December 2015


Šolstvo, kultura in univerza med 1941 in 1945

Ko so muze obmolknile. A. Gabrič, Mladina, Druga svetovna vojna 2., 3.12.2015
O kulturni in tudi znanstveni dejavnosti na Slovenskem med drugo svetovno vojno, na okupiranem ozemlji in na partizanski strani, v posebni številki revije piše zgodovinar Aleš Gabrič, FF UL.
Začenja z anekdoto o arhitektu Jožetu Plečniku, takrat, 1941, profesorju TF UL, ki so ga študentje obvestili, da so v Ljubljani Italijani. Mirno je odvrnil »Tudi Rimljani so bili!« (V Emoni…, B.M.)
A. Gabrič meni, da ne drži čisto antični izrek »Inter arma silent musae«, saj se je tudi v okupacijskih razmerah pod Italijani nadaljevala kulturna dejavnost. Prenehala je le v nemškem in madžarskem okupacijskem območju (Gorenjska, Prekmurje); tam so prepovedali vsa kulturna društva.
V Ljubljanski pokrajini (Provincia di Lubiana) so italijanske oblasti dovolile delovanje kulturnih društev, seveda pod cenzuro in v spodbujanju tistega, kar je že dolgo skupnega z italijansko kulturo, to je »zlasti klasična latinska izobrazba in katolištvo« piše. Na položaje za stike s kulturniki so nastavile »poznavalce južnoslovanske kulture, slaviste z italijanskih univerz«, ki so kmalu spoznali, da kulturno sodelovanje ne bo uspešno.
Slovenski izobraženci so že na začetku pokazali »kje so meje pripravljenosti za sodelovanje«. Visokemu komisarju so 29.4.1941 predsedniki društva Pravnik, Društva slovenskih književnikov, Slovenske matice, Glasbene matice, Muzejskega društva za Slovenijo in Leonove družbe izročilo spomenico o željah in potrebah slovenske kulture, v kateri so poudarili, da je slovenski narod skozi stoletja »v dobrem sosedstvu z drugimi narodi ustvaril svojo omiko: znanost, umetnost, leposlovje in glasbo« in da pričakujejo »upoštevanje te samostojnosti in avtonomnosti«. O tej spomenici v časopisju niso pisali.
»Podobno zadržana je bila izjava rektorja univerze, teologa dr. Matije Slaviča https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/razstave/2013091313315417/ , zahtevo po spoštovanju dosežene stopnje slovenskega kulturnega razvoja so izrazili tudi uvodniki tistih kulturnih in znanstvenih revij, ki so še izhajale«. Drugačen je bil le uvodnik v Domu in svetu 11.4.1941, ki je pozdravil prihod italijanskega Imperija; urednik je bil Tine Debeljak https://sl.wikipedia.org/wiki/Tine_Debeljak . Revije Modra ptica, Ljubljanski zvon, Sodobnost, Dejanje in še nekatere so se odločile, da prenehajo izhajati.
Prvi (in zadnji) italijansko-slovenski kulturni večer je bil 23.6.1941. Pripravil ga je Umberto Urbani, https://sl.wikipedia.org/wiki/Umberto_Urbani profesor Univ. v Trstu, prevajalec iz slovenščine in nato cenzor v Ljubljani.
»Intelektualci, zlasti del katoliških, so sledili politiki starih strankarskih vodij in iskali možnosti za sodelovanje v novih razmerah, večinski del izobraženstva« pa se je »pridružil osvobodilnemu gibanju« (OF). Menili so, da je okupatorjev namen zatreti slovensko kulturo. Kulturni delavci v OF so pozvali k kulturnemu molku, predvsem k bojotiranju dejavnosti, ki so »nakazovale iskanje sožitja z /…/ okupatorji«, piše A. Gabrič. Z delom je nadaljevalo Narodno gledališče v Lj. /Teatro di Stato, ki je v sezoni 1941/42 uprizorilo 11 italijanskih in 12 del slovenskih avtorjev, predvsem lahkotnejših.
»Mlade v šolah je OF pozvala k bojkotiranju fašističnega pozdrava in vstopanja v fašistične organizacije.« V zvezi s kulturnimi molkom, piše zgodovinar, v glasilih OF niso »omenjali najvišjih znanstvenih ustanov, akademije znanosti in univerze, saj so se /…/ zavedali, da je na njihovo delo /…/ vezana eksistenca na stotine slovenskih družin. Poleg tega so v teh ustanovah uživali precejšnjo podporo.«
»Mnenje, da večina intelektualcev odpira odporniško gibanje, je bilo eno redkih skupnih mnenj odporniške in njej nasprotujoče slovenske politične skupine.« General Mario Robotti je menil, da »našega sovražnika predstavlja inteligenca Ljubljane, Rupnikovi propagandisti pa so leto po koncu italijanske okupacije (1944, v času nemške o.) menili, da gre za revolucijo »pokvarjene inteligence proti pridnim sinovom slovenskega naroda«.
Zgodovinar navaja kulturno in publicistično dejavnost na okupiranem ozemlju in na osvobojenem ozemlju pod nadzorom partizanov. Pesnik Oton Župančič je pozval k angažirani umetnosti (Veš poet svoj dolg?). Slovenska pisana in govorjena beseda je kot sredstvo za osvoboditev dobila »skorajda takšno vlogo kot puška«. Ilegalne tiskarne so tiskale npr. Prešernovo Zdravljico, tiste na italijanskem ozemlju pa starejše slovenske avtorje, predvsem o kmečki idili in prevode, dela usmerjena »v beg od stvarnosti«.
Likovniki so v okupirani Ljubljani sodelovali na prodajnih razstavah, na osvobojenem ozemlju, v Črnomlju pa so se vrstile slikarske in fotografske razstave. http://fototekamnzs.com/2015/02/23/slovenska-kultura-v-vojnem-casu-2-2/
Kulturna ponudba te »partizanske prestolnice« je s »poklicnim gledališčem, Radijem OF, razstavami /…/ kinematografom in knjižno produkcijo /…/ prekašala kulturno ponudbo precej večjih slovenskih mest iz predvojnega obdobja.«
Številni umetniki, ki so šli na osvobojeno zemlje so bili «pozneje, jeseni 1945, imenovani za profesorje na novoustanovljeni likovni akademiji v Ljubljani.« (Danes ALUO UL, B.M.)

Fuhrer mi je naročil… . A. Gabrič, Mladina, Druga svetovna vojna 2., 3.12.2015
O šolstvu in znanosti v času druge svetovne vojne na Slovenskem piše Aleš Gabrič, FF UL:
Med drugimi fotografijami je tudi siva stavba na Kongresnem trgu z avstrijskim orlom nad vhodom, z belimi (Plečnikovimi ?) stebru pred vhodom, z besedilom: »Orožniki pred univerzo v Ljubljani 26. marca 1941. Želeli so preprečiti študentske demonstracije proti podpisu pristopa Jugoslavije trojnemu paktu«.
(- Demonstracije so nato seveda bile, a o njih ni takih fotografij, kot o kasnejših bolj ali manj množičnih manifestacijah, tudi študentskih…, glej: http://www.rtvslo.si/kultura/drugo/foto-zgodbe-ki-so-se-dogajale-na-kongresnem-trgu/260463 , B.M.)
Razmere na Slovenskem so se razlikovale glede na okupatorja. Nemški in madžarski okupatorji so odpustili (in izgnali) večino prejšnjega učiteljstva in ukinili slovenščino.
Ko je julija 1941 na Jesenice vlak pripeljal 415 nemških učiteljev in učiteljic, jih je načelnik uprave pozdravil z besedami: »Fuhrer mi je naročil, (…) naj naredim zopet nemško deželo iz tega ozemlja, ki e bilo nekoč nemško in so ga oropali nemškega jezika duhovniki, šola in slovenska narodna društva.«
Na Gorenjskem so imele šole poleg ponemčevanja nalogo tudi »poučevanju o velikem vodji« podkrepljeno z militarističnim duhom, piše A. Gabrič. »Nadaljnje šolanje na visokošolskih ustanovah je bilo Štajercem in Gorenjcem skorajda nedoseglijvo«.
V italijanski Ljubljani, kjer je slovenščina ostala, je bila dodana italijanščina kot predmet, zahtevali so fašistični pozdrav in vključevanje v fašistične organizacije. To so pogosto zahtevali tudi od tistih, ki so želeli nadaljevati študij na italijanskih univerzah. (Preberite tudi gornji članek A. Gabriča o medvojni kulturni pri nas. B.M.).
»Koliko mladih je bilo med vojno sploh deležnih rednega šolanja, zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče ugotoviti. Če primerjamo le vpis na UL v /…/ št. Letu 1940/41, ko se je nanjo vpisali 2474 /…/študentov«, dve leti kasneje pa »je bilo vpisanih 1382«. Dogajanje na UL (Univ. kralja Aleksandra v Lj./, nekaj časa tudi Univ. de'l Re L.) je odslikavalo vse tegobe vojne. https://www.uni-lj.si/univerzitetni_arhiv/zgodovina_ul/
»Različno usmerjena študentska društva so bila sprta že med vojno, to pa jih je tudi v vojnih letih razdelilo na tista, ki so podpirala OF, in na njihove nasprotnike. Čistke med pedagoškimi delavci so bile /…/ nekaj vsakdanjega. V času, ko je morala univerza zaposliti lektorje italijanščine, je bila prva na seznamu odpuščenih (in konfiniranih v Italijo) Irka Fany S. Coperland , lektorica za angleški jezik na FF UL in vneta alpinistka /…/ http://www.ericpercival.co.uk/Copeland/Fanny%20Copeland.htm
V letih, ki so sledila, je službo izgubilo še več /…/ sodelavcev osvobodilnega gibanja. Največjih je bilo s FF, sledili sta MF in Tehniška fakulteta (TF) /…/,ki izobražujeta strokovnjake /…/, ki jih /…/ oborožene enote najbolj potrebujejo. Le kader TeoF je bil /…/ izvzet /…/ Nekateri njeni profesorji so bili aktivni na protipartizanski strani, za izključevanje pa so prišli na vrsto po vojni /…/
Ker je večina izobražencev podpirala OF, je bila UL »pod budnim nadzorom oblasti«, piše A.Gabrič. Prva policijska preiskava je bila 18.11.1941 na TF, večer prej se je oglasil ilegalni radio Kričač, ki so ga izdelali v delavnicah TF. Več osumljenih je bilo aretiranih dekan pa razrešen.
Pritiskom na UL so se povečali po kapitulaciji Italije, ko so Nemci vzpostavili Pokrajinsko upravo z Le(v)o(no)m. Rupnikom. Po prvem javnem nastopu domobrancev (11.10.1943) je bil (12.10) na Kongresnem trgu miting domobranstvu naklonjenih študentov, ki so očitali vodstvu univerze, da ni podprlo domobrancev. Mesece po tem so v tisku in osebnih stikih kritizirali in žalili vodilne UL z Milkom Kosom, rektorjem. L. Rupnik je 11.11.1943 podpisal uredbo o »začasni ustavitvi predavanj na Univerzi v Ljubljani«, z utemeljitvijo, kot piše A. Gabrič, »da naj bi bili, če bi študijski proces redni potekal, prikrajšani študentje, ki so se prijavili v vrste domobrancev«.
(- O tem in o protestnem pismu študentov MF UL proti ustavitvi predavanj 12.11.1943 s 109 podpisi in o Rupnikovem dodatnem ukazu (7.12.1943) o ustavitvi vseh vaj , »ki so za predpisani študij obvezne« pišem v knjigi Ključ je v naših rokah, UL, 2008, str. 159, B.M.)
Manjši del izobražencev je bil v tem času »usmerjen v poveličevanje novega evropskega reda, protikomunizem in antisemitizem.« (- O tem je govoril L. Rupnik na zborovanju na Kongresnem trgu 29.6.1944: https://www.youtube.com/watch?v=3p-NoQqPBg0 . B.M.)
»Večjo aktivnost je pri tem pokazal le del teologov, literatov iz kroga Doma in sveta in zadnja leta vojne mlajši propagandisti, ki se jih je oprijelo ime Rupnikov »kindergarten«. Večji del najuglednejših slovenskih izobražencev pa je poskušal »preslišati« zahteve vodilnih politikov«, piše A. Gabrič.
Med najbolj odločnimi je bil slavist Fran Ramovš, profesor UL in tajnik akademije znanosti in umetnosti (AZU), ki ni popustil pred pritiski iz Rupnikove pokrajinske uprave, »ki so skušali v svoj propagandni stroj vključiti tudi univerzo. Novembra 1944 je vodilnim UL dejal, da »če gre ta pot naprej, potem je takoj za ukinitev univerze, saj narodu, ki je ne zasluži, zares potrebna ni.«
Pritiski na AZU, ki je vzdrževala vljudnostne stike z italijanskimi akademijami in se ukvarjala z bibliografijo, etimologijo in likovno umetnostjo, so se okrepili, ko jo je vodenje prevzel Milan Vidmar (- nekdanji rektor UL, B.M.). Italijanska cenzura je iz znanstvenega tiska črtala omenjanje razmejitve po 1.sv. vojni, domačih politikov in akademikov v zaporih, npr. Franceta Kidriča, očeta organizatorja OF Borisa Kidriča. V Rupnikovem času so hoteli v propagando vključiti tudi akademike, ob soglasju z Nemci pa so akademijo preimenovali v »Slovensko…«. V najobsežnejšem delu med vojno, Zborniku zimske pomoči 1944 so bili prispevki akademikov izključno znanstveni, le Aleš Ušeničnik je pisal o spornosti Marxove filozofije.
»V nasprotju z znanstveniki na okupiranem ozemlju /…/ so znanstveniki, ki so odšli na osvobojeno ozemlje /…/ sprejemali teme, ki jim je sugerirala politika. Januarja 1944 ustanovljeni Znanstveni inštitut, ki ga je vodil Fran Zwitter, se je v skromnih razmerah ukvarjal »z mejnimi vprašanji«, pravniki so zbirali gradiva o zločinih ter kršitvah mednarodnega prava in pripravljal federalno Jugoslavijo. »Tudi medicinci in tehniki so sestavljali predloge /…/ za obnovo dežele in njen čim hitrejši razvoj«. Inštitut je pozval vse upravne ustanove, da ga informirajo o delu, ki je namenjeno »načrtom za bodočnost«.
Odsek za prosveto pri predsedstvu SNOS je bil predhodnik ministrstva za prosveto in je že med vojno pripravil ukrepe za prevzem oblasti na tem področju - »šolstvo, znanost in kulturo«, kot piše A. Gabrič ter dodaja: »Če je bil ta zaradi komunistične narave oblasti izpeljan drugače, kot so pričakovali intelektualci, je /…/ vprašanje nekega drugega časa.«

Pri pripravi povzetkov člankov iz decembra 2015 je v okviru
študijske prakse sodelovala Sara Smaič, študentka FF UL.

Otroci staršev

Revnejši otroci v ZDA zadovoljnejši – in manj uspešni R.I., Dnevnik, 28.12.2015
Raziskava ameriškega centra za raziskovanje PEW, ki je bila izvedena (v ZDA) na reprezentativnem vzorcu 1807 staršev, je pokazala, da otroci iz premožnejših družin odraščajo bistveno drugače kot otroci iz revnih družin.
Predvsem so pomembni dejavnik obšolske dejavnosti, saj ti otroci v večjem številu hodijo k baletu, trenirajo nogomet in se ukvarjajo z drugimi zunajšolskimi dejavnostmi. Podatki kažejo, da je 84% ameriških staršev, ki na leto zaslužijo več kot 75.000$, svoje otroke vključilo v športne aktivnosti, 64% v prostovoljno delo in 62% v glasbeno šolo. Po drugih strani je 59% staršev, ki zaslužijo manj kot 30.000$ na leto, svoje otroke vključilo v šport, 37% v prostovoljno delo in 41% v umetniške dejavnosti.
A. Laureau (https://en.wikipedia.org/wiki/Annette_Lareau) , profesorica univerze Pensilvanija in avtorica knjige Neenako otroštvo: razred, rasa in družinsko življenje je povedala, da starši srednjega in višjega sloja svoje otroke obravnavajo kot projekte nad katerimi skrbno bedijo. Veščine otrok poskušajo razvijati načrtno in nadzorovano (s pomočjo učiteljev in elitnih ustanov). Starši iz delavskega razreda zavzemajo drugačne prakse in posledično otrokom puščajo več neodvisnosti in časa za igranje, saj verjamejo, da lahko otroci normalno odrastejo tudi brez "pretirane" skrbi. Ti otroci so tudi srečnejši, neodvisnejši in bolj povezani z družinskimi člani.
Otroci iz srednjega in višjega razreda pričakujejo, da bodo njihove težave reševali starši in se pogosteje dolgočasijo. Kljub vsemu pa imajo otroci iz premožnejših družin več veščin, ki so povezane s prilagajanjem na delovnem mestu.

Od usmerjenega izobraževanja do bologne, peticije

Utvara, ki koristi elitam in ohranja status quo S.M., Delo, 28.12.2015
S podpisovanjem peticij državljani morda res potešijo potrebo po družbenopolitičnem udejstvovanju, a to praviloma ne prinese rezultata.
Leta 1982 je peticijo proti t.i. usmerjenemu izobraževanju podpisalo 671 intelektualcev. 25 let kasneje je peticijo za kakovostno javno šolstvo podpisalo že 60.000 ljudi. V zadnjih letih se je povečalo tako število peticij kot število podpisnikov.
Peticija označuje pravico do pošiljanja pisnih vlog predstavniškemu telesu in drugim organom oblasti o vprašanjih, ki imajo širši (politični ali javni) značaj. Po Ustavi RS ima vsak državljan pravico do vlaganja peticij in do drugih pobud splošnega pomena. Podpisovanje peticij je pri nas priljubljena oblika političnega oz. civilnodružbenega udejstvovanja. Tudi statistični podatki kažejo, da je 25% Slovencev že kdaj spremljalo aktualno politično dogajanje na spletnem mediju ali facebooku oz. twitterju, 19% jih je že komentiralo kakšen članek na spletnem portalu, 12% jih je obiskalo spletno stran politične stranke in 7% uporabnikov spleta je po spletnih medijih poslalo sporočilo s politično vsebino (vir: SJM, 2013).
Tudi Andrej Kirbiš, FF UM, temu pritrdi s podatkom, da je 76% mladih že ali bi verjetno podpisalo neko peticijo. Vzporedno z naraščanjem priljubljenosti podpisovanja peticij upada udeležba v tradicionalnih oblikah kot so npr. volitve. Razlog za to, pravi Kirbiš, je oblika participacije, saj peticije predstavljajo obliko družbenopolitičnega udejstvovanja, ki ga ne vodijo konvencionalni politični akterji (npr. politične stranke). Obstajajo 3 pomembnejši sklopi dejavnikov, ki ljudi pripravijo, da podpišejo peticijo. Gre za lastnosti posameznika, motiviranost za angažma ter družbeno okolje. Vendar pa je učinkovitost in verodostojnost peticij težko preveriti, opozarja Kirbiš:
"Peticije v tem pogledu predstavljajo državljansko utvaro, ki koristi elitam in ohranja status quo. Državljane peticije lahko, paradoksalno, 'aktivno pasivizirajo', saj ti energijo usmerijo v neučinkovito metodo. Podpisovanje peticij jih odvrne od aktivnega udejstvovanja, na primer od protestov, množičnih shodov in stavk /…/."
Nada Pagon (https://sl.wikipedia.org/wiki/Nada_Pagon ), pravi, da "so imele peticije v 70. In 80. letih večjo težo zato, ker so nagovarjale pomembna /…/ vprašanja." Kot ena od pobudnic peticije o usmerjenem izobraževanju pravi, da so pripravili, ker so bili prepričani, da reforma, ki izobraževanje reducira na šolanje za poklic, tudi spodkopava narodno kulturo. Opozori na težave, s katerimi so se srečevali: "Do nas niso bili vsi prijazni, saj smo drezali v sistem /…/. Takrat je bilo jasno, da oblast noče zelo pametnih in razsvetljenih ljudi /…/." Ob tem doda, da je zgodil "zgodovinski cinizem" – nedolgo po peticiji se je pojavila bolonjska reforma, ki je začela ožiti znanja in jih delati površna in nepotrebna: "Zdaj na vseh ravneh javnega življenja spremljamo upadanje kritičnega uma in civilizacijskega poguma, da bi kaj spremenili /…/."

Sindikat mladih

Za sindikate kdaj premalo sindikalni, za mlade preveč M.Z., Delo, 28.12.2015
Sindikat Mladi plus je mnenja, da je potrebno med mlade predvsem vrniti premislek o sindikalnem organiziranju in boju za delavske pravice. Ime sindikata študentov, dijakov in mladih brezposelnih po eni strani odraža mlade, ki so angažirani in po drugi strani tiste, ki so manj mladi, pove Sanja Leban Trojar, strokovna delavka in v preteklosti predsednica sindikata.
Ko je vlada leta 2010 pripravila predlog zakona o malem delu, so se mladi (in malo manj mladi) začeli sestajati – malo delo po predlogu vlade bi še povečalo zaposlovanje v negotovih ali prekarnih oblikah, zato so se povezali in nastopili proti. Aprila 2011 so tudi državljani na referendumu zavrnili predlog vlade. Lebanova pove: "Takrat se je šele začelo /…/. Dejstvo je, da se sindikati starajo in izgubljajo člane pa tudi, da mladi niso sindikalno organizirani, prekarnega dela je vse več." Tako so se leta 2011 povezali v sindikat Mladi plus.
O sindikatu pove tudi to, da "[so] pa kdaj premalo sindikalni za sindikate in preveč sindikalni za mlade, ker so sindikati za veliko mladih neke strukture preteklosti." Lebanova pove, da je včasih tako razmišljala tudi sama: "Sindikate sem povezovala z ozimnico, ki jo je mama prinesla domov. In to ni vsebina, zaradi katere bi bili sindikati zanimivi za mlade. Zato je treba iskati drugačne načine delovanja in pokazati, da so sindikati tudi za mlade lahko struktura prihodnosti."
Miroslav Stanojević, FDV UL, meni, da je vključevanje brezposelnih z vidika sindikata kot je Mladi plus povsem logično. Prekarni delavci so praviloma občasno zaposleni in občasno brezposelni. Meni, da je vloga sindikata Mladi plus pozitivna, saj se osredotoča na zaščito delavcev, ki so izpostavljeni največjemu tveganju na trgu dela.
Podobno je prepričana tudi Barbara Samaluk, slovenska raziskovalka z univerze v Greenwichu. Pravi da je delo omenjenega sindikata ključnega pomena tako v Sloveniji kot na evropski ravni.
Ob koncu Lebanova doda: "Če ne moreš spremeniti sistema, je najprej dobro, da ga spoznaš, in potem poskušaš skozi majhen vrtiček delati velike spremembe. Upam, da prav to počnemo."

Novinarji : prodavatelj+rektor+glavni tajnik

Zavajajoči argumenti rektorja Tičarja T.K., Dnevnik, 29.12.2015
Vodstvo javne univerze je izkoristilo zakon o medijih za to, da je v Dnevniku objavilo neresnice in zavajalo javnost, meni za UM novinar Tomaž Klipšteter.
Rektor UM Igor Tičar (https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Ti%C4%8Dar ) pravi, da "ne drži navedba, da bo domnevni prodajalec diplom predaval na fakulteti".
Resnica je, da je bila javnost vabljena na predavanje Rika Novaka s spletnim vabilom, objavljenim na spletnem naslovu EPF UM. Po objavi Dnevnikovega članka je Riko Novak tik pred zdajci odpovedal svoje predavanje na EPF in odstopil od docenture.
Rektor zdaj zanika, da je bilo predavanje del rednega študijskega procesa in se hkrati zateka k vedeževanju, saj piše, da bi Novakovo predavanje poslušala le "ozka komisija".
V resnici pa ga je prišlo poslušat več predstavnikov javnosti, ki niso vedeli, da je predavanje odpovedal. Poslušalo bi ga tudi več študentov EPF, ki so bili ustno vabljeni na predavanje v okviru vsaj dveh študijskih predmetov na fakulteti.
Rektorjevo argumentiranje preide na šibko točko, ko bi moral pojasniti, zakaj je tajnik UM Teodor Lorenčič omogočil kandidatu brezplačen potek habilitacijskega postopka, saj bi ta Novaku pripadala le v primeru, če bi se moral nemudoma vključiti v študijski proces na univerzi oz. če bi ga v eni izmed članic čakalo delo. Vendar v rektoratu trdijo, da ga ni.
T. Klipšteter na koncu pojasni, da so v Dnevniku razkrili, da je kandidat Novak v svoji vlogi zapisal, da ga čaka delo na fakulteti za turizem . Ko so na EPF to informacijo preverili, se je izkazalo, da je lažna, zato bi moral Novak plačati stroške, a je tajnik UM Lorenčič poslal na EPF dopis, da je kandidat plačila stroškov oproščen. Doda, da o tem obstajajo pisni dokazi oz. dokumentacija.

Raziskovanje, ocenjevanje, agencije

Ustanova z vgrajeno sistemsko korupcijo A.I., Delo, 29.12.2015
V rubriki Gostujoče pero Aleš Iglič, FE UL piše o Agenciji za raziskovanje RS (ARRS) in meni, da služi predvsem ohranjanju privilegijev iz preteklih časov:
"Zadeve na ARRS gredo zadnji dve leti s slabega na slabše /…/. Tako bodo v novem sistemu ARRS /…/ nekatere kakovostne programske skupine dobile tudi do petkrat manj mentorstev ARRS mladim raziskovalcem /…/. To je torej ukrep podpiranja povprečnosti, ki je usmerjen neposredno proti napredku slovenske znanosti. Zdi se, da so za ARRS rezultati mladih raziskovalcev nepomembni /…/. Problematičen je tudi čudaški sistem ocenjevanj v okviru sistema Sicris, ki se pod vplivom raznih lobijem neprestano spreminja, da lahko služi interesom skupinam, ki imajo v danem trenutku največja vpliv in moč. Sicris za ocenjevanje znanstvene uspešnosti na ARRS bi bilo treba opustiti in nadomestiti s sistemom, ki se uporablja drugod po razvitem svetu /…/; to je z bazo Web of Sciences (WoS), iz katere se lahko izbere en ali več enostavnih mednarodno priznanih kvantitativnih kriterijev znanstvene uspešnosti, kot je na primer Hirshev (H) indeks, iz Cobiss/Sicrisa pa pobrati le število patentov, število dokončanih mentorstev ter število vabljenih in plenarnih predavanj na mednarodnih konferencah."
Ob zaključku poudari: "Pretirano število agencij je značilno za neuspešne države, kot je Grčija, ki je z več strani dobila nasvete za zmanjšanje števila državnih agencij in števila zaposlenih v njih, kar velja tudi za Slovenijo. Omejitev pristojnosti ali ukinitev nekaterih organov ARRS kot so znanstveni sveti ARRS z vgrajenim konfliktom interesov njihovih članov, ki vplivajo na pisanje pravilnikov ARRS pa sami kandidirajo za projekte in mentorstva, pa bi slovenski znanosti, razvoju Slovenije ter slovenskemu proračunu samo koristila."

Nepreslišano B.M.Z., Dnevnik, 28.12.2015
Boštjan M. Zupančič pravnik, filozof in publicist, je na spletnem portalu www.Siol.net zapisal:
"V pravu, za razliko od nekaterih drugih poklicev, pozitivna selekcija ne deluje. Če je nevrokirurg profesor Dolenc uspešen pri izvirni operaciji anevrizme pod turškim sedlom /…/ ga vabijo od vsepovsod – ne glede na to, ali je 'simpatičen' ali ne. Enako je veljajo za slavnega kirurga roke Marka Godino. Tako je med kirurgi objektivno, za pacienta na 'biti ali ne biti' zagotovljena pozitivna selekcija. Sodeč po tem, koga nam države pošiljajo kot sodnike na evropsko sodišče za človekove pravice, pa tudi znotraj domačih pravnih sistemov nikoli ni zagotovljeno, da se bo povzpel tisti, ki je zares najsposobnejši. Kot pravijo na Harvardu, odlični ostanejo z nami (na fakultetah), prav dobri postanejo sodniki in zgolj dobri so tisti, ki zaslužijo denar."
https://sl.wikipedia.org/wiki/Bo%C5%A1tjan_M._Zupan%C4%8Di%C4%8D

Znanstveni dosežki 2015: občudovanje in pomisleki S.R.P., Delo, 31.12.2015
Revija Science je pripravila izbor najbolj uglednih in razširjenih znanstvenih dosežkov v letu 2015. Uredniki so izbrali 4 dogodke: razvoj postopka, ki omogoča proizvodnjo opiatov iz kvasa na podoben način kakor proizvodnjo piva; odkritje ostankov še ene vrste prednika človeka tj. homo naledija; razvoj učinkovitega cepiva proti eboli in odkritje o nizki ponovljivosti eksperimentov na področju raziskav v psihologiji.
Slednje je zelo zanimivo; študija v kateri so ponovili 100 glavnih psiholoških raziskav, je pokazala, da so rezultate podobne originalnim dobili le pri 39 raziskavah. Več kot 60% raziskav, v glavnem iz področja socialne in kognitivne psihologije, se je pokazalo za neponovljive. Raziskovalci zatrjujejo, da neujemanje rezultatov kaže na težavnost izvedbe raziskav na način, ki bi zagotavljal ponovljivost. Tudi v drugih znanostih opažajo, da raziskav ne ponavljajo toliko, kot bi bilo zaželen. Vzrok za to je predvsem to, da v akademskem svetu za napredovanja veliko več kot ponovitve štejejo objave rezultatov nove raziskave.

Slovenija province, žice, desnice, neoliberale - in drugih

Izjava tedna Mladina, 24.12.2015
"Že kakšnih petsto let – od časov Primoža Trubarja – Slovenija ni ena, Sloveniji sta dve. Prva izhaja iz humanizma in renesanse, druga je provincialna in ponosna na svojo norost. Prva knjiga piše, druga jih zažiga. Prva nas odpira v svet, druga nas ograjuje z bodečo žico", je povedal komunikolog Dejan Verčič za Dnevnik o vzporednih svetovih.

Naj pade R.Š., Delo, 28.12.2015
V rubriki Gostujoče pero dr. Renata Šribar (http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/Znanost/doc/Zenske_v_znanosti/CV_komisija/WIKI-Renata_ok.pdf ), antropologinja in sociologinja piše o vedno bolj aktualni temi žice na meji, ki jo tesno povezuje z "mero naše človeškosti". Avtorica konkretno navede 6 argumentov proti "milijonom rezil na žičnati ograji":
(1) »nažiletkana ograja je spremenila našo lokalno mero človeškosti /…/.Na simbolni ravni je živo ali virtualno srečanje s tako pregrajeno mejo posmeh razumu in udarec čutenju /…/.
(2) »nažiletkana ograja je funkcijsko neupravičena /…/.
(3)« 'žilet-žica' je potrata skupnih finančnih sredstev in primer suma korupcijskega posla, povezanega s stranko /…/.
(4) »nažiletkana žica je v mednarodnem merilu izjema /…/. Nevarne žičnate ograje ne upravičujejo niti konfuzne tendence evropske komisije, begajoče med malo ("mali schengen") in veliko evropsko trdnjavo /…/.
(5) »belokranjska civilna iniciativa (Stanko Štrajn, Violeta Tomič, Matjaž Hanžek, Dušan Plut, Božidar Flajšman in Peter Črnič) je postavila vprašanje ustavnosti /…/.
Po opozorilu pravnice Neže Kogovšek Šalamun (Studio City, 21.12.2015) je zaradi škode, ki jo ograja lahko povzroči, kršeno mednarodno pravo. Šestič: s postavitvijo nažiletkane ograje na meji se vzbuja dvom o sprejemljivosti značaja aktualne oblasti. Z žico je naredila udar – sprva s prikrivanjem konkretnega načrta in nato, ko so se postavljala vroča novinarska vprašanja, z oteževanjem dostopa do informacij javnega značaja /…/. Liberalna elita, ki ima oblastniško moč, neskrupulozno izključuje in zatira vse, kar ovira njene predstave o svetu in preizprašuje njen način delovanja." Ob zaključku Šribarjeva zapiše, da so na razpolago "še druge oblike civilne nepokorščine in državljanske akcije: množični bojkot davčnih obveznosti v višini individualnega deleža državnih stroškov z žico, izračunanega po številu davčnih zavezancev, ki se odločijo za tovrstno državljansko nepokorščino; širitev policijske stavke na druge poklicne skupine; aktivistični posegi in umetniški performansi z rezanjem ograje; civilnodružbeni pritisk na strankarsko članstvo z zahtevo po spremem bi politične odločitve; poziv vladi k umiku oznake zaupno z vseh dokumentov, povezanih z nakupom in postavljanjem žice – in navsezadnje, kot je predlagala Neža Kogovšek Šalamun, zakonsko upravičene zahteve po odškodnini zaradi postavitve ograje na zasebnih zemljiščih."

Prava desnica K.K., Mladina, 24.12.2015
Ekonomist Bernard Brščič (http://www.nekdanji-pv.gov.si/2012-2013/si/kabinet_predsednika_vlade_rs/zivljenjepisi/bernard_brscic_drzavni_sekretar/index.html ), ki je bil leta 2012 državni sekretar v kabinetu bivšega predsednika vlade Janeza Janše, je v začetku decembra predstavil eno izmed teorij, ki podpira nečloveško obravnavo ljudi (beri: beguncev). Njegove besede so med drugim bile: "Rimsko-helenska in judeo-krščanska tradicija časti človeka, razum, dostojanstvo in izpostavlja človekove pravice, islam kot tak pa je popolno zanikanje te identitete". Ob tem je opozoril, da so se naši predniki borili proti muslimanom in dodal, da se lahko zahvalimo le njihovi modrosti, da smo "višek stvarstva". Hkrati nadaljuje, da tega boja ni več, zato je "vedno manj Evropejcev in … ogromno tega tujerodnega, negroidnega, islamskega prebivalstva". Jasno pove tudi, da so zanj vsi muslimani "okupatorji", zato "ni nekaj deset, nekaj tisoč, ampak nekaj milijonov latentnih teroristov". Ponudil je tudi teorijo zarote: "Načrt temelji na tako imenovani veliki nadomestitvi. Belega človeka je treba eliminirati in ga nadomestiti z novo raso, mešanico evroazijskega in negroidnega človeka. Homo europeus naj bi bil podoben Egipčanom, tako kot so naši cigani".
Brščič je tudi dejal, da Jean-Claude Juncker (https://sl.wikipedia.org/wiki/Jean-Claude_Juncker ) vsako jutro "stanka steklenico konjaka Martell", medtem ko se slovenski premier Miro Cerar "verjetno ne more odločiti niti, ali bi spil capuccino ali machiatto. To so dejansko moralno izrojene, nestrukturirane osebnosti."
Še en primer Brščičeve "morale" in spoštovanja soljudi je dejstvo, da je papeža Frančiška označil za antikrista.
Kljub vsemu pa se je Bršič nečesa razveselil – prebujanja strank, ki jih sam imenuje prava desnica, kot so Nacionalna fronta v Franciji, Ukip v Veliki Britaniji ter poljska Zakon in pravičnost.
Avtor sestavka Klemen Košak ob koncu doda: "Brščičevo izvajanje je pomembno za razumevanje ksenofobnih strank, moralo pa bi biti pomembno tudi za vse tiste, ki preganjajo javno spodbujanje sovraštva, nasilja in nestrpnosti."

Utrinki M.M., Delo, 28.12.2015
Pisatelj Miha Mazzini (https://sl.wikipedia.org/wiki/Miha_Mazzini ) je na portalu www.PlanetSiol.net v šestih stavkih razložil, kaj imamo v resnici na vseh najodgovornejših funkcijah v državi:
"Ste opazili, kako vedno bolj rjoveča in histerična postaja Slovenija? Tonemo v poplavi enih in istih besed, ki realnost slabo opisujejo, smetje v vetru so, ki se neprestano vrti na istem mestu. Zdaj pa si predstavljajte, da želite zgraditi politično kariero. Ljudem torej morate biti všeč, morate biti ljudski. Slovenstvo je egalitarna družba, stalno morate dokazovati, da ste del množice in ne nekaj posebnega. Skratka, tako dolgo boste igrali vaškega posebneža, da boste končali kot voditelj vaških posebnežev."

Zdaj počnejo večje norosti, kot jih je sam B.G., NeDeljski, 30.12.2015
V pogovoru je večni aleternativec, politični aktivist, novinar in koncertni rekorder Igor Vidmar (https://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Vidmar) povedal da ne pristaja na neoliberalno dogmo, da alternative in da sam ostaja ostre kritik nenačelnih politikov in škodljivih pojavov v družbi. Ko primerja neoliberalni in socialistični sistem, pove:"Prejšnji sistem je imel mnoge slabosti in eno veliko dobro lastnost: alternativa je bila mogoča, moral jo je dopustiti. Sedanji sistem pa je lokalna podružnica vse manj socialnega neoliberalnega kapitalizma, katerega dogma je, da alternative ni."
O razlogih za to, da je pri nas neoliberalna miselnost tako trdoživa pravi:
"En razlog je strukturen oziroma sistemski, saj so ideološki aparati tega globalnega sistema neoliberalnega kapitalizma izredno močni. Drug razlog pa je, da je del te miselnosti in vrednot – predvsem individualizem, zasebno podjetništvo in potrošništvo – posvojila večina, v veliki meri prek elektronskih medijev in zdaj še socialnih omrežij, ki so pravzaprav antisocialna. Vprašanje je namreč, kakšna socialnost je to, da imaš 5000 prijateljev, saj še znancev ne moreš imeti toliko. Pri tem gre bolj za psihološki teror in paniko, ali boš všečkan in popularen. Slepilo so tudi nakupolna središča in množična ponudba TV – programov /…/. Problem je, /…/ ko ima 90 odstotkov lastnine v rokah en sam odstotek ljudi in ko so korporacije veliko močnejše od drugih igralcev, celo držav."
Kot pravi, ostaja levičar, a je oster do politikov in drugih pomembnih akterjev:
"Trenutno se najbolj čudim predsedniku ustavnega sodišča, ki je moj letnik in je v govoru na proslavi samostojnosti spet govoril o komunističnem totalitarnem režimu /…/. Oportunizem je zaslediti še pri marsikaterem novopečenem politiku, ki meni, da si lahko lasti zgodovino in jo daleč nazaj popravlja zato, ker je bil zraven pri nastanku države. Posebna pasma so 'osamosvojitelji' – kot da so sami osamosvojili Slovenijo. Še nižja kasta pa so novinarji in uredniki, ki uporabljajo oziroma dovoljujejo ta izraz."

Zgodovinski za! M.P., Dnevnik, 29.12.2015
Mojca Pišek piše o (še vedno) aktualnem referendumu, ki je (spet) razkril dva pola Slovenije: "Referendum o novem družinskem zakoniku nam je odprl pogled globoko v defetistično jedro slovenskega značaja, ko so se podporniki po razkritju rezultata ovili v ogorčenje, gnev, razočaranje /…/. Samo sebe bi zlahka prepričala, da bodo predlagatelji referenduma tokrat izviseli – živim namreč v milnem mehurčku. To ne pomeni nujno, da me obdajajo le somišljeniki, pomeni pa, da živim s svetu, v katerem se bedakov bolj ali manj zlahka izogibam, obdajam pa se izključno s prijaznimi in inteligentnimi ljudmi, ki jim na kraj pameti ne pade, da bi na nekem referendumu glasovali proti enakim pravicam sodržavljanov. Prihranjena mi je topoumna Slovenija, ker si pač prijatelje izbiram sama /…/. Referenduma /…/ 'poraženi' strani ne bi bilo treba vzeti tako boleče osebno. Kot ultimativno kulturno bitko dveh Slovenij, kot nekakšen preizkusni test, ki ga mora Slovenija opraviti /…/. Ta odnos do države in domovine je otročji. Odprti, razumni, strpni Slovenci kot da verjamejo, da so Slovenija tisti drugi – neumni, zaplankani, sovražni /…/. Neumni, zaplankani, sovražni niti za trenutek ne podvomijo, ali so prav oni Slovenija. Seveda so – da so prav in edino oni Slovenija, nas prepričujejo v vsaki kampaniji. Problem je, da se Sloveniji nemudoma odrečejo tudi odprti, razumni, strpni, vsakič ko jih po glavi lopne spoznanje, da so tam tudi oni drugi. Čas je za sprijaznjenje, da tudi v Sloveniji prebiva kritična masa odprtih, razumnih, strpnih ljudi. In čas je, da se ta preneha samokaznovati ter obsojati na emigracijo in duhovni eksil, samo zato ker je tista druga skupina še vedno bolj množična /…/. V kakšni Sloveniji živimo, je do takrat [ko tisti, ki so zdaj proti, ne bodo več proti] in vsak dan znova naša izbira. Jaz še naprej živim v prijazni, strpni, odprti, razumni, pogumni in kulturni Sloveniji. Ki bere, gleda filme, obiskuje predstave in razstave, potuje, se izobražuje, zanima jo svet, ki jo obdaja, preizkuša nove stvari, rada deli in pomaga. Taki so tudi ljudje, ki me obdajajo. Potem je tu tista druga Slovenija, ki jo je strah, ki se z bodečo žico zapira pred svetom, ki se ne želi informirati, kadar nečesa ne pozna, ki je ozkosrčna, v svojih najbolj temnih trenutkih zlobna. To sta Sloveniji dveh kultur: v eni živim, druga mi je tuja, sovražna, ne želim je razumeti, na srečo izginja, vsak trenutek je je manj…"

Sporočila na žici B.T., Mladina, 24.12.2015
"Nepokorjeni državljani so Miru Cerarju na žici ob Kolpi pustili jasna božična sporočila. Če ne bo umaknil teh žiletk, ga bodo naslednjič vprašali, kdo je Bambiju ubil mamo. Pa naj mirno spi, če že etično ne more,"piše Beti Trtorebro v Mladini.

Ni mogoče? To ste rekli že lani. T.L.P., Dnevnik, 29.12.2015
Tanja Lesničar – Pučko v Dnevniku zapiše svoje mnenje o premierju Miru Cerarju in njegovi vladi: "Cerar se je v resnici v tem letu raztreščil. Če je lani volitve dobil kot nekakšen politično neomadeževan in pravno dobro podkovan obet, se je v letošnjem letu pokazal kot nesposoben in muhav politik, ki se z nepremišljenimi potezami brezglavo zaletava (reakcija na naše uničenje arbitražnega sporazuma, izjave o beguncih, o EU in našem položaju v njej, o Hrvaški, o policijski stavki, itn.), nato pa svojo šlamastiko rešuje z novimi nepremišljenostmi /…/. Zdi se, da bo njegov obraz na cirkuški stojnici zgodovine samostojne Slovenije prejel eno največjih tort: državo mu je uspelo spremeniti v boleč zapor /…/. Cerarju je uspel veliki met ravno s tem, ko je zastraševanje, domnevno ogroženost Domovine, položaja znotraj EU, nevarnost teroristov pod muslimanskimi rutami prodal kot resnico: večina se je nenadoma strinjala z bodečo žico na meji /…/. Edina dobra stran vseh Cerarjevih grehov je torej ta: zdaj vemo, kam sodita Cerarjeva vlada in stranka: v tisti politični pol, ki vidi rešitev družbenih težav v uporabi grobe sile, ki mu je škoda denarja za plače, za hrano, odeje in prenosna stranišča, ne pa za represijo."
Zaključi z nekoliko provokativnim stavkom:" In če se vam bo po veselem praznovanju 1.januarja zazdelo, da ni mogoče, da bi nas oblast zapeljala v kakšno vojnico, se spomnite, kaj vse se vam ni zdelo možno januarja 2015."

Ljubljana za tuje študent/k/e

Tuje študentke razočarane nad nakupovanjem v Ljubljani A.J., Dnevnik, 30.12.2015
Lj. postaja vse bolj priljubljen cilj tujih študentov – morje, gore in narava sami od sebe vabijo k izletom in potovanju ob študiju.
Največ preglavic jim povzroča zelo težka slovenščina, so povedali Alji Jureč.
Alejandro Artiach iz Španije, študent ekonomije in političnih znanosti v Veliki Britaniji, je nad Slovenijo povsem navdušen. Med drugim opozori na našo šibko točko – slabe letalske povezave s sosednjimi državami.
Španec Manel Tuells Morales, študent MF v Barceloni pove nekaj več o študijskem življenju v Sloveniji:"Študentsko življenje pri vas je izredno zanimivo, pestro in cenejše kot pri nas. Zelo dobro je poskrbljeno za prehrano študentov, edina stvar, ki mi ni najbolj pogodu, je jezik. Slovenščina je zelo težka in tako zelo drugačna od jezikov, ki jih poznam." Sicer pri študiju z jezikom nima težav, saj na fakulteti večinoma govori angleško in pravi, da se je zato tudi odločil študirati tu, saj profesorji zelo razumljivo in tekoče govorijo angleški jezik. Ob tem doda, da ga je "presenetilo tudi znanje preostalih Slovencev – predvsem starejših."
V študentskih domovih trenutno biva 467 tujih študentov, največ v Rožni dolini ter v domu na Kardeljevi ploščadi.
Študentka iz Švedske, Camilla Vigren, EF UL, pove, da je zadovoljna z življenjem v domu, nista pa ji všeč nečistoča in nered med študenti.
Čeprav največ navdušenja med tujimi študenti vzbujajo narava, urejenost in čistoča slovenskih mest, pa študentke pravijo, da je nakupovanje pri nas šibka točka.
"Razočarala so me nakupovalna središča. V samem centru Ljubljane je le nekaj izbranih trgovin," pravi Antoinette Spreutels iz Belgije. Sicer pravi, da so trgovine boljše v BTC-ju, a je vožnja do tja dodatni strošek – če želi priti hitro tja, mora iti s taksijem. Fantje pa po drugi strani kot slabost izpostavljajo gnečo na avtobusih, posebej ob slabem vremenu.

Kakovost v šolah

"Izpit bo težji? Gremo v stavko!" E.S., Nedeljski, 16.12.2015
Gimnazija Brežice ni ena najstarejših gimnazij v Sloveniji, a so Brežičani s ponosom proslavili njeno 70-letnico.
Že leta 1668 so Frančiškani začeli poučevati dečke, saj je bil pred gimnazijo na tej lokaciji samostan. Zanimiv podatek je, da so že leta 1773 tam organizirali visokošolski študij teologije.
Nemci so jih ob svojem prihodu leta 1941 izgnati in naslednje leto tam ustanovili svojo nemško gimnazijo, ki so jo poimenovali po nemškem pesniku Anastasiusu Grünu. Dijaki so bili večinoma iz Brežic, prihajali pa so tudi iz Zasavja, Celja in celo Maribora, nekaj pa je bilo tudi kočevarskih otrok, katerih starši so se naselili v domačije izgnanih Slovencev.
Prvi (povojni) sestanek učiteljskega zbora je bil 15.9.1945 in prva generacija maturantov je zaključila šolanje leta 1949 (fotografija ob članku).
O gimnaziji je Breda Pogorelec (- pokojna profesorica FF UL)v zborniku ob 60-letnici zapisala, da je v njenem času predstavljala osredek krajevnega kulturnega življenja. Kot pripravnica je Pogorelčeva po končanem študiju v Brežice prišla leta 1953 in dijake poučevala slovenski jezik do leta 1955.
Med drugim sta gimnazijo obiskovala tudi Ivan Kristan in Miloš Poljanšek.
(- Prvi je bil tudi rektor UL, drugi v Lj. ravnatelj gimnazije (»Šubićke«, B.M.).
Danes so Brežice eno izmed mest z organiziranim fakultetnim izobraževanjem, saj je tam Fakulteto za turizem UM. Pečat šolstvu pa še vedno daje gimnazija, ki je v (zgolj) 70 letih doživela veliko šolskih reform, med drugim tudi reformo usmerjenega izobraževanja v drugi polovici 70-tih. Tedaj so ime "Gimnazija" zamenjali z imenom "Srednja ekonomska, naravoslovno-matematična in pedagoško-družboslovna šola Brežice".
V gimnazijski kroniki imajo zabeleženo tudi stavko 120 dijakov, ki so bili nezadovoljni s spremembo obsega zaključnega izpita.
(- Proti takratni »maturi« so let 1991 dijaki na ulicah protestirali tudi v Lj. in na Ptuju, B.M.).
Letos (2015) gimnazijo obiskuje 452 dijakov v 17. oddelkih. Želijo razširiti svoj program in dodati športni oddelek ter morda celo program umetniške gimnazije.
Kakor pove ravnatelj Uroš Škof: "Mladina je danes v težkem položaju. V javnosti se učenje ne obravnava več kot vrednota, mi pa se trudimo dajati poudarek ravno znanju."

Želja po kakovosti S.M., Delo, 12.12.2015
Sonja Merljak piše o kakovosti v šolah:
"Rezultati mature so najbolje varovana državna skrivnost, smo v Delu zapisali spomladi. Maturitetna komisija jih namreč ni umestila v letno poročilo kot običajno, ker so jih leto prej posamezniki zlorabili za razvrščanje šol /…/.In to, kako dobra je šola, ki jo obiskujejo otroci, je ena od takih informacij [javnega značaja]. Starše zanima, kakšne standarde kakovosti dosega; kje je v primerjavi z drugimi. Če bi v rokah imeli empirične dokaze, kaj vse bi še lahko izboljšali in kaj bi celo morali narediti, bi to lahko prek svojih predstavnikov tudi zahtevali. Še bolj kot za starše pa je to, kako dobre so šole, pomembno za državo. Prav država namreč zagotavlja, da imajo vsi otroci dostop do kakovostnega izobraževanja /…/. Nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti naj bi razkril probleme, a ponudil tudi rešitve /…/. Nacionalni okvir ne predvideva nadzora, ampak hoče spodbujati kulturo kakovosti /…/.
Bojazen, da bo v šolah, kjer so že samoevalvacijsko poročilo jemali zgolj kot še en papir več, tako tudi v prihodnje, je zato upravičena. V okoljih, kjer informacije radi prikrivajo, je težko pričakovati, da bodo kulturo kakovosti začeli zagotavljati že zgolj zato, ker jih k temu želijo spodbuditi na ministrstvu. Starši, učitelji, lokalna skupnost in država bi zato potrebovali še kakšno orodje; mehanizem, ki bi na sistemski ravni določal, kaj je minimalni standard, ki bi šole opozoril, če zdrsnejo pod to raven, in ki bi jim zagotovil podporo pri premagovanju težav."

Od dobrih praks do idej za izboljšave S.M., Delo, 11.12.2015
Ministrica za izobraževanje Maja Makovec Brenčič v intervjuju o tem, da naj šole omogočajo primerljivo znanje:
"Spodbuditi želimo kulturo kakovosti, zato ne razmišljamo o tem, da bi koga kaznovali, ampak o tem, da bi šole spodbudili k odpravljanju morebitnih pomanjkljivosti."
"Kakovost ni enopomenska in niti se ne ugotavlja zgolj na podlagi občutkov, saj so šole dolžne pripraviti samoevalvacijska poročila in jih predstaviti svetu zavoda. Na njihovi podlagi sprejmejo ukrepe, ki pomagajo pri razvoju šole. Ta del želimo nadgraditi v nacionalni okvir /…/. Vsaka osnovna šola mora zagotavljati primerljivo, če že ne enakovredno znanje; tudi zato verjamemo v javne šole. Če znamo zagotoviti enakovrednost, dajemo sistemu tudi pravičnost."
(Rangiraje, lestvice?)
"Rangiranje šol je problematično zaradi metodologije. V visokem šolstvu je to bolj razdelano zaradi svetovnih lestvic, kot je šanghajska, a tudi tam metodologijo nenehno izpolnjujejo /…/. Lestvica, ki jo omenjate [tj. lestvica poskusa rangiranja šol leta 2014] je razburila duhove zaradi sporne metodologije, ki menda ni zajela niti vseh šol. In morda je kdaj boljši učitelj tisti, ki iz malo slabšega učenca veliko potegne. To se s takšne lestvice ne vidi."
Omeni tudi, da na ministrstvu pripravljajo pilotni model, ki bo sofinanciran iz evropskih sredstev in bo šolam v pomoč pri ugotavljanju ter izboljševanju kakovosti:
"Poročilo o kakovosti, ki bo nadomestilo sedanje letno samoevalvacijsko poročilo in ga bodo v šolah pripravljali na 3 leta, o pokazalo, kaj lahko izboljšajo, kaj pa je morda treba zasnovati na novo /…/. Kakovost je proces in ne bomo je zagotavljali kot nadzorniki, kot inšepektorji, ampak bomo pripravljali priporočila /…/. /…/šole želimo spodbuditi, da odpravijo morebitne pomanjkljivosti /…/." Pravi, da bo svetovanje šolam zagotovljeno s strani ministrstva in njegovih javnih zavodov, kjer bodo razvili strokovna jedra, ki bodo šolam v podporo pri kakovosti. Na koncu ministrica pove še, da je "naloga ministrstva tudi, da pogleda, kaj v sistemu ne deluje in to popravi."

Za znanost

Kdor ne misli na jutri, je napol poražen že danes R.K., Delo, 14.12.2015
Edvard Kobal je letošnji nominiranec za Delovo osebnost leta. Že 21 let je na čelu Slovenske znanstvene fundacije (SZF) in v tem okviru vsako leto organizira večdnevni Slovenski festival znanosti, pri katerem sodeluje tudi Delova priloga Znanost.
Je doktor kemije in spiritus agens osrednje slovenske fundacije, ustanovljene z namenom pospeševanja in promocije znanosti. Že 30 let se zavzema za pomembnejšo vlogo znanosti v družbi. V tem okviru bi rad spodbudil večjo skrb akademskih in gospodarskih organizacij za nadarjene ljudi in zato se zavzema za oblikovanje okolij, v katerih odkrivajo, usmerjajo in čim zgodneje razvijajo intelektualni potencial naše države. Za približevanje temu cilju že 20 let organizira strokovna in znanstvena srečanja. Že dolga leta je tudi eden od organizatorjev delavnic za pripravo čim boljših predlogov za projekte domačih raziskovalcev.
Od leta 2002 je nacionalni predstavnik in upravitelj sklada za slovenske štipendiste ter promotor Slovenske federacije znanstvenikov v Sloveniji. Ohranja tudi stike s slovenskimi znanstveniki, ki delujejo po svetu, saj v okviru Svetovnega slovenskega kongresa (SSK) sooblikuje konference slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov. Poleg tega je tudi avtor publikacij o slovenskem raziskovalnem potencialu doma in v tujini.
Že dobrih 10 let je pobudnik in soorganizator izobraževanja in usposabljanja slovenskih raziskovalce in učiteljev za učinkovito posredovanje znanosti ter pobudnik nacionalnega priznanja Prometej znanosti za odličnost v komuniciranju.
Predvsem zavzeto pa dela z mladimi in za mlade – že 30 let je glavni organizator povezovanja skupin mladih, ki jih privlači znanost; je pobudnik in organizator Parka znanosti in tehnologije, svetoval je pri ustanovitvi Hiše eksperimentov in je soustanovitelj IdeaLaba.
Zato ne preseneča njegovo stališče, da "kdor donira za raziskovalno dejavnost, naredi pomemben korak k udejanjanju lastne odgovornosti." Kot pravi sam, donatorstvo kot filozofija v naši družbi še nima prave domovinske pravice, zato je sprožil tudi akcijo zbiranja pomoči raziskovalnemu laboratoriju za otroke in mladostnike. Namen tega je omogočiti nadarjenim otrokom, da se njihova ustvarjalnost hitreje razvije.

Podjetniki, delavci, gospodarstvo, etika

Bistvo slehernega podjetja so ljudje M.P., Delo – sobotna priloga, 5.12.2015
Marko Pavliha (https://sl.wikipedia.org/wiki/Marko_Pavliha ) piše o podjetjih in vlogi ljudi znotraj njih: "Ko se pogovarjam z delavci v zasebnem in javnem sektorju, se pogosto pritožujejo, da je njihovo delo vse bolj mukotrpno, ker ne vedo, ali bodo imeli jutri še službo ali ne, kaj bo z njihovimi otroki, kako jih bodo šolali, vzdrževali in privedli do kruha in kako bodo poskrbeli za svojo starost. Vse več je takšnih, ki si morajo zaradi stresa v službi poiskati psihološko pomoč /…/. Neokapitalizem kaže čekane na slehernem koraku /…/. Malikuje se ambiciozno mladino kot sinonim za meritokriteto in omalovažuje starejše in ostarele, pri čemer tudi mlajši nimajo rožnatih izgledov za prihodnost, čeravno menda svet stoji ravno na njihovih plečih in možganih. Če so ljudje zreducirani na človeške vire, ki jih lastniki ožemajo kot mokre kuhinjske krpe, naj se jih vsaj zopet solidno zmoči, da bodo še naprej lahko vlažili in čistili. Toda kapital jih hoče brezsrčno stiskati do skrajne osušenosti v obliki prijaznega delovnega okolja, socialnega skrbstva, solidne plače, udeležbe na dobičku in nekaterih drugih osnovnih ugodnostih. Denar je vse bolj sveta vladar, nepravična porazdelitev bogastva je hudičevo seme in najhujši virus človeštva, iz katerega bolj ali manj izvirajo vse tegobe in katastrofe, vključno s terorizmom in migracijami."
O lokalnem podjetništvu pove, da "ga je treba ocenjevati skozi globalno etično prizmo, šele potem z ekonomskimi kriteriji /…/." Naveže se na Deklaracijo o svetovnem etosu iz leta 1993, katere avtor je Hans Küng: "V večini verstev in etičnih tradicij /…/ [nas] že od vekomaj zavezuje zlato pravilo, da naj ne storimo drugim tistega, kar ne želimo, da bi se zgodilo nam, da ljubimo bližnjega tako kot sebe. iz tega načela so se razvila nekatera starodavna pravila, kot denimo spoštovanje življenja, kultura nenasilja, solidarnost, pravično gospodarstvo, toleranca, resnicoljubnost in enakopravnost obeh spolov. Gospodarsko in politično moč moramo uporabiti za dobrobit človeštva /…/. Posebno skrb moramo nameniti otrokom, ostarelim, revnim, invalidom, beguncem, osamljenim in vsem s posebnimi potrebami /…/. Küngova obča deklaracija je spodbudila sprejetje manifesta za globalno gospodarsko etiko, ki so ga oktobra 2009 na sedežu OZN podpisali predstavniki, lastniki in upravitelji gospodarskih družb in drugih organizacij."

Pripravljeni…

Tri, štiri … dodatek R.K., Delo, 14.12.2015
Rok Kajzer piše o dodatkih, ki so si jih izplačevali na Univerzi v Ljubljani (UL).
Na začetku (ironično) zapiše, da se izrecno ne strinja z odločitvijo inšpektorata za javni sektor, ki je ugotovilo, da je bilo izplačevanje dodatke za stalno pripravljenost nezakonito. V pritožbenem postopku je to potrdilo tudi ministrstvo za javno upravo.
Nato: "Prav tako se odločno distanciramo od pisarije, ki jo je v Ozadjih v najslabši maniri zlivanja golid gnojnice po uglednih stebrih visokošolske elite objavljala novinarka T.K. (Tina Kristan).
Več kot očitno gre za /…/ zaroto zoper sedanja in prejšnja vodstva ljubljanskih fakultet /…/."
Navede primer izpovedi človeka, ki odlično pozna razmere na ekonomski fakulteti (EF UL), kjer so si izplačali največ dodatka:
"Sem na robu joka. Vse to je politični in medijski konstrukt, nadaljevanje umazane operacije, ki se je začela z objavo honorarjev. Zase lahko povem, da sem si vsak cent stalne pripravljenosti krvavo zaslužil. Poglejte, država je v hudi ekonomski krizi , in kdo, če ne mi, smo oblastem štiriindvajset ur na dan svetovali pri ključnih odločitvah? Sam sem bil denimo 3.oktobra 15-krat na vladi. Petnajstič tik pred polnočjo, ko sem svetoval finančnemu ministru, kakšen naj bo barvni odtenek obvestila pri davčnih blagajnah. Šlo je za neodložljivo strokovno svetovanje o zadevi, zaradi katere bi projekt davčne blagajne sicer padel."
Avtor doda:
"Nič drugače ni bilo na filozofski fakulteti (FF UL). Visoki predstavnik fakultete nam je pojasnil, da so opravljali neodložljiva dela v smislu nenehnega varovanja občečloveških vrednot: 'V stalni pripravljenosti smo imeli profesorja, ki je dodatek prejemal zaradi požarne varnosti – pogasil je vsaj dva manjša požara in si pri tem celo opekel mezinec na roki /…/'."
(V pogovor se vključi tajnica ene izmed vpletenih fakultet…)
"Že več noči ne spim, ker bom morala vračati dodatek, vodilni pa so me prepričevali, da je vse v skladu z ustavo, zakonom, uredbami in odločbami. Dobro, denar bom vrnila, čeprav je to zelo nepravično. Vsaj v tem pogledu se strinjam s predsednikom visokošolskega sindikata, da je bistvena razlika med delavcem, ki ni vedel ničesar o nezakonitosti, in dekanom, ki je ta dodatek odredil." Avtorica prejšnjega citata meni tudi, da je huje, če dekan dodatek odredi sebi in sodelavcem.
Komenta(to)r zaključi z obljubo:
"Uredništvo Kajzerc javno obljublja, da bo dekanom, nekdanjim dekanom ter sedanjim in bivšim visokim prejemnikom dodatkov (med njimi sta tudi ministra Dušan in Maja) do konca stalo ob strani in jim zagotavljalo medijsko varstvo in podporo, prav tako pa tudi cenjenemu vodstvu ljubljanske univerze, ki zaradi precejšne obremenitve pri štetju dena… pardon, izpolnjevanju svojega poslanstva, ni bolje zavarovalo vodstvenega kadra fakultet. Prejemniki dodatka, z vami smo! V stalni pripravljenosti!"
(Ob komentarju je ilustracija Miša Arkota – človek, z univerzitetnim pokrivalom (- možnar/mortar) na glavi, v položaju nizkega starta, na začetku tekmovalne steze.)

Javno upravljanje

Okrepiti je treba vrline dobrega javnega uslužbenca M.P., Dnevnik, 14.12.2015
Intervju z mag. ustavnega prava Bećirom Kečanovićem. Preden je postal pomočnik predsednika KPK je bil visoki uslužbenec na ministrstvu za notranje zadeve za področje nadzora policije. Po zaključku poklicne poti je postal aktivist civilne družbe.
(Kaj manjka javni uprave, da ni tako učinkovita?)
"Ustavni in upravni pravniki so že opozarjali, da v Sloveniji v vrhu državnega menedženta manjka funkcija kariernega državnega sekretarja, ki bi bil zavezan strokovnosti, dolgoročni stabilnosti delovanja in politični nevtralnosti javne uprave. Vsaka politična garnitura, ko zasede položaje v vrhu javnega sektorja, pripelje svoje politične kadre. Po prenehanju mandata, jih večino porine v strokovni del javne uprave, kjer so kot neprofesionalni uradniki brez ustreznih znanj in izkušenj bolj ali manj neuporabni za strokovno delo. Obenem je vrh javne uprave /…/ dobesedno obglavljen pri strateškem upravljanju /…/. Prihaja do situacije, ki jo je poimenoval že Max Weber, ko se razrašča birokratska mafija. "
(Kakšna je država kot delodajalec?)
"Če pogledamo, kaj vse iz naslova delovnih sporov in odškodninskih tožb obravnavajo delovna sodišča, vidimo, da je država pri spoštovanju pravic delavcev najslabši zgled vsem drugim /…/. Ni enoznačnih odgovorov, kako revitalizirati javni sektor, je pa to na prvem mestu naloga politike. To so tudi ugotovitve mednarodnih analiz, da je nestabilnost javnega sektorja celo pred korupcijo drugi največji strateški dejavnik tveganja nekonkurenčnosti države."
(Je imel pri pridobivanja informacij od ministrstva občutek, da so uslužbenci usposobljeni za delo?)
"Prepričan sem, da ti, s katerimi sem komuniciral /…/ preprosto niso vedeli, kaj počnejo /…/. Če uradnik ne pozna svojih dolžnosti, je lahko še tako dobra in etična oseba, vendar uradnih nalog ne bo opravljal uspešno, ker za to nima ustreznega znanja. V takih primerih se pogosto izkaže, da tega nimajo niti njegovi nadrejeni /…/. Očitno [se izkaže, da se nekje zalomi tudi pri usposabljanju javnih uslužbencev]. In ne samo pri izobraževanju, ampak pri vrsti drugih organizacijskih pogojev, od kadrovske politike, sistema notranjih kontrol, /…/. Če se to dogaja v višjem menedžmentu, lahko zgolj sklepamo o stanju organizacijskih pogojev na nižjih organizacijskih ravneh. "
Kečanović meni, da imajo nižji uradniki pogosto več znanja in izkušenj kot njihovi nadzorniki:
"Bolj gremo po hierarhiji navzgor, vedno bolj je sistem kafkovski. Le poglablja ga vrsta uradov, strateških služb in raziskovalnih enot, ki služijo same sebi, kup nekih vrtičkov, kjer ljudje zgolj gojijo take in drugačne interese, ki nimajo veliko opraviti z javno službo in javnim interesom."
(Rešitve?)
Treba je "delati na tem, da se v javnem sektorju okrepi to, čemur pravimo spoznavne in moralne vrline dobrega javnega uslužbenca. Če pogledamo normativno stanje vrednot, imamo poleg ustavne in zakonske ureditve temeljnih vrednot pravne države že zdaj cel kup nekih kodeksov, ki očitno ničemur ne služijo." A kljub temu meni, da je mogoče pričakovati visoko kulturo javne uprave ob še tako šibki politični kulturi:
"Politika je pri nas zelo osovražena. Šla je po poti, ki jo po krivici pripisujejo Machiavelliju, da etiki in morali ni mesta v politiki /…/. Imam recimo dobre izkušnje s politiko v državnem zboru /…/."
Zaključi s tem, da je potrebno izpostavljati pozitivne primere, ki kažejo na to, da je politika pripravljena prepoznati in odpraviti celo lastne napake:
"Moramo se zavedati, da so tudi v politiki in javni upravi ljudje, ki želijo zadeve spreminjati na bolje, saj smo vsi v istem čolnu."

Zaposlovanje

Begunci pridejo prav, a kaj, ko so nepismeni B.H., Dnevnik, 11.12.2015
Novembra je v Nemčijo prišlo 206.000 beguncev, med katerimi je bila skoraj polovica iz Sirije. Delodajalci želijo begunce kot delovno silo. Tudi analitiki napovedujejo spodbuditev gospodarske rasti na njihov račun. Drugi strokovnjaki pa opozarjajo, da je veliko beguncev funkcionalno nepismenih. Ministrica za zaposlovanje A. Nahles računa, da bo prihodnje leto delo našlo najmanj 35% vseh beguncev, ki iščejo zaposlitev.
Strokovnjak za ekonomiko izobraževanja L. Wösmann je opozoril, da kar 65% 18-letnikov iz Sirije ne dosega osnovne funkcionalne pismenosti, kot jo opredeljuje OECD. Do te ocene je prišel na podlagi rezultatov (mednarodne primerjalne raziskave) PISA, ki so na voljo tudi za Sirijo. Tudi begunci, ki so se v Nemčijo zatekali v prejšnjih letih, kažejo podobno sliko, pravi. Dve tretjini beguncev ni imelo poklicne izobrazbe, le 10% jih je imel akademski naziv.

Ambicije prehitevajo njihove delovne izkušnje S.L., Dnevnik, 12.12.2015
Na Zavodu RS za zaposlovanje je bilo konec novembra prijavljenih 26.051 mladih brezposelnih, starih 15-29 let. Brezposelnih, starih 25-29 let je bilo 15.942. V povprečju so mladi v tej starostnih skupinah brezposelni 7 mesecev in se največ vključujejo v ukrepe usposabljanja in izobraževanja na delovnem mestu. Kot primer - 7181 mladih, starih od 15 do 24 let, je bilo novembra vključenih v omenjene ukrepe, od tega jih je redno zaposlitev po končanem usposabljanju dobilo 3103. Na Zavodu ne spremljajo tega, kaj počnejo mladi v času brezposelnosti oz. kako aktivni so (tudi kot prostovoljci, ki lahko za svoje delo prejmejo 70€ dodatka k socialni pomoči na mesec).
Deloittova raziskava Prvi koraki na trgu delovne sile pa kaže na to, da ima ta ciljna skupina precej ambiciozno vizualizacijo svoje karierne poti. Raziskava je bila opravljena med najboljšimi študenti srednjeevropskih univerz, ki so se ocenili kot zelo kompetentni. Strokovnjaki ob tem opozarjajo, da so takšne samorefleksije, glede na njihov resnični nabor praktičnih izkušenj in delovnih dosežkov, preveč ambiciozne. Mlade želijo postaviti na realna tla z dejstvom, da bodo bodoči vodilni kadri do te funkcije potrebovali tudi 20 let.
Gavin Flook, vodja področja razvoja talentiranih kadrov za Deloitte v srednji Evropi, opisano situacijo komentira: "Za te mlade ljudi nikakor ne moremo reči, da jim primanjkuje samozavesti. Zaupanje vase se kaže tudi na drugih področjih, saj mnogi verjamejo, da lahko s trdim delom prekosijo druge. Več kot tretjina anketiranih je odgovorila, da jih prijatelji ali sodelavci dojemajo kot vodje. /…/po mnenju anketirancev [so] pravi vodje karizmatični in navdihujoči strateški misleci z izjemnim čutom za medosebne odnose."Zanimiva ugotovitev raziskave je tudi ta, da se mlada generacija v resnici ne razlikuje bistveno od svojih staršev. Kot najpomembnejše vrednote tudi oni omenjajo družinsko življenje in zdravje, precej pred profesionalno kariero. Čeprav kariera prekaša dejavnike kot so prijateljstvo, izobrazba, pošteno življenje, pa le slaba tretjina ankretiranih meni, da se življenje vrti okoli dela. Večinoma imajo zdrav odnos tudi do nagrad, ki jih pričakujejo v zameno za trud – kot najpomembnejši dejavnik pri iskanju zaposlitve so navedli možnost pridobivanja in razvoja novih spretnosti, šele nato pa plačilo. Tako kar 87% anketiranih trdi, da bi delali tudi, če denarja ne bi potrebovali. Strokovnjaki Deloitta tu opozarjajo, da bodo v resnici nad začetno plačo razočarani. Ambiciozna mladina pa je za delodajalce zelo ugodna, saj je "konkurenca med najuspešnejšimi mladimi, najsi gre za vodstvene ali strokovne ambicije, precejšnja", dodaja Gavin Flook.
Tudi v slovenskih podjetjih je razmišljanje podobno.
Kadrovski direktor v Krki, Boris Dular, se z ugotovitvami raziskave strinja in poudarja, da je ambicija posameznika hkrati tudi zelo pomembna za njegov uspeh pri delu. Ob tem pa opozori: "/…/enako pomembno [je] tudi zavedanje, da je po študiju treba na delovnem mestu v podjetju opraviti še eno fakulteto /…/."
Tudi Saša Praček, vodja marketinga v e-študentskem servisu, je prepričana, da z zdravo mero ambicioznosti ni nič narobe:"Mladost namreč ni izgovor za zamujanje v službi, neresnost in nepredanost. Delodajalci hitro prepoznajo, kdo je tisti, ki delo vzame resno, se posveti delovnim nalogam, ki so mu zaupane, se je pripravljen učiti in rasti skupaj s podjetjem" opozarja Pračekova in doda, da takšen pristop k delu lahko prinese redno zaposlitev, ki najprej opravljajo študentsko delo. Po njenih informacijah je takih kar 60%. Ti študentje imajo tudi realnejša pričakovanja glede zasedbe položajev v podjetju po končanem študiju – od blizu vidijo, koliko izkušenj zahteva določeno delovno mesto. Pračkova opozori tudi na spremenjene zahteve delodajalcev v zvezi s tem: "Pomena izkušenj, zbranih že v času študija, se zavedajo tudi podjetja, saj ob razpisih zahtevajo, da kandidati predložijo potrdila o preteklih izkušnjah."

Zdravnik, pravice bolnikov, človekove pravice, pravnica, skrajneži, aktivist

Aleksander Doplihar, ambulanta Pro Bono Ž.R., Dnevnik, 12.12.2015
Ko je imel šele 10 let (leta 1941), je morala 5-članska družina v Srbijo. Kljub temu pa družina ni nikoli pomislila, da se po koncu vojne ne bi vrnila v Slovenijo. Gimnazijo je končal v Celju, študij medicine pa v Zagrebu.
Čeprav je specialist medicine dela, prometa in športa upokojen že 24 let, Aleksander Doplihar še vedno vsak dan kot prostovoljec v ambulanti Pro Bono pomaga tistim, ki nimajo urejenega zdravstvenega zavarovanja. Opaža, da se je v 13 letih vloga ambulante v družbi spremenila, saj je zadnjih 5 let med njihovimi pacienti čedalje več obrtnikov, ki so zaradi gospodarske krize ostali brez vsega. "Statistika jih sicer skriva, saj niso zavarovani, temveč imajo zdravstveni zavarovanje zamrznjeno, s tem pa so tudi brez pravic, ki jih zdravstveno zavarovanje zagotavlja" pove.
Čeprav ambulanto tedensko obišče 5-10 novih bolnikov, je Doplihar aktiven tudi v prostem času.

Ne verjamem v vsemogočnost vodje opozicije S.K., Dnevnik, 10.12.2015
Intervju z Lucijo Šikovec Ušaj, odvetnico s 30-letno prakso, ki je letos po mnenju strokovne javnosti ena od desetih najvplivnejših pravnikov pri nas. Že drugi mandat je predsednica državne komisije za varstvo pravic pacientov. Med drugim je tudi ena od ustanoviteljev Iniciative za svobodo govora.
Med drugim je v intervjuju spregovorila o ocenjevanju dela sodnikov, napadov medijev nanjo in muslimanih. Na vprašanje o njeni kritičnosti do ocenjevanja sodnikov in možni rešitvi za to je odgovorila: "Najbolj merodajno bi bilo, da bi jih tajno ocenjevali odvetniki, ker imamo z njimi dejansko največ stikov v praksi. Tako kot na primer študentje na fakultetah ocenjujejo profesorje, bi lahko odvetniki ocenjevali sodnike, njihov odnos do strank, odvetnikov, hitrost sojenja,…" Glede aktualne problematike beguncev v povezavi s sovražnim govorom, pove:
"Meja svobode govora pri nas je omejena na to, kdo govori /…/." Tudi sama je bila žrtev medijskih napadov, ko je oddala stanovanje Kitajcem: "/…/ leta 1999 sem oddala stanovanje kitajski družini, blok je v univerzitetnem naselju in marsikdo od tistih, ki se danes dela silno liberalnega ob aktualnih migrantskih debatah, je to ocenjeval kot katastrofo /…/." Med drugim v intervjuju pove tudi misel: "Res je, da niso vsi muslimani skrajneži. Je pa tudi res, da so vsi skrajneži muslimani."

Če se starši ločijo, ne pomeni, da boš postal terorist. Je pa dobro biti pozoren S.M., Delo – sobotna priloga, 5.12.2015
Sonja Merlak piše o Jakobu Sheikhu, danskemu novinarju pakistanskega rodu, ki ga zanimajo ekstremisti in tudi piše knjigo o džihadistih:
"Med raziskovanjem razmišljanja mladih, ki se odločijo za ekstremizem, je ugotovil, da med njimi obstajajo razlike, a povezujejo jih tudi številne skupne točke."
"To so ljudje z obrobja, ki pa niso nujno brez virov. Pri tem nimam v mislih le denarja, ampak tudi znanje, izobrazbo, politično prepričanje. Nekje na poti radikalizacije so se znašli na družbenem obrobju, izločeni od vrstnikov, sorodnikov ali družine."
Kakor povzame S.M. je drugo skupno točko našel v tem, da so mnogi med njimi bili člani ene bratovščine, kot pravi združbam mladostnikov, ki jih povezujejo skupni interesi, nato so se priključili drugi. Iskali so toliko časa, dokler niso naleteli na tisto, ki jim je ponudila največjo uteho.
Tretja pa je, da ji je med odraščanjem zaznamoval prelomni dogodek."
J. Sheikhu: "Ne glede na to, s kom se pogovarjam, v čigavo zgodbo se zakopljem, skoraj vedno naletim na incident, zaradi katerega se je ta človek izgubil. morda so se ločili starši, morda je izgubil prijatelje, morda se je znašeč v družbi mladoletnih prestopnikov. Kakorkoli – izgubil je družino, prostor se je izpraznil, nastala je potreba po novi družini, po občutku, da pripadaš /…/. V nekaterih primerih je otroka zaznamovala še izguba očeta, odsotnost očetovske figure, ki jih je potem kot mladeniče pripravila do tega, da so začeli iskati alternativnega očeta."
Med raziskovanjem razlogov za to, da se mladi fante odločijo pridružiti radikalnim skupinam v Siriji in drugod je ugotovil, da med potencialnimi rekruti niso le mladi, rojeni na dnu družbene lestvice, ampak da prevladujejo fantje iz srednjega sloja – mnogi so dobro izobraženi in nekateri imajo celo univerzitetno diplomo. To ga je vodilo do sklepa, da ravno zaradi njihove raznolikosti ne moremo iskati rešitev za skupino, ampak za vsakega posameznika. Avtorica članka zapiše: "Ko pa do procesa radikalizacije pride, se je treba z njim soočiti. Pri tem je ves čas treba imeti v mislih, da militantni radikalni islamisti novačijo mlade, ki so v stiski in ki so se znašli na družbenem obdobju, zato je treba zmanjšati nabor, preden jih spreobrnejo v islam."

Protest zoper državo, ki nas pelje v vojno U.Š.K., Dnevnik, 10.12.2015
Pred protest proti vojni na mednarodni dan človekovih pravic, na Kongresnem trgu v Lj., se je novinar Dnevnika pogovarjal z Miho Blažičem (poznanim pod psevdonimom N'toko - https://sl.wikipedia.org/wiki/N%27toko .
Aktivist, pisec in glasbenik ter eden izmed glasov vstajniške zime 2012/13 pravi, da je sedaj situacija drugačna, saj ljudje nimajo občutka, da se jih politika osebno dotika. Ne občutijo vojn, v katere je kot članica Nata in ostalih koalicij vključena tudi Slovenija. Ljudje ne čutijo povezave med vzrokom in posledico – begunci so neposredna posledica teh vojn. Raziskave javnega mnenja kažejo, da se približno 80% ljudi strinja s postavljanjem bodeče žice.
"Sprememba javnega mnenja v Sloveniji je očitno posledica politične potrebe po ograji – vlada jo je hotela in nam je s pomočjo medijev vsilila tudi idejo, da gre za nujen ukrep," pravi Blažič in dodaja, da mediji prikazujejo le stvari za katere želijo, da ljudje vemo:
"Nimamo šokantnih naslovnic o tem, kaj so naši zavezniki povzročili na Bližnjem vzhodu, /…/ šov v medijih prikazuje čisto druge nevarnosti. Bojte se terorizma! Bojte se beguncev! Ne povedo pa nam, da bi se morali bati vstopa v novo vojno ali pa tajnih trgovskih sporazumov."
(Ljudje ugašajo TV dnevnike in ne kupujejo časopisov, ker jim kvarijo dan ter imajo občutek nemoči...) N'toko pravi, da ljudje reagirajo še na tako zoprno zadevo, če se jih ta dotakne, kot je bil npr. teroristični napad v Parizu.
"Pol ljudi na facebooku si je profilno sliko pobarvalo v barve francoske zastave. Kaj imamo ljudje v Sloveniji skupnega s tistimi v Parizu? /…/. Ampak ta napad je bil personificiran. Prikazan nam je bil kot naša zgodba. Rekli so nam, da bi se to lahko zgodilo tudi nam. Ko pa se enak napad zgodi v Siriji, Libanonu, Iraku, Nigeriji, so to razosebljene statistike, s katerimi naj se ukvarja sistem. Na tak način je javnost pri določenih temah pasivizirana."
Vendar pa so opozicija pasivnega dela družbe tudi aktivisti.
Svoje mnenja Blažič strne: "Desničarji, to je treba priznati, so veliko bolj učinkoviti. Zadev[e] /…/ predstavljajo kot /…/ zelo konkretne grožnje za življenje ljudi, njihove družine, način razmišljanja. Vedo, kaj ljudi aktivira, in hkrati ponudijo tudi preproste rešitve. Postaviti je treba ograjo, zapreti meje, prepovedati burke, inkriminirati ljudi, povečati varnost. To so oprijemljive ideje, ki sicer nimajo zveze z resničnimi problemi, a so enostavne za razmišljanje. Na levici pa smo se preveč zaplezali v birokratski jezik institucij. V "bitki" za begunce ali proti njim so se tisti, ki so proti, postavili na zelo jasne pozicije. Tisti, ki so za, pa niso konkretizirali, kaj to pomeni. Kako lahko ljudje osebno reagirajo? /…/. Lahko greš na mejo in beguncem razdeliš jabolka, da se ob vsej tej grozi na koncu dneva počutiš malo bolje. Na tak način levica ne more zmagati, ker si na politični ravni ne upa postavljati glasnih in radikalnih zahtev." Pravi, da je tudi protest le "stranski produkt situacije, v kateri ljudem, ki se ne strinjajo z vladno politiko, ne ostane nič drugega. Prevladuje konsenz o beguncih kot varnostni grožnji in o vojni kot o nujnem načinu reševanja situacije /…/.
[Ljudje se] zavedajo, da ograja ni postavljena samo za begunce, ampak za vse nas. Ko se začnejo nižati standardi človekovih pravic, se nižajo za vse /…/. Enako [kot z begunsko problematiko] se dogaja z domačim prebivalstvom: revščina, socialna izključenost in politična nemoč ljudi postajajo vsakdanji pojavi. Občutek, da se tvoja država razvija v pošast, iz katere začenja poganjati zobovje, je neznosen. Ulica je žal postala edini kraj, kjer lahko to daš iz sebe. ljudje v Evropi nimamo druge izbire, kot da začnemo graditi drugačne vizije."

Burko v vsako slovensko vas! M.N., Mladina, 11.12.2015
Maja Novak piše o burkah, muslimanih, teroristih in vseh ti. dežurnih krivcih: "Ampak ko dežurni krivci ne bi bili muslimani, bi to morali biti, na primer, industrija in trgovina z orožjem /…/. Industrija vseh vrst pa je gonila sila sveta, zato tace stran od nje!/…/. Namesto kapitala raje napadajmo muslimane!"
"Eh. Dovolj bodi, kajti utrujena sem. Utrujena spričo tega, da se moram vsakih pet minut navajati na novega grešnega kozla. Trenutno so to muslimani. Čez pet minut bo to nekdo drug. /…/. /…/ tisti tam zgoraj, odvračali pozornost od onih, ki so zares česa krivi; na primer neoliberalizem in njegovega odnosa do trgovine z orožjem."

O novem razsvetljenstvu R.R., Mladina, 11.12.2015
Hegemonija "binarnega" mišljenja in posledično poenostavljenih političnih sob in praks nasprotuje razsvetljenskemu duhu, ki je zahteval kritično ukvarjanje s kompleksnejšimi družbenimi pojavi.
Rudi Rizman (Univ. Bologna) pravi, da se boji, da "pri tem 'nujnem' obratu od 'binarnega' mišljenja h 'kritičnemu' vsaj ta čas še ni mogoče računati na akademske ustanove, mislim predvsem na univerze. Te so se že pred časom poslovile od pričakovanj angleškega kulturnega kritika Matthewa Arnolda (https://en.wikipedia.org/wiki/Matthew_Arnold ) da morajo posredovati in diseminirati tisto najboljše, kar je bilo doslej zapisano in povedano".
Nadaljuje, da se na tako postavljenih univerzah od profesorjev pričakuje produciranje uporabnega znanja, študenti pa so se spremenili v potrošnike tega znanja. Kakor zapiše, se univerze v večini držav bodisi zapirajo ali zmanjšujejo bodisi marginalizirajo.
Navede tudi Martina Rosea, ki je v raziskavah v zvezi z mednarodnim rekrutiranjem teroristov opazil, da so tisti s pridobljeno visokošolsko izobrazbo v veliki večini študirali tehnične vede kot so strojništvo, farmacija, informacijska tehnologija, gradbeništvo, matematika ,…, le malo pa je tistih, ki so študirali družboslovne vede.
Na koncu Rizman doda: "Zanimivo je, da se je v rekrutacijskem pozivu oziroma povabilu izključno na te vrste diplomantov obrnil vodja samozvane Islamska države Abu Bakr Al Bagdadi."

V službi laži J.T., Mladina, 11.12.2015
Zakaj je pri beguncih in pri vprašanju enakopravnosti družin laž hitrejša od resnice? Kot opozarja sociolog dr. Primož Kraševec, prepričljivost, vplivnost rasizmov ni odvisna od svoje resničnosti, pač pa od praktičnih izkušenj vsakega posameznika. Ddr. Rudi Rozman pravi: "V današnjih družbah smo priča kritičnemu stanju šoka, v katerem je mogoče v skladu z logiko potrošniškega modela družbe upravičiti in prodati skoraj vse, tudi neumnost in norosti. Hegemonija 'binarnega' mišljenja in posledično poenostavljenih političnih sodb in praks nasprotuje razsvetljenskemu duhu, ki (je) zahteva(l) kritično ukvarjanje s kompleksnimi družbenimi pojavi /…/." Podobno razmišlja tudi dr. Slavko Gaber, ki pravi, da so uspešnost laži in neumnosti, ki jih širijo internet in klasični mediji, del širše matrike, po kateri deluje moderna družba. Poleg tega doda: "Imam občutek, da so tudi tistim, ki so mislili, da obvladujejo družbo, da lahko dogajanje v njej upravljajo, stvari ušle iz rok. Pred kakšnimi 120 leti je Emile Durkheim govoril o nevarnosti stanja brez zakona, brez pravil, ki bi bila vezivo sobivanja – to stanje je imenoval anomija."

Moški, ženske, zakoni, družine, otroci, davkoplačevalci, refendum

Nasprotniki in zagovorniki želijo visoko udeležbo G.U., NeDelo, 13.12.2015
Teden dni predno bo padla odločitev o tem ali bodo izenačene zakonske zveze oseb istega spola s tradicionalnimi zvezami med ženskami in moškimi o tem govori igralka Ana Dolinar .
Kot predstavnica Kampanje Za vse družine poudarja, da v zakonu ni niti besede o posvojitvah, saj nekateri nasprotniki poudarjajo predvsem to, da bodo po novem poročeni istospolni pari množično posvajali otroke. Dejstvo pa je, da je bilo v lanskem letu v Sloveniji posvojenih le 13 otrok, prošenj parov pa je približno 500, od teh so jih centri za socialno delo 300 ocenili kot primerne.
"Tudi vsi heterospolni pari niso samodejno primerni za posvojitelje. Pri istospolnih parih pa bi šlo večinoma za posvojitve, ko otrok že tako živi pri njih, saj ga ima eden od partnerjev iz drugega razmerja ali kaj podobnega. Da bi istospolni par posvojil otroka, s katerim ne bi imel nobene sorodstvene povezave, bo trajalo še dolgo."
Med udeleženci kampanje je tudi društvo DavkoplačevalciSeNeDamo, ki so bili do zdaj znani predvsem kot nasprotniki šestega bloka termoelektrarne v Šoštanju. Njegov predsednik Vili Kovačič (- sredi 60-tih je bil študent EF UL, B.M.) pravi, da niso samo davkoplačevalci, ampak tudi državljani:"/…/Mislim, da ni primeren [zakon] za naš čas in okolje. Če je referendum edino sredstvo, kako ga preprečiti, zanj ni škoda denarja."
Poleg tega je prepričan, da je referendum zmaga demokracije: "Udeleženci ljudskih vstaj so govorili o neposredni demokraciji. Ko je šlo za ZZZDR pa so trdili, da edine možnosti za neposredno izražanje volje ljudi ne bi smelo biti." K temu doda mnenje, da je "referendumska ureditev zelo omejevalna, saj ga lahko zaradi apatičnosti ljudstva skličejo samo "mafija" /…/, politika, sindikati in pogojno še Rimskokatoliška cerkev". Med drugim se mu sporna zdi tudi uvedba šolskega predmeta, v katerem bi menda propagirali svobodno izbiro spola.

Judith Butler, I.Š., Nedeljski, 16.12.2015
Filozofinja, teoretičarka spolov, feministka in univerzitetna učiteljica Judith Butler je spregovorila o spolih in povedala, da "moške in ženske vloge niso biološko fiksirane temveč družbeno skonstruirane" ter da se je kot feministka "vedno ukvarjala z varnostjo žensk pred nasiljem, opismenjevanjem žensk, zmanjševanjem njihove revščine in doseganjem enakosti."

Semiologizacija humanitike

"Mislim, torej uhajam" Z.V., Dnevnik, 12.12.2015
V drugi polovici prejšnjega stoletja je na področju humanističnih ved zavlada semiologija, ki je bila tudi poskus "poznanstvenja" teh ved. Za njenega ustanovitelja velja Roland Barthes. Nedavno je minilo 100 let od njegovega rojstva.
V času od druge polovice 20. stol. do srede 90-tih je obstajal ti. francoski filozofski moment, katerega so predstavljali Jean-Paul Sartre, Louis Althusser, Claude Levi-Strauss in drugi.
Obstajale so 3 velike filozofske smeri: eksistencializem, dekonstrukcija in strukturalizem.
T.i. štiriperesno deteljico strukturalizma so predstavljali Claude Levi-Strauss, Michael Foucault, Jacques Lacan in Roland Barthes. Slednji je verjel, da se bo semiotika razvila v znanost, saj je že leta 1965 napisal znamenite Elemente semiologije. V drugi polovici 20. Stoletja se je to dejansko zgodilo. Barthes je ugotavljal tudi, da je krhkost ti. humanističnih znanosti povezana s tem, da so to znanosti nepredvidljivega. Zanimiv je tudi njegov citat o družbi:
"Če je naša družba objektivno privilegirano polje mitskih pomenov, je to zato, ker je mit formalno najprimernejše orodje za ideološki obrat, ki to družbo definira."

Veš /…/ svoj dolg?

"Levica se je v zadnjih desetletjih vse preveč sesedla v skupek stališč, ki jih moraš zagovarjati, pa si potrjen levičar in si opravil svojo levičarsko dolžnost" B.M., Mladina, 11.12.2015
Intervju s filozofinjo Alenko Zupančič Žerdin, ki je poleg Slavoja Žižka (https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavoj_%C5%BDi%C5%BEek) in Mladena Dolarja ena od članov slovenske lacanovske šole, danes verjetno najpomembnejšega intelektualnega izvoznega produkta naše države.
Doktorirala je na Universite Paris VIII pri Alainu Baduouju in pri Žižku na FF UL. Tam se danes tudi ukvarja z vprašanjem Lacanove ali Freudove psihoanalize: s seksualnostjo.
(Seksualnost?)
"Stare kozmologije so nekakšne seksualne kombinatorike. Kombinatorika dveh principov, "moškega" in "ženskega", aktivnega in pasivnega, forme in materije /…/. Gesta psihoanalize, ki je tu idejni dedič znanstvene revolucije, je natanko deseksualizacija univerzuma. Poti planetov, razmerje med elementi, itn. nimajo nobenega seksualnega pomena in ne podajajo njegove paradigme. Freudova Interpretacija sanj tudi niso Sanjske bukve: sanje niso medij sporočil višjih sil, ampak intelektualna dejavnost, ki jo je prav zato mogoče "interpretirati". Nezavedno ni iracionalno, temveč misli, ustvarja pomene, lapsuse, ki delujejo kot šale, išče bližnjice. Predvsem pa nezavedno ves čas dela. Dela za koga? Kdo profilira, kaj je tiso, kar se vendarle zadovoljuje po tej zapleteni poti, katere cena je lahko hudo trpljenje? To so Freudova vprašanja, to je njegova revolucija. "
(Potrošništvo?)
»/…/ kritika potrošništva ni pravi vstop v problem današnje družbe. /…/. Se še spomnite protipotrošniškega referenduma? /…/. Morda se sliši paradoksalno, a če me je psihoanaliza kaj naučila, me je to, da pomembne spremembe prihajajo od zunaj navznoter in ne obratno.
Mladen Dolar je pred časom opozoril na rek, ki gre nekako takole: Če želite kaj spremeniti, ne poskušajte spreminjati ljudi, spremenite časopise."
(Ideologija sodobnega kapitalizma …)
… se trudi depolitizirati družbo in razgraditi kakršnokoli platformo, ki bi lahko služila javnosti ali skupnemu: "Gre torej za dvoje hkrati: na eni strani za potiskanje v intimo, v družinske okvire, po drugi strani pa gre za izlivanje te intime v javnost, recimo skozi resničnostne šove."
Izpostavi tudi povezavo med nasprotji moderne pri ljudeh na Zahodu in Vzhodu:
"To, da zgodovina regulacije družbenega vseskozi vključuje regulacijo seksualnosti, je na primer nedvoumno skupno obema. Poudariti pa je treba predvsem, da je vsebina tovrstnih polarizacij odvisna od tega, kar postavimo kot kriterij. Iz moje perspektive imajo islamski fundamentalisti in skrajni desničarji v Evropi ogromno skupnega, pa čeprav se njim seveda nikakor ne zdi tako. To, da bi bili drug drugega pripravljeni iztrebiti, ne pomeni, da imajo veliko skupnega. Komu je največ koristil napad v Parizu? Levici vsekakor ne, radikalni desnici pa zelo /…/.
Toda obstaja še neka bolj zlovešča aliansa, ki je ne smemo pozabiti, namreč implicitno zavezništvo med velesilami "demokratičnega kapitalizma" in tvorbami, kot sta ISIS in pred tem Al Kaida. Brutalna resnica je, da na neki nezanemarljivi ravni ta "spopad civilizacij", kot mu rečejo, koristi obema." V zvezi s tem poudari protislovja, ki vladajo na empirični ravni: "Borimo se proti "Islamski državi", toda kdo ji pomaga? Pri financiranju, pri prodaji nafte, pri spopadanju s Kurdi /…/? Politike držav so prestreljene s protislovji, grizejo se v svoj rep in ne morejo zares udariti proti drugemu, ne da bi udarile proti sebi. "
(Begunci?, "Dva pola" intelektualcev – tistih, ki trdijo, da moramo biti z begunci solidarni in drugih, ki opozarjajo, da begunci prihajajo iz druge kulture, ki ne spoštuje evropskih človekovih pravic (na primer Slavoj Žižek).
Zupančič Žerdin: "/…/ dobro [bi] bilo, če bi ljudje Žižkov tekst dejansko brali, ne pa da jim že ob prvi domnevno "napačni" besedi pade mrak na oči. Žižek ne reče, da so ti ljudje fundamentalno neprilagodljivi. Reče, da sta sprejetje in poenotenje glede nekaterih temeljih izhodišč družbe, kakršno si hočemo izboriti, edina možna podlaga leve emancipatorne politike /…/. Poenotenje glede nekaterih temeljnih načel, glede katerih ne popuščamo (na primer v imenu multikulturalizma in tolerance do drugačnosti) je temeljni pogoj, da multikulturalizem in toleranca dejansko zaživita in da ne vidimo v vsem, kar je malce drugačno, že kar napada na naše najgloblje bistvo.
Žižek piše o tabujih /…/. Opozarja, da se je treba resno lotiti reševanja nekaterih vprašanj, ne pa jih potiskati pod preprogo /…/. Ob odzivih na Žižkov tekst se med drugim lepo kaže, kako se je levica v zadnjih desetletjih vse preveč sesedla v skupek stališč, ki jih moraš zagovarjati, pa si potrjen levičar in si opravil svojo levičarsko dolžnost."
(Današnjih politični subjekti?)
"Dejstvo je, da se v zadnjem obdobju pogosteje pojavljajo gibanja, ki vsaj za hip zadišijo po nečem drugačnem /…/. Na drugi strani seveda prihaja do silovitih reakcij, ki zelo uspešno ločujejo ljudi in jih prepričujejo, da se vsak lahko zanese le nase. Onstran tega, da bo burna, je prihodnost težko napovedovati, ker iz zgodovine dobro vemo, da lahko kakšen sam po sebi nepomemben dogodek v nekih razmerah deluje kot eksploziv, ki odpre povsem nove možnosti in poti. Tega ni mogoče predvideti. Je pa mogoče biti bolj ali manj pripravljen. To, da ima javnost vendarle pomisleke o kapitalizmu kot najboljšem možnem sistemu, je že del te pripravljenosti /…/.
(Kaj storiti?)
Dobrih analiz in idej, kaj bi bilo potrebno storiti, ne manjka /…/.
Piketty https://en.wikipedia.org/wiki/Thomas_Piketty zelo natančno pove, kaj bi bilo treba narediti. A hkrati je zelo umestno tudi Žižkovo opozorilo, da implementacija teh ukrepov že predpostavlja globalno revolucijo, ki bi ustvarila situacijo, v kateri bi se za kaj takega sploh lahko dejansko odločili."

Preberimo, presvetlimo, povejmo!

Jurij Vega in njegova goreča želja. M. Košir, Nedeljski, 16.12.2015
V Nedeljskem so objavljali izseke iz monografije Zgodovina prostozidarstva Matevža Koširja, doktorja zgodovine, ki je zaposlen v Arhivu RS. Knjiga obravnava prostozidarstvo na Slovenskem v obdobju od 18. stoletja do danes.
Največji razcvet je gibanje doseglo v habsburški monarhiji, ko je vladal cesar Jožef II.
Besedilo temelji na izvirnih arhivskih dokumentih. Gibanje je predstavljeno z različnih perspektiv in nam tudi z raznovrstnim slikovnim gradivom in biografijami nekaterih prostozidarjev postaja bolj razumljivo.
"Jurij Vega je prišel na Dunaj leta 1780 in stopil v drugi poljski topniški polk. Leta 1781 je postal poročnik in učitelj matematike. Do leta 1784 je izdal že dva matematična učbenika in logaritmovnik. Manj znano je, da je naslednje leto stopil med prostozidarje. Takrat še ni bil poročen in seveda še zdaleč ni bil barov, prav tako ni bil član številnih uglednih evropskih akademij in znanstvenih družb, kar postal čez desetletje. Vendar je bil že vse uglednejši znanstvenik. Zadnjega oktobra 1785 je Jurij Vega s pismom zaprosil za sprejem v dunajsko ložo Resnična sloga."
"Med gostujočimi prostozidarji na Vegovem sprejemu še posebej opazimo Wolfganga Muho /…/, sicer iz dunajske lože Vztrajnost. W. Muha je bil rojen v kraju Lokev na Krasu in prav tako kot Vega študiral na ljubljanskem liceju. Muha. Njegov mecen je bil Žiga Zois."
"Loža Resnična sloga je konec leta 1785 štela 210 prostozidarskih bratov. Med njimi so bili še Vincenc Jurij baron Struppi, ki je v Ljubljani dokončal gradnjo Gruberjevega prekopa, /…/ ložo je obiskoval ljubljanski stolni kanonik Janez Anton Ricci. V tej dunajski loži je bil pogost gost tudi Wolfgang Amadeus Mozart /…/. J. Vega je v loži napredoval v pomočnika in maja istega leta še v prostozidarskega mojstra."
" Lalande je bil idejni pobudnik in soustanovitelj pariške prostozidarske lože enciklopedistov Devet muz. Med drugim je v leta 1778 v ložo sprejel tudi Voltaira."
"Z vladarskim nastopom cesarja Franca II. leta 1792 so se proti ložam začeli represivni ukrepi. Januarja 1795 je cesar s patentom dokončno prepovedal prostozidarska združenja v habsburški monarhiji."
Sledi mu obdobje Ilirskih provinc, ko je bilo prostozidarsvo tesno povezano s takratnimi francoskimi oblastmi. (- Npr. Ch. Nodiere, glej https://fr.wikipedia.org/wiki/Charles_Nodier , kjer se napačno navaja Trst kot sedež Ilirskih provinc, , prim. https://sl.wikipedia.org/wiki/Charles_Nodier B.M.)

Kdo se boji Svetlane Woolf? B.S., Delo – sobotna priloga, 5.12.2105
"Vojna nima ženskega obraza" je zapisal Mihail Gobačov.
Svetlana Aleksijevič, ki je letošnja Nobelova nagrajenka za književnost, pa je zaradi teh besed imela velike težave. V svoji prvi knjigi je pisala o drugi svetovni vojni in skozi pričevanja žensk spregovorila drugače, kot je to takrat počelo uradno sovjetsko zgodovinopisje.
Težave je imela tudi s knjigo Fantje v cinkovih krstah, ki govori o sovjetskih vojakih v Afganistanu. Tudi sama se je podala tja in se na lastne oči prepričala o krutosti vojne. Videla je npr. žensko z otrokom, ki so mu sovjetski vojaki odsekali vse štiri ude. Zato vojno izenačuje z neke vrste ljudožerstvom. V bistvu je ustvarila nov literarni žanr, ki se ukvarja z zgodovino čustev oz. zgodovino duše.
Avtor članka, Branko Soban, pravi, da ga je najbolj pretreslo delo iste avtorice Černobilska molitev: "Kdo je upravljal jedrsko elektrarno v Černobilu? V vodstvu ni bilo niti enega jedrskega fizika. Bili so le strokovnjaki za energetiko in turbine. Politični delavci in niti enega fizika… v elektrarni je bilo tudi veliko preprostih, vaških ljudi. Dopoldne so delali na reaktorju, popoldne so z vilami trosili gnoj ali kopali krompir na polju. Njihova zavest je bila na dveh nivojih. V dveh dobah – kameni in jedrski. Človek je nihal kot nihalo. To je usoda Rusije – nenehno potovanje med dvema kulturama. Med atomom in lopato…"
(Kdo se pravzaprav boji Svetlane Aleksijevič?)
»Najbolj se je seveda bojijo tisti, ki jim ni všeč, da vedno zadene tja, kjer najbolj boli. Piše namreč o Afganistanu, Čečeniji, Černobilu, o lažni heroizaciji druge svetovne vojne. O travmah, o katerih javnost noče govoriti."
Svetlana Aleksijevič v knjigi Čas iz druge roke pravi, da so ljudje svoj čas preveč molčali.
Takole piše o njeni univerzi v času sovjetov in o današnjih ruskih ljudeh:
"Na fakulteti za novinarstvo so med vsakimi počitnicami izginili najboljši profesorji. In v gulagih so končali tudi najboljši študentje. Torej tisti, ki so razmišljali s svojo glavo. Toda ljudje so molčali. In problem je, da molčijo tudi danes. V ljudeh je še vedno veliko Stalina, pravzaprav strahu pred njim. Zato problem današnje Rusije ni Vladimir Putin, pravi nobelovka, ampak kolektivni Putin, ki se skriva v vsakem ruskem človeku."
Na koncu članka avtor povzame: "Pisateljica /…/ pravi, da je prava svoboda možna samo tam, kjer živijo svobodni ljudje. Neoliberalna politika, ki brutalno podira socialno državo, to svobodo dramatično omejuje. Povsod po svetu. Zato je njeno sporočilo zelo jasno: Ne več molčati /…/!"

Časoris, čisto pravi spletni časopis za otroke J.Z.G., NeDelo, 13.12.2015
Delova novinarka S. Merljak Zdovc je osnovala otroški časopis, ki predstavlja aktualne vsebine na način, prilagojen otrokom. Novice je mogoče najti na spletni strani www.Casoris.si , v rubrikah Novice, Šport, Znanost, Zabava, Šola in jaz, Za starše in učitelje. V slednji so napotki o tem, kako se z otroki pogovarjajo o zahtevnih temah (npr. terorizem, nevarnosti na spletu, begunska kriza).
Na koncu sta tudi slovarček besed, ki otrokom pojasni težje besede in besedne zveze (npr. novela zakona) ter vprašanja za debato.

Več kakovosti šol in učiteljev, ne papirjev

Veliko je dobrih šol, ni pa sistemskega zagotovila S.M., Delo, 9.12.2015
Na ministrstvu so se odločili, da bodo pripravili nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti. Na konferenci Krepitev in evalvacija kakovosti v sistemu vzgoje in izobraževanja (KEKS) so predstavili rezultate ankete med ravnatelji. Na večini OŠ so se ukvarjali z bralno in funkcionalno pismenostjo učencev ter vzgojnimi cilji (spoštovanje, medosebni odnosi, ipd.). Malo pa je šol, ki bi si med cilje samoevalvacije in izboljšav zadale profesionalni razvoj učiteljev ter takih, ki se osredotočajo na izboljševanje vzdušja na šoli. Izziv za ministrico in njeno ekipo je, kako to spremeniti in kako pozornost nameniti pedagoškemu procesu, ki je srž kakovosti, a zelo neoprijemljiv.
Ko je dr. M. Makovec Brenčič postala ministrica, je za Delo pojasnila: "Naš ključni izziv je celovitost zagotavljanja kakovosti na vseh ravneh in povezljivost med posameznimi ravnmi izobraževanja. To ne pomeni, da bomo jutri karkoli obračali na glavo. Naprej bomo šli z majhnimi koraki, ki bodo temeljili na dobri analitiki in dobrem uvidu v to, kar je že narejeno. Evalvacij in vedenj, znanj je ogromno."
Štiri mesece kasneje je predstavila nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti.
Eno ključnih sporočil je bilo, da se ne bodo obremenjevali z dodatno papirologijo, ampak bodo uporabili obstoječe podatke. Poročila o svojem delu bodo morale šole in vrtci na 3 leta javno objaviti na spletu. Svet za kakovost in evalvacije bo poročila, iz katerih naj bi se razbralo, katere so šibke točke in kje potrebujejo več usmeritev, pregledal in iz njih potegnil podatke, ki so pomembni za razvoj sistema in politike.
V mnogih šolah in vrtcih že poznajo dobre prakse za zagotavljanje kakovosti, problem pa je, ker na sistemski ravni ni sredstva, s katerimi bi zapovedali standarde kakovosti tistim, ki so zdrsnili pod pričakovano raven in jim pomagali, da se izboljšajo.

Nevedni učitelj, sokratski učitelj . A.H., Šolski razgledi, 4.12.2015
Profesorica filozofije in psihologije Alenka Hladnik piše o dilemi: Prenašanje znanja ali učiti misliti?
Bistveno je zaznamovala njeno poklicno pot.
"Učitelj filozofije, da je neveden? Jaz da sem nevedna? Lepo prosim! Ta kup uradnih papirjev dokazuje nasprotno /…/: Univerza Ljubljana v diplomi pravi, da sem profesor filozofije, ministrstvo za šolstvo na tem listu pravi, da sem opravila strokovni izpit, /…/ta pogodba o zaposlitvi pravi, da poučujem na gimnaziji in smem pisati ocene v redovalnico/…/.
Čemu je vse to namenjeno? Ničemur drugemu kot temu, da se formalno potrdi moj strukturni položaj in funkcija: po Lacanu sem subjekt, za katerega se predpostavlja, da ne /…/. Učitelj filozofije bolj ali manj obvlada metode poučevanja, je vpet v šolski sistem, je odrasel, mlad ali star, /…/ v vsakem primeru z neko življenjsko izkušnjo, in predvsem filozofsko razmišlja o svetu in sebi, brez česar ne bi mogel učiti. Pa vendar je v nekem pogledu neveden: najpoprej je neveden zaradi dijakov, ki se vsako leto zamenjajo in drugače sprejemajo ta naš čudni predmet, a veliko bolj je neveden zato, [ker se nenehno spreminja]."
Avtorica pravi, da vstopamo v isto reko "ta je vselej ista, /…/a tudi vselej drugačna, ker je pred nami druga generacija, ker so druge okoliščine, novo učno gradivo, vsakih nekaj let nov učni načrt, drugačna družbena situacija, spremenjen duh časa, ipd. Neveden je učitelj tudi zato, da lahko posluša dijake in jih ne obravnava kot nepopisane liste, tabule tase, ki bi jih morali popisati s svojimi resnicami."
Poudari učiteljev pomen dialoga z drugimi in njegov trud, da poskuša biti zgled človeka in druge opozarja na njihovo dolžnost "biti človek". "Še zlasti danes, ko nas oblastne elite ograjujejo z rezajočimi žicami /…/.
Konča s besedami Nietzscheja: "Mi se ne poznamo, mi spoznavajoči, mi sebe same, in to z razlogom."

Obrnimo študij, univerzo na bolje!

Obrnjeno ali neobrnjeno učenje? L.P.P., Šolski razgledi, 4.12.2015
Leopoldina Plut Pregelj (- končala je študij pedagogike na FF UL , živi v ZDA https://www.google.si/search?q=%C4%8Deopoldina+plut+pregelj&ie=utf-8&oe=utf-8&gws_rd=cr&ei=ygLoVuC9N8L5UprygMAD ) piše o delavnici za zaposlene na UL na temo obrnjeno učenje.
Ugotavlja, da je izraz neposrečen prevod angleške besedne zveze flipped learning/classrom . (https://en.wikipedia.org/wiki/Flipped_classroom ). Ustreznejši izraz bi bil obrnjeni pouk, "saj gre za organizacijsko spremembo tradicionalnega pouka: učenci se najprej pripravijo na pouk, za katerega je značilno več pogovora med učiteljem in učenci."
Angleški izraz to flip pomeni obrniti, a zagovorniki trdijo, da je "FLIP krajšava za 4 kritične dejavnike pouka, na katere je treba biti pozoren v šoli: flexible environment (gibljivo okolje), learning culture (kulturni načrt), intentional content (namenske vsebine, učni načrt) in professional educator (učitelj)." Doda, da se v ZDA izraz flipped learning/classrom uporablja že več let kot sopomenka za aktivno učenje in v učenca usmerjeno učenje.
Avtorica se je sicer z obrnjenim poukom seznanila leta 1977/78 na (podiplomskem) študiju v ZDA le, da načina učenja niso imenovali s tem izrazom.
Na delavnici so udeleženci najprej dobili seznam tem, ki so jih nato obravnavali, na katerem je bilo poleg tem navedenih nekaj stavkov in obvezna študijska literatura.
"Naslednja srečanja so se začela s profesorjevim kratkim uvodom v temo, sledil pa je pogovor o prebrani literaturi in o vprašanjih, ki jih je učitelj poprej izpostavil /…/. Vsi smo morali biti na "predavanjih" in vsi smo brali /…/ obvezno literaturo pred srečanjem/…/. Zame, ki sem bila navajena študija na ljubljanski univerzi (- FF UL, konec 60-let 20. stol, B.M.) – tam smo precej predavanj prešpricali in se v glavnem kampanjsko učili -, je bil tak pristop šokanten /…/.
Študentje, ki so v ZDA trikrat manjkali na srečanjih, niso mogli na izpit /…/." "Takrat še ni bilo računalnikov, zato so nam pripravili /…/ razmnožene članke iz revij/…/. Učitelji so bili strogi, a so hkrati izkazovali skrb za študente /…/. V svoji kratki akademski karieri mi takega pouka ni uspelo vpeljati pri poučevanju didaktike na ljubljanski fakulteti, čeprav sem ga poskušala. Ugotavljanje prisotnosti pri pouku, zahteva po sprotnem učenju. 'To so fašistične metode', me je opozoril neki slovenski študent, 'pri nas so predavanja prostovoljna'." Nadaljuje, da danes na ameriških univerzah "profesorji zahtevajo obiskovanje predavanj, sprotni študij, pisanje seminarske naloge /…/". Ker je študente v velikih skupinah težko aktivirati, nekateri profesorji iščejo pomoč v e-tehnologiji.
L. Plut Pregelj izpostavi tudi ti. klikerje kot eno izmed idej oz. tehničnih rešitev: "Profesorji se pritožujejo, da precej študentov ni veščih niti branja niti pisanja strokovnih besedil. Za aktiviranje študentov se pojavljajo druge ideje in tehnične rešitve, denimo klikerji ali Classroom Response System, ki so sistem za zagotavljanje povratne informacije med učiteljem in veliko skupino študentov na predavanjih."
V nadaljevanju razmišlja o tem, da e-tehnologija sama ne bo prinesla bistvenih sprememb v pouk. Kakorkoli obrnemo, morajo učenci (študenti) znanje osmisliti.
"Bistvo dobrega pouka ni obrnjeni ali neobrnjeni pouk, ampak pouk, ki ga ponazarja krajšava FLIP, torej:
(1) gibljivo okolje, ki upošteva razmere in jih spreminja,
(2) kultura učenja, ki zahteva varno okolje za učenje – učenci se lahko motijo, spodbuja se njihova domišljija, a hkrati vztrajnost, potrpežljivost in trdo delo,
(3) jasni (tudi realni!!!) cilji, kaj želimo kot učitelji doseči in
(4) profesionalno usposobljeni učitelj, ki bo zmožen ustvarjati most med učno vsebino in učenci."
Na koncu avtorica aktualno komentira: "Podatki o naraščajoči revščini v Sloveniji opozarjajo, da vse družine le nimajo računalnika in dostopa do interneta, saj še za hrano nimajo. /…/. Zakaj ustvarjati še večje socialno razlikovanje v šoli, če ni treba? Učenci imajo učbenike. /…/. Slovenska družba veliko vlaga v e-tehnologijo in opremljenost šol, premalo pa v snovno pedagoško usposabljanje učiteljev – to bi lahko spremenilo zakoreninjene tradicionalne predstave o učenju in šoli. te ne obstajajo samo med učitelji, temveč tudi med strokovnjaki za teoretično didaktiko in šolskimi politiki."

Pa kaj, če še ne bo nujnih sprememb J.K.S., Šolski razgledi, 4.12.2015
Komentar J. Kontler Salamon na očitke znancev, da slovensko izobraževanje in z njim povezano družbeno stvarnost slika s preveč skrbi in premalo vedrine. Dejali so ji, da "verjetno vse, kar si napisala drži. A v teh časih je že tako preveč skrbi in premalo vedrine. Zakaj se ne bi potrudila najti predvsem tistega, kar je dobro in posnemanja vredno?" Odločila se je, da bralce razveseli s pozitivnimi stvarmi, ki jih je našla na tem področju. "Pozitivnosti začenjam z novico, da se je konec novembra uspelo prvič sestavi vladnemu svetu za študentska vprašanja, ki mu predseduje prof. M. Makovec Brenčič (https://sl.wikipedia.org/wiki/Maja_Makovec_Bren%C4%8Di%C4%8D ). /…/. Toda ostajam pozitivno usmerjena in domnevam, da bo vladni svet zdaj, ko je na prvi seji dobil 4 delovne skupine pod vodstvom 4 ministrstev, /…/ kmalu razveselil s konstruktivnimi sklepi."
"V duhu pozitivnih sklepov ne bom kritična do velikanskega zamujanja v pripravi novega zakona o visokem šolstvu, ki ga že leta resorno ministrstvo in drugi napovedujejo kot eno svojih najpomembnejših in nujnih nalog. Na spletni strani resornega ministrstva lahko za zdaj najdete samo koncept zakona, ki ga je po nalogu predprejšnje resorne ministrice prof. dr. S. Setnikar Cankar (https://sl.wikipedia.org/wiki/Stanka_Setnikar_Cankar) pripravila delovna skupina /…/." Po besedah sedanje ministrice se "novela zakona z novo delovno skupino pospešeno pripravlja in bo za razpravo nared predvidoma po novem letu".
Ob vsej tej pozitivnosti se avtorica sprašuje: "/…/kako je mogoče, da se bo po tolikih napovedih temeljite prenove zakona "rodila" zgolj novela na treh področjih, torej financiranju, internacionalizaciji in rabi slovenskega jezika, /…/? Zakaj niso z zakonom raje nadaljevali tam, kjer je končala S. Setnikar Cankar?
Dodaja še svoje misli o Slovenskem knjižnem sejmu v Cankarjevem domu: "Predvsem [jo je razveselil] pogled na številne mlade ljudi od cicibanov do študentov, ki so z očitnim veseljem ogledovali ponudbe založb in listali knjige." Doda, da se sama nikoli ne bo odpovedala tiskanim knjigam in upa ter verjame, da je podobnega mišljenja tudi večina mladih bralcev.
Za konec se dotakne tudi 96-letnice naše prve univerze (UL): "Za njen rojstni dan namreč velja 3.12.1019, ko je bilo na ljubljanski univerzi prvo predavanje. Samo nekaj dni prej, 12. 11. 1919, so izvolili rektorja in dekane, 18 profesorjev je kralj imenoval konec avgusta, novi univerzi pa je že prvo leto dovolj zaupalo kar 942 študentov, med katerimi je bilo le 28 žensk. Danes je težko razumeti, da je še leta 1918 pristojna komisija ugotavljala, da za nastanek ljubljanske univerze ni dovolj habilitiranih učiteljev. Zato naj bi naši študentje in profesorji začasno gostovali kar na zagrebški univerzi, kjer bi do ustanovitve ljubljanske univerze potekala vzporedna predavanja v slovenskem jeziku /…/. Še dobro, da so naši trmasto vztrajali in jim je leto pozneje tudi uspelo. Naša Alma mater bo torej že kmalu stoletnica."

Etika univerze – od besed k dejanjem!

Imaginarna etika P.R., Delo, 5.12.2015
Peter Rak piše o/ob etičnem kodeksu UM:
"Kakor koli se zdi izobraževanje brez vrednost samo po sebi sicer pomembno, je končni rezultat pravzaprav pametni zlodej. Misel C. Staplesa Lewisa (https://sl.wikipedia.org/wiki/Clive_Staples_Lewis) se zdi še kako aktualna v slovenski univerzitetni realnosti, /…/. Na mariborski univerzi so zato pred kratkim sprejeli tako imenovani etični kodeks /…/. Ponekod tovrstni temeljni principi niso zapisani, vendar jih profesorji strogo upoštevaj, saj etika pač sodi med univerzalne prvine /…/. /…/spet drugod so natančno elaborirani, vendar so bolj ali manj mrtva črka na papirju. Kako se bo zadeva obnesla pri nas je za zdaj še prezgodaj napovedovati, vendar se zdi /…/ [da] računanje na prezir kolegov, če posameznik ne bo upošteval etičnih principov, [je] že v izhodišču zelo naivna predpostavka. "
"Pri nas je zadeva namreč prav nasprotna, prezira je pravzaprav vreden tisti, ki ni domiseln , iznajdljiv in ne zna realizirati domislic in zvijač, kako se dokopati do določene funkcije ali v žep pospraviti čim več /…/ davkoplačevalskega denarja."
"Ne vem, koliko prezira so, denimo, deležni prejemniki astronomskih honorarjev, (pre)prodajalci diplom in magisterijev, številni plagiatorji, da o takšnih in drugačnih prijemih pri zasedanju dekanskih in rektorskih funkcij niti ne govorimo. Se morda ukvarja s prezirom kolegov Dragan Marušič,ki je ob vseh drugih finančnih akrobacijah na zelo nenavaden način spet postal rektor UP? Ima morda moralnega mačka?/…/."
"Posebno poglavje so razkritja nepravilnosti. Seveda je v interesu javnosti, da se takšne zadeve javno izpostavijo, vendar se zdi, da je premalo analiz, kaj je v resnici za serviranjem informacij posameznim medijem. Nemalokrat gre predvsem za intrige, preračunljivost, zamere ali preprosto za poskus izločitve tekmeca pri zasedbi kakšnega položaja. To seveda ne pomeni, da razkritja niso še kako dobrodošla, vsekakor pa jih je treba obravnavati z določeno previdnostjo, saj prišepetovalcem pač ni prednostna namera očiščenje akademskega okolja, ampak velikokrat predvsem osebni interes."
"Skrajni čas je, da se premaknemo od imaginarne k realni etiki, torej od pompoznih besed, obljub in kodeksov h konkretnim dejanjem."

"Vojaki dobimo manj, zato da lahko tajnice, čistilke, profesorji dobivajo več." Delo, 7.12.2015
Predsednik sindikata vojakov G. Novak je zgrožen zaradi nepravičnosti v javnem sektorju. Očitno pozablja, da je v vladi več profesorjev kot vojakov.

"Je nujno potreben za izvedbo študijskega procesa." Delo, 7.12.2015
Tako je bil še v začetku tedna o zaposlitvi R. Novaka na fakulteti prepričan glavni tajnik Univerze v Mariboru T. Lorenčič. Čeprav je imel Novak spletno stran, prek katere je bilo pred leti mogoče naročiti diplomske naloge. Za začetek naj vsi vpleteni preberejo vsaj etični kodeks, ki so ga na univerzi sprejeli pred kratkim brez širše javne razprave.

Poučevati znanost

Mojster poljudnega pisanja o resni znanosti G.P., Delo, 10.12.2015
Intervju z fizikom Janezom Strnadom (https://sl.wikipedia.org/wiki/Janez_Strnad ).
Le nekaj tednov pred smrtjo je upokojeni profesor in dolgoletni zunanji sodelavec Delove priloge Znanost povedal, da je prišel do spoznanja, "da naravoslovje – in fizika je njegov del – nima pravega orodja, da bi neposredno nasprotovalo slabi znanosti. Naravoslovje zna poučevati, ne more pa spreobračati. Skratka, poučiti je mogoče samo nekoga, ki si to želi in se je za to pripravljen potruditi."

Slovenstvo Slovencem

Biti Slovenec po krvi, jeziku ali kulturi? P.T., Delo, 5.12.2015
Peter Turk je kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, piše o genih in identiteti.
V zadnjih letih so vse popularnejše genetske analize sodobnih populacij. Problem, ki ga vidi v mnogih tovrstnih študijah je nerazumevanje, kaj njihovih rezultati pravzaprav pomenijo. Poudari, da je neprijetno presenečen nad lahkotnostjo povezovanja etničnih in genetskih markerjev:
"V takih študijah so pogosto /…/ uporabljene sintagme kot so, denimo, 'slovenska genetska (pod)skupina /…/." Meni, da je potrebno pri odgovoru na to, ali obstaja genetski profil Slovencev in kako se je časovno izražal, upoštevati več stvari:
"1. Ne obstaja in ne more obstajati kakršnakoli slovenska genetska skupina ali podskupina. Slovenstvo je namreč podatkovna in kulturna kategorija, ne pa genetska kategorija. /…/.
2. /…/ obstaja genetska slika Slovencev. /…/ izjemno je raznolika! Z novejšimi genetskimi raziskavami se tako izkazuje mnogo večja primerljivost med, denimo, prebivalci zahodne Slovenije in prebivalci severne Italije, kot pa denimo s Prekmurci ali Dolenjci. Ti imajo svojo genetsko sliko zelo podobno tisti na Madžarskem, katere 'mešanica genov' je – mimogrede dobro primerljiva z 'genetskim koktajlom' nekaterih zahodno-slovanskih narodov /…/. In vendar, ob podobnih deležih specifičnih genskih markerjev Slovenci govorimo slovensko, Madžari madžarsko, Slovaki pa slovaško /…/. /…/torej [se] lahko vprašamo: kdo je pravi Slovenec? Kdo je pravi Madžar in kdo pravi Slovak/…/?
Nadaljnje z več argumenti razloži, da je genetska raznolikost že "prazgodovinska": V te pokazatelje genetskih značilnosti /…/ se /…/ umeščajo vse pogostejše analize genetskih markerjev starih populacij, pridobljenih iz vzorcev prazgodovinskega kostnega gradiva (tako imenovana stara DNK). Te analize kažejo, da so skoraj vse pretekle populacije v dani skupnosti /…/ izjemno raznovrstne. Kaj to pomeni? Poenostavljeno rečeno, so se ljudje v Evropi močno mešali že vsaj od časa pred osmimi tisočletji. /…/ so le populacije iz mlajšega paleolitika in mezolitika genetsko presenetljivo enotne. Res pa je, da iz celotne Evrope za to dolgo obdobje med približno 25.000 in 6000 pr.n.št. razpolagamo le z nekaj deset analiziranimi posamezniki, kar za zdaj postavlja to zgodnje obdobje evropske genetske enovitosti na nekoliko trhle osnove. Špekulacije o jasnih genetskih markerjih, povezanih s posamezno historično etnično populacijo /…/ se ob rezultatih analiz stare DNK izkazujejo za napačne. Tudi v preteklosti so bile namreč populacije prav tako genetsko mešane, kot so danes. /…/. To preprosto rečeno pomeni, da so ljudje – bodisi zaradi takih in drugačnih oblik migracij, zaradi izrednih nasilnih dogodkov ali denimo zaradi porok na dolge razdalje – b preteklosti intenzivno izmenjavali svoj genetski material."
Za nadaljnje raziskave trdi, da se bo "tako kot se izkazuje pri večini prazgodovinskih populacij, /…/ tudi pri kostnem gradivu s slovanskih grobišč v prihodnje izkazalo, da ni kakega specifičnega zgolj slovanskega posameznega genetskega markerja." Ob tezah o "etičnem poreklu" posameznih genetskih markerjev se sprašuje "kako, da med molekularnimi biologi še ni genskih analiz na stari DNK na /…/ gradivu s slovenskih srednjeveških in poznoantičnih grobišč?" meni, da bo težje s starejšim gradivom: "Kot kaže danes, bo težje s kostnim gradivom iz časa med okvirno 1500 pr.n.št. in 300 n.št., saj je tedaj /…/ prevladoval sežig umrlih /…/."
V sklepu avtor poudari: "Iz zgodovine bi si bilo treba priklicati, da je slovenstvo tako kot vsaka identiteta lahko tudi stvar izbire. Za ali proti. Če pustim ob strani tragične zgodbe množičnega optiranja južnih Koroščev za nemštvo oz. avstrijstvo pred stoletjem, naj omenim dva izmed ravnateljev muzeja, ki je danes Narodni muzej Slovenije, Karla Deschmanna (https://sl.wikipedia.org/wiki/Dragotin_De%C5%BEman) in Walterja Schmida (https://sl.wikipedia.org/wiki/Walter_Schmid ) . Slovenca po rodu sta na vrhu svoje kariere izbrala, da bosta raje kot Slovenca nemško govoreča Avstrijca.
Podobno je z našo rojakinjo Almo Karlin (https://sl.wikipedia.org/wiki/Alma_Maksimiljana_Karlin ), hčerjo slovenskih staršev."
"Slovenstvo kot jezikovna in kulturna kategorija ni stvar genov. Je stvar primernega okolja. V neprijaznem okolju si zlahka predstavljam prihodnost, v kateri za slovenstvo ne bodo optirali priseljenci oziroma njihovi potomci kot v preteklosti. Od srednjeveških kolonialistov iz nemških dežel do priseljencev iz Jugoslavije v 20.stol.. Še več, lahko si predstavljam gospodarsko, socialno in kulturno razpoloženje, v katerem bodo za drugo kulturno okolje ali/in drugo identiteto optirali tudi Slovenci."

Vodenje, delo, poslovno svetovanje, pesimizem, prihodnost

Najboljša investicija je kleščenje ega E.S., NeDelo, 6.12.2015
Franc Gider, poslovni trener in doktor biomedicinske tehnike se je odrekel predvidljivi karieri na Institutu Jožef Stefan (IJS) in raje ubral svojo pot.
Pri 28 letih je kot mladi raziskovalec na IJS doktoriral iz biomedicinske tehnike. Gibal se je v sferi medicine, elektrotehnike in mehanike, pisal znanstvene in strokovne članke ter javno nastopal. Vse to mu je predstavljalo velike izkušnje, a hkrati ga je pripeljalo do spoznanja, da akademsko življenje v taki obliki ni zanj: "Na inštitutu sem namreč kot naslednji korak videl le še upokojitev."
Ni vedel, kaj naj bi v prihodnje počel – vedel je le, česa naj ne bi počel: zjutraj ob osmih prišel v službo in ob štirih odšel iz nje. Po naključju je na znanstveni konferenci v Hongkongu srečal nekega Singapurca in ta mu je pripovedoval o poslovnem svetovanju. V šestih letih se je seznanil z zakonitostmi delovanja podjetja, spoznal tehnike vitke organizacije, si pridobil menedžersko znanje in se naučil nastopanja. Postal je direktor javne agencije za tehnološki razvoj (TIA).
"Uspešnost vodilnega je zagotovo odvisna od njegove osebne zrelosti, to pa dosežemo, ko se lotimo svojega ega. Človeka z visokim egom obvladujejo slaba čustva: jeza, razočaranje, zavist, razni strahovi,… Njegovi odnosi so skrhani, pogosto zboleva /…/. Oklepa se vrednot, ki ga omejujejo. Zato je zakrčen, to pa na nezavedni ravni sporoča tudi okolju /…/. Vse to tudi zrcalimo v komunikacijo, ki je splet drže telesa, barve glasu, energije, ki je oddajamo, le slaba desetina pripada verbalni ravni."
(Delo in služba…)
"Všeč mi je slovenski izraz služba, ki izhaja iz besede služiti. To pomeni, da damo svoje sposobnosti in talente na razpolago drugim in skupnosti. Le tako lahko družba kot celota sploh obstaja in deluje." Poudarja pomembnost službe za osebnostni razvoj, a služenje denarja za zagotavljanje materialnih možnosti za življenje postavlja šele na tretje mesto: "Ko rečemo služiti, pomeni, da najprej služimo drugim, ki nam v zameno za to dajo denar. Gre za izmenjavo energije. Žal mnogi hodijo v službo samo zato, da zaslužijo denar. Zaradi tako ozkega pogleda so na delovnem mestu nezadovoljni, nesrečni in zato manj uspešni, kot bi lahko bili." Posebej poudari, da po njegovih izkušnjah slabi odnosi s šefi oziroma sodelavci niso najboljši razlog za zamenjavo službe. Če nekega vedenjskega vzorca nismo predelali, ga bomo nesli s sabo tudi na naslednje delovno mesto in se tam ubadali s podobnimi težavami.
Kot direktor razvojne agencije je opazoval kaj se dogaja s svežimi idejami: "Sveže ideje lahko nastanejo le, če za to obstajajo ugodne razmere, te pa mora zagotoviti vodstvo. Iluzorno je od ljudi pričakovati, da bodo inovativni ob togi organizacijski strukturi, pomanjkljivi komunikaciji, slabih medsebojnih odnosih in pod raznimi pritiski." Temeljno vodilo, ki ga poudari je kombinacija dela in aktivnega počitka: "Napačno je razmišljanje, 'še tole naredim, potem si vzamem čas za počitek' ali 'komaj čakam na dopust, da pridem k sebi'. Zamujenega ne moremo nadoknaditi na silo /…/." Obstajajo različne tehnike, da to presežemo:
"Najpreprostejša in najbolj pri roki je na primer ta, da si večkrat na dan vzamemo minutko časa za to, da trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo."
Zaključi z mislijo: "Vedno znova presojamo, kaj nam je več vredno: kariera, slava, ponos, bogastvo ali pa notranji mir oziroma sledenjem tistemu, kar čuti srce."

Slovenija druga najbolj pesimistična za Kitajsko J.B., Dnevnik, 9.12.2015
Slovenija ima razmeroma dobro infrastrukturo in šolski sistem, a zaradi slabega korporativnega upravljanja in nezaupanja do vladnih ukrepov, zlasti na davčnem področju, se tujci ne odločajo za investicije pri nas. Švicarski inštitut IMD nas uvršča šele na 49. Mesto med 61 državami. Napredek sicer je, v enem letu smo priplezali 6 mest višje, toda še naprej nas "ubija" tipična slovenska značilnost, tj. pesimizem. Na včerajšnji mednarodni konferenci FDI Summit je profesor financ na švicarski poslovni šoli IMD, A. Bris, opozoril:
"Slovenijo je pesimizem anketiranih menedžerjev pahnil 12 mest nižje- če bi upoštevali samo trde statistične kazalnike – imate rast gospodarstva in zaposlenosti – bi prehiteli Španijo. Slovenija je druga najbolj pesimistična država, takoj za Kitajsko." Slovenija ima srečo, da je vpeta v sistem tradicionalnih ekonomij, kjer se trendi zopet obračajo navzgor.
Evropska paradigma o konkurenčnosti "znižujmo stroške, izvažajmo več" po oceni Brisa ne vzdrži in je do sedaj več državam škodila kot pomagala: "Bistvo konkurenčnosti je ustvarjanje razmer za dolgoročno rast gospodarstva in blaginje prebivalstva."
Pomembne prednosti Slovenije in večine starih gospodarskih velesil sta dobro razvita infrastruktura in šolski sistem. Prva je v Sloveniji razmeroma dobra, po učinkovitosti šolskega sistema pa se Slovenija uvršča med 30 najboljših držav na svetu. Naloga šolskega sistema je poskrbeti, da talentirane posameznike pripelje na ustrezno delovno mesto. "Človeški viri, njihove veščine in talent bi moral biti prednost za Slovenijo", je dejal Bris.

Iskrica Delo, 7.12.2015
"Graditi prihodnost za mlade ni vselej mogoče, lahko pa svoje mlade izgrajujemo za prihodnost." (F.D. Roosevelt)

Osebnost

Jurišnik, heretični profesor, politik G.U., NeDelo, 6.12.2015
Ali Žerdin, eden najboljših poznavalcev slovenske politike v zadnjih desetletjih, se je odločil, da bo Franceta Bučarja (https://sl.wikipedia.org/wiki/France_Bu%C4%8Dar) predstavil v knjigi (kakor pravi novinarski politični biografiji). Pravi, da se je odločil za pisanje knjige o legendi osamosvojitve zato, ker je bil eden najbolj inspirativnih osebnosti naše dobe:
"/…/je bil med drugo svetovno vojno osvoboditelj Celovca, uslužbenec državnega aparata in heretični univerzitetni profesor /…/. Trudil sem se, da bi zajela vsa obdobja – od uporniške mladosti do zadnjega obdobja, ko je družbeno dogajanje spremljal kot publicist /…/. Vsakdo pozna profesorjev citat o guncanju afen, manj znano pa je, da je o nevarnosti totalitarizma pisal že leta 1956 v svoji doktorski disertaciji. Ali da je o militantni katoliški organizaciji Opus Dei pisal že leta 1969."
(Zakaj ta knjiga?)
Za pisanje knjige se je odločil nekaj dni po profesorjevi smrti, ko je ugotovil, da v nekrologu za Delo in daljšem članku za revijo Delo De facto o profesorju ni povedal kaj dosti.
"Profesorja sem sicer spoznal leta 1987, takrat sem tudi objavil prvi intervju z njim. /…/. Od leta 1987 do leta 2012 sem s profesorjem naredil nekako pol ducata intervjujev, njegov način razmišljanja sem od blizu spremljal, ko sva leta 1988 in 1989 skupaj sedela v kolegiju Odbora za varstvo človekovih pravic. Spet sem vzel v roke njegove ključne knjige /…/, članke iz revij, spet sem prelistal knjige o osamosvojitvi, v knjižnici pravne fakultete so mi omogočili, da sem pregledal njegovo doktorsko disertacijo. Precej natančno sem prebral profesorjevo akademsko biografijo, ki jo je ob njegovi 80. obletnici napisal profesor rimskega prava Janez Kranjc. Nekaj /…/ sem izvedel tudi od njegovih svojcev."
(Kakšen človek je bil Bučar?)
"Njegov fakultetni kolega, ki ga je tudi vzel v služno, profesor Aleksander Bajt, je nekoč dejal, da je bil zelo 'brihten', ni bil pa 'pameten'. Predvsem ni preračunaval, kaj se mu splača in kaj ne. Pogosto je bil brezkompromisen. V mladosti je bil pripadnik jurišnega bataljona Kokrškega odreda. Sam se je prijavil med jurišnike. Bil je polnokrven, klasično izobražen intelektualec, ki je razmišljal zelo hitro. Hkrati pa je dvomil o marsičem, tudi o lastnih stališčih."
Avtor meni, da lahko na vlogo dr. Bučarja v času osamosvajanja gledamo s potrebne distance, saj "so [danes] že na voljo tudi magnetogrami sej slovenskega predsedstva v času pred in med osamosvojitveno vojno /…/, [ki] kažejo, da je imel dr. Bučar ne le veliko državniške modrosti, ampak tudi precej političnega talenta. Lahko bi rekel, da je imel tudi nekaj politične zvijačnosti."
( "Novosti" o Bučarju?)
"Najširša javnost precej natančno ve, kaj je počel med letoma 1990 in 1992. Bolj pozorni opazovalci vedo, kaj je počel med letoma 1987 in 2015. Sam sem poskušal zbrati gradivo tudi o preostalih dveh tretjinah profesorjevega življenja. Sicer je Bučar avtor kakšnih treh ducatov samostojnih knjig, o sebi pa je napisal bolj malo./…/zbral [sem] kar nekaj stvari, ki javnosti niso znane /…/. Znano je sicer, da je rad hodil v hribe. Ni pa znano, da je svoj značaj kazal tudi kot alpinist. Ko je imel pred seboj visok cilj, ga niti orkanski veter ni ustavil."

Arabske ženske

Prepoved nikaba je ceneno kopiranje Francozov Z.P., Delo, 7.12.2015
Intervju z M. Lamberger Khatib, FF UL, raziskovalko arabskega feminizma, o pokrivanju žensk ter boju za socialno in družbeno uveljavitev.
V diplomskem in kasnejšem delu je raziskovala arabsko prisotnost v Sloveniji. Študirala je v Jordaniji. Preden je odšla na študij tja je preživela nekaj časa tudi v Siriji.
(Sirija?)
"Leta 2011, ko se je začela revolucija, sem bila na okrogli mizi v Siriji in vprašali so me, kaj se bo zgodilo. Odgovorila sem, da se ljudje ne bodo upali aktivirati v širših razsežnostih zaradi strahu pred režimom. To se je nato zgodilo, kasneje pa se je pokazalo, da se je nezadovoljstvo ljudi, ki so zahtevali večjo politično participacijo, boljše ekonomske razmere, več socialne pravičnosti, zlorabilo."
Poudari dejstvo, da so v revoluciji v Tuniziji leta 2011 ženske zahtevale večjo versko svobodo kot npr. pravico do nošenja pokrivala v javnosti.
"Podobno je bilo v Turčiji, kjer so sekularne feministke v času kemalizma, ko so se med drugim zavzemale za večji dostop do izobraževanja, dosegle, da so pokritim ženskam pred kratkim prepovedali vstop na univerzo, kar je bilo kontradiktorno temu, za kar so se zavzemale."
"Samo oblačilo nima nobene povezave z nesvobodo, ker je le eden izmed simbolov, ki je lahko večpomenski. Če se ženska odloči biti zakrita in uporabi muslimanski kod oblačenja; denimo različna pokrivala, ki po verskih spisih niso natančno predpisana, je to del ženske identitete."
To, da se nam zdi prekrivanje žensk od glave do peta nesprejemljivo, označi kot zelo zanimivo, saj se o tem zelo veliko govori o Evropi.
"Žensko vprašanje v islamskem svetu vidimo le skozi optiko pokrival, kot simbol moškega podrejanja in zatiranja. Temu v arabskem svetu ne posvečajo velike pozornosti /…/. Ženske tam bolj opozarjajo na druga področja, kjer se je treba boriti za izboljšanje položaja žensk, denimo omogočiti večjo dostopnost do izobraževanja, izboljšanje zdravstvenega sistema, za kriminalizacijo spolnega nasilja ali izhod iz revščine in večjo ekonomsko neodvisnost."
(T.i. islamska držav in ženske?)
"Čeprav so se poimenovali za islamsko državo, ni nič od tega – ni ne islamska in ne država. Če na silo določajo, kako naj se ženska obnaša ali oblači, ne morejo tega upravičiti z vero, ker so ženske z uveljavitvijo islama pridobile mnoge pravice – do vodenja lastne ekonomije, do lastnih finančnih sredstev, spodbujalo se je izobraževanje in aktivna participacija v skupnosti. Islam je ob nastanku predstavljal veliko socialno revolucijo, saj je ženskam dal pravice, ki so bile zakonsko določene – denimo, dobile so pravico do ločitve /…/."

Kam plovemo…

Čez dvajset let nam grozi epidemija demence H.K., Delo, 7.12.2015
V Sloveniji število obolelih za demenco ocenjujejo na več kot 32.000, za njih skrbi približno 100.000 svojcev, zdravstvenih, socialnih delavcev in drugih. Predvidevajo, da se bo število v 20 letih podvojilo.
B. Genorio, direktorica Doma starejših občanov Fužine (Lj.) pravi, da "družine potrebujejo več podpore, da lahko ljudje z demenco ostanejo čim dlje doma /…/. Domovi moramo sami poskrbeti, da je kader ustrezno izobražen in usposobljen. Medicinske sestre, bolničarji, delovni terapevti, fizioterapevti, tudi zdravniki po končanem šolanju o demenci ne vedo dosti in tako tudi ne, kako ravnati s takšnim človekom. Za ljudi z demenco je zelo pomembno, da so z njimi ves čas isti ljudje."
V Strategiji obvladovanja demence v RS do leta 2020 je zapisano, da je "kakovost obravnave v domovih za starejše različna, pomanjkljiva je že evidenca o bolnikih, vključenih v socialnovarstvene storitve." Tudi izobraževanje zdravstvenih in drugih delavcev je prepuščeno posameznikom ali posluhu vodstvu zavodov oziroma ustanov. "Ena izmed hudih pomanjkljivosti v Sloveniji je pomanjkanje podatkov o bolezni, saj nimamo niti lastnih epidemioloških študij niti dobrih vhodnih podatkov.
Tako je videti, da na nekaterih območjih Slovenije sploh ni demence, kar je absurdno", pravi Z. Pirtošek, Klinični odd. za bolezni živčevja Nevrološke klinike UKC Lj. Izpostavi nujo zgodnjega odkrivanja:
"Tako je mogoče ugotoviti že blage kognitivne motnje, študije pa jasno kažejo, da bo za demenco zbolela tretjina bolnikov s takimi motnjami."
Dodatno skrb pri nas povzroča tudi kadrovska podhranjenost. V drugih državah so zdravniki usmerjeni v delo s pacienti z demenco, pri nas pa usmerjenega izobraževanja oziroma usposabljanja na področju demence ni. Čeprav konstantno narašča delež starejših, nimamo niti zdravniške specializacije za geriatrijo.

Urbanizem, s pametjo

Na dobri poti do pametnih mest M.V., Delo, 7.12.2015
V Sloveniji obstajajo pobude za pametno mesto, denimo v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Pametnih mest pa še kar ni.
Velik dosežek je osvojitev naziva zelena prestolnica Evrope, kar je za leto 2016 postala prav Ljubljana. Da slovenska prestolnica s pametno urbanizacijo misli krajno resno, dokazuje tudi študija Trajnostna urbana infrastruktura – Ljubljana – Pogled v leto 2050, ki ugotavlja, da ima Ljubljana še možnosti za dodatno znižanje porabe energije in emisije toplogrednih plinov. Enourni brezplačni internet za prebivalce in obiskovalce mesta z dobro pokritostjo, infotočke za kakovostno mobilnost, postopne izboljšave javnega avtobusnega potniškega prometa ter ureditev parkirišč so ene izmed rešitev, ki jih prebivalci prestolnice najprej opazijo. Za prebivalce je seveda bistvenega pomena še najmanj drugih 20 trajnostnih projektov MOL, s področja energetike, urejanja voda in okolice. Med slovenskimi mesti ima Ljubljana še daleč največ polnilnih mest za električna vozila. Na strehah javnih podjetij so "zrasle" sončne elektrarne. Za lepšo podobo središča mesta od leta 2008 dalje skrbijo podzemne zbiralnice za ločeno zbiranje odpadkov. B. Golob iz podjetja SmartIS razlaga: "Prihodnost pametnega mesta je v vključitvi vseh deležnikov, denimo državljanov, nevladnih organizacij, izobraževalnih institucij ter investitorjev in bank v upravljanje mesta /…/."
Maribor je že pred leti ustanovil Pobudo Pametno mesto Maribor. Tam je na primer aktivno trinivojsko regionalno partnerstvo med Mestno občino Maribor, UM, drugimi razvojnimi institucijami in gospodarstvom. Posvetili so se na primer povečanju deleža kolesarjev, pešcev in potnikov javnega potniškega prometa. V gradnji je več javnih polnilnic za električna vozila. Lani so začeli novo strategijo javnih prireditev in uporabo povratne embalaže. Mesto je prijazno tudi do turistov. Kartica Maribor City Card jim omogoča brezplačne storitve in popuste na področjih turistične, kulture, gostinske in druge ponudbe.
M. Gerl, svetovalec iz E-zavoda je povedal, da je "ključni dejavnik uspeha iniciative /…/ zmožnost uspešnega sodelovanja lokalne skupnosti, univerze, javnih podjetij in gospodarstva /…/.

Poglejmo, preberimo, premislimo

Vrhniški deblak velik izziv za konservatorje J.P., Delo, 10.12.2015
Zavod za varstvo kulture dediščine Slovenije si je za prihodnje leto zastavil ambiciozem program dela. Med najpomembnejšimi projekti bo tudi nadaljevanje konservatorskih in restavratorskih posegov na deblaku iz Ljubljanice.
Na območjih, ki sodijo v celjsko, ljubljansko, kranjsko in mariborsko enoto bodo prihodnje leto namenili veliko denarja in časa odpravljanju posledic žleda, ki je prizadel tudi zaščitene zgodovinske vrtove in parke oz. arheološka najdišča.
Med projekti, ki jih bodo začeli ali nadaljevali, izstopajo zahtevni kulturnovarstveni pogoji za gradnjo podzemne garaže pod ljubljansko tržnico. V posameznih delih podzemlja bi morali predstaviti tudi ostanke srednjeveškega obrambnega obzidja in Kloštrskih vrat ter obokane kleti. Na območju Ptuja bo najpomembnejša naloga urejanje 16 hektarov velikega arheološkega parka Panorama.

Slovenci smo še vedno na zatožni klopi Nedeljski, 9.12.2015
V popularnem tedniku je v rubriki Naša zgodovina objavljen predgovor k prevodu knjige ameriškega zgodovinarja Istvana Deaka https://en.wikipedia.org/wiki/Istv%C3%A1n_De%C3%A1k Evropa na zatožni klopi : kolaboracija, odpor in povračilni ukrepi med drugo svetovno vojno, Ciceron, 2015,
Predgovor je napisal kanadsko-slovenski zgodovinar Gregor Kranjc (Brock University. http://www.brocku.ca http://www.bukla.si/?action=books&book_id=23016 ).
Iz predgovora:
"Slovenska izkušnja z okupacijo se vsekakor prilega tistemu, kar Deak opredeli kot 'vzhodno' različico nacistične okupacije, tisto, v kateri so bili ideologija, rasizem in sovraštvo že na samem začetku, leta 1941, povod za poskuse izgona tretjine slovenskega prebivalstva z območja pod nemško okupacijo. Tako kot Poljska je tudi s Slovenci naseljeno ozemlje veljalo za nemški življenjski prostor /…/ - ozemlje, ki ga je treba rasno prečistiti, da bo spet nemško."
Če je ob koncu leta 1942 tudi italijanska okupacija vse bolj spominjala na nacistično, je bilo to v veliki meri posledica izbruha partizanskega upora, ki je, podobno kot pri vseh komunističnih gibanjih od Grčije do Francije, temeljil na brezkompromisni odločitvi o takojšnjem oboroženem odporu in na utopični veri v svet, ki bo očiščen in prerojen v ognju socialne revolucije /…/.
Na žalost slovenske Osvobodilne fronte (OF) pa so obstajale tudi drugačne ideje odpora, ki so bile večinoma povezane z glavnimi predvojnimi političnimi in cerkvenimi silami in ki so večinoma namesto oboroženega odpora zagovarjale previdnost in čakanje na pravo priložnost, kar zadeva povojno ureditev, pa vrnitev na reformirano predvojno stanje /…/.
Poleti 1942, sredi italijanskih nerodnih in strahotno neumnih poskusov uničenja OF, v katerih je večinoma nedolžno prebivalstvo pokrajine nosilo vse breme množičnih aretacij, so slovenski protioefovski občutki prerasli v aktivno in formalizirano oboroženo pomoč Italijanom v poskusih uničenja partizanov. Ta usodni korak v oboroženo kolaboracijo, ki se je še razširila po tem, ko so po italijanski kapitulaciji septembra 1943 Ljubljansko pokrajino prevzeli Nemci, predstavlja začetek vojne med partizani in njihovimi domačimi nasprotniki, ki so se pod pokroviteljstvom okupatorja najprej organizirali v vaške straže (1942-43) in nato v domobranske enote (1943-45) /…/.
Ko se je vojna bližala koncu , so postajali partizani sumničavi in sovražni tudi do britanskih in ameriških vojaških odposlancev. Na drugi strani so se slovenski kolaboranti, čeprav večinoma nenačrtno, pripravljali na dan, ko bodo okupatorji odšli s slovenskega ozemlja, delno tudi z zasilnim vzdrževanjem obveščevalnih in političnih stikov z nekaterimi člani jugoslovanske begunske vlade. Na njihovo žalost Slovenija in Jugoslavija nista imeli takšnega strateškega pomena, kot ga je imela na primer Grčija za Veliko Britanijo /../. Partizani so dobili dovoljenje, da osvobodijo Jugoslavijo in vzpostavijo oblast po svoji izbiri, kar je bilo vsaj delno tudi priznanje za skoraj 30.000 pripadnikov OF, k so padli v bojih proti okupatorju v Sloveniji. Namesto da bi se Britanci po pričakovanjih kolaborantov pridružili križarski vojni proti Titovi komunistični revoluciji, so britanske sile, ki so nadzorovale južno Avstrijo, takoj po vojni začele v Titovo Jugoslavijo vračati slovenske domobrance in četnike, ki so zbežali pred zmagovitimi partizanskimi silami /…/. Takoj po vrnitvi v Jugoslavijo so jih zaprli in prepeljali v različna skrita prizorišča pobojev v Sloveniji in na Hrvaškem – v naravne kraške jame ter zapuščene rudniške rove in jaške – kjer so bili brez sojenja pobiti, trupla pa v naglici skrita."
(Velikansko število Evropejcev izginilo…)
"Same razsežnosti povojnih pobojev s strani zmagovitih partizanov in njihovih komunističnih voditeljev so točka, na kateri so šle slovenske (morda pa tudi hrvaške) izkušnje druge svetovne vojne po povsem svoji poti /…/. V Sloveniji je bilo po vojni zaradi kolaboracije ali izdaje usmrčenih 13.000 Slovencev, kar je več od običajno navedene številke za Francijo: v jeku osvoboditve naj bi bilo zaradi podobnih obtožb pobitih okrog 10.000 Francozov. Seveda moramo upoštevati, da je bilo Slovencev leta 1945 28-krat manj kot Francozov. In kaže še slabše – po zadnjih ugotovitvah slovenske vladne komisije, ki preiskuje prikrita množična grobišča, naj bi bili na različnih prizoriščih posmrtni ostanki več kot 80.000 žrtev povojnih pobojev. To bi Slovenijo po številu povojnih pobojev uvrščalo v sam evropski vrh, z nekajkrat večjim številom žrtev, kot jih je bilo v Srebrenici leta 1995 med vojno v Bosni /…/. Nič čudnega torej potem, če so v Franciji povojni dogodki zanimivi kvečjemu za razmeroma vljudne razprave med znanstveniki, v Sloveniji pa še vedno polnijo osrednje strani medijev, dobivajo osrednjo pozornost politike in sprožajo zgodovinske razprave, v katerih poskušajo sorodniki in podporniki kolaborantov prikazovati medvojni partizanski odpor zgolj kot komunistični udar in napoved povojnega genocida."
"V Sloveniji je druga svetovna vojna /…/ še vedno na zatožni klopi. Zato bi bilo zelo dobro, če si Slovenci natančno preberejo Deakovo delo in se učijo pri znanstveniku, ki je najtežje evropsko obdobje preučeval s trdnimi moralnimi stališči, pa vendar tudi z dovolj intelektualnega poguma za priznanje, da v številnih primerih ne razumemo povsem – in tudi nikoli ne bomo -, kakšno je bilo zares življenje pod okupacijo ter kateri motivi in dejavniki so v posameznih primerih vplivali, da so Evropejci ravnali tako, kot so. Pa vendar lahko prav želja po razumevanju – namesto zgolj po razsojanju in obsojanju – omogoči Slovencem in tudi vsem Evropejcem, da si počasi vendarle zacelijo rane, ki so tudi 70 let po koncu druge svetovne vojne še vedno tako sveže."
(Pod fotografijo Churchilla je zapisano: "Medtem ko so Britanci nekdanje grške kolaborante leta 1944 povlekli iz zapora, da bi komunističnim partizanom preprečili grozeči prevzem oblasti, pa v Jugoslaviji niso imeli svojih načrtov. Ali kot je izjavil Churchill: 'V Jugoslaviji si po vojni ne nameram ustvariti doma'.")

Čustvenčki T.J., Delo, 5.12.2015
"Oxfordova beseda leta sploh ni beseda, ampak smeško, ki tudi ni čisto pravi smeško. Je digitalna sličica, piktogram, emotikon, ki kaže obraz s solzami radosti. /…/. V Oxford University Press, kjer izdajajo slovite slovarje, so se povezali s telekomunikacijskim podjetjem, ki je ugotovilo, da se med vsemi čustvenčki (besedo smo pogruntali Slovenci) največkrat (20%) pošilja prav solze radosti. Da je izbire ogromno, si oglejte obrazke na svojem mobi zaslonu: žalosten, besen, zmeden, v globokem spancu, v tehtnem premisleku, zlovoljen, prestrašen, blažen, zardel, začuden, kaže nam jezik, zobe, nam pomežikne,… /…/ odločitev za besedo, ki je pravzaprav slika, pa je spodbudila globalni razmislek: je to ok, je to narobe, kam so šle besede in kam smo prišli vsi mi … Statistika sicer ni slaba: 45% poslanih obrazkov je veselih, le 14% žalostnih.
No, lani (2014) je zmagal izraz za kajenje električne cigarete vape, predlani (fotoavtoportret) selfi, letos pa sličici smeha in solz sledijo logične besede za ta čas: blokiranje oglasov, lumberseksualci (končno možati in robati moški!) in kaj drugega kot … begunec."

Za otroke gre

Pedofili izkoriščajo tabuje. P.L., Dnevnik, 2.12.2015
Intervju s kriminalistko Nežo Miklič, ki se je oktobra preselila na Višjo šolo za policiste v Tacen pri Lj. Zloraba otrok bo tudi tema njene doktorske disertacije. Meni, da spolne zlorabe otrok ne smemo tabuizirati, saj se storilci zanašajo prav na to. "Gre za nadvlado moči, kjer vsak močnejši lahko zlorabi šibkejšega. Ne glede na spol in starost."
Po njenem mnenju najranljivejši niso otroci iz neurejenih družin, so pa najbolj vidni, ker so institucije nanje bolj pozorne in se zlorabe prej odkrijejo. Opiše primer družine "v kateri so otroci materi v popolnosti zaupali in ji povedali vse. Toda prav tako jih je zlorabljal sorodnik. Najstniku, ki je bil zelo inteligenten, se je približal s pogovori o znanosti. Fant je kljub močni povezanosti znotraj družine o zlorabi spregovoril šele, ko je v časopisu prebral, da lahko storilci napadejo tudi druge otroke, in se je ustrašil za svoje sestre."

Gostilniška govorica se prosto sprehaja po spletu. G.P., Delo, 2.12.2015
Predstavniki slovenske politike so bili v obdobju pred referendumom o zakonu o zakonski zvezi zelo živahni. Izkazalo seje, da na socialnih omrežjih rečejo tudi kaj takšnega, kar presega meje spodobnega komuniciranja. Dejan Verčič, FDV UL, meni, da so ti ljudje s svojo gostilniško govorico zavzeli državni zbor in se prosto sprehajajo po spletu. "Kot bi temu rekli stari Atenci, nimajo ne znanja in ne vzgoje za javno življenje: vsi se rodimo idioti, ampak državljani lahko postanemo šele z izobraževanjem. V Sloveniji pa lahko kdo postane politik, preden se je izobrazil za državljana."

Gimnazije, kreativne šole

"Če imaš vsaj malo kondicije, prideš na vrh". H.P.P., Delo, 2.12.2015
Gimnazija Šentvid praznuje 70-letnico delovanja, ki so jo zaznamovali s slavnostno akademijo in zbornikom.
Nekdanji ravnatelj Jure Grgurevič je poudaril, da so profesorji dijake vedno vzgajali tudi za življenje. "Očitno so se vsi zgledovali po legendarnem ravnatelju Medvedu, čeprav ga mnogi nismo osebno poznali. /…/. Tudi jaz sem se trudil spodbujati osebne interese dijakov. " Meni, da tudi pod taktirko sedanjega ravnatelja Erkerja, ni nič drugače. "Ko je prišel v prvi letnik sem ga, kot psiholog, vprašal, od kod prihaja. Povedal je, da s Prul. 'O, kdor prihaja od tam, je pravi človek', sem rekel." /…/. Takoj po študiju seje prijavil na naš razpis; postal je učitelj in nato še moj pomočnik. Kasneje se je položaj obrnil, on je postal ravnatelj, jaz pa njegov pomočnik."

"Bilo je 18-minutno predavanje, dajte mi mir". S.M., Delo, 8.12.2015
Ken Robinson je napisal knjigo o kreativnih šolah, v kateri zagovarja stališče, da lahko vsakdo proces sprememb v izobraževanju začne že na svoji šoli. Spremembe v izobraževanju se kažejo skozi celotno zgodovino in se bodo kazale tudi naprej. Robinson trdi, da so nekoč šole zagovarjale službo, zdaj mladi zanjo skorajda potrebujejo doktorat. Avtor dodaja, da šole sodelujejo pri ustvarjanju storilnostno naravnanih posameznikov, torej dobrih delavcev. V prihodnosti sedanji sistem ne bo več uporaben, zato, opozarja, moramo premisliti temeljne principe, po katerih šolamo otroke. Vsi otroci imajo talent, ki pa ga v šoli uspešno uničimo, čeprav je ustvarjalnost enako pomembna kot pismenost. Šola pa ne uničuje samo talentov. V učence vceplja tudi strah pred napakami, zato se kot odrasli v poklicnem življenju bojimo, da bomo naredili kaj narobe. Zakaj je tako? Z javnim šolstvom po svetu je narobe predvsem to, da je bilo izumljeno v industrijski dobi.
Po Robinsonovem predavanju na TED (https://www.ted.com/talks/ken_robinson_says_schools_kill_creativity) so se mu začeli oglašati učenci in študentje, starši in učitelji z vsega sveta. Izdal je knjigo, ki je izšla tudi pri nas pod naslovom Kreativne šole: množična revolucija, ki preoblikuje izobraževanje. V slovenščino jo je prevedla Vera Čertalič, izšla pa je pri novogoriški založbi Eno (2015).
Svet doživlja revolucionarne spremembe in revolucijo potrebujemo tudi v izobraževanju. Revolucije ne čakajo zakonodaje, dodaja avtor knjige: "Vzniknejo iz tistega, kar počnejo ljudje na osnovni ravni. Izobraževanje ne poteka v sobah, kjer zasedajo zakonodajne komisije, in tudi ne v leporečju politikov. Poteka v šolah med učenci in učitelji. Če ste učitelj, ste za učence sistem vi. /…/. Če ste kakorkoli vključeni v izobraževanje, imate troje možnosti: lahko spreminjate znotraj sistema, lahko zahtevate spremembe v sistemu ali pa se odločite za pobude zunaj sistema. Veliko zgledov, navedenih v knjigi, vključuje inovacije znotraj sistema, kakršen je. Sistemi kot celota se lahko spreminjajo in v mnogih pogledih se že. Več inovacij ko sprejme, verjetneje je, da se spreminja kot celota."

Univerze, nove, javne, zasebne

Dolenjci med javno in zasebno univerzo. D.S.,Delo, 1.12.2015
Več kot desetletje je stara ideja o ustanovitvi univerze v Novem mestu, pa še vedno visi v zraku. Poleg tega, da država zanjo ne da denarja, velik del krivde nosijo sami Novomeščani, ki so razdeljeni – ena stran želi javno univerzo, druga stremi k zasebni.
Fakulteta za informacijske študije, ustanovljena leta 2008, je prva in edina javna fakulteta na Dolenjskem. Skupaj z URS (Univerzitetno raziskovalnim središčem), kot nosilcem razvoja javne univerze, in še dvema fakultetama in eno visoko šolo, je tvorila Konzorcij UNM. Sredi lanskega leta je občinski svet izglasoval ukinitev URS. Do ukinitve je prišlo takoj za tem, ko je Konzorcij oddal elaborat o ustanovitvi javne univerze na NAKVIS. Hkrati se je že leta 2000 začelo razvijati visokošolsko središče, ki zajema 3 fakultete in 1 visoko šolo. /…/Zato se nagibamo k ustanovitvi 'nejavne' univerze", pravi direktor Marjan Blažič. "O univerzi ni mogoče razpravljati, če zanjo niso zagotovljeni /…/ustrezni programi, razvijanje znanstvenoraziskovalnega dela /…/ in tehnični pogoji, ki pa jih mi v visokošolskem središču imamo, saj imamo na voljo več kot 4000 kvadratnih metrov prostorov."
Radko Luzar, uspešen podjetnik in župan Šentjerneja, ima pomisleke:" Če bi imela med predavatelji deset nobelovcev, bi imeli polno študentov. Univerza mora delovati v tesni povezavi z gospodarstvom, ki pa potrebuje dobre strokovnjake."
Tudi po mnenju Petra Novaka, zaslužnega profesorja novomeške fakultete za tehnologije in sisteme ter bivšega dekana FS UL, gre za to: "Univerza v Novem mestu je lahko le zasebna, seveda s pomočjo industrije." Kot pravi, bi morala biti univerza last gospodarstva in intelektualcev, ki živijo v tej dolini. "Industrija mora zagotoviti, da bodo na univerzi delali najboljši kadri, ne le upokojeni, ampak tudi mlajši, ki jih je v Sloveniji dovolj. To bi bila manjša univerza tehnične, medicinske, farmacevtske, morda lesne stroke." Meni, da bi takšna univerza, če bi želeli, da je res kakovostna, na leto stala vsaj 150 milijonov evrov.

Ljudje se morajo odločiti, koliko jih je strah. M.K., Objektiv, Dnevnik, 5.12.2015
Peter Fajfar je rojen leta 1942. Še do letošnjega leta je predaval na FGG UL. Bil je tudi gostujoči raziskovalec na številnih japonskih in ameriških univerzah, član izvršilnega združenja za potresno inženirstvo, še vedno ureja mednarodno revijo Earthquake Engineering and Structural Dynamics.
"/…/že pred mano so delovali zelo razgledani strokovnjaki za potresno varnost. Mojo kariero je zaznamovalo srečno sovpadanje začetkom mojega dela z razvojem računalnikov, ki so nam odprli povsem nove možnosti /…/."
"Kajti vprašanje je tudi, kdo vse danes projektira objekte. Nastajajo nove šole in programi, ki vodijo do diplome gradbenega inženirja, vendar ne dajejo vedno dovolj znanja na področju potresnega inženirstva."
(Misli s tem zasebne ali tudi o javne univerze?)
"Tudi slednje ponujajo programe, ki imajo malo oziroma skrčen nabor predmetov, povezanih s stabilnostjo in statiko objektov in torej njihovo varnostjo. Če oziroma ko se takšni inženirji lotijo projektiranja potresne odpornosti, je vprašanje, kaj izračunajo."

Znanost, raziskovanje, razvoj

Premikajo svet, prinašajo denar, pri nas pa so nebodijihtreba. U.Š.K., Dnevnik, 2.12.2015
Znanstveniki opozarjajo, da so bile v letih varčevanja temeljne znanstvene raziskave ponižane na raven nebodijihtreba javnih služb. Če se odpovemo znanosti, se odpovemo napredku, je bilo slišati v uvodnem pogovoru ob tednu Univerze v Ljubljani (UL). Fizik D. Mihajlovič (IJS) pravi: "Uporabnosti temeljnih raziskav se ne da vnaprej napovedati. Treba pa jih je izvajati." Direktor podjetja RLS, ki izdeluje visokotehnološke merilne senzorje, J. Novak je na okrogli mizi o financiranju znanstvenih raziskav govoril prav o tem. Na okrogli mizi se je M. Makovec Brenčič, ministrica ta izobraževanje, znanost in šport, pohvalila, da je v letošnjem proračunu za znanost za 6 % več sredstev kot lani.

Pomurje, ki je bilo vedno daleč od oči in s tem od srca. N.R.R., Vestnik, 3.12.2015
V Murski Soboti je bila 13. konferenca pomurskih akademikinj in akademikov. PAZU, ki jo vodi Mitja Slavinec, združuje 146 članov. Kot pravi Slavinec, je zadnja leta denarja za znanost vse manj, saj so se od leta 2012 sredstva za znanost drastično zmanjšala, od 185 na 137 milijonov evrov in zato se je boj zanje še bolj zaostril. Prekmurje dobi le majhen delež znanstvenega denarja: "Nekoč so mladi izobraženci bežali v Ljubljano, danes bežijo iz Slovenije v tista perspektivna okolja, v katerih imajo več možnosti. Naša regija pa izgublja znanje", meni.
Med člani akademikov je tudi Joszef Gvörkös, direktor ARRS.
Janja Hojnik s pravne fakultete je potrdila, da tudi zaradi točkovanja znanstveniki ne morejo biti tako svobodni pri svojem delu in temah, ki se jim posvečajo. Na univerzi se dandanes doktorati pišejo in tiskajo kot po tekočem traku.
" Kje so vsi ti številni doktorandi?", se je vprašala pomurska akademikinja Slavica Šikovec.
Daniela Zavec Pavlinić meni, da naj bi bilo merilo znanstvene odličnosti število diplomantov, ki so dan po zagovoru diplome zaposljivi, ne pa polni znanja in pristanejo na zavodu za zaposlovanje.

Pravna, država

Bolj kot je država sprijena, več je zakonov . B.K., Delo, 4.12.2015
Bećir Kečanović piše o srečanju pravne stroke o nerešenih vprašanjih zakonodajne dejavnosti, ki je bilo pod pokroviteljstvom SAZU 12. 11. 2015 na PF UL. Na srečanju so razpravljajoči predstavili tudi glavne vzroke za slabo stanje pravne varnosti, med katerim sta tudi znanje in etike normiranja pri odpiranju družbenih odnosov, ki naj jih zajamejo pravne norme, in sta v podrejenem odnosu do moči in programov političnih strank na oblasti.

Vedite, da država (tudi) to počne namenoma. A.Teršek, Objektiv, Dnevnik, 5.12.2015
Andraž Teršek, univerzitetni učitelj na UP, PeF UP piše o paradoksu, ki je je postal pozlačeno pravilo javne oblasti: več kot je neizpodbitnih dokazov o tem, da država vse bolj, očitno in namenoma laže ljudem, jih vse bolj goljufa in premišljeno vse bolj prikrajšuje za legitimne socialne prejemke, bolj kot sistem organov in institucij javne uprave deluje točno tako.
Avtor je nedavno pisal o primerih nemoralne in protipravne prakse študentskega dela.
"Ob začetku študijskega leta 2015 sem na delovni mizi razgrnil nov primer očitno premišljene, administrativno načrtovane in brezsramne sistemske protiustavnosti ravnanja javne oblasti, ko gre za vprašanje odločanja o socialnih prejemki študentk in študentov. Tudi letos centri za socialno delo kot po avtomatizmu zavračajo vloge za dodelitev štipendij za študijsko leto 2015/2016 /…/. Zaradi nekaj centov ali vsega nekaj evrov, s katerim /…/ družine presegajo znesek, ki si ga je kot "socialni cenzus" izmislila država, /…/ to državi dovoljuje, da nekaj tisoč dijakom in študentom ne izplača štipendij." Pravi, da "veljavni predpisi na področju izobraževanja /…/ uvajajo nekatere novosti, usmerjene k primarnemu cilju države: izplačati čim manj štipendij in čim manj subvencij študentom."
Na koncu povzame: "Jezik strahu ali ponavljanje mantre o tem, da bo ljudem to prineslo nove nevšečnosti, da jih bo nekdo kaznoval, da se jim bo država za to nekako maščevala ali da jih bodo odvetniki in pravni zastopniki finančno obrali, ni na mestu."

Pripravljenost, stalna

Vojaku za pripravljenost 80 centov. T.K., Delo, 3.12.2015
Inšpektorat za javni sektor je opravljal nadzor na devetih fakultetah UL, saj naj bi si te za stalno pripravljenost neupravičeno izplačevale dodatek za stalno pripravljenost. Leta 2013 si ga je največ, tj. 150 000€, dodelila EF UL. Na mesec je bilo v stalni pripravljenosti najmanj 41 posameznikov. Tajnik je poleg plače vsak mesec dobil še 528 evrov bruto, njegova kolegica s filozofske fakultete 768 evrov… Med prejemniki so bil tudi hišnik in čistilki na FGG UL.
Predsednik sindikata vojakov Gvido Novak je kritičen:" Vojaki dobimo manj, zato da lahko tajnice, čistilke, profesorji dobivajo več." V razlagi kolektivne pogodbe piše, da je stalna pripravljenost "dosegljivost javnega uslužbenca zaradi potrebe prihoda na delo zunaj njegovega delovnega časa". Dnevna delovna obveznost lahko traja največ 12 ur in če mora biti delavec navzoč v službi tudi po opravljenih 12 urah dežurstva, pa ni obremenjen z delovnimi nalogami in efektivno ne dela, se mu lahko nadaljnjih 12 ur šteje in obračuna kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju. Nekateri menijo, da s tem država krši evropsko direktivo o delovnem času, saj je treba čas, prebit na delovnem mestu ali na določenem kraju, šteti kot redni delovni čas…..
Vojaki so prej za pripravljenost na delovnem mestu in v določenem kraju dobili dodatek v višini 60 odstotkov. "Zaposleni na fakultetah od leta 2008 namesto 10 % dobijo 20 %, mi vojaki pa namesto 60 le še 20 %, kar pri vojaku znese 80 centov", pove Novak.

Fakulteta v stalni pripravljenosti – za dodatke. M.C., Pisma bralcev, Delo, 4.12.2015
Odziv bralca M.C. na prispevek z navedenim naslovom, objavljenim v Delu 30.11.2015.
Reveži se enačijo s policijo, rudarji, vojsko, zdravniki in še kom, ki je prisiljen dežurati zaradi narave dela. Zakaj je potrebno dežurati na fakulteti? Verjetno zaradi prepisovanja diplom in 'štancanja' magisterijev in doktoratov.
Komentar bralke A.J.: V omenjenem članku (30.11.) so bili objavljeni podatki o denarnih dodatkih za pripravljenost na raznih fakultetah. Poleg tega, da so ti višji od marsikatere plače gasilca, policista, civilne zaščite,… se bralka sprašuje tudi o tem, ali niso prejemniki teh dodatkov dolžni narediti nič izrednega za osnovno plačo. Meni, da bi to moralo biti zajeto v opisu del.

Iskrica. R. S., Delo, 1.12.2015
Rob Stampfl: "Če bi škodovanje samemu sebi ocenjevali po tem, kako dolgo se je nekdo pripravljen mučiti s popravljanjem nedelujočega računalniškega programa, potem bi lahko rekli, da je internet močnejša droga od kokaina."

Cveto Pavčič, smučarski tekač, reprezentant: profesor na fakulteti za šport. C.P., Nedeljski, 2.12.2015
Cveto Pavčič, FŠ UL, pravi, da še vedno skrbi za lastno kondicijo – zdaj ne teče več na smučeh ampak "zdaj vedno bolj vandram na smučeh. Vsako jutro tudi malo potelovadim, da se mu trebušček ne razpusti."

Podjetja, tudi družinska, podjetništvo, gospodarstvo, zaposlovanje

Nikoli nisem živela povprečnega življenja in si želela osemurnega delovnika
S.L., Dnevnik, 7.12.2015
Intervju z Majo Bašelj, diplomirano ekonomistko in študentko drugega letnika magistrskega študija medkulturnega menedžementa. Odločila se je rešiti družinsko podjetje, ki je bilo tik pred stečajem.
Pravi, da jo je vedno veselilo in zanimalo podjetništvo, saj je v takšnem duhu tudi odraščala. Pri starših ni poznala osemurnega delovnika in zanjo družinsko življenje ni bilo služba ampak življenje. Sama se je lotila magistrskega študija medkulturnega menedžmenta, ker jo je najbolj veselilo mednarodno poslovanje. "Sama sem že med študijem ogromno delala in ugotovila, da mi osemurni delovnik z nekimi omejenimi nalogami ne ustreza." V naslednjih dveh do treh mesecih bodo sanacijo podjetja končali, nato pa si želi podjetje še razširiti. Njen cilj je, da bi bili nekoč "gazela dolenjske regije".

Družinska podjetja – gonilna sila gospodarstva. S.L., Dnevnik, 7.12.2015
Izšla je knjiga z naslovom Družinsko podjetništvo v Sloveniji, Ernst & Young. Raziskava je potrdila visoko raven družinskih podjetij v Sloveniji, saj imajo pogosto gazeljo rast (npr. podjetje Termo-tehnika, bronasta gazela 2013).

Nepreslišano. M.D.F., Dnevnik, 8.12.2015
Metoda Dodič Fikfak v rubriki piše o dveh skupinah, ki sta pri nas najbolj ranljivi: prva skupina so prekarci, ki morajo delati tudi, ko so bolni, ker drugače nimajo za sprotno življenje. Pravi, da jih je zelo veliko: "To je moderno suženjstvo in ljudje kot artikli na trgovinski polici. Ko ga potrebuješ, ga vzameš, ko ga ne potrebuješ več, ga odložiš. /…/. Kar vemo /…/ je to, da ima pogost iskalec zaposlitve, torej tisti, ki zmeraj znova išče delo, bistveno večje tveganje za bolezen kot trajno brezposelni." Druga skupina, o kateri tudi ne vemo nič pa so nidi: "To so mladi, ki niso vključeni ne v šolski sistem ne v sistem iskanja službe, ker so nad njo že obupali."

Samo šola te ne more naučiti podjetništva. JPŠ, Dnevnik, 5.12.2015
Sesutje gradbenega sektorja je vzelo davek tudi med arhitekti. Po raziskavi, ki jo je lani opravil Matic Brdnik, je bila brez dela slaba tretjina arhitektov, petina je bila samozaposlena, 15 % jih je delalo po projektih kot svobodnjaki …
Jožica Curk iz biroja Curk arhitektura: "Mladi pogosto pozabijo, da je njihova največja referenca končana izobrazba. Pri starejših prosilcih brez končane formalne izobrazbe sijajne reference in delovne izkušnje vseeno lahko kažejo na pomanjkanje volje in vztrajnosti. " Študentom priporoči še: "/…/zato priporočam najprej nekaj let vztrajnega in rednega študija, v višjih letnikih pa vsekakor tudi nabiranje izkušenj v birojih. V mojem biroju so vsi sodelavci začeli z občasnim delom še kot študentje in je bil zato prehod iz manjših opravil v resno projektiranje enostaven."
Meni, da imamo v Sloveniji z zaposlovanjem in študijem nelogičen zaplet. Študentje skoraj brez izjeme delajo, po diplomi pa ostajajo brez dela. Delodajalci bi morali zaposlovati predvsem ljudi z ustrezno izobrazbo. Opozorila je, da znanje, ki ga dobijo ljudje med študijem, omogoča različne karierne poti: "Med mojimi študijskimi kolegi so tudi referent na občini ali upravni enoti, urbanist, oblikovalec notranje opreme, modni in grafični oblikovalec, scenarist, slikar, inšpektor, profesor na srednji ali visoki šoli, fotograf, direktor ali vodja centra,…"

Pri zaposlovanju v 2016 velja previdni optimizem. M.J., Delo, 8.12.2015
Raziskava družbe ManpowerGroup (https://en.wikipedia.org/wiki/ManpowerGroup) je pokazala, da slovenski delodajalci s previdnim optimizmom napovedujejo možnosti za zaposlovanje v prihodnjih treh mesecih. Najslabše zaposlitvene možnosti so zdaj v gradbeništvu, saj se zmanjšujejo za 4 odstotke. Med panogami, ki po možnostih zaposlovanja stagnirajo, so tudi (nekoč zelo popularne) finančne in poslovne storitve, zavarovalništvo in nepremičnine, v katerih se je rast zaposlitvenih možnosti znižala na 2 odstotka. V sektorju trgovine na debelo in drobno rast zaposlovanja sicer ni negativna, a ostaja na ničelni stopnji. V ManpowerGroup navajajo tudi mednarodne primerjave zaposlitvenih možnosti. Raziskave so pokazale, da so zdaj najbolj iskani in zaželeni kadri s področja informacijske tehnologije, inženirji in dobri obrtniki. Najmočnejše napovedi zaposlovanja so oddali delodajalci iz Indije, Tajvana, Japonske, Turčije in ZDA, najslabše pa so napovedi za novo zaposlovanje v Braziliji, Franciji in na Finskem.

Gospodarska rast ni nujno dobra. B.G., Nedeljski, 2.12.2015
Vincent Liegey skupaj s somišljeniki išče rešitve, ki bi nas osvobodile neoliberalnega kapitalizma, prisilnega dela in strahu pred prihodnostjo. Kot rešitev vidi tudi samoupravljanje.
Nekaj podobnosti s samoupravljanjem je v knjigi opazil tudi ekonomist Jože Mencinger, ki se je udeležil ene od okroglih miz z Liegeyjem. Mencinger ugotavlja, da zdaj marsikje začenjajo govoriti o socialnem podjetništvu, ki je bilo pri nas že razvito. "Jugoslavija se je precej razlikovala od drugih, socialističnih držav, ureditev z družbeno lastnino pa je več ali manj delovala, čeprav je bil trg dela nekoliko specifičen, saj delavec težko odpusti sodelavca. To je bil kar napreden sistem, čeprav bi bilo veliko stvari treba popraviti. A mi smo ga na žalost povsem zrušili, z dobrimi stvarmi vred. Kot politiku so mi potem nekateri očitali, da želim nadaljevanje samoupravljanja, ker sem pač verjel, da je prav, če so tudi delavci lastniki tovarn. Zdaj gremo čisto v drugo smer in odstopamo celo od brezplačnega šolstva, zdravstva in socialnega gospodarstva. Še najbližje socializmu je zdaj Norveška, ki si bolj kakor za rast BDP prizadeva za čim večjo zaposlenost. Zato tam država namerno kupuje podjetja in tako preprečuje multinacionalkam, da bi prišle na Norveško, kar je pravilna politika."

Begunci

Begunci bodo rahlo spodbudili evropsko gospodarstvo. B.H., Dnevnik, 7.12.2015
Migranti in begunci, ki prihajajo v Evropo, bodo v prihodnjih letih rahlo spodbudili gospodarsko rast v EU. Ta bo v prihodnih nekaj letih višja za med 0,1 in 0,3 %, kot bi bila brez migracijskega vala.
Direktor nemškega ekonomskega inštituta Hans Werner Sinn (https://en.wikipedia.org/wiki/Hans-Werner_Sinn) je opozoril, da bodo migranti s trga dela izpodrivali nizko kvalificirano domačo delovno silo. Tudi nekatere ekonomske študije kažejo, da migranti znižujejo plače domačih delavcev v najnižjih plačilnih razredih. Tudi v EK opozarjajo, da bodo novi iskalci zaposlitve negativno vplivali na gibanje plač.

"Begunci so razgalili vso bedo te družbe". S.H., Delo, 1.12.2015
Intervju s Tomažem Pangeršičem – prostovoljcem, ki že od začetka pomaga beguncem:
"Namesto o ograji bi se morali pogovarjati o integraciji". Intelektualni deficit v družbi – njegova razlaga: "Njegovi znaki so očitni. Na eni strani imamo rast ksenofobije pri desnici, na kateri jadra gologlavi jastreb s svojo vojsko, na drugi imamo popolnoma nesposobno samooklicano levico/…/In če se zdaj intelektualna javnost in kulturna srednja ne bosta zavedali svoje napake, da jima ni uspelo v javnem diskurzu odpreti takšnih debat, da bi bili ljudje pripravljeni na integracijo, da jih ne bi bilo strah, bo samo še slabše. Spet bomo pristali na polariziranju družbe in razpadu sistema.
Čeprav so razmere po eni strani zelo težke, jih lahko vidiš kot izjemno priložnost za ustvarjanje novih razmerij in vedenjskih vzorcev v družbi. "

Poglejmo, preberimo, prevedimo, premislimo

Osupljiva kombinacija s Knedlovega vrta. M.H., Delo, 4.12.2015
Leta 2005 so blizu Kranja našli najprej železno frankovsko kopje, nato še dva lamelna oklepa iz bizantinskih delavnic. Take oklepe so kot statusni simbol prevzemali tudi pripadniki elit ljudstev v sosedstvu in pod oblastjo bizantinskega cesarstva. Preseneča, da so skupaj našli take oklepe in kopje. Pri Frankih, ki so v sredini 6. stoletja segli do ozemlja sedanje Slovenije namreč ni bizantinskih oklepov, pri Bizantincih pa ni takih kopij.
Denar za obnovo oklepov je priskrbelo ministrstvo za kulturo. Oklepa bosta na razstavi v gradu Khiselstein v Kranju.

Slovenija ni zdaj in tudi nikoli ni bila zakotje. A.S., Dnevnik, 8.12.2015
Intervju s profesorjem zgodovine na I. mariborski gimnaziji Borisom Hajdinjakom, ki je ob 500. letnici slovenskega kmečkega upora razložil njegov potek in posledice ter ga aktualiziral.
Razmere v času upora niso nikogar puščale brezbrižnega. Kmetom se na začetku 16. stol. miselna obzorja niso končala z mejo domače vasi. Kmetje so trgovali in zato so morali potovati vsaj do najbližjega trga ali mesta. Kot motivacija za upor so bili, po njegovem mnenju, pomembni tudi bolj ali manj izobraženi duhovniki, ki so živeli med kmeti in bili večinoma domačega rodu. "Pa še nekaj velja poudariti: prostor današnje Slovenije ni bil, tako kot danes, nikakršno zakotje, saj je bil med dvema takratnima evropsko pomembnima središčema, Dunajem in Benetkami."
O cinizmu praznovanja kmečkih uporov, ki dejansko niso nič dosegli pove, da je cinizem v našem prostoru "zelo pogost, že po definiciji prezira karkoli. Kako naj torej Slovencem, za katere ni nikoli nič dovolj dobro, dopovemo, da je pomembneje narediti nekaj kot nič?"
Meni, da je kmečki upor iz leta 1515 pomemben faktor konstitucije slovenstva:
"Pomembna je zlasti pesem, ki jo je v nemščini /…/ napisal neki izobraženi /…/ udeleženec bitke pri Celju, sicer največje bitke upora leta 1515 /…/. Imela je podoben namen kot ga ima danes časopis. /…/. Letak ni vreden pozornosti samo zato, ker so se v njem ohranile prve slovenske besede "stara pravda" in "le vkup, uboga gmajna". /…/…. Kmete s tega območja imenuje kranjski kmetje. Gre za še do 19. stol. rabljeno istovetenje Kranjcev s Slovenci. /…/, ker je upor zajel ne samo deželo Kranjsko, temveč tudi Štajersko, Koroško in Goriško, torej velik del ozemlja, poseljenega s "Kranjci".
Te ljudi leta 1550 Trubar prvi imenuje Slovenci. /…/gre namreč za enega izmed "rojstnih trenutkov" Slovencev kot naroda /…/ zato je pomembno slaviti njegovo 500. obletnico. /.../. Tudi prve slovenske tiskane besede si zaslužijo sodobni razmislek, /…/. Uporniki so zahtevali stare dajatve oziroma nižje davke in racionalnejšo porabo denarja družbene elite. Drugo geslo je poziv k političnemu povezovanju in delovanju. Dokler so ljudje, čeprav aktivni, nepovezani ali pa dokler je večina ljudi pasivnih, ni mogoče pričakovati sprememb v korist ljudstva."
(Intervju je na: https://www.dnevnik.si/1042726193).

Družina Novak, vržena v nori čas. I.B., Delo, 8.12.2015
Drugi del epa Borisa A. Novaka prinaša portret njegovega očeta Anteja (Novaka) in drugih sorodnikov.
Jaz, pesnik, državljan najlepšega jezika.
Pravico do jezika sem si priboril sam.
Slovenščina je bajni, čarni diamant.
Brez lažne skromnosti: sem magični zlatar.
Natančno slišim lomljenje plasti jezika.
Neponovljiv, enkraten je moj dar, /
da zven besed pomeni in pomen zveni (…).
Novak govori zgodbo, prepolno drugih, malih zgodb, ki razkrivajo različne norosti, pikantnosti in predvsem obupnosti slovenskega časa približno od konca 19. stol., časa, o katerem je povedal, da je bil morda najbolj idiličen čas, ki ga je doživela Evropa, pa vse do časa po drugem svetovnem klanju, ki je imelo v podalpskih krajih čisto svojo vsebino in je obremenilo še generacije potomcev tistih, ki so v vojnem vrenju in kaosu delovali, seveda tudi morili v imenu velikih idej.
Čas očetov je pesnjeni portret Anteja Novaka, pesnikovega očeta. V njem pesnik najde prostor tudi za deda, ki je bil mojster za vse in strica, skladatelja in mučenca Lea Novaka ter teto Maro Čepič, prvo Slovenko v ravensbruškem koncentracijskem taborišču. Govori o stiskah, pogumu, bolečini, sreči, o vsej komediji človeškega tkiva v časih, ki nikomur niso prizanesli.
Bistveno je zapisal v spevu, kjer mu Dante svetuje: "Napiši ep, ker moraš…"
Ep obsega v prvem delu skoraj petsto in v drugem več kot sedemsto strani.
Avtorjev komentar: "/…/Novakovo "pesem" beremo kot "zgodbo", veliko, veličastno, osupljivo zgodbo, kakršne še ni bilo."

Voranc, filmski junak. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 3. 12. 2015
Kritika filma Doberdob – Roman uporabnika. Že sam film vsebuje 2 zgodbi: zgodbo o Prežihovem Vorancu, kot jo pripoveduje zlasti njegova vnukinja Metka Petrič, ter zgodbo o njegovem romanu Doberdob, ki jo govorijo različni doktorji in magistri literature in zgodovine – Igor Grdina, Fabian Hafner, Marko Štepec, Miran Hladnik, idr.
Doberdob je eden najboljših romanov o prvi svetovni vojni (poudarjajo literarni kritiki), medtem ko v šolah o Vorancu še vedno govorijo kot bi napisal samo Solzice.
Pisatelj je bil na doberdobski fronti – stara Avstrija ga je že leta 1914 vpoklicala k vojakom in ga poslala na Doberdobsko planoto (- danes v Italiji. B.M.) Pozneje je pobegnil iz avstrijske vojske in dve leti preživel v italijanskem ujetništvu.
V 20-tih letih 20. stol. je postal pisatelj in obenem zelo aktiven član ilegalne Komunistične partije Jugoslavije (KPJ). Leta 1930 je moral bežati iz jugoslovanske kraljevine.
V 30-tih je postal še agent Kominterne in pristal v avstrijskem zaporu. Tam je ponovno napisal Doberdob in tudi tega so mu zaplenili. Kot agent se je srečal z drugim agentom Komiterne, Josipom Brozom, ki je pri njem v Parizu tudi nekaj časa stanoval, čeprav mu ni bilo prav, da Voranc postaja eden vodilnih mož KPJ. Ko je bil glavni kandidat za vodenje KPJ, je napisal še tretji rokopis Doberdoba in ga leta 1939 pretihotapil v Slovenijo, kjer je naslednje leto izšel v knjižni obliki. Tudi njegov kolega Josip Broz je nekaj napisal – pismo sovjetskim šedom Komiterne, v katerem je Voranca opisal kot neprimernega za vodenje KPJ.
Voranc se je povsem umaknil iz politike. Po kapitulaciji Italije (1943) so ga Nemci odpeljali v Begunje, nato pa na sedež gestapa v Berlinu. To pa zato, ker so mu ponudili mesto predsednika marionetne slovenske države. Ali ni Voranc zavrnil te ponudbe in raje pristal v koncentracijskem taborišču tudi zaradi politikanske spletke, ki ga je odnesla iz KPJ?

Kako smo preživeli socializem in o tem veliko pisali. P.K., Delo, 1.12.2015
Prva knjiga Janka Kosa Umetniki in meščani, je izšla lansko jesen, druga knjiga z naslovom Ideologi in oporečniki pa letošnjo.
Prva knjiga ponuja več raznorodnega gradiva, družinskega, ljubljansko-meščanskega, kulturnozgodovinskega. Tam so številne in širši javnosti neznane, polznane in znane osebnosti (največ pozornosti so deležni vrstniki po letih Dane Zajc, Primož Kozak, Taras Kermauner in Ciril Zlobec). Za Ideologe in oporečnike velja ugotovitev, da je avtorja osredotočenost na povojno kulturnopolitično in univerzitetno stvarnost, ki sami po sebi vsebujeta bistveno več družbenosti kot družabnosti.
Kos je bil tudi sourednik pri revijah Beseda, Revija 57, Perspektive, opravljal je tudi vlogo dramaturga pri Odru 57.
V prvem delu nove knjige piše najprej o kadrovskih razmerah na ljubljanski slavistiki in komparativistiki (FF UL) v 50-tih letih 20. stol. - o Antonu Slodnjaku, Antonu Ocvirku in prihajajočem Dušanu Pirjevcu ter politično ukinjanje omenjenih revij.
V drugem delu popisuje duhovno ozračja, ki je prekrivalo slovensko intelektualno življenje, tj. prelamljanje vsiljenih ideoloških vezi z Marxom, bežanje k Heglu in tudi tolažba z Martinom Heideggerjem.
Ob A. Ocvirku in D. Pirjevcu – Ahacu, h katerima se kar naprej obsesivno vrača, pa C. Zlobcu in P. Kozaku, ki ju omenja kot dve najbolj specifični prijateljski relaciji, so najbolj izpostavljene osebe neposredni ideološki nasprotnik Boris Ziherl, Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Lojze Kovačič, Domnik Smole, Dane Zajc in Jože Pučnik, ki sta imela v avtorjevem življenju posebno vlogo. Dane Zajc zato, ker je bil avtorjev bližnji sorodnik, Jože Pučnik pa ker je bil njegov nedosežni vzor in bolečina.
Imenuje tudi imena, ki jih vidi kot jedro nazorske skupine, ki je takrat tako ali drugače izražala odpor do vlagajočega režima. V tej druščini naj bi bili "Dane Zajc, Peter Božič, Rudi Šeligo, Veljko Rus, Taras Kermauner, Janez Jerovšek, jaz sam in seveda Pučnik" (skoraj zanesljivo tudi Dominik Smole in Primož Kozak, ki ju na tem mestu sicer ne omenja). A edini, ki si je upal prestopiti črto dovoljenega oporečništva, je bil Pučnik, ki je za svojo drznost tudi temeljito plačal z dvakratnim dolgim zaporom. Kot zapiše Kos, je njegova senca kot mora ležala na tej generaciji. Tudi drama Kosovega življenja je povezana s Pučnikovo pred in tudi poosamosvojitveno usodo.
Kritična generacije je, po mnenju Kosa, ostala brez svoje lastne revolucije ali vsaj herojske uporniške drže. Avtorjeva osebna drama je utemeljena predvsem v tistih lastnostih njegovega značaja, ki jih je sam prepoznal, ko je navajal razlike s karakterjem Primoža Kozaka. "[P]rivajena delavnost, skromna zadržanost, družabna nespretnost in socialna sramežljivost. To so bile poteze, ki sem jih prinašal iz svojega družinskega okolja, /…/ podloženega s krščanstvom." Na tak način ponuja njegova avtobiografija dokaj natančen odgovor na vprašanje, kako smo preživeli socializem – in pri tem veliko brali in pisali.

Odprto pismo Emici Antončič: Zoprna lirika. E.F., Delo, 8.12.2015
Piše bralec Ervin Fritz, ki je kupil knjigo Emice Antončič Zoprna lirika, izdano preko avtoričine založbe Aristej. V branju je užival vse do 45. strani, ko je tam zagledal sonet Primerjalna književnost.
Meni, da je njegov sonet izbrala, da bi pokazala/simbolizirala trivialno skrajnost vsebinske raznolikosti pesniške oblike soneta. "Uveden in pospremljen je z naslednjim stavkom: 'Ali tudi pesnikova opolzka domišljija se lahko iznori v sonetu, ki se na primer ukvarja z usodo svojega moškega priveska skozi čas'." Sledi bralčev sonet, "no ja, ne čisto moj, ker je brez naslova in avtorjevega imena".
Svoje stališče bralec (pesnik) argumentira: "Vsekakor pa gre za humor, ne za opolzko iznorevanje, pesnik ni seksualni frustriranec, kakršnega bi konkretna, študirana slovenistka in primerjalka po vsej sili rada videla. Zgodilo se je najhujše, kar se lahko zgodi zgledni profesorici: moralna korektnost, ki s stisnjenimi ustnicami opaža opolzkost, kjer je ni, /…/." Kritizira tudi nekorektno navajanje opomb. Na koncu nagovori avtorico, da knjigo umakne iz prodaje.

Upor na vseh ravneh, tudi v modi. Nedeljski, 2.12.2015
Izzivalne novosti: mini krilo in vroče hlačke, ki so jih številni konservativni starši in tudi šolske oblasti skušali prepovedati, a brez uspeha. Povojna "baby boom" generacija je tista, ki je v 60- tih letih 20.stol. zaznamovala našo oblačilno estetiko. Po mnenju mnogih so bili ti številčni posamezniki tako revolucionarni zato, ker je bilo premalo odraslih, ki bi jih uspešno krotili. Mladi so zahtevali popolno preureditev sveta, vključno z radikalno spremembo oblačenja. V oblačilni kulturi se je odrazil upor proti vojni v Vietnamu, religijam, avtoriteti, oblastem, seksualni morali,…
Mary Quant, britanska modna oblikovalka, je v modo vpeljala 2 izzivalni prvini, tj. mini krilo in vroče hlačke. Feministke so dodale še popolno opustitev modrčkov. Ženske so po drugi strani za vedno osvojile hlače in posledično je eksplodirala moda džinsa in balonastih anorakov. Spet drugi so si prisvojili črno usnje in motorna dvokolesa. Pojavil se je tudi drugačen trend ličenja, ki je vseboval umetne trepalnice na zgornji in spodnji veki (začetnica je Twiggy).
Ogromen delež celostne nove podobe 60. let je bil spočet v ideji rušenja in nasprotovanja ustaljenemu. 70. leta so ta trend le nadaljevala s tem, da so začela poudarjati naraven videz kot popolno nasprotje videzu prejšnjega desetletja.
V poznih 70. pa se je zgodilo še nekaj prelomnega: visoka moda je postala neprimerno dražja in ekskluzivna od popularnih trendov. Srednji razred se je politično angažiral in razmišljal o prepadu med zahodnim bogastvom in revščino preostalega sveta. Hkrati je visoki sloj že začel svoj pohod proti izolaciji v 'en odstotek', proti neoliberalni ekonomski neenakosti, ki je v našem času osrednji družbeni problem.

Znanost kladiva. F.M., Delo, 4.12.2015
"Bilo bi mi precej lažje živeti, če med študijem ne bi bil temeljito preštudiral Marxovega Kapitala. /…/ Ko smo na študentski Tribuni pred tremi desetletji izdali Marxov Komunistični manifest v stripu/…/smo hoteli opremiti predvsem delavski razred z lažjim razumevanjem lastnega položaja. /.../Nekaj let pozneje, ko je v resnici postajal razgaljeni in elementarni proletariat, pa se temu ni znal niti malo upreti. /…/. Še danes se čudim, ko z mnogimi izkoriščanimi posamezniki ne najdemo skupnega izvora za sedanji položaj /…/.
Ves svet v resnici igra le še monopoli /…/. V trgovskem centru mi znanec ves navdušen nad policami pomoli pod nos srednje težko kladivo. Ves je nasmejan, ker mu bo uspel izjemen nakup. Iskal je le leseni ročaj kladiva, ker se mu je domači razklal in bi si rad kladivo nasadil na novo /…/. Ko pa se je napotil proti blagajni, je nanj čakala izjemna priložnost na policah, ki kričeče opozarjajo na ugodno ponudbo: kladivo, nasajeno na popolnoma enak ročaj, se mu je tam ponujalo za polovično ceno ročaja samega /…/. Do blagajne je nesel kar tri kladiva, pa čeprav zna zabijati le z eno roko /…/. Če bi bil bral Marxov Kapital ali Marcenarov strip, /…/ bi se moral spomniti, po kolikšni ceni je bil kupil prejšnje kladivo/…/."

Nepreslišano. M.R, Dnevnik, 3.12.2015
"Mladi generaciji 16-, 17-letnikov, ki bo čez nekaj let začela voditi našo družbo, je vseeno za spor med Kučanom in Janšo. Ljudje imajo dovolj dela z osebno realnostjo, s težavami in jih ne briga dosti, ali je kdo bolj levo ali desno. Zelo povedno je, da ko je kriza resno udarila in so ljudje začeli krčiti stroške, so se najprej odrekli plesnim tečajem, potem medijem in nato dopustom."

"Počasni turist" z ljubeznijo do esence slovenstva. A.T., Delo, 8.12.2015
Carlos Pascual je mehiški pisatelj, ki živi v Ljubljani. Njegova knjiga esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih, je pogled na svet "skozi oči Perzijca" – tujca, ki v slovenski družbi vidi tisto, kar se domorodcu izmika.
Ugotavlja, da ga "nikoli v nobeni državi ni toliko ljudi kot v Sloveniji spraševalo, kaj [ga] je zaneslo sem." Iz njegovih esejev razberemo, da avtor opazuje dogajanja nekoliko odmaknjeno, na primer s sedeža svojega kolesa, a mu za svet in družbo ni vseeno ter da pretanjeno analizira dogodke in jih umešča v svoj osebni zemljevid sveta, stkan iz spominov in poznavanja velikih imen svetovne literature. V Sloveniji je prve tekste začel objavljati v Objektivu in Literaturi. Iz esejev lahko vidimo, da zelo dobro pozna Slovenijo in slovensko zgodovino ter slovenstvo: "Mislim, da sem videl več Slovenije od povprečnega Slovenca in da mogoče bolje poznam slovensko zgodovino od povprečnega Slovenca. Moja velika hiba je pomanjkljivo znanje slovenščine, kajti brez obvladovanja jezika je težje prodreti v kulturo nekega naroda. Sicer pa mi je neki prijatelj povedal, da je tako morda še bolje, saj bi, če bi razumel slovensko, poslušal samo besede v tem jeziku in bi mi ušlo marsikaj od tega, kar opazim, ker ne razumem govorice."
(Med vrsticami lahko zasledimo marsikatero dobronamerno kritiko na račun lastnosti Slovencev.)
"Odkar sem prišel v Slovenijo, sem prebral veliko zgodovinskih knjig o nekdanjih jugoslovanskih republikah /…/. /…/prav v tem časopisu se je neka novinarka odzvala na enega izmed mojih esejev in zapisala, da bi bilo treba gospoda Pascuala odpeljati v nekaj krajev po Sloveniji, da bi spoznal, da tudi tukaj obstajajo velike socialne razlike. Ta novinarka si na primer ne predstavlja, da v deželi, od koder prihajam, ni nenavadno, da na razdalji sto metrov sobivajo tisti, ki imajo dostop do najbolj sofisticirane tehnologije, in tisti, ki za preživetje uporabljajo najbolj osnovne pripomočke, kot bi še vedno živeli v paleolitiku. Verjetno ni videla veliko držav tretjega sveta. /…/. Nekdo mi je v Mehiki očital, zakaj sem tako kritičen do politične levice. /…/. Desnice ne kritiziram, ker se požvižgam nanjo. Prav zaradi tega kritiziram določene prvine slovenske kulture – ker mi ni vseeno zanjo in mi je všeč. Všeč so mi ljudje na cesti. Ko se potikam po Sloveniji, mi je všeč esenca tistega, kar dela prebivalce Slovence. /…/. Kajti Slovenci so v resnici veliko bolj dojemljivi za nove ideje, kot se včasih zdi, da so.
"Všeč mi je esenca slovenstva, vendar menim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. /…/. Sam se zadnje čase precej ukvarjam s kulturno produkcijo, rad bi, da bi ta postala bolj odprta…" [torej manj odvisna od državnih subvencij]. Tudi njegova knjiga je izšla brez subvencije javne agencije za knjigo: "Nikoli /…/ nisem delal z denarjem iz državnega proračuna, to pa zato, ker nočem prejemati denarja od države, s katere politiko se ne strinjam. /…/…toda sam poskušam delovati na lastno pest, ker nočem, da bi pogoji za pridobivanje javnega denarja vplivali na moje ustvarjanje."
(V Sloveniji se večina umetnikov ne zgane, če za projekt ne dobi javnega denarja….)
"Res je, in čedalje več časa in truda namenjajo temu, da bi se infiltrirali v privilegirane kroge, namesto, da bi se posvetili ustvarjanju. Občutek imam, da včasih delajo umetniške projekte le zato, da bi dobili subvencije." Meni, da med mladimi ni toliko zanimanja za njegove delavnice, kot bi si želel. V svoji knjigi med vrsticami doda tudi mlade Slovence, češ da so premalo angažirani in da še niso revolucionarji, če si oblečejo majico s portretom Che Guevare: "/…/moja najostrejša kritika [je] bolj namenjena predhodni generaciji, tisti, ki je danes stara od štirideset do petdeset let; kaj so oni ustvarili? So počeli kaj drugega od tega, da so skušali izsesati največ, kar so lahko, od obstoječih institucij? Kako to, da niso bili sposobni ustvariti – navajam samo en primer – vsaj ene pomembne generacijske revije, ki bi postala vodilna in brana na nacionalnem nivoju? /…/. Problem niso mladi, problem so pogoji."
(Prebežnik iz držav, v katerih ni blagostanja…)
"Iz lastnih izkušenj, iz vseh krajev, v katerih sem živel, sem se naučil, da se priseljenci vedno upajo več in so bolj delavni. Avtohtono prebivalstvo je manj nagnjeno k tveganju. Če bi v Sloveniji rad našel učinkovitega, marljivega človeka za delo na področju kulture, morate poiskati žensko, ki ni iz Ljubljane ali nekdanjih jugoslovanskih republik. Te so preprosto bolj delavne, ker vedo, da se morajo dokazati – prvič zato, ker niso iz prestolnice, in drugič, ker so ženske. V Sloveniji ni nenavadno, da so na čelu večine nacionalnih kulturnih ustanov in vplivnih institucij še vedno pretežno moški, a pod vsakim takim vodilnim je skupina petih ali šestih sposobnih, energičnih žensk, ki postorijo vse, kar je treba."
(Srednji razred povsod po svetu drsi v prepad…)
Trditev zavrne z argumentom, "/…/da se v državah razvoja, kot sta Mehika in Indija, srednji razred širi in ne izginja. Izginili pa so sloji z aristokratskimi pretenzijami. Ti so ponavadi preleni, da bi se odzvali na spremembe." O izginjanju tako imenovanega kreativnega razreda doda: "V Mehiki /…/ je dolgo obstajal sloj ljudi, ki je imel privilegij lažjega dostopa do ustvarjalnih krogov. Imeli so dostop do izobrazbe, pa ustrezne priimke in vplivne sorodnike. /…/. V tradicionalne umetniške kroge [so kar] naenkrat vdrli vrinjenci. Dobri ustvarjalci namreč prihajajo od povsod, ne glede na njihov socialni položaj. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem videl, da so med kulturnike vstopili tudi ljudje, ki niso bili rojeni v krogih, v katerih je bil ta prestop samoumeven. To prinese piš svežega zraka, ki prežene zatohlost in pripelje nove ideje."

Vsak se lahko danes razglasi za prevajalca. V.P.S., Delo, 2.12.2015
Ob praznovanju 55–letnice delovanja je Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije ob sodelovanju z oddelkom za prevajalstvo FF UL pripravilo simpozij Pomembnost prevajalskega poklica. Analiza prevajalskega trga, ki jo je leta 2014 izvedla N. Kocjančič Pokorn kaže, da je pri nas 1173 prevajalskih podjetij, a tretjino trga obvladuje 11 podjetij.

Neustrašni kapitalisti kulture. M.Š., Delo, 1.12.2015
Intervju z londonskim založnikom Michaelom Bhaskarjem. Na knjižnem sejmu v Ljubljani je predstavil svojo novo knjigo Naprava za vsebino, v kateri se posveča teoriji založništva.
Danes lahko vsakdo objavi knjigo, zato meni, da je najtežja naloga založnikov iskanje bralca: "Knjigarne se zapirajo, v množičnih medijih najdemo vse manj recenzij, knjig na televiziji skoraj ni več. obenem na knjižnem trgu vlada izjemna konkurenca, tu so še filmi, igrice in družabna omrežja, ki se borijo za bralčevo pozornost."
(Internet?)
Splet sam po sebi ni grožnja za založništvo, meni, saj pisatelji knjige še vedno pišejo, založniki jih izdajajo in prodajajo v tiskani ali e-obliki. Ko je govora o knjigah na internetu, je govora o Amazonu, v katerem je skoncentrirane toliko moči. Če verjamemo, da imajo knjige in internet skupno prihodnost, jo lahko tudi zgradimo.
(Število založnikov kljub založniški krizi narašča…)
Njegov odgovor je preprost - ker nikoli prej ni bilo lažje postati založnik. Včasih je bilo za začetek potrebnega veliko kapitala, danes pa lahko založniki začnejo na digitalni platformi, tiskajo lahko v mnogo manjši nakladi, internetna promocija je precej poceni. Stroški so se res precej zmanjšali, vsa internetna orodja zadeve zelo olajšajo, a ljudje pozabljajo, da je založništvo industrija z veliko zankami, zato ta posel podcenjujejo in veliko novih založnikov bo propadlo.
Samozaložništvo je postalo zelo priljubljeno in na ta način veliko avtorjev veliko zasluži.
Pravi, da je piscem večina dela, ki ni povezana s pisanjem knjig, navadno skrajno odveč. Založniki poskrbijo za celostno pripravo knjige, od ilustracije na naslovnici do izbire papirja in marketinških strategij. Opravijo uredniško delo, obenem pa vedo, kako ustvariti trg za določeno knjigo. Vse to povzroči na koncu ključne razlike pri prodaji.
Nenazadnje – založniki so pravzaprav kapitalisti kulture, ki jih ni strah tveganja. Avtorjem za delo največkrat plačajo vnaprej, še preden je izdan katerikoli izvod. Velikokrat torej pisatelji s knjigo zaslužijo, četudi se ta ne bo prodajala.
(Angleščina?)
"Angleščina je preprosto tako dominantna, da celo z britanske perspektive vidimo, da pohodi vse, kar ji pade pod noge. Upam, da bodo slovenski založniki in vlada naredili vse, kar je mogoče, da se uprejo temu velikemu valu. A ne slepimo se – gre za uničujoči val. V Britaniji smo v tem procesu že izgubili toliko lastne kulture."
Dejstvo je, da imamo preveč knjig, ne le knjig, tudi preveč filmov, glasbe, ves čas imamo preveč opcij. Založnik bo moral v prihodnosti pokazati, da ima dovolj znanja in sposobnosti, da bo odločil, katera od tisočih knjig tam zunaj si zasluži objavo.
Založniki so bili skozi zgodovino tisti, ki so izumili tisk in že zelo zgodaj uporabljali parni pogon, izumili so nove vrste kapitalizma in industrijske organizacije, avtorsko pravico in intelektualno lastnino. Njihova je celo ideja dostopnih knjižnih polic v trgovinah. Tudi ideja internetne prodaje je njihova, saj so bile knjige prvi izdelki, ki so se prodajali na internetu.
(Vpliv akademske sfere, ki se nagiba k čim bolj dostopnim informacijam in znanju, na založnike?)
Znanstvene založbe imajo trenutno večji zaslužek kot kdor koli v založniškem svetu. Svojevrstna norost je, da država najprej univerzi plača znanstvene raziskave, nato pa še enkrat avtorske honorarje za objavo. Najboljše znanstvene založbe že eksperimentirajo z odprtim dostopom do njihovih knjižnih izdaj. Kljub temu je njihova prihodnost precej nepredvidljiva, saj jim bodo bralce prevzele platforme medvrstniške pomoči.
Pozitivna plat je, da znanje ni bilo še nikoli tako zastonj, negativna pa, da ne bo urednika, ki bi odločal o tehtnosti gradiva.

November 2015


"Prebirajmo s pametjo"

Butalci z malo so danes sinonim za politike. I. Štaudohar, Sobotna priloga, Delo, 28.11.2015
Znamenite zgodbe je Fran Milčinski pisal med leti 1917 in 1928, zdaj pa jih je – raztresene po raznih časnikih in knjigah – zbrala - 42 necenzuriranih - , uredila in opremila s pojasnili Barbara Simoniti: Butalci – integralna izdaja, MK. Lj., 20115.http://www.barbarasimoniti.com/butalci
V daljšem pogovoru opisuje usodo te in podobnih knjig ter (butalskega) odnosa do današnjih.
F. Milčinski https://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Mil%C4%8Dinski je bil sodnik, pisal je iz veselja, bil je »svobodomislec in imel je izjemen čut za humor. Njegovo družbeno ozadje pa je bilo togo avtoritarno in moralistično«, kar sta ostali »bistveni določilnici duha«, tudi po socializmu, »v trajno zapuščino«, meni B. Simoniti.
(Humor in Slovenci?)
Humor so imeli v naši (literarni) zgodovini za manjvrednega. »Bistvo humorja je, da se človek zna posmejati na svoj račun – to mu pomaga prenašati življenje in samega sebe.« Zanj je potrebna »sposobnost samorefleksije, spoznavanje samega sebe in osmišljanje sveta, kar je mogoče doseči samo z določeno zrelostjo in primerno samozavestjo. Ni slučajno, da Milčinski o Butalcih pravi, da »pameti nimajo prave«. Tak igriv humor zahteva samozavestnega bralca.
(V tistem času je pisal tudi Srečko Kosovel, ki smo ga tudi integralnega brali kasneje…)
»V avtoritarni družbeni sredini, ki v knjigah za otroke prisega na moralizem kaj takega (igriv humor) seveda ni mogoče. Zato tudi prave Alice v čudežni deželi v slovenščini še nimamo.« https://en.wikipedia.org/wiki/Alice's_Adventures_in_Wonderland 
»Novotarije so vedno sumljive. In taka sumljiva novotarija so bili Integrali Srečka Kosovela, dokler ni Tomaž Šalamun izdal svoje zbirke Poker. Takrat se je Anton Ocvirk (FF UL) zavedel, da je nekaj takega počel že Kosovel – pol stoletja prej.«
(Odnos države do umetnikov?)
»V Sloveniji ni zaželeno, da si drugačen ali ustvarjalno novatorski. V socializmu je vladalo reklo, usmerjeno proti izobražencem, da »imamo vsi enake želodce«, v samostojni Sloveniji pa se je iz istih logov skotila vladavina povprečnosti. Ne glede na to, ali nam vladajo butalci ali tepanci. /.../ Sprejemljivi so samo taki »umetniki«, kakršen je bil butalski slikar Čačka /…/ Mi o desetnici, ki mora v širni svet, je /…/ dovolj zgovoren. Umetnik pri nas »ne dela po normalnem urniku«, se ne drži pravil, misli z lastno glavo in svoje mnenje tudi pove, /…/ hoče biti za svoje »delo« še plačan in seveda se ima za »nekaj boljšega«. Taka miselnost je najbolj zakoreninjena v glavah političnih odločevalcev.«
(Slovenska literatura in svet?)
Za pisatelja je pomembno »ustvarjati v prepišnem prostoru stalno novih spodbud – to pa Slovenija ni. /…/ RS sploh ne premore politike nacionalnega jezika, književnosti in knjige /…/ vse je prepuščeno samo sebi: «Če bo špičasto bodo vile, če bo široko, bo pa lopata.« Po 20 letih take anomije imamo /…/ registriranih 16.000 »pisateljev«, veliko odjemalcev knjig pa slovenskih avtorjev sploh ne bere.« O kakovosti knjig odločajo žirije sestavljene vedno iz istih imen. »Tako butalska vasezagledanost ne pogreša tujine /…/ Zato zdaj kandidiramo za častno gostovanje na Frankfurtskem sejmu – morda bo potem kaj čudeža doma. B.M.)F.M. https://sl.wikisource.or/wiki/Kako_so_si_Butalci_omislili_pamet , B.M.)

Posli, trošenje, varčevanje, sodelovanje, podjetništvo, pripravljenost, kakovost

Trošite, varčevanje nima smisla. V. Flegar, Dnevnik, 27.11.2015
Za počasno gospodarsko okrevanje je krivo tudi prenizka potrošnja, meni Vojko Flegar, tudi zaradi obsedenosti s proračunskim varčevanjem.
»V jesenskih papirjih IMF/MDS in OECD je tega resda nekaj manj.« MDS predlaga državam, naj »sprostijo fiskalne uzde, zlasti z večjimi infrastrukturnimi naložbami.« In tudi predsednik Obama.
»Prevedeno na slovenske razmere bi to pomenilo /…/ da vik in krik zaradi nedavnega vladnega »popuščanja« sindikatom ni umesten, bilo bi pa /…/ koristno zagnati paniko, ker gresta proračunska primanjkljaja za naslednji dve leti /…/ pod maastrichtske 3%.« S tem ne bomo nič dokazali, meni komentator, bodo pa prikrajšane naložbe v »infrastrukturo, cestno, železniško, digitalno, energetsko…in izobraževanje /…/«.
»Spodbujanje /…/ rasti s spodbujanjem trošenja /…/«(neo)keynsijanstvo)« nima nujno zgolj negativih učinkov. Države imajo tako možnost usmerjati tudi zasebne naložbe. Varčevanje po (p)odpira druge možnosti , »/…/dekadentni finančni kapital dobiček ustvarja skoraj izključno z zniževanjem davčne osnove in ukinjanjem delovnih mest.«

Analiza slovenskega proračuna. M. Gaspari, Svet kapitala, Delo, 27.11.2015
Nekdanji finančni minister in guverner Banke Slovenije Mitja Gaspari piše o vladni gospodarski politiki in priporočilih EU za strukturne reforme in ukrepe.
V analizi proračuna RS za 2016 (Analysis of the draft budgetary plan of Slovenija, SWD, EU, 2015) so ocene rasti BDP in zaposlenosti nižje kot jih ne predvidela vlada; tudi stanje javnih financ je po mnenju analize EU slabše. Priporočene so reforme na trgu dela, v zdravstvenem in davčnem sistemu, v privatizaciji in sproščanje administrativnih omejitev v gospodarstvu.
Ob tem nas M. Gaspari spomni na teorijo za strukturnimi reformami, kot jo za Grčijo opisuje ekonomist D. Rodrik (The mirage of struktural reform, 2015): »prvič, odpreti ekonomijo za konkurenco, /…/ drugič, zmanjšati regulacijo poklicev, kar bo izločilo neučinkovito ponudbo storitev; tretjič, privatizirati državna podjetja /…/« To naj bi prispevalo k večjemu dohodku in rasti. Rodrik kot alternativno za hitrejšo rast navaja selektivno odpravo, »največjih ovir, ki najbolj pospešijo gospodarsko rast«.
M. Gaspari zato priporoča previdnejše fiskalno prilagajanje, »še posebno zdaj, ko kriza zaradi prebežnikov in izčrpana denarna politika ECB« nakazujeta drugačno fiskalno politiko v območju evra.
Vlada in ministrstva, ne EU, morajo določiti razvojne prednosti, selektivno odpraviti ovire in določiti fiskalno strategijo.
»Če ne bomo ostali ujetniki samo poenotenih fiskalnih pravil v evroobmočju in pri nepotrebnem posploševanju strukturnih reform« in »ukrepov, ki jih linearno določi evropska komisija«.

Janez Škrabec, direktor Rika. Nepreslišano. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 27.1.2015
»Vodenje zame ni kazanje mišic, kot je lepo povedal /…/ Gandi, temveč je ustvarjanje veznih tkiv, ki omogočajo, da uspešno in zadovoljno delamo skupaj. Zato na nobenega ne gledam kotna zaposlenega, kaj šele podrejenega, temveč kot na sodelavca – na tistega, s katerim sodelujem. Nikoli ne glorificiram lastnih dosežkov in zmag, temveč skrbim, da vsi ob delu izpolnjujejo skupne in soje sanje in cilj. /…/ Kajti brez zadovoljstva sodelavcev se Riko ne bi mogel razviti v tako uspešno podjetje /…/ če vodiš ljudi, jih moraš predvsem imeti rad.«

Podjetnost najbolj zavira strah pred neuspehom. Jpš, Dnevnik, 30.11.1015
V raziskavi o globalnem podjetništvu (AGER, TU Munchen) za analizirali podjetniški potencial v 44 državah. Merili so željo po podjetništvu, stabilnost proti pritiskom družbe in izvedljivost.
Skupaj so anketirali 50.000 ljudi, v Sloveniji pa tisoč, maja in junija 2015.
Kazalnik podjetniškega duha, ki ima v svetu povprečno vrednost 51, v Evropi 45, znaša pri nas kar 70 in to nas uvršča na 8. mesto.
Med slovenskimi anketiranci ima pozitiven odnos do podjetništva 83%, kar je več kot lani; od vseh jih 71% želi postati podjetnik, 77% jih od tega ne bi odvrnilo nasprotovanje družine ali prijateljev, 63% meni, da že imajo potrebne veščine in vire za lastno podjetje. S tem bi uresničili lastne ideje, želijo biti neodvisni od delodajalca.
Glavna ovira za podjetništvo je strah pred neuspehom, ki ga navaja 69% Evropejcev in 54% naših anketirancev.
Po mnenju Mitje Ruzzlerja, UP, postaja podjetništvo pri nas popularno, saj je splošna naklonjenost do njega pri mlajših od 35 let kar 91%-na.
Ob tako visokem nivoju podjetniškega duha pri nas, pa večina slovenskega okolja (za podjetništvo) še vedno ne ocenjuje za dobro; le četrtina meni, da je država prijazna do podjetništva.

Neznosna lahkotnost odpravnin. B.J. Turk, Svet kapitala, Delo, 27.11.2015
Direktor Inštituta za civilno in gospodarsko pravo Boštjan J. Turk opozarja na »nespametno prakso v Sloveniji, po kateri nekateri menedžerji prejmejo visoke odpravnine, kljub temu, da so bili v neki družbi zaposleni le kratek čas.«
Take odpravnine »družbam ekonomsko škodijo, za razrešene (odpoklicane) menedžerje pa so lahko odličen posel.«
Odpravnine naj bi imele predvsem socialno funkcijo. Pri menedžerjih, z visokimi plačami, pa odpravnina »ne bo služila le za nakup kruha, mleka in plačila položnic, saj jim je za te izdatke do zdaj že uspelo kaj privarčevati, ampak kot »extra money««. Jasno je, »da na novo dobro plačano zaposlitev ne bodo čakali dolgo. Še posebno to velja za izrazito klientelistična okolja, kakršno je npr. Slovenija.«

Krog je sklenjen. T. Kristan, Delo, 30.11.2015
O dodatkih za stalno pripravljenost na fakultetah UL piše Tina Kristan in ugotavlja, da je Univerza vedela zanje. »In to dopuščala.«
Kljub krizi in zmanjševanju sredstev za znanost in visoko šolstvo so »šefi nekaterih fakultet sebi in zaposlenim tisti čas izplačevali dodatek za stalno pripravljenost«, kot določajo predpisi, za »dosegljivost javnega uslužbenca zaradi prihoda na delo zunaj njegovega delovnega časa«. Npr. visokošolski učitelji, ki opravljajo zdravniško ali veterinarsko dejavnost.
Zakon o visokem šolstvu tega dodatka ne pozna. Na EF so ga zapisali v pravilnik, potem ko je (interna) revizija UL ugotovila nepravilnosti. Univerza je imela čas, da bi anomalijo z dodatki odpravila.
Številne nepravilnosti je revizija ugotovila tudi na FU že leta 2009, tudi pri izplačevanju honorarjev. Več kot 5 let je imela ča, da bi jih odpravila. Marca 2015 je Supervizor pokazal na anomalije pri honorarjih, in je zdaj kriv »za zmanjšanje ugleda nekdanje ministrice« S.S.C.
Zdaj bo verjetno kriv inšpektorat, ki pravi, fakultete dodatka ne bi smele izplačevati. Tudi ne EF, v času, ko »ji je dekanoval sedanji minister za finance /…/ , v njegovi vodstveni ekipi pa je bila tudi /…/ ministrica za izobraževanje. Torej ministra, ki sta ključna za kakovostno visoko šolstvo v prihodnje. In ministra, ki sta po zakonu dolžna nadzirati delovanje sicer avtonomne univerze.«

Beg možganov; boljši časi za znanost…

Še ni odšel v tujino? Najbrž je nesposoben… R. Ivelja, Dnevnik, 26.11.2015
Slovensko znanost, ki zaradi varčevanja v zadnjih treh letih dobi četrtino manj iz proračuna, pretresajo škandalu, piše novinarka Ranka Ivelja. Imune niso niti univerze, raziskovalci obupujejo.
Doslej je 800 ljudi iz akademske sfere podpisalo pismo, objavljeno na www.brezprihodnosti.si v katerem piše, povzema R. Ivelja, da se v akademskem svetu »vrstijo zaslužkarske afere bohoti se antiintelektualizem, publicistična hiperprodukcija in plagiatorstvo pa zaradi kvantifikacije rezultatov prehitevata izvirna znanstvena spoznanj.
Na javni tribuni omenjene pobude so vse bolj obupani raziskovalci mlajše in srednje generacije opozorili, da se znanosti v samostojni Sloveniji še ni godilo tako slabo. Zaradi krčenja sredstev za raziskave (za 25%) preostanejo le še evropski razpisi. Od uspešnosti na njih so odvisne plače, zato se raziskovalci prijavljajo na vse mogoče razpise, večinoma neuspešno, pravi Ana Rotter, Morska biološka postaja Piran. To vzame veliko časa, zato »manj raziskujemo in »pridelamo« manj Sicrisovih točk« zato »imamo na naslednjih razpisih še manj možnosti«.
Nič čudnega, da možgani bežijo, »zlasti mladim raziskovalcem pa kaj drugega« ne preostane; prekarne službe postajajo dosmrtne, opaža Ksenija Vidmar Horvat, FF UL. Ko se iztečejo pogodbe gredo, čeprav je država v najboljše diplomante vložila desettisoče evrov.
Peter Klepec, ZRC SAZU meni, da gre tudi za krizo odnosa do znanosti. Od vstopa v kapitalizem govorimo le še o potrebah gospodarstva. »Pojmi, kot so razvoj misli, napredek človeštva ali splošno dobro so izginili /…/ Vse manj razumevanja je za bazične raziskave, šteje le /.. uporabnost«.
Martin Klajnšek, IJS, je spomnil, da je bila pred stotimi leti Einsteinova teorija relativnosti popolnoma neuporabna; letos so Nobela za fiziko podelili za odkritje brez praktične vrednosti. »Ta hip seveda«.
V slovenski znanosti pa je celo težko naročiti kemikalije za laboratorij; zaradi javnega naročanja je treba čakati tri mesece, je povedal eden resigniranih mladih raziskovalcev.

Znanosti se obetajo boljši časi. R. Ivelja, Dnevnik, 26.11.2015
Padanje sredstev za visoko šolstvo znanost se končuje, zagotavlja Maja Makovec Brenčič, ministrica za izobraževanje, znanost in šport. (MIZŠ).
Vlada je avgusta 2015 sektorju visokega šolstva in znanosti namenila dodatnih 5,5 milijona evrov, več bo tudi v proračunu za prihodnje leto. Za znanost naj bi bilo 157 milijonov, kar je več kot zadnja tri leta, a še vedno manj kot v 2009 (184 milijonov). V obdobju 2016-2023 naj bi bilo poleg domačih na voljo še 220 milijonov evropskih sredstev – za pametno specializacijo, raziskovalcem na začetku kariere in raziskovalni infrastrukturi.

Antropologi-nje, zaposljivost

V petih letih verjetno niti ene objave. M. Bi., Delo, 27.11.2015
Podatki zavoda za zaposlovanje in FF UL kažejo, da je oktobra 2015 brez dela 154 antropologov, večinoma diplomantk FF UL. Polovica (72) je starih med 30 in 39 let, četrtina 25 do 29 let, ostali so starejši, razen petih svežih diplomantov.
Na FF UL jih je med 2010 in 2013 po (starih programih) diplomiralo letno 30 do 40, podobno število tudi med 2011 in 2014 s 1. (bolonjsko) stopnjo, med 2013 in 2014 pa jih je 2.b. stopnjo končalo 13 in 10. Konec oktobra jih je bilo med njimi 56 iskalcev prve zaposlitve in 98 iskalcev ponovne zaposlitve.
Ostali so se zaposlili razpršeno, največ v trgovini, izobraževanju, kulturnih, razvedrilnih in rekreativnih dejavnostih.
Na zavodu (ZRSZZ) pravijo, da v zadnjih letih noben delodajalec ni sporočil potrebe po delovnem mestu za poklic antropolog.
(O študiju antropologije glej: http://www.ff.uni-lj.si/1/Oddelki-in-studij/Oddelki/Oddelek-za-etnologijo-in-kulturno-antropologijo.aspx , http://www.fhs.upr.si/sl/oddelki/oddelek-za-antropologijo-kulturne-studije , http://www.ung.si/sl/studij/studijski-programi/ , http://www.ff.um.si/oddelki/sociologija/

Stereotipna podoba ne velja več. Mojca Finc, Delo, 27.11.2015
Znanstveni sodelavec Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU Dan Podjed govori o zaposlovanju antropologov. Pravi, da že dolgo niso več le raziskovalci načinov življenja oddaljenih ljudstev. On v projektu Drivegreen raziskuje načine vožnje v JV Evropi in razvija aplikacijo za spodbujanje trajnostne mobilnosti.
D. Podjed več kot polovico delovnega časa preživi za računalnikom. Antropologi v akademski sferi so namreč zelo odvisni od razpisov. V zadnjih 5 letih je je porabil »vsaj leto in pol za pisanje projektnih predlogov. Približno 90% je neuspešnih, priprava enega vzame pribl. 3 mesece. Dobra stvar našega dela pa je, da lahko pisarno vzamemo na teren«, je sporočil z balkona v Beogradu.
Nove priložnosti za delo antropologov odpirajo nove tehnologije in njihova uporaba, pa tudi migracije. Vključujejo se lahko tudi v delo (ne)vladnih organizacij.

»Sami moramo opozoriti nase«. S.H., Delo, 27.11.2015
Študentke antropologije so v anketi o zaposlitvi dejale:
Urška Nemec: »Na poti do zaposlitve se bomo srečevali s težavami, saj je poleg pomanjkanja delovnih mest na trgu dela nerazumevanje, kaj je antropologija in kaj antropolog poč. Pomagam pri Slovenski filantropiji, s prijateljico pripravljava projekt /…/ z agronomijo in ekonomijo, sodelujem še pri ustanovitvi ekomuzeja v Laškem. Skratka ogromno neplačanega dela. Rada bi delala v razvojni agenciji ali muzeju.«
Maša Flogie: Priložnosti za antropologe manjka, »zato se zadovoljimo z raznovrstnimi deli na študentsko napotnico. Ne smemo čakati, da nas opazijo kot potreben člen v projektih, v javnem sektorju; znati moramo opozarjati nase. /…/ imamo znanje, ki zajema komparativen in holističen pristop – to je ključ pri delu z ljudmi in za ljudi«
Ajda Jurca: »Kot antropologinja se vidim v delu z ljudmi, sploh s socialno izključenimi skupinami in njihovo integracijo v družbeno okolje. Sama sem občasno prostovoljka pri delu z begunci, pomagam tudi v vrtcu. Pri nas so takšna dela bolj prostovoljna, zato razmišljam o delu v tujini.«
Neža Sovinc: »Obstaja ogromno dobrih praks antropologov, ki opravljajo raziskovalno delo v večjih podjetjih ali vladnih institucijah. V Sloveniji je za zdaj to omejeno. Zaradi močnih migracijskih tokov se kaže potreba po zaposlovanju v zdravstvenih ustanovah, kjer bi bili vmesni člen med pacientom in osebjem. Antropološka radovednost in nenehno odzivanje na vse vrste sprememb v družbi sta za mlade diplomante v iskanju zaposlitve nujna.«

10 nasvetov v premislek antropologom in delodajalcem. Delo, 27.11.2017
Ob članku M. Finc so navedeni tudi nasveti za dajalce in iskalce zaposlitve na tem področju:
Podjetju lahko ponudite: razumevanje kulturnih različnosti in dinamike; povezovanje različnih ljudi in skupin v podjetju; sprejemanje drugačnosti v kolektivu; razvoj rešitev, ki so zunaj zakoličenih okvirov; poglobljen pogled na uporabnike.
Pri iskanju zaposlitve: bodite odprti za nove možnosti; naučite se sprejemati drugačnost; pripravljeni bodite na sodelovanje v interdisciplinarnih ekipah; prilagajajte svoje raziskovalne pristope in se učite novih; sproti se učite na lastnih in tujih napakah.

Diploma je samo odskočna deska. Zaposljivost mladih. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 28.11.2015
Najboljši zaposlovalci in hitro rastoča podjetja iščejo talente že med študenti, prav tako le-ti že na fakulteti razmišljajo o poklicu in (poklicni) karierni poti.
Ilijana Šuligoj Javornik, RLS merilna tehnika, Zlata gazela 2015, pravi, da že 10 let sodelujejo še posebej s FE UL in različnimi laboratoriji. Podjetja imajo dneve odprtih vrat, zagotavljajo prakso, študentske projekte… Razlika je med diplomantom, ki je šele prišel v podjetje tistim, »ki je vseh 5 let med počitnicami delal pri nas, opravil zaključni nalogi na prvi ib drugi stopnji iz konkretnega problema pri nas. Ob zaposlitvi imamo …/ zanjo oblikovano delovno mesto in je za nas skorajda nepogrešljiv.«
Jasna Mayer, Gorenjska banka pravi, da imajo v strateških načrtih zapisano, koliko dijakov in študentov bodo sprejeli na prakso. Upali so, da bo pri njih kdo naredil seminarsko, a ga ni bilo, je na opozorila na pasivnost študentov.
Primož Zupan, Halcom, pravi, da je k njim polovic vseh zaposlenih prišla že med študijem, npr. Alen, takrat študent karlovskega menedžmenta. Pričakoval je, da se bo prireditvi »hitri zmenki« Kariernih centrov UL in »zlatih gazel« kar trlo mladih.
Sara Jakša, študentska EF UL in kognitivne znanosti, ki programira in govori japonsko in nemško angleščine pa je poučevala v podjetju na Madžarskem, je prišla po nove priložnosti.
Priporoča: »Da dobiš službo, je ključnega pomena, da imaš strokovno znanje in močno mrežo, zato je prav, da se s predstavniki podjetij povezujemo že zdaj.«
Tako meni tudi Nina Smole, študentka PF UL in doda, da naj si »nehamo zatiskati oči pred dejstvom, da je na trgu dela velika konkurenca. Praksa v podjetjih je dobra priložnost, da posameznik razvija svoj potencial in si ko ustvari sliko o svoji karierni poti.« Sanjski poklic vidi v organizaciji dogodkov.

Po petku 13.11.2015

Ali se zaradi napadov v Parizu počutite manj varno? Nedelovih sedem. Nedelo, 22.11.2015
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Ne, ker sem doživela podobne situacije – v Grčiji, Nemčiji, Španiji. Osnovni nasvet je ostati hladnokrven /…/ Metamorfoza Slovenije v paranoičnega ježka s štrlečimi bodicami pa žali razum in zožuje prostor za hladnokrvno odzivanje. Ne počutimo se varne v družbi ponorelih politikov in servilnih medijev, ob zaostrovanju javnega govora in vseprisotni neumnosti. Ko policaji zvenijo razumno, toliko bolj odzvanja rožljanje z orožjem priložnostnih političnih parazitov. Medtem pa prostovoljci molče delajo naprej.
N'Toko, glasbenik in kolumnist ugotavlja, da v Evropi in ZDA teroristi ubijejo manj ljudi kot strela ali se ponesrečijo v kopalnici. Zato ne bo ne on, mi »nikoli doživel terorističnega napada«. Seveda prizori pokolov delujejo strašno in prav je da sočustvujemo z žrtvami. »Žal ljudje prav v trenutkih panike naredimo največje neumnosti. Tako smo brez premisleka skočili v novo vojno, hkrati pa beguncem /…/ še bolj otežili varen prihod v Evropo. /…/ Ko bi premogli pol toliko strahu pred izkoriščanjem, socialno neenakostjo in podnebnimi spremembami, bi danes živeli v precej bolj varnem svetu.«
Jure Apih, publicist: »To je začetek tretje svetovne vojne, se bil zgrožen papež Frančišek. Kako, saj se na Slovenskem še druga ni končala, se je vprašal Mihi. /…/ 70 let st model svetovne ureditve se je izpel, potreben je globokih sprememb, kakršnih pa je, kot nas zgodovina uči, svet sposoben samo po največjih katastrofah. Tega me je strah in pa sodeželanov, ki tudi v krizah najdejo svoje interese.«

Imajo se za žrtve, za napadalce. Br. M., Nedelo, 22.11.2015
Profesor kriminalistične psihologije Peter Umek (FVV, FF UM) pozna poleg teorije tudi storilce hudih kaznivih dejanj iz svojih izkušenj. O terorizmu in o njegovih naročnikih in izvajalcih pravi med drugim:
(Terorizem?)
»Meni je blizu definicija Chomskega /…/, da je to pretehtana raba nasilja al grožnja z njim, da bi dosegli cilje, ki so politične, verske ali ideološke narave.. To je mogoče doseči z zastraševanjem, nasiljem ali vcepljanjem strahu.«
Omenja teroristične organizacije v novejši zgodovini Evrope »(Rdeča armada, Ira, Eta)«
(- Misli seveda na »Frakcijo RA« https://de.wikipedia.org/wiki/Rote_Armee_Fraktion , ki je delovala med 1970 in 1990 v Nemčiji, B.M.).
Zdaj je v ospredju »terorizem, ki je tipičen za muslimane, čeprav menim, da pretežno ni verskega značaja« in ima izvore »v zavedanju globokega prepada med priložnostmi sodobnega sveta ter pomanjkanjem in zatiranjem v državah Bližnjega in Srednjega vzhoda. Ekstremizem, v tem primeru radikalni islamizem, vero uporablja predvsem za upravičevanje nasilja in terorističnih napadov na civiliste, namen pa je doseganje političnih ciljev. Poudarjajo nasprotja med dekadentnimi vrednotami zahodnega sveta in tradicionalnimi vrednotami islama, ki jih izrabljajo za doseganje svojih ciljev.«
(O islamskem fundamentalizmu glej npr: https://en.wikipedia.org/wiki/Islamism ; www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-UPDOMFCA/f5aaaec4.../PDF ; http://www.mladina.si/99903/radikalni-islamizem ; http://www.casnik.si/index.php/2015/11/24/islamski-radikalci/
(Osebnost terorista?)
Raziskav o tem je malo, pravi P. Umek. Strokovnjaki pravijo, da ni osebnostnega tipa, ki bi bil tipično terorističen. Terorista samomorilca opredeli »človeka, ki je odrinjen od družbe, se vidi kot žrtev krivic, predan je svoji politični usmeritvi ali veri, zvest je skupini, v katero so ga rekrutirali. Ne kaže nobenega strahu, obžalovanja ali kesanja. Nagnjen je k poenostavitvi /…/ svet dojema črno-belo, verjame v pravilnost in pravičnost svojih dejanj. /…/ Zmotno je prepričanje, da izhajajo teroristi samo iz revnih družin in da so sla izobraženi. So tudi iz premožnejših družin in diplomanti različnih študijev, značilno zanje pa je, da ne čutijo protislovja med izobrazbo in verskim fanatizmom, čeprav je ta zunaj racionalnega.«
(Vpliv skupine, vodje?)
Je velik. Terorist »svojo identiteto nadomesti s skupinsko identiteto, kar pripelje do skupinskega mišljena. V skupini se utrjuje filozofija »mi proti njim«, kar »omogoča razčlovečenje žrtev terorističnih napadov in s tem izrinjenje občutkov krivde. /…/ Vera v idejo je najbolj pomembna, vodja pa to idejo pooseblja. Imamo tudi teroriste, ki delujejo samostojno, npr. A. Brevik https://en.wikipedia.org/wiki/Anders_Behring_Breivik /…/. Tudi njih vodi ideja, večinoma pa so osebnostno drugačni od teroristov, ki delujejo v /…/ celicah.«
(Žrtve, posledice?)
»Večina teroristov se šteje za žrtve, ne za agresorje. Dojemajo se za predstavnike zatiranih /…/ Danes so njihove akcije usmerjene predvsem proti nedolžnim ljudem, ki so lahko celo privrženci iste ideologije /…/ Ti napadi na selekcionirane tarče ustvarjajo anksiozno ozračje in spodkopavajo tudi zaupanje v oblast i njeno ravnanje.« Tudi »sprožajo zgražanje, krepi se sovraštvo, ne samo do izvajalcev /…/ temveč tudi do skupin – nacionalnih, verskih -, ki jim teroristi pripadajo. Celo več, pojavljajo se negativna stališča do vseh, ki so kakorkoli drugačni, npr. po brvi kože, in vsakdo, ki prihaja z vzhoda, obvelja za potencialnega terorista.«

Vrh ledene gore. Delo, 13. novembra. M. Gams, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 30.11.2015
Bralec Matjaž Gams iz Lukovice (računalnikar, IJS, FRI UL, http://videolectures.net/matjaz_gams/ ) se odziva na mnenje Hermana Gabra (13.11.), »da je nerazumno pisati o izumiranju Slovencev, ko pa število slovenskih državljanov raste.«
M. Gams pojasnjuje, da so državljani različni, nekateri so »domorodni«, t.j. dalj časa živeči v državni«, npr. v RS Slovenci in nekateri Srbi v Beli krajini. Rodnost »domorodnih« pri nas ocenjuje na 1,5, torej se v eni generaciji dvema rodi otrok in pol. Število državljanov pa lahko narašča s priseljevanjem, npr. Kitajcev.
Nadaljuje polemično, tudi glede položaja (demografske) stroke:
»H. Gaber piše, da je poudarjanje slovenstva in evropskosti slab prikrit nacionalizem.«
Lahko bi odgovoril podobno, piše M.G., da »so napadi na evropskost fizični, kot v primeru nasilne veje muslimanstva in mentalni, kot v primeru H. Gaber. Eni branijo in zagovarjajo Evropo in Slovenijo, drugi jo napadajo. Vendar se v poljudno-strokovni debati nasploh ne spodobi spuščati na tak neargumentiran nivo.«
Bolj skrb zbujajoče se mu zdi, »da v javnosti težko objavljamo demografske prispevke, zato javnost …/ ne ve za ugotovitve demografske stroke, pa čeprav so ključnega pomen za preživetje Slovencev (domorodnih ali po narodnosti.).«

V času, ko vlada strah, je desnica mojstrica paranoje. B. Petkovič, M. Roglič, Dnevnik, 25.11.2015
Na predloge stranke SDS, da naj bi zaradi situacije ženskam prepovedali nošenje (rute) burke in (halje) nikaba ter zaostrili azilno politiko se odzivata dva sociologa, profesorja UL.
Gorazd Kovačič, FF UL: »Ko enkrat postavite bodečo žico, ste stopili v proces stopnjevanja militarizacije te meje. Bojim se, da se je večina javnost ujela v takšno železno logiko.« Pri razraščanju nacionalizma gre za reakcijo na šok, tudi zato, ker vlada begunce obravnava nepripravljeno, birokratsko. »Gre za element razčlovečenja, na katerega se obesijo rasistični predsodki.«<
Prepričan je, da imamo pri nas desnico, ki bi znala zajahati val populizma. Ko so bili časi stabilni, je imela vselej težave, saj so ljudje raje volili tiste, ki so obljubljali napredek, ne pa konfliktnost. Zdaj, ko prevladuje strah, pa je mojstrica paranoje, navsezadnje so jo retorike učili ameriški republikanski inštituti.
Slavko Gaber, nekdanji šolski minister, PeF UL: »Kadar so časi zahtevni, večina ljudi ni liberalni, ampak jih predvsem skrbi zase. Kar pomeni, da si težko privoščijo misliti.« Sedanji čas je »humus za manj svobode, za več demagogije, za več represije.« Spominja se prihodov beguncev ob razpadu Jugoslavije in da je tudi takrat urejanje begunske problematike naletelo na nasprotovanje. Vendar takratni premier J. Drnovšek ni popuščal nacionalističnemu toku. S. Gaber je prepričan, da je stranka LDS leta 2004 volitve izgubila prav zaradi tega. Takrat je slo za izbrisane in je bil odstotek tistih, ki so nasprotovali ureditvi njihovega statusa podoben odstotku tistih, ki zagovarjajo postavitev ograje.

Marko Kerševan. Intervju. R. Ivelja, Objektiv, Dnevnik, 28.11.2015
Zaslužni profesor sociologije FF UL Marko Kerševan je med utemeljitelji religiologije na Slovenskem, poznavalec razmerij med cerkvami, državi in družbo. Zaradi širokega znanja ga spoštujejo tudi tisti, ki mu oponirajo.
Z Ranko Iveljo se je pogovarjal o ignoranci zahodnih držav do konflikta v Siriji, o nevarnostih medverskih konfliktov v Evropi, o islamu in terorizmu, o brutalnosti islamistov do drugače in tudi do enako verujočih in tudi o predlogu za prepoved muslimanskih pokrival. Iz daljšega zapisa je uredništvo poudarilo naslednje njegove izjave:
»Islamistični muslimani so pravzaprav najprej in najbolj sovražni drugače mislečim muslimanom, obračunavanja z »nepravimi« muslimani so zato zelo ostra.«
»Tega, da bi zaradi solidarnosti z begunci, zlasti s tistimi, ki bežijo z vojnih območij v Siriji, prišlo do islamizacije v Evropi, se nam zares ni treba bati. Bližnjevzhodni begunci niso noben trojanski konj.«
»Nevarnosti islamizacije Evrope vsekakor ne vidim v tem, da bi islam lahko postal večinska religija, prej v tem, da bi se mu krščanstvo začelo zoperstavljati na islamistični način, da bi se samo začelo uveljavljati na islamistični način. To bi pomenilo pot nazaj.«

Dr. Anica Kos Mikuž. Nepreslišano. (Mladina) Dnevnik, 30.11.2015
Upokojena otroška psihiatrinja in filantropinja pravi, da jo je strah.
»Pa ne Sircev in drugih migrantov, ampak tega, da se bo razbohotil fašizem. Selitev narodov se morda ne bo ustavila. Ni ne prva, ne zadnja. Evropa bi lahko absorbirala veliko beguncev, če bi bila voljna. Ker pa ni tako, se bojim, bosta skrajna desničarska ideologija in praksa postali edina mogoča obramba zoper njihov prihod. V reševanje izvirnih težav, ki generirajo migracije v dogledni prihodnosti ne verjamem.«

Islam je vse, islam ni nič. Jožica Grgič, Sobotna priloga, Delo, 28.11.2015
Katoliški teolog in poznavalec politike, Francije in islama Drago Ocvirk (TeoF UL) je pri 63 letih duhovniški stan zamenjal za zakonski. Družinsko življenj, ima dve deklici, ga je naredilo mehkejšega, toplejšega, pravi Jožica Grgič, ki se je po dolgih letih pogovarjala z njim.
(Celibat?)
Če ga ne bi bilo, bi še vedno z veseljem opravljal duhovniško službo, pravi. Vidi notranjo povezavo med celibatom in redovništvom, ne tudi med njim in duhovništvom. Tudi duhovnikom vzhodnih katoliških cerkva je bilo poročanje dolgo prepovedano, papež Frančišek, jim je to spet dovolil.
»Celibat je specifika latinske cerkve«, ki je bila tisoč let koristna, a meni, da «ob današnjem stanju cerkve in sveta poročeni ljudje ne bi nič manj prispevali k utrjevanju vere kot celibaterji. »
»Moj profesor Franc Perko, kasneje beograjski škof je dejal, da ne vidi ne teoloških ne antropoloških razlogov za to.«
(Islam in teror?)
»V zvezi z islamom na Zahodu pogosto pretiravamo«, je vse ali nič, »te ljudi zreduciramo na islamsko identiteto, brez nacionalne, kulturne ekonomske«, t.j. sloja, ki mu pripadajo.
Napaka je tudi, da ga »prikazujemo kot monolitni blok, ločimo kvečjemu med šiiti in suniti. Tudi znotraj sunitizma je kaledioskop »radikalni muslimani, teroristi, na drugi strani pa muslimani ateisti.«
»Al Kaida in Isis sodita v skupino radikalcev, teroristov, ki se navezujejo na salafizem, samooklicani prvotni islam, in na vahabizem, ki se ima za čisti islam. Radikalci se gredo svetovni džihad – kdor ni takšen kot oni, je nevernik«, ki ga lahko ubijejo. »Potem so fundamentalisti, centristi. /…/ Potem /…/ muslimani, si želijo ločitev sfer, moderni, progresivni oz. prosvetljeni, ki se pojavljajo predvsem v nemuslimanskih državah. /…/ Boji za pravoverni islam potekajo /…/ vso godovino.«
(Evropski islam?)
V Evropi so avtohtoni muslimani v Bosni, Albaniji, Bolgariji, Tatari na Poljskem, narodi na jugu Rusije…
»Nenazadnje pa so bili Arabci prek Otomanskega cesarstva že vključeni v evropski svet.«
»Gledano demografsko, je bila (evropska) kolonizacija /…/ velikanski pospešek za /…/ razvoj teh ljudstev. Zdaj se to kaže kot problem – namreč, kako te ljudi nahraniti, izšolati itd.«
»Problem z islamom drugod v Evropi je, da so to priseljenci iz 60-tih let prejšnjega stoletja in pozneje. Prva generacija je delala, pripadniki druge generacije, ki so odraščali že kot Francozi, Nemci ali Angleži, so se počutili obrobne in se niso integrirali, tretja pa se že radikalizira – a ne le oni, tudi spreobrnjenci v islam.«
»Islamske strukture, mošeje, džamije, njihovi verski izobraževalni sistemi so povsod odpovedali. Take množice mladih niso mogli versko usposobiti oz. zadovoljivo, pozitivno indoktrinirati. Zaradi majhnega /…/ poznavanja islama je danes vse islamistično dogajanje v rokah peščice »zvezdniških« imamov, ki jim ljudje sledijo. Klasična struktura imamov, ki je obvladovala islamski svet, je danes v krizi, ker ljudje uhajajo k novim voditeljem, prejšnji pa za fundamentaliste in radikalce veljajo za izdajalce islama.
(Radikalizacija?)
Proces radikalizacije se je (v Franciji) skrajšal. »Ni več dolgih priprav. Nekateri sociologi pravijo, da je to plod civilizacije dolgočasja – metro, bulot, dodo (metro, delo, spanje) – nekakšna popestritev za tiste, ki ne gredo plezat v stene, ampak na ta način gledajo smrti v oči.«
(Ali begunci ogrožaj evropske korenine, Slovence?)
»Strahov zaradi ogroženosti krščanske Evrope se lahko znebimo le tako, da začnemo hoditi v cerkev in živeti po evangeliju. Če so cerkve prazne, nima smisla govoriti o krščanski Evropi. /…/ Nekateri se ravno tako bojijo za obstoj slovenskega naroda. Kaj pa ga ogroža? To, da ni otrok. Vprašanje beguncev je zahtevno, a pretirano zbujanje strahu je verjetno bolj zato, da ne vidimo lastne odgovornosti za pešajoče krščanstvo in umirajoče slovenstvo. To ni odvisno od prišlekov.
Nisem črnogled, vsaka civilizacija se rodi, živi in umre. Tako je tudi z ljudstvi. Mi, ki danes hodimo po tem svetu, smo potomci tistih barbarov, ki so začeli prihajati sem v 4. stoletju, ko so Rim postavili na glavo. Rim je takrat dosegel maksimum /…/ Potem je umanjkal preboj, ki so ga naredili šele Angleži z iznajdbo parnega stroja. Ampak v vmesnem času je nastala /…/ zahodna civilizacija. Zgodovinar J. le Goff lepo pove, da je Evropa rojena v srednjem veku. /…/ Hočem reči, mi smo potomci barbarov, in če zdaj govorijo, da k nam prihajajo barbari, potem to pomeni, da smo se mi izpeli. Ali pa se zbudimo in nekaj naredimo. Ne bomo obstali, če bomo postavljali ograje iz žice, bo pa to čet 50 let, ko nas ne bo več, samo spomenik neuspešnega reševanja problemov.«
(Kaj bo, kako naprej?)
»Preseljevanje se bo samo še stopnjevalo s podnebnimi spremembami. Morali bi se naučiti drugače živeti, imeti drugačne vrednote. Imeti ugodje, materialne dobrine je fino, če pa gledam dolgoročno /…/ da toliko ljudi tega nima, je treba začeti živeti na duhovni pogon, ker ta se ne izčrpa, materialni pa se. /…/ To tudi pomeni, da se bodo morale vse religije temu ustrezno spremeniti, če hočejo ljudem koristiti in obstati.«

Novinarji, sindikat

»Stati ob strani in kritizirati ni dovolj«. Matjaž Albreht, Delo, 28.11.2015
Sindikat novinarjev Slovenije bo vodil Mario Belovič, novinar Dela.
(- M.B. sicer spremlja sindikalne zadeve, zlasti v javnem sektorju. Glej Novice in Poglede na sindikalni spletni strani www.nsdlu.si. B.M.)
»Položaj ni bil še nikoli tako kritičen. Odprte so prav vse fronte. V samih medijih, na sistemski in zakonodajni ravni, in na področju sistema kolektivnih pogodb«, ocenjuje razmere M.B. /…/ Položaj je problematičen tudi zaradi tega, ker sindikat pravzaprav nima sogovornika za reševanje problemov. Sindikat lahko deluje v socialnem dialogu, ali pa z nekimi drugimi prijemi, ki pa običajno bolj škodijo, kot če se rešuje dogovorno.«
(Zakaj je kandidiral?)
»Stati ob strani in kritizirati ni dovolj. /…/ Če hočemo kaj spremeniti in biti legitimno kritični, se je treba bolj angažirati.« Treba se bo spoprijeti »s propadom sistema kolektivnih pogodb /…/ reševanje prekariata, ki je postal splošna praksa v medijskih hišah in nadomešča redno zaposlovanje. Poslovna politika se osredotoča zgolj na zmanjševanje stroškov dela. Delodajalcev ne zanima, kako bo to vplivalo na vsebino. Potrebna bo tudi reorganizacija sindikata /…/«
(Prekarizacija?)
»Te fleksibilne oblike dela se ne uporabljajo za tisto, čemur so namenjene. Ključna težava je to, da se v prekarnem delu skriva delovno razmerje. Tega pa zakon ne dovoljuje. Vsako delo, ki ima elemente delovnega razmerja, mora biti urejeno z rednimi, in ne podjemnimi pogodbami. /…/ Država sploh ne bi smela dopustiti, da so se te oblike dela tako razširile, da so zaradi davčnih ugodnosti začele spodjedati redne oblike.« Marsikateri medij bi kar ukinil redne zaposlitve in uveljavili zgolj podjemne pogodbe. Največ kršiteljev je na RTV, vendar so se zadeve začele reševati.
(Apatija članov?)
Lotili se bomo ozaveščanja, pravi M.B. »Ljudje se premalo zavedajo pomena sindikata /…/ V časih, kose na veliko odpušča, bi člani morali vedeti, koliko je vredna pomoč sindikata.«

Američani, socializem

Volilci hočejo pristnost, predsedniški kandidati jo dokazujejo z nezaslišanimi izjavami. Andrej Brstovšek, Dnevnik, 27.11.2015
Profesor retorike na univerzi v Vermontu, ZDA, Alfred Ch. Snider je večkrat v Sloveniji, od koder ima soprogo in kjer je mentor debatnih skupin. Na FU UL je predaval o ameriških volitvah, o čemer govori tudi za časnik.
Pravi, da v zadnjih 20 letih »med Američani narašča ciničen odnos do politike in politikov, češ da vsi kandidirajo za lastno korist, /…/ da zanje oblast nič ne naredi. Zato zdaj hočejo kandidate, ki so pristni, resnični in ki odkrito povedo, kar verjamejo. Če ljudje to slišijo so pripravljeni tolerirati marsikaj, v kar sami ne verjamejo.«
(Kaj se je zgodilo s politično korektnostjo? Npr. iz »predstavnika za medije« je nastala »oseba za odnose z mediji«, da ne bi prejudicirali spola.)
To je doseglo višek pred 7-8 leti, pravi A.C. Snider, in je šlo predaleč. Primer. Nekorektno je bilo reči »pohabljenec«, manj slabo »invalid«, potem je prišla besedea »hendikepiran«, nato »drugače sposoben« na koncu »hendikepirano sposoben«. Pojavilo se je novo »gibanje za svobodni goo, ki pravi: moral bi imeti možnost, da nekoga užalim, če hočem.«
(Sanders – demokratični socialist?)
A.C. Snider pozna tega kandidata za predsednika ZDA že kot župana. »Mesto je vodil v interesu ljudi«. S prijatelji je prepeval »stare pesmi delavskega sindikata«. http://www.cbc.ca/news/canada/hamilton/talk/10-of-the-best-union-songs-of-all-time-1.1381281
Kot senator in na začetku kampanje ni govoril o socializmu, potem pa se je odločil povedati kaj je demokratični socializem /…/ To besedo je vzel za svojo. Morda /…/ tudi zato, ker je začutil, da večina Američanov ni več preplašena ob besedi socializem. Če pogledate /…/ družbe na Danskem v Norveški, Švedski – to niso kruta diktatorstva, ljudje so svobodni, dobro živijo Američani začenjajo razumeti – da bi del bogastva, ki je skoncentrirano, lahko uporabili v korist vseh in da to ne pomeni, da bo zato naš novi voditelj Stalin.«

Preberimo, prevedimo, poslikajmo, poglejmo, poslušajmo, premislimo, po-spravimo se

Najstarejše leseno kolo z osjo. D. Valenčič, Dnevnik, 30.11.2015
Na ta veseli dan kulture 3.12. bodo v Mestnem muzeju vodeni ogledi razstave VODA, najstarejšega lesenega kolesa z Ljubljanskega barja, stalnih razstav Obrazi mesta, Fabianijeva dediščina v Lj.; brezplačno si bo možno ogledati Plečnikovo hišo in vse mestne galerije (MGM).

In kdo se še vedno boji ubitih kulturnikov »leve provinience«? G. Košak, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 30.11.2015
Bralec Grega Košak iz Ljubljane (upokojeni profesor ALUO UL) je poleti 2015 opazil na kulturni strani Dela serijo zapisov o »kulturnikih desne provinience, ki da so, nič krivi, tragično končali v pobojih po drugi svetovni vojni«. V pismih je uredništvo opozarjal na zavajujoče selektivno opisovanje »te resnice«, a ni dočakal relevantnega odgovora in možnosti replike na kulturni strani. Zato se oglaša v tej rubriki.
»Ko se Ženja Leiler /…/ sprašuje: Kdo se boji Franceta Balantiča? bi ji zastavil analogno vprašanje: Kdo se prav tako boji ubitih kulturnikov leve provinience?«
Če je bilo tako denunciantsko pisanje morda razumljivo sredi vojne (npr. Slovenec, 4.10.1944) se danes »na bolj kulturno-rafiniran način« pojavlja v knjigi Umetniki in meščani 1, http://www.bukla.si/?action=books&book_id=23588 »priznanega profesorja primerjalne književnosti« https://www.youtube.com/watch?v=CEL7yg1GTFE (Janko Kos http://www.sazu.si/o-sazu/clani/janko-kos.html ).
»V njej je moj pokojni oče Vinko (Košak) https://sl.wikipedia.org/wiki/Vinko_Ko%C5%A1ak , profesor, ustreljen po denunciaciji /…/ kot talec, oktobra 1942, /…/ ideološko strokovno diskvalificiran, saj je predstavljen kot:
- sodelavec Srečka Kosovela; po njegovi smrti je bil z A. Gspanom odgovorni urednik Mladine in Svobodne Mladine; (- O teh levičarskih študentih UL glej: Kremenšek, S. : Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941, MK, 1972 in publiikacije https://sl.wikisource.org/wiki/Mladina_%28revija%29 https://sl.wikipedia.org/wiki/Svobodna_mladina http://www.sistory.si/publikacije/?menu=391 BM)
- izpostavljen marksist in komunist, čeprav to nikoli ni postal; ostal pa je družbeno angažiran levičar; bil je Prijateljev študent na FF UL https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Prijatelj ;
- zaprt zaradi komunistične dejavnosti, eden od 9 slovenskih pesnikov v antologiji: Knjiga drugova, 1929, ki so bili na procesu oproščeni.
»A obenem kot poznavalec zataji, da je bil v tistih letih zavzet borec za slovensko univerzo.«
»Vse to zapiše o mojem očetu, o katerem /…/ prizna, da si je v tistih letih iz njegove bogate knjižnice marsikaj domačega in tujejezičnega lahko izposodil.«
Zamolčal pa je, da sta bila (z G. Košakom) »kot bežigrajska mladostnika«, prijatelja in sta razpravljala, »na križišču Dunajske z Livarsko«, ko sta se »vračala iz klasične gimnazije pri uršulinkah«.
Družila sta se tudi v 50-tih in v začetku 60-tih let, ko je pisal v reviji Beseda in so nekateri zanj menili, da ima zaslombo v »partijskemu ideologu Ziherlu« https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_Ziherl ; na »jugoslovanskem kongresu književnikov leta 1954« je imel »tedaj nadobudni absolvent komparativistike« (FF UL) referat z naslovom: »O marksistični estetiki in marksistični literarni kritiki«, ponatisnjen v Besedi. http://cobiss.izum.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=COBIB&RID=8687161&fmt=11
Danes pa (avtor omenjene avtobiografije) piše drugače: »Vrednote, ki jih Marx in za njim naša nova levica ne marata, so nacionalna skupnost, država, družina, religija in morala.«
G. Košak meni, da se tako škodljivi »(ne)kulturni boj mahničevskega kova 19. stoletja /…/ na začetku 21. stoletja spet zavestno prebuja in seli v novo neetično revidirano pisanje naše polpretekle kulturne zgodovine. /…/ Resnične želje po korektni zgodovinski spravi seveda ni mogoče pričakovati ob tako sovražnem govoru, kot ga manifestira zgornji citat.«

Usidrali smo se na morje. Boris Šuligoj, Nedelo, 22.11.2015
Pomorski muzej Sergij Mašera v Piranu http://www.pomorskimuzej.si/ je izdal knjigo Usidrali smo se na morje avtorice Nadje Terčon http://www.primorci.si/osebe/ter%C4%8Don-nadja/1361/ . V njej orisana zgodovina slovenskega pomorstva in z njim povezanega ostalega gospodarstva, z mnogimi informacijami in dokumenti.
V daljšem prispevku Boris Šuligoj piše o razmerah med in po 2. svetovni vojni, ko je bilo območje pod upravo JLA, eksodusu dela prebivalcev, ne le Italijanov, o odnosih s Hrvaško, tudi o določanju meje. Zanimive so resnične zgodbe o nastajanj Luke Koper, Splošne plovbe Piran in drugih obalnih podjetij, pri čemer je bila pomembna vloga takratne (slovenske) tajne policije Udbe. Ta je tudi na ilegalne načine in brez vednosti »Beograda« »pridobivala kapital in z njim usmerjala razvoj vsega slovenskega gospodarstva.« Meja z Italijo je bila zarisana že z Londonskim memorandumom (1954) in takrat je Slovenija (v Jugoslaviji) dobila dokončen izhod na morje. Vendar avtorica meni, da Slovenci in slovenski politiki še ni čisto sprejeli in izkoristili tega dejstva.
B. Šuligoj izpostavlja izjavo Milana Kučana v Kopru leta 2010, ko je dejal, da imajo Primorci do morja še vedno drugačen odnos kot »kontinentalci« »in da imamo kot narod še vedno težavo pri razumevanju obale in morja. Nacionalni interes se razkriva tudi v odnosu do razumevanja morja. » Večinski Slovenci »premalo časa živimo z morjem, da bi ga povsem razumel, in zato marsikdaj napačen odnos in napačne poteze izvirajo prav iz tega nerazumevanja.
(Fotografije iz arhiva muzeja: Svetilnik v Savudriji; Tito leta 1954 ob priključitvi cone B STO Jugoslaviji v Kopru, govor množici na Titovem trgu – tam je sedež obline in rektor UP; ladja Martin Krpan SPP sredi 50' čet ob piranskem pomolu; tovornjaka podjetij Ribič Piran in Riba Izola sredi 50' let; in - foto M. Magajna - odprtje Luke Koper 1958 z ladjo SP Gorica.)

Prostor kot harmonična celota. Ingrid Mager, Dnevnik, 26.11.2015
Arhitekt in oblikovalec Saša J. Machtig (ALUO UL) ima pregledno razstavo v MAO, Lj. www.mao.si.
Znan je predvsem po kiosku K67, ki je tudi v MoMa v NY.
(Kiosk vaše in naše mladosti?)
»Po 2. sv. vojni so se v Evropi gradila velika stanovanjska naselja, tako na zahodu, kot vzhodu. Industrijska prefabrikacija, vnaprejšnja izdelava posameznih delov je bila v vzponu, čas je zahteval industrijsko organizacijo in tehnologijo. Industrijsko oblikovanje je postalo aktualno. /…/ 60-ta leta so iznašla barvito »rdečo«, v kar se je odela tudi družina kioskov, z inspiracijo preboda dveh cevi, pa je moja ideja zadela v tarčo.« https://www.youtube.com/watch?v=RXO-VhPWRSM
(Urbanost ali tradicija?)
»/…/ oboje, bil sem študent Edvarda Ravnikarja https://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Ravnikar , njegov renesančni duh me je prevzel, sledi smo njegovemu navdušenju nad kompleksno mestno kulturo Italije, načinu življenj, tradicije in modernizacije. Vse smo si zvedavo ogledovali, od antike do modernih nebotičnikov in velikih hal v Torinu ob stoletnici združitve Italij. Podložil je Hauserjevo Socialno zgodovino umetnosti in literature /…/ z odgovori zakaj pride do presežkov v socialnokulturnem urbanem okolju. Mi živimo v srednjeevropskem kulturnem prostoru, zasvojenem z urbano kulturo, s priložnostmi, ki jih spodbujajo druženje, menjava, živahna diskusija.«
(Mesto?)
»Danes sta okoli nas zmeda in nered ki motita, mi ju urejamo v harmonično celoto. Tega se učimo od starih kultur. Z vedno večjo demokratizacijo in naraščajočo močjo kapitala je zmeda prisotna v ruralnih in mestnih okoljih. Pri nas je razvoj meščanstva prekinila 2.sv. vojna /…/.«
(Oblikovalna doktrina pod Slovenci?)
»Skandinavija je bila za nas vedno zgled racionalnosti, skromnosti, protestantskega in socialnega duha.« Zgledi dobre prakse so bili tudi v Nemčiji, Angliji in Ameriki, sledili smo eksperimentiranju v Italiji, zlasti Oskar Kogoj, v podjetju Meblo. Bili smo v toku na področju tekstila, pohištvene, strojne in športne industrije. Leta 1985 so bili v Washingtonu na razstavi jugoslovanskega dizajna izključno slovenski izdelki. Dve leti prej »smo prikazali vso zgodovino slovenskega oblikovanj od Plečnika, Jagerja, Fabianija do Ravnikarja in mlajših /…/.«
(…pod socializmom?)
»Industrija je morala poleg množice stanovanj izbruhati še notranjo opremo zanje, telefoin smuči za rekreacijo. Pomembna razvojna spodbuda je bila množična gradnja vrtcev in šol s samoprispevki, vse do Cankarjevega dom, ki smo ga financirali z družbenim sporazumom. To so bili epski podvigi »nedorečenih revolucij.«
(Oblikovalec, arhitekt in trg?)
S. Machtig pravi, da je o projektih, kot je bila streha pred kavarno Evropo in K67 »razvil metodologijo pristopa k razvoju industrijskih izdelkov, ki sem jo potem prenašal študentom. Vseskozi sem dokazoval sintezo dvojnosti arhitekt in industrijskega oblikovalca v eni osebi. V tem je bil ključ do uspeha.«
V svetu so oblikovalske zvezde lahko bogati ljudje, sam pa sem se odločil drugače. »Sicer sem svojo svobodo utemeljil na uspešni prodaji licenc«, na inovacijah, zaščiti industrijske lastnine »v smislu izuma ali modela, ki so rodile razvoj blagovnih znamk.«
S. Machtig je zaslužen za študij oblikovanja, ki je že 30 let na ALU, oz. ALUO UL. http://www.aluo.uni-lj.si/studijski-program/oblikovanje-vizualnih-komunikacij/
(Reforma študija?)
»Bil sem nekakšna sinteza Ravnikarjeve reformne doktrine, ki jo je s svojim krogom somišljenikov hotel izpeljati že v 50. letih, zato gre začetek oblikovalskega študija /…/ pripisati njemu. www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-D7VSNTEP/17581440.../PDF ; http://portalpita.si/soba-25/ Škoda je, da nas FA www.fa.uni-lj.si , ko smo postavljali oddelek na noge, ni vzela kot veliko priložnost in smo tako pristali na umetniški akademiji.«
(Vam je kdaj spodletelo, pri karieri?)
Za olimpijske igre v Munchnu bi morali odpeljati kioske, ki so zmagali na natečaju, pa je tovarna Imgrad zgorela do tal. »Dva tedna pozneje bi moral tudi na podiplomski študij na Royal College of Art v London. Direktor tovarne me je vprašal, ali jih zapuščam v težavah. Pa sem ostal doma, /…/ na koncu pa so me tožili, da kršim samoupravno socialistično moralo.
Drugič se mi je zapletlo zaradi 17. kongresa ICSID /…/, ki smo ga po osamosvojitvi organizirali pri nas /…/ namesto, da bi šel na UCLA /…/ v Ameriko, kamor so me povabili kot predavatelja.«
Neuspešen je bil tudi pri natečaju za nadstrešnice avtobusnih postaj v Lj., ko je izpadel zaradi formalnosti. Zdaj bomo zamisel preizkusili na terenu z novo modernizirano zasnovo, ki temelji na znanju in izkušnjah preteklih uspehov«

Generacija, ki je še poznala avtoriteto. K.H., Delo, 26.11.2015
Na knjižnem sejmu v CD LJ. je bil francoski intelektualec Pascal Bruckner, tudi avtor (prevedenega) avtobiografskega romana Pridni sinko.
»Prihajam iz generacije, ki je še poznala avtoriteto. Avtoritarni oče te spodbudi k uporu« je dejal. V knjigi je predstavljen napet odnos z njegovim »desničarskim« očetom (v pred-, med- i in po-vojni Franciji). Med študijem v Parizu se je avtor seznanil z novim pogledom na svet (-znanih osebnosti) in postal del študentskega revolta leta 1968.
P. Bruckner je govoril tudi o škodljivosti ultraliberalne (permisivne). vzgoje »Ironija ultraliberalne vzgoje je, da mladi pred seboj nimajo več trdnega stebra načel in vrednot, zato pa iščejo to drugje; v politiki, v raznih sektah, iščejo nove gospodarje«, ga povzema K.H.

Nekoč ironija, danes realnost. Ingrid Mager, Dnevnik, 26.11.2015
Opero Junak našega časa, ki jo je napisal Tomaž Svete, skladatelj, je uprizorilo Slovensko komorno glasbeno gledališče v Stari elektrarni v Lj.
Zgodbo je T. Svete (po)vzel po drami Kartoteka Tadeusza RoCewicza http://sciaga.pl/tekst/49507-50-kartoteka_tadeusz_rozewic , naslov od ruskega pesnika Lermontova. https://sl.wikipedia.org/wiki/Mihail_Jurjevi%C4%8D_Lermontov
Je »junak našega časa« heroj ali žrtev? Pravi, da je tipičen junak začaranega sveta.
»Če smo v času totalitarnega režima komunizmu govorili o razočaranem času, lahko zdaj /…/ o začaranem času. Danes /…/ situacija sili ljudi v to, da so srečni, in če niso, morajo gojiti iluzije, da so. Samo kakšna detonacija nas opomni na realnost. Tudi naš junak je tipičen pasiven junak, je bil tako zelo značilen za takratno poljsko in vzhodnoslovansko literaturo./…/ leži v postelji in zelo dramatičen trenutek se zgodi, ko se z levega boka prevali na desnega …«
Opera nagovarja slehernika, pravi, opera je družbenokritična. »Teater brez subverzivne podstati je mrtev teater.«

»Sposobnost, da se parodijo politike izkoristi v resne namene, je del zapuščine revolucij leta 1989.« Luka Lisjak Gabrijelčič, Razpotja, avgust, 2015
V številki revije humanistov Goriške www.razpotja.si posvečeni temi Vojna in mir govori ameriški zgodovinar Padraic Kenney (*1963) avtor knjige A carnival of revolution: Central Evrope, 1989 (Princeton, 2003) in The burdens of freedom: Eastern Europe since 1989 (London, 2006).
Diplomiral je na Harvardu, študiral še v Toronti in Michiganu in pisal o Vzhodni Evropi. Poučuje na univ. v Indiani, gostoval je v Wroclawu in na Harvardu.
V karnevalu revolucije je pisal o gibanjih in njihovem medsebojnem mreženju v deželah SV Evrope, v katerih je obstajal aktivizem, vpet v regionalne mreže in protesti vsaj od 1986 dalje.
»Slovenija je pritegnila mojo pozornost, ker so bili nekateri Slovenci povezani s takšnimi gibanji na severu.« Slovenska pomlad je imela »veliko skupnih značilnosti z revolucijskimi spremembami na Poljskem, Češkoslovaškem in Madžarskem in v Ukrajini /.../.« Hrvaška pa ni ustrezala kriterijem in je ni vključil v knjigo.« Seveda se zgodi marsikaj nepričakovanega, a to je nekaj drugega kot spontanost.
(Spontan karneval?)
»Ne, nikakor. Karneval navsezadnje ni spontan! Če bi bil, bi bil kaos.« Knjiga je uperjena proti pojmu spontanosti, »revolucije, ki so zrušile komunistične režime, so omogočili aktivisti, ki so razmišljali o strategijah protesta, in preizkušali različne taktike že 3, 5 let pred letom 1989.« Zmotno, pogosto, razmišljanje o spontanosti »udeležencem odreka status avtonomnih akterje: dogodki posledično postanejo nekaj skoraj magičnega in nerazložljivega. Velika družbena gibanja, katerim smo bili priča okoli leta 1989, se odvijejo po zaslugi razmišljanja in načrtovanja mnogih posameznikov.
(Zakaj karneval?)
(1) Gre za sočasnost »performansov« veliko izvajalcev. Teorija »efekta domin« ni primerna za 1989.
(2) Karneval ne sledi scenariju, resnični protagonisti šova so mladi aktivisti, »ki so oganizirali proteste okoli konkretnih vprašanj – in ne razne ugledne osebnosti /…/ (Gorbačov, Regan, H. Kohl, papež, L. Valensa, pri vas Janša itd.); še manj »scenaristi iz ozadja (tajne službe npr.), ki naj bi manipulirale z igralci.
(3) Karneval »pomeni odsotnost pravil, možnost popolnega družbenega prevrata in osebnih preobrazb. Tako ga je definiral Mihail Bahtin. »Karneval je predvsem ideja svobode.«
(Leto 1989 ni prineslo novosti v politično misel, je trdil R. Dahrendorf v
Reflections on the revolution in Europe (1990).
Morda je prineslo drugačno vizijo politike?)
Prispevalo je dvoje.
(1) Najprej ločitev ideologije politik. »Lahko sodeluješ v okoljevarstveni kampanji, ne da bi prevzel levičarske . »zelen« pozicije. Torej lahko vzpostaviš svojo politiko ad hoc.
»Poleg tega se je po 1989 odvrnilo od politike. Tudi to je bil del zamisli /…/ želja po svobodi pred pretirano politizacijo«, previdna, mesoma ironična drža do velikih idej, ki začenjajo dušiti življenje.
»Dahrendorf in njegova generacija tega ni znala videti; generacija, ki je se je intelektualno formirala na vrhuncu hladne vojne, si ni znala misliti politike, ki ji ne bi usmerjala ideologija.
(2) »Kategorično vztrajanje pri nenasilni spremembi /…/ spoznanje, da nenasilni protesti lahko privedejo do spremembe režima; državljanskemu aktivizmu torej ni treba »držati štange« nasilnim skupinam.«
(Duh 1989?)
Obstaja. »/…/ je ideja, da lahko do velikih političnih sprememb pride brez velikega prelivanja krvi ali vsaj brez poboja nekdanjih voditeljev.« Dogodki 1989 so prispevali nekaj novega k zgodovinski dediščini zahodne civilizacije /…/ k viziji političnega angažiranja.«
(Nenasilje, sprava?)
Nenasilje in sprava sta bila komplementarna. Nenasilje je bila osrednja ideja v happeningih mlajše generacije »na Poljskem, Češkoslovaškem in, na čuden način tudi v Sloveniji. Tu mislim na (umetniško skupino) NSK in njihove provokacije, pa na delo ljudi okoli Mladine in proteste proti pregonu njenih novinarjev.«
»Sprava je bila /…/ ideja, ki so jo zagovarjali misleci starejše generacije, npr. Adam Michnik ali Vaclav Havel.«
(Ali zakonca Hribar v Sloveniji…)
»Najbrž… kot rečeno, v slovenskem primeru poznam mlajšo, aktivistično krilo opozicije, s starejšo generacijo intelektualcev se nisem veliko ukvarjal. Imeli so svoje mreže in /…/ izmenjavo idej med posameznimi državami. Spravo starejših kolegov so imeli mnogi mladi aktivisti »za zgrešen zaključek protestnih aktivnosti iz obdobja 1986-1989. To je morda pripomoglo k določeni radikalizaciji protikomunističnih stališč po letu 1989.«
(1989 je do sprememb v SV državah prišlo po sporazum, kompromisu med partijo in opozicijo, danes doživljajo kulturni boj, »hladno državljansko vojno«…)
»Ne strinjam se.« Ti kulturni boji tu niso tako hudi, kot npr. v Bolgariji, Romuniji, Ukrajini. Gre za druge večje probleme. »Leta 1989 /… ljudje niso zahtevali kulturnih sprememb«, razen manj dolgočasne voditelje in »svoboden dostop do kulturne produkcije, ki je bila prepovedana pod komunizmom. » Takrat ni bilo »kulturnih spopadov – glede pravic gejev splava, »blasfemije«, »nacionalnih vrednot« ipd.; do njih je prišlo kasneje, ko je šlo za »vprašanje alternativnih vizij družbe. Takrat so se /…/ razdrla mnoga zavezništva /…/.«
(Leta 1989 je bila »radikalna sredina« pragmatična, zdaj je izginil v »črni luknji« ideoloških sporov…)
»Všeč mi je ta formulacija /…/, ta pragmatizem je »zaslužen za večino zgodb o uspehu v regiji.«
A po zmagi desničarskega A. Dude na predsedniških volitvah 2015 na Poljskem P. Kenney razmišlja »o posledicah zadovoljstva«.
(Poljska?)
Generacija 1989 (Komorowski, Tusk, roker P. Kukicz) »razmišlja v »makro ravni« in je zadovoljna, piše Kacper Szulecki v analizi poljskih volitev. »V »makro« merilu je namreč Poljska (kakor tudi Češka, Slovenija itd.) dosegla vse: svobodo in neodvisnost, članstvo v EU in NATO, stabilnost, relativno delujoče institucije, spodobno raven blagostanja itd./…/ Generacije, ki so nastopile po letu '89, pa pogledajo okoli sebe na »mikro ravni in pravijo: »/…/ Zakaj toliko ljudi odhaja v tujino? Zakaj so ljudje prisiljeni sprejemati začasne zaposlitve brez vsakršne varnosti? Zakaj so univerze tako okostenele? Za imamo toliko korupcije? Zakaj varnostna mreža tako slabo deluje?« Omalovaževanje teh vprašanj pri generaciji '98 je spodbudila ljudi, da so volili desnico.
(Jugoslavija?)
»Spominjam se Poljske, pa tudi Madžarske, Češkoslovaške in SZ pred letom 1989; leta 1984 sem obiskal Jugoslavijo; med drugim Lj. Naravno je torej, da primerjam tedanje in sedanje razmere. Iz perspektive /…/ vidim predvsem uspehe na »makro« ravni. /…/ Toda volivci so upravičeni, da glasujejo na podlagi izkušenj na »mikro ravni«.
(Madžarska? V. Orban je magistriral 190 na tem poljske Solidarnosti…)
V. Orban je »čisti proizvod leta 1989, pravzaprav njegov soustvarjalec«, prototip, eden od »junakov« omenjene knjige. »kaj se je zgodilo? Prepoznal je prostor v pokomunistični politiki in ga zapolnil s lastno ponudbo, modernim populizmom, ki je privlačen tako za zmagovalce, kot za poražence tranzicije.«
(Temna stran revolucije...)
Vsaka revolucija »proizvede občutek razočaranja«, tudi tista 1989. »revolucije so proizvod številnih utopičnih idej«, tudi »vsakdanjih ljudi ter družbenih gibanj, ki jih posrka vase vrtinec sprememb. Večina teh idej je neuresničljivih«, in »se prej ali slej pojavi nekdo, ki obljublja, da bo izpolnil te neuresničene ideje. Če gre za populista, lahko zdrsnemo v temno stran revolucije /… vendar to ni nujno.«
(Kaj bi se lahko izteklo drugače?)
»Predvsem /…/, da bi bil konec komunizma bolj katarzičen …/ na podobno nenasilen način.« Dobro je da so novi voditelji sodeloval z nekdanjimi komunisti, a lahko bi potem »jasneje pokazali, da je komunističnega obdobja zares konec.«
Druga stvar je kratkotrajna ideja o »tretji poti«. Takrat je bil odziv: ne, 45 let eksperimentiranja je bilo dovolj. Pokomunistično obdobje se je »začelo s prikritim zasmehovanjem alternativne politike in danes vidimo rezultate tega dejstva.« A lahko bi več razmišljali o alternativah. Drugačne iniciative bi lahko odvzele prostor populistom.
(V Sloveniji je tretjo pot uveljavila »nekomunistična socialdemokratska strančica« (SDS ali SD, B.M.?) in postala ena glavnih političnih sil; rezultat je gospodarska stagnacija in politična polarizacija…)
»Slovenski primer je nekoliko poseben, saj je že Jugoslavija predstavljala /…/ poskus »tretje poti« znotraj komunističnega tabora.« Pokazal je na »omejitve alternativnih vizij; vendar se mi dosežki Slovenije ne zdijo vredni zaničevanja, kljub posledicam /…/ krize na ozračje v državi, ki je črpala samozavest predvsem iz večjega blagostanja v primerjavi z ostalim pokomunističnim svetom. Poleg tega imate /…/ podobno kot na Madžarskem, junaka iz 1989, ki se je vmes precej spremenil«.
(Vzhodnoevropski pesimizem preprečuje, da bi, po Žižku, »uživali v lastnih simptomih«?)
Ljudje so leta 989 »uzrli trenutek popolnosti /…/ svet brez vojn, brez globokih političnih razlik, brez ekonomskega izkoriščanja… To je bil krasen trenutek, a je za sabo pustil bolečino, zaradi katere se obdobje, ki je sledilo prevratu, včasih zdi slabše, kot je v resnici.«

Ideje so naše bombe. 31. slovenski knjižni sejem. M. Pišek, M. Šučur, Dnevnik, 28.11.2015
Na okrogli mizi o slovenski literaturi so razpravljali o založništvu, posebej v humanistiki.
Zaradi dragih stojnic na sejmu ni bilo nekaterih uglednih založb, npr. Analecte.
Rastko Močnik je ob tem dejal, da se s tem in z umanjkanjem terminologije v slovenščini udejanja kolonialna praksa EU.
Mladen Dolar: »Nujno je, da se tovrstne založbe povežemo in organiziramo alternativni knjižni sejem. Ideje so naše bombe.«
Primož Kraševec je samokritično pripomnil, da se tudi humanistične založbe vprašajo po finančnem izidu knjige in ali vsebina razumljiva širši javnosti. Tako so ponotranjile neoliberalno racionalnost in diskurz javnih agencij.
Barbara Pogačnik, prevajalka, ki je 10 let organizirala delavnice z avtorji raznih dežel, je poudarila pomen širokega literarnega znanja prevajalcev.
Aleš Novak: Kvaliteta slovenske literature ni vprašljiva, a samo literatura ne bo dovolj. Ustvariti moramo širšo znamko slovenske kulture.« Priložnost bo na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo Slovenija častna gostja.

Ljubljana – majhno mesto, veliko motivov. Mankica Kranjc, Nedelo, 22.11.2015
Ameriška fotografinja Cheryl Dunn je prišla v Lj. in na delavnici učila mlade fotografe. Na ulicah prestolnice so fotografirali pivske navade. C. Dunn pravi, da rada slika ljudi, domačine, v njihov vsakodnevnem življenju, v njihovih soseskah, npr. na Manhattnu, NY. Tudi v Lj. je videla veliko zanimivih zgodb: »Čeprav je to majhno mesto, pa je v njem veliko motivov. Vaše mesto ima čudovito svetlobo in na ulicah sem opazila zanimive obraze ljudi različnih generacij.«
»Nikoli ne vem, kaj se bo zgodilo, vem le, da želim dobro fotografijo. V svoj objektiv ujamem vse tisti, kar je na ulici najboljšega in najslabšega.«
(- V članku sta sliki z razstave v Galeriji Fotografija: Tine Drnovšek, z zabrisanim mladim rogoviležem s steklenico v roki na temni ulici in Sare Brezovšek, z dekletom, ki ji je slabo in leži na umivalniku v toaletnih prostorih, porisanih z grafiti. http://galerijafotografija.si/2015/11/zakljucna-razstava-foto-delavnice-s-cheryl-dunn-projekta-pij-drugace/ B.M.)

Schwentnerjeve nagrade. 31. slovenski knjižni sejem. M. Pišek, šum, Dnevnik, 26.11.2015
Za prispevek k založništvu in knjigotrštvu je nagrado prejela Bedita Mlinar, knjigarna Konzorcij, Lj.
Nagrado za mlado prevajalko je dobila Andreja Kalc, za delo Marine Cvetajeve Poskus sobe, nagrado za literarni prvenec pa Dino Bajuk za roman Konec. Znova.

Izbira študija

Prevc ima raje mehansko fiziko kot facebook. Andraž Rožman, Dnevnik, 24.11.2015
Med smučarskimi skakalci, ki so uspešno začeli sezono je Domen Prevc (16), tretji iz skakalne družine.
Pojasnjevanje oboževalcem in drugim po Facebooku mu je muka, ampak »tudi obveza do sponzorjev in do vseh ljudi okoli mene.
Kaj ga zanima poleg skokov?
»Znanost.«
Na TV rad gleda oddaje National Geographic in Discovery Channel. Po srednji šoli se namerava še bolj posvetiti naravoslovju, ki zanima tudi njegovega brata Ceneta (Prevca).
»Zagotovo bom šel študirat nekaj iz naravoslovne smeri. Vsak od teh predmetov ima določeno vejo, ki me pritegne. Ceneta bolj zanimata kemij in elektronika, mene pa mehanska fizika.
Medtem Ko je Domen P. sprejemal čestitke za imeniten debi, je bil s svojimi prvimi skoki zadovoljen tudi Peter Prevc. Dober uvod v boju za veliki kristalni globus, ocenjuje A. Rožman. »Vsaka tekma je zgodba zase«, je dejal Peter Prevc pred tekmami na Finskem. (- Peter Prevc je dijak Gimnazije Franceta Prešerna Kranj, v 2016 ga čaka matura, razmišlja o študiju geografije ali športa;
glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_Prevc in posnetek na facebooku https://www.facebook.com/114681650973/videos/2438541895083/ . B.M.)

Posli

Ni razloga za makroekonomski pesimizem. Boris Šuligoj, Delo, 20.11.2015
Kazalniki slovenskega in evropskega gospodarstva so optimistični, a ostaja tveganje za poslabšanje, je dejal Veljko Bole, EIPF na konferenci v Portorožu.
V Sloveniji je gospodarska rast za odstotek višja kot v evroobmočju, predvsem zaradi izvoza, investicij v stroje in opremo ter transportne naprave. Krči se vlaganje v stanovanjsko gradnjo. Nezadostno je povpraševanje po storitvah, šibko je trošenje prebivalstva. Finančni položaj gospodinjstev je je po 2012 okrepil bolj kot v evroobmočju in skoraj dosegel raven pred krizo (2007).
Brezposelnost se znižuje vsaj tako hitro kot evroobmočju (9,3%). Pri mladih je bila brezposelnost 16,5%, pol nižja kot v državah, ki so prejele pomoč.
Ponudba in rast kreditov je še majhna, najmanjša v EU. Od 2013 se povečuje varčevanje prebivalstva. Zaradi tega in vračil kreditov podjetij nastajajo viški v plačilni bilanci.
Neustrezna politika centralne banke (ECB) in padanje cen surovin potiskata cene v deflacijo. Gospodarska rast je negotova, tudi zaradi znižanja rasti na Kitajskem, a V. Bole večjih sprememb v zunanjih pogojih gospodarjenja v 2016 in 2017 ne pričakuje.

Uničevanje slovenskega kapitala. B. Glavič, Delo, 24.11.2015
O propadanju podjetij, politiki do domačih vlaganj, zaposlovanju, zdravstveni in pokojninski blagajni kritično piše Peter Glavič, zaslužni profesor UM.
»Brez dobre ekonomije ni dobre politike.«
»Z razlaščanjem zaposlenih in domačih vlagateljev, stečaji in razprodajo podjetij izgubljamo slovenska podjetja in slovenske lastnike. Dobički se pospešeno odlivajo v tujino. Tujci prinašajo seboj tudi svoj jezik. /…/ Če hočete imeti službo pri njih, morate znati ustrezen tuji jezik, da se lahko sporazumevate.«
»Z vsakim prodanim podjetjem potrebujemo manj univerzitetnih diplomantov in v državi ostaja manj sredstev za raziskave in razvoj. Brez ekonomske suverenosti ni politične in /…/ ni kulturne, s slovenskim jezikom vred.!«

UPravljanje, univerza, odločanje

Quo vadis UP. Delo, 14. novembra. T. Pisanski, Pisma, Sobotna priloga, Delo, 21.11.2015
Predsednik volilne komisije za izvedbo rednih volitev rektorja UP Tomaž Pisanski (FAMNITI UP, FMF UL) se odziva na prispevek, v katerem Rado Pišot (ZRC UP) »analizira svoj volilni rezultat na nedavnih rektorskih volitvah«, na katerih je z 95 glasovi (od 611) zasedel tretje mesto.
Razume njegovo prizadetost, a ne more sprejeti »ocene o neetičnem in nemoralnem delovanju volilne komisije«. T. Pisanski piše, da je komisija – delovala je od 3.6. do 10.11.2015 – svojo nalogo »izvedla uspešno in neoporečno /…/ v skladu z načeli zakonitosti, neodvisnosti in nepristranskosti ter varovanja z ustavo zagotovljene avtonomije univerze.« V primeru dvomov je sledila praksi na dosedanjih rektorskih volitvah.
Komisija je za senat UP pripravila analizo volitev, v katerem »identificira nekatere probleme in dileme, s katerimi se je soočala«, pojasnila svoje odločitve in predlagala trajnejše rešitve. Kot njen predsednik bo – za zaščito dobrega imena članov - predlagal senatu, da naloži Radu Pišotu, da se članom komisije javno opraviči. Poleg tega še, »da dovoli zainteresirani javnosti vpogled v dokument Analiza volitev rektorja 2015 in v vse priloge tega dokument.«

Izbira učiteljev, raziskovalcev

Zaposlovanje. Razpis, ki razdvaja mlade učitelje bodo vseeno objavili. B. Smajla, Dnevnik, 24.11.2015
Tristo mladim učiteljem želi ministrstvo (MIZŠ) omogočiti redno zaposlitev. Z nekaj oklevanja so objavili razpisom, za katerega so namenili evropska sredstva.
Kandidati morajo biti stari 29 let in manj delovnih izkušenj kot jih zahteva (pedagoški) strokovni izpit. Poleg tega mora biti na šoli mentor, ki se bo kasneje (1.10.2016) upokojil.
Po objavi so se vsuli pomisleki na pogojev razpisa, predvsem s strani mladih, ki imajo (pre)več delovnih izkušenj.
Ti bodo diskriminirani, pravi Jernej Zupančič, SVIZ, prehiteli jih bodo mlajši, njim pa se bo zaposlitev še odmaknila. Ravnatelji pravijo, »zakaj ne bi počakal na upokojitev starejšega kolega in nato zaposlil mladega usposobljenega učitelja, kakršnih je na trgu dela veliko.«
Konec septembra je bilo kot brezposelnih registriranih 384 mlajših od 30 let s pedagoško izobrazbo, ni pa podatkov o izkušnjah in strokovnem izpitu. Vseh brezposelnih s pedagoško izobrazbo je bilo 1383.
Poleg tega je razpis namenjen samo učiteljem in vzgojiteljem (v vrtcih npr.), ne pa tudi pomočnikom vzgojiteljev in strokovnim delavcem, socialnim delavcem, knjižničarjem.
Na zavodu za zaposlovanje (ZRSZZ) ugotavljajo: »Mladi učitelji, ki so že opravili pripravništvo in strokovne izpite, zelo pogosto ne dobijo redne zaposlitve, temveč le nadomeščanje za določen čas, zaposlitev za krajši delovni čas ali celo delajo po podjemni pogodbi. Zato nimajo možnosti za prejemanje denarnih nadomestil, ko se prijavijo na zavodu za zaposlovanje, Če gre za krajša obdobja zaposlitve, ne prejmejo plačila v počitniških mesecih in regresa. Teh učiteljev razpis ne bo zajel.«

Znanstvena definicija nasprotja interesov. T, Kristan, Delo, 23.11.2015
Izide razpisa za podoktorske raziskovalce je analizirala Tina Kristan, novinarka Dela in meni, da sistem izbora zbuja dvome.
Leta 2013 je ministrstvo (MIZŠ) objavilo razpis, s katerim so želeli (z 6 milijonov evrov, večino iz sredstev EU) spodbuditi raziskovalce na začetku kariere, da razvijejo področja, dolgoročno pomembno za znanost in gospodarstvo. Kriteriji so bili raziskovalna kakovost prijavitelja (točke Sicris), uspešnost skupine pri pridobivanju sredstev iz gospodarstva in (70%) ocena skladnosti teme in raziskovalne skupine ter podjetja, s katerim bo raziskovalec sodeloval.
Komisija za oceno je imela kar 68 članov, vsak predlog pa sta ocenjevala po dva, ki sta se morala strinjati. Določilo jo je ministrstvo, prav tako kdo bo ocenjeval posamezno vlogo. Prijav je bilo 163 in zaradi manjšega števila npr. pri medicini, družboslovju in humanistiki je pri ocenjevanju sodelovalo 56 članov komisije.
Izbranih je bilo 77 podoktorskih raziskovalcev.
S primerjavo imen vodij skupin in članov komisije je T. Kristan ugotovila, da je bilo na koncu izbranih 12 raziskovalcev za skupine, katerih vodja so tudi člani komisije. Med njimi so bi tudi taki na vodilnih mestih.
T. Kristan je menila, da so posredno sodelovali pri izboru »svojih« raziskovalcev, zato je vseh 12 prosila za komentar.
Razen treh, ki niso odgovorili, so vsi (člani komisije in vodje skupin) odgovorili, da ni šlo za nasprotje interesov, saj niso presojali »svoje« prijave. Enako so menili tudi na ministrstvu (MIZŠ). Tam so uspešnost projekta argumentirali s tem, da se je »najmanj 10« raziskovalcev zaposlilo v (teh) podjetjih trije pa so ostali zaposleni v raziskovalni organizaciji. Trije pa so bili kasneje izbrani na razpisu ARRS za mlade doktorje znanosti ARRS.
Drugače meni Igor Šoltes, nekdanji predsednik računskega sodišča, ki pravi, da je sistem nenavadno postavljen: »Najmanj neobičajno je že po definiciji, da člani komisij, ki ocenjujejo ustreznost in uspešnost vlog, postanejo tudi člani zmagovitih ekip.«
TZ. Kristan v daljšem prispevku opiše tudi kako se na evropski ravni poskušajo izognit konfliktu interesov.
Urša Opara Krašovec, FE UL, ocenjevalka evropskih projektov, je dejala, da se vsak ocenjevalec s pogodbo »zaveže, da ni povezan z nikomer od prijaviteljev«.
Vladimir Vrečko, Cinkarna Celje, ki tudi ocenjuje te projekte, pravi, da «povabijo le tiste, ki niso povezani s prijavitelji.« V Sloveniji nas je tako malo, »da se vsi poznamo«, zato bi morali določiti natančna pravila.

Vodenje, usmerjanje, omejevanje, integracija, begunci in ljubezen

»Kam peljete te živali?« A. Pašić, Dnevnik, 23.11.2015
Tako je dejal vzgojiteljicam, ki sta po ulici v Lj. peljali otroke. »Tiste s posebnimi potrebami.« Potožili sta TV voditeljici, da so ljudje v zadnjem času do njihovih varovancev bolj nestrpni in neprijazni.
Ahmed Pašić se spominja časov »socializma, ko so bili glavne tarče nasilnežev na šolah predvsem otroci z očali in čezmerno težo.» Otroke s posebnimi potrebami so imenovali »specialci«, morebitno izživljanje nad njimi so ustavilo odrasli.
In Iztoka, legendo z Jesenic, ki je mimoidoče prosil za pir, in jim podrobno razlagal zgodovino in rezultate hokejskega kluba. Nihče mu ni rekel kaj slabega.
»Vse to se je dogajalo v časih, ko ni bilo spleta /…/, vendar je prevladovala zdrava kmečka pamet. Ljudje brez diplom in doktoratov so vedeli, kaj je prav in kaj ni.«
Gornja izjava ga je razžalostila. Morda gre za sindrom velikih mest, piše, »vendar je očitno, da imamo v zadnjem času opravka z naraščajočim številom ljudi, ki sebe vidijo kot izjemno inteligentne in sposobne narcisoide, kar jim daje pravico zaničevati in žaliti tiste, ki to po njihovem mnenju niso. Dobilo smo novo vrsto (nad/pod)človeka homo perfectus agresivus. K temu so izdatno pripomogla socialna omrežja, kjer se jim z »lajkanjem« podobno mislečih daje zagon in potrdilo, da so na pravi poti.« Nekatere slava zapelje celo v predloge o streljanju »na vse tiste, ki bi se približali meji na 500 metrov«.
»Kadar koli imamo problem v družbi, /…/ so oni na prvi bojni črti /…/ vedo vse in s kričanjem prepričujejo neodločne, naj se jim pridružijo v pohodu za vzpostavitev nadrase. /…/ Cilj so enkrat novinarji, drugič politiki. Tretjič begunci, četrtič živali.«
A. Pašić pozna »kar nekaj izjemnih posameznikov, ki delajo z otroci s posebnimi potrebami. /…/ občudovanja vredni junaki. /…/Ti otroci imajo svoje /…/ mesto v družbi. So iskreni in polni čustev, z našo pomočjo lahko izpolnijo svoje sanje in živijo bogato življenje. Tako kot vsi ostali.
Zato je naša dolžnost, da se zoperstavimo nestrpnežem.«
Spomni nas na nekoga, ki je »čistil« nemško družbo (- pa tudi zasedene dežele, B.M.), tako da so v posebnem programu »v letih 1940 – 1945 usmrtili 200.000 ljudi s posebnimi potrebami, številni med njimi so bili otroci.« Na »vrsto so prišli tudi Judje, Romi in Slovani.« (- in drugi, skupaj nad 10 milijonov neoboroženih, ljudi! Če k temu prištejemo še padle vojake v njegovi in drugih vojskah, vključno njegove »banditske« nasprotnike te druge žrtve vojne in povojnega časa ... https://sl.wikipedia.org/wiki/Adolf_Hitler , http://www.britannica.com/event/T4-Program , B.M.)
»Ne dovolimo, da se zgodovina ponovi.« Priporoča, da se bodo taki, »v podobnih situacijah zaradi našega odziva počutil(i) kot nič kaj poseben osebek s posebnimi predsodki.«

Velika naklonjenost Slovencev žičnati ograji. M.R., Dnevnik, 23.11.2015
Odgovore iz ankete Ninamedie, da jih 79% podpira ograjo na meji komentirata poznavalca:
Vlasta Jalušič, Mirovni inštitut: »Tolikšen odstotek kaže, da so bili politiki, Cerarjeva vlada, zelo uspešni pri ustvarjanju panike glede vstopa beguncev v Slovenijo.«
Boštjan Šefic, MNZ: »Ljudje so zaskrbljeni in vidijo v tehničnih ovirah enega od ukrepov, ki so potrebni in ki bodo ustrezno opravili svojo funkcijo usmerjanja beguncev.

Nepreslišano. Marjet Harcet, doktorica religiologije. (Rtvslo), Dnevnik, 23.11.2015
»Tisti ljudje, ki odhajajo iz islamskih držav, odhajajo z razlogom, ne zato, ker jim je tam dobro.«
«S tem, ko postavljamo ograje, omejujemo prost pretok ljudi /…/ zanikamo pravo /…/ človekove pravice.« /…/ To so ljudje, ki si želijo v Evropi ustvariti boljše življenje. Evropa, ki živi v strahu pred tem, da bo islamizirana, bo zamudila zgodovinski trenutek, v katerem bi se morala ukvarjati z lastno identiteto /…/. Odgovori pa lahko z dobro premišljenim sistemom integracije, ki bo ljudem omogočil dobro življenje in potem tudi ekstremizma ne bo toliko, kot bi se sicer pojavljal.«

»Ne živimo le z begunci, ampak tudi z norostjo«. Barbara Kramžar, Delo, 24.1.2015
V Berlinu so na festivalu Mesta, dežela, knjiga sodelovali tudi trije Slovenije, pisatelj in filozofa.
https://voicerepublic.com/talks/the-birth-of-comedy-ot-ouf-the-spirit-of-despair
Drago Jančar je dejal: »Živimo v iracionalnem trenutku slovenske zgodovine. /…/ Bili smo preprični, da so žične ograje in zidovi preteklost«, je dejal in pokazal kos nekdanje »železne zavese« z Madžarsko. »Zmogli bomo«, je ponovil kanclerko Merklovo, ko so ga vprašali, če bomo znali poskrbeti za begunce v Evropi. Poudaril je, da živimo tudi z norostjo, ki se je zgodila v Parizu. »Kjer je ljudi strah, so pripravljeni na marsikaj.« Nato je bral iz svojega besedila Augsburg, o vojni v Jugoslaviji.
Slavoj Žižek »Evisa (Presley) kulturne filozofije in najzlobnejši še živeči Stalin« kot ga je predstavil
voditelj Matthias Gorlitz je dejal glede ideologije v ex-Jugoslaviji: »Za člane t.i. nomenklature je bil prvi pogoj, da vladajoče ideologije niso jemali resno.« Kdor jo je, je bil nevaren, na poti v oporečništvo. Takšen način je pripisal tudi publikaciji Charlie Hebdo.
Soproga Jelka Krečič je s svojo knjigo Ni druge (- ?; ona je tretja…, B.M.) je kot filmska kritičarka spomnila, da so tudi v časih depresije in 2. sv. vojne nastajale najboljše komedije, sedanji čas pa prinaša tragedije. Razprava se je dotaknila razlik v razumevanju ljubezni med generacijo 60'let, ki ji je pripadal njen soprog in poznejšimi: »Si danes lahko kdo predstavlja film kot Diplomiranec, v katerem D. Hofman igra mladega študenta, ki ima razmerje z materjo svoje prihodnje žene, pa ni niti tragičen, niti katastrofa? Mislim, da je žalost sporočilo generacije ljubezni, da je imela ta velika revolucija tudi zelo negativen vpliv.«
Slavoja pa preseneča, s kakšno lahkoto so se 60' leta vključila v – »sovražim bombastični naziv« - vladajočo ideologijo in jo celo okrepila.
Berlinska javnost je spoznala tudi Miho Mazzinija in Andreja A. Skubica, Marka Sosiča in Vlada Kreslina. Slovenija namreč kandidira za častno gostjo največjega knjižnega sejma na svetu.

Izbira partnerjev, družin; za otroke gre…

Referendum. Čas, da vstanemo iz foteljev. Blaž Petkovič, Dnevnik, 24.11.2015
20. decembra bo referendum o noveli zakona o zakonski zvezi, s katero se izenačujejo pravice razno/isto spolnih partnerstev. S kampanjo »Čas je ZA« ga nameravajo zakon podpreti civilnodružbena gibanja, posamezniki in (nekatere) politične stranke.
Blaž Petkovič piše: »Medtem, ko se država ograjuje z bodečo žico, so se na Prešernovem trgu včeraj zbrali igralci, glasbeniki, matere in očetje, profesorji ter aktivisti, ki se zavzemajo za odprto in strpno družbo.«
»Mrak. Preskočiti je treba zidove«, je klimo pri nas opisal glasbenik Miha Guštin – Gušti.
Miha Blažič – N'Toko, tudi glasbenik (in kolumnist, glej več povzetkov npr. iz Nedela v Pogledih, B.M.): »Noben korak naprej se ne bo zgodil brez angažiranosti in boja čist vsakega izmed nas. V rokah imamo priložnost, da odpravimo diskriminacijo in omogočimo vsem enakost pred zakonom. /…/ Čas je, da nehamo opazovati iz foteljev in prevzamemo odgovornost za to, v kakšno smer se bomo kot družba razvili.«
Ljubica Marjanovič Umek, FF UL, je pojasnila, da razvojna psihologija že dolgo ve, da oblika družine ni glavni razlog za potek otrokovega razvoja, njegove akademske (šolske) uspešnosti in socializacije. »Različne oblike družine morajo biti razumljene v glavah odraslih.«
(- Na fotografiji J. Gasarja skupina pod Prešernovim spomenikom v Lj. z letaki »Čas je ZA ljubezen, poroko in družino.« Glej tudi https://www.facebook.com/casjeZA/ in https://www.facebook.com/Za-otroke-gre-646841078755940/ , B.M.)

Poglejmo, preberimo, poslušajmo, preštudirajmo

Nekoč postavljali spomenike herojem, danes žrtvam. Ingrid Mager, Objektiv, Dnevnik, 21.11.2015
Ljubljana je rekorder po postavljenih in potem podrtih spomenikih, pravi Božidar Jezernik, FF UL, etnolog in kulturni antropolog. O tem piše v knjigi Mesto brez spomina (2015).
(Radecky?)
Ljubljančan, maršal, za katerega je J. Strauss skomponiral Radecy marš https://www.youtube.com/watch?v=is2oDrnflCU , ki mu je cesar kupil Tivolski grad, pred katerim je še podstavek, na katerem nič ne piše; drugi spomenik je imel na Kongresnem trgu. Češki plemič, lojalen Avstrijec.
(- Po ženi je imel tudi manjši grad v Tržiču, https://sl.wikipedia.org/wiki/Josef_Radetzky B.M.)
»Ko so se Italijani začeli osamosvajati po nacionalnem principu, se severno Italijo obranil za Habsburško monarhijo, slovensko vojaki pa so se hrabro borili proti tem narodnoosvobodilnim težnjam.« Nadaljnji razvoj je šel v drugo smer, pravi B. Jezernik, »v smer nacionalne države in je razdrl stare imperije – avstrijskega, osmanskega in ruskega.«
Oba spomenika so podrli. Tudi spomenik Auerspergu, ki je bil tudi zvest avstrijskemu cesarju. To so bili prvi trije javni spomeniki v Ljubljani.
(Avstrijska provinca…)
»Bili smo provinca, pa tudi Avstrija sama je postala provinca zahodne Evrope.« Ta je bila sredi 19. stoletja že industrializirana, revolucije 1848 so kapitalistični sistem zakonodajno uokvirile. Avstrija pa je bila poljedelska, ljudje so pritiskali v mesta, najbolj na Dunaj, ki je bil tu naše kulturno središče. Ko so v (nemški) Ljubljani izvedeli za marčno revolucijo, so jo proslavili s petjem cesarske himne v gledališču, le izvesek s sliko Metternicha so vrgli v reko in odšli še na mitnice, pripoveduje B. Jezernik.
(- Ne omenja takratnih zahtev po slovenski univerzi. Glej npr. B.M. Ključ je v naših rokah, str.105-106 in http://radiostudent.si/dru%C5%BEba/unikompleks/zgodovina-%C5%A1tudentskega-organiziranja-1848-1941, idr. B.M.)
Drugi pozabljeni domorodec je grof Anton A. Auersperg, rojen Ljubljančan, odrasel v gradu v Leskovcu pri Krškem, politik in tudi pesnik, povezan tudi s F. Prešernom. https://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Alexander_von_Auersperg Leta 1854 je izdal nemški prevod kranjskih narodnih pesmi http://gutenberg.spiegel.de/buch/volkslieder-aus-krain-4427/9 . Ker je bil politično liberalec, ga je -nasprotnik - konzervativec J. Bleiweis označil kot tujca. Ko je Auerspergu nemško telovadno društvo v Lj. postavilo spomenik (- ploščo na Križevniški cerkvi, 1881, glej Vladimir Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 21., B.M.) so, piše B. Jezernik, »ljubljanski Slovenci občutili kot provokacijo. Takrat slovenstvo kot politična sila prvič pride na ulice. LJ. je bila takrat tudi edino mesto, ki je imelo slovenskega župana. Zaradi tega se potem od tukaj naprej širi slovenska zavest. /…/ ne kar tako, sama od sebe.« Kasneje so tam postavili Marijino znamenje, da se ne bi vrnil Auerspergov kip, piše B. Jezernik.
B. Jezernik pripoveduje nato še o liberalcih in klerikalcih, o škofu Jegliču, ki je pokupil Cankarjevo Erotiko, Cankarjevi kritiki (Zajčevega) Prešernovega spomenika, o Knežjem dvorcu, ki so ga po potresu (1895) podrli iz nacionalističnih nagibov, nato pa tja (1936-1941) postavili NUK.
(Plečnik je popravljal Marijino znamenje na Levstikovem trgu?)
Popravil, a najbolj posrečeno, meni B. Jezernik. Štiri svetnike in Marijo je Plečnik prestavil v višino (na steber), tako da se ne vidi več originalnega kipa Marije iz leta 1682 (ko so ga postavili), ki je najstarejši v Lj. in je v Evropi malo tako starih.
(- Spomenik so naročili kranjski deželni stanovi v spomin na bitko pri Monoštru (1664) in na kugo (1679). Kip Marije je zasnoval J. V. Valvasor, ki se je 1683 (v času obleganja Dunaja) boril »proti upornim Ogrom in Turkom« (glej: Joži Vovk http://levstik.si/?p=1494; Torej ne drži, da ga je Valvasor postavil v spomin na svoje vojskovanje leta 1683, pač pa so tega leta Ljubljančani - skupaj z njim - tam proslavili rešitev obleganega Dunaja. Glej http://www.dedi.si/dediscina/233-marijin-steber . B.M. )
(Odnos političnih elit do zgodovinskega spomina?)
»Naši politiki zagovarjajo tezo, da je ob spremembah režima trema spomenike prejšnjega /…/ pospraviti, /…/ kar je zločinsko ne more biti več del javnega življenja.« Tako danes v Lj. »ne vidimo več spomenikov iz avstrijskega obdobja, /…/ Kraljevine Jugoslavije, zelo reducirano iz socialistične Jugoslavije. Dobimo podobo, da smo tukaj živeli Slovenci, vsake toliko pa so prišli neki tujci zganjat nasilje, ampak mi smo se jih ubranili, zato tudi niso pustili za sabo nobenih trajnejših sledi. /…/ Kaj bi pripovedovali /…/, če bi še vedno imeli spomenike Radeckemu, cesarju Francu Jožefu, kralju Aleksandru, maršalu Titu? Zgodba bi bila precej drugačna. Sporočala bi, da smo bili del različnih držav, da je v vsakem obdobju veljalo, da je vladajoči režim nekaj najboljšega, in da se je potem pač spremenilo. /…/ Seveda so bili prej ali slej in vsakič znova ljudje razočarani, ker so imeli prevelika pričakovanja do novega režima. Država /…/ ni« (bila) »raj na zemlji, bila je samo način organiziranja življenja ljudi.«
(Komu postavljamo spomenike zdaj?)
Ne več izključno herojem, temveč največkrat žrtvam, kar je psihološko zanimivo, pri B. Jezernik. Se identificiramo s heroji ali z žrtvami? »Bomo rekli, da smo taki kot so oni, ali da nismo taki, kot so oni?« Heroji so naredili nekaj za svojo usodo, v vlogi žrtve pa »nimamo vpliva na svojo usodo /…/ Na tak način sebe postavljamo v pozicijo skupnosti zavezanih rok. Takšne ideje /…/ ne morejo imeti ugodnega mobilizacijskega vpliv na /…/ prizadevanje za uspešno prihodno.«

Raj, ki ga je človeštvo za dobri dve leti spremenilo v pekel. Zgodovinar. Blaž Močnik, Sobotna priloga, Delo, 21.11.2015
O odgovornosti za prvo sv. vojno piše Christopher Clark, Cambridge, v (prevedeni) knjigi Mesečniki: kako je Evropa šla v vojno leta 1914. Obiskal je Kobariški muzej in Fundacijo Pot miru v Posočju ter se pogovarjal z Blažom Močnikom.
(Sto let od 1914?)
»Zgolj v časovnem smislu. V naši zavesti in stanju današnjega sveta smo bližje letu 1914 kot pred 20 ali 30 leti. Ko sem se v 70.tih letih (20. stol.) začel učiti o prvi sv. vojni, se je svet, v katerem je izbruhnila /…/ zdel /…/ kot stari Egipt. /…/ Čeprav je šlo za strah pred atomskim obračunom dveh velesil, je bil vseeno zelo predvidljiv čas in je predvsem zahodnemu svetu zagotovil mir in blaginjo. Blaginje je bilo na vzhodu sicer manj, toda svet je bil tam predvidljiv, stabilen.« Zdaj imamo multipolaren svet z vzhajajočimi državami, kot je Kitajsk, Rusija se prebuja /…/ in ob vsaki priložnosti izziva hegemonijo zahoda. Imamo regionalne igralce, kot sta Turčija in Iran, ki se dvigata kot avtonomna playmakerja. Ta svet je zato zelo nepredvidljiv in netransparenten /…/ nevaren.«
(Takrat, 1914, ni bila izključni krivec Nemčija?)
Prva sv. vojna j izbruhnila v »kompleksnem svetu, ki ga je ustvarilo 5 supersil, oz. 6, če prištejemo še Italijo, in peščica manj pomembnih držav, kot so bile takrat balkanske države, še posebej Srbija. Pomemben igralec je bil Otomanski imperij, čeprav periferni.« /./ To je bil svet sil, ki so ga obvladovala šibka zavezništva. /…/ Avstrijci in Italijani so bili zvezniki, pa so se Italijani za hrbtom dogovarjali s Francozi od let 1902. /…/ javno mnenje je bilo zelo protiavstrijsko.«
(Torej so bili izvori morije starejši, globlji?)
»Vojna se ni začela 1914 in ni končala 1918. Za Otomansko cesarstvo se je začela 1911 z italijanskim napadom na Libijo, kar je dalo zeleno luč balkanskim državam (za vojno s Turčijo, kasneje med seboj, B.M.), Italijo je spodbujala V. Britanija, Francozi so si vzeli Maroko. Destabilizacija se je zgodila pred 2014.
(Franc Ferdinand – kaj če bi se iz Sarajeva vrnil živ?)
Kompleksen značaj, globok klerik. »Imel je predstavo o prihodnosti AO, ki bi lahko obstala /…/ V monarhiji je namreč hotel uničiti moč Madžarske« (t.j. Ogrske) »saj je menil, da je dualizem izvor vseh težav monarhije. Madžare je sovražil. Srbe je opisal kot prašiče. Imel je tudi nekaj dobrih idej. Sicer pa ni bil priljubljena oseba.« Vojno je zavračal. »Če bi se res vrnil živ /…/ bi spet zagovarjal mir /…/. Tragedija je bila, da je njegov umor »uničil upanje na razumljivo« (razumno?) »politiko Avstrije do Balkana. /…/ v šoku in žalovanju so nato mnogi njegovi podporniki raje tvegali vojno.«
(Nemčija, Srbija?)
Osredotočenje na Nemčijo je naivno, vplivale so vse velike sile. Srbija je »nedvomno del te skupne žalostne zgodbe. »Po izidu knjige sem bil presenečen, koliko čustev še vedno zbudi prva sv. vojna. Debata se bo nadaljevala in to je dobro.«
(AO boljša od nacionalnih držav, predhodnica EU?)
»Visoka politika v monarhiji je bila katastrofa«, tudi parlamentarno življenje je bilo paralizirano z nacionalnimi antagonizmi, dualizem ni deloval. Madžari so svoje zahteve vedno bolj radikalizirali.
»Toda ko pogledamo AO mesta in lokalne skupnosti ter upravo«, / gre za »zgodbo o uspehu države. Že z vožnjo skozi nekatera velika mesta imperija opazimo genialno urbano organizacijo. Praga, Lj. ali Zagreb so prelepa mesta, ki si imela tramvaje in zelo dober javni prevoz za tiste čase. Upravo so že takrat hvalili za poštenost, za pravično razdelitev dobrin. Pošta je prihajala trikrat na dan, kar se tudi danes ne dogaja. Življenje temu imperiju ni zagotavljala politika, temveč uprava.
In v tem vidim /…/ podobnost z EU. Politični sistem EU je problematičen in ne najbolj demokratičen na svetu, toda vseeno omogoča progresiven in učinkovit upravni siste, ki je ljudem znotraj EU prinesel veliko dobrega.«
(»muzej http://www.kobariski-muzej.si/hu/ je vrhunski« /…/ ta dolina je raj…« )
»Vaš stil ohranjanja spomina na soško fronto je nekaj posebnega. Pri nas /…/ praktično ničesar ne vedo o soški fronti, kjer je več sto tisoč mož dalo življenje za malenkostne premike. Slovenci st našli zelo lep način za ohranjanje spomina na vojno. Je zelo miren, vzajemen, human in ne sodi.«
(Nauk soške doline, fronte?)
»Je najboljši primer, kaj se lahko zgodi tudi na enem od najlepšem kotičku Evrope, če celina poklekne pred egoizmi nacionalnih držav.« Ni verjetno, da se ponovi, a »nevarnost, da se spet znajdemo v egoizmu nacionalnih držav je precej velika. Tu se nekaj že dogaja, če pogledamo Madžarsko in begunsko krizo /…/ Tu prav Slovenci ne smete pozabiti, kako je moralo 100.000 ljudi v begunstvo znotraj monarhije in /…/ 12.000 /…/ po italijanskem polotoku.«
(EU?)
Kljub skepticizmu »je prav EU največji dosežek politične volje v človeški zgodovini. /…/ Morda res potrebujemo radikalne ukrepe, da rešimo unijo pred kolapsom. /…/ Potrebujemo močne, vztrajne in pametne voditelje, ki bodo sposobni razmišljati širše od svojega volilnega telesa nacionalnih držav.«
(Izkušnja AO, Jugoslavije?)
»Multinacionalni sistemi odpovedo, ko postanejo mašinerija, s katero en narod želi upravljati druge. To je bil problem Jugoslavije. Podobno se je zgodilo v AO.«

Boris A. Novk: Vrata nepovrata. Čas očetov, Goga. Nekaj novih knjig na sejmu. Delo, 24.11.2015
Naš priznani pesnik (https://sl.wikipedia.org/wiki/Boris_A._Novak, FF UL) se v drugem delu monumentalnega epa »poglobi v čas dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh. Zgodbe vojakov, zgodbe ljudi, ki so ostali v zaledju, v taboriščih, ki so po vojni preštevali svoje mrtve… Čas očetov je slovenska Vojna in mir«, pravi ocenjevalec v časniku.
(- Profesor in pesnik v prostih verzih, po vzoru Danteja (bolj Pekel kot Raj) opisuje zanimive prednike različnih opredelitev in usod. Oče Ante Novak https://sl.wikipedia.org/wiki/Ante_Novak , ki ga opisuje kot študentskega aktivista pred 2. sv. vojno, med njo partizana, po njej glavnega statistika je bil nazadnje direktor ISF UL www.dk.fdv.uni-lj.si/dr/dr30-31kroflic.PDF - a tega v epu ne omenja. . Avtor je n v prvem delu epa Zemljevidi domotožja, Goga, 2014, opisal tudi svoje šolanje (Beograd, gimnazija na Šubičevi v Lj., FF UL, v tistih vročih letih okrog 1970, posebej znane študentske proteste aprila in maja 1971. Kar dobro predstavi vzdušje in nekatere udeležence, npr. Jašo Zlobca, le časovno zaporedje dogodkov tiste vroče pomladi ni točno. Prim. npr. B.M.: Ključ je v naših rokah, UL, 2008, str. 233-245, skrajšano v: http://sistory.si/SISTORY:ID:11882 , B.M.)

Navidezna modrina. Športni pogled. N. Slana, Šolski razgledi, 20.11.2015
Ob gledališki predstavi Rokova modrina v SMG Lj., in pisanju športnih novinarjev o pokojnem smučarju Roku Petroviču http://rokovamodrina.blogspot.si/ nekoliko drugače piše Niko Slana.
Najprej kapo dol pred njegovimi dosežki.
»A če se vrnem v tisto obdobje in k njegovi gladiatorski vlogi, pomešani z mistiko vzhoda in holivudsko modrino, bi raje obdržal kapi na glavi in /…/ srečal Roka živega /…/. Roka so vzgojili v športnega robota«, a bi bil boljši v vlogi »upornika brez razloga«.
»Bil je žrtev /…/ ambicij okolja, /…/ predmet brezobzirnega »znanstvenega« športnega preizkusa, ki ga je vodil njegov oče, dekan fakultete za šport (FŠ UL http://www.fakultetazasport.si/ ), in se je končala tragično. Z vsemi nitmi, ki jih je vlekel kot dekan, je /…/ krmilil sinovo športno pot. Mimogrede je Rok postal še študent ustanove, ki jo je oče vodil. In ko se mu je športna hiša iz kart zrušila, je prestopil v športno »akademsko« sfero. Vse se je dogajalo z bliskovito naglico, tako da je bilo /…/ jasno, da mu želi mašinerija, ki ga je vodila v športu, slediti v športni znanosti. Na koncu tragične poti so mu na fakulteti postavili neokusen tabernakelj, ki je /…/ potrjeval prav to /…/.«
Od trenutka, ko so mu v rani mladosti določili vlogo športnika, »je imel športnega tutorja za vse, kar je počel športnega. In ko so ga utirili, ni imel več izhoda v osebni svobodi. /…/ Užival je v navidezni svobodi in morju, ki nikomur ne prizanaša.«
N. Slana želi »poudariti predvsem to, da se lahko šport /…/ prekucne v svoje popolno nasprotje.«

Slavko Avsenik kot Slovenec stoletja. Dušan Nograšek, Nedeljski, 25.11.2015
V »spomin na velikega glasbenega umetnika« je tednik z največjo naklado počastil s plaketo z napisom »Slovenec stoletja – Slavko Avsenik«, ki so jo predali Avsenikovemu muzeju, Pri Jožovcu, v Begunjah na Gorenjskem. Prižgali so tudi svečko na njegovem grobu, kjer piše, poleg 1929 - 2015j tudi: Veter nosi pesem mojo.
V njegov spomin je bilo več prireditev; pri Jožovcu http://www.avsenik.com/ so predvajali doumentarni film Aleksija Jercoga: 60 let ob Avsenikovih melodijah.
(Glej podatke in melodije: https://sl.wikipedia.org/wiki/Slavko_Avsenik,
(https://www.youtube.com/watch?v=SAwusS4begI&index=2&list=RDg0KhwU57D_M in tudi izvedbo skladbe Na Golici, s 6 milijoni ogledov https://www.youtube.com/watch?v=ZjqUH0pvZ0U , B.M.)

Koncert Dekliškega zbora Akademije za glasbo. Helena Murgel. Šolski razgledi, eŠR, 20.11.2015
V zboru AG UL http://www.ag.uni-lj.si/ prepevajo študentke oddelkov za glasbeno pedagogiko, dirigiranje in sakralno glasbo.

Jožef Muhovič: Leksikon likovne teorije. CMD. Delo, Nekaj novih knjig na sejmu. Delo, 24.11.2015
Avtor (ALUO U) je sam napisal 800 gesel »s področja likovne teorije in njenih poddisciplin – fotologije, teorije barv, likovne morfologij, l. teorije barv, l. kompozicije, teoije l. jezik, l. semiotike in formalne likovne analize. To je prvi izvirni slovenski leksikon likovne teorije, v katerem je avtor /…/povezal terminološke leksikografske elemente.«

Pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo. M. Hočevar, Šolski razgledi 20.11.2015
Izbor iz publikacij, ki jih je za pedagoški časnik pripravil Matjaž Hočevar:
Cvetek, S. Učenje in poučevanje v visokošolskem izobraževanju : teorija in praksa. Buča, Lj., 2015 – S predgovorom B. Marentič Požarnik.
Dr. Andrej Gosar (1887-1970), ur. J. Gašparič, A. Veber, CMD, Celje, 2015
Klein, N. To vse spremeni – kapitalizem proti podnebju. Prev. P. Mertelj, MK, Lj. 2015
Lessenich, S. Ponovno izumljanje socialnega : socialna država v prožnem kapitalizmu. Krtina,Lj. 2015 – S spremno besedo S. Dragoša.
Mednarodna znanstvena konferenca Znanost in kultura za zdravo družbo 3. Zbornik. Ur. B. Filej, Alma Mater Europea, Maribor, 2015
Milčinski F. Butalci : integralna izdaja. MK, Lj., 2015 Z obsežno študijo urednice Barbare Simoniti.
Musek, J. Osebnost, vrednote in psihično blagostanje. ZZ FF, Lj., 2015
Usode prve svetovne vojne. Ur. M. Ratej, Založba ZRC SAZU, LJ. 205
Priložnosti in izzivi zagotavljanja kakovosti visokega šolstva. Ur. S. Gaber, Ž. Kos, G. Turk, UL, Lj., 2015

Izjavni sektor

Razsvetljevanje ministra Koprivnikarja. B. Brinkmann, Pisma, Delo, 19.2015
Bralka Breda Brinkmann iz Berlina se odziva na izjave našega ministra za javno upravo.
Po podpisu plačnega sporazuma za javni sektor je bil prepričan, da je »javni sektor gonilo razvoja države«, ob pritožbah policistov nad opremo in pogoje dela, pa da »so njihove zahteve v tem trenutku čista zloraba položaj.«
Gre za »nesposobnega birokrata, ki i nikoli živel od sadov lastnega znanja in dela ter je v svoji pisarni le udobno čakal na redna izplačila plače«. »Namesto opevane reforme javnega sektorja«, ki jo je vlada obljubljala za pomlad 2015, »je od nje ostalo le povišanje plač javnih uslužbencev, ki bo državljane stalo dodatnih 207 milijonov evrov.«
Hkrati pa je predstavil davčno reformo, ki »prinaša nove obremenitve gospodarstva.«
Bralec upa, da se bodo »zganili gospodarstveniki, policija, medicinske sestre … in resno ukrepali« ter da se vlada »zaveda, da bodo imeli tudi pregovorno neodzivni in otopeli Slovenci enkrat dovolj.«

Neodgovorno, nedostojno in sramotno. Pa še to. Delo, 19.11.2015
Tako izjavo premiera Mira Cerarja o stavki policistov komentira časnik.
»Glede na to, da imajo /…/ v primerjavi s svojimi evropskimi kolegi za do 35% nižje plače, da številni prinesejo domov manj kot 800 evrov in da doslej niso padli na izpitu iz varovanja domovine, je tudi besede premiera, /…/ mogoče imeti za neodgovorne, nedostojne in sramotne.«

Zakaj se mladi izobraženci izseljujejo iz Slovenije. Z. Petrič, Pisma, Dnevnik, 19.11.2015
Bralec Zdravko Petrič iz Kostanjevice na Krki je v časniku prebral, da se jev štirih letih odselilo 38.000 mladih izobražencev. Namo v zadnjem letu 10.000. Najverjetnejši razlog je, da »v domovini ne vidijo perspektive. Tudi njegov sin je že nekaj let v tujini, zato je o tem veliko razmišljal in ugotovil:
»Največkrat omenjeni razlog je, da tu ne dobijo dela. Pri nas so osebni dogododki med najbolj obremenjeni /…/ Ko vlagatelji kupujejo naša podjetja, delovna mesta selijo v tujino. Morali bi zmanjšati prispevke za /…/ večjo konkurenčnost slovenskega delavca.« Manjkajoči denar bi dobili z drugačno davčno politiko.
»Pri nas veliko več kot drugod omenijo veze in poznanstva, ko mladi kandidirajo na objavljena prosta delovna mesta.«
»Eden od razlogov je tudi izjemna obremenitev naše držav z birokracijo (beri: javno upravo). Minister zanjo je tudi podpredsednik vlade. »Imamo tudi fakulteto za javno upravo.« (FU UL) »Kljub ogromnemu številu 33.458 neposredno /…/ jih je posredno v raznih oblikah še 38.000. Torej /…/ zajema skoraj polovico javnega sektorja.« V primerjavi s Švico jih je 40.000 preveč. Dve milijardi letno bi lahko koristneje porabili. »/…/ za servisiranje plač javne uprave vlada najema kredite, ki naj bi bili »razvojno« uporabljeni.
»Ker večina ministrov v Cerarjevi vladi izhaja iz javne uprave je jasno, zakaj /…/ pri odpuščanju praviloma javna uprava ni prizadet, krčijo pa kadre v realnem javnem sektorju, kot je v zdravstvu, policiji in drugod. »V nedavni farsi pogajanj za plače in napredovanja v javnem sektorju žal sodelujejo tudi sindikati. Ti si ne zavedajo, da žagajo vejo tudi sebi, saj se borijo za plače uradnikov, ki so skriti v javnem sektorju.«
Bralec premiera spominja, »da šolanje enega mladega do diplome stane družbo več kot 120.000 evrov. Izračun pokaže, da je bilo v dveh letih /…/ zaradi odhodov 2,5 milijarde evrov neposredne škode.«
»Tudi naši mladi so ekonomski emigranti. Kaj to predsedniku Cerarju i njegovi uradniški vladi ni jasno?«

Davčna refoma. Gospodarstvenikom je prekipelo. Manja Pušnik, 19.11.2015
»Počasi imamo dovolj«, je ob vladnem predlogu dejal Branko Meh, Obrtna zbornica Slovenije (OZS). O davčni reformi je napovedal proteste in ustavno presojo, če je vlada ne umakne.
Samo Hribar Milič, GZS, napoveduje, da bodo morali po vladinem predlogu morala podjetja dati več za božičnico, 13. in 14. plačo ter za četrti davčni razred, poleg tega pa bodo ukinjene olajšave.
»Če je država za delavce v javnem sektorju našla denar, bi ga lahko tudi za tiste v realnem gospodarstvu, ki poganjajo gospodarstvo. Namesto razbremenit, ki bi prinesla nova delovna mesta, država duši gospodarstvo.«
Vojmir Urlep, Lek: »Država destimulira vlaganj v raziskave in razvoj, potem pa se čudi primanjkljaju zasebnih vlaganj. S takim davčnim paketom bodo vlaganj v opremo in znanje še nižja, nekatere družb bodo razvojna sredstva usmerila v druge države.«

Les fleurs du mal

»Rože zla« v Parizu. R. Rizman, Delo, 19.11.2015
Po terorističnem napadu v Franciji, piše Rudi Rizman, univ. v Bologni, žrtve zahtevajo odgovor na »zakaj« in »kako« naprej. »Pošastni barbarizem si ne zasluži simetričnega odgovora z »racionalno brutalnostjo«, meni.
Glavna cilj voditeljev Islamske države, ki so nasilno uveljavili oblast v velikih delih Irak in Sirije, sta:
(1) Z najbolj odvratnimi dejanji izzvati Francijo in druge države, da bi se vojaško, tudi na tleh, angažirale v tej vojni, potem ko so se umaknile ZDA. Kljub bombardiranju se je število njihovih borcev, iz 100 držav, povečalo na 30.000. Za obrambo »islama« pred »zahodnimi križarji« računajo s potencialom iz milijonske množice, ki je zaradi vojne zapustila domove.
(2) V skrbi zaradi sekularizacije muslimanov v Evropi razpihujejo islamofobijo. Pri tem jim ride prav »pomoč« (zmerne + radikalne) desnice. Ta pod pretvezo »islamizacije« sovraštvo do »drugačnih« »razširjajo še na nesrečne begunce in migrante«.
R. Rizman opozarja na nevarnost »vojne s terorizmom«, »v kateri ne bo prostora za vladavino (mednarodnega) prava, za mir, ki zahteva pogum in odločnost (ne strahopetnosti in kompromise) in stabilno socialno varnost za vse«.
Spet bo treba odgovoriti na vprašanje, ki ga je naslovil leta 1393 J.M. Keynes na britanske politike:
»Kako naj bi bil videti svet po tem, ko bomo zmagali?«

VEČERNI SPEV

V mračnem gozdu sem obstala,
plašč sem si pod glavo dala,
v molitvi roki sem sklenila,
Boga dobrotnega prosila:
Daj moj Bog mi stanovanja,
trudna sem od potovanja,
in skrivanja;
tu se tujce proč odganja.

Vsaj to noč mi daj spokoj,
var'je naj me angel tvoj,
s srca vsem leden obroč,
otajaj nam za lahko noč.
Mmmm…

Madžarska ljudska, zapisana leta 1922, priredil Zoltan Kodaly. Prevedel Bogomir Mihevc, februar 2016.

Glej tudi originalno besedilo in angleški prevod ter video posnetek z Budima, Ars sacra festival, 2013 : https://pozitivgondolatok.wordpress.com/2013/09/13/kodaly-zoltan-esti-dal/
Izvedba (učiteljskega) zbora Musica Viva Kranj (Primskovo), s srečanja zborov poleti 2015 pa je dokument o tem, kako lahko pesem preseže meje (jezika) in opozori „kar nas dobrih je ljudi”, da so tudi drugi ljudje.. .Na https://www.dropbox.com/sh/rgbsviwe46eg3cu/AABnh4Jg7C_G9pxz831GgNfia?oref=e&preview=MePZ+Musica+viva+-+Esti+dal+(1080p).wmv (B.M., 1.3..2016)

Tadej Troha, filozof. J. Trampuž, Mladina, 20.11.2015
Dogaja se poneumljanj slovenske družbe, je dejal Tadej Troha, Filozofski inštitut ZRC SAZU v pogovoru - vodil ga je Jure Trampuš - , ki je od Pariza prešel na kritiko M. Cerarja in tiste z levice, ki sprejemajo desničarske strahove.
»Ko je recimo Hollande v prvi reakciji na napad razglasil izredno stanje«, je desnica rekla, saj to smo oznanjali ves čas, »zapreti meje.«
Pa so to res govorili? »Je bil terorizem res ves čas njihov glavni argument?«
Govorilo se je »o smeteh, o drugačnih kulturnih navadah, fundamentalizem je bil zreduciran na nošenje rut in obrezovanje žensk. Napad v Parizu je zdaj tudi na levici povzročil premislek, češ, poglejte, morda pa je imela desnica malo tudi prav. Ne, ni imela, ker o tem sploh ni govorila.«
(Levičarji ste krivi, vi ste džihadiste privabili v Evropo…)
Podobo lažniva logika je bila prikazovanje »nevarnosti bankrota kot argumentu nujnosti varčevanja.« V resnici je zagovornike proračunskega varčevanja motilo »trošenje za stvari, ki jih ne razumejo. -od socialnih podpor do vlaganja v kulturo in raziskovanje. Enako je pri varčevanju z begunci. Problem niso bili domnevno infiltrirani teroristi, temveč smeti, fantaziranj o posilstvih domačink, uničenje jesenskih pridelkov.«
(Džihadisti so iz Evrope šli v Sirijo… Kdo so radikalizirni posamezniki?)
Gre za depriveligirane mladostnike, »ki so zaradi različnih vzrokov izključni iz družbe, getoizirani in odrinjeni. Zato si poiščejo novo identiteto, nekateri izmed njih se radikalizirajo. A obstajajo skupine, ki se počutijo izključene in radikalizirane na povsem drugi ravni. /…/ Pred kratkim sem bil v Stožicah na košarkarski tekmi, za mano sta sedela oče in sin, in kadarkoli je košarkar /…/ Z. Wright dobil žogo je oče sinu utrujal s pripombami o opicah in bananah.« kakšen bo postal ta otrok? »Počutil se bo izobčenega, ker bo v svoji privzgojeni govorici rasizma po strukturi ostal vedno sam /…/«.
(Vlada postavlja ograjo, kot normalno stvar, tako širi ideje izključevanja…)
»Dogaja se evidentno, sistematično poneumljanje slovenske družbe. Poglejte npr. Žigo Turka, nekdanjega ministra za šolstvo in njegov tekst Zapomnite si Pariz. http://www.siol.net/priloge/kolumne/ziga_turk/2015/11/zapomnite_si_pariz.aspx
Njegova osnovna predpostavka je, da je naša, zahodna civilizacija kulturno, tehnološko, znanstveno, na vse načine superiorna, oni, muslimani in Arabci kot taki, pa so manjvredni.« Kot pisec je ponosen, da e njegove teze navidezno izidejo. »Argument desnice je vedno bil, da znajo oni /…/ argumentirati svoja prepričanja, mi, levičarski intelektualci pa smo nejasni. Kriterij je zanje jasen: resnico je vedno lahko povedati /…/ Teorije zarote se vedno izidejo, a to ne pomeni, da so resničen.«
Je pa tak diskurz simplifikacije tudi na levici, prvi T. Troha.
(Leva kritika?)
»Najlažje je tudi z leve kritizirati sentimentalnost, humanitarizem«, saj »ne opaziš, da diskurza humanitarnosti v Sloveniji sploh ni več, uveljavlja se diskurz varnosti in zavračanja.«
»Klasična levičarska scena še vedno misli, da je Cerar desen zato, ker je vernik in ker ima neoliberalno ekonomsko politiko.« Ne, desen je zaradi načina, »kako razume ljudstvo, kako razume oblast, kako dojema sebe kot rešitelja. On ne izhaja iz ljudstva, on izhaja iz svojega kroga.«
(Dvoličnost, najprej etika, potem ograja?)
T. Troha navaja izjavo Svetlane Makarovič, o drži Cerarja in Evrope:
»s tvojimi solzami bom tla pomil,
ker imam v hiši rad čisto«
in njen predlog, da postane himna RS
Kuža pazi…

O tabujih. S. Žižek, Mladina, 20.11.2015
V drugi polovici leta 2015 se je pozornost demokratičnih sil Evrope od emancipacijskih gibanj (Siriza, Podemos) preusmerila na »človekoljubno« tematiko beguncev, po morilskih napadih v Parizu (13.11.) pa so ujete v vojno s silami terorizma, piše Slavoj Žižek, filozof.«
Zdaj mora levica nazaj k svojim radikalnim zahodnim koreninam. »Obudimo razredni boj – in to lahko dosežemo le tako, da vztrajamo pri globalni solidarnosti z izkoriščanimi.«
Napade najbolje obsodimo, če se vprašamo Cui bono? Za čigavo korist?
»Največje žrtve pariških terorističnih napadov bodo sami begunci, resnični zmagovalci pa /…/ privrženci vojne obeh straneh.«
Ne smemo pokazati razumevanja za teroriste Isisa, v smislu, da so njihova dejanja »vseeno odziv na surovo evropsko posredovanje«.
»Zakaj so muslimanski skrajneži, ki so bili nedvomno izpostavljeni poniževalnim vidikom kolonializma, za tarčo vzeli to, kar je vsaj za nas najboljše v zahodni dediščini – enakopravnost in osebno svobodo?«
Oni so »islamofašistična ustreznica evropskih protipriseljenskih rasistov - /…/ dve plati iste medalje.« Razmere zavrejo, »ko pripadniki neke verske skupnosti sam način življenja druge skupnosti označijo za bogokleten in žaljiv«. Kot primer navaja napade na homoseksualce s strani muslimanskih skrajneže in občutka ogroženosti tradicionalnih Francozov, ko vidijo žensko v burki.
Za zajezitev takšnih nagnjenj predlaga seznam »najosnovnejših vodil, ki bi jih morali spoštovati vsi in bi vključevala versko svobodo, varovanje svobode posameznika pred pritiskom skupine, pravice žensk ipd.« in znotraj teh omejitev »vztrajati pri strpnosti do različnih življenjskih slogov. Če vodila in komunikacija ne bi delovali, bi na vrsto prišla moč zakonov v vseh svojih oblikah.«
V svetovnem gospodarstvu je prevladal korporacijski kapitalizem, sanj F. Fukujame o globalni liberalni demokraciji je konec, prišel je »čas, da opustimo levičarsko žebranje kritik o evropocentrizmu«, piše znani slovenski filozof v daljšem prispevku, ki ga je uredništvo označilo kot polemiko.
Države tretjega sveta, ki so sprejele ta svetovni red, se hitro razvijajo, »politična nadgradnja globalnega kapitalizma« se »opira na t.i azijske vrednote.« Nekaj strani naprej piše S. Žižek o madžarskem premieru V. Orbanu, ki »zaradi gospodarskega preživetja« (V.O., julij 2012, po S.Ž.) razmišlja o novih oblikah demokracije, ki bi nadomestila, kot piše S.Ž., »zahodno večkulturno porabniško liberalno demokracijo« in novih povezavah, npr. z/s (Putinovo) Rusijo.
»Orban http://www.politico.eu/person/viktor-orban/ je že izrazil razumevanje za (take) primere »kapitalizma z azijskimi vrednotami«« in Žižek si lahko predstavlja, da bo V. Orban poslal Vzhodu sporočilo »Tu branimo Azijo!«
Leta 1956 https://sl.wikipedia.org/wiki/1956 pa so madžarski voditelji, »ko je v Budimpešto vkorakala sovjetska vojska, da bi zadušila protikomunistični upor«, Zahodu sporočali »Tu branimo Evropo.«
Zaprtje meje (3.9.2015) je Viktor Orban »upravičeval kot dejanje obrambe krščanske Evrope pred zavojevanjem muslimanov. /…/ Dva Orbanova obraza sta dokaz /…/, da glavna nevarnost za Evropo niso muslimanski priseljenci, temveč njeni protipriseljenski populistični branitelji.«
S. Žižek dodaja »(Če dodamo kanček ironije, mar niso današnji Madžari z zahodnoevropskega rasističnega vidika potomci srednjeveških Hunov - /…/?« (- Tu S.Ž. ideološko etiketira sicer napačno trditev, hkrati pa se obregne ob Madžare, ker je med njimi priljubljeno ime Atila (406-453) https://sl.wikipedia.org/wiki/Atila vojskovodja Hunov, ki so ogrozili Zahodno Evropo (in povzročili) konec klasične antike. Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Periodizacija_zgodovine .
Morda je z omembo »srednjeveških« pomotoma mislil na Mongole/Tatare, ki so šest stoletij kasneje - zaradi obrambe osvojene Rusije - vpadli v Srednjo Evropo, na Ogrsko? Glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Mongolski_vpadi_v_Evropo B.M.)
S. Žižek proti koncu kritično prikaže nekatere (leve) levičarje: »V podzemlju razočarane radikalne levice kroži zamisel, ki je mehkejši posnetek nagnjenja k terorizmu po gibanju 1968; nora zamisel, da bi radikalna katastrofa /…/ lahko zbudila množice« in da »le pritok res številnih beguncev /…/ lahko obudi radikalno evropsko levico /…/ z uvoženo revolucionarno gonilno silo« namesto proletarcev.
(- O zablodah skrajne levice naše generacije glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Rde%C4%8De_brigade in https://sl.wikipedia.org/wiki/Frakcija_rde%C4%8De_armade , B.M.)
S. Žižek meni, da se ne smemo »zadovoljiti z liberalnim reformizmom. Številni levičarski liberalci (kot je J. Habermas http://www.habermasforum.dk ), ki objokujejo sedanji zaton EU, očitno idealizirajo njeno preteklost: »demokratična« EU /…/ ni nikoli obstajala.« Vsiljevanje varčevalnih ukrepov je bil »poskus, da bi Evropo pripravili novi globalni kapitalizem. Je bilo demokratično legitimirano povabilo Angele Merkel »beguncem, naj pridejo v Nemčijo«? Enako velja za radikalno zaprtje/odprtje meja, » da bi se prej demokratično posvetovali s prebivalstvom, glede na to, da so naše države demokratične nacionalne države?«
»Tukaj naletimo na staro težavo: kaj se zgodi z demokracijo, če je večina nagnjena k podpiranju rasističnih in seksističnih zakonov? Ne bojim se izreči sklepa: emancipacijska politika ne bi smela a priori omejena s formalističnimi postopki legitimacije. Ne, ljudje zelo pogosto NE vedo, kaj hočejo, ali pa nočejo tega, kar vedo, ali pa preprosto hočejo napačne stvari. Tukaj ni preproste bližnjice. Prav gotovo živimo v zanimivih časih.« (- Tukaj, sredi poti, nas S.Ž. napoti, da z znanim zgodovinarjem, spet premerimo prostor in Čas kapitala, Čas revolucije, Čas imperija in Čas skrajnosti. Zanimivi čas! . http://www.zalozba-sophia.si/node/1894 in https://en.wikipedia.org/wiki/Eric_Hobsbawm . B.M.)

Žižkova intervencija. Grega Repovž, Mladina, 20.11.2015
Odgovorni urednik tednika, ki je objavil (zgoraj povzeto) odmevno besedilo Slavoja Žižka, »enega prvih filozofov sodobne Evrope« »moralna avtoriteta sodobne /…/ levice«, pravi da ima »zaradi dolgoletne doslednosti« moralno pravico, da »postavi pod vprašaj /…/ nekatere levičarske tabuje.«
Gre za »opozorilo levi, da se tudi njej zgodovina ponavlja, /…/ ker vedno znova ponuja enak odgovor, ki se je /…/ izkazal za nezadovoljivega, njej pa se še vedno ni uspelo vrniti k razrednemu boju kot osrednjemu vprašanju, ampak se zadovoljuj s človekovimi pravicami /…/«
»/…/ zelo zelo grobo povzeto«, pravi za svoj povzetek Grega Repovž.
(- Za kontekst preletite kratke tekste in barvite slike na https://twitter.com/gregarepovz , B.M.)
Žižek je zarezal globoko, a gre v pravo smer, saj levi »mora oblikovati nov način odgovarjanja na militantni populizem«, ne pa da le »spremlja, kako se npr. razrašča fašizem /…/«.
Nič novega, smo videli že »New York 2001«, »Pariz danes« (- … jutri Slovenija, und morgen…, B.M.).
Vedno znova se levica zlomi, ni zmožna odgovoriti na tisto, kar se dogaja, tudi na negativne pojave, npr. rasizem itd. »Ta problem ima danes tudi pri vprašanju beguncev in /…/ muslimanskega fundamentalizma.«
Urednik se ustavi pri (Žižkovi) ugotovitvi, da »demokratična« Evropa »ni nikoli obstajala«. Pač ni, piše G.R. »Vsi vemo, da ni, smo pa vedno želeli biti njen del /…/.« Tako kot je treba »povedati, da je današnja Francija /…/ ena bolj rasističnih v Evropi. Od kod prepričanje, da bo manjša škoda če bomo nekatere stvari idealizirali, npr. Francijo, če pa vemo, da stvari niso take? Seveda to ne pomeni pristajati na rasističen in šovinističen jezik desnice. /…/ A levica mora premisliti svoje temelje. Ta svet /…/ je v preresnih škripcih, da bi enostavno zvrnili razpravo, pa čeprav je na prvi pogled še tako bogokletna.«
(- Podoben problem so imeli naši (ideološki?) predniki, pred 2. sv. vojno, s stanjem v Rusiji, SZ.
In v Španiji. Glej npr. Bratko Kreft: Meditacije o Krleži, 1982. www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:doc-I67K77KY/0597fd78.../PDF str. 122-126. Glej tudi: Kocbek, Edvard (1937/1938). Premišljevanje o Španiji. Dom in svet (Ljubljana), letnik 50, številka 1/2. URN:NBN:SI:doc-PJ5JPD3R from http://www.dlib.si B.M.)

Znanje, znanost, z znanostjo, zgled…

Dr. Borut Likar, inovator in profesor. Jana Petkovšek Štakul, Dnevnik, 20.11.2015
Profesor inoviranja na UP Borut Likar ima množico patentov, tudi enega ko pomaga otrokom približati učenje matematike.
(Kako poučevati inovativnost ?)
»Že pred 2000 leti so imeli Rimljani izrek, /…/ da besede učijo, zgledi pa vlečejo. Inovativnost ne pomeni samo imeti znanje, pač pa gre za stanj duha, način življenja.« To pomeni biti vsak trenutek pozoren, da iščeš nove ideje. Znanje je le orodje za implementacijo ideje.
»Po Bloomovi taksonomiji«
(- o tem se učijo študenti pedagoških smeri, glej npr. https://cft.vanderbilt.edu/guides-sub-pages/b http://studentski.net/gradivo/umb_pef_rp1_dpp_sno_zapiski_01?r=1 , o tem teče razprava v stroki, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Barica_Marenti%C4%8D_Po%C5%BEarnik in Damijan Štefanc: www.pedagogika-andragogika.com/.../Stefanc_pojmovanja_znanja.docx , B.M.)
»je znanje na najnižje mestu, na vrhu piramide pa sta ustvarjalna sinteza in kritično vrednotenje. /…/ Dokler mladega človeka ne vržeš v vodo, ga ne postaviš pred probleme, če ne vidi, kako to potka, če nima podpore, potem ne bo dovolj opremljen za življenje.«
(Kje se mladi naučijo inovativnosti?)
»Tanja Plestenjak ftp://www.ediplome.fm-kp.si/Plestenjak_Tatjana_20140418.pdf v svoji magistrski nalogi ugotavlja, da mladi največ znanja in kompetenc s področja inovativnosti in podjetnosti dobijo iz medijev, pa tudi z ulice /…/ od prijateljev. Šola, ki bi morala biti na prvem mestu, je daleč zadaj. A mlade je treba privzgojiti vztrajnost, jih spodbujati k drznosti in samozavesti, vse to so kompetence, ki jih potrebujejo.«
(Otroke z igro?)
»V prvi vrsti je treba pri otroku spodbujati radovednost, ga spodbujati k raziskovanju in nenehnemu spraševanju, zakaj je tako, spodbujati k eksperimentiranju, preizkušanju. Pomembno je, da otrokovih napak ne kritiziramo, da ga spodbujamo, da delo konča. Starši so mu lahko zgolj v oporo. Otrokom je treba odpirati vrata, vstopiti pa morajo sami.«
(Profesor s podjetjem – nesprejemljivo?)
»Imam srečo, da sem najprej delal v gospodarstvu, spoznal razvojne projekt inovacije, šle nato pa začel prenašati (?, B.M.) svoje znanje na fakulteti. Poznam vrsto ljudi, ki delajo prek fakultete in ustvarjajo obojestransko korist. Ni prav, da se vse profesorje meče v isti koš s tistimi, ki so prek svojih podjetij zlorabljali državna sredstva. Sam sem prek univerze (UP) skušal izvesti en patent in imel sem dobre sogovornike, vendar pa je sistem v visokem šolstvu tako rigiden, da tega ne omogoča.«
(Kaj izgubljamo? Kako je v ZDA?)
»Veliko. Ameriški MIT http://web.mit.edu/ je imel leta 2014 več kot 78 milijonov dolarjev licenčnih prihodkov. Med vodilnimi univerzami pa je univerza http://www.northwestern.edu/ v Illinoisu, ki je let 2011 zaslužila z intelektualno lastnino kar 191 milijonov. A tam je vzpostavljeno okolje, ki to podpira.«
(Potrebujemo zasuk…)
»Največja inovacija prihodnosti bo sprememba nas samih.«

Z znanstveno diplomacijo vlada rešuje probleme. Lidija Pavlovčič, Delo, 19.11.2015
Na posvetu o energetski pismenosti 9.11.2015 v Lj. je o vlogi znanosti predaval fizik Robin Grimes, Imperial College London, svetovalec britanske vlade.
»V V. Britaniji smo zelo dobri v produciranju idej, zatika pa se nam, ko je treba ideje premakniti do podjetja in jo uresničiti v praksi. Za prenos ideje na trg »potrebujemo več različnih struktur, pri čemer je v celovitem inovacijskem procesu pomembno tudi sodelovanje med državami.
(Kako sodelujete pri tem vi, kakšna je vloga znanosti?)
Vladi sem na voljo, »da zunanjemu ministrstvu priskrbim najboljše znanstvene informacije in dokaze, li pomagajo pri odločanju o britanski zunanji politiki. Seveda /…/ dokazi nimajo vedno največje teže; pogosto so na prvem mestu politični motivi ali drugi vzroki.«
Znanstvena diplomacija poskrbi za dokaze in argumente o določeni zadevi ter pomaga pri iskanju dialoga in sodelovanja med različnimi znanstveniki. Pomemben je »skupni jezik znanstvenikov«, ki lahko razumejo drug drugega. »Znanost je tako zgled za razprave o precej težjih zadevah.«
(Primer?)
Jedrska nesreča v Fukošimi, kjer so vse znanstvene podatke dali na voljo Japoncem, oni pa njim, kar je izboljšalo sodelovanje med državama.
(Slovenija?)
»Podali so mi, da vas v Sloveniji skrbi premajhno zanimanje za študij matematike, fizike in inženirstva, kar vpliva tudi na znanost. Enake probleme imamo pri nas. Rešujemo jih s spodbudami deklet za te študije, žal pa se njihovo število na fakultetah za matematiko, fiziko in inženirstvo zelo počasi povečuje.« Taki problemi »in iskanje rešitev zanje lahko zbliža Slovenijo in VB – lahko si pomagamo p izmenjavi izkušenj in nasvetov.«

Preberimo, prelistajmo, poglejmo, prisluhnimo, premislimo, pišimo

Slovenski poljub z jezikom. Razstava v NUKu. Tanja Jaklič, Delo, 19.11.2015
V Narodni in univerzitetni knjižnici v Lj. so pod strastnim naslovom razstavili več kot 150 slovnic in slovarjev. Njen avtor je Kozma Ahačič, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša (ZRC SAZU) in UNG.
S prvo slovensko slovnico Adama Bohoriča 1584 smo bili deveti v Evropi. Najtemeljitejše so bile Kopitarjeva (1909) in Metelkova (1832) ter Murkova (1832) slovnice, pisane v nemščini. Sledile so slovnice Antona Janežič (1863) in Antona Breznika (1916), ki jo je nadomestila leta 1956 slovnica Bajca in sod., to pa je izpodrinila najobsežnejša Jožeta Toporišiča 1976, prenovljena leta 2000.
Prva slovenska slovarja je napisal nemški učenjak Hieronim Megiser 1592. Prelom na področju slovarjev se je zgodil z Matijo Cigaletom (1860) in slovensko-nemškim slovarjem Maksa Pleteršnika (1894).
V zadnjem času nastajajo elektronski jezikovni viri in orodja. Najnovejši je, pravi K. Ahačič, sintetizator govora eBralec podjetij Amebis in Alpineon. Bosta pa tudi ob tej tehnologiji moral »stati in obstati tudi strast in natančnost. Brez teh bomo imeli veliko neuporabnih izdelkov. Tako kot v vsaki znanstveni disciplini«, pravi.

Osnovna figura nacionalizma je mati. A. Schnabl, Dnevnik, 20.11.2015
Umetnostna zgodovinarka Bojana Pejić http://www.erstestiftung.org/gender-check/exhibition/curator/ je že od 90-tih v Berlinu. Osredotoča se na umetnost (ost)socialističnih držav, zlasti tamkajšnjo reprezentacijo žensk, piše Ana Schnabl.
V 70-letih je z Dunjo Blažević organizirala v Beogradu prvo feministično konferenco, z motom: »Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice.«
Na Dunaju je (po Varšavi) pripravila razstavo v MUMOK: Pretvorba spola. Ženskost in moškost v umetnosti vzhodne Evrope.
(Kak/o je bi/l/o - feminizem v Jugoslaviji?)
V 70-tih so se skupnosti osredotočale na sedanjost, 80-ta »so bila izrazito nacionalistična, obrnjena nazaj /…/ Ženska enakopravnost je bila eden izmed stebrov socialističnih prizadevanj vse od začetkov socialistične misli. V Jugoslaviji je veljalo, da je to vprašanje razrešeno« za »oblasti je bil feminizem odveč«, primeren le za Zahod. »Nas« je tedaj zanimalo »zasebno življenje žen, v katerem so bile matere in so se reproducirali mehki patriarhalni vzorci. Moj oče ni vedel, kaj je to pralni stroj, pa čeprav ga je videl vsak dan.«
Feminizem kot gibanje ni obstajal/o, »obstajale so le feministke, vezane zlasti za akademsko sfero. Te /…/ so si prizadevale zlasti za izobraževanje žensk, saj je bil /…/ polovica Jugoslovank ob nastanku federacije (1945) nepismenih. Ženska enakopravnost – v javni sferi – ni bila značilna za druge države vzhodnega bloka – sploh če upoštevamo pravico do splava -, niti za zahodne države.«
(Kaj pa kasneje?)
Po padcu železne zavese lahko opazimo konservativne tendence »na Poljskem je splav od začetka novega tisočletja prepovedan. Edina dobra stvar, ki jo je dosegel Milošević v Srbiji, je da je na zakon o prepovedi splava vložil veto. /…/ ker je izhajal iz socialistične tradicije.«
(Zakaj je zdaj tako?)
»Povezano je z nacionalizmom. Osnovna figura nacionalizma je mati in mati mora proizvajati otroke, torej ljudi prihodnjih rodov nekega naroda. Ženska telesa so v nacionalistični logiki vselej pod nadzorom. V takem kontekstu so problematične tudi mati samohranilke, saj morajo za preživetje delati /…/.

Najbolje prodajani dnevnik ostajajo Slovenske novice. RPN, SOZ, Delo, 19.11.2015
V od julija do septembra 2015 so po nakladi največje Slovenske novice (62.000), skoraj polovico manjša je naklada Dela, nekoliko zaostajata Dnevnik in Večer, precej manjše so Finance.
Med tedniki je največji (Dnevnikov) Nedeljski (86.500), okrog 30.000 izvodov natisnejo Nedela in Družine, Mladine 10.000, nekoliko manj Reporterja in Dolenjskega lista.

Dnevniku dve prestižni novinarski nagradi. Ri, Dnevnik, 20.11.205
Nagrajenec Društva novinarjev Slovenije www.novinar.com za izstopajoč novinarski dosežek je Tomaž Klipšteter, dopisnik www.dnevnik.si in Maribora.
Letos je odmevala »zgodba, v kateri je razkril, da je profesor Klavdij Logožar Darsu za 24.000 evrov prodal delo študentske, katere mentor je bil.« (Glej o zadevi več povzetkov n www.nsdlu.si B.M.)
Nagrajena je bila fotografija z mejnega prehoda Obrežje in prikazuje »trpljenje ljudi čisto blizu nas, a še vedno na drugi strani mreže«, ki zastavlja mučna vprašanja; po mnenju porote DNS skoraj mitična.
https://vimeo.com/146214903 Foto: Jaka Gasar.

Izgubljena TV Slovenija. Teden. Mladina, 20.11.2015
Otroško informativno oddajo Infodrom, ki jo TVS predvaja od 2012, bodo skrčili na enkrat tedensko. Urednici Janji Lakner Anžin je žal, »saj so oddajo otroci dobro sprejeli, njene vsebine pa učitelji zelo radi uporabljajo kot dodate učni pripomoček.«
Ljerka Bizilj, direktorica TVS pa pravi, da je »najmanj gledana ravno med mladimi« oddaje pa pripravljajo odrasli sodelavci.
Tanja Oblak Črnič, FDV UL, meni, da to pojasnilo, kaže na izgubo »kompasa in odsotnost dolgoročnih strategij, saj je treba mlado občinstvo »vztrajno in trajno nagovarjati, ga vzgajati«, ne pa da »ponujamo občinstvu, kar želi«. Vodilo mora biti kulturna in družbena odgovornost. Otrokom ponujamo, »kar je na dolgi rok smotrno za njihovo lastno presojanje, odločanje, izbiranje in razumevanj kompleksnosti sveta, v katerem odraščajo.
Infodrom http://otroski.rtvslo.si/infodrom/ je /…/ vlogo kulturne in družbene odgovornosti opravljal več kot zgledno.«
Profesorica pravi, da se na TVS »raje prilagajajo zelo nizkemu skupnemu imenovalcu.«

Eric Jarosinsky @Nein.Quaterly. Katja Perat, Mladina, 20.11.2015
»Biti vpliven pomeni učiti ljudi misliti«, pravi Eric Jarozinsky, intelektualec, ki se je odrekel profesuri na Univ. v Pensilvaniji, »ker ni zdržal izumetničenosti akademske govorice, in se odločil za poklic aforista, pisca izrekov s 140 znaki na Twitterju, piše Katja Perat.
(Profesor, pisec?)
»Kot profesor nemške književnosti in filozofije sem poučevanje študentov vzljubil, čeprav je bilo zelo zahtevno. V njem sem se poskušal izboljšati, iznašel sem svoj način dela, za katerega se je zdelo, da deluje in da v njem uživam, učenci pa i njega veliko potegnejo. S pisanjem pa se to ni zgodilo.«
»V akademskem pisanju je veliko konvencij in ne nasprotujem vsem /…/ Svoje akademsko pisanje sem doživljal kot popolnoma izumetničeno. En teoretski-filozofski-kulturno-študijski kliše za drugim. /…/ To kar počnem zdaj - /…/ pisanje vicev – se mi zdi veliko pomembnejše.« Počutim se kompetentnega.
»Glede svojega akademskega dela se nikdar nisem počutil tako. Vedno sem bi v krizi. /…/ Vedel sem, da ne morem ostati, ker nisem bi sposoben dokončati tiste knjige.«
(Fakulteta je varnejša…)
»Edina varnost je bila v tem, da se je vsak mesec pojavilo plačilo. /…/ Bilo je, kot da ves čas hodim po tankem ledu. Vedel sem, da sem nekdo, ki lahko nekaj misli in predlaga določene pristope k tem mislim«, nimam pa neznanske količine znanja. »Imel sem sindrom prevaranta: čutil sem, da nisem tak, kot drugi mislijo, da sem.«
(Uspeh intelektualca?)
Nekaterim to uspe znotraj akademskega sveta, drugim drugje. »To vidim predvsem pri poučevanju. Tam so ljudje, ki teorijo vsakodnevno prevajajo v prakso /…/ za zelo majhno občinstvo. /../ za katere nikoli ne slišimo in ki ne bo nikdar slavni, a to j resnično družbeno koristno delo. To pomeni biti vpliven. Učiti ljudi misliti- Ali jim vsaj zagotoviti sredstva, s katerimi bodo znali zastavljati boljša vprašanja.«
Intelektualno delo je pomembno, a če ga povezujemo s slavo, smo izbrali napačno, pravi.
»Najnevarnejši ljudje v akademskem svetu so tisti, ki so tam zaradi prestiža. Ker ga ne bodo nikdar našli, čeprav so zanj pripravljeni narediti vse. /…/ Če si tam zaradi tega, boš samo razočaran.«
(Kritična teorija, kako jo poučevati?)
»Pri poučevanju teorije je zelo frustrirajoče, da študentje pogosto prihajajo prestrašeni in v zadregi pred teksti. K znanju je prilepljen nekakšen občutek avtoritete«, ki lahko postane orodje dominance. »Jaz sem hotel predvsem razjasniti, da gre za ideje, ki so se zaradi različnih razlogov za dalj časa zataknile med nami in nam morda še vedno lahko kaj sporočijo. Hotel sem, da bi študentje preverili, kaj lahko sporočijo njim. Nekaj tega se je obdržalo tudi v tem, kar počnem na internetu.«
(Angažiran?)
»Teorija je vedno delo abstrakcije. Biti angažiran v tem miselnem procesu j tisto, kar me je privedlo k frankfurtski šoli. https://sl.wikipedia.org/wiki/Frankfurtska_%C5%A1ola https://en.wikipedia.org/wiki/Frankfurt_School Vedno je šlo predvsem z kritiko ideologije. /…/ nočem zavzemati dogmatičnih stališč. Zato imam rad aforizme. Ker ne omogočajo ortodoksnih branj. Težje jim je vsiliti pomen.«
(Sindikalist?)
»Na univerzi. /…/ Kot novinar sem se takrat ukvarjal z lokalno politiko. In tudi sindikat je bil zame eno od področij kjer sem se lahko vpletel v vprašanja, ki so bila zame pomembna. To je bilo tudi eno redkih okolij, kjer smo se študentje lahko združevali zunaj meja akademske kompetitivnosti. Eden redkih kontekstov, v katerem so vsi ti pametni ljudje nekaj počeli skupaj.« Kot sindikalist sem je srečeval s težavami, »denimo študentsko posojilo, ki ga še vedno odplačujem.«
(Posojilo za študij?)
»Večina Američanov ga ima. Lahko ga odplačuješ zelo počasi, v moje primeru 50 let. To je /…/ malo v primerjavi s tem, kar morajo odplačevati študenti danes.«
( - O posojilih v ZDA glej https://en.wikipedia.org/wiki/Student_loans_in_the_United_States , B.M.)

Thomas Piketty: Kapital v 21. stoletju. MK, Lj. 2015. B. Nežmah, Mladina, 20.11.205
Monumentalna knjiga razvpitega ekonomista, visoko ocenjuje Bernard Nežmah Pikettyev Kapital.
»Čeprav avtor ni marksist, kot splošno vrednost vsega postavlja zmanjševanje razlik v bogstvu. Zato tudi načenja vprašanje ekonomske nesmiselnosti supervisokih menedžerskih pač, fatalnega zaostanka revnih držav, erozije socialne države.«
»Zgodovino ekonomije tako predstavljajo gibanja davkov, obseg dediščin, razmerja med zaslužki iz kapitala in dohodki /…/«. Skratka, avtor zgodovino ekonomije misli.

Ravnateljica, učitelji, mladi pred izbiro in delom

Dolgoročno varčevanje v šolstvu prinaša dolgoročno izgubo. B. Smajila, Dnevnik, 16.112015
Dobitnica državne nagrade za področje srednjega šolstva Fani Al Mansour je ravnateljica Srednje poklic in strokovne šole Bežigrad Lj.
Zaveda se, piše Barbara Smajla, ki se je pogovarjala z njo, da je »srednje šolstvo še posebno tesno vpeto v širši družbeni kontekst. /…/ Medtem ko si dolgotrajno šolanje lahko privoščijo otroci iz dobro situiranih družin, se za poklicno pogosteje odločajo tisti iz socialno šibkejših, saj se morajo čim prej finančno osamosvojiti.
(Status učitelja v družbi?)
»Učitelj je danes /…/ dojet zgolj kot javni uslužbenec. Šolniki nismo in nikoli ne bomo birokratski javni uslužbenci. Mi vzgajamo in izobražujemo.
(Ministrstvo za javno upravo predlaga, da bi učitelje ocenjevali tudi po povprečju ocen v razredu?)
»Avtorja takega predloga bi pripeljala na šolo, da se sam prepriča, s kakšnimi dijaki imamo opravka. Učitelji se /…/ trudijo, da jim privzgojilo odnos do dela, spoštovanje do nadrejenih.«
»Zakaj ne morem po drugi strani nagraditi učitelja, ki je zelo dober, ki se trudi, ki vodi številne projekte za tiste s statusom nadarjenega dijak?«
(Kako nagrajevati?)
»To smo včasih urejali v okviru povečanega obsega dela, a so to možnost ukinili. Čeprav se sindikat s tem ne strinja, mislim, da bi morali imeti tudi možnost znižati plačo učitelju, ki svojih obveznosti ne izpolnjuje.«
(Kako varčevalni ukrepi vplivajo na učitelje?)
»Vsak tak ukrep povzroči zadovoljstvo, pri čemer smo šolniki od vseh javnih uslužbencev največ žrtvovali. Glede na gospodarsko situacijo pričakujem, da bo spet možno izplačevati zasluženo plačilo za opravljeno delo.«
(IMF/MDS meni, da je v šolah še prosto za varčevanje…)
V srednjih šolah ne več, je prepričana ravnateljica. Plačilo dobimo glede na število dijakov, zato v njeni šoli, kjer so oddelki polni, lahko presežke usmerjajo v razvoj šole. »Šole z manjšim številom dijakom /nimajo več niti za kdo /…/.»
Možnost združevanja vidi pri (manjših) srednjih šolah z manjšim vpisom.
(Sindikati pa opozarjajo na posledice varčevanja…)
»To ni področje, kjer država lahko dolgoročno varčuje.« Kolegi iz drugih držav se »čudijo, da smo posegli po tako težkih varčevalnih ukrepih ravno izobraževanju.«
(Poklicno izobraževanje : gimnazije?)
»Določeno obdobje je bilo res bolj naklonjeno visokemu izobraževanju, o poklicu se je govorilo kot o čem manjvrednem, češ, poglej, ta je samo /…/ Ampak, saj /…/ vendar za nek delati, obvladuje svoje področje, ima svojo vlogo v družbi!«
Pri nas ni več čevljarjev, od 16 tekstilnih šol sta ostali dve. »Včasih smo imeli moč industrije, tekstilno, usnjarsko, gumarsko, ki so sčasoma propadle. Proizvodnje so se preselile v cenovno ugodnejše drža, kakovost izdelkov je temu primerna.«
(Se je sploh smiselno opirati na napovedi potreb trga?)
»Delno se je treba. Samo poglejte, kako smo pred časom odpirali ekonomske šole, zdaj pa je toliko ekonomistov nezaposlenih.«
(Ampak, ko so se vpisovali, so potrebe obstajale?)
»So, a ne za 20 let vnaprej.« Upoštevati bi morali kratkoročne potrebe, za 5 let in dolgoročne, za 20 let. Primer je predšolska vzgoja.. Ob spremembi zakonodaje so »potrebovali ogromno pomočnic vzgojiteljic, zaradi česar so se številni mladi vpisovali /…/ Danes jih je ogromno brez službe. Potrebujemo strategijo, kako usmerjat vpis. Šole, ki ne upoštevajo srednjeročnih kazalnikov zaposlovanja, ne delujejo odgovorno do mladih. A to je spet povezano s financiranjem.«
(Se da predvidevati gospodarske razmere? Pred 20 leti ni nihče pomislil, da je lahko tako kot zdaj…)
»Predvidevamo lahko za 10 let vnaprej, to se da. Poleg tega moramo upoštevati tudi socialne razmere.« Glede na veliko štelo socialno šibkih družin bo vse več mladih želelo prti čim prej do poklica. Treba jim je dati možnost, da se po 3 letnem programu šolanje nadaljujejo.
(Vajeništvo?)
Ne smemo prekopirati nemškega sistema, ki pri nas ne bo deloval. »Že res, da imajo Nemci dober sistem, a pri njih deluje že od Marije Terezije dalje.
(- Cesarica https://sl.wikipedia.org/wiki/Marija_Terezija je bila le v avstrijskem cesarstvu, tudi za slovenske dežele - in kraljica v Prekmurju pod Ogrsko - , ne pa tudi na Nemškem! B.M.)
»Probleme vidim predvsem v gostinstvu, kjer želijo imeti delodajalci v času sezone poceni delovno silo, kar vajenec gotovo bo. Vprašanje je, če ga bodo potem obdržali.«
(Svetujete dijakom tujino?)
Otožen nasmeh. «Moj sin je diplomirani novinar, ki je v Cardiffu opravil tudi podiplomski študij. V Sloveniji bi moral registrirati status samostojnega podjetnika in ves čas iskati delo /…/ Zdaj išče službo v tujini. Tujina je /…/ mačeha, na tanko reže kruh. Ne vem zakaj bi izobraževali visoko izobražen kader, ki ga /…/ nihče noče zaposliti. To ni pošteno niti do mladih niti do države, ki je v mlade vlagala.
Vsako leto gre okrog 30 dijakov z naše šole na izmenjavo v Nemčijo, na Finsko, v Estonijo. Tamkajšnji delodajalci bi jih najraje obdržali. A veste, domovina je ena sama, živeti nekje, kjer razumeš ljudi, že ko jih pogledaš v oči, je najlepše.«

Iz iste malhe. S. Merljak, Delo, 17.11.2015
O izobraževanju in zaposlovanju mladih piše Sonja Merljak. Ugotavlja, da smo z varčevanjem poslabšali kakovost in meni, da bi država morala poskrbeti tudi za pripravništvo strokovne izpite.
»Slovenija je zame uganka«, je dejal bruseljski uradnik, ki je pripravljal poročilo o našem izobraževalnem sistemu. Statistika na prvi pogled kaže idealno sliko. A vpleteni menijo drugače, piše S. Merljak: »Nezadovoljni so učitelji, ki tarnajo nad slabim družbenim položajem, pretirano birokratizacijo poklica in nizkimi plačami, starši, ki niso zadovoljni s kakovostjo in nemotiviranimi učitelji, in predvsem učenci, ki neradi hodijo v šolo.«
Bruseljska uradnica po podatkih ugotavlja, da smo že dosegli evropske cilje za leto 2020, a nemara smo zmanjšal kakovost programov. Polovica študentov, skoraj največ v EU, nadaljuje študij na 2. stopnji, piše komentatorka. »Zakaj? Ker prva ni dovolj cenjena? Ker pridobljene veščine ne ustrezajo potrebam? Ali zato, ker ni služb?«
»Na tisoče mladih učiteljev in socialnih delavcev je brez služb. Njihovi zastopniki in sindikati od države zahtevajo zanje pripravništvo in strokovni izpit, brez katerega ni zaposlitve. Na pripravništvo v socialnem varstvu čaka 500 diplomantov, v šolstvu pa še več. K strokovnemu izpitu se letno prijavi 2000 kandidatov.
»Toda – ali jih država potrebuje? Vseh šolnikov je v državi 47.000.« Večji vpis v OŠ še ne pomeni, »da službo dobi toliko diplomantov, kot jih proizvedejo naše fakultete. Je država, ki jih je izobrazila, dolžna poskrbeti tudi, da dobijo službo? Če da, potem sme načrtovati tudi število študentov in zmanjševati vpis. Nekoč je to že naredila. Humanisti in družboslovci so tedaj takoj opozorili, da gre za poskus omejevanja narodove inteligence /…/ Hkrati je svobodna izbira študija preč dragocen privilegij, da bi ga zapravljali s pretiranimi pričakovanji.
Tretja možnost je, meni S. Merljak, da mladi delo poiščejo zunaj javnega sektorja.
Država pa naj tistim, ki bi bili pripravljeni 10 mesecev delati zastonj, omogočil strokovni izpit. »Denar za šolanje in zaposlovanje v javnih zavodih gre namreč iz iste malhe.«

Birokracija nam še greni življenj. Anketa. mpu, Dnevnik, 18.11.2015
Študentka Lucija Kovačič, ki se še ni soočila z resnimi težavami pravi, da je najtežje »najti prve ljudi na položajih, kjer lahko oz. morajo pomagati. Pred urejanjem se o določenih zadevah pozanimam in raziščem, kdo je odgovoren za določen področje, kjer moram nekaj urediti. Tako mi ni treba tekati od okenca do okenca in ugotavljati, kdo je za kaj odgovoren. Mogoče bi bilo treba nekatere postopke poenostaviti in državljani bi bili zadovoljnejši.«

Petek, 13. november

Udarec po Evropi zaradi porazov na bojišču. Aleš Glaube, Dnevnik, 16.11.2015
Vzroke in posledice najhujšega povojnega terorističnega napada v Franciji, pojasnjujejo poznavalci:
Klemen Grošelj, FDV UL, meni, da so po ruski vključitvi v sirsko vojno borci Islamske države pod okrepljenimi pritiski. »Islamska država (IS) na terenu izgublja vojno«, je prepričan obramboslovec. Oblikovat bi morali protiteroristično koalicijo držav, ZDA, Evropa, Rusija, Kitajska in Indija bi se morale poenotiti, tak kot zavezniki md 2. sv. vojno. »Med IS in Zahodom se odvija spopad idej. Na eni strani liberalizem, ki temelji na osebnih svoboščinah, na drugi strani totalitarna absolutistična ideologija, ki sicer z islamom nima nič skupnega.«
Primož Štrbenc, FM UP: Tega ne gre pripisati fanatičnosti muslimanov, ki naj bi želeli uničiti naš način življenja. »Zahodne elite si lastijo monopol nad uporabo sile. Če pa jo uporabijo muslimanski napadalci, je to nov dokaz fanatičnosti islama. /…/ Zahodne elite nočejo priznati, da obstajajo neki legitimni razlogi za teroristična dejanja /…/
Tanja Fajon, evropska poslanka: Napadalci (Islamske države) Parizu razmišljajo je podobno kot rivalska Al Kaida. »Napada v Madridu in Londonu sta bila posledici napada Irak.« Napadalci v Madridu so sporočili, da so napadli center križarstva, ki se v arabsko muslimanskem svetu razume kot agresivnost Zahoda. https://sl.wikipedia.org/wiki/Kri%C5%BEarske_vojne
Odgovor ZDA na 11. september (napad na Irak) je povzroči sedanji begunski val. Francija in EU sta se na »teroristične napade na evropskih tleh vedno odzvala s krepitvijo protiterorističnih ukrepov, ki so jih borci za človekove pravice razumeli kot vse večji poseg v temelj svoboščine in zasebnost državljanov.« (Glej odziv politične elite: https://www.youtube.com/watch?v=ZlGLwRVNY0E

Nepreslišano. Dr. Vesna V. Godina, antropologinja. (Večer), Dnevnik, 17.11.2015
»Zdaj je potrjeno tisto, kar se je vsaj nekaterim od nas zdela realna možnost. Še preden je Slovenija začela postavljati ograj in še pred zadnjimi terorističnimi napadi v Parizu: da je tisto, kar se dogaja v EU, ponovitev zgodbe /…/( v ZDAS po 11.septembru. /…/ Da se bo v prihodnosti morala Evropa korenito spremeniti. Očitno po modelu /…/ ZDA. Kaj to dejansko pomeni?«
Šlo bo za ukrepe, zakone, »ki bod omogočili povečano poseganje varnostnih služb, policije in vojske v vsakodnevno življenje ljudi. /…/ za povečanje /…/ moči represivnih aparatov države ter /…/ pristojnosti in ukrepov, ki jih izvajajo varnostne službe. To je /…/ povečanje represije, kontrole in militarizacije vseh družb, ki so vključene v EU. Tudi slovenske.«

Kaj počne evropska in svetovna inteligenca? A. Juri, Pisma, Dnevnik, 17.11.2015
Bralec Aurelio Juri iz Kopra je preštel, da se z informacijami o (nezakonitem, protidržavnem) delovanju posameznikov ukvarja 600 do 700 tajnih služb, od tega v ZDA 24, v Sloveniji 4 (SOVA, OVS, Sektor za obveščevalne zadeve generalštaba SV in Nacionalni preiskovalni urad).
Ob poboju 130 ljudi v Parizu s strani (samo)morilcev ID se sprašuje, ali jih ni bilo mogoče prej identificirati in onesposobiti. Našteva države oz. z nafto obogatele režime, ki verjetno zagotavljajo denar za taka dejanja. Čas bi bil, »da se to preveri, ugotovi in ustrezno ukrepa«.
»Kakšen je odziv večine javnosti, ki ga gre pričakovati, ob sožalju, sočustvovanju in zgroženosti /…/? Še bolj zaprimo meje migrantom, ker da prinašajo /…/ islamizacijo /../ zahodnega, krščanskega sveta! Odziv slepcev! Če je kdo, ki res beži pred Isisom, so to sirijski begunci, pripadniki srednjega, bolj izobraženega, laičnega razreda, k jih je bojevanje verskih skrajnežev /…/ odgnalo od doma. Utegnili bi biti naši največji zavezniki /…/ v prizadevanjih proti /…/ mednarodnemu terorizmu, če bi jih znali pritegniti /…/ in jim prisluhniti, namesto, da se do njih vedemo suminčavo /…/«.
»Čemu torej ograjevanje, in to z uporabo najpošastnejšega – kot ga je imenoval Boris. A. Novak – tehničnega sredstva?«

Nepreslišano. Dr. Klemen Grošelj, obramboslovec. (Večer), Dnevnik, 18.11.2015
»Ključna dilema pred nami je, ali bodo ogrožene države sposobne preseči medsebojne razlike i nasprotujoče si interese ter začeti skupni boj proti totalitarni ideologiji islamizma.«
To bo »predvsem spopad ideologij, na eni strani ideologije svobode in modernosti terna drugi strani ideologije uniformiranosti in izključevanja, spopad napredka in razvoja proti ideologiji uničevanja in zatiranja. /…/ ki ne bo omejen le na delovanj varnostnih in vojaških struktur, ampak bo moral vključevati tudi globalni odnos sever-jug, globalno distribucijo in redistribucijo bogastva in mednarodno izmenjavo ter trgovino.« Gre za »smer prihodnjega razvoja globalizacije, za katero postaja /…/ očitno, da dolgoročno ni vzdržna in neogibno vodi v globalno krizo /…/.«

Muslimani smo del civiliziranega sveta. E. Hladnik – Milharšič, Dnevnik, 18.11.2015
»Nad terorističnim napadom v Parizu smo vsi eno šokirani«, je dejal Nedžad Grabus, mufti islamske skupnosti v Sloveniji v pogovoru, ki ga je vodil in zapisal Ervin Hladnik – Milharšič.
»Zdaj se ponovno prikazuje islam kot izvor vseh problemov. Tako ne bomo rešili nič.«
(Kdo so in kaj menijo člani muslimanske skupnosti v Sloveniji?)
Velika večina je »miroljubnih ljudi in tudi oni morajo trdo delati, da bi si zagotovili eksistenco. /…/ nimajo časa, da bi se ukvarjali z lokalno politiko, kaj šele z globalno politiko. Večina /…/ je delavcev, ki poskušajo preživeti svoje družine v upanj, da bo njihovim otrokom bolje. Večina njihovih otrok konča na delovnih mestih svojih staršev. Morda zato, ker se ne znajdejo v okolju, morda zaradi predsodkov, dejstvo pa je, da so /…/ v istem položaju, v katerem so bili pred 50 leti. Delajo v servisnih dejavnostih in nimajo časa za velike svetovne teme.«
(Kaj sprašujejo, ko pride do napada, (npr. v Parizu) ?)
»Najpogostejše vprašanje vernikov je /…/: »Zakaj sumijo nas, ki smo s svojimi življenji pokazali, da smo lojalni državljani, predani civilizacijskim vrednotam, da spoštujemo demokratične vrednote modernega zahoda in da smo Evropejci?«
»Jasno je, da nas razvoj dogodkov na Bližnjem Vzhodu skrbi. To daje krila ekstremistom med nami. Ne smemo si zakrivati oči pred tem, da se tudi med nami nekateri muslimani radikalizirajo. /…/ Prevladujejo? Ne!«
(Kaj delate kot mufti?)
»Moj problem je, kako vzgajati in izobraževati muslimane v Sloveniji. Za to sem študiral. /…/ Islamska skupnost kot institucija daje vse od sebe, da ljudi izobražujemo v duhu svobode. /…/ Mi kot organizirana institucija imamo ničelno stopnjo tolerance do vsakršnega agresivnega in nasilnega obnašanja. Ne moremo pa ga sami preprečiti, zato se obračamo na druge institucije.«
(Kakšen je odziv?)
V zadnjih 10 letih se je N. Grabus sestajal z vsemi predsedniki vlad RS. In jih opozarjal na probleme ter, kot pravi, »moledoval, naj omogočijo izobraževanje naših imamov v slovenskem jeziku.« Prizadeva si, da bi se ljudje čim lažje integrirali.
»Tukaj je treba najti odgovore na naše največje probleme.«

Telo, od kod in kam

Od hoje po dveh nogah do digitalizacije. B. Videmšek, Delo, 17.11.2015
Predavatelj evolucijske biologije Dan Liberman, Harvard, je avtor knjig The story of human body / Zgodba človeškega telesa, ki je izšla v prevodu Špele Vodopivec pri založbi UMco v Lj.
https://www.fas.harvard.edu/~skeleton/danlhome.html
V pogovoru z Boštjanom Videmškom »v maniri sproščenega znanstvenika, ki se zaveda, da stvari, ki jih ne znaš razložiti preprosto, v bistvu ne razumeš, postavi razvoj človeka v kontekst ključnih preobrazb in posledičnih prilagoditev.
Od hoje po dveh nogah do prehranjevalnih navad. Od kmetovanja do industrijske revolucije in – digitalizacije. Od velikega napredka do paradoksa, ki je med evolucijo pripeljal do daljše življenjske dobe, a tudi močno povečanega števila kroničnih sodobnih bolezni.«
(Neandertalci …)
»… so imeli velike možgani in so morali biti zelo inteligentni, a ne vemo, č so imele enake sposobnosti za kulturno kompleksnost in jezik, kot ga imamo mi.« Bili so »odlični lovci in nabiralci, ki so izdelovali /…/ kamnit ožje, lovili velike /…/ živali in bili sposobni preživeti več 100.000 let v zelo težkih pogojih.
(… in moderni ljudje?)
D. Liberaman pravi, da smo se z neandertalci srečali in »pomešali – denimo na območju Bližnjega vzhoda pred pribl. 60.000 leti. Nekje smo jih premagali /…/ med selitvijo modernega človeka iz Afrike proti Evropi pred pribl. 40.000 leti.
/…/ ne vemo, zakaj so, potem ko so pred 50.000 leti v njihov svet vstopili moderni ljudje, izumrli.«
Po razširjeni hipotezi »se niso bi sposobni dovolj hitro in dinamično kulturno prilagoditi. Tako kot so se moderni ljudje, ki so jih »premagali«. V resnici pa nihče ne ve, kaj se je v resnici zgodilo.«
(So neanertalci kdaj premagali homo sapiens?)
»Imamo dokaze, da so /…/ med selitvijo proti jugu /…/ v ledeni dobi /…/ od 80.000 do 60.000 leti v veliki meri »zamenjali« moderne ljudi, ki so tedaj tam živeli. Malce so se med seboj celo parili… A vendar /…/ so homo sapiensi od začetka poznega paleolitika nadomestili ostale hominide /…/ kjerkoli so prišli.«
(Zakaj vam je najpomembnejša hrana, energija?)
»Energija je osnova življenja, reprodukcije in vsega kar počnemo. Energija je najpomembnejša spremenljivka v biologiji.« Življenje je »uporaba energij za še več življenja.«
(Kaj vpliva na telo?)
Kmetijska in industrijska revolucija sta pomembno vplivali na telo, »na to, kar jemo /…/ kako se gibamo /…/ kako živimo /…/kako zbolevamo.«
(Kaj pa moderna doba?)
Poglejte naokoli, pravi D. Liberman. V nekaterih pogledih »delujemo veliko bolje (nižja smrtnost otrok, dolgoživost…) v nekaterih pa bistveno slabše; predvsem zaradi kroničnih bolezni, ki niso nalezljive.«
(Je digitalizacija že kaj vplivala?)
»Kar zadeva naravno selekcijo, verjetno še ne. /…/ Digitalni svet bo sprožil evolucijske spremembe l, če se bodo v našem telesu oblikovale dedne variacije /…/ in bodo te vplivale na našo reproduktivno sposobnost.«
(Kako naj se borimo proti kroničnim boleznim?)
»S preventivo! /…/ Ljudje naj nehajo kaditi, naj bodo fizično aktivni (vsaj 10 minut na teden), naj jedo manj predelane hrane, v kateri je veliko sladkorja i malo vlaknin in naj se izogibajo kroničnemu stresu. Pomislite, kako drugačno bi bilo naše zdravje! /…/ Veliko ljudi sploh ne ve, koliko sladkorja je, denimo v žitaricah in kečapu…«
Sladkor je treba bolj obdavčit in na izdelke jasno napisati, koliko ga vsebujejo, meni D. Liberman.
(Kaj je izziv za evolucijske znanstvenike?)
Glede človeške evolucije – »boljše razumevanje genetskih sprememb, ki poganjajo razvojne sprememb, ki vplivajo na razvoj telesa.«

/…/ ti le dobička išeš /…/

Človeštvo in njegove vaje iz nekoristnosti. J. Krečič, Delo, 17.11.2015
Največji umetniški in znanstveni dosežki so rezultat nekoristnosti, piše v svoji knjigi, manifestu, Koristnost nekoristnosti italijanski filozof Nuccio Ordine. Prevod Irene Trenc – Frelih je izdala Cankarjeva založba in ima predgovor (pisatelja) Borisa Pahorja.
Izhodišče avtorja je, piše (filozofinja) Jela Krečič, »današnja politična ekonomija, ko ekonomska politika usmerja delovanje vseh drugih družbenih sfer. Ideja dobička, manipuliranje z dolgovi /…/ je vodilo oblikovanja politik današnjih demokracij. Gospodarska kriz je dala poseben zalet mentaliteti, ki gleda na svet in njegove proizvode izključno z vidika neposredne in takojšnje koristnosti.«
Avtor se na podlagi velikih klasikov osredotoči na dve področji, ki »sta žrtvi te prevladujoči paradigme: na kulturo in znanost.« Platon, Dante, Petrarca, Shakespeare, Dickens, Voltaire, Montaigne, Kant, Heidegger, Zhuangzi, Ionesco – zagovarjajo, da literatura in umetnost nasploh »ne smeta biti podvrženi utilitarni logiki ali celo logiki dobička. Denar in pohlep uničujeta duha«, piše J. Krečič. »Področje pisateljevanja in drugih umetnosti /…/ razširja meje duha, buri domišljijo, zbuja radovednost.«
N. Ordine piše, da so literatura, zabav, brezdelje (ipd. dejavnosti) lahko produktivne, saj lahko »rešijo težek problem, ki se izkaže kot bistven v okolju, ki ga ni nihče predvidel. To velja tako za poezijo in umetnost kot za znanost in tehnologijo«, kot je zapisal pisatelj Italo Calvino.
Drugi del manifesta je posvečen univerzitetnemu svetu, ki ga je tudi, piše J. Krečič, »preplavila ideologija uporabnosti in koristnosti, ki je spet zvezana z logiko dobička. Rezultati so uničujoči: npr. »ukinjanje specializiranih založb in knjižnic. Bolonjska reforma v Evropi je pripeljala do tega, da je izobraževanje podrejeno potrebam drugih družbenih podsistemov, predvsem gospodarskega.«
N. Ordine s pomočjo klasikov utemeljuje nasprotno (po J.K.): »univerza kot avtonomna in svobodna institucija ne obstaja zato, da bi dosegla vnaprej postavljene cilje, ampak ima privilegij, da si zastavlja tudi dozdevno nesmiselne in nekoristne naloge.« N. Ordine nato aplicira koncept ne(koristnosti/uporabnosti) še na polje ljubezni in zasledovanja resnice.
Zanimiv je dodatek, spis Abraham Flexnerja https://www.ias.edu/people/flexner , o položaju sodobnih univerz in znanosti. (Še več: https://archive.org/details/universitiesamer008115mbp, B.M)
Ta našteva znanstvena odkritja (elektrike, bakterij, inzulina), ki so nastala kot stranski produkt abstraktne znanosti. Znanosti ne moremo podrediti vnaprej zastavljenim interesom in ciljem, ampak gre pri njej za brezinteresno raziskovanje, ki lahko prinese nenadejane izume. Kadar stremimo k uporabnosti, jo bomo »najverjetneje zgrešili, medtem ko ukvarjanje s čisto teorijo, abstraktnimi znanstvenimi problemi, nehote prinese dobrodošle iznajdbe.«
(O »nezainteresiranem raziskovanju« glej npr. http://vridar.org/2013/02/21/the-myth-of-disinterested-scholarly-research/ , B.M.)
J. Krečič zaključuje, da je knjiga » dobrodošla« (- koristna…), ker »pokaže, da so se tudi v zgodovini veliki duhovi spopadali z vulgarnim utilitarizmom svojega časa. Tako je moral /…/ Victor Hugo pred francosko skupščino 1848 dokazovati, kako bi krčenje sredstev za kulturo državi prineslo l majhen prihranek, /…/ pa povzročilo nepopravljivo /…/ škodo. Očitno mora vsaka doba na novo legitimirati koristnost nekoristnega.«

Sloveniji vlada bog, ki se mu reče – denar. Tone Fornezzi, Karmen Plut, Nedeljski, 18.11.2015
Najveselejši Belokranjec Toni Gašperič (70), govori o žalostni državi, kjer je tovarištvo izumrlo, izstopajo barabije, Slovenci pa smo preveč obremenjeni s politiko.
(- Sicer humorist. Tudi »nečak« tete Mare, nekdaj osnovnošolski učitelj - »tovariš« - in ravnatelj, https://www.dnevnik.si/1042710911 , B.M.)
(Kaj vas najbolj moti?)
Umira lepo vedenje, umirajo »medčloveški odnosi, umirata poštenost, odkritosrčnost, rojevajo pa se laži, poneverbe raznih spričeval in diplom, /…/ tatvine, /…/ zlorabe položajev. /…/ če bi si ljudje povedali, k si resnično mislimo drug o drugem, ne vem, če bi ostal še kakšen prijatelj.«
(Črnogled?)
»Ne bi rekel. /../ še vedno otaja nekaj zdravega, nekaj /…/ ljudi, ki razmišljajo s svojo glavo. Zelo pa me moti, da nam ljudje na položajih vsiljujejo svoje mnenje. Mediji so tu zelo potni in prepričan sem, da smo Slovenci preveč obsedeni s politiko.«
(Se obremenjujemo s politiko?)
»Se. Zelo /…/«. V Ameriki, Kanadi sploh ne vedo, kdo je predsednik. »Pr nas pa samo politika, politika, politika.« Grozljivo, da se prepiramo zaradi tega, kar se je dogodilo pred 70 leti (- 1945.) Svet gre naprej, kaj ima vnukinja stara 7 let s tem, kdo je koga. Pogubno bo, »če si ne bomo premislili in vnesli v svoj narod več veselja, več radosti in več ljubezni /…/«.
(Osamosvojitev?)
Kakšne tovarne smo imeli prej, pravi, nato pa pogreb gospodarstva in tudi vrlin, npr. tovarištva.
»Meni se zdi tovariš zelo lepa beseda. /…/ Gospodje so bili nekdaj samo doktorji in gospodje župniki, danes smo gospodje že vsi. Beseda gospod mi zelo malo pomeni.«
(Kako je bilo prej?)
T. Gašperič pravi, da smo se več »družili, gostilne so bile včasih polne, ogromno izletov smo imeli, potovali smo po Jugoslaviji, skratka družili smo se kot ljudje in se med seboj nismo gledali grdo.«
(Zakaj razprtije?)
»Prevladal je samo en bog, /…/ denar. Tam kjer se začne denar, se končajo vse te vrline, ki sem jih našteval in se konča vse, kar je lepega. Če hočeš izgubiti prijatelj, mu posodi denar.«
»Zdaj smo tu, vse gledamo skozi denar. Zdaj so glavne banke.«
(Tarnamo…)
»Vsi samo tarnamo /…/ ampak kljub temu imamo Slovenci zelo visok standard. /…/ ogromno lepih in razkošnih hiš, /…/ največje število traktorjev na prebivalca.«
»Zame j standard prosti čas, da se lahko posvetim družini, da grem lahko na izlet, da preberem kako dobro knjigo, da grem gledat kak dober film.«
(Kdaj bo bolje za vse?)
»Treba bo zmenjati garnituro. Vse pijavke, ki so se prisesale na državne seske /…/ v parlament pa izvoliti mlade, šolane ljudi. Ne pa da /…/ bežijo v tujino, vendar ne pred vojno /…/ ampak pred gospodarskim razsulom /…/.«

Slovenci žrete svoje vizionarje! Eva Senčar, Nedelo, 15.11.2015
Doktor fizike Yuri Yatsko proučuje tudi psihologijo, antropologijo, zgodovino, lingvistiko… Zakaj?
V pogovoru z Evo Senčar pripoveduje o (para/alternativni) znanosti, o Slovencih in reševanju sveta.
(Znanstvenik?)
»Profesionalno sem znanstvenik, zato proučujem tisto, kar je /…/ povezano z znanostjo in logiko /…/ Paraznanost, ezoterika in t.i. hermetična znanja se razvijajo tam, kamor uradna in javna znanost zaradi družbenih interesov še ni segla. To ne pomeni, da na teh področjih nimamo informacij in znanja, le da niso dostopni.«
(Zdravilstvo, šamanizem?)
»Kot zdravilec sem delal zato, ker sem želel kot fizik preizkusiti, kako in zakaj funkcionirajo zdravilske metode. »
Šamanizem je starodavno znanje, ki se je ohranilo npr. v Rusiji. »Naša civilizacija je prišla na rob zmogljivosti tehnokratskega razvoja«, ki nas »pelje v propad. Človeštvo se mora čimprej vrniti na pot, ki nam jo je dal Stvarnik, in ki temelji na sožitju z naravo.«
(Katero pot izbrati?)
»Živimo v obdobju, ko bi posameznik moral izbrati. Prva pot je tehnokratska, na njej so revolucije, begunske krize, vremenske krize, ekološki problemi. Druga temelji na drugačnih vrednotah in je pot nazaj k naravi.«
(Kako, kdaj?)
»Danes se nič družbi ne more zgoditi, dokler ni pripravljeno informacijsko polje. Ustvarjajo ga seveda mediji.« Npr. »do nedavnega ljudi niso prav nič skrbeli problemi v Libiji, pomanjkanje demokracije in človekovih pravic, dokler jih niso o tem prepričali mnenjski voditelji /…/. Mediji ni svobodni, programirani so z uresničevanje interesov višjih struktur, ki jih običajno niti ne poznajo. /…/ Marsikateri proces se zgodi najprej na ravni kolektivni zavesti in se šele potem uresniči na fizični ravni.« http://demokracija.si/fokus/yuri-yatsko-za-geopolitiko-si-begunski-val-ni-spontan-proces
(Kdo, s kom?)
»Nikar situacije ne prepuščajte državi. Začnite pri sebi /…/ Ne prelagajte na druge, kar lahko naredite pri sebi, ne krivite politikov, da ne naredijo ničesar /…/ Problem je, da smo ljudje leni in raje iščemo krivdo drugje.«
(Slovenija, Slovenci?)
V Slovenijo je prišel po naključju in takoj so ga navdušili ljudje. »Lepi, dobi, srčni, s katerimi se da delati resne stvari. In ki sledijo določenim ciljem.«
Določene značajske posebnosti so lahko »v določenih situacijah prednost.« Ena od njih, ki vam povzroča težave, je »da ne marate nikogar, ki izstopa iz povprečja. Vsak izjemen posameznik ima v tej državi težave. /…/ Zaradi tega v Sloveniji manjka vizionarjev. Tudi karizmatičnih voditeljev. Vsakega /…/, ki se pojavi, požrete.« Ni naštel ljudi »iz političnega in gospodarskega sta, ki so ali v zaporu ali jih čaka vrsta sojenj«, a zanje pravi, da »so to bili ljudje z vizijo. Ko so nekaj ustvarili, ste jih zrušili, ob tem pa je nastala tudi družbena škoda.
»Hkrati pa vam je uspelo /…/ ohraniti jezik /…/ identiteto. Obkrožajo vas veliki narodi, ki so vas od nekdaj hoteli asimilirati. /…/ Slovenci bi se morali truditi ohranjati knjižni jezik, ki je temelj za kulturo naroda. Tudi jezik je /…/ stvar politike, ta pa naj bi ohranjala enotnost.«
(Zakaj raziskujete jezike?)
»Da razumel stvari. Slovanski jeziki so ohranili elemente prajezika, v katerem je nekoč govorilo vse človeštvo.« V slovanskih besedah je »skrito vse polno sakralnega znanja, pomenov in sporočil.«
Poglejte besedo »ljubezen«, ljubav (hrv.), ljubov (rus.) – »(Lju)dje(bo)ga(v)jeduju. Ljudje poznajo boga. Ljubezen je torej poznavanje boga. /…/ Če boga ni, je vse dovoljeno. To je vedel že (F.M.) Dostojevski.«
(- Glej prevod odlomka iz Bratov Karamazovih, https://sl.wikisource.org/wiki/Veliki_inkvizitor , B.M.)

Preberimo, prisluhnimo, poglejmo, prehodimo, premislimo

Zibelka glasbe je v Sloveniji. Zdenko Matoz, Delo, 17.11.205
Tidlbab je dokumentarni film o neandertalčevi piščali, stari vsaj 60.000 let, iz jame Divje babe na Cerkljanskem. Nastal je v izobraževalnem središču TVS po scenariju Darje Korenčan in v režiji Haidy Kancler. http://www.rtvslo.si/moja-generacija/film-o-najstarejsem-glasbilu-na-svetu-piscali-ki-jo-je-izdelal-neandertalec/378842
Kost jamskega medveda z luknjicami, največjo našo arheološko najdbo, je našel arheolog Ivan Turk s sodelavci. Poleg strokovnih raziskav je (p)o njej nastalo mnogo replik. Akademski glasbenik Ljuben Dimitrovski dokazuje, da je nanjo mogoče igrati tudi ljudsko in klasično glasbo. V filmu nastopa še muzikolog Svanibor Petan.
Ivan Turk je v svoji študiji (http://iza2.zrc-sazu.si/sl/publikacije/divje-babe-i-2#v , 2014) pisal tudi o družabnem življenju neandertalca. Iz najdenih zaceljenih kosti sklepa, da je poškodovani »lahko preživel samo, če so zanj skrbeli. Imamo posredne dokaze, da so živi skupnostih, ki so presegale ožjo družinsko skupnost, da je bila znotraj skupnost močna solidarnost /…/.« Da ne pride do degeneracije, morajo takšne (lovske) skupnosti »biti velike najmanj od 400 do 500 ljudi« in so se morale »srečevati na letnih ali štiriletnih festivalih in si med drugim izmenjevati gene.«
Neandertalci so Evropo posedali kar 200.000 let, s kromanjonci, našimi predniki so sobivali 10.000 let, mi pa smo tukaj komaj 30.000 let.
Neandertalci so skrivnostno izginili. Najden piščal jih predstavlja precej bolj razvite, kot smo bili prepričani do tedaj, končuje Zdenko Matoz.

O luči, ki se razliva po resnici. Janez Markeš, Delo, 17.11.2015
Pri Celjski Mohorjevi družbi so izšli Zgodnjekrščanski spisi (2015), najstarejša (do pribl. 200 po Kr.) krščanska besedila, ki jih je izbral Klaus Berger. Prevod so pripravili sodelavci Inštituta za preučevanje krščanskega izročila. http://www.ipki.si/ .
O knjigi pravi Janez Markež, ki jo podrobno predstavlja v časniku: »Kdor je ne bo prebral in kdo se vanjo ne bo poglobil, bo v svoji izobrazbi in svoji omiki pustil praznino.«
Začne se z Janezovim pismom (2.) o tem, da je Bog luč, Resnica, in če hodimo z njim, »ne moremo hoditi v temi /…/ Z izginjanjem teme in prevladovanjem luči je povezana /…/ ukinitev sovraštva in zapoved ljubezni do sočloveka. Iz tega sledi /…/: Kdor pravi, da je v luči, pa svojega brata sovraži, je v temi.«
V poglavju Q (Quelle / Vir izrekov ) spoznamo skupni vir, ki so ga uporabljali evangelisti Marko, Matej Luka. »Zanj je značilno odsotnost poročil o čudežih in o Jezusovem otroštvu.«
Nauk dvanajsterih apostolov (Diadahe) je poučni priročnik za ravnanja; opisuje razliko med potjo življenja in potjo smrti, nadaljuje »s hvalo nenasilni, blagohotni smeri /…/ Smrt je zlobna, /…/ je v pregonu dobrih, v sovraštvu do resnice, v ljubezni do laži, kjer ni plačila za pravičnost, kjer i krotkosti in stanovitnosti, kjer ni srca za reveža, kjer se ne trpi za tistega, ki trpi zatiranje /…/«.
Najobsežnejši spis je Hermov pastir, »markanten spis, vreden vse pozornosti, ne le bralne, temveč tudi premišljevalne«, z etičnimi zapovedmi, »od vere v Boga, prek ljubezni do resnice, do samoobvladovanja, /…/ ki vzpostavljajo človeka kot duhovni subjekt. /…/ Človek je poklican za delo pri gradnji, /…/ gradniki so /…/ samo dobra dela.
J. Markeš predstavlja še druge spise: Tomažev evangelij, Petrov evangelij, Prvo Klementovo pismo, Elhasejeva knjga, Pričevanje resnice, Evangelij resnice – »o milosti spoznanja /…/ Besede, ki je sama po sebi odrešenik človeka in človeštva«.

Najbolj vplivna je Darwinova o izvoru vrst. Delo, 17.11.2015
Iz izbora znanstveni knjig je naredila skupina knjigarjev in bibliotekarjev so bralci kot najbolj vplivno izbrali O izvoru vrst Ch. Darwina. Natančno je opazoval svet okoli sebe, o opažanjih razmišljal i nastala je »knjiga, ki je spremenila ne samo znanost, temveč tudi vero, zgodovino in službo, pravi A, Prescott z Univ. v Glasgowu.
Na drugem mestu je Komunistični manifest K. Marxa in F. Engelsa, tretja Zbrana dela Williama Shakespearja, nato Platonova Republika, Kritika čistega uma I. Kanta, itd.

Navdušena nad arhitekturo, grafiti in zrakom. Ljubljanopolis. Nika Senica, Delo, 17.11.2015
Avstralska plesna umetnica Bridget Fiske raziskuje in umetniško predstavlja položaj marginaliziranih skupin slovenske družbe, izbrisane, Rome, mlade in begunsko krizo.
(Kaj jo je pritegnilo v Lj.?)
»Obožujem sprehode po ulicah mesta /…/ rada obiskujem še neznana mesta.« Preden je prišla, je o Lj. »vedela le to, kar so mi povedali prijatelji v V. Britaniji, tudi to, da je zelo lepo mesto. Kar mi je izredno všeč, so grafiti in čudovita arhitektura. Spominja me na prosto za srečevanja«, grafitov kot nekaj sodobnega in stara arhitektura. »Čuti se, da je mesto živo. In čeprav smo v mestu, je zrak tako svež!« In v tem letnem času je svetloba prelepa.

Balkanci so edini, ki jim je mar Slovenje. Franci Kek, Nedeljski, 18.11.20
V Cankarjevem domu v Lj. bo že 24. leto zapored nastopil Vlado Kreslin, glasbenik.
V Slovenijo je prišel (- preko Mure, B.M.) »pod Toporišičem,ki je ustvarjal ljudi, ki so se bali narečij /…/ svojih vokalov in /…/ naglasa /…/ iz lokalnega okolja. Kreslin je v Lj. zavestno spregovoril po prekmursko /…/ javno in manifestativno /…/. Dvignil je samozavest. /…/ iz panonskega sentimenta in ljudske glasbe je naredil urn fenomen /…/«. Tako je zapisal Feri Lainšček (- tudi Prekmurec, pisatelj) piše Franci Kek, ki se je pogovarjal z Vladom K.
(Veliko je naših po svetu…)
»Ne bi vam otvorio, da niste naši,« je dejal hotelir v Luksemburgu ob štirih zjutraj. »O tem govori pesem Sami naši. (Poslušajte: https://www.youtube.com/watch?v=jCOu_mq80QM , B.M.)
Opaža, da »vsepovsod po svetu ponujajo ro i pomagajo v raznih /…/ situacijah ljudje, s katerimi smo nekoč živeli v skupni državi, Balkanci. /…/ edini, ki jim je kaj mar za Slovence.«
(Jugonostalgik?)
»Mar ni to mahanje z jugonostalgijo že malo zastarelo?« Kot zastarele zgodbe o zastarelosti Rolingstonsov. »Za jugonostalgika je razglašen /…/ delavec, ki sprašuje, zakaj nima plačanih prislevkov za socialno zavarovanje in kaj je regres za letni dopust.« Tu gre za pomanjkanje državljanske zavesti. »Imamo svojo državo, imamo radi ene, eni pa nas. To je vse.«
(Peli ste na »rdeči proslavi« v Stožicah https://www.youtube.com/watch?v=vqUUsBtieXs , nato emigrantom v Argentini? http://www1.kreslin.com/sl/koncerti/ )
»Očitno jih ni motilo da pojem tudi s partizanskim pevskim zborom. Lepo, a ne? Tam sem našel kup krasnih ljudi. Morda je to tisto, o čemer sem pel že pred 20 leti v pesmi Lahko bi poletela in ujela svoje sanje.« https://www.youtube.com/watch?v=T7_q11-diE8
(- O naših v Argentini glej http://www.delo.si/kultura/razno/argentinski-slovenci-srecni-konec-neke-tragicne-zgodbe.html in https://en.wikipedia.org/wiki/Slovene_Argentines ter
https://es.wikipedia.org/wiki/Inmigraci%C3%B3n_eslovena_en_Argentina , B.M.)
(Peli ste tudi ekonomskim emigrantom?)
Na številnih gostovanjih je slišal zgodbe o izseljevanju naših ljudi, to so »bili neke vrste ekonomski prebežniki.« Najlažje bilo prestopiti mejo v Avstrijo leta 1956, v dneh, ko so »Rusi zasedli Madžarsko »in je bila prekmurska meja polna tankov JLA. Ti so tako bobneli, da te graničarji niso slišali /…/«.
»Danes (- sredi novembra 2015, B.M.) se včasih zdi, kot da je največji opor do beguncev v okoliših, iz katerih je največ izseljencev po svetu. Ljudje ne prepoznajo podobnosti. In tudi v tujini včasih slišiš, zakaj države ne zaprejo meja. Ko so sprejeli njih, je bilo pa v redu. Tudi Madžari so pozabili, da je svet leta 1956 sprejel 300.000 njihovih ljudi, političnih emigrantov. Ljudje smo hitro pozabljiva bitja. In pozabljena tudi.«
(Zato pišejo knjige spominov, pri 30-tih…)
»Verjetno merite na knjigo Ruth Dupre.« Prišla je v Slovenijo, poslušala njegove koncerte in napisala knjigo, ki je prevedena v slovenščino. http://www.modrijan.si/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/biografije/Vlado-Kreslin-Slovenija-in-jaz .
(Časi, oče, črna kitara?)
»Oče je po drugi sv. vojni na vasi igral v džez bendu. Tega danes skoraj ni niti v mestu. Očitno je bilo nekoč stanje duha na bolj odprti ravni. In igral je tudi na svojo črno kitaro, o kateri zdaj poje Kubanec Ariel Cubria«, peli so že Američani The Walkabouts. Ja kar slavna tale kitara, Melodija Mengeš…
https://manjamaksimovic.wordpress.com/tag/ariel-cubria-vivaracha/
(Ko ste začenjali v Lj., kdo so bili slavni?)
»Jutro, Bumerang in Oko. Mlade leve sem zamudil. Sredi 70.let mo s kupino Horizont nekajkrat nastopili pred Buldožerji, ki so bili na področju celotne nekdanje države zelo pomembni.«
(S skupino Izvir ste peli Mateja Bora Šel je popotnik skozi atomski vek?) http://www.babelmatrix.org/works/slo/Bor%2C_Matej-1913/%C5%A0el_je_popotnik_skozi_atomski_vek_3/hu/38646-%C3%81tkelt_a_v%C3%A1ndor_az_atomkoron_III
Res, vadili so pol leta, bila je dolga 20 minut, z njo so zmagali festivalu v Subotici leta 1977.
(Beltinška banda?)
Po birmi Valentine Novak (13), ko je celo noč igral s temi gospodi, mu je z njen oče Štefan Smej ob pipi pred »cimprano hižo ob Muri«, rekel da mora nekaj napraviti iz te muzike. Nato se je 40-letni Vlado odlično ujel z njimi, Jožek in Janči Kociper sta ga imela rada. Počutil se je z njima bolj svobodno kot z rokerskimi kolegi. Na smrtni postelji mu je Jožek šepnil: »Vlado, ti se nikej ne boj /…/ sej jaz vsak večer molim za tebe.«
https://www.youtube.com/watch?v=x7IYyumWxu4&list=RDnHMQMcogMrw&index=3

Pustite izgotovljeno mnenje zunaj. A. Schnabl, Dnevnik, 17.11.2015
O kritikah v/in javnosti piše Ana Schnabl ob performansu o fašizmu, ki ga je izvedel švicarski umetnik in se opre na dvoje (humanističnih) avtoritet.
Milo Rau http://international-institute.de/ je v italijanski vasici Santarchangelo uprizoril Brevikovo izjavo / Brevik's Statment in pokazal na notranjo logiko fašizma. Njegov (Brevikov https://sl.wikipedia.org/wiki/Anders_Behring_Breivik , glej http://www.delo.si/novice/svet/breivik-v-sloveniji-imam-zveste-brate-in-sestre_2.html , B.M.) zagovor na sodišču z odra bere muslimanka srednjih let in pokaže na »vmesni prostor med izgotovljenim levim in desnim mnenjem ter pokaže na izmuzljivost naše osebne in kolektivne etike, k je vselej rezultat odločitve«, piše A. Schnabl.
»Rau ne moralizira, temveč pove, da nas odločitev za fašizem ali proti njemu /…/ sili le v specifične tipe mišljenja, ki morajo imeti svoje posledice.«
A. Schnabl začne s knjigo Demokracija v Ameriki (Alexis de Tocqueville, 1835), ki »med študenti filozofije /…/ ne dosega Heglove ali Heideggrove slave«. Ona si je zapomnila, da je v njej zapisal, »da ameriško mentalno pokrajino obvladujejo izgotovljena mnenja, /…/ ki jih lahko kot okrasje nadene vsakdo, ki/…/ so že prerasla v javno last.« Pojasnil ji je, kaj ji je tako zoprnega na t.i. kritičnosti, preprosto - »moti me, da vsi venomer nabijajo enako, da s »kritični« na popolnoma istoveten način.«
»Umetnik, človek izjeme, mora razumeti vse konture kritičnosti /../«.
Končuje s »takisto pokojnim filozofom visokih pulijev Michaelom Foucaultem: kritičnost se zares začne tam, kjer javno mnenje doseže svoj spoznavni rob /…/ Kritičnost žene spoznanje dalje, kakor ga žene dalje tudi umetnost.
»Performans Mila Raua http://santarcangelofestival.com/sa15/2015/06/15/e_breiviks/ se je vprašanja fašizma lotil /…/ brez parol. In to lahko zaboli.«
(- Glej tudi zgodbo, v glasbi in slikah, ki se (nam) je zgodila bližje – The Dark Ages : http://international-institute.de/?p=3384 , B.M.)

Up(ravlj)anje, univerze

Quo vadis UP. Univerza Primorskem. R. Pišot, Delo, 14.11.2015
O tem, kako sta rektor in njegova ekipa »ugrabila« sistem, piše Rado Pišot, Znanstveno-raziskovalno središče UP (- tudi eden od kandidatov na nedavnih rektorskih volitvah, B.M.)
Za spreminjanje te univerze, ki je »mlada in /…/ še ne zrela« se je na osnovi spodbude drugih in lastnega premisleka ter vizije.« Tako je lahko tudi glasno razmišljal »kaj potrebuje naša mlada akademska skupnost.« Poudarjal je: »odprt dialog, akademska pripadnost in odgovornost.«
Srečeval se je z »nesprejemljivimi odločitvami posameznikov in širše akademske skupnosti«, zato ga tudi izziv volitev (ponovna izvolitev D. Marušiča) ni presenetil. Prišel pa je do »krutega /…/ spoznanja, v kašnem akademskem in širšem družbenem prostoru danes živimo.
Pred volitvami je bilo »veliko razglabljalo, ali je UP upravičila svoj obstoj.« Ocena ni dobra, tudi ugled UP ni primeren. Njeni tvorci so to zapisali v člankih z naslovi: »Veliko razočaranje in nekaj upanja«, »Zadnji vlak za vrnitev k idealom« (Primorske novice 30.10.2015).
Na volitvah pa je (večin) 327 od 611 članov akademske skupnosti in predstavnikov študentov »podelilo legitimnost, ki v zadnjih štirih letih oblikujejo /…/ UP.« Torej je ustrezno:
- da se je tik pred volitvami za kratek časa zaposlilo toliko oseb, kot jih ima ena fakulteta;
- da se je spremenil statut UP, da se olajšajo mahinacije z glasovi;
- izredne odpovedi in prekinjanje pogodb posameznikom, ki ni so po godu delodajalcu;
- samovoljno poseganje v izvajanje študijskih programov, raziskovalnih projektov, strokovnega dela;
- odrekanje volilne prave nekateri, delovanje v nasprotju s statutom in zakonom;
- toleranca do plagiatorstva;
- vlaganje tožb proti medijem, ki poročajo o UP;
- samovoljno dodeljevanje financ, prostorov in materialnih sredstev;
- trošenje denarja za številne svetovalce, pomočnike, za rojstne dneve;
- neetično oblikovanje in delovanje volilne komisije.
Ali torej »še želim biti del take akademske skupnosti«? Tako se sprašuje R. Pišot, potem ko je razočaran povzel glavne očitke (zmagovitemu) rektorju.
»Današnji rektor in njegova ekipa sta /…/ izvedla popolno »ugrabitev« sistema. Tako kot je bilo »v teh letih« izvedenih nekaj »ugrabitev« raziskovalnih projektov in umiranje študijskih programov«. Z volilnimi mahinacijami (kratkoročne zaposlitve, zmanjševanje zaposlitev na nekaterih članicah) je rektor pridobil dovolj glasov. In z »dvomljivimi pristopi in obljubami« zaposlenim (»svojih« članic) in študentom.
Pomembno vlogo je odigral, meni R. Pišot, »tisti del negotove, mor nezainteresirane ali prestrašene skupnosti, ki je dogajanje posredno podprla, ter seveda odgovorni predstavniki študentov« - 6000 glave množice.
Krivda je tudi na ravni države, »izgovarjanje odgovornih /…/ predvsem ministrice, da so vse zgoraj navedene nepravilnosti del akademske avtonomije«, piše R. Pišot. Torej je zanje ta »ugrabitev sistema« legitimna.
Danes se to dogaja na UP, jutri morda na UL? Ali ta precedens odpira vrta podobnemu drugje?
»Quo vadis UP, quo vadis Slovenija?«

Lahko izboljšamo učinkovitost dela v javnem sektorju? J. Krnc, Pisma, Dnevnik, 16.11.2015
Bralec Janez Krnec iz Litije meni da lahko, a ne tako kot si zamišlja minister Koprivnikar s sodelavci.
»Gospod minister, vaša napoved, da naj bi predstojniki organizacij javnega sektorja dobili več avtonomije in odgovornosti pri ocenjevanju podrejenih in delitvi plač, je zgrešena. Osrednji problem javnega sektorja je kriza vodenja! Nujen je sistemski pristop. Odgovornost in pristojnost predstojnikov je treba vezati /…/ na učinkovitost vodenja organizacijskih enot /…/. Najprej moramo vzpostaviti pogoje za izboljšanje celote, t.j. dvigniti raven učinkovitosti delovanja enot, sektorjev, služb, organizacij, zavodov v javnem sektorju in (šel) nato tudi delitev plač podrediti temu skupnemu cilju.« In pri uveljavljanju učinkovitega, interakcijskega vodenja je odgovornost predstojnikov odločilna.

Etnologistika, urbihektura, fasciologija

»Vsak človek je republika zase«. J. Šutej Adamič, Delo, 16.11.205
Za raziskovanje na področju etnologije je Božidar Jezernik (FF UL) dobil letošnjo Murkovo nagrado piše Jelka Šutej Adamič.
Naroda, noše, praznikov spomenikov, taborišč, praznikov, kave -
(Kave?)
Je že spil dve, pravi in pove, da smo jo dobili »iz Italije, saj so sinovi naših plemičev v 17. stoletju študirali v Padovi, kjer so že tedaj bile kavarn. Na Dunaj je kava prišla kasneje, šele o /…/ obleganju mesta, leta 1683.« Takrat so jo Ljubljančani že poznali. »In Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske napovedal Kranjcem zelo neslavno prihodnost, češ da bodo izumrli, ker popijejo preveč kave.«
(- Na Dunaju so bili takrat in kasneje študentje s Kranjskega in drugih naših dežel, nekateri so postali profesorji, dekani, rektorji. In Valvasor se je 1683 boril na štajerski meji z vojaki madžarskega grofa, ki je bil takrat na strani Turkov; o tem priča spomenik pri Šentjakobski cerkvi, kjer je takrat bil jezuitski kolegij, prva višja šola v Lj. https://sl.wikipedia.org/wiki/Jezuitski_kolegij_v_Ljubljani B.M.)
(Raziskujete raznovrstne teme?)
Res, pravi B. Jezernik, a vse odgovarjajo na vprašanja »kdo smo, kakšni smo in zakaj«.
»Na t vprašanja je mogoče gledati z različnih perspektiv, izhodišč. Mene so navedle k temu, da sem se sploh začel ukvarjati z znanstvenim raziskovanjem.« In to je »smisel znanstvenega raziskovanja. /…/ znanost /…/ ima določen uporabno vrednost za izboljšan kvalitete življenja ljudi.«
(Kako dobiti odgovore?)
»Ljudje smo zelo kompleksni, vsak človek je republika zase in /…/ se spreminja /…/ od rojstva do smrti. Vse te stvari se /…/ ves čas tudi spreminjajo.
Družboslovje in humanistika sta /…/ zapleteni vedi, nista /…/ znanosti v trdem smislu, kot kemija, matematika ali fizika, kajti vsak družboslovec /…/ gleda drugače, s svojega zornega kota.
Slika je vedno subjektivna.« Tvoja »republika« določa »tvojo perspektivo, tvoj odnos, tvoje gledanje /…/ skozi očala določene kulture, ideologije, določenih interesov. Zato je pomembno, da ves čas opravljamo samorefleksijo in se sprašujemo predvsem, zakaj vidimo to kar vidimo, in zakaj nam je pomembno to, kar vidimo.« (- In pišemo, beremo… B.M.)
(Etnologija, antropologija?)
»Tega ne razmejujem, zame je to sinonim. Slovenska etnologija je delala veliko napako, ko je politiko nekako odrivala in se obnašala, kot da politik ni temelj njenega zanimanja in ne sodi v etnološke razprave.«
Danes so meje med znanostmi izgubile smisel, vsak znanstvenik mora raziskovati s svoje perspektive. »Nastopil je čas, ko je treba spoznanja več znanosti pripeljati skupaj, a pri nas je znanost še vedno predvsem »cehovsko« organizirana.« To zapiranje v svoj svet je škodljivo, »postavljamo mej, prek katerih ne gledamo okoli sebe. »Veliko bolje bi bilo, če bi imeli znanstveniki spodoben, skupen prostor za izmenjavo spoznanj in stališč.«
(Za dediščino sta dva zavoda, za naravno, za kulturno?)
»To, da spoznamo naravo kot naravo, je stvar kulture./…/ Tudi kulturna dediščina se je vedno razvijala v določenem naravnem okolju.«
(Kako skrbimo za dediščino?)
Različno, a se premika na bolje, pravi. Osnovno vprašanje je, »kaj je naša dediščina« in - ideološko obremenjeni – jo še vedno definiramo z nacionalističnega vidika. To pomeni, da »smo se odrekli vsemu, kar je bila naša več kot 700-letna dediščina.« Tudi Mozart in Strauss spadata vanjo.
»Imeli smo knežji dvorec, ki smo ga podrli iz nacionalističnih razlogov. »
( - Potres 1895 je ta dvorec le delno poškodoval. Zdaj je na njegovem mestu (stari) NUK, glej: https://sl.wikipedia.org/wiki/Kne%C5%BEji_dvorec,_Ljubljana . Blizu je deželni dvorec, kjer je od 1919 in še danes UL. https://sl.wikipedia.org/wiki/Kranjski_de%C5%BEelni_dvorec B.M.)
Knežji dvorec je bil »najlepša in najmogočnejša plača v Lj. A ker je bil nemški, ga je bilo treba podreti, čeprav so v njem uprizarjali prve operne in gledališke predstave, prirejali plese, tam je bil prvi muzej in prva knjižnica, odprta raziskovalcem. Valvasor je prav tam dobival svoje gradivo.« Dvorec je «sooblikoval našo kulturo, mi pa smo ga podrli, češ da z nemško kulturo nimamo nič.«
(Kmečke korenine?)
B. Jezernik ugotavlja, »da smo sami sebe naredili za »kmete«. Kdaj in zakaj?
»Šolski sistem uči, kako je naša kultura kmečka, a kmečke kulture sploh ni. Kultura /…/ na podeželju je bila v glavnem ustvarjena v mestu in šele potem eksportirana na vas.« In tudi večji del naše kulture se je »oblikoval na Dunaju in šel od tam prek mest v province, torej v Lj., Maribor in naprej po podeželju. Narodna noša je kot simbol avtentične kulture izrazito internacionalni produkt, ki ga je k nam uvozila Marija Murnik, gospa, rojena v češki družini. P zgledu čeških dam, ki so se želele razlikovati od nemških, so začele uporabljati »narodni kroj«, kar je nato uvedla še pri nas. V Lj. je ustanovila šolo za dekleta iz premožnejših slojev, /…/ in mlada dekleta, ki jih je vzgajala v narodnem duhu, je odela v »narodno nošo«. Narodnost se »kaže navzven kot politično stališče v obliki narodne noše. »
(Je tudi kranjska klobasa politična izjava?)
»Tudi, vendar je to bolj povezano z ekonomijo«, ne le s politiko. »Ko postane nacionalizem množičen«, se pojavijo gesla: »svoji k svojim« /…/ kupu pri svojem trgovcu, tiskaj v slovenski tiskarni, kupuj pri slovenskem mesarju itd. ker tako podpiraš narodno ekonomijo /…/ v resnici pa njihovi izdelki niso nujno boljši ali cenejši.«
(V politiko?)
»Ne. Ker imam druge interese« in nimam kvalitet za politika. Se je pa dotaknil politike, ko je »kandidiral za dekana FF (UL), ker sem čutil, da bi bilo treba kaj narediti za izboljšanj njenega položaja. Na tej funkciji sem vztrajal 4 leta in vloži veliko truda, vendar se na koncu ni izplačalo.« V tem času bi lahko napisal »dve knjigi in imel od tega zadovoljstvo«. Zgrešena investicija tista leta.

Plečnikov ples. M. Komelj, Ljubljana, glasilo MOL, 3.10.15
»/…/ morebiti raste Ljubljana v Florenco«, se je leta 1900 v opisu pogleda z Ljubljanskega gradu spraševal Jože Plečnik https://en.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik, ki »je arhitekturo in urbanizem videl kot vizijo«, piše Miklavž Komelj .http://www.mladina.si/48462/dr-miklavz-komelj-umetnostni-zgodovinar/ .
Iz Firenc je leta 1898 pisal bratu, da je v vsakem redu vsebovan kaos. Čeprav je bil njegov odnos do sveta, piše M. Komelj, »strog, katoliški, vpet v tradicijo« je za najlepše dejal, da stvar »divje lepa«.
Bistvo ustvarjanja je v konfliktu, je menil: »Samo duševni boj nas ohranja mlade. Star sem že, pa sem mlad, znam plesati, pa venomer plešem.«
Bil je asketski, a beseda treznost je bla zanj psovka. Ko se je vrnil iz Prage v Lj., je dejal, da ga »nivelizira dežela Kranjska neizprosno s svojo treznostjo…« Učencem je naročal: »Kadar kaj začnete delati, morate biti pijani, a ne od alkohola.« Mistična pijanost?
O arhitekturi se je izražal impulzivno, telesno, piše M. Komelj, in navaja njegove besede:
»Jaz se pred vsakim delom tresem…« Govoril je o vpisanosti antike v možgane in kosti, na tleh ležeč neobdelan obelisk za Hradčane je doživel kot »truplo umorjene ubite živali«, svojo rabo betona je komentiral takole: «Mi živimo v času betona – ergo ga nalijmo ljudem kot legendarnemu zlata žejnemu kralju svoj čas raztopljeno zlato, v grlo…« Za cerkev sv. Mihaela na Barju je uporabil kanalizacijske cevi za stebre.
Verjel je v skrivnostne namige in nepredvidljivost: »Ne veš, od kod prideš – ne veš, kam greš – kar nameravaš – obrne se ti drugače.«
Ljubil je večnost, v ustvarjanju »človek občuti za trenutek krila večnosti«.
Arhitektura se dokazuje v času, je menil, »/…/se ne uveljavlja in razveljavlja z govorom človeka, ampak po tistem nepojmljivim in skrivnostnem, ki se imenuje čas.«
M. Komelj, ki je tudi poznavalec partizanske umetnosti, piše o Plečnikovih zadnjih letih, kako je zapisal pismu »po koncu druge svetovne vojne, ko se je čutil tujega novi družbeni realnosti, pisal o delu, ki »dvigne včasih dušo do višin, kjer so slišne že nebesne melodije«, v drugem pismu pa: »Brez prirojene muzikalnosti ne more biti nikdo arhitekt«, a je pri nas »malo muzikantov, ki so muzikalni«.
Preseneča tudi v svoj zadnjem delu, ob vhodu Križanke v Lj. Tam je naredil, piše M. Komelj »sgrafitto rdeče zvezde v družbi srpa in kladiva. A ta simbol je transformiral tako, da ga je razprl – ni jasno, kaj je želel s tem povedati. https://sl.wikipedia.org/wiki/Kri%C5%BEanke#/media/File:Kri%C5%BEanke_%284%29.JPG
Videti je, da je užival v radikalni dvoumnosti. Bi je globoko veren katolik, a se je znal v Pragi navdušiti nad sovjetsko revolucionarno umetnostjo.« http://www.pogledi.si/kritike/revolucija-na-luni
Po Masarykovem naročilu je Plečnik https://cs.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik spremembe monarhičnega praškega gradu - Hradčane – usmeril »k njegovi demokratični preobrazbi«. https://cs.wikipedia.org/wiki/Pra%C5%BEsk%C3%BD_hrad
V pismu Emiliji F. pa piše, »svet ne obstoji na ljudovladi, ampak na plemenitaštvu«; seveda duhovnem, dodaja M. Komelj.

Maks Fabiani bi bil ponosen nanje. D. Jaksetić, Delo, 14.11.2015
Ob 150. stoletnici arhitekta in urbanista M. Fabianija je v njegovem Štanjelu Društvo urbanistov in prostorskih planerjev Slovenije podelilo mednarodno nagrado.
Predsednica društva Liljana Jankovič Grobelšek pravi, da bi mu bili všeč (nagrajeni?) projekti o prostorskem planu JV Slovenije, o plovnosti Ljubljanice, o Luki Koper, o Zvezdi v Karlovcu in slovenski avtocestni projekt - zanj bosta nagrajeni RS in DARS.
(Urbanizem v Sloveniji?)
»Urbanistične stroke je pri nas dovolj in j kakovost. Večina strokovnjakov nas je času primerno zelo aktivna. Združujemo se, na vseh možnih ravneh opozarjamo na neustrezne trende v urejanju prostora, na neuporabne elemente zakonodaje in njeno neučinkovitost.«
»Kakovost našega dela v evropskem merilu« dokazujejo nagrade ETCP urbanistični načrt Maribora, za strokovne podlage za prostorski načrt Ljubljane, načrt za železnico v Kamnik.
(Imate moč za urejanje prostora?)
»Moči imamo – toliko kot je potrebno. Se pa včasih vprašamo, zakaj je toliko odgovornosti na urbanistih, ki odločamo s strokovno odgovornostjo in z znanjem, na osnovi predpisov.
/…/ Slovenski prostor je že preveč degradiran in res je treba paziti, da se to ne nadaljuje. Npr. z mnogimi forsiranimi in nedovoljenimi gradnjami, zlasti pri pretiranem vidnem onesnaženju z reklamnimi panoji /…/«.

Prinašalec arabskih okusov. M. Grah, Delo, 16.11.2015
Sin Slovenke in begunca iz Palestine Karim Hanuna (43) se je rodil in odraščal v Damasku ter se pred četrt stoletja preselil v Lj., kjer je zdaj obogatil kulinarično ponudbo.
(Družina?)
Je oče dveh otrok, starejša je študentka 4. letnika medicine, mlajši na koncu srednje šole. Soproga je računovodkinja iz Haloz.
Njegovega pokojnega očeta Musa Hanuna je vojna v Palestini 1948 pregnala v Sirijo in leta 1975 je postal prvi arabski študent v Lj. Sin pripoveduje, da so pred njim so v Lj. že študirali temnopolti študenti gibanja neuvrščenih držav. V ŠD v Rožni dolini je oče spoznal študentko slavistike iz Mežice. Poročila sta se in 1969 preselila v Damask. Mama, sprva gospodinj, nato učiteljica angleščine, je z njim govorila slovensko.
(V Slovenijo…)
K. Hanuna je po končani srednji šoli v Siriji pri 17 letih odšel študirat v Lj. »Hotel sem vpisati turizem, a te smeri takrat v Sloveniji še ni bilo mogoče študirati.« Moral bi v Opatijo, a oče ni imel denarja. Ponovno se je vpisal v srednjo šolo, gostinsko in izučil za kuharja.
Prihod v Slovenijo je bil zanj kulturni šok. »Vsaj dve leti sem potreboval, da sem prišel k sebi.« Še vedno ga najbolj moti naslednje: Ko »mislim, da imam prijatelja, ga obiščem in obdarim. In ko ga želim čez čas spet srečati, me ne obišče on, ampak ga moram ponovno obiskati jaz. /…/ Če vas nekdo obišče, mu morate obisk vrniti, česar Slovenci ne počnejo.«
(Še kaka kulturna razlika med Sirijo in Slovenijo?)
Ogromno! »Recimo spoštovanje do staršev : očetov volja pri Arabcih vedno obvelja /…/ Strah nima vedno negativnega prizvoka. Strah pred konkurenco ni slab, /…/ zaradi njega sem jaz samo boljši.«
(Kuha na dekliščinah, zakaj?)
»To je tipična slovenska navada: ko so prosti moški, gredo pit v bližnji bife; ko so proste ženske, gredo jest v restavracijo.«
Med slovenskimi jedmi ima najraje bujto repo, bograč, potico (»Ki jo znam tudi speči!«). Slovenska kuhinja je bilj enolična, z nekaj jedmi v obroku, arabski jih ima vsaj 10.
(Begunci; zakaj nočejo ostati v Sloveniji?)
»Bežijo pred nasiljem in iščejo samo boljše življenje, takšno, kakršno so nekdaj živeli v Siriji.« Poznajo gospodarsko stanje v Sloveniji. Zanje je revna država. Kot da bi Slovenec emigriral v Bosno, »ampak raje odide v Nemčijo. /…/ To so izobraženi ljudje, ki imajo denar.«
Po drugi strani je Slovenija premlada, da bi jo poznali. Za večino je isto kot Slovaška. Ne ločijo ju.

Miselni preskok v prvinskem dojemanju logistike. Cveto Pavlin, Delo, 16.11.2015
V Celju je pred 10 leti pod okriljem UM nastala Fakulteta za logistiko (FL UM www.fl.um.si ). Gonilna sila ustanovitve in prvi dekan je bil Martin Lipičnik.
Ob obletnici sedanji dekan Bojan Rosi govori o rezultatih fakultete in o tej stroki.
»Od leta 2005, ko smo začeli izvajati študij na vseh treh bolonjskih stopnjah v Celji in na dislocirani enoti v Krškem, smo dosegli zavidljive rezultate.« Programi izražajo »novodobna znanja logistike«, diplomanti so tudi »družbeno odgovorni, radovedni in ustvarjalni.« Obogatili smo »svetovno zakladnico znanja logistiki«, stkali »pomembne vezi z gospodarstvom, vojsko in javno upravo RS »in logistiko uvrstili na zemljevid znanstvenih disciplin.«
(Značilnost tega obdobja?)
Zgodil se je preskok v »dojemanju logistike kot le transporta, prometa in skladiščenja.« Čas krize je priložnost, saj podjetja s pomočjo logistike finančno prihranijo. Študenti in pedagogi so pomagali podjetjem optimizirati procese. Smo ena redkih takih fakultet v Evropi; diplomanti dobijo široka znanja. Drugod imajo študijsko smer z bodisi prometnim ali poslovnim vidikom logistike.
Zaradi krize so morali »prestrukturirati tudi poslovanje fakultete, pri čemer kakovost izvajanja programov ne trpi, manj je le denarja za raziskovalno opremo in razvoj zaposlenih.«
(Sodelovanje z gospodarstvom?)
Zaradi aplikativnosti logistika potrebuje nenehno testiranje v realnem, gospodarsko okolju. Moramo se intenzivneje vključevati v oblikovanje politike v logistiki, saj »s strokovnim znanjem in neodvisnostjo svetujemo pri sprejemanju /…/ odločitev.«
»Visokošolsko okolje ne more uspešno delovati brez podpore in stika z gospodarstvom.«. Strokovnjake iz prakse vključujejo v študij. Ob podpori gospodarstva so odprl dva laboratorij, za tehniko v logistiki in za kvantitativno modeliranje. Laboratorij za promet in logistiko sistemov so postavili polnilno postajo za električna vozila, z analitično programsko opremo, ki jo koristijo študenti za vaje in tudi gospodarstvo.
(Študenti, diplomanti,?)
Zdaj je 482 študentov na vseh treh stopnjah. V 10 letih je na treh stopnjah (vs.š. Gospodarska in tehniška logistika, univ. Logistika sistemov, magistrski in doktorski prog. Logistika sistemov) končalo študij 1183 diplomantov.
Številni so bili izredni študenti in so v podjetjih ostali in napredovali, tudi na vodstvene položaje. Delodajalci v logistiki, trgovini in transportu napovedujejo 14% rast zaposlovanja.

Ddr. Rudi Rizman, sociolog. J. Trampuž, Mladina 13.11.2015
O strahu, beguncih in fašizmu pripoveduje Rudi Rizman, doktorant FF UL in Harvarda, nekdaj član Russeloega razsodišča, ustanovitelj Mirovnega inštituta, zdaj »profesor na Univerzi v Bologni«, zaradi »ZUJF-a /…/ na UL ne poučuje več«, ki predvsem »vso akademsko kariero zagovarja človekove pravice in demokracijo.« Z njim se je pogovarjal Jure Trampuž.
(Vojna v Iraku je bila napaka, priznava celo Tony Blair…)
Pred 12 leti, pred napadom, je to vedelo »deset miljonov /…/ in izrazilo z demonstracijami v številnih velikih mestih po svetu. /…/ Zakaj mednarodno kazensko sodišče zahodnih in ruskih (Čečenija, priključitev Krima) ne pokliče na odgovornost, ni treba ugibati.«
(Tudi v Lj. so takrat protestirali, a (domači) politiki niso slišali…)
Slabe odločitve politike, nadaljuje R. Rizman, predvsem gospodarske vojne, ki jih razvite države vodijo proti nerazvitim »poleg ekološkega opustošenja planeta generirajo državljanske vojne, spopade v zvezi s surovinami in /…/ begunske valove.« Neoliberalna politiko, ki zagovarja deregulacijo, umik države in zasebno pobudo, po drugi strani pa s subvencioniranjem kmetijstva (tudi v EU) uničuje npr. afriška gospodarstva.
(Neenakost povzroča begunce?)
»Begunska tragedija /…/ je bila programirana že pred desetletji. /…/ Že na začetku 60-let so /…/ dežele v razvoju /…/ namesto »pomoči« zahtevale trgovino /…/ a Evrop se je »spreminjala v trgovinsko »trdnjavo««.
MMS/IMF je afriškim državam odsvetoval industrializacijo, kar je zmanjšalo potrebo po delovni sili in povzročilo »ekonomske« migrante.
(Nova Evropa?)
Iz perifernih držav v S./V. Evropi, tudi Slovenije, ki niso kos izzivu, se tudi odpravljajo »begunci« v (zahodne) države, ki jim obljubljajo prosperiteto. Med sirskimi in »našimi« migranti so podobnosti: »mladi, ambiciozni, izobraženi, globalno odprti…«.
(Nemci, Skandinavci in (mi) Srednjevzhodni Evropejci?)
Nemška kanclerka in nekateri skandinavski voditelji se zavedajo »moralne odgovornosti in ekonomskih razlogov za sprejemanje beguncev.« Tja se iz V. in S. Evrope »izseljuje najbolj izobražena in mlada generacija. Tamkajšnji politiki, s slovenskimi vred, se zgledujejo po Orbanu. Kratkovidno bi bilo, če bi ti deli Evrope, ki so zaradi etičnega čiščenja med in po 2. sv.vojni nacionalno homogeni, taki v času globalizacije ostali še naprej.
(Ograje za svobodo?) (Svobodo za ograje…)
»Ograje nimajo nič skupnega s svobodo, temveč so najprej simbolna, /…/ pa tudi realna napoved vladanja s trdo roko /…/ kot nadomestka za izginjajočo socialno državo, srednji razred in demokracijo.« Politični razred v Evropi je glede ograje pozabil na leto »1989«. https://www.google.si/search?q=1989,+europa+piknik&ie=utf-8&oe=utf-8&gws_rd=cr&ei=GZzMVrjSKIaSsgGd7IbQDg . Avtentični disidenti so takrat slutili tako zgodovinsko digresijo, in Adam Michnik je omenja Vaclava Havla, da je »sprejemanje tisti, ki bežijo pred vojno revščino in trpljenjem temeljni imperativ univerzalne človeške solidarnosti.
(- Morda je to zapisano v knjigi: http://www.worldliteraturetoday.org/2014/november/uncanny-era-conversations-between-vaclav-havel-and-adam-michnik , B.M.)
(Zakaj je Zahod podpiral totalitarne vladarje na Bližnjem Vzhodu?)
»Tako politiko so narekovali interesi, dobički korporacij (nafta, surovine itn. in ne /…/ sljudi v t državah in mednarodne skupnosti kot celote. Ogroža nas naša lastna politika (Zahoda) v preteklosti in žal tudi današnja.«
Glede zahodne civilizacije je dejal Gandi http://www.history.co.uk/biographies/mahatma-gandhi , da je odlična ideja, a se redko uporablja v praksi. To spoznavajo zdaj begunci, npr. tistih 3000 v Calaisu, katerih življenjske razmere so kot »diabolične« imenovali »Zdravniki brez meja in Univ. v Birminghamu.
(V Evropi s 500 milijoni ljudi politiki svarijo pred prihodom 1-2 milijonov.)
Te dni je Jeffrey Sachs opozoril na to, dni preproste rešitve z migrante – niti ograje niti neomejeno sprejemanje.
Skrajna desnica problem izkorišča za pridobivanje političnih točk. Njej ne gre, po Theodorju Adornu, pravi R. Rizman, za »racionalne interese, temveč za emocionalne, /…/ iracionalne želje in strahove. Taka politika nas oddaljuje od rešitev in pomnožuje težave.« Opirajoč se na medije bo »napihnila zlorabe begunskega statusa oz. incidente povezane z begunci.«
(Fašizem, Orban?)
»Če bo prevladal strah«, lahko pričakujemo prevlado fašizma. »Ne bi bilo prvič v evropski zgodovini.« Samo odpor ne zadostuje, »potrebujemo alternativno zamisel družbe.« Najslabše je reči, pravi R. Rizman po J.K. Gailbraithu, češ »stvari niti niso tako slabe«.
Madžarskemu avtoritarnemu voditelju je »z instrumentalizacijo begunske krize uspelo za nekaj časa nevtralizirati« (tudi gospodarske) težave in jo izkoristiti (skupaj s finančno krizo) za uveljavljanje zamisli o (avtoritarni) ne-liberalni državi, na temelju nacionalne in krščanske tradicije.
(- Glej opredelitev ne-liberalizma: https://en.wikipedia.org/wiki/Illiberal_democracy in analize ter komentarje take politike V. Orbana. http://hungarianspectrum.org/7797-2/ . B.M.)
»Žal pa se po letu 1989 »evtanaziran« evropska levica še ni prepričljivo postavila proti takim /…/ zamislim, še manj pa, da bi si /…/ domislila nečesa, kar bi spominjala na nasprotovanje /…/ populizmu z oblikovanjem »ljudskih front« v 30-tih letih prejšnjega stoletja.«
(Pojma desnice, levice sta preživela, kje je upanje, kdo je skeptičen do kapitala?)
Nekaj lastovk je – J. Cornbyn v V. Britaniji, Troudeau v Kanadi – nekateri ekonomisti napovedujejo novo krizo, nove zamisli onkraj »božanstva« trga razvijajo Piketty, Krugman, Stiglitz, Skidelsky idr.
Udejanjanje alternativ pa je odvisno »od realno obstoječe ali neobstoječe demokracije«, ki je v deficitu, kar kaže dejstvo, da se prevladujejo ideje, ki so (nas) zapeljale v krizo.
(Potrebujemo revolucijo?)
Prenicljivi družboslovci in politični prognostiki so si edini, »da stvari ne morejo iti tako naprej« in da sedanji model kapitalizma uničuje samega sebe (J. Stiglic in dr.) Razlike med ljudmi se poglabljajo. Bolj skeptični omenjajo poleg revolucije tudi vojno.
Je pa res, pravi R. Rizman, da sta kriza (pred 85 leti) in vojna »pripeljali do znosnejšega kapitalizma«, npr. da so bogati plačevali višje davke. Danes se korporacije postavljajo nad pravno državo. /…/ Kapitalizem nima vgrajenega« samokorektivnega mehanizma in – R. Rizman dodaja misel Johna Adamsa, »…da ne pozna demokracije, ki ni kdaj napravila samomora nad samim seboj.«
»Če ne bo prevladal razum« za »strukturne spremembe, seveda (pre)ostajajo revolucije, ki si jih /…/ niti ne moremo predstavljati.«

Prevedeno, preberimo, poglejmo, potvitajmo

Iz mrtvega jezika poustvaril berljivo delo. J. Grgič, Delo, 14.11.2015
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je dodelilo nagrado, imenovano po Franetu Jermanu http://www.intelyway.com/index.php?option=com_content&view=article&id=179:frane-jerman-v-filozofiji&catid=53:philosophy&Itemid=72 pokojnem profesorju FF UL, B.M.
Dobil jo je prevajalec Matej Hriberšek, FF UL za prevoda prvih 6 knjig najobsežnejšega dela iz rimskega obdobja Naturalis historia / Naravoslovje Plinija Starejšega in avtobiografjo barona Žige Herbersteina Gratae posteriati / Ljubemu zanamstvu.
Prvo, Plinijevo , delo je obsežno, v tujini ga desetletja prevajajo različni strokovnjaki, cele skupine, pravi M. Hriberšek v pogovoru z Jožico Grgič. Obravnava »kozmologijo (združene astronomija, astrologija in meteorologija), geografijo, antropologijo, zoologijo, botaniko, farmacijo in rudna bogastva ter metalurgijo in mineralogijo.« Znotraj tega piše Plinij še o drugem, npr. o zgodovini umetnosti. https://sl.wikipedia.org/wiki/Plinij_starej%C5%A1i
(Grkov (…) Plinij ni cenil, zakaj?)
Njegov odnos je hladen, negativen, kot »reakcija na ideal ugodja, ki so ga v Rim prinesli rimski aristokrati, ti pa so se ga navzeli v času študija v Grčiji. V pohlepu, materializmu in ekstravaganci kot glavnih vzrokih za propad rimske morale je videl dediščino Grčije. Po filozofski naravnanosti je bil stoik, ki je poudarjal čut za dolžnost; razkošje pa je za stoicizem pomenilo ne živeti skladno z naravo /…/.« Njegove kritične digresije o družbi so »reakcija na moral pešanje rimske družbe in splošen življenjski slog zgodnjega cesarskega obdobja. /…/ Grkom očita puhlost, praznot, pretiravanje, lahkovernost, zahrbtni učinek grške medicine in medicinske literature.« Je pa dvoličen: kot »klenRimljan« je »odklonilen do Grkov, po drugi stani pa se kot znanstvenik tako močno opira na grške vire.«
(Herberstein še ni preveden v druge jezike?)
To je prvi prevod sploh, zato se je moral, pravi prevajalec M. Hriberšek, »najprej temeljito posvetiti študiju obdobja, v katerem je živel in delal. https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%BDiga_Herberstein (1486 – 1566). Moral je identificirati in pojasniti njegove sodobnike in »številne aluzije na antične, poznoantične, krščanske, srednjeveške in novoveške pisce«, po raznih virih in strokovni literaturi.
(Je prevajanje iz mrtvih jezikov napornejše?)
Kolegi iz živih jezikov prevedejo 10-15 strani besedila, pravi M. Hriberšek. On prevede največ tri strani antičnih piscev. Zamudno je brskanje po slovarjih, virih, zbirkah in strokovni literaturi.
(Zakaj - se je od odločil - študirati klasično filologijo?)
»Zanimanje za staro zgodovino pa /…/, da sem se učil latinščino v srednji šoli in fakultativno tudi grščino.« Odločal se je »med študijem medicine in filologije. Ker sem bil v latinščini še kar uspešen in ker je kazalo, da bom gotovo dobil službo, sem se potem odločil za /…/ čisto filologijo (latinščina, grščina) /…/
»Zanimanje za študij švedno je, čeprav so zelo opazna nihanja; /…/ Študij seveda ni množičen, smo majhen oddelek (FF UL), a se trudimo po najboljših močeh.«
http://oddelki.ff.uni-lj.si/klasfilol/default.htm

Tomaž Lavrič. V. Pirc, Mladina, 13.11.2015
Ilustrator, karikaturist, številka ena slovenskega stripa Tomaž Lavrič (se) je (sebe) narisal s svinčnikom v roki, na vseh štirih sredi beline, po kateri čečka - naokrog, kot se zvija bodeča žica… - tako, da ga vedno bolj obkroža sivina, tema…
Bral je stripe in jih risal že od začetka; s kolegi je izdal številko fanzin, in sanjaril , kdo bi mu zameril, takrat se je toliko dogajalo piše Vanja Pirc – »odpor do avtoritet, puberteta, hormoni, krhanje starega sistema, pa še pankersko gibanje, katerega sopotnik je bil, oblečen v star rekeljc /…/ doma narejen bedž, in obut v vojaške škornje, tudi sam - in mudilo se mu je živeti.«
Na ALU UL j bil sprejet v drugem poskusu, med študijem slikarstva je stripe opustil, bil pol leta v običajni službi, kjer je bilo »tako grozno, da bi kar umrl«, bil do tretjega letnika umetnik – strip je bil šund - nato se je pogovoril s seboj, »naredil nekaj ilustracij, zbral ves pogum in odkorakal na Mladino. In ostalo je /…/ zgodovina.«
V Mladini 13.1.2015 www.mladina.si je njegova naslovnica (- M. Cerrambo z MG48 in še štir/i/je z dolgimi cevmi, ilustracija ob reportaži iz M./V. Orbanistana, karikatura s tiskovke, kjer je bilo človeku z naslovnice težko, pa še dve na temo Wikomen in Zlovenia, in ena z zidanjem zida v glavi… B.M.)
Par strani naprej, v barvah, naslovnice njegovih stripov: Rdeči alarm (- o Pankrtih) , Ratman, Bosanske basni (- o nesmislu vojn), Slepo sonce, Sokol in golobica (preroška zgodba o J. in U., nacionalni substanci…) , Dekalog, Evropa (- balkanski gangsterji v združeni EU), Lomm (- o letečih ljudeh, mutantih), Diareja… (Na začetku revije, v Uvodniku v štirih okvirčkih in v kravati, možic, v mikrofon: »Ograje ne postavlljamo za ustavljanje /…/ ampak za lažje usmerjanje. /…/ Nazaj.«)
http://www.mladina.si/170762/tomaz-lavric/
Na koncu revije (13.11.2015, v rubriki mladinamit, nad naslovom: Žica nas povezuje in fotografijo (T. Brconja) dveh premierov, pred tremi zastavami, »kot nekoč T. Erdody A. Turjaški v bitki pri Sisku«
( - glej/vidi/see/lasd: http://www.hervardi.com/bitka_pri_sisku.php https://hr.wikipedia.org/wiki/Toma_Erd%C5%91dy http://us.wow.com/wiki/Battle_of_Sisak
(slike): http://mohacsi-csata.hu/content/1593-sziszeki-csata , B.M.)
je na (domačem) zelenem (travniku) narisan možicelj z vilami za plotom, zraven, pesmica, »spesnil Lovro Matič«, pod naslovom: Za plotom:
Se že ograja dela,
k nam se več ne sme -
zaplotna smo dežela,
zaplankani ljudje.

Ograja? Očitno se pripravljajo na koncert. N. Krajčinović, Delo, 14.11.2015
Ograjeno Slovenijo in slovensko-hrvaške odnose je opazil tudi Eric Jarosinski (44), germanist, nekdanji asistent na Pensilvaniji, »filozof tviterja« - #NeinQuaterly, ki so ga v četrtek dopoldan 12.11. pričakali številni tviteraši v Kinu Šiška v Lj. (Vodja pogovor radijec Matej Praprotnik je to pripisal tudi brezposelnosti.
Predstavil je tudi svojo knjigo #NeinManifesto. https://www.youtube.com/watch?v=68skiGDIUJQ
Je fen Slavoja Žižka, filozofa. Naklonjenost je obojestranska. (Mojster je nekoč dejal :-)
»Sovražim tviter. Mislim, da bi ga bilo treba prepovedali – ampak Jarosinskijev Nein je edina izjema, edini razlog, ki opravičuje obstoj tviterja! Je /…/ radikalen /…/ intervenira s svojimi tviti, ki so kot hitri zarezi z nožem«.
Nini Krajnčinović je najbolj všeč tisti o učenju nemškega jezika, lekcija številka 2: »Kadar v dvomih, umlaut.« (- Tiste pikice nad črkami, glej https://en.wikipedia.org/wiki/Germanic_umlaut , za tiste ki obvladajo lekcijo 1: https://de.wikipedia.org/wiki/Umlaut , B.M. )

I – novacije, znanost, razvoj

Odkrivanje tople vode. G. Zornada, Dnevnik, 14.11.2015
O start-upih piše Gaja Zornada, podjetnica, »soustanoviteljica zaposlitvenega portala www.startupjob.si in servisa za inovativno tehnološko skupnost www.InternetWeek.si .
»V kapitalističnem sistemu, ki enakovredno nagrajuje znanje, ustvarjalnost in delavnost, naj bi bilo mogoče vse. /…/ če nam znanje odkriva informirano vodo, potem nam ustvarjalnost, ki ni podkovna z znanjem, odkriva toplo informirano vodo. In če jo ljudje kupujejo, potem s tovrstnim podvigom tržno gledano, ni nič narobe.«
V svetu zagonskih podjetij teče razprava o identiteti in izvirnosti. Očitno je inovacij malo v primerjavi z različnimi uporabami iznajdb. Raziskava je pokazala, piše G. Zornada, in je ne navaja, da so za najbolj ustvarjalna okolja značilni trije t – ji: tehnologija, talent oz. človeški potencial in toleranca (strpnost). Vsi trije t-ji so gonilna sila ustvarjalnega gospodarstva v urbanih okoljih. S tem modelom o na inštitutu Marin Prosperity med 139 državami Slovenijo dali na 16. mesto skupaj s Francijo in Švico. Tako dobro smo se uvrstili zaradi (človeških) talentov, t.j. deleža visoko izobraženih in delavcev v kreativnem razredu. Po strpnosti smo na 35. mestu, po investicijah v RR na 17.
Iz teh podatkov G. Zornada vidi »predvsem veliko nerealiziranega potenciala v vsakem od nas.«
Piše pred 19.Slovenskim forumom inovacij c Šempetru pri Gorici, na temo inovativnost.
Sanje o novih podvigih so dovoljene vsem. »Vprašanje je samo, ali bomo sprejeli izziv.«

Poziv. T. Lah Turnšek, T. Bajd, I. Svetlik, J. Lenarčič, I. Emri, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 14.1.2015
Na težak položaj razvojno-raziskovalne dejavnosti (RR) so predsednika vlade, ministrstva za izobraževanje znanost in šport, za gospodarstvo, znanost in tehnologijo, za finance in Službo vlade za razvoj in kohezijsko politiko so v objavljenem pismu opozorili v predsednica Sveta za znanost in tehnologijo RS, predsednik SAZU, predsednik Rektorske konference, predsednik KORISa in predsednik ENGITECH pri Science Europe.
Od tega področja (RR) je odvisen obstoj državljane in njenih državljanov, zato opozarjajo, da zaradi večletnega odrivanja pri financiranju področje RR ni več sposobno »uresničiti pričakovanih rezultatov v sodelovanju z gospostvom« in izvajanje Strategije pametne specializacije (SPS).
Vrste raziskovalcev, predvsem mlajših so razredčene. Večina inštitutov ima zastarelo opremo. Le z dodatnimi neposrednimi vlaganji bo možno uresničiti SPS. Zato je potrebno podpreti:
1. Vodilna podjetja, ki dvigujejo konkurenčno sposobnost industrije in/ali tista, z veliko zaposlenimi.
2. Vzpostavljanje inovacijskih okolij za tehnološke preboje.
Predlagajo t.i. raziskovalne vavčerje, s katerimi bi podjetja namensko porabila sredstva za RR. Za vzpostavljanje inovacijskih okolij b potrebno finančno partnerstvo države in zainteresiranih iz tujine, saj domača podjetja tega ne zmorejo.
SPS je priložnost, da se premostijo »miselne in strukturne prepreke med akademsko in poslovno sfero.« in da se poveže najboljše, kar premoremo v določeni panogi.
Podpisniki pozivajo vlado in njeno službo, da pripravi razpise v okviru SPS, za »preskok v napredne, inovativne tehnologije, produkte in storitve, ki so plod vrhunskega (akademskega) znanja.«
Dosedanji kompetenčni centri so posrkali precej denarja, a niso pripelji do novih generacij izdelkov.
»Strateško partnerstvo akademske sfere kot nosilke znanja ter industrije bo gospodarstvu omogočilo izhod iz nehvaležne vloge sledilcev oz. podizvajalcev /…/ Akademski sferi bo omogočilo, da preneha podarjati prebojna znanja tujim korporacijam /…/ Državi bo omogočilo, da končno unovči zadnjih 20 let naložb v akademsko sfero, ki je najbolj mednarodno uveljavljen in cenjen slovenski sistem in blagovna znamka v svetovnem merilu. Slovenske univerze in raziskovalni zavodi sodijo med najboljših 500 na svetu. Čas je, da skupaj omogočimo tudi slovenskim podjetjem, da resno zakorakajo v smeri najboljših 500 podjetij na svetu!«

Nedotakljivi. I. Štaudohar. Sobotna priloga, Delo, 14.11.2015
V daljši kolumni na koncu priloge Irena Štaudohar piše pomenu elit, pa tudi o t.i. »elitah« in njihovih računih ter interesih, tudi o požrešnosti.
O vodilnih v (nekaterih) (bivših) podjetjih pišeta Daron Acemoglu in James A. Robinson, ekomnomist in politolog(a) v knjigi Zakaj narodi propadajo, UMco, prev. S. Kodrič). I. Štaudohar povzema začetek in konec knjige.
Najprej primer mesta Nogales, z ograjo; pol v ZDA, pol v Mehiki. »V ameriškem delu ljudje dobro živijo, šolski in zdravstveni sistem delujeta, demokracija je del vsakdana. Na drugi strani /…/ so ljudje revnejši, veliko najstnikov sploh ne hodi v šolo, umrljivost dojenčkov je visoka, življenjska doba prebivalcev kratka, veliko je kriminala, redki podjetniki morajo kriminalnim združbam redno plačevati »davke«, politiki so nesposobni in pokvarjeni. Demokracijo tam poznajo le kratek čas.«
Zakaj? Po krvavem zavzetju in poboju prvotnih prebivalcev, so (Američani) na severu napisali »dokaj razsvetljensko ustavo te oblikovali institucije, ki so omejile uporabo politične moči« in po razdelili moč v družbi. »Američani so znali /…/podpreti inovacije svojih najpametnejših in podjetnih glav, ne glede na to, iz katerega sloja družbe so prihajali.«
Kot primer inovatorja avtorica predstavlja T. Edisona, do katerega je bila ameriška družba naklonjena tako kot B. Gatesu in S. Jobsu – »oba sta lahko ustanovila in razvijala podjetje, ne da bi naletela na težave, lahko sta zaupala institucijam in vladavini prava.«
»Pri nas se, žal, še tisti redki podjetniki in inovatorji selijo v tujino – tako zaradi nemogoče birokracije kot tudi zaradi bank, ki kredite raje delijo pomembnežem, pri katerih pade v črno luknjo, kot tistim, ki bi ga znali plemenititi in bi od njega imela korist vsa družba.
Res je, da so ekonomske institucije tiste, ki vplivajo na to, da so ljudje varni in zdravi, da se lahko izobrazijo, da inovirajo, ugotavljata ekonomista« (D. Acemoglu in J. A. Robinson) »ampak na začetku vsega so politični procesi, ki odločajo, s kakšnimi ekonomskimi institucijami živijo ljudje. Politične institucije /…/ opredeljujejo pravico državljanov, nadzorujejo politike in odločajo« ali morda politiki zlorabljajo oblast.
»Zaključek knjige je, da države danes propadajo, ker njihove ekonomske institucije ne spodbujajo ljudi, da bi varčevali, investirali in inovirali.« Slovenija se na žalost nagiba k tistem, ki jim to ne uspeva.
Beremo, »kako iz sodnih dvoran z nasmeški odhajajo tisti, ki so oškodovali državo in državljane, kako so na najvišje položaje /…/ nastavljeni ljudje z vprašljivimi karierami – /…/ Okoli države »znamo postaviti bodečo žico, okoli zaporov pa ne?«
»Slovenija že dolgo ni več /…/ država z modernimi institucijami, ki bi gnale gospodarstvo, ekonomijo in politiko naprej. Ostajajo zastarele, ker imajo samo nekateri lahko od tega koristi.«
Tudi raziskovalno novinarstvo je pri nas izumrlo, meni I. Štaudohar.

Enakopravnost, referendum, demokracija, sprava, pravičnost

Referendum je praznik demokracije, ne pa njeno nasprotje. V. Kovačič, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 14.11.2015
Zagovornike družinskega zakonika kritizira predstavnik civilne pobude Referendum državljanom Vili Kovačič (- Sredi 60-let 20.stoletja je bi študent EF UL, kritičen do takratne reforme študija, ki je uvedla stopnje, glej B.M. Ključ je v naših rokah, s. 174-177. B.M.)
Odločbo Ustavnega sodišča RS, »da dovoli referendum o družinskem zakoniku« - ta določa enake pravice parom ne glede na spol - užaljeno komentirata stranki ZL in SD, SMC molči. Predlagatelji zakona – ZL – potvarjajo resnico, piše V. Kovačič, ko trdijo, da je bila o predlogu zakona burna javna razprava. Ni bilo niti javne predstavitve v DZ, pri odločanju je zmagal glasovalni stroj, ne argumenti, piše. Nasprotniki zakona so v štirih dneh zbrali 48.146 podpisov za referendum, kar zdaj moti zagovornike neposredne demokracije. »In kje je v referendumskem geslu »Za otroke gre« /…/ zloraba otrok?«
»Krona vsega je« izjava »pravnika sodnika Boštjana M. Zupančiča »ob neki drugi priliki«: »sovražim nerazgledano rajo, držite jo stran od mene.«
Za V. Kovačiča je stanje duha v teh izjavah nedemokratično. »Mislim, da problem Slovenije ni reakcionarno ljudstvo, ampak hiper »napredna« novodobna ideološka inteligenca, ki sovraži svobodno izrekanje ljudi. /…/ ki sovraži svobodo in demokracijo kot tako /…/. Zato ljudstvo razglaša za nekompetentno. Res pa je, če so ljudje informirani /…/ so lahko povsem razsodni, niso nekompetentni ali reakcionarni, patološki ali strahopetni /…/ in bolj preudarni od nadutih »intelektualcev« in »revolucionarnih« politikov..«
V. Kovačič upa, da bodo ljudje z množično udeležbo in zavrnitvijo zakon pokazali, »da ima v Sloveniji oblast ljudstvo«, kot določa ustava. »To bo tudi potrditev, da politična oligarhija nima mandat za vse, kar ji omogoča poslanski pre-glasovalni stroj.«
»Za izenačitev pravic istospolnih pa se v mirnem ozračju najde problemu primerno pragmatične, ne razdvajajoče in neideološke, zakonske rešitve.«

Če la Antigona klerikalka, ne bi nikoli pokopal Polinejka. Delo, 30. oktobra.
Zakaj Žižek na smrt sovraži Antigono? Delo, 7. novembra. Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 14.11.2015
Bralec Marko Demšar (zdravnik?) iz Lj. se odziva na pisanje Iva Žajdele (7.11.), ki meni:
»Kolaboracija in (domobranska) prisega sta v posledici življenja reševali, komunistično-partizansko nasilje jih je jemalo…«
M. Demšar se je ob tem spomnil »aprilske noči leta 1944, ko je pet vinjenih domobrancev vdrlo v stanovanje v Lj. in aretiralo mater dveh otrok. Samo naključnemu prihod nemške patrulje in znanju nemškega jezika gre zahvala, da ni končala kot žrtev domobranske »črne roke.«
In še, da je dokumentacijo o dogajanju na sv. Urhu pomagala poskriti (post)domobranska zaveza, »ki hoče enako kot I.Ž. prikrivati in opravičevati, kar se opravičiti ne da. Paktirati z okupatorjem – k je bolj nečastno? Izgovarjanje, kako je bilo to potrebno, je beda vseh bed.«
M. Demšar končuje, da bo za spravo »treba ubrati druga pota in zapustiti barikade ene resnice.«
(- Za I. Žajdelo in kontekst glej utemeljitev za priznanje Združenja novinarjev in publicistov na: http://www.reporter.si/slovenija/miki-muster-milan-gregori%C4%8D-ivo-%C5%BEajdela-jo%C5%BEe-bartolj-dobitniki-%C4%8Dastnega-priznanja-znp/48467 B.M.)
Bralec iz Nove Gorice Marko Vudarg, zdravnik, piše, da je Tine Hribar (filozof) »uprizoril brutalen napad na misel in delo Slavoja Žižka«, in mu podtaknil, da je »salonski in estradni komunistični revizionist«, zagovarjanje ubijanje v imenu idej in »opravičevanje povojnih revolucionarnih zločinov« ter »prepoved pokopa pomorjenih«.
»Kaj pa ponuja Hribar? Pravičnost? Kje pa je ta? Sodobni kapitalizem poleg Nepravičnosti dodatno generira hude NEenakosti med ljudmi. /…/ pridobitništvo, pohlep, zavist, napuh…, ki so doslej veljali za smrtne grehe.«
Nihče, vsaj v Sloveniji ne, »vključno s Hribarjem, ne zna stopiti korak nazaj in se /…/ pogovoriti s sočlovekom, ki je (morda) celo pomoči potreben. Sem raje za to, kr pravi Antigona:
Ne da sovražim
- da ljubim, sem na svetu.
Bralec Bogomir Novak iz Lj. (filozof) najprej predstavi Tineta Hribarja kot odličnega analitika etične problematike, npr. v knjigi Tragična etika svetega (1991). Na tej osnovi je v Sobotnih prilogah (30.10. in 7.11.2015) interpretiral Smoletovo (1960) in Žižkovo (2015) Antigono.
»Smoletova Antigona ne bi pokopala Polinejka niti kot klerikalka niti kot komunistka, /…/ ker j že pri Sofokleju zastopnica naravnega prava in občečloveške etike.« Ni »ekstremistka, ki diskriminira žrtve in eksekutorje.«
Žal v Ustavo RS »ni vključen postulat svetosti življenja, za kar se je zavzemal /…/ T. Hribar. Zato ni nenavadno, da se pieteta do žrtev povojnih pobojev »rola na realno-politični sceni« kot prestižno vprašanje.«
B. Novak meni, da gre pri tem z »civilizacijsko-kulturno vprašanj. /…/ Moralna dolžnost vsake generacije« je, »da si vedno znova oblikuje spoštljiv, dostojanstven odnos do mrtvih prednikov, še zlasti, ker so med njimi tudi žrtve nasilja.«
»Žižkova drama /…/ ponuja tri zaključke. Prvi sledi Sofoklejevem, v katerem zbor slavi Antigonino brezpogojno vztrajanje pri lastnih načelih.« Drugi prikazuje, kaj bi se zgodilo, če bi Antigona zmagala, pokopala Polinejka in tu »Zbor zapoje hvalnico političnemu pragmatizmu.«
V tretji, za Žižka značilni verziji, zbor »Antigono in Kreonta obsodi zaradi nespametnega konflikta v škodo ljudstvu /…/«.
Žižek je provokativen, miselno eksperimentira s paradoksi sveta, »poskuša vedno znova, da bi mu bolj spodletelo /…/ Koketira s totalitarnimi režimi«, med vrstice skriva (retorične) adute, opredeljuje ga »tisto, česar ne izpoveduje«, piše B. Novak po witgensteinsko. »Na strani sovraštva ni dialoga« in tu se »nakazuje točka spreobrnjenja Kreonta, Antigone, dostojanstvenih pogrebcev.«
Žižkov Zbor-tribunal, ki »izganja hudiča z Belcebubom« je »aluzija na /…/ neoliberalni svet /…/ v navidezni demokraciji, v katerem /…/ moralno nepismeni vladarji /…/ ne občutijo krivde za svoje dolgoročno napačne odločitve, piše B. Novak.
(- Podobno kot zgoraj M. Vudrag, in – za poznavalce - po psihoanalitično/B. M. Zupančičevsko za take vladarje zapiše, so v »prededipalni« fazi. B.M.)
Končuje s še eno interpretacijo Žižkove drame, v »antiintelektualističnem duhu Zborov direktorjev in managerjev multinacionalk, ki s svojimi pristranskimi odločitvami ubijajo tako državnike /…/ kot državljane /…/«.
Ostane nam »realna utopija iskanja /…/ nebeškega kraljestva med zemeljskim plevelom.«

Nevarnosti življenje, tveganje

Loterija smrti. A. Bevc, Objektiv, Dnevnik, 14.11.2015
Kakšna je verjetnost, da nas bo zadela strela? Da se ponesrečimo z avtom? Da nas požre morski pes?
Ajda Bevc je iz raznih virov zbrala in v grafični obliki predstavila ocene o verjetnosti smrti po metodi R. A. Howarda (Stanford). Številke v nadaljevanju so ocene v enotah tisoč »mikromortov«, t.j. tveganje ena proti milijonu. Pri boleznih in nesrečah je navedena verjetnost smrti zaradi določene bolezni ali situacije kadarkoli do starosti 80 let, pri ekstremnih športih pa pri enem vzponu, skoku …
Izračuni ne upoštevajo geografskih in drugih dejavnikov, zato je npr. kopanje na obali Avstralije -zaradi morskih psov - precej bolj nevarno, kot pri nas, kjer je ocenjena vrednost 0,3.
V nadaljevanju navedeni vzroki smrti so precej bolj verjetni.
Bolezni: srčne bolezni in rak 142.857; bolezni dihal 35.714.
Nesreče (nezgode): zastrupitev 9147; padec 6944; utopitev 898; požar 6693; zadušitev s hrano 296; elektrika 82; pik žuželke 18; pirotehnika 3, morski pes 0,3..
Promet: avtomobil 8928; hoja 2127; motor 1097; kolo 220; letalo 124.
Prepovedane substance: metadon 4480; heroin 5516; ecstasy/MDMAS 224; kokain 109, kanabis 0,7.
Ekstremni športi: vzpon na Everest 39.000; base jump 430; padalo 8; maraton 7; potapljanje 5.
Naravne nesreče: vročina 148; neurje 147; strela 12; asteroid 1.
Viri (po A. Bevc): National Council of Health, BBC, wikipedija, www.Kvakadabra.net , www.understaninguncertanity.net

Pivske navade Slovencev

Mater se ga bomo! Mater smo ga! D. Muck, Objektiv, Dnevnik, 14.11.205
Predvsem o vomitornem vikend paketu piše Desa Muck (pisateljica, tudi mladinska http://www.emka.si/avtorji/desa-muck/1153 , B.M.)
Začne se s srečanjem na cesti »O živijo /…/, kako si? Greva nekaj spit?« in konča, »ko prideš v zgodnjih jutranjih urah domov /…/ in rečeš /…/ »Sorči, ampak srečal sem svojega najboljšega prijatelja Jebelakakomuježeime, sto let je že minilo, odkar sva /…/ Ogromno sva si morala povedat!«
Slovenski bruhalni vikend palet »večinoma pripada dijakom, študentom in mlajši zaposlenim« -brezposelni imajo zanj slabše možnosti – skratka »ljudem brez otrok. Začne se v petek zvečer s stavkom: »Mater /…/!« in konča s »/…/ smo se ga!«
»Vmes pa se ne spomnijo ničesar«, niti oblačil, ki jih (n)imajo na sebi, tudi »porisani po obrazu, ostriženi na balin ali tetovirani«, s kako spolno boleznijo, »pa ne vedo s kom, ko jih na infekcijski kliniki sprašujejo /…/ nimajo pojma, kje so pustili /…/ avto ali kolo in kako so prišli domov. Obvezno pa imajo pobruhane čevlje, /…/ zapusti jih dekle ali fant in večina prijateljev pogleda stran, ko jih srečajo. Toda počutijo se kot popolni zmagovalci /…/ Pogosto so vključene tudi strokovne službe, policija, urgentna zdravstvena služba, varnostniki. Na to so še posebej ponosni. Te svoje dogodivščine pripovedujejo nato vse do smrti.«
Ne vsi. Večina začne z »Mater…« in konča z »smo ga!« vmes pa tema. »Kljub temu jih obdaja občutek, da so počeli nekaj nezaslišanega«, kar jih »polni z radostnim vznemirjenjem« ali »neznosnim občutkom krivde«; čeprav očividci zagotavljajo, da so le ždeli v kakem kotu, se zmedeno izpovedovali, »morda zajokali ali naglas zapeli po ulici«. Ne vedo, kako so prišli domov, to jim povejo starši ali partner. »Ti so jih ponavadi prišli iskat.«
Popivajo med vikendom, »ker imajo med tednom šolo ali službo in si ne morejo privoščiti mačka.
»Ko sem bila mlada in brez otrok, se mi je tu pa tam pripetilo, da sem prišla v službo zmačkana ali pa kar direktno z žura /…/ in sem zabavala sodelavce, potem pa sem se čisto potegnila vase« ter pogosto hodila na stranišče, »strup hoče iz telesa«, sodelavci pa so bili deležni vonjav…
Druge (ženske) so ji nalagale še več dela, podobnim moškim pa so nosile kavo in jih pošiljale domov. Mogoče je zato »več alkoholikov kot alkoholičark«.
»Medtem, ko ga frajer počasi cuka za šankom« in se gre s prijatelji »reševanje sveta in naroda«, ga njegova ženka v pitju posnema, a že »po eni uri smrči pod šankom ali se /…/ opoteka in se hoče sleči /…/ In potem naslednji dan posluša, da je bila pijana kakor krava, da ga je osramotila pred prijatelji ipd. Morda jo celo da na čevelj.«
Še ena pivska navada je značilna za sam/i/ce obeh spolov. Reče se ji »Gremo lovit!« Včasih se konča z »one night standom«, na katerega mladina danes gleda zelo naklonjeno, /…/ ja celo dekleta. /…/ V mojih časih« so bili fantje »tui takrat ponosni nanj, ženske pa smo se ga sramovale« ter se trudile, da bi lahko potem rekle: »Saj sem hodila z njim!«
Med ostale navade sodi tu pitje na porokah in pogrebih; na porokah jokamo, na sedminah se olajšani smejemo.
»Potem so tu obletnice česarkoli, pa proslavljanje raznih zaključkov, kot so zadnja leta tudi valete, ko 15-letnikov cele noči ni domov /…/ Po maturantskem in diplomi pa smo lahko srečni, če otroci pridejo domov še isti mesec. Zapijamo se po končanih razmerjih, odhodih v penzijo, rojstnih dnevih, zalivamo betonske plate, pa novo streho, pa trgatev, postavitev /…/ ograje /…/.«
Torej imamo Slovenci (- in Slovenke?) »vsak dan kak razlog, da razvijamo novo pivsko navado. Le odločiti se moramo za to.«

Obrazi begunske krize

Kako je Merklova »orbanizirala« Evropo. B. Hren, Dnevnik, 14.11.2015
»Pisalo se je pomlad 2011«, začenja kolumno o odnosu EU do beguncev Barbara Hren.
Notranji ministri niso prisluhnili zahtevi Italije in Malte za solidarnost »v soočenju z vse večjim številom beguncev, ki jih je v večkrat smrtonosnih čolnih čez Sredozemlje pognala arabska pomlad. /…/ Begunci niso bili evropski problem.« Na Lampeduso se je »takrat v štirih mesecih zateklo toliko beguncev, kolikor jih danes v Slovenijo pride v dveh dneh in pol.
Poletje 2015. »nemška kanclerka Angela Merkel je z besedama »begunci dobrodošli« /…/ poslala signal, da bo Nemčija begunce sprejemala z odprtimi rokami. Iz ledene kraljice, ki je s ciljem stabilnost evrskega območja neusmiljeno disciplinirala finančno grešne Grke, se je čez noč prelevila v skrbno mater vseh zatiranih in preganjanjih.«
Po štirih mesecih od izjave ji je kriza ušla izpod nadzora. Medtem ko govori »zmogli bomo«, njeni ministri govorijo o »plazu beguncev«. Kaj sploh želi doseči? Vprašanje »skrbi tudi najvplivnejše ekonomiste v državi, ki v migrantih ne vidijo zgolj rešitve za usihajoči bazen delovno aktivnih, ampak tudi konkurenco v najnižjih plačnih ešalonih. Od tu do obrata /…/ je zgolj nekaj korakov.«
Medtem ko je »sebi in Nemčiji nadela humanitaren obraz, je države ob schengenski meji in sicer potisnila v pat položaj. Begunce preprosto transportirati v smeri Nemčije ali schengen braniti?«
»In, kar je najbolj tragično, politika humanitarnega obraza, ki ji niso sledili ustrezni ukrepi na terenu – vključno z /…/ soočenjem z (ne)upravičenimi strahovi dela evropske populacije pred begunci, se kot bumerang vrača z »orbanizacijo« celotne Evrope.«
(- Za Viktorja O. glej http://unciklopedia.org/wiki/Orb%C3%A1n_Viktor …, »autodidakta, kiváló labdarúgó, Magyarország diktátor…« B.M.)

Boštjan Šefic. Intervju. M. Roglič, U. Škerl Kramberger, Objektiv, Dnevnik, 14.11.2015
Državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve RS Boštjan Šefic »je v dveh mesecih, odkar k nam prihajajo begunci, postal »obraz« begunske krize. /…/ Vtis je, da Šefic ne govori le v imenu ministrstva, temveč v imenu vlade /…/. Odgovorom se ne izogiba«.
(Fotografija L. Cjuha: v beli srajci, s kravato, par dni staro brado in hitro sivečimi lasmi na prečko.)
Iz daljšega zapisa pogovora v prilogi dnevnika je uredništvo izbralo naslednje odlomke:
»Slovenija je izrazito ranljiva. Imamo daljšo mejo, kot jo ima Madžarska s Srbijo in Hrvaško skupaj. Imamo zelo prehodno mejo – še tistih nekaj rek je prehodnih.«
»Ni mogoče spregledati, da je migracijski tok v precejšnjem delu anomalija. Začel se je v začetku letošnjega leta (2015) z odhodom okoli 100.000 Albancev, ki so v največji meri obremenili Švedsko in Nemčijo.«
»Socialna struktura migrantov se spreminja. Ti, ki prihajajo zdaj, so mnogo revnejši od tistih, ki so prihajali v prvi polovici leta ali septembra.«
»Če bodo migranti čakali pred slovensko mejo, bodo Hrvatje zanje morali poskrbeti. Tega se zavedajo, zato se gredo transportno podjetje.«
»Na organiziran in moder način lahko Evropa letno prevzame 400.000-500.000 ljudi in jih postopno integrira. V tem primeru je begunska zgodba lahko priložnost.«

Ograjena Evropa je zgrešen projekt. Z. Potič, Delo, 14.11.2015
Tudi Avstrija se je s postavljanjem žične ograje na meji pridružila Bolgariji, Grčiji, Madžarski, Španiji, V. Britaniji, Ukrajini in Sloveniji.
The Economist piše, da je po padcu berlinskega zidu (1989) že 40 držav začelo graditi ograj. Po 11.septembru 2001 (napad WTC v NY) se je z globalnim bojem proti terorizmu položaj drastično spremenil. V kratkem bo v Evropi toliko ograj na mejah nacionalnih držav, kot med hladno vojno, ko se je sovjetski blok (dežele Varšavskega pakta) z zidom in bodečo žico ogradil od zahodnega sveta.
(- Žico so prvi začeli odstranjevati - 1989 - Madžari in spustili Vzhodno-nemške »turiste« ven.
Glej (slike) : http://mult-kor.hu/20090819_paneuropai_piknik_es_hatarnyitas_1989ben B.M.)
Obramboslovec Klemen Grošelj (FDV UL) ugotavlja, da ograja ne more biti rešitev. Ampak je lahko le eno od sredstev. »Predvidevam, da poskušajo z ograjevanjem meja doseči psihološke efekt, /…/ da bi ljudi odvračali pred begom, da ne bi drli v Evropo. Prav, učinkovitejša rešitev pa je, da b probleme reševali pri izvoru«, pravi.

»Od straže hrvaške…«

Barbari prihajajo, mar ne? M. Rakovac, Objektiv, Dnevnik, 14.11.2015
O odnosih med Hrvaško in Slovenijo - v času beguncev - piše Milan Rakovac (istrski književnik) https://hr.wikipedia.org/wiki/Milan_Rakovac . http://www.glasistre.hr/vijesti/kultura/rakovac-je-jedan-od-najvecih-hrvatskih-postmodernista-516569
»Odnosi med Lj. in Zagrebom so zgodovinsko na dnu, Piranski zaliv je bil mačji kašelj! /…/ Mediji trobijo vsak svoje nacionalno korektne bedarije? Kako dolgo še?«
Na hrvaških volitvah je »mala provincialna stranka« Most dobila »19 poslancev v saboru in brez nje ne more nihče sestaviti vlade«. (- Kasneje jo je sestavila skupaj z doslej opozicijsko HDZ, B.M.)
Hrvaška mora preko Mosta, »preko same sebe, preko svojih nezrelih prizadevanj za uresničitev romantičnih sanjarij o Državi iz 19.-ega stoletja, /…/ hrvaških kraljev in 1000-letnih sanj v duhu, da je treba trovarsi un'altro Signore (poiskati si novega gospodarja), da bi se izognila mala maiora (večjemu zlu).«
(- Šlo je za (neprostovoljno) izbiranje med avstrijsko in/oz. madžarsko prevlado, ki je pripeljala - po AO, kraljevini SHS, NDH in SFRJ - v EU. P.M.)
»Je na obzorju nova Hrvaška?« Morda, meni M. Rakovac in priporoča politični nomenklaturi, da proučijo zapis »pogovora dveh vrhunskih intelektualcev in »levih ničejancev« Miroslava Krleže in Mije Mirkovića (Istrana, utemeljitelja jugoslovanske ekonomske znanosti)« http://www.istrapedia.hr/hrv/296/mirkovic-mijo-mate-balota/istra-a-z/ . Pogovarjala sta se »na otoku Krku, pred 2. sv. vojno in neizogibnim spopadom nacizma in boljševizma. Stavek se glasi:
»Strinjala sva se, da je rešitev liberalizem, vendar ne gospodarski liberalizem.« Pol stoletja preden je Milton Friedman znanstveno upravičil laissez-faire in dal proste roke kapitalu in državni »deregulaciji«. Kar je Hrvaško in njene sosede nekaj desetletij privedlo na rob propada. Ne pa Srbi ali komunisti – priljubljen alibi ljubljanskih in zagrebških nomenklatur, ki /…/ ne znajo, niti ne zmorejo vladati svojima državama.«
Tako M. Rakovac, ki meni, da »se danes ne moremo vračati v nacionalno-militaristični romantizem, ampak moramo stopiti naprej po poti« pomembnih mož, Kranjčeviča, A.G.Matoša, Janka Polića Kamova s Sušaka (Reka) in Srečka Kosovela. »Kraševec.«
M. Rakovac tu (- kontekst pač, B.M.) dodaja še »svojega tretjega favorita, Pasolinija – » (https://en.wikipedia.org/wiki/Pier_Paolo_Pasolini in navaja njegove besede):
»glede prihodnosti
poslušaj njene fašistične sinove,
ki bodo jadrali na ladjah nove prazgodovine.«
»Zakaj Kosovel med Hrvati?/…/ tudi zato, ker mi je Marko Kravos (Tržačan) lakonično rekel, ves iz sebe kot jaz zaradi Piranskega zaliva in »orbanizacije« Slovenije: mi in vi smo isto! Neumestno b bilo zdaj naštevati skupne kmečke upore in protestantske prvake, velike pesnike narodnega prebujenja, pa Edinost in NOB, pa Kučana in Tuđmana. Namesto tesnega sodelovanja iz golega interesa preživetja med balkanskim hajdukom, romansko lisico in germanskim volkom sta naši državi izbrali samomorilsko eksorciranje državnosti druga proti drugi. Kajti, barbari prihajajo, mar ne?«
M. Rakovec po Konstantinosu Kvafisu in J.M. Coetzeju ugotavlja, da so »barbari« rešitev »in morda se bodo ti narodi, države in oblasti končno enkrat zresnili. Kajti življenja ni mogoče zaustaviti niti v parlamentih niti na mejah! Še manj s patetičnim sklicevanjem na nacionalno varnost, zgodovino, domovino, boga, družino.
M. Krleža https://hr.wikipedia.org/wiki/Miroslav_Krle%C5%BEa pravi (po M.R.):
»Ko si zamišljamo, da je nekaj bilo in kako je bilo, v sebi pogosto udejanimo sliko o preteklosti … se pravi, zavestno ali nezavedno hočemo, da bi res bilo tako, kot mi hočemo, da je bilo, in to je tisto, kar imenujmo zgodovina… kajti zgodovina, kakor si jo zamišljamo, ni nič drugega kot ubogo ogledalo naših lastnih skrbi.«
(- Z uporabo izraza zgodbovina npr. https://jinovsvet.wordpress.com/2005/04/16/zgodbovina/ nekateri opozarjajo na različnost interpretacij (ene, skupne) preteklosti. Namiguje tudi na angl. hi-story; glej https://en.wikipedia.org/wiki/History in https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina . B.M.)
M. Rakovac gleda »ubogo ogledalo naših skrbi« in takole povzame (nauk) zgodovine Hrvaške, Slovenije in južnoslovanskih ter ostalih sosed:
»Ravno to, da bo nekako že šlo, je končna kapitulacij: kot tudi vsa vznesenost ob zvokih himne in plapolanju zastave, ki nam jo vlivajo v glavo. K. und K., pa kralj troedine Kraljevine, pa tovariš Tito, pa Cerar in Milanović – ali kdorkoli ga bo nasledil. Ne ni nam treba nacionalne enotnosti! Ne, ni višjih interesov od vsakega posamičnega interesa prebivalca Zagreba in Ljubljane in – Damaska; ko bo ta primoran ostati v Kopru ali Puli, ne pa v Amsterdamu ali Hamburgu.«
Vodilni nomenklaturi (obeh) držav bi se, priporoča M. Rakovac, »- namesto menedžerskih manipulacij, bančnih oderuških posojil in politično korektnega blebetanja /…/ - morali vrniti v preteklost, v obdobje pred veliko« (- prvo svetovno, B.M.) »vojno in razpadom cesarstev ter prihajajočih revolucij. Tedaj sta ta dva naroda imela intelektualne elite, kritične in pogumne, ki so tudi ustvarile modernost, tako slovensko kot hrvaško. Tudi zdaj je čas, ko grozi razpad, in ta čas terja pogumne, svobodne, pametne ljudi. Ki jih ni v bankah, holdingih, parlamentih – in to je smrtna grožnja nacionalne suverenosti in varnosti.«

Po Avstro-Ogrski in Jugoslaviji zdaj še EU. N.N., Dnevnik, 14.11.2015
Neznani avtor se v rubriki na koncu dnevnika loteva osvetljevanja zgodovinske teme.
»Slovenci gradimo ograjo na meji s Hrvaško, ki je tudi članica EU. Nekateri menijo, da je to konec EU.« Potem je res, »da Slovenci, ki smo v zadnjih sto letih uničili že dve veliki državi, ne moremo iz svoje kože.« Skupaj s Čehi smo »uničili Avstro-Ogrsko, potem ko se je spomladi 1918 na podlagi Majniške deklaracije (1917) razmahnilo množično jugoslovansko gibanje /…/«
(- Da o veliki vojni niti ne govorimo, tudi o drugi, in o tistem vmes ter kasneje. B.M.).
»Pred 25 leti se je zgodovina ponovila, le da so bili takrat glavni zavezniki Slovencev Hrvati, žrtev Jugoslavija, cilj pa poleg osamosvojitve tudi EU.
Bruselj je Slovenijo ob vseh teh zgodovinskih dejstvih brez pomislekov sprejel v EU, leta 2007 celo v evrsko območje. Zdi se, da bi Evropo lahko zdaj to nepoznavanje zgodovine drago stalo.«
(- Smo pa z njo v isti šoli zgodovine. Repetenti? »Kaj za Vodnikom ne hodi?« B.M.)

Poiščimo, poglejmo, preberimo, prisluhnimo, preštudirajmo, pišimo, čivkajmo…

Drugačni muzeji: Zemljepisni muzej. J.Š.A., Delo, 13.11.2015
Na Gosposki ulici v Lj. je Zemljepisni muzej, eno Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Ustanovilo ga je prosvetno ministrstvo leta 1946, leta 2002 pa je postal del GIAM ZRC SAZU.
Poleg del, ki jih je izdal inštitut tam hranijo zbirke zemljevidov narejenih od 16. stol dalje, topografske in šolske stenske karte, večinoma o slovenskih in sosednjih dežel. Imajo več kot 200 atlasov, zbirko razglednic in fotografij slovenskih krajev ter pokrajin, bakrotiskov in litografij, globusov in zbirk podatkov, npr. o Triglavskem ledeniku. Imajo zbirko gradiva o razvoju geografske stroke v Sloveniji. (- Pomembna je tudi za proučevanje razvoja študija in raziskovanja geografije pri nas, B.M.)
Imajo Ptolomejevo Geografijo, Valzorjevo Slavo vojvodine Kranjske, Florjančičev barvni zemljevid Kranjske itd. Obiski v muzeji so po dogovoru. http://giam.zrc-sazu.si/sl#v
Trenutno je na ogled razstava Kranjska na starih zemljevidih – od 16. do 19. stoletja. V dvorani so tudi predavanja, okrogle mize ipd. Na nedavni geografski večer na temo Islamske države je prišlo 150 ljudi. Napovedujejo, da bodo video zapis objavili na strani Ljubljanskega geografskega društva http://www.lgd-geografi.si .

Moj oče Peter Bunjevac je bil terorist. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 14.11.205
»Nina Bunjevac je v Očetnjavi narisala strip o svojem očetu, ki je četa 1977 umrl kot terorist v času, ko so to obliko oboroženega boja gojili Evropejci.« Tako predstavi Ervin Hladnik Milharšič »osebno pripoved o usodi svoje družine« in zgodovino obdobja, »ki je pripeljalo do razdejanja na Balkanu. Toronto, Jasenovac, Josip Broz Tito, partizanska babica in četniška teta /…/ pol stoletja in dva kontinenta.«
Slovenski prevod stripa, zgodovinskega učbenika na ameriških univerzah, je izšel pri založbi Modrijan. http://www.modrijan.si/slv/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/strip/Ocetnjava
(Zgodba o sebi, o očetu?)
»Pripoved o moji družini in mojem očetu teče vzporedno s pripovedjo o Jugoslaviji«, skozi družino sem pogledala »na zgodovino /…/ etničnih spopadov med Srbi in Hrvati, na razpad te države in brezpotja, ki so mu sledila. /…/ Tako kot je razpadla Jugoslavija, je razpadla tudi moja družina /…/ prepletena z zgodovino Balkana /…/ z nasprotujočimi si ideologijami, nacionalizmom in komunizmom, s partizani in četniki, z ljubeznijo in sovraštvom /…/«.
(Kdaj se je začelo?)
»To je na Balkanu ključno vprašanje.« Oče je bil rojen na Hrvaškem, preživel nasilno otroštvo v vojni, očeta so ustaši odpeljali v Jasenovac, spoznal je kaj je groza, vse življenje je bil potem potrt. Po vojni je v vojaški šoli »zabredel v težave, ker se je /…/ med Djilasovo afero uprl avtoriteti. Zaprli s ga, zasovražil je novi sistem in postal zagrizen komunist. /…/ Odselil se je v Kanado, kjer je srečal ljudi, ki so čutili podobno kot on«. Delal je v rudniku, pil z njimi in sanjal o osvoboditvi domovine ter v kleteh sestavljal bombe.
(Iz Kanade ste prišli v Jugoslavijo, nato spet nazaj, iz Srbije…)
»Od kod sem bila? Tega od koder sem prišla očitno ni bilo več. Moje socialistično prepričanje ni imelo več domovine. Govorica je postala zelo preprosta. Šlo je za vojno med narodi, eni so dobri, eni so slabi. Odvisno, komu si pripadal. /…/ Stvari sem si morala sama razložiti /…/«.
(Do česa ste prišli, zakaj vojna v Jugoslaviji?)
»Da ne gre za spopade med narodi, ampak za vrnitev šovinističnih političnih ideologij. /…/ Uniforme in zastave so bile morda nekoliko drugačne, ampak vrnil se je šovinizem, ki je ž enkrat povzročil gorje. Srbi so se začeli ozirati v srednji vek /…/ Verjeli so, da lahko etnično počistijo vse okoli sebe in potem bo tako, kot da Turkov nikoli ni bilo. Hrvati so odkrili Paveličevo NDH in obnovili njeno ikonografijo. /…/ Moj oče je o tem sanjal 15 let pred drugimi in je hotel zgodovino izbrisati z dinamitom. Zaradi tega sem začela pisati Očetnjavo.
(Strip, učbenik?)
»Njena usoda pa je /…/ presenetljiva. Moja knjiga se je v ameriških univerzitetnih knjižnicah znašla med učbeniki in zgodovinskimi študijami.« V »Severni Amerik i je sedaj strip učno čtivo«, na Stanfordu se je »znašla kot čtivo na predavanjih o zgodovini jugovzhodne Evrope.«
(Je bil vaš namen opisati ozadje vojne?)
»Ne. Očetnjava je zbirka anekdot, ki so do mene prišli od moje mame, stare mame in očetove tete Mare. Stara mama je bila partizanka in komunistka, teta Mara nacionalistka. Vse so mi govorile o očetu, ki ga sama nisem poznala /…/ Skozi knjigo sem ga hotela razumeti. /…/ Druga svetovna vojna, Jasenovac, povojna let. /…/ V mislih sem imela otroke. Danes niti v Beogradu ne vedo, kdo so bili partizani, kdo so bili četniki in kaj ustaši. Od kod so prišle grozote 90-tih let.«
(Zakaj hladna in brezčutna risba?)
»Zgodba je težka. Če bi opletala s čustvi, bi bilo preveč. Opisujem ideologije v konfliktu in destruktivno politiko. Če bi v to vnesla čustva, ki preveč napelo zgodbo.« Bralec vnese čustva sam. »Atmosfera je na trenutke težka kot svinec. Recimo takrat, ko iz Kanade pride vest, da je oče umrl v eksploziji. Solze bi bile tukaj odveč. Treba je razumeti.«

Cesar je nag – in ima mozolj na riti. Š. Standeker, Dnevnik, 14.11.2015
Najboljši iz generacije slovenskih ustvarjalcev stripov Tomaž Lavrič (*1964) jih je začel risati sredi 8-tih let prejšnjega stoletja, v krogu Mladine www.mladina.si . Aktualen, prodoren, duhovit, je 1988 začel z našim najbolj prepoznavnim časopisnim stripom: Diareja; po 27 letih se ga še ni naveličal. https://www.facebook.com/pages/Tomaz-Lavric/349861295247
Nekakšna »žajfnica« domače politike, pravi, »z vedno istimi zapleti na vedno nove načine. Saj nisem tako vpet v politiko, kot se morda zdi. Bolj se počutim kot kak ljubiteljski naravoslovec, ki od daleč spremlja vedenje ptic ali recimo pavijanov v naravnem okolju. Pa vendar, ne pozabimo, ti pavijani krojijo naše življenje.«
Iz obširnega opusa že na začetku (1996) štrli album Rdeči alarm - dopolnjen ponatis P.S. Na Rdeči alarm (2010). »Prvega ne pozabiš nikoli /…/ govori o mojih mladosti, o časih in krajih in ljudeh, ki sem jih poznal. Uporni mulci v socialistični sivini odkrijejo punk, glasno in grobo muziko, ki odlično izrazi njihovo jezo in frustracije.« Ima ideje za P.P.S., z opombami na »heavy metal subkulturo iz 80-tih, »zaklete sovražnike« punkerjev. Pa kakšno disko sceno.«
V stripovskem albumu Bosanske basni je, piše Špela Standeker, »ustvaril ostro kritiko dogajanja med vojno v Bosni in Hercegovini /…/ izrisal tragiko vojne na Balkanu. Bil je večkrat preveden in nagrajen.
»To je bila moja država, moja generacija, posebno tako okrutna vojna, tako blizu, me je pretreslo. In to zlo, ki se je prebudilo v ljudeh, me je fasciniralo. Pa fantje pri nas na Mladini so drveli po bojiščih, fotkali, http://www.mladina.si/93691/alojz-krivograd-futy/ se vračali z neverjetnimi zgodbami. In potem so v Sarajevu ubili našega Iva Štandekerja. Rad je imel stripe, bil je naš mentor in prijatelj in največji fen /…/ Ta strip je posvečen njemu.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Ivo_%C5%A0tandeker Mladina, 23. junij 1992 (posebna spominska številka, posvečena Štandekerju)
V CD Lj. so novembra odprli razstavo: Čarobni jezik stripa: Tomaž lavrič.
Dušan Moravec je posnel dokumentarni film Državljan Diareja ali Kdo je Tomaž Lavrič? , v kterem je, kot piše avtorica, očitna njegova distanca do medijev.
(Objavljen je tudi avtoportret za razstavo v CD – avtor s peresom v roki krvav obleži na pisalni mizi, s koničastim oblačkom preboden, s tekstom: »AARGH…«. B.M.).

Turiste zanima vaša kulturna dediščina. M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 14.11.2015
O skrbi za kulturno dediščino je na seminarju Malraux v Lj. govoril Frantz Schenstein s francoskega ministrstva za kulturo. Z njim se je pogovarjala Mimi Podkrižnik, ki uvodu piše:
»Franciji in v Slovenija. Družbi sta zelo drugačni: zgodovinsko, kulturno, ekonomsko… sta različni, in vendar se lahko lepo učita drug od druge.«
(Kaj se Slovenija lahko nauči od Francije?)
»Na seminarju /…/ sem ugotovil, da imamo – aj kar zadeva držav gradove, ki so bili osrednja tema – različen pristop: zaradi zgodovine. /…/ rešitve, ki se pokažejo kot dobre pri nas, niso nujno primer pri vas. Kot slišim je bil večidel slovenskih gradov po drugi svetovni vojni izropan, zato tradicionalnega francoskega mola gradu, ki je bogato opremljen in odprt za javnost, ni enostavno prenesti v tukajšnje okolje. /…/ kaj postaviti v gradove, kakšno vsebino jim dati, morda kulturno ali hotelirsko ali kaj tretjega… Tudi v Franciji imamo po gradovih hotele in restavracije, a le kot dodatek in povadi v manj zanimivih pomožnih objektih, medtem ko je glavni grad /…/ namenjen ogledom.
Prav tako imam občutek, da bi lahko v Sloveniji v nekaterih od teh spomenikov naredili več, da bi pritegnili obiskovalce. Čeprav je blo veliko oprem izgubljene, se je vsaj ponekod ohranilo kaj dragocenosti, morda so zdaj v Narodni galeriji in po muzejih. /…/ V tej smeri se da narediti marsikaj.«
»Slišim še, češ, vi, v Franciji, »vi imate Versailles, Louvre, Chambrod, ki /…/ pritegujejo obiskovalce, medtem ko so slovenski gradovi majhni, zato ljudje ne zahajajo vanje«. Nisem prepričan, da je to res. Turistično se hitro razvijate, turiste pa zanima tudi vaš kulturna dediščina. Kaj zato, če ni ravno Versailles? Da imate v državni lasti kar 23 gradov, je veliko za tako majhno državo, sploh v primerja s številom spomenikov, ki jih ima francoska država…«
V Franciji se za kulturni spomenik nacionalnega ali lokalnega pomena razglašenih 43.000 objektov, za varovanje dediščine država nameni letno pol milijarde evrov, z njo se ukvarja stotine državnih uslužbencev in še na tisoče drugih strokovnjakov.

Kako je čivkanje osvobodilo univerzitetnika. A. Tomažič, Sobotna priloga, Delo, 14.11.2015
V Kinu Šiška v Lj. je Eric Jarosinski alias @NeinQuaterly https://twitter.com/neinquarterly govori o svojih obešenjaških čivkih/tvitih o filozofiji, nemščini in sploh vsem – do 140 znakov.
Agata Tomažič, ki se je pogovarjala z njim in zapisala pogovor, izbere:
»Nemška književnost = 50 odtenkov Angsta«; »ADORNO = nem. YOLO«; »Žižk j simptom. Užitk je bolezen.« »V Starbucksu naročim kavo pod imenom Godot. Potem odidem.«
Tvitati je začel leta 2012, včasih po 12 ur na dan. Ima več kot 120.000 sledilcev.
(Kdaj, zakaj tviter?)
»Vse se je začelo kot oblika sprostitve med pisanjem knjige o spletni transparentnosti i sledljivosti, ki dlje kot od osnutka ni prišla. Še sreča, /.../ kajti ko je izbruhnila afer Snowden, se je izkazalo, da sem bil v teh streh preveč naiven.«
Poleg tega je pisal predolge stavke, in omejitev na 140 znakov, ki jo postavil tviter, je bilo olajšanje.
In še dodatna osvoboditev: »Kot akademik sem bil izšolan, da posegam na področja in e izrekam o rečeh, o katerih ne vem dovolj. Se pravi skoraj o ničemer.«
Razen o svojem študijskem področju. Študiral je novinarstvo in nemščino, ki jo je tudi predaval Pensilvaniji. Med študij je pisal novinarske prispevke, ne preveč uspešno.
(Prostost?)
»«Dokler sem samo tvital, sem bil sam in neodvisen. Prodajal sem nekaj, česar tako in tako ni bilo mogoče kupiti. Odkar sem izdal knjigo, sem kolesce v večje mehanizmu in /…/ se kar pogosto zalotim pri razglabljanju o tem, kako gre prodaja.«
(Tvitanje : knjige, časopisi?)
»Mislim, da ljudje posplošujejo, ko krivdo za pešanje koncentracije pripisujejo socialnim medijem. Ugotovil sem /…/ da si zdaj veliko lažje vzamem čas in berem knjige ali časopise. /…/ In ure, ki jih namenim branju, še bolj cenim.«
(Akademski svet?)
»Samo še ena stvar je bolj neumna kot postati del akademskega sveta. Izstopiti iz njega.«
To je tvitnil, ko se je odločil dati odpoved na mestu asistenta in obesiti akademsko kariero na klin. Poklicno je bil takrat zelo nesrečen. »V pisarni sem se počutil kot Kafka. Samo brez njegovega talenta. Zato pa z njegovo bočino.« https://sl.wikipedia.org/wiki/Franz_Kafka
(Nekdanji kolegi?)
Najbrž so nevoščljivi in/ali prezirajo. Zaradi tvitanja se je takrat razdrlo njegovo razmerje.
Ampak kar se tiče profesorskih kolegov z uni. Pensilvanija se zaveda, da ne počno istih reči. Oni poučujejo, Jarosinski pa je – »falirani intelektualec«, nihilist. Z nekaj zdrave samozavesti, ki dopušča norčevanje iz samega sebe, brez škode za psiho.
(Vzornik?)
»Edini, ki se približa temu, da bi ga lahko imenoval vzornik, je Žižek«, pravi. Čeprav j nekaj dni pred nastopom v Kinu Šiška po tvitosferi zaokrožila fotografija »največjega še živečega filozofa« pred plakatom @NeinQuaterly https://twitter.com/slavojiek , Žižek v Šiško ni prišel.
Gotovo je imel drugo delo, piše A. Tomažič, 11 ura dopoldan res ni naklonjen zaposlenim ljudem.
Je pa Jarozinski v Šiški začel po žižkovsko: »Mislim, da gre za nesporazum. Če ste pričakovali boga tviterja, vas moram obvestiti, da je on še vedno v Moskvi.« In na platni pokazal fotografijo E. Snowdona. https://sl.wikipedia.org/wiki/Edward_Snowden https://twitter.com/snowden
(Drugo, delo?)
Za nemški tednik Die Zeit http://www.zeit.de/index piše tedenske kolumne, »politične karikature brez karikatur« in za nizozemski dnevnik NRC Handelsblad https://www.nrc.nl/ piše od začetka leta. »2014. kakšna izguba časa« je takrat tvitnil. Upati je, piše A. Tomažič, da 2015 in popularnost »v njem ne bo ubilo pristnega nihilizma.« Kaj bi o tem porekel Adorno http://www.iep.utm.edu/adorno/, ne bomo nikoli izvedeli. Nie.

Znanstven ne objave

Zombijevske teorije v svetu znanosti. (Ne)objave. A. Matkovič, Delo, 12.11.2015
»Se spomnite, kdaj ste nazadnje brali o raziskavi, ki ni prišla do pomembnih ugotovitev?« sprašuje Andraž Matkovič v prispevku o tem, kaj se (ne) objavlja v (poljudno)znanstvenih revijah, zlasti na področju psihologije.
Že pred desetletji so raziskovalci opazili, da med objavljenimi članki prevladujejo takšni s statistično pomembnimi rezultati. Pri psiholoških/psihiatričnih raziskavah jih je bilo 90% s pozitivnimi rezultati, 5x več kot v astronomiji. Revija Science, 29.8.2015 piše o raziskavi, http://science.sciencemag.org/content/349/6251/aac4716 v kateri so ponovili 100 psiholoških študije, objavljenih v treh revijah leta 2008, ki so se sklicevale na statistično pomembne rezultate. Ob ponovitvi študij je bilo od teh le tretjina rezultatov statistično pomembnih. Pri socialnopsiholoških študijah je bilo takih le četrtna, pri kognitivnih pa polovica.
Nekateri ob tem menili, da psihologija ni znanost in da jo bo nadomestila »nevroznanost in da je znanost nasploh le kup prirejenih statistik«, povzema A. Matkovič in v bran psihologije dodaj, da so težave s ponovljivostjo tudi v drugih znanostih. Omenja pojav imenovan »publication bias«, t.j. da imajo študije s pozitivnimi rezultati večjo verjetnost, da bodo objavljene. Nezanimive študije obležijo v predalu, zlasti če nasprotujejo uveljavljenim teorijam, ki jih je psiholog Robert Rosental imenoval »zombijevske«, t.j. neumrljive. (v: Psychological bulletin, maj, 1979, glej povzetek: http://journalofethics.ama-assn.org/2009/04/jdsc1-0904.html . Glej tudi prikaz pygmalion efect teorije, o pomenu pedagoškega dela: https://sites.google.com/site/7arosenthal/ B.M.)
O metodoloških vprašanjih preizkušanja hipotez je v zadnjem času veliko razprav, npr. v revijah Journal of articles in support of the null hypotesis, Basic and applied soci psychology in na spletni strani www.psychFileDrwer . Tudi v drugih znanostih so projekti, v katerih ponavljajo študije, kar dokazuje, da se znanstveniki težave zavedajo.
A. Matkovič končuje, da »odsotnost napak ni znamenje uspeha – ravno iz napak se namreč lahko največ naučimo.«
»Znanstveni napredek ni vedno enosmerna pot k resnici, temveč je poln vzponov in padcev, med katerimi pogosto zatavamo v slepo ulico«, piše pod fotografijo laboratorijske miši, ki se trudi hoditi po stopnicah, privezana na instrumente in pod budnim očesom ekperimentatorice.
(- Foto: Reuters, časnikarska agencija, ki poroča tudi o znanosti, predvsem naravoslovju, medicini ipd. http://www.reuters.com/news/science Je del kompanije http://thomsonreuters.com/en.html, ki tudi evidentira znanstvene objave v Web of Science, glej http://thomsonreuters.com/en.html . B.M.)

Vodje - včeraj, danes, jutri

Takšnih ne delajo več. V. Flegar, Dnevnik, 13.11.2015
Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja in tekoče desetletje primerja Vojko Flegar ob smrti nekdanjega kanclerja Nemčije (Zahodne, ZRN/BRD). https://www.google.si/search?q=seventies,+photos,+europe
Kavbojke v Trstu, italijanski ultra(desni/levi)čarji, svetovno nogometno prvenstvo, vojaške diktature v Argentini, Čilu, Grčiji, (Homeini) v Iranu, konflikt na B. Vzhodu, razpadel bretonwodski valutni sistem in Beatli naftni šok, inflacija, ugrabitve letal, gverila v nemških mestih in v J. Ameriki »/…/ ah izpustimo tukaj Jugoslavijo in v njej Slovenijo.«
Sedanje je bilo na začetku »še nekako videti«, odštevši Irak in Afganistan, ki se še vlečeta, od 2008 pa »vedno bolj - bedno«; če Rolling Stonesi še vedno nastopajo gre nekaj narobe – skoarj vse – »finančna kriza in neskončna recesija, domnevna arabska pomlad, ki se je sprevrgla /…/ tja do Libije ter Somalije in Jemna, namesto /…/ O. bin L. sveto vojno vodi Kalifat, v Evropo se zgrinjajo begunci, Nizozemcem spet ni šlo na svetovnem prvenstvu, Grčija ima upniško diktaturo. (- SI v EU pa? B.M.)
Helmuta Schmidta, kakšnih ne delajo več, se spomnimo le starejši od 60 let.
Živa sta, piše V. Flegar, »še dva primerka – nekdanji avstrijski kancelr F. Vranitzky in nekdanji francoski predsednik V.G. d'Estaing. Danes delajo camrone namesto thatcheric, hollande namesto mitterando, faymanne namesto kreiskyjev, gabriele namesto brandtov. Iz generacije v generacijo bolj blede in brezbarvne, neodločne in oportunistične politike, ki jim ni mogoče reči voditelji ali državniki.«
H. Schmidt https://de.wikipedia.org/wiki/Helmut_Schmidt je bil kancler, »ko je bila civilna družba še v povojih, ko je bila televizija državna, spleta in družabnih omrežij /…/ ni bilo, ko je bila EU še nekajkrat manjša EGS, svetovna ureditev pa /…/ predvidljiva«. Gospodarsko rast v Nemčiji je držal nad vodo z inflacijo in zadolževanjem: «Ljubša mi je 5% inflacija kot 5% brezposelnost.« Ni popuščal teroristom, ugrabiteljem letal, »žrtvoval« je industrialca, ujetnika RAF, dovolil je namestitev raket v Nemčiji… V svoji pragmatičnosti je danes videti kot vizionar, »politik z dolgoročnim pogledom /…/ v svojem času na ravni izzivov«.
Tisti, rojeni teh časih, bodo lahko »srečni, če bo čez tri, štiri desetletja to mogoče zapisati tudi za merklove, camerone in hollande. In, kajpak, cerarje.«
http://www.panoramio.com/map#lt=44.983309&ln=13.813270&z=5&k=1&a=1&tab=1&pl=all

Jože Colarič, predsednik uprave in generalni direktor Krke. D. Stankovič, B. Velikonja, Dnevnik, 13.11.2015
V Novem mestu je leta 1954 Boris Andrijanič ustanovil farmacevtski laboratorij s petimi zaposleni in je hitro rastočo tovarno zdravil vodil 30 let. Od 1984 do 2004 je Krko vodil »karizmatični Miloš Kovačič«. Lani je Krka zakorakal v šestdeseta, letos tudi njen tretji direktor Jože Colarič.
Doma je izpod Gorjancev, oče je imel gostilno. »Obiskoval je novomeško gimnazijo, nato študiral na ekonomski fakulteti v Lj. (EF UL) Več jet je treniral košarko. Še v študentskih časih in po diplomi je nekaj let delal kot turistični vodnik po Jugoslaviji in Evropi. /…/ V Krki se je najprej zaposlil v finančnem sektorju leta 1982. Zagnan in delaven je bliskovito napredoval, leta 1988 je že postal Kočičev namestnik. Leta 2005 je dobil prvi, letos drugi, šestletni, mandat, do 2022.
Je deloholik. Vse se mora začeti do minute točno. »Akademskih petnajst ne dopušča. /…/ do sodelavcev izjemno spoštljiv, v družbi pa sila zabaven in sproščen. Ima (očetovo) zidanico pod Gorjanci, vendar se ob cvičku »ne sklepa toliko poslov, kot se jev času njegovega predhodnika. Časi so drugačni, zdaj za sklepanje poslov, npr. z Rusi, ni več pomembna pivska kondicija in …
S politiko se ne ukvarja. S predsednikom vlade M. Cerarjem je poklepetal ob nedavnem odprtju največje naložbe v Krki in Sloveniji – 200 milijonov vrednega Notola 2, ki bo dvignil proizvodnjo tablet na 17 milijard letno.
Ni med tistimi direktorji, ki se pritožujejo nad stroški dela. »Krka je s svojimi firmami in predstavništvi prisotna v ogromno državah od Vladivostoka do Lizbone. So države, kjer so dajatve nižje in države, kjer so te bistveno višje kot pri nas. Ampak najbolje je ne gledati proti Ljubljani, ampak delati sam, s svojim znanje, dati na trg či več novih izdelkov, jih čim ceneje narediti, jih zmarketirati in prodati.«
J. Colarič je menedžer leta, častni občan Novega mesta, Slovenec leta, nagrajenec za gospodarske in podjetniške dosežke, prejemnik ruskih odlikovanj.

Komunikacija je najšibkejši člen. Karizmatični vodje. M. Bizovičar, Delo, 13.11.2015
V letošnji raziskavi Združenja Manager in Profiles Internatinal so sodelavci ocenjevali svoje vodilne. Od 137 jih je bila tretjina »top menedžerjev in tretjina žensk«, ocenjevalo pa jih je 1392 posameznikov, piše Milka Bizovičar.
Kot visoko karizmatičnih je bilo ocenjenih 9% vodilnih, med katerimi je bilo sorazmerno več žensk. Ženske so boljše pri komunikaciji, zaposlene bolj vodijo to, da razvijajo svoje potenciale, vodijo z zgledom in bolj skrbijo za last razvoj.
Zvezdan Lubej, Profiles International Slovenija: »Vodjem so pomembni rezultati, manj pa« da bi jih »dosegli skupaj s timom. Če bi si več prizadevali z vodenje ljudi in manj za operativne naloge, bi bili tudi rezultati veliko boljši.«
Slabe strani vodij so: Kako prestaviti naloge na zanimiv način; ustvarjanje priložnosti za učenje; motiviranje; podpiranje individualnih talentov; poslušanje drugih…
»Karizmatičen menedžer uspešno motivira zaposlene, podpira individualne talente in posluša druge; dosegati mora rezultate in prevzemati akcijo.« Najboljše rezultate so v raziskavi, o kateri piše M. Bizovičar, menedžerji dosegli pri zadnjih dveh kriterijih, kjer so dobili oceno nad 4,2 pri prvih treh pa pod 3,5.

Begunci, ograja in mi

Vrh ledene gore. Begunci 2015. M. Gams, Delo, 13.11.205
Demografske projekcije kažejo, da begunska kriza ni izoliran, začasen pojav, piše Matjaž Gams, IJS, Inženirska akademija Slovenije.
(- M. Gams je tudi predsednik Sindikalne konference znanosti in visokega šolstva SVIZ, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Matja%C5%BE_Gams in besedilo iz njegove knjige na http://www.tromba.si/prof-dr-matjaz-gams-slovence-strizejo/ , B.M.)
M. Gams piše, daje bila oktobra IJS 9. demografska konferenca: Soočenje z demografskimi izzivi, z več kot 300 prispevkov. http://is.ijs.si/zborniki/!%20B%20-%20Soocanje%20z%20demografskimi%20izzivi%20-%...
Povzema ugotovitve: (1) Večina držav ima v zadnjem desetletju umirjeno demografsko rast. (2) Kljub prizadevanjem je v podsaharski Afriki rodnost ostala visoka. (3) Od 1950 do 2010 se je delež Evropejcev zmanjšal od 22% na 11%. (4) Število prebivalcev Slovenije se ne spreminja, vendar je ob sedanji rodnosti zaradi emigracije in imigracije dolgoročna projekcija za Slovence slaba.
Ocenjuje, da bi brez imigracije »evropsko prebivalstvo dolgoročno izumrlo. Še toliko bolj velja to za Slovence po narodnosti.«
Meni, da je možno z enostavnimi ukrepi izboljšati slovensko rodnost, brez posebnega denarja, temelječih »na drugačnem sistemu vrednost, urejenih družinskih in socialnih razmerah v nasprotju s kariernim egoizmom, kakršnega propagira divji neoliberalizem.« Zaradi političnosti je o ukrepih »težko že debatirati v javnosti, kaj šele podati neoporečno strokovno analizo.« Vendar pa na demografske konference, ki so potekale na IJS, v zadnjih letih ni bilo posebnega odziva z ministrstev, zato živijo od kotizacij. Organizatorji konference bodo zato povabili predstavnike oblasti na obisk, da jim pojasnijo razmere.
»Kaj lahko naredi državljan Slovenije? /…/ Lahko podpiramo stroko ali uničevalne ideologije Lahko vrnemo Slovenijo in Slovence na pot blagostanja. Lahko pa oči tiščimo zaprte in še naprej potujemo v demografsko temo.«

Prej večina proti, zdaj za. Z. Potič, Delo, 13.11.2015
V anketi Dela Stik je v začetku novembra od 600 vprašanih 57% podprlo postavitev žične ograje na južni meji, 35% pa ne. V začetku septembra 2015 jih je v podobni anketi 76% nasprotovalo postavitvi ograje na slovenski meji, podobni tisti med Madžarsko in Srbijo ter Hrvaško.

Je ograj zdaj res neizbežna? M. Krivic, Pisma, Dnevnik, 13.11.2015
»Se bojim, da je zdaj res neizbežna«, piše bralec (pravnik) Mišo Krivic, Spodnje Pirniče, »kritik dosedanjega ravnanja vlad v begunski krizi«.
Zakaj? »Ker so se EU in njene članice – z delno izjemo Nemčije, Švedske, Avstrije, Italije – pokazale /…/ nesposobne preprostega meddržavnega dogovora o humanem načinu prevzemanja beguncev /…/. »
Postavitev ograje podpira pod tremi pogoji: Da EU zagotovi finance za usmerjanje beguncev in njihovo oskrbo v »žepih« in da začne vlada sprejemati tistih900 »trajnih« beguncev, ki naj bi dobili azil.

Nepreslišano. Vlasta Nusdorfer, varuhinja človekovih pravic. (IUS-info), Dnevnik, 13.11.205
»Begunska kriza v zadnjih dneh odpira /…/ vprašanja o postavitvi ograj. Menimo, da gre zgolj za regulacijo vstopanja v državo, sama postavitev pa še ne pomeni kršenja človekovih pravic. Odločitev o postavitvi je gotovo politična. Po moji oceni bi bilo nujno zagotoviti bolj human prevoz beguncev na želene destinacije, da bi se zmanjšalo trpljenje vseh, posebej najšibkejših na tej poti – otrok, nosečnic, starejših in invalidov. Zakaj je v času vseh mogočih legalnih prevoznikov pot tako težka in dolga?«

Poglejmo, prisluhnimo, preberimo

Mesto brez spomina. Predavanje. Delo, 3.11.2015
Avtor knjige Mesto brez spomina: javni spomeniki v Ljubljani antropolog Božidar Jezernik je na FF UL predaval o spomenikih kot političnih in družbenih označevalcih; skupaj z umetnostnim zgodovinarjem Milčkom Komeljem in Nežo Mrevlje.
»Verjetno ni mesta na svetu, kjer bi bila doba spomenikov tako kratka kot v Lj.«, meni B. Jezernik.

Skupina

Kot v filmu. 4. V. Moderndorfer, Delo, 10.1.2015
V podlistku Vinko Moderndorfer takole opiše par vozlov iz življenjske mreže dijakov; in drugih:
»V svoji sobi sem prižgal računalnik. Šel sem na skajp. Po skajpu se pogovarjam s prijateljico in sošolko Tino. V šoli se nikoli ne pogovarjava. Ne vem zakaj. Mogoč jo je sram, da bi druge sošolke mislile, da se rada druži z mano. /…/
Na splošno se punce v našem razredu družijo samo med sabo. Tako imamo v razredu kar nekaj skupin. Če sem natančen štiri.
Tina ima okoli sebe polovico sošolk, druga polovic pa se zbira okoli Marjane. Sošolke, ki jih vodi Tina, so lepše. Mislim, da skoraj vse že nosijo modrčke /…/ in skoraj vse stanujejo v hišah ali velikih stanovanjih v centru mesta. Njihovi starši imajo avtomobile in službe. Marjanina klap pa se v šolo vozi z avtobusom, stanujejo v blokih, njihovi starši so ločeni in brezposelni in skoraj nobena od njih ne nosi modrčka. Se mi zdi. Čeprav nisem čisto prepričan. Razlika je tudi ta, da so Tinine punce odličnjakinje in bodo šle na gimnazijo, potem pa na ekonomijo ali vsaj na pravno fakulteto. Marjanine pa še nimajo pojma, kam bodo šle po osnovni šoli.
Tretja skupina so fantje. Tu je glavni Žale. Okrog njega so zbrani vsi fantje. Skoraj vsi. NO, in zadnja skupina sva midva z Marjanom. Midva se druživa med sabo. Ne vem, ali naju lahko imenujem skupina. Ko sem poguglal besedo skupina, sem dobil 51.700.000 zadetkov. https://sl.wikipedia.org/wiki/Skupina https://en.wiktionary.org/wiki/skupina
Kar pomeni, da je skupina beseda, ki zelo muči ljudi. Ampak spet čista zmeda. Namesto jasnega odgovora milijone različnih. Vseeno mi je zdaj jasno, da je skupin skupnost posameznikov na omejenem območju, ki jih druži isto zanimanje, prepričanje, motivacija, dejavnost, npr. glasbena skupina. Skupina v živalskem svetu /…/. Ali sta lahko dva človeka skupina, ki ima večjo možnost preživetja, ki si nudi medsebojno pomoč /…/ Zanima me, ali imava /…/ kakšne šanse v primerjavi z mnogo večjimi skupinami.«

Strpnost, altruizem

Slovenijo v povprečnost vleče netolerantnost. jpi, Dnevnik, 9.11.2015
V družbi znanja so pomembni trije T-ji: tehnologija, talent in toleranca. Strpnost je povezana z gospodarskim razvojem pravijo pri Martin Prosperity Institute www.martinprosperity.org , kjer so spet izmerili koeficient kreativnosti za 139 držav.
Na vrhu sta Avstralija in ZDA, od evropskih držav pa Danska in Finska. Po tolerantnosti je prva Kanada. Slovenija je na 16. mestu, skupaj s Francijo in Švico, ki nas prehitevata v tolerantnosti, kjer je Slovenija na 35. mestu, medtem ko je najboljša pri talentih – na 8. mestu.
Raziskovalci pravijo, da odprtost in raznolikost družbe privlači ustvarjalne ljudi, kar spodbuja nastajanje inovacij in novih industrij.
Blaž Zupan, EF UL, pravi, da lahko taki indeksi dajejo vtis, da smo »še kar v redu« in lahko zaspimo. »Prevečkrat se zadovoljimo s povprečnim rezultatom, namesto da bi želeli biti najboljši. To se odraža povsod tudi pri uspešnosti podjetij, gospodarstva in /…/ pri plačah.«

Otroci iz vernih družin so manj moralni. R. Ivelja, Dnevnik, 10.11.2015
O raziskavi o altruizmu pri otrocih, piše Ranka Ivelja, novinarka Dnevnika, ki večkrat piše o cerkvenih zadevah. Takole povzema članek Decey et al. http://www.cell.com/current-biology/pdf/S0960-9822%2815%2901167-7.pdf : »Otroci iz vernih družin, krščanskih in muslimanskih, so v povprečju bistveno manj radodarni, ostreje – manj strpno – presojajo početje svojih vrstnikov in so bolj naklonjeni kaznovanju tistih, ki so jih užalili ali kako drugače prizadeli.«
Raziskovalce sedmih univerz – v Torontu, Chicagu, Capetownu, Gangzhou, Turčiji, Jordaniji in Dakarju – je zanimalo, kako odraščanje v (ne)religiozni družini vliva na ravnanje v vsakdanjem življenju.
Proti pričakovanjem se je pokazalo, piše R. Ivelja, da so otroci iz nereligioznih družin »v odnosih s svojimi vrstniki v povprečju pokazali bistveno več altruizma, kot otroci iz krščanskih ali muslimanskih družin.« Med krščanskimi in muslimanskimi niso opazili razlik, omenjene povezave pa so izrazitejše pri starejših otrocih. Religiozni starši p so menili, da so njihovi otroci bolj empatični in občutljivi do stisk drugih otrok.
Sociolog Srečo Dragoš (FSD UL), ki ga je novinarka prosila za komentar pravu, da se je pokazalo, kako teza, da ima »neka religija – zlasti katoliška /…/ monopol nad vsem dobrim /…/ za razliko od »napačnih ver« ali neverskih usmeritev. Raziskave kažejo drugače, opozarja S. Dragoš, »pri nas je npr. dr. Marjan Smrke na podlagi javnomnenjskih podatkov prepričljivo pokazal, da so ateisti bolj srečni in ne manj, kot je npr. trdil kardinal (Franc) Rode.
Velja pa biti previden pri interpretaciji, meni (tudi) S. Dragoš. Razlikovati je treba med tradicionalnimi verniki in bolj liberalnimi ter »opremljenost s človeškim kapitalom: starejši, manj izobraženi verniki /…/ s šibkejšimi socialnimi mrežami, prakticirajo bistveno drugačne vzgojne obrazce« kot bolj liberalni. In geografske in slojevske razlike so lahko večji dejavnik kot (ne)verska pripadnost.
R. Ivelja dodaja ugotovitve raziskave, da je bil vpliv teh dveh (razlik) od (ne)religioznosti.

Talent, izobrazba, trud, delo

Slovenec, ki riše mercedese. Vedno je naredil eno skico več kot drugi. B. Kondža, Nedelo, 8.11.2015
Srednjo šolo za strojništvo v Mariboru Robert Lešnik iz Limbuša končal pred 25 leti. Želel je postati oblikovalec avtomobilov, piše Blaž Kondža, ki je zapisal pogovor z njim.
Sprejemnih izpitov na ALU UL ni naredil. Ni obupal. Čez štiri leta je šel v Nemčijo in leta 1998 diplomiral na visoki šoli za oblikovanje v Pforzheimu. https://www.hs-pforzheim.de
Po diplomi je delal v WV oblikovalskem oddelku, kjer je že opravljal študijsko prakso. Med številnimi so izbrali njegovo skico za Passata, http://www.kbb.com/volkswagen/passat/2006/#survey
ki je prišel na trg pred 10 leti.
Leta 2007 je šel v evropski center Kie v Frankfurt, nato k Mercedez-Benzu, kjer je od lani direktor zunanjega oblikovanja. V Ljubljani je imel nedavno predavanje o avtomobilskem oblikovanju.
(Veliko truda?)
»Seveda. /…/ vse se začne z željo. S to energijo poskušaš doseči prvi cilj: nekje študirati in narediti diplomo, s katero boš dobil službo. Ko jo dobiš, pa si spet na ničli. Kot da bi pritisnil tipko reset. Prvi korak si sicer že naredil, a ta je šele prvi med tisočimi v karieri. Znajdeš se v skupini, kjer si eden od mnogih in se moraš v tekmovanju z njimi dokazati. /…/ Če po drugem koraku ne pride tretji, ne napreduješ. Večina avtomobilskih oblikovalcev nikoli en naredi izdelka, ki pride na cesto. Manjšini uspe, ampak še manj ljudem /…/ uspe narediti drugi oz. tretji model avtomobila.
Ob uspešnem delu, ki je bilo predstavljeno na avtomobilskih salonih, so postali name pozorni tudi ljudje iz drugih podjetij. Podobno kot pri nogometu: če dobro igraš, dobiš ponudbo nekoga drugega in tako je tudi v tem poslu. Odločil sem se /…/ službo zamenjati za višji položaj v drugem podjetju.«

Po fakulteti na zavod: izguba potenciala in denarja. M. Bizovičar, Delo, 10.11.205
Od leta 2008 se je položaj mladih na trgu dela slabšal, oktobra 2015 pa je manj prijavljenih prvih iskalcev zaposlitve kot lani. Vendar brez dela ostajajo čedalje dalj časa, piše Milka Bizovičar ob statističnih podatkih.
Navaja mnenje sodelavcev zavoda za zaposlovanje, da si zaradi negativnih demografskih trendov (t.j. staranja) ne moremo privoščiti, da bi zaradi sedanjega premajhnega povpraševanja po delavcih začeli izgubljati potencial mladih. Opozarjajo tudi na neusklajenost izobraževalnih programov s povpraševanjem. Predlagajo okrepitev »vseživljenske karierne orientacije« (- včasih smo rekli poklicnega usmerjanja, B.M.) uvedbo dualnega vajeniškega sistema, razvoj metod za prepoznavanje kompetenc, za seznanjanje delodajalcev z mladimi iskalci zaposlite, podporo podjetništva in programov, ki usposabljajo za poklicne kompetence, po katerih je povpraševanje.

Priseljevanje kot priložnost za EU. S. Prešeren, Delo, 12.11.2015
Čeprav begunci ob prihodu pomenijo velik strošek, lahko spodbudijo večjo dinamičnost gospodarstva, meni Saša Prešern, raziskovalec.
Navaja ocene iz študije OECD o migracijah, da bo morala EU do leta 2060 uvoziti 50 milijonov priseljencev, če se hoče izogniti stagnaciji in se pomladiti. Eurostat ugotavlja, da je skoraj 80% iskalcev azila v EU mlajših od 35 let.
»Z vsakim beguncem /…/ dobi človeka, ki plačuje davke in prispeva v zdravstveno in pokojninsko shemo, če je zaposlen. Ni treba 20 let investirati v vrtec in šolo«, piše S. Prešern in povzema podatke: Otrok stane starše do 21 leta pribl. 100.000 evrov, država pa krije strošek šolanja, v 12 letih 200.000 evrov na učenca. »Če je begunec izobražen, potem je prihranek še večji, saj odpade strošek za visoko šolstvo /…/«. UCL www.ucl.ak.uk ugotavlja, da so zunajevropski priseljenci od 1995 v V. Britanijo prinesli znanje, vredno 35 milijard funtov. Zapolnili so delovna mesta, ki bi državo stala 6,8 milijonov za šolanje kadra za te poklice in v 10 letih so prispevali v državno blagajno z davki 20 milijard.
Navaja nekatere uspešne priseljence in njihove potomce: starša Ch. Aznavurja sta bila Armenca, A. Einstein in Ch. Chaplin sta bila begunca, oče Stewa Jobsa je bil Sirijec, A. Schwarzenegger ima avstrijske korenine, M. Albright češke, N. Sarkozy madžarske, B. Obama kenijske in župan Pirana P. Bossman ganske.
»Ali niso bili tudi nekatere naše babice in dedki iz Primorske in okolice Trsta begunci, ki so pred slabimi 100 leti bežali pred fašizmom?«

Plače, vodenje, evidence, kadri

Zadovoljni vsi, razen gospodarstva. I. Dernovšek, Dnevnik, 11.11.2015
Podpis dogovora o plačah v javnem sektorju pomeni olajšanje za vlado in za sindikate, piše Igor Dernovšek.
Izkupiček napornih pogajanj je bolj uravnotežen kot pri dogovorih v prejšnjih letih, »ko so krajšo vselej potegnili zaposleni.« Masa za plače se bo prihodnje leto (2016) povečala za 148 milijonov evrov, t.j. 3,3%. Javni uslužbenci se najbolj veselijo sprostitve napredovanj, ki bodo zlasti mlajšim plače zvišale od 4% pa celo do 20%.
Niso pa zadovoljni delodajalci in M. Mačkošek, GZS, zdaj pričakuje izpolnitev vladne obljube o razbremenitvi stroškov dela in davčno reformo ki bo olajšala bremena gospodarstva, npr. pri vlaganju v razvoj. Vendar pa mini davčna reforma, ki jo je pripravilo finančno ministrstvo predvideva le manjše olajšave pri božičnici in izplačilih za uspešnost, odpravlja pa olajšave z vlaganja v raziskave in razvoj te za zaposlovanje. Tudi t.i. socialne kapice ne bo, ohranja se tudi 50% dohodninski razred.

Utrinki. Delo, 9.11.2015
Pod fotografijo Stanke Setnikar Cankar, pred mikrofoni, v ozadju grb in napis RS MIZŠ, piše:
»Tožnica se je po odstopu s funkcije ministra vrnila na Fakulteto za upravo (FUUL) kot profesorica, razkritje tožene stranke pa je prizadelo tudi njen osebni in profesionalni ugled.«
Časnik komentira, da ji je ugled okrnila komisija za preprečevanje korupcije z objavo, koliko honorarjev je prejela. Torej – problem so tisti, ki bodo o vaših dejanjih spregovorili na glas.
(- S. Setnikar Cankar je tožbo kasneje izgubila, B.M.)

Prebliski. N. Pavlin, Dnevnik, 10.11.2015
Bralec Nace Pavlin iz Kranja:
»Predsednik sveta UKC Tomaž Glažar je med kvalitetami Andreja Baričiča za novega generalnega direktorja (UKC Lj.) navedel tudi, da je on že uvedel evidenco prisotnosti na delu za vse zaposlene ki so tako postali enakopravni. Jaz pa ne verjamem, da bo to izboljšalo delo UKC, ker je znano, da je v prisilnih delavnicah disciplina največja, ne pa tudi produktivnost.«

Uspešno podjetje mora imeti dober izdelek, dobre strokovnjak in vodstvo, ki zna z njimi ravnati. V. Kadunec, Dnevnik, 12.11.2015
Peter Polanič, živilskopredelovalna skupina Panvita – tudi druži prijazno podjetje - pravi, da je za dober izdelek treba imeti »dober visoko-strokovno podkovan kader z motivacijo, ki odlično obvlada proizvodni proces. /…/ Če hočeš i njih potegniti najboljše, njihovo kreativnost, se moraš znati veliko pogovarjati in tudi poslušati. Moraš jim biti pripravljen pokazati zaupanje in jih z upoštevanjem njihovih mnenj in zamisli spodbuditi, da razmišljajo kreativno. /…/ Uspešen menedžer mora poleg finančnega in organizacijskega vodenja znati tudi zainteresirati ljudi, jih spodbujati, se z njimi pogovarjati in jih poslušati./…/ Delavec lahko dobro opravljajo svoje delo le če je zadovoljen. Zato se trudimo, da /…/ naredimo njegov služni del dneva kar se da prijeten.«
Delavcem dovolijo zamujanj o odhodu otroka v vrtec, enkrat na leto »preživijo delovni dan s starši v službi. Skratka prizadevamo si biti prijazni do družine, da bi zaposleni lahko v podjetju v miru delali in ustrjali.«

Umetnost, kultura, finance

Umetnost podpor. I. Vidmar, Dnevnik, 10.11.2015
O financiranju, sponzoriranju kulture, umetnosti in umetnikov ter vplivu na ustvarjalnost pikro piše Ičo Vidmar.
»Svojčas je bila ena od zbadljivk na altersceni, da si nekoga označil za državnega umetnika«, torej »prejemnik javne finančne podpore, četudi ni bil javni uslužbenec, zaposlen v kakšni od nacionalnih kulturnih ustanov«, zato »ni resnično neodvisen, svoboden kot ptiček na veji /…/ ni zares alter.«
Izmuzljivi termini, že takrat. »Fetišizem individualne svobode izražanja ni bil nič manj izrazit v časih samoupravnega uresničevanja interesov v kulturi, kakor je danes, ko se čedalje bolj opoteka javni interes za kulturo. Posredna javna subvencija npr. organizatorju likovne predstave, performansa ali prireditelju koncerta, od katere je prejel honorar, je bila samoumevna. /…/ če je bil prejemnik subvencije iz referenčnega kroga, naj je šlo za študentsko galerijo« (ŠKUC?) »ali alterkoncertnega posrednika (I. Vidmar?), ki je pri organizaciji koncertov kombiniral tržni mehanizem prodaje /…/ vstopnic z obstoječim sistemom /…/ podpor. Te /…/ so bile največkrat uvrščene v ohlapno rubriko mladinska kultura. V tedanjem razmerju sil so bile priborjene.« Ne da bi »kdo z njimi kupoval razredni mir.«
»Danes je obkladanj nekoga z državnim umetnikom ponovno žaljivka, /…/ kaže na ustvarjalca, ki velja za davkoplačevalskega zajedavca, nesposobnega ali komercialno premalo prodornega, da bi se s svojim delom preživljal na trgu /…/. Država odkrito odpoveduje ko spodbujevalka /…/ kulturne produkcije. Na videz brezidejno kulturno ministrstvo v duhu varčevalnih ukrepov in proračunskih prisil izvaja tiho administrativno selekcijo med različnimi kulturnimi sektorji in področji, med javnim in nevladnim sektorjem, institucionalno in neinstitucionalno kulturo, tradicionalnimi in sodobnimi umetnostmi, kulturno in kreativno industrijo, dediščino in živo kulturo.
Društvo Asociacija www.asociacija.si je že pred časom spodbudilo razpravo o zasebnem vlaganju v kulturo, ki naj bi v času javnega krčenja sredstev /…/ popravljalo stanje prek oblik /…/ kot so donacije, sponzoriranje, davčne olajšave idr. instrumenti, ki jih poznajo v razvitih kapitalističnih državah«. Kulturni sociologi poznajo »še druge oblike posttržnih ustanov, kot so sodobno mecenstvo (fundacij, naročniških organizacij in zasebnikov) in vmesne oblike /…/ kot so radiotelevizije, ki so odvisne od vrst javnih prihodkov, a imajo tudi lastno produkcijo.«
Raymond Williams je v času M. Tacher objavi članek o zadregah J. Maynarda Keynsa o javnih pdporah umetnosti prek Arts Councila. Keynes je razmišljal o podporah likovni umetnosti in drugim, »ki na trgu ne more preživeti sama«, in tako umetnost izvzel iz trga.
Williams, piše I. Vidmar, je opozarjal, da lahko nove oblike sponzoriranja in oglaševanja pripelje »do točk, ko oglaševanje samo postane pravzaprav edina dobičkonosna sodobna umetnost.«

Veseli kadri ministrice za kulturo. M. Remi, Nedeljski, 11.11.2015
V »družabni« rubriki tednika z največjo naklado našteva Maja Remi dosedanje kulturne ministr/ic/e in nekatere (ne)priljubljene kadre sedanje.
Trinajst jih je bilo po letu 1990, v razmerju 10:3. Oni so bili: Andrej Capuder, Borut Šuklje, Sergij. Peljhan, Janez Dular, Jožef Školč, Rudi Šeligo, Vasko Simoniti Boštjan Žekš, Žiga Turk in Uroš Grilc;
one pa: Andreja Rihter, Majda Širca in Julijana Bizjak Mlakar.
»Vsi so bili tako zaposleni s tekočimi kadrovskimi zadevami, da jim za druge stvari sploh ni ostalo časa, in kdo bi zato zameril aktualni prvi dami kulture, magistrici poslovne politike in organizacije, profesorici matematike in pooblaščeni aktuarki /…/, da »samo« sledi svojim predhodnikom.«
J. Bizjak Mlakar ima morda malo bolj zapletene odnose z mediji, zato, ker je bila ob njenem nastopu na položaju v direktoratu za medije Ženja Leiler Kos, prej dolgoletna urednica in novinarka v hiši Delo, tudi urednica štirinajstnevnika Pogledi, snaha akademika Janka Kosa, člana programskega sveta RTVS in oboževalca /…/. Ko jo je pospravila s položaja je spoznala, kakšno napako je storila. Prejšnjo soboto je Delo objavilo obsežen nepodpisan članek, ki je »sekal« po kulturni ministrici. Ta ima sicer v ekipi sva svetovalca, ki ravno ne briljirat, mi M. Remi; to sta (pisatelj) Tone Peršak in Igor Koršič (AGRFT).

Pobrskajmo, pišimo, preberimo, prisluhnimo, premislimo

Restavriranje Valvasorje Slave na filmu. D. Jaksetič, Delo, 11.11.2015
Dokumentarni film Valvasorjeva Slava, ki ga je začel snemati Jadran Sterle, je dokončal Tugo Štiglic.
V sodelovanju z Arhivom RS in NTF UL ter ZRC SAZU je začel snemati bogato ilustriran tretji zvezek znamenitega dela.
J. Sterle (1949-2014) je (bil) avtor številnih dokumentarcev o zgodovini in kulturni dediščini Slovenije, zlasti Primorske.
(- Glej zapise in povezave o njegovem delu http://www.staroverci.si/sl/component/k2/item/325-kresnik_film.html in življenju http://www.rtvslo.si/kultura/film/slovo-jadrana-sterleta-svetovljana-ki-je-plaval-proti-toku/342222 . B.M.)

Nepreslišano. Manca G. Renko, germanistka in zgodovinarka. (Airbeletrina), Dnevnik, 10.11.2015
O Literarnem atlasu Ljubljane pravi Manca G. Renko http://www.airbeletrina.si , da ni njegov edini problem »pomanjkanje in obravnava žensk«. »Po eni strani hoče biti suhoparno atlasovski, po drugi strani /…/ spominja na navijaški ton katerega od slovenskih tednikov /…/. Skuša biti znanstven in komunikativen hkrati /…/ To se krasno zrcali v detajlih: ob omembi Josipa Vidmarja, /…/ da je bil politik komunističnega režima, ob Dušanu Pirjevcu (Ahacu), da je bil medvojni funkcionar, ki ga spremljajo govorice o medvojni nasilnosti, Leon Rupnik pa je opisan le kot ljubljanski župan in general. Izvemo tudi, da so Oton Župančič, Pavel Golia, Juš in Ferdo Kozak, Josip Vidmar ter Lili Novy v 30.letih simpatizirali s komunizmom in stalinistično SZ ter kolaborirali s komunisti, ki so pripravljali v Jugoslaviji revolucijo. /…/ Nekatere fraze so (avtorju) dr. (Marjanu) Dolganu http://isllv.zrc-sazu.si/sl/sodelavci/marjan-dolgan-sl#v tako všeč, da jih ponovi vedno, ko ima priložnost – če govori o OF, dosledno pride še trojanski konj komunistične partije pri izvedbi njene revolucije.«
(Glej tudi: http://www.reporter.si/marjan-dolgan-o-novem-literarnem-atlasu-ljubljane/28568 , B.M.)

Božji greh je vstopiti v partijo, če partiji nista vsaj dve. Ljubljanopolis. R. Šinkovc, Delo, 10.11.2015
Srb, Ljubljančan, dirigent, košarkar, novinar, turistični delavec – Aleksa Protić (79).
Rodil se je v osrednji Srbiji, v Dragačevu, v bogati, monarhistični družini.
»Druga svetovna vojna je bila za mojo družino čas absurda – Nemci so nas nagnali pred strelski , komunisti pa so nam vse vzeli.« Med gimnazijo v Čačku je obiskoval konjeniški klub. Šel je v Beograd.
Kot odličnjaka in športnika so ga »povabili v partijo, uf… Komaj sem pobegnil. Veste, božji greh/…/.«
(- KPJ/KPS, partijska verzija: https://sl.wikipedia.org/wiki/Komunisti%C4%8Dna_partija_Jugoslavije ; http://kps.kps.rs/8-o-srbiji/26-istorija-komunistikog-pokreta B.M. )
(V Ljubljano?)
»Nato sem po maturi ter po nekaj akcijah delovnih brigad in vpisu na fakulteto v Beogradu pisal na druge univerze po Jugoslaviji in prvi odgovor je prišel iz Ljubljane. /…/ sedel sem na vlak in prišel. Lahko rečem, da sem se v Lj. izmuznil, da me ne bi uničili. Bilo je pozimi leta 1957. Prvih 8 dni sem spal na železniški postaji. Težko je bilo, tudi /…/, ker nisem ravno poliglot, slovenščina mi je bila tuja.«
(In obstal…)
»Po neverjetnem naključju. Vpisal sem se na pravno fakulteto (PF UL), a brez štipendije in študentskega doma. Že po tednu dni sem hotel nazaj na vlak proti Srbiji, potem pa… »Triglav film išče konjenike«, je pisalo na plakatu. »Evo šanse! I res. Statiral sem v nekaj filmih in jahal«. Nato je dobil vlogo, snemal na Lj. gradu, plačali so super, 8.000 din na dan, »denarja kar naenkrat dovolj za sobo, hrano in zabavo. Ampak igralska kariera se je hitro končala«, glavni igralec je bil ljubosumen…
Nato je služil kot nogometaš, tudi pri Borcu v Čačku, »vmes pa počasi študiral. Veste, bolje je biti dve leti dlje študent kot dve leti dlje upokojenec, seveda če lahko preživiš samega sebe. In ni mi žal. Kot pravnik na prvi stopnji sem začel delti v ljubljanskem dopisništvu Politike Ekspres.
(- Leta 1963 so na UL uvedli stopenjski študij na UL, kasneje ukinili in spet uvedli po bolonjsko…, B.M.)
(Guča…)
A. Protić je sodeloval pri organizaciji vseh 55 festivalov pihalnih godb, od 1961.
»Žur v Guči http://www.gucafestival.rs je pravzaprav nastal zaradi prepovedi zbiranja mladih ob cerkvah ali na vaški veselicah. Niso se imeli kje zbirati in zabavati, bil je nepopisen dolgčas. Kje naj fant sreča dekle na srbskem podeželju? S kolegi smo se odločili, da pred cerkvijo v Guči organiziramo tekmovanje pihalnih orkestrov. Na prvem zboru so bili štirje orkestri on okoli 5000 ljudi.«
»Predstavniki komunistične partije so nam nagajali, obtoževali so nas, da forsiramo narodno nošo, »šajkačo«, prepovedali so nekatere pesmi. Vendar so bili priti množici ljudi nemočni.«
(… danes?)
»… to ni umetniški festival.« Več kot 30 let je dirigiral na otvoritvenem nastopu – »znamenito himno Sa Ovčara i Kablara https://www.youtube.com/watch?v=YqjBdbXq7gw in seveda Marš na Drino na koncu« - , pa nima glasbene izobrazbe. http://song5.ru/text/milan-mica-petrovic-mars-na-drinu
»Festival ima zadnja leta ogromen vpliv na razvoj regije«, pride tudi po pol milijona ljudi.
(Tudi Slovenci?)
»Sem /…/ zaslužen za množičen obisk Slovencev v Guči. /…/ Najprej sem peljal nekaj avtobusov, nato je bilo tega vsako leto več. Zanimivo, da so bili včasih med tujci prav Slovenci v Guči najbolj številni, danes so na tretjem ali četrtem mestu«, za Francozi in Japonci. Je pa avgusta tam »čedalje manj Ljubljančanov ter več Štajercev in Primorcev.«
(V Ljubljani pa v opero?)
»Pa ne samo v opero, tudi drugod v Lj. me je polno. /…/ Lj. je moje mesto. Tu imam ženo, hčer in sina, tu imam štiri vnuke. Tu je odteklo skoraj 60 let mojega življenja.«

Radko Polič. Igralec. Nedeljski, 11.11.201
Leta 1942 se je rodil staršema partizanoma živel v Beogradu, Berlinu in nato v Sloveniji.
https://sl.wikipedia.org/wiki/Radko_Poli%C4%8D
Poklicno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanskem AGRFT pa je igral v vseh večjih slovenskih gledališčih. Tudi v številnih filmih, npr. uspešnici To so gadi. Leta 2002 je preje Borštnikov prstan, leta 2005 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Zdaj je dobil nagrado Društva slovenskih režiserjev, za filmsko igro.
http://www.delo.si/sobotna/portret-tedna-morjeplovec-razburkanih-oceanov.html
http://www.blic.rs/zabava/vesti/radko-polic-bice-ponovo-jugoslavije/rpcc88w

Razprave o dobrih knjigah in kaminu. M. Kranjec, Nedelo, 8.11.2015
Odvetnik Peter Čeferin (77 https://sl.wikipedia.org/wiki/Peter_%C4%8Ceferin ) se je o svoji poklicni poti pogovarjal z Mankico Kranjec.
Pravi, da je v mladosti živel zelo boemsko. »Naslednjih 40 let skoraj meniško, zadnja leta pa se spet zabavam.« Je odvetnik že 50 let, z najdaljšim stažem pri nas. Med svojo razburljivo kariero je obravnaval več kot 50.000 primerov. Najbolj zanimive je zbral v knjigi 100 sodnijskih (Literatura, Lj. 2015). http://www.delo.si/kultura/knjiga/so-stvari-ki-jih-peter-ceferin-nikoli-ne-bo-pozabil.html
»Veliko sem doživel in imam marsikaj povedati.« Prejšnje tri knjige je napisal hitro, vsako v 14 dneh, »ker sem vse te zgodbe nosil s seboj vse življenje«, pri zadnji pa je bilo drugače. »Zaprl sem se v arhiv in več mesecev brskal.« Včasih ga zgodba zbudi ponoči. »Na nočni omarici imam beležko. Vanjo si zapišem idejo, pa čeprav kar sredi noči.
Včasih je moral brati sodne spise z obsegom 10.000 strani, »zdaj pa imam več časa za literaturo. Rad prebiram humorne zgodbe.« Pri srcu so mu Skandinavci, najljubši »je duhoviti Finec Arto Paasiliina.
Obiskal je vse celine in več kot 100 držav. »Ko spoznava nove kraje in ljudi, človek veliko pridobi. Veliko novega se nauči.. Po vseh teh letih potovanj sem spoznal, da so vsi ljudje enaki, ne glede na raso, veroizpoved ali lokacijo. Vsi so veseli ali žalostni, vsi ljubijo ali sovražijo. Za mene med prebivalko neke vasi na Nordkapu ali članico Ibanov na Borneu ni razlik«, poudari.
Na Kitajskem, v Xianu, je kupil repliko glinenega vojščaka, ki naj bi čuval grobnico cesarja Qin Ši Huang-a. Zdaj ta lokostrelec čuva njega.

Ni odločal le Popit, sicer bi tudi mi sedeli. F. Kek, Nedeljski, 11.11.2015
»Sredi prejšnjega stoletja se je pojavila rok glasba. Konec 70-tih je sledil pank. Potem so rokerji postali stari rokerji in pankerji stari pankerji. Tudi Pero Lovšin« (60), piše Franci Kek.
(Kaj ste počeli pred Pankrti?)
»Že v srednji šoli sem delal bolj utrgane pesmi, /…/ smo s sošolci nastopali za podjetja in nabrali denar za maturantski izlet v Grčijo. To je bilo kleta 1973 kar podvig. Na fakulteti (FSPN/FDV UL) sem se družil z ekipo, ki se je ukvarjala s precej radikalnimi kulturnimi performansi. /…/ prevajalec in pesnik Tone Škerjanec, znan po /…/ prevodih Charlesa Bukowskega«, ki jih je »utrjeval v prepričanju, da j tudi žeja lahko del kulture. Med prvimi komadi sta bila Porno projektor in Bruhajmo vsi. »Sicer sem poslušal tako Boba Dylana, Donovana, Woodyja Guthrija kot tudi Roling Stonse, Kinkse, Trogse…«
(Troggse?)
»Njihova najbolj znana pesem je Wild Thing. Divja stvar. To so bili pravi stari fotri panka. Potem sem srečal Grega Tomca (FDV UL). Dobila se v gostilni Krpan, kjer so se rodili Pankrti. On je v reviji Time naletel na zafrkantsko pisanje /…/, da se je pojavila nova zvrst /…/ trije akordi, hrup in vulgarnost. In mi smo rekli, daje to natanko za nas. Zmenila sva se, da naredi bend.«
Grega je iz Anglije prinesel kup plošč, pero je našel muzikante. »Kodeljevo in Moste sta bila takrat pravo leglo raznih glasbenih skupin. Povsod se je vadilo, še cerkev v Kodeljevem je dala prostor za vaje. Imeli so mladega župnika, bil je priljubljen med mladimi, tudi puncami. Tako smo še mi kdaj obiskali kakšno mašo. Fajn je bilo.«
Pred občinstvo so šli po 14 dneh vaj, dela. »V pomoč so nam bili 10 malih plošč, pelinkovec in grajska črnina. S Tomcem sva kar tam sproti pisala tekste.«
Po koncertu (v Gimnazij Moste) »smo bili deležni ogromno publicitete. /…/ nastopili v živo na Radiu Študent in kmalu zatem v Beogradu in Zagrebu. /…/ kot da smo eden najodmevnejših pojavov takrat v prostoru nekdanje Jugoslavije. Pozneje smo izvedeli, da nas niso poskušali ukiniti prav zato, ker smo postali preveč razvpiti. So panaju s Tomcem sledili neki modeli /…/«.
(Pankrti, zaslužni za rušitev prejšnje oblasti?) https://sl.wikipedia.org/wiki/Pankrti
»Mi nismo imeli takih ambicij. V redu, motila nas je suhoparna država s svojimi frazami, to poziranje, napihovanje neke pomembnosti. Ves ta pomp, da se ohranja oblast v imenu ljudstva. Ampak iz tega naše glasnega upora smo se hoteli predvsem zabavati. Nismo imeli v mislih kakšne resne spremembe, razen v zvoku. O tem priča tudi naša pesem Totalna revolucija: https://www.ouvirmusica.com.br/pankrti/1126291/
Totalna revolucija
za njega ni rešitev,
Janez kurbin sin
hoče samopotrditev.«
(Kaj je bila za vas Zveza komunistov?)
»Zdaj se mi zdi, da me je najbolj presenečalo, kako resno so se jemali. Vladala je sin, premalo izbora. Danes je sicer drugače, ko kapitalizem pospešuje potrošnjo in imaš ogromno vsega, a toliko težje najdeš tisto, kar je dobro. Po prvi pesmi Dolgcajt je bil naš drugi komad ZK pank: https://www.youtube.com/watch?v=kcpGSH1zUkA
Ne morem bit' u šol,
me morem bit' doma.
Povsod me jebeta
u glavo dva.
Ujeli smo neki val, ga med mlajšimi morda sprožili in stopnjevali pritisk. Vedeli smo, da so med nami ljudje, ki jih je država tudi zaprla zaradi drugačnega razmišljanja. Koga tudi zardi bizarnih razlogov. Igorja Vidmarja, ki je bil vedno izrazit levičar, so zaprli, ker je nosil priponko »naci punk fuck off« s prečrtanim kljukastim križem, kar je zmotilo takratno sodnijo, ker ni znal razlikovati levičarske poze od desničarske. A tudi znotraj oblastnikov so bili ljudje, ki so vedeli, da je čas za sprem. Ni o vsem odločal (France) Popit, sicer bi tudi mi sedeli. Stvari so se začele odpirati. Imeli smo podporo ZSMS, predvsem Škuc, kjer sta delovala Igor Vidmar in Peter Mlakar.«
(Na FDV ste diplomirali iz pornografije. Kje ste se srečali z njo?)
»V 3. letniku gimnazije smo šli štirje sošolci z vlakom po Evropi, Na festivalu v Roskildeju smo videli plesati nage Danke. Tudi na koncertu v Londonu je bilo vzdušje precej hipijsko. V Koebenhavnu smo padli v nek pornoklub /…/. Ta spomin me je spodbudil, da sem na fakulteti 6 let pozneje v diplomski nalogi osvetlil pojav pornografije, ki je bila v takratni Jugoslaviji tabula rasa. Absolutno nepoznan. /…/ Socializem je imel občutek, da je moralno na dosti višji ravni kot kapitalizem, zato je to zatiral. Dejansko, v socialističnem gospodarstvu ni bil v ospredju dobiček.«
(Čemu sledite zdaj?)
»Soncu. Rad se podam v tople kraje. Ali na sneg, v hribe. Tudi v glasbo želim vnašati čim več sončne energije, pa čeprav je tekst narejen v senci.« Pred letom dni je izdal knjigo tekstov Moj pogled na svet. Po dveh mesecih jo je bilo treba potisniti. Pripravlja album Območje medveda. »Ne hitim več. Tudi zaradi kolenskih vezi.«

Javni sektor in njegove plače

Varčevalna tehtnica. M. Belovič, Delo, 7.11.2015
V temi dneva komentira Mario Belovič dogovor vlade in sindikatov kot bolj izenačen rezultat kot decembra 2014, ko so zmagali sindikati. V pogajalskem procesu v času varčevanja se od 2009 tehtnica nagiba na sindikalno stran.
Vlada postopoma opušča vse več varčevalnih ukrepov na področju plač (javnih uslužbencev). Išče se ravnotežje med interesi zaposlenih in skrbjo za proračun. Brez dogovora bi/bo država spet zašla negotove razmere, proteste, stavke in nastala bi škoda zaradi padca bonitetnih ocen (povezanih s t.i. »finančnimi trgi«, B.M.).
Ne vlada ne sindikati niso imeli interesa zaostrovati, Če bi, bi krajšo potegnili sindikati, saj bi ji v času begunske krize vlada očitala nedržavotvornost. Vlada se lahko zdaj posveti beguncem in vse večji ksenofobiji. Po dogovoru s sindikati se je premier takoj sešel z madžarskim kolegom.

Os(nove) univerze

Danilo Zavrtanik, intervju. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 7.11.2015
Da znanost zmaguje piše nad vrati univerzitetnih prostorov v NG in Ajdovščini, pa tudi na baročnem dvorcu Lanthieri Vipavi pred katerim stoji rektor UNG Danilo Zavrtanik, na sliki T. Skaleta.
(- Sciencia vincet 1995, Univerza v Novi Gorici, www.ung.si )
»Ni čisto jasno, ali je to trditev ali je želja. Rektor zveni hkrati ponosno in samozavestno ter zaskrbljeno«, barvito zapiše Ervin Milharšič Hladnik na začetku.
Kot fizik je bil raziskovalec »osnovnih delcev« v Cernu, sodeluje v raziskovanju kozmičnih žarkov ekstremnih energij v Argentini, https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=48872 .
Bil je direktor IJS v Lj. in nato odšel v NG ustanavljat univerzo.
(- Pravzaprav Politehniko UNG, glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Univerza_v_Novi_Gorici , B.M.)
(Zmaga znanost – visoke ambicije! Kako nekdo od študentov, profesorjev univerze pride do Nobela?)
»Eno je jasno. Najprej potrebuješ znanost. /…/ dobro znanost in potrebuješ je veliko. V nekem trenutku raziskovalne kariere se ti lahko zgodi, da daš ključen prispevek k razvoju svojega področja. Če se ti potem zvezde pravilno postavijo /…/.«
»Bogate univerze lahko k sebi privabijo vrhunska imena in jim dajo na voljo široke raziskovalne možnosti. /…/ Kratek odgovor je, da morajo profesorji in študenti razvijati vrhunsko znanost. To jih mora gnati naprej.«
(Kako ste ustanovili univerzo v NG in se zdaj naselili v Vipavi?)
»Ideja je nastala na IJS leta 1993, kmalu po osamosvojitvi, kjer sem po prihodu iz Švice postal direktor. /…/ Optimizem /…/ nova država, vsi smo si želeli znanstvene institucije razviti /…/. Želeli smo iz Štefana narediti tehnično univerzo /…/ slovenski MIT.« Leta 1994 je nov zakon o visoke šolstvu odprl pot novim institucijam. »Ustanovili smo majhno fakulteto« (- F. za znanosti o okolju), ki »bi se ob pravilnem usmerjanju pridružila Štefanu, ki bi se razvil v univerzo. /…/ vendar se je zgodba zasukala drugače. Leta 1996 nisem dobil drugega mandata, za novo vodstvo pa IJS kot tehnična univerza ni bil več prioriteta.«
Ustanovitelji pa »smo vložili že preveč dela, da bi projekt« opustili, pustil je službo in šel na novo institucijo, »kjer sva bila na začetku jaz in moja tajnica. /…/ Imeli smo srečo pri izbiranju kadrov, tako da je institucija začela rasti« in dobila 2006 formalni status univerze.
»Hoteli smo institucijo, ki bo gojila vrhunsko znanost in bo odprta v svet.«
Po 20 letih »smo še vedno na dobri poti. To je daleč najbolj raziskovalna univerza v Sloveniji.« Po odmevnosti znanstvenih del presega IJS. »Na doktorskem študiju je več kot 50% tujih študentov, med akademskim osebjem je tujcev 30%.« Obe številki bi radi zvišali – na 75% in 50%.
(Zakaj več tujcev?)
»Zato, ker univerza postaja multinacionalno okolje. /…/ Če hočete svobodno dihati, morate imeti odprt prostor Kje ga je najlažje odpreti? V znanosti. Znanost je po svoji duši mednarodna. Znanosti ne morete zapreti v ozko nacionalno okolje.«
(Ampak te dni prihaja v Dobovo dnevno vsaj 5000 mednarodnih kadrov in državo spravlja v paniko…)
»Slovenija že tretjič v relativno kratke času čez svoje ozemlje spušča znanje, znanost in razvojni potencial in nič ne naredi, da bi ga zadržala. Prva velika selitev /…/ je bila v času sprememb v Sovjetski zvezi. Takrat je množica vrhunskih znanstvenikov iskala svojo prihodnost na zahodu.«
(- Tako kot v času nastanka SZ in UL, kjer se je v začetku 20-tih let zaposlilo precej ruskih profesorjev. Glej www.ick.si/PDF/Ruski%20profesorji%20na%20UL.pdf , B.M.)
»Razpad Jugoslavije je sprožil drugi val. Veliko naših bivših kolegov, še več pa nadarjenih študentov in mladih doktorjev je iz vojn bežalo na zahod. Ponovili smo isto napako. Tu in tam je kdo po naključju ostal tukaj /…/. Sedaj gledam tretjo veliko selitev /…/ Vsa mogoča znanja gredo mimo nas, mi pa smo veseli, ker smo samo koridor. Ker se nihče ne ustavi.« Ni aktivne politike, da bi poskusili koga zadržati. »Seli se veliko mladih ljudi na višku moči. Naša demografska slika pa je nezavidljiva. Slovenija se stara. /…/ Neodgovorno je, da /…/ samo paničarimo.«
(Begunci razvojni potencial?)
»Zakaj mislite, da jih bo Nemčija sprejela 800.000? Iz človekoljubja? /…/ zakaj mislite, da je Amerika v znanosti tako močna?« Pri projektu atomske bombe ni (bilo) skoraj nobenega ameriškega imena. »Vrhunske znanstvenike uvažajo z vsega sveta. Mi jih silimo naprej /…/ Razvite države poskušajo migracijske tokove izrabiti v svojo korist.« Nemci bodo »pregledali njihove kvalifikacije in uporabili njihovo znanje. Najbolj sposobnim in nadarjenim mladim bodo dali štipendijo za šolanje na dobri šoli. /…/ nekaj prilagoditvenih težav bo država morala rešiti, ampak za Nemčijo niso migranti nič posebno tujega. /../ zame je migrant človek, ki mu je treba omogočiti izobrazbo, da bo koristen tvoji državi. /…/ izobraževanje je zelo hitra in učinkovita metoda prilagoditve tujemu okolju. Slovenija je zaskrbljena zaradi kvot migrantov/…/ naj država razpiše 500 štipendij za študij na slovenskih univerzah. Mi jih vzamemo 200, Ljubljana 200, Maribor 100 in Koper 100, pa smo že čez kvoto. Sami jih lahko privabimo in izberemo.«
(Kakšno zvezo ima to z UNG?)
»… v Vipavi, Ajdovščini ali NG, boste slišali marsikateri jezik, srečali boste ljudi, ki prihajajo tudi iz konfliktnih območij in se zelo dobro počutijo /…/ To je multikulturna univerza, kjer ljudi presojamo po tem, česa so sposobni, kaj znajo, in kaj so pripravljeni prispevati. Socialni status, barva kože, spol, kraj, od koder so prišli, ne igrajo nobene vloge. /…/ Po 20 letih je univerza na razpotju. V to smer se splača razmišljati /…/.«
(Kaj imate sedaj?)
»Imamo majhno univerzo, ki je odlična na raziskovalnem področju, je dobro vpeta v mednarodno okolje in privablja tuje študente. Imamo 7 fakultet, 7 raziskovalnih centrov, 7 laboratorijev /…/ Je to vredno 20 let življenja? /..,/ V 20 letih so se razvili (- po področjih) materiali (grafen, recimo), znanosti o okolju, razvijamo biomedicino, imamo humanistiko, fiziko, umetnost ter vinogradništvo in vinarstvo. /…/ Svetovna proizvodnja vina je danes tesno povezana z mikrobiološkimi in vrhunskimi tehnološkimi raziskavami. /…/ Tukaj potrebujete nova znanja in znanost.«
(Zakaj bi študent izbral UNG?)
»Pri nas je število študentov majhno. Odnos med študentom in profesorjem je neposreden in oseben. Vsi se poznamo. Nimamo 5000 študentov na enem študijskem programu, kjer se lahko študenti skrijejo, profesor pa vidi, ali kaj znajo ali ne, šele na izpitu.
Tukaj študenti poznajo profesorje, profesorji pa poznajo študente. Kot študent si del akademskega dogajanja na univerzi in moraš delati. Če želiš samo status in nočeš nadzora, te tukaj študij ne more zanimati, ker boš samo trpel. K nam prideš samo, če hočeš študirati. Zato tudi dosegamo izredno visoke rezultate zaposljivosti študentov ob koncu študija. Zdaj, v času krize, 90% študentov dobi zaposlitev v enem letu po koncu študija. 80% v prvih 6 mesecih. Imamo programe, ki jih na drugih univerzah ni. /…/ znanosti o okolju, gospodarsko inženirstvo, digitalne umetnosti /…/ Ne ponujamo programov, ki jih ponujajo javne univerze. To ne bi bil prispevek k raznolikosti visokega šolstva.«
(Glej vse študijske programe UNG: http://www.ung.si/sl/studij/studijski-programi/ , poročilo strokovnjakov agencije NAKVIS o UNG (2013) http://test.nakvis.si/sl-SI/Content/Details/91 in poročila za posamezne fakultete UNG http://test.nakvis.si/sl-SI/Content/Details/332 , B.M.)
(Je za univerzo primarno raziskovanje ali pedagoška dejavnost?)
»Univerza je edina institucija, ki znanje ustvarja in ga prenaša. /…/ Na vseh drugih šolah učitelji prenašajo znanje, ki so se ga naučili, na mlajše generacije.«
(- Kaj pa študenti, slušatelji, le poslušajo, sprejemajo? So le steklenice, ki jih polnijo profesorji? Samostojen študij? Raziskovalno delo študentov, npr. na doktorskem študiju? B.M.)
»Univerzo od drugih šol loči samo znanost. Če univerza nima znanosti, ni univerza. Univerza mora ustvarjati novo znanje in mora ga tudi prenesti naprej. Lahko ga prenese študentom ali v podjetniško okolje. Pogovarjamo se lahko samo, ali se posamezni profesor ukvarja z znanostjo 10 ali 90% svojega časa.«
(Kolikšen del časa naj se profesor ukvarja z znanostjo?)
D. Zavrtanik meni da »je 50% ravno prav. Vsak profesor je lahko spodoben raziskovalec, polovico svojega časa pa posveti prenašanju znanja. Osebno sem znanstvenik, ki je v visoko šolstvo zašel zaradi spleta okoliščin. Znanost mi je veliko ljubša, se pa zavedam, da sem zaposlen na univerzi in moram tudi predavati in biti mentor študentom. Po formaciji sem znanstvenik, moja prva ljubezen je znanost.«
(Kaj je znanost?)
»Iskanje novega znanja, kjer ustvarjaš novo znanje v kakršnikoli obliki. Kjer iščeš novo znanje, tam boš našel znanost.«
(Zakaj bi iskali novo znanje, če pa hodi okoli v množicah?)
»Ali je lahko nacija brez kulture? Ste lahko nacija brez znanosti? /…/ za kulturo so se Slovenci vsaj v preteklosti strinjali, /…/ da je pomembna za preživetje. /…/ Bilo bi dobro, če bi prišli do konsenza, da je za razcvet naroda znanost vsaj tako pomembna kot kultura. /…/ kot nogometna reprezentanca. /…/ Nimaš znanosti? Težko ti bo kot narodu. /…/ Luksemburg je manjša država /…/ Pred 10 leti so ustanovili univerzo. Pa so bogata država z dolgo zgodovino.« In vendar si niso predstavljali »razvoja brez te univerz in znanstvenega dela na njej.«
(- O visokem šolstvu v L. glej, https://en.wikipedia.org/wiki/Education_in_Luxembourg , www.uni.lu , o znanosti in tehnologiji v L. pa tudi http://www.list.lu/ , B.M.)
(Ampak Slovenci, ki doktorirajo na najboljših univerza imajo težave z vrnitvijo…)
»/…/ Slovenci smo v tem res posebni. Ne maramo ljudi, ki izstopajo /…/ iz povprečja, poženemo (jih) v tujino ali pa jim odrežemo glavo. Mediokriteta je pogoj za uspeh. V prejšnji državi (- SFRJ, SRS) ni bilo nič boljše ali slabše kot sedaj. To ne velja samo za znanost.«
V Sloveniji se »v 25 letih /…/ razvijamo kot družba, ki ne mara ljudi, ki izstopajo iz povprečja. Zato imajo znanstveniki, ki uspevajo v tujini, težave s priznavanjem doma. Dokler so daleč stran, jih hvalimo, bolj ko se nam približujejo, bolj grdo govorimo o njih.« Navaja izjavo, brez vira: » »če so v tujini kaj dosegli, so /…/ zato, ker so imeli neskončno boljše pogoje kot mi.«
»Kitajci sistematično pošiljajo ljudi študirat v tujino, vabijo jih nazaj domov in jim ponujajo dobre delovne pogoje. K nam (UNG) hodijo delat doktorate kitajski študenti. Pri nas doktorirajo, opravijo še podoktorske študije« (- na UNG?) »ali gredo za leto ali dve naprej v Evropo ali Ameriko. Pišejo mi, da dobijo službo docenta takoj, ko se vrnejo, v nekaj letih pa so izredni profesorji in zasedajo spodobne pozicije. Prenašajo pridobljeno znanje in ustvarjajo novo.«
Pove primer (njegove) kitajske študentke, ki ji ponujajo »službo 13 mesecev , preden konča usposabljanje, Slovenija enako nadarjene študente sprejme z ljubosumjem.«
Pravi, da tudi bogatega Slovenca ne maramo, potem pa »pride nekdo iz Srbije« in kupi Fructal…
(Občutek ogroženosti pri podjetij ne čudi, kako je to mogoče v znanosti?)
»Naš žakelj je majhen in vsak skrbi za svojo faro, drugega jemlje kot grožnjo.
(V akademski sferi?)
Še bolj kot drugod.
(Svetovni splet ogroža parohijalnost, zaprtost v fare…)
Weba https://en.wikipedia.org/wiki/World_Wide_Web ni nihče načrtoval, nastal je v Cernu, ko je tam delal, pravi D. Zavrtanik. Fizikalne eksperimente je bilo treba nadzorovati noč in dan in sproti tipkati rezultate v računalnik in dopolnjevati program. »Anekdota pravi, da so na eksperimentu dežurali stari in mladi. Mladim je šlo delo lepo od rok. /…/ Starim profesorjem programiranje ni šlo /…/ in so se tega dela izogibali.« Mladi so naredili »preprost vmesnik za starejše profesoje. Nekega dne je T. Bernens Lee predlagal projekt hiperteksta«, za izmenjavo informacij. https://sl.wikipedia.org/wiki/Hipertekst »Tako je nastal naš svet.« (- splet?) »Danes si ne znate več predstavljati življenja brez naprave /…/ ki jo nosite v žepu /…/.«
(Kaj za znanost pomeni omrežje?)
D. Zavrtanik se spominja, kako na začetku njegovega dela v laboratoriju tam niso imeli niti faksa. Znanstveniki so se srečevali na konferencah. »Pisali smo si pisma. Graf si narisal na roko /…/ Starejši kolega, profesor fizike« je »svoj doktorat izračunal na facitki. To je bil mehanični računski stroj, /…/ ki so ga uporabljali blagajniki.«
(- Spominjam se, kako so mi kolegi tehniki z rehenšiberji, t.j. mehaničnimi logaritmskimi tablicami, izračunali hi kvadrate za B- diplomsko nalogo na FF; in par let kasneje se kot univerzitetni uradnik leta 1972 na rektoratu UL s pomočjo blagajničarke na facitki izračunaval povprečen osip in rajanje študija na fakultetah UL. Zdaj izračunajo približno enaka povprečja z najmodernejšimi računalniki…. B.M.)
Ko je D. Zavrtanik napisal doktorat, ga je predstavil v Pekingu na konferenci, to je veljalo kot objava in tudi trajalo je enako dolgo, kot objaviti članek v znanstveni reviji, mesece. »Danes greš na konferenco zato, da srečaš ljudi, s katerimi ves čas komuniciraš po pošti, z AV konferenčnimi orodji, čez spletne strani« ipd. »Zdaj epohalna odkritja zadržujemo, zato, da jih lahko razkrijemo na velikih konferencah, kjer jih ljudem pokažemo v živo. Pove primer higisovega bozona, ko so raziskovalci čakali so na konferenco v Melbournu, da »je bilo bolj slovesno«. https://sl.wikipedia.org/wiki/Higgsov_bozon
(Zakaj ste potem obnovili dvorec? Kako na univerze vplivajo inform. tehnologije? Papir ali ekran?)
»Univerze so konservativne institucije.« Te (IT) tehnologije »počasi vstopaj v študijski proces. Med pedagogi imate vse, od mlajših asistentov do starejših zaslužnih profesorjev«, ki jim »težko rečete, da boste njegova predavanja snemali in jih zmontirali skupaj z grafičnimi elementi v študijsko gradivo, ki ga bo študent spremljal po telefonu na poti na predavanja.« Popolnoma spremeni študijski proces, če študentu »vnaprej daš vsa predavanja, da jih doma preštudira«, v predavalnici pa »študenti od profesorja zahtevajo razlago tega, kar niso razumeli, in naprej razvijajo snov.«
IT »ti dajejo možnost, da iz študenta narediš aktivni center izobraževalnega procesa. /…/ da središče s katedre premakneš na študenta.«
(- V novobolonjskem žargonu se temu reče SCL, student centered learning, študij po meri študenta, aktivno učenje študentov, podpora samostojnemu študiju, študent-subjekt - ne pasiven slušatelj … B.M.)
(Izbira študija, univerz?)
Slovenija je tako locirana, da so možnosti izbire študija res velike. Našteva univerze v krajih: NG, KP, Trst, Videm, Benetke, Padova, Lj., MA, Celovec, Gradec, Zagreb, Reka.
(- Izpustil je še Sombotelj in Pečuh, tudi Zadar, Banjaluka in Dunaj niso daleč, da ne govorimo o manjših institucijah v Sloveniji, npr. v Kranju, in drugod. B.M.)
Študent iz prestolnice, Ljubljančan ima bogato izbiro, »s stališča študenta je to idealno.«
(Kaj pa s stališča univerze?)
»Poleg kvalitete študija moraš ponuditi različnost. Univerze po svetu se zelo razlikujejo. Ni enega modela /…/ Oxford je odlična univerza. MIT tudi. Ne bi mogla biti bolj različna.«
( http://www.ox.ac.uk/ , http://web.mit.edu/
Kaj pa Cambridge http://www.cam.ac.uk/ , Harvard http://www.harvard.edu/ …, B.M.)
»Ko delate novo univerzo, imate možnost prispevati k različnosti. Staro univerzo spreminjati je skoraj nemogoče in mogoče tudi ni treba. 400 let staro univerzo prilagajate časom, v temeljih pa je ne spremenite.« Ko delate novo, »nima smisla imitirati stare srednjeevropske ali kakršnekoli druge institucije.«
(Kako je napredovala fizika v 20 letih?)
»Kolikšen je napredek? Moj študent je zelo dolgo časa pisal doktorat iz osnovnih delcev in mi ga ni hotel oddati. »kaj tako mečkate?« sem se enkrat razjezil nanj. »Jaz sem doktorat napisal v treh mesecih.« Ni se dal motiti. »Ko ste vi pisali doktorat, ste poznali samo sva osnovna delca, za razliko od danes, ko jih je ogromno.«
(Kako veste, da ga ni prepisal?)
»Zato, ker sem bil jaz njegov mentor. Mentor vodi študenta tako, da pride do novih rezultatov, ki so pomembni za svetovno znanost. Podobno /…/ pri diplomi in magisteriju. Če ga mentor polomi, mora napake opaziti komisija za zagovor /…/ Veriga odgovornosti je jasna. /…/ Imeli smo en primer prepisovanja diplome, ki ga je opazila komisija in sankcionirala. Študent je padel in določen čas ni smel vzeti druge teme, mentorja pa smo odslovili za vse večne čase.«
(Glej še https://sl.wikipedia.org/wiki/Danilo_Zavrtanik , B.M.)

Študij univerze

Krti, žabarji, lisjaki, jazbeci, dihurji. B. Šuligoj, Delo, 7.11.2015
V rubriki Brodet s škarpeno Boris Šuligoj piše o živalih v državnem holdingu in o usodi, da je na vrhu »incestualno lastniške piramide ta ali oni izkušeni lisjak«, nato o nerazumljenem ex-direktorju Luke in premikih pralnega stroja upokojenca K.E., ter tudi o (slabih) matematikih in povolilnih študijih.
(- Da se ne kaj zataknilo, smo v naslednjem citatu odstranili nekaj koščic iz vpletenih v primorske zdraharske mreže, B.M.)
P. »se je hvalil, da ima podporo B., K. in Po. Bil je prepričan, da se bodo univerzitetni volivci pokakali pred takimi avtoritetami. M.-u agenti očitajo preveč matematike. P.-u pa ne bi škodilo, če bi ponovil vsaj vaje iz enostavne poštevanke in lažjih sudukujev. Seveda ni prav, da Po. nima volilne pravice na k. univerzi, saj je pametnejši od vseh 500 profesorjev in raziskovalcev daleč naokoli. A. P.-u ni pomagalo niti 59 svetovno najuspešnejših znanstvenikov in vsi vrhunski dosežki s področja humanistike in socialnih analiz, niso pomagali niti špijuni in protikorupneži, in odcveli politiki.
Razlaga je lahko le ena: nekdo je moral nekaj ukrasti. Drugače logika v tej državi ne dela. Ko bodo na univerzi doktorirali iz intrig, protikoruptivne precepljenosti in pisanja kazenskih ovadb, bo rešitev na dlani. Ampak študij šele začenjajo.«

Za in proti GSO in/ali znanosti?

Ali se to sme? O Knjižici Kaj je res in kaj ni res o GSO. M. Debeljak, Objektiv, Dnevnik, 7.11.2015
Z avtorjema knjige o gensko spremenjenih organizmih (B. Bohanec, M. Alkalaj) se ne strinja raziskovalec na IJS Mirko Debeljak, »univerzitetni predavatelj ekologije, sistemske ekologije in ekološkega modeliranja« (UNG, glej npr. njegovo predavanje o trajnostnem razvoju : https://www.youtube.com/watch?v=YYhRlIZgDxw, B.M.)
»Selektivno izbrana dejstva v knjižici razkrivajo izrazito antropocentričen pogled avtorjev.« Dokazujejo sposobnost biotehnologije, da obvlada širok izbor problemov, brez tehničnih ovir. »Biotehnološko spremenjeni organizmi so predstavljeni izključno v funkciji zadovoljevanja človeških potreb /…/«.
»Ekološki aspekti GSO so prezrti in sploh niso obravnavani. /…/ Navedbe razkrivajo izrazito mehanicističen pogled biotehnologije na organizme, saj jih obravnava ločeno od življenjskih okolij, s katerimi so neločljivo povezani.« Navedbe »potrjujejo močno komercializacijo obravnavanega področja, ki ga obvladuje nekaj multinacionalnih korporacij.
»Zaradi ozke vsebinske osredotočenosti in pomanjkanja drugačnih argumentov daje knjižica vtis reklamiranja in upravičevanja biotehnološke znanosti, kar lahko bralca zavaja.«
Avtorja premalo poudarjata, meni M. Debeljak, da je »biotehnologija samo ena od zelo razvitih znanosti, ne pa edina, s pomočjo katere bi lahko zagotovili moralno odgovorno vlogo človeka v življenjskem okolju /…/«.

Razprave o GSO niso argumentirane. G. Majdič, Objektiv, Dnevnik, 7.11.2015
Bohanc-Alkalajeva knjižica (Kaj je res in kaj ni res o GSO) je sicer dober pristop, meni Gregor Majdič, VF UL, vendar dvomi, da bo prepričala nasprotnike GSO. »Razprave o tem vprašanju niso argumentirati, da bi lahko sodelujoči o tem vprašanju poslušali argumenti, temveč gre za vnaprejšnje nasprotovanje brez dobrega poznavanja tematike. Pri politikih pa je /…/ problem v tem, da skušajo slediti javnemu mnenju in jih potem strokovni argumenti ravno tako ne prepričajo.«
kritičen je tudi do medijev. »Pred leti je bila opravljena analiza poročanja o GSO v slovenskih medijih, ki je pokazala, da jih velika večina poroča negativno«, redki »so o tematiki poročali uravnoteženo.« Tako je tudi Dnevnik pred leti poročal o (avstrijski) študiji, da GSO povzročajo neplodnost pri miših; ko pa je avstrijska vlada kot sponzor objavila, da je bila prirejena, o tem ni poročal noben slovenski medij.

Dejanski problem so multinacionalke. T. Rački, Dnevnik, 7.11.2015
Boj proti GSO dobiva groteskne razmere, piše bralec Tone Rački iz Ljubljane. Denimo, da poteka zarota dinastije Rockefeller proti človeštvu s pomočjo evgenike, da (nas) zastrupljajo z letali, da se na druge načine zmanjšuje število (manjvrednega) prebivalstva itd.
Svet pa je drugačen. »Človeštvo se je v zadnjem stoletju potrojilo, rasizem je postal kazniv, »manjvredni« posamezniki /…/ so pridobili spoštovanje in pravice. /…/ Tudi če ta zarota res obstaja, je popolnoma neučinkovita.
Tisto, kar bi nas moralo res skrbeti, je agresivna kampanja proti znanosti, poudarja T. Rački.
»Znanost je v nekaj stoletjih obstoja postala tako vseprisotna in samoumevna, da se njenega pomena ne zavedamo več dovolj. /…/ Znanstvene dosežke lahko vrednotijo le znanstveniki in to tudi počno tako, da gledajo drug drugemu pod prste.«
T. Rački meni, da je »lažne znanosti malo« in da je »v znanstveni sferi zagotovo več poštenja in etične drže kot na drugih področjih. /…/ nekaj podobnega poznamo pri umetnosti, ki je lahko le etična ali pa ni umetnost, čeprav so umetniki pogosto v službi tiranov in mogotcev.«
»Aktivisti proti GSO reno izkazujejo popolno nepoznavanje znanosti in sovraštvo do znanstvenikov. Ne upoštevajo denimo, da so geni informacije in ne tkiva, zato neuke ljudi lahko strašijo s križanci med solato in podgano.«
»Nove tehnologije je res treba sprejemati premišljeno in kritično /…/ Dejanski problem so multinacionalke v neoliberalnem okolju, k želijo te proizvode« (GSO) »monopolizirati in brezkompromisno kovati dobičke tudi na različne vprašljive in skrajno neetične načine. Topa ni vprašanje genetike, ampak politike.«

Sprava

Če bi bila Antigona klerikalka, ne bi nikoli pokopala Polinejka. Delo, 30. oktobra. I. Lah, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 7.11.2015
Bralec Ivan Lah iz Lj. piše, v odzivu na članek Tineta Hribarja, da se je sprava med Slovenci, »samodejno začela že v prvem desetletju po koncu tiste vojne (1945. Družno so delali v /…/ obratih /../ povratniki iz nemške, italijanske, madžarske vojske in njihovih taborišč, iz angleškega in ruskega ujetništva, partizani, (- štajerski, B.M.) vermani, belogardisti, domobranci… Mnogi od njih so se med vojno po sili kritih razmer pač znašli tam, kjer so se. Za dobro soseških srenj se je takrat po vojni odpuščalo tudi drobnim vaškim ovaduhom. Človeku je pač treba kdaj tudi odpustiti, če je v zbeganosti zablodil. Kako neki so se lahko spravili Francozi in Nemci, Angleži in Nemci…?
Nemara je res treba iskati, vedeti, si zapomniti: kdo je bil prvotno kriv »moritve je velike« in katere slovenske nazorske skupine so s krivci sodelovale?«
I. Lah meni, da je bila »sprožena gonja po spravi, ko si je začela poražena stran prizadevati (pr)oglasiti se za zmagovalno. Čas bi rane /…/ zacelil, če jih ne bi gonja po spravi znova okuževala, zaradi česar se bo sprava na naših tleh težko kdaj končana?«

Zakaj Žižek na smrt sovraži Antigono? Posvečenost mrtvih 2. T. Hribar, Sobotna priloga, Delo, 7.11.2015
V nadaljevanju pisanja (- o Antigoni – glej kaj o njej piše neki dijak (2009) in pritegne 3763 ogledov: http://www.dijaski.net/gradivo/slo_dob_sofoklej_antigona_01__obnova_osebe_mnenje?r=1 , medvojni kolaboraciji, povojnem zločinu in spravi, Delo 30.10.2015, B.M.)
filozof Tine Hribar kritizira stališča filozofa Slavoja Žižka, kot jih je zapisal v besedilu/drami Antigona (Društvo za teoretsko psihoanalizo, Lj. 2015).
Piše, da »je jasno, da Žižek Antigono sovraži. Najbolj zaradi njenega izreka: Ne da sovražim – da ljubim sem na svetu. /…/ Ker da je sovražnika, zlasti če gre za razrednega, pač treba sovražiti. In nazadnje likvidirati.« Žižek opravičuje likvidacijo »tako Antigone kot Kreonta«, v svoji drami z besedami zbora:
Postavljamo se proti obema,
ki s sporom neodgovornim,
sta vse nas za talce vzela
in ogrozila življenje celega mesta.
/…/ oblast prevzemamo mi, kot kolektivni organ,
ki vpeljujemo novo vladavino zakona, skupnega odločanja
/…/ se razglašamo za ljudsko sodišče,
ki bo uveljavilo naglo pravico.
T. Hribar meni, da to »samozvano ljudstvo« ni ljudstvo, »marveč smo to Mi, Oblast, Vlada«, vladavina »Zakona iz Kafkovega Procesa, kjer ni prostora za resnico:
Žalostna misel, je rekel K..
S tem postane laž svetovni red.«
»Žižka še zmerom obvladuje sredi komunističnega režima podana konformistična, družbeno in duhovno koruptivna veroizpoved, ki jo je skupaj z Mladenom Dolarjem, Rastkom Močnikom in Bracom Rotarjem podpisal /…/ ob izidu prve številke Nove revije.« Da je, jih povzema T.H., »vse zakone – ne glede na njihovo etičnost ali neetičnost – treba tudi ubogati.« (Problemi, št.8/1982). In pikro dodaja: »Zakon je zakon… Služba pa služba.«
Za Žižka in druge lakanomarksiste je etična pravrednota posvečenosti mrtvih nekaj ničvrednega, /…/ tudi družbeno škodljivega. Žižek upravičuje, piše T. Hribar, dvojni »povojni revolucionaren zločin« - pomor (domobrancev) -»zoper svetost življenja« in »zoper posvečenost mrtvih« - zaradi prepovedi pokopa mrtvih.
»Človek je postal človek, ko se je začel obredno poslavljati od mrtvih; če bi se temu izročilu odrekel, bi se odrekel tudi samemu sebi. Prenehal biti človek.«
Žižkovo ubijanje Antigone je izdaja (levega dramatika Bertolda) Brechta, https://sl.wikipedia.org/wiki/Bertolt_Brecht , zlasti pa njegove pesmi Antigona, piše T. Hribar in navaja pesem.
Stopila si iz teme in bila si med nami, prijateljica z lahkim korakom,
čiste odločnosti, v grozo grozovitežem.
Odvrnjena vem, kako si se bala smrti, a veliko bolj te je bilo strah nevrednega življenja.
In nisi mogočnežem spregledala ničesar,
in se nisi spravila z blaznostjo, ne pozabila zasramovanj in
vaših grozodejstev ne bo prerasla trava.
Salut!
(- Glej sliko in pesem iz 1948 v srvrhbos. j. http://filozofskimagazin.net/bertolt-brecht-antigona/ :

Pravniki in drugi, dobri in slabi

Pet naukov ustavnega sodišča RS brez družbene odgovornosti, Delo. 29. septembra. M. Krivic, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 7.11.2015
V nadaljevanju polemike z Matjažem Mulejem o sodiščih, ki naj med drugim ne bi upoštevala dokazov drugih strok, piše bralec Matevž Krivic, Spodnje Pirniče, da je lahko res kršenje prava.
»Študij prava seveda ne vključuje študija vseh drugih strok – toda pravo zahteva, da se pred sodiščem izvedejo vsi za zakonito odločitev potrebni dokazi, po potrebi tudi z izvedenskimi mnenji ustreznih strokovnjakov.«
Strinja se tudi, da pravniki niso nedotakljivi, saj se je »(skupaj s kolegi) najprej 8 let na ustavnem sodišču, nato pa še vse doslej boril prav proti zlorabam ali nerazumevanju prava s strani slabih pravnikov.«
Sodnike je treba kritizirati, »ampak tam, kjer so res naredili strokovne napake in kršili pravice strank. Za tako kritiko ni nujno biti pravnik, ampak« za presojo je »najbolj usposobljeno ustavno sodišče. Tudi ustavni sodniki so seveda zmotljivi, /…/ ampak /…/ zmote jim je treba v kritiki dokazati /…/.«
Ob pisanju M. Muleja in Tanje Škof – ta mu očita, da ne prenese drugačnega mnenja – piše M. Krivic, da njegovi »mnenjski nasprotniki iz pravniških vrst vsi po vrsti molčijo, tisti iz nepravniških vrst pa se argumentom bodisi izmikajo »…/ bodisi /…/ udrihajo ad hominem.«
Ob očitkih je prizadet:
»Dolga leta pomagaš, komur moreš in znaš – potem pa pride gospa Škof in pravi: zakaj pa še ne drugim? Zadnjih 13 let mi računalnik kaže 1700 vlog, tožb in drugih intervencij v zadevah izbrisanih, 1500 v zadevah prosilcev za azil, 400 v pokojninskih zadevah, 250 glede združevanja družine, 100 glede dovoljenj za začasno prebivanje itd. /…/ kakih 6 vlog na teden.
Žal sem vmes kdaj napisal še kakšen strokovni referat, članek ali pismo bralca. Oprostite, da sem z vsem tem toliko časa neuvidevno nadlegoval ne le naše birokrate in sodnike, ampak tudi bralce časnikov in strokovnih revij. Poboljšati se pa ne nameravam – sem že prestar.«

Vrednote, kulture, domače in tuje, prebivalstvo, EU SI

Nepreslišano. Dr. Slavoj Žižek, filozof. (Mladina), Dnevnik, 7.11.2015
»Soodgovorni smo za nove oblike suženjstva, ki toliko ljudi poženejo v beg. /…/vendar na to ne smemo gledati sentimentalno. Zgolj empatija do izkoriščanih nam ne bo pomagala. Kapitalizem je v samem bistvu globalen, to ni več evropska značilnost. Evropejci smo lahko ponosni na človekove pravice in univerzalizem – pa čeprav sta njihovo zgodovinsko ozadje industrializacija in kapitalizem; iz tega izhajajo. Na te vrednote se moramo sklicevati, ko k nam prihajajo ljudje iz drugih kulturnih krogov. Navsezadnje tudi zato, ker si take vrednote želijo zase in za svoje otroke.«

Evropa 2015 je vedno bolj podobna Evropi 1938. H. Kocmur, B. Kovač, , Sobotna priloga, Delo, 7.11.2015
Pred 20 leti je Bogomir Kovač (EF UL) napovedal dramatične migracijske procese www.mirovni-institut.si/slo_html/.../MI_eu_monitor_migracije.pdf , ki so zdaj pripeljali EU na prag razpada, ki ga preprečuje le strah pred vojno, piše Helena Kocmur v uvodu pogovora z njim o migracijski in demografski politike Slovenije.
Kot primer migrantske politike navaja M. Kovač povojno (1945) deportacijo vojnih ujetnikov »iz Nemčije v V. Britanijo in druge države« kjer so jim »ponudili možnost integracije. Tudi nekateri Slovenci so prek nemških taborišč prišli do V. Britanije, se tam zaposlili in ostali, drugi so se morali vrniti. Profesor Zmago Šmitek (FF UL) je opisal »domala filmsko zgodbo Blejke gospe Anžič in njenega moža v Londonu«, ki »veliko pove o kriznem menedžmentu povojne begunske krize v Evropi.
Danes imamo nerimerljivo boljše razmere, nimamo pa dobrega kriznega managementa. Zavladal je /…/ kaos, institucijam in članicam EU ni uspelo vzpostaviti skupnega azilnega sistema in minimalne skupne migracijske politike. /…/ ni kooperativne igre, /…/ vse države in politiki začnejo igrati na karte nacionalnih interesov. /…/
Begunci nas ogrožajo, pravijo. /…/, gre za »vdor« tuje kulture, za prišleke od zunaj. Slovenija je tipičen primer te domačijske zatohlosti. Da smo obstali na prelomnici germanskega in romanskega sveta,« ( - o Madžarih niti ne govorimo, B.M.) »smo stoletja gojili zaprto kulturo preživetja. Od tod /…/ odpor do tujih ljudi in kapitala, strah pred odprtostjo, nezaupanje do drugačnega.«
(Pred leti ste zapisali, da je politika nesposobna, družba ksenofobna…)
»Nič se ni spremenilo. V 90-tih smo izvedli sramoten politični izbris ljudi, ker smo /…/ identiteto utemeljevali na nacionalnem prečiščevanju. Biti Slovenec je /…/ štelo /…/.«
Toda Slovenija je stoletja preživela pod Avstrijo, nekaj pod Italijo, piše M. Kovač. ( - O Ogrski seveda ne govorimo…, B.M.). V 20. stoletji smo obstali z zvezo jugoslovanskih narodov, pa se je tudi to v dveh Jugoslavijah sfižilo. Potem smo upali v multikulturno Evropo, a EU se »vse bolj kaže kot prostor omejene svobode brez razvojne perspektive.«
(Pravite, da bi potrebovali 20.000 migrantov letno, da zapolnimo demografsko luknjo…)
Leta 2050 bo več kot tretjina ljudi starih nad 60 let, /…/ kar pomeni, da bomo morali vzdrževati več kot tri četrtine /…/ prebivalstva.« Mi pa se ne pogovarjamo o demografiji. »Politika, ekonomika, sociala, način življenja so v starajoči družbi povsem nekaj drugega kot v mladi /…/. To velja za varčevanje, načine potrošnje, dohodke, davke in proračun, tudi socialni in zdravstveni sistemi so na radikalno drugačnih temeljih /…/.«
Glede zdravstva in pokojnin »moramo razmišljati o letu 2050, ne 2020 kot to počnemo zdaj.«
(Od kod bi črpali migrante?)
Napako smo naredili v začetku 90-tih, v času balkanskih vojn. »Zlahka bi integrirali ljudi, ki so z nami desetletja živeli v skupni državi, ki so doživljali Slovenijo kot domala sanjsko deželo.« Danes je teže. Drugi krog je srednja Evropa. Prednost je, da smo blizu »veliki ekonomskim prostorom, Italiji, Nemčiji. Tudi s pomorsko potjo smo privlačna točka, življenje tu je zelo prijetno…« Lahko bi »sprejemali ljudi iz Kitajske, azijski krog je zanimiv.«
(Razvoj manj razvitih držav ne bo ustavil migracij?)
»Socialna omrežja nimajo nacionalnih, državnih meja. Če se je odprl informacijski kanal« se je »globaliziral tudi tok ljudi. /…/ bogati, ki se starajo v centru, mladi, ki so revni na periferiji«, pritisk, pretok prinaša »nove življenjske in kulturne obrazce /…/ Žal živimo v vrednostnim in religijskih sistemih, ki so stari 2000 let in so grajeni na medsebojnem izključevanju. /…/ tržna konkurenca bogov pa spravlja vernike v brezumne konflikte in tudi vojne. Evropa 2015 je vedno bolj podobna Evropi 1938. ( prim.https://www.google.si/search?q=1938 in https://www.google.si/search?q=2015 )
(Potop Evrope?)
Prihodnost nakazuje V. Britanija, z referendumom o EU, pravi M. Kovač. »Evropa kot meddržavni sistem, sestop na skupni trg, opustitev evra, širitev namesto poglabljanja Evrope, ohranitev odprtosti znotraj šengenskih meja. Za zdaj je strah pred tem, kako naj sistem razpade brez vojn, edino še delujoče lepilo EU. Begunci so odprli alternativo, pokazali so na blasfemičnost in cinizem Evrope pa tudi na svojevrstno moč ljudi, zmago človeškega kapitala nad finančnim.«
Cerarjevo govoričenje in njegova vlada sta »domači dokaz teh zablod. Toda tudi mračnjaška perspektiva Janševega šovinističnega nacionalizma, obmejnih žic, orožja in nestrpnosti je brezizhodna alternativa. Tato se bo treba kmalu odločiti med topovi in maslom. Upajmo, da bo to mirna in svobodna izbira.«
(- Torej bika zgrabiti za roge, ne računati na njegovo maslo ali da nam bo vlekel topove, glej kip v parku pred UL, https://sl.wikipedia.org/wiki/Evropa_%28mitologija%29 , B.M.)

Poberimo, preglejmo, preberimo, pišimo, poglejmo, postojmo…

Ciril Ulčar, zbiralec. D. Valenčič, Dnevnik, 7.11.2015
Avtor knjige Zgodbe z bolšjaka Ciril Ulčar (88) je že kot šolar na Bledu prebiral časopise; še danes ima v spominu kraje v Abesiniji (Etiopiji), ki jih je napadel Mussolini in imena njegovih poveljnikov.
Njegova mati samohranilka je težko poslala sina, brihtnega fantiča, v gimnazijo v Ljubljano, za Bežigrad. Blestel je pri slovenščini, pri profesorju Kocbeku, pa tudi pri drugih uglednih profesorjih. »če bi me imeli ti ljudje v rokah vsa leta, bi bil pušeljc! Tako pa je prišla vojna…« Prvi članek je objavil partizanski (ilegalni) Mladini.
Kdaj je postal zbiratelj pričevalcev časa?
Blizu sta mu bila zemljepis in zgodovina. Še danes ima, piše Darja Valenčič »nabožne ruske knjige, ki so jih k nam v času revolucije prinesli begunci iz Sovjetske zveze.« (1971-1991). Ima pismo Jožeta Plečnika Slovenki v Italijo, z načrtom rekonstrukcije vile. »Med vojno sem trgal nemške plakate o streljanju talcev.« Zdaj je zbrano predal Muzeju novejše zgodovine Lj.
Po vojni se je vpisal na EF UL, nato je zasedel kar nekaj višjih uradniških mest. Po službi se je sprehajal ob Savi in v kupih smeti videval zanimive stvari. Jarem, stara skleda…
»In ko se je v Ljubljani pojavil bolšji trg«
(- okrog leta 1974, zdaj sta dva nedeljska, eden ob avtosejmu na Barju, drugi na Bregu http://www.domavljubljani.com/ljubljana/Bolsji_sejem_starin/ B.M.),
»sta z ženo /…/ poskusila s temi stvarmi zaslužiti kak dinar.«
Ko mu je bolezen otežila gibanje, je sklenil zapisati spomine. »Naj bi samo gledal TV? Bral sem knjige, potem pa sem čepel na balkonu in študiral, da bi res lahko nekaj napisal. In je. »Od tega, kako je pristal na sodišču, ker je od študentov iz usmiljenja kupil zbirko ukradenih zvezkov. /…/ Kako je odklonil Hitlerjev Mein kampf, potem pa ugotovil, da je šlo za precej vredno prvo izdajo. Do tega, kako je naletel na pisma matere, ki je imela sina v nemški vojski in drugega v delovnem taborišču.
»Ko sem začel pisati, so spomini kar sami privreli na plan.«

Alternativni vodnik po LIFFU. Delo, 7.11.2015
Direktor Ljubljanskega filmskega festivala Simon Popek je za bralce izbral nekaj izstopajočih filmov:
V vojnem vrtincu, Martti Helde, Estonija, 2014:
»Junija 1941 so sovjetske oblasti na tisoče Litvancev, Latvijcev in Estoncev strpale na vagone in jih odpeljale v sibirske gulage. Med njimi tudi študentsko filozofije in mlado mamo, ki je bila skupaj s hčerko zaprta kar 15 let.«
Kako sem izgubila nedolžnost. Marielle Heller, ZDA, 2015.
»Film, ki ga starši ne smejo videti. /…/ o najstnici, ki v 70-tih letih, v času spolne revolucije, išče oblike ljubezni. Svoje misli /…/ pripoveduje kasetniku. Ravnokar je namreč prvič seksala in to kar s fantom svoje mame…
Družinski film, Olmo Omerzu, Češka, Slovenija, Nemčija, Francija, Slovaška, 2015:
»Socialno dobro stoječa in navzven povsem običajna družina je v resnici razpokana. Kaj se bo zgodilo, ko bosta starša za dlje časa odšla na jadranje, najstniška otroka pa bosta prvič uživala svobodo odraslih? Kako se bodo porazdelile vloge? In kaj se bo zgodilo z družino, o bo prišla na dan presenetljiva resnica?

Brez doma. A. Debeljak, Pomisleki, Sobotna priloga, Delo, 7.11.2015
Pesnik, pisatelj, sociolog in profesor (FDV UL) Aleš Debeljak (1961 – 2015) https://sl.wikipedia.org/wiki/Ale%C5%A1_Debeljak http://filozofskimagazin.net/ales-debeljak-arhetip-mog-grada-umesto-in-memoriam/ je na ameriški univerzi v Richmondu nastopil skupaj s Semezdinm Mehmedovićem, »pesniškim vrstnikom iz jugoslovanskih dni.» V kolumni povzema njegovo knjigo Ruski kompjuter (2011) http://online.pubhtml5.com/roym/ojjy/#p=18 zgodbo begunca iz Bosne, »pretresljivo poročilo o odzivih na zahtevno nujnost, kakršno predstavlja odhod iz prostorov otroštva in mladosti, v katerih se je človek naučil imenovati stvari in slediti zemljevidom stvarnosti.«
Glavni junak je Miljenko Jergović https://hr.wikipedia.org/wiki/Miljenko_Jergovi%C4%87 sodobni bosanski pisatelj, rojen 1966 v Sarajevu, kjer je preživel otroštvo in mladost. »Z diplomo filozofske fakultete in potrjeno pisateljsko nadarjenostjo je kmalu po začetku bosanske vojne emigriral v Zagreb, kjer je živel do leta 1993, nato pa se je preselil na podeželje /…/ najpopularnejši – morda tudi najboljši in najraznovrstnejši – literarni ustvarjalec v postjugoslovanskem prostoru.
S sarajevskim prijateljem Semezdim Mehmedovićem sta si izmenjevala pisma, ki so objavljena v knjigi S. Mehmedinović: Trans-atlantik (2009). Iz pisma M. Jergovića parafrazira A. Debeljak srednjeveškega redovnika, ki govori »o potrebi, da se človek osvobodi nesreče izgnanstva in reče, da je tisti, ki ljubi domovino, zgolj začetnik na tem svetu, medtem ko je naprednejši tisti, za kogar je ves svet domovina.«
M. Jergovič je v svoji knjigi Rod (2013) »ubesedil /…/ zemljevid svoje rodbine« in »tudi širše balkanske domovine, naporne in čudovite mešanice kultur, jezikov in veroizpovedi, ki se ne meni za trenutne državne meje.«
O svojem pradedu Karlu S., ki je »pred mnogimi vojnami živel v Sarajevu« M. Jergović v Trans-atlantiku piše, da je bil Nemec »… iz Banata, visoko izobraženi železničar, socialist in načelni ateist, racionalist in videc istočasno. Nikoli si ni želel povratka v Banat, niti se ni hotel preseliti na Dunaj ali v Nemčijo. Čeprav je bil Nemec, je bila Nemčija zanj tuja dežela. /…/ tam ne bi mogel nikoli živeti, ker so »tam drugi ljudje«. Kar se mene tiče, /…/ nisem slišal boljše definicije tega, kar ni domovina.«
V knjigi Rod je M. Jergovič povzel bistvo: »gre za nenehen vrtinec razdiralnih in povezovalnih silnic, za spore, stike in sporazume, izdajstva in zaveze, propadanja in pripadanja.«
A. Debeljaka je spreletel srh, ko je prebral naslednji odstavek, ki zveni kot »žalostinka za vse ljudi brez doma«:
»Ljudje vejo, kaj so po grbu, zastavi in imenu, potem pa to tudi skandirajo, medtem ko nam preostanejo dolge in meglene razlage, romani, filmi, izmišljene in stvarne zgodbe, potreba po obisku vasi v romunskem Banatu, kjer ni več Nemcev, obzorje pa je še vedno isto, preostanejo pa nam pusta mesta … kjer so živeli ljudje, ki so odšli v dim, ostanejo nam nejasni spomini, občutek, da smo danes to, jutri ono, da se nam himne in državne meje nenehno izmikajo, ostane nam … dolgo in boleče malodušje … ostaja nam vera v to, kar skrivamo pod jezikom, resnico, da našega rodnega kraja ni več, in morda ga nikoli ni bilo, kajti vsaka ped zemlje je za nas tujina.«

Al pamet' imajo…

Sramotno. V. Dobrin, Šolski razgledi 6.112015
Učiteljica OŠ Vilma Dobrin se strinja z ugotovitvami v članku Ne duha ne sluha (Civilna iniciativa Kakšno šolo hočemo, ŠR 16.10.205), da so otroci v prvem razredu devetletke preobremenjeni.
V Beli knjigi (1995) je bila napovedana razbremenitev, v prvem razredu, naj bi bila pomembna tudi igra, zato »smo dobile za dve šolski uri vzgojiteljico«. »Zdaj pa še angleščina«, ocenjevanje.
»Pouk v prvem razredu je vedno bolj podoben pouku v vseh ostalih razredih.«
»Študentke pa… /…/ Na praksi sem imela veliko študentk. Skoraj nobena ni vedela, da je pouk v prvem razredu lahko brez zvonca, da se ure povezujejo, da se predmeti med seboj integrirajo, da je pri dveh urah zraven druga strokovna delavka… Študentke niso same krive, da ne vedo, da se pišejo priprave tudi skupaj z drugo strokovno delavko in niti ne vedo, da obstaja /…/ dnevna priprava z jutranjim krogom in dejavnostmi, ki se med seboj povezujejo. Malo krivim tudi fakulteto, ki izobražuje bodoče učitelje.«

Kaj mislim, ko govorim o teku. N. Slana, Šolski razgledi, 6.11.2015
Ob maratonu v Lj., namenjenemu mladim, piše Niko Slana, (športni pedagog, B.M.) da e je »počasi znebil krivde«, da ne teče več. »Nekoč sem tudi sam veliko tekel, a vsak smisel se sčasoma izteče. Danes vse bolj ugotavljam, da je maraton neznansko velik biznis – za celotno mesto, za trgovce s športno opremo, za gostinstvo, prevoznike, bencinske črpalke, za novinarske hiše, ki /…/ delajo reklamo /…/ samo še za tek« in kar je potrebno zanj. »Kot da v športu ni ničesar drugega več.«
»Za tekaško proticepivo je /…/ poskrbela filozofinja Renata Salecl https://en.wikipedia.org/wiki/Renata_Salecl , ki meni da je učinkovitost postala »mantra sodobnega časa.« Obsedenost z učinkovitostjo« (Delo, SP, 17.10,2015).
Na to tekaško norost bi lahko, piše N. Slana, »gledali skozi sodobno filozofijo športa«, denimo z FŠ UL, »če bi jo imeli – filozofijo namreč. O tem je nedavno izdal drobno knjižico Silvo Kristan« (- upokojeni profesor FŠ UL, http://www.zdsps.si/index.php/66-ukinitev-filozofije-na-fs-2009, B.M.)
»Še edini pameten pregovor o teku je tisti, ki se sprašuje, ali tečemo, ker smo zdravi, ali smo zdravi zato ker tečemo? A razmišljanje proti družbenemu toku je že športna herezija. Tudi ne verjamem, da bi na strokovnih (- t.j. športnih B.M.) šolah kaj veliko govorili o slabih straneh teka, kajti, kot vemo, morajo tudi univerze služiti in biti v službi denarja.«
N. Slana, ki je nekdaj urejal revijo Šport mladih, je (šele) zdaj ugotovil, da so (športni pedagogi) »šolniki edini, ki od teka nimajo nič. So samo /…/ strokovnjaki, ki se trudijo za izgubljene ideale, ki jih vcepljajo mladim, in niso bili nikoli cenjeni. Se razume, če bi bili cenjeni, bi jih tudi plačali.«

Naučiti misliti in ne le naučiti misli. A. Adam, Šolski razgledi, 6.11.2015
O poučevanju (filozofije) v gimnaziji piše Andrej Adam in v članku navaja priporočila nemškega filozofa Imanuela Kanta. Upoštevali naj bi jih pri doseganju cilja v celotno gimnazijskem izobraževanju, »ki govori o odgovornem kritičnem presojanju (mišljenju).«
A. Adam navaja odlomke iz »Najave magistra Imanuela kanta o poteku njegovih predavanj v zimskem semestru 1765-1766«. (- I.K: Predkritični spisi, ZRC SAZU, LJ. 2010; I.Kant je kot privatdozent predaval med 11 predmeti tudi pedagogiko v Konigsbergu/Kaliningrad, kjer je bil kasneje tudi rektor glej https://sl.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant , https://de.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant, B.M.)
Najprej Kant ugotavlja, da je treba upoštevati »zrelost mladine ali naravno sposobnost, da bi razumela spoznanja, ki so jih zmožni razumeti šele odrasli.« Loči tri faze razvoja razumevanja: izkušenjsko, izkušenjsko-aplikativno in sistematično:
»Naravni napredek človeškega spoznanja poteka tako, da se najprej izoblikuje razum, ki z izkustvom preide do nazornih sodb in s tem do pojmov. Potem te pojme umsko spoznamo v odnosu do njihovih temeljev in posledic. Nazadnje pa jih s pomočjo znanosti spoznamo v okviru dobro urejene celote. /…/ Od učitelja se pričakuje, da bo iz svojega poslušalca napravil najprej razumnega in potem umnega moža ter na koncu učenjaka. /…/ Pravilo ravnanja je torej naslednje: najprej je treba vzgojiti razum«, pri tem pa izvajati vaje, ki ga bodo krepile, povzema A. Adam, postopno napredovanje od nižjih pojmov k višjim, in tako oblikovati umnega človeka (državljana), ki je sposoben avtonomno misliti ali biti avtonomen. »Zgolj takšen um, če gre denimo, za naravoslovca, si bo nekoč pripravljen beliti glavo z najbolj splošnimi vprašanji«. Če tega ne upoštevamo, pravi A. Adam, če »učence kar takoj začnemo seznanjati z znanostmi in vednostjo človeškega rodu /…/ nam ne bo uspelo primerno razviti pričakovanih zmožnosti duha«.
I. Kant: »Če to metodo obrnemo, pridobi šolar neko vrsto uma, še preden se v njem izoblikuje razum, in nosi privzeto znanost, ki ni zrasla v njem samem, temveč je nanj samo obešena.« Takšen učenec postane, ko odraste, miselno neploden, pravi Kant. Samo domišlja si, da poseduje določena spoznanja, dejansko pa jih ne. Problemski način poučevanja opredeli takole:
»Učenca ne smemo učiti misli, temveč misliti; ne smemo ga nositi, temveč voditi, če hočemo, da bo v prihodnje spretno hodil sam od sebe.«

… po svetu kaj več …

Kranjski dijaki o debelem stoletju begunstva. S. Jesenovec, Šolski razgledi, 6.11.2015
Na kranjskem Glavnem trgu so dijaki 3. razreda Gimnazije Kranj na protivojni recital privabili 800 vrstnikov in občanov. Tema: selitve slovenskega naroda in drugih na našem ozemlju v 20. in 21. stoletju, tudi tisti v teh dneh.
Družbeno dogajanje je v uvodu Katarina Minatti primerjala z loterijo, ki nekomu prinese milijone, drugemu pa vzame vse. Oboje nepričakovano. Prav tako kot misel o vojni, ki e je vcepila v naše glave ni prek /…/ spletnih portalov, ki nedovoljeno spodbujajo sovraštvo, jo povzema Stanislav Jesenovec.
»Zato želimo danes prikazati vojno, njen nesmisel in posledice z različnih zornih kotov«, je dejala.
Zala Rauter je predstavila enajst faz selitev. Manjkal je podatek o viru podatkov, je kritičen S. Jesenovec, saj je »manjkalo izseljevanje Gorenjcev na začetku 2. sv. vojne in zamolčevani izgon Srbov s Kosova in Metohije ter Slavonije (če so že bili omenjeni Bosanci in Albanci).«
Sledile so besede o Aleksandrinkah (- primorskih dojiljah in vzgojiteljicah v Egiptu, B.M.), pesmi Otona Župančiča, Ivana Cankarja (Domovina), Srečka Kosovela, Vladimirja Gajška in Maruše Krese.
Spoznanje, da »begunci niso pravi problem, so le posledica pravega problema« so podkrepili z reki, ki opozarjajo na ravnanja v nasprotju s človeštvom. Mestu s prvim (evropskim) antifašističnim spomenikom v Prešernovem gaju, z znatnim delom »v tem obdobju priseljenega in mladega odseljenega izobraženega prebivalstva«, so dali vedeti, da je rešitev v spremembi našega pogleda. »Utrudil sem se svojega naroda in se izselil«, so navedli Tomaža Šalamuna na vabilu.
Uspešna je bila tudi zbiralna akcija Odprimo omare, odprimo srce.

Gost s severa. Finec je Nemec, ki sploh ne govori. K. Petrovec, Nedeljski, 4.11.2015
O svojih Sloveniji, njenih ljudeh in o Fincih se je Niko Jarnberg (28), ki se je pred šestimi leti – zaljubljen v Slovenko, spoznal jo je v Vietnamu - iz Salzburga »pripeljal na ljubljansko železniško postajo, bil je temačen deževen dan in pogled na grafite Metelkove ulice ga je naredil prej zadržanega kot navdušenega«, pogovarjal s Katjo Petrovc.
»Vprašal sem se, kam sem vendar prišel. Sicer sem bil marsičesa navajen iz Azije, a moj prvi odziv je bil – ne. Nato je ta vtis popravila lepa narava, saj sva z dekletom obiskala Triglavski narodni park, Piran in naslednjič sem prišel /…/ z veliko večjim kovčkom.«
Vpisal se je na EF UL in začel odkrivati deželo, o kateri je »vedel bore malo. Le to, da je naše glavno mesto zaradi vseh soglasnikov v imenu Lj. težko izgovoriti ter da je bila na tem ozemlju neka država Jugoslavija s socialističnim in komunističnim političnim režimom.
Po srednji šoli ni vedel kaj študirati, zato si je poiskal delo v tovarni, ki je na Finskem dobro plačano. Tako je privarčeval tisoč evrov, šel za pol leta v Azijo in še malo po Evropi, razloži zgodbo Niko, ki ga v Lj., »kjer se dandanes tre ljudi različnih nacionalnosti, ni težko zgrešiti«, saj tu ni veliko Fincev.
Za mlade Skandinavce je značilno, piše K. Petrovec, da po srednji šoli vzamejo nekaj odmora, delajo, potujejo ipd. N. Jarnberd doda še dvoje – »nekatere fakultete imajo precej obsežne sprejemne izpite na katere se morajo bodoči študenti dobro pripraviti, kar traja več mesecev. /…/ Obenem ima Finska obvezno služenje vojaškega roka /…/ 8 mesecev«. /…/ v tem vmesnem času res ugotoviš, kaj bi počel v življenju, in se nato študiju popolnoma posvetiš.«
(Finci, Slovenci, kaj imajo skupnega?)
»/../ morda malce melanholije, ki je tako značilna za slovanske narode«; pravi da so »Finci bolj melanholični od Slovencev. Ko pomislite na Finca, si predstavljate Nemca, ki sploh ne govori, in ko pomislite na Nemca, imate v mislih nekoga, ki je zelo urejen, ni pa v njegovi naravi, da se sproščeno smeje, čveka z ljudmi, blebeta ipd., še posebno če gre za moške.«
(Finci?)
»Stereotip o Fincih je, da so to gozdarji, ki se brigajo zase, in resnica ni daleč. /…/ kjer sem odraščal, še danes ne poznam imen sosedov, pa živijo tam že 20 let. Sfera zasebnosti je na Finskem zelo močna, da so Finci kot led tudi drži, in da ih alkohol odtaja je na žalost precej resnično. A ko sem živel na Finskem, tega nisem opazil.«
(Slovenija, zakaj je tu z dekletom, ko se Finska po statistikah uvršča v svetovni vrh?)
««Gre /…/ za vse tiste stvari, ki jih ne morete meriti v številkah.« Kot vegetarijanec ni ljubitelj tukajšnje kuhinje, »a na splošno je hrana v Sloveniji boljša, vino, podnebje, narava, lokacija tudi. »
(- A. Rozman Roza: Nejšn on the best lokejšn, www.anapecar.com/pdf/ENTER+SLO_preview.pdf /ne Slovaki… B.M./)
»Vedno več stvari se dogaja tu in ta interakcija mi postaja všeč, čeprav sem le opazovalec. Finci smo bolj rezervirani, sramežljivi in zaprti, v Sloveniji pa doživljam nekakšno mediteransko izkušnjo, več je čustev, svežine, odprtosti, življenje je bolj živo. Vse to so blagi dejavniki, ki odtehtajo. Morda nimam vseh najnovejših tehnoloških izumov, ki jih imajo prijatelji na Finskem, ali plače /…/, a življenja pač ne moreš vedno gledati skozi statistične podatke.«

Javni delavci in njihova pravica

Javni sektor. Varčevanje pri plačah je postalo stalnica. M. Belovič, Delo, 5.11.2015
Varčevanje je v zadnjih šestih letih zajezilo plače v javnem sektorju. Rast plač je zastala v letih 2012 in 2013. Če v nadaljevanju pogajanj s sindikati ne bo dogovora, bo vlada predlagala intervencijski zakon.
Mario Belovič, novinar, ki spremlja in komentira dogajanja na tem področju povzema dogovore in intervencijske ukrepe v zadnjih letih.
2009, dogovori: delovna uspešnost se ne izplačuje; dodatek za povečan obseg dela do 30%; regres 692 evra; neuskladitev plač z inflacijo; zamik odprave plačnih nesorazmerij v 2020.
Ukrepi: uskladitev plač za polovico % inflacije; za 2010 regres 692 evra; dodatek za povečan obseg dela do 20%.
2009 dec.-2011 nov., dogovori (poleg tistih iz 2009): zmanjšanje zaposlenih za 1%.
2010, ukrepi: uspešnost se ne izplačuje; dodatek za povečan obseg do 20%; v 20111 ni napredovanj v višji plačni razred; to leto se ne šteje za napredovanje; plače funkcionarjev znižane za 4%.
2011,2012, dogovori: v 2011 ni napredovanj; uspešnost se ne izplačuje; dodatek za obseg dela do 0%; zmanjšanje zaposlenih v 2011-2013 za 1%.
2012, ukrepi: vrednost plačnih razredov se ne uskladi do 1.1.2014.
2013, junij-2o14, december: vrednost plačnih razredov se ne uskladi do dec. 2014; uspešnost se ne izplačuje; dodatek za obseg do 20%.
za 2015: uspešnost se ne izplačuje; znižan regres glede na plačni razred; napredovanje v plačne razrede izplača 1.2.2015; znižane premije dodatnega pokojninskega zavarovanja; omejeno izplačevanje povečanega obsega dela; zmanjšanje zaposlenih za 1%.

Kako premakniti delavce? R. Ovin, Delo, 5.11.2015
Za večjo mobilnost dela/delavcev bodo potrebne spremembe v glavah delodajalcev, sindikatov… , piše Rasto Ovin, DOBA Fakulteta Maribor. Menedžment se bo moral bolj zavedati, kaj ustvarjalni zaposleni pomenijo za podjetje in imeti do njih civiliziran odnos.
Spremembe bodo potrebne tudi v visokem izobraževanju, saj smo že dodobra zakoračili v 21. stoletje. »Slovensko visoko šolstvo, vključujoč tudi najuglednejše med univerzami /…/ še vedno najbolj spominja na zastareli napoleonski tip visokih šol za vzgajanje administrativih elit. Preveč samostojne visoke šole in fakultete določajo in zapirajo svoje študijske programe, kar je daleč od resničnih razmer na trgih dela – v Sloveniji, kaj šele v razvitih državah. Namesto da bi se študenti vpisovali na univerze in skladno z možnostmi disciplin glede na svoja pričakovanja na trgu dela izbirali med vsebinami, imajo na voljo le skromen izbor med predmeti programov iste fakultete. S tem odpade odgovornost študentov in staršev za izbor specialnih znanj /…/ študente pa spremenijo v maso, ki je na določeni fakulteti oz. programu oblikovana enako.« To jih »že v času šolanja usmerja na pot brez sprememb, poskusov in iskanja priložnosti z mobilnostjo.«
Dobimo uniformirane iskalce zaposlitve, » podjetja zaman iščejo dovolj prožne in raznovrstne profile.«
»Nekoliko se to popravlja tako, da imajo npr. družboslovne fakultete /…/ na svojih katedrah tudi pravnike, pravne fakultete pa ekonomiste. /…/ Podobno je z jezikoslovci.« Podobno je, če študent en predmet ali modul opravi na drugi fakulteti.
»Kot se je pred meseci pokazalo pri uporabi sredstev davkoplačevalskega denarja na univerzah, je daleč od prakse v razvitih državah in na njihovih univerzah /…/«. Avtor krivi univerze tudi za nesorazmerje med ponudbo in povpraševanje na trgu dela, ki ima »ustrezno podporo politike, ki ne zna dregniti« v to, kar se izrazi »v splošni nepripravljenosti in odporu do mobilnosti na trgu dela.«

Delo mladim!

Upanje za mlade upe. L. Lešnik, Šolski razgledi, 6.11.2015
Urednica časnika za prosvetne delavce Lučka Lešnik objavlja odlomke iz knjige Marinke Fritz Kunc Mladi upi (Mladika, Lj. 2015), »o mladih, ki po opravljenem študiju iščejo delo, kruh, želijo naprej v življenj po svoji samostojni poti /…/ o razkolu med predstavami o življenju, ob katerih so odraščali in bili vzgajani in stvarnostjo, v kateri za preživetje veljajo druga merila. /…/ Obudi vrednote, kot so zaupanje v mlade, spoštovanje starejših, medgeneracijsko sodelovanje /…/«:
»Rada bi končno bila samostojna, to je vse. Rada bi imela občutek, da nekam pripadam in da je košček tega domačega sveta, košček družbe namenjen tudi meni. Je to preveč?/…/
Izčrpana zaradi iskanja službe in ponižanj sedim na bregu Ljubljanice, ki požira obljube, v katere sem se ujela. Razum mi pravi: »odidi, odidi«, a nekaj mi v meni ugovarja »saj bom, saj bom…« Izključila sem mobitel, osamila sem se, da bi ugotovila, kaj naj storim sama s seboj v okolju, kjer mi je onemogočeno delati v izbranem poklicu, v katerem bi uspevala. V pičlih nekaj dneh so se mi zaradi brezobzirnosti ljudi, ki sedijo na vodilnih položajih in ki z raznimi uslugami laskajo še vplivnejšim nad seboj, sesule iluzije. /…/
Le kako naj se mlad človek spopade s sedanjostjo ter se uveljavi v družbi, ki ne zna ceniti znanja, ampak zgolj veze in poznanstva. Vsa leta študija, velik kos svoje mladosti sem porabila, da sem šele sedaj, ko sem premagana, spoznala resnico, ki sem jo z zamudo tako dolgo odklanjala. Počutim se izgubljeno, opeharjeno in neskončno potrto /…/
Ali ni vsak mladi up, ki je bil prisiljen iti s trebuhom za kruhom v svet, pomemben manjkajoči člen v državi, ki potrebuje svežo energijo za zagon svojega napredka in vizij? In če bo šlo tako naprej, naša država kmalu ne bo imela nobenih sposobnih mladih sil več, ki bi udejanjale razvojni ter delovni proces, ki je zastal zaradi neodgovornih družbenih dejanj!«

Bo občina res prisluhnila predlogom mladih? N. Krajčinović, Delo, 5.11.2015
MO Ljubljana je zbrala predloge mladih in pripravila posebno Strategijo MOL za mlade. Med 10 prednostnimi področji, ki so jih zapisali so, piše Nina Krajčinovič » mladinski centri in infrastruktura za druženje mladih, zaposlovanje in karierna orientacija, mladinsko organiziranje, stanovanjska politika, javne površine, dialog, izobraževanje, šport, kultura in varovanje okolja.«
Mladi si želijo več upoštevanja in sodelovanja.
Pri zaposlovanju so opozorili na pomanjkanje zaposlitev za tiste med 15 in 29 leti, ki jih je v občini petina. Od občine pričakujejo ustvarjanje razmer za dolgoročno zaposlovanje, pozornost do ranljivih skupin, dolgotrajno brezposelnih in hendikepiranih, ustanavljanje zadrug, podjetniških in coworking projektov, spodbujanje neformalnega izobraževanja, večje kadrovsko štipendiranje itd.

Inženirji, begunci, učitelji

Cenjeni in podcenjeni. J. Kontler Salamon, Delo, Delo, 5.11.2015
Redko je slišati, da je naš (tehnološki) napredek najbolj odvisen od inženirjev, meni Jasna Kontler Salamon. »Slovenski inženirji imajo smolo ali pa morda srečo), da jih skoraj ni v vrstah politikov« in so »premalo upoštevani in cenjeni.«
Britanska akademija inženirjev je v anketi med prebivalci 10 držav – Brazilije, Kitajske, Nemčije, Indije, Japonske, Južne Afrike, J. Koreje, Turčije, V. Britanije in ZDA – ugotovila, da so tam »ljudje prepoznali inženirstvo kot gonilno silo napredka in inovacij in mu pripisali ključno vlogo pri ustvarjanju bolj humanega sveta. Med ključnimi področji inženirskega dela so »prvo mesto pripisali reševanju svetovnih problemov in posebnih problemov posameznih držav – izboljšanje kakovosti življenja, spodbujanje inovacij, pospeševanje družbenega napredka, pomoč pri gospodarski rasti. Anketiranci so med 13 poklici dali inženirje na prvo mesto po pomenu za gospodarsko rast, za njimi vodilne poslovneže, znanstvenike, učitelje itd., glede prestižnosti in dostopnosti kariere pa so inženirji na četrtem mestu. Najprestižnejši so zdravniki, znanstveniki ni sodniki, najdostopnejša pa je kariera učitelja, medicinske sestre in policista.
Zaključek dolgoletne novinarke, ki je veliko pisala o znanosti in (visokem) izobraževanju: »Vse torej kaže, da bo poklicu inženirja ugled samo še naraščal. Novinarskemu denimo, kaže precej slabše.«
(- Kaj bi lahko napisala o ugledu naših (univerzitetnih) učiteljev? B.M.)

Srčni učitelji. Tudi begunci so (bili) šolarji. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 6.11.2015
Najprej o bolonji, profesorjih, inženirju, učiteljici in učitelju ter o beguncih piše v svoji kolumni Jasna Kontler Salmon.
Vse pogosteje sliši, »da je z našo bolonjsko reformo resnično marsikaj hudo narobe. Človek bi se /…/ nasmehnil, ko poslušamo ugotavljanje, da je »bolonja« po nepotrebnem podaljšala naš univerzitetni študij, /…/ predvsem zato, ker »podaljški« ustrezajo profesorjem in šolam. Pravzaprav so jim ustrezali, ko se je oblikovala reforma« in »ker se je vse to vedelo in /…/ o tem govorilo in pisalo od vsega začetka«. ( - kot novinarka Dela http://www.tromba.si/priznanje-szf-novinarki-jasni-kontler-salamon/ B.M.)
»A nič ni zaleglo, ne takrat ne pozneje ko so se menjale vlade in so postajale /…/ slabosti čedalje očitnejše. /…/ koliko je k temu pripomoglo, da so v vseh teh vladah skoraj vedno ključna mesta zasedli univerzitetni profesorji, ki so znali poskrbeti za svoje interese.« To kaže primer (pisma) »zaradi premalo ur užaljenih profesorjev, nekdanjih« (šolskih) »ministrov s FDV«.
Nedavno so V. Britaniji podelili nagrado kraljice Elizabete za trajni inženirski dosežek, enakovredno Nobelovi Robertu Langerju, kemijskemu inženirju. http://qeprize.org/createthefuture/trophy-presentation-2015/ Ob podelitvi je »izjavil, da se mu zdi najpomembnejše, da ta nagrada navdihuje tiste mlade, ki jih zanima tehnika. Ima zelo prav – inženirski poklici še vedno niso dovolj privlačni, še zlasti ne za dekleta.«
J. Kontler Salamon razmišlja »o tem, kako bi se dalo več deklet usmeriti v študij tehnike.« Svojo idejo bo opisala v eni od prihodnjih kolumn v ŠR. Nato pove dve pedagoški zgodbi.
O učiteljici, ki se je posvetila težavnemu in ne najbolj čistemu učencu, in ga najprej ni marala, nato pa je bil med najboljšimi, ona pa je ostala »njegova najboljša učiteljica tudi takrat, ko je končal univerzo«. Povabil jo je na poroko in se ji zahvalil. Ona pa, »da se je šele ob njem začela učiti.«
In zgodbo z otoka Vis, od koder so sredi druge vojne zavezniki domačine preselili v Afriko. Niso hoteli v zbjeg https://hr.wikipedia.org/wiki/Zbjeg brez priljubljenega učitelja. »Tako je pač šel in jih učil tam, abecednik je sestavil kar sam in v njem so nastopale tudi kamele in vse drugo, kar so tam otroci videli in doživeli /…/«
Zgodba o učiteljici kaže, da »soljudi ocenjujemo predvsem po prve vtisu /…/ denimo male begunce v tisti človeški reki, ki se vali tudi skozi našo državo. Ali kdaj pomislimo, da so /…/ še nedavno hodili v šolo, imeli tam prijatelje in dvoje priljubljene učitelje? /…/ Kdaj bodo znova sedeli v šolskih klopeh?«
»Med vojno in begom pred pogubo se morda marsikomu zdi šola najmanj pomembna, a to /…/ ne drži. Izobrazba je /…/ pot do sprejetosti v tujem in /…/ največkrat ne najbolj prijaznem okolju. To so pred desetletji izkusili tudi »naši« begunci iz drugih delov nekdanje Jugoslavije.«
Ko gleda po TV podobe beguncev, do katerih smo »odkrito ali prikrito nestrpni«, pomisli, »kako bi bilo, če bi naši otroci nekje /…/ takole iskali varno zavetje… Res upam, da jih čakajo šole in srčni učitelji. Morda koga tudi pri nas.«

Nepreslišano. Alojz Ihan, zdravnik. (siol.net), Dnevnik, 5.11.2015
Nemci so znali »natančno izračunati, da bi v prihodnjih letih potrebovali nekaj milijonov mladih delavcev. /…/ približno tako demokratično, kot je bila v Sloveniji nekoč sprejeta odločitev za tajkunsko lastninjenje podjetij.
Brez javnosti, brez javne razprave, mimo veljavnih zakonov./…/ V EU razpisujemo referendume za vsak pasji drekec na cesta, po drugi strani pa o epohalnih odločitvah, ki /…/ spreminjajo zgodovino ne izvedemo niti najmanjše demokratične procedure.«
Ko (Merklova ipd.) »veliki igralci naredijo neumnost, kar se ne zgodi tako redko, po tistem rečejo samo »ups« in gredo naprej. Če je tak »ups« za male in nepomembne postal katastrofa, pa večjih v zgodovini še nikoli ni kaj posebej ganilo.«

Le malo beguncev je trenutno primernih za trg dela. B. Hren, Dnevnik, 5.11.2015
Svetovalec za zaposlovanje azilantov Petar Jovicic, s hrvaško-srbskimi koreninami, druga generacija v Nemčiji, sodeluje v projektu zaposlovanja tistih, ki prihajajo iz Sirije, Iraka, Eritreje in Somalije.
Pravi, da so migranti »motivirani za iskanje dela, vendar se soočajo s številnimi ovirami. Prva je jezik, druga pa so težave pri prepoznavanju« (-priznavanju?) »izobrazbe in delovnih izkušenj, ki so jih pridobili v tujini.« Mnogi so pripravljeni delati karkoli.
»Pogosto v tujini pridobljene kvalifikacije ne ustrezajo standardom kakovosti v Nemčiji. /…/ V perspektivi dveh let predvidevamo, da si bo službo lahko začela iskati tretjina do polovice delovno sposobnih beguncev.«
Obstajajo postopki, po katerih migranti opravljajo izpite, na univerzah in npr. na obrtniških zbornicah. »Pri tehničnih poklicih opravljajo praktične preizkuse, pri vseh drugih pa tudi ustne in pisne izpite, kjer morajo prikazati tudi precej boljše znanje nemškega jezika.«
Pir zaposlovanju visokokvalificiranih ljudi ni velikih težav. »Z njimi Nemčija pokriva manko delovne sile v nekaterih naravoslovnih poklicih. Iščemo npr. matematike, inženirje, zdravnike itd. »
Težave povzroča negotovost pri podeljevanju azila. Predvideva, da ga bodo dobili migranti iz Sirije, Iraka, Somalije in Eritreje. »V teh primerih se nam v ljudi tudi splača vlagati.« Zanje pripravljajo različna oblike usposabljanja, tudi pri zasebnih izvajalcih in v obliki delovne prakse v podjetjih.

50 odtenkov časa

Petdeset let – in kaj zdaj? I.Ž. Žagar, Šolski razgledi, 6.11.2015
Pedagoški inštitut (PI www.pei.si ) je pričel leta 1965 (na Župančičevi ulici v Lj.) v treh sobah s pohištvom zbranim z vseh vetrov, imel je »dva pedagoga, dva psihologa, direktorja pedagoga in tajnika. »V takih neslavnih okoliščinah se je začelo pedagoško raziskovalno delo na Slovenskem«, se je spominjala Iva Šegula, prva direktorica. In da mu je grozilo, da postane »obči servis za pedagoške reparature. Bila je množica problemov, vsak izmed njih /…/ terjajoč takojšnjo rešitev.«
Trenutni v.d. direktorja Igor Ž. Žagar pravi, da glavna dilema – današnje znanosti sploh – ostala, saj raziskovalci »na področju vzgoje in izobraževanja vidimo temeljne probleme (tako za znanost kot za družbo), ki bi se jim želeli raziskovalno posvetiti, toda kaj ko (politični) odločevalci na razpisih ponujajo raziskovalna sredstva le za »reševanje« zelo konkretnih problemov /…/ za gospodarstvo /…/ ali pa vsaj blagodejni za narodovo bit(nost) – karkoli to pač je.«
Ustanovitelj/ica PI (Vlada RS) zagotavlja le denar za »hladno« obratovanje, za raziskovanje pa nič, na vedno manj javnih razpisih pa je na voljo vedno manj sredstev; prijaviteljev pa vedno več.
V zadnjih 20 letih predstavljajo prepoznavno dejavnost PI t.i. mednarodne študije (- npr. PISA), namenjene »kreiranju in spreminjanju politik na področju vzgoje in izobraževanja, torej neposredno ustanovitelju«; pa tudi o te študije izbere ministrstvo (MIZŠ) za razpise, na katerih mora potem PI kandidirati za sredstva.
V.d. želi povedati, da je »raziskovalno delo (in s tem povezane zaposlitve in neposredna eksistenca) na PI izrazito negotovo, prekarno«, da raziskovalci »nimajo zagotovljenega stabilnega delovnega razmerja (četudi gre za zaposlitev za nedoločen čas), ampak /…/ znova in znova obnavljajo in vzdržujejo svojo zaposlitev. Bi ne bil počasi res že čas, da RS oz. Vlada, /…/ ta problem reši sistemsko?«
( - Na naslovnici časnika je objavljena tudi poučna pesem, O. Župančič, Pesmi za Berto, CZ, 1978 (v) Šolski razgledi, 6.11.2015, ob ilustracijah iz koledarja SŠM http://www.ssolski-muzej.si/slo/ B.M.)

Še leto dni,
če hočeš ti, pa bo pomlad;
še dan, dva, tri,
če nočeš ti - bo led in hlad.

Prisluhnimo, poglejmo, preberimo…

Včasih je gorila, drugič činčila. M. Slana – Miros, Nedeljski, 4.11.2015
Jernej Šugman je najboljši igralec v 2015 po mnenju žirije Borštnikovega prstana. Zaradi vloge v uprizoritvi Jugoslavija moja dežela in Agamenona v Iiadi. Ponarodel kot Veso iz TV Naše male klinike in Teatra paradižnik. Dela tudi humanitarno med mladimi, v projektu http://predanikorakom.si/
Rojen 1968 v igralski družini, Zlatku – po njem je Prlek - in Savinjčanki Maji. Študiral dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT UL. Igral tudi v filmih.
Žirija je zapisala, da je »občutljiv, prepričljiv in umerjeno združuje nasprotja brutalne možatosti, hladne preračunljivosti, nesreče, čustvene mehkobe«.
(Še pomnite Jugoslavijo, našo deželo?)
»Kako da ne, saj sem bil star 23 let, ko jo je bilo konec. O Jugoslaviji bi lahko razpravljala ure in ure. Kot vsaka družba je imela /…/ najrazličnejše obraze. Nekateri od njih so bili prav grozni, zatiranih je bilo zelo veliko ljudi. Imela pa je tudi ogromno pozitivnega. /…/ do Jugoslavije čutim naklonjenost. Čas bo pokazal, da je bila v svetovnem merilu unikum.«
(Lahko dobite vloge?)
»Ne, danes je igralcu težko dobiti delo. Honorarji so se znižali, manj se snema, neinstitucionalno gledališče je skoraj mrtvo. Tisti, ki smo redno zaposleni, imamo srečo. Za nezaposlene igralce je čas slabši kot takrat, ko sem šel z akademije.
(Nekateri igrajo v službi, doma, v šoli…)
»Ljudje smo iz gline, spreminjamo se po potrebi. Včasih se počutim kot gorila, drugič kot činčila. Poznam celo vrsto različnih razpoloženj. Ko se zadnje čase pogovarjam z ljudmi, lahko rečem, da danes težko srečaš človeka, ki ne bi imel takšnih ali drugačnih duševnih težav. /…/ Ne odrastemo, pa ne odrastemo, ko se ravno odtrgamo od starševskega objema, smo že v krizi srednjih let. Ne bi radi umrli, večno pa tudi ne bi radi živeli. Vsi se bojimo smrti.«
(Saj vsak dan zaspimo; predno pride, je ni, ko pride, je ni več…)
»Človek mora biti zrel za razumevanje tega, kar govorite. Jaz še nisem.

Stoji učilna…

V izkrivljenem ogledalu. M. Vidmar, U. Štremfel, E. Klemenčič, M. Štraus, A. Mlekuž, Delo, 4.11.2015
O varčevalnih predlogih Mednarodnega monetarnega sklada (IMF) za naše izobraževanje pišejo raziskovalke s Pedagoškega inštituta Lj. Maša Vidmar, Urška Štremfel, Eva Klemenčič, Mojca Štraus in Ana Mlekuž. Poročilo IMF www.imf.org je bilo pripravljeno na povabilo ministra za finance Dušana Mramorja www.mf.gov.si/delovnpodročja .
Raziskovalke PI www.pei.si pišejo, da IMF izpostavlja »velik delež BDP, ki ga Slovenija vlaga v izobraževanje /…/ povečanje zaposlovanja v izobraževanju od leta 2000 kljub zmanjšanju števila učencev ter veliko majhnih šol.« Priporočila vključujejo tudi »povečanje števila učencev na učitelja in optimalizacijo mreže šol.«
Avtorice menijo, da IMF ignorira posebnosti nacionalnega izobraževalnega sistema in njegovo vlogo, posega v temeljne vrednote izobraževanja in ta do zdaj avtonomni sektor podreja interesom kapitala.
»V Sloveniji smo /…/ v prvih letih novega tisočletja postopno uvajali devetletko, zato /…/ povečanje števila učiteljev /…/z dvema učiteljema v prvem razredu,« (- eden naj bi bil-a vzgojitelj-ica, B.M.) »zgodnejše uvajanje tujih jezikov, diferenciacijo v manjše učne skupine, izbirne predmete, vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke itd. /…/ povečanje vključenosti otrok v podaljšano bivanje, poleg tega /…/ se število učencev v zadnjih letih spet povečuje.«
Poudarjajo, da tudi poročilo IMF »navaja, da je povprečno razmerje učenec-učitelj ter povprečna velikost razreda /…/ skladna s povprečjem EU.« Ob tem pa je »delež izdatkov za izobraževanje v javnih izdatkih padel s 14,3% leta 2007 na 10,9% v letu 2013. » Z ironijo zapišejo, »da smo bili v preteklih letih pri varčevanju v izobraževanju, zelo učinkoviti.«
Končujejo s pozivom, da se sprememb v izobraževanju lotimo z lastno pametjo in v dialogu, ne po tujem nareku. »Razprava o kakovosti slovenskega izobraževanja in o tem, kaj lahko izboljšamo na podlagi številnih podatkov, ki jih o izobraževalnem sistemu /…/ imamo, je nujna.« Imamo dovolj »notranjih virov, da izvajamo avtonomni premislek o pomenu in razvoju izobraževanja /…/ v skladu z nacionalnimi cilji. /…/ če v tem procesu ne bomo aktivni, nam bodo priporočila in smernice določali drugi.«

Ko lahko slišiš tudi muho. G. Butala, U. Rus, Dnevnik, 4.11.2015
Obiski književnikov in drugih umetnikov v šolah so za učence dragocena izkušnja, ki po mnenju učiteljev pomembno dopolnjuje pouk. Osnovne šole vabijo pesnike in pisatelje na prireditvah bralne značke, gimnazije vabijo tudi glasbenike, igralce in režiserje. Vendar so možnosti za obiske omejene s financami šol, pišeta Gregor Butala in Urška Rus.
Metka Kostanjšek, Prva gimnazija Maribor o izboru gostov: »Običajno pomislimo na kaj v zvezi z maturo, a izbor je odvisen tudi od popularnosti avtorja. Upoštevamo želje učencev, a tudi različne obletnice in nagrajence. /…/ Pred leti smo radi izkoristili možnosti /…/ programa Povabimo besedo« Društva slovenskih pisateljev. Toda te možnosti so zdaj omejene /…/ smo veseli, če nam ni treba plačati honorarja.«
Stane Berzelak, Gimnazija Slovenj Gradec: »Umetniki, ki obiščejo šole morajo biti plačani. Idealno /…/ da bi denar za to našla država, da bi se torej ministrstvo za kulturo dogovorilo s šolskim ali kaj podobnega.«
Jože Lango, učitelj razrednega pouka: »Ko pride umetnik v šolo in so učenci z njim v neposrednem stiku, povezano snov bistveno bolj doživeto sprejemajo in si jo tudi bolje zapomnijo.«
Feri Lainšček, pisatelj, ima dobre izkušnje; na leto ima pribl. 20 nastopov. Ko je bil pred leti njegov roman Ločil bom peno od valov, je bil na kar 48 gimnazijah. »So šole, ki /…/ si nastopov ne morejo privoščiti ali so do njih ravnodušne /…/ odvisno tudi od učiteljev, ki skrbijo za kulturne vsebine. /…/ A splošno mnenje, da mladi ne berejo ali da jih umetnost ne zanima je napačno /…/ nikoli niso brali vsi, mnogi pa so, in še vedno je tako.«
Honorarje pričakuje večina umetnikov. Za nastop ob zaključku bralne značke je tarifa 150 evrov, za nastop in pot gosta od daleč tudi do 500 evrov.
Nekateri pa pridejo »zaradi iskric v otroških očeh. Med njimi je igralka Ljerka Belak, letošnja dobitnica Borštnikovega prstana, ki z Bogomirjem Verasom /…/ učencem predstavita slovenske balade in romance, Prešerna, prvo Linhartovo igro v slovenščini… Včasih se jima pridruži še kitarist. /…/«Ne morete si misliti, s kakšnim zanimanjem spremljajo nastop, muho bi se lahko slišalo.«

Javnost, GSO, sledovi letal, znanost

Javnemu mnenju o GSO je treba servirati tudi kakšne znanstvene dokaze, ne samo govoric. Tatjana Pihlar, Dnevnik, 3.11.2016
Biotehnolog Borut Bohanec (BF UL https://www.dnevnik.si/tag/Borut%20Bohanec ) v pogovoru o gensko spremenjenih organizmih (GSO) zavrača trditve nasprotnikov.
Nedavno sta B. Bohanec in Mišo Alkalaj (IJS) izdala poljudno knjižico Kaj je res in kaj ni res o GSO . Razlog je bil zakon o omejevanju pridelave gensko spremenjenih rastlin, ki je bil sprejet, po besedah kmetijskega mistra Dejana Židana, zaradi socio-ekonomskih razlogov. »Javno mnenje je proti GSO« je bilo »izhodišče celotne javne razprave o zakonu«, pravi B. Bohanec, zato sta M. Alkalajem sklenila »servirati tudi znanstvene dokaze in ne samo govoric, ki jih je leta in leta posredoval rumeni tisk.«
Knjižico so poslali vsem knjižnicam in nekaterim šolam. Namenjena je splošni javnosti in tudi politiki, ki z GSE preusmerja pozornost od neuspehov v kmetijstvu.
Pred leti , ki je bil D. Židan prvič kmetijski minister, pripoveduje B. Bohanec, »naju je s kolegom z veterinarske fakultete (VF UL) Gregorjem Majdičem povabil, da sva o GSO predavala pred širšim avditorijem z njegovega ministrstva. /…/ Tedaj ni minister GSO v ničemer nasprotoval.« Danes se zaveda, »da javnost ploska tistim, i so proti GSO. /…/ Mislim, da strokovno ve, za kaj gre, in da tudi ve, kaj s tem, ko zavračamo GSE izgubljamo.« O tem je v omenjeni knjižici 30 zgodb.«
Genska tehnologija je uporabna tudi »pri farmacevtskih in kozmetičnih izdelkih. /…/ približno polovica bioloških zdravil nastaja z gensko tehnologijo. /…/ č bi bila proizvedena v rastlinah, bi bila lahko bistveno cenejša.«
(V Sloveniji so prepovedana tudi poskusna polja z GSO rastlinami, ali imate slovenski znanstveniki sploh praktične izkušnje z GSO, kako naj vam ljudje verjamejo?)
»Imamo laboratorijske poskuse, ki pa se jim znanstveniki vse bolj izogibamo. Tudi jaz. Delati na nečem, kar nima možnosti prodreti na trg, je nesmiselno. Gre za ko samocenzure, nasploh v Evropi, kjer z metodo, ki je politično nesprejemljiva, pač ne delamo.« Žlahtniteljske hiše so svoje oddelke preselile onstran Atlantika, Evropa pa je »izgubila ogromno perspektivnih služb in razvojnih potencialov.«
(Odziv na knjižico?)
»Groženj, kakšnih sem bil v preteklosti že deležen,« ( - tudi s študentske strani, B.M.) «po izidu te knjižice ne pričakujem. » Tisti, ki se ne strinjajo imajo priložnost konkretno odgovoriti, pravi.
»Milijoni /…/ povsod po svetu že 20 let jedo gensko spremenjeno hrano in doslej ni bilo še nobenega škandala in škode. /…/ Razmišljamo o prevodu v angleščino.«
(Vlada od EU zahteva prepoved GSO, tako kot še 18 drugih članic…)
»V New York Timesu www.nytimes.com so to odločitev pospremili s komentarjem: Evropa se je odločila za kemijo proti biologiji. Kar je tres. Odločili smo se, da bomo še naprej podpirali kemično zaščito sort tudi tam, kjer ni več potrebno, ker se znamo braniti z biološkim načinom, z geni. V Evropi bomo koruzo, pšenico in druge kulture še naprej škropili z insekticidi i fungicidi, namesto /…/ uporabe genske tehnologije. /…/ Mislim, da minister Židan pri GSO nima podpore kmetov.«
(Za koruzo gre…)
»Zanimivo je, da so med /…/ GSO tudi sorte, ki so odporne proti koruznemu hrošču, s katerim imamo vsako leto veje težave /…/ koruza pa je naša najuspešnejša poljščina. Ker ne bomo imeli sodobnih sort in sodobne tehnologije, kaj ostane kmetom? Širši kolobar – torej koruza na poljih le vsako tretje ali četrto leto.«
(Kdo so nasprotniki?)
»V Sloveniji so morda /…/ vodje ekološkega kmetijstva. Namesto, d bi prikazovali uspehe, raje napadajo drugo tehnologijo. Druga skupina /…/ so potrošniške organizacije, potem so tu zeleni aktivisti in še novinarji zelenega tiska. /…/ Tu so še politiki, ki skušajo /…/ priti do glasov volivcev /…/.« Sicer p Slovenija ni izjema. »Madžarska ima prepoved gojenja GSE zapisano v ustavi.«
(- Velja preveriti na: http://www.njt.hu/cgi_bin/njt_doc.cgi?docid=140968 , B.M.)
(Kdo je kriv za paniko v zvezi z GSE?)
»Ameriška multinacionalka Monsanto. Štirje uradniki so šli pred leti v Reaganovo administracijo lobirat, da je treba področje GSO skrajno zapleteno regulirati. Dosegli so, da za te sorte velja podoben režim kot za fitofarmacevtske in kemične izdelke. S tem so s trga izrinili konkurenco, javnega mnenja pa si niso pridobili. Montesanto nam že dolga leta nedvomno dela škodo.«
(Decembra boste imeli predavanje o GSE v knjižnici O-Župančiča v Lj. Skupin Boža Žabjaka zahteva prepoved, saj naj bi poveličevali prehranbeni fašizem. Bo odpovedano?)
»Gospoda ne poznam /…/. Med drugim je pisal http://www.publishwall.si/bozan.zabjek o tem, da so lanski žled v Sloveniji povzročila Natova letala, ki nekaj pršijo nad nami. /…/ Sicer pa, kadar je na sporedu neka vroča tema, se vedno najde kdo, ki pristavi svoj lonček in skuša dobiti 5 minut medijske slave. A na take provokacije se ne odzivam.«

Kemične letalske sledi imajo že dolg rep. B. Mislej, Nedelo, 1.11.2016
O eni od teorij zarote o »chemtrail«-ih piše Brane Maselj (- antropolog, novinar, B.M.).
Njeni zagovorniki (npr. civilna iniciativa Modro nebo) trdijo, da so bele sledi letal posledica namernega razprševanja kemikalij z javnosti neznanim namenom. Nasprotniki (npr. www.ciklon.si) pravijo, da so to le običajne kondenzacijske sledi, ki jih je zdaj veliko več kot pred 50 leti.
»Chemtrailov ni. Nihče namerno ne prši kemikalij«, je Delo povzelo mnenje fizika Griše Močnika ob žledu pred poldrugim letom, ki so ga nekateri pripisovali napadom Natovih letal.
»Vsaka torija zarote temelji na nekaj dejstvih, ki so prepoznana kot dejstva in so vselej že potrditev drugih dejstev in celo domnev. Takšen pojasnjevalni sitem je v resnici zelo podoben znanosti«, povzema B. Maselj mnenje antropologinje Karmen Šterk. »Za znanost to ni ravno pohvalno, teorijam zarote« pa daj »pravico, da vsaj predstavijo dejstva, na katerih temeljijo«.
B. Maselj navaja nekaj podatkov in študij. Že od leta 1975 obstaja tehnologija za uravnavanje vremena. Uporabljena je bila npr. 2008 za preganjanje dežja med Olimpijskimi igrami v Pekingu.
Piše o (Reagonovem) Nebesnem ščitu in o zasedanju IPCC leta 2000 v Ženevi, kjer so opozarjali na nenavadne pojave v ozračju. In o študiji ameriške akademije znanosti iz 1992, ki je bila plod dela »eminentnih ameriških univerz, laboratorijev in inštitutov« o segrevanju ozračja, v kateri je tudi počilo, da bi le-to ohlajali s pršenjem odsevajočih delcev z letali; patentiran je tudi postopek škropljenja s kovinskimi oksidi t.i. delci Welsbach.
Ameriški novinar Jim Mars, znan po svoji teoriji o uboju J. Kennedyja, je 2007 objavil meritve o delcih barija v sledeh letal. Nasprotniki so nato dokazovali, da je bila merilna oprema nepravilno uporabljena. Merjenje delcev 6 km visoko je zahtevno in zelo drago…
O teh zadevah piše B. Maselj še v kolumni Smisel in paranoja (Nedelo, 1.11.2016) in ugotavlja, da so teorije zarote proizvod današnjega časa, v katerem se išče krivce, tuje ljudi ali domače (ameriške) ustanove, čas postmodernega »zloma vere v moderno znanost«… Podobne so (humanističnim) znanstvenim teorijam, meni. »Oboj producirajo podatke in jih povezujejo v neke domneve, le da veljajo znanstvene za smiselne, zarotniške pa paranoične.«

Kapital, politika, gospodar(stvo)

Nepreslišano. Franček Drenovec, ekonomist. (Delo), Dnevnik, 4.11.2016
»Upoštevajmo, da je politika vedno pripeta na neko ekonomijo, na neki kapital. Prvo obdobje tranzicije« (- v RS) »je nosila »kontinuiteta« pripetosti politike na kapital industrijskega izvoznega sektorja. Potem /…/ naveze /…/ v območjih nizkoproduktivnega /…/ ali naravnost parazitskega kapitala.«
»Slovenskega gospodarstva«, o katerem nenehno poslušamo ni. Imamo tri različna gospodarstva:« (1) »tista vplivna finančna omrežja, ki so si podredila državo«.
(2) »tehnološko in tržno napredni, večinoma na zunanja poslovna okolja pripeti sektor, ki nas drži pokonci.«
(3) »In imamo široko območje zgolj vegetarijočih obratov, ki - v svoji nenehni stiski – obvladujejo javni in medijski prostor ter vse kanale pritiska na sprotne vladne politike.«
(- O tem, kaj meni avtor o povezavi industrije in visokega šolstva glej www.arhiv.mvzt.gov.si/fileadmin/mvzt.gov.../Francek_Drenovec.pdf , B.M.)

Družinski člani dobrodošli. M. Pišek, Dnevnik, 4.11.2016
O zarečenem kruhu in slabem zgledu »gospodarja, ki tistim pod sabo pridiga in predpisuje, sam pa počne natanko tisto, kar drugim prepoveduje«, piše Mojca Pišek.
Pred meseci je Julijana Bizjak Mlakar, ministrica za kulturo, »javnim zavodom poslala okrožnico s prepovedjo sklepanja avtorskih in podjemnih pogodb z zaposlenimi v teh javnih zavodih ali z njihovimi družinskimi člani«, tudi z osebami, »ki z zaposlenimi živijo v skupnem gospodinjstvu ali zunajzakonski skupnosti. Natančneje – takšnim /…/ ni dalo vnaprejšnjega soglasja. Dekret je načel razpravo, ali naj ministrstvo skrbi za gensko pestrost v javnih zavodih in ali ne bi bila kvaliteta umetnika tista, ki naj odloča /…/«.
»Kar velja za javne zavode pa očitno ne velja za« ministrstvo. Nedavno so tam zaposlili »na mestu vodje službe za stike z javnostmi Boštjana Tadla, nazadnje novinarja in urednika Pogledov.« ( - Pa ne teh na www.nsdlu.si , B.M.) Je pa »soprog (V.J.T.) dolgoletne uslužbenke na tem istem ministrstvu, /…/ svetovalke za področje uprizoritvenih umetnosti. /…/ Zmaga za neko družino, grd poraz za ministrico in grenka klofuta državljanom, ki ponovno gledajo predstavnike oblasti, kako se norčujejo iz pravil, ki zanje ne veljajo.«

Odprite univerzo…

Odprto zaposlovanje – pogoj za preživetje. UL. M. Čopič, Delo, 2.11.2016
Zaposlitev več tujih učiteljev in raziskovalcev je eden ključnih ciljev Univerze v Ljubljani (UL), pipe Martin Čopič, prorektor UL za znanstvenoraziskovalno delo.
Univerze so bile vedno odprte v svet. Tudi zdaj tekmujejo med seboj, da privabijo najboljše študente, učitelje in raziskovalce. »Dijaki in študenti, še posebno najsposobnejši, znajo poiskati, katere univerze sodijo v vrh /…/. UL je na svetovnih lestvic uvršča blizu 500 mesta, a si je v strategiji do 2020 postavila cilj položaj pomembno izboljšati, tudi z povečanjem števila »tujih odličnih učiteljev in raziskovalcev.« Zdaj pri izvajanju predmetov in raziskav na UL letno sodeluje 450 tujcev.
UL je lani poenostavila postopek pridobitve naziva za gostujoče učitelje s kakovostnih tujih univerz, ki velja dve leti. Pri razpisih za učitelje podaljšala rok z prijavo in izboljšala informacije za kandidate ter postopek izbire. Razpis objavlja tudi na portalu za iskalce akademske zaposlitve Euraxess www.euraxess.eu .
Letos je UL ustanovila Svetovno mrežo UL (- SMUL, glej www.uni-lj.si , B.M.) Zavezala se je upoštevati evropsko listino za raziskovalce in kodeks ravnanja pro zaposlovanju raziskovalcev. (http://ec.europa.eu/euraxess/index.cfm/rights/europeanCharter ).
M. Čopič priznava, da sistem ocenjevanja raziskovalne uspešnosti še vedno preveč temelji na številu člankov in premajhno težo daje najvidnejšim, najodmevnejšim znanstvenim dosežkom. Upravičene so pritožbe mlajših raziskovalcev, ki delajo v tujini in UL se trudi kriterije in postopke za izbor izboljšati. Odločila se je, »da bomo del sredstev za izvajanje programov med članice univerze razdeljevali tudi po številu znanstvenih objav in številu tujih študentov.«

Begunci, ljudje, politika

Kaj bi morala Slovenija storiti za omilitev begunske krize? Nedelovih sedem. Nedelo, 1.11.206
Jure Apih, publicist: »Ne več kot 15 stoletij nazaj je oglejski diakon Pavel pisal o navali vzhodnjaških svetlolasih pritepencev, ki da po Istri kradejo kure. Z Atilo, pred njim ali za njim, so pribežali naši predniki, ki jim v njihovi pradomovini ni bilo več živeti. Odkar smo ljudje, se ljudstva selijo, bežijo, iščejo boljše življenje in preobračajo svet. /…/ Vojn, ki smo jo bili pomagali zakuhati, je nagnala ljudi zi njihovih domov. Med nami se bodo malo prilagodili sami, malo se bomo tudi mi. Ni nujno, da bo slabše. Prej ko to razumemo in sprejmemo, lažje nam bo.«
Nataša Pirc Musar, Institut Info hiša: »Štiri leta smo gledali prihod množic prebežnikov v Italijo, pa to ni bil na problem. Eno leto prihajajo v Grčijo, pa to ni bil naš problem. Še pred nekaj meseci, ko so začeli množično prihajati na Madžarsko, smo upali, da nas bo /…/ neko obšlo. EU je na prelomnici: ali se bo /…/ usposobila na take izzive odgovoriti kot celota ali pa bo spet vsaka država poskrbela zase /…/ To pomeni konec tiste združene Evrope, o kateri smo sanjali.«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Denarno kaznovati sovražni gor na družbenih omrežjih /./; za opravila v zvezi z begunci zaposliti veliko več nezaposlenih, z boljšo plačo; dovoliti tistih, ki to želijo, da begunce prevažajo in gostijo, dokumentirano i v stiku s pristojnimi službami; /…/ razglasiti konec lakote in premraženosti za celotno Slovenijo, skupaj z begunci; v času krize zatreti vsa žarišč nestrpnosti, kot je denimo referendum o polnih pravicah istospolnih; nenehno pisati, govoriti, peti, igrati, plesati za človečnost…«.
Dragan Petrovec, kriminolog: »Politika bi morala delovati aktivno in pomirjujoče, ne pa z napovedmi skrajnih ukrepov /…/ Če prav vidim, nam begunci ne napovedujejo ne lokalne ne svetovne vojne. /…/ odzivati se je treba na sovražni govor, ki se stopnjuje. /…/ da se sovraštvo ne razplamti.«

»Škof Štumf je bil nekoliko napačno razumljen«. R. Ivelja, Dnevnik, 4.11.2016
»Po mnenju soboškega škofa Petra Štumfa množice migrantov zlorabljajo skrb za begunce in ogrožajo krščansko Evropo, njihov namen je namreč islamizirati Evropo«, piše novinarka Ranka Ivelja.
Andrej Glavan, novomeški škof, predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK www.katoliska-cerkev.si ) je na tiskovni konferenci o delu Karitasa na vprašanja novinarjev dejal, da je bil soboški škof napačno razumljen in da je svoje opozorilo glede islamskega terorizma le nekoliko »priostril«. Begunci so res problem, je dejal A. Glavan, a načelno moramo biti do beguncev odprti in pozorni, saj je to osnovna dolžnost kristjanov, kar poudarja tudi papež Frančišek.
V svojem pojasnilu je Peter Štumpf http://katoliska-cerkev.si/pojasnila-soboskega-skofa-dr-petra-stumpfa-na-pristransko-porocanje-nekaterih-medijev-o-njegovi-izjavi-v-zvezi-z-begunsko-krizo dejal, da ni govoril o beguncih, ampak o »umetno spodbujenih migrantih«, tistih, ki zlorabljajo begunce, ki »so zaradi človeškega dostojanstva vredni naše pozornosti in pomoči.«

Nepreslišano. Nataša Pirc Musar, predsednica Rdečega križa Slovenije. (Večer), Dnevnik, 3.11.2016
»Ljudi«, ki ne znajo začutiti sočloveka, ksenofobe, posluša in se trudi razumeti, pravi N. Pirc Musar, »tudi njihove strahove in frustracije /.../ a razumevanje mi odpove tisti trenutek, ko neokusno, brez kančka čuta prekoračijo mejo, kjer se humanost in razumevanje stisk prelevita v sovraštvo, nestrpnost in agresijo. Želim si le, da nikomur, tudi takim, ki ne čutijo ljubezni do drugih ljudi, nikoli ne bo treba oditi na takšno pot. Nikoli.«

Pojdimo, pišimo, preberimo, poglejmo, prisluhnimo, premislimo…

Novo vino in pečena gos, veselje in sejmi. vav, Dnevnik, 4.11.2015
V oglasni prilogi časnik piše o tem, kako v različnih pokrajinah dežele državah in kontinenta praznujejo Martinovo, god sv. Martina iz Toursa, rimskega vojaka, kasneje škofa, ki je dal svoj plašč beraču.
(Fotografiji: Prizor z gostije s pečeno gosjo; »škof«, ki žegna novo vino. O tem svetniku, rojenem v blizu Prekmurja v Somboteju, glej npr. http://www.martinus.hu/ , o popotovanju po njegovih poteh http://www.viasanctimartini.eu/news/saint-martin-and-szombathely-savaria , B.M.)

Nove slovenske znamke. Filatelija. J.Š., Dnevnik, 4.11.2016
Pošta Slovenije je izdala več priložnostnih novih znamk ob obletnicah pomembnih ljudi in dogodkov:
Indijski žlikrofi z bakalco in šebreljski želodec; Koledniki; Poklon treh kraljev, božični motiv; Davorin Jenko, 180. letnica rojstva; Janez Evangelist Krek, 150. obletnica rojstva; Odhod od maše v Ljutomeru, 1905, film K. Grosmanna; odločitev za Ljudsko republiko Slovenijo, 70. obletnica; Alpina, smučarski (tekaški) čevelj; Muzej pošte in komunikacij, 30. letnica.
Za znamko s sliko Begunci (L.Tratnik), prva svetovna vojna, 100. letnica drugega leta vojne Pošta Slovenije ni uspela dobiti soglasij. Vizionarski motiv - , komentira Janko Štamfl. (- in soglasja v duhu časa, dodajam B.M.)

»Verjetno najbolj napreden komunist na svetu«. J. Ramšak, Delo, 3.11.205
Tako oceno o mladem slovenskem partijskem voditelju je dal - po Wall Street Journal http://www.wsj.com v članku o Sloveniji 8.9.1988 - »študent v avantgardni video trgovini« ( - najbrž v Lj., cit. na str. 127 v knjigi Milan Kučan, prvi predsednik , Lj., 2015 http://www.modrijan.si/Knjizni-program/Knjizni-program/Knjige/biografije/Milan-Kucan-prvi-predsednik , B.M.).
V svoji predstavitvi knjige piše Jure Ramšak, da ima njen avtor, Božo Repe (FF UL, glej npr. http://www.zgodovina-ff-uni-lj.net B.M.) »odličen vpogled« v »slovenski prostor in čas, sploh tisti od sredine 60-tih let, ko je M. Kučan kot študent ljubljanske pravne fakultete (PF UL) prevzel funkcije v Zvezi mladine Slovenije (ZMS),« ( - kasneje ZSMS, B.M.) «pa do danes, ko naj bi skorajda 75-letni upokojenec obvladoval domala vsa slovenska omrežja.«
Profesor sodobne slovenske zgodovine se je pri pisanju naslonil na predhodne študije o partijskem »liberalizmu«, Slovencih v 80-tih letih in v procesu osamosvajanja (Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije, 2002) ter številne publicistične prispevke v reviji Mladina in drugje.« (www.mladina.si ).
Kučanov svoj sistem vrednot označuje kot »komunističen, morda socialističen«. Odraščal je v prekmurski učiteljski družini, zaznamovan z vojno, v delno protestantskem okolju in se, kot povzema J. Ramšak pisanje B. Repeta, »politično formiral kot pripadnik povojne generacije komunističnih politikov« in »se je s pomočjo svoje izobrazbe v 60-tih letih počasi začela vzpenjati po lestvici partijske hierarhije in republiških organov. Pot je navadno vodila od srednješolskega mladinskega aktivizma, delovnih brigad, članstva v Zvezi komunistov ZKS (Kučan je vanjo stopil s 17 leti, v 7. razredu gimnazije) do predsobe v svet velike politike – ZMS, katere predsednik je poslal leta 1968.« Naslednje leto je prestopil v sekretariat CK ZKS, kjer je skrbel za ideološko delo z mladino, hkrati pa si je« /…/ »ob veliki opreznosti /…/ utrjeval svoj položaj znotraj vodilnega establišmenta«, kot navaja B. Repe v knjigi tedanjo Kučanovo sodelavko Leopoldino Plut Pregelj. (- tudi avtorica treh leksikonov o Sloveniji, v angl. http://www.goodreads.com/author/show/2502015.Leopoldina_Plut_Pregelj B.M.)
V razpravi o idejnosti šole (- v začetku 70-tih, B.M.) je Kučan dejal, da je učitelj vojak revolucije.
J. Ramšak: »Repe na tem mestu, kakor tudi na več drugih, navaja raztegnjene citate /…/ ki bralca gotovo ne bodo toliko pritegnile« kot opisovanj maršalovega življenja v Titu in tovariši Jožeta Pirjevca. Tako je tudi opisal način političnega delovanja posameznikov v nekdanjem sistemu.
Po (partijskem) obračunu s Stanetom Kavčičem (- popularnim predsednikom republiške »vlade«, B.M.), v katerem je bil Kučan do »liberalizma« preveč omahljiv, je postal sekretar RK SZDL (1973-1978), najširšega foruma samoupravljanj oz. »transmisije« ZKS. Nato je (1978-1984) predsedoval skupščini SRS (- »parlamentu«) in se učil previdnosti kot član predsedstva CK ZKJ v Beogradu, »šoli, k je kasnejši Demosovi politiki niso bili deležni«, povzema J. Ramšak.
Prelomnica je bila za «mladokomunista« funkcija predsednika CK ZKS, ko so ga času družbene in gospodarske krize podprli tudi mnogi iz »stare garde«, čeprav je bi deležen tudi »Popitove lekcij«. V času pred osamosvojitvijo je bila, meni B. Repe »najpomembnejša bitka z vodstvom JLA«, ki jo je vodil tako spretno in potrpežljivo, da je kljub obtožbam o vpletenosti v sojenje četverici (JBTZ, oz. v aretacijo J. Janše, o kateri je bil obveščen, piše B. Repe. B.M.) pridobil zaupanje članov republiškega predsedstva iz vrst Demosa, nato pa Peterletove vlade, in je v pripravi na osamosvajanje tesno sodeloval z Janšo, Bavčarjem in Ruplom, obrambnim, notranjim in zunanjim ministrom RS.
Ko B. Repe piše o prvem obdobju samostojne Slovenije ( - takrat o je bil Kučan predsednik RS, dvakrat izvoljen, https://sl.wikipedia.org/wiki/Predsednik_Republike_Slovenije B.M.), v delu, ki je po mnenju J. Ramšaka «prvi celovitejši zgodovinski pregled tranzicijskih 90-tih /…/ ne skopari niti s kritikami Janeza Drnovška zaradi njegovega pragmatičnega oklevanja ali celo prikrivanja pri razčiščevanju orožarske afere«, ki ga je Kučan kot predsednik »zaradi ustavne omejitve« kritiziral »predvsem na načelni ravni«. Kučan je pričal tudi pred sodiščem z vojne zločine v ex-Yu v den Haagu, v kar Drnovšek (- leta 1990 predsednik predsedstva SFRJ, kasneje predsednik RS, B.M.) ni privolil.
Repetovi pričevalci v spominskih zapisih Kučana označujejo kot »edinega slovenskega državnika«.
B. Repe, ki »kljub odkriti naklonjenosti do Kučana ohranja distanco zgodovinarja«, z navajanjem analiz iz 80- in 90-tih let predstavi tudi kritične pripombe na nekdanjega partijskega šefa, npr. Spomenke Hribar, ki pa ga je kasneje branila pred neupravičenimi napadi nasprotnikov.
J. Ramšak ob koncu ilustrira obsedenost s »fantazmo Kučan« z anekdoto iz prvega poglavja knjige, o njegovem zasebnem življenju, kjer navaja besede hčere, ki ji je inštruktorica jahanja zabrusila, da njenega očeta sovraži, ker je njena mama janšistka…

Na današnji dan. Svet 24. 2.11.2015
1721 - Peter 1. Veliki se razglasi za ruskega carja
1755 - Marija Antonietta, francoska kraljica, se rodi
1930 - Heile Selassie, okronan za etiopskega cesarja
1936 - T. Martin Lowry, angleški fizikalni kemik, umre
1950 - G. Bernard Shaw, irski dramatik, pisatelj, (satirik), nobelovec, umre
1963 – Borut Pahor, »… se je rodil eden najbolj znanih slovenskih politikov, za katerega mnogi pravijo: Bolj star, bolj nor.« Leta 1978 je bil na novogoriški gimnaziji v vodstvu ZSMS, v ZKS vstopil proti koncu študija na FSPN UL. Leta »1987 diplomiral iz politologije na temo Prizadevanja neuvrščenih za mirno reševanje sporov med članicami gibanja, za kar je dobil (študentsko) Prešernovo in Zoretovo nagrado. 1988 je v tedniku Komunist kritiziral avantgardno vlogo partije in razmišljal o sestopu z oblasti, leto kasneje je ustanavljal Demokratični forum, podmladek ZKS. S 26 leti je bil najmlajši član CK ZKS. 1990 je bil delegat na (zadnjem) kongresu ZKJ in ga z delegacijo predčasno zapustil. Od ustanovitve stranke ZLSD (- naslednice SDP, ZKS, KPS, zdaj SD, B.M.) 1993 njen podpredsednik, 1997 predsednik, do 2012, ko ga je na kongresu SD premagal I. Lukšič. Eden redkih slovenskih politikov, ki je bil tako predsednik vlade (2008-2012) kot predsednik republike (2012 - ). Naslov: »Ljudski predsednik?«
(- Da je bil B. Pahor poslanec predsednik DZ v članku ni omenjeno; prim. glavni vir podatkov za članek: https://sl.wikipedia.org/wiki/Borut_Pahor , B.M.)

NA VRH STRANI  I  ARHIV POGLEDOV  I  NOVICE