April 2014

Rojstva, pokojnine, zdravje

Demografija je kot ladja – spreminjati smer je težko.
Erika Repovž, Delo, 1.4.2014
V desetletju po 2. sv. vojni se je letno rodilo 32 do 36.000 otrok, do začetka 80' se je število zmanjšalo na 30.000, po 1980 je padlo, na 17.000 leta 2003. Pričakovano trajanje življenja se je v zadnjem desetletju se je pri nas podaljšalo za 4 leta, ugotavlja demograf Jože Sambt (EF UL). Letos rojeni moški lahko pričakujejo povprečno 77 let, ženske 83. V prihodnjih dveh desetletjih se bo povprečna starost povišala z 42 na 64 let. Delež starejših od 65 let naj bi se v prihodnjem desetletju povišala s 17% na 22%. Delež delovnega kontingenta (20-64 let) se bo do leta 2024 znižal s 64% na 59%.
»Tem okoliščinam se bo moral v prihodnje ustrezno prilagoditi tudi pokojninski sistem.« Vprašati se moramo »ali bi se raje tri leta pozneje upokojevali ali bi raje videli, da se pokojnine znižajo za 15%.« To ne morejo biti referendumska vprašanja, meni J. Sambt.

Sveže ideje stare več kot stoletje. Eva Senčar, Nedelo, 30.3.2014
Marsikaj o (ne)zdravem življenju so vedeli že v 18. in 19. stoletju, piše v svoji disertaciji Meta Remec, raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. O C.W.F. Hufelandu, profesor patologije v Weimarju, v svoji knjigi Makrobiotika (prev. M. Prelog, 1864) piše: »Ob zmernosti pri hrani, pijači in spolnosti veliko pozornost posveti nevarnostim čezmerne izrabe intelektualnih moči, žalosti, pretirane skrbi in tesnobe, nevoščljivosti, lenobe, hipohondrije, preveč aktivne domišljije. Svetuje živeti umirjeno in pomirjeno s samim sabo in s svetom, saj človek le tako dočaka primerno starost.« Zdrav človek je zdrav v duhu in telesu, je menil Hufeland dvesto let pred new ageom.

Gospodarstvo, varčevanje in javni uslužbenci

Konkretno in praktično. Lidija Pavlovčič, Delo 3.4.2014
Klub slovenskih podjetnikov predlaga dostojno plačilo za strokovnjake, da jih ne bi kradla tuja konkurenca, 13. in 14. plačo (brez prispevkov), objavo seznamov delodajalcev, ki ne plačujejo prispevkov, olajšave podjetjem za kadrovske štipendije za študij naravoslovnih in tehničnih poklicev itd. Učinke bi videli šele čez 2-3 leta.

Vladno varčevanje bi vzelo tisoče delovnih mest.
M. Belovič, T. Starič, Delo, 3.4.2014
Napoved finančnega ministra Uroša Čuferja o varčevalnih ukrepih v javnem sektorju je naletela na negativni odziv sindikatov.
Časnik piše o 3-5% plačni masi, kar lahko pomeni 5-8000 manj zaposlenih v šolstvu in zdravstvu. Možni so tudi posegi v subvencije gospodarstvu in socialne transferje.
Janez Posedi (Pergam) meni, da posegi niso več mogoči niti realni.
Branimir Štrukelj (KSJS) očita vladi, da namerava v Bruselj poslati nekaj, o čemer se niso dogovorili.

Ko zakone pišejo ljubiteljski krožki. Tanja Lesničar Pučko. Dnevnik, 1.4.2014
Ne posreči se vsaka stvar v življenju. Ena ni uspela, bo pač naslednja. Tako povzema kolumnistka izjavo ministra U. Čuferja po (zanj) sramotni razveljavitvi Zakona o nepremičninam na Ustavnem sodišču. Za ministra je vladanje igra, kjer kock kdaj tudi ne uspe spraviti v luknjice. »… odgovornosti, nič, kot kakšen razvajen najstnik, ki je pravkar pogrnil letnik, zabriše knjigo v kot in se ozre, kaj drugega bi lahko pograbil zdaj. O saj res, lahko vzamem zdravstvu, šolstvu, občinam… Ali pa zvišam DDV.«
Novi mladi obrazi še ne prinesejo nujno kaj koristnega, saj negativna selekcija že dve desetletji zagotavlja kontinuiteto slabi odločitev.
Tako kot nepremičninski, so nastali tudi zakoni o »privatizaciji, denacionalizaciji, izbrisu, itn., pa tudi o vrednotenju nepremičnin /…/ Pisani so bili na hitro, amatersko in v luči perečih problemov ali ad hoc zastavljenih ciljev, ti cilji pa so koristili zgolj tej ali oni ideologiji in parcialnim interesom te ali one skupine.«
Se spomnite vrednotenja nepremičnin v času (prve?) Janševe vlade? »Študentki, ki so z mamkami debatirali o velikosti hleva, o novih oknih?«

Ne evolucija in revolucija, ampak normalizacija. Maja Megla, Delo, 31.3.2014V Daljši pogovor z Vesno Čopič (FDV UL), soustvarjako kulturne politike o reformi javnega sektorja. Za Slovenijo so zdaj značilna nesorazmerja: »med javnim sektorjem in neodvisno produkcijo«, generacijsko »z vsemi pravicami enih in popolno izključenostjo drugih in /…/ njihovih potencialov, znanj in sposobnosti, iznakažen trg delovne sile z javnimi uslužbenci, ki delujejo zunaj služb in so nelojalna konkurenca svobodnjakom, /…/ nesorazmerje s hiperreguliranimi javnimi zavodi, a z lastno pravno subjektiviteto.«
Reforma, t.j. normalizacija je pretežka naloga za enega ministra in eno stranko. Politika bi morala prevzeti odgovornost za javne servise brez sprenevedanja, da zanje odgovarja stroka.
V. Čopič je skupaj z B. Smrekarjem in M. Rotovnikom (t.i. SRČ) pozvala ministrstvo za kulturo k posodobitvi javnega sektorja z manj birokratskim sistemom javnih uslužbencev, enostavnejšim načinom odločanja in večji individualni odgovornosti vodilnih, tudi v zavodih.

Prekerc naj bo. Mojca Pišek, Dnevnik, 1.4.2014
»Prekerno delo, položaj mladih na trgu dela, espeizacija Slovenije, proletariat ustvarjalnih poklicev, skupnostne iniciative, sodelovalna družba, medgeneracijska solidarnost. To so zgodbe, ki jih le izjemoma pišejo zaposleni novinarji.« Na ta vprašanja opozarjajo novinarji brez služb, »prekerci, svobodnjaki, samostojci, honorarci.«
Opozarja na nevarnost ureditve medijskega trga dela, saj »novinarski karierizem nujno pomeni posojanje glasu politični eliti, ki ga ima dovolj in preveč, inercijo pri izbiranju tematik, pokrivanje vsebin z največjim dometom imenovalca všečnosti, pristavljanje besede k vsakemu populističnemu medklicu.«
»Mlad si, dokler ne sprejmeš dobrega plačila za način dela, v katerega ne verjameš.«

O spremembah penološke politike 2.
F. Verk, Pisma bralcev, Dnevnik, 1.4.2014
Predsednik sindikata državnih organov Slovenije očita dr. Draganu Petrovcu, , da akademska stroka ni podprla prizadevanj za reševanje problemov zaporov in zaposlenih v njih ter da naročnik (URSIKS) ni bil zadovoljen s priporočili Petrovčeve raziskave. Omenja tudi njegovo plačo profesorja »določeno s plačnim razredom, ki jo seveda redno prejema in se mora boriti le za dodaten zaslužek, ki ga prinaša dodatno raziskovano delo.« Frančišek Verk meni, da D. Petrovc »še ni občutil materialnih omejitev zakona o uravnoteženju javnih financ«.
Penološka politka – epilog. D. Petrovec, Pisma, Dnevnik, 3.4.2014
Na očitke F.Verka odgovarja Dragan Petrovc, Inštitut za kriminologijo pri PF UL. Že 15 let se v strokovnih člankih bori za izboljšanje zaporov. O raziskavi o delu in vzdušju v zaporih naročnik ugotavlja, da »prinaša veliko uporabnih ugotovitev«.
Glede plače pa: »na PF ne prejemam nikakšne profesorske plače, zgolj zmanjšano raziskovalno (tako kot vsi moji kolegi in kolegice) na inštitutu. Celo z dodatnimi raziskavami še ni nihče prišel na količnik, ki mu gre. 20% profesorske plače pa (edini) prejemam na FSD (UL), kjer sem petinsko zaposlen. Vsekakor se nad plačo ne pritožujem, ker je višja kot pri mnogih Slovencih.« A mnogi bi bili zadovoljni s plačo delavca v zaporu.

Uslužbenci: poročilo iz najnovejše Nemčije. Manca G. Renko, Delo, 1.4.2014
Pri *cf je izšel prevod (A. Naglič) empirično-sociološke študije Sigfrieda Kraucerja, napisane tik pred krizo (1929). Opisuje »stisko, v kateri so se znašli uslužbenci v času racionalizacije, po drugi strani pa se posmehuje puhlosti in pomanjkanju substance – tako njihovega dela kakor življenja. Njegova pripoved je inteligentna in iskriva, hkrati pa odmerjena, stvarna in celo znanstvena. Uporablja besedne zveze, ki jih pogosto poslušamo tudi danes – od aktivne kadrovske politike do racionalizacije«.
Ob te besede se obregne v spremni besedi Walter Benjamin in pravi, da gre za pervertiranje jezika, saj se za najbolj iskrenimi besedami skriva najbolj zavžena dejanskost.
Manca G. Jenko:«Ob Kraucarjevi pripombi, da je množica uslužbencev, obdana z ničem, duhovno brezdomna, se bralec zdrzne ob misli na to, kaj nastane, če združimo eksistenčni brezup ter duhovno brezdomstvo. Saj vemo: pot k totalitarizmu je tlakovana z uslužbenci in tistimi, ki bi to radi postali.«

LjUdboslavija, moja dežela…

Tito pred ustaškimi puškami. Poslanec Vinko Gorenak je z Leljakom in Irglovo /…/. Tone Perić, Nedeljski, 2.4.2014
Predsednik SFRJ se je junija 1972 z lova na Pohorju peljal brez spremstva v oklepljenem mercedesu. V gozdičku ob cesti ga je opazila skrita izvidniška skupina, oborožena tudi z brzostrelkami, eksplozivom in strupom. Tako piše Janez Kranjc, takrat major JLA, zadolžen tudi za ekstremno emigracijo, v svoji knjigi Zarote in atentati na Tita. Skupina je nato ugrabila tovornjak Radenske (tudi to ni reklama, BM) in se odpeljala nemoteno v Bosno. Na Raduši so večino od dvanajstih likvidirali.
Svojo najnovejšo knjigi »Udba – primer ugrabitve in likvidacije Stepana Crnogorca in Nikice Martinovića« je Roman Leljak (nekdaj zaposlen v isti organizaciji kot Kranjc, op. BM) je predstavil na okrogli mizi Teroristično delovanje UDBe v zahodnih državah v Splitu (Republika Hrvatska). Z njim sta bila Vinko Gorenak (nekdaj je bil ljudski miličnik, kasneje notranji minister, zdaj poslanec) in kolegica Evro Irgl (tudi med vlagatelji zahteve za referendum o arhivih, ki bo 4.maja 2014, BM).
Slobodna Dalmacija (26.3.2014) Leljaka imenuje zgodovinar in navaja Gorenaka, da je ob osamosvojitvi Slovenije (RS?, op. BM) »Udba štela 700 ljudi«, a nova demokratična oblast ni hotela biti revanšistična in jih je zato 400 poslala v pokoj, 300 pa v obveščevalno Sovo. Katastrofalna napaka, je menil, (zato) danes državo vodijo centri moči iz ozadja.
Eden od bralcev hrvaškega časnika je komentiral (po Nedeljskem): »Naj gredo solit pamet Janši, nam je ni treba. Imamo že svojih udbašev dovolj…« Nadaljevanje prihodnjič, končuje popularni tednik. (BM)

Miru Cerarju dodeljeno nasledstvo Staneta Kavčiča.
Aleksander Lucu, Nedeljski, 2.4.2014
Svoj rokopisni dnevnik je Stane Kavčič najprej zakopal na vrtu vikenda ob morju, potem ga je Niko Kavčič (udbaš ekonomske smeri, BM) fotokopiral in dal pretipkati za knjižno izdajo (urednika I. Bavčar in J. Janša, BM). Nato ga je dal v hrambo prijateljema (olimpijcu) Miru Cerarju in Zdenki Cerar (kasneje generalna javna tožilka), ki sta ga zakopala doma. Kasneje ga je premier B. Pahor izročil državnemu arhivu.

Zdenko Roter je bil po vojni sodelavec v prikritih službah, ki se je nato umaknil »v profesuro na Visoki šoli za politične vede in novinarstvo (sedaj FDV), kjer je bil takrat dekan Stane Dolanc. V svoji knjigi Padle maske je postavil v pozitivno luč Vinka Gregorina, katerega ime je bilo leta 2003 (tudi) zbrisano iz spiska sodelavcev Udbe (Avstralca) Dušana Lajovica, mentorja J. Janše, piše še kar dobro obveščeni A. Lucu. Zanimivo, da je Gregorin svojo advokatsko pisarno prepustil nasledniku – olimpijcu in pravniku M. Cerarju.
Barbara Brezigar (kasneje tudi generalna javna tožilka, Gregorinova hčerka, nečakinja partizanskega kulturnika Bojana Štiha) je po osamosvojitvi prestopila na drugi breg, tako kot so se spreobrnili še številni otroci nekdanjih velikašev, da so zaščitili starše. Vendar ni sodelovala pri udbaški preganjavici in najbrž ne bo podpirala klica Eve Irgl po obračunu.
Z. Roter je po mnenju A. Lucuja genialno rešil »povojne zablode svoje generacije, izvlekel je sebe in prijatelja pri zdrsu v podtalne službe izločil iz igre Edvarda Kardelja, zabil ograjo nedotakljivosti okoli Milana Kučana in postavil ob sebe ter nad vse Staneta Kavčiča.« Nastala je »komaj opazna črta do Mira Cerarja mlajšega /…/, kar vse skupaj na prihodnjih volitvah napoveduje neke vrsto sprave na sredini, seveda z mejnimi ekstremi tipa Eva Irgl in Igor Lukšič« (FDV UL, BM).
A. Lucu piše v brani družabni rubriki Šepet, da se je zdaj Miro Cerar, tudi pravnik (sin, profesor PF UL), »odločil, da vstopi v politiko. /…/ Zdi se, da končno v slovensko politiko vstopa človek, vzgojen tudi po Kavčičevi meri, zavezan poštenosti, človeku in državi, ki jo ima rad.«

Prof. Rudi Moge /…/:»Čas tranzicijskih junakov se izteka…«.
Anton Varnava, Nedeljski, 2.4.2014
»Orožarska afera je mati vseh afer pri nas, njena nerazrešenost je podstat številnih korupcijskih dejanj, ki najedajo celotno družbeno tkivo«, pravi Rudi Moge (70), častni Mariborčan, nekdanji srednješolski in univerzitetni učitelj matematike, eden naših najbolj izkušenih politikov. Velja tudi »za političnega botra mariborske medicinske fakultete« (MF UM) in tvorca SNG MB.
Verjame, da »bodo v določenem času ob mnoštvu izginulih milijonov pri nezakonitem trgovanju z orožjem, zapisana tudi konkretna imena.« Ta se pojavljajo tudi v sodnih procesih o domnevnih podkupninah za finske oklepnike. Preiskovalni novinarji (Frangež, Šurc, Zgaga, Praznik idr.) so v knjigah objavili mnogo dokumentov o tej (pre)prodaji orožja, a sodni postopki niso »pripeljali do konca«, pravi. Kot poslanec je vodil preiskovalno komisijo o tem, bil (zato) deležen groženj in grobih napadov, tudi fizičnih. Na koncu poročilo komisije ni bilo objavljeno (tudi) zato, ker je takratni premier in šef njegove stranke (LDS) menil, da bi razčiščevanje afere Sloveniji bolj (mednarodno) škodilo kot koristilo. R. Moge meni, da je razkritje resnice »nujno za moralno in duhovno zorenje nas kot odgovornega in državotvornega naroda.
Ozavestiti se moramo tudi kot volivci in ne nasedati vsakokratni puhli strankarski demagogiji.« V politiki nimajo kaj iskati ljudje, ki so bili neuspešni v politiki ali so počeli nečedna dejanja. Stari mački z osamosvojitvenimi zaslugami niso več kos sodobnim nalogam. Nesposobnega nekdanjega premiera, zdaj predsednika moramo poslati »v arhiv zgodovine«.
Imamo »dovolj poštenih in sposobnih ljudi, ki lahko /…/ vzamejo vajeti v roke. Vsak zase mora splošno politično kulturo dvigniti na višji nivo in vsakokratne volitve vzeti zares. Udeležiti se volitev je temeljno državljansko moralno dejanje. Jaz sem optimist.«

Jerovšek in Pukšičv Partljičevem desetem krogu pekla.
Toni Perič, Štefan Kocijančič, Nedeljski, 2.4.2014
Popularni tednik piše o sramotnem zaslišanju pisatelja Toneta Partljiča pred parlamentarno komisijo za oceno delovanja ekstremističnih skupin. Povzema dogajanja na vstajah (decembra 2012) v Mariboru in Ljubljani, ter drugih krajih, ki sta jim sledila odstopa župana F. Kanglerja in vlade J. Janše. (Poglej v arhiv Novic in Pogledov na www.nsdlu.si , tudi fotografije. BM)
Na podlagi anonimke najprej povabili skupino znanih Mariborčanov (tudi antropologinjo V. Vuk Godina, nekdanjega rektorja L. Toplaka, filozofa B. Vezjaka).
Tone Partljič (tudi nekdanji poslanec) je dejal: »Za stanje duha je nevarno, če si sumljiv zato, ker si prepoznaven.» Vstaj se je udeležil, ker je slišal, da gre za proteste huliganov in političnih plačancev. Prepričan je, da je šlo za socialni upor, ki ima razlago v življenjskih stiskah mnogih Mariborčanov.« »Nihče me ni vabil na vstaje in sam nisem nikogar vabil.« Po prerekanju poslancev je nastal vtis, da gre za farso in avtor komedij je priporočil, da Dante (Alegieri, glej https://www.google.si/search?hl=sl&source=hp&q=dante+alegieri%2C+pekel&gbv=2&oq=dante+alegieri%2C+pekel&gs_l=heirloom-hp.3..0i13j0i13i30.1312.5656.0.5906.21.18.0.0.0.0.485.3235.0j10j5j0j1.16.0....0...1ac.1.34.heirloom-hp..5.16.3235.fOgb-yl8kFs in https://www.google.si/search?hl=sl&source=hp&q=dante+alegieri%2C+pekel&gbv=2&oq=dante+alegieri%2C+pekel&gs_l=heirloom-hp.3..0i13j0i13i30.1312.5656.0.5906.21.18.0.0.0.0.485.3235.0j10j5j0j1.16.0....0...1ac.1.34.heirloom-hp..5.16.3235.fOgb-yl8kFs dopolni v Nebeški komediji (http://www.mohorjeva.org/alighieri-dante/bozanska-komedija-br-pekel-vice-raj, prev. A. Capuder, BM) svoj pekel s krogom, »v katerem bi grešniki za kazen poslušali predavanja gospodov Pukšiča in Jerovška«.

Tednik piše tudi o »zakrinkanih fantih« na ljubljanski vstaji (na Trgu republike, B.M.), med katerimi so bili tudi neonacisti, sicer udeleženci srečanj ene od političnih strank in tudi »izobraževanja« v tujini. Največ je bilo »starih znancev« (policije), ki so jih že večkrat »obravnavali zaradi prekrškov (kršenje javnega reda in miru) ter kaznivih dejanj. Erik Valenčič, avtor TV dokumentarca o teh ekstremistih je v pismu (v Dnevniku) spraševal Vinka Gorenaka, ali ni bil v skupini tudi K.P., povezan s stranko SDS. Pričevalci pravijo, da so nekatere videli tudi pri napadu na gejevski lokal in razgrajanju na filozofski fakulteti (FF UL): »Gre za mularijo, ki domoljubje izraža s pomočjo skrajne desničarske ideologije«, pravi pričevalec. V bistvu gre za ideologijo, ki je vodila A. Brevika. (Norvežana, obsojenega za poboj nekaj desetin mladih udeležencev političnega usposabljanja, Sieg heil!, itd., op. B.M.)

Idealne razmere za vrnitev Alana Forda. Miha Štamcar, Dnevnik, 2.4.2014
Junak italijanskega stripa avtorjev Magnusa?Bunkerja (R.Raviola, L. Sechi) je bil (anti)heroj naše mladosti v 70' in 80' letih prejšnjega stoletja. Alana Forda je prevajal&prirejal v visoko krležovščino hrvaški pisatelj Nenad Brixy. Od 1972 je izšlo 75 nadaljevanj. (Dobite se v antikvariatih, morda v kioskih, BM.)
O tem YU fenomenu piše Lazar Džamič, beograjski novinar in marketingar, v svoji knjigi Cvječarnica u kuči cveča. (Piše tudi roman o intelektualcu iz V. Erope, ki/in živi, kakopak, v Londonu.) Pravi, da je bil strip zasnovan na comedie dell'arte, z njenimi liki 400 let kasneje v New Yorku. Na površini je kritika kapitalizma, a v bistvu »vsakega propagandističnega sistema, kakršen je bil tudi jugoslovanski. /…/ Ravno odnos med propagando in realnostjo je tisto, kar /…/ ponuja«.
Živeli smo med Vzhodom in Zahodom. »Imeli smo občutek, da morda živimo v normalni državi. Vedeli smo, da lahko govorimo vse, pa vendar nismo smeli vsega reči. Vsi so dobivali nekake dodatke in trinajste plače, hkrati pa je bilo jasno, da tega denarja nimamo in da vse skupaj temelji na nekakšni državni ekonomiji, po kateri podjetja ne ustvarjajo dobička, ampak vse skupaj razporeja država.«
Strinja se, da se morda obeta renesansa tega stripa, v »primitivnem kapitalizmu kakršen zdaj vlada ne samo v nekdanji državi, ampak še marsikje v vzhodni Evropi.«

V tujini znajo

Švicarji vlagajo v znanje in s tem skrbijo in s tem skrbijo za prihodnost.
Jasna Kontler Salamon, Delo, 3.4.2014
Poznavalka (našega) visokega šolstva je obiskala ETH v Zurichu (Švicarski zvezni inštitut za tehnologijo. Nekateri jo označujejo za najboljšo univerzo na evropski celini, dom odkritij in inovacij. Ustanovljena je bila 1855 kot politehnika, tam je študiralo ali delalo 21 nobelovcev, tudi Einstein (Op. - da ne govorimo o njegovi ženi, BM). Ima 18.743 študentov, od tega četrtino na doktorskem študiju. Lani je dala 579 doktorantov, 103 patentnih prijav in 24 odcepljenih podjetij. Usmerjena je v naravoslovje, tehniko in tudi v znanosti o življenju, npr. v regenerativno medicino. ETK nima fakultet, temveč 16 oddelkov.
Tudi Ronald Siegevart, podpredsednik ETH za raziskave in korporativne odnose, je študiral na ETH. Pravi, da so »študiji zasnovani tako, da damo študentom najprej močno temeljno znanje, predvsem iz fizike, matematike, kemije itd.« Vpisujejo izvrstne študente, a tudi selekcijo v prvem letniku, in tudi že prej, saj ima Švica v gimnazijah le petino generacije. Večina mladih gre v strokovno oz. poklicno šolanje, in dobi po šoli dobro plačane službe.
Ustvarjalnost študentov in študentk na ETH podpirajo v drugem delu študija, kjer jih vključujejo v aplikativne raziskave. Med doktorskimi študenti jih velik del prihaja iz tujine, če le izpolnjujejo visoka merila. »Navsezadnje jim tudi mi zagotavljamo vrhunske profesorje in odlične možnosti raziskovalnega dela.« Bojijo se omejevanja prihoda tujcev. Več kot polovica doktorjev se zaposli v podjetjih, drugi v podoktorske raziskave (študije ?, BM) po vsem svetu.
R. Siegevart pozitivno ocenjuje bolonjsko prenovo. Omogočila je delitev »na temeljni prvi del in drugi del, ki študentom omogoča izbiro njim najbližjega magistrskega študija«. Selekcija jim omogoča »dobro izrabo prednosti bolonje«.
Pravi, da imajo srečo, saj univerze tam politika podpira, saj razvoj Švice tradicionalno »temelji na možganih. Ideje in kreativnost so naš edini naravni vir.« Lani je parlament povečal delež proračuna za ETH – na poldrugo milijardo švicarskih frankov.

Najbolj brani, citirani…

Najbolj brane edicije. Nedeljski, časopis naše mladosti.
Brane Šalamon, Meta Černoga, Nedeljski, 2.4.2014
Slovenske časopise in revije prebira skoraj milijon (56%) prebivalcev med 10 in 75.letom, in sicer 700.000 dnevnike in 430.000 tednike. Le slabih 5% Slovencev tisk ne doseže.
Po Nacionalni raziskavi bralnosti (NRB, Valicon) imajo največjo bralnost Slovenske novice (325.000), Žurnal (319.000), Nedeljski dnevnik (311.000) itd. Odkar raziskujejo (2002) je Nedeljski med prvimi petimi.
Andraž Zorko (Valicom) ugotavlja, da je bralnost tiska znova v vzponu, ljudje spet berejo tiskane časopise. Njihove naklade sicer padajo, a zato tisti, ki uporabljajo internet tudi nadpovprečno berejo tisk. Obstajajo tudi zapriseženi bralci preko e- oblik, a večina raje poprime za časopis na papirju, ob kavici, čaju… Nedeljski mu sproži spomine na brezskrbno otroštvo v »zlatih« sedemdesetih«. (Ali niso bila »svinčena«? BM)

Manca Košir, publicistka, nekdanja predstojnica katedre za novinarstvo (FSPN/FDV UL) pravi o bralcih in medijih: »Mladi imajo polno kapo politike, tarnanja, kazanja s prstom na vse mogoče krivce. Želijo si zgodbe, ki navdihujejo, /…/ primere pozitivnih praks, želijo slišati videti in brati pričevanja ljudi, ki so srečni in ima zato njihovo življenje globlji smisel. Mislim, da z neoliberalno paradigmo izgublja moč tudi formula »slaba novica je dobra novica«. Prihaja čas dobrih, spodbudnih novic.«

Najbolj prodajane knjige v slovenskih knjigarnah v marcu. Delo, 1.4.2014
Inferno (D. Brown), Divja (C. Strayed), Življenje je tvoje (L.L. Hay), Panika (D.Muck), In v gorah odzvanja (K. Hossini), Le kaj počne Bog v nebesih (K. Gržan), Izpolni me (J. Kenner), Ana kuha (A.Ž. Kristanc), Ti povem zgodbo (J. Bucay) in Noč v Rekyaviku (B. Svit).

Vrednotenje znanstvene produkcije. Smeri uporabne bibliometrije.
Doris Dekleva Smrekar, Delo, 3.4.2014
Sodelavka (ljubljanske) CTK piše o dejavnosti bibliometrije in (samo) kritikah njenih metod, ki so pogosto posledica nepoznavanja metodologije in njene nestrokovne uporabe. Priporoča previdnost (primer »Hirscovega indeksa«).
Povzema »manifest« www.slideshare.net/paulwouters1/issii3013-wg-pw izkušenih bibliometrikov, z desetimi da/ne-ji, npr.: »ne omejujte oceno /…/ zgolj na številko«, »ne rangirajte raziskovalcev le na en indikator«, »vedno kombinirajte kvantitativne in kvalitativne metode«, »kombinirajte bibliometrijo z drugimi kariernimi analizami«.
Lani so slovenski bibliografi končali CRP o recenzijah, kazalnikih in evalvaciji znanstveno raziskovalne dejavnosti (vodja Primož Južnič), v katerem so sodelovali z ARRS in mariborskim IZUM (oba vzdržujeta informacijski sistem SICRIS).
O biliometriji posameznih raziskovalcev so razpravljali tudi na mednarodni konferenci ISSI na Dunaju (www.issi2013.org ).

Tone Peršak: Usedline. CZ, 2013.
Po 15-letnem molku se je pisatelj (AGRFTV UL, sl.wikipedia.org/wiki/Tone_Peršak , BM)
lotil (na sledi Lojzeta Kovačiča in Handkeja) »popisovanja zagatnega življenja na podeželju, v času povojnega pomanjkanja in revščine /…/ brez dostopnosti občil in temu primerno razposajenega opravljanja in tudi mobinga, v ozadju slutimo zablokirano erotiko, prepirljivost in navzkrižno nagajanje. Surovosti so vsakdanje /…/ ob pogostih selitvah malega šikanirajo kot prišleka v šoli, tudi zaradi pomanjkanja. /…/ Odpor do šole odgnije šele z zavestjo pripovedovalca, da bo enkrat pesnik, da bo nehal bežati od ljudi v gozd in samoto in knjige, kar je eden od načinov bega – strast do branja, česarkoli, in nastopanje na šolskih predstavah. /…/ kasneje način za ponoven premislek preteklega.«
Neolepšan zapis podobe »o časih, ki jih danes ideologiziramo in s tem prekrivamo zgodbe malih ljudi.«

Berem… Zdravko Duša. Delo, 1.4.2014
Urednika www.delo.si/knjizevni-listi trenutno zanimajo priročniki za potovanje po podzemlju. Knjige kombinira s spletom in medicinskimi članki. Glavna postajališča/destinacije »se najde v Bibliji, Egipčanski knjigi mrtvih, Tibetanski knjigi mrtvih«. Dobra popestritev je Homer, o ponudbi se prepričajte v Vergilovi in Dantejevem kramljanju med hojo do pekla. »Razburljivo branje in hrana za fantazijo pri načrtovanju poti, neverjetne pokrajine, srh pričakovanja so stvari, ki jih ne morejo zbanalizirati niti nujno spremljajoče puhlice nepogrešljivih spletnih »prdcev«.«

Veliki mali svet

Čmrlji in samotarke, prezrti obiskovalci cvetov.
Dragica Jaksetič, Delo, 3.4.2014
»Rastline so bolje oprašene, če jih poleg medonosne čebele (Apis melifera, BM) oprašujejo še divji opraševalci«, pojasnjuje biolog Danilo Bevk To je ugotovila akupina 50 raziskovalcev z vsega sveta z analizo opraševanja 41 kmetijskih rastlin.
Poleg čmrljev oprašuje rastline še 500 vrst čebel, ki živijo samotarsko. Bolje se obnesejo v spomladanskem vetru, dežju in mrazu.
D. Bevk z Nacionalnega inštituta za biologijo je soavtor knjige Čmrlji v Sloveniji. (Glej članek Janeza Grada, BM, www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-YFTXIIZ5/.../PDF .) Ob tem, da za medonosne čebele pri nas skrbi 900 čebelarjev, »zgodb o umiranju čmrljev in čebel samotar ne slišimo«. Tudi njih »desetkajo pesticidi, pomanjkanje hrane in bolezni, zgodnje strojno košenje, vse manj je za gnezdenje primernih kotičkov. Zato predlaga, da čmrljem uredimo gnezdilnice. Divje čebele lahko gojimo tudi na oknu.

Premor v globalni otoplitvi je žal le iluzija. Dvom o podnebnih spremembah.
Silvestra Rogelj Petrič, Delo, 3.4.2014
Drugi del poročila mednarodnega foruma IPPC, ki je bilo predstavljeno v Jokohami, že kritizirajo skeptiki, ki opozarjajo na upočasnjeno rast temperature ozračja v zadnjih letih in počasnejši dvig morske gladine.
Avtorji članka v Natural Climate Change priznavajo, da gre za premor v globalni otoplitvi. Vzrok vidijo v ekvatorialnih pasatnih vetrovih, pojavu imenovanem La Nino, kar vse ohlaja oceanske vode ter v močnih padavinah, ki jih je v letih 2010 in 2011 popila avstralska puščava.
Tretji del poročila IPPC, z ukrepi za ustavitev slabšanja in prilagajanje podnebnim razmeram, bo objavljen še v aprilu.

Marec 2014

Prejšnji uvodnik sem sklenil z vprašanjem, ki si ga tudi večina vedno bolj malodušne akademske skupnosti z vso resnostjo niti ne upa zastavljati več: »Je sodobni človek danes še sposoben ʾdeakademiziratiʿ svojo raziskovalno radovednost ter jo odgovorno, pogumno in zanosno sprostiti v ʾareni življenjaʿ? Od odgovora nanj bo odvisna naša usoda in usoda sveta.« Izraz »deakademiziranje« univerze in raziskovanja namreč predpostavlja, da je problem, ki duši današnje univerze in raziskovanje, prav tisto, kar naj bi bila njihova najbolj odlikovana značilnost – in sicer »akademizacija« sama. Toda kaj »akademizacija« sploh pomeni? Beseda je pomensko večplastna in v tej večplastnosti precej protislovna. Njen prvi pomen, ki ga je mogoče najti v slovarjih, je čisto tehničen, rekli bi pozitivističen, in prav nič ne pove, kakšno družbeno vlogo akademizacija sploh ima: akademizacija je preprosto le proces ali dejanje izobraževanja in raziskovanja. V svojem drugem pomenu pa »akademizacija« razkriva svojo zločesto družbeno naravo, ki jo prvi pomen zahrbtno »skrije« pred kritičnimi očmi: namreč podreditev izobraževalne in raziskovalne dejavnosti na univerzah in inštitutih togemu sistemu pravil, predpisov in načel. To pa pomeni, da je tudi »proizvod« teh dejavnosti – védnost sama - »ujeta« v ta togi sistem pravil, predpisov in načel. Natančneje in brezobzirneje povedano, ta togi akademizacijski normativni sistem zdaj »odloča« o tem, kaj sploh je védnost, še več, »odloča« lahko celo o tem, ali bo védnost sploh »proizvedena«. Britanski teoretski fizik in lanskoletni dobitnik Nobelove nagrade za fiziko Peter Higgs je v intervjuju, objavljenem 6. decembra v britanskem dnevniku Guardian, namreč izjavil naslednje: »Težko si predstavljam, da bi v današnjem akademskem ozračju sploh našel dovolj časa in miru, da bi lahko storil tisto, kar sem storil leta 1964.« Prav pretresljiv je njegov dvom, da bi bila odkritja, kot je bilo njegovo odkritje Higgsovega bozona, danes, ko od akademikov zahtevajo obsesivno objavljanje člankov v najuglednejših revijah, sploh možna.
Zdi se, kot da tisti, ki vsiljujejo univerzam in drugim znanstvenim ustanovam akademizacijski normativni sistem, morda niti ne »vedó«, da na ta način »odločajo«, kaj sploh je védnost, čeprav v resnici »delajo« prav to. Zdi se torej, kot da so prepričani, da je znanost -  z njenimi rezultati vred - le »brezmadežno čista intelektualna dejavnost«, na katero njihovi »zunanji« normativni ukrepi, pa tudi druge »zunanje« okoliščine, nimajo in ne bodo imeli nobenega vpliva.
Nekaj podobnega je mislil – med drugimi - že tudi nemški filozof Ludwig Feuerbach (1804–1872), ki je bil prepričan, da spoznavanje zunanjega sveta (po besedah sociologa in literarnega teoretika Rastka Močnika iz najinega elektronskega dopisovanja) poteka le »skozi percepcije, torej na način čutnih zaznav«, pri čemer je človek »pasiven« in »je le kraj, kamor se zaznave vpisujejo«. »V najboljšem primeru je človek samo tisti, ki ʾopazujeʿ zunanji svet, torej se ga dotika zgolj s čutnim ʾzoromʿ (si ga torej le ʾogledujeʿ).«
Tako »mehanično« in »pasivno« Feuerbachovo razumevanje spoznavanja je doživelo neusmiljeno kritiko Karla Marxa (1818–1883) – in sicer v znamenitih Tezah o Feuerbachu (Karl Marx, Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvezkih, II. zvezek, 1976). Za Marxa spoznavanje resničnosti nikakor ni pasivni »ʾodrazʿ zunanjega sveta v človekovih čutih in potem v zavesti« (Močnikove besede), ampak aktivna »čutna človeška dejavnost, praksa«. Z drugimi besedami, temeljno razmerje med človekom in zunanjim svetom je praksa, v praksi – čutni človeški dejavnosti - pa sta človek in zunanji svet neločljivo povezana. To pa hkrati tudi pomeni, da človek in zunanji svet drug na drugega vedno in povsod na takšen ali drugačen način vplivata in drug drugega tudi aktivno spreminjata. Tako razumljena čutna človeška dejavnost oziroma praksa je torej človekova temeljna in zato neizogibna bivanjska usoda na tem svetu.
Podobno je razmišljal tudi nemški filozof Martin Heidegger (1889–1976): po njem je bivanjsko bistvo človeka »preprosto« to, da je vedno že v svetu. Z izrazom biti-v-svetu je Heidegger – tako kot že Marx - zamenjal in »uničil« vse tradicionalne dualizme, kot so subjekt-predmet, akcija-kontemplacija, praksa-teorija in zavest-svet. Pri tem se je naslonil na pojem intencionalnosti (bolj razumljivo povedano: usmerjenosti, naravnanosti človeške zavesti k predmetu spoznavanja) nemškega filozofa Edmunda Husserla  (1859–1938): vsako zavedanje je vedno zavedanje o nečem, nobenega zavedanja kot takega ni, ki bi bilo ločeno od predmeta (naj bo miselnega ali pa snovnega), pa tudi nobenega predmeta ni, ki se ga ne bi »dotikalo« kakšno zavedanje. Človekovo zavedanje in predmeti, torej svet, so v življenju med seboj neločljivo »zlepljeni« - to pa pomeni, da človek iz svojih miselnih predstav o predmetih nikoli ne more »izluščiti« »čiste«, »objektivne« predmete, kakršni naj bi bili sami po sebi »tam zunaj nas«. Vse, kar človek lahko stori, je, da »išče« in »proizvaja« ustreznejše miselne predstave o predmetu in svetu, katerega neločljivi del je. Sledeči odlomek iz knjige ameriškega filozofa Johna D. Caputa (1940-) Radikalnejša hermenevtika. O tem, da ne vemo, kdo smo (2007) sijajno opisuje Heideggerjevo bivanjsko razumevanje znanosti kot enega od načinov človekovega bivanja v svetu, ki odkriva ali razkriva stvari in pojave v svetu (oziroma natančneje, dejstva o njih, kar pa za samo razumevanje problema ni tako pomembno):   
»Ni ʾgolih dejstevʿ ali ʾneposredovanih dejanskostiʿ. Dejstva so dejstva znotraj okvirja, ki ta dejstva zbira – le znotraj vnaprej danega obzorja, ki jim omogoči, da se sploh pojavijo. Toda na podlagi Heideggerjevega zanikanja ʾgolih dejstevʿ ne bi smeli sklepati, da je imel vse projektivne, zasnavljalne horizonte za poljubne ali pragmatične izmisleke. […] Nasprotno, projekcija ima pri Heideggerju moč ʾrazklepanjaʿ. Razumevanje razklepa svet, kakršen je; na določen način ga naredi razvidnega. Razklenjenost, razvidnost, pa je tisto, kar v Biti in času [Heideggerjevem najpomembnejšem delu, ki je izšlo leta 1927; opomba je moja] pomeni ʾresnicoʿ. Projekcije niso poljubne; vpeljati moramo pravi okvir, da bi lahko bivajoče sprostili za tisto vrsto biti, ki jim ustreza. Znanosti ne prekupčujejo s ʾprosto plavajočimi konstruktiʿ, ampak posegajo po nečem v stvareh samih. Heidegger meni, da si ne moremo izboriti dostopa do golih in neinterpretiranih dejstev, s tem pa odpade vsaka predstava o objektivnosti in absolutnosti, možnost, da bi lahko skočili iz svoje kože in vzpostavili nekakšen absolutni stik s stvarmi; meni pa tudi, da naši hermenevtični konstrukti – če so dobro oblikovani – dejansko zajamejo nekaj, kar zadeva svet – to pa omogoča objektivnost znanosti [poševni poudarki so moji].«
Človek – tudi kot znanstvenik -, je torej »obsojen«, da nenehno dejavno ustvarja po možnosti čim bolj ustrezne »interpretativne okvire«, »projekcije« oziroma »miselne predstave« o svetu, da bi lahko v njem živel in preživel svoje življenje. Prav iz tega razloga – kot je zapisal Caputo v svoji predstavitvi Heideggerjevega razumevanja znanosti – »nastajanje znanstvene drže iz človekove konkretne udeleženosti v svetu ne bi smeli obravnavati kot prehod iz prakse v teorijo«. Sledeče Heideggerjeve »teze« bi morali »ustvarjalci« sodobnih znanstvenih politik »nabiti na vrata« svojih pisarn:
»Odčitavanje merskih števil kot rezultat eksperimenta pogosto potrebuje zamotano ʾtehničnoʿ zgradbo izvedbe poskusa. Opazovanje z mikroskopom je odvisno od proizvodnje ʾpreparatovʿ. Arheološka izkopavanja, ki so potrebna, da pridemo do ʾnajdbeʿ in kasneje do njene interpretacije, zahtevajo najbolj groba dela. Toda celo pri ʾnajbolj abstraktnihʿ načinih obdelovanja problemov in opredeljevanja izsledkov na primer uporabljamo opremo za zapisovanje. Tudi če so takšne prvine znanstvene raziskave še tako ʾnezanimiveʿ in ʾsamoumevneʿ, ontološko [bivanjsko; moja opomba] nikakor niso zanemarljive. Izrecno opozarjanje na to, da znanstveno zadržanje kot način biti-v-svetu ni le ʾčisto intelektualno opraviloʿ, se morda zdi malenkostno in odvečno. Če ta trivialnost le ne bi izpričevala, da nikakor ni razvidno, kje dejansko poteka meja med ʾteoretičnimʿ in ʾne-teoretičnimʿ!«
Na svoji mizi pa bi ti sodobni »načrtovalci« znanstvenih politik morali imeti vedno odprt tudi prispevek, ki ga je celični biolog in lanskoletni Nobelov nagrajenec za fiziologijo ali medicino Randy Schekman (1948-) objavil v Guardianu  9. decembra leta 2013. Že iz naslova prispevka - Kako revije kot Nature, Cell in Science škodujejo znanosti – je razvidno, da je Schekman napadel samo »svetišče« sodobnega ideološkega akademiziranja znanosti: najuglednejše znanstvene revije, ki po svetu veljajo kot nesporni »prostor« znanstvene »odličnosti«. Schekmanovi argumenti za takó kritično stališče so naslednji. Objave v najuglednejših revijah na razpisih same po sebi zagotavljajo financiranje znanstvenih projektov in zaposlitve na univerzah. Vendar te revije ne objavljajo vedno samo izvrstnih člankov. Poleg tega te revije agresivno oglašujejo svoje tržne znamke, pri čemer jih bolj zanima prodaja kot pa spodbujanje najbolj pomembnih raziskav. Pri tem si pomagajo s spornimi faktorji vpliva, ki so za znanost tako škodljivi kot nagrade v bančništvu. Taka tržna logika spodbuja objavljanje člankov z vznemirljivimi in izzivajočimi trditvami, v skrajnem primeru pa tudi prispevkov, ki so jih revije zaradi napačnih dognanj kasneje prisiljene umakniti – ali pa tudi ne. Vse to pa neizogibno škoduje znanosti, ki jo ustvarjajo znanstveniki. Schekman iz tega izpelje naslednje sklepe. Za znanstvenike so rešitev revije na spletu s prostim dostopom, ki objavljajo kakovostne članke brez umetnih omejitev, ki jih lahko bere vsakdo in ki ne poznajo dragih naročnin. Mnoge izdajajo znanstveniki sami, ki ocenjujejo kakovost člankov, ne da bi se ozirali na citiranost. Odločanje o financiranju znanstvenih raziskav in zaposlitvah na univerzah naj ne temelji več na tem, v katerih revijah znanstveniki objavljajo. Pomembna je namreč kakovost znanosti, ne pa blagovna znamka revije. Najpomembnejše pa je, da se znanstveniki sami uprejo. Schekman in njegov laboratorij tako ne bosta več objavljala v revijah Nature, Cell in Science, ker škodujejo znanstvenemu procesu, pozivata pa tudi druge znanstvenike, da storijo enako. »Znanost mora zrušiti tiranijo ʾnajuglednejšihʿ revij. Rezultat bo boljše raziskovanje, ki bo bolje služilo znanosti in družbi.«
Schekman – ki je, ponovimo, naravoslovec – je v svojem prispevku predstavil pravo družbenokritično analizo pogubnih učinkov kapitalistične »akademizacije« in s tem družbene pasivizacije znanosti in univerz v sodobnem svetu. Pri nas to vlogo opravljajo sociologi in filozofi – v branje toplo priporočam knjigo avtorske skupine Kaj po univerzi? (2013). Kako nevarna pa je akademizacija, kažejo na primer izjave »iz domačih logov«, da »se nagrade podeljujejo za vrhunske znanstvene dosežke in ne za moralne vrednote«.

Tomaž Sajovic

Februar 2014

Védenje kot javna dobrina – iluzija ali nujnost?

Svoje razmišljanje naj začnem z mislijo Edvarda Kocbeka iz eseja Misli o jeziku, da »le materinski jezik ustvari bitni stik med človekom in resničnostjo, le v njem se začne proces človekove preobrazbe in v nekem smislu tudi preobrazbe sveta«. V človekovo jezikovno izražanje je zato vedno vtisnjeno njegovo razmerje do sveta. Toda že Kocbek se je boleče zavedal, da v sodobni tehnokratski družbi osebno, izvirno besedo brezobzirno izpodriva neosebna, birokratska in tehnicistična govorica politike, znanosti in ekonomije. Kocbekova analiza sodobne družbe je temačna – vendar osupljivo pravilna: »Sredstva za obvladovanje narave postajajo tudi sredstva za obvladovanje človeka, celo za normiranje njegove notranjosti. Tehniško pojmovanje spreminja človeka v zgolj postavko, v kolesce družbene aparature. Tehnicizmu je vse le predmet iznajdbe in porabe, proizvodnje in potrošnje, informacije in predpisa.«

Najbolj absurdna podoba sodobnega človeka je bil Adolf Eichmann, birokrat, ki je marljivo izvrševal zakone in vestno opravljal službo organizatorja prevozov Judov v koncentracijska taborišča. Ker nikoli ni nobenega ubil niti ukazal ubiti, mu niti na kraj pameti ni padlo, da bi sploh imel kaj s pobijanjem Judov. Bil je takó vzoren državljan. Sodbo na smrt je sprejel z grenkobo, saj je bil prepričan, da ga sodniki niso razumeli. Hannah Arendt je to nesposobnost mišljenja imenovala banalnost zla. Eichmann je bil namreč prepričan, da je pokorščina zakonom najpomembnejša vrlina v življenju, ni pa bil sposoben videti, da je prav zaradi te »vrline« postal idealni izvajalec uničevanja življenj. Zanj je resničnost pač bila le tisto, kar je bilo zapisano v zakonih, uradniški jezik pa (zato?) edini, ki ga je znal.

Hannah Arendt je nenavadni lik Adolfa Eichmanna lahko razumela le zato, ker je razumela, da tudi moderna država s preoblikovanjem vsega življenja v administrativni mehanizem zakonov množi podobne razčlovečene like. Ker tudi tem likom postaja edina resničnost vedno bolj le tisto, kar je zapisano v zakonih, se tudi ti liki lahko sporazumevajo samo še v »uradniškem«, neosebnem in obrabljenem jeziku. V bolj izvirnem in ustvarjalnem »kocbekovskem« jeziku se bodo lahko sporazumevali šele takrat, ko bodo zopet odkrili odgovorno razmerje z vsem živim in neživim na tem svetu – z drugimi besedami, ko si bodo priborili dejansko svobodo kritičnega mišljenja.  
Vprašanje je, kako razviti to sposobnost kritičnega mišljenja. Na načelni ravni je odgovor razmeroma lahak - človek si je v ta namen omislil ustanove védenja: šole, univerze, znanstvene inštitute. Vendar je s tem védenje oziroma mišljenje tudi institucionaliziral. »Ujel« ga je v mrežo zakonov in predpisov, z njo pa »določil«, kakšno védenje je družbeno »zaželjeno«. To je lahko storil le tisti, ki je imel moč, z razvojem kapitalizma predvsem sodobna nacionalna država. Ustanove védenja so tako postale njen najtrdnejši ideološki aparat. Zadnjo tako institucionalizacijo védenja pri nas pomeni osnutek novega zakona o visokem šolstvu, ki je predvsem zaradi možnosti uvajanja plačljivega študija že do zdaj dvignil veliko prahu. Tu nas zanima le zakonodajalčevo razumevanje védenja. V enem od členov v splošnih določbah osnutka zakona najdemo zapisano navidez popolnoma nevprašljivo formulacijo, ki so jo ljudje že zdavnaj in brez večjega premisleka vzeli za svojo: »Univerza […] neposredno ali prek svojih članic v izobraževalnem procesu posreduje spoznanja z več znanstvenih oziroma umetniških področij ali disciplin.« V resnici je formulacija nekaj najbolj vprašljivega. V njenem skrajno abstraktnem tehnokratskem jeziku so učitelji in študenti postali »nevidni«, »vzniknile« pa so ustanove – univerza in članice. Človek je »poniknil« v ustanovi oziroma sistemu. Še bolj sporna je uporaba besedne zveze posredovati spoznanja. Glagol posredovati predpostavlja ločitev na tiste »nevidne« v formulaciji - torej učitelje -, ki imajo védenje (spoznanja) in ki ga kot nekakšen »predmet«, »izgotovljeni izdelek«, »nekakšno blago« predajajo tistim tudi »nevidnim« v formulaciji – torej študentom –, ki ga nimajo, v »uporabo«. Univerza se tako banalizira v skupnost »prodajalcev« in »kupcev«, v trgovskem besednjaku »potrošnikov«. Tako razumevanje vloge univerze je že leta 1914 v svojem eseju Življenje študentov kritiziral Walter Benjamin, ki je zapisal, da »na študij« ne smemo gledati »kot na sredstvo za zunaj obstoječe smotre in na študentski čas le kot na prehod do poklica in službe«. Že takrat je videl, da univerze »zahtevajo le nekaj fragmentarnega, saj je cilj njihovega etosa v najboljšem primeru razširjanje ali popularizacija znanja«. Besedna zveza posredovati védenje kot trdo jedro razumevanja vloge univerze je torej »zakrinkani« miselni predhodnik vedno bolj razširjenega prepričanja, da je védenje res blago, ki ga je mogoče prodajati kot katerokoli drugo blago. Vendar to prepričanje spregleduje, da védenje v dejanskosti ne obstaja, če ga ljudje ne razumejo ter ga ne plemenitijo s svojim življenjem in svojega življenja v svetu z njim. V tem smislu védenje vedno na novo ustvarjamo, na univerzi v sodelovanju med učitelji in študenti, ti pa v sodelovanju z ljudmi zunaj univerze. Le tako lahko spoznavanje sveta in življenja v njem - to bistvo in usoda vrste, ki sebe imenuje Homo sapiens oziroma misleči človek - zares postane skupna dobrina. Pravi absurd je, da je prav ta misleči človek to svoje bistvo začel že zdavnaj banalizirati, potem pa še lastniniti in prodajati in s tem omejevati dostop prav do njega. Torej – paradoksno - do samega sebe. Poskus uzakonitve plačljivega študija v novem Zakonu o visokem šolstvu pomeni prav to, predlagateljem pa je pravno utemeljitev za to »spisalo« kar ustavno sodišče v svoji odločbi (14. aprila leta 2011). Nas zanimata predvsem dva stavka v njej. Prvi se glasi: »Javna služba je […] normativni pojem in ne dejanski.« Stavek je pravno verjetno pravilen, pripoveduje pa nekaj skrajno problematičnega: javna služba je samo tisto, kar država zapiše v zakon, taka »poljubna«, »samovoljna« opredelitev javne službe pa pravzaprav razveljavlja sâmo vrednost izobraževanja kot javne (skupne) dobrine, ki naj bi jo javna služba zagotavljala. Kar prostodušno pravi drugi stavek: »Izobraževalna dejavnost na primer tako sama po sebi ni javna služba, saj lahko poteka vsebinsko enako po tržnih merilih ali v okviru pravnega režima javne službe.« Prav osupljivo je, da ustavno sodišče izobraževalne dejavnosti sploh ni sposobno »misliti« zunaj zgolj formalnih pravnih okvirjev. Prepričano namreč je, da je le od ustreznega pravnega okvirja odvisno, ali bo izobraževanje javna (skupna) dobrina ali pa tržno, prodajno blago, pri tem pa naj bi pravni okvir sploh ne vplival, vsaj ne pomembno, na vsebino izobraževalne dejavnosti (kar seveda ne drži). Ustavno sodišče je za vsebinsko razliko med izobraževanjem kot javno (skupno) dobrino in izobraževanjem kot tržnim, prodajnim blagom »slepo«. Prav ta abstraktna vsebinska »brezbrižnost« pa je temeljna značilnost prava v kapitalizmu. Ruski pravni teoretik Evgenij Pašukanis je v svoji knjigi Pravo in marksizem. Splošna teorija (1924) vzrok za abstraktni značaj prava poiskal v gospodujočem bistvu kapitalistične proizvodnje - blagu. Pri odgovoru, kaj sploh je blago, se bom skliceval na knjigo Spreminjajmo svet brez boja za oblast (2002), ki jo je napisal John Holloway. Blago je predmet, ki smo ga proizvedli, vendar stoji zunaj nas. Ko je blago proizvedeno, zaživi lastno življenje, naprodaj na trgu – človeško delo, ki ga je proizvedlo, pa je pozabljeno. »Vstajenje« blaga v kapitalizmu hkrati pomeni torej »izbris« človeka. Zdaj namreč tudi človek postaja blago, z njim pa, kot smo videli, tudi védenje sámo. Pričevanje študenta Pravne fakultete na Beograjski univerzi Miljana Jelića v zaključku recenzije Pašukanisove knjige, ki jo je objavil na internetu, je pretresljivo: »Pozitivizem ostaja – za nas, študentke in študente -, če v nič drugem, potem v odnosu med učencem in gradivom. Študiranje je omejeno na učenje pravnih norm, ki so taksativno naštete v učbeniku, na pamet, naloga študenta pa je popolnoma spominska – da si zapomni, kolikor si pač lahko, pri čemer se ne opira na logično sklepanje, ampak na razpored delov besedila ali barvo flomastra, s katerim je označil kakšno besedo. Praktična uporaba naučenega je enaka ničli, prav zveza teorije in prakse pa je dialektična vez, ki iz podatkov, ki jih imamo, šele ustvarja resnično znanje.«

Jelić ima prav: védenje, ki je razumljeno in »proizvajano« kot blago, ni resnično znanje, to lahko postane le, ko se povežeta teorija in praksa – takrat torej, ko postane skupna (javna) dobrina. Tako si ga je predstavljal že tudi Walter Benjamin leta 1914 v svojem eseju Življenje študentov. Enakega mnenja je prav gotovo tudi italijanski pravni teoretik Ugo Mattei, za naše razpravljanje pa je branje njegove razprave Država, trg in nekaj predhodnih vprašanj o skupnih dobrinah, objavljene tudi na internetu leta 2011, posebej pomembno še iz enega razloga: Mattei v njej namreč predstavlja svoj teoretični pogled na pomen skupnih dobrin v življenju nasploh.

Skupne dobrine (voda, kultura, internet, zemlja, izobrazba oziroma védenje) po njegovem prepričanju predvsem nikakor niso »blago«, ampak nekaj popolnoma drugega – so namreč skupno razumevanje resničnosti. Kar pomeni, da ljudje »nimamo« skupnih dobrin, ampak smo skupna dobrina mi sami – kot neizogibni del okolja. Še več, skupna dobrina je življenjsko sožitje med ljudmi in okoljem samo – od tega je namreč odvisno preživetje tako nas in naših skupnosti kot tudi okolja. Mattei je zato prepričan, da je pri urejanju razmerij v družbi kapitalistični pravni sistem, ki temelji na gospostvu blaga, treba zamenjati s pravnim sistemom, ki bo temeljil na skupnih dobrinah. Pri oblikovanju takega pravnega sistema bi se morali zgledovati po »ekosistemu«. V njem bi človeška skupnost bila povezana s horizontalnimi vezmi v omrežje, kjer bi bila moč razpršena. Ker bi bile koristi skupnosti temeljni družbeni cilj, bi sodelovanje – in ne tekmovanje - med ljudmi postalo nekaj samo po sebi razumljivega. Človeku in naravi bi tako bilo povrnjeno dostojanstvo, ki mu ga je vzelo gospostvo blaga v kapitalizmu.

Boj za uveljavitev skupnih dobrin v družbi ne bo lahak. Kot kaže spremno besedilo Primoža Krašovca Teorija in praksa levice po levici v knjigi Vse po starem. Gospodarska kriza in polom kapitalizma (2013), ki jo je napisal Paul Mattick, na univerzo kot zbirokratizirano ustanovo pri tem ni mogoče računati (pre)več. Akademsko družboslovje družbene boje, tudi tistega za uveljavitev skupnih dobrin, vidi zgolj kot predmet raziskovanja. Tako pridobljena védnost je namenjena le habilitacijskim komisijam, javni upravi ali pa vodstvom zasebnih podjetij, ne pa     množicam. Za akademsko družboslovje so množice (ali »družbene skupine«) le še predmet upravljanja s strani države ali kapitala. Zato ga popularizacija védenja v kakšnem bolj izvirnem in splošno razumljivem jeziku tudi ne zanima več.

Je sodobni človek danes še sposoben »deakademizirati« svojo raziskovalno radovednost ter jo odgovorno, pogumno in zanosno sprostiti v »areni življenja«? Od odgovora nanj bo odvisna naša usoda in usoda sveta.  

Tomaž Sajovic

Besedilo bo izšlo kot uvodnik v četrti številki mesečnika za poljudno naravoslovje Proteus.


7. - 20. julij 2013

Rošade in test odličnosti. J. Kontler-Salamon, Delo, 16.5.2013
V času mature in izpitov se pričenjajo soočenja za rektorja UL. Oba kandidata – I. Svetlik, J. Duhovnik – sta strokovnjaka na svojem področju, z ne najbolj uspešno politično preteklostjo. »Prvi kot minister s spodletelimi reformami, drugi kot predsednik politične stranke, ki je ostala pred vrati parlamenta.« Poraženec se bo morda še kdaj vrnil v politiko, piše Jasna Kontler-Salamon. »Rošade med vodilnimi položaji v vladi in /…/ v visokem šolstvu so že leta stalnica naše politike.«
Nekdanji superminister Ž. Turk bo očitno kmalu spet profesor UL. Na protestnem zboru na IJS je nedavno dokazoval, kako v svojem kratkem mandatu visokošolsko-znanstveni sferi ni naredil nič hudega, nasprotno je »zanjo hotel in delal samo dobro«. A visokemu šolstvu že dolgo ni šlo tako slabo, nekatere poteze so ga oškodovale za daljše obdobje.
Tako je z odpravo pravice do vzporednega študija in študija diplomantov – zaradi zlorab seveda – in s poslabšanjem financiranja kadrovskih in študijskih pogojev. Tudi njegovo ukvarjanje z agencijo Nakvis, predvsem kadrovanje, je bolj škodovalo njeni evropski akreditaciji. Ni bilo napredka pri e-študiju in pripravi nacionalnega ogrodja kvalifikacij.
Zdaj, ko so se razmere nekoliko umirile - novi minister J. Pikalo naklonjenosti visokemu šolstvu še ni podkrepil z dejanji – bi se »kazalo vprašati, kako odlično je sploh naše visoko šolstvo.« Že mesece poslušamo, da univerze nimajo več pogojev za kakovostno delo. Čas je, da naše visoko šolstvo opravi test odličnosti. »Za to pa potrebuje najprej verodostojno agencijo Nakvis in vse druge manjkajoče instrumente zagotavljanja kakovosti.« Nakvisu zdaj dobro kaže pri evropski akreditaciji.
Visokemu šolstvu bi gotovo »koristilo tudi to, da ne bo več političnih janičarjev iz njegovih vrst«.

Špekulante smo sami priklicali. B. Glavič, Nedeljski, 15.5.2013
Ekonomist in dekan EF UL Dušan Mramor pravi, da so finančni špekulanti in finančne institucije izkoristile priložnost, ko smo se med 2005 in 2008 zelo zadolžili, nato pa s političnimi blokadami onemogočili reforme npr. pokojninsko in delovno.
Bil je uspešen minister, piše Bojan Glavič. Skrivnost svojega uspešnega dogovarjanja s sindikati in ministrovanja pojasnjuje takole: »Zaupali so mi, da nimam fige v žepu, ker mi je kot profesorju tudi ni bilo treba imeti. Nisem imel drugih interesov kot to, da uspešno izpeljemo vstop v EU in prevzem evra«.
(Na kaj je ponosen ob koncu 5 letnega mandata na EF UL?)
»Spremembe v visokem šolstvu so zelo počasne in če se ne bi že pod prejšnjim dekanom odločili za strategijo internacionalizacije in primerjanje z najboljšimi šolami na svetu, danes ne bi bili« med 1% najboljših poslovnih fakultet na svetu. EWF je dobila dve najtežji svetovni akreditaciji, ki ju ima le 86 (od 13.600) poslovnih šol, in le 48 v Evropi. Poudarek dajo na kakovost raziskovanja, tu je »fantastičen napredek«, ker so v 90´ letih zaposlili 70 asistentov in jih 45 poslali na najboljše fakultete. »Ti so zdaj jedro naše fakultete, raziskovalnega in sodobnega pedagoškega pristopa. Po upokojitvi starejše generacije profesorjev smo trenutno ena najboljših fakultet, saj je povprečna starost zaposlenih 40 let.« Zdaj se morajo »starejše generacije učiti od mlajših. Včasih je bilo drugače.«
(Zakaj so Janševe vlade odtegovale sredstva UL in jih preusmerjale na zasebne?)
Zadaj so politični motivi, »saj tega ne more razložiti nobena logika. Kot edini argument je slišati, da se s tem veča konkurenca v visokošolskem prostoru«, a to ne drži, saj so UL konkurenčne »le univerze v Evropi in svetu, ne pa v Celju, Krškem ali Kranju. /…/ Zakaj slabiti fakultete in univerze, ki mednarodno nekaj pomenijo in imajo ustrezno visoko kakovost /…/ študentje s teh fakultet lahko prispevajo bistveno več k razvoju in delovanju gospodarstva in družbe. Če take šole slabič, da krepiš zasebne, kjer ponekod nimajo niti zaposlenih profesorjev, je to z vidika naroda in države lahko tudi pogubno.«
(Ali delodajalci upoštevajo, kje je bila pridobljena izobrazba, diploma?)
V zadnjih letih je prišlo, tudi zaradi krize, do spremembe. »Delodajalci /…/pazijo, kakšno izobrazbo in diplomo ima kdo, tako da je diferenciacije med visokošolskimi ustanovami postala zelo jasna.« Imajo precej izkušenj, »kakšno znanje lahko pričakujejo pri kadrih z različnih fakultet.« To kažejo tudi razsikave o »zaposljivosti naših in drugih študentov«.
(Zavrnili ste kandidaturo za rektorja in za ministra. Kam po koncu dekanovanja?)
»Zelo si želim vrniti v profesorske vode. Sicer sem tudi kot dekan predaval nekaj predmetov, če pa bi postal minister ali rektor, bi se moral odpovedati stikom s študenti, kot rektor pa tudi stiku s stroko.« Še vedno se čuti »zelo povezanega s pedagoškim in raziskovalnim delom. Kar nekaj člankov imam že v predalu, ki jih zaradi pomanjkanja časa ne morem končati, a si to zelo želim.«

Zaprt hotel pokopal želje po praksi. J. Kontler-Salamon, Delo, 16.5.2013
Madžarska študentska Timea Bodog (25) je bila pred leti na izmenjavi ob podpori srednjeevropskega programa izmenjave CEEPUS in je bila zadovoljna s FF UL. Letos je prišla k nam, da bi kot absolventka študija turizma v okviru Erasmus prakse pridobila izkušnje. Sprejel jo je hotel v Bovcu, a je nato izvedela, da ga zaradi krize sploh niso odprli. Iskala je možnost drugje, a njeno znanje angleščine in madžarščine ni nikogar zanimalo. Prijavila se je na tečaj slovenščine, ki ga ni bilo, ker so bili samo štirje. Zdaj se predčasno vrača domov. »Vseeno nisem razočarana nad Slovenijo. Pričakujem, da se bom še kdaj vrnila, morda v okviru svoje službe v turizmu.«
Na CMEPIUS-u www.cmepius.si je Maja Godeša, koordinatorka Erasmusa pojasnila, da si prakso študentje poiščejo sami in tudi nimajo pregleda nad njimi. Zaradi neopravljene prakse se Timei B. lahko zgodi, da bo morala vrniti denar, ki ga je dobila.
Jasna Kontler-Salamon meni, da je taka praksa v obojestransko korist, saj bi tuji izobraženci lahko v prihodnosti koristili našemu gospodarstvu, s svojimi stiki, znanjem jetika, poznavanjem Slovenije… Bi bilo tako težko najti kak drug hotel ali turistično institucijo? »A najprej bi seveda morali vedeti, da je Timea v Sloveniji in kaj se dogaja z njo«.

Študentje s posebnimi potrebami. »Z glavo skozi zid ne gre, a ne zapirajte nam vrat«. J. K.-S, Delo, 16.5.2013
V raziskavi Eurostudent bodo ocenjevali tudi, kako je pri nas poskrbljeno za študente s posebnimi potrebami. O tem je bil posvet na PF UL.
Jelena Štrbac, strokovna sodelavka študentske organizacije (ŠOS) pravi, da zdaj ne poznamo položaja teh študentov. Študenti člani Nakvis-a opozarjajo na velike razlike med zavodi. Najbolj upoštevajo gibalno ovirane, manj slepe, slabovidne, gluhe, dislektike in kronične bolnike. »Ne moremo se strinjati, da danes gluhim študentom pripada samo 100 ur tolmačenja na leto, preostale si morajo plačati sami.« J. Štrbac pravi, da ponekod ne dovolijo slepim snemati predavanj.
Daša Peperko (20, Visoka šola za zdravstvo v Novem mestu) kot gluha potrebuje tolmača, za ureditev financiranja nima podpore šole. Težko je priti do zapiskov. Zaradi težav le malo gluhih konča študij. Na šolah bi potrebovali več oznak. Zardi stereotipov slepi ne morejo študirati npr. medicine. V tujini jo lahko. »Strinjam se, da z glavo skozi zid ne gre. Prosim pa, da nam vsaj ne zapirajo vrat.«

Polona Car (29, FF UL) pravi, da se večina slepih in slabovidnih vpisuje na humanistiko in družboslovje; ona bi rada delala z ljudmi. Profesorji so bili razumevajoči, a status s posebnimi potrebami je bil uveden šele ko je bila sredi študija. Po diplomi dve leti ni našla zaposlitve, bila je volonterska pripravnica, zdaj dela na Zvezi slepi in slabovidnih.

Od Dachaua do športne legende. Življenje Jožeta Marčana.
Delo De Facto, april, 2013
Zadnja še živa priča povojnih dachauskih procesov Jože Marčan (90) pripoveduje o OF in partizanih, nemškem taborišču in domačem zaporu, sotrpinih, ustanovitvi EF UL, študiju, aretaciji, obsodbi in njeni razveljavitvi, o službah in športu.
Septembra 1941, ko se je začela šola, se je, sedemnajstleten odločil za upor proti okupatorju in se vključil v OF. Na ljubljanski Miklošičevi sta ga ustavila italijanska agenta, a nista našla Poročevalcev , skritih za pasom. Lahko bi ga ustrelili. »Kot so tistega reveža na Pražakovi ulici.«
»Ko sem bil v partizanih, so me Nemci s tanki obkolili in ujeli.« Domobranci so ga nameravali ustreliti, vzeli so mu škornje, bos je šel čez Ljubljano, nato so ga poslali v taborišče Dachau, »politični lager« pri Münchnu. Tam je ekserciral, zbolel, delal, čistil čevlje oficirju, bil bolničar, spet zbolel in doživel osvoboditev. Med njegovimi tovariši sta bila inženir Milan Stepišnik in Mirko Košir, kasneje žrtvi procesov.
Po vrnitvi iz taborišča se je odločal med delom v papirnici Vevče in študijem. Pravi, da je »bil med ustanovitelji ekonomske fakultete« (1946 je bila ustanovljena Gospodarska fakulteta UL, kasnejša EF, op. B.M.) »Zraven sta bila še Ivo Pelicon in Jenč Potočnik. Študiral sem na ekonomski fakulteti. Moj predavatelj je bil Mirko Košir. Bil je tak predavatelj, da na predavanjih ni manjkal noben študent. Še iz taborišča sva bila velika prijatelja. Večkrat sva šla skupaj domov. Potem so ga leta 1948 aretirali.« (M. Košir je bil predvojni član KP, izključen 1945, nato delal med drugim kot prevajalec in na UL kot predavatelj politične ekonomije in osnov družbenih ved na GF, PF, TF in AUU. Končal je leta 1951 na Golem otoku, v špalirju, tam mu je »nekdo stopil za vrat«. http://sl.wikipedia.org/wiki/Mirko_Ko%C5%A1ir . Čez kratek čas je Udba aretirala še Marčana. »Moj študij je bil prekinjen leta 1948 zaradi aretacije. Vržen sem bil v podmornico, samico, šest metrov pod zemljo. To je bilo na Poljanski cesti. Spal sem na goli deski, bilo je hladno, vlažno. /…/ Velika zmota sem si govoril.« Da ne bi znorel je naredil iz kruha šah in ga igral. Knjig ni smel imeti. Na glas je recitiral Prešerna, »Aškerca, Gregorčiča, vse naše pesnike.« Šest mesecev do prvega zaslišanja. Z zasliševalcem Ivanušem je včasih pri Sokolih igral odbojko. Prvi sodnik ga je oprostil, drugi obsodil na tri leta, 1951 je prišel iz zapora. Preživel je kalvarijo, hujšo kot v Dachavu. »Med vsem 34 žrtvami dachauskih procesov sem edini, ki še živi.« (http://sl.wikipedia.org/wiki/Dachauski_procesi_(Slovenija) ).
Samica je pustila posledice. »Izgubil sem možnost, da bi bil zbran. Študija nisem mogel končati. Manjkalo mi je koncentracije.«
Nato je delal v hotelu, zavarovalnici… In se pritožil. »Šel sem k dr. Heliju Modicu, mojemu profesorju za pravo na EF. Dal mi je pravne nasvete.« Notranji minister Kraigher ga ni sprejel, šel je na CK, k M. Ribičiču in dr. Kobetu. Na obnovi procesa je tožilec umaknil vse obtožbe. »To je bila moja življenjska zmaga.«
Nato je delal na Avtotehni, v zunanji trgovini (obvlada 6 tujih jezikov) … in še leta 1988 nekateri niso vedeli, da je bil nedolžen. Poročil se je, partizan, z ženo iz domobranske družine. Pokopal jo je brez duhovnika; s cerkvijo je prekinil v taborišču, tam duhovniki niso delili paketov z drugimi …
Deloval je v Hokejski zvezi, vodil košarkarice, naučil 600 ljudi smučanja, tekmoval s konji. Leta 1991 je od tujih športnih prijateljev dobil sanitetni material. »Saj tega ga nismo potrebovali. Je pa lep občutek /…/« Leta 2006 je dobil Bloudkovo plaketo.
S sotrpini iz dachauskih procesov je vzdrževal stike. Videval se je z (arhitektom) Vlastom Kopačem http://www.mladina.si/98002 »K Igorju Torkarju sem vedno prišel s kolesom. On mi je podarjal knjige«, tudi njegovo Umiranje na obroke.
(I. Torkar, oz. Boris Fakin je bil profesor na ALU UL, glej http://sl.wikipedia.org/wiki/Igor_Torkar Na polni knjižni omari je tudi debela knjiga Dachauski procesi (ur. M. Ivanič, 1990, glej besedilo na portalu www.sistory.si : http://www.sistory.si/publikacije/prenos/?target=pdf&urn=SISTORY:ID:784 .
Glej tudi spletno stran www.skupnostdachau.si , op. B.M.)

Memorandum: znanje ne sme biti biznis. T. Kristan, Delo, 10.5.2013
Na okrogli mizi Svobodne univerze http://svobodnauniverza.si so predstavili memorandum o javni univerzi. Podpisniki se zavedajo, da se morajo boriti za to, da javna univerza ostane institucija, ki je obče dostopna in omogoča spoštovanje temeljne človekove pravice do izobrazbe. Od vlade in državnega zbora zahtevajo, da zagotovita nujne pogoje za opravljanje svoje naloge, sredstva za izvedbo študijskih programov. Prenehajo naj izvajati pritisk na zmanjševanje števila zaposlenih, povečevanje obveznosti in preprečevanje pedagoškega in raziskovalnega dela. Univerza ni javna služba, temveč institucija, ki zagotavlja spoštovanje človekove pravice do izobrazbe. Zato naj vzpostavijo sistem javnega štipendiranja, vsaj minimalno plačilo pripravništva ter zaposlitev doktorjev in podoktorskih raziskovalcev doma. Zahtevajo izboljšanje položaja najslabše plačanih in najbolj prekernih delavcev na univerzi, odpravo kadrovanja, ki povzroča korupcijo. Pripravijo naj nov zakon o univerzah in o financiranju visokošolskih zavodov.
Slavko Splichal (FDV UL), eden od avtorjev pojasnjuje, da kriza zahteva spremembe, ustavitev trenda v poblagovljenje znanosti, znanja, kulture, kar vodi v privatizacijo izobraževanja. »Smer razvoja, da se iz znanja naredi blago, na dolgi rok povzroči razčlovečenje človeka.«
Stane Pejovnik, rektor UL meni, da je zaradi enoletnih pogodb o financiranju univerza odvisna od trenutne oblasti. To omogoča manipulacije, npr. vsiljevanje šolnin. Ni jim uspelo s šolninami, se pa počiti ponižanega, ker je UL morala lani prihraniti 28 milijonov in odpustiti 300 ljudi. To je bila »naša privolitev v neumno državno politiko«.
Ali bo zdaj kaj bolje, naj bi pojasnil minister J. Pikalo, ki pa se je zadržal na seji vlade. Pač pa sta bila prisotna kandidata za rektorja UL I. Svetlik – ta je memorandum podpisal – in J. Duhovnik.

Potreben in zadosten pogoj. Znanost in visoko šolstvo v Sloveniji.
D. Križaj, Sobotna priloga, Delo, 11.5.2013
O levi in desni opciji, razvejanosti visokega šolstva, dostopnosti in plačljivosti, študentih, povezanosti z znanostjo in gospodarstvom in promociji znanosti in tehnologije piše Dejan Križaj (FE UL).
Levi zagovarjajo javno šolstvo, ohranitev obstoječih ustanov…; desni pa želi izenačiti javne in koncesionirane zavode, obstoječe premešati, nekaj ukiniti, združiti in vzpostaviti nove. Obojni to počno zaradi ideologije, ne »iz po trebe po izboljšanj sistema izobraževanja in izkoriščanja znanja. Desni menijo, da je levičarstvo možno izkoreniniti le z novimi obrazi, levi pa, da se je desnih treba bati kot hudič križa.«
V krizi prihaja do nepremišljenih rešitev. Janševa vlada se je s problemom šolstva spopadla neustrezno, z edinim argumentom, da ni denarja. Namesto iskanja slabosti z dialogom je zarezala kar povprek, tu izraziteje kot v drugih sektorjih ter dodeljevala sredstva svojim. Kar »je (bilo) mogoče razumeti izključno kot načrtno razgradnjo šolstva in znanosti«, in izgradnjo boljšega, »na novih ideoloških temeljih«.
Ker je bila država arogantna, »so se vkopali tudi na strani šolstva in znanosti. Vse /…/ je tako kot mora biti, sprememb nočemo, profesorji delajo, kar hočejo in kolikor časa hočejo itd.«
Avtor poskuša biti objektiven. Drži, da »študira preveč mladih, /…/ družboslovne in humanistične vede ipd.«. A k temu je prispevala tudi politika, z ustanavljanjem »konkurenčnih visokih šol« in ideoloških in lokalnih razlogov. Zato bi bilo bolje kaj ukiniti, ne ustanavljati. »Univerzo v vsako slovensko vas pač ni pravo geslo.« Ena redkih komparativnih prednosti so bili doslej naši izobraženci, predvsem inženirji.
Glede možnosti študija predlaga, da naj ima eno leto možnost študirati večina, potem pa bi naredili selekcijo. Sicer trpi kakovost, zaradi pritiska, »da iz nižjega letnika v višji letnik prehaja čim več študentov«. Problem so »t.i. mrtve duše – študenti, ki se vpišejo le zato, da imajo privilegije, ki jih ponuja študija, predvsem subvencionirana prehrana, zdravstveno zavarovanje, cenejša možnost študentskega dela itd. Prav bi bilo, da bi subvencije prehrane omejili na fakultetne menze. »Uvesti bi morali kotizacijo za študij, za katero bi bilo mogoče enostavno dobiti kredit brez obrestne mere. Ta bi bila študentom v celoti povrnjena ob uspešnem zaključku študija. Že nekaj sto evrov kotizacije bi zadostovalo, da bi študenti bolj resno vzeli svoje študijske obveznosti.«
D Križaj ne zagovarja šolnin za vse, tudi krediti povzročajo probleme pri odplačilu. Lahko pa bi jih imeli za študije, ki za državno niso ključni. »Tu je zasebna iniciativa mogoča, se pa mora taka šola držati enakih kriterijev kakovosti kot vse visokošolske ustanove.«
Povezava med znanostjo in visokim šolstvom mora biti tesna, ima pa tudi negativne posledice. Pogoj »znanstvene odločnosti« povzroča težave pri pedagoškem delu. Tudi v ZDA so svetovalci predsednika (2012) ugotovili, da se interes za kakovostno pedagoško delo zmanjšuje na račun večjega pomena raziskovalnega dela. To pomeni, piše D. Križaj, »da so profesorji čedalje manj zainteresirani za izboljšave pedagoškega procesa, za pisanje novih učbenikov, izvedbe novih laboratorijskih vaj, za več interakcije s študenti«, pogosto le zaradi čim večjega objavljanja.
Država (ARRS ?, B.M.) si je izmislila določanje »znanstvene odličnosti« s seštevanjem prispevkov, citatov, pridobljenega denarja ipd. Posledica je bilo »pisanje člankov na silo«, na področjih, kjer je objavljanje lažje in »nepošteno razdeljevanje finančnih sredstev« v prid utečenih in večjih skupin. S spremembami mora država »vzpostaviti znanstveni sistem, ki bi namesto cehovskega sistema vzpodbujal ustvarjalnost, povezovanje in odličnost.«
»Še vedno pa nam ostane problem premajhne zavzetosti za izboljševanje pedagoškega dela. Fakultete morajo v ta namen ustanoviti sklade, iz katerih se bodo črpala sredstva za prenovo pedagoških procesov (pisanje učbenikov, obnavljanje pedagoških laboratorijev itd. in to dejavnost tudi podpirati (ceniti).«
Avtor se zavzema za večjo podporo študiju naravoslovja in tehnike, saj je to ključno za razvoj gospodarstva. Mi pa smo »zmanjšali pedagoška in raziskovalna sredstva, povečali število študentov v skupinah oz. zmanjšali število skupin, v prvih letnikih smo jih celo stlačili v eno samo veliko skupino itd.«. Tudi gospodarstvo, ki je dobilo kar nekaj subvencij za RR dejavnost, bi lahko podprlo šolstvo, ki vzgaja kadre (inženirje), s katerimi se hvali.
»V tujini veliko mladih študira zato, da bi bili v življenju uspešni. /…/ Naši študenti so preveč pasivni, čakajo, da se bo kaj zgodilo – in običajno se ne zgodi mnogo. Naredijo izpite, diplomi in iščejo službo. So pa tudi taki, ki si želijo nekaj več, ki imajo ideje in uspešno nabirajo znanje. Te je treba prepoznati mnogo prej kot v zadnjem letniku in jim omogočiti, da svoje ideje uresničijo. /…/ Pogosto pomaga že manjši finančni vložek.«
Če država zapravlja milijone za tajkunske kredite bi lahko tudi omogočila, da vsaka fakulteta podpre male študentske projekte z 500-1000 evri. Bolje bi bilo, da se študenti z vlado dogovorijo o tem, ne le o prehrani in o razmetavanju denarja za delo študentske organizacije.
Znanost je treba tudi več promovirati v medijih - Delo je prilogo Znanost skrčilo, na TV je skoraj ni. Poglejte časnike: www.nytimes.com , www.guardian.co.uk , www.lemonde.fr , www.spiegel.de ! Pri nas čudeže delajo: Hiša znanosti (?, B.M., glej www.h-e.si ), Tehniški muzej Bistra www.tms.si in še kdo. Kot nas ni brez športa in kulture, nas tudi brez znanosti in tehnologije ni!
»Socialna država da, vsekakor, vendar ne taka, ki bo podpirala plenjenje, lenobo in izkoriščanje, temveč »samorealizacijo«. Slovenci v globaliziranem svetu lahko prosperiramo le z »kakovostnim šolstvom in znanostjo«.

Narod podizvajalskih delavcev in obrtnikov? Težave visokošolske sfere.
G. Kovačič, Sobotna priloga, Delo, 11.5.2013
»Predavatelj sociologije na filozofski fakulteti« Gorazd Kovačič (FF UL) piše o težavah našega množičnega visokega šolstva, nemotiviranih študentih, šolninah, financah in o načinih reševanja.
(1) Število študentov se je v dveh desetletjih potrojilo, sredstva pa se niso sorazmerno povečala, »prostorske in kadrovske kapacitete fakultet« so marsikje ostale iste. »Rezultat je množični študij z industrijsko obravnavo študentov.« Učitelji so pred dilemo »ali naj jih množično mečejo na izpitih ali naj znižajo splošno raven zahtevnosti in razvrednotijo diplome.«
(2) Zaradi permisivnosti v družini in šoli »na univerzo pridejo študentje, od katerih jih ima vsaj polovica resne težave s pismenostjo /…/ imajo kratko bralno kilometrino in zato premalo kondicije« za študij kompleksnih besedil. Zato bi jih morali vključiti v intenzivnejši študij, najboljše tudi v raziskovalno delo, slabšim pa ponuditi dodatne inštrukcije, A za to ni kadrov in sredstev.
(3) Marsikdo gre študirat, »da mu v življenju ne bo treba trdo delati«, nekateri »morajo delati, da bi lahko študirali« in jim zmanjkuje časa za poglobljen študij, zato pač le za to da obdržijo status. »Študentsko delo je anomalija, ki žal ustreza skoraj vsem.« (To je neštetokrat ponovil J. Mencinger v preteklih dveh desetletjih, op. B.M.) Država z njim kupuje socialni mir, podjetja poceni fleksibilno delovno silo, študentske organizacije rento… Univerza je »postala socialni azil. /…/ Učitelji so poleg drugih pritiskov po znižanju izpitnih kriterijev še pod humanitarnim pritiskom.«
(4) Spričo varčevalne histerije se vse bolj omenjajo šolnine. Že zdaj jih plačujejo izredni študenti, »in to nesorazmerno visoke za tisto, kar dobijo«. Oblika šolnin so tudi vpisnine, prispevki, prijavnine za izpit. Brez tega bi »fakultete že zdavnaj klecnile«.
Če bi uvedli take šolnine za vse, bi si revnejši študija ne mogli privoščiti. Od servisov bi se študenti usmerili na druge oblike zaposlitve. Tisti s študijskimi ambicijami bi se ozrli po tujini za boljšimi študijskimi razmerami. »Uvedba šolnin na drugi stopnji bi pokopala številne /…/ programe«.
G. Kovačič meni, da bi bile šolnine morda »koristne le kot varovalke za ne dokončanje študija. Kdor ne bi končal v roku, bi vračal stroške. Še bolje, če bi jih vpeljali skupaj s štipendijami; tako bi prekinili začaran krog študentskega dela.
Tudi brez šolnin bo »intenziven študij vse bolj privilegij bogatih«, če ne bo štipendij za vse z dobrimi ocenami. To bi morala biti politika študentskih organizacij. »namesto da so študentje pod vodstvom svojih funkcionarjev kamenjali parlament za ohranitev najbolj prekarne oblike zaposlovanja, bi morali zahtevati štipendije.«
(5) Mnogi menijo, da bi morala univerza programe bolj prilagoditi »povpraševanju na trgu delovne sile«. Podajala naj bi »preveč teoretično in premalo veščinsko znanje in da naj bi bila zato soodgovorna za visoko stopnjo brezposelnosti«.
Vzrok za krizo je bilo »razmetavanje kapitala za lastninjenje in za špekulativne naložbe ter korupcija«. Mladi so brezposelni, »ker delodajalci niso sposobni ustvarjati kakovostnih delovnih mest.« Že pred krizo so podjetja zaposlovala predvsem zidarje, natakarice..., avtomehaniki so zaslužili več od strojnih inženirjev. Če naj bi se univerza prilagaja gospodarstvu bi morali zdesetkati vpis ali vse naučiti tujega jezika, da bi lažje emigrirali.
»Univerza potrebuje predvsem stabilno financiranje, da se lahko neobremenjena posveti kakovosti. Financiranje naj ne bo pogojeno z vpisom ali prehodnostjo v višji letnik. Znižanje vpisnih mest je lahko dobrodošlo za kakovost, »a le če ne krčimo pedagoškega kadra«. Potrebujemo več selekcije pred vpisom (sprejemni izpiti) in dvigniti standarde poučevanja. Vpisali naj bi le najperspektivnejše študente. Tam kjer so potrebe po strokovnjakih velike bi manj sposobnim študentom pomagali. Izboljšati je treba razmerje med številom pedagogov in študentov.
Odpuščanje učiteljev in manjšanje vpisnih mest bo pomenilo, da smo se »dokončno odločili, da bomo narod podizvajalskih delavcev in obrtnikov.«

Univerza ne sme biti zavod za zaposlovanje. K. Miklavčič, Sobotna priloga, Delo, 11.5.2013
Ob pripombah, da imamo preveč študentov se Klemen Miklavič (CEPS PEF UL) zavzema za množično, a kakovostno visoko šolstvo, kot »pot iz tistega, čemur danes rečemo »kriza«, kar obsega več kot »banke, davke, stečaje in brezposelnost.«
Prevladujoče ideologije in politike visokemu šolstvu vsiljujejo vlogo instrumenta gospodarstva. Tudi zato mnogi mislijo, da »izobrazba avtomatično vodi v dobro službo«. Po drugi strani beremo zgodbe o brezposelnih. Dejstvo je, da se je po 2.sv.vojni vpis na univerze odprl tudi za otroke manj premožnih in zdaj »se na univerze v večini evropskih držav vpiše že krepko čez polovico vsakoletne generacije mladih«. Visoko šolstvo ni več elitno, ampak množično. Tudi svet dela je postal mnogo bolj raznolik, in mnogi diplomanti se ne zaposlijo v svoji stroki. Zato ni več ustrezno izboraževanje, kot ga vidijo mnogi visokošolski učitelji, zagledani v lastno stroko. Zgrešeno je »neposredno povezovanje študija in zaposlitve«, pa tudi krajšanje študija. Raziskave in izkušnje kažejo, da tako namesto »produktivne delovne sile« dobimo armado »nerodnih in pasivnih bledoličnežev«. Angleške univerze zato spodbujajo študente k udejstvovanju izven učilnic. Morda bodo odkrili prednosti našega »študentskega dela«.
Zmanjševanje dostopa do visokega šolstva in njegovo diferenciranje vodi v socialno razslojevanje. Neuspešno je tudi preusmerjanje z gimnazij v poklicne šole. To je »utvara ali manipulacija iz ust tistih, ki bodo svoje otroke medtem vpisovali na gimnazije in pošiljali na univerzitetni študij v tujino«.
»Misliti visoko šolstvo samo v kontekstu zaposlovanja neogibno vodi v erozijo izobrazbe kot vrednote in univerze kot osrednje družbene ustanove.« Kontraproduktivno je tudi vračanje h humanističnemu idealu »univerze kot izključno prostora intelektualnega ustvarjanja in kritične vesti družbe«, t.j. k elitnemu visokem šolstvu, dostopno le nekaterim.«
Avtor vidi »univerzo kot ustanovo, ki ne enem mestu združuje večino mladih v najbolj svobodnem obdobju svojega življenja«, ki »poleg predpisanega kurikuluma« počnejo »stvari, za katere pozneje v življenju ne bo časa. Učilnica ni več glavni vir znanja. Treba je zagotoviti razmere za aktivno preživljanja študijskega obdobja s prostovoljstvom, delom, študijem v tujini, športom, umetnostjo in navsezadnje s protesti in družbeno kritiko. Študij mora postati osrednje obdobje osebnostnega, intelektualnega in duhovnega razvoja mladih iz različnih družbenih skupin, še preden postanejo sužnji karier, delodajalcev, nadrejenih, kreditov in drugih obveznosti. Ponujena jim mora biti priložnost, da /…/ postanejo gospodarski svojega življenja in predvsem zavzamejo kritično distanco do svoje usode. Množična univerza je torej priložnost za razvoj drugačnih posameznikov in s tem drugačne skupnosti«.

Pomanjkanje razumevanja kakovosti. A. Ule, Sobotna priloga, Delo, 11.5.2013
Na podlagi izkušenj z delom na univerzah v Amsterdamu in na UP Aljaž Ule opisuje glavne probleme našega visokega šolstva.
Piše, da je pred leti je (v anketi Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu) menil,
(1) »da so zaposleni na slovenskih univerzah pojmovani predvsem kot pedagoški delavci«, da za raziskovanje niso plačani in da »pogosto manjka motivacije za raziskovalno odličnost«. Zaposleni le malo prehajajo med institucijami, »saj mnogi predavatelji ostanejo na istem oddelku od diplome do profesure. S tem se ovira razvoj in pretok novih znanj in nastanek sinergij.. Ni »zaznal družbenega premišljevanja o vlogi visokega šolstva v razvoju družbe, akademska služba pa je bila zanimiva zaradi svoje stabilnosti in statusa /…/« Menil je, da univerze zaradi zaprtosti zaostajajo za tistimi v državah V Evrope, »akademska kultura pa je zaradi zaprtosti konfliktna, nepotistična, hierarhična in neprofesionalna.«
Danes meni, da vse to še vedno velja, in dodaja je par problemov.
(2) »Očitno je pomanjkanje razumevanja pomena kakovosti in odličnosti. Kakovost se prepogosto razume kot količino: nagrajuje se število študentov, /…/ diplomantov in /…/ člankov. A za družbeni napredek je kakovost izobrazbe in raziskovanja pomembnejša kot količina.«
Pomembni so točkovalniki in pravilniki, »nabiranje kljukic« izriva »notranjo akademsko motivacijo. Mnogi raziskovalci tako tekmujejo s številom točk namesto z dobrimi objavami.« Če zavodi niso motivirani za kakovost, najdejo luknjo v vsakem pravilniku. Če se npr. zahteva objava delovnega mesta, se to izvede na lokalni spletni strani. Če se svet (agencije) Nakvis odloči zoper nov zavod ali program, prijavitelj (npr. zasebnik ustanovitelj, B.M.) zagrozi s pravno luknjo ali medijskim pritiskom, namesto da bi izboljšal prijavo.
(3) Drobljenje fakultet, oddelkov, kateder in habilitacijskih področij: UL (www.uni-lj.si ) ima 26 fakulteti in akademij, znotraj njih mnogo oddelkov, »kar omogoča udobno monopolizacijo, a ovira povezovanje, konkurenco in transparentnost.« Ker je habilitacija pogoj za prijavo na delovno mesto »in ker so habilitacijska področja izjemno razdrobljena, so prehodi med oddelki in fakultetami redki. Različne fakultete lahko druga drugi onemogočijo zaposlovanje prek blokad habilitacijskih postopkov, kar ovira zdravo tekmo in povezovanje znotraj univerze.«
(3) Majhnost slovenskega visokošolskega prostora: UL je v »položaju naravnega monopolista, saj si država težko privošči več tako močnih univerz. Konkurence /…/ zato ne moremo doseči z ustanavljanjem novih visokih šol in majhnih univerz. Z dobrim in neodvisnim nadzorom kakovosti ter finančnim nagrajevanjem odličnosti bi lahko vzpostavili zdravo tekmovanje na nekaterih izbranih področjih. A nenadzorovana konkurenca lahko kakovost zmanjša, npr. kadar vodi v iskanje zaslužka z nižanjem stroška prek nižanja akademskih standardov. UL bi morala tekmovati s primerljivimi univerzami v širši regiji« za najboljše študente, ki bi jih pritegnili s štipendijami.
(4) Nestabilnost visokošolskega sistema: Univerze potrebujejo stabilno okolje, pa so izpostavljene »nepremišljenim in celo kapricioznim posegom in parcialnim interesom«. »V Sloveniji je kratkoročnega razmišljanja veliko preveč.«
(5) Pozitivni premik v zadnjih letih je, da financiranje univerz »ni več vezano na število študentov«. To naj bi po mnenju A. Uleta ustavilo »pomnoževanje študijskih programov« in premaknilo poudarek na kakovost diplom.
(6) »Za oceno kakovosti pedagoškega dela bi lahko končno analizirali študentske ankete, ki se jih še vedno večinoma ignorira.« (Glej v Pogledih povzetek prispevka: Imajo študenti res vpliv? A. Mežan, Šolski razgledi, 10.5.2013, z povezavami, op. B.M.)
(7) »Nacionalni program visokega šolstva (2011, www.uradni-list.si/1/content?id=103885 ) je za reševanje teh težav predlagal »nekaj smiselnih posegov. Konfliktu z interesi nosilcev akademske moči bi se lahko izognili, če bi /…/ vzpostavili vzporedni sistem za vse, ki šele vstopajo v slovensko akademsko okolje. Vendar za resnični premik namesto novih pravil /…/ potrebujemo zavest o kakovosti. Sicer se lahko zgodi, da bo tudi nacionalni program ostal le zbirka lepih želja.«

Zasebno na račun uničenja visokega šolstva. L. Brucar, Sobotna priloga, Delo, 11.5.2013
V kontekst bogatenja peščice na račun večine prebivalstva sodi tudi privatizacija in komercializacija visokega šolstva, meni Lilijana Brucar (FF UL). Gre za politični projekt, ki ga lahko zasledimo že v Memorandumu o visokem izobraževanju (1991, http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=CELEX:52003DC0058:EN:HTML ) . Izobraževanje se pretvarja v vrsto storitve, t.j. tržne dejavnosti, ki služi ustvarjanju dobička. Ta zasuk kapitalistično državo razreši odgovornosti za zagotavljanje vsem dostopne izobrazbe, in »omogoči navidezno častni umik od financiranja javnega izobraževalnega sistema v korist zasebnega«.
Država nato zmanjšujejo »finančna sredstva javnim univerzam /…/ ustvarijo umetno krizo pri njihovem financiranju, s tem pa univerze /…/ prisilijo, da se /…/ odprejo zasebnemu kapitalu /…/ same pa se pretvorijo v komercialne ustanove.« Odvzeta sredstva so »prisiljene nadomestiti s fleksibilizacijo zaposlenih, z uvajanjem šolnin«, kar vodi »v pokrčenje in vsebinsko izvotlitev študijskih programov in raziskovalnih projektov.« Zmanjševanje sredstev je tako pot v privatizacijo, saj sredstva preusmerja v »subvencioniranje zasebnih fakultet«, s koncesijami. Te izvajajo cenejše programe (ekonomija, menedžment, pravo, informatika) ne pa npr. medicine in strojništva. Država daje pri nas zasebnim visokošolskim zavodom 10 milijonov letno, proračun UM pa je 52 milijonov.
Zasebni zavodi poleg koncesijskih sredstev pobirajo še šolnine, varčujejo pri knjižnicah in laboratorijih ter z zaposlovanjem delavcev za določen čas, tudi manj izobraženih, z visokimi obremenitvami. »Vse to postavlja kakovost študija na stranski tir«.

Upokojitev profesorja ni katastrofalna. B. Petkovič, Dnevnik, 11.5.2013
Na PF UL še ne vedo, kdaj se bo upokojilo 9 profesorjev, ki izpolnjujejo pogoje po Zujf-u. Mlajša generacija bi lahko v študijske programe in način dela prinesla novo vizijo.
Jože Mencinger (PF UL, nekdanji rektor, profesor že 45 let) opisuje svoj primer: »Docentka, ki naj bi me nasledila, odhaja za dve leti v Nemčijo. V primeru, da bi se upokojil, bi predmet enostavno ukinili. Zato se branim upokojitve. Narobe je, če je usoda predmeta odvisna od profesorja in ne od potreb. /…/ Vse skupaj se je spremenilo v nekakšno kruhoborstvo, kar je posledica nore bolonjske reforme. SE pa strinjam, da starejši na smemo zavirati mlajših.«
Na PF UL pravijo, da sta se v zadnjih dveh letih upokojila dva profesorja, v naslednjih letih pa bo upokojenih vseh devet. Zaradi Zujfa so pospešili uresničevanje načrta upokojevanja. Niso pa odhajali asistenti oz. mladi raziskovalci, saj so delovne obremenitve sproti prerazporejali znotraj kateder.
Na PF UL menijo, da je v visokem šolstvu problem povezava zaposlitve in habilitacije in s tem povezanim izvajanjem pedagoškega dela in raziskovalnih projektov. Razlika je med profesorji, ki se financirajo izključno iz pedagoškega dela in onimi, ki pridobivajo projekte in mlade raziskovalce. Dodatni (bolonjski) letnik prinaša novo obremenitve. Pripravljajo pravila, utemeljena na medgeneracijskem dogovoru. Razmišljajo o delnih upokojitvah, tako da bi starejši pedagoški del, ki je lahko zelo obremenjujoč, prepustili mladim…

»Praksa je izredno pomembna.«, J. Petkovšek Štakul, Dnevnik, 11.5.2013
Delovna praksa je za študenta dobra priložnost za preverjanje znanja pri reševanju problemov in spoznavanje delovanja tima.
V poročilu o praksi v Dewesoftu, je Aljaž Kropivšek, študent FERI UL, zapisal:
»V treh letih študija na fakulteti sem poleg večinoma teoretičnega znanja pridobil tudi nekaj praktičnih izkušenj, vendar se te težko primerjajo z znanjem in izkušnjami, pridobljenimi med delovno prakso /…/, saj pri vajah na fakulteti ni mogoče ustvariti takšnega okolja in priložnosti za spoznavanje realnih razmer in dela /…/.« Praksa »študenta pripravi na čas redne zaposlitve, ko bo moral izkoristiti vse znanje in izkušnje«, tudi zato, ker se »nauči sodelovanja in prilagajanja v delovni skupini, kar je za doseganje vrhunskih rezultatov bistvenega pomena«. Bistveno »pripomore k iznajdljivosti in /…/ inovativnosti pri reševanju nastalih situacij in problemov.«
Več prakse naj bi prinesel tudi bolonjski študij, piše novinarka, a po mnenju mnogih je »samo podaljšal študij za eno šolsko leto, mlade pa spustil nepripravljene na trg dela«. O tem so govorili na posvetu »Zaposljivost – sinergija akademskega in delodajalskega prostora«, ki so ga pripravili Slovenska kadrovska zveza, GZS in Karierni centri UL.
Jure Knez (Dewesoft) tako kot mnogi drugi meni: »Najboljše šole in fakultete so tiste, ki delujejo v tesni povezavi s podjetji in prakso. Bolonjski študij« je »korak nazaj k tem prizadevanjem« (?, B.M.).

Nepreslišano. Jože P. Damijan, ekonomist. (Finance), Dnevnik, 11.5.2013
Motite se, če menite, »da samo ekonomisti tako slabo napovedujejo prihodnost ali pojave«, meni Jože P. Damijan (EF UL).
»Podobno /…/ velja za študije in napovedi na vseh drugih področjih, od psihologije, medicine, fizike, vremena do potresov ali poplav /…/. V odmevni raziskavi »Why most published research findings are false« (2005) je J. P. Ionnidis ocenil, da je večina ugotovitev laboratorijskih testov o pozitivnih učinkih zdravil, objavljenih v »akademskih medicinskih revijah /…/ preprosto napačna«. Kasnejša raziskava Bayer Lab. je to potrdila in »pokazala, da 2/3 pozitivnih učinkov, kot so jih navajale znanstvene študije, ni mogoče uspešno replicirati v laboratoriju.«
Podobno je z napovedovanjem potresov, kjer je študija (2010) pokazala, da t.i. Kellis-Brok model uspešno napovedal tri od 23 potresov.

Naključni genij. Največja svetovna naključna odkritja. S. Rugelj, Bukla, april 2013
Tehniška založba Slovenije je izdala knjigo, v kateri Richard Gaugan pokaže, kako je do iznajdb prihajalo tudi tako, da se je ob raziskovanju na enem področju »posvetilo« na drugem, v različnih družbenih in zgodovinskih kontekstih.
Primeri: soda bikarbona, steklo, kondenzator. Po letu 1800 so začeli izginjati »filozofi narave« in prvi »pravi znanstveniki« so začeli izumljati umetna barvila, dinamit, cepiva, rentgenske žarke itn. Po letu 1990 so se bolj specializirali in znotraj panog so se pojavile umetne snovi, penicilin, umetna guma, teflon itn., po 1945 pa so se področja znanosti začela povezovati, kar je prineslo mikrovalovno pečico, DNK, pulzarje itn. Sedanje t.i. korporativno raziskovanje je prineslo internet.
»Navdihujoče«, meni urednik Bukle Samo Rugelj www.bukla.si .

Bioetika. Kritična vest tehnološke civilizacije. Bukla, april, 2013.
Knjiga z gornjim naslovom – izdala jo je založba Družina – Adriana Pessina se je uveljavila kot standardno delo na področju bioetike, piše v reklamnem sporočilu.
Bioetiko obravnava kot kritično vest predvsem na področjih povezanih z rojevanjem in umiranjem: genetika, zunajtelesna oploditev, kloniranje, evtanazija, možganska smrt. Bralca želi spodbuditi k spoštovanju življenja, lasnega, bližnjih in drugih živih bitij. Izredna moč, ki si jo je pridobil človek z znanstveno-tehnološkim razvojem, kliče po novi odgovornosti.

Aktivist s strici iz ozadja. T. Kristan, Delo, 13.5.2013
Naši politiki so v službi tuje politike in kapitala, pravi Rok Zavrtanik (51), nekdanji kulturni publicist in urednik Emzina, pobudnik projekta Fotografija leta. https://www.google.si/search?q=fotografija+leta&tbm=isch&tbo=u&source=univ&sa=X&ei=EjvXUd6ELcqJtQaXlIGwCA&ved=0CCoQsAQ&biw=1024&bih=667
Bil je udeleženec protestov in organizator prve skupščine ljudstva, t.j. 45 gibanj.
Kritičen je do spremembe referendumske zakonodaje in njegovo pismo poslancem je na družabnih omrežjih podpisalo 183 ljudi.
Nasprotuje tudi fiskalnemu pravilu, saj je lahko izgovor za nadaljnje uničevanje socialne države. S šolstvom to počnejo že 2o let, pravi. »Tisti, ki manipulirajo, namreč potrebujejo izobrazbeno in informacijsko deprivilegirane ljudi.«
Verjame v moč povezovanja ljudi in gibanj, tudi mednarodnega. Prav v skupnem nezadovoljstvu je obet za oblikovanje Evrope, kakršne bi si morda želeli in o kateri so sanjali filozofi in umetniki.
»Ko so ogroženi temeljni pogoji za iskrenost, resnico, rast, ustvarjalnost, se moram temu posvečati«, pojasnjuje svojo trenutno družbeno angažiranost. Njegovi »strici iz ozadja«, reče sam, so tisti, ki so se za te vrednote borili, ki so zaslužni, da Slovenija obstaja in da se danes pogovarjamo v slovenskem jeziku: Trubar, Prešeren, Cankar, Kosovel. »S temi avtorji ima mož, ki je študiral filozofijo in primerjalno književnost, v poslovnem smislu še velike načrte. Ker so odlični in nekateri tudi vsebinsko aktualni za naš čas«, piše T. Kristan.

15. - 21. april 2013

Turistični slogan: Slovenija ima vodo. B.T., Delo, 26.3.2013
Lahko bi z geslom »Sloveni's got water.« pritegnili turiste, pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj. Nimamo strategije upravljanja voda. » Kje je slovensko vodno partnerstvo, ki bi povezalo akademsko stroko, politiko in vso civilno družbo? /…/ Gospodarstvo ne prepoznava priložnosti, ki jih dajejo voda, znanje o vodi v Sloveniji in vpetost v mednarodne povezave.« Izbrati moramo inovativen pristop do vode.
Evropski komisar za okolje Janez Potočnik o rasti in razvoju: »Obdržati in povečati želimo kakovost življenja, pri čemer gre za javno zdravstvo in šolstvo, čisto vodo in zrak. V Evropi v zadnjem času ni rasti, precej naše kakovosti življenja pa je posledica zadolževanja. Prezadolžili smo se tudi pri planetu, če ne bomo začeli upoštevati njegovih omejitev, bo hudo. Že zdaj hodimo na robu socialne vzdržnosti, razlike med ljudmi se povečujejo. Edina pot je zeleni razvoj, proizvodnja z manjšo porabo vode, virov in energije.« Za delo je povedal, da je v pogajanjih o kmetijski politiki predlagal, da bi kmetijci upoštevali direktivo o vodah, doživel nasprotovanje članic.
Minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan je napovedal razpravo o zakonu o vodah, ki bi ga radi naredili bolj trajnostnega.

Demokratični ekološki socializem – realna alternativa.
D. Plut, Sobotna priloga, Delo, 30.3.2013
Geograf Dušan Plut, FF UL, meni, da je čas za hkratni družbeni in ekološki preobrat.. Kapitalizmu »trajne rasti« pripisuje socialno in okoljsko razdiralno vlogo. Koncept demokratičnega ekološkega socializma označuje: trajnostni model razvoja in bivanja; pravičnejši družbeni (socialni) model; reformirani model političnega sistema, spremenjen model planetarne varnosti.
Razpolagamo s potenciali za nov model: domače zgodovinske izkušnje (od Kreka dalje); večina prebivalstva ima »trajnostni« vrednostni sistem; imamo intelektualni in socialni kapital; trajnostne vire okolja.
Predlaga zelena javna naročila in investicije ter ustrezno davčno politiko, večjo obremenitev bogatih in kapitala, trajnostno vzgojo in izobraževanje, 2vsem dostopno šolanje in zdravstvo« ter zelena delovna mesta.
Poleg stranke TRS, ki je 16.3. sprejela deklaracijo o demokratičnem ekološkem socializmu potrebujemo »močan politični subjekt, ki naj čim prej zasede rdeče-zeleno politično polje, krepko levo od slovenske socialne demokracije, /…/ v mavrični, a programsko jasno zasnovani predvolilni povezavi (zavezništvu) avtonomnih strank in gibanj.«

Evropa kot kolo, s katerega pademo, brž ko nehamo pritiskati na pedala. M. Podkrižnik, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
Profesor ekonomije Jacques Attali http://fr.wikipedia.org/wiki/Jacques_Attali; http://en.wikipedia.org/wiki/Jacques_Attali je bil svetovalec francoskega predsednika F. Mitteranda, piše v 'Express www.lexpress.fr , avtor več knjig, itd. Še pred krizo jo je napovedal v knjigi Une brève histoire de l'avenir (2009), zdaj pripravlja posodobljeno izdajo, je povedal za Delo.
V knjigi loči 5 faz prihodnosti: 1. propad ameriškega imperija (okrog 2035); 2. porajanje policentričnega sveta z več dominantnimi silami; 3. tržni hiperimperij; podjetja in trgi bodo dominirali; prišlo bo do kaosa povezanega s trgi; 4. hiperkonflikt zaradi tržnega kaosa, 5. urejen svetovni red, sistem držav s planetarnim pravom; najprej na ravni Evrope, nato globalno. Svet bo vedno bolj policentričen, vedno manj odvisen od ZDA. Pred sabo imamo velik izziv, da se v Evropi povežemo. Ostati moramo skupaj, »Ločeni bomo zdrveli v katastrofo.«
Nedavno je objavil Manifest za pozitivno ekonomijo, ki upošteva interese prihodnjih generacij. Zavzema se za svetovno vladavino prava, s katero naj bi poskrbeli, da bi bil kapitalizem koristen za čim več ljudi. (www.lemonde.fr/economie/article/2013/02/11/manifeste-pour-l-economie-positive_1830051_3234.html in v angl. www.eurofederation.eu/en .
(O gospodarski rasti.)
»Rast sama po sebi ne zadošča. Evropa ima več težav s socialno pravičnostjo kot pa z rastjo. /…/ Treba je odkriti novo rast. Altruistična ali pozitivna ekonomija se mi zdi največji izziv prihodnosti. /. ../ Vključuje nevladne organizacije, kooperative, vzajemne družbe … vse ki dojemajo dobiček kot sredstvo in ne kot cilj, in vse, ki verjamejo, da je naloga akterjev ekonomije početi druge stvari kakor pa le deliti denar delničarjem.
(Levica, protesti, reforme?)
/…/ »socialna pravičnost in demokracija sta ideala, ki sta danes vredna več kot kdaj prej, več kot kadar koli.« »Nisem pesimist, mislim le, da morajo biti reforme socialno pravične, če hočemo, da jih bodo ljudje sprejeli. Voditi morajo v jasno prihodnost, trud mora biti pravičen in upravičen. Pravično pomeni dobro socialno porazdeljeno, upravičeno pa je v pravem razmerju do družbenega projekta.«
(Hrup.)
V knjigi s tem naslovom piše med drugim tudi o znanosti in dojemanju sveta. (Glej: www.maska.si/index.php?id=19&tx_ttnews%5Btt_news%5D=355&cHash=63d28169517f328f9c32f8a0dd7a5ae9 . »Zahodna vednost že 25. stoletij poskuša videti svet. Ni dojela, da sveta ni mogoče videti, da se ga sliši. Ne bere sega, ampak se ga posluša. /…/ znanost je vedno hotela nadzirati, preštevati, abstrahirati, kastrirati čute, pri čemer je pozabljala, da je življenje hrupno, in da je samo smrt tiha: hrup dela, /…/ praznovanja, /…/ življenja in narave, /…/ upora, revolucije, besa, obupa… Glasbe /…/ V svetu se ne dogaja nič bistvenega, ne da bo se pri tem pojavil hrup.«
O prihodnosti pripoveduje afriška glasba, glasba ljudi, ki se hočejo upreti…, indijska, indonezijska… »Kaže, da je svet zmeraj bolj večplasten in tako je glasba čedalje lepša, vedno bolj kreativna. Z optimizmom lahko zremo v prihodnost človeštva.«

Utapljanje v spirali krize. F. Križanič, Delo, 29.3.2013
Neoliberalistično varčevanje, ki razgrajuje človeški kapital, uničuje konkurenčnost nasploh, piše France Križanič (PF UL), nekdanji minister za finance. Navaja podatke o učinkih varčevanja v javnih financah.
V letu 2012 so javnofinančni izdatki v RS znašali 16.118 milijonov evrov, za 3% manj kot leto prej. K temu je prispevalo: zmanjševanje plač za 4%, prispevkov delodajalcev - 2%, blago in storitve – 6%, (socialni) transferji prebivalstvu – 2%, investicije – 11%, investicijski transferi – 14%.
Znižanje teh odhodkov je pomenilo 7000 manj delovnih mest, 150 milijonov manj davčnih prilivov in 200 milijonov evrov manj uvoza. Celoten učinek varčevanja je 290 milijonov evrov in je prispeval tretjino od 2% upada DBP.
Javnofinančni prihodki so v 2012 znašali 14.995 milijonov, za 0,1% več kot v 2011. Država je zbrala od dobička svojih podjetij oz. državnega premoženja le 423 milijona, t.j. 1,2% BDP.

Vrniti je treba občutek, da politika ni lobiranje. M. Belovič, Delo, 27.3.2013
Ljudje morajo verjeti v socialno državo, meni Anja Kopač Mrak, (nova) ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To je postala, ker čuti odgovornost, pravi. Bila je državna sekretarka, sodelovala pri nekaj projektih, pozna ministrstvo in strokovno problematiko, je tudi aktivna članica stranke SD.
V nadaljevanju reforme trga dela se bo lotila urejanja študentskega dela, in to skupaj s študenti. »Oblike prekernega dela, ki ne zagotavljajo socialne varnosti in nikakršnih delavskih pravic in seveda tudi dajatev približati rednim delovnim razmerjem.« Potrebno bo urediti priznavanje takih delovnih izkušenj. Ne gre le za polnjenje pokojninske in zdravstvene blagajne. »Tudi delo na črno je treba pripeljati v formalno ekonomijo« Z aktivno politiko zaposlovanja bo treba najti već sredstev za ranljive skupine: za mlade in starejše.
V protestih vidi predvsem obup, ljudje ne zaupajo več v boljši jutri. »Ko smo imeli v 90. letih podobno stopnjo brezposelnosti, smo verjeli, da bo bolje. Zato je ljudem treba zelo hitro vrniti občutek, da smo tukaj zaradi njih, da politika ni lobist, ki dela v svojem interesu.« Po drugi strani se znižuje standard. Težko je prejeti, da se nekaj jemlje, še bolj, če se ne vsem enako. Veliko krivic se dogaja zaradi pomanjkljivo delujočega pravnega sistema. »Zato je naloga vseh vej oblasti, da avtonomno izvedejo proces prečiščenja.«
Prejšnja vlada je z Zujf-om pri ljudeh povzročila občutek, da ljudi ne obravnava enako, ampak po nekih ideoloških kriterijih. V sedanji koaliciji se bodo uskladili tako, da bodo z varčevanjem »vse obremenili enako, razen najranljivejših skupin«. Ugotovljena neustavnost 143. člena Zujfa bo zahtevala 40 milijonov dodatnih sredstev. Poskusili bodo tudi zakonskim urejanjem položaja istospolnim, po neuspelem referendumu o družinskem zakoniku. Na to nas opozarjajo odločitve evropskega sodišča za človekove pravice in praksa drugje v Evropi.

Znanost ob robu. J. Kontler-Salamon, Delo, 28.3.2013
»Ali bi Tino Maze, če bi delovala v znanosti, spregledali?«, navaja komentatorka vprašanje, postavljeno na Stefanovih dnevih, ko so govorili naši znanosti v medijih. Jadran Lenarčič , IJS, ni zadovoljen z mediji, še zlasti v primerjavi s tujimi. Enako je menil Dragan Mihailovič, IJS, in dodal, da bi znanstvenikom vzelo preveč časa, če bi znanstvene dosežke predstavljali samo znanstveniki. (Glej http://videolectures.net/dnevi_debate_mediji_laboratorij . )
Ksenija Hrovat Petrovčič, TVS, je dejala, da gre tudi za inercijo in neizurjenost novinarjev. Na nacionalnem radiu se znanosti godi bolje, pravi Matej Praprotnik, Radio Slovenija.
Priloga dela Znanost, ki izhaja že 27 let, je bila deležna pohval; čeprav je doživljala vzpone in padce in so prav nedavno skrčili njen obseg.
Najboljši odgovor na (aktualno) vprašanje zakaj odgovorni urednik ne cenijo znanosti, je po mnenju Jasne Kontler-Salamon dal D. Mihailović: BBC je ugotovil, da znanost zanima več ljudi kot politika in gospodarstvo, »vendar za lastnike medijev znanost ni tisto, kar si želijo videti na naslovnicah in v uvodu poročil«.
V Sloveniji je imela znanost medijsko privilegiran položaj, ko je bil J. Potočnik evropski komisar za znanost – in dnevna politika še ni bila cunami…
J. Kontler S. Predlaga, da bi uspešni znanstveniki kdaj pa kdaj obiskali osnovno in srednjo šolo, na katero so hodili. Morda bi obisk pospremili s kvizom o znanosti in znanstvenikih. Potem bo devetošolci znali našteti dva ali tri slovenske znanstvenike.

Sume o plagiatorstvu naj presojajo fakultete. Delo, 13. marca.
PP 29, Sobotna priloga, Delo, 30.3.2013
Bralec Janez Zeni se pridružuje mnenju, da sta za plagiat poleg kandidata sokriva tudi mentor in fakulteta. Izdelava diplome, magistrskega, doktorskega dela je »zahtevno timsko delo«, kjer večino garanja opravi kandidat, mentor pa pri tem tvorno sodeluje, »že pri nastajanju naloge /…/ do konca, /…/ podelitve naziva.«
Zakaj pa »imajo univerzitetni učitelji neposredno »učno« obveznost le pet ur na teden?; vsekakor za znanstvene raziskave, lastno usposabljanje in nenazadnje tudi za delo s študenti, sodelovanje pri zagovorih, izpitih, komisijah ipd.« Profesorji so dolžni študente »naučiti dosledno navajati vire (citirati avtorje) /…/ da jim to do izdelave diplomskih in drugih akademskih del to dobesedno preide v kri.« Iskati krivca po podelitvi naziva je neodgovorno in prelaganje odgovornosti.
Bralec Krešo Puharič meni, da naše univerze zvečine skrbijo za standarde strokovnosti pri zagotavljanju kakovosti. »To pa od mentorjev in članov strokovnih komisij terja kritičen odnos do morebitnega domačijskega spregledovanja zavezanosti pedagoškemu etosu, ki nalaga, da mentor skrbno spremlja nastanek zadevnega dela, komisija za obrambo pa pred on ob kandidatovem zagovoru /…/ z dolžno skrbnostjo preveri, ali gre res za delo, ki naj bi ob strogem spoštovanju akademskih standardov, posredno prispevalo k študentovi kompetitivnosti kjerkoli v Evropi.« Predlaga, da bi delovna skupina rektorske konference pregledala npr. desetino nalog na vsaki od članic in tako odgovorila na omenjene dileme.

Jože Vogrinc, Mladina, 2.3.2013 (v) Šolski razgledi, 29.3.2013
www.mladina.si/142122/ponarejevalci-izobrazbe
»Prav nič ni narobe s tem, da je širša javnost pozorna na kakovost dela univerzitetnih mentorjev in komisij. Še posebej pozorni bi morali biti na kakovost izdelkov vseh javnih in še zlasti vseh zasebnih šol, ki živijo od šolnin, se pravi od prodajanja stopenj izobrazbe, in so zato do izdelkov svojih študentov bistveno manj kritične od klasične javne univerze. Ponarejevalci izobrazbe so skriti med njimi. Za plagiat kot goljufijo je seveda vedno kriv goljuf sam. Šola pa je kriva, ker goljufije ne prepozna. To je, žal, le ena od oblik slabega dela univerzitetnikov.«

Politike skrbi za diplome, za strpnost jim ni mar.
J. Kontler-Salamon, Šolski razgledi, 29..3.2013
V pozni pomladi smo dobili svežo vlado, odgovorno, »da se Slovencem končno nekoliko zjasni«, pričakujejo državljani iz »na naših od proračunskih mešetarjenj izmučenih univerzah«, začenja kolumno Jasna Kontler-Salamon.
»A kaj, ko je politikom vseh vrst pri univerzah mar predvsem za diplome.«
Ni še jasno, kaj je z nalogo premierke A. Bratušek (na FDV UL) in Ž. Turk, tudi »profesor ugledne ljubljanske univerze«, je v zadnjem (ministrskem) sporočilu opozarjal na zavarovanje ugleda naših diplom. Težko razume dolgo ugotavljanje suma o nalogi Bratuškove. »Kajti dokler ne bo jasnega in politično neobremenjenega mnenja o tem, se bodo težko reševali drugi visokošolski problemi«, piše.
Ko ureja zapiske iz svoje dolge novinarske kariere, ugotavlja, koliko zanimivih ljudi je srečevala. Dragan Potočnik http://sl.wikipedia.org/wiki/Dragan_Poto%C4%8Dnik , http://www.ff.uni-mb.si/centri/cms kulturni zgodovinar, pesnik, popotnik, profesor FF UM, je gostil prireditve Sožitje med kulturami – poti do medkulturnega dialoga. Razlagal ji je (maja 2010) ob čaju, da bi morala šola tudi vzgajati, učiti za življenje in ne le izobraževati. »Že od vrtca bi morali vzgajati otroke v duhu strpnosti in spoštovanja.« Kako aktualno, povsod nam manjka strpnosti in ljubezni!
In zlati maturant Jure Aleksejev, ki je zbudil pozornost že kot gimnazijec s svojo knjigo Za pest esejev in z zamislijo drugačne ustave. Zdaj je študent strojništva na UM, in povedal ji je nekaj svojih študijskih vtisov: »Preveč predmetov, preveč učenja, premalo smisla«, ga povzema J.K.-S. Kritično meni, da »prava bolonjska reforma v Sloveniji sploh ne obstaja«, da se je »bolonja« kot druge šolske reforme pri nas uveljavila le na ukaz »višjih sil«, EU. (Op. B.M.: ni čisto točno, tisto deklaracijo so podpisali ministri http://sl.wikipedia.org/wiki/Bolonjska_deklaracija !)
Nato pa »smo jo na osnovni ravni, na kateri naj bi se izvajala, zmrcvarili, predelali, ignorirali, izkrivljali, nategovali … in s tem dobili nekakšen kompromis starih metod in vsebin ter bolonjskega videza.« Njegova ocena »bolonje« je ostrejša kot tistih, ki so bolj prizanesljivi in »skušajo vse njene zdrse pripisati le pomanjkanju denarja«.
Pripravlja drugo knjigo: Proti filozofiji, v kateri se bo lotil vprašanja presežka družboslovnih študentov.
Ob podobnih ljudeh bi kolumnistka najraje hitro pozabila ta »cirkus s ponarejanjem diplom«; ker ceni naše univerze.

Konec družbe znanja. D. Štrajn, Šolski razgledi, 29.3.2013
Sintagma »družba znanja« je nasledila nekoliko starejšo »informacijsko družbo«, piše kolumnist, filozof Darko Štrajn www.pei.si . Ob pregledovanju starejših besedil je opazil »visoko stopnjo povezanosti med pojmoma znanja in ekonomije ali gospodarstva«. Na tovrstne pomisleke je opozorilo že poročilo Unesca »K družbi znanja« (2005):
«Znanja ni mogoče šteti za navadno prodajno blago. Sedanje težnje k privatizaciji sistemov visokega izobraževanja in njihova internacionalizacija si zaslužijo pozornost političnih odločevalcev in jih je treba opazovati v sklopu javne razprave na nacionalnih, regionalnih in mednarodnih ravneh. Znanje je skupno dobro. Zato je problematiko poblagovljenja treba zelo resno proučiti.» (Glej http://unesdoc.unesco.org/images/0014/001418/141843e.pdf , str. 23.)
Že pred krizo, piše D. Štrajn, so se začele kazati posledice ekonomistične definicije znanja in ustreznega modeliranja vzgojno-izobraževalnih sistemov. Razblinjal se je pomen znanja v povezavi s pojmoma kulture in omike. V zadnjem času »družbo znanja« kritizirajo teoretiki kognitivnega kapitalizma. (Glej prispevke na: http://mismouniverza.org/tag/kognitivni-kapitalizem , B.M.)
Sintagma »družba znanja« je vplivala na naše reforme v 90' letih 20.stol. »Prav relativni uspehi na področju izobraževanja, še posebno velika rast vpisa na terciarno stopnjo, so pripomogli, da je Slovenija 28. na lestvici »Indeks ekonomije znanja« Svetovne banke.
(Op. B.M.): Isto mesto med 146 državami je zasedala že leta 2000, zato je vprašanje, koliko je vplival lani že skoraj polovični delež generacije na študiju. Vir: www.stat.si/doc/pub/Izobrazevanje_ANG.pdf (Education in Slovenia, 2012, str. 29), Ta delež je le ena od 14 uporabljanih variabel; najvišje ocene je Slovenija dobila pri dveh skupinah variabel: »ekonomske spodbude, trg, pravna zaščita« in »inovacije«. V poročilu je med državami z zelo povečanim vpisom na študij omenjena Grčija … , glej http://siteresources.worldbank.org/INTUNIKAM/Resources/2012.pdf .)
D. Štrajn končuje - aktualno in globalno - takole:
«Toda precej kaotično reformo bolonjsko reformo /…/ lahko štejemo za resno opozorilo na pravi pomen pojma družbe znanja. Ta se v neoliberalni verziji v globalnem obsegu končuje.«

Nepreslišano. Katja Perat, pesnica, literarna kritičarka in publicistka.
(AirBeletrina), Dnevnik, 27.3.2013
Slovenska intelektualna skupnost po 10 letih naraščanja izseljevanja najboljših »še vedno ni pripravljena razumeti, da ima težave z begom možganov. Doktorski študij na slovenskih univerzah je že leta plačljiv, medtem ko njegova kvaliteta in namembnost ostajata vprašljivi /…/«
K. Perat (se) sprašuje, kaj bi mladega človeka, ki ga zanima akademska kariera, pripravilo do doktorata na kateri od slovenskih univerz. Odgovor ni razveseljiv: » - nič, razen morebitnih osebnostnih šibkosti kot sta neprilagojenost in hromeč strah pred spremembo.« Svetuje mladim staršem, ki bi radi, da otroci zrastejo v intelektualce: »- učite jih nemško in jih pošljite na Dunaj, kjer je študij zastonj in stanje univerzitetnega duha manj zadušljivo. Izkazalo se je, da je slovenska univerzitetna skupnost v procesu vseh reform in domnevnih prilagajanj evropskim in morda svetovnim standardom počasi, a gotovo stopila v proces samoukinjanja, ki neprijetno spominja na to, da je na našem koncu sveta preprosto ne potrebujemo.«

Za ravnotežje. Ustavne spremembe. C. Ribičič, Objektiv, Dnevnik, 30.3.2013
Profesor PF UL Ciril Ribičič, tudi član Beneške komisije (iz uglednih evropskih pravnikov) piše o izboljšavah volilnega sistema. Raziskave o delovanju parlamentov kažejo na večjo samostojnost in ustvarjalnost poslancev, ki jih kandidirajo neposredno volivci in ne samo politične stranke. Zato med drugim predlaga, da bi tudi tisti, ki jih za župane, svetnike in poslance kandidirajo politične stranke, morali zbrati določeno število podpisov občanov. Podobna je rešitev, da referendum s podpisi lahko zahtevajo le volivci. Podpira predloge za uvedbo prednostnega glasu pri volitvah poslancev in tudi možnost ljudske nezaupnice poslancem in županom.
Nasprotuje previsoki 50% udeležbi za veljavnost referenduma in predlaga, da bi predsednik republike imel možnost ustavnega veta.

Boj za (pre)interpretacijo. Pomanjkanje politične in pravne kulture.
E. Kerševan, Delo, 2.4.2013
O tem, kako na visoke uradniške položaje prihajajo politični funkcionarji in njihovi ljudje piše Erik Kerševan, PF UL.
Javni natečaj za ta mesta ureja deset let star zakon o javnih uslužbencih, ki ima hude pomanjkljivosti. Politični funkcionarjev odločajo o tem, kdo bo zasedel »položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, predstojnikov organov v sestavi ministrstev, predstojnikov vladnih služb in načelnikov upravnih enot.« Uradniški svet, ki preverja strokovne kvalitete kandidatov, ministru le predloži seznam primernih kandidatov, minister pa izbere tistega, ki bo vodil njegovo politiko, ne nujno najbolj strokovnega. Uradniški sistem je plen vsakokratne oblasti.
To pomeni: Ne splača se kandidirati na visoka uradniška delovna mesta, rezultat je znan že naprej. Zato se nezaupanje širi na vse postopke napredovanj znotraj državne uprave, ki postajajo farsa.
Tako na ta delovna mesta znotraj državne uprave ne bomo dobili najboljših strokovnjakov, ki delujejo nepolitično in skrbijo za uresničevanje pravnega reda.

Velika golfiva nacionalna new-age kača.
M. Crnkovič, Sobotna priloga, Delo, 30.3.2013
V svoji tedenski kolumni Marko Crnkovič zajedljivo piše o slovenski kulturni krajini in lifestylu, ki sta »velika nacionalna laž« /…/
»od /črnograditeljskih/ lop do frez pa do pistacijevih hiš, kombiniranih z bordo podstreho /…/ dvokapnih hiš, obdanih s skladovnicami drv, ki jih pred dežjem varuje zarjavela pločevina, in plastičnimi gugalnicami iz Bauhausa; kmetavzaskega razpostavljanja cvetličnih aranžmajev; plastenk vode in Fructalovih sokov na mize parlamentarnih sejnih sob; večernih talkshowov, v katerih nas podučujejo ljudje, ki bi se jih na cesti ustrašili ali se jim vsaj zarežali v ksiht; magisterijev na nebulozne teme, pri katerih je večji problem mentor, kot to, ali je avtor copy-pastal ali pisal iz lastne neslutene genialnosti; novičarskih portalov, ki izgledajo, kot da je internet od včeraj« (op.: morda pravkar berete primer, B.M.) »in časopisov z ukradenim in še dodatno dilentantiziranim dizajnom; pogrebniških topografij na družinskih grobnicah, ka katerih priimke pišejo z vezajem (Koren-ovi); frizur v slogu D. Trobec Bučan in izbora kulturnih artiklov od cedejev do voščilnic do tiska in igrač na poštnih uradih.
Slovenija je laž zato, ker se delamo vljudne in toleriramo ljudi in stvari, ki nimajo med nami kaj iskati. Nočemo se kregati, nočemo šimfati, nergati, zmerjati, zaničevati, ironizirati, se posmehovati, odgovarjati na zaigrano resnost s pristnim smislom za humor. Propagiramo pozitivizem in vzklikamo hura življenju v en glas z motivatorji javnega mnenja. /…/
Slovenija je v bistvu taka nacionalna new-age laž, kjer se ta brezpredmetna pozitivnost sprevrača v strup, v totalno negativiteto.«

V čem smo napredovali? Hlapci, heroji, ljudje. P. Kolšek, Delo, 30.3.2013
Na mesečni debati v pisateljskem PENu so pogovor navezali na knjižico www.cobiss.si/scripts/cobiss?command=DISPLAY&base=cobib&rid=5960449 Dušana Pirjevca iz leta 1968. Njen zgodovinski kontekst je formiranje nacije, »od Cankarjeve recepcije slovenstva (hlapci), prek enobeja in revolucije (heroji), do zgolj ljudi, ki so izstopili iz eshatološke zgodovine v človečnost (kar je bil Pirjevčev osebni in filozofski projekt)«, kot piše Peter Kolšek.
Antropologinja Vesna Vuk Godina je vztrajala na doktrini na nespremenljivem slovenskem značaju, nekakšnem prebrisanem hlapčevstvu M. Krpana. O herojstvu ni govora, za prehod k »človeku« pa potrebujemo 350 let.
Pesnik in literarni znanstvenik Boris A. Novak je govoril o nerazviti poosamosvojitveni človečnosti, z izbrisanimi in »sramotnim referendumom« leta 2004. Leta 1991 smo se izpostavili kot »narod rasistov«, je dejal.
Filozof Dean Komel je razmišljal o neuspelem konceptu sprave in (ne)razvoju demokracije. Formalno imamo državo, univerzo in druge inštitucije, toda »v čem smo v resnici napredovali«, se je vprašal.
Razpravo je vodil eden od osamosvojiteljev Tone Peršak in P. Kolšek pravi, da ta posodobljen pogled na slovenstvo ni zbujal veselja.

Sli piše se S ali Š in o silicijevi dolini ob Gradaščici.
J. Kontler-Salamon, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
V pogovoru Jadran Lenarčič, znanstvenik in direktor našega največjega inštituta IJŠ www.ijs.si pravi, da je bilo poimenovanje po Jožefu Stefanu (znameniti fizik, , se je podpisoval kot Stefan) pragmatična odločitev, »saj ima tako inštitut mednarodno ime. Zadnje čase raste zanimanje za odkritja in hipoteze J. Stefana, Avstrijci oz. dunajska univerza pa se postavljajo z njim. Imajo ga večinoma za Slovenca in cenijo inštitut.
(Je IJS le fizikalni inštitut?). »IJS je izrazito multidisciplinarna znanstvena ustanova«, pravi, fizikov je 40%, sledijo kemiki, strokovnjaki iz znanosti o življenju, informatiki, avtomatiki, robotiki…
V začetku leta je imel 962 zaposlenih, 19 manj kot leto prej; ob tem se je število raziskovalcev dvignilo na 409 (za 6), mladih raziskovalcev je 188 (dva manj). Povprečna starost raziskovalcev je 38 let, tako kot prejšnje desetletje. Sicer imajo kot dober inštitut precejšnjo fluktuacijo, ljudje prihajajo in odhajajo.
Letos bo IJS od ARRS dobil toliko denarja kot lani, število zaposlenih pa bodo zmanjšali za 50-60. To bodo pretežno mladi raziskovalci, ki bodo končali doktorski študij. Radi bi jih obdržali vsaj 30. Zato bi bili spet dobrodošli raziskovalni vavčerji za sodelovanje (mladih) raziskovalcev pri razvoju podjetij.
J. Lenarčič opozarja na odhajanje mladih: »zaradi prihranka nekaj milijonov izgubljamo odlične mlade ljudi,katerih izobraževanje je stalo bistveno več, njihova tržna cena pa je verjetno še dvakrat tolikšna…«
Na ljubljanskem Viču imamo Silicijevo dolino. Poleg IJS in še drugih inštitutov so tam tehniške in naravoslovne fakultete UL. Tam bi radi s pomočjo podjetjih odkupili hiše, ki bi jih ljudje radi prodali, IJS bi jih opremil, podjetja pa bi povedala svoje tehnološke probleme. To je predlagal Janševi vladi leta 2006, pa se jim je zdelo, da bi bila to prevelika koncentracija znanja v središču Slovenije. Tu bi lahko zgradili CTK, kamor bi prenesle svoje knjižnice fakultete in inštituti ter prostore za srečanja študentov, profesorjev, raziskovalcev, gospodarstvenikov in ljudi iz vsega sveta.
(Bo IJS ustanovil univerzo na osnovi svoje podiplomske šole?)
J. Lenarčič pravi, da do eno univerzo že ustanovili, novogoriško Politehniko, danes UNG, ki jo vodi bivši direktor IJS D. Zavrtanik. Leta 2004 so ustanovili mednarodno podiplomsko šolo www.mps.si in ko je predlagal, da bi v povezavi z IJS prerasla v univerzo, so idejo zavrnili tako na MPŠ kot v znanstvenem svetu IJS. Eden od pomislekov je bil tudi, da bi tako raziskovalce preveč obremenjevalo pedagoško delo. Še vedno ostaja odprta tudi ideja o združevanju z UL.
(Kako je biti direktor v času, ko znanosti ne kaže najbolje?)
J. Lenarčič ne mara birokracije, za katero je kriva tudi zakonodaja. »Direktorji odgovarjamo za vse, in bolj ko se stvari zapletajo, bolj smo odgovorni. To uničuje ustvarjalnost. /…/ birokrate naša znanost in naš vpliv sploh ne zanimata. Za njih smo zgolj strošek. /…/ Vse bolj /…/ naj obravnavajo kit neposredne porabnike, ki jim »proračun odmeri denar – nekaj za plače, nekaj za materialne stroške in bog ne daj, da bi kdo naredil kakšen minus.« IJS ima nad tisoč projektov, ki imajo različne načine administrativnega vodenja, kar je težko uskladiti z omenjeno logiko.
Evropski projekti so bili za IJS cilj že v prejšnjih letih, »zdaj pa brez njih ne bi mogli preživeti. Ne le zaradi denarja, temveč tudi vsebin in mednarodnega mreženja, ki ga omogočajo.« Novi evropski okvirni program raziskav Horizont 2020 je za IJS življenjskega pomena.
Kot strokovnjak za robotiko (študiral je elektrotehniko, tudi doktoriral na FE UL, www.ijs.si/ijsw/Direktor ) je sodeloval pri ocenjevanju prijav za evropske projekte. Tu se je pokazala razlika med ocenjevalci – znanstveniki in gospodarstveniki. »Slednjim se očitno znanstveniki ne zdijo dovolj koristni, znanstveniki pa spet mislimo, da se gospodarstveniki izogibajo novih odkritij.«
(Sodeluje tudi pri izboru profesionalnega predsednika ERC, ki prerašča v agencijo za razsikave EU. Zakaj nekateri očitajo ERC, da daje prednost raziskovalcem oz. projektom iz razvitih drža?)
»Dejansko je tako, da morajo nosilci takih projektov delovati v elitnih okoljih. Slovenska mentaliteta drobljenja raziskav in znanosti gotovo ne prispeva k možnosti, da nam velikokrat uspe kak tak preboj.«
(Čez dve leti se mu izteka drugi mandat. Gre v politiko?)
Vstop v politiko ga, pravi, nikoli ni mikal. Nekoč je dejal, da v Sloveniji pogreša tisto širino, ki jo vidi na tujih akademskih ustanovah, in da se včasih počuti kot lev, ki ne sme pokazati hrbta, ker ga sicer napadajo hijene, piše Jasna Kontler Salamon, ki je (tudi v Delu) objavila že več pogovorov z njim.
(Glej npr. www.delo.si/gospodarstvo/makromonitor/klavrn-odnos-do-inzenirskega-dela.html , http://videolectures.net/dnevi_debate_mediji_laboratorij , www.quark-magazine.com/pdf/quark07/066DrJadranLenarcic.pdf , B.M.)

Črne vrane lahko izloči samo akademska ali strokovna skupnost.
L.J. Kučić, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
Pogovor o plagiatorstvu z Majo Bogataj Jančič, direktorico Inštituta za intelektualno lastnino www.ipi.si . S tem problemom smo se začeli ukvarjati š v zadnjem času, zaradi politikov in njihovega medsebojnega obračunavanja. Pove par primerov z UL. Tako je študentka (FDV UL) z internetom slučajno odkrila, da je nekdo v diplomski nalogi prepisal velik del njenega magisterija, ki ga seveda ni omenil. Opozorila je fakulteto, a so odgovorili, da naj toži, saj oni nimajo pravilnika za obravnavo takega primera. Mentor ni prevzel odgovornosti, plagiator je besedilo popravil, tako da je pravilno citiral prepisano in še enkrat zagovarjal diplomo; dobil je najnižjo, a pozitivno oceno. Na FDV so ugotovili, da očitki o domnevno množičnem plagiatorskem med njihovimi diplomanti škodujejo njihovemu ugledu in spodbudili univerzo naj uredi to področje. UL je spremenila ustrezni pravilnik, a se je na žalost omejila le na nedovoljeno poseganje v avtorske pravice, pravi M. Bogataj J..
M. Bogataj J. meni, da gre za sistemski problem, za katerega so krivi poleg prepisovalcev tudi »mentorji in akademske ustanove, ki plagiatorstva niso prepovedala in kaznovale.« Na uglednih tujih univerzah (npr. Harvard) študente že na začetku opozorijo, da bodo prepisovalce strogo kaznovali, tudi z izključitvijo prepovedjo diplomiranja, onemogočenjem akademske kariere. Za študente pripravljajo brezplačne tečaje akademskega pisanja, jasna navodila na spletu ipd., tako da se kasneje ne morejo sklicevati na nevednost ali »drugačno akademsko kulturo, ki jo je vajen doma«. Kljub temu se pojavljajo plagiati, tudi s pomočjo »specialistov«, ki jih ne odkrijejo za to namenjeni računalniški programi.
»V Sloveniji pravila niso tako jasna. /…/ naše fakultete niti univerze nimajo natančno izdelane politike plagiiranja. Nimajo določenih jasnih prepovedi in kazni /…/ Poleg tega enačijo nedovoljeno plagiiranje s posegi v materialne in morale avtorske pravice, kar ni nujno enako.«
»Plagiatorstva ne omenja noben civilni ali kazenski zakonik, ampak ga mora opredeliti novinarska, akademska ali kaka druga ustvarjalna skupnost, kjer lahko pride do ugrabitve idej«, kot ga je prvi opisal rimski pesnik Martial.
(L.J. Kučića pripomni, da je mentor omenjenega diplomanta J. Pikalo postal minister v vladi A. Bratušek, ki čaka na odločitev o njenem magisteriju na FDV in da je zaradi suma plagiatorstva odstopila nemška ministrica za izobraževanje …)
»Kar kaže, da nas čaka še dolgotrajno politično in akademsko očiščenje, če hočemo postati zrela družba.« Odločilno vlogo pri tem »mora odigrati univerza« (UL? UM? UP? UNG?; B.M.) Sprejeti in izvajati moral jasno politiko proti plagiiranju in »tudi razumne ukrepe za plagiate iz preteklosti. Javnost in mediji ne bi smeli kazati razumevanja do plagiatorstva pri politikih in drugih javnih osebah, ampak bi morali zahtevati njihov odstop ali jih kaznovati na volitvah. Akademska skupnost pa bi se morala zavedati, da takšni primeri škodujejo celotni stroki, zato bi se spodobilo, če bi profesorji in raziskovalci sami izločili črne vrane iz akademskega okolja. Na žalost pa je naša kultura znanstvene kritike premalo razvita, ker smo preveč povezani in se nočemo zameriti ljudem, ki bodo nekoč odločali o naši habilitaciji, projektih ali strokovnih objavah.«
Redke izjeme - npr. A. Novak in M: Accetto, ki sta v recenzijah razkrila plagiatorstvo M. Cvikla (nekdanjega) poslanca in generalnega sekretarja vlade – »obveljajo za težavne, namesto, da bi kolegi pozdravili njihova dejanja«.
(Ali lahko na univerze pritisnejo delodajalci, študenti?)
»Kot študenti smo dobro vedeli, kateri mentorji so zahtevni in pri katerih je mogoče diplomirati brez posebnega truda. V velikih pravnih pisarnah je zelo pomembno, pri katerem profesorju ste diplomirali, saj to veliko pove o vaših ambicijah, delovnih navadah in motivaciji.« Na žalost o zaposlitvah ne odločajo vedno strokovne kvalitete, izobrazba je prepogosto formalnost, sredstvo za dviganje družbenega statusa..
Imamo avtorsko zakonodajo, ki prepoveduje »preprodajanje in prodajanje akademskih del«, a v praksi je drugače, »na spletu ne manjka ponudb za pisanje seminarjev in diplom, a jih ne preganjamo, diplome pa ne izgubijo niti razkriti plagiatorji, ker fakultete niso pripravljene na takšne primere.«
(So pripravljeni mentorji?)
»Mentorji so najboljša /…/ varovalka, kadar dobro opravijo delo. Če spremljate svojega študenta in sodelujete pri nastanku naloge od zasnove do končnega izdelka, potem zelo dobro spoznate njegove sposobnosti in način razmišljanja. Zato lahko zaznate sumljive odstavke ali opazite, da je iz skromnega osnutka v sumljivo kratkem času nastala diploma, ki je morda kupljena ali prepisana. Vendar« /…/ so mentorji »preobrnjeni, fakultete pa takšno preobremenjenost dovoljujejo, ker so plačane po številu študentov. (No, ni več čisto tako, a mnogi še vedno mislijo tako…, B.M.).
Pred leti je pravna fakulteta NYU (www.nyu.edu , ZDA) prepolovila število doktorskih kandidatov na 5, ker sicer ne bo mogla nuditi kakovostnega študija – koliko jih je takrat sprejela PF UL? »Čez petdeset! Kako velik profesorski zbor bi morala imeti fakulteta, da bi lahko zares poskrbela za toliko doktorskih študentov?«
V Sloveniji smo sistematično spodbujali »hiperinflacijo diplom, magisterijev in v času bolonjske reforme tudi doktoratov. Posledica /…/ je množica visoko izobraženih ljudi z vprašljivo kakovostjo pridobljenih nazivov /…/ Prav tako ni jasno določeno, kaj lahko profesorji počnejo poleg svojega pedagoškega in raziskovalnega dela. V takšnih okoliščinah pa fakultete zelo težko vzdržujejo kakovost akademskih nazivov.«
(Nekateri predlagajo, da se vse naloge objavijo na spletu.)
Nekatere fakultete niso bile preveč navdušene, objavile bi le najboljše, saj so nekatere preslabe za objavo. »Meni se zdi objava nujna! Plagiatorji in njihovi mentorji se bodo teže skrili /…/ Zelo bi me zanimalo, kateri profesorji bi se najpogosteje pojavili kot mentorji prepisanih diplom in kako bi se odzvale njihove katedre. Takšna transparenca bi lahko prispevala k očiščenju akademske skupnosti.«
(Je pričakovanje realno?)
»Dobri študenti so vse bolj ambiciozni in svoje kariere ne omejujejo samo na Slovenijo. Za mentorje bodo verjetno izbirali zahtevne profesorje /…/ Fakultete, ki ne bodo znale pritegniti najboljših študentov, pa v zahtevnem akademskem okolju ne morejo biti konkurenčne. Nedavni ukrepi kažejo, da se fakultete zavedajo problemov in bodo »z omejevanjem plagiatorstva poskušale izboljšati ugled v javnosti.«
M. Bogataj J. upa (skupaj z nami, B.M.), »da te obljube ne bodo pozabljene takoj, ko se bodo /…/ afere umaknile z medijskih naslovnic.«

Sume o plagiatorstvu naj presojajo fakultete. Delo, 15. marca.
Andrej Umek, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
Bralca ob primerih plagiatov moti način preverjanja in »premajhna samokritičnost fakultet in univerz.« Res je primarno odgovoren kandidat, a soodgovorni so tudi mentor in komisija za oceno in zagovor, saj svojega dela niso opravili v skladu z akademskimi standardi. Zato se ne strinja s tezo, zapisano v naslovu.
»Univerzitetni učitelji uživajo v moderni družbi izredna pooblastila /…/. Suvereno ocenjujejo študente na izpitih ni njihova diplomska, magistrska in doktorska dela in jim podeljujejo naslove.« Od slednjih so odvisne kariere in dohodki posameznikov. »Taka pooblastila morajo biti /…/ uravnotežena z veliko mero odgovornosti in visokimi etični standardi.« To pomeni, da fakulteta o plagiatorstvu in njegovih posledicah ne bi smela odločati sama.«
Magistrska naloga A. Bratušek, ki jo je predstavila RTVSLO1 12.3., kaže, da je »problem bistveno večji in za slovensko akademsko skupnost neprijetnejši od vprašanja, ali je A.B. vse pravilno citirala. Na prvi strani svojega mentorja naziva »akademski redni profesor«, naziv, ki ne obstaja, torej ne zna pravilno nasloviti svojega mentorja. Sprašuje se, ali so mentor in člani komisije to napako videli. Sumi, če so delo sploh videli od znotraj. »Kako je v resnici potekal njen magistrski študij?«
»Ta in vsi dosedanji primeri plagiatorstva rušijo ugled in zaupanje širše javnosti v naše akademske institucije, njene diplome in spričevala. V interesu slovenske akademske skupnosti je, da si to zaupanje povrne, pa če bo treba pomesti pred lastnim pragom. Kar potrebujemo je transparentna, neodvisna in etična presoja, te pa inkriminirana fakulteta ne more zagotoviti.«

Šola vseh šol. n.n., Dnevnik, 22.3.2013
V rubriki na koncu časnika piše o eni veliki hiši v Ljubljani, »ki v svojih nedrih skriva neverjetne, sposobne ljudi. Tako v nekaj dnevih iz nje prideta dva ministra nove vlade, tam deluje predsednik trenutno najbolj čislane stranke! /…/ tja je neko obramboslovje hodil poslušat bivši predsednik vlade, sedanja predsednica vlade pa je tam naredila magisterij.« Njeni ljudje »hitro ponudijo komentarje za domače in svetovne zagate. To je zakladnica kadrov, ocen, sodb, izkušenj, znanja.« /…/
»In /…/ koliko časa vse to nakopičeno znanje potrebuje za oceno ene same magistrske naloge? Če najdeš tam čez noč ministra za domala vsako vlado, bodo tudi tistih nekaj strani hitro požrli in izpljunili pravično sodbo.
O njej in o tej hiši, njenih ljudeh, njenem znanju, tradiciji namreč ne gre dvomiti. Kdor di drzne, bo imel opraviti … ne z ministri, državo, policijo …« ampak z avtorjem satiričnega prispevka, z diplomo, ki je »najboljši dokaz, kako dobra je ta šola.«

Frančkov turistični slovar /…/. Delo, 9. marca.
Breda Žužič Žerjal, PP 29, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
Bralka na primeru z analizo nekaj gesel v Turističnem terminološkem slovarju utemeljuje priporočilo prevajalcem, da ga ne uporabljajo.
Slovar je tudi težko dosegljiv. Poleg CD-ja v ZRC UP ga najdemo na komercialnem strežniku, ki ni prijazen do uporabnikov, 16.3. pa ni bil dostopen na spletnih straneh dveh fakultet UP (Turistica, FHŠ), ki sta nosilki projekta.

Velike in majhne teme. Ž. Turk, Sobotna priloga, Delo, 23.3.2013
Žiga Turka, »inženirja in računalničarja, ki se je ukvarjal tudi s politiko« (do nedavnega je bil minister, B.M.) »zanima vpliv komunikacijske tehnologije na demokracijo« in s tega vidika komentira tudi »ljudske vstaje v Sloveniji«.
Njegova teza je, »da šele je šele komunikacijska tehnologija (papir in tisk) omogočila demokracijo, kot jo poznamo danes. Demokratične revolucije sovpadajo s pojavom množične uporabe papirja in tiska.« (1789, 1848 ? B.M.). Komunikacijska revolucija v zadnjih desetletjih (digitalne komunikacije, internet) spreminjajo posredovanje informacij in povezovanje ljudi, v strokovnih krogih, strankah in v politiki nasploh.
»Glasba in knjige so na trgu, kdor se ni prilagodil youtubu, amazonu in itunesom, ga ni več. Z njim je opravil trg. Spremembe v izobraževanju zavira dejstvo, da gre večinoma za javne sisteme, ki jih financirajo davkoplačevalci, niso odprti konkurenci in so močno regulirani. V nasprotju z distribucijo glasbe se z distribucijo izobrazbe (?, in vzgoje, npr. inovatorjev?, B.M.) ukvarja na stotine strani zakonodaje, uredb, pravilnikov, kolektivnih pogodb. Še bolj so zacementirani politični sistemi.«
V naši generaciji se dogaja prerazporejanje globalnega gospodarstva na Vzhod, piše Ž. Turk, »iz industrijske dobe prehajamo v dobo ustvarjalnosti. Obeta se stagnacija, ko s starimi recepti, kot sta nižanje (ali pa višanje davkov) in vlaganje v izobraževanje in razsikave ipd. ne bomo nič posebnega dosegli, ker vse te trike vsi poznajo in niso več nikakršna konkurenčna prednost. Edina prednost so talenti in sistem, ki talentom omogoča, da svojo talentiranost pokažejo. Kaplja čez rob je zategovanje proračunskega pasu.
Obet gospodarske stagnacije na eni strani in hkratna sprememba komunikacijske paradigme je tista eksplozivna mešanica, ki postavlja pod vprašaj obliko družbene ureditve, kot jo poznamo.« Potrebno je temeljno zaupanje ljudi v »pooblaščene inštitucije in ljudi«, ki urejajo »nasprotujoče si sebične interese posameznikov«, osnovni družbeni dogovor, na katerem slonijo cesarstva in demokracije. »Volitve in drugi rituali demokratične ureditve so pač eden od mehanizmov, s katerim se obnavlja to zaupanje.« Danes jih vedno manj ljudi jemlje resno; v Italiji je izvoljen komik, v ZDA se dogajajo čajanke in Ocupy Wall Street, v arablskem svetu pomladi, v V. Britaniji evroskeptiki, na Nizozemskem nacionalisti, ob Mediteranu protesti, »ki jih dodatno podžiga krčenje proračunov«; v Sloveniji ljudske vstaje.
Preveč enostavno bi bilo te vstaje odpraviti z oznako »zombiji, ali jih razlagati kot odpor eni vladi. In pokvarjeno jih je »vpreči v voz skupinice, ki vsaj od francoske revolucije /…/ piha na /…/ nizka čustva v ljudeh«, ko jim šepetajo da »so oni oblast«, podpirajo lenobo s pričakovanji, kaj bo naredila država zanje. Revolucije naslonijo svojo demagogijo na smrtne grehe. »napuh, pohlep, zavist, požrešnost, pohota, jeza in lenoba«, obstoječi red, lastnino in (osebno) svobodo rušijo na račun domnevnih »interesov enakosti in bratstva«.
Vstaje so izraz »vse večje razlike med močjo, ki jo ima državljan in priložnostmi, ki mu jo daje institucionalno okolje družbe, da to moč uporabi.« Ko so demokratićne institucije nastajale, je večina najbolj šolanih delala ali za državo ali za cerkev, države so predpisovale »malo podrobnosti v človekovem življenju. Danes, ko večina najbolj pametnih ne dela za državo, pa država upravlja vse mogoče podrobnosti iz našega življenja in si pri svojih odločitvah ne pusti kaj dosti svetovati.
Še nikoli posameznik ni imel dostopa do toliko informacij, znanja in drugih pametnih ljudi kot danes in nikoli se ni država toliko vtikala v to, kaj sme in česa ne, kot to počenja danes.« Bistvo je, povzema Ž. Turk, »da demokratične inštitucije in procesi, ki so bili domišljeni za papirni komunikacijski model, dandanes niso več dovolj.«
Piše tudi o svoji osebni izkušnji z vladanjem.
»Samokritično je treba priznati, da tudi naša vlada v zadnjem letu (2012, B.M.) ni dovolj poslušala. Izgovarjamo se lahko na težavnost problemov, ki so bili pred nami, nujno naglico in seveda tudi na sovražnost, s katero je bil marsikateri problem pričakan. Če ti kričijo, da smrdiš, ne iščeš sestankov s temi ljudmi. Legitimna opozorila javnosti je pogosto preglasilo primitivno ideološko agitiranje. Drži pa tudi, da se je vlada pogajala. Vse glavne reforme, od Zujfa (?, B.M.) do pokojninske in delovnopraven reforme je dosegla v soglasju z deležniki. Ker ni bilo soglasja z deležniki, ni spreminjala normativov v šolstvu. (Velja za vrtce, osnovno in srednje šolstvo. B.M.)
V prihodnje bo morala biti politika bolj odprta do interesnih skupin, a paziti, da se le-te ne predstavijo kot »vsa javnost«, ali, kar je lažje, kot »stroka«. O šolstvu, piše Ž.T., »se ne moremo pogajati samo s s«stroko«, katere interes je ohraniti monopol na delovna mesta in študijski program; »javno šolstvo« ni interes javnosti, piše. »Interes javnosti je kvalitetno in dostopno šolstvo. (Torej tudi zasebno, B.M.).
Končni interes globalnega (vstajniškega) procesa bo »drugačna vrsta družbene pogodbe in boljši mehanizmi, s katerimi se med vladanimi in vladajočimi vzpostavlja zaupanje.« Upoštevati bo morala, da je znanje enakomerno porazdeljeno, na vrhu ga ni nič več kot spodaj, informacije krožijo drugače kot včasih. Zato bodo potrebne nove inštitucije in izboljšanje delovanje obstoječih.
Odgovor na nezaupanje v strankarsko demokracijo ni nova stranka. To si bo »prilastila interesna skupina, ki jo zanima napajanje iz javnih sredstev ali kakšna preživeta ideologija ali kombinacija obojega«. Ž. Tur meni, da bi morali spremeniti »politični sistem in vse stranke, ki ga podpirajo, in sicer v smeri večje transparentnosti in odprtosti.«