Maj 2015

Zdravstvo, javni sektor

Izžeta pomaranča. M. Zupančič, Delo, 29.5.2015

Ob stavki zdravnikov piše Milena Zupančič o skupni težavi zdravstva in ostalih javnih služb:
»Ne le zdravstvo, tudi druge javne službe se ukvarjajo z isto težavo: s premalo denarja in izčrpanostjo.«
Sprašuje: »Ali so državljani pripravljeni na padec standarda? Niso.« Reprezentativna anketa Dela je pokazala, je 85% vprašanih »za višji standard v zdravstvu. /…/ Če bi ljudi vprašali o kakovosti v šolstvu, o varnosti na cestah. Zdravi hrani ipd., bi najbrž dobili podobne odgovore. Ljudje si želijo na boljše, ne na slabše.
»Politiki bi naredili več, če bi upoštevali ljudi in začeli razmere urejati, kot da merijo moči s tistimi, ki kličejo na pomoč.« Če tega ne zmorejo, naj povedo. Ne pa da kar naprej za neuspeh »krivijo tiste, ki delajo.«

Gospodarstvo, kriza

Baloni nove finančne krize so napihnjeni. M. Jenko, Svet kapitala, Delo, 29.5.2015

Že tretjič po letu 2009 se finančni in borzni baloni napihujejo, delnice rastejo in nekateri menijo, da grozi nova kriza, piše Miha Jenko.
Razviti svet ogrožata dva balona. »Prvi je klasični delniški borzni balon, drugi je balon javnega dolga, ki je nastal ob zdravljenju posledic prejšnje krize. V Sloveniji se je v 2009 končala lažna, na kratkoročnih kreditih napihnjena konjuktura, posledice pa so odnese 8% BDP. Zdaj je kapitala v naših bankah več, finančni sistem manj odvisen od tujih kreditov. Šibka točka pa je visok javni dolg – 80% BDP, pravi v pogovor za Svet kapitala ekonomist Igor Masten, EF UL.
»Nočem biti nikakršen prerok, a tveganja za novo krizo so velika«, pravi. Vrednosti delnic so precenjene, 40% nad prekriznimi vrhovi. Slovenija je med državami, kjer se je javni dolg najbolj povečeval. Če bi prišlo do nove krize, bi se končalo okrevanje zasebnega trošenja in upadle bi poslovne investicije. Periferne države bi bile bolj prizadete.«
Tudi Mitja Gaspari, nekdanji finančni minister in guverner BS piše v prispevku Tržni balon brez pregretega gospodarstva, da so delnice preveč napihnjene. Sedanja kriza (2008) je nastala zaradi balona na nepremičninskem trgu v ZDA, ki so ga napihovali »sive« oblike kreditiranja.
Navaja znane ekonomiste (Krugman, Summers), da bi zdaj lahko prišlo do neravnovesja zaradi špekulativnih naložb pri sedanjih nizkih obrestih in nezadostnem povpraševanju.
V ZDA nekateri vidijo izhod v »new dealu«, z naložbami »v prometno infrastrukturo in ponudbo javnih storitev (šolstvo, zdravstvo), vendar to zahteva aktivno fiskalno aktivnost države.«
V EU se išče rešitev v investicijskem programu in strukturnih reformah, ki pa ne bodo uspele brez povečanja domačega povpraševanja, tudi s fiskalnim spodbujanjem. V centralnih državah je pričakovati spodbujanje domačega povpraševanja, v perifernih pa bo zaradi nizke inflacije «devalvacija stroškov dela« (-t.j. nižje plače, B.M.). Ker se obresti ne da več znižati ostane za reševanje problema visokih dolgov mednarodno usklajena akcija »za restrukturiranje in delni odpis javnih dolgov.«

Delo, podjetništvo

Delo, ki te ljubim, delo. Z. Tavčar, Gostujoče pero, Delo, 29.5.2015

O delovni zakonodaji, delavcih raznih vrst in o podjetnosti ter o podjetnikih piše Zlata Tavčar, Tax-Fin-Lex.
Meni, da je pri nas »način razmišljanja in odnosa do dela in podjetništva /…/ popolnoma nesprejemljiv.« Zakonodaja določa obdavčenje do 60%, ki ga plačujeta delodajalec, t.j. podjetnik s prispevki in delavec z dohodnino. Podjetniku »ne dopušča nobene možnosti preprostega najemanja in odpuščanja.«
Nato opisuje ureditev dela upokojencev, študentov, samostojnih podjetnikov in dodatno delo.
»Delo študentov: /…/ smo tako obdavčili, da ne vem /…/ kaj je zakonodajalec s tem hotel povedati.« Če plača podjetnik študentu 100 evrov, mora plačati še za 33,7% dajatev, študent pa 15,5%..
»Dejstvo je, da so delodajalci zaradi nemogoče delovne zakonodaje najemali študente zato, ker so bili nižje obdavčeni, in /…/ ker so jih lahko odpustili, ko jih niso več potrebovali. S zdaj so študenti kaznovani, ker delovna zakonodaja ni urejena.«
»Podjetnik bi moral biti središče vsega. Je edini v družbi, ki prevzema odgovornost, a ne le formalno. Če sprejme napačno odločitev, lahko njegovo podjetje propade. /…/ Seveda je jasno, da bo vsak dober podjetnik imel okli sebe odlično ekipo, saj brez nje tudi dobrega podjetja ne bi imel. V takih podjetjih so zaposleni kreativni ljudje, sindikat ni potrebe.«
Dolžnost države je »da takoj vzpostav tako okolje, da bo podjetništvo ključno in podlaga za blaginjo vse družbe. Delovna zakonodaja je eden od temeljev. Preprosta, s primerno obdavčitvijo, z možnostjo odpustitve slabega delavca ali pa tistega, ki ga podjetnik ne potrebuje več, ker nima dela zanj. /…/ taka, da ne bo treba iskati obvodov /…/«.
»Dolgoletni socializem je v generacije vnesel prepričanje, da so država in »drugi« odgovorni za to, da dobimo delo. On mi čakamo. Redno končamo šolo, končamo fakulteto in čakamo na zaposlitev. Potem se jezimo, ker zaposlitve ni.« To da lahko samo podjetnik, ki ustanovi podjetje, da bi imel dobiček. »Da, dobiček.«

Na koncu povzetek, po velikem (- večno zelenem, B.M.) pesniku F. G. Lorci:

Tveganje, ki te ljubim, tveganje.

Odgovornost, ki te ljubim, odgovornost.

Lastnina, kite ljubim, lastnina.

Uspeh, ki te ljubim, uspeh.

Podjetništvo, ki te ljubim, podjetništvo.

(Delo, ki te ljubim, delo.)

10 nasvetov uspešnih podjetnikov mladim kolegom. M. Finc, Delo, 29.5.2015

Iza Login, Outfit17:

• »Uživaj v svojem delu.

• Bodi kreativen na vseh področjih.

• Naj ti bo integriteta tvoja najvišja vrednota.

• Poslušaj nasvete in se uči iz izkušenj drugih, a odločitev sprejmi samostojno in odgovorno – kmečka pamet je neprecenljiva.

• Jasno določi in manifestiraj svoje cilje.«

Martin Jezeršek, Jezeršek gostinstvo:

• »Ne išči izgovorov in naredi prvi korak, da ne ostaneš v povprečju.

• Druži se z ljudmi, ki so uspešnejši od tebe. Njihovo razmišljanje je nalezljivo.

• Trdo in pametno delaj.

• Vztrajaj. Dolga je pot do uspeha!

• Ne boj se neuspeha. To je priložnost za nov začetek.«

Tujina ni vse, tudi pri nas se da veliko narediti. Mladi in podjetništvo. M. Finc, Delo, 29..5.2015

O mladem podjetniku, ki je spodbuda za druge, piše Mojca Finc.
Študent računalništva Jernej Pangrešič (20), 2. letnik FRI UL, je po semestru na univerzi Watson (ZDA) dobil ponudbo za službo z letnim dohodkom 80.000 dolarjev. »To bi bil preprost pobeg. A moj dom je v Sloveniji, kjer bi rad prispeval k spremembam. Smo v zametkih mladega podjetništva in rad bi sodeloval pri postavljanju njegovih temeljev. In ne bo šlo vse navzdol, kakor večina misli«, je prepričan.
Ko se je vpisal na fakulteto mu je bil cilj diploma, »se zaposliti v uglednem slovenskem podjetju in se postopoma vzpenjati po lestvici. Veliko programiram že od srednje šole in zavedam se, da je naš kader lahko zaposljiv.«
(Watson?)
Izbrali so ga med 40 od sto prijavljenimi in moral je zbrati 15.000 dolarjev za šolnino.
Tam predavajo ugledni poslovneži, milijarderji, Nobelovci… Je v mestu Boulder, ki je naslednik Silicijeve doline. Polno je zagonskih podjetij.
Program ima poudarek na socialnem podjetništvu, ki je drugače kot pri nas, ko bi »socialni podjetniki radi ustvarjali preveč socialno in premalo podjetniško.« V ZDA dobro delo konkurenčno plačajo, pri nas »se v nevladnih organizacijah pričakuje, da bodo ljudje delali za čim manj«, in negativno gleda »češ to so tisti, ki se obešajo na državni proračun.«
»Študirali smo v zelo ambicioznemu okolju, delali raznovrstne projekte.« Urnik je bil natrpan z delavnicami, ritem je bil naporen in stresen. »že drugo uro smo imeli nalogo odpreti svoje podjetje. /…/ Če smo potrebovali pomoč, so nam svetovali, ni pa bilo nikogar, ki bi nasprijel pod roko in nas vodil skozi proces. Moral si se sam angažirati, da si dosegel cilj.«
(Kaj zdaj?)
P 4-mesečnem izobraževanju v ZDA pravi: »Videl sem, kako stvari potekajo v Ameriki in /…/ želim si usvojeno znanje posredovati naprej v slovenskem prostoru.« V okviru podjetniškega peskovnika Ustvarjalnik (V Ljubljani in Trbovljah) je ustvaril spletno platformo WhoDo.«
»Ena od mojih nalog v Sloveniji je mladim predstaviti, da tujina ni vse. Tudi pri nas se da veliko narediti.« So pa razmere za odpiranje podjetij daleč od optimalnih. »Če odpre d.o.o. potrebuješ 7500 evrov osnovnega kapitala, kar je lahko velika ovira. V ZDA sem za odprtje odštel 50 dolarjev, pa sem bil tuji državljan…«

Svet in dom, pop in glob

Rezervat. S. Štravs, Delo, 29.5.2015

O (pop, globalni) kulturi piše Smilja Štraus.
Najprej iz romana Nigerijke C. N. Adiche Amerikanka citira kaj je Afričanki, študentki v ZDA, dejala Amerikanka, ki obožuje multikulturnost in ljudi, ki »ob besedi kultura pomislijo na tuj slikovit rezervat, v katerem živijo slikoviti ljudje, in ki je vedno pomenila nekaj bogatega.«
Slovar SSKJ, piše S. Štraus, »kulturo definira kot skupek dosežkov, vrednot človeške družbe, kot rezultat človekovega delovanja, ustvarjanja« /…/ z besednimi zvezami kot so raziskovati stare kulture; spomeniki izumrlih kultur; stičišče dveh k.; antična, srednjeveška k.; evropska, orientalska k.,; gotska, grška, rimska k…. /…/ Če strnemo – z besedo kultura opisujemo raznolikost sveta ter ustvarjalnost ljudi.«
Evald Flisar (70), Slovenski Pen, je prepotoval 90 dežel in napisal več knjig, npr. potopis Tisoč in ena pot (1979): Marca je za Sobotno prilogo Dela dejal: »Odkar sem leta 1974 začel potovati, zares potovati, je svet izgubil 90% svojega čara. Ne izginjajo samo ledeniki in živalske vrste; hitro, vse prehitro izginja tudi raznolikost sveta.«
S. Štraus, ponovno: »Težava v besedi kultura je, da jo razumemo kot nekaj, kar nam bo popestrilo vsakdanjo rutino, napolnilo baterije, razsvetlilo duha, prineslo v življenje svežino in pustolovščine. /…/ nekakšno visoko hrepenenje po tujih krajih in zanimivostih /…/«. Tudi Afričanka iz knjige Američanka je od potovanja v ZDA pričakovala preveč, da se tam vse sveti…
»V 21. stoletju v Ameriko redko potujejo ljudje, ki jih zanima raziskovanje kultur /…/ Razlog je v tem, da je prav ameriška pop kultura tako spremenila svet, da je postal globalna vas in izgubil raznolikost, pravi E. Flisar.
Popart«, piše S. Štraus, »ki je nastal v Ameriki v 50' letih /…/ je v 60' postal pop na splošno, dobili smo pop pesmi, pop način življenja, hamburgerje, superge, kavbojke…«
Na pesmi Evrovizije so razen »Francije, Španije, Italije in Črne gore …/ vsi, celo Rusi peli v angleščini, jeziku, ki ga govorijo tudi v najbolj »slikovitih rezervatih« sveta«.

Berimo

Modrost prednikov in današnji pravniki. S. Pregl, Pisma bralcev, Delo, 29.5.2015

Bralec Slavko Pregl v zvezi z Patrio citira Utopijo 1515 Thomasa Mora (Studia Humanitatis, 2014):
»Če sodniki z različnimi mnenji o stvari, ki je sicer popolnoma jasna, omajejo resnico, se kralju ponudi priložnost, da razloži zakon v svojo korist. Tisti, ki mu nasprotujejo, si bodo od sram ali strahu premislili, tako da se bo zadeva razpletla brez senčice dvoma. Zmeraj se namreč znajdejo domiselne pretveze, da se sodba izteče vladarju v korist.«
»V knjigah domuje modrost sveta. Zato jih je dobro brati.«
Tako končuje pismo bralec, sicer tudi pisatelj.

Maturant

Fizika je zakon, punce rubikova kocka. P. Malovrh

Gimnazijec Rok Medveš (*1996) bo fizik. Ve kaj hoče, piše Polona Malovrh. O tujini ne razmišlja, nazaj v Trbovle ga ne bo. Od trboveljščine je osvojil le /…/ kurja, kot mašilo.
Letos je dobil Stefanovo priznanje iz fizike, lani ga je dobil iz biologije. Pravi, da fiziko, kemijo, filozofijo dobesedno srka in znanosti srkajo iz njega.
Oče ga mora sina edinca odganjati od učenja. Tudi mama je profesor kemije. Dedek pa je Zdenko Medveš, pedagog (FF UL), ki je v 90' letih postavljal sistem poklicnega in strokovnega izobraževanja ter poklicne mature ( Bil je tudi državni sekretar za visoko šolstvo na ministrstvu, desetletja nazaj pa je vpeljeval t.i. usmerjeno izobraževanje in ukinjal vajeništvo, maturo…, B.M.). Ga pohvali: »Zelo dober je v stroki in filozofiji. Od njega se je zanimivo učiti: od tebe hoče izvedeti več zato, da ti od njega izveš več.«
V drugem letniki se je fizike lotil po fakultetno. Zanima ga, kako zadeve delujejo, zakaj tako delujejo. Nič ne bi bilo bolj groznega od tega, »da pride jeseni na faks in posluša snov, o kateri že vse ve … Spet bi vzdrževal dolgčas…«
Ali za generacijo 96' še velja, da punce padajo na pametne fante in oni na lepe punce? Mu današnje punce, te rubikove kocke, sploh še zmorejo slediti'?
Danes je tako, meni, da so fantje dolgočasni, njihove teme o avtomobilih, telefonih, razen računalnikov, punce pa drugače razmišljajo, drugače se vedejo in z njimi je mogoče vzpostaviti tudi čustven odnos.
Kot otrok ni maral brati. Ko je spoznal, da je za književnostjo ideja, je začel uživati. Prvi roman je bil Doktor Živago, zaradi vojne, revolucije, razloga za bojevanje, ki je vedno laž, produkt ideologije. Orvelov 1984 in Huxleyev Krasni novi svet je rezerviral za poletje. Razočaran je nad maturitetnim čtivom – Otroštvom N. Sarraute in Otroškimi stvarmi L. Kovačiča. »Prva je v redu, zelo umetništva, druga pa je avtobiografija na 400 straneh. Hvala lepa«, pravi.
Rezultat mature, to ve od očeta, ni le težko pričakovanje za dijaka, ampak tudi za profesorja: v vsakem primeru odraža tudi njegovo delo.
Strinja se, da so gimnazijci »elitni odred«. NI narobe, da se tja vpisujejo tudi dobri, ker se odličnjaki v srednji šoli poslabšajo, slabši pa včasih izboljšajo uspeh. Med slednje je sodil tudi sam. Šele v srednji šoli se je našel.
Vrednote generacije 96' so po Roku dvojne: »za peščico je to znanje, na splošno pa užitek. Veliko žuranja«, ga povzema P. Malovrh.
Rok žura za računalnikom, drugi žuri so zanj dolgočasni. Sebe si čez nekaj let predatvalja »v enih kavbojkah, eni srajci, ki dela tisto, kar hoče. Znanstveni razvoj in osebna svoboda, torej.

P(r)oučevanje telesa

Do novih spoznanj prek človeških trupel. M. Černoga, Nedeljski, 13.5.2015

V zgodovini medicinske znanosti velja za očeta znanstvene anatomije Flamec Andreas Vesalius (1514-1564),«ki je s sistematičnem seciranjem človeških trupel dopolnil Galenovo anatomijo« in » jo popisal v delu De humani corporis fabrica libri septem«, piše Meta Černoga.
Vesaliusu in njegovi knjiga (izdaja v Baslu 1555) ne namenjena osrednja pozornost na razstavi Ko mrtvi žive uče v NUKu. Pripravile so jo bibliotekarki Sonja Svoljšak in Urša Kocjan ter Zvonka Zupanič Slavec, Inštitut za zgodovino medicine MF UL.
Pot do trupel za raziskave in poučevanje je bila težka »in v 17. in 18. stoletju so v največjih univerzitetnih središčih nastala t.i. anatomska gledališča«, v katerih so javno p(r)oučevali anatomijo. (Na fotografiji tak prizor z naslovnice knjige Vesaliusa, B.M.) Pojavili so se poklicni tatovi trupel in pomanjkanje je pripeljalo do voščenih modelov. Ti so kasneje postali osrednji anatomski pripomočki najvidnejših evropskih medicinskih fakultet.«
Do sredine 18. stoletja so anatomi spoznali vse, kar je mogoče odkriti s prostim očesom, pravi Z. Zupanič Slavec in nadaljuje: »Makroskopski preučevanje trupel je doživelo zaton, ostalo pa je neprecenljivo znanje anatomije, temelj za klinično medicino. Zgodovino tega področja je v nadaljevanju pisal predvsem mikroskop. Raziskave so se s proučevanja zdravega telesa razširile še na področje proučevanja bolezenskih stanj in razvila se je patologija.«
Anatomija se je razvijala tudi pri nas in v 18. stoletju je bilo na ljubljanskem Gornjem trgu anatomsko gledališče, kjer so potekale učne ure anatomije, navaja podatke M. Černoga. (Na ljubljanskem liceju je bil tudi medikokirurški študij, medicinska fakulteta UL, do 1945 dvoletna, je bila ustanovljena 1919. B.M.). Študij anatomije na MF UL je prevzel Janez Plečnik (brat arhitekta J. Plečnika), sledil mu je Milan Cunder. Njemu je posvečen katalog razstave v NUKu. Bil je »žrtev golootoškega zapora in se povrnitvi ni mogel več zaposliti kot anatom«, piše M. Černoga. Na MF so za njim anatomijo poučevali: Valentina Kobe. Anton Širca, Alenka Dekleva in Dean Ravnik, sedanji predstojnik Inštituta za anatomijo.
Z. Zupanič Slavec pravi, da so želeli na razstavi poudariti svetost trupla in spoštljivo ravnanje do njega. Današnje zanimanje za človeško telo se kaže tudi skozi umetnost (body art) in popularne razstave. Tudi krionika, ohranjanje zmrznjeni posmrtnih ostankov (petičnežev), ki naj bi počakali na izum tehnologije, ki bi jih obudila v življenje, pa izraža večno željo po mladosti in nesmrtnosti.

Novinarka, direktorica; predavatelj, politik

Ne potrebujem fikusa in tajnic. T. Keršmanec, Nedeljski, 13.5.2015

Brez televizorja si Ljerka Bizilj ne predstavlja življenja, začenja pogovor z njo Tanja Keršmanc.
Novinarka z diplomo iz primerjalne književnosti (FF UL) in doktoratom o zgodovini televizije na Slovenskem (UL), je postala direktorica TVS.
(Kandidatura, vodenje?)
»Svoje življenje zadnjih 20 let sme povsem namenila televiziji. O njej sem se naučila zelo veliko, od programa, organizacije do financ, tehnologije. Tako je razlog za to kandidaturo /…/ nihče mi na nobenem področju ne more reči, da se nekaj ne da. /…/ mislim, da lahko s svojim znanjem, energijo in voljo nekatere stvari premaknem, ker jih pač vidim in tudi vem, kakšne so rešitve.«
»Če vodiš neko okolje, moraš biti strokovna avtoriteta, veliko moraš vedeti o področju, moraš biti strog in pravičen ter imeti smisel za kadre, moraš znati presoditi, kdo je dober, od koga lahko nekaj pričakuješ, ne pa kdo ti je všeč, kdo ti ni.«
(Program nacionalke?)
»To je še edini medij v Sloveniji, ki ni v zasebni lasti in lahko skrbi za ohranjanje kulture, jezika, nacije.« Ima naloge, da dela tisto, česar drugi ne. »Mislim na kulturo, izobraževanje, dokumentarni program in še kup stvari pri katerih ne moremo pričakovati visokih stopenj gledanosti /…/ in ne bomo tekmovali z resničnostnimi šovi.«
(Še kdaj v politiko?)
Ne reče da ne, »vendar je danes drugače. Takrat sem mislila, da moram spreminjati svet, toda navsezadnje sem ugotovila, da nisem sposobna za politiko. Od politike ni takšnega učinka, kot ga pričakujem. Zdi se mi, da Slovenija potrebuje še leta in leta, da se česa naučimo, politika, oblast naj skrbi, da bomo normalna država, da bomo radi (in sploh lahko) delali, dobro živeli. Potrebujemo strokovnjake, briga me kam sodijo, saj noben pravi strokovnjak ni ekstremist. Morda je politika v Sloveniji preveč v ospredju.« V Švici je politika »v ozadju in dela.«

Milan Brglez. Intervju. M. Roglič, Objektiv, Dnevnik, 24.5.2015

V daljšem pogovoru z Meto Roglič je predsednik Državnega zbora RS in podpredsednik vodilne vladne Stranke modernega centra (SMC) govoril o usmeritvi te stranke in tudi o svojih honorarnjih na FDV UL.
»Naša ključna poanta je bila drugačna politika, da pa se lahko greš drugačno politiko, moraš najprej obvladati in preseči staro politiko. Sicer nastane nered.«
(Ministrico S. Setnikar Cankar so odnesli honorarji. Koliko ste zaslužili »kot predavatelj na fakulteti«?)
»Tega ne vem natančno. Do leta 2008, 2009 so bili glede honorarjev v visokem šolstvu drugačni časi, kot so danes. Vendar pa je moj neto honorar na področju izrednega študija, kjer sem predvsem delal, redko presegal 45 evrov na uro. Je pa bilo teh ur kar nekaj Poleg asistentske plače, ki danes znaša nekaj več kot tisoč evrov, sem tako dobil kakšen mesec še za eno plačo honorarjev. Kakšnih enormnih zneskov pa ni bilo. Ta denar je sistem tedaj lahko generiral, ker je obstajal izredni študij, od leta 2009 pa tega ni več. Danes obstaja samo osnovna plača, v okviru katere moraš narediti vse, za kar si včasih dobil dodatno plačilo. Vtis, da je denarja za honorarje v visoke šolstvu še vedno veliko, se ustvarja, ker se objavlja podatke za 10- letno obdobje. A dejstva so drugačna. Npr. na FDV, ki je moja fakulteta, se je v zadnjih 5 letih znesek sredstev znižal za 40%. In končno, če bi veliko zaslužil, ne bi danes imel velikega in zelo, zelo dolgoročnega kredita za enostanovanjsko hišo…«

Upravljanje, strategije, mesta

Javna uprava. Strategija 2015-2020. Površno napisana domača naloga za EU in OECD. I.Dernovšek, Dnevnik, 14.5.2015

Slovenija je na lestvici globalne konkurenčnosti WEF za 2014 na 70. mestu. Na tej in drugih lestvicah nazadujemo, za kar naj bi bila kriva tudi odsotnost strategije javne uprave in javnega sektorja. Za WEF je problematična neučinkovita državna birokracija in korupcija. Javna uprava je podpovprečna, npr. pri e-upravi , nagrajevanju dela, ocenjevanju kakovosti, kaže študija EU o odličnosti v javni upravi.

Vlada v strateškem dokumentu za 2015 – 2020 zastavlja naslednje cilje in ukrepe:

• odzivna, učinkovita in transparentna javna uprava, usmerjena k uporabniku; vsak javni uslužbenec naj bi opravil 10% več dela;

• prenova plačnega sistema z ugotavljanjem uspešnosti in variabilnim delom;

• večja odgovornost vodilnih;

• ničelna toleranca do korupcije; proti korupciji naj bi pomagal register tveganj in nadgradnja Supervizija za nadzor transakcij javnega sektorja in portala javnega naročanja.

• izboljšanje sistemov kakovosti in programskega načrtovanja; povečali naj število ustanov s t.i. programskimi proračuni in predpisov s presojo učinkov, v 2017 tudi »evalvacije za preverjanje doseganja učinkov«.

• Izboljšanje zakonodaje; zmanjšanje zakonodajnih bremen;

• modernizacija inšpekcije;

• učinkovitejše e-storitve.

Glede javne uprave pravi Aleksander Aristovnik, FU UL, da se cilji lepo slišijo, ni pa navedenih konkretnih korakov ne finančnih virov, zato so »ob stalnem zmanjševanju stroškov tudi težko dosegljivi«. Omejuje pa se na državno upravo in ne upošteva celotnega javnega sektorja. Vlada je tudi premalo upoštevala pripombe iz gospodarstva.

Očitki dokumentu s strani stroke in zainteresirane javnosti, piše Igor Dernovšek, so, da je strategija presplošna, brez prave analize, celovitega pristopa in prioritet. Deluje »kot na hitro spisana domača naloga.« Zadnja strategija javnega sektorja je potekla 2005, od tedaj nam OECD in EK daje opozorila, za katere smo bili gluhi, dokler zdaj strategija ni postala pogoj za dostop do sredstev EU. Ne loteva se zdravstva, socialnega varstva, izobraževanja. Vlada se bo morala bolj potruditi, predvsem pa opraviti dialog s sindikati.

Urbanizem. Ljubljana z 22, Maribor z enim arhitektom. T. Klipšteter in dopisniki Dnevnika, Dnevnik, 14.5.2015

Ob podatkih, koliko strokovnjakov (arhitektov, krajinskih arhitektov…) v občinah bdi nad prostorskim razvojem so mnenja poznavalcev o vzrokih in posledicah (npr. štirih mestih z univerzo) dokaj enotna:
Peter Gabrijelčič, FA UL, dekan: »Tudi če občine imajo zaposlene arhitekte, nimamo vzpostavljenega sistema urbanizma, ker ni več mestnih urbanističnih služb. Nekoč so v tem javnem interesu delovali mestni urbanstični zavodi. Že leta 1980 smo ukinili živi urbanizem in imamo samo še planiranje, urbanistični zavodi pa izbirajo izvajalce na trgu in so podvrženi parcialnim interesom naročnikov. /…/ V Ljubljani je kolega Koželj desna roka župana in je ustvaril opazno preobrazbo mesta.
Tomaž Klipšteter v članku piše, da je Janez Koželj začrtal dolgoročno vizijo prostorskega razvoja Lj., v 8 letih z županom Z. Jankovičem uresničil strateške projekte, npr. Štajersko vpadnico, Fabianijev most, Slovensko cesto, razširil območje za pešce in kolesarje.
Glede na število prebivalcev ima največ »občinskih« arhitektov Nova Gorica, ki jih ima 6, »kar se pozna pri urejenosti mestnega središča in (čezmejnih) kolesarskih poteh.
V Kopru sta v uradu za okolje in prostor dva arhitekta. V zadnjih letih so mesto temeljito uredili, predvsem historično središče, promet in sprehajalne poti. Zdaj je izziv obala od Žusterne do Izole.
V Mariboru pa se govori o »sivem mestu brez prostorske vizije in s hirajočim središčem.
Gregor Reichenberg, Društvo arhitektov Maribor pravi, da je po teh podatkih jasno, »zakaj v našem mestu ne steče prostorski razvoj, zakaj smo neuspešni na razpisih, zakaj ni razdelane prostorske vizije in strategije, zakaj je tolikšen krč pri pripravi prostorske dokumentacije in zakaj ni posluha za to temo.« V društvu so zgroženi nad strokovno podhranjenostjo. V avstrijskem Gradcu imajo 20 arhitektov. Skupaj z oddelkom za arhitekturo na FG UM in drugimi strokovnimi združenji je DAM pisalo županu A. Fištrovcu, naj zaposli več strokovnjakov, a kot kaže urbanega razvoja nima med dolgoročnimi cilji in prioritetami.

Dom in svet

Praga in zmaga. A.Debeljak, Sobotna priloga, 24.5.2015

Praga je metropolis, piše Aleš Debeljak (FF UL). Dvakrat je »prestolovalo svetemu rimskemu cesarstvu« (- nemške narodnosti, B.M.) dalo je »umetnike, pisatelje in mislece«, od A. Dvoraka in B. Smetane, od M. Formana in M. Kundere do B. Hrabala, od K. Taigeja in F. Kafke do T. Masaryka in V. Havla.
»Kot študentski turist sem prvič prispel sem« (- avgusta 1968, B.M.) »sredi osemdesetih let. Najbolj sem si zapomnil spominsko ploščo Jana Palacha, ki je storil ognjen samomor iz protesta proti ljudskemu malodušju po sovjetski« ( - et. com., B.M.) »okupaciji Češkoslovaške leta 1968 – 1969«, ko so »državljanom članic Varšavskega pakta zaračunavali prenočitvene storitve po še enkrat nižji ceni od tiste, ki je veljala za zahodnjake in … Jugoslovane«.
»Praga je nedvomno evropsko mesto /…/ nedvomno se napaja pri protestantskih, katoliških in posvetnih kulturnih tokovih, /…/ nedvomno je slovansko mesto, kjer govorijo jezik, ki ga Slovenci v osnovnih potezah lahko razumemo /…/«
Pod Namesti miru naleti na uličko Kolinsko, in se spomni na tovarno prehrambenih izdelkov, ki jo je v na obrobju »Zelene jame, ljubljanske delavske četrti in moje domače soseske, postavil industrialec iz češkega mesta Kolin /…/ NI kaj, Čehi so zgodovinsko imeli več moči in znanja, kapitala in stila kot Slovenci. Od Čehov smo prevzeli več, kot /…/ se zavedamo.«
Stiški rokopis sta v 15. stoletju pisala dva ubežnika pred husitskimi vojnami. Tri celjske zvezde v grbu namigujejo na grofe, katere vojsko je vodil Jan Vitovec, češkega rodu je bil A. T. Linhart, češki narodni preporod je vplival na M. Čopa in F. Prešerna, od njih smo prevzeli č, ž, š. ( Po črkarski pravdi in pod vplivom ilircev, B.M.). Umetnost likanja na steklo je prišla od tam, prav tako steklarska obrt in keramika. Češki planinci so postavili kočo pod Grintovcem. Od tam je prišlo sokolsko gibanje.
»V drugi polovici 19. stoletja je vedno več slovenskih študentov namesto Dunaja raje izbralo Prago. Karlova univerza je navsezadnje najstarejša /…/ severno od Alp in Vzhodno od Pariza, torej v Srednji Evropi. Tu so študirala slovenski intelektualci, kot so začetnik antropologije B. Škerlj, pionirka feminizma Z. Kveder, literarni zgodovinar I. Prijatelj, psiholog, politik in oficir M. Rostohar in drugi.«
Ljubljano je po potresu 1985 obnovil župan I. Hribar, ki je prej delal v praški banki Slavija. Češki arhitekti so tu projektirali pomembne zgradbe, npr. deželni dvorec, danes sedež UL, opero, Banko Slovenije…
Partizani so radi streljali z zbrojevkami, ki so jih delali v Brnu. (Tam je bil profesor omenjeni M. Rostohar, eden od ustanoviteljev UL in kasneje tudi odd. za psihologijo FF UL,B.M.)
Žogico marogico je napisal češki lutkar Jan Malik. Avtor prve opere Gorenjskega slavčka A. Foerster je bil Čeh, učenec B. Smetane, gostujoči češki režiserji in igralci so vplivali na slovensko gledališče, F. Čap je režiral povojne filme Vesna in Ne čakaj na maj.
»Na FAMU, sloviti visoki šoli za filmsko umetnost v pragi so se izobraževali tudi sodobni slovenski filmarji,kot sta J. Burger in O. Omerzu, medtem ko po dostopnih podatkih na Karlovi univerzi danes študira več kot 50 Slovencev.«
»Čehi očitno imajo, česar mi nimajo.« Nimajo pa, kar imamo mi, »odpor do okupatorjev. Po munchenskem sporazumu 1938 /…/ so vojaki tretjega rajha vkorakali v »mesto tisočerih zvonikov«, Praga se ni branila.« (- Ne drži popolnoma. Upor študentov Karlove univerze je bil brutalno zatrt, še danes se po tem dogodku praznuje mednarodni dan študentov. Nekaj odpora je bilo tudi avgusta 1968, omenjeni J. Palach pa je protestiral proti okupaciji in »normalizaciji«. In študenti so 1989 pripeljali množice na ulice in »Havla na hrad!« B.M.) Prago so 1945 osvobodile sovjetske čete. (Njihovi zavezniki Američani pa zahodni del Češke, B.M.)
»Kako drugače je bilo v Ljubljani«, med drugo vojno, meni A. Debeljak, ki so jo »osvobodile slovenske čete, sestavni dele jugoslovanske partizanske vojske in zavezniških sil. Naši predhodniki so enkrat za spremembo stopili v zgodovino kot subjekt. Mesto, ki ga je okupator obdal z bodečo žico, je pred 70 leti« (- in pred dnevi, B.M.) »proslavilo zmago nad nacizmom in fašizmom /…/ z veseljem, ponosom in samozavestjo.« Tega pa ne izpričuje »velik del sodobne slovenske politike«, ki spregleduje, menu A. Debeljak, da takratni odpor »pomeni podlago za kasnejšo državno samostojnost. Kdor noče govoriti o antifašizmu, mora namreč molčati o demokraciji.«

Ljubljana. Pod isto streho z italijanskim generalom. B. Smajla, Dnevnik, 8.5.2015

Po okupaciji (1941) so Italijani (1942) Ljubljano zaprli z bodečo žico. Zaradi odrezanosti od poljedelske okolice so ljudje začeli obdelovati parke, znamenita je slika oranja na Kongresnem trgu. Manjkalo je hrane, jedli so pogosteje polento, makarone, riž in lečo. Italijanska oblast je prepovedala so vožnjo s kolesi in uvažala svojo kulturo, prišel je npr. tenorist B. Gigli.
Marku Vrhuncu (93) se je z okupacijo sesul svet: »Star sem bil 19 let, ko so me Italijani prvič pretepli, vklenili in zaprli.« Oče je bil obsojen na 30 let zapora, mamo so poslali v taborišče Ravensbruck. »Čeprav takrat nisem bil komunist, ampak sokol iz liberalno usmerjene družine, je bila odločitev, da se pridružim OF, samoumevna.«
Njihovo razkošno vilo na Mirju (- blizu FF, UL) so zaplenili, a so lahko ostali v njej in vanjo se je naselil general Gaston Gambara, ki je v začetku 1943 prevzel poveljevanje. Z njim so se pogovarjal in nekoč jim je celo zaupal, da ne bodo več streljali talcev. »Dejstvo je, da bi nas lahko kadarkoli ustrelil. A CK (- komunistične partije, B.M.) je vztrajal, da moramo ostati tam, saj smo imeli dostop do informacij.« Spomladi (1943?) so družino vendarle izselili. V vilo se je kasneje vselil general SS Erwin Rosner. (1)
Zdenka Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino: »Odporniško delovanje je bilo zelo težavno, saj /…/ so se vsi poznali skriti se je bilo zelo težko. Domobranska milica je bila srhljivo učinkovita. /…/ Oblast se je zavedala, da je potrebno tudi propagandno disciplinirati prebivalstvo, zato so mdr. uvedli t.i. protikomunistična zborovanja, ki so bila obvezna za vse. Kongresni trg je bil preplavljen s tisoči ljudi. /…/ Ljubljana je v zadnje mesece vojne vstopila kot, tako se je zdelo trdnjava domobranstva in kolaboracije.« (3)
M. Vrhunec je čez žico odšel v partizane, bil je nazadnje politkomisar ljubljanske brigade, ki je imela veliko žrtev v zadnjem boju z Nemci in domobranci na Orlah 7.5.1945. Zjutraj ob 7 uri 9.5.1945 je na konju prijahal v prazno Ljubljano. Odšel je domov in v pospravljeni hiši našel svečnik z nacističnimi emblemi, ki ga je general SS dobil za rojstni dan 24.4. Čez uro so množice ljudi partizane pričakale z zastavicami, celo cigareti in hrano. Oglasila se je kukavica ljubljanske radijske postaje.(2)
(Na fotografiji J. Šmuca, Muzej novejše zgodovine Slovenije (MNZS), množica otrok in odraslih gleda kolono vojakov na Šelenburgovi ulici (kasneje Titova, Slovenska), vmes tramvaj št. 27.
Na fotografiji V. Klausa Klisa, MNZS, mladenka, mlad partizan in otrok s harmoniko, na lojtrnem vozu na ulici, s pločnika jih s cvetjem v rokah pozdravljajo mlade ženske in par moških.)
Blaž Vurnik, Mestni muzej Lj. pravi, da je komanda mesta nato vodila oblast s trdo roko, omejila je gibanje, alkohol, organizirala preskrbo in skušala preprečiti anarhijo, »To je bil nevaren čas, ko marsikdo pomisli na obračunavanje. Zelo dobro se je vedelo, kdo je bil na čigavi strani in kdo koga izdal.«
M. Vrhunec na vprašanje, kako človek lahko predela te grozote in živi naprej, pravi: «Z ideologijami kot so nacizem, fašizem in domobranstvo, se ne bom spravil nikoli, ljudem pa sem odpustil, zato, da lahko živim v miru. » Z rdečimi črkami časnik poudari njegove besede:
»Pred 70 leti, ko se je situacija zdela brezupna, smo mladi vzeli stvari v svoje roke, in enako moraj mladi narediti tudi danes.«
(Opombe B.M.)
(1)V članku Barbare Smajla ni omenjeno, da so bili v skrivališču v vili tudi ilegalci. To opisuje Marko Vrhunc v avtobiografski knjigi (ni navedena na http://www.emka.si/avtorji/marko-vrhunec/11312 pač pa na www.goodreads.com/book/show/20257188-sre-na-mlada-generacija ) . Velko dokumentarnega gradiva povzema zgodovinarka Jera Vodušek Starič v knjigi o angleških »špijonih« v Sloveniji.
(2) Radijska postaja je delovala v Lj. že pred vojno. Med vojno so študenti Tehniške f. UL sestavili oddajnik OF Kričač, ki ga okupatorji niso našli, zato so pobrali radijske aparate.
(3) O Univerzi med vojno piše v spominskih zbornikih UL (ob 50 in 90 letnici, zgodovinar Aleš Gabrič in o odnosu »prezidenta« Leva Rupnika do UL (in MF) tudi jaz, v »Ključ je v naših rokah«. )

Nepreslišano. Lado Ambrožič, varuh pravic gledalcev in poslušalcev RTVS. (MMC RTV SLO), Dnevnik, 14.5.2015

Novinar Lado Ambrožič (- sin partizana Novljana, generala, B.M.) pravi, da so predstavniki »slovenske oblasti na zborovanjih ob dnevu zmage /…/ v svojih nastopih skrbno izbirali besede /…/ Nekaj malega o skupnem boju z zavezniki, malodane ničesar o vseljudski OF, dobesedno ničesar o partizanski vojski, prav tako ničesar o porazu predvojne in medvojne meščanske klerikalne slovenske politike. Pač pa veliko o dogajanju po koncu vojne. Predstavnikov t.i desnice navzlic spravljivosti slovenske politične elite na proslavah ni bilo videti.
Slavnostni govorniki so spregledali, /…/ da gre pri vsem tem za dve poglavji zgodovine. Eno je vojaška zmaga nad fašizmom, nacizmom in kolaboracijo, druga (vendar ne drugorazredna tema) pa je partijska uzurpacija oblasti takoj po koncu vojne, krvavi obračun z domačim nasprotnikom, uzakonitev državnega terorizma.«

Future Republic of Macedonia* E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 24.5.2015

O državi med fevdalizmim in kapitalizmom, ki se je imenovala tudi FYRoM, zdaj pa bi bilo primerneje Prihodnja republika Makedonija, piše Ervin Hladnik Milharšič.

Vlada N. Gruevskega je ime (Makedonija, po grškem vetu) vzelo zares in je »začela sredi prestolnice graditi na novo preteklost.« Kritiki mu očitajo neestetske spomenike in zadolževanje, kar je znižalo standard in emigracijo. V desetih letih je odšlo 450.000 ljudi
V nedeljo« (16.5.) je bil v Skopju pred sedežem vlade »največji protestni zbor v zgodovini države.« Kitarist D. Dimanovski in igralki I. Ristić in A. Kostovska so poleg himne zapeli:

Jedna misla imame, kako da pokrade me,
Eden budžet imame, od narodot si krademe.

Pevski zbor Raspeani Skopjani je nedavno pred makedonsko pravoslavno cerkvijo, zaradi njenih misterioznih financ zapel pesem J Joplin:

»Oh Lord,
Buy me a Mercedez Benz.

Pred vrati urada grške države, ki zaradi imena ne priznava Makedonije, pa Drilado, ki govori o nesrečni ljubezni Grkinje in Makedonca /…/«. Zboru so policijsko prepovedali nastopanje.
P. Bugojevski pravi, da vlada »postavlja na desetine spomenikov, na drugi strani pa imamo šole, v katerih ne more biti pouka, če dežuje,/…/ šole brez centralnega gretja, imamo bolnišnice in študentske domove, ki še najbolj spominjajo na koncentracijska taborišča.«
»Protest pred vlado je za seboj vlekel 9 let dolg rep pritožb, jeze, drobnih in velikih krivic, represije, razprodaje državnega premoženja, korupcije in strahu pred državljansko vojno. Da bo do protesta prišlo, nihče ni dvomil, vprašanje pa je bilo, ali je lahko relevanten.« Tako piše E. H. Milharšič, očividec, ki poroča:
»Pred zgradbo FF je študentka politologije V. Mladenova organizirala povorko in jo usmerjala proti bulvarju Goce Delčeva, kjer se je sestavljala kilometer dolga kolona ljudi, ki so v mesto prišli z avtobusi iz drugih mest. /…/ »Priključili smo se državljanskemu zboru proti režimu, ker ocenjujemo, da je naša vloga pomembna«, je rekla (dvajsetletnica). »Prvi cilj je odstraniti režim. Ampak, potem je treba vzpostaviti vlado, ki bo pod nadzorom državljanov. Zdaj je tako, da smo državljani pod nadzorom vlade.«
»S transparentom Študentskega plenuma v albanščini in makedonščini so korakali pred pisano množico ljudi vseh starosti, spolov in poklicev.«
»Tu spredaj smo študenti«, je rekla. «Tam je gibanje Protestiram, ki se je prej imenovalo Stop policijski brutalnosti, za nami je sto nevladnih organizacij /…/ Ajde, ki je platforma za državljansko politiko, LGBT-skupnost, veliko je albanskih strankarskih in nevladnih organizacij, opozicijska stranka SDSM pa je generalni organizator. /…/
Vtis je bil, da na protestih sodeluje celo mesto. Na odru so se vrstili študenti, umetniki, govorci družbenih gibanj, osrednji govor pa je imel predsednik Socialdemokratske stranke Z. Zaev«.
(Na fotografijah AP, Reutersa in E.M. Hladnika množica z makedonskimi, albanskimi, turškimi in drugimi zastavami ter transparenti: OTPOR; ZBOGOM NIKOLA; LIRI PER STUDEN/…/
Naslednji dan je vlada odgovorila s svojim mitingom, s »prav tako veliko množico ljudi.
Pravnik R. Nasteski je dejal: Ste videli naše spomenike? S tem svetu kažemo, kdo smo in kaj zmoremo.« Drugi: »Oni od prej, ki sedaj protestirajo, so Makedonijo uničili.«
»Ponos je bil pristen, v prvih vrstah povorke je bilo navdušenje izraženo od srca, zadaj pa so hodili ljudje, ki /…/ so jih dali na avtobus in vpisali na seznam prisotnih. »Množica je bila ogromna /…/ kulisa za premierov govor, ki je /…/ razglasil vodjo opozicije za izdajalca«. Nato so ljudje »šli nazaj na vlake in avtobuse.«
»Na ulici je bilo razmerje oblast proti opoziciji 100.000 proti 100.000. Ali 0:0. Že naslednji dan sta oba voditelja odpotovala v Bruselj. /…/ Po dvodnevnih pogajanjih je bil rezultat enak«, končuje Ervin.

April 2015

Znanje, učenje, izobraževanje, šola, pedagogika

Ni znanja brez potrpežljivosti in napora. Janez Markeš, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

Pogovor z Mojco Kovač Šebart (FF UL, odd. za pedagogiko in andragogiko) o tem, kakšno znanje, kakšno izobraževanje potrebujemo in kakšen pomen temu pripisujemo pri nas ter kaj pravi teorija, tudi glede (domovinske) vzgoje.
(Poslušamo o družbi znanja. Se je v zadnjih desetletjih odnos do znanja spremenil, je to problem?)
»nanje je danes vse manj razumljeno kot vrednota na sebi«, kar nas »oblikuje, kultivira, vodi k neudvisnosti razuma in emancipaciji človekovega duha. Postaja vse bolj sredstvo, /…/ ko želimo doseči neki zunani cilj. Zato mora biti /…/ aktualno in neposredno uporabno, na drugi strani pa ni potrebno, da ga usvojimo; dovolj je, da ga imamo vsak hip na voljo/…/ Zato se tudi bolj /…/ ukvarjamo s tem, kako posameznika opremiti z orodji za dostop do njega.«
V zahodnih družbah se je »od 60. let prejšnjega stoletja, zlasti pa od gospodarske krize v začetku 70. let /…/ vse bolj uveljavljal pogled na izobraževanje kot ekonomsko investicijo v t.i. človeški kapital.« V ospredje je stopila ideologija, ki šolo razume kot podjetje (Laval), »izobraževanje pa kot zgolj eno od storitev na svobodnem trgu«. Cilji šole so zreducirani na enega, »na izobraževanje za delo, znanje pa postaja vse bolj zasebna dobrina«, pomembno le če je uporabno na trgu delovne sile.
(Uporabno znanje naj bi dobili tudi v srednjem splošnem in univerzitetnem izobraževanju?)
Osnovna šola, obvezna in splošnoizobraževalna, ne bi smela biti podrejena logiki trga in neposredne uporabnosti. A te težnje so tudi višje v šolski vertikali, še najmanj v predšolski vzgoji.
«Celo na FF, na oddelku, kjer predavam – in če kje, bi prav na tej fakulteti morali vztrajati pri neohumanističnem humboldtovskem pojmovanju izobraževanja in izobrazbe – se pri študentih in študentkah srečujem pričakovanji, da jih bomo učitelji opremili z recepti, poenostavljenimi in hitrimi rešitvami strokovnih problemov, s spretnostmi in tehnikami za /…/ delo v praksi ter konkurenčnost na trgu.«
M. Kovač Šebart deli mnenje kolega Gorazda Kovačiča, namreč, da je »postalo ustvarjanje in posredovanje temeljnega znanja na univerzah obrobnega pomen in je vse bolj dojeto kot potrata časa in denarja. V ospredju je zanimanje za strokovno delo, ki je bliže obrti kot teoriji.« Ne sicer na študiju klasične filologije ali filozofije in še kje, toda ni težko uganiti, kakšen je prevladujoč družbeni pogled na te programe.«
(Posledice ideologije uporabnosti znanja?)
Marcel Gauchet opozarja na paradoks, da so »raziskovanje, inovacije in strokovnost osrednja gesla družbe znanja«, po drugi strani pa je »znanje podvrženo popredmetenju, odtujitvi /…/ ni več konstitutivni del posameznikove subjektivitete /…/ in deluje kot nekakšna »tehnična proteza«.
Primerjava med znanstvenikom in raziskovalcem: znanstvenika »praviloma ne žene želja po neposredni uporabnosti njegovega dela, temveč ga zanima odkrivanje znanja zaradi znanja samega. Ve sicer, da bo lahko vse, kar odkrije, nekoč uporabno, a se s tem ne obremenjuje in to ni primarni motiv njegovega dela. Nasprotno pa vlogo raziskovalca pojmujemo bolj uporabnostno, usmerjeno v trženje neposredno uporabnega znanja.«
(Koliko k takšnemu pojmovanju znanja prispeva pedagoška teorija?)
M. Kovač Šebart pravi, da kritiki šole postavljajo nasproti dva koncepta: t.i. staro šolo, kjer se znanje predvsem memorira, in t.i. novo šolo, ki naj bi gradila na otrokovih interesih in mu razvijala.
Vendar so bili tudi za (starega) Herbarta https://de.wikipedia.org/wiki/Johann_Friedrich_Herbart ključni vzgojni učinki pouka, oblikovanje značaja, kar se doseže z interakcijo učitelja, učenca in učne vsebine. V tem procesu se vzpostavlja tudi interes, torej naj bi vzgojili »angažiranega, dejavnega človeka, ki mu je mar, kaj se dogaja z njim in okoli njega in se zato tudi družbeno udejstvuje.
In tudi J. Dewey, https://en.wikipedia.org/wiki/John_Dewey (ameriški) kritik t.i. tradicionalne šole, poudarja da ni produktivno nasprotovati tradicionalnemu, samo zato, ker ni novo, pač pa »konstruktivno razvijanje lastne paradigme«, z refleksijo.
(Vzgoja, tudi domovinska?)
»Zadnja leta sem nosilka izbirnega predmeta Vzgoja za demokratično državljanstvo. Študentom /…/ zastavim enaka vprašanja, kot jih vključujejo mednarodni preizkusi osnovnošolcev o državljanski vzgoji.« O domovini odgovarjajo, » da je zanje slovenska zastava pomembna, da do Slovenije čutijo veliko spoštovanje in ne bi želeli živeti v kaki drugi državi. A po drugi strani ne vedo, kako je sestavljen parlament (DZ), /…/ kdo sprejema zakone, /…/ da se praviloma ne udeležujejo DZ-skih volitev, ne poznajo delovanja (političnega?) sistema in ne zanima jih sodelovanje v politik. Imajo torej pozitivno naravnanost do države, v kateri živijo, nimajo pa znanja, da bi lahko dobro razumeli družbeno in politično življenje v njej. (Ali imajo tudi interes za to, in kje/zakaj ga naj/ne razvijejo? Dijaki, študenti, mladina! B.M.)

Visokošolski zavodi, javni in zasebni, financiranje, zaslužki, intelektualna elita

Plagiat? P. Petrovčič, Mladina, 3.4.2015

Tednik Demokracija je poročal, da je magistrsko delo Klavdije Markeževe na zasebni Fakulteti za družbene in evropske študije v Kranju, v 37% plagiat diplomskega dela študenta (javne) fakultete. (J. Ladinik , EF UL, 2002: http://www.cek.ef.uni-lj.si/u_diplome/ladinik452.pdf ).
Peter Petrovič dodaja (- in pokaže poznavanje novejše zgodovine našega visokega šolstva, B.M.):
»Glavni argument zagovornikov zasebnega (visokega) šolstva je običajno sicer dvigovanje konkurenčnosti in posledično kvalitete v šolstvu, saj bi se javni visokošolski zavodi trudili dohajati elitne zasebne visokošolske zavode.«

Prvoaprilska šala. S. Merljak, Delo, 3.4.2015

Šola ni šala, a politiki so na to pozabili, radi se merijo v peskovniku, kdo je močnejši, piše Sonja Merljak v komentarju o odstopu (že druge) ministrice.
Za to zmedo ni odgovorna le Klavdija Markež, ki se je kot poslanka »podala na bojno polje, kjer so se (tudi neuspešno) preizkušali že precej bolj izkušeni in svetovljanski ministri. Bila je članica odbora za šolstvo, zato bi morala vedeti, da je šolstvo zaradi večletnega varčevanja, razgretih strasti in preizkušenih mačkov tako na strokovni kot na sindikalni strani katedra zanjo pač prevelik zalogaj.«
Da morda ni vedela, v kaj se je zapletla, je sklepati iz dejstva, da je magistrsko nalogo dala pregledat sama. Že zato, ker – izgleda - ni vedela, »kje so meje akademske (ne)poštenosti, nikoli ne bi smela postati ministrica.« Še posebno ne v tako »etični« vladi. Sporočilo vsem, da njena šolska pot »od strokovne srednje in visoke šole do magisterija na zasebni šoli /…/ ne daje niti dovolj znanja niti širine.«
Neodgovorno je ravnal tudi predsednik (vlade in) stranke (Mira Cerarja…), ki ministrstva za šolstvo ni hotel prepustiti koalicijski SD, pač pa osebi, o kateri niti sam ni bil prepričan.
Enako so neodgovorni tisti, ki so slutili, da ej z magisterijem nekaj narobe, pa so to razkrili, ko je bila ministrica že imenovana. Lahko bi že prej, ko so jo zasliševali v omenjenem odboru DZ, pregledali papirnato verzijo naloge v NUK-u.
»Vsi skupaj bi morali biti državotvorni in ne bi smeli dopustiti« tridnevnega ministrovanja. /…/ Šola ni šala.«

Mastni denarji in strmoglavljenje proračuna za znanost in univerze. Delo. 21.marca. S. Zakrajšek, PP29, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

»Publicist in preučevalec izobraževalnih sistemov« Srečo Zakrajšek (www.iam.si ) se odziva na pisanje Toma Turka o anomalijah v financiranju visokega šolstva (Delo, 21.3.2015). Strinja se z njegovimi predlogi, da bi morali pedagoško delo visokošolskih učiteljev plačevati ločeno od drugih dejavnosti in da naj bi večina imela status samostojnega predavatelja, lahko tudi kot s.p.
S. Zakrajšek piše, da bo imel nov koncept visokošolskega izobraževanja »v ospredju študente, ki jim je treba zagotoviti vrhunsko, mednarodno primerljivo izobrazbo in kompetenc« /…/ ne glede na to, ali se bodo šolali na javnih ali zasebnih šolah. /…/ Študentom bo država plačevala študij iz njihovega osebnega izobraževalnega računa.« (- T.j. t.i. vavčerja, B.M.)
(Visokošolske ustanove) »morajo povabiti k sodelovanju vrhunske domače in tuje predavatelje ter mentorje iz realnega okolja. /…/ Povezave ustanov v skupnosti visokošolskih zavodov, politehnike ali univerze so odvisne od tega ali bodo posamezne ustanove ocenile /…/ koristi, ki jih imajo od tega.«
S. Zakrajšek meni, da je želja »po univerzi po humboldskem principu v Sloveniji« precej utopična in lahko tudi škodljiva, »predvsem pa podpira neurejeno stanje. »Gre za model univerze, ki naj bi združevala poučevanje in predvsem temeljno raziskovanje ter /…/izločila vse praktično in podjetniško usmerjene /…/ dejavnosti /…/.«
»Druga težave je premajhno število ustreznih kandidatov za študij. V Sloveniji zaključi srednješolsko izobraževanje okrog 20.000 dijakov na leto.« S. Zakrajšek ocenjuje, da jih je po širokogrudnih merilih »za univerzitetno visokošolsko izobraževanje sposobnih okrog 25%, po strožjih okrog 15%. Meni, da imamo »največ 1000 mladih, ki jih je smiselno vključevati v vrhunske raziskovalne sisteme. Ti pa lahko izbirajo med 4 univerzami ter samostojnimi javnimi in zasebnimi šolami. Na slovenskih univerzah je zdaj več kot 50% populacije, pomešane so vse vrste šol in ravni, kar /…/ tudi prinaša stalne etične in nelojalne konkurenčne dileme.«
(Op. B.M. Po podatkih Surs http://pxweb.stat.si je končalo leta 2012 srednje šole 18.463 dijakov, od tega gimnazije 7471 in srednje strokovne šole 7740. Število potencialnih novih študentov je bilo torej okrog 15.000, če ne štejemo tistih, ki so končali srednje šole prej. Največja generacija na študiju so bili leta 2014 dvajsetletniki, skupaj jih je bilo 11.649. Od populacije v starosti, ki je običajna za študij, jih ima status študenta, v celotnem višjem in visokem šolstvu, približno polovica.)

Glagol zaslužiti je skorajda postal psovka. M. Tekavčič, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

Nejasnosti v zvezi z avtorskimi honorarji in podjemnimi pogodbami v akademski sferi zahtevajo verodostojno pojasnilo, piše Metka Tekavčič, dekanja EF UL .
Na začetku daljšega prispevka omenja pisanje Toma Turka v SP Dela, vendar ima nekoliko drugačno mnenje, saj delujeta v različnih akademskih okoljih in imata »zato v posameznosti drugačen pogled.« UL »osrednja slovenska izobraževalna in raziskovalna institucija« združuje različne članice. EF UL bo v 2016 praznovala 70 let, generacije učiteljev, diploantov, študentov »in drugih deležnikov so jo zgradile v sodobno poslovno ekonomsko šolo«. Ima akreditaciji AACSB in EFMD/EQUIS, tako kot le 150 med desettisočimi poslovnimi šolami.
EF UL je v 2014 za osnovno dejavnost (brez raziskav za ARRS) prejela 9,8 milijonov evrov, ravno toliko so znašale plače zaposlenih, učiteljev in strokovnih delavcev. Iz razpisov agencije je prejela milijon evrov, več kot 4,5 milijona pa »smo pridobili (zaslužili) iz neproračunskih virov«. V zadnjih 15 letih so število zaposlenih povečali za 120.
Financiranje visokega šolstva je sistemsko neurejeno, piše M. Tekavčič. »Odločba Ustavnega sodišča RS parlamentu nalaga sprejetje zakona, ki bo to vprašanje dokončno uredil, a zakona ni. Financiranje poteka po uredbi, ki je stara dobrih 10 let.« Uredba določa, koliko sredstev je namenjeno za študij po študijskih področjih; najmanj za družbene vede, novinarstvo in informiranje, poslovne in upravne vede, pravo in socialno delo. Na EF dobijo učitelji za poučevanje precej manj kot če bi poučevali študente matematike (FMF, B.M.).
Pomemben vir sredstev je bil – do 2007 - tudi na EF izredni študij, plačljiv, prav tako kot tudi podiplomski študij, »na nekaterih članicah univerze bolj, na drugih manj prisoten«.
Ne slepimo se, da pri nas ni šolnin. »Še kako smo jih imeli. Izredni študenti so financirali redne. Drugače ni šlo. /…/ Režija /…/ je bila izjemno visoka, /…/ tudi do 60%, in iz nje smo financirali razvoj fakultete. /…/ Imamo vzdrževano in sodobno opremljeno olo, kar smo zagotovili z namenjanjem tržnih virov v investicije in v razvoj programov.«
»Izrednega študija že dolgo ni več (ali bolje – je zanemarljiv), mi pa smo se prilagodili in zgradili sodobno EF /…/ Tesno sodelujemo s poslovnim okoljem in veliko sredstev /…/ pridobivamo na trgu.«
Dekanja javne fakultete opozarja še na »nastajanje zasebnih šol, ki so bile skorajda brez učiteljev. Ustanavljali so jih profesorji obeh javnih univerz (ljubljanske in mariborske), na njih pa so poučevali še aktivni ali pa že upokojeni profesorji teh istih univerz. V te šole se je stekalo ogromno denarja, veliko tudi javnega, a je za njim izginila vsaka sled.«
M. Tekavčič piše tudi, kaj nas čaka.
»UL je sklenila, da bo uvedla notranjo revizijo v zvezi z izplačevanjem avtorskih honorarjev in podjemnih pogodb«, ki »bo pokazala na določene sistemske nelogičnosti« in na smeri sprememb. Želi, da bi ovrednotili celotno obdobje prehoda »iz razmer pregrevanja gospodarstva v razmere krize /…/ v letih izobilja, ko je večina ljudi živela prek svojih možnosti /…/ v času napačnih investicijskih odločitev«, moralnega hazarda, ki se konča, »kadar dobiš, zasluge pripisuješ sebi, če izgubiš, pa kriviš vse okrog sebe.« Znotraj tega je treba strokovno analizirati financiranje visokega šolstva; nekorektne posplošitve niso koristne.
Želi si, da po »naporni razpravi o financiranju«, ki nas čaka, »univerza ostane povezana v okviru načela vzajemnega spoštovanja različnosti disciplin. /…/ fakultete imajo različne možnosti za pridobivanje dodatnih virov /…/ solidarnostno je treba zagotavljati »financiranje humanistike in umetnosti«.
V dneh akademsko/ministrskih afer se je večkrat spomnila na napis, ki ga je v času njenega študija imel v pisarni njen profesor:
»The beasts at the universities are so vicarious, because the stakes are so small.«
(Misel H. Kissingerja s Harvarda bi prepesnili takole:
V uni-štalah se bodejo kravice, ker v jaslih ni dovolj travice, B.M.)
»Na spletu najdemo kopico zapisov o neusmiljenih znotrajunivezitetnih bojih. Vredni so branja /…/«
Na zgornjo misel se spomnimo, pravi, ko se bomo ujeli v past, ko bomo napadali tiste, ki vedo, kako svoje znanje »unovčijo po višjih cenah«, kot mi našega.
»Problem je v splošnem odnosu do visokega šolstva in velikih neracionalnostih, ki so posledica previsoke stopnje vključenosti populacije v visokošolske programe in nastajanja šol, ki so bile izsiljene in zlobirane v letih prosperitete. Zato imamo veliko študentov /…/ zaradi študentskih bonitet, fakultetam slabšajo kazalce (?, B.M.) kakovosti študija, družbi in njenim davkoplačevalcem pa povzročajo nepotrebne stroške. Žal so nekateri od teh študentov najbolj glasni, ko zahtevajo, da mora biti celoten študij financiran iz javnih virov.«
Hudomušno, pravi, zaključuje razmišljanja z opazko o odmevni izjavi ministra (kolega na EF) Mramorja, da »nismo več v komunizmu«. Vsaj ena dobrina je razdeljena po komunistično, pamet, vsi je imamo dovolj, saj še ni slišala, da bi se kdo pritoževal, da mu je primanjkuje. Želi si, »da bi pamet in razum zavladala našemu vsakdanu.«

Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo. Delo, 7.marca. A.Šinko, PP25, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

Na pogovor z Božidarjem Jezernikom (FF UL), tudi vodjem programske skupine (ARRS), o narodu, Slovencih in Sloveniji, ki je enake »neresnice in nesmisle /…/ ponovil v oddaji Intervju /…/ 29.3.2015 na TV SLO«, se odzivajo Andrej Šinko »ZDD Hervardi in prek 100 podpisnikov.« www.hervardi.com .
Podpisniki menijo, da ne držijo trditve B. Jezernika, da smo si besedo »narod« sposodili od čehov, da si je ime Slovenec izmislil tujec J. Venelin leta 18838 in da »pred letom 1848 Slovencev kot naroda ni bilo«.
Trdijo, da je beseda »narod« zapisana že v Brižinskih spomenikih, da so »Slovenija« zapisali že v 16. in 17. stol. (A. Vramec, J. Zakmardi) ter v začetku 19.stol (V. Vodnik, J.N. Primic, S. Vraz) in da je zapis »slovenski narod » večkrat »prisoten že v letih 1657, /…/ter 1827«.
Zaradi zavajanja, žaljenja slovenskega naroda, ki je »nevredno akademskega naslova« vodje skupine (lani je dobila 88.803 evra, skupaj v 2004-2020 milijon evrov davkoplačevalskega denarja) zahtevajo podpisani državljani RS, »da se nemudoma prekine financiranje programa ARRS P6-0187 – Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu. Program ne ustreza znanstvenim kriterijem /…/ sramoti slovenski narod kot zgodovinsko skupnost ter škodi njegovi časti in dobremu imenu. Predvidena sredstva naj se namenijo« skupinam, ki bodo »z znanstvenimi metodami proučile izvor in istovetnost Slovencev.«

Univerzitetni delavci, delovna razmerja, upokojevanje, elite, javna uprava

Profesorji in tehnično osebje nenadomestljivi kadri. T. Kristan, Delo, 5.4.2015

Leta 2012 sprejeti zakon (Zujf) je zahteval, da se morajo javni uslužbenci, ki izpolnjujejo pogoje, upokojiti. Na treh univerzah je 88 zaposlenih , ki pogoje izpolnjujejo(UL 75, UM 6, UP 7), a imajo podaljšano pogodbo o zaposlitvi, ker je to nujno za delovni proces.
»Med njimi so tudi nekateri, ki so ali pa še zasedajo ključne pozicije moči na UL«, in imajo nad 5000 bruto plače, piše Tina Kristan. Nekaterim uspe poleg rednega dela opraviti še vrsto dodatnih zadolžitev.
Največ takih je na FS in MF UL, kjer ima prof. Nina Gale, MF, ima poleg rednega še 20% dopolnilno delovno razmerje kot vodja inštituta in najvišjo bruto plačo 7000 evrov. Še trije njeni sodelavci so v vrhu lestvice najbolje plačanih: radovan Komel, Vito Starc in Zoran Grubič.
Na UP je prvi Peter Raspor, s Fakultete za vede o zdravstvu (5820 evrov neto), nekdanji profesor BF UL, kjer se je moral upokojiti.
So pa pogodbo na BF UL podaljšali Janezu Hribarju, prodekanu za živilstvo, s še nekaterimi funkcijami, tudi na UL, ki je v zadnjih 12 letih, po Supervizorju, prejel 225.000 evrov po avtorskih in podjemnih pogodbah. Predsedniku UO UL je postal, ki je bil rektor Stanislav Pejovnik (69), ki je nekaj desetim profesorjev podaljšal pogodbo, čeprav so izpolnjevali pogoje. »Danes je med takšnimi tudi sam.«
Zaposlen je na FKKT, hkrati je predsednik Inženirske akademije, član svetov za visoko šolstvo in za raziskovanje, predsednik gibanja za pravičnost in razvoj.
Časnik navaja, da so med neupokojenci še Vojeslav Vlachy (FKKT), Janez Trontelj in Ivan Bratko(FE UL) in eden od tehničnih delavcev v laboratoriju na FE UL. Na PeF UL in FDV UL so podaljšali pgodbe knjižničarkama, na FRI UL pa vodji kadrovske službe. Pogodbe so podaljševali tudi zaposlenim na AGL, FS in PF UL.

Zaščitimo intelektualno elito. V. Vidmar, Prejeli smo, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

O zaslužkarjih v javni upravi in intelektualnih elitah (pikro) piše Vladislav Vidmar iz Ljubljane.
»Zadnje informacije o velikih zaslužkih intelektualnih elit, predvsem iz t.i. javne uprave so /…/ očitno vznemirile tudi ministra za javno upravo, ki želi vnesti red«, saj jo obtožujejo preštevilčnosti in trošenja davkoplačevalskega denarja.
Bralec meni, da je »glavni greh teh elit nespoštovanje zakona o delovnih razmerjih, ki jasno opredeljuje, koliko nadur je mogoče opraviti, ne da bi bile okrnjene človekove sposobnosti. /…/ največ 230 ur na leto.« To upoštevajo v realnem sektorju, nujno je to »predpisati tudi za javno upravo in še posebej za elito, kjer je delovni čas bolj fiktiven, intenziteta dela pa težko /…/ merljiva. Spoštovanje tega zakona je osnova za vse ukrepe, ki bi preprečevale izčrpanost intelektualnih elit, ki so družbeno bogastvo, po drugi strani pa ohranile delovno intenzivnost v rednem kakor tudi nadurnem delu« in omejili zlorabe.
Takoj bi morali prepisati, da »noben delavec v javni upravi ne more v svojem imenu sklepati dodatnega delovnega razmerja ali pogodb o raznih študijah, storitvah /…/ ampak samo prek organizacije, v kateri združuje redno delovno razmerje.« Ta mu potem plača nadurno delo z vsemi dodatki.
Enako naj velja za zdravnike, ki »izgorevajo dopoldne v redni službi, popoldne pa v privatnih ordinacijah, najbrž na škodo pacientov /…/.«
Če pa posamezniki iz intelektualne elite menijo, da zmorejo več, naj poiščejo samostojno pot, predlaga bralec. »Posebno dobrodošli bi bili na vodilnih mestih v t.i. državnih podjetjih, ki bi jih s teoretičnim znanjem znali upravljati tako, da jih ne bi bilo potrebno zaradi slabega upravljanja prodajati.« Če se v upravljanje podjetij ne bi vmešavala politika, bi bil njihov zaslužek, z nagrado za uspešnost nekajkrat višji, »kot sedanji honorarni zaslužki, ki največkrat nimajo osnove v dodani vrednosti, kar namerava zdaj raziskati KPK.«

Socialne razlike, vloga sindikatov

Zadnji branik. U Marn, Mladina 3.4.2015

Zakaj sindikati ne bodo nikoli iz mode in kaj se je zgodilo v državah, kjer so sindikate razglasili za relikt socializma?
Urša Marn piše, da raziskava Mednarodnega denarnega sklada (IMF) ugotavlja, da so večje razlike v dohodki in večji prihodki bogataške elite tam, kjer je moč sindikatov manjša.
Branimir Štrukelj, Sviz, KSJU o sindikatih v baltskih državah pravi, da so »danes slabo organizirani in finančno šibki, precej je tudi korupcije in naklonjenosti eni ali drugi politični opciji. V primerjavi s temi deželami je sindikalna organiziranost v Sloveniji veliko boljša.«
(Fotografija B. Krajnca, november 2014, z Gregorčičeve 20, pod tablo kabineta predsednika vlade: Predstavniki sindikatov gospodarstva (ZSSS) napisa v podporo nasprotovanja javnega sektorja varčevalnim ukrepom: DELAVCI IZ GOSPODARSTVA SMO SOLIDARNI Z VAMI! OBRAMBA DELAVSKIH PRAVIC JE NA PRVEM MESTU!.«
»Prav vztrajnosti sindikatov se gre zahvaliti, da je v Sloveniji prepad med revnimi in bogatimi veliko manjši kot v drugih razvitih državah in da za zdaj še imamo socialno državo.« Tako pravi B. Štrukelj. Urša Marn pa končuje:
»Socialna država ni nekaj, kar pade z neba, ampak je posledica delavskega gibanja. Sindikati so tisti, ki višje plače in boljše delovne razmere za svoje člane izborijo v kolektivnih pogajanjih z državo in kapitalom. Brez njih bi bila moč kapitala večja.«

Študentska prehrana in organizacija

Sumljivi obedi. M. Kovač, Mladina, 3.4.2015

Funkcionarji ŠOULa zadnje desetletje iščejo svoj raison d'etre, piše Martin Kovač v prispevku o tem, kako v zavodih ŠOUL mešetarijo s študentsko prehrano.
Pred enim letom so odprli menzo Indeks, v prostorih iz katerih so prej izgnali Kiberpipo in kavarno Metropol, nato pa tam ustanovili Študentsko menzo (ŠM). Prostore je dobilo v najem podjetje Efektiva, ki ga vodi M. Jazbec, povezan z A. Golobom, vodjem ŠM, že 2010 v Vseslovenskem združenju ponudnikov subvencionirane študentske in dijaške prehrane.
Vendar v Menzi Indeks hrane ne ponuja Efektiva, pač pa družba Provansa, ki jo je ustanovil M. Jazbec teden pred odprtjem menze. Efektiva je namreč že dve leti v rdečih številkah, državi dolguje prispevke.
ŠOUL bo letos v ŠM vložil 130 000 evrov, večinoma za subvencioniranje prehrane v Provansi. Tako poslovno partnerstvo pod krinko sociale ni bilo osamljeno v 25-letih delovanja organizacije.

Preberimo, poslušajmo, poglejmo,

Kaj pripravljajo, Bogdan Gradišnik. Delo, 3. marca. B. Sket, PP25, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

Na prispevek v Deloskopu o prevodu Utopije T. Mora, prevajalca »perfekcionista« Bogdana Gradišnika se navezuje bralec Boris Sket, biolog (BF UL, tudi nekdanji rektor).
Moti ga, da je B. Gradišnik v prevodu knjige C. Darwina O nastanku vrst angl. izraz »natural selection« prevedel z »naravno odbiranje«. Pri nas se je »zdavnaj udomačil izraz »naravni izbor«, piše B. Sket.
»Pod odbiranjem si bo verjetno vsak predstavljal delo, ki ga nekdo ali nekaj opravlja. Kot:« Ti na levo, ti na desno /…/ ti boš crknil, vidva se pojta razplodit…«. V resnici pa imajo v posameznem leglu nekateri osebki le večjo in drugi manjšo možnost, verjetnost, da preživijo. Brez kakšnega razporejanja, odbiranja /…/ v dokajšnji zmedi.«
»Predstavljajte si«, pravi profesor, »milijonsko maso ostriginih ličink, od katerih jih bo morda le nekaj doseglo spolno zrelost /…/ Seveda imajo nekoliko večje izglede za preživetje boljši osebki. Tako kruta je ta zadeva. Bi temu lahko rekli odbiranje?«
»Žal imajo, po moji izkušnji in na moje presenečenje, celo študentje biologije težave z resničnim razumevanjem tega krutega, a vendar preprostega pojava. Nikar torej ne zavajajmo ljudi še z odbiranjem!«

Spektrumaši : komodorjevci = 1 : 0. A.Tomažič, Delo, 4.4.2015

Obujanje spominov na prve osebne računalnike – ZX spectrume in commodore 64 – je za generacijo rojeno v '70 letih to, kar so za starejše anekdote iz JLA, piše Agata Tomažič, ob dokumentarnem filmu Tehnika ljudstvu, scenarista Jaka Terpinca.
Mlajši rodovi ne vedo, da je bil uvoz kompjuterjev v SFRJ za posameznike dolgo prepovedan, »švercanje« preko Ljubelja je bilo zato nacionalni šport, pravi Jani Kovačič.
Po letu 1984 se je v Sloveniji oblast nekoliko omehčala, pri CZNG je izšel priročnik za ZX Rum, programe je objavljala revija Moj mikro, z 20.000 naklade. Jure Longyka je na Radiu Študent začel z oddajanjem programov po radiu. Robin Hoodi, kot je bil Jonas Žnidaršič, so prodajali piratske kasete s programi in imeli donosen posel.
Računalniški navdušenci so se delili v spektumaše in komodorjevce, tako kot tiste za Beatle in one za Roling Stonese. Le ene stvari ne gre spregledati, piše novinarka, da med intervjuvanci v dokumentarcu ni nobene ženske.
Občinstvo v Kinu Šiška se je smejalo ob prizorih ročnega prevrtevanja kaset s svinčnikom in obnemelo proti koncu, ko je digitalna kopija zmrznila.

Prijatelji in pesniki. A.Debeljak, Sobotna priloga, Delo, 4.4.2015

Pokojnemu prijatelju Tomažu piše Aleš Debeljak (FF UL) s potepanja po Balkanu, s festivalov poezije v Beogradu in na Cetinju. Pravzaprav po bivši Jugoslaviji, ampak Slovenci napačno dojemamo Balkan kot prostor od Alp (Triglava?) pa do Vardarja.
»Odpusti prosim, profesorju, vendar se zgodovinsko natančno reče, da je Balkan tam, kjer je nekdanje Otomansko cesarstvo postavilo stalna in strnjena naselja, čeprav balkanske oblike obnašanja in navade duha ne poznajo nikakršnih omejitev.«
Pogovarja se v nekdanji kraljevski prestolnici med Savo in Donavo s prijateljem Milanom Đorđevičem, pesnikom, ki mu čez par dni pošlje-e pesem o tem, kako sta »/…/govorila o pogrebu pesnika Šalamuna
In mnogih malih in velikih stvareh /…/«
Tomaž ga je seznanil z Milanom, ki je prihajal v Ljubljano, prijateljeval »s pisatelji Milanom Klečem, Jašo Zlobcem in Zdravkom Dušo ter obilno prevajal slovenske književnike od Tarasa Kermaunerja do Draga Jančarja, da pesnikov ne naštevam«.
Na Tomaževem pogrebu, je med govorom Miklavža Komelja, »priletela ptica izpod svoda belih Plečnikovih Žal, pristala na temni žari« in odfrčala ob akordih dalmatinske Sutra ću te ponit.
Po obisku pri Milanu je A. Debeljak odletel v Podgorico in po cesti navzgor do Cetinja, kjer je že bil ma maturantskem izletu leta 1980. »Trideset let, odkar sem bil fant vesel, lepe pesmi sem rad pel«, recitiral pesmi na odrih zadružnih domov in ljudskih knjižnic. »Kjer je radovednost, tam je poezija!«, ga je Tomaž poučeval z zgledom.
Poletje 1986, Cetinske steze, jugoslovanski literarni festival, kjer so en večer posvetili Tomaževemu delu in je »kot vajenec pesniške poklicanosti in kritiškega poklica, še moker za ušesi, nastopal na istem odru kot ugledneži«, tudi tistih, »ki so le razkričani.«
Tomaž je takrat povedal anekdoto. «Skratka, po vrniti iz Amerike te nihče noče vzeti v službo in tako postaneš književni akviziter /…/ Hodiš od vrat do vrat, ponujaš priročnike /…/ Šlo ti je spodobno slabo, potem pate je porazila neka študentka. Ni te prepoznala, pač pa je nakup odklonila s prezirljivom zatisnjenim nosom: »Odnesite to smetje, ker berem le Daneta Zajca in Tomaža Šalamuna!«
Tomažu so na Cetinju leta 2013 »izročili Njegoševo ali jugoslovansko Nobelovo nagrado za književnost /…/ stari oj, ne le v bivši Jugi, povsod na Balkanu te poznajo. /…/ Živ si, čeprav te ni.«

Radio Ga-Ga. M. Horvat, Mladina, 3.4.2015

Radijsko oddajo Radio Ga-Ga, ki že 25 let na Radiu Slovenija vsak petek dopoldan pritegne veliko poslušalcev pripravlja Saša Hribar (in sod.). Dobila je že 9 Viktorjev.
S. Hribar s parodijami znanih osebnosti ter družbeno-politično satiro hodi po meji dopustnega.
V prvi oddaji 6.4.1990, dva dni pred (demokratičnimi) volitvami je z interpretacijo Staneta Dolanca, nekdaj mogočnega politika, ki so ga takrat zanimale samo gobe, kače in ženske, dregnil v prej nedotakljivo politično elito.
Nato je dal uro oddaje študentom teologije (TeoF UL), da so govorili, kar so hoteli, in nihče ni znal avtorja S. Hribarja umestiti na nobeno politično stran. Potem je vpeljal lik Alojzija Šuštarja in kasneje Franca Rodeta (nadškofa, kardinala). Cerkev je poskušala preprečiti oddajo.
Z likom Fazana (- v nekdanji JNA so rekli vojakom novincem fazani, menda zdaj tako kličejo prvčke v ljubljanskih gimnazijah, B.M.) je dregnil v osje gnezdo »največjega osamosvojitelja« (J.J.)
V oddaji so »govorili« še Artur Štern, Marjan Jerman in mnogi drugi. Prejšnji petek pa Slavko Bobovnik, Breda Pečan, France Bučar, Mojca Mave in Jožko Ptrebuješ.
S. Hribar se je pri oddaji zgledoval po legendarni Butnskali, ki sta jo na Radiu Študent v 70' letih oblikovala Marko Derganc in Emil Filipčič. Po 1999 je pritegnil mlajše posnemovalce: J. Mastnaka, M. Šarca, T. Artača in J. Godlerja.
S Hribar napoveduje, da bo vztrajal, kljub humorju » stand-upa, kjer vse temelji na sistemu kokakola-hamburger-Bosanc-blondinka« in »ostal na obratni strani življenja, kjer ni slave, moči, denarja, oblasti in vpliva. Je pa prosti čas, mirnost. V tem se ima človek lepo.«

Marec 2015

Sreča je, ko ti uspe združiti hobi s poklicem. N. C. Postružnik, Dnevnik, 16.3.2015

Direktorica Nikrmane Natalie C. Postružnik (*1971) v Podjetniškem dnevniku o svojem delu in tudi o (svojih) študentih.
9.3.: Še en nori ponedeljek: Vstane ob 3.30 in po jutranjih obredih z računalnikom (študij na daljavo, B.M.) odgovori vsem »svojim« slovenskim študentom na fakulteti Doba, kjer zaključuje predmet Odnosi z javnostmi in oglaševanje, začenja pa z Odnosi z javnošću i društvena odgovornost, za tiste iz »nekdanjih jugoslovanskih držav« (t.j. socialističnih republik, B.M.). »To je odlična stvar, ki me sproti seznani z vsemi novimi izsledki na področju, s katerim sem se ukvarjala več kot desetletje, hkrati pa izživim eno svojih poklicanosti – prenašati znanje na druge.«
10.3. Danes je dan za nasmeh: Je mentorica gospoda iz večjega podjetja, razpravljata o motiviranju sebe in drugih; korenčki in palice pri zaposlenih ne funkcionirajo več. V Sloveniji je po Gallusovi anketi le 16% zavzetih, nadpovprečno produktivnih zaposlenih. Je v žiriji diplomantki kot njena mentorica. Invalidka je, govorili so ji, da ne bo naredila OŠ. Vedela je kaj hoče. Diplomirala z 10.
11. Dovolj! »Visoki honorarji, neplačevanja, necepljenje, družinski zakonik… in izgovarjanje na legitimnost (ne)storjenega. Zakaj se sploh pojavljajo takšne anomalije? /…/ ker smo izgubili občutek za odgovornost. /…/ Povezana je z vzgojo, /…/ da smo vsi del vsega in da je moja usoda odvisna od usode vseh. /…/ Zato sem pred leti stopila k soustanoviteljstvu Inštituta za razvoj družbene odgovornosti (IRDO).« Ta organizira 10. konferenco o tem v Mariboru. Recenzira prispevke in navdušila jo je Naomi Hrast (16), gimnazijka, ki je pripravila »vsebino predmeta družbena odgovornost, ki naj bi ga vključili v kurikulum srednjih šol«.
12.3. »Job caffe«. Februarja je bil 122.552 brezposelnih. V Mariboru 18%, od tega četrtina mlajših od 29 let. »Takšnih, ki bi morali sedaj ustvarjati nova podjetja, družine /…/ ideje. Kašna izguba zanje, njihovo okolico in družbo kot celoto.« V projektu My Generation programa URBACT je bila delavnica zanje v Kariernem središču Zavoda za zaposlovanje Maribor.
13.3., petek: Zakaj potrebujemo Zlato nit? Kot članica komisije pregleduje rezultate raziskave (Dnevnikove) Zlate niti, pomembne za »dvig kakovosti kadrovske in komunikacijske politike, politike inoviranja in vodenje podjetja«. Teden želi končati z iskricami v očeh.
14.3. Hočem biti srečna: na mednarodni lestvici sreče (2009) smo Slovenci manj srečni kot 1999. Čeprav imamo višje dohodke. Študentom Dobe je dala nalogo, da zapišejo merljiv osebni cilj. Ko izključiš cilje: dokončati študij, opraviti izpit, izgubiti težo ipd., »ti preostane le še, da se zamisliš. »Poročiti se? Zgraditi novo hišo? Kupiti dva avta? Leteti na potovanje okoli sveta? Prebrati vsak dan novo knjigo? Zame osebno je to /…/ združitev hobija s poklicem.«
15.3., nedelja: Ste med tistimi, ki delajo 24 ur na dan? Narobe. Sedi dan je Bog počival«, nabiral moči za presenečenja, ki mu jih je pripravljalo človeštvo. »Tudi pri meni je »dan, ko imam mir za dobro knjigo, družino, šport, prijatelje, klepet, sprehod v naravo in delanje »niča««. Če pri športnikih počitek vpliva na »preprečevanje nespečnosti, preprečitev izgorelosti… to velja tudi za poslovneže, podjetnice, menedžerke, vse nas.

Nepreslišano. Miha Mazzini, pisatelj. (Siol.net), Dnevnik, 17.3.2015

»Nekatere mentalitete« (- družbe, druščine, države, B.M.) »ugotovijo, da bodo čuvale skupno dobro z zakoni, druge pa bodo pograbile vse, kar bo šlo, dokler bo šlo. Prve imenujemo pravne, druge grabljive.
Vsak narod se torej mora odločiti, v kakšni državi želi živeti. Mi smo /…/ zdrsnili iz grabljive Jugoslavije v grabljivo samostojno Slovenijo. /…/ Podjetniki so krenili uničevat podjetja, da bi jih lahko poceni odkupili, dekani so sami sebi podpisovali svetovalne pogodbe, zdravniki so nam dopoldne povedali, naj pridemo popoldne, »privat«, učitelji so dopoldne momčjali, da so lahko popoldne za plačane inštrukcije jasno in glasno razlagali, itd., do zadnjega siromaka za strojem, ki pa je vseeno /…/ nesel domov za pest vijakov.
Vsak je torej od skupnega trgal po svojim možnostih in umišljenih potrebah.«

Preberimo

Digitalna demenca ogroža slovenski družbeni spomin. A.Glaube, Dnevnik, 17.3.2015

Eden od očetov Interneta Wint Cerf je dejal, da nam grozi, če ne bomo ukrepali, izguba vseh podatkov od 21. stoletja naprej. Strojna oprema prihodnosti morda ne bo mogla prebrati zapisov npr. na USB ključkih.
Bojan Cvelbar, Arhiv Slovenije, pravi, da čez sto let morda ne bo mogoče prebrati podatkov iz nekaterih registrov in baz podatkov državne uprave.
V ljubljanskem NUKu že desetletje shranjuje slovenske publikacije na digitalne nosilce Janko Klasinc. Zaskrbljen je nad obstojnostjo posnetkov na cedejih, videokasetah in avdiokasetah, pa tudi nad elektronskimi knjigami. Doslej so digitalizirali 2892 knjig, 660 naslovov periodike, 16.255 fotografij, plakatov, razglednic, zemljevidov in vedut, 1348 rokopisov, od 2008 zajemajo 1200 spletnih mest in zajeli so že 100 milijonov datotek, kar znaša 11 terabajtov. Pravi, da je zdaj večji problem zadostno število strokovno podkovanih ljudi, ki bi spremljali razvoj tehnologije in iskali rešitve obnavljanja že digitaliziranih podatkov.

Znanje je moč, učenje, izobraževanje, poučevanje…

Ocenjevanje znanja. O pravičnosti in (ne)enakosti. M. Kovač Šebart, Objektiv, Dnevnik, 14.3.2015

Ob izjavi (že) nekdanje ministrice, da bi državni eksterni preizkusi znanja v OŠ postali del kriterija za vpis v srednje šole, piše Mojca Kovač Šebart (FF UL) o možnih posledicah in rešitvah.
Darko Zupanc je zapisal v članku Je petica zares enaka petici? (Objektiv, 14.2.2015), da so ocene, ki jih dajejo učitelji »pod velikim vplivom socialno-ekonomskega statusa družine učenca«. Ob tem M. Kovač Šebart poudarja,, »da lahko vera v absolutno pravičnost zunanjega ocenjevanja pripomore k povečanju neenakosti«. Treba je tudi sistemsko odstranjevati ovire »ekonomskega, socialnega, kulturnega, geografskega značaja oz. , ki izhajajo iz različnih osebnih okoliščin in vplivajo na njihovo šolsko uspešnost. Zmanjševanje vlaganj v izobraževanje, zniževanje kakovosti javnih osnovnih šol, več kot desetletje zanemarjano dejstvo, da imamo /…/ regije in šole, v katerih so rezultati učencev na državnih zunanjih preverjanjih znanja (pa tudi na mednarodnih primerjalnih raziskavah) pomembno nižji, praviloma niso posledica slabega dela učiteljev, opozarjajo na odsotnost takega razmisleka.«
Pri razmišljanju o rešitvah (pri uporabi ocen, vpisnih pogojih) je treba upoštevati varovala, ki zagotavljajo enake možnosti učencev, k prihajajo iz manj spodbudnega okolja, ali pa so deprivirani zaradi kake osebne okoliščine.

Mladim omogočiti večjo finančno pismenost. B. Križnik, Delo, 13.3.2015

Na posvetovanju ob evropskem tedni denarja Združenja bank Slovenije je finančnik France Arhar govoril o pretresih na finančnem trgu, tveganjih, ki tičijo na vsakem koraku, o moralnem hazardu, levji družbi; znotraj tega morajo krmariti finančniki in uporabniki njihovih storitev. Predvsem mlajša generacija, ki vstopa v samostojnost, potrebuje več znanja o tem.
Irena Simčič, Zavod RS za šolstvo je dejala, da morajo finančno izobrazbo dobiti tudi otroci iz socialno nespodbudnega okolja in povedala, da Slovenija tej izobrazbi namenja premalo pozornosti.
Matjaž Nusdorfer, revija Moje finance je povedal, da so v pobudi Mladi in denar pripravili priročnik in izobrazili 120 učiteljev na 30 šolah.
Agencija za trg vrednostnih papirjev pa je predstavila spletno stran, namenjeno vlagateljem: www.vlagatelj.atvp.si .

Rok Capuder, profesor fizike na Gimnaziji Vič. J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 16.3.2015

Polovico delovnega časa preživi Rok Capuder »v delavnici z inovativnimi, podjetnimi dijaki in študenti, ki želijo svoje znanje čim prej preizkusiti in potrditi v praksi.« Izdelali so atmosfersko sondo, zdaj delajo podmornico Calypso…
(Zakaj nekateri nasprotujejo spodbujanja mladih za podjetništvo?)
»V Sloveniji denar še vedno predstavlja nekaj slabega. Zato so pomisleki, kako vpeljati podjetništvo v šole /…/ Mladim moramo pokazati, kaj podjetništvo sploh je. /…/ daleč od tega, da narediš aplikacijo in dobiš v treh dneh milijon evrov. Podjetništvo je trdo delo, garanje, odrekanje, ampak se vseeno splača.«
(V šolah so še »dinozavri«…)
»Zame je poučevanje poslanstvo. V Sloveniji /…/ je še vedno veliko mladih, ki ne vedo, kaj bi delali v življenju, zato tudi ne vedo, kaj naj gredo študirat, in se pač odločijo za poklic učitelja. Tako dobimo učitelje, ki niso zadovoljni v svoji koži, pred njimi pa so vsak dan mladi ljudje, ki so še nerazvit potencial. In to me najbolj boli.«
(Profesor, mentor – in dijaki?)
»Komunikacija med profesorjem in dijakom mora biti takšna, da si mladostnik upa vprašati. /…/ Če pa v sebi tuhta in ne vpraša, je to problem. Žal je za našo družbo značilen. Tako v mladem človeku ubijamo vedoželjnost.«
(Ko mladi stopijo na trg dela jih je treba še osebnostno zgraditi?)
»V podjetjih poudarjajo, da morajo z mladimi prav na tem področju veliko delati. Šola ne vzgaja za življenje. Pri mladih je to vedno bolj očitno. Tehnologija se razvija, življenje se spreminja, načini poučevanja pa ostajajo enaki.«

V krizi je več potreb, a tudi več ovir za izobraževanje. E. Repovž, Delo, 13.3.2015

Z raziskavo Družba znanja je FUDŠ (po)iskala odgovor na vprašanje, ali formalna izobrazba prinese dovolj znanj, koliko so se izobraževali v preteklem letu in kakšne so bile ovire ter razlogi za to.
Od 981 respondentov jih je 73% menilo, da je znanje pri nas premalo cenjeno, 20% pa da ravno prav in 3% da preveč. (Zaokrožil B.M.)
Večina – 51% - jih meni, da njihova izobrazba pridobljena v šolanju zadostuje za potrebe dela, ki ga opravljajo, 28% da delno, 16,5% pa da sploh ne.
Občutek, da znanje pomembno vpliva na njihove dohodke jih ima 58%, 38% pa da ne.
Da vpliva pomembno na varnost zaposlitve jih meni 49,5%, da ne pa 42,5%; da vpliva na možnosti za boljšo zaposlitev jih meni 45%, da ne pa več - 47%.

Profesor-ici, dekan-ka

Profesorica s pozitivno kemijo. K. Vrtačnik, Nedelo, 15.3.2015

Kot deklica je Renata Capuder Mermal želela postati vzgojiteljica zdaj poskuša otroke v vrtcih navdušiti za naravoslovje. Oče jo je pregovoril, da je šla na srednjo kemijsko šolo, po treh tednih prakse v industriji se je odločila, da ne bo delala v takem delovnem okolju in se vpisala na kemijsko izobraževanje (FNT UL?), po dveh letih izbrala še »čisto« kemijo in »dopoldne poslušala predavanja in vaje na eni smeri, popoldne na drugi«. Vedno bolj ji je bilo jasno, da bo pedagoginja. Še pred diplomo je dobila službo, poučevala je v Ljubljani. Povabili so jo v Kamnik na gimnazijo, kjer je že 20 let. Že nekaj časa pripravlja kemijske popoldneve, kjer dijaki izdelujejo kreme, vazeline, z njimi proučuje vpojnost pleničk. Njene odličnjake na koncu leta čaka torta. Tudi njo.
Nekaj let je v vrtcu pripravljala naravoslovne delavnice in pove, da je med temi otroci več kot polovica izbrala študij biologije, kemije in fizike. »Če vseješ seme veselja do raziskovanja, ostane za zmeraj«, pravi.

V Sloveniji zanjo ni bilo delovnega mesta. E. Repovž, Delo, 13.3.2015

Profesorica fizike Maruša Bradač dela na univerzi v Davisu, ZDA, raziskuje prve galaksije, temno snov, razvoj vesolja… O tem predava študentom, tudi bodočim inženirjem, družboslovcem, pa tudi fiziki smučanja, potapljanja… V začetku njene delovne poti v Sloveniji zanjo ni bilo službe, piše Erika Repovž v pogovoru z njo.
Ko je študirala doma (FMF UL ?) je bilo materialno poskrbljeno za študente, več prostora je bilo v študentskih domovih, odlični so bili tudi pogoji za (raziskovalno) delo, pravi. Odšla je - po izkušnje - na izmenjavo v Bonn (Nemčija), tam doktorirala in ko so jo povabili v Kalifornijo, se je odločila tudi zaradi bližine smučišč. V Davisu še dva Slovenca – matematik Janko Gravner ni muzikolog David Verbuč.
(Zakaj v tujino?)
»Ko sem iskala službo mlade raziskovalke (MR), je zame ni bilo v Sloveniji, kljub mojim dobrim študijskim rezultatom. Slovenci že zelo zgodaj izgubljamo naše najboljše znanstvenike.« Problem je zaposlovanje na naših univerzah, denarja za raziskovanje je zelo malo, prvi to občutijo MR. »Delovnih mest za raziskovalce ni dovolj«, v glavnem na negotovih mestih, to ni spodbudno.
(Brezposelnost in doktorji znanosti v ZDA?)
»V ZDA je kriza nekoliko manjša«, a mnogo izobraženih se je prekvalificiralo in imajo nizke plače. Veliko več je doktorandov, kot delovnih mest zanje, še posebej profesorskih. Doktorji fizike lahko dobijo delo, npr. (v Silicijevi dolini) na področju računalništva, tudi bančništva, zavarovalništva. »Inflacija akademskih nazivov pa ni tako velika kot v Sloveniji, saj ljudi od študija, žal, odvračajo tudi visoke šolnine.« V krizi vedno manj ljudi študira.
(Doktorski študij v tujini?)
V Nemčiji je podoben kot pri nas, v ZDA traja 6 let, študenti se bolj poglobijo v raziskave. Dve leti so predavanja in izpiti, iz znanj, ki jih pri nas pridobijo do diplome.
(Študenti?)
Slovenski so vsaj primerljivi, če že ne presegajo ameriških. »V ZDA se študenti ne vpišejo na fakulteto, ampak na univerzo. Vsaj »prvo leto poslušajo predmete iz vseh vetrov«, v t.i. kreditnem sistemu. Tako bi si lahko »pridobili zelo široko izobrazbo, vendar je v glavnem ne dosežejo. Kako naj si študent zapomni kaj od predmeta, ki ga je poslušal le en semester in ni direktno povezan z njegovim zanimanjem? Takšen sistem časovno odloži izbiro študijske smeri (- za dve leti, B.M.), kar delno kaže tudi na določen nezrelost. Študenti v Sloveniji so veliko bolj samostojni in iznajdljivi«, saj »morajo sami poskrbeti za svoje življenje. V ZDA živijo v študentskih domovih, z organizirano prehrano itd., kar bolj spominja na naš srednješolski sistem.«
(Naš sistem je boljši?)
»Lahko bi bil mnogo boljši, če bi vanj vlagali več sredstev. /…/ Tako nekateri naši dodiplomski študenti že opravljajo raziskovalno delo na najvišji ravni s svetovno priznanimi strokovnjaki.«
Res pa ameriški ponuja več možnosti, če jih študenti izkoristijo.
(Vrnitev?)
»V Sloveniji rada živim in z veseljem bi v njej tudi delala«, Tako srce, glava pa pravi, »da moram počakati vsaj toliko časa, da se finančno stanje na naših univerzah izboljša, saj mi zdaj v ZDA omogočajo boljše pogoje dela. Pa ne govorim o plači, ampak o podpori pri raziskavah.«

Slovenec z najvišjim položajem v Natu je Slovenka. E. Hladnik Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 14.3.2015

Dekanka Natovega kolidža za obrambo (NDC) na robu Rima je Darja Daniels Škodnik. Rektorica v primerjavi z našimi univerzami, pravi sama.
Kolidž je 1951 ustanovil D. Einsehower, predsednik ZDA, za akademsko in raziskovalno podporo Severno-atlantskemu vojaškemu zavezništvu (Nato) z analizami in svetovanjem. Na 6-mesečne tečaje prihajajo oficirji s činom podpolkovnika ali višjim.
D. D. Škodnik je končala mednarodno pravo na PF UM, magistrirala v Ljubljani (FDV UL ?), doktorirala iz političnih znanosti v Rimu, pisala o geopolitiki, globalni varnosti, delala za OVSE in CENECOOP. V SV je bila nazadnje polkovnica/višja vojaška uslužbenka, zdaj ima položaj pod generalom J. Bojarskim, poveljnikom kolidža, s štirimi zvezdicami in nad namestnikom, Slovencem, z dvema zvezdicama. Na položaj v NDC so jo izvolili predstavniki vseh članic zavezništva.
»Skrbim za akademsko stran hiše, za vse akademske programe in procese in za raziskovano delo. /…/ Osnovne usmeritve kolidža so varnost in zavezništvo kot podpora 28 državam članicam Nata.« Hkrati svetuje poveljniku kolidža, npr. kako obravnavati aktualne kritične zadeve. Kot dekanka pazi, pravi, »da se obravnavajo tiste tematike, ki podpirajo zavezništvo.« Te - grožnje varnosti - lahko države članice razumejo lahko zelo različno. »Tako sedaj govorimo o Ukrajini in Rusiji, pa tudi o Isisu in Libiji«, prej veliko časa o Afganistanu in Iraku.
Novinar Ervin Hladnik – Milharšič, je na obisku v kolidži poslušal predavanje iz ciklusa Spremenljiva narava konflikov. Nato in nove oblike vojskovanja: »Pričakoval bi običajno mlatenje slame in direktno indoktrinacijo. Vendar je bila diskusija vse prej kot doktrinarno ponavljanje /…/ o varnosti in sodelovanju.« Na vprašanje o Nato silah na Baltiku je polkovnik iz VEv. države dobil odgovor, da to ne rešuje problema, ki je v tem, da imajo tam države močne ruske manjšine, ki so nezadovoljne s položajem, dar izrablja Rusija. »Lahko se igramo s premikanjem enot, vendar /…/ bodo baltske države varne samo, če bodo integrirale rusko prebivalstvo na način, da se bo počutilo doma bolj varno kot v Rusiji.«
»Takšne so vse diskusije po predavanjih«, je rekla dekanka. »ideja je, da nič ne okolišimo in se vrtimo okrog problemov, ampak direktno odgovarjamo na konkretna vprašanja in iščemo rešitve. Na tečaju« najprej »postavimo temelje strateškega razmišljanja. Potem, kaj pomeni teorija mednarodnih odnosov. Kako podpira geopolitiko, kako razlaga mednarodne odnose. Potem gremo na naravo vojskovanja. Kako se je spremenila vojna? Odpremo temo mednarodnega prava in pogledamo, kako deluje v konceptu mednarodnih silnic. Diskutiramo o mednarodnih institucijah, o evropski« varnostni in obrambni politiki, »o OZN ni Arabski ligi.« Pomembna sta »strateška raven razmišljanja in analitični pristop. Polkovnik, ki je končal tečaj, se mora znajti v vseh taktičnih okoliščinah in imeti na vsak o izobraževanje pripravljen strateški odgovor. /…/ Znati morajo politiko Nata in svojih lastnih držav prevesti v vojaško strategijo. /…/ Tukaj jih urimo v tem, da začnejo o teh temah kritično razmišljati. /…/ Najpomembnejša pa je izmenjava v avditoriju. /…/ Vsak s seboj prinese nekaj drugega. /…/ morajo se soočiti z različnostjo pogledov in tudi sami prispevati k raznovrstnosti argumentov. Različni koncepti /…/ so podvrženi kritični analizi. To jih sili v strateško raven razmišljanja.«
Diskusija poteka brez strahu pred posledicami. »Vzdušje je povsem obratno kot na tiskovnih konferencah zveze Nato«, piše izkušeni novinar, kjer se »novinarji delajo, da postavljajo vprašanja, funkcionarji pa /…/ da nanje odgovarjajo.«
V vojski gredo stvari včasih narobe, pravi dekanka. »Kolidž je eden od krajev, kjer se analizira vse, kar je šlo in kar gre lahko narobe.« Zmaga v Afganistanu? Tukaj je diskusija zelo kritična. »Za naše delo je vsaka izkušnja koristna, samo preučiti jo je treba /…/ in se iz nje kaj naučiti.«
Kolidž je na obiskovalca,(- ki je bil večkrat v vseh kriznih območjih, in kritično pisal o teh zadevah, B.M.) pustil »vtis, da so v evropskih vojskah pametnejši ljudje kot v evropski politiki«, da evropsko »politiko oblikujejo obrambna, ne pa zunanja ministrstva.«

Predavatelji, svetovalci, dodatno delo, zaslužkarji in ostali

Profesorjem levji delež, fakultetam le drobtinice. B. Smajla, T, Modic, Dnevnik, 31.3.2015

Objava honorarjev nekaterih profesorjev je razkrila pomanjkanje nadzora pri razdeljevanju »tržnih« sredstev, pišeta Barbara Smajila in Tomaž Modic. Ni poenotenih meril za deleža, ki ga od tega prihodka dobita posameznik in fakulteta. Netransparentno »popoldansko« delo profesorjev, poleg 120% delovnega časa (ali prek s.p.) je odneslo ministrico S. Setnikar Cankar.
Stanislav Pejovnik, prejšnji rektor UL (še prej tudi državni sekretar za visoko šolstvo, B.M.) pravi, da statut UL določa, da so pri pridobivanju sredstev na trgu članice samostojne pravne osebe in da je delež fakultete za režijo 12 – 18%, nekaj še za opremo in infrastrukturo, večina pa je honorar. Iskreno pove, »da kot rektor nisem vedel, koliko kateri profesor skupno zasluži.«
Univerza (rektorat) dobi od tega le 0,2%, je povedala Mihaela Bauman, glavna tajnica UL, cenike (šolnin za izredne) sprejme UO članice.
Računsko sodišče je zavzelo stališče, da so vsaj sredstva javnega zavoda (npr. fakultete) obravnavana kot javna sredstva, ne glede na to, kako so pridobljena.
Čeprav zakon o delovnih razmerjih določa, da delavec ne sme delati »konkurence« zavodu, univerzam dopušča izjemo in izdajajo soglasja za 20% dodatno zaposlitev. Nekateri imajo podjetja ali so samostojni podjetniki (s.p., espe). Nadzora je bolj izjemen, čeprav bi morale fakultete, pravijo na univerzi, presojati, ali tako obremenjeni profesorji kakovostno opravljajo redne pedagoške in raziskovalne obveznosti in če je to sploh etično.
UL se s presojanjem ne ukvarja, profesorji lahko opravljajo še kako pridobitno dejavnost. Optimalno bi bilo, če bi to počeli v okviru univerze in dobili (manjši) dodatek k plači, zagotovili pa di sredstva za plače sodelavce, materialne stroške, opremo id., kar je bil po mnenju Romana Jerale, KI, primarni smisel tržne dejavnosti.
Zdaj ima veliko znanih profesorjev podjetja ali s.p., svetujejo zasebnim in javnim naročnikom. Ni podatkov o tem koliko tako dobijo, tudi preko raznih inštitutov (»pri fakulteti«) in zavodov.
Tako kombinirata npr. Rajko Pirnat (nekdaj tudi v politiki, B.M.) in Senko Pličanič, prejšnji pravosodni minister, oba s.p., delo na fakulteti (PF UL), inštitutu (za javno upravo, 20% zaposlitev) in v svojem podjetju Njuno podjetje Consulting je v 2012 pridobilo 211.000 evrov, v 2013 65.342 evrov, njun DSJU pa je imelo v 2013 skoraj četrt milijona prometa.
Brez soglasja ne bi smeli odpirati podjetij, je prepričan Stanislav Pejovnik. »Ta debata ima že dolgo brado«, začela se je »z vprašanjem, ali sme univerzitetni profesor predavati na zasebni šoli. /…/ ne sme, saj to /…/ predstavlja konkurenco njegovemu delodajalcu. Ali sme opravljati svetovalno dejavnost? Tukaj pa odgovor ni enoznačen.«
Zaradi tega »smo v času svojega mandata ustanovili tri zavode, preko katerih bi potekalo delo za zunanje naročnike /…/ na trgu.« A nikoli ni bilo rešeno vprašanje, pravi S. Pejovnik, ali pridobljeni denar razdeliti vsem, ali pa ga dobi le fakulteta, ki ga je pridobila.
Rešitev bi bila, meni S. Pejovnik, sistemska ureditev financiranja visokega šolstva, pri čemer bi bilo odrejanje zadolžitev profesorjev bolj prožno, njihovo dodatno delo pa podvrženo bistveno večjem nadzoru.

Kaj morate paziti pri sklepanju avtorskih pogodb? Š. Mikuš, S.Petavs, Finance, 12.3.2015

Avtorske pogodbe so najpogostejše v javnem sektorju, v gospodarstvu jih je davčna uprava »izkoreninila«. Delo prek avtorske pogodbe mora biti resnično avtorsko in ločeno od rednih delovnih nalog, pišeta Špela Mikuš in Stane Petavs. Ta dela ne bi smela biti v opisu rednih nalog, npr. pisanja študij ne bi smel plačati isti delodajalec. Je pa avtorska pogodba cenejša za delodajalca kot npr. podjemna, za katero je večji davek.
Finančna uprava (Furs) je dalo (v 2005, 2007) še veljavna pojasnila za obdavčitve pri avtorskih deli, glede inovacij in podjemih pogodb.

Vse poti profesorjev do višjega zaslužka. T. Modic, Dnevnik, 14.3.2015

»Večina znanih profesorjev, ustvarjalcev javnega mnenja, ima tudi lastno podjetje ali s.p., prek katerega svetujejo zasebnim in javnim naročnikom ter zanje, domnevno v prostem času, pišejo študije in različna mnenja. » Podatkov jim večinoma ni treba objavljati, piše Tomaž Modic. »težava so pomanjkljiva pravila, ki med tržne dejavnosti fakultet štejejo izobraževalno, raziskovalno in strokovno-razvojno dejavnost, ne pa tudi svetovanja.« Tako lahko profesorji s svetovanjem dodatno služijo. Za temi zaslužki se skrivajo posli za državne naročnike.
Časnik objavlja podatke (Ajpes, Gvin) za profesorje nekaterih fakultet s podjetji, zavodi ali s.p.
Na PF UL so to: R. Pirnat, S. Pličanič, M. Simoneti, P. Grilc, M. Juhart, F. Štiblar, K. Podobnik, J. Mencinger, L. Ude, G. Strban, E. Kerševan…
Na EF UL: A. Ahčan, A. Berk Skok, M. Čok, J.P. Damijan, V. Dimovski, B. Kovač, I. Masten, M. Mrak, S. Polanec, A. Cirman… Center poslovne odličnosti EF UL je imel v 2013 1,06 milijona evrov prihodka.
Na PF UM: M. Kocbek, J. Toplak, Š. Ivanjko…
Na EPF UM: B. Bratina, D. Jovanovič…
Omenjeni center na EF UL je nastal 20111, ko je bil dekan D. Mramor. Podpisnik pogodbe o ustanovitvi, tedanji rektor UL Stanislav Pejovnik pravi, da je bil glavni namen, da bi vsi profesorji delali preko tega centra in ne lastnih podjetij. Podobno strategijo so ubrali na MF UL. Statut UL predvideva, da se presežki prihodkov takih centrov uporabljajo za dodatno financiranje javnih programov fakultete.
Vendar je bilo dobička na tem centru EF v 2013 le 11.700 evrov.
Profesorji EF še vedno poslujejo preko lastnih podjetij in s.p. – svetujejo državnim podjetjem in bankam – Gen Energija, železnice, NLB, DUTB. V. Dimovski je delal za Pivovarno Laško preko centra EF 2012 posel za 110.000 evrov.
Profesorja PF UL R. Pirnat in L. Ude imata vsak svoj inštitut za javno upravo, ki delata za javna sredstva, npr. za MOL, Agencijo za energijo…
Inštitut EIPF (»Bajtov«, do 2008 Ekonomski inštitut PF) dobi tretjino sredstev od ARRS, ministerstev in drugih javnih virov; prd leti so ga privatizirali F. Križanič, J. Mencinger, F. Štiblar, V. Bole idr.
Profesorja EPF UM D. Jovanovič ni B. Bratina sta pred leti, v času borzne evforije, trgovala z vrednostnimi papirji in skupaj s partnerji prizadejala NKBM večmilijonsko škodo, zato so ju kriminalisti ovadili.
(Fotografija T. Zajelšnika: Študentke, študenti in drugi, pred leti, na protestnem zboru na stopnicah FF UL, z napisi: JAVNI DENAR PRIPADA UNIVERZAM; POTROBI ZA BREZPLAČNO VISOKO ŠOSLTVO; JANŠA, VARČUJ PRI PROVIZIJAH. )

Boris Štefanec. Intervju. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 14.3.2015

Vodenje komisije za preprečevanje korupcije (KPK) je Boris Štefanec prevzel pred slabim letom. Njen ugled je največja kakovost KPK, pravi in upa na podporo javnosti. Pogovor s Kristino Božič, teden dni po odstopu ministrice S. Setnikar Cankar, zaradi razkritja honorarjev v superizorju. Njegova nadgradnja (z avtorskimi in podjemnimi pogodbami) je največji uspeh KPK, pravi B. Štefanec.
Skrbi ga transparentnost porabe javnega denarja, saj »ne vemo, kako se ta denar porablja, kakšne so te pogodbe, kakšni so interni akti denimo fakultet.« Ne bo dolgo, ko se bo govorilo »tudi o drugih strokovnih skupinah ljudi, ki so na tak ali drugačen način porabljali slovenski javni denar«.
»Trenutno ne morem trditi, ali gre za kakršnokoli nezakonitost. Ne poznam posameznih pogodb, to bomo ugotovili šele s preiskavo, ki smo jo uvedli. Ali je nekaj etično ali ne, težko trdim. A glede na oglašanja nekaterih profesorjev o tem, kako so obravnavani, se lahko postavlja tudi vprašanj etike. /…/ Če bo preiskava pokazala, da ni jasnih kriterijev, se je nekdo okoristil z dejstvom, da je bil dekan ali profesor in je velik del pogače zadržal zase, ni pa dal možnosti ne docentom, ne asistentom, ne študentom, ki so sodelovali pri istih zadevah, potem lahko govorimo tudi o tem.«
(Definicija in razumevanje korupcije, v zakonih in javnosti?)
»Še preden sem nastopil funkcijo, je predsednik republike (B. Pahor) profesorje z ljubljanske pravne fakultete (PF UL) zaprosil za strokovno analizo našega zakona. V njej piše tudi to, »da nekatere definicije – korupcija, integriteta, nasprotje interesov … - niso najboljše, ali so na neki način preživete. /…/ a dokler zakon velja velja.« KPK si bo prizadevala za noveliranje zakona.

Maščevanje učencev. G. Vojnović, Objektiv, Dnevnik, 14.3.2015

Pisatelj Goran Vojnović začenja kolumno z vprašanjem, ki ga je postavil Edi Pucer, profesorici Metki Tekavčič, dekanki EF UL, zakaj si fakultete ne prisvojijo vsega denarja, ki ga zaslužijo na trgu, namesto, da ga prek honorarjev izplačujejo profesorjem. E. Pucer ni bil zadovoljen z odgovorom, da profesorji za plačo opravljajo pedagoško in raziskovalno delo, za avstrijske trgovce pa delajo v svoje prostem času.
»Na žalost«, piše Z. Vojnovič, »se v naslednjih dneh niti noben resen medij ni potrudil ugotoviti, kaj je zares spornega v visokih zaslužkih profesorji«, strinjali so se »s Štefancem, da so vsi, ki so zaslužili preko 200.000 evrov« vredni javnega blatenja. Mediji so mu bili hvaležni in so uprizorili lov na čarovnice. Spregledali so, da »malopridni seznam piča predvsem o pravilih igre v obstoječem visokošolskem sistemu, o ustaljenih načinih dodatnega financiranja fakultet in o tem, da so na enih fakultetah pri tem zelo uspešni, medtem, ko se istočasno druge utapljajo v finančnih težavah in jim primanjkuje sredstev za izvedbo študija.« Na nekaterih fakultetah pač »služenje dodatnega denarja na trgu ni mogoče« (FF ali umetniške akademije). Potrebujemo sistem, ki bo (vsem) »študentom lahko zagotovil potrebno kakovost študija, profesorjem pa spodobno plačilo in sredstva za raziskave, konference in podobno.«
»A namesto tega smo gledali množično maščevanje nekdanjih učencev za vsak cvek v njihovi šolski karieri.« Mediji so »ljudstvu pomagali izživeti« frustracije iz šolskih klopi. »Prekleti zaslužkarji!« je odmevalo z vseh strani.

Zaslužki. Pogled od zunaj. bs, Dnevnik, 13.3.2015

V ZDA ne pozna primera, pravi fizik Jure Zupan, univ. Cincinnati, da bi posameznik zaslužil večkratnik plače z dodatnim delom na univerzi. Ne predstavlja si, da bi kot dekan ali vodja oddelka dodatno poučeval, saj ima dosti administrativnega dela in je pedagoško razbremenjen.
Običajno takih obremenitev, npr. z izrednim študijem, »sploh ne plačujejo, saj je rezultat zmanjšanje raziskovalne dejavnosti«. Morda poleti, zunaj 9-mesečnega akademskega leta.
Drugače je s svetovanjem in zunanjimi projekti, pravi. Če profesor prinese na univerzo dodatni denar, se mu to pozna pri plači. Na univerzah v Izraelu (Weizmann) in v Franciji (Saclay) dobijo za projekte npr. ERC (EU) dodatno 30% ali več. V ZDA je treba tako zunanje delo prijaviti.
J. Zupan pri nas pogreša večjo fleksibilnost pri plačah odličnih znanstvenikov. Tako bi pritegnili tiste, ki so v tujini. V (španski) Kataloniji inštitut Icrea znanstvenike, pritegnejo z višjo plačo in možnostjo financiranja raziskav, kar potrjuje vlada (katalonska?) neposredno.

Industrija sladkorja namerno škodovala zdravju. M. Šorli, Dnevnik, 14.3.2015

Velik del prehrambne industrije je spodkopaval zdravstveno politiko, tudi s pomočjo zaslužkarskih znanstvenikov, povzema Mihael Šorli nekatere novejše ugotovitve. (Viri? V članku omenja revijo Lancet, B.M.)
Od srede 90' let je industrija sladkorja vedela, da –ta škoduje zdravju, zato je v 60' in 70' letih financirala alternativne študije, ki naj bi zagotovile potrošnjo, kljub načrtom vlade ZDA za spremembo prehranskih navad.. To je ugotovila skupina strokovnjakov s kalifornijske univerze v San Franciscu (www.ucsf.edu ). Zdaj lahko proizvajalce sladkorja doleti usoda tobačne industrije, ki je morala objaviti dokumente o tem, kako so prikrivali škodljivost cigaret. Ko je bila dokazana njihova kancerogenost so se odločili, da bodo to prikrivali s pomočjo podkupljenih znanstvenikov. To leta 2000 dokazala Svetovna znanstvena organizacija (WHO).

Molčijo, ker se bojijo, da bodo ostali brez pogodbe. S. Merljak, Delo, 12.3.2015

V visokem šolstvu opozarjajo na številne sistemske nepravilnosti, povezane s habilitacijami in zaposlovanjem, povzema Sonja Merljak izjave zaposlenih in poznavalcev po odstopu ministrice.
»Anomalij je toliko in trajajo že tako dolgo, da so se ljudje navadili delati po takšnem sistemu«, pravi Karin Cvetko Vah, tudi avtorica knjižice Opravičilo človeka, poziv k razmišljanju in spremembam:
»Posamezniki so na nepravilnosti javno opozarjali. Na univerzi (UL…) se že 10, 15 let ne napreduje z asistentskih mest, izpostavlja. »Delaš vse, si docent, si profesor, toda plačan si kot asistent z doktoratom.«
Nekateri z enako habilitacijo in enakimi dosežki so zaposleni na asistentskih mestih, drugi na učiteljskih. Mladi delajo po pogodbah za določen čas, kar ne omogoča socialne varnosti in »potrebnega miru za poglobljeno znanstveno delo.« Razlog – da ni delovnega mesta. »Univerza podeljuje nazive, prag za njihovo pridobitev je vse višji, hkrati pa nazivov ne spoštuje.«
Urša Opara Krašovec, znanstvena sodelavka na FE UL, večkrat govori o pomenu etike v znanosti:
Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame. V znanosti pa vse temelji na zaupanju. Znanstveni sferi dajemo ves denar zgolj na zaupanje. Psevdoznanost pa je težko prepoznati.«
Izpostavlja problem raziskovalcev na fakultetah, ki desetletja ostajajo zaposleni za določen čas. Ker se bojijo, da jim pogodbe ne bodo podaljšali, o razmerah molčijo. »Prav tako praviloma niso plačani za 120% delovno obremenitev, kot je to običajno pri pedagoških delavcih. Namesto petih profesorjev s 120% obremenitvijo bi lahko zaposlili enega dodatnega, ali dva mlada sodelavca.
Anonimni bralec opozarja na razlike v plačilnih razredih med pedagoškimi in nepedagoškimi delavci. »Pedagoška elita služi na svoj račun. Odnos /…/ do nepedagoškega kadra je poniževalen, izvaja se mobing.«
Srečo Zakrajšek, ustanovitelj zasebnega visokošolskega zavoda pravi, da je treba predvsem urediti status visokošolskih delavcev, brez ločevanja na javne ali zasebne zavode. Naj vsi predavatelji poučujejo po pogodbah, npr. kot s.p., preostali čas pa namenijo za drugo delo. Tako bi vsako leto lahko preverjali njihovo delo in na trgu izbirali najboljše. Sposobni imajo »preveč dela, tisti, ki na trgu niso uspešni, pa niti v izobraževalnih ustanovah nimajo kaj iskati.«

Reciklaža. Finance, 12.3.2015

»Osebno me v tej situaciji ne bi prav nič motilo, če bi se zatekli celo h kakšnemu jugo-ukrepu, s katerimi bi pritegnili ljudi. Denimo, da bi se dogovorili, da bomo nekaj sobot v letu delali zastonj.«
Tako je dejal za Večer 23.3.2013 takratni dekan EF UL Dušan Mramor, danes finančni minister.
Ko so mu pred dnevi očitali honorarje, pa je dejal :«Nismo več v komunizmu.« (Finance, 10.3.2015).

Slovenija bo med prvimi uvedla UTD, ker ga najbolj potrebujemo. G. Utenekar, Nedelo, 15.3.2015

Sociologinja Valerija Korošec je zagovornica univerzalnega temeljnega dohodka. Zaposlena je sicer na Uradu za makroekonomske analize in razvoj (Umar), a v svojem imenu bo govorila na konferenci o UTD v Mariboru, ki ga organizira društvo humanistov Sofijini ljubimci.
(Osnovna ideja UTD?)
Vsakdo prejme mesečni dohodek, ki omogoči preživetje. Družba mora »najprej zagotoviti preživetje vsakemu posamezniku, šele potem se lahko družbeno bogastvo deli glede na pridnost, srečo, talente in npr. tržne zakonitosti.«
(… nato delitev dobička?)
»Točno tako. Sva lahko zelo aktualna?« /…/
»Univerzitetni profesorji si ne morejo deliti takšnih vsot, dokler imajo na fakultetah prekarno zaposlene mlade učitelje. Gotovo bodo ugotovili, da je bilo vse po črki zakona.« Z vidika UTD nimajo »si pravice deliti, dokler ne zagotovijo eksistence tudi drugim.«
(Kdo podpira UTD, kakšni so argumenti proti?)
Pravi, da UTD zagovarja vedno več ekonomistov, saj bi ta dohodek povečal povpraševanje. »V postmoderni družbi je namreč preveč produkcije, roboti naredijo več, kot so ljudje sposobni porabiti, kaj šele plačati.«
Pri nas podpirajo uvedbo UTD nekateri akademiki, Slovenska filantropija, Anita Ogulin, Zdenka Čebašek Travnik, Vlasta Nusdorfer, nekateri poslanci (Jasna Murgel, Franc Terček, Jani Moderdorfer, France Križanič…) razen iz strank SDS in NSi. V Maribor bo iz ZDA prišel Karl Widerquist, iz univ. Georgetown.
Svojo študijo je dala v recenzijo kolegom sociologom, a še čaka, da jo bo kdo sesul z argumenti. »Lotilo se je je nekaj študentov ekonomske fakultet« (EF UL?). Eden jo je preračunal na novejše podatke in ugotovil, da bi bil UTD vzdržen.
V. Korošec meni, da bi za 300 evrov mesečno vsakemu prebivalcu Slovenije potrebovali dodatno 75 milijonov evrov letno, če bi hkrati ukinili sedanje socialne transferje.
(Koliko ljudi, bi zaradi UTD izgubilo službe?)
»Verjetno nihče. Vsi zagovorniki UTD se zavzemamo za skrajšanje delovnega časa. Imamo množico ljudi, ki sedijo na več stolih hkrati – npr. prej omenjeni univerzitetni profesorji, zdravniki in še marsikdo -, so z vse plačani in mladim s tem onemogočajo, da bi dobili normalno službo.«

Rektor-ji, UM

Pričakujoč odločne reze. P. Rak, Delo 12.3.2015

V komentarju ob volitvah rektorja UM, kjer D. Rebolju prvemu ni uspelo ponoviti mandata, saj je izgubil podpornike zaradi sinteze »samovoljnosti in pasivnosti«., piše Peter Rak, poleg tega pa o širšem nezadovoljstvu in problemih na UM in v našem visokem šolstvu.
»Nezadovoljni so /…/ vsi. Zapleti s habilitacijami in napredovanji, samovoljno razporejanje kadrov, vmešavanje v pristojnost fakultet, centralizacija odločanja in sodni spori z zaposlenimi kažejo » na tradicijo te univerze, ki so jo doslej spremljale afere, »napovedi /…/ odločnih rezov pa so se na koncu izkazale za slepilne manevre«, privilegiji pa so se »prenašali iz enega interesnega kroga v drugega.«
Afera s honorarji, kjer je UM po izplačilih pri vrhu je pokazala, da je ozkemu krogu univerzitetne elite dovoljeno skoraj vse. Razkrilo se je, da se producirajo analize in raziskovalne naloge, ki jih nihče ne prebere in upošteva, saj so brez vrednosti.
Odziv dosedanjega rektorja UM je bil medel, rektor UL I. Svetlik »je bolj ali manj opravičeval tako prakso, kar kaže na dejstvo, da za številne profesura ni poslanstvo, ampak /…/sinekura, ki omogoča dostop do drugačnih virov zaslužka.«
Seveda tako ne delujejo vsi na univerzi (UM, UL, UP…, da o samostojnih zavodih ne govorimo… B.M.), piše P. Rak. »Večina je celo depriveligiranih in odrinjenih na rob in prav demontaža vplivnih krogov ter ureditev statusa vseh bi morala biti prednostna naloga bodočega rektorja. Bo novi rektor UM (S. Bobek ali I. Tičar) sposoben temeljite spremembe? »Vzorci delovanja so namreč trdno zakoreninjeni in malokdo se bo pripravljen brez boja odpovedati svojim privilegijem.«
Bo novi rektor UM, tako kot predhodniki, zgolj taktiziral in sestavljal svoj krog zaveznikov in elit? Bo UL drsela še naprej navzdol na lestvicah?

Prisluhnimo, preberimo

Udarec na 13. marec. nr, Scena, Dnevnik, 13.3.2015

Tožibabe so bile prvi (legendarni) slovenski hard core punk bend z avtoricami besedil in glasbe. Nastale so v začetku 80' let in igrale po vsej Jugoslaviji in v Grčiji. Edina (kultna) plošča: Dežuje, FV založba, 1986.
V ljubljanskem AKC Metelkova mesto bodo na festivalu z udarnim imenom poleg njih nastopili/e:
Butli, Haiku Garden, Natriletno kolobarjenje s praho, Persons from Porlock, Pink Panter, Ransom Call, Strgane pazduhe in Žmoht.

Vsaka kultura ima svoje mučenice. M. Šučur, Dnevnik, 14.3.2015

Hrvaški pisatelj Želimir Periš je v zbirki kratkih zgodb Mučenica (prev. M. Novak, Modrijan) predstavil 15 žensk iz zgodovine, a nekoliko drugačne perspektive, od Eve, ki ni (bila) kriva naprej. Prebral je stara besedila - za devico Marijo Sveto Pismo, za Penelopo (- dvigne roko nad moža) Homerja – in biografije.
Za Marie Curie je prebral, kar je o njej napisala njena hči. Rojena na Poljskem, kjer ženske niso mogle na fakultet, na šolanje je orala oditi drugam in dokazati, intelektualno, da je boljša od moških. A uspela je zato, ker se je poročila s Francozom, ki je imel laboratorij. A izborila si je pravico upravljanja z lastnim življenjem. (Glej: http://www.filmpolski.pl/fp/index.php?film=127083 in https://fr.wikipedia.org/wiki/Marie_Curie
(Johanna, ljubezen filozofa Kanta?)
Immanuel Kant je vedno opisan, kot »vrhunski mislec in mizogin« (sovražnik žensk, B.M.). »Ali je bil on človek vrhunskega intelekta zgolj zato, ker ga ženske niso motile na poti k uspehu?« Tako se sprašuje Ž. Periš v pogovoru z Majo Šučur. »V Kantovi biografiji sem potem dejansko našel obdobje, v katerem ni veliko dejal in sklenil, da /…/ se je zaljubil.« (Glej https://de.wikipedia.org/wiki/Immanuel_Kant ; O njegovem delu Spor fakultet glej: http://pefprints.pef.uni-lj.si/view/creators/Zgaga=3APavel=3A=3A.html .
Naslovnico knjige in spletno stran http://mucenice.com/ so oblikovale mlade oblikovalke, z Mučenicami so se začele slikati na zanimivih mestih, od Japonske do Bostona, in (se) objavljati na spletu. Npr. ob rafineriji in železarni v Sisku. »To je star industrijski obraz, ki je v času komunizma zaposloval 50.000 ljudi, zdaj pa propada. /…/ Mučenice so bile tudi delavke tega kombinata.« Te fotografije pričajo, pravi pisatelj, feminist, da »ima vsaka kultura svoje mučenice.«
»Ko sem našel točke, ki so najbolj vklesane v našo kulturo, sem jih poskušal obrniti na glavo. Junakinjam sem želel dati glas in skozi to pokazati, da stvari morda niso takšne, kot so ostale zapisane v naši tradiciji, ampak popolnoma drugačne«, piše pod sliko mladega pisatelja. (Foto B. Velikonja)

Novi Ecov roman uspešnica. Dnevnik, 13.3.2015

Italijanski pisatelj Umberto Eco, profesor, v novem romanu Numero zero plete zgodbo z likom fašističnega vodja Mussolinija.
Še preden je Eco postal pisec bestselerjev (Ime rože itd.) je imel ugled resnega misleca. Odkar izdaja romane je dobil nad 30 častnih doktoratov univerz (- tudi UL, B.M.). Zakaj je začel pisati pri 48 letih?
»S tem nisem naredil kakšnega posebnega koraka, ker sem celo v doktorskem delu, v teoretiziranju, vedno ustvarjal pripovedi. /…/ večina filozofskih knjig v bistvu pripoveduje zgodbo prejšnjih raziskovanj, tako kot si znanstveniki razlagajo, kako so prišli do svojih velikih odkritij. Občutek imam, da ves čas pripovedujem, le da na malo drugačen način.«
O njegovih romanih del bralcev in kritikov meni, da so preveč učeni in filozofski, pretežki. A se dobro prodajajo.

Živeti z etiko. J. Kontler – Salamon, Delo, 12.3.2015

Zbornik del Jožeta Trontlja Živeti z etiko je izdal Inštitut za etiko in vrednote, imenovan po pokojnem akademiku, predsedniku SAZU, nevrofiziologu, strokovnjaku za bioetiko.
V začetku zbornika njegovih del o njegovi etiki pišeta Drago Jančar in Janko Musek (FF UL), ki poudarja, kot povzema Jasna Kontler – Salamon »znanstvene dosežke in človeško veličino, /…/ dobroto, neomajno delavnost in predanost družini, strokovno odličnost in širino modrosti, /…/ skromnost, svetovljanstvo in domoljubje.« Zavedal se je grozečega zatona etike in videl rešitev v »vrednostni in etični prenov in rastočemu znanju«, kot piše J. Musek. Knjiga ima 6 poglavij.
Etika, vrednote in vzgoja; Družba, Slovenija in znanost v zrcalu etike in vrednot;
Vidiki in področja etičnih dilem (skrb za starostnike, bolje in umirajoče, evtanazija, kloniranje, genetika, matične celice in zarodki, , darovanje organov idr.)
Medicinska etika; Bioetika; Etika, medicina in pravo.
V prispevku O etiki nekoč in danes napiše, po J. Kontler –Salamon, »da mu je med študijem medicine zaradi osebnega zgleda vrste učiteljev ves čas naraščalo spoštovanje do zdravniškega poklica – nato pa ugotavlja, da se novo medicinsko znanje vse bolj uporablja za nemedicinske namene oz. da so orodja, razvita v biomedicinski znanosti, zdravnikom ušla iz rok.
Ocenjevalka meni, da bo branje njegovih razumljivo napisanih besedil potrdilo vtis, da je bil J. Trontelj »ena najbolj svetlih slovenskih akademskih osebnosti vseh časov.« Razumljiva je zato slika Andreja Jemca Sončna pot na naslovnici.

Jezik, strokovni, izobraževanje

Tuji jezik stroke v poklicnem izobraževanju. T. Ogrin, Pisma, Dnevnik, 11.3.2015

Bralec Tomaž Ogrin, IJS, je kot vodja razvoja v industriji pred več leti v ZDA na predstavitvi naložbenih potencialov Irske slišal, da so tamkajšnji poklicno izobraženi srednješolci dobri v strokovni angleščini.
Za marsikateri poklic, za katerega se šola ali študira mladina je »strokovno komuniciranje /…/ posebno v dobi informacijske družbe, neogiben pogoj za zaposlitev in strokovno delo.«
»Branje tuje strokovne literature, tehnične dokumentacije, patentov, pasivno in aktivno sodelovanje na konferencah, razgovori s tujimi strokovnjaki in /…/ oblike komuniciranja v strokovnem tujem jeziku prinašajo vrsto prednosti v poklicnem usposabljanju /…/ ter za večjo samostojnost in kompetenco v poklicu.«
Enega od načinov za tovrstno izobraževanje je uporabil Šolski center za pošto, ekonomijo in telekomunikacije (ŠČ PET) »z obiski odsekov IJS, pri katerih so raziskovalci inštituta predstavili svoje strokovno delo dijakom /…/ v angleškem jeziku.« Dijaki so lahko tudi ugotovili, «da so spletne strani odsekov inštituta www.ijs.si tudi v angleščini, ki že predstavlja določeno bazo strokovnih angleških besed« in testirali »usposobljenost razpravljati o strokovnih vprašanjih v angleščini.«
Bralec se zahvaljuje raziskovalcem, vodstvu šole in »pobudnici profesorici angleščine in nemščine (dr. znanosti)«, ki so kljub »strahotnemu in zgrešenemu varčevanju države v izobraževanju in znanosti so našli svetle trenutke s prostovoljnim delom«.

Profesorji, (pro)dekani, ministri, zaslužkarji…

Zaslužki profesorjev. Izmikanja in izgovori akademske elite. T. Pihlar, M. Roglič, Dnevnik, 10.3.2015

Prejemniki visokih honorarjev (S. Setnikar Cankar, M. Tajnikar…) zagotavljajo, da so jih prejemali zakonito; del je dobila tudi fakulteta. Nekateri so mastno služili z espeji (kot samostojni podjetniki).
Na prošnjo časnika je FU UL poslala cenik, v katerem je leta 2013 za dodatno delo z izrednimi študenti dobil redni profesor 80 evrov bruto, izredni 69 evrov, docent 61 evra. Če bi S. Setnika Cankar zaslužila samo z izrednim študijem, bi to pomenilo 16 ur dodatnega dela tedensko, ob redni obveznosti 6 ur.
Maks Tajnikar (EF UL, poleg plače je v 11 letih zaslužil 394.859 evrov) pravi, da je šlo predvsem za svetovalno delo, plačano preko fakultete; delo za plačo je opravil v celoti. Delal je po zakonu in pravilih; obžaluje, da so bili spregledani tisti, ki imajo podjetja in delajo mimo fakultet.
Polonca Kovač (FU UL, dodatno je zaslužila 386.195 evrov) pravi, da je šlo za »dodaten angažma« popoldan, zvečer, med vikendi »izven proračunskega financiranja študija«, za pravno svetovanje, seminarje in projekte za ministrstva, zavode, občine. Med 2003 in 2015 je povprečno dobila, z odbito dohodnino, 900 evrov mesečno, po 50-150 evrov na uro. Na mesec je delala dodatno 10-20 ur.
Janez Hribar (BF, dva mandata dekan, dva prodekan, dva predsednik UO UL) je v 11 letih prejel 225.000 evrov. Nekateri presenečeni kolegi ugibajo, da je znesek povezan z njegovimi funkcijami.
Anonimni profesor UL ločuje te zaslužke, ki so že desetletna tradicija, na zmerno in ekcesno visoke. Visokih je malo. Honorarji »niso nujno povezani z znanstveno uspešnostjo. Prej nasprotno. Pravi, da fakultete s honorarji deloma izravnavajo premajhne razlike med univerzitetnimi in srednješolskimi plačami. Med honorirano delo tako štejejo predavanja izrednim študentom, a še ta ne vselej«, ga povzemata novinarki.
Gregor Golobič, se je že kot (nekdanji) visokošolski minister čudil, da so profesorji za predavanja na doktorski stopnji dodatno plačani v obliki avtorskih pogodb in v resolucijo o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020 zapisal, da bodo zaposleni za plačo opravljali vse obveznosti in naloge, tako poučevanje na vseh stopnjah, mentorstvo, raziskovanje, svetovanje. V resoluciji piše: »Kopičenje dodatnih pogodbenih plačil, dodatkov za nadobremenitev ipd. na osnovno plačo ne bo več mogoče.« Kasnejše vlade tega niso prelile v zakone; tudi ministri (…I. Lukšič, J. Pikalo, S. Setnikar-Cankar…, B.M.) so bili iz akademskih vrst…
G. Golobič pravi: »Obstoječe neurejeno stanje in velike sive cone ustrezajo vodstvenim strukturam na posameznih fakultetah, blokirajo pa zaposlovanje mlajših kadrov ali pa so bili plačani izjemno slabo, kar mnogim daje občutek »suženjskega izkoriščanja««. Strinja se, da je delo preko s.p. sporno in še manj pregledno kot prek avtorskih pogodb.
Pri delu za zunanje naročnike bi morala biti vključena tudi univerza in od tega imeti finančno korist, meni G. Golobič. Eden glavnih vzrokov za slabo stanje je prevelika moč fakultet v odnosu do univerze, ki je bolj konfederacija kot pa enotna ustanova.

»KPK ni vsem zagotovila enakopravne obravnave«. S. Merljak, Delo, 11.3.2015

V pogovoru je Stanka Setnikar Cankar (FU UL) povedala, da je v času njenega dekanovanja fakulteta nad 40% denarja pridobila iz tržnih virov, predvsem s šolninami izrednih študentov v Lj. in drugih krajih, preko ljudskih univerz. Ko se je še dalo, so za to delo zaposlili 10 asistentov. FU UL je rasla, dobila evropsko akreditacijo in povečala število študijskih programov.
(Zakaj plačilo za dodatno delo prek avtorskih pogodb?)
Ko so nekateri profesorji FU »začeli ustanavljati zasebne fakultete in s skoraj enakim programom in znanjem, ki je nastalo na naši fakulteti, začeli pridobivati študente in konkurirati matični fakulteti« je bilo precej sporov znotraj kolektiva. Odločili so se »za čisto situacijo. Če smo v javnem sektorju, ne moremo sedeti na dveh stolih, ustanavljati zasebnih podjetij in denarja kanalizirati na ta način.«
(M. Cerar ima s.p., vi ste zaslužili dodatno dvakrat več. Je mogoče ob redni plači zaslužiti toliko?)
Takrat je bila VUŠ/FU UL majhna, z malo zaposlenimi, povpraševanje pa izjemno, preko ljudskih univerz. Največ prihodka so imeli, ko je bilo 3000 izrednih študentov.
V teh 12 letih je imela FU UL 53,6 milijonov evrov prihodkov, proračunskih 29 milijonov, neproračunskih 23,5 milijonov.
(Nekateri pravijo, da ste imeli posluh za njihove probleme, drugi, npr. sindikati pa so zaradi izhodišč za visokošolski zakona kritični. Je odstop povezan s kritiko?)
»Od vsega začetka sem zastavila odprt program s prioritetami, kot so sprememba zakonodaje (zakon o visokem šolstvu ZOFVI), kurikula in zunanje evalvacije kakovosti.«
(Ste na drugem mestu seznama prejemnikov honorarjev, najbolj prepoznavno ime.)
Pri objavi 120 imen moti neenakopravna obravnava, pravi S. Setnikar Cankar. Izpostavljeni smo tisti, ki niso ničesar skrivali, delovali »prek institucije, kjer smo bili zaposleni, zaradi česar je imela korist tudi inštitucija.«
(Op. B.M.: V tujini izraz (visokošolska) »institucija« običajno pomeni »univerzo«, pri nas pa očitno predvsem njeno članico, »fakulteto«, ki ji je npr. UL dovolila prosto delovati/zaslužiti na »trgu« (izrednega) študija, pod »firmo« Univerze, le višino šolnin je uskladila, pomagala akreditirati študijski program, habilitirati učitelje, vpisati študente in dati diplome, če ostanemo le pri izobraževalni dejavnosti.
(Pristranost protikorupcijske komisije?)
Na seznamu KPK ni »tistih zaposlenih v javnem sektorju, ki so dodatno delo opravljali prek zasebnih podjetij, zavodov ali centrov odličnosti.« Pir nekaterih so objavljeni podatki za 12 let, pri drugih (ve za primer s FU) za krajše obdobje, pravi S. Setnikar Cankar.
Pri objavi podatkov (Supervizorja) je KPK tendenciozna; njen predsednik je na tiskovni konferenci »izjavil, da gre za denar davkoplačevalcev«, kar je »še ena netočnost, kajti sredstva, s katerimi razpolagajo fakultete se po virih razdelijo na proračunska sredstva, to je denar davkoplačevalcev, neproračunska oz. tržna sredstva in posebej se evidentirajo evropska sredstva, ki jih pridobimo na razpisih.
»Če bi KPK želela izpostaviti sistemski vidik financiranja v visokem šolstvu, bi zadoščala objava brez imen.«
(Če je bilo vse legalno, zakaj odstop?)
»Ponovno poudarjam, da ni bilo ničesar nezakonitega, da ne obstaja sum korupcije in da ni bilo konflikta interesov. Ker pa kot političarka sodelujem v postopkih /…/ sprememb sistema in zakonodaje, sem si postavila vprašanje, ali lahko nekdo, ki je medijsko linčan, opravlja svoje delo. Presodila sem, da ga ne bom mogla in da bo izrabljanje te objave škodovalo delu ministrstva, zato sem se odločila, da ponudim odstop.«

Mramor: Moji zaslužki? Nismo več v komunizmu… M. Roglič, Dnevnik, 11.3.2015

Finančnemu ministru Dušanu Mramorju se sistem dodatnih plačil profesorjev ne zdi sporen, objave prejemkov so po njegovem način diskreditacije nosilcev javnih položajev (omenja razkritje visoke plače F. Arharja, ko je kandidiral za predsednika RS). Odstop ministrice pa napačen signal, piše novinarka Meta Roglič. »Moramo se zavedati, da smo v tržni ekonomiji in ne več v komunizmu«, je pribil.
D. Mramor naj bi v 11 letih prejel dodatno le nekaj deset tisočakov manj kot 600.000 evrov.
Zaprosil je za izračun honorarjev in pojasnil, da je bil od leta 2003 dve leti finančni minister in 6 let dekan. V teh 8 letih ni mogel opravljati projektov, tudi učil je razmeroma malo. Predmete je poučeval v nekaterih mednarodnih programih na EF UL in v tujini.
Nekateri viri v vladnih krogih trdijo, da gre pri razkritju njegovih honorarjev za poskus spodnesti finančnega ministra, saj naj bi se s proračunom, kadrovanjem v DUTB in SDH mnogim zameril. Drugi temu ne verjamejo in pravijo, da gre za pritisk v proračunskih zgodbah in pri SDH. Upajo, da bo pri pojasnjevanju zaslužkov premieru prepričljivejši kot ministrica. Protikorupcijska komisija je sporočila, da gre pri objavljenih zaslužkih za neto zneske, brez materialnih in potnih stroškov. Podatkov pred 2003 ni na voljo. Objavili bodo tudi imena tistih, ki so v zadnjih 11 letih zaslužili več kot 150.000 evrov.

Mramorjevi honorarji niso motnja za delo vlade. T. Pihlar, B. Smajla, Dnevnik, 12.3.2015

»Nobenega razloga nimam, da ne bi ministru D. Mramorju še naprej zaupal«, je dejal premier Miro Cerar na obtožbe, da D. Mramor sodi me »fakultetne megazaslužkarje«, pišeta novinarki. Na EF UL je med 2003 in 2015 honorarno zaslužil 82.270 evrov, je zagotovil premierju. Ta je dejal: »To i nobena motnja za njegovo delo. Izkazalo se je, da je šlo za prirejanje in lažno prikazovanje podatkov v javnosti.« V primerjavi s S. Setnikar Cankar gre za precejšnjo razliko v višini, pravi, poleg tega je razkritje »vznemirilo tisto polje, s katerim se je ukvarjala kot ministrica«, ki je zato odstopila.
Nataša Pirc Musar, Inštitut za zasebnost in dostop do informacij javnega značaja Info hiša, pritrjuje S. Setnikar Cankar, da njeni honorarji na FU UL niso sporni. Ne bi pa smeli objaviti tudi honorarjev iz tržne dejavnosti; to ni informacija javnega značaja. Meni, da bi fakultete morale objaviti le honorarje za predavanja izrednim študentom. Izrednega študija ne bi bilo brez rednega, meni.
To je leta 2007 kot informacijska pooblaščenka zahtevala od EF UL in še nekaterih fakultet.
Na FDV UL je leta 2006 dobil B. Ferfila 20.000 evrov, leto prej le malo manj na FOV Kranj UM V. Rajkovič, ki je v 11 letih dobil 440.000 evrov, največ znotraj UM. Med sedmimi največjimi zaslužkarji na UM je 5 profesorjev FOV. Leta 2004 so jo obiskali davkarji in kriminalisti, nato KPK.
Vladimir Rajkovič, že 5 let v pokoju, je presenečen, da se je nabralo toliko. Ocenjuje, da večinoma od študija ob delu.
Računsko sodišče (RS) je opravilo revizije 6 fakultet, in v 5 primerih zaznali »pomembne nepravilnosti«, tudi na FOV UM
Tomaž Vesel, RS, se z razlikovanjem med tržno ni netržno dejavnostjo ne strinja. Stališča niso poenotena, pravi. RS je zapisalo, »da ima ves denar, s katerim posluje javni zavod, značaj javnih sredstev.« Javni zavodi so ustanovljeni zaradi opravljanja javnih služb, tržna dejavnost je podrejena, z njo pridobljena sredstva so namenjena opravljanju in razvoju zavoda.
Za nekatere podatke v Supervizorju je bilo nemogoče ugotoviti, kliko so dobili posamezniki. Avtorska agencija je v 11 letih prejela 123 milijonov nakazil, največ od zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje in skoraj 3 milijone od MF UL.

Absurd družbenega sistema. Revščina? Pisma, Delo, 11.3.2015

Bralec Dušan Fabe iz Izole ne razume več, kaj se dogaja in omenja »kontradiktorne sodbe sodišč, popolnoma nasprotujoča si mnenja vrhunskih pravnikov, astronomski dohodki nekaterih univerzitetnih profesorjev, kaos v zdravstvu, absurdna zakonodaja, ki onemogoča mladim, da se zaposlijo, slabe plače policistov, medicinskih sester itd.«
Zakaj je prišlo do razpada družbenega sistema? Preprosto: »V zdravstvu in šolstvu, npr., smo vzporedno z relativno uspešnim sistemom začeli uvajati liberalni kapitalizem, se pravi popolnoma nenadzorovan tržni sistem, zdaj pa se čudimo ekcesom /…/ Nič čudnega, da se odstopljena ministrica čuti prizadeto in toži, da se je po krivici znašla na sramotilnem stebru. Njej ob bok postavimo še ministra za finance in celo samega predsednika vlade. Nimam jih namena zagovarjati, ker je to zaradi revščine moralno vprašljivo, vendar pa, ali je sistem moralen? Zavedajmo se, da je vse nesporno zakonito. Zato me preseneča naivna gonja KPK, prizadetost javnih televizijskih delavcev in nekaterih v drugih delih javnega sektorja, ki niso imeli možnosti zaslužka na prostem trgu.«
Bralec Zvonko Mavrič iz Šempetra pravi, da nastop šolske ministrice v odstopu 9.3.2015 v Odmevih (TVS) »in vsa mizerna opravičila nekaterih znanih doktorjev znanosti o velikih zaslužkih in o tem, da so jim bile kršene človekove pravice«, potrjujejo »besede predsednika vlade, ki je povedal, da je revščina predvsem v glavah. Bo kar držalo, enim se kaže revščina na krožnikih, drugim pa v glavah.«

Profesorski honorarji in kriza vrednot. R. Jerala, Prejeli smo, Dnevnik, 12.3.2015

Objava ekstremnih honorarjev »nekaterih univerzitetnih profesorjev je pokazala, da je kriza vrednot temelje družbe najedla globlje, kot smo si predstavljala, ali pa smo se nekateri šele sedaj zbudili«, piše Roman Jerala, KI, Lj.
V javnosti se ustvarja vtis, da denarja za visoko šolstvo ne primanjkuje, kljub temu, da so se samo ARRS sredstva v 5 letih zmanjšala za 30%. Na naravoslovnih inštitutih se trudijo, , da z dodatnimi pogodbami s podjetji ali EU pridobili sredstva za plače, opremo, materialne stroške. »Od svojih sodelavcev pričakujem, da bodo raziskave opravljali zaradi motivacije do znanosti in delali krepko prek 8 ur na dan, za kar moram seveda postaviti zgled.«
Minister (D. Mramor, B.M.), »ki se je prej boril za primerno financiranje univerze (UL), sedaj zelo trdo stiska sredstva za znanost, razvoj in visoko šolstvo.« Na posledice zmanjševanja je brez uspeha opozoril Svet za znanost in tehnologijo; na njegove seje ministri za znanost, za gospodarstvo, za finance praviloma ne hodijo.
R. Jerala podpira »nagrajevanje na osnovi mednarodno izkazanih rezultatov« in v razvitih državah so »najboljši univerzitetni profesorji in raziskovalci plačani bistveno več«, piše vodja laboratorija KI, https://sl.wikipedia.org/wiki/Roman_Jerala. On ima na voljo za nagrajevanje zelo omejena sredstva; omogočajo največ 20% dodatne zaposlitve v drugi organizaciji ter plačilo mentorstva doktorandom.
Na seznamih najbolje plačanih ni zasledil »tistih, ki dosegajo največje znanstvene preboje in so uveljavljeni v svetu. Uspešnost in ugled univerz se meri prek uspešnosti v raziskavah in ne prek sredstev izrednih študentov«. Samo predavatelji, aktivni v raziskavah, lahko usposobijo najboljše in omogočijo temelje za prenos znanstvenih dosežkov v industrijo.
»Znanstveniki in visokošolski profesorji so imeli doslej v javnosti visok ugled« in R. Jerala upa, da zdaj ne bodo »v isti koš vrženi vsi intelektualci, ki delajo krepko več, kot je njihova delovna obveznost.« Prav je, da v javnem sektorju pride »do razlikovanja po rezultatih in vloženemu delu, in ne na osnovi licence za zaračunavanje izrednega študija«. Ne bi želel, da bi »izvzem znanosti in visokega šolstva iz sistema javnih uslužbencev« povzročil, »da bi si vodilni izplačevali nesorazmerne honorarje, medtem, ko bodo mlajše zaposleni držali na minimalcih.«
Tisti s »šibko znanstveno produkcijo, bi morali v okviru svoje redne delovne obveznosti predavati v večjem obsegu«, povečan obseg pedagoškega dela pa bi »lahko opravili tudi mlajši sodelavci, ki sedaj ne dobijo zaposlitve.«

Sindikalist v upravi, študenta v parlamentu

Od stavkarja do prvega varuha varne hrane. T. Pihlar, Dnevnik, 11.3.2015

Od leta 2003 o imenovanju visokih državnih uradnikov odloča Uradniški svet. A že pred objavo razpisa za direktorja Uprave za varno hrano je bilo jasno, piše Tatjana Pihlar, da bo to »Janez Posedi, ker je tako hotel kmetijski minister Dejan Židan.«
»Nerodno je le, da je v vladnem sklepu kot Posedijeva referenca navedeno vodenje laboratorija za parazite na veterinarski fakulteti (VF UL), v katerem je poleg njega zaposlena še ena oseba. To pa je precej manj od 400, kolikor jih dela na upravi za varno hrano. Posedi je zadnja 4 leta sicer tudi sindikalist.« (Pergam, B.M.). »Na ulicah je vodil protestnike, vendar pravniki opozarjajo, da tega ni mogoče enačiti z vodenjem uprave /…/. Kakšne prednosti je imel pred tekmeci, med katerimi so bili tudi direktorica inšpekcije za varno hrano, dolgoletna načelnica upravne enote, pa dva veterinarja, ki sta bila mdr. 6 let evropska veterinarska inšpektorja.« Ključ do odgovora ima »predsednica razpisne komisije Polonca Kovač.« (FU UL)

Cilj je isti, poti so različne. M. Nahtigal, N. Habjan, Dnevnik, 12.3.2015

Nekdanja loška gimnazijca, zdaj poslanca SDS in ZL, govorita o zasebnih šola in privatizaciji podjetij ter o študentski problematiki.
(Na fotografijah: Ž. Mahnič, z zastavico na temnem suknjiču, v poslanki klopi; M. Kordiš, v rdeči majici s prav tako dolgolasim bradačem, na ulici, B.M.)
(Ustavno sodišče je odločilo, da se 100% financirajo zasebne OŠ, hkrati pa se ukinja sofinanciranej ekskurzij, šole v naravi ipd.)
Žan Mahnič pozdravlja ta sklep US, saj podpira »kompetitivnost in konkurenco zato je prav, da imajo mladi možnost izbire, ali se bodo izobraževali na javnih ali zasebnih ustanovah.
Miha Kordiš pravi, da gre za dve nepovezani zadevi iz istega ideološkega legla: »rezi v javno šolstvo so nesprejemljivi, prav tako /…/ javno financiranje zasebnega šolstva », ki služi »posebnemu interesu. To je bodisi dobiček, bodisi ideologija /…/ za tem tiči kler.«
(Volilna pravica pri 16 letih?)
Mahnič: Del teh mladih volivcev bi volil tako kot starši, drugi pa »populistične stranke, kot ej recimo Združena levica«. Pred uveljavitvijo »bi morali spremeniti izobraževalni sistem tako, da bi mlade vsaj osnovno politično in ekonomsko izobrazil.«
Kordiš: »Problem participacije mladih« ni nižanje starosti za volilno pravico, »je v sistemu, ki zoperstavlja enega človeka proti drugemu, za drobtinice na trgu, ljudi vleče vsaksebi, jih potiska v osamo in vsiljuje tržne odnose /…/« Treba je odpraviti izkoriščevalske in brezperspektivne razmere.
(Sprememba študentskega dela, zvišanje urne postavke?)
Kordiš: Posledica bo »manj delovnih mest za študente«, ki »študentsko delo krvavo potrebujejo, da sploh lahko študirajo. Nekateri celo pomagajo pri vzdrževanju svojih družin. »Odgovor je le: »štipendije vsem, ki jih potrebujejo in to dovolj visoke.«
Mahnič: Žal ni bil sprejel predlog SDS, da se del koncesijskih dajatev nameni za štipendije oz. plačana pripravništva. Številnim se je zaslužek znižal, delajo enako za manj denarja. Prepogosto »študentsko delo služi kot socialni korektiv študentom, namesto kot priložnost za pridobivanje določen izkušenj.«
(Kako vpliv privatizacije na delovna mesta za mlade?)
Kordiš: »Slabo.« Zasebnik ima za cilj le profit, »akumulacija kapitala v konkurenčni dirki na trgu«, ne »razvoj in delovna mesta«.
Mahnič: »Pozitivno. Pri nas težko govorimo o prostem trgu, saj se pozna močna vloga države, številne birokratske ovire, ki favorizirajo državna podjetja in vmešavanje politike v gospodarstvo.« Levi nasprotniki privatizacije so imeli v nekaterih državnih podjetjih samopostrežbo. »Kvalitetno in odgovorno upravljanje podjetij je možno samo prek privatne lastnine.«
(Prizadevanja za mlade v parlamentu?)
Mahnič »V podmladku SDS smo pripravili predlog zakona o plačanem pripravništvu /…/Žal pa državni zbor vseh ukrepov ne sprejme v korist mladih.«
Kordiš: Z izjemo ZL vsi akterji problem brezposelnosti mladih »naslavljajo z različnimi usposabljanji in subvencijami kapitalu, nekateri bi z izgovorom brezposelnosti sesekljali še šolstvo.«
(Zoisove štipendije so premajhna motivacija?)
Mahnič: Štipendij je premalo in so prenizke, cenzus previsok. Pri Zoisovih se nadarjenost »meri le skozi ocene. Tako imamo odličnjaka, ki dobiva štipendijo, vendar študira zgodovino in bo težko dobil službo.« Drugi se komaj prebije skozi srednjo šolo, nima štipendije, nato odpre podjetje in zaposluje tudi druge.
Kordiš: Študentu je motivacija vsak dohodek. Štipendije so prenizke, niso motivirani zanje zaradi višine, ampak »krvavo potrebujejo vsak evro. Razlika med Zoisovimi in državnimi je zanemarljiva.

Raziskovanje, financiranje, politika, direktorji inštitutov

Jozef Gyorkos, direktor ARRS. U. Š. Kramberger, Dnevnik, 10.3.2015

Profesor FERI UM, nekdanji državni sekretar (Zares) Jozef Gyorkos je prevzel vodenje Agencije za raziskovalno dejavnost RS v težkih časih. Iz proračuna gre za raziskovanje letos najmanj doslej, od 2009 jih je za 23% manj – 139 milijonov letno.
Ko gre za denar, vsakdo dokazuje svoj prav, pravi. »Znanstveniki, ki /…/ kandidirajo za sredstva /…/ poznajo zgodovino, spremembe in različne načine financiranja, ki so bili uveljavljeni v različnih obdobjih.« Ko se načrtuje proračun, »znajo argumentirati, za kaj denar potrebujejo.«
Ko denarja zmanjkuje, se začnejo trenja z znanstveniki, priznava v intervjuju J. Gyorkos, in napoveduje spremembe pravilnika o financiranju in ocenjevanju raziskav.
Sistem razdeljevanja denarja se ves čas spreminja, prav tako kriteriji ocenjevanja znanstvenih dosežkov. Agencija je redno financirala raziskovalne programe, je predvidljiv vir denarja, bolj tekmovalno je financiranje projektov. Sredstva zanje so se zmanjšala od 20 na 12 milijonov; leta 2012 razpisa za projekte sploh ni bilo. Zato zmanjkuje »denarja za raziskovalno opremo, posredno tudi za plače. Ogrožena je možnost kakovostnega raziskovanja.« Vsa znanstvena področja so prizadeta v enakem obsegu.
(Kaj je vas kot raziskovalca najbolj motilo?)
Problem nastane, ko sistem točkovanja »zahteva preveč računskih operacij in ko je razdeljevanje denarja odvisno od tega, kam se določena revija /…/ uvršča na različnih lestvicah /…/ Kritike in spori z agencijo se velikokrat vrtijo okrog tega.«
Točke se v glavnem upoštevajo le kot vstopni prag pri kandidiranju, a imajo »dolgoročnejši vpliv tudi na vrednotenje znanstvenih programov ter /…/ mest za usposabljanje mladih raziskovalcev /…/. Znanstveniki so se na sistem prilagodili, »kar pa ni zgolj pozitivno dejstvo«, saj ne ustreza tistim, ki se niso. Največ problemov je pri kriteriju sodelovanja z gospodarstvom in ta se bo zdaj spremenil.
Težava je tudi, da se različne vrste točk - za kakovost znanstvenega dosežka, za citiranost objave in za sodelovanje z gospodarstvom – »kar seštejejo, četudi gre za kriterije, ki niso združljivi.«
(So si nekateri prilagodili dostop do sredstev, kot npr. ministrica, profesorica na fakulteti?)
»Mislim, da na področju znanosti do tovrstnega dodatnega nagrajevanja ne more priti, vsaj ne iz proračunskih sredstev. Dodatna sredstva je mogoče pridobivati iz industrije.« Če komu to uspe, »jih pridobiva za institucijo in ne zase. Krepiti je treba raziskovalne institucije in sredstva denimo nameniti za zaposlovanje novih sodelavcev.«
(Mladi odhajajo, kako to zaznava agencija?)
»Predlagali bomo /…/ zaposlitev za eno leto, pri čemer 6 mesecev plača agencija, 6 mesecev pa delodajalec.« Upa tudi, da bodo izpeljali razpis za zaposlitev raziskovalcev iz tujine. »Slovenija se mora prevetriti.«
(Kaj želi Slovenija?)
Imamo RISSS, strateške usmeritve za raziskave in inovacije do 2020, »jasne nacionalne strategije, kaj naj bi se raziskovalo, pa ni.« Vzdržujemo enakopravnost ved in področij, pri tem smo na meji finančne vzdržnosti, »nimamo pa denarja, ki bi prinašal razvoj.« Bomo vlagali npr. v »biotehnologijo, okoljsko znanost ali »internetne stvari««? »Na agenciji bi bili veseli tovrstnih usmeritev in seveda dodatnih sredstev.« To ne pomeni, da bi določena področja opustili, »kondicijo /…/ je treba vzdrževati na vseh področjih.«
(Kako znanost izgleda s strani politika?)
»Politik se mora boriti za sredstva. Za delež v vsakoletnem proračunu mora imeti čim boljše argumente. Politik mora imeti tudi vizijo in /…/ znati zelo jasno povedati, kaj se bo zgodilo, če v znanost ne bomo vlagali« - »bomo stopili 10 let nazaj, pobirali pa se bomo 30 let.«
(Sedanji uspehi znanosti so posledica vlaganja pred leti, kako bo čez nekaj let?)
»Res, skrbi me /…/ Zato moramo ukrepati takoj.« Tudi predsednik vlade je na podelitvi Zoisovih nagrad »povabil znanstvenike, naj sodelujejo pri oblikovanju politik. /…/ Potrebujemo ciljne raziskovalne projekte, ki bodo /…/ podpora pri sprejemanju zakonov in strategij.«
(Zoisove nagrade niso nacionalni praznik. Ima znanost ustrezen položaj?)
»Zanimivo vprašanje.« Kultura nas »naslavlja neposredno, znanost pa - morda že zaradi sistema izobraževanja – sprejemamo sicer s spoštovanjem, a /…/ znanstvenih dosežkov ne razumemo. Zato podpiram popularizacijo znanosti.« Povedati, da so bile stvari, ki jih danes uporabljamo, telefon, zdravila, nekoč del znanosti. »V ozadju vseh izdelkov, /…/ je raziskovalno delo in spoznavanje temeljnih naravnih in drugih zakonitosti, ki so bile prelite v prakso.«

»Direktor mora veliko govoriti z ministri.« IJS. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 12.3.2015

Največji inštitut v Sloveniji, IJS, išče (novega) direktorja. Nekateri menijo, da bi bilo po 10 letih treba vodenje »prevetriti. Od ustanovitve 1949 noben direktor ni dobil tretjega zaporednega mandata. Med petimi prijavljenimi je tudi Franci Demšar, nekdanji direktor ARRS, ki je bil na IJS že zaposlen.
Jadran Lenarčič , ki vodi IJS od 2005 se bo prijavil na razpis. Pravi, da se vsak direktor IJS, kar zadeva denar – večinoma ukvarja s statistiko. »Spodbujati pa mora politiko, da bi znanstvenemu delu namenila več pozornosti in več sredstev.«
Statistika je slaba, država je sredstva ARRS od 2009 skrčila za čertino, na 149 milijonov letno. IJS je iz javnih sredstev v 2011 dobil 37,9 milijonov, v 2013 dobil 31,4 milijona, 83% vseh prihodkov.
»Direktor mora veliko govoriti s politiki. /…/ Vendar nisem politik.« Na koncu je vse v njihovih rokah, a velikega razumevanja za znanost nimajo.
Nobeden od sogovornikov (na IJS) ne verjame, da bi kdorkoli lahko dobil več denarja od države. A za položaj so med 28 odseki IJS potekali zakulisni boji. Najmočnejši so fiziki in biokemiki. Ena raziskovalka bi želela, da IJS vodi ženska.
Od 900 zaposlenih (700 raziskovalcev) delo J. Lenarčiča nekateri pohvalijo, drugi kritizirajo. IJS ima nad 800 objav v Web of Sience https://en.wikipedia.org/wiki/Web_of_Science . Najuspešnejši so fiziki. Očitki letijo na rigidnost delovanja, npr. pri naročanju kemikalij, zastoji vplivajo na mednarodno konkurenčnost.
Dragan Mihailović, znanstveni svet IJS pričakuje od direktorja »proaktivno vlogo pri oblikovanju državne znanstvene politike« ter prisotnost na evropski, mednarodni sceni. Javnost bi moral prepričati o pomembnosti vlaganja v znanost in pospešiti vpetost v gospodarstvo. Ustvariti bo moral »pogoje, da bo IJS na nekaterih izbranih področjih prevzel vodilno vlogo v svetu.«

Sprememba tudi na Kemijskem inštitutu. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 12.3.2015

Tragična smer direktorja KI, ki je manjši od IJS, a je tudi mednarodno uspešen, je pripeljala do razpisa.
Roman Jerala, ugledni raziskovalec KI: »Direktor Jamnik je bil uspešen, predvsem pri nakupih raziskovalne opreme«. O imenih prijavljenih uradno ne govorijo.

Varčevanje, ekonomija v šolah, kmečka logika, misli, za boljši svet

Dovolj je zategovanja pasu! F. Štiblar, Nedeljski, 11.3.2015

Kar je dobro za gospodinjstvo ni dobro za državo, meni Franjo Štiblar (PF UL) in državno varčevanje v sedanjih razmerah na potiska globlje v krizo. Paradoks varčevanja (austerity) je sredi 30'let opisal J.M. Keynes. (In v času premajhnega povpraševanja priporočal državno trošenje, ( Glej: https://en.wikipedia.org/wiki/John_Maynard_Keynes B.M.) »Na mikroravni lahko zategovanje posamezniku koristi, a če varčujejo vsi, potem /…/ škodi«, meni F. Štiblar.
»Obstajajo boljši načini reševanja iz krize in zadolžitve, kot je zategovanje pasu /…/ Prava prioriteta je rast BDP, za katero pa sta potrebni v začetni fazi monetarna in fiskalna stimulacija, /…/ nasprotno od tistega, kar predlaga doktrina zategovanja pasu.«
Elita očita populizem tistim, ki si jo drznejo kritizirati. Interes elite je, da so ljudje nevedni, tudi na področju ekonomije. Tako banke niso opozorile ljudi na nevarnosti posojil v frankih, in so se okoristile zaradi boljše informiranosti.
Nato F. Štiblar piše o študiju ekonomije in okrepitvi ekonomskega izobraževanju v naših šolah in fakultetah:
»Mikroekonomija ni makroekonomija. Slednja se pri nas sploh resno ne študira. Edina makroekonomska veja, ki se uči na ekonomskih fakultetah, je neoklasična , katere osnovna teza je, da je makro zgolj seštevek mikro in nima nič specifičnega. To seveda ni res », saj primeri kažejo, da »je sklepanje po mikro načelih naredilo škodo na makro ravni.« A samo takšna makroneoklasična doktrina se uči – s trditvijo, da alternative ni.
Boljše makroekonomije peri nas se ne učimo, ekonomije pa marsikje sploh ne. Zakaj ne? Ker je treba ljudi ohraniti ekonomsko nevedne, da bi lahko na asimetričnosti informacije informirani zaslužili. /…/ Gre za tržni fundamentalizem in ekonomsko racionalnost posameznika kot ključna ideološka stebra«.
F. Štiblar meni, da bi morali osnovna znanja ekonomije in financ dobiti že v OŠ, ekonomija bi morala biti tudi na fakultetah, posebej družboslovnih. Elita pa »želi samo ozko specializirane kadre (»fah idiote« ( https://de.wikipedia.org/wiki/Fachidiot , B.M.), »ki bodo poslušno izpolnjevali navodila, povezana z njihovim strokovnim znanjem, o širših družbenih posledicah pa ne bodo niti razmišljali. Take ozke specialiste je lahko voditi /…/ Zato izganjajo z drugih fakultet predmete širokih podlag (ekonomija, sociologija, ekologija, zgodovina) in se usmerjajo v izključno pozitivno pravne predmete.«

Nergač iz Ljubljane med podeželskimi velmožmi. Katja Petrovec, Nedeljski, 11.3.2015

Eden najbolj popularnih blogerjev pri nas je novinar Matej Zalar ali Nergač, tudi urednik revije Bicikelj.
Pri ljudeh obupno primanjkuje zdrave kmečke logike, meni. »Živimo v sistemu, ki ga nihče več ne razume, kjer ti poberejo prihranke z banke in to razlagajo na način, ki ga nihče ne razume, niti ekonomisti sami, kaj šele politiki. To ni prav, stvari bi morale biti jasne.«
»Ta sistem, v katerem ne moremo več normalno funkcionirati, ki se je tako zapletel, da ga enostavno ne razumem.«
Meni, da mora vsak Ljubljančan »iti od časa do časa na podeželje, med normalne ljudi, kjer razmišljajo z zdravo pametjo.« Poklicno je veliko potoval po Sloveniji in življenje ter razmišljanje podeželanov mu je bližje, kot tisto na mestnih ulicah. »začeli smo nositi neke pametne ure, ogromno denarja se zapravi za stvari, ki jih sploh ne potrebujemo /…/«.
Vseeno ima rad Ljubljano, »še posebej ob sobotah, je pa daleč od tega, da je to najlepše mesto na svetu /…/ To neko navdušenje Slovencev nad samo Slovenijo naravnimi lepotami, Bledom… Saj je vse lepo, a te stvari imajo tudi drugod /…/ Nikoli nisem gledal, da smo kaj posebnega, ker nismo.«
V Sloveniji ga »moti amaterizem na vseh področjih, /…/ posledica tega, da so ljudje popolnoma nekritični, nezahtevni in požrejo vse, kar dobijo. Mori me, da dobiš v kavarni slabo kavo, da šofer na avtobusu telefonira med vožnjo in da se nihče ne pritoži. Potem izpade, da sem edini nergač. Če bi bili vsi malce bolj kritični, a ne kritizerski, bi lahko svet spremenili na bolje. To me najbolj žre.«

Misli. (iš), Nedeljski, 11.3.2015

Claude Levi-Strauss, francoski antropolog (1908-2009):
»Zdaj nam grozi, da bomo samo še potrošniki, ki bomo trošili vse, iz vsega sveta, iz vseh kultur, izgubili pa bomo vso izvirnost.«
»Moder človek in znanstvenik ne dajeta pravih odgovorov, temveč zastavljata prava vprašanja.«
Michael Foucault, francoski zgodovinar in filozof:
»Strateški nasprotnik je fašizem, ki je v vseh nas, v naših glavah in našem vsakdanjem vedenju, fašizem, ki povzroča, da ljubimo oblast in da si želimo prav tistih reči, ki nam dominirajo in nas izkoriščajo.«

Mladi in stari lahko gradijo boljši svet. M. Kranjec, Nedeljski, 11.3.2015

Podjetnik in politik Žiga Vavpotič je najbolj ponosen na dva projekta: Simbiozo in Ypsilon, saj dokazujeta, da se da z dobrimi idejami uspevati. V Simbiozi je 10.000 mladih učilo 15.000 starejših uporabe računalnika. (Glej www.simbioza.eu in www.ypsilon,si , B.M.)
Verjame v mlade in opozarja na odtok v tujino. Po izkušnje? Boji se, da se ne bodo vrnili. »Postajajo jezni, razočarani in brez upanja, to pa ni dobro.« V tej generaciji »eni verjamejo, da se da marsikaj spremeniti, drugi pa so povsem apatični. In teh je ogromno.«
Želel bi si ministra, mlajšega od 30 let.
Politika bi se morala ukvarjati s tem, kaj bo čez 20 let. »Takrat nam bodo manjkali kadri in strokovnjaki.«
On je bil v tujini z Rockefellerjevo štipendijo (glej http://trilateral.org/ , B.M.) , srečal se je z H. Kissingerjem, J. Kerryjem. Marko Voljč ga je predlagal v trilateralo.
Konec februarja je organiziral debato o prihodnosti v ljubljanskem CD, in skupaj z Markom Voljčem in Lenartom Škofom »iz akademskih vrst« povabil nanjo 150 različnih ljudi. Padlo je nekaj dobrih idej, poudarili so koncept meritokracije, »da bomo ljudi cenili po tem, kaj znajo in česa so sposobni«. Strinjali so se, da mora biti država enaka za vse, česar zdaj žal nimamo.
V pogovoru z Markom Kranjcem pravi, da ne znamo izkoristiti svojih prednosti.
»Imamo ogromno ljudi, ki nam dvigajo ugled, da športnikov ne omenjam /…/. A doma se raje ukvarjamo z nekakšnimi umetnimi delitvami, razklanostjo. Pa ne samo stari-mladi, pač pa tudi javni in zasebni sektor, pa levi-desni. Vse to so umetno ustvarjene dileme, ki pa očitno nekomu zelo ustrezajo. /…/ politični eliti zelo ustreza, da narod ni enoten.«
Je privrženec meritokracije, »torej verjamem v sistem, kjer uspevajo najboljši. Čeprav pred volitvami vsi govorijo o tem, kasneje tega ni nikjer. Potem je tu še kompleks ljubljenih vodij, ki se bojijo sposobnih ljudi okrog sebe, in potem je tako, kot je.«
Pravi, da je od bojev že malo utrujen in se nekoliko umika iz javnosti. »Grem v gospodarstvo, tam iščem nove izzive.«

Berimo, poglejmo

Knjižnično nadomestilo. Cobissov izračun 2014. V.P.S., Delo, 11.3.2015

Najbolj izposojane knjige v letu 2014 v naših knjižnicah so napisali tuji avtorji:
Sofoklejeva Antigona je bila izposojena 9317-krat (- nekaj manj je najbrž maturantov…, op. B.M.), sladi Inferno D. Browna, (maturantska) Zločin in kazen F. M.Dostojevskega, Zgodbe svetega pisma in In v gorah odzvanja H. Khaleda. Na sedmem mestu je (slovenska) Muca copatarica E. Peroci s 6353 izposojami.
Lestvice najbolj izposojanih/branih slovenskih avtorjev, če sklepamo po knjižničnim nadomestilom avtorjem/avtoricam se ne spreminjajo dosti. (Vir: www.cobiss.si .)
Lani so bila največkrat izposojene publikacije P. Suhadolčana, sledi D. Muck in S. Makarovič.
Prve tri pri prevajalcih so L. Karim Rodošek, A. Perger in P. Kovač.
Pri likovnikih in fotografih so na prvih mestih U. Horvat, M. Manček in J. Reichman, pri glasbenikih in filmarjih T. Štiglic, L. Krajnčan in T. Kočar.

Maks Fabiani (1895-1962). Od svetovalca do anonimnega načrtovalca. S. Krkoč, Dnevnik, 10.3.2015

Ob 150 letnici rojstva arhitekta Maksa Fabianija potekajo prireditve v krajih, ki jih je (pre)oblikoval.
Na ljubljanskem Magistratu je pregledna razstava Maks Fabiani, arhitekt monarhije, ki bo na ogled tudi na Dunaju in v Rimu. V (Novi)Gorici bo jeseni razstava na prostem z naslovom Od velikosti k veličini. Na Krasu, v Štanjelu in Kobdilju bodo prireditve pod naslovom Murva Fabianijevih.
J. Koželj in A. Hrausky sta objavila monografijo Maks Fabiani: Dunaj, Ljubljana, Trst.
J. Koželj pravi, da je arhitekt na Dunaju (Urania) in v Trstu (Narodni dom) postavil stavbe, ki so bile takrat pred časom. V Ljubljani je postavil dekliški licej Mladika, Jakopičev paviljon in današnji Miklošičev park.
Rojen v Kobdilju, plemkinji in veleposestniku, je končal realko v Ljubljani, študiral arhitekturo na Tehnični visoki šoli (TVŠ) na Dunaju, s štipendijo po diplomi 1892 tri leta potoval, »kar naj bi predstavljalo pomemben vir vsega njegovega znanja«, piše Sandra Krkoč. Dunajskemu arhitektu in urbanistu O. Wagnerju je pomagal pisati delo Moderna arhitektura in mu asistiral na Akademiji likovnih umetnosti. Tam je spoznal J. Plečnika, »s katerim sta imela zapleten odnos«, a je vpliv marsikatere zamisli starejšega kolega čutiti v Plečnikovem delu v Ljubljani. Oba sta značilno zaznamovala Ljubljano, pravi J. Koželj (FA UL).
M. Fabiani je nato na Dunaju odprl atelje, se odrekel modernizmu in se obrnil k zgodovinskim slogom. Po potresu leta 1895 je pripravil urbanistični načrt za Ljubljano.
Leta 1902 je, tudi za ta načrt, od (omenjene) dunajske Tehnike (TVŠ) prejel prvi doktorski naziv, podeljen arhitektu v AO. Imenovan je bil za svetovalca prestolonaslednika in izpeljal številne prestižne projekte. F. Ferdinanda je svaril pred potjo v Sarajevo in bil po atentatu (1914) zato celo par dni zaprt.
Leta 1917 se je preselil na Goriško. Niti imenovanje za predstojnika Katedre za arhitekturo na TVŠ ga ni zadržalo. Nato je izdelal načrte za povojno obnovo 92 vasi na (takrat pod Italijo) Goriškem, Krasu, v Vipavski in Soški dolini ter Gorice. Italijanski uradniki so mu očitali, da ne spoštuje njihove kulture, ga odpustili, a spet zaposlili, »a pod načrti ni njegovega imena«. Leta 1935 je postal župan v Štanjelu. J. Koželj in A. Harusky domnevata, da so mu dobri stiki s fašistično oblastjo v Rimu omogočilo nadaljevanje dela . V Štanjelu je zasnoval vilo Ferrari z danes znamenitim vrtom, vrtec, šolo, kinodvorano, ambulanto. Ker ni povsem zavračal fašizma so ga po vojni obsodili za kolaboracijo, a kasneje oprostili. Lotil se je med spopadi (med Nemci in partizani) uničenega Štanjela in Kobdilja.
Leta 1952 je od dunajske TVŠ dobil zlati doktorat. V domačem okolju je ostal zamolčan in v primerjavi s Plečnikom se premalo zavedamo njegovega evropskega pomena, pravi J. Koželj: »Fabianijevo delo v naši zavesti ni niti dovolj poznano niti cenjeno. Zaradi še vedno prisotnih nacionalnih in ideoloških delitev velja Fabiani kljub svojemu multikulturnemu prepričanju za režimskega arhitekta, tako v avstro-ogrski monarhiji, kot v fašistični Italiji.«

Tujci so nastavili ogledalo slovenskemu turizmu. vav, Dnevnik, 11.3.2015

Časnik Dnevnik pošilja po deželi turistično izvidnico, običajno po dva tujca, ki nato s strokovnjaki predstavita lepe in napačne plati naših krajev.
Od začetka je zraven Janez Bogataj (FF UL), »institucija na področju etnologije, turizma in gastronomije«. Po analizi 15 krajev izpostavlja zlasti slabosti Turistično informacijskih centrov (TIC), predvsem nestrokovnost in »všečkanje«. Turista pošlješ »pač tja, kjer je tudi tebi všeč«. Vprašanje je tudi odprtost muzejev in zbirk, kar bi lahko rešili s prostovoljci. Kulinarična ponudba je premalo lokalna/regionalna, s hišnimi jedmi.
Sodelujeta tudi Primož Žižek, strokovnjak za spletne strani in nasmejana urednica s TVS Marjana Grčman, ki pravi:
»Še vedno nas pestijo preslaba označenost turističnih znamenitosti, neizrazita kulinarična ponudba, katastrofalna digitalna promocija, pomanjkanje (vsaj) dvojezičnih turističnih spletnih strani in pogosto neprimerno osebje v TIC.« Povsod še niso sprejeli, »da je lahko ravno turizem njihova zgodba prihodnosti. Skoraj povsod pa so bili domačini turistična zgodba zase. Doživetje za spomine. In nemalokrat so popravili splošen vtis kraja, tudi zaradi nerodnosti turističnih delavcev.
Izvidnica trka na odgovorne »po občinah, zavodih za turizem in razvojnih agencijah, pravi M. Grčman. »Turizem je tudi stanje našega duha, ki se kaže v nezlagani prijaznosti turističnih delavcev, zunanji urejenosti naše krajine, mestnih jeder, turističnih objektov in podeželskega okolja.«

Šolski sistem, učitelji, starši

Otroci prepoznajo samozavestnega učitelja. S. Merljak, Delo, 9.3.2015

Na posvetu Sodelovanje s starši pri reševanju vzgojnih in učnih težav (glej www.zpds.si )so se srečali starši, učitelji in (drugi) pedagoški strokovnjaki.
Janko Korošec, oče srednješolca, ima s šolo in učitelji v glavnem dobre izkušnje. Učitelji so znali vzpostaviti dialog, ki ga nato nismo prekinili, pravi. Učiteljeva strokovna avtoriteta je danes na preizkušnji, a samozavestnega učitelja prepozna že otrok, pravi. Na posvetu je govoril o (pol)formalnem druženju staršev in učiteljev, kot poti do partnerstva. Tako preglasne, agresivne, starše, »ki zase skozi otroka zahtevajo preveč pravic«, nevtralizirajo že drugi.
»Slovensko šolstvo ni v slabi kondiciji« meni Zdenko Medveš, upokojeni profesor FF UL. »Čeprav je na račun šole izrečenih veliko kritik, raziskave javnega mnenja kažejo visoko stopnjo zaupanja do šolstva /…/ razen gasilcem, seveda.« Raziskave (domačih je malo) kažejo, da do 80% staršev ocenjuje učitelje kot odgovorne, pravične in zavzete za razvoj otrok. Učitelji pa obratno menijo, da se starši za delo otrok premalo zanimajo, četrtina jih meni, da imajo negativen odnos do šole in učiteljev. Tri četrtine staršev izjavlja, da doma pomagajo delati naloge.
Dve tretjini učiteljev trdita, da se starši vmešavajo v njihovo delo; v nekaterih državah le 10%. Longitudinalne študije kažejo, da se to v zadnjih desetletjih ni veliko spremenilo, čeprav pogosto slišimo, da je »šola vse bolj izpostavljena poseganju staršev v njeno delo«, pravi Z. Medveš.
Pravi, da so za konflikte krivi posamezni učitelji in starši. Problemi bi se morali reševati na podlagi dogovorjenih pravil med šolo in starši.« Pri tem so seveda težave, a imajo jih pri odločanju tudi sodišča na vseh ravneh, pravi.
Konflikti lahko izbruhnejo zaradi »različnih pogledov staršev, učiteljev in drugih strokovnih delavcev na šoli«. Vendar le redko v reševanje sporov posegajo advokati ali celo policija in sodišča.
Robi Kroflič, FF UL, pravi, da bi morali najprej oblikovati minimalni skupni čut za vzgojna vprašanja, na strokovnih podlagah in poenotiti predstave o tem, kaj je dobro za otroka in kakšno naj bi bilo partnerstvo med starši in šolo. Nekateri ukrepi, npr. uvajanje e-redovalnic , kažejo, na sistemsko neurejenost in nestrokovnost, meni.
Otroku je treba zagotoviti več participacije pri sprejetju odločitev, saj le tako od njega lahko zahtevamo več odgovornosti. Dobiti mora prostor za druženje z vrstniki, prevelik nadzor in sprega med učitelji in starši ogroža izkustveno učenje. Vzpostaviti bi morali bolj strokovno poglobljeno izpopolnjevanje učiteljev, pa tudi svetovanje staršev, meni R. Kroflič.

Študij, študentska organizacija, kariera, upravljanje znanosti, mladi raziskovalci

Izjemno idejo je težko uničiti. J. Kontler – Salamon, Sobotna priloga, Delo, 7.3.2015

Zaslužen za program mladih raziskovalcev, politolog Ciril Baškovič (68) govori o tem in o študentskih letih ter o (znanstveni) politiki.
Otrok izseljeniških staršev, iz Brežic, je bil edini ki je študiral. »Takrat je na gimnazijo ni potem na univerzo šla manjšina in ne večina kot danes.« Iz OŠ mu je v spominu ostal učitelj tehnične vzgoje, široko razgledan, ki se je veliko pogovarjal z učenci in ga je naučil, da se stvari bolje vidi z nekaj distance. Tudi učitelj zgodovine, ki je delal v muzeju, pri katerem so delali seminarske naloge. In gimnazijska profesorica kemije, iz katere je delal maturo. In strogi profesor slovenščine, pri katerem je moral vsak opraviti pregledni izpit pred maturo. Zaradi njega nima težav s pisanjem. Maturitetno nalogo je napisal in zagovarjal v francoščini, »ki mi je bila zelo všeč.«
(Politologija, VŠPVN/FDV?)
Zanimala ga je novejša zgodovina, dobil je občinsko štipendijo, bil je aktivnem v mladinski organizaciji, bil je v brigadi v Črni Gori in Srbiji, na lokalnem radiu je imel rubriko, na koncu gimnazije je bil povabljen v ZK.
»Bil sem zelo dejaven v klubu posavskih študentov, živel sem v študentskem domu ob šoli. Tam smo si marsikaj privoščili – profesorjem smo postavljali neprijetna vprašanja in na predavanja smo hodili v copatah, dokler nas niso nagnali… Med našimi profesorji so prevladovali pravniki, ki so se specializirali za različna področja« in »uvedli nove družbene discipline. Imeli so dobre stike s tujino in nekaj je bilo res dobrih predavateljev, drugi so bili malo manj vešči«, a ni »razloga za oznako, /…/ da smo rdeča oz. partijska šola. Nekateri naši profesorji so bili izrazito družbeno kritični in tega niso prav nič skrivali. Z njimi smo lahko odprto razpravljali tudi zunaj predavalnic- In seveda so nato v začetku 70' nekaj profesorjev izključili iz šole.«
(Študentska organizacija)
Čeprav je bil redno vpisan, je bil en letnik oproščen predavanj in je delal samo izpite. »Razlog je bil, da sem bil junija 1968 izvoljen za predsednika upravnega odbora skupnosti študentov ljubljanske univerze (UO SŠ LVZ), takrat še del jugoslovanske študentske zveze (ZŠJ). Naslednjo pomlad je SŠ Slovenije – takrat smo bili že povezani z mariborskimi študenti – že izstopila iz ŽŠJ. Grozile so nam sankcije, a nas je vzel v zaščito Stane Dolanc, vodja organizacije ZKJ na univerzi. (UK ZKS) Sicer pa smo tedaj ustanovili Radio Študent in pripomogli k vpeljavi študentskega zdravstvenega zavarovanja.
(Študentska pomlad 68', češka pomlad?)
»Pri nas so najbolj odmevali krvavi študentski nemiri v Beogradu. A prav tako tisto, kar se je zgodilo v Franciji (študentski maj) in na Češkem, kjer pa niso bili aktivni samo študenti. Tisto pomlad (1968) sem si res zelo želel v Prago. Profesor Adolf Bibič, ki je bil kasneje mentor moje diplomske naloge na temo čeških dogodkov, je prek čeških kolegov urejal moje bivanje v Pragi /… Bil sem zelo zagnan, začel sem se že učiti češčino. A potem mi je povedal, da so na Češkem takšne razmere, da se je bolje odpovedati obisku. /…/ Nikoli nisem bil tam.«
Je pa napisal knjigo ČSSR 1968, razširjeno diplomsko nalogo, pri Krtu, današnji Krtini, v precejšnji nakladi. (Je razprodana.)
(Akademska kariera?)
Po diplomi je postal asistent pri predmetu Socializem v svetu pri prof. Pribičeviću, ki je bil tudi redni prof. na politični šoli v Beogradu in na ameriški univerzi v Italiji; doktoriral je na Oxfordu, tako kot prof. Stane Južnič. »Včasih sta se med sabo iz čistega užitka pogovarjala v najodličnejši oxfordski angleščini!« Magistrskega študija ni končal, zaradi obremenjenosti, ker je asistiral še pri drugih predmetih in nato zaradi službe. Povabili so ga v Jugoslovanski center za teorijo in prakso samoupravljanja v Ljubljani in dobil je še stanovanje. Študiral je oblike samoupravljanja v drugih državah, bil nekaj mesecev v Franciji. Kasneje je hotel proučevati družbeno vlogo znanosti, pa ni bil dovolj zagrizen.
(Znanost?)
Iz tistega centra je leta 1982, star 35 let, »šel za namestnika predsednika republiškega komiteja za raziskovalno dejavnost in tehnologijo. Predsednik je bil Erik Vrenko, fizik z več patenti in obsežno razvojno prakso iz Iskre. Izredno ga cenim, Krivica je, da javnost še vedno ne pozna njegovih zaslug. Kdo ve, mogoče zato, ker je zet Sergeja Kraigherja?« (In Lidije Šentjurc, B.M.)
(Program mladi raziskovalci, MR?)
Botri za program MR so bili poleg C. Baškoviča in E. Vrenka še Robert Blinc, tedaj najuglednejši raziskovalec, Boris Frlec, tedaj podpredsednik republiškega izvršnega sveta (vlade) in še kdo.
»Takrat smo imeli premalo doktorjev in magistrov znanosti« in s programom so želeli pritegniti najsposobnejše študente in tudi institucije. MR so »bili polno zaposleni, prejemali so plačo, organizacijam se je plačalo dobršen del materialnih in drugih raziskovalnih stroškov, mentorji in raziskovalci so se lahko osredotočili na pravo raziskovalno delo.« Vzora ni bilo, to je bil naš projekt, niso ga kopirali drugod v Jugoslaviji. Geslo: »2000 novih raziskovalcev do leta 2000. Tedanja oblast je »projekt podprla, s potrebnim denarjem vred.«
Tudi njegov naslednik na delovnem mestu Emil Milan Pintar je podpiral program MR, a »tudi opozarjal, da mu manjka načrt smotrnega zaposlovanja MR.« To je postalo aktualno, ko so »začeli propadati razvojni oddelki v gospodarstvu, in danes zaradi »zujfanja«.
M. Baškoviča je Milan Kučan povabil v CK ZKS (republiško vodstvo edine, vladajoče stranke) in tam je bil pristojen za znanost. Tam so se takrat, v drugi polovici 80', največ ukvarjali s prihodnostjo Jugoslavije in Slovenije, drugo je bilo postranskega pomena. Menil je, da je Jugoslaviji potrebna modernizacija, zato je bil zagovornik inoviranja, naložbam v znanost. »V tistih letih sem spoznal dr. Marka Kosa, od katerega sem se veliko naučil o inovacijah v gospodarstvu on vidikih družbene modernizacije…«
(Osamosvojitev in MR?)
»Ob osamosvojitvi, ko je že bilo jasno, da gremo v večstrankarski sistem, sem bil med pobudniki za ustanovitev levo usmerjene zelene stranke.« na volitvah mu je zmanjkalo nekaj sto glasov. Prizna, da so pretiravali in postavljali vprašanje nuklearke. »Zdaj pri nas zelenih praktično ni in to je res škoda.
Nato je »v okviru Demosove vlade začel delati ma ministrstvu za znanost in tehnologijo in nato postal državni sekretar v zaporednih mandatih pod izvrstnima ministroma dr. Petrom Tancingom in prof. dr. Radom Bohincem.« (R. Bohinc je bil kasneje rektor UP, zdaj je dekan FDV UL. B.M.)
Program MR se je »dovolj okrepil in dokazal, tako da se ga nihče ni več upal ukinjati«, čeprav je doživljal popravke, tudi v škodo. Med svojimi dosežki je najbolj ponosen na ta program MR je tudi njegov sin, inženir strojništva.
(Nato dolga leta na ministrstvu za kulturo?)
Po ministru Bohincu je na MZT preživel za eno leto, pod Andrejem Umkom, »po volitvah pa stranka« (SLS? SDP?, B.M.) »ni dobila tega resorja«, rad bi sicer ostal tam.
Jože Školč, takratni minister za kulturo, ga je povabil za sekretarja, nato pa Andreja Rihter za državnega sekretarja. Opravljal je raznovrstne naloge, tudi sektor kulture dobro pozna.
»No, s časom pa dandanašnji vsakdo trči ob svoj zujf.« Bi pa še delal v »zahtevnem in strokovno izzivalnem projektu«.
(Ni vas najti v medijskih arhivih?)
Po eni strani sem se izmikal, v politiki nisem bil na vrhu, »temveč dober sodelavec v drugi ali tretji poziciji, občasno v pozitivni vlogi stika med političnim in strokovnim ter z zmožnostjo odprte komunikacije z ljudmi.«
(Nikoli vpleteni v škandal, nepoboljšljiv levičar?)
Oznako sprejema, a je »najprej treba vedeti, kaj je levičarstvo.« Lani je pri izbiranju predsednika programskega sveta RTVS padla oznaka komunajzar, kar je sprejel s humorjem: »Brez panike, gospodje.« Spoštuje »vse desničarje, ki to jasno povedo, med njimi imam tudi kolege, imel sem dobre sodelavce. Težava je le s tistimi, ki ne morejo preživeti, da ob njih obstaja še drug nazor.«
(Kaj zdaj, pri nas, v Evropi?)
Navdušen bi bil, če bi grškemu zgledu – »želijo zagotoviti spodobno življenje vsem ljudem« - sledili še v drugih državah. »Žal pa spregledujejo, da ni dovolj le prerazporejati, temveč je treba najprej več ustvariti. Seveda ob pomoči novih uspešnejših praks, ki jih je treba iznajti in ki bodo šele dobile ime. V vsakem primeru pa bo imela v nadaljnjem družbenem razvoju zelo pomembno vlogo tudi znanost.«

Stranka, vlada, javno mnenje

Pol leta vladavine SMC. Tanka linija med navdušenjem in razočaranjem. P. Žerjavič, Ozadja, Delo, 7.3.2015

Podatki Dela Stik v grafikonih kažejo, da je podpora (anketiranih) od julija 2014 padla od 29% na 15%, srednja ocena pa se je od lanskega oktobra, po padcu, spet dvignila na 2,6. Predsednika vlade Mira Cerarja je 25.2.2015 pozitivno ocenilo 39% od 600 anketiranih, 29% pa negativno.
Žiga Čebulj (Pristop) pravi o političnem prostoru in o stranki SMC:
»Slovenski prostor in čas sta zaznamovana z dobrimi novicami o višji gospodarski rasti, zmanjšanju brezposelnosti, boljši dostopnosti kapitala in prvimi zametki optimizma na eni strani, teh hkrati aferaštvom, nestrinjanji pri upravljanju državnega premoženja ter kulturnim bojem na drugi.«
SMC (iz Stranke M. Cerarja se je na kongresu preimenovala v S. modernega centra) je pred volitvami dovolj široko izpostavila »temeljne vrednote, samostojnost in dostojno življenje /…/ da je privabila volivce iz levih in desnih strank«, meni Ž. Čebulj. Znotraj stranke so uspešnejši »sredinsko levi« posamezniki. »Pas je začel popuščati, stališča o privatizaciji se mehčajo, enakopravnost pridobiva veljavo kot vrednota.«
Pri podobi stranke je uporabljena »modernost«, nasprotje tradicionalnosti, in Ž. Čebulj govori »o odtenkih modre«, toplih ali hladnih – bomo videli.
V svoji analizi dosedanjega delovanja vladne stranke SMC Peter Žerjavič in uredništvo rubrike Ozadja odgovarjajo na vprašanja: Kdo obvladuje stranko? Kakšno gospodarsko politiko ima? Kakšna je njena identiteta, kontinuiteta in ideologija?
Borut Šuklje, center za strateške študije, nekdanja desna roka Janeza Drnovška, primerja dve veliki zmagi dveh velikih strank, leta 2000 in 2014. Drnovškova (LDS) je bila potrditev programa njegove dolgoletne vladavine z znanimi posamezniki. »Cerarjeva je bila zmaga povsem novega, razmeroma ozkemu krogu politično znanega pravnika in izrazite odsotnosti programa vladanja.« SMC je bila zbrana tik pred volitvami in zmagoslavje je potrdilo, da volivci nagrajujejo geslo, »da je vsakdo lahko vse, programske različnosti pa /…/ podrejene osebnim različnostim posameznih vodij stranke«.
Gospodarski program SMC je pripravil Aleksander Kešeljević, sedanji svetovalec premiera. V vladi je vpliven finančni minister Dušan Mramor (EF UL), ki se večkrat posvetuje z Mitjo Gasparijem, nekdanjim ministrom in guvernerjem BS. Vpliven je, pri odločitvah o bankah in privatizaciji, tudi lobiji iz finančnega sektorja.
Ob tem, da se nadaljuje (finančna) politika vlad Janeza Janše in Alenke Bratušek, se v EU pod J. Claude-Junckerjem spreminja varčevalno-reformska politika in daje več manevra državam članicam. Slovenija je bila »s svojim reformskim zastojem, bančno polomijo in proračunskim primanjkljajem« pod strogim drobnogledom in pritiskom za ukrepanje. Bruselj pričakuje privatizacijo predvsem NKBM in Telekoma. Pritiski se izvajajo na zasedanjih finančnih ministrov evrske skupine in Evropskega sveta (predsednikov, premierov), kjer je treba zaupanje pridobiti z jasnimi pojasnili zakaj nismo izpolnili zavez(e).
V stranki zavračajo očitke, da je SMC nadaljevanje LSD, Zares in PS, čeprav nekateri »politično angažirani državljani« prihajajo iz teh strank. Na očitke o »prazne« programu odgovarja Simona Kuster Lipicer, vodja poslancev SMC, da so najprej morali osredotočiti na stabilizacijo financ, zdaj so se bodo še na druge prioritete.
Glede ideologije pravijo, da niso ne levi, ne desni in da so se zavezali, da se z ideologijami ne bodo ukvarjali.

»Med Drnovškom in Cerarjem vidim podobnosti«. Z. Potič. Delo, 9.3.2015

O slovenski in evropski politiki se je z Zoranom Potičem pogovarjal Graham R. Watson, predsednik Evropske liberalnodemokratske stranke (ALDE). Pravi, da je v njej so iz Slovenije pet strank.
(Op. B.M.: Spletna stran ALDE navaja le Desus, wikipedija še LDS in Zares, ne pa še tudi SMC.),
Najmanj dve, pravi G.R. Watson »skorajda ne obstajata več, tretja ima izjemno podporo, četrta in peta pa imata pomembno vlogo v politiki.«
Liberalna vlada, pravi G.R. Watson, je »na začetku tranzicije« položila »temelje za zdrav preporod /…/ in izvedbo nujnih reform.« Če primerja (LDS) J. Drnovška in (SMC) M. Cerarja vidi vzporednice glede »vizije prihodnosti Slovenije.«
(Op. B.M.: Stranke LDS ni bilo v prvi (Demosovi) vladi RS. Med 1990 in 1992 je bil premier L. Peterle, SKD. J. Drnovšek je bil premier med 1992 in 2002, razen pol leta v 2000. Glej: http://radio.ognjisce.si/sl/157/slovenija/14623/ )
(SMC se je doslej imenovala po vodji, to ni značilno za liberalce.)
»Liberalci ne slovimo ravno kot ljudje, ki bi zvesto sledili velikim vodjem, tako kot desničarji.« M. Cerar je skromen in spodoben človek. V SMC so se »odločili voditi odgovorno in razvojno ekonomsko politiko, kar je pomembno prispevalo k temu, da je Slovenija zdaj v očeh tujine videti veliko bolje od njenih sosed. Brezposelnost se zmanjšuje in tuji investitorji znova zaupajo Sloveniji.«
(Liberalcem v Evropi ne kaže dobro, zakaj?)
»Celotna evropska celina je prestala zelo bolečo recesijo, to pa niso najboljše politične razmere za liberalce. Znano je, da se ljudje v stiski začnejo zatekati k nacionalistom, religioznosti, to se je pokazalo tudi na lanskih evropskih volitvah. /…/ V Italiji, Nemčiji in V. Britaniji so bili liberalci potolčeni do kolen, v Belgiji, na Nizozemskem ali v skandinavskih državah pa so se izkazali zelo dobro. Res /…/ nismo več tretja največja politična skupina v Evropskem parlamentu, ker so se organizirali populisti.« Liberalci vodijo vlade v petih državah, pričakuje, da jo bodo še na Finskem in Danskem.
(Mednarodni izzivi?)
Položaj se zaostruje – (politični) umori v Rusiji, poskusi destabilizacije Gruzije, vojna v Ukrajini. Položaj v »EU ni najboljši – Grčija je že padla pod vpliv radikalne levice, nekaj podobnega se lahko zgodi v Španiji /…/ na radikalni desnici pridobivajo politiki, kot so V. Orban na Madžarskem, M. Salvini v Italiji in M. Le Pen v Franciji.« Zato potrebujemo stranke s sredinsko opredelitvijo, meni G.R. Watson.

Je na čelu države politika ali javno mnenje? M. Roglič, U.Škerl Kramberger, Dnevnik, 9.3.2015

Vlade so v letih 2004 – 2014 svojo politiko oblikovale glede na javno mnenje, ugotavljata Meta Roglič in Uroš Škerl Kramberger po analizi anket, ki so jih naročile naše vlade.
Leta 2005 je bilo proti enotni davčni stopnji 52% anketiranih (Mediana), nato je odstopil minister (vlade J. Janše J.) P. Damijan in ideja je šla v pozabo. Ista vlada je leta 2008 preko Episcentra vprašala javnost, če podpira njene ukrepe proti tajkunom (Zidar, Črnigoj, Tovšak), kar je podprlo 79% vprašanih. Sedem let kasneje so mnogi v zaporu ali na poti. Istega leta je idejo o pokrajinah dobila le tretjinsko (brezpogojno) podporo.
Vlada B. Pahorja je leta 2010 v naročeni anketi (FDV UL) na vprašanje o udeležbi zaposlenih pri delitvi dobička dobila 85% podporo, vendar poslanci kasneje tega predloga niso podprli.
Naslednja Janševa vlada je 2012 vprašala (preko Mediane) , če bi pristali na nižji življenjski standard na račun krpanja proračuna in 66% respondentov je bilo proti.
Za vlado A. Bratušek je Ninamedia izvajala ankete dvakrat na mesec. Leta 2013 je bilo 67% respondentov za izenačitev pravic istospolnih, deljena mnenja so bila glede zaprositve za finančno pomoč EU in za/proti ustavitev postopkov privatizacije. Vladni ideji o uvedbi kriznega davka je nasprotovalo 92% vprašanih in ni bil uveden. Sredi leta 2014 je bilo 49% respondentov za ukinitev Državnega sveta.
Vlada M. Cerarja tovrstnih javnomnenjskih anket ne izvaja več.

Poteptana demokratičnost. Kongres SMC. M. Roglič, Dnevnik, 9.3.2015

Na kongresu največje stranke z novim imenom »so lahko govorili le izbranci, drugi delegati pa so bili zgolj glasovalni stroj«; odstopa ministrice in visokošolskih zaslužkarjev niso omenjali, piše v komentarju Meta Roglič.
Neformalno udeleženci odstopa niso obžalovali, saj je S. Setnikar Cankar »v slabega pol leta potegnila vrsto vprašljivih potez« in je bila med najšibkejšimi členi vlade. Težave pri iskanju ministrov potrjujejo, da »ima pri izbiri kadrov največ težav prav največja vladna stranka«.
Razlog za odstop je za stranko in njenega predsednika neprijeten. »Ekcesivno visoki zaslužki posvečenih so namreč tema, za katero je javnost zelo občutljiva. Poleg tega se (ponovno) odpira tudi vprašanje visokih Cerarjevih prejemkov, ki jih je iz javnih sredstev – resda ne fakultete (PF UL), kjer je bil zaposlen – dobival kot samostojni podjetnik«.
»Sladka marmelada« zaslužkov bo »vsaj del sindikatov nedvomno spodbudila k novim zahtevam glede plač javnim uslužbencem.«

Javni zaslužki, zavodi, uslužben-ci-ke…

Vse narobe, spet. T. Lesničar – Pučko, Dnevnik, 10.3.2015

Gre za zlorabo osebnih podatkov, tako je najprej dejala (bivša) ministrica S. Setnikar Cankar, potem ko je Supervizor razkril, da je v 11 letih poleg plače profesorice (in 4 leta dekanke FU UL) zaslužila še 542.000 evrov (- bruto/neto?, B.M.). Ni torej vedela, da ima komisija za preprečevanje korupcije možnost nadzora porabe javnih sredstev, »za katere bi morala kot ministrica skrbeti« piše v kolumni Tanja Lesničar – Pučko.
Med štirimi najbolje plačnimi profesorji sta še dva, ki sta tudi politika – Tajnikar in Tekavčič in J. Stare, sedanji dekan FU UL. O njihovih vrhunskih znanstvenih dosežkih še nismo nič slišali. »Vsi poznamo /…/ Mateja Merika, ki dela v Cernu, vrhunskega antropologa Ivana Šprajca, filozofinjo Alenko Zupančič.«
»Govorjenje gospe Tekavčič, da pač veliko in dobro delajo, je obsceno«, meni kolumnistka. »V tej državi ogromno ljudi veliko dela /…/ Tudi veliko univerzitetnih profesorjev.«
Branka Kalenić Ramšak, dekanka FF UL: »Pri nas ima asistent okoli 1000 evrov neto osnovne plače, podobno lektor, visokošolski učitelj /…/ pa: docent med 1400 in 1600 evrov, izredni profesor med 1550 in 1800, redni profesor pa med 16750 in 2000. Vsi po vseh napredovanjih.«
Te dohodke jim odreja vlada, g. Cerar, ki je na PF UL »v nekaj letih ravno tako za svetovanja zaslužil čez 300.000 dodatnih evrov /…/« piše T. Lesničar –Pučko in dodaja, da sta premier in ministrica prav takrat »sprejela nezadovoljne rektorje in dekane. Rezultat. Nič.«
B. Kalenič Ramšak: »na ključnih položajih so profesorji ljubljanske univerze, od predsednika vlade do finančnega ministra in ministrice za šolstvo. Komu naj se torej pritožimo?«
»Plača za žepnino, redna služba na fakulteti pa zato, da se lahko po izletu v politiko vrneš v njeno varno zavetje«, je sarkastična kolumnistka.
In spodbije še en argument teh zaslužkarjev, da so »pač pridobili dodatna evropska in zasebna sredstva. Torej ti, »če kot zaposleni uspešno predstaviš projekt, za katerega fakulteta prejme sredstva, ta denar pripada?« Za prijavo »uporabiš status javnega uslužbenca, pri porabi denarja pa si zasebnik, ki sam sebi »tržno« oblikuje honorar?«
»Medtem fakultete hirajo, tudi po zaslugi Zujf, ki še naprej zapoveduje absurdno 1% zmanjšanje števila zaposlenih. Mladi znanstveniki so brez prihodnosti. /…/ Ostane več za redke.«
»Škoda, ki so jo omenjeni povzročili ugledu visokega šolstva in celotnega javnega sektorja /…/ je neizmerljiva. Da o etiki /…/ vlade ne govorimo. /…/ Ali zakoni res dopuščajo vodilnim javnih zavodov samopredlagateljstvo, samopromocijo in samokasiranje, ali pa bi morali za svojo plačo skrbeti za finančno dobrobit ustanove, študente, mlajše kolege? Če je tako ekcesno zaslužkarstvo res legalno, potem je to še ena tistih sistemskih anomalij, ki jih vzdržujejo /…/ politične elite.« Ministrica, ki je »v teh (11) letih zaslužila toliko, kolikor znaša celoletni investicijski proračun FF (UL).
»Ti ljudje živijo v paralelni galaksiji«, je dejala tista zgrožena učiteljica.

Iz pandorine skrinjice. R. Novak, Pisma, Delo, 10.3.2015

Bralec Ranko Novak, »redni profesor Univerza v Ljubljani« (UL) pohvali Janeza Markeša, za prispevek z zgornjim naslovom, objavljeno v Delu 7.3.2015 (- povzetek je na www.nsdlu.si v Pogledih, B.M.), v katerem je »analiziral stanje v naši Almi mater, a se bojim, da bo cela reč izzvenela po principu dalmatinskega reka »riba smrdi od glave, a čisti se od repa«.

Bogati, študentke, doktorice, profesorice, aktivistke, lepe lutke, predsedniki…

Kapital in spol. A.Žerdin, Delo, 9.3.2015

O enakopravnosti spolov piše Ali Žerdin. Ugotavlja, da je pri nas med najbogatejšimi (100, po Managerjevi lestvici) žensk le za vzorec. Plače imajo delavci in delavke podobne, vendar z višino razlike rastejo.
»No, ni vse v denarju« so »tudi druge oblike kapitala. Pierre Bourdieu (- pisal je o izobraževanju, univerzah, študentih, profesorjih, glej: https://fr.wikipedia.org/wiki/Pierre_Bourdieu /https://en.wikipedia.org/wiki/Pierre_Bourdieu, https://books.google.si/books/about/Homo_Academicus.html?hl=sl&id=hfUR028Z-0kC B.M.) omenja še kulturni in socialni kapital, pa politični, juridični, informacijski…
V kulturni kapital sodi tudi poklicna usposobljenost posameznikov. V zadnjem desetletju je na naših visokošolskih institucijah letno diplomiralo okrog 8000 žensk in 4500 moških. Podatki Sursa kažejo nekoliko drugačno sliko pri doktoratih. V zadnjem desetletju je bilo novih doktorjev/doktoric, žensk slaba polovica. Podobno tudi na bolonjskem doktoratu, vendar je bilo leta 2012 žensk več, naslednje leto pa obratno.
Pomemben je trend, piše A. Žerdin. »Če je sredi 80'let diplomiralo približno enako število moških in žensk, je danes žensk z diplomo občutno več kot moških, pri (novih) doktoratih je številka skoraj izenačena. So pa ženske z doktorati slabše plačane kot moški (41 tisoč evrov bruto letno), moški 47 tisoč. Razlika se od 2009 zmanjšuje.
Socialni kapital predstavlja omrežje, ki ga posamezni-k-ca lahko aktivira za dosego nekega cilja, piše A. Žerdin (Proučeval je omrežja vodilnih v gospodarstvu, http://www.emka.si/avtorji/ali-zerdin/biografija/26583 .B.M.) Ana Lukner (Anina zvezdica) ali Anita Ogulin (ZPMS) sta najbrž sistematično gradili svoje stike, in jih uporabljata izven poslovnega sveta. Že v 80'letih so bile ženske pomembe v civilno-družbenih omrežjih. Peticije proti usmerjenemu izobraževanju ne bi bilo brez sociologinje Nede Pagon, peticije proti smrtni kazni ne brez novinarke Alenke Puhar. Spomenka Hribar je bila med pobudniki za svobodo govora (ukinitev 133.člena KZ SFRJ), za narodno spravo. Ženske so bile vključene v vse projekte, ki »naj bi povečevali družbeno solidarnost in stopnjo demokracije.« Pomenljiva izjema je »pisanje ustave je bilo moško podjetje. Slovenski founding fathers /…/niso pripustili kolegic iz CD pobud.« V prvi sestavi Ustavnega sodišča med devetimi ni bilo sodnice; prvo smo dobili 1998, danes jih je pet.
Pri političnem kapitalu pa v trdnjavo spuščajo le moške – predsednik republike, predsednik parlamenta. »Naslednje volitve so leta 2017.« (A. Žerdin ne omenja predsednika vlade…, B.M.)

Diktat (lepega) telesa ali lepe lutke je lažje obvladovati. K. Škrinjar, Delo, 10.3.2015

»Doktor Maca Jogan, povejte …«, je Klara Škrinjar nerodno začela pogovor z veteranko med slovenskimi feministkami, zaslužno profesorico (FDV)UL.
Feminizem, pravi, »zajema tako raziskovalno dejavnost, kot medijsko, politično, skratka, na vseh področjih delovanja gre za to, da se ne oblikujejo stališča in praksa, ki bi vnaprej izključevala ženski spol kot manjvreden /…/, ki nima kaj iskati v javnem življenju in javnem odločanju. /…/ Feminist, feministka je oseba kateregakoli spola, ki kot moto delovanja upošteva, da imajo ljudje ne glede na spol, spolno usmeritev enake pravice.«
(Prevladujoča kultura je…)
»… moškosrediščna, maskulinizirana. /…/ Tudi veliki filozofi, od grških klasičnih, Aristotela, Platona do Hegla, so človeka skrčili na moškega.« Ko so ženske začele osvajati javni prostor, so bile razumljene kot povzročiteljice težav. »Ker so zapuščale svojo tradicionalno vlogo, niso hotele biti več le pomočniška bitja, želele so se izobraževati.« Dvomile so v t.i. naravni red.
(So feministke proti moškim?)
Pri nas je bilo res tudi nekaj primerov skrajnosti, nastopanja proti moškim. Npr. organizacija Lilith je bila pred 30 leti nedostopna za moške, revija Jana je pred 40 leti nastopila z geslom: »Moški, to se vas ne tiče!« Gre pa za to, pravi M. Jogan, »da se usmeri dejavnost zoper tiste moške, ki so vodilni, ki so vladajoči in določajo vzorce« za »moške in ženske vseh podrejenih plasti.«
(Lepo telo…)
»… kot sredstvo za krepitev potrošniškega, razsipniškega vedenja.« Že W. Mills je konec 50' let opozarjal, da se »v ameriški družbi uporablja ženska za to, da bi se stvari bolje prodajale« jo zreducira »na spolno privlačno lutko«. Seksualna revolucija se je takrat začela namerno, pravi.
»Zakaj? Spolnost je predstavljala področje, kamor se je lahko še investiralo v lovu za dobičkom; poleg tega je za nosilce moči veliko bolj ugodno, če se ljudje ukvarjajo predvsem s svojim telesom, ne pa s širšimi družbenimi potrebami. Lepe lutke je lažje obvladovati. Za presojo družbenih okoliščin pa je treba kaj več /…/ zlasti v času krize in povečevanja družbenih neenakosti.«

Preberite

Živeti z etiko. Pogovori in literarni večeri, Delo, 10.3.2015

V ljubljanski knjigarni Konzorcij o predstavili knjigo Jožeta Trontlja Živeti z etiko. Besedila so v spomin na pokojnega avtorja, nekdanjega predsednika SAZU, pripravili sodelavci Inštituta za etiko in vrednote Jožeta Trontlja.
Na okrogli mizi, ki jo je vodila A. Puhar so sodelovali B. Voljč, J. Musek, B. Marentič Požarnik in A. Jemec.

Refleksije o svetu, oropanem alternativ. M. Grah, Delo, 10.3.2015

Knjiga Čas (brez) alternative: sociološke in politološke refleksije (Založba FDV in ZZ FF, 2014) je zbirka kolumn Rudija Rizmana, profesorja na univerzah v Ljubljani in Bologni. Objavljal jih je v Delu, Dnevniku, Mladini in Emzinu ter v književnih zbornikih. (- nekaj smo jih povzeli na spletni strani www.nsdlu.si, rubrika Pogledi, B.M.).
R. Rizman piše o času, podobnem zadnjemu desetletju socializma, ki mu je bila takrat pri nas edina alternativa »še več samoupravljanja«. Zdaj, ko je svet zaradi neoliberalizma zapadel v krizo, nekateri kot zdravilo predpisujejo »še več neoliberalizma: še več prostega trga, konkurence in volčje tekmovalnosti, še več deregulacije, še bolj vitko državo, še manj sočutja, solidarnosti in socialne države, več varčevanja, odrekanja in zategovanja pasu«, povzema Matija Grah.
V uvodu knjige Zygmunt Bauman spomni na 80'leta, ko je bila »tostran železne zavese alternativa jasna – kapitalizem in liberalna demokracija«, taka kot na Zahodu, današnji čas pa je »radikalno negotov, prihodnost pa polna neznank /…/ zaprta«, povzema M. Grah.
Ob predstavitvi knjige je R. Rizman kot eno od značilnosti sveta brez alternative navedel zlitje levega in desnega, pri čemer desni, s krščanskimi temelji, zanemarja dimenzijo solidarnosti in socialni nauk Katoliške cerkve.
Čisto brez alternativnih zamisli nismo, take ideje imata kritična nobelovca P. Krugman in J. Stiglitz, imajo jih kritični sociologi, npr. U. Beck. – le da jih politiki vztrajno ignorirajo. Nedoraslost evropske politične elite R. Rizman povezuje s političnim mendžirarnjem, saj politiki nimajo svojega prepričanja, »ne vodijo, ampak se pustijo voditi« – iz Bruslja ali iz Berlina.
Na 600 straneh je 99 kolumn razdeljenih v poglavja:
»neoliberalizem in aktualna kriza; globalizacija; civilizacije v dialogu in spopadih; EU v slepi ulici; geopolitična vloga ZDA; erozija človekovih pravic in demokracije; terorizem in triumf varnostne države; velikani družboslovja 20. stoletja (J.P. Sartre, N. Chomsky, E. Hobesbaum, U. Eco…); slovenska tranzicija in državljanski upor.«
Avtor se suvereno sprehaja med teorijami, avtorji, vleče zgodovinske vzporednice in črpa iz duhovne dediščine Zahoda, vključno z Antiko. Kolumne so naslovljene predvsem na izobražence, bralca, »ki je odprt tudi za stališča, drugačna od njegovih«, s predpostavko, da tudi »drugi utegne imeti prav«, piše M. Grah. To dialoško usmerjenost je R. Rizman prevzel od H.-G. Gadamerja. »Dialektični dialog, opozarjanje na vidik resnice pri drugem«, je po Grahu metodološko izhodišče kolumn. Drugače kot danes razširjeno »pristranost, gorečnost, zaverovanost v svoj edino zveličavni prav.« Rizman se ne trudi bralca »prepričati o svojem prav, ampak ga raje vabi k skupnemu razmisleku.«
Rizman se (samo)sprašuje »o smislu javnega angažmaja intelektualca v času, v katerem časopise, kaj šele knjige, prebira čedalje ožji krog ljudi, /…/ tisti, ki odločajo, pa sploh ne. K sreči profesor ni obupal«, končuje M. Grah, in piše kolumne dalje, npr. o slovenski privatizaciji, marca v Delu.

Zakon, mladi raziskovalci, upravljanje šolstva, izobraževanje učiteljev

Visokošolski zakon za zaprtimi vrati. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 6.3.2015

Svojo kolumno začenja Jasna Kontler Salamon z dobro novico z UM, kjer so na FS UM predstavili »novo raziskovalno opremo Laboratorija za prilagodljive obdelovalne sisteme. » V povezavi z zaključkom prijavljanja za študij dodaja, da je to lahko znanilec preroda – »študijskega in gospodarskega« - , saj je »velik del mariborske industrije /…/ do osamosvojitve slonel na inženirskem študiju«.
Nadaljuje z oživitvijo Sveta RS za visoko šolstvo, »pod vodstvom izkušene dr. Lučke Lorber«, profesorice na UM in nekdanje državne sekretarke (za visoko šolstvo). Sejo, posvečeno obravnavi predloga za novi visokošolski zakon, so zaprli za novinarje. Kolumnistka je le »ujela« predsednico sveta in izvedela, da so člani sklepe o zakonu sprejemali s konsenzom in da se morda »napoveduje celo skupen visokošolsko-raziskovalni zakon. O tem je sanjal že minister Jure Zupan, ki pa s tem predlogom ni imel sreče.« Bosta ministrica (S. Setnikar Cankar) in »izjemno dejaven državni sekretar Peter Maček« uspešnejša?
J. Kontler Salamon ni zadovoljna s predlogi za zakon, saj ne kaže, da bi opravil »vlogo spodbujevalca visokošolskega in tehnološkega razvoja«- Vprašanje je tudi, kakšen bo odziv akademske sfere.
Nato piše o 30-letnici programa Mladi raziskovalci, in pravi, da smo lahko veseli, da ga nismo zavozili. Program je bistveno pripomogel k rasti dosedanjega podiplomskega (magistrskega, doktorskega) študija. Močno je bil presežen prvotni cilj, da do leta 2000 dobimo 2000 novih raziskovalcev. Program je preživel menjavo države in vseh vlad. Le v zadnjih letih se je število razpisanih mest za MR zmanjšalo od povprečnih 260 na 169 letošnjih.
V nedavni publikaciji Karierne poti doktoric in doktorjev znanosti, avtoric Urške Arsenjuk in Darje Vidmar (Surs) so podatki, kako smo se od skromnega števila doktorjev znanosti v 70' letih prejšnjega stoletja zdaj presegli raven večine držav EU. Leta 2012 smo imeli 1% doktorjev znanosti med prebivalci starimi od 15 do 69 let. Več jih imajo le v Švici, Nemčiji in na Švedskem. Med doktorji je bilo leta 2012 60% moških, med diplomanti pa je več žensk. Vzrok je morda v tem, da je polovica doktorjev je iz naravoslovja in tehnologije, iz humanistike le 13%, saj je to pogojeno s financiranjem mest po področjih, piše kolumnistka.

Mejniki mandata ministrice Stanke Setnikar Cankar. Dnevnik, 7.3.2018

• V javno razpravo je poslala neusklajena izhodišča za visokošolski zakon s spornimi predlogi (zaposlitve za nedoločen čas le za redne profesorje; vračanje denarja ob nedokončanju študija; nestabilnost financiranja; prepočasna rast proračunskih sredstev za visoko šolstvo).

• Predlogi varčevalnih ukrepov ob rebalansu proračuna za 2015 (ukinitev plačila učne pomoči, šole v naravi, višji prispevki v glasbenih šolah).

• S spremembo zakona (o visokem šolstvu) je rešila težave študentov v programih, ki jim je potekla akreditacija.

• Ni uredila priprave učbenikov.

• Ni uredila nacionalnega preverjanja znanja v OŠ.

• Za glavnega šolskega inšpektorja je imenovala T. Rozmana, čeprav jeza honorar predaval šolam.

• Za v.d. direktorja direktorata za predšolsko, OŠ je imenovala G. Mohoriča, osumljenega od protikorupcijske komisije.

• (Odstop zaradi honorarjev, 6.3.2015)

Vseučiteljišče Z. Kodelja, Šolski razgledi, 6.3.2015

S spremembo Odloka o preoblikovanju Univerze v Ljubljani so tri fakultete UL (FRI, FS in TeoF) dobile dodatno študijsko področje: »izobraževalne vede in izobraževanje učiteljev«. Na Senatu UL je bilo to sprejeto s preglasovanjem. Ob tem se Zdenko Kodelja (PI Lj.) sprašuje, »za učitelje katerega predmeta bo izobraževala teološka fakulteta«. Ni sporno če tehnične fakultete (FRI, FS) usposabljajo profesorje za predmete v srednjih strokovnih šolah, čeprav je možno tudi za to pridobiti dodatno pedagoško-andragoško izobrazbo (npr. na FF UL).
Sprašuje se, ali ne gre za novi možnost študija za profesorje filozofije in konkurenco študiju pedagogike. Piše, da je presenetljivo, da niso javne strokovne razprave o tem sprožile »niti pedagoška niti filozofska fakulteta in tamkajšnji oddelek za pedagogiko in andragogiko«. Pričakuje, da bo razloge za svojo odločitev pojasnila »tudi ljubljanska univerza«.
(Op.: Z. Kodelja ne omenja podobnih študijskih programov in oddelkov ter fakultet na UM in UP, B.M.)

Zaslužki, komercializacija

Čiščenje bazena honorarjev. A.Delić, Delo, 6.3.2015

Supervizor je razkril »tisto, o čemer se je do zdaj raje molčalo«, piše v komentarju Anuška Delić, nad karikaturo Marka Kočevarja s koritom avtorskih honorarjev in prašič(k)i z napisi: SODNI TOLMAČI, IZVEDNCI, ODVETNIKI in PROFESORJI.
»Država je v 12 letih za avtorske honorarje porabila več kot milijardo evrov. Med osebami, ki so /…/ prejele več kot 200.000 evrov je nemalo profesorjev«, predvsem s FU in EF (UL). Fakulteti pravita, da so projekte dobili na tegu, saj s proračunskimi sredstvi ne moreta zagotavljati razvoja in kakovosti.
»To lahko razumemo«, meni A. Delić, ne pa zakaj so med rekorderji predvsem (nekdanji) dekani, prodekani in redni profesorji teh dveh fakultet. Tudi druge so v stiski, pridobivajo projekte in izvajajo izredni študij. Predsednik protikorupcijske komisije je napovedal preiskavo. Toda izplačevanje »dodatkov« k rednemu zaslužku »sodi v resor ministrice za izobraževanje /…/, ki se je s 636 tisočaki honorarjev v 12 letih uvrstila na drugo mesto med vsemi avtorji javnega sektorja.« Kot poznavalka sistema bo »lahko koristna pri čiščenju bazena postranskih izplačil v visokem šolstvu«, a komentatorka dvomi v njeno verodostojnost.

Odstop. Zaznamek B. Petkovič, Dnevnik, 6.3.2015

»Vsi smo delali zakonito in v korist delodajalca«, je dejala Stanka Setnikar Cankar, ministrica, ko je novinarjem sporočila, da je odstopila. Dejala je tudi, da gre pri razkritju za zlorabo javnih podatkov.
Komisija za preprečevanje korupcije je v primeru velikih izplačil honorarjem v zavodih javnega sektorja (Zaznamek, Dnevnik, 6.3.2015) ugotovila možnost, da je »prišlo do kršitev dolžnosti izogibanja nasprotja interesov (npr. poslovodna oseba fakultete je v času dekanskega mandata prejemala transakcije iz naslova avtorskih oz. podjemnih pogodb)« in (funkcionarjevo) kršitev prepovedi opravljanja dejavnosti »v času, ko opravlja funkcijo prejema tudi transakcije iz naslova avtorskih oz. podjemnih pogodb od drugega proračunskega porabnika«.

Iz pandorine skrinjice. J. Markeš, Delo, 7.3.2015

Odstop ministrice S. Setnikar Cankar po razkritju podatkov o njenih honorarjih je logična poteza, pišev temi dneva Janez Markeš. »Prejemala (jih) je iz dejavnosti, kjer je imela redno zaposlitev, delala je v javne, sektorju, denarna številka za honorarje je ogromna. Kot ministrica se je z visokošolskimi sindikati pogajala o varčevalnih ukrepih in jasno je, da po razkritju tega ne bi mogla več početi. To je moralni vidik«, verjetno pride na vrsto še zakonitost.
Maro Marinčič, Visokošolski sindikat Slovenije, je ob tem zapisal, povzema J. Markež, da zlorabe omogoča odločevalska samovolja vrhnjega sloja akademske skupnosti in da nanje opozarjajo že tri leta. Ko dekan poleg redne zaposlitve vodi še množico raziskovalnih projektov in honorarno poučuje, služi na sto tisoče dodatnih evrov, so zapisali v VSS, množice sposobnih mladih znanstvenikov pa zaradi »varčevanja« ostajajo brez službe, životarijo s prekarnimi pogodbami in ždijo v izhodiščnih plačnih razredih.«
Komentator piše, da ministrica uteleša problem komercializacije, ki »je razvrednotila študij: dogajajo se zlorabe v obliki razprodaje recikliranega znanja v obliki izrednega študija; akademska elita s položaji /…/ si poišče svetovalne službe in honorarno služi na etično sporen način. Gre torej za posledice privatizacije odločanja in koncept zakona o visokem šolstvu to še bolj spodbuja.«
Ministrica je zastopala ta model in je »dokaz o napačni smeri razvoja visokega šolstva.«
(Na karikaturi Marka Kočevarja, z naslovom Prerazporejanje: ministrica – FAKULTETA, ki jemlje denar iz klobuka beraču, z napisom – UNIVERZA.)

Propadli zgodbi o dobrih idejah. Delo, 19. februarja. P, Vodopivec, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 7.3.2015

Na članek Jasne Kontler Salamon o ukinjanju Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI) na Dunaju se odziva Peter Vodopivec (zgodovinar) iz Ljubljane.
Novinarka je zapisala izjavo Petra Mačka, državnega sekretarja MIZŠ, da SZI ni bil »slovenski projekt, ker ga pred 14 leti ni ustanovila vlada, temveč takratni univerzi.« T je zavajanje, piše P. Vodopivec, saj je bil SZI leta 19998 ustanovljen na pobudo UL, UM in Ministrstva za znanost in tehnologijo, s tem se je 30.6.1998 strinjala tudi vlada. Ob ustanovitvi so njihovi predstavniki obljubili pripravljenost za podporo SZI, tudi iz proračuna.
Tudi glede Knafljeve ustanove na Dunaju so se vsi - rektorja (J. Mencinger, L. Toplak) in takratni minister L. Marinček (20.11.1998) in tudi avstrijsko ministrstvo za znanost - obvezali za finančno podporo obnove Knafljevega doma, kjer naj ima mesto SZI, s pogojem, da bodo prostori služili znanstvenemu sodelovanju med Slovenijo in Avstrijo. Naše ministrstvo je nato za 10 let vnaprej plačalo najemnino za SZI in subvencioniralo obnovo hiše. Najemnino Mohorjevi družbi, ki je upravljala hišo, je celo preplačalo za 200.000 evrov, »za kar pa je bila res odgovorna tudi UL, saj je imela ves čas predstavnike v kuratoriju Knafljeve ustanove, ki je zaračunavala previsoko najemnino« inštitutu in na ta način »prispeval k njegovemu potopu.«
Ob teh dejstvih se P. Vodopivec čudi izjavam P. mačka »in se sprašujem, kaj se dogaja z akademskimi kolegi, ko postanejo državni uradniki, in jih stvarna dejstva ne zanimajo več.«

Zgodovina, politična, ekonomija…

Zdramimo se iz mrtvaškega spanja! J. Čurin, Nedeljski, 4.3.2015

Avgusta leta 1868 so organizatorji prvega slovenskega tabora v Ljutomeru pozvali: »na noge, slovenski možje! Zdramimo se /…/ kajti, ako si ne bomo pomagali sami, nam ne bo nihče na tem svet pomagal!. Zbralo se je 7000 ljudi in v sklepe so zapisali, da »morajo vsi uradniki znati slovensko besedno in pisno. /…/ Slovenščina naj postane učni predmet, pouk naj poteka v slovenščini. Slovenci naj se združijo v Zedinjeno Slovenijo. Zgradijo naj se slovenske realke, gospodarske šole /…/ Posamezne dežele naj dobijo večjo samoupravo.«
V tistih letih (- potem, ko so se leta 1867 cesarski dogovorili z za Avstro-Ogrsko, k.u.k., B.M.) - je bilo še več taborov, piše Jože Čurin. Organizirali so jih najprej t.i. mladoslovenci. Največji je bil 17.5.1869 »na Vižmarjih blizo Ljubljane« (30.000). Na vabilu je pisalo »Zedinimo se! Složimo se« in celo (staroslovenec) Janez Bleiweis, eden od govornikov, je vzkliknil: »Dajte nam Slovenijo!«
V odgovor je nemško telovadno društvo Turnverenin 23.5.1869 pripravilo shod na Jančah pri ljubljanskem Zalogu. Vnel se je prepir z domačimi fanti, tudi zaradi (nemške) zastave. Turnarji so se razbežali. Nato so (v bližnjih Vevčah pri Zalogu) orožniki nastopili proti zbrani kmetom in domačina Rodeta zabodli z bajonetom. Henrik Tuma, narodni buditelj je zapisal ,da so 60 domačinov vklenili na verigi ni odpeljali v Ljubljano. Na Janče so poslali za kazen »enoto madžarskih huzarjev«, »ki so v ostri in hladni zimi domačinom pobrali vse zaloge hrane«.
(- Zima? Ali ni bilo konec maja? Fran Levstik je takrat pisal v Slovenskem narodu, da so madžarski huzarji, konjeniki pod poveljstvom Palfyja, ki so jih poslali s Štajerskega, mislili, da gredo mirit Nemce. B.M.)
J. Čurin piše še, da je izzivalnost turnarjev po »spopadu na Jančah« popustila. »Tujcem na Jančah /…/ so domačini za vedno dali vedeti, kdo je na slovenski zemlji gospodar«.
(Na fotografijah: plakat za vižmarski tabor; spomenik II. grupe odredov NOV in vsakoletno srečanje pred planinskim domom na Jančah.)

Ljerko Bizilj »fura« Jožko Možina. M. Remi, Nedeljski, 4.3.2015

V rubriki Šepet piše Maja Remi, da novo direktorico TVS Ljerko Bizilj podpira Jožko Možina, direktor TVS 2006-2010, »z dvema Jurčičevima nagradama in eno Prešernovo. Za popolnost mu manjka le še tisti dr. /…/ čeprav se je na doktorski študij, zgodovine, da se razume, vpisal že pred kašnimi tremi, štirimi leti. Zanimivo, da imata doktorat zgodovinskih znanosti tudi /… Ljerka Bizilj in Rosvita Pesek. Morda pa le ni naključje, da se televizijski gledalci nekako ne morejo znebiti občutka, da so ostali ujetniki zgodovine, nekega zaostalega časa, v katerem se ne nehajo preštevati naši in vaši, beli in rdeči, Janševi in Kučanovi, partizani in domobranci, bralci Mladine in Demokracije.«
Tudi magister (znanosti) Lado Ambrožič je do tega naslova, »kot se za ertevejevca spodobi, prišel na področju zgodovinskih znanosti«.

Kako nastopati in postopati. Začetni tečaj. E. Hladnik – Milharšič, Objektiv, Dnevnik, 7.3.2015

V menzi DZ je novinar Ervin Hladnik- Milharšič našel 10 pravil za trajnostni uspeh v slovenski politiki. Za začetek bodo zadostovali povzetki prvih štirih:

Položaj je katastrofalen. Še nikoli ni bilo tako slabo, kot je zdaj. Splošna ocena »stanja naše države, družbe in vseh njenih institucij. /…/ Ocena mora biti vedno splošna, izogibati se je treba /…/ številkam in dokazom. /…/ Nikoli ne ponujajte konkretnih rešitev, vedno pa identificirajte konkretne krivce /…/ usmerite pozornost na njih in zahtevajte konkretne sankcije.«
Barbari so pred vrati. »Učinkovita konkretna nevarnost je vedno splošna. Ta mogoča, da se ognemo konkretni razpravi o problemih, /…/ in je priložnost, da se osredotočimo na nasprotnika, ki je objektivno zaveznik barbarov.«
Kriza je konstantna, dolgoročna in ima konkretnega krivca./…/ Kriza je finančna, moralna, osebna, načelna, družbena, državna, svetovna, vse skupaj, vsaka stvar posebej. Nikoli se ne razreši /…/ je rezultat preživelih /…/ nazorov naših nasprotnikov /…/ Vedno je čas za spremembe, mi smo vedno nova rešitev, ki temelji na mladih.«
Zgodovina je orožje, vzemi jo v roke. »Zgodovina je kamnolom, v katerega gremo, da najdemo tako velik kamen, kolikor ga lahko še dvignemo in vržemo v glavo našemu nasprotniku. Ni treba ciljati natančno, kamarkoli pade, bo zadel. Preteklost je naša prihodnost in je popolnoma nepredvidljiva. Skrbno izberite kamen /…/ Vržemo prvi /…/ Najpogosteje mečemo isti kamen /…/ KO nas nasprotnik sreča, mora biti v paniki. Vedeti mora, da bo zgodovino dobil v glavo, ne more pa vedeti, kateri kamen držimo za hrbtom, in bo ves čas v zgodovinskem stresu. Ob vztrajnem obmetavanju bo začel sam preventivno omenjati zgodovino kot nekaj, s čemer on nima nobene zveze /…/ in »se bo /…/ sam zapletal. /…/ Izdelati je treba seznam obletnic« ki jih ne smete zamuditi oz. se jim morate izogniti. »Seznam praznikov našega nasprotnika temelji na izmišljotinah /…/ Naš na življenju, delu in čudežih svetnikov.«

/…/

Bela krizantema ali ostatov cvet? Delo, 24. januarja. M. Cvelbar, PP29, Sobotna priloga, Delo, 7.3.2015

Predstavnik za odnose z javnostmi stranke NSi Matic Cvelbar se odziva na komentar bralca Martina Ivaniča (SP, 24.1.2015), v katerem piše, da je predsednica NSI L. Novak »menda prejela častni doktorat italijanske Univerze Salo /povzemam), da so »domobranci /…/ z okupatorji sodelovali le zato, ker so komunisti po vojni izvajali nesodne poboje«.
Predsednica NSI /…/ ni nikoli prejela nobenega častnega doktorata italijanske Univerze Salo ali kater druge univerze. Ta zlonameren zapis, ki že tri leta kroži po spletu, je popolna izmišljotina nepodpisanih avtorjev.«
(Op. B.M. V italijanskem kraju Salo ni univerze, glej http://universita.tuttosuitalia.com/lombardia/brescia/salo/
pač pa Ateneum, stara kulturna ustanova, ki pa ne daje doktoratov. https://it.wikipedia.org/wiki/Sal%C3%B2 . Kraj je iz zgodovine znan kot prestolnica fašistične republike (1944/45.)

Ves čas smo vedeli, kaj nismo, nikoli pa nam ni bilo čisto jasno, kaj pravzaprav smo. L. Pavlovčič, Sobotna priloga, Delo, 7.3.2015

Z raziskovanjem slovenskih identitet se ukvarja Božidar Jezernik, profesor etnologije in kulturne antropologije FF UL.
Je tudi vodja programske skupine ARRS: Slovenske identitete v evropskem in svetovnem kontekstu. Pravi, da so njihovi predhodniki »sicer veliko naredili, toda svoj predmet so bolj ustvarjali, kot pa so ga raziskovali. Podobno kot zgodovinarji so namreč tudi etnologi v preteklosti bolj delali Slovence, kot da bi jih raziskovali. Delali so jih na različne načine, pri čemer so seveda imeli glavno vlogo politiki in ne kulturniki, kot radi poudarjamo. Pri tem pa znanost ni bila brez svojega pomembnega deleža: odkrivala je Slovence in slovenske posebnosti in tako utemeljevala obstoj slovenskega naroda kot posebne entitete in identitete.«
V avstrijskih državnih okvirih so narodni buditelji »poudarjali enkratnost /…/ svojega naroda, narodnost in narodno dediščino /…/ Po 200 letih, odkar poteka /…/ proces konstrukcije naroda in narodnih identitet, in zdaj, ko imamo Slovenci narodno državo, je čas, da tudi pri nas nehamo delati Slovence in ustvarjati mite o slovenski izjemnosti, ampak da jih začnemo raziskovati.«
Na oblikovanje identitet Slovencev so »vplivala razmerja in procesi v širšem gospodarskem, družbenem in političnem okolju, tako evropskem kot globalnem.« Drugače kot v Franciji, kjer so »s pomočjo šolskega sistema, splošne vojaške obveznosti, tiska in drugih postopkov« iz kmetov naredili Francoze, v avstrijskem cesarstvu niso vsi (kmetje) postali Avstrijci. »Vedelo se je, da je določena dežela »ožja domovina«, cesarstvo pa »širša«. Slovenci smo ta vzorec prenesli tudi v Jugoslavijo«, in tudi v EU. V Avstriji je bil ključni povezovalni element cesar, v Jugoslaviji pa Tito; brez njiju sta (cesarstvo, SFRJ) razpadli.
B. Jezernik trdi, da do druge polovice 19.stoletja slovenske narodne identitete ni bilo; imeli smo »deželne, vaške ali mestne identitete.« Kranjci so bili solidarnostno povezani, a so govorili dva jezika, nemškega in slovenskega. Z oblikovanjem slovenske identitete so Nemce začeli izključevati.
Josip Jurčič je 1876 v Slovenskem narodu zapisal: »Le Nemci nočemo biti, samo to ne. Zoper ponemčenje pa se hočemo boriti do smrti.« Identiteta se je vzpostavljala negativno, v odnosu do Nemcev, kasneje do Jugoslovanov. »«Skratka, ves čas smo vedeli, kaj nismo /…/«, poudarja B. Jezernik.
Primer izključevanja/ekskluzije je Anton A. grof Auersperg (Anastazius Grun, Prešernov gojenec v domu na Dunaju, B.M.), nemški pesnik, ki je objavil prvi prevod slovenskih narodnih pesmi, politik, ki ga je leta 1848 Janez Bleiweis predstavil za »našega domorodca«, 15 let kasneje pa ga je – liberalca – označil kot »inorodca«. Auerspergu, rojenemu Ljubljančanu je Neljubljančan Bleiweis, ki do 40. leta ni znal slovensko očital, da je tujec!
Danes pa J. Bleiweis, takratni »oče naroda«, zaslužen za konstrukcijo slovenskega naroda, v Ljubljani nima spomenika. »Pri nas imamo vedno veliko idej, komu in kam bi postavili spomenik, a uresničimo jih zelo malo.«
(Na predstavitvi knjige Mesto brez spomina ste dejali, da je v Ljubljani več spomenikov podrtih, kot jih je postavljenih.)
»V knjigi obravnavam 15 spomenikov«. Prvega so postavili »Mariji pred Šentjakobsko cerkvijo leta 1682. Nabožna simbolika je tedaj rabila za politične potrebe. Spomenik je bil večkrat predelan«, a je »preživel prevratna leta po koncu velike (1.sv.) vojne. Večina od preostalih 14 /…/ pa je bilo podrtih.«
B. Jezernik nato pripoveduje še o spomenikih Radeckemu, Auerspergu, cesarju FJ, Miklošiču, kraljema Peru in Aleksandru, Stalinu, Titu...
(Op. B.M. Marijin spomenik je postavil J.V. Valvazor v spomin bitki pri Monoštru/St Gothard. Kot piše v svoji Slavi, se je malo kasneje tam blizu boril proti Bathyanyjevim upornikom, turškim zaveznikom. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi759993/ . Dodatki h kipu na stebru so se menjali glede na političen kontekst. Sedanjo izvedbo je postavil J. Plečnik in poudaril povezavo z Grčijo in Italijo. Današnji opazovalec lahko vidi nad glavo device zvezdice grba EU…)
(Slovenska poštenost in privatizacija?)
»Anton Trstenjak je pisal, da sta slovenstvo in poštenost usodno povezana. /…/ Sam se s tem ne morem strinjati. Spominjam se predavanja profesorja Ljuba Bavcona in njegovih besed, da je v vsaki družbi določen odstotek tatov /…/ Skratka Slovenci nismo glede tega nobena izjema. Govoriti o tesni povezanosti Slovenec in poštenjak je mitologiziranje, ki je nevarno blizu rasizmu.«
(Nacionalisti in patrioti?)
»Nacionalist je tisti, ki si prizadeva, da se določena skupnost konstituira kot nacija oz. kot država. Patriota pa prevajamo kot domoljuba ali kot rodoljuba.« Domoljubi so bolj vezani na teritorij, rodoljubi pa na kri. Do leta 1848 »so bili Kranjci domoljubi, Slovenci pa rodoljubi.«
(Zakaj je pomembno razumevanje preteklosti?)
»Če nimamo spomina, ne vemo kdo smo ne od kod prihajamo. /…/ ne vemo kam gremo. Prihodnost gradimo na podlagi preteklosti, preteklost pa je izredno bogata. Bogastvo svoje preteklosti ves čas mečemo proč. Imamo ogromno ljudi, dejanj in idej, navadili pa smo se, da iz ogromne košare izbiramo samo omejeno število oseb. Če naštejemo 5 oseb, pa je to slovenska zgodovina: Trubar, Prešeren, Cankar in še dva politika /…/ in še plus dveh ali treh zgodovinskih dogodkov. /…/ V naši preteklosti pa je bilo veliko več /… Zvajanje zgodovinskega dogajanja na majhno število oseb nam sicer pomaga pri sestavljanju pomenljivih zgodb o preteklosti,, moramo pa vedeti, da so te zgodbe bliže mitskim podobam kot jasna podoba preteklosti.«
(Pristen Slovenec?)
Slovenci imamo problem, »ker smo se razvijali kot narod, ki je bil ločen od države /…/v avstrijskem cesarstvu /…/ v Jugoslaviji./…/ Nekoč je bil Slovenec tisti, ki je samega sebe označil za Slovenca in so mu drugi Slovenci priznali, da je Slovenec. Za opredelitev nacionalne pripadnosti pa je merilo, kdo ima čigav potni list. Slovenci smo torej vsi tisti, ki imamo slovenski potni list. Res je, da tega ni mogoče vedno zlahka sprejeti.« Imamo državo, pa nočemo tega priznati.
(Prihodnost nacionalnih identitet?)
»Narodna ideja se je razvila v 19. in 20. stoletju, v 21. stoletju pa se jo bo dekonstruiralo. Oblikovale se bodo nove identitete, pravzaprav se to že dogaja. /…/Ideja solidarnosti? Hkrati, ko se je postavljala solidarnost med Slovenci, je zrasel tudi zid, ki je Slovence ločeval od Neslovencev. Narodna ideja je bila potemtakem inkluzivna in ekskluzivna hkrati.« Danes pa svet ne prenaša ekskluzivnosti, zato »se bodo identitete oblikovale tako, da bodo manj ekskluzivne.«

Nepreslišano. Alojz Ihan, kolumnist. (siol.net), Dnevnik, 6.3.2015

»Praktični slovenski politik /…/ razmišlja tako: če bi bili na ključnih mestih v zdravstvu vsi naši in dobromisleči, ne potrebujemo reforme, ker se lahko /…/ dogovorimo kot prijatelji /…/«
«Pri nas imamo »namesto preprostega centralizma polno nekih vmesnih institucij z nelogičnimi kompetencami in opravili, zaradi katerih se centralistična odgovornost razprši, socializira, postaja nesledljiva in izgubljena. Zato nekateri stalno nergajo, da bi bila v zdravstvu potrebna institucionalna reforma, ki bi na novo določila jasna pravila odgovornosti in kompetenc.
»A če je v naši družbeni naravi, da institucionalnih pravil itak ne upoštevamo, je z vidika praktičnega politika lažje pustiti sistem kar pri miru in spremembe urejati s prijateljskimi kadri.«

Anti-Piketty: nekaj pojasnil kolegu. M. Lah, Odprta stran, Objektiv, Dnevnik, 7.3.2015

Matej Klarič, «doktorski študent na FDV« je v prilogi pisal o ekonomistu Pikettyju.
Marko Lah v odzivu najprej piše da ni Marjan, kot ga je imenoval Matej K. in na to površnost opozarja mentorja študentove disertacije.»Recenzija«, ki jo omenja M. Klarič in je napisala D. Mc Closkey , je radikalna kritika Pikettyja. Drugi kritiki so bolj blagi in opozarjajo na metodologijo, na problematičen izbor držav, na neupoštevanje človeškega kapitala ipd.
M. Klarič piše tudi o vplivu neoklasične ekonomije na študij ekonomije in priporoča »poglobljeno branje Marxa«. M. Lah meni, da je predvsem uporabna Marxova Teorija družbene reprodukcije iz Kapitala II, kjer piše o neenakosti. Ugotavlja, da se oba strinjata, da je treba neenakost v svetovnem merilu odpravljati, »in sicer na osnovi svetovne evidence premoženja in dohodkov, ter s progresivnim obdavčenjem le-tega.«
M. Lah se glede študija ekonomije zavzema za »menu« pristop, kjer bi bile prisotne tri ekonomske paradigme, tudi neoklasična. (Op. B.M.: Sta drugi dve Keynsova in Marxova?) Tudi on meni, da je problematično povzdigovanje podjetništva, saj vsi ne moremo biti podjetniki. Pomembno se mu zdi socialno podjetništvo in družbeni odgovornosti lastnikov.
Na mnenje o prepotentnosti »vsevednih« ekonomistov odgovarja, da gre večkrat za značaj posameznikov in končuje, da se zaveda svoje »nevsevednosti«.

Erik Toussaint. Intervju. K. Božič, Objektiv, Dnevnik, 7.3.2015

Že četrt stoletja se ukvarja z vprašanji odpisa dolgov držav in je med ustanovitelji mreže, ki se ukvarja s tem, (CADTM). Erik Toussand, belgijski politolog in zgodovinar je v daljšem pogovoru dejal:
»Če odplačevanje in vračanje dolga poseže v možnost vlade, da svojim prebivalcem zagotovi kakovostno javno zdravstvo, kakovostno javno šolstvo, socialne pravice in mir ter varnost, ali pa to možnost ovira, potem ima ta država vso potrebno pravno osnovo, da se odloči, da ne poplača kreditojemalcev in ne vrne dolga.«

Dom in svet

Sledite Beli kravi, ki vas pripelje do Angleža v Sloveniji. Katja Željan, Delo, 7.3.2015

Galerijo s čudnim imenom ima Jon Hatfull v Sv. Martinu pri Preserjih. Študiral in delal (fotografijo in keramiko) je na Nottingham Trent Univ., od 2001 je organiziral razstave po Evropi inleta 2005 se je preselil v Slovenijo. S Tanjo Cigoj ga združujejo ljubezen do lepega in starega. In Jon, ki govori, kot pravi tri jezike, še angleško in ameriško. »Otroci, ki odraščajo v dvo- ali večjezičnih družinah kasneje spregovorijo, a potem gre razvoj zelo hitro. /…/ Z Jonom ves čas govori angleško, jaz pa se z njim pogovarjam po slovensko od vsega začetka«.
Po desetletju bivanja tukaj Jona še vedno marsikaj preseneča: »Slovenija je zelo lepa država. Presenečen sem, da tu ne živijo bolj veseli ljudje. Vsakdo ima ogromno življenjskega prostora, imate lepo podeželje, samo džungle in puščave nimate.« (- Je pa pragozd in tudi Pušča…, B.M.) »A vendar Slovenci niso zadovoljni, veliko se pritožujejo. Saj se tudi v Angliji, a imajo Slovenci manj vzrokov. So pa Slovenci tudi zelo človeški, prijazni, prijateljski. /…/ Preseneča me še, da imajo Slovenci radi zelo velike hiše, čeprav so napol prazne. /…/ V Angliji je res več služb, a je več ljudi, ki jih iščejo. /…/ sem tu kar srečen, čeprav bi mi bilo /…/ malo dolgčas, če bi bil mlajši. Pred leti je bilo /…/ veliko različnih dogodkov, festivalov, ljudje so se več družili, zdelo se je, da so srečnejši«.

Nepreslišano. Branko Cestnik, pater. (časnik.si), Dnevnik, 7.3.2015

»Če bi bil homoseksualec, bi mi bilo v Sloveniji težko živeti. Morda bi v Ljubljani še nekako dihal, živeti na podeželju obšankovskega mačizma pa me bi bilo groza. Norčevanje, posmeh, žaljenje /…/
Hudiču je vseeno, kakšen bo rezultat morebitnega referenduma o ZZZDR.« (- o družinskem zakonu, B.M.) »On hoče od Slovencev /…/ razdor in sovraštvo za naslednje desetletje. Zato, četudi katoličani skupaj z zavezniki bitko proti redefiniciji družine in za pravico otroka do očeta in matere dobimo, a jo bomo s peno na ustih, se pravi na način, da se norčujemo in žalimo istospolne ter njihove politične zagovornike, hočem reči, da homofobstvo postane krščanska veščina in vrlina, nismo zmagali.«

Poglejmo, preberimo, poslušajmo

Kipar. Jakov Brdar.

Avtor številnih spomenikov je študiral je na ALU v Ljubljani in se izpopolnjeval v Parizu in Berlinu. V Ljubljani je njegov spomenik Rudolfu Maistru (pri Železniški postaji), Jamesu Joyceu (na peronu), Prometeju, Satiru ter Adamu in Evi pri/na Mesarskem mostu idr.

Identiteta naroda. Predavanje, Delo, 6.3.2015

V ljubljanskem CD je sociolog Urban Vehovar, Pef UP, nekdanji zunanji sodelavec protikorupcijske komisije, govoril na temo Slovenija med iskanjem identitete in prepoznavanjem etike. Kje smo kot družba odpovedali? Kakšne etične okvire nam postavlja globalizacija? Je dovolj, da ciklično menjamo politične obraze? Ali lahko sistemske zablode reši karizmatičen posameznik z vizijo?

Po cele dneve v družbi Alana Forda in Zvitorepca. F. Kek, Nedeljski, 4.3.2016

V ljubljanskih Murglah - »elitno naselje razkošnih vil s senčnatimi vrtovi in prebivalci iz časov prejšnjega sistema« - bi Franci Kek skoraj srečal Kardelja, Popita in Dolanca ter Kučana Tam je v Centru Murgle prodajalna stripov Strip.art.nica.Buch , ki jo vodi Aleksander Buh (blizu šestdesetih).
Njegova generacija, piše F. Kek, »je zrasla ob Zenitu, Zvitorepcu in Panorami, ki se je kasneje preimenovala v Stripoteko. V najboljših časih je Zvitorepec izhajal v 60.000 izvodih. Ukinili so ga, ko je padel pod 20.000.« Po njem je prišel Zabavnik, ki je bil prevod srbskega Politikinega zabavnika.
V striparnici obiskovalci največ povprašujejo po stripih Mikija Mustra, po Alano Fordu, Zagorju »in potem dolgo nič.«
Najznamenitejši slovenski stripar je bil Miki Muster, ki je začel risati leta 1952. Njegovi stripi, zbrani v knjigah, nad 240.000 izvodov, so razprodani. Zato sta ga, pravi A. Buh, »z Rokom Glavanom, ki ima antikvariat v podhodu Maksimarketa, kar sama predlagala za Prešernovo nagrado.« (Glej par povzetkov pogovorov z M. Mustrom na tej spletni strani v Pogledih, B.M.)
F. Kek: »Naša generacija, ki si za branje že nadeva očala za blizu, se še spominja junakov Mirka in Slavka, ter njunih stavkov v slogu: «Pazi Mirko, ide metak! Hvala, Slavko, spasio si mi život.« Naš glavni favorit v času srednje šole pa je bil zagotovo Alan Ford. Ta kultni strip, ki izhaja iz Italije, je bil /…/ prodajna uspešnica le še na območju nekdanje Jugoslavije. Poskušali so tudi v ZDA a ni šlo.«
»Gre za kritiko ameriške družbe«, razloži Buh, »obenem pa je bil pisan na dušo takratnega jugoslovanskega človeka, ki gre nekoliko lenobno skozi življenje. Mali človek izgublja, a gleda tiste, ki jim gre bolje, in ima neko upanje, da bo tudi on nekoč del tega. Obenem ves čas potekajo neki posli, ki so na robu zakona, v smislu znane krilatice »znajdi se««.
»Danes otroci vzamejo v roke, kar poznajo s televizije./…/ Po 12 letu večino otrok izgubimo zaradi računalnikov. Slabih 10% se pri dvajsetih vrne. Novo časi so prinesli tudi težavo, da mlajši od 30 let ne razumejo srbohrvaščine. Mislim, da lahko strip zapolni vrzel med knjigo in računalnikom. Starši mi večkrat rečejo, naj jim dam kakšen strip, da bo otrok bral«, pove Buh.
(In Kučan, se kaj oglasi?)
»Da, za vnuka » (-oče je B. Štrukelj, B.M.) »je kupil Smiljanićeve Meksikajnarje.«

Zemljevid. Abeceda otroštva. Nekoč je bil mladi vedež. Aleš Debeljak, Šolski razgledi, 6.3.2015

/…/ sonce še ni oblizalo gradu, čez travnik sva šla, /…/ od našega vhoda na Tesarski 12 /…/ takoj na Praprotnikovo, pospešiva korak, ko reževa ostanke megle pod balkonom stare partizanke /…/ z lahkotno glavo in težko torbo na ramenih /…/ ponavljači s Karlovške, predsedniki razrednih skupnosti, Prulčani in štrebarji iz Žabjeka, vsi v šolo, midva stopava po pločniku z eno nogo, z drugo po cestišču, greva skoraj do kanala, ki ga je postavil jezuit« (Gruber) »in pod granitno ploščo, ki na Prijateljevi 16 govori: V tej hiši je živel in delal narodni heroj Ernest Eypper. Ustreljen kot prvi talec, 1. maja 1942 v Ljubljani, mimo hodiva, sva že zavila navzdol po Janežičevi, /…/ pred mostom ob živi meji skreneva, greva do stopnic ob reki, proč z dosedanjo disciplino, na naši strani sva pomol, ki se poravna z gladino.«

Uporniške živali in spodbujanje strpnosti. Literatura za mlade. M. Vojska, Dnevnik, 7.3.2015

Med 32 novimi naslovi založbe Miš, ki jih predstavlja Maja Vojska so tudi:
Živalska kmetija – stripovska priredba Orwellove pripovedi o tem, kako so nekatere živali enakopravnejše, ki jo je najprej v svojem slogu dramatiziral Andrej Rozman Roza, nato pa še narisal Damijan Stipančič. Roza najprej ni hotel brcati v truplo mrtvega komunizma, ko pa se je lotil dramatizacije, pravi, »sem zgroženo ugotovil, da mi je danes, ki živimo v posledicah revolucionarnega prevrata, ki se nam je zgodil pred četrt stoletja, usoda Orwellovih upornih živali veliko bolj domača, kot mi je bila v času mladosti. Ker to ni zgodba o sprevrženosti komunizma, ampak revolucionarjev.«
Sebastijan Pregelj, znan po romanih za odrasle, z zgodbico (za otroke) Duh Babujan in prijatelji spodbuja strpnost do drugačnih, na primeru slepega dečka.
V slikanici Skrivnost mladih levov Žiga X Gombač in ilustrator Ivan Mitrevski sporočata majhnim in velikim, d a ni nič nenavadnega, če se česa bojijo, saj je udi najbolj trdosrčne včasih strah; takrat se je seveda najbolje zateči k očetu, ki zna potolažiti in biti na pravem mestu.
Današnjim otrokom je Ana Zavadlav približala slikanico Plašček za Barbaro še enega pisatelja - za odrasle – Vitomila Zupana.

Povabil(a) je na kavo, mislil(a) je seveda na seks. T. Lesničar, Delo, 7.3.2015

Avstrijski filozof Robert Pfalle (52) je v Ljubljani predaval »o belih lažeh in črnih resnicah«, poroča Tina Lesničar.
Začel je primerom znane fraze, ko se par pripelje iz kina: «Prideš gor na kavo?« In tudi fant ve, da ona misli na seks. Take bele laži je dovolil tudi puristični Kant, saj človek prek njih postane boljši.
nasprotje je črna resnica črnega humorja, ki sicer podaja resnico o svetu, ampak se z njo ne upa strinjati nihče.
Etični imperativ, naj ne lažemo, in da govorimo resnico večkrat zatolčemo z molčanjem. Upremo se povedati resnico, čeprav jo poznamo.
V postmodernizmu, je dejal R. Pfalle, smo izumili narekovaje, da nas ne bi obdolžili politične nekorektnosti. No, na ameriških univerzah so šli še dlje in »sporna« predavanja označili s »trigger warning«, opozorilom, da npr. branje Hamleta utegne osebno prizadeti študente, ki imajo morebiti podobno travmatično izkušnjo.
Postmodernizem, država, ki ščiti občutljive, nam narekuje bele laži v imenu politične korektnosti. Tako je ameriška vlada, kot je spomnil Žižek, uzakonila mučenje (ujetnikov) pod imenom »razširjena metoda zasliševanja«.
Osvoboditev iz okovov politične korektnosti in belih laži je mogoča samo s sprejetjem črne resnice, pravi filozof in dokazal, da je filozofija lahko vesela znanost, končuje T. Lesničar. »Le kako bi sicer skozi nedolžno prispodobo o kavi in seksu spoznali svojo zaslepljenost in ujetost v subtilno delovanje nevidnih metastruktur in morda našli tudi izhod iz njih?«

Pianistka, profesorica

Veliki Bernstein ji je rekel, da je preskromna. U. Izgoršek, Nedelo, 1.3.2015

Še vedno nastopa s klavirskimi koncerti in uživa v poučevanju.
Dubravka Tomšič Srebotnjak (75) ima na AG UL štiri študente.
(Kaj jim želi prenesti?)
»Gotovo znanje in to, da jih navadim, da sami delajo in da jim odpiram njihove osebnosti. Rubinstein mi je pomagal izraziti mojo. Je pa res, da včasih pridejo študenti, ki tehnično še niso dovolj zreli, in moraš delati najprej na tem, da se lahko pozneje predamo glasbi. Tako imam malo bolj zvezane roke. Veliko jih gre na kakšno izmenjavo in so povsod sprejeti /…/. Zelo rada delam s študenti. Na AG sem začela poučevati honorarno že leta 1966, leto pozneje so me nastavili, za menoj je veliko generacij študentov. To je medsebojno delo, v katerem se dopolnjuješ /…/.«
»Nikoli nisem imela treme. /…/ to sem začutila šele pozneje, pri študentih, ker ne morem vedeti, kako bodo igrali. Jaz jo občutim za njih.«
Rojena je bila v Dubrovniku, njen oče je bil »strokovnjak za mednarodno pravo, izredni profesor na ljubljanski univerzi.« (Glej: sl.wikipedia.org/wiki/Ivan_Tomšič_(pravnik), B.M.) »Z mamo sva ga šli leta 1951 obiskat v Anglijo. kjer je predaval na Cambridgeu«, pravi v pogovoru z Uršo Razgoršek.
Šolanje je nadaljevala v Londonu, Parizu in Ameriki. Leta 1955 je bila izbrana za največji glasbeni talent v ZDA. Lahko bi dobila ameriško državljanstvo, posredoval bi A. Rubinstein. »A moj oče je bil tukaj, bil je zelo zaljubljen v Slovenijo in svoje študente.« In se je vrnila.
»Ko sem se poročila, so obema z možem ponudili, da bi predavala v New Yorku na najpomembnejših glasbenih šolah in univerzah, pa se nisva odločila. /…/ Pogrešala sem sicer NY, a zdaj, ko sem starejša, tam ne bi živela. /…/ 7 let sem živela tam /…/ končala nižjo šolo in gimnazijo in naredila še prvo stopnjo univerze poleg glasbe. /…/ Jaz sem zaljubljena v Ljubljano.«

Čestitke ob prazniku! T. Tomše, Pisma, Dnevnik, 2.3.2015

Potem ko nam je »z malce razdišano aromo« kulturni praznik »srce razjasnil in oko« nas bralec Tomaž Tomše ob govorih za 8. marec opozarja, da »slovenska delavka za isto delo prejema manjši dohodek kot njen moški sodelavec. /…/
»In 25. marca se bo marsikateri manjši ali malo večji otrok spomnil, da ima mater.« Kot Cankarjeva Francka (Na klancu) dirja »za vozom v negotovo prihodnost. Doma šoloobvezni bosopeti… in izšolani »podnajemniki« hotela Mama, ki v slovenski slepi, gluhi, dementni in pogoltni puščobi brez možnosti zrejo v sivino vsakdana.«
Medtem deželo »raznorodni nastopači odišavljajo z aromo fiktivne romantike, da se pogledi preusmerijo /…/ Vrtimo se v času in prostoru /…/. Ponavljajo se Cankarjeve drame in romani, Potovalci Zofke Kveder. Z vlakom Otona Župančiča. Kersnikove Kmetske slike, Jara gospoda. Vorančevi Samorastniki, Boj na požiralnku…/…/.«
»Kaj bo ostalo od države, ki ima /…/ zamegljen pogled na realnost?« Država »gluhih, slepih, dementnih … odvečnih.« In ker radi slavimo, predlaga »praznik odvečnih«.

Nepreslišano. Žiga Turk, kolumnist. (FG UL) (Siol.net) Dnevnik, 3.3.2015

»Dejstvo je, da nam ne gre dobro. Da smo bili med primerljivimi državami daleč najmanj uspešni pri krmarjenju skozi krizo. Daleč so časi, ko smo bili najuspešnejša socialistična država in najuspešnejša nekdanja socialistična država. Iščemo razloge, da nam ne gre dobro. /…/ nikomur se ne boste zamerili, če boste rekli, da se nič nikamor ne premakne, ker je premalo sodelovanja, ker smo preveč razdeljeni.
Bulšit! Vse vlade do zdaj so imele večino in bi lahko izglasovale marsikaj, ne da bi se strinjali vsi v državi. /…/
V normalnih državah je pač tako, da vlada ene barve nekaj naredi. Kar deluje, tudi če ni prav ideološko na liniji, naslednja vlada druge barve pusti pri miru. Zakaj bi rušili, če deluje. Če ne deluje, popravi. Naredi kaj po svoje. In tako se sistem počasi izboljšuje. Pri nas pa sprememb ni.«

Nepreslišano. Katja Perat, pesnica in publicistka. (Pogledi.si) Dnevnik, 2.3.2015

»Druga svetovna vojna nam je preblizu in predaleč. Njene posledice kot rezultat /…/ vzgoje nosimo tudi tisti, ki je nismo doživeli., hkrati pa /…/ ni več dovolj blizu, da bi lahko bila živ opomin /…/. »imamo 70 let po njenem koncu spet opravek z agresivnimi političnimi diskurzi /…/«.
Vselej se je treba »zavedati, da je vojna kot rezultat človekove okrutnosti vedno prisotna, /…/ samo potuhne se, in da si moramo /…/ prizadevati, da bi jo obdržali na vajetih.«

Zmanjšanje fiktivnih vpisov – s kaznijo ali pravicami? T. Kristan, Delo, 2.3.2005

V anketi Dala Stik (25.2.) se je od 400 respondentov 46% strinjalo, da »bi moral študent vrniti denar, če ne bo uspešno končal študija« in 34% jih je bilo proti.
Tina Kristan je zbrala 5 mnenj (študentov in poznavalcev). Večina je proti, prav tako so deljenega mnenja glede uvajanja delnega študija, kar predvideva gradivo skupine ministrstva za novi visokošolski zakon.
Mitja Šramel, prodekan za študentska vprašanja FF UM: Sistem vračanja je neprimeren, saj (ne(uspeh študenta plačujejo z davki že starši. Ukrep lahko mlade odvrne od študija in na trgu dela bo več neizobraženih. Študentski svet FF UM ne podpira predloga za zakon in poziva, naj se v pripravo vključi predstavnike študentov in univerz.
Gašper Skalar, študent FA (UL, UM?): Vračilo ne rešuje vzrokov nedokončanja študija: pomanjkanja (stalnih) delovnih mest in socialno-ekonomski položaj študentov. So tudi osebni razlogi na strani študentov in nekateri na strani visokošolskih zavodov.
Klemen Miklavič, raziskovalec edukacijskih politik (PeF UL): »V zmernih okvirih in z upoštevanjem socialnih razlik je spodbuda študentov k intenzivnejšemu študiju primerna, vendar /…/ je to rešitev, ki temelji na napačni diagnozi problema.« V ozadju je prepričanje, da bo »discipliniranje« študentov dvignila kakovost visokega šolstva. To je utvara, če »takšnih ukrepov ne spremljajo temeljite reforme organizacije univerz, načina izvajanja študijskega procesa in raziskovanja /…/«.
»Začeti je treba pri množičnem profesorskem kolektivu, ki pogosto uživa privilegije in se za svoj neuspeh izgovarja na domnevno slabe študente. To je elitizem, ki se spogleduje s časi, ko je bil študij privilegij bogatih in izobraženih slojev. Na srečo imajo danes dostop do univerz mladi iz različnih družbenih skupin in temu je treba prilagoditi tudi študij.«
Jernej Pikalo, nekdanji minister (FDV UL), navaja 5 razlogov za zavrnitev:
(1) Vračanje je neustavno, študenti bi bili neenaki pred zakonom, tudi z drugimi prejemniki transferov. Zakaj ne bi vračali tudi dijaki?
(2) Je družbeno nestimulativno, socialno šibkejši bodo v dilemi, ali študirati. Ob neuspehu jim grozi dodatna obremenitev.
(3) Študij reducira na ekonomsko kategorijo, je pa več - »družbena mreža, socializacija, odraščanje«.
(4) Pristop ni pravičen, doslej je imel vsak »priložnost enkrat študirati brez posledic«.
(5) nasprotuje resoluciji Državnega zbora o nacionalnem programu visokega šolstva 2011-2020, ki »ne vsebuje takšnega ukrepa.«
Žiga Turk, nekdanji minister (FGG UL): Koncept zakona je financirati institucije, zato je »nelogično finančno kaznovanje študentov, če ti ne končajo študija«, še posebej na magistrskem in doktorskem študiju. Fiktivne vpise bi »lahko zajezili tako, da bi »študentske ugodnosti« dali vsem mladim«. Doktorske študente bi lahko finansirali kot začasne pedagoške asistente.
Predlagane spremembe so »premajhne, da bi odgovorile na izzive časa /… pa dosti globlje od res nujne vzpostavitve dolgoročne stabilnosti financiranja skladno z odločbo Ustavnega sodišča.«

Ideja o politehniki vsebinsko primerna – a ne zdaj. T. Kristan, Delo, 3.3.2015

Izhodišča (MIZŠ) za zakon o visokem šolstvu, kot piše Tina Kristan, predvidevajo večje vsebinsko in izvedbeno ločevanje med univerzitetnimi in visokošolskimi strokovnimi programi. V strokovnih programov bi bilo več praktičnega usposabljanja (15 KT) in več predavateljev iz prakse – vsaj tretjina učiteljev naj bi imela (tudi) neakademske izkušnje. Te programe bi izvajali predvsem v politehnikah, vendar pa tudi na univerzah, pod omenjenimi pogoji. Pri pripravi vseh programov bi morali sodelovati tudi delodajalci.
Janez Škrlec, obrtno podjetniška zbornica podpira idejo politehnik, takih kot uspešno delujejo v nekaterih državah, ki so usmerjene v gospodarstvo in njegov razvoj. Modro bi bilo tudi povezovanje univerz z inštituti. Se pa pri nas nič ne realizira, kot je zamišljeno in se »premalo upoštevajo javno mnenje in strokovni argumenti«, tudi »zaradi vliva politike«. Zato je ideja politehnik težko izvedljiva.
Slavko Splichal, FDV UL: Politehnike je predvidel že nacionalni program visokega šolstva (2011), potem pa ni bilo nobene študije o tem »kje, za koga, za kaj, na katerih področjih in v kakšnem obsegu« politehnike in kdo bi jih ustanovil. Zakonska možnost lahko vodi v stihijsko ustanavljanje, kot je bilo to z zasebnimi visokimi šolami. Pogoj, da imajo politehnike vsaj 3 izobraževalna področja lahko vodi v ustanavljanje tudi za upravne, poslovne, izobraževalne in družboslovne vede ter ekonomijo. Zahteva po polovici redno zaposlenih in vsaj tretjini z »neakademskimi« izkušnjami »obetata nove zaposlitve v okoliščinah, ko že za uveljavljene institucije zmanjkuje javnih sredstev.«
Štefko Miklavčič, prorektor, UP: »Povezovanja med raziskovalci in gospodarstvom je premalo, in če bi bil koncept (predvsem naravoslovno-tehnološko usmerjenih) politehnik, bi /…/ pripomoglo k dvigu /…/ povezovanja, kakor tudi k boljši zaposljivosti diplomantov.«
V trenutnih razmerah ustanavljanje ni izvedljivo. Prioriteta je »ureditev sistemskega in preglednega financiranja obstoječega visokošolskega sistema in ureditev akreditacijskih postopkov.« Finančna podhranjenost »resno ogroža kakovost«, če bi sredstva prerazporedili politehnikam, bi »to pomenilo padec kakovosti«. Če bodo sedanji kadri delali na politehnikah, bodo nekakovostne.
Patricio Bulić, FRI UL: Na fakulteti imamo tudi visokošolski strokovni program, praktično usmerjen, za »pridobitev inženirskih znanj«, z obvezno strokovno prakso v podjetju in dvema predmetoma s predavateljema iz gospodarstva ter 20 triurnih predavanj strokovnjakov iz prakse. Delitev v strokovne in univerzitetne programe je smiselna, ustanavljanju politehnik ne nasprotujemo. »Toda že zdaj imamo preveliko razdrobljenost visokega šolstva /.../« Vsak zavod »potrebuje materialne, finančne in kadrovske pogoje«, v pogojih, ko »se sredstva za visoko šolstvo krčijo, se nam ustanavljanje politehnik ne zdi izvedljivo.«
Milan Jurše, EPF UM: »Predlagatelj /…/ spregleda nujnost obstoja gospodarske strukture in kulture povezovanja gospodarstva z akademsko sfero, saj /…/ sistem obveznega praktičnega izobraževanja študentov v delovnem okolju ne daje ustreznih rezultatov« ker ključni akterji v tem ne vidijo dodane vrednosti. Presajanje tujih modelov, npr. finskih politehnik, »kot tudi poslovnih modelov korporacijskega upravljanja in vodenja univerzitetnih institucij /…/ »diši« po novi »reformi zaradi forme«. Najprej bi morali analizirati potreb gospodarstva in celotne slovenske družbe.

Zagotoviti vrhunsko izobrazbo. S. Zakrajšek, Delo, 3.3.2015

»Publicist in proučevalec izobraževalnih sistemov« Srečo Zakrajšek meni, da je potreben drugačen koncept visokošolskega zakona, ne nadaljevanje sistema, ki diskriminira študente zasebnih šol.
V univerzitetne programe bi sodilo 20-25% populacije, ki konča srednjo šolo, v visokošolske strokovne programe 30-35% ostali pa na višje šole ali pa v zaposlitev po srednji šoli.
Država naj ne predpisuje organiziranosti in načina dela visokošolskim ustanovam, »ampak naj zahteva učinkovito uporabo denarja – s preverjanjem rezultatov dela, prek NAKVISa ter z na novo uvedenim zunanjim preverjanjem znanja, veščin in kompetenc študentov. Tako preverjanje bi »naredilo konec suminčenjem o »prodaji« diplom in prevetrilo izobraževalne ustanove.
Način študija in izvajanja ne sodi v zakon, so stvar ustanov.
S. Zakrajšek predlaga, da se sedanji zakon, ki je deloval, dopolni s temi usmeritvami in določi 5 let za uresničitev. »V tem času naj vsaka zasebna šola, za katero je velik interes za vpis, dobi koncesijo za en program, vse visokošolske organizacije pa pripravijo pogoje za konkurenčno vključevanje učiteljev in mentorjev iz prakse. »Ministrstvu predlagam, da pripravi nov predlog zakona na novih izhodiščih, ali pa zadeve pusti, kot so, saj bodo spremembe v zdaj določeni smeri povzročile še poslabšanje stanja.«

Doktorji, doktorice

Zaznamek. (Doktorji znanosti.) Dnevnik, 2.3.2015

Urška Arsenjuk, Darja Vidmar, Statistični urad RS: Število diplomantov terciarnega izobraževanja, še posebej doktorskega študija se v Sloveniji stalno povečuje: v letu 1971 je doktorski študij uspešno končalo 58 študentov, leta 1991 /…/ 149, v letu 2012 pa že 569.«
Ivan Svetlik, UL: »Država je odstopila od doktorskega študija in plačevanja stroškov- razen stroškov dela mladih raziskovalcev – prepušča študentom. To se bo poznalo v vedno manjšem številu doktorskih študentov, saj upad zanimanja že zaznavamo. Druge države vlagajo v raziskovanje in razvoj in celo štipendirajo doktorske študente iz tujine. Iz Slovenije pa nam bodo najboljši študentje ušli.«

Bega možganov ni mogoče obdavčiti. U. Škerl Kramberger, Dnevnik, 2.3.2015
Osrednje sporočilo z decembrskega srečanja mladih strokovnjakov, ki delajo v tujini pri predsedniku B. Pahorju je bilo, da je za »kroženje znanja za razvoj« potrebno ustvariti priložnosti. Davčna politika pa deluje v nasprotni smeri.
Marko Fonovič z IJS je bil gostujoči raziskovalec na enoletnem podoktorskem izpopolnjevanju v ZDA. Po vrnitvi je moral plačati 9000 evrov davka, tako kot bi živel v Sloveniji in ne v Silicijevi dolini, kjer so stroški življenja visoki. »Znanstveniki zato danes odhajajo v tujino kot da odhajajo za vedno: odjavijo davčno rezidentstvo, tako da prekinejo vse vezi s Slovenijo. In potem veliko lažje ostanejo v tujini«, pravi.
Na ministrstvu za finance priznavajo, da davčni zakon ne spodbuja izpopolnjevanja na znanstvenem področju v tujini. Tudi če bi znanstveniki dobili ugodnosti, jim nič ne bi preprečevalo, da se po izpopolnjevanju preselijo v tujino. Prihodki proračuna pa bi se zmanjšali…
(Na fotografiji T. Zaješnika fant z nahrbtnikom in dekle z napisom na hrbtu:
BREZPOSELNA DR. ZNANOSTI.)

Naravoslovje, znanost, raziskovanje

Vedno je nekdo drug naredil to že prej. O poimenovanju odkritij. J. Strnad, Delo, 5.3.2015

Fizik Janez Strnad (FMF UL) piše o problemu, ki ga imajo znanstveniki z imeni za (naravne) zakone, izreke, enačbe, konstante… Imena naj bi dobili po prvem odkritelju.
Na primeru (zgodovine) raziskovanja, »kako je prostornina plinov odvisna od temperature« »razkrije nekaj značilnih potez razvoja fizike« in opozarja, da je »fizika skupinska dejavnost, v kateri so dosežki raziskovalca tesno povezani z delom drugih raziskovalcev.«
J. Strnad, profesor in popularizator naravoslovne znanosti piše, da so se s prostornino plinov ukvarjali že v antiki, nato G. Galilei in G. Amontons, s temperaturo pa D. Farnheid in A. Celsius.
»Kakih 20 fizikov« je prišlo do različnih sklepov o odvisnosti prostornine plinov od temperature, piše J. Strnad. Brata Mongolfier sta se dvignila v balonu na vroč zrak, Jacques Charles pa na (hladni) vodik. J. Charles je leta 1802 meril tlak in prostornino plinov, a rezultatov ni objavil. Do podobnih ugotovitev je prišel J. Dalton 1801 in po poskusih je A. Volta že 9 let prej enako ugotovitev objavil v malo znani reviji.
Tudi fizik Joseph L. Gay-Lussac je leta 1802 opravil vrsto takih merjenj in delal poskuse s plini. Ni vedel za članek A. Volta in po naključju je naletel na Charlesovo gradivo. Leta 1904 se je(z J.-B. Biotom) dvignil z balonom do 4000 in pozneje (sam) do 7000 metrov.
»Nekateri spoznanje, da je pri nespremenjenem tlaku prostornina plina sorazmerna z absolutno temperaturo, imenujejo po Charlesu, drugi po Guy-Lussacu.« Nekateri so predlagali še drugi - Voltov zakon, drugi pa obtožujejo Gay-Lussaca, da se je okoristil s podatki J. Charlesa..
(Na fotografiji J.L. Gay Lussac, 1778-1850 in A. Volta,1745-1822.)
J. Strnad navaja zgodovinarja naravoslovja Hansa P. Fischerja, ki je 2006 »izrekel ničti zakon naravoslovja: »Odkritja, ki nosi ime po kaki osebi, ni naredila ta oseba.«
In podobno je Stephen M. Stigler, 1980, na predavanju o Stiglerjevem zakonu, (- dvoumno, B.M.) dejal: »Nobenega znanstvenega odkritja ne imenujemo po prvotnem odkritelju.« Ta zakon je povzel po sociologu Robertu K. Mertonu, ki je 1968 ugotovil, da »so vsa znanstvena odkritja v bistvu večkratna«. Uvidel je, »da je ocenjevanje uspešnosti v raziskovanju zelo zapleteno«, piše J. Strnad, (- z domačimi izkušnjami, B.M.). Ime se ustali po rabi v skupnosti raziskovalcev precej časa po nastanku. Merton je (1968) »tudi obdelal Matejev pojav, da bolj znanemu raziskovalcu pogosto pripišejo več zaslug, zasluge manj znanih pa zmanjšajo.«
J. Strnad navaja še podobne ugotovitve matematikov H. C. Kennedyja in V.I. Arnolda ter zgodovinarja (matematike) C.B. Boyerja. Pravi, da so ti »zakoni« »dobrodošlo opozorilo«, da je imenovanje odvisno od okoliščin in da se pogled na (naravne) zakone s časom spreminja.
»Kako skupnost raziskovalcev sprejme kako odkritje je odvisno od številnih okoliščin: od odnosa raziskovalca samega in okolice do odkritja, revije, v kateri je bilo objavljeno, časa in še tega in onega.«

Za eno kavo. L. Pavlovčič, Delo, 5.3.2015

Na posvetu SAZU in ARRS sta predsednika akademije in agencije s predstavniki znanstvenih svetov 7 ved poudarila »nujnost prenove sofinanciranja, ocenjevanja in izvajanja raziskovalne dejavnosti.
«Denarja za znanost je malo in vsako leto manj. J. Lenarčič, direktor IJS je izračunal, da povprečni Slovenec daje v proračun za znanost 1,3 evra na teden. V 5 letih je proračun ARRS za znanost padel za 43 milijonov, na 139 milijonov evrov.
Tudi Upravni odbor ARRS je ob sprejemanju letnega poročila za 2014 opozoril vlado, da se mora nehati odrivanje znanosti.
A ni vse v denarju. Večino raziskovalcev moti prevelika razdrobljenost med programi in institucijami. Prav tako ni dovolj spodbud za prilagajanje potrebam industrije. Ta vidik, ki ga upošteva EU v programu Obzorje 2020, bi lahko uporabili pri točkovanju, poleg meril o objavah v znanstvenih revijah. Potrebna bi bila večja transparentnost ocenjevanja in imen ocenjevalcev. Z novimi mehanizmi bi morali tudi spodbuditi prihajanje tujih raziskovalcev. Beg možganov je »še ena pekoča bolečina slovenske znanosti«, piše Lidija Pavlovčič.
Več (evropskega) denarja za znanost prinese tudi strategija pametne specializacije, »o kateri že vsaj dve leti modrujemo /…/ Poti za znanstveni preboj je kar nekaj, toda zaradi naše počasnosti pri uvajanju izboljšav se lahko zgodi, da bomo v še večjem zaostanku.«

Preberimo, oglejmo (si)

Pisana kulturna dediščina. nr, Dnevnik, 4.3.2015

V Narodnem muzeju Slovenije so odprli razstavo Arhivi – zakladnice spomina Organizatorji so »jagodni izbor najlepših in najpomembnejših dokumentov«, ki jih hrani 10 slovenskih arhivov razvrstili v poglavja:

Za vse večne čase (pergamentne listine);
Od lista do knjige (rokopisne knjige- kodeksi);
Oblast in mi (gradivo uprave):
Brez dela ni jela (gradivo gospodarskih dejavnosti);
Pred vrati postave (gradivo pravosodja);
Očetov naših imenitna dela (gradivo kulture, šolstva, zdravstva in ostalih družbenih dejavnosti);
Osebno (zasebno gradivo);
Davki nam pijejo kri (urbarji, davčne knjige, zemljiške knjige in katastri);
Joanes est nomen eius (matične knjige);
Stati inu obstati (slovenika – izbor najpomembnejših dokumentov v slovenskem jeziku);
Razglašamo in v vednost dajemo! (razglasi, plakati in letaki);
Med idejo in izvedbo (načrti);
Tu smo doma (karte in zemljevidi;
Ujeti trenutki (fotografije in razglednice);
Gibljive slike (filmsko arhivnsko gradivo);
Saj ni res, pa je (predmeti in druga čudesa).

Predstavljene so torej vse zvrsti arhivskega gradiva in prelomni dogodki, pomembni procesi in znane osebnosti širšega slovenskega prostora.

Kaj pripravljajo. Bogdan Gradišnik, prevajalec. I.B., Delo, 3.3.2015

Po prevodu knjig O nastanku vrst in Dnevnik raziskovanj C. Darwina ter Bogastvo narodov A. Smitha se je B. Gradišnik lotil Utopije Thomasa Mora . Ta znamenita razprava je bila prvič objavljena 1516, zdaj pa bo izšla pri založbi Studia Humanitatis.
»Med prevajanjem Darwinovih in Smithovih del sem se naučil razvozlavati neskončne povedi, pri katerih pozabiš začetek, preden zagledaš piko, in ta izkušnja mi je zelo pomagala pri Utopiji, čeprav so tu reči lepše povedane, tako da je Morova duhovita »dolgoveznost« skoraj razveseljiva«. V doslej različno interpretiranem političnem tekstu, pravi , »človeka /…/ prevzame iskrivo razkošje Morovih duhovitosti, ki jih spremljajo njegovi posrečeni izrazi.«

Raje kot Žižka ima Gorana Dragića. M. Šučur, Dnevnik, 4.3.2015

N ljubljanskem literarnem festivalu Fabula je bil gost Clement Benech (23), avtor romana Slovensko poletje (v francoščini, zdaj tudi v prevodu). V romanu par raziskuje Bled in Ljubljano, čustveni elementi so avtobiografski, dejstva pa tudi stvar domišljije, čeprav je avtor leta 20111 obiskal Slovenijo.
»Nadobudni sorbonski študent sodobne književnosti, ki je sprva študiral novinarstvo» je obiskoval(k/c)e očaral s citiranjem Wilda in Prousta, piše Maja Šučur.
Na vprašanje Agate Tomažič , ali je bral filozofa Slavoja Žižka je odgovoril »/…/ moj najljubši Slovenec je Goran Dragić.«

Filozofska mišnica. Z. Vrdlovec, Dnevnik, 5.3.2015

Na festivalu Fabula je bil »filozofski teater« v Drami, ko so o laži in resnici razpravljali M. Dolar, A. Zupančič in S. Žižek, z J. Krečič.
Mladen Dolar je začel z mislijo, da sta laž in resnica par. Sokratska ironija izvabi resnico, za Hegla je ironija sinonim za dialektiko, sleherna stvar vsebuje lastno negacijo.
Alenka Zupančič je kritizirala prakso laganja v imenu »višjega cilja« in opozorila na Kantov kategorični imperativ.
Slavoj Žižek je pripovedoval, da se do resnice pride prej prek začetne laži. Razložil je »resnico« demokracije, ki je ta, da daje ljudem le videz odločanja in individualnih izbir. »Sovražna propaganda« ubija upanje, ko nas prepričuje, da ni nobene alternative.

 
Februar 2015

Vrednote, odločitve, usmerjanje, talenti, kariera

Zarezati v pravico. C. Hedžet Toth, Objektiv, Dnevnik, 21.2.2015

Na začetku predstavitve stotih let življenja prekmurskega intelektualca, akademika, »ki ostaja vsem nam trajen zgled, kako vztrajati v času, ko marsikaj izginja in se povsem sesuva, Cvetka Hedžet Toth (FF UL) na kratko označi tudi našo generacijo, tu in še naprej:
»Verjeli smo v vseosvobajajočo moč politike in ostali praznih rok, kajti idejo organizirane solidarnosti je zdajšnja doba zavrgla, to idejo, romantično utopijo, v imenu katerih smo mnogi v 70'letih prejšnjega stoletja bili pripravljeni jurišati na nebo in še z eno potezo svet in razmere v njem spremeniti v pristno domovanje za prav vsakega človeka. Da ne bo nesporazuma: ni nam žal.«
Anton Vratuša (*1915), Vran, kot podpisuje svoje črtice in novele, je živel življenje – »eno najbolj popolnih, kar jih poznam«, piše C.H. Toth, - ki je dokument o tem, »kako se na področju politike praviloma vedno vse sesuva, nič ne nadgrajuje«; človek kot »posameznik pa se ne sme sesuti, mora imeti držo, biti osredinjen in ta drža je nekaj etičnega najprej.«
Kot otrok je vprašal mamo, kaj poje gugutka: Pa je rekla: »Znaš ka, pod pudon sidin, postružnjek ladin, srmaki ga dan, bogaci pa nej!« Ta prazačetna etična misel, ga je spremljala vse življenje, piše C. H. Toth, ( - poznavalka svetovnega etosa, B.M.).
»Po maturi, ki je zanj pomenila soočenje s svobodo in izbiro, je v črtici v Mladem Prekmurcu (1938) zapisal, da je sreča in blagor v samospoznanju in delu za skupnost.« V isti reviji (1939) govori o tem, da »kritik presoja, tolmači in uči«. In leta 1940:«Današnje subjektivne kritike, nastale iz tega ali onega svetovnega nazora, pa so ozkosrčne in nestrpne, da se jim ni mogoče približati z drugačnimi merili kot takimi, s kakršnimi so bile same merjene in izmerjene.«
»Kot desetleten fantič se je odločil, da bo študiral jezike, kajti samo kak kilometer na zahod in vzhod od njegove domačije so govorili na eni strani nemško, na drugi madžarsko.« Želel je, da bi ga ljudje razumeli in on njih. Kasneje je v taborišču, v težkih razmerah, prosil stražarja, naj mu da italijansko slovnico.
»Šolanje in njegovo študijsko bivanje v Lj. nam danes, ko se kapitalizem vedno bolj kaže v svoji pravi podobi in ko vsak dan bolj izginja organizirana solidarnost, pomaga razumeti, kaj pomeni, če je človekova potreba (pravica) po izobraževanju /…/ spreminja v ekonomsko kategorijo – recimo, toliko zdravja, sociale, izobrazbe boš imel, kolikor denarja imaš. V času študija se je /…/vzdrževal z inštrukcijami in bil odličnjak. »
Na FF UL je študiral slavistiko in literarno zgodovino. »Spomladi 1942 je diplomiral in že pripravljal disertacijo na temo Levec in Ljubljanski Zvon. Približevala se je vojna »in v njej nisi mogel ostati neopredeljen. Tako politična kot vojaška organiziranost zaznamujeta to generacijo, ki /…/ se je morala soočati z najhujšim zlom novejše dobe.« Je najstarejši še živeči nosilec spomenice 1941. Od jeseni 1942 je bil v taborišču na Rabu, »in med temi, ki so po kapitulacije Italije osvobodili taborišče in ustanovili Rabsko brigado.« Pozneje je sodeloval - v Italiji – s protifašisti in spoznaval, da je narod pred nazorsko opredeljenostjo.
Po letu 1945 je delal v Beogradu in v tujini, do 1974. Želel se je vrniti v Lj., biti znanstvenik, vendar mu takrat tega niso omogočili. Leta 1948 je neodvisnost Jugoslavije visela na nitki. »Vse je bilo podrejeno obrabi domovine«, pravi in ocenjuje, da se Stalin zaradi te pripravljenosti ni odločil za napad.
C. H. Toth se spominja, da so takrat po makadamskih cestah v Murski Soboti tanki JLA »naredili take jarke, da smo se otroci v njih skrivali.«
In nadaljuje z madžarskim letom 1956 in »1968, ko so sile Varšavskega pakta vkorakale v Čehoslovaško – »trenutki, ki so zaznamovali celo mojo generacijo '68. Hej to je bil čas, ko smo spolitizirali prav vse /…/ in svetu zavpili, da je zasebno politično, da potrebujemo spremembe na vseh ravneh, tudi na področju medčloveškosti, in ne samo spremembe od zgoraj. Dr. Vratuša se je takoj odzval povabilu takratne ljubljanske študentske organizacije, da pride med nas.«
Cvetka H.T. piše, da se je takrat naučila, »da je politika samo sredstvo, nikdar cilj«, da gre najprej »za udejanjanje idealov, vrednot«. To je »Vratuši na vprašanje, zakaj sem politično dejavna /…/ tudi povedala, in /…/ zadovoljen je bil z mojim odgovorom.« To odlikuje njegov odnos do politike, saj nikdar ni pristal, da »veljajo »samo interesi« in ne ideali, vrednote.«
Delo v akademskih vrstah mu je bilo usojeno, vendar ne v slavistiki, ampak v družboslovju. Leta 1952 so ga na beograjsko univerzo povabili, da predava o problemih participativnega odločanja v svetu. Vratuša je bil (podatki so iz okvira ob članku) šef kabineta E. Kardelja (1953-1965), to je bila zanj »nova univerza. Že tretja v mojem življenju. Tam sem užival največjo svobodo.« Bil je nato direktor inštituta za družbene vede (1965-1967), profesor na Visoki politični šoli (1956-1967) in na Univ. v Beogradu (od 1969). Bil je veleposlanik, predstavnik pri OZN v New Yorku (1967-1969), namestnik zunanjega ministra (1969-1971) in podpredsednik zvezne vlade (1971-1978).
Bil je profesor na (FSPN) UL od 1974 in ustanovitelj Mednarodnega centra za upravljanje javnih podjetij v deželah v razvoju (ICPE) v Ljubljani. Leta 1978 je postal izredni član SAZU, istega leta pa tudi predsednik slovenske vlade (IS SRS), do 1980.
Leta 1979 je postal častni doktor UL, na UM pa 1988. Tam je govoril o življenjskih univerzah, »prva je bila FF oz. slavistika v Lj., druga NOB, za katerega smo se mladi na lj. slavistiki odločili že drugi teden po okupaciji, /…/ tretja delo v kabinetu E. Kardelja, četrta /…/ v OZN.« Objavil je 400 razprav in člankov ter nekaj knjig, tudi prevedenih v angleščino.
Proučeval je jezik porabskih Slovencev in opozarjal na njihovo potujčevanje, piše C. H. Toth. Dejaven je bil v Pomursko akademsko znanstveni uniji, ki si prizadeva za raziskovanje na področju zgodovine, etnologije, umetnostne zgodovine, arhitekture.
»Etično poslanstvo intelektualca je bilo vodilo in drža A. Vratuše. /…/ Vztrajati, ne popustiti, ne si dovoliti malodušja, boriti se za stvar, za katero si se zavestno odločil, prisvajati se jo strdnim delom, odgovorno,, kajti kjer je razvit čut za odgovornost, tam je smisel, in k temu smislu spada razvita občutljivost za kakovost, čistočo medčloveškh odnosov. » A. Vratuša ostaja »trajen zgled, kajti samo človek, ki ve za vrednote in te tudi živi in udejanja, je osebnost.«

Nikoli se nisem silil, le sledil sem in pravočasno zagrabil. E. Senčar, Nedelo, 15.2.2015

Glasbenik Aleksander Mežek iz Žirovnice je kot kantavtor uspel v Londonu.
Kot 11 letni deček je poslušal (tamkajšnji) Radio Luxemburg, gledal filme s Clifom Richardom in The Shadows, Fredom Astairom, Elvisom Presleyem v kadilaku… »Plošč še ni bilo, niti televizije, prodajale pa so se note.« S sestro je prepeval Sinatro, Crosbya, »glasbo 40. in 50. let, ki je ne bi smel poznati. /…/Moj oče je bil v partizanih, ko se je vrnil, je delal v železarni na Jesenicah.«
V glasbeni šoli se je učil violino, pravzaprav le teorijo, in ker je denar za šolnino zapravljal za kokto, ga je mama izpisala. Moral je zaslužiti za prvo kitaro z delom – v Elanu. Takoj je napisal pesem Krila. Pri 17 letih se je prijavil na radijski »Pokaži kaj znaš«; ni zmagal, članica komisije mu je rekla naj vztraja.
Takrat je železarna živela vso Gorenjsko, zato se je vpisal na strokovno šolo za metalurge. »Moj oče je bil prepričan, da bom tu dočakal upokojitev, denarja pa nismo imeli toliko, nisem si domišljal, da bom šel študirat v Ljubljano.
»V srednji šoli na Jesenicah sem imel dobro učiteljico slovenščine, /…/ so bili moji spisi rdeče počečkani /…/ jih je prebrala pred razredom. Ob razlagah nastanka velikih književnih del sem dobil predstavo, kako vsaki umetnosti prednjači »movement« (- t.j. družbeno gibanje, B.M.).
»Leta 1972 sem v Londonu prišel v stik s prijateljico mojih prijateljev, igralko in pevko v grških tragedijah. /…/ Naučila me je tehniko dihanja s predpono, vaje za grlo in ekspresijo.«
«Imel sem lep bariton.«
»Rad sem z ljudmi, od katerih se kaj naučim. V življenje prineseš določen način razmišljanja in pri 20 letih, ko sem prišel v Anglijo, sem že približno vedel, kaj me zanima, samo napredovati je bilo treba.«
(Kako uspeti v Londonu?)
»S pomočjo prijateljice sem prišel do producentov iz V. Britanije, ki so hodili po Jugoslaviji in snemali vaško glasbo.« S studiom so se ustavili v Zagrebu in tam jim je zapel Krila in dve Dylanovi, Blowing In the Wind in Mr. Tamburine Man. Niso razumeli, kako lahko 18-letnik pozna Dylana, ki je na Otoku šele prihajal na površje. »Jaz pa sem imel njegovo ploščo, ki sem jo dobil prek ameriških prijateljev, ki so se na potovanju po Evropi ustavili pri nas doma.«
(Naključje, principi?)
»Človek mora biti pripravljen na priložnosti, ki mu prihajajo nasproti. Če je to nekaj takega, kar človeka veseli, ne bi smel oklevati. Če nič drugega dobi izkušnjo.
/…/ Še danes delam po istem principu. Nevsiljivost in iskrenost. Nikoli se nisem silil, le sledil in pravočasno zagrabil dogajanje. /…/ Londončani so vedno znali podpreti človeka z drugačno perspektivo. Le da je bil takrat drugačen čas, hladna vojna je bila na vrhuncu, jaz pa fant iz komunistične države. Tam so redko imeli priložnost slušati, kakšno je življenje na Vzhodu. Na začetku sem največ pel po fakultetah. Študentska unija« (Student Union, organizacija na univerzah, podobna ŠOVu, B.M.) »je prirejala koncerte, vabili so me kot nekoga iz vzhodne Evrope. Tudi do 100 koncertov sem imel na leto.« Če niso plačali je s prostovoljnimi prispevki je »zaslužil več, kot če bi prodajali vstopnice.«
Z londonskimi simfoniki je nedavno (brezplačno) posnel dvojezično zgoščenko Podarjeno srce, ki jo je prejelo 100.000 slovenskih otrok.

Vpisna evforija. Čas loterije. J. Kontler Salamon, Šolski razgledi, 20.2.2015

Kolumnistka Jasna Kontler Salamon vsako leto razmišlja, »kaj je t.i. pametna odločitev, ki jo od koncu zime pričakujemo od mladih«, ki končujejo OŠ »ali srednješolsko izobraževanje.« Mnogi sledijo zgledom in nasvetom, čez leto, dve, ali ko iščejo službo, sledi razočaranje.
Spominja se »vpisnega usmerjanja iz let, ko še ni bilo težav z zaposlitvijo, ki jih diplomanti doživljajo v zadnjem desetletju. Takrat se je od mladih pričakovalo, da sledijo svojim željam. Tako se je večina vpisovala na gimnazije, če ne na prvo, pa na tisto, »ki je sprejela vsakogar. Zadovoljni so bili mladi in starši, ministri so razlagali, da je »gimnazija prava izbira za vsakogar« in temu ustrezno se je »skrčila možnost študijske izbire za tiste, ki so opravili strokovno maturo.
»Seveda, na tehniške študije so se vedno lahko vpisali tudi tisti, ki so končali srednje tehniške šole.« Morda ker je na »večini od teh študijev primanjkovalo študentov. Toda mnogi drugi so (bili) rezervirani za gimnazijce. Npr. program razrednega pouka. Ko je nekdanjega šolskega ministra Pavla Zgago J. Kontler Salamon vprašala, zakaj, in zakaj se na predmetni pouk lahko s srednjo strokovno šolo, je dejal, da mora imeti razredni učitelj široko izobrazbo. Kaj pa drugi učitelji?
Zato ne zapiše imena ugledne profesorice PeF UL, ki uči bodoče razredne učitelje, pa je pred vpisom končala srednjo strokovno…
T.i. »prosta vpisna izbira je samo prazna beseda«, meni. Saj je vprašanje tudi pri najboljših, če bodo na izbranem »študiju najbolje izkoristili svoje sposobnosti.« Država se »podpore talentov loteva kampanjsko, /…/ s figo v žepu. Sicer ne bi omejevala pridobivanje Zoisovih štipendij. Študenti (ŠOUL) so nedavno opozorili, da varčevanje ogroža te štipendije. Število Zoisovih štipendistov se je zmanjšalo za četrtino, in kolumnistka dodaja, da so jim že pred leti »vzeli tudi poletne ustvarjalne tabore«.
Po novem Zoisove štipendije omogočajo samo izjemni dosežki, za katera pa na nekaterih študijih ni mogoče dobiti dokazil. »tako lahko tudi zlati maturant ob vpisu na univerzo izgubi Zoisovo štipendijo…«Letos so brez teh štipendij ostali nekateri študenti s povprečno oceno 10, s Prešernovo nagrado za diplomsko nalogo.
Končuje z opozorilom na reklamna sporočila, s katerimi nekateri po trgovsko prepričujejo neodločene kandidate, npr. fakulteta najame hotelsko dvorano ali pa dvorano v ugledni kulturni instituciji.« (- CD ? B.M.) »Menda današnji mladi le ne padajo na zunanji blišč ali pač? Počakajmo na prve vpisne izide.«
(Glej www.vpis.uni-lj.si . B.M)

Zakaj tako premalo trošimo za javno šolstvo? D. Štrajn, Šolski razgledi, 20.2.2015

»Šolstvo je skoraj povsod /…/ podvrženo varčevanju« in »pritiskom privatizacije. To jasno kaže v smer, ko bo – vsem tehnološkim in medijskim možnostim navkljub – znanje postala »redka dobrina«, ki ni vsem enako dostopna.« Tako piše v kolumni Darko Štrajn (PI Lj.) in z ameriškim primerom prikaže, da gre »tudi za vnaprej zajamčeni prednostni položaj na trgu delovne sile za diplomante« boljših šol«. »Ker so te dostopne predvsem tistim študentom, katerih družine zmorejo plačevati visoke šolnine, je povsem jasno, da je družba enakih možnosti v teh razmerah lahko samo zastarela liberalna utopija. Čeprav v Sloveniji privatizacija še ni popolnoma zajela šolstva, pa se spričo brezglavega »varčevanja« v javnem sistemu lahko nadejamo pritiska v smer »svobodne izbire« alternativ.
Organiziranje »podpisov za privatizacijo« državnih deležev v podjetjih, kaže, da »družbena skuina, ki hlepi po »svobodni izbiri šol« in utrjevanju lastnih družbenih položajev tudi za svoje potomstvo, nastopa javno in brez sramu.«

Sociala, neenakost, domovinska vzgoja, izključljivost

Dan socialne pravičnosti. P. Mlakar, Dnevnik, 20.2.2015

20.2. je namenjen težavam, ki jih prinaša revščina, neenakost med spoloma in socialna izključenost, piše ob podatkih in mnenjih o tem Petra Mlakar.
V Sloveniji je leta 2013 živelo pod pragom revščine 14,5% ljudi.
Recesija je prizadela mlade med 15 in 24 letom starosti, ki se ne izobražujejo, niso zaposleni in niso vključeni v poklicno usposabljanje. Oktobra 2014 je bilo 30.400 mladih do 3. leta brezposelnih, 60% med njimi iskalcev prve zaposlitve. Tretjina mladih je že dolgotrajno brezposelnih.
Nevenka Lekše, Rdeči križ Slovenije, OZ Lj.: »Vsaka generacija zelo rada glasno govori, da na mladih svet stoji. Vsi si zaslužimo enake možnosti in priložnosti, a zastaviti si moramo vprašanje: Smo omogočili mladim /…/ dovolj dobre pogoje za dostojno življenje, ali je Slovenija postala mačeha do svoje mladine?«
Dušan Nolimal, dr. med., spec. Javnega zdravja: »Delo, dosegljivost zaposlitve in socialna pravičnost so s stališča varovanja zdravja vprašanja življenja in smrti. Povrnitev vrednot dela, poštenosti, solidarnosti in zdravja bo v času recesije strokovno in politično zelo zahtevna, vendar pravilna in pri ljudeh pozitivno sprejeta odločitev.«

Šovinistični članek »čutečega« javnega uslužbenca. M. Rogljič, Dnevnik, 20.2.2015

Rudi Merljak, vladni urad za Slovence v zamejstvu in izseljeništvu, je v zborniku objavil prispevek, ki ga je imel na novembrskem posvetu Svetovnega slovenskega kongresa. Kot navaja Meta Roglič, je pod naslovom Slovenci med kozerijo in tragedijo, zapisal tudi:
»Praktično noben Slovenec si ne upa opozoriti na nobeno nepravilnost. Še zlasti, če nepravilnost stori kakšen balkanski priseljenec. Teh se Slovenci še posebej bojimo. Kar /…/ ni tako čudno, saj je pri njih zelo redko mogoče naletet na obžalovanje, pojasnilo ali opravičilo, zelo pogosto pa na agresiven odziv s takojšnjo grožnjo.« Kot primer je navedel voznika »super audija«, k je parkiral na mestu za invalide, »mafijskodinarskega videza in kavbojskih hlač prekrivajočih le slabo polovico /…/.«
Po mnenju R.Merljaka Slovencem preprečujejo, da bi iz sebe naredili »zgledno, uspešno, ponosno državo oz. nacijo /…/skoraj nepremostljive prepreke« - ker smo »ne(do)zorel in poženščen narod /…/ Arhetip očeta kot nosilca avtoritete in vodnika se nam je oddaljil in odtujil.« Pa da, navaja novinarka »na nenehno poniževanje našega jezika /…/ ne reagiramo incidentno zato, ker smo brezbrižni, mlačni, pišmeuhovski in tudi strahopetni.« Nesprejemljivo se mu tudi zdi, da pri nas popotniku »z nekakšnim slinastim poliglotstvom lezemo v /…/; gorivo bo tankal in kruh kupil v vsakem primeru.«
Neža Kogovšek Šalamun, Mirovni inštitut pravi, da je osupljivo, daje avtor uslužbenec urada, ki bi moral biti še posebej senzibilen pri vprašanjih rasizma in diskriminacije. Ocenjuje:
»Nekateri deli članka temeljijo na stereotipih in predsodkih avtorja do priseljencev, do katerih brez zadržkov izraža očitno nestrpnost.« Vtis o dogodku »posplošuje na celotno populacijo, s tem nedopustno stigmatizira priseljence in tujce v celoti. Tovrstno pisanje je rasistično, protiustavno in nesprejemljivo v demokratični družbi.«
Recenzenta zbornika Matjaž Klemenčič in Mitja Žagar sta posredovala pripombe (da so deli »izrazito nacionalistični in šovinistični«, M. Žagar) uredniku zbornika Franciju Feltrinu, ta pa avtorju, ki prispevka ni popravil.
F. Feltrin pravi o avtorju, da sodeluje z ljudmi iz Balkana in da ima pač »takšne izkušnje«, da gre za »osebno mnenje predavatelja« in da se »v zadnjem času odpirajo resnice, ki so bile ves čas zatajevane.«

Ali naj bo domovinska vzgoja samostojen predmet v šoli? Nedelo, 15.2.2015

Sonja Merljak, novinarka: »Problem je, da so predmeti, kot sta domovinska in državljanska kultura in etika v osnovni šoli ali kot je bila nekoč družbeno-moralna vzgoja,« (- DMV, še pomnite STM in Osnove družboslovja in TM? B.M.) »v hierarhiji šolskih predmetov na repu in jih učenci ne jemljejo resno. /…/ šole so prostor, kjer lahko otroci v praksi preizkušaj veščine aktivnega državljanstva. Slovenski dijaki (- in študenti?, B.M.) imajo v evropskem merilu eno najmočnejših vlog pri upravljanju šol, toda od nje odnesejo natanko toliko, kot želijo, zato ne podpiram uvedbe novega predmeta.«
Dušan Jovanovič, režiser: »Prebral sem učni načrt državljanske in domovinske vzgoje ter etike. /…/ obravnava človeka kot družbeno bitje, mu daje osnovno znanje o družboslovni, politični in humanistični kulturi in etiki. Zelo koristen predmet!«
Svetlana Slapšak, redna profesorica: »Nikakor ne. /…/ NI nekoč obstajal v višjih razredih predmet etika? Iz zgodovine etičnega mišljenja v realnih zgodovinskih okoliščinah lahko učenci dobijo dovolj znanja, da kritično, z vidika prosvetljenskega in racionalističnega izročila razpravljajo o državljanskem in domovinskem. Slednje pa je danes predvsem pribežališče neumnih, agresivnih, nestrpnih in pogosto kriminalnih…«
Dragan Petrovec, kriminolog: »Nikakor. Bi morali imeti vsaj za silo enotne poglede na preteklost in prihodnost. Sicer bomo za zgled enkrat dajali domobranstvo, drugič partizanstvo; nekomu molitev in trdo delo, drugemu veselo in sproščeno odraščanje. Je pa raziskava javnega mnenja pokazala, da domoljubje častijo zlasti tisti, ki so starejši, slabše izobrazbe in brezposelni. Drugi dajejo prednost človekovim pravicam, k niso omejene /…/ na človekovo pripadnost. Pokazalo se je tudi, da znajo najglasnejši zagovorniki domoljubja zelo slabo slovensko. Za domoljubjem se pogosto skriva huda nestrpnost do drugačnih Zato je domovinska vzgoja v teh razmerah nemogoč projekt.

Delo, negotovost, sindikat

Na pivo se v Ljubljani na srečo še hodi. Mestne face. Ž. Brdnik, 21.2.2015

Gostinec Žiga Zver (27) se je po obuditvi Sax Puba, na Trnovem, Lj., lotil še Bikofeja.
Svoje izkušnje je najprej nabiral kot natakar, kajpak prek študentske napotnice, ker mu študijske klopi niso preveč blizu, pa ga je če na koncu prepričal, naj se preizkusi tudi kot vodja lokala. V sodelovanju z občino bo poskusil ponovno oživiti nekdaj boemsko Židovsko ulico, ki je pred kratkim izgubila Rožo in še kaj.
V pogovoru z Žigom Brdnikom pravi Ž. Zver, da je v gostinstvu najpomembnejši odnos, predvsem natakarja do gosta. Tudi pretežno študentska delovna sila tega ne bi smela spremeniti, pravi, ne glede na to, koliko dobi na uro, saj je to njeno delo. Prijazen in zgovoren natakar je ključen, da se gosti vračajo, saj jih ob nesramnem natakarju ne bo več nazaj. V Ljubljani je konkurenca zasičena, mladih, ki bi v lokale zahajali, pa je omejeno število.
»Že na vsakem vogalu je en lokal. A pozitivno se mi zdi, da se v zadnjem času odpira veliko dobrih, ki niso samo za popivanje, ampak ponudijo nekaj več – kakovostne programe, ponudbo, opremo, dizajn. Veliko jih daje tudi priložnost mladim z razstavljanjem njihovih del in nastopi.«
Položaj gostincev se je poslabša, pravi: Odkar sem vodja lokala, so se zvišale cene dobaviteljev, študentskega dela in še česa. /…/ Prej je bilo veliko lažje organizirati koncert, bilo je spontano. Zdaj pa je treba pridobiti toliko nekih dovoljenj, se dogovoriti s toliko ljudmi, preskočiti toliko ovir. /…/Dogodke na prostem pred Saxom smo ravno zaradi tega pustili«, dodaja.
A veseli ga, da vsaj kultura »kofetkanja« in druženja ob pivu ostaja. »Pri nas je kava izgovor za druženje. Tudi na pivo se še hodi. Čeprav se spije kakšno manj, se je pa zato izboljšal okus ljudi /…/.«

Gospodinjec z doktoratom. Naš čas. O. Paušič, Šolski razgledi, 20.2.2015

Zjutraj. Živeli slovenski upokojenci! Bilo je. Morda sem odkril tržno nišo. To so podnaslovi poučne zgodbe, ki jo je napisala Olga Paušič. Odlomki:
»Nekoč sem jako rad zjutraj spal, a ti časi so nepreklicno minili. Vstajam ob šestih, ko začne čivkati moj dveletni sin./…/ Ob sedmih zbudim ženo, da se spravi v službo. /…/ Že 15x me je taisti sosed vprašal, zakaj vodim malega v vrtec, ko sem vendar doma! Sem potrpežljiv in vsakokrat pojasnim, da sem trenutno res gospodinjec, a se lahko jutri vse skupaj spremeni in bom doživel veliko razodetje: SLUŽBO! Zato mali hodi v vrtec /…/, no tudi zaradi socializacije, in tudi zato, ker bi se ob meni prehitro naučil brati, pisati in računati, pa bi bil pozneje v šoli težaven otrok.«
/…/ optimist, vedno sem bil in verjamem, trdno verjamem, da se mi bo slej ko prej odprla svetla prihodnost. Končno sem izobražen, imam celo doktorat znanosti, po malem pa se bom lahko šopiril še z dodatno pridobljeno kvalifikacijo – gospodinjec z doktoratom. Super se sliši, kajne?«
»Kaj bi Slovenci brez naših upokojencev. Vsakokrat, ko pokličem svojo upokojeno mamo /…/ mi pove, da je do vratu v delu: piše literaturo, lektorira za zasebnike in javne zavode, inštruira osnovnošolce /…/ Polna je energije in neskončno verjame, da sem »vrhunski« strokovnjak na svojem področju, ki ga čaka fantastična kariera, ko bo napočil pravi trenutek. Tudi ta njena vera me drži pokonci, da se mi ne začnejo doma v kuhinji in med likanjem perila počasi kisati možgani.«
/…/Medtem, ko čakam na recept za krompirjeve palačinke s sirom, dočakam vabilo. Pomislim na čase, ko sem bil še študent in sem imel, zahvaljujoč štipendiji in podpori staršev, veliko več denarja kot zdaj /…/ Celo kakšna potovanja sem si lahko privoščil. /…/
Kako bi vsa današnja nezaposlena mladež z diplomami, znanjem, nabita z ambicijami in visokimi cilji, preživela brez upokojenih staršev in starih staršev? Se je kdo poglobil v to? Upokojenci rešujejo rod »odvečne« inteligence, upokojenci nam zagotavljajo preživetje in streho nad glavo. Postali so hrbtenica družbe!«
/…/«Verjemite mi, da sem si svoje odraslo življenje, poklicno kariero in družinsko srečo predstavljal še pred 5 leti povsem drugače! Bil sem dober študent, nisem pavziral, zabušaval, kradel bogu, staršem in državi časa in denarja, storil sem vse in še več, kar so od mene pričakovali. Svojo »stroko« imam v malem prstu /…/ resnično sem se strastno vrgel v študij, pravočasno diplomiral, nato pa so mi odobrili status mladega raziskovalca in kar 5 let sem smel živeti v Ljubljani ter delati z vrhunskimi strokovnjaki. Krasna leta! Z mentorjem, ki me je usmerjal proti doktoratu, sem odlično sodeloval. Pred dvema letoma sem doktoriral in takrat je ljuba mati /…/ dejala: »Težko bo, ni služb. Če doma ne dobiš dela v stroki, pojdi v tujino! /…/ Popotnik si, potrebuješ širino! Naša država pa ima najraje strugarje strojne tehnike in zidarske mojstre, saj vidiš!« Smejal sem se /…/ s trebuhom za kruhom/…/! Nekje me bodo ja potrebovali, če je država toliko vložila v moje izobraževanje.
Seveda sem se najprej obrnil na štipenditorja /…/ Potem pa »velik šok« štipenditor me ni potreboval, Zujf je prepovedal zaposlovanje v javnih službah /…/ Poskušal sem na fakultetah, inštitutih, potrkal sem na vrata vseh gimnazij v državi, klicaril županom /…/, pisaril na turistične agencije /…/ NIČ, nikjer nič. Celo tako so mi dejali: »Če bi vsaj tega nesrečnega doktorata ne bi imeli, bi morda šlo…tako pa ste predragi za nas, če vas zaposlimo.« In tako sem postal le številka v neskončni evidenci brezposelnih na zavodu /…/ Občasno sem poprijel za delo na gradbišču pri starem znancu, ki me je zaposloval v mojih študijskih letih, poskusil sem najti kaj prek javnih del – pa nič! Ne moreš verjeti! V kakšni državi živimo! Milijoni davkoplačevalskega denarja gredo za izobraževanje strokovnjakov, potem pa jih država izžene v tujino. Ni ji mar, da izgublja najdragocenejši potencial – znanje! /…/ Ostali bodo tisti z osnovnošolsko in srednješolsko izobrazbo, ki so cenejši delavci. In seveda tisti, ki imajo strice in tete, ki poskrbe za dobre službe, celo za nova delovna mesta (Zujfu navkljub).«/…/
»Sem pa šel prejšnji teden na zavod /…/ in strokovni delavki svečano izročil list papirja« ona pa šefu, ki prebere:
»Iščete morda gospodinjca? /…/ z akademsko izobrazbo, imam dr. iz biologije in bogate izkušnje: poskrbim za urejenost vašega doma, likam, kuham, obvladam tudi šivanje na šivalnem stroju. Če imate dojenčka, vedite, da sem vešč in skrben vzgojitelj, imam tudi pedagoške izkušnje. Vaš malček se bo ob meni naučil treh jezikov, osnov matematike, branja in pisanja. Pokličite na štev. 049 73 501.«
»/…/ sem smrtno resen. Gre vendar za mojo prihodnost! Ne morem pristati na to, da me vzdržuje žena, jaz pa nimam v žepu prebite pare. Vse je odvisno od te /…/ izvirne objave! Saj imamo v Sloveniji kopico bogatinov, ki si lahko privoščijo gospodinjca z doktoratom! Naša »elita je vse številčnejša.«
/…/ Končno /…/:«V redu, pa objavite!«
»Zdaj čakam. /…/ Tudi moja mati pravi, da moraš imeti sebe najraje, graditi je treba na najboljših lastnostih in sposobnostih – pa boš zmagal!«

Poraja se zamisel o novodobnem sindikalizmu. M. Zabukovec, Delo, 20.5.2015

O sveti Prekarij, varuj nas,
vse prekarce tega sveta,
daj nam porodniški dopust,
varuj delavce v trgovskih verigah,
angele v klicnih centrih,
in vse fleksibilne delavce,
ki visijo na nitki!

Tako so leta 2004 aktivisti gibanja EuroMayDay ustoličili San Precaria za zavetnika negotovo zaposlenih delavcev. Iznašli so nov besednjak, saj so nekatere besede dobile drug pomen, npr. fleksibilnost. Začeli so prirejati parade, z nastopom krize (2008) je gibanje postalo »del protivarčevalnih in protikapitalističnih shodov v Italiji in drugod v Evropi«, piše Mojca Zabukovec.
Prekarnost pri nas do 2012, do vstaj v slovenskih mestih, ni bila predmet javne razprave. V svoje središče jo je postavilo Gibanje za dostojno delo, ki je nastalo iz študentskega organiziranja, pravi Marko Funk, član gibanja: »O težavah prekarcev nismo hoteli samo govoriti«, pravi, začeli so hodili po terenu in podpirati delavce, ki se borijo za pravice. »Naša ideja je neke vrste novodobni sindikalizem, se pravi delati za ljudi in hkrati z ljudmi. Torej jih čim bolj vključiti v delovanje in tako iskati alternative. Gibanje se je /…/pozicioniralo blizu sindikatom in ne h kakšni politični struji« in kljub simpatiziranju ne podpirajo vsega na slovenski levici.
Lani so začeli projekt Obrazi prekarnega dela in vzpostavili spletno stran www.dostojno-delo.si.
Miša Gams, ki je s čiščenjem čevljev opozarjala na problem, je vzpostavila facebook profil Prekarci vseh dežel – združimo se , kjer je nameravala objavljati primere kršitev, npr. neizplačevanja honorarja, a v pol leta ni prejela nobene zgodbe. »Očitno je veliko lažje ostati anonimen, kot se izpostaviti.«
(Razprava o prekarnosti sicer poteka preko časnika Delo, spletne strani www.zgodbe.be/razprava .)
Markos Vogiatzoglou, sociolog, Evropski univerzitetni inštitut (Firence) pravi, da se na jugu Evrope že dogaja samoorganiziranje prekarcev, nova oblika delavskega organiziranja, z zasedbami tovarn, prvomajskimi paradami in likom sv. Prekarija.
»Na severu Evrope je fleksibilizacija trga dela spremljala močna tradicija socialne države, medtem ko je na jugu /…/ zelo šibka.« Zato so tam prvi začeli protestirati, pravi. »Kar danes manjka, je teorija, na podlagi katere bi delavci identificirali skupni interes« platforma »za skupno razumevanje razmer in tega, kaj je danes delavec in kaj je delo. To se zdaj že dogaja, a doslej še nismo odkrili Marxa 21.stoletja.«

Beseda naj vodi misel, ta pa revolucijo. T. Lešničar, Delo, 21.2.2015

V ljubljanski knjižnici Otona Župančiča je predaval Dušan Rutar, filozof in psihoanalitik.
Temo Ali si lahko privoščimo bogate? je načel z navidez drobno anekdoto o urednici, ki ga je »rotila, naj svoj članek omeji na 4.000 znakov«, sicer bo imela težave, ga povzema Tina Lešničar.
Da je nagnjenost h kratkosti je freudovski simptom današnjosti in omenil knjigo T. Alija Ekstremni center. Da nas od vrtca usmerjajo jasna pravila, ki ne dopuščajo preizpraševanja. To tiho ponotranjenje pravil pa za človekovo psiho, niti za družbo ni zdravo, je prepričan Rutar, saj polovica državljanov ne gre na volitve, čeprav mislijo, da je molk način upora. »Čeprav učinka ni nobenega«, je dejal.
Skočil je desetletja nazaj v čas padca komunizma, socialne demokracije in države blaginje. To je pripeljalo do nove avtoritarne države in politike, ki se promovira in je v službi ekonomije, trgov, bank. Ti abstraktni mehanizmi skozi prisilno uveljavljeni besednjak dobivajo človeške lastnosti – trgi so vznemirjeni, borza je doživela padec, in: človeški viri, človeški kapital, dodatna vrednost…
(»Zakaj nam to delajo?« je izbruhnila neka gospa.)
Rutar je razumevajoče prisluhnil: »Zato, gospa, ker hočejo naš svet skrčiti na povprečje. Ker se vse krči in stroški zmanjšujejo, zato je treba skrčiti tudi jezik in uporabljati kratke stavke, ker ni prostora za dolge.«
Navezal se je spet na potlačitev. Ta da krči besednjak in pomen spominov in dejanj. Pri psihoanalizi pa se pacientu prisluhne. S tem opogumi, da se vedno jasneje izraža o sebi. Dokler ne ubesedi Problema. To ga osvobodi. »Besede so najmočnejše orožje, zato se nam krčijo«, je bilo eno od predavateljevih sporočil, konča T. Lešničar, in nas povabi, da (mu) prisluhnemo naprej na Internetu. (Npr. www.delo.si , Ljubljansko ogledalo. B.M.

Poslovna, šola, profesorica, direktorica

Preveč se osredotočamo na afere in premalo na cilje. G. Utenkar, Nedelo, 15.2.2015

Štajerka Danica Purg, je še v socialističnih časih začela voditi šolo za menedžerje. Današnja Poslovna šolo Bled, IECD je njen življenjski projekt. Čeprav se bliža 70' letu (- fotografija M. Pivka tega ne pokaže, B.M.) jo še vedno trdno vodi, dokler ne najde naslednika.
Skozi njeno šolo je šlo več kot 73.000 ljudi iz več kot 80 držav. Januarja je dobila priznanje Združenja Manager in prišla na prvo stran Dela. Ona doda, da je bila že tudi na naslovnici Moscow Timesa, s Putinom.
(Kako ste prišli v to šolo?)
»Vedno sem imela izjemne učitelje, že v osnovni šoli v Halozah, na Ptujski Gori. Zato sem imela veliko željo, da bi učila. Za nekaj časa je v meni prevladala želja, da bi postala igralka, vendar nisem dobila štipendije za študij. Dobila pa sem jo za študij na takratni FSPN – današnji FDV UL – ij tam doštudirala politologijo. Ko sem v Beogradu kot analitičarka delala v mednarodnem oddelku federacije (SFRJ), pa sem se dokončno odločila, da bom poučevala. Po vrnitvi v Slovenijo sem 10 let poučevala na FOV v Kranju. Nekega dne me je poklical /…/ Marko Bulc (GZS). /…/ Vedel je, da govorim tuje jezike, veliko potujem, imam moža iz Nizozemske in mednarodne izkušnje, zato mi je predlagal, da bi vodili menedžersko šolo. To je bil čas socializma in dve leti so me obtoževali, da vpeljujem imperialistične ideje. Moja ideja je bila, da lahko ne glede na sistem vpeljemo poklicni menedžment in ustvarimo eno najboljših poslovnih šol na svetu.«
(Kako se je šola GZP preobrazila v zasebno podjetje?)
»Brdo,« ( – pri Kranju, B.M.) »kjer je šola delovala v preteklosti, je dovolj daleč od Ljubljane, da smo imeli proste roke pri tem, , kar smo delali. Program smo oblikovali po zgledu nekaterih najboljših poslovnih šol na svetu. Nekateri predsedniki GZS po Bulcu delovanja niso več tako podpirali in so postali cokla razvoja. Tudi sama sem ugotavljala, da ni posebnega smisla, da bi nas financirala slovenska GZS /…/ več kot polovica naših udeležencev pa je tujcev. Zato smo leta 1998 ustanovili zasebno šolo IECD Bled.« Podjetjem - sponzorjem je predlagala, da postanejo solastniki; zdaj jih je 31.
(Financiranje?)
»Včasih smo večino prihodkov ustvarili s programi MBA, zdaj /…/ polovico ustvarimo s programi oblikovanimi prav za posamezna podjetja.« Najbolj številčna so avstrijska.
(Kakšno znanje želijo menedžerji?)
»Najprej so prihajali ljudje, ki niso imeli znanja, ampak so vodili po intuiciji. Seveda je ta zelo pomembna, vendar so hoteli znanje iz financ, marketinga, računovodstva. Zdaj je najpomembnejša strategija, vodenje. Kako motivirati ljudi, se pogajati, jih pritegniti. /…/ saj mora vodja sodelavce znati prepričati, da mu je vredno slediti.«
»Zdaj govorimo bolj o izobraževanju liderjev, vodij.« Vodja je menedžer z vizijo.
(Šola?)
»Naša šola ima dve entiteti. En del je blejska šola za menedžment (IECD), drugi pa je fakulteta za podiplomski študij menedžmenta.« Tu so udeleženci iz 18 držav.
Za najmlajše, »tiste, ki še študirajo na fakultetah, pripravljamo poletno šolo Odkrivajmo menedžment. Od teh se petina vpiše na kateri drug program. Za mlade menedžerje imajo dvotedenski poletni seminar, uvod v menedžment, traja 5 tednov. Priljubljen je 5 tedenski program splošnega menedžmenta. Potem so tu še tri različice študija MBA, eno-, dvo- in triletni. »Zadnji je namenjen res vrhunskim vodstvenim delavcem, ki zaradi obveznosti ne morejo priti na šolanje naenkrat za 3 ali 5 tednov, ampak program raztegnemo na tedenske module v treh letih.
(Bankirji, menedžerji… )
»Osovraženost menedžerjev ni upravičena. Tudi o napakah zdravnikov in prestopkih duhovnikov je veliko slišati, a tega ne moremo posplošiti na vse. /…/ Zaradi 1 ali 20 primerov ne moremo kar počez ožigosati več tisoč odgovornih menedžerjev.«
(Domači, tuji?)
»Razlik je vedno manj. Slovenski vodstveni delavci so vedno bolj izobraženi, obvladajo tuje jezike. /…/ opažam, da so predvsem na vzhodu bolj ambiciozni, samozavestni. A pomanjkanje samozavesti ni samo slovenska značilnost. Podobno je tudi v Avstriji, Nemčiji.«
(Je kdo od vaših študentov za zapahi?)
»Ne poznam nobenega. Morda je kdo v kakšnih postopkih, vendar dvomim. Eden od zdaj razvpitih podjetnikov se je zanimal za študij, a ni znal angleško. /…/K nam prihajajo ljudje, ki hočejo pridobiti znanje in z njim kaj narediti. «
(Najboljši študent?)
»Gotovo sem zelo ponosna na evropsko komisarko V. Bulc. Ne samo, da je bila zelo dobra študentka, je tudi zelo etičen, razgledan človek. V zadnjih letih so na Hrvaškem vodenje veliko pomembnih podjetij prevzeli naši študenti. /…/ Tudi v Sloveniji je veliko vodij študiralo pri nas. Morda bi omenila še evropsko poslanko T. Fajon, ki se prav zdaj izobražuje pri nas.
»Najraje imam ljudi z željo, da bi s svojo organizacijo, ne nujno s podjetjem, v družbi naredili pozitivne spremembe.«
(Slovenija?)
»«Mislim, da se stvari res obračajo na bolje /…/ Že s prihodom A. Bratušek so se /…/Ni preveč ovinkarila, znala je voditi ekipo in reševati najhujšo krizo.«
»Gre pa mi zelo na živce, da vsakih 14 dni potrebujemo neko afero in se potem govori samo o tem. Premalo se osredotočamo na cilje in tudi vlada ne postavi neke trdne vizije.«

Ljubljana, Ljubljana…

Ob svojem dnevu turistični vodniki vabijo…, A. Žibret, Delo, 21.2.2015

Brezplačna vodenja po Ljubljani so se letos začela Pod Trančo, pri Šuštarskem mostu
Otroci, starostniki, slepi, vozičkarji, Ljubljančani in drugi so poslušali zgodbe o starim meščanskih hišah pod Gradom (- v eni od njih se je rodil J.V. Valvazor, B.M.), krenili proti mestni hiši, si ogledali zanimiva vrata sv. Nikolaja (- pravzaprav dvoje vrat, A. Demšarja s podobami iz zgodovine na Slovenskem in M. Begića, s Kristusom in škofi, B.M.)
Na Mesarskem mostu so pogledali sodobne kipe (- J. Brdarja) in ključavnice ljubezni, se ob Tromostovju srečali s Prešernom in (vis-a-vis…) Julijo na Wolfovi, na Kongresnem trgu obujali spomine na Emono in se seznanili »s pomembnimi poslopji ob trgu« (- seveda, Univerza je le stavba na trgu, v kateri ni več deželnega zbora, niti PF…. B.M.). (Na fotografiji iz arhiva ZTVS na sredini Filharmonija in skupina, ki »posluša« razlago s pomočjo znakovnega jezika.)
V bližini je »Trg francoske revolucije in Križanke« (- mimo NUKa, novega nasproti ni in ni…, B.M.).
Napotili so se »čez Novi trg s palačo SAZU« nazaj do Šuštarskega mosta pod Trančo, staro mestno hišo. Vmes so vodniki pripovedovali legende o Ljubljani, » o zmaju, o Juliji,«(- ali ni bila Urška Šeferjeva, kot piše Valvazor?, B.M.) »povodnem možu itn.«

Lovke. 35.Podlistek. Jekla Ovaska, Delo, 21.2.2015, © za izdajo v slovenščini Mladinska knjiga, 2014

»Viktor Š./…/ se v Ljubljano vrne pomirjen glede K/…/ in hkrati odločen, da čim bolj izrabi odvetnikove spretnosti. Marina se presenetljivo navdušeno odzove na vabilo na večerjo pri K…. Če nimajo hiše, ampak samo meščansko stanovanje v starem delu Ljubljane, najbrž niso kaki naduteži in snobi. /…/
Parket v prostrani dnevni sobi z visokim stropom, s katerega visi bogat kristalni lestenec., zaškripa in M. se nehote prestopi, kar Heleno spravi v smeh.
»Žlahtni zvok stare Ljubljane, kajne? Nisva še tako nobel kot vidva z novo hišo.«
»No, no, pa še kako nobel je tole, se V. ozre po prostoru. Trojico visokih ozkih dvokrilnih oken zakrivajo do tal segajoče prosojno bele svilene zavese z obrobo vzorca razkošne stranske zavese iz mešanice brokata in žameta. Težka vitrina iz mahagonija razkazuje kristalne kozarce in sklede, na daljši komodi ob njej kraljuje velika pozlačena baročno umetelna ura. Nezasluženo odrinjena v kot se M. zdi dragocena kitajska vaza z množico svetlo modrih zmajev. Masivna, kakšne tri metre dolga in poldrugi meter široka miza iz orehovine, postavljena pod lestenec na sredino sobe, razkriva, da je prostor pravzaprav jedilnica. M. in V. dobita čas za ogled nekaj oljnih slik v pozlačenih okvirih.
»Italijanski mojstri renesanse,« je narejeno nemaren K. /…/
»Nobel, nadvse nobel, hitro še enkrat zine V., čeprav mu je bolj všeč rožnati kavč z zeleno preprogo.
Pogrnjena miza kajpak v slogu jedilnice. Srebrnina, kristalni kozarci treh vrst in tanek kitajski porcelan. Z vazo cvetja na sredini.
Tudi hrana se V. zdi dobra. /…/ Le da vsega tega najbrž ni pripravila H. ampak tale gospa z belim predpasnikom, ki nam streže, kako se že reče, ah, da, služkinja, mogoče kuharica. No tole ni prav nič podobno socializmu.
H. je klepetava gostiteljica. To poletje, da so malce križarili po Dalmaciji, z najeto jadrnico. V Londonu da je bilo spomladi čisto zanič, ker je štiri dni skupaj deževalo, pa hrana je bila tudi zanič v tistem viktorijanskem hotelčku, nasprotno je Pariz čudovit, kaj lepšega kot sprehoditi se po Elizejskih poljanah navzdol, navzgor je namreč malce prenaporno, popiti kozarček šampanjca pri Maximu, žal je za Louvre ostalo premalo časa, vožnja po Seni je bila naravnost čudovita, čeprav sta tudi v beneški gondoli uživala /…/ smučanje v Savoji je mnogo lepše kot v Dolomitih, Marina ali imaš pomivalni stroj, /…/ ti lahko povem za tipa, ki ga prišverca iz Gorice, in tudi kakšno krzno, če hočeš, tu je takšna mizerna izbira, oh kako pogrešam rusko soboljevino in hermelin…
»Moja draga ima ruske korenine«, se oglasi K., »saj sta najbrž opazila ruski naglas.«
H. se ustavi. »In ti Marina? Te gospod direktor kaj pelje v svet?«

Glejmo, berimo, poslušajmo

Da bomo lažje razumelo Valvasorja in njegov čas. G.Š. Delo, 2.20.2015

Leta 2013 je bil končan prevod Slave vojvodine Kranjske (Die Ehre Dess Hertzgthums Crain, prev. B., D. in P. Debenjak), zdaj pa je Zavod Dežela Kranjska (ZDK) izdal še zbornik Studia Valvasoriana. Uredil jo je J. Weiss, 20 spremnih študij k Slavi pa so napisali:
O J.V.Valvasorju in njegovi družini: B.Golec, N. Bidovec Sinković; o materialni in duhovni podobi Slave: J. Vodopovec Tomažič s sod., M: Žvanut, J. Weiss, T. Germ, G. Cerkovnik, L. Žnidaršič Golec in L. Vidmar; o Kranjski, plemstvu in gradovih: P. Štih, A. Nared, V. Simoniti, M. Preinfalk, M. Štuhec, . Zwitter in I. Sapač; povzetki listin in katalog publikacij o Valvasorju: J. Weiss in B. Rifl.
(Na fotografiji U. Hočevarja M. Gruden, ZDK, ki je na predstavitvi dejal, da je slavo napisal »razgledan, izobražen in neverjetno radoveden človek, ki je želel Kranjsko umestiti v širši prostor.«

Nebotičnik zgradili z denarjem za pokojnine. D. Valenčič, Dnevnik, 20.2.2015

Znameniti mestni simbol je nastal iz kapitalističnih hotenj, da bi Ljubljana postala velemesto, a je bil tudi finančna polomija, povzema Darja Valenčič po knjigi Ljubljanski nebotičnik – denar in arhitektura. Napisal jo je Bogo Zupančič, svetovalec v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje. (- in oblikoval, z mnogimi fotografijami in načrti, Primož Pislak, B.M.)
Stavbo si je 30'letih prejšnjega stoletja po ameriških vzorih zamislil arhitekt Jurij Šubic, ki je diplomiral je iz arhitekture leta 1921 v Pragi. Denar je v stavbo vložil takratni Pokojninski zavod z 10.000 zavarovanci. Investitor, predhodnik današnjega SPIZa, si obetal dobiček od vloženega denarja, in je kupil zemljišče mesec dni pred črnim petkom na newyorški borzi. Stroški za potresno varno zgradbo s kavarno na vrhu so se kasneje podvojili in jih donos od najemnin ni nikoli pokril. Zgradili so jo do 1937 ob takratni Gajevi. (- Ljudevit Gaj, Zagrebčan, vodja Ilircev sredi 19.stol., B.M).
Arhitekt J. Šubic je izkoristil pravno praznino glede gabaritov, in je namesto 8, narisal 13 nadstropij. »Vedel je, da mora na svojo stran dobiti 3 ključne ljudi, med njimi Plečnika, zato je tudi ponudil njegovim študentom, da so sodelovali pri oblikovanju vrha Nebotičnika« pravi B. Zupančič in nadaljuje, da je bila fasada prav tako po Plečnikovem okusu. Na vrhu so zazidali še ploščo nad oboki in tam je bil dancing, z biljardnimi mizami.
Na (današnji) Štefanovi (Jožef Stefan, s Koroške, znanstvenik, deloval na dunajski univerzi, B.M.) so hkrati z nebotičnikom zgradili stanovanjski blok, v katerem je med vojno stanoval kot ilegalec Lovro Kuhar/Prežihov Voranc, in tam napisal črtico Solzice, piše Kristina Brenk v knjigi Kruh upanja. Arhitekt J. Šubic je po drugi vojni z mladinskimi brigadami gradil progo Brčko-Banovići in po vrnitvi pri 52 letih umrl zaradi infarkta.
Pesnik Gregor Strniša je leta 1969 napisal besedilo pesmi Na vrhu nebotičnika, znane kot Mala terasa, pa še 400 popevk in narodno-zabavnih - Ko boš prišel, zmeraj prinesi mi rože, Orion, saksofon, - Leti leti lastovka…

Mati, papež, Tito, šimpanz… G.K., Nedelo, 15.2.2015

Muzej novejše zgodovine Slovenije je izmed dveh milijonov fotografij, ki jih hrani, na ljubljanskem gradu za panoramski pogled na 20. stoletje izbral tiste s poljubi.
Na razstavi Pustolovščina poljubov je najstarejši zaigran poljub dveh častnikov AO vojske. Nato poljubi staršev, zlasti mater in otrok, ki so se do sredine stoletja edini lahko poljubljali javno; še leta 1947 je bil nedolžen posnetek mladeniča z dekletom v narodni noši označen z »bolj zaupno«. Poljub plesalcev Pie in Pina Mlakarja. In fotografija I. Daneua, ki ga je v objem ukleščil S. Dolanc, in B. Križaja, ki je odskočil od poskusa cmoka istega politika, Tita, papeža pri nas, njegovega prstana, kandidata I. Krambergerja. Poljubi v slovo, ob snidenju, vrnitvi domov, pripadnosti veri, zaskrbljenosti, spontanosti, izraza časti, slave, pionirski, s propagandno vlogo…Poljub športnemu pokalu, plišasti igrački, šimpanzu…

Mimogrede. M. Hočevar, Šolski razgledi, 20.2.2015

V avtobiografskem delu Umetniki in meščani se Janko Kos (upok. prof. FF UL) »spominja življenja družin svojih staršev in osvetljuje svojo življenjsko pot, na kateri v manj znani luči spoznamo tudi F. Vebra, T. Kermaunerja, D. Zajca in mnoge druge.«
»V pesniški zbirki Orgije Tomaža Šalamuna, utripa uporniški in trmoglavi, zvedavi in darežljivi duh, ki beleži mnogovrstne preobrazbe vsakdanjega sveta. Pesmi so dokument osebnega in posebnega potovanja, prepleteni z množico lokalnih in mednarodnih niti.«

Med knjigami. pravkarizšlopravkarizšlopravkarizšlo,

M. Hočevar, Šolski razgledi, 20.2.2015

Balibar F. Einstein A. O posebni in splošni teoriji relativnosti . splošno razumljivi prikaz . Einsteinovo branje Galileja in Newtona : prostor in relativnost, Založba ZRC SAZU, Lj.2014

Komel M. Sokratski dotiki. Založba FDV, Lj. 2014

Kos J. Umetniki in meščani : spominjanja. Beletrina, Lj., 2015

Rizman R. Čas brez) alternative : sociološke in politološke refleksije. FDV, ZZ FF, Lj. 2014

Sunzi. Umetnost vojne. MK, Lj. 2015

Svetovni etos in celostna pedagogika. Ur. B. Ošlaj, M. Pavliha, Didakta, Radovljica, 2014

Žun A. Sociologija prava, sociologija, politična sociologija : izbrani spisi s spremnimi besedili A. Igličarja, R. Rizmana in I. Lukšiča. ZZ FF, LJ. 2014

Izstopajoči misleci našega časa. S.V., Delo, 20.2.2015

Britanska revija Prospect je sestavila seznam 50 javnih intelektualcev, npr.

Byanyima W., ugandska aktivistka

Clark C.,avstralski zgodovinar

Duflo E. francoska ekonomistka, MIT, piše o revščini

Gawande A., ameriški zdravnik (Being Mortal, piše v New Yorker, Harward Magazine, BBC.)

Habermas J., nemški filozof (The Lure of Technocracy)

Houellbecq M.,francoski pisatelj

Kepel G.,francoski politolog (Jihad, 2000)

Klein N., borka proti potrošništvu, kapitalu (No Logo; This Changes Everything: Capitalism vs. Climate)

Krugman P.,ameriški ekonomist

Llosa M.V., perujski pisec in politk

Piketty T., ekonomist (Capital in the 21. Century, 2013)

Rifkin J., ameriški teoretik

Roy A., indijska avtorica in aktivistka

Varufakis J., ekonomist, finančni minister Grčije.

Zidov je več vrst. G. Kos, Nedelo, 15.2.2015

Nataša Kramberger, ki je za prvenec Nebesa v robidah dobila nagrado EU, je zbrala svoje članke v knjigo: Brez zidu : časopisna pripoved o Berlinu in drugih krajih, CZ, Lj.
Desetletje v Berlinu, klubska scena, gledališče, boks, nogomet, neonacizem, protestniki, letališče, praznovanje 1. maja, Trabantu, cenah stanovanj, revščini, geografiji žalosti nacističnih taborišč, zgodbe uličnih glasbenikov, navijačev, starih in mladih, priseljenih… Skoki na Poljsko, v Pariz, Bolgarijo, Albanijo, na Kubo itd. Dobro napisano in zanimivo, pravi ocenjevalka.

Srhljivo spoznanje: moj foter je punker. Z. Matoz, Nedelo, 15.2.2015

Knjigo z zapletenim naslovom Sem punk čarovnica, Debela lezbijka in ne maram vampov je pri založbi Modrijan izdal Vladimir P. Štefanec.
(Iz Murske Sobote, v mladosti punker, upornik?)
»Drži. Eden od dveh, treh v majhnem mestu. In kot tak seveda deležen nerazumevanja in represije. A to je sodilo zraven. Brez tega ne bi šlo zares. Danes so to krepčilni spomini.
V stalni konfrontaciji z okoljem, med poskusi artikuliranja in izražanja svojih občutkov, nasprotovanj. Z videzom, ustvarjanjem majic, priponk, s pisanjem besedil, snovanjem glasbe za bend … Ta zaradi neprijaznih okoliščin ni nikoli nastopil. Naša kritična besedila so še najbolj poznali na policiji. In ko /…/ so se zaradi tega vrstniki bali družiti se z menoj, sem šele zares spoznal, kaj pomeni biti izključen.«
(Izobčenje, večna najstniška tema?)
»Dovolj je npr. da neki mladostnik ne spremlja TV nadaljevanje, ki jo gleda večina /…/, da o kakšni stvari razmišlja po svoje /…/ In je že /…/ predmet posmeha, omalovaževanja.«
(Junakinja knjige vrednote sprejema preko glasbenikov. Kaj pa starši?)
»Zdi se, da starši, vsaj v urbanih okoljih, že zelo zgodaj prenehajo biti vzorniki.«
Vzornikom, »ki jih mladim ponujajo mediji /…/ ne bi bilo dobro zaupati niti krmljenja kokoši. Glasba se mi ne zdi slab način iskanja lastne poti. /…/ Je pa z izbiro ustrezne glasbe sorazmerno preprosto artikulirati uporništvo. Tudi zato je ta način med mladimi še vedno priljubljen.«
(Je še prostor za revolt?)
»Družbe so danes vse bolj organizirane in nadzorovane. Različne oblike pritiska, še posebno tiste »mehke«, ki se jim vdamo »prostovoljno«, so vse bolj dognane, razširjene. Oportunizem je nagrajevan, pragmatizem zapoved časa. Uporništvo zna človeka hitro oropati osnovnih življenjskih možnosti, danes še precej bolj kot nekoč. Na šolah sicer razglašajo načelno tolerantnost, na državnih proslavah se o uporništvu govori kot o vrednoti, a to so seveda le fraze. »
Žalosten primer »je bila reklama, ki se je pri nas pojavila le nekaj tednov po znanih uličnih protestih in je že prevzemala njihovo ikonografijo, estetiki, ob tem pa mladim ponujala izdelek, s katerim bodo izrazili svoje »uporništvo«.«
(Je resen družbeni protest še mogoč?)
»Želel bi si, da /.../ bi mladi našli nove, uspešne načine zanj. »
Kot pravi uvodni citat v knjigi: Prihodnost še ni napisana.«

Preživetje, delo, plača, talent, kariera

Nepreslišano. Anita Ogulin, Zveza prijateljev mladine Lj. Moste-Polje (Večer), Dnevnik, 17.2.2015

»Nujno potrebna bi bila ureditev odloga ali odpis dolga za izvršbe ali rubeža za javne storitve, kot so stroški vrtca, šole, elektrike, vode, ogrevanja – pri družinah in posameznikih, ki ne zmorejo dodatnih strokov. /…/ ob tem je nujno še zagotavljanje pogojev za novo zaposlovanje vse več brezposelnih, ki brez dela in seveda pravičnega plačila ne bodo zmogli preživeti./…/
Odločevalci in načrtovalci naše prihodnosti – kot tudi vsi skupa- bi se morali zavedati, da je bistvo države zagotoviti vsaj znosno, če ne že dostojno življenje najšibkejšim. Da ni sedanjosti in tudi ne prihodnosti brez skupnosti kot celote.«

Plačni minimalizmi. M. Belovič, Delo, 14. 2. 2015

Načrti sindikatov, da bi povišali minimalno plačo so upiranje pritiskom Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), piše Mario Belovič, novinar, ki zadnja leta spremlja sindikalne zadeve. OECD, »krotilka stroškov dela« ne pove, da prava težava ni minimalna plača, ki je v Sloveniji 790 bruto evrov, »ampak prenizka povprečna plača« - 1.633 bruto evrov. To razmerje, ki je »po oceni taiste OECD med najbolj problematičnimi v Evropi« kaže na »prenizko dodano vrednost, ki jo ustvari naša ekonomija in dolgoletno zgrešeno plačno politiko /…/ Bodimo odkriti: tista podjetja, ki svoj poslovni model gradijo na delovni intenzivnosti in nizkih stroških dela, nimajo prihodnosti.« Bodisi zaradi prehudih pritiskov globaliziranega trga dela, ali ker gre za navadno izkoriščanje delavcev. »Taki primeri se dogajajo tudi v javnem sektorju, kjer sta krivda in odgovornost na strani delodajalca – države.«
Krivda za industrijsko politiko, ki temelji na nizki dodani vrednosti so delodajalci in država. Država ni ustvarila primernega poslovnega okolja, delodajalci pa napadajo kolektivno dogovarjanje o plačah. Del odgovornosti je tudi na sindikatih, saj »premalo storijo za urejanje plačnih razmerij na zahtevnejših delovnih mestih«, meni M. Belovič. »Gonilo take sindikalne politike je tudi populizem, ki /…/ spregleda interese drugih družbenih skupin«, kar se je pokazalo pri nesprejetju pokojninske reforme leta 2011.
Preprosto – »če dolgoročno za pošteno delo ne bo poštenega plačila /…/ bodo propadli vsi družbeni dogovori, ki uravnavajo interesna razmerja med družbenimi skupinami.« In Slovenija bo zdrsnila med dežele tretjega sveta, napoveduje komentator.

Odgovor ministrice za šolstvo. S. Setnikar Cankar, Dnevnik, 19.2.2015

Na pismo (učiteljice) Bojane Potočnik varčevalnih ukrepih se odziva dr. Stanislava Setnikar Cankar. Piše, da so bile prvotne »zahteve po varčevanju, k izhajajo iz ekonomske situacije /…/ izjemno velike«, a jih je MIZŠ-ju v predlogu proračuna uspelo zmanjšati. Zagotovilo je (10.2.) »sredstva za izplačilo druge polovice tretje četrtine plačnih nesorazmerij« n poravnalo bo druge obveznosti iz kolektivne pogodbe in dogovora vlade s sindikati.
Glede preizkusov NPZ v OŠ in sistemske evalvacije piše, da strokovne skupine že pripravljajo podlago za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti izobraževalnega sistema. Ob koncu ministrica ugotavlja, »da je poleg ravnateljev, sindikata ter javnih zavodov treba okrepiti tudi neposredni dialog z učitelji.«

Kako smo pristali v »živem pesku«. R. Klanjšek, Delo, 17.2.2015

O negotovih oblikah dela, ki zmanjšujejo varnost delavcev, vlaganje v raziskave in razvoj, iskanje novih trgov ipd., povečujejo pa nezdravo tekmovalnost in obolevnost delavcev ter seveda profit kapitala, pa tudi »socialne, ekonomske in politične konflikte, piše Rudi Klanjšek, FF UM.
Po drugi strani bi varne zaposlitve izboljšale pogajalsko moč dela in krčijo manevrski prostor kapitala.
Zastavlja vprašanje: Čigav interes branijo politične elite, države?
»Zato je rešitev, ki se mora zgoditi na nadnacionalni ravni jasna – več regulacije, /…/ npr.« višje obdavčitve premoženja, zapiranj davčnih oaz, uvedba davka na finančne transakcije, prepoved prodaje vseh izdelkov, ki zmanjšujejo najvišje okoljske standarde in delavske pravice.« Za to bo »potreben koordiniran napor vizionarskih in drznih politikov /…«.

Pohvala mi je pomembnejša od denarja. M. Štakul, Dnevnik, 14.2.2015

Oblikovalec avtomobilov Georg Seidl (70) je risal v šoli na klopi in v knjige, kar pa so učiteljice tolerirale. Kasneje je vztrajno pošiljal skice avtomobilov velikim proizvajalcem Lahko bi se šolal v ZDA, povabil ga je Chrysler. Leta 1969 mu je švicarska revija objavila tri risbe. Nato ga je v službo povabil Audi. Sanjska znamka mu je še vedno BMW, za katerega je izdelal model turbo – le dva avta, za muzej.. Leta 1978 je sodeloval pri oblikovanju počitniške prikolice, kasneje katrce, za IMV (Novo mesto). Najzahtevnejša sta bila avtodom in avtobus TAMa (Maribor).
(Kot mladeniča vas niso povprašali po izobrazbi!)
»Danes je izobrazba sicer pomembna, toda iskanje talentov se nadaljuje, in če so izjemni, zamižijo na eno oko. V 4 letih dela se namreč lahko nekdo nauči več kot v 4 letih študija. Danes je seveda fakultet na temo oblikovanja veliko, je pa še vedno najpomembnejša ideja.«
(Desetletje ste poučevali na ALU UL.)
»Pozitivna izkušnja. Z nekaterimi učenci sem še vedno v stikih, kar nekaj je zelo dobih in danes uveljavljenih. Študente sem učil, kako idejo čim hitreje in enostavneje spraviti na papir.«
Predava še vedno, pri zagonskem podjetju v Novem mestu, »o svojih izkušnjah in jih nadgrajujem z delavnicami. Odziv je neverjeten.«

Ljubiša Samarđić, filmski igralec in režiser.

B. Mehle, Dnevnik, 17.2.2015

Legendarni igralec (*1936) , dobitnik zlatega beneškega leva za film Jutro je igral je v Kozari in v vsaj dvajsetih »partizanskih« je nosil MG 42, t.i. šarca, bil brigadir v Prekobrojni, hipi v Peščenem gradu… Ljubljano je Ljubiša Samarđić nedavno obiskal zaradi praznovanja srbskega dne državnosti v spomin na vstajo leta 1804. V pogovoru z Borutom Mehletom pripoveduje, kako je postal igralec.
»Po mamini želji sem se vpisal na pravo. Oče, rudar, mi je umrl pri 11 letih zaradi silikoze /…/. Zaradi njega sem se najprej hotel vpisati na medicino, a me je mati prosila, na se vpišem na pravo, ker naj bi bili odvetniki bistvenejši za naše življenje. Šel sem študirat v Beograd, kjer pa sem ves čas hodil v kino in teater. /…/ Kot študent sem imel priložnost videti tudi londonski Old Vic teater, ko je gostoval /…/ Igrali so Hamleta. Začel me je najedati črv. /…/ nisem znal angleško, vendar sem razumel kompletno dramo. V tem je srž. Po dveh letih prava sem se odločil, da se grem preizkusit na akademijo. Da imam igralsko seme, sem torej odkril kasneje, vendar tudi, da je treba delati, se učiti in ustvarjati svoje mesto v kinematografiji.«
Še preden je začel igrati Šurdo v znani nadaljevanki Vroč veter, je posnel z Ivanom Hetrichom serijo Kam gredo divje svinje?. V njej je igral Črnega Roka, hrabrega človeka z obrobja življenja nedoločene nacionalnosti »«ki se bori za svojo družino in ne izbira sredstev, ko se bori za svoje dostojanstvo, obenem pa dela vse, da bi zmagala pravica. /…/ Bistveno je tudi, da se je serija snemala v času hrvatskega maspoka (- gibanja za avtonomijo Hrvatske, katerega pomemben del so bili tudi študenti, 1969-1971, B.M.)»in da je sprva naletela na odpor.«
Pravi, da je najhrabrejši film tistega časa – Po isti poti se ne vračaj – naredil Jože Babič; poleg njega je igral tudi debitant Radko Polič. »Takrat so bosanski delavci prihajali v Slovenijo na delo.« V zgodbi se eden od njih zaplete s Slovenko. Režiser ga je pred premiero opozoril, da film vznemiril Slovence. »Pred kinom je bila res zbrana skupina ljudi, ki so žvižgali. No ko se je film končal, smo doživeli ovacije.«

Kolinda Grabar Kitanović, prva hrvaška predsednica. D. Kovač, Objektiv, Dnevnik, 16.2.2015

O zanimivi šolski in karierni poti predsednice RH piše Dejan Kovač.
Dekle z vasi je po OŠ v Dražicah »v skladu s tedanjo sporno šolsko reformo republiškega sekretarja za izobraževanje Stipeta Šuvarja nadaljevala šolanje na trgovski šoli na Reki, s čimer pa se ni strinjala. Na lastno zahtevo se je Kolinda Grabar vpisala na tamkajšnjo gimnazijo.« (- Ali niso bile v času »usmerjenega izobraževanja« gimnazije ukinjene?, B.M.)
» V 3. razredu je odkrila sistem izmenjave z ZDA in si sama uredila vpis v šolo v Los Alamosu (New Mexico), priskrbela vizum, ameriško štipendijo in družino, pri kateri je stanovala. Niso imeli predsodkov »do dekleta iz (komunistične) Jugoslavije » in so jo sprejeli za svojo, pravi. Skromno štipendijo je »krpala z likanjem in čiščenjem po hišah« in nošenjem oblek iz druge roke.
»Z ameriško srednješolsko diplomo v žepu in odličnim znanjem angleščine in španščine /…/ se je Kolinda vrnila v Zagreb in vpisala na tamkajšnjo filozofsko fakulteto. Med študijem se je preživljala s honorarji za predavanje in poučevanje tujih jezikov. Na ministrstvu za znanost in tehnologijo so jo opazili ko je prevedla knjigo (brazilskega) filozofa Željka Loparića Obtoženec Heidegger. Prek študentskega servisa so jo zaposlili kot tajnico. Zaradi dela in vojne na Hrvaškem je za nekaj časa odložila študij. Znanje jezikov in ambicioznost sta naredila vtis na druge člane vlade in po diplomi so se ji, v turbolentnih časih odpirala karierna vrata« in leta 1993 se je znašla med sodelavci namestnika zunanjega ministra Iva Sanaderja ter postala članice (vladne stranke) HDZ.
Delala je od jutra do večera, spala v pisarni, bila v stiku s tujimi diplomati in pripravljala je zabeležke za tedanjega (prvega) predsednika RH Franja Tuđmana, zanjo poleg Ruđerja Boškovića in Nikole Tesle največjega Hrvata. Poročila se je leta 1996 in mož Jakov jo je vpeljal v politiko. Kot svetovalka se je K. Grabar Kitarović znašla na veleposlaništvu v Kanadi, se rizično noseča vrnila, nato pa spet napisala prošnjo in dobila Fulbrightovo štipendijo za študij mednarodnih odnosov in varnostne politike. Po vrnitvi iz ZDA je bila 2003 izvoljena v Sabor, rodila drugega otroka, zatem postala ministrica za evropske integracije. Zakaj je šla z dvema otrokoma v naporno diplomacijo? »Če želiš spremeniti svet, začni pri sebi. Začni nekaj delati!«
Predsednik vlade Ivo Sanader jo je kot »marljivo in poslušno« imenoval najprej za ministrico za evropske zadeve, nato za zunanjo ministrico. A ji ni pustil prostih rok, in sta se razšla. Njen naslednik jo je imenoval za veleposlanico v ZDA, kar je bila odskočna deska v Nato, za pomočnico sekretarja za diplomacijo. Predsednik HDZ Tomislav Karamarko jo povabil, da kandidira za predsednika. »Prepričana je bila o zmagi«, pravi neki vplivni član HDZ.

Prof.dr. Anton Kuhelj. Nekrolog. B. Širok, Delo, 19.2.2015

Rodil se je 1934 v Lj. in bil najboljši maturant gimnazijcev, ki so se še učili latinščine in grščine. Diplomiral je na FS 160, potem delal na IJS in v Švici, nato pa na FS UL kot docent (1973) in redni profesor (1984) za področje mehanike. Bil je tudi prodekan in dekan (1987-1989) ter vodja več raziskovalnih programov.
V 90' letih je bil med ustanovitelji Likarjega sklada za študente UL na TU v Munchnu.
»Profesor Kuhelj ni bil le odličen pedagog in strokovnjak, bil je predvsem rahločuten in preudaren človek širokih misli. Širino so mu dali njegova družina, klasična izobrazba, znanje več jezikov in /…/ bivanje v tujini. Vsako odločitev je podrobno premislil in čas je pokazal, da so bile njegove odločitve vedno pravilne.«

Znanost, gospodarstvo, država, javna uprava

Že četrto pisanje strategije. Evropska sredstva. Ušk, Dnevnik, 14.2.2015

Strategija pametne specializacije, ki jo pripravlja vladna komisija, bo podlaga za črpanje 1,2 milijarde denarja EU, namenjenega povezovanju med znanostjo in gospodarstvo, piše ušk.
Pred dvema letoma so jo spisali na ministrstvu za gospodarstvo, nato korigirali na GZS in ko so se pristojnosti za ta sredstva preselila na ustrezno službo vlade (SVRK) so jo pisali tretjič in zdaj četrič. Vmes so iz Bruslja prihajale kritike nanjo.
»Če strategije ne bo, se lahko kar odselimo iz Slovenije«, je dejal za časnik eden od vidnih slovenskih znanstvenikov, ki se zaradi občutljivosti tematike ne želi izpostavljati. Ob domačem proračunu za znanost je evropski denar zanje rešilna bilka.
Stanislav Pejovnik, prejšnji rektor UL, meni, da ne bo treba pisati na novo, saj je besedilo vladne službe dobra osnova. Pravi še, da strategije ni težko napisati, »le upoštevati je treba, kar zahteva evropska komisija.« Za primer je dal gradnjo nove fakultete (FKKT UL), pri kateri je sodeloval. »Prvi projekt /…/ je bil v Bruslju ostro zavrnjen. Naslednji je bil sprejet in s komisije so jih celo »povabili naj svetujemo tudi drugim, kako prijavljati projekte.«
Časnik (ušk) piše, da bodo pri pisanju morali upoštevati tudi finančni interes interesnih skupin, domnevno centrov odličnosti in kompetenčnih centrov, ustanovljenih v času vlade B. Pahorja in ministra za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo G. Golobiča. Ti centri v kasnejših vladnih politikah niso bili več prioritetna oblika povezovanja znanosti in gospodarstva, vendar še delujejo.

Kingžongilizem in znanstveno gojenje gob. Z. Baković, Delo, 14.2. 2015

Agencija KCNA je objavila: »Spremenimo našo državo v vrt gob ter jih začnimo gojiti znanstveno, intenzivno in industrijsko. /…/ Spodbujajmo pridelavo riža!« Vodstvo države se je očitno namenilo izboljšati življenjsko raven svojih ljudi ter se v nadaljevanju svoje poti bolj posvečati »gospodarskemu razvoju, tehnološkim inovacijam, varstvu okolja in izboljšanju infrastrukture«, kot piše dopisnica iz sosednje države.
Omenjena parola je ena od 310 novih, ki se jih bodo »vsi člani D/…/ stranke, vsi dijaki in študentje, vsi vojaki /…/ morali učiti na pamet, da bodo lahko na javnih prireditvah vzklikali primerne besede /…/«.

Institucije javnega sektorja pred kolapsom. M. Vintar, Delo, 18.5.2015

»Več kot pol zdravstvenih zavodov, fakultet, med njimi nekatere največje, in množica drugih javnih zavodov je globoko v rdečih številkah. /…/ V zdravstvu in šolstvu se napovedujejo protesti proti varčevalnim ukrepom. /…/ Vlada vztraja pri pri 2,8% načrtovanega primanjkljaja. /…/ Očitno denarja za javni sektor še dolgo ne bo več.«
Tako piše Mirko Vintar, FU UL, in poziva k strukturnim reformam. »Podjetja, ki se niso pravočasno prestrukturirala /…/ so propadla. V javnem sektorju pa je še skoraj vse po starem. Vsi bi ohranjali status quo, saj se za njim skriva zelo veliko osebnih vrtičkov. /…/ Univerze se ne bi reorganizirale, čeprav se je v njih nabralo nesorazmerno število podpornih služb, podvojevanj in prekrivanj v oddelkih., programih itd., ki odžirajo denar za raziskave. /…/ Imamo preveč občin, sodišč, agencij, varuhov, komisij itd. Nujne so reforme. /…/ Vendar /…/ predstojniki javnih zavodov /…/ nimajo nobenih vzvodov za uresničevanje večjih organizacijskih sprememb. /…/ blokado lahko preseka samo vlada z ustreznimi sistemskimi rešitvami.«
»Vlada pa, kot vse njene predhodnice, od začetka krize namesto nujnih reform izvaja le cheeze slicing v javnem sektorju, to je predvsem linearno rezanje vsem, ne glede na njihov realni položaj, pomembnost, uspešnost, kadrovsko zasedenost itd.« Ministrstvo za javno upravo je poslalo v razpravo Strategijo razvoja javne uprave v obdobju 2015 – 2020, ki ne zbuja optimizma. V glaven se ukvarja z ožjo državno upravo, s »35.000 uslužbenci, ključni problemi pa so v širši javni upravi (skupaj s šolstvom in zdravstvom)« z 150.000 zaposlenih. M. Vintar ima naslednje pomisleke in predloge:

1. Namesto projekta reform naj pripravi dolgoročne strategije.

2. Zdravljenje bolnika brez »diagnoze«; ni analize stanja in ključnih problemov.

3. Brez jasnih ciljev so vse poti enako dobe.

Nujno bi bilo »povečanje uspešnosti in učinkovitosti največjih sistemov v javni upravi«, zlasti vrhnjih hierarhičnih ravni, ministrstev, direktoratov, ki najslabše delujejo. Nekaj primerov:

• Celoten sistem je prenormiran in povsem zbirokratiziran.

• Hipertrofija/preorganiziranost institucij ter institucinalnih oblik; nefunkcionalna mreža izvajalcev javnih storitev.

• Neučinkovit sistem upravljanja organov in javnih zavodov; ne obstaja spremljanje dela posameznikov in nagrajevanja/financiranja po učinku.

• Upravljanje javnih politik ne deluje; ministrstva ne znajo opredeliti in izvajati dolgoročnih razvojnih politik. »Politika se vseh velikih problemov v zdravstvu, šolstvu, raziskovalni sferi in še kje, sistematično izogiba«.

• Kadrovski cunami, ki z vsako zamenjavo vlade nastavlja vse manj kompetentne ljudi na vrh ministrstev in direktoratov.

V sklepu predlaga, da se vlada loti reform najprej s funkcionalno analizo javne uprave, ki je »edina preverjena metoda za odpravo velikih organizacijsko-kadrovskih /…/ v okviru razpoložljivih virov. Uspešna sanacija javnega sektorja »bo eden od ključnih preizkusnih kamnov uspešnosti, verjetno tudi preživetja te vlade.«

Stranke, cerkve

Kot sto let samote. Slovensko strankarstvo. J. Markeš, Delo, 17.2.2015

V knjigi Sto let življenja slovenskih političnih strank sta Janko Prunk in Marjetka Rangus (FDV UL) (p)opisala in razložila, kako se je to vrtelo »okrog dveh osi: slovenskega nacionalnega vprašanja in kapitalskih ter socialnih razmerij.
V svojem obširnem povzetku knjige Janez Markeš opisuje pot od premoči katoliške SLS v zadnjem desetletju Avstro-Ogrske, preko razvoja meščanskih strank v prvi Jugoslaviji, poraza pluralizma med drugo vojno in vladanje komunistične partije po njej.
Po razpadu avstrijskega cesarstva je jugoslovanska kraljevina »ves čas konvergirala proti republiki in zahtevani avtonomiji narodov«, kot piše J. Markež. (- ta se je delno uresničila v federativni drugi Jugoslaviji, skoraj v celoti pa po njenem razpadu, B.M.). Precej bolj podrobno opisuje razvoj in spopadanje strank in sklene na koncu: »Danes, v obdobju ustavno priznanega strankarskega pluralizma, se v perspektivi zgodovine razmerje med kapitalom in močjo kaže kot še vedno nerazrešena postavka slovenske politike.«
Meščanske stranke (klerikalci, liberalci, op. B.M.) so se vzpostavile pri nas med 1892 in 1907. V letih pred prvo vojno se je razvila »Krekova social(istič)na doktrina« (Janez Evangelist Krek). Uporaba vere za politiko je pripeljalo do kulturnega boja, potekale so »medijske vojne«. V času kraljevine (1919-1941) so se razvile poleg katoliške in liberalne, unitaristične, še skrajne ideološke, tudi revolucionarne socialistične ideje. Ko si je med NOB (1941-1945), povzema J. Markeš, »komunistična elita podredila OF, je odprla vrata skrajni avtoritarni desnici v katoliškem taboru.« Boljševistične sile, J. Markeš omenja med vodilnimi Edvarda Kardelja in Franca Leskoška Luko, so izvajale teror nad nasprotniki in razredni boj ter z revolucijo prišle na oblast v Jugoslaviji.
V povojnem obdobju izpostavlja J. Markeš državno načrtovanje (industrializacije) Borisa Kidriča in(njegovo) liberalizacijo gospodarstva v začetku 50' let, na temelju t.i. družbene lastnine in socialistične demokracije. Ustava leta 1963 napove odmiranje države in uvede (Kardeljevo) samoupravljanje (- v podjetjih, zavodih, občinah…, B.M.). Poleg partije deluje še širša politična organizacija SZDL (- v kateri so bili tudi nečlani ZK, ki jo sicer usmerja - in mladinska organizacija, v kateri je bila nekaj časa tudi študentska ZŠJ, B.M.).
Vladala je partija, piše J. Markeš, »smer politike« pa je bila »pravzaprav odvisna od Titove »dobre volje«(- Josip Broz je bil vodja partije, predsednik države, poveljnik vojske, prva leta tudi premier, B.M.). Vendar popolne enotnosti ni bilo, kar dokazujeta primera Aleksandra Rankoviča, vodje obveščevalne službe v 60' in t.i. liberalcev v 70' letih.
V »60' letih /…/ so vodilne vloge na republiških partijskih položajih v večini prevzeli t.i. partijski liberalci. (- npr. Stane Kavčič, predsednik vlade SRS 1967-1972, B.M.) Ti so bili v bistvu liberalistično usmerjeni komunisti, ki so hoteli spremeniti način vladanja, ne pa tudi političnega sistema, ki je bil opredeljen /…/ s socializmom in samoupravljanjem.. /…/ sramovali so se partijskega totalitarizma, niso pa hoteli priznati, da jih dosledna pot v tržno ekonomijo vodi v družbeni pluralizem, katerega zanesljiva posledica bo razpad partije.
(Op. B.M. Do tega je res prišlo, še pred krvavim razpadom SFRJ. V državah naslednicah so se ustanovile nove stranke. V RS je volitvah 1990 zmagala koalicija Demos, ki je v sodelovanju z ostalimi izpeljala osamosvojitev (1991) in se kmalu razšla. Kasneje so iz parlamenta izginile nekdaj močne stranke, npr. SDZ, Demokrati, LDS, SLS. Nastajale so nove, v zadnjem času npr. SMC in ZL. Stranke z največ podpore volivcev in interesnih skupin, tudi sindikatov, so poskušale urejati kapitalska in socialna razmerja, bolj ali manj uspešno. V zadnjih letih, zlasti v času »vseslovenskih vstaj«, je slišati pripombe o »strankokraciji«, neoliberalistični prevladi kapitala nad delom in o neokolonialnem položaju slovenske države. Zgoraj omenjeni osi slovenske politike torej še nista izgubili svoje vloge. Od leta 2012 smo o tem pripravili precej povzetkov člankov na spletni strani www.nsdli.si .)

Več ji uspe, več hoče. T. Lesničar Pučko, Dnevnik, 17.2.2015

V svojem komentarju ugotavlja Tanja Lesničar – Pučko, da gre pri nas le rimokatoliški cerkvi »od osamosvojitve naprej iz dneva v dan bolje. Našteva: denacionalizacijo gozdov in hiš, plačilo služb za verujoče v cerkvah bolnišnicah, vojašnicah, neobdavčeno nekomercialno oddajanje prostorov, subvencioniranje radijskih, TV in časopisnih programov, soodločanje o neverskih programih na RTVS, pritiski teologov na zaposlitev svojih kadrov na direktorskih mestih na RTVS, 100% financiranje cerkvenih šol po zaslugi (desnega) ustavnega sodišča itn.
V zvezi z akreditiranjem študijskih programov na TeoF UL se kritično sprašuje: »In zdaj naj bi teološka fakulteta proizvajala tudi učiteljski kader za vse šole, tudi laične. Zakaj? Je študentov in diplomantov pedagoških akademij premalo? Ali šole ne najdejo ustreznega kadra na trgu dela? Ali pa je mogoče obratno? Je torej pravi razlog ta, da program pedagoških akademij ni ustrezen? Ustrezen za koga? Za javno laično šolo? Ali je RKC v navezi z desno politiko?«
Novinarka Dnevnika, znana po ostrih komentarjih, pojasnjuje širši okvir takole:
»Rekristjanizacije v socialističnem bloku po padcu železne zavese« (- tudi socializma?, B.M.) »ni mogoče misliti zunaj političnega projekta. Ni šlo za vrnitev vere, saj ta ni bila prepovedana« ( - vsaj v Jugoslaviji ne, B.M.) »ampak je bila pregnana v notranjost cerkva in v zasebno življenje. Šlo je za vrnitev moči verske organizacije, ki je zahtevala premoženje in javni vpliv, za uresničitev teh zahtev pa je potrebovala pomoč politike, tako kot je politika potrebovala motivacijsko in organizacijsko moč Cerkve.«
Ljudmila Novak, NSi, ima »enkrat za spremembo popolnoma prav«, piše komentatorka, ko ugotavlja, da je pobuda SD (- leve vladne stranke, B.M.) za spremembo ustave, s katerim bi omejili financiranje cerkvenih šol politična poteza. »Seveda, /…/ saj zato imamo stranke, ali kako? /…/ In seveda je ta poteza /…/ usmerjena zoper Cerke, ki si/…/ prilašča polje laične države, ki jo vse boj finančno izsesava, in to v času, ko je država na tisoče ljudem /…/ ukinila že tako minimalne socialne podpore. No zdaj je na potezi SMC.««

Ljubljana, Slovenci…

Veseli jih, da Ljubljana ni prava metropola. D. Valenčič, Dnevnik, 14.2.2017

V zadnjem letu je časnik v rubriki »Mesto z naglasom« objavil mnenja 55 tujcev, tudi (bivših) študentov in strokovnjakov. Govorili so o vtisih iz življenja v Ljubljani, Sloveniji, kjer si jih je precej ustvarilo družine. To je bilo posebno ogledalo, v katerem smo se videli lahko v dobri in slabi luči, piše Darja Valenčič. Prvi vtisi tujcev so medli, majhno letališče, ruralna predmestja; kasnejši občutki bolj pozitivni, povzema:
»Kavica ob Ljubljanici, razgled z ljubljanskega gradu, sprehod po zelenem Tivoliju, nakupovanje na tržnici, kozarec dobrega slovenskega vina v Stari Ljubljani…
Deževale so pohvale na račun naše prijaznosti, nadarjenosti za jezike, okolja za vzgojo otrok, dobrega izobraževalnega sistema, preobrazbe mesta v zadnjih letih.
»Smejali smo se na račun naših navad, predvsem copat, pokomentirali kulturne razlike, seveda pa nismo mogli mimo kritik«. Omenjali so »prezahtevno birokracijo, naraščajoče število praznih prostorov v mestu in odvisnost od trgovskih središč na obrobju, pomanjkanje nasmehov in samozavesti pri ljudeh.« Od njih se lahko kar naučimo.
Ethan G., Irska: »Obožujem potovanja, ampak ko sem prišel v Ljubljano, sem nehal razmišljati, da bi živel kje drugje.«
Maria M. Sz., Poljska: »/…/ v Ljubljani pa sem se počutila, kot bi prišla domov.«
Rene M., Slovaška, pravi, da je to, da Ljubljana ni tako metropolitanska, njena prednost, ne slabost.
Jaci F., Američanka: »Vaša ljubezen do narave je prav nalezljiva /…/ Takšna dostopnost narave je razkošje«.
Mathias P., Francija: »Zdaj, ko poznam kulturo, vem, da je treba v Ljubljani uživati na drugačen način, kot takrat, ko sem prvič prišel. Bolj ležerno, v družbi prijateljev, na kavi, na sprehodu, na še eni kavi.
Chantal van M., Nizozemska, se ne bo nikoli navadila preobleči, ko pride domov. »In ločevanja med oblačili za ven in oblačil za doma.«
Aman Z. K., Indija: /…/ tukaj pa se sosedje v istem bloku ne poznajo med seboj. /…/ Tudi svojih težav ne delite, raje jih držite v sebi.«
Christian H., Grčija, Čile: »/…/ vaša posebnost je, da vsak pozna nekoga, ki pozna nekoga. Na začetku je to prednost, pozneje pa ni več tako zanimivo.«
Lior K., Izrael: »Vedno, ko Slovencem razlagam nove ideje in jim nekaj predlagam, se zazrejo vame in rečejo: Ampak veš, kaj je problem? Tega ne moremo zaradi tega, tistega ne morem poklicati zaradi tega in tega.«
Lucellia C., Kuba: »Slovenci na eni strani tako lepo govorite o svoji deželi, na drugi strani pa jo zaničujete. /…/ preveč jamrate, a vsi imate avtomobile, hiše, stanovanja, pa še vedno nekaj manjka. Zakaj ste tako zahtevni?«
Carlos P., Mehika: »Ko pridemo do točke, da ljudi povezujejo samo korenine in običaji, ne pa sanje o boljši prihodnosti, se državi slabo piše. Pri Slovencih nikoli ne veš, ali jim je potica res všeč ali jo jedo samo zato, ker je slovenska.«
Michael O., Gabon: »Slovenija je krasna, ampak to ni pomembno. Bistven je odnos, ki ga ljudje gojijo do tega. Če se sam ne spoštuješ, te ne bodo niti drugi.«

Otroci industrializma, socializma – in socializem otrok?

Mi otroci industrializma. Pogled dijakinje. N. Ferbežar, Dnevnik, 19.2.201

»Ljudje smo veliko bolj inteligentni, sposobni, kreativni in dobri, kot to kažemo v zadnjih desetletjih in ali celo dlje«. Tako se začenja eden od prispevkov pod skupnim naslovom »Obrazi prihodnosti«.
Dijakinja Gimnazije Jesenice Nika Ferbežar nadaljuje, da res nekateri izstopajo iz povprečja, »šolskemu sistemu navkljub«.
»Šolski sistemi se od industrijske revolucije niso bistveno spremenili. /…/ predmeti kot sta npr. umetnost in humanistika so nepomembni in necenjeni. /…/ Človek ni samo delavec in ekonomist. Je veliko več: je umetnik, dobrotnik, naravoljub. /…/ Predelovalna tovarna /…/ šolski sistem, iz kreativnih, izraznih in raznolikih umov dela pravokotne škatle, nesposobne razmišljanja zunaj svojih pravokotnih okvirjev.. /…/
»Vsak posameznik se navdušuje nad /…/ različnimi stvarmi, ima /…/ drugačen videz, se obnaša drugače, uči drugače, živi drugače. A vseeno smo vsi indoktrinirani v isti šolski sistem,« (- istem? B.M.)« ki niti ne ceni našega ustvarjalnega mišljenja niti ne vzpodbuja naših edinstvenih sposobnosti. /…/ ne temelji na razvijanju individualnih lastnosti posameznika, ampak na enoličnem konformizmu.«
»Naš propadajoči svet resnično potrebuje čim bilj raznolike ljudi s čim bolj različnimi in vsestranskimi mišljenji. Da bi ustavili propad sveta, moramo zgraditi nove, močne temelje, na katerih bi vzbrstel svet, lep za vse. In kdo drug gradi našo prihodnost, če ne otroci.« /…/

Nepreslišano. Miro Cerar, predsednik slovenske vlade. (Siol.net), Dnevnik, 14.2.2015

»To, da sem rekel, da sem otrok socializma, naj bi pomenilo in tako čutim, da sem v mladosti pač živel v socializmu, da sem šel skozi šole, skozi ves proces izobraževanja, da sem služil vojaški rok. Zelo dobro ga poznam v izvedbi, kot je bil prisoten v Jugoslaviji. To je bila neka posebna oblika socializma ali komunizma, kot mu danes rečejo številni. V totalitarnosti je bil mnogo milejši kot v mnogih drugih sistemih na svetu.
V čem je bistvo te izjave? V tem, da razumem, kako je bil socializem drugačen, v primerjavi z nekom ki se v njem ni rodil ali živel. Marsičemu, kar Združena levica« (- ZL, opozicijska stranka, B.M.) /…/ »ognjevito zagovarja, nasprotujem, ker sem živel v režimu, v katerem se je izkazalo, da takšne ideje še niso primerne za družbo. Nekatere so že vnaprej zgrešene, nekatere morda pomenijo nekaj, kar se bo uresničevalo, ko bo, do ljudje dosegli neko višjo stopnjo razvoja.
Zdaj so zagotovo utopične, zato se v SMC (- najmočnejša vladna stranka, B.M.) /…/ v marsičem ne strinjamo z ZL. Juh pa vedno poslušam, v njihovih izjavah in analizah vidim marsikaj koristnega. So izvrstni kritiki družbe, ki ima številne pomanjkljivosti.«

Nova levica. Prehodni pojav ali gibalo sprememb.

A. Gaube, Dnevnik, 16.2. 2015

V Grčiji je na volitvah zmagala nova leva stranka Siriza, v Španiji želi vladati Podemos, pri nas je v parlament prišla Nova levica. Dva profesorja UL menita, da bo izid odvisen/pomemben tudi od/za EU.
Matej Acceto, PF UL, pravi, da je uspeh Sirize že prihod na oblast, prve njene poteze so vnesle nemir v EU, o dolgoročnem vplivu pa je še prezgodaj špekulirati. Volivcem je obljubila socialno državo, kar je lahko njeno orožje ali pa tudi grožnja stabilnosti. grške vlade.
»Delno se bo morala Unija navaditi na Sirizo, delno pa tudi Siriza na Unijo.« Primer takšnega vzajemnega vplivanja je bilo vstopanje vzhodnoevroskih držav v EU. Po drugi strani so na evropski projekt vplivali močni nacionalni politiki, npr. R. Schuman, K. Adenauer, P.-H. Spaak, . Kohl, F. Miterand, a »tudi ti so morali sobivati s pomembnimi akterji«, ki povezovanju niso bili naklonjeni«, pravi.
Rudi Rizman, FF UL, meni, da je Siriza prva ponudila »alternativo vladajočemu desnemu in levemu političnemu mainstreamu v Evropi«, ki sta v treh desetletjih neoliberalizma in sedmih letih krize »pripeljala evropske ekonomije v katastrofalen položaj. Levica /…/ se mora osvoboditi izpod primeža vladajoče »stare levice«, ki se je zlizala z neoliberalizmom. Mora se na novo organizirati in, kar zadeva ideje, ponuditi vzdržne rešitve.« Če ji ne bo uspelo, se utegnejo ponoviti 30'leta prejšnjega stoletja, meni R. Rizman, ko so politiko prevzeli skrajneži in svet zapeljali v morijo. Na zadnjih evropskih volitvah so se že okrepili ksenofobične stranke, ki si z evroskepticizmom dvigajo priljubljenost.
S spremembo varčevalne politike želi Junckerjeva evropska komisija ponovno pridobiti zaupanje državljanov, npr. s projekti za zaposlovanje mladih in z naložbami v gospodarstvo. Če komisiji, skupaj z Berlinom, ne bo uspelo, grozijo hudi časi, meni R. Rizman, vključno z razpadom.

Med mediji…

Biljana Petkovska, direktorica Makedonskega inštituta za medije.
B. Petkovič, Dnevnik, 19.2.2015

V Makedoniji so razmere dramatične, je (februarja) dejala profesorica skopske univerze Biljana Vankovska. Z oceno se strinja v pogovoru (teden dni kasneje) Biljana Petkovska, soustanoviteljica medijskega inštituta v državi, ki na lestvici novinarske svobode zaseda 123. mesto na svetu.
(Zakaj?)
Makedonija je bila do 2008 »lider v regiji glede izpeljave reform, ki sta jih zahtevala EU in Nato.« Vendar zaradi nasprotovanja Grčije ni bila povabljena v Nato in zato so postali »določeni mediji in vplivni ekonomski krogi še bolj kritični do vlade. Ta je zato zamenjala retoriko in se začela bolj nacionalistično obnašati v sporu z Grčijo. Začela se je t.i. antikizacija. Skopje se je v zadnjih letih zelo spremenilo. Domačni se počutijo, kot da bi živeli v antiki. Pred kratkim je tudi vladna zgradba dobila novo preobleko, seveda v antičnem slogu. Vse skupaj je že smešno, ti kozmetični popravki pa državo drago stanejo. Gre za problem, ki ima estetsko, zgodovinsko, politično in finančno dimenzijo. Kljub kritikam je vlada neomajna, državljani pa ne vemo, kako se bo ta njen proces zaključil.«
(Politika vlade N. Gruevskega?)
»/…/ je unikatna. Česa takega v Makedoniji še nismo videli. Uporablja se ekstremno desna retorika z elementi socializma. Vse je pomešano. »
(Mediji?)
Del problema so tudi uredniki javnih medijev. Ti ignorirajo afere, npr. o prisluškovanju, li o njih poročajo na koncu poročil, pred vremensko napovedjo. V dominantnih medijih se »pojavljajo iste novice z istimi slovničnimi napakami« In ne gre za novice tiskovne agencije. Kritični in neodvisni mediji so »samo na internetu in v družbenem aktivizmu. …/ Težko je preživeti, če ne delate za provladne medije.« Raziskave kažejo, da so televizije še vedno najpomembnejše. Lastniki medijev, domači tajkuni, so v bistvu »posredniki med uredništvi medijev in vladajočo politiko.« Tujih vlagateljev v medije ni, nemški WAZ se je umaknil. »Makedonija šteje zgolj dva milijona pretežno revnih državljanov.«

Jasmina Šepetavc in Izidor Barši, neodgovrorna urednica in urednik časopisa Tribuna. M. Pišek, Dnevnik, 18.5.2015

Tribuna, časnik z dolgimi koreninami, je po 10-letnem premoru leta 2009 spet začela izhajati in obogatila medijsko ponudbo. Na razstavi v Moderni galeriji Lj. (februarja) so prikazali, kako so nastajale številke ob (še eni) zasedbi FF.
(Jo študenti berejo?)
Izidor Barši: »Študentska populacija je bila v preteklosti močna in progresivna družbena sila, ki je bila prva na okopih z zahtevami po družbenih spremembah. S povečanjem vpisa na fakultete po osamosvojitvi je je ta populacija močno okrepila, hkrati pa je prišlo do spremembe strukture študentske populacije. Definitivno študenti niso več a priori progresivna sila v družbi, a tudi niso homogena sila. To, da je Tribuna študentski časopis, ne pomeni, da mora pokrivati neke skupne probleme vseh študentov. Skušamo biti to, česar primanjkuje: kritičnega premisleka lastne pozicije v študentski populaciji.«
(Kako zanjo skrbi ustanovitelj, ŠOUL?)
Jasmina Šepetavec: »/…/ ne vem, ali se počutimo prav udobno znotraj ŠOU.« Narekuje nam študentsko identiteto, zato pridobivamo »mlajše študentske sodelavce, hkrati pa se zagotovljenega financiranja s strani ŠOU trudimo biti javni medij. /…/ Tribune niti v prihodnosti ne vidimo privatizirane in na trgu. »
Barši: »Zagotovljena oblika javnega financiranja nam daje precej svobode pri vsebinskem delu, kar omogoča /…/ od cifre do cifre narediti nekaj povsem novega.
(ŠOU je zmanjšal sredstva na tretjino vsote iz 2009? Mačehovsko?)
Šepetavčeva: Nadaljnje zmanjševanje sredstev bi pomenilo, da bi objavljali oglase in da Tribuna ne bi bila več brezplačna. »Črpanje sredstev iz razpisov, kar deloma poskušamo že leta, je ena od opcij, vendar razpisi prav tako določajo okvire vsebine. /…/ ŠOU ne razume svojih medijev, kar se je pokazalo, /…/ ko so skušali združiti /…/ Šouvizijo, Radio Študent in Tribuno /…/ Ali ko /…/ nas pošiljajo na splet, četudi Tribuna ni primeren medij za na splet saj je vizualno zelo močna /…/. ŠOU /…/ postaja ovira /…/ četudi njegovo financiranje še vedno potrebujemo.«
(Tribuna je bila v 90' letih izrazito kritična do ŠOU, kako je danes?)
Barši: »Zadržkov nimamo.« Leta 2009 je bila širok časopis z raznolikimi rubrikami, »zadnja lepa pa je zajadrala v neko bolj teoretsko smer, kar je povezano z razmerami /…/ Z manj denarja financiraš manj ljudi, ki delajo, rišejo, raziskujejo. /…/ Prvi dve leti so v rubriki Tribunal na zatožno klop postavljali tudi ŠOS. Šepetavčeva: ŠOU kritiziramo skoraj v vsakem uvodniku.
(Adut je likovna podoba, Tribuna vpliva na druge medije.)
Barši: »Prvi smo imeli infografike.« Dnevnikov Aljaž Vindiš je začel pri Tribuni. Šepetavčeva: Tudi nekateri drugi Dnevnikovi sodelavci so začeli pri Tribuni.
Barši: »Ljudje v medijih so nas vedno spremljali, /…/ saj so majhni študentski mediji vedno prinašali novosti.«
Šepetavčeva: »Naš zvest naročnik je bil mdr. Tomaž Šalamun in nasploh nas spremlja zelo veliko ljudi s področja umetnosti in kulture.«

Berimo

10 največjih literarnih del po reviji Time. Delo, 17.2.2015

Ana Karenina, L.N. Tostoj
Gospa Bovary, G. Flaubert
Vojna in mir, L.N. Tolstoj
Lolita, V.V. Nabokov
Huckelberry Finn, M. Twain
Hamlet, W. Shakespeare
Veliki Gatsby, F.S. Fitzgerald
Iskanje izgubljenega časa, M. Prost
The Stories od Anton Chekhov, A. Čehov
Middlemarch, G. Eliot

O šolstvu, osnovnem in srednje visokem

Krepitev javnega šolstva s spremembo ustave. Z.P., Delo, 11.2.2015
Po odločitvi Ustavnega sodišča, da je neustavno različno financiranje javnih in zasebnih OŠ je dala stranka SD pobudo za spremembo 57. čl. Ustave. Zagotovljeno imajo podporo SMC, Desus, ZL in Zaab, torej potrebno dvotretjinsko večino. Matjaž Han, vodja poslanske skupine pravi, da naj bi javno OŠ z ustavo pravno zaščitili, preprečili poseganje v avtonomnost in nazorsko nevtralnost ter določili pogoje za ustanavljanje zasebnih šol.
Ustava RS, 57.čl.: »Izobraževanje je svobodno, Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo ustrezno izobrazbo.«

Vsi odtenki sive. P. Mlakar, Dnevnik, 13.2.2015
O črno-belih mitih o našem šolstvu, izbiri študija in odnosu države posebej do visokega, piše v svojem komentarju Petra Mlakar.
»Če boš šel na gimnazijo, boš lahko študiral, kar želiš.«
»Če boš končal fakulteto, boš dobil dobro službo.«
»Če ne greš na gimnazijo /…/ boš ostal navaden delavec.«
Mladi ne nasedajo več tem mitom, ne držijo več. Tisti s slabšimi ocenami v gimnaziji ne pridejo na fakultete, kjer je naval. Imeti poklic, ki ga iščejo uspešna podjetja, je več vredno kot diploma ali doktorat. Zato je dobro, da se povečuje vpis v negimnazijske programe, meni komentatorka.
»Šolstvo nikoli ni bilo popolnima belo in varčevanje države ga še ni popolnoma pahnilo v črnino. Ves čas se v njem izmenjavajo različni odtenki sive.«
Dijaki, bodoči študenti se tudi zavedajo, da se na tisto, kar vidijo in slišijo na informativnih dnevih, ni dobro zanašati. (Ni vse …, kar se sveti, B.M.) Zato je dobro, če dijakom študij predstavijo študenti, brez dlake na jeziku.
Študijska izbira »bo letos zaznamovana s finančnimi stiskami fakultet, ki se odražajo v krčenju vpisnih mest – letos jih je kar tisoč manj kot lani. Nespametno dolgoletno nezadostno financiranje visokega šolstva je današnje mlade oropalo temeljne državljanske pravice izobraževati se na želenem področju. Izbirati bodo morali med tistim, kar jim je pač skladno s kriznimi razmerami na voljo. /…/ Država pa bi morala končno odgovoriti na vprašanje, kakšne mlade državljane pravzaprav želi imeti. Dokler to vprašanje pometa pod preprogo, pa so mladi obsojeni na /…/ sivino nezavidljivega temnega odtenka.«

Rektor, o delcih in celoti

Kozmični delci z visoko energijo za prvi slovenski kampus. M. Potokar, Adria Airways In-Fligh Magazine, dec.-jan. 2014/2015
Fizik, raziskovalec in pedagog Danilo Zavrtanik, rektor UNG rad potuje z letalom, piše Matjaž Potokar, v reviji letalskega prevoznika. Delo rektorja mu jemlje raziskovalni čas, a ne kvari pedagoškega erosa. Odkritja morajo najti najprej pot k mladim.
Po diplomi iz fizike ter magisteriju in doktoratu 1987 je do leta 200 raziskoval osnovne (atomske) delce v CERNu v Švici, v 90' pa se je preusmeril na študij kozmičnih žarkov v okviru observatorija Pierre Auger v Argentini. Skupaj z drugimi znanstveniki išče odgovor na vprašanje, od kod žarki ekstremno visokih energij. Iz črnih lukenj, od trkov galaksij, so še od velikega poka?
»To so bazične raziskave – no ni mi všeč, da se raziskave delijo /…/ kot da bazične raziskave niso uporabne. Vsa znanost je seveda uporabna, vprašanje je samo, kdaj.« Einstein ob odkritju relativnosti ni pomislil na uporabnost te svoje teorije, ki predvideva ukrivljenost prostora. Danes brez njegovih izsledkov ne bi delovale GPS naprave, pravi D. Zavrtanik.
Veliko napako delajo »tisti, ki hočejo, da bi ila vsa znanost uporabna že jutri. /…/ S podpiranjem samo uporabnih znanosti lahko zaustavite razvoj.« S parnim strojem npr. ni mogoče leteti. Vsaka generacija mora zapustiti naslednji nekaj bazičnega znanja, to idejo polaga »tako v glave politikov kot nas znanstvenikov.« Taka naložba naše generacije je CERN, pa Človeški genom in druge.
(Leta 1991 ste se vrnili iz Švice, zakaj?
Takrat je nastala nova država. »Vsi, ki smo to doživeli, vemo, kakšna čustva so se takrat sproščala.« Vsi smo verjeli v izjemnost nastajajoče države. Star je bil 38-let in poklical ga je minister za znanost in mu predlagal vodenje IJS v Lj. Imel je že nekaj izkušenj z vodenjem takšnih sistemom »in sem si rekel, da je najbrž moja naloga v novi državi prispevati, kar lahko«.
(Čez 3, 4 leta ste ustanovili Politehniko v NG, zakaj?)
Na IJS so takrat razmišljali, kako inštitut bolj vpeti v visokošolsko izobraževanje. Novi zakon je omogočil razvoj nove institucije; najprej so jo mislili v okviru IJS, a novo vodstvo je razmišljalo drugače in je bilo treba »ven iz Lj., zato smo odšli v Novo Gorico. No, sedaj, po 20 letih imamo novo, četrto univerzo v Sloveniji.«
(Kakšna je razlika med UNG in ostalimi?)
»Želeli so biti drugačni, ne kopija obstoječih univerz.« Sledili so dvema usmeritvama.
»Prva je mednarodna odprtost, veliko sodelovanja, ne samo z drugimi univerzami, pač pa tudi, da privabimo tuje študente, raziskovalce in profesorje. Danes imamo /…/ na doktorskem študiju prek 50% tujih študentov, zaposlenih pa 35% tujih profesorjev.
Druga /…/ je močna raziskovalna dejavnost. Pri nas so vsi profesorji raziskovalci, nihče ni samo pedagog.«
(Načrti?)
»UNG bo morala še naprej obdržati osvojene usmeritve in vrednote in jim seveda dodati nove, ki jih bo terjal čas. To malo, a kakovostno univerzo si želimo združiti na enem mestu. Tudi na ta način bi bili radi posebni in zgradili prvi univerzitetni kampus v Sloveniji. To seveda ni samo gradbeni, pač pa tudi vsebinski načrt. Res je, da v Evropi kampusi niso tradicija, ker pa smo drugačni, mislimo, da je to zanimiv in izvedljiv projekt. Kampus bi lahko uredili do začetka prihodnjega desetletja.«

(Alternativna) znanost?

Nihče še ni pojasnil, kaj naj bi bila alternativna znanost. G. Majdič, Sobotna priloga, Delo, 14.2.2015
V času, ko ne vemo, »kaj početi z znanostjo« predstavlja poleg varčevanja zanjo grožnja tudi širjenje psevdoznanosti, meni Gregor Majdič.
Evropska znanost ima korenine v renesansi, ki se je naslonila na dosežke klasične in arabske kulture, manj kitajske. Francis Bacon je takrat postavil osnovo znanstvene metode, današnje znanosti, civilizacije.
Kaj pravi ta metoda? »Da je treba vsako novo odkritje preveriti s poskusi« in upoštevati vse dejavnike li lahko vplivajo. Šele pravilno izvedeni in ponovljeni poskusi pokažejo znanstveno podkrepljeno trditev.
Danes mnenjski voditelji pomen znanosti podcenjujejo, občasno poročanje o dosežkih ni dovolj, medijem pogosto ni jasno, kaj je »preverljiva« znanost. G. Majdič navaja primere ignoriranja znanosti:
Ob imenovanju vlade (M. Cerarja) se o ministrskem resorju visokega šolstva znanosti »praktično ni govorilo«, pa ne zato, ker r ne bi tu bilo težav. Skoraj noben medij ni poročal o menjavi direktorja ARRS, ki na leto razdeli nekaj sto milijonov in »s svojo politiko usmerja in skrbi za kvaliteto (ali žal le za povprečnost /…/) slovenske znanosti. O Zoisovih nagrajencih za znanstvene dosežke so poročali »nekje v neopaznem članku nekje na sredi časopisa«, o Prešernovih vedno na prvi strani. O nezanimanju politike priča »izjemno slaba udeležba na predavanjih« uspešnih znanstvenikov v parlamentu pred nekaj leti. Ali pa proslava ob 20. letnici države, kjer je bilo po 20 športnikov in umetnikov, znanstveniki pa so bili prezrti. Podcenjevanje je očitno pri financiranju, saj so bili varčevalni rezi največji v znanosti. Že drugič v treh letih so bili preprosto ukinjeni razpisi projektov…
Za slovensko znanost vse to pomeni, tako meni veliko priznanih znanstvenikov v Sloveniji, »da je situacija katastrofalna«, piše G. Majdič. »Vsaj za manjše raziskovalne skupine na univerzi (UL, ? B.M.), kjer so številne zelo uspešne skupine morale močno zmanjšati delovanje /…/«.
Vzroka za tak mačehovski odnos do znanosti sta najverjetneje dva.
(1) Tudi naša znanost ni v celoti odlična, imamo raziskave, ki so same sebi namen. Seveda tudi (dobre) bazične raziskave podpirajo napredek v tehnologiji. Brez njih »ni novega znanja in izobraženih mladih, ambicioznih ljudi, ki predstavljajo kritično maso, iz katere lahko (ob pogoju, da je njihovo usposabljanje do doktorata znanosti kvalitetno) izhajajo nova znanja tudi v obliki inovacij v obstoječih podjetjih, novih visokotehnoloških podjetij in patentov.
(2) Politika se očino ne zaveda pomena spodbujanja dobre) znanosti in dobrega izobraževanja za tehnološki razvoj in konkurenčnega gospodarstva. Denar vložen v znanstvene projekte ni izgubljen, polovica gre za plače raziskovalcev, druga polovica se vrne nazaj v gospodarstvo. Oprema in material za raziskave se kupi od proizvajalcev, npr. laboratorijske opreme.
Nerazumevanje znanosti omogoča, da se »psevdoznanost vse močneje krade v naša življenja, tudi s pomočjo medije.« Brana slovenska revija je dana na naslovnico: »Cepiva ubila in pohabila že nešteto otrok«. Dokazov za to ni! Edina raziskava, ki je dokazovala povezanost med cepljenjem in avtizmom pri otrocih je bila ponarejena zaradi finančnih interesov nosilca. Časnik objavlja grafikon, ki kaže naraščanje prodaje ekološko pridelane hrane in avtizma (Vir: DANS, Organic Trade Association, 2011), vendar je znanstvenikom jasno, da prikazana močna »povezava ne zdrži primerjave.«
G. Majdič meni, da smo Slovenci privilegirani v primerjavi z predniki in prebivalci revnejših predelov sveta. »Ne pesti nas lakota, ne živimo v nevarnosti vojne, življenje nam lajšajo številni pripomočki in prepogosto pozabljamo, da se moramo praktično za vse te privilegije zahvaliti znanosti. Če pa bomo »ohranjali mačehovski odnos do znanosti in znanja, bomo na koncu res končali kot nekakšna revna kolonija, v kateri bomo delali za drobiž za razvite države.«
Ironično dodaja, da mogoče »ne bo s tem nič narobe, saj bom živeli zdravo, pili bomo pametno vodo, ne bomo se cepili, raka bomo zdravili s sodo bikarbono in bomo zadovoljni /…/ ker bomo živeli v stiku z naravo. Seveda bomo tudi umirali mlajši, tako kot naši predniki /…/
Imamo pa tudi možnost, da »skušamo postati moderna, razvita družba, igralec na globalnem trgu«. A spremeniti bomo morali miselnost, odnos do znanosti in znanja, javnost in politiki, ki jih volimo!

O klobasah, dokumentih, domovini, zmagi in napaki, o zlatu in balastu…

Slovenska identiteta. J. Kodila, Dnevnik, 11.2.2015
»Slovenski jezik in kultura sta pomembna za ohranjanje identitete države«, pa tudi kulinarika, piše Janko Kodila, Mesarstvo K.
Njen del »je tudi 20 kmetijskih pridelkov in živil, ki so zaščiteni v sklopu EU. /…/ Sami Slovenci premalo spoštujemo slovensko hrano, kot so kranjska klobasa, prekmurska gibanica, ekstra deviško oljčno olje slovenske Istre, štajersko prekmursko bučno olje, piranska sol in tako naprej.« Turizem »premalo poudarja pestrost slovenske kulinarike, ki sovpada s pestrostjo narave in pokrajine.

Jagodni izbor arhivskih dokumentov o slovenstvu. L. Pavlovčič, Delo, 12.2.2015
V zborniku Arhivi – zakladnice spomina, je vseh 10 arhivov v Sloveniji prikazalo najdragocenejša gradiva, ki jih hranijo. Marca bodo odprli o tem razstavo v Narodnem muzeju na Metelkovi v Lj.
v pogovoru z Lidijo Pavlovčič avtor uvodnega besedila Spomin človeštva France M. Dolinar, tudi sodelavec Nadškofijskega arhiva, pripoveduje, da se je človek, »ko se je zavedel samega sebe«, poskušal izraziti, pogovoriti, kasneje je to, o čemer je razmišljal, dokumentiral. S slikami, v vedno bolj izpopolnjeni pisavi, nato je zapise shranjeval, nastali so arhivi. Arhiv zbira in hrani dokumente gospodarske, politične in zgodovinske narave, torej «odseva človekovo vsakdanje življenje in njegove dejavnosti.«
Najstarejša ohranjena dokumenta na ozemlju RS sta dva fragmenta kodeksa iz 9. stoletja. Najstarejša listina, ki jo hranijo naši arhivi, je darovnica tržaškega škofa iz 1098. Brižinski spomeniki so nastali nekoliko kasneje, shranjeni pa so na Bavarskem. Na razstavi bodo tudi urbarji, katastri, mestni statuti, ustanovne listine. O pravnem redu v 16. stoletju priča gospodarski red cesarja Maksimiljana iz 1571.
(Na fotografiji A. Černivca F.M. Dolinar in 20kg težka rokopisna, okrašena pesmarica Kranjski antifonarij iz 15. stoletja.)
Razen celjskega ostali arhivi, na Ptuju, v Mariboru, gorici, Kopru in drugje, nimajo primernih prostorov, pravi F.M. Dolinar.
»Smo edina država /…/ nekdanje Jugoslavije, ki nima ustrezne namenske stavbe za nacionalni arhiv, in še vedno nimamo že več kot pol stoletja načrtovane Narodne in univerzitetne knjižnice.«

Pri nas se vsi ne dojemajo kot zmagovalci. Delo, 28. januarja. A. Umek, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 14.2.2015
Bralec prof. dr. Andrej Umek piše, da je razen naslova vse, v intervjuju Jožice Grgič z zgodovinarjem Bojanom Godešo vse »napisano skrajno neobjektivno in enostransko«.
Zmagovalci se počutimo,« kadar nam uspe premagati neko zlo in ga nadomestiti z dobrim. Nacizem je nedvomno bil tako zlo«, tudi fašizem. Njun poraz je pa je »v dobršnem delu Evrope« pomenil zgolj zamenjavo tega zla z drugim, s komunizmom.
Pri tej oceni A. Umek izhaja iz principov »človekovega dostojanstva, človekovih pravic in enakopravnost, kot tudi iz izkušenj svoje družine.« Starši so podprli protifašistično organizacijo Tigr, pomagali beguncem iz fašizma, oče je poročal Angležem o pripravljenosti Nemčije za vojno in kar je še zaprto v arhivih. Okupacija jim je prinesla preiskave, izgon starih staršev in smrt deda ter onemogočanje družinskega podjetja. Po koncu vojne sta jih preiskovala Ozna in SS Knoj, znanci in politični somišljeniki so potovali v Kočevje in Sterntal (- povojni taborišči, B.M.), nekatere so ponovno obsodili na smrt. Isto »politično ustrahovanje, zapostavljanje in rop našega premoženja /…/. Ali naj se ob tem počutim kot zmagovalec.«
»Za epilog samo še to. Potem ko mi je UL 5x odrekla moralno-politične kvalitete za predavatelja, sem se zaposlil na UM. Vendar tudi tam nisem imel miru. Leta 1988 je Marksistični center« (- fakultete, Univerze, CK-ja? B.M.) ugotovil, da predavam na osnovi modernega pozitivizma, mnogim kolegom je ta očitek dobro znan, in je predlagal mojo razrešitev. /…/ Predlagatelja /…/ sem srečal na ustanovnem zboru SDZ 11.1.1989. Naslednji dan o zahtevi za mojo razrešitev ni nihče več kaj vedel. Ja, zdaj v demokratični in samostojni Sloveniji se počutim zmagovalca. Preživel sem tri totalitarizme, enega slabšega od drugega.«

Spravo zapravili s tonami zlata. Šepet. A. Lucu, Nedeljski, 11.2.2015
Običajno obveščeni novinar Aleksander Lucu v svoji popularni rubriki v najbolj branem tedniku tokrat piše o primeri, ki kaže, kako sta nesloga in pohlep - pred in po osamosvojitvi – osnova slovenske politike.
(Zgodbe v teh Pogledih ne bi pogrevali, če ne bi v njej nastopala kar dva nekdanja rektorja največjih slovenskih univerz. In če ne bi spominjala na podobno zgodbo, o srebru sicer, v katero je bil v času rojevanja UL vpleten docent, ki bi bil lahko tudi njen rektor, če... Po sto letih je tista stvar jasnejša, tudi zaradi starih časopisov in dobrih arhivov. B.M.)
Takole o zlatu pripoveduje Luc: »Se spominjate /…/ častnega konzula Liberije, trgovca z orožjem«, Nikolasa Omana, nekdaj lastnika graščine in vile na Bledu (- podrte, Riklijeve, sicer rojenega Karenčana, B.M.)?« Zaradi »avstralske« afere z njim je lani diplomatsko službo izgubil Milan Balažic, publicist, nekdaj kolega Igorja Lukšiča na FDV UL (- tudi vpleten v afero z vizumom za domnevno naftno polje v R Srpski, B.M.). Luc meni, da je bilo Omana treba diskreditirati zaradi nepojasnjenih domnevnih provizij za zlato, ki naj bi ga »vsemi žavbami namazan« Oman, kot podlago za slovenski tolar, junija 1991 ponudil Ludviku Toplaku, takrat predsedniku (še) družbenopolitičnega zbora skupščine (že) RS (- in kasnejšemu rektorju UM, nato veleposlaniku v V., B.M.).
Seveda ne svoje zlato, ampak za zlate in platinaste palice družine nekdanjega predsednika Indonezije Suharta, ki naj bi jih nato – za najemnino 140 milijonov dolarjev - hranili v Mačkovem podzemlju na Kočevskem. Toplak je takoj o ponudbi obvestil premierja L. Peterleta in ministre J. Janšo, I. Bavčarja, D. Šešoka, in I. Rejca ter F. Arharja. Sestali so se in se složno dogovorili, nato pa se je zapletlo pri provizijah. Oman je sporočil Toplaku, da so ga »lepo nategnili«, saj je (čez dva dneva?) v Singapuru pri družini Suharto naletel na podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja (- ta je kasneje odstopil zaradi J. Sachsa, in bil tudi 8 let rektor, B.M.). »Nikdar se ni pojasnilo, ali je hotel stiskaški Gorenjec iz posla iztisniti Gorenjca brata ali prihraniti Sloveniji delček provizije za izbrance, ki /…/ ni bila majhna.« Edino Oman naj bi prišel prevari do dna, zato mora biti (pedofil!) tih!
(Op. B.M.: Študent UL, S. Kosovel, je 90 let nazaj, sKON5tonstruiral pesem o zlatu in gnoju, očitno pomembnih elementov državno-prelomnih časov.)
In kaj je bilo s srebrom? Leta 1918 naj bi veliko količino srebrnih (avstrijskih) kron na postaji v Lj. zaplenil dežurni oficir še neobstoječe (vojske) SHS, docent Mihajlo Rostohar iz Krškega. Tisti »ljubljanski Maister«, ki je z balkona dvorca dežele Kranjske, danes Univerze, odrekel zvestobo Avstriji, nato poslal domov madžarske vojake, ki naj bi mirili Ljubljančane, šel z Akademsko legijo na Koroško in nazaj, vodil ustanavljanje UL (*1919), bil zavrnjen v habilitacijskem postopku, na sodišču dokazoval, da ga opravljajo zaradi tistih kron (- so šle v Beograd?), odšel na boljše na Češko, bil tam profesor, nato doma partizan, pa dekan v Brnu in ustanovitelj psihološkega oddelka FF UL. Viri: Splet in neobjavljena diplomska naloga na FF UL, 2014.)

Treba je zavreči ves ideološki poosamosvojitveni balast. P. Maličev, Sobotna priloga, Delo, 14.2. 2015
Antropologinja Vesna Vuk Godina v knjigi Zablode postsocializma (Beletrina) piše, da je Slovenija zašla v krizo, ker smo kapitalizem uvozili na nam tuj način. Kritizira (ekonomske) recepte za reševanje krize in daje predloge, kako naprej.
Na začetku pogovora jo je Paticija Maličev vprašala za podobne primere diskontinuitete v naši zgodovini.
Ko je bila (sredi 19. stoletja) vpeljana zemljiška odveza je kmete pahnila v »preživetveno krizo, saj kmetje niso imeli socialnega in kulturnega kapitala za delovanje v kapitalistični tržni ekonomiji.«
Večino slovenske zgodovine je bila enota preživetja domačija, produkcijski način je bil plemenskega tipa. »Slovenci težimo k organizaciji majhnih, preglednih socialnih skupin, ki skrbijo za svoje preživetje«, ki se povezujejo z drugimi le, če ima skupina (domačija) preživetveno korist. To se je povezovalo z procesi decentralizacije, npr. v fevdalizmu z avtonomnimi zemljiškimi gospostvi. Pomembna je bila tudi praksa »neposredne demokracije v obliki dogovarjanja« na vaških zborih. Samoupravni socializem je to logiko nadaljeval. Tovarne so se razdelile v tozde (- TOZD je oddelek s precej samostojnosti odločanja, tudi v visokošolskih zavodih, med 1975 in 1990, B.M.). Bilo je važno članstvo, v tovarni, v Zvezi komunistov ( - vladajoči stranki ZKS, B.M.) to se je nagrajevalo, ne kvaliteta dela. Model samoupravnega socializma Edvarda Kardelja je prevzel vaški domačijski model. Večina delavcev je bila zadovoljna, prepričana, »da morajo vsi skupaj odločati o stvareh«. In so se zmenili, kot v vaških skupnostih. »Čeprav tisti, ki se še spominjamo socializma, vemo, da so takšni sestanki praviloma trajali predolgo in smo pogosto zavijali oči nad prakso, ko je vsak moral povedati svoje mnenje o vsem, tudi o tistem, o čemer ni imel pojma.« i (- Npr. na FSPN UL, kjer je V.Vuk G. delala?, B.M.)
Uvedba strankarske demokracije je po osamosvojitvi pospešila socialno dezintegracijo, »ko vsaka skupina /…/ /…/ skrbi le zase in za svoje interese, in to na račun drugih skupin: zdravniki skrbijo le zase, visoko šolstvo le zase, osnovne šole le zase, gospodarstvo le zase itd. Seveda tudi znotraj teh skupin obstajajo notranje cepitve. Sama lahko to opazujem znotraj fakultete (FF UM ?, B.M.), kjer se en oddelek bori zoper drugega, ena katedra zoper drugo itd. /…/ po logiki /…/ onemogoči drugega, da boš dobil sam več«
V. Vuk G. pravi, da »se je Slovenija v postsocializmu pretvorila b /…/ neokolonijo, iz katere odtekajo denar, dobiček, pamet, delo in drugi elementi, ki so bistveni za dobrobit družbe in posameznika. Ni upati, da bo »vedno slabše življenje generiralo socialni upor, kar številni pričakujejo.«
(Slovenec, ko mu gre slabo?)
»/…/ ne bo naredil nič. Noče se izpostaviti, postati viden, saj vidnost povečuje ranljivost. Slovenec si bo upal zahtevati spremembe, če mu gre relativno dobro« in se počuti varnega. »In ko se izpostavijo tudi drugi. /…/ Zato so pomembni sindikati. Če nimajo sindikatov, ki bi jih krili, se ljudje počutijo sami, nemočni, visoko ranljiv.« Navaja mnenje ene od sodelujočih v njeni raziskavi, »da smo mi, ki delamo v javnem sektorju, lahko srečni, ker imamo vsaj svoje sindikate, česar ljudje, ki so zaposleni v pisarnah v neposredni proizvodnji, nimajo, /…/ ker lastniki odkrito grozijo vsakemu, k sploh pomisli na sindikate, z odpuščanjem. /…/ Očitno so tudi tisti, ki še imajo službe, pod takimi pritiski, da se sploh ne upajo izpostaviti.«
(Kje so rešitve?)
Vzpostaviti je treba slovenski tip kapitalizma, meni V. Vuk G., ki bi bil bolj uspešen. Tuje rešitve je treba »prilagoditi lastnemu socialnemu in kulturnemu kapitala, lastnim zgodovinsko vzpostavljenim tirnicam.« Kot so ga Japonci.
Možna rešitev je tudi »izstop iz EU in zagon samooskrbne ekonomije«, kar bi poslabšalo življenje večine in »pomenilo boljše življenje njihovih otrok«.
»Druga možnost je sprememba svetovne kapitalistične ureditve, torej to, za kar se zavzema nova grška vlada.« /…/ je pa vprašanje ali je možna.«
»Predvsem pa: če želimo narediti kaj zase, moramo najprej razumeti svoj položaj, to, kaj smo, kaj imamo, česa nimamo, kaj so naši potenciali, kaj so naše omejitve.« Nikoli ne bomo postali zahodna kapitalistična družba. »Treba je zavreči ves ideološki poosamosvojitveni balast. In /…/ priznati, da je bil slovenski postsocializem ena največjih napak v zgodovini.« Potem bomo razumeli problem, ki ga imamo in našli ustrezne rešitve.

O negotovem delu

Ukinitev prekarnega dela tudi v interesu sindikatov. M. Belovič, Mo.Z., Delo, 13.2.215
Širjenje negotovih oblik dela ogroža redna delovna razmerja. Kaj o takem delu in o vlogi sindikatov pravijo »prekarci/prekerci« in poznavalci?
Agnes, raziskovalka: »Nisem članica nobenega sindikata, saj se v danih razmerah niti ne vidim kot delavec s pravicami, poleg tega pa so sindikati /…/ politične tvorbe /…/ navadno same sebi namen.« Od njih nič ne pričakuje, v pogovoru z drugimi podobnimi »žal pogosto ugotovimo le, da sami ne moremo spremeniti položaja /…/«.
Tina, prevajalka in raziskovalka: «V sindikat nisem vključena. Mislim, da ustreznega sindikata sploh ni (prevajalci, raziskovalci). Stanovska oz. strokovna društva se osredotočajo /…/ položaj stroke kot take, manj pa na finančno-socialni položaj svojih članov. /…/ Iz prispevkov (na www.zgodb.be/razprava ) samozaposlenih se bo verjetno pokazalo, ali obstaja dovolj skupnih interesov za ustanovitev sindikata prekarnih delavcev.« Meni, da bi delo takšnega sindikata pravzaprav morala opraviti kar država«, z zakonodajo.
Marko Funkl, Gibanje za dostojno delo, meni, da je drobljenje oblik dela (avtorske pogodbe, študentsko delo, prisilni samozaposleni…) v mnogih dejavnostih in izziv tudi za sindikate. Ti se borijo za redno zaposlene, saj je od tega odvisen njihov obstoj. »Tipičen primer je krčenje javnega sektorja, s čimer ima težavo sindikat SVIZ: vsakič ko država skrči del javnega sektorja in sindikat upravičeno zaščiti pravice zaposlenih, o kolateralna škoda neplačani pripravniki in učitelji za določen čas, ki prvi »odletijo«.«
Goran Lukič, ZSSS, pravi, da sindikati pomagajo tudi neredno zaposlenim. Obstajajo tudi sindikati, namenjeni takim delavcem, »prekarcem«, npr. Pergamov Sindikat NVO za nevladne organizacije, pri ZSSS Samostojni sindikat za prisilne s.p.-jevce, tudi drugi sprejemajo v članstvo prekarce. A prvi korak mora narediti posameznik. Zaradi intenzivnega sindikalnega dela ljudje vlagajo vedno več tožb, a to je dolgotrajni proces. »Veliko bo treba delati na opogumljanju, saj vse prevečkrat prevlada strah.« Sindikati se bodo morali dokazati z dejanji.
Peter Virant, KSS Pergam pravi, da razmere na trgu dela, torej tudi prekariat ne ustvarjajo sindikati, ti se lahko odzivajo. Prekarce je težko organizirati zaradi atomizacije, na delo se trajno ne vežejo, zaradi podrejenosti delodajalcu se ne upajo izpostavljati.
Miroslav Stanojević, FDV UL, se strinja, da sindikati včasih potihem prenašajo tveganje od zaposlenih na prekarce. »Obstajajo raziskave, ki sugerirajo, da je »pravo«, najbolj varno jedro zaposlenih /…/ razmeroma šibko sindikalizirano«, pri nas je več sorazmerno včlanjenih tisi, »ki so sicer stalno zaposleni, zasedajo pa interne sekundarne trge dela. Ti so izpostavljeni grožnjam nadomeščanja s prekarci in s selitvijo proizvodnje. »Zato prenos tveganj na prekarne delavce /…/ ni v njihovem interesu«,pač pa »sindikalizacija dejanskih prekarnih delavcev ter skupni boj za omejevanje /…/ vseh prekarnih oblik dela. Ponekod v Evropi prehajajo na model delovanja sindikatov, ki se namesto zagotavljanja storitev in drugih ugodnosti za člane, osredotoča na vztrajno delovanje na terenu, od tovarne do tovarne, od delavca do delavca in na pridobivanje novih članov.
(Časnik 20.2.015 predstavlja ugotovitev svojega projekta, da je samorganiziranje ključni pogoj za reševanje njihovega položaja.«

O pogovorih in odgovornih…

Skrivnostni možganski trust Marka Voljča. Z. Potič, Delo, 13.2.2015
Posvet o prihodnosti Slovenije je 13.2. v CD organiziral Marko Voljč , bankir, nekdanji prvi človek NLB. Posvet sta pomagala organizirati še Lenart Škof, Akademija za demokracijo in Žiga Vavpotič, Simbioza/Ypsilon. Povabljenih je bilo 600 »znanstvenikov in kulturnikov, publicistov in politikov, gospodarstvenikov« idr., v CD pa je bilo na voljo 150 sedežev. Tisti ki so prišli, so plačali vstopnico, nato pa za zaprtimi vrati razpravljali o vsebinskih sklopih (z moderatorji): Pot Slovenije (J. Potočnik, R. Pesek, E. Petrič); Skupni imenovalci (L. Lisjak Gabrijelčič, L. Kreft, Ž. Turk in K. Vidmar Horvat); Slovenija in svet (A. Vodnik, A, Jakulin, Z. Šabič; Prioritete (R. Jordan, R. Jerala, A. Ogulin, M. Voljč).
Po pravilih tovrstnih srečanj udeleženci ne bodo smeli drugim pripovedovati, kdo je kaj rekel.
M. Voljč je je že lani napovedal ustanovitev možganskega trusta Ack Tank (po think-tank). »Želimo, da bi nastalo miselno središče«, pravi. Ne gre za novo stranko, ampak za krepitev in večjo aktivnost civilne družbe, »da bi bilo v tej državi v prihodnje bolje«, začetek dialoga med različno mislečimi ljudmi, s povezovanjem vseh generacij, posebej žensk. Pogledati želi(jo) naprej – kritično, konstruktivno, brez obremenitev.
M. Volčje edini član Trilateralne komisije iz Slovenije. To vplivno združenje je leta 1973 ustanovil (tudi bankir) D. Rockefeller, danes ima 400 članov iz poslovnega in političnega sveta, npr. G. Soros, M. Albright, H. Kissinger, P. Volcker… in tudi K. Grabar-Kitarović.

Nepreslišano. Matjaž Kmecl, akademik. (Jana), Dnevnik, 11.2.2015
»Neoliberalizem sili v skrajnost, ko ni nikakršne solidarnosti več; saj se vidi v zdravstvu, šolstvu. Ključno vprašanje je, do kod lahko s kleščenjem vzajemnosti sploh še gremo – nihče ne prevzema odgovornosti za to. Vsi po malem pometajo pod preprogo, mine ena vlada in se izgovarja na prejšnjo, pride druga, ki zgodbo ponovi, na koncu je kriv jugoslovanski »socializem« - poimenske odgovornosti pa ni. Zadnje čase strpajo koga v zapor, iz katerega ga hitro reši krdelo odvetnikov /…/. Partokratska družba« (- od part, partija, stranka, druščina, B.M.) »je taka, da se lahko /…/ vsakdo potuhne in naredi neumnega. Na velikanskem kupu gnoja pa /…/ cvete bolj ali manj jalova birokracija. Namesto izgovora, da imamo tajkune, ki so vse požrli in skrivaj preselili na različne krokodilske otoke, se je treba vprašati, kdo jim je to dovolil.«

Nepreslišano. Jelka Mlakar, medicinska sestra. (Nedeljski dnevnik), Dnevnik, 12.2.2015
»Lažjih delovnih mest v bolnišnicah ni več. /…/ sestra, ki neguje 10 negibnih bolnikov v eni izmeni obrne ali dvigne do eno tono! /…/ tu je še odgovornost, nenehen stres in bojazen, da v takem stanju ne bi naredile česa v škodo bolnika. /…/ večina je zavezana etično-moralnim normam in to politiki prav dobro vedo in izkoriščajo.
A zdaj nam je dovolj. /…/ v 10 letih se je zamenjalo 10 ministrov, pride nov in ko malo začuti zdravstvo, že gre. /…/ aktualna ministrica pa je potrebovala kaj nekaj mesecev, da je /…/ obljubila, da si bo še ta mesec vzela čas za nas.«

Ženske - v šole, na vodilne položaje, v znanost…

Ljubezen. To je to. Z. Baković, Sobotna priloga, Delo, 14.2.2015
Dopisnica iz Pekinga Zorana Baković v prispevku o čustvih v sodobni Kitajski najprej pove staro zgodbo:
«Zhu Yingtai je bila inteligentna deklica«, lepa seveda. Takrat, okrog 300 n. št., »ni bil običaj, da bi deklice pošiljali v šole. A Zhou je starše pregovorila, da so jo oblekli v dečka in jo poslali študirat v Hangzhou /…/. Med študijem si je delila sobo s kolegom Liang Shanbojem in z njim celo spala v isti postelji, saj sta bila kot brata. Zaljubila se je v marljivega in privlačnega učenjaka, pa tudi on, k seveda ni vedel, da je Zhou ženska, je do nje gojil globoka čustva. Šele po končanem študiju mu je razkrila, kdo je v resnici, in med njima se je vnela strastna ljubezen.
Liang je hotel svojo Zhou za ženo, a so jo starši že pred tem obljubili krajevnemu bogatašu. Zaljubljeni učenjak je zbolel. In od žalosti umrl. Na dan razkošne poroke je zapihal močan veter. Zhou je pohitela na pokopališče, da bi se od njega še enkrat poslovila. V tem trenutku je strela odprla Liangov grob. Zhou pa se je brez omahovanja vrgla vanj, da bi bila vsaj v smrti s svojim ljubljenim. Takoj nato se je zvedrilo in duši ljubimcev sta se spremenili v metulja, ki sta za vedno ostala skupaj in še vedno veselo frfotata prek cvetočih travnikov.«
Stoletja kasneje, ko se je iz cesarstva izvalila mlada republika in so presegali fevdalno moralnost, je postala pomemba identiteta posameznika in naroda. »Ob tem je izginjalo junaštvo, s katerim se je Zhou vrgla v Liangov Grob ali s katerim je Julija popila strup z Romeovih ustnic.«
Ko je prišla na oblast komunistična partija (KPK), so strastna čustva odstopila mesto (revolucionarnemu) domoljubju, ljubimce je partija nameščala na oddaljenih koncih države. »V istem času, ko so evropski in ameriški hipiji dvigali v zrak dva prsta in si pisali na čelo geslo »Make love, not war«, se je kitajska mladina bojevala proti »buržoaznim navadam«, med katere je sodila tudi romantična ljubezen.«
Šele potem, »ko je umrl največji ljubimec kitajske republike Mao Zedong« , je socialistična revolucija prerasla v seksualno. Tudi tja je prišlo Valentinovo in dopisnica se sprašuje, »kdaj se bo ljubezen vrnila v učbenike življenja, ki jih je treba nujno proučiti v času odraščanja in dozorevanja.«
Z. Baković nas spomni na knjigo Umetnost ljubezni, v kateri je Erich Fromm leta 1956 sodobni svet opozoril, da se ni dovolj učiti, kako postati uspešen močan in bogat ter privlačen. Nujno se je treba naučiti, kako ljubiti »z resnično skromnostjo, pogumom, vdanostjo in disciplino«, kot ga navaja Z.B.
»Tukaj se vse začne in konča. Ljubezen. To je to.«

Vsako dvajseto večje podjetje pri nas vodi ženska. E. Repovž, Delo, 13.2.2015
V EU ženske zasedajo 46% delovnih mest, fakultetno izobrazbo jih ima 24% moških 28%). Na vodilnih položajih jih je 16,6%, v Sloveniji 20%. Na sestankih 75% časa govorijo moški, ki se pogosteje pogajajo za plače in pričakujejo višjo kot ženske. Ženske so manj prepričane v svoje sposobnosti za napredovanje. (Viri: EK, McKinsey, Catalyst, Credit Suisse, Wiminvest.)
Statistični urad (Surs) ugotavlja, da je bila v Sloveniji po 2010 brezposelnost žensk višja kot moških, in da je v letu 2014 počasneje upadala. Plače žensk z višjo-visokošolsko izobrazbo so manjše, ugotavlja Surs. V Sloveniji je po podatkih Združenja menedžer v upravah podjetij 5% predsednic, 23% članic, izvršnih direktoric je 18%, neizvršnih pa 23%. V večjih podjetjih je razmerje pri vodilnih med spoloma vedno bolj uravnoteženo. Raziskava EF UL je pokazala, da je podjetja z višjim deležem žensk na vodilnih položajih dosegajo boljše poslovne rezultate.
V raziskavi Ženske in moški v procesu odločanja v Sloveniji, 2014, je bilo ugotovljeno, da zastopanost žensk na najvišjih položajih kot problem čuti 83% žensk in 62% jih zagovarja uvedbo kvot (moških le 18%). Polovica od 151 respondentov je menila, da ukrepi za enakopravnost spolov v podjetjih ni, ker »to ni problem«, 27,5% pa jih je označilo, da zato, ker »to ji prioriteta najvišjega vodstva«.
Raziskava Evrobarometer pa je pokazala, da kar 95% (vzorca) Slovencev podpira enako zastopanost žensk v vodenju podjetij.
»Na ravni EU se države pogajajo o sprejetju direktive, ki bi povečala število žensk v upravnih odborih družb v vsej EU z določitvijo minimalnega 40% deleža za nezadostno zastopan spol v nadzornih svetih podjetij, ki kotirajo na borzi«, piše Erika Repovž pod naslovom Z direktivo EU do več žensk v nazornih svetih.
(Opomba B.M.: V teh dveh člankih ni podatkov in mnenj o zastopanosti žensk med vodilnimi v zavodih in organizacijah v drugih področjih, npr. v javnem sektorju in v politiki.)

Težave v delovanju možganov se pojavijo že mnogo pred pozabljanjem. S. Brezovar, Sobotna priloga, Delo, 14.2.2015
V pogovoru s Simonom Brezovarjem pripoveduje Nobelovec profesor Edvard Moser (*1962), da se je odločil za študij psihologije, ker ga je zanimalo vedenje. V učbenikih je bilo malo napisanega o odnosu med vedenjem in možgani. Hotel je izvedeti kaj več, šel je do profesorjev, ki so mu dali literaturo. Pozneje je šel k Petru Andersonu, enem prvih nevroznanstvenikov in v njegovem laboratoriju proučeval hipotalamus ter o tem napisal disertacijo. Z raziskavami je dokazal pomen mrežnih celic v entorihalnem korteksu, odgovornih za našo navigacijo, ki so pri Alzheimerjevi bolezni prve prizadete.
(Z ženo May-Britt je peti par, ki je prejel Nobelovo nagrado, prvi sta bila zakonca Curie. Kako je z raziskovalnem delu v paru?)
»Seveda ima tak način dela prednosti in slabosti, vendar ima očitno več prednosti. Če sta osebi komplementarni, /…/ lahko v dvoje narediš veliko več kot sam. Lahko imaš precej večji laboratorij, zastavljaš lahko več vprašanj, poleg tega imaš nekoga, s katerim lahko ves čas diskutiraš. Ni potrebe po organizaciji sestankov, diskutiraš lahko, ko ti ustreza. /…/
Nikakor ne razmišljava ves čas o znanosti! (smeh).«

Mladi, (sub)kultura

Jani Kovačič, kantavtor. Dnevnik, 12.2.2015
»Ljudje dejansko niso več radovedni. Postali so konservativni. In to mladina, kar je najbolj presenetljivo. To vidim pri svojih učencih, ko jih vprašam, kaj jih pesti. »Nimam težav. Meni je v redu«, pravijo.«

Brez subkultur bi bilo življenje dolgočasno. J. Novak, Dnevnik, 12.2. 2015
Ali mlade še kaj žene v subkulturo, si zaradi nje spremenijo življenje? Jaka Novak je zastavil vprašanja poznavalcem. Kje je kaka scena, v mestih, na deželi? (- Je v Mostah še kaj odprtega? B.M.)
Antropolog Rajko Muršič (FF UL): Nekateri mladi pravijo, da bi bilo zanje življenje brez subkulture dolgočasnejše, zgodovina drugačna. Pripadajo ji zaradi načina oblačenja, ali za kratek čas. Razbija monotonost popularne kulture, celo šokira. Daje jim občutek sprejetosti in možnosti ustvarjanja in sodelovanja v družbi.
Kulturolog Gregor Tomc (FDV UL) ocenjuje, da večina mladih ne pripada kaki subkulturi, so kulturno konservativni in sprejemajo kulturo svojih staršev. Ne pomeni jim ničesar. »Ali pa je zanje nekaj brezveznega.« Med ostalimi loči vikend subkulturnike, npr. ob koncertih, in peščico, ki subkulturo res živi.
Subkultura ni samo glasba. Pogosto nosi politična, filozofska in kulturna sporočila, je upor običajni kulturi, tvori jo skupna ljudi s posebnimi vrednotami in načinom življenja. Oz. je takšna definicija veljala nekoč. R. Muršič pravi, da se ne da več, kot v 70' letih prejšnjega stoletja, pripadnikov prepoznati po obleki, vrednostnih in estetskih preferencah. Iz t.i. mladinskih subkultur se starejši ne umaknejo, kljub »bistvenem spremembah v življenjskem slogu«, vstopajo pa nove generacije mladih. (Torej ne gre več za mladinsko subkulturo ene generacije, B.M.)
G. Tomc pravi, da se v mestu v subkulturo mladi lažje zberejo, ker jih je več, na podeželju pa je le nekaj entuziastov. Ko se utrudijo, scena zamre, npr. nekdaj v Metliki, Idriji, na Tratah, v Brežicah, danes v Murski Soboti. Najizrazitejša subkultura je na podeželju narodno zabavna glazba, meni.
Obratno pa meni R. Muršič, da je narodno-zabavna scena nastala v urbanem okolju, tam jo (re)producirajo. Slovenska rokovska scena pa ima močna središča na podeželju. Pripadnike urbane kulture najdemo tudi na podeželju, poudarja.
Primer so festivali v Trebnjem, v Predstrugah, v Tolminu, pri Ivančni gorici koncertirata punk skupini, na srednji šoli v Stični rock skupina Lumberjack.
Njeni člani pravijo, da so možnosti v podeželskih krajih dobre, v barih, študentskih domovih in na festivalih. Socialna omrežja subkulturam omogočajo, da predstavijo svojo glasbo, kar je odlično, pravijo. (Fotografija P. Polca: Lumberjack na škofijski Gimnaziji Želimlje; na odru kitaristi, v prvih vrstah navdušene mladenke. B.M.)

Kulturni praznik. Delo 7.februarja. V. Arhar Štih, Pisma bralcev, Sobotna priloga, Delo, 14.2.2005
Bralka Vesna Arhar Štih se odziva na vprašanje: Zakaj slavimo smrt, F. Prešerna, na 8.februarja? Zastavila ga je 7.2. Tanja Jaklič.
V. Arhar Štih pravi, da »ko človek premine, se preverja njegova zapuščina. Materialna in duhovna. /…/ Zato dobivajo nagrajenci v imenu Zoisa, Kozine, Plečnika, Prešerna itd. za časa svojega življenja nagrade za svoje dobro opravljeno delo, ne za svoje rojstvo!«
Bračka se strinja z novinarko, da bi bilo treba kdaj predstaviti »tudi manj znanega Prešerna, ki /…/ kroži med ljudmi. Kajti /…/ je znal biti prešeren, hudoben, ciničen, »ki je pisal listke kelnarcam, se norčeval iz nun, napadal župnike, parafraziral lastne verze, sestavljal nagrobni napis samemu sebi itn.«, kot piše T. Jaklič.
Na proslavah, v (nekaterih) časnikih in TV postajah ter poslanci »v parlamentu ali pred kamerami: sama patetika, zatežena resnost. In nobenega sramu zaradi izrečenih neumnosti. Res smo zatežen narod, tudi zato se nam v javnem življenju dogaja /…/ Ker (hote) pozabljamo, kako smo Prešernovi sodobniki grenili življenje našemu prvemu pesniku, se iz tega nič ne naučimo.«

Berimo

Blago za srajco za pesniški nastop v tovarni. ta, Nedeljski, 11.2.2015
Urednik sedme izdaje Pesmi štirih Zdravko Duša se je pogovarjal s Cirilom Zlobcem na predstavitvi znane zbirke v kateri so leta 1953 objavili pesmi še Kajetan Kovič, Janez Menart in Tone Pavček.
C. Zlobec, edini od štirih partizan, pravi, da so na pisateljskem kongresu leta 1952 razglasili (npr. Miroslav Krleža, B.M.) svobodo ustvarjanja, kar so ti štirje »pograbili z vsemi štirimi«. Starejši literati so jih gledali grdo, »prihajala pa je mlajša generacija (Dane Zajc idr.), ki je šla dlje v nove čase kot mi. Janez Menart je šel med študijem nabirat maline v Anglijo«, iz Pariza prinesel zbirke francoskih pesnikov in so jih prebirali ter pisali svoje. Miška Kranjca v Slovenskem knjižnem zavodu so pregovorili, da so jih v času varčevanja s papirjem objavil v eni knjigi.
Štirje pesniki so bili dobrodošli gostje številnih literarnih srečanj. »V takratni Mariborski tekstilni tovarni, ki je danes kot mnogih drugih žal tudi ni več, so za naš obisk skrajšali delavnik, da so vsi od direktorja do delavcev (- delavk? B.M.) lahko prišli poslušat štiri mlade fante. Za nagrado je vsak od nas dobil blago za eno srajco. Med seboj zelo različni pesniki – gosposko zadržani Kovič, čustveno zadržani Zlobec, satirični Menart in vseobjemajoči pojoči Pavček – smo ljudi tako sprostili, da smo dobre volje zapustili literarni večer«, se spominja Zlobec.
Okoliščine so bile drugačne, pravi. »Stalno smo iskali, kaj je primerno za tisti čas in preizkušali meje dopustnega. Bili so tudi pritiski in sam se moral nemalokrat zagovarjati v tistih časih. A nasprotniki so bili kreativni, kar je zelo koristno. Danes ni nobenih pritiskov, a zato ni več kulture. Stvari se namreč izčistijo v konfliktnih odnosih in mi štirje smo bili prisiljeni v boj.«

Prešernovanje. V. Plahuta Simčič, Delo, 9.2.2015
O letošnji Prešernovo proslavi meni komentatorka Vladimira Plahuta Simčič, da je bila dobra in svetla, njen režiser M. Filipčič je pokazal veselje do stvari, čudežev pa se tako ne da narediti. Škandalov ni bilo. Očem javnosti pa so ostala prikrita lobiranja in prerivanja. »Kajti nagrade ne prinašajo samo časti, ugleda in zagotovljenega mesta na Parnasu, prinašajo tudi točke, nazive, štipendije,pokojnine, subvencije, statuse…« da se o tem govori je »znak, da Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada ne izgubljajo pomena«.

Negotovo delo v visokem šolstvu

Socialna izključenost akademskih delavcev. T. Deželan, Delo, 10.2.2015
Mit, da je akademska profesija varna je padel na zahodu že konec 60' let, dve desetletji kasneje pa še v postsocialističnih družbah, piše Tomaž Deželan, FDV UL. Današnje spremembe so iz nekoč »priviligirano avandgardo družbe, z zavidljivimi družbenimi ugodnostmi« zajel val prekarnosti in iz članov akademske skupnosti »naredil prestrašene in ukalupljene posameznike«. Vzroki so v prehodu na množični študij, v bolonjski reformi, prepletanju akademskih, upravljalskih in birokratskih zadolžitev, s tem povezano deprofesionalizacijo, kriza financiranja in reforma trga dela. Vse to zaradi večanja konkurenčnosti gospodarstva, za katerega univerza v sedanjem modelu »producira« kadre. S fleksibilizacijo delovnih razmerij (pogodbe, obremenitve, pedagoško ali raziskovalno delo) se akademska svoboda in avtonomija predrugačita »iz privilegijev v pasti prekarnosti«. Najranljivejše, mlajše delavce, so razmere »potisnile tudi čez rob socialne izključenosti.«
T. Deželan je z Mašo Filipovič Hrast in Mirtom Komelom (vsi FDV UL) raziskav socialno izključenost akademskih delavcev. Na primeru visokošolskega zavoda (F.. UL ?, B.M.) se je pokazalo, da je nad 40% zaposlenih v negotovih delovnih razmerjih. Velik del le-teh ima raziskovalne pogodbe, povečuje pa se tudi delež prekarcev s pedagoškim delom. Vsi ti so mlajši, med 30 in 4o letom, po doktoratu in predvsem »ne posedujejo družbene moči«. Zaradi »svoje karierne ranljivosti« privolijo v podrejanje in ziključevanje.
Gre npr. za neenako plačilo za enako delo, za odrekanje nagradam, manj kakovostne delovne pogoje, plačevanje pripomočkov iz lastnega žepa, omejevanje stikov s tujino, celo telefonskih zvez, neuresničevanje zdravstvenega varstva do omejevanje božičnih daril za otroke.
Poleg finančno-materialnih diskriminacij so težave v postopkih habilitacij, dostopu do posameznih oblik dela, napredovanjih, delovnih obremenitvah, veriženju pogodb. Ti delavci imajo slabši dostop do storitev, do strokovne podpore, do vodstva, do informacij, ponekod jih načrtno zavajajo in v vodstvenih strukturah so slabo zastopani.
Najtežje pa je izključevanje na ravni medosebnih odnosov – »večni tujci«, »zunanji«, »pridruženi«, so pogosto nezaželeni, tekmujejo med seboj za drobtinice, so med seboj izolirani in nepovezani. Tisti, ki so bolj na varnem, jih pogosto ignorirajo, ker se bojijo, da bi zaradi kolegialnosti sami »padli v nemilost tistih, ki imajo nadzor nad razdeljevanjem /…/ pedagoških ali raziskovalnih ur ter /…/ ugodnosti.
»Predvsem pa so prekarni akademski delavci izpostavili medosebne odnose z vodilnimi /…/«, pri čemer to izključevanje pogosto spominja na mobing. (T.j. grd pritisk na delavca/delavko, šikaniranje, B.M.) Uspešni, pedagoško in raziskovalno, s habilitacijami, mednarodno uveljavljeni, kar naenkrat postanejo problem! Ker »so pripravljeni uresničevati /…/ ideale akademskega poslanstva« jih v povprečno plačanih okoljih »obravnavajo kot notranjega sovražnika«.
V tej omejeni študiji so »zaznali primere /…/ samomorilnosti pogostost depresije in sindrom izgorelosti, pojav rakavih obolenj, pojav avtoimunskih bolezni, načrtovane abortuse« ipd. Prekarni delavci izpostavlja problem načrtovanja družine, učinek takega okolja na partnerske zveze, družine, otroke.
Vse to se navezuje na »vse bolj bled družbeni ugled akademske profesije.« In če se prekarnost lahko širi pri »(načelno) najbolj kompetentni delovni sili, potem omejitev za kršitelje /…/ več ni.«

Rešitev. Pika. Delo, 9.2.2915
Zaradi krčenja denarja za visoko šolstvo so ogorčeni dekani in vodstvo UL ter sindikati. Rektor Ivan. Svetlik ugotavlja, da že od 2011 prejemajo od države vse manj, programa pa imajo več. Dekan FDV UL Bjko Bučar je napovedal možnost zaprtja fakultete.
Uredništvo dodaja: Seveda, zapreti javne in odpreti še več zasebnih. V eno tako (- Evromediteransko, nad Portorožem, B.M.) - Emuni je država zmetala nad 4 milijone, a ker nima študentov nima težav s preživetjem. »Hej, FDV, zgledujte se po njej!«

Dom in svet - krasni novi

Kdo bo tebe ljubil? A. Debeljak,
O deželi, kmetovanju in izseljevanju ter o sorodnikih, posebej o stricu, ki je odšel kot mnogi takrat v Ameriko, o svojih doživetjih v mestu, na vasi in na morju, najprej pa o sedanjih časih, v svojem značilnem stilu piše Aleš Debeljak (FF UL).
»Polje in pločniki, ni razlike. Kriza reže domači kruh na tenko. Že znatno število slovenskih delavcev in diplomantov, varilcev kovine in doktorjev humanistike se je podalo v tujino. Preostali večinoma tarnamo, stokamo in obupano vijemo roke, vsi pa pozabljamo, da slovenske dežele tradicionalno predstavljajo obrobje Evrope. Zanj so značilni skromno gospodarstvo, podeželski življenjski stil, nagnjenost k avtoritarnim političnim režimom, odsotnost metropol in urbane mentalitete ter množično izseljevanje. Tega dejstva ni spremenilo niti nasilno razkrajanje Jugoslavije niti prostovoljni vstop v EU. /…/
Naj bo poljedelec ali pustolovec, berač ali bankir, uradnik ali umetnik, ni ga junaka, ki bi se lahko skril pred dolgo senco skupinske usode, ki iz generacije v generacijo oblikuje duh prostora: strah ni votel , okrog ga pa nič ni. Strah v rodbinskem mulju leži, poleg očetove mame, zadnje od šestih otrok. Dva poroda nista dočakala na kmetiji. /…/ pot v obljubljeno deželo, od Trsta prek Rotterdama s parnikom v New York, skupaj z Lukcem in njegovim škorcem. /…/
Ljubezen ni naprodaj. Verjamem na besedo, ki besedo da, ne vzame kot so veselje vzeli babici Antoniji, po tem, ko je odšel – takrat še – France. /…/ Na vasi utegne lakota zavladati. /…/.«

Risal je za otroka, ki ostane v nas. I. Bratož, Delo, 7.2.2015
Pionir slovenskega stripa, Prešernov nagrajenec Miki Muster v pogovoru z Igorjem Bratožem o povojnih časih, strahu in delu ter o aktualnih političnih karikaturah.
»Ko sem začel ustvarjati Zvitorepca, so bili težki časi, ljudje so bili obremenjeni s posledicami vojne, s heroji, rusko glasbo, marsikaj je bilo prepovedano, od glasbe do plesa, pač vse zahodnjaško./…/ Še praznovanje božiča je bilo blokirano, nisi smel kupiti smrečice pred 25. decembrom.«
Takrat je veliko bral, npr. morje pravljic, »saj takrat ni bilo drugega, TV programa ni bilo, radio je imel malokdo. V kinu so bili sovjetski in partizanski filmi, zvečer nisi imel kam iti, luči so gorele le na križiščih. Ljubljana je bila ob osmih zvečer kot izumrla, preostalo je le branje knjig.«
Z užitkom je risal, kar se mu »je zdelo napeto in smešno, nikakor nasilno in krvavo, kakor je pogosto danes. /…/ in Zvitorepca so brale vse generacije. 21 let sem ga risal, nastalo je več kot 40 zgodb, a v nobeni ni tekla kri. Proti nasilju sem se boril s smehom.«
»Vi ste mlajši, jaz sem živel v sistemu, ki nam je vcepil strah; povojni čas je bil najslabši, ko si nisi upal odpreti ust niti v krogu družine, sorodnikov ali prijateljev, saj nikdar nisi vedel, kdo te bo prijavil. Takrat si namreč lahko čez noč izginil in nihče si ni upal vprašati, kaj je s tabo in kje si. To se je zgodilo očetu moje soproge, kot predvojnega detektiva, torej policijskega uslužbenca, so ga – povsem nedolžnega – zaprli in poslali v Kočevje. Njegova žena je bila brez zaposlitve in ni vedela, ali se bo mož sploh kdaj vrnil. Pozneje se je vrnil, do smrti ni dobil službe.«
(Leta 1954 so prekinili objavljanje Zvitorepca v Tedenski tribuni (TT), strip ni smel v šolske knjižnice on pa ne v Ameriko. Trma?)
»Rekel sem si, da bom dokazal /…/ da je strip nekaj dobrega. Napadli so me kolegi z akademije,« (- študenti ALU, sredi 50' let?, B.M.) »češ da je strip kič, brez umetniške vrednosti, da delam sramoto akademiji, od politike pa so leteli name očitki, da strip ni napreden in da otroci zaradi stripov ne berejo, ampak samo gledajo slike. No pokazalo se je drugače, da otroke strip ravno vabi k branju, ker jih zanima in ker jim je blizu. Šolske knjižnice so Zvitorepca pokupile, potrebni so bili ponatisi.«
(Kako ste v Jugoslaviji vedeli, kje je meja prepovedanega?)
»Pri risanju sem zmeraj tuhtal, ali bo sploh objavljeno, to je bil stalni pritisk, večni strah, da bo šlo kaj narobe. Bilo je (- kasneje, najbrž v 70' letih, B.M.) še drugače: imel sem nekaj znancev s televizije, s katerimi sem sodeloval pri reklamnih filmih, in ko smo se družili, so glasno kritizirali in politizirali, pripovedovali prepovedane šale, provocirali, z ženo pa sva molčala /…/. Paziti si moral na svoje reakcije, še na mimiko. Jaz pa sem provociral s svojim delom, počel sem tisto, kar so drugi (- na Zahodu, B.M.) imeli, mi pa ne, a bil sem ves čas pod psihičnim pritiskom, da počnem nekaj, česar ne bi smel.
Moje zadoščenje je bilo, da me ljudje radi berejo. Prepričan sem bil, da so med bivanjem v Nemčiji prisluškovali mojemu telefonu, ob obiskih doma pa so me nagovarjali, naj poročam o početju slovenskih izseljencev.«
(Politične karikature?)
M. Muster je v Nemčiji (80', 90' leta ?, B.M.) kupoval Stern, Bunte idr. časnike, ki so objavljali te karikature. Pogosta tarča je bil sicer priljubljeni kancler Helmuth Kohl oz. napake njegove vlade. Kancler je to razumel, večina ( - naših?, B.M.) »politikov te logike žal noče razumeti, prepričani so, da jih karikaturist napada, žali.« To so mu očitali, pravi, ko je začel risati »predsednika Kučana in Drnovška«. (V Reporterju, B.M.).
(Charlie Hebdo?)
V nedavnem intervjuju je dejal, da nerad interpretira to žalostno in nesmiselno zadevo. »V Parizu sta se našla dva norca in /…/ ves svet postavila na glavo, vse države so postale talke. Proti fanatikom n norcem se ne moreš braniti.«

Ni več scenarija, za katerega bi se bil pripravljen boriti. P. Maličev, Nedelo, 8.2.2015
Hrvaški režiser Branko Lustig je dobil Oskarja kot producent filmov Schindlerjev seznam (- ob članku je tudi slika iz filma, z deklico v rdečem plaščku) in Gladiator. Na podelitvi je povedal svojo taboriščno številko A 3317 iz Auschwitza in odgovor na vprašanje, zakaj snema: »Bil sem priča, prisilili so nas, da smo gledali, kako so skupino ljudi obešali. Drugega za drugim. In preden so jim spodmaknili pručke, so ti ljudje v jidišu zakričali, naj jih ne pozabimo. Naj povemo svetu, kako so umrli. Potem so za vedno odšli.«
Zato mlade uči strpnosti in ljubezni. Bil je v Ljubljani na Festivalu strpnosti v Mini teatru in v pogovoru s Patricijo Maličev dejal, da je najpomembnejše, da imaš rad svojega bližnjega. »Da mu pomagaš, tako se bo izognil zlobi v življenju. Mislim, da kljub vsej grozi, ki se danes dogaja na tem svetu in ki se je sam kot mladenič ne bi mogel nikdar domisliti … da je torej vsemu temu navkljub ta mladina boljša od nas. Govorim jim o ljubezni.«
Leta 1965 je v Sloveniji z B. Adamičem snemal glasbo za film Ne obračaj se sinko, eden najboljših jugoslovanskih. Kot Štigličeva Dolina miru in Deveti krog…
Scenarija, ki bi mu bil všeč ni, zato ne sodeluje pri produkcijah. Morda bi posnel film o Jasenovcu, s štirimi zgodbami, o Srbu, o Judu, o Romu in o katoličanu, npr. duhovniku.
/…/ holokavst. Minilo je 70 le od teh grozot. Pa se še nadaljujejo… V večjih evropskih mestih, prestolnicah, se je znova začelo preganjanje judov, muslimanov … Ubijajo se med seboj.«
B. Lustig pripoveduje, kako v Zagrebu (kjer ni spomenika holokavstu, potoži) gleda, kako zjutraj »kakšen revež brska po smeteh za ostanki hrane, med tistim, kar smo mi vrgli proč. Veste, tako je bilo tudi v Nemčiji ped vzponom nacionalsocializma… Upam, da se nam to ne bo zgodilo.«

Bojevnik v boju, ki mora biti bojevan. J. Markeš, Sobotna priloga, Delo, 7.2.2015
V portretu tedna predstavlja Janez Markeš grškega finančnega ministra Janisa Varufakisa.
»Siriza, Cipras in karizmatični finančni minister Varufakis utegnejo po filozofskih izhodiščih humanističnih intelektualcev pomeniti začetek ponovne humanizacije eropskih družb, kaj je brez dvoma največji in najpomembnejši projekt EU v prihodnjega pol stoletja, čeprav njeni voditelji tega še ne vedo. /…/ … civilizacije, ki si je na oltar spet postavila zlato tele in pozabila na Mojzesove zapovedi.«
Varufakis kot ekonometrični ekspert in ekonomist v kakovosti najboljših univerz sporoča, da je bila v začetku svobodna beseda, ideja, izhodišče, točka preizpraševanja, ki je neoliberalistični fundamentalizem nima pravice zavzeti. Istoveti se z »intelektualci, ki so rekli: »Ne smemo dovoliti monopolizacije govora strokovnjakom in politikom. Kot finančni minister namreč spodbija avtoriteto finančnih ministrov, strokovnjakov in strategov, ki »kot prodajalci inmkupci sedijo na isti strani mize, in ob tem ni dvoma »da je privatizacijski projekt prava gostija za kupce.«

Verodostojnost je zdaj ponižna ubogljivost. L. Ude, Delo, 7.2.2015
Je prodaja državnega premoženja zdrava privatizacija ali prodaja tujcem? Tako se sprašuje Lojze Ude, zaslužni profesor PF UL.
Piše, da so se po peticij proti privatizaciji, ki jo je sestavil »kolega dr. Jože Mencinger, oglasili znani zagovorniki privatizacije in znani neoliberalci s peticijo za privatizacijo in depolitizacijo gospodarstva.« V njej ponavljajo »mantro neoliberalcev, da zasebna iniciativa in prosti trg vodita do večje blaginje za vse ter k odprti družbi in svobodi posameznika«. /…/ čeprav številni ekonomisti ocenjujejo, da se v takem neoliberalističnem gospdarstvu, ki pred vse vrednote /…/ na prvo mesto postavlja dobiček in gospodarski razvoj za vsako ceno /…/. Svoboda ni le svoboda za tiste, ki mislijo drugače. (Tako nekako je po Rozi Luxembourg pisalo v glavi nekdanje študentske Tribune, B.M.) Svobodo je treba zagotoviti tudi tistim, ki žive v revščini ali so na njenem robu /…/ Njihove družine morajo biti vsaj site. /…/
Absurd je, piše L. Ude, »da ponujajo rešitve tisti ekonomisti, ki so sami sodelovali pri dosedanjih prodajah slovenskih podjetij /…/, ki so bili v nadzornih svetih bank kot glavnih povzročiteljicah gospodarske krize /…/ se pri tem v bistvu zavzemajo za socialni darvinizem in se skrbno izogibajo odgovorom na zdaj pomembna vprašanja. /…/ S slovenskimi intelektualci ima naš narod že stoletja ne le dobre izkušnje, ampak tudi težave. Eni so najpomembnejši nosilci narodovega obstoja ni razvoja, drugi pa služabniki Dunaja, Beograda in zdaj Bruslja.«
»In kaj je ta čas s slovensko verodostojnostjo /…/«? »Če je vrednota ubogati gospodarje in izpolnjevati izsiljene obljube, nam bog pomagaj, ker /…/ »nas je malo in bi v uporu vse pobralo«.
»Mislim pa, da je vrednota zavzemati se za pravičnejšo družbo in se povezovati z drugimi Evropejci, ki ne privolijo v vsiljeni sistem neoliberalizma.«

Svoboda posameznika in prosti trg? No, ja… R. Pahor, Dnevnik, 9.2.2015
Bralec iz Renč (- upokojeni profesor sociologije novogoriške gimnazije, študentski govornik na stopnicah FF (Aškerčeva cesta) leta 1971 s fotografije T. Stojka, B.M.) Radivoj Pahor , piše kritično o peticiji za privatizacijo in njenih sestavljavcih.
(Op. B.M.: Podobno tudi L. Ude v Delu 7.2.2015, glej zgoraj!)
Zagovorniki privatizacije častijo kapitalizem, piše R. Pahor, in so prepričani o soodvisnosti svobode posameznika in prostega trga. Obljubljajo blaginjo za vse in pretijo, če jim ne bomo sledili, da »bomo /…/ oropani tradicionalnih vrednot – odgovornosti, poštenja in trdega dela – torej identitete, s katero nas že stoletja enačijo in zaradi katerih nas spoštujejo naši sosedje.« (Navajam po R.P.)
R. P. opozarja na tri tajne prostotrgovinske sporazume in na to, da kupujemo »blago, proizvedeno s slabo plačanim (dejansko suženjskim), celo otroškim delom, ki na »prostem trgu« prav zaradi tega dosega »konkurenčne« cene. Svoboda posameznika? Ah, sveta preproščina!«
Sestavljavci so, meni R. P., pozabili na »50 svinčenih let, ko smo imeli polno zaposlenost, gotovo starost in zgledno zdravstveno oskrbo za vse«. V »tistem zavrženem, komunajzarskem obdobju«, piše ironično, bi lahko opazili »poštenje in odgovornost pa trdo delo«! Da o »spoštovanju sosedov« niti ne govorimo…

Profesor in humanitarec. M. Grah, Delo, 9.5.2015
Profesor na mariborski srednji ekonomski šoli Boris Krabonja (46) se je vpisal na zgodovino (FF UL?), da bi izvedel, kako je mogoč holokavst. Pred poldrugim letom se je 180 vrtcev, šol, domov za starostnike idr. lotilo izdelave 6 milijonov papirnatih ladjic in iz skoraj polovice od tega števila so naredili instalacijo, nato pa prodali in 880 evrov darovali Mojci Gayen, ki v Indiji gradi šolo za otroke z ulice. Takrat je B. Krabonja - je pred poldrugim letom sam začel zbirati pomoč za ljudi v stiski.
V pogovoru z Matijom Grahom pravi, da je kriza po 2008 najprej udarila po glavi starše, nato njegove dijake. Tudi mariborske vstaje ga niso predramile. »Takrat sem bil še klasičen Slovencelj, ki je sedel pred televizijo in se pogovarjal s televizijo. /…/ Pri tretji vstaji, ko so po zraku letele granitne kocke, solzivec in policijski helikopter, si/…/ ne bi upal biti zraven; nisem heroj.«
Ob obletnici vstaje, 29.10.2013 je imel na povabilo gibanja odmeven govor. Predstavil je »deset tovariških zapovedi«, npr.:
»Dovolj mi je tega, da me je sram, da imam službo.
Dovolj imam podrejanja ukazom ljudi, ki so nesposobni.
Dovolj imam tega, da moram svojim dijakom lagati, da jih čaka svetla prihodnost.«
Po govoru ga je nepričakovano obšel »gnus nad samim seboj, češ, kaj klobasaš neumnosti ljudem, od katerih je polovici na obrazu pisalo, da so brezposelni /…/. Rekel si je: Dovolj je dialogov s televizijo, dovolj je floskul, na vrsti je akcija! /…/ pomoč sodržavljanom. Vstajnikom je hvaležen, ker so v njem »znova prebudili tistega študentskega Borisa, ki je bil upornik.«
Nato je zbiral hrano, obleko in obutev, najprej v kabinetu, nato v šolski garderobi. Prosilci za pomoč morajo napisati na listek, kaj potrebujejo, da razmislijo. Tistim izve Maribora pomoč pripeljejo vozniki prostovoljci. Skupni imenovalec prosilcev je otopelost. »Depresija vas omrtviči«. Boji se, da bodo otopelost »prenesli na otroke in čaka nas generacija otrok, ki bodo čustveno otopeli. Mi jih bomo prepoznavali kot intelektualno manj sposobne, v resnici pa bodo le rezultat današnjih razmer.«
Pravi, da v politiko ne bo vstopil, je pa »absolutno levičar« in za ZL.

Svetilnik. Pika. Delo, 9.2.2015
Predsednik vlade M. Cerar je na FA UL odprl posvet: Veliki infrastrukturni projekti v Sloveniji: Od zgrešenih do trajnostnih naložb. Finance poročajo, da je Miro Cerar poudaril, da je treba graditi infrastrukturo za nova delovna mesta, kakovostno življenje, prijazno okolju ipd., češ da je čas, da preidemo od pisanja programov k dejanjem.
Uredništvo dodaja, da je svetilnik, otok in Megalaxijo obljubljal že Ivan Janez J.

Zlorabe na spletu so večja grožnja človeku kot robotika. L. Pavlovčič, Sobotna priloga, Delo, 7.2.2015
Bodo roboti prevladali nad svetom? Tako so se vprašali v odprtem pismu svetovni poznavalci umetne inteligence in robotike. Profesorja Ivan Bratko in Franc Solina govorita z Lidijo Pavlovčič tudi o etičnih dilemah povezanih s spletom. O tem sta nedavno pri Slovenski matici izdala knjigo Robotika in umetna inteligenca.
Franc Solina (FRI UL): »Lani je prvo podjetje v Ameriki dobilo licenco za prodajo robota, ki hromim bolnikom pomaga hoditi /…/ Z robotskimi nogami lahko bolnik hodi.«
Ivan Bratko, FRI UL: »Prepričan sem, da bomo ohranili nadzor (- nad računalniki, B.M.). Večjo nevarnost predstavlja vpliv, ki prihaja prek interneta, ko sploh ne vemo več, kdo pošilja pošto in kdo piše na blogih. Mogoče tega sploh ne pišejo več ljudje. Tudi jezik, ki se uporablja na internetu in v socialnih omrežjih ni več normalen. Večinoma se uporabljajo le kratke fraze in simboli Na ta veliko bolj primitiven jezik se privajajo tudi ljudje. /…/
F. Solina: »Se spomnite japonske digitalne igračke tamagoči, ki jo je moral lastnik hraniti? Ta igračka je pokazala, kako se ljudje lahko čustveno navežemo na enostavno stvar.«
I. Bratko: Zdaj lahko o posamezniku izbrskajo popolnoma vse podatke. Napočil je čas, da tudi znanstveniki resno raziščemo vse posledice, državne ustanove pa naj uredijo zakonodajo. /…/
Menim, da splet zaradi možnih velikih zlorab predstavlja večjo grožnjo za ljudi kot robotika in umetna inteligenca. Na spletu lovijo ljudi z obljubami o boljši spletni izkušnji, če posredujejo še en podatek – in tako v nedogled. Toda kam nas to pelje? Verjetno v smer, ko bodo ljudje naredili vse, kar bi jim prek spleta narekoval računalnik, pa se tega ne bi niti zavedali.«
F. Solina: »Morda se ne zavedamo dovolj, kaj se je zgodilo z E. Snowdnom in da je v ozadju doseg umetne inteligence. S sofistificiranimi algoritmi je namreč iz množice podatkov mogoče povleči za nekoga zelo koristne informacije.

Branje

Homerologija, Iliada in kolektivni/državni imaginarij. B. Slapšak, Dnevnik, 10.2.2015
Povabilo na predavanje s tem naslovom, ki ga je imel Božidar Slapšak (arheolog, FF UL) v CD, Lj., v ciklu Svetovi Iliade.
»Trojanska zgodba je (bila) v antiki in srednjem veku pogosto temelj identitetnih pripovedi in dinastičnega rodoslovja. V času, ki vodi k »pomladi narodov« (- t.j. pred 1848, B.M.), /…/ mehanizmi ustvarjanja kolektivnih identitetnih zgodb izkoriščajo znanstvene ugotovitve, /…/ folklora lahko postane zamenjava za (mitologizirano) zgodovino. Zamegljena preteklost in kompleks »starodavnosti« kulture sta močno ideološko orožje, čemur smo priče tudi v naši novejši zgodovini.« (Na fotografiji: Kip – domnevnega… – avtorja Homerjeve Iliade. B.M.)

Svet kot velika družina narodov. Maja Megla, Delo, 10.2.2015
Obilno ilustrirana knjiga Očetova pisma hčerki (prev. M. Gedrih, KUD Sodobnost International) obravnava nastanek planeta, razvoj živali in človeka, vzpostavitev mest in družbe, njene razslojenosti in nepravičnosti ter nujnost spoštovanja različnih ras, kultur, družb in držav. Napisal jo je leta 1928 Jawarharlal Nehru, v zaporu, v obliki pisem svoji 11 letni hčerki Indiri.
J. Nehru se je izobrazil v angleških šolah, naj je močno vplival M. Gandi. Kot on se je boril za večjo avtonomijo Indije. Leta 1947 je postal prvi predsednik indijske vlade in jo vodil do smrti 1964. Uvedel je socialne reforme in skrbel za industrializacijo. S Titom in Naserjem je vodil neuvrščene države. Imel je še danes aktualne nazore o ureditvi družbe, o ekonomiji in demokraciji:
»Danes so bogati ljudje tisti, ki imajo veliko presežka, revni pa isti, ki ga sploh nimajo… Pogosto nameč oseba, ki sploh ne dela, pobere presežek, medtem ko tisti, ki trdo delajo, pogosto ne dobijo nobenega deleža! Takšna ureditev je videti zelo nesmiselna.«
»Kralji so pozabili, da jih je v resnici izbralo ljudstvo, da bi upravljali deželo /…/ ker naj bi bili najpametnejši in najbolj izkušeni v deželi. Predstavljali so si, da so gospodarji in da so drugi ljudje v deželi njihovi služabniki.«
»Fantje in dekleta se učijo imen kraljev in drugih ljudi, datume bitk ipd. Toda zgodovine /…/ ne sestavljajo bitke in nekaj redkih posameznikov, ki so postali kralji in generali. Zgodovina bi nam morala pripovedovati o ljudstvu dežele; o tem, kako so živeli, kaj so počeli in kaj so razmišljali.«
«Kot Indijci moramo živeti v Indiji in delati za Indijo. Ne smemo pa pozabiti, da pripadamo večji družini sveta in da so ljudstva, ki živijo v drugih deželah, navsezadnje naši bratranci in sestrične. Tako čudovito bi bilo, o bi vsi ljudje na svetu živeli srečno in zadovoljno. Zato si moramo prizadevati, da bo ves svet srečnejši prostor za vse.«
(V knjigi Utrinki iz svetovne zgodovine (prevod v slovenščino), katere poglavja je v 30' letih prejšnjega stoletja prav tako pošiljal svoji hčeri iz zapora, je pregledno prikazal zgodovinske procese, civilizacije, cesarstva, kraljestva, podrobneje seveda indijska, nastajanje in medsebojne odnose evropskih držav, in tudi ideologije in dogajanja, ki so vodili v 2. svetovno vojno. B.M.)

Berem. E. Car, Delo, 10.2.2015
Novinarka Evgenija Car je že drugič prebrala Esej o slepoti, Joseja Samaranga, ki prikazuje razkroj vrednot, degradacijo civilizacijskih pravil, ko človek izgubi privilegije, npr. vid. Zdaj bere Žalostne kurbe mojega življenja Garcije Marqueza. Kolegica ji je podarila knjigo Čustveni vampirji, znanstveno delo, napisano preprosto in duhovito, tako da med vrsticami prepoznamo osebnostne motnje, ki jih ima vsak, »vendar je vedeti manjši problem, kot če ne bi imeli nobenega uvida.«

10 najbolj prodajanih knjig na Amazonu. Delo, 10.2.2015
J. DeFelce: American Sniper
P. Hawkins: The Girl on the Train
L.I. Wilder: Pioneer Girl
A. Doerr: All the Light We cannot See
M. Pillsbury: The Hunderd-Year maraton
E.L. James: 50 odtenkov sive (?)
L.J. Nueroff: Happy Valentine's Day, Mousel
M. Kondo: The life-Changing Magi cof Tidying Up
V. Hari: The Food Babe Way
L. Hillenbrand: Unbroken.