Neodvisni sindikat delavcev ljubljanske univerze (NSDLU)

Kritika predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu

Naše razmišljanje o predloženih spremembah Zakona o visokem šolstvu, ki jih ostro zavračamo, je treba nujno vpeti v širši zgodovinski in družbeni kontekst.

Že Martin Heidegger (O vprašanju določitve stvari mišljenja, 1995) je ugotovil, da so vsa področja našega življenja – torej tudi univerza –  v današnjem svetu postala predmet zgodovinskega procesa, ki ga zaznamuje kibernetika, tehnična znanost, ki enoti vse znanosti in vsa področja našega življenja in »je naravnana na to, da pripravi in postavi nadzor nad procesi, ki jih je moč tako rekoč brez izjeme krmiliti«. Kibernetika kot univerzalna znanost ima svoj izvor v zgodovinski spremembi razumevanja vsega, kar je, kar biva, torej zgodovinski spremembi razumevanja prisotnega. Stari Grki so še čudili, da prisotno sploh je, danes je prisotno izgubilo vse dostojanstvo. Michel Freitag je v knjigi Brodolom univerze (Sophia, 2010) dobro razumel usodno posledico: znanosti danes ne preučujejo več človeške, družbene, zgodovinske realnosti, ampak jo izdelujejo. Postale so tehnoznanosti. Kot take so torej avtoritarne, »uničevalne« znanosti. Človeka  spreminjajo v bolj ali manj prilagodljivi »koristni in učinkoviti stroj«. Vlada ta zlovešči zgodovinski proces razume kot svoje poslanstvo.

Toda ta »delovna sila« je še vedno človek. Zato naj svoj protest začnem z globoko humanistično mislijo Mihaila Bahtina:

»Človek se v dialogu ne samo navzven uveljavlja, ampak tudi prvič postane to, kar v resnici je, in to [...] ne samo za druge, ampak tudi za samega sebe. Biti pomeni dialoško komunicirati.« Bivanjsko se torej lahko uresničujemo le v dialogu.

Vlada dialog avtoritarno ukinja, s tem pa ukinja, uničuje bivanjsko uresničevanje sogovornikov in jih spreminja v goli predmet, na katerem izvaja svoje zamisli in svojo moč. Univerza tako postaja samo predmet brezobzirnega političnega polaščevanja in upravljanja.

To je seveda avtoritarni koncept, ki predpostavlja, da tisti, ki ta koncept izvaja, ima, poseduje božji vsevedni pogled. On vse ve. Ta avtoritarni koncept se v osnutku predložene spremembe dobesedno preslikuje v spremenjene člene, najjasneje v 63. členu, ki rektorju oziroma dekanom omogoča, da poleg oblik neposredne pedagoške obveznosti lahko določijo tudi število ur neposredne pedagoške obveznosti, kar bo visokošolskim zavodom – bodite pozorni – omogočilo večjo doslednost pri izvajanju varčevalnih ukrepov in posredno prispevalo k cilju uravnoteženja javnih financ.

Vrhovno poslanstvo univerze tako ni več raziskovanje novih, kritičnih pogledov na svet in družbo, in to v brezpogojnem sodelovalnem dialogu med učitelji in študenti, ampak – kako perverzno – varčevalni ukrepi in uravnoteženje javnih financ. Rektor tako postaja le »izvajalec«, učitelji »podizvajalci«, študenti pa le še bolj ali manj slabi in nezaposljivi »izdelki«. Hierarhijo na univerzi bo vse to samo še krepilo, zaposleni pa bodo zaradi preživetja postali še bolj neusmiljeni tekmeci med seboj. O kakovosti seveda nihče nič več ne govori. Povečevanje neposredne pedagoške obveznosti pomeni namreč preobremenjenost učiteljev in v pomanjkanju denarja odpuščanje – padec kakovosti poučevanja in raziskovanja je tako zagotovljen.

Varčevalni ukrepi in »grozeči bankrot« države, s katerim nam grozijo predsednik vlade in vladajoči, tako postajajo tisto skrajno nevarno avtoritarno, ideološko mesto, ki sili vso državo in vse sile v njej v skrajno nevarno poenotenje. Kajti varčevalne ukrepe in »grozeči bankrot« države ima vlada za »višjo silo«, nekaj tako nujnega, da je v imenu nje mogoče spreminjati državo v »požgano zemljo«.

Za tem poenotenjem in v njegovem imenu pa se odvijajo klientelistične privatizacije, v našem primeru javnega visokega šolstva, in spreminjanje znanja v prodajno blago, Nacionalna agencija za kakovost visokega šolstva pa se spreminja v priročno orodje za politično in ekonomsko privatizacijo. Vlada bo ta proces tako neposredno in neprizivno nadzorovala. Po novem bi vlada kar imenovala vse člane, saj, kot pravi minister Turk, ne želijo, »da visokošolske organizacije, katerih kakovost se nadzoruje, nadzorujejo svojega nadzornika«.  

Samo medklic: Ali se vlada ne zaveda, da tega, kar počenja in bo morda storila, ne bo naslednja vlada, na svoj način, zavrgla? Po ljudski modrosti: Kar seješ, boš požel. Kar vodi v uničenje države.

S privatizacijo in varčevanjem so povezane šolnine. Kar pomeni, da se na ozadju ideološkega poenotenja dogajajo procesi izbrisa, izključevanja: zaradi pomanjkanja denarja in odpiranja prostora novim in tujim zasebnim univerzam, ki bodo znanje v obliki šolnin prodajali, bodo javne univerze prisiljene tudi same uvesti šolnine, nekateri pa šolnin ne bodo mogli plačevati in zato ne študirati. Njim bo onemogočen dostop do znanja in preprečeno kakovostnejše samouresničevanje. Ljudje bodo ostajali brez miselnih orodij za kritični premislek o tem, kaj smo in kam gremo.

Taka avtoritarna ideologija tako otežuje drugačno mišljenje, otežuje resen odpor proti njej.

Toda ljudje se taki avtoritarni ideologiji moramo upreti, upreti se moramo preprosto zato, ker taka ideologija preprečuje naše bivanjsko uresničevanje, preprečuje pa tudi ustvarjanje solidarnostne skupnosti ljudi, ki edina zagotavlja ustvarjanje boljše prihodnosti.

In kaj skupnost, torej tudi skupnost profesorjev in študentov na univerzi, povezuje v skupnost?

To je tisto, kar pozni kapitalizem – in z njim naša vlada - najbolj zaničuje in skuša s privatizacijskim plenjenjem ukiniti. Imenuje se skupna dobrina.

Skupna dobrina je marsikaj. Znanje in kultura sta skupna dobrina, družba je skupna dobrina, bivanjsko uresničevanje je skupna dobrina, solidarnost je skupna dobrina, mi sami kot ljudje smo skupna dobrina, narava je skupna dobrina, svet v svojem enkratnem obstoju je skupna dobrina.

To bogastvo sveta, to naše najpristnejše »skupno«, to »skupno«, to neločljiva celoto, ki  povezuje med seboj posameznike, skupnosti in ekosistem sam,vlada danes najbolj ogroža.

O skupnem je pisal v svojem sijajnem eseju z naslovom Država, trg in nekaj vprašanj o skupnih dobrinah (The State, the Market, and some Preliminary Questions about the Commons) (2011) italijanski profesor in raziskovalec prava Ugo Mattei (besedilo si je mogoče prebrati na njegovi spletni strani, pa tudi še na kakšni drugi strani). Njegovo razmišljanje je izredno poučno:

»Skupno« je treba vključiti v institucionalno strukturo, ki bo kritično premislilo področja zasebne lastnine in področja države: ne kot tretja pot, ampak ekološko upravičeni sovražnik zveze med zasebno lastnino in državo. Premik, ki ga moramo sedaj narediti politično, ne samo teoretično, je spremeniti prevladujoče mišljenje. Od absolutne prevlade subjekta (kot lastnika ali države) nad objektom (ozemljem ali bolj splošno okoljem) je treba preiti k medsedojnemu razmerju med obema (subjekt-narava). Prepoznati moramo, da je življenje vsakega posameznika odvisno od njegovega razmerja z drugimi, s skupnostjo in okoljem. Prvi nujni premik je premik od usmeritve h kvantiteti (temeljna ideja znanstvene revolucije in kapitalistične akumulacije) k usmeritvi h kvaliteti, ključnemu pojmu alternativnega holističnega prepričanja. Pravni sistem, temelječ na »skupnem«, mora kot model uporabiti »ekosistem«, kjer je skupnost posameznikov ali družbenih skupin povezana z vodoravnimi medsebojnimi vezmi v omrežje, kjer je moč razpršena. Na splošno je treba zavreči idejo hierarhije (in tekmovanja, ki ga proizvaja ista logika), namesto nje pa je treba uveljaviti sodelovalni model, ki preprečuje koncentracijo moči na enem mestu, in postaviti v središče koristi skupnosti. Samo v takem okviru bo mogoče zagotoviti družbene pravice. V taki logiki »skupno« (voda, kultura, internet, zemlja, izobrazba) ni »blago«, ampak skupno razumevanje resničnosti, ki radikalno nasprotuje navidez neustavljivemu širjenju zasebnega.  

Naj v zraku obvisi vprašanje vladi: »Ali res mislite, da se ljudje, ki so bivanjsko ogroženo, ne bodo na življenje in smrt bojevalo za svoje življenje? In skušalo odstraniti tisto, kar temu življenju stoji na poti?«

V Ljubljani, 14. oktobra 2012