevim pr.);

Mladi, dojemljivi, podjetni, ustvarjalni, vplivni, učeči se, z diplomo in (še) brez

Mladina. Dobro jutro. P. Rak, Delo, 25.1.2016
Da mladino zanimajo samo virtualna omrežja in banalne peripetije na spletu je pogosto mnenje v javnosti. Uvodničar Peter Rak o tem piše: »Večinoma gre za zmotno posploševanje, kajti /…/ najstniki so veliko bolj radoživi, radovedni in dojemljivi, kot se zdi na prvi pogled.«
Nedavno je bil na dramski predstavi za srednješolce, kjer »je bila zbranost vsaj tako intenzivna kot pri odrasli publiki.« Razumeli so tudi »bolj trpka razmišljanja o življenju« in »dialoge in situacije« pospremili z »natančnimi odzivi /…/ s smehom, včasih z vzkliki, pa začudenje in mrmranjem, k je bilo treba, tudi s popolno tišino, ob koncu pa s prostodušnim skandiranjem.«
»Dokaz, da je mladina še kako sposobna /…/ slediti tudi bolj kompleksnim projektom in a umetnost nikakor ni namenjena zgolj poznavalcem, sofistificiranim krogom in izbrancem.«

Urška Sršen zasenčila hekerje. S. Lokar, J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 25.1.2016
Na lestvici revije Forbes http://www.forbes.com je bila v tehnološkem sektorju med mladimi menedžerji prva Urška Sršen (26), soustanoviteljica podjetja Bellabeat.
Študirala je v Lj. na ALUO UL in v Amsterdamu, živi med San Franciscom, Zagrebom in Lj. ter (kmalu) Londonom. Ne verjame v hiter uspeh. »Do pravih idej, predvsem pa rešitev, lahko prideš samo z intenzivnim delom. Do rešitev vodijo številni poizkusi, spremembe načrta, koraki nazaj, brisanje datotek, neskončno število ovinkov… Inovacija je zelo majhen del celotnega procesa. To me je naučilo kiparstvo.«
Forbesove novinarje je prepričal »pravi produkt za pravo ciljno publiko«, leaf, »za sledenje aktivnosti, spanja, stresa, menestrualnega ciklusa in nosečnosti in tudi vaje /…/.«
Ideja za baby watch je nastala v sodelovanju z njeno mamo, predstojnico odd.za perinatologijo in ginekologijo na UKC Lj. Denar so zbrali s pomočjo družine i še 125 tisočakov preko spleta (Indiegogo).
V ekipi, ki živi za (njeno) vizijo so »dobri prijatelji in nikoli ne ostane nič nedorečeno in prikrito.« Skupaj gredo »na kosila, /…/ na sestanke v ZDA, na Kitajsko, po Evropi. Vsi smo še v zgodnjih dvajsetih, tak način življenja se nam zdi zabaven in nas spodbuja k produktivnosti«, pravi.
Ekipa se je kalila podjetniških pospeševalnikih v ZDA in v Berlinu. Razlike? »V Evropi govorijo, v Ameriki naredijo.«
Prelomna točka je bil njen obisk Silicijeve doline (Y Combinator), pravi Danica Purg, IEDC Bled. »Strast do mladih je treba pri mladih spodbujati, razvijati in tudi nagrajevati«, pravi, ki zato podpira tudi take medijske projekte. Za prepoznavnost Slovenije so »gospodarski uspehi in inovacije poleg športnih uspehov zagotovo ena najboljših in najmanj spornih plus točk.«
Mark Pleško, Cosylab in vlagatelj v start upe pa upa, »da bo po zaslugi medijev, ki spremljajo zgodbe podjetnikov, več deklet razmišljalo o izbirnem predmetu podjetništvo že v osnovni in srednji šoli.«

Nekaj najvplivnejših mladih Evropejcev. Dnevnik, 25.1.2016
Revija www.forbes.com objavlja kratke biografije upešnih podjetnikov: F. Dohert (27, Superjam), G. Ammar (29, The Familiy), J. Becker (27, e.ventures), A. de Haes (28, Backed VC), D. Honus (29, Green City Solutions, J.A. Reneses (23, Silent Circle), M. Al-Bassam(21, heker)…
Piierre Dubuc (27) je sostanovitelj https://openclassrooms.com/ digitalne platforme za brezplačno izobraževanje, s 3 milijoni uporabnikov, študentov; ustanovil jo je M. Neba, ko je bil star 13 let.

Tudi divjak je lahko na koncu inženir. Aljaž Vrabec, Dnevnik, 26.1.2016
Tekmovalec v smučarskem krosu Filip Flisar v svojem slogu pripoveduje tudi o študiju.
(Že nekaj let omenjate diplomo…) (- Berite z štajerskim naglasom! B.M.)
»Ne še, zato sem jezen. Res bi bil že čas, da končam. Včasih ljudje pravijo, da nimajo časa za študij, kar je larifari. Če sem lahko naredil srednjo šolo brez popravnega izpita in potem še tri letnike fakultet, bi lahko končal tudi študij. Toda kariera se je tako razvila, da se moral za vse skrbeti sam, s čimer res nisem imel časa. Lani sem bil že zelo blizu, saj mi manjka samo še nekaj izpitov, toda potem je prišlo tekmovanje z MX, vmes sva se tudi s punco preselila v novo stanovanje, zato se mi je skoraj zmešalo. Nihče ne more reči, da sem kot precej drugih študentov, ki stagnirajo, čeprav imajo čas.«
(Diploma bo še en argument, da niste neumni?)
»ja, rekel bom, da je lahko tudi dijak na koncu inženir. Nekega dne bom to zagotovo rekel, brez skrbi.«
(- Na fotografiji J. Gasarja (se, selfie) brka

slika z oboževalkama na Kongresnem trgu, v Lj. spodaj pa piše: »Če imam prepoznavnosti v Mariboru čez glavo, grem čez mejo /…/ denimo v Lipnico in je takoj bolje in lahko malo bolj v miru kaj pojem.« Glejte ga in poslušajte: http://www.24ur.com/sport/zimski_sporti/filip-flisar.html , B.M.)

Razvoj, raziskovanje, izbira projektov, raziskovalke, znanstveniki, tudi v tujini

Javna sredstva za znanost – vse po starem. M. Klajnšek G., U. Opara K., Delo, 25.1.2016
O pravilniku agencije za raziskovanje (ARRS) kritično pišeta Marta Klajnšek Gunde, KI Lj. in Urša Opara Krašovec, FE UL. Jeseni 2014 je vodenje agencije prevzel Jozsef Gyorkos https://sl.wikipedia.org/wiki/J%C3%B3zsef_Gy%C3%B6rk%C3%B6s in napovedal odpravo nepravilnosti s spremembo pravilnika o (so)financiranju raziskovanja.
Na razpise za programe in projekte je bilo v zadnjih letih veliko upravičenih kritik, pišeta raziskovalki. Januarja 2015 je usmerjevalna skupina s predstavniki vseh deležnikov začela oblikovati predloge. Poleti je bil zamenjan tudi znanstveni svet ARRS.
Vendar je zaupanje v vodstvo agencije padlo, saj je »na podlagi neobjavljenih kriterijev« odpadla »množica odličnih projektov že v prvi fazi«, pišeta avtorici. V razpisu za znanstvene publikacije je bilo financiranih tudi nekaj astroloških publikacij.
Jeseni je ARRS namenil milijon evrov za mlade doktorje znanosti. Kar nekaj izbranih je bilo brezposelnih le fiktivno, nekaj dni, tudi v povezavi z vodilnimi agencije. Izpadli so tisti, ki niso imeli številke raziskovalca, ker so doktorirali v tujini ali pa niso bili v kateri od naših raziskovalnih skupin. Upoštevali so Sicris točke za objave (v tujini) npr. pri založbi Vega press,«poštni nabiralnik« - http://ukcompanydb.com/company/07520920/vega-press-ltd.html .
Decembra je bil na www.arrs.gov.si objavljen predlog novega pravilnika o financiranju raziskovalne dejavnosti. Avtorici menita da niso bile upoštevane »mednarodne smernice npr. Science Europe, DORA San Francisco, manifest iz Leidna in kriterije na EU razpisih Obzorje 2020 http://www.mizs.gov.si/si/obzorje2020/ in ERC https://erc.europa.eu/ .
Točke iz Sicris http://sicris.izum.si/search/rsr_search1.aspx?lang=slv so »še vedno bistveno precenjeno merilo za ocenjevanje, njihova verodostojnost pa se ne preverja.« Ocenjevalci predlogov projektov (iz tujine) morajo imeti naziv profesorja in biti nosilci projektov pri (tujih) agencijah. Ni recenzentov iz gospodarstva ipd., ne upošteva se 40% kvote enega spola med ocenjevalci. Listo projektov določi panel, 5% projektov po lastni presoji na listo uvrsti znanstveni svet ARRS.
Pravilnik »ne predvideva zaznave konflikta interesov iz vrst zaposlenih na ARRS, članov /…/ teles agencije ter ocenjevalcev. Niso omenjeni spoštovanje etične in odgovorne znanosti«, kršitve »raziskovalne integritete ter /…/ dvojnega financiranja. Manjkajo tudi ukrepi za zagotavljanje enakih možnosti.«
Očitno je predlog pravilnika slabo pripravljen, menita avtorici, »saj ne upošteva niti dela usmerjevalne skupine in evropskih smernic, ki jih je podpisala slovenska vlada. /…/ Kako to pojasni direktor Gyorkos? Kako te poteze nadzira upravni odbor ARRS pod dolgoletnim vodstvom prof. Rada Bohinca? /…/ Kdaj torej lahko pričakujemo javno obljubljene spremembe?«

Znanstvenike v tujini po žepu usekajo še z davki. B. Smajla, Dnevnik, 27.1.2016
Začasno delo v tujini je pogoj za kariero v raziskovanju (in na univerzah), piše Barbara Smajla, vendar njegovo obdavčenje ni naklonjeno raziskovalcem in jih spodbuja, da prekinejo vezi z domovino.
Tisti, ki odhajajo na podoktorsko izobraževanje (postdoc) v tujino in tam dobijo plačilo za raziskovalno delo, morajo pri nas plačati takšen davek, kot bi vse dohodke zaslužili v Sloveniji.
Boris Majron, IJS, opozarja na posledice pri mlajših kolegih: »Ko razmišljajo o odhodu v tujino, kar je osnovni pogoj za izvolitev v raziskovalni naziv in habilitacijo na univerzi, se ne odločajo zgolj na podlagi kakovosti in prestiža raziskovalnih ustanov ampak /…/tudi na podlagi davčne politike in standarda države.«
Marko Fonović, IJS, ki ga je inštitut za tri leta poslal na Stanford (ZDA) in je ohranil določen obseg zaposlitve doma, ga je davčna uprava obravnavala kot rezidenta: »V ZDA so prihodki zelo nizko obdavčeni /…/ vse storitve plačuješ dodatno. Pristojni v Sloveniji sklepajo, da si prejel visoke zneske /…/ ogromno zaslužil. /…/ Slovenija s svojo davčno politiko mlade strokovnjake sili, da v tujino ne odhajajo začasno, ampak za vedno. In če znanstvenik /…/ prekine vse vezi, potem to ni več podoktorsko izpopolnjevanje v tujini, ampak beg možganov.«

Slovenija, od/do kdaj lepote tvoje…

Znamenitosti. Vse več želja po Unescovem prestižu. N. Bucik Ozebek, Dnevnik, 25.1.2016
V Unescovem programu Človek in biosfera so tri slovenska območja: Juljske Alpe, Kras ter Kozjansko in Obsotelje. Na seznamu geoparkov so Karavanke/Karawanken in Idrija; predlagan je še Kras.
Na seznamu pomembnih mokrišč so Sečoveljske soline, Cerkniško jezero in Škocjanske jame.
Program Spomin sveta varuje tudi Supraseljski kodeks, ki ga hrani NUK v Lj.; začela so se prizadevanja, da bi vključili še Brižinske spomenike, ki jih hranijo na Bavarskem.
Na (najbolj) prestižnem seznamu svetovne dediščine so tudi Škocjanske jame, prazgodovinska kolišča na Ljubljanskem barju in dediščina živega srebra v Idriji.
Že letos bi lahko Škofjeloški pasijon prišel na seznam nesnovne kulturne dediščine, kasneje pa morda še mediteranska prehrana, Kobilarna Lipica, Goriška Brda, tudi italijansko del in Pot miru v Posočju. (Primerjaj: http://whc.unesco.org/en/statesparties/si , B.M.)

Drevakom se obetajo dobri stari časi. Dragica Jaksetič, Delo, 26.1.2016
V register slovenske žive dediščine pri SEM http://www.etno-muzej.si/ je vpisano izdelovanje drevakov. Te lesene čolne izdeluje mojster Anton Lovko iz Cerknice, ker jih še uporabljaj za vožnjo po (presihajočem) jezeru. Za enega potrebuje 380 ur dela, pri čemer uporablja nas sto let stara orodja. (Fotografija M. Pivka)
Pobudnica vpisa Ljoba Lenče (- pevka ljudskih https://www.youtube.com/watch?v=5sTVXcnUg9o , https://www.youtube.com/watch?v=m9loAy2wQdo , B.M.) pravi, da je drevak več stoletij stara dediščina, »v prvi vrsti kulturna dobrina, ne pa ceneno sredstvo za služenje denarja.«

Protoindoevropska pravljica. V.U., Delo, 26.1.2017
Lingvista J. Tehrani (Durham) in S. G. da Siva (Nova univ. Lizbona) sta z analizo pravljic v slovanskih, germanskih, romanskih in drugih indoevropskih jezikih, o bitjih in materialih z nadnaravno močjo, ugotovila, da je najstarejša tista izpred 6. tisočletji, iz bronaste dobe.
Nekoč je živel kovač, ki je želel zvariti karkoli, zato se je obrnil na vraga in sklenil dogovor z njim...
(Glej članek raziskovalcev: http://rsos.royalsocietypublishing.org/content/3/1/150645 .
Nekaj najlepših slovenskih pravljic je na: http://www.pzs.si/javno/mladi/mk_pzs-spot_2015-dodatno_gradivo-najlepsi_slovenski_miti_in_legende.pdf B.M.)

Mravljična kislina in ptiči. J. Gregori, Pisma, Dnevnik, 25.1.2016
Na parlamentarnem odboru za kmetijstvo je bila - v razpravi o uporabi nedovoljenih zdravil v čebelarstvu – »navržena misel, da je pravzaprav strup tudi mravljinčna kislina« CHO2. (To je tudi zdravilo proti varozi, ki jo povzroča varoja, zajedavec na čebelah. B.M.)
Janez Gregori, biolog, Čebelarsko društvo Kranjska gora to zanika in pravi, da je ta preprosta karbolna kislina naravi zelo razširjena, npr. v koprivah in izločkih mravelj. Tudi nekateri ptiči jo uporabljajo, npr. šoja, da se znebi zajedavcev. Čebelarji jo dajejo v panje, kjer »izhlapeva in čebele pridejo v stik samo s hlapi. /…/ Čebelar si natakne zaščitna očala, na roke pa zaščitne rokavice.« Ob »stiku s kožo povzroča poškodbe, mehurje, zato je na steklenici opozorilo«, mrtvaška glava.
(- J.G. je poznavalec čebel in ptičev, urednik: http://www.pms-lj.si/si/o-nas/arhiv-publikacij/scopolia , glej Scopolia 2009/suppl.4. O čebeli: http://www.carniolan.info/slo/si_livret/kazalo.htm , o zgodovini čebelarjenja: http://www.tms.si/fck_files/image/Dogodki11/TE/zgodovina.pdf , slovar: http://isjfr.zrc-sazu.si/sites/default/files/cebelarski_terminoloski_slovar.pdf članke v reviji Slovenski čebelar http://www.czs.si/content/F2 in o ptičih pri nas http://www.posta.si/postna-celina/8757/Slovenske-ptice?nodeid=534 B.M.).

Tatovi izkušenj. A. Kučan, Dnevnik, 26.1.2016
O arkadah ob Slovenski med Aškerčevo in Šubičevo v Lj. piše Ana Kučan, BF UL.
»Arkade – pokriti hodniki okoli trgov in vzdolž ulic – so nekak vmesni prostor med zunaj n znotraj, so čista izkušnja meje. /…/ urbano doživetje; od starogrške agore in renesančnih mest /…/
(- npr. Bologna https://www.youtube.com/watch?v=-7yTMipA4TM , B.M.)
Avtorica (krajinska arhitektka) nasprotuje preurejanju arkad ob Slovenski cesti (- pred Slonom? B.M-) in konceptu zapiranja, »ki je v nasprotju z javnim dobrim. Te arkade /…/ so v javni rabi, in to ne samo za hojo od Šubičeve ulice mimo Drame do Aškerčeve.« Če bi jih očistili prahu in dodali nekaj osvetlitve, bi ob novi Slovenski zaživele. http://www.scapelab.com/projekti-slovenska-cesta-2020
Arkade je »v obdobju rušenja Kozlerjevega dvorca /…/ kjer je danes Mladinska knjiga, zaradi spoštovanja do mesta potegnil arhitekt Edvard Ravnikar, da je omogočil tokove za pešce ob tedaj najbolj obremenjeni mestni žili /…/«
(- Takrat, v 60-tih, je bila to Titova, pešci pa so bili dijaki in študenti, ki s(m)o hodili »iz mesta«, od postaje, Akademskega kolegija itd., do šole in fakultet ob Aškerčevi, FF, itd. , in nazaj… glej nekaj o teh gibanjih… na http://nsdlu.si/?sec=63, B.M.)
»Te arkade, narejene v duhu modernega mesta, so neločljiv del /…/ osi, izpeljane iz nekdanje Emone in pomemben gradnik genius loci Ljubljane.« Mestu ni pečata »odtisnil samo Plečnik, temveč predvsem urbanisti za njim. Lj. je zares postala mesto po 2.sv.vojni. Premišljeno so oblikovali vpadnice in središče. »S Trgom republike« (- nekdaj Trg revolucije, tam, med parlamentom in banko je še vedno njej posvečen spomenik, zraven še E. Kardelj s tovariši… B.M.) je nastal simbolični in reprezentančni prostor mesta /…/.« Z organizirano stanovanjsko gradnjo, v 70- in 80-tih letih so nastale stanovanjske soseske »Ruski car, Štepanjsko naselje, Šišenska ŠS 6 in 7, BS 3 za Bežigradom«. Ob »preobrazbi nekdanje Titove ceste«, z arkadami, je nastal »tudi najlepši stanovanjski kompleks sodobne Lj. Ferentov vrt«, ob katerega se »duhovito, z lebdečim okroglim stolpom /…/ zariše spomin na tloris nekdanje Emone.« (- Zraven je tudi steber v spomin na rojstno hišo J. Plečnika. B.M.)
Arkade so dale Lj. pečat modernosti, znak velemesta, piše A. Kučan. Zato je šokantna samoumevnost predloga za njihovo zapiranje, »vključno s to pri Slonu. Razkrivajo, da je pri tokratni prenovi /…/ izgubljen nekdanji družbeno konstruktivni naboj – v prenovi središča prevladujeta komercializacija in dekoraterstvo« in težnje »po tem, da bi vse predpisali, vse uravnali /…/«. Arkade ob Slovenski so »prispodoba časa, v katerem se je spoštovalo razlike v rabi in oblikovanju prostora in v katerem je Lj. še hotela biti velemesto.« (- Glej še predavanje avtorice o mestnih parkih: https://www.youtube.com/watch?v=OW4rC8yfb-s , B.M.)

Gensek, premiera, ministri, državljani, priseljenci, kulture, (pravna) država, (visoko) šolstvo

Smo med silikonsko in sicilijsko dolino. bi, kf, Nedeljski, 27.1.2016
Nekdanji generalni sekretar bivše (dolgo vladne) stranke LDS in (skoraj en mandat) minister za visoko šolstvo in znanost in tehnologijo Gregor Golobič je kritičen do sedanje politike in tudi do stanja na univerzah. (Med branjem povzetkov poslušajte posnetek pogovora o stanju duha v naši akademski skupnosti, ki ga je 20.1.2016 vodil Borut Mekina: http://www.kvarkadabra.net/2016/01/gregor-golobic-o-stanju-duha-v-nasi/ … B.M.)
O strankah je na pogovoru v lokalu Pritličje dejal, da jih pri nas dojemamo kot »hudodelske združbe, a se od njih pričakuje, da bod rešile največje družbene težave. Vsak evro, vložen iz državnega denarja za stranke, se dojema kot stran vržen, ni pa problem, ko stranko sponzorira kak podjetnik /…/. Prav tako se brez težav »odločimo, da državo pilotira nekdo, ki nima nikakršnih izkušenj s politiko. /…/ Volivci imajo vedno prav. /…/ Ne, ne bomo še kmalu Silicijeva dolina. Mi bomo realno bolj razpeti nekje med silikonsko in sicilijsko dolino.«
(- V pogovoru omeni še Šentflorjansko. Za pohujšanje poglejte http://moski.hudo.com/tag/silikonske-prsi/ in https://it.wikipedia.org/wiki/Cosa_nostra ... B.M.)
Pri nas »ni dolgoročnih politik, ki ne bi bile odvisne od menjave oblasti. Skrivnost uspeha Nemčije je, da ne glede na vlado vodi stanovitno gospodarsko, šolsko ali npr. znanstveno politiko, ki je ne spreminja, če so na oblasti rdeči ali črni. Navezovati se je treba na dediščino. /…/ Vse stranke, vključno z ZL, so v slabem smislu revolucionarne. Mi smo že kot ZSMS sebe imenovali liberalni konzervativci. /…/ Ob nasprotovanju dotedanji oblasti (- konec 80-tih) smo zavračali tudi obrazce t.i. antikomunističnega bloka.«
(Situacija duha?)
»Še največ duha je bilo v javnem prostoru konec 80-tih. Zdaj prevladuje zadah: iskanje notranjih in zunanjih sovražnikov, proizvodnja strahu in izgovorov. Problemov se ne rešuje /…/. Še dobro, da smo vključeni v« EU in Nato. Kakšna bi »šele bila Slovenija, če bi bili v celoti izolirani in obsojeni sami nase: zadnji referendum in aktualna pobuda o t.i. nacionalni gardi povesta vse.«
»Ker v Sloveniji nimamo dolgoročnih ciljev, dobivamo iz Bruslja in od Nemcev agendo, ki /…/ ji mi slepo sledimo. Za to sledništvo je Mramor dobil kolajno naj finančnega ministra EU.«
(Politiki?) V zvezi s to problematiko omenja G. Golobič skupino Patetico https://www.youtube.com/watch?v=1lfolLU_P5w -preberite tudi komentarje - in pripoved Zlato tele https://ru.wikipedia.org/wiki/%D0%98%D0%BB%D1%8C%D1%84_%D0%B8_%D0%9F%D0%B5%D1%82%D1%80%D0%BE%D0%B2 … B.M.)
(Trenutno so zelo aktualni privilegiji, ki so jih »izumili« nekateri visokošolski profesorji, piše Nedeljski in doda podnaslov: Univerze zanima le denar, ter da je bil G. Golobič nekdaj minister, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gregor_Golobi%C4%8D B.M.)
»To ministrstvo sem prevzel izključno zaradi vsebine, ki j ena najpomembnejših za dolgoročni razvoj države. Naredili smo veliko: od dodatnega denarja do dogovora o strateških reformah. A žal ljudi, ki so na čelu akademskih ustanov, resne spremembe ne zanimajo dosti. Ob vsej navidezni kritičnosti jim gre primarno za ohranitev statusa quo. Razni dodatki, avtorske pogodbe so le del tega boja na evropskem požiralniku. Razvpito bolonjsko reformo so npr. kompromitirali z nesmiselnim številom študijski programov, za kar ni bilo vsebinskih razlogov, ampak se je iskalo predvsem zadostno število ur za vsakega, ki se je takrat znašel na katedri. Še vedno vztrajajo pri skupnem izvajanju visokošolskih strokovni in univerzitetnih programov.« (- T.j. VSS+UNI, na isti fakulteti, B.M.)
»Rektorji univerz za svojo izvolitev sklepajo neformalne kompromise z močnimi fakultetami in predstavniki študentov. Ob vsem tem pa je na fakultetah in inštitutih mnogo mladih znanstvenikov, ki muko pridejo do priložnosti, ki so zelo slabo plačani in so včasih kot sužnji akademskim mandarinom. Opravljajo številne njihove dolžnosti, pišejo članke, pod katerimi so potem kar skupaj podpisan, da si tudi tako nabirajo slavne točke. Ključni problem je, da univerze ustavno zagotovljene avtonomije ne razumejo kot odgovornega samoupravljanja, ampak predvsem kot netransparentno izolacijo in deljenje denarja.«
(- Če ste pogovor v Pritličju poslušali do konca, lahko presodite, kakšna je razlika med mediji in v čem ter čigava je dodana vrednost časnikarjev, vključno s pisci povzetkov. B .M.)

Državljani? Nikoli slišal. T. Lesničar P., Dnevnik, 26.1.2016
Kritično oceno premierja Mira Cerarja začenja Tanja Lesničar Pučko s citatom:
»Zanj je narodnost pomembnejša od državljanstva, kar je nevarno«, je v intervjuju (Delo 23.1.2016 (- povzetek je malo nazaj, B.M.) dejal filozof Gaspar Miklos Tamas, o Viktorju Orbanu, predsedniku (vlade) Madžarov. »Smo etnično čista država Podobno kot do beguncev se držav obnaša do Romov.«
Po 25 letih naporov, da bi postali »država vredna tega imena«, smo postali »podobni Madžarski«, kjer niso nikdar razčistili s svojo preteklostjo iz časov fašizma in socializma. Z Orbanom se jim je vrnila meni T. Lesničar P. »revščina in ksenofobija. Tudi pri nas. In obe državi sta obdani z bodečo žico.« (- No, le na južni meji, B.M.) Zanjo se je M. Cerar ob nedavnem obisku zahvalil V. Orbanu, ki ga zanima predvsem tretji tir do Kopra. V Bruslju pa je vljudno prenašal očitke C. Junkerja.
»Doma pa se vse hitreje razjezi. Minuli teden nam je sporočil, da je Mramor kljub v nebo vpijoči nezakonitosti, /…/ prevelik, d bi ga lahko kar koli odneslo. Obskurni dodatki ali slabo delo npr. nadzor DUTB. Ali že prej visoki honorarji. (Ki navsezadnje tudi Cerarju niso onemogočili izvolitve, četudi je /…/ ko je bil zaposlen na pravni fakulteti (PF UL), v parlamentu mesečno prejemal okoli 2000 evrov pavšala).« Geslo: država to sem jaz, ima torej nadaljevanje: etika, to sem jaz.«
Enega torej odnese pašteta, drugega 48.000 evrov ne, piše komentatorka in oceni njegovo geslo (na tiskovni konferenci - SLOVENEC SEM…, t.j. »fejt kerlc«, domoljub) kot klovnovstvo. A problem je v tem, kar je na famoznem listu pisalo, meni. »Slovenija je zanj etnično čista.« Zanj ne obstaja »kakšnih 17% državljanov, ki niso Slovenci.«
In »jamranje je v bistvu kritika. Jamramo vsi, ki /… gledam pod prste«.
Sprožil se je spin v drugi smeri »… pa saj tudi drugi še bolj kradejo!« Ta manever »minimalizacije grehov razkrinkanih ta gnila nenačelnost /…/ je res slovenski nacionalni šport.«
»In še glede rešitev: gotovo jih išče, a na napačnih krajih. V Budimpešti jih ni.« Približevanje vse bolj »ksenofobni vzhodni Evropi, pa četudi iz razočaranja, ker ga zahod ne jemlje resno, je najslabše, kar je lahko našel.«

Novi evropski nacionalizem je nevaren, ker se z njim vzbujajo iluzije. Aleš Glaube, Dnevnik, 27.1.2016
Dolgoletni podpredsednik skupine socialistov&demokratov v Evropskem parlamentu, zdaj predsednik Mednarodnega inštituta za mir http://www.iip.at/who/who.htm Hannes Swoboda pravi o zgodovini, sedanjosti in politiki vzhodnih in zahodnih članic EU:
»Vzhodnoevropske države so bile strukturirane z enim samim kulturnim ozadjem.» (- Krščanskim - katoliškim, protestantskim in pravoslavnim. B.M.) »Veliko časa so bile izvzete iz mednarodnega dogajanja in priseljevanja. Zato so te države, kjer je religiozna tradicija ponovno pridobila pomen, zelo skeptične do beguncev. Ponovno se je razbohotil nacionalizem, potem ko je izpuhtel vsiljen internacionalizem iz časov, ko sta jim vladala Moskva in komunizem. /…/ S tem ne želim omenjenih držav braniti, moramo pa razumet njihovo razmišljanje, da bi našli rešitev.«
(Nacionalizem?)
Najdemo ga tudi v zahodni Evropi, pravi H. Swoboda http://hannes-swoboda.at/ , »vendar gre za drugačen nacionalizem«, ki je »nastal predvsem zaradi nezmožnosti politike, da bi razrešila težave ali pa se o njih vsaj pogovarjala. Mnogi politični voditelji s svojim prebivalstvom sploh ne stopijo v dialog da bi jim razložili, s katerimi problemi bomo soočeni zaradi globalizacije.«
(Podobnost s tistim pred 2.sv.vojno?)
Ne, je »pa nevaren, ker se z njim vzbujajo iluzije. /…/ A dogajanja na Poljskem in Madžarskem kaže, da smo soočeni z grožnjo vse večje avtoritarnosti in spodkopavanja demokracije. Države poskušajo spremeniti svoje politične sisteme, ustave, volilne zakone, s čimer bi ohranili oblast za več mandatov, ter vplivati na swobodo poročanja medijev. Obstaja torej nevarnost, da bomo postali celina z avtoritarno vodenimi državami, ki poskušajo /…/ odgovornost za begunce naprtiti drugim, denimo balkanskim državam ali pa še dlje od njih. Grožnja za Evropo torej ne tiči v novi vojni, temveč v spodkopavanju demokracije.«

Je M. Cerar pozabil na vrednote, ki jih je nekdaj zagovarjal? Nedelovih sedem, Nedelo, 24.1.2016
Jure Apih, publicist, meni, da se »za zdaj naš prvi kar dobro drži. Naučil se je, da je za vsako cen načelen lahko le tisti, ki, ki nima velike odgovornosti in ni prisiljen /…/ pragmatično iskati manj slabe rešitve.« Ofenziva (nasprotnikov) je v polnem razmahu. Zahteve »po odstopu ministrov se vrstijo, policisti še kar stavkajo, Janša grozi z vaškimi stražami in narodno gardo, zdravniki se krčevito borijo za svoje zdravstvo, sindikat se pritožujejo, da bo popljuvani Mramor šibak pogajalec. /…/ A Cerar se ne da, Slovenec je, ne jamra in rešitve išče.«
N'Toko , glasbenik in kolumnist: »Cerar je izračunal, da bi se z Mramorjevo odstavitvijo zameril pomembnejšim ljudem, kot smo državljani, ki od njega hočemo poštenost. Volivci smo se očitno ušteli /…/, ko so se zadovoljili z lepimi besedami o poštenosti in od Cerarja nismo zahtevali drugega, kot da se pridno smehlja, da ne jamra in išče rešitve.«
Dušan Jovanović, režiser meni, da se najbrž še Bog ne bi mogel držati obljub, ki jih je dajal M. Cerar pred volitvami. »Ampak volivci smo Cerarju (i še marsikomu pred njim) verjeli /…/. Bolj ko si želiš neko funkcijo, je /…/ rekel Gregor Golobič, maj si zanjo primeren. D.J. dodaja, da »bolj ko si zjutraj v svojem srcu čist in pošten, bolj boš pod noč grd in umazan. Zasvinjajo se sanje, /…/ misli, /…/ duša /…/ življenje in ni ga čistila, ki bi ga vrnil v stanje prvobitne čistosti.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Ko je še svoje profesorsko/pravniške zaslužke dopolnjeval s pisanjem po časopisih, mi ni uspelo do konca prebrati nobene njegove kolumne; bile so duhamorne, dolgočasne, brez idej in banalne. /…/ danes vidim, da praznota zgolj prikriva neskladje med besedami in dejanji. Temu bi se lahko reklo tudi laž, posebno ko gre za priseganje na moralo in etiko.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Kakšne vrednote je Cerar zagovarjal, je bilo malokdaj jasno. Etika dokler ni konkretnih dejanj, zna biti izmuzljiv pojem. Cerarjeva dvojnost se je pokazala že pri referendumu o istospolnih skupnostih. Pri odločanju o Mramorju še toliko bolj. Skratka, eno večjih razočaranj glede na pričakovanja«
Nataša Pirc Musar meni, da M. Cerar »ni pozabil na vrednote, v katere verjame kot pravnik in filozof, ki se ukvarja z etičnimi vprašanji«, le »da jih danes vidi z drugega konca, saj je vrednote /…/ lažje zagovarjati, ko pa jih v praksi privzgojiti tudi drugim.« Večkrat mora »na tehtnico postaviti strokovnost /…/recimo ministra Mramorja« in etični zdrs ter se »odločiti, kako velika je napaka, ki jo je nekdo storil«, in koliko je (lahko) koristen za družbo. »Težka dilema.«

D. Mramor uspešen minister, a bi moral odstopiti. Z. Proti, Delo, 25.1.206
71% od 400 anketiranih (Delo, 19.-21.1.) meni, da bi moral premier sprejeti odstop finančnega ministra; argumenti M. Cerarja niso prepričali 67% respondentov. Dosedanje delo ministra jih je kot uspešno ocenilo 43%, kot neuspešno 38%. Vendar jih 59% meni, da bi D. Mramor moral »odstopiti, ker je prekršil zakon in je slab zgled. Da mu ni treba odstopiti, le denar naj vrne jih je menilo 29%.
Podobno jih je 59% o M. Makovec Brenčič, ministrici (MIZŠ) menilo, naj odstopi in vrne dodatke za pripravljenost ter 25% naj denar vrne, brez odstopa.

Nepreslišano. (ius-info), Dnevnik, 27.1.2016
Miran Avbelj, pravnik, je zapisal, da iz leta v leto »slovenska pravna država tone globlje, ne zaradi vse bolj odprava obrnjenih državljank in /…/ malih ljudi, temveč zaradi ravnanja oblastnikov. V zadnji letih smo tako priča /…/ praksi, da se prav za vsako nezakonitost, pa naj bo še tako eklatantna, celo neustavnost, najde opravičilo ali vsaj potuhnjeno zabriše odgovornost.
Ker je tako, postaja počasi vse dovoljeno. Čeprav so /…/ zgodbe vse bolj bizarne, razkroj pravne in politične kulture pa vse večji, se nas bodo e zgodbe čedalje manj dotikale. /…/ ker se skušamo /…/ podzavestno braniti pred njimi, da ne bi povsem potonili v nečem, kar je iz vesolja vidno, da ne samo, da ni prav, temveč da je narobe.«

Mlatenje prazne slame. F. Krpič, Finance, 26.1.2016
Gostujoči komentator Fidel Krpič, upravna enota Velenje, se sprašuje, č smo prišli tako daleč, »da je največji dosežek nekega ministra njegovo kreativno razmišljanje, kako opravičiti svoje prejšnje bedarije?« Piše o stavki policistov, o zdravstvu, kjer ni največja težava (kdo bo) direktor UKC in tudi o šolstvu, kjer to ni »neki neopravičeni dodatek« /…/ (trenutne) ministrice.«
»Vtis je, da je vse drugo super, le nekaj a lomijo osnovnošolski učitelji, ki si zaračunavajo čezmerno delo, in seveda dekani fakultet, ki si obračunavajo enormne honorarje in izmišljene dodatke. V resnici bi se morali na OŠ vprašati, zakaj imajo učenci toliko obveznih in neobveznih predmetov, zakaj imajo /…/ po tri delovne zvezke za en predmet in zakaj je bilo treba uničiti klasično osemletko ter narediti vseobsegajočo devetletko z množico /…/ vsebin, ki nimajo nobene zveze z realnimi znanji, ki jih potrebuje mladostnik za resnično življenje. Podobno je na fakultetah, kjer producirajo maso neuporabnega kadra, ki zgolj ruši normalna delovna razmerja, s tem ko imajo že vsi prepisane diplome in magisterije, na podlagi katerih potem pričakujejo dobro plačane službe, kjer očitno ne bi bilo treba delati. Imamo množico fakultet in zelo malo kakovostnih diplomantov, kar se nam očitno vsem zdi normalno, saj nas skrbijo predvsem dodatki in honorarji, vse drugo pa je super.«
Pustimo že, piše, »brezplodne razprave /…/ter začnimo končno reševati /…/ težave, predvsem v javnem sektorju, ki se zgolj kopičijo, ne glede na to, ali jamramo, ali iščemo rešitve, ali pa tlačimo v žepe dodatke.« In da bi tudi tu potrebovali enega Tima Oreškoviča, ki je energično začel delo hrvaške vlade, rekoč: »Če ne zdaj, kdaj? Če ne mi, kdo?«

Črna kronika, kriminalistika, kriza, družine, žrtve in morilci

Družinske tragedije je težko preprečiti. M. Grušovnik, Dnevnik, 27.1.2016
Podvojitev števila umorov v Sloveniji v letu 2015 (na 24, in še 13 ubojev, podatki GPU http://www.policija.si/) je najbrž povezana z socialno-ekonomsko krizo. V tem času izstopajo družinske tragedije, o katerih pripoveduje Peter Umek, upokojeni profesor FVV UM http://www.vzsce.si/si/o-soli/sodelavci-sole/365 .
Res je, da kriza traja že 8 let, ga povzema Mojca Grušovnik, a se »bremena, ki jih povzročajo brezposelnost, neplačane položnice, grožnje z deložacijo in posledično slabi medsebojni odnosi, s časom posajajo vedno težja. Če sta prisotna še ljubosumje in alkohol /…/.«
V krizi se poveča tudi premoženjska kriminaliteta, vendar P. Umek trdi, »da pošteni državljani, klub temu, da izgubijo službo, ne bodo prestopili meje zakona, ampak bodo težave reševali na vse mogoče načine, ki so v naši družbi dovoljeni. »Človek ne more kar tako postati kriminalec in tudi morilec ne, čeprav dejanje stori pod vplivom hude jeze, alkohola ali ljubosumnosti«, razlaga.
Za to, da »kdo prestopi mejo« so pomembne tudi družinske razmere, v katerih je odraščal, prav tako za žrtve družinskega nasilja.
Ženske, žrtve takih dejanj, so imele v otroštvu pogosteje nasilne očete in si izberejo podobne partnerje; pogosteje je odraščala v skromnih razmerah in je slabo izobražena; pripravljena se je podrejati do določene mere in ne želi, da bi okolica poznala resnico, nasilje nad njo; zaradi navezanosti na partnerja in otrok vztraja n upa, da bo bolje. Tudi ko/če se odseli, ne pretrga stikov s partnerjem. Zna poiskati strokovno pomoč, a nasvetov ne upošteva.
Tudi (družinski) morilec je pogosto odraščal v nasilju, je slabše izobražen, nezaposlen ali z minimalnimi dohodki, nagnjen k pitju in težko obvladuje agresivnost. S partnerico in otroci živi v skromnih razmerah, brez upanja, muči ga ljubosumje, za vse je kriva ona; ko ga zapusti ne prenese odziva okolja; tečaji obvladovanja jeze nanj nimajo učinka.
V članku je opisan primer umora Mojce T. v Celju, mamice treh otrok, ki se je po dolgoletnem nasilju preselila k staršem, a se je partnerju pustila pregovoriti, da ga je spustila v avto, kjer jo je…
»Ko se ženska odloči /…/ mora biti resnično konec.« In čim manj stikov, pravi kriminalistični psiholog.

Preberimo, pokupimo, poklikajmo, izposodimo, vrnimo

Čarobnost zaslona, večnost papirja. Igor Bratož, Delo, 26.1.2017
Prodaja tiskanih knjig se je spret povečala. Na severnoameriškem trgu je na prvem mestu Umetnost pospravljanja (M. Kondo), nad milijon izvodov so prodali tudi Pojdi, postavi stražarja (H. Lee), triler Dekle na vlaku (P. Hawkins) in Grey - Petdeset odtenkov 4 (E.L. James) ter Vsa svetloba, ki je ne vidimo (A. Doerr).
Pri nas se proda manj kot 1% e-knjig, izposodi prav toliko, ocenjujejo pri Mladinski knjigi.
Na www.e-eka.si so lani prodali največ kriminalke Odrešenik (J. Nesbo). Inferno (D. Brown), Sapiens: kratka zgodovina človeštva (Y.N. Harari), Prebujena (S. Day), Silos (H. Hower), Zakaj se Buda smeje? (Nataša Martinčič – Ašvata, Seksi sosed (Urška Kaloper), itd.
Na Biblosu www.biblos.si so lani izposodili 30 tisoč e-knjig; največkrat: Cavazza (V. Milek), Brezskrbno, Snežak, Odrešenik (avtor vseh J. Nesbo), Angel varuh (J. Garwood), Milfa (E. Bon), Jugoslavija, moja dežela (G. Vojnović), idr.
(- O nekaterih avtorjih in njihovih delih glej tudi v arhivu teh Pogledov na www.nsdlu.si . B.M.)

Profesorji, dekani, ministri, univerze, javni sektor, finance, etika, poštenost,upanje

Išče rešitve. Pa razume? A Žerdn, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
Predsednik vlade Miro Cerar je vzel nase grehe kreativnega računovodstva nekdanjega dekana EFUL zdaj ministra Dušana Mramorja. Ta se je opravičil za neupravičene dodatke in je pripravljen vrniti prejeto vsoto. Tudi njegova kolegica Maja Makovec Brenčič dodatke za pripravljenost vrača. Ne vemo še kako bodo vračali ostali, piše Ali Žerdin.
»In ni znano, kolikšen del tistih, ki delajo v »javnem sektorju« prejema še kakšne druge čudaške dodatke.« Vemo, da »so nekatere fakultete delu zaposlenih /…/ izplačevale še dobro zabeljene avtorske honorarje. Vemo pa tudi, da v akademski sferi dela velika množica ljudi s pomembnimi dosežki. In slabimi plačami.«
Slovenski »javni sektor« le deloma ustreza definiciji tega sektorja, razlaga uvodničar priloge časnika.
EF UL »za redno izobraževanje študentov prejema denar iz proračuna, hkrati pa« na EF »študira še nekaj sto študentov iz tujine in izrednih študentov ki šolanje plačujejo. Hkrati /…/ na trgu s svetovalnimi storitvami in projekti kar dobro zasluži. Enako velja udi za inštitute, ko za potrebe globalnih trgov razvijajo, denimo zmogljive baterije.«
»Inštitucije, ki opravljajo kulturno poslanstvo, so v resnici hibrid med javnim sektorjem in podjetjem. Celo policija /…/ nekaj prihodka naredi na trgu. EF ima danes lepo fasado zato, ker« so jo »obnovili z denarjem, ki ga je /…/ zaslužila na trgu. In niso si kupili zgolj fasade.«
Pustimo ob strani, ali so »hibridna stanja dobra ali slaba«, piše A. Žerdin. »A od točke, ko se je javni sektor spremenil v križanca med podjetjem in državno institucijo, do vprašana, kaj bo s plačami ldi, ki delajo v teh hibridnih institucijah, je le pol koraka. Ta korak pa ni bil nikdar formaliziran.« Opisuj dva možna učinka.
(1) Zaposleni raziskujejo in poučujejo kot »javni servis« in priložnostno delajo v zasebnem sektorju in morda se odločijo za »profesionalno pot /…/ v manj togem delu globalnega javnega sektorja.«
(2) »Učinke druge možnosti spremljamo zadnjih nekaj mesecev«; hibridne institucije, »ki pa so formalno del javnega sektorja, improvizirajo. Nekatere s honorarji, drugi s sejninami, tretje z dodatki.« Učinek je »katastrofalen, razkraja družbeno tkivo«, saj improvizacija »vodi v iskanje pravnih lukenj. Kakorkoli obrnemo, javni sektor je pripet na /…/ državno oblast. /…/ Država je po eni strani avtor, izvajalec in podaljšek državne oblasti, po drugi strani pa podaljšek javne oblasti /…/ išče luknje in obvode. /…/ To se v državi dogaja dve desetletji.«
Minister Mramor dela dobra, ostal bo še dve leti, je dejal predsednik vlade po dveurnem razmisleku.
Da je na finančnem ministrstvu delal dobro, meni A. Žerdin, bomo lahko trdili takrat, ko bo »odpravil razmere, ki vodijo v iskanje obvodov in lukenj v zakonih.« Gre za večje stvari, kot je nekaj 10, 100 milijonov.

Očiščenje univerz kot vzor za Slovenijo. M. Gams, Delo, 23.1.216
O etiki v visokem šolstvu piše Matjaž Gams, član Inženirske akademije Slovenije, (IAS ) in meni, da bi morala biti intelektualna srenja vzor drugim, osebno študentom.
Lani je akademija (IAS, http://www.ias.ias.v-izdelavi.si.spletnestrani.com/o-nas/ ) izrazila zaskrbljenost »zaradi delovanja visokega šolstva, ki bi moralo biti zgled strokovnosti in etike; nekaj posameznikov e posebno spornih, saj agresivno napadajo iste, ki odkrivajo nepravilnosti in zagovarjajo univerze kot »države v državi; izplačevanje dodatka za pripravljenost je pravno, moralno in etično neskladno z vodstvenimi položaji.« IAS jih je pozvala k odstopu. Večina »zaposlenih nima z neetičnimi potezami vodstvenih klik nič skupnega ter so lahko /…/ za zgled vsem.«
V razpravi na akademiji so nekateri opozorili, da »so se upravičene kritike delovanja približno 100 posameznikov nekritično prenesle na 6000 zaposlenih UL. /…/ Podobno se dogaja v zdravstvu, kjer se zelo visoke plače nekaj posameznikov posplošuje /…/ Asistenti in mladi raziskovalci ter mladi zdravniki imajo nekaj več kot tisoč evrov plače, plače rektorjev in dekanov pa so nižje od 3000 evrov.«
Profesorji in raziskovalci »so v dobrem desetletju izgubili tretjino v primerjavi s slovensko povprečno, najprej pri Virantovi reformi, nato pa pri varčevalnih ukrepih, ki so porezali veliko dodatkov za vrhunske dosežke«, piše poznavalec.
(- Tudi aktiven sindikalist, zaposlen na ISS. http://dis.ijs.si/mezi/ . B.M.)
Dodaja še nekaj v svojem imenu: »Slovenija gre /…/ skozi proces očiščevanja.« Desetletje smo potrebovali, da smo ugotovili nečedna dejanja tajkunov, a sodstvo še vedno obsodi le del najbolj izstopajočih- in nobenega bančnika. Korupcija v zdravstvu se počasi odkriva, »anomalije univerzitetnih tajkunov dobivajo vsaj neke vrste epiloge.« Vse skupaj gre prepočasi.
»Tudi v visokem šolstvu smo še daleč od normalne miselnosti.« Sedanje opravičevanje je »korak naprej od prejšnje afere, zaradi katere se nihče ni niti opravičil. Nujno je koreniteje očiščenje vsaj istih najbolj agresivnih na vodstvenih položajih«; največ nezadovoljstva zdaj leti na dekanjo EF UL.
»Čeprav so znani slovenski visokošolski sindikalisti kritizirali storjena dejanja, so pozabili omeniti, da so visokošolski učitelji poleg 20% za raziskovalno delo na isti instituciji (unikum poleg zdravnikov) lahko delijo tudi dodatno tretjino nadobremenitev (torej 8 namesto 6 ur /…/ na teden. S tem si sistemsko popravljaj plače na 1,5 osnovne, zato pa je zaposlenih toliko manj, posebno novih mldih. Še več, predsednik enega sindikata je na TV omenil, da mora univerza ne glede na afere dobiti dodatna raziskovalna sredstva kar tako, ker je univerz, osnutek zakona (ZViS) pa deklarira veliko več pedagoških, raziskovalnih in drugih sredstev.« Univerze in instituti so »izgubili več kot 30% sredstev in so upravičeni do povečanj ob gospodarski rasti, vendar so apetiti zelo neenakomerni.«
M. Gams upa, da bomo z očiščevanjem »dosegli primerno civilizacijsko raven« in želi, da bodo »na novo odkriti primeri nepravilnosti vsaj objavljeni v medijih, če že ne pravno sankcionirani. Trend je pravi!«

Farmacevti, negospodarni gospodarji. Delo, 11. januarja. P. Stuller, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
Bralec Paul Stuller, stanovalec in solastnik stavbe na Trgu MDB 2 (- /…/ mladinskih delovnih brigad… za fotografijo stavbe in brigadirjev glej: http://www.baron.si/posebni-projekti/ , B.M.) dodatno osvetljuje problem prostorov FFA UL v pritličju te hiše.
Brez dvoma je /…/ prof. dr. Božič prvi dekan po 14 letih lastništva teh prostorov, ki se je otil zadevo premakniti z mrtve toke.« Žal nekoliko neposrečeno piše P. Stuller, ki sam že 22 let, s pomočjo občine (MOL) obnavlja skupne dele stavbe.
Ključni vzrok nezadovoljstva je »vztrajanje vodstva FFA, da ne vlaga v hišo že poldrugo desetletje nič, ker lastniška razmerja niso urejena. Vendar je hiša že od 1998 razdeljena po idealnih deležih in FFA jih ima 39%. Zato bi lahko kaj investirala v skupno dobro, »tako pa še lasnih prostorov ne obnovijo.«
»tako lekarna kot sosednji trgovski prostor, oba v lasti FFA, sta samostojna /…/ lokala, ki sta ves čas, od leta 1931 do 2011 nemoteno delovala. /…/ Saj gre za /…/ prostor nenadomestljive arhitekturne in zgodovinske vrednosti, podedovan po zaslužnem profesorju farmacije.« (- Prof.dr. Pavle Bohinc, http://www.delo.si/ozadja/farmacevti-negospodarni-gospodarji.html B.M.)

Človek ni popolno bitje. C. H. Toth, Objektiv, Dnevnik, 23.1.2016
V nemirnem 20. stoletju (1906-1996) je živel »Anton Trstenjak, https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Trstenjak akademik, teolog, psiholog, filozof, antropolog, kulturolog, in še bi lahko naštevali, piše ob 110-letnici njegovega rojstva filozofinja Cvetka Hedžet Toth (FF UL).
Kot šolar je videl dogajanja 1. sv. vojne, nato pomanjkanje in še strašnejša vojna; proti koncu njegovega življenja se je končevala tudi zgodba velikih revolucij (1789-1989) in napredka. Takrat je v delu Slovenska poštenost napisal, da najbolj pokvarijo človekov dobroto politične strasti, ki »človeka zaslepijo in obenem zakrknejo. Živo utripajoče dobro srce /…/ otrdi kot kamen. Skozi vso zgodovino opazujemo isto. Človek postane zloben predvsem zaradi politične, se pravi strankarske pripadnosti.«
In še: »Pošten človek je svoboden človek, prost vsake zasvojenosti.«
Tak je bil, ga opisuje C. H. Toth: »Nikakršnega politikantstva, prevarantstva ali celo teoretskega likvidatorstva ni v njegovih razmišljanjih.«
Na etičnem področju Trstenjak poudarja, da je »človek tudi vrednostno bitje«, ga navaja C.H. Toth. Soočen s pluralizmom vrednot je leta 1985 ugotavljal da je toleranca »vedno manj prepričevalna«, še posebej na političnem področju. Veljala naj bi »za korektiv med razhajajočimi se mnenji«, strpnost, potrpljenje, celo zmožnost prenašanja drugih nazorov, a je v tem »danes toleranca zelo šibka«, ga navaja avtorica.
S svojimi antropološkimi nazori se je usmeril v človeka kot »bitje prihodnosti«, ključno besedo je našel, kot sam piše »v upanju kot specifično človeškem doživljanju, po katerem se /…/ ločuje od vseh živalskih vrst. /…/ Šele prihodnost more človeka usmerjati in dajati smisel njegovemu življenju /…/«.
Človek je odprto bitje, je menil, nikakor ni popoln, je »pomanjkljivo bitje«
»Materialna civilizacija napreduje, duhovna kultura raste; prva je suhoparno razumska, zato trda in brezobzirna, druga pa je čustveno blagodejna; prva človeka krepi, druga ga žlahtni. Prva je usmerjena v /…/kvantiteto, druga v kakovost /…/. C.H. Toth piše, da nas Trstenjak opozarja, da so bila zadnja tri stoletja »obrnjena bolj v kvantitativni napredek, in ne hkrati še v kvalitativni razvoj. In nas je »svoje učence prepričal, da gre tu za izrazito eshatološki humanizem.«
(- O pogledih avtorice na ta vprašanja, tudi o letih 1968 in 1989, ter literaturo, glej njen članek Odličnost drže: http://www.srl.si/sql_pdf/SRL_2006_3_17.pdf, B.M.)

EU, Madžarska, demokracija - v izgradnji

Vsa Evropa bi rada postala Orban. Madžarski filozof. B. Soban, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
Gaspar Miklos Tamas (67)se je rodil v Cluju/Koloszvar ; iz Transilvanie/Erdelj se je izselil leta 1981, zaradi politike in (p)ostal vodilni madžarski disident, najprej sodelavec Viktorja Orbana (- ta je bil tudi študentski aktivist, B.M.), zdaj njegov kritik. Pet let je bil poslanec Zveze svobodnih demokratov (SzD). Bil je univerzitetni profesor (ELTE www.elte.hu , CEU) in direktor inštituta za filozofijo pri akademiji znanosti (MTA), a je zaradi nasprotovanja uradni politiki ostal brez dela. Avtor knjig, prevedenih v vse glavne jezike. Tako ga predstavi v uvodu pogovora Branko Soban.
(Poglejte še tri predstavitve in kako ironično je njegov dvom v (njegovo) demokratičnost omenil predsednik vlade v svojem govoru 2.3.2016 (video, z angleškim besedilom. B.M.)
https://people.ceu.edu/gaspar-miklos_tamas
https://hu.wikipedia.org/wiki/Tam%C3%A1s_G%C3%A1sp%C3%A1r_Mikl%C3%B3s
http://www.kuda.org/ga-par-miklo-tama-u-srbiji-tam-s-g-sp-r-mikl-s-szerbi-ban
http://hungarytoday.hu/news/state-nation-pm-viktor-orbans-sunday-speech-full-video-16050
(Zakaj (je) V. Orban zmaga(l) na volitvah?)
Razlaga njegove oči je preprosta, pravi G. M. Tamas. »Prebivalstvo je bilo (2010) sila nezadovoljno z varčevalno politiko z varčevalno politiko neoliberalne levičarske koalicije. (F. Gyurcsanya) Na levi strani ni bilo več prave alternative. /…/ Uradna pozicija desnice je bila, da podpira predvsem domoljubni, disciplinirani in garaški srednji razred, kajti drugi sploh ne gredo na volitve. In nekateri res niso šli. /…/ Zdaj je trdno v sedlu. Vse institucij v državi je zasedla desnica. Odpuščenih je bilo več deset tisoč ljudi. Zamenjali so jih desničarski aktivisti. /../ Kdor ni član stranke (Fidesz), ne more postati ne ravnatelj šole, ne direktor muzeja, ne rektor univerze. /…/ Tudi parlamentarna opozicija je vse bliže Orbanu. Celo socialisti govorijo enako kot premier, ko gre za begunce.«
(Se je odpovedal državi blaginje?)
»Namesto nadomestil za brezposelnost je država uvedla obvezno delo v okviru projekta javnih del. /…/ V mnogih šolah v provinci so …/ odpustili učitelje, ker jih ne morejo plačati. Ker so torej brezposelni, morajo v okviru javnih del na šolah zdaj delati za tretjino prejšnje plače.«
(- O stavkah v m. šolah glej na (vladni) strani http://mtva.hu/hu/hungary-matters . B.M.)
Toda revščina »ni socialni, ampak etnični problem«, med reveži je veliko Romov.
(Mediji?)
Mediji so pod nadzorom države, zlasti televizija. O beguncih Madžari poslušajo same laži, tudi nekateri intelektualci navdušeno pripovedujejo, kaj so slišali. »Jaz pa se samo čudim, saj seveda berem Guardian, nemške in avstrijske časopise..«
Neodvisni radio posluša kakih 100.000 ljudi, volivcev opozicije. Je nekaj »časopisov in internetnih strani, ki merijo na mlade in intelektualce.
(Mladi?)
»Med mladimi iz srednjega razreda jih kar 80% podpira desnico. Mlad so zelo konservativni in reakcionarni.«
(Podpirajo ga nekateri ugledni intelektualci…)
»Med podporniki je denimo tudi pisatelj Gyorgy Konrad in vrsta drugih znanih imen. Vse to krepi njegov položaj. Ljudje se učijo živeti z režimom, ki bo trajal zelo dolgo /…/.«
(Zakaj EU tolerira njegovo politiko?)
»Madžarska je mirna država, ne dela problemov in v nasprotju z Grčijo redno plačuje kredite.« V EU uradno sicer ne marajo Orbanove retorike, »to, kar počne v praksi, pa je za Bruselj popolnoma okej. To je zdaj evropski mainstream. /…/ Vsi bi radi red in mir, trdnjavo brez prišlekov. /…/ Orbana posnemajo mnogi /…/ ko gre za reforme zdravstva, šolstva, medijev. /… Stvar torej postaja resna.«
(Orban govori o zarotnikih …)
Najprej je to bila os New York-Tel Aviv, Evropa, zdaj tudi Nemčija, pravi G. Tamas.
»Dela I. Kanta in J. Habermasa je denimo razglasil za knjige zla, ker govorita o kozmopolitski družbi, Habermas pa tudi o EU kot pravični in demokratični združbi narodov. /…/ Orban je v resnici skrajni konzervativec.«
(Mešanica Putina, M. Thacher?)
»Ne bi rekel.« A nekaj elementov je skupnih. V Moskvi in v Budimpešti so prepričani, »da so v zgodovini marsikaj izgubili. Muči jih trianonski kompleksa. Madžarska je /…/ po 1. sv. vojni izgubila Transilvanijo, del Slovaške, Hrvaško …«
(Tudi del Slovenije… ) (In Vojvodino, B.M.)
»A tega danes na Madžarskem ne pomni skorajda nihče. Večina Madžarov ne ve, da smo sosedje! Nekateri moji študenti sploh niso razlikovali med Slovaško in Slovenijo, čeprav smo sosedi«/szomszedok. Edina država, ki jo mladi poznajo so ZDA.«
(Nazaj k zgledom…)
Njegova politika je »kombinacija totalitarizma in svobodnega trga«, podobna Mussolinijevi. Ta je bil »v mednarodnih gospodarskih odnosih, v nasprotju s Hitlerjem, velik zagovornik svobodnega trga.«
(Podoben M. Hortyju?)
»Delno.« Toda on ni bil posebej popularen, pač avstrijski oficir. (- Admiral, komandant v Pulju/Pola, še 1918. B.M.) Za V. Orbana je narodnost pomembnejša od državljanstva, kar je nevarno. Predvsem zaradi morebitnega posega v sosede, kjer živi madžarska manjšina.«
(Gre madžarska pot nazaj v zgodovino?)
»Ne. Vse, kar se dogaja, je novo. Režim J. Kadarja, ki je /…/ vladal več kot 3 desetletja, ni bil tak. V zadnjih letih je bilo vse manj cenzure in vedno več svobode. V partiji so prevladali reformisti.« Bila je visoka raven kulturnega življenja. Seveda ni bilo demokracije, vladal je »paternalistični, egalitaristični režim, ki pa je skrbel za ljudi.« Zdaj je zavladal trd kapitalizem. (Izbira?)
V politiki ni več alternative. Levice ni več, je šibka, le nekaj posameznikov in blogov na internetu. »Ljudje se režimu upirajo z molkom.« Madžarski vsakdanjik je siv.
(Šolstvo?)
»Mladi danes težko pridejo na univerzo. /…/ Javno šolstvo razpada. /…/ Razen njegovega otroškega vlaka v Felcsutu…« (Poglejte o progi v rojstnem kraju, obnovljeni s sredstvi EU: https://www.youtube.com/watch?v=tqwGpqcrQPE https://www.youtube.com/watch?v=BPBaBy51bjQ B.M.)

Na EU bi lahko, bil napis, da se še gradi, da je under construction. L. Pavlovčič, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
Novi vodja predstavništva Evropske komisije v Ljubljani je Zoran Stančič. Pred 25 leti je kot inženir geodezije in mladi raziskovalec na odd.za arheologijo FF UL pritegnil pozornost zaradi kombinacije tehničnega in humanističnega znanja. Konec 80' leti je med prvimi v Evropi uporabil informacijske sisteme v arheologiji, kar je opisal v knjižici v angleščini. Povabili so ga v Reading (VB), kot gostujoči profesor je delal še na Sorboni, tržaški in bostonski univerzi.
»Slovenija je majhna, zato si lahko hitro najboljši na določenem področju. Kolikor si resnično dober v znanosti, pa lahko ugotoviš samo, če si izpostavljen mednarodnem okolju« je še dane prepričan.
V Ljubljano se je vrnil po 11 letih dela v Bruslju, kjer je bil (od 2004) v generalnem direktoratu za raziskave, nazadnje v direktoratu za komunikacijska omrežja, vsebine in tehnologije. Med 2000 in 2004 je bil državni sekretar na MŠZŠ, pred tem pa na ZRC SAZU.
(Se je veliko spremenilo v Sloveniji od 2004?)
»Spremenilo se je malo, veliko oseb je še vedno aktivnih tam, kjer so bili pred leti.«
(Kaj pa EU, kaj nam prinaša?)
»Ko vprašam študente, kaj jim pomeni Evropa, povejo: ah Evropa, saj je v redu, samo e pomeni nam veliko. Ko mlade opozorimo na različne možnosti v EU, kot so prehajanje meje brez potnega lista, štipendije Erasmus mundus in službe v evropskem prostoru, se začnejo zavedati dejanskega pomena EU.« Na Evropski uniji bi lahko bil napis under construction. »Gradnja EU še vedno poteka.«
(Narašča zaskrbljenost…)
»Po raziskavi Eurobarometer http://ec.europa.eu/public_opinion/topics/eb40years_en.pdf nas je še pred dvema letoma najbolj skrbela gospodarska kriza, zdaj /…/ migracije in terorizem. Zaskrbljenost je realna, zato je treba najti ustrezne rešitve.«
(Pripravili ste strategijo IKT v EU: https://ec.europa.eu/digital-single-market/en/ict2015 .)
V primerjavi s prejšnjo (Digitalna agenda) je v novi (Enotni digitalni trg) le 16 ukrepov na treh področjih:
(1) odstranjevanje omejitev, npr. geoblokiranja,
(2) spodbujanje razvoja IKT,
(3) izobraževanje za e-veščine, ugotavljanje, katere so potrebne za delo in kaj bi spremeniti v šolah in na univerzah, ter kako vključiti starejše, slabovidne, naglušne…
(Ohranjanje konkurenčnosti?)
»Evropska tehnologija je glede hitrosti, varnosti in kakovosti izdelkov še vedno najboljša na svetu.« Tudi ZDA tu kupuje omrežje za mobilno tehnologijo. Cilj EU je razviti novo tehnologijo in nove standarde.
(Prostor za slovenska podjetja?)
»Slovensko gospodarstvo in lokalne skupnosti (občine) so bili razmeroma uspešni pri črpanju strukturnih skladov /…/ 2007 do 2013. Nekatere slovenske organizacije so uspešne pri financiranju inovacij. Določena IKT podjetja pa so uspešna v razvoju brez EU denarja. Zanima nas, zakaj jih ne zanimajo evropski skladi. Smo tako zakomplicirali dostop? Za majhna podjetja so v Obzorju 2020 ponujene hitre poti do denarja. Razpisanih je bilo 150 milijonov evrov, interes je bil 50 krat večji.
(Kaj bo središče delovanja predstavništva EU pri nas?)
Ker so »javne finance omejene /…/ je treba privabiti zasebne naložbe domačih in tujih investitorjev. Dvig gospodarske rasti, ustvarjanje novih delovnih mest in izboljšanje konkurenčnosti so odvisni od naložb.« V središču bo torej spodbujanje investicij, v ceste, železnice in digitalno javno infrastrukturo, izboljšanje interneta. In tudi investicije za nova delovna mesta, inovativnosti v malih in srednjih podjetji.

Podatki, poslovna priložnost, informacijske pravice

Vitezi v svetu podatkov. L.J. Kučič, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
»Računalnik mi je požrl diplomo!«, je obupano dejala sostanovalka v študentskem domu. Izpuhtelo je več tednov njenega dela!
»Skoraj vsak teden smo morali računalniški prostovoljci po študentu« (ŠN, Rožna dolina, Lj.) reševati izgubljene naloge, zamenjati sisteme, komponente, piše Lenart J. Kučič. Preiskal je (takrat, pred 20 leti) njeno mapo, po nekaj urh dela našel skoraj celotno izgubljeno besedilo.
In ob tem viteškem opravilu je mimogrede »nehote pokukal v velik del študijskega, delovnega in zasebnega življenja lastnice« računalnika. Zato ve, kakšno moč ima »imetnik administrativnega gesla« - »tudi če zna krotiti radovednost in spoštuje zasebnost stranke. /…/ Prebere lahko vse podatke (razen šifriranih), briše in dodaja datoteke, spreminja programe ter določa, kako naj se naprava obnaša. Ne da bi vprašal uporabnika ali mu povedal za spremembe.«
Avtor je med popravljanjem računalnikov ugotovil, da večina uporabnikov ne ve, »da so fotografije študentske zabave tudi po izbrisu ostale na disku« in jih lahko poišče ko drug. Z razvojem IKT se je pojavila »delitev – na računalniške uporabnike in novo elito, ki računalnike programira« in se še poglobil z naslednjo generacijo izdelkov, npr. »pametni mobilniki, tablice in povezan televizorji.«
Sejem zabavne elektronke v Las Vegasu – CES https://www.ces.tech/ »je potrdil predvidevanja, da bodo podatki postali nafta 21. stoletja«, piše L. J. Kunčič. V podatkovni ekonomiji je tudi nevarnost, saj vsi poslovni modeli predvidevajo sistematično kršenje informacijskih pravic in množično ukinjanje »neinfomacijskih« delovnih mest«.
Računalnikov in drugih e- naprav uporabniki ne morejo nadzorovati. »Vsa moč je zbrana pri lastniku platforme, ki nadzoruje /…/ kindle, iphone ali pametno zobno hčerko. Njihov vpliv daleč presega možnosti, ki smo jih med iskanjem izgubljenih seminarjev slutili«.
»Ko je ustanovitelj Facebooka M. Zuckerberg odkril varnostno luknjo študentskega kampusa na Harvardu http://www.harvard.edu/on-campus , ni opozoril na napako ali se odrekel brskanju po zasebnih podatkih. Vdrl je v »strežnike, pridobil vse fotografije študentskih sostanovalce in izdelal spletno stran, kjer so lahko stanovalci izbirali najbolj »vroča« dekleta in se zabaval nad rezultati.«
Podobne anekdote so v biografijah drugih podjetniških zvezdnikov – B. Gatesa, J. Bezosa, E. Muska… »Vsi so dovolj zgodaj spoznali vrednost uporabniških podatkov in razumeli njihovo družbeno moč.« Presodili so, da jih kljub kratenju zasebnikovih pravic ne bo nihče »ustavil med gradnjo podatkovnega imperija, dokler bodo dvigali gospodarske kazalce in sodelovali z državnimi nadzorniki.« To vedo tudi njihovi nasledniki.
(- Je danes glede tega naša Rožna dolina bolj podobna Silicijevi in Kardeljeva ploščad Smith C. centru ? B.M.)

Preberimo, poklikajmo, poglejmo, prisluhnimo, predelujmo, promovirajmo

Scenariji. »Sleci mokro obleko in skoči v suhi martini«. I. Štandohar, Sobotna priloga, Delo, 23.1.2016
Z nekoliko dvoumnim odlomkom iz filmskega dialoga Billyja Wilderja (iz knjige C. Crowa http://www.goodreads.com/book/show/82899.Conversations_with_Wilder je naslov članka Irene Štanduhar o našem filmu in njegovih ustvarjalcih. Pod njim je, v cvetju, čb. Vesna.
( - Študentka Metka Gabrijelčič, glej http://www.imdb.com/title/tt0046504/ , 1953, in film: https://www.youtube.com/watch?v=Grol5c__DMw . V Leksikonu YU filma, http://www.ljevak.hr/knjige/knjiga-21056 N. Polimac piše, da je ta film navdušil Josipa Broza Tita, ki je kasneje postal »producent« Neretve in Sutjeske, ki so med najboljšimi vojnimi filmi. V prvem je igral Yul Bryner - na naslovnici s harmoniko, v drugem pa Richard Burton, vendar se je bolje ko »komandant« izkazala takratna JLA; drugače kot ob razpadu SFRJ… N.Polimac med slovenskim filmi omenja še: Zasedo (Ž. Pavlović, http://www.dailymotion.com/video/x31ikuz . B.M.)
I. Štanduhar piše, da so bili šibka točka slovenskega filma scenariji: : »Pri nas scenaristične tradicije ni. /…/ Na AGRFT UL se je kvalitetno poučevanje scenaristike oblikovalo šele v zadnjih letih.«
Marcel Štefančič (publicistični producent, B.M.) pravi, da smo tudi prvi roman dobili pozno in vedno smo imeli težave z epskimi zgodbami. »Boljši smo v kratkih formah – sonetu, gazeli, epigramu, vicu, videospotu.« (- Tudi v povzetkih? B.M.) »Za film se je treba, žal, malce bolj pretegniti. Še večje težave pa imamo s fikcijo, /…/ razumljivo: za narod, ki se je stalno bori za »obstoj« in »samobitnost« so bile fikcije potrata časa«.
Miha Mazzini, pisatelj, scenarist tudi išče vzrok v slovenski literaturi, v kateri se pojavlja pasivni junak; film pa je vizualna umetnost gibanja in akcije. »Slovenski film pa je najbolj zanič, kadar hoče najbolj biti slovenska literatura«, ga navaja I. Štanduhar.
Avtorica kot najboljše slovenske filmske zgodbe našteva: Tistega lepega dne (scenarij A. Hieng, F. Štiglic), Vesna (s. M. Bor) in Kekec (s. F. Milčinski (Ježek), J. Gale). M. Štefančič pravi, da a stenah otroških sob še vedno visijo fotografije iz Kekca, ne pa filmski liki iz zadnjih 20 let.
Samo Rugelj, založnik, publicist kot zato obdobje našega filma omenja 50-t, 60-ta leta in tista med 1997 in 2003, ko so režiserji novinci posneli dobre zgodbe. Po 2005 sta dobra dva: Razredni sovražnik, https://www.trigon-film.org/en/movies/Class_Enemy ostra in provokativna drama in Petelinji zajtrk https://www.youtube.com/watch?v=xy0tKKA9Fgg , dramatična ljubezenska zgodba.
Med TV nadaljevankami, ki jih vrtijo na dveh komercialnih televizijah I. Štandohar omenja domačo Eno žlahtno štorijo https://www.youtube.com/watch?v=aLMv5hf7kNc ) in Žlahtno vino (s slovaškimi scenaristi). RTVS je že davno »opustila lastno produkcijo nadaljevank«. Zakaj? »Ali obstaja še kaj morečega in literarnega, kot so bile pred desetletji posnete nadaljevanje o Prešernu https://www.youtube.com/watch?v=ap0QmVrTtK0 in Trubarju?«
(- Poišči o slovenski kulturi, tudi o filmu: http://www.czar-slowenii.pl/site/50_let_rtv.php . B.M.)

»Komplikacije in kontradikcije jugoslovanske države.« J. Grgič, Delo, 23.1.2016
V britanski galeriji Nottingham Contemporary je razstavljenih 100 del 30 jugoslovanskih ustvarjalcev iz 60-80-tih let.
Pripravila jo je Lina Džuverović http://www.dzuverovic.org/ , odrasla v Lj., študirala na Central St Martins College of Art and Design in na londonskem Royal College of Art, ki občasno predava na univ. v Readingu https://www.reading.ac.uk/art/about/staff/l_dzuverovic.aspx .
Umetnost SFRJ je predstavljena v kontekstu družbeno-ekonomsko-političnih razmer »nekdanje enostrankarske države, ki je bila ustanovljena po 2.sv.vojni na načelih socializma, toda prepojenega z »utopični potrošništvom«, piše Jožica Grgič.
»Razstava se začne z razvoje potrošništva na sredini 37-letne vladavine J. B. Tita, konča pa z deli, ki so nastala nekaj let po njegovi smrti 1980. Tito je bil, piše v besedilu kataloga, tvorec SFRJ, ki je trajala od 1943 do 1991/1992, zasnovana je bila na dediščin protifašističnega odpora, združila je 6 narodov, ki so mirno živeli v času obstoja države.« (- Bolj ali manj, razen na začetku in ob koncu… B.M.)
»Tito je prekinil vezi s SZ po sporu s Stalinom leta 1948 Jugoslavija pa je leta 1951 uvedla samoupravljanje v okviru sistema držane ekonomije, vzpostavila delavsko demokracijo in delitev dobička. Tito je skupaj z Nehrujem /…/, Naserjem /…/, Nkrumahom /…/ in Sukarnom /…/ ustanovil gibanj neuvrščenih, k je pozneje vključevalo 130 članic, predvsem iz tretjega sveta.
Jugoslovani so imeli /…/ malo omejitev pri potovanjih v tujino, kar je pomenilo, da so bili /…/ v bistveno boljšem položaju od sosedov v drugih komunističnih državah. Umetniki zbrani v študentskih kulturnih centrih v Lj., Zagrebu in Beogradu so kritizirali družbo z glasbo, popartom in hipijevsko kulturo. Tistem času se je v filmu pojavil črni val, ki je odkrito kritiziral politični sistem. »
Naslov razstave je Spomenikom ni treba verjeti, po filmu D. Makavejeva (1958).
(- V predstavitvi na http://www.nottinghamcontemporary.org/archive so izpostavljena študentska gesla na oknih FF v Beogradu, leta 1968, iz filma istega avtorja Lipanjska gibanja (1969):
DOSTA JE KORUPCIJE; NAŠI PROBLEMI SU I VAŠI; DOLE CRVENA BURŽOAZIJA; SOCIJALIZAM, DEMOKRATIJA, SLOBODA! Glej film https://www.youtube.com/watch?v=npI_jKXWwCY . B.M.)
»Razstava prikaže, da seje v državi že konec 70-tih let pojavila visoka brezposelnost, ki je začela ogrožati socialistične ideale. To je sprožilo študentske proteste in etnične napetosti.«
Posebej je predstavljen položaj žensk, z zakonsko enakopravnostjo, a dejanskim patriarhatom. In tudi subkulture, razcvet punka, psihidelije in nasploh popularne kulture, npr. popularne glasbe,video spoti in TV programi v 80-tih letih.
Od slovenskih avtorjev so razstavljena dela: Avgusta Černigoja (- na sliki iz 1972 je velikan z zastavo ZDA čez oči, ki v naročju drži podobe takratnega nemirnega sveta), Karpa Godine (- sodelavca D. Makavejeva, ki je posnel študente Na Aškerčevi pred FF v Lj. aprila 1971), Lojzeta Logarja, NSK/Novega kolektivizma, Skupine OHO, Zemire Alajbegovič ter glasbenih skupin Borghesia, Laibach in Tožibabe (- na fotografiji je naslovnica plošče prvih slovenskih rokeric HOČEM ŽIVET).

Napake so nujne za razvoj ustvarjalnosti. B. Maselj, Nedelo, 24.1.2016
V knjigi družine Nataše, Gregorja in Valentina Bucika Misleca 2 (MK, Lj. 2016) so zbrane naloge za spodbujanje logičnega mišljenja pri otrocih.
Nataša Bucik, psihologinja, je dolgoletna urednica revije Ciciban, Valentin Bucik je profesor psihologije na FF UL, Gregor Bucik pa je pravkar diplomiral na FA UL in se najbolj spozna na računalnike »ko je danes običajno za mlade generacije«, piše Brane Maselj.
»Definicija inteligentnosti je sposobnost hitrega in učinkovitega predelovanja informacij, toda na način, ki je /…/ nov«, pravi V. Bucik. Moti ga »dosežkarstvo« npr. razvrščanje v lestvice. Richard Lynn je leta 2006 v svoji knjigi »razdelal razlike med inteligentnostjo med narodi. /…/ Slovenci smo bili rangirani tik pod povprečjem, a vseeno za dve očki višje kot Hrvati, ti pa so bili uvrščeni tik pred Srbi…« Takšni pristopi, ki ne pojasnjujejo »zakaj so razlike nastale in kaj z njimi početi« so zlonamerni, pravi. »Zaradi takšnih raziskav si je psihološka znanost tudi prislužila kritiko, da je dekla v službi vladajočih gospodarjev.«
Inteligentnost je le eden od vidikov doživljanja in vedenja, ga povzema B. Maselj.
»Pretirana naravnanost celotnega zahodnega svet v razum in racionalno razmišljanje zanemarja čustvene, družbene idr. Vidike /…/ Kognitivna inteligentnost je le ena plat reševanja problemov. Razvijanje ustvarjalnosti, socialnih kompetenc in čustvene zrelosti je prav tako pomembno kot pismenost ali matematična učinkovitost, čeprav šolski sistemi /…/ preferirajo predvsem zadnji dve, torej kognitivno na račun čustvenega in socialnega.« To ogroža uravnotežen razvoj mladega človeka.
V. Musek navaja Kena Robinsona, ki je v V. Britaniji postal vitez zaradi promocije ustvarjalnosti, i pravi, d šla ubija kreativnost, s tem ko ugotovi, da napake, ki jih učenec dela pri poskusih, niso v redu. Stigmatizacija napak in promoviranje akademskih predmetov na račun drugi (umetnost) uničujeta človeški potencial, ki bi ga izobraževalni proces moral razvijati.« Razvijati bi morali t.i. divergentno mišljenje, pravi V. Musek, »takšno, ki temelji na različnih možnostih reševanja danega problema.«
Za ustvarjalnost »je značilno razmišljanje, s katerim iščemo več različnih, čimbolj izvirih mogočih rešitev danega problema.«

Univerza (lna), etika

Univerza teče kazenski (etični) krog. Dodatek na stalno pripravljenost. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 22.1.2016
Cehovska solidarnost je očitno nad etičnimi standardi, v kolumni piše Jasna Kontler Salamon, ki je o univerzi napisala že precej. http://www.worldcat.org/identities/np-kontler%20salamon,%20jasna/
Januarju ni pričakovala toliko slabih novic - o dodatkih vodstvenim in strokovnim delavcem (nekaterih fakultet) UL.
Ob neprepričljivih razlagah, ako je bilo npr. potrebno nočno posredovanje dekana je večina (prejemnikov) priznala, da so si tako samo »popravljali (prenizke) plače, v primeru EF in še kakšne pa so si tako izplačevali del denarja, ki so ga sami zaslužili na trgu.«
Ni presenečenje, da je največ pospravila EF UL, kjer so tudi največji prejemniki dodatkov. Med njimi sta aktualna ministra (D. Mramor, M. Makovec Brenčič) in »dekanja Metka Tekavčič - pred meseci že razvpita rekorderka afere na UL izplačanih honorarjev iz avtorskih pogodb«, ki je odnesla ministrico S. Setnikar Cankar.
Komentatorka postavlja v ospredje etično razsežnost, v skladu s katero »se je prva odzvala FF UL, sledili so ji še »podpisniki javne izjave na univerzi» (-sic!), ki pa so bil nato deležni hladnega tuša vodstva UL. Rektor Ivan Svetlik jih je poučil, da obravnava takih zadev v javnosti škodi ugledu univerze, z besedami: »V profesionalnih skupnostih, kot je univerzitetna, že stoletja velja, da se odprta vprašanja in nesoglasja rešujejo znotraj skupnosti, skladno s sprejetimi etičnimi kodeksi in postopki profesionalnega nadzora.« V svojih izjavah je branil EF, ki je bila, po njegovem, zaradi uvrstitve med najboljše tovrstne fakultete na svetu upravičena do izplačil in da so bila sredstva »smotrno uporabljena, vendar ne iz pravega naslova«. Napovedal je »skupni pravilnik o dodatku na stalni pripravljenost!?«
J. Kontler Salamon je »globoko razočarana predvsem nad vodstvom« UL, ki »cehovsko akademsko solidarnost očitno postavlja nad etične standarde.« Drži, da so plače na UL prenizke, a to velja za ves javni sektor, meni. A si drugi »pač ne morejo privoščiti takšnih bližnjic, kot si jih lahko akademski sektor, ki ga varuje še avtonomija. Prav ta nalaga univerzi dosledno vztrajanje na etičnih standardih in pravnih predpisih.«
»Ključno vprašanje je če se bo kdo iz te najnovejše afere kaj naučil. Kajti akademskih afer smo v zadnjih letih res imeli preveč in zelo težko bi pritrdili rektorju UL, da se univerzo ocenjuje samo po uspešnosti /…/ diplomantov.«

In po čem ocenjujejo profesorje (ameriški) študenti?

Grading university profesors. Rating agency. The Economist, 23.1.2016
Večina študentov si ne upa kritizirati profesorjev v predavalnici, zelo radi pa jih ocenjujejo anonimno, »na daljavo«, piše http://www.economist.com/ .
V sodelovanju z E. Berinijem in C. Felixom z državne univerze v New Yorku http://www.suny.edu/ so analizirali so 1,3 milijonov ocen 1.066 profesorjev SUNY, ki so jih dali študenti v e-anketi. Poleg odrtih odgovorov so svoje profesorje ocenjevali z 1-5 po tem, koliko so jim v pomoč/helpfuness, jasnosti/clarity (predavanj?) in zahtevnosti/easiness. Za prvi dve lastnosti je bila povprečna ocena 3,7, nižja je bila pri zahtevnosti. Najpogosteje so jih pohvalili za odličnost/brilliance in prijaznost/genorosity in grajali dolgočasnost in strogo/tough ocenjevanje.
Ben Schmidt z http://www.northwestern.edu/ (ZDA) pa je analiziral pohvalne in kritične besede o ameriških profesorjih (med 1999-2014) na www.rateMyPprofesors.com . (- Primerjaj naš http://profesorji.net/ , B.M.) Ugotovil je precejšen vpliv spola ocenjevane-ga; moški so bili pogosteje opisani kot pametni/intelgent ali zabavni/funny, vendar manjkrat kot prijetni/nice ali dostopni/mean.
Profesorji se razlikujejo tudi po področjih/predmetih. Kot odlične/brilliant so najpogosteje opisali tiste, ki poučujejo filozofijo, angleščino, zgodovino, psihologijo; kot grozne/horrible pa matematike, ekonomiste, računalnikarje, poslovneže/bussines, biologe…
The Economist komentira, da te ocene ne kažejo nujno na pedagoške sposobnosti. Neka študija iz 2007 je pokazala, da je skupna (študentska) ocena profesorja značilno povezana z zahtevnostjo predmeta/course in njegovo atraktivnostjo. Druga študija je nedavno pokazala, da so profesorji matematike azijskega porekla slabše ocenjeni zaradi načina govorjenja, akcenta.
»Profesorska odličnost je preveč zapletena, da bi jo povzeli v eno(stavno) oceno.«

Staranje Zahoda, daljše šolanje, težave mladih, pomen staršev, učiteljev, dirka narodov

Generation uphill. Train those brains. The Economist, 23.1.2016
O položaju in perspektivah mlade generacije piše znana (angleška, poslovna) revija.
Populacija v Evropi, z Rusijo, na Kitajskem, v Amerikah in Avstraliji se stara. Mladih brez dela je vedno več, kar je velika izguba, ne le za Indijo, Nigerijo in Brazilijo, ampak tudi za ZDA, Francijo, V. Britanijo.
Tisti rojeni okrog preloma tisočletja (milennials) so doslej najpametnejša, najbolj izobražena generacija doslej, vendar jo starejši pogosto ovirajo pri razvoju potencialov, trdi Robert Guest.
V prvih 10 let življenja, ko se oblikujejo t.i. mehke spretnosti/soft skills se določa bodoča poklicna pot. Skoraj vsi mladi se danes šolajo, a se morajo učiti precej dlje in več kot prejšnje generacije.
Lant Prichet, Harvard, v študiji The Rebirth o Educatin: Schooling Aint' Learing piše, da je imel leta 1950 povprečen odrasli za seboj 3 leta šolanja, leta 2010 že 8. V bogatih deželah se je šolanje podaljšalo s 6 na 11 let, v revnih z 2 na 7. Univerzitetna izobrazba, ki je bila včasih dosegljiva le tankemu sloju elite, je zdaj dokaz zrelosti (rites of passages) za svetovni srednji razred. V bogatih deželah je imelo leta 2000 terciarno izobrazbo 26% starih 25-34 , danes že 41%. Revnejše jih hitro dohitevajo. Malo je zaleglo, da so bogate dežele od 1970 za trikrat povečale vlaganje v šole. ZDA daje dvakrat več kot Poljska, šolske rezultati (testov PISE) pa imata podobne.
Vprašanje je kaj se naučijo v šolah. V primerjalni študiji PISA (OECD) ugotavljajo slabo znanje naravoslovja/science, matematike in branja v srednje razvitih deželah; najrevnejših niti ne vključujejo. V večini dežel v razvoju le polovica učencev dosega pri matematiki temeljno raven, v bogatih letina.
Tisti, ki slabo berejo in računajo, kasneje tudi zaslužijo manj. R. Barro, Harvard in J.W. Lee, Korea. Univ. ugotavljata, da imajo diplomirani (vsaj na kolidžu) 240% večje dohodke kot tisti OŠ.
Za kakovost šol so najpomembnejši učitelji in v 10 deželah, kjer so bolje plačani, so tudi rezultati testov višji. Na Finskem gredo med učitelje najboljši diplomanti, v ZDA pa skoraj vsakdo lahko konča izobraževanje za učitelje. L. Prichet ugotavlja, da za doseganje odličnosti šole pomembna vloga ravnateljev, ki odločajo koga zaposlijo ali odpustijo, bodisi v javnih ali zasebnih šolah.
The Economist končuje s citatom (utopičnega) pisatelja H.G. Wellsa, da je zgodovina dirka med izobraževanjem in katastrofo. Noben narod v njej ne sme odnehati.

Morda raje čevlje na vezalke kot na zadrgo in ježke. LL, Šolski razgledi, 22.1.2016
Za otroka je pomembno, da v njegov »vsakdan vnesemo prvine, ki spodbujajo miselni razvoj /…/ vaje, ki razvijajo koordinacijo gibov in motoriko ter tako preprečujejo motnje zbranosti in pozornosti v poznejšem življenju. /…/ Tudi zavezovanje vezalk na čevljih je zanj koristneje kot le zapenjanj na zadrgo /…/.« Tudi z razvrščanje avtomobilčkov različnih znamk »lahko otroka vpeljemo v svet abstraktnih klasifikacij in asociacij, kaj je odlična osnova z poznejše razmišljane in učenje.«
Tako pravi avtor knjige Kako spodbujati miselni razvoj otroka (MK, Lj., 2025) Ranko Rajković, zdravnik, ustanovitelj združenja Mensa Jugoslavije (zdaj Srbije) in Odd. za nadarjene NTC Nikola Tesla, višji predavatelj za področje razvijanja nadarjenosti, izkušenjske in socialne pedagogike na PeF UP.

Naši, časi, novinarji, managerji, popotniki

Novinarji lahko ministra odnesejo. Taja Zuccato, Ona, 19.1.2016
Že 40 let dela Janko Šopar v nacionalni RTV hiši, Dnevnik, Tednik, prispevke in zgodbe.
»Včasih je bilo enkratno vzdušje /…/ naše delo je bilo cenjeno /…/. Vsi smo se učili, tudi drug ob drugem, o vsaki stvari, ki smo jo delali, smo debatirali, kako bi jo najbolje uresničili /…/.«
(Vas je ta entuziazem zapustil?)
»Ne, jaz se upiram, da bi iz mene /…/ naredili uradnika, medtem, ko jim to /…/ uspeva pi delavcih. /…/ ne govorim le o naši hiši /…/.« So svetle izjeme tudi v novinarstvu, sicer je vse »v vlogi takšnih ali drugačnih interesov.«.
(Pred 40 leti tega ni bilo?)
»Takrat se je v glavnem delala propaganda za sistem, ki je bil. Vendar smo imeli relativno dosti svobode, če nismo kopali v temelje sistema. Ti nisi smel odkrito zagovarjati meščanskega večstrankarskega političnega sistema. Nič nisi smel reči čez Tita. Malo si lahko podvomil včasih o partijskih direktivah /…/. Zelo kritični smo lahko bili do domačega dogajanja vse nepravilnosti si lahko objavil. Civilna iniciativa je bila močna. Dosti lažje je bilo takrat nekaj doseči civilni družbi, kot je danes.«
»Moja generacija – bil sem član zveze komunistov (ZKSS), dolgolasec, roker – je imela vero. /…/ tudi, da bo prispevala s svojimi svežimi idejami, da bo šel razvoj na bolje, veselili smo se dela, sodelovanja in napredka za plemenite cilje.
Kaj pa je zadovoljstvo človeka danes? Nekaj imeti ali nekdo biti, vedeti, znati, užiti?«
Imeti najpametnejši telefon, kopičiti materialne dobrine, ki niso pogoj za srečo?
(Današnje novinarstvo?)
»Preveč smo naravnani na odkrivaje temačnih stvari, vendar teoretično lahko novinarji, ki razmišljajo s svojo glavo, ministra odnesejo.« A »na žalost izumirajo novinarji, ki jim čas in pogoji pri delodajalcu omogočajo, da se lotijo poglobljenega in obširnega raziskovanega dela. Danes je prisotno izkoriščanje, delati visokostorilnostno, za čim manj denarja, s čim manjšimi stroški, narediti čim več. Kolikšna je v takšnih razmerah lahko kakovost?«
Dogaja se, »da imajo politične opcije kar svoje novinarje, ki so /…/ njihov PR«, preko urednikov.
(Vas je kaj zaneslo v to smer?)
»Jaz sem ponosen, da sem bil član zveze komunistov.« Vendar je »ohranil svoje možgane.« Ko je prišla direktiva, kako razmišljati o nekem problemu »sem se vedno postavi za svoje mnenje, nasprotoval, tako kot se mi je zdelo prav.« Nikoli » se nisem bil kot novinar pripravljen nikomur pokloniti. Meni je pravzaprav vseeno, kdo je na oblasti, vendar če ta počne neumnosti, to gledam z odprtimi očmi, z moralno presojo, kritično.«
(Politika?)
Škoda, pravi, da je »samo politika tisto, kar nas okupira.« Toliko svari nam je vzela, »nam zagrenila življenja, ampak i smo kar sprejemali vse, tudi novinarji /…/. In na koncu ugotoviš, kaj smo naredili iz te države.«
(Mi?)
Vse stranke so približno enke. »si delajo zato, da imajo oblast, delijo drobtinice pred volitvami, /…/ po 25 letih pa ugotoviš, da gremo vsako leto na slabše. Mi pred 30 leti nismo imeli visokega standarda, vendar lačnih ni bilo, vsak delavec je svojo družino lak odpeljal na /…/ počitnice, za zdravstvo je bilo poskrbljeno.« Veliko je lahko službeno potoval po svetu. Ni bilo toliko avtomobilov in telefonov, »a imeli smo lepo sedanjost in vero v lepo prihodnost. A Slovenci smo lepšo prihodnost že zapravili. Zdaj nam praksa kaže, da je ni več, ker gre samo še navzdol. /…/ Pa saj tako je povsod po svetu, to je globalizacija, v katero smo padli tudi mi. /…/ Take pogoltnosti in moči kapitala na eni strani ter tolikšne revščine na drugi strani, kot je zdaj…«
(In mladi?)
»Meni se danes smilijo mladi kolegi in kolegice, da si morajo to borno televizijsko plačo – kot kakšni uradniki večino časa preživijo v pisarnah, namesto da bi po svetu iskali zgodbe n z dobrimi vsebinami polnili program – ustvariti dom in bog ne daj, da bi imeli željo zidat hišo /…/. Mladi novinarji so za to preprosto prikrajšani.«
(Bi po 40 letih iz svoje kariere kaj izbrisali?)
»Moj moto pri delu je bil, da vse, kar počnem, počnem tako, da grem zvečer lahko mirno spat. In sem vedno šel. Ničesar ne obžalujem.«

Stari dobri časopis. P. Rak, Delo, 22.1.2016
Da »ima nekaj 10 ljudi v rokah toliko bogastva, kot najrevnejša polovica človeštva« je Peter Rak prebral novico, ob kateri, piše v kolumni, »so se razvnel strasti o požrešnosti kapitalistov, podivjanemu neoliberalizmu in kar je še priljubljenih floskul s katerimi radi operirajo dežurni filantropi, salonski levičarji in kabinetni ekonomisti, ki v življenju na trgu še niso zaslužili niti centa.«
Pogled na lestvico najbogatejših (revije) Forbes http://www.forbes.com/ pokaže, da se večina milijarderjev lahko zahvali vsem nam, »ker čepimo za računalnikom« - B. Gates, L. Elisson, L. Page, ker čvekamo po telefonu – C. Slim, ne znamo živeti brez virtualnih družbenih omrežij – M. Zu ckerberg, ker do onemoglosti nakupujemo - . Walton, se bašemo sladkarijami – F. Mars ml. in nalivamo s p. – J.P. Lemann, ali radi lepo oblečemo – A. Ortega in ob tem mažemo – L. Bettencourt.
Lestvica razkriva, da bogastvo ni več skoncentrirano na zahodni polobli, v lepem številu so zastopani južnoameriški, kitajski, indijski in ruski milijarderji. Gre praviloma za »ljudi z idejami, ki /…/ izkoriščajo potrošniško evforijo in /…/ naivnost svetovne populacij, vendar so takšni /…/ zakoni trga«, meni P. Rak.
Marsikaj bi lahko storili pri »njihovem inventivnem računovodstvu, izogibanju davkov, skrivanju dobičkov na off shore lokacijah« ipd. A če bi razdelili bogastvo teh nekaj desetih, bi vsak od nas prejel 200 evrov, povzema izračune P. Rak.
»Tovrstne informacije« (- lestvice, o skrivanju, o razdelitvi? B.M.) »je torej treba jemati z zadržkom, kot tudi sicer bombastične naslove, ki se pojavljajo v medijih. Recimo teze o naraščanju neenakosti, ki so povsem zmotne.« Prvič po industrijski revoluciji se razlike med zahodnim in ostalim svetom zmanjšujejo, krajša se delovni čas in niža kriminaliteta.
Iz senzacionalistično, predvsem grafično predstavljenih dogodkov »marsikdo sklepa, da se približuje kataklizma«, videozapisi »vsakega najmanjšega incidenta« stopnjujejo občutek ogroženosti.
Zato komentator časnika, ki se zaveda, da dela reklamo (zanj), priporoča »občasen medijski post oz. /…/ zgolj konzumiranje tiskanih medijev, ki so še najmanj krivi za ustvarjanje panike.«

Največja ovira za družbo je strah. S. Čeh, del, 22.1.2016
Na srečanju Združenja Manager je predsednik vlade Miro Cerar dejal, da je Slovenija lani veliko dosegla. Za 31% se je zmanjšala nezaposlenost mladih, proračunski primanjkljaj je po 3%. Sprejeli smo strategijo upravljanja državnega premoženja in zagotovil privatizacijo v korist državljanov. Z višjimi bonitetnimi ocenami raste uvrstitev na lestvicah konkurenčnosti, uresničujemo digitalizacijo, razbremenjujemo davčne obremenitve, ne smemo pozabiti na socialno varnost, kajti največje bogastvo so ljudje; ne zadajajmo si udarcev, pustimo si dihati, dovoliti optimizem, povzema njegove besede Silva Čeh.
»Kajti največja ovira z družbo je strah. Strah, da bomo izgubili službo, zdravje, da bomo neopaženi«, je dejal M. Cerar. Temu se moramo izogniti in slediti temeljnim vrednotam, ga navaja S. Čeh. Spomnil je še na pomembnost delujoče pravne države, etiko, kulturo, v kateri bo gospodarstvo čutilo, da je zaželeno, a tudi soodvisno. Veliko je bilo narejenega za internacionalizacijo gospodarstva, ministrske delegacije odpirale vrata v Ameriki, na Kitajskem, Iranu.
Menedžerje je premier pozval: »Bodimo odprti in iščimo priložnosti, saj je to naša prihodnost, ne pa metanje polen pod noge.«
Glede migrantov je dejal, da je treba pri tem upoštevati, koliko humanosti smo zmožni. Zato je predlagal, da se rešuje problem že na makedonski meji.

Priprava na novo okolje že doma. Na delo v tujino. M. Bizovičar, Delo, 22.1.2016Slovenijo je v letu 2014 zapustilo – začasno ali za stalno – 8129 državljanov. Največ jih je šlo v Avstrijo, Nemčijo, Švico, Hrvaško in drugam v EU. Dobra petina starejših od 15 let je bila prej brezposelna. Četrtina – 1900 - jih je imela višjo/visoko izobrazbo.
Od 600 zaposlenih, ki so jih vprašale študentke psihologije Patricija Horvat, Tara Klun in Nežka Sanjičič, jih je polovica razmišljala o delu v tujini, a le 15% bi jih verjetno odšlo za tri leta drugam.
Med priporočili za tiste, ki odhajajo Mika Bizovičar izpostavlja pomen podpore domačih, prilagajanje drugi kulturi, odprtost in vzpostavljanje novih poznanstev. Takoj po selitvi j treba računati na praktične težave, na katere doma sploh ne pomisliš. Domotožju se je skoraj nemogoče izogniti.
Par odgovorov študentk psihologije na vprašanje: »Ali bi šli na delo v tujino in česa bi vas bilo strah?«
Nina: »Imam že izkušnje /…/ saj sem bila na študijski izmenjavi v Berlinu.« Mesta prej še nisem obiskala, stanovanja pa ne moreš najti iz Slovenije. »Najbolj pomembno /…/, da poznaš jezik, vsaj osnove, državo, /…/ s tem pokažeš ljudem, da se jim hočeš približati /…/. Tekoče govorim nemško, zato sem se lažje vključila med študente, tisti, ki so govorili samo angleško, so se bolj družili med seboj. V tujini si drugačen človek n se v novih in nepredvidljivih okoliščinah na novo spoznavaš. » To je bila ena najboljših izkušenj v življenju in prijavila se je spet na nekajmesečno prakso. »Tudi v službo bi šla iz Slovenije, a ne vem, če za vedno.«
Nežka je že razmišljala o praksi v tujini, a še ni nič storila v to smer. Najbolj jo je strah »novih stvari, birokracije in tega, da bi morala vse pustiti za sabo in začeti življenje na novo.«
Irena: »Če ne bom našla službe, sem se pripravljena preseliti v tujino.« Pomembna je možnost kariernega razvoja. Glede selitve posluša izkušnje drugih. Strah jo je »odsotnosti socialne opore« posebej pozneje, ko bo poročena imela otroke.

Preberite, poglejte, pobrskajte, premislite

Ožarjeno 2016. Šolski razgledi, 22.1.2016
Učiteljski časnik je v št.2/2016 objavil sliko ptice na regratu, v sončnih pomladnih barvah, ki jo je ustvaril »naš bralec, prijatelj, sodelavec, učitelj, … sicer novinar Janko Svetina.
»Ne, Janko ni nikdar poučeval v razredu, a vendar je mnoge naučil veliko.« Tisti, »ki smo želeli, smo se od njega lahko veliko naučili in še se lahko… Učil je predvsem z zgledom. Svoj poklic je opravljal izredno strokovno, skrbno, predano. Pisal je o šolstvu za osrednji dnevi časopis«.
(Delo, tudi npr. poročila s sej univerzitetnega sveta UL. Bil je tudi njegov član vsaj en mandat kot v »tretjini uporabnikov«. Na http://www.worldcat.org/identities/np-svetina,%20janko$1932/ so podatki o nekaterih njegovih člankih, zlasti med 1987 in 1997, tudi o ljudeh o katerih je pisal. B.M.)
Uredništvo ŠR piše, da je področje »temeljito poznal in prav tako vsa dogajanja v njem, tista pomembna in obrobna, poznal je ljudi, zgodbe… Predvsem pa ni nikogar in ničesar podcenjeval, vsemu je sledil, nikdar ni govoril preveč, raje man. Skromen in temeljit je bil pri svojem delu in tak je še zmeraj.«
Ko se je pred leti upokojil« (- in preselil v Idrijo, B.M.), »je pero zamenjal za dleto, čopič in barvne svinčnike.« Sličico ptičice, najbrž siničke, je poslal, skupaj z ženo Marinko Svetina, novinarko, časniku z novoletnim voščilom in besedami o »srčnosti in svetlobi, pogumu in iskanju dobrega v ljudeh, /…/ o svetlih jutrih in rosi na travi, vetru v vejah, ptičjem petju, dišečem cvetju, zlatih valovih, rdečih oblakih… Hvala!«

Med knjigami. pravkarišlopravkrizšlopravkarizšlo. Matjaž Hočevar, Šolski razgledi, 22.1.2016
Ajda od njive do zdravja. Ur. P. Raspor, S. Smole M., Fakulteta za vede o zdravju, Izola, 2015
Barthes, R. Mitologija. Krtina, Lj. 2015
Grošelj, V. 40 let mojih srečanj s Himalajo. Delo, Lj., 2015
Hieng, P. Nenavadni vodnik p nenavadni Sloveniji. Harlekin, Brezovica pri Lj., 2015
HOMO v Jistro : medn.mlad. delavnice obujanja istrske dediščine. Ur.M. Kovač. DPM, Koper, 2015
Kos, D. Zgodovina morale. 1., Ljubezen in zakonska zveza n Slovenskem med srednjim vekom in moderno dobo. ZRC SAZU, Lj. 2015
Kreft L. Estetikov atelje : od modernizma k sodobni umetnosti. ZZ FF, Lj., 2015
Medn. filozofska delavnica /…/ 2014/…/ Kako se izognititotaliarizmu potrošništva z zgodovinskega izhodišča. Ur. P. Repar, KUD Apokalipsa, Srednjeevropski raziskovalni inštitut S. Kirkegaard, Lj. 2015
Medn. konfer. ob 20-let. programa Korak za korakom v Sloveniji (2015) /…/ ur. S. Baranj, PI, Lj. 2015
Medvešček, P. Iz nevidne strani : razkrite skrivnosti staroverstva. ZRC SAZU, Lj. 2015
Mladi in nasilje. Ur. K. Bakračević Vukman, B. Musil, FF UM, 2015
Muhovič, J. Leksikon likovne teorije. CMD, Celje, 2015
Piketty, T. Ekonomija neenakosti. Sophia, Lj. 2015
Prunk J. Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije 1775-2015, CZ, Lj, 2015
Ruda, F. Heglova drhal : raziskave Orisa filozofije pravice. Spremna beseda S. Žižka, Sophia, Lj. 2015
Štakul, A. Skozi čas. Spomini., samozal., Lj. 2015
ZALOŽBE : raje izdajte plošče kot prijatelja. Ur. D. Hedl, Kulturni center Maribor, 2015
Žerdin, A. France Bučar. Delo, Lj. 2015

Zakaj narodi propadajo. B. Nežmah, Mladina 22.1.2016
V knjigi s tem naslovom sta profesorja ekonomije in politologije D. Acemoglu in J.A. Robinson razložila, zakaj imajo nekatere države visok standard, druge pa revščino. Prečesala sta čase od antične rimske republike do danes in vse celine. »Prosperiteta izhaja iz družbene ureditve, ki omogoča čim večjemu številu prebivalstva, da sodeluje v politiki in gospodarstvu««, povzema njune ugotovitve Bernard Nežmah.
»Tam, kjer vladajo skupine /…/, kjer za »naše« veljajo drugačna pravila /…/, kjer uspešni podjetniki bogatijo na račun privilegijev in monopolov, /…/ kjer si oblast podreja sodstvo, medije in parlament, tam bodo celo začasni uspehi /…/ le kratkega daha.«
Vendar celo »prosperitetne družbe lahko sproducirajo svoj krah. Denimo Benetke, kjer so se stoletja razcveta končala, ko so elite začele sprejemati zakone, ki so onemogočali vzpon novincev«.
Skratka »obvezno čtivo politikov«, priporoča B. Nežmah, ki je delu, polno zgledov, dal oceno 5.
(Prev. Sandi Kodrič, Umco, Lj. 2015).

Mimogrede. M.H. Šolski razgledi, 22.1.2016
Zgodovinski roman z več mednarodnimi priznanji Zlo pride s severa je najobsežnejša zgodovinska pripoved Fulvia Tomizze (- iz Materade, https://hr.wikipedia.org/wiki/Fulvio_Tomizza http://www.primorci.si/osebe/tomizza-fulvio/1174/ B.M.).
»Prikazuje konfliktni čas reformacije na Koprskem in v Nemčiji.«
(- Podnaslov je Roman o škofu Vergeriju, ki se je družil tudi s Trubarjem ipd. Zanimivo je uvodno poglavje, o starem in novem Kopru maja 1945. B.M.)
P.S.: http://www.telegram.hr/kultura/kakve-veze-ima-vazna-knjiga-fulvia-tomizze-sa-zicom-na-istarskoj-granici/

POLETJE OB KOLPI 2016. A. Kos, Šolski razgledi, 22.1.2016
Takole je naslovila svojo risbo Anja Kos, dijakinja 4. letnika gimnazije Rudolfa Maistra (GSŠRM) v Kamniku.
Na njej so otroci, z žogo, pod drevesi, ob reki, na obeh straneh ograje iz zavite bodeče žice. V oblačkih so besedila: »Ne! Ne, že tretja napihljiva žoga! Skočiti z veje v vodo ni bilo težko! Za sušenje kopalk pa tole ni…; … ampak kako naj zdaj pridem nazaj mio te žice?«
Uredništvo je punco pohvalilo in v zadregi dodalo upanje, da ni celo jasnovidka; radi bi se »znebili te otre in bodeče žilet-žice. Želimo si poletja ob Kolpi, kakršna smo poznali doslej!«

Slovenija, moja dežela; od kod lepote tvoje…

Slikar, ki so ga toplo sprejeli v nemškem Leipzigu. Petja Grafenauer, Mladina, 22.1.2016
Srečno otroštvo je preživel v Prlekiji, pri Ljutomeru, kjer so v 70-tih vozove menjali za traktorje in tudi igrače so bile drugače kot v mestu.
Mija Ficko se je nato v Mariboru na gradbeni šoli izučil za črkoslikarja, delal v delavnici, ki se je preoblikoval v zasebno podjetje, se seznanil s slikarjem in začel risati tihožitja, naslovnice LP-plošč in napise metalskih bendov. V mestu je deloval Mladinski kulturni center.
Vzgojiteljica v internatu je podpirala njegova slikarska prizadevanja, a so ga izključili iz internata. Z veseljem seje »odpravil vedrit v bližnje študentsko naselje. »Izvedel je, da bi se lahko vpisal na študij likovne pedagogike na PeF (UM?), in celo leto je namenil opravljanju potrebnih diferencialnih izpitov. Na faksu se je prvič počutil zares domače«, spoznal je ambiciozne kolege, ki so se trudili prepisati na ALUO (UL), da bi postali umetniki. Večini, tudi njemu je uspelo i v Lj. so prišli bodoči slikarji Nataša Tajnik, Andrej Suhadolčan in Denis Senegačnik« kasneje še Brane Hojnik.
»Sprva je živel pri prijateljici, kasneje je dobil sobo v legendarnem bloku 1 v Rožni dolini in užival študentsko življenje. Celo nekoliko preveč, saj a je cimer vrgel iz sobe. Preselil se je dve nadstropji višje, pozneje pa v blok 2. Medtem je odkril še Metelkovo, kjer je po zasedbi vojašnice rasla avtonomna cona, kulturno središče. Bil je zraven, ko so urejali Galerijo Alkatraz, ki naj bi služila potrebam metelkovcev, pa se je ideja sfižila in je danes le še ena od ljubljanskih galerij sodobne umetnosti. Na Metelkovi si je našel atelje« in »vse njegove slike med 1990 in 2010 so nastale tam, v stavbi Pešci.
»Na akademiji je brez kakršnegakoli predhodnega znanja vpijal vse, kar sta mu ponudila precej avtoritarna profesorja, slikarja Janez Bernik in Gustav Gnamuš. Kljub temu, da a je slednji držal na kratkih vajetih, mu je danes zelo hvaležen. Ko je bil slikarstva »naučen«, je ugotovil, da mora najti svojo pot, zato je magistrski študij opravil pri slikarki Metki Kraševec, ki je bila do študentov manj sugestivna.«
Na prehodu v novo tisočletje se je odpravil na Bližnji vzhod, raziskoval je ikone na gori Atos, v skupnosti pravoslavnih menihov. Slike je nato razstavil v slikarski Galerji Equrna v Lj.
Med 2002 in 2010 so slike kar bruhale iz njega. Potem je znova odpotoval, na rezidenčno bivanje v tujino in v Leipzigu so mu dodelili atelje, 100 m2.
Od takrat gre večkrat tja, v kraj »nove leipziške šole«, kjer imajo radi, kot on, domišljijsko slikarstvo in kjer je razvito umetnostno tržišče, »katerega del so postale tudi njegove slike, ki jih doma, prav po slovensko, nismo znali ceniti dovolj.«

Smo dežela pečenih gosi in cmokov. B. Šalamon, Nedeljski, 20.1.2016
Kdo in kaj piše o naši deželi – palčku v svetovnem merilu?
Brane Šalamon ugotavlja, da se je zanimanje za Slovenijo povečalo v drugi polovici 2015, ko je večina svetovnih medijev poročala o migrantskem valu z vzhoda proti srednji Evropi. In tudi o drugem.
(- Ali tudi o naših (visoko)šolnikih, raziskovalcih? Preberite do konca… B.M)
V New York Timesu http://www.nytimes.com/ je bila Slovenija lani omenjena 626-krat. Tudi za potencialne turiste, npr. pri hrani vzhodne Evrope so omenili tartufe (Slovenske) iz Istre, Bledu »neodkriti skrinjic draguljev«, o kolesarjenju, o tromeji, kako lahko zajtrkujete pri nas, kosite v Avstriji in popijete kavo v Italiji (- večerjate pa na Hrvaškem? B.M.). Hvalili so morsko hrano in ohranjenost Pirana. In nastop Laibacha v S. Koreji ter Carmine Slovenice v Ameriki. Omenili so Louisa Adamiča v zvezi z emigranti, ki so prihajali v Ameriko - obljubljeno deželo, pa ne za vse.
The Wall Street Journal www.wsj.com (145-krat) je pisal o Heinekenovem prevzemu laške pivovarne, znani M. Colagreco pa je kuhal v Hiši Franko v Kobaridu.
(Tudi) ameriška revija Saveur www.saveur.com je pisala o slovenski kulinariki (3-krat): Dežela pečene gosi in cmokov, Najboljše restavracije v Lj. in Kako in kaj lokalni prebivalci jedo v Alpah.
Kanadski The Globe http://www.theglobeandmail.com/ (70-krat) ni pisal le o beguncih in športu, tudi o Škocjanskih jamah (s fotografijami), o 46 km. obale - bisera Jadrana, Sredozemlja, za katerega večina sploh ne ve, s solinami in (spet) morskimi jedmi na piranski Punti.
National Post http://www.nationalpost.com/ pa je objavil reportažo o novoletni Lj.
Jawa Post, Indonezija, http://www.jawapos.com/ ni pisal o beguncih, ampak o aferi ob izboru Miss Universe, ko se je Izraelka za instagram slikala z Jordanko, zraven pa je bila Urška Bračko kot kolateralna škoda; državi sta vendar v vojni!
O drugi naši lepotici Ani Haložan, ki je padla v kopalnici in bila diskvalificirana na tekmovanju v Las Vegasu, je pisal El Nacional, Venezuela. V obširni reportaži piše še: »Slovenija, dežela zmajev. V srcu Evrope leži majna država z zgodbami o fantastičnimi bitji, duhovih, mečih in carjih, v katere glavnem mestu živi zmaj.« (- O vsem tem in onem preverite na tej spletni strani, v arhivu! B.M.)
Hindustan Times, Indija, je pisal »o mali deželi, ki ponuja za vsakega nekaj«, Ljubljano, Blejsko jezero, Postojnsko jamo Piran in Portorož.
The Australian je Slovenijo omenil največkrat (1100-krat), najbrž zato, ker ob morebitnem prihodnjem predsedniku ZDA pogosto omeni, da njegova Melanija (- že tretja lepotica, B.M.) prihaja iz Slovenije. Avstralci so bili podrobno obveščeni o tem, da smo zavrnili istospolne poroke in da je župan zelene prestolnice« odprl mestni sadovnjak (- najbrž vinograd na lj. Gradu, B.M.).
Daily Sun, JA, je o nas pisal 5-krat, tudi o smrtnih primerih I. Radana v UKC Lj.
The Sunday Times, tudi južnoafriški, tamkajšnji Nedeljski, je pisal 26-krat, v povezavi z migranti i in še enkrat, ko so iz britanskih časnikov prenesli zgodbo o nadlegovanju policistov na Slovaškem...
Asahi Shinbun, Japonska, (9-krat); 4-krat o naših športnikih letalcih (Prevcih), 4-krat haiku pesmi naših avtorjev in še o turistu iz Slovenije na njihovem gradu Himeji.
Clarin, Argentina, pa se je med drugim razpisal o hroščku, ki so ga naši raziskovalci odkrili v jamah na Celjskem, z imenom Anophthalamus hitleri, torej »hitlerjev brezrokec«, končuje pregled tiska B. Šalamon.
(- Poglejte v arhiv Novic in Pogledov na www.nsdlu.si za leto 2015 in primerjajte naš in svetovni izbor naših tem. O nekaterih lahko tudi preberete podrobnosti in opombe: B.M.)

2015. Mladina, št. 52-53, I. Leban, Pisma, Mladina, 22.1.2016
Čeprav ni ekonomist, mu je najdražja oseba zaupala družinske finance, in ker je »vpet v globalni prostor /…/ sedaj omejen z žičnato ograjo, tudi včasih pogledam, kaj menijo o naši konkurenčnosti posvetu. Konkurenčnost je namreč v kapitalizmu zlo pomembna beseda.«
Tako začne v svojem stilu bralec Ivan Leban, Škofljica (- pri Lj., sicer direktor agencije NAKVS, B.M.).
Presenečen je nad odzivom na tovrstno lestvičenje držav. Slišal je, da nas je WEF www.reports.weforum.org dal sicer na 59. mesto svojega indeksa. Ko je pogledal podrobneje smo v nekaterih stebrih presenetljivo visoko: »Zdravstvo in osnovno šolstvo in Visoko šolstvo sta uvrščena /…/ na 15. oz. 22. mesto med 140 državami, /…/ Razvoj finančnih trgov je le na 128. mestu.«
»In sedaj po zadnjih dogodkih in zahtevah ()o odstopih je potrebno še ta področja, ki so dobro uvrščena, drastično reformirati, verjetno z namenom, da ne bi tako izstopala. Sem seveda za izboljšave, ne pa za revolucionarne spremembe.«
Nato navede oceno »slovenskega visokošolskega sistema«, ki jo je dala melburnska (avstralska) univerza www.universitas21.com . Med 50 državami smo v zlati sredini, 26.-ti, »pred talijo, Madžarsko, Poljsko itn.
Sledi angleški (- ameriški?) pregovor: »Ne popravljaj, če ni pokvarjeno.«
In kar je napisal - že leta 1928 o Slovencih, pravzaprav o stricu, ki je imel radio: »Tudi kadar lepo gode radio in v redu, vrti gumb, ne zato, da bi godel še lepše, nego zaradi izpremembe. Ne veseli ga, ker radio gode, nego veseli ga, da ga suče in je potem drugače.«- F. Milčinski v črtici Glavnjača.
(- V njej ne gre za glavnico=kapital, ali glavarino, pač pa za slovečo exex-Yu ječo. B.M.)
»Takšni pač smo«, končuje doktor (kemijskih) znanosti.

Je kranjska čebela ogrožena? T. Pihlar, Dnevnik, 20.1.2016
Ob aferi z uporabo nelegalnih zdravil v čebelarstvu je Dejan Židan, kmetijski minister dejal, da je kranjska sivka (Apis melifera carnica, B.M.) ena redkih svari, s katerimi se Slovenci identificiramo.
Toda čebelar Marjan Jug očita vodstvu čebelarske zveze in kmetijskemu ministerstvu, da dopuščajo njeno uničevanje. »V vzrejališčih matic je že tretjina križancev«, čeprav zakon o živinorej dopušča ve vzrejo avtohtone kranjske čebele.

Premier bi potreboval slavista. B.S. Pogačnik, Pisma, Dnevnik, 21.1.2016
Bralec Borut S. Pogačnik, ZIFS, Lj. piše o še eni neumnosti, ki jo je naredil M. Cerar na tiskovni konferenci, ko je povedal, da ne bo sprejel odstopa ministra D. Mramorja.
»Na tiskovno konferenco je prinesel in postavil predse zapis: »Slovenec sem. Ne jamram, iščem rešitve.«
Ker ima visoko izobrazbo in doktorat, piše bralec, »je bržčas moral položiti kar nekaj izpitov iz znanja materinskega jezika, česar pa zapis ne kaže.« Pravilno bi moral zapisati: »/…/ Ne tarnam.« Uporabil pa je popačenko, »ki izhaja iz nemškega jammern. Ko se obenem hvali, a je Slovenec, bi bilo priporočljivo, da bi tudi pravilno obvladal slovenski jezik.«
»Ko smo že ravno pri zakonitosti in poštenosti« dodaja bralec, ki je zadnjič v tuji blagovnici zaslišal »vik in krik, ko je starejša upokojenka, /…/ v žep skrila jetrno pašteto… Za koliko jetrnih paštet je gospodo Mramor oškodoval davkoplačevalce? In nič se mu ne bo zgodilo.«

Iz Slovenije jo podijo lažni domoljubi. Obraz z ekrana. C. Brajer, Nedeljski, 20.1.2016
Z Jeleno Ašić - »mlada televizijska novinarka s socialnim čutom« - se je za rubriko Povabljeni ste na kavo pogovarjal Ciril Brajer.
(Bosanka? Ste to slišali že v šoli?)
»Bilo je nekaj nestrpnosti in je je še vedno, sploh v zadnjem času se krepi. Mi je pa smešno, da me iz Slovenije podijo lažni domoljubi, ki še slovenščine ne obvladajo. /…/ Sicer se v Sloveniji dobro počutim /…/ je moja domovina, pravzaprav edina, ki jo imam.«
Fascinirana je nad tem, »kako imamo na tako majhnem prostoru vse, planine, morje, panonsko nižino, vinorodne gričke. In vsepovsod si v eni, dveh urah. Te prednosti se sploh ne zavedamo dovolj, na to nam morajo vedno znova opozarjati tujci. Sem kritična do politike, družbe, a to ne pomeni, da nimam rada Slovenije in ljudi, ki živijo tukaj.«
(Kritična? Ljudje?! B.M.)
»V Sloveniji imamo 108.000 brezposelnih, 300.000 ljudi pod pragom revščine, 300.000 upokojencev z manj kot 500 evri pokojnine, 50.000 delavcev na minimalni plači, 41% in 76% mladih v negotovih oblikah zaposlitve – pa 86 registriranih istospolnih parov, 43 tujcev, ki so letos dobili azil, in 15 žensk z burkami.«
(Starši, mladost?)
»Starši so že zelo mladi prišli iz Bosne, rodila sem se na Brodu pri Ljubljani (- t.j. pri Šentvidu nad Lj., B.M.) Lepo otroštvo, časi, ko smo se otroci še igrali zunaj, plezali po drevju, sami pešačili v šolo. (- OŠ Ivana Novaka Očka,? B.M.) Obiskovala sem Gimnazijo Moste (- Še pomnite Pankrti? B.M.), udeleževala sem se veliko obšolskih dejavnosti, šolski radio in časopis /…/. Študirala sem primerjano književnost (FF UL), kar je zahteven študij.«
(RTVS?)
»Začela sem kot napovedovalka, v 3. letniku gimnazije. /…/ žrebala kroglice v igri loto, oddajo razvedrilnega tipa/…/ vodila tudi na konkurenčni /…/ Pop TV.« Zdaj dela /…/ prispevke s terena, reportaže, javljanja v živo, tedensko oddajo Utrip, vodim pogovorno oddajo Odkrito, poročila, vodila sem dnevnik, naredila sem dva /…/ opažena dokumentarna filma Gradimo suženjstvo in Nikomur ne smeš povedati.«
(O novinarstvu.)
Poljaki uvajajo tiskovni svet, našega je (takrat…) vodil Janko Smole, urednikom je namignil o čem doma in po svetu kaže poročati in kako. Danes mediji trobijo enostransko v en rog, o Ukrajini, Rusiji, B. Vzhodu, vsi zamolčijo demonstracije proti Natu v Črni gori, proti sporazumu (TTIP) z ZDA v Nemčiji.
O urednikih in samocenzuri »modro molči, sem ter tja pokima«, piše C. Brajer
J. Ašič tudi piše veliko in aktualno, npr.:
»Glavni krivci za moralni vakuum, v katerem buhti gola brutalnost volje do moči, so politične, gospodarske, finančne, pravne, medijske, religijske, intelektualne elite, torej najbolj izpostavljene in vplivne plasti sleherne demokratične družbe. To so besede filozofa Boruta Ošlaja, ki odlično opišejo našo realnost /…/«
(Obtožbe?)
»Nekateri me obtožujejo, da poročam samo o tujih delavcih – to ni res, ker pogosto poročam tudi o slovenskih delavcih, naredila sem tudi oddajo o prekariatu – pa se bila obtožena, da sem socialistka, komunistka, titoistka /…/
(O času, prostoru in nas.)
»Živimo v prelomnih časih, svet, Evropa, tudi Slovenija nikoli več ne bodo enaki, čakajo nas težki časi in težke preizkušnje. Naloga vsakega od nas je, da tudi v najtežjih trenutkih ostanemo judje in se ves čas trudimo spreminjati svet na bolje.

Dr. Primož Kraševec, sociolog. Klemen Košak, Mladina 22.1.2016
Sociolog kulture Primož Kraševec, FF UL, sodelavec Inštituta za delavske študije, se ukvarja z rasizmom v času neoliberalizma. V pogovoru je povedal svoje mnenje tudi o slovenskih delitvah, elitah, javnem sektorju, dodatkih…
(Napis MIGRANTE V STOŽICE, na protestu proti centru za begunce v Kidričevem, kaže na razkol med podeželjem in Ljubljano.)
Ljubljančani, levičarski intelektualci, naj bi imeli idealistično predstavo o beguncih. Desničarji kritizirajo uradništvo, inštitucije javnega sektorja, ki jih je res največ v Ljubljani. Elite so torej odmaknjene od »običajnih ljudi«.
Pred 2. sv. vojno se je »razdalja med mestnim srednjim razredom in preostalimi« vzpostavila s posnemanje (kulture) zahodnega meščanstva.
V socializmu se je oblikovala razlika med »ljudmi, ki imajo politični vpliv, ki delajo na visokih položajih v medicini na univerzi, v pravosodju« in »delavskim razredom«. Poudarila se je »kulturna distanca v smislu izobraženosti, političnega vpliva, kakšno delo opravljaš, kakšne kulturne prireditve obiskuješ, v katere restavracije hodi, koga srečuješ in kakšne usluge lahko dobiš od njih.«
(Po osamosvojitvi meščanski srednji razred na volitvah vpliva na svojega delodajalca.)
»Za 12 letno vladavino LDS«, ki je bila maj avtoritarna kot oblasti v drugi ex-Yu republikah, je bila značilna povezanost (vladne) stranke z javnim sektorjem.
(O privilegiranosti javnega sektorja govorijo neoliberalci in desničarji.)
V tem je zrno resnice, meni P. Kraševec, saj »so levoliberalne elite izvedle tranzicijo s privatizacijo, ki je dejansko poslabšala življenjske razmere običajnih ljudi zunaj mest. /…/ če je levica tista, ki privatizira in krči socialno državo…«.
(Vse se zmenijo v Ljubljani?)
»Levoliberalna hegemonija, ki je vladala do leta 2004 /…/ deluje /…/ v obliki precej tesnih povezav med pomembnimi ljudmi na univerzi, v pravu, kulturnih institucijah, državnih organih… Spomnimo se samo prehajanja ljudi z ljubljanske FDV v politiko.« Npr. M. Cerar in njegova vlada.
Ljudje na visokih položajih v javnem sektorju »voljo svojega delodajalca, ljudje, ki delajo na slabše plačanih delovnih mestih v zasebnem sektorju, pa tega vpliva nimajo.« To vodi »predvsem v politično indiferentnost.«
(Volilna absinenca?)
Večini ljudi je »vseeno, ali so na oblasti leve ali desne elite.«
(V javnem sektorju trg ne deluje?)
»Če verjamemo, da je podjetniški duh merilo družbene vrednosti posameznika, potem zaradi odsotnih tržnih sil ne moremo vedeti, ali so na položajih v javnem sektorju res najsposobnejši. /…/ zato liberalni ekonomisti izkoristijo vsako korupcijsko ali klientelno afero v javnem sektorju a pozive k neoliberalnim reformam«, uvajanju »mehanizmov konkurence v javnih institucijah«, ne vtikajo pa se »v podobne prakse v zasebnem sektorju.«
(Zakaj taka ogorčenost nad Mramorjem, zaradi dodatkov, ko imajo mnogi šefi v podjetjih višje plače?)
»Tu deluje ta teorija, po kateri je trg naravno stanje, javni sektor pa nekaj, kjer je vse zmenjeno in se denar ne deli na podlagi uspeha. Plače direktorjev« niso »sumljive, saj so se izkazali na trgu.«
Zanimivo je, da je Mramor, ki »pozna vse teorije o trgu, meritokraciji in konkurenci« dodatke predstavil kot ukrep s katerim bi »omogočil nagrajevanje po učinkovitosti tudi v javnem sektorju, za katerega naj bi /…/ veljalo ravno obratno, torej zaposlovanje po zvezah in tog plačni sistem /.../.«
(To naj bi opravičevalo pravno sumljive poteze?)
»Ja. To je bilo dejansko vsaj malo ideološko učinkovito, ampak na koncu ni uspelo odtehtati vseh kritik.« A »noben argument ne more odtehtati občutka« (neolibealcev) «da se v javnem sektorju dogaja nekaj groznega.«
(Kako je bilo z razkolom med mestnim srednjim razredom in ostalimi, kako je povezan z begunci?)
V 90-tih letih se je razlikovanje nadaljevalo, prišli so novi bogataš, manj kulturni, manj izobraženi. Urbani razred je bil sprva do njih pokroviteljski, nastopal je kot razsvetljeni sloj, humanitarno usmerjen, za večjo enakost, dvig kulturne izobraženosti, socialno državo…
»Po /…/ neoliberalnih /…/ rezih v javnem sektorju se ta odnos spremeni.« Položaj srednjega razreda se približa (post)proletariatu . Mlajši delajo »v prekarnih službah za razmeroma nizko plačilo, podobno kot otroci tovarniških delavcev, ki se preživljajo z manj varnimi službami, drobnimi storitvami, sivo ekonomijo.« Pri nepremožnih mlajših izobražencih je opaziti sovražnost do »običajnih ljudi«. Večkrat slišimo o »slovenceljnih«, »kmetavzarjih«, »zarukancih«, zagamancih…«
(V razpravah o beguncih?)
Včasih gre le še za očitke ene strani drugi, da je »zahojena«, in druge prvi, »da živi v oblakih humanizma.« Begunci so tu le statisti, o državi ni (po)govora.
Čeprav so v »zaostrenih situacijah /../ državne institucije tiste, ki izvajajo rasizem.«
Država »človeka izžene, mu prepove vstop na svoje ozemlje /…/ podeli okrnjene politične in socialne pravice.« (Kasneje pove, da misli na kapitalistično nacionalno državo in da situacija že od 2. sv. vojne ni bila tako slaba.)
(Možne rešitve?)
Integracija beguncev »ni mogoča brez precej radikalnih sprememb ekonomskega in političnega sistema.« Levica se izogiba tem vprašanjem, nima moči za te spremembe. Vztraja na človekovih pravicah, trdi, da ne moremo vseh zaposliti in hkrati, da to ni argument za izgon ali onemogočanje dostopa.
(Desnica trdi, da ima rešitev?)
Zato levičarjem očita, da živijo v humanitarnih oblakih in da je »že znotraj naroda veliko izključenih in revnih, zdaj pa prihajajo še drugi.«
(Bi morala biti levica bolj populistična?)
Morda v smislu, »da bi strahove in tegobe ljudi /…/ vzeli resno«, jim priznali »vsaj minimalno racionalnost«, z njimi razpravljali in jih poskušali »privabili v kakšen drug politični projekt. Sicer nam ostane »samo vzvišeno zgražanje in pozivi k cenzuri.«

Še o/v pripravljenosti, iz(do)datkih in visokem šolstvu

Sindikati: Dodatki so v posmeh tistim, ki so do njih dejansko upravičeni. I. Dernovšek, B. Smajla, Dnevnik, 21.1.2016
Pred nadaljevanjem pogajanj o plačah v javnem sektorju se krepi ogorčenje nad finančnim ministrom.
»Vsem javim uslužbencem, predvsem pa gasilcem, policistom, vojakom in zaposlenim v zdravstvu je v posmeh razkritje, kako so si akademske elite v času največje krize brezsramno višale svoje plače«, je na tiskovni konferenci dejal David Švarc, Sindikat poklicnega gasilstva Slovenije.
»Že dolga leta smo kadrovsko podhranjeni in se odrekamo vsemu, kar nam pripada«, pravi Aleksander Jus, Sindikat zdravstva in socialnega skrbstva. Lani je bil npr. izplačan dodatek za stalno pripravljenost z samo en dan, ko se je v bolnišnici v Mariboru pokvaril rentgen in so morali reševalci nuno v Celje ali Lj. Zaposleni so ves čas pripravljeni odzvati se na klic nadrejenega, ko je treba nadomestiti koga na bolniški.
Konrad Kuštrin, Fides: »Ob takšni ignoranci, sprenevedanju in lažeh, ki so si jih privoščili v vladi, bomo lahko tej prašičji farmi na vsakih pogajanjih servirali etiko.«
Drago Ščernjavič, Sindikat državnih organov Slovenije: »Ne predstavljam si, da bi nam Mramor še lahko predaval o varčevanju in doseganju javnofinančne stabilnosti.«
Branimir Štrukelj, SVZ, Konfederacija sindikatov javnega sektorja pravi, da je Mramor, kot privrženec neoliberalnih vrednot od vseh drugih zahteval zategovanje pasu, hkrati pa sam ravnal diametralno nasprotno.« B. Štrukelj nasprotuje nadaljevanju varčevanja in napoveduje, a bodo sindikati zahtevali povrnitev prihranka (po reformnem programu) pri plačah za 2017.

Sam svoj grobar. Zakaj bi v resnici mora oditi finančni minister D. Mramor. B. Mekina, Mladina, 22.1.2016
O (samo eni) aferi s porabo javnega denarja, ki pa ima globlje korenine, piše Borut Mekina.
Začne v Celju, kjer so na občini županu Bojanu Šrotu kupili avto za 63 tisoč evrov, za konec tedna, na dopustu ipd. To je »več, kot znašaj vsi dodatki za stalno pripravljenost bivšega dekana EF Dušana Mramorja zadnjih 5 let, preden je postal minister«.
Pa nihče ni zahteval županovega odstopa. Se je pa B. Šrot z 144 župani pridružil številnim organizacijam, »ki so prejšnji teden zaradi etičnih razlogov zahtevale odstop finančnega ministra /…/« poleg županov še policisti, Visokošolski sindikat Slovenije, Konfederacija Sindikatov Pergam, študentske organizacije, vojaki, številni novinarji komentatorji – češ, /…/ funkcije zaradi afere z dodatki ne more več opravljati verodostojno.«
Zloraba dodatka je res vredna prezira, piše B. Mekina, da v času varčevanja so na EF med 2008 in 2013 nekateri dobivali do 700 evrov »zaradi povečanega obsega dela pri projektu mednarodne akreditacij EF.«
Zagrozili so tudi na UM, kjer je predsednica njihovega sindikata (VSS) Marija Javornik Krečič dejala, da ne gre za afero vseh zaposlenih, pač pa za »univerzitetno elito ali kliko, ki s takšnim načinom dela škodo vsem drugim«. Tudi na UM izplačujejo dodatke; 10 »najboljših«, piše v poročilu inšpekcije, prejema 500-700 evrov bruto dodatka na mesec, iz naslova povečanega obsega dela, iz prihrankov, ko ne zaposlujejo mladih.
Mramorjeva dejanja »ustvarjalnega računovodstva« bodo imela politične posledice. Spomnimo se, kako je bil neomajen na pogajanjih s sindikatih, kako je nasprotoval zahtevam, da morajo biti dodatki (npr. za nedeljsko delo) ločeni od minimalne plače. Na EF je počel ravno nasprotno in cinično trdil celo, da je EF »privarčevala«, ker ji ni bilo treba dodatno zaposlovati. Zdaj obžaluje, da se «vprašanje zakonitosti ni razčistilo na višji ravni že leta 2008«.
Proti ministru so nastopili tudi v Sindikatu vojakov Slovenije (SVS), kajti »vojaki dobivamo manj dodatka, zato pa lahko tajnice, čistilke in profesorji dobivajo več.«
Se lahko vojaki primerjajo z dekani? J. Markež piše, da je slika drugačna, če primerjamo akademsko elito z vojaško. Največ dobivajo piloti – tudi p 11 tisoč mesečno, zaradi dodatkov, oz. »stalne pripravljenosti na helikopterske lete.«
Nič lažjega kakor reči: Mramor naj odstopi! In se pridružiti moralni fronti zgražanja in pozivov k »linču«. To ni daleč od antiintelektualizma, s katerim je (druga, 2013, vlada) Janez(a) Janša/e začel(a) svoj mandat: »Ne vem, ali veste ampak na slovenskih univerza je lahko neki predavatelj, profesor zaposlen, redno zaposlen z vsemi pravicami, ki izhajajo iz redne zaposlitve, s plačo, ki sicer ni največja, ob delovni obveznosti 4 do 8 ur na teden… Povejte to ljudem, ki delajo 8 in več u na dan za bistveno nižjo plač, in boste videli, kaj vam bodo rekli o slovenskem javne sektorju.«
J. Markež nadaljuje v tem stilu: »Težko je razumeti, zakaj trošimo ta denar za raziskovanje, za univerze. Lažje je razumeti, ko ga trošim za gasilce. /…/ To so prejšnji teden /…/ izkoristile številne interesne skupine, od zdravnikov do županov, ki si dejansko prizadevajo za svoje plutokratske privilegije.«
Situacija je bila jasnejša marca 2014, meni, ko je izbruhnila afera s honorarji nekaterih profesorjev, »ki so v 10 letih prejeli od 4-600 tisoč evrov, »sami neznani upravni strokovnjaki ki so denar /…/ posredno dobivali od očin ali ministerstev.«
Ana Rotter, Nacionalni inštitut za biologijo, je tedaj zapisala, da smo dopustili »oblikovanje perverznega akademskega kastnega sistema, v katerem o položaju posameznika odločajo dejavniki izven njegovega vpliva. Meja med neskončno varno zaposlitvijo za nedoločen čas in prekarnim životarjenjem ne postavljajo sposobnosti, ampak letnica rojstva, pri čemer seveda mladi potegnejo kratko. Meja med povprečno plačo raziskovalca in neverjetnimi zneski, o katerih beremo v medijih, ne postavlja odličnost, ampak iznajdljivost in položaj pri koritu.«
Ravno tisti teden je Noam Chomsky, ameriški jezikoslovec opozoril, da se družbeno razlikovanje seli iz tržnega gospodarstva na svetovne univerze. Univerze vse bolj delujejo po neoliberalnem modelu (trgovske mreže) »Wallmarta« , ki najraje najema prekarne delavce, odvisne in nesvobodne. Ta model teži k nižanju stroškov dela in višanju servilnosti in je še posebej nevaren za univerze, ki so temeljile na svobodi mišljenja in varstvu zaposlenih. »Sistematična korporativizacija univerz pomeni delitev kadra na dva sloja«, povzema J. Markež. »Na začasno zaposleni, upogljivi in prisilno servilni prekariat in na plutokracijo, na vrhnji sloj skrajno bogatih akademikov ali na univerzitetno birokracijo.«
Z Mramorjevim odstopom, bi, podobno kot z odstopom S. Setnikar Cankar, »poslali sporočilo anonimni akademski plutokraciji«; zato bi bilo prav, da odide.
In tudi, končuje J. Markež, ker je dejal, da slaba banka deluje dobro, ker zagovarja privatizacijo, da je npr. Telekom treba prodati, ker je udrihal po Grčiji, ker ni uvedel dava na nepremičnine, ne dodatnih obdavčitev tistih, ki zaslužijo največ, ni povečal davkov na kapitalski dobiček. »In konec koncev tudi zaradi izjav, s katerimi je povzdigoval pomen »trga« v visokem šolstvu.«

Profesorji v jamski opremi. Hopla, oprostite! Nedeljski, 20.1.2016
(V rubriki s poudarki tedn(ik)a, kjer objavljajo »drobne podalpske radosti«, piše pod fotografijo - Thinkstock - človeka na nekakšnem visokem stolpu:
»Gospod profesor, me slišite tam zgoraj? Kdaj pa boste imeli naslednje govorilne ure?«)
»Torej, med drugim smo opazili, da so imeli profesorji na nekaterih fakultetah precejšnje težave zavoljo nekih dodatkov za pripravljenost. Ne vemo akaj tolikšno razburjanje, saj vendar vsi, ki smo kdaj drgnili univerzitetne klopi, vemo da v akademskih sferah /…/ vse temelji na stalni pripravljenosti. Resda to velja predvsem za študente.« Pripravljeni so tudi profesorji, razen »kadar jim odpade predavanje. Ali izpit. Ali če celo pozabijo /…/ obesiti opravičilo in jih trop študentov čaka /…/.«
Da si profesorji zaslužijo kak pameten dodatek jim priznava celo strogi pisatelj, v prostem času zdravnik in profesor Alojz Ihan. Predlaga boljšo rešitev kot je stalna pripravljenost – dodatek za delo na višini. Tko bi bili »vsi v 5. nadstropju FF upravičeni do maksimalnega višinskega dodatka. Preostali pa do 30% dodatka /…/. Kdor želi /…/ bo pač moral predavati v alpinistični ali jamarski opremi.«
Ihanov predlog daje Hoplaoprostite »v javno razpravo, potem bomo pa videli, ali bo špičasto ali ploščato.«
Kajti, namreč, »če je butalski kovač skoval prvo, so bil vile, sicer pa je nastala lopata«, je v slavni knjižici, berilu, ki (jo, ga) »zadnje čase jako priljubljeno čtivo, saj prinašajo nekatere naše fundamentalne resnice in smernice /…/ kratko in jedrnato« spisal Fran Milčinski.

Visokega šolstva ni več. Zlorabe. K. Miklavič, Delo, 21.1.2016
O navzkrižju poslanstva univerze in gmotnih interesov pedagoško znanstvenih delavcev ter o (novem) modelu visokega šolstva piše Klemen Miklavič, Center za študij edukacijskih politik in sodelavec Sveta Evrope.
Ob zadnjih aferah na UL in UP »se spet srečujemo z vprašanjem o odnosu med državo, družbo in univerzo kot eno pomembnejših ustanov sodobne zahodne civilizacije.« Univerza tradicionalno uživa visoko zaupanje v njeno »samoorganizacijo, etiko in integriteto znanstvenikov in drugih članov«, kar se kaže v »ustavno zagotovljeni avtonomiji«. Ta naj bi jo »obvarovala pred zunanjimi interesi« in omogočila »razvoj odličnosti raziskovanja in kakovosti študijskega procesa.« Univerza je intelektualna »skupnost, ki premika meje znanega, prenaša znanje na nove generacije in zavzema kritičen odnos d zunanjega sveta.«
Takšne ideje so nastale v »času, ko je študirala le peščica mladih, pretežno iz premožnih družin. /…/ Danes se na visokošolski študij vpiše že več kot polovica generacije. Zelo se je povečalo tudi število visokošolskih učiteljev.« Ob tej množičnosti se avtor vpraša:
Ali gre pri »univerzi še vedno za moralno superiorno ustanovo, osnovano na kolektivu plemenitih posameznikov, ki sledijo visokim etičnim standardom«? Meni, da bo treba spremeniti njen organizacijski model. Ponuja – znotraj sedanjega sistema - tri možna izhodišča za preoblikovanje:
(1) Univerzitetna skupnost, vključno s študentsko, bi sama z »notranjim razmislekom, temeljito razpravo in artikulacijo lastne vizije univerze /…/ dokazala, da je vredna zaupanja in posebnega statusa.«
(2) Država, kot »glavni regulator visokošolskega sistema«, je »prva poklicana za zagotovitev ustreznega delovanja državnih ustanov.
(3) V slogu t.i. novega upravljanja javnega sektorja (- New Public Management, B.M.) je potreba po drugačni regulaciji »med vlado in univerze postavila agencije za kakovost« in tudi Slovenija je dobila Nacionalno agencijo za kakovost visokega šolstva (NAKVIS).
Avtor v sedanjih razmerjih moči, kjer so partnerji tudi sindikati in študentska organizacija, (1) vidi malo možnosti, da bi t.i. »zdravo jedro« zbalo dovolj »hrabrosti in enotnosti za upor, predlog alternative in notranje očiščenje.« Akademska skupnost je postala »kolektiv belih ovratnikov, ki se bori za više plače in nova delovna mesta.«
Prav tako (2) so v vlada, posebej na resornih ministrstvih, pretežno iz profesorji iz vladajoče univerzitetne »kaste«. Tudi (3) agencijo vodijo nekdanji vodilni univerz(e) in se je »v kontekstu pomanjkanja odločne politike kakovosti, sprevrgla v uradniški stroj pod težo upravnih postopkov« in ni v stanju zagotavljati »integriteto in preglednost delovanja univerz.«
K. Miklavič zato predlaga nov model visokošolske politike, »nov model organizacije univerze in nove oblike zunanje regulacije.«
Akademska skupnost naj najprej z razpravo in predlogom reforme »dokažejo, da si še zaslužijo avtonomijo in zaupanje družbe.« Premagati bo treba univerzitetno oligarhijo in vzpostaviti demokratično akademsko odločanje.
Pri tem bo treba sodelovati z ministrstvom (MIZŠ), i pa ga bodo morali najprej zapustiti kompromitirani funkcionarji. Agencija (NAKVIS) »pa bo svojo vlogo spodbujanja dobrega delovanja univerz lahko opravila le ob ustreznem financiranju in debirokratizaciji skozi zakonske spremembe.«
Najslabše bi bilo nadaljevati zatečeno stanje, ki vodi v »dekadenco univerze in razpad sistema, kar opravičuje /…/ radikalnejše reformne scenarije. Med njimi je tudi komercializacija študija, podjetjem podobna organizacija univerz in trgu podobna ureditev visokega šolstva.«
(- Pripomba:
»Visokega šolstva ni več, imamo množično visoko šolstvo«, piše avtor.
Glede na glavni značilnost – množičnost, tako glede števila študentov, zaposlenih, tudi študijskih programov, raziskovalnih projektov…, bi bil ustreznejši naslov: Visokega šolstva vedno več, univerze pa (še) ni. Ne vem zakaj ne omenja zaposlovalcev v poslovnem svetu in javnem sektorju, ki so s povpraševanjem po delu študentov in diplomantov v začasnih (prekarnih) oblikah in nezaposlovanjem diplomantov, tudi krajših (bolonjskih) programov, prispevali k podaljšanju študija. Socialno-tržno so se obnašali tudi vplivni visokošolniki, ki so - v času »bolonje« - razvili množico novih predmetov in specializiranih programov, visokih šol in fakultet, tudi zasebnih.
O novem modelu (državne, javne?) univerze avtor ne piše podrobneje, niti o novi ureditvi visokega šolstva, z višjim in zasebnim vred. Od novih oblik zunanje regulacije omenja le (prenovljeno) agencijo za kakovost.
Pač pa nakaže pot do preroditve »ustanove« univerze, o čemer bi se dogovorili »člani univerzitetne skupnosti« in nato še z državo. Podobeno je opisoval potek kriz v »sistemih povezanih z zaupanjem« pred desetletji Talcot Parsons. (Glej nekaj o tem, v povezavi s študentskimi gibanji, v B.M. Ključ je v naših rokah, UL, 2003.)
Glede na njegove predhodno navedene pomisleke glede izhodišč (1), (2), (3) so verjetnejši drugi reformni scenariji: »komercializacija študija«, korporativizacija (»corporative governance«) univerz in marketizacija visokega šolstva. B.M.)

Preberite, poglejte, preplezajte, prenovite

Rimski zid na Mirju. B. Dolničar, Delo, 20.1.2016
O(b) razglednici: Ljubljana/Laibach Rommermauer in današnji fotografiji ulice Na Mirju, v bližini Aškerčeve ceste (na jugu centra Lj.) piše Boris Dolničar:
V začetku prejšnjega stoletja so tam kopali gradbeno jamo za državno (t.j. KuK/AO) obrtno šolo. Izkopali so južni krak obzija Emone, z napisom, ki je pričal, da je bilo zgrajeno v letu 15 n. št. Mesto je obdajalo v pravokotniku in je imelo 26 stolpov in 4 glavna vrata. Nekaj so jih zazidali že v antiki zaradi vdorov barbarskih plemen. Leta 1928 je s prenovo zidu pričel Jože Plečnik, dodal piramido in lapidarij. Pred 20 leti so zid ponovno restavrirali. (- Nekaj poškodb nastaja tudi zaradi plezalcev – večinoma študentov. B.M.)
Na razglednici je leta 2011 zgrajeno poslopje ene »najlepših šolskih poslopij v monarhiji«, kot je dejal župan Ivan Hribar. Med 1. (in tudi 2.) sv. vojno je služila vojski, od takrat služi strokovnemu šolstvu. V sedanjem Šolskem centru Lj. je srednja lesna, strojna in kemijska šola, gimnazija A. Aškerca in višja šola z mehatroniko in oblikovanje materialov.
(- Blizu je več fakultet UL: Malo stran je FA, nasproti ŠCL sta FF in FS, zraven FFA in NTF; bivša stavba FKKT, ki se je s FRI odselila na Brdo k BF, pa čaka na prenovo za potrebe FF… B.M.)

Pripravljenost za dodatke …

Zgodbe iz Narnije po slovensko. A, Trnavčević, Delo, 16.1.2017
O nepravilnostih pri plačevanju iz javnih sredstev na javnih (visoko)šolskih zavodih piše Anita Trnavčević, FM UP. Naslednje »zgodbe« so kot iz nekega drugega sveta, meni, kjer poteka »nenehna bitka med »dobrim« in »zlim«:
(1) »Izplačilo pripravljenosti /…/ na nekaterih fakultetah« (UL) brez zakonske podlage; bolj moralno vprašanje, z še nejasnim epilogom glede vračila.
(2) »Šolski bazarji«: Neobdavčena prodaja izdelkov učencev: «vzgojno« sprejemljiva, formalno pa ne. Šole bodo »protestno« ukinile bazarje. Primer neproblematičnega zbiranja denarja za humanitaren namen pa e zbiranje prostovoljnih prispevkov za odpravo študentov MF UL na Madagaskar.
(3) »Prodaja diplome študentke«: Mentor, ki je prodal diplomo, je bil odstavljen kot dekan (EPF UM).
(4) »Avtorski honorarji«: Objava visokih izplačil honorarjev visokošolskih učiteljev za 10 let, s.p.-ji, d.o.o.-ji ipd. zastavljajo moralno vprašanje visokih zaslužkov. Epilog: Odstop S. Setnikar Cankar (nekdanje ministrice, še prej dekanke FU UL).
(5) »Torta«. Ena od fakultet je pogostitev ob rojstnem dnevu plačala iz javnih sredstev. Moralno vprašanje. Epilog: odgovorna oseba je bila ponovno izvoljena. (- ? Na UP? Odgovor poiščite v arhivu Pogledov www.nsdlu.si , kjer spremljamo potek in odmev takih zgodb. B.M.)
A. Trnavčević: »Zgodb je še veliko, mnogim pa je skupna sprevržena /…/ podlaga, ki se kaže v tem, da bi »moralna« vprašanja reševali formalno, formalna pa moralno.« Skupno je tudi, »da gre za denar /…/ in kvazipodjetniško naravnanost posameznikov in javnih izobraževalnih organizacij.« Zavajajoča je tudi trditev, da se »država«, t.j. ministrstva, inšpekcije, računskega sodišča ipd. »lahko izogne opravljanja nadzora v imenu avtonomije«. Njihova naloga je da »skrbijo za zakonito, smotrno, namensko in transparentno rabo javnega denarja.«
Zavajajoča je tudi zgodba, da je visokošolski učitelj stalno pripravljen za odgovor na e-pošto.
»Visokošolski sektor je zaradi zmanjševanja sredstev v zadnji letih res pod hudim pritiskom«, a to ni opravičilo za iskanje »vzporednih« rešitev v našem »malem svetu«, ki je »zavit v avtonomijo in nedostopen z javnost.« Vodi v absurd – »vi mi dajte denar, jaz pa z njim počnem kar hočem /…/ nadzora ne dovolim«.
»O se zmanjšuje zaupanje v temeljne vrednote univerze in v razumevanje znanja, raziskovanja in poučevanja kot družbenega dobra, se odpira prostor za še večje uvajanje »trga«, pa tudi za privatizacijo.«
»V navedenih zgodbah« (1,3,4,5) »ne gre za nadzor nad vsebino dela, nad avtonomnostjo poučevanja, nad razvojem zanimivih študijskih programov, načinov poučevanja in učenja, nad raziskovanimi /…/ projekti.« gre za poseg v »avtonomijo kot zgodovinsko značilnostjo univerze, ki gradi na različnosti, argumentih, razpravah, /…/ skupnem delu v raziskovanju /…/, ki omogoča svobodo in je temelj za razvoj novega znanja ter spoznanja.«
(O pravem vidiku te avtonomije, tudi v kontekstu »bolonje« glej članek Albina Igličarja, PF UL: https://revus.revues.org/1816 , glej temeljno listino: http://www.magna-charta.org/resources/files/the-magna-charta/slovenian idr. na http://www.magna-charta.org/ B.M.)
V epilogu A. Trnavčević pokaže na povezavo teh zgodb z zakonsko regulacijo financiranja visokega šolstva, ki je (lahko) »slaba, nesmiselna, /…/ škodljiva« in namesto, da (znanstveno)izobraževalne organizacije iščejo obvoz, je zakonodajalec (ministrstva ipd.) dolžen »pripraviti spremembe, ki bodo omogočale normalno delovanje«.
MIZŠ http://www.mizs.gov.si/ mora »zaznati resorske probleme, se nanje odzivati in jih na podlagi dolgoročne razvojne strategije odpravljati.«
(Glej še njen bolj zabaven članek, o uni-kulinariki: http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/razvojni-potencial-drzave.html B.M.)

Mramor in morala protibegunske množice. T. Troha, Dnevnik, 19.1.2016
Komentator Tadej Troha postavlja dileme in ravnanja ministra (in nekdanjega dekana) v širši politični kontekst.
»Ali si bomo višali plače in si razdelili del tega rezultata ali bomo na drugi strani dopustili, a se del tega rezultata prelije v večje zaposlovanje, predvsem mladih,« je 1.9.2015 novico o rasti gospodarstva (BDP, 2,5%) pospremil D. Mramor. Opozoril je na ohranitev varčevane morale.
»danes, ko vemo, kako je podobno dilemo razrešil dekan Mramor del rezultatov so pridno pretvarjali v dodatke plači, bilanco pa so /…/ izravnavali z manjšim zaposlovanjem – je seveda jasno, da on ni »prava oseba za tovrstne levite.«
Istega dne (1.9.2015) je V. Orban »ukinil vlake proti Avstriji in s tem« na (- Baross) trgu pred (vzhodno) železniško postajo Keleti v Budimpešti ustvaril »množico drugačnih«, beguncev, ki se je »pretvorila v psevdoracionalni argument ksenofobije«. Tisti čas se je formirala drugačna množica »na spletnih omrežjih, forumih in družabnih omrežjih« s »strankarskimi navijači«, ne le SD in obskurnih »ljudskih« strank. Ta množica, ki se želi videti kot nekaj novega, kot nova smer za Slovenijo in Evropo, in tudi uradna desnica, se danes »počuti ponosno. Vse kar so napovedali, se je tudi dejansko zgodilo: govorili so o terorizmu in zgodil se e terorizem; govorili so o ograji in ograja je bila postavljena; govorili so o posiljevanju in zgodil se je Koln.« Dokazila »o pravilnosti svojega vedeževanja« so našli tudi pri avtorjih, ki ne sodijo na desnico, v »levičarskih razglabljanjih o nepremostljivih kulturnih razlikah med nami in priseljenci«.
»Subjekt, ki je spregledal, /…/ mora na koncu dobiti le še eno potrditev«, da je »absolutno moralen«. Tu »so svojo vlogo odigrali D. Mramor in njegova nekdanja in sedanja druščina.« Ko (množice) kritizirajo Mramorja kot nemoralnega, dobijo opravičilo za to, da na isti način reagirajo tudi takrat, ko prepoznajo očitne grehe beguncev.«
Vendar to ne pomeni, da moramo »tisti, ki v tej množici in tej politiki nočemo sodelovati /…/ pri tem problemu ostati tiho« in (prejemanje dodatkov za pripravljenost) ignorirati. »In jasno, s ponujenim odstopom minister ni dosegel nič, napaka je bila že strojena.«

Utrinki. Delo, 18.1.2016
Dušan Mramor, finančni minister, (nekdanji dekan EF UL):
»Veliko je bilo situacij, k so zaposleni morali sredi noči na policijo ali v zdravstveni dom, klicati v tujino zaradi vizumov ipd. To delo je bilo kar težko.«
Mirko Pečarič, nekdanji glavni tajnik UL:
»Iz primerjave področnih zakonodaj e mogoče ugotoviti, da se dodatek na pripravljenost podeljuje zgolj v primerih, ko gre res za varovanje zdravja, življenja, premožena ljudi.«
Gorazd Kovačič, sindikat VSS UL:
»Vsakemu gasilcu vsaki medicinski sestri je jasno, kaj je stalna pripravljenost, in jasno je, da je tu šlo za zlorabo instrumenta, zato, da so si nekateri dvignili plače v času, ko je država varčevala. Še bolj škandalozno je, da se trije o izpostavljenih od razkritja naprej sprenevedajo.«
Drago Ščernjavič, vodja pogajalske skupine sindikatov javnega sektorja:
»Nastopi in opravičevanja v javnosti, zakaj i na kakšen način se je izplačeval dodatek so žaljivi do delavk in delavcev javnega sektorja, ki so v 5 letih privarčevali 1,5 milijarde evrov na področju plač in drugih prejemkov.«

Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 18.1.216
Alojz Ihan, zdravnik, pisatelj:
Če ima minister Mramor »težave s prevzemanjem krivde, naj s svojo intimo ne muči slovenske javnosti, ampak naj plača psihiatra.« Če nima denarja pa na obroke ali na službene stroške.
»Vendar pa ostaja dejstvo, da je bilo dejanje, ki ga je storil kot dekan, napačno. Če bi bil minister dedec«, bi to povedal in se »opravičil akademski srenji za senco, ki je je bila brez pravega razloga deležna zaradi njegovega napačnega dejanja.«
In nič se mu ne bi zgodilo, »saj vendar ni več uslužbenec UL in m rektor, tudi če bi to hotel, v resnici nič ne more. Posledice njegove napake bo itak plačal Car na prihodnjih volitvah.«
Zato mora on razmisliti o odločitvi. Na volitvah pa se bo pokazalo, »ali je bila zdajšnja Cerarjeva odločitev pravilna ali napačna. Spovednica ne bo rešila ničesar.«

Kdo bo zdaj Cerarju opral srajčico? S. Kos, Dnevnik, 19.1.2016
Minister za finance D. Mramor je zaradi afere z dodatki ponudil odstop predsedniku vlade. Opravičil se je vsem, ki jih je s svojim ravnanjem prizadel in napovedal vrnite vseh sredstev. Obžaluje, da se vprašanje zakonitosti dodatkov ni razčistil na višji ravni že leta 2008.
Komentatorka Suzana Kos o tem meni takole: »Če je Mramor resno mislil z odstopom, bi moral to dejansko storiti. Ne glede na Cerarjevo zaupnico.« Politično gledano si Cerar njegovega odstopa »ne more privoščiti. Iz istega razloga bi morala namreč odstopiti tudi ministrica za izobraževanje.« Se bo pa minister zdaj »težje pogajal o varčevanju v javnih financah.«
Povedano naravnost: »premier Cerar ponujenega odstopa ni sprejel, kar pomeni, da je nase prevzel breme očitkov« in se je »odmaknil od svojih predvolilnih stališč o poštenosti, transparentnosti, integriteti«, zaradi česar je bil deležen »velike podpore volilnega telesa.« Očitno se čuti dovolj politično močnega.

Slovenec Cerar ni jamral, ampak našel rešitev: Mramorjevega odstopa ni sprejel. Meta Roglič, Dnevnik, 19.1.2016
Predsednik vlade Miro Cerar je na tiskovni konferenci (pred njim je bil napis: SLOVENEC SEM. NE JAMRAM.IŠČEM REŠITVE) glede zahtev za odstop nekaterih ministrov dejal, da to želijo tisti, ki jih moti uspešnost vlade. Ampak »a vlada bo opravila svoje delo.« Postavil je vprašanje, zakaj problema z dodatki niso ugotovile prejšnje vlade, temveč šele sedanja, t.j. ministrstvo, ki ga vodi član SMC B. Koprivnikar.
Ministra iz koalicijskih strank D. Židan in K. Erjavc sta odločitev z manjšimi pripombami podprla.
V opozicijski ZL pravijo, menijo, da bi moral Mramor oditi in da primera ne bodo pometli pod preprogo. V NSi upajo, da bo minister uspe opravičiti »odpustek.
Vinko Gorenak, SDS, pa je na twiterju zapisal »Od danes je za dodatke za pripravljenost in posledice v celoti odgovoren M. Cerar.«
Kritični so v sindikatih. Gorazd Kovačič, VSS na UL, ki meni, da je Mramor s ponudbo potegnil taktično potezo, pravi da je moralno breme prevzel premier. Cerarju je »očitno bolj pomembno, da mu zaupajo mednarodni finančni krogi kot slovenski državljani.«
Drago Ščernjavič, Sindikat državnih organov Slovenije pa meni, da bi Cerar moral Mramorja odstraniti iz pogajalske skupine za plače v javnem sektorju, sicer »pogajanj ne bo mogoče nadaljevati.«
Protikorupcijska skupina (KPK) je sporočila, da vodi postopek o teh dodatkih in pričakuje od vlade, da se bo opredelila »v luči standardov etičnega kodeksa funkcionarjev v vladi«.

Prebliski. Dnevnik, 18.1.2016
Vojko Gorenc, bralec iz Domžal:
»Hvalevredno je vse to prizadevanje, da bi od profesorske elite izterjali neupravičeno izplačan denar. Da bi bili vsaj približno tako ostri do grabežljivih bankirjev.«

Preberimo, pobrskajmo, oglejmo, obiščimo, odpirajmo…

Staro ljudstvo in različne znanstvene teze. V. Teržan, Delo, 18.1.2016
Razstava v Narodnem muzej na Metelkovi v Lj. Kelti s smaragdnih gora, o bojevitem ljudstvu, ki je davno nekoč vdrlo v Koroško, Benečijo, Furlanijo in tudi v (- …že takrat… B.M.) naše kraje, piše Vesna Teržan, »odpira nekatera poglavja o Keltih in Venetih, na katera se nekateri zagrizeni Slovenci sklicujejo, kadar nočejo priznati našega slovanskega izvora.« Zaradi tega bi si jo »morali ogledat eni in drugi.«
V 4 in 3. st. pr. n.š. so keltski konjeniki dosegli hribovit svet Karnije in Julijskih Alp, na »območja, poseljena z Veneti, Karni in drugimi ljudstvi . Z utrdb nad rečnimi dolinami so nadzorovali pokrajino, se ženili z domačinkam in pustili sledove zlasti v grobovih. Ohranjeni predmeti, kot o oblačilni okraski, orožje, konjska oprema, posode, situle in (srebrni) novci pričajo »o spretnosti keltskih rokodelcev«.
Konjeniki so bili pri Keltih družbena elita, o čemur pričajo konjski grobovi. Veneti pa naj bi bili rejci tekmovalnih konj. Ohranjena je legenda o žrtvovanju belega konja. Eno od kultnih mest je bilo v Kobaridu (- v tujini bolj znanem kot https://it.wikipedia.org/wiki/Caporetto iz 1.sv.vojne, B.M.) in v tolminskem muzeju je bila razstava Keltskih konj topot. (- O obeh razstavah: http://www.narmuz-lj.si/index.php?searchword=kelti&ordering=&searchphrase=all&option=com_search&lang=sl#content . O prednikih in zgodovini Slovencev poglej in primerjaj mnenja in teorije na straneh: http://www.hervardi.com/starejsa_slovenska_etnogeneza.php , https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije#Naselitev_Slovanov
https://en.wikipedia.org/wiki/Timeline_of_Slovenian_history B.M.)

Jacobus Gallus Carniolus. Filatelija Dnevnik, 19.1.2016
Slovenski skladatelj Jakob Petelin Kranjski se je rodil nekje med Ribnico in Tolminskim in umrl v Pragi. Julija 1991 je izšla znamka Jacobus Gallus 1550-1591 (v nakladi 143.000), za katero pa se nihče ni zmenil, saj je imela napis Jugoslavija, RS pa je tri tedne prej postala samostojna država.
Zdaj je Pošta Slovenije izdala znamko Jakob Handl Gallus 1550-1991, prav tako z notnim zapisom ene od njegovih skladb.
(- Priimek skladatelja – Handl – lahko zavaja; glej komentarje na: https://www.youtube.com/watch?v=XUZs5bERSiA&index=1&list=RDXUZs5bERSiA (študentski zbor iz Cambridgea). Bolj živahna je skladba https://www.youtube.com/watch?v=DsHA5R6mzxo na temo povezano z njegovim vzdevkom … (študentski zbor FF UL). B.M.)

O svobodi, razumu in preostankih Evrope. J. Markeš, Delo, 19.1.2016
Razvoj in raznolikost racionalizma med 18. in 21. stoletjem prikaže Janko Prunk v knjig Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije (CZ, Lj., 2015).
(Podobno knjigo je avtor https://sl.wikipedia.org/wiki/Janko_Prunk leta 2008 objavil pri MK:
http://siol.net/trendi/svet-znanih/pri-mk-izsla-prunkova-studija-racionalisticne-civilizacije-326955 B.M.)
Knjiga je aktualna, meni ocenjevalec Janez Marekš, (- novinar, glej oceno http://mediawatch.mirovni-institut.si/bilten/seznam/29/vmedijih/ B.M.) »kajti čas je goden za vnovičen razmislek o razsvetljenskih temeljih Evrope in Slovenija še nikoli ni bila tako dezorientirana, kot je danes.«
Avtor opisuje civilizacijsko podobo Evrope in združevanje njenih monarhij in republik, njene ideologije, filozofije in religije ter družbene ureditve. »Pot od stanovske skupnosti, plemstva in odvisnega kmetstva k posamezniku, /…/ svobodnemu /…/, je bila tlakovana z vojnami, revolucijami, odpori, muko, napisano in narisano v umetnosti in filozofiji. /…/ eksaktni znanosti, empirizmu /…/.
Racionalizem je povezan z razvojem meščanstva, z revolucijami, zlasti francosko 1789 in ameriško leto poprej. Obrat je utemeljil Immanuel Kant z motom: »Sapere aude! – Upati si vedeti. Razsvetljenstvo, je povedal, je izhod človeka iz nedoraslosti, ki jo je sam zagrešil.«
J. Prunk piše o pomembnosti ateizma in o religije, o Kantu in Voltairu, ki »ljudi ne odvračata od vere«, ki je utemeljena v sebi, »ne v sociali religiozni avtoriteti ali monarhistično korumpiranih Cerkvah«, prepoznava njegovo misel J. Markeš.
»Tu najdemo tudi Rousseauja, Leibnitza, Descartesa, Spinozo, (francoske) enciklopediste. In spoznamo še eno resnico, namreč, da vodilni racionalisti in empiristi niso delovali na univerzah. Razvoj znanost vodi v nov pogled na šolstvo, renesans spočne novo humanistično gimnazijo.«
Avtor piše o šolskih in drugih reformah, ki se jim monarhični dvori ne morejo upirati. O pomladi narodov 1948, razpadu monarhizma in vzniku meščanstva, Krimski vojni, oktobrski revoluciji ob koncu 1.sv. vojne, o volji do moči v pervertirani obliki pred in med 2. sv. vojno…
»Kontekstualizira Picassa, Stalina, Joycea, Placka, Bohra«, «Freuda in atomsko bombo, Marshalov plan in informbiro, Bulgakova in Janeza XXIII«, konkordate Vatikana z diktatorji, dinamit Nobela, odkrivanje DNK in eksplozija Černobila, »berlinski zid, otroke cvetja in bitnike, J. Lacana in neotomiste«, Sibirijo in Slovenijo…
Avtor opozori na nevarnost manipliranja z množicami in na racionalnost brez morale. J. Markež izbere dva citata v njunem času močnih avtorjev.
Eden od njiju je v Mein Kampfu (1925) zapisal: »Kdor hoče pridobiti široke množice, mora poznati /…/ ključ do njihovi src. To pa ni objektivnost, torej slabost, ampak volja in moč.«
Drugi, po zmagi nad prvim: »Ta vojna ni takšna, kakršne so bile v preteklosti. Kdorkoli zasede neko ozemlje, določi tudi svoj družbeni sistem.« Ta »Stalinov algoritem« je bistveno zaznamoval usodo Slovenije, meni ocenjevalec.
V knjigi se bralec »lahko seznani s filozofskimi, znanstvenimi in kulturnimi tokovi /…/ v obdobju vsaj 250 let. Vendar človekova »psihična in duhovna narava /…/ ostaja neulovljiva skrivnost.
Z L. Wigensteinom ugotavlja, da človeku ne uspe »raziskati samega sebe.« Zunaj meja znanstvene racionalnosti ostajajo »problemi vrednot, pereča vprašanja etike, sama narava Boga in religije.«

Pevec, ki plove po valovih usode. Franci Kek, Nedeljski, 20.1.2016
500.000 plošč je že prodal Andrej Šifrer v Sloveniji, največ med izvajalci zabavne glasbe. Sodeloval je s svetovno priznanimi glasbeniki, nedavno posnel album Srce in razum https://www.youtube.com/watch?v=F9vwEe50kVw na Abbey Roadu, kot Beatli, a to je manj znano.
»Ko sem nekoč prišel do nekega novinarja in a prosil, ali bi se dalo kaj napisati o prihajajočem koncertu, je dejal: »Nas zanima, ali si poročen in se ločuješ, ali imaš punco pa jo tepeš, tvoj koncert pa gotovo ne.«
(- Življenje&delo: http://slovlit.ff.uni-lj.si/hp/diplomske_naloge/feltrin_mateja/feltrin_3.html .)
(Fakulteto – PF UL – je končal pri 25 letih. Kaj pa srednja šola?)
Srednja sanitarna šola. (Morda tista na: http://www.ssfkz.si/?page_id=39 ? B.M.)
»Srednješolci se še zdaj kdaj dobimo in se usedemo tako kot smo se imeli takrat. Izredno dobro smo se razumeli. Ta šola je bila moa fakulteta življenjepis. Pozneje so jo kot slepo črevo našega šolskega sistema ukinili. Jaz se še ujel njena najboljša leta. Tudi sicer se mi zdi, da sem ujel kar dobra leta tega planeta.«
(Prvi koncert, pred 38 leti, v MGL Lj.?)
Na njem so bili Mojmir in Majda Sepe, Jure Robežnik, Bojan Adamič, Ante Mahkota, Mitja Volčič …. »Oče se je sprva upiral, da bi šel na koncert, a ga je mama pregovorila. Igral sem tudi pesem Oče nikdar razumeti noče. https://www.youtube.com/watch?v=97jYc800coo Ko sem ga vprašal, kako se mu je zdelo vse skupaj, je odvrnil: »Tistih 16 taktov do Slaka je bilo še kar, potem sem pa v glavnem na uro gledal, kdaj bo konec.«
(Kdo je bistveno vplival na vaš razvoj?)
»Z očetom sva se sicer krasno razumela. Čeprav le s štirimi razredi je bil načitan človek in poznavalec polpretekle svetovne zgodovine. Ker je v zadnji letih delal v Prešernovem muzeju, je prav ta pesnik postal njegova specialnost.« Sicer je bil Jure Robežnik »zame več kot mentor. /…/ Opozarjal me je, kaj delam narobe, in me svaril pred nečim, kar bi lahko delal narobe.« Dejal mu je:
»Pazi, kako se obnašaš do ljudi na poti navzgor, ker te iste boš srečal na poti navzdol.«
(- Glej o tem njegov nacionalnopoučen spomin na prihodnost – iz leta 1990: https://www.youtube.com/watch?v=XIw09hposq4 , B.M.)
(Kaj pojete ljudem v tujini?)
»Tujcem pojem svoje pesmi v angleščini V Nashvillu sem posnel album lastnih angleških pesmi /…/ Underground cowboy«. (http://www.sifrer.com/diskografija, 1991)

Wikipedia, paroles de »petites mains«. Le Monde, 17.1.2016
Francoski časnik http://www.lemonde.fr/ ob 15. letnici enciklopedije, ki jo »lahko ureja vsakdo« https://sl.wikipedia.org/wiki/Glavna_stran, navaja mnenje enega od sodelujočih (64):
»Nimam mature. Celo življenje sem imel kompleks zaradi spričeval. Wikipedija https://fr.wikipedia.org/wiki/Wikip%C3%A9dia:Accueil_principal te ne vpraša, ali imaš diplomo; prispevki se presojajo po kakovosti dokazov.«

»Nori idealisti sledijo sanjam.« Zdenko Matoz, Delo, 18.1.2016
Kulturna ustvarjalka, kantavtorica Ksenija Jus je dobila nagrado mira, ki jo podeljuje ženski odbor Slovenskega centra Pen. Doslej sta nagrado dobili Jolka Milič in Maja Haderlap.
(Žensko ustvarjanje?)
O tem ima osebno mnenje, pravi K. Jus, »saj na prvo mesto postavljam človeka« in smo - ker »je ta svet /…/ obrnjen na glavo« - »vsi soodgovorni, tako moški kot ženske in tisti vmes, /…/ da se stvari harmonizirajo in zopet postavijo na noge.«
(Deluje v ženskem zboru Kombinat http://kombinatke.si/tag/ksenija-jus/ , ki poje tudi njeno Pesem upora. https://www.youtube.com/watch?v=jlRaMlniDW8 Nastala je 2001 in postala himna vstajnikov 2011/12. O njih glej arhiv www.nsdlu.si Novice, Pogledi, B.M. )
»Kombinatke smo se pojavile ob prave času, na pravem mestu in v pravi skupnosti. /…/ Mislim, da je to ena od poti, ki nas, ne glede na mrak, v katerem živimo, vsaj do tistega, čemur pravimo – ozdravljeni ljudje. So krivice in še vedno je preveč posameznikov, ki ji povzročajo in se na svoji življenjski poti obrnejo proč od skupnega dobrega ter razmišljajo le še o sebi in zase, o zadovoljitvi svojega velikega ega.«
(Novosti, načrti?)
Lani je izdala album Enciklopedija človeka in soljudi , ki bo kot predstava oktobra 2016 v Španskih borcih v ljubljanskih Mostah http://www.spanskiborci.si/7/glasba.html . Snema album Katedrala ljubezni, ki bo tudi dobil mesto v omenjeni glasbeno-gledališki-literarni predstavi.
(Se da preživljati s kulturnim delovanjem?)
Je zelo zanimivo, človek se vsak dan nauči kaj novega pravi. »Žal pa ti nauki niso vsak dan lepi in krasni, ampak takšno je pač življenje.«
(- Na fotografiji T. Lombarja kantavtor-ica pod kipom konjenika (generala Maistra) na Trgu OF v Lj.)

»Ljubljana s Slovenijo je kongresna destinacija v vzponu.« Damjan Viršek, Delo, 18.1.2016
Trudimo se, da bi Lj. uvrstili med prvih 10 zanimivih lokacij za kongrese pravi Breda Pečovnik, CD.
V kongresni industriji so zdaj modne tiste v azijskem in arabskem svetu, tudi v Afriki in J. Ameriki; še vedno je stalnica Evropa. »Pomembna je strokovna, programska vsebina, novosti /…/ na določenem področju znanosti«, pa tui družabni program, kulinarika, izleti…
(Kako pridobite kongres?)
Večinoma preko mednarodnih združenj, pravi B. Pečovnik, navadno prek slovenskih članov v njihovih odborih. Za promocijo skrbita kongresna urada Slovenije in Ljubljane. http://www.slovenia-convention.com/sl/ , www.visitljubljana.com
CD http://www.cd-cc.si/sl/ ima vso infrastrukturo za kongrese, razen namestitev. Do hotelov in vsega drugega v centru glavnega mesta potrebuje gost 3-10 minut hoje.

Katere vrednote opažate v slovenskih TV- programih? Nedelovih sedem, Nedelo, 17.1.2016
Nataša Pirc Musar, Institut Info hiša: »Stavek, ki ga je daljnega leta 1995 povedal profesor v prvi uri mojega študija medijev v V. Britaniji, brez dvoma še danes drži: Komercialna televizija dela program zato, da dobi denar, nacionalna dobi denar zato, da dela program. /…/ RTV SLO bi morala visoko kakovostno /…/ produkcijo poleg športa in razvedrila ter informativnih oddaj razvijati tudi v drugih segmentih, recimo igrani dokumentarni film /…/ recimo o fenomenu Peter Prevc, ki bi ga lahko prodali drugim TV hišam.« https://www.youtube.com/watch?v=_Fverg9QySg
Brane Maselj, novinar: »Temeljna vrednota, ki zaznamuje sedanjost tv programa je gledanost. /…/ Komercialne televizije e objavljajo ničesar /…/ kar vsaj posredno ne prinaša denarja. Deloma živi od oglasov tudi javna TV /…/. Zaradi ratingov vsi iščejo najmanjši skupni imenovalec všečnosti, kar dobro razkrivajo naši resničnostni šovi. Liki /…/ iz domačih telenovel so pravi odsev vrednot, ki jih /…/ ponujajo svoji javnosti.«
Jure Apih, publicist: »RTVS je javna hiša. Plačujemo jo vsi, ki smo priključeni na elektriko. Odgovorna je državljanom, javnim institucijam in civilni družbi. Zavezana je gospodarstvu in oglaševalcev. /…/ je katedrala slovenske kulture, Hyde Park naše demokracije, zvočnik /…/, prižnica, spovednica, /…/ okno v svet. Njeni akterji so naši junaki, učitelji, vzorniki in prijatelji.« Da bi se le »zavedeli svojega poslanstva, svoje odgovornosti in dostojanstva, da nas ne bi utapljali v podeželsko pop kulturo«, tekmovali s komercialkami in da bi se »manj bali našega Ivana in njegovih jurišnikov!«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Državna TV http://4d.rtvslo.si/arhiv/ še ohranja, kar je bilo »vrednota že od nekaj: otroški, izobraževalni, kulturni programi, prenosi iz gledališč, koncerti, nekateri intervjuji.« Kakovostno novinarsko delo »nadomeščajo poudarjeno gestikuliranje in kričeči glasovi, tv debate so katastrofa »uravnoteženosti«. Na komercialnih programih je (trenutna?) vrednota le Jure Godler. (Glej: https://www.youtube.com/channel/UCf3NVKokk5OatuFxj3rHPjQ , B.M.)

Zdravje - tako kot vse drugo

Nepreslišano. (Siol.net), Dnevnik, 15.1.2016
Zdravnik, pesnik in pisatelj Alojz Ihan predlaga, da se politiki lotijo čakalnih vrst v zdravstvu. Urediti je treba tudi zdravljenja bolezni, ki niso v finančnem načrtu ZZZS. Nihče nima pravice zlorabljati statistike, saj smo pri zdravstvu »tisto, kar smo drugod – razmeroma revna in slabo učinkovita postsocialistična država, ki se nerodno spoprijema z realnostjo spremenjenega sveta.«
Pri večini kazalnikov zdravja smo »nekje v povprečju ali pod povprečjem EU, razen tam, kjer razmeroma veliko vlagamo, npr. pri porodništvu.«
Povprečni smo »v pričakovani življenjski dobi in po umrljivosti zaradi bolezni srca. »
Slabi smo pri »umrljivosti zaradi rakavih obolenj, možganske kapi, samomorov. Opazno slabši od večine smo tudi v pričakovanju zdravih let življenja«, kar je povezano »s čakalnimi vrstami in dostopnostjo do zdravljenja.«

Profesorji, dekani, ministra, rektor, glasbeniki, športniki, umetniki - stalno pripravljeni, kvote…

Nova odkritja naše ikone. Vizualna umetnost. Miha Colner, Dnevnik, 16.1.2016
V Loškem muzeju v Škofji Loki so na razstavi Znani in neznani Mihelič nedavno odkrite risbe iz obdobja 1934-1940.
Slikar France Mihelič je »postal ikona zaradi mračnih in hipnotičnih prizorov kmetov, kurentov ter drugih mitoloških bitij z obronkov Ptujskega polja.« Eno temeljnih del je Mrtvi kurent (1938), ki je bil »politični komentar zatišja pred evropskim in svetovnim viharjem.« Sprva je razvijal »različico melanholičnega socialnega realizma in se nato obrnil v svojevrstni nadrealizem, ki je dosegel vrhunec /…/ v 50. in 60. letih (in kasneje), ko je užival neizmerno ustvarjalno svobodo in je bil kot profesor na ljubljanski likovni akademiji« (- zdaj SLUO UL) »tudi gmotno preskrbljen in družbeno spoštovan.«
Skice na škofjeloški razstavi so iz časa, ko se je, rojen v vasi blizu Loke »iz siromašnega zaledja težko prebijal«, se selil. Po študiju v Zagrebu si je v Ribnici v skromni hiši staršev uredil atelje. V Kruševcu (Srbija) je poučeval likovni pouk. Od tam je Pozabljeni umetnik (okoli 1933) avtobiografska skica lažnega umetnika, ki na pol mrtev leži v majhni čumnati. Ptuj. Ljubljana, Klub neodvisnih. Med vojno »v partizanih, po osvoboditvi pa je končno prišel do položaja akademskega profesorja.«
»Neobremenjen z eksistenčnimi stiskami se je posvetil lastnemu notranjemu domišljijskemu svetu, ki ga je /…/ nadgrajeval še dolga leta, ne ozirajoč se na ideološke predpostavke tistega časa.«

Ob aferi z nezakonito izplačanimi dodatki na UL. M. Žerak, Pisma, Dnevnik, 15.1.2016
Bralka Mojca Žerak, Študentska Iskra, zahteva, da ministrica M. Makovec Brenčič in minister D. Mramor ter rektor I. Svetlik odstopijo. Izplačevanje dodatkov in njihov odziv so nezaslišani! So pa zadnje afere simptom, ki je pokazal na razslojenost med zaposlenimi v visokem šolstvu.
»Na eni strani /…/ trdno vkopana dobro plačana profesorska in/ali funkcionarska elita, na drugi pa podplačani, prekarno zaposleni in preobremenjeni asistenti, docenti in nepedagoško osebje, ki hkrati nosi največje breme rezov.«
D. Mramor je z izjavo, da so za dodatke prihranili drugje priznal, da je bil kot dekan prek dodatkov plačan za »racionalizacijo« stroškov na EF http://www.ef.uni-lj.si/ . Bralka v ilustracijo dodaja, da je EF ob začetku št. l. želela zvišati vpisnino za 600%.
Drug simptom stanja je neprestano »svaljkanje« med vodilnimi položaji na univerzi in članicah ter ministrskimi položaji. »Ljudje, ki z varčevanjem in komercializacijo uničujejo visoko šolstvo« prihajajo iz iste »akademske kaste«.
Tretja značilnost je ignoranca in branjenje lastnega - nezakonitega, škodljivega - ravnanja. Primer je odziv rektorata UL na »pismo nekaj več kot stotih zaposlenih, ki so /…( pozvali k iskreni notranji debati in iskanju odgovornih«, v katerem je UL www.ul.si zapisala, da pisanje javnih pisem ogroža ugled univerze in da nezakonitost (kritiziranih posameznikov) ni dokazana.
Kazalnik arogance je tudi, da se UL pri tem sklicuje na svoj ugled.
»Ravno zato, ker UL še ima nekaj ugleda«, bi ga vodstvo in vlada morala braniti tako, »da vodilni priznajo svojo odgovornost in odstopijo«. Ugled bolj dolguje podpisanim akademikom, meni bralka, kot vodilnim »v univerzitetni in državni hierarhiji«.
M. Žerak poudarja »potrebo po demokratizaciji vodenja univerze in odločanja v njenih strukturah«. Da se »vladajoča akademska elita /…/ čuti dovolj močna, da preglasi kritične glasove« so se »v dolgih letih (sindikalnega) boja za demokratizacijo univerze naučili tudi njeni zaposleni (in študenti), ki se zato raje zatekajo k javnim intervencijam.«
Zgolj pozivi k odstopom - in odstopi - niso dovolj, meni, na kar je Iskra http://studentska-iskra.org/ opozarjalo že ob odstopu ministrice z naslovom: Stanka odhaja, problem ostaja.
»Univerzo lahko demokratiziramo ter iztrgamo iz krempljev komercializacije ter podrejanja tržni logiki le z organiziranjem in sindikalnim delovanjem študentov in zaposlenih. Mramor, Svetlik in Makovec-Brenčičeva zato morajo odstopiti, vsi, ki si prizadevamo za kakovostnejšo in kritičnejšo univerzo, pa se moramo zavedati, da se s tem naš boj šele začenja.«
(Glej tudi https://www.uni-lj.si/o_univerzi_v_ljubljani/eticni_kodeks/ .)

Kvote v stalni pripravljenosti. L. Magdalenc, Dnevnik, 16.1.2016
O (slovenski) glasbi, demokraciji, profesorjih, TV, športnikih in še enem (nacionalnem) športu piše nekoliko ironično Leon Magdalenc.
Med razpravo o določanju kvot slovenske muzike na radiju je Tinkari Kovač ušlo: »Slovensko glasbo mora država zaščititi tako, kot ščiti kmete in lipicance.« Torej muzikanti so poljedelci, »zdravi kmečki fantje in dekline, ki zavihajo rokave in skladajo uspešnice. /…/ Približno 10 novih komadov na dan. In zato, ker so slovenski, so dobri. /…/ Država /…/ vodi programsko politiko. Začel se je z muziko, nadaljevalo se bo z drugimi vsebinami.«
Med TV razpravo o demokraciji, v oddaji 24 ur , je rekla Petra Kerčmar: »Če bi pri nas imeli pravo demokracijo, potem bi minister za finance D. Mramor že zdavnaj odstopil.«
Zakaj?
Zato, piše L. Magdalenc, »ker je pogled v njegovo denarnico pokazal, da je nekaj let prejemal nekaj evrov preveč. Nezaslišano. Visokošolski profesorji so se nagrajevali po nekem čudnem ključu. Ključu za stalno pripravljenost. Kje pa ste že videli, da je lahko profesor stalno pripravljen? Kje na svetu pa profesorji delajo tudi doma? Kje v vesolju so profesorji na fakultetah tako pomembni, da si zaslužijo kakšen evro več od nas drugih?
Logično, saj so v stalni pripravljenosti lahko le tisti, ki nekaj naredijo. In to z rokami. Reševalci, gasilci, vojaki, policisti in pripadniki civilne zaščite. Glava ne more biti v stalni pripravljenosti Pa četudi je ta glava dobila priznanje za najboljšega bančnika leta. Saj veste. Kdo pa še verjame tem priznanjem. Delijo jih isti faloti. Tisti, ki ničesar ne ustvarijo. Z veseljem pa kaj pokradejo.
In to je bistvo nesporazuma. Pri nas morajo glave počivati. Naj bodo doma na paši. Naj se izklopijo. Zato so televizije /…/ pokazale gasilce, naše junake /…/, ki za stalno pripravljenost dobijo nekaj fičnikov. /…/ Sanje nekaterih, da delo z glavo ne prinese nobene koristi ali dodatne vrednosti. Pametne države bi ljudi, ki ničesar ne ustvarijo, že zdavnaj poslale na polja ali v gulage. Vizionarji iz preteklih časov v Rusiji in Kambodži bi pri nas v tem času dobili popolno podporo. Vsaj televizijcev.
Jasno je, da televizijci živijo od rezanja glav. Vsak teden je treba koga odrezati z njegove funkcije./…/
Pri nas je vse prežeto s politiko. Če /…/ Petru Prevcu ne uspe na letalnici v Kulmu, bo zadaj politika. /…/ Tudi v športu so kvote.« Kmalu bodo »načrtovalci vsebin ugotovili, da je na zaslonih preveč tujega športa. In naše športe in športnike bo treba zaščititi kot kmete, lipicance in slovensko muziko.«
En šport pa je v 100% domeni Slovencev. »Gledanje drugim pod prste. Zijanje čez plot in na tnalo nabijati vse, ki imajo česa preveč. Za nazaj ugotavljati, kaj je bilo neupravičenega na njihovem računu. Posebej pri tistih, ki niso še ničesar naredili z rokami. Dodatki za stalno pripravljenost so šele začetek…«.

Vsiljeni diktat sreče in miru. Maja Šučur, Dnevnik, 16.1.2016
Vizualna umetnica Vesna Bukovec, opozarja na negotov položaj samozaposlenih v kulturi.
»Še vedno je prisotna miselnost, da lahko umetnik dela zastonj, in da je lahko zgolj hvaležen za povabilo, kot da gre za uslugo ali zastonj promocijo«, pravi. Tako na razstavi Krize in novi začetki v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Lj. ni bil plačan noben od sodelujočih umetnikov.
V Odprti zbornici za sodobno umetnost http://www.ljudmila.org/odprtazbornica/ zato razmišljajo o (simboličnih) razstavninah, ki bi jih dobili umetniki.
Tisti s statusom samozaposlenih, »ki nam država na srečo plačuje prispevke, smo ujeti v začaran krog, saj moramo zaradi podaljševanja statusa na 3 leta dokazovati, da smo bili aktivni.« Zato ne morejo zavrniti povabila na razstavo, česar se v muzejih in galerijah zavedajo. »Poleg tega je na umetniški sceni vse več mladih ustvarjalcev, ki v vrsti čakajo na svojo priložnost.«
Razpisni pogoji »močno vplivajo na to, kakšne razstave imamo. Umetniki začnejo, da bi na razpisu dobili vsaj nekaj denarja, svoj projekt prilagajati razpisnim pogojem.« Odločajo se tudi za zniževanje stroškov produkcije, denimo z uporabo revnih materialov ali zmanjševanjem obsega projekta, kar je lahko opazno pri kakovosti končnega izdelka in, navsezadnje, stanju celotne umetniške produkcije.«
(Ministrica predlaga plačilo umetnikov po tarifi, primerljivo sistemu plač v javnih zavodih…)
Ideja enakega plačila je dobrodošla, problematična je implementacija. »da bi to delovalo, bi bilo treba precej povečati sredstva nevladnim organizacijam in tudi javnim zavodom.« Organizacije v nevladnem sektorju »že s sedanjimi sredstvi komaj shajajo, če ne bo več denarja, bo »večina društev in zavodov morala zapreti vrata«.

Tadej Kotnik, doktor fizike in izbrisani lastnik podrejenih obveznic. Tina Bernik, Dnevnik, 16.1.2016
Profesor, raziskovalec in prodekan FE UL Tine Kotnik se ljubiteljsko posveča tudi finančnemu dogajanju doma in po svetu.
Njegov vsakdanjik se začne na fakulteti, kjer svoj čas namenja poučevanju in raziskovanju učinkov električnih polj na biološke celice. »To, da vzporedno počnem toliko stvari, pomeni, da mi ostane zelo malo prostega časa.« Ob sedemdnevnem delavniku je žal premalo časa za družino.
»Nekatere gledajo zvečer poročila, jaz pa grem skozi določene spletne portale, ki jih cenim,«
(- Morda http://www.ft.com/ , http://www.bloomberg.com/europe , http://www.wsj.com/ ? B.M.) »preberem nekatera mnenja, pogledam nekaj statistik in poskušam razumeti stvari, včasih pa na to temo preberem še kakšno knjigo.«
Nedavna sanacija naših bank je prinesla tudi izbris okoli 600 milijonov evrov last imetnikov podrejenih obveznic, 1300 posameznikov in 300 podjetij. Pritožili so se na ustavno sodišče, ki je za mnenje vprašalo sodišče EU v Luxembourgu.
T. Kotnik je kritik tega izbrisa, piše T. Bernik. Ne deluje pretirano potrt, ko pomisli na 600.000 evrov, ki jih bo izgubil ali dobil. »Dovolj sem zaslužil, da tudi te izgube ne ogrožajo moje eksistence, tudi če bi imel več denarja, se ne bi odrekel službi na fakulteti, ker rad prenašam znanje, tako tudi s kolumnami, ki jih pišem na temo financ.« https://wmeworry.wordpress.com/tag/tadej-kotnik/
Kritičen je do premiera M. Cerarja in finančnega ministra. D. Mramor je, preden je postal minister, izbris teh obveznic odsvetoval, zdaj pa Bratuškovi, Čuferju in Jazbecu postavlja spomenike. »Očitno obstajata dva Mramorja«, politik in državljan, ekonomist, pravi. »In takrat, ko postane politik, pozabi na vse drugo, kar je že večkrat pokazal tudi v drugih kontekstih.«

Zakoni, (študentsko) delo, (samo)zaposleni, mladi, delodajalci, sindikati, vlada, OECD

Trg dela preplavile »lažne« samozaposlitve. Igor Drnovšek, Dnevnik, 16.1.2016
Ob zaostritvi pogojev za zaposlovanje za določen čas (- z zakonom 2012), so se povečale prekarne, zlasti »lažne« zaposlitve.
Lani je bilo med novimi zaposlitvami takih za nedoločen čas le četrtina. Od vseh delovno aktivnih je bilo 12% samozaposlenih, 66.400, za 3000 več kot v 2014.
Delež začasnih zaposlitev med mlajšimi od 25 let pa znaša 69% in je najvišji v EU, opozarja Tin Kampl, Mladinski svet Slovenije www.mss.si . Mladim manjka »socialne, ekonomske, in pravne varnosti, nimajo možnosti napredovanj, zaradi nizkih dohodkov pa se tudi ne morejo osamosvojiti in si ustvariti družine.«
Tatjana Čerin, GZS, pravi, da so zaradi še vedno negotove makroekonomske situacije »delodajalci še naprej zelo previdni pri zaposlovanju. Poleg tega visok strošek dela sili delodajalce v iskanje najbolj racionalnih oblik.« Podražilo se je sicer avtorsko in študentsko delo ter podjemne pogodbe, vendar se prekarne oblike še vedno cenejše, saj se delodajalci izognejo stroškom letnega dopusta. Bolniških, malice in prevoza. Postopek odpuščanja (stalno) zaposlenih je še naprej zapleten, sodišča se odločajo v korist delavca. GZS zato predlaga, da bi lahko delodajalec brez razloga lahko odpustil 3% zaposlenih, pri sporazumnem prenehanju pa bi delavcu plačali 50% nadomestila za brezposelnost. Delodajalci zahtevajo še odpravo »reliktov socializma«, kot so dodatek na delovno dobo, plačana malica in prevoz, odpravnine ob upokojitvi, znižanje nadomestila za bolniške…
Sindikalist Andrej Zorko, ZSSS meni, da to niso rešitve, saj bi povečale revščino. Izenačitev obdavčitve ni rešitev, saj so taki delavci še vedno na slabšem glede varnosti. Proti »konkurenčnim« prekarnim zaposlitvam bi morala okrepiti inšpekcijski nadzor. Povečati je treba število kakovostnih delovnih mest. Pripravili bodo izhodišča za razpravo o tem s predlogi ukrepov. http://www.sindikat-zsss.si/

»Mlade sodelavce zaposlimo in jih ne silimo v podjetništvo.« J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 6.1.2016
O delu dijakov in študentov ter zaposlovanju diplomantov pripoveduje Marjeta Borštnik, Silico, orodjarsko podjetje z Vrhnike.
Dijaki in študenti strojne smeri, mehatroniki ipd. lahko delajo v orodjarni, proizvodnji ali vzdrževanju. Letno 15-tim »zagotavljamo prakso, pomagamo pri pripravi seminarskih in diplomskih nalog ter jih zaposlimo, če se /…/ izkaže. /…/ Da mladega človeka res lahko dobro spoznamo /…/ je potrebno več mesecev. V enoti v Sevnici pričakujejo več študentov strojne smeri, lahko tudi za obvezno prakso ali diplomsko nalogo. Spoznali bodo »pripravo tehnološke dokumentacije, optimiranje tehnoloških procesov ter razvoj delovnih naprav in pripomočkov za delo.«
Najraje zaposlijo mlade, ki so jih prej spoznali na delu. »Najboljši mladi inženirji so tisti, ki se že med študijem vključujejo v podjetje prek študentskega dela in prakse. Žal je pogosto tako, da mladi inženirji pričakujejo delo v pisarni, npr. v konstrukciji in razvoj. Težko najdemo mlade inženirje ali še študente, ki imajo željo postati dobri tehnologi. /…/ marsikateri inženir se žal izogiba proizvodnje. Teoretičnega znanja s fakultete imajo praviloma precej, vendar pa he to samo dobro izhodišče /…/ potrebna je dodatna praksa. Pozdravljamo (študijske) programe, pri katerih imajo študenti ustrezen obseg obvezne prakse.«
Pri njih mladih ne izsiljujejo s tem, da si pridobijo status samostojnega podjetnika in si sami plačujejo prispevke. »Skoraj vse študente po izteku statusa (študenta) zaposlimo.« Lani jeseni so zaposlili 11 študentov, ki so prej delali pri njih. Odslovili so le dva, ki za delo nista bila zainteresirana.
Nove sodelavce zaposlijo najprej za eno leto, potem pa, če se obnesejo, za nedoločen čas. »Izjema so že izdelani profili, ki jim že takoj ponudimo zaposlitev za nedoločen čas.«

OECD ne zapoveduje, kaj naj nekdo dela. Odločitev sprejemata vlada in parlament. Sonja Merljak, Sobotna priloga, Delo, 16.1.2016
Drugi človek organizacije OECD Stefan Kapfer govori o pripravi projekta Strategija razvoja in izrabe spretnosti prebivalcev Slovenije, o plačah pri nas, strategiji pametne specializacije idr.
V prvi fazi bo pripravljeno diagnostično poročilo o izobraževanju, od predšolskega do odraslih, spretnostih na trgu dela, v delovnem procesu, politik na tem področju in sodelovanja ministrstev, socialnih partnerjev in šol. ( - Za Skills Strategy, glej: http://www.oecd.org/skills/ in http://www.mizs.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article//9430/ B.M.)
(Pri nas smo ohranili dohodkovno enakost, tudi žensk…)
»Res je. Udeležba žensk na trgu dela je pri vas višja kot v zahodnih državah. To je eden od razlogov, da so pokojnine v nekdanjih socialističnih državah nekoliko višje kot v zahodnem svetu.«
Minimalna plača »je pri vas relativno visoka, še posebej če jo primerjamo s povprečno plačo.«
(Ljudje se veliko pritožujejo, je to naša posebnost?)
»Ne, to opažamo v večini razvitih držav.« Poglejte npr. o čem se zdaj pogovarjajo v ZDA.
Eden od razlogov za večje težave Slovenije in bližnjih držav je, da so »v 25 letih na tem območju nastale velike spremembe, ljudje so morali v kratkem času spremeniti miselnost. Marsikaj se je spremenilo na bolje.« A ne za vse. »Trend globalizacije in tehnoloških sprememb, digitalizacije družbe, je za mlade super; imajo podobne priložnosti kot mladi v drugih državah. Za starejše pa je težko. Spremeniti morajo poglede v marsičem /…/.« To je eden od razlogov, »zakaj so države v nekdanji vzhodni Evropi v težjem položaju /…/. Ljudje menijo, da je vsega preveč, in jih skrbi. Večina verjetno nima razloga za bojazen, ampak se odzivajo čustveno /…/.«
(Zakaj priporočila OECD? V javnosti se sliši, da ste nekakšen IMF…)
Za strategijo pametne specializacije so strokovnjaki OECD vladi predstavili izkušnje iz tujine, kako so jo pripravili. »Nismo pa pripravili priporočil.« IMF/MMS pa reče npr. »zmanjšati pokojnine za 5% ni pika.« Strategijo »morajo skupaj narediti vsi deležniki v državi: vlada, delodajalci, sindikati, strokovnjaki.«
(Službe prihodnosti – kakšne bodo in kako pripraviti otroke zanje?)
Treba je razmišljati o trendih v državi, ne pa npr. reči, da bomo do 2050 potrebovali 20% pravnikov in 50% inženirjev. »Treba je razviti kriterije, ki bodo pokazali, kaj ljudje potrebujejo, da se bodo lahko prilagodili na hitre spremembe. Spretnosti niso samo priučena znanja za konkretne priložnosti na trgu dela; so naša sposobnost, da se prilagodimo na zelo hitro se spreminjajoče se okolje. Pogovarjamo se torej o socialnoekonomskih in komunikacijskih veščinah, o sodelovanju in timskemu delu, o spoštovanju, pripravljenostih in zmožnostih za vseživljenjsko učenje. T v prihodnosti vse bolj pomembno, tradicionalno učenje osnovnega znanja pa vse manj. 16 let izobraževanja za preostanek življenja ne bo več zadoščalo. Nenehno se bomo morali učiti, kako se priučiti na nove kariere.«
(Projekti za mlade, starejše?)
»V Sloveniji sta dve kategoriji prebivalstva, ki sta /…/ manj zastopani na trgu dela kot v drugih državah OECD: To so mladi od 15 do 24 let in starejši od 55 let.«
Lažje je z mladimi, ki bodo na trgu dela še 40 let, kot s starejšimi od 55 let. Namesto o upokojitvi bi morali »razmišljati, kaj bi bilo treba narediti, da bo lahko še delal.« Ohranjanje starejših izkušenih zaposlenih je »pomembno tudi za delodajalce, ki v družbi, kjer je mladih vse manj, težko dobijo kvalificirane zaposlene.« Delodajalci bodo morali spremeniti miselnost.
(Služba za žensko pri 57-tih?)
»Čisto mogoče je, da nekdo pri 57 letih reče, da je čas za lasten biznis.«
Slovenija potrebuje več podjetnikov. Imela je programe za brezposeln, da so postali podjetniki. Po nekaj letih jih je 50% še vedno aktivnih, kar je zelo dober rezultat.
(Pisa pokaže dosežke v šolstvu, ne pa zadovoljstva učencev, ki se kaže npr. s samomori…)
Pri tej raziskave https://www.oecd.org/pisa/ »se osredotočamo na objektivne in primerljive kazalnike«, ne pa zadovoljstva učencev. Nekatere skandinavske države »dosegajo dobre rezultate v Pisi, pa nimajo številnih samomorov med mladimi. Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi vse te vidike.« Ne moremo »prenašati šolskih sistemov iz ene države v drugo /…/ ampak je treba pogledati, kaj deluje, in to prilagoditi potrebam v državi.«
(Ideje so dobre, pri implementaciji se marsikaj zalomi…)
Treba biti »pozoren pri vpeljevanju novosti, ki potegnejo za seboj kulturne spremembe, ki vplivajo na miselnost ljudi. Res pa je, da smo velikokrat prestrogi in preveč kritični.« Dobro pa je, »da ljudje o teh stvareh pogovarjajo. /…/ Brez javne razprave ni sprememb. To je razlika med demokracijo in diktaturo. V demokraciji /…/ politiki poslušajo ter e učijo iz javne debate, kaj si javnost želi. Temu resda ne sledijo vedno, ampak to je ideja demokracije.«

Slovenija, Evropa, EU

Morebiten razpad EU bi Evropo potisnil tja, kjer je v zgodovini žal že večkrat bila. Miha Jenko, Sobotna priloga, Delo, 16.1.2016
Na evropske integracije ne smemo gledati le ekonomsko, meni Mojmir Mrak, EF UL v pogovoru o mestu in vplivu Slovenije v EU.
(Naš javni dolg se je v času krize povečal za več kot trikrat. Možna je nova - je usmeritev vlade prava?)
»Slovenija kot majhna država in z javnim dolgom v višini 80% BDP je zelo občutljiva na morebitno novo fazo krize. /…/ Usmeritev na konsolidacijo javnih financ in zmanjševanje javnega doga /…/ je nujna. /…/ ne strinjam pa se /…/ z odlaganjem ključnih razvojnih investicij.« Tudi privatizacija je bolj instrument za boljše upravljanje, ne pa za zmanjševanje javnega dolga.
(Je kritika finančnega ministra Mramorja, ki sledi nemškim smernicam, upravičena?)
Vlada se je odločila za konsolidacijo javnih financ kot ključno prioriteto, investicije in strukturne reforme so drugega reda. »Niso pa javne finance edini del vladne ekonomske politike« in predsednik vlade jim mora dati mesto »v kontekstu vseh razvojnih prioritet države.«
(Teža Slovenije v EU?) https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenija http://europa.eu/index_sl.htm
»Naša teža je /…/ manjša, kot je bila neposredno po vstopu v EU. /…/ Slovenija je bila od neodvisnosti do krize percipirana kot zelo kredibilna država. /…/ ki se je za nekaj odločila, in to tudi storila. Naj bo to neodvisnost, rešitev problema jugoslovanskih dolgov, vstop v EU in Nato.« Malo počasni smo bili sicer z reformami…, a ni naključje, da je Slovenija prva med novimi članicami predsedovala EU.
»V času krize pa nam je kredibilnost zelo padla, /…/ zaradi zapoznelega in konfuznega odzivanja nanjo.«
Drugi razlog je naše pogosto ad hoc delovanje, tudi ker nismo »bili sposobni definirati svojih prioritet« in se nismo povezovali z drugimi članicami, npr. z višegrajsko skupino. »Zdaj nas večina teh držav po gospodarski plati prehiteva«, skupina pa je pomemben dejavnik v EU.
Slovenija je, meni M. Mrak, »dokaj osamljena v mednarodni areni.« Dokaz je neuspešnost »pri plasiranju svojih kadrov v mednarodne institucije. Kadarkoli imamo kandidata, /…/ običajno »izvisi« zaradi mlačne podpore doma in odsotnosti podpore drugih držav. Višegrajci se med seboj dogovarjajo o kandidatu za ključna mesta.«
(Za višegrajsko skupino poglej http://www.vecer.com/clanek/201602156188189 https://en.wikipedia.org/wiki/Visegr%C3%A1d_Group , zgodovino Evrope pa, na hitro: http://www.mojvideo.com/video-zgodovina-evrope-v-5-minutah/35ce1b6d665f5e15decd. B.M.)

Konec laži o Evropi. D. Slabe, Sobotna priloga, Delo, 16.1.2016
O (pre)izkušnjah novejših evropskih časov in generacij - ter današnjih - piše v uvodniku Damijan Slabe.
»V Evropi so se od začetka 2.sv.vojne, v skoraj 80 letih /…/ rodile in odrasle tri generacije otrok. Generacija naših očetov, ki je v otroštvu še doživela strahote vojne in tudi našo, desetletje po vojni rojeno generacijo, vzgojila prepričanju, da je »vsega krive« Nemce mogoče prevzgojiti edinole z idejo o enakopravni povezanosti evropskih narodov, in generacija naših že odraslih otrok, rojenih v času, ko se je podiral berlinski zid (1989), Evropa pa na veliko združevala.
Če je za našo generacijo veljalo, da je kot prva resnično verjela v evropske ideale, ki so za nas pomenili tudi konec socialističnega enoumja, je generaciji v samostojni državi rojenih Slovencev Evropa kar padla v naročje. Oboji smo jo zelo hitro dojeli kot nekaj samoumevnega. Kot da so demokracija, človekove pravice, blagostanje in enakost /…/ nekaj za vse čase danega.
Dokler se ni zgodila finančna kriza.«
Pokazalo se je, piše D. Slabe, za »sindromom virtualnega »bratstva in enotnosti« bolehajo vse večnacionalne povezave, ki se /…/ kitijo z vizijami o demokratičnosti, pravičnosti in solidarnosti svojih narodov. Ko zaškripa /…/ udarijo na plan grexiti, brexiti, veh vrst separatizmi, nacionalni egoizmi in »trojke« /…/ . Ničesar krivi begunci so razgalili te všečne laži. »Strah, zadrtost, gledanje vstran, porivanje bremen drugim, zapiranje nacionalne meje in celo povsem odkrit rasizem /…/ še nikoli po vojni niso bili tako izraziti.«
Kot v vseh prelomnih obdobjih evropske zgodovine, se je v središču spet znašla Nemčija. Tako kot v obeh vojnah, ob združevanju v evropsko skupnost in koncu hladne vojne ter berlinskega zidu, ko je bila »generacija takratnih evropskih politikov« sposobna Evropo – in Nemčijo – »nekako stlačiti v novodobni evropski okvir«, da je (bila) »sposobna delovati po novih skupnih pravilih«
Danes bo teže, napoveduje D. Slabe. Ne le zaradi neoliberalizma in 1% bogatih in ker ni več konkurenčne »delavske države« na drugi strani »železne zavese«, ampak tudi zaradi globalnih sprememb, ki so rodile »reke izobraženih beguncev. /…/ Če bo Nemčija zaradi pritiska vseh /…/ vanjo preusmerjenih beguncev /…/ prisiljena iz notranjepolitičnih razlogov potegniti zasilno zavoro, se bo evropska kompozicija razletela. /…/ Stiskaški, sektaški in vse bolj ksenofobni evropski politiki, ki jim /…/ diha za ovratnik po domačijsko domoljubna ekstremna desnica, bi se torej morali zavedati«, da bo treba tvegati in »Evropo v marsičem postaviti povsem na novo.«
Nemčija ne bo sama rešila Evrope, »ko je to poskušala, se ni dobro izšlo«. Evropa bo morala priskočiti na pomoč »z begunci preobremenjeni Nemčiji.« Če hoče in če je sposobna ostati skupaj.

Les fleurs du mal

Med urejanjem in cenzuro. Š. Standeker, Dnevnik, 14.1.2016
Ameriška pisateljica Harper Lee (*1962) je zbudila izjemno zanimanje s prvim romanom o rasni segregaciji V ZDA - Ne ubijaj slavca, prev. 1964, Če ubiješ oponašalca, prev. P. Glavan, MK, 2015 https://en.wikipedia.org/wiki/To_Kill_a_Mockingbird .
Zdaj je, po 55 letih, objavila osnutek istega romana, brez popravkov, ki jih ji je takrat naročila urednica, Pojdi, postavi stražarja https://en.wikipedia.org/wiki/Go_Set_a_Watchman . Pripoveduje o 20-letnici, ki se iz NY vrne v domačo Alabamo. Šokira jo odkrit rasizem in razjezi njen oče, »praktičen južnjaški politik, ki sprejema nenačelne kompromise, /…/ kukluksklan https://sl.wikipedia.org/wiki/Kukluksklan pa opiše kot malodane nedolžno politično organizacijo.«
Prvotna, cenzurirana verzija, je rasizem prikazala v sprejemljivejši podobi. Ameriški kritiki o novi izdaji pravijo, piše Špela Standeker, da »opomni na vztrajnost rasizma, ki je danes sicer bolj prikrit, a zato nič manj resen in nevaren«.
P. Glavan končuje prevod nove knjige, ki bo izšla pri MK Lj.

Vojna in mir na platnu. nr, Dnevnik, 14.1.2016
V atriju Mestne hiše v Lj. Marinka Radež razstavlja akrile na vojaškem (maskirnem) platnu, ki pripovedujejo o krvavem propadu federativne republike Jugoslavije (SFRJ).
M. Radež (*1957) je končala filozofijo in primerjalno književnost (FF UL). Poklicna pot jo je vodila od poučevanja, novinarstva, humanitarne dejavnosti do slikarstva. Med 1993 in 1995 je v BiH skrbela za begunke in se srečevala z vprašanji,
»kako je mogoče, da se prijazni sosed čez noč izrodi v neusmiljenega morilca, kako /…/ v na videz /…/ urejeni državi zavlada popoln kaos in prijatelj postane smrtonosni sovražnik.«
Z njimi se je »ukvarjala že Hannah Arendt https://sl.wikipedia.org/wiki/Hannah_Arendt, ki je v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, zapisala:
»V sami naravi človeškega ravnanja je, da vsako dejanje, ki se je kdaj pojavilo in ostalo zabeleženo v zgodovini človeštva, potencialno ostane človeštvu še dolgo potem, ko je njegova aktualnost postala stvar preteklosti. Nobena kazen ni imela nikoli dovolj odvračilne moči, da bi preprečila nadaljnje zločine.«
M. Radež v ateljeju na Hvaru pripravlja tudi likovne delavnice za otroke in odrasle.
(- Njene slike poglej na: http://metinalista.si/januarfebruar-2016-marinka-radez/ , B.M.)

Nepreslišano. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 14.1.2016
Brane Praznik, varnostni častnik, protiobveščevalec pripoveduje, kako je preiskoval »grozovite stvari«, ki pa so jih njegovi nadrejeni prikrili.
»Lovšin, Krkovičeve ploščice, Janševi jurišniki, še smrkavci, ki so brez pooblastil nosili pištole, vozili razkošne terence, bili nasilni, objestni, ljudje so se jih res bali.« Obveščevalci so takrat dobili prenosnike (telefone); dobavil jih je Rajko Janša.
»Če bi javnost že takrat izvedela za vse svinjarije, bi padla marsikatera veličina. /…/ Zgodovinarje čaka ogromno dela z raziskavo onih prvih 10 let. Osamosvojitev se je kriminalizirala in to je bila osnova gospodarskemu kriminalu.
Preiskoval je packarije dobe Janeza Janše https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Jan%C5%A1a , tudi »zloglasni Moris https://sl.wikipedia.org/wiki/1._specialna_brigada_MORiS /…/ in naletel na hud odpor, češ, da gre za politični obračun z junaki. /…/ Ko je Janša sprt prevzel oblast, so me degradirali na najnižjo možno stopnjo, a me je rešil načelnik generalnega štaba. Postal sem obveščevalni analitik.«

Država tišči glavo v blato. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 14.1.2016
V romskem naselju v Dobruški vasi na Dolenjskem živijo brez vode, elektrike, kanalizacije, piše Uroš Škerl Kramberger.. Dve družini sta na evropskem sodišču v Strasbourgu tožili državo (RS), da jim ne zagotovi pravice do pitne vode.
Država se pri ravnanju z manjšinami ravna po mnenju večine, ki, kot kažejo referendumi, meni, da mora imeti manjšina manj pravic. Župani dolenjski občin si zato ne upajo zaščititi Romov.
»Vendar /…/ strasbourško sodišče ne sodi po političnih preferencah, ampak po mednarodnem pravu človekovih pravic. Te so bile izborjene v stoletnih bojih zatiranih, v 1. in 2. sv. vojni, za ceno milijonov človeških življenj. Sodnikom je vseeno za javno mnenje v Sloveniji. Branijo višje, občečloveške cilje.«
V bližini romskih naselij »zadnje mesece vodi transport beguncev in migrantov, ki prihajajo z najnesrečnejših koncev sveta. Ta poteka zunaj pravih pravil, migranti so de facto ujetniki države, omejen jim je »dostop do vode, hrane in zdravstvene oskrbe. Enako se dogaja na vsej balkanski poti. /…/ Slovenijo bi lahko ob nadaljnjem zaostrovanju ravnanja z begunci, ki ne bi bilo skladno z mednarodnim ali domačim pravom, spet doletele strasbourške težave«.

Molk in bolečina za spuščenimi roletami. R. Ivelja, Dnevnik, 14.1.2016
Pretresljivo knjigo bere novinarka Ranka Ivelja, o trpljenju deklice Mije: Pogum: Kako preboleti travmo. Avtorici sta Mija in Sandra Rozman, zdravnica.
Mijo je od 5. do 12. leta mučil oče, z obsesijami, čustvenim hladom in posiljevanjem. Njena mama je »skrbela za brezhibno fasado dobro stoječe slovenske družine. On, šef oddelka v ugledni gospodarski družbi, in ona, z doktoratom in kariero v raziskovalnem inštitutu, sta v hiši z lepim vrtom otroku storila vse, kar mu je mogoče hudega storiti.«
Mija ni »ukrepala«, prilagodila se je norosti. Nihče je ni zaščitil, »niti tedaj, ko sta jo zlorabila dedek in teta ali ko se je od vsega hudega kot najstnica omamljala, se rezala, bruhala…«.
Spolne zlorabe so še vedno tabu, piše komentatorka. Težko verjamemo, da se »dogajajo v vseh slojih, tudi med intelektualno elito, in v kar 80%-tih primerov v krogu družine. Nevladne organizacije poročajo, da je bilo pri nas v otroštvu spolno zlorabljenih 12-38% žensk in 2,5-9% moških. Vsako leto je o tem 200 kazenskih ovadb in le 30 od 60 premerov se konča z obsodbo. Pristojne službe zabeležijo letno 4000 primerov nasilja nad otroki. Nacionalne raziskave o spolnih zlorabah še nimamo. Problematika je »odrinjena na rob družbene zavesti«, piše R. Ivelja, torej se ne smemo čuditi, če t.i. »borcem za pravice otrok več pomenijo pravice nerojenih /…/«.

Preberimo, poglejmo, poslušajmo, premislimo

Vpisovanje ženske. Postsocialistična Antigona. S. Slapšak, Sobotna priloga, Delo, 16.1.2016
Lani je Svetlana Slapšak https://www.dnevnik.si/1042632681 govori o Sofoklovi Antigoni , ki jo je lani prevedla iz starogrščine. ( - Glej del: http://dkis.si/antigona/ .) Predstava gledališča Ulysses (Brioni) je bila nagrajena lani na http://www.mess.ba/2015/10-program-mess2015/81-antigona-2000-godina-kasnije, maja jo igrajo na Reki. B.M.).
Za interpretacijsko spodbudo ji je bila knjiga prijateljice zgodovinske antropologinje Florence Dupont https://fr.wikipedia.org/wiki/Florence_Dupont L'insignificiance de la tragedie grecque .
O Antigoni kot temi socialističnih kultur, posebej (jugo)slovanskih piše v svoji knjigi Alenka Jensterle – Doležal http://kjbs.ff.cuni.cz/?q=node/175 (SM, 2004). Z njo so umetniki (v teh krajih) zastavljali vprašanje svobode posameznika in njegovega odnosa s (totalitarno) državo in se izogibali cenzuri.
S. Slapšak meni, da je zaradi tega izgubila bistveno: »spolnost in političnost«, saj v »antičnem kontekstu prav spol v Antigoni radikalno vdira v politiko.« Antigona ni braniteljica arhaičnih etičnih pravil, ki naj bi bila nad državo in politiko, meni. Ko jo »univerzaliziramo« lahko zastopa »bodisi svobodno voljo v totalitarnem sistemu bodisi pogrebe povojnih žrtev … možna so vsa branja.« A zakaj je potem najbolj zapostavljeno originalno?
Atenskemu občinstvu Antigona »vrže v obraz nepredstavljivo možnost, da ženska predloži zakonski akt, ki izraža voljo, potrebo in korist žensk«, saj predlaga »zakonsko ureditev, ki bi za ženske legalizirala polno oblast in avtonomijo na področju, ki so ga že tako kontrolirale in vodile – na področju smrti, postopkov in ritualov, povezanih z njo.«
Škandalozno v tej zahtevi je »ona – ker je ženska. /…/ Antigona se upora vladajoči kulturi in njenim stereotipom /…/ v prid večjemu prostoru svobode.«
Gre za demokracijo, za javno razpravo, saj je gledališče bilo takrat demokratična ustanova, kot skupščina. Antigona je »simbolni« državljan. Sofokles je postavil na dnevni red življenjsko pomembne probleme »vsakdana, namreč družino, odnose med spoloma, vero ipd.«
Antigona »državljanu /…/ zastavlja vprašanje, ali ni sistem v celoti slab.« Njeno junaštvo je v tem, da »pogumno določi realno območje svojega delovanja« in pošlje »jasno sporočilo o statusu spolov«. Opozarja »na izključenost ženske iz družbe.«
»Njeno življenje /…/ v družini, zaznamovani z incestom, zločinom, samomorom, popolnim nesprejemanjem okolja, begunstvom, nam pravi, da je njen samomor politično dejanje/…/.«
A zakaj je nato naredil samomor njen mož Hajman? Zaradi smrti ljubljene ali ker se je zavedel, da je bil le »simbolna podoba /…/ moške oblasti, avtoritete«?
Ali ni že čas za odgovor na vprašanje, ki ga je – atenskim moškim državljanom - zastavil Sofoklej pred 25 stoletji?
(Glej celotno besedilo: http://dkis.si/sl/post-socialisticna-antigona-vpisovanje-zenske/ . Opis glavnih oseb: http://www.dijaski.net/gradivo/slo_dob_sofoklej_antigona_30__obnova_osebe?r=1 . B.M.)

Čas, ko nisem kupoval plošč in sledil glasbi. Hiatus. U. Zupan, Objektiv, Dnevnik, 16.1.2016
O življenju, o popularni glasbi, o hiši, kjer je poslušal Nicka Dracka in Julee Cruise, o času, ko se mu je pokvaril gramofon in si je vzel odmor od kupovanja plošč i in sledenja glasbi in selitvah (nostalgično) piše Uroš Zupan.
»Kodeljevo. Mirje. Fužine. Črnuče. /…./ Moj zunanji zemljevid Lj. se je širil«, notranji je ostajal tak kot prvo leto življenja v prestolnici, ki ga je prepoznaval »po tistih pešpoteh z Viča čez Rožno dolino in skozi Tivoli, ko sem vstopal v njegovo središče mimo Akademije za likovno umetnost (ALUO UL) ali pa mimo Moderne galerije, nikoli drugače, ko sem se proti severu najdlje premaknil do Kolodvora in proti jugu do Špice. To je moja Lj., vse ostalo so le približki in slabe tolažbe.«
»Gramofon je romal nazaj v Trbovlje« s skladovnico plošč. »V trgovinah s ploščami so longplejke začeli nadomeščati kompaktni diski; CD-ji. /…/ Menjava. Kako je en svet začel izpodrivati drugega. /…/ začel nadomeščati in brisati. /…/ Imel sem posnete kasete. /…/ Imel sem walkmana. /…/ V tujini so CD-ji longplejke nadomestili prej, kot se je to zgodilo pri nas. /…/ dokler niso v nekem obdobju popolnoma izginile, kot da ne bi nikoli obstajale.«
»In sredi 90-tih, ko je Big bang« (- Še pomnite potrošniki, v BTC-ju?) »s svojo kraljevsko ponudbo /…/ materializacija naših otroških sanj in sanjarij, natančna projekcija velikih trgovin v tujih državah, trgovin, v katere smo romali, kot v /…/ cerkve /…/ neskončne police CD-jev /…/.« Tudi v mestu so bile male prodajalne: »Vinilmanija, Statera, Dallas Records, Rec-Rec, Kozmopolis, Doc Records… »
»Vsi, ki smo s takšni ponosom nosili pod pazduho vinilke, smo konvertirali. Jaz sem za to potreboval nekaj let. /…/ da sem izstopil iz hiatusa.« http://www.dictionary.com/browse/hiatus
Nekateri, previdni, so »vse vinilne plošče, ki so si jih nabrali in nakupili skozi leta /…/ shranili in se zaloge niso dotikali.« Drugi niso pomislili, da lahko pride do vrnitve »na točko vrtenja na 33 obratih, in so »plošče radodarno delili ali pa jih menjali za knjige, za CD-je, in jih ob nedeljah prodajali na bolšjaku.«
Ko danes v omari prestavlja vinilne plošče, za vsako ve kje jo je kupil, »kakšno vreme je bilo, /…/ vem, koga sem srečal, s kom sem govoril, koga sem se dotikal, vem, kako sem jih vlačil preko držav in kontinentov, v kakšnih vrečkah, kaj sem jedel tisti dan,, kaj čutil, ali me je bolel želodec, ali je zunaj snežilo, ali so kupeji vlakov smrdeli, ne vem pa kam so izginile desetine in desetine plošč, ki naj bi /…/ delale družbo družinskim albumom s predpotopnimi fotografijami.«
»Precej plošč sem zamenjal za knjige, saj sem slutil, da bo književnost postala središče mojega življenja /…/, nekatere sem poklonil«, in zdaj čuti, da je pri tem šlo za »deljenje ljubezni, dajanje možnosti, da se še kdo drug seznani z občasnimi čudeži«, ki so se »utelesili na črnih vinilih, šl je tudi za nekaj drugega: šlo je za razdeljevanje življenja.«
»za vsako gramofonsko ploščo« stoji »umestitev prvega lastnika plošče z osebno zgodovino, skoraj gravitacijska točka, opora, razdrobljeni segmenti njegovega življenja; spekter čustev, dogodki, ki so se dogajali, zajetje časa, ki je z odmikanjem in s počasnim spuščanjem v temo postalo mirovanje.«
Vsaka vinilka je nosila zgodbo. »Glasba je bila generator. Feder. In z »izgubo« vinilke se je izgubilo, kar je bilo povezano z njo.
»Sprašujem se, kaj ti vinili zdaj /…/ pomenijo novim in meni neznanim lastnikom.« So »nadloga, ki se valja po podstrešjih, kleteh in garažah?« Ali pa »rezervoarji žive vode /…/ novih lastnikov«, podobno kot v mojem življenju, a tega takrat nisem vedel niti slutil?
Ko se je »premikal skozi hiatus (čas, ko nisem imel gramofona ne CD-predvajalnika in nisem kupoval nobenih plošč)« je imel občutek, da je »razveseljeval in osrečeval ljudi«, ko je »delil vinilne plošče, ker sem mislil, da je njihov čas dokončno minil.«
Mislil je, da nikdar več ne bomo ponavljal znanih kretenj: »brskanja med /…/ ovitki, /…/ opazovanja in branja tistega, kar je na njem (to je bil verjetno naš prvi pravi stik z vizualno umetnostjo), iskanja reže, jemanja vinila iz /…/ ovitka, potem preprijemanje vinila, tiste igre prstov in zapestja, da se slučajno ne bi dotaknili črne gladine, kjer so bile brazde, po katerih je potovala gramofonska igla, in potem polaganja vinila na gramofon in brisanje prahu z njega.«
Mislil je, da ne bomo nikoli več opazovali, kako se plošča vrti s 45 ali 33 obrati na minuto, »v nekem trenutku dnevnih ali pa nočnih sanj, ko smo čakali na še en naliv sladkorne pene, ki se bo zanesljivo dotaknil naših široko razprtih oči.«

Univerza, kdo bo tebe ljubil?

Izjava zaradi krnitve ugleda univerze. Javno pismo. Mladina 15.1.2016
Nad 100 zaposlenih »na univerzi v Ljubljani in univerzi v Mariboru« (- tako piše, dvakrat, pred seznamom: »univerzi«. Sic transit gloria … UL, UM! B.M.) je podpisanih pod pismom protesta ob aferah (na UL).
»Zaposleni na Univerzi v Ljubljani smo skrajno zaskrbljeni zaradi dejanj nekaterih vodilnih /…/, ki krnijo integriteto univerze in njen družbeni ugled. Še posebej nas skrbi, da vodstvo Univerze pojavov, ki so moralno-etično skrajno sporni in/ali celo neskladni z zakonsko ureditvijo, ne razrešujejo pravočasno in na primeren način. Opravičevanje nezakonitih izplačil dodatkov, podpora psevdoznanstvenih projektov, zlorabe položaja vodilnih in vodstvenih funkcij, opuščanje dožnega ravnanja, nespoštovanje konkurenčne prepovedi in plagiatorstvo je le nekaj najodmevnejših primerov, ki mečejo slabo luč na vse zaposlene, torej tudi na tiste, ki ravnajo skladno z temeljnimi akademskimi vrednotami in delujejo družbeno odgovorno.
Podpisani zahtevamo, da celotna univerzitetna skupnost nemudoma prične z notranjo razpravo in iskanjem razlogov ter konkretne odgovornosti za sporna dejanja. Še posebno pozivamo tiste vodilne, ki so neposredno vpleteni, ali so opustili dolžna dejanja, da s svojim odstopom omogočijo, da se proces razčiščevanja sploh prične.«
(Dodajam podpis: B.M.)

Dodatek na VIP. K. Košak, Mladina, 15.1.2016
»Težava ni dodatek na stalno pripravljenost profesorjev, ampak njihovo prepričanje, da si zaslužijo več kot drugi«, piše Klemen Košak v tedenskem komentarju revije.
Navaja besede in dejanja akterjev afer o honorarjih in dodatkih na UL:
Metka Tekavčič, (še) dekanja EF UL, ki je poleg redne plače v 11 letih dobila še 235.000 evrov honorarjev: »Mnogi igrajo nogomet, a le nekateri zaslužijo milijone.« Izplačevanje dodatkov za pripravljenost »inštrument, ki ga je v danih razmera vodstvo fakultete razumelo kot inovativen način za izplačevanje dodatkov zaposlenim, ki so pripomogli k večji kakovosti faulte«, vendar pa to »ni bilo posrečeno«.
Dušan Mramor, nekdaj dekan EF, zdaj minister, je glede honorarjev dejal «… nismo več v komunizmu.« Tudi on je dodatke ocenil kot obliko »plačila za dodatno obremenitev določenega dela zaposlenih«, saj bi nadure in novi zaposleni stali več.
Stanka Setnikar Cankar, ki je kot dekanja FU UL dobila dodanih 636 000 evrov in nato odstopila kot ministrica (MIZŠ).
Maja Makovec Brenčič, ministrica (MIZŠ), o dodatkih: »Šlo je za dejansko pripravljenost«, imela je vsak dan zelo obsežen delovni dan.«
Ob teh izjavah (in dejanjih) meni komentator K. Košak, da bi preveč poenostavili, »če bi rekli, da je elita služila tako, da je jemala drugim delavcem in študentom. /…/ Gmotni položaj so si izboljšal, ker so bili prepričani, a si to zaslužijo, in ker so imeli moč, da to storijo. Priznavajo, da je konkretna izvedba morda sporna, a cilj naj bi upravičil sredstvo.«
Gregor Košak, sindikat VSS na UL je marca 2015, ob aferi s honorarji, dejal: »Kaže, da so nekateri izgubili moralni kompas. Pozabili so, da je univerza javna ustanova, namenjena ustvarjanju in posredovanju znanja.«
(- Dodajmo še usvajanje znanja in oblikovanje osebnosti, študentov in zaposlenih. B.M.)
»Akademska priznanja jih ne motivirajo dovolj, hočejo tudi denar.«
K. Košak pokaže še na druge zaposlene, ki »se morajo pogosto odpovedati prizadevanju za akademsko odličnost, da napredujejo znotraj fakultet in da pridobijo raziskovalni denar.« Prizadevanja za odličnost lahko pomeni obsodbo na slabo plačana mesta v visokem šolstvu.
Gorazd Kovačič: »Pogosto srečujem ljudi, ki bi se radi vključili v visokošolski sindikat, a si tega ne morejo privoščiti, ker na mesec zaslužijo le 300 evrov neto.«
K. Košak, na koncu: Ali ni »gmotna neenakost težava tudi, če je zakonita?«
(- Dodajam audiovizuelni spomin na neke druge čase, morda na prihodnost: https://www.youtube.com/watch?v=QpbcGUrO_L4&feature=youtu.be . B.M.)

Ca(r)mina Slovenica

Ženske in Žižek. S. Prodnik Božič, Mladina 15.1.216
Komentatorka TV programov Stanka Prodnik Božič navaja dva primera, ki kažeta, da na »nacionalki« (TVS) »skrbijo, da ljudje, med njim seveda posebej ženske, ne bi preveč razmišljali.«
Ko je nedavno v Odmevi TVS predstavnik EU v Sloveniji Zoran Stančič razlagal o (pol)avtomatskem orožju, ki naj bi mu omejili prodajo, ga je voditelj/ica Rosvita Pesek zaprosila: »Poenostavite za ženske, lepo prosim.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Rosvita_Pesek
»Pogovor Polone Fijavž dopisnice iz Berlina https://www.rtvslo.si/kolumne/zgodbe/polona-fijavz/509/arhiv s filozofom http://www.theguardian.com/profile/slavojzizek Slavojem Žižkom, ki je kritičen do odziva Evrope na begunsko krizo, so zato skrili v Prvi dnevnik, v nedeljo ob enih popoldne, po kmetijski oddaji«, ko je večina Slovencev (- in Slovenk?, B.M.) »že posrebala govejo župo«, nato so »sledile prometne informacije«, o megli, ki je »zmanjševala vidljivost. Kakor na cestah, tako tudi v glavah.«

Moje edino orožje je tipkovnica. D. Rakčević Gorup, Delo, 15.1.2016
Slovenska pesnica in pisateljica Darja Rakčević Gorup, pedagoginja, psihologinja in sistemska psihoterapevtka je pisala Svetlani Aleksijević, https://en.wikipedia.org/wiki/Svetlana_Alexievich Nobelovki za književnost 2015, kot »nemočna posameznica, v majhni deželi Sloveniji na robu Balkana, ki v EU brani schengensko mejo.«
Večkrat objavlja pisma bralcev v časopisih in »opozarja na napake našega sistema. Moja razmišljanja verjetno berejo kakšni posamezniki zagotovo pa ne tisti, ki so jim namenjena.«
D. Rakčević Gorup piše, da ima podobne poglede kot ona tudi Nobelovka, ki opisuje razloge za molk ljudi v njeni deželi. Takole jo povzema:
»Na fakulteti za novinarstvo so med vsakimi počitnicami izginili najboljši profesorji,, v gulagih so končali najboljši študenti, torej tisti, ki so razmišljali z lastno glavo. In ljudi je postal strah, zato so začeli molčati in molčijo še danes.«
Tudi ona je izkusila »omalovaževanje, maltretiranje«, k je »pisala doktorat o Platonovih idejah in v dialogih komunicirala z njim iz 21. stoletja v 5000 let pr.n.š.« Zaradi svojih iskrivih misi, s katerimi sem /…/ presegla profesorske kroge, sem morala skozi psihološki Auschwitz.« (O tem glej nekaj več v: http://zrcalim.blogspot.hr/2015/06/obtozujem-drzavo-spostovano-ljudstvo.html . B.M.)
Kazenski zakonik je pri nas tekst brez veljave, meni, »zato se do nezavesti pritožujemo nad akademsko sfero, ki si nezakonito prisvaja novce za izobraževanje. Akademijo je ustvaril Platon in njeni člani so ko premišljevalci častno bogatili svojo državo. Za Slovenijo in njene akademske kroge bi to težko rekli.«
Zgolj pritožujemo se nad zdravniki, ki niso ustrezno ukrepali pri otrocih z bolnimi srčki, »nad osebki vlade in parlamenta, ki si plačujejo doktorate, magisterije in diplome, sami pa so brez strokovnega znanja. /…/ svetovalci, profesorji, ki si delijo bajne honorarje za zastarela predavanja, članke in nasvete, ki jih nismo nikdar videli.«
«Obstaja elita, ki favorizira angleški jezik. Prevajajo se ameriški »bestselerji«, številni slovenski avtorji si ne zaslužim objave.« Odprtje arhitekturnega bienala je potekalo v angleščini, »zato so nekateri vplivni ljudje napačno brali z listkom. S tem se izpričuje naše svetovljanstvo in povezava z EU. /…/«
Slovenija se z žiletkasto žico brani pred begunci iz dežel v vojni, npr. iz Sirije kjer so bili agresorji Francozi, Rusi in Američani; v nekaterih operacijah sodeluje tudi SV.
»Bistveni problemi so znotraj bodeče žice /…/. Postajamo teroristi drug drugemu s sosedskimi poboji, umori, z družinskim nasiljem, z mafijskimi karteli in dilerji.« Terorist je npr. trgovec s strupom klorfenvinfos, ki je v medu hudo tveganje za zdravje.
»Oprali so nam razum, zato nasedamo puhlicam različnih vladnih trobil /…/. Na naslovkah in v »udarnem« programu poročil redno sledimo fiskalnim (ne)umnostim i goljufijam.«
»Na prvih straneh časopisja je neumestno pisati o inovacijah mladih, iskrenih raziskovalcev, i so pod mentorstvom dr. J. Jerale odkrili, kako se patologija spremenjenih celic odziva ns svetlobo, me Slovenije so ponesli v svetovne znanstvene kroge. /…/ Na krov Šentviške gimnazije je bilo 15.10.2014 odkritje radijskega teleskopa, za katerega sta /…/ zaslužna mlada raziskovalca A. Lajovic in K. Blokar. Neutrudna borka je Andreja Lazar, dekle z Downovim sindromom, ki vodi oddaje in pomaga otrokom, ki imajo kromosom preveč. Dekliško vokalno-instrumentala zasedba Carmina Slovenica pod vodstvom Karmine Šilec https://www.youtube.com/watch?v=hRotQyJkKWU je v New Yorku navdušila najvplivnejše zahodne medije.
A ta strokovna odkritja, uspehi mladih v kulturi kot tudi novice ljubezni in poguma ne najdejo prostora na prvih straneh ali v najbolj gledanem terminu poroči. /…/ nekatera sploh niso objavljena.«
Končuje z osebno srečo - pred 30 leti, aprila, na isti dan ko se je zgodila (atomska) katastrofa v Černobilu, je rodila deklico. In zasebnim hrepenenjem:
»Rada bi doživela dobo razsvetljenstva in na lastna ušesa slišala stavk: »In vendar se svetlika!« Galilej je dejal: Eppur si muove, ko se je moral pred inkvizicijskim sodiščem odpovedati lastnemu odkritju, da se Zemlja giblje okoli Sonca. Tudi moji »inkvizitorji« naj bi dočakali sodni dan, če se pravica in resnica nista zataknili za žiletkarsko ograjo ter izkrvaveli.«

Še ena druga pot? B. Kovač, Mladina, 15.1.2016
Ekonomist Bogomir Kovač, EF UL, http://profesorji.net/profesor/ef/uni/bogomir-kovac ni zadovoljen z osnutkom vladnega strateškega dokumenta Vizija Slovenije 2050. http://slovenija2050.si/vizija-2050/ Njeno geslo je »Prihodnost ni daleč«, vendar ne obravnava prihodnjih trendov, tehnologije, ni političnoekonomska.
Ne vemo, kako bomo preživel v naslednjih nekaj letih, a imamo nad 140 veljavnih strategij. Najdlje je segla leta 2012 napisana Strategija prehoda v nizkoogljično družbo (2060), od lani imamo strategijo pametne specializacije… »Strategije niso medsebojno podprte, nimajo nastavka v politikah in menedžmentu sprememb.
B. Kovač predlaga alternativni pristop, od spodaj navzgor, da začnemo s problemi, strateškimi usmeritvami in končamo s scenariji. »Vsak problem ima svojo razvojno rešitev, vse združujemo scenarij in te v oprijemljivo vizijo.« Zanj so ključna področja:
(1) »Demografska tranzicija je problem, vizijo starajoče družbe lahko natančno projiciramo do l. 2050.« Izhajamo torej iz ljudi v tej deželi.
(2) Sociala država, »razmerje javnega in zasebnega, zaščita državljanov, demokratičnosti in sociabilnosti«.
(3) Tehnološke in ekonomske spremembe, od pametnih mest in povezljivosti Slovenije do gospodarskih jeder, ki nas umeščajo na konkurenčni zemljevid sveta«.
»Prihodnost je kontekstualna, /…/ strategiziranje je smiselno, če različni kapitali (finančni i ekonomski, socialni in intelektualni, kulturni in identitetni…) tvorijo /…/ celoto /…/.
To pa »je Kekčevi deželi odveč. Zato uživajmo z Vandotom.«

Preberimo, poglejmo, prisluhnimo, presodimo

Kekčevo pesem za himno. T. Fornezzi, Nedeljski, 13.1.216
V svoji rubriki Butik ND, d.d., dobrovoljni družbi, Tof https://sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Fornezzi predlaga za himno RS pesem iz filma Kekec, ki ga je po zgodbi Josipa Vandota, rojenega pod Vršičem, posnel Jože Gale, leta 1951, s takratno elito ljubljanske Drame.
Dobra volja je najbolja,
to si piši za uho,
mile jere, kisle cmere
z nami vštric ne pojdejo.
Besedilo pesmi: Fran Milčinski – Ježek, uglasbil Marjan Kozina, zapel Tadej Tozon, Matija Barl – Kekec. ( - Saj veste, naš Pastir Kostja, nabriti vzornik generacij, slepa deklica, cmeravi prijatelj, vaška čarovnica in čarovnik, kosmati divji lovec, nazadnje prebežnik… . B.M.)
https://www.youtube.com/watch?v=f6tn2doi4fk
https://www.youtube.com/watch?v=gs8FDpQkC5Q
https://www.youtube.com/watch?v=pmiGCFJYD0M .
In tudi https://www.youtube.com/watch?v=0XViah7DJrM in https://www.youtube.com/watch?v=vQDip5OFtmE , itd. B.M.)

Raziskovalci v službi politike. Klemen Košak, Mladina, 15.1.2016
Knjigo Revolucionarno nasilje v Sloveniji med letoma 1941 in 1945, avtorja Damjana Hančiča, je izdal Študijski center za narodno spravo (SCNR) v Lj. (- Primerjaj navedeni naslov z: http://www.scnr.si/sl/publikacije/revolucionarno-nasilje/ , B.M.)
Gre za prvi »celovit prikaz revolucionarnega nasilja med drugo svetovno vojno po posameznih slovenskih pokrajinah«, pravi izdajatelj. Sledile bodo še podobne.
SCNR http://www.scnr.si/sl/ je leta 2008 ustanovila vlada, predsednik je bil J. Janša, minister pristojen za znanost pa Lovro Šturm. Zagotovili so proračunsko financiranje za zbiranje dokumentov in pričevanj še živečih političnih zapornikov, izgnancev, disidentov, žrtev totalitarnih režimov in njihovih potomcev ter tistih, ki so trpeli zaradi kršenja človekovih pravic.
Prva in edina direktorica centra je Andreja Valič Zver. http://fra.europa.eu/sites/default/files/cv-mb_valic-zver.pdf
Sodelavci centra so najaktivnejši vsako leto okrog 23.avgusta, ki ga je Evropski parlament določil za dan spomina na žrtve totalitarnih režimov. Predlagatelji, vzhodnoevropske države, so imeli v mislih predvsem komunizem in fašizem, nacizem sta zraven kot formalnost, meni K. Košak.
Tudi SCNR se trudi, da bi »socialistično Jugoslavijo izenačil s Stalinovo SZ«.
Tako se »prikrijejo vse notranje zgodovinske travme, od kolaboracije in vloge katoliške cerkve do socialnih vzrokov za revolucijo in konformističnega osebnega konvertitstva po letu 1991« je leta 2008 menil Božo Repe, zgodovinar, FF UL. https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%BEo_Repe

Knjige v ognju sovraštva. V. Plahuta Simčič, Del, 14.1.2016
Pripadniki skupine https://www.facebook.com/groups/1699472363598491/ so v Murglah, Lj., poskusili zažgati knjigo B. Repeta Prvi predsednik. M. Kučana ni bilo doma, in žena jim je ponudila čaj.
Tako končuje Valentina Plahuta Simčič daljši članek o »knjigokavstu«, uničevanju literature, ki je značilno za totalitarno oblast. (- Velja tudi za tako umerjena gibanja, glej npr. https://de.wikipedia.org/wiki/B%C3%BCcherverbrennung_1933_in_Deutschland , B.M.)
»Požigane knjig pogosto spremljajo vojna, terorizem, etnično čiščenje, genocidi in druge oblike množičnega uničenja ljudi in kulture.«
Na kratki piše o naročnikih/izvajalcih požiganja: Qui (Shui Hung), kitajski cesar je sežgal vse zgodovinske, filozofske, konfucijske in taoistične spise (213 pr.Kr.), »Stari Grki in Rimljani so sežigali judovske in krščanske« (b.l.), J. Cezar knjižnico v Aleksandriji (1.st. pr. Kr.), muslimanski napadalci budistične spise v indijski Naladi (1193), v Pariz je gorel Talmud (1240), španska inkvizicija je požgala 5000 arabskih spisov (1499), konkvistadorji spise Majev (1562), več vozov, pribl. 2000 reformacijskih slovenskih knjig škof T. Hren, v Lj. (1600, 1601), v Nemčiji Lutrov prevod Biblije (1640), Britanci 3000 knjig kongresne knjižnice, Washinghton (1800), škof A.B. Jeglič Erotiko I. Cankarja, Lj. (1899), nemški vojaki (univerzitetno) knjižnico v Leouvnu, Belgija, (med. 1.sv.vojno), komunisti (boljševiki, B.M.) dekadentne zahodne knjige (1920-1930), J. Goebbels, nacisti (- tudi študentski aktivisti) in esesovci 25.000 knjig v Berlinu (- in še mnogih nemških mestih) (1933), japonski vojaki na Kitajskem (2. sv. vojna), nemški vojaki 14 knjižnic v Varšavi (2.sv.vojna), iranski vojaki vse kurdske knjige (1946), The Sexual Revolution W. Reicha, ZDA (1956), Pinočetov režim v Čilu (1973), Satanski spisi S. Rushdieja, več mest v V. Britaniji (1988), Mladićevi vojaki sarajevsko Viječnico/NUK (1992), Harry Potter, ZDA (2001), več knjižnic v Bagdadu (… vojaki) (2003, Da Vicijeva šifra, Rim (2006), Koran, T. Jones na Floridi (2011), islamski ekstremisti, rokopise v Timboktuju, Mali (2013), pripadniki ISS, knjižnico v Mossulu, Sirija (2015)…

Titova velika prevara. B. Nežmah, Mladina 15.1.2016
Knjiga Petra Battya s podnaslovomm Kako je Tito zavajal Churchila je izšla v prevodu N. Neubaerja pri založbi Nova Obzorja, Lj. 2015. »Knjiga o temnih straneh zgodovine titoizma«, ocenjuje Bernard Nežmah.
Na osnovi poročil, zlasti britanskih agentov in BBC, katerega sodelavec je bil avtor, je prikazana »bitka za medijsko in politično interpretacijo« 2.sv. vojne v Jugoslaviji. Angleški agent je npr. skupaj s četniki v Srbiji leta 1943 zrušil pet mostov, BBC pa je to pripisal partizanom. Informacijo o akcijah mu je namreč posredoval iz Kaira J. Klugmann. (Tudi) zaradi takih informacij se je W. Churhill odločil podpreti Titove partizane.
(- J.K. je bil eden od štirih/petih/… znanih sovjetskih agentov iz Cambridgea. Glej: http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/spies_cambridge.shtml , še več: https://en.wikipedia.org/wiki/Cambridge_Spy_Ring . O angleških agentih SOE pri nas pa piše zgodovinarka Jera Vodušek https://sl.wikipedia.org/wiki/Jerca_Vodu%C5%A1ek_Stari%C4%8D .
O znanem študentskem združenju The Apostoles in drugih njenih znanih članih (Wittgenstein, Keynes…): http://www.kings.cam.ac.uk/archive-centre/archive-month/january-2011.html in https://en.wikipedia.org/wiki/Cambridge_Apostles . B.M.)

Na vzhodu dovzetnejši za kvarne vplive. M. Košir, Nedeljski, 13.12016
V odlomku iz svoje knjige Zgodovina prostozidarstva na Slovenskem (Modrijan, 2015, Lj.) Matevž Košir piše o Veliki loži Slovenije(VLS) http://www.prostozidarstvo.si/ in o dejavnosti tega združenja v sosednjih deželah.
VLS je postala neodvisna leta 1999 in jo priznava 50 lož po vse svetu. Leta 2006 je takratni veliki mojster Mladen Terčelj zapisal, da to »zidarstvo« združuje »več milijonov mož po vsem svet, ne glede na njihovo razliko v rasi, narodnosti /…/ katerih vrednote so morala in duhovnost, v njem se zahteva tolerantnost do drugače mislečih.« http://themasonicsociety.org/
Leta 2014 je imela VLS 250 članov v 6 ložah, piše M. Košir.
Prostozidarske lože so v zadnjih desetletjih nastale tudi drugje v (srednje) vzhodni Evropi, na Hrvaškem, v Srbiji, Romuniji, Moldaviji, Bolgariji, Poljski, Rusiji…. Leta 2000 so se pričele njihove redne letne konference v transilvanskem mestu Sinaia, na pobudo in pod pokroviteljstvom velikih lož Anglije in Nemčije in ob sodelovanju lož iz Avstrije in Švice. Starejše lože tako skrbijo za ohranjanje izvornih načel prostozidarstva, »humanistične etike, tolerance, dobrodelnosti in izmenjav izkušenj /…/. Lože v vzhodni Evropi naj bi bile /…/ dovzetnejše za kvarne vplive (kot so različne »igre moči«, vpletanja v politiko in poslovnih spletk) /…/.«
Leta 2001 je bil v Lj. prvo srečanje prostozidarjev Alpe-Jadran, leta 2003 v Trstu in 2004 v Beljaku/Villach, pod naslovom Fraternitas sine limits. Na zadnjih dveh je govoril Gunther Hodl, ki je bil tudi rektor celovške univerze http://www.wikiwand.com/sl/Univerza_v_Celovcu http://www.wikiwand.com/de/Universit%C3%A4t_Klagenfurt . Guenter Hoedl je bil med glavnimi pobudniki za ustanovitev velike lože v BiH, pri čemer je sodelovala tudi VLS. UL mu je podelila naziv častni senator leta 2005. (- Pravilno 2004, glej: https://www.google.hr/webhp?sourceid=chrome-instant&ion=1&espv=2&ie=UTF-8#q=https://www.uni-lj.si,+%C4%8Dastni+senatorji,+gunther B.M.)

2. Festival strpnosti v Lj. Mladina, 15.1.2016
Mini teater in Judovski kulturni center sta pripravila že drugi festival, v okviru katerega so govorili o holokavstu in etičnem družbenem angažmaju. Sodelovali so tudi Slavoj Žižek in Mladen Dolar, filozofa ter Udi Aloni, režiser. Zbirali so tudi rokavice za begunce. Na ogled so bile tarok karte, ki jih je v taborišču v Allachu (Dachau) narisal Boris Kobe. https://www.google.hr/search?q=boris+kobe,+tarok&espv=2&biw=853&bih=397&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwi4xq_GmsPMAhUhD5oKHTB1BnoQsAQIPw&dpr=2.25
Primerjaj s tem izdelke: https://www.youtube.com/watch?v=iQzOOxUQ23Y https://www.youtube.com/watch?v=bm34sj65MkA z druge, temne strani meseca (o njej je pisala Mimi Malenšek, https://sl.wikipedia.org/wiki/Temna_stran_meseca .
Enak naslov sta imela razstava v Muzeju novejše zgodovine v Lj. http://www.muzej-nz.si/sl/ , glej tudi https://www.dnevnik.si/1042230861 in zbornik dokumentov, ki ga je uredil Drago Jančar. Glej tudi njegov roman To noč sem jo videl. https://sl.wikipedia.org/wiki/To_no%C4%8D_sem_jo_videl , Modrijan, 2010.

Univerza, mati rejnica…

Duhovna mati rejnica z nekaj zgodovinskim madeži. M. Ilić, Delo, 11.1.2016
Ob 650 letnici dunajske univerze https://www.univie.ac.at piše Milan Ilić tudi o njenih študentih ter profesorjih ženskega, judovskega in slovenskega rodu,
Ustanovil jo je 1365 vojvoda Rudolf IV Habsburški z batoma in se imenuje ( lat.) Alma Mater Rudolphina Vidobonensis. Bila je prva na nemškem govornem območju in 19. v Evropi. Najprej so lahko tam študirali »samo umetnost« (-T.i. artistična/filozofska fakulteta je bila še dolgo, do srede 19.stoletja prva stopnja študija za vse študente, B.M.) »pravo in medicino. Dve desetletji pozneje, po ustanovitvi teološke fakultete, je univerza nehala životariti.« Cerkev je »v prvih stoletjih izjemno vplivala na delo«. Leta 1623, med 30 letno versko vojno v Evropi, so jo prevzeli jezuiti in postala je katoliška in večina študentov je bila na teologiji.
Leta 1781 je začela na Dunaju delovati splošna bolnica, kar je spodbudilo razvoj medicinske fakultete, ki se je leta 2004 ločila v posebno univerzo. Tako dunajska univerza ni več »popolna univerza« v klasičnem pomenu besede. (- To je pri nas le UL, ki je imela ob ustanovitvi 1919 štiri »tradicionalne« fakultete FF, MF, PF in TeoF in še Tehniško fakulteto, ki se je ponekod, tudi na Dunaju, razvila kot ločena institucija. Glej: https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/ B.M.)
Večino članka namenja M. Ilič znamenitim članom univerze in tistim, ki jih je dolgo diskriminirala.
Glavno zgradbo, sedanji sedež univerze, so sredi Dunaja zgradili 1884. Na njenem arkadnem dvorišču stoji 154 kipov znamenitih članov univerze. Od Slovencev, ki so delovali na tej univerzi sta tam Fran Miklošič, jezikoslovec in Jožef Stefan, fizik; oba sta bila tudi rektorja. (V članku sta tudi na fotografiji M.I.) Tam so še Tomaš Masaryk, Sigmund Freud, Ludwig Boltzmann, Moriz Kaposi, Ignaz Semmelweis, idr. Med njimi je le ena ženska – Marie on Ebbner-Eschenbach, ki tam ni delala, pač pa je dobila častni doktorat.
Ženske so se lahko vpisale šel leta 1897, najprej na filozofsko, po 1990 tudi na medicino, na pravo šele po 1919. Leta 1914 jih je bilo študentk 7,3% od vseh vpisanih. Prva redna profesorica je leta 1956 postala Berta Karlik, fizičarka. Lani je bilo med profesorji 26,4% žensk, med doktorandi 49%, n dodiplomskem študiju pa so v večini.
Nekristjanom je dovolil študij leta 1781 razsvetljeni cesar Jožef II. Mnogi Judi so tu kasneje študirali in se uveljavljali v znanosti in akademskih poklicih. Dunaj, prestolnica (avstrijskega) cesarstva (- poleg Budimpešte, B.M) je bil okoli 1900 ena najpomembnejših mest na svetu. Vendar je bil tudi »eno od središč zagrizenega antisemitizma« in njegovi pristaši so si »prizadevali zmanjšati število študentov judovskega rodu«, pipe M. Ilić.
(- Dodajmo, da je bilo na tej univerzi precej študentov s Kranjskega in bližnjih dežel, ki so tudi večkrat občutili nasilje nemških nacionalistov, podobno kasneje zamejski Slovenci. B.M.)
Leta 1938 so – po priključitvi Avstrije Nemčiji – »vse judovske profesorje in študente – bilo jih je 2230 – pregnali z dunajske univerze. Nekaterim /…/ so razveljavili diplome«, tudi pisatelju Stefanu Zweigu. Večino avstrijskih Judov, ki niso uspeli pobegniti, so ubili v taboriščih, tudi 90 študentov.
Leta 1998 so na dvorišču univerze postavili spominsko ploščo pregnanim lanom medicinske fakultete.
O odnosu do Judov priča tudi razstava Univerza – bojišče, (odprta do marca 2016) v Judovskem muzeju na Dunaju. http://www.jmw.at/de/exhibitions/archive
(- O zgodovini te univerze in njenem praznovanju glej spletno stran, tudi v nemščini http://geschichte.univie.ac.at/ . O slovenskih študentih na Dunaju je dve knjigi napisal Alojz Cindrič, glej https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/publikacije/2013091315385719/. O tistih, ki so bili štipendisti Knafljeve ustanove, med njimi, so bili mnogi še danes znani izobraženci, je pisal Peter Vodopivec http://www.sistory.si/SISTORY:ID:29972 .
O dunajskih študentih v revolucionarnem letu 1848 je pisal (Radovljičan) Anton Fister https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Fister prim.:, https://de.wikipedia.org/wiki/Anton_F%C3%BCster glej povzetek iz njegovih spominov v Mihevc B. Ključ je v naših rokah.
Glej tudi knjigo Draga Medveda http://www.emka.si/slovenski-dunaj/PR/1558637 B.M.)

Univerza – priložnost za osebni dobiček. R. Ivelja, Dnevnik, 12.1.2015
Stališča (visokošolskih) sindikatov o izplačevanju dodatkov na nekaterih fakultetah UL povzema Ranka Ivelja.
Minister za finance in ministrica za šolstvo ter dekanja EF UL, se ne zavedajo moralne spornosti tega početja, menita Marko Marinčič, VSS http://www.sindikat-vss.si/ in Jakob Počivavšek, Pergam. http://www.sindikat-pergam.si/ Zato naj D. Mramor in M. Makovec Brenčič odstopita, glede M. Tekavčič pa predlagata rektorju I. Svetliku, da naj presodi, ali še lahko vodi fakulteto, saj daje študentom ekonomije slab zgled. Če tudi za to afero ne bo nihče prevzel odgovornosti, »se bo kriza vrednot nadaljevala«, je opozoril J. Počivavšek; Marinčič pa na pritiske na novinarje.
M. Marinčič meni, da je (Mramorjevo) vračilo dodatka samo za zadnjih 10 mesecev »izraz nepopisne arogance«. Zakon, ki to določa, »ščiti delavce, ki niso krivi, da so jim izplačali previsoko plačo. To za Mramorja ne velja. Vrniti bi moral celotni znesek, takoj.«
Gorazd Kovačič, VSS na UL meni, da so afere v zadnjih letih posledica komercializacije dela visokega šolstva, npr. EF UL. »Ozek krog privilegiranih praviloma vodstvenih oseb univerzo razume kot priložnost za zasebni posel.« Služijo z ekspertizami, šolninami in drugimi komercialnimi dejavnostmi, pri tem parazitirajo na javnih sredstvih. »Dober primer je združevanje predavanj za redne in izredne študente. Stroke za oboje krije državni proračun, šolnine pa se prelivajo v dobiček posameznikov.«
Ustavno sodišče RS (US) je že pred 7 leti zahtevalo, da se opredeli javna služba v visokem šolstvu, t.j. kolikšen naj bo obseg proračunskega financiranja za (redne) študente brezplačnega študija. To naj bi uredila novela visokošolskega zakona (ZVis), poleg ega še internacionalizacijo (- in poenostavila akreditacije št. programov, B.M.).
V VSS se zdaj bojijo, da bo novela odprla vrata predavanj (v angleščini) za tuje, samoplačniške študente. EF UL to že počne in ta fakulteta, s katere sta oba ministra, bi tako dobil največ iz (dodatnih) sredstev za internacionalizacijo.
G. Kovačič meni, da bi bilo slabo, če bi tuji študenti k nam prihajali samo zaradi brezplačnega rednega študija. Zlasti tisi iz neevropskih držav »ne bi prišli k nam, ker so naši programi konkurenčni Cambridgeu, temveč zaradi statusa.« S tem bi se poslabšala dostopnost za naše študente. Po drugem scenariju bi internacionalizirali le izredni študij, ki pa naj bo ločen od rednega, pravi.
Na ministrstvu (MIZŠ) pravijo, da bodo z novelo urejali »predvsem področje internacionalizacije, kakovosti in financiranje«, pri tem pa sledili odločbi US. Celovito bi področje terciarnega izobraževanja uredili z (novim) zakonom, ki bo »naslavljal tudi izredni študij, ki se je v zadnjih letih zmanjšal, obseg pa še tudi naprej upada.«

Metka, sedi! Cvek! N.N., Dnevnik, 12.1.2016
V zadnji rubriki piše časnik o tem, kako je dekanka EF UL Metka Tekavčič pojasnjevala, kako so pričarali nezakonite dodatke stalno pripravljenim in ji je ušlo, kaj misli o novinarjih. Da ve, da jih ni primerno na tiskovkah poučevati a je takoj enemu dala vedeti, da pri njej ne bi naredil izpita.
»Spoštovana dekanka, /…/ vi ga ne bi pri predmetu Osnove demokratični standardov v medijih. Vsaj ne po 1991.«
Se namreč ne spodobi klicati novinarjev, urednikov in lastnikov in jih poučevati/zahtevati, kako naj določeno temo predstaviti. Ali zato (drugi) časnik, ki je prvi pisal o dodatkih, o tem ne poroča več?

Delati, dobro, tudi v javnem sektorju, da o ministrih niti ne govorimo

Brezposelnost v letu 2015. Dnevnik, 11.1.2016
Samo Hribar Milič, GZS: »V Sloveniji s soočamo z veliko segmentacijo dela. Na eni strani imamo predvsem starejše, ki so redno zaposleni za nedoločen čas in izjemno nefleksibilen trg dela, na drugi strani pa vse večji delež predvsem mladih, ki so zelo fleksibilno, prekarno zaposleni, segmentirani in diskriminirani.«

Nepreslišano. Stanko Štrajn, pravnik. (Damijan blog), Dnevnik, 11.1.2016
Vlada M. Cerarja »še ni začela reševati problemov v zdravstvu, šolstvu in zlasti v gospodarstvu.
/…./ imamo veliko brezposelnost, še tisti, ki imajo delo, delajo v t.i. prekarnih oblikah dela. Velik del mladih ljudi je zaposlenih pravzaprav le fiktivno, ker so samozaposleni in živijo od premoženja in pokojnin svojih staršev.« Pokojnin bo vedno manj in se bo kmalu «sesul navidezni socialni status vseh brezposelnih in navidezno zaposlenih.«
»Nadaljuje se propadanje velikih delodajalcev in razprodaja slovenskih podjetij, ki so dolgo pomenila steber slovenskega gospodarstva.« Vse manj je velikih davkoplačevalcev in zaradi slabega izterjevanja davkov vlad in premajhnega priliva od prodaje podjetij »ne more napolni proračuna in poravnati obveznosti do javnega sektorja.«

Nekateri Cerarjevi ministri so ves čas na udaru. Z.P., M.J., Mi.Z., I.B., B.V., Delo, 12.1.2016
Kljub očitkom ministrom najbrž ne bo zamenjav, povzema časnik stanje v vladi.
D. Mramorju očitajo, da je glavni akter varčevanja in privatizacije, zaveznik Nemčije proti Grkom, neuspešen pri davčni reformi in da je kot (finančni) minister bolj varčen kot je bil kot dekan.
Tudi M. Makovec Brenčič očitajo dodatke za stalno pripravljenost na EF UL, kjer sta delala oba.
V. Gyorkos Žnidar menda ne pozna (notranjih) zadev, ki jih zato vodi državi sekretar B. Šefic, premlačno naj bi se odzvala na begunsko krizo, načelno se strinja s stavkajočimi policisti in se trudi za njihove delovne pogoje.
J. Bizjak Mlakar ne modernizira kulture, sredstva zanjo se zmanjšujejo, položaj samozaposlenih se slabša, dialog s kulturniki ni zaživel, odnosi so konfliktni.
M. Kolar Celarec že 15 mescev išče usmeritev zdravstva, ni novega denarja zanj, štiri največje bolnice imajo v.d.-je, slab odnos z organizacijami zdravnikov, ki odhajajo v tujino.
(Na fotografiji J. Eržena je poleg teh in premiera M. Cerarja še J. Veber, ki je moral odstopiti kot obrambni minister, G. Klemenčič in K. Erjavec, ki sta tudi kritično ocenjena v članku.)

Starim kadrom naj bi odklenkalo. S. Kos, M. Rogič, Dnevnik, 13.1.2016
Predsednik države Borut Pahor bo predlagal Državnemu zboru kandidate za viceguvernerje Banke Slovenije (BS). Med tistimi, ki so za nekatere sporni se omenja npr. Darka Bohneca, Stanislavo Zadravec Capriolo in Milana M. Cvikla, saj naj bi bili sokrivi za slabe kredite.
Mejra Festič, viceguernerka BS, je v zvezi z vodilnimi v tej in drugih bankah dejala:
»Nesprejemljivo je, da ti ljudje še naprej krožijo po pomembnih funkcijah. Ni dovolj, da so naredili škodo v bankah, zdaj so lepo premeščeni na druge položaje v različnih gospodarskih družbah ali pa v podružnice bank na Balkanu.«

Nepreslišano. Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic. (IUS-INFO), Dnevnik, 11.1.2016
»Pravijo, da siti ne ve, kako je biti lačen. Zato bi moral marsikateri uradnik v javnem sektorju kdaj vsaj približno doživeti občutke ob izgubi službe, stanju na bankomatu pod 10 evrov, bolezni in neprijaznosti nekaterih, gorje, če kdaj tudi ob stavku »rak in ni rešitve«, izgubi bivališča, strahu pred rubežniki in deložacijo.«
»… da bi imel empatijo, čas za delo tudi minuto po uradnem koncu službe in »krajši jezik«, predvsem pa znanje in voljo resnično delati. Žal vidim veliko ljudi, ki suhoparno, brez kančka slabe vesti in prijaznosti ljudem v silni krizi spodmaknejo še tisti zadnji kanček upanja.«

Vzgoja vzgojiteljev, pozdrav poletju

Nenehna šiba in potem nenehna torta. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 10.1.2016
O vzgojnih stilih – predvsem o avtoritarnem in permisivnem - nekoč in danes piše novinarka Tanja Lesničar Pučko.
V 80-tih letih je prišla na obisk in domača punčka, stara 9 let je ni pozdravila in šla v sobo. Mama je dejala, da je ne silijo k pozdravljanju, »otroku je treba pustiti, da je kakršen je…«
To je bil, piše kolumnistka, »prvi val tiste permisivne vzgoje, ki je v povojnih generacijah, sitih togih vzgojnih prijemov svojih staršev, povzročil veliko spoštljivost do otroka kot avtonomnega bitja /…/. Slišalo se je dobo: dovolj je vzgojnega nasilja, niso vsi otroci enaki /…/ eni potrebujejo več zaščite, drugi manj. Razlike, ki ji je prejšnji rigidni sistem zatiral, tudi z najbolj brutalno silo, npr. levičarstvo« (- pa ne politično… B.M.) »začelo se jih je negovati.« Žal brez »vprašanja: do definira to domnevno otrokovo naravo?«
Že razsvetljenci (18. stol., saj veste: JJR, ATL, MT&Josef II…, B.M.) so poudarili pomen vzgoje in izobraževanja, v začetku 20. stol. pa so se pojavili »vzgojni eksperimenti«. Od tistih, ki so »vzgajali trde, športne, domoljubne in podrejene mlade ljudi, ki so /…/ korakali pred topove, do onih sovjetskih, za »služenje ideji«, ne toliko za red in disciplino. In do »demokratičnih, ustvarjalnih, kot je bil /…/ Summerhill«, z vzgojo brez (- očitnih!, B.M.) prisil in s spodbujanjem radovednosti in želje po komunikaciji in sodelovanju.
(- Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Summerhill , in o permisivnosti http://www.mladina.si/49240/dr-robert-kroflic-teoretik-vzgoje/ , B.M.)
Summerhillski model je bil je bil podlaga permisivni vzgoji, ki se je od 60-tih le razpotegnila do danes. Najprej je šlo za osvoboditev otrok izpod »šibe in klečanja« , (- pri nas je še blaženi Martin Slomšek zagovarjal pravilo »Šiba novo mašo poje!«, B.M.), so se kmalu pokazala vprašanja o človekovi naravi in vplivu okolja (- ter interesov, B.M.).
Ali »se človek rodi kot dober in ga skvari družba, ali pa ga kot glino oblikujejo (pokvarijo) okoliščine? Ali naj vzgoja služi zgolj otroku, staršem ali (tudi) družbi? Ali »je tak svoji naravi prepuščen otrok srečen?«
V zadnjem času so za epidemično »bolezen« razvajanja otrok »otrok vulgarnih kapitalistov, ki večinoma ostajajo »nekaznovani, pa naj so storili najhujše zločine« - ali pa so samo povozili štiri ljudi - izumili izraz »afluenca«. To je, po T. Lesničar P., »prenosljivo stanje prezasičenosti, dolgov, anksioznosti /…/ nenehnega nabavljanja novega /…/ kompulzivna potrošnja.« Otrokom bogatih naj bi afluenca »povzročila zoženje socialne zavesti in nemožnost ločevanja med dobrim in zlim.«
Ciniki na to pravijo, da »torej le še /…/ osiromašenje lahko naredi svet dober, sočuten in pošten.«
Kleč je v »temeljnem vprašanju človeške avtonomnosti, svobode in odgovornosti«. Če mu jih odvzamemo, ni več opravilno sposoben. V pravu poznajo zmanjšano (psihično) prištevnost in olajševalne okoliščine, kot so npr. deprivilegiranost, revščina, zlorabe.
Zdaj pravijo »tudi bogati: ne le revni, tudi mi smo žrtve« in da »otrok ni kriv, če so ga bogati starši v vati vzgojili v brezčutno pošast«. Najeli so znanstvenike in odvetnike, da bi to dokazali.
Na koncu kolumnistka navede »še svoje »znanstvene« izsledke«. Po obisku nekaj celin pravi, da »pozdravljajo povsod, v mravljiščih megalopolisih in v od boga skritih vaseh na koncu sveta. /…/ vljudnost, komunikativnost je človekova narava, je človečnost sama.«

Svet in dom

Balkon Balkana. T. Radež, Dnevnik, 12.1.2016
Umetnica iz zavoda Bunker http://www.bunker.si/slo/bunker Tanja Radež je s soustvarjalci Kavkaz Balkan Ekspres obiskala Romunijo, Gruzijo in Armenijo, preddverje dežel na S/J/V Evrazije.
Piše o doživetju spoznavanja »geografije naših domovin, odnosa do Stalina, Marksa in Varufakisa« in o dragoceni izkušnji prihoda »iz Žižek/Dolar dežele.«
»Tam ljudje berejo njune knjige, ne le povzetkov člankov kot mi,« (- Sic!, Izberi bolje na http://www.drustvo-dtp.si/ B.M.) »o njih razpravljajo, ju citirajo, gojijo mnenje in občudovanje.« Smetana na torti je vprašanje, ali poznam Alenko Zupančič Žerdin? Jih bo Slavoj osebno obiskal? Da mu pokažejo »Gori, mesto Džugvašvilijevega otroštva.«
(- Saj veste - Josip St…n? B.M.)
Pogovarjali so se o mejah in njihovi abstraktni moči.
»Romunsko-madžarski prijatelj Vilos živi identiteto dveh dežel. Neutolažljiv je bil, ko je pogovor nanesel na nastajajočo Orbanovo ograjo, ki je samoumevno postala navdih slovenskega projekta.«
(- Za Ardeal/Erdely/Siebenburgen/Sedmograško/Transilvanijo glej https://hu.wikipedia.org/wiki/Erd%C3%A9ly in https://en.wikipedia.org/wiki/Transylvania B.M.)
Armenec Vahe zaradi schengena ob obisku Slovenije ni smel potovati na Hrvaško.
Gruzijec Gia beži pred vojnami ko bosanski prijatelj.
»Danes se mi zdi, kot da smo se igrali«, a bila je »umetnost, namenjena temu, da obenem gleda naprej, navzven, navznoter in nazaj. Po vrnitvi sem svojo domovino sprejela kot balkon Balkana, čeprav je uradno preddverje Evrope./…/ prehoden prostor za čakanje, zadrževanje gostov, balkon pa ograjen pomol /…/ povezan z odprtim prostorom. Doletelo me je pomanjkanje zgodovinske identitete, pripadnosti, moj in naše ukoreninjenosti /…/. Rada bi bila suverena prebivalka svoje domovin, tudi zato, ker vem, da je ne bi rada zapustila.«
Njen balkon so Jesenice, »multikulturno rojstno mesto z razgledom na Kranjsko Goro« in, če dobro pogledaš Berlin v daljavi /…/ »Lj. in Istanbul /…/.« Mimo »vsak dan vozijo avtobusni konvoji s prebežniki, ob katerih nas boli srce.«
(V K. Gori http://www.kranjska-gora.si/en/?skipintro=true. je otroštvo živel Josip Vandot, https://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Vandot , znan po Kekcu, pastirčku, ki nagaja vaškim posebnežem in ozdravi slepo deklico. Veliko je potoval, med 2. vojno bil tudi v Bosni, umrl med bombardiranjem na Hrvaškem, pokopan zraven potomke erdelyskih beguncev na Žalah v Lj. Tam pri K. Gori, v Gozd M. pa je pokopan St.n. D., ki je bil, saj veste, drugi v Belemgradu za Josipom B. , v času, ko je - danes na V&Z občudovani - filozof S.Ž. še pisal zapisnike in spoznaval svet na MC CK ZKS… B.M.)
Poletje (2015) je Tanji R. »prineslo spoznanje o podobnosti naših polpreteklih zgodovin, o možnih bodočih realnostih /…/. Vprašanja, kdo so in kam gremo, so se v drugi polovici leta …/ začela spreminjati z vso naglico. /…/ Pojav žice mesarice, /…/ umirajočega šengena, ki je bil za nas še stvar šaljive razprave, pred pol leta niti slutili nismo.«
»Vojna v 90-tih me je zaznamovala, ker sem bila globoko povezana z ljudmi, ki so jo živeli.«
Spomini in strahovi se vračajo.
(- Sem kot otrok živel v hiši vaškega pastirja, ki je bil s cesarjevimi fanti v BiH in se tam bil z »vstaši«, glej http://nl.ijs.si/imp/wikivir/dl/WIKI00424-1904.html. Tudi za novejše vojne poglejte v Wikipedijo, ali še bolje, preberite Zlatin dnevnik. Otroštvo v obleganem Sarajevu Zlate Filipovič, prev. M. Gostinčar Cerar, MK, Lj. 1994, B.M.)
»Naša naloga je, da poskušamo /…/ razumeti kaj se dogaja, /…/ da se skozi delovanje bojujemo za boljši svet, ki naj bo odprt v vse smeri, velik, pisan in zanimiv.«

Ali menite, da bomo spet čakali na mejah drugih evropskih držav? Nedelovih sedem. Nedelo, 10.1.2016
Jure Apih, publicist: Evropa od rimskega imperija ni bila nikoli celina miru. V krvi, sovraštvu in morijah »so se kotile nacionalne zavesti. Strah pred novo vojno, spoznanja o nesmislu maščevanja in popravljanja zgodovine, odgovornost /…/ so tlakovali Evropsko skupnost /…/ in skoraj tri četrt stoletja miru, upanja in napredka«, »brez meja«, ki je bila »vredna Nobelove nagrade.«
»V dobrih časi deluje, v slabih prevzamejo besedo ksenofobi in ščuvalci, strahopetnež in škodoželjneži. Le še interes velikega kapitala /…/ drži skupaj enotni gospodarski prostor. Zamejili smo se že sami, vprašanje časa je, kdaj nas bodo tudi drugi.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: Ne pozabimo na naš delež pri destabilizaciji »EU (napetosti s Hrvaško, žica)«. Starejši imamo kar nekaj flashbackov. Pri našem varovanju scengna gre za laž, ki prikriva »našo privolitev v marginalnost in pokornost, hlapčevstvo.« Si upamo zastaviti vprašanje V. Bulc, ki v EU pokriva resor pometa?
N'Toko, glasbenik in kolumnist upa, da se druge države ne bodo odločile za takšen ukrep. Tako ne bi dosegle nadzora nad migranti, spodbudile bi tihotapce in »sesule še zadnjo pozitivno pridobitev ki jo je EU prinesla svojim prebivalcem«. Kako bi se na to odzval »državljani, ki so se navadili brezskrbnega skakanja čez mejo v službo, na obisk k sorodnikom ali po cenejše nakupe«? »Hitro bi se pokazalo, da /…/ nasprotujejo mejnemu nazoru, kadar ta velja zanje.«
Dragan Petrovec, kriminolog: Pri napredujoči »homofobni in represivni evropski politiki, zazrti vsaka v svoj nacionalni vrtiček, utegnemo dobiti nekaj takega, kot so bile svojčas na slovenskem fare. Geografsko in miselno zaprt, zatohel, incestoiden prostor, kjer so nabunkali vsakogar, ki je prišel iz sosednje fare.«
Dušan Jovanović, režiser: Naš vitalni interes je, da smo na strani tistih, ki zagovarjajo politiko več Evrope, »mir in sodelovanje z vsemi, tudi z Rusijo, in nasprotujejo vsem vrstam hujskaštva, verskega, nacionalističnega in rasnega.«

Slovenščine vseh dežel, oglasite se! Pia Kapitanovič, Nedelo, 10.1.2016
Po vsem svetu, v 27 deželah so v 56 lektoratih učiteljice in učitelji slovenščine. V Argentini, na Japonskem, na Kitajskem, v ZDA (se) učijo (tega, težkega ?) jezika.
Leta 2010 je grozilo, da bo šolsko ministrstvo sredstva za to poučevanje zmanjšalo, kar bi povzročilo ukinitev zaprtje 10 lektoratov. Skrbniku lektoratov http://centerslo.si/ je uspelo prepričati ministra I. Lukšiča o pomenu te dejavnosti.
Vodja centra Mojca Nisdorfer Šiškovič vidi njihov pomen v »predstavljanju slovenskega jezika, literature in kulture univerzitetni in širši javnosti ter v povezovanju Slovencev«.
Na državi univerzi v Clevelandu (ZDA) poučuje slovenščino Luka Zibelnik (- Na fotografiji R. Šipiča z ulično tablo »Clevelandska ul.« v rokah, verjetno v Lj., kamor pridejo lektorji za praznike. B.M.) Pred tremi leti je začel učiti slovenščino tudi po spletu http://www.slonnect.com/ ; vpisujejo se iz vse Amerike, tudi Mehike, Kanade in Nizozemske…
V ZDA je bilo leta 2000 opredeljenih kot slovenskega rodu 175.000 ljudi, https://en.wikipedia.org/wiki/Slovene_Americans . Največ jih je v državi Ohio, s Clevelandom 50.000. Naroda zavest je visoka, imajo slovenske cerkve, kulturne domove, zbore, muzej, radijske oddaje, Slovenian American Time..
»Izbirno se za slovenščino odločajo predvsem ljudje, ki so nekako povezani s Slovenijo, zaradi družinske preteklosti, prijateljev«, ali pa so o SI že dosti slišali, pravi L. Zibelnik. »Redni študenti so zelo raznoliki. Še vedno je nekaj študentov slovenskih korenin, vendar vedno bolj prevladuje nepredvidljiva mešanica vseh kultur in etničnih pripadnosti.« Nekdo se je prišel učit, ker je v Afganistan spoznal slovenskega vojaka…
V Argentini šteje slovenska skupnost 30.-40.000 potomcev izseljencev. https://es.wikipedia.org/wiki/Inmigraci%C3%B3n_eslovena_en_Argentina .Na univerzi v Buenos Airesu slovenščino poučuje Tjaša Lorbek (na sliki s snežno kepo v roki) , zraven še izbirni seminar jugoslovanskih književnosti na dodiplomskem študiju, organizira kulturne dogodke ipd. Imajo sedem skupin učencev, na šestih ravneh. Pri poučevanju špansko govorečih je najtežja razlika med jezikoma, npr. skloni. Največ jih je v začetni skupini, nato se število prepolovi. Manjka časa, mesto je veliko, tudi po dve uri se vozijo v eno smer. Ena skupina je v La Plati.
»Nekatere privede nostalgija po jeziku staršev ali starih staršev, ki so ga slišali v otroštvu, /…/ mlajše generacije bi rade spoznale svoje korenine, po možnosti obiskale domovino« (pra)starih staršev. »Opažam, da je želja vedeti, od kod prihajaš in zakaj, izredno močna.«
Preberimo, prisluhnimo, razmišljajmo, presojajmo, promovirajmo

Kdaj je zagorela prva knjiga? J. Širec, Pisma, Delo, 12.1.2016
Bralec Jože Širec odgovarja: »To je bilo 400 let pred Kristusom, ko so v Atenah javno sežgali Protagorasove spise. Zakaj? Zato, ker je /…/ trdil:
»O bogovih ne morem dognati nič trdnega,
ne da so, ne da jih ni…«. A. Sovre, Predsokratiki, Lj. 1946).
Dodaja – o(b) sežiganju knjig - svoj aforizem:
Nihče ne more nikogar oceniti,
ne da bi ocenil samega sebe.
(Prim. aforizem iz avtorjeve knjige: http://www.ekslibris.si/#!jo-e--irec--aforizmi-s-ceste/s0zm7 . J. Širec se je pri nas med prvimi ukvarjal z evalvacijo v izobraževanju, glej npr. http://pefprints.pef.uni-lj.si/1186/1/Vogrinc,Devetak_Sodobne_teme.pdf str. 53, B.M.)

Zakaj Bill Gates rad bere. Svet so ljudje, Delo, 11.1.2016
Soustanovitelj Miccrosofta Bill Gates je za New York Times govoril o tem, kako pomembno je zanj učenje s pomočjo branja. Obiskuje sicer zanimive kaje, se srečuje z znanstveniki in spremlja predavanja na internetu, je zanj branje glavni način usvajanja znanja.
(- Menda ni končal študija, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Bill_Gates B.M.)
Kot primer je navedel knjigo Richarda Dawkinsa Čarovnija resničnosti, v kateri avtor razumljivo razlaga znanstvene ideje. »Če nečesa ne morete razložiti preprosto, pomeni, da tega ravno ne razumete«, pravi B. Gates.
Svoje razmišljanje o knjigah razlaga na blogu https://www.gatesnotes.com/ . Knjigo izbere potem, ko prebere kaj dobrega o avtorju, ali pa sliši zanjo od prijateljev ali žene. Waren Buffet mu je priporočil knjigo Bussiness Adventures, ki jo je John Brooks napisal v 60-tih letih, a je še relevantna.

Gaz skozi težki sneg. T. Meserko, Delo, 12.1.2016
Izšla je četrta knjiga letnih časov Marka Uršiča, filozofa (FF UL) Zima, s podnaslovom Sence (CZ, Lj., 2015).
Avtor knjige pravi, da gre za mešanico filozofije in proze, bere se kot kriminalka, gladko in pitko. Veliko je spraševanja, odgovorov pa ni. »… stvari niso tako preproste, kot se ti zdijo na prvi pogled. Obenem pa preprostejše, kot s mislimo.« Vsebinsko je bogato in prepleteno, nekoliko zapleteno, a aktualno. Uršiču je uspelo najti skupne točke »egipčanskih mumij in navideznega kibernetskega sveta«, ocenjuje Tadej Meserko.
M. Uršič se sprašuje o senčnem in nevidnem, materialni realnosti in idejni dejanskosti. V raznih časovnih obdobjih zasleduje rdečo nit v »človekovi želji po preživetju lastne telesne smrti. /…/ Zakaj človek želi telesno preživeti svoj odhod s tega sveta?«
Prastrah pred ničem zasleduje v napredovanju tehnologije v virtualne svetove. A dano nam je veliko več kot menimo, le da v drugačni obliki, kot si tega želimo, povzemam po T. Meserku. Po smrti ostajajo »njegovi memi in dejanja«, njegova prepričanja se spajajo z drugimi v večnosti.
(- O memu in njegovem avtorju: http://knowyourmeme.com/memes/people/richard-dawkins , B.M.)
Uršičeva pozicija je »blizu panteizmu, povezanosti duha duše, narave, boga, kozmosa«, piše T.M.
Delo je »usmerjeno k etiki«, k vprašanju »spremembe sveta, ki drsi proti senčnim iluzijam«, namesto k svetlobi, pozitivnemu. Ideale laže spoznavam kot uresničujemo. »Verjetno /…/ ker je svet prevelik in prezapleten za človeško pamet«, saj »niti ne vemo, kaj naj storimo, da bi bilo naše prizadevanje učinkovito in smiselno«. Sledi konec s sedmimi pravili svetovnega ethosa, nekoliko naiven.
(Poišči npr. v http://www.ethics-education.eu/resources/D6_Methodology_Guidelines_SI.pdf B.M.)

Med sanjarjenjem zmagale v Parizu. B. Senčar, Nedelo, 10.1.2016
Klasični trio – pianistka, violončelistka, violinistka – Tanja Činč, Katarina Leskovar, Mojca Jerman (21-23). Trio Reverie /Sanjarjenje, po Debussyjevi klavirski skladbi. Lani so igrale v Buenos Airesu tango A. Piazzolle https://www.youtube.com/watch?v=-zhNcuSbmYM , nedavno so zmagale na uglednem pariškem tekmovanju, odmevale so že na Hrvaškem, v Italiji, Švici in na Madžarskem. https://www.facebook.com/pianotrioreverie/
Glasbi so bile predane že v mladosti. Mojčina babica Lučka Kralj Jerman je bila zborovodkinja v Argentini. Tanjin oče je igral v rokovski skupini Buldožer, doma so imeli snemalni studio; sestra jo je učila klavirja. Katarina je želela igrati flavto. »A neki tenkočutni učitelj jo je videl z violončelom v roki«, piše B. Senčar.
Njihov profesor na AG UL Tomaž Lorenz, od leta 2012, pravi, da se ujemajo tudi po človeški plati, pri delu so složne. Zaupajo mi tudi stiske in negotovosti, piše Berda Senčar, »saj velja za pedagoga, ki ne utesnjuje, temveč želi, da študent misli s svojo glavo ter razvija svoje misli in pobude.«
T. Lorenz je zadovoljen z njimi: »Delo s tem triom je ena najlepših epizod, ki se mi je zgodila v moji 43-letni pedagoški karieri.« Redko se združijo »izjemno muzikalne in tehnično odlične mlade glasbenice, ki se dela lotevajo z veliko predanostjo, navdušenjem, pa tudi skromnostjo.«
Tanja in Mojca še študirata na AG UL, Mojca tudi na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu, kjer končuje dodiplomski študij Katarina. Vse načrtujejo nadaljevanje študija, a ostal bodo trio. To želi tudi njihov profesor. ( - Zdaj že v večnosti, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Toma%C5%BE_Lorenz. B.M.)

Središča avstrijskih mest so na slabšem kot Ljubljana. Rok Šinkovec, Delo, 12.1.2015
V seriji člankov Vprašalnik Ljubljanopolisa tokrat odgovarja Michaela Haberl Houška (46), Avstrijka, ki je živela na podeželju (severne) Štajerske, v Salzburgu, na Dunaju, v Hamburgu in Parizu. Poznajo jo mnogi, ki prodajajo izlete v Avstrijo na smučanje ali v večja mesta.
Med študijem na Dunaju je spoznala Nika Houška, ki je tam študiral čelo in zdaj skrbi za »prodajo« nekaterih naših glasbenikov. Ko se je on vrnil v Lj. je šla na dodaten študij francoščine a leta 1999 se je preselila v Lj., torej zaradi ljubezni.
(Slovenščina?)
Pravi, da ima smisel za jezik, v gimnaziji jih je imela tri. Slovenščina je bila »nekaj povsem novega, še posebej stresno je bilo v prvih mesecih /…/. Toda povprečen Slovenec je zelo dojemljiv, če se z njim tujec trudi govoriti slovensko, tako da mi ni bilo težko.« Z može večino govorita nemško, otroka pa sta povsem dvojezična.
(Delo?)
Angažirajo jo predvsem smučarska središča, pa tudi promotorji kulture in večja mesta, še posebno pozimi. »Avstrijci dobro vedo, da je slovenski gost ponavadi dober smučar /…/ še posebej se tega zavedajo Korošci, saj na parkiriščih videvajo veliko slovenskih registracij.«
Mokrine, Katschberg, Flachau, Obertauren, Bad Kleinkircheim…
(Salzburg : Lj.?)
Ne strinja se, da sta mesti podobni. »Lj. ima precej bolj živahno mestno središče, je pa /…/ advent v Salzburgu bolj pristen /…/. V Lj. se decembrske stojnice /…/ malce na silo privlečene skupaj, tudi ni take tradicije te sejmov.«
(Kakovost življenja v Lj.?)
»Je vsekakor na visoki ravni. Ljubljančan precej pogosteje zaide v mestno središče kot denimo Salzburžan, kar je tu velika prednost. Epicenter mesta živi tudi z domačini, ne zgolj s turisti, ki jih je /…/ponekod res preveč in s tem mesta izgubljajo domačo dušo. Pa vse je v Lj. na dosegu roke, največ 10 minut vožnje stran, kar je tudi neki luksuz.«

Ministrstvo obvešča in (so)deluje

Naj nas vodijo kakovost, dialog, ustvarjalnost in inovativnost. Ekipa MIZŠ, Šolski razgledi 8.1.2016
Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport (MIZŠ, www.mizš.gov.si ) bo bralce časnika Šolski razgledi v svoji rubriki redno obveščalo o aktualnih temah s področja izobraževanja – tudi visokega.
Ključne usmeritve ministrstva v 2016 bodo: kakovost, mednarodna odprtost, podpora ustvarjalnosti in inovativnosti ter povezovanje med znanostjo, izobraževanjem in gospodarstvom.
Pripravljajo nekaj novih zakonov in projektov, ki jih bo finančno podpirala EU. Zagotavljajo, da bodo pri »sodelovali z vsemi vami, /…/ da poiščem najustreznejše zakonske in razvojne poti /…/«.
(Deluje skupina za pripravo zakona o visokem šolstvu …)
»Novela ZViS sledi ustavni določbi iz leta 2011, in sicer z namenom, da bi zagotovili stabilnost financiranja visokega šolstva. Prav tako vanjo umeščamo prehod s programske akreditacije na institucionalno ter lažje izvajanje internacionalizacije /…/.« Predlog naj bi obravnavali še v januarju.
(… in skupina za zakon o raziskovanju.)
»Načrtujemo, da bo predlog Zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti pripravljen do letošnjega junija.«

Profesor, minister, dekani, študenti; zakonodaja, javna uprava, finance, zdravstvo

Janez Šmidovnik (1921 – 2016). Lojze Janko, Delo, 9.1.2016
V 95 letu je umrl »starosta slovenskih pravnikov, prava legenda slovenske pravne stroke /…/ doktor pravnih znanosti, profesor javne uprave in do zadnjega še vedno aktiven sodelavec vladne Službe za javno upravo.«
»Vojna in okupacija sta mu pretrgali začeti študij na PF L, saj je bil že v začetku leta 1942 kot sodelavec OF odpeljan v zapor od tam v taborišče Gonars in nato v italijansko internacijo. Po kapitulaciji Italije se je zatekel v Švico«, nato je delal v jugoslovanski misiji v Bernu in v Franciji na repatriaciji. Po vojni je 1947 diplomiral in 1969 doktoriral.
»Vso delovno dobo je il zaposlen v državni upravi /… Ob tem je /…/ predaval na Višji upravni šoli v Lj. vse od ustanovitve 1957« (- zdaj FU UL)«od 1990 do 1995 pa še na FDV«. Strokovno se je izpopolnjeval v Franciji in Nemčiji. Napisal je več knjig, nad sto članov v domačih in tujih revijah in številne poljudne članke »o aktualnih perečih družbenih vprašanjih«, ki so ga angažirala.
»Ko je /…/ 1969 obranil doktorsko disertacijo Koncepcija jugoslovanske občine, je od takratne politike dobil neizbrisno nevidno črno piko za vsa napredovanja v državni upravi, saj je /… zavrnil komunalni sistem, temelječ na takratni ideologiji /…/. Ves čas je spravljal nekatere vodilne tovariše pri vrhu oblasti v zadrego, včasih tudi v obup.« S članki, znanstvenimi razpravami in nastopi na strokovnih srečanjih »je s klenimi jasnimi mislimi in ugotovitvami kazal zrcalo in pravo podobo resničnih dogajanj.«
»K sreči so Službo za zakonodajo v vseh te letih vodili ljudje, ki so dobro vedeli, da sta njegovo delo in prispevek v Službi izjemno dobrodošla, koristna in nujna. Znali so se ubraniti vseh političnih pritiskov, da mora oditi iz državne uprave.«
Bil je »trden, krepak, čil, zvest, stanoviten in zanesljiv. Nikoli ni bil ubogljiv togi državni uradnik: nikoli ni mislil kot birokrat, nikoli n ravnal kot brezvoljni administrator.« Ob 80- letnici je bil odlikovan s srebrim častnim znakom svobode RS.
Po upokojitvi 1988 je še naprej »z živahnostjo, delavnostjo in domiselnostjo kreativno sodeloval v svoji Službi« /…/ visoke intelektualne ravni, poln izkušenj, ljudskih modrosti, predvsem pa zdrave pameti /…/.

Oskar za Mramorja! Ne, bolj limona! B. Brinkmman, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
Ob priznanju s strani The Banker (FT) za našega finančnega ministra ga kritično ocenjuje bralka Breda Brinkman iz Berlina.
Banke je saniral z denarjem davkoplačevalcev, gospodarska rast ni njegova zasluga, pač pa novi davki.
Posebej omenja njegovi »dve cvetki«.
Prva je nagradna igra za pošiljanje računov finančni upravi, ki nima pravne podlage.
Druga je »izplačevanje dodatna na stalno pripravljenost, v katero je bil vpleten /.../«. (- Kot dekan EF UL, B.M.) »Seveda se bodo minister in drugi vpleteni zelo potrudili, da bi zadevo prikazali kot dovoljeno in primerno ter jo hitro pometli pod preprogo, brez vsak odgovornosti/…/.«
(- D. Mramor in še nekateri so se najprej res nerodno izgovarjali, nato pa vrnili določen del prejetega denarja za t.i. pripravljenost. Po odločitvi senata UL so tako storili tudi prejemniki na drugih fakultetah. B.M.)
Bralka piše, da »v pravih demokracijah odstopajo s svojih funkcij že za manjše očitane nepravilnosti«, pri nas pa se vsi držijo svojih stolčkov in privilegijev. Meni, da je najhuje, da »nezakonitosti in šlamparije podpira tudi predsednik vlade M. Cerar«, ki se je pokazal kot »tretjerazreden politik«. V vlado »je navlekel neke profesorje in kvazi teoretike, ki nimajo nobenega pojma o realnem življenju in so po večini udobno živeli a račun davkoplačevalcev«. Od njega pričakuje da »začne končno delati /…/ za dobro vseh državljanov, ne pa peščice pokvarljivih posameznikov ali skupin.«

Stalna pripravljenost, drugič. J. Zeni, Pisma bralcev, Delo, 9.1.2016
Glede izplačevanja dodatkov zdaj dekani (npr. EF UL) »priznavajo, da je šlo za nagrajevanje zaposlenih, tudi vodilnih, zaradi večjih obremenitev in delovne uspešnosti«, piše bralec Janez Zeni (- strokovnjak za plačne sisteme, B.M.).
Vlada »je tovrstne stimulacije zamrznila«, piše, vendar so znali narediti »bajpas«. Če gre za vodilne, »ki imajo posebne menedžerske pogodbe«, le-te ne bi smele dopuščati uporabljenega »instrumenta« stale pripravljenosti. Njihova glavna naloga je »uspešni vodenje institucije – fakultete v skladu z njenimi postavljenimi strateškimi cilji.« Izraba delovnega časa je odvisna od posameznika – menedžerja, »njegov problem« in »odraz njegove sposobnosti«. Razni dodatki ne pridejo v poštev. Korektna bi bil le »izplačila na osnovi preseganja strateških ciljev določene fakultete.«
V obrambo prekrškarjev zapiše, da del krivde nosi tudi »zakonodaja, ki ne sankcionira načrtovanje in porabe denarja za stroške dela glede na doseganje strateških ciljev.«

Zdravstvo. Izvirni greh je, da sploh ne vedo, koliko kaj stane. Milena Zupanič, Delo, 9.1.2016
Evropski in domači strokovnjaki so dali ministrstvu za zdravstvo vrsto nasvetov za reformo.
Joseph Figureas, Observatorij za zdravstvene sisteme in politike ugotavlja, da je naše zdravstvo uspešno pri preprečljivi umrljivosti, čeprav porabi trikrat manj denarja kot Avstrija, Belgija ali Luksemburg, slabša pa je pri raku. Število zdravnikov bo treba povečati, izboljšati patronažno službo, informatiko in zdravstveno zavarovanje ter diverzificiati vire.
Wilm Quentin, TU Berlin predlaga določitev košarice pravic, t.j. katere storitve plačuje zdravstvena blagajna, mreže izvajalcev z merili kakovosti in plačevanje po resničnih stroških, saj se zdaj ne ve, »kolikšen je strošek n pacienta«. Treba je spremeniti plačni sistem v javne sektorju, ker je zdaj rigiden in nespodbuden.
Igor Muževič, družinski zdravnik, sindikat Praktik.um meni, da zdravniki na osnovni ravni še večjih pritiskov ne bodo zmogli. Minister za finance mora najti dodaten denar za zdravstvo.
Ministrica Milojka Kolar je napovedala bolj regulirano zavarovanje, s prepisanimi stroški in premijami, država bo imela boljši nadzor in prepovedala bo ustvarjanje dobičkov. Napovedala je nove strategije, zakone in pravilnike.
»Krasna ženska ste, a treba je postaviti prioritete. Potrebi so tudi rezultati«, je temu dodal J. Figureas.

Za računovodja in revizorja ni dovolj le fakulteta. Katarina Fidermic, Delo, 9.1.2016
O tem, kako si pomagajo samo in iščejo poti do prakse v Društvu študentov računovodstva in revizije pripovedujejo študenti EF UL.
Veliko študentov je po diplomi skoraj brez delovnih izkušenj, meni Barbara Guzina, magistra ekonomskih znanosti iz družbe z davčno svetovanje in računovodstvo. Nujno je »dodatno usposabljanje, ko pridejo v podjetje, od pol do enega leta, posebno na davčnem področju« in pri delu s strankami. Zato je dobrodošla dejavnost omenjenega društva, ki za študente pripravlja delavnice za dopolnjevanje študijskega programa.
EF UL dejavnost takih društev podpira; zdaj jih na fakulteti deluje že 13.
Helena Rangus, študentka EF UL, podpredsednica društva: »Danes je najbolje obvladati najmanj dve področji, npr. računovodstvo in pravo ali računalništvo. /…/Študentje dobijo na EF odlično teoreti

no podlago, ne more pa jim zagotoviti dovolj praktičnih izkušenj, zato smo ustanovili društvo«, v katerem »dobijo vpogled v prakso po podjetjih in tudi praktične izkušnje.« Ima 60 članov. https://www.facebook.com/drustvostudentovrr/
Za predavanja povabijo predavatelje z uglednih družb, večinoma brezplačno. Nanje včasih pridejo tudi profesorji. Povezujejo se z zvezo računovodij, inštitutom z revizijo in študenti PF UL.
»Večina diplomantov naše smeri je zel dobro zaposljiva /…/ večinoma vsi, ki končajo študij, že kmalu tudi nekje delajo. /…/ Če je le mogoče …/ delajo že med študijem prek študentskega servisa«, ar omogoča tudi, da spoznajo bodoče delodajalce.« Profesorji jim sporočijo, če kako podjetje išče študente za delo v računovodstvu ali reviziji in društvo obvesti člane.
(Se lahko preživljaš z delom preko ŠS?)
»Da, če znaš, je dela še preveč, ampak se lahko zgodi, da trpi študij.«
Sanja Savič, Deloite, pravi, da njihovi strokovnjaki radi posredujejo študentom znanja potrebna v praksi in zanje že nekaj let izvajajo »Šolo o davkih«. Radi vlagajo v »razvoj mladega kadra, tudi študentov«, s tem prepoznavajo kandidate za študentsko delo in zaposlitev. »Menimo, da so študenti, ki se poleg obvezni študijskih vsebin udeležujejo še fakultativnih izobraževalnih dogodkov, še posebno obetavni za delo v naši družbi.«

Izjava dneva. Delo, 11.1.2016
Arhitekt Viktor Pust o problematiki grajenega prostora:
»Slovenija je edina država v EU, kjer vloga arhitektov še ni ustrezno rešena in kjer se drastično dopuščata stihija n uničevanje kakovostnih naselij.«

SI o venija, srečna, draga vas domača…

Konec 80-tih smo imeli vse. Tadej Grah, Sedem, 8.1.2016
Andrej Rozman Roza, igralec, režiser, pesnik ipd. pripoveduje o svojih predstavah, o Trubarju, Linhartu in Prešernu ter o svojih pesmih, ob tem pa o slovenščini, Slovencih, starih in novi časih …
(Anton Tomaž Linhart…)?
»…ni bil zagrizen Slovenec, V slovenščini je pisal zaradi razsvetljenskih ozirov /…/,da bi se lahko podložniki česa naučili in postali dobri delavci, dobri državljani. /…/ Je pa padel v krog Žige Zoisa, kije bil nogo bolj zagrizen Slovenec, najbrž zaradi odpora do Nemcev.« Nemščina je v avstrijski monarhiji postala uradni jezik, prej je bila latinščina. Zois je bil na pol Italijan in se je trudil za slovensko kulturo, »da ta prostor ne bi bil samo nemški, če že ni italijanski.« Linharta je v slovenščino potegnila tudi žena, ki je igrala tudi (županovo) Micko; bila je »gostilničarjeva hči se pravi tisto, česar Prešeren ni nikoli mogel dobiti, pa si je najbolj želel.« Hotel je narediti »narodnoumirjujočo igro« ne »narodnobudne«.
(V Passion de Presseren ste obdelali Prešerna. Ker je za vas Slovenec »številka ena«? Kdo je naslednji?)
»Ne, tudi v Prešerna sem padel na ta način« Napravil ga je »solo, ker ni bilo denarja za kaj več…«
Po Linhartu je dobil naročilo za Valentina Vodnika, za Vodnikovo domačijo.
(-Program je v http://dogodki.kulturnik.si/ , B.M.)
Pokusil bom napraviti »veselo, čim bolj easy.« Upa, da bo ljudem predstava všeč, čeprav bo »vključil veliko zgodovinskih dejstev /…/tisti čas /…/ obdobje okrog smrti Marije Terezije pa do obglavljenja Marije Antoanete, se mi zdi blazno pomemben.«
Iz Kuharskih bukev http://nl.ijs.si/imp/nuk/dl/NUKR10221-1799.html , ki jih zdaj prebira – »sem čisto padel noter /…/ umreš od smeha.« Recept za limonado: »Najprej piše: vzameš 48 limon.«
Linhart se mu zdi »blazno pomemben, ker je pisal nekaj, kar manjka slovenski zavesti. Humorja ni bilo poleg tega p je bil on genialen uradnik, mi imamo pa katastrofalne, pa še teater je ustvaril, ki je taka praktična reč v nasprotju s to jeb… visoko umetnostjo. /…/Po Linhartu je /…/ prišel popolnoma nov čas, nekaj podobnega, kot se dogaja danes. /…/ nasrala se je romantik in nastal je povsem nov jezik. Linhart in Vodnik sta se trudila pisati tako, kot so ljudje govorili. Če je bilo kaj nejasnega so razložili v oklepaju. /…/ Potem so začeli ustvarjati slovenščino kot lep in čist jezik, brez germanizmov, bližje slovanskim jezikom.«
»Ne, ne bom prišel do Trubarja, /…/ mi gre zmeraj bolj na živce in sicer kot moralist«; protestanti »so v marsičem še hujši kot katoliki. Če si Slovenec, tako ali tako prej ko slej prideš do slovenskih zgodb, ki pa so lahko zanimive tudi širše.
(V napovedi predstave ATL ali Neznani Linhart pravite, da »je čas neizprosen, uspešna in samozavestna slovenska družba pa je še zelo daleč«. Pred novim letom so anketirali ljudi po ulicah in nato so tudi na TVS govorili o razočaranju po 20 letih od osamosvojitve.)
»To, kar sem zapisal /…/ se nanaša na leto 1793, da je samozavestna slovenska družba še daleč /…/ in je še danes zelo daleč, ampak vmes /…/ smo jo že imeli. Ob koncu 8-tih, takrat smo imeli vse, oz. se je zdelo, da teče zadeva v pravo smer, potem se je pač zgodilo, kar se je zgodilo. Bodo zgodovinarji neko razložili /…/ če bo še čas. Ves svet gre nekam in mi smo del tega procesa. Edini optimizem vidim /…/ v morebitnih svetovih spremembah na bolje.«
(Sami, doma reči ne bomo uredili?)
Imamo nekaj dodatnih težav, pravi, zato se ukvarja s slovensko zgodovino v literaturi.
»Mislim, da imamo zelo izkrivljen pogled nase. Blazno poveličujemo 19. stoletje in ne opazimo usodne napake ki so jo zagrešili naši predniki. Takrat se je kultura zlizala s politiko in hkrati odmaknila od folka.«
Butalci (Frana Milčinskega, glej eno njihovo: http://www.times.si/slovenija/butalci-integralna-izdaja--73e960f093eedac75343a7ee0b32802711798f4f.html , B.M.) so »prva reč po Linhartu, s katero se je slovenska kultura, kar se tega tiče, ponovno postavila na noge«, pravi Roza.
»Osnovni problem Slovencev je nesamozavest in notranja skorumpiranost, zaradi katere najboljši ne dobijo priložnosti, ki bi si jo zaslužili. Zato se kultura ne dela za ljudi, ampak za umetnike in so ljudje toliko bolj nesamozavestni, bežijo v tuje jezike, kjer najdejo več zanimivega. Manjkajo nam TV nadaljevanke, ki bi ljudem dale orodje za dojemanje sveta in za strpnost do drugačnih.«
V ZDA mediji zrelativizirajo »strah latentnih homoseksualcev pred prakticirajočimi«. Roza pravi, da »paranojo pred sprejetjem družinskega zakonika poganja strah ljudi, ki se bojijo, da bi tudi njim to bilo všeč, če bo dovoljeno /…/.«
Na srečo se Zemlja vrti »in če ne bo sem prišla Islamska država v svoji krščanski preobleki, bomo slej ko prej dobili spodoben družinski zakon in z njim še marsikaj drugega, pomembnejšega.«
(Živimo v zanimivih časih, ugotavlja S. Žižek. (- Knjigo o zanimivem 20. stoletju je sicer napisal E. J. Hobesbaum, B.M.) Ste se lani spomnili svojega verza izpred par let:
Nekoč je tod vodila pot,
a zdaj stoji mogočen plot…)
Ja, napisal jo je v 90-tih, ko se je ustrašil, da se ne bo mogel svobodno sprehajati po Karavankah prej je namreč kampiral v Švici, »pa je bilo povsod privat, privat, privat. /…/ Ta žica, ki so nam jo dali na južno mejo je katastrofa, neumnost. Je dokaz strahu, da nas bo Nemčija zapustila in da nismo res samostojni.« Čeznjo lahko pride vsak, z malo inteligence.
(Ampak vlada ima podporo večine. Kdaj ste bili nazadnje usklajeni z njo?)
Nikoli, niti na plebiscit (1990) ni šel. Zdaj se je je že navadil. Se pa neusklajenosti dolgo ni zavedal, »prizadelo me je šele ob referendumu za Nato, ko so nas pustili na cedilu tudi liberalni prijatelji in znanci in se prepustili kolaboraciji s svetovnim kapitalom.«
(Na www.roza.si ponujate 7 predstav za odrasle. Ali kdaj zamešate in namesto česa iz Poezij dr. F.P. začnete recitirati »We are the nation on the best location?«
»Ne to ne.« Se pa prilagodi občinstvu. »Ko vidim stare, res stare ljudi, jim ponudim prijaznejše pesmi. Če so študentje, jih pa ne šparam.«
(Angleščina?)
V Melburnu bo za tamkajšnje Slovence pripravil tudi nekaj v angleščini. »To sem že počel, ampak mi hitro zmanjka.« Ne predstavlja si pisati v angleščini.
»V osnovi sem tukaj in tukaj nameravam ostati. Lani sem se odločil, da ni več heca in je treba ostati tukaj. Prihajajo podnebne spremembe, proti katerim ljudje, kot kaže ne bodo storili ničesar in jasno je, da tista moja pesem We /…/ location , zelo drži. Treba je ostati tukaj in braniti ta svet, pa ne red begunci, pač pa pred domačimi izdajalci, ki bodo ta prostor prodali /…/. Imamo veliko vode, ki je bogastvo bližnje prihodnosti, zato Švico že imamo, le preprečiti moramo, da jo naši politiki prodajo tujim bogatašem.«
(Ali tujci razumejo to pesem?)
»Ne, to sem pisal za Slovence in jo tujci razumejo le do neke mere. Ampak tukaj sem, jebiga, za te ljudi pišem.«

Dva svetova, ki ju ne ločuje le prostor, marveč tudi vrednote. J. Tiran, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
Ob analizi rezultatov referenduma o zakonski zvezi Jernej Tiran (ZRC SAZU) ugotavlja, da je Slovenija vrednotno in politično razdvojena. To ni novost, preseneča pa ga, »da je delitev v današnjem času ako izrazita in se še dodatno poglablja.
Proti predlogu zakona je glasovalo 63,5% udeležencev decembrskega referenduma; v nekaterih manjših voliščih skoraj vsi, nasprotno pa jih je Lj. zakon podprlo 57%, v nekaterih delih 70%.
Karta izidov jasno pokaže, »da glavni razcep, ki oblikuje slovenski politični zemljevid, ni med gospodarsko bolj razvito zahodno in manj razvito vzhodno Slovenijo ali med posameznimi regijami, temveč delitev med mesti in podeželjem. /…/ Prebivalci podeželja imajo v povprečju zelo konservativen oz. tradicionalen pogled na pojmovanje družine in odnosa do istospolnih parov, prebivalci mest pa zmerno konservativen do pretežno liberalen.«
»Kako je mogoče, da je Slovenija kljub procesov globalizacije, modernizacije, urbanizacije, deagrarizacije in razmahu informacijskih tehnologij /…/ tako močno politično razdeljena?« Kje so razlogi za »prepad, ki je med večjimi celo v svetovnem merilu?«
Preteklost »razkriva, da je razcep med mestom in podeželjem na slovenskem obstajal že pred 2. sv. vojno, a je bil zakrit s cepitvijo na liberalni in katoliški tabor /…/«. (- O tem piše npr. Mira Mihelič v knjigi Ure mojih dni, MK, Lj. 2000, B.M.)
Po 1990 se ta razcep »pojavlja na večini volitev in referendumov, rezultatih javnomnenjskih raziskav in političnem diskurzu ter se prekriva z razcepi, kot so levo-desno, oderno-tradicionalno in liberalno-konservativno. Nanj sta opozarjala leta 2008 politologa Jernej Pikalo in Igor Lukšič« in rezultati volitev so napovedi (zmage stranke SDS) potrdil, prav tako referendum o družinskem zakoniku leta 2012.
V Sloveniji vztraja »razcep med urbanim in ruralnim«, ki so ga drugod nadomestile politične delitve. Podlago ima, meni J. Tiran, v razpršeni poseliti in prevladi manjših podeželskih naselij. Po podatkih Sursa živi v teh naseljih 50% prebivalstva, kar je eden največjih deležev med razvitimi državami. Sociologi poudarjajo, da pri nas »kljub nagli industrializaciji, urbanizaciji in modernizaciji ni prišlo do obsežnejšega pomestnjenja« in »vedenjskih značilnosti urbanega načina življenja.«
Izide referenduma avtor pripisuje tudi »razlikam v izobrazbeni ravni, političnih stališčih in verski pripadnosti. V mestih je namreč več visoko izobraženih politično levo umerjenih in ateistov precej več kot na podeželju.« Na izide vpliva pojav imenovan »učinek sosedstva«, miljeja, prostora, sveta, ki obdaja posameznika. Podobno velja za družabna omrežja, npr. facebook, v katerem »ena in druga stran prepričujeta že prepričane«.
»Podeželski in mestni prostor« sta »dva miljeja z določenim kulturnim kapitalom, specifičnim življenjskim stilom in vrednotami /…/«.
Veliko uporabnikov facebooka je bilo nad zidom močno presenečenih /…/, saj so na podlagi objav in všečkov svojih prijateljev /…/ dobili povsem napačno predstavo mnenju večin prebivalstva.«
Avtor, raziskovalec na Geografskem inštitutu A. Melika www.zr.sazu.si, končuje z oceno, »da smo, podobno kot v drugih postsocialistčnih držav, priča retradicionalizaciji slovenske družbe in njenemu vrednostnemu premiku v desno.«

»Večji narodi so na junake ponosni«. M. Hanc, Delo, 11.1.2016
»Dražgoše bodo, dokler boo Slovenci« je dejal pisatelj Saša Vuga, govornik na slovesnosti ob 74-letnici bitke partizanskega Cankarjevega bataljona z Nemci, ki so po njej ustrelili 40 vaščanov in Dražgoše požgali in porušili.
Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič je z množico 3500 pohodnikov, ki se niso ustrašili slabega vremena zapel tudi pesem Hej brigade!
http://www.zabavimo.se/muzika.php?p=&version=1&ppp=1&search=&s=Nena-Ivo%C5%A1evi%C4%87&plnr=21&pl=PL5zUUM66ekhIuBnH3lL4fV1hqEd78Q7N_
Med pohodniki so bili tudi Konrad Zemljič, Drago Kosmač in Milan Arih, vsi iz partizanskih družin »vojni tovariši« iz leta 1991 in častniki Slovenske vojske. »Po nekaj gorkih besedah čez politike so se pridušal zaradi razprodaje državnega premoženja in kako je Slovenija še daleč od socialne države«, je zapisala Marjana Hanc.
Do politikov (tam so bili Borut Pahor, Milan Brglez in Mitja Bervar ter več ministrov) je bil kritičen tudi slavnostni govornik S. Vuga. Vprašal (se) je zakaj Slovenec »ne zna več spodobno govoriti, še brati ne.« Skozi »slovenski jezikovni Avgijev hlev« bi »Herakles moral zapeljati /…/ Savo in pol Soče hkrati.«
Opozoril je na poskuse revizije zgodovine (Dražgoš) in »škropljenje partizanov z gnojnico«. Zlasti večji narodi so »ponosni na junake in zgodovinske dosežke, pri nas pa zahtevajo, da človeček ostal pokoren, ponižno vdan, na kolenih, Slovencelj… Tisti, ki bi še radi ostali hlapci, sprašujejo, kdo je v Dražgoše poklical Cankarjev bataljon in duhovičijo, kako so partizani zbežali kot zajci. »Toda prav ti so nam po težkih štirih letih prinesli svobodo, vrnili Primorsko in vrnili čast in ponos biti Slovenec.« Kot usodno umazan trenutek je označil (domobransko) prisego na ljubljanskem stadionu (1944). (- Glej besedilo http://www.rtvslo.si/slike/photo/201708/ .
O še vedno aktualnem ideološkem ozadju odločitve za prisego prisluhni promocijskemu videu (25.2.2016) s posnetki s Kongresnega trga: https://www.youtube.com/watch?v=iQzOOxUQ23Y . B.M.)

Zgodbe. V. Milek, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
O(b) izbiri Delove osebnosti leta se sprašuje Vesna Milek, »kaj na o temperaturi v družbi, o duhovni klimi govori tisti, ki ga izberejo ljudje?«
Za 2015 je bil izbran »Jure Poglajen, zobozdravnik, humanitarec, ki se je s partnerjem odpravil na počitnice na Lezbos s kovčkom omoči za begunce, nato pa čez noč postal prostovoljec in sprožil vseslovensko humanitarno akcijo«, ki se »zavzema za pravice istospolnih, čeprav je večina na referendumu glasovala proti noveli zakona o družinskih razmerjih.« (Glej njegova kratka sporočila, mnenja, stališča in povezave: https://twitter.com/jurepoglajen . B.M.)
Avtorica meni, da so ga bralci izbrali »zato, ker s svojim zgledom predstavlja tisto najboljše v posamezniku, tisto, kar je gonilo vsake zdrave družbe: pomoč sočloveku, neznancu, beguncu, ne glede na to od kot prihaja. To je v nasprotju z drugim človeškim gonom, ki so ga kot sprožilec za konflikte, vojne in morije s pridom uporabljale elite: strah pred drugačnim, sovraštvo do drugačnega.«
Sprašuje se: »Se bomo obrnili v strah, paranojo, ksenofobijo ali se bomo odprli za/…/ sočloveka?« Posebej opozarja novinarje, da bi se morali – po filozofu Alainu de Bottonu – zavedati »moči, ki jo imamo. Da imamo v rokah orodje za izboljšanje družbe, ki zmanjšuje nevednost, odpravlja predsodke, zvišuje inteligenco tako posameznika kot države v celoti.«
Tudi ona verjame v moč zgodbe, s katero »so se prenašala znanja iz roda v rod /…/. S pravo zgodbo imajo besede možnost, da postanejo dejanja.«

Žico plete EU, ne Cerar. Delo, 30. decembra. Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
Na članek Emila Milana Pintarja (30.12.), se odziva 38 izobražencev (S. Štrajn, D. Plut, M. Hanžek, P. Črnič, D. Štrajn, B. Vezjak, A. Rozman R., D. Keber, M. Drčar Murko, V. Miheljak, J. Pirjevec, G. Marinček, idr.).
E.M. Pintar zagovarja ograjevanje Slovenije z bodečo žico, »ki ga je odredila EU« in ravnanje vlade »profesorja ustavnega prava« M. Cerarja, ki »ima ekonomski interes spoštovati odločitve EU«, pišejo. Ne pove pa, kateri organ EU je tako odločil in s katerim aktom. A takšen akt ne obstaja. »Še več, Cerar je celo javno demantiral kakršenkoli evropski pritisk.«
Podpisniki menijo, da z ograjo Slovenija krši »svobodo gibanja, lastninsko pravico in pravico do uživanja javnih dobrin« , kar zagotavlja ustava, usklajena z pravnim redom EU. Ograja »povzroča veliko škodo, obenem pa ne more preprečiti prehajanja beguncev čez slovensko-hrvaško mejo«. Podpirajo pobudo Belokranjcev, da o tem presodi Ustavno sodišče RS.
Tudi bralec Matevž Krivic iz Spodnjih Pirnič, (nekdanji ustavni sodnik) meni, da postavitve ograje ni ukazala EU, saj bi bilo to v nasprotju s pravom EU, s šengenskimi pravili in Listino človekovih pravic.
Meni, da so nas vlada in njeni podporniki ponižali v hlapce, ki hitijo ustreči tudi takim gospodarjevim željam, ki si jih ta niti izreči ne upa.«
Bralec Marijan Koželj iz Lj. pa meni, pa E. M. Pintar »opozarja na resnična dejstva, pred katerimi se naši javnosti meče pesek v oči.« Žico je po njegovem naročila EU, ki se »ne uspe dogovoriti, kako bi tokove prebežnikov omejila na bolj human način« in kako jim zagotoviti dostojno življenje. Meni, da je problem treba rešiti »tam, kjer nastaja, v njihovih domovinah. Danes ni vsega kriv globalni kapitalizem«, pač pa »osebe z neomejenim slom po nenadzorovanem vladanju«.
Andrej Cetinski meni, da nam vlada doslej odločitve za žico ni zadovoljivo pojasnila. Domneva, da je upoštevala vpliv desnice in Cerkve, želela je pokazati Bruslju odločenost braniti šengensko južno mejo EU in se zavarovati pred poplavo beguncev, ko bo Nemčija zaprla mejo. EU žal »odlično streže interesom velikega kapitala /../ v zaščito skupnih interesov njenega prebivalstva pa je nebogljena.« Zato bodimo z vlado prizanesljivi, čeprav deluje nekoliko zmedeno. Upa, da se islamski »bojevniki« na negostoljubnost do prebežnikov ne bodo odzvali tako kot v Parizu.

Evropa, moja dežela

Vse bolj razslojena starajoča se celina. Za vnovični razcvet EU. L. Sočan, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
Ima Evropa potenciale in možnosti za razvoj? Kakšni so vzvodi za krepitev njene moči? Tako se sprašuje Lojze Sočan.
Po 2. sv. vojni so vizijo Evrope, takrat razrušene, polne trpljenja in sovraštva, kar je dokazoval napis na gostilni pred knjižnico (požgano leta 1940 https://www.kuleuven.be/about/history-of-ku-leuven ) univerze v Leuvnu »psom in Nemcem vstop prepovedan« (odstranili so ga 1957), oblikovali državniki, ki so želeli kontinent miru, sodelovanja, razvitosti in blaginje ter moči za reševanje lastnih in svetovnih problemov.
L. Sočan (- ekonomist, FDV UL, glej tudi njegovo predavanje o poti E U v družbo znanja http://videolectures.net/inovativna_slovenija2010_socan_kpeu/ ) je v prispevku v knjigi Forces shaping the EU (Frankfurt, 2008) zapisal: »V zadnjih 50 letih se je ta integracija razvijala od nove, dinamične in vse bolj odprte /…/ v starajočo se Evropo v novem, dinamičnem in odprtem svetu.« V 90-tih letih je bil čas za novo vizijo, a ni bilo sposobnih državnikov in manjkalo je upravljanje za prehod v gospodarstvo i družbo znanja. Voditelji največjih članic so se »raje tepli za kmetijske subvencije namesto za prihodnost EU«.
»Vse bolj razslojena EU brez jasnega koncepta razvoja /…/ je pred dobrim desetletjem /…/ zapada pod vpliv neoliberalizma.« S finančnimi mahinacijami, korupcijo, denarjem v davčnih oazah in vlaganjem v Kitajsko in podobne države je »izgubila svoj razvojni zagon.« Zlasti so zaostale slabo upravljane članice na jugu EU in nove članice v primerjavi s skandinavskimi.
Potomci priseljencev v 60-tih letih – kvalificiranih delavcev – so slabo integrirani, »ne samo zaradi islama, ampak /…/ šolskih socialnih, zaposlitvenih, finančnih, razvojnih, kulturnih idr. politik evropskih držav«, v getih, kjer so mladi brez perspektive. Danes prihajajo migranti iz območij, ki so jih pomagale razdejati zahodne velesile, zaradi nafte in prodaje orožja
V primežu neoliberalizma in interesov najmočnejših članic sta se v EU oblikovali dve usmeritvi:
(1) V severni in razviti srednji Evropi (t.i. družbe konsenza) so se »uveljavile norme notranjega trga EU, spoštovale transparentnost poslovanja in /…/ konsenza družbenih parterjev« za razvojne odločitve, priti korupciji in sivi ekonomiji in za vlaganje v »znanje vsega prebivalstva (šolanje, usposabljanje, R+R, IKT), ki dosega /…/ 20% BDP in krepi njegovo zaposljivost za zahtevnejšo tehnologijo«, za varčevanje in naložbe v gospodarstvo.
(2) Države južne Evrope in nove članice so pri tem manj dosledne, zaostajajo v preglednosti poslovanja in družbenem konsenzu, zato se širi korupcija in siva ekonomija. Nesposobne države i »neučinkoviti javni sektorji« zmanjšujejo konkurenčnost, večajo primanjkljaj in zadolženost. Nepripravljene so dočakale krizo in neoliberalni finančni trgi so jim z zniževanjem ratingov in zviševanjem obresti povečale odvisnost od razvitih.
Odgovor Evropske komisij, ECB in IMF je bil v »varčevanju pri plačah v javnem sektorju, sociali, zdravstvu, šolstvu, univerzi, razvoju, kar vodi do odliva možganov« in razprodaje podjetij. Nastaja razvojna škoda »zaradi uničevanja človeških potencialov in znanja, socialne kohezije ter možnosti za strukturno prenovo. Že samo odliv možganov z območja JV Evrope /…/ 4 milijone izobraženih ljudi, pomeni /…/ škodo več 100 milijonov evrov«.
Za prenovo EU bo treba spremeniti neoliberalne vrednote plenilskih elit, ki povečujejo socialno razslojevanje prebivalstva. Revitalizacijo »kriznega dela EU« bo mogoče doseči z razvojem celotne EU, »z njeno enotnejšo vizijo /…/ prehoda v gospodarstvo in družbo znanja«.
V južnih in novih članicah bo treba dvigniti družene, politične, pravne in politične norme, preglednost poslovanja, pravno državo, s »pomembno vlogo medijev« in »lastne kapitalske moči« vključno s tujim kapitalom in vračanjem kapitala iz davčnih oaz ter vrhunskih kadrov. Te države bodo morale vladati dodatnih 5-7% BDP za krepitev znanja in zaposljivost prebivalstva. Vlagati bodo morale v nova podjetja, inovativnost, tehnološko prenovo obstoječih, javnega sektorja in države. Zmanjšati bodo morale socialno razslojenost in krepiti socialno kohezijo. Vodstvo države (vlada parlament) mora imeti jasno vizijo razvoja, prav tako ustrezne institucije.
Družbe konsenza, zlasti skandinavske zagotavljajo razvoj s spodbujanjem prenosa znanja »med gospodarstvom, univerzo, inštituti, civilno družbo in svetom. Z vrhunskimi znanji razvijajo globalno konkurenčne proizvode in storitve podjetij, javnega sektorja in države ter množično nastajanje novih podjetij«. Pozornost posvečajo »usposobljenosti celotnega prebivalstva«, ki z visoko produktivnim in dobro plačanim delom ter pripadnostjo firm prinaša »nadpovprečen dobiček lastnikom in omogoča vlaganje v razvoj.«
Za zdravljenje »razdvojene in neperspektivne EU« bo treba uveljaviti vizijo »norm, ki vodijo v gospodarstvo in družbo znanja«. Glavni nosilec tega so družbe konsenza, ki sem jim bosta morali pridružiti predvsem Nemčija in V. Britanija, ki sta danes trdnjavi neoliberalizma. Ob povezovalni vlogi Bruslja se bo treba pri prenovi gospodarstva in družbe članic EU ter revitalizaciji Bližnjega Vzhoda in severne Afrike povezati tudi z »kompatibilnimi razvojnimi potenciali Rusije«.

Solze v Evropi. A. Debeljak, Pomisleki, Sobotna priloga, Delo, 9.1.2016
(Prevod v srbščino: http://balkanbreakingnews.com/2016/03/12/ales-debeljak-suze-u-europi/ )
V eni svojih zadnjih objav Aleš Debeljak (1961 – 28.1.2016 , profesor FDV UL, pisatelj in pesnik, https://sl.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_Debeljak , glej več povzetkov v teh Pogledih) piše o čustvih, krizi, politiki, apatiji….
Videl je dolgolasko jokati ob betonski ograji na Proletarski, (- V ljubljanskih Mostah, blizu, tam kjer živim, so se rodili Pankrti, B.M.). Vsakič ko je videl koga jokati, se je spomnil na »podobo obupa iz striparske umetnine Rdeči alarm«, v kateri je Tomaž Lavrič z »ironijo prikazal uporniško odraščanje v 80-tih letih in punkerski prezir do avtoritet« ter kak »iz nekdanjih upornikov nastanejo 40-letniki z družinskimi in poklicnimi obveznostmi, z bolečim križem in zbegano dušo. Mala kriza srednjih let /…/ glavni junak sedi pod vrbami« ob Ljubljanici, hlipa, na obrazu solze.
Samuel Becket, mojster absurda, pravi: »Moje besede so moje solze.«
In obratno, meni A. Debeljak..
»Solze nastopijo takrat, ki si nas čustva popolnoma podredijo« in gorica odpove, Kaj skrivajo, kaj razkrivajo? Kot »svojevrstni jezik /…/ opredeljujejo našo človečnost.« V vseh kulturah.
»Pomislimo le na solze sreče in radosti, solze trpljenja in žalosti, porazov in zmot, uspehov in zmag, ljubezni in razočaranja!« Kot »presežek čustva nad razumom« nam omogočajo, da »se usmerimo na notranjo stran intimnega okna«, kakor je Pablo Neruda zapel F. G. Lorci, ki so ga ubili fašisti:
Medem, ko zvezde tečejo v rek brez konca,
je dosti ihtenja za okni,
pragi so razjedeni od solza,
sobe so mokre od joka,
ki grize preproge kakor kipenje valov.
(Prev. J. Udovič)
Pogosto solze prezremo ali spregledamo, piše A. Debeljak, in našteje »grenke solze beguncev, pregnancev in brezdomcev, domoljubne solze zaščitnikov »krščanske« Evrope, užaloščene solze sorodnikov pobitih v terorističnih napadih, ginljive solze solidarnosti, ogorčene solze varuhov meje.«
»Odziv Evrope /…/ nastaja v kontekstu predhodnih kriz /…/. Spomnimo: finančna kriza e nastopila leta 2008. Med grško dolžniško dramo so pretirano strogi /…/ ukrepi v imenu trde politike varčevanja izželi Grčijo in razdelili EU.«
Dežele bankirskega severozahoda in dežele zadolženega juga si znova ne zaupajo. Postkomunistični vzhod je še vedno na obrobju. Ukrajinska revolucija je prinesla vojaški poseg Rusije na Krim in razklala Evropo, stare članice so uvedle sankcije, saj se ne morejo spopasti z Rusijo.
Jeseni 2011 (- Takrat smo začeli objavljati povzetke na www.nsdlu.si, poglejte arhiv Novic in Pogledov, B.M.) so evropski bombniki ob pomoči ZDA zrušili Gadafija v Libiji. Arabska pomlad je propadla. Rezultat so begunci na južnih obalah Evrope in tisoči utopljenih. Mi smo jih opazili šele, ko so »z razrušenega Bližnjega vzhoda /…/ šli skozi Slovenijo na poti v obljubljeno deželo Nemčijo«. Ta je lani sprejela milijon beguncev, v imenu solidarnosti s tistimi, »ki bežijo pred vojno, trpljenjem in revščino«. Drugače kot tranzitne države (Madžarska, Slovenija…), »ki so si svobodo odvzele same in se obdale z rezilno in bodečo žico« in se z njo ločile od »drugih, drugačnih, manjvrednih«, tako kot (nekdanji) fašistični, nacistični, komunistični in kolonialni režimi.
Preprosto je »nalivati olje na žerjavico strahu pred drugimi«, piše A. Debeljak, kar so dokazali 13.11.2015 v Parizu teroristi Islamske države, nastali po ameriški okupaciji v Iraku, ki jo je podprla »evropska koalicija voljnih«. Evropa je ravnodušna do državljanske vojne v Siriji, od koder je 5 milijonov beguncev.
Učinki teh kriz razdirajo EU. Odpor do njene birokracije se širi že od časa Margaret Thacher, populistična desna gibanja se širijo, izkoriščajo brezposelnost in priseljevanje. Tradicionalne stranke izgubljajo »še zlasti mlade volivce« na račun takih protestnih strank, ki bi delovale po načelu »zgoraj aktovka, spodaj škornji«. Dobivamo »voditelje s programi čvrste roke, namesto kritike razredne strukture dobivamo kritiko /…/ običajev, /…/ nacionalistično retoriko«, namesto socialne nam vsiljujejo varnostno državo, namesto govorice solidarnosti /… jezik domorodne izključevalnosti /…/.
Apatija je hujša od joka, je pomislil (pokojni pesnik, profesor), ob neznanki na Proletarski, »dokler tečejo solze želja po spremembi še obstaja. Zato /…/ ni vseeno, kakšne solze tečejo v Evropi.«
(- Par pesmi A. Debeljaka, tudi o Kongresnem trgu v Lj. http://borut.blog.siol.net/2011/11/10/alesevi-tihotapci/ , antifašistih in Balkanu …: http://www.asymptotejournal.com/poetry/ales-debeljak-smugglers/ ter o pisatelju, za katerega mu je žal, da ni ostal dalj časa med nami…
Glej:http://www.lokalno.si/2009/12/15/58818/zgodba/debeljakova_poezija__vtihotapljen_dogodek_v_vseh_nas/ B.M.)

Preberimo, pomislimo, premislimo

Svoboda. P. Eluard, Šolski razgledi, 8.1.2016
Časnik za vzgojo, izobraževanje, znanost in kulturo (www.solski-razgledi.com ) na naslovnici objavlja pesem Paula Eluarda. Odlomka, v prevodu K. Koviča, z začetka in s konca:

»Na svoje šolske zvezke
na pisalnik na drevje
na pesek na sneg
piše tvoje ime
na vse prebrane strani
na vse nepopisane liste
kamen pepel papir in kri
/…/
na otopelost brez želja
na golo samoto
na stopnice smrti
na povrnjeno zdravje
na minulo nevarnost
na upanje brez spominov
pišem tvoje ime
in z močjo ene besede
začenjam novo življenje
rojen sem da te spoznam
da ti izrečem ime
svoboda.

Usmerjeno izobraževanje, reforme gimnazij in študija

Tokrat o gimnaziji in »reformah«. A. Hladnik, Šolski razgledi, 8.1.2016
(Profesorica filozofije na gimnaziji v Kamniku) Alenka Hladnik http://zofijini.net/avtor/alenka-hladnik/ piše, da ji je sneg, ki je pobelil pokrajino in »umiril vznemirjenje zadnjih mesecev«, obudil »javne« spomine, »ki se nanašajo na poklicno življenje pedagoških delavcev vseh vrst in stopenj od vrtcev do visokošolskih ustanov.«
»Tisti, ki smo že dlje v tem poklicu, smo izkusili, kako menjave družbenega sistema določajo ideološki okvir izobraževanja in ustvarjajo pretrese, ki si jih nihče od učiteljev v resnici ne želi, saj vnašajo nemir in negotovost v šolsko življenje, ki ne more brez miru in zbranosti za normalen potek.« A temu se očitno ne moremo ogniti, »vsaj tam od druge svetovne vojne naprej ne.«
Spominja se usmerjenega izobraževanja.
(- UI je vključevalo vse izobraževanje za poklic od OŠ do doktorata, v letih 1980 –1990. V wikipediji ni o UI nič pametnega. Poglejte kroniko gimnazije v Celju in ko ga poskušajo pojasniti – staršem in učencem - na http://med.over.net/forum5/read.php?65,1723115 . Kontekst, koncept, reformo in izkušnje z UI iz prve roke opisuje upokojeni profesor, ki je bil vključen v vpeljavo UI: http://www.sodobna-pedagogika.net/wp-content/uploads/2015/07/2015_2_slo_2_Medves.pdf . Pobrskajte tudi po arhivu teh Pogledov! B.M.)
A. Hladnik kritično zapiše, da je »usmerjenemu izobraževanju /…/ skoraj povsem uspelo zadušiti preostanke humanističnega duha, ki je v grozo pravovernih oblastnikov tradicionalno krožil/strašil po naslednicah klasičnih in realnih gimnazij tudi po letu 1958, po ukinitvi osemletne (klasične) gimnazije.«
»Na ljubljanski FF s(m)o študentje nekoč nasprotovali vpeljavi usmerjenega izobraževanja, kar je tiste profesorje, ki so bili vpleteni v njegovo nastajanje, jezilo, tako da je bilo zelo dobrodošlo imeti več izpraševalcev pri diplomskih izpitih. Bolj neposredne posledice tega neposrečenega revolucioniranja srednjega šolstva (ukinjene gimnazije, ukinjeni ali na minimum reducirani splošnoizobraževalni predmeti, ukinjen dualnost poklicnih šol, novi ideološki predmeti ipd.) sem doživela na začetki poučevanja, posredne pa je mogoče občutiti še zdaj /…/.«
»Poskus vpeljave egalitarnejšega sistema pa je nehote ustvaril teren za naslednji revolucionaren udarec splošnemu šolstvu, ki prihaja iz /…/ ideološkega kozmosa, nasprotnega tistemu, ki je napajalo UI.«
Oba sta zavezana »učinkovitosti, produktivnosti in osebni in/ali družbeni koristnosti« po konceptu ameriškega (najprej angleškega) pragmatizma.
Digitalna doba naj bi »odvrgla na smetišče zgodovine balast /…/ čudnih predmetov in vsebin, kot so filozofija, umetnostna vzgoja, zgodovina umetnosti, književnost ipd. /…/ Nekdanji oblastniki so znali nekaj tega /…/ z reformo odstraniti. Danes se uporabljajo mehkejše metode /…/: stran z nekoristnostjo. /…/ V 20 letih mature /…/niti ena od treh celjskih gimnazij še ni imela priptrave na maturo iz filozofije, tudi v Lj. in drugod bi našli podobne primere, /…/ na nekaterih gimnazijah ne marajo umetnostne zgodovine na maturi«, šepeta se, da bi nekateri od izbirnih predmetov mature »ostali samo na nižjem nivoju«.
Med nekdanjim sistemom in zdajšnjim« neoliberalizmom se je sicer vrnila gimnazija, splošna in strokovna. Zakon o gimnazijah (Ur.l. 12/96) pravi, da »gimnazija posreduje znanje, potrebno za nadaljevanje izobraževanja v visokem šolstvu.« Da ta cilj dobro izpolnjuje »dokazuje beg možganov«, meni A. Hladnik, naši »maturanti, študenti, postdiplomci, odhajajo kot /…/ migranti na študij in delo v razvite države.« Nemci npr. financirajo Deutche Sprashdiplom« in najuspešnejše dijake vsako leto povabijo na študij v Nemčijo.«
»Gimnazija kot pripravljalnica za visokošolski študij je torej učinkovita in koristna institucija, njena obnova po kratki in uničujoči avanturi UI je bila primerna.« Kako se udejanjajo drugi cilji omenjenega zakona »in ali so še koristni, pride na vrsto v prihodnosti.«

Kdo je kriv za predolg študij v Sloveniji? Zmagovalci cenijo izobrazbo. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 8.1.2016
Z novoletnimi zaobljubami je tako kot s tisto o jari kači in o »temeljiti prenovi naše visokošolske zakonodaje«, piše v redni kolumni Jasna Kontler Salamon.
S to prenovo naj bi »popravili tudi najočitnejše hibe bolonjske reforme«, s katero smo »povprečni čas študija še bistveno podaljšali, namesto da bi ga skrajšali.«
Sredi 2015 je sicer finančni minister Dušan Mramor napovedal, da naj bi se v 2016 skrajšal čas študija, za katerega je dejal, da je najdaljši v Evropi. Ni jasno, ali je to povezoval »s premajhnim trudom študentov ali bolj z zgrešeno sistemsko ureditvijo /…/ visokega šolstva. Prav gotovo pa jo je povezal s ceno tako dolgega študija.«
Ker se ni zgodilo nič, bo minister težko uresničil napoved. Študentje se »ne bodo odrekli absolventskemu letu, fakultete pa ne bodo prostovoljno krčile študijskih programov.« To računico minister pozna, saj prihaja z UL.
»Študentje si /…/ želijo čim dlje zadržati študentski status.« Veliko jih absolventa izkoristi za služenje s študentskim delom. »Ponudba študentskih del, ki jo kaže splet /…/ in položaj študenta na tem trgu dela je, žal, bistveno boljši od položaja marsikaterega diplomanta, ki išče katerokoli službo.«
To nakazuje, da delodajalci dajejo izobrazb manjši pomen. Pri marsikaterem fakultetno izobraženem v podjetjih upoštevajo samo srednjo šolo. Diplomanti pristanejo na to in na slabše delovne pogoje, za varno službo.
Drugače cenijo izobrazbo vrhovni športniki. »Zlasti tisti športniki, ki so študirali ali še študirajo na ameriških univerzah, od tam prihajajo celo z doktorati, študijsko uspešni pa so tudi mnogi, ki študirajo doma.«
Športniki so zgled mladim, npr. skakalca brata Prevc, ki »navdušujeta tudi s svojo angleščino in tehtnostjo izrečenega. /…/ Peter je že večkrat poudaril, da se mu zdi izobraba zelo pomembna in da je ne bo zanemaril.«
Za takšne vrline »imajo gotovo največ zaslug njuni starši, precej pa so /…/ dodali tudi vzgojitelji in učitelji, ki so jih razumeli in spodbujali.
(- Pa strokovni trenerji! B.M.)
Spodbujajo tudi v Ljubljanskem univerzitetnem inkubatorju (LUI), kjer bodo 6000 evrov iz rektorjevega sklada namenili najinovativnejšim študentom in mlajih diplomantom za podjetniške ideje.
(- Tudi zanje imajo določene zasluge starši in tudi njihovi »vzgojitelji« in »trenerji«, t.j. asistenti, profesorji in drugi zaposleni na UL. In kdo spodbuja njih? B.M.)

Še eno tako leto - annus horribilis?

Tepli nas bodo stari grehi. Bojan Glavič, Nedeljski, 6.1.2016
Letos se bomo v svetu in doma ubadali predvsem s posledicami napačnih odločitev iz preteklosti menijo ugledni sogovorniki, tudi iz univerzitetnih vrst.
Rudi Rizman, sociolog, meni da »ne Slovenija ne EU ta čas ne razpolagata z /…/ naborom političnih voditeljev, ki bi upravičevali upanje, da bo leto 2016 /…/ boljše od minulega.«
V 2015 so »globalni politični akterji namreč želi vse tisto, kar so v prejšnjih letih sejali. Begunska kriza, nov val terorističnih dejanj sta v največji meri posledica preteklih napak: vojn v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji in drugod, zgrešene neoliberalne ekonomske doktrine, ki povečuje prepad med bogatimi in revnimi /…/ in podrejanje državnih politik interesom velikih korporacij.«
Bilo pa je nekaj spodbudnih dogodkov, opaža R. Rizman, denimo sprejet sporazum o mirnodobski uporabi jedrske energije v Iranu, pariško konferenco o ogroženem okolju in odločitev Nemčije, da sprejme dober milijon beguncev.
Opozarja pa na neuspeh EU na »usodnih preizkusih: Grčija, kriza evra, množične migracije, terorizem.« EU od spodaj »najedajo radikalna nacionalistična in na rasističnih idejah inspirirana politična gibanja ter stranke /…/ Namesto napovedanega razcveta liberalne demokracije po zgodovinskem letu 1989 /…/ se vedno ve evropskih voditeljev zgleduje po neliberalni demokraciji, ki jo prakticirajo Putin, Erdogan, Orban in kitajska oblast. /…/ Slovenska politika pa je /…/ sestavni del dogajanj /…/«. Nagnjena je »k temu, da raje posluša kot pa govori«, učinki so negativni. »O tem priča tudi to, da jo prehitevajo države, ki so bile prej v ekonomskem pogledu za njo«, ugotavlja Rizman.
Jože Mencinger, ekonomist pravi, da je bilo za Slovenijo leto 2015 po nekaterih ekonomskih kazalnikih kar uspešno« - 2% rast, več možnosti dobiti službo oz. jo obdržati, presežek 2,5 milijarde evrov, »kar je 7% BDP, v javne blagajne pa je priteklo 400 milijonov evrov več denarja kot leto prej. Tudi dolg do tujine se je zmanjšal za milijardo«, donosi na državne obveznice pa so se ustalili na nizki ravni.
Bilo je nekaj slabih stvari: »Ustvarili smo vzdušje preganjavice, v katerem nihče ničesar ne upa narediti. Iz omare je padlo tudi nekaj okostnjakov, saj moramo zdaj plačati za stare grehe /…/ kot so varčevalci Ljubljanske banke, izbrisani, ustavitev dobav Hrvaški /…/.«
Nadaljuje se servilnost do uradnikov EU, »tudi v tem, da naše ustavno sodišče sprašuje evropsko o hierarhiji pravnih norm, čeprav bi moral to vedeti že študent 2. letnika PF.
Najslabše je, da se je nadaljevala razprodaja dobrih podjetij, kot so Mercator, Žito, Trimo in Radenska« in infrastrukture, kot npr. letališče.
»Na koncu leta smo postavili še sramotno bodečo žico, ki je povsem nesmiselna, a ostala bo vpisana v zgodovino, saj je bila zmeraj simbol trpljenja in sovraštva.«
Bogomir Kovač, ekonomist, napoveduje za svet polovično verjetnost za recesijo/rast, kar bo vplivalo na nas, saj smo odvisni od tujega povpraševanja in spodbud. Kljub ugodni podobi gospodarstva v 2015, npr. izvoz, so ostale nekatere težave, npr. z varčevanjem, bančnimi krediti in sredstvi EU. »Spori se pojavljajo tako na občinski ravni, kjer so blagajne prazne, kot s posameznimi sindikati, zato bo vlada precej na udaru. /…/ Tudi za letos ostaja precej tveganj, saj se nobena od kriz, ne grška ne begunska, še ni rešila.«
Opozarja tudi na previdnost pri prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA, pa tudi na ščitenje nacionalnih interesov v EU. Žica na meji simbolično opozarja na našo osamljenost, saj nismo sklenili zavezništev »z večjimi sosedami niti z vzhodom ali Balkanom, medtem ko se zahod ne meni za nas.

Zeleno, ki te hočem zeleno*

Gojenje hrane za potrebe bioplinarn je okoljski zločin. Tatjana Pihlar, Objektiv, Dnevnik, 9.1.2016
O energetski strategiji Slovenije, katere poudarek naj bila t.i. brezogljična družba kritično govori Rafael Mihalič, katedra za energetske sisteme FE UL.
Na mizi ima napis Ljubim CO2, ki naj opozarja na histerijo na tem področju. Kritičen je tudi do nekritičnega subvencioniranja bioplinarn in sončnih elektrarn.
»To, da pri ljudeh vzbujajo strah in občutek krivde, povezan s fosilnimi gorivi in antropogenimi podnebnimi spremembami, je seveda recept, kako od politike izsiliti denar davkoplačevalcev.«
Od nedavnega podnebnega dogovora v Parizu pričakuje zaostritev pogojev »za onesnaževanje okolja in očistiti ozračje«. Boji pa se, da bo »šlo še več denarja za neracionalne naložbe in za prikrito subvencioniranje industrije na zahodu. Spremenjeni odnos do okolja je »nedvomno prineslo okoljevarstveno gibanje, ki ga potrebujemo, vendar ne sme biti fanatično.«
In »danes obstaja veliko »ekoloških« vernikov, ki ne sprejemajo nobenih argumentov zunaj okvirov njihovega razmišljanja. Že sama debata o temah, ki jih razglasijo za nedotakljive, se jim zdi nesprejemljiva.«
Dvom v antropogene podnebne spremembe in znameniti fracking je za nekatere smrtni greh. »V Ameriki obstaja 9000 vrtin, vloženih je pribl. 24.000 tožb zaradi vplivov na okolje /…/ a le pri eni so dejansko ugotovili izpuste v podtalnico, pa še to brez posledic za zdravje ljudi. Ob tem, da se vsak po mili volji zastruplja s cigaretami in alkoholom, je vse skupaj smešno.«
»Električni avtomobili v mestu so super, zakaj pa ne? Toda vprašanje je, kdo bo to plačal. /…/ dragega električnega avtomobila pa si Slovenci ne moremo privoščiti.« Če bi imeli pri nas eno tako vozilom na družino bi porabili elektrike za 1,5 JE v Krškem.
R. Mihalič je zagovornik jedrske energije in razvoja nove generacije reaktorjev. Možna rešitev so tudi plinske elektrarne, a je energija iz njih trikrat dražja od tiste iz nukleark ali TE Šoštanj.
(Alterativa?)
»Obnovljivi viri, ki temeljijo le na biomasi, vetru in soncu, nikakor!«
(Kateri obnovljivi viri pa?)
»Vodne elektrarne.«
(Okoljevarstveniki na Muri so proti, ribiči na srednji Savi…)
»To je značilno slovensko. Smo za obnovljive vire, vendar ne na našem dvorišču.« Smiselnih je tudi nekaj sončnih panelov, /…/ tam, kjer ima to resnično smisel.«
(Bioplinarne?)
»Menim, da je gojenje hrane za potrebe bioplinarn okoljski zločin, etično zavržno dejanje. Vedel sem, da silažno koruzo uporabljajo za te namene, /../ je pa sodu izbilo dno, ko sem pred leti videl, kako so želi nezrelo pšenico /…/ in jo z velikimi kamioni vozili v bioplinarno v Vučjo vas. /…/ kmetje najprej dobijo subvencijo za obdelovanje kmetijskih površin, potem subvencijo za nafto, /…/ nepovratne kredite za traktorje, pridelek pa nato peljejo v bioplinarne. /…/ Bioplinarna je zgrajena s subvencijami, elektriko iz nje prodajajo po subvencioniran zasoljeni ceni, /…/ nihče ne upa izračunati, koliko nas /…/ stane takšna elektrika.«
»Nekaj povsem drugega je seveda, če uporabite metan s smetišč ali iz fekalij, npr. z živalskih farm.«
(Nas je Evropa zavedla?)
»Imam občutek, da smo hoteli biti bolj papeški od papeža. /…/ Gotovo poznate film Kdo neki tam poje, /…/ »Deda« ni imel vozovnice /…/ »Kdo da nima denarja?! Dve vozovnici! Dve!«
(Zelena energija?)
»Če se že borimo za zeleni planet, bi se za denar, ki ga damo za to, dalo bistveno več narediti. Se spomnite biodizla in blaznosti okoli biogoriv?« Če bi hoteli določiti cilj, ki ga je postavil nekdo v Bruslju, bi morali vse njive v Evropi zasejati z oljno repico. So take njive monokulture res tak plus za naravo? »Je pa res, da repično seme daje eno najboljših jedilnih olj /…/ mi pa ga kurimo. Današnja mladina bi, če bi jo to sploh zanimalo, verjetno rekla: Halo?!«
* (- Z ene od spletnih strani z »zelenimi« temami: http://www.mavrica.net/federico-garcia-lorca-mesecna-romanca_clanek_1485.html . B.M.)

Čudežne palčke s črnega trga. T. Pihlar, Nedeljski, 6.1.2016
Za zatiranje čebeljih zajedalcev - varoj - so slovenski čebelarji so na veliko kupovali nelegalne pripravke namesto da bi uporabljali tiste, ki jih priporočaj strokovnjaki.
Inšpekcija za zdravo hrano je na Vrhniki odkrila »laboratorij« proizvajalca »čudenih palčk«. Pri 20 njegovih odjemalcih so v vzorcih medu našli tudi ostanke prepovedane kemikalije klorfenvinfos.
Nekateri čebelarji zahtevajo odstop glavne inšpektorice Andreje Bizjak , ker da je po nepotrebnem prestrašila kupce medu.
Na Veterinarski fakulteti (VF UL) menijo, da je ob »zelo razširjeni uporabi nelegalnih zdravil za čebele 20 analizirani vzorcev premalo za oceno, da je varen ves slovenski med«, piše Tatjana Pihlar.
Milan Meglič, eden od spodbujevalcev uporabe sonaravni sredstev, ob poročilu inšpekcije za varno hrano pravi: »Tistega, kar ni dovoljen, v živilu ne sme biti nič.« Opozarja, da so lahko nedovoljene snovi tudi v satju. Ko enkrat delaš s kemijo, panj ni čist. Vsi čebelarji bi morali uporabljati le legalna zdravila, ne pa tistih, nabavljenih v sodih v kemični tvarni. »Zato je zame povezava cene zdravil s pravico uporabe nelegalnega sredstva nerazumljiv.«
Mirko Pavlin, čebelar iz Semiča pravi, da za zatiranje zajedalcev uporablja izključno naravne organske kisline, ki »zahtevajo več dela, veliko več znanja in tudi več denarja. To pa čebelarje odvrača /…/« Meni, da bi morali tisti, ki so uporabljali kemijo, z laboratorijskimi analizami dokazati, da je med neoporečen. Ne zdi se mu prav, da čebelarji za preplah krivijo veterinarje.
Tadej Malovh, Nacionalni veterinarski inštitut, ki čebelarjem preskrbi registrirana zdravila za čebele, pravi, da proučujejo možnost objave seznama čebelarjev, ki pri veterinarjih naročajo registrirana zdravila.
Janez Gregori, biolog in čebelar, pravi, da bi se moral vsak držati svoj stroke. »Veterinarji naj govorijo o živalih, o človeku pa naj svoje povedo humani zdravniki.« V čebelarskem društvu Kranjsk gora že 16 let poudarjajo, da je mogoče čebele obvarovati z naravnimi sredstvi, z mravljinčno in oksalno kislino, kot to delajo v Avstriji, Nemčiji in Švici. »Iz nas /…/ so se kolegi celo malce norčevali, češ da smo mravljinčarji /…/« Objava seznamov (tudi kupcev zdravil pri veterinarjih) se mu zdi sporna, saj so lahko na Vrhniki čebelarji kupovali tudi druge stvari, dovoljene kisline pa se ceneje kupijo pri uradnih proizvajalcih.
Je pa afera priložnost za katarzo v slovenskem čebelarstvu »Vodstvo čebelarske zveze in čebelarskih društev bi morali biti zgled drugim. /…/ Vsak bi moral priznati svoj del krivde, da enkrat začnemo delati normalno /…/ in da začnemo posluša drug drugega /…/«.

Dom v svetu

Za ene smo zahodnjaki, za druge Slovaki. Brane Šalamon, Nedeljski, 6.1.201
V Belgiji živi 3-4000 Slovencev in še toliko Beneških Slovencev. Prvi ekonomski migranti so tja odšli pred in po prvi svetovni vojni.
V Bruselj je Barbara Frontini prišla pred 7 leti, delala v evropskem parlamentu, se poročila s Francozom in zdaj dela za Klub ambasadorjev Slovenije v Belgiji http://www.acsi.si/ , ki povezuje podjetnike, znanstvenike, kulturnike in organizacije Slovenije in Belgije.
(Belgijci o Sloveniji?)
Odvisno od regije, flamske, valonske, bruseljske ali nemške, pravi B. Frontini, »vsaka ima o Sloveniji lastno predstavo, razloge /…/ najdemo v zgodovini /…/«.
»Vsi Flamci /…/ Slovenijo zelo dobro poznajo in nas štejejo med visokorazvite zahodne držav EU, enak pogled /…/ ima tudi nemška skupnost. /…/ Valonci Slovenije večinoma ne poznajo in nas pogosto zamenjujejo s Slovaško ter ne vedo niti, da smo del EU in da je naša denarna valut evro. Avtomatično nas umeščajo v vzhodno Evropo /…/.«
(Malo vemo drug o drugem; naši politiki ne govorijo o Belgiji.)
»Res je. Prvi (1.) razlog je, da Belgijo enačimo z Brusljem.« (2.) »da se Slovenija še vedno ni osvobodila jugoslovanskih okov«. (3.) »izgovor, da je Belgija zapletena država.« (4.) »slovenska miselnost in neetičen odnos do tistih iz javnega sektorja, ki so poklicani, da bi delali za prepoznavnost.« (5.) »zmotno mišljenje, da se v Belgiji govori francosko, pri čemer vsi Flamci obvladajo angleščino kot svoj materni jezik (- »nizozemščino«, B.M.).«V Bruslju so prisotni vsi evropski jeziki.«

Iz Argentine. Kombinacija SDS-Cerkev je strašljiva. Franci Kek, Nedeljski, 6.1. 2016
Novinar, urednik in pisatelj Andrej Rot se je rodil v Argentini, staršem, ki so leta 1945 zapustili Slovenijo. Materina družina se je (med 2. sv. vojno) pod pritiskom Nemcev iz Maribora preselila Lj., oče, domobranec je bil ob koncu vojne sta 19 let in še živi v Buenos Airesu.
Tam je v času, ko je (magister filozofije) A. Rot https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Rot končal študij , je postal na jezuitski univerzi http://www.usal.edu.ar/ rektor J. M. Bergolio, sedanji papež Frančišek, https://sl.wikipedia.org/wiki/Pape%C5%BE_Fran%C4%8Di%C5%A1ek o katerem pravi, da je človek »treznega razmišljanja s pristnim evangelijskim duhom, ki ne mara Cerkve razkošja, domišljavosti in bogastva.«
A. Rot je ves čas iskal stike s Slovenci, v ZDA, Kanadi po Evropi. Prvič obiskal Slovenijo leta 1984; bila mu je všeč. Vendar so mu bila takrat zdela številna vrata zaprta, piše Franci Kek, »čeprav ga je v NUK prijazno sprejel tedanji ravnatelj Jaro Novak in si je potem redno dopisoval z ljudmi iz NUK, pa tudi s Petrom Kovačičem Peršinom in Lojzetom Peterletom.
Prek P. Kovčiča Peršina, ki je njegov daljni sorodnik, je ob ponovnem prihodu 1988 navezal stike z ljudmi okrog Nove revije. Z Grafenauerjem, Snojem, Jančarjem, Šeligom, Skrušnym, tudi Peteletom.
Bil je fasciniran nad takratno odprtostjo, iskanj pluralizma. Tudi zaupanje Slovencev v Argentini je rastlo. V 80-tih se je precej imenitnih Slovencev odzvalo povabilu Slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa. https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_kulturna_akcija http://radio.ognjisce.si/sl/167/ssd/17460/ /…/ Ladislav Lenček je bil takrat predsednik /…/ tajnik pa A. Rot. Skupaj sta /…/ obiskala Tarasa Kermaunerja v Avberju« in kasneje sta Kermauner in njegova ženo Alenka Goljevšček »navdušila na stoti Slovencev v Torontu in v Buenos Airesu Rot si je /…/ s Kermaunejem dopisoval vse do njegove smrti.
A. Rot se je »pri osemintridesetih leta 1991 vrnil v domovino staršev«. Z ženo sta ravno končala hišo, imela sta otroke od enega do devet let, ona je bila ravnateljica vrtca, on je poučeval na gimnaziji, bil dejaven v zavarovalništvu. /…/ V Slovenijo je z ženo in petimi otroki prišel v času padanja pregrad,« (- tu omeni bistvo EU, »ki ga ponazarja bodeča žic«) »razvoja demokracije v vzhodnoevropskih državah, v času nastajanja nove države /…/ Bil je izziv, blo je tveganj, a odpirala se je neka nova možnost. Gnal nas je neki optimizem.«
»Ko je nastopila nova vlada (- L. Peterleta, 1990-1992, http://www.vlada.si/o_vladi/pretekle_vlade/ ), so tarnali, da mediji še vedno obvladujejo zgolj kadri, ki so blizu prejšnji oblasti. Dejal sem: Naredimo svoj časopis, svoj radio, televizijo » /…/ in leta 1991 sem postal glavni urednik Slovenca.«
(- Na spletu je malo informacij o tem časniku (1991 - 1996); najdete ga v knjižnicah http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=26942976&fmt=11 ; glej tudi fotografije (konteksta): https://www.google.si/search?q=Slovenec,+1991&espv=2&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwjbiuGtrfzLAhXCSBQKHYgVDpAQsAQILw&biw=1920&bih=979 . B.M.)
A. Rot se je – zaradi priporočil »kako in kaj pisati« iz različnih delov Demosa https://sl.wikipedia.org/wiki/DEMOS - iz projekta kmalu poslovil in postal urednik radijskih programov RTVS.
Razmere v Sloveniji se niso razvile tako, kot »ga je ob njegovem prihodu precej enotno in vzneseno čutila večina Slovencev«, piše F. Kek
A. Rot pove, da živi v krasni deželi, prelepi Lj., z dobrimi ljudmi. »Vse je na razpolago. Edino, kar nam manjka, je nekoliko več pozitivne naravnanosti, /…/ drže upanja, pričakovanja. Kot da smo postali nenadoma stari, preveč modri in se sesuvamo vase. K tlom nas pritiska tudi breme birokracije.« Navede primer, ko so na radiu »objavili pesem dekleta, ki še študira. Da smo ji lahko izplačali honorar, smo mori v poročilo vnesti število u, ki naj bi jih potrebovala, da je napisala pesem.«
Žalosti ga način reševanja situacije z begunci. »Evropski duh je odprt, širok. Zgražali smo se nad berlinskim zidom, nad mejo med ZDA in Mehiko. Sedaj se mi obdajamo s pregradami. To so dejanja proti evropski civilizaciji, proti krščanstvu, ljubezni do bližnjega. Krščanstvo je pluralno, odprto. Spoštovalo naj bi drugačna prepričanj. Bojazen pred islamom je neupravičena. /../ V Argentini ni prisotna nikakršna panika zaradi prihoda beguncev. Zadnja leta je prišlo na desettisoče Sircev, a tam ljudje tega niti opazili niso. Sprašujem se, čemu služi tolikšno ustvarjanje strahu, vcepljanje bojazni pred begunci v Evropi. /…/ Civilizacije se s priseljenci bogatijo. Zakaj kristjani /…/ bolj ne prisluhnejo tistemu, kar nam govori papež?«.
F. Kek piše, da je A. Rot objavil nekaj knjig, prva je bila V obljubljeni deželi, pred letom dni Apologija altruizma. Prevedel je nekaj pisateljev, bil avtor dokumentnih TV in radijskih oddaj, promoviral je pozabljene in zamolčane slovenske ustvarjalce.
Nekaj let pred upokojitvijo se igra z vnuki, njegovi otroci živijo samostojno v Sloveniji in »povedo, da je Argentina zagotovo boljša od Slovenij le v nogometu«, piše F. Kek.
»Mislim, da zdaj živ v Sloveniji koli 1000 v Argentini živečih Slovencev. Vrnili so se tudi nekateri, ki so se rodili v Sloveniji, /…/ srečujem Zorka Simčiča, Anico Šparovec, vdovo prevajalca Janka Modra. V tujini živiš v duhu, ki ti ustreza. /…/ Nekdo, ki gre drugam zgolj zaradi posla, se hitreje prilagodi tam prevladujočim razmeram.«
/…/ Slovenci, ki so pod prisilo odšli iz domovine, si /…/ pletejo slovenska gnezda, balinajo s Slovenci, prepevajo /…/, k njim hodijo na pogovor, kozarček. https://www.google.si/search?q=slovenci+v+argentini&espv=2&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ved=0ahUKEwj8ofPCufzLAhWD8RQKHYuECSIQsAQIOw&biw=1920&bih=979
(Vlado Kreslin pred kratkim ni imel težav v Argentini, čeprav je prej pel s Partizanskim pevskim zborom v Stožicah!) https://www.youtube.com/watch?v=feNFJryLpvc&list=RDfeNFJryLpvc&nohtml5=False#t=32
»V tujini je nekaj razlik med člani društev, na katere so imele večji vpliv jugoslovanska veleposlaništva, in tistimi brez tega vpliva. /…/ Zdaj nasprotij ni več toliko. /…/ Nekteri se še trudijo vzdrževati vtis, da je v Sloveniji še na oblasti komunizem, vendar /…/ v Slovenijo pride vsak leto od 35 do 40 maturantov in ti vidijo, da je tu normalno okolje. Mlad človek vidi življenje v večstrankarske sistemu, zazna pa tudi neke fanatike, radikalce.«
Nekateri pač potrebujejo zunanjega sovražnika, tudi tu, pravi A. Rot. »Morda smo zdaj dosti bolj sprti kot v 90' letih. Takrat smo gradili državo in bili optimistični. Razkol se je zaostril z lastninjenjem. Ko je na oblast prišel J. Janša, je želel to privatizacijo uravnotežiti« (- S preganjanjem levih tajkunov in podpiranjem desnih, B.M.), »kar je nasprotja dodatno poglobilo. Krivice ne moreš popraviti z novo krivico. Kriminal, delikt se ne uravnoteži z novim deliktom.«
Napaka je tudi navezava Cerkve na eno politično opcijo (SDS), to je slabo »tako za Cerkev kot za državo /…/ to politično-cerkveno partnerstvo je strašljivo, nevarno in se lahko zapelje /…/ predaleč.«

Kultura na dveh straneh oceana. Navkreber. D. Keber, Objektiv, Dnevnik, 9.1.2016
Zdravnik in nekdanji minister Dušan Keber, MF UL, piše o srečanju zdravstvenih politikov in strokovnjakov (WHO/SZO) v Madrigu, na katerem se je »modrovalo o nalogah politike pri nujno potrebnih reformah zdravstvenih ustanov v Evropi. Tam je bil tudi harvardski profesor John McDonough; njegova fakulteta http://hms.harvard.edu/ ima 9 Nobelovih nagrad, kar pove »nekaj o tem, kakšne vrste ljudje dobijo zaposlitev na tej najprestižnejši ameriški univerzi.« Dejal je:
»Ameriški zdravstveni sistem je med vsemi razvitimi državami najbolj krivičen, /…/ nepošten, /…/ nesolidaren, /…/ razsipen, najmanj etičen in glede na vložena sredstva najmanj kakovosten. Ne more vam biti za vzor /…/.« Meni, da so v ZDA tudi z Obamacare, »še vedno zelo oddaljeni od evropskega univerzalnega zdravstvenega zavarovanja.« Pravi, da gre za razliko v vrednostnih sistemih, v družbeni kulturi. Američani verjamejo, »da si mora tudi zdravstvene storitve prislužiti vsakdo sam s trdim delom.«
J. Keber piše, da pozna več raziskav, ki kažejo, da si več kot polovica prebivalcev ZDA in tamkajšnjih zdravnikov želi »na solidnosti temelječega javnega zdravstvenega zavarovanja«, a najbrž je še več anketnih raziskav, ki zaključujejo obratno. Ameriški mit, sanje, »da s trdim delom lahko vsakdo uspe«, je »manipulacija, s katero kapitalska elita pere možgane svojih državljanov«.
Harvardski profesor je povedal, da je predsednik Obama svojo reformo spravil skozi predstavniški dom šele po pogovoru s farmacevtsko industrijo, da bo lahko še naprej določala cene zdravil, in zato je le-ta namenila 80 milijard dolarjev za pomoč reformi.
D. Keber se ni mogel zadržati in mu je dejal, da to ni »kultura, temveč korupcija«, J. McDonough pa sicer na to pristal, a je vztrajal, da je bila korist večja od škode. »Tako trgovanje je naš način, naša kultura«.
In taka država, ogorčeno zaključuje J. Keber, »razporeja države in njihove državljane na poštene in podkupljive ter na pridne in malopridne«, »trguje z izvoljenimi politiki in diktatorji, za prisvajanje njihove lastnine in širjenje svoje »kulture«. »Kulture, ki zagovarja, da je za državljana nespodobno, če pričakuje, da mu bo država z majhnim razporejanjem denarja od bogatih k revnim zagotavljala vsaj zdravljenje v času bolezni.«

Posadimo, posetimo, poromajmo, poglejmo, pišimo, preberimo, pospravimo

Buffalo Billu se je v Ljubljani smejalo. Ernst Sečen, Objektiv, Dnevnik, 9.1.2016
Ljubljana! Travnik ob Latermanovem drevoredu. Samo en dan! /…/ 16. maja
/…/ Wild West /…/ 100 rdečekožcev. Romantični pustolovi iz časa ameriških pionirjev. /…/ Buffalo Bill, kralj strelcev na konju /../
Veterani kavalerije veh dežela v svojih vajah in vojaških evolucijah. The Congress of Rough Riders of the World /…/
najdrznejših jahačev južnoameriških Gauchov, Arabcev, Beduionov in Rifflov, mehikanskih vakerov in kmetov /…/
Tako piše na plakatu, s katerimi je oglaševal svojo predstavo polkovnik W.F. Coddy, B. Bill (60), nekdanji lovec, poštni kurir, vodič karavan priseljencev in izvidnik ameriške vojske.
Slovenec, https://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenec_(%C4%8Dasnik) 16.5.1906, je pisal: »V Latermanovem drevoredu je danes življenje dunajskega Pratra. Postavljeni so tudi mnogi pivotoči, občinstva se pa kar tare. Zanimivo je, da je mestni magistrat računal B. Billu 600 K za prostor¸1. V Zagrebu je moral plačati za prostor 3000 K.«
Slovenski narod, 17.5.1906: »Američani znajo delati in znajo denar služiti. /…/ čudovito hitro in eksaktno so postavili – kar najbolj praktično urejene – šotore in /…/ izvedli dve predstavi /…/ in potem kar na mah podli /…/ in se odpeljali v Zagreb. Pri obeh predstavah je bilo okroglo 11.000 ljudi. Velikanska reklama je torej pomagala.«
Slovenec, 17.5.1906: »B. Bill je /../ privabil toliko ljudi, da so vlaki imeli večurne zamude. /…/ Pri popoldanski predstavi je bilo 9000 obiskovalcev, pri večerni pa še nekoliko več. B. Bill je razdelil tudi mnogo brezplačnih vstopnic, tako vsem železničarjem in vsem, ki so imeli lepake na oknih.«
Domoljub, 23.5.1906: »V Lj. je napravil pretečeni teden cirkus B. Bill. /…/ Došlo je tudi mnogo tujcev z dežele, katere je ta »špas« precej denarja stal. Č bo pa naše verno ljudstvo romalo k Materi Božji na Brezje /…/ tedaj bodo liberalci bobnali po (Slovenskem)»Narodu« o zapravljivosti in potratnosti kmet itd. Kmetu ne privoščijo liberalci ničesar, sebi seveda vse. B. Bill je odnesel iz Lj. od dveh predstav 54 tisoč kron.«
(- Lattemanov drevored v lj. Tivoliju je zasnoval J. Blanchard v času Ilirskih provinc, kasneje je bil zanj zaslužen avstrijski guverner Latterman med ostalimi urejevalci tega lepega dela Lj. naj omenimo J. Plečnika, ki je, tudi prek mentorstva svojim študentom tja poskušal umestiti monumentalne objekte od univerze do parlamenta. Vir: http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dn_gruden_mojca.pdf str. 56-57.
Za univerzo v času francoske Ilirije in kasneje, posebej glede botaničnega vrta UL, s strokovno literaturo, tudi v angl./english glej http://spotidoc.com/doc/2737687/botani%C4%8Dni-vrt-univerze-v-ljubljani-%E2%80%93-200-let B.M.)

5 predmetov Anje Delbello. S.Š., Delo, 8.1.2016
Grafična oblikovalka Anja Delbello je med svoje najbolj priljubljene predmete uvrstila:
Retro radijski sprejemnik Scott, s katerim posluša Radio Študent http://radiostudent.si .
Skicirko, blokec za pisanje; prvega je kupila na študentski izmenjavi na Danskem, kjer je postala pozorna na skandinavsko oblikovanje. Po vrnitvi je kupila švedski nahrbtnik, v katerega spravi vse, kar potrebuje za delo »na terenu«.

Poslovne priložnosti, primerjalne prednosti

Balašević, Neretva in Partizan naše prednosti pred Nemci. Nejc Gole, Delo, 6.1.2016
Ob predstavitvi raziskave o investicijskem okolju Inštituta za strateške rešitve www.isr.si , ki je Slovenijo, s Slovaško in Češko uvrstila med najstabilnejše v Srednji in JV Evropi, je Janez Škrabec, Riko, na okrogli mizi gospodarstvenikov dejal:
»Najlažje je poslovati s tistimi, ki jih poznaš, poznaš njihovo okolje, predpise, kulturo itn. zakaj bi hodili drugam, če je znanec na dvorišču? S političnimi tveganji v JV Evropi se mora spopadati tudi /…/ konkurenca. A meni, ki govorim njihov jezik, sem z njimi živel, skupaj smo poslušala Balaševića, gledali Sutjesko in Neretvo ter navijali za Partizan je lažje kot Nemcu ali Francozu.«
https://www.youtube.com/watch?v=NOlXn https://www.youtube.com/watch?v=rJKPyIPMbLk http://partizan.rs/
Dobre priložnosti za investiranje in delo vidi na Hrvaškem: »Potem ko smo v Sloveniji zgradili čistilne naprave, vodovode in kanalizacije, se ta ciklus prenaša na hrvaško. Doseči morajo evropske standarde, zato imajo zelo veliko projektov, ki jih sofinancira EU, za čiščenje voda. V Sloveniji smo pridobili tudi veliko izkušenj glede upravljanja odpadkov /…/.«

Elite, dekanje, dekani, mandarini, minister, morala, pravo, pripravljenost, zgled,

Stalna pripravljenost. J. Zeni, Pisma, Delo, 7.1.2016
Bralec Janez Zeni pojasnjuje zakonsko (ne)upravičenost dodatkov za stalno pripravljenost zaradi možnosti »za določena nujna dela za dogodke ali intervencije, ki jih ni mogoče predvideti«. Takrat mora biti »oseba na voljo delodajalcu vsak trenutek, podnevi in ponoči na poziv« po ustreznih pravilih: »določen čas za odziv, nealkoholiziranost«, strokovnost itd. Sprašuje, »kaj je na teh fakultetah lahko tako urgentnega /…/ da bi bil pedagoški proces /…/ lahko moten?«
Meni, da gre tudi za sistemsko napako v zakonodaji. Kako naj si razlagamo vračanje prejetega »le za zadnjih 10 mesecev. Verodostojni prejemniki bi pokazali dober zgled, če bi /…/ vrnili celoten neopravičen prejemek.«

Pogovoriti se moramo o dodatku. Š. Mežnar, Delo, 5.1.2015
O dodatku za stalno pripravljenost piše Špelca Mežnar, Fakulteta za družbene in poslovne študije v Celju. Za njegovo izplačevanje na nekaj fakultetah UL ni pravno vzdržnega pojasnila trdi; kot pravnica težko sprejema, »da razumevanje prava dandanes postaja tako sprevrženo«.
Kljub temu, da so o dodatku vztrajno poročali zlasti Delovi novinarji/novinarke, ni večjih odzivov s strani mnenjskih voditeljev in ključnih politikov. Njo je ta zgodba osebno prizadela, saj je »začetna leta svojega profesionalnega življenja kot mlada raziskovalka in nato docentka preživela na UL. Do te institucije čutim spoštovanje in pripadnost – v zadnjem času pa tudi razočaranje in grenkobo.«
Njen mož je »kirurg in pogosto v stalni pripravljenosti«.
Izplačevanje tega dodatka »za pedagoške, strokovne, vodstvene in administrativne zaposlene na fakultetah« je »očitno protipravno. Zakon o sistemu plač javnih uslužbencev v 32. členu ni uzakonil možnosti, da katerikoli uslužbenec »po koncu rednega delovnega časa delo nadaljuje v stani pripravljenosti.« Ta člen določa dodatke samo za tiste, katerih delo je tako nujno za obstoj države in življenja, da poteka nepretrgano. »Gasilci, zdravniki, medicinske sestre, babice, policisti, vojaki, celo informatiki« so bodisi dežurni ali dosegljivi na klic. Zakon o visokem šolstvu (ZViS)»o kakršnihkoli oblikah /…/ stalne pripravljenosti /…/ molči.«
»Noben dekan ali profesor na UL ne opravlja takšnih nalog /…/ razen medicincev in veterinarjev, kot je ugotovil že inšpekcijski nadzor.« /…/ Profesorji, dekani, prodekani in predstojniki /…/ so ravnali v popolnem nasprotju s smislom zakonske ureditve. Da gre za »naporno službo, dekan /…/ je gradil mednarodno prepoznavno fakulteto« - je sprenevedanje. Skrb zbuja »samoumevnost in lahkotnost, s katero si je toliko visokošolskih učiteljev nezakonito zvišalo plače.«
Avtorica ne poziva k sankcijam ampak želi, da bi vsaj nekaj prejemnikov »prišlo do zaključka, da to ni bilo prav. Gre za pomembno moralno vprašanje. Zakaj?
Zato, ker gre »za intelektualno elito naroda, ki mora poleg zagotavljanja pedagoške in znanstvene odličnosti biti zgled novim generacijam. Ali lahko stojimo pred svojimi študenti kot moralne in strokovne avtoritete, č ne priznavamo napak, ki smo jih storili prav na tem položaju? In da, položaj visokošolskega učitelja je neločljivo povezan z moralnim vedenjem.«
»Dokler se bodo /…/ zlorabe prava v tako velikem obsegu dogajale znotraj najboljše slovenske univerze, je vsako govorjenje o napredku slovenske družbe nesmiselno.«
UL naj opravi interno razpravo, se pogovori z odgovornimi in opraviči javnosti.
V zadevo sta vpletena dva ministra. Naj se tudi opravičita; ni treba odstopiti. A predsednik vlade afere ne bi smel pomesti pod preprogo, meni avtorica.
Lepša stran zgodbe je načelnost in strokovnost inšpektorja, ki se je lotil »nehvaležne kolobocije«. In to, da se za dodatek niso odločile vse fakultete, tudi ne PF UL, s katere prihaja premier. Številne, ki so ga izplačevale so to priznale in napako že začele popravljati. »Tudi tem izrekam priznanje«.

Dekanja filozofske fakultete: Iskreno obžalujem. Ranka Ivelja, Dnevnik, 7.1.2016
»Boli me, ko gledam, kako nezadržno se zmanjšuje spoštovanje do akademskega poklica, kako se v javnosti ustvarja vtis, da so vsi profesorji leni, nepošteni, zaslužkarski.« Zato se je Branka Kalenič Ramšak, dekanja FF UL opravičiIa (v izjavi za Dnevnik) tudi tistim zaposlenim na fakulteti, »ki opravljajo svoje delo vestno, predano in v skladu s standardi.«
V pismu rektorju UL se je sicer javno opravičila za nezakonito izplačevanje dodatka za stalno pripravljenost in obžalovala afero, ki je okrnila ugled univerze. Na FF UL sta si z dodatkom najbolj popravila plače njena predhodnika Valentin Bucik (za 18.700 evrov bruto) in Andrej Černe (23.000). Zakon določa, da morata vrnila le po 3.251 evrov bruto.
K. Kalenič Ramšak meni, da napake pri določanju dodatka niso bile namerne, vendar je jih je sama po nastopu mandata večini ukinila. »Izvirni greh je neurejen sistem nagrajevanja na univerzi. Kazanje s prstom na »pohlepne« profesorje ni prava pot«, meni.

Univerzitetni mandarini znova ustvarjajo lažni občutek, da je sredstev v visokem šolstvu dovolj. Sandi Modrijan, SVIZ, Pisma, Dnevnik, 8.1.2016
Predstavnik Sindikata vzgoje, izobraževanja, znanosti in kulture www.sviz.si piše, da je bil ta sindikat že »v času škandala z izplačevanjem honorarjev na fakultetah, ki ga je marca lani razkrila komisija za preprečevanje korupcije, kritičen, da si univerzitetna elita deli denar na račun vseh drugih zaposlenih na fakultetah in ustvarja lažni občutek, da je sredstev v visokem šolstvu dovolj.« Enako učinkujejo dodatki za pripravljenost nekaterih, ki so se začeli izplačevati v času »brutalnih posegov v plače javnih uslužbencev /…/ 2012.«
SVIZ obsoja izplačevanje vodilnim, »še zlasti, ker so ga pokrili z izplačili bistveno skromnejših dodatkov /…/ nekaterim zaposlenih v tehničnih službah, ki so jih zaslužili.«
»Za popravo krivic pri lektorjih, bibliotekarjih in asistentih konec leta 2015 ni bilo na voljo dovolj sredstev /…/ in če SVIZ s podpisom aneksa h kolektivni pogodbi ne bi nase prevzel odgovornosti za kompromis, bi ostali brez vsega še naprej. »
Kako razumeti ravnanje zdajšnjega ministra, ki je 2012 menil, navaja S. Modrijan, »da so plače v javnem sektorju prvo področje, kjer je potrebno določeno znižanje«, istočasno pa na vrhuncu krize podpisal dodatke? Da je še sredi 2015, ob gospodarski rasti, zagovarjal zamrznitev plač uslužbencev, »da je eno govoril, drugo, drugo a počel!?!«
SVIZ pričakuje, da se bo minister na pogajanjih o plačah, »zavzel za dokončno odpravo krivic lektorjev, bibliotekarjev, asistentov in administrativno-tehničnega osebja na fakultetah.«
»Nesprejemljivo je tudi ravnanje vodstva UL, ki poskuša kršitve /…/ razvodeneti v »napake«, namesto da bi obsodili nezakonitost. Kot da se ponavlja zgodba /…/ honorarjev, ko je univerza /…/ najela ugledno odvetnico, namesto, da bi se jasno opredelila do tistih, ki so položaj na fakultetah izkoriščali za lastne zaslužke.«

Dušan Mramor, minister za finance. P. Cirman, Dnevnik, 8.1.2016
Primož Cirman portretira Dušana Mramorja (62) v času afere z dodatki in potem ko je prejel priznanje za finančnega ministra leta. https://sl.wikipedia.org/wiki/Du%C5%A1an_Mramor
Enako priznanje je dobil tudi Andrej Bajuk leta 2005 za fiskalno (državnofinančno) politiko, ki pa jo je postavil njegov predhodnik – Dušan Mramor! Le-ta jo je zdaj dobil za izhod iz zasluge za izhod recesije in stabilizacijo bank, za ker je zaslužen pravzaprav Mramorjev predhodnik Uroš Čufer…
P. Cirman meni, da to protislovje ponazarja pragmatično usmeritev D. Mramorja, ki »poučuje na katedri za denar in finance« EF UL. Ni ga mogoče razvrstiti v nobeno od šol (- teoretičnih ekonomistov, npr. Keynesovo, Friedmanovo…, B.M.). »Nalepk nikoli nisem maral, sem pragmatičen ekonomist«, je dejal pred leti.
P. Cirman piše, da »Mramor rad prisluhne /…/ komu od direktorjev iz starejše garde /…/ nekdanjemu guvernerju B.S Mitji Gaspariju in Borisu Škapinu, Faktor banka. Med sodelavci ima Ireno Godin, ki je prišla iz ERBD, ki ima načrte s privatizacijo pri nas.
»V času prvega mandata je bil /…/ označen za preganjalca kapitala iz Slovenije. V zdajšnjem je /…/ veljal za tehnokrata, v začetku leta 2015 je /…/ začel kazati vse večjo politično moč. Ta pa je lani jeseni začela kopneti. /…/ Mramor tako afere z dodatki za stalno pripravljenost v tem trenutku /../ zagotovo ni potreboval.«
Leto 2016 bo zanj najtežje in bo moral med javnofinančnimi minami kot »previden človek hoditi s pečatom političnega ohromljenca, meni P. Cirman: »To je politična realnost, znotraj katere je treba krmariti«, pravi D. Mramor.

Kaj ve dekan Mramor in pozabi minister Mramor. R. Ivelja, Dnevnik, 8.1.2016
Novinarka Ranka Ivelja v komentarju piše, da je finančno ministrstvo v izjavi za javnost takole strnilo »Mramorjev pogled na afero »dodatki«:
(1) »minister ni imel razloga, da ne bi verjel pravnemu mnenju, da so pravne podlage za izplačevanje spornega dodatka ustrezne;
(2) z dodatkom so pravzaprav varčevali, saj bi bile nadure dražje;
(3) fakulteta je za dodatke prihranila z rezi v druge stroške,
(4) javno finančnih posledic pa ni bilo.«
Z zapisanim naj bi »pomirili medije in razburjeno akademsko javnost«, a »bi učinek moral biti ravno nasproten«.
Komentatorka meni, da gre Mramorjevo cinično zagovarjanje »najprimernejšega načina potrebnega plačila za dodatno obremenitev dela zaposlenih« (cit. po R.I.) »čez rob akademske in človeške dostojnosti.«
»Kot je včeraj priznal tudi Bogomir Kovač (EF UL), bi moralo biti vsakomur pri zdravi pameti jasno, da »inovativno« uporabljanje tega instrumenta /…/ ni bila drugo kot zloraba prava.« Minister zdaj brani svojo odločitev v času dekanovanja. Ker bi moral(i) vodilni »za uresničitev hvalevrednih ambicij fakultete delati več kot 8 ur na dan, jih je bilo treba dodatno nagraditi« so si pač izmislili obvod.
»Bolj bije v oči, da je dekan /…/ zagovarjal tisto, na kar se je minister Mramor požvižgal. Ko so npr. sindikati dokazovali, da delodajalci izigravajo zakon, ko dodatke delavcem izplačujejo kot del minimalne plače, je temu /…/ nasprotoval. Če ni, pač ni mogoče deliti, je bilo slišati.« In če so delavci ostali brez plač ali nadur, se ni jezil. »Kaj hočemo, takšne so zakonitosti trga. »Še bolj ciničen je njegov argument, da so za dodatke prihranili pri številu zaposlenih.« Krivično bi bilo torej, piše R. Ivelja, »če prodekan za svoje popoldansko garanje ne bi dobil še pol asistentske plače, povsem normalno pa, če nadarjeni mladi raziskovalec še naprej ostaja prekarec, čigar plača ni dosti višja od dekanskega dodatka.«
Enake očitke namenja komentatorka dekanom, ki so si dodatek izplačevali v času, »ko so profesorji ostali brez sredstev za prevode znanstvenih člankov, brez česar ne morejo napredovati, ali za udeležbo na konferencah, npr. na FF« UL.
»Mramor s svojimi argumenti /…/ legitimira in utrjuje univerzitetni elitizem, ki se pogosto napaja iz moči, ne pa iz znanstvene odličnosti. /…/ Minister /…/ ni edini, ki ne razume, da je javno sprenevedanje in zamolčevanje najslabši možni odziv na to afero.
Podobno ravna tudi rektor ljubljanske univerze (UL), ki še ni zmogel moči za opravičilo in pojasnilo, zakaj kot rektor ni ukrepal prej in kaj bo storil za to, da bodo odgovorni /…/ odgovarjali. S tem /…/ sodeluje pri eroziji ugleda univerze, ki jo afere pretresajo druga za drugo: od plagiatorstva, vdora psevdoznanosti do klientelizma…«

Raziskovanje anketnih raziskav

Milijoni anketnih raziskav na svetovnem spletu. Mojca Vizjak Pavšič Delo, 7.1.2016
O spletnih družboslovnih raziskavah je bila pri založbi Sage objavljena knjiga Web Surwey Methodology. Avtorji so Katja Lozar Manfreda, Vasja Vehovar (FDV UL) in Mario Callegari (Google).
Take raziskave, pravi V. Vehovar, »v katerih anketiranci vprašalnike izpolnjujejo sami na osebnih računalnikih, tablicah ali mobilnih telefoni, izvajajo tako /…/ akademski raziskovalci, statistični uradi in raziskovalci na področju trženja, kakor tudi številni t.i. uporabniki »naredi sam«/…/
Milijone anketnih raziskav izvedejo prav taki uporabniki, pravi K.L. Manfreda, »dijaki in študenti, /…/ iz raznih podjetij in organizacij /…/ Včasih je bilo anketno zbiranje podatkov zaradi visokih stroškov /…/ omogočeno le velikim ustanovam, ki so imele za to posebne oddelke. Tu mislim na oddelke znotraj univerze, kot je Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij na FDV, in državne institucije, kot sta Statistični urad RS (SURS) ali Nacionalni inštitut za javno zdravje.« Drugi so morali ankete naročiti; danes lahko vsakdo »izvede spletno anketo«. »V okviru našega akademskega poslanstva si prizadevamo, da bi uporabnike izobrazili z video vodiči, predavanji in delavnicami, kot tudi v sklopu rednih izobraževanih programov, predvsem študijskega programa Družboslovne informatike, ter na mednarodnih poletnih šolah. /…/ Poleg tega organiziramo strokovna srečanja z vodilnimi raziskovalci na tem področju.« marca bo delavnica s prof. Jonom Krosnickom, Stanford.
(Pomen interneta za raziskovanje?)
K.L. Manfreda: »Nas družboslovce /…/ zanima, kako se zaradi interneta spreminja vsakodnevno življenje in kako je treba spreminjati obstoječe politike ter usmerjati razvoj tehnologije. To je eno osrednjih področij (omenjenega) študijskega programa.« Zaradi interneta se odpirajo »nove teme /…/ npr. o družbenem pomenu interneta in spletnih interakcijah, o pojavih in posledicah, povezanih z internetom in mobilno telefonijo, ter o uporabnosti spletnih aplikacij za marginalne skupine ljudi.« Širi se obseg tradicionalnih tem, denimo zasvojenosti, na »problem zasvojenosti z internetom«.
(Internet kot orodje raziskovanja?)
»Uporabljamo ga lahko za zbiranje podatkov, denimo s spletnimi anketami, s spletnimi fokusnimi skupinami in virtualno etnografijo, pa tudi s t.i. nereaktivnimi metodami, kot je zajem velikih količin podatkov iz internetnih elektronskih sledi in omrežij. Internet se uporablja tudi za analizo in vizualizacijo podatkov, pri čemer mislim predvsem na analizo t.i. velikih podatkov (big data). Prav tako se uporablja za arhiviranje podatkov in njihovo širitev« in obveščanje »javnosti o izsledkih raziskovalnih projektov.« Poleg tega tudi za t.i. virtualno sodelovanje znanstvenikov.
(Problemi pri takem raziskovanju?)
K.L. Manfreda našteje tri najbolj pereče:
(1)»/…/ vse večja nepripravljenost ljudi za sodelovanje v anketah, sploh na spletu, ki pa jih je čedalje več in je ljudi težko prepričati za sodelovanje. Bistveno bolj preprosto je namreč izbrisati e-pošto z vabilom k anketi kot odsloviti anketarja, ki vam pozvoni na vratih.
(2) Kakovost merjenja: »kako ubesediti anketno vprašanje, kako ga vizualno oblikovati in urediti, da bomo od anketiranca dobili kakovostne odgovore.«
(3) /…/ »zamenjava tradicionalnih načinov anketiranja /…/ na domu s cenejšim spletnim anketiranjem, saj lahko pride do spremembe pri rezultatih /…/« Primer: Ob prehodu na spletno anketiranje lahko zaznamo porast uporabe drog.
(Prispeva spletno anketiranje k demokraciji?)
K.L. Manfreda meni, da ankete tipa »naredi sam« prispevajo k demokratizaciji raziskovanja, ki ga odpirajo »majhnim akterjem, nestrokovnjakom, civilni družbi na splošno. Hkrati /…/ državljani na ta način vse bolj sodelujejo v razpravah o perečih družbenih problemih /…/ Seveda sta /…/ lahko ogrožena kvaliteta anketnih podatkov in ugled anketne industrije. Zato je pomembno izobraževanje izvajalcev, npr. z omenjeno knjigo in s spletnimi mesti www.1ka.si in www.WebSM .

Kriza, civilizacije, premiki, dejanje, razočaranja, krivice, razkol, partnerstva

Življenje ni praznik, je delovni dan. S. Merljak, Delo, 6.1.2016
Pesnik Ciril Zlobec (90), nominiranec za Delovo osebnost leta in ime leta Vala 202 se v pogovoru s Sonjo Merljak ugotavlja, da je civilizacija v krizi, ker je takšna kot je in da najhujše šele prihaja.
Krivdo vidi v sedanji obliki kapitalizma, v anonimnosti denarja. »Ne veš čigav je, do stoji za njim. In zato ker je anonimen, je tudi /…/ njegov odnos do človeka problematičen. Ker misli samo na uspešnost, ker je celo ves svet tekmovalno usmerjen«. Smo bogatejši kot kdajkoli, a še nismo bili tako nezadovoljni. »To pa zato, ker je človek kot posameznik zapostavljen, celo razvrednoten in ker mora biti povsem vodljiv in zaposljiv, ne pa kreativen in z občutkom, da je smiselno to, kar počne.«
(Napoved?)
»Prej ali slej bo morala ta družba – morda skozi neke vrste nasilje, sodobno revolucijo – spet terjati zavezanost tistih, ki odločajo, /…/ ki imajo politično, gospodarsko in /…/ vojaško moč, da se vrne dostojanstvo človeku kot posamezniku.«
(Bi se dalo brez nasilja spremeniti svet, da se vsak sam odloči ravnati drugače?)
»Dolžnost vsakogar je, da sam pri sebi naredi največ, kar lahko. (- glej opombo!) /…/ tudi vsaka skupnost /…/ do države, mora stremeti za neuresničljivim: biti najboljši, najpoštenejši, najuspešnejši in hkrati biti dovolj samokritičen, da ve, kako je /…/ pričakovanje neuresničljivo. Ampak če se zanj boriš, boš dosegel največ, kaj je možno.
Zato so razočaranja normalna, čeprav tragična. Po vsakem velikem /…/ civilizacijskem premiku, kot je bila osvoboditev leta 1945 ali osamosvojitev leta 1990 /…/ nastopi razočaranje, ker ljudje mislijo, da lahko prazničnost razpotegnejo na vse življenje. Že Gregorčič je rekel, da življenje /…/« (- glej opombo!). »Človek se mora spominjati velikih dejanj, ne more pa jih pričakovati vsak dan. »Če bi se tega zavedali, bi bilo manj razočaranja, tako pa ljudje /…/ govorijo: »To so nam obljubljali … Smo se za to borili?« /../ Nikoli ne izpolniš vsega, kar obljubljaš.«
(- Kaj sta pesnika želela povedati, mladim in malo manj mladim?
Poglejte tudi na http://www.simongregorcic.si/pesmi/zivljenje-ni-praznik! B.M.)
/…/
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
/…/
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubim, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
/…/

Nepreslišano. Andrej Rot, filozof, novinar in pisatelj. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 7.1.2016
https://sl.wikipedia.org/wiki/Andrej_Rot
»Morda smo zdaj bolj sprti kot v 90-tih letih. Takrat smo gradili državo in bili optimistični. Razkol se je zaostril z lastninjenjem. Ko je na oblast prišel Janez Janša , je želel to privatizacijo uravnotežiti, kar je nasprotovanja dodatno poglobilo. Krivice ne moreš popraviti z novo krivico. Kriminal, delikt se ne da uravnotežiti z novim deliktom. Mislim, da je napaka tudi navezava hierarhije slovenske Cerkve na eno politično opcijo. /…/ Vedno bolj razumem, zakaj Spomenka Hribar https://sl.wikipedia.org/wiki/Spomenka_Hribar goji odpor do klerikalizma. Boji se Janše, boji se njegovih dejanj.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Jan%C5%A1a

Preberimo, prehodimo, postojmo, poglejmo, poslušajmo, poklikajmo

Prestolnica na dveh laskavih seznamih turističnih destinacij. Živa Rakovac, Dnevnik, 6.1.2016
Ljubljano so opazili izdajatelji popotniških vodnikov in ugledni časopisi – in 17% več turistov več kot leta 2014.
Pri založniški hiši Rough Guide so jo uvrstili med 9 zaželjenih destinacij, za Reykavikom, Ciudad De Mexicom in Seulom. »/…/ mestno središče brez avtomobilov, kot nalašč za raziskovanje s kolesom, lahko pa tudi supate po zeleni Ljubljanici, ki teče skozi mestno jedro.«
The Guardian priporoča zeleno prestolnico Evrope »s čudovito arhitekturo, predvsem s stavbami Jožeta Plečnika, sproščenim vzdušjem in številnimi lokali na nabrežjih Ljubljanice.«
The Huffington Post je med 19 točkami v prid Sloveniji uvrstil Ljubljano s kanali (-?) Ljubljanice, Tromostovjem in prazničnim vzdušjem decembra.
Založba vodnikov Lonley Planet je poleti 1994 Lj. uvrstila na drugo mesto med 10. kraji v Evropi, ki jih ne smete obiti; lani je dobila še naziv najboljše turistične destinacije 2015.

Osebna pogleda na našo prestolnico. Julijana Bavčar, Delo, 5.1.2015
Dva alternativna vodnika po Lj. sta izšla pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov. www.zdslu.si
Vizualna umetnica Zora Stančič se je v knjižici Zora was here sprehodila skozi desetletja, odkar so jo 1952 starši prinesli sem in skozi prostore, ki so jo oblikovali. Nekateri so že izginili, »tako kot Šumi, ki jo je s Chubbyjevim legendarnim grafitom navdihnil za naslov. http://www.delo.si/clanek/23396
Stara Viba, disko FV ali Dom JLA, /…/ mnogi /…/ sopotniki so se poslovili, spremenili so se zgradbe, družbeni red, vrednote in koncept življenja.«
Z izčiščenimi potezami o(r)piše (tudi v angleščini) »zgodovinske detajle, prelomne, humorne situacije ali osebna spoznanja«, kraje in ustanove, središča »umetniškega, intelektualnega življenja in alternativne scene – Metelkova, Škuc, druge galerije, Mednarodni grafični likovni center, ALU(O), Mladina, kavarna Union, K4, Pen klub…«.
Zore S. »ne bi bilo brez Kinoteke, /…/ Mačkove kot sinonima za urejanje državljanskega statusa, Pionirskega doma, OŠ Vita Kraigherja ali srenje šole za oblikovanje v Plečnikovih Križankah.«
In »bazena na Koleziji«, ki je povezan s »elanom prostosti /…/ ko se zvečer vračaš domov s kolesom z mokrimi kopalkami v torbi /…/ Kot bi živel v Trstu ali Kaliforniji.«
Opisala je sodelovanje na proslavi ob dnevi mladosti v Beogradu, ko so dekleta bivala v vojašnici s stranišči brez vrat… Nastop je bil »neuglašen, Tito z njene perspektive pikica na slavnostni tribuni, štafete pa zaradi gneče sploh ni bilo videti.«
Delala je v Vibi v cerkvi sv. Jožefa, ki jo je filmskih grehov očistil sam papež (- po njem se zdaj imenuje Zrinjskega ulica https://www.dnevnik.si/76283 , B.M.), kasneje pa v BTC v outletu – to je »kinoteka za obleke«. »Tako se nam je skoraj pred očmi spremenil koncept življenja.«
O Lj. piše in pesni tudi Anuniciada Fernandez de Cordova, ki je lani tu diplomirala. V pesmih (prev. M. Drobnič, S. Virk) je megla (- nekoč gostejša, ljubljanske, B.M.), dež, kipi, znanilci pomladi, flamenko, zven slovenskih besed in poteze Slovencev. »Pravi, da se vdajamo nezadržni pregrehi, da splezamo na vsako goro, ki se prikaže pred nami, občuduje našo navezanost na naravo, /…/9 išče vzporednice za našega čefurja.
ČEFUR
Rečem ti: ljubezen,
sama sem,
sem čefur,
kot prsti na vratu kontrabasa,
ki govori svoj jezik,
vstopi
in si daje ritem
sam.
(- Seme ta čudne besede je prišlo iz de Cordovine Španije (S'farad, hebr.) s sefardskimi pregnanci, se omedilo v sarajevskem ladinu, v balkanski čaršiji poturčilo v čifuta, pocenilo v ćifđijo in se pri nas skalilo v žig za označevanje »ta spodnih«, tudi »trenerkarjev s Fužina«, blokovskega predmestja Lj. https://sl.wikipedia.org/wiki/%C4%8Cefur https://sl.wikipedia.org/wiki/Sefardski_Judje https://www.youtube.com/watch?v=8ocvf0HxkTM B.M.)

Pesmi upora tudi v dokumentarcu. gb, Dnevnik, 7.1.201
Dokumentarni film Kombinat, o istoimenem pevskem zboru, so posnele Zvonka T. Simčič, Valerie W. Gang in Urša B. Potokar. http://www.odeon.si/kombinat-%E2%80%93-dokumentarni-film/
Zbor so 2008 ustanovile ženske, »ki so želele prepevati pesmi upora z vsega sveta, https://www.youtube.com/watch?v=2Taj06_88jI ob njegovi naraščajoči priljubljenosti pa je zbor pozneje posvojilo tudi vstajniško gibanje, ki je Slovenijo zajelo pozimi leta 2012. https://www.youtube.com/watch?v=HPNsbVwYl6M
V tistem času se je rodila Pesem upora avtorice Ksenije Jus, ki je /…/ postala nekakšna himna omenjenih protestov. http://kombinatke.si/2012/11/08/pesem-upora/
(- O njih preberite na tej spletni strani, Novice in Pogledi, arhiv za leti 2012 in 2013. B.M.)
Ustvarjalke filma pravijo: »To ni ženski film, čeprav je njegov glavni protagonist ženski pevski zbor, o katerem razmišljajo znanstvenice in so ga posnele filmarke. Je poskus zapisa tega, kako lahko razumemo in občutimo način ženskega upora v določenem času in prostoru, kako se družba nanj odziva ter zakaj ima ta upor takšno moč.« https://www.youtube.com/watch?v=-wk3tnkXozc

Fantastično gledani Prevc. Zaznamek. B. Petkovič, Dnevnik, 8.1.2015
Prenos smučarskih skokov v Bischoshofnu je bil najbolj gledani prenos na TVS v zadnjem letu dni . https://www.youtube.com/watch?v=1kr3tOrFf9E Zaključek novoletne turneje (3.1.2016) je gledalo 718.200 posameznikov, t.j. 37% prebivalcev RS starejših od 4 leta.
Najbolje gledano oddajo 24 ur jih je sredi novembra gledalo 318.100, resničnostni šov Kmetija isti dan 283.000 in serijo Ena žlahtna storija 278.000.

Bolj zahtevno, manj klikano. Blaž Petkovič, Dnevnik, 7.1.2016
Novembra je bil najbolj obiskan spletni portal http://www.24ur.com/ (737.193 klikov), na drugem www.siol.net na četrtem pa http://www.rtvslo.si/ .
Na lestvico merjenja obiskanosti spletnih strani http://www.moss-soz.si/ se je uvrstila tudi www.nova24TV.si , ki je nastala kot medijski projekt stranke SDS in je imela 118.943 klikov.
Splet je zanimiv tudi za oglaševalce, vendar mu po oceni Mediane www.mediana.si pripada le 4% oglaševalskega (finančnega) kolača.
Nataša Briški, portal http://metinalista.si/ , je julija 2015 dejala: »Zahtevnejša je vsebina, manj je klikov.«
(- A propos – spletna stran www.nsdlu.si, na kateri objavljamo povzetke člankov v rubrikah Novice in Pogledi, ki jih pravkar berete, je imela novembra 1453 klikov. B.M.)

Status, servis, sp, služba, Slovaki, spodbude

Brez statusa študenta za podjetja nisi več zanimiv. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 2.1.2016
O zaposlovanju mladih, o zaposlitvenih klubih in delavnicah za mlade pripoveduje Alenka Blazinšek, zavod Nefiks www.nefiks.si . Opaža, da se v klube vključuje vse več mladih z izjemnimi kompetencami in visoko izobraženih, ki pa so kljub temu pri iskanju delodajalca neuspešni. V treh letih je s pomočjo teh delavnic dobilo zaposlitev 125 mladih.
Med njimi je Tomaž Kostelc (22), kemik, magister z Univ. College London, ki je dobil službo potem ko je podjetje zaprosil za opravljanje prakse.
Manj sreče ima Nina H. dipl. ekonomistka, ki išče službo leto dni. To je povprečje za iskalce prve zaposlitve z visoko izobrazbo, ki jih je bilo novembra med 107.432 brezposelnimi 4.867. Nina piše prošnje in na večino ne dob odgovora. »Delovne izkušnje sem si doslej nabirala z delom preko študentskega servisa, ko pa sem diplomirala in ostala brz statusa, sem za podjetja postala nezanimiva.« Večina »najprej vpraša, ali še imaš status študenta oz. zakaj si ne urediš statusa samostojnega podjetnika in si sam plačuješ prispevke«, pojasnjuje Nina, ki si ob izbiri študija ni predstavljala takih težav.

Nujno bo treba uravnotežiti reformo trga dela. M. Gostiša, Delo, 4.1.2016
Direktor Študijskega centra za industrijsko demokracijo Mato Gostiša piše o ravnanju s človeškim kapitalom in meni, da bo po zmanjšanju »stroškov dela« nujno prenoviti predpise o tem.
Ugotavlja, da smo »z reformo trga dela iz leta 2013 temeljito oklestili pravice delavcev pri varovanju zaposlitve in s tem tudi »stroške dela« v korist delodajalcev. Zdaj bo treba s predpisi zagotoviti razvoj in učinkovitost »človeškega kapitala«, predvsem participacijo zaposlenih pri upravljanju, udeležbo pri dobičku in lastništvu podjetij in s tem tudi produktivnost.
Dosedanji ukrepi ter oženje socialne države znižujejo zavzetost zaposlenih za delo. Gallupova raziskava je pokazala, da je samo 30% slovenskih delavcev zavzetih za delo. Izkoristek človeškega kapitala strokovnjaki ocenjujejo na le 30%. Je s tem lahko Slovenija konkurenčna?
Iluzorno je razmišljanje delodajalcev, da je dovolj »le čim več vlagati v nova znanja in veščine zaposlenih« in zvišati le plače t.i. »ključnim kadrom«.
M. Gostiša predlaga predvsem spremembe zakonodaje za: sodelovanje zaposlenih pri upravljanju, udeležbo zaposlenih pri dobičku in notranje lastništvo zaposlenih (delavsko delničarstvo in zadružništvo).
Korak v to smer je tudi predlog prenovljenega Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju.

Zakaj nas Slovaki z veliko hitrostjo prehitevajo po desni. Manja Pušnik, Dnevnik, 2.1.2016
Slovaška vlada je z državno pomočjo pritegnila 5 avtomobilskih velikanov, da so tam zgradili tovarne. http://www.slovensko.com/slovakia/
Sloveniji http://www.slovensko.com/slovakia/slo.htm se tuji investitorji izogibajo, zakaj?
V 2015 je bilo sicer 10,1 milijard evrov tujih investicij, za 14% več kot lv 2013. Največ jih je bilo iz držav EU, Avstrije, Italije, Nemčije, Hrvaške, in iz Švice.
Sašo Polanec, ekonomist, pravi, da je motiv za takšne investicije doseganje čim večjega premoženja ob čim nižjih stroških (tudi dela) in čim večjih državnih subvencijah.
Bojan Ivanc, GZS, pravi, da investitorje privlači lokacija (v Srednji Evropi), kjer računajo na dobro prodajo avtomobilov nižjega in srednjega razreda. Slovaška ima tudi ugodno davčno zakonodajo, nizke plače in (zaradi obstoječih tovarn) usposobljenega kadra za proizvodnjo. Pri nas moti visoka – tudi več kot 60% - obdavčitev plač na zahtevnejših delovnih mestih.
Tomaž Subotič, naš podjetnik v Pragi, pravi, da tuje investicije poleg zaposlenosti prinašajo »tehnološki in menedžerski know-how«, tuje znanje in spodbujajo konkurenčnost ter razvoj znanosti. »Kapitalsko močna tuja podjetja ponujajo /…/ visokim šolam možnost sodelovanja na področju inovacij in raziskav ter razvoja. Tega v Sloveniji primanjkuje. Gospodarstvo ima potrebo po tehničnih kadrih, ne po družboslovcih.«
Manja Pušnik končuje članek z upanjem, da bomo avtomobilske družbe pritegnili »pri novem valu reindustrializacije, ki vrača proizvodnjo na evropska tla«, ki pa bo »avtomatizirana, zato bodo v njej delali bolj kvalificirani kadri.«

Obeti za zmanjšanje brezposelnosti. Miha Jenko, Nedelo, 3.1.2016
Slovenija si v 2016 lahko obeta gospodarsko rast 2%, kaže napoved 700 ekonomistov v skupini Consensus. http://www.consensuseconomics.com/Slovenia_Economic_Forecasts.htm
Miha Jenko piše, da bodo rast poganjali predvsem naši izvozniki, spodbujala jo bo večja zasebna poraba. Investicije bodo v zastoju, gradbeništvo prav tako. Zaposlenost se bo predvidoma povečala, brezposelnih bo manj od 107.000, povprečna neto plača bo še malo večja od (oktobrskih) 1004 evrov.
Kupna moč prebivalstva se bo malo povečala, ni več krča zaradi recesije in« osovraženega Zujfa«. Gospodarska klima je za 5% boljša kot v 2014. Obeti so torej boljši kot v kriznem obdobju 2009-2014. Napovedi so lahko napačne, a avtor meni, da bo »Slovenija morala gospodarski stroj pognati hitreje predvsem z boljšim, bolj stimulativnim okoljem za nove naložbe.« To je ena glavnih nalog vlade v 2016.

Želje za novo leto, za Slovenijo, za nas, za vse ljudi

Kaj želite Sloveniji v novem letu? Nedelovih sedem, Nedelo, 3.1.2016
Jure Apih, publicist: »M. Kučan, C. Zlobec, M. Kmecl, I. Oman in D. Plut so predsedovali Sloveniji v najbolj usodnih zgodovinskih trenutkih. Z modrostjo, odločnostjo in demokratično držo, vrlinami, ki jih več ni, so se izkazali. Danes /…/ bi bilo nekaj tistega njihovega duha, ki nas je združil in usmeril, najlepše darilo v tem opičjem letu, ki nas bo cefralo od zunaj in od znotraj.«
Dušan Jovanovič, režiser: »Slovenski državi bi želel, da se vrne v čas nedolžnosti, v čas svojega rojstva. /…/ vizijo blaginje in napredka, dela za vse svoje otroke, varno in sproščeno družbo.« Ker to ni mogoče, »ji želim vsaj to, da ne dopusti dokončne razprodaje same sebe. /…/ Kdo je tukaj odgovoren za želje nas državljanov?«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: /…/ da se Slovenija reši sramote – žice, slaboumnega referenduma, požiga knjig (to je samo vrh ledene gore). /…/ Po četrt stoletja imamo skoraj popolno zaprtost vase, prevladujočo neumnost, izmišljeno »tradicijo«, agresivnost, revščino, popolno ločenost oblasti od državljanov, posebno tistih mislečih, ranljivih in porinjenih čez rob nove morale nadutih in samozadostnih izkoriščevalcev. /…/ Želim vsem, ki mislijo kritično in odgovorno in ki jih je sram, da preživijo.«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Rad bi imel deželo brez žice in brez sovraštva. Nekaj takega, o čemer je pel John Lennon. https://www.youtube.com/watch?v=XLgYAHHkPFs Svet brez nebes in pekla, le svobodno in modro nebo; ničesar, za kar bi bilo treba ubijati ali umirati, le dovolj dobrega za vse ljudi. /…/ brez pohlepa in pomanjkanja.«

Elite, politiki, javni sektor, kultura, tehnologija, razvoj

Politika v letu 2015. V anketah prvi B. Pahor, od strank SMC in SDS. Zoran Potič, Delo, 4.1.2015
Dela Stik vsak mesec po telefonu vpraša vzorec državljanov za oceno znanih politikov, vlade in parlamenta ter katero stranko bi volili.
Najboljše ocenjeni politik v 2015 je bil Borut Pahor, predsednik RS (na 5 stopenski lestvici 3,4, v 2014 3,5). Sledita Violeta Bulc in Tanja Fajon (komisarka in poslanka v Bruslju, po 3,2), nato premier Miro Cerar, ministra Dejan Židan, Goran Klemenčič (po 3,0), Violeta Tomič in Milan Brglez (2,9), Dušan Mramor in Lojze Peterle (2,8), Matej Tonin, Matjaž Hanžek, Ljudmila Novak, Matjaž Han in Karl Erjavec (2,7, Igor Šoltes in Franc Bogovič (2,6) ter Janez Janša (2,1), ki je tudi največkrat izpadel iz lestvice.
Priljubljenost strank se je iz meseca v mesec spreminjala. Najbolj je padla najmočnejši vladni stranki SMC (od 15,5% januarja na 7% decembra). Na prvo mesto se je povzpela opozicijska SDS, ki pa je imela med anketiranimi konec leta prav toliko pristašev kot na začetku – 13%. Na tretjem in četrtem mestu sta se izmenjevali (opozicijska) ZL in (vladna) SD, pri čemer je priljubljenost padla ZL z 9% na 5%, SD pa je po poletnem upadu spet prišla na 7%. Opozicijska NSi je s 4% padla na 3%, vladni Desus pa je ohranil 2,6%.
Delo vlade je večino letaje negativno ocenjevala polovica anketirancev, decembra 52%; podobne so bile tudi ocene parlamenta (državnega zbora), ki ga je decembra negativno ocenilo 51% anketiranih.

Finančnik leta. Eni Mramorju čestitajo, drugi grajajo, da služi elitam. M. Jenko, Z. Potič, Delo, 5.1.2016
Revija Banker http://www.thebanker.com/ je finančnega ministra Dušana Mramorja razglasila za najboljšega finančnega ministra leta 2016.
Na GZS pravijo, da je ta izbor bolj priznanje Sloveniji in njegovemu predhodniku. Primanjkljaj Slovenije se je zelo zmanjšal, predvsem zaradi zakona o uravnoteženju javnih financ (Zujf), sanacije bank, DUTB, vse v času ministrov Janeza Šušteršiča in Uroša Čuferja. Zasluga Mramorja je, da je vztrajal na tej poti in ni popustil pred »pritiskom po povečanju javne porabe«, pravi Samo Hribar Milič.
V stranki Desus Mramorju priznavajo, da je konsolidiral javne finance in stabiliziral banke, sprejet je bil zakon o fiskalnem pravilu in strategija upravljanja državnega premoženja.
V opozicijski ZL Mramorju ne ploskajo in pravijo, da se z omenjenimi projekti ne strinjajo, saj minister in vlada ne ščitita interesov države in državljanov, ampak »jih podrejata interesom evropskih finančnih elit«.
Predstavnik nasprotne opozicijske NSi Matej Tonin je sicer vesel priznanja, a bi bil bolje, če bi se ti dosežki poznali tudi v denarnicah državljanov. Pomeni tudi priznanje državnemu zboru, ki je podprl fiskalno pravilo, ob pomembni vlogi NSi.

Elite so za razvoj ključne. Kakšne so? Povezovalne ali plenilske? Delo, 5. decembra. R. Kropivnik, PP29, Sobotna priloga, Delo, 2.1.2016
Andrej Cetninski je 5.12. razmišljal o analizi Ludvika Sočana (SP, 12.12.), piše Rudi Kropivnik (minister za javno upravo), ki pa ima nekoliko drugačne poglede kot A. Cetinski.
Predvsem je treba ugotoviti nosilce škodljivih odločitev, meni R.K., ne pa da se jim stranke ne odrečejo. A.C. za slabo upravljanje krivi predvsem vlado in parlament. A prispevajo še drugi.
Primeri:
(1) Zavrnitev zakonov Pahorjeve vlade na referendumu. Po tej smo lahko najemali le še neugodne kredite; zdaj plačujemo zanje več kot milijardo obresti.
(2) GZS, ki zahteva krčenje javne porabe in večje razvojne spodbude ne obračuna z nosilci slabe prakse v lastnih vrstah.
(3) Zdravniške organizacije zdaj kritizirajo ministrico, a niso nasprotovale, ko niso zaposlovali novih zdravnikov, ko še ni bilo omejitev, »ker so zdravniki radi delali nadure«. Tisti, ki bi radi kaj izboljšali v zdravstvenih institucijah »v svojem okolju pogosto niso prijazno sprejeti«. Motenj zaradi »prestižnih bojev« ne bo odpravila nobena zdravstvena reforma.
A.C. trdi, piše R.K., da »ob slabem vladanju tudi državna uprava ne more biti učinkovita. Ta je »strokovna služba vlade«, žal pa po zakonu o javni upravi »vsakokratni minister postavlja predstojnike svojih služb«, ki tako vedo, da bodo »morali zapustiti službo skupaj s svojim ministrom.« »Seveda je pa še marsikaj drugega, kar naj bi zgotovilo visoko profesionalnost in s tem boljše delo vlade in upravljanje države.« (- Hic Rhodos…, B.M.)

Kulturni vrhunci. Ljudje z vizijo zaznavajo stvari, ki jih drugi ne. V. Milek, Sobotna priloga, Delo, 2.1.2016
Za inventurno oceno leta 2015 je Vesna Milek vprašala nekaj ključnih ustvarjalcev o tem, kateri so bili presežki in kakšno je stanje v naši kulturi.
Skupina Laibach, ki je imela koncert v S. Koreji (fotografija) pravi, da je bila kulturni presežek leta begunska kriza – »ker vzpostavlja nove etične in moralne standarde«. In postavitev ograje na meji, ki »vzpostavlja nove estetske standarde«. Za stanje duha v kulturi in vizijo pravijo:«Snađi se /…/ - ker drugače ne gre.«
Miran Mohar, vizualni umetnik, prodekan Akademije za vizualne umetnosti AVA, je z Irwini razstavljal v Moderni galeriji: Od Kapitala do kapitala, pripravil mednarodni simpozij in knjigo, ki jo je izdal MIT http://web.mit.edu/. Za stanje duha je značilen odstop članov sveta za kulturo.
Uršula Cetinski, gen. direktorica CD Lj. Izpostavlja Homerjevo Iliado v koprodukciji SNG Drama, MGL in CD. V naši kulturi se je govorilo »veliko in povedalo premalo /…/ bistvenega.« Ne bi se smeli odpovedati »ustvarjalni moči nekoristnega« in se pehati le z dobičkom, je dejal Nuccio Ordine.
Tomi Janežič, gledališki režiser, AGRFT UL: »V Sloveniji se je seme nove ideologije dokončno prijelo tudi v širši javnosti. Ljudem ni več jasno, zakaj bi bilo treba kulturo podpirati. /…/ niti ministrici sami in ne predsedniku vlade.« Osebni vrhunec so bili uspehi »bivših in sedanjih študentov«, ki so zmagali na mednarodnem študentskem festivalu v Zagrebu in na Tednu slovenske drame.
Dragan Živadinov, režiser, protigravitacijski umetnik je ponosen na drugo ponovitev predstave Noordung 199 – 2045 gledališča Živadinov::Zupančič::Turšič 20.4.2015 v Ksevt v Vitnjah (njegov vodja Turšič je gladovno stavkal). Presežek so slovenske bioumetnice in čIPke – Iniciativa za ženske s čutom za znanost, tehnologijo in umetnost. https://cipke.wordpress.com/ (Glej predavanje Mirjane Ule: https://cipke.wordpress.com/2016/03/25/video_prikrite-oblike-diskriminacije-zensk-v-znanosti/
Tomaž Pandur, gledališki režiser, je postavil Fausta v Mariboru, Lj. in Mehiki:
»V deželi, kjer je dovoljena zloraba otrok za dosego skrunitve in teptanja osnovnih človekovih svoboščin in pravic, v deželi homofobne in klerikalne večine, kjer namesto plemenitosti vlada nedostojanstvo, namesto milosti in sočutja sovražnost in nestrpnost, /…/ ki se je /…/ obdala z bodečo žico, namesto, da bi se odpirala in gradila mostove – »slovenski umetnik živi sredi mrličev in hlapcev. Obuja jih in prebuja, pa zaman, kaj bi mrliču svoboda, kaj bi hlapcu umetnost!« (Srečko Kosovel).«
Igor Samobor, ravnatelj SNG Drama Lj. : »Danes kulturniki delujemo v svetu, ki je mešanica Gogoljevega revizorja in Cankarjevega Pohujšanja (v dolini Š.) in se »bomo svojih vlog zavedali šele takrat, ko bo prepozno. /…/ Temelj za vse je kultura, kajti človek je kultura. V ljudi pa vlagamo vedno manj. /…/ zadnje gledališče v prestolnici je bilo zgrajeno pred 150 leti.«
Ivica Buljan, gledališki režiser, ki je navdušil v NY s predstavo Pilad meni, da smo se v 2015 »zavedli vojne, politične, ekonomske in humanitarne krize. /…/ Slovenija je bila desetletje po padcu železne zavese primer države, katere konceptualne osnove je kreirala razmišljujoča neortodoksna levica še v času Jugoslavije. Najboljše stvari, ki jih imamo danes, izhajajo prav iz tega obdobja. /…/ Današnje politične elite ne razumejo, da javno izobraževanje in umetniška kreativnost nasledstvo razsvetljenstva. /…/ Knjižnice, gledališča, galerije, /…/ šole in bolnišnice ne pripadajo svetu profit, ampak so nezamenljivo javno dobro.« Politika o ustvarjalcih »namerno ustvarja sliko parazitov, ki se zjedajo v držav denar.«
Samo Rogelj, publicist, založnik, urednik Bukle www.bukla.si , med presežke šteje (prevedene) Zgodnjekrščanske spise Celjske Mohorjeve družbe, Pikketyjev Kapital v 21. stoletju Mladinske knjige in Repetovo biografijo Milan Kučan, prvi predsednik založbe Modrijan, ki so jo poskusi zažgati. Kot založnik je ponosen na knjige Zakaj narodi propadajo in Zgodba človeškega telesa (Umco).
Aleš Šteger, pesnik, pisatelj, vodja Beletrine, ki je z e-knjižnico in knjigarno Biblos dosegla 30.000 izposoj. Poleg tega so bili presežek v 2015 tudi posamezniki, tudi prostovoljci, ki pomagajo beguncem tudi s kulturo izobraževanjem. V napi kulturi so se nadaljevali delitveni modeli, »ki so vse manj ideološko in vse bolj interesno motivirani«, s predvidljivimi odločevalci in mučeniki.
Matjaž Manček, Kino Šiška, Lj. o stanju duha: »Gladovanje. Rezanj. Krčenje. Ožanje. Protesti. Odstopi. Sprenevedanje. Molk. /…/ Vizije ni na horizontu, /…/ omejen s plašnicami in plašnostjo. /…/ Ker je z vrha razgled ozek« bo treba »s terena navzgor oblikovati celostno vizijo, ki bo razprla meglo in razširila horizont.«
Katarina Čas, igralka, tudi z Al Pacinom v Danny Collins je bolj optimistična:
«Ne glede na situacijo se mi zdi, da slovenska kultura kar migota in dela in rojeva. Letos (2015) je bilo ogromno koncertov, ogromno predstav«, snema se »več nanizank, filmov tv-oddaj.« Potrebna bo »večja povezanost z EU, več informacij o raznih razpisih, delavnicah, izmenjavah, mobilnost umetnikov.

Konec ali začetek človeštva? G. Majdič, Sobotna priloga, Delo, 2.1.2016
O evoluciji z naključnim spreminjanjem genoma in o usmerjanju razvoja z načrtnimi spremembami genoma ter o razvoju in etiki piše Gregor Majdič.
»Tehnološki razvoj je ves čas od začetka civilizacije vodil v napredek človeštva, v lajšanje vsakdanjega življenja, v lažje spopadanje z neprijaznim okoljem boleznimi, lajšanje našega dela in preživetja. Tudi v preteklosti smo videli veliko nasprotovanja tehnološkemu razvoju.« Verjetno je bil že »pračlovek, ki je izumil kolo, deležen /…/ začudenih pogledov njegovih rojakov /…/«.
Zdaj, v »družbi, kjer je glavno gonilo denar in želja po čim večjem dobičku ob čim manjših stroških«, se lahko zgodi, da v razpravi o poseganju v genom prevlada finančno vprašanje, ne pa etična presoja, kako in za koga npr. prilagoditi zdravilo.
Kljub dvomom napoveduje, da bo »razvoj genskih tehnologij zagotovo šel naprej, v kakšno družbo nas bo privedel, pa je odvisno le od nas samih. Ali bomo o teh vprašanjih začeli razmišljati dovolj zgodaj, se nanja pripravili in o njih odločali trezno, z dovolj znanja /…/ ali pa nas bo razvoj presenetil in s seboj prinesel nezaželene posledice, kot so povečanje razlik v družbi /…/ in /…/ spopade med družbami?
Da se bomo lahko spoprijeli s takšnimi vprašanji, potrebujemo družbo znanja, družbo odgovornih, izobraženih in razgledanih posameznikov, ki ne bodo iz neznanja napadali znanstvenega napredka /…/ temveč se bodo argumentirano in etično odločali o tem, v kakšni družbi želimo živeti in kako znanstveni napredek izkoristiti za napredek celotne družbe.«

Proslavljanja, preglasovanja, p/…./, perspektiva

Plebiscid – »daljnoslutni« lapsus? D. Petrovec, Dnevnik, 2.1.2016
Sodelavec Inštituta za kriminologijo pri PF UL Dragan Petrovec je na začetek komentarja o postavil čudni besedi – prva se je nekomu pomutoma zapisala leta 1990, druga njemu, ko je po referendumski zavrnitvi družinskega zakonika iskal primernejšo besedo in razmišljal o prihodnosti. https://vimeo.com/11715993
Tik pred tem smo slavili Dan ustavnosti in Dan samostojnosti in enotnosti, pa še Božič. In upali, d b novo leto vsaj ne bo prineslo kaj slabšega kot 2015.
Predsednik ustavnega sodišča (mag. Mozetič) je izjavil, piše D. Petrovec, da »večina vselej odloča o manjšini. /…/ Tako je dejansko stanje.« In večina poslancev je pred časom »odločila, da je treba Slovence pokoriti z dosmrtnim zaporom«. Niso pomagali ugovori številnih nasprotnikov take kazni.
Enotnost smo proslavljali »z dvema različnima proslavama in različnimi udeleženci«, skupni imenovalec je bil predsednik B. Pahor, ki »zaradi pomanjkanja kritične distance« poskuša doseči spravo »med matematično nezdružljivimi množicami«.
S pomočjo TV ga je spomin ponesel v leto 1990, ko smo se »resno pripravljali na plebiscit« in je na enem od pozivov pisalo »plebiscid«. Tujke na »-cid« pa pomenijo »pokončanje, smrt«. In res je »izbris ali administrativni genocid zadel že v začetku 1992 več kot 25.000 ljudi na Slovenskem.«
Nato nam je uspelo »300.000 Slovencev spraviti pod prag revščine /…/ v imenu uresničevanj raznih agend, strukturnih reform, smotrnega upravljanja in privatizacije.«
Sledila so, piše D. Petrovc, drobna »plebiscidna« veselja večine nad manjšinami. Odvisnikom je »domoljubna večina v traktorji zaprla poti« do načrtovane komune; otroci s posebnimi potrebam bi motili tudi take (ljudi), ki so zavezani varovanju človekovih pravic in jim nižali cene stanovanj; načrtovanemu vrtcu za take otroke so se uprli krajani. »Težavo je rešil otrokov dedek. Najprej je ubil nesrečnega vnuka, potem pa sebe.«
»Zadnje desetletje pred samostojnostjo (1991) si ni bilo mogoč predstavljati toliko sovražnega govora in /…/ dejanj« kot »pozneje v demokraciji«. Primer: »V tistih časih smo se v zasebnem krogu vsi po malem norčevali iz »pedrov«, a nikomur ni prišlo na misel, da bi komu kaj naredili. V demokraciji /…/ govorimo o gejih, sočasno pa jim razbijamo glave in zažigamo lokale.«
»Perspektiva /…/: ker nihče ne omejuje sovraštva, utegnejo priti na oblast /…/ fašistoidne kreature, ki jih bomo šteli za odrešenike.« Kako visoko smo (bili) »na Brevikovi lestvici urejenih držav?«
http://www.delo.si/novice/svet/breivik-v-sloveniji-imam-zveste-brate-in-sestre_2.html

Poglejmo, poslušajmo, preberimo, prevedimo, pojmimo

Pesmi naše mladosti. TV SLO 1, Delo, 2.1.2016
Prenos koncerta iz CD, na katerega so z gosti: Big band Grosuplje, skupino Bassless, Lidijo Kodrič, Tomaža Domicelja idr. nastopili Prifarski muzikanti https://www.youtube.com/channel/UCNhgERts1oxl4An50EoeWhQ .

Nekaj pojmovnih prikazni. Zdenko Vrdlovec, Dnevnik, 5.1.2015
Pri Studia humanitatis je izšla knjiga Pojmovne prikazni, s podnaslovom Rešeto humanistike. Avtor Jože Vogrinc, profesor sociologije na FF UL v njej obravnava »bizarne« tujke in skovanke, večinoma prevzete iz angleščine, ki se pojavljajo v strokovnem in znanstvenem pisanju, tudi v prevodih. Pojasnjuje besede/gesla, kot npr. akcija, androgin ali androgen, deljenje, informiranje (nečesa) (- npr. H2O…, B.M.), mapiranje, narativ…
»Vsa ta gesla sem pisal kot učitelj, ki je opazil iste vrste napak in razširjanje napak od seminarskih nalog do diplom, magisterijev in doktoratov. In ko sem bral prevode znanstvenih del li izvirna besedila sem naletel na iste napake.« Očitno »se pri nas družboslovna vednost oblikuje na podlagi tekstov, prebranih v angleščini, in ob nepoznavanju slovenske tradicije.«
Gre za naivno vero, da v angleščini stvar nekaj pomeni, in če se bom držal tega izvirnega, tj. angleškega označevalca, bom nekako na magičen način dosegel, da bo stvar nekaj pomenila, četudi nisem povsem prepričan, kaj sploh pomeni.«
Raba jezika pač ni naključna stvar posamezne vede. »Jezik humanistike ni žargon. Ni togo orodje.«
J. Vogrinc meni, da je »dolžan reflektirati rabo jezika v disciplinah, za katere si prizadevam, da bi znanstveno delovale v slovenskem prostoru. Grobo premeščanje terminov iz drugih jezikov /…/ dela v slovenščini pojmovno zmedo.« Najpogosteje »zato, ker nekdo vpelje novo poimenovanje, ne da bi se zavedal, v slovenščini termin za ta koncept že obstaja.«
(Vsaka generacija humanistov pozabi tisto, kar je pridelala prejšnja?)
»Danes imamo absolutno preveč informacij in jih poskušamo reducirati.« Zato bi se rad lotil tehnik pozabljanja, kako racionalizirati pozabljanje. Tako kot so nekoč imeli mnemotehnike (- kako si nekaj lažje zapomniti, B.M.)
(AKCIJA?)
Pri tej besedi se najbolj zavemo, kako se pomen spreminja z družbo. V postindustrijki družbi, naši, je potrošništvo tisto, ki najbolj vpliva na besede »ki se nanašajo na materialne in produktivne dejavnosti. Za večino ljudi danes pomeni, da v kakšnem nakupovalnem središču ponujajo blago s popustom. Tako postane akcija beseda, ki ljudi požene v nakup.«
(ANDROGEN?)
»… pomeni moški hormon /…/«
(…ali ANDROGIN?)
»… pa označuje zlitost ali nedoločenost potez moškega in ženskega spola, po Doklerjevem slovarju »dvospolnik, hermafrodit«. Do zmote ali zamenjave prihaja zaradi podobnosti med obema besedama«. Pri drugi gre za starogrško sestavljenko (andros je moški, gine ženska).
(DELJENJE, DELITI?)
»Angleži pravijo share ali sharing, pri nas pa s to besedo nekaj delijo. Na vsaki spletni strani, kjer hočeš, da razširjaš neko besedo, rečejo »deli«. Beseda se zdi nezaustavljiva. Bolje je reči »pošlji naprej« ali »razširjaj«. /…/ Ves pomenski kontekst, ki povezuje glagol share, izhaja iz korporativnega« (- še ena taka…, B.M.) »sveta in se predvsem nanaša na delnice, lastniške deleže«.
(MAPIRANJE?)
Izraz mapping izvira iz kartografije, veščine izdelave zemljevidov, zato se lahko uporabi beseda »kartiranje«. Toda Frederic Jameson je izraz metaforično uporabljal za koncept »kognitivnega zemljevida ali kognitivnega preslikavanja«, v historičnomaterialistični tradiciji, tako kot nekoč izraz »odraz«.
Z nekaj zgodovinskega spomina J. Vogrinc zapiše: »Včasih je bilo za dobrega marksista to, kar se je dogajalo v kulturi, odraz gibanja v materialni produkciji, danes pa temu rečejo kartiranje ali mapiranje. Po mojem je tudi to znamenje nivelizacije mišljena: vzameš nek tuj izraz kot žeton, ki ti bo sam od sebe prinesel nek pomen.«
(NARATIV?)
»Preden se je v slovenščini razpasla beseda »narativ«, se je razpasla »naracija«. Pogosto se je uporabljala tako, da se ni ločilo pripovedovanje od pripovedi. »Narativ«, t.j. pripoved, pa je le napredek, meni J. Vogrinc, saj »loči med procesom, naracijo, in njenim produktom. Gre za »postlyotardovsko prepričanje, da je mogoče o čemerkoli govoriti kot o zgodbi.« Ljudje so v TV dobi »deležni večje ponudbe dramatiziranih pripovedi«; tako »so tudi poročila in športni prenosi strukturirani kot zgodbe.«
(- Naj dodam še primer novorečne besede VISOKOŠOLSTVO, ki jo nekateri uporabljajo namesto »visoko šolstvo«. Ta starejši slovenski izraz - podobni so »osnovno šolstvo«, »srednje šolstvo«, »visoka šola«- se je kasneje (po hipotezi J. Vogrinca) z branjem angleških besedil utrdil, vendar so nekateri, ki so znali in brali tudi nemško, pod vplivom https://de.wikipedia.org/wiki/Hochschule začeli uporabljati tudi »visokošolstvo«. Je boljša stara ali nova, naša ali vaša, kasha ali kasa… B.M.)

Svetovljanka iz province. Špela Standeker, Dnevnik, 4.1.2016
V stripu s tem naslovom sta Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič realistično prikazala življenjsko zgodbo popotnice in pisateljice Alme M. Karlin (1889-1950).
Celjanka iz slovenske družine, kjer so govorili v nemščini, s telesno hibo in bolehna, je 1914 na londonski Royal Society of Arts opravila izpite iz 8 jezikov in se začela preživljati s poučevanjem ter nato leta 1920 odšla okoli sveta. Sproti je pisala reportaže za časnike, prevajala in predavala. Želela je biti Kolumb, a je ugotovila, da je že vse odkrito in strnila izkušnje takole: »Nobeni ženski ne bi svetovala, da gre sama okrog sveta – svet je preveč neciviliziran.« Razočaranje, ki ga je doživela tudi ob vrnitvi je omilil uspeh treh knjig: Samotno potovanje, Doživeti svet in Urok južnega morja. Priljubljena je bila v Nemčiji, Švici in Avstriji.
Š. Štandeker pravi, da je strip »portret osebe, ki se po eni strani ni pustila omejevati normam družbe, v kateri je živela, po drugi strani pa je dovolila, da so jo vrednote te iste družbe zaznamovale in določale.« Fascinirali so jo »eksotični« ljudje, a hkrati je nanje gledala zviška in bila prepričana, da kot belka »ne sme pustiti na cedilu svoje rase«. Posledica je bila razklanost, zaradi katere se je počutila drugačno.
(O njeni literaturi med Slovenci:http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_blaznik-zala.pdf)

Domači devetdesetletniki in tuji jubilanti. J.Šutej Adamič, Delo, 2.1.2016
V letu 2016 bodo slavili 90. letnico rojstva tudi naslednji umetniki in znanstveniki:
France Slana, slikar; Ivanka Mežan, igralka; Janez Matičič, skladatelj (AGL); Jolka Milič, publicistka https://sl.wikipedia.org/wiki/Jolka_Mili%C4%8D ; Boris Paternu, literarni zgodovinar (FF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Paternu ).
Letos bodo tudi obletnice smrti: Charlote Bronte, pisateljice; Vasilija Kandinskega, slikarja; Yehudija Menuhina, violinista in dirigenta.

 

NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE